Knige rodstva Jezuš Kristuša, siná Dávidovoga, siná Abrahámovoga. Abrahám je porôdo Ižáka; Ižák je pa porôdo Jákoba; Jákob je pa porôdo Juda, i brate njegove. Juda je pa porôdo Fáreša i Zára z Támare; Fáreš je pa porôdo Ešroma; Ešrom je pa porôdo Arama. Aram je pa porôdo Aminadába; Aminadáb je pa porôdo Naaššona; Naaššon je pa porôdo Šalmona. Šalmon je pa pôrodo Boózá z Ráhabe; Boóz je pa porôdo Obeda z Rute; Obed je pa porôdo Ješšea. Ješše je pa porôdo Dávid Krála: Dávid Král je pa porôdo Šalamona z Uriášove žené. Šalamon je pa porôdo Roboáma; Roboám je pa porôdo Abia; Abia je pa porôdo Aša. Aša je pa porôdo Jošafáta; Jošafát je pa porôdo Joráma; Jorám je pa porôdo Oziáša. Oziáš je pa porôdo Joatama; Joatam je pa porôdo Aháza; Aház je pa porôdo Ezekiáša. Ezekiáš je pa porôdo Manaššešša; Manaššeš je pa porôdo Amona; Amon je pa porôdo Jóšiáša. Jošiáš je pa porôdo Jehoniáša, i brate njegove za vrêmena Babilonskoga seljenjá. Po Babilonskom seljenjé je pa Jehoniáš porôdo Šalatiela; Šalatiel je pa porôdo Zorobábela. Zorobábel je pa porôdo Abiuda; Abiud je pa porôdo Eliákima; Eliákim je pa porôdo Azora. Azor je pa porôdo Šádoka; Šádok je pa porôdo Ahima; Ahim je pa porôdo Eliuda. Eliud je pa porôdo Eleázara; Eleázar je pa porôdo Mátána; Mátán je pa porôdo Jákoba. Jákob je pa porôdo Jožefa možá Marie, z štere je porôdjen Jezuš, ki se zové Kristuš. Záto vsa eta pokolênja od Abraháma notri do Dávida so štirinájsetera pokolênja; i od Dávida notri do Babilonskoga seljenjá je štirinájset pokolênj, i od Babilonskoga seljenjá je štirinájset pokolênj notri do Kristuša. Jezuš Kristuša rodjenjé je pa etak bilô: zaročena mati njegova Mária Jožefi prvle, liki sta vküp prišla, nájdena je noséča z Dühá svétoga. Jožef pa njé môž, pravičen bodôči nej jo je šteo osramotiti; nego jo je šteo skrivomá odpüstiti. Gda bi pa eta v sebi premišlávao: ovo, Angel Gospodnov se je njemi skázao vu sne, erkôči: Jožef Sin Dávidov, neboj se k sebi prijéti Mário ženo tvojo. Ár ka se je v njê popríjalo, z Svétoga Dühá je. Porodi pa Sina, i zváo boš imé njegovo Jezuš; ár on zveliča lüdstvo svoje od grêhov njegovi. (Tô se je pa celô záto zgôdilo: da bi se spunilo, ka je povêdano od Gospodna po Proroki erkôčem: Ovo, dêva bode noséča, i porodi Sina, i zváli bodo imé njegovo: Emmánuel, štero je razklajeno: znami Bôg.) Obüdjen pa Jožef zesna včíno je tak, liki je zapovedao njemi Angel Gospodnov; i k sebi je prijao ženo svojo. I nej jo je spoznao: dokeč je nej parodila sina svojega prvorodjenoga; i zváo je imé njegovo Jezuš. Gda se je pa Jezuš porôdo v Betlehemi Júde, vu dnévi Herodeš Krála; ovo môdri so prišli od sunčenoga zhoda v Jerušálem erkôči: Gde je te porodjeni kral Židovski? Ár smo vidili njegovo zvêzdo na sunčenom zhodi, i prišli smo ga molit. Tô pa slišavši Herôdeš Král, zburkao se je, i žnjim ves Jerušálem. I, vküp spravivši vse vládnike popovske, i pisáče lüdstva spítávao je od njih: gde bi se meo Kristuš poroditi? Oni so pa erkli njemi: v Betlehemi Júde. Ár je tak pisano po proroki: I ti Betlehem, zemla Júde, znikakšim tálom si nej nájménša med poglavniki Júde. Ar z tébe bode zhájao voj; šteri bode páso lüdstvo moje Izráelsko. Teda je Herodeš skrivomá zvao te môdre, i skrblivo je zvedávao od njih ono vrêmen; v kom se je skázala ta zvêzda. I, poslao je v Betlehem, i erčé: idôči skrblivo spitávajte od deteta; gda je pa nájdete, nazvêstite mi, da je i jas, tá idôči, molim. Oni pa poslühnovši Krála, šli so tá. I ovo, zvêzda, štero so vidili na zhodi pred njimi je šla; dokeč pridôč je stánola, gde je bilô to dête. Vidivši pa zvêzdo, radüvali so se jáko zvelikom radostjom. I idôči vu hižo, naišli so to dête z Máriom materjom njegovom: i pokleknovši molili so je; i ôdprli so kinče svoje i darüvali so njemi dári, zláto, i kadilo, i miro. I opômenjeni od Bogá vu sne, naj se ne vrnéjo nazá k Herôdeši, po drügoj pôti so šli nazâ vu svoje domovine. Gda so pa oni odíšli; ovo Angel Gospodnov skázao se je vu sne Jožefi, erkôči: gori stánovši vzemi to dête i mater njegovo i bêži v Egiptom, i boj tam, dokeč ti povêm. Ár Herodeš bode ískao to dête na pogübel. On pa gori stánovši vzéo je to dête, i mater njegovo v noči, i odíšao je v Egiptom. I bio je tam notri do smrti Herodešove; da bi se spunilo; ka je povêdano od Gospodna po proroki erkôčem: z Egiptoma sem zvao sina mojega. Teda Herodeš gda bi vido, kâ je ošpotan od ti môdri, rasrdo se je jáko, i poslavši vojsko spomôro je vso deco, v Betlehemi i vu vsê krainaj njegovi, od dvê let i niže staro poleg vrêmena, štero je paščlivo zeznao od ti môdri. Teda se je spunilo ka je povêdano od Jeremiáš proroka erkôčega: Glás je v Rámi slišani, plač i joč i cvil vnôgi. Ràhel je jôkala svoje Sini, i nej se je štela obeseliti záto; kâ ji je nej bilô. Po smrti pa Herodešove, ovo Angel Gospodnov v sne se je skázao Jožefi v Egiptomi. Erkôči: stani gori vzemi to dête i mater njegovo, ino idi v Izraelsko zemlo; Ár so pomrli, ki so ískali düšo deteta. On pa gori stánovši vzéo je to dête i mater njegovo, i šô je v Izraelsko zemlo. Slišavši pa, kâ Arhelauš kralüje nad Judeom mesto Herodeša očé svojega, bojao se je tá idti. Opômenjeni pa od Bogá vu sne, šao je na stráni Galilee. I, tá pridôči prebivao je v mesti, štero se velí Názaret: dabi se spunilo povêdanje po prorokáj; kâ bode se Nazarenski zváo. Vu oni dnévi prišao je Ivan krstitel predgajôči vu püščávi Judee. I govoreči: povrnte se; ár se je približalo Králevstvo nebesko. Ár je eto, ka, je povêdano od Ežaiáša proroka govoréčega: glás kričéčega vu püščávi, napravlajte pôt Gospodnovo, rávne činte steze njegove. On pa, Ivan, je meo odetel svojo z gomilskoga kosminja i remeni pojás okôli ledevjôv svoji: njegova hrána je pa bila, kobiice i polski méd. Teda je vö šô k njemi Jerušalem, i vsa Judea, i vse okôli Jordáná ležajôče držéle. I okrsčávali so se v Jordáni od njega, vadlüvajôči grêhe svoje. Gda bi pa vido vnôge z Farizeušov i z Sadduceušov prihájajôče k svojemi krsti, erkao njim je: zleženjé vipere, što vám je pokázao bèžati od prišestne srditosti? Prinášajte záto sád vrêdni pokôre. I ne štímate ešče kâ bi pravili vu sebi: očo mámo Abraháma. Ár velim vám, kâ je zmožen Bôg z etoga kaménja zbüditi sini Abrahámi. Že je pa i sekera na korenjé drevja položena. Záto vsáko drêvo, štero ne prináša dobroga sáda, se vö vsečé, i na ogen vrže. Jas istina krstšávam vás vu vodi na pokôro: ki pa za menom pride, močnêši je od méne, šteroga šôlincov sem nej vrêden nositi; on bode vás krstšávao v Svétom Dühi, i v ognji. Šteri má vejačo vu rôki svojoj, i ščisti gümno svoje, i vküp správi pšenico svojo v škegen; pleve pa zežgé z nevgašenim ognjom. Teda je prišao Jezuš od Galilee k Jordáni k Ivani da bise krsto od njega. Ivan se je pa odgovárjao erkôči: meni se je potrêbno od tébe krstiti, i ti kmeni prihájaš? Odgovoréči pa Jezuš erkao njemi je: niháj zdâ; ár se tak dostája náj spuniti vso pravic o. Teda ga je püsto. I okrsčen Jezuš preci je gori šô, od vodé: i ovo, odprla so se njemi nebésa, i vido je Dühá Božega doli idôčega, liki golôba, i idôčega na njega. I ovo glás z nebés govoréči: ete je Sin moj, te lübléni: v kom se mi je dopadnolo. Teda je Jezuš odnešeni vu püščávo od Dühá da bi se sküšávao od vrága. I da bi se posto štiridesét dni, i štiridesét nôči, potom je ogládo. I pristôpivši k njemi te sküšávec, erkao je: či si Sin Boži, erči, naj eta kaménja krüh bodo. On je pa, odgovoréči erkao: pisano, je, človek neživé z samim krühom; nego vsákov rečjov, štera z vüst Boži zhája. Teda ga je vzéo vrág vu svéto mesto, i postavo ga je na perotnico Cérkvi. I erkao je njemi: či si Sin Boži, vrži se doli. Ár je pisano; kâ Angelom svojim zapovê od tébe; in na roké te vzemejo, da kak ne vdáriš vu kamen nogé tvoje. Erkao je njemi Jezuš: pá je pisano; ne sküšávaj Gospodna Bogá tvojega. Pá ga vzeme vrág na edno jáko visoko gorô, i pokáže njemi vsa králevstva toga svêta i njih díko. I velí njemi: eta vsa tebi dam; či doli spádnovši me molo bodeš. Teda njemi velí Jezuš: odídi Šatan. Ár je pisano: Gospodnoga Bogá tvojega moli i njemi samomi slüži. Teda ga je niháo vrág: i ovo Angelje so pristôpili, ino so njemi slüžili. Gda bi pa čüo Jezuš; ka je Ivan v roké dáni: šô je nazâ v Galileo. I ostavivši Názaret idôči je prebívao v Kapernaumi v tom pri môrji vu Krajináj Zabulona, i Neftalima. Da bi se spunilo povêdanje po Ežaiáši proroki govoréčem: Zemla Zebulon, i Zemla Neftalim pôleg pôti môrja prêk Jordána, Galilea poganov. Lüdstvo sedéče v kmici, je vidilo svetlost veliko: i tim sedéčím vu držéli i senci smrtnoj, je svetlost zišla. Od tistoga máo je záčao Jezuš predgati, i praviti: povrnte se; àr se je približalo králevstvo nebesko. Hodéči pa Jezuš kre môrja Galileánskoga, vido je dvá brata, Šimona, šteri se zové Peter, i Andráša brata njegovoga, metajôčiva vlák vu môrje; (ár sta ríbiča bilá). I velí njima: nasledüjta me, i včinim vaj lüdi ríbiča. Onedva sta pa preci tá nihála vlaké, nasledüvala sta njega. I dale idôči odnut, vido je drüga dvá brata, Jákuba Zebedeušovoga Siná, i Ivana brata njegovoga, v ládji z Zebedeušom njidva očom poprávlajôče vlaké svoje; i zváo njidva je. Onedva sta pa preci tá nihála ládjo, i očo svojega, nasledüvala sta njega. I okôli je šò po vsoj Galilei Jezuš vučéči vu správiščaj njihovi i predgajôči Evangeliom králevstva, i vráčivši vsáki beteg, i vsáko medlovnost med lüdstvom. I vö je zišao glás njegov vu vso Širio; i prinesli so k njemi, ki so se hüdô meli, z rázločnimi boleznostmi i mokami obvzéte, i vragometne, i mêsečne, i zžlakom vdárjene; i zvráčo je je. I nasledüvalo ga je vnožina lüdstva od Galilee, i desét mêst, i Jerušálema, i Judee i prêk Jordána bodôči. Gda bi pa vido Jezuš to lüdstvo, šô je gori na goro: i gda bi doli seo, pristôpili so k njemi vučenicke njegovi. I odpré vüsta svoja, včio je je govoréči: Bláženi so, ki so siromácke v dühi: ár je njihovo Králevstvo nebesko. Bláženi so, ki se žalostijo: ár se oni obeselijo. Bláženi so ti krotki: ár oni bodo zemlô öroküvali. Bláženi so, ki gladüjejo, i žéjajo pravico: ár se oni nasitijo. Bláženi so ti milostivni: ár oni miloščo dobíjo. Bláženi so oni, ki so čistoga srcá: ár oni bodo Bogá vidili. Bláženi so ti mirovni: ár se oni Boži sinovje zváli bodo. Bláženi so, ki se za volo pravice pregánjajo: ár je njihovo Králevstvo Nebesko. Bláženi ste, gda vás psüvali i preganjali bodo, i gučali bodo vso hüdo rêč prôti vám lažéči, za mojo volo. Radüjte se ino se vesélte: kâ je vaš nájem veliki vu nebésaj. Ár so tak preganjali i proroke: ki so pred vami bili. Vi ste sol zemlé: či se pa sol skvari, s kim se bode solíla? Nika ne valá več: nego da se vö vrže, i skláči od lüdi. Vi ste svetlost etoga svêta. Nemore mesto skrito bidti, štero je na velikom brêgi položeno. Niti ne vužgéjo posvêta: naj ga pod korc denejo: nego v posvečnjek, i svêti vsêm, ki so v hiži. Tak se naj svêti svetlost vaša pred lüdmi: da vidijo vaša dobra dela, i dičijo Očo vašega, ki je vu nebésaj. Ne štimajte; kâ sem prišao razvežüvat Právdo, ali Proroke: nej sem prišao razvežüvat nego spunjávat. Ár zaistino velim vám: dokečkoli ne prêde Néba i Zemla, eden pisk, ali edna piknjica ne prêde z Právde; dokečkoli se vsa ne zgodijo. Záto, šterikoli razvéže edno zapoved tê ti naj ménši, i tak bode včio lüdí, naj ménši se bode zváo v králevstvi nebeskom: šteri pa bode prav činio i včio; té bode se veliki zváo v králevstvi nebeskom. Záto velim vám kâ, či ne bode popolna pravica vaša bole, liki pisáčov ino Farizeušov, ne bodete šli v králevstvo nebesko. Čüli ste; kâ je povêdano tim starišom: ne vmôri; šterikoli pa vmori, vrêden je sôdbe. Jas pa velím vám: kâ vsáki, šteri se srdi na brata svojega zamán; vrêden je sôdbe: šterikoli pa erčé brati svojemi, lajhár; vrêden bode správišča: šterikoli pa erčé, blázen; vrêden bode gehenskoga ognja. Či záto gori prineséš dár tvoj na oltár, i tam se spomenéš, kâ brat tvoj má kâ prôti tebi. Niháj tam dár tvoj pred oltárom, ino idi, zméri se prvle z bratom tvojim, i teda pridôči prinesi dár tvoj. Boj dobre pámeti k protivniki tvojemi hitro, dokeč si na pôti žnjim, naj te gda ne dá protivník sodci, i sodec te dá hlápci, i v temnico se vržeš. Zaistino velim tebi: ne boš vöšò odnut; dokeč ne pláčaš te slêdnji sôd. Čüli ste, kâ je povêdano tim starišom: ne praznüj: Jas pa velim vám: kâ vsáki, ki se zglédne na ženo k poželênji, že je praznüvao žnjom vu svojem srci. Či te pa okô tvoje dêsno spáka; vö je skopaj i vrži je od tébe. Ár je bole tebi: da se pogübí edna kotríg tvoji; liki, ka bi se cêlo tvoje têlo vrglo v gehenno. I či te dêsna tvoja rôka spáka; odreži jo, i vrzi jo od tébe. Ár je bole tebi: da se pogübí edna kotríg tvoji; liki, ka bi se cêlo tvoje têlo vrglo v gehenno. Povêdano je pa: ká, šterikoli odpüstí ženo svojo, nâ ji dá razločenjá list. Jas pa velim vám: ká, šterikoli odpüsti ženo svojo brezi zroka práznosti, včiní jo praznüvati; i, šterikoli odpüščeno vzeme, praznüje. Páli ste čüli; kâ je povêdano tim starišom: krívo ne priségaj; dáj pa Gospodni prisego tvojo. Jas pa velim vám: ne priségajte celô, niti na nébo záto, kâ je Boži trônuš. Niti na zemlo záto; kâ je podnogáonica njegova: niti na Jerušálem záto; ka je mesto velikoga krála. Niti na glávo tvojo ne priségaj: ár nemreš ednoga vlása bêloga, ali črnoga včiniti. Bojdi pa rêč vaša: tak, tak; nej, nej; ka je pa više toga, z hüdoga je. Čüli ste, kâ je povêdano: okô za okô; i zôb za zôb. Jas pa velím vám: ne stante prôti hüdomi; nego kikoli te vdári na dêsnom tvojem líci, obrni njemi i to drügo. I ki se ščé z tebom právdivati, ino ti süknjo vzéti: püsti njemi i plášč. I kikoli te bode primárjao na edno milo zemlé, idi žnjim dvê. Ki te prosi; daj njemi: i ki ščé od tébe na pôsodo vzéti, ne obrni se od njega. Čüli ste; kà je povêdano: lübi bližnjega tvojega, i odürjávaj nepriátela tvojega. Jas pa velim vám: lübte nepriátele vaše; blagoslávlajte one, ki vás preklinjajo; dobro činte z onimi, ki vás odürjávajo; i molte za one, ki vás sküšávajo ino pregánjajo. Da bodete sinovje Očé vašega, šteri je v nebésaj, ki sunce svoje gori zhájati čini na hüde i dobre, i dá deždž na pravične i nepravične. Ár, či bodete lübili li té, ki vás lübijo, kákši nájem bodete meli? Nêli i publikánuške tô činijo? I, či bodete se poklanjali samo vašim bratom; ka obilnoga včinite? Nêli i publikánuške tak činijo? Záto bojdite vi popolni, liki i Oča vaš, šteri je vu nebésaj, je popolni. Kebzüjte, álmoštvo vaše ne činte pred lüdmi; naj se od njih vidíte: drügači nájema nêmate pri Oči vašem, šteri je vu nebésaj. Gda pa činiš álmoštvo: ne tromböntaj pred tebom, liki skazlivci činijo vu správiščaj, i na vilicaj; naj se dičijo od lüdi. Zaistino velím vám: prijali so nájem svoj. Ti pa tak čini álmoštvo: naj nezna lêva tvoja, ka čini dêsna tvoja. Naj bode tvoje álmoštvo vu skrivnom mesti, i Oča tvoj, ki vidi vu skrivno, on ti povrné vu očivesnom. I, gda moliš, ne bojdi, liki skazlívci. Ár lübijo vu správiščaj i na vogláj vilic stojéči moliti: naj se vidijo od lüdi. Zaistino velím vám: kâ so vzéli nájem svoj. Ti pa, gda moliš, idi notri v kámro tvojo i doli zapri dveri tvoje, i moli Očo tvojega vu skrivnom, i Oča tvoj vidôči vu skrivnom, povrné ti vu očivosnom. Moléči pa ne bojdite vnogogučéči, liki poganje. Ár štimajo, kâ se vu svojem vnogom gúčanji poslühnejo. Záto ne priglihávajte se k njim. Ár zná Oča vaš, štera potrebüjete, prvle, liki ga vi prosite. Záto vi etak molte: Oča naš, ki si vu nebésaj. Svéti se Imé Tvoje. Prídi Králevstvo Tvoje: bojdi vola Tvoja, kako je vu Nébi tak i na Zemli. Krüha našega vsakdenéšnjega dáj nam ga dnes. I odpüsti nám dugé naše, kako i mi odpüščamo dužníkom našim. I nevpelaj nás vu sküšávanje: nego oslôbodi nás od hüdoga. Ár je tvoje Králevstvo, i môč, i dika na veke. Amen. Ár, či odpüstíte lüdém prestoplenjé njihovo, odpüstí i vám Oča vaš nebeski. Či pa ne odpüstíte lüdém prestoplenjá njihova: ni Oča vaš ne odpüsti vám prestoplenjá vaša. Gda se pa postite: ne bojdte, liki skazlívci, žalostnoga obráza. Ár zgrdijo svoja lica: naj se vidijo od lüdi; kâ se postijo. Zaistino velím vam: kâ so vzeli nájem svoj. Ti pa, gda se postiš, namaži tvojo glavô, i líce tvoje muj. Naj se ne vídiš lüdém ka se postiš: nego Oči tvojemi, šteri je vu skrivnom: i Oča tvoj, ki vu skrivno gléda, povrné ti vu očivesnom. Ne správlajte si kinče na zemli, gde je mol i erja skvari, i gde je tatjé podkopajo i vkrádnejo. Správlajte si pa kinče vu Nébi: gde je ni mol, ni erja ne skvari, i gde je tatjé ne podkopajo, niti je ne vkrádnejo. Ár, gde je kinč vaš, tam je i srce vaše. Posvêt têla je okô. Záto, či bode okô tvoje prôsto, cêlo têlo tvoje svetlo bode. Či pa okô tvoje bode hüdo: cêlo têlo tvoje kmično bode. Či je záto tá svetlost, štera je v tebi, kmica: ta kmica kelika bode? Nišče nemre dvöma Gospôdoma slüžiti. Ár ali ednoga bode odürjávao, i toga drügoga lübo, ali se k ednomi pridrüži, i toga drügoga zavrže. Ne morete Bôgi slüžiti i mammoni. Záto velím vám: ne skrbte se za žítek vaš, ka bodte jeli, i ka bodte pilí: niti za têlo vaše, ka bodte obláčali. Nej je žítek več, liki hrána, i têlo, liki oblečalo? Glédajte na ftice nebeske: one ne sêjajo, ni ne ženjajo, niti ne správlajo vu škegnje; i dönok Oča vaš nebeski njé hráni. Nê ste ví vnogo poglavitêši od njih? Što pa z vás skrblivajôč more pridati k Visokosti svojoj eden lakét? I za oblečalo ka se skrbite? včite se: liliomi polski kakda rastéjo; ne delajo, ní ne predéjo. Velím pa vám: kâ se je ni Šalamon vu vsoj díki svojoj nê tak obláčao; kak edno z eti. Či pa trávo polsko, štera dnes jeste, a vütro se pa v péč vrže, Bôg tak obláča; nêli vás zvnôgim bole, maloverci? Ne skrbte se tak govoréči: ka bomo jeli? i ka bomo pili? ali, ka bomo oblačali? Ár vsa eta poganje spitávajo: ár zná Oča vaš nebeski, kâ ví vsa eta potrebüjete. Iščite pa prvo králevstvo Bože, i pravico njegovo; i eta vsa se vám privržejo. Ne skrbte se záto na ütrášnji dén; ár ütrášnji dén se bode skrbo za svoja. Zadosta je dnévi hüdôba njegova. Ne sôdte, naj se ne sôdite. Ár, z šterom sôdbom sôdite, z tistom bodete sodjeni: i z šterom merom mêrite, z tistom bode vám nazá merjeno. Ka pa glédaš trôho v ôki brata tvojega: trám pa vu tvojem ôki na pamet ne vzemeš? Ali kakda práviš brati tvojemi: nihaj naj vö vržem trôho z Oká tvojega, i ovo trám je v ôki tvojem? Skazlívec! vrži vö prvo trám z oká tvojega i teda pogledni; da vö vržeš trôho z Oká brate tvojega. Ne dájte to Svéto psom, niti ne mečte džünzdže vaše pred svinjé; naj ga gda ne zakláčijo z nogami svojimi, i vrnôče vás rastrgajo. Proste, i dá se vam: iščite, i nájdete: trüpajte, i odpré se vám. Ár vsáki, šteri prosi, vzeme; i šteri íšče, nájde; ino tomi trüpajôčemi se odpré. Ali što je z vás človek, šteroga či bode proso sin njegov krüha, jeli njemi kamen dá? I či bode ga ribo proso, jeli njemi kačo dá? Či záto ví, hüdi bodôči, znáte dobre dári dávati deci vašoj; od koga bole Oča vaš, šteri je vu nebésaj, dá dobra onim, kí ga prosijo. Vsa záto, šterakoli ščéte, naj vám včiníjo lidjé, tak i ví činte njim. Ár je eta Právda i Prorocke. Idite notri po tesni vrátaj: ár so prestrana vráta, i širôka je ta cesta, štera pela na skvárjenjé, i vnogo ji je, ki po njé hodijo. Ár so tesna vrátá, i vôska je ta pôt, štera pela vu žitek: i malo ji je, šteri jo nájdejo. Varte se pa od krívi prorokôv; šteri prihájajo k vám vu ovčeni odêvkaj, znotra so pa zgráblívi vucké. Z njihovoga sáda je poznate. Jeli berájo z trnja grozdje, ali z četálja fige? Tak vsákše dobro drêvo dober sád prináša: lagoje drevo pa lagoji sád prináša. Nemore dobro drêvo hüdi sád prinášati: niti lagoje drêvo dober sád, prinášati nemore. Vsáko drêvo, štero ne prináša dober sád, doli se vsečé, ino se na ogen vrže. Záto ž njihovoga sáda je poznate. Nebode vsáki, kí meni právi, Gospodne! Gospodne! notri šao vu králevstvo nebesko: nego ki činí volo Očé mojega, šteri je vu nebésaj. Vnogo ji bode pravilo v onom dnévi! Gospodne! Gospodne! nej smo vu tvojem Iméni proroküvali, i vu tvojem Iméni vragé zganjali, ino vu tvojem Iméni zmožnosti vnôge delali? I teda njim vadlüvao bodem: kâ sem vas nigdár népoznao: odídte od méne činéči neprávednost. Záto vsáki, šterikoli čüje ete moje Rečí, i činí njé, priglihávao bom ga k čednomi môži, šteri si je hižo na pečíni pocimprao. I doli je prišla ploha, i šli so potocke, i pihali so vötrovje, i spadnoli so k onoj híži, i nej se je podrla: ár je na pečini fundálivana. I vsáki, šteri čüje ete moje Rečí, i ne činí je, priglihávani bode k bláznomi môži, šteri je svojo hižo na pêsek pocimprao. I doli je prišla ploha, i šli so potocke, i pihali so vötrovje, i vdarili so v hižo ono, i spádnola je, i bio je spadáj njé veliki. I zgôdilo se je, da bi skončao Jezuš Rečí ete: čüdivalo se je lüdstvo nad včenjom njegovim. Ár je je včio, liki oblást majôči; i nej liki pisáčke. Gda bi pa on doli goré šô, nasledüvalo ga je vnožina lüdstva. I ovo eden gobavec pridôči, molo ga je erkôči: Gospodne, či ščéš, moreš me očistiti. I vö vtégnovši rokô, dotekno se ga je Jezuš, erkôči: Ščém očisti se. I preci je očiščena goba njegova. I velí njemi Jezuš: vidi da nikomi ne povêš; nego idi pokáži se popi, i nesi gori on dár, šteroga je zapovedao Môšeš, na svedôstvo njim. Gda bi pa Jezuš notri v Kapernaum šô, pristôpo je k njemi eden stotnik proséči ga. I erkôči: Gospodne, sluga moj leži v hiži mojoj z žlakom vdárjeni, i jáko se mantrá. I velí njemi Jezuš: jas bom šô, i zvráčim ga. I odgovoréči te stotnik erkao je: Gospodne, nej sam vrêden, ka bi pod mojo strêho šô; nego samo edno réč povej, i ozdrávi sluga moj. Ár sem i jas pod oblástjom bodôči človek, ki pod sebom mám vitéze: i či erčém etomi, idi, ino ide; i drügomi, prídi, i príde; i slugi mojemi, čini eto, i včiní. Slišavši pa eta Jezuš, čüdüvao se je, i erkao je tim nasledüvajôčim: zaistino velím vám, niti vu Izráeli sem tákše vere nej naišao. Velím pa vám: kâ vnôgi od sunčenoga zhoda prído, i doli si sédejo z Abrahámom, i z Ižakom, ino z Jákobom, vu Králevstvi Nebeskom. Sinovje etoga Králevstva se pa vö vržejo na vünêšnjo kmico: tam bode jôkanje i zobno škripanje. I erkao je Jezuš tomi stotniki: idi i, liki si vervao, tak ti bojdi. I ozdravo je sluga njegov vu onoj vöri. I gda bi prišao Jezuš vi Petrovo hižo, vido je punico njegovo ležéčo vu tréšliki. I dotekno se je nje rôke, i nihála jo je tréšlika: i gori je stánola, i slüžila njim je. Gda bi pa večér grátao, prinesli so njemivragometne vnôge; i vö je vrgao te dühé li z rečjom, i vse, ki so se hüdô meli, je zvráčo. Da bi se spunilo, ka je povêdano po Ežaiáši proroki govoréčem: on je nemočnosti naše na sé vzéo, i betege naše je on noso. Gda bi pa Jezuš vido vnogo lüdstva okoli sébe, zapovedao je vučeníkom idti prêk môrja. I pristôpivši eden pisáč erkao njemi je: vučitel! nasledüvao te bodem, kamakoli boš šô. I velí njemi Jezuš: lisice lüknje májo, i ftice nebeske gnêzda; Sin človeči pa nêma, gde bi si glávô nagno. Drügi njemi je pa z vučeníkov njegovi erkao: Gospodne, dopüsti mi prvle nazá domô idti, i pokopati očo mojega. Jezuš njemi je pa erkao: nasledüj mené, i niháj tim mrtvim pokápati svoje mrtve. I gda bi on stôpo vu ládjo, nasle üvali so ga vučenícke njegovi. I ovo veliko zburkanje je postanolo vu môrji tak, da bi se ládja pokrivala od válovja; on je pa spáo. I pristôpivši vučenicke njegovi, obüdili so ga, govoréči: Gospodne, zdrži nás, pogíbamo. I velí njim: ka se bojíte? maloverci! Teda gori stanovši poprêto se je vötrom i môrji: i včinjeno je veliko ftišanje. Lüdjé so pa čüdivali govoréči: kákši je ete, kâ so njemi i vötrovje i môrje pokorni? I gda bi prêk prišao vu Gergezenušov držélo, pribêžala sta k njemi dvá vragometna, z grobov vö idôča, besna jáko, tak, da je nišče nêmogao hoditi po pôti onoj. I ovo kríčala sta govoréča: ka je nám z tebom Jezuš, Sin Boži? prišao si pred cajtom mantrati nás? Bio je pa daleč od njih eden veliki šereg svinj, štere so se tam pasle. Ti vrazjé so ga pa prosili govoréči: či nás vö vržeš; dopüsti nám idti v te šereg svinj. I erkao njim je: idte. Oni pa vö idôči, šli so vu te šereg svinj. I ovo gnao se je ves šereg ti svinj na skakô vu môrje, i zginole so vu vodáj. Šteri so je pa pasli, odbêžali so; i pridôči v mesto, oznanili so vsa, i od ti vragometni. I ovo vse mesto je vöšlo pred Jezuša, i geto so ga vidili, prosili so ga, naj odide ž njihoví krajin. I stôpo je Jezuš vu ládjo, prêk se je pelao, i prišao je vu lastivno mesto. I ovo prinesli so njemi ednoga žlakom vdárjenoga na posteli ležéčega. I gda bi vido Jezuš njih vero, erkao je tomi žlakom vdárjenomi: vüpaj se sinek; odpüščeni so tebi tvoji grêhi. I ovo, ništeri z pisáčov erkli so vu sebi: ete preklinja. I vido je Jezuš misli njihove; i erkao je: zakâ mislite ví hüda vu Srcáj vaši? Ár ka je leži povedati: odpüščeni so tebi grêhi; ali erčti: stani gori i hodi? Naj pa znáte: kâ oblást má Sin Človeči na zemli odpüščávati grêhe, (teda je erkao tomi žlakom vdárjenomi:) stani, vzemi tvojo postelo, ino idi v hižo tvojo. I stanovši odišao je v hižo svojo. Gda bi pa tô lüdstvo vidilo, čüdivalo se je, i dičili so Bogá, ki je tákšo oblást dáo lüdém. I kraj idôči Jezuš odnut, vido je ednoga človeka sedéčega na máuti po iméni Mátaja, i velí njemi: nasledüj me. I gori stanovši nasledüvao ga je. I zgôdilo se je, gda bi on sedo pri stoli vu hiži: i ovo, vnôgi publikánuške i grêšnicke pridôči, seli so si k stoli z Jezušom i z vučeníkmi njegovimi. I gda bi vidili farizeuške, erkli so vučeníkom njegovim: Zakâ jej vaš Vučitel z publikánušmi, i z grêšnikmi? Jezuš pa slišavši erkao njim je: ne potrebüjo ti zdravi vráča; nego ti betéžni. Idôči pa včite se, ka je eto: smilenost ščém, i nej áldov. Ár sem nej prišao zvát te pravične: nego grêšnike na pokôro. Teda so prišli k njemi vučenícke Ivana krstitela govoréči: zakâ se mi, i Farizeuške dosta postimo, vučenícke tvoji se pa ne postijo? I erkao njim je Jezuš: jeli se morejo sinovje ženidve žalostiti, dokeč je žnjimi ženin? Prido pa dnévi, gda se od njih vzeme ženin: i teda se bodo postili. Nišče pa ne meče nôvoga süknja záplato na stári gvant: ár se doli ftrgne tákša záplata od njegovoga gvanta, i hüša déra se zgodí. Niti ne vlêvajo nôvo víno vu stáro posôdo: nači se raspráščijo te stáre posôde, i víno se vö vlijé i posôde se pogübíjo: nego nôvo víno vu nôvo posôdo vlêvajo, i obôje se zdrží. Gda bi pa on eta njim gúčao: ovo eden poglavník pridôči molo ga je govoréči: Čí moja je zdâ mrla; ali hodi položi rokô tvojo na njô, i zivêla bode. I stanovši Jezuš nasledüvao ga je, i vučenícke njegovi. (I ovo edna žena v krvávom otôki bodôča dvanájset lêt pridôča odzajâ doteknola se je krajinegvanta njegovoga. Ár je pravila v sebi: či se li doteknem gvanta njegovoga, tak ozdrávim. Jezuš se pa nazâ obrné, i vidôči njô erkao jí: vüpaj se čí moja; Vera tvoja te je zvráčila. I ozdrávila je ta žena od one vöre.) I pridôči Jezuš vu hižo toga poglavnika, vido je žvegláre i lüdstvo smečeno. Velí njim: odstôpte; âr je nej mrla ta deklíčka, nego spí. I smejáli so se ž njega. Gda bi pa vö vrženo bilô to lüdstvo, notri idôči prijao jo je za rokô; i gori je stánola ta deklíčka. I vö je razišao té glás po vsoj onoj zemli. I idôči odnut Jezuš, nasledüvala sta ga dvá slepca, kričéča i govoréča: smilüj se nad nama sin Dávidov. Gda bi pa šô vu hižo, pristôpila sta k njemi tiva slepca, i erčé njima Jezuš: jeli verjeta, kâ morem tô včiniti? velíta njemi: kak pa Gospodne verjeva. Teda se je dotekno ôči njidva govoréči: pôleg váj vere bojdi vama. I odprle so se njima oči. I jàko njima je zapovedao Jezuš govoréči: vidita, da nišče ne zvê. Onedva pa vöidôča, razglásila sta ga po vsoj onoj zemli. Gda bi pa onedva vö odíšla, ovo prinesli so njemi ednoga človeka nêmoga vragometnoga. I gda bi vö vrgao vragá, gučao je te nêmi. I čüdivalo se je lüdstvo govoréče: ka se je nigdár nej tak šcüdno delo skázalo v Izraeli. Farizeuške so pa pravili: vu vrajžem poglavníki meče vö vragé. I okôli hodéči Jezuš po vsê mêstaj i vsê vesnicaj vučéči vu správiščaj njíhovi i predgajôči Evangeliom Králevstva, i vráčo je vsáki beteg, i vsáko medlovnost med lüdstvom. Vidôči pa to lüdstvo, smilüvao se je nad njim. Ár so razpüščeni, i razegnani bilí, liki ovcé, štere nêmaja pastéra. Teda velí vučeníkom svojim: zétve je dosta, ali delavcov je malo. Proste záto Gospodna te žétve; naj pošle vö delavce vu žétvo svojo. I k sebi prizvavši ti dvanájset vučeníkov svoji, dáo njim je oblást nad nečístimi dühi; da bi je vö metali, i vráčili vsáki beteg, i vsáko medlovnost. Ti dvanájset Apoštolov iména so pa eta: prvi je Šimon, kí se zové Peter, i Andráš brat njegov; Jakub sin Zebedeušov, ino Jánoš brat njegov. Filip, i Brtalan; Tomáš i Mátaj publikánuš; Jakub sin Alfeušov, i Lebbeuš po iméni Taddeuš. Šimon Kananinski i Judáš Iškarioteš, šteri ga je i ôdao. Eti dvanájset je poslao Jezuš zapovedavši njim govoréči: na pôt poganov neidite, i v mesto Šamaritánušov neidite. Nego bole idite k tim pogüblenim ovcám hiže Izraelske. Idôči pa predgajte govoréči: kâ se je priblížalo Králevstvo Nebesko. Nemočne vráčte, gobave očiščávajte mrtve zbüdjávajte, vragé zgánjajte; zobstom ste vzéli, zobstom dájte. Ne správlajte na ládanje zláta, niti srebra, niti meda, vu mošnjé vaše. Ni turbe na pôt si ne vzemte, ni dvê süknji, niti obüteli, niti palice; ár je vrêden delavec hráne svoje. V šterokoli mesto pa, ali vés, bodete notri šli; spitávajte, što v njê vrêden; i tam ostante, dokeč vö idete. Idôči pa v hižo, poklonte se ji. I či bode hiža ona vrêdna, ostáne mér vaš nad njôv; či pa nebode vrêdna, mér vaš se nazâ povrné na vás. I kíkoli ne príme vás, niti ne poslühne rečí vaše; vö idôči z hiže, ali z mesta onoga, doli stepte prâh nôg vaši. Zaistino velím vam: leži bode Šodomskoj i Gomorskoj zemli na sôdnji dén, liki mesti onomi. Ovo jas vás pošilam, liki ovcé na srêdo med vuké. Bojdite záto spametni liki kače, i prôsti liki golôbje. Varte se pa od lüdi. Ár vás dájo vu sôdnice i vu správiščaj svoji bodo vás bičüvali. I pred poglavníke ešče i krále pelani bodete za mojo volo na svedôstvo njim ino poganom. Gda pa vás tá dájo: ne skrbte se, kakda, i ka bodte gúčali. Ár se vám dá vu onoj vöri: ka bodte gúčali. Ár nebodete ví gučali: nego Düh Očé vašega bode gučao vu vami. Dá pa brat brata na smrt, i oča siná; i prôti stáno sinovje roditelom svojim, i vmoríjo je. I bodete odürni vsêm za mojega iména volo. Ki pa do konca ostáne, té se zveliča. Gda bodo pa vás preganjali vu mesti etom, bêžte v drügo. Ár zaístino velí vám: ne skončate mêsta Izraelska, dokeč príde Sin človeči. Nej je vučeník više vučitela, niti sluga više gospôda svojega. Zadosta je vučeníki: naj je, liki vučitel njegov: i sluga, liki gospôd njegov. Či so gospodára Beelzebula zváli; od koga bole dománje njegove? Ne bojte se záto njíh. Ár je nika nej tak skritoga, štero bi se vö nej nazvêstilo: i skrovnoga, štero bi se vö ne zvedilo. Ka vám velim vu kmici, tô ví pravte vu svetlosti: i ka vu vühô čüjete; prêdgajte na hížnom pokrívi. I ne bojte se od tisti, šteri morejo vmoriti têlo, düše pa nemorejo vmoriti; bojte se pa bole toga, šteri more i düšo i têlo pogübiti vu ognji peklénskom. Nêli dvá vrábca za eden žukavec odávajo; i eden ž njih ne spádne na zemlo brezi vôle Očé vašega? Vaši pa i vlaské na glávi so vsi zračunani. Záto se ne bojte; od vnôgi vrábcov ste dragši ví. Vsáki záto, šterikoli bode me vadlüvao pred lüdmi, vadlüvao bom ga i jas pred Očom mojim, ki je vu Nebésaj. Šterikoli pa zataji mené pred lüdmi, zatajim ga i jas pred Očom mojim, ki je vu Nebésaj. Ne štimajte, ka bi prišao mér dávat na zemlo; nej sem prišao mér dávat, nego meč. Ár sem prišao odločávat človeka, tô je, siná prôti oči svojemi, i čér prôti materi svojoj, i sneho prôti svekrvi svojoj. I nepriátelje človeka bodo ti dománji njegovi. Šteri lübi očo, ali mater, bole, liki mené; nej je mené vrêden; i šteri lübi siná, ali čér, bole, liki mené; nê je mené vrêden. I šteri ne vzeme gori kríža svojega, i ne nasledüje me odzajaj; nê je mené vrêden. Šteri nájde düšo svojo, zgübíjo; i šteri zgübí düšo svojo za mojo volo, nájde jo. Šteri vás gori vzeme, mené vzeme gori; i šteri mené gori vzeme, té gori vzeme tistoga, ki je mené poslao. Šteri gori vzeme proroka vu iméni proroka, nájem proroka vzeme; i šteri gori vzeme pravičnoga vu iméni pravičnoga, nájem pravičnoga vzeme. I šterikoli dá piti ednomi z eti máli li eden pehár mrzle vodé vu iméni vučeníka, zaístino velim vám: nezgübi nájem svoj. I zgôdilo se je, gda bi skončao Jezuš zapovedávati tim dvanájset vučeníkom svojim, šô je odnut včit i predgat vu njíh mêstaj. Ivan pa slíšavši vu vôzi dela Kristušova, poslao je dvá z vučeníkov svoji. Erkao njemi je: tí si te pridôči, ali pa drügoga mámo čakati? I odgovoréči Jezuš, erčé njima: Idôča nazvêstita Ivani, štera čüjeta i vídita. Slêpi preglédávajo, i plantavi hodijo, gobavci se očiščávajo, i glühi čüjejo, mrtvi se obüdjávajo, i siromákom se Evangeliom nazviščáva. I bláženi, ki se v meni ne spáči. Gda bi pa têva odíšla; záčao je Jezuš praviti tomi lüdstvi od Ivana: ka ste vö šli glédat vu püščávo? Jeli trst od vötra gibajôčo. Ali ka ste vö šli glédat? Jeli človeka v mêhkom gvánti oblečenoga? ovo ki mêhko odetel nosijo, vu králevski hižaj so. Ali ka ste vöšli glédat? Proroka? zaistino velím vàm i vékšega od proroka. Ár je té, od šteroga je písano; ovo, jas pošlem angela mojega pred lícom tvojim, šteri pripráví pôt tvojo pred tebom. Zaistino velím vám: neje pobüdjeni med narodjenimi od žén vékši od Ivana krstitela. Kí je pa te náj ménši v Králevstvi Nebeskom; vékši je od njega. Od dnévov pa Ivana krstitela do sê dôb Králevstvo Nebesko silo trpí; i ti silni je vneséjo. Ár vsi prorocke i právda so do Ivana proroküvali. I či ščéte gori vzéti: on je ov Eliáš; kí je meo prídti. Šteri má vüha na poslüšanje; naj poslüša. Komi pa prispodobim národ ete? Prispodobni je k deci na pláci sedéčoj, i kričéčoj tivárišom svojim. I erkôčoj: žveglárili smo vám, i nej ste plésali; dresélne pesmi smo vám spêvali, i nej ste se jôkali. Ár je prišao Ivan krstitel nej je jo, ní pio; i právijo: vragá má. Prišao je Sin človeči, jej i pijé; i právijo: ovo, človik požirávec, i vinopivec, publikánušov i grêšnikov priátel. I spravičala se je modrôst od odtrôk svoji. Teda je záčao na ôči metati tistim mêstam, v šteri je náj več čüd njegovi včinjeno; kâ so se nej povrnola. Jaj tebi Korazim! jaj tebi Betžajda! Ár da bi v Tiruši i v Šidoni včinjene bilé té močí, štere so vu vami včinjene, dávno bi vu vreči i pepéli pokôro činíli. Ali velím vám: Tiruši i Šidoni ležej bode na sôdnji dén, kako vám. I tí Kapernaum, kí si do nebés zvišeni, notri do pekla se doli vržeš. Ár, da bi v Šodomi včinjene bilé té močí, štere so v tebi včinjene, ostánola bi do denéšnjega dnéva. Ali velím vám: kâ Šodomskoj zemli ležej bode na sôdnji dén; kako tebi. V tistom vrêmeni odgovoréči Jezuš, erčé: hválo tebi dájem, Oča, Gospôd Nébe ino Zémle; ka si skrio eta pred môdrimi, ino spametnimi, ino si je nazvêsto tim máličkim. Zaistino, Oča; ár se je tak dopadnolo tebi. Vsa so meni dána od Očé mojega; i niče ne pozna Siná, nego li Oča; niti Očo nišče nepozna, nego li Sin, i či ga komi ščé Sin oznaniti. Hodte kmeni vsi, ki se trüdíte ino ste oklajeni, i jas vám počinek dám. Vzemte na sé járem moj, i včite se od méne, kâ sem jas krotki i ponizen z srcá, i nájdete počinek düšam vašim. Ár je járem moj hasnoviti, i bremen moje je lêhko. Vu onom vrêmeni je šô Jezuš v Sobotto po sitváj; vučenicke njegovi so pa lačni bilí, i záčali so trgati vlatí i jesti. Farizeuške pa, gda bi je vidili, erkli so njemi: ovo, tvoji vučenícke delajo; štero je nej slobodno delati v sobotto. On njim je pa erkao: nej ste čteli; ka je činio Dávid, gda je lačen bio on, i kí so ž njim bili? Kakda je notri šao vu hižo Božo, ino je te svéti krüh jo, šteroga je nej slobodno bilô njemi jesti, niti, kí so ž njim bilí; nego samim popom. Ali nej ste čteli v právdi; kâ v sobottaj popevje v Cérkvi sobotto prestôpijo, i brezi grêha so? Velím pa vám: kâ je od cérkvi vékši eti. Da bi pa znali, ka je tô: miloščo ščém, i nej áldov; nebi osôdili ete nekrivične. Ár je i Sobotte Gospôd Sin človeči. I odidôči odnut prišao je vu správišče njihovo. I ovo, bio je tam eden človek, ki je süho rokô meo; i pítali so ga govoréči: jeli je slobodno v Sobottaj vráčiti? dabi ga mogli tôžiti. On njim je pa erkao: što bode z vás tákši Človek, kí bi meo edno ovco, i či bi spádnola v Sobotto vu jamo, jeli jo ne popádne, i ne potégne jo vö preci v Sobotto? Z kelikim je pa dragši človek od ovcé! slobodno je záto v Sobottáj dobro činiti. Teda velí tomi človeki: vtégni rokô tvojo. I vtégno jo je: i nazáj je grátala zdrava, liki ta drüga. Farizeuške so pa tanáč meli prôti njemi vöidôči; kakda bi ga pogübili. Jezuš pa zpoznavši odíšao je odnut; i nasledüvalo ga je vnogo lüdstva, i zvráčo je je vse. I preprêto se je njim; naj ga vö ne vjávijo. Da bi se spunilo, ka je povôdano po Ežaiáši proroki govoréčem: Ovo sluga moj, šteroga sem jas odébrao, te lübleni moj; v šterom se je dopadnolo düši mojoj. Položim na njega Düh moj, i sôdbo bode poganom nazvesčávao. Nebode se njevkao, niti kríčao, ni nišče nebode čüo na vilicaj glás njegov. Trst nalomleno ne potere, i prédívo kadéče ne vgasi, dokeč vö ne zpela sôdbo na obládanje. I vu njegovom Iméni poganje se vüpali bodo. Teda je pripelan njemi eden vragometen slêpi, i nêmi, i zvráčo ga je tak; da je te slêpi, i nêmi, i gučao i vido. I strsnolo se je vse lüdstvo i pravilo: nej je ete sin Davidov? Farizeuške pa slišavši so erkli: ete ne meče vö vragé, nego po Beelzebulí poglavníki vragôv. Znajôči pa Jezuš mísli njihove erčé njim: Vsákše Králevstvo, štero je prôti sebi razdeljeno, se opüsti; i vsáko mesto oli hiža razdeljena prôti sebi, ne ostáne. I či šatan šatana vö meče, prôti sebi je razdeljen; kakda bode tak stalô králevstvo njegovo? I či jas po Beelzebuli mečem vö vragé, sinovje vaši pokom je bodo metali? záto oni bodo vaši sodci. Či pa jas po Božem Dühi mečem vö vráge, tak se je priblížalo k vám Králevstvo Bože. Ali kakda more što notri idti vu hižo toga močnoga, i posôdo njegovo vnesti: či prvle ne zvéže toga močnoga, i teda hižo njegovo razbíje? Šteri je nej z menom, prôti meni je; i šteri ne správla z menom, rasipáva. Zato velím vám: vsáki grêh i preklínjanje se odpüstí lüdém; ali prôti s. Dühi preklínjanje se ne odpüstí lüdém. I šterikoli erčé hüdo rêč prôti Síni človečemi, odpüstí se njemi; šteri pa erčé prôti svétomi Dühi; ne odpistí se njemi, ni na etom svêti, niti vu prišestnom. Ali sádite drêvo dobro, i sád njegov dober; ali sádite drêvo lagoje, i sád njegov lagoji; ár se z sáda drêvo spozna. Zleženjé vipere; kakda morete dobra gučati, hüdi bodôči? Ár z obilnosti Srcá gučíjo vüsta. Dober človek z dobroga kinča Srcá svojega dobra prináša naprê; i hüdi človek z hüdoga srcá hüda prináša. Velím pa vám: kâ od vsákše márne rêči, šterokoli lüdjé bodo gučali, račun dájo od njé na sôdnji dén. Ár z rêči tvoji se spravičaš, i z rêči tvoji bodeš sodjen. Teda so odgôvorili ništeri z pisáčov i Farizeušov erkôči: vučitel, ščémo od tébe znamênje viditi. On pa odgovoréči erčé: ete hüdi i kurvêški národ znamênje prosi; i znamênje se njemi ne dá, nego znamènje Jonáš proroka. Ár, liki je bio Jonáš v žalôci cet ribe trí dní i trí nôči, tak bode Sin človeči v srci zemlé trí dní i trí nôči. Možjé Ninivinski se gori obüdíjo na sôdbo prôti etomi národi, i skvarjüvali ga bodo. Ár so se oni spokôrili na prêdganje Jonáša; i ovo, več je eti, liki Jonáš. Kralíca jüga se gori obüdí na sôdnji dén z etim národom, i skvarjüvala ga bode. Ár je ona prišla z krajôv zemlé poslüšat modrôst Šalamonovo; i ovo, več je eti, kak Šalamon. Gda pa te nečísti düh vöide z človeka, okôli hodi po sühi mêstaj, íšče počinek, i ne nájde ga. Teda velí: povrném se vu hižo mojo, odkud sem vö zíšao. I pridôč nájde jo spráznjeno, pometeno i osnâženo. Teda ide, i vzeme z sebom sedem drügi dühôv hüši od sébe, i notri idôči prebívajo tam; i ta slêdnja človeka tistoga so hüša od prvi. Tak bode i etomi hüdomi národi. Gda bi pa ešče on gučao lüdstvi: ovo, mati, i bratje njegovi postanoli so vönê, iskajôči priliko, da bi ž njim mogli gučati. Erkao njemi je pa niki: ovo, mati tvoja, i bratje tvoji vönê stojíjo, iskajôči z tebom gučati. On pa odgovoréči je erkao tomi sebi erkôčemi: što je mati moja? i šteri so moji bratje? I vö vtégnovši rokô svojo na vučeníke svoje, erkao je: ovo, mati moja, i bratje moji. Ár, kíkoli čini volo Očé mojega, kí je vu Nebésaj, té je moj brat, i sestra, i mati. Vu onom dnévi pa, vöidôči Jezuš z hiže, seo si je pôleg môrja. I spravilo se je k njemi lüdstva vnogo tak, da je mogao v ládjo idti i tam sedeti; a lüdstvo je pa vse stalô na brêgi. I gučao njim je vnôga vu prílikaj, erkôči: ovo vö je šô eden sejáč sêjat semen. I gda bi on sêjao, ništero je spadnolo pôleg pôti, i prišle so ftice ino so je pozobale. Drügo je pa spadnolo na pečíno, gde je nej melo dosta zemlé; i preci je zíšlo záto, kâ je nej melo globôke zemlé. Gda bi pa sunce gori prišlo, vö je zgorelo; i da je nej melo korenjá, posêhnolo je. Ništero je pa spadnolo med trnje; i gori je zraslo trnje, i zadávilo je je. Ništero je pa spadnolo vu dobro zemlo; i prineslo je sád ništero stô, ništero pa šéstdesét, ništero pa tréseti krát teliko. Šteri má vüha na poslüšanje; naj poslüša. I pristôpivši vučenícke, erkli so njemi: zakaj njim gučíš v prílikaj? On pa odgovoréči erkao njim je: záto, ká je vám dáno znati skrovnosti Králevstva Nebeskoga; njim je pa nej dáno. Ár, šteri má, dá se njemi i obiljávao bode; šteri pa nema, i ka má, od njega se vzeme. Záto vu prílikaj njim gučim; da vidôči ne vídijo, i poslüšajôči ne slíšijo, niti ne razmijo. I spuni se nad njimi prorostvo Ežaiáša, štero právi: z slíšanjem slíšali bodete, i ne bodte razmeli; i vidôči vidili bodete, i nebodte znali. Ár se je potüčilo srcé lüdstva etoga; i z vühami so žmetno čüli, i očí svoje so záprli; naj gda ne vídijo z očmí, i z vühami ne čüjejo, i z srcom ne razmijo, i povrnéjo se, i zvráčim je. Vaše očí so pa blážene, kâ vídijo; i vüha vaša, kâ čüjo. Ár zaistino velím vám: kâ so vnôgi prorocke, ino pravični želeli viditi, ona, štera vi vídite, i nej so vidili; i čüti, štera vi čüjete, i nej so čüli. Ví záto poslüšajte to príliko od sejáča. Vsáki, ki čüje rêč králevstva, i ne razmi jo, príde te hüdi i ftrgne to posejano rêč v srcé njegovo; tô je, kotero je pôleg pôti sejjano. Štero je pa na pečíno sêjano; tô je té, ki rêč čüje, i preci jo z radostjom gorivzeme. Nema pa korenjá v sebi; nego do časa je. Či se pa pripeti stiskávanje, ali pregánjanje za volo rêči: preci se spáči. Štero je pa v trnje sêjano; tô je té, šteri rêč čüje, i skrb etoga svêta, i vkanenjé bogástva zadaví to rêč, i brezi sáda ostáne. Štero je pa v dobro zemlo sêjano; tô je té, ki rêč slíši i razmê; kí záto sád prináša, i činí ništeri stô, ništeri pa šéstdesét i ništeri pa tréseti krát teliko. Drügo príliko je pred njé djáo erkôči: prispodobno je Králevstvo Nebesko človeki sêjajôčemi dobro semen vu njivo svojo. Gda bi pa lüdjé spáli, prišao je njegov nepriátel, i posejao je kôkol med pšenico, i odíšao je. Gda je pa gori zrásla tráva, i sád je prinesla; teda se je skázao i kôkol. Pristôpivši pa slugi toga gospodára, erkli so njemi: gospodne, jeli si nej dobro semen posêjao v tvojo njivo; odkud je pa kôkol? On njim je pa erkao: nepriátel človek je tô včíno. Ti slugi so pa erkli njemi: ščéš záto, da idôči ga vö splevémo? On je pa erkao: nej, naj kak, pobérajôči kôkol, ne strgate vö navküp ž njim i pšenico. Nihájte, naj vküp rasté obôje do žétve; i vu vrêmeni žétve povêm žnjecom: poberte prvo kôkol, i zvéžte ga vu snopje na žganjé; pšenico pa vküp spravte vu moj škegen. Drügo príliko je dáo pred njé govoréči: prispodobno je Králevstvo nebesko k zrni horčičnomi, štero je vzéo eden človek i posêjao je vu njivo svojo. Štero, istina, je náj ménše med vsêm seménjem; gda pa gori zrasté, vékše je od kakšté zelenjá; i bode tak veliko drêvo, da pridôče ftice Nebeske si gnêzda naprávlajo na vêkaj njegovi. Drügo príliko je njim gučo: prispodobno je Králevstvo Nebesko k Kvási, šteroga vzela žena ino ga je zmêsila vu trí merice mele, dokeč se je cilô skvásila. Eta je vsa gučao Jezuš vu prílikaj lüdstvi; i brezi prílik je njim nikaj nej gučao. Da bi se spunilo, ka je povêdano po proroki govoréčem: odprém vu prílikaj vüsta moja, vö povêm skrita od začétka Svêta. Teda, nihávši to lüdstvo, šô je vu hižo Jezuš; i pristôpili so k njemi vučenícke njegovi govoréči: preloži nám to príliko od kôkola njive? Odgovoréči pa erkao njim je: ki to dobro semen sêja, je Sin človeči. Njiva je pa ete svêt; to dobro semen so pa ti sinovje Králevstva; kôkol so pa sinovje toga hüdoga. Nepriátel pa, šteri je eta sêjao, je vrág; žétva je pa skončanje svêta; žnječi so pa angelje. Liki se pa spoberé te kôkol i z ognjom se zežgé; tak bode vu skončávanji etoga svêta. Pošle Sin človeči angele svoje i spoberéjo s Králevstva njegovoga vse spáke; i one, ki činíjo nepravdenost. I vržejo je v péč ognjeno; tam bode jôkanje, i zobno škrípanje. Teda se ti pravični svêtili bodo, liki sunce v Králevstvi Očé svojega. Šteri má vüha na poslüšanje, naj poslüša. Pá je prispodobno Králevstvo Nebesko k kinči skritomi vu njivi; šteroga geto ga je eden človek najšo, skrio ga je, i od radosti njega je odíšao; i vsa, ka je meo, ôdao je, i küpo je njivo ono. Pá je prispodobno Králevstvo Nebesko k človeki tržci, íščejôčemi dobri džündž. Šteri, gda bi najšao eden drági džündž, odídoč ôdao je vsa ka je méo, i küpo ga je. Pá je prispodobno Králevstvo Nebesko k vrši vrženoj vu môrje i zevsákoga ploda ribe vküp srávlajôčoj. Štera, gda se je napunila, vö jo potégnovši ribičke na brêg, i sedéči ta dobra so vö spôbrali vu posôdo, ta hüda so pa vö zmetali. Tak bode vu skončanji etoga svêta: vö bodo šli angelje, i odlôčijo te hüde na srêdi med pravičnimi. Ino je vržejo vu péč ognjeno; tam bode jôkanje, i zobno škrípanje. Velí njim Jezuš: razmeli ste eta vsa? erčéjo njemi: zaistino, Gospodne, razmeli smo. On njim je pa erkao: záto je vsáki pisáč, vučen na Králevstvo Nebesko, prispodoben k človeki gospodári, šteri vö meče z kinča svojega nôva ino stára. I prigôdilo se je, gda bi skončao Jezuš prílike ete, odíšao je odnut. I pridôči vu domovino svojo, včio je je vu správiščaj njihovi, tak, da so se čüdüvali i pravili: odkud je etomi eta modrôst, i ta môč? Nej je ete sin toga tesáča? ne zové se mati njegova Mária i bratje njegovi Jakub ino Jožeš, i Šimon i Júdaš? I sestre njegove nêli so vse pri nás? Odkud so záto etomi eta vsa? I spáčili so se v njem, Jezuš njim je pa erkao: nej je prorok brezi poštenjá, nego vu domovini svojoj, i vu hiži svojoj. I nej je činio tam dosta čüd, za volo nevernosti njihove. Vu onom vrêmeni čüo je Herodeš Štrták glás od Jezuša. I erkao je slüžbeníkom svojim: té je Ivan kristitel; on je stano od mrtvi; i záto ete môči delajo v njem. Ár je Herodeš vlôvo Ivana, zvézao ga je i djáo ga je v temnico za volo Herodiášojce žené Filipove brata svojega. Ár njemi je Ivan pravo: nej je slobodno tebi njô meti. I šteo ga je vmoriti; ali bojao se je lüdstva; ár ga je, liki proroka, melo. Sprevájajòči pa svojega narodjenjá dén Herodeš, plésala je čí Herodiášova na srêdi; i dopádnola se je Herodeši. Záto ji je s prísegom obečao dati, kakoli ga bode prosila. Ona pa naprê navčena od materé svoje, erkla je: dáj mi eti vu skledi glavô Ivana krstitela. I razdréselo se je král; ali za volo prísege i vküp sedéči zapovedao je dati. I poslao je ednoga, kí je vzéo glavô Ivana v temnici. I prinešena je gláva njegova vu skledi, i dána je toj devojki, i nesla jo je materi svojoj. I pridôči vučenícke njegovi, vzéli so têlo njegovo, i pokopali so je, i idôči nazvêstili so Jezuši. Štero gda bi Jezuš slíšao, povrno se je o tistec vu ládji v püsto mesto sám. I slíšavši lüdstvo, nasledüvalo ga je peški z mêst. I vöidôči Jezuš, vido je vnogo národa, i smilüvao se je nad njim, i zvráčo betežníke njihove. Gda bi pa večér grátao; pristôpili so k njemi vučenícke njegovi govoréči: püsto je eto mesto, i vöra je že prišla; odpüsti to lüdstvo, naj idôči vu vesnice, si küpijo hráno. Jezuš njim je pa erkao: nej je njim potrêbno idti; dájte njim ví jesti. Oni so njemi pa veleli: nemamo eti več, nego pét lêbov krüha i dvê ribici. On je pa erkao: prineste mi je esi. I zapovedao je lüdstvo doli sêsti na trávo; i vzévši ti pét lêbov krüha i dvê ribici zglednovši se v nébo hválo je dáo, i vlomivši dáo je vučeníkom te krüh; vučenícke so ga pa dáli lüdstvi. I jeli so vsi i nasitili so se; i pôbrali so zostanjenoga drobtinja dvanájset košárov puni. Ki so pa jeli možjé; bilô ji je okoli pét jezero brezi žén i otrôk. I preci je primárjao Jezuš vučeníke svoje idti vládjo, i pred njim idti na drügo strán, dokeč bi odpüsto lüdstvo. I odpüstivši lüdstvo, gori je šô na gorô sám molit. Gda bi pa večér pôstao, sám je bio tam. Ládja je pa že na srêdi môrja bíla, i premetávala se je od válov. Ár je prôti njê bio vöter. Ob štrtoj stráži pa te nôči prišao je k njim Jezuš hodéči po môrji. I vidôči ga vučenícke po môrji hodéčega, prestrašili so se govoréči: kâ je sküšnjava: i od stráha so kríčali. Preci njim je pa gučao Jezuš govoréči: vüpajte se; jas sem, ne bojte se. Odgovoréči pa njemi Peter erkao je: Gospodne, či si ti, zapovej, naj jas k tebi idem po vodáj. On je pa erkao: poj. I vöidôči z ládje Peter, hodo je po vodáj idôči k Jezuši. Vidôči pa vöter močni, zbojao se je, i záčao se vtáplati. Kríčao je záto govoréči: Gospodne, zdrži me. Preci pa Jezuš vö vtégnovši rokô príjao, ga je, i erkao njemi je: maloverec, zaka si dvojio? I idôča vu ládjo ftišao je vöter. Ovi pa vu ládji bodôči pridôč molili so ga govoréči: zaistino Boži Sin si. I pelavši se prišli so v zemlo Genezáret. I gda bi ga poznali tistoga mesta možjé, poslali so vu cêlo ono krajíno, i prinesli so k njemi vse betéžne, ki so se hüdô meli. I prosili so ga, da bi se li samo doteknoli kraja gvanta njegovoga; i kelikokoli se ji je doteknolo, ozdrávelni so. Teda so pristôpili k Jezuši Jerušálemski pisáčke i Farizeuške govoreči: Zaka vučenícke tvoji prestáplajo nastávlenja ti Starišov? Ár si ne mujvajo roké svoje; gda krüh jejo. On pa odgovoréči erkao njim je: zakaj i vi prestáplate zapovedi Bože za volo vašega nastávlenja? Ár je Bôg zapovedao erkôči: poštüj očo tvojega i mater tvojo, ino: ki hüdôgučí Oči, ali materi, z smrtjom se naj zkonča. Ví pa právite: šterikoli erčé oči, ali materi: šterikoli dár je od méne, hasni tebi; te je že spuno štrto zapoved, či se gli nigdár nepoštüje očé svojega i materé svoje. I zavrgli ste zapoved Božo za volo nastávlenjá vašega. Skazlívci, dobro je proroküvao od vás Ežaiáš govoréči: Eto lüdstvo se k meni približáva z vüstami svojmi, i z lampami me česti; ali srcé njihovo je daleč od méne. Ali zamán me čestíjo, da včijo tákše návuke, ki so zapôvedi lüdi. I prízvajôči lüdstvo erkao njim je: slíšajte i razmête. Nê to notri idôče vu vüsta, oskruni človeka; nego to vö idôče z vüst, ono oskruni človeka. Teda pristôpivši vučenícke njegovi erkli so njem: znáš, kâ so se Farizeuške, slišavši tô rêč, spáčili? On pa odgovoréči erkao je: vsákše vsajenjé, štero je nej vsádo Oča moj nebeski, vö se strêbi. Nihájte je: slêpi voji so ti slêpi. Slêpi pa slêpoga či bode vodo; obá v jamo spádneta. Odgovoréči pa Peter erkao njemi je: razloži nám eto príliko. Jezuš je pa erkao: ešče ste i ví brezi rázuma? Ne razmite, kâ vse, notri idôče vu vüsta, v črevô ide, i vu očiščávnico se vö vrže? Štera pa vö ido z vüst, z srcá zhájajo, i ona oskrunijo človeka. Ár z srcá zhájajo hüda mi’šlênja, lüdomorstvo, práznosti, kurvêštvo, tatíja, krivo svedôstvo, preklínjanje. Eta so tà, štera oskrunijo človeka; ali z nemujvanimi rokami jesti, ne oskruni človeka. I vöidôči odnut Jezuš, nazáj je šô na krajíno Tiruša i Šidona. I ovo edna žena Kananinska od krajín tisti vö idôča, je kríčala njemi govoréča: smilüj se nad menom, Gospodne, Sin Dávidov, čí moja se hüdô mantrá od vrága! On ji je pa nej odgôvoro ni edno rêč. I pristôpivši vučenícke njegovi, prosili so ga, govoréči: odpüsti jo, ár kričí za nami. On je pa odgovoréči erkao: nej sem poslan; nego k pogüblénim ovcám hiže Izraelske. Ona pa pridôča prosila ga je, erkôča: Gospodne, pomozi mi. On pa odgovoréči, erkao je: nej je dobro vzéti krüh decé i ščencom vržti. Ona je pa erkla: tak je Gospodne; ár i ščenci jejo z drobtinja, štero káple z stola njihovi gospodárov. Teda odgovoréči Jezuš erkao je njê: o žena! velika je tvoja vöra; bojdi ti kak ščéš. I ozdrávila je čí njé od tiste vöre. I odidôči Jezuš od tistec prišao je k môrji Galileánskomi; i gori idôči na gorô, doli je seo tam. I prišlo je k njemi lüdstva vnogo majôči sebom plantave, slêpe, nème, rône, i vnôge drüge; i položili so je k nogám Jezušovim, i zvráčo je je. Tak, da so se lüdjé čüdivali vidôči nême gučéče, rône zdrave, plantave hodéče i slêpe vidôče; i díčili so Bogá Izraelskoga. Jezuš je pa vküp zézvao vučeníke svoje i erkao je: z srcá mi je milo to lüdstvo; âr so že trí dní pri meni, i nemajo kâ jesti; i na tešče je pa odpüstiti neščem; da kak na pôti ne pomenkájo. I erčéjo njemi vučenícke njegovi: gde bi mi vzéli teliko krüha vu püščávi; kâ bi teliko lüdstva nasitili? I erčé njim Jezuš: keliko lêbov krüha máte? oni pa erčéjo: sedem i edno malo ribic. I zapovedao je lüdstvi doli sêsti na zemlo. I vzéo je ti sedem lêbov krüha i ribice blagoslovivši vlomo je, i dáo je je vučeníkom svojim: vučenícke pa lüdstvi. I jeli so vsi i nasičeni so; i nábrali so, ka je gori ostanolo zlámanja drobtinja sedem košárov puni. Bilô ji je pa, kí so jeli, štiri jezero možôv brezi žén i otrôk. I odpüstivši to lüdstvo, stôpo je vu ládjo, i prišao je vu krajíne Magdale. I pristôpili so Farizeuške i Sadduceuške sküšávajôči prosili so ga kâ bi njim znamênje z nebés pokázao. On pa odgovoréči erkao njim je: gda večér gratüje, tak právite: dobro vrêmen bode; ár je žerjáva néba. I rano: dnes zápiš bode; ár se žerjaví žalostna néba. Skazlívci, obráz nébe znáte razločávati, znaménja pa vrêmena nemorete? Ete hüdi i kurvêški národ znamênje prosi, i znamênje se njemi ne dá, nego znamênje Jonáša proroka. I niháo je je, i odíšao je. I gda bi prišli vučenícke njegovi prêk môrja, pozábili so sebom krüha vzéti. Jezuš njim je pa erkao: glédajte i varte se od kvasá Farizeuškoga i Sadduceuškoga. Oni so se pa štükali med sebom govoréči: kâ smo krüha nej vzeli. Gda bi pa Jezuš zvedo, erkao njim je: ka se štükate med sebom, maloverci, kâ ste krüha nej vzéli. Jeli ešče ne razmite, niti se ne spomenéte z ti pét lêbov krüha, z kim se je pét jezero nasitílo; i keliko košárov ste nábrali? Niti z ti sedem lêbov krüha med štiri jezero razdeljenoga; i keliko ste košárov nábrali? Kakda ne razmite: kâ sem vám nej pravo od krüha; gda sem se vám varvati velo od kvasá Farizeušov i Sadduceušov? Teda so razmeli, kâ je nej pravo varvati se od kvasá toga krüha; nego od návuka Farizeušov i Sadduceušov. Pridôči pa Jezuš vu krajíno Cezáree Filippa, pítao je vučeníke svoje erkôči: koga mené pravijo lüdjé bidti siná človečega? Oni so pa erkli: ništeri Ivana krstitela; ništeri pa Eliáša; drügi pa Jeremiáša, ali ednoga z prorokôv. Velí njim: vi pa koga me právite bidti? Odgovoréči pa Šimon Peter erkao je: ti si Kristuš Sin toga žívoga Bogá, I odgovoréči Jezuš erkao njemi je: bláženi si Šimon sin Jonaša; ár je têlo i krv nej oznánila tô tebi, nego Oča moj, kí je vu nebésaj. I jas tüdi pravim tebi: kâ si ti Peter, i na eto pečíno bom cimprao cérkev mojo, i vráta peklénska jo ne premorejo. I dám tebi klüče Králevstva Nebeskoga: i kakoli zvéžeš na zemli, zvézano bode vu nebésaj; i, kakoli odvéžeš na zemli, odvézano bode vu nebésaj. Teda je prepovedao vučeníkom svojim: ka bi nikomi ne povedali; kâ je on Jezuš, te Kristuš. Od tistoga mao je záčao Jezuš oznanüvati vučeníkom svojim: kâ njemi je potrêbno idti v Jerušálem, i dosta trpeti od stariši, i vládnikov popovski i pisáčov i vmoriti se, i na trétji dén gori stánoti. I k sebi ga je vzéo Peter, i záčao ga je kárati erkòči: smilüj se nad tebom, Gospodne; ne zgôdi se ti eto. On se pa obrné i erkao je Petri: odídi za mé šatan, k spáki si mi. Ár ne razmiš štera so Boža, nego štera so človeča. Teda je Jezuš erkao vučeníkom svojim: či što ščé za menom pojti; té naj sám sebé zataji, i vzeme gori križ svoj i nasledüje mené. Ár, šteri ščé düšo svojo zdržati, zgübí jo; šteri pa zgübí düšo svojo za mojo volo, nájde jo. Ár ka hasni človeki, či ete cêli svêt dobi, düši pa svojoj škôdi? Ali ka dá človik na odrêšanje za düšo svojo? Ár Sin človeči príde vu diki Očé svojega z Angelmi svojimi; i teda pláča ednomi vsákomi pôleg dela njegovoga. Zaistino velim vám: jeso ništeri eti stojéči, šteri ne koštajo smrti, dokeč ne bodo vidili Siná človečega pridôčega vu králevstvi svojem. I po šéstom dnévi vzéo je Jezuš Petra i Jakuba i Jánoša brata njegovoga; i gori je je pelao na edno visiko gorô zôseb. I premêno se je pred njimi: i svêto se je obráz njegov, liki sunce; gvant pa njegov je bêli grátao, liki svetlost. I ovo skázala sta se njim Môšeš, i Eliáš ž njim gučéča. Odgovoréči pa Peter erkao je Jezuši: Gospodne, dobro je nám eti bidti; či ščéš, naprávimo eti tri šatore, tebi ednoga, i Môšeši ednoga, i ednoga Eliáši. Gda je pa ešče gučao: ovo eden svetli oblák obsencao je njé; i ovo glás z obláka erkôči: ete je moj lübléni Sin, v šterom se mi je dobro dopadnolo; njega poslüšajte. Štero da bi čüli vučenícke, spadnoli so na obráz svoj, i zbojali so se jáko. I pristôpivši Jezuš dotekno se ji je ino erkao: stante gori, i ne bojte se. Prizdignovši pa očí svoje, nikoga so nej vidili, nego Jezuša samo. I doli idôči oní z goré zapovedao njim je Jezuš erkôči: nikomi ne povête tô vidênje, dokeč Sin človeči od mrtvi govi ne stáne. I pitali so ga vučenícke njegovi erkôči: ka pa pisáčke právijo; kâ je potrêbno Eliáši prvle pridti? Jezuš pa odgovoréči erkao njim je: Eliáš istina pride prvo, i vsa nazáj správi. Velim pa vám: kâ je Eliáš že prišao, i nej so ga poznali; nego so njemi včínili, ka so šteli. Tak i Sin človeči bode trpo od njih. Teda so razmeli vučenícke: kâ njim je od Ivana krstitela gučao. I pridôči k lüdstvi pristôpo je k njemi človek niki pokleknovši pred njim. I erkôči: Gospodne, smilüj se nad mojim sinom, ár je mêsečni, i hüdô trpí. Ár dostakrát spádne v ogen, dostakrát vu vodô. I prineso sem ga vučeníkom tvojim, i nej so ga mogli zvráčiti. Odgovoréči pa Jezuš erkao je: oh národ neveren i preobrnjeni! kak dugo bodem z vami? kak dugo bom vás trpo? prineste ga meni esi. I poprêto se je Jezuš, i vö je šô od njega te vrág; i ozdravlen je te pojbíč od tiste vöre. Teda pristôpivši vučenícke k Jezuši z ôseb, erkli so: zakaj smo ga mí nej mogli vö vržti? Jezuš njim je pa erkao: za volo nevernosti vaše. Ár zaistino velim vám: či bodete meli vero, liki horčično zrno, i erčéte etoj gori: tá prêk idi odnut, i prêk bode šla; i nikaj nebode vám nemogôče. Eto pokolênje nêde vö; nego po molítvaj i posti. Gda bi se pa oni v Galilei vrteli, erčé njim Jezuš: Sin človeči se dá vu roké lüdém. I vmorijo ga, i na trétji dén gori stáne. I razdréselili so se jáko. Pridôči pa oni v Kapernaum, pristôpili so oni, kí didrakmo jemléjo k Petri i erkli so: vučitel vaš ne dá didrakme? Velí Peter: kakpa. I gda bi v hižo prišao preišao ga je Jezuš, erkôči: kase ti zdí, Šimon? Králove ete zemlé od šteri jemléjo vámo, ali dáčo? Od sinôv svoji, ali od tühéncov? Velí njemi Peter: od tühéncov. Erčé njemi Jezuš: tak so sinovje slobodni? Naj je pa ne spáčimo: idôči vrži vodico v môrje, i gori pridôčo to prvo ribo vö potégni, i odpri ji laloke, i nájdeš v njê edno štatero; v zemi jo, dáj jo njim za méne i tébe. Vu onoj vöri pristôpili so vučenícke k Jezuši erkôči: što je te naj vékši v Králevstvi Nebeskom? I prizvavši Jezuš edno dête, postavo je je na srêdi med njimi. I erkao je: zaistino velim vám; či se ne obrnéte i bodete, liki deca; z nikakšim tálom ne pridete vu Králevstvo Nebesko. Šterikoli se záto ponízi, liki eto dête; té náj vékši bode v Králevstvi Nebeskom. I, šterikoli gori vzeme tákše dête vu iméni mojem, mené vzeme gori. Šteri pa spáči edno náj ménše z eti vervajôči vu meni: bole bi njemi bilô, dabi njemi mlinski kamen zvézali na šinjek njegov, ino bi se vtôpo vu môrskoj globočíni. Jaj etomi svêti za volo spáke. Ár moro pridti spáke; ali jaj tistomi človeki, po šterom spáka pride. Či pa rôka tvoja, ali nôga tvoja tebé spáči, odsékaj jo, i odvrži jo od tébe. Bole je tebi idti vu žítek plantavomi, ali čonklavomi, liki dvê rokê, ali dvê nogê imajôčemi se vržti vu ogen vekivečni. I či te okô tvoje spáči vö je spêhni i vrži je od tébe. Bole je tebi z ednim okom idti vu žitek, liki dvê okê imajôčemi se vržti vu gehenski ogen. Vidite, da ne zavržete ni ednoga z eti máli. Ár velim vam: kâ Angelje njihovi vu Nebésaj vsigdár glédajo obráz Očé mojega, ki je vu Nebésaj. Ár je záto prišao Sin človeči, naj zdrží to pogübleno. Ka ví štímate? či bi kákši človek meo stô ovéc, i zablôdila bi li edna ž njih, jeli ne nihá ti devétdesét devét idôči na goré íšče to zablodjeno? I, či se nagodí, ka jo nájde, zaistino velím vám: ka se radüje nad njôv bole; liki nad devétdeset devétimi nezablodjenimi. Tak je nej vola Očé vašega, kí je vu Nebésaj, naj prêde eden z eti máli. Či pa pregreší prôti tebi brat tvoj, idi ino ga pokáraj med tebom i med njim samim. Či te poslühne, dôbo si brata tvojega. Či te pa ne poslühne, vzemi ešče k sebi ednoga, ali dvá; naj vu dvá, ali trê svedokôv vüstaj stojí vsa rêč. Či pa njé ne poslühne, povej Cérkvi; i či ni Cérkev ne poslühne, naj ti bode, liki pogan i publikánuš. Zaistino velim vám: kakoli zvéžete na zemli, zvézano bodo na Nébi; i kakoli odvéžete na zemli, odvézano bodo i v Nébi. Pá velim vám: kâ, či se dvá z vás zglíhata na zemli nad kakšté dugovánjem, šterokoli bodta prosila, bode njima od Očé mojega, kí je vu nebésaj. Ár, gde koli se dvá, ali trijé vküp správijo vu mojem iméni, tam sem jas na srêdi med njimi. Teda pristôpivši k njemi Peter erčé: Gospodne, kelikokrát pregreší prôti meni brat moj, i odpüstim njemi? sedemkrát je zadosta? Erkao njemi je Jezuš: ne velim ti, do sedemkrát; nego sedemdesét krát sedemkrát. Záto je prispodobno Králevstvo Nebesko k človeki králi, šteri je šteo ráčún činiti z slugami svojmi. Gda bi pa záčao on račun činiti, prinešen je njemi eden dužník, ki je dužen bio desét jezér talentomov. Gda pa ne bi meo z kim pláčati, zapovedao je gospod njegov odati njega, i ženo, i deco, i vsa, ká je meo, ino pláčati. Doli spadnovši záto te sluga, molo se njemi je govoréči: gospodne, mej potrplênje z menom, i vsa ti pláčam. Smilüvao se je pa te gospôd nad slugom onim, püsto ga je, i ves dug njemi je odpüsto. Vö idôči pa sluga on, najšao je ednoga z sebom slüžéčega, kí njemi je dužen bio stô žukavcov; i zgrabivši ga zadávlao ga je erkôči: pláčaj mi, ka si dužen. Doli spadnovši pa te ž njim slüžéči pred nogé njegove, proso ga je erkôči; mej potrplênje z menom, i vsa ti pláčam. On je pa nej šteo; nego idôči vrgao ga je vu temnico, dokeč bi pláčao, ka je dužen bio. Gda bi pa vidili ti ž njim slüžéči, štera so se zgôdila, jáko so se razdréselili; i idôči oznanili so gospôdi svojemi vsa, štera so se zgôdila. Teda ga je prizvao gospôd njegov, i erčé njemi: hüdi sluga, ves on dug sem ti odpüsto, da si me proso. Nej se je trbelo i tebi smilüvati nad ztebom vréd slüžečim tivárišom tvojim, liki sem se i jas nad tebom smilüvao. I rasrdo se je gospôd njegov, dáo ga je hohárom, dokeč bi pláčao vse ka je dužen bio. Tak i Oča moj Nebeski včiní vám, či ne odpüstíte vsáki brati svojemi z srcá svojega prestoplenjá njegova. I zgôdilo se je, gda bi skončao Jezuš reči ete, vzéo se je z Galilee, i prišao je vu krájine Judee prêk Jordána. I nasledüvalo ga je vnožina lüdstva, i zvráčo je je tam. I pristôpili so k njemi Farizeuške sküšávajôči ga i erkôči njemi: jeli je slobodno človeki odpüstiti ženo svojo za vsákoga zroka volo. On pa odgovoréči erkao njim je: nej ste čteli; ka, kí je stvôro v začétki človeka, možá i ženo je stvôro njidva? I erkao je: za toga volo tá nihá človek očo i mater, i pridrüži se k ženi svojoj, dvá bodeta edno têlo. Záto nej sta več dvá; nego edno têlo. Štero je tak Bôg vküp zvézo, človek je naj ne razlôči. Velíjo njemi: zakaj je pa Môšeš zapovedao dati list razpítanja i odpüstiti jo? Velí njim: Môšeš je za volo trdosti srcá vašega dopüsto vám odpüstiti žene vaše; ali od začétka je nej bilô tak. Velim pa vám: kâ, kíkoli odpüsti ženo svojo, (nego či za kurvêštva volo) i vzeme si drügo, praznüje; i ki si odpüščeno vzeme, praznüje. Velíjo njemi vučenícke njegovi: či je tákše dugovánje človeka z ženôv, kâ jo je nej slobodno odpüstiti za kak šté zroka volo; nej se je tak dobro oženiti. On njim pa erčé: ne prímlejo vsi eto rêč; nego kim je dáno. Ár jeso vkopleni, ki so se z materé utrobe tak porôdili; i jeso vkopleni, ki so od lüdih vkopleni; i jeso vkopleni, ki so se samí vkôpili za volo Králevstva Nebeskoga. Kí more prijéti, naj príme. Teda so prinešeni njemi otroci, dabi na njé vrgao roké, i molo. Vučenícke so je pa kárali. Erčé pa njim Jezuš: nihájte deco, i ne bránte njim k meni prihájati; ár je tákši Králevstvo Nebesko. I položéči na njé roké svoje odíšao je odnut. I ovo pridôči eden erčé njemi: vučitel dober, ka dobroga mi je činiti, naj mám žítek vekivečni? On njemi pa erčé: zakaj me práviš dobroga? Nišče je nej dober, nego li eden, Bôg. Či pa ščéš notri idti vu žítek, zdrži zapôvedi. Erčé njemi: štere? Jezuš pa erčé: ete; ne vmôri, ne praznüj, ne kradni, krívo ne svedoči. Poštüj očo tvojega, i mater; i lübi bližnjega tvojega, kako samoga sebé. Erčé njemi te mladénec: vsa eta sem zdržao od mladosti moje, ka mi ešče falí? Erčé njemi Jezuš: či ščéš popolni bidti, idi, odáj tvoje blágo, i dáj siromákom; i bodeš kinč meo v Nébi; i poj, nasledüj mené. Gda bi pa čüo te mladénec eto rêč: odíšao je žalosten, ár je meo vnogo ládanja. Jezuš pa erčé vučeníkom svojim: zaistino velim vám; kâ bogat žmetno ide vu Králevstvo Nebesko. Pá pa velim vám: ležêše je kumili skôs iglé vüh idti, liki bogatomi notri vu Králevstvo Bože idti. Gda bi pa slišali vučenícke njegovi, strsnoli so se jáko erkôči: što se tak more zveličati? Zgledno se je pa Jezuš na njé, i erčé njim: pri lüdi je tô, istina, nemogôče; ali pri Bôgi so vsa, mogôča. Teda odgovoréči Peter erčé njemi: ovo, mí smo vsa ostavili i nasledüjemo tebé; ka nám tak bode za to? Jezuš njim pa erčé: zaistino velim vám, kâ ví, kí me zdaj nasledüjete, vu preporodjenjê, gda bode sedo Sin človeči na stolci díke svoje, i ví bodete sedeli na dvanájset stolci sodéči dvanájset národov Izraelski. I vsáki kí ostávi hižo, ali brate, ali sestre, ali očo, ali mater, ali ženo, ali deco, ali njivo za mojega iména volo, stôkrát teliko vzeme, i žitek vekivečni öroküvao bode. Vnôgi pa, kí so prêdnji, slêdnji bodo; i ti slêdnji bodo prêdnji. Ár je prispodobno Králevstvo Nebesko k človeki gospodári, kí je vö šô vgojdno rano najimat delavce vu gorice svoje. Pogôdo se je pa z delavci na dén za eden žukavec, i poslao je je vu gorice svoje. I vö idôči okoli trétje vöre vido je drüge stojéče na pláci manjükivajôče. I onim erčé: idite i vi vu gorice moje; i, ka bode pravično, dám vám. Oni so pa odíšli. Pá vöidôči okôli šéste i devéte vöre, prispodobnim tálom je včino. Okôli edenájsete vöre pa vö idôči najšao je drüge manjükivajôč stojéče i erčé njim: ka eti stojíte cêli dén manjükivajôči? Velíjo njemi: záto, ká nás je nišče nej nájao. Velí njim: idite i ví vu gorice moje; i, ka bode pravično, vzemete. Gda bi pa večér grátao, velí Gospôd ti goríc váncari svojemi: zovi te delavce, i dáj njim njihov nájem: začni se pa od slêdnjega do prvoga. I pridôči oni, kí so ob edenájsetoj vöri najéti bili, vzéli so vsáki po žukavci. Pridôči pa ti prvi štímali so, kâ več vzemejo; ali i oni so vzéli vsáki po žukavci. Gda bi pa vzéli, mrmrali so prôti gospodári. Govoréči: kâ eti zádnji so li edno vöro delali, i k nám si je priglíhne včíno; ki smo nosili cêloga dnéva bremen i vročíno. Odgovoréči pa erčé ednomi ž njih: priátel, ne činim ti krivico. Nej si se za eden žukavec pogôdo z menov? Vzemi, ka je tvoje ino idi, jas pa ščém etomi slêdnjemi teliko dati, liki i tebi. Ali nej je slobodno meni činiti, štero ščém z mojim? ali je tvoje okô hüdo; ka sem jas dober? Tak bodo ti slêdnji, prêdnji, i ti prêdnji, slêdnji. Ár dosta ji je pozváni, malo ji je pa odebráni. I gori idôči Jezuš v Jerušálem k sebi je vzéo ti dvanájset vučeníkov zôseb na pôti, i erkao njim je: Ovo, gori idemo v Jerušálem: i Sin človeči se dá poglávnikom popovskim i pisáčom, i osôdijo ga na smrt. I dájo ga poganom na ošpotávanje i bičüvanje i križanje, i na trétji dén gori stáne. Teda je pristôpila k njemi mati sinôv Zebedeušovi z svojmi sinmi moléča i proséča nikaj od njega. On pa erčé njê: ka ščéš? Erčé njemi: povej, naj sedíta etiva dvá siná mojva eden na dêsnoj tvojoj, i eden na lêvoj vu Králevstvi tvojem. Odgovoréči pa Jezuš: neznate, ka prosite; Jeli morete piti on pehár, šteroga bom jas pio, i z krstom, z kim se jas krstim, se krstiti? velíjo njemi: moremo. I veli njim: pehár istina moj bodete pilí, i z krstom, z kim se jas krstim, se okrstite; ali sedeti na dêsnoj mojoj i na lêvoj mojoj jas dati nemorem; nego onim, kim je priprávleno od Očé mojega. I slíšavši ti desét rasrdili so se na tiva dvá brata. Jezuš pa prizvajôči njé erčé: znáte, ka poglavnícke poganski gospodüjo nad njimi, i ti veliki ládajo nad njimi. Ali tak naj ne bode med vami; nego, šteri ščé med vami veliki bidti, naj bode vaš sluga. I šteri koli bode šteo med vami prvi bidti, naj bode vaš sluga. Liki Sin človeka je nej prišao, naj njemi slüžijo; nego, naj on slüži i dá düšo svojo na odküplenjé za vnôge. I vö idôči z Jerike nasledüvalo ga je vnožina lüdstva. I ovo dvá slepca sedéča kre pôti, gda bi slišala, ka Jezuš mímo ide, kríčala sta govoréča: smilüj se nad nama, Gospodne, Sin Dávidov Lüdstvo njidva je pa káralo, naj tiho bodeta. Onedva sta pa ešče bole kríčala govoréča: smilüj se nad nama, Gospodne, Sin Dávidov! I stáne Jezuš zézvao je njidva i erkao: ka ščéta, naj vama včinim? Onedva sta pa njemi velela: Gospodne, naj se nama očí odpréjo. Smilüvavši se pa Jezuš dotekno se je ôči njidva; i preci so preglednole očí njidva, i nasledüvala sta ga. I gda bi se približávali k Jerušálemi, i prišli bi v Betfágo k Oliveckoj gori; teda je Jezuš poslao dvá vučeníka, govoréči njima: Idita vu eto vés, štera je pred vama, i preci nájdeta edno oselnico privézano i žrbé ž njôv; odvéžta jo i pripelajta je meni. I či bode vama što kâ pravo povejta: kâ Gospod njê potrebüje, i preci je odpüsti. Tô je pa vse včínjeno, dabi se spunila rêč po proroki povêdana: Povête čeri Šionskoj: ovo Král tvoj ide tebi pokoren i sedéči na oselnici i žrbéti pod járem navajene oselnice. Idôča pa vučeníka včínila sta tak, kak je njima zapovedáo Jezuš. Pripelala sta to oselnico i žrbé, i djalá sta na njidva gvant svoj i gori sta ga posádila na njega. To drügo lüdstvo je pa prestéralo gvant svoj na pôt, niki so pa sekali vêje z drevja i na pôt metali. To lüdstvo pa naprê idôče i nasledüvajôče je kričalo govoréče: Hožanna Síni Dávidovomi; blagoslovleni, ki je prišao vu Iméni Gospodnovom; Hožanna na visíni. I gda bi on notri šô v Jerušálem, genolo se je cêlo mesto erkôče: što je ete? Lüdstvo je pa velelo: té je Jezuš prorok od Názareta Galilee. I notri je šô Jezuš vu Cérkev Božo, i vö je vrgao vse odávce i küpce vu cérkvi i stole pênez minjávcov je spremetao i stolce golôb odávcov. I erčé njim: písano je: Hiža moja se Hiža Molitvena bode zvala; ví ste jo pa napravili na razbojnikov jamo. I pristôpili so k njemi slêpi i plantavi vu cérkvi, i zvráčo je je Vidôči pa poglavnicke popovski i pisáčke ta čüda, štera je včino, i deco kričéčo vu cérkvi i govoréčo: Hožanna Síni Dávidovomi, razčémerili so se. I erkli so njemi: čüješ, ka eti právijo? Jezuš njim je pa erkao: kakpa. Jeli ste nigdár nej čteli, kâ z vüst ti málički i cecajôči si si hválo spravo? I nihávši je, vö je šô z mesta v Betánio, i tam je ostano. Rano pa nazáj idôči vu mesto, ogládo je. I vidôči edno figovo drêvo kre pôti, šô je k njemi; i nikaj je nej najšo na njem, nego li samo listje; i erkao njemi je: nigár se več z tébe sád ne rodi na veke. I preci je posêhnolo ovo figovo drêvo. I vidôči vučenícke čüdivali so se govoréči: kakda je preci posêhnolo to figovo drêvo! Odgovoréči pa Jezuš erčè njim: zaistino velim vám; či bodte meli vero i nebodte dvojíli, nèli samo tô figovomi drêvi včiníte, nego i etoj gori či erčéte: zdigni se i vrži se vu môrje, zgodí se. I vsa, kakoli bodete prosili vu molítvi, vervajôči vzemete. I gda bi on prišao vu cérkev, pristôpili so k njemi vučéčemi poglavnícke popovski i stariši lüdoztva govoréči: vu kákšoj eblásti eta činíš? i što ti je dáo tô oblást? Odgovoréči pa Jezuš erčé njim: pítao bom vàs i jas edno rêč, štero či mi povête, i jas vám povêm, vu kákšoj oblásti etò delam. Krst Ivana odkud je bio? z nébe, ali z lüdi? Oni pa premišlávajôči vu sebi govoreči: či erčémo, z Nebés, erčé nám: zakaj ste pa njemi nej vervali? Či pa erčémo: z lüdi, bojimo se lüdstva; ár vsi májo Ivana, liki proroka. I odgovoréči Jezuši erčéjo: neznamo. Erčé njim i on: ni jas ne povêm vám, vu kákšoj oblásti eta činim. Ka se pa vám vídi? eden človek je meo dvá siná, i pristôpivši k tomi prvomi erčé: sinek, idi, dnes delaj vu goricaj moji. On pa odgovoréči erčé: neščem; potom toga je požalüvo i odíšao je vu gorice delat. I, pristôpivši k tomi drügomi, erčé njemi rávno tak. On pa odgovoréči erčé: jas gospodne? I nej je šô. Šteri je že med têma dvöma včíno volo očé? povedali so njemi: te prvi. Erčé njim Jezuš: zaistino velim vám: kâ publikánuške i práznicke bodo pred vámi šli vu Králevstvo Bože. Ár je prišao k vàm Ivan vu pravice pôti, i nêste njemi vervali; publikánuške pa i práznicke so vervali njemi; ví pa vidôči nej ste se preobrnoli potom, kâ bi vervali njemi. Poslüšajte i drügo príliko: bio je eden gospodár človek, kí je posádo gorice, i z plotom je je okôli vzéo, i skopao je v njih prešo i pocimprao je tören i vö je je dáo delavcom i odíšao je inam. Gda bi se pa približávalo vrêmen brátve sáda, poslao je sluge svoje k tim delavcom, da bi vzéli sád njih. I delavci prijavši sluge njegove, ništeroga so zbili, ništeroga so pa bujli, ništeroga so pa kamenüvali. Pá je poslao drüge sluge več od ti prvi; i včínili so njim rávno tak. Obslêdnjim pa pošle k njim siná svojega govoréči: zastôpijo se siná mojega. Ti delavci pa, gda bi vidili siná, erkli so med sebom: ete je te öročník, pojte, bujmo ga i ládajmo njegovo öročíno. I vzéli so ga, i vö so ga vrgli z vinograda, i bujli so ga. Záto, gda pride gospôd toga vinograda, ka bode čínio delavcom onim? Erkli so njemi: te hüde hüdô pogübí: i gorice vö dá drügim delavcom, šteri njemi notri dájo sád vu svojem vrêmeni. Velí njim Jezuš: jeli ste nej čteli nigdár vu písmi: kamen, šteroga so zavrgli zidárje, včinjeni je k glávi voglá; od Gospodna je tô včinjeno, i čüdno je pred očmí našimi. Záto velim vám: ka se kraj vzeme ad vás Králevstvo Bože, i dá se poganom prinášajôčim sád njegov. I, kí spádne na ete kamen, vküp se smoždži; na koga pa ete kamen spádne, razdrobí ga. I slíšavši poglavnícke popovski i Farizeuške ete njegove prílike spoznali so, ka od njih právi. I ískali so môduš, kak bi ga prijéti mogli; ali bojali so se lüdstva, ár so ga, liki proroka, meli. I odgovoréči Jezuš pá njim je erkao vu prilikaj govoréči: Prispodobno je Králevstvo Nebesko k človeki králi, kí je napravo gostüvanje síní svojemi. I poslao je sluge svoje zvát te pozváne na gostüvanje; i nêso šteli prídti. Pá pošle drüge sluge erkôči: povête tim pozvánim; ovo, obed moj sem pripravo, moji günci i tüčne stvárí so bujte, i vsa so gotova; pojte na gostüvanje! Oni so pa nej márali za njé, i odišli so, kí na svojo njivo, kí pa na svoje preküpčüvanje. Ti drügi so pa zgrabili sluge njegove, ošpotali so je, ino so je bujli. Gda bi pa čüo te král, rasrdo se je, i poslao je vojsko svojo i pogübo je lüdomorce one, i mesto njihovo je zéžgo. Teda velí slugom svojim: gostüvanje je ístina gotovo; ali ti pozváni so ga nej vrêdni. Idte záto na križopotje; i kékoli náidete, zovte ja na gostüvanje. I vöidôči slugi oni na potí vküp so spravili vse, šterekoli so najšli, i dobre i lagoje; i napunilo se je gostüvanje z timi sedéčimi. Notri idôči pa král glédat te sedéče, vido je tam ednoga človeka, kí je nej bio oblečeni z gvantom gostüvanja. I véli njemi: priátel, kákda si esi notri prišao, nemajôči gvanta svadbenoga? On je pa zanêmo. Teda erčé te král hlápcom: zvéžte njemi nogé i roké, vzemte ga i vržte ga vu vönêšnjo kmico, tam bode jôkanje i zobno škripanje. Ár ji je dosta pozváni, ali malo ji je odebráni. Teda so šli Farizeuške i tanáč so držali, kak bi ga zamrežili vu rêči. I poslali so k njemi vučeníke svoje z Herodešovimi slugi govoréči: Vučitel, známo, ka si pravičen i pôt Božo vu pravici včiš, i nemáraš z nikim, ár ne glédaš osobo lüdi. Povej nám záto, ka tí štímaš? jeli je slobodno dati dáčo Casari, ali nej? Znajôči pa Jezuš hüdôbo njihovo, erčé: ka me sküšávate skázlívci? Pokážte mi dáčni pênez? oni so pa njemi pòdali eden žukavec. I veli njim: koga kêp je eti i napísek? Velíjo njemi: casarov. Teda velí njim: dájte záto, štera so Casarova, Casari, i štera so Boža, Bôgi. I gda bi eta čüli, čüdivali so se; i tá ga nihávši odíšli so. Vu onom dnévi pristôpili so k njemi Sadduceuške govoréči: ka nêga gori stánenjá, i pítali so ga. Govoréči: Vučitel, Môšeš právi: či što merjé brezí decé naj vzeme brat njegov ženo njegovo i zbüdi semen brata svojega. Bilô je pa pri nás sedem bratov; i oženo se je prvi, i mrô je, i nemajôči semena niháo je ženo svojo brati svojemi. Rávno tak i te drügi, i trétji, notri do sédmoga. Obslêdnjim pa vsê mrla je i ta žena. Vu gori stánenjê tak šteroga bode z ti sedem ta žena? Ár so jo vsi meli. Odgovoréči pa Jezuš erčé njim: blôdite, neznajôči pisma niti môči Bože. Ár vu gori stánenjê ne bodo se ni ženili, ni k možom dávale, nego, liki Angelje Boži vu Nebésaj, bodo. Od goristanenjá pa ti mrtvi nej ste čteli, ka vám je povêdano od Bogá govoréčega. Jas sem Bôg Ábraháma, i Bôg Ižaáka i Bôg Jákoba; Bôg je pa nej Bôg ti mrtvi, nego ti žívi. I gda bi lüdstvo eta čülo, čüdivalo se je nad včenjom njegovim. Gda bi pa Farizeuške čüli, kâ je zatekuo vüsta Sadduceušom, vküp so se správili prôti njemi. I eden ž njih právdenik opíta ga, sküšávajôči i govoréči. Vučitel, štera je tá velika zapoved vu Právdi? Jezuš pa erčé njemi: lübi Gospodna Bogá tvojega z cêloga srcá tvojega i z cêle düše tvoje, i z cêle môči tvoje. Eta je ta prva i velika zapoved. Ta drüga je pa prispodobna k etoj: lübi bližnjega tvojega, liki samoga sebé. Vu etivi dvê zapôvidaj visí céla Právda i Prorocke. Gda bi se pa vküp spravili Farizeuške, pítao je njé Jezuš. Govoréči: ka ví štímate od Kristuša, koga sin je? Odgovoríjo njemi: Dávidov. Erčé njim: kakda ga pa Dávid vu Dühi za Gospôda zové, govoréči: Erkao je Gospôd Gospôdi mojemi: sedi si na desno mojo, dokeč položim nepriátele tvoje na podnogáonico pod nogé tvoje. Či záto Dávid njega zové za Gospoda, kakda je sin njegov? I nišče njemi je nej mogao odgovoriti ni edno rêč, niti so ga nej smeli kâ več od tistoga dnéva spitávati. Teda je gučao Jezuš lüdstvi i vučenikom svojim. Govoréči: na Môšešov stolec so seli pisáčke i Farizeuške. Záto vsa, šterakoli bodo vám pravili zdržávati, zdržávajte i činte; pôleg njih dela pa ne činte. Ár právijo i ne činíjo. Ár žmetna i neprenošena bremena vküp véžejo i lüdém je na pléča nakládajo; samí se ji pa ni z prstom neščejo doteknoti. Vsa dela svoja pa činíjo, naj se vidijo od lüdi. Razšérjávajo pa svoje spômenke, i velike naprávlajo škrice gvanta svojega. I lübijo prêdnja sedala pri večérjaj i prêdnje stolce vu správiščaj. I poklánjanje na placáj, i naj se zovéjo od lüdi: Rabbi, Rabbi. Ví se pa ne zovte Rabbi. Ár je eden vaš Mešter, Kristuš; ví ste si pa vsi bratje. I nikoga za vašega očo ne zovte na zemli. Ár je eden vaš Oča, kí je vu Nebésaj. Niti se ne zovte za meštre. Ár je eden vaš Mešter, Kristuš. Kí je pa náj vékši med vami, naj bode vaš hlápec. Šterikoli pa sám sébe zvisi, poniži se; i šterikoli sám sebé poniži, zvísi se. Jaj pa vám, pisáčke i Farizeuške, skázlívci! Ár zapérate Králevstvo Nebesko pred lüdmi. Ví samí notri nêdete, niti notri idôče, ne pistíte notri idti. Jaj vám pisáčke i Farizeuške skazlívci! Ár požirávate hiže vdovic pod obrázom dugi molítev. Záto vzemete žmetnêšo sôdbo. Jaj vám pisáčke i Farizeuške skázlívci! Ár okôli hodite po môrji, i sühoj zemli; naj ednoga novoverca včiníte; i, gda je včinjeni, naprávite ga siná gehenne dvakrat bole, liki, ste ví samí. Jaj vám pôtikážci slêpi, kí právite: šterikoli priségne na cérkev, tisto je nikaj; šterikoli pa priségne na zláto cérkevno dužen je. Blázni i slépi! Ár ka je vékše, zláto, alí cérkev, štera posvetí zláto? I šterikoli priségne na oltár, tisto je nikaj; šterikoli pa priségne na dár, kí je na njem, dužen je. Blázni i slépi! Ár ka je vékše, dár, ali oltár, šteri posvečüje te dár. Záto, ki priséga na oltár, priséga na njega i na vsa, štera so na njem. I, kí priséga na cérkev, priséga na njô, i na onoga, ki v njê prebiva. I, kí priséga na Nébo, priséga na trônuš Boži, i na onoga, ki na njem sedí. Jaj vám pisáčke i Farizeuške skazlívci! Ár desetinite metico i koper i, kün; i niháte ta žmetnêša te právde, sôdbo, i miloščo, i vero. Eta trbê činiti, i ova nej niháti. Pôtikážci slêpi, ki precidjávate komára, kumilo pa požérate. Jaj vám pisáčke i Farizeuške, skazlívci! Ár snájžije z vüna vaš pehár i skledo; z nôtra so pa puna zgrablivostjom i znemertüčlivostjom. Farizeuš slêpi! osnájži prvle to znotréšnje pehára i sklede, naj i to vönêšnje njihovo čísto bode. Jaj vám pisáčke i Farizeuške, skazlívči! Ár ste prispodobni k grobom obêljenim, kí se z vüna svetli vídijo, z nôtra so pa puni kôst ti mrtvi i vse nečistôče. Tak i ví se z vüna vídite lüdém pravični, z nôtra ste pa puni skazlívostjom i nepravičnostjom. Jaj vám pisáčke i Farizeuške, skazlívci! Ár cimprate grobe prorokov i snájžite pokopálišča ti právični. I právite: da bi mi bilí vu vrêmeni naši očákov, ne bí bili tálnicke z njimi vréd vu krvi prorokov. Étak svedočite prôti sebi, ka ste sinovje oni, kí so zpomôrili proroke. I ví napunjávate mero očév vaši. Kače i plod vipere, kakda vujdete sôdbi gehenne? Záto, ovo, jas pošílam k vám proroke, i môdre i pisáče; i ž njih nike bujete i razpéte, i ž njih nike bičüvali bodete vu správiščaj vaši, i preganjali je bodete od mesta do mesta. Naj príde na vas vsa pravična krv, štera je prelejána na zemlo od krvi Abelove toga pravičnoga, notri do krvi Zakariášove Barakiášovoga siná, šteroga ste vmôrili med cérkevjov i oltárom. Zaistino právim vám: kâ vsa eta prídejo na ete nárad. Jerušálem, Jerušálem, kí vmárjaš proroke i kamenüješ one, šteri se k tebi pošílajo; kelikokrát sem šteo vküp spraviti otroke tvoje, likí kokôš vküp správla píščance svoje pod perôti, i nej ste šteli? Ovo nihá se vám hiža vaša püsta. Ár velim vám: ne bodete me vidili od etec máo, dokeč ne bodete pravili: blágoslovleni te idôči vu Gospodnovom iméni. I vö idôči Jezuš, gda bi kraj šô od cérkvi, pristôpili so k njemi vučenícke njegovi, i kázali so njemi cimper te cérkvi. Jezuš njim je pa erkao: ne vídite vsa eta? zaistino velim vám: z nikakšim tálom se ne nihá kamen na kamni, kí se ne porüši. Gda bi pa sedo na olivečkoj gori, pristôpili so k njemi vučenícke zôseb erkôči: povej nám, gda eta bodo, i štero je znamenje tvojega príšestjá i skončanja etoga svêta? I odgovoréči Jezuš erčé njim: glédajte, naj vás što ne zapela. Ar ji dosta príde vu mojem iméni govoréči: jas sem Kristuš, i vnôge zapelajo. Bodete pa čüli boje i bojôv glási; vídite, da se ne zburkate. Ár morejo vsa bidti, ali nebode ešče konec. Ár stáne narod prôti národi, i králevstvo prôti králevstvi, i bode glád i pomor i zemlé gíbanje po vnôgi mêstaj. Vsa eta so pa začétek bolêzen. Teda dájo vás na moko i vmoríjo vás; i bodete odürni vsêm národom za mojega iména volo. I teda se spáčijo vnôgi, i eden drügoga v roké dájo i odürjávali bodo eden drügoga. I vnôgi krívi prorocke stánejo i zapelajo vnôge. I, da se povnôža nepravdenost, zmrzne lübézen vnôgi. Kí pa ostáne do konca, té se zveliča. I predgani bode ete Evangelium Králevstva Božega po vsem svêti na svedôstvo vsemi národi. I teda príde konec. Gda bodte tak vidili to odürnost opüščenjá, štera je povêdana po Dánieli proroki, stojéčo na svétom mesti (šteri čté, naj razmi). Teda, kí so vu Judei, naj bežíjo na goré. Kí je pa na hižnom pokrivi doli naj nejde, ka bi kâ vzéo z hiže svoje. I, kí je na njivi, naj se nazáj ne povrné, ka bi vzéo svoj gvant. Jaj pa tim noséčim i nadájajôčim vu oni dnévi. Molte pa, naj nebode bežanje vaše v zími, niti v sobotti. Ár bode teda velika moka, kákša je nej bila od začétka svêta, notri do toga mao, niti je nebode. I, dabi nê bilí prekráčeni dnévi oni, nebi bilô edno têlo zdržáno; ali za volo ti odebráni prekrátijo se dnévi oni. Teda, či što vám bode pravo: ovo eti je Kristuš, ali eti; ne verte. Ár stánejo krivični kristuške i krivični prorocke, i dávali bodo znamênja velika i čüda; naj zapelajo, či bode mogôče, i te odebráne. Ovo naprê sem vam povedao. Záto, či bodo vám pravili: ovo vu püščávi je, nêdte vö; ovo vu kámraj je, ne verte. Ár liki blísk zhája od sunčenoga zhoda, i skáže se notri do záhoda; tak bode i príšestjé siná človečega. Ár, gde bode mrlina, tá bodo se správlali i orli. Preci pa po moki oni dnévov potemnê sunce, i mêsec nedá svetlosti svoje, i zvêzde bodo kapale z nebés, i môčí Nebeske se gíbale bodo. I teda se zkáže znamênje Siná človečega na Nébi; i teda se plakali bodo vsi národje zemlé, i vidili bodo Sina človečega pridôčega na obláki Nebeskom z močjôv i z díkov velikov. I pošle Angele svoje z trombönte glásom velikim; i vküp správijo te odebráne njegove od štiri vötrov od edni krajôv Nebés notri do drügi njih krajôv. Od figovoga drêva se pa včite eto príliko: gda je že vêka njegova mêhka i listje spüščáva, znajte, ka je blüzi leto. Tak i ví, gda bodete vidili vsa eta, znájte, ka je blüzi pred dvérmi. Zaístino velim vám: z nikakšim tálom ne prêde ete národ; dokeč se vsa eta ne zgodíjo. Néba i zémla prêde, reči moje pa nigdár ne prêdo. Od oni dnévov pa i vöre nišče nezna, niti Angelje Nebeski, nego Oča moj sám. Kak je pa bilô vu dnévi Noë, tak bode i prišestjé Siná človečega. Ár, liki so bilí vu dnévi pred potopom, jeli so i pilí so, ženili so se, ino so se k môži dávale notri do onoga dnéva, gda je Noë vu barko šô. I nej so spoznali, dokeč je prišao potop i vzéo je vse; tak bode i prišestjé Siná človečega. Teda dvá bodeta na njivi: eden se gori vzeme, i te eden se tá nihá. Dvê bodeta mlele v mlíni; edna se gori vzeme, i edna se tá nihá. Verustüjte záto; da neznate, štero vöro vaš Gospôd pride. Eto pa znájte: ka, dabi znao hižni gospodár, v šteroj stráži bi tát prišao, verustüvao bi i ne bi dáo podkopati hižo svojo. Záto i ví bojdte gotovi: da, vu šteroj vöri ne štimate, Sin človeči príde. Što je tak te veren sluga i spameten; šteroga je postavo gospôd njegov nad držinov svojov; naj ji dá jêstvino vu svojem vrêmeni? Bláženi je on sluga, šteroga, gda príde gospôd njegov, ga nájde tak činéčega. Zaistino velim vám: kâ ga nadevsêm blágom svojim postávi. Či bode pa pravo ov lagoji sluga vu srdci svojem; müdí se gospôd moj prídti; I začne biti te sebom slüžéče, jesti pa i piti z piánci; Príde gospôd sluga onoga vu dnévi, v šterom se ne dovê, i vu vöri štero nezna. I raskála ga i tál njegov z skazlívcmi dene. Tam bode jôkanje i zobno škrípanje. Teda prispodobno bode Králevstvo Nebesko k desét devicam, štere so vzelé lampaše svoje i vö so šle prôti ženini. Pét ji je pa ž njih bilô čedni, pét pa nôri. Te nôre so vzelé lampaše sebom, a nej so vzelé z njimi olíja. Te čedne so pa vzelé oli v posodáj svoji z lampašmi svojmi. Gda bi se pa müdio ženin, zadrêmale so vse i záspale so. Opô nôči je pa kríčanje postanolo: ovo ženin ide; idite vö pred njega. Teda so gori stanole vse ove devojke i osnájžile so lampaše svoje. Te nôre so pa tim čednim erkle: dájte nám z olija vašega; ár lampašje naši vgašüjejo. Odgôvorile so pa te čedne govoréče: nej tak, naj kak zadosta nebode nám i vám; nego idite bole k odávcom i küpte si ga. Gda bi pa one odíšle küpüvat, prišao je te ženin; i te gotove so notri šle ž njim na gostüvanje; i zaprte so dveri. Potom so pa prišle i te drüge device erkôče: Gospodne, Gaspodne, odpri nám. On pa odgovoréči erčé: zaistino velim vám: neznam vás. Verostüjte záto; da ne znate dnéva, niti vöre, vu šteroj Sin človeči príde. Ár liki človek na pôt idôči je zézvao svoje sluge, i tá njim je dáo blágo svoje. I etomi je dáo pét talentomov, ênomi pa dva, ovomi pa ednoga, vsákšemi pôleg svoje premôči, i odíšao je preci. Idôči pa, kí je pét talentomov vzéo, tržo je ž njimi, i pridelao je drügi pét talentomov. Prispodobnim tálom i kí je dvá vzeo, dôbo je i on drügiva dvá. Kí je pa toga ednoga vzéo, idôči zakopao ga je v zemlo i skrio je pêneze gospôda svojega. Po vnôgom vrêmeni je pa prišao te gospôd oni slugov, i činí ž njimi račun. I, pristôpivši, ki je pét talentomov vzéo, prneso je drügi pét talentomov govoréči: Gospodne, pét talentomov si mi dáo; ovo drügi pét talentomov sem dôbo ž njimi. Erčé pa njemi gospôd njegov: dobro je, sluga dober i veren; nad malim si bio veren, nad vnôgim te postávim. Idi notri vu radost gospôda tvojega; Pridôči pa i on, ki je tiva dvá talentoma vzéo, erčé: Gospodne, dvá talentoma si mi dáo; ovo, drügiva dvá talentoma sem dôbo ž njima. Erčé njemi gospôd njegov: dobro je, sluga dober i veren, nad malim si bio veren, nad vnôgim te postávim. Idi notri vu radost gospôda tvojega. Pridôči pa i tisti, ki je te eden talentom vzéo, erčé: Gospodne, znao sem te, ka si trdi človik; ženjaš, gde si nej sêjao, i správlaš, gde si nej rasipávao. I bojéči šô sem i skrio sem talentom tvoj vu zemlo: ovo máš to tvoje. Odgovoréči pa gospôd njegov erčé njemi: lagoji sluga, i ftraglívi, znáš, ka ženjam, gde sem nej sejjao; i správlam, gde sem nej rasipávao. Potrêbno je bilô tak tebi dati pêneze moje minjávcom; i pridôči bi jas vzéo to moje z žójom: Vzemte záto od njega te talentom i dájte ga tomi, kí má desét talentomov. (Ár vsákomi, šteri má, dá se njemi, i obiljávao bode; od nemajôčega se pa i tô vzeme, ka má). I toga nehasnovitoga slugo vö vržte vu vönêšnjo kmicu; tam bode jôkanje i zobno škripanje. Gda pa príde te Sin človeči vu díki svojoj i vsi svéti angelje ž njim: teda bode sedo na stôci díke svoje. I vküp se bodo správlali pred njega vsi národje; i razlôči je ednoga od drügoga, liki pástér razlôči ovcé od kozlôv. I postávi ovcé zdêsne svoje, te kozle pa zlêve Teda erčé te král onim, ki so ž njegove dêsne: pojte blagoslovleni Očé mojega, öroküjte priprávleno vám králevstvo od začétka svêta. Ár sem lačen bio, i dáli ste mi jesti; žéden sem bio, i napojili ste me; pôtnik sem bio, i gori ste me prijali. Nági sem bio, i odenoli ste me; betežen sem bio, i priglednoli ste me; v temnici sem bio, i prišli ste k meni. Teda bodo njemi odgovárjali ti pravični govoréči: Gospodne, gda smo te vidili lačnoga i nahránili smo te? ali žédnoga ino smo te napojili? Gda smo te vidili pôtnika ino smo te gori prijali? ali nágoga i odenoli smo te? Gda smo te vidili betéžnoga, ali v temnici, i prišli smo k tebi? I odgovoréči te Král erčé njim: zaistino velim vám: kakoli ste včínili ednomi z eti bratov moji ti náj ménši, meni ste včínili. Teda erčé i onim, ki bodo z lêve stráni: odídte od méne, prekléti, vu ogen vekivečni, kí je správleni vrági i angelom njegovim. Ár sem lačen bio i nej ste mi dáli jesti; žéden sem bio, i nej ste me napojili. Pôtnik sem bio, i nej ste me gori prijali; nági sem bio, i nej ste me odenoli; betežen i v temnici sem bio, i nej ste me priglednoli. Teda bodo njemi odgovárjali i oni govoréči: Gospodne, gda smo te vidili lačnoga, ali žédnoga, ali pôtnika, ali nágoga, ali betéžnoga, ali v temnici, i nej smo ti slüžili? Teda odgovorí njim govoréči: zaistino velim vám: kakoli ste nej včínili ednomi z eti náj ménši, ni meni ste nej včínili. I odído eti vu moko vekivečno; ti pravični pa vu žitek vekivečni. I prigôdilo se je, gda bi skončao Jezuš vse ete rečí, erkao je vučéníkom svojim: Znáte, kâ po dvê dnévi vüzen bode, i Sin človeči se tá dá naj se raspé. Teda so se vküp spravili poglavnicke popovski, i pisáčke, i ti stariši lüdstva vu dvor višešnjega popa, ki se je zvao Kajafáš. I tanáč so meli, da bi Jezuša zgrabili z jálnostjom i vmôrili. Pravili so pa: nej vu svétki, naj zburkanje ne bode med lüdstvom. Gda bi pa bio Jezuš v Betánii v hiži Šimona gobavca: Pristôpila je k njemi edna žena, štera je alabaštrom drágoga mazala mêla; i vö je je vlejála na glávo njegovo, gda bi pri stoli sedo. Vidôči pa vučenícke njegovi razsrdili so se govoréči: zakaj je eto zaprávlanje? Ár bi se lêhko tô mazalo ôdalo za vnogo, i dalô siromákom. Znajôči pa tô Jezuš erčé njim: zakaj za hüdo máte eto toj ženi? Ár je dobro delo včiníla z menom. Ár siromáke vsigdár sebom máte, mené pa vsigdár ne bodte meli. Ár, ka je ona eto mazalo na moje têlo vlejála, na moje pokopanje je včiníla. Zaistino velim vám: gdekoli bode predgani ete Evangeliom po cêlom etom svêti, gučano bode i tô, ka je ona včiníla, njê na spomenek. Teda idôči eden z tí dvanájset, kí se právi Judaš Iškarioteš, k poglavníkom popovskim. Erčé: ka mi ščéte dati, i jas vam ga k rokám dám? Oni so pa njemi obečali tréseti srebrni pênez. I od tistoga mao je ísko príliko, da bi ga v rôke dáo. Prvi dén pa brezi kvasá krüha pristôpili so vučenícke k Jezuši govoréči njemi: gde ščéš, naj ti priprávimo, da jêš vüzenskoga ágneca? On pa erčé: idite v mesto k komi i ercite njemi: vučitel velí: vrêmen moje je blüzi, pri tebi bom jo ágneca vüzenskoga z mojmi vučeníkmi. I včiníli so ti vučenícke tak, liki je njim zrendelüvao Jezuš; i pripravili so te ágnec vüzenski. Gda bi pa večér grátao, doli si je seo s timi dvanájsetimi. I gda bi oni jeli, erčé: zaistino velim vám, eden z vás me odá. I dresélni postanovši jáko, záčali so njemi praviti vsákši posebi: jeli sem jas, Gospodne? On pa odgovoréči erčé: ki namáče z menom vu skledo rokô, té me odá. Istina, Sin človeči ide, liki je pisano od njega; jaj pa človeki onomi, po kom se Sin človeči v rôke dá; bole bi njemi bilô, da bi se nigdár nebi porôdo on človik. Odgovoréči pa Judáš, kí ga je ôdo, erčé: nêli sem jas, Rabbi? velí njemi: ti práviš. Gda bi pa oni jeli, vzéo je Jezuš krüh i blagoslovivši razlomoga je i dáo ga je vučenikom i erkao je: vzemite, jejte, tô je moje têlo. I vzéo je te pehár i blagoslovivši dáo njim ga je govoréči: píte z etoga vsi. Ár je tô moja krv nôvoga zákona, štera se za vnôge vö vlejé na odpüščanje grêhov. Velim pa vám: ka ne bodem pio od eti mao z etoga sáda toga trsa notri do onoga dnéva; gda bom ga pio z vami nôvoga vu Králevstvi Očé mojega. I gda so hválo z popêvali vö so šli na goro olivecko. Teda njim velí Jezuš: vi se vsi spáčite vu meni ešče v etoj nôči. Ár je písano: zbíjem pastéra, i razženéjo se ovcé te črêde. Ali po mojem goristanenji pred vami bom šaov Galileo. Odgovoréči pa Peter erčé njemi: či se vsi spáčijo v tebi, jas se nigdár ne spáčim. Erčé njemi Jezuš: zaistino velim tebi, kâ me vu etoj nôči, prvle, liki bode kokôt popêvo, trikrát zatajíš. Velí njemi Peter: i či de mi potrêbno stebom mrêti, dönok te ne zatajim. Prispodobnim tálom i vsi vučenícke so tak erkli. Teda je šô ž njimi Jezuš na mesto, štero se veli Getšemáne; i velí vučeníkom: sedte si doli eti, dokeč idôči molim etam. I z sebom je vzéo Petra, i dvá siná Zebedeušova, záčao se je žalostiti i omedlêvati. Teda velí njim: jáko je žalostna düša moja notri do smrti. Ostante eti i verostüjte z menom. I naprê idôči edno malo, spadno je na obráz svoj moléči i govoréči: Oča moj, či je mogôče, najminé od méne ete pehár; ali nej, kak jas ščém, nego kak tí. I prišao je k vučeníkom i najšao je je, kâ so spáli; i velí Petri: tak nemorete edno vöro verostüvati z menom? Verostüjte i molte, da vu sküšávanje ne prídete. Düh je ístina gotov, ali têlo je slabo. Páli drügôč idôči je molo govoréči: Oča moj, či nemore ete pehár minôti od méne, nego, či ga pijém; bojdi vola tvoja. I pridôči nájde je páli spajôče, ár so njihove oči žmetne bilé. I nihá je, i odíde, i pá moli tretič tô isto rêč govoréči. Teda ide k vučeníkom svojim i erčé njim: spite nadale íno počívajte. Ovo približala se je vöra, i Sin človeči se dáva v rôké grêšnikom. Stante gori, pojdmo: ovo približao se je, ki me odá. I, gda bi ešče on gučao, ovo Judaš eden z ti dvanájset je prišao i ž njim lüdstva vnogo z rožjom i z drogmí od vládnikov popovski ino starišov lüdstva. On pa, kí ga je ôdao, dáo njim je znamênje govoréči: šteroga küšnem, te je, primte ga. I preci pristôpivši k Jezuši erčé: zdrav bojdi mešter; i küšno ga je. Jezuš njemi pa erčé: priátel, zakaj, si prišao? Teda pristôpivši vrgli so roké na Jezuša, i príjali so ga. I ovo eden z oni, kí so bilí z Jezušom, vö vtégnovši rokô vö potégne meč svoj, i vdári slugo poglavníka popovskoga, odsečé njemi vühô. Teda velí njemi Jezuš: obrni tvoj meč nazáj vu mesto njegovo. Ár vsi, kí meč vzemejo, od meča pogínejo. Jeli štímaš, ka nemrem zdaj prositi Očo mojega, i naprê bi mi postavo več, liki dvanájset legio angelov. Kakda bi se pa spunila písma, da tak more bidtí? Vu tistoj vöri je erkao Jezuš tomi lüdstvi: liki na razbojnika ste prišli z rožjom i z drogmí me lovít. Vsáki dén sem pri vás sedo vučéči vu cérkvi, i nej ste me príjali. Tô je pa vse včinjeno, dabi se spunila písma prorokôv. Teda so ga vučenícke vsi tá niháli, i odbêžali so. Ovi so pa príjali Jezuša, i pelali so ga k Kajafáši víšešnjemi popi, gde so vküp správleni bilí pisáčke i ti stariši. Peter ga je pa nasledüvao ôzdaleč notri do dvora víšešnjega popa; i notri idôči doli si je seo z hlápcmi, da bi vido konec. Vládnicke pa popovski i ti stariši i cêli tanáč ískali so krívo svedôstvo prôti Jezuši, da bi ga vmôrili. I nej so je najšli. I či so gli vnôgi krivi svedocke naprê stôpili, dönok so je nej najšli. Obslêdnjim sta pa naprê stôpila dvá kríva svedoka. Erkôča: ete je pravo: jas morem razmetati cérkev Božo, i po trê dnévi gori pocimprati. I gori stánovši víšešnji pop erčé njemi: nikaj neodgovárjaš? Ka eti prôti tebi svedočijo? Jezuš je pa múčao. I odgovoréči víšešnji pop erčé njemi: primárjam te na žívoga Bogá, naj nám povêš, či si tí Kristuš, Sin Boži? Velí njemi Jezuš: tí si pravo. Ali velim vám: od séga mao bodete vidili Siná človečega sedéčega na desnici zmožnosti Bože, i pridôčega na obláki Nebeskom. Teda je te víšešnji pop raspraščo gvant svoj govoréči: ka je Jezuš preklínjao. Ka nám je več potrêbno svedokov? Ovo zdaj ste čüli preklínjanje njegovo Ka se vám vídi? Oni pa odgovoréči erčéjo: vrêden je smrti. Teda so plüvali vu obráz njegov i za vüha so ga bili; níki so ga pa s palicami bili. Govoréči: proroküj nám, Kristuš; šteri je, kí te je vdaro? Peter je pa vinê sedo na dvôri; i pristôpi k njemi edna deklíčka govoréča: i tí si bío z Jezušom Galileánskim. On je pa tajío pred vsêmi govoréči: neznam, ka práviš. Gda bi pa vö šô na trnác, vídila ga je drüga; i velí onim, kí so tam bilí: i ete je bio z Jezušom Názarenskim. I pá je tajío s prisegom: ne poznam človeka. Po malom vrêmeni pa, pristôpili so niki, i stojéči erkli so Petri: zaistino i tí si z oni; ár i guč tvoj te očivesnoga činí. Teda je záčao preklínjati i priségati, ká ne pozna toga človeka. I preci je kokôt popêvao. I spomené se Peter z rêči Jezušove govoréčega njemi: kâ prvle, liki bode kokôt popêvao, trikrát me zatajiš. I vö idôči, jáko britko se je jôkao. Gda bi pa rano grátalo, tanáč so držali vsi vladnicke popovski i ti stariši lüdstva prôti Jezuši, da bi ga na smrt dáli. I zvézali so ga ino so ga odpelali i dáli so ga Ponciuš Pilátuši poglavári. Teda je vido Judáš, ki ga je ôdo, ka je osodjen, požalo je i nazáj je povrno ti tréseti srebrin pênez poglavníkom popovskim i tim starišim. Govoréči: pregrêšo sem, ká sem to nekrivično krv ôdao. Oni so pa erkli: ka mí máramo; tí vidi. I vrže te srebrne pêneze vu cérkev, obrné se, odíde i obêsi se. A poglavnícke popovski so pa vzéli te srebrne pêneze i erkli so: nej je je slobodno vržti vu cérkevno ladico, ár je krví cêna. Tanáč pa držéči küpili so za njé edno njivo lončársko za pokopálišče tühéncov. Záto je zvána ona njiva, njiva krvi notri do denéšnjega dnéva. (Teda se je spunilo, ka je povêdano po Jeremiáš proroki govoréčem: i vzéli so ti treseti srebrni pênez cêno toga vcênjenoga, šteri je vcênjen bio od sinôv Izraelski. I dáli so je za njivo lončársko, liki je zrendelüvao meni Gospôd). Jezuš je pa stao pred poglavárom; i pítao ga je poglavár govoréči: ti si Král Židovski? Jezuš njemi je pa erkao: ti práviš. I, gda bi tožen bio od vládnikov popovski i starišov, nikaj je nej odgôvoro. Teda njemi velí Pilátuš: ne čüješ, kelika prôti tebi svedočijo? I nej je odgôvoro njemi ni na edno rêč, tak, da se je te poglavár jáko čüdivao. Na svétek je pa šegô meo te poglavár odpüstiti lüdstvi ednoga svézanoga, šteroga so šteli. Meli so pa teda zvézanoga roba ednoga znamenitoga, kí se je zváo Barabbáš. Záto, gda bi se vküp spravili, erčé njim Pilátuš: šteroga ščéte, naj vám ga püstim? Barabbáša, ali Jezuša, kí se zové Kristuš? Ár je znao, kâ so ga z návisti dáli v rôke. Záto, dabi on sedo na sôdnjem stolci, poslala je knjemi žena njegova govoréča: nikaj nêmaš tí z onim pravičnim; ár sem jas dosta trpêla dnes vu sne za njega volo. Poglavnícke pa popovski i ti stariši so nagnoli lüdstvo, da bi prosili Barabbáša: Jezuša bi pa pogübili. Odgovoréči pa poglavár erčé njim: šteroga ščéte z dvöj, naj vám püstim? Oni so pa erkli: Barabbáša. Velí njim Pilátuš: ka mo pa činio z Jezušom, ki se zové Kristuš? velíjo njemi vsi: ráspi ga. Erčé pa te poglavár: ka je hüdoga včino? Oni so pa ešče bole kríčali govoréči: naj se raspé. Gda bi pa vido Pilátuš, kâ nikaj ne valá, nego vékše zburkanje gratüje, vzéo je vodô, i muje si roké, pred lüdstvom govoréči: čísti sem jas od krvi etoga pravičnoga; ví vidite. I odgovoréče vse lüdstvo erčé: krv njegova nad nami, i nad sinmí našimi. Teda njim je püsto Barabbáša; Jezuša pa zbičüje i tá ga dá, naj se raspé. Teda so vitézje poglavára vzéli Jezuša vu právdenico i vküp so spravili na njega ves šereg. I, gda bi ga slekli, odeli so ga z erdéčim plàščom. I z trnja spleteno korôno so njemi okôli na glávo djáli, i trst vu désno njegovo; i naklékajôči se pred njim špôtali so ga govoréči: zdrav bojdi Král Židovski! I plüvavši na njega vzéli so njemi to trst i bili so ga po glávi. I, gda so ga ošpotali, so ga slekli z pláščá i oblekli so ga vu njegov gvant, i odpelali so ga, da bi ga rázpili. Vö idôči pa najšli so ednoga človeka Cirenajskoga z iménom Šimona; na toga so pritisnoli, kâ bi nesao kríž njegov. I pridôči na mesto, kotero se velí Golgota, tô je, temena mesto. Dáli so njemi piti z čemérom zmêšani jesi; i gda bi ga koštao, nej ga je šteo piti. Gda bi ga pa ráspili, razdêlili so si gvant njegov metajôči šorš na njega; da bi se spunilo, kâ je povêdano od proroka: razdêlili so si gvant moj i na mojo odetel so šorš vrgli. I sedéči varvali so ga tam. I položili so ober gláve njegove zrok njegove smrti pisani: eto je Jezuš Král Židovski. I razpéta sta ž njim dvá razbojnika; eden z práve i eden z lêve stráni. Kí so pa mímo šli, preklínjali so ga kívajôči svojimi glavami. I govoréči: tí razmečeš cérkev i po trê dnévi jo gori napráviš; zdrži se. Či si Sin Boži, hodi doli z križa. Rávno tak pa i ti vládnicke popovski ošpotávajôči z pisáči i stariši so erkli: Drüge je zdržao, sebé ne vê zdržati; Či je Král Izraelski, naj ide doli zdaj z križa, i vervali bomo njemi. Vüpao se je v Bôgi, naj ga oslobodi zdaj, či ga ščé. Ár je pravo: Boži Sin sem. Takájše i tiva razbojnika ž njim raspéta, špotárila sta se ž njega. Od šéste vöre je pa kmica bila pa vsoj zemli notri do devéte vöre. Okoli devéte vöre je pa kríčao Jezuš z velikim glàsom govoréči: Eli, Eli, láma zabahtani; tô je: Bôg moj, Bôg moj, zaka si me ostavo? Niki pa z ti tam stojéči, slíšavši, so erkli: kâ Eliáša zové ete. I preci biží eden žnjih i vzeme špongio, napuni jo z jesiom i okoli trsta jo je djáo, i napájao ga je. Ti drügi so pa erkli: niháj, naj vídimo, jeli ga pride Eliáš zdržávat. Jezuš pa, gda bi opet kríčao z velikim glásom, vö je püsto düšo. I ovo zakrivalo cérkvi raspraščilo se je na dvôje od zgora, notri do tla; i zemla se je genola, i pečíne so pokale. I grobovje so se odpérali i vnôga têla ti svéti, kí so záspali, so gori stanola. I vö idôči z grôbov po goristanênji njegovom, šli so vu svéto mesto, i skázali so se vnôgim. Te stotnik pa, i, kí so ž njim bili, varvajôči Jezuša, vidôči zemlé gíbanje, i, štera so se zgôdila, prestrašili so se jáko govoréči: zaistino je Boži Sin bio ete. Bilé so pa tam žene vnôge ôzdaleč glédajôče, štere so nesledüvale Jezuša od Galilee slüžéče njemi. Med têmi je bíla Mária Magdalêna, i Mária Jakuba, i Jožeša mati i mati Zebedeušovi sinôv. Gda bi pa večér grátao, prišao je eden bogat človek od Arimatie, koga imé je Jožef, kí je tüdi vučeník bio Jezušov. Té idôči k Pilátuši proso je têlo Jezuša. Teda je Pilátuš zapovedao dati to têlo. I vzéo je to têlo Jožef, závio je je v čísto rüšensko plátno. I djáo je je vu nôvi svoj grob, šteroga je vö zosekao v pečíni; i priválavši kamen veliki k dveram toga groba, odíde. Bíla je pa tam Mária Magdalêna, i ta drüga Mária sedéče ráven groba. Drügi dén pa, kí je po velíkom pétki, vküp so se spravili vládnicke popovski i Farizeuške k Pilátuši. Govoréči: gospodne, spomenoli smo se, kâ je ov zapelávec erkao ešče živôči: po trétjem dnévi gori stánem. Zapovej tak strážiti te grob notri do trétjega dnéva, da kak pridôči vučenícke njegovi v nôči, vkrádnejo ga i pravili bodo lüdstvi: gori je stano od mrtvi; i bode tá slêdnja zblôda hüša, od te prve. Erčé njim pa Pilátuš: máte strážo; idte, stražte, kak znáte. Oni pa odíšli zapečatili so kamen, i okôli so vzéli grob z strážov. V sobotto večér pa, kí se svêti na prvi dén tjedna, prišla je Mária Magdalêna, i tá drüga Mária gledat grob. I ovo veliko zemlé gíbanje se je zgôdilo. Ár je angel Gospodnov doli prišao z Nebés, i pristôpivši odválao je te kamen od dvéri, ino si je doli seo na njega. Bio je pa pogléd njegov, liki blísk, i gvant njegov bêli, kako snêg. Od bojaznosti pa njega so se prestrašili, ti variváčke i včinjeni so bilí, liki mrtvi. Odgovoréči pa angel erkao je tim ženam: ne bojte se vi; ár znam, kâ Jezuša toga razpétoga íščete. Nega ga eti; ár je gori stano, liki je pravo. Pojte, poglednite mesto, gde je ležao Gospôd. I hitro idôče povête vučeníkom njegovim, kâ je gori stano od mrtvi; ino ovo pred vami ide v Galileo; tam bodte ga vidili. Ovo povedao sem vám. I hitro vö idôče od groba z bojaznostjom, i z velikom radostjom bêžale so nazviščávat vučeníkom njegovim. Gda bi pa šle nazviščávat vučeníkom njegovim, ovo Jezuš je pred njé prišao govoréči: zdrave bojdte. One pa pristôpivše zgrabile so se za njegove noge, i molile so ga. Teda erešé njim Jezuš: ne bojte se; idite, nazvêstite bratom mojim, naj ido v Galileo, i tam me bodo vidili. Gda bi pa one šle, ovo níki te stráže idôči vu mesto nazvêstili so vládnikom popovskim vsa, štera so se zgôdila. I vküp se spravivši s timi starišmi, i tanáč držéči zadosta pênez so dáli tim vitézom. Govoréči: povête, kâ so vučenícke njegovi v noči prišli, ino so ga vkradnoli, gda smo mí spáli. I, či bode tô čüo poglavár, mí ga na njé vzemeno, i vás od skrbí rêšimo. Oni pa, geto so te pêneze vzéli, včinili so tak, kak so navčeni bili. I razglášena je eta rêč med židovmi notri do denéšnjega dnéva. Ti edennájseter i vučenícke so pa šli v Galileo na on brêg, gde njim je zložo Jezuš. I, gda bi ga vidili, molili so ga, níki so pa dvojili. I pristôpivši Jezuš gučao njim je govoréči: dána mi je vsa oblást na Nébi i na Zemli. Idôči záto, včite vse národe, krstšávajôči je vu Imé Očé, i Siná, i Dühá Svétoga. Vučéči je držati vsa, štera sem vám zapovedao. I ovo jas sem z vami vsákši dén, notri da skončanja svêta. Amen. Začétek Evangelioma Jezuš Kristuša Siná Božega. Liki je pisano vu Prorokáj ovo jas pošilam angela mojega pred obrázom tvojim, kí naprávi pôt tvojo pred tebom. Glás kričéčega vu püstíni zgotovte pôt Gospodnovo, rávne včinte steze njegove. Bio je pa Ivan krstšávajôči vu püščávi i predgajôči krst pokôre na odpüščanje grêhov. I vö je šla k njemi vsa Judee držéla i Jerušálemci; i krstšeni so vsi v Jordánskom potôki od njega vadlüvajôči grêhe svoje. Bio je pa Ivan odeti z srstmi kumile, i z kôže pojás je noso okoli ledevjá, i jo je kubilice ino méd polski. I predgao je govoréči: ide močnêši od méne za menom, komi nej sem vrêden, naj se prignem i šôlincov njegovi reménja odvéžem. Jas istina krstšávam vás vu vodi, on pa vás bode krstšávao vu svétom Dühi. I prigôdilo se je vu oni dnévi, prišao je Jezuš z Názareta Galilee i okrstšen je od Ivana vu Jordáni. I preci gori idôči od vodé vido je odprta Nebésa; i Düha, liki golôba, doli idôčega na njega. I glás je včinjen z Nebés: ti si on moj lübeznivi Sin, vu kom se mi je dopadnolo. I preci ga je Düh vö zegnao vu püščávo. I bio je tam vu püščávi štiridesét dni sküšávani od Šatana; i bio je zdivjáčinov, i angelje so njemi slüžili. Gda bi pa vu roké dán bio Ivan, prišao je Jezuš vu Galileo predgajôči Evangeliom Králevstva Božega. I govoréči: ka se je spunilo vrêmen i približalo se je Králevstvo Bože; povrnte se i vörte Evangeliomi. Hodéči pa kre môrja Galileánskoga, vido je Šimona i Andráša brata njegovoga, ka sta vlaké vu môrje metala; (ár sta bilá ríbiča.) I erkao njima je Jezuš: hodta za menom i včinim váj; da bodeta lüdi ríbiča. I preci nihávši vlaké svoje nasledüvala sta ga. I naprê idôči odnut edno malo vido je Jakuba siná Zebedeušovoga i Jánoša brata njegovoga i njidva vu ládji zapláčajôča vlaké. I preci njidva je zvao; i oneva tá nihávši očo svojega Zebedeuša vu ládji z delavci, šla sta za njim. I notri ido vu Kapernaum i preci je vu sobottaj, idôči vu správišče, včio. I strsnoli so se nad včenjom njegovim. Ár je je včio, liki oblást imajôči, i nej liki pisáčke. I bio je vu správišči njihovom eden človik vu nečístom dühi; i gori je skríčao. Govoréči: ah, ka je nám s tebom Jezuš Názarenski? prišao si nás skvarjüvat? znám te, što si; ov svéti Boži. I poštráifao ga je Jezuš govoréči: obnêmi i odídi ž njega. I gda bi ga trgao te düh nečísti kričéči velikim glásom je vö šô ž njega. I groza je je obišla vse tak, da so se spitávali med sebom govoréči: ka je tô? ka je tô za nôvi návuk? kâ z oblástjom, i tim nečístim dühom zapovêda; i pokorni so njemi? Razíšao je pa glás njegov preci okôli po cêloj držéli Galilee. I preci vö idôči z Správišča, šli so vu hižo Šimonovo, i Andrášovo z Jakubom i z Jánošom. Punica pa Šimonova je ležála v tréšliki; i preci njemi právijo od njé. I pristôpivši gori jo je zdigno prijéči jo za rokô; i preci jo je tá nihála tréšlika, i slüžila njim je. Večér pa gda bi sunce zajšlo, prinesli so k njemi vse hüdô se majôče i vragometne. I cêlo mesto se je vküp spravilo k dveram. I zvráčo je vnôge, kí so se hüdô meli vu rázločni betégi; i vnogo vragôv je vö zgono; i nej je dopüsto gučati vragom, ár so ga znali. I rano ešče za noči gori stanovši vö je šô, i odíšao je vu püsto mesto, i tam je molo. I za njim je šô Šimon, i kí so ž njim bilí. I, geto so ga najšli, erčéjo njemi: vsi te iščejo. I erčé njim: hodmo vu bližánja mêsta, naj i tam prêdgam; ár sem za toga volo vö prišao. I predgao je vu správiščaj njihovi vu cêloj Galilei; i vragé je zganjao. I ide k njemi eden gobavec proséči ga, i pokleknovši pred njega i erkôči njemi: či ščéš, moreš me očistiti. Jezuš se pa smilüvavši i vö vtégnovši rokô dotekno se ga je i erčé njemi: ščém, očíščen bojdi. I, kak je on tô erkao, preci je odišla od njega ta goba i očíščen je. I trdno se njemi poprêti, i preci ga je kraj zgono. I erčé njemi: pazi, da nikomi nikaj nepovêš; nego idi, pokáži se popi, i nesi gori za očíščanje tvoje, ka je zrendelüvao Môšeš, njim na svedôstvo. On pa vö idôči začne predgati vnôga i razglašüvati to rêč tak, da je on več nej mogao očivesno notri v mesto idti; nego je vinê vu püsti mêstaj bio; i prihájali so k njemi odevsud. I pá je šô v Kapernaum poništeri dnévi, i čüto je, ka je v hiži domá. I preci se ji je vnogo vküp spravílo tak, da so več nej meli prestora ni pri dveraj. I gučao njim je to rêč. I prišli so k njemi z Božim žlakom vdárjenoga noséči nešenoga od štiraj. I, gda bi nê mogli do njega prídti za volo lüdstva, odkrili so streho tam, gde je bio, i prédrli so mosnice i tak so doli püstili to postelo, na šteroj je te z žlakom vdárjeni ležao. Vidôči pa Jezuš vero njihovo erčé tomi žlakom vdárjenomi: sinek, odpüščávajo se tebi tvoji grêhi. Bilí so pa niki pisáčke tam sedéči i misléči vu srcáj svoji: Ka ete gučí takše prekléstvo? što more odpüstiti grêhe, nego Bôg. I preci spoznavši Jezuš vu dühi svojem, ka si tak míslijo vu sebi, erčé njim: ka etakša mislite vu srcáj vaši. Ka je leži povedati tomi žlakom vdárjenomi: odpüščávajo se tebi grêhi; ali pa ercti: stani i vzemi tvojo postelo i hôdi? Naj pa znáte, kâ oblást má Sin človeči odpüščávati na zemli grehe (erčé tomi žlakom vdárjenomi:) Tebi velim: stani i vzemi postelo tvojo, i idi vu hižo tvojo. I stano je preci i vzéo je postelo i vö je šô predevsêmi tak, da so se čüdivali vsi i dičili so Bogá govoréči: nigdár smo nej tákšega dela vidili. I vö je šô pá k môrji, i vse lüdstvo je šlo k njemi; i včio je je. I doli idôči vido je Levia siná Alfeušovoga sedéčega na máuti i erčé njemi: nasledüj me. I gori stánovši nasledüvao ga je. I zgôdilo se je, gda bi doli seo vu hiži njegovoj, i vnôgi publikánuške i grêšnicke so si doli seli z Jezušom i z vučeníkmi njedovimi, ár ji je bilô vnogo: i nasledüvali so ga. I pisáčke i Farizeuške vidôči njega, ka je jo z publikánušmi i z grêšniki erkli so vučenikom njegovim: ka je tô, ka z publikánušmi i z grêšniki jej i pijé? I slíšavši Jezuš erčé njim: ne potrebüjejo ti zdravi vráča, nego ki se hüdô májo. Nej sem prišao zvát te pravične, nego grêšnike na pokôro. I postili so se vučenicke Ivanovi, i Farizeušovi; i prišli so i erkli so njemi: zakaj se vučenícke Ivanovi i Farizeušovi postijo, tvoji vučenícke se pa ne postijo? I erkao njim Jezuš: jeli se morejo sinovje gostüvanja, dokeč je ženin ž njimi, postiti? kak dugo sebom májo ženina; nemorejo se postiti. Prídejo pa dnévi, gda se kraj vzeme od nji ženin; i teda se bodo postili vu oni dnévi. I nišče nôvoga süknja záplato ne šíva na stári gvant; nači ftrgne se záplata nôva od stároga i hüša dera bode. I nišče ne lêva nôvo víno vu stáro posôdo nači rastrga nôvo víno posôdo, i víno se vö vlijé i posôda se skvari; nego nôvo víno vu nôvo posôdo se more vlejáti. I prigôdilo se je, da bi on šô v sobotto po setváj; i záčali so vučenícke njegovi po pôti idôči menoti vlatovjé. I Farizeuške so njemi erkli: ovo, ka činíjo v sobotto, štero je nej slobodno. I on njim erčé: jeli ste nigdár nej čteli, ka je včíno Dávid, gda je potrêbčino meo i lačen je bio on, i kí so ž njim bilí? Kakda je notri šô vu hižo Božo za vrêmena Abjatára víšešnjega popa; i jo je krühe položenjá, štere je nej bilô slobodno jesti, nego li popom; i dáo je i onim; kí so ž njim bili. I pravo njim je: sobotta je za volo človeka včinjena, nej človik za sobote volo. Záto Sin človeka je Gospôd i sobote. I notrí je šô páli vu správišče; i bio je tam eden človek, kí je posêhnjeno rokô meo. I pazili so na njega, či bi ga v sobotto vráčo, dabi ga tôžili. I erčé tomi človeki posêhnjeno rokô majôčomi: stani i stôpi na srêdo. I erčé njim: jeli je slobodno v sobotto dobro činiti? ali hüdo činiti? düšo obdržati, ali pa vmoriti? oni so pa tího bilí. I okôli se zglednovši po njih z srditostjom, razdreséljeni nad trdostjom srcá njihovoga, erčé tomi človeki: vö vtégni tvojo rokô. I vö jo je vtégno. I nazáj je postánola rôka njegova zdrava, liki ta drüga. I vö idôči Farizeuške preci so z Herodešovimi slugi tanáč činíli prôti njemi, kakda bi ga pogübili. Jezuš je odíšao z vučeníkmi svojmi k môrji; i vnoga vnožina od Galilee ga je nasledüvala, i od Judee. I od Jerušálema, i od Idumee i prêk Jordána, i ki so okoli Tiruša i Šidona, vnožina vnôga; slišavši, štera je včíno, prišli so k njemi. I erkao je vučeníkom svojim: ka bi njemi edno ladjico gotovo držali, za volo lüdstva, da bi ga nê stiskávali. Ár jí je vnogo zvráčo tak: da so kapali k njemi, da bi se ga doteknoli, kíkoli so kákšo mantro meli. I ti nečísti dühovje, gda bi ga zaglednoli, doli so pred njega kapali i kríčali govôréči: tí si Sin Boži. I jáko se je njim poprêto, kâ bi ga nê vönazvêstili. I gori je šô na gorô i prizvao je k sebi; štere je on šteo; i šli so k njemi. I včíno ji je dvanájset, kâ bi ž njim bilí, i kâ bi je poslao predgat. I meti oblást vráčiti betege i vö metati vragé. I dáo je Šimoni imé, naj se zové Peter. I Jakuba siná Zebedeušovoga i Jánoša brata Jakubovoga (i dáo njima je imé Boanergeš, tô je: sinovje grmlajce). I Andráša, Filipa i Brtalana, i Mátaja i Tomáša i Jakuba siná Alfeušovoga i Taddeuša i Šimona Kananinskoga. I Judaš Iškarioteša, kí ga je i ôdao. I idejo vu hižo. I pá se je vküp správilo lüdstvo tak, da so ni krüha nej mogli jesti. I slíšavši, kí so pri njem bilí, vö so ga šli za držávat. Ár so pravili: ka je od pámeti prišo. I ti pisáčke, kí so od Jerušálema doli prišli, pravili so: kâ Beêlzebula má, i kâ v poglavníkom vragôv zgánja vragé. I k sebi je prizvajôči pravo njim je vu prílikaj: kakda more Šatan Šatana vö metati? I, či se králevstvo vu sebi razdelí, nemore obstáti králevstvo ono. I, či se hiža vu sebi rastála, nemore obstáti hiža ona. I, či je Šatan stano prôti sebi i razdêlo se je, nemore obstáti, nego konec má. Nemore nišče pohištvátoga močnoga notri idôči vu hižo njegovo, razbiti; nego či prvle toga močnoga zvéže, i teda hižo njegovo razbíje. Zaistino velim vám: kâ se vsi grêhi odpüstíjo sinom človečim i preklínjanja, skêmi bodo preklínjali. Kí pa bode preklínjao prôti S. Dühi, ne bode meo odpüščánja na veke; nego vrêden bode vekivečne sôdbe. Ár so pravili: nečístoga dühá on má. Prišli so pa bratovje i mati njegova; i zvüna stojéči poslali so k njemi zvajôči ga. I sedelo je lüdstvo okoli njega. Erkli so pa njemi: ovo, mati tvoja i bratovje tvoji vönê, tebé íščejo. I odgôvoro njim je govoréči: što je mati moja, ali bratovje moji? I okôli gledôči po rédi te okôli njega sedéče erčé: ovo mati moja, i bratovje moji. Ár, kikoli bode činio volo Božo, té je brat moj i sestra moja, i mati moja. I pá je záčao včiti kre môrja; i spravilo se je k njemi vnožino lüdstva na teliko, da je mogao idti vládjo i sedeti na môrji i vse lüdstvo je pri môrji na zemli bilô. I včio je je vu prílikaj vnôga, i pravo njim je vu včenjê svojem. Poslüšajte: vö je šô sejáč sejat. I prigôdilo se je vu sêjanji, da je níko spadnolo kre pôti, i prišle so ftice nebeske i pozobale so je. To drügo je pa spadnolo na pečínska mêsta; gde je nej melo zemlé vnogo i preci je vö zíšlo záto, kâ je nej melo globoko zemlo. Gda bi pa sunce gori zíšlo, vö je zgorelo; i, da je nej melo korenjá, posêhnolo je. I drügo je spadnolo med trnje; i gori je zíšlo trnje, i zadávilo je je, i sáda je nej dalô. I drügo je spadnolo vu dobro zemlô, i dalô je sád gori zidôče i rastéče; i prineslo je edno tréseti, i edno šéstdesét, i edno stôkrát teliko. I velí njm: kí má vüha na poslüšanje, naj poslüša. Gda bi pa samí bilí, pítali so ga, kí so okoli njega z timi dvanájsetimi bilí, eto príliko. I velí njim: vám je dáno znati skrovnosti Králevstva Božega; onim pa, kí so zvüna, vu prílikaj se njim vsa právijo. Naj gledôči glédajo i ne vídijo; i poslüšajô; i poslüšajo i ne razmijo; naj se gda ne povrnéjo i odpüstíjo se njim grêhi. I velí njim: neznate eto príliko? i kakda bi vse prilike znali. Te sejáč je té, kí rêč sèja. Eti so pa, štero je kre pôti, gde se sêja ta rêč; i gda jo poslüšajo, preci príde šatan i vnesé to rêč posèjano vu z srcá njihovoga. I eti so prispodobni, štero je na pečínska mêsta posêjano: kí, gda čüjejo to rêč, preci jo z radostjom vzemejo. I nemajo korenjá vu sebi, nego so do časa; potom kak nastáne stiskávanje, ali pregánjanje za volo rêči, preci se spáčijo. I eti so, kí so vu trnje posêjani; tê so, právim, kí tó rêč slišavši. I skrbi toga svêta i vkanjüvanje bogástva i okoli drügoga dugovánja želênja notri idôča zadavíjo tó rêč; i tak nerodna gráta. I kí so v to dobro zemlo posêjani, so oni, kí poslüšajo rêč i notri jo vzemejo i sád prineséjo, níki tréseti, i níki šéstdesét, i níki stô krát teliko. I velí njim: jeli se záto vužgé svêča, naj se pod merico dene? ali pa pod postelo? jeli nej záto, naj se v posvečnjek dene? Ár nega nikše skrovnosti, ka bi se vö nê nazvêstila; niti se ne zgodí kâ skritoga, štero bi na svetlost nê prišlo. Či što má vüha na poslüšanje, naj poslüša. I velí njim: vidite ka čüjete; z šterov merov bodte vi merili, z tistov bode i vám merjeno; i pridá se vám poslüšajôčim. Ár, kí má, dá se njemi, i kí nêma, i ka má, vzeme se od njega. I velí: tak je Králevstvo Bože: liki dabi človik vrgao semen na zemlô; I spáo bi i gori bi stano v noči i vudne; i to semen bí zišlo i vdúžalo bi se, gda on nezna. Ár zemla od sébe sád prináša oprvič trávo, potom vlát, potom pa puno pšenico vu vláti. Gda se je pa naprê dáo sád, žnjec preci püstí srp svoj v njega, ár je naprê stôpila žétva. I velí: komi bomo priglihávali Králevstvo Bože? Ali vkákšoj príliki bomo je priliküvali? Liki zrno horčično, štero, gda se sêja vu zemlô, med vsêm semenom je náj ménše na zemli. I, gda je posêjano, zíde i od vsákšega zelenjá je vékše, i zpüstí vêke velike na teliko, da se pod njegovov séncov ftice nebeske morejo gnêzditi. I vu vnôgi tákši prílikaj njim je gúčao to rêč, kak bi ga mogli poslüšati. Brezi prílik je pa njim nej gúčao; od sebe je pa vučeníkom svojim vsa razkládao. I velí njim vu onom dnévi, gda bi večér grátao: hodmo prêk na drügi strán. I odpüstivši lüdstvo, vzéli so ga tak, kak je bio vu ládji. Ár so i drüge ládjice bilé ž njim. I stáne veliki vrtélec vötra, válovje je pa metao vu ládjo na teliko, da bi se že napunjávala. I on je bio v zádnjem stráni ná zglávniki ležéči; i gori so ga zbüdili i pravili so njemi: Vučitel, nemaš skrbi na nás, ka pogíbamo. I gori stánovši poštrájfao je te vöter i erkao je môrji: muči i obnêmi. I hênjvao je vöter i včinjena je tihota velika. I erčé njim: ka ste tak bojazlívi? kakda, ka nêmate vere? I zbojali so se z bojaznostjov velikov, i erkli so eden drügomi: što je záto té, koga i vöter i môrje bôga? I prišli so na drügi strán môrja vu držélo Gadarenušov. I gda bi on vö šô z ládje, preci pribeží k njemi z grobôv eden človik vu nečístom dühi. Kí je stanjé meo vu grôbáj, i niti z lanci ga je nišče nej mogao zvézati. Ár so ga vnogo krát v poto djáli, i z lanci zvézali, i raztrgali so se ž njega lanci, i pota se je vküp zlámala; i nišče ga je ne mogao vkrotiti. I vsigdár, nôč i dén je bío vu goráj i vu grobáj kričéči i rezajôči sebé z kaménjem. Gda bi pa Jezuša vido ôzdáleč, bêžao je, i doli je poklekno pred njega. I kričéči z velikim glásom erčé: ka mi je z tebom Jezuš Sin višešnjega Bogá? primárjam te na Bogá, ne mantráj me. (Ár njemi je velo: idi vö, nečisti düh, z etoga človeka). I pítao ga je: ka ti je imé? I odgovorí erkôči: legio mi je imé, ár nas je dosta. I proso ga je dosta, naj ga ne pošle vö z té krajíne. Bíla je pa tam pri brêgi velika črêda svinj, ka so se pasle. I prosili so ga vsi vrazjé govoréči: püsti nás v te svinjé, naj v njé idemo. I dopüsto njim je preci Jezuš. I vö idôči ti nečísti dühoje šli so vu svinjé; i süno se je te šereg svinj pôleg strmca vu môrje (bilô ji je pa, liki dvê jezero;) i vtôpile so se v môrji. Kí so pa pasli te svinjé, bêžali so ino so nazvêstili v mêstaj i v vesnicaj. I vö so šli glédat, ka se je zgôdilo. I prišli so k Jezuši, i vidili so toga vragometnoga sedéčega i oblečenoga i spametnoga, kí je to legio meo; i zbojali so se. I pripovedávali so njim ti vidôči, kakda se je zgôdilo z tim vragometnim i z svinjámi. I záčali so ga prositi, kâ bi odíšo od krajín njihovi. I gda bi on vu ládjo šô, proso ga je té, vu šterom so ti vrazjé bilí, naj ž njim bode. Jezuš njemi je pa nej dopüsto; nego njemi erčé: idi vu hižo tvojo k tvojim, i nazviščávaj njim, ka je tebi Gospôd včíno, i smilüvao se je nad tebom. I odišao je i záčao je predgati vu ti desét mêstaj ona, štera njemi je včino Jezuš; i vsi so se čüdivali. I gda bi se Jezuš pá na drügo strán prêk pripelao vu ládji, spravilo se je vnožino lüdstva k njemi; i bio je pri môrji. I ovo, prišao je eden z poglavníkov správišča po iméni Jairuš; i vidôči ga, spádne pred nogé njegove. I proso ga je dosta, govoréči: čí moja je na skrádnjoj vöri. Záto prosim te, da pridôči na njô deneš roké, naj ozdrávi i živé. I šô je ž njim, i nasledüvalo ga je vnožina lüdstva, i stiskávali so ga. (I níka žena, štera je vu krvávom otôki bila dvanájset lêt, I vnogo je trpêla od vnôgi vráčov, i vsa je potrošila na sébe, i nikaj ji je nej hasnilo; nego bole ešče je na hüše prišla. Gda bi čüla od Jezuša, prišla je med lüdstvom odzajaj, i doteknola se je gvanta njegovoga. Ár je právila: či se li doteknem gvanta njegovoga, ozdrávim. I preci je vö posêhno zdenec krvi njé; i spoznala je na têli, kâ je ozdrávila od toga biča. I preci je Jezuš spoznao vu sebi, kâ je od njega vö šla môč; obrné se med lüdstvom i erčé: što se me je dotekno na gvanti? I pravili so njemi vučenícke njegovi: vidiš, ka te lüdstvo stiskává, i práviš: što se me je dotekno? I okôli gledôči, da bi vido, ono, štera je tô včinila. Ta žena pa bojéča i trepetajôča znajôča, ka je včinjeno na njê, prišla je, ino je pokleknola pred njega, i povêdala njemi je vso istino. On pa erčé njê: čí, vera tvoja te je zvráčila; idi vu méri, i bojdi zdrava od biča tvojega). Ešče, gda bi on gučao, prišli so od poglávníka správišča govoréči: či tvoja je mrla, zakâ trüdíš Vučitela? Jezuš pa preci, slišavši to rêč gučéčo, erčé tomi poglavníki spravišča: ne boj se, li veri. I nej je püsto ni ednoga sebé nasledüvati, nego Petra, i Jakuba, i Jánoša brata Jakubovoga. I prišao je v hižo toga poglavníka správiča; i vídi zburkanje, i, kí so se jôkali i vnogo plakali. I notri idôči erčé njim: ka se burkate ino jôčete? nej je mrla deklíčka, nego spí. I osmêjali so ga. On pa vö vrže vse, i k sebi vzeme očo te deklíčke i mater, i kí so ž njim bilí; i notri je šô, gde je bíla ta deklíčka položena. I príme rokô te deklíčke, velí njê: Talita kumi! štero razklajeno včiní: devojka, tebi velim, stani gori. I preci je gori stánola ta devojka i hodila je, ár je bíla dvanájset lêt stara; i čüdivali so se z čüdom velikim. I jáko njim je zapovedao: naj nišče ne zvej tô; i velo ji je jesti dati. I vö je šô odnut i prišao je vu domovino svojo i nasledüvali so ga vučenícke njegovi. I gda bi sobotta bíla, záčao je vu správišči včiti; i vnôgi poslüšavši strsnoli so se govoréči: odkud so etomi eta? i kákša je tá modrôst, štera njemi je dána; kase i tákše môči po njegovi rokáj godíjo? Nej je tô te tesáč, sin Márie, brat pa Jakuba i Jožeša i Juda i Šimona? I nej so sestre njegove eti pri nás? I spáčili so se vu njem. Velo je pa njim Jezuš: kâ je prorok nej brezi poštenjá, nego li vu svojoj domovini, i med rodbinov i vu hiži svojoj. I nej je mogao tam nikše môči činiti; nego malo nemočni, položéči na njé roké svoje, je zvráčo. I čüdivao se je za njihove nevernosti volo. I okôli je hodo po vesnicaj povsud vučéči. I prizvao je ti dvanájset i záčao je je pošílati po dvá dvá, i dáo njim je oblást nad nečístimi dühi. I zapovedao njim je, kâ bi nikaj nê vzéli na pôt, nego palico samo; ni turbo, ni krüha, ni vu mošnjô pêneze. Nego naj si obüjo šôlince, i dvê süknji si ne oblečéjo. I velo njim je: gdekoli bodete šli vu hižo, tam ostante, dokeč nebodte vö šli od tistec. I kíkoli neprimejo vás, niti poslühnejo vás, vö idôči odnut, doli stepte ešče práh, kí je pod nogami vašimi, njim na svedôstvo. Zaistino velim vám: leži bode Šodomitáncom i Gomoráncom na sôdnji dén, liki mesti onomi. I vöidôči predgali so, naj se povrnéjo. I vnoge vragé so vö zegnali; i namazali so z oliom vnôge nemočne, i ozdravili so. I čüo je Herodeš král (ár je očivesno včinjeno ime njegovo), i pravo je: kâ je Ivan krstitel od mrtvi gori stano, i záto delajo té môči vu njem. Drügi so pravili, kâ je Eliáš; drügi so pa pravili, kâ je prorok, ali kak eden z prorokov. Slišavši pa Herodeš erčé: kâ, komi sem jas glávo vzéo, Ivani, té je, on je stano od mrtvi. Ár, on, Herodeš je poslao i zgrabo je Ivana i zvézao ga je v temnici, za volo Herodiášojce žene Filipa brata svojega, kâ si jo je za ženo vzéo. Ár je pravo Ivan Herodeši: nej je slobodno tebi meti ženo brata tvojega. Herodiášojca je pa šütala za njim i štêla ga je vmoriti, i nej je mogla. Ár se je Herodeš bojao Ivana, znajôči, kâ je on pravičen i svéti môž, i zdržávao ga je; i poslüšavši ga, dosta je činio i rad ga je poslüšao. I prigôdo se je dén pripravni, gda bi Herodeš na svojega narodjenjá dén večérjo napravo tim višešnjim svojim i jezernikom i tim prednjêšim Galilee. I notri idôča či Herodiášojce i plésajôča dopádnola se je Herodeši, i tim ž njim sedéčim, i erčé král toj devojki: prosi me kakoli ščéš, i dám ti. I priségno ji je: kâ, kakoli boš me prosila, dám ti notri do polovice králevstva mojega. Ona pa vöidôča erčé materi svojoj: ka bam prosila? ona pa erčé: glávo Ivana krstitela. I notri idôča preci hitro k králi prosila je govoréča: ščém, naj mi taki dáš vu skledi glávo Ivana krstitela. I žalosten postanovši král, za volo prisege pa i oni, kí so ž njim sedeli nej je šteo njé prošnjo zavržti. I preci je poslao král hohára, zapovedao njemi je prinesti njegovo glávo. On je pa odíšao, i vzéo njemi je glávo vu temnici, i naprê jo prinesao glávo njegovo vu skledi, i dáo jo je toj devojki, i ta devojka jo je dála materi svojoj. I gda bi čüli vučenícke njegovi, prišli so i vzéli so têlo njegovo, i položili so je vu grob. I vküp so se spravili Apoštolje k Jezuši, i nazvêstili so njemi vsa, štera so včínili, i štera so včíli. I erčé njim: hodte ví samí od sêbe vu püsto mesto i počinte si edno malo. Ár ji je dosta bilô, kí so prihájali, i odhájali; i niti k jejstvini ešče so nej meli vrêmena. I odišli so vu püsto mesto na ládji samí. I vidilo je je odidôče to lüdstvo, i poznali so ga vnôgi; i peški od vsê mêst so tá vküp bêžali, i preišli so je i k časi so šli k njemi. I vöidôči vido je Jezuš vnožino lüdstva, i smilüvao se je nad njim; ár so bilí, liki ovcé, štere nemajo pastéra i záčao je je včiti vnôga. I, gda bi že vnogo vör bilô, pristôpili so k njemi vučenícke njegovi govoréči: kâ je püsto mesto i že je vöra vnôga. Odpüsti je; da idoči vu okôli bodôče vesnice i mesta küpijo si krüha; ár, ka bi jeli, nêmajo. Odgovoréči pa erkao njim je: dájte njim ví jesti. I velijo njemi: jeli idôči küpimo za dvê stô sodôv krüha i dámo njim jesti? On njim pa velí: keliko lêbov máte? idite i poglednite. I, gda bi spoznali, povedali so: pèt i dvê ribici. I zapovedao njim je, kâ bi vse doli posádili po rédi na zeléno trávo. I doli so seli po rédi po stô, i po pétdesét. I gda bi vzéo ti pèt lêbov krüha i ti dvê ribici, zglednovši vu Nebésa, blagoslovo je je, i vlomo je te krüh i dáo ga je vučeníkom svojim, da bi ga njim dáli; i tivi dvê ribici tüdi je vsêm razdêlo. I jeli so vsi, ino so se nasitili. I nábrali so drtinja dvanájset košárov puni, i ka je od ríbic ostanolo. I bilô ji je, kí so jeli te krühe, liki pét jezero možôv. I preci je prisílo vučenike svoje idti vu ládjo i naprê idti prêk k Betšajdi, dokeč on odpüsti lüdstvo. I geto je je odpüsto, šô je na brêg molit. I, gda bi večér postano, bíla je ta ládja na srêdi môrja, i on sám na zemli. I vido je je, kâ so se mantrali vu plavanji (ár je prôti njim bio vöter); i okoli štrte štráže je k njim prišao hodéči na môrji šteo je mímo njih idti. Oni pa, kak so ga vidili hodéčega na môrji, štímali so, kà je skázanje: i kríčali so. (Ár so ga vsi vidili i prestrašili so se). I preci je gúčao ž njimi, i erčé njim: vüpajte se; jas sem, ne bojte se. I šô je k njim vu ládjo i ftišao je vöter; i jáko trdno so se vu sebi strsnoli i čüdivali. Ár so nej razmeli od ti krühov, ár je njih srcé obtrdjeno bilô. I prêk plavavši môrja prišli so na zemlo Genezaret, i k brodi so pristôpili. I vö idôči oni z ládje preci so ga poznali. I drkajôči po cêloj ovoj držéli záčali so na posteláj one, kí so se hüdô meli, okôli nositi, gde so ga čüli, kâ je tam. I kamakoli je šô vu vesnice, ali mêsta, ali marofe, vu vilicaj so, polôzili te nemočne betéžne; i prosili so ga, naj se li škrica gvanta njegovoga doteknejo; i, kíkoli so se ga doteknoli, ozdravili so. I vküp so se spravili k njemi Farizeuške i níki pisáčke, kí so z Jerušálema prišli. Šteri, da bi vidili, kâ so níki z vučeníkov njegovi z občinskimi rokami (tô je, z nemujvanimi) krüh jeli, tôžili so je. (Ár Farizeuške i vsi Židovje, či do laktá neoperéjo rôk, ne jêjo, zdržávajôči tadánke ti stariši. I, od placa pridôči, či se ne operéjo, ne jêjo. I vnôga drüga so, štera so gori vzéli na zdržávanje, liki pranjé pehárov i maslinov medeníc ino stolov). Potom so ga pítali Farizeuške ino pisáčke: zakaj vučenícke tvoji ne hodijo pôleg tadánkov ti stariši; nego z nemujvanimi rokami jêjo krüh? On pa odgovoréči erčé njim: dobro je proroküvao Ežaiáš od vás skazlívcov; kak je písano: eto lüdstvo me li z vüstami čestí, srcé je pa njihovo daleč kraj od méne. Zamán me pa čestijo vučéči tákše návuke, ki so zapôvedi človeče. Ár, tá niháte zapoved Božo, i zdržávate tadánke lüdi prajôči masline i peháre; i drüga prispodobna tákša vnôga činíte. I pravo njim je: dobro, zametávate zapoved Božo; naj tadánek vaš zdržíte. Ár je Môšeš erkao: poštüj očo tvojega i mater tvojo; i ki hüdô guči oči, ali materi, smrtjom se naj skonča. Ví pa právite: či erčé človik oči, ali materi: korban (tô je dár,) kí je od méne, hasni tebi. I nikaj več njemi ne niháte činiti, oči svojemi, ali materi svojoj. Zaprávlate Rêč Božo z tadánkom vašim, šteroga ste nastavili; i prispodobna takša vnôga činíte. I prizvavši vse lüdstvo erčé njemi: poslüšajte me vsi i razmite. Nikaj nega od zvüna notri vu človeka idôčega, štero bi ga moglo oskrúniti; nego ta vöidôča od njega; ona so štera oskúnijo človeka. Či što má vühá na poslüšanje, naj poslüša. I, gda bi notri šô vu hižo od lüdstva, pitáli so ga vučenicke njegovi od te prílike. I velí njim: tak i ví ste nespametni? Ne razmite, kâ vse, štero od zvüna notri ide vu človeka, nemore ga oskrúniti. Ár neide vu srcé njegovo; nego vu črvô i vu očiščávnico íde, štera vso jêstvino čisti. Pravo je pa: kâ, štero z človeka vö ide, tisto oskrúni človeka. Ár od znôtra z srcá človečega zhájajo hüda mišlênja, práznosti, kurvêštva, lüdomorstva. Tatíja, skopôst, hüdôba, jálnost, hotlivost, hüdo okô, preklínjanje, gizdost, nespametnost. Vsa eta hüda od znôtra vö ido i oskrúnijo človeka. I gda bi odnut gori stano, odíšao je na krajíne Tiruša i Šidona. I notri idôči vu hižo, nej je šteo, kâ bi ga što znao; dönok je nej mogao skrívomá bidti. Ár edna žena, štera je mêle čér vu nečístom dühi, kak je začüla, pridôča spádnola je pred nogé njegove. (Bíla je pa ta žena Grčka po narodi Širofenicánska); i prosila ga je, kâ bi toga vragá vö vrgao ž njé čéri. Jezuš pa erčé njé: niháj, naj se prvle nasítijo otroci. Ár je ne dobro vzéti krüh decé i vržti ščencom. Ona je pa odgovorila i velí njemi: tak, Gospedne; ár i ščenci pod stolom jêjo zdrtinja otrôk. I erkao ji je: za volo ete rêči idi, vö je odíšao vrág z čéri tvoje. I pridôča vu hižo svojo, najšla je, kâ je vrág vö odíšao, i čí je na posteli ležála. I pá vö idôči z krájín Tiruša i Šidona, prišao je k môrji Galilee, po srêdi krájine desét mêst. I nesli so njemi glühoga žmetnogučéčega; i prosili so ga, kâ bi na njega djáo rokô svojo. I vzeme ga od lüdstva od sebe, vrže prste svoje vu vüha njegova, i plünovši dotekno se je jezika njegovoga. I gori zglednovši vu Nébo, zdêhno je, i erčé njemi: Efata, tô je, odpri se. I preci so se ôdprila njegova vüha, i razvézalo se je vezalo jezika njegovoga, i gúčao je ednáko. I prepovedao njim je, kâ bi nikomi ne pravili; ali od koga bole je on njim prepovedao, od toga bole so oni nazveščávali. I jáko trdno so se čüdivali govoréči: vse je on dobro včino; glühe je včíno čüti, i nême gúčati. Vu oni dnévi, da bi jáko vnogo lüdstva bilô, i nebi melo kâ jesti, prizvajôči Jezuš vučeníke svoje erčé njim: Milo mi je to lüdstvo. Ár so že trí dní pri meni i nemajo nikaj, ka bi jeli. I, či je odpüstim lačne vu hiže njihove, pomenkajo na pôti; ár so niki ž njih z daleka prišli. I odgovorijo: njemi vučenícke njegovi: odkud bi mogá što ete, eti nasititi z krühom vu püščávi? I opítao je je: keliko lêbov krüha máte? oni so pa erkli: sedem. I zapovedao je lüdstvi doli posêsti na zemlo; i vzéo je ti sedem lêbov krüha i hválo dávši vlomo je je, i dáo je je vučeníkom svojim, da bi tá dáli. I tá so je dáli lüdstvi. Meli so i edno malo ríbic; i hválo dávši velo je tá dati i one. Jeli so pa i nasitili so se, i nábrali so gori ostánjenoga drobtinja sedem košárov. Bilô ji je pa, ki so jeli, liki štiri jezero; i odpüsto je je. I preci idôči vu ládjo z vučeníkmi svojmi prišao je vu krájíno Dalmanute. I vö so šli Farizeuške i záčali so se ž njim štükati, proséči od njega znamênje z nebés, sküšávajôči njega. I zdêhnovši vu dühi svojem erčé: kâ ete národ znamênje želê? Ali zaistino velim vám: či se dá národi etomi znamênje. I niháo je je; idôči pa vu ládjo odíšao je prêk na drügi strán. I pozábili so z sebom vzéti krüh; i nej so meli več sebom vu ládji nego li eden lêb krüha. I zapovedao njim je govoréči: vidite, varte se od kvasá Farizeušov i kvasá Herodešovoga. I zgovárjali so si med sebom erkôči: kâ krüha nemamo. Štero geto je zvedo Jezuš, erčé njim: ka si zgovárjate, kâ krüha nemate? Ešče ne pametüjete, niti ne razmite? Ešče obtrdjeno máte srcé vaše? Očí majôči ne vídite? i vüha majôči ne čüjete? i ne spomenéte se? Gda sem pét lêbov krüha vlomo med pét jezér; keliko košárov ste nábrali puni zdrtinjom? Velíjo njemi: dvanájset. Gda sem pa sedem med štiri jezero razdêlo; keliko košárov ste teda nábrali puni z drtinjom? oni so pa erkli: sedem. I erkao njim je: kakda, ka ne razmite? I prišao je vu Betšajdo; i neséjo njemi ednoga slêpoga i prosijo gá, kâ bi se ga dotekno. I príjo je rokô toga slêpoga, vö ga je pelao z mesta, i plünovši vu očí njegove; geto je na njega djáo roké svoje, pítao ga je, či kâ vídi. I gori poglédnovši erčé: vidim lüdí, liki drevje, hodéče. Potom je pá položo roké na očí njegove, i velí njemi gori glédati. I zvráčeni je i vido je daleč čistô vsa. I odposlao ga je vu hižo svojo govoréči: niti vu mesto notri neidi, niti ne povê komi vu mesti. I vö je šô Jezuš i vučenícke njegovi vu mêsta Cezáree Filippa. I na pôti je pítao vučeníke svoje govoréči njim: koga me právijo lüdjé bidti? Oni so pa odgovorili: Ivana krstitela, i drügi Eliáša, drügi pa ednoga z prorokov. I on njim velí: ví pa koga me právite bidti? odgovoréči pa Peter erčé njemi: tí si Kristuš. I prepovedao njim je, kâ bi nikomi ne pravili od njega. I záčao, je je včiti, kâ je potrèbno Sini človečemi vnôga trpeti, ino se zavržti od ti starišov, i vládnikov popovski i pisáčov, i vmoriti, i po trétjem dnévi gori stánoti. I srčno je tô rêč gúčao. Peter ga je pa k sebi vzéo i záčao ga je štrájfati. On se pa obrné i vidôči vučeníke svoje, poštrájfao je Petra govoréči: idi od méne šatan! ár ne razmiš, štera so Boža; nego štera so človeča. I prizvajôči to lüdstvo z vučeníkmi svojmi erčé njim: kikoli ščé za menom pojdti, naj zataji sám sebé, i na sé vzeme križ svoj, i tak me nasledüje. Ár, ki ščé düšo svojo zdržati, zgübíjo; ki pa zgübí düšo svojo za volo mojo i Evangelioma, té jo obdrži. Ár ka valá človeki, či cêli svêt dobi, i škôdi düši svojoj? Ali ka na mêno dá človek za düšo svojo? Ár, kikoli se sramežlüje mené i Rêči moji vu etom národi praznivom ino grêšnom, i Sin človeči se sramežlüvao bode njega, gda pride vu diki Očé svojega svojimi svétimi angelmi. I velí njim: zaistino velim vám, kâ so ništeri med eti stojéčimi, ki z nikakšim tálom ne koštajo smrti, dokeč ne bodo vidili Králevstvo Bože pridôče vu zmožnosti. I po šéstom dnévi k sebi je vzéo Jezuš Petra i Jakuba i Jánoša, i vzéo je je na brêg veliki od sebe samé; i preobrázo se je pred njimi. I gvant njegov se je blískao i grátao je bêli jáko, liki snêg, kákšega fárbar na zemli nemre obêliti. I skázao se je njim Eliáš z Môšešom, i zgučávali so si z Jezušom. I odgovoréči Peter velí Jezuši: Mešter, dobro je nam eti bidti. Napravmo tak trí šatore, tebi ednoga, i Mêšeši ednoga i Eliáši ednoga. Ár je nej znao, ka bi gúčao; ár so bilí prestrašeni. I zvrgao se je eden oblák, šteri je je obsencao. I prišao je glás z obláka govoréči: ete je moj Sin te lübeznivi; toga poslüšajte. I na nágli se okôli zglednovši nej so več nikoga vidli, nego Jezuša samoga z sebom. Doli idôči pa z brêga prepovedao njim je, kâ bi nikomi ne pravili, ka so vidili; nego gda Sin človeči z mrtvi stáne. I tô rêč so zdržali pri sebi spitávajôči se, ka je z mrtvi gori stánoti? I pítali so ga govoréči: ka pa právijo pisáčke, kâ Eliáš má ešče prvle prídti? On pa odgovoréči erčé njim: Eliáš istina pride prvle naj nazáj správi vsa; i, liki je písano od Siná človečega, kâ bode vnogo trpo i zavrže se. Ali velim vám: kâ je i Eliáš prišao (i včínili so njemi kak so šteli) liki je písano od njega. I pridôči k vučeníkom, vido je vnožina lüdstva okoli njih, i pisáče spitávajôče njé. I preci vse lüdstvo, kak ga je vidilo, čüdivalo se je; i pribêžajôči poklonili so se njemi. I opítao je te pisáče: ka se spitávate med sebom? I odgovoréči eden z lüdstva erčé: Mešter, pripelao sem siná mojega k tebi, kí nêmoga dühá má. I gdekoli ga zgrábi, trga ga, i pêni se, i škríple zobmí svojmi i sêhne; i pravo sem vučeníkom tvojim, naj ga vö zeženéjo, i nej so ga mogli. On pa odgovoréči njemi velí: oh neveren národ! kak dugo bom pri vás? kak dugo bom vás trpo? neste ga k meni. I nesli so ga k njemi; i kak ga je vido, preci ga je te nečísti düh trgao, i spadnovši na zemlo, válao se je i peno. I opitao je očo njegovoga: keliko vremena, je kâ njemi je tô včinjeno? on je pa erkao: od detinstva. I čestô ga i v ogen vrže, i vu vodô, da bi ga pogübo; ali, či kâ moreš, bojdi nám na pomôč, smilüj se nad nami. Jezuš njemi je pa erkao: či moreš vervati; vsa so mogôča tomi vervajôčemi. I preci kričéči te oča toga pojbára skuzami je erkao: verjem, Gospodne, boj na pomôč mojoj nevernosti. Vidôči pa Jezuš, kâ lüdstvo vküp beži, poštráifao je te nečísti düh govoréči njemi: tí nêmi i glühi düh, jas tebi zapovêdam, idi vö z etoga i več nejdi v njega. I kričéči i dosta ga trgavši vö je šô; i grátao je liki mrtev tak, da so vnôgi pravili, ka je mr’u. Jezuš ga je pa zgrabo za rokô, gori ga je potégno, i gori je stano. I notri idôči vu hižo pítali so ga vučenícke njegovi od sebe: zakaj smo ga mí nej mogli vö vržti? I erčé njim: eto plemen po nikom nemore vö idti; nego po molítvi ino posti. I odnut vö idôči vküp so šli prêk Galilee; i nej je šteo, kâ bi što znao. Ár je včio vučeníke svoje i erčé njim: kâ se Sin človeči dá vu rôke lüdstva i vmorijo ga; i vmorjeni na trétji dén gori stáne. Oni so pa nej razmeli to rêč, i bojali so se ga pítati. I prišli so v Kapernaum, i vu hiži bodôči pítao je je: ka ste se na pôti med sebom spitávali? Oni so pa múčali; ár so se na pôti od toga med sebom štükali, što de te naj vékši? I doli sedéči, prizové ti dvanájset i erčé njim: či što ščé prvi bidti, naj bode med vsêmi náj zadnjêši i vsê sluga. I vzéo je ednoga pojbíča, postavo ga je na srêdo med njé i na nároča ga vzévši erčé njim: Kikoli ednoga z tákše decé gori prime vu mojem iméni, mené prime; i kikoli mené prime, ne prime mené, nego tistoga, kí je mené poslao. Odgôvoro je pa njemi Jánoš Evangelišta govoréči: Vučitel, vidili smo ednoga vu iméni tvojem zgánjajôčega vragé, kí ne nasledüje nás; i prepovedali smo njemi, da ne nasledüje nás. Jezuš je pa erkao: ne prepovedávajte njemi. Ár nikoga nega, kí bi činio močí vu iméni mojem; i ki bi mogao, preci hüdo gučati od méne. Ár, kí je nej prôti nám, z nami je. Ár, kikoli vám piti dá eden pehár vodé vu iméni mojem záto, kâ ste Kristušovi; zaistino velim vám: z nikakšim tájom nezgübi svoj nájem. I, kíkoli spáči ednoga z ti náj ménši, kí vu meni verjejo, bole bi njemi bilô, z vnôgim, da bi se njemi mlinski kamen okôli šinjeka djáo, i vu môrje bi se vrgao. I či te spáči tvoja rôka, odsêkaj jo; lepše je tebi čonklavomi vu žítek idti, liki dvê rokê meti, ino idti vu gehenno vu te nevgaššeni ogen. Gde njih črv ne merjé i ogen ne vgásne. I, či ti je nôga tvoja k spáki odsêkaj jo; lepše je tebi idti vu žítek plantavomi, liki dvê nogê meti ino se vržti vu gehenno, vu te nevgaššeni ogen. Gde njih črv ne merjé i ogen ne vgásne. I či te okô tvoje spáči, vö je vrži; lepše je tebi edno okô meti ino idti vu králevstvo Bože liki dvê okê meti ino se vržti vu ogen gehenski. Gde njih črv ne merjé i ogen ne vgásne. Ár vsáki bode z ognjom soljeni, i vsáki áldov se z soljôv bode solio. Dobra je sô; či pa sô neslána bode, z kêm jo osolite? mête vu sebi sô, i pokoj mête med sebom. I odnut, geto stáne, ide vu krajíne Judee prêk Jordána; i vküp je prišlo pá lüdstvo k njemi; i, liki je šegô meo, páli je je včio. I pristôpivši Farizeuške, pítali so ga: či je slobodno môžê, ženo odpüstiti, sküšavajôči ga? On pa odgovoréči erčé njim: ka vám je zapovedao Môšeš? Oni so pa erkli: Môšeš je dopüsto líst razlôčenjá napísati i odpüstiti jo. I odgovoréči Jezuš erčé njim: za volo trdosti srcá vašega je vám tô zapoved písao. Ali od začétka stvorjenjá možá i ženo je napravo njidva Bôg. Záto tá nihá človek očo i mater, i pridrüži se k ženi svojoj. I bodeta dvá edno têlo; záto sta nej več dvá, nego edno têlo. Ka je záto Bôg vküp zvézao, človek naj ne razlôči. I vu hiži so ga páli od toga vučenícke njegovi pítali. I velí njim: kíkoli odpüstí ženo svojo, i vzeme si drügo, praznüje prôti njê. I, či žena odpüstí možá svojega i k drügomi ide, praznüje. I prinesli so njemi otroke, kâ bi se ji dotekno; vučenícke so pa kárali one, kí so je tá prinášali. Vidôči pa Jezuš prôti njemi je bilô, i erčé njim: püstite otroke k meni prihájati i ne prepovedávajte njim. Ár je tákši králevstvo Bože. Zaistino velim vam: kíkoli ne vzeme králevstvo Bože, liki dête; nikak ne bode v njé šô. I vzéo je je na nároča, položo je rokê na njé i blagoslovo je je. I gda bi on vö šô na pôt, pribeží eden i na kôlina spadnovši svoja pítao ga je: Vučitel dober, ka mám činiti, naj žitek vekivečni öroküjem? Jezuš njemi je pa erkao: ka me práviš dobroga? nišče je nej dober, nego li eden, Bôg. Zapôvedi znáš: ne praznüj, ne vmôri, ne kradni, krívo ne svedôči, ne vkani, poštüj očo tvojega i mater. On pa odgovoréči erčé njemi: Vučitel, eta sem vsa zdržao od mladosti moje. Jezuš se pa na njega zglednovši polübo ga je, i erčé njemi: edno ti falí Idi, kakoli máš, odáj i dáj siromákom, i meo boš kinč vu Nébi; i potom hodi, nasledüj mené, vzévši kríž na sébe. On pa razdreséljeni nad tôv rečjôv odíšao je žalosten; ár je meo dosta ládanja. I okôli gledôči Jezuš erčé vučeníkom svojim: kak žmetno ido notri vu králevstvo Bože, kí dosta pênez májo. Vučenícke so se pa čüdüvali nad rečmí njegovimi. Jezuš pa páli odgovoréči erčé njim: sinki, kak žmetno je tim, kí se vu pênezaj vüpajo, vu králevstvo Bože idti. Ležê je kumili skôs vüjh iglé idti, liki bogátomi vu králevstvo Bože idti. Oni so se pa ešče bole čüdivali gôvoréči med sebom: što se tak more zveličati? Jezuš pa na njé poglednovši erčé: pri lüdi je nemogôče, ali nej pri Bôgi. Ár so vsa mogôča pri Bôgi. I záčao njemi je Peter praviti: ovo mí smo tá niháli vsa, i nasledüjemo tebé. Odgovoréči pa Jezuš erčé: zaistino velim vám: niščé je nej, ki je niháo hižo, ali brate, ali sestre, ali očo, ali mater, ali ženo, ali deco, ali njive, za mojo volo, i za evangelioma volo. Kí ne bi vzéo stôkrát več zdaj vu vrêmeni etom, hiže, i brate, i sestre, i matere, i otroke, i njive zpregánjanjem vréd, i vu pridôčoj vekivečnosti žitek vekivečni. Vnôgi pa prvi bodo slêdnji, i ti slêdnji prvi. Bilí so pa na pôti gori idôči v Jerušálem i pred njimi je šô Jezuš; i prestrašili so se, i nasledüvajôči bojali so se. I k sebi je vzéo páli ti dvanájset, záčo njim je praviti, ká se njemi zgodijo. Kâ ovo, práj, gori idemo v Jerušálem, i Sin človeči se dá vládnikom popovskim i pisáčom, osôdijo ga na smrt, i dájo ga poganom. I ošpôtajo ga, i bičüvali ga bodo, i oplünejo ga, i vmorijo ga, i na trétji dén gori stáne. I pristôpi k njemi Jakub i Jánoš, sinovje Zebedeušovi govoréči: Vučitel, ščémo, da, kakoli bomo te prosili, včiníš nám. On pa njim erčé: ka ščéte, naj vám včinim? Oni so njemi pa erkli: dáj nám, naj eden na desnoj tvojoj, i eden na lêvoj tvojoj sedímo vu díki tvojoj. Jezuš njim je pa erkao: neznate, ka prosite Morete piti pehár, šteroga jas pijém? i z krstom, z kim se jas krstim, okrstiti? Oni so njemi pa erkli: moremo. Jezuš njim pa erčé: te pehár istina, šteroga jas pijém, bodte pilí; i z krstom, šterim se jas krstim, se okrstite; Ali, sedeti z dêsne moje i z lêve moje, nej je moje dati, nego kim je priprávleno. I slíšavši ti desét, záčali so se srditi na Jakuba i Jánoša. Jezuš pa njé prizové i velí njim: znáte, kâ, kí se držíjo za vládnike poganov, gospodüjo nad njimi; i ti veliki njihovi oblást májo nad njimi. Nebode pa tak med vami; nego, kikoli bode šteo bidti veliki med vami, naj bô vaš sluga. I, kikoli bode šteo, z vás bidti prêdnji, naj bô vsê sluga. Ár je i Sin človeči nej prišao, kâ bi njemi slüžili; nego naj on slüži í dá düšo svojo na odküplênje za vnôge. I prišli so vu Jeriho; i on vö idôči z Jerihe í vučenícke njegovi i vnogo lüdstva, sin Timeušov, Bartimeuš, slêpi, je sedo kre pôti kôdivajôči. I slišavši, kâ je blüži Jezuš Názarenski, záčao je kríčati i praviti: Sin Dávidov Jezuš, smilüj se mi. I štrájfali so ga vnôgi, ka bi mučao. On je pa cd toga bole kríčao: Sin Dávidov, smilüj se mi. Jezuš pa stáne i velí ga zvati. I oni zovéjo toga slêpoga govoréči njemi: vüpaj se, stani gori, zové te. On pa doli vrže gvant svoj i gori stanovši šô je k Jezuši. I odgovoréči velí njemi Jezuš: ka ščéš, naj ti včinim? Te slêpi pa erčé njemi: Mešter, naj preglédnem. Jezuš njemi je pa erkao: idi, vera tvoja te je zdržála. I preci je pregledno i nasledüvao je Jezuša po pôti. I gda se približávajo v Jerušálem, v Betfágo i v Betánio, pôleg olivečke goré bodôči, pošle dvá z vučeníkov svoji. I velí njima: idita vu ono vés, štera je pred vama; i preci, kak bodta notri v njô šla, nájdeta žrbé privézano, na kom je nikši človek ešče nej sedo; odvéžta je i pripelajta je. I či i váma što bode pravo: ka činíta tô? erčita: kâ je Gospôd potrebüje; i preci je esi pošle. Odíšla sta pa, i najšla sta to žrbé privézano pri dveraj vönej na dvojnoj pôti, i odvézala sta je. I níki tam stojéči so njima pravili: ka činíta? kâ odvežüjeta to žrbé? Onedva sta pa njim erkla, liki je zapovedao Jezuš; i odpüstili so je. I pripelala sta to žrbé k Jezuši i vrgla sta svoj gvant na njé, i posádila sta ga na njé. Vnôgi so pa gvant svoj prestérali na pôt; ti drügi so pa vêje sekali z drevja, i metali so je na pôt. I ti naprê idôči i nasledüvajôči so kríčali govoréči: Hošanna blagoslovleni, kí ide vu iméni Gospodnovom. Blagoslovleno je to idôče králevstvo vu iméni Gospodnovom očé našega Dávida; Hošanna na visini. I notri je šô v Jerušálem Jezuš i vu Cérkev; i geto je vsa okôli pogledno, večerášnja že bodôča vöra, vö je šô v Betánio z timi dvanájsetimi. I rano vö idôči oni od Betánie lačen je grátao. I vidôči edno figovo drêvo ôzdaleč majôče lístje; šô je, či bi kâ najšao na njem sáda. I pridôči k njemi níkaj je nej najšao, nego li lístje; ár je nej bilô ešče vrêmen fíg. I odgovoréči Jezuš erčé njemi: nigdár več z tébe na veke nišče sáda ne jej. I čüli so tô vučenícke njegovi. I prišli so v Jerušálem; i notri idôči Jezuš vu Cérkev, záčao je vö goniti te odávajôče, i küpivajôče vu Cérkvi; i stole pênez minjávcov i stôlce odávajôči golôbe je zpremetao. I nej je dopüsto, kâ bi što kákšo posôdo nesao po Cérkvi. I včio je govoréči njim: nej je pisano: hiža moja Hiža Molitvena se zvála bode od vsê národov; vi ste pa ž njé včinili razbojnikov jamo? I čüli so ti pisáčke i vládnicke popovski; i iskali so, kakda bi ga pogübili. Ár so se ga bojali, kâ se je vse lüdstvo čüdivalo nad včenjom njegovim. I gda bi večér grátao vö je šô z mesta. I rano pôleg idôči vidili so to figovo drêvo posêhnjeno z korenjá. I spomené se Peter, i velí njemi: Mešter, ovo to figovo drêvo, štero si prêkuno, je posêhnolo. I odgovoréči Jezuš velí njim: mête vero Božo. Ár zaistino velim vám, kâ kíkoli bode velo etomi brêgi: pozdigni se i vrži se vu môrje, i ne bode dvojio vu srci svojem; nego bode vervao, ka štero právi, se zgodí, bode njemi, ka je koli pravo. Záto velim vám: vsa šterakoli moléči bodete prosili, verte, kâ vzemete, i meli bodte. I gda stojíte moléči, odpüstite, či kâ máte proti komi; naj i Oča vaš, kí je vu Nebésaj, odpüstí vám pregrêšenjé vaše. Či pa ví ne odpüstite, niti Oča vaš, kí je vu Nebésaj, ne odpüstí vám pregrêšenjé vaše. I ido pá v Jerušálem; i gda bi on vu Cêrkvi okôli hodo, prišli so k njemi vládnicke popovski i pisáčke, i ti stariši. I velíjo njemi: zkákšov oblástjov delaš eta? i što ti je dáo tô oblást, naj eta činíš? Odgovoréči pa Jezuš erčé njim: pítao bodem vás i jas edno rêč, i odgovorte mi; tak i jas povêm vám, z kákšov oblástjov činim eta. Krst Ivana jeli je z Nebés bio, ali z lüdi? odgovorte mi. I mislili so pri sebi govoréči: či erčémo z Nebés, erčé zakaj ste njemi tak nej vervali? Či pa erčémo: z lüdi, bojímo se lüdstva; ár so vsi za právoga proroka meli Ivana. Odgovoréči erkli so Jezuši: neznamo. I Jezuš odgovoréči erčé njim: niti jas ne povêm vám, z kákšov oblástjov delam eta. I záčao njim je vu prílikaj gúčati: eden človek je gorice zasádo, i okôli je je zagrádo z plotom, i vkopao je pod preššo jamo, i pocimprao je tören i vö je je dáo delavcom i odíšao je na pôt. I poslao je k delavcom vu vrêmeni brátve slugo, da bi od delavcov vzéo z sáda ti goríc. Oni so ga pa príjali i zdrli, i odposlali so ga práznoga. I pá je poslao k njim drügoga slugo; i tistoga so kamenüvajôči na glávi vrázili i odposlali so ga ošpotanoga. I pá je drügoga poslao, i onoga so bujli; i vnôge drüge, z med koterimi so ništere zbili, ništere pa bujli. Gda bi pa ešče ednoga lüblénoga svojega siná meo, poslao je i tistoga k njim obslêdnjim govoréči: zastôpijo se siná mojega. Oni pa, ti delavci, so erkli med sebom: ete je öročník; hodte bujmo ga i naša bode ta öročína. I zgrabivši ga, bujli so ga, i vö so ga vrgli z goríc. Ka bode záto činio te gospôd ti goríc? Pride i pogübí te delavce i dá gorice drügim. Nej ste etoga písma čteli? Kamen, šteroga so zavrgli zidárje, té je včinjen glávíč voglá. Od Gospodna je včinjeno tô, i čüdno je vu očáj vaši. I ískali so ga, ká bi ga príjali, i bojali so se lüdstva; ár so znali, kâ je proti njím tô priliko pravo; i niháli so ga, i odišli so. I poslali so k njemi níke z Farizeušov i z Herodešovi slugov, kâ bi ga lovíli z rečjom. Oni pa pridôči velíjo njemi: vučitel, známo, ka si istinski, i za nikoga ne máraš. Ár ne glédaš obráz lüdi, nego vu istini pôt Božo včíš. Jeli je slobodno dáčo casari dati, ali nej? dájmo jo, ali jo ne dájmo? On pa znavši njihovo skazlívost erčé njim: ka me sküšávate? prineste mi eden sôd, naj ga vídim. Oni so ga pa prinesli. I erčé njim: koga je ete kêp i napisek? Oni so njemi pa erkli: casarov. I odgovoréči Jezuš erčé njim: dájte, štera so casarova, casari, i štera so Boža, Bôgi. I čüdivali so se nad njim. I prido Sadduceuške k njemi, kí právijo ka nêga gori stanenjá; pítali so ga govoréči: Vučitel, Môšeš nám je písao, kâ, či šteroga brat merjé i nihá ženo, i decé ne ostávi, naj vzeme brat njegov ženo njegovo, i pobüdi semen brati svojemi. Sedem záto bratov je bilô; i te prvi je vzéo ženo i merjôči, nej je ostavo semena; I te drüdi jo je vzéo i mr’ô je, i ni té je nej ostavo semena; i te trétjirávno tak. I vzelô jo je vsê sedem, i nej so niháli semena; obslêdnjim vsê mrla je i ta žena. Vu gori stánenjé záto, gda gori stánejo, šteroga z têh bode žena? ár jo je sedem melo za ženo. I odgovoréči Jezuš erčé njim: za toga volo blôdite li, neznajôči písma, niti môči Bože? Ár, gda od mrtvi gori stánejo, ne bodo se ženili, níti k možom dávale; nego bodo liki angelje vu Nebésaj. Od ti mrtvi pa, kâ gorí stánejo, nej ste čteli vu knigaj Môšešovi od ščípka; kak je erkao k njemi Bôg govoréči: Ja sem Bôg Abrahámov, i Bog Ižákov, i Bôg Jakobov? Nej je Bôg ti mrtvi, nego Bôg je ti žívi. Záto ví dosta blôdite. I pristôpi eden z pisáčov, kí je je poslüšao, gda so se štükali, vidôči, kâ njim je dobro odgôvoro, pítao ga je: štera je ta prva vsê zapoved? Jezuš njemi pa odgovorí: kâ je prva vsé zapoved; poslüšaj Izrael! Gospodin Bôg naš, je eden Gospôd. I, lübi Gospodna Bogá tvojega z cêloga srcá tvojega, i z céle düše tvoje, i z cêle pámeti tvoje, i z cêle môči tvoje. I ta drüga je k toj prispodobna: lübi bližnjega tvojega, kako samoga sebé. Vékše od eti drüge zapovedi nega. I erčé njemi te pisáč: dobro, Vučitel, istino si erkao, kâ je eden Bôg, i nega drügoga zvün njega. I lübiti ga z cêloga srcá i z cêle pámeti i z cêle düše i z cêle môči; i lübiti blížnjega, liki samoga sebé, je več od vsê goréči i ftišanja âldovov. I Jezuš gda bi ga vido, ká je spametno odgôvoro, erkao njemi je: nej si daleč od králevstva Božega. I nišče ga je nej smeo več pítati. I odgovoréči Jezuš erčé vučéči vu Cérkvi: ka právijo pisáčke, kâ je Kristuš Sin Dávidov? Ár sám Dávid je erkao vu svétom Dühí: erkao je Gospôd Gospôdi mojemi: sedi si z dêsne moje, dokeč položim nepriátele tvoje na podnogáonico nôg tvoji. Záto sám Dávid právi njega za Gospôda: i kakda je tak njegov Sin? I vse lüdstvo ga je rado poslüšalo. I erčé njim vu včenjej svojem: varte se od pisáčov; kí ščéjo vu dugi süknjaj hoditi i poklánjanje meti na placáj. I prêdnje stôce vu správiščaj, i prêdnje mesto pri večéraj. Kí požérajo hiže vdovíc; i tô činíjo pod obrázom dúgi molítev. Tê vzemejo vêkšo sôdbo. I sedéči Jezuš pred cérkevnov ladicov, da bi vido, kakda bi lüdstvo metalo pêneze vu to ladico; i vnôgi bogati vrgli so dosta. I pridôča edna vdovica sirôta vrgla je dvá pêneza, kí je štrti tál ednoga krajcara. I prizvajôči vučeníke svoje erčé njim: zaistino velim vám, kâ je eta sirôta vdovica od vsê, kí so metali, več vrgla vu ladico. Ár so vsi z obilnosti svoje metali; eta je pa svojega siromaštva vsa, ká je mêla, notri vrgla, cêlo ceringo svojo. I vöidôči on z Cérkvi právi njemi eden z vučeníkov njegovi: Vučitel, glédaj, kákše kaménje i kákše zidíne so tô. I Jezuš odgovoréči erčé njemi: vídiš ete velike zidíne? ne nihá se kamen na kamni; šteri bi se nê porüšo. I sédeči on na gori olivečkoj pred Cérkevjov, pítali so ga zôseb Peter i Jakub, i Jánoš i Andráš. Povej nám: gda eta bodo? štero je znamênje, gda bodo se vsa eta spunjávala? Jezuš pa odgovoréči njim záčao je praviti: gledajte, naj vás što ne zapela. Ár vnôgi prído vu iméni mojem govoréči: jas sem; i vnôge zapelajo. Gda pa čüli bodte boje i gláse bojôv, neprestrašte se, ár tô more bidti; ali ešče je nej konec. Ár gori stáne národ na národ, i králevstvo na králevstvo, i bodo zemlé gíbanje po mêstaj, i bodo gládove i burkanja. Eti bodo začétki bolezen. Kebzüjte pa ví na vás. Ár vás dájo pred tanáče i vu správišča, biti bodete, i pred poglaváre i krále postávleni bodete za volo mojo njim na svedôstvo. I med vsêmi národmi se more prvle Evangeliom predgati. Gda bodo pa vás pelali, naj vás vu roké dájo; ne skrbte se naprê, ka bodte gúčali, niti si ne premišlávajte; nego, kakoli se dá vám vu onoj vöri, tisto gúčte. Ár ste nej vi, ki gučite, nego Düh svéti. Dá pa brat brata na smrt, i oča siná, i prôti stáne deca roditelom i vmoríjo je. I bodete odürni vsêm za volo iména mojega. Ki pa ostáne do konca, té se zveliča. Gda bodte pa vidili odürnost opüščávanja, štera je povêdana od Dániela proroka, stojéčo, gde ne trbê (kí čté, naj razmi) teda kí so vu Judei, naj bežíjo na goré. Kí je pa na hižnom pokrivi, naj doli ne stôpi vuhižo, niti naj notri neide, kâ bi ka z hiže svoje vzéo. I, kí je na pôli, naj se ne povrné k onim, štera je za sebom niháo, kâ bi vzéo gvant svoj. Jaj pa tim noséčim i nadájajôčim vu oni dnévi. Molte pa, naj ne bode vaše bêžanje v zími. Ár bode vu dnévi oni tákše moke, kákše je nej bilô od začétka stvorjenjá, štero je Bôg stvoro, notri do sê máo, niti je ne bode. I, da bi Gospôd nê prekráto one dnéve, ne bi se zveličalo ni edno têlo; ali za volo ti odebráni, štere je odébrao, prekráto je te dní. I teda, či što vám erčé: ovo, eti je Kristuš; ali: ovo tam je, ne verte. Ár gori stáno krívi Kristuške i krívi prorocke; i dávali bodo znamênja i čüda na zapelávanje, či bi mogôče bilô, i te odebráne. Vi pa kebzüjte, ovo naprê sem vám povedao vsa. Ali vu oni dnévi, po môki onoj, sunce potemnê, i mêsec ne dá svetlost svojo. I zvêzde bodo z Nebés doli kapale, i močí, štere so na Nebésaj, gíbale se bodo. I teda bodo vidili Siná človečega pridôčega vu obláki z možnostjov vnôgov i díkov. I teda pošle angele svoje, i vküp správi te odebráne svoje od štiraj vötrôv, od kraja zemlé do kraja Nébe. Od figovoga drêva se pa včite príliko; gda že njegova vêka méhka gráta i lístje spüščáva, znájte, ka je blüzi leto. Tak i vi, gda bodte vidili, kâ bodo se eta godíla, znájte, kâ je blüzi pri dveraj. Zaistino velim vám: kâ nikak ne prêde ete národ, dokeč se eta vsa ne zgodíjo. Ár Néba i zemla prêde, reči moje pa nikak ne prêdo. Od tistoga dnéva pa i vöre nišče nezna, niti angelje, kí so vu Nébi, niti Sin; nego li Oča. Kebzüjte, verosüjte, i molte; ár ne znate, gda je vrêmen. Liki človek, kí daleč odíde i ostavi hižo svojo, i dá slugom svojim oblást, i vsákšemi delo svoje, i vratári je zapovedao, naj verostüje. Záto verostüjte; ár neznate, gda gospodár hiže príde, večér, ali opônôči, ali za kokôta spêvanje, ali rano. Da nedevêdno pridôči ne nájde vás spajôče. Ka pa vam právim, vsêm právim: verostüjte. Bio je pa vüzen, i po drügom dnévi brezi kvasá krühov svétki; i iskali so vládnicke popovski i pisáčke, kakda bi ga po jálnosti zgrabili i vmôrili. Pravili so pa: nej vu svétki, naj kak burkanje ne bode lüdstva. I gda bi on bio vu Betánii vu híži Šimonovoj toga gobavca; sedéči on, príde edna žena, štera je mêla alabaštrom punoga čístoga nárduškoga drágoga mazala; i vküp stere te alabaštrom i vö njemi vlijé na glavo. Bilí so pa niki nemirovni, vu sebi i govoréči: zakaj je toga mazala eto pogüblenjé? Ár bi se lêhko ôdalo više za tri stô pênez i dalô siromákom. I razčémerili so se na njô. Jezuš je pa erkao: nihájte jo; zakâ ji dresélnost správlate? Dobro delo je včiníla z menom. Ár siromáke vsigdár máte sebom; i, gda ščéte, morete njim dobro včiniti, mené pa vsigdár nemate. Ona, ka je mêla, je včiníla; naprê je prišla mazat moje têlo na pokápanje. Zaistinô velim vam: gdekoli se bode predgao ete Evangeliom po cêlom svêti; i, ka je ona včinila, gúčalo se bode na njé spominanje. Júdaš Iškarioteš, eden z tí dvanájset, je odíšao k vládnikom popovskim, da bi ga njim ôdao. Oni pa, gda bi eto čüli, radüvali so se, i obečali so njemi pêneze dati. I iskao je, kákda bi ga prípravno vu roké dáo. I prvi dén prêšišnjekov, gda bi ágneca vüzenskoga klali, erčéjo njemi vučenícke njegovi: gde ščéš, da idôči priprávimo, naj jêš ágneca. I poslao je dvá z svoji vučeníkov, i erčé njima: idita vu mesto, i pred váj príde eden človek vrč vodé neséči, za njim idta; I, gde bode notri šô, povêta te hiže gospodári: Vučitel velí: gde je oštaríja; gde jem ágneca z mojimi vučeníkmi? I on vám pokáže veliko večérjenico popodivano i priprávleno; tam nám pripravte. I vö so šli vučenícke njegovi, i príšli so vu mesto, i najšli so tak, liki njim je povedao; i pripravili so toga ágneca. I, gda bi večér postano, prišao je z timi dvanájsetimi. I, gda bi oni doli seli, i jeli, erčé Jezuš: zaistino velim vám, kâ me eden z vás odá, ki z menom jej. Oni so se pa záčali žalostiti, i praviti njemi eden po ednom: nejli jas? i te drügi: nejli jas? On pa odgovoréči erčé njim: eden z ti dvanájset, ki namáka z menom vu skledo. Istina Sin človeči ide, liki je pisáno od njega. Jaj pa človeki onomi, po kom se Sin človeči odá; bole bi njemi bilô, da bi se nigdár nê narôdo on človek. I, gda bi oni jeli, vzéo je Jezuš krüh i blagoslovivši vlomo ga je i dáo ga je njim i erkao je: vzemte, jête; to je moje têlo. I vzéo je pehár, i blagoslovivši dáo ga je njim; i pili so ž njega vsi. I erčé njim: tô je moja krv, nôvoga zákona, štera se za vnôge vö vlejé. Zaistino velim vám: kâ več ne bodem pio z roda trsa notri do dnéva onoga; gda ga pio bodem nôvoga vu králevstvi Božem. I hválo zpopêvavši vö so šli na brêg Olivecki. I erčé njim Jezuš: vsi se spáčite vu meni v etoj nôči. Ár je písano: zbíjem pastéra, i razbežijo ovcé. Ali po gori stanenjê mojem pred vami bom šô v Galileo. Peter njemi je pa erkao: i či se vsí spáčijo, dönok jas nej. I erčé njemi Jezuš: zaistino velim tebi, dnes vu etoj noči prvle, liki dvakrat bode kokôt popêvao, me tríkrat zatajíš. On je pa od toga bole pravo: či de mi z tebom mrêti, ne zatajim te. Rávno tak so pravili i ti drügi vsi. I prišli so na mesto, komi je imê Getšemane; i velí vučeníkom svojim: sedte si eti, dokeč molim. I vzeme sebom Petra i Jakuba i Jánoša, i záčao se je strašiti i stiskávati. I velí njim: žalostna je düša moja notri do smrti. Ostante eti, ino vörostüjte. I naprê stôpivši edno malo, spadno je na zemlo i molo je: kâ, či je mogôče, naj prêde od njega tá vöra. I erčé: Abba, Oča, vsa so mogôča tebi; odevzemi ete pehár od méne. Ali nej, kak jas ščém, nego, kak tí. I prišao je i naišao je njé spajôče; i erčé Petri: Šímon spíš? Nemreš edno vöro verostüvati? Verostüjte i molte, naj ne pridete vu sküšávanje. Düh istina je gotov, ali têlo je nemočno. I pá odidôči molo je tô ísto rêč gučéči. I, gda bi se povrno, pá je je najšao, ka so spáli, (ár so njih očí žmetne bilé;) i nej so njemi znali kâ odgovoriti. I prišao je tretíč, i erčé njim: spíte na dale i počivajte. Zadosta: prišla je vöra, ovo Sin človeči se v rôke ti grêšnikov dáva. Stante gori, pojdmo; ovo, kí me odá, se približáva. I preci, ešče gda bi on gúčao, prišao je Júdaš, eden bodôči z ti dvanájset, i ž njim vnožina lüdstva z mečmi i z drogmí od vládnikov popovski i pisáčov i ti starišov. Dáo njim je pa, kí ga je ôdao, znamênje govoréči: šteroga jas küšnem, tisti je; primte ga, i pelajte ga slobodno. I pridôči preci pristôpi k njemi i velí: Mešter, Mešter! I küšno ga je. Oni so pa na njega vrgli roké svoje i príjali so ga. Eden pa tam ti okôli stojéči je vö potégno meč i vdaro je víšešnjega popa slugo, i odsekao njemi je vühô. I odgovoréči Jezuš erčé njim: liki na razbojnika ste vö prišli z mečmi i z drogmí; da bi me zgrabili. Vsákši dén sem bio pri vas vu Cérkvi vučéči; i nej ste me príjali. Ali tak je potrêbno, naj se spunijo pisma. I niháli so ga vsi, i odbêžali so. I eden nikši mladénec ga je nasledüvao oblečeni v rüšenskom gvanti na gôloti; i príjali so ga ti mladénci. On pa nihá to rüšensko srakico, nági je odbêžao od njíh. I odpelali so Jezuša k víšešnjemi popi, i vküp so se spravili k njemi vsi vládnicke popovski i stariši i pisáčke. Peter ga je pa ôzdaleč nasledüvao notri vu dvor višešnjega popa. I vküp je seo z hlápcmi; i segrêvao se je pri ognji. Vládnicke pa popovskí i cêli tanáč so iskali prôti Jezuši svêdôstvo, da bi ga vmôrili; i nej so najšli. Ár vnogo ji je krívo svedočilo prôti njemi; ali njihova svedôstva so se nej glíhala. I níki gori stanovši krivično so svedočili proti njemi govoréči. Mí smo ga čüli govoréčega: jas doli sterem eto z rokami naprávleno Cérkev, i po trí dnévi drügo brezi rôk naprávleno gori pocimpram. I ni tak se je nej glíhalo njihovo svedôstvo. I gori stáne te višešnji pop med njimi, pitao je Jezuša govoréči: ne odgovoríš nikaj, ka eti prôti tebi svedočijo? On je pa mučao i nikaj je nej odgôvoro. Pá ga je víšešnji pop pítao, i pravo njemi je: tí sí on Kristuš Sin toga blagoslovlenoga? Jezuš je pa erkao: jas sem. I vidili bodte Siná človečega sedéčega z dêsne zmožnosti Bože, i pridôčega z oblákmi nebeskimi. Te víšešnji pop pa raspraščivši süknjo svojo velí: ka ešče potrebüjemo svedôstva? Čüli ste preklínjanje; ka se vám vídi? Oni so ga pa vsi sôdili, kâ je vrêden smrti. I záčali so níki plüvati na njega, i zakrívati obráz njegov, i za vüha ga biti, i praviti njemi: proroküj. I hlápci so ga z palicami bili. I gda bi Peter bio vu dvori zdolaj, príde edna z slüžbenic toga víšešnjega popa. I vidôča Petra, kâ se je segrêvao, gléda na njega i velí: i tí si z Názarenskim Jezušom bio. On je pa tajio govoréči: ne znam, niti ne rázmim, ka tí práviš. I vö je šô vu predvor, i kokôt je zpopêvao. I deklíčka, vidôča njega, pá je záčala praviti tim tam stojéčím: ka je ete z onih. On je pa páli tajio. I po malom vrêmeni, páli so ti tam stojéči pravili Petri: zaistino si ž njih: ár si Galileanec, i gúčanje tvoje je prispodobno. On se je pa záčao zaklinjati i priségati; kâ neznam, práj, človeka toga; koga právite. In drügôč je kokôt spopêvao. I spômeno se je Peter z réči, štero je njemi erkao Jezuš: kâ prvle, liki kokôt bode popêvao dvakrat, zatajíš me tríkrat. I, vö idôči, jôkao se je. I preci z ránja so tanáč držali vládnicke popovski z timi stariši i pisáči, i cêli tanáč zvézavši Jezuša, odpelali so ga, i dáli so ga Pilátuši. I pítao ga je Pilátuš: tí si král Židovski? on pa odgovoréči erčé njemi: tí práviš. I tôžili so ga vládnicke popovski jáko. Pilátuš ga je pa páli pítao govoréči: ne boš odgovárjao nikaj? ovo kelika prôti tebi svedočijo? Jezuš je pa nikaj nej več odgôvoro, tak da se je čüdivao Pilátuš. Na svétek Vüzenski njim je pa odpüsto ednoga vôznika, šteroga so prosili. Bio je pa eden, kí se je zvao Barabbáš, zvézani z timi gori stánjenimi, kí so vu stanenjê lüdomorstvo včínili. I, gda bi gori zkríčalo to lüdstvo, záčalo ga je prositi, naj njim pôleg šegé čini. Pilátuš pa odgovorí njim govoréči: ščéte, naj vám püstim krála Židovskoga? (Ár je spoznao, kâ so ga z nenádvidnosti dáli v rôke vládnicke popovski). Vládnicke popovski so pa gori nadignoli lüdstvo, naj njim bole Barabbáša püstí, Pilátuš pa odgovoréči pá njim velí: ka pa ščéte, naj včinim onomi; koga pravite, krála Židovskoga? Oni so pa páli kričali: ráspi ga! Pilátuš njim pa erčé: a ka je hüdoga včíno? Oni so pa bole kríčali: ráspi ga! Gda bi pa Pilátuš šteo lüdstvi zadosta včiniti, odpüsto njim je Barabbáša; tá je pa dao Jezuša bičüvanoga, naj se raspé. Vitézje so ga pa odpelali vu notrêšnji tál dvora, kí je právdenica; i vküp so zézvali cêli šereg. I oblekli so ga vu báršonj, i okôli gláve so njemi djáli spleteno trnjavo korôno. I záčali so se njemi poklanjati: zdrav bojdi král Židovski! I bili so glavô njegovo z trstom, i plüvali so na njega, i nakleknovši kôlina molili so ga. I, gda bi ga ošpotali, slekli so ga z báršona, i oblekli so njemi njegov lastíven gvant; i vö so ga pelali, da bi ga ráspili. I pripravili so mímo idôčega nikakšega Šimona Cirenajskoga (gda bi šô z pôla, očo Aleksandra i Rufuša,) ka bi nesao kríž njegov. I neso ga je na Golgote mesto, štero je razklajeno, temena mesto. I dáli so njemi piti víno z mirom zmêšano; on je pa nej vzéo. I gda so ga rázpili, razdêlili so si gvant njegov vržéči na njega šorš, da bi znali, ki bi ga meo vzéti. Bila je pa vöra trètja; i rázpili so ga. I bio je napisek zroka njega smrti napísani: Král Židovski! I ráspili so ž njim dvá razbojnika; ednoga z dêsne, i ednoga z lêve njegove stráni. I spunilo se je pismo, štero velí: i z nepravdeníki je zračúnani. I ti mímo idôči so ga preklínjali, kívajôči z glavamí svojmi i govoréči: ha! kí porüšiš Cérkev, i vu tréj dnévi jo gori pocimpraš. Zdrži se i stôpi doli z kríža. Rávno tak pa i vládnicke popovski ošpotávajôči ga, pravili so z pisáči eden drügomi: drüge je zdržao, sebé ne vê zdržati. Kristuš, král Izraela, naj stôpi zdaj doli z kríža; naj vidimo i verjemo. I ž njim vküp raspéti so ga tüdi ošpotávali. Gda bi pa bila vöra šésta, postánola je kmica po cêloj zemli notri do devéte vöre. I ob devétoj vöri kríčao je Jezuš z velikim glásom govoréči: Eloi, Eloi! lama šabaktani; štero je razklajeno: Bôg moj, Bôg moj! zakaj si me ostavo. I níki z med tam stojéčimi, gda bi eto rêč slišali, erkli so: ovo Eliáša zové. Beží pa eden i napuni špongio zjesijom, i okôli zavinovši na trst, napájao ga je govoréči: nihájte, naj vídimo, či ga príde Eliáš doli jemát. Jezuš pa kričéči z velikim glásom püsto je düšo. I raspraščilo se je zakrivalo Cérkvi na dvôje od zgora notri do tla. Vidôči pa stotnik tam stojéči pred njim, kâ je tak kričéči premíno, erčé: zaistino ete človek je Boži Sin bio. Bilé so pa i žene ôzdaleč gledôče: med kêmi je bíla i Mária Magdalêna, i Mária Jakuba toga ménšega i Jošešova mati i Šalome. Štere so ga nasledüvale i gda je v Galilei bio, i slüžile so njemi; i drüge vnôge navküp gori idôče ž njim v Jerušálem. I gda bi že večér grátao (ár je bio dén pripravlenjá, ki je pred sobottov.) Prišao je Jožef od Arimátie, pošteni tanáčnik, ki je tüdi čakao králevstvo Bože; sméo je notri idti k Pilátuši, i proso je têlo Jezuša. Pilátuš se je pa čüdivao, či bi že mr’u; i prízvao je stotnika, pítao ga je, či je dávno mr’u. I spoznavši od stotnika, dáo je to télo Jožefi. I küpo je rüšensko plátno, i doli ga je vzéo, závio ga je v to rüšensko plátno, i položo ga je vu grob, ki je bio zosêkani z kamna, i priválao je eden kamen na dveri toga groba. Mária pa Magdalêna i Mária Jošeša glédale so, gde je položeni. I gda bi minôla sobotta, Mária Magdalêna, i Mária Mati Jakuba i Šalome, küpile so záčimbo, da bi ga pridôče namazale. I jáko rano prvi dén po sobotti prído k grobi, gda bi gori šlo sunce. I pravile so med sebom: što nám odvála kamen od dvér groba? I tá se zglednovše vidíjo, ka je odválani bio te kamen; ár je bio veliki jáko. I notri idôče vu grob vidile so mladénca sedéčega z dêsne stráni, oblečenoga vu bêlo süknjo; i sasile so se. On njim pa velí: ne bojte se; Jezuša íščete Názarenskoga toga raspétoga, gori je stano, nega ga eti. Ovo je mesto, gde so ga položili. Ali idite, povête vučeníkom njegovim i Petri, kâ pred vami ide v Galileo; tam bodete ga vidili, liki vám je erkao. I vö idôče hitro so bêžale od groba, àr je trepetanje i groza na njé prišla. I nikomi so nikaj nej erkle, ár so se zbojale. Gori stánovši pa rano prvi dén po sobotti, skázao se je Márii Magdalêni, z štere je sedem vragôv vö zgono. Ona pa idôča nazvêstila je onim, kí so ž njim bilí, kí so se žalostili i plakali. I oni slišavši ka živé, i viden je bio od njé, nej so vervali. Potom pa dvöma ž njih hodéčima skázao se je vu drügom obrázi, gda bi šla na pôle. I oneva sta šla, ino sta nazvêstila tim drügim; i niti njima so nej vervali. Obslêdnjim skázao se je tim edenájsetim pri stoli sedéčim; i na ôči njim je metao njihovo nevernost i trdost srcá; kâ so onim, kí so ga vidili, kâ je gori stano, nej vervali. I erkao njim je: Idte po vsem svêti, predgajte Evangeliom vsákoj stvorjenoj stvári. Kí bode vervao ino se okrsti, zveliča se; kí pa ne bode vervao, skvarí se. Znamênja pa te vervajôče bodo eta nasledüvalavu Iméni mojem bodo vrágé zganjali, z nôvimi jezíkmi bodo gúčali. Kače bodo gori jemáli; i, či smrtnoga kâ pilí bodo, ne bode njim škôdilo; na betéžne bodo roké dêvali, i ozdrávijo. Gda je záto Gospôd eta vö povedao, gori je vzéti v Nébo, i seo je na desno Božo. Oni pa vö idôči predgali so povsud, Gospôd ž njimi delavši, i to rêč potrdjávavši z nasledüvajôčimi čüdami. Da so si vnôgi k rokám vzéli v réd spraviti prepovidánje oni dêl, od šteri smo gvüšni. Liki so nám naprê dáli, kí so od začétka svojmi očmí vídili i slugi bilí te Rêči. Vidilo se je i meni, kí sem vsa od začétka skrblivo vö zgrüntao, zrédom tebi písati, zmožni Teofiluš; Naj spoznaš gvüšnost návuka, od šteroga si vučeni bio. Bio je vu vrêmeni Herodeša, krála Judee, níki pop, po iméni Zakariáš, zréda Abiášovoga, i žena njegova z Áronovi čéri, i imé njé je bilô Ožébet. Bilá sta pa pravična obá pred Bôgom hodéča vu vsê zapôvedáj i pravicaj Gospodnovi nepokárana. I nej sta mela decé, ár je Ožébet bíla nerodna, i obá sta bilá stara vu dnévi svoji. Prigôdilo se je pa, gda bi vu popovskoj slüžbi bio Zakariáš vu rédi vrêmena svojega, pred Bôgom. Pôleg šegé popovstva na njega je prišao réd, ka bi kadio; notri idôči vu Cérkev Gospodnovo. I vsa vnožina lüdstva je bila moléča vinê vu vöri dišéčega áldova. Skázao se je pa njemi angel Gospodnov stojéči z dêsne stráni oltára dišéčega áldova. I zburkao se je Zakariáš vidôči angela, i stráh je spadno na njega. Erčé pa njemi angel: neboj se Zakariáš, ár je poslühnjena molítev tvoja; i žena tvoja Ožébet porodí siná tebi, i zvao boš imé njegovo Ivan. I méo boš radost i veseljé, i vnôgi se bodo nad njegovim rodstvom radüvali. Ár bode veliki pred Gospodnom; i vína i zapojétja ne bode pio, i svétim Dühom se napuni ešče vu utrobi materé svoje. I vnôge z sinôv Izraelski obrné k njihovomi Gospodni Bôgi. I on bode naprê šô pred njim vu Dühi i môči Eliášovoj, naj obrné srcá očév k sinom, i neokorne k s pametnosti ti pravični, priprávlati Gospodni lüdstvo gotovo. I erčé Zakariáš k angeli: z koj tô spoznam? Ár sem jas star i žena moja je obstárala vu dnévi svoji. I odgovoréči angel erčé njemi: jas sem Gábriel, ki stojim pred licom Božim, i poslani sem k tebi, naj ti eta povêm i nazvêstim. I ovo bodeš nêmi, i ne boš mogao gúčati notri do onoga dnéva, v šterom se zgodíjo eta; záto, kâ si nej vervao rêči mojoj, štera se spuni vu vrêmeni svojem. I lüdstvo je čakalo Zakariáša; i čüdivalo se je, kâ se tak dugo müdí vu cérkvi. Vö idôči pa nej je mogao njim gúčati; i spoznali so, kâ je zkázanje vido vu cérkvi; i kívao je njim, i ostano je nêmi. I zgôdilo se je, da bi se spunili dnévi slüženja njegovoga, odíšao je vu hižo svojo. Po eti dnévi pa poprijéla je Ožébet žena njegova, i skríla se je pét mêsecov govoréča: Da mi je tak včíno Gospôd vu dnévi, v šteri me je prigledno, da bi odevzéo špot moj med lüdmí. Vu šéstom mêseci pa poslan je angel Gábriel od Bôgá vu mesto Galilee, komi je imé Názaret. K ednoj devici zaročenoj môži, komi je imé Jožef, z hiže Dávidove; imé pa te device je Mária. I notri idôči angel k njê erčé: zdrava bojdi, štera si miloščo dobíla, Gospôd je z tebom; blážena si tí med ženámi. Ona pa vidôča, zburkala se je nad njegovov rečjov, i premišlávala si je, kákši bi tô poklon bio? I erčé ji angel: neboj se Mária, ár si miloščo najšla pri Bôgi. I ovo poprijéš vu utrobi, i porodíš Siná, i zvála boš imé njegovo JEZUŠ. Té bode veliki, i Sin toga Víšešnjega se bode zváo; i dá njemi Gospodin Bôg stolec Dávida očé njegovoga. I bode kralüvao nad hižov Jákobovov na vekke, i králevstva njegovoga nebode konec. Erčé pa Mária angeli: kakda bode tô, geto možá ne poznam? I odgovoréči angel erčé njê: Düh svéti príde na tébe, i môč toga Višešnjega te obsénca; záto i to porodjeno svéto se zvalô bode Sin Boži. I ovo Ožébet, rodbina tvoja, i ona je poprijéla siná vu utrobi svojoj: i ete je mêsec šésti one, štera se je zvála nerodna. Ár je nej nemogôča pri Bôgi ni edna rêč. Erčé pa Mária: ovo, slüžbenica Gospodnova, naj mi bode pôleg rêči tvoje. I odíšao je od njé angel. Gori pa stanovši Mária vu dnévi oni, šla je vu brežno krajino z hitênjem vu mesto Judee. I notri je šla vu hižo Zakariášovo, i poklonila se je Ožébeti. I zgôdilo se je, kak je čüla Ožébet poklon Márie, skočilo je to dête vu njê utrobi, i napunjena je z Dühom svétim Ožébet. I zkríčala je zvelikim glásom ino erkla: blážena si ti med žénámi, i blážen je sád utrobe tvoje. I odkud je memi tô, naj k meni príde mati Gospodna mojega? Ár ovo, kak je včinjen glás poklona tvojega vu moji vühaj skočilo je od veseljá to dête vu utrobi mojoj. I blážena, štera je vervala; ár se spunijo vsa, štera so povêdana njê od Gospodna. I erčé Mária: zvišáva düša moja Gospodna. I veseli se düh moj vu Bôgi zveličiteli mojem. Ár se je zgledno na poniznost slüžbenice svoje. Ár ovo od eti mao bláženo me bodo pravili vsi národje. Ár je včíno meni velika; kí je zmožen i svéto je imé njegovo. I milošča njegova do národa národov, ki se ga bojijo. Včíno je môč vu rami svojoj; razegno je te gizdave z mišlênjem srcá njihovoga. Doli je potégno te zmožne z stôlcov, i zviso je te ponízne. Te lačne je napuno z dobrim, i bogáce je odpüsto prázne. Príjao je Izraela slugo svojega, da bi se spômeno smilenosti. (Liki je gúčao k našim očákom Abrahámi i semeni njegovomi) na vekke. Ostála je pa Mária ž njov, liki tri mêsece, í povrnôla se je nazáj vu hižo svojo. Spunilo se je pa vrêmen Ožébete, da bi rodíla; i porodíla je siná. I čüli so sôsidje i rodbina njé, kâ je zviso Gospôd smilenost svojo ž njôv, i radüvali so se ž njôv. I zgôdilo se je vu ôsmom dnévi, prišli so obrizávat tó dête, i zváli so je z iménom očé njegovoga Zakariáša. I odgovoréča mati njegova erčé: z nikakšim tálom nej; nego Ivan se bode zváo. I erčéjo njê: nikoga nega med tvojov rodbinov, kí bi se z têm iménom zváo. Kívali so pa oči njegovomi, kak bi ga šteo zvati. I proséči táblico písao je govoréči: Ivan je imé njegovo. I čüdivali so se vsi. Odprla so se pa vüsta njegova preci, i jezik njegov, i gúčao je blagoslávlajôči Bogá. I prišao je na vse stráh, kí so okoli njegove hiže prebívali; i vu vsoj brežnoj Judei razglášene so ete rečí. I vsi, kí so čüli eta, djáli so je vu srcé svoje govoréči: kakoli bode z toga deteta? I rôka Gospodnova je bíla ž njim. I Zakariáš oča njegov napunjen je z Dühom svétim, i proroküvao je govoréči: Bláženi je Gospodin Bôg Izraela, ár se je zgledno i včino je odküplênje lüdstvi svojemi. I zvíso je rôg zveličanja našega vu hiži Dávida slugo svojega. Liki je gúčo po vüstaj ti svéti prorokôv svoji od veke. Da bi nás oslôbodo od nepriátelov naši, i z rôke vsê oni, kí nás odürjávajo. Da bi smilenost včino z očákmi našími, i spômeno bi se z svojega svétoga zákona. Z prísege, štero je priségno Abrahámi oči našemi, kâ nám dá. Nâ brezi strahá, oslobodjeni z rôke nepriátelov naši, slüžimo njemi. Vu svestvi i vu pravici pred njim vse dni žitka našega. I tí dête, bodeš se prorok toga Víšešnjega zvalô. Ár boš naprê hodo pred lícom Gospodna, naj priprávlaš poti njegove. I dáš spoznanje zveličanja lüdstvi njegovomi na odpüčanje grêhov njihovi. Za volo smilenosti Bogá našega, v šteroj je nás prigledno z hoda z visikosti. Naj se skáže onim, kí so vu kmici i v senci smrti sedéči i ravna nogé naše na pôt méra. To dête je pa raslo, i krêpilo se je v dühi, i bilô je vu püstinaj notri do dnévov skázanja svojega vu Izraeli. Prigôdilo se je pa vu dnévi oni, zíšla je zapoved od Auguštuš Casara, da bi se spísao ves Svêt. (Eto spišüvanje je prvle včinjeno bilô, liki je Šírie poglavár bio Cireniuš). I šli so vsi, da bi se zapísali, vsáki vu lastivno mesto. Gori je pa šô i Jožef od Galilee z mesta Názareta v Judeo, vu mesto Dávidovo, štero se zové Betlehem, (ár je i on bio z hiže i žlajhte Dávidove). Ka bi se zapísao z Máriov sebi zaročenov ženôv, štera je noséča bíla. Prigôdilo se je pa, gda bi oneva tam bilá, spunili so se dnévi, v šteri bi ona rodíla. I porodíla je Siná svojega prvorodjenoga, i povíla ga je v plenice i položila ga je v jasli záto, kâ so nej meli mesta vu oštaríji. I bilí so pastérje vu držéli onoj na pôli verustüvajôči i strážo držéči v noči nad črêdov svojov. I ovo angel Gospodnov je pristôpo k njim, i díka Gospodnova je je okôli vzéla; i zbojali so se z velikov bojaznostjov. I erčé njim angel: ne bojte se, ár ovo nazveščávam vám veliko radost, štera bode vsemi lüdstvi. Ár se je narôdo vám dnes Zveličitel, ki je Gospon Kristuš vu Dávidovom mesti. I tô je vám znamênje: nájdete dête v plenice povito, položeno vu jasli. I na nágli postáne z angelom vnožino vojské nebeske hvaléče Bogá i govoréče: Díka na visini Bôgi, i na zemli mér, vu lüdi pa dopádnenjé. I prigôdilo se je, da bi odišli od njih vu nebésa angelje, ti lüdjé pastérje so erkli eden drügomi: pojdmo tak do Betlehema, i poglednimo to zgojeno rêč, štero nám je Gospôd oznano. I šli so gerdno, i najšli so Mário, i Jožefa i tó dête, položeno vu jaslaj. Vidôči pa, razglásili so té reči, štere so njim povêdane od deteta. I vsi, kí so čüli, čüdivali so se nad onim, štera so njim povêdana od pastérov. Mária je pa zdržála vse ete rečí premetávajôča njé vu srci svojem. I povrnoli so se pastérje dičéči i hvaléči Bogá za vsa, štera so čüli, i vidili, liki je njim povêdano bilô. I gda bi se spunilo osem dnévov, ka bi se obrezalo tó dête, zváno je imé njegovo Jezuš, liki je zváno od angela prvle, kak se je popríjalo vu utrobi. I gda bi se spunili dnévi njé očiščávanja pôleg právde Môšešove, gori so ga pelali vu Jerušálem, da bi ga postavili pred Gospodna. (Likí je pisano vu právdi Gospodnovoj, kâ vsáki samec, kí odpré utrobo, svéti Gospodna bode zváni.) I dáli bi áldov pôleg povêdanja vu právdi Gospodna, eden pár grlic, ali dvá mláda golôba. I ovo bio je eden človik v Jerušálemi, komi je imé Šimeon; i té človik, pravičen i pobožni bodôči, je čakao obeseljé Izraela i svéti Düh je bio nad njim. I bilô njemi je oznanjeno od Düha svétoga, da ne bode vido smrti prvle, kak bode vido Kristuša Gospodnovoga. I prišao je vu Dühi v cérkev. I, gda bi notri pelali roditelje to dête Jezuša, ka bi činili pôleg šegé te právde za njega. I on ga je vzéo vu svoja nároča i blagoslôvo je Bogá i erkao je. Zdaj odpüščávaš slugo tvojega, Gospodne, pôleg rêči tvoje, vu méri. Ár so vidile oči moje zveličanje tvoje. Štero si pripravo pred lícom vsega lüdstva. Svetlost na oznanüvanje poganom, i díko lüdstvi tvojemi Izraeli. Jožef pa i mati njegova sta se čüdivala nad onim, štera so povêdana od njega. I blagoslovo je je Šímeon, i erkao je Márii materi njegovoj: ovo ete je položen na spadnenjé i gori stanenjé vnôgim vu Izraeli, i na znamênje, komi bodo prôti gúčali. (I eto tvojo düšo tüdi meč presmekne), naj se vö vjávijo vnôgi src premišlávanja. I bíla je edna Anna prorokojca Fanuelova čí z plemena Aššerskoga. Tá je po vnôgi dnévi obstarala živôča z možom sedem lêt od devojstva svojega. I bila je vdovica, okoli osemdesét i štiri lêt, štera je nej odstôpila od cérkvi, z postmi i z molítvami slüžéča nôč i dén. I ona je vu onoj vöri pristôpila i vadlüvala je Gospodna, i gúčala je od njega vsêm čakajôčim odküplenjé v Jerušálemi. I kak so skončali vsakovačka pôleg Gospodnove právde, povrnoli so se v Galileo vu svoje mésto Názaret. Tó dête je pa raslo, i krêpilo se je v dühi, napunjeno z modrôstjom; i milošča Boža je bíla nad njim. I šli so roditelje njegovi vsáko leto vu Jerušálem na svétek vüzenski. I gda bi bio dvanájset lêt star, gori idôči oni v Jerušálem pôleg návade svétka. I spunivši se ti dnévi, gda bi se nazáj povrnoli oni, tó dête Jezuš je ostanolo v Jerušálemi, i nej je znao Jožef i mati njegova. Nego sta štímala, kâ je med pôtnikmi. Šli so pa eden dén pôti, i ískali so ga med rodbinov i med znánimi. I, gda bi ga ne najšli, povrnoli so se v Jerušálem, ískajôči ga. I prigôdilo se je po tréj dnévi, najšli so ga vu cérkvi sedéčega na srêdi med vučiteli, i poslüšajôčega njé, i spitávajôčega njé. Čüdivali so se pa vsi, kí so ga poslüšali, nad rázumom i odgovárjanjem njegovim. I vidôči ga, leknoli so se. I erčé njemi mati njegova: sinek, zakaj si nám tak včíno? Ovo oča tvoj i jas z boleznostjom sva te ískala. I erčé njima: ka je, kâ sta me ískala? neznata, kâ je meni potrêbno bidti vu oni, štera so Očé mojega? I onedva sta nej razmela to rêč, štero je njima pravo. I doli je šô ž njima, i šô je v Názaret, i bio je podložen njima. I mati njegova je zdržála vse ete rečí vu srci svojem. I Jezuš je gori jemáo v môdrosti i visokosti, i v milošči pri Bôgi i lüdmi. Vu petnájstom leti pa casarstva Tiberiáš Casara, gda bi poglavár bio Judee Pontiuš Pilátuš, i štrták Galilee Herodeš, Filip ba brat njegov štrták Ituree i Trahonitiške krajíne, i Lizániáš Abilene štrták. Za víšešnji popôv Annáša i Kajafáša vrêmena, je bíla rêč Boža k Ivani sinê Zakariášovomi vu püščávi. I hodéči po vsê okôli bodôči držélaj Jordána predgao je krst povrnenjá na odpüščanje grêhov. Liki je písana vu knigaj reč Ežaiáš proroka govoréčega: glás kričéčega vu püstíni: priprávlajte pôt Gospodnovo, rávne činte steze njegove. Vsákši dôl se naj napuni, i vsáka gora i gumila se ponizi; i naj bodo ta kríva rávna; i brasklave, na glatke potí. I vidilo bode vsáko têlo zveličánstvo Bože. Pravo je záto lüdstvi, štero je vö šlo, da bi se krstilo od njega; zleženjé vipere, što vám je pokázao bêžati od príšestne srditosti? Delajte záto sád vrêden pokôre, i ne začnite ešče praviti vu sebi: očo mámo Abraháma. Ár velim vám, kâ je zmožen Bôg z etoga kaménja zbüditi siní Abrahámi. Že pa i sekera je na korenjé drevja položena. Záto vsáko drêvo, štero ne prináša dober sád, vö se vsečé, i vu ogen se vrže. I pítali so ga lüdjé govoréči: ka bomo tak činíli? Odgovoréči pa velí njim: ki má dvê süknji, naj dá tomi, kí nema; i kí má jêstvino, prispodobno naj dela. Prišli so pa i publikánuške se okrstšávat, i erkli so njemi: vučitel, ka bomo činili? On pa erčé njim: nikaj več, od zrendelüvanoga vám, ne vzemte. Pítali so ga pa i vitézje govoréči: i mí ka bomo činíli? I erkao je njim: nikoga ne zbíte, nikoga ne razláčajte, i zadovolte se z vašov pláčov. Gda bi pa lüdstvo čakalo, i vsi bi si mislili vu srcáj svoji od Ivana, nêbili on bio Kristuš? Odgovori Ivan vsêm govoréči: jas istina vás krstšávam z vodôv; ali ide močnêši od méne, koga nej sem vrêden, kâ bi njemi šôlincov reménja odvézao; on bode vás krsto vu svétom Dühi i ognji. Kí má vejačo vu rôki svojoj, i zčisti gümno svoje, i vküp správi pšenico vu škegen svoj, pleve pa zežgé z ognjom nevgáššenim. Vnôga záto i drüga opominajôči nazveščávao je lüdstvi. Herodeš Štrták je pa kárán od njega za volo Herodiašojce žené Filippa brata njegovoga, i za volo vsega, ka je včíno hüdoga Herodeš. Prídao je i tô više vsega, da je Ivana vu tamnico zápro. Zgôdilo se je pa vu krstšávanji vsoga lüdstva, okrsto se je i Jezuš; i, gda bi molo, ôdprla se je Néba. I doli je šô Düh svéti v telovnom obrázi, liki golôb, na njega; i včinjen je glás z Nebés govoréči: ti si on moj lübléni Sin, v tebi se mi je dopadnolo. I on, Jezuš, je záčao bidti, liki tréseti lêt star, bodôči (liki so štímali) sin Jožefov, kí je bio Elia, Matata, Levia, Melkia, Janna, Jožefa, Matatiáša, Amoša, Nauma, Ešlia, Naggaja. Maata, Matatiáša, Šemia, Jožefa, Juda, Joanna, Risa, Zorobábela, Salatiela, Neria. Melhia, Addia, Kosáma, Elmodáma, Era, Jožia, Eliezera, Jorama, Motatía, Levia, Šimeona, Juda, Jožefa, Jonana, Eliákima, Melea, i Menána, Matatia, Nátana, Dávida. Ješšea, Obeda, Booza, Šalmona, Naaššona, Aminadába, Aráma, Ešrona, Fáreša, Juda, Jákoba, Ižaáka, Abraháma, Tára, Náhora, Šaruha, Rágava, Faleka, Ebera, Šalaa, Kajnana, Arfaksada, Šema, Noa, Lámeha, Matužalema, Enoha, Járeda, Malaleela, Kajnána. Enoša, Šeta, Adama, Bogá. Jezuš pa pun z svétim Dühom, povrno se je od Jordána, i pelan je v Dühi vu püščávo. Gde je štiridesét dní sküšávani bio od vrága; i nikaj je nej jo, vu dnévi oni; i, gda bi se oni spunili, obslêdnjim je ogládo. Erkao njemi je pa vrág: či si Sin Boži, povej kamni etomi, naj bode krüh. I odgôvoro je njemi Jezuš govoréči: pisano je, kâ nej z samim krühom bode živo človek, nego z vsákov rečjov Božov. I, gda bi ga pelao vrág na edno visiko gorô, pokázao njemi je vse králevčine toga svêta vu ednom očnomegnjeni. I erčé njemi vrág: tebi dám vso eto oblást, i díko njihovo, ár je meni dána; i komi jo ščém, tomi jo dám. Záto tí či boš me molo, vsa bodo tvoja. I odgovoréči njemi erkao je Jezuš: idi kraj od méne Šatan. Ár je písano: moli Gospodnoga Bogá tvojega, i njemi samomi slüži. I pelao ga je v Jerušálem, i postavo ga je na perotnico cérkvi, i erkao je njemi: či si Sin Boži, vrži se odnut doli. Ár je písano: kâ angelom svojim zapovê od tébe, naj te varjejo. I kâ te na roke vzemejo, da skákšim tálom ne vdáriš vkamen nogô tvojo. I odgovoréči erkao je njemi Jezuš: povêdano je: ne sküšávaj Gospodna Bogá tvojega. I, gda bi skončao vse sküšávanje te vrág, odíšo je od njega do časa. I povrno se je Jezuš vu môči Düha v Galileo; i vö je zišao glás od njega po cêloj okôli bodôčoj krajíni. I on je včio vu njihovi správiščaj, i vsi so ga díčili. I prišao je vu Nazaret, gde se je gori zhráno; i notri je šô pôleg šegé svoje vu dnévi ti sobôt vu správišče, i gori je stano, da bi čteo pismo. I dáne so njemi knige Ežaiáš proroka; i gda bi te knige ôdpro, najšao je mesto, gde je bilô písano: Düh Gospodnov je nad menom; záto me je namazao, na nazveščávanje Evangelioma siromákom me je poslao, vráčiti te potrtoga srcá, predgati vôznikom odpüščanje, i slêpim preglédanje, odpüstiti zlámane vu odpüščanji. Predgat leto Gospodnovo to priétno. I, gda bi zasükao te knige, nazáj je je dáo slugi, i seo si je; i vse očí so vu správišči na njega bilé obrnjene. Záčao je pa praviti njim: dnes je spunjeno písmo eto vu vühaj vaši. I vsi so njemi svedôstvo dávalí, i čüdivali so se nad timi milostivnimi réčmí, štere so shájale z vüst njegovi, i pravili so: nej je ete sin Jožefov? I erčé njim: kakpa, liki mi pravili bodete eto prispodobnost: vráč zvráči sám sebé. Šterakoli smo čüli včinjena v Kapernaumi, včini i eti vu tvojoj domovini. Erčé pa: zaistino velim vám, kâ je ni eden prorok nej priéten vu domovini svojoj. Vu istini pa velim vám: vnôge vdovice so bilé vu dnévi Eliáša v Izraeli, gda je zaprta bíla néba trí léta i šést mésecov tak, da je veliki glád grátao na vsoj zemli. I dönok ni k ednoj ž njih je nej poslan Eliáš, nego vu Šarepto Šidona, k ženi vdovici. I vnôgi gobavci so bilí za Elizeuša proroka v Izraeli; i nišče ji je nej očiščeni, nego Náaman Širiánski. I napunjeni so vsi z srditostjom vu správišči, kí so eta slíšali. I gori stanovši, vö so ga vrgli z mesta; i pelali so ga na vrih bregá, na kom je njihovo mesto bilô zozidano, da bi ga doli sünoli. On pa prêk po srêdi njih idôči, odíšao je. I doli je šô v Kapernaum mesto Galilee, i včio je je vu sobottáj. I čüdivali so se nad včenjom njegovim, ár je zmózna bíla rêč njegova. I bio je vu správišči eden človek, šteri je nečístoga vrajžega dühá meo, i z velikim glásom je gori skríčao. Govoréči: Ah! ka nám je s tebom Jezuš Názarenski? Prišao si, da bi nás pogübo? znám te, što si, ov svéti Boži. I poštrájfao ga je Jezuš govoréči: obnêmi, i vö idi ž njega. I vrgao ga je te vrág na srèdo; i vö je šô od njega, ali nikaj njemi je nej škôdo. I prišao je stráh na vse, i zgovárjali so si med sebom govoréči: ka je tô za rêč, kâ vu oblásti i môči zapovedáva tim nečístim dühom, i vö idejo? I vö je zíšao glás od njega vu vse mesto okôli bodôče držéle. Gda bi pa gori stano vö idôči z správišča, šô je notri vu hižo Šimonovo. Punica pa Šimonova je veliko tréšliko mêla; i prosili so ga za njô. I postanovši pred njôv, poštrájfao je to tréšliko, i nihála jo je; i preci gori stanovši, slüžila njim je. Doli idôče pa sunce, vsi, kí so meli nemočne vu rázločni betégi, pripelali so je k njemi; on je pa na vsákšega onih rokè gori djáo, i zvráčo je je. Vö so pa šli i vrazjé od vnôgi, kričéči i govoréči: tí si Kristuš, ov Sin Boži. I poštrájfavši je, nej njim je dopüsto gúčati; ár so znali, kâ je on Kristuš. Gda je pa dén grátao, vö idôči šô je vu püsto mesto, i lüdstvo ga je iskalo; i prišli so notri do njega, i zadržávali so ga, da bi nê odhájao od njih. On je pa erkao njim: i drügim mêstam mi je potrêbno nazveščávati králevstvo Bože; ár sem nato poslani. I predgao je vu správiščaj Galilee. Prigôdilo se je pa, gda bi se lüdstvo tiskalo k njemi za volo poslüšanja rêči Bože, i on je stáo pôleg jezere Genezaret. I vido je dvê ládji stojéčivi kre jezere, ríbičke so pa vö odíšli ž njih vlaké prát. Stôpivši pa vu edno ti ládj, štera je bila Šimonova, proso ga je, ka bi jo od zemlé odpelao edno malo; i sedéči včio je z te ládje to lüdstvo. Gda bi pa hênjao gúčati, erkao je Šimoni: pelaj na globočíno, i püstite vlaké vaše na lovlenjé. I odgovoréči Šimon erčé njemi: Mešter, cêlo nôč smo delali, i nikaj smo nej zgrabili; ali na rêč tvojo rasprestrém te vlák. I tô činéči, veliko vnožino ríb se je v njega záprilo; trgao se je pa vlák njihov. I kívali so tivárišom, vu drügom ládji bodôčim, da bi prišli, i pomágali bi njim; i prišli so, i napunili so obê ládji tak, da bi se pográžale. Vidôči pa Šimon Peter, spadno je k kolenám Jezušovim, govoréči: odídi od méne, Gospodne, ár sem jas grêšni človek. Ár ga je groza obvzéla, i vse, ki so ž njim bilí, nad lovlenjom ríb, štere so zgrabili. Prispodobno pa i Jakuba i Jánoša sini Zebedeušove, kí so bili tiváriške Šimonovi. I erkao je Šimoni Jezuš: ne boj se, od eti máo bodeš lüdí lovio. I pelavši te ládje k zemli, nihávši vsa, nasledüvali so njega. I prigôdilo se je, gda bi on bio vu ednom ti mêst; i ovo eden môž pun gobe; i vidôči Jezuša, spadnovši na obráz, proso ga je erkôči: Gospodne, či ščéš, moreš me očistiti. I vtégnovši rokô, dotekno se ga je erkôči: ščém, očisti se. I preci je ta goba odíšla od njega. I on njemi je zapovedao, naj nikomi ne povê; nego idi praj, ino se pokáži popi, i áldüj za očiščávanje tvoje, liki je zrendelüvao Môšeš na svedôstvo njim. Razíšla je pa od toga bole ta rêč od njega; i vküp se je spravilo lüdstva vnogo poslüšat i vráčit se od njega od nemočnôst svoji. On je pa odíšao vu püščávo, i molo je Bogá. I prigôdilo se je vu ednom ti dnévov, gda bi on včio, sedeli so pred njim Farizeuške i právde vučitelje, kí so prišli ze vsê mêst Galilee i Judee, i z Jerušálema; i môč Gospodnova je bíla, štera je njé vráčila. I ovo možjé noséči na posteli ednoga človeka, kí je bio žlakom vdárjeni; i iskali so, kakda bi ga notri nesti mogli, i djáti pred njega. I, gda bi ne najšli, kákda bi ga notri nesli za volo lüdstva, gori idôči na hižo, po ciglenoj strehi so ga doli püstili z postelov vrét na srêdo pred Jezuša. I vidôči vero njihovo erčé njemi: človek, odpüščeni so tebi grêhi tvoji. I záčali so si premišlávati pisáčke i Farizeuške govoréči: što je té, kí guči eto prekléstvo? što more odpüstiti grêhe, nego sám Bôg? Gda bi pa Jezuš spoznao premišlávanja njihova, odgovoréči erčé njim: ka premišlávate vu srcáj vaši? Ka je leži erčti: odpüščávajo se tebi grêhi tvoji? ali povedati: stani i hodi? Naj pa znáte, kâ oblást má Sin človeči na zemli odpüščávati grêhe (erčé tomi žlakom vdárjenomi:) tebi velim, stani gori, i vzemi gori postelo tvojo, idi vu hižo tvojo. I preci gori stánovši pred njimi, gori je vzéo ono, na kom je ležao, i odíšao je vu hižo svojo dičéči Bogá. I groza je obvzéla vse, i díčili so Bogá, i napunili so se z stráhom govoréči: ne štímana dugovánja smo dnes vidili. I po eti je vö šô, i vido je ednoga mautnara po iméni Levia, sedéčega na mauti; i erčé njemi: nasledüj me. I on je tá niháo vsa, gori je stano, i nasledüvao ga je. I napravo njemi je veliki máo te Levi vu hiži svojoj, i bilô je dosta lüdstva publikánušov i drügi, kí so bilí ž njimi pri stoli sedéči. I mrmlali so pisáčke njihovi i Farizeuške prôti vučeníkom njegovim govoréči: zakaj z publikánušmi i grêšnikmi jête i piéte? I odgovoréči Jezuš erčé njim: ne potrebüjo ti zdravi vráča, nego ti betéžni. Nej sem prišao zvát pravične, nego grêšnike na pokôro. Oni so pa erkli njemi: zakaj se vučenícke Ivanovi postijo čestô, i molitve činíjo, prispodobno i Farizeušovi; tvoji pa jêjo i piéjo? On njim je pa erkao: jeli morete činiti, naj se sinovje gostüvanja postijo dokeč je ž njimi ženin? Prído pa dnévi, i teda se kraj vzeme od njih ženin; teda se postili bodo vu oni dnévi. Pravo njim je pa i eto príliko: nišče ne dêva nôvoga gvanta záplato na stári gvant; nači se i to nôvo rasprašči, i k tomi stáromi se ne glíha nôvoga süknja záplata. I nišče ne vlêva nôvo víno vu stáro posôdo; nači rastrga nôvo vino to posôdo, i ono vö stečé, i posôda se pogübi. Nego nôvo víno vu nôvo posôdo vlêvajo, i obôje se zdrží. I nišče, kí stáro pijé, ščé preci nôvo. Ár velí: to stáro je bôgše. Prigôdilo se je pa vu drügoj sobotti po prvoj, da bi šô on po sêtvi i trgali so vučenícke njegovi vlati, i jeli so je vö menovši z rokami. Níki pa z Farizeušov so njim erkli: ka činíte tô, štero je nej slobodno činiti vu sobottáj? I odgovoréči njim Jezuš erkao je: ni tô ste nej čteli, ka je včíno Dávid, gda je lačen bio on, i kí so ž njim bilí? Kakda je notri šô vu hižo Božo, i te lebe postávlenja je vzéo ino jo, i dáo je i onim, kí so ž njim bilí; štere je nej slobodno jesti, nego samim popom. I pravo je njim: kâ je Sin človeči Gospôd i sobotte. Prigôdilo se je pa i vu drügoj sobotti, gda bi notri šô vu správišče i včio: bio je tam eden človek, i rôka njegova dêsna je süha bíla. Kebzüvaliso pa na njega pisáčke i Farizeuške, či bi v sobotto vráčo, da bi najšli tožbo na njega. On je pa vido premišlávanja njihova, i erčé tomi človeki süho rokô majôčemi: stani gori, i stoj na srêdi. On pa gori stánovši, stao je. Erčé pa njim Jezuš: nikaj bom vás pítao: jeli je slobodno v sobottáj dobro činiti, ali hüdo činiti? düšo obdržati, ali pogübiti? I okôli poglednovši vse njé, erčé tomi človeki: vtégni rokô tvojo. On je pa tak včíno; i nazáj je postánola rôka njegova, liki ta drüga. Oni so se pa napunili z nepametnostjom, i zgučávali so si med sebom, ka májo včinití Jezuši? Prigôdilo se je pa vu dnévi oni, vö je šô na brêg molit; i bio je, prenôčüvajôči, vu molítvi Božoj. I, gda je dén grátao, prízvao je vučeníke svoje; i vö je odébrao ž njih dvanájset, štere je i Apoštole imenüvao. (Šimona, šteroga je imenüvao i Petra, i Andráša brata njegovoga, Jakuba i Jánoša, Filipa i Brtalana. Mátaja i Tomáša, Jakuba siná Alfeušovoga, i Šimona zvánoga Zeloteša. Júdaša Jakubovoga brata, i Judaš Iškarioteša, kí je i odávec grátao). I doli idôči ž njimi stano je na polskom mesti; i šereg vučeníkov njegovi, i vnožina velika lüdstva od vse Judee i Jerušálema, i pri môrji stojéči z Tíruša i Šidona prišli so ga poslüšat, i vráčit se od betegôv svoji. I dosta zburkani od nečisti dühôv, i zvráčili so se. I vse lüdstvo je ískalo priliko, da bi se ga doteknoti mogli. Ár je môč od njega vö zhájala i vse je zvráčila. I on prizdignovši očí svoje na vučeníke svoje erčé: bláženi ste vi siromácke, ár je vaše králevstvo Bože. Bláženi ste, kí ste zdaj lačni, ár se nasítite. Bláženi ste, kí se zdaj jôčete, ár se smejáli bodte. Bláženi bodete, gda bodo vás odürjávali lüdjé, i gda vás lôčijo, i psüvali bodo i vö vržejo, imé vaše, liki hüdo, za volo Siná človečega. Radüjte se vu onom dnévi, i vesélte se, ár ovo veliki je vaš nájem vu nebésáj. Ár so rávno tak činíli prorokom očeve njihovi. Ali jaj vám bogáci! ár máte obeseljé vaše. Jaj vám napunjeni! ár lačni bodete. Jaj vám, kí se zdaj smijéte, ár se žalostili i plakali bodete. Jaj vám, gda vám vsi lüdjé dobro gúčali bodo; ár so rávno tak činíli krivim prorokom očeve njihovi. Ali vám právim poslüšajôčim: lübíte nepriátele vaše; dobro činte z onimi, kí vás odürjávajo. Bladoslávlajte one, kí vás preklinjávajo, i molte za one, kí vás ogrizávajo. Kí te vdári po ednom líci, obrni njemi i to drügo; i od toga, kí ti plášč jemlé, i süknje ne bráni. Vsákomi pa, kí te prosi, dáj; i od tistoga, ki ona, štera so tvoja, odnesé, ne prosi nazáj. I kak ščéte, naj vám činijo lüdje, i vi činte njim rávno tak. I, či lübite one, kí vás lübijo, kákša milošča vám bode? Ár i grêšnicke lübijo one, kí njé lübijo. I, či tistim dobro činíte, kí vám dobro činíjo, kákša milošča vám bode? Ár i grêšnicke tô činíjo. I, či posôdite onim, od šteri se vüpate nazáj vzéti, kakša milošča vám bode? Ár i grêšnicke grêšnikom posôdjávajo, naj nazáj vzemejo priglihna. Nego lübte nepriátele vaše, i dobro činte, i posôdte nikaj nazáj dobiti se nê vüpavši; i bode vaš nájem veliki, i bodete sinovje toga Víšešnjega. Ár je on dobrotiven k tim nezahválnim i hüdim. Záto bojdite milostivni, liki je i Oča vaš milostiven. I ne sôdte, i ne bodte osodjeni; ne skvarjüjte, i ne bodte skvarjeni; odpüstite, i odpüstí se vám. Dájte, i dá se vám; mero dobro, nakláčeno, i natrôšeno, i prêk tekôčo vu nároča vaša vám dájo. Ár z šterov mêrov bodte merili, z tistov bode vam nazáj merjeno. Erkao je pa njim príliko: jeli more slêpi slêpoga voditi? nêli obá vu jamo spádneta? Nej je vučeník več od vučitela svojega; popolni je pa vsáki, či jeste liki vučitel njegov. Ka pa glédaš trôho vu ôki brata tvojega, a trám pa vu tvojem lastivnom ôki ne vzemeš na pamet? Ali kakda moreš erčti brati tvojemi: brat, niháj, naj vö vržem trôho, štera jeste vu ôki tvojem; sám pa vu ôki tvojem tramá ne vídiš? Skazlívec, vrži vö prvot trám z oká tvojega, i teda glédaj, da vö vržeš trôho z oká brata tvojega. Ár je nej dobro tisto drêvo, štero gníli sád prináša, niti je nej gnílo drêvo, štero dober sád prináša. Ár vsákše drêvo se z lastivnoga sáda zpozna, ár z trnja ne beréjo fige, niti z ščípka ne trgajo grozdje. Dober človek v dobroga kinča srcá svojega dobro prináša naprê; i te lagoji človek z lagojega kinča srcá svojega lagoje naprê prináša. Ár z obilnosti srcá gučíjo vüsta njegova. Ka me pa zovéte Gospodne, Gospodne, i ne čínite, ka velim? Vsáki, ki k meni príde, i poslüša reči moje, i činí je, pokážem vám, komi je prispodoben. Prispodoben je k človeki cimprajôčemi hižo, kí je skopao i zglôbao i položo je fundamentom na pečíni; gda je pa povôden postánola, vdaro je potok v hižo ono; i nej jo je mogao genoti, ár je na pečíni fundálivana bíla. Kí je pa slíšao i nej je činio: prispodoben je k človeki cimprajôčemi hižo na zemli brezi fundamentoma v štero je vdaro potok, i preci je spádnola; i včinjeni je spadáj hiže one veliki. Gda bi pa spuno vse svoje rečí na poslüšanje lüdstva, notri je šô v Kapernaum. Nikoga stotnika sluga pa betéžen bodôči se je k konci približávao, kí njemi je bio drági. Slišavši pa od Jezuša poslao je k njemi te stariše Židovov proséči ga, da pridôči zvráči slugo njegovoga. Oni pa pridôči k Jezuši, prosili so ga gedrno govoréči: kâ je vrêden, komi tô včiníš. Ár lübi naš národ, i správišce nám je on pocimprao. Jezuš je pa šô ž njimi. Gda bi pa nebi daleč bio od hiže, poslao je k njemi te Stotnik priátele svoje govoréči njemi: Gospodne, ne trüdi se; ár sem nej vréden, ka bi notri šô pod streho mojo. Záto sem i samoga sebé nevrêdnoga držao, ka bi k tebi šô; nego erči z rečjom, i ozdrávi sluga moj. Ár sem i jas človek pod oblást postávleni, i mám pod menom vitéze; i erčém etomi: idi, i ide; i drügomi: prídi, i príde, i slugi mojemi: číni tô, i činí. Gda bi pa eta Jezuš čüo čüdivao se je nad njim, i obrné se k nasledüvajôčemi njega lüdstvi erčé: velim vám, ni vu Izraeli sem tákšo vero nej najšao. I gda bi se povrnoli ti poslani nazáj vu hižo, najšli so toga betéžnoga slugo ozdrávlenoga. I prigôdilo se je potom, šô je Jezuš vu mesto, štero se zové Nain; i šli so ž njim vučenícke njegovi vnôgi, i dosta lüdstva. Gda se je pa priblížao k vrátam toga mesta, ovo nešen je vö eden mrtvi, ki je bio materé svoje jedinorodjeni sin, i ona je vdovica bíla; i vnôgo lüdstva toga mesta je bilô ž njôv. I, gda bi jo vido Gospôd, smilüvao se je nad njôv i erkao je njê: ne jôči se. I pristôpivši dotekno se je škrinje (kí so ga pa nesli, stanoli so,) i erčé: mladénec, tebi velim, stani gori. I gori se je opravo te mertvec, i záčao je gúčati i dao ga je materi njegovoj. Vzéo je pa stráh vse: i dičili so Bogá govoréči: kâ je Prorok veliki stano med nami, i kâ je prigledno Bôg lüdstvo svoje. I vö je zíšla ta rêč vu cêloj Judei od njega i vu vsoj okôli bodočoj držéli. I nazvêstili so Ivani vučenícke njegovi vsa eta. I gda bi prizvao dvá níka vučeníkov svoji Ivan, poslao njiva je k Jezuši govoréči: ti si te pridôči, ali bomo drügoga čakali? Gda bi pa ti možjé k njemi prišli, erkli so: Ivan krstitel je poslao nás k tebi govoréči: ti si te pridôči, ali pa drügoga mámo čakati? Vu onoj vöri je ji pa dosta zvráčo od betegôv i bičov, i dühôv hüdi, i vnôgim slêpim je darüvao pogléd. I odgovoréči Jezuš erčé njim: idôči oznante Ivani, štera vídite, i čüjete; kâ slêpi priglédávajo, plantavi hodijo, gobavci se očiščávajo, glühi čüjejo, mrtvi gori stanjüjo, siromákom se Evangeliom nazveščáva. I blážen je, kí se vu méni ne spáči. Gda bi pa odíšli nazvišešávci Ivana, záčao je Jezuš gúčati k lüdstvi od Ivana: ka ste vö šli vu püščávo gledat? trst od vötra vugibajôčo? Ali ka ste vö šli vidit? človeka vu mêhkom gvanti oblečenoga? Ovo, kí so vu svetlom gvanti, i v radosti živéjo, vu králevski hižaj so. Ali ka ste šli vö vidit? proroka? Zaistino velim vám, i vékšega od proroka. Té je, od šteroga je písano: ovo jas pošílam angela mojega pred lícom tvojim, kí priprávi pôt tvojo pred tebom. Ár velim vám, vékši med porodjenimi od žén prorok od Ivana krstitela je ni eden nej; te náj ménši pa vu králevstvi Božem je dönok vékši od njega. I vse lüdstvo, štero je eto čülo, i publikánuške so pravičnoga pravili Bogá okrstivši se z Ivanovim krstom. Farizeuške pa i právdenicke so tanáč Boži zavrgli prôti sebi, i nej so se dáli od njega krstiti. Erkao je pa Gospôd: komi bom záto priglihávao lüdínároda etoga? i komi so prispodobni? Prispodobni so k deci na pláci sedéčoj i kričéčoj eden drügomi i govoréčoj: žveglárili smo vám, i nej ste plésali; plačno pesem smo vám popêvali, i nej ste se jôkali. Ár je prišao Ivan krstitel; ne jej krüha, ni vína ne pijé, i právite: vrága má. Prišao je Sin človeči; jej i pijé, i právite: ovo človek požirávec i víno pivec, publíkánušov priátel i grêšnikov. I spravičena je modrôst od vsê svoji sinôv. Proso ga je pa niki z Farizeušov, naj jej ž njim. I notri idôči vu hižo Farizeušovo, doli si je seo. I ovo edna žena vu onom mesti, štera je bíla grêšnica, gda bi zvêdila, kâ je Jezuš doli seo vu hiži Farizeušovoj, prinesla je eden alabaštrom mazala. I stojéča pri nogáj njegovi odzaja, plakajôča začne škropiti nogé njegove z kuzami, i z vlasmí glavé svoje je je brísala; i küšüvala nogé njegove, i mázala z mazalom. Vidôči pa eto Farizeuš, kí ga je zvao, erčé vu sebi govoréči: ete, da bi prorok bio, znao bi, što, i kákša je eta žena, štera se ga dotíče; ár je grêšníca. I odgovoréči Jezuš erčé njemi: Šimon, mám ti nikaj povedati. On pa velí: vučitel, povej. Dvá dužníka je meo níki veritel; eden njemi je dužen bio pét stô sodôv, te drügí pa pétdesét. Gda bi pa onedva ne mela nazáj dati, oböma je tá darüvao; povej mi záto, šteri ga bode med njima bole lübo? Odgovoréči pa Šímon erčé: štimam, kâ ov, komi je več darüvao. On pa erčé njemi: prav si sôdo. I obrné se k toj ženi, i erčé Šimoni: vídiš eto zeno? notri sem prišao vu tvojo hižo, vodô na nogê moje si mi nej dáo; eta je pa z skuzami škropíla nogé moje i z vlasmí glavé svoje je brísala. Küš si mi nej dáo; eta pa, kak sem notri prišao, je nej hênjala küšüvati nogé moje. Z oliom glavô mojo si mi nej nemazo; eta je pa z drágim mazalom mázala nogé moje. Záto, velim tebi, odpüščeni so njé vnôgi grêhi, kâ je vnogo lübila; komi se pa malo odpüstí, malo lübi. Erčé pa njêj: odpüščeni so ti grêhi. I záčali so ti v küp sedéči pri stoli praviti vu sebi: što je té, kí i grêhe odpüščáva? Erčé pa k toj ženi: vera tvoja je zdržála, idi vu méri. I prigôdilo se je potom toga, i on je hodo po vsê mêstaj i vesnicaj predgajôči i nazveščávajôči králevstvo Bože; i ti dvanájset ž njim. I níke žene, štere so bilé zvráčene od dühôv hüdi i nemočnosti; Mária, štera se zové Magdalêna, z štere je sedem vragôv vö zíšlo. I Joanna žena Kuzova, Herodešovoga dvorskoga, i Šušanna, i drüge, vnôge, štere so njemi slüžile z poíštva svojega. Gda bi pa vnogo lüdstva vküp bilô i ze vsê mêst bi k njemi prihájali, erčé vu prílikaj. Vö je šô sejáč sêjat semen svoje; i vu sêjanji je níštero spadnolo kre pôti, i zakláčeno je, i ftice nebeske so je pozobale. I drügo je spadnolo na pečíno; i vö zidôče posêhnolo je, da je nej melo vlage. I drügo je spadnolo na srêdo med trnje; i, gda bi z trnjom vrét gori raslo, zadíšilo je je trnje. I drügo je spadnolo na dobro zemlo; i vö zidôče prineslo je sáda stô teliko. Eta gda bi povedao, gori je skríčao: ki má vüha na poslüšanje, naj poslüša. Pítali so ga pa vučenícke njegovi govoréči: kákša je tá prílika? On je pa erkao: vám je dáno znati skrovnosti králevstva Božega, tim drügim pa vu prílikaj; naj vidôči ne vídíjo, i slíšavši ne razmijo. Eta je pa tá prílika: semen je rêč Boža. Štero semen je pa kre pôti spadnolo, tô so ti poslüšávci; potom príde vrág i vzeme rêč z srcá njihovoga, naj ne verjejo, ino se ne zveličajo. Štero je pa na pečíno, so oni: kí, gda čüjo, z radostjom gori vzemejo rêč. I tê korenjá nemajo; kí do časa verjejo, i vu vrêmeni sküšávanja odstôpijo. Štero je pa v trnje spadnolo, tê so: kí poslüšajo, i od skrblivosti ino bogástva i náslobosti žítka idôči, zadávlajo se, i zrêli sád ne prinášajo. Štero je pa vu dobro zemlo spadnolo, tê so: kí vu srci lêpom i dobrom, slíšavši to rêč, obdržávajo jo, i sád prinášajo vu trplivosti. Nišče pa svêčo vužgáno ne skríje pod posôdo, ni pod postelo jo ne dene; nego vu posvečnjek jo položi, naj ti notri idôči, vídijo svetlost. Ár nega nikaj tak skrivnoga, štero bi se vö nê vjavilo; niti skritoga, štero bi se nê spoznalo i na očivesnost prišlo. Glédajte záto, kakda poslüšate. Ár, ki má, dá se njemi; i ki nema, i ka štíma meti, vzeme se od njega. Prišli so pa k njemi mati i bratje njegovi; i nej so mogli do njega prídti za volo lüdstva. I nazvêstili so njemi govoréči: mati tvoja i bratje tvoji stojíjo vönê, i ščéjo te viditi. On pa odgovoréči erčé njim: mati moja i bratje moji so eti, ki rêč Božo poslüšajo, ino jo činijo. I prigôdilo se je vu ednom ti dnévov, i on je šô vu ládjo i vučenícke njegovi; i erčé njim: hodmo prêk jezere. I püstili so se. Plavajôči pa oni, záspao je; i doli je prišao vrtélec vötra na jezero, i k časi so se ládje napunjávale, i pogibale so. Pristôpivši pa, gori so ga obüdili govoréči: Mešter, Mešter, pogibamo! on pa gori stanovši poštrájfao je vöter, i válovje te vodé; i hênjali so i včinjena je tihota. Erčé pa njim: gde je vera vaša? bojéči so se pa čüdivali govoréči eden drügomi: što je záto ete, kâ i vötrom zapovidáva i vodê, i bôgajo ga? I preplavali so vu držèlo Gadarenušov, štera je prôti Galilei. Gda bi pa on vö šô na zemlo, pribêžao je pred njega níki môž z mesta, kí je meo vragé v sebi od vnogo vrêmena, i gvanta je na sébe nej vzéo i vu hiži je nej ostano, nego vu grobáj. Vidôči pa Jezuša, i skričavši doli je spadno pred njega, i z velikim glásom je erkao: ka je meni z tebom, Jezuš Sin víšešnjega Bogá? Prosim te, ne mantráj me. Ár je zapovedao tomi nečístomi dühi vö idti od toga človeka; ár je vnogo vrêmena tistoga bilô, kak ga je vküp potêgno; i vézali so ga z lancmi i z potami, i tak so ga varvali. Ali raztrgao je i vezala, i gnao se je od vrága vu püščáve. Pítao ga je pa Jezuš govoréči: ka ti je imé? On pa erčé: Legio. Ár je vnogo vragov šlo v njega. I prosili so ga, naj njim ne zapovej vu prepast idti. Bíla je pa tam edna velíka črêda svinj, štere so se pasle na brêgi. I prosili so ga, naj njim dopüsti vu njé idti. I dopüsto njim je. Vö idôči pa ti vrazjé z človeka, notri so šli vu svinjé; i sünola se je ta črêda svinj kre strmca vu jezero, i vtôpìla se je. Vidôči pa pastérje, ka se je zgôdilo, odbêžali so; i odidôči nazvêstili so vu mesti i vu vesnicaj. Vö so pa šli, da bi vidili, ka se je zgôdilo; i prišlí so k Jezuši, i najšli so sedéčega toga človeka, z koteroga so vö odíšlí ti vrazjé, oblečenoga i spametnoga pri nogáj Jezušovi; i prestrašili so se. Nazvêstili so pa njim i ti vidôči, kakda je ozdravo te vragometen. I prosila ga je vsa vnožina Gadarenušov držéle, naj odíde od njih, ár so z velikim stráhom obvzéti. On pa notri idôči vu ládjo, nazáj se je povrno. Molo se je pa njemi te môž, od šteroga so vö zišli ti vrazjé, ka bi ž njim bio. Jezuš ga je pa kraj odpüsto govoréči: Povrni se vu hižo tvojo, i pripovedávaj, ka ti je Bôg včíno. I odišao je po cêlom mesti predgajôči, ka je njemi včíno Jezuš. Zgôdilo se je pa, gda bi se povrno Jezuš, gori ga je prijalo to lüdstvo, ár so ga vsi čakali. I ovo prišao je eden môž, komi je imé Jajruš; i on je bio vládnik správišča. I spadnovši k nogám Jezuša, proso ga je, kâ bi notri šô vu hižo njegovo. Ár je meo jedinorodjeno čér, okoli dvanájset lêt staro, i ona je mrla. (Gda bi pa on šô, lüdstvo ga je stiskávalo.) I žena bodôča vu otôki krví od dvanájset lêt, štera je cêlo svoje živlênje na vráče potrošila, i nej se je mogla od nikoga zvráčiti. Pristôpivša odzajaj, doteknola se je rôba gvanta njegovoga, i preci je stano tekáj njé krvi. I erčé Jezuš: što se me je dotekno? gda bi pa vsi tajili, erčé Peter, i kí so ž njim bili: Mešter, lüdstvo se pšé i stiskáva, i práviš: što se me je dotekno? Jezuš pa erčé: dotekno se me je nikák. Ár sem jas spoznao, ka je môč vö šla od méne. Vidôča pa ta žena, kâ se nemre skriti, trepetajôča naprê ide i pred njega spádne, i, za kákši zrok se ga je doteknola, nazvêstila njemi je pred vsêm lüdstvom, i kakda je ozdrávila preci. On je pa erkao njê: vüpaj se čí, vera tvoja te je zdržála; idi vu méri. Gda bi pa ešče on gúčao, prišao je niki od vládnika toga správišča govoréči njemi: mrla je čí tvoja, ne trüdi vučitela. Jezuš pa, gda bi tô čüo, odgôvoro je njemi govoréči: ne boj se, li veri, i zdrží se čí tvoja. Notri idôči pa v hižo, nej je dopüsto notri idti nikomi, nego Petri, i Jakubi i Jánoši, i oči te deklíčke, ino materi. Jôkali so se pa vsi, i plakali so jo. On je pa erkao: ne jôčte se: nej je mrla, nego spí. I osmêjalí so ga; ár so znali, kâ je mrla. On pa, geto je vse vö vrgao, príjao je njé rokô i kríčao je govoréči: deklíčka, stani gori. I povrno se je düh njé, i gori je stánola preci, i zapovedao je njê dati jesti. I čüdivali so se rodjenici njé. On je pa zapovedao njim, kâ bi nikomi nepravili, ka se je zgôdilo. Gda bi pa vküp zézvao ti dvanájset vučeníkov svoji, dáo njim je môč i oblást nad vsêmi vragmí, i betéžne vráčiti. I poslao je je predgat králevstvo Bože, i vráčit te nemočne. I erčé njim: nikaj ne vzemte na pôt, niti palico, niti mošnjo, niti krüha, niti pêneze, niti dvê süknji ne mête. I vu štero hižo bodte notri šli, tam ostanfe i odnut vö nejdite. I kíkoli vás ne prímejo, vö idôči z mesta onoga i práh od nôg vaši kraj stepte, na svedôstvo prôti njim. Vô idôči pa šli so okôli po vesnicaj nazveščávajôči Evangeliom, i vráčivši povsud. Čüo je pa Herodeš Štrták ona, štera so včinjena od njega vsa, i zadrgávao se je záto, ka je povêdano od níki, kâ je Ivan zbüdjen od mrtvi. Od níki pa, ka se je Eliáš vjavo; drügi pa, kâ je prorok, eden z ti stári, stano gori. I erčé Herodeš: Ivani sem jas glávo vzéo; što je pa ete, od šteroga jas eta čüjem? I ískao ga je viditi. I gda bi se povrnoli Apoštolje, pripovedávali so njemi, šterakoli so činili. I k sebi je vzévši, odíšao je zôseb v püsto mesto onoga váraša, kí se zové Betžajda. To lüdstvo pa, gda bi zvedilo, nasledüvalo ga je; i prijavši je k sebi, gúčao njim je od králevstva Božega; i kí so zdrávje potrebüvali, zvráčo je je. Dén se je pa záčao nagíbati. Pristôpivši záto ti dvanájset, erkli so njemi: odpüsti lüdstvo, naj se idôči, vu okôli bodôča mêsta i vesnice raspüstíjo, ino si íščejo hráno; ár som eti vu püstom mesti. Erčé pa njim: dájte njim ví jesti. Oni so pa erkli: nemamo mi več, kak pét lêbov krüha, i dvê ribici; nego či bomo šli i küpimo za vso eto lüdstvo hráno. Ár ji je bilô okoli pét jezér možôv. Erkao je pa vučeníkom svojim: doli je posádte vsákšem sedênji po pétdesét. I včínili so tak; i doli so je posádili vse. On pa vzeme ti pét lêbov krüha i tivi dvê ribici, zglédne se v nébo, blagoslovo je je, i vlomo je, i dáo je vučeníkom, ka bi djáli pred lüdstvo. I jeli so, i nasitili so se vsi; i bilô je pobránoga, štero njim je ostanolo, drtinja dvanájset košárov. I zgôdilo se je, gda je on sám zôseb molo, ž njim so bili vučenícke; i pítao je je govoréči: koga me právi bidti lüdstvo? Oni pa odgovoréči erčéjo: Ivana krstitela, drügi pa Eliáša, drügi pa, kâ je nikši prorok z ti stári stano gori. Erčé pá njim: vi pa koga me právite bidti? Odgovoréči pa Peter erčé: Kristuša Siná Božega. On se je pa poprêto i zapovedao njim je, naj komi tô ne povêjo. Erkôči: ka trbê Sini človečemi vnogo trpeti, i zavržti se od ti starišov i vládnikov popovski i písáčov, i vmoriti, i na trétji dén gori stánoti. Erkao je pa k vsêm: či što ščé za menom pojti, naj zataji sám sebé, i vzeme križ svoj vsáki dén, i tak me nasledüje. Ár, kí bode šteo düšo svojo zdržati, zgübí jo; kí pa zgübí düšo svojo za mojo volo, té jo zdrží. Ár ka valá človeki, či ete cêli svêt dobi, sám sebé pa zgübi, ali zaprávi. Ár, kí se sramežlüje mené i moje rêči, toga se i Sin človeči sramežlüvao bode; gda príde vu díki svojoj i Očé i svéti Angelov. Velim pa vám istinsko: jeso eti niki stojéči, kí ne koštajo smrti, dokeč ne bodo vidili králevstva Božega. Prigôdilo se je pa po eti reči, liki na ôsmi dén; i k sebi vzévši Petra i Jakuba i Jánoša, gori je šô na brêg molit. I prigôdilo se je, gda bi on molo, pogléd obráza njegovoga je náčiši grátao, i gvant njegov je bio bêli i bliskajôči se. I ovo dvá možá sta gúčala ž njim, šteriva sta bilá Môšeš i Eliáš. Šteriva sta se skázala vu díki, i pravila sta vöidênje žítka njegovoga, kí se je meo spuniti v Jerušálemi. Na Petra pa, i kí so ž njim bilí, je veliki sen spadno. Predramivši se pa, vidili so díko njegovo, i tiva dvá možá ž njim stojéčiva. I prigôdilo se je, gda bi njidva odhájala od njega, erčé Peter Jezuši: Mešter, dobro je nám eti bidti; i napravmo trí šatore, ednoga tebi, i Môšeši ednoga, i ednoga Eliáši, neznajôči, ka právi. Gda bi pa eta on gúčao, postano je oblák i obsencao je je. Bojali so se pa, gda bi njidva notri vu oblák šla. I glás je včinjen z obláka govoréči: ete je moj lübeznivi Sin, njega poslüšajte. I vu bodôčem glási, nájden je Jezuš sám. Oni so pa mučali, i nikomi so nikaj nej pravili vu oni dnévi, štera so vidili. Prigôdilo se je pa vu drügom dnévi doli idôči, oni z bregá, spravilo se je k njemi lüdstva vnogo. I ovo eden môž jo gori skričao med lüdstvom govoréči: Vučitel, prosim te, zgledni se na siná mojega, ár je moj jedinorodjeni. I ovo düh ga zgrábi, i taki kričí i trga ga z penami; i komaj odstôpi od njega, vküp ga strvši. I molo sem se vučeníkom tvojim, naj ga vö vržejo; i nej so ga mogli. Odgovoréči pa Jezuš erčé: oh národ neveren i preobrnjeni! kak dugo bom pri vás i trpo vás? pripelaj esi siná tvojega. Gda bi pa ešče k njemi šô, trgao ga je vrág i rasipávo. Poštráifao je pa Jezuš toga nečístoga dühá, i zvráčo je toga pojbára, i nazáj ga je dáo oči svojemi. Čüdivali so se pa vsi nad velikov zmožnostjov Božov. Gda bi se pa vsi čüdivali nad vsêm, štera je včíno Jezuš, erčé k vučeníkom svojim: Vzemte ví vu vüha vaša ete rečí. Ár se Sin človeči dá vu roké lüdi. Oni so pa nej razmeli eto rêč, i skrita je bíla od njih, da bi je nê razmili; i bojali so se ga pítati od té rêči. Zíšla je pa misel v njé, ka šteri ji bode vékši. Jezuš pa vidivši misli srcá njihovoga, gori je vzéo edno dête, i postavo je je pôleg sébe. I erčé njim: kíkoli gori prime edno tákše dête vu iméni mojem, mené príme; i kíkoli mené príme, prime onoga, kí je mené poslao. Ár kí je náj ménši med vsêmi vami, té bode veliki. Odgovoréči pa Jánoš erčé: Mešter, známo nikoga vu tvojem iméni zmetávajôčega vragé; i prepovedali smo njemi, ár te ne nasledüje za nami. I erčé njemi Jezuš: ne prepovedávajte. Ár, kí je nej prôti nám, z nami je. Prigôdilo se je pa, gda bi se spunili dnévi tá nazáj vzétja njegovoga, potrdo je svoj obráz, da bi šô v Jerušálem. I poslao je nazveščávce pred lícom svojim; i idôči šli so vu vés Šamaritánsko, da bi njemi pripravili mesto. I nej so ga gori prijali; kâ je obráz njegov bio idôči v Jerušálem. Vidôči pa vučenícke njegovi, Jakub i Jánoš, erčéta: Gospodne, ščéš, naj povêmo, da ogen doli ide od nébe, i pogübi je: liki je i Eliáš včíno. Obrnovši se pa poštrájfao je je, i erkao je: neznate, šteroga dühá ste ví. Ár je Sin človeči nej prišao düše lüdi pogibüvat, nego zdržávat. I šli so vu drügo vesnico. Zgôdilo se je pa, gda bi oni šli po pôti, erčé niki k njemi: nasledüvao te bom, kamakoli boš šô, Gospodne! I erčé njemi Jezuš: lisice jame májo, i ftice nebeske gnêzda; ali Sin človeči nêma, gde bi si glavô nagno. Erčé pa drügomi: nasledüj me. On je pa erkao: Gospodne, dopüsti mi, naj idem prvle, i pokopam očo mojega. Erčé pa njemi Jezuš: niháj te mrtve pokápati svoje mrtve, tí pa idôči nazveščávaj králevstvo Bože. Erčé pa i drügi: nasledüvao te bom, Gospodne; ali prvle dopüsti mi, naj slobod vzemem od tísti, ki so vu hiži mojoj. Erčé pa njemi Jezuš: nišče, ki rokô svojo na plüg vrže, i gléda na ona, štera so odzajaj, je nej spodoben k králevstvi Božemi. Po etom je pa odébrao Gospôdi drügi sedemdesét vučéníkov, i poslao je je po dvá pred licom svojim vu vsáki váraš i mesto, kama je on bio idôči. Pravo je záto njim: žétve zaistino je vnogo, ti delavcov je pa malo; proste záto Gospodna te žétve, naj püsti vö delavce vu žêtvo svojo. Idite: ovo jas pošilam vás, liki ágnece, na srêdo med vuké. Ne noste mošnjé, ni turbe, niti črêvlov, i nikomi se na pôti ne poklánjajte. Vu štero hižo bodte notri šli, prvle erčite: mér etoj hiži. I, či bode tam sin méra, počiné nad njim mér vaš; či ga pa ne bode, na vás se nazáj povrné. Vu onoj hiži pa ostante, jejte i píte ona, štera so od njih pred vás djána. Ár je vrêden delavec nájema svojega. Ne bodte z hiže v hižo. I vu šterokoli mesto bodte notri šli, i vás gori primejo, jejte, ka pred vás denejo. I vráčte one, šteri so vu njem nemočni, i povejte njim: približalo se je k vám králevstvo Bože. Vu štero mesto pa bodte notri šli, i ne primejo vás, vö idôči na vilice njegove, ercite: I práh, kí se je na nás zgrabo z mesta vašega, doli vám ga zbríšemo. Dönok znájte, ka se je priblížalo k vám králevstvo Bože. Velim pa vám, ka Šodomitáncom vu onom dnévi lêžej bode, kako onomi mesti. Jaj tebi Korázim! jaj tebi Betžajda! ár da bi v Tíruši i Šidoni včinjene bilé té moči, štere včinjere vu vami, dávno bi se, v žakli i v pepéli sedéči, povrnoli. Dönok Tíruši i Šídoni ležêše bode vu sôdbi, kako vám. I tí Kapernaum, kí si notri do nébe zvíšeni, notri do pekla se poníziš. Ki vás poslüša, mené poslüša; i ki vás zavrže, mené zavrže; ki pa mené zavrže, zavrže onoga, ki je mené poslao. Povrnolo se je pa ti sedemdesét, z radostjom govoréči: Gospodne, i vrazjé se nám podávajo vu iméni tvojem. Erčé pa njim: vido sem šatana, liki bliskanjco, z nebés spadnjeno. Ovo dám vám oblást hoditi po kačaj i škorpii, i po vsoj môči nepriátela; i cilô nikaj vám ne bode škôdilo. Ali nad etim se ne radüjte, ka se vrazjé vám podávajo; radüjte se pa bole, ka so iména vaša gori zapisana vu nebésaj. Vu onoj vöri se je veselio v dühi Jezuš, i erkao je: hválo tebi dájem, Oča, Gospodne nébe i zémle, kasi skrio eta od ti môdri i spametni, i oznano si je tim máličkim! Zaistino Oča, ár je tak bíla dobra vola pred tebom. Vsa so meni dána od Očé mojega; i nišče nezna, što je Sin, nego Oča: i što je te Oča, nego Sin, i komi ga ščé Sin oznaniti. I obrnovši se k vučeníkom zôseb erčé: blážene so očí, štere vídijo, ká vi vídite. Ár velim vám: ka vnôgi prorocke i královje so šteli viditi, štera vi vídite, i nej so vidili; i čüti, štera vi čüjete, i nej so čüli. I ovo pravdeník níki je gori stano, sküšávajôči njega i govoréči: vučitel, ka mi je činití, naj žítek vekivečni öroküjem? On pa erčé njemi: vu právdi ka je písano? kákda čtéš. On pa odgovoréči velí: lübi Gospodnoga Bogá tvojega z cêloga srcá tvojega, i z cêle düše tvoje, i z cêle môči tvoje, i z cêle pámeti; i bližnjega tvojega, liki samoga sebé. Erčé pa njemi Jezuš: prav si odgôvoro, tak číni, i žívo boš. On se je pa šteo spravičati, i erčé Jezuši: a što je moj blížnji? Podzajéči pa Jezuš erčé: eden človek je doli šô od Jerušálema v Jeriho, i spadno je med razbojnike, ki so ga i slekli i oranili i odíšli so, i niháli so ga na pô mrtvoga. Prigôdilo se je pa, da bi eden pop doli šô po onoj pôti; i gda bi ga vido, ogno se ga je. Prispodobno pa i Levíta na tô mesto, i pridôči i vidôči ga, ogno se ga je. Eden Šamaritánuš pa pôtniküvajôči prišao je k njemi, i vidôči ga, smilüvao se je. I pristôpivši zavézao je rane njegove, geto je v njé oli i víno vlejao, i djao ga je na svoje lastivno živinče, pelao ga je vu oštaríjo, i skrb je meo na njega. I vütro vö idôči, vö vrže dvá žukavca, dáo njiva je oštariáši, i erkao njemi je: mej skrb na njega; i či, kâ več potrošiš, jas, gda nazáj prídem, nazáj ti dám. Záto što se eti trê vidi tebi nâ blížešnji bidti toga spádnjenoga med razbojnike? On pa erčé: ki je miloščo ž njim včíno. Erkao je záto njemi Jezuš: Idi i tí prispodobno číni. Prigôdilo se je pa, gda bi oni šli, i on notri idôči vu nikšo vesnico: edna žena pa z iménom Márta ga je prijéla vu hižo svojo. I tá je mêla sestro, štera se je zvála Mária; štera je sedéča pri nogáj Jezušovi, poslüšala rêč njegovo. Márta je pa paščliva bíla okoli vnôgoga slüženjá Postanovši pa erčé: Gospodne, ne máraš, ka me je sestra moja samo nihála slüžit? Povej ji záto, naj mi pomága. Odgovoréči pa erčé njê Jezuš: Márta, Márta, skrbíš se i paščiš se okolí vnôga. Edno je pa potrêbno. Mária si je pa te dober táo odebrála, šteri se ne vzeme od njé. I prigôdilo se je, gda bi bio on vu níkom mesti moléči, kak je henjao, erčé níki z vučeníkov njegovi njemi: Gospodne, vči nás Bogá moliti, liki je i Ivan návčo vučeníke svoje. Erčé pa njim: gda molite, erčite: Oča naš, kí si vu nebésaj, svéti se imé tvoje, prídi králevstvo tvoje, bojdi vola tvoja, kako v nébi, tak i na zemli. Krüha našega vsakdenéšnjega dáj nám ga vsáki dén. I odpüsti nám grêhe naše, ár i mi odpüstímo vsákomi, ki je nám dužen. I ne peláj nás vu sküšávanje, nego oslôbodi nás od hüdoga. I erčé njim: či što med vami má priátela, i ide k njemi opô nôči i erčé njemi: priátel, posôdi mi trí lebe krüha. Ár je priátel moj prišao z pôti k meni, i nemam, kâ pred njega djáti. I on z nôtra odgovoréči erčé: ne zaglüšaj mi, že so dveri zaprte, i deca moja je z menom vu posteli; nemrem gori stánoti i dati ti. Velim vám: či i ne dá njemi gori stánovši záto, ka je njegov priátel; za volo nesramnosti njegove gori stanovši, dá njemi, koliko je potrêbno. I jas velim vám: proste, i dá se vám; iščite, i nájdete; trüpajte, i odpré se vám. Ár vsáki, ki prosi, vzeme, i ki išče, nájde, i trüpajôčemi se odpré. Što je pa med vami te oča, šteroga sin či prosi krüha, jeli njemi kamen dá? i čí ribo, jeli za ribo njemi kačo dá? Ali pa či bode jajce proso, jeli njemi škorpiona dá? Záto či ví hüdi bodôči znáte dobre dári dati deci vašoj, od koga bole Oča vaš nebeski dá dühá svétoga onim, kí ga prosijo. I zmetávao je vragá, i on je bio nêmi. Prigôdilo se je pa, gda bi vragá vö vrgao, gúčao je te nêmi; i čüdivalo se je lüdstvo. Niki pa z med njimi so erkli: Vu beelzebuli, vragôv poglavníki zmetáva vragé. Drügi ga pa sküšávajôči so znamênje prosili od njega z nebés. On pa vidôči njihove misli, erčé njim: vsáko králevstvo, štero je med sebom razdeljeno, opüstí se, i hiža na hižo spádne. Či je pa i šatan med sebom razdeljeni, kakda bode stálô králevstvo njegovo? kâ právite, ka jas vu beelzebuli zmetávam vragé. Či pa jas vu beelzebuli zmetávam vrágé, sinovje vaši vu kom je zmetávajo? Záto oni bodo vaši sodci. Čí pa vu prsti Božem zmetávam vragé, tak se je priblížalo k vám králevstvo Bože. Gda eden močen rožnáti varje svoj dvor, vu méri je poištvo njegovo. Či pa močnêši od njega, pridôči, ga obláda, vse njegovo rožjé njemi vzeme, vu kom se je vüpao, i porobe njegove razdelí. Kí je nej z menom, prôti meni je; i, kí ne správla z menom, rasipáva. Gda te nečísti düh vö ide od človeka, obhodi süha mêsta iskajôči pokoj; i ne nájdejôči ga erčé: povrném se vu hižo mojo, odkud sem vö zišao. I pridôči, nájde jo pometeno i osnajženo. Teda ide; i sebom vzeme sedem drügi dühôv hüši od sébe; i notri idôči, prebívajo tam; i bodo ta slêdnja človeka onoga hüša od ti prvi. Prigôdilo se je pa, gda bi on eta gúčao: zdignovša níka žena glás svoj med lüdstvom, erčé njemi: blážene so one utrobe, štere so tebé nosile, i prsi, štere si ti cecao. On pa erčé: od koga bole so bláženi, kí poslüšajo rêč Božo, i varjejo jo. Gda bi se pa lüdstvo vküp správlalo, záčao je praviti: ete hüdi národ znamênje prosi, i znamênje se njemi ne dá, nego znamênje Jonaš proroka. Ár, liki je bio Jonaš znamênje Ninivitáncom, tak bode i Sin človeči národi etomi. Kralíca jüga gori stáne na sôdnj dén z možami etoga národa, i skvarjüvala je bode, kâ je prišla od krajôv zemle poslüšat modrôst Šalamonovo; i ovo več je eti od Šalamona. Možjé Ninive gori stánejo vu sôdbi z etim národom, i skvarjüvali ga bodo, ka so se povrnoli na predgo Jônašovo; i ovo več je od Jónaša eti. Nišče pa svêčo, gda jo vužgé, ne dene vu skrivnost, niti pod merico, nego vu posvečnjek; naj notri idôči vu hižo, svetlost vídijo. Svetlost têla je okô; záto, gda bode okô tvoje prôsto, i celo têlo tvoje bode svetlost. Či pa hüdo bode, i têlo tvoje kmično bode. Záto glédaj, naj svetlost, štera je v tebi, kmica ne bode. Záto či je têlô tvoje cêlo svetlo, i nema kákšega tála kmičnoga, bode svetlo cêlo, liki gda te svêča z blískanjem presvetí. Gda bi pa ešče gúčao, proso ga je níki Farizeuš, ka bi obêdivao ž njim. Notri idôči pa, k stoli si je seo. Farizeuš pa vidôči, čüdivao se je, ka se je, prvle nemujo pred obedom. Erčé pa Gospôd k njemi: zdaj ví Farizeuške to z vünêšnje pehára i sklede čístite; to znotrèšnje vaše je pa puno zgrablivosti i hüdôbe. Nespametni, jeli je nej včíno i to znotrêšnje, kí je to zvönêšnje včíno? Dönok z onoga, štera so z nôtra, dájte ž njega álmoštvo; i ovo vsa bodo vám čista. Ali jaj vám Farizeušom, kâ desetínite metico i vendrit, i vsáko zelenjé, i preidete sôbdo i lübézen Božo. Eta je potrêbno činiti, i ona nej niháti. Jaj vám Farizeušom, kâ lübite prvosidênje vu správiščaj i poklánjanje na placáj. Jaj vám pisáčom i Farizeušom skazlívcom, ka ste, liki grobovje skriti, i lüdjé, kí po njíh, hodijo, neznajo. Odgovoréči pa níki z med právdeníkmi, erčé njemi: Vučitel, eta govoréči i nás ošpotávaš? On je pa erkao: i vám právdeníkom jaj, kâ požmečávate lüdstvo z neprenošenov žméčavov, i samí se z ednim prstom vašim ne doteknete žméčave. Jaj vám, kâ cimprate grobe prorokom, očeve vaši so je pa bujli. Záto svedočite, ka se vám vídijo dela očév vaši, kâ so je oni istina vmôrili; ví pa cimprate njim grobe. Záto i modrôst Boža velí: pošlem med njé proroke i apoštole, i z med njimi níke vmoríjo i preganjali je bodo. Naj se vö zišče krv vsê prorokov preleána od začétka svêta od národa etoga. Od krvi Abelove notri do krvi Zakariášove vmorjenoga med oltárom i hižom. Zaistino velim vám: vö se zišče od národa etoga. Jaj vám pravdeníkom, kâ ste v kraj vzéli klüč znanosti; samí notri neidete, i notri idôčim prepovedávate. Govoréči pa on eta k njim, záčali so se pisáčke i Farizeuške močno prôti držati i spitávajôšci ga od vnôgoga dugavánja. Šütajôči za njim i ískajôči, kak bi mogli kâ z vüst njegovi vloviti, s kim bi ga tôžili. V eti dnévi, gda bi se po desét jezero lüdstva v küp správlalo tak, da bi se klačili, záčao je praviti vučeníkom svojim: naj prvo varte se od kvasá Farizeušov, kí je skazlívost. Nikaj je pa nej tak skrito, štero bi se vö nê vjavilo, i skrovno, štero bi se nê zvedilo. Záto štera ste vu kmici pravili, vu svetlosti bode slíšano; i, štera ste vu vüha gúčali v kamuraj, nazvečavalo se bode na strehaj. Velim pa vám priátelom mojim: ne bojte se oni, ki vmárjajo têlo, i po eti nemajo več kâ činiti. Pokážem vám pa, koga se bojte. Bojte se toga, ki potom, kak je vmoro têlo, oblást má vržti vu gehenno i düšo. Zaistino velim vám, toga se bojte. Nejli pét vrábcov odávajo za dvá pêneza? i eden z med njíh nej je pozábleni pred Bogom. Vaše gláve pa i vsi vlaské so zračúnami. Záto ne bojte se, od vnôgi vrábcov ste dragši. Velim pa vám: vsáki, ki me bode vadlüvao pred lüdmi i Sin človeči bode ga vadlüvao pred angelmi Božimi. Ki me pa zatají pred lüdmi, toga zatajim i jas pred angelmi Božimi. I vsáki, kí erčé edno rêč prôti Sini človečemi, odpüstí se njemi; kí de pa Dühá svétoga preklínjao, ne odpüstí se njemi. Gda bodo pa vas pelali vu správišče i pred vládnike i pred oblásti, ne skrbte se; kakda, ali kak se bodte zagovárjali, ali ka te gúčali. Ár svéti Düh de vás včio vu onoj tistoj vöri, štera bode potrêbno gúčati. Erkao je pa níki njemi z lüdstva: Vučitel, erči brati mojemi, naj razdelí z menom öročíno. On pa erčé njemi: človek, što me je postavo sodca, ali delnika med vami? Erčé pa k njim: glédajte, i varte se od skopôsti; ár je nikoga njegov žítek nej v tom, kâ obiljáva z poíštvom. Erkao njim je pa eto príliko govoréči: nikomi bogátomi človeki je dobro prineslo iménje. I premišlávao si je vu sebi govoréči: ka bom činio? nemam mesta, gde správim vküp sád moj? I erčé: tô bom čínio: razmečem moje škegnje, i vékše bom cimprao, i tam vküp správim vsa zrašenjá moja, i dobra moja. I erčém düši mojoj: düša, máš vnôga dobra na vnôgo lêt, správlena, počívaj si, jej, pí, dobre vôle boj! Erčé pa njemi Bôg: nespameten, eto nôč bodo düšo tvojo od tébe prosili, štera si pa spravo, koga bodo? Tak se njemi zgodí, kí sám sebi kinče správla; i nej je bogat vu Bôgi. Erčé pa vučeníkom svojim: záto velim vám: ne skrbte se za düšo vašo, ka bodte jeli; niti za têlo, z kim se bodte odêvali. Düša je več, liki jêstvina; i têlo, liki odetel. Vzemte na pamet kôvrane; ne sêjajo, niti ne ženjajo, niti kámre nemajo, niti škegnja, i Bôg je hráni; od koga bole ste ví bôgši od ftíčov? Što pa med vami more djáti k visokosti svojoj eden lakét, či se gli skrbí za tô? Či záto to náj ménše nemrete, ka se za ta drüga skrbíte? Vzemte na pamet liliome, kakda rastéjo; ne delajo, niti ne predéjo. Velim pa vám: niti Šalamon vu vsoj díki svojoj se je nej tak odêvao, kako eti eden. Či záto trávo, štera je dnes na pôli, vütro se pa v péč vrže, Bôg tak odêva; od koga bole vás, maloverci? I ví ne pítajte, ka te jeli, ali ka te pilí, i ne zglejüjte se. Ár vsa eta poganje etoga svêta spitávajo; vaš Oča pa zná, ká eta potrebüjete. Nego iščite králevstvo Bože, i eta vsa se vám privržejo. Ne boj se málí šereg; ár se je dopadnolo Oči vašemi dati vám králevstvo. Odájte poíštva vaša, i dájte álmoštvo. Napravte si mošnjé, štere ne ostarajo, kinč nezmenkani vu nebésaj; kama se tát ne približa, niti ga mol ne skvarí. Ár gde je kinč vaš, tam je i srcé vaše. Naj bodo vaše ledevjé opásane i svêče goréče. I ví prispodobni bojdte k lüdém čákajôčim gospodára svojega; gda se püsti z gostüvanja; da njemi pridôčemi i trüpajôčemi preci odpréjo. Bláženi so slugi oni, štere, pridôči gospodár, nájde verostüvajôče. Zaistino velim vám, kâ se opáše i doli je posadí, i proidôči, slüžo bode njim. I či príde vu drügoj stráži, ali vu trétjoj stráži príde, i nájde je tak, bláženi so slugi oni. Tô pa znájte: ka da bi znao hížni gospodár, v šteroj vöri tát príde, verostüvao bi, i ne bi dopüsto podkopati hižo svojo. Záto i ví bojdite gotovi: ár v šteroj vöri ne štímate, príde Sin človeči. Erčé pa njemi Peter: Gospodne, li nám práviš eto príliko, ali pa vsêm? Erčé pa Gospôd: što je veren šafar i spameten, šteroga postávi gospodár nad držinov svojov; naj ji dá vu svojem vrêmeni vö zmerjeno jêstvino? Bláženi je on sluga, šteroga gospodár njegov, gda príde, nájde tak činéčega. Zaistino velim vám, ka ga nad vsêm poištvom svojim postávi. Či bode pa pravo on sluga vu srci svojem: müdí se moj gospodár domô pridti, i začne biti sluge i slüžbenice, i jesti i piti i zapájati se. Príde gospodár sluga onoga vu dnévi, v šterom ga ne čáka, i vu vöri, za štero ne zna; i raztála ga i tál njegov z timi nevernimi položi. On sluga pa, kí zná volo gospodára svojega, i ne priprávi se k njê, niti ne čini pôleg vôle njegove, bit bode z vnôgim. Kí pa ne zna, čini pa kaštige vrêdna dela, bit bode z malim. Vsákomi pa, komi je dáno dosta, dosta se bode od njega prosilo; i komi je vnôgo poročeno, več bodo prosili od njega. Ogen sem prišao lüčat na zemlo; i kak ščém, da bi se zážgao. Z krstom se pa mám okrstiti; i kak se stiskávam, dokeč se skonča. Štímate, ka sem prišao mér dávat na zemli bodôčim? Nej, velim vám; nego bole razdeljenjé. Ár bode ji od eti máo pét vu hiži ednoj razdeljeni, trijé prôti dvöma, i dvá prôti trêm. Razdili se oča prôti síni, i sin prôti oči; mati prôti čéri, i čí prôti materi; svekrva prôti snehi svojoj, i sneha prôti svekrvi svojoj. Erkao je pa i tomi lüdstvi: gda vídite oblák zhájati od sunčenoga záhoda, preci právite: ploha ide, i tak je. I, gda jüg píše, právite: kâ vročína bode, i je. Skazlívci, obráz zemlé i nebés znáte vardêvati; vrêmen pa eto kakda, ka ne vardêvate? Ka je pa, ka samí od sébe ne sôdite to pravično. Ár, gda ideš z protivníkom tvojim k poglavníki, na pôti na tom boj, da se ga oslobodiš; naj te kak ne privlečé k sodci, i sodec te dá porkolábi, i porkoláb te vrže vu temnico. Velim tebi: ka ne boš vö šô odnut, dokeč i te slêdnji pênez ne pláčaš. Bilí so pa níki vu onom vrêmeni, kí so njemi nazviščávali od Galileáncov, šteri krv je Pilátuš mêšao ž njihovimi áldovmi. I odgovoréči Jezuš erčé njim: štímate, ka so eti Galileánci krivičnêši bilí od vsê drügi Galileáncov, ka so tá pretrpeli? Nej, velim vám; nego, či se ne povrnéte, vsi tak prêdete. Ali oni desét i osem, na štere je spadno türen vu Šiloi i bujo je je; štímate, ka so tê vékši grêšnicke bilí od vsê lüdi prebivajôči v Jerušálemi? Nej, velim vám; nego, či se ne povrnéte, vsi tak prêdete. Erčé pa eto priliko: eden je meo figovo drêvo vu svoji goricaj posajeno; i prišao je sád ískat na njem, i nej ga je najšao. Erčé záto vájncari: ovo trí lêta hodim ískat sád na etoj figi, i ne nájdem ga; vö jo vsêči, da drügo ne valá, ka li zemlo kvarí. On pa odgovoréči erčé njemi: Gospodne, niháj jo i eto leto, dokeč jo okopam, i vržem gnoj k njê. I či tak bode sád prinášala, dobro; či pa nej, potom jo vö vsêči. Bio je pa vučéči vu ednom ti správišč v sobottáj. I ovo bíla je edna žena, štera je slabosti dühá mêla osenájset lêt; i bíla je vküp potégnjena, i nej se je mogla nikako gori opraviti. Vidôči jo pa Jezuš, prizvao jo je k sebi i erkao ji je: žena, odvézana si od slabosti tvoje. I vrgao je na njô roké: i preci se je gori oprávila, i díčíla je Bogá. Odgovoréči pa vládnik správišča čemeren, kâ je vsobotto vráčo Jezuš, velí lüdstvi: šést dní je, v koteri trbê delati: záto vu oni prídte se vráčit i nej vu sobôtnom dnévi. Záto odgovori njemi Jezuš i erčé: skazlívec, vsáki vás jeli v sobotto ne odveže günca svojega, ali osla od jáseo i pela ga napájat? Eto pa čér Ábrahámovo bodôčo, štero je zvézao šatan že osenájset lêt, nej je potrêbno bilô odvézati od vezala etoga sobotni dén? I, gda bi njemi eta povedao, osramôtili so se vsi, kí so prôti njemi stáli. I vse lüdstvo se je radüvalo nad vsêmi odíčenimi delami, štera so včinjena od njega. Pravo je pa: komi je priglihno králevstvo Bože? i komi je bom priglihávao? Priglíhno je k horčičnomi zrni, štero geto je eden človek vzéo i vrgao je je vu ográdec svoj; i gori je zraslo i včinjeno je veliko drêvo, i ftice nebeske so se gnêzdile na vêkaj njegovi. I pá je erkao: komi bom priglihávao králevstvo Bože? Priglíhno je kvási, šteroga geto je edna žena vzéla, i skríla ga je vu trí merice mele, dokeč se je vse nej zkvasilo. I prehodjávao je mêsta i vesnice vučéči i idôči v Jerušálem. Erkao je pa níki njemi: Gospodne, jeli ji je malo, kí se zveličajo? On pa erčé njim: Vojüjte se notri idti po tesni vrátaj; ár vnôgi, velim vám, iskâli bodo notri idti i ne bodo mogli. Od tistoga máo; kak gori stáne te hižni gospodár, i zapré dveri, i začnete vönê státi, i trüpati nad dverami govoréči: Gospodne, Gospodne, odpri nám: i odgovoréči erčé vám: ne znam vás, odkuda ste. Teda začnete praviti: jeli smo pred tobom ino pilí, i vu naši vilicaj si včio. I erčé: velim vám, kâ neznam vás odkud ste. Odídte od méne vsi delajôči nepravičnosti. Tam bode jôkanje i zobno škrípanje; gda bodte vidili Abraháma, Ižaáka i Jákoba, i vse proroke vu králevstvi Božem; vás pa vö vržene z vüna. I prído od sunčenoga zhoda i záhoda, i sevra i jüga; i doli si sédejo vu králevstvi Božem. I ovo, ki so slêdnji, bodo prêdnji; i kí so prêdnji, bodo slêdnji. Vu onom dnêvi pristôpili so níki Farizeuške govoréči njemi: idi vö i odídi odnut, ár te Herodeš ščé vmoriti. I erčé njim: idôči povête lisici onoj: ovo zmetávam vrágé i vráčenja oprávlam dnes i vütro, i po trétjem dnévi se skončam. Ali potrêbno mi je dnes i vütro i potom vu mojoj čésti hoditi. Ár se ne dopüstí proroka pogübiti z vüna Jerušálema. Jerušálem, Jerušálem, kí vmárjaš proroke i kamenüješ one, šteri se k tebi pošílajo; kelikokrat sem šteo siní tvoje vküpe spraviti liki, kokôš svoje píščance pod perôti, i nej ste šteli. Ovo, nihá se vám hiža vaša püsta. Zaistino pa velim vám: kâ me ne bodte vidili, dokeč ne príde vrêmen, gda bodte pravili: blagosloveni, kí ide vu iméni Gospodnovom. I prigôdilo se je, gda bi on notri šô vu hižo níkoga vládnika Farizeušov v sobotto jêst krüha; i oni so kebzüvali na njega. I ovo, človek niki vodenják je bio pred njim. I odgovoréči Jezuš erčé pravdeníkom i Farizeušom govoréči: jeli je slobodno v sobotto vráčiti? Oni so pa múčali. I príme ga Jezuš, zvráči ga, ino ga odpüsti. I odgovorêči njim erčé: što je med vami, šteroga osel, ali günec čí vu stüdenec notri spádne: i ne potégne ga vö preci sobôtni dén? I nej so njemi mogli nazáj odgovoriti na eta. Velí pa tim pozvánim eto príliko, gda bi na pamet vzéo, kakda so si prebérali prêdnja mêsta, govoréči k njim: Gda boš zváni od koga na gostüvanje, ne sedi si na to prêdnje mesto: naj kak poštenêši od tébe pozváni od njega. I pridôči, kí je tebé i njega zváo, erčé tebi: dáj etomi mesto; i teda si začneš sramotov na to, slêdnje mesto sesti. Nego, gda boš pozváni idôči sedi si na slêdnje, mesto; naj, gda príde, kí te je zvao, erčé tebi: priátel, idi više gori; teda ti bode díka pred onimi, kí so z tebom vréd pozváni. Ár vsáki, kí se zvísi ponízi se; i kí se ponízi, zvisi se. Erkao je pa i tomi, kí ga je zváo: gda naprávlaš obed, ali večérjo, ne zovi priátele tvoje, niti brate tvoje, niti rodbino tvojo, niti bogate sôside; naj z kákšim tálom i oni tebé nazáj ne zovéjo, i nazáj se ti povrné. Nego, gda goščenjé činíš, zovi siromáke, rône, plantave, slêpe. I blážen bodeš, kâ ti ne moro nazáj povrnôti. Ár se ti povrné vu goristanenjê ti pravični. Slíšavši pa níki navküp sedéči eta, erkao njemi je: blážení je on, kí jej krüh vu králevstvi Božem. On njemi pa erčé: niki človek je velíko večérjo napravo, i zváo je vnôge. I poslao je slugo svojega vu vöri te večérje, da bi povedao tim pozvánim: pojte, ár so že vsa gotova. I záčali so se od ednoga vsi odgovárjati. Te prvi njemi je erkao: njivo sem küpo, i potrêbno mi je vö idti, i poglédnoti jo; prosim te, zagôvori me. I te drügi je erkao: pét jármov güncév sem küpo, i idem je vardêvat; prosim te, zagôvori me. I te drügi je erkao: ženo sem si vzéo, i za toga volo nemrem idti. I pridôči nazáj sluga on, nazvêsto je gospôdi svojemi eta. Teda rasrdivši se te gospodár erčé tomi slugi svojemi: idi vö hitro na vilica i potí toga mesta, i siromáke, i rône, i plantave, i slêpe esi notri pripelaj. I erčé te sluga: gospodne, včinjeno je, kak si zapovedao, i ešče je mesto. I erčé gospôd slugi: idi vö na potí i med ploté, i primárjaj je notri idti, naj se napuni hiža moja. Ár velim vám: kâ nišče oni pozváni lüdi ne košta večérje moje. Šlo je pa ž njim lüdstva vnogo; i obrnovši se erkao je njim: Či što k meni ide i ne odürjáva očo svojega, i mater, i ženo, i deco, i brate, i sestre, ešče pa i svojo düšo, ne more bidti moj vučeník. I, kíkoli ne bo noso križ svoj i pojde za menov, ne more bidti moj vučeník. Ár što je z vás, kí ščé türen cimprati, jeli si prvle ne séde doli i zračúna strošek, či imá teliko, ka ga zgotovi? Naj ga z kákšim tálom vsi vidôči ne začnejo špotati; či bi ga, položéči njegov fundamentum, nê megao dokončati. Govorêči: ete človek je záčao cimprati i nej je mogao dokončati. Ali šteri král idôči se vküp püsti z drügim králom vu boj, jeli si ne séde prvle doli i tanáč drži, či more z desét jezérmi pred onoga idti, kí z dvajsetimi jezérmi ide na njega? Či pa nej, gda je ešče on daleč, pošle poselstvo i prosi ga ona, štera so k méri. Etak záto nišče z vás, kí slobô ne vzeme ode vsega svojega poíštva, ne more bidti moj vučeník. Dobra je sô; či pa sô obnori, z kim se bode solílo? Niti vu zemlo, niti vu gnój je nej hasnovita, vö jo vržo. Kí má vüha na poslüšanje, naj poslüša. Približávali so se pa k njemi vsi publikánuške i grêšnicke, da bi ga poslüšali. I mrmrali so Farizeuške i pisáčke govoréči: kâ ete grêšnike k sebi prijímle i jej ž njimi. Erčé pa njim eto príliko govoréči: Što je takši človek z vás, kí má stô ovéc, i či edno ž njih zgübí, ne nihá ti devétdesét i devét vu püščávi i ide za tov zgüblénov, dokeč jo ne nájde? I, gda jo nájde, gori jo dene na pléča svoja radüvajôči se. I pridôči domô, vküp zezové priátele i sôsede govoréči njim: radüjte se z menov, kâ sem najšao ovcô mojo to zgübleno. Velim vám: kâ tak radost bode v nébi nad ednim grêšnikom pokôro činéčim bole, liki nad devétdesét devét pravičnimi, šterim je nej potrêbno pokôre. Ali štera je tá žena, štera má desét grošôv, či zgübi eden groš, jeli ne vužgé svêčo i pomêče hižo ino ga išče skrblivo, dokeč ga ne nájde? I gda ga nájde, vküp zezové priátelice i sôsede govoréča: radüjte se zmenov, kâ sem najšla te groš, šteroga sem zgübíla. Tak, velim vám, radost bode pred angelmi Božimi nad ednim grêšnikom pokôre činéčim. Erkao je pa: človek niki je meo dvá siná; I erčé te mlájši svojemi oči: oča, dáj mi vö tál blága, kí se mené dostája. I razdêlo njima je vse živlênje. I po nej vnôgi dnévi vküp spravivši vsa te mlájši sin, odíšao je vu daleko držélo, i fam je zapravo blágo svoje živôči oblosüno. Gda bi pa on vsa potrošo, grátao je močen glád po držéli onoj, i on je záčao pomenkávati. I idôči pridrüžo se je k ednomi mestánčari ove drízéle; i on ga je poslao na pôle svoje svinjé pást. I želo je napuniti trbüh svoj z rogačicami, štere so jele svinjé, i nišče njemi ji je nej dáo. Vu sébe pa idôči erčé: keliko nájimnikov očé mojega obilno má krüh, jas pa od gláda pogíbam. Gori stanovši šô bom k oči mojemi, i erčém njemi: oča, pregrêšo sem prôti nébi i pred tebom. I več sem nej vrêden, ka bi se tvoj sin zváo; včini me, liki ednoga nájimnikov tvoji. I gori stanovši šô je k oči svojemi. Gda bi pa ešče on ôzdaleč bio, vido ga je oča njegov, i smilüvao se je, i bežéči spadno je na šinjek njegov, i küšno ga je. Erčé pa njemi te sin: oča, pregrêšo sem prôti nébi i pred tebom, i več sem nej vrêden, ka bi se tvoj sin zváo. Erčé pa te oča slugom svojim: prineste tô jakšo süknjo i oblêčte njemi jo, i dájte prstan na rokô njegovo i črêvle na nogé. I prineste to krmleno tele, zarežte je, i jedôči vesélmo se. Ár je ete moj sin mrtev bio, i oživo je; i zgüblen je bio, i nâjden je. I záčali so se veseliti. Bio je pa njegov sin starêši na njivi; i, kak se je, pridôči, priblížao k hiži, čüo je igranje, i plésanje. I prizové ednoga slugov, spitáva, ka je tô? On pa erčé njemi: tvoj brat je prišao, i zarezo je oča tvoj to krmleno tele, ka ga je zdravoga nazáj prijao. Rasrdo se je pa i nej je šteo notri idti. Záto oča njegov vö idôči proso ga je. On pa odgovoréči erčé oči: ovo teliko lêt slüžim tebi, i nigdár sem zapoved tvojo nej prestôpo, i meni si nigdár nej dáo ešče ni ednoga kozlíča, kâ bi se z priáteli mojmi veselio. Kâ je pa ete tvoj sin, kí je tvoje živlênje sprázniki pojo, prišao, zarezao si njemi to krmleno tele. On pa erčé njemi: sinek, tí si vsigdár z menov, i vsa moja so tvoja. Trbelo bi se ti pa veseliti i radüvati; kâ je ete tvoj brat mrtev bio, i ožívo je; i zgübleni je bio, i nájden je. Erkao je pa vučeníkom svojim: bio je eden bogat človek, kí je meo šafara; i té je obtožen bio njemi, kako zapravláč blága njegovoga. I zové ga záto i erčé njemi: ka čüjem od tébe? dáj račun šafarstva tvojega, ár ne boš več šafarüvao. Erčé pa vu sebi te šafar: ka hom činio, da gospôd moj kraj jemlé šafarstvo od menè? kopati ne morem, kôdivati me je pa srám. Znám, ka mi je činiti; da, gda bom vö vrženi z šafarstva, vzemejo me vu hiže svoje; I prízvavši ednoga vsákoga ti dužníkov gospôda svojega, erčé prvomi: keliko si dužen gospôdi mojemi? On pa erčé: stô bátušov olija. I erčé njemi: vzemi tvoj líst i sedi doli, i hitro píši pétdesét. Potom tomi drügomí erčé: tí pa keliko si dužen? On pa erčé: stô korušov pšenice. I erčé njemi: vzemi tvoj líst, i píši osemdesét. I pohválo je gospôd toga nepravičnoga šafara, kâ je spametno včíno. Ár sinovje etoga svêta so spametnejši od sinôv svetlosti vu svojem rodi. I jas velim vám: včinte si priátele z nepravičnoga mammona; da, gda pomenkáte, vzemejo vás vu vekivečna prebiválišča. Kí je veren vu náj ménšem, i vu vnogom je veren; i kí je vu náj ménšem nepravičen, i vu vnogom je nepravičen. Či ste záto vu nepravičnom mammoni nej bili verni, to istinsko što zavüpa na vás? I, či ste vu lückom nej verni, to svoje što vám dá? Níkše držinče nemre dvöma gospôdoma slüžiti. Ár ali ednoga bode odürjávalo i toga drügoga lübilo; ali ednoga bode preštímalo i toga drügoga zametávalo. Nemrete Bôgi slüžiti i mammoni. Čüli so pa eta vsa Farizeuške, kí so skôpi bilí, i osmejávali so se ž njega. I erčé njim: ví ste, kí spravičávate sebé pred lüdmi, Bôg pa zná srcá vaša. Ár, ka je pred lüdmí visoko, odürnost je pred Bôgom. Právda i prorocke so do Ivana; od tistec králevstvo Bože se nazviščáva, i vsáki se vu njé stiskáva. Leži je pa nébi i zemli prêdti, liki právde ednoj piknjici spádnoti. Vsáki, kí odpüstí ženo svojo, i drügo si vzeme, praznüje; i vsáki, kí si odpüščeno od možá vzeme, praznüje. Bio je pa níki bogat človek, kí se je obláčo vu škarlat i kment, i gostio se je vsáki dén svetlo. Bio je pa níki siromák z iménom Lázar, kí je vrženi bio k vrátam njegovim pun mozôlov. I želo se je nasititi z drtinjom, štero je kapalo z stola toga bogáca. Ali i psi pridôči lízalí so mozole njegove. Prigôdilo se je pa, da bi mrô te siromák, i nešeni je od angelov vu krílo Ábrahámovo; mrô je pa i bogátec, i zakopan je. I vu pékli, gori prizdignovši očí svoje, bodôči vu mokaj, vido je Ábraháma ozdaleč i Lázara vu náročaj njegovi. I on kričéči erčé: Oča, Ábrahám, smilüj se mi, i pošli Lázara, naj namoči konec prsta svojega vu vódô, i rasladí jezik moj, ár se mantrám vu etom plámni. Erčé pa Ábrahám: sinek, spômeni se, kâ si tí vzéo ta dobra tvoja vžítki tvojem, i Lázar prispodobno ta hüda; zdaj se pa on obeseljáva, ti se pa mantráš. I više vsega toga med nami i vami je velika prepast potrdjena, da, kí ščéjo prêk idti od etec k vám, ne morejo; niti od tistec k nám prêk prídti nemrejo. Erkao je pa: prosim te tak oča moj, naj ga pošleš vu hižo očé mojega. Ár mám pét brátov, da njim posvedoči, naj i oni ne prídejo vu eto mesto te moke. Erčé njemi Ábrahám: májo Môšeša i proroke, naj poslüšajo one. On pa erčé: nej tak oča Ábrahám; nego, či bode što od mrtvi šô k njim, povrnéjo se. Erkao je pa njemi Ábrahám: či Môšeša i proroke ne bodo poslüšali, niti, či bi što z mrtvi gori stano, ne bodo vervali. Erčé pa vučeníkom: nemogôče je, kâ bi spáke nê prišle, jaj pa tomi, po kom prído. Bole bi njemi bilô, da bi se njemi mlinski kamen djáo okoli šinjeka njegovoga, i vrgao bi se vu môrje, liki ka bi spáčo ednoga z eti naj ménši. Kebzüjte. Či pa pregreší prôti tebi brat tvoj, poštrájfaj ga; i, či se povrné, odpüsti njemi. I či sedemkrát eden dén pregreší prôti tebi, i sedemkrát eden dén se povrné k tebi govoréči: žao mi je, odpüsti njemi. I erkli so Apoštolje Gospodni: povékšávaj nám vero. Erčé pa Gospôd: či máte vero liki horčično zrno, erčéte pa etoj malini: vtrgni se vö z korenjom i vsádi se vu môrje; bôgala de vás. Što pa z vás, kí má slugo slüžéčega, ali paséčega, gda notri v hižo príde z njive, njemi preci velí: hodi i sedi si k stoli? Jeli ne bode njemi velo: pripravi, naj večérjam, i opásani slüži mi, dokeč jêm i piém, i potom toga jej i pí ti. Jeli zahváli slugi onomi, ka je včíno ona, štera so njemi zapovêdana? ne štimam. Tak i ví, gda včinite vsa, štera so vám zapovêdana, erčite: kâ smo slugi nehasnoviti; ár, štera smo dužni bili činiti, li tá smo činili. I prigôdilo se je, gda bi on šô vu Jerušálem, i on je prêk šô na srêdi po Šamárii i Galilei. I, gda bi on notri šô vu níko vés, srelo ga je desét gobavi možôv, kí so postanoli ôzdaleč. I oni so pozdignoli glás svoj govoréči: Jezuš, naš Mešter, smilüj se nad nami. I vidôči erčé njim: idite i pokážte se popom. I prigôdilo se je vu odhájanji njihovom očíščeni so. Eden pa ž njih vidôči, ka je ozdravo, povrno se je z velikim glásom dičéči Bogá. I spadno je na obráz pred nogé njegove zahválo njemi je; i tisti je bio Šamaritánuš. Odgovoréči pa Jezuš erčé: nej ji je desét očíščeni? gde ji je pa ti devét? Nej se ji je najšlo, kí bi se povrnoli i dáli bi díko Bôgi, nego ete tühénec. I erčé njemi: stani gori ino idi, vera tvoja je tebé zdržála. Pítani pa od Farizenšov, gda príde králevstvo Bože, odgôvoro je njim i erkao: ne príde králevstvo Bože tak, ka bi je što várao. Ni ne bodo pravili: ovo eti, ali ovo tam je. Ár ovo králevstvo Bože je vu vami. Erčé pa vučeníkom: prído dnévi, gda bodete želeli ednoga ti dnévov Siná človečega viditi, i ne bodte ga vidili. I erčéjo vám: ovo eti, ali, tam je, nejdite, niti je ne nasledüjte. Ár, liki blísk, kí se zblísne z ednoga kraja, kí je pod nébov, i do drügoga pod nébov bodôčega kraja se svêti, tak bode i Sin človeči vu dnévi svojem. Potrêbno je pa njemi prvle vnôga trpeti i zavržti se od etoga národa. I, liki je bilô vu dnévi Noa, tak bode i vu dnévi Siná človečega. Jeli se, pilí so, ženili so se, i k možom so se dávale notri do tistoga dnéva, v šterom je notri šô Noa vu bárko; i prišla je povôden, i pogübíla je vse. Prispodobno líki je bilô i vu dnévi Lota, jeli so, pilí so, küpivali so, odávali so, zasajüvali so, cimprali so. V šterom dnévi je pa vö šô Lot z Šodome, spadno je ogen i žveplo z nébe, i pogübo je vse. Tak rávno bode v onom dnévi, v šterom se Sin človeči vjávi. Vu onom dnévi, kí bode na pokrivi, i posôda njegova vu hiži, doli naj nejde, ka bi jo vzéo; i, kí bode na pôli, rávno tak se naj ne povrné k onim, štera so odzajaj. Spômente se z Lotove žené. Kíkoli bode ískao düšo svojo obdržati, zgübi jo; i kíkoli jo zgübi, vžitki jo obdrži. Velim vám: v tistoj nôči bodeta dvá na ednoj posteli; te eden se gori vzeme, i te drügi se nihá. Dvê bodeta mlele vküp; ta edna se gori vzeme, i ta drüga se nihá. Dvá bodeta na njivi; te eden se gori vzeme, i te drügi se nihá. I odgovoréči erkli so njemi: gde, Gospodne? On pa erčé njim: gde je mrlinsko têlo, tam se vküp sprâvlajo orli. Pravo je pa i príliko njim, kak je potrêbno vseskôs moliti, i nej manjükivati. Govorêči: bio je eden sodec v ednom mesti, kí se je Bogá nej bojo, i človeka se je nej zastôpo. Bíla je pa nikša vdovica vu onom mesti, i šla je k njemi govoréča: oslobodi me od mojega protivníka. I nej je šteo do vrêmena. Potom je pa erkao vu sebi: či gli se Bogá ne bojim, i človeka se ne zastôpim. Ali, da mi teliko zaglüšanja správla eta vdovica, oslobodím jo: naj, na konec, k meni hodéča, me ne razdráždži. Erčé pa Gospôd: poslüšajte, ka te nepravičen sôdec právi? Bôg pa jeli ne včini zadomeščanjé tim odebránim svojim kričéčim k njemi nôč i dén, či gli je dugo trpi. Velim vám, kâ njim včini zadomeščanjé hitro. Dönok, gda Sin človeči pride, jeli nájde vero na zemli? Erčé pa i nikim, kí so štimali vu sebi, kâ so pravični i te drüge so za nikoj meli, eto priliko: Dvá človeka sta gori šla v cérkev Bogá molit, eden Farizeuš i te drügi publikánuš. Farizeuš stojéči pri sebi, je etak molo Bôg, hválo ti dájem, ka sem nej, liki drügi lüdjé, zgrablívci, nepravični, práznicke, ali kak i ete publikánuš. Postim se dvakrat vu tjédni, i desetino dám ze vsega, ka ládam. I publikánuš ôzdaleč stojéči, nej je šteo ni očí vu nebésa prizdignoti, nego se je bio vu prsi svoje govoréči Bôg, ftišaj se meni grêšniki. Velim vám, doli je šô ete spravičani vu hižo svojo bole, liki ov. Ár vsáki, kí se zvísi, ponízi se; kí se pa ponízi, zvísi se. Prinášali so pa njemi i otroke, ka bi se ji dotekno; vidôči pa vučenícke, štrájfali so je. Jezuš pa prizvajôči njé erčé nihájte otroke idti k meni i ne prepovedávajte njim; ár je tákši králevstvo Bože. Zaistino velim vám kikoli ne vzeme králevstvo Bože, liki dête, nemore notri idti v njé. I opítao ga je niki poglavník govoréči: Vučitel dober, ka mi je činiti, naj žitek vekivečni öroküjem? Erčé pa njemi Jezuš: ka me práviš dobroga? nišče je nej dober, nego eden Bôg; Zapôvedi znáš? ne praznüj. Ne vmôri. Ne kradni. Ne svedôči krivo. Poštüj očo tvojega i mater tvojo. On pa erčé: eta vsa sem zdržao od mladosti moje. Slíšazši pa eta Jezuš, erčé njemi: ešče ti edno falí. Vsa, ka máš, odáj, i dáj siromákom, i meo boš kinč vu nébi; i poj, nasledüj mené. On pa slíšavši eta, žalosten je postano, ár je bio bogat jáko. Vidôči ga pa Jezuš žalostnoga včinjenoga, erčé: kak žmetno, pêneze majôči, notri ido vu králevstvo Bože. Ár je leži kumili skôs vüh iglé idti, liki bogáci vu králevstvo Bože notri idti. Erkli so pa, kí so ga poslüšali: što se more tak zveličati? On pa erčé: štera so nemogôča pri lüdi, mogôča so pri Bôgi. Erkao je pa Peter: ovo, mi smo vsa tá niháli, i nasledüvali smo tebé. On pa erčé njim: zaistino velim vám, kâ je ni eden nej, kí je niháo hižo, ali roditele, ali brate, ali ženo, ali otroke za volo králevstva Božega. Kí nebi nazáj vzéo z vnôgim tálom vu etom vrêmeni i vu príšestnoj vekivečnosti žitek vekivečni. Gda bi pa k sebi vzéo ti dvanájset, erčé njim: ovo, gori idemo v Jerušálem, i spunio se vsa, štera so písana po prorokáj od Siná človečega. Ár se dá poganom, i ošpota se, i osmejé se, i oplüne se. I, geto ga zbičüjo, vmorijo ga; ali na trétji dén gori stáne. I oni so nikaj nej etoga razmeli, i bíla je eta rêč skrita od njíh, i nej so znali, štera so njim povêdana. Prigôdilo se je pa, gda bi se približávao k Jerihi, níki slêpi je sedo kre pôti kôdivâjôči. Slíšavši pa lüdstvo mimo idôče, spitávao je, ka bi tô bilô. Nazvêstili so pa njemi, kâ Jezuš Názarenski ide mímo. I kríčao je govoréči: Jezuš, Sin Dávidov, smilüj se meni. I, ki so naprê šli, štrájfali so ga, ka bi múčao. On je pa ed toga bole kríčao Sin Dávidov, smilüj se meni. Stano je pa Jezuš, i zapovedao ga je k sebi pripelati. Gda bi se pa približávao, píta ga, Govoréči: ka ščéš, naj ti včinim? On pa erčé: Gospodne, naj preglédnem. I Jezuš erčé njemi: pregledni, vera tvoja je tebé zdržála. I preci je pregledno, i nasledüvao ga je, dičéči Bogá. I vse lüdstvo, ka je tô vidilo, dalô je díko Bôgi. I notri idôči skôz je šô po Jerihi. I ovo eden môž, po iméni zváni Zakeuš, kí je bio vládnik publikánušov, i té je bio bogat. I ískao je môduš viditi Jezuša, što je; i nej je mogao od lüdstva, ár je visokosti mále bio. I naprê bežéči pred njega, gori je šô na malino, da bi ga vido, ár je potom mogo mimoidti. I, kak je prišao na mesto, gori se zglednovši Jezuš, vido ga je, i erčé njemi: Zakeuš, šetüj doli idti, ár je dnes potrêbno meni vu tvojoj hiži ostánoti. I šetüvao je doli idti, i k sebi ga je príjao z radostjom I, kí so ga vidili, vsi so mrmrali govoréči: kâ je k grêšnomi môži šô notri počívat. Stojéči pa Zakeuš, erčé Gospodni: ovo, polovice poíštva mojega, Gospodne, dám siromákom; i či sem koga v kom vkano, nazáj njemi dám štirikrát teliko. Erčé pa njemi Jezuš: dnes je zveličanje etoj hiži včinjeno, geto je i on sin Abrahámov. Ár je prišao Sin človeči iskat, i zdržázat tô zgübleno. Slíšavši pa oni eta priložéči, erčé eto príliko záto, kâ je blüzi bio k Jerušálemi, i oni so štímali, ka se preci má králevstvo Bože vjaviti. Erčé záto: človek níki dobroga roda je šô vu daleko držélo podzaímat sebi králevstvo, i nazáj se povrnôti. Prizové pa desét slugov svoji, i dáo njim je desét minov, i erkao je njim: tržte, dokeč nazáj prídem. (Edna mína včíni 30 tolarov). Mestánčarje njegovi so ga pa odürili i poslali so poselstvo za njim govoréči: neščemo, ka bi ete nad nami kralüvao. I prigôdilo se je, gda bi se on povrno, kak je podzájao to králevstvo, izvati velí tiste svoje sluge, kim je dáo pêneze, da bi spoznao, kakda je šteri tržo. Pridôči pa te prvi erčé: Gospodne, mína tvoja je desét min pridelala. I erčé njemi: veséli se dober sluga; da si nad náj ménšim veren bio, mej oblást nad desetimi mêstami. I prišao je te drügi govoréči: Gospodne, mína tvoja je pridelala pét min. Erčé pa i tomi: i tí boj nad petimi mêstami. I te drügi je prišao govoréči: Gospodne, ovo, mína tvoja, štero sem meo vu facalêgi djáno; Ár sem se bojo, ka si trdi človek; vzemeš, kama si nej djáo, iženjaš, štero si nej sêjao. Velí pa njemi: z tvoji vüst te sôdim, lagoji sluga. Znáš, ka sem jas trdi človek; vzemem, štero sem nej položo, i ženjam, štero sem nej sêjao. Zakaj si nej tak dáo pêneze moje na stol minjávcov, i jas pridôči bi je vzéo z žôjom. I tim tam stojéčim erčé: vzemte kraj od njega to míno, i dájte jo tomi, kí desét min má. I erčéjo njemi: Gospodne, tak má desét min. Ár velím vám: kâ vsákomi, ki má, se njemi dá; ki pa nema, i ka má, vzeme se od njega. Ali te nepriátele moje, one, kí so nej šteli, naj jas nad njimi kralüjem, pripelajte esi i spokolte je pred menom. I, da bi eta erkao, šô je pred njimi gori idôči vu Jerušálem. I prigôdilo se je, gda bi se približávao v Betfágo i Betánio k gori, štera se zové olivecka, poslao je dvá vučeníka svojiva. Govoréči: idita vu to pred vami bodôčo vés, i notri idôča nájdeta žrbé privézano, na kom je ešče nikši človek nigdâr nej sedo; odvéžta je, i pripelajta je. I, či vama bode što pravo: zakaj je odvežüjeta? tak povêta njemi, kâ je Gospod potrebüje. Gda bi pa odíšla tiva poslana, najšla sta tak, liki njima je povedo. Gda sta pa ovdežüvala onedva to žrbé, erkli so njima gospodári njegovi: zakaj odvežüjeta to žrbé? Onedva sta pa erkla: Gospôd je potrebüje. I pelala sta je k Jezuši. I prestrla sta svoje gvante ua žrbé, i gori sta posádila Jezuša. Gda bi pa on šô, prestérali so gvant svoj na pôt. Gda bi se pa on približávao k strmci toga bregá oliveckoga, záčala je vsa vnožina ti vučeníkov, radüvajôča se, hváliti Bogá z velikim glásom za vse one, štere so vidili, močí. Govoréči: blagoslovleni Král, šteri ide vu iméni Gospodnovom; mér vu nébi, i dika na visíni. I níki Farizeuške so erkli z lüdstva njemi: Vučitel, poštrájfaj vučeníke tvoje. I odgovoréči erčé njim: velim vám, kâ, či eti bodo múčali, kaménje bode kríčalo. I, kak se je priblížo, vidôči to mêsto, jôkao je nad njim. Govoréči: da bi tí poznalo, i ešče vu etom tvojem dnévi, štera slišijo k méri tvojemi. Zdaj je pa skrito od ôči tvoji. Ár prídejo dnévi na tébe, i okôli tébe vržejo nepriátelje tvoji spice, i obsédejo te, i vküp te stísnejo na vse kraje. I zemlôv te zglíhajo, i siní tvoje vu tebi; i ne nihájo vu tebi kamen na kamni, ka si nej spoznalo vrêmen priglédanjá tvojega. I notri idôči vu cérkev, záčao je vö metati te odávajoče vu njê i küpivajôče. Govoréči njim: písano je: hiža moja je hiža molitvi; ví ste pa njô včínili razbojnikov jamo. I bio je vučéči vsáki dén vu cérkvi. Vládnicke popovski pa i pisáčke so ga iskali pogübiti, i ti prêdnji toga lüdstva. I nej so najšli; ka bi činíli. Ár je vse lüdstvo vísilo od njega, njega poslüšajôče. I zgodilo se je vu ednom oni dnévov, gda bi včio on lüdstvo vu cérkvi i Evangeliom bi nazveščávao, pristôpili so vládnicke popovski, i pisáčke z tími stariši. I erčéjo njemi govoréči: povej nám, vu kákšoj oblásti eta činiš? ali što je tisti, kí ti je tô oblást dáo? Odgovoréči pa erčé njim: i jas bom vás edno rêč pitao, i povête mi. Krst Ivana jeli je z nébe bio, ali pá z lüdi? Oni so pa premetávali med sebom govoréči: kâ či erčémo: z nébe, erčé: zakaj ste pa njemi nej vervali? Či pa erčémo: z lüdi, vse lüdstvo bode nás kamenüvalo; ár za gvüšno verje, ká je Ivan prorok bio. I odgovorili so: neznamo, odkud. I Jezuš erčé njim: niti jas ne povêm vám, vu kákšoj oblásti eta činim. Záčao je pa lüdstvi praviti eto príliko: človek níki je zasádo gorice, i vö je je dáo delavcom, i odíšao je, i tam je bio zadosta vrêmena. I vu vrêmeni brátve poslao je k tim delavcom slugo, naj njemi z sáda ti goríc dájo. Ti delavci so ga pa zbili i odposlali so ga práznoga. I gori je djáo, ka i drügoga slugo pošle; oni so pa i toga zbili i geto so ga ošpotali, odposlali so ga práznoga. I gori je djáo, ka i trétjega pošle; oni so pa i toga oranili, ino so ga vö vrgli. Erčé pa Gospôd ti goríc: ka bom činio? Pošlem Siná mojega, toga lüblénoga, lekaj se toga, vidôči, zastôpijo. Gda bi ga pa ti delavci vidili, premišlávali so si med sebom govoréči: ete je te öročnik; hodte, bujmo ga, naj naša bode öročína. I vö so ga vrgli z goríc i bujli so ga. Ka bode záto njim činio te gospôd ti goríc? Pride i pogübí te delavce i dá gorice drügim. Šteri so eto čüli, erkli so: obari Bôg. On se pa zglednovši na njé erčé: ka je tak eto, ka je písano: kamen, šteroga so zidárje zavrgli, té je včinjeni glavič voglá. Vsáki, kí spádne na on kamen, vküp se zmoždži na koga pa té kamen spadne, razdrobi ga. I ískali so vládnicke popovski i pisáčke, gori na njega roké vržti vu onoj vöri; i bojali so se lüdstva, ár so spoznali, ka je prôti njim pravo tô príliko. I kebzüjôči na njega poslali so zasidávce, kí so se skažüvali, ka so oni pravični. I pítali so ga govoréči: Vučitel, známo, kâ ednáko gučíš i včíš, i ne preštímaš obrâz; nego vu ístini včíš pôt Božo. Slobodno je nám Casari dáčo dati, ali nej? Na pamet je pa vzéo njihovo jálnost i erčé njim: ka me sküšávate? Pokážte mi eden denár; koga má kêp i napisek? Odgovoréči pa erkli so: Casarov. On pa njim erčé: dájte záto, štera so Casarova, Casari, i štera so Boža, Bôgi. I nej so ga mogli zapopádnoti vu rêči pred lüdstvom, i čüdivajôči se nad odgovorom njegovim, múčali so. Pridôči pa níki z Sadduceušov, (ki prôti gučíjo, ka gori stanenjá nejga) pítali so ga. Govoréči: Vučitel, Môšeš nám je písao: či šteroga brat merjé majôči ženo i on brezi decé vmerjé, naj vzeme brat njegov to ženo, i pobüdi semen brati svojemi. Sedem bratov je pa bilô; i te prvi si je vzéo ženo i mr’ô je brezi decé. I vzéo je te drügi to ženo, i té je mr’ô brezi decé. I te trétji jo je vzéo, i té je mr’ô brezi decé. Obslêdnjim pa vsê mrla je i ta žena. Záto vu gori stanenjê šteroga tê bode žena? ár sedem je ji jo melo za ženo. I odogovoréči erčé njim Jezuš: sinovje etoga svêta se ženijo i k môži dávajo. Kí pa bode vrêdni preštímani naj ovo vekivečnost vzemejo i gori stanenjé z mrtvi; niti se ne bodo ženili, niti ne bodo k môži dávale. Ár niti mrêti več ne moro. Ár priglíhni bodo k angelom, i sinovje Boži so, gori stanenjá sinovje bodôči. Ka pa gori stánejo ti mrtvi, i Môšeš je znamenüvao pri ščípki, gda právi, ka je Gospôd Bôg Abrahámov, i Bôg Ižaákov, i Bôg Jákobov. Bôg je pa nej ti mrtvi, nego živi; ár vsi njemi živéjo. Odgovoréči pa níki z pisáčov erkli so: Vučitel, dobro práviš. Nej so ga pa smeli več nikaj pítati. Erčé pa njim: kakda právijo Kristuša Sina Dávidovoga bidti? I on Dávid velí vu knigaj Žoltárski: erkao je Gospôd Gospodi mojemi: sedi si z dêsne moje. Dokeč položim nepriátele tvoje na podnogáonico nôg tvoji. Dávid ga tak za Gospôda zové, i kakda je Sin njegov? Erčé pa vučeníkom svojim tak, da ga je vse lüdstvo čülo. Varte se od pisáčov, kí ščéjo hoditi vu dúgom gvanti, i lübijo poklánjanje na placê, i prêdnje stôce vu správiščaj, i prednje sedênje vu goščenjê. Kí požérajo hiže vdovic pod obrázom dúgoga molenjá. Eti vzemejo žmetnêšo sôdbo. Gda bi se pa nazáj zgledno, vido je te bogate, ka so metali dári svoje vu kinčno ladico. Vido je pa i níko vdovico, sirotico, ka je vrgla tá dvá pêneza. I erkao je: zaistino velim vám: ka je ta sirôta vdovica več odevsê vrgla. Ár vsi eti so z obilnosti svoje metali na dár Boži, eta je pa z potrêbčine svoje vse živlênje, štero je mêla, tá vrgla. I, gda bi niki pravili od cérkvi, ka je z lêpim kaménjem i z dármi osnájžena erčé: Eta, štera vídite, prído dnévi, vu šteri se ne nihá kamen na kamni, šteri bi se nê porüšo. Pítali so ga pa govoréči: Vučitel, gda tak bodo eta? i štero je znamênje toga, gda bodo se eta godila? On pa erčé: glédajte, da se ne zapelate. Ár vnôgi prido vu iméni mojem govoréči: kâ sem jas; i vrêmen se je príblüzilo; záto nejdite za njimi. Gda bodete pa čüli boje i gori stanenjá, ne bojte se. Ár je potrêbno etim bidti prvle, ali ne bode preci konec. Teda njim erčé: stáne národ prôti národi, i králevstvo prôti králevstvi. I velika zemlé gibanja na mêsta i gladüvanja i pomorje bodo, i strâh i znamênja z nebés, velika bodo. Pred vsêm etim pa na vás vržejo roké svoje i preganjali vás bodo; dájo vás vu sprábišča i temnice, i pelali vás bodo pred krále i vladáre zavolo iména mojega. Eto pa vám vse na svedôstvo bode slüžilo. Položte záto eta vu srcá vaša, ne skrbte se, ka bodte odgovárjali. Ár vám jas dám vüsta i módrôst, šteroj ne bodo mogli prôti gúčati, niti prôti státi vsi prôti vám postávleni. Odáte se pa i od roditelov, i bratov, i žlájhte, i priátelov, i nike z vás vmoríjo. I bodete odürni od vsê za mojega iména volo. Ali vlás z gláve vaše ne prêde. Vu trplivosti vašoj ládajte düše vaše. Gda bodte pa vidili, ka je okôli vzéti od vojské Jerušálem, teda znájte, ka se je približalo opüščávanje njegovo. Teda, kí so vu Judei, naj bižíjo na goré: i kí so na srêdi vu njem, naj vö ido; i, kí so vu držélaj naj notri nejdo v njega Ár so oni dnévi zadomeščávanja, naj se spunijo vsa, štera so písana. Jaj pa tim noséčim i nadájajôčim vu tisti dnévi. Ár bode stiskávanje veliko na zemli i srditost med lüdstvom etim. I spádnejo od ostrica meča, i v robstvo bodo pelani med vse pogane, i Jerušálem bode kláčeni od poganov, dokeč se ne spunijo vrêmena poganov. I bodo znamênja vu sunci, i mêseci, i zvezdáj, i na zemli stiskávanje poganov vu zmenkanji tanáča, i šümlelo bode môrje i válovje. Tak, da omedlêvali bodo lüdjé od stráha i čákanja oni, štera prídejo na zemlo. Ár i zmožnosti nebeske se gíbale bodo. I teda bodo vidili Siná človečega pridôčega vu oblákí z zmožnostjov i z vnôgov díkov. Gda se pa začnejo eta goditi, oprávlajte se gori, i prizdignite gláve vaše. Ár se približáva odküplenjé vaše. I erčé njim príliko: glédajte figovo drêvo i vse drevje; Gda že popovjé zpüščávajo, gledôči sámi od sébe znáte, ka je blüzi leto. Tak i ví, gda bodete vidili, ka bodo se eta godíla, znájte, ka je blüzi králevstvo Bože. Zaistino velim vám: kâ ne prêde ete národ, dokeč se vsa eta ne zgodíjo. Néba i zemla prêde, Rečí moje pa nikak ne prêdo. Kebzüjte pa na sébe, naj se kak ne požméčajo srcá vaša z oblosünostjom, i pianostjom, i skrblivostjom živlênja, i hitro na vás pride on den. Ár liki mreža príde na vse, kí sedíjo na líci vse ete zemlé. Záto verustüjte vu vsákom vrêmeni moléči, naj vrêdni bodete vujdti vsêm etim, štera so príšestna, i postánoti pred Sinom človečim. Bio je pa vudne vu cérkvi, vučéči; prôti nôči je pa vö šô i nočüvao je na gori, štera se zové olivecka gora. I vse lüdstvo je vgojdno rano k njemi šlo vu cérkev njega poslüšat. Približao se je pa svétek brezi kvasá krüha, kí se zové Vüzen. I ískali so vládnicke popovski i pisáčke, kakda bi ga vmôrili; ár so se bojali lüdstva. Notri je pa šô šatan vu Júdáša, kí se zové Iškarioteš, kí je bio z račúna ti dvanájset. I odidôči zgučávao si je z vládniki popovskimi i z vitézi od toga, kakda bi ga njim v rôke dáo. I radüvali so se: i pogôdili so se ž njim, ka njemi pêneze dájo. I obečao je, i iskao je dobro vrêmen, ka bi ga njim v rôke dáo brezi lüdstva. Prišao je pa dén brezi kvasá krüha, v šterom je trbelo vmoriti vüzenskoga ágneca. I poslao je Petra i Jánoša govoréči: idita ino pripravta nám vüzenskoga ágneca, naj ga jejmo. Onedva sta pa njemi erkla: gde ščéš, naj ga priprávimo? On pa erčé njima: ovo, kak bodta notri šla vu mesto, sréča váj eden človek vrč vodé neséči; idita za njím vu hižo, v štero bode on notri šô. I erčita gospodári te hiže: Vučitel ti velí: gde je oštaría, gde jêm z mojmi vučeníkmi ágneca vüzenskoga? I on vám pokáže od zgora edno veliko večérjanico prestrto, tam ga pripravta. Odidôča pa najšla sta tak, liki je njima povedao; i pripravila sta te ágnec vüzenski. I, gda je prišla vöra, doli si je seo, i ti dvanájset Apoštolov ž njim vrét. I erkao je njim: z velikim želênjem sem želo ete ágnec vüzenski jesti z vami prvle, liki mi je trpeti. Ár velim vám: kâ ne bom več cilô jo ž njega, dokeč se ne spuni vu králevstvi Božem. I vzéo je pehár, blagoslovi ga i erčé: vzemte si ga i razdelte si ga med sebom. Ár velim vám: kâ ne bom pio z zrašenjá trsa, dokeč králevstvo Bože ne príde. I vzéo je krüh, blagoslovivši vlomo ga je, i dáo ga je njim govoréči: eto je moje têlo, štero se za vás dá; tô činte na moje spominanje. Prispodobno i pehár povečérji govoréči: ete pehár je nôvi Zákon vu mojoj krvi, štera se za vás prelijé. Ali ovo, rôka onoga, kí me odá, je z menom na stoli. I Sin človeči istina ide, liki je skončano; ali jaj onomi, po kom se tá dá. I oni so se záčali spitávati med sebom, što bi bio ž njih, kí bi tô včíno. Zgôdila se je pa i pernja med njimi od toga, šteri bi se ji štímao bidti naj vékši. On njim pa erčé: králove poganov gospodüjo nad svojmi; i, kí oblást májo nad svojmi, dobrodelnícke se zovéjo. Ví pa nej tak; nego te naj vékši med vami naj bode, liki te naj ménši; i šteri je voj, liki kí slüži. Ár šteri je vékši? té, kí doli séde, ali kí slüži? Nejli, kí doli séde? Jas sem pa na srêdi med vami, liki, kí slüži. Ví ste pa, kí ste ostanoli z menom vu sküšávanji mojem. I jas zakonim vám, liki je zakono meni Oča moj, králevstvo. Naj jejte i piéte na stoli mojem vu králevstvi mojem, i sedíte na králevski stôcaj, sôdivši dvanájset národov Izraelski. Erčé pa Gospôd: Šimon, Šimon, ovo šatan vás je vö zproso, ka bi vás sêjao, liki pšenico. Jas sem pa molo za tébe, naj se ne zmenka vera tvoja; i tí, gda se povrnéš, potrdi brate tvoje. On pa erčé njemi: Gospodne, z tebom sem gotov i v temnico i na smrt idti. On pa erčé: Velmi tebi Peter: ne bode popêvao dnes kokôt prvle, liki me tríkrát zatajíš, ka me ne poznaš. I erčé njim: gda sem vas poslao brezi mošnjé, i turbe i črêvlov, jeli ste kákše zmenkanje meli? Oni so pa erkli: nej smo. Záto erčé njim: ali zdaj, kí má mošnjo, naj jo vzeme; rávno tak i turbo; i, ki nema, naj odá gvant, i küpi si meč. Ár velim vám: kâ se je ešče etomi, štero je písano, potrêbno spuniti nad menom, trbê je znati etomi, i z nepravdenikmi je zračúnani. Ár i ona, štera so od méne, konec májo. Oni pa erčéjo: Gospodne, ovo dvá meča eti. On pa erčé njim: zadosta je. I vö idôči šô je pôleg šegé na goro olivecko; nasledüvali so ga pa i vučenicke njegovi. Gda bi pa tam bio na mesti erčé njim: Molte, naj vu sküšávanje ne prídete. I on se je ftrgno od njih, liki na ednoga kamna lüčáj; i pokleknovši na kôlina, molo je, Govoréči: Oča, či ščéš, naj prêde ete pehár od méne, dönok nej moja, nego tvoja vola bojdi. Skázao se je pa njemi angel z nébe, šteri ga je krepio. I gda bi bio vu boji pobožnêše je molo. Bio je pa znój njegov, liki kaple krví tekôče na zemlo. I gda bi gori stano od molitvi, pridôči k vučeníkom svojim najšao je je, ka so spáli od žalosti. I erčé njim: ka spíte? Gori stante i molte, naj ne prídete vu sküšávanje. Ešče, pa da bi on gúčao: ovo, lüdstvo, i, kí se zové Júdaš, eden ti dvanájset, pred njimi je šô, i približao se je k Jezuši, ga bi ga küšno. Jezuš je pa erkao njemi: Júdaš, z küšüvanjem Siná človečega odáš. Vidôči pa, kí so okôli njega bili, štero se je godilo, erkli so njemi: Gospodne, jeli bomo je bili z mečom? I vdaro je eden niki ž njih slugo víšešnjega popa, i odsekao njemi je tó právo vühô. Odgovoréči pa Jezuš erčé: nihájte je notri do etec. I doteknovši se vüha njegovoga, zvráčo ga je. Erčé pa Jezuš vládnikom popovskim, i cérkvi vitézom, i starišom, kí so nad njega prišli: liki na razbojnika ste vö prišli z mečmí i z drogmí. Vsáki dén sem bio z vami vu cérkvi, i nej ste vö vtégnoli roké na méne. Ali eta je vaša vöra i oblást kmice. Vzéli so ga pa z sebom, i pelali so ga, i notri so ga pelali vu hižo víšešnjega popa. Peter ga je pa nasledüvao ôzdaleč. Znêtivši pa ogen na srêdi na dvôri, gda bi si okôli sposeli oni, seo si je i Peter na srêdo med njé. Vidôči ga pa níka deklíčka sedéčega pri svetlosti, i v njega gledéča erčé: i ete je ž njim bio. On ga je pa zátajo govoréči: žena, neznam ga. I po krátkom vrêmeni drügi ga vidôči erčé: i ti si ž njíh. Peter pa erčé: človek, nej sem. I liki je edne vöre rázloček, drügi niki je pá potrdjávao govoréči: zaistino i ete je ž njím bio, ár je Galileánec. Erčé pa Peter: človek, neznam, ká práviš. I preci je, ešče gda bi on gúčao, spopêvao kokôt. I obrné se Gospôd i zgledno se je na Petra. I spômeno se je Peter z rêči Gospodnove, liki je erkao njemi: kâ prvle, liki kokôt bode popêvao, trikrát me zatajiš. I vö idôči Peter jôkao se je britko. Ti možjé, pa kí so držali Jezuša, ošpotávali i bili so ga. I pokrili so ga i bili so njegov obráz, i pítali so ga govoréči: proroküj, što te je vdaro. I drüga vnôga preklinjávajôči pravili so na njega. I, kak je dén pôstao, vküp so se spravili ti stariši lüdstva, i vládnicke popovski, i pisáčke, i pelali so ga gori vu tanáčnico svojo. Govoréči: či si tí ov Kristuš, povej nám? Erčé pa njim: či vám gli povêm, ne bodte vervali. Či bom pa i vás pítao, ne odgovoríte mi, niti me ne püstíte. Od eti máo bode Sin človeči sedéči na desnici zmožnosti Bože. Erkli so pa vsi: tak si ti Sin Boži? On pa njim velí: ví velíte, ka sem jas. Oni so pa erkli: ka nám je več potrêbno svedôstva? ár smo samí čüli z vüst njegovi. I stanola je vsa njìh vnožina pelali so ga k Pilátuši. Záčáli so ga pa tôžiti govoréči: etoga smo najšli, ka je obračao lüdstvo, i prepovedávao je Casari dáčo dati, govoréči: ka je on, Kristuš, sám Král. Pilátuš ga je pa pítao govoréči: tí si král Židovski? On pa odgovoréči njemi erčé: tí práviš. Pilátuš pa erčé vládnikom popovskim i lüdstvi: ne nájdem nikšega zroka vu etom človeki. Oni so se pa krepili govoréči: kâ gori nadigáva lüdstvo vučéči po cêloj Judei, záčavši od Galilee notri do téc. Pilátuš pa, gda bi slìšao Galileo, pítao ga je: jeli je on človek Galileánec? I spoznavši, ka je z oblásti Herodešove, poslao ga je k Herodeši, ár je i on v tisti dnévi v Jerušálemi bio. Herodeš pa, vidôči Jezuša, jáko se je radüvao. Ár ga je šteo od vnogo vrêmena viditi, ka je čüo dosta od njega; i vüpao se je, ka de kákše znamênje vido, štero on včiní. Spitávao ga je pa z vnôgimi rečmí. On je pa nikaj nej odgôvoro njemi. Stáli so pa vládnicke popovski i pisáčke, i trdno so ga tôžili. Herodeš ga pa za nikoj preštímavši z svojov vojskôv, i ošpotavši oblêkao ga je v svetli gvant, i nazáj ga je poslao k Pilátuši. Včinjena sta si pa priátela med sebom Pilátuš i Herodeš vu tistom dnévi. Ár predtemtoga sta vu protivínstvi bilá eden prôti drügomi. Pilátuš pa vküp zézvajôči vládnike popovske, i poglavnike, i lüdstvo. Erčé njim: k meni ste pripelali etoga človeka, liki odvráčajôčega lüdstvo; i ovo jas sem ga pred vami pravdeno pìtao, i nej sem najšao vu človeki etom nikšega zroka, za šteri volo ga tôžite. Ali niti Herodeš. Ár sem vas poslao k njemi, i ovo nikaj smrti vrêdnoga je nej včinjeno njemi od Herodeša. Záto zbičüjem ga i odpüstim ga. Potrêbčino je pa meo odpüstiti njim pôleg šegé svétka ednoga. Gori je pa skríčala vsa vnožina govoréča: vzemi etoga, odpüsti pa nám Barabbáša. Kí je za nikakšega postávlenjá i lüdomorstva volo, štero je vu mesti včinjeno, vrženi vu temnico. Záto njim je pa Pilátuš gučo, ár je šteo odpüstiti Jezuša. Oni so pa kríčali govoreči: ráspi ga, ráspi ga. On njim pa tretíč erčé: a ka je hüdoga včíno ete? nikši zrok smrti ne nájdem vu njem. Záto ga li zbičüjem i odpüstim ga. Oni so pa pritiskávali z velikim glásom proséči ga, naj se raspé. I premogli so glási njihovi i vládnikov popovski. Pilátuš je pa osôdo, nâ bode prošnja njihova. Püsto je pa njim onoga, kí je za postavlenjá i lüdomorstva volo vrženi bio vu temnico, šteroga so prosili, Jezuša je pa njim v roké dáo na njihovo volo. I, gda bi ga odpelali, zgrabili so níkoga Šímona Cirineuškoga, idôčega z pôla; na njega so djáli te križ, da bi ga nesao za Jezušom. Nasledüvala ga je pa vnôga vnožina lüdstva i žén, štere so se bile i jôkale so ga. Obrnovši se pa k njim Jezuš erčé: čeri Jerušálemske! ne jôčte se nad menom, nego nad sebom se jôčte i nad sinmi vašimi. Ár ovo prído dnévi, vu koteri bodo pravili: blážene so te neporodne, i utrobe, štere so nej rodile, i prsi, štere so nej nadájale. Teda začnete praviti bregom: spadnite na nás; i gumilam, pokríte nás. Ár, či se eta činíjo nad sirôvim drêvom, nad tim sühim, ka se bode godilo? Pelana sta pa i dvá drügiva hüdodelnika, ka bi se ž njim na vküp vmôrila. I, gda bi prišli na mesto, štero se zové temen, tam so ga ráspili i tiva hüdodelnika, ednoga z dêsne, ednoga pa z lêve stráni. Jezuš pa erčé: Oča, odpüsti njim, ár neznajo ka činíjo. Rastálali so si pa gvant njegov, i vrgli so šorš na njega. I stalô je to lüdstvo glédajôče. Ošpotávali so ga pa i poglavnicke ž njim vrét, govoréči: drüge je zdržao, naj zdrží i sebé, či je on Kristuš, te odebráni Boži. Ošpotávali so ga pa i vitézje, pridôči i jesi ponüjajôči njemi. Govoréči: či si tì Král Židovski, zdrži se. Bio je pa napisek napísani ober njega z Grčkimi i Rimskimi i Židovskimi pískmi: eto je král Židovski. Eden pa ti gori povêšeni hüdodelnikov ga je preklinjao govoréči: či si ti Kristuš, zdrži sám sebé i náj. Odgovoréči pa te drügi, kárao ga je govoréči: ni tí se ne bojíš Bogá, geto si vu ednákoj sôdbi? I midva istina pravično. Ár vrêdna, štera sva delala, jemléva; ete je pa nikaj nej včíno hüdoga. I erčé Jezuši: spômeni se z méne, Gospodne, gda prideš vu králevstvo tvoje. I erčé njemi Jezuš: zaistino velim tebi, dnes z menom bodeš vu paradižomi. Bíla je pa liki vöra šésta; i kmica je postánola na cêloj zemli notri do devéte vöre. I potemnelo je sunce, i raspraščilo se je zakrivalo cérkvi na srêdi. I kričéči z velikim glásom Jezuš, erčé: Oča, vu roké tvoje poráčam düšo mojo. I eta erkôči, vö je püsto düšo. Vidivši pa stotnik, štero se je zgodilo, dičo je Bogá govoréči: zaistino je ete človek pravičen bio. I vse lüdstvo, štero se je vküp spravilo na glédanje etoga, vidôče, štera so včinjena, bilo se je v prsi, i povrnolo se je. Stáli so pa vsi znánci njegovi ôzdaleč, i žene, štere so ga z drügimi na vküp nasledüvale od Galilee, glédale so eta. I ovo eden môž po iméni Jožef, tanáčnik bodôči, môž dober i pravičen. (Ete je nej bio vküp zloženi v tanáči i vdeli njihovom) od Arimátie mesta Židovskoga, kí je i sám čakao králevstvo Bože. Té je šô k Pilátuši i proso ga je têlo Jezušovo. I, geto ga je doli vzéo, závio ga je vu lelahen i položo ga je vu zkamna vö zosêkani grob, v šterom je ešče nišče nigdár nej ležao. I bio je dén priprávlenjá, i sobotta se je že zasvêtila. Nasledüvajôče pa i žene, štere so ž njim prišle z Galilee, glédale so te grob, i kakda je položeno têlo njegovo. Povrnole so se pa i pripravile so záčimbo i mazalo, i istina v sobotto so počívale pôleg právde. Prvi dén pa po sobotti vgojdno rano so šle k grobi, i nesle so z sebom začimbo, štero so pripravile, i nike drüge ešče ž njimi. Najšle so pa kamen odválani od groba. I notri idôče, nej so najšle Gospon Jezuša têlo. I zgôdilo se je, gda bi se one starale nad têm: ovo dvá možá sta postanola kre njih vu bliskajôčem gvanti. Gda bi se pa one bojale i nagnole bi obráz vu zemlo, erkla sta njim: ka íščete toga živôčega med mrtvimi? Nega ga eti, nego je gori stano. Spômente se, ka vám je gúčao ešče bodôči vu Galilei. Govoréči: ka je potrêbno Siná človeka dati vu roké grêšni lüdi, i raspéti ga, i na trétji dén gori stánoti. I spômenole so se ž njegovi rêči. I povrnole so se od groba i eta vsa so nazvêstile tim edenájsetim i vsêm tim drügim. Bilé so pa Mária Magdalêna, i Johanna, i Mária, Jakubova mati, i te drüge ž njimi, štere so pravile eta apoštolom. I vidile so se njim, liki zblôdnost, reči njihove, i nej so njim vervali. Peter pa gori stanovši bêžao je k grobi, i nagnovši se, vido je prtí položene same; i odíšao je pri sebi se čüdivajôči nad tém, štero se je zgôdilo. I ovo dvá ž njih sta šla vu onom dnévi v mesto, štero je na šéstdesét bežájov od Jerušálema, komi je imé Emauš. I onedva sta si zgučávala med sebom od vsê tisti, štera so se zgôdila. I prigôdilo se je, gda bi si zgučávala i spitávala, i sám Jezuš se približavši k njima, na vküp je šô ž njima. Očí njidva so pa zdržavane bilé, da bi ga nê poznala. Erčé pa njima: kákše rečí se tô, štere prôti eden drügomi mečeta hodéča, i sta žalostna? Odgovoréči pa eden, komi je imé Kleofáš, erčé njemi: tí si sám tühénec vu Jerušálemi i neznaš, štera so se zgôdila v njem v eti dnévi? I erčé njim: štera? Oneva sta pa erkla njemi: Od Jezuša Názarenskoga, kí je bio prorocki môž zmožen vu deli i v rêči pred Bogom i vsêm lüdstvom. Kakda so ga tá dáli vládnicke popovski i poglavnícke naši na sôdbo te smrti, i ráspili so ga. Mí smo se pa vüpali, kâ on bode, kí odküpi Izraela. Ali ze vsêm etim ete je te trétji dén že dnes, kak so eta včinjena. Ali i žene níke z nás so nás sasile, štere so vgojdno rano pri grobi bilé. I, geto so nej najšle têlo njegovo, prišle so govoréče: ka so vidênje angelov vidile, kí so pravili: ka on živé. I odíšli so niki onih, kí so z nami, k grobi, i najšli so tak, liki so i te žene povedale; njega so pa nej vidili. I on njim je erkao: oh nespametni i vükoga srcá vervati vsa, štera so pravili prorocke! Nejli je potrebno bilô ta trpeti Kristuši, i tak notri idti vu díko svojo? I začnovši od Môšeša i od vsê prorokov, razkládao je njim vsa ona písma, štera so od njega písana. I približávali so se k mesti, v štero so šli. I on se je držao, liki dabi dale šteo idti. I priprávlala sta ga govoréča: ostani z nami, ár je sunce že k večéri, i dén se je nagno. I notri je šô, da bi ž njima ostano. I zgôdilo se je, gda bi si doli seo ž njima, vzéo je krüh, blagoslovo ga je, vlomo ga je, i dáo ga je njima. Njidva oči so se pa ôdprile, i poznala sta ga; i on se je nevidôči napravo pred njima. I erkla sta eden drügomi: jeli je nej náj srcé gorelo vu nama, gda je nama gúčao na pôti, i gda nama je razkládao písma? I, gori stanovši vu onoj vöri, povrnola sta se v Jerušálem; i najšla sta vküp správlene ti edenájset, i kí so ž njimi bili. Govoréči: kâ je gori stano Gospôd zaistino, i skázao se je Šimoni. I oneva sta pripovidávala, štera so se na pôti zgôdila, i kakda je spoznani od njidva vu lámanji Krüha. Gda bi si pa eta oni gúčali, Jezuš sám je postano na srêdi med njimi, i erčé njim: mér vám bojdi. Prestrašivši se pa, i bojéči včinjeni štímali so, kâ dühá vidijo. I erčé njim: ka ste se zburkali, i zakaj zhájajo gori etakše misli vu srcáj vaši? Glédajte roké moje i nogé moje, kâ sem jas. Šlátajte me, i glédajte. Ár düh mesá i kôst nema, liki mené vidite meti. I eta govoréči pokázao njim je roké i nogé. Gda bi pa ešče nê vervali od radosti, i čüdivali bi se, erčé njim: máte kâ jejstvine eti? Oni so pa podali njemi eden táo pečene ribe i mestovnoga medü. I vzéo je, i jo je pred njimi. Erčé pa njim: ete so one reči, štere sem vám gúčao, gda sem ešče z vami bio: kâ se je potrêbno spuniti vsemi, štera so písana vu právdi Môšešovoj, i v prorokáj, i v Žoltári od méne. Teda je ôdpro njim pamet, da bi razmeli písma. I erčé njim: kâ je tak pisano, i tak je potrêbno bilô trpeti Kristuši, i gori stánoti od mrtvi na trétji dén. I predgatí vu imêni njegovom pokôro i odpüščanje grêhov med vsêmi národmi začnovši od Jerušálema. Ví ste pa svedocke vsega toga. I ovo jas pošlem vám obečanje Očé mojega. Ví pa sêdte vu mestí Jerušálemskom, dokeč ne bodte oblečení z možnostjom od visíne. Vö je je pa pelao vu Betánio; i pozdignovši roké svoje, blagoslovo je je. I včinjeno je, gda bi je on blagoslávlao, lôčo se je od njíh, i gori je nešeni vu nébo. I oni so ga molili i nazáj so se povrnoli v Jerušálem z velikov radostjov. I bili so vseskôs vu cérkvi hvaléči i blagoslávlajôči Bogá. Amen! Vu začétki je bila Rêč, i tá Rêč je bíla pri Bôgi, i Bôg je bíla tá Rêč. Eta je bíla vu začétki pri Bôgi. Vsa so po njê včinjena i brezi njé je níkaj nej včinjeno, štero je včinjeno. Vu njê je bio žítek, i te žítek je bio svetlost lüdi. I tá svetlost vu kmici svêti, i kmica jo je nej zapopádnola. Bio je eden človek od Bogá poslani, šteroga imé je Ivan. Ete je prišao na svedôstvo, ka bi svedočo od te svetlosti, da bi vsi vervali po njem. On je nej bio ta svetlost, nego nâ bi svedočo od te svetlosti. Eta je ta istinska svetlost, štera presvêti vsákoga človeka pridôčega na ete svêt. Na tom svêti je bíla, i te svêt je po njê včinjeni, i te svêt je njô nej poznao. Vu lastivna svoja je prišao, i ti lastivni so ga nej gori prijali. Kí so ga pa gori prijali, dáo je onim oblást, naj sinovje Boži bodo, tim vervajôčim vu iméni njegovom. Kí so nej z krvi, niti z vôle têla, niti z vôle možá, nego z Bogá porodjeni. I tá Rêč je têlo včinjena, i prebivala je med nami, (i vidili smo njé diko, liki diko jedinorodjene od Očé) puna milošče ino istine. Ivan je svedočo od njega, i kríčao je govoréči: té je bio, koga sem pravo; zamenom je pridôči, ali pred menom je bio; ár je prednjêši bio od méne. I mi smo vsi ž njegove punosti vzéli, i miločo za miloščo. Ár je právda po Môšeši dána, milošča pa i istina je po Jezuš Kristuši včinjena. Bogá je nišče nigdár nej vido, te jedinorodjeni Sin, kí je vu krili Očé, on nám ga je nazvêsto. I eto je svedôstvo Ivana, gda so poslali Židovje z Jerušálema pope i Levíte, da bi ga pítali: tí što si? I vadlüvao je i nej je tajio, i vadlüvao je, kâ sem jas nej Kristuš. I pítali so ga: ka si tak? Jeli si tí Eliáš? I erčé: nej sem. Jeli si tak prorok? I odgovorí: nej sem. Erčéjo záto njemi: što si pa? naj odgovor dámo onim, kí so nás poslali; ka práviš od sébe? Erčé: jas sem glás kričéčega vu püščávi: ravnajte pôt Gospodnovo, liki je velo Ežaiáš prorok. I ti poslani so bili z Farizeušov. I pítali so ga i erkli so njemi: zakaj tak krstšávaš, či si ti nej Kristuš, niti Eliáš, niti prorok? Odgovorí njim Ivan govoréči: jas krstšávam z vodov; na srêdi je pa med vami pôstao, šteroga vi nepoznate. On je, kí za menom ide, ali pred menom je bio; šteroga sem jas nej vrêden, naj odvéžem njegovi žôlincov reménje. Eta so vu Betabari včinjena prêk Jordána, gde je Ivan krstšávao. Te drügi dén je pa vido Ivan Jezuša k sebi idôčega, i veli: ovo, ágnec Boži, ki nosi etoga svêta grêh. Té je, od šterega sem jas pravo: za menom príde eden môž, kí je pred menom bio; ár je prednjêši od méne bio. I jas sem ga nej znao; nego, da bi se skázao Izraeli, záto sem jas prišao, vu vodi krstšávajôči. I svedočo je Ivan govoréči: vido sem Dühá doli idôčega, liki golôba z nébe, i ostano je na njem. I jas sem ga nej znao; nego, kí me je poslao krstšávat vu vodi, on mi je pravo: na šteroga boš vido Dühá doli idôčega, i na njem ostánejôčega, té je, kí krstšáva vu svêtom Dühi. I jas sem ga vido, i svedočo sem, ka je té Sin Boži. Te drügi dén je pá stáo Ivan i z vučenikov dvá. I vidôči Jezuša hodéčega erčé: ovo ágnec Boži. I čüla sta ga tiva dvá vučénika eta govoréčega, i nasledüvala sta Jezuša. Obrnovši se pa Jezuš, i vidôči njidva nasledüvajôča, velí njima: Ka íščeta? Oneva sta pa erkla njemi: Rabbi, (štero se zové zrazklajeno, vučitel), gde stojiš? Erčé njima: hodta i poglednita. Šla sta záto i poglednola sta, gde má stán. I tisti dén sta pri njem ostanola. Bilô je pa tô okoli deséte vöre. Bio je pa Andráš, brat Šimon Petra, eden z ti dvê, šteriva sta čüla eto od Ivana; i nasledüvala sta ga. Ete nájde náj prvle brata svojega Šimona, i erčé njemi: najšli smo Meššiáša, štero je razklajeno, Kristuš. I pelao ga je k Jezuši. Gda bi ga pa Jezuš vido, erčé: tí si Šimon, sin Jónašov; tí boš se zváo Kefaš, štero se razkláda Peter. Te drügi dén je šteo Jezuš vö idti vu Galileo; i nájšao je Filippa, i velí njemi: nasledüj me. Bio je pa Filip od Betšajde z mesta Andráša i Petra. Najšao je Filip Natánaela, i velí njemi: od šteroga je písao Môšeš vu vprádi i prorocke, najšli smo ga, Jezuša Siná Jožefovoga od Názareta. I erčé njemi Natánael: z Názareta more kâ dobroga pridti? Velí njemi Filip: hodi i pogledni. Vido je Jezuš Natánaela idôčega k sebi, i erčé k njemi: ovo, právi Izraelita, vu kom jálnosti nega. Erčé njemi Natánael: odkud me znáš? Odgôvoro je Jezuš i erkao njemi je: prvle, liki te je Filip zváo, gda si pod fígov bio, vido sem te. Odgôvoro je Natánael, i erčé njemi: Rabbi, tí si Sin Boži, tí si král Izraelski. Odgôvoro je Jezuš i erkao je njemi: kâ sem erkao tebi, vido sem te pod fígov, verješ; vékša boš od eti vido. I erčé njemi: zaistino, zaistino velim vám; od eti máo bodte vidili nébo odprto, i angele Bože doli idôče i gori idôče na Siná človečega. I na trétji dén je gostüvanje bilô vu Káni Galilee, i bíla je tam mati Jezušova. Zváni je pa bio i Jezuš i vučenícke njegovi na gostüvanje. I, gda bi se zmenkávalo víno, erčé mati Jezušova njemi: nemajo vína. Erčé ji Jezuš: ka je meni z tebom, žena? nej je ešče prišla vöra moja. Erčé pa mati njegova slugom: kakoli bode vám velo, včinte. Bilô je pa tam šést kameni vêder položeni pôleg očiščávanja Židovskoga, šteri je vsáko držalo dvê ali trí merice. Erčé njim Jezuš: napunte ta vêdra z vodom; i napunili so je štríhoma. I erčé njim: zájmlite že i neste starišíni. I nesli so. Gda bi pa koštao starišína to na víno obrnjeno vodô (i nej je znáo, odkec je bilô; slugi so pa znali, kí so vodô zajímali) zové ženina starišína. I erčé njemi: vsáki človek oprvič dobro víno položi pred gosti; i gda so se napójili, teda to lagojêše. Tí si pa zadržao to dobro víno notri do eti máo. Eto prvo čüdo je včíno Jezuš vu Káni Galilee; i vö je vjavo svojo díko, i vervali so vu njem vučenícke njegovi. Potom je doli šô vu Kapernaum, on, i mati njegova, i bratje njegovi, i vučenícke njegovi, i tam so ostanôli nej dugo. I blüzi je bio vüzen Židovski, i gori je šô vu Jerušálem Jezuš. I najšao je vu cérkvi, kí so odávali günce, i ovcé, i golôbe, i pênezov minjávce sedéče. I napravo si je bič z motvozcov, i vse je vö zgono z cérkvi, i ovce i günce, i ti minjávcov pêneze je vö sipao i njíh stole je zpremetao. I tim golôbe odávajôčim erčé: vzemte eta od etec, ne naprávlajte hižo Očé mojega na tržtva hižo. Spômenoli so se pa vučenicke njegovi, kâ je písano: pobožnost hiže tvoje me je pojêla. Odgôvorili so záto Židovje, i erkli so njemi: štero znamenje nám pokážeš, kâ eta činíš? Odgôvoro je Jezuš, i erkao njim je: zrüšte eto cérkev, i po tréj dnévi jo nazáj gori postávim. Erkli so záto njemi Židovje: štiridesét i šést lêt je cimprana eta cérkev, i tí jo vu tréj dnévi gori postáviš? On je pa pravo od cérkvi têla svojega. Záto, gda je gori stano od mrtvi, spômenoli so se vučenícke njegovi, ka je eto njim pravo; i vervali so písmi i toj rêči, štero je erkao Jezuš. Gda bi pa bio v Jerušálemi vu vüzenskom svétki, vnôgi so vervali vu njegovom iméni vidivši njegova znamênja, štera je včíno. On pa, Jezuš, se je nej vüpao njim, ár je on vse znao. I, nej njemi je bilô potrêbno, ka bi njemi što svedočo od kákšega človeka. Ár je sám znáo, ka je bilô vu človeki. Bio je pa eden človek z Farizeušov po iméni Nikodemuš, vládnik Židovski. Té je prišao k Jezuši v noči, i erčé njemi: Rabbi, známo, ka si od Bogá prišao vučitel. Ár nišče ta znamênja ne more činiti, štera tí činíš; nego, či je Bôg ž njim. Odgôvoro je pa Jezuš, i erčé njemi: zaistino, zaistino velim tebi; či se što ne porodí od zgora, ne more viditi králevstva Božega. Erčé pa njemi Nikodemuš: kakda se more človek poroditi stári bodôči? Jeli more vu otrobo materé svoje drügôč notri idti, ino se tak poroditi? Odgovorí Jezuš: zaistino, zaistino velim tebi; či se što ne porodí z vodé i Dühá, ne more notri idti vu králevstvo Bože. Ka je porodjeno z têla, têlo je; i ka je porodjeno z Düha, Düh je. Ne čüdi se, ka sem ti pravo; potrêbno se je vám poroditi od zgora. Vöter, gde ščé píše, i glás njegov čüješ; ali neznaš, odkud ide, i kama odhája. Tak je vsáki porodjeni z Dühá. Odgovorí Nikodemuš, i erčé njemi: kakda more eto bidti? Odgovorí Jezuš i erčé njemi: tí si vučitel vu Izraeli, i eta neznaš? Zaistino, zaistino velím tebi: kâ, ka známo, gučímo, i, ka vídimo, svedočimo, i svedôstvo naše ne vzemete gori. Či ta zemelska vám právim, i neverjete; kakda, čí bom vám pravo ta nebeska, bodte vervali? I nišče je nej gori šô vu nébo; nego, ki je z nébe, doli prišao, Sin človeči, kí je vu nébi. I liki je Môšeš z víso kačo vu püščávi, tak je potrêbno zvísiti Siná človečega. Naj vsáki, kí vu njem verje, se ne skvarí, nego má žítek vekivečni. Ár je tak lübo Bôg ete svêt, da je Siná svojega jedinorodjenoga dáo, da vsáki, kí vu njem verje, se ne skvarí, nego má žiték vekivečni. Ár je nej poslao Bôg Siná svojega na ete svêt, naj sôdi ete svêt, nego naj se zdrži svêt po njem. Kí vu njem verje, ne sôdi se; kí pa ne verje, že je osodjeni, kâ je nej vervao vu iméni jedinorodjenoga Siná Božega. Eta je pa ta sôdba, kâ je svetlost prišla na svêt; i lüdjé so bole lübili kmico, liki svetlost, ár so njihova dela hüda bilá. Ár vsáki, kí lagoja dela činí, odürjáva svetlost, i neide na svetlost, naj se ne kárajo dela njegova. Kí pa istino činí, ide na svetlost, naj očivesna bodo njegova dela; ka so vu Bôgi včinjena. Po tom je prišao Jezuš i vučenicke njegovi vu Judajsko zemlo, i tam je prebívao ž njimi i krsčávao je. Bio je pa i Ivan krsčávajôči vu Enoni blüzi pri Šálemi záto, kâ je vnogo vodé bilô tam; i prihájali so tá i okrsčávali so se. Ár je ešče Ivan nej bio vrženi vu temnico. Včinjeno je bilô záto spitávanje od vučeníkov Ivanovi z Židovmi od očiščávanja. I prišli so k Ivani, í erkli so njemi: Rabbi, kí je bio z tebom prêk Jordána, komi si tí svedočo; ovo té krsčáva, i vsi ido k njemi. Odgôvoro je Ivan i erkao: ne more si človek vzéti nikaj, nego či njemi je dáno z nébe. Ví sami ste meni svedocke, kâ sem pravo: nej sem jas Kristuš: nego, kâ sem poslani pred njim. Kí má záročnico, záročnik je; priátel pa záročnika, kí stojí ino ga čüje, z radostjov se radüje nad glásom záročnika. Záto eta moja radost se je spunila. Njemi je potrêbno rásti, meni pa doli jemati. Kí od zgora pride, više vsê je; kí je z zemlé, zemelski je, i z zemlé guči. Kí z nebés pride, više vsega je. I, ka je vido i čüo, to svedoči, i svedôstva njegovoga nišče gori ne vzeme. Kí gori vzeme njegovo svedôstvo, zapečato je, kâ je Bôg istinski. Ár, koga je Bôg poslao, Rečí Bože gučí. Ár njemi ne dá Bôg po meri Dühá svétoga. Oča lübi Siná, i vsa je dao vu rokô njegovo. Kí verje vu Síni, má žitek vekivečni; kí pa ne verje Síni, ne bode vido žitka; nego srd Boži ostáne nad njim. Záto, gda bi spoznao Gospôd, kâ so čüli Farizeuške, kâ Jezuš več vučeníkov vdábla i krsčáva, liki Ivan. (Či gli je Jezuš sám nej krsto, nego vučenícke njegovi.) Nihao je Judeo, i odíšao je páli vu Galileo. Potrêbno njemi je pa bilô idti prêk Šamárie. Prišao je záto vu mesto Šamárie, štero se právi Šihár, blüzi k tistoj držéli, štero je dáo Jákob Jóžefi, síni svojemi. Bio je pa tam stüdenec Jákobov. Jezuš záto, gda bi obtrüdo na pôti, doli si je seo tam pri stüdenci; bilo je pa eto, liki okôli šéste vöre. Príde edna žena z Šamárie zaímat vodô. Velí pa njê Jezuš: dáj mi piti. Ár so njegovi vučenícke odíšli vu mesto, kâ bi kâ hráne küpili. Velí njemi záto ta žena Šamaritánska: kakda tí, Židov bodôči, od mene piti prosiš, geto sem jas Šamaritánska žena? Ár Židovje ne živéjo z Šamaritáncami. Odgôvoro je Jezuš i erčé njê: da bi znála dár Boži, i što je té, kí tebi velí: dáj mi piti; tí bi prosila njega, i on bi ti dáo živo vodô. Velí njemi ta žena: Gospodne, ni zaimala nemaš, i stüdenec je globoki; odkud záto máš živo vodô? Jeli si tí vékši od očé našega Jákoba, kí je nám dáo té stüdenec, i sám je ž njega pio i sinovje njegovi i márha njegova? Odgôvoro je Jezuš i erkao ji je: vsáki, kí pijé z ete vodé, ožéja páli. Kí pa pijé z vodé, štero njemi jas dám, ne ožíja na veke; nego ta voda, štero njemi jas dám, bode vu njem stüdenec vrejôče vodé na žítek vekivečni. Velí njemi ta žena: Gospodne, dáj mi tô vodô, naj ne žéjam, niti ne hodim esi zaímat. Velí njê Jezuš: idi, zovi možá tvojega, i prídi esi. Odgovorí ta žena i erčé: nemam možá. Erčé njê Jezuš: dobro velíš, kâ možá nemaš. Ár si pét možôv mêla; i šteroga zdaj máš, nej je tvoj môž, tô si istino právila. Velí njemi ta žena: Gospodne, vídim, ka si ti prorok. Očevje naši so na etom brêgi molili Bogá; i ví velíte, kâ je v Jerušálemi mesto, gde trbê moliti. Velí njê Jezuš: žena, veri meni, kâ príde vöra, gda ní na etom brêgi, ni vu Jerušálemi ne bodte molili Očo. Ví molite, šteroga neznate; mí molimo, šteroga známo záto, kâ je zveličanje z Židovov. Ali príde vöra i zdaj je, gda ti ístinski molitvárje molili bodo Očo vu Dühi i v ístini. Ár i Oča tákše íšče, naj ga molijo. Bôg je Düh; i ki ga molijo, vu Dühi i v istini ga morejo moliti. Velí njemi ta žena: znám, kâ Meššiáš príde, kí se velí Kristuš. Gda on príde, nazvêsti nám vsa. Velí njê Jezuš: jas sem, kí z tebom gučím. I nad têm so prišli vučenícke njegovi, i čüdivali so se, kâ je z ženôv gúčao; dönok je nišče nej erkao, ka spitávaš, ali ka gučíš žnjôv? Nihála je záto ta žena svoj vrč, i odíšla je vu mesto, i velí tim lüdém: Pojdte, poglednite človeka, kí mi je vsa povedao, kakoli sem včiníla, jeli je nej on Kristuš? Vö so šli záto z mesta, i prišli so k njemi. Med têm so ga pa prosili vučenícke govoréči: Rabbi, jej. On njim pa erčé: mám jas jesti hráno, štero vi neznate. Pravili so záto vučenícke eden drügomi: jeli njemi je što prinesao jesti? Velí njim Jezuš: moja hrána je, naj činim tistoga volo, šteri me je poslao, i dokončam njegovo delo. Ne právite vi, kâ so ešče štirje mêseci, i potom žétva príde? Ovo velim vám, prizdignite očí vaše, i glédajte držéle, ár so že bêle k žétvi. I, ki ženja, nájem vzeme, i správi sád na žitek vekivečni, naj se, i kí sêja, k časi radüje, i kí ženja. Ár v tom je ta rêč istinska, kâ je drügi, kí sêja, i drügi je, kí ženja. Jas sem vás poslao žet, štero ste nej ví delali; drügi so delali, i ví ste šli notri vu njihovo delo. Z mêsta onoga so pa vnôgi z Šamaritánušov vervali vu njem za volo rêči te žené, svedočéče: kâ mi je praj vsa povedao, štera sem včiníla. Gda bi záto prišli k njemi ti Šamaritánuške, prosili so ga, naj pri njih ostáne. I ostano je tam dvá dní. I dosta več ji je vervalo za volo rêči njegove. I toj ženi so pravili: kâ nej več za tvojega guča volo verjemo. Ár smo samí čüli, i známo, kâ je ete zaistino te zveličitel svêta, Kristuš. Po dvê dnévi je pa vö šô od tistec, i odíšao je vu Galileo. Ár je sám Jezuš svedočo, kâ prorok vu lastívnoj domovini nema poštenjá. Záto, gda bi prišao vu Galileo, prijéli so ga Galileánci, liki, ki so vsa vidili, ka je včíno v Jerušálemi vu svétki. Ár so i oni prišli na svétek. Prišao je záto Jezuš pá vu Káno Galilee, gde je včino z vodé vino. I bio je níki králíčni človek, šteroga sin je betežen bio vu Kapernaumi. Té slíšavši, kâ je Jezuš prišao z Judee vu Galileo, šô je k njemi i proso ga je, ka bi doli šô, i zvráčo bi siná njegovoga, ár je že vmirao. Erčé záto Jezuš njemi: či znamênja i čüda ne vidite, ne verjete. Velí njemi te králíčni človek: Gospodne, hodi doli prvle, liki merjé sin moj. Velí njemi Jezuš: idi, sin tvoj živé. I vervao je te človek toj rêči, štero njemi je Jezuš erkao, i odíšao je. Gda bi pa že doli šô, slugi njegovi so pred njega pribêžali i nazvêstili so njemi, govoréči: sin tvoj živé. Zvedávao je záto od njih vöro, v šteroj njemi je ležê grátalo. I erkli so njemi: včeraj okôli sédme vöre ga je nihála tréšlika. Spoznao je záto te oča, kâ je vu onoj vöri tô bilô, vu šteroj je njemi erkao Jezuš, kâ sin tvoj živé. I vervao je on i hiža njegova cêla. Tô je pá drügo znamênje včíno Jezuš, gda je prišao z Judee vu Galileo. Po eti dnévi je bio svétek Židovski, i gori je šô Jezuš v Jerušálem. Je pa vu Jerušálemi pri ovči vrátaj jezera, štera se velí Židovski Betešda, i pét trnácov má. Vu tistih je ležalo veliko vnožina betezníkov, slepcov, plantavi, i sühi čakajôči te vodé gíbanje. Ár je angel pôleg vrêmena doli šô vu jezero i zmôto je njé vodô. Záto, kí je prvle notri šô po mêšanji te vodé, ozdravo je, kakšté beteg si je meo. Bio je pa tam níki človek, kí je osentréseti lêt bio betežen. Toga, gda bi vido Jezuš ležéčega, i spoznavši, kâ je že dugo betežen, erčé njemi: ščéš zdrav bidti? Odgôvoro je pa te nemočen: Gospodne, človeka nemam, ka bi me, gda se voda zmôti, vu jezero vrgao, dokeč pa jas tá idem, drügi pred menom ide doli. Velí njemi Jezuš: stani gori, vzemi postelo tvojo i hodi. I preci je zdrav grátao te človek, i vzéo je postelo svojo, i hodo je. Bila je pa Sobotta vu onom dnévi. Pravili so záto židovje tomi ozdrávlenomi: Sobotta je, nej ti je slobodno tá nesti postelo. Odgôvoro je pa njim: kí me je zdravoga včíno, on mi je erkao: vzemi postelo tvojo, i hodi. Pítali so ga záto: što je tisti človek, kí ti je erkao: vzemi postelo tvojo, i hodi? Te zvráčeni je pa nej znao, što je. Ár se je Jezuš mekno med lüdstvo, štero je v tistom mesti bilô. Po eti najšao ga je Jezuš vu cérkvi, i erčé njemi: ovo, ozdravo si, več ne grêši, naj se ti kâ hüšega ne zgodí. Odíšao je te človek, i nazvêsto je Židovom, kâ je Jezuš tisti, kí ga je zdravoga včíno. I záto so preganjali Jezuša Židovje, i ískali so ga bujti, kâ je eta včíno v Sobotto. Jezuš pa odgovori njim: Oča moj doséga mao dela, i jas delam. Záto so ga ešče bole ískali Židovje bujti, kâ je nej samo Sobotto prelomo, nego i za lastivnoga Očo je pravo Bogá, sebé glíhnoga činéči Bôgi. Záto je odgôvoro Jezuš, i erkao je njim: zaistino, zaistino velim vám, ne more Sin činiti od sébe nikaj, nego či kâ vídi Očo činéčega. Ár, štera on činí, tista i Sin rávno tak činí. Ár Oča lübi Siná, i vsa njemi káže, štera on činí; i vékša od eti pokáže njemi ešče dela, naj se vi čüdüjete. Ár, liki Oča zbüdjáva mrtve, i oživáva, tak i Sin, koga ščé, oživí. Ár Oča ne sôdi nikoga, nego je vso sodbo Síni dáo. Naj vsi poštüjo Siná, liki poštüjo Očo. Kí ne poštüje Siná, ne poštüje Očo, kí ga je poslao. Zaistino, zaistino velim vám: kâ, kí rêč mojo čüje, i verje onomi, kí je mené poslao, má žítek vekivečni, i vu sôdbo ne pride; nego je preišao z smrti vu žitek. Zaistino, zaistino velim vám: kâ pride vöra i zdaj je, gda ti mrtvi čüli bodo glás Siná Božega; i kí ga čüli bodo, živeli bodo. Ár, liki Oča má žítek vu sebi, tak je dáo i Síni, naj má žítek vu sebi. I dáo njemi je oblást i sôdbo činiti záto, kâ je Sin človeči. Ne čüdite se nad têm. Ár pride vöra, vu šteroj vsi, ki so vu grobáj, čüli bodo glás njegov. I vö bodo šli, ki so dobra činili, na žitka gori stánenjé, ki so pa hüda činili, na sôdbe gori stánenjé. Ne morem jas činiti od sébe nikaj. Kak čüjem, tak sôdim, i sôdba moja je pravična záto, kâ ne íščem mojo volo, nego volo Očé, kí me je poslao. Či jas svedočim od méne, svedôstvo moje je nej ístinsko. Drügi je, kí svedoči od méne; i znám, kâ je istinsko njegovo svedôstvo, štero svedoči od méne. Ví ste poslali k Ivani, i on je svedočo od ístine. Jas pa ne jemlém od človeka svedôstvo; nego tá právim, naj se vi zveličate. On je bio goréči i svetéči posvêt, ví ste se pa šteli li do vöre veseliti vu svetlosti njegovoj. Jas pa mám svedôstvo vékše od Ivana. Ár dela, štera mi je dáo Oča, naj je dokončam, dela, štera jas činím, svedočijo od méne, kâ me je Oča poslao. I, kí me je poslao, Oča, on je svedočo od méne. Niti glás njegov ste nej čüli nigdár, niti obráz njegov ste nej vidili. I rêč njegovo nemate obstojéčo vu sebi. Ár, šteroga je odposlao, tomi vi ne verjete. Zbrojávajte pisma, ár vi tak štimate, ka vu njih žitek vekivečni máte; i ona so, štera svedočijo od méne. I vi dönok neščete pridti k méni, naj žítek máte. Díko od lüdi ne jemlèm. Ali spoznao sem vás, kâ lübeznosti Bože nemate v sebi. Jas sem prišao vu imèni Očé mojega, i ne vzemete me gori. Či drügi príde vu svojem iméni, onoga gori vzemete. Kakda morete ví vervati, geto díko eden drügoga jemléte; i díko, štera je od samoga Bogá, ne íščete? Ne štímajte, kâ bi jas tôžo vás pri Oči. Je, kí vás tôži, Môšeš, vu kom se ví vüpate. Ár, da bi vervali Môšeši, vervali bi i meni, ár je od méne písao. Či pa njegovomi písmi ne verjete, kakda bi mojim rečam vervali? Po eti je odíšao Jezuš prêk môrja Galileánskoga, štero se zové Tiberiášovo. I nasledüvalo ga je lüdstva vnogo záto, kâ so vidili njegova znamênja, štera je včíno nad timi nemočnimi. Gori je pa šô na brêg Jezuš, i tam je doli seo z vučeníkmi svojimi. Bio je pa blüzi Vüzen svétek Židovski. Prizdignovši záto Jezuš očí, i vidôči, kâ dosta lüdstva ide k njemi, velí Filippi: odkud küpimo krüh, naj eti jêjo? (Tô je pa pravo sküšávajôči njega, ár je on znáo, ka njemi je činiti). Odgôvoro je njemi Filip: za dvê stô sodôv krüha ne bode njim zadosta, či glih ji vsáki malo kâ vzeme. Velí eden vučeníkov njegovi, Andráš brat Šimon Petra: Je eti eden pojbíč, kí má pét lêbov krüha gečménoga i dvê ribici; ali ka so eta med telike? Erčé pa Jezuš: včinte lüdstvo doli posêsti. Bilô je pa trate dosta na tistom mesti. Záto doli so seli možjé zračunani okôli pét jezér. Jezuš je pa vzéo ti pêt lebov krüha, i blagaslovivši dáo je je vučeníkom, vučenícke pa tim sedéčim. Prispodobno i z ti ríbic, keliko so šteli. Gda so se pa nasitili, velo je vučeníkom svojim: vküp poberte to drtinje, štero je gori ostanolo, naj kâ ne prêde. Vküp so pôbrali záto, i napunili so dvanájset košárov z drtinjom z ti pét gečméni krühov, štera so gori ostanola od oni, ki so jeli. Ti lüdjé záto, gda bi vidili tô znamênje, štero je včíno Jezuš, erčéjo: kâ je ete zaistino te prorok, kí má prídti na ete svêt. Jezuš záto spoznavši, ka ščéjo prídti, i njega zgrabiti, naj ga krála postávijo, odíšao je pálina brêg on sám. Gda bi pa večér grátao, doli so šli vučenícke njegovi na môrje. I notri idôči vu ládjo, prišli so prêk môrja vu Kapernaum. I kmica je že postánola, i nej je prišao k njim Jezuš. Môrje je pa, gda bi velíki vöter píhao, se je burkati záčalo. Gda bi záto plavali liki na pétdvajseti ali tréseti bežájov, vidili so Jezuša hodéčega na môrji i blüzi k ládji idôčega, i zbojali so se. On pa velí njim: jas sem, ne bojte se. Šteli so ga záto vzéti vu ládjo, i preci je ta ládja postánola pri zemli, v štero so šli. Te drügi dén pa lüdstvo stojéče prêk môrja, vidôče, kâ je drüga ládja tam nej bila, nego edna, v štero so notri šli vučenícke njegovi, i kâ je vküp nej šô z vučeníkmi svojimi Jezuš vu ládjo, nego vučenícke njegovi so samí odíšli. Prišle so pa drüge ládje z Tiberiáša blüzi k tomi mesti, gde so krüh jeli, šteroga je blagoslovo Gospôd. Gda bi záto vidilo lüdstvo, kâ je Jezuš nej tam, niti vučenícke njegovi, notri so šli i oni vu ládje, i prišli so v Kapernaum ískajôči Jezuša. I, gda so ga najšli prêk môrja, erkli so njemi: Rabbi, gda si esi prišao? Odgôvoro je njim Jezuš i erkao: zaistino, zaistino velim vám; íščete me nej záto, kâ ste vidili znamênja, nego kâ ste jeli z krühov i nasitili ste se. Delajte, nej za jêstvino, štera prêde; nego za jêstvino, štera ostáne na žítek vekivečni, štero vám dá Sin človeči. Ár tô je zapečato Oča, ki je Bôg. Erkli so záto njemi: ka nám je činiti, naj delamo dela Boža? Odgôvoro je Jezuš i erkao njim je: tô je delo Bože, naj verjete v onom, šteroga je on poslao. Erkli so njemi záto: ka za znamênje činíš tak tí, naj vídimo i verjemo tebi? ka delaš? Očeve naši so manne jeli vu püščávi, liki je písano: z nebés njim je dáo krüh jesti. Erkao njim je záto Jezuš: zaistino, zaistino velim vám; nej je vám dáo krüh z nebes Môšeš, nego Oča moj dáva vám krüh z nebés istinski. Ár je krüh Boži té, kí je z nebés prišao doli, i dáva žítek tomi svêti. Erkli so njemi záto: Gospodne, vsigdár nám dáj ete krüh. Erčé pa njim Jezuš: jas sem te krüh žítka. Kí k meni príde, ne bode lačen; i, kí vu meni verje, ne bode žéjao nigdár. Ár velim vám; kâ ste me i vidili, i dönok ste nej vervali. Vse, štero mi dá Oča, k meni príde; i, kí k meni príde, ne vržem ga vö. Kâ sem doli prišao z nébe, prišao sem nej záto, naj činim volo mojo, nego volo onoga, kí je mené poslao. Eta je pa vola onoga, kí me je poslao, Očé; naj vse, štere je meni dáo, obdržim i nikaj ne zgübim ž njega, nego je obüdim vu slêdnjem dnévi. Eta je pa ta vola tistoga, kí me je poslao, da vsáki, kí vidi Sina i verje vu njem, má žitek vekivečni, i jas ga obüdim na slêdnji dén. Mrmlrali so záto Židovje nad têm, kâ je erkao: jas sem te krüh, kí je sám z nebés doli prišao. I pravili so: jeli je nej ete Jezuš Jožefov sin? Jeli njemi neznamo očo i mater? Kakda záto velí ete: kâ sem z nebés doli prišao? Odgôvoro je záto Jezuš i erkao njim je: ne mrmrajte med sebom. Nišče nem e k meni pridti, nego či ga bode Oča, kí je mené poslao, vlêkao; i jas ga obüdim na slêdnji dén. Písano je vu prorokaj: i bodo vsi vučeni od Bogá. Vsáki záto, kí je od Očé, čüo i včio se je k meni ide. Nej ka bi Očo što vido; nego, kí je od Bogá, té je vido Očo. Zaistino, zaistino velim vám: kí vu meni verje, má žítek vekivečni. Jas sem te žitka krüh. Očeve vaši so jeli manno vu püščávi i mrli so. Ete je te krüh, kí je z nébe doli prišao; da, kí bode ž njega jo, ne merjé. Jas sem te živ krüh, kí sem z nébe doli prišao. Či bode što jo z etoga krüha, živo bode na veke. I te krüh pa, šteroga jas dám, je moje têlo, štero jas dám za etoga svêta žítek. Borili so se záto med sebov Židovje govoréči: kakda more ete nám dati svoje têlo jesti? Erčé njim záto Jezuš: zaistino, zaistino velim vám: či ne bodte jeli têlo Siná človečega, i píli njegovo krv; ne bodte meli žítka vu sebi. Kí jej têlo moje i pijé mojo krv, má žítek vekivečni, i jas ga obüdim na slêdnji dén. Ár je têlo moje zaistino jêstvina, i krv moja je zaistino pítvina. Kí jej moje têlo i pijé mojo krv, vu meni ostáne, i jas vu njem. Liki je mené poslao te živôči Oča, i jas živém po Oči; tak i, kí jej mené, i on bode živo po meni. Ete je te krüh, kí je z nébe doli prišao; nej, liki so jeli očeve vaši manno, i mrli so. Kí jej ete krüh, žívo bode na veke. Eta je erkao vu správišči vučéči vu Kapernaumi. Vnôgi záto z vučeníkov njegovi, gda bi čüli eta, erkli so: trda je eta rêč; što jo more poslüšati? Znajôči pa Jezuš vu sebi, kâ so mrmrali od toga vučenícke njegovi, erčé njim: tô vás páči? Ka pa, či bodete vidili Siná človečega gori idôčega, gde je prvle bio? Düh je, kí oživi, telo ne valá nikaj; te reči, štere jas vám gúčim, so düh i žítek. Ali jeso z vás níki, kí ne verjejo. Ár je znao od začétka Jezuš, kí bodo, kí ne bodo vervalí, i, što je, kí ga odá. I velo je: záto sem erkao vám, kâ nišče ne more pridti k meni, nego, či njemi je dáno od Očé mojega. Od eti mao so vnôgi vučeníkov njegovi ta nazaj odíšli, i nej so več ž njim hodili. Erkao je záto Jezuš tim dvanájsetim: i ví ščéte odídti? Odgôvoro je pa njemi Šimon Peter: Gospodne, k komi bomo šli? Reči žitka vekivečnoga máš. I mí smo vervali i spoznali, kâ si tí Kristuš, Sin živoga Bogá. Odgôvoro je njim Jezuš: nej sem jas vás dvanájset odébrao, i eden z vás je vrág? Pravo je pa Júdáša Šimonovoga siná, po iméni Iškarioteša. Ár je té bio, kí ga je mislo odati, eden bodôči z ti dvanájset. I hodo je Jezuš po etom vu Galilei, ár je nej šteo vu Judei hoditi záto, kâ so ga iskali Židovje bujti. Bio je pa blüzi svétek Židovski, Hütistánek. Erkli so záto njemi bratje njegovi: odídi od etec i idi vu Judeo, naj i vučenicke tvoji vidijo dela tvoja, štera činíš. Ár nišče ne činí kâ vu skrivnosti, kí íšče vu očivesnosti bidti. Či eta činíš, vö se vjavi svêti. Ár so ni bratje njegovi nej vervali vu njem. Velí záto njim Jezuš: vrêmen moje je ešče nej tü; vaše vrêmen je pa vsigdár gotovo. Ne more svêt odürjávati vás; mené pa odürjàva záto, kâ jas svedôčim od njega, kâ so njegova dela hüda. Ví idte gori na té svétek, jas ešče nejdem gori na té svétek záto, kâ se je vrêmen moje ešče nej spunilo. Eta pa njim erkôči ostano je vu Galilei. Gda so pa gori šli bratje njegovi, teda je i on gori šô na svétek nej očivesno, nego, liki skrivomá. Židovje so ga záto iskali vu svétki, i pravili so: gde je ov? I dosta mrmranja je bilô od njega med lüdstvom. Níki istina so pravili, kâ je dober, drügi so pa pravili, nej je; nego zapeláva lüdstvo. Dönok nišče je nej očivesno gúčao od njega, za volo stráha židovov. Gda bi pa že polovice svétka minôlo, gori je šô Jezuš vu Cérkev, i včio je. I čüdivali so se Židovje govoréči: kakda zná ete písma, geto se je nej včio? Odgôvoro je njim Jezuš i erkao: návuk moj nej je moj, nego onoga, kí je mené poslao. Či što ščé volo onoga činiti, spozna z návuka, jeli je od Bogá, ali pa jas sam od sébe gučim. Kí od sébe gučí, svojo lastivno díko íšče; kí pa íšče díko tistoga, kí ga je poslao, té je istinski, i nepravičnosti vu njem nega. Nej je Môšeš dáo vám právdo, i nišče ne činí z vás právdo? Ka me íščete bujti? Odgôvorilo je pa to lüdstvo i erčé: vragá máš, što te íšče bujti? Odgôvoro je Jezuš i erkao je njim: edno delo sem včíno, i vsi se čüdüjete. Záto vám je dáo Môšeš obrezávanje, (nej, ka bi z Môšeša bilô, nego z Očákov;) i vu Sobotti dönok obrezávate človeka. Či obrézávanje vzeme človek vu Sobotti tak, da ne prelomi právdo Môšešovo, zakaj se čemeríte na méne, kâ sem cêloga človeka zdravoga včíno vu Sobotti? Ne sodte pôleg vidênja, nego pravično sôdbo sôdte. Pravili so záto níki z Jerušálemcov: nej je ete, šteroga so ískali bujti? I ovo očivesno gučí, i nikaj njemi ne právijo. Jeli so istinsko spoznali poglávnícke, kâ je ete zaistino te Kristuš? Ali etoga známo, odkud je; Kristuša pa, gda príde, nišče ne bode znao, odkud je. Kríčao je záto vu cérkvi Jezuš vučéči i govoréči: i mené znáte, i znáte odkud sem, i od méne sem nej prišao; ali istinski je, kí me je poslao, koga ví neznate. Jas ga pa znám záto, kâ sem od njega, i on me je poslao. Iskali so ga pa zgrabiti, i nišče je nej vrgao na njega roké záto, kâ je nej prišla ešče vöra njegova. Z lüdstva pa vnôgi so vervali vu njem i pravili: kâ Kristuš, gda príde, jeli več znamênja, od eti bode činio, štera je ete včíno? Čüli so pa Farizeuške to lüdstvo, mrmrajôče od njega eta, i poslali so Farizeuške i vládnicke popovski sluge, naj ga zgrábijo. Erkao njim je záto Jezuš: ešče malo vrêmena sem z vami, i potom odhájam k onomi, kí me je poslao. Iskali me bodte, i ne najdete me; i, gde sem jas, ví ne morete tá idti. Erkli so záto Židovje med sebom: kama bode ete šô, ka ga mí ne nájdemo? Jeli bode k oním šô, kí so med Grkmi rastepeni, i Grke bode včío? Ka je tô za reči, štero právi: ískali me bodete, i ne nájdete me? I: gde sem jas, ví ne morete tá idti? V slêdnjem dnévi pa toga velikoga svétka stáo je Jezuš i kríčao je govoréči: či što žéja, naj hodi k meni i pijé. Kí vu meni verje, liki písmo právi: potocke z črvá njegovoga bodo tekli žive vodé. (Tô je pa erkao od Dühá, šteroga so meli vzéti vervajôči vu njem. Ár je ešče nej bilo Dühá svétoga, da je Jezuš ešče nej bio odíčeni). Vnôgi záto z lüdstva, slišavši tô rêč, so pravili: ete je zaistino te prorok. Drügi so pravili: ete je te Kristuš; drügi so pa pravili: jeli z Galilee príde Kristuš? Jeli ne právi písmo, kâ z semena Dávidovoga i z Betlehem mesta, gde je Dávid bio, príde Kristuš? Razkálanje je záto med lüdstvom postanolo od njega. Níki ž njih so ga pa šteli zgrabiti, ali nišče je nej vrgao va njega roké. Prišli so záto ti slugi k vládnikom popovskím i Farizeušom, i erčéjo njim oni: zakaj ste ga nej pripelali? Odgôvorili so pa tí slugi: nigdár je nej tak človek gúčao, liki té človek. Odgôvorili so záto njim Farizeuške: jeli ste i ví zapelani? Jeli je što z vládnikov popovski vervao vu njem, ali z Farizeušov? Nego lüdstvo eto, štero nezna právde, prekléto. Velí njim Nikodemuš, kí je v noči prišao k njemi, eden bodôči ž njíh: Jeli právda naša sôdi človeka, či prvle ne čüje od njega i spozna, ka činí? Odgôvorili so i erkli so njemi: jeli si i tí z Galilee? Zbrojávaj i vidi, kâ je prorok vu Galilee nej postano. I šô je vsáki vu hižo svojo. Jezuš je pa šô na brêg olivecki. Vgojdno je pa prišao vu cérkev, i vse lüdstvo je k njemi prišlo, i geto si je doli seo, včio je je. Pripelali so pa pisáčke i Farizeuške k njemi edno ženo vu práznosti zapopádjeno, i postavivši jo na srêdo. Erčéjo njemi: Vučitel, eta žena je zapopádjena očivesno praznüvajôča; Vu právdi je pa nám Môšeš zapovedao té tákše kamenüvati, tí záto ka veliš? Tô so pa pravili sküšávajôči njega, da bi ga meli tôžiti. Jezuš se pa doli nagnovši, písao je z prstom na zemlô. Gda bi ga pa neprestanoma pítali, prizdignovši se, erčé njim: kí je brezí grêha med vami, té naj prvi kamen na njô lüči. I pá se doli prignovši, písao je na zemli. Oni pa slíšavši i od düšnevêsti kárani, vö so šli eden za ednim, začnovši od stariši notri do slêdnji, i niháni je Jezuš sám, i ta žena na srêdi stojéča. Gori se pa opravivši Jezuš, i nikoga nej vidivši zvün te žené, erčé njê: žena, gde so oni tvoji tožci? Nišče te je nej osôdo? Ona pa erčé: nišče nej, Gospodne. Erkao je pa njê Jezuš: ni jas te ne osôdim; idi, i več ne grêši. Záto njim je pá velo Jezuš govoréči: Jas sem svetlost svêta; kí mené nasledüje, ne bode hodo vu kmici, nego bode meo svetlost žítka. Erkli so njemi záto Farizeuške: tí sám od sébe svedôčiš, svedôstvo tvoje je nej istinsko. Odgôvoro je Jezuš i erkao njim je: i či jas svedočim sám od méne, istinsko je svedôstvo moje záto, kâ znám odkud sem prišao, i kama odhájam. Ví pa neznate, odkud idem, i kama odhájam. Ví pôleg têla sôdite, jas nikoga ne sôdim. Či pa i sôdim jas, sôdba moja je istinska záto, kâ sem nej sám, nego jas, i, kí me je poslao, Oča. I vu vašoj právdi je písano: ka je dvá človeka svedôstvo istinsko. Jas sem, kí svedôčim sám od sébe, i svedôči od méne, kí me je poslao, Oča. Pravili so njemi záto: gde je tvoj Oča? Odgôvoro je Jezuš: niti mené neznate, niti Očo mojega. Dabi mené znali, i Očo mojega bi znali. Ete rečí je gúčao Jezuš pri ladici, vučéči vu cérkvi. I nišče ga je nej prijao, kâ je ešče nej prišla vôra njegova. Erkao njim je záto páli Jezuš: jas odhájam, i ískali me bodete, i vu grêhi vaši merjéte. Kama pa jas odhájam, ví tá ne morete idti. Pravili so záto Židovje: jeli se búje, kâ právi: kama jas odhájam, ví tá ne morete idti? I erkao njim je: ví ste z ti spôdnji, jas sem z ti zgoránji. Ví ste z etoga svêta, jas sem nej z etoga svêta. Velim vám záto, ká vu vaši grêhi merjéte. Ár, či ne bodete vervali, kâ sem jas, merjéte vu grêhi vaši. Pravili so záto njemi: što si tí? i erkao njim je Jezuš začétek, od šteroga vám i gučim. Vnôga mám od vás gúčati i sôditi; ali, kí me je poslao, istinski je; i jas, ka sem čüo od njega, tá právim na svêti. I nej so spoznali, kâ njim je od Očé pravo. Erkao je njim záto Jezuš: gda zvísite Siná človečega, teda spoznate, kâ sem jas, i od méne nikaj ne činim; nego, liki me je včio Oča moj, tista gučim. I, kí me je poslao, z menom je. Nej me je niháo samoga Oča záto, kâ jas njemi ta vugodna činim vsigdár. Eta gda bi on gúčao, vnôgi so vervali vu njem. Pravo je záto Jezuš k onim Židovom, kí so vu njem vervali: či ví ostánete vu mojoj rêči, zaistino ste moji vučenícke. I spoznate istino, i ta istina oslobodí vás. Odgôvorili so njemi: Ábrahámovo semen smo i nikomi smo nej slüžili nigdár, kakda tak práviš, tí, kâ oslobodjeni bodete. Odgôvoro je njim Jezuš: zaistino, zaistino velim vám; kâ vsáki, kí čini grêh, sluga je grêha. Sluga pa ne ostáne vu hiži na veke, sin pa ostáne na veke. Či vás záto sin oslobodi, zaistino oslobodjeni bodete. Znám, kâ ste Ábrahámovo semen; ali íščete mené bujti, kâ se rêč moja ne prime vu vami. Jas, ka sem vido od Očé mojega, tô gučim, i tak vi, ka ste vidili od očé vašega, činíte. Odgôvorili so, ino so erkli: oča naš je Ábrahám. Velí njim Jezuš: da bi Ábrahámovi sinovje bili, dela Ábrahámova bi činíli. Zdaj pa íščete mené bujti, tákšega človeka, kí je vám istino gúčao, štero je od Bogá čüo. Tô je Ábrahám nej činio. Ví činíte dela očé vašega. Erkli so njemi záto: mi smo nej z práznosti porodjeni; ednoga Očo mámo, Bogá. Erčé njim záto Jezuš: da bi Bôg vaš Oča bio, lübili bi me, ár sem jas od Bogá zíšao i idem. Ár niti sem sám od sêbe nej prišao, nego on me je poslao. Zakaj guča mojga ne poznate, kâ rêči moje ne morete poslüšati? Ví ste z očé vragá, i poželênja očé vašega ščéte činiti. On je lüdomorec bio od začétka, i vu istini je nej ostano záto, kâ nega istine vu njem. Gda guči láž, z lastivni svoji misel guči, ár je lažec i oča laže. Jas pa, kâ istino gučim, ne verjete mi. Što me more z vás kárati za volo grêha? Či pa istino velim: zakaj mi ne verjete. Kí je Boži, rečí Bože poslüša; za toga volo ví ne poslüšate, kâ ste nej Boži. Odgôvorili so záto Židovje, ino so njemi erkli: jeli ne vélímo mí dobro, kâ si tí Šamaritánuš i vragá máš? Odgôvoro je Jezuš: jas vragá nemam; nego poštüjem Očo mojega, i ví ne poštüjete mené, Jas pa ne íščem díko mojo; je, ki jo íšče i sôdi. Zaistino, zaistino velim vám: či bode što rêč mojo zdržávao, smrti nebode vido na veke. Erkli so záto njemi Židovje: zdaj smo spoznali, kâ vrága máš. Ábrahám je mr’u i prorocke, i tí práviš: či bode što mojo rêč zdržávao, ne košta smrti na veke. Jeli si tí vékši od očé našega Ábraháma, kí je mr’ô? i prorocke so mrli? Koga ti sebé činíš? Odgôvoro je Jezuš: či jas díčim sám sébe, díka moja je nikaj. Je Oča moj, kí mené díči, šteroga ví právite, kâ je vaš Bôg. I nej ste ga poznali, jas ga pa znám. I, či erčém, kâ ga neznam, bodem prispodoben k vám lažec. Ali znám ga i rêč njegovo zdržávam. Ábrahám oča vaš se je veselio, da bi vido dén moj; i vido ga je, i radüvao se je. Erkli so njemi záto Židovje: pétdesét lêt ešče nemaš, i Ábraháma si vido? Erkao njim je Jezuš: zaistino, zaistino velim vám; prvle, liki je Ábrahám bio, jas sem. Popadnoli so záto kaménje, kâ bi na njega lüčali. Jezuš se je pa skrio, i vö je šô z cérkvi prêk idôči po srêdi njíh, i tak je mekno. I mímo idôči vido je ednoga človeka slêpoga od svojega rojstva. I pítali so ga vučenícke njegovi govoréči: Rabbi, što je pregrêšo, té, ali roditelje njegoví, kâ je slêpi porodjení? Odgôvoro je Jezuš: ni ete je nej pregrêšo, niti roditelje njegovi; nego naj se nazvêstijo dela Boža vu njem. Meni je potrêbno delati onoga dela, šteri me je poslao, dokeč je dén; príde nôč, gda nišče ne bode mogao delati. Dokeč sem na svêti, svetlost sem svêta. Eta govoréči plüno je na zemlo, napravo je blato z sline, i namazao je z têm blatom očí toga slêpoga. I erkao njemi je: idi, muj se vu jezeri Šiloám (štero razklajeno včini, poslani). Odíšao je záto i mujo se je, i prišao je gledéči. Sôsidje záto, i kí so ga prvle vidili, kâ je slêpi bio, pravili so: nej je ete, kí je sedo i proso? Drügi so pravili: kâ je té; drügi pa: kâ je prispodoben k onomi. On je pa velo: jas sem. Pravili so njemi záto: kakda so ti odprte očí? Odgôvoro je on i erkao je: te človek, kí se velí Jezuš, je blato napravo i namazo mi je očí, i erkao mi je: idi vu jezero Šiloám i muj se. Idôči pa, gda bi se mujo, pregledno sem. Erkli so záto njemi: gde je on? Velí: neznam. Pelajo pa k Farizeušom toga, kí je pred têmtoga slêpi bio. Bíla je pa Sobotta, gda je blato napravo Jezuš, i ôdpro njemi je očí. Záto pá so ga pítali i Farizeuške, kakda je pregledno. On pa njim erčé: blato je položo na očí moje, i mujo sem se, i tak glédam. Pravili so záto z Farizeušov níki: té človek je nej od Bogá, kâ Sobotto ne zdržáva. Drügi so pa pravili: kakda more grêšni človek tá znamênja číniti? I razščêsanje je bilô med njimi. Velíjo tomi slêpomi pá: tí ka práviš od njega, kâ ti je ôdpro očí? On pa je erkao: kâ je prorok. Nej so záto vervali Židovje od njega, kâ bi slêpi bio i ka bi pregledno tečás, dokeč so nej prízvali roditele toga, kí je pregledno. I pítali so njéh govoréči: ete je sin vaš, šteroga ví velíte, kâ je slêpi porodjeni; kakda tak zdaj vídi? Odgôvorili so njim roditelje njegovi i erkli so: známo, kâ je ete naš sin, i kâ je slêpi porodjeni; Kakda pa zdaj vídi, neznamo, ali što njemi je ôdpro očí, mi neznamo. Sám má vrst, njega pítajte, on bode sám gúčao od sébe. Eta so erkli roditelje njegovi záto, kâ so se bojali Židovov. Ár so se vküp djáli Židovje, kâ, či ga što vadlüvao bode za Kristuša, vö ga vržejo z správišča. Za toga volo so rodítelje njegovi erkli: kâ vrst má, njega pítajte. Zváli so záto drügôč toga človeka, kí je bio slêpi, i erkli so njemi: dáj díko Bôgi. Mí známo, kâ je té človek grêšnik. Odgôvoro je záto on i erkao je: či je grêšnik; jas tô neznam; edno znám, ká sem slêpi bio, zdaj pa vídim. Erkli so pa njemi pá: ka ti je včíno? Kakda je ôdpro tvoje očí? Odgôvoro njim je: že sem vám povedao i nej ste čüli? Jeli i ví ščéte njegovi vučenícke bidti? Zopsüvali so ga záto i erkli so: tí si vučeník njegov, mí smo pa Môšešovi vučenícke. Mi známo, kâ je Môšeši Bôg gúčao; toga pa ne znamo, odkud je. Odgôvoro je te človek, i erkao njim je: eto je čüdno delo, kâ ví ne znate, odkud je, i on mi je ôdpro očí. Známo pa, kâ grêšnike Bôg ne poslüjhne; nego, či to Bogá slüži i volo njegovo čini, toga poslühne. Vekvekôma je nej bilô čüti, kâ bi što ôdpro oči národjenoga slêpoga. Da ne bi bio ete od Bogá, ne bi mogao číniti nikaj. Odgôvorili so, i erkli so njemi: vu grêhi si se tí cêli porôdo, i tí včíš nás. I vö so ga vrgli. Čüo je pa Jezuš, kâ so ga vö vrgli; i, gda bi ga najšao, erčé njemi: tí, verješ vu Síni Božem? Odgôvoro je on i erkao je: što je, Gospodne, naj verjem vu njem? Erčé njemi pa Jezuš: i vídiš ga, i, kí guči z tebom, on je. On je pa velo: verjem, Gospodne. I molo ga je. I erčé Jezuš: na sôdbo sem jas na ete svêt prišao, naj ti nevidôči vídijo, i ti vidôči slêpi bodo. I čüli so níki z Farizeušov eta, kí so ž njim bili, i erkli so njemi: jeli smo i mí slêpi? Erčé njim Jezuš: da bi slêpi bilí, nebi meli grêha; zdaj pa velíte, kâ vídimo; záto grêh vaš ostáne. Zaistino, zaistino velim vám: kí nejde notri po dveraj vu ovčárnico ovéc, nego gori ide od drügec, on je tát i razbojnik. Kí pa notri ide po dveraj, pastér je ovéc. Tomi vratár odpré, i ovcé glás njegov čüjo. I lastivne ovcé zové po iméni, i vö je pela. I, gda svoje lastivne ovcé vö žené, pred njimi ide, i ovcé ga nasledüjo, kâ poznajo glás njegov. Drügoga pa ne nasledüjo, nego bežíjo od njega záto, kâ neznajo tühéncov glása. Eto príliko je njim erkao Jezuš: oni so pa nej spoznali, ka bi tô bilô, ka njim je gúčao. Záto njim pá velí: zaistino, zaistino velim vám; kâ sem jas dveri ovéc. Vsi, kí so pred menom prišli, tatjé so i razbojnicke; ali nej so je poslüšale ovcé. Jas sem te dveri; po meni či što bode notri šô, zdrži se; i notri bode šô, i vö bode šô, i dobro paššo nájde. Tát ne pride, nego naj vkrádne i zakole i pogübí; jas sem prišao, naj žítek májo i obilno májo. Jas sem ov dober pastér; te dober pastér düšo svojo položi za ovcé. Nájemnik pa, i kí je nej pastér, koga so nej lastivne ovcé, vídi vuká idôčega, i nihá tá ovcé i beží vuk pa trga i razgánja ovcé. Te nájemnik pa beží, kâ je nájemnik, i nema skrbí na ovcé. Jas sem te dober pastér, i poznam te moje, i poznam se od tí moji. Liki pozna mené Oča, i jas poznam Očo, i düšo mojo položim za ovcé. I drüge ovcé mám, štere so nej z ete ovčárnice; i one mi je potrêbno esi pripelati, i glás moj bodo poslüšale; i bode edna črêda i eden pastér. Za toga volo me lübi Oča, kâ jas položim düšo mojo, naj jo pá gori vzemem. Nišče je ne vzeme od méne; nego jas jo položim sám od sébe. Oblást jo mám doli položiti, i oblást jo mám pá gori vzéti. Eto zapoved sem vzéo od Očé mojega. Razčesnenjé je záto pá včinjeno med Židovmi za volo eti rêči. Pravili so pa vnôgi ž njih: vragá má i blázni, ka ga poslüšate? Drügi právijo: ete rečí so nej vragometnoga. Jeli vrág more slêpi očí odprêti? Bilí so pa cérkvi posvečenjá svétki vu Jerušálemi, i bilá je zíma. I hodo je Jezuš vu cérkvi po trnáci Šalamonovom. Okôli so ga vzéli záto Židovje i pravili so njemi: kak dugo držíš vu dvojnosti düšo našo? Či si tí Kristuš, povej nám očivesno? Odgôvoro je njim Jezuš: povedao sem vám, i ne verjete. Ta dela, štera jas činim vu iméni Očé mojega, tá svedočijo od méne. Ali ví ne verjete záto, kâ ste nej z ovéc moji, liki sem vám erkao. Ovcé moje moj glás poslüšajo; i jas poznam njé, i one me nasledüjo. I jas njim dám ízitek vekivečni, i ne skvarijo se na veke, i nišče je ne vtrgne z roké moje. Oča moj, ki je je meni dáo, vékši je od vsê, i nišče ji ne more vtrgnoti z roké Očé mojega. Jas i Oča sva edno. Zgrabili so záto pá kaménje Židovje, da bi ga kamenüvali. Odgôvoro njim je Jezuš: vnôga lêpa dela sem vám pokázao od Očé mojega, za štero z têh dêl me kamenüjete? Odgôvorili so njemi Židovje govorêči: za dobroga dela volo te ne kamenüjemo, nego za volo preklinjanja i, kâ tí človek bodôči, sám sebé Bogá činíš. Odgôvoro njim je Jezuš: nej je písano vu vašoj právdi, jas sem erkao, Bogovje ste. Či je one pravo Bogé, kim je rêč Boza včinjena; ne more se razvézati písmo; Zakaj tak od tistoga, koga je Oča posvéto i poslao na ete svêt, ví velíte: kâ preklinjaš, kâ sem pravo, Sin Boži sem? Či ne činim dela Očé mojega, ne verte mi. Či pá činim, i dönok mi ne verjete, tim delam verte; naj znáte i verjete, kâ je Oča vu meni i jas vu njem. Iskali so ga záto pá zgrabiti; i vö njim je odíšao z rôk njihovi. I odíšao je pá prêk Jordána vu mesto, gde je bio Ivan oprvič krstšávajôči, i tam je ostano. I vnôgi so šli k njemi i pravili so: kâ je Ivan istina nikakšega znamênja nej včíno; vsa pa, kâ je pravo Ivan od etoga, istinska so bilá. I vervali so vnôgi tam vu njem. Bio je pa eden beteznik Lázár z Betánie, z mesta Márie i Márte njé sestré. (Bíla je pa tô tá Mária, štera je namázala Gospodna z mazalom i brísala je nogé njegove z vlasmí svojimi, štere brat Lázár je betežen bio). Poslale so záto te sestre k njemi govoréče: Gospodne, ovo, šteroga lübiš, je jáko nemočen. Slíšavši pa Jezuš erčé: eta nemočnost je nej k smrti, nego na Božo díko, naj se díči Sin Boži po njem. Lübo je pa Jezuš Márto, i sestro njé, i Lázara. Gda bi pa čüo, kâ je nemočen, teda istina je ešče ostano, vu šterom mesti je bio, dvá dní. Po tom erčé vučeníkom: hodmo pá vu Judeo. Velíjo njemi vučenícke: Rabbi, zdaj so te ískali kamenüvati Židovje, i pá ideš tá? Odgôvoro je Jezuš: jeli je nej dvanájseta vöra toga dnéva? Či što hodi vu dnévi; ne potekne se: ár svetlost etoga svêta vídi. Či pa što hodi v noči; potekne se: ár svetlosti nega vu njem. Eta erčé i potom njim velí: Lázár naš priátel, je záspao; ali ídem, naj ga obüdim. Erkli so njemi záto vučenícke: Gospodne, či je záspao, ozdrávi. Erkao je pa tô Jezuš od smrti njegove: oni so pa štímali, kâ od spanjá sna právi. Teda záto njim erčé Jezuš očivesno: Lázár je mr’ô. I veselim se za vás volo; naj verjete, kâ sem nej bio tam. Ali hodmo k njemi. Erkao je záto Tomáš, kí se zové dvojnik, k vučeníkom: hodmo i mí, naj ž njim merjémo. Gda bi záto Jezuš prišao; najšao je; kâ je že štiri dní bio vu grobi. (Bíla je pa Betánia blüzi k Jerušálemi, liki na petnájset bežájov). I vnôgi z Židovov so prišli k njima k Márti i Márii: da bi je trôštali nad njidvi bratom. Záto Márta, kak je začüla, kâ Jezuš ide, pred njega je bêžala: Mária je pa vu hiži sédêla. Erkla je záto Márta k Jezuši: Gospodne, da bi eti bio, brat moj ne bi mrô. Ali i zdaj znám: kâ, kakoli boš proso Bogá, dá ti Bôg. Velí njej Jezuš: gori stáne brat tvoj. Velí njemi Márta: znám, kâ gori stáne vu gori stanenjej na slejdnji dén. Erčé njej Jezuš: jas sem gori stanenjé i žitek; ki verje vu meni, i či merjé, živo bode. I vsáki, ki živé i verje vu meni, ne merjé na veke. Verješ tô? Velí njemi: kakpa Gospodne. Jas sem vervala, kaj sí tí Kristuš ov Sin Boži, na svêt pridôči. I, gda bí eta erkla, odíšla je i zvála je Mário sestro svojo skrívoma erkôča: Vučitel je tü i zové te. Ona pa, kak je čüla, taki je gori stánola i šla je k njemi. (Nej je pa ešče prišao Jezuš vu mesto: nego je bio na mesti, gde je pred njega pribêžala Márta). Záto Židovje bodôči ž njôv vu hiži i trôštajôči jo vidôči Mário, kâ je hitro gori stánola i vö šla, nasledüvali so jo govôreči: kâ ide k grobi; naj se tám jôče. Záto Mária, kak je tá prišla, gde je bio Jezuš, vidôča ga, spádnola je pred nogé njegave govoréča njemi: Gospodne, da bi eti bio, ne bi mr’ô moj brat. Jezuš záto, kak jo je vido plakajôčo i žnjôv pridôče Žídove plakajôče, zaškripno je vu dühi i zburkao se je. I erčé: gde ste ga položili? Velijo njemi: Gospodne, hodi i pogledni. Zaskúzo se je pa Jezuš. Pravili so záto Židovje: ovo, kakda ga je lübo! Níki pa ž njíh so erkli: nej je mogo ete, kí je ôdpro očí toga slêpoga, včiniti; da bi i ete nê mr’ô? Jezuš záto pá zaškripnovší vu sebi, šô je k grobi. Bíla je pa lüknja, i kamen je bio na njô djáni. Erčé Jezuš: vzemte te kamen. Velí njemi sestra toga mrtvoga, Márta: Gospodne, že diší; ár je že štrtoga dnéva. Velí njej Jezuš: nej sem ti pravo; kâ, čî boš vervala, vídila boš díko Božo? Kraj so vzéli záto te kamen: gde je bio te mrtvi položeni. Jezuš je pa gori zdigno očí i erkao je: Oča, hválo ti dám; kaj si me poslühno. Jas sem pa znao; ka me vsigdár poslüneš: ali za volo lüdstva okôli stojéčega velim; naj verjejo, kâ si me tí poslao. I eta govoréči, z velikím glásom je kríčao: Lázar, hodi vö. I vö je šô te mrtvi zvézane nogé i roké majôči z povijalom, i obráz njegov jc zbrisáčov obdáni bio. Velí njim Jezuš: odvéžte ga i püstite ga, najide. Vnôgi záto z Židovov pridôči k Marii i vídoči, štera je včino Jezuš, vervali so vu njem. Níki ž njih so pa šli k Farizeušom i povedali so njim: štera je včíno Jezuš. Vküp so spravili záto vládnícke popovski i Farizeuške te veliki tanáč i právili so: ka včinímo? Ár ete človek vnôga znamejnja činí. Či ga tak nihámo: vsi bodo vu njem vervali i prído Rimlánci i vzemejo nám i mesto i lüdstvo. Eden pa nikák ž njíh Kajafáš víšešnji pop bodôči v tistom leti erčé njim: ví nikaj neznate. Niti ne premíslite: kâ je nám bole; naj eden človek merjé za vse lüdstvo, i ves národ se ne pogübí. Tô je pa sám od sébe nej pravo: nego víšešnji pop bodôči v tistom leti proroküvao je, kâ bi Jezuš meo mrêti za ves národ. I nej za té národ samo: nego naj i siní Bože, kí so rastepeni, vküp správi vu edno črêdo. Od tistoga dnéva záto tanáčivali so si: naj ga bujejo. Jezuš je záto nej več očivesno hodo med Židovmi: nego je odíšao od tistec vu držélo blüzi k püščávi v mesto, štero se zové Efraim; i tam je prebívao z svojimi vučeníkmi. Bio je pa blüzi Vüzen Židovov: i šlo ji je vnogo gori v Jerušálem z one držéle na vüzen; da bi se očistili. Iskali so záto Jezuša i pravili so eden drügomi med sebom vu cérkvi stojéči: ka se vám vídi; kâ je nej prišao na svétek? Dáli so pa i vládnicke popovski i Farizeuške zapoved: kâ, či bi što znao, gde bi bio, povedao bi; da bi ga zgrabili. Prišao je záto Jezuš pred vüzmom z šestimí dnévi vu Betánio: gde je bio Lázar te mrtvi, šteroga je gori obüdo z mrtvi. Napravili so njemi záto tam večérjo: i Márta je slüžila; Lázar je pa eden bio z oni, kí so vküp doli seli. Vzéla je záto Mária eden fünt z právoga narduša dráge masti i mázala je nogé Jezušove i brísala je z vlasmi svojimi nogé njegove. Hiža je pa napunjena z dišom te mastí. Veli záto eden z vučenikov njegovi Júdaš Iškarioteš Šimonov sin on, ki ga je bodôči bio odati. Zakaj je tô mazalo nej odáno za tristô sódôv i dáno siromákom. Erkao je pa tô nej, ka bi skrb méo na siromáke: nego, kâ je tát bio i mošnjô je méo, i ona, štera so notri metali je on noso. Erkao je záto Jezuš: niháj jo; na dén pokopanja mojega je ona tô obdržála. Ár siromáke bodte vsigdár z sebom meli: mené pa ne bodete vsigdár meli. Spoznalo je záto dosta lüdstva z Židovov, kâ je tam bio: i prišli so nej za volo Jezuša samo; nego, da bi i Lázara vidili, šteroga je z mrtvi zbüdo. Tanáč so pa držali vládnicke popovski: kâ bi i Lázara bujli. Kâ so vnôgi Židovje za volo njega tá šli, i vervali so vu Jezuši. Te drügi dén je pa vnogo lüdstva prišlo na svétek slišavši: kâ je prišao Jezuš vu Jerušálem. Vzéli so pálmove vejke i vö so šli pred njega i kričali so: Hožanna, blagoslovleni, kí ide vu iméni Gaspodnovom, král Izraelski. Najšao je pa Jezuš oslíča i na njega si je seo, liki je písano: Ne boj se či Šionska; ovo, král tvoj ide sedéči na oselnice žrbéti. Eta so pa nej spoznali vučenícke njegovi oprvič: nego, gda je odíčeni bio Jezuš, teda so se spômenoli; kâ so eta bilá od njega pisana; i ka so njemi tá včínili. Svedočilo je záto to lüdstvo; štero je ž njim bilô; kâ je Lázara z groba zváo i z mrtvi ga je zbüdo. Za toga volo je i pred njega šlo lüdstvo; kâ je čülo; kâ je tô znamênje včíno. Farizeuške so záto erkli sami vu sebi: vidite, kâ nikaj ne valáte? Ovo ves svêt za njim ide. Bilí so pa níki Grki z oni, ki so gori šli; da bì Bogá molili vu svétki. Tej so záto šli k Filippi, ki je bio od Betšajde Galilee; i prosili so ga govoréči: Gospodne, ščémo Jezuša viditi. Ide Filip i povej Andráši, i páli Andráš i Filip erčéta Jezuši. Jezuš njim je pa odgôvoro govorêči: prišla je vöra, naj se odíči Sin človeči. Zaistino, zaistino velim vám: či zrno pšenično ne spádne vu zemlo, i zegnili, ono samo ostáne; či pa zegnili, vnogo sáda prinesé. Ki lübi düšo svojo, zgübi jo: i ki odürjáva düšo svojo na etom svêti, na žitek vekivečni jo zdrži. Či što meni slüži; mené naj nasledüje, i, gde som jas, tam bode moj sluga; i, či što mcni slüži, poštüvao ga bode Oča. Zdaj se je zburkala düša moja; i ka právim? Oča zdrži me od vöre ete. Ali za toga volo sem prišao vu tô vöro. Oča, odíči tvoje imé. Prišao je záto glás z nébe: i odičo sem i páli odíčim. To lüdstvo záto stojéče i slišavše erklo je: grmlajca se je zgodila. Drügi so pa pravili: angel njemi je gúčao. Odgôvoro je pa Jezuš i erkao: nej je té glas za mojo volo včinjeni; nego za vašo volo. Zdaj je sôdba etoga svêta: zdaj bode poglavník etoga svêta vö vrženi. I jas, či se zvisim od zemlé, vse bom za sebom vlêkao. (Tô je pa pravo znamenüvajôči z kákšov smrtjov njemi je mrêti). Odgôvorilo njemi je pa lüdstvo: mi smo čüli z právde, kâ Kristuš ostáne na veke; i kakda ti práviš, ka je potrêbno zvišenomi bidti Síni človečemi? Što je te Sin človeči? Erčé njemi záto Jezuš: ešče malo vrêmena je ta svetlost zvami; hodte, dokeč svetlost máte, naj vás kmica ne zapopádne. I, kí hodi vu kmici, nezna, kama ide. Dokéč svetlost máte; verte vu svetlosti: naj sinovje svetlosti bodete. Eta je gúčao Jezuš: i odidôči skrio se je od njih. Či gli je pa teliko znamênja včino pred njimi: dönok so nej vervali vu njem; Naj se spuni rêč Ežaiáš proroka, ki je erkao: Gospodne, što je vervao našemi predganji; i rama Gospodnova komi se je oznánila? Za toga volo so nej mogli vervati; ár pá veli Ežaiáš: Oslêpo je njih oči i obtrdo je njihovo srce: naj ne vidijo z očmi i ne razmijo z srcom i povrnéjo se i zvráčim je. Eta je erkao Ežaiáš: gda je vido diko njegovo i gúčao je od njega. Prispodobnim tálom i z vládnikov so vnôgi vervali vu njem: ali za volo Farizeušov so ga nej vadlüvali; da bi se z správišča vö nê vrgli. Ár so bole lübili diko lüdi: liki diko Božo. Jezuš je pa kríčao i erkao: kí vu meni verje, ne verje vu meni; nego vu onom, kí me je poslao. I, kí mené vidí, vidi onoga; kí je mené poslao. Jas sem za svetlost na svêt prišao: naj vsáki ki vu meni verje, vu kmici ne ostáne. I, či što ne bode poslüšao reči moje i ne bode vervao, jas ga ne sôdim. Ár sem nej prišao záto; naj svêt sôdim: nego, naj svêt zdržim. Kí mené zavrže i ne vzeme gori reči moje: má, kí ga sôdi. Ta rêč, štero sem gúčao, ona ga bode sôdila na slêdnji dén. Ár sem jas sám od sébe nej prišao: nego, kí je mené poslao, Oča, on mi je zapovid dáo; ka morem praviti, ka gúčati. I znám: kâ je zapovid njegova žítek vekivečni. Záto, ka jas gučim, liki je velo meni Oča, tak gučim. Pred vüzmenim svétkom pa znajôči Jezuš, kâ je prišla njegova vöra, naj prêk ide z etoga svêta k Oči, lübo je te svoje lastivne na svêti; i tak je je do konca lübo. I gda je večérja včinjena bíla (gda se je že vrág vrgao vu srcé Judáš Iškarioteša siná Šímonovoga, naj ga odá). Znajôči Jezuš, kâ njemi je vsa dáo Oča vu roké, i kâ je od Bogá zíšao i k Bôgi ide. Gori je stano od večérje; i doli dene gvant i vzeme brisačo, i opáše se ž njôv. Potom vlejé vodô vu mujváonico i záčao je mujvati nogé vučeníkov, i brisati z brisáčov, z šterov je bio opásani. Príde záto k Šímon Petri i velí njemi on: Gospodne, tí boš meni mujvao nogé? Odgôvoro je Jezuš i erkao njemi je: ka jas činim, tí zdaj neznaš; spoznaš pa potom. Veli njemi Peter: z nikakšim tálom ne boš mujvao nogé moje na veke. Odgôvoro njemi je Jezuš: či te ne bom mujvao; nemaš tála zmenom. Velí njemi Šimon Peter: Gospodne, nej li nogé moje samo; nego i roké i glavô. Velí njemi Jezuš: kí je mujti; nej njemi je potrêbno; nego, naj li nogé mujje; ár je čísti cêli. I ví ste čísti: ali nej vsi. Ár je znao, što ga odá: za toga volo je pravo; nej ste vsi čísti. Gda bi záto mujo nogé njihove: na sébe je vzéo gvant svoj. I doli sedéči pá njim velí: znáte, ka sem vám včíno? Ví zovéte mené, vučitel i Gospôd: i dobro velíte; ár sem jas. Či záto sem jas mujvao vaše nogé Gospôd i vučitel: i ví morete eden drügomi mujvati nogé. Ár példo sem vám dáo: naj, liki sem jas včíno vám, i ví činíte. Zaistino, zaistino velim vám: nej je sluga vékši od Gospôda svojega, niti te poslani je nej vékši od onoga, kí ga je poslao. Či eta znáte: blaženiste, či je činite. Ne právim od vsê vás: jas znám, štere sem odébrao, nego, naj se písmo spuni; kí jej z menom krüh, on je, kí je gori zdigno pôte svojo prôti meni. Zdaj pa velim vám: da prvle, liki bode, naj, gda bode, verjete, kâ sem jas. Zaistino, zaistino velim vám: kí gori vzeme tistoga, šteroga jas pošlem, mené vzeme; kí pa mené vzeme, vzeme onoga, kí je mené poslao. Eta gda bi Jezuš erkao, zburkao se je vu dühi, i svedôčo je, i erkao je: zaistino, zaistino velim vám; kâ me eden z vás odá. Glédali so záto eden na drügoga vučenícke, dvojéči, od koga bi pravo. Bio je pa ležéči eden ti vučeníkov njegovi vu Jezušovom kríli, šteroga je lübo Jezuš. Kívao je záto tomi Šimon Peter: ka bi spitávao, što bi bio, od koga právi. Notri spadnovši pa on na prsi Jezušove, erčé njemi: Gospodne, što je? Odgovorí Jezuš: on je, komi jas te namočeni faláčec dám. I namočivši faláčec, dáo ga je Judáš Iškarioteši Šimonovomi síni. I po faláčeci teda je notri šô v njega Šatan. Veli záto njemi Jezuš: ka činíš, hitro číni. Tô je pa nišče nej znao ti sedéči, k komi njemi je velo. Ár so níki štímali, da je mošnjô meo Júdáš, kâ njemi velí Jezuš: küpi, ka so nám potrêbna na svétek, ali, ka bi kâ siromákom dáo. Vzévši záto on te faláčiček, preci je vö šô. Bíla je pa nôč. Gda bi záto vö odišao, velí Jezuš: zdaj je odíčeni Sin človeči, i Bôg je odíčeni vu njem. Či je Bôg odíčeni vu njem, i Bôg ga bode díčo sám vu sebi, i preci ga bode díčo. Sinki, ešče sem edno malo z vami. Iskali me bodete; i, liki sem pravo Židovom, kâ kama jas odhájam, ví ne morete idti; i vám tak velim zdaj. Zapoved nôvo dám vám, naj eden drügoga lübite; liki sem vás jas lübo, tak i ví lübite eden drügoga. V tom spoznajo vsi, kâ ste moji vučenícke, či lübézen máte eden k drügomi. Velí njemi Šimon Peter: Gospodne, kama odhájaš? Odgôvoro je njemi Jezuš: kama odhájam, tá me ne moreš zdaj nasledüvati; potom boš me pa nasledüvao. Velí njemi Peter: Gospodne, zakaj te zdaj ne morem nasledüvati? Düšo mojo za tébe doli denem. Odgôvoro njemi je Jezuš: düšo tvojo za méne deneš doli? Zaistino, zaistino velim tebi: ne bode kokôt popêvao, dokeč me tríkrát ne zatajíš. Naj se ne zburka srcé vaše, verjete vu Bôgi, i vu meni verte. Vu hiži Očé mojega je dosta prebiválišč. Da tak ne bi bilô, povedao bi vám: idem správlat vám mesto. I, či bom šô i správim vám mesto, pá prídem i vzemem vas k sebi; naj, gde sem jas, i ví tam bodete. I, kama jas odhájam, znáte, i pôt znáte. Velí njemi Tomáš: Gospodne, ne znamo, kama odhájaš; i kakda bi mogli pôt znati? Velí njemi Jezuš: jas sem ta pôt, i istina, i žitek; nišče ne príde k Oči, nego po meni. Da bi poznali mené, i Očo mojega bi poznali; i od eti máo ga poznate, i vidili ste ga. Velí njemi Filip: Gospodne, pokáži nám Očo, i zadosta nám je. Velí njemi Jezuš: teliko vrêmena sem z vami, i nej si me poznao? Filip, kí mené vídi, vídi Očo; i kakda tí práviš, pokáži nám Očo? Ne verješ, kâ sem jas vu Oči i Oča je vu meni? Rečí štere jas vám gučim, sám od sébe ne gučim; nego Oča, kí vu meni prebíva, on činí tá dela. Verte mi, kâ sem jas vu Oči, i Oča je vu meni; či pa nej, za volo ti dêl verte mi. Zaistino, zaistino velim vám; kí vu meni verje, dela, štera činim, i on bode činio; i vèkša od eti bode činio záto, kâ jas k Oči mojemi idem. I, kakoli bodete prosili vu iméni mojem, tô včinim, naj se díči Oča vu Síni. Či bodete kâ prosili vuiméni mojem, jas včinim. Či me lübite, zavopedi moje zdržávajte. I jas bom proso Očo, i drügoga obeselitela dá vám, naj ostáne z vami na veke. Düh te istine, šteroga svêt ne more vzéti záto, kâ ga ne vídi, niti ga ne pozna. Ví ga pa poznate, ár pri vás ostáne, i vu vami bode. Ne nihám vás sirôte, prídem k vám. Ešče malo, i te svêt me več ne de vido; ví pa me vidili bodte záto, kâ jas živém, i ví bodte živeli. Vu onom dnévi spoznate ví, kâ sem jas vu Oči mojem i ví vu meni, i jas vu vami. Kí má zapôvedi moje i njé zdržáva, on je, kí lübi mené; i kí mené lübi, lübleni bode od Očé mojega, i jas ga bodem lübo, i vö se njemi vjávim. Erčé njemi Judáš (nej te Iškarioteš): Gospodne, kâ je, kâ se nám vö vjáviš, i nej svêti? Odgôvoro je Jezuš i erkao njemi je: či što mené lübi, Rêč mojo bode zdrzávao; i Oča moj de ga lübo, i k njemi prídemo i stanjé si pri njem naprávimo. Kí mené ne lübi, Rečí moje ne zdržáva; i ta Rêč, štero čüjete, nej je moja, nego onoga, kí je mené poslao, Očé. Eta sem vám pravo pri vás bodôči. Te obeselitel pa, Düh svéti, šteroga pošle Oča vu mojem iméni, on vás bode vsa včio, i na pamet bode vám prinášao vsa, štera sem vám pravo. Mér nihám vám, mér moj dám vám; nej, liki svêt dáva, jas vám dám, naj se ne zburka srce vaše, niti se ne bojí. Čüli ste, kâ sem jas vám erkao: odhájam i prídem k vám. Da bi me lübili radüvali bi se, kâ sem právo: idem k Oči, ár je Oča moj vékši od méne. I zdaj sem vám pravo: prvle, liki bode, naj, gda bode, verjete. Ne bom več dosta gúčo z vami. Ár je prišao etoga svêta poglavnik, i vu meni nema nikaj. Nego, naj spozna svêt, kâ lübim Očo, i, liki je zapovedao meni Oča, tak činim. Stante gori, hodmo odnut. Jas sem te istinski trs, i Oča moj je goríc delavec. Vsáko rozgo, štera vu meni ne prináša sáda, kraj jo vreže; i vsáko, štera sád prináša, očísti jo, naj več sáda prináša. Že ste ví čísti za volo rêči, štero sem vám gúčo. Ostante vu meni, i jas vu vami. Liki rozga ne more sáda nesti sáma od sébe; nego, či ostáne na trsi, tak ni ví, či vu meni ne ostánete. Jas sem trs, ví ste rozgé; kí ostáne vu meni, i jas vu njem, té dosta sáda prináša. Ár brezi méne nikaj ne morete činiti. Či što ne ostáne vu meni, vö se vrže, liki rozga, i posêhne, i vküp jo poberéjo i vu ogen jo vržejo i zgorí. Či ostánete vu meni i reči moje vu vami ostánejo, kakoli bodte šteli, proste, i bode vám. Vu etom se díči Oča moj, naj vnogo sáda prinášate, i bodete moji vučenícke. Liki je lübo mené Oča, i jas sem tak lübo vás. Ostante vu mojoj lübéznosti. Či zapovedi moje bodete zdržávali, ostánete vu mojoj lübéznosti, liki sem jas zapovedi mojega Očé zdržao, i ostánem vu njegovoj lübéznosti. Tá sem gúčo vám, naj radost moja vu vami ostáne, i radost vaša se spuni. Eta je moja zapoved, naj eden drügoga lübite, liki sem jas vás lübo. Vékše od ete lübéznosti nišče nema, liki, či što düšo svojo položi za priátele svoje. Ví ste priátelje moji, či činíte, ka vám jas zapovedávam. Več vás ne právim sluge záto, kâ sluga nezna, ka činí njegov Gospôd. Vás sem pa pravo priátele záto, kâ sem vsa štera sem čüo od Očé mojega, vám na znánje dáo. Nej ste me ví odébrali; nego jas sem vás odébrao, i postavo sem vás, naj idete i sád prinášate, i sád vaš ostáne; da, kakoli bodete prosili Očo vu iméni mojem dá vám. Tá vam zapovedávam, naj eden drügoga lübite. Či vás svét odürjáva, znáte, kâ je mené prvle, liki vás, odürjávao. Da bi z svêta bili, svêt bi, ka je njegovo lastivno, lübo; da ste pa nej z svêta, nego sem vás jas odébrao z svêta, za toga volo vás odürjáva svêt. Spômente se z te rêči, štero sem vam jas pravo: nej je sluga vékši od gospôda svojega. Či so mené preganjali, i vás bodo preganjali: či so rêč mojo zdržávali, i vašo bodo zdržávali. Ali eta vsa bodo vám činíli za volo iména mojega, kâ ne znajo onoga, kí je mené poslao. Da ne bi prišao i njim gúčao, grêha ne bi meli; zdaj pa zágovora nemajo od grêha svojega. Kí mené odürjáva i Očo mojega odürjáva. Či tá dela ne bi činio med njimi, štera je nišče drügi nej činio, grêha ne bi meli; zdaj pa i vidili so, i odürili so i mené i Očo mojega. Ali tô je záto, naj se spuni rêč písana vu právdi njihovoj, kâ so me zobstom odürjávali. Gda pa príde te Obeselitel, šteroga vám jas pošlem, od Očé (Düh te istine, kí od Očé zhája), on bode svedočo od méne. Ali i vi svedočili bodete, ár ste od začétka z menov. Eta sem vam gúčao, naj se ne spáčite. Z správišč vás vö zgonijo. Ali príde i vöra, da vsáki, kí vás buje, bode štímao, kâ Bôgi slüžbo včiní. I eta včiníjo vám záto, kâ so nej poznali Očo, niti mené. Ali eta sem vám gúčao, naj, gda príde vöra, se zpomenéte z eti, kâ sem vám jas erkao; eta sem pa vám od začétka nej povedao, ár sem z vami bio. Zdaj pa odhájam k onomi, kí me je poslao, i nišče me z vás ne píta: kama ideš? Nego, kâ sem vám eta gúčo, žalost je napunila srce vaše. Ali jas istino velim vám: dobro je vám, naj jas odídem. Ár, či ne odídem, te obeselitel ne príde k vám; či bom pa šô, pošlem ga k vám. I, gda on pride, kárao bode ete svêt od grêha, i od pravice, i od sôdbe. Od grêha záto, kâ so nej vervali vu meni. Od pravice pa, kâ k mojmi Oči idem, i več me ne bodete vidili. Od sôdbe pa, kâ je poglavník etoga svêta osodjeni. Ešče vám dosta mám praviti, ali zdaj ne morete nositi. Gda pa on príde Düh te istine, pelao de vás vu vso istino. Ár ne bode gúčo sám od sébe; nego, šterakoli bode čüo, gúčo bode, i tá pridôča vám nazvêsti. On bode me díčo, ár z mojega vzeme, i nazvêsti vám. Vsa, štera má Oča, moja so; za toga volo sem erkao: kâ z mojega vzeme, i nazvêsti vám. Edno malo, i ne bodete me vidili; i páli edno malo, i vidili bodete me záto, kâ jas odhájam k Oči. Erkli so záto niki z vučeníkov njegovi eden k drügomi: kâ je tô, ka nám právi: edno malo, i ne bodete me vidili, i páli edno malo, i vidili me bodete; ino, kâ jas odhájam k Oči. Pravili so záto: kâ je tô, ka právi, malo? Ne znamo, ka gúči. Spoznao je pa Jezuš, kâ so ga šteli pítati, i erčé njim: od toga spitávate eden drügoga, kâ sem erkao: edno malo, i ne bodete me vidili, i pá edno malo, i vídili me bodete? Zaistino, zaistino velim vám; kâ se ví bodete jôkali i plakali, svêt se pa bode radüvao; ví se pa žalostiti bodete, ali žaiost vaša se obrné na radost. Žena, gda rodí, žalost má, kâ je prišla njé vöra; gda je pa porodíla dête, ne spomené se več z dresélnosti za volo radosti, kâ se je človek porôdo na svêt. I ví záto zdaj istina žalost máte; ali pá bom vás vido, i radüvalo se bode srce vaše, i radost vašo nišče ne vzeme od vás. I vu onom dnévi me nikaj ne bodete pítali. Zaistino, zaistino velim vám; kâ, kakoli bodete prosili Očo vu iméni mojem, dá vám. Do eti mao ste nikaj nej prosili vu iméni mojem; proste, i vzemete, naj radost vaša puna bode. Eta sem vám vu prispodobnostaj gúčo; ali príde vöra, kâ vám več ne bodem gúčao vu prispodobnostaj, nego vám očivesno bodem od Očé nazvíščávao. Vu onoj vöri vu iméni mojem bodete prosili; i ne velim vám, kâ bom jas proso Očo za vás. Ár sám Oča lübi vás, kâ ste ví mené lübili i vervali ste, kâ sem jas od Bogá zíšao. Zíšao sem od Očé, i prišao sem na ete svêt; pá nihám svêt, i šô bom k Oči. Velíjo njemi vučenícke njegovi: ovo, zdaj očivesno gučìš, i prílike nikakše ne práviš. Zdaj známo, kâ vsa znáš, i nej je potrêbno, naj te što píta; vu tom verjemo, kâ si od Bogá zíšao. Odgôvoro je njim Jezuš: zdaj verjete? Ovo príde vöra, i zdaj je prišla, da se rastepéte vsáki vu svoja lastivna, i mené samoga niháte. I nej sem sám, ár je Oča z menom. Eta sem vám gúčo, naj vu meni mér máte. Na svêti nevolo máte; ali vüpajte se, jas sem obládao te svêt. Eta je gúčao Jezuš, i prizdigno je očí svoje vu nebésa, i erkao je: Oča, prišla je vöra, odíči Siná tvojega, naj i Sin tvoj tebé díči. Liki si njemi dáo oblást nad vsákšim têlom, naj njim vsàkomi, šteroga si njemi dáo, dá žítek vekivečni. Ete je pá te žitek vekivečni, naj spoznajo tebé samoga istinskoga Bogá, i šteroga si poslao, Jezuša Kristuša. Jas sem te díčo na zemli. Delo sem skončao, štero si meni dáo, naj je včinim. I zdaj me odíči tí Oča pri tebi samom z tistov díkov, štero sem méo prvle, liki je te svêt bio, pri tebi. Oznano sem tvoje imé lüdém, štere si meni dáo z etoga svêta; tvoji so bili, i meni si je dáo, i rêč tvojo so obdržali. Zdaj so spoznali, kâ so vsa, štera si meni dáo, od tébe. Ár sem te réčí, štere si meni dáo, njim dáo; oni so je gori vzéli, i spoznali so zaistino, kâ sem od tébe zíšao, i vervali so, kâ si tí mené poslao. Jas za njé prosim: ne prosim za te svêt, nego za one, štere si meni dáo, kâ so tvoji. I moja vsa so tvoja, i ta tvoja so moja; i odíčen sem vu njíh. I nej sem več na svêti, ali oni so na svêti; jas pa k tebi idem. Svéti Oča, zdrži je vu iméni tvojem, štere si meni dáo, naj bodo edno, liki mí. Gda sem bio ž njimi na etom svêti, jas sem je zdržao vu tvojem iméni. Štere si meni dáo, obarvao sem je, i nišče je ž njíh nej zgübleni; nego te pogübelnosti sin, naj se písmo spuni. Zdaj pa k tebi idem, i eta gučim na svêti, naj mám radost mojo napunjeno vu njíh. Jas sem njim dáo rêč tvojo, i te svêt je odürjávao njé, kâ so nej z etoga svêta, liki jas sem nej z etoga svêta. Ne prosim, naj je vzemeš z etoga svêta, nego, naj je obdržíš od hüdoga. Z etoga svêta so nej, liki sem jas nej z etoga svêta. Posvéti je vu istini tvojoj, Rêč tvoja je istina. Liki si mené poslao na ete svêt, i jas njé pošlem na ete svêt. I za njé jas posvečüjem sám sebé, naj i oni bodo posvečeni vu istini. Nej pa za té samo prosim, nego i za one, kí bodo vervali po rêči njihovoj vu mení. Naj vsi edno bodo, liki tí, Oča, vu meni, i jas vu tebi, naj i oni vu nami edno bodo; naj verje svêt, kâ si me tí poslao. I jas sem tô diko, štero si meni dáo, njim dáo; naj bodo edno, liki smo mí edno. Jas vu njíh i tí vu meni, naj bodo popolni vu ednom; i naj spozna te svêt, kâ si tí mené poslao, i lübo si je, liki si mené lübo. Oča, štere si meni dáo, ščém, naj, gde sem jas, i oni tam bodo z menom; naj vídijo díko mojo, štero si dáo meni, kâ si me lübo pred začétkom svêta. Oča pravični, te svêt je tebé nej spoznao, jas sem te pa spoznao; i tê so spoznali, kâ si me tí poslao. I oznano sem njim imé tvoje, i oznánim je, naj lübézen, z šterov si mené lübo, vu njíh bode, i jas vu njíh. Eta gda bi Jezuš erkao, öv je šô z vučeníkmi svojimi prêk Kedron járka, gde je bio eden ográdec, vu šteroga je notri šô on i vučenícke njegovi. Znao je pa i Júdáš, kí ga je ôdao, tó mesto, kâ se je dosta krát vküp spravo Jezuš tam z vučeníkmi svojimi. Záto Judáš vzeme šereg vitézov, i od vládnikov popovski, i Farizeušov sluge, ide tá z posvêtom, i z lampašmi, i z rožjom. Jezuš záto znavši vsa na sébe pridôča, vö idôči erčé njim: koga íščete? Odgôvorili so njemi: Jezuša Názarenskoga. Velí njim Jezuš: jas sem. Stao je pa i Júdaš, kí ga je ôdao, ž njimi. Gda bi njim záto erkao: jas sem, názdrt so šli, i spadnoli so na zemlo. Záto pá je je pítao: koga íščete? oni so pa erkli: Jezuša Názarenskoga. Odgôvoro je Jezuš: erkao sem vám, kâ sem jas. Či záto mené íščete, püstite ete odhájati. Naj se spuni ta rêč, štero je erkao: kâ, štere si meni dáo, nej sem ž njíh zgübo ni ednoga. Šimon Peter záto majôči meč, vö ga je potégno, i vdaro je víšešnjega popa slugo, i odsekao njemi je dêsno vühô. Bilô je pa imé slugi Malkuš. Erkao je záto Jezuš Petri: potisni meč tvoj vu mošnjico. Jeli te pehár, šteroga mi je Oča dáo, ne bom pio? Záto vitézje i stotnik, i slugi Židovski vzéli so Jezuša, i zvézali so ga. I odpelali so ga k Annáši naj prvle. Ár je bio tést Kajafáša, kí je bio víšešnji pop v tistom leti. Bio je pa Kajafáš té, kí je tanáčivao Židovom, kâ je bole ednomi človeki mrêti za vse lüdstvo. Nasledüvao je pa Jezuša Šimon Peter i te drügi vučeník. Tisti vučeník se je pa znao z víšešnjim popom, i k časi je šô z Jezušom vu dvor víšešnjega popa. Peter je pa stao pred dverami vönê. Vö je šô záto te drügi vučeník, kí se z víšešnjim popom znao, i erčé vratárici i notri je pelao Petra. Velí záto ta deklíčka vratárica Petri: Nej si i tí z vučeníkov etoga človeka? velí on: nej sem. Stáli so pa slugi i dvornicke vôgelje zažigàvajôči záto, kâ je mraz bio, i segrêvali so se. Bio je pa ž njimi Peter stojéči i segrêvajôči se. Pítao je záto te víšešnji pop Jezuša od vučeníkov njegovi, i od návuka njegovoga. Odgôvoro njemi je pa Jezuš: Jas sem očivesno gúčao svêti. Jas sem vsigdár včio vu správišči i vu cérkvi, gde se ze vsega kraja Židovje vküp správlajo, i vu skrivnosti sem nikaj nej gúčao. Ka mené pítaš? pítaj one, kí so me poslüšali, ka sem njim gúčao; ovo, tê znájo, ka sem jas pravo. Eta pa gda bi on velo, eden z ti hlápcov tam stojéči je za vüha vdaro Jezuša, erkôči: tak odgovárjaš víšešnjemi popi? Odgôvoro njemi je Jezuš: či sem hüdô, gúčo, posvedoči od hüdoga; či sem pa dobro, ka me bíješ? Poslao ga je záto Annáš zvézanoga k Kajafàši, víšešnjemi popi. Stáo je pa Šimon Peter i segrêvao se je. Erkli so njemi záto: nej si i tí z vučeníkov njegovi? On je pa tajio i erkao je: nej sem. Velí eden z víšešnjega popa slugov rodbina bodôči onoga, komi je Peter vühô odsekao: nej sem te vido vu ográci ž njim? Páli je záto tajio Peter, i preci je kokôt popêvao. Pelajo záto Jezuša od Kajafáša vu pravdeno hižo. Bilô je pa rano, i oni so nej šli notri vu pravdeno hižo, da bi se nê oskrunili; nego da bi jeli ágneca vüzenskoga. Vö je šô záto Pilátuš k njim i erkao je: kákšo tožbo máte prôti etomi človeki? Odgôvorili so i erkli so njemi: da ne bi bio ete hüdodelnik, ne bi ti ga dáli vu roké. Erkao njim je záto Pilátuš: vzemte ga ví i poleg právde vaše ga sôdte. Erkli so njemi záto Židovje: nám je nej slobodno nikoga vmoriti. Naj se rêč Jezušova spuni, štero je erkao znamenüvajôči z kákšov smrtjov má mrêti. Notri je šô záto vu pravdeno hižo pá Pilátuš, i prízvao je Jezuša, i erkao njemi je: tí si král Židovski? Odgôvoro njemi je Jezuš: sám od sébe ti tô veliš; ali so ti pa drügi pravili od méne? Odgôvoro je Pilátuš: jeli sem jas Židov? Tvoj národ i vládnicke popovski so te meni v rôke dáli, ka si včíno? Odgôvoro je Jezuš: Králevstvo moje je nej z etoga svêta. Da bi z etoga svêta bilô Králevstvo moje, slugi moji bi se vojsküvali, da bi se ne dáo Židovom, zdaj pa Králevstvo moje je nej odnut. Erkao njemi je záto Pilátuš: dönok král si tí? Odgôvoro je Jezuš: tí velíš, kâ sem jas král. Jas sem na ete svêt narodjeni, i na to sem prišao na ete svêt, naj svedočím od istine. Vsáki, kí je z istine, poslüša moj glás. Velí njemi Pilátuš: ka je istina? I tô erkôči, páli je vö šô k Židovom i velí njím: jas nikakši zrok ne nájdem vu njem. Máte pa ví šegô, naj vám ednoga odpüstim vu vüzmi. Jeli ščéte záto, naj vám püstim krála Židovskoga? Kríčali so záto pá vsi govoréči: nej toga, nego Barabbáša. Bio je pa Barabbáš razbojnik. Teda záto je vzéo Pilátuš Jezuša, i zbičüvao ga je. I vitézje so zpleli korôno z trnja, i položilí so jo njemi na glavô, i gvant erdéči so vrgli okôli njega. I erkli so: zdrav bojdi Král Židovski! I dáli so njemi za vüha plüske. Vö je šô záto pá Pilátuš i velí njim: ovo, vö vám ga pelam, naj spoznate, kâ vu njem nikši zrok ne nájdem. Vö je šô záto Jezuš noséči trnavo korôno i erdéči gvant. I velí njim: ovo človek! Gda bi ga záto vidili vládnicke popovski i hlápci, kríčali so govoréči: ráspi ga, ráspi ga. Velí njim Pilátuš: vzemte ga ví i ráspite ga, ár jas ne nájdem vu njem nikakšega zroka. Odgôvorili so njemi Židovje: mí právdo mámo, i pôleg právde naše more mrêti; kâ je sebé Siná Božega včíno. Gda bi záto čüo Pilátuš tô rêč, bole se je zbojao. I notri je šô vu pravdeno hižo, pá, i velí Jezuši: odkud si tí? Jezuš njemi je pa nej dáo odgovora. Velí njemi záto Pilátuš: meni ne boš gúčao? Ne znaš, kâ oblást mám te razpeti, i oblást mám te odpüstiti? Odgôvoro je Jezuš: ne bi meo oblásti nikakše nad menom, da ti ne bi bilô dáno od zgora. Za toga volo, kí je mené tebi vu roké dáo, vékši gréh má. Z etoga je ískao Pilátuš odpüstiti ga. Židovje so pa kríčali govoréči: či toga odpüstíš, nej si priátel Casarov. Vsáki, kí sebé krála naprávla, je prôti Casari. Záto Pilátuš slíšavši tô rêč, vö je pelao Jezuša, i seo si je na právdeni stolec na mesti, štero se zove Litoštroton, Židovski pa Gabbata. Bilô je pa priprávlanje k Vüzmi okoli šéste vöre, i velí Židovom: ovo král vaš. Oni so pa kríčali: vzemi ga, vzemi ga, ráspi ga. Velí njim Pilátuš: krála vašega bom raspinjao? Odgôvorili so vládnícke popovski: nemamo krála, nego Casara. Teda ga je záto njim v roké dáo, da bi se ráspio. Vzéli so pa Jezuša i odpelali so ga. I noséči kríž svoj vö je šô na temena mesto, štero se velí Židovski Golgata. Gde so ga ráspili i ž njím dvá drügiva, ednoga z edne, drügoga pa z drüge stráni, Jezuša pa na srêdi. Napísao je pa i tituluš Pilátuš i djáo ga je na kríž. Bio je pa písani: Jezuš Nazarenski král Židovski. Ete tituluš so záto vnôgi Židovje čteli, kâ je blüzi k váraši bilô to mesto, gde so Jezuša ráspili. I bio je písani Židovski, Grčki, Deački. Pravili so záto Pilátuši vládnicke Židovski popov; ne píši, král Židovski, nego kâ je on velo: král sem Židovski. Odgôvoro je Pilátuš: ka sem napísao, napísao sem. Vitézje záto, gda so ráspili Jezuša, vzéli so gvant njegov (i včínili so štiri tále ž njega vsákšemi vitézi eden tál) i skünjo. Bíla je pa süknja njegova nešivana, od vrhka setkana celô. Erkli so záto eden drügomi: ne raspráskajmo jo, nego vržmo šorš na njô, šteroga bode; da bi se spunilo písmo, štero právi: rastálali so si gvant moj med sebom i na süknjo mojo so šorš vrgli. Tá so záto včínili ti vitézje. Stáli so pa pôleg kríža Jezušovoga mati njegova i sestra materé njegove Mária žena Kleofášova i Mária Magdalêna. Jezuš záto gda bi vido mater i vučeníka pôleg stojéčega, šteroga je lübo, velí materi svojoj: žena, ovo je tvoj sin. Potom velí vučeníki: ovo mati tvoja. I od tiste vöre jo je k sebi vzéo te vučeník vu svoja lastivna. Potom znavši Jezuš, kâ so se že vsa skončala, naj se spuni písmo, erčé: žéjam. Bíla je pa tam edna posôda položena puna z jesiom. Oni pa napunivši špongio z jesiom i okôli hižôpa jo zasükavši priteknoli so jo njemi k vüstam. Gda bi záto vzéo te jesi Jezuš, erkao je: spunílo se je. I nagnovši glavô, tá je dáo Oči svoj düh. Židovje záto, naj ne ostáno na kríži ta têla v Sobotto, geto je priprávlanjé bilô, (ár je veliki tisti dén bio Sobotte) prosili so Pilátuša, naj se njim zterejo njihove goléni i doli se vzemejo. Prišli so záto ti vitézje, i tomi prvomi so istina ztrli golêni, i tomi drügomi, kí je ž njim navküp bio raspéti. Pridôči pa k Jezuši, da bi ga vidili že mrtvoga, nej so strli njegove golêni. Nego eden vitézov z dárdov svojov je smekno v njegovo rebro, i preci je vö šla krv i voda. I, kí je vido, svedočo je, i istinsko je njegovo svedôstvo; i on zná, kâ istino právi, naj ví verjete. Ár so eta včinjena, naj se písmo spuni; njegova kôst se naj ne stere. I pá drügo písmo veli: vidili bodo ga, v šteroga so smeknoli. Po eti je pa proso Pilátuša Jôžef od Arimatie bodôči vučeník Jezušov, skrivni pa za volo strahá Židovskoga, da bi doli vzéo têlo Jezušovo. I dopüsto je Pilátuš. Prišao je záto, i doli je vzéo têlo Jezušovo. Prišao je pa i Nikodemuš, (kí je prišao k Jezuši v nôči oprvič) i prinesao je z mêšanje mire i aloëša, okoli stô füntov. Vzéli so záto têlo Jezušovo i zavíli so je v prté z záčimbov vrét, liki je šega Židovom pokápati. Bio je pa v tom mesti, gde so ga ráspili, eden ográdec, i vu ográci grob nôvi, vu šterom je ešče nigdár nišče ne bio položeni. Tam záto, za volo priprávlenjá Židovskoga, kâ je blüzi bio te grob, so položili Jezuša. Prvi dén pa po Sobotti ide Mária Magdalêna rano, gda bi ešče kmica bíla, k grobi, i zaglédne kamen odvalani z groba. Beži záto i príde k Šimon Petri i k tomi drügomi vučeníki, šteroga je lübo Jezuš, i erčé njima: odnesli so Gospôda z groba, i neznamo kama so ga djáli. Vö je šô záto Peter i te drügi vučeník, i prišla sta k grobi. Bêžala sta pa obá k časi, i te drügi vučeník je prebêžao hitrê Petra, i prišao je prvle k grobi. I nagnovši se vido je ležéče prté, notri je pa nej šô. Príde záto Šimon Peter nasledüvajôči njega, i notri je šô vu grob, i vido je prté ležéče. I brisačo, štera je bíla na njegovoj glávi, nej z prtmí ležéčo, nego od sebe vküp zasükano, vu ednom mesti. Teda záto je notri šô i te drügi vučeník, kí je prvle prišao k grobi, i vido je, i vervao je. Ár so ešče nej znali písmo, kâ njemi je potrêbno z mrtvi gori stánoti. Odíšla sta záto páli k svojim tiva vučeníka. Mária je pa stála pri grobi jočéča vönê. Gda bi se záto jôkala, nagnola se je vu grob. I vídla je dvá angela vu bêli odevkaj sedéča, ednoga pri glávi i ednoga pri nogáj, gde je ležalo têlo Jezušovo. I oni njê velíjo: žena, ka se jôčeš? Velí njim záto: kâ so odnesli Gospòda mojega, i neznam, kama so ga djáli. I eta erkôča obrnola se je nazáj, i vídi Jezuša stojéčega, i nej je znála, kâ je Jezuš. Velí pa njê Jezuš: žena, ka jôčeš? Koga íščeš? Ona je pa štímala, kâ je ogračár, veli njemi: Gospodne, či si ga ti odnesao; povej mi, gde si ga djáo, i jas ga prêk vzemem. Velí njê Jezuš: Mária. Obrné se pa ona i velí njemi: Rabbuni, štero se velí, vučitel. Velí njê Jezuš: ne dotekni se me. Ár sem ešče nej gori šô k Oči mojemi. Idi pa k mojim bratom i erči njim: gori idem k mojemi Oči, i k vašemi Oči; i k mojemi Bôgi, i k vašemi Bôgi. Šla je záto Mária Magdalêna i nazvêstila je vučeníkom, kâ je vídla Gospôda i kâ je eta njê erkao. Gda bi pa večér bio tisti dén, kí je prvi po Sobotti i dveri bi zaprte bilé, gde so bilí vučenícke vküp spravleni za volo strahá od Židovov, príšao je Jezuš, i postano je na srêdi i velí njim: mér vám bojdi. I tô erkôči pokázao njim je roké i rebro svoje. Radüvali so se záto vučenícke, kâ so vidili Gospodna. Erčé njim záto Jezuš páli: mér vám bojdi. Liki je mené poslao Oča, i jas vás pošlem. I tô erkôči píhno je i velí njim: vzemte Dühá svétoga. Šterikoli grêhe odpüstite, odpüstijo se njim; šterikoli je pa zadržíte, zadržíjo se. Tomáš pa, eden z ti dvanájset, kí se zové dvojnik, nej je bio ž njimi, gda je prišao Jezuš. Pravili so njemi záto ti drügi vučenícke: vidili smo Gospodna. On njim pa erčé: či ne bom vido vu rokáj njegovi znamênja cvekôv, i vržem prst moj vu znamênje cvekôv, i vržem rokô mojo vu rebro njegovo, ne bom vervao. I po ôsmom dnévi so pá vküp bilí vučenícke njegovi, i Tomáš ž njimi. Prišao je Jezuš, dveri so pa zaprte bilé, i postano je na srêdi i erčé: mér vám bojdi. Potom velí Tomáši: nesi prst tvoj esi, i vidi roké moje; i nesi rokô tvojo, i vrži jo vu rebro moje; i ne boj nevervani, nego vervani. I odgovori Tomáš i erčé njemi: Gospôd moj i Bôg moj. Velí njemi Jezuš: kâ si me vido, Tomáš, verješ; bláženi so, kí ne vídijo, i dönok verjejo. Vnôga záto ešče i drüga znamênja je včíno Jezuš pred vučeníkmi svojmi, štera so nej popísana vu eti knigaj. Eta so pa písana, naj verjete, kâ je Jezuš, te Kristuš, Sin Boži; i naj vervajôči máte žítek vu Iméni njegovom. Po eti dnévi se je pá skázao Jezuš vučeníkom pri môrji Tiberiášovom; skázao se je pa etak. Bilí so vküp Šimon Peter i Tomáš, kí se zové dvojnik, i Natánael od Káne Galilee, i sinovje Zebedeušovi, i dvá drügiva z vučeníkov njegovi. Velí njim Šimon Peter: šô bom ribe lovít. Velíjo njemi: i mí bomo šli z tebom. Vö so šli záto, i gori so šli vu ládjo preci, i vu onoj nôči so nikaj nej zgrabili. Gda bi pa že rano bilô, stáo je Jezuš na brêgi; vučenícke so pa nej znali, kâ je Jezuš. Velí njim záto Jezuš: sinki, jeli kâ k jêstvini máte? Odgôvorili so njemi: nemamo. On njim pa erčé: vržte na dêsno strán ládje te vlák, i nájdete. Vrgli so záto, i nej so ga več mogli vlêčti od vnožine ríb. Velí záto on vučeník, šteroga je lübo Jezuš, Petri: Gospôd je. Šimon Peter záto slíšavši, kâ je Gospôd, srakico na sébe pripáše, (ár je nági bio) i vrže se vu môrje. Ti drügi vučenícke so pa šli z ládjov, (ár so nej daleč bilí od zemlé, nego liki na dvê stô lakti) vličéči te vlák ríb. Gda bi záto vö šli na zemlo, vidili so žerjávo vôgelje naloženo, i ribo gori djáno i krüh. Velí njim Jezuš: prineste z ríb, štere ste zdaj vlôvili. Gori je šô záto Šimon Peter, i vlêkao je te vlák na zemlo punoga stô pétdesét i z trêmi velikimi ribami. I, či gli ji je teliko bilô, dönôk se je nej raspraščo vlák. Velí njim Jezuš: hodte, obêdite. Nišče ga pa nej smeo vučeníkov pítati: ti što si? znajôči, kâ je Gospôd. Pride záto Jezuš, i vzeme te krüh i dá ga njim, i ribo rávno tak. Z têm se je že tretíč skázao Jezuš vučeníkom svojim: kak je gori stano od mrtvi. Gda bi záto odobêdivali, velí Šimon Petri Jezuš: Šimon, Jonašov sin, jeli me lübiš več od eti? Veli njemi: kakpa, Gospodne, tí znáš, kâ te lübim. Velí njemi: pási ágnece moje. Velí njemi pá drügôč: Šimon, Jonašov sin, lübiš me? Velí njemi: kakpa, Gospôdne, tí znáš, kâ te lübim. Velí njemi: pási ovcé moje. Velí njemi tretíč: Šimon, Jonašov sin, lübiš me? Rasdréselo se je Peter, kâ njemi je tretíč velo: lübiš me; i velí njemi: Gospodne, ti vsa znáš, tí vêš, kâ te lübim. Velí njemi Jezuš: pási ovcé moje. Zaistino, zaistino velim tebi: gda si mládi bio, sám si se opašüvao, i šô si, kama si šteo; gda pa obstáraš, vö rasprestréš roké tvoje, i drügi de te opašüvao, i pelao, kama ne boš štéo. Tô je pa erkao znamenüvajôči z kákšov smrtjov bode díčo Bogá. I tô erkôči velo njemi je: nasledüj me. Nazáj se pa obrné Peter, zaglédne vučeníka, šteroga je lübo Jezuš, nasledüvajôčega, kí je i ležao pri večérji na prsaj njegovi, i erkao je: Gospodne, što je, kí te odá? Toga vidôči Peter, velí Jezuši: Gospodne, kade pa z têm? Velí njemi Jezuš: či ščém, naj ostáne, dokeč prídem; ka tebi záto? Tí nasledüj mené. Vö je zíšla záto eta rêč med brate, kâ on vučenik ne merjé. I nej erkao njemi Jezuš, kâ ne merjé; nego, či ščém, naj ostáne, dokeč prídem, ka je tebi záto? Ete je te vučeník, kí svedôči od eti, i písao je eta; i známo, kâ je istinsko njegovo svedôstvo. Jeso pa i drüga vnôga, štera je včíno Jezuš, štera da bi se písala po ednom, ni, kak štimam, ete svêt ne bi zapopadno oni knig štere bi se napísale. Amen. To prvo istina Rêč sem písao od vsega, oh Teofile! štera je záčao Jezuš i činiti i včiti. Notri do tistoga dnéva, v šterom je gori vzéti potom, kak je zapoved dáo po S. Dühi Apoštolom, štere je odébrao. Šterim se je i skázao živ po trplênji svojem vu vnôgi znaménjaj, geto se je štiridesét dní njim skažüvao i gúčao, ona, štera so od Králevstva Božega. I vküp správlenim je zapovedao, naj se od Jerušalema ne lôčijo; nego čákajo obečanje Očé, štero ste, praj, čüli od méne. Kâ je Ivan istina krsto z vodov, ví se pa okrstite po svétom Dühi nej po vnôgi eti dnévi. Vküp se spravivši záto pítali so ga govoréči: Gospodne, jeli vu etom vrêmeni nazáj gori postáviš Králevstvo Izraelsko? Erkao njim je pa: nej je vaše znati vrêmena i dnéve, štere je Oča položo vu lastivno oblàst. Nego vzemete môč pridôčega Dühá svétoga na vás, i bodete mi svedocke vu Jerušálemi i vu vsoj Judei i Šamárii, i notri do slêdnje zemlé. I eta erkôči, gda bi oni na njega glédali, gori je prizdignjeni, i oblák ga je odevzéo od ôči njihovi. I, gda bi oni za njim vu Nebésa idôčem glédali, ovo dvá možá sta pristôpila k njim vu bêlom gvanti. Šteriva sta i erkla: možjé Galiléanski, kâ stojíte gledéči vu nebésa? Ete Jezuš, kí je od vás vu Nébo vzéti, tak bode nazáj pridôči, liki ste ga vidili v Nébo idôčega. Teda so se povrnoli vu Jerušálem od one goré, štera se zové olivecka, štera je blüzi k Jerušálemi, na eden sobôtni hodáj. I, gda bi notri šli, gori so šli vu večérnico, gde so bilí prebívajôči Peter i Jakub, i Jánoš i Andráš, Filip i Tomáš, Brtalan i Mátaj, Jakub Alfeušov sin, i Šimon te zeloteš, i Júdaš brat Jakuba. Tê so vsi bilí stálni ednáko v molítvaj i v prošnjaj z ženami i z Máriov máterjov Jezušovov i z bratmi njegovimi. I vu oni dnévi stano je Peter na srêdi med vučeníkmi i erčé: (bilô je pa lüdstva po iméni na tistom mesti, liki stô dvajseti). Možjé bratje, potrêbno se je bilô spuniti etomi písmi, štero je naprê povedao svéti Düh po vüstaj Dávidovi od Júdaša, kí je bio vodec onih, kí so zgrabili Jezuša Ár je zračùnani bio med nás i vzéo je tál slüžbe ete. Té je záto spravo njivo z te nepravičnosti nájema, i presünovši se raspočo se je na srêdi, i vö so se njemi vlejala vsa črêva njegova. I znáno je včinjeno vsêm prebivajôčim v Jerušálemi na teliko, da se njiva ona zové po lastivnom njihovom jezíki Akeldama, tô je, njiva krví. Ár je písano vu Žoltárski knigaj: naj bode prebiválišče njegovo püšča, i ne bode prebivajôči v njem. I, püšpekíjo njegovo naj drügi vzeme Potrêbno je záto, naj eden z tê možôv, (kí so znami bilí vu vsákom vrêmeni, v šterom je notri i vö hodo med nami Gospon Jezuš. Začévši od krsta Ivanovoga notri do tistoga dnéva, v šterom je kraj vzéti od nás), bode svedok gorí stanenjá njegovoga z nami vrét. I postavili so dvá, Jozefa, kí se zové Baršabáš, kí se cônije Justuš, i Matjaša. I moléči so erkli: tí, Gospodne, vsê src znánec, pokáži z eti dvê ednoga, šteroga si odébrao. Naj vzeme šorš slüžbe ete i Apoštolstva, od šteroga je odstôpo Júdaš odidôči na mesto lastivno. I vrgli so šorš na njidva, i spadno je šorš na Matjaša; i z vsê vôlov je zračúnani med ti edenájset Apoštolov. I vu spunjávanji Risálskoga dnéva, bilí so vsi edne pámeti na ednom mesti vküp. I včinjeno je na nágli z Nebés šümlênje, liki močnoga vötra idênje; i napuno je cêlo hížo, gde so bilí sedéči. I vidili so se njim razdêljeni jezicke, liki ogen, i seo je na ednoga vsákoga njíh. I napunjeni so vsi z Dühom svétim, i záčali so gúčati z drügimi jezikmi, liki je S Düh dáo njim gúčati. Bilí so pa vu Jerušálemi prebívajôči Židovje, možjé pobožni ze vsákoga národa, kí so pod nébov. Gda bi se záto ete glás zgôdo, vküp je sprišla ta vnožina i zmêšala se je. Ár je je čüo vsáki po svojem lastivnom jeziki gučéče. Strsnoli so se pa vsi, i čüdivali so se govoréči eden drügomi: ovo, nej so vsi eti, kí gučíjo, Galileánci? I kakda je tô, ka je mì čüjemo vsáki po lastivnom našem jeziki, v šterom smo se porôdili, gúčati? Parti i Medi, i Elamitánci, i kí stojíjo v Mezopatámii, v Judei, i vu Kappadocii, Pontuši i Ažii. Frígii i v Pámfílii, v Egiptomi i v táli Líbie pôleg Cirene, i príšavci Rimski Židovje i poganje povrnjeni. Cretánci i Arabiánci čüjemo je gúčati z našimi jezikmi ta velika dela Boža. Strsnoli so se pa vsi i dvojéči eden k tomi drügomi je velo: ka ščé tô bidti? Drügi so je pa špotali i erkli: ka so z moštom napunjeni. Stojéči pa Peter z timi edenájsetimi, prizgno je glás svoj, i erkao njim je: možjé Židovje i stojêči vu Jerušálemi vsi, tô vám znáno bojdi, i vu vüha vzemte reči moje. Ár so nej, liki ví štímate, eti pijani, ár je trétja vöra dnéva. Nego eto je, ka je povêdano po Joel proroki. I bode vu slêdnji dnévi (velí Bôg:) vö vlejém z Düha mojega na vse têlo, i proroküvali bodo sinovje vaši i čerí vaše, i mlàdenci vaši bodo vidênja vidili, i tim starišim vašim bodo se senja senjala. I na sluge moje, i na slüžbeníce moje vu dnévi oni vö vlejém Dühá mojega, i proroküvali bodo. I dám čüda vu nébi od zgora i znamênja na zemli z dolaj, krv i ogen, i dína spár. Sunce se preobrné na kmico i mêsec na krv prvle, liki príde dén Gospodnov te veliki i znameníti. I bode, da vsáki, kí bode zezávao imé Gospodnovo, zdrží se. Možjé Izraelitánci, poslüšajte ete rečí: Jezuša Nazarenskoga, možá od Bogá, pokázanoga med vami z močmí i z čüdami i znamênji, štera je včíno po njem Bôg na srêdi med vami, liki i samí znáte. Toga, skončanoga tanáča i naprê spoznanja Božega vö dánoga, ste vzéli po rokáj nepravični, i gori ga povesivši ste vmôrili. Šteroga je Bôg gori zbüdo odvézavši bolezni te smrti. Liki je i nej bilô mogôče, ka bi se od njé zdržao. Ár Dávid velí od njega: vido sem Gospodna pred menom vseskôs, ár mi je z dêsne moje, naj se ne genem. Záto se radüje srcé moje, i veselí se jezik moj; ešče pa i têlo moje bode počívalo vu vüpanji. Kâ ne niháš düšo mojo vu pekli, niti ne dáš tvojemi svétomi viditi sprjhnenjá. Znáne si mi včíno potí žítka, napuniš me z veseljom pred lícom tvojim. Možjé bratje, naj mi bode slobodno gúčati z srčnostjov k vám od pátriárha Dávida, kâ je mr’o, i pokopan je, i grob njegov je med nami do etoga dnéva. Prorok záto bodôči i znajôči, kâ njemi je Bôg zprísegov obečao, ka z sáda ledevjôv njegovi pôleg têla obüdí Kristuša, kí bode sedo na njegovom stôci. Eto naprê vidôči, gúčao je od gori stanenjá Kristušovoga, kâ se ne nihá düša njegova vu pékli, niti têlo njegovo ne bode vidilo sprhnenjá. Toga Jezuša je Bôg gori zbüdo, koga smo mí vsi svedocke. Z dêsnov záto Božov zvíšeni i obečanje Dühá svétoga vzévši od Očé, vö je vlejao tô, štero zdaj ví vídite i čüjete. Ár je nej Dávid šô gori vu nebésa. Velí pa sám: erkao je Gospôd Gospôdi mojemi: sedi si na dêsno mojo. Dokeč položim nepriátele tvoje na podnogaonico nôg tvoji. Zagvüšno záto znáj vsa híža Izraelska, kâ je Gospôda i Kristuša Bôg včíno toga Jezuša, šteroga ste ví ráspili. Gda bi pa eto slišali, prebodnjeni so v srci, i erkli so Petri i tim drügim Apoštolom: ka nám je činiti, možjé bratje? Peter njim je pa erkao: povrnte se i okrsti se vás vsáki vu Imé Jezuš Kristuša na odpüščanje grêhov, i vzemete dár Dühá svétoga. Ár je vám dáno tô obečanje i sinom vašim, i vsêm, kí so daleč; šterekoli bode zváo Gospodin Bôg naš. I z drügimi vnôgimi rečmí je svedočo i opomínao govoréči: zdržte se od etoga hüdoga národa. Kí so záto radi gori vzéli rêč njegovo, okrstili so se; i pridjáno je tisti dén düš okoli trí jezero. I bilí so stálni vu návuki apoštolov i vu občinstvi, i vu lámanji krüha, i molítvaj. Prestrášila se je pa vsáka düša, ár so vnôga čüda i znamênja po apoštoláj včinjena bilá. Vsi pa ti verni so vküp bilí, i vsa so meli občinska. I ládanja i poištva so odávali i razdiljávali so je vsêm, kak je šteri potrêbčino méo. I vsáki dén stálni, edne pámeti, bodôči vu Cérkvi, i lámavši krüh po hižaj, jemáli so jêstvino z veseljom i zprôstim srcom. Hvaléči Bogá i majôči miloščo pred cêlim lüdstvom. Gospôd je pa priložo vsáki dén k Cérkvi, kí bi se zveličali. Gori sta pa šla vküp vu Cérkev Peter i Jánoš okôli devéte vöre, gda se molítvi držíjo. I niki môž, plantavi od utrobe materé svôje bodôči, se je noso, šteroga so vsáki dén pred cérkevne dveri dêvali one, štere se zovéjo snâžne, da bi proso álmoštvo od notri idôči vu cérkev. Šteri gda bi vido Petra i Jánoša idôča vu cerkev, proso njidva je, da bi álmoštvo vzéo. Na njega pa poglednovši Peter z Jánošom, erčé: glédaj na náj. On je pa kebzüvao na njidva štímajôči, ka kâ od njidva vzeme. Erkao je pa Peter: srebra i zláta nemam; ka pa mám, tô ti dám; vu iméni Jezuš Kristuša toga Nazarenskoga stani gori i hodi. I príjavši ga za dêsno rokô, gori ga je opravo. Preci so se njemi pa potrdili poplatje i glêžnji. I gori skočivši stáo je, i hodo je, i šô je ž njima vu Cérkev, hodéči i skákajôči i hvaléči Bogá. I vidilo ga je vse lüdstvo hodéčega i hvaléčega Bogá. I poznali so ga, kâ je té, kí je za álmoštva volo sedo pri ti snájžni dveraj te cérkvi. I napunjeni so z stráhom i sasom nad têm, štero se je ž njim zgôdilo. Gda bi se pa te ozdrávleni plantav Petra i Jánoša držao, vküp je pribêžalo k njim vse lüdstvo na trnáci, kí se zové Šalamonov, prestrašeno. Vidôči pa Peter odgovorí lüdstvi: možjé Izraelski, ka se čüdüjete nad etim; ali ka náj glédate, liki da bi z lastivnov náj močjôv, ali pobožnostjov včínila etoga hodéčega. Bôg Abrahámov i Ižákov i Jákovov, Bôg očákov naši je odíčo Siná svojega Jezuša, šteroga ste ví v roké dáli, i zatájili ste ga pred Pilátušovim lícom, gda bi on sôdo, naj se odpüstí. Ví ste pa toga svétoga i pravičnoga zatájili, i prosili ste, naj se vám môž lüdomorec darüje. Poglavníka žítka ste pa vmôrili, šteroga je Bôg gori obüdo z mrtvi, koga smo mí svedocke. I po veri njegovoga iména, etôga, šteroga vídite i znáte, potrdilo ga je imé njegovo; i ta vera, štera je po njem, dála njemi je eto cêlo zdrávje pred vsêmi vami. I zdaj, bratje, znám, ka ste z neznanosti včínili, liki i poglavnícke vaši. Bôg pa, ka je naprê nazvêsto po vüstaj vsê prorokov svoji, kâ Kristuš more trpeti, tak je spuno. Povrnte se záto i obrnte se na vö zbrísanje grêhov vaši, naj prído na vás vrêmena hladnêša od líca Gospodnovoga. I pošle vám toga naprê predganoga Jezuš Kristuša. Komi je potrêbno istina Nébo vzéti notri do vrêmena nazáj postavlenjá vsê stvári, od šteri je gúčao Bôg po vüstaj svéti svoji prorokov od veki vekôma. Ár je Môšeš istina erkao očákom: kâ proroka pobüdí vám Gospodin Bôg vaš z vaši bratov, liki mené; njega poslüšajte, vu vsem, ka bode vám gúčao. Bode pa, da se vsáka düša, štera ne bode poslüšala proroka onoga, vö se ztrêbi z národa svojega. Vsi prorocke pa od Šamuela, i potom toga, kíkoli so gúčali, i ete dní so nazveščávali. Ví ste sinovje prorokov i Zákona, šteroga je zákono Bôg našim očákom govoréči Abrahámi: i vu semeni tvojem se blagoslovijo vsi národi zemlé. Vám je naj prvle Bôg gori zbüdo Siná svojega Jezuša, i poslao ga je, ka bi vás blagoslovo, naj se vsákiš obrné od hüdôb svoji. Gda bi pa onedva ešče gúčala k lüdstvi, prišli so nad njidva popevje i voj cérkevni vitézov i Sadduceuške. Ár njim je prôti bilô, ka sta lüdstvo včíla i nazveščávala vu Jezušovom iméni od mrtvi gori stanenjá. I na njidva so vrgli roké, i djáli so njidva v temnico do ütra, ár je že večér bio. Vnôgi pa, kí so čüli tô rêč, vervali so; i včinjen je bio račun možôv okoli pét jezero. Zgôdilo se je pa na ütro, vküp so se spravili njihovi poglavnícke i stariši i pisáčke v Jerušálemi. I Annáš víšešnji pop, i Kajafáš, i Johanneš, i Aleksander, i, kí so bilí z popovskoga roda. I postavivši je na srêdo, spitávali so je: vu koj môči, ali v kom iméni ste ví tô včínili? Teda Peter pun S. Dühá erčé njim: poglavnícke lüdstva i stariši Izraela: Či se midva dnes sôdiva za toga volo, ka sva z etim nemočnim človekom dobro včínila, po kom je ete ozdrávleni; Tak znáno vám bojdi vsêm i vsemi lüdstvi Izraelskomi, kâ vu iméni Jezuša Kristuša toga Nazarenskoga, šteroga ste ví rázpili, koteroga je Bôg gori zbüdo z mrtvi; vu tistoga iméni ete stojí pred vami zdrav. Té je te kamen zavrženi od vás zidárov, té je včinjeni na glavíč voglá. I nega v drügom nikom zveličanja, ár niti je nej dáno imé drügo pod nébov med lüdmi; vu kom se je nám potrêbno zveličati. Gda bi pa vidili Petra srčnost i Jánoša, i zvedili bi, ka sta nevčena človeka i prôsta; čüdüvali so se, i poznali so njidva, ka sta z Jezušom bilá. Toga človeka pa gda bi ga vidili ž njima stojéčega ozdrávlenoga, nikaj so nej meli, ka bi prôti gúčali. Zapovedali so njim záto z tanáčnice vö idti, i premetávali so med sebom. Govoréči: ka bomo činíli z têmi lüdmí? Ár, kâ je znáno znamênje po njíh včinjeno vsêm stojéčim vu Jerušálemi, je očivesno, i ne moremo tajiti. Nego, naj se več ne razglašüje med lüdstvo, trdno se njim poprêtmo, da več ne gučíjo vu tom iméni nikšemi človeki. I, gda bi je prízvali, zapovedali so njim: naj cilô ne gučíjo, niti ne včíjo vu Jezušovom iméni. Peter pa i Jánoš odgovoréča njim erčéta: jeli je pravično pred Bogom vás poslüšati bole, liki Bogá, sôdte? Ár mi ne moremo, ka bi ona, štera smo vidili i čüli, nê gúčali. Oni so se pa njim trdno poprêtili i odpüstili so je, da so nikaj nej najšli, kakda bi je kaštigali za volo lüdstva. Ár so vsi díčili Bogá nad têm, ka je včinjeno. Ár je več štiridesét lêt star bio te človek, nad kim je včinjeno tô znamênje zvráčanjá. Gda bi pa odpüščeni bilí, šli so k svojim lastivnim, nazvêstili so njim, kakoli so njim vládnicke popovski i stariši erkli. Oni pa, gda bi čüli, z ednov pámetjov so prizdignoli glás k Bôgi i erkli: Gospodne, tí si Bôg, kí si napravo nébo i zémlo, i môrje i vsa, štera so vu njih. Kí si po vüstaj Dávidovi déteta tvojega erkao: zakaj so besneli poganje i lüdstvo je mislilo zobstojna? Pristôpili so králove zemelski i poglavnícke so vküp sprišli prôti Gospodni i prôti Kristuši njegovomi. Ár so vküp sprišli zaistino prôti svétomi Síni tvojemi Jezuši, šteroga si namazao. Herodeš i Pontiuš Pilátuš z poganmi i z lüdstvom Izraelskim. Činiti ona, ka je tvoja rôka i tvoj tanáč naprê skončao, naj se zgodíjo. I zdaj, Gospodne, zgledni se na pritjé njihovo, i dáj slugom tvojim vsákov srčnostjov gúčati rêč tvojo. Na eto ftégni vö rokô tvojo, naj se zvračüvanja i znamênja i čüda godíjo po iméni svétoga Siná tvojega Jezuša. I, gda bi molili oni, genolo se je mesto, v kom so bilí vküp správleni, i napunjeni so vsi s svétim Dühom, i gúčali so réč Božo z srčnostjov. Te vnožine pa ti vervajôči je bilô edno srcé i edna düša, i nišče je kâ poíštva svojega za lastivno bidti nej pravo; nego so njim vsa občinska bilá. I z velikov močjôv so dávali svedôstvo Apoštolje od gori stanenjá Gospodna Jezuša, i velka milošča je bíla nad vsêmi njimi. Ár niti je nej bio v potrebôči što med njimi. Ár, kíkoli so meli njive ali hižo, ôdali so je i cêno ti odáni so prinesli. I položili so jo k nogám Apoštolov; razdiljávala se je pa vsákšemi, liki je što potrêbčino méo. Jošeš pa, zdenjeni od Apoštolov Barnabáš (štero je razklajeno, sin obeseljá) Levíta, na rod gledôč Cipriánec. Méo je edno njivo, ôdao jo je, i prinesao je pêneze, i položo je je k nogám Apoštolov. Niki môž pa po iméni Anániáš z Šafirov ženov svojov je ôdao ládanje svoje. I kraj je vzéo od cêne z znánjom svoje žené; i prineséči nikši tál, djáo ga je k Apoštolovim nogám. Erčé pa Peter: Ananiáš, zakaj je napuno šatan srcé tvoje, da bi lagao svétomi Dühi i odvrno od cêne te njive? Jeli, da bi ostánola, ne bi tebi ostánola; i odána vu tvojoj oblásti je bíla? Zakaj si gori djáo vu srci tvojem eto delo? Nej si lagao lüdém, nego Bôgi. Slíšavši pa Anániáš ete rečí, doli spadnovši, vö je püsto düšo; i včinjeni je stráh veliki nad vsêmi, kí so eta čüli. Gori so pa stanoli mladénci, vküp so ga zagrnoli; i vö so ga odnesli, i pokopali so ga. Prigôdilo se je pa, liki po trí vöre časi, prišla je notri i žena njegova, neznajôča, ka se je zgôdilo. Odgôvoro je pa njê Peter: povej mi, či sta za teliko to njivo tá dalá? Ona pa velí: kakpa, za teliko. Peter ji pa erčé: kâ je, ka sta se tak zglíhala vu sküšávanji Düha Gospodnovoga? Ovo nogé oni, ki so pokopali možá tvojega, so pred dverami, i tebé bodo vö nesli. Spádnola je pa preci k nogám njegovim, i vö je püstíla düšo. Notri idôči pa mladénci, našjli so jo mrtvo; i vö so jo nesli, i pokopali so jo pôleg njê možá. I postano je veliki stráh nad cêlov gmajnov i nad vsêmi, kí so eta čüli. Po rokáj pa apoštolov so včinjena znamênja i čüda med lüdstvom vnôga (i bilí so edne pámeti vsi vu trnáci Šalamonovom). Ti drügi se je pa nišče nej sméo k njim pridrüžiti: nego je je zvišávalo lüdstvo. Bole so se pa prilagali, vervajôči Gospodni, vnožina možôv i žèn. Tak, da so na vilice vö nosili te nemočne, i dêvali so je vu štampete i postele, naj pridôčega Petra li sénca obsenca šteroga ž njíh. Vküp je pa sprihájala i ta vnožina okôli bodôči mêst vu Jerušálem neséči nemočne i mantráne od nečísti dühov, kí so vsi ozdravili. Gori je pa stano te víšešnji pop i vsi, kí so ž njim bili (z onoga, štero je Sadduceušov, jeretinstva), napunjeni so z zadomeščánjem. I vrgli so roké svoje na apoštole, i djáli so je vu občinsko temnico. Angel Gospodnov je pa v noči ôdpro dveri te temnice; i, gda bi je vö pelao, erčé njim: Idite i stojéči gúčte vu Cérkvi lüdstvi vse rečí toga žítka. Oni pa, gda bi eto čüli, notri so šli v gojdno rano vu Cérkev i včíli so. Pridôči pa te víšešnji pop, i kí so ž njim bilí, vküp so prízvali tanáč i vse stariše sinôv Izraelski; i poslali so vu temnico, da bi je naprê pripelali. Hlápci pa odidôči, nej so je najšli vu temnici; povrnoli so se pa i nazvêstili so. Govoréči: kâ istina temnico smo najšli zaprto vu vsoj pokojnosti i variváče vönê, stojéče pred dverami; gda smo jo pa ôdprili, notri smo nikoga nej najšli. Gda bi pa čüli rečí ete, i víšešnji pop i voj cérkevni vitézov i vládnicke popovski zadrgávali so se od njih, ka bode z toga. Pridôči pa nikák, nazvêsto njim je govoréči: kâ ovo, ti možjé, štere ste vu temnico djáli, so vu cérkvi stojéči i vučéči lüdstvo. Teda ide voj vitézov z hlápci; pelao je je nej s silov, (ár so se bojali lüdstva, naj je ne kamenüje). Gda bi je pa pripelao, postavili so je vu tanáč. I pítao je je víšešnji pop. Govoréči: nej smo vám zapôvidjov zapovedali, naj ne včíte vu iméni etom? i ovo napunili ste Jerušálem z návukom vašim; i ščéte na nás pripelati etoga človeka krv. Odgovoréči pa Peter i apoštolje erčéjo: bole trbej Bogá bôgati, kako lüdi. Bôg očákov naši je gori zbüdo Jezuša, šteroga sta ví vmôrili, povesivši ga na drêvo. Toga je Bôg za poglavníka i zveličitela zvíso z dêsnov svojov, naj dá povrnenjé Izraeli i odpüščanje grêhov. I mí smo etoga svedocke z etimi rečmí, poleg toga pa i svéti Düh tüdi, šteroga je dáo Bôg têm, kí ga bôgajo. Oni pa eto slíšavší, prežágani so, i šteli so je vmoriti. Gori stanovši pa níki Farizeuš vu tanáči po iméni Gamáliel právdevučítel, pošteni pred vsêm lüdstvom, zapovedo je, naj edno malo vö pelajo apoštole. I erkao njim je: možjé Izraelski, pazite na sébe za volo eti lüdi, ka vám je činiti? Ár pred têmi dnévi je stano Teudáš, govoréči sebé koga bidti, k šteromi se je pridrüžo veliki račun možôv okoli štiri stô, kí je prêšao; i vsi, ki so se k njemi privrgli, so raztepeni, i včinjeni so na nikoj. Po tom je stano Júdáš Galileánski vu dnévi spišüvanja, i obrno je poredno lüdstva za sebom; i on je prêšao, i vsi, kí so ga nasledüvali, so se raztepli. I zdaj, velim vám, odstôpte od tej lüdi i nihájte je. Ár, či je z lüdi té tanáč, ali tô delo, razvéže se; Či je pa z Bogá, ne morete je razvézati; naj se kak prôti Bôgi bojüvajôči ne najdete. Bôgali so ga pa, i prizovéjo apoštole, zbíjejo je, i zapovejo njim, naj več ne gučijo vu Jezušovom iméni; i odpüstili so je. Oni so pa vö šli od líca správišča radüvali so se, ka so za imé njegovo vrêdni preštímani, kí bi nepoštüvani bilí. I nej so hênjali vsáki dén vu cérkvi, i po hižaj včiti i nazviščávati Jezuš Kristuša. Vu oni dnévi pa, gda bi se vučenícke povnôžali, včinjeno je mrmranje Grkov prôti Židovom: ka so zametávali vu vsakdenéšnjoj slüžbi njihove vdovice. Ti dvanájset ji pa prizové to vnožino vučeníkov i erčéjo: nej je vugodno, ka bi mi tá niháli Rêč Božo, i slüžili stolom. Glédajte záto bratje, da zíščete z vàs sedem možôv dobroga svedôstva, pune Dühá svétoga i modrôsti; štere postávimo na eto potrêbčino. Mí pa v molítvi i v slüžbi te rêči obstojímo. I priétna je bíla eta rêč pred vsov vnožinov. I odébrali so Števana, moža punoga vere i Dühá svétoga, i Filippa, i Prohora, i Nikánora, i Tímona, i Parména, i k veri obrnjenoga Antiohuškoga Mikloša. Té so postavili pred Apoštole, i moléči djáli so na njé roké svoje. I rêč Boža je rásla, i napunjávao se je račun vučeníkov vu Jerušálemi jáko. I vnogo popovskoga réda lüdstva je pokornoga bilô veri. Števan pa, pun vere i môči, činio je čüda i znamênja velika med lüdstvom. Gori so pa stanoli níki z správišča, štero se zove Libertinušov, i Cirineušov, i Aleksandriáncov, i oni, kí so z Cilície i Ážie, štükavši se z Števanom. I nej so mogli prôti stánoti modrôsti i Dühi, z kim je gúčao. Teda so podvrgli možé govoréče: čüli smo ga, kâ je prokletne rečí gúčao prôti Môšeši i Bôgi. I nadignoli so lüdstvo i stariše i pisáče, i pristôpivši ftrgnoli so ga, i pelali so ga vu tanáč. I postavili so kríve svedoke govoréče: ete človek ne hênja rečí prokletne gúčati prôti etomi svétomi mesti i právdi. Ár smo ga čüli gučéčega, kâ te Nazarenski Jezuš potere eto mesto i preminé návade, štere nám je dáo Môšeš. I na njega so glédali vsi, kí so vu tanáči sédeli, i vidili so líce njegovo, liki líce kákšega angela. Erkao je pa te víšešnji pop: jeli se eta tak májo? On je pa erkao: možjé brátje i očeve, poslüšajte. Bôg dike se je skázao oči našemi Ábrahámi bodôčemi vu Mešopotámii prvle, liki je prebívao vu Háráni. I erkao njemi je: idi vö z tvoje zemlé i tvoje rodbine, ino idi vu zemlo, štero ti pokážem. Teda vö idôči z zemlé Haldeánske, prebívao je vu Háráni. I od tistec po smrti očé njegovoga prinesao ga je vu eto zemlo, vu šteroj ví zdaj prebívate. I nej njemi je dáo öročíne vu njê ni eden stopáj; nego njemi je obečao, ka njemi jo dá na ládanje, i semeni njegovomi po njem, gda je ešče nej méo siná. Etak je pa gúčao Bôg: ka bode semen njegovo tüho vu lückoj zemli, i pod slüžbo je vržejo, i hüdo bodo ž njim činíli štiri stô lêt. Ali tisto lüdstvo, šteromi bodo slüžili, bom jas sôdo, velí Bôg. I po tom bodo vö šli, i slüžili bodo meni na etom mesti. I dáo njemi je zákon obrizávanja. I té je porôdo Ižaáka, i obrezao ga je na ôsmi dén, i Ižaák Jákoba, i Jákob dvanájset patriárke. I pátriárke nevoščéni bodôči, ôdali so Jožefa vu Egiptom. Ali Bôg je bio ž njim. I oslôbodo ga je ze vsê nevôl njegovi, i dáo njemi je miloščo i modrôst pred Farao králom Egiptomskim; i postavo ga je voja nad Egiptomom i cêlov hižov svojov. Prišao je pa glád na cêlo zemlo Egiptomsko i Kánaánsko, i velika nevola; i nej so najšli hráno očeve naši. Gda bi pa čüo Jákob ka je silje v Egiptomi, vö je poslao očeve naše oprvič. I ob drügim spoznao se je Jožef od bratov svoji, i očivesni je postano Farao Králi národ Jožefov. Poslao je pa Jožef i prízvao je očo svojega Jákoba i vso rodbino njegovo sedemdesét i pét düš. Doli je pa šô Jákob vu Egiptom, i mr’o je on i naši očeve. I prêk so prinešeni vu Šihem, i položeni so vu grob, šteroga je küpo Ábrahám z cênov srebra od sinôv Emorra, očé Šihemovoga. Gda se je pa približávalo vrêmen obečanja, štero je priségno Bôg Ábrahámi, raslo je lüdstvo, i povnôžalo se je vu Egiptomi. Dokeč je nej stano drügi kral, kí je nej znao Jožefa. Té je z jálnostjov na njé vzéo naš národ; i hüdo je méo oče naše tô činéči, da so mogli svojo dečico vö dêvati, naj neživé. Vu šterom vrêmeni se je porôdo Môšeš; i vugoden je bio Bôgi, kí je hránjeni trí mêsece vu hiži očé svojega. Vö djánoga je pa gori vzéla čí Faraova, i gori ga je hránila sebi za siná. I vučen je Môšeš na vso modrôst Egiptáncov. Bio je pa zmožen vu rêčih i vu delaj. Gda bi pa štiridesét lêt vrêmena star bio, prišlo njemi je v srcé, ka bi pogledno brate svoje siní Izraelske. I vidôči níkoga nepravično trpeti, bráno ga je; i včino je zadomeščanjé tomi nepravično trpéčemi, doli pobivši Egiptánca. Štímao je pa, kâ razmijo bratje njegovi, kâ njim Bôg dá oslobodjenjé po njegovoj rôki; oni so ta nej razmeli. Na drügi dén se je pa pá skázao njim njefkajôčim, i správlao je je na mér govoréči: možjé, bratje ste si; zakaj činíte krivico eden drügomi? Té, pa, kí je krívico činio blížnjemi, ga je kraj süno govoréči: što te je postavo poglavníka i sodca nad nami? Jeli i mené ščéš bujti, liki si bujo včera Egiptánca? Pobegno je záto Môšeš na eto rêč; i včinjen je tühénec vu Midiánskoj zemli, gde je porôdo dvá siná. I, gda bi se spunilo štiridesét lêt, skázao se je njemi vu püščávi goré Šinajske angel Gospodnov vu ščípka ognjenom plámni. Môšeš pa vidôči, čüdivao se je nad vidênjem. Gda bi pa on bliže šô glêdat, včinjen je glás Gospodnov k njemi: Jás sem Bôg očév tvoji, Bôg Ábrahámov, i Bôg Ižaákov, i Bôg Jákobov. Prestrašivši se pa Môšeš, nej je sméo na njega glédati. Erkao njemi je pa Gospôd: odvéži črêvle nôg tvoji; ár mesto, na šterom stojíš, je svéta zemla. Vidôč sem vido nevolo lüdstva mojega vu Egiptomi, i zdühávanje njihovo sem čüo; i doli sem prišao, naj je oslobodim. I zdaj hodi i pošlem te vu Egiptom. Toga Môšeša, šteroga so zatájili erkôči: što te je postavo poglavníka i sodca? toga je Bôg poglavníka i osloboditela poslao po rôki angelskoj, kí se je njemi skázao vu ščípki. Toté je je vö spelao činéči čüda i znamênja vu zemli Egiptomskoj i vu erdéčem môrji i vu püščávi štiridesét lêt. Tô je tisti Môšeš, kí je pravo sinom Izraelskim: proroka vám pobüdi Gospodin Bôg vaš z brátov vaši, liki mené; tistoga poslüšajte. Té je, ki je bio vu správišči vu püščávi z angelom; kí njemi je gúčao na gori Šinajskoj i očém našim; kí je vzéo žíve rečí, da bi je nám dáo. Komi so nej šteli pokorni bidti očeve naši; nego so ga odvrgli i obrnoli so se srcom svojim vu Egiptom. Govorèči Aroni: napravi nám Bogé, kí bodo pred nami hodili. Ár Môšeši tistomi, kí nás je zpelao z Egiptomske zemlé, neznamo, ka se njemi je zgôdilo. I napravili so tele vu dnévi oni, i prípelali so áldov tomi bolvani; i veselíli so se vu delaj rôk svoji. Obrno se je pa Bôg, i dáo je je, da bi slüžili vojski nebeskoj, liki je písano vu prorocki knigaj: jeli ste mi zarêzana i vužgána áldüvali štiridesét lêt vu püščávi, hiža Izraelska? I gori ste vzéli šator Móloka i zvêzdo Bogá vašega Remfana, te kêpe štere ste si napravili, da bi je molili. Záto prêk vás zoselim z ovkraj Babilona. Šator svedôstva je pa bio pri očáki naši vu püščávi, liki je zrendelüvao, kí je Môšeši gúčao, ka bi ga napravo pôleg forme, štero je vido. Šteroga so i notri pelali, gori ga vzévši očeve naši z Jezušom vu pogánsko ládanje; štere je vö zgono Bôg od líca očév naši notri do Dávidovi dnévov. Kí je najšao pred Bogom miloščo; i proso je, da bi najšao šator Jákobovomi Bôgi. Šalamon njemi je pa hižo pocimprao. Ali te náj víšešnji vu z rokami naprávleni cérkváj ne prebíva, liki prorok právi: Néba je meni králevski stolec, zemla pa podnogáonica nôg moji. Kákšo hižo bodete mi cimprali, velí Gospôd. Ali štero je mesto počivanja mojega? Nej je rôka moja naprávila eta vsa? Trdnoga Šinjeka i neobrêzanoga srcá i vüh, vi vsigdár svétomi Dühi prôti stojíte; liki očeve vaši, tak i ví. Šteroga prorokov so nej preganjali očeve vaši? i vmôrili so je; ki so naprê nazviščávali od prišestjá toga pravičnoga, šteroga ste zdaj ví odávci i lüdomorci včínjeni. Kí ste vzéli právdo vu rédi angelov, i nej ste jo zdržali. Gda bi pa eta čüli, prežagala so se njim srcá, i škrípali so z zobmi na njega. On pa pun bodôči Dühá svétoga, gda bi vu nébo gledao, vido je díko Božo i Jezuša stojéčega na desnici Božoj. I erčé: ovo, vídim Nebésa odprta, i Siná človečega stojéčega na desnici Božoj. Kričéči pa z velikim glásom, zateknoli so vüha svoja; i sünoli so se z ednim žlakom na njega. I, gda bi ga z nesta vö vrgli, kamenüvali so ga. I svedocke so doli djáli gvant svoj k nogám ednoga mladénca, kí se je Šauluš zváo. I kamenüvali so Števana, zezávajôčega i govoréčega: Gospon Jezuš! vzemi k sebi düh moj. Pokleknovši pa na kôlina, kričao je z velikim glásom: Gospodne, ne postavi njim pred njéh ete grêh. I, gda bi tô erkao, záspao je. Šauluš je pa privolo k njegovomi vmárjanji. Včinjeno je pa vu onom dnévi veliko pregánjanje prôti správišči, štero je bilô v Jerušálemi; i vsi so razíšli po držélaj Judee i Šamárie z vün apoštolov. Poránili so pa Števana, možjé pobožni, i jáko so se plakali nad njim. Šauluš je pa opüščávao správišče od hiže do hiže idôči, i vličéči možé i žene, metao je je vu temnico. Kí so záto razíšli, okôli hodéči glásili so Rêč Božo. Filip pa, pridôči vu mesto Šamárie, predgao njim je Kristuša. Lüdstvo je pa z ednákov pámetjov poslüšalo ona, štera so od Filippa právlena, gda bi čüli i vidili znamênja, štera je činio. Ár vnôgi imajôči nečíste dühé kričéči z velikim glásom so vö šli; vnôgi pa žlakom vdárjeni i plantavi so ozdravili. I včinjena je radost velika vu mesti onom. Bio je pa niki môž po iméni Šimon, kí je pred temtoga vu onom mesti čalêro i noro lüdstvo Šamárie govoréči, ka je on nikak veliki. Na toga so pazili vsi od máloga notri do velikoga govoréči: ete je ta velika môč Boža. Pazili so pa na njega záto; ár je je poredno vrêmena z čalaríov noro. Gda bi pa vervali Filipi nazviščávajôčemi Evangeliom od králevstva Božega i iména Jezuš Kristušovoga, okrstili so se možjé i žene. Ali i Šimon je vervao, i okrstšeni držao se je Filipa; i vidôči, ka se znamênja i močí velike godìjo, strsno se je. Gda bi pa čüli apoštolje, kí so bilí v Jerušálemi, ka je notri vzéla Šamária rêč Božo, poslali so k njim Petra i Jánoša. Šteriva doli idôča molila sta za njé, da bi vzéli Düha svétoga. (Ár je ešče na nikoga njih nej spadno; nego samo so okrstšeni bilí vu iméni Gospon Jezuša). Teda sta djála roké na njé, i vzéli so Dühá svétoga. Gda bi pa Šimon vido, kâ se po devanji Apoštolski rôk svéti Düh dáva, ponüjao njim je pêneze. Govoréči: dájte i meni tô oblást; da, na kogakoli položim rokè, vzeme Dühà švètoga Peter njemi pa erčé: srebro tvoje ti naj s tebom bode na pogübelnost; kâ štímaš, ka se Boži dàr za pêneze láda. Nemaš tí tála niti šorša vu etoj rêči; ár je tvoje srcé nej ednáko pred Bogom. Povrni se záto od ete tvoje hüdôbe i moli Bogá, či se ti kak odpüstí srcà tvojega mišlênje. Ár te vídim, ka si vu britkosti žúča i nepravičnosti vezali. Odgovoréči pa Šimon erčé: molte se ví za méne k Gospodni, naj nikaj ne príde na mé z toga, štera ste pravili. Oni záto, gda bi svedočili i gúčali rêč Gospodnovo, povrnoli so se v Jerušálem, i nazviščávali so Evangeliom po vnôgi Šamaritánski vesnicaj. Gúčao je pa angel Gospodnov Filipi, govoréči: stani gori, i idi k pôldnévi na pôt, štera doli ide od Jerušálema v Gázo, tá je püsta. I gori stanovši, šô je. I ovo eden môž Črnkavec vkopleni i Kandaceše, Črnkavcov Kralíce, kamurnik, kí je bio postávleni nad vsêmi njé kinči, prišao je Bogá molit v Jerušálem. I vu nazáj povrnenjê bodôči i sedéči na kôli svoji, čtéo je Ežaiáš proroka. Erkao je pa Düh Filipi: pristôpi i pridrüži se k têm kôlam. Pribêžavši pa Filip čüo ga je, kâ je čtéo Ežaiáš proroka, i erčé: jeli razmíš, ka čtéš? On pa erčé: kak bi mogao, nego či bi mi što kázao? I zváo je Filipa, ka bi gori šô i k njemi bi si seo. Tál pa toga písma, štero je čtéo, je ete bio, liki ovca na zarizávanje, je pelani; i, liki ágnec pred brijáčom svojim neglasni, tak je nej ôdpro vüst svoji. Vu njegovoj poníznosti je zvíšena sôdba njegova; rod pa njegov što pôvej vö? Ár se vzeme od zemlé žítek njegov. Odgovoréči pa kamurnik Filipi, erčé: prosim te, od koga právi tô prorok? od sébe, ali od koga drügoga? Odpré pa Filip vüsta svoja, i začnovši od toga písma nazviščávao njemi je Jezuša. Gda bi pa šli po pôti, prišli so k nikšoj vodi; i erčé kamurnik: ovo je voda; što mi prepovê, naj se ne okrstim? Erčé pa Filip: či verješ ze vsega srcá, more bidti. Odgovoréči pa erčé: verjem, kâ je Jezuš Kristuš Sin Boži. I zapovedao je postánoti kôlam. I doli sta šla obá vu vodô, i Filip i kamurnik, i okrsto ga je. Gda bi pa vö šla z vodé, Düh Gospodnov je vnesao Filipa, i nej ga je vido več te kamurnik. Šô je pa po pôti svojoj z radostjov. Filip je pa nájdeni vu Azoti; i okôli hodéči nazviščávao je Evangeliom vsêm mêstam, dokeč je prišao vu Cezário. Šauluš pa ešče píhávši pritjé i lüdomorstvo na vučeníke Gospodnove, odidôči k víšešnjemi popi, Proso je od njega listí vu Damaškuš k správiščam, kâ, či bi koga najšao, kí bi té pôti bilí, možé i žene, zvézane bi pelao v Jerušálem. Zgôdilo se je pa, gda bi šô, i približávao bi se k Damaškuši, na nágli se je zblesnola okôli njega svetlost od nébe. I spadnovši na zemlo, čüo je glás njemi govoréči: Šaul, Šaul, ka me pregánjaš? On pa erčé: što si, Gospodne? Erčé pa Gospôd: jas sem Jezuš, šteroga tí pregánjaš. Žmetno ti je prôti spici brsati. Drgečéči pa i trepečéči erčé: Gospodne, ka ščéš, naj činim? I Gospôd njemi erčé: gori stani, i idi vu mêsto, i povej se ti, ka ti je potrêbno činiti. Ti možjé pa, ki so ž njim pôtniküvali, so stáli drevéni, ár so čüli glás; nikoga so pa nej vidili. Gori je pa stano Šauluš od zemlé: i, gda bi očí svoje ôdpro, nikoga nej je vido. Pelavši ga pa za rókô, notri so ga pelali v Damaškuš. I bio je trí dní ne vidôči; i nej je jo, ni pio. Bio je pa eden vučeník v Damaškuši po iméni Anániáš; i erkao njemi je Gospôd vu poglédi: Anániáš! on pa erčé: ovo sem jas, Gospodne. Gospôd njemi pa erčé: stani gori i idi vu vilico, štera se zové rávna; i íšči vu Júdášovoj hiži Šauluša po iméni Taršinskoga, ár ovo moli. (I vido je Pavel vu vidênji ednoga možá po iméni Anániáša notri idôčega i na sébe rókô dêvajôčega; naj preglédne.) Odgovorí pa Anániáš: Gospodne, čüo sem od vnôgi od toga možá, keliko hüdoga je včíno tvojim svétim vu Jerušálemi. I eti má oblást od víšešnji popov zvézati vse, kí tvoje imé zezávajo. Erkao njemi je pa Gospôd: idi, ár mi je on odebrána posôda; kí bode noso imé moje pred poganmi, i králmi i sinmi Izraelskimi. Ár njemi jas pokážem, keliko njemi je potrêbno za volo iména mojega trpeti. Odíšao je pa Anániáš, i notrí je šô vu hižo, i na njega položi roké i erčé: Šaul brat, Gospôd me je poslao (Jezuš, kí se ti je skázao na pôti, po šteroj si šô,) naj preglédneš i napuniš se z Dühom svétim. I preci so doli spadnole z ôči njegovi, líki lüske; i pregledno je preci, i gori stanovši okrsto se je. I, gda bi hráno k sebi vzéo, pokrêpo se je. Bio je pa Šaul z vučeníkmi vu Damaškuši nikeliko dní. I preci je vu správiščaj predgao Kristuša, ka je on Sin Boži. Strsnoli so se pa vsi, kí so ga čüli, i erkli so: nej je tô té, kí je opüščávao vu Jerušálemi one, kí se z etim iménom zovéjo? I esi je za toga volo prišao, ka bi je zvézane pelao k vládnikom popovskim. Šauluš je pa ešče bole pokrêpo, i stiskávao je Židove prebívajôče vu Damaškuši svedočéči, ka je té Kristuš. Gda bi se pa poredno dnévov spunilo, tanáč so držali Židovje med sebom, ka bi ga bujli. Na zvêst je pa dáni Šauluši tanáč njihov i strážili so vráta dén i nôč, da bi ga bujli. Vučenícke so ga pa vzéli v nôči, i prêk zída so ga djáli i doli so ga püstili vu korbli. Gda bi pa Šauluš vu Jerušálem prišao, sküšávao se je pridrüžiti k vučeníkom; i vsi so se ga bojali ne vervavši, ka bi vučeník bio. Barnabáš ga je pa k sebi vzéo, i pelao ga je k apoštolom; i pripovidávao njim je, kakda je na pôti vido Gospodna, i kâ njemi je gúčao, i kakda je vu Damaškuši srčno gúčao vu iméni Jezušovom. I ž njimi je bio notri idôči i vö idôči v Jerušálemi, i srčno gučéči vu Gospon Jezušovom iméni. Gúčao je pa i štükao se je prôti Grkom; oni so ga pa šteli bujti. Štero gda bi zvedili bratje, doli so ga pelali v Cezário, i odposlali so ga vu Taršuš. I tak so gmajne po vsoj Judei i Galilei i Šamárii mér mele, povékšávajôče se, i hodéče vu bojaznosti Gospodnovoj, i z trôštom Düha svétoga so se napunjávale. Zgôdilo se je pa, gda bi Peter hodo po mêstaj, prišao je i k tim svétim prebivajôčim vu Liddi. Najšao je pa tam ednoga človeka po iméni Eneáša, od osem lêt ležéčega na posteli, kí je bio žlakom vdárjeni. I erkao njemi je Peter: Eneáš, zvráči te Jezuš Kristuš; stani gori, i posteli si sám. I preci je gori stano. I vidili so ga vsi stojéči vu Liddi i v Šároni, kí so se povrnoli k Gospodni. Vu Joppi je pa bíla níka vučeníca po iméni Tabita, štera razkládjena se zové Dorkaš. Tá je bíla puna dobri dêl i álmoštva, štera je činíla. Prigôdilo se je pa vu dnévi oni, gda bi nemočna bila, mrla je. Geto so jo pa ôprali, položili so jo vu zgoránjo hižo. Blüzi je pa bíla Lidda k Joppi; i vučenícke slíšavši, ka je Peter v njê, poslali so dvá možá k njemi, proséči ga, naj njemi ne bode žmetno k njim prêk prídti. Gori stanovši pa Peter, šô je ž njimi. Šteri, gda bi prišao, gori so ga pelali vu zgoránjo hižo, i okôli njega so postanole vse vdovice jôkajôče i kàzajôče süknje i srakice štere je delala, gda je ž njimi bíla, Dorkaš. Vö zgonivši pa Peter vse, pokleknovši na kôlina, molo je; i obrnovši se k têli erčé: Tabita, gori stani. Ona je pa odprla očí svoje; i vidôča Petra, gori je sêla. Šteroj pa da bi rokô dáo, gori jo je oprávo; i prizvavši te svéte i vdovice, postavo jo je pred njé živôčo. Na znánje je pa včinjeno tô po celoj Joppi, i vnôgi so vervali vu Gospodni. Zgôdilo se je pa, da bi poredno dní ostano vu Joppi pri níkom Šimoni kožári. Bio je pa eden môž vu Cezárii po iméni Korneliuš stotnik z onoga šerega, ki se zové Vlaški. Pobožen i Bogá bojéči ze vsov hižov svojov, i činéči álmoštva vnôga lüdstvi, i moléči Bogá vseskôs. Vido je vu vidênji očivesno, liki okoli devéte vöre dnéva, angela Božega doli idôčega k sebi, i govoréčega njemi: Korneli! On pa na njega gledôči, prestrašo se je i erčé: ka je Gospodne? erčé pa njemi: molítve tvoje i álmoštva tvoja so gori prišla na spomínanje pred Bogá. I zdaj pošli vu Joppo možé i zovi prêk Šimona, kí se zové Peter. Té stán má pri nikom Šimoni kožári, kí má hižo pôleg môrja; té ti povej, ka ti je činiti. Gda bi pa odíšao angel, kí je Korneliuši gúčao, prizové dvá z držine svoje i ednoga pobožnoga vitéza z tisti, kí so se pri njem držali. I geto njim je vsa vö povedao, odposlao je je vu Joppo. Drügi dén pa idôči oni po pôti i k mesti se približávajôči, gori je šô Peter na hižo molit okôli šéste vöre. Gda bi pa lačen grátao i šteo bi jesti, dokeč so oni obed priprávlali, spadno je na njega sas. I vido je nébo odprto, i doli idôčo k sebi edno posôdo, liki kákši lelahen veliki na štiri kiklê zvézani i doli püščeni na zemlo. Vu kom so bilé vse stvári zemelske štiri nogé majôče, i zviríne, i lazéče i letajôče stvári nebeske. I včinjeni je glás k njemi: gori stani, Peter, koli i jej. Peter pa erčé: z níkakšim talom nej, Gospodne; ár sem nigdár nej jo ka občínskoga i nečístoga. I pá je drügôč bio glás k njemi: štera je Bôg očisto, tí to občínsko ne pravi. Tô je pa včinjeno tríkrát; i pá je gori vzéta ta posôda vu nébo. Gda bi se pa vu sebi zadrgávao Peter, ka bi tô za vidênje bilô, štero je vido, ovo možjé, poslani od Korneliuša, spitávajôči hižo Šimonovo, postanoli so pred dverami. I zvajôči zvidávali so, či bi Šimon, kí se zové Peter, tam sálašivao. Gda bi si pa ešče Peter premišlávao od vidênja, erčé njemi Düh: ovo, trijé možácke te íščejo. Záto gori stanovši idi doli, i idi ž njimi nikaj ne dvojéči; ár sem je jas poslao. Doli idôči pa Peter k tim možákom, kí so poslani od Korneliuša njemi, erčé: ovo jas sem, šteroga íščete; ka je zrok, za šteroga volo ste eti? Oni so pa erkli: Korneliuš Stotnik, môž pravičen i Bogá bojéči, ki i svedôstvo má od cêloga národa Židovskoga, opômenjeni od angela svétoga, ka bi tebé zváo vu svojo hižo, i poslüšao bi Bože rečí od tébe. Notri je pozové záto i dáo njim je stán. Te drügi dén je pa vö šô Peter ž njimi, i níki bratov od Joppe so tüdi ž njim šli. I drügi dén so prišli vu Cezário. Korneliuš je je pa čakao vküp prízvavši rodbino svojo i blížnje priátele. Prigôdilo se je pa, gda bi Peter notri šô, prôti njemi idôči Korneliuš, i spadnovši k nogám molo ga je. Peter ga je pa gori opravo govoréči: gori stani, i jas sem sám človek. I zgučávajôči si ž njim notri je šô, i najšao ji je dosta vküp správleni. I erkao njim je: ví znáte, kak nespodobno je môži Židovi se pridrüžiti, ali idti k lüdém z drügoga národa. Meni je pa Bôg pokázao, naj nikoga za občinskoga, ali nečístoga človeka ne právim. Záto brezi prôtiguča sem prišao pozváni. Pítam tak za kákše rêči volo ste poslali po méne. I Korneliuš erčé: od štrtoga dnéva notri do ete vöre sem bio na tešče, i okoli devéte vöre moléči vu hiži mojoj. I ovo eden mož je stano pred menom vu svetlom gvanti. I erčé: Korneliuš, poslüjhnjene so tvoje molitvi, i álmoštva tvoja so na spomínanje príšla pred Bogom. Pošli záto vu Joppo i prêk prizovi Šimona, kí se zové Peter. Té sálašije vu hiži Šimonovoj toga kožára pri môrji; kí pridôči, povej ti, ka ti je činiti. Preci sem zàto poslao k tebi; i tí si dobro včíno ka si prišao. Zdaj smo záto mí vsi pred Bogom nazôči, naj poslüšamo vsa, štera so tebi povêdana od Bogá. Teda Peter odpré vüsta i erčé: zaistino nahájam, ka je Bôg nej osôb prebirávec. Nego, vu vsákom národi kí se ga bojí i čini pravico, priéten njemi je. Ka se dostája te réči, štero je poslao sinom Izraelskim predgajôči mér po Jezuš Kristuši, té je vsej Gospôd. Ví znáte, ka za rêč se je zgôdilo po cêloj Judei, začéta od Galílee po krsti, šteroga je predgao Ivan. Jezuša od Názareta, kakda ga je namazao Bôg z Dühom svétim i z močjôv, kí okôli hodéči je dobro činio i zvráčo vse obládane od vrága; ár je Bôg bio ž njim. I mí smo svedocke vsega, štera je včíno vu držéli Židovskoj i v Jerušálemi, koga so vmôrili, povesivši ga na drêvo. Toga je Bôg zbüdo na trétji dén; i šteo je, naj se skáže. Nej vsemi lüdstvi, nego svedokom svojim naprê odebránim od Bogá, nám, kí smo ž njim jeli i pilí po gori stanenjê njegovom od mrtvi. I zapovedao nám je predgati lüdstvi i svedočiti, ka je on zrendelüvani od Bogá sodec žívi i mrtvi. Tomi vsi prorocke svedočijo, ka odpüščanje grêhov vzemejo po iméni njegovom vsi vervajôči vu njem. Ešče gda bi gúčao Peter rečí ete, spadno je Düh svéti na vse, kí so poslüšali eto rêč. I strsnoli so se, ki so bilí z obrizávanja verni, kíkoli so z Petrom prišli; kâ je i na pogane svétoga Dühá dár vö vlejáni. Ár so je čüli gučéče z jezikmi, i zvišávajôče Bogá. Teda je odgôvoro Peter: Jeli što more prepovedati vodô, naj se eti ne okrstijo, kí so Dühá svétoga vzéli, liki i mí? I zapovedao je, naj se okrstijo vu iméni Gospodnovom. Teda so ga prosíli, ka bi nikeliko dní pri njih ostano. Čüli so pa apoštolje i bratje, kí so vu Judei bilí, ka so i poganje gori vzéli Rêč Božo. I gda bi Peter gori šô vu Jerušálem, razkášali so se prôti njemi, kí so z obrizávanja bili. Govoréči: kâ si k možom nepreokrôženjé majôčim notri šô i jo si ž njimi. Začnovši pa Peter razložo njim je zrédom govoréči: Jas sem bio vu mesti Joppe moléči, i vido sem vu sasi vidênje doli idôčo nikakšo posôdo, liki eden veliki prt za štiri kiklé püščeni z nebés; i prišla je notri do méne. Vu štero gledôči na pamet sem vzéo; i vido sem štiri nogé majôče stvári zemelske i zviríne, i lazéče i letajôče nebeske. Čüo sem pa glás meni govoréči: gori stani, Peter, koli i jej. Erkao sem pa: z nikakšim tálom nej, Gospodne. Ár je nikaj občinskoga ali nečístoga nigdár nej šlo notri vu moja vüsta. Odgôvoro mi je pa glás obdrügim z nebés: ka je Bôg očisto, tistô tí občínsko ne pravi. Tô je pa včinjeno tríkrat; i pá so gori potégnjena vsa vu nébo. I ovo, preci so trijé možjé postanoli pred hižov, vu šteroj sem bio, poslani od Cezárie k meni. Erčé pa meni düh: idi ž njimi, nikaj ne dvojéči. Prišlo je pa z menov i eti šést brátov i notri smo šli vu hižo toga možá. I nazvêsto nám je, kakda je vido angela vu hiži svojoj stojéčega i govoréčega njemi: pošli vu Joppo možé i prizovi prêk Šimona, kí se zové Peter. Kí bode tí gúčao rečí, vu šteri se zveličaš tí i vsa hiža tvoja. Gda bi pa jas záčao eta gúčati, spadno je svéti Düh na njé, liki i na nás vu začétki. Spômeno sem se pa z rêči Gospodnove, liki je velo: Ivan istina je krstšávao z vodôv, ví bodte pa krstšávani vu svétom Dühi. Či je záto njim Bôg dáo príglihni dár, liki i nám vervajôčim v Gospodni našem Jezuši Kristuši; jas pa što sem, ka bi mogao brániti Bôgi? Slíšavši pa eta, tiho so postanoli, i díčili so Bogá govoréči: tak je i poganom Bôg dáo pokôro na žítek. Kí so se pa raztepli za volo nevôle, štera se je pobüdila nad Števanom; prêk so šli notri do Fenície i Cípruša i Antiohie, i nikomi so nej gúčali eto rêč, nego samo Židovom. Bilí so pa níki ž njíh možjé z Cipruša i z Cirene, kí notri idôči vu Antiohio gúčali so Grčkim Židovom nazviščávajôči Gospon Jezuša. I bíla je rôka Gospodnova ž njimi, i vnogo vervajôči se ji je povrnolo k Gospodni. Čüta je pa eta rêč vu vühaj te gmajne, štera je v Jerušálemi bíla od njíh; i poslali so Barnabáša, ka bi šô notri do Antiohie. Kí tá pridôči i vidôči miloščo Božo, radüvao se je; i opomínao je vse, ka bi stálnim srcom ostali pri Gospodni. Ár je bio môž dober i pun Dühá svétoga i vere. I priloženo je lüdstva poredno k Gospodni. Vö je pa šô vu Taršuš Barnabáš ískat Šauluša; i, gda bi ga najšao, pelao ga je vu Antiohio. Zgôdilo se je pa, da bi cêlo leto bilá z tistov gmajnov, i včíla bi lüdstva poredno, zváni so naj prvle vu Antiohii vučenícke za krstšane. Vu tê dnévi so pa doli šli od Jerušálema prorocke vu Antiohio. Gori stanovši pa eden ž njíh po iméni Agabuš, znamenüvao je po Dühi glád veliki, kí príšestni bode na cêli svêt, kí se je i zgôdo za Klaudiuš Casara. Vučenicke so pa skončali, ka bi ji vsáki pôleg svoje premôči na slüžbo, kâ poslao vu Judei prebivajôčim bratom. Štero so i včínili, poslavši k tim starišim po rôki Barnabášovoj i Šaulušovoj. Okoli onoga vrêmena je pa vrgao Herodeš král roké na níke z gmajne, ka bi njim hüdô činio. Vmôro je pa Jakuba brata Jánošovoga z mečom. I geto je vido, ka se je dopadnolo Židovom, gori je djáo, ka dá zgrabiti i Petra. (Bilí so pa dnévi brezi kvasá krühov.) Šteroga je i zgrabo, i djáo ga je vu temnico; i dáo ga je štiri četverám vitézov strážiti, ár ga je šteo po vüzmi naprê pripelati lüdstvi. I tak je Peter držani vu temnici; molítev je pa bíla nestanoma od gmajne k Bôgi za njega. Gda bi ga pa šteo naprê pelati Herodeš, vu onoj nôči je spáo Peter med dvöma vitézoma zvézani z dvöma lancoma; strážarje so pa pred dverami varvali temnico. I ovo, angel Gospodnov je pristôpo, i svetlost se je zasvêtila vu hrámi. Vdarivši pa v rebro Petra, obüdo ga je govoréči: stani gori hitro. I doli so spadnoli lanci z nôg njegovi. I erčé njemi angel: opaši se, i obüj šôlince tvoje. I včino je tak. I erčé njemi: vrží okôli na sé plášč tvoj, i nasledüj me. I vö idôči nasledüvao ga je; i nej je znao, ka je zaistino tô včinjeno po angeli; štimao je pa, kâ vidênje vidi. Gda bi pa preišla prvo strážo, i drügo, prišla sta k tim železnim vrátam, štera v mesto pelajo, štera so se od sébe njima ôdprla. I vö idôča preišla sta edno vilico; i preci je odstôpo angel od njega. I Peter se na pamet vzeme i erčé: zdaj znám zaistino, kâ je Gospôd poslao angela svojega, i oslôbodo me je z rôke Herodešove i vsega čákanja lüdstva Židovskoga. I premišlávajôč je prišao pred hižo Márie materé Ivanove, kí se zové Marko, gde ji je bilô poredno vküp správleni i moléči. Gda bi pa Peter trüpao pred dverami pri vrátaj prišla je deklíčka, po iméni Rode, poslüšat. I poznavši Petrov glás, od radosti je nej odprla vráta; notri pribežéča pa, nazvêstila je, kâ Peter stojí pred vráti. Oni so ji pa erkli: blázniš. Ona je pa potrdjávala, ka je tak. Oni so pa erkli: njegov angel je. Peter je pa neztanoma trüpao. Gda bi pa ôdprli, vidili so ga, i strsnoli so se. Kívajôči pa njim z rokôv, ka bi tiho bili, pripovidávao njim je, kakda ga je Gospôd vö zpelao z temnice. Erčé pa: nazvêstite Jakubi i bratom eta. I vö idôči, šô je v drügo mesto. Gda bi pa dén grátao, bilô je zburkanje nej málo med vitézmi, ka se je zgôdilo Petri. Gda bi pa Herodeš ískao i ne najšao bi ga, osôdo je stráže, i zapovedao je je na smrt odpelati; i doli idôči od Judee vu Cezário, tam se je držao. Bio je pa Herodeš v tom, ka bi se vojsküvao z Tirušánci i Šidoničánci. Oni so pa z ednov vôlov prišli k njemi, i na njé so vzéli Blastuša kamurnika králevskoga, prosili so mér záto, kâ se je njihova držéla, hránila z králevske zemlé. Na odločeni dén je pa Herodeš, oblečeni v králevskom gvanti, i sedéči na králevskom stôlci, gúčao k njim. Lüdstvo je pa gori kríčalo: Boža réč je eto i nej človeča. Preci ga je záto vdaro angel Gospodnov, kâ je nej dáo díko Bôgi; i od črvôv zêdeni püsto je düšo. Rêč Gospodnova je pa rásla, ino se je napunjávala. Barnabáš pa i Šauluš sta se povrnola z Jerušálema nazáj, dopunivši slüžbo, i sebom vzévši i Ivana; kí se je zváo Marko. Bilí so pa níki vu Antiohie gmajni prorocke i vučitelje, kakti Barnabáš i Šimeon, kí se je zváo Niger, i Luciuš Cireneánski, i Manaen, kì je z Herodeš štrtákom gori zhránjeni, i Šauluš. Gda bi pa oni slüžili Gospodni ino bi se postili, erčé svéti Düh: odlôčte mi tak Barnabáša i Šauluša na delo, na štero sem njidva pôzvao. Teda so se postili i molili, i položili so roké svoje na njidva, odpüstili so njidva. Záto oneva vö poslana od Dühá svétoga, šla sta vu Selevcio; od tistec sta se pa odpelala na ládji v Cipruš. I, gda bi bilá vu Salamiši, nazviščávala sta rêč Gospodnovo vu správiščaj Židovski; mela sta pa i Ivana slugo sebom. Obhodéči pa te záton notri do Páfuša, najšla sta nikšega čalejra krívoga proroka Židova, komi je bilô imé Bar Jezuš. Kí je bio z namestníkom Sergiuš Pavlom z rázumnim možom. Té, prizvavši Barnabáša i Šaula, želo je od njiva čüti rêč Božo. Prôti njemi je pa stano Elimáš čalejr, (ár se tak raskláda imé njegovo) ískjôči odvrnôati namestníka od vere. Šauluš pa (kí se i Pavel zové), pun Düha svétoga gléda v njega. I erčé: o pun vse jálnosti i vse hüdôbe, sin vrajži, protivnik vse pravice, ne hejnjaš odvračati rávne potí Gospodnove? I ovo zdaj je rôka Gospodnova nad tebom, i boš slêpi, i ne boš vido sunca do gvüšnoga vrêmena. Preci je pa spádnola na njega temnost i kmica; i okôli hodéči ískao je, kí bi ga za rókô vodo. Teda vidôči namestník, kâ se je zgôdilo, vervao je, i čüdivao se je nad Gospodnovim návukom. Püstili so se pa od Páfuša Pavel, i kí so okôli njega bilí, prišli so v Pergo Pamfilie. Ivan je pa odstôpo od njíh, i povrno se je v Jerušálem. Ovi pa prêk idôči od Perge, prišli so v Antiohio Pizídie; i notri idôči vu správišče v sobotni dén, doli so si seli. Po čtênji pa prádve i Prorokov poslali so vládnicke správišča k njim govoréči: možje bratje, či je rêč vu vami na opomínanje lüdstva, gúčte. Gori stanovši pa Pavel, i kívavši na tihoto z rokôv erčé: možje Izraelski, i kí se bojíte Bogá, poslüšajte. Bôg lüdstva etoga Izraelskoga je odébrao očáke naše i lüdstvo je zvíso, gda bi tühénci bilí vu Egiptomskoj zemli, i z visikov ramov je je vö ž njé spelao. I štiridesét lêt vrêmena je trpo njihovo šegô vu püščávi. I doli porüšivši sedméro národa vu Kánaánskoj zemli, šoršom njim je razdêlo ovi zemlô. I po tom, liki štiri stô i pétdesét lêt, dáo njim je sodce notri do Šamuel proroka. I od tistec prosili so krála, i dáo njim je Bôg Šaula siná Kišovoga, možá z plemena Benjaminovoga štiridesét lêt. I, gda bi njega doli djáo, zbüdo njim je Dávida na krála; komi je i erkao svedočivši: najšao sem Dávida siná Ješševoga, možá pôleg srcá mojega, kí bode činio vso volo mojo. Z etoga semena je Bôg pôleg obečanja obüdo Izraeli zveličitela Jezuša. Geto je Ivan prvle pred licom notri idênja njegovoga predgao krst pokôre vsemi lüdstvi Izraelskomi. Gda bi pa spuno Ivan bežaj, erkao je: koga mené štímate, té sem jas nej; nego ovo ide za menom, komi nej sem vrêden šôlince njegovi nôg odvézati. Možjé bratje, sinovje roda Abrahámovoga, i kí so med vami Bogá bojéči! etoga zveličanja rêč je vám poslana. Ár, kí prebívajo v Jerušálemi i poglavnícke njihovi, gda bi toga Jezuša ne poznali, osôdili so ga; i tak so se rečí prorokov, šteri se vsáko Sobotto čtéjo, spunile. I či so gli nikši zrok smrti v njem nej najšli, dönok so prosili Pilátuša, ka bi ga dáo vmoriti. Gda so pa spunjena vsa od njega pisana písma, doli so ga vzéli z lesá, i položili so ga v grob. Bôg ga je pa zbüdo od mrtvi. Ki je vídeni po vnôgi dnévi od onih, kí so ž njim vküp gori šli od Galilee vu Jerušálem, kí so njemi svedocke med lüdstvom. I mí nazviščávamo, ka je Bôg tô obečanje, štero je včinjeno očákom, spuno nám sinom njihovim, gda je obüdo Jezuša. Liki je i vu drügom Žoltári písano: moj sin si tí, jas sem te dnes porôdo. Ka ga je pa z mrtví gori zbüdo, i ka se več nigdár ne povrné vu sprjhnenjé, etak je erkao, kâ dám vám svéta Dávidi ta verna. Záto i vu ednom drügom Žoltári veli: ne dáš svétomi tvojemi viditi sprjhnenjé. Ár je Dávid istina lastivnomi lüdstvi slüžéči pôleg Bože vôle záspao, i položen je k očákom svojim, i vido je sprjhnenjé. Koga je pa Bôg gori obüdo, nej je vido sprjhnenjé. Záto znáno vám bojdi, možjé bratje, kâ za toga volo se vám grêhov odpüščanje nazviščáva, I od vsê, od šteri ste se nej mogli vu právdi Môšešovoj spravičati, v etom vsáki, kí verje, je pravičen. Glédajte záto, naj ne príde na nás, kâ je povêdano vu prorokaj. Vidite zametávci, i čüdite se i vgasnite; ár bom jas tákše delo delao vu dnévi vaši; delo, štero ne bodete vervali, či bode vam što gli pripovidávao. Vö idôči pa správišča Židovskoga, prosili so je poganje, ka bi med sobôtov i njim gúčali té rečí. Gda bi pa razíšlo správišče, nasledüvali so vnôgi z Židovov, i z pobožni prozelítušov Pavla i Barnabáša, šteriva njim govoréča sta je rátala, ka bi ostanoli vu milošči Božoj. Na príšestno Sobotto je pa malo nej vse mesto vküp prišlo poslüšat rêč Božo. Vidôči pa Židovje to lüdstvo, napunjeni so z nevoščenôstjov, i prôti so gúčali tomi, štera so od Pavla právlena, prôti gučéči i preklinjávajôči. Obsrčnola sta se pa Pavel i Barnabáš, i erkla sta: vám je potrêbno bilô naj prvle gúčati rêč Božo, da jo pa zametávate i ne vrêdne vás sôdite žítka vekivečnoga; ovo obráčamo se k poganom. Ár je tak zapovedao nám Gospôd: postavo sem te na svetlost poganom, naj njim bodeš na zveličanje notri do skrádnje zemlé. Gda bi pa poganje eta čüli, radüvali so se i díčili so rêč Gospodnovo, i vervali so; kikoli so bili zrendelüvani na žítek vekivečni. Razglašüvala se je pa rêč Gospodnova po cêloj držéli. Židovje so pa podbádali te pobožne i poštene žene i prednjêše mesta, i pobüdili so pregánjanje prôti Pavli i Bárnabáši, i vö so njidva vrgli z krajin svoji. Oneva sta pa doli stepla práh nôg svoji na njé, i prišla sta vu Ikónio. Vučenícke so se pa napunjávali z radostjov i z Dühom svétím. Zgôdilo se je pa vu Ikónii, da bi onedva notri šla vu správišče Židovsko, i gúčala bi tak, da bi vervala i židovov i Grkov vnôga vnožina. Ti nevervajôči Židovje so pa pobüdili i razdrážili düše poganov prôti bratom. Dönok záto poredno vrêmena so se tam držali srčno gučéči od Gospodna, kí je svedôstvo dávao rêči svoje milošče; i dávao je, da bi znamênja i čüda bilá po rokáj njihovi. Raztrgala se je pa ta vnožina mesta, i eti istina so bilí z Židovmi; tê pa z Apoštolmi. Gda bi se pa zgôdilo sünenjé poganov i Židovov ž njihovimi poglavníkmi, ka bi je ošpotali i kamenüvali. Zeznavši odbêžali so vu mêsta Likaonie v Listro i Derbo, i okôli bodôčo držélo. I tam so nazviščávali Evangeliom. I níki človek vu Listri slab vnogáj je sedo, plantav od utrobe materé svoje bodôči, kí je z nikakšim tálom nej mogao hoditi. Té je poslüšao Pavla gučéčega, kí oči na njega vržéči i vidôči, ka má vero na zveličanje. Erkao je z velikim glásom: gori stani na nogé tvoje rávno. I gori je skočo i hodo je. Lüdstvo pa geto je vidilo, ka je včíno Pavel, gori zdignovši glás svoj Likaonski govoréči: Bôgovje so príglihni včinjeni k lüdém, i doli so prišli k nám. I zváli so Barnabáša Jupitera, Pavla pa Mercuriuša; ka je on bio voj rêči. Jupitera pop pa, kí je pred njihovim mestom bio, günce i vênce pred vráta pripelavši z lüdstvom vrét, šteo je njima áldüvati. Štero da bi čüli apoštolje Barnabáš i Pavel, rasčesnola sta gvant svoj, skočila sta med lüdstvo kričéča, I govoréča: možjé, zakaj eta činíte? I mí smo tákši nevolni lüdjé, liki ví, nazviščávajôči vám, naj se od eti márnost obrnéte k žívomi Bôgi, kí je stvôro nébo i zémlo, i môrje i vsa, štera so vu njih. Kí je vu preminôčem vremeni niháo vse pogane hoditi po svoji potáj. I dönok se je nej niháo brezi svedôstva dobročinéči z nebés od zgora dávajôči nám deždžovje, i vrêmena sád noséča napunivši z jejstvinov i z veseljom srcá naša. I tá govoréči, komaj je ftišao to lüdstvo, ka so njima nej áldüvali. Prišli so pa od Antiohie i Ikonie Židovje, i na njé so vzéli lüdstvo, i kamenüvavši Pavla, vlekli so ga vö z mesta, štímajôči, ka je mr’ô. Gda bi ga pa okôli vzéli vučenícke, gori stanovši šô je vu mesto, i drügi dén je vö šô z Barnabášom vu Derbo. I nazviščávala sta mesti onomi Evangeliom, i poredno vučeníkov spravivši, povrnola sta se v Listro i v Ikónio, i Antiohio. Potrdjávavši düše vučeníkov i opominavši, ka bi ostanoli vu veri; i ka je po vnôgi nevoláj potrêbno nám notri idti vu králevstvo Bože. Gda bi njim pa z ftégnjenimi rokami stariše po gmajnaj postavila i molila bi z postmi, preporôčila sta je Gospodni, v šterom so vervali. I obhodéča Pizídio, prišla sta vu Pamfílio. I gučéča vu Pergi rêč Božo, doli sta šla vu Attálio. I odnut sta odplavala vu Antiohio, odkud sta bilá preporôčena vu miloščo Božo na delo, štero sta spunila. Gda sta pa tá prišla i vküp sta spravila gmajno, nazvêstila sta vse, kakoli je včíno Bôg ž njima; i, ka je ôdpro poganom dveri vere. Držala sta se pa tam z vučeníkmi nej malo vrêmena. I niki, kí so doli prišli od Judee, včíli so brate, kâ, či se ne obrêžete po návadi Môšešovoj, ne morete se zveličati. Gda bi se záto zburkanje i nej malo spitávanje Pavli i Barnabáši prôti njim pripetilo, zrendüvali so, ka bi gori šô Pavel i Barnabáš, i níki drügi ž njíh k apoštolom i k starišim vu Jerušálem za toga pítanja volo. Oni záto sprevodjeni od gmajne prêk so šli po Fenícii i Šamárii, pripovidávavši povrnenjé poganov, i včínili so radost veliko vsêm bratom. Gda bi pa prišli v Jerušálem, gori so vzéti od gmajne i apoštolov i ti stariši, i nazvêstili so, ka je Bôg včíno ž njimi. Gori pa stanovši níki z ti vervajôči, kí so z Farizeuškoga jeretinstva bili, govoréči: ka je je potrêbno obrezati i zapovedati naj zdržávajo Môšešovo právdo. Vküp so se pa spravili apoštolje i ti stariši, da bi eto delo spoznali. Gda bi se pa dugo štükali, gori stáne Peter, i erčé njim: možjé bratje, ví znáte, kâ je od zdávnja Bôg med nami odébrao, naj po vüstaj moji čüjejo poganje rêč Evangelioma i verjejo. I Bôg, kí zná srcá, posvedočo njim je; geto njim je dáo Dühá svétoga, liki i nám. I nikši rázloček je nej včíno med nami i njimi z verov očiščávajôči srcá njihova. Zdaj záto ka sküšávate Bogá, kâ ščéte djáti járem právde na Šinjek vučeníkov, šteroga so ni očeve naši, ni mi nej mogli nositi? Nego po milošči gospon Jezuš Kristuša verjemo, ka se zveličamo, liki i oni. Tiho je pa postánola vsa vnožina, i poslüšali so Barnabáša i Pavla pripovidávajôča, štera znamênja i čüda je včíno Bôg med poganmi po njima. Gda bi pa i oneva tiho bilá, odgôvoro je Jakub govoréči: možjé bratje, poslüšajte mené. Šimon je pripovidávao: kakda je oprvič Bôg nagledno vzéti sebi z poganov lüdstvo na imé svoje. I z têm se glíhajo rečí prorokov, liki je písano: Po tom se povrném i nazáj pocimpram v küp spádjeni šator Dávidov; i zrüšenja njegova nazáj pocimpram, i gori je oprávim. Naj ìščejo ti gori ostánjení lüdjé Gospodna i vsi poganje, nad šterimi je imé moje zezávano bilô; velí Gospôd kí vsa eta činí. Znána so od začètka Bôgi vsa dela njegova. Zàto jas sôdim, ka nej trbê zburkávati one, kí se z poganov obráčajo k Bôgi. Nego zapovedati njim trbej, naj se zdržávajo od oskrunenjá bolvanovi i od práznosti i od zadávlenoga, i od krvi. Ár Môšeš od dávnoga pokolênja, má po mêstaj, kí ga predgajo vu správiščaj, gde se po vsákoj sobotti čté. Teda se je vidilo apoštolom i tim starišim z cêlov gmajnov odebráne možé ž njíh poslati vu Antiohio z Pavlom i Barnabášom, Júdaša zvánoga Baršabáša i Siláša, možé voje med bratmi. Pisajôči po rôki njihovoj etak: apoštolje, ti stariši i bratje vu Antiohii i Šírii i Cilícii bodôčim bratom, kí so z poganov, zdrávje želejo. Da smo čüli, ka so vás níki z nás vö idôči zburkali z rečmí porüšavši düše vaše govoréči: obrezati se dájte i zdržávajte právdo, šterim smo tô nej zapovedali. Vidilo se je nám z ednákov vôlov vküp správlenim odebráne možé poslati k vám, z lüblénimi našimi Barnabášom i Pavlom. Z lüdmí, kí so tá dáli düše svoje za imé Gospodna našega Jezuša Kristuša. Poslali smo záto Júdaša i Siláša, šterívá vám bodeta i z rečjôv eta nazviščávala. Ár se je vidilo svétomi Dühi i nám, naj vám nikše bremen več gori ne denemo; nego eta potrêbna. Naj se zdržávate od bolvanom položenoga i krvi, i zadávlenoga i práznosti. Od šteri či se zdržávate, dobro činíte. Ostante zdravi. Oni záto, gda bi se odpüstili, prišli so vu Antiohio, i vküp spravivši to vnožino, tá so njim dáli líst. Šteroga da bi prečteli, radüvali so se nad opomínanjem. Júdaš pa i Siláš i oneva proroka bodôča z vnôgov rečjôv sta trôštala brate, i potrdjávala. Geto dabi eden čas bilá, odíšla sta z mérom od bratov k apoštolom. Vidilo se je pa Siláši, ka bi tam ostano. Pavel pa i Barnabáš sta se zdržala vu Antiohii vučéča i nazviščávajôča z vnôgimi drügimi tüdi rêč Gospodnovo. Po níki dnévi pa erčé Pavel k Barnabáši: povrnva se, ár je potrebno naj poglédneva brate naše po vsê mêstaj, vu šteri sva nazviščávala rêč Gospodnovo, kak se májo. Barnabáš je pa tanáčivao, ka bi sebom vzéla Ivana, ki se zové Marko. Pavel je pa za vrêdno držao, ka bi ga ne vzelá sebom, da je od njidva odíšao z Pamfilie i nej je šô ž njima na delo. Razčémerila sta se záto na teliko, da sta se razlôčila eden od drügoga; i Barnabáš k sebi vzévši Marka, odplavao je v Cípruš. Pavel je pa odébrao Siláša, i vö je šô, preporočeni milošči Božoj od bratov. Obhodo je pa Šírio i Cilício, potrdjávajôči gmajne. Prišla sta pa vu Derbo i Listro; i ovo vučeník nikakši je bio tam po iméni Timoteuš, sin nikše verne Židovske žené, očé pa Grčkoga. Kí je dobro svedôstvo meo od oni bratov, kí so vu Listri i Ikonii. Toga je šteo Pavel, ka bi ž njím vö šô; i vzéo ga je, i obrezao ga je za volo Žídovov, kí so vu oni mêstaj bilí. Ár so vsi znali očo njegovoga, kâ je Grk bio. Gda bi pa odhodjávali mêsta, zapovedali so njim varvati návuke skončane od apoštolov i stariši vu Jerušálemi. Gmajne so se záto potrdjávale vu veri, i narájale so se vsáki den. Obhodivši pa Frígie i Galácie držélo, prepovêdano njim je od Düha svétoga gúčati rêč vu Ážii. Gda bi pa k Mižii prišli, sküšávali so v Bitínio idti; i nej je je níhao Düh. Mímo idôči pa kre Mižie, doli so šli vu Troado. I vidênje se je v noči skázalo Pavli: môž níki Macedonski je stáo pred njim, proséči ga i govoréči: hodi v Macedonio i pomágaj nám. Kak je pa tô vidênje vido, preci smo ískali vö idti vu Macedonio gvüšni bodôči, ka nás je Gospôd zváo njim Evangeliom nazviščávat. Odplavavši záto od Troade rávno smo bêžali vu Samotrácio, i drügi dén v Neapoliš. Odnut pa vu Filippis, štero je prvo Macedonske držéle mesto nej dávno naseljeno. Bilí smo pa vu tistom mesti prebívajôči nikeliko dní. I sobôtni dén smo vö šli z mesta k potoki, gde so molítvi držali, i sedeči gúčali smo vküp správlenim ženám. I níka žena po imèni Lidia škarlat odávajôča z mesta Tiatirskoga Bogá bojéča, je poslüšala, šteroj je Gospôd ôdpro srcé, da bi pazila na ona, štera so od Pavla právlena. Gda bi pa okrstšena bíla ona i hiža njê, prosila je govoréča: či ste me sôdili verno Gospodnovo bidti, notri idôči vu hižo mojo, ostante. I priprávlala nás je. Prigôdilo se je pa, gda bi šli k molítvam, edna deklíčka imajôča dühá vujvice, pribêžala je pred nás, štera je dosta haska prinášala gospodárom svojim z vujvičüvanjem. Tá nasledüvajôča Pavla i nás, kríčala je govoréča: eti lüdjé so slugi toga víšešnjega Bogá, kí vám nazviščávajo pôt zveličanja. Tô je pa delala vnogo dní. Žmetno je pa stalô Pavla, i obrné se i erčé dühi: zapovidávam ti vu Jezuš Kristušovom iméni, idi vö ž njê. I vö je odíšao vu onoj vöri. Vidôči pa njé gospodárje, ka je odíšla vüpazen dobíčka njihovoga, zgrabivši Pavla i Siláša, vlekli so njidva na plac pred vládnike. I postavivši je pred voje vitézov govoréči: eti lüdjé burkajo mesto naše Židovje bodôči. I nazviščávajo návade, štere je nám nej slobodno gori vzéti, niti činiti, da smo Rimlánci. I vküp se je spravilo lüdstvo prôti njima i vitézov voji doli strgavši gvant ž njidva, zapovedali so njidva šibami biti. I gda bi dosta vdárcov na njidva djáli, vrgli so njidva v temnico, zapovedavši variváči temnice, kâ bi njidva skrblivo držao. Kí, geto je tô zapoved vzéo, vrgao njidva je vu notrêšnjo temnico, i stisno njima je nogé v klado. Okoli pô nôči pa Pavel i Siláš moléča spêvala sta pesem Bôgi. Poslüšali so pa njidva i ti zvézani robje. Hitro je pa veliko zemlé gíbanje postanolo na teliko, da so se i fundamentomi temnice genoli, i odprle so se preci vse dveri, i vsê vezala so se odvézala. Ze sna se pa predramivši variváč temnice, i vidôči odprte dveri temnice, vö potégnovši meč, šteo se je vmoriti štímajôči, kâ so odbêžali ti zvézani. Kríčao je pa z velikim glásom Pavel, govoréči: ne včíni si nikaj hüdoga, ár smo vsi eti. Proséči pa svetlôčo, notri je skočo; i prestrašivši se, spadno je pred Pavla i Siláša. I vö njidva je pelao i erčé: gospodna, ka mi je včiniti, naj se zveličam? Oneva sta pa erkla: veri vu Gospon Jezuši Kristuši, i zveličaš se tí i hiža tvoja. I gúčala sta njemi rêč Gospodnovo i vsêm vu hiži njegovoj bodôčim. I k sebi je vzévši vu onoj vöri te nôči ôprao njidva je od vdárcov, i okrstšen je on i vsi njegovi preci. I pelao njidva je vu hižo svojo, prestro je stol, i veselio se je, ka je ze vsov hižov vervao Bôgi. Gda bi pa dén grátao, poslali so voji vitézov sluge govoréči: odpüsti lüdí one. Variváč temnice je pa na znánje dáo Pavli té rečí: kâ so poslali voji vitézov, naj se odpüstíta. Zdaj záto vö idôča idta vu méri. Pavel njim je pa erkao: zbili so náj očivesno neosodjene, lüdí Rimske; i vrgli so náj v temnico, i zdaj náj skrívoma ščéjo vö vržti? Nej, nego naj prído samí, i tak náj naj vö pelajo. Nazvêstili so pa vitézov vojom slugi té rečí, i zbojali so se slíšavši, ka sta Rimska. I pridôči prizvali so njidva; i vö njidva pelavši prosili so njidva, kâ bi vö šla z mesta. Vö idôča pa z temnice, notri sta šla k Lidii; i vidôča brate, potrôštala sta je, i tak sta šla vö. Gda bi pa prêk šla po Amfipoliši i Apollonii prišla sta vu Tessaloníko, gde je bilô správišče Židovsko. Pôleg šegé je pa notri šô Pavel k njim, i po tréj sobottaj je gúčao njim z písma. Odpérajôči i naprê postávlajôči, ka je Kristuši potrêbno bilô trpeti i gori stánoti z mrtvi, i ka je té Kristuš Jezuš, šteroga jas vám nazviščávam. I níki ž njíh so vervali, i pridrüž li so se k Pavli i k Siláši, i ti pobožni Grkov vnôga vnožina, i žén ti prednjêši nej malo. Nenávidni bodôči pa ti ne vervajôči Židovje i k sebi vzévši na pláci níke lagoje možé, i vküp se vdarivši, zburkali so mesto; i ôkoli Jázonove hiže postanovši, ískali so njidva, ka bi njidva pelali med lüdstvo. Gda bi pa njidva ne najšli, vlekli so Jázona i níke brate pred mestne vládníke kričéči: kâ, kí so ves svêt zburkali, tê so i esi prišli. Štere je gori prijao Jázon. I tê vsi prôti Casarovomi skončanji činíjo, govoréči: kâ je drügi král, tô je, Jezuš. Zburkali so pa lüdstvo i mestne vládnike, gda so eta čüli. I vzévši zadostojnost od Jázona i drügi, püstili so je. Bratje so pa preci vu onoj nôči vö poslali i Pavla i Siláša vu Bereo. Šteriva, geto sta tá príšla, šla sta vu správišče Židovsko. Tê pa plemenitêši od Tessaloničáncov, gori so príjali rêč Božo ze vsov gedrnostjov, vsáki dén zbrojávavši písma, či bi se tá tak mela. Vnôgi záto ž njíh so vervali i pošteni žén Grčki i možôv nej malo. Gda so pa zvedili Tessaloničánski Židovje, ka je i vu Berei nazviščávana od Pavla rêč Božá, prišli so i tam nagíbajôči lüdstvo. Preci so pa teda Pavla vö poslali bratje idti liki k môrji; ali Siláš i Timoteuš sta ostala tam. Kí so pa Pavla sprevájali, pelali so ga notri do Atene; kí vzévši zapoved k Siláši i k Timoteuši, kâ bi hitro k njemi prišla, vö so šli nazáj. Gda bi je pa Pavel vu Ateni čakao, zostro se je düh njegov vu njem vidôči, ka je puno mesto zbolvanmi. Gúčao je záto vu správišči Židovom i tim pobožnim, i na pláci vsáki dén oním, s kejmi se je sreo. Níki pa z Epicureuški i Štoikuški Filošofušov so se ž njim štükali, i níki so erkli govoréči: ka ščé ete čevkáč praviti? níki pa, tühi dühôv se vídi nazviščávec bidti, ka njim je Jezuša i gori stanenjé nazviščávao. I popadnovši ga vu Areopaguš so ga pelali govoréči: jeli moremo zvediti, ka je tô za nôvo včenjé, štero gučíš? Ár nikšo tühíno prinášaš vu vüha naša. Ščémo záto znati, ka ščéjo eta bidti. (Atenašánci pa vsi, i tam prebívajôči tühenci, v níkom drügom vrêmena tak ne trošijo, liki vu zgovárjanji i poslüšanji kákše novine). Stojéči pa Pavel na srêdi vu Areopagi, velí: možjé Ateneánski, vsegavêč vás naj pobožnêše vídim. Ár, geto sem prehodjávao i preglédávao pobožnosti vaše, najšao sem i eden oltár, na kom je písano: neznanomi Bôgi. Záto šteroga ví neznate i dönok ga čestíte, toga jas vám nazviščávam. Bôg, kí je stvoro ete svêt i vsa, ká so vu njem, té nébe i zémle Gospôd bodôči, ne prebíva vu z rokami napràvleni cérkváj. Niti se od rôk človeči ne čestí; liki da bi njemi kâ trbelo, geto on dáva vsêm žítek i sapo i vsa. I stvôro je z edne krví ves národ človečánski, naj prebíva na vsem líci zemlé, skončavši naprê zrendelüvana vrêmena, i mejé položivši njihovomi prebívanji. Kâ bi ískali Gospodna; či bi ga kak ošlátali i najšli, ako je gli nej daleč od ni ednoga z nás. Ár vu njem živémo i gíblemo se i jestemo; liki i níki z vaši popêcov so povedali, kâ smo i njegovo plemen. Plemen záto bodôči Bože, nej nám trbej štímati, ka je božánstvo priglíhno k zláti, ali k srebri, ali z meštríjov vö z rêzanomi kamni i z mišlênji človečemi. I teda istina je Bôg prêk po vrêmeni te neznanosti glédao: zdaj pa nazviščáva vsêm lüdém povséd, naj pokôro činíjo. Ár je postavo eden tákši dén, v šterom bode sôdo ves ete svêt vu pravici po onom môži, po šterom je zrendelüvao vero dati vsêm, ka ga je zbüdo od mrtvi. Gda bi pa čüli gori stanenjé ti mrtvi, níki so se osméjávali, níki so pa erkli: bomo te poslüšali páli od toga. I tak je Pavel vö šô od njíh. Níki možjé so se pa k njemi pridrüžili i vervali so; med šterími je bio Dioníziuš Areopagita i žena po iméni Damariš, i drügi ž njimi. Potom pa Pavel vö idôči z Atene, šô je v Korintuš. I, gda bi najšao nikoga Židova po iméni Akvilo, z Pontuškoga roda, kí je nej dávno prišao z Vlaškoga orsága, i Priscillo ženo njegovo (záto, ka je zapovedao Klaudiuš Casar vö idti vsêm Židovom z Ríma), šô je k njima. I, da je bio prispodobne meštríje, ostano je pri njima, i delao je; ár je meštríja njihova bila, šatore delati. Štükao se je pa vu správišči po vsákoj sobotti, i obládao je Židove i Grke. Gda bi pa prišla od Macedonie i Siláš i Timoteuš, stiskávani je v dühi Pavel posvedočüvajôči Židovom, kâ je Kristuš Jezuš. Gda bi pa oni prôti stanoli i preklínjali, vö stepé gvant svoj erkôči njim: krv vaša nad glavôv vašov vám naj bode; jas sem čísti; od etec med pogane pojdem. I idôči od tistec, prišao je vu hižo nikoga po imeni Justuša, p božnoga človeka, šteroga hiža je pôleg správišča bíla. Krisruš pa, vládnik správišča, je vervao Gospodni ze vsov hižov svojov, i vnôgi Korintušáncov slíšavši, vervali so, i okrstili so se. Erkao je pa Gospôd po poglédi v noči Pavli: ne boj se; nego gúči, i ne muči. Ár sem jas z tebom, i nišče ne stáne prôti tebi, kâ bi ti kâ hüdoga včíno; ár jas dosta lüdstva mám vu etom mesti. I bio je edno leto i šést mêsecov tam vučéči med njimi rêč Božo. Gda bi pa Gallion namestník bio v Aháii, stanoli so prôti Pavli z ednákim tálom Židovje, i pelali so ga pred sôdnji stolec. Govoréči: kâ prôti právdi ete ráta lüdí čestiti Bogá. Gda bi pa Pavel meo odprêti vüsta, erkao je Gallion k Židovom: da bi bíla kákša nepravičnost, ali hüda prekšenost, ô Židovje! pôleg rázuma bi vás poslühno. Či je pa pítanje od rêči i iménov i právde vaše, ví samí glédajte k tomi. Ár jas toga sodec neščem bidti. I odegnao je je od sôdnjega stolca. Grki so pa popadnoli vsi Sošteneša, správišča vládnika, i bili so ga pred sôdnjim stolcom; ali Gallion je nikaj za tô nej márao. Pavel pa, gda bi ešče vnogo dní tam ostano vzéo je slobôd od bratov, i odplavao je v Šírio, i ž njim Priscilla i Akvila; obrio si je pa glavô vu Cenkrei, ár je méo oblübo. Prišao je pa vu Efezuš, i tam njiva je niháo; on pa notri idôči vu správišče, štükao se je z Židovmi. Prosili so ga pa oni, kâ bi več vrêmena pri nji ostano, ali nej je na njé stano. Nego je slobôd vzéo od njíh govoréči: potrêbno mi je vsegavêč príšestni svétek v Jerušálemi svetiti; ali pá se povrnem k vám, či de Boža vola. I odíšao je z Efezuša. I pridôči vu Cezário, gori idôči vu Jerušálem, i pozdravivši gmajno, doli je šô vu Antiohio. I da bi tam nikeliko vrêmena prebívao, potom je vö šô, i obhájao je po rédi Galacie i Frigíe držélo potrdjávajôči vse vučeníke. Níki Židov pa po iméni Apolloš, z leženjá Aleksandriánec, môž lêpoga guča, je prišao vu Efezuš, zmožen bodôči vu písmaj. Té je bio navčeni na pôt Gospodnovo, i bodôči vrêloga dühá gúčao je, i včio je skrblivo ona, štera so od Gospodna, znajôči li samo Ivanov krst. I té je záčao z srčnostjov gúčati vu správišči. Šteroga gda bi čüla Akvila i Priscilla, k sebi sta ga vzelá; i bole sta njemi vö zložila pôt Gospodnovo. Gda bi pa štéo vu Ahajo prêk idti, opômenjeni bratje so písali vučeníkom, ka bi ga gori príjali. Šteri, gda bi tá prišao, hasno je dosta tim vervajôčim po milošči. Ár je močno Židove premágao očivesno kázajôči po písmaj, ka je Jezuš, te obečani Kristuš. Zgôdilo se je pa, gda bi Apolloš bio v Korintuši, prehodo je Pavel z goránje krajíne, i prišao je vu Efezuš, geto da bi níke vučeníke najšao. Erkao njim je: jeli ste vzéli Dühá svétoga potom, kak ste záčali vervati? Oni so njemi pa erkli: niti smo nej čüli, jeli je svéti Düh. I erčé njim: na koj ste tak okrstšeni? Oni so pa erkli: na Ivanov krst. Erčé pa Pavel: Ivan je istina krsto z krstom pokôre govoréči lüdstvi, kâ bi v tom za njim pridôčem vervali, tô je, vu Kristuš Jezuši. Kí so pa eta čüli, okrstšeni so vu Gospon Jezušovom iméni. I, gda bi, na njé djáo roké Pavel, prišao je svéti Düh na njé, i gúčali so z jezikmi i proroküvali so. Bilô ji je pa vsê prêk okoli dvanájset možôv. Notri idôči pa vu správišče srčno je gúčao višše trí mêsece, štükajôči se ž njimí, rátao je je na ona, štera so od králevstva Božega. Gda bi se pa níki obtrdili i nebi vervali, hüdô gučéči toj pôti pred vnožinov, odstôpo je od njíh i odlôčo je vučeníke vsak dén se štükajôči vu šôli nikšega Tirannuša. Tô se je pa godílo više dvê leti tak, da so vsi prebívajôči vu Ážii poslüšali Gospon Jezušovo rêč i Židovje i Grki. I činio je Bôg po rokáj Pavlovi moči nej prôste. Tak, da so na te nemočne nosili od têla njegovoga facalêge i brsače, i odstôpili so od njíh betegi, i hüdi dühovje so od njíh vö šli. Záčali so pa níki okôli hodéči z Židovov vragé zganjajôči, imenüvati nad onimi, kí so hüde dühé meli, Gospon Jezušovo imé govoréči; primárjamo vas na Jezuša, šteroga Pavel predga. Bilô je pa Šceve Židova, vládnika popovskoga, sedem sinôv, kí so tô delali. Odgovoréči pa te hüdi düh erčé: Jezuša poznam, i Pavla znám; ví pa što ste? I spadno je na njé on človek, v kom je te hüdi düh bio, i obládao je je, i môč je vzéo nad njimi tak, dá so nági i oranjeni odbêžali z hiže one. Tô je pa včinjeno na znánje vsêm, i Židovom i Grkom, prebívajôčim vu Efezuši; i spadno je stráh na vse one, i zvíšeno je Gospon Jezušovo imé. I vnôgi ti vervajôči so prišli vadlüvajôči i nazviščávajôči djánja svoja. Vnôgi pa, kí so márna dela činíli, vküp so znosili knige svoje i zéžgali so je pred vsêmi; i zráčúnali so njíh cêno, i nájšli so, ka so valále, pétdesét jezér pênez. Etak je močno rêč Gospodnova rásla i potrdjávala se je. Gda bi se pa eta spunila, gori je djáo Pavel vu dühi, ka prêk idôči po Macedonii i Ahaii bode šô v Jerušálem govoréči: kâ potom, gda bom tam, potrêbno mi je i Rim víditi. Poslao je pa vu Macedonio dvá z oni, kí so njemi slüžili, Timoteuša i Erastuša; sám je pa ostano do časa vu Ážii. Zgôdilo se je pa pôleg vrêmena onoga zburkanje nej málo za volo pôti Gospodnove. Ár níki po iméni Domiter srebrnár, je naprávlao srebrne cérkvi Diáni, i spravo je mešterskim lüpém dobíčka nej malo. Štere vküp správivši i one, kí so okôli tákšega delavci bilí, erčé: možjé, znáte, ka je z etoga dela naš dobíček. Zdaj pa i vídite i čüjete, kâ je ete Pavel nej samo v Efezuši, nego skoro po vsoj Ážii vnogo lüdstva na njé vzéo i odvrno govoréči: kâ so nej Bogovje, kí so z rokami naprávleni. V etom je pa pogübelnost nej samo z našega tála, naj se ne zavrže naša meštrija; nego naj se i te velike Bogíce Diáne cérkev za nikoj ne preštíma, da se i njé velikôča doli potere, štero cêla Ážia i ves svêt čestí. Eta gda bi čüli i puni bi grátali čeméra, kríčali so govoréči: velika je Diána Efezánska. I napunjeno je cêlo mesto z mêšanjem, i sünoli so se z ednákim tálom na oglejüvanja plac, zgrabili so Gájuša i Arištarkuša Macedonske, tiváriše Pavla. Pavel je pa šteo vö idti med lüdi, ali nej so ga püstili vučenícke. Níki pa i z poglavníkov Ážie, kí so njemi priátelje bilí, poslali so k njemi, prosili so ga, da bi se nê dáo na oglejüvanja plac. Níki so pa tak, níki so pa etak kríčali. Ár se je smelo lüdstvo, i vékši tál ji je nej znáo, za kákši zrok so vküp prišli. Z lüdstva so pa naprê potégnoli Aleksandra, šteroga so naprê tiskali Židovje. Aleksander pa kívajôči z rokôv na tihoto, šteo se je zagovárjati pred lüdstvom. Spoznavši pa, ka je Židov, eden glás je včinjeni ze vsê stráni, skoro dvê vöri kričéči: velika je Diána Efezánska. Mestni pisáč pa geto je doli ftišao lüdstvo erčé: možjé Efežánski, što je té človek, kí ne zna, kâ Efežancov mesto slüži velikoj i od Jupitera spádnenjoj Bogíci Diáni? Záto, da prôti tomi nišče nemre gúčati, potrêbno je vám tiho bidti, i nikaj na nágli nej delati. Ár ste pripelali ete možé, kí so ni cérkev gori nej ftrgnoli, niti so nej preklínjali Bogíco vašo. Či záto Domiter i, kí so ž njim, mešterski lüdjé z kim kákšo rêč májo, právde se držíjo, i jeso namestnícke, naj obtôžijo eden drügoga. Či pa kâ od drügoga dugovánja spitávate, vu porednom správišči se naj skonča. Ár se bojim, naj se ne obtôžimo za denéšnjega stanenjá volo; geto nikšega zroka nema, z šteroga bi mogli račun dati etoga vküp pribêžanja. I eta erkôči odpüsto je lüdstvo. Po ftišanji pa te hrabuke prizvao je Pavel vučeníke, i geto je slobô, vzéo, vö je šô idôči vu Macedonio. Gda bi pa zprehodo one krajíne i opômeno bi je z vnôgimi rečmí, prišao je v Grčki orság. I bio je tam trí mêsece. Gda bi ga pa Židovje zasidjávali, geto je šteo plavati vu Šírio, skončao je v sebi, ka bi se povrno po Macedonii. Šô je pa ž njim notri do Ážie Šopater Bereánski, z Tessaloničáncov pa Arištarkuš i Sekunduš, i Gájuš Derbeski i Timoteuš, Ážiánski pa Tihikuš i Trofimuš. Eti, da bi naprê šli, čakali so nás vu Troadi. Mí smo pa vö plavali po Vüzenski dnévi od Filippe, i prišli smo k njim v Troado na péti dén, gde smo sedem dní bilí. Vu ednoj sobotti pa, gda bi se vküp spravili vučenícke na krüha lámanje, predgao njim je Pavel, ár je šteo vö idti drügi dén; i vtégno je rêč notri do pô nôči. Bilô je pa poredno lampašov vu zgoránjoj hiži, gde so bilí vküp správleni. Sedéči pa níki mladénec, po iméni Evtihuš, na okni, gda bi globoki sen na njega spadno, i gučéči Pavel vnogo, potéženi od sna spadno je od trétjega réda doli, i mrtev je gori vzéti. Doli idôči pa Pavel, na njega je spadno, i obímo ga je erkôči: ne zburkajte se, ár je düša njegova v njem. Gda bi pa gori šô, i vlomo bi krüh, i koštao bi ga, dugo je gúčao notri do zorje, i tak je potom vö šô. Pelali so pa toga pojbára živoga, i obéselili so se nej malo. Mí pa naprê idôči na ládji, pelali smo se do Aššona, gde smo šteli k sebi vzéti Pavla; ár je tak zrendelüvao, kâ bode on do tisti máo peški šô. Gda bi se pa k nám privrgao vu Aššoni, k sebi smo ga vzéli i prišli smo vu Mítileno. I odnut odplavavši, drügi dén smo prišli prôti Hiuši; te drügi dén smo pa priplavali vu Sámuš, i ostanoli smo vu Trogillii, i tak smo te príšestni dén prišli vu Miletum. Ár je Pavel namêno plavati mímo Efezuša, da bi njemi ne trbelo vrêmena trošiti vu Ážii. Ár je híto, či bi njemi mogôče bilô, kâ bi na Risálski dén vu Jerušálemi bio. Od Mileta je pa poslao vu Efezuš, i prêk je k sebi zváo te stariše gmajne. Gda bi pa k njemi prišli, erčé njim: ví znáte od prvoga dnéva, v šterom sem prišao vu Ážio, kak sem bio z vami vsákom vrêmeni. Slüžéči Gospodni ze vsov poniznostjov i z vnôgimi skuzami i sküšávanjem, štera so na mé prišla od zasidjávanja Židovskoga. Tak, da sem nikaj nej zamüdo hasnovitoga, štero bi vám nê nazvêsto, i včio sem vás očivesno i po hižaj. Svedočéči i Židovom i Grkom od k Bôgi pokôre i vere, štera je vu Gospodni našem Jezuši Kristuši. I ovo zdaj jas zvézani vu dühi idem v Jerušálem, neznajôči, ka se mi tam pripetí. Nego kâ svéti Düh po vsej mêstaj svedôči govoréči, kâ me vézanja i stiskávanja čákajo. Ali nikaj ne máram, ni düša moja mi je nej drága, naj dokončam bežáj moj z radostjov i slüžbo, štero sem vzéo od Gospon Jezuša k svedočánstvi Evangelioma milošče Bože. I zdaj ovo jas znám, kâ več ne bodte vidili obráza mojega vsi vi, med šterimi sem, prêk ídôči, predgao králevstvo Bože. Záto svedôčim vám vu denéšnjem dnévi, kâ sem jas čísti od vse krvi. Ár sem se nej kraj vlêkao, kâ bi vám nê nazvêsto ves tanáč Boži. Pazite záto na sèbe i na vso črêdo, vu šteroj vás je svéti Düh püšpeke postavo, naj paséte cérkev Božo, štero je sebi spravo po lastivnoj krvi. Ár jas znám tô, kâ prído po mojem od vás odhájanji žmetni vucké med vás, kí ne bodo šônali črêdo. I z vás sámi postáno tákši možjé, šteri bodo preobrnjena dugovánja gúčali, naj odvrnéjo vučeníke za sebom. Záto vörustüjte i spomínajte se, kâ sem trí lêta noč i dén nej hênjao z skuzami opomínati ednoga vsákoga. I zdaj že preporáčam vás, bratje, Bôgi i rêči milošče njegove, kí je zmožen gori pocimprati i dati vám öročíno med vsêmi i posvečenimi; Srebra, ali zláta, ali gvanta sem nikoga nej poželo. Ár samí znáte, kâ so potrêbčini mojoj i tisti, kí so z menom bilí, ete moje roké slüžile. Vsa sem vám pokázao; kâ tak delajôči je potrêbno gori vzéti te nemočne, i spomínati se z Gospon Jezušove rêči, kâ je on erkao: bole je bláženo dati, liki vzéti. I, gda bi eta erkao, poklekno je na kôlina svoja, i ze vsêmi onimi je molo. Veliko jôkanje je pa včinjeno vsê; i spadnovši na šinjek Pavlov, küšivali so ga. Razdreséljeni naj bole nad ovov rečjôv, štero je erkao, kâ več ne bodete praj vidililíca mojega. Sprevodili so ga pa vu ládjo. Gda bi se pa zgôdilo, kâ bi mí odplavali, odločeni od njíh, ednáko bêžajôči prišli smo vu Kôš, drügi dén pa vu Roduš, i odnut vu Patero. I, gda bi ládjo najšli, idôčo vu Fenício, v njô stôpivši, odplavali smo. Gda bi se pa nám skázao Cipruš, niháli smo ga na lêvoj stráni, i plavali smo vu Šírio i priplavali smo vu Tiruš. Ár je tam mogla odkládati bremen svoje ta ládja. I najšli smo vučeníke, i pri njíh smo ostanoli sedem dní; kí so Pavli pravili po Dühi, naj nejde gori v Jerušálem. Gda smo pa té dni vö spunili, vö idôči na pôt smo se vzéli, i sprevájali so nás vsi z ženami i z dícôv notri do vodé vö z mesta. I pokleknovši na kôlina pri brôdi molili smo. I geto smo eden drügoga pozdravili, stôpili smo vu ládjo; oni so se pa nazáj povrnoli k svojim lastivnim. Mí smo pa plavanje doprnášali i od Tíruša smo doli šli vu Ptolemaiš, gde smo pozdravili vučeníke, i ostanoli smo eden dèn pri njíh. Drügi dén smo pa mí vö šli, kí smo bili okôli Pavla, i prišli smo vu Cezário; i notri idôči vu hižo Filip Evangelišta (kí je bio z ti sedem), ostanoli smo pri njem. Té je pa meo štiri čeri dévojke proroküvajôče. Gda bi pa mí tam bilí vnogo dní, prišao je níki od Judee prorok po iméni Agabuš. I pridôči k nám, vzeme pojás Pavlov, i zvéže si z njim roké i nogé i erčé: tô právi Düh svéti: možá, šteroga je ete pojás, ga tak bodo vézali v Jerušálemi Židovje, i dájo ga vu roké poganom. Gda smo pa eta čüli, prosili smo ga i mí i tisti, kí so bilí v tom mesti, kâ bi nej šô v Jerušálem. Odgôvoro je pa Pavel: ka činíte, kâ se jôčete i lámlete mi srcé moje? Ár sem jas gotov nej li samo se zvezati dati, nego i mrêti vu Jerušálemi za Gospon Jezušovoga Iména volo. Gda bi se pa ne dáo narátati, niháli smo ga govoréči: naj bode Boža vola. Po tê dnévi smo se pa pôbrali, i gori smo šli vu Jerušálem. Šli so pa z nami i níki vučenícke od Cezárie pelavši sebom, pri kom bi sálašivali, níkoga Mnázona Cipruškoga, stároga vučéníka. Gda smo pa mí vu Jerušálem prišli, radi so nás prijali bratje. Te drügi dén je pa Pavel z nami šô k Jakubi, i vsi stariši so tá sprišli. I pozdravivši je pripovidávao njim je edno po ednom, ka je Bôg včíno med poganmi po njegovoj slüžbi. Oni pa, geto so tô slíšali, díčili so Gospodna, i erkli so njemi: vidiš, brat, keliko jezero židovov je vervajôči, i vsi so gedrni naslednícke právde. Povêdano je pa od tébe, kâ odstoplenjé včíš od Môšeša vse one Židove, kí so med poganmi, govorèči: naj ne obrizávajo svoje siní, niti po Môšešovoj návadi ne hodíjo. Záto, ka je? Potrêbno je za istino vsoj vnožini vküp prídti. Ár začüjo, kâ si prišao. Záto eto včíni, ka ti právimo: mámo štiri možé, kí majo oblübo na sebi. Té vzemi k sebi, posvéti se ž njimi, i troši na njé, naj si obríjejo glavé; i zvêjo vsi, kâ je tô, štero so od tébe čüli, nikaj nej; nego i ti sám tak hodiš, da právdo zdržávaš. Od ti vervajôči poganov smo pa mí písali etakše skontšanje: naj nikaj tákšega ne držíjo, nego naj se varjejo od bolvánom djánoga i krví, i zadávlenoga i práznosti. Teda je Pavel k sebi vzéo možé one, i na drügi dèn se posvetí ž njimi vrét, i notri idôči v cérkev nazviščávao je; kâ so se vö spunili dnévi njihovoga očiščávanja, i nikaj njim nej trbê več; nego naj se gori prinesé za ednoga vsákoga njih áldov. Gda bi se pa ti sedem dnévov melo vö spuniti, zaglednoli so ga od Ážie valon Židovje vu Cérkvi, vküp so zmôtili vse lüdstvo, i vrgli so roké na njega, Kričéči: možjé Izráelski, pomágajte. Eto je tisti človek, kí prôti etomi lüdstvi, i právdi i mesti vse povsud včí. Ešče je pa i Grke notri pripelao vu Cérkev, i oskruno je eto svéto mesto. (Ár so prvle vidili Efezánskoga Trofimuša ž njim vu mesti, šteroga so štímali, kâ ga je Pavel vu Cérkev pripelao). I genolo se je cêlo mesto, i vküp je pribêžalo lüdstvo; i popadnovši Pavla, vlekli so ga vö z Cérkvi; i preci so zaprte dveri. Gda bi ga pa šteli vmoriti, gori je šô glás k jezerniki vojské; kâ se je cêli Jerušálem vküp smôto. I preci je k sebi vzéo vitéze i stotnike, i doli je bežao k njim. Oni pa, gda bi vidili jezernika i vitéze hejnjali so biti Pavla. Teda, geto se je priblížao jezernik, príjao ga je, i zapovedao ga je zvézati z dvöma lancoma, i spitávao ga je, što je, i ka je včíno? Edni so pa tô, ti drügi pa eto kríčali med lüdstvom. Gda bi pa nikaj gvüšnoga ne mogao zvediti od hrabuke, zapovedao ga je med vojsko pelati. Prigôdilo se je pa, gda bi prišao na stube, nešen je od vitézov za volo sile lüdstva. Ár je šlo za njim vnožino lüdstva, kričéče: pogübi ga. Gda bi pa mogao notri pelani bidti med vojsko Pavel, erčé jezerniki: slobodno mi je gúčati kâ k tebi? On pa erčé: znaš grčki? Jeli si nej ti ov Egiptánec, kí si pred têmi dnévi stanenjé včíno i vö si pelao vu püščávo štiri jezero možôv vraženíkov? Erkao je pa Pavel: jas sem istina človek Židov Taršiški nej poslêdnjega mesta Cilicie mestánčar. Prosim te pa, dopüsti mi gúčati k lüdstvi. Gda bi njemi pa dopüsto, Pavel stojéči na stubaj kívao je z rokôv lüdstvi. I, gda bi velika tihota včinjena bíla, gúčao je k njim židovski etak govoréči. Možjé bratje i očáki, poslühnite mojega k vám zdaj zagovárjanja reči. (Slišavši pa, ka njim Židovski gučí, têm rájše so tiho bilí), i erčé: Jas sem istina Židovski môž, porodjeni vu Taršuši Cilicie; gori zhránjen pa v mesti etom pri nogáj Gamalielovimi vučeni z velikov skrblívostjov pôleg právde očinske vrêli bodôči vu Bôgi, liki ste vi vsi denéšnji dén. Ki sem eto pôt preganjao notri do smrti, vézao sem i dávao sem v temnico i možé i žene. Liki mi je i víšešnji pop svedok i vse starstvo. Od šteri sem i listí vzéo k bratom, i šô sem vu Damaškuš, ka bi i one, kí so tam bilí, pripelao zvézane vu Jerušálem, da bi se kaštigali. Zgôdilo se je pa, gda bi šô ino bi se približávao k Damaškuši, okôli pôldnéva na nágli z nebés zbliščíla se je velika svetlost okôli méne. I spadno sem na tla, i čüo sem glás meni govoréči: Šaul, Šaul, ka me pregánjaš? Jas sem pa erkao: što si, Gospodne? I erkao mi je: Jas sem Jezuš te Nazárenski, šteroga tí pregánjaš. Kí so pa z menom bilí, svetlost so istina vidili, i prestrašili so se; glása so pa nej čüli, ki mi je gúčao. Erkao sem pa: ka mi je činiti, Gospodne? Gospôd mi je pa erkao: stani gori, idi v Damaškuš, i tam se ti povêjo vsa, štera so zrendelüvana tebi, naj činíš. Gda bi pa nê vido od díke one svetlosti, za rókô sem pelani od oni, kí so z menom bilí, i prišao sem vu Damaškuš. Níki Anániáš pa, pobožni človek, šteri je pôleg právde svedôstvo meo od vsê tam prebívajôči Židovov. Pridôči k meni, postáne pred menom i erčé meni: Šaul brat, gori glédaj. I jas sem vu onoj vöri gori na njega glédao. On je pa erkao: Bôg očákov naši te je odébrao, naj spoznaš volo njegovo, i vídiš toga pravičnoga, i čüješ glás z vüst njegovi. Ár njemi svedok bodeš pri vsê lüdí tistoga, štera si vido i čüo. I zdaj ka se müdiš? Stani gori, okrsti se i zeperi doli grêhe tvoje zezávajôči na pomôč imé Gospodnovo. Zgôdilo se je pa, gda sem se povrno v Jerušálem i molo sem vu Cérkvi, včinjen sem vu sasi. I vido sem ga govoréčega meni: šetüj i hitro idi vö z Jerušálema; ár ne primejo tvojega svedôstva od méne. I jas sem erkao: Gospodne, oni znajo, kâ sem jas v temnico metao, i bio vu správiščaj one, kí so vu tebi vervali; I, gda je prelejána krv Števana svedoka tvojega, i jas sem tam stáo i privolo sem k smrti njegovoj, i varvao sem gvant oni, kí so ga klali. I erkao mi je: idi; ár te jas med pogane daleč pošlem. Poslüšali so ga pa notri do té rêči, i pozdignoli so glàs svoj govoréči: pogübi z zemlé toga tákšega, ár njemi je nej vrêdno živeti. Gda bi pa oni kríčali i gvant tá metali, i práh vu zrak lüčali: Zapovedao ga je jezernik pelati med vojsko, erkôči: zbičüvanjem spitávajte ž njega, naj zvêm, za kákši zrok kričíjo tak na njega. Gda bi ga pa zvézali z reménjem, erkao je tam stojéčemi stotniki Pavel: jeli je vám slobodno človeka Rimskoga i ešče nej osodjenoga bíčüvati? Štero gda bi stotnik slišao, šô je i nazvêsto je jezerniki govoréči: vidi, ka ščéš činiti; ár je té človek Rimski? Pridôči pa jezernik erčé njemi: povej mi, či si tí Rimlánec? On pa erčé: kakpa. I odgovorí jezernik: jas sem si za vnoge pêneze tô pörgarstvo spravo. Pavel pa erčé: jas sem se pa i narôdo v njem. Preci so záto odstôpili od njega, kí so ga šteli spitávati. I jezernik se je zbojao, gda je zvedo, ka je Rimlánec, i ka ga je dáo zvézati. Drügi dén pa, gda bi šteo spoznati za gvüšno, ka za koj volo je tóžen od Židovov, odvézao ga je z vezala, i zapovedao je pridti vladnikom popovskim i cêlomi správišči njihovomi; i doli pripelavši Pavla postavo ga je pred njé. Pavel pa ednako na tanáč glédajôči erčé: možjé bratje, jas sem vsákov dobrov düšnovêstjov slüžo Bôgi notri do denéšnjega dnéva. Te víšešnji pop pa Anániaš je tim, kí so pôleg njega stáli, zapovedao, naj njemi vüsta vdárijo. Teda njemi erčé Pavel: vdári te Bôg, ti obeljena stêna. I tí sedíš sôdivši mené pôleg právde i prôti právdi me velíš biti? Oni pa, kí so kre njega stáli, so erkli: víšešnjega popa Božega psüješ? Erčé pa Pavel: nej sem znao, bratje, kâ je víšešnji pop. Ar je písano: poglavníki lüdstva tvojega hüdô ne gúči. Znao je pa Pavel, kâ ji je eden tál Sadduceušov, te drügi pa Farizeušov, skríčao je vu tanáči: možjé, bratje, jas sem Farizeuš, Farizeušov sin; za volo vüpanja i gori stanenjá, ti mrtvi se sôdim. Gda bi pa eto gúčao, včinjeno je stanenjé med Farizeušmi i Sadduceušmi, i razčesnola se je ta vnožina. Ár Sadduceuške právijo, kâ nega gori stanenjá, niti angela, niti dühá; Farizeuške pa obôje svedočijo. Včinjeno je pa veliko kríčanje. I gori stanovši písmaznáci stráni Farizeušov, borili so se govoréči: nikšo hüdôbo ne nájdemo vu etom človeki. Či njemi je pa düh gúčao, ali angel; ne bormo se prôti Bôgi. Gda bi pa veliko stanenjé včinjeno bilô, bojao se je jezernik, naj se ne raztrga Pavel od njíh; zapovedao je vitéžtvi doli idti i popádnoti ga od njíh, i pelati ga med vojsko. V príšestnoj nôči pa pristôpi k njemi Gospôd i erčé: vüpaj se Pavel. Ár, liki si svedočo od mené vu Jerušálemi, tak ti je potrebno i v Rími svedočiti. Gda bi pa dén bio, níki Židovje so se vküp spravili i zapriségali so se govoréči: ka ne bodô ni jeli ni pilí te čás, dokeč ne bujjejo Pavla. Bilô ji je pa več štirideset, kí so vküp prisegli. Tê so šli k vládnikom popovskim i k starišim erkôči: mí smo se z prisegov zaprségali, ka te čás nikaj ne koštamo, dokeč ne bujemo Pavla. Záto ví zdaj gúčte z jezernikom i z tanáčom, naj ga vütro doli pela k vám, liki da bi skrblivêše šteli spoznati od njega; mí pa prvle, liki se približí, gotovi smo ga bujti. Slíšao je pa sin sestré Pavlove tô zasidjávanje, pridoči i notri idôči med vojsko nazvêsto je Pavli. Pavel je pa prizvao ednoga stotnikov i erčé: etoga mladénca odpelaj k jezerniki. Ár njemi nikaj má nazvêstiti. Záto ga je on k sebi vzéo, i pelao ga je k jezerniki i erkao je: te zvézani Pavel me je k sebi dáo prizvati i proso me je, ka bi etoga mladénca pelao k tebi, kí ti nikaj má povedati. Jezernik ga je pa za rokô príjao i odstôpo je na kraj i opitao ga je: ka je, ka mi máš nazvêstiti? Erkao je pa: Židovje so vküp zložili; ka bodo te prosili, naj vütro vu tanáč doli pripelaš Pavla; liki da bi kâ skrblivêše šteli zvidávati od njega. Tí njim záto ne veri. Ár ga zasidjáva žnjih več štiridesét možôv: kí so se zaprségali, ka ne bodo ni jeli, ni pilí; dokeč ga ne bujejo; i zdaj so gotovi čakajôči od tébe odgovor. Jezernik je záto odpüsto toga mladénca i zapovedao njemi je: nikomi vö ne povej; ka si mi eta nazvêsto. I prizové dvá níkiva stotnikov erčé: pripravte dvejstô vitézov; naj ido do Cezárie i konjenikov sedemdesét i spicarov dvejstô od trétje vöre nôči. I živinče postavte, da gori posadite Pavla, da ga zdravoga pripelajo Felíci poglavári. I napísao je list v eto formo: Klaudiuš Liziaš zmožnomi poglavári Felíci zdrávje želej. Etoga Možá, zgráblenoga od Židovov, gda bi ga že bujti šteli, nad njé idôči z vitézmi sem ga njim vö zrok vzéo; geto sem zvedo kâ je Rimlánec. Šteo sem pa znati zrok, zakaj so ga tôžili: záto sem ga doli pelao vu tanáč njihov. Šteroga sem najšao obtoženoga od njíh právde spitávanja; nikaj pa smrti, ali vôze vrêdnoga bína nemajôčega. Gda bi mi pa povêdano bilô, ka Židovje etoga možá zasidjávajo: k mesti sem ga k tebi poslao i zapovedao sem tožcom; naj, ka prôti njemi májo, pred tebom povêjo. Zdrav bojdi. Vitézje záto, kak njim je zrendelüvano bilô, so gorivzéli Pavla i pelali so ga v noči vu Antipatrio. Te drügi dén so pa niháli konjenikom idti ž njim; ti drügi so se povrnoli med vojsko. Kí notri idôči vu Cezário tá so dáli list poglavári, i postavili so pred njega i Pavla. Poglavár pa gda bi líst prečto i pítao bi ga z štere držéle je; geto je i zvedo, kâ je od Cilície. Erčé: poslühnem te, gda i tožci tvoji sem pridejo. I zapovedao ga je vu Herodešovoj pravdenoj hiži varvati. Po pétom dnévi je pa doli šô víšešnji pop Anániáš z stariši i z nikakšim rêčnikom Tertullušom: kí so se skázali poglavári prôti Pavli. Pozváni pa on, záčao ga je Tertulluš tôžiti govoréšci: Da smo vnogo méra po tebi dôbili i dosta dobroga je včinjeno etomi lüdstvi po tvojoj modrôsti, štero mi vsigdár i povsud vsákov hválov vzememo, zmožni Feliks. Naj te pa z vnôgim gučom ne držim; prosim te, poslühni nás edno malo pôleg tvoje pravičnosti. Ár smo najšli etoga možá, kügo, i nadigávajôčega reberio med vsêmi Židovmi posem svejti i naj prednjêšega Nazareuškoga jeretinstva. Kí je i cérkev sküšávao oskrúniti: šteroga smo i zgrabili i pôleg naše právde smo ga šteli sôditi. Pridôči pa med nás Líziaš jezernik z velikov sílov ga je nám z naši rôk odpelao. I zapovedao je njegovim tožcom idti k tebi: od koga moreš sám, sôdivši ga, od vsê tê spoznati; za šteroga volo ga mi tôžimo. Priložili so pa i Židovje govoréči: kâ se eta tak májo. Odgôvoro je pa Pavel, gda bi njemi poglavár kívao, erkôči: da znám, ka si od vnogo lêt sodec etoga národa postávleni; srčnejše bodem od tej, štera se mené dostájajo, odgovárjao. Moreš i tí znati: ka je nej več dní, kak dvanajseti; kak sem gori šô vu Jerušálem Bogá molit. I ni vu cérkvi so me nej najšli, ka bi se zkim pregovárjao, ali ka bi vküp bêžanje lüdstva správlao; níti vu správiščaj niti v mesti. Niti nemrejo posvedočiti: za šteroga volo me zdaj tôžijo. Vadlüjem ti pa eto: ka, pôleg te pôti, štero právijo jeretinstvo, tak slüžim očákov Bôgi; da verjem vsêm; štera so písana v právdi i vu prorokaj. Vüpazen majôči vu Bôgi, štero i oni samí čákajo; ka bode gori stanenjé ti mrtvi i pravični i nepravični. Vu etom se pa flisam: naj nevraženo düšnovêst mám pred Bogom i lüdmi vsigdár. Po vnôgi lêtaj sem pa prišao álmoštva činiti národi mojemi i áldüvanja. Vu šteri so me najšli očiščenoga vu Cérkvi, nej z lüdstvom, niti z hrabukom, níki od Ážie Židovje. Kí bi mogli pred tebom postánoti i tak mené tôžiti; da bi kâ meli prôti meni. Ali naj eti sami povejjo; či so kâ najšli vu meni nepravičnoga; gda sem stáo préd tanáčom. Nego za ete eden glás, šteroga sem kríčao stojéči med njimi: kâ za volo gori stanenjá mrtvi se jas sôdim dnes od vás. Gda bi pa eta Feliks slišao: odvrgao je je na dale bole zvidávajôči od té pôti, govoréči: gda Liziaš jezernik doli príde; spoznam vaša dugovánja. I zapovedao je stotniki varvati Pavla i meti lejhkôto odpüščenjá, i; naj nikomi ne prepovedáva njegovim lastivnim njemi slüžiti, ali knjemi idti. Po níki dnévi pa pridôči Feliks z Druzillov ženôv svojov, štera je židovkinja bíla, prízvao je Pavla i poslüšao ga je od vere, štera je vu Kristuši. Gda bi pa on pregovárjao od pravice i zdržávanja i sôdbe; štera je pridôča: prestrašo se je Feliks i odgôvoro je: zdaj odídi; gda bom pa priličnêše vrêmen meo, prizovém te. K časi se je pa vüpao, kâ se njemi pênezi dájo od Pavla, naj ga püstí: záto ga je i gostêkrát naprej zváo zgovárjajôči si žnjim. Gda bi se pa dvej leti spunili naslédüvao je vu čésti Feliksa, Porciuš Festuš. I, gda bi šteo miloščo prikázati Židovom Feliks, niháo je Pavla zvézanoga. Festuš záto pridôči vu vladárstvo po trétjem dnévi je gori šô v Jerušálem od Cezárie. Skázali se so njemi pa víšešnji pop i ti prednjejši Židovov prôti Pavli, i prosili so ga. Ka bi včíno tô miloščo žnjimi prôti njemi: naj ga pošle vu Jerušálem; da bi ga zaseli i na pôti bujli. Ali Festuš je odgôvoro: Pavel se obdrži vu Cezárii; i on sám bode skoro tá odhájao. Záto šteri z vás moro, praj, najdo zmenom: i či je kâ vu tom môži krivičnoga, naj ga tôžijo. Gda bi se pa med njimi več, liki desét dní, müdio: doli idôči vu Cezário drügi dén sedéči na pítanom stôci zapovedao je Pavla naprej pripelati. Šteri gda bi naprej prišao: okoli njega so postanoli od Jerušálema doli pridôči Židovje, vnôge i žmetne bíne naprê prinášavši prôti Pavli; štere so nej mogli posvedočiti. Zagovárjajôči sebé Pavel; kâ je ni prôti Židovskoj právdi, niti prôti Cérkvi, niti prôti Casari nikaj nej pregrêšo. Festuš je pa šteo Židovom miloščo prikázati, odgovoréči Pavli erčé: ščéš gori idti v Jerušálem i tam se od eti sôditi po meni? Erčé pa Pavel: pred sodskim stôlcom Casarskim stojim; gde se mi je potrêbno osôditi. Židove sem vnikom nej vrázo; liki i tí tô dobro znáš. Ár, či sem kriv i vrednoga smrti sem kâ včino, ne bránim se mrêti. Či je pa nikaj nej toga, za šteroga volo me eti tôžio: nišče me ne more njim dati. Casara zezávam. Teda si Festuš zgovárja ztanáčom i odgovorí: Casara si zezávao, k Casari boš šô. Po nikeliko dnévi pa Agrippa král i Bernice sta doli šla v Cezário; ka bi pozdravila Festuša. Gda bi pa vnogo dní bilá tam: Festuš je naprêdjáo králi Pavlovo dugovánje govoréči: níkí môž jeste niháni od Feliksa zvézani. Za šteroga volo, gda sem v Jerušálemi bio, so se skázali vládnicke popovski, i ti starišši Židovski proséšci prôti njemi právdo. Šterim sem odgôvoro: kâ je nej šega Rimláncom za koga volo kákšega človeka na smrt datiprvle: liki te obtoženi na zôči má tožce i mesto na zagovor vzeme od krivice. Záto, gda so oni esi v küp prišli, nikakšega odlášanja sem nej činio; nego drügi dén sem doli seo vu sôdnji stolec i zapovedao sem naprê pripelati toga možá. Okoli šteroga stojéči tožci, nikši tákši zrok so nej prinesli naprê: kákšega sem štímao. Nego nikakša spitávanja od svoje lastivne pobožnosti so melí prôti njemi i od nikakšega mrtvoga Jezuša; šteroga je pravo Pavel, ka živé. Jas se pa zadrgávavšiokoli toga spitávanja, erkao sem: či bi šteo idti v Jerušálem i tam se od toga sôditi? Gda bi pa Pavel zezávao; naj se drží na Casarovo spoznanje: zapovedao sem ga držati; dokeč ga k Casari pošlem. Agrippa pa k Festuši velí: šteo bi toga človeka i jas čüti. On pa erčê: vütro boš ga čüo. Záto drügi dén pridôči Agrippa i Bernice z velikov précimbov: i notri idôči vu poslüšávnico i z jezernikmi i z možmì naj znamenitêšimi toga mesta; i na zapovid Festušovo pripelan je Pavel. I velí Festuš: Agrippa král i vsi možjé, ki ste z nami eti: vídite toga, od šteroga me je vsa vnožina Židovov prosila i vu Jerušálemi i eti kričéča; ká njemi je nej potrêbno več živeti. Jas pa, gda bi nikaj ne najšao, ka bi kâ smrti vrêdnoga on včíno i on sám je zezávao Casara, tak sem sôdo; ka ga k Casari pošlem. Od šteroga, ka mi je gvüšnoga písati gospodni, nemam. Záto sem ga pripelao pred vás, i naj bole pred tébe, Agrippa král: da se spíta, i jas tüdi mám kâ písati. Ár se meni nespametno zdí poslati zvézanoga, i prôti njemi zroke ne oznaniti. Agrippa pa erčé Pavli: dopüščeno ti je, naj sám za sébe gučíš. Teda Pavel vtégnovši rokô etak se je zagovárjo. Od vsega toga, za šteroga volo se tôžim od Židovov, Agrippa král, za bláženoga se držim: ka se mi je dnes pred tebom potrêbno zagovárjati. Naj bole záto, ka znaš vse Židovske i návade i spitávanja. Prosim te tak; trplivo me poslüšaj. Žítek istina moje mladosti, kákši je bio od začétka med mojim národom vu Jerušálemi, znájo vsi Židovje. Liki kí so me ešče prvle zdávnja poznali (čiščéjo svedočiti) kâ sem pôleg naj trdnêšega réda našega vadlüvanja zívo, kak Farizeuš. I zdaj za volo vüpanja obečanja, štero je včinjeno očákom od Bogá, stojim eti pod sôdbo vrženi. K šteromi vüpanji ka prído: dvanájsetera pokolênja naša, neprestanoma nôč i dén Bôgi slüžéča, se vüpajo. Za etoga vüpanja volo se tôžim, Agrippa král, od Židovov. Ka? jeli za nevervano delo se sôdi pri vas: či Bôg mrtve zbüdjáva? Ja sem istina mêno pri sebi: ka mi prôti iméni Jezuša Nazarenskoga vnôga trbê činiti. Štero sem i činio vu Jerušálemi: i vnôge ti svéti sem jas vu temnico zápro, geto sem od vládnikov popovski oblást vzéo; i gda bi se meli bujti, i jas sem pravo na njé šentencio. I po vsej správiščaj gôstokràt sem je kaštigao i priprávlao sem je preklinjati: i jáko sem besno na njé pregánjajôči je notri do slêdnji mêst. V kom sem šô i vu Damaškuš z oblástjov i z slobočinov od víšešnji popov vzétov. Opôdné pa na pôti vido sem, ô král! ka me je z nebés od svetlosti sunca vékša svetlost okôli vzéla, i one; kí so z menom šli. Gda bi pa mí vsi doli spadnoli na zemlo; čüo sem glás meni govoréči i erkôči z židovskim jezikom: Šaul, Šaul, ka me pregánjaš? žmetno je tebi prôti spici brsati. Jas sem pa erkao: što si, Gospodne? On je pa erkao: jas sem Jezuš; šteroga tí pregánjaš. Ali stani gori i stôpi na nogé tvoje. Ár za toga volo sem se ti zkázao: ka te včinim slüžbeníka i svedoka i oni, štera si vido, i oni, štera se ti pokážejo. Ár te vö oslobodim z etoga lüdstva i z poganov, med štere te zdaj pošílam. Naj njim odpréš oči njihove; da se povrnéjo od kmice vu svetlost, i z oblásti šatanove k Bôgi, i vzemejo odpüščanje grêhov i öročino med posvečenimi po veri štera je vu meni. Záto, Agrippa král, nej sem bio neveren nebeskomi vidênji. Nego v Damaškuši bodôčim oprvič i v Jerušálemi i po vsoj krajini Judee, potom i poganom sem nazviščávao: ka bi pokôro činíli i povrnoli bi se k Bôgi vrêdna pokôre dela činéči. Za tê volo so mešteli Židovje, popádjenoga vu Cérkvi, svojmi rokami vmoriti. Ali pomôč sem dôbo od Bogá i notri do etoga dnéva stojim, svedôstvo činéči málomi i velikomi nikaj zvün toga nej govoréči, štera so i prorocke i Môšeš gúčali; ka májo bidti. Ka je Kristuš mogao trpeti i prvi z gori stanenjá mrtvi svetlost nazviščàvati etomi lüdstvi i poganom. Gda bi pa eta na svoje zagovárjanje gúčao: Festuš z velikim glásom velí: blázníš Pavel, vnôga písma te na bláznost obráčajo. On pa erčé: ne bláznim, zmožni Festuš; nego istine i trêznosti reči gučim. Ár zná od tê král; pred šterim i srčno gučim. Ár, ka bi kâ toga skritoga bilô pred njim, ne verjem: ár je tô nej v kôti včinjeno. Verješ král Agrippa prorokom? Znám, ka verješ. Agrippa pa erčé Pavli: malo, ka me na njé ne vzemeš; naj krstšenik bodem. Pavel pa erčé: želêm od Bogá i vu malom i vu vnogom nej li samo tebé, nego i vse poslüšajôče mené dnes tákše bidti; kakši sem i jas, zvün etoga vezala. I gda bi on eta erkao: gori je stano král i poglavár i Bernice i kí so ž njimi sédeli. I na strán so se obrnoli gúčali so si med sebom govoréči: ete človik je nikaj smrti ali vôze vrêdnoga nej včíno. Agrippa pa Festuš erčé: té človik bi se mogao odpistiti; da bi ne zezávao Casara. Gda bi pa osodjeno bilô; naj mi v Vlaški orság plavamo; dáli so i Pavla i níke drüge vôznikestotniki, poiméni Juliuši, z Casarovoga šerega. Idôči pa na ládjo Adramittinsko, ka bi kre mêst Ažie plavali: püstili smo se bôdoči z nami Aristarhuš Macedonski z Tessalonike valon. Drügi dén smo se pa pripelali vu Šidon. I Júliuš človêstvo zkázavši Pavli dopüsto njemi je; ka bi šô k priátelom za volo zadoblenjá stroška. I odnut smo se püstili i odplavali smo pôleg Cipruša záto, ka so nám vötrovje prôti bilí. I tak ono môrje, štero je kre Cílicie i Pamfílie, preplavavši, prišli smo vu Míro mesto Lizie. I tam je najšao stotnik edno ládjo Aleksandriánsko plavajôčo v Vlaški orság djáo nás je v njô. Gda bi pa vnogo dní müdno plavali, i komaj bi prišli k Kníduši, ár nam je bráno vöter, plavali smo pod Kretov pôleg Šalmone. I komaj jo preplavavši prišli smo vu mesto níko, štero se zové Dober brod; šteromi je blüzi bilô mesto Lazea. Gda bi pa poredno vrêmena prêšlo i plavanje je tüdi kvárno bilô záto; ka je i post prêšao: opomínao je je Pavel. Njim govoréči: možjé, vidim, kâ z škodom i z velikim kvárom nej li samo bremena i ládje, nego i našega žítka bode eto plavanje. Stotnik je pa več vervao ládje ravnáči, i gospodári, liki tomi, ka je Pavel pravo. Neprílični pa brod bodôči na zimski stánek, vékši tál ji je tak tanáčivalo: ka bi se i odnut püstili; či bi tak mogli pridôči vu Fenício, tam prezímati; štera je brod Krete gledéči k podnévi i k večéri. Gda bi pa jüg píhao: štímali so, ka bodo v goridjánji srečni, püstivši se od Assona odplavali so mímo Krete. Potom pa nej dúgo zdr’u se je pôleg njé jáko silni vöter, šteri se zové Euroklidon. Gda bi se pa vnesla ládja i prôti vötri bi nê mogla státi: püstili smo jo i nosili se semo tamo. Geto smo pa pod níki záton pribêžali, kí se zové Klauda; komaj smo obdržali čún. Šteroga so gori potégnoli sebi na pomôč, gda so podpašüvali ládjo; i bojéči se, naj se na pêsečno mesto ne namêrijo, raspüstili so vötrnice, i tak so se nosili. Gda bi se pa jáko od slápa gonili: drügi dén so to lagojêšo náklado vö zlüčali. I trétji dén smo pá svojimi rokami posôdo ládje vö zmetali. Gda bi se pa ni sunce ni zvêzde ne zkázale vnogo dní i vihér bi nej máli postanjüvao: vse vüpanje je totá bilô od našega zdržávanja. I, geto je dosta strádanja bilô, teda stojéči Pavel nasrêdi med njimi erčé: ô možjé, potrêbno je bilô istina mené bôgati, i nej kraj idti od Krete, i dobiti škodo eto i kvár. I zdaj, opomínam vás, dobre vôle bojdte: ár ni ednoga žítek ne prêde; nego li ládja. Ár je pristôpo k meni eto nôč angel Boži; šteroga sem i šteromi slüžim. Govoréči: ne boj se Pavel. Pred Casara ti je potrêbno postánoti; i ovo darüvao ti je Bôg vse; kí z tebom plavajo. Záto dobre vôle bojdte, ô možjé: ár verjem Bôgi, ka tak bode; liki mi je povêdano. Vu nikši záton se pa mámo vö vržti. Gda bi pa štirínájseta nôč bíla, kak smo se semo tamo nosili na Adriánskom môrji: okoli pô nôči so štímali ládjarje, ka se njim približáva nikša držéla. I püstili so olôvnico i najšli so: ka je môrje dvajseti klaftrov globoko bilô: i malo dale idôči pá so püstili olôvnico i najšli so petnájset klaftrov. Bojéči se pa, da bi se kak na kamena mêsta nê namerili, z répa so štiri kotve vö vrgli želejjôči, da bi dén bio. Gda bi pa ládjarje šteli odbêžati z ládje i püstili bi čun vu môrje pod tákšim obrázom; liki da bi šteli kotve z prêdnjega tála vö ftegüvati. Erčé Pavel stotniki i vitézom: či eti ne ostáno vládji; ví se zdržati nemerte. Teda so vitézje odsekali vajati ešuna: i niháli so ga, da je vö spadno. Dokeč se je pa denílo: opomínao je Pavel vse; ka bi hráno vzéli, erkôči; dnes je štirinájseti dén, kak ste čákajôči trêzni ostanoli, i nikaj ste nej k sebi vzéli. Záto opominam vás; vzemte si hráno. Ár tô bode vám kvašemi zdržávanji; ár ni eden vlás vám z gláve ne spádne. Gda bi pa eta erkao: vzéo je krüh i hválo je dáo Bôgi pred vsêmi i vlomivši ga záčao je jesti. Srčni pa včinjeni vsi i oni so ksebi vzéli hráno. Bilô nás je pa vsej na ládji dvêstô sedemdesét i šést düš. Nasičeni pa z hránov zlêhkotili so ládjo, geto so vö sipali silje vu môrje. Gda bi pa dén grátao: zemlo so nej poznali; níka nároča so pa na pamet vzéli, štera so brod mela; na šteroga so šteli, či mogôče bilô, vö zegnati ládjo. I kotve so okôli vö strgali i püstili so se vu môrje raspüstivši takájše vajati ravnanja i pozdignovši vötrnico k vötri, držali so se k brodi. Gda bi se pa namerili na mesto dvôjega môrja: zavdarili so ládjo na pečino. I gôbec istina, kak je vézno, ostano je tak; da se je ni geno nej; rép se je pa raspüščávao od sile válov. Vitézov tanáč je pa bio: ka bi vôznike spokklali; da bi šteri, vö priplavavši, ne odbêžao. Stotnik je pa šteo obdržati Pavla: záto njim je prepovedao té tanáč doprnesti. I zapovedao je, tistim; kí morejo plavati: ka bi se v môrje püstili naj prvle i vö bi plavali na zemlo. I ti drügi kí na deskáj, kí pa na kákšem táli od ládje ftrgnjenom. I tak je včinjeno: da so vsi zdravi na zemlo prišli. I geto so etak zdržáni: teda so spoznali; ka se Melita zové te záton. Barbaruške so pa nej malo človêstva meli k nám. Ár so naložili ogen, i gori so nás vse príjali za volo deždža, kí je na nás prišao i za volo mraza. Gda bi pa Pavel dosta rožja vküp spôbrao i na ogen djáo: edna vipera od toplôče vö idôča zgrábila se je rôke njegove. Kak so pa barbaruške vidili viséčo tô stvár z roké njegove: pravili so eden drügomi: kakpa liki lüdomorec je ete človik, koga zdržanoga z môrja zadomeščávanje živeti ne nihá. On je pa doli stepao to stvár vu ogen: i nikaj se njemi je nej zgôdilo hüdoga. Oni so pa čakali: ka otečé, ali tá spádne i náglo merjé. Gda bi pa dugo čakali i vidili bi, ka se njemi nikaj hüdoga ne pripeti: premênili so se v pámeti i erkli so, ka je on Bôg. Okôli onoga mesta so pa bilí marofje toga prednjêšega etoga zátona po iméni Publiuša: kí nás je gori príjao i trí dní nás je po priátelskom držao. Prigôdilo se je pa: da bi oča Publiušov ležao tréšlike i grížo majôči. K šteromi Pavel notri idôči i moléči geto je na njega položo roké svoje, zvráčo ga je. Štero gda bi se zgôdilo: i ti drügi, kí so nemočni bilí vu zátoni pristôpili so ino so ozdravili. Kí so z vnôgim poštenjom nás poštüvali, i odhájajôčim so nám nadêvali na ládjo ta potrêbna. Po trí mêseci smo pa odplavali na ednoj Aleksandriánskoj ládji prezímajôčoj v tom zátoni, štere cimer je bio Dvojčeti. I pridôči vu Sirakúšo ostanoli smo tam trí dní. Odkud okôli plavavši prišli smo v Regium: i, da bi eden cêli dén jüg píhao, drügi dén smo prišli vu Puteole. Gde smo najšli brate, šteri so nás prosili, ka bi sedem dní tam ostanoli: i tak smo v Rim prišli. I odnut bratje, gda bi od nás čüli, vö so prišli prôti nám notri do Appiušovoga placa i k trém krčmám: štere geto je Pavel vido, hválo je dáo Bôgi, i vzéo je srčnost. Gda smo pa prišli v Rim: stotnik je krokám dáo vitézov poglavníki vôznike. Pavli je pa dopüščeno: ka bi od sebe ostano zednim vitézom, kí bi ga strážo. Zgôdilo se je pa po trétjem dnévi: vküp je zézvao Pavel one, kí so prednjêši bilì med Židovmi. Gda bi pa vküp sprišli; erčé njim: možjé bratje, či gli sem jas nikaj nej včíno prôti lüdstvi našemi, ali očinskim návadam; dönok sem rob z Jerušálema dáni vu Rimláncov roké. Šteri, gda so me sôdili, šteli so me odpistiti záto, ka je nikšega smrti vrêdnoga zroka v meni nej bilô. Ali gda bi prôti gúčali Židovje: prisilili so me zezávati Casara, nej; liki da bi kâ meo, za koj bi moj národ tôžo. Za šteroga zroka volo sem vás prízvao: da bi vás vido i z vami gúčao. Ár za volo vüpanja Izraelskoga sem z etimi láncmi zvézani. Oni so njemi pa erkli: mí smo ni písanja od tébe nej vzéli od Judee; niti pridôči što bratov je kâ nazvêsto, ali pravo od tébe hüdoga. Za vrêdno pa držímo od tébe čüti; kákše si pámeti? Ár nám je na zvánje dáno od toga jeretinstva: ka se njemi povsud prôti právi. Odlôčili so njemi pa eden dén, na šteri dén ji je potomtoga vnogo k njemi prišlo na stán: kim je razdêvao svedočéči králevstvo Bože i rátavši je na ona, štera so okoli Jezuša, i z Môšeša i prorokov, odzránja notri do večéra. I níki so na njé stanoli, ka je pravo; níki so pa nej vervali. Gda bi se pa nê zglíhali med sebom; razíšli so: geto je Pavel eto edno rêč erkao, ka je dobro S. Düh gúčao po Ežaiáši proroki k našim očákom. Govoréči: idi k etomi lüdstvi i povej; poslüšajôči poslüšali bodete i ne bodte razmeli, i gledôč glédali bodete i ne bodte vidili. Ár je potüčeno srce etoga lüdstva i z vühami žmetno poslüšajo i oči svoje so vküp stisnoli; naj kak ne vídijo z očmí i z vühami ne slíšijo i z srcom razmijo i povrnéjo se i zvráčim je. Zàto na znánje vám bojdi: ka je poganom poslano zveličánstvo Bože i oni bodo poslüšali. I, gda bi on eta erkao, odíšli so Židovje i dosta so se med sebom štükali. Ostano je pa Pavel dvej cêli leti na svojem lastivnom najétom mesti; i k sebi je príjao vse, kí so k njemi notri šli. Predgajôči králevstvo Bože i vučéči ona: štera so od Gospon Jezuš Kristuša zevsov srečnostjov brezi prepovesti. Pavel sluga Jezuš Kristušov zváni Apoštol odločeni na Evangeliom Boži. (Šteroga je naprê obečao po prorokáj svoji vu S. písmaj.) Od Siná svojega, (narodjenoga z Dávidovoga semena pôleg têla. Pokázanoga, ka je Sin Boži vu zmožnosti pôleg Düha posvečenjá z gori stanenjá mrtvi) Jezuš Kristuša Gospodna našega. (Pokom smo vzéli miloščo i Apoštolstvo na pokornost vere med vsêmi poganmi za imé njegovo. Med šterimiste i ví pozváni Jezuš Kristušovi.) Vsêm vu Rimi bodôčim lüblénim Božim pozvánim svétim milošča vam i mér od Bogá Očé našega i Gospon Jezuš Kristuša. Naj prvle pa hválo dájem Bôgi mojemi po Jezuš Kristuši za vse vás; ka se vera vaša nazviščáva po cêlom svêti. Ár mi je svedok Bôg: šteromi slüžim z právoga dühá mojega vu Evangeliomi Siná njegovoga: ka se neprestanoma spomínam z vás. Vsigdár vu molítvaj moji proséči; da bi se mi že gda tak srečna pôt dála z Bože vôle; ka bi k vám prídti mogao. Ár vás jáko želêm viditi: naj vám kákši dühovni dár podilim na potrdjávanje vaše. Tô je pa, da bi z vami vrét potrôštani bio med vami po eden drügoga veri i vašoj i mojoj. Neščem pa, ka bi nê znali, bratje: ka sem dosta krát gori djáo idti k vám, (ali zádivo sem meo do séga máo;) naj i med vami mám kákši sád; liki i med drügimi poganmi. I Grkom i barbarušom i môdrim i nespametnim sem jas dužnik. Tak, da, ka se mené dostája, sem gotov i vám, kí ste v Rími, nazviščávati Evangeliom. Ár nej me je srám Evangeliom Kristušov predgati; ár je Boža môč na zveličanje vsákomi vervajôčemi i Židovi naj prvo i Grki Ár se pravica Boža vu etom oznanüje z vere vu vero: liki je písano; te pravičen pa bode z vere živo. Ár se je oznanila srditost Boža z nebés prôti vsákoj nepobožnosti i nepravici lüdi: kí istino vu nepravici zdržávajo. Záto, ka se od Bogá znati more, očivesno je vu njíh, ár njim je Bôg nazvêsto Ár ta nevidôča njegova od stvorjenjá svêta zti napravleni, gda se razmijo, se vídijo, tô je vekivečna njegova môč i božánstvo; naj neodgovorjeni bodo. Záto, či so glih poznali Bogá, dönok so ga nej, liki Bogá díčili, niti hválo dáli: nego so márni včínjeni vu premišlávanjáj svoji i potemnelo je nespametno srcé njihovo. Gda so se za môdre skažüvali: obnorili so. I premênili so díko neskvarjenoga Bogá na príglihnost obráza skvarjenoga človeka i lêtajôči i četvéronôg majôči i lazéči stvári. Zató je je tá dáo i Bôg vu poželênjaj src svoji na nečistôčo: naj gnüsijo têla svoja sami vu sebi. Kí so premênili istino Božo na láž i čestíli so i slüžili so stvorjenjê ráj, liki stvoriteli: kí je blagoslovleni na veke. Amen. Záto je je dáo Bôg vu gnüsne náklonosti. Ár so i žene njihove premênile prirodjeno sebi živlênje na ono, štero je prôti prirodjenjê. Rávno tak i možjé so tá niháli prirodjeno živlênje žené, zážgali so se vužéli svojoj eden k drügomi možki zmožkimi rúžnost činéči, i plačo kákše so vrêdni bilí, svoje blôdnosti so vu sebi vzéli. I liki so nej štímali za dužno Bogá meti vu spoznanji: tak je je i Bôg tá dáo vu preobrnjeno pamet činiti tá; štera se ne pristája. Napunjeni z vsákov neprávicov, práznostjov, hüdôbov, skopôstjov, lagôtov, puni z nevoščenôstjov, lüdomorstvom, njefkov, jálnostjov, zlôv šegôv. Odávci, ogrizávci, Bogá odürjávci, špotlívci, zvišávci, hválci, hüdôbe zmišlávci, roditelom nepokorni. Nespametni, nestálni, nelübeznívi, nevtoljeni, nesmileni. Kí so pravico Božo spoznali (kâ, kí tákša delajo, vrêdní so smrti) dönok nej li samo sami ona činíjo: nego i dobro volo májo vu oni, kí je činijo. Záto neodgovorjeni si, ó človik! vsáki, kí sôdiš. Ár, vu kom sôdiš drügoga, sám sebé skvarjüješ: ár tá delaš; štera sôdiš. Známo pa: ka je sôdba Boža pôleg istine nad onimi; kí tákša delajo. Štímaš pa tô, ô človik, kí sôdiš té tákša delajôče, i sám tüdi činíš ona; kâ tí vujdeš sôdbi Božoj? Ali bogástvo dobrotivnosti i znášanja i trplivosti zametávaš? Neznaš, ka te Boža dobrôta na pokôro pela? Tí pa pôleg trdosti tvoje i nepokornosti srcá správlaš sám sebi srditost na dén srditosti i oznanenjápravične sôdbe Bože. Kí pláča ednomi vsákomi pôleg dela njegovoga. Tistim istina, ki pôleg trplivosti dobroga dela díko i poštenjé i neskvarjênjé íščejo, žítek vekivečni. Onim pa, kí so njefkavi i nepokorni pravici, pokorni so pa nepravici, čemér i srd. Moka i istiskávanje vsákoj düši človeka hüdôbo delajôčega Židovi oprvič i potom Grki. Díka pa i poštenjé i mér vsákomi dobro delajôčemi Židovi oprvič i Grki. Ár nega priímanja osôb pri Bôgi. Ár, kí so brezi právde grêšili, brezi právde se i pogibíjo: i, kí so vu právdi grêšili, po právdi bodo sodjení. (Ár nej poslüšávcí právde so pravični pri Bôgi: nego delavci právde bodo pravični. Ár da poganje, kí právde nemajo, po natúri ona, štera so právde, činíjo: tak so tej tákši, ki právde nemajo, sami sebi právda. Kí stêm kážejo; ka je delo právde písano vu srcáj njihovi: štero njim navküpe svedoči düšnavêst njihova i mísli; gda edna to drügo med sebom tôži, ali zagovárja.) Vu onom dnévi, gda bode Bôg sôdo ta skrivna lüdi pôleg mojega Evangelioma po Jezuš Kristuši. Ovo tí se Židov imenüješ i počinéš si vu právdi i hváliš se vu Bôgi. I znáš njegovo volo, i vardêvaš ona; štera se razločávajo, navčeni z právde. I držíš se za voja ti slêpi i za svetlost vu kmici bodôči. Za voditela ti nespametni, za vučitela decé: kí máš formo znánja i istine vu právdi. Záto, kí včíš drügoga, sebé ne včíš? Kí drügim prêdgaš, naj ne krádnejo, sám krádneš? Kí práviš, naj ne praznüjo, praznüješ? Kí odürjávaš bolvane, a sám to svéto Bože sláčiš? Kí se v právdi hváliš: po prestoplenjê právde Bogá se nepoštüješ? Ár se imé Bože za volo vás preklinja med poganmi; liki je písano. Ár istina valá obrizávanje; či právdo delaš: Či si pa prestôpnik právde; obrizávanje tvoje je neobrizávanje včinjeno. Či záto neobrizávanje pravičnosti právde zdržáva: jeli ne bode neobrizávanje njegovo za obrizávanje račúnano? I sôdilo te bode to zprirodjenjá bodôče neobrizávanje, štero právdo dokončáva, tebé po píski i obrizávanji prestôpnika právde. Ár je nej on Židov, kí je z vüna tákši i očivesni; niti je nej tô obrizávanje, štero je z vüna i očivesno vu têli: Nego, kí je vu skrivnosti, on je Židov; i obrizávanje srcá je právo obrizánje, štero je vu dühi, nej vu píski; šteroga hvála je nej od lüdi, nego od Boga. Ka má tak več Židov? Ali kakši hasek je obrizávanja? Vnôgi povsemsega. Ár oprvič záto; ka so na njé zavüpane rečí Bože. Ár ka, či so níki nej vervali? Jeli nevernost njihova Božo vernost na nikoj správi? Aja. Bole bojdi Bôg istinec, vsáki človik pa lážec; liki je pisano: naj pravičen bodeš vu tvoji rečéj i obládaš, gda se sôdiš. Či pa nepravica naša Božo pravico potrdjáva; ka erčémo? Jeli je nepravičen Bôg, kí se záto srdi? (po človečem právim). Aja. Ár kakda bi sôdo Bôg te svêt; da bi nepravičen bio? Či je záto istina Boža vu mojoj laži obiljávala na njegovo díko: zakaj se tak jas ešče, liki grêšnik, sôdim? I nej (liki se preklínjamo, i liki právijo níki, ka mí velímo) činmo hüda; naj prído ta dobra? šteri sôdba je pravična. Ka záto? Prednjêši smo? Nej gvüšno. Ár smo prvle tôžili i Židove i Grke; ka so vsi pod grêhom. Liki je písano: kâ nega pravičnoga ni ednoga. Nega zázumnoga; nega, kí bi spítávao Bogá. Vsi so se kraj nagnoli, navküpe nehasnoviti so grátali: nega ga; kí bi dobro činio, nega ga ni ednoga. Odprti grob je njíh grlo: z jezikmi jálno gučíjo, čemér vipere je pod lampami njihovimi. Kí vüsta so sprekléstvom i zbritkostjom puna. Nogé njihove so bistre na krvi prelejávanje. Zlámanje i nevola je vu njihovi cestaj. I méra pôti so nej poznali. Nega Božega strahá pred njihovimi očmí. Známo pa; ka, štera právda právi, onim, kí so vu právdi, právi: naj se vsáka vüsta zateknejo i podáni bode ves svêt Bôgi. Ár z dêl právde ne bode pravično ni edno têlo pred njim. Ár po právdi je spoznanje grêha. Zdaj se je pa brezi právde pravica Boža skázala posvedočena z právdov i z prorokmi. Pravica Boža pa po Jezuš Kristušovoj veri vu vse i na vse vervajôče. Ár nega rázločka. Ár so vsi pregrêšili i nemajo dike Bože. Spravičeni pa zobstom ž njegove milošče po odküplenjê: štero je vu Kristuši Jezuši. Šteroga je postavo Bôg na ftíšanje po veri vu njegovoj krvi na vö skázanje pravice svoje po odpüščenjej predêšnji grêhov. Vu trplivosti Božoj na pokázanje pravice svoje vu vezdášnjem vrêmeni: ka je on pravičen i spraviča onoga, kí je z vere Jezušove. Gde je tak ta hvála? Vö je zaprta. Po šteroj právdi? Ti dêl? Nej; nego po právdi vere. Záto tak držimo: ka se človik zveliča po veri, brezi dêl právde. Ali jeli je Bôg li samo Židovov Bôg? Nêli pa i poganov? Zaistino i poganov. Ár je eden Bôg; kí pravično včiní obrizávanje z vere, i neobrizávanje po veri. Jeli tak právdo zaprávlamo po veri? Aja; nego právdo potrdjávamo. Ka záto erčémo: či je Abrahám, oča naš, najšo pôleg têla pravičnost? Ár, či je Abrahám z dêl pravičen včinjeni, má hválo; ali nej pri Bôgi. Ár ka právi písmo? Vervao je pa Abrahám Bôgi i zračúnano njemi je za pravico. Tomi delajôčemi se pa pláča ne račúna notri pôleg milošče; nego pôleg dužnosti. Tomi pa, kí ne dela, verje pa onomi, kí pravičnoga činí toga nepobožnoga, se notri račúna vera za pravico. Líki i Dávid právi: ka je bláženstvo toga človeka; komi Bôg notri zračúna pravico brezí dêl, erkôči: Bláženi, kim so odpüščene nepravdenosti, i kim so zakriti grêhi. Bláženi je on môž, komi notri ne račúna Gospôd grêha. Bláženstvo záto eto na obrizávanje li cila; ali pa i na noebrizávanje? Ár právimo; kâ je notri zračúnan Abrahámi vera za pravico. Kak da je záto zračúnana? Vu obrizávanji bodôčemi, ali pa v neobrizávanji? Nej v obrizávanji nego v neobrizávanji. I znamênje je vzéo obrizávanja, pečat pravice te vere, vu neobrizávanji; da bi on oča bio vsêm vervajôčim v neobrizávanji; naj i njim notri zračúnana bode pravica. I oča je obrizávanja nej li samo onih, kí so z obrizávanja; nego i onih, kí hodijo po stopáji vere; štera je bila v neobrízávanji očé našega Abraháma. Ár je nej po právdi dáno obečanje Abrahámi, ali semeni njegovomi, naj bô öročnik etoga svêta; nego po pravici vere. Ár či so oni, ki so zprávde, öročnícke: ztrêznjena je vera, i zpráznjeno je obečanje. Ár právda srditost správla. Ár, gde nega pravde, nega prestoplenjá. Záto z vere je öročina: naj pôleg milošče bode na močno potrdjenjé obečanja vsemi semeni; nej samo tomi, kí je z právde; nego i onomi, kí je z vere Abrahámove, kí je nás vsê oča. (Liki je písano: ka sem te očo vnôgoga národa postavo) pred Bogom, komi je vervao, šteri i oživi mrtve i zové naprê ona, štera so nej, liki da bi bilá. Kí je kre vüpanja prôti vüpanji vervao; kâ bode on oča vnôgoga národa, pôleg povêdanja: tak bode semen tvoje. I nej je bio nemočen vu veri, niti je nej glédao svoje têlo že mrtvo okôli stô lêt bodôči, i mrtvo utrobo Šáre. Niti je nej dvojio z nevernostjov vu obečanji Božem; nego močen včinjeni vu veri díko je dáo Bôgi. I gvüšen bodôči; kâ ka je obečao, zmožen je i včiniti. Záto njemi je i notri zračúnano za pravico. Nej je pa samo za njegovo volo písano: ka njemi je notri zračúnano: Nego i za našo volo; kim se bode notri račúnalo, kí verjemo vu onom; kí je z mrtvi gori zbüdo Jezuša Gospodna našega. Ki je tá dáni za grêhe naše; i gori je zbüdjeni za volo pravičnosti naše. Pravični včinjeni záto z vere mér mámo pri Bôgi po Gospodni našem Jezuši Kristuši. Po kom smo i pristôpanje dôbili z verov k toj milošči; vu šteroj stojímo: i hválimo se pod vüpanjem díke Bože. Nej samo tô pa; nego se hválimo i vu nevoláj znajôči, ka nevola trplivost správla. Trplivost pa sküšanje, sküšanje pa vüpanje; Vüpanje pa ne osramotí záto; kâ je lübézen Boža vö vlijána vu srcáj naši po S. Dühi; kí nám je dáni. Ár je ešče i Kristuš, gda smo mí nemočni bilí, pôleg vrêmena za te nepobožne mr’u. Geto teško ešče za pravičnoga što merjé. Ár za dobroga bi léhko što smeo mrêti. Bôg pa svojo k nám lübezen vetom preporáča: kâ, gda smo ešče mi grêšnicke bilí, Kristuš je že te za nás mr’u. Od koga bole záto, pravični včinjeni zdaj vu krvi njegovoj se zdržimo po njem od srditosti. Či záto, protivnícke bodôči, smo se z Bogom zmérili po smrti Siná njegovoga: od koga bole zmérjeni se obdržimo požítki njegovom. Nej samo tô pa; nego i hválimo se vu Bôgi po Gospodni našem Jezuši Kristuši; po kom smo zdaj zmérjenjé vzéli. Za toga volo liki je po ednom človeki grêh vu svêt notri príšao, i po grêhi smrt, i tak je na vse lüdí ta smrt prišla, v kom so vsi pregrêšili. Ár je do právde grêh bio na svêti: grêh se pa ne račúna notri; gde nega právde. Nego kralüvala je smrt od Ádama notri do Môšeša i nad onimi; ki so nej pregrêšili k priglíhnosti prestoplenjá Ádamovoga; kí je példa toga prišestnoga. Ali nej je, kak grêh, tak i dár. Ár či je po ednoga spadáji vnogo mrlo: od koga bole je milošča Boža i dár vu milošči ednoga človeka Jezuš Kristuša na vnôge razíšao. Ali nej je tak dár: liki toga ednoga, kí je po spadáji pregrêšo, dugovánje. Ár istina sôdba je z ednoga spadája na skvarjenjé: dár pa z vnôgi spádajov na pravičnost. Ár či je po toga ednoga spadáji smrt kralüvala po ednom: od koga bole, kí obilnost milošče i dár pravice jemléjo, vu žítki kralüvali bodo po ednom Jezuši Kristuši. Záto liki je po ednoga spadáji na vse lüdi smrt prišla na skvarjenjé: tak i po ednoga pravičnosti je na vse lüdí milošča prišla na pravičnost žítka. Ár liki so po neokornosti ednoga človeka grêšnicke postanoli vnôgi: tak i po pokornosti toga ednoga pravični bodo vnôgi. Právda je pa pôleg toga notri prišla: naj obiljáva grêha spadáj. Gde je pa obiljávao grêh: tam je bole obiljávala milošča; Da, liki je kralüvao grêh k smrti, tak bi i milošča kralüvala po pravici na žitek vekivečni po Jezuši Kristuši Gospodni našem. Ka tak erčémo? Ostánemo v grêhi, naj milošča obiljáva? Aja: kí so mrli grêhi; kakda bi ešče živeli vu njem? Ali neznate: ka, kíkoli smo okstšeni vu Kristuš Jezuša, vu smrt njegovo smo okrstšeni. Záto pokopaní smo ž njim po krsti vu smrt: da, liki je gori stano Kristuš z mrtvi po diki Očé, tak i mí vu nôvoti žítka hodmo. Záto či smo v njega vcepleni vu prispodobnosti smrti njegove; tak i vu prispodobnosti gori stanenjá v njega vcepleni bodemo. Tô znâjoči, ka je naš stári človik žnjim vrét raspéti; naj se preprávi têlo grêha; da mí več ne slüžimo grêhi. Ár, kí je mr’u, pravičen je včinjeni od grêha. Či smo pa mrli z Kristušom: verjemo, ka i žnjim živeli bomo. Znajôči, kâ Kristuš, gori obüdjeni z mrtvi, več ne merjé, smrt nad njim več ne kralüje. Ár, ka je mr’u, grêhi je mr’u ednôk: ka pa živé; živé Bôgi. Tak i vì mislite: ka ste mrli istina grêhi; živéte pa Bôgi vu Kristuši Jezuši Gospodni našem. Záto naj ne kralüje grêh vu smrtnom vašem têli; ka bi njemi pokorni bilí vu želáj njegovi. Niti ne postávlajte kotrige vaše, za rožjé nepravice, grêhi: nego postávlajte sami sebé Bôgi; liki z mrtvi živôče, i kotrige vaše, za rožjé pravice, Bôgi. Ár grêh ne bode gospodüvao nad vami. Ár ste nej pod právdov, nego pod miloščov. Ka bomo tak? Grêšili bomo: ka smo nej pod právdov, nego pod miloščov? Aja. Neznate; kâ, komi se postávlate za sluge na pokornost, tistoga ste slugi, komi ste pokorni, ali grêhi na smrt, ali pokornosti na pravico. Hvála pa Bôgi: ka ste bilí slugi grêha; pokorni ste pa grátali z srcá forme návuki; v šteroga ste dáni. Oslobodjeni pa od grêha, slugi ste včinjeni pravice. Po človečem právim za volo nemočnosti têla vašega. Ár liki ste postavili kotrige vaše na slüžbo nečistôči i nepravdenosti na nepravdenost: tak zdaj postavte kotrige vaše na slüžbo pravici na posvečenjé. Ár, gda ste bilí slugi grêha, slobodnjácke ste bilí pravice. Kákši záto sád ste meli teda têh; nad kêmi se zdaj sramežlüjete? Ár oni konec je smrt. Zdaj pa oslobodjeni od grêha, slüžbenícke pa Boži včinjeni, máte sád vaš na posvečenjé, konec pa žítek vekivečni. Ár pláča grêha je smrt: dár pa Bogá žítek vekivečni vu Kristuši Jezuši Gospodni našem. Jeli neznate, bratje, (ár znajôčim právdo gučim:) ká právda gospodüje nad človekom, dokeč živé. Ár pod možá oblástjov bodôča žena, k živòčemi môži je privézena z právdov: či pa merjé njé môž; oslobodjena je od právde možá. Záto za živôčega možá pràznica se bode zvála: či bode drügoga možà žena. Či je pa mr’o njé môž: oslobodjena je od právde možá; da je nej práznica; či je včinjena drügoga možá žena. Tak tüdi, bratje moji, i ví ste vmorjeni právdi po Kristušovom têli: da bi bili drügoga, onoga, kí je od mrtvi gori stano; naj sád prinášamo Bôgi. Ár gda bi bilí vtêli: náklonosti grêhov, štere so po právdi, so delale vu kotrigaj naši na sád prinášanja k smrti. Zdaj smo pa oslobodjeni od právde; geto smo ji mrli; vu šteroj smo prvle držáni bilí: naj slüžimo vu novoti dühá, i nej v starosti píska. Ka tak erčémo? Jeli je právda grêh? Aja. Ali grêha sem nej znao; nego po právdi. Ár i poželênja nebi znao, ka je gréh; da bi právda nê právila: ne poželi. Príliko pa vzévši gréh po zapôvidi oprávlao je v meni vse poželênje. Ár je brezi právde gréh mrtev. Jas sem pa nigda brezi právde žìvo. Ali, gda je prišla zapoved, grêh se je ožívo. Jas sem pa mr’o: i najšlo se je; ka mi je na žítek dána zapoved sáma na smrt. Ár me je grêh, geto je príliko vzeo po zapôvedi, vkano i po njej me je bujo. Záto právda istina je svéta i zapoved je svéta i pravična i dobra. Tak to dobro mi je smrt včinjeno? Aja: nego grêh, da bi se skázao grêh, po tom dobrom mi je smrt spravo; naj bode jáko grêšni grêh po zapôvidi. Ár známo: ka je právda dühovna: jas sem pa telovni, odáni pod právdo, Ár, ka delam, ne lübim. Ár nej, ka ščém, tô delam: nego, ka odürjávam, tô činim. Či pa, ka neščem, tô činim: privolim k právdi, kâ je dobra. Zdaj pa nej več jas delam ono: nego v meni prebívajôči grêh. Ár znám: ka ne prebíva v meni (tô je tô, vu mojem têli) dobro. Ár ščé se mi: ka bi pá dobro delao; k tomi môči v sebi ne nájdem. Ár nej, ka ščém, činim dobro: nego, štero neščem, hüdô tô delam. Či pa, ka neščem jas, tô činim: več jas ne delam ono; nego prebívajôči v meni grêh. Nájdem tak vu sebi právdo: ka, gda ščém činiti dobro, to hüdo se mi prilizáva. Ár se veselim v právdi Božoj pôleg z notrêšnjega človeka. Vídim pa drügo právdo vu kotrigaj moji; štera se bori prôti právdi pámeti moje i pozaímle me právdi grêha, štera je v moji kotrigaj. Jas nevolen Človek! što me oslobodí z têla ete smrti? Hválo dájem Bôgi po Jezuši Kristuši Gospodni našem. Etak záto jas sám istina slüžim z pámetjov právdi Božoj, ztêlom pa právdi grêha. Zdaj tak nikšega skvarjenjá nega v oni: Kí so vu Kristuš Jezuši; kí ne hodijo pôleg têla, nego pôleg dühá. Ár pràvda dühá žítka vu Kristuš Jezuši me je oslobodíla od právde grêha i smrti. Ár ka je nemogôče zapôvidi v tistom; v kom je slaba grátala po têli; tô je Bôg, poslavši svojega Siná vu prispodobnosti têla grêha, doprnesao; i po áldovi za grêh osôdo je greh vu têli. Naj se pravica právde spuni v nami; kí ne hodimo pôleg têla, nego pôleg dühá. Ár, kí so pôleg têla, štera so têla, v tisti so čedni: kí so pa pôleg düha; v oni, štera so dühá. Ár čednôst têla je smrt: čednôst pa dühá je žítek i mér. Záto, ka je čednôst têla nepriátelkinja Boža. Ár se zapôvidi Božoj ne podá: ár se ni ne more. Kí so pa vu têli: Bôgi vugodni bidti nemorejo. Ví ste pa nej vu têli: nego vu Dühi; geto Düh Boži prebíva vu vami. Či pa što Dühá Kristušovoga nema: té je nej njegov. Či je Kristuš vu vami: têlo istina je mrtvo po grêhi; Düh je pa živ po pravici. Či pa Düh onoga, kí je zbüdo Jezuša zmrtvi, prebíva vu vami: kí je gori zbüdo Kristuša zmrtvi; oživí i mrtelna têla vaša po svojem Dühi, kí vu vami prebíva. Záto, bratje, dužnìcke smo nej têla; naj pôleg têla živémo. Ár či bodete pôleg têla živeli, merjéte: či te pa z Dühom dela têla vmárjali; živeli bodte. Ár kíkoli se od Düha Božega vodijo: tej so Boži sinovje. Át ste nej vzéli Dühá slüžbe pá na strájh: nego ste vzéli dühá sinovčine; v kom kričímo Abba, tô je, Oča. Sám Düh svedoči dühi našemi: ka smo Boži sinovje. Či smo sinovje: i öročnicke smo; öročnicke istina Boži, navküpe pa ôročnicke Kristušovi; ako žnjim navküp trpímo; naj se i žnjim odíčimo. Ár tak držim: ka so nej vrêdne trplivosti vezdášnjega vrêmena príšestne díke; štera se nad nami skáže. Ár ešče stvorjenjá želno čákanje vö skázanje sinôv Boži čáka. (Ár je stvorjenjé márnosti podvrženo; nej svoje vôle; nego za volo onoga, kí je je podvrgao.) Zetakšim vüpanjem: kâ se i stvorjenjé oslobodi od slüžbe skvarjenjá na sloboščino díke sinôv Boži. Ár známo: kâ vse stvorjenjé zdüháva, i liki k porodi se priprávla notri do eti máo. Nej samo stvorjenjé pa: nego i oni, kí prvotino dühá májo. I mí samí vu sebi zdühávamo čakajôči sinovčino, tô je odküplenjé têla našega. Ár po vüpanji smo zveličani. Vüpanje pa, kotero se vídi, je nej vüpanje. Ár, kí kâ vídi, zakaj bi se tistoga vüpao? Či se pa tistoga, štero ne vídimo, vüpamo: po trplivosti je čákamo. Prispodobno pa i Düh na vküp pomága našoj nemočnosti. Ár ka nám je prositi, liki je potrêbno, neznamo: nego te Düh se moli za nás z nezgovorjenim zdühávanjem. Kí pa zbrojáva srcá: zná, ka je misel dühá; ár se pôleg Bogá moli za svéte. Známo pa: kâ onim, kí Bogá lübijo, vsa na dobro slüžijo; kí so pôleg skončanja pozváni. Ár štere je naprej spoznao, té je i odébrao: naj bodo prispodobni k obrázi Siná njegovoga, i on bode prvorodjeni med vnôgimi bratmi. Štere je pa naprê odébrao; té je i pôzvao: i štere je pozváo; tè je i pravične včíno: štere je pa právične včíno; té je i odíčo. Ka záto erčémo na eta? Či je Bôg z nami; što prôti nám? Kí je i lastivnomi Sini nej engedüvao; nego ga je za nás vse tá dáo: kakda bi nám záto i žnjim vsa ne bi darüvao? Što bode tôžo te odebráne Bože? Bôg je, kí spravičáva. Što bi je skvarjüvao? Kristuš je, kí je mr’o: od koga bole pa, kí je i gori stano; kí je i na desnici Božoj; kí se i moli za nás. Što nás odlôči od lübéznosti Kristušove? nevola? ali stiskávanje? ali pregánjanje? ali glád? ali nágoča? ali pogibelnost? ali meč? (Liki je písano: ka za tébe se vmárjamo cêli dén; i tak se držímo, liki na klánje valon ovcé. Ali vu vsê eti obladüjemo po tom: kí je nás lübo.) Ár sem gvüšen, ka ni smrt, ni žítek, ni Angelje, ni poglavnícke; ni zmožnosti, ni zdánja, ni príšestna. Ni visína, ni globočína, ni níkša drüga stvár nemre nás odlôčiti od Bože lübéznosti; štera je vu Kristuši Jezuši Gospodni našem. Istino právim vu Kristuši, ne lážem, (štero mi svedoči i moja düšanavêst vu S. Dühi.) Ka mi je velíka žalost i neprestálna boleznost srcá mojega. Ár bi jas sám želo zavržen bidti od Kristuša za volo bratov moji: kí so mi rodbina pôleg têla. Kí so Izraelitánci, kí je sinovčina i díka i zákonje i právde dánje, i slüžba i obečanja. Kí so očácke i z šteri je Kristuš pôleg têla; kí je više vsega Bôg blagoslovleni na veke. Amen. Nej je pa mogôče; ka bi zobstom spádnola vö Rêč Boža. Ar nej so vsi Izraelje; kí so z Izraela. Niti záto, kí so semen Abrahámovo, so vsi sinovje: nego z Ižááka bode se ti zvalô semen. Tô je; nej, kí so têla sinovje, tê so sinovje Boži: nego sinovje obečanjá se račúnajo med semen. Ár je obečanjá rêč eta: pôleg etoga vrêmena prídem, i bode Šára Siná mêla. Nej samo pa: nego i Rebeka je z ednoga popriéla, tô je z Ižááka očé našega. Ár, gda sta se ešče nej porôdila, niti sta kâ dobroga, ali hüdoga delala, da bi pôleg odebránja Božega skončanje ostalo, nej zdêl, nego zváča milošče. Erčeno njemi je: kâ te vékši bode slüžo tomi ménšemi. Liki je písano: Jákoba sem lübo; Ešaua sem pa odüro. Ka záto erčémo? Nej je nepravica pri Bôgi? Aja. Ár Môšeši právi: smílüjem se, komi se smilüjem; i pomilüjem, koga pomilüjem. Záto tak nej je nad tém, kí ščé; niti, kí biží: nego nad Bogom, kí se smilüje. Ár velí písmo Faraoni: ka sem te ná tô zbüdo; naj pokážem v tebi zmožnost mojo; i naj se nazviščáva imé moje po vsoj zemli. Záto tak, nad kém se ščé, smilüje se; koga pa ščé potrdi ga. Erčéš mi záto: zakaj se pa tôži vôli njegovoj što more prôti státi? Ja bole, ó človeče! što si tí, ka nazáj odgovárjaš Bôgi? Jeli velí náprava napravláči, zakaj si me tak naprávo? Ali nema oblásti lončár nad blatom: ka bi z edne grüde delao posôdo eto istina na poštenjé; eto pa na nepoštenjé? Či je pa šteo Bôg skázati srditost i spoznati zmožnost svojo: noso je vu velikoj trplivosti posôdo srditosti priprávleno na skvarjenjé. I naj spozna bogástvo díke svoje nad posôdov milošče, štero je pripravo k díki. Štere je i pôzvao, tô je nás, nej samo z Židovov; nego i z poganov. Liki i po Ožeáši právi: zváo bom lüdstvo, štero je nej moje, za moje lüdstvo; i nelübeznivo, za lübeznivo. I bode na tistom mesti; gde njim je erčeno: ví ste nej moje lüdstvo; tam se bodo zváli sinovje žívoga Bogá. Ežaiáš pa kričí nad Izraelom: či bi račun sinôv Izraelski bio tak veliki; liki je môrskoga pêska; li ostánki se zveličajo. Ár rêč skončávajôči i odrezávajôči vu pravici právi; kâ zrêzano rêč bode činio Gospôd na zemli. I liki je ešče prvle erkao Ežaiáš: da bi Gospôd šeregôv nê niháo nám semena; liki Šodoma bi včinjeni bilí, i liki Gomorra k njej prispodobni. Ka záto erčémo? ka poganje kí so se nej vganjali za pravico, vzéli so pravico: ovo pravico pa, štera je z vere. Izrael pa, vganjavši se za právdo, na právdo pravice je nej prišao. Zakaj? záto, kâ jo je nej z vere, nego liki z dêl právde, iskao. Ár so se poteknoli vu kamen poteknenjá. Liki je písano: ovo postavim vu Šioni kamen poteknenjá i pečíno spáke; i vsáki, ki v njem verje, ne osramoti se. Bratje, istina, ka dobro želênje srcá mojega i molítev k Bôgi za Izraela, njemi na zveličanje cila. Ár njim svedočim, kâ vrêl Boži májo: ali nej pôleg právoga spoznanja. Ár neznajôči Božo pravico i svojo lastívno pravico ískajôči opraviti, pravici Božoj so se nej pôdali. Ár je konec právde Kristuš na pravico vsákomi vervajôčemi. Ár Môšeš píše od pravice, štera je z právde: kâ, šteri človik bode ona dela činio, štera právda želej, živ bode v njih. Z vere pravica pa tak právi: ne erči vu tvojem srci; što bode šô vu nébo? Tô je Kristuša doli pelati. Ali: što bode šô doli v globočíno? Tô je Kristuša z mrtvi gori pelati. Ali ka právi? Blüzi ti je rêč vu vüstaj tvoji i vu srci tvojem. Tô je rêč te vere; štero prêdgamo: Kâ, či vadlüješ vu vüstaj tvoji Gospon Jezuša, i verješ vu srci tvojem, ka ga je Bôg gori zbüdo z mrtví zveličaš se. Ár se z srcom verje k pravici: z vüstami se pa vadlüje k zveličanji. Ár právi písmo: vsáki, kí vu njem verje, se ne osramotí. Ár nega rázločka med Židovom i Grkom. Ár je on, vsê Gospôd, bogat k vsêm; kí ga zezávajo. Ár vsáki, kí bode zezávao imé Gospodnovo, zveliča se. Kakda do ga tak zezávali: v kom so nej vervali? Kakda do pa vervali, koga so nej čüli? Kakda do pa čüli brezi predgara? Kakda do pa predgali: či so nej poslanì? Liki je písáno: kak lêpe so nogé ti nazviščávajôči mír, nazvesčávajôči ta dobra. Ali nej so vsi bôgali Evangeliom. Ár Ežaiáš právi: Gospodne, što je vervao našemi predganji? Tak je vera z poslüšanja; poslüšanje pa po rêči Božoj. Ali velim: nêli so čüli? Kakpa. Ja bole vu vso zemlo je vö zíšao glás njihov, i na konce svêta rečí njihove. Ali právim: jeli je nej spoznao Izrael? Prvi Môšeš právi: jas vás razdráždžim po lüdstvi, štero je nej moje lüdstvo; po národi nespametnom na srditost vás pobüdim. Ežaiaš se pa podrasti i právi: nájden sem od têh, kí so me nej iskali; skázani sem včinjen têm, kí so me nej spitávali. Izraeli pa tak právi: cêli dén sem vö raspréstro reké moje k etomi nevervajôčemi i prôti govoréčemi lüdstvi. Právim tak: jeli je Bôg zavrgao lüdstvo svoje? Aja. Ár sem i jas Izraelíta z Ábrahámovoga semena z Benjaminovoga plemena. Nej je zavrgao Bôg lüdstvo svoje: štero je naprê spoznao. Jeli neznate; po Eliáši ka právi písmo? Kakda se tôži Bôgi prôti Izraeli govoréči: Gospodne, proroke tvoje so zpoklali i oltáre tvoje so razkopali, i jas sem sám gori ostano, i ovo ešče i mojo düšo iščejo. Ali ka njemi právi odgovor Boži? Niháo sem si ešče sedem jezér možôv; kí so nej nakleknoli kolena Baáli. Tak záto i vezdášnjem vrêmeni je ostánek, pôleg odebránja milošče, včinjeni. Či pa z milošče, tak nej več zdêl: nači je mimilošča več nê milošča. Či pa zdêl; tak je nej milošča: nači je delo več nej delo. Ka tak? Ka je ískao Izrael; tô je nej dojšao: odebránje ga je pa dojšlo; ti drügi so pa obtrdjeni. Liki je písano: dáo njim je Bôg dühá drêmnosti, očí, da bi ne vidili, i vüha, da bi ne čüli, notri do denéšnjega dnéva. I Dávid právi: naj njim bode stol njihov na mreže i na zgrablenjé i na spáko i na nazáj dánje. Naj potemnejjo očí njihove; da ne vídijo, i njihov hrbet njim vseskôs nagíbli. Právim záto: jeli so se tak poteknoli; ka bi spadnoli? Aja: nego po spadnenjê njihovom je zveličanje poganov; naj je na nenávidnost razdráždžijo. Či je pa spadnenjé njihovo bogástvo etoga svêta i njihovo pomenkanje bogástvo poganov: od koga bole njihova punost? Ár vám poganom právim, na keliko sem jas poganov Apoštol; slüžbo mojo díčim. Či bi kak razdráždžo moje têlo i níke žnjih bi zveličao. Ár či je zavrženjé njihovo zmérjenjé svêta: ka bode gori vzétje, nego žítek zmrtvi? Či je prvotina svéta; i tistô je svéto: i či je korén svéti; svéte so i vêke. Či so pa níke vêke vö vlomlene, tí si pa loška olíva bodôča v njé vcepleni i včinjen si tálnik korenjá i tüčave olíve: Ne hváli se prôti vêkam. Či se pa hváliš: ne nosiš tí korén: nego korén tebé. Erčéš tak: vö so zlámane vêke; naj se jas notri vcipim. Dobro: za volo nevernosti so doli zlámane; tí pa po veri stojíš. Ne zvišávaj se; nego se boj. Ár, či je Bôg prirodjene vêke nej milüvao, naj kak i tebé ne milüje. Vídi tak dobrôto i trdnost Božo: nad timi spádnjenimi istina trdnost; nad tebom pa dobrôto; či ostáneš vu dobrôti. Nači se i ti vö vsičéš. Oni se pa, či ne ostáno vu nevernosti, nazáj vcipíjo. Ár je zmožen Bôg: da je pá notri vcipí. Ár či si tí z prirodjene loške olíve vö vsečeni i prôti natúri si notri vcepleni vu dobro olívo: od koga bole, kí so z prirodjene, se nazáj notri vcipijo vu lastivno olívo. Ár neščem, ka bi neznali, bratje, eto skrovnost (naj ne bodete samí pri sebi čedni:) ka je obtrdjenjé Izraela li zedne stráni včinjeno: dokeč punost poganov notri ne príde. I tak se ves Izrael zveliča; liki je písano: pride Šiona osloboditel i odvrné nepobožnost od Jákoba. I ete njim je od méne zákon; gda njim odpistim grêhe njihove. Pôleg Evangelioma istina so nepriátelje za vás volo: pôleg odebránja so pa lübléni za volo očákov. Ár so nepožalüvani dári i pozvánje Bože. Ár liki ste i ví nigda nej vervali Bôgi, zdaj ste pa miloščo dôbili za njihove nevernosti volo: Tak so i oni zdaj nevervani za skázano vám miloščo; naj i oni miloščo dobíjo. Ár je Bôg vse pod nevernost zápro: naj se nad vsêmi smilüje. Oh globočína bagástva i modrôsti i spoznanja Božega! Kak nezbrojene so sôdbe njegove i nenasledjene protí njegova! Ár što je spoznao pamet Gospodnovo? Ali što je bio njemi tanáčnik? Ali što njemi je kâ naprê dáo: naj se njemi nazáj pláča? Ár so ž njega i po njem i vu njem vsa: njemi bojdi díka na veke, Amen. Opomínam tak vas, bratje, za volo milošč Boži: postavte têla vaša na áldov živoga, svétoga priétnoga Bôgi, rázumno slüžbo vašo. I ne priglihávajte se k etomi svêti: nego se premênte po ponovlenjej pámeti vaše; naj sküsite, ka je vola Boža ta dobra, vugodna i popolna. Ár právim po milošči meni dánoj vsákomi med vami bodôčemi: naj ne razmi više, liki trbê razmeti; nego naj razmi na trêznost; kak je vsákomi Bôg zmero vere. Ár liki vednom têli vnogo kotrig mámo; vse kotrige pa nemajo li edno delo: Tak smo vnôgi edno têlo vu Kristuši; eden drügoga smo pa kotrige. Da pa mámo po nám dánoj milošči rázločne dári; ali prorostvo, pôleg príglihe vere naj bo. Áli slüžbo, vu slüzbi: ali vučéči, vu včenjê. Ali opomínajôči, vu opominanji. Kí kâ dáva, vu prostôči. Kí je na koj postávleni, vu gedrnosti. Kí je smileni, vu veseljej. Lübézen brezi skazlivosti naj bode. Saste se od hüdoga, zgrabte se toga dobroga. Zbratinskov lübéznostjov eden k drügomi na lübézen nagnjeni bojdte, z poštenjom edendrügoga prebêžte. Vu gedrnosti ne bojdte mánji. V dühi vrôči; Gospodni slüžéči. Vu vüpanji veséli; vu nevôli triplivi; vu molítvi obstôjéči. Vu potrêbčinaj svécov tálnicke; stán dávanja naslednícke. Blagoslávlajte one, ki vás pregánjajo; blagoslávlajte je i ne preklinjávajte je. Radüjte se z radüvajôčimi: i jôčte se z jôkajôčimi. Edene mísli bojdte med sebom. Visika od sébe ne mislite: nego ktim nisikim se pridávajte. Ne bojdte čedni samí vsebi. Nikomi hüdo za hüdo ne plačüjte. Skrbte se za ta dobra pred vsêmi lüdmí. Či je mogôče, na keliko od vás more bidti, zevsemi lüdmí mér mête. Za sébe si ne zadomeščávajte, lübléni: nego dajte mesto srdi. Ár je písano: moje je zadomeščávanje; jas pláčam, velí Gospôd. Či je záto lačen tvoj nepriátel; nahráni ga: či je žéden; napoji ga. Ár tô činéči žerjávo vôgelje njemi správiš na glavô njegovo. Ne obládaj se od hüdoga: nego bole obládaj z dobrim to hüdo. Vsáka düša víšešnjim oblástam podložna bojdi. Ár nega oblásti; nego od Bogá. Štere oblásti so pa: od Bogá so zrendelüvane. Záto, kí prôti stáne oblásti, Božemi rendelüvánji stáne prôti. Kí pa prôti stáno: samí sebi sôdbo vzemejo. Ár so poglavnicke nej na strájh tim dobročinéčim; nego hüdo delnikom. Ščéš se pa nê bojati oblásti? to dobro číni i meo boš od njé hválo. Ár je Boži sluga tebi na dobro. Či boš pa hüdo činio; boj se. Ár zobstom ne nosi meča. Ár je Boži sluga zadomostitel vu srditosti tomi hüdočinéčemi. Záto potrêbno se je podati nej samo za volo srditosti: nego i za volo düšnevêsti. Ár záto i dáčo dávate: ka so Boži slugi vtom istom vsigdár paščlivi. Dájte tak vsákomi, ka ste dužni: komi dáčo, dáčo; komi vámo, vámo; komi strájh, strájh; komi poštenjé, poštenjé. Nikomi nikaj dužni ne bojdte; nego naj edendrügoga lübite. Ár, kí drügoga lübi, právdo je spuno. Ár eta pravda: ne praznüj, ne vmori; ne kradni; ne svedoči krívo; ne poželi; i či je ešče kákša drüga zapovid, vu etoj rêči se zdržáva, vetoj: lübi blížnjega, tvojega, kako samoga sebé. Lübéznost blížnjemi hüdô ne dela. Záto punost právde je lübéznost. I tô činte, znajôči vrêmen; ka je vöra, naj že z sna gori stanemo. Ár je zdaj bliže k nám zveličanje: nego gda smo vervali. Nôč je preminola; dén se je pa priblížo: odvržmo záto ta dela kmice i oblêčmo rožjé svetlosti. Liki vudné, pošteno hodmo: nej v oblosünosti i pianosti; nej vpostelnicaj i vhotlivostaj; nej vu njefki i nenávidnosti: Nego oblêčte Gospon Kristuš Jezuša; i na têla tak skrb ne mête; ka bi je hránili na poželênje. Nemočnoga pa vu veri gori primte, nej na osodjávanje mísel. Níki verje, ka je slobodno jesti vsáka dugovànja: te nemočni pa zelenjé jej. On, kí jej, naj ne odürjáva onoga, kí ne jej: i, kí ne jej, onoga, kí jej, naj ne sôdi. Ár ga je Bôg gori prijao. Tí što si: ka sôdiš drügoga hižno držinče? Lastivnomi Gospôdi stoji, ali spádne. Gori se pa postávi: ár ga je zmožen Bôg gorí postaviti. Níšteri sôdi; ka je eden dén od drügoga dnéva bôgši: ništeri pa sôdi: ka je vsáki dén ednáki. Vsákši vu lastivnoj pámeti gvüšen bojdi. Kí šatrije na dén, Gospodni šatrije: i kí ne šatrije na dén; Gospodni ne šatrije. Kí jej, Gospodni jej; ár hválo dá Bôgi: i, kí ne jej, Gospodni ne jej; i hválo dá Bôgi. Ár nišče nás sebi ne živé; i nišče sebi ne merjé. Ár, či živémo, Gospodni živémo: i, či merjémo, Gospodni merjémo. Záto, ali živémo, ali merjémo, Gospodnovi jesmo. Ár je záto Kristuš i mro i gori stano i oživo je: naj i nad mrtvimi i živimi gospodüje. Tí pa ka sôdiš brata tvojega? Alí i tí ka odürjávaš brata tvojega? Ár se vsi postávimo pred sôdnji stolec Kristušov. Ár je písano: živém jas, právi Gospôd; kâ se meni naklekne vsáko koleno, i vsáki jezik bode vadlüvao Bôgi. Záto vsákši nás od sébe da račun Bôgi. Več tak edendrügoga ne sôdmo: nego tô sôdte bole; da ne dêvate poteknenjé, ali spáke brati. Znám i gvüšen sem vu Gospon Jezuši: ka je po sebi nikaj nej nečísto; nego, ki štíma, ka je kâ nečísto onom je nečisto. Či se pa po hráni brat tvoj razdreselí: več ne hodiš pôleg lübéznosti. Ne pogübi z tvojov hránov onoga za šteroga je Kristuš mr’o. Naj se tak ne preklinja to dobro vaše. Ár je Králestvo Bože nej jêstvina i pitvina: nego pravica i mér i radost vu svétom Dühi. Ár, kí vu eti slüži Kristuši, vugoden je Bôgi, i priéten lüdém. Záto se tak za tá, ká so méra, vgánjajmo i za tá, ká so edendrügomi na pobôgšávanje. Za volo hráne ne pokvári delo Bože. Vsa ístina so čísta: ali zlo je človeki, šteri z spákov jej. Dobro je nej jesti mesá, niti piti vína, ni nikâ, vu kom se brat tvoj potekne, ali spáči, ali nemočen gráta. Tí vero máš; pôleg, sébe je mej pred Bogom. Blàžen je on: kí se sám ne sôdi v onom, štero za dobro držì. Te dvojéči pa, či jej, osodjen je: ár ne jej z vere. Ka je pa nej zvere; grejh je. Dužni smo pa mí močni, nemočnosti ti nemočni nositi; i nej, ka bi se samí sebi dopadnoli. Ár vsákši nás se naj blížnjemi dopádne vu dobrom na pobôgšávanje. Ár se je i Kristuš nej sám sebi dopadno: nego, liki je písano: psüvanja psüvajôči tebé, so na mé spadnola. Ár štera so naprej písana, na naše včenjé so písana: naj po trplivosti i obeseljej písma vüpanje mámo. Bôg pa trplivosti i obeseljá dáj vám tô isto misliti med sebom pôleg Kristuš Jezuša: Naj zednákim tálom zednimi vüstami dičite Bogá i Očo Gospodna našega Jezuša Kristuša. Záto gori primte eden drügoga: liki je i Kristuš gori prijao nás vu dìko Božo. Právim pa: ka je Jezuš Kristuš sluga včinjeni obrizávanja za volo istine Bože, na potrdjenjé obečanja očákov. Poganje bi pa za volo smilenosti dičili Bogá: liki je písano; záto vadlüvao bom te med poganmi i iméni tvojemi bom spêvao. I páli velí: vesélte se poganje žnjegovim lüdstvom. I pá: hválte Gospodna vsi poganje, i gori ga zvišávajte vsi lüdjé. I pá Ežaiáš veli: bode korén Ješše, i gori stáne gospodüvat poganom, vu njem se bodo vüpali poganje. Bôg pa vüpanja napuni vás zevsov radostjov i mérom vu veri natô, da obiljávate vu vüpanji i vu zmožnosti Düha svétoga. Verjem pa, bratje moji, i jas sám od vás: kâ ste i ví puni dobrôte i napunjeni vsákim znánjom, mogôči ste i edendrügoga opomínati. Srčnej sem pa vám písao, bratje, zednoga tála: da bi vás po milošči meni od Bogá dánoj opômenô. Naj bodem slüžbeník Jezuš Kristušov med poganmi svéto vö slüžéči Evangeliom Boži; naj bode áldov poganov vugoden posvečeni vu svétom Dühi. Mám záto hválo vu Kristuš Jezuši od oni; štera so pri Bôgi vugodna. Ár nebi smeo kâ gúčati, štero bi nê delao Kristuš po meni na bôganje, poganov, z rečjom i z delom. Vu môči znamênj i čüd, vu môči Dühá Božega tak; da sem od Jerušálema i okôli notri do Illiriuma vse napuno predgajôči Kristušov Evangeliom. Tak se pa papaščim glásiti Evangeliom; nej, gde je imenüvan bio Kristuš; naj na drügoga fundamentom ne cimpram: Nego, liki je písano: kim je nej bilô nazviščávano od njega, vidili ga bodo; i, kí so ga nej čüli, razmeli ga bodo. Záto i zádivo sem meo vnogokrát: ka sem nej mogao k vám idti. Zdaj pa že več mesta nemam vu eti krajínaj; želênje pa mám idti k vám od vnogo lêt: Gdakoli bom tak, šô v Španjolski orság; šô bom k vám. Ár se vüpam, ka vás, prêk idoči, poglédnem i od vás bom se tá sprevájao: či se ztála prvle napunim z vami. Zdaj pa idem v Jerušálem slüžit tim svétim. Ár se je dopadnolo Macedonskim i Ahainskim: ka bi kákšo zbérico poslali siromákom oni svéti, kí so v Jerušálemi. Dopadnolo se je njim právim, i dužnicke so toga. Ár, či so vu dühovnom njihovom dugovánji tálnicke postanoli poganje, dužni so njim slüžiti i oni vu telovnom. Záto, gda tô skončam i zapečátim v njih ete sád, šô bom po vas vu Španjolski orság. Znám pa, kâ gda k vám prídem vu punosti blagoslova Evangelioma Kristušovoga pridem. Prosim pa vás, bratje, po Gospon našem Jezuši Kristuši i po lübéznosti Dühá: da se z menom vrét borte vu molítvaj za méne k Bôgi. Da se oslobodim od neverni vu Judei i da slüžba moja vu Jerušálemi priétna bode tim svétim. Naj vu radosti pridem k vám po vôli Božoj i z vami vrét si počiném. Bôg pa méra bojdi zevsêmi vami. Poráčam vám Febo sestro našo slüžbenico Cerkvi Cenkreánske. Naj jo gori vzemete vu Gospodni; kak se dostája svécov; i pristôpte ji, vu komkoli deli bode vás potrebüvala. Ár je i ona pristôpila vnôgim, i meni samomi. Pozdravte Priscillo i Akvila pomočníke moje vu Kristuš Jezuši. (Kí so za düšo mojo svoj šinjek podvrgli; kim nej li samo jas hválim; nego i vse gmajne poganske.) I dománjo njihovo gmajno. Pozdravte Epeneta lüblénoga mojega, kí je prvotina Ahaie vu Kristuši. Pozdravte Marío: štera je dosta dela mêla znami. Pozdravte Andronika i Junia rodjáke moje i zmenom vrét robe, kí so znameniti med Apoštolmi, i kí so ešče pred menom bilí vu Kristuši. Pozdravte Ampliáša mojega lüblénoga vu Gospodni. Pozdravte Urbána pomočníka našega vu Kristuši i Štáhiša mojega lüblénoga. Pozdravte Apelleša sküššenoga vu Kristuši. Pozdravte te dománje Arištobulošove. Pozdravte Herodiona rodjáka mojega. Pozdravte te dománje Narciššuša; kí so vu Kristuši. Pozdravte Trifeno i Trífošo: štere delajo vu Kristuši. Pozdravte Peršido lübléno, štera je vnogo delala vu Gospodni. Pozdravte Rufuša odebránoga vu Gospodni i mater njegovo i moje. Pozdravte Asinkrituša, Flegona, Hermáša, Patrobáša, Hermiša i žnjimi bodôče brate. Pozdravte Filologuša i Julia Nerea i sestro njegovo, i Olimpijo i vse svéte, kí so žnjimi. Pozdravte edendrügoga vu svétom küššüvanji. Pozdrávlajo vás gmajne vu Kristuši. Prosim pa vás, bratje; kebzüjte na one; kí rázločke i spáke činíjo prôti včenjê, štero ste se ví včíli; i ognite se ji. Ár tákši Gospodni našemi Jezuši Kristuši ne slüžijo: nego svojemi červê; i po masni rečê i lêpom žegnávanji zapelávajo srcá i nehüdi. Ár vašega bôganja glás je na vse razíšao. Radüjem se záto nad vami. Ščém pa istina: ka bi môdri bilí na dobro; prôsti pa na hüdo. Bôg pa méra poteri Šatana pod nogé vaše hitro. Milošča Gospodna našega Jezuša Kristuša bojdi zvami. Amen. Pozdrávla vas Timoteuš pomočnìk moj, i Luciuš i Jazon i Sosipater rodjáki moji. Pozdrávlam vas jas Terciuš pisôči ete líst vu Gospodni. Pozdrávla vas Gajuš moj gospodár i cêle gmajne. Pozdràvla vas Erastuš Šafar mesta i Kvartuš brat. Milošča Gospodna našega Jezuša Kristuša zevsêmi vami. Amen. Onomi pa, kí je zmožen vás potrditi pôleg mojega Evangelioma i predganja Jezuša Kristuša, pôleg oznanenjá skrovnosti od vrêmenov vekivečni skrite. Zdaj pa skázane i po písmaj prorocki pôleg zrendelüvanja vekivečnoga Bôgá na bôganje vere med vsêmi poganmi oznanjene. Samomi môdromi Bôgi po Jezuši Kristuši; komi bojdi díka na veke. Amen. K Rimláncom písani od Korintuša po Febi slüžbeníci Cenkreánske gmajne. Pavel pozváni Apoštol Jezuš Kristušov po Božoj vôli i Šošteneš brat. Gmajni Božoj bodôčoj vu Korintuši posvečenim vu Kristuš Jezuši pozvánim svétim zevsêmi, kí na pomôč zezávajo imé Gospodna našega Jezuša Kristuša vu vsem mesti i v njihovom i v našem. Milošča vám i mér od Bogá Očé našega i Gospon Jezuša Kristuša. Hválo dájem Bôgi mojemi vsigdár za vás, nad miloščov Božov vám dánov vu Kristuš Jezuši. Kâ ste vu vsem obogatili vu njem, vu vsákoj rêči i vsákom znánji. Liki je svedôstvo Kristušovo potrdjeno vu vami. Tak; da nikšega zmenkanja nemate v nikšem dári, čakajôči oznanost Gospodna našega Jezuša Kristuša. Kí vás potrdí notri do konca: da bodete nekrivični na dén Gospodna našega Jezuša Kristuša. Veren je Bôg: po kom ste pozváni na občinstvo Siná njegovoga Jezuša Kristuša Gospodna našega. Opominam pa vás, bratje, po iméni Gospodna našega Jezuša Kristuša: naj tô isto gučíte vsi; i naj ne bodo med vami razčêsanjá; bojdte pa vjedínjeni v ednoj pámeti i v ednom znánji. Ár mi je nazvêščeno od vás, bratje moji, po dománji Hloešovi; ka so njefke med vami. Právim pa tô; kâ vás vsáki právi: jas sem istina Pavlov, jas pa Apollošov, jas pa Kéfášov, jas pa Kristušov. Razdeljeni je Kristuš? Jeli je Pavel bio raspéti za vás? Ali vu Pavlovom iméni ste okrstšeni? Hválo dájem Bôgi: ka sem nikoga med vami nej krsto; nego Krišpuša i Gájuša. Naj što ne erčé; kâ sem vu mojem imèni krstšávao. Okrsto sem pa i Števanovo hižo: več ne vêm; či sem koga drügoga krsto. Ár je Kristuš mené nej poslao krstšávat, nego Evangeliom nazviščávat: nej vu modrôsti rêči; naj se kríž Kristušov ne sprázni. Ár rêč kríža têm, kí se skvaríjo, je bláznost: nám pa, kí se zveličamo, je Boža môč. Ár je písano: pogibim modrôst ti môdri; i rázumnost ti rázumni zavržem. Gde je môdri? gde je pisáč? gde je štükavec etoga svêta? Nej je na bláznost spravo Bôg modrôst etoga svêta? Ár, da je vu modrôsti svojoj nej spoznao ete svêt modrôsti Bogá, dopadnolo se je Bôgi po bláznosti predganja zveličati te vervajôče. Da i Židovje znamênje prosijo: i Grki modrôst íščejo. Mí pa prêdgamo Kristuša, toga raspétoga, Židovom istina spáko; Grkom pa bláznost. Ovim pa tim pozvánim i Židovom i Grkom Kristuša, liki Božo môč i Božo modrôst záto, Ká je bláznost Boža modrêša od človeče modrôsti; i nemočnost Boža je močnêša; kak lüdjé vu svojoj môči. Ár vidite, drági bratje, pozvánje vaše; kâ je nej vnogo môdri pôleg têla, nej je vnogo zmožni, nej je vnogo plemeníti pozváni. Nego ta blázna etoga svêta je odébrao Bôg; naj te môdre osramotí: i ta nemočna svêta je odébrao Bôg, naj osramotí ta močna. I ta neplemeníta svêta, i ta zavržena je odébrao Bôg; i tá, štera nej so, naj tá, štera jeso, na nikoj správi. Naj se ne hváli pred njim nikše têlo. Žnjega ste pa i ví vu Kristuš Jezuši: ki nám je včinjen od Bogá modrôst i pravica i posvečenjé i odküplenjé. Naj, liki je písano, kí se hváli, vu Gospodni se hváli. I jas pridôči k vám, bratje, sem prišao nej vu zvíšenjá rêči, ali modrôsti nazviščávajôči vám svedôstvo Bože. Ár sem nej sôdo kâ znati med vami: nego Jezuš Kristuša toga raspétoga. I jas sem vu nemočnosti i vu stráhi i vu vnogom trepetanji bio pri vas. I rêč moja i predganje moje je nej bilô vu rátanji šcloveče modrôsti rečéjh: nego vu skázanji Dühá i zmoznosti. Naj vera vaša ne bode vu modrôsti človečoj: nego vu zmožnosti Božoj. Modrôst pa gučímo med popolnimí: modrôst pa nej etoga svêta, niti poglavníkov svêta, etoga, kí se na nikoj správijo. Nego gučímo modrôst Božo vu skrovnosti, tisto skrito: štero je naprej zrendelüvao Bôg pred vekivečnostjov na diko našo. Štero je nišče poglavníkov etoga svêta nej poznao. Ár, da bi jo poznali, Gospôda te díke ne bi ráspili. Ali liki je písano: ká je okô nej vidilo, i vühô je nej čülo, i vu srcé človeče je nej zajšlo; tá je pripravo Bôg onim, ki ga lübijo. Nám je pa Bôg nazvêsto po svojem Dühi. Ár Düh vsa zbrojáva i tá globôka Boža. Ár šteri človik zná tá, ká so vu človeki: nego Düh človeka, kí je vu njem? Tak i tá, ka so Boža, nišče ne zna; nego Düh Boži — Mí smo pa nej vzéli etoga svêta Dühá: nego té Düh, kí je z Bogá; naj známo ona, štera so nám od Bogá darüvana. Štera i gučímo, nej vučeni z človeče modrôsti rêč: nego vučeni z Dühá svétoga k Dühovnim Dühovna priglihávajôšci. Telovni človik pa ne zapopádne ona, štera so Dühá Božega: ár so njemi noría, i ne more poznati záto, kâ se dühovno sôdijo. Te dühovni človik pa vsa sôdí: on se pa od nikoga ne sôdi. Ár što je spoznao pamet Božo? Što bi ga včio? Mí pa Kristušovo pamet mámo. I jas, bratje, nej sem mogao vám gúčati: liki dühovnim; nego liki telovnim, liki cecátkim vu Kristuši. Zmlêkom sem vas napájao i nej zmočnov hránov. Ár ste je nej mogli vživati: ali ni zdaj nemorete. Ár ste ešče telovni. Ár, da je med vami nenávidnost i njefka i rázločki, nej ste li telovni i pôleg človeka hodite? Ár, gda níki právi: jas sem Pavlov; drügi pa, jas sem Apollošov; nej li ste telovni? Što je záto Pavel? što je pa Apolloš? nego slugi; po šteri ste vervali, i kak je ednomi vsákomi Gospôd dáo. Jas sem sadio, Apolloš je polêvao, alí Bôg je dáo rásti. Záto je ni, kí sadí, kâ: ni, kí polêva: nego, kí dáva rásti, Bôg. Kí pa sadí, i, kí polêva, so vsi edno: vsákši pa lastivno pláčo vzeme pôleg lastivnoga dela. Ár smo mi Boži z Bogomvrét delavci. Vi ste pa Boža njiva, Boži cimper ste. Pôleg milošče Bože meni dáne, liki môder cimprar, fundamentom sem jas položo: drügi pa na njega cimpra. Vsáki pa naj gléda, kakda cimpra. Ár drügoga fundamentoma nišče nemre djáti zvün toga: kí je djáni; kí je Jezuš Kristuš. Či záto što cimpra na té fundamentom ziáto, srebro, kaménje drágo, drva, sinô, strnišče. Vsákšega delo očivesno bode. Ár dén pokáže; kâ se vu ognji oznáni. I vsákšega delo, kákše je, ogen bode vardêvao. Či šteroga delo ostáne, štero je gori pocimprao: pláčo vzeme. Či šteroga delo zgorí; kváren bode: on se pa zdrží; ali tak, liki po ognji. Neznate: kâ ste Cérkev Boža, i Boži Düh prebíva vu vami? Či što Cérkev Božo skvarí; skvarí toga Bôg. Ár je cérkev Boža svéta; štera ste ví. Nišče se naj ne zapela. Či se komi med vami zdí; ka je môdri na etom svêti: té naj blázen bode; da bode môder. Ár modrôst etoga svêta je bláznost pri Bôgi. Ár je písano: zgrábi te môdre vu jálnosti njihovoj. I pá: zná Gospôd mísli ti môdri; ka so márne. Záto nišče se ne hváli vu lüdíh: ár so vsa vaša. Ali Pavel, ali Apolloš, ali Kéfáš, ali žítek, ali smrt, ali zdánja, ali príšestna, vsa so vaša. Ví ste pa Kristušovi, Kristuš pa Boži. Tak naj od nás misli vsáki človik, liki od slugov Kristušovi, i skrivnost Boži Šafarov. Na dale pa potrebüje se od Šafara: naj se vsáki veren nájde. Meni je pa za naj menje; naj se od vás sôdim, ali od človečegá dnéva: ešče ni sám sebé ne sôdim. Ár nikaj ne vêm od sébe: ali vu etom sem se nej spravičao. Kí me pa sôdi; Gospôd je. Záto pred vrêmenem nikoga ne sôdte: dokeč ne príde Gospôd, kí i rasvetí ta skrita kmice i nazvêsti tanáče src, i teda bode meo hválo vsáki od Bogá. Eta sem pa, bratje, na sébe i na Apolloša po priliki obračao za vás volo: naj se nad nami včíte nej više, kak je pisano, misliti; naj se eden prôti drügomi ne nadüva za drügoga volo. Ár što te za tákšega sôdi? Ka pa máš; ka si nej vzéo? Či si pa i vzéo: ka se hváliš; liki da bi nê vzéo? Že ste se nasitili; že ste obogatili; brezi nás kralüjete: i bár da bi kralüvali; da bi i mí zvami kralüvali. Ár tak štímam: kâ je Bôg nás slêdnje Apoštole vö pokázao; liki na smrt odáne: geto smo glédenica včinjeni svêti i Angelom i lüdém. Mí blázni za Kristuša volo: ví pa čedni vu Kristuši. Mí nemočni: ví pa močni. Ví odíčeni; mí pa nepošteni. Notri do ete vöre i gladüjemo i žéjámo i nági smo, i plüskamo se i nindri stálnoga mesta nemamo. I delamo z lastivnimi rokami. Či nás oni psüjejo; mi je blagoslávlamo. Či nás pregánjajo, trpímo Preklinjajo nás oni; mi molimo Bogá. Liki smetí svêta smo včinjeni: vsêm smo zavržalo notri do vezdášnjega dnéva. Ne píšem záto eta; naj vás osramotim: nego liki lübléne moje siní, opominam. Ár, či desétjezér vučitelov máte vu Kristuši, dönok nemate vnogo očév. Ár sem vás jas vu Kristuš Jezuši po Evangeliomi porôdo. Prosim vás záto: naslednícke moji bojdte. Za toga volo sem poslao k vám Timoteuša; kí je moj lübléni sin ino veren vu Gospodni; kí vás opomené z pôti moji vu Kristuši; kak povsud i vu vsákoj gmajni včim. Liki pa da bi nê meo vôle kvám idti; tak se so nadüli níki. Ali prídem hitro k vám; či bode Gospôd šteo: i spoznam, nej rêč ti nadüti; nego môč. Ár je nej v rêči Králestvo Bože: nego v môči. Ka ščéte? z šibov bom šô k vám; ali z lübéznostjov i v Dühá krotkosti? Ka pa, liki se čüje med vami práznost: i tákša práznost kákša se ni med poganmi ne imenüje; ka bi što meo ženo očé svojega. I ví ste nadüti, i nej bole; ka bi se dreselíli, naj bi se vö vrgao z vás; kí je tô delo včíno? Ár jas istina liki daleč z têlom, blüzi pa z dühom, sem že osôdo, liki da bi na zôči bio: ka bi toga, šteri je tô tak včíno. Vu iméni našega Gospodna Jezuša Kristuša vküp pridôči ví i moj düh zmočjôv Gospodna našega Jezuša Kristuša. Tá dáli tákšega Šatani na pogibel têla; naj se düh zdrží na dén Gospodna Jezuša. Nej je dobra vaša hvála. Neznate; kâ edno malo kvasá cêlo tistô zkvási? Vö ščistite tak te stári kvás: naj bodete nôvo tistô: liki ste neskvaššeni. Ár je i naš Vüzenski Ágnec za nás áldüvani, ki je Kristuš. I záto Svétek svétmo, nej vu stárom kvási, niti vu kvási hüdôbe i lagojôče: nego brezi kvasá v prêšišnjeki čistôče ino istine. Písao sem vám v lísti: ka bi se nê zmêšali zpráznikmi. Ali nej celô zpraznikmi etoga svêta, ali skôpimi, ali zgrablívimi ali zbolvànčarmi: ár bi tak mogli z svêta vö idti. Zdaj sem pa vám písao; naj se z njimi ne zmêšáte. Či je šteri, ki se imenüje brat, ali práznik, ali skopec, ali bolvánčár, ali psüvec, ali piánec, ali zgrablívec, ztákšim ni ne jête. Ár ka mi je potrêbno i te vönêšnje sôditi? Nêli i ví te notrêšnje sôdite? Te zvünêšnje pa Bôg sôdi. Vö vržte, tak toga hüdoga z vás. Smej se što zvás, šteri kákše delo má prôti drügomi, právdivati pred nepravičnimi sodci: i zakaj nej bole pred svétimi? Neznate: kâ ti svéti bodo ete svêt sôdili? I či bode od vás sodjeni ete svêt: jeli ste nevrêdni sôditi i ta ménša? Neznate: ka bomo Angele sôdili? Od koga bole etoga žítka dugovánja? Či záto od k žítki valon dugovánja sôdbe máte: kí so naj zavrženêši vu gmajni; tiste postavte sodce. Na sramoto vám právimo. Tak li nega med vámí môdroga ni ednoga; kí bi mogao kâ razsôditi med bratom svojim? Nego brat se z bratom právdije: i tô čínite pred nevernimi. Že tak je dosta zmenkanja med vami: kâ právde máte med sebom. Zakaj bole ne trpíte nepravičnost? Zakaj bole škodlivosne vzemete? Nego ka ví nepravičnost i škodlivost delate: i tá brátom činite. Jeli neznate: kâ ti nepravični kràlevstva Božega ne bodo öroküvali? Ne blôdte: ni práznicke, ni bolvánčarje, niti kurvêške, niti mêhki, niti sámcomležácke, Niti tatjé, niti skopci, niti piànci, ni psüvci, ni zgrablívci králevstva Božega ne bodo öroküvali. I tákši ste níki bilí: ali opráni ste, ali posvečeni ste, ali pravični ste včinjeni i vu Gospon Jezušovom iméni i vu Dühi Bogá našega. Vsa so mi slobodna; ali ne hasnijo mi vsa. Vsa so mi slobodna: ali jas se pod nikoga oblást ne dám. Hrána je črvê i črvô hráni: Bôg pa i tô i ovo na nikoj správi. Têlo je pa nej práznosti; nego Gospodni i Gospod têli. Bôg je pa i Gospôda obüdo: i vás obüdí po zmožnosti svojoj. Neznate: ka so têla vaša Kristušove kotrige? Záto Kristušove kotrige včinim práznic kotrige? Aja. Jeli neznate: ka, kí se pridrüži k práznici, edno têlo je ž njôv. Ár, dvá bodeta, praj, edno têlo. Kí se pa pridrüži Gospodni: eden Düh je ž njim. Bêžte od práznosti. Vsáki grêh, šteroga šté človik včiní, z vüna têla je: kí pa praznüje; prôti svojemi lastivnomi têli greší. Ali neznate; kâ je têlo vaše Cérkev vu vami bodôčega Dühá svétoga, šteroga máte od Bogá: i nej ste samí svoji. Ár ste za drágo cêno küpleni: díčte tak Bogá vu têli vašem i vu duhi vašem; štera so Boža. Od šteri ste mi pa písali: dobro je človeki nêdoteknoti se žené. Ali za volo práznosti vsákši svojo ženo mej: i vsákša lastivnoga možá mej. Ženi môž naj dužno dobrovolo dá: prispodobno pa i žena môži. Žena lastivnoga têla oblásti nema; nego môž: prispodobno pa i môž lastivnoga têla oblásti nema; nego žena. Ne vlêčte se eden od drügoga; nego či z oböj vôle do časa; naj slüžita posti i molítvi: i pá na tô vküp prídte; naj vás šatan ne sküšáva za volo nezdržávanja vašega. Tô pa právim pôleg dopüščanja; nej pôleg zapovedi. Ár ščém vse lüdí bidti; liki sem i jas. Ali vsákši lastiven dár má od Bogá; ete istina tak, ov pa etak. Velím pa tim neoženjenim i vdovicam: dobro njim je, či ostáno, likí i jas. Či se pa nemrejo zdržati; naj se oženijo. Ár se je bole oženiti, liki goreti. Tim oženjenim pa zapovidávam nej jas: nego Gospôd: naj se žena od možá ne lôči. Či se pa i lôči; naj ostáne brezi možá; ali se pa naj z možom zmirí: i môž naj ne odpüsti ženo. Tim drügim pa jas velim, nej Gospôd: či što, brat bodôči, máženo neverno i ona má volo ž njim prebívati; naj jo ne odpüstí. I žena, štera má možá nevernoga, i on má volo žnjôv prebivati, naj ga ne odpüsti. Ár se posvetí te neveren môž po ženi: i posvetí se žena neverna po môži. Nači bi vaša deca nečísta bíla: zdaj je pa svéta. Či se pa te neveren lôči: naj se lôči. Nej je podvrženi slüžbi brat, ali sestra vu tákšem dugovánji. Vu méri nás je pa zváo Bôg. Ár ka znáš ti žena: či možá ne zveličaš? Ali ka znáš tí môž: či ženo ne zveličaš? Kakšté si je; kak je komi Bôg vdêlo i kak je šteroga Gospôd zváo: tak naj hodi. I tak vu vsej gmajnaj rendelüjem. Obrezani je što pozváni? naj ne navličüje kôžico. Vu nepreokrôžanji je što pozváni? naj se ne obrêže. Obrizávanje je nikaj nej i nepreokrôžanje je tüdi nikaj nej; nego zdržávanje zapôvid Bôži. Eden vsákši, vu šterom pozvánji je pozváni, vu tistom naj ostáne. Sluga si pozváni? Ne máraj; ali dönok, či slobodnják moreš bidti; ráj vžívaj. Ár, kí je v Gospodni sluga pozváni, slobodnják je Gospodnov: prispodobno i slobodnják pozváni je sluga Kristušov. Za drágo cêno ste küpleni: ne bojdte slugi lüdi. Vsákši, vu kom je pozváni, bratje, vu tistom naj ostane pri Bôgi. Od dévojk pa zapôvedi Gospodnove nemam: moj rázum pa dám, liki sem, miloščo dôbo od Gospodna, naj veren bodem. Štímam tak eto dobro bidti za volo nasto éče potrêbčine: kâ je dobro človeki tak bidti. Zvézan si k ženi? ne íšči si odvézanja. Odvézan si od žené? ne íšči ženo. Či se pa i oženiš, ne pregrešíš: i, či de k môži šla dévojka, ne pregreší: ali moko bodo meli tákši vu têli. Jas bi pa vás rad šônao. Tô pa velim, bratje: kâ je vrêmen prikráčeno. Ka ga pa ešče je; tak živte; naj, i kí májo žene, liki nemajôči, bodo. I, kí se jôčejo, liki da bi se nê jôkali: i, kí se radüjo, liki da bi se nê radüvali: i, kí küpüjo, liki kí nemajo. I, kí vžívajo ete svêt, liki da bi ga nê vživali. Ár prêde etoga svêta obráz. Ščém pa, naj brezi skrbí bodete. Te neoženjeni se skrbí za Gospodnova; kakbi se dopadno Gospodni. Te oženjeni se pa skrbí za ta svecka; kak bi se dopadno ženi. Rázloček je med ženôv i med dévojkov. Neoženjena se skrbí za tá, štera so Gospodnova; naj bo svéta i z têlom i z düšov: oženjena se pa skrbí za tá, ka so svecka; kak bi se dapádnola moži. Tô pa k vašemi haski právim: nej, naj na vás mreže vržem; nego naj se pošteno i pristojno k Gospodni pridrüžite, brezi vsega razvláčanjá. Či pa što štíma: ka je nepošteno njegovoj dévojki, či je zamüdila k môži idti i tak more bidti: ka ščé, naj včiní; ne pregreši, najde k môži. Kí je pa močno gori djáo vu srci, i nema potrêbčine, oblást pa má nad lastivnov vôlov, i tô je osôdo vu svojem srci, ka zdrží svojo deklo dobro činí. Záto, i kí k môži dá; dobro činí: kí pa ne dá k môži, ešče bole činí. Žena je zvézana k právdi tečás; dokeč njé môž zivé: či pa merjé njé môž, slobodna je; komí ščé idti, li vu Gospodni, najde. Bláženêša je pa; či tak ostáne pôleg mojega rázuma; štímam pa, ka i jas mám Dühá Božega. Od bolvanom áldüvani pa známo: ká vsi znánost mámo. Ali znanost nadüva: lübézen pa cimpra. Či pa što štíma; ka, kâ zná: tákši je ešče nikaj nej spoznao; kak trbê znati. Či pa što lübi Bogá: té je spoznani od njega. Od jêstvine tak onoga, štero je bolvanom bilô áldüvano, známo: ká je bolvan nikaj nej na svêti, i kâ je nišče nej drügi Bôg; nego te eden. Ár či so gli; kí se zovéjo bogôvje ali vu nébi ali na zemlí (liki je i vnogo bogôv i vnogo Gospôdov:) Ali naš Bôg je eden, te Oča, z koga so vsa i mí vu njem; i eden Gospôd, Jezuš Kristuš, po kom so vsa i mí po njem. Ali nej je vu vsê tô znánje. Ár níki v düšnoj vêsti bolvana za koj držijo i notri do vezdášnjega vrêmena, liki bolvanom djáno, jejjo, i tak se njim düšna vêst, nemočna bodôča, oskrúni. Jelo pa nás priétne Bôgi ne včini. Ár, či bomo jeli, ne bomo obilnêši: niti, či ne bomo jeli, se nám zmenká. Vídite pa, naj kak eta vaša oblást, na poteknenjé ne bode tim nemočnim. Ár či te što vídi tebé ki máš znánost, ka si doli seo vu bolvanskom goščenjê: jeli se düšna vêst toga nemočnoga ne poküša na jêstvino oni, štera so bolvanom áldüvana? I pogübí se te nemočen brat za tvojega znánja volo: on, za šteroga je Kristuš mr’o. Tak pa grešéči prôti bratom i vrazéči njihovo nemočno düšno vêst, proti Kristuši grešíte. Záto, či jelo spáka brata mojega, ne bom jo tákšega mesá na vse veke: naj ne spáčim brata mojega. Nejsem Apoštol? Nej sem slobodnják? Nej sem Jezuš Kristuša Gospodna našega vido? Nej ste moje delo ví vu Kristuši? Či sem drügim nej Apoštol: dönok sem vám. Ár pečat mojega Apoštolstva ste ví vu Gospodni. Moj zagovor pred têmi, kí me sôdijo, je té. Jeli nemamo oblásti jesti i piti? Jeli nemamo oblásti sestro ženo z sebom voditi; liki i ti drügi Apoštolje i bratje Gospodnovi i Kefáš? Ali samo jas i Barnabáš nemava oblásti; naj ne delava? Što se vojsküje na lastivnoj svojoj pláči gda šté? Što sadí gorice i žnjihovoga sáda ne jej? Ali što pasé črêdo i z mlêka črêde ne jej? Jeli pôleg človeka eta právim? Ali ne právi i právda eta? Ár je vu Môšešovoj právdi písano: ne zavéži gôbca mlatéčega günca. Jeli na günce má skrb Bôg. Ali za nás volo vsa eta právi? Ár je za nás volo písano; ka oráči vu vüpanji trbê orati: i, ki mláti, vu vüpanji more mlàtiti; naj tál má svojega vüpanja. Či smo mí vám ta dühovna sêjali, jeli je veliko delo tô, či mí vaša telovna ženjamo? Či so drügi, oblásti, štero nad vami májo, tálnicke; zakaj nej bole mi? Ali nej smo vživali tô oblást: nego vsa znášamo; naj kákšo zádivo ne dámo Kristušovomi Evangeliomi. Neznate; kâ oni, ki vu svétí dugovánjaj delajo, z svétoga jêjo? Kí pri oltári slüžijo: z oltára tál májo? Tak je i Gospôd zrendelüvao: naj, ki Evangeliom nazviščávajo, z Evangelioma živéjo. Jas sem pa toga nikaj nej vžívao. Nej sem pa eta písao: naj se meni tak godí. Ár je bole meni tak mrêti; liki, ka bi što mojo hválo na nikoj spravo. Ár, či Evangeliom glásim, nej mi je hvála: ár sem z têm dužen. Jaj pa meni, či ne bom Evangelioma nazviščávao. Ár, či z dobre vôle tô činim, pláčo mám: či pa nerad; Šaffarstvo je na mé zavüpano. Ka je tak moja pláča? Naj Evangeliom nazviščávajôči zobstom nazviščávam Evangeliom Kristušov; naj hüdô ne vžívam mojo oblást vu Evangeliomi. Ár, sloboden bodôči od vsej, vsêm sem se na slüžbo dáo; naj ji vnogo dobim. I včinjen sem Židovom, liki Židov; naj židove dobim. Têm pa, kí so pod právdov, liki pod právdov; naj té, ki so pod právdov, dobim. Têm, kí so brezi právde, liki brezi právde (nej, ka bi sam brezi právde bio Bôgi; nego sem vu právdi Kristuši:) naj dobim one, ki so brezi právde. Tim nemočnim sem včinjen, liki nemočen; naj te nemočne dobim: vsêm sem včinjen vsa, naj povsud níke zveličam. Tô pa činim za Evangelioma volo; naj v njem tál mám. Neznate; kâ, kí vu stávi bežijo, vsi istina bežijo, eden pa vzeme pláčo? Tak bêžte; naj jo popádnete. Vsáki pa, kí se bori, od vsega se zdržáva: oni istina záto; naj sprjhlivo korôno vzemejo, mí pa, nesprjhlivo. Jas záto tak bežim; nej, liki na negvüšno; tak se borim, nej liki kí vu zrák bíje: Nego podmetávam têlo moje i vu slüžbo je pelam; naj kak, gda drügim prêdgam, sám zavrženi nebodem. Neščem pa, ka bi neznali, brajte: kâ so očáki naši vsi pod oblákom bilí i vsi so po môrji šli prêk. I vsi so po Môšeši krstšeni vu obláki i môrji. I vsi so edno dühovno hráno jeli. I vsi so edno dühovno pítvino pilí. Ár so pilí z te dühovne njé nasledüvajôče pečíne. Ta pečína je pa bíla Kristuš. Ali nej so se vnôgi dopadnoli Bôgi: ár so doli pobiti vu püščávi. Eta so pa nám k példi včinjena: naj hüdoga poželávci ne bodemo, liki so i oni poželeli. Niti bolvančarje ne bojdite; kak níki ž njíh: liki je písano; doli si je selo lüdstvo jêst i pít; i gori so stanoli na zmêno. Niti ne praznüjmo: kakti níkti žnjíh so praznüvali i spadnolo ji je eden dén trí dvajseti jezero. Niti Kristuša ne sküšávajmo: kakti i niki ž njíh so ga sküšávali, i od káč so pogübleni. Niti ne mrmrajte: kakti i níki žnjih so mrmrali i pogübleni so od zapravláča. Eta so se pa vsa zgôdila nad njimi na példo: písana so pa nám na opomínanje; liki na štere so konci toga svêta prišli. Záto, kí štíma, ka stojí, naj vídi; da ne spádne. Sküšávanje vás je drügo ešče nej zgrabilo, nego človeče: Veren je pa Bôg, kí ne nihá vás sküšávati više, kak morete prenositi: nego včiní sküšávanji i vöidênje; da je morete znesti. Záto, lübléni moji, bêžte od bolvanstva. Liki čednim právim; sôdte ví, ka vam velim. Pehár blagoslovlenjá, šteroga blagoslávlamo, nej je vjedínanje krví Kristušove? Te krüh, šteroga lámlemo, nej je vjedínanje têla Kristušovoga? Ár eden krüh, edno têlo smo vnôgi. Ár smo vsi ednoga krüha tálnicke. Glédajte Izraela pôleg têla; kí jejjo áldove; jeli so nej tálnicke oltára. Ka tak erčém? kâ je bolvan kâ? ali, kâ je bolvanom djáno kâ? Nej: nego, kâ štera áldüjejo poganje, vragom áldüjejo i nej Bôgi. Neščem pa; naj ví vragôv tálnicke bodete. Nemorete piti pehár Gospodnov i vragôv pehár. Nemorete tálnicke bidti stola Gospodnovoga i stola vrajžega? Ali na srd bomo nadigávali Gospodna? Jeli smo od njega močnêši? Vsa so meni slobodna: ali ne hasnijo mi vsa. Vsa so mi slobodna; ali vsa ne pobôgšávajo. Nišče svoje naj ne íšče: nego vsáki tô naj išče, štero je drügoga. Vse, ka se vmesárnici odáva, jête, nikaj ne spitávajôči za volo düšne vêsti. Ár je Gospodnova zemla i njé punost. Či vas pa što zové z ti neverni i ščéte idti: vse, ka je pred vás djáno, jejte, nikaj nezpitávajôči za volo düšne vêsti. Či vám pa što erčé; tô je bolvanom aldüvano: ne jête za volo onoga; kí je notri povedao; i düšne vêsti. Ár je Gospodnova zemla i njé punost. Düšno vêst pa právim, nej tvojo; nego toga drügoga. Ár zakaj bi se moja sloboščina sôdila od drügoga düšne vêsti? Či sem pa jas z hválo dávanjem tálnik: zakaj se preklinjam; nad šterim sem jas hválo dáo? Záto, ali jête, ali pijéte, ali kâ šté činíté, vsa Bôgi na diko činte. Brezi poteknenjá bojdte i Židovom i Grkom i gmajni Božoj. Kaktise i jas vu vsem vsákomi dopádnem: nej, ka bi ona ískao, štera meni hasnijo; nego, štera vnôgim; naj se zveličajo. Naslednícke moji bojdte, kakti sem i jas Kristušov. Hválim pa vás, bratje; ka se z méne vu vsem spomínate; i, kakti sem pred vás dáo, tadánke zdržávate. Ščém pa: naj znáte: kâ je vsákoga možá gláva Kristuš; gláva pa žené je môž; gláva pa Kristušova je Bôg. Vsáki môž moléči, ali proroküvajôči z pokritov glavôv, ošpota glavo svojo. Vsáka žena pa moléča, ali proroküvajôča z nepokritov glavôv, ošpota glavô svojo. Ár je tô teliko: liki da bi obrita bíla. Ár či se ne pokríje žena; naj se obríje: či je na nesnájžno ženi se obriti, ali ostrügati; naj se pokrije. Môž istina, kâ je nej dužen pokriti glavô svojo; geto je on kêp i dika Boža: žena je pa díka možá. Ár je nej môž z žené; nego žena je zmožá? Ár niti je nej stvorjeni môž za volo žené; nego žena je za možá volo stvorjena. Záto je potrêbno ženi oblást meti na glávi, za volo Angelov. Dönok ni môž je nej brezi žené; ni žena je nej brezi možá vu Gospodni. Ár liki je žena z možá: tak je i môž po ženi. Tá so pa vsa z Bogá. Sami vu sebi sôdte: pristája se ženi nepokritoj Bogá moliti? Ali sáma natura ne včí vás: kâ je môži, či dúge vlasé püstí, nepošteno. Žena pa, či dúge vlasé mà, na díko ji je záto; kâ so ji dúgi vlaské mesto pokrivala dáni. Či se pa što ščé kuriti: mí tákšo šegô nemamo; niti gmajne Bože. Eto pa gda vam nazviščávam, ne hválim: kâ nej na bôgše; nego na hüše se vküp správlate. Ár prvle istina, gda se vküp správite vu cérkvi: čüjem, ka se rásčêsanja med vami godíjo, i z ednoga tála verjem. Ár je potrêbno i jeretinstvi med vami bidti: naj ti sküššeni očivesni bodo med vami. Záto gda vküp prídete na tô: nej je tô Gospodnovo večérjo jesti. Ar vsáki lastivno večérjo k sebi vzeme; gda trbej jesti: i eden žéja, te drügi je pa pijan. Ár ka? nemate hiže na jêstvino i pítvino? Ali gmajno Božo zametávate i osramoti one, kí nemajo? Ka vám erčém? Hválo bom vás? Vu etom vás ne hválim. Ár sem jas od Gospodna vzéo, štera sem i vám dáo: kâ je Gospon Jezuš vu onoj nôči, vu šteroj je odán bio, vzéo krüh. I blagoslovivši vlomo ga je i erčé: vzemte, jête; tô je moje têlo: kotero se za vás lámle. To činte na moj spômenek. Prispodobno i pehár gda je odvečérjao govoréči: ete pehár je nôvi zákon vu mojoj krvi; tô činte, kelikokolikrát bodete pili, na moj spomenek. Ár kelikokolikrát jête té krüh i té pehár pijéte, smrt Gospodnovo nazveščávajte; dokeč príde. Záto, kí bode jo krüh ete, ali bode pio pehár Gospodnov nevrêdno: krív bode têla i krví Gospodnove. Záto človek naj sám sebé sküsi: i tak jej z etoga krüha i tak píje z etoga pehára. Ár, kí jej i pijé nevrêdno, sám sebi sôdbo jej i pijé: ka ne rasôdi têlo Gospodnovo. Za toga volo je med vami vnogo nemočni i betéžni i spíjo vnôgi. Ár da bi se sami rasôdili: ne bi bilí sodjenii Gda se pa sôdimo: od Gospodna se včimo; naj se z svêtom ne skvarimo. Záto, bratje moji, gda vküp prídete na jêstvino, edendrügoga počákajte. Či je pa šteri lačen: domá naj jej; da na sôdbo vküp ne prihájate. Ta drüga pa, gda prídem, zrendelüjem. Od ti dühovni dárov pa, bratje, neščem; ka bi nikaj nêznali. Znáte; ka ste poganje bilí: k nêmim bolvanom kak ste pelani; tak ste hodili. Záto na znánje vám dám: kâ nišče, vu Dühi Božem gučéči, ne právi prekléstvo na Jezuša: i nišče nemre erčti Gospôdna Jezuša nego vu S. Dühi. Rázločki so pa med dármi; te isti je pa Düh. I rázločki so vu slüžbaj; i te isti je Gospod. I rázločki so vu delaj; te isti je pa Bôg, delajôči vsa vu vsê. Vsákšemi se pa dá skázanje Dühá na hasek. Ár istina po Dühi se dá etomi rêč modrôsti; tomi drügomi pa rêč spoznanja pôleg tistoga Dühá. Drügomi pa vera vu onom istom Dühi: drügomi pa dári vračüvanja vu onom istom Dühi. Drügomi pa na čüdna dela zmožnosti: drügomi pa proroküvanje: drügomi pa razsodjávanje dühôv: drügomi pa rázločnost jezikov: drügomi pa razkládanje jezikov. Vsa eta pa dela eden i tisti Düh rázdeljávajôči svoja lastivna vsákšemi; kak ščé. Ár liki je têlo edno i kotrig má vnogo, vse kotrige pa ednoga têla, či gli ji je dosta, dönok so li edno têlo: tak i Kristuš. Ár i v ednom Dühi smo mí vsi vu edno têlo okrstšeni, ali smo Židovje, ali Grki, ali slugi, ali slobodnjácke, i vsi smo vu eden Düh napojeni. Ár i têlo je nej edna kotriga; nego vnôge. Či erčé nôga; da sem nej rôka, nej sem z têla: jeli je záto nej z têla? I či erčé vühô, da sem nej okô, nej sem z têla: jeli je záto nej z têla? Či je cêlo têlo okô: gde je slüjh? či je cêlo slüjh: gde je pridihalo? Zdaj je pa Bôg postavo kotrige edno vsáko ž njíh vu têlo; kak je šteo. Či so pa vse edna kotriga; gde je têlo? Zdaj je pa istina dosta kotrig: edno je pa têlo. Nemore pa okô erčti rokê; nej mi te trbê: ali pa gláva nogám; nej mi vás trbê. Nego vnogo bole; štere kotríge têla se vidijo naj nemočnêše bidti, naj potrebnêše so. I štere štímamo naj nepoštenêše bidti têla, okoli tê naj vékše poštenjé činímo, i ta nesnájžna naša vékšo snájgo májo. Ta snájžna pa naša ne potrebüjo snajge. Nego Bôg je tak zglíhao têlo: da je onoj kotrigi, šteroj se je kaj zmenkalo, obilnêše poštenjé dáo. Naj ne bode razščêsanje vu têli: nego naj kotrige edna za drügo skrb májo. I, či trpí edna kotriga, vküp trpíjo vse kotrige: či se díči edna kotriga; ž njôv se radüjo vse kotrige. Ví ste pa têlo Kristušovo i z ednoga tála kotrige. I níke istina je postavo Bôg vu cérkvi prvo Apoštole, drügôč proroke, tretíč vučitele, potom močí, sledka dári ozdrávlenjá, pomočníke, ravnáče, vnoga jezikov znánce. Jeli so tak záto vsi Apoštolje? Jeli so vsi prorocke? Jeli so vsi vučitelje? Jeli so vsi močí? Jeli vsi dári ozdrávlenjá májo? Jeli vsi z jezikmi gučíjo? Jeli vsi raskládajo? Vgánjajte se pa za te naj bôgše dári. I ešče od toga jakšo cesto vám pokážem. Či bi z človečánskimi i z angelskimi jezikmi gúčao; lübéznosti bi pa nêmeo: včinjen sem brnéči med, ali cinkajôče cimbole. I či mám proroküvanje i znám vse skrivnosti i vse znánje i či mám vso vero tak, da bregé prenášam, lübéznosti pa nemam; nikaj sem nej. I či siromákom na hráno dám vsa moja poíštva, i či tá dám têlo moje, naj zgorim: lübéznosti pa nemam: nikaj mi ne valá. Lübéznost je trpliva, dobrotivna, lübéznost je nej nevoščéna, lübéznost se ne hváli, ne nadüva se. Ne drží se nepristojno, ne išče svoja, ne čemerí se, ne mísli hüdo. Ne radüje se nad nepravičnostjov; radüje se pa nad istinov. Vsa zakríva, vsa verje, vsemi se vüpa, vsa trpí. Lübéznost nigdár z srcá vö ne spádne: geto, ali proroküvanja, se zaprávijo; ali jezicke, hênjajo; ali spoznanje, na nikoj pride. Ár z tála spoznamo i z tála proroküjemo. Gda pa príde popolnost: teda, ka je z tála, se na nikoj správi. Gda sem dête bio: liki dête sem gúčao, liki dête sem mislo, liki dête sem čednüvao: gda sem pa môž včinjen; tá sem niháo ta déteča. Ár zdaj glédamo, kak v gledali, vu temnoj rêči: teda pa od lica do lica. Zdaj spoznam ztála: teda pa poznam; kakti sem i jas spoznani. Zdaj pa ostáne vera, vüpanje, lübézen eta trôja: naj vékša je pa totê lübézen. Vgánjajte se za lübéznost: želte pa ta dühovna; naj bole pa, naj proroküjete. Ár, kí gučí z tühim jezikom, ne gučí lüdém: nego Bôgi. Ár ga nišče ne slíši: v dühi pa gučí skrovnosti. Kí pa proroküje: lüdém gučí na pobôgšanje i opominanje i obeseljávanje. Kí gučí z jezikom, sám sebé pobôgšáva: kí pa proroküje; gmajno pobôgšáva. Ščém pa, naj vsi gučíte z jezikmi; bole pa, naj proroküjete: Ár je vékši, ki proroküje: liki, kí gučí z jezikmi; nego či raskladé; naj gmajna pobôgšanje vzeme. Zdaj pa, bratje, či prídem k vám z jezikmi gučéči, ka bom vám valáo či vám nebom gúčao, ali vu oznanenjê, ali vu proroküvanji, ali vu včenjê? Liki, štera so brezi žítka glás dávajôča dugovánja, ali žvegla, ali citara; či razločka v glási ne dájo, kakda se spozna, ka se žveglári; ali igra? Ár, či negvüšni glás dá trombönta, što bode se správlao na boj? Tak i ví, či po jeziki rázumno rêč ne dáte, kak se spozna, ka je gúčano? Ár bodte vu zrák gúčali. Nači istina vnôgi glàsi so na svêti, i ni eden med njimi je nej brezi rázumnoga glásá. Či záto neznam môči glása: bodem tomi gučéčemi barbaruš, i te gučéči pred menom je barbaruš. Tak i ví, geto želête ta dühovna, na pobôgšanje gmajne íščite; naj obiljávate. Záto, kí gučí z jezikom, naj moli: da razskladé. Ár, či molim z jezikom, düh moj moli: pamet moja je pa brezi sáda. Ka je záto? Molim v dühi; molim pa i v pámeti: popêvam v dühi; popêvam pa i v pámeti. Nači, či boš blagoslávlao v dühi, te prôsti, kí je tam, kakda erčé amen na tvojo hválo dávanje: geto, ka práviš, nezna. Ár istina ti dobro dávaš hválo: ali te drügi se ne pobôgšáva. Hválo dájem Bôgi mojemi: kaj bole, liki vsi ví, z jezikmi gučim. Ali vu cérkvi ščém pét rêči ráj z pámetjov mojov gúčati; naj i drüge včim: liki desét jezér rêči vu tühi jezíki. Bratje, ne bojdte deca z pámetjov: nego z hüdôbov bojdte deca; z pámetjov pa popolni bojdite. Vu právdi je písano: kâ z drügimi jezikmi i z drügimi lampami bom gúčao lüdstvi etomi: i niti tak ne bodo poslüšali, veli Gospôd. Záto jezicke so na znamênje nej tim vervajôčim; nego tim nevervajôčim: proroküvanje pa nej tim nevervajôčim; nego tim vervajôčim. Či bi se tak vküp správila cêla Cérkev, ali gmajna na edno mesto, i vsi bi z jezikmi gúčali; notri bi pa šli prôsti, ali neverni: ne bi erkli, ka norüjete? Či bi pa vsi proroküvali, i notri bi šô kákši neveren, ali prôsti: pokárao bi se od vsê, i osôdo bi se od vsê. I tak ta skrovna srcá njegovoga očivesna bodo: i tak spadnovši na obráz molo bode Bogá nazviščávajôči, ka je Bôg zaìstino med vami. Ka je záto, bratje? Gda vküp prídete: vsákši vás pesem má, včenjé má, jezik má, oznanenjé má, razskládanje má; vsa na pobôgšanje naj bodo. Či što z jezikom gučí: dvá, ali naj več trijé naj gučijo, i tô eden za drügim, i eden razkládaj. Či pa nega, kí bi razkládao: tiho naj bô vu Cérkvi; sám sebi i Bôgi naj guči. Prorocke pa dvá, ali trijé naj gučíjo: i drügi naj razsodjávajo. Či je pa drügomi tam sedéčemi kâ oznanjeno: te prvi naj tiho bode. Ár morete eden za drügim vsi proroküvati: naj se vsi vešíjo i vsi obeselíjo. I Dühovje prorokov so prorokom podáni. Ár je Bôg nej zmêšanja Bôg: nego méra; liki vu vsej správiščaj ti svécov. Žene vaše vu cérkváj tiho naj bodo. Ár je njim nej dopüščeno gúčati: nego naj podáne bodo; liki i právda velí. Či se pa kâ ščéjo včiti: domá lastivne možé naj pítajo. Ár je grdô ženi vu cérkvi gúčati. Ali od vás je Boža rêč zíšla? Ali med same vás je prišla? Či što štima, ka je prorok, ali dühovni: naj spozna; ka vám píšem, kâ so Gospodnove zapôvidi. Či pa šteri nezna: naj si nezna. Záto, bratje, želte proroküvati; i gúčati z jezikmi ne bránte. Vsa naj snájžno i pôleg réda bodo. Na znánje vám pa dájem, bratje, Evangeliom; šteroga sem vám nazviščávao: šteroga ste i vzéli, v šterom i stojíte. Po šterom se i zveličate: či, z kákšov rêčjov sem ga vám nazviščávao, zdržíte; nego či ste zamám vervali. Ár sem vám naj bole eto vö dáo, ka sem i jas vzéo: kâ je Kristuš mr’ô za grêhe naše pôleg písma. I kâ je pokopan i kâ je gori stano na trétji dén pôleg písma. I kâ se je skázao Kéfáši: potom i tim dvanájsetim. Po tom se je skázao več pét stô bratom kčasi: z šteri ji vnogo ešče zdaj živé; níki so pa že záspali. Po tom se je skázao Jakubi: potom vsêm Apoštolom. Naj obslêdnjim pa zevsej, liki od porodnosti, se je i meni skázao. Ár sem jas te naj ménši med Apoštolmi: kí sem nej vrêden, ka bi se Apoštol zvao; kâ sem preganjao cérkev Božo. Z milošče Bože sem pa, ka sem; i milošča njegova vu meni je nej bíla zamán; nego sem več od njíh vsej delao. Nej pa jas: nego milošča Boža; štera je z menom. Záto, ali jas, ali oni, tak prêdgamo: i tak ste vervali. Či se pa Kristuš prêdga; ka je od mrtvi gori stano: kakda právijo níki med vami; kâ ti mrtvi gori stanenjá nega? Či pa ti mrtvi gori stanenja nega: ni Kristuš je ne gori stano. Či je pa Kristuš nej stano gori: zobstom je tak prêdganje naše, zobstom je i vera vaša. Nájdemo se pa i krívi svedocke Boži: kâ smo svedočili od Bogá; kâ je gori zbüdo Kristuša; šteroga je nej zbüdo; či se ti mrtvi gori ne zbüdijo. Ár, či se mrtvi gori ne zbüdijo, niti Kristuš jej ne gori zbüdjeni. Či je pa Kristuš nej stano gori: márna je vera vaša; ešče ste vu grêhi vaši. Záto, i kí so záspali vu Kristuši, zgübleni so. Či vu etom žitki samo vüpanje mámo vu Kristuši, nevolnêši smo od vsej lüdi. Zdaj je pa Kristuš gori stano z mrtvi: prvotina tej, kí so záspali, včinjen. Ár, geto je po človeki smrt, i po človeki je gori stanenjé ti mrtvi. Ár, liki vu Ádami vsi mérajo: tak i vu Kristuši vsi oživéjo. Vsákši pa vu lastivnom rédi: prvotina je Kristuš; potom oni, kí so Kristušovi vu príšestjê njegovom. Po tom konec bode; gda tá dá králevstvo Bôgi i Oči: gda na nikoj správi vse poglavárstvo i vso oblást i môč. Ár more on kralüvati: dokeč ne dene vse nepriátele pod nogé svoje. Te slêdnji nepriátel smrt se na nikoj správi. Ár je vsa podvrgao pod nogé njegove. Gda pa veli, kâ so vsa podvržena: očivesno je; kâ je zvün toga, kí njemi je vsa podvrgao. Gda njemi pa bodo vsa podvržena: teda se i sám Sin podvrže tomi, kí je njemi vsa podvrgao; naj bode Bôg vse vu vsej. Nači ka bi činíli ti okrstšeni nad mrtvimi: či bi rêsan ti mrtvi gori ne stanoli? Zakaj se pa krstšávajo nad mrtvimi? Zakaj pa i mí pogíbamo vsáko vöro. Vsáki dén vméram po našoj hváli; štero mám vu Kristuš Jezuši Gospodni našem. Či sem se pôleg človeka zdivjáčinov bojüvao vu Efezuši: ka mi valá; či mrtvi gori ne stánejo? Jejmo i pímo: ár vütro merjémo. Ne dájte se zapelati: hüda zgučávanja skvaríjo dobre návade. Prebüdte se pravično i ne grêšte. Ár níki neznajo Bogá. Na sramoto vám právim. Ali erčé što: kakda stánejo gori ti mrtvi? i v kákšem têli naprê prído? Nespameten: tí, ka séjaš, ne oživé se; nego, či merjé. I, ka sêjaš, ne séjaš têlo, štero bode: nego gôlo zrno, trbê je znati pšenice, ali pa kákšega drügoga silja. Bôg njemi pa dáva têlo, kák ščé i vsákšemi semeni lastivno têlo. Nej je vsáko mesô edne dôbi mesô: nego drügo je človeče mesô, drügo je pa govensko, drügo je pa ríbje, drügo je pa ftíčke. Jeso i nebeska têla i zemelska têla; ali drüga je ti nebeski díka; drüga je ti zemelski. Drüga díka je sunca, i drüga díka je mêseca, i drüga díka je zvêzd: ár zvêzda od zvezde se razločáva po díki. Tak bode i gori stanenjé ti mrtvi. Sêja se vu sprjhnenjê, gori stáne vu nesprhnjenosti. Sêja se vu nepoštenjê: gori stáne vu díki. Sêja se vu nemočnosti: gori stáne vu zmožnosti. Sêja se têlo telovno, gori stáne têlo dühovno. Je têlo telovno: i je têlo dühovno. Tak je i písano: včínjen je prvi človik Ádam vu živôčo düšo; te slednji Ádam pa na düh oživlenjá. Ali nej je to prvo, dühovno; nego to telovno: potom pa to dühovno. Prvi človik je z zemlé zemelski: te drügi človik je pa Gospôd z nebés. Kákši je te zemelski; tákši so i ti zemelski: i kákši je te nebeski; tákši so i ti nebeski. I, liki smo nosili obráz toga zemelskoga, tak nosmo i obráz toga nebeskoga. Tô pa právim, bratje: kâ mesô i krv králevstva Božega öroküvati nemre: niti sprjhnenjé nesprhnjenost öroküvati. Ovo skrovnost vám povêm: vsi istina ne zaspímo; vsi se pa preobrnémo. Brš vu očnom megnenji, na slêdnjo trombönto (ár tromböntivali bodo) i ti mrtvi gori stáno nesprhlivi i mí se preobrnémo. Ár je potrêbno, naj to sprhlivo obličé nesprhlivost i to mrtelno obličé nemrtelnost. Gda pa to sprhlivo obličé nesprhlivost i to mrtelno obličé nemrtelnost: teda se zgodi ona rêč, štera je písana; požrêta je smrt vu obládanji. Gde je tvoj, ô smrt! zalec? Gde je tvoje, ô pekel! obládanje? Žálec smrti je pa grêh, môč grêha je pa právda. Ali hvála bojdi Bôgi; kí nám je dáo obládanje po Gospodni našem Jezuši Kristuši. Záto, bratje moji lübléni, stálni bojdte, negenjeni, obilni vu deli Gospodnovom vsigdár, znajôči, kâ ne bode zamán delo vaše vu Gospodni. Od zbérice pa tim svétim na potrêbčino liki sem zrendelüvao gmajnam vu Galácii: tak i ví činte. Prvi dén tjedna vsáki vas tá deni pri sebi správlavši; ka se njemi dobro vídi: naj se teda, gda prídem, zbérice ne pobérajo. Gda pa prídem: šterekoli bodte štímali spodobne po lísti; té pošlem; naj neséjo tô miloščo vašo vu Jerušálem. Či je pa vrêdno i meni idti: naj pojdo z menom. Šô bom pa k vám: gda bom šô po Macedonii (ár bom po Macedonii šô). Pri vás pa lêhko ostánem; ali i prezimávao bodem: naj me ví sprevodite; kamakoli bom šô. Ár neščem vás zdaj vu prêkidênji viditi: vüpam se pa; ka nikeliko vrêmena pri vás ostánem: či bode Gospôd šteo. Ostánem pa vu Efezuši do Risáo. Ár so se mi dveri odprle velike i močno, i protivníkov je vnogo. Či pa príde Timoteuš: glédajte, naj brezi stráha bode pri vas. Ár delo Gospodnovo dela; liki i jas. Naj ga záto što ne zavrže. Sprevodte ga pa vu méri; naj príde k meni: ár ga čákam z bratmi vrét. Od Apollóša brata pa znájte: ka sem ga dosta proso; najde k vám z bratmi. Ali nigdár je nê bio té vôle; ka bi zdaj šô. Šô de pa; gda príliko nájde. Verostüjte, stojte vu veri, možjé bojdte i močni bojdte. Vsa vaša se naj vu lübéznosti godíjo. Prosim pa vas, bratje; znájte hižo Števanovo; kâ je prvotina Ahaie, i na slüžbo tim svétim so se pôdali. Naj i ví podáni bodete tákšim i vsákomi pomágajôčemi i delajôčemi. Veselim se pa nad príšestjem Števana i Fortunátuša i Ahaika: kâ so vaše zmenkanje tej spunili. Ár so zpokojili moj i vaš düh. Záto znájte tákše v poštenjê držati. Pozdrávlajo vás gmajne Ážie. Pozdrávlajo vás vu Gospodni vnogo Akvila i Priscilla zspráviščom vrét štero je vu njidva hiži. Pozdrávlajo vás bratje vsi. Pozdravte eden drügoga vu svétom küššüvanji. Pozdrávlanje z mojov rokôv Pavlovov pisano. Či što ne lübi Gospon Jezuš Kristuša: prekléti bojdi, máran ata. Milošča Gospon Jezuš Kristuša bojdi z vami. Lübézen moja zevsêmi vami vu Kristuš Jezuši, Amen. K Korintušáncom prvi líst pisani od mesta Filippiš; poslani pa po Števani i Fortunátuši i Ahaiki i Timoteuši. Pavel Apoštol Jezuš Kristušov po vôli Božoj i Timoteuš brat gmajni Božoj, štera je vu Korintuši zevsêmi svétimi, kí so vu cêlôj Aháji. Milošča vám i mér od Bogá Očé našega i Gospon Jezuš Kristuša. Blagoslovlen je Bôg i Oča Gospodna našega Jezuša Kristuša, Oča smilenosti i Bôg vsega obeseljá. Kí nás obeseljáva vu vsoj našoj nevôli, da bi i mí mogli obeseljávati vu vsákoj nevôli bodôče, po obeseljávanji, zkim se i mí od Bogá obeseljávamo. Naj, kak obiljávajo trplênja Kristušova v nami, tak po Kristuši obiljáva i obeseljávanje naše. Ali se pa nevôlivamo; na vaše obeseljávanje i zveličanje je: štero se dela vu znáššanji tistí nevôl, štere i mí trpímo: ali se obeseljávamo; na vaše obeseljávanje i zveličanje je. I vüpanje naše je močno za vás, znajôči; kâ, liki ste tálnicke trplênja, tak i obeseljávanja. Ár neščemo, ka bi neznali, bratje, naše nevôle, štera se je nám pripetila vu Ážii; kâ smo vö zmertüka požméčani bili i više môči tak; da smo i vživotí našem dvojíli. Ali i mí samí v sebi smo že smrti sôdbo meli: naj se ne vüpamo vu sebi; nego vu Bôgi; kí mrtve gori zbüdjáva. Kí nás je z tákše smrti oslôbodo i oslobodjáva: v kom se vüpamo; kâ nás i potom oslobodí. Pomágajôči i ví zmolitevjov za nás; naj z vnôgi osôb dár nám dáni po vnôgi se dá hvála za nás. Ár je hvála naša eta, svedôstvo düšnevêsti naše: kâ smo se vu Bôžoj prostôči i čistôči, nej vu modrôsti telovnoj, nego vu milošči Božoj, obračali na svêti: naj bole pa pri vás. Ár drüga vám ne pišemo: nego tô; ka čtéte i ka znáte. Vüpam se pa; kâ i notri do konca znali bodte. Liki ste i spoznali nás z ednoga tála: kâ smo vaša hvála, liki i ví naša vu dnévi Gospon Jezušovom. I ztôv vüpaznostjov sem šteo k vám idti oprvič; naj drügo miloščo máte. I po vás prêk idti vu Macedonijo i pá z Macedonie idti k vám i po vás se sprevájati vu Judeo. Tô záto premišlávajôči jeli sem zlêhkôtov živo? Ali, štera premišlávam, pôleg têla premišlávam: naj bode pri meni tak, tak, i nej nej? Veren je pa Bôg: kâ je rêč naša k vám nej bila tak i nej. Ár je Sin Boži Jezuš Kristuš, kí je med vami po nami predgani, po meni i Silvánuši i Timoteuši, nej bio tak i nej; nego je bio tak vu njem. (Ár vsákša obečanja Boža so vu njem, tak i vu njem amen) Bôgi na diko po nás. Té pa, kí nás z vami vrét potrdjáva vu Kristuša i namazao je nás, je Bôg. Kí je i zapečato nás i dáo je zálogo Düha svétoga vu srcá naša. Jas pa svedoka Bogá zovém na mojo düšo: kâ sem vás milüvao; kâ sem do eti máo nej šô v Korintuš. Nej, ka bi kralüvao nad vašov verov: nego, ka smo pomočnícke radosti vaše. Ár vu veri stojíte. Eto sem pa vu sebi sôdo: naj neidem k vám pá vu dresélnosti. Ár či vás jas razdreselim: što je, kí mené obeselí; nego razdreséljeni od méne. I písao sem vám tô isto: naj, gda k vám prídem, nemam žalosti od oni, nad šterimi bi se meo radüvati zavüpavši se na vás vse; kâ je moja radost vsê vás. Ár sem vám z vnôge nevôle i stiskávanja srcá písao po vnôgi skuzáj: nej, ka bi se dreselili; nego, ka bi lübézen spoznalí; štero obilno mám k vám. Či je pa što razdréselo: nej je mené razdréselo, nego ztála; naj vás vse doli ne potéžim. Zadosta je tákšemi eto od vnôgi káranje. Tak naj prôti bole njemi ví odpistíte i obeselíte ga: naj se kak zprevelikov žalostjov ne vtopi té tákši. Záto prosim vás: skážte njemi tô lübézen. Ár sem záto i písao; naj vás spoznam po vardêvanji: či ste na vsa pokorni. Komi pa kâ ví odpüstíte: i jas njemi odpüstim. Ár, či sem i jas ká odpüsto, komi sem odpüsto: za vás volo sem odpüsto pred Kristušovim lícom; naj se ne vkanimo od Šatana. Ár známo njegova mišlênja. Gda sem pa prišao vu Troado na Kristušovoga Evangelioma nazviščávanje, i dveri so mi odprte bilé vu Gospodni: dönok sem nej meo gmaha v dühí mojem; ka sem nej najšao Tituša brata mojega. Nego slobô sem vzéo od njíh i vö sem šô vu Macedonio. Ali bojdi Bôgi hvála, kí vsigdár nám obládanje dá vu Kristuši, i díšanje znanosti svoje nazviščáva po nás vsákom mesti. Ár smo Kristušovo dobro díšanje Bôgi v oní, kí se zveličajo: i v oni, kí se skvaríjo. Etim istina dihalo smrti na smrt: onim pa dihalo žítka na žítek. Ali što je k etim spodoben? Ár nej smo, liki vnôgi, ka bi podmênili rêč Božo: nego, liki z čistôče, nego, liki z Bogá pred Bogom vu Kristuši, gučímo. Začnemo pá samí sebé preporáčati? Ali potrebüjemo, liki níki, preporáčani listôv k vám? ali od vás preporáčani k drügim? Naš líst ste ví písani vu srcáj naši: šteroga znájo i čtéjo vsi lüdjé. Geto je očivesno: ka ste líst Kristušov po našoj slüžbi správleni, písani nej z črnilom; nego z Dühom živoga Bogá: nej, na kameni táblaj, nego na mesni táblaj srcá. Vüpanje pa tákše mámo po Kristuši k Bôgi: Nej ká bi spodobni bilí samí od sébe misliti kâ, liki samí z sébe: nego spodobnost naša je z Bogá. Kí je i spodobne nás včino sluge nôvoga Zákona, nej píska; nego dühá. Ár písk v mori: düh pa oživí. Či je pa slüžba smrti vu pískaj, štera je osnovlena v kameni táblaj, vu tákšoj díki bíla; da so nej mogli glédati sinovje Izraelski na líce Môšešovo za volo díke líca njegovoga, štera je prêdôča bíla: Kakda bi ne bíla bole slüžba dühá vu díki? Ár či je slüžba prekléstva díka: od koga bole obiljáva slüžba pravice vu díki? Ár i tó odíčeno nej je bilô odíčeno v tom táli za volo prevelike díke. Ár či je tó preminôče odíčeno bilô: od koga bole tô, štero ostáne, je vu díki? Imajôči záto tákšo vüpazon z velikov srčnostjov živémo v guči. I nej liki je Môšeš djáo pokrivalo na obráz svoj, da bi ne vidili sinovje Izraelski na konec toga preminôčega. Ali obtrdjene so pámeti njihove. Ár notri do denéšnjega dnéva pokrivalo nad čtenjom stároga Zákona neodkrito ostanjüje: štero se vu Kristuši kraj jemlé. Ali do denéšnjega dnéva, gda čtéjo Môšeša, pokrívalo nad srcom njihovim leží. Gda se pa što obrné k Gospodni: teda se kraj vzeme pokrivalo. Gospôd je pa Düh. Gde je pa Gospodnov Düh: tam je sloboščina. Mí pa vsi z odkritim licom Gospodnovo díko liki v gledali glêdajôči v tisti obráz se preminjávamo od díke na díko, liki od Gospodnovoga Dühá. Záto, da eto slüžbo mámo, liki smo miloščo dôbili, ne pomenkávamo. Nego odmetávamo skrivna dela sramôte i ne hodimo vu jálnosti; niti ne mêšamo rêč Bôžo: nego z očivesnostjov istine preporáčamo samí sebé pri vsoj düšnojvêsti lüdi pred Bôgom. Či je pa i zakriti naš Evangeliom, pred têmi je zakriti; kí se skvaríjo. Vu šteri je Bôg etoga svêta oslêpo pámeti ti neverni: naj njim ne svêti svetlost Evangelioma dike Kristušove; ki je Boži kêp. Ár ne prêdgamo samí sebé: nego Kristuš Jezuša Gospôda, samí sebé pa sluge vaše po Jezuši. Kâ Bôg, kí je velo z kmice svetlost síjati, je té, kí je síjao vu srcáj naši na presvečenjé spoznanja díke Bože vu obrázi Jezuš Kristuša. Mámo pa té kinč vu črepnjeni posôdaj: dostojnost môči Boža bode, i nej z nás. Vu vsem se stiskávamo; ali ne stísnemo se: dvojímo, ali ne zdvojímo. Pregánjamo se; ali ne nihámo se: težímo se; ali ne pogübímo se. Vsigdár vmárjenjé Gospon Jezuša vu têli okôli nosimo: naj se i žítek Jezušov vu têli našem skáže. Ár se mí živôči vseskôs na smrt dávamo za volo Jezuša: naj se i žítek Jezušov skáže vu mrtelnom têli našem. Etak tak smrt v nami dela; žíjek pa vu vami. Da pa mámo toga istoga. Dühá vere pôleg onoga, ka je písano: vervao sem, záto sem gúčao: i mí verjemo, záto i gučímo. Znajôči, kâ, kí je zbüdo Gospon Jezuša, i nás po Jezuši zbüdí i zvami vrêt naprê postávi. Ár eta vsa za vašo volo bodo: naj milošča obiljávajôča po vnôgi hválo dávanji bole obiljáva na díko Božo. Záto ne pomenkamo: nego, či se i vünêšnji naš človik zrüšáva, dönok te znotrêšnji se ponávla od dnéva do dnéva. Ár ta očnomegnjena lêhkôta trplênja našega jáko preveliko vekivečno žméčavo dike nám správla. Ár mí ne glédamo ta vídôča; nego ta nevidôča. Ár ta vidôča so do časa: te nevidôča so pa vekivečna. Ár známo: kâ, či se zemelske naše hiže stánek raspistí, cimper od Bogá mámo, hižo brezi rôk naprávleno, vekivečno vu nebésaj. Ár i v tom zdühávamo: ka se ščémo v prebiválišče naše, štero je z nebés, gori oblêčti. Či se li oblečeni, i nej nági, nájdemo. Ár, kí smo vetom stánki, zdühávamo pod bremenom záto, ka se neščemo slêčti, nego gori oblêčti: naj se požré mrtelnost od žítka. Kí je pa nás na tô spravo: je Bôg; kí nám je dáo i zálog i Dühá. Vüpamo se tak vsigdár i známo: kâ, dokeč vu têli, kak tühénci, hodimo, daleč smo kraj od Gospodna. (Ár po veri hodimo: nej po vidênji.) Vüpamo se pa i ščémo se bole vö zoseliti z têla i prebívati pri Gospodni. Záto se i paščimo; ali smo v têli prebívajôči, ali se pa vö selimo: naj njemi vugodni bodemo. Ár se je nám vsêm potrêbno pred Kristušovim sodckim stolcom skázati: naj prime vsákši, ka je po têli činio pôleg toga ka je delao, ali dobro, ali hüdo. Znajôči tak strájh Boži, lüdí rátamo: Bôgi smo pa očivesni. Vüpam se pa; ka smo i vu vaši düšnivêstaj očivesni. Ár ne preporáčamo vám pá samí sebé: nego vám príliko dávamo hvále nad nami; naj máte kâ prôti têm, kí se vu obrázi hválijo, i nej srcá. Ár ali bláznijemo, Bôgi bláznijemo: ali čednüjemo, vam čednüjemo. Ár Kristušova lübéznost nas stiskáva. Kakti one, ki tô sôdimo: kâ, či je eden za vse mro, tak so vsi mrli. I za vse je mro: naj ti živôči več ne živéjo sebi; nego tomi, kí je za njé mro i gori stano. Záto mí od etoga máo nikoga neznamo pôleg têla. Či smo pa i spoznali pôleg têla Kristuša: ali zdaj ga več ne poznamo. Záto či je što vu Kristuši; nôvo stvorenjé je: ta stára so prêšla, ovo vsa so nôva včinjena. Tá pa vsa so od Bogá; kí nás je sebom zméro po Jezuš Kristuši i dáo nam je slüžbo zmérjanja. Da geto je Bôg bio vu Kristuši, zméro je ete svét z sebom i nej njemi je notri račúnao prestoplenjá njegova; i položo je vu nás rêč toga ftíšanja. Za Krístuša tak v poselstvi hodéči, liki da bi se vam Bôg molo po nas, prosimo za Kristuša, zmérte se z Bogom. Ár onoga, ki je nej znao grêha, je za nás grêh včino: naj mi bodemo pravica Boža vu njem. Da pa vküp delamo: opomínamo vás: naj zamán miloščo Božo ne vzemete. Ár právi: vu priétnom vrêmeni sem te poslüjhno; i vu dnévi zveličanja sem te po mogao. Ovo zdaj je vrêmen priétno; ovo zdaj je dén zveličanja. Nikomi nikše v nikom ne dávajmo potikávanje, naj se ne grajá naša slüžba. Nego se vu vsem preporáčajmo, liki Boži slüžbenícke vu vnôgom znášanji, vu nevoláj, vu potrêbčinaj, vu stiskávanjaj. Vu žlakaj, vu temnicaj, vu stanenjáj, vu delaj, vu verustüvanjaj, vu postéj. Vu čistôči, vu spoznanji, vu trplivosti, vu dobrotivosti, vu S. Dühi, vu nezkazlívnoj lübéznosti. Vu istine rêči, vu Božôj môči, po rožjê pravice z dêsne i z lêve stráni. Po díki i nepoštenjé, po hüdi i dobri glási, liki zapelávci, i dönok ístinski. Liki neznani, i dönok znáni: liki vmérajôči, i ovo živémo: liki ščukani i dönok nej vmorjeni. Liki žalostni, vsigdár se pa radüvajôči: liki siromácke, vnôge pa obogativši: liki nikaj nemajôči, i vsákšim ládajôči. Vüsta naša so se odprla k vám, ó Korintušánci! srcé naše je razšérjeno. Nej ste vôski v nami; vôski ste pa vu srcáj vaši. Na mesto nazáj dáne pláče, liki sinom velím: razšérte se i ví vu srcáj vaši k nám. Ne vozte lücki járem z nevernimi. Ár kákši tál má pravica z nepravdenostjov? I kákše je občinstvo svetlosti i kmice? I kak se glíha Kristuš z Beliálom? Ali kákši tál je toga vernoga z nevernim. Ali ka je za žloženjé Cérkvi Bože z bolvanmi? Ár ste ví Cérkev žívoga Bogá: liki je erkao Bôg; kâ bom v njíh prebívao i med njimi bom hodo; i bom njim Bôg, i oni bodo meni lüdstvo. Záto vöidite od njíh i odlôčte se, velí Gospôd, i nečistoga se ne doteknite; i jas vás gori vzemem. I bom vám za Očo i ví bodete meni za Sini i čeri: právi te vsamogôči Gospôd. Záto tákša obečanja da mámo, lübléni; očistimo se od vse rúžnosti têla i dühá dokončávajôči posvečenjé naše vu Bogá bojaznosti. Primte nás: nikomi smo nepravico nej včínili; nikoga smo nej skvárili; níkoga smo nej vkanili. Ne právim eto vám na skvárjenjé. Ár sem že naprê erkao: kâ ste vu srcâj naši tak, da smo gotovi zvami vrét mrêti i živeti. Dosta srčnosti mám k vám gúčati dosta hvále nad vami: napunjen sem z obeseljom: jáko obiljávam z radostjov vu vsoj našoj nevôli. Ár, gda smo šli vu Macedonijo, nikši gmajh je nej melo têlo naše: nego vu vsem smo stiskávani. Zvüna vojsküvanja; z nôtra pa stráhi. Ali Bôg, kí te ponizne obeséljáva, obéselo je nás po Tituša k nám prihájanji. Nej samo pa vu prihájanji njegovom: nego i vu obeseljávanji; šterim je obeséljeni nad vami nazviščávajôči nám vaše želênje, vaše jôkanje, vašó lübéznost, nad menom tak; da sem se ešče bole radüvao. Ár, či sem vás i razdréselo po lísti, nej mi je žao; či mi je gli žao bilô. Ár vídim; kâ vás je tisti líst, či gli do časa, razdréselo. Zdaj se pa radüjem, nej kâ ste razdreséljeni bilí: nego kâ ste razdreséljeni na pokôro. Ár ste razdreséljeni pôleg Bogá tak; da ste v nikakšo škodo nej prišli po nas. Ár pôleg Bogá žalost pokôro na zveličanje nepožalüvano dela: toga svêta žalost pa smrt dela. Ár ovo tô isto, ka ste pôleg Bogá razdreséljeni bili, kákšo jedrnost je delalo vu vami? k tomi i zagovor, i čemére, i strájh, i želênje i vrêlost, i zadomeščánje? Vu vsem ste pokázali: kâ ste v tom deli čísti. Záto či sem vám gli písao: dönok nej za volo nepravico delajôčega; niti za volo nepravico trpéčega; nego za toga volo, naj se skáže naša jedrnost nad vami pri vas i pred Bogom. Záto smo se obéselili nad vašim obeseljom. Obilnê pa ešče smo se radüvali nad radostjov Tituša: kâ se je rashládo düh njegov odevsê vás. Ár, či sem se v kom pred njim z vami hválo, nej sem se osramoto: nego, liki smo vám vsa vu ístini gúčali, tak i hvála naša od Tituša se je za istinsko najšla. I srcé njegovo je obilnêše k vám: gda se spomína zvsê vás bôganja, i kak ste ga z bojaznostjov i strahotov príjali. Radüjem se záto: kâ se vu vsem na vás zavüpam. Na znanje pa vám dámo bratje, miloščo Božo; štera je dána gmajnam Macedonskim. Kâ je vu vnôgom vardêvanji nevôle rásla obilnost radosti njihove i pôleg globočíne siromaštvo njihovo je obiljávalo vu bogástvi prôstosti njihove. Ár pôleg premôči, svedočim i više premôči, so gotovi bili. Z vnôgov prošnjov proséči nás: ka bi miloščo i občinstvo slüžbe na svéte dáno k sebi vzéli. I nej, liki smo se vüpali: nego so samí sebé dáli prvle Gospodni, potom i nám po vôli Božoj. Naj mí opomínamo Títuša; da, liki je prvle záčao, tak i dokonča pri vas i tô miloščo. Da, liki vu vsêm obiljávate vu veri i rêči i znánji i vsákoj jedrnosti i zvašov k nám lübéznostjov, tak i vu toj milošči obiljávajte. Ne právim pôleg zapôvidi: nego naj po drügi jedrnosti i vaše lübéznost čistôčo vardenem. Ár znáte miloščo Gospodna našega Jezuša Kristuša; ka je za vás siromák včinjen bogat bodôči: naj ví ž njegovim siromaštvom obogátite. I tanáč vám v tom dávam. Ár tô vám valá: kí ste nej samo činiti; nego i privoliti pred têm záčali v preminôčem leti. Zdaj pa i činênje dokončajte: da, liki je gotova bíla vola, tak i dokončanje z toga, ka máte. Ár, či je gotova vola, pôleg toga, ka má, priéten je Človik; nej pôleg onoga, ka nema. Ár nečem naj drügi lêhkôto, ví pa teškôčo, máte: nego naj se z ednákoče vu vezdášnjem vrêmeni vaša obilnost vu njihovom zmenkanji skáže. Naj i njihova obilnost vám bode vu vašem zmenkanji k pomôči tak; da bode ednákost. Liki je písano: kí je vnogo nábrao, nej je obiljávao: i kí je malo nábrao, nej je meo menje. Hvála pa Bôgi: kí je tô jedrnost dáo nad vami vu srcé Tituša. Kâ je istina opomínanje rad príjao: jedrnêši pa bodôči z dobre vôle je šô k vám. Poslali smo pa ž njim vrét brata: kí má hválo vu Evangeliomi po vsê gmajnaj. Nej samo tô pa; nego i náto je odločen od gmajn; naj našega pôtniküvanja tiváriš bode z tistov miloščov, štera se slüži od nás na tistoga Gospôda díko i na hválo vašoj dobroj vôli. Ogíbajôči se toga; naj nas što ne grajá vu toj obilnosti, štera se od nás slüži. Liki kí dobra dela správlamo nej samo pred Gospodnom; nego i pred lüdmí. Poslali smo pa ž njimi brata našega, šteroga smo sküsili vu vnôgom dugovánji vnogokrát jedrnoga bodôčega; zdaj pa dosta jedrnêšega po velikcj vüpaznosti k vám. Ali si od Títuša, bojdi guč, moj tiváriš je, i med vami z menom vrét delavec; ali od bratov naši, Apoštolje so gmajn i díka Kristušova. Záto skázanje lübéznosti vaše i naše hvále nad vami skážte k njim i pred gmajnami. Ár od slüžbe, štera se prikažüje tim svétim istina, ka mi je nej potrêbno vám písati. Ár znám gotovost vašo, z koterov se od vás hválim Macedoničáncom; kâ je Ahaia gotova od láinšnjega leta, i vaša pobožnost je vnôge nadignola. Poslao sem pa ete brate; naj hvála naša nad vami zamán ne bode v tom táli; da, kak sem pravo, gotovi bodete. Naj se kak, či z menom prído Macedoničánci i nájdejo vás nepriprávlene, ne osramotímo (naj ne erčém ví) vu toj stálnosti te hvále. Potrêbno se mi je záto vidilo opomenôti brate: kâ bi naprê šli k vám, i pripravili bi naprê obečano zbérico vašo; naj gotova bode tak, liki dobrovolna zbérica, i nej liki skopôst. Tô pa velim: kí skôpo sêja, skôpo bode i žeo: i kí sêja vu blagoslovi, vu blagoslovi bode i žeo. Vsákši, kak je gori djáo v srci: nej z žalosti, ali z primárjanja. Ár veséloga dávca lübi Bôg. Zmožen je pa Bôg včiniti; naj vsa milošča obiljáva med vami: da vu vsem vsigdár vso zadovolnost majôči obiljávate na vse dobro delo. (Liki je písano: rasipávao je, dáo je siromákom; pravica njegova ostáne na vekke. Kí pa dáva semen sêjáči: naj vám dá i krüha na jêstvino; i povnôža sêtvo vašo, i včini, da rasté náras pravice vaše). I vu vsem obogátite na vso prostôčo; štera dela po nas: naj se Bôgi hvála dáje. Ár slüžba toga áldova nej samo dopuni zmenkanja ti svéti: nego i obiljáva po vnôgi hválo dávanjaj Bôgi. Gda po vardêvanji ete slüžbe díčijo Bogá nad bôganjem glíbanja vašega z Kristušovim Evangeliomom i nad prostôčov občinstva na njé i na vse. I vu njíh molítvi za vás; kí vás želêjo za volo obilne milošče Bože, štera je vu vami. Hvála pa Bôgi za nezgovorjeni dár njegov. Sám pa jas Pavel prosim vás po krotkosti i milostivnosti Kristušovoj, kí sem nazôči ístina ponizen med vami, ôzdaleč sem pa srčen k vám. Prosim pa vás: naj se nazôči bodôči ne podrastim zvüpaznostjov, z šterov míslim ka smejm prôti níkim; ki tak mislijo od nás; líki, da bi pôleg têla hodili. Ár, či gli vu têli hodimo; dönok se pôleg têla ne vojsküjemo. (Ár rožjé našega vojsküvanja je nej telovno: nego zmožno v Bôgi na porüšanje trdni mejst. Zkim rüšimo pomišlávanja i vso visokost, štera se zvišáva prôti spoznanji Božemi: i vlovleno pelamo vso misel na pokornost Kristuši.) I gotovo mámo zadomeščánje prôti vsoj neokornosti: gda se spuni vaša pokornost. Tá pred očmí glédate li? Či je što gvüšen; ka je Kristušov: té si naj zmísli sám vu sebi; kaj, liki je on Kristušov, tak smo i mí Kristušovi. Ár, či bom se i obilnêše kâ hválo znašov oblástjov, štero nám je dáo Gospôd na pobôgšávanje i nej na opüščávanje vaše, ne osramotim se. Naj se ne vidim: liki da bi vás strašüvao po listáj. Kâ listovje istina, praj, so žmetni i zmožni: očivesnost pa têla je nemočna i rêč za nikoj. Kí je tákši: naj premísli; kaj, kákši smo vrêči po listáj ôzdaleč, tákši smo i nazôči vu deli. Ár se ne smejmo k têm dêvati, ali priglihávati: kí se samí hválijo. Ali tisti, ki sámí sebé vu sebi mêrijo i samí sebé k sebi priglihávajo, nikaj ne razmíjo. Mí se pa brezi mertüka ne hválimo: nego poleg mertüka regule, štero nám je Bôg vdêlo na mero; da smo i notri do vás doségnoli. Ár nej, liki da bi nê doségnoli k vám, se nategüjemo: ár i do vás smo prišli vu Kristušovom Evangeliomi. Ne hválimo se brezi mertüka vu lücki delaj: vüpanje pa mámo, kaj, gda zrasté vera vaša, po vami se zvísímo pôleg regule naše, na obilnost. Naj se i tam vtisti držélaj, štere so od vás tá prêk, Evangeliom nazviščáva; naj se vu lückoj reguli, liki v tisti, štera so že gotova, ne hválimo. Kí se pa hváli: vu Gospodni se naj hváli. Ár je nej tisti, ki sám sebé hváli, sküššeni: nego, šteroga Gospôd hváli. Bár da bí me trpeli edno malo vu nespametnosti mojoj: liki me i trpíte. Ár milüjem vás z Božím milüvanjem. Ár sem vás zarôčo ednomi môži: da bi vás čísto dévojko postaviti mogo Kristuši. Bojim se pa; naj se kak, liki je kača Evo vkanila vu jálnosti svojoj, tak ne skvaríjo mísli vaše zapelane od prôstosti, štera je vu Kristuši. Ár, či bi što pridôč drügoga Jezuša predgao, šteroga smo nej predgali; ali bi drügoga Düha vzéli, šteroga ste nej vzéli; áli drügi Evangeliom, šteroga ste nej vzéli, dobro bi ga znáššali. Ár štímam: ka sem v nikom nej ménši od ti naj vékši Apoštolov. Či sem pa prôsti vu rêči: dönok nej sem vu znánji; nego vu vsem smo očivesni vsegavêč med vami. Ali grêh sem včíno: ka sem sám sebé ponízo, naj se ví zvísite; kâ sem vám zobstom Evangeliom Boži gláso? Drüge gmajne sem slêkao gda sem od njih nájem vzéo; da bi vám slüžo: i pri vás bodôči i prebívajôči, nad nikim sem nej ležao. Ár zmenkanje moje so dopunili bratje; kí so prišli od Macedonie. I vsákom deli sem se tak držao, i ešče na dale bodem se držao: naj vám na žméčavo ne bodem. Je Kristušova istina vu meni: kâ se mi tá hvála ne zatekne vu krajínaj Ahaie. Zakaj? Naj vás ne lübim? Bôg zná. Ka pa zdaj činim; i potom činio bodem: naj njim odsêkam príliko, kí ščéjo príliko; naj, vu kom se hválijo, se nájdejo takši, kákši smo i mí. Ár so tákši krívi Apoštolje, jálni delavci, kí se preminjávajo na Kristušove Apoštole. I nej je čüdo. Ár sám Šatan se preminjáva na svetlosti angela. Nej je veliko delo tak: či se i slugi njegovi preminjávajo, liki da bi slugi pravice bili; kí konec bode pôleg dêl njihovi. Pá velim: naj me što ne štíma nespametnoga bidti. Či pa dönok: tak, liki nespametnoga, vzemte me; naj se edno malo i jas hválim. Ka právim: ne právim pôleg Gospodna; nego liki vu nespametnosti vu toj podstavi te hvále. Da se vnôgi hválijo pôleg têla: i jas se bodem hválo. Ár radi trpíte nespametne ví spametni bodôči. Ár trpíte: či vas što vu slüžbo vrže; či vas što deré; či vas što vzeme; či se što na vás pozdigáva; či vas što vu licebíje. Pôleg nepoštenjá právim: liki da bi mí nemočni bilí. Vu kom se pa što smê hváliti (vu nespametnosti právim:) smêm se i jas. Židovje so oni? i jas sem. Izraelitánci so? i jas sem. Semen Abrahámovo so? i jas sem. Slugi Kristušovi so? (liki nespameten velim) bole sem jas vu delaj obilnêši, vu vdárcaj višêši; vu temnicaj obilnêši; vu smrti pogübeli dosta krát. Od Židovov sem pétkrát štiridesét vdárcov, brezi ednoga vzéo. Tríkrat sem z šibami bit bio, ednôk kamenüvani, trikrat sem ládje trtjé pretrpo; nôč i dén sem bio v globočíni. Na potéj čestô, v pogibelnosti na vodi, v pogibelnosti od razbojnikov, v pogibelnosti od svojéga roda, v pogibelnosti od poganov, v pogibelnosti v váraši, v pogibelnosti v püščávi, v pogibelnosti na môrji, v pogibelnosti med krívimi bratmi. V deli i trüdi, vu verostüvanjaj čestô, vu gládi i žéji, vu postê čestô, vu mrazi i nágoti. Zvün toga, ka se mi zvüna godí, prihájanje k meni lüdstva vsáki dén, i skrb na vse gmajne. Što je nemočen: ka bi i jas ne bio nemočen? što se páči: ka bi i jas ne goro. Či se trbê hváliti: v tisti bom se hválo; štera so moje nemočnosti. Bôg i Oča Gospodna našega Jezuša Kristuša, kí je blagoslovleni na veke, zná: ka ne lážem. Vu Damaškuši námestnik Aretáš Krála je strážo Damaškušáncov mesto, šteo me je vloviti. I skôs obloka vu košári sem püsčen doli po zídi i tak sem vujšao njegovim rokâm. Hváliti se me istina ne pristája: dönok šô bom na vidênja i na oznamenjá Gospodnova. Znám človeka vu Kristuši pred štirinájsetimi lêtmi (či je v têli bio neznam; ali je pa zvün têla bio, ni tô neznam, Bôg zná) v nešenoga notri do trétje nébe. I znám tákšega človeka (či je v têli bio, neznam; ali je pa zvün têla bio, ni tô neznam, Bôg zná): Kâ je vnešeni vu Paradižom i čüo je nezrečene reči: štere je nej slobodno človeki gúčati. Nad tákšim se bom hválo: nad sebom se pa ne bom hválo: nego vu nemočnostáj moji. Ár či bi se hváliti šteo: ne bi bio nespameten; geto bi istino pravo. Ali tá nihám: naj što od méne ne mislí više od toga, štero v meni vidi, ali štero čüje od méne. I, naj se zvisokostjov oznanosti ne zvisim, dána mi je spica vu têlo, angel Šatanov, naj me za vüha bije; da se ne zvísim. Záto sem tríkrat Gospodna proso: naj odstôpi od méne. I erkao mi je: zadosta ti je milošča moja. Ár se môč moja vu ti nemočni vövjávla. Naj ráj bom se tak hválo vu nemočnostáj moji: naj prebíva v meni môč Kristušova. Záto dobre vôle sem vu nemočnostáj, vu ošpotávanjaj, vu potrebčináj, vu pregánjanjáj, vu stiskavanjáj za Kristuša. Ár gda sem nemočen: teda sem zmožen. Včinjen sem nespameten: ka se hválim? Ví ste me k tomi pripravili. Ár bi jas mogao od vás hválem bidti: ár sem v nikom nej zadnjêši od ti naj vékši Apoštolov; či gli sem nikaj nej. Istina znamênja Apoštola so včínjena med vami, vu vsoj trplivosti, vu znamênjaj i čüdaj i zmožnostaj. Ár vu kom bi bilí níšiši od drügi gmajn: nego kâ sem nej nad vami manjükivajôči ležao? Odpüstite mi té bín. Ovo tretič sem gotov idti k vám: i ne bom vám na žméčavo. Ár ne íščem vaša; nego vás. Ár je nej potrêbno; naj dezca roditelom správla blágo: nego roditelje deci. Jas bom pa rad trošo i tá bom se trošo za düše vaše: či gli, od koga bole vás lübim, od toga menje se lübim od vás. Bojdi si pa; ka sem vás jas nej žmetio: ali jálen bodôči sem vás na njé vzéo. Jeli sem po šterom tê, štere sem k vám poslao, kâ z vás potégno? Proso sem Títuša i poslao sem ž njim brata: jeli je kâ potégno z vás Títuš? Nej smo v ednom Dühi hodili? Ni vu edni stopnjáj? Pá štímate; kâ se zagovárjamo pred vami? Pred lícom Božim vu Kristuši gučímo: tá pa vsa, lübléni, na vaše pobôgšanje. Ár se bojim; naj kak, pridôči, nej kákše ščém, vas nájdem: i jas se nájdem vám, kákšega me neščete. Naj se kak krêganja, nenávidnosti, čemérje, njfeke, šôšnjanja, nadüvanja, pobüdjávanja ne nájdejo med vami; Naj me pá pridôčega ne ponízi moj Bôg pri vas i žalostim se nad vnôgimi; kí so prvle pregrêšili, i nej so se povrnoli od nečistôče i práznosti i hotlivosti, štero so činíli. Eto tretíč idem k vám: vu vüstaj dvê, ali trê svedokôv pa obstoji vsáka rêč. Naprê sem vám erkao i naprê vám právim, liki da bi drügôč nazôči bio med vami: zdaj pa ôzdaleč píšem onim; kí so prvle pregrêšili, i tim drügim vsêm; kâ, či pá k vám prídem, ne bom vas milüvao. Da vardêvanje iščete vu meni gučéčega Kristuša; kí je med vami nej nemočen; nego je zmožen med vami. Ár či je raspéti z nemočnosti: dönok živé z môči Bože. I tak smo i mí nemočni v njem: ali živeli bomo žnjim, z môči Bože, med vami. Samí sebé sküste; či ste vu veri, samí sebé vardente. Jeli ne poznate samí sebé: kâ je Jezuš Kristuš vu vami? nego či ste zavrženi. Vüpam se pa; kâ poznate: kâ smo mí nej zavrženi. Prosim pa Bogá: naj nikaj hüdoga ne včiníte: nej, naj se mi vardenjeni skážemo; nego naj ví dobro činíte; mí pa, liki zavrženi bodemo. Ár nemremo kâ prôti istini: nego li za istino. Ár se radüjemo; gda smo nemočni: ví ste pa močni. Tô pa i želêmo, trbê znati vašo popolnost. Záto eta ôzdaleč píšem: naj mi nazôči bodôčemi ne bode potrêbno ostromi bidti pôleg oblásti; štero mi je dáo Gospôd na pobôgšávanje i nej na porüšanje. Obslêdnjim, bratje, radüjte se, poprávlajte se, obeseljávajte se, edno míslite, mér mête: i Bôg lübéznosti ino méra bode z vami. Pozdravte eden drügoga vu svétom küšüvanji. Pozdrávlajo vás vsi svéti. Milošča Gospon Jezuš Kristuša, i lübézen Boža i občinstvo Dühá svétoga bojdi zevsêmi vami. Amen. K Korintušáncom drügi list pisani od Filippiš mesta Macedonie po Títuši i Lükáči. Pavel Apoštol (nej od lüdi, niti po človeki, nego po Jezuš Kristuši i Bôgi Oči; ki ga je z mrtvi zbüdo.) I z menom vsi bratje, gmajnam Galácie. Milošča vám i mér od Bogá Očé i Gospodna našega Jezuša Kristuša. Kí je dáo sám sebé za grêhe naše: da bi nás oslôbodo z etoga vezdášnjega hüdoga svêta pôleg vôle Bože i Očé našega. Komi bojdi díka na veki veke. Amen. Čüdüjem se: ka ste se tak hitro kraj obrnoli od onoga; kí vás je pôzvao vu milošči Kristušovoj, na drügi Evangeliom. Kí je nej drügi: nego níki so, kí vás zburkávajo i ščéjo preobrnoti Evangeliom Kristušov. Ali či bi i mi, ali angel z nebés nazviščávao vám Evangeliom zvün toga, šteroga smo mi vám nazviščávali, prekléti bojdi. Liki smo prvle erkli i zdaj pá velim: či bi što vám nazviščávao Evangeliom zvün toga, šteroga ste vzéli; prekléti bojdi. Ár zdaj lüdém predgam, ali Bogá? Ali iščem se lüdém dopádnoti? Ár da bi se lüdém dopadno: Kristušov sluga ne bi bio. Na znánje vám pa dávam, bratje, te Evangeliom; kí je nazviščávani od méne: kâ je nej človeči. Ár sem ga ni jas nej vzéo od človeka; niti sem se nej včio: nego po oznanosti Jezuš Kristuša. Ár ste čüli moje živlênje nigda vu Židovčini: kâ sem preveč pregánjao cérkev Božo i opüščávao sem jo. I gori sem jémao vu Židovčini više vsê vrsníkov vu rodi mojem obilno vrêli bodôči vu tadánki očákov moji. Gda se je pa dopadnolo Bôgi, kí me je odlôčo z utrobe materé moje i pozvao me je po milošči svojoj. Oznaniti svojega Siná vu meni; naj ga nazviščávam med poganmi; preci sem bio gotov, nej sem si zgovárjao z têlom i skrvjôv. Niti sem nej šô vu Jerušálem k onim, kí so pred menom bilí Apoštolje; nego sem odíšao vu Arábijo, i pá sem se povrno vu Damaškuš. Potom po trétjem leti sem šô vu Jerušálem glédat Petra; i ostano sem pri njem petnájset dni. Drügoga z Apoštolov sem pa nej vido: nego Jakuba brata Gospodnovoga. Ka pa vám píšem: ovo pred Bogom právim; kâ ne lážem. Potom sem prišo vu krajíne Šírie i Cilície. Neznani sem pa bio na osobo gmajnam Judee; štere so vu Kristuši. Nego li čüli so: kâ, kí je nás, praj, preganjao nigda, zdaj nazviščáva vero, štero je nigda opüščávao. I díčili so vu meni Bogá. Potom po štirinájsetom leti pá sem gori šô vu Jerušálem z Barnabášom sebom vzévši Títuša. Gori sem pa šô pôleg oznanenjá: i pred njé sem djáo Evangeliom; šteroga prêdgam med poganmi; naíme pa onim, štere so za vékše preštímali; da bi kak zobstom ne drkao, ali zamán naj ne bižim. Ali niti Títuš, kí je z menom bio, Grk bodôči, je nej primárjani, naj se obrêže. Tô je pa včinjeno za volo krívi bratov; kí so notri zplezili i prišli na nastrêganje naše sloboščine, štero mámo vu Kristuš Jezuši; naj nás vu slüžbo vržejo. Šterim smo ni do vöre nej odstôpili, ka bi se njim pôdali; naj istina Evangelioma ostáne pri vas. Od tisti pa, kí se za koj štímajo, kakšikoli so nigda bilí, meni je za tô nikaj. Osobe Bôg človeče ne prijímle. Ár so meni, kí se za koj štímajo, nikaj nej prídali. Nego bole prôti vidôči, kaj je na mé zavüpani Evangeliom neobrizávanja, liki na Petra obrizávanja. (Ár ki je močno delao v Petri vu Apoštolstvi obrizávanja: tisti je močno delao i vmeni med poganmi.) I geto so spoznali miloščo meni dáno Jakub i Kefáš i Jánoš, kí so se za stebre štímali: dêsno so dáli meni i Barnabáši na tivárištvo; naj mí med pogane, oní pa med obrizávanje ido. Samo naj se z siromákov spomenémo: štero sem se i činiti paščo. Gda bi pa prišao Peter vu Antiohijo: zôči vôči sem njemi prôti stano; ár je káranja vrejden bio. Ár prvle, liki so niki prišli od Jakuba, je zpoganmi jo: gda so pa oni prišli, kraj se je potégno i odlôčo, bojéči se ti z obrizávanja. I žnjimvrêt skažüvali so se i ti drügi Židovje tak; da je i Barnabáš zapelan ž njihovov skazlivostjov. Ali, gda bi vido, kâ rávno ne hodijo k Evangeliomskoj istini, erkao sem Petri pred vsêmi: či tí Židov bodôči, poganski živéš i nej Židovski; ka pogane primárjaš; naj Židovski živéjo? Mí smo po natúri Židovje: i nej smo zpoganov grêšnicke. Znajôči, kaj se ne spraviča človik zdêl právde: nego po veri štera je vu Jezuš Kristuši: i mí smo vu Jezuš Kristuši vervali, naj se spravičamo z vere vu Kristuši i nej zdêl právde; ár se zdêl právde ni edno têlo ne spraviča. Či se pa i mí samí, kí íščemo, naj se spravičamo vu Kristuši, grêšnicke nájdemo; jeli je tak Kristuš grêha sluga? Aja. Ár, či bom tá, štera sem razmetao, pá gori cimprao, sam sebé prestoplávca včinim. Ár sem jas po právdi právdi vmr’ô; naj Bôgi živém. Z Kristušom sem razpéti: živém pa nej več jas; nego živé vmeni Kristuš; ki pa zdaj živém vu têli, vu veri živém Síni Božemi, kí me je lübo, i sam sebé je dáo za méne. Ne zametávam miloščo Božo. Ár či je po právdi zpravičanje: tak je Kristuš zobstom mr’o. O nespametni Galatánci! što vas je obajao: naj istini ne verjete: kim je pred očmi Jezuš Kristuš tak doli spísani: liki da bi med vami bio raspéti? Samo tô se ščém navčiti od vás: jeli ste zdêl právde vzeli Dühá svétoga; ali pa zposlüšanja vere? Tak ste nespametni: kí ste záčali vdühi: da zdaj vtêli bodte dokončávali? Telika ste trpeli zobstom? či li zobstom. Kí vám tak dá Dühá i dela močí vu vami, jeli zdêl právde, ali zposlüšanja vere činí tô? Liki je Abrahám vervao Bôgi: i notri njemi je zračúnano za pravico. Znájte tak; ka, kí so zvere, tisti so sinovje Ábrahámovi. Geto je pa naprê vidilo písmo; kâ Bôg zvere, spravičáva pogane: naprê je nazvêstilo Ábrahámi: vtebi se, praj, blagoslovijo vsi národje. Záto, kí so zvere, tisti se blagoslávlajo ztim vernim Ábrahámom. Ár, kíkoli se zdêl právde spravičávajo pod prekléstvom so. Ár je pisano: prekléti vsáki; kí ne ostáne vu vsê; štera so písana vu knígaj právde, naj je včiní. Kâ se pa vu právdi nišče ne spraviča pred Bogom; očivesno je: ár te pravičen bode z vere živo. Právda je pa nej zvere: nego šteri človik bode ona činio, živo bode po njíh. Kristuš je pa nás odküpo zprekléstva právde; gda je za nás včinjen prekléstvo. Ár je pisano: prekléti vsáki, ki visi na drêvi. Naj med pogane Ábrahámov blagoslov príde po Kristuš Jezuši; da obečanje Dühá vzememo po veri. Bratje, po človečem právim: vêm človeči potrdjeni teštamentom nišče ne razmeče; ali k njemi kâ pridá. Ábrahámi so pa dána obečanja i semeni njegovomi. Ne právi i seménji, liki od vnôgi; nego, liki od ednoga: i semeni tvojemi, kí je Kristuš. Tô pa právim: kâ teštamentom naprej potrdjeni od Bogá vu Kristuši, po štiristô i trésetom leti včinjena právda ne zaprávi na doli zbrisanje obečanjá. Ár, či je zprávde öročína, nej je več zobečanja. Ábrahámi je pa Bôg po obečanji darüvao. Ka tak právda? za volo prestoplenjá je postávlena: dokeč bi né prišlo to semen, komi je obečanje včinjeno, zrendelüvana po angelaj vu rôki sredbenika. Sredbenik je pa nej ednoga: Bôg je pa eden. Jeli je tak právda prôti obéčanji Božemi? Aja. Ár da bi dána bila právda, štera bi zmožna bila oživeti: kakpa, liki bi zprávde bila pravica. Ali zaprlo je písmo vsa pod grejh: naj se obečanje z Jezuš Kristušove vere dá tim vervajôčim. Prvle pa, liki je prišla vera, pod právdov smo se varvali zaprti na vero: štera je potom mogla oznanjena biti. Záto nám je právda voditel bila k Kristuši: naj se zvere spravičamo. Da je pa že vera prišla: nej smo več pod voditelom. Ár ste vsi sinovje Boži po veri vu Kristuši Jezuši. Ár, kikoli ste vu Kristuša okrstšeni: Kristuša ste oblekli. Nej je ni Židov, niti Grk, nej je ni sluga, niti slobodnják, nej je ni mouž, niti žena. Ár ste ví vsi eden vu Kristuši Jezuši. Či ste pa ví Kristušovi: tak ste Ábrahámovo semen i pôleg obečanja öročnicke. Právim pa: dokečje öročnik ešče dête; vnikom je nej odločeni od slugo; či je gli vsê gospôd. Nego pod túturmi i skrbleníki je notri do postávlenoga od očé dnéva. Tak i mí, gda smo deca bilí, pod pískmi svêta smo bilí na slüžbo podvrženi. Gda je pa prišla punost vrêmena: vö je poslao Bôg Siná svojega porodjenoga zžené, včinjenoga pod právdo; Da bi one, šteri so pod právdov bilí, odküpo; naj sinovčino vzememo. Da ste pa sinovje: vö je poslao Bôg Dühá Siná svojega vu srcá vaša kričéčega, Abba, tou je, Oča. Záto več nej si sluga: nego sin. Či si pa sín: tak i öročnik Boži po Kristuši. Ali teda istina, da ste nej znali Bogá, süžili ste tistim kí so po natúri nej bogovje. Zdaj pa spoznavši Bogá, ali bole spoznani od Bogá, kakda se obráčate pá na te nemočne i siromaške píske; šterim pá nazáj slüžiti ščéte. Dnéve zdržávate, i mêsece i vrêmena i lêta. Bojim se za vás; da bi kak zobstom nê delao med vami. Bojdte, liki jas: ár sem i jas liki ví Bratje, prosim vás; nikšo krivico ste mi nej včínili. Znáte pa: kâ sem vám vu nemočnosti têla nazviščávao Evangeliom oprvič. I sküšávanje moje, štero je vu têli mojem, nej ste za nikoj meli niti ste je nej odürili: nego liki angela Božega, ste me prijali, liki Kristuš Jezuša. Záto kakše je bilô teda bláženstvo vaše? Ár svedočim vám: kâ, da bi mogoče bilo, očí vaše bi vö skopali i meni dálí. Záto nepriátel sem vám včinjen: ka sem vám istino povedao? Milüjejo vás? ali nej dobro; nego vö nás ščéjo od vás zapréti, naj njé milüjete. Dobro se je pa skrbeti za dobro vsigdár: i nej samo teda, gda sem pri vas. Dečica moja, štere pá zboléznostjov rodim, dokeč osnovlen bode Kristuš vu vami. Šteo bi pa zdaj pri vas bidti i preminiti glás moj: ár dvojim vu vami. Povête mi, kí ščéte pod právdov bidti: právdo ne čüjete? Ár je písano: kâ je Ábrahám dvá siná meo ednoga z dêklé i ednoga z slobôdkinje. Ali, kí je z dékle bio, pôleg têla se je narôdo: kí je pa z slobódkínje bío; po obečanji se je porôdo. Štera nikaj znamenüjo. Ár sta têva tíva dvá zákona: eden od Šinajske gore rodi na slüžbo, štera je Ágar. Ár Ágar gora Šinajska je vu Arábii: glíha se pa zvezdášnjim Jerušálemom, slüži pa z décov svojov. Te zgoránji Jerušálem je pa slobôdkinja: kí je nás vsê mati. Ár je písano: veséli se nerodna, štera ne rodiš: juvčí i kríči, štera z boleznostjov ne rodíš; ár je več dícé te samíce; nego ká možá má. Mí smo pa, bratje, pôleg Ižáka obečanjá deca. Ali, liki teda, kí se je pôleg têla porôdo, preganjao je onoga, kí jo pôleg dühá bio, tak i zdaj. Ali ka právi písmo? vrži vö deklo i Siná njénoga. Ár ne bode öroküvao sin deklé zsinom slobôdkinje. Záto, bratje, nej smo deklé deca: nego slobôdkinje. Vu sloboščini tak, na štero nás je Kristuš oslôbodo, stojte, i ne dájte se pá vu járem slüžbe préžti. Ovo, jas Pavel, velim vám: kâ, či se obrêžete, Kristuš vám nikaj ne bode valáo. Svedočim pa pá vsákomi človeki obrêzanomi: ka je dužen cêlo právdo číniti. Zgübili ste z Kristuša: kíkoli vu právdi pravični ščéte biti; z milošče ste spadnoli. Ár mi po Dühi zvöre vüpanje pravičnosti čákamo. Ár pri Kristuš Jezuši niti obrizávanje kâ valá, niti neobrizávanje: nego vera po lübéznosti delajouča. Bêžali ste lepô: što vás je zadržao; naj istini ne verjete? Tô narátanje je nej z toga; kí vás je pôzvao. Malo kvasá cêlo tistô zkvási. Jas se vüpam vam vu Gospodni; kaj nikaj drügo ne bodte mislili. Kí pa vas zburkáva: noso bodo sôdbo, štokoli si je. Jas pa, bratje, či obrizávanje ešče predgam, zaka se ešče pregánjam? Tak je hênjala spáka kríža? Bár da bi se i odsekali: ki vás pobüdjávajo. Ár ste ví na sloboščino pozváni, bratje; li naj sloboščino na têlo ne obráčate: nego po lübeznosti slüžite edendrügomi. Ár se vsa právda vu ednoj rêči spunjáva, vetoj: lübi bližnjega, kak sámoga sebé. Či te pa edendrügoga grizli i jeli: glédajte, naj se eden od drügoga ne potrošite. Velim pa: vu Dühi hodte i želênje têla ne skončávajte. Ár têlo želê prôti dühi; düh pa prôti têli: etiva se pa zendrügim protivíta; naj, štera ščéte, tista ne činíte. Či se pa od Düha vodite: nej ste pod právdov. Očivesna so pa têla dela: kákša so eta; kurvêštvo, práznost, nečístôča, hotlivost. Bolvánstvo, comprníja, protivinstvo, njefka, zadomeščánja, čemérje, drazdženjá, razbojne, jeretínstvo. Nevoščenôsti lüdomorstvo, pianosti, oblosünosti i ktêm prispodobna; štera vam naprê právim, liki sem vam i naprê povedao; kaj ki tákša činijo, králestva Božega ne bodo öroküvali. Sád Dühá je pa lübézen, radost, mér, znášanje, dobrotivost, dobrôta, vernost, krotkost, zadržávanje. Prôti tákšim nega právde. Kí so pa Kristušovi: têlo so ráspili znáklonostami i želami vrét. Či živémo vu Dühi: vu Dühi i hodmo. Ne bojdmo márne díke želávci edendrügoga dráždžci, edendrügomi nevoščéni. Bratje, či se kákši človik posíli skákšim prestoplênjem: vi, kí ste dühovni, zravnajte tákšega vu dühi krotkosti; i gledaj sám sebé, naj se i tí ne sükšáva. Edendrügoga bremen noste; i tak spunte právdo Kristušovo. Ár, či se što za koj štima bidti, geto je nikaj, sám sebé znori. Vsákši pa naj sám svoje delo sküsi: i teda bode sám vu sebi meo hválo, i nej vu drügom. Ár vsákši bode svoje lastivno bremen noso. Kí se pa vči na rejč Božo: tomi, kí ga včí, naj podili zevsê dobrot svoji. Ne blôdíte: Bôg se ne dá osmijávati. Ár, kakoli sêja človík, tisto bodo i žeo. Záto, kí sêja na têlo svoje, z têla bode žeo skvarjênje: kí pa sêja na Düh, z Dühá bode žeo žítek vekivečni. To dobro pa činéči ne obtrüdmo. Ár vu svojem vrêmeni bomo želi obilno: či dobro činiti ne hênjamo. Záto, dokeč čas mámo zevsêmi dobro činmo; naj bole pa zdománjimi vere naše. Vište z kelikimi pískmi sem vám písao zmojov rokôv. Kíkoli se ščéjo dopádnoti vu têli: tisti vás primárjajo na obrizávanje; li naj se za volo Kristušovoga križa ne pregánjajo. Ár niti ti obrêzani samí právdo ne zdržávajo: nego ščéjo; ka bi se ví obrezali; naj se vu vašem têli hválijo. Od méne pa tô kraj bojdi, ka bi se hválo: nego vu kríži Gospodna našega Jezuša Kristuša; po kom je meni svêt raspétí, i jassvêti. Ár vu Kristuš Jezuši niti obrizávanje kâ valá, niti neobrizávanje: nego nôvo storjenjé. I, kíkoli pôleg té regule hodijo, mér nad njimi i smilenost, i nad Izraelom Božim. Na dale mi pa nišče dela ne dáva: ár jas vorcane Gospodna Jezuša vu mojem têli nosim. Milošča Gospodna našega Jezuša Kristuša z dühom vašim, bratje. Amen. Galatáncom pisani z Rima. Pavel Apoštol Jezuš Kristušov po vôli Božoj tim svétim, kí so vu Efezuši, i vernim vu Kristuš Jezuši. Milošča vám i mér od Bogá Očé našega, i Gospodna Jezuš Kristuša. Blagoslovleni Bôg i Oča Gospodna našega Jezuš Kristuša, kí nás je blagoslovo zevsem blagoslovom dühovnom v nebeski dugovánjaj vu Kristuši. Liki je nás odébrao po njem pred fundamentomom svêta; naj bomo svéti i nepokárani pred njim vu lübeznosti. Zrendelüvavši nás naprê na sinovčino po Jezuš Kristuši vu sebi pôleg dopádnenjá vôle svoje. Na hválo díke milošče svoje v šteroj nás je vugodne včíno vu tom lübeznivom. Vu kom mámo odküplenjé po krvi njegovoj, sád pa odpüščanje prestoplenjá pôleg bogastva miloče njegove. Štera je obilno razíšla na nás vu vsoj modrôsti i čednôsti. Geto nam je na znánje dáo skrovnost vôle svoje pôleg dopadnenjá svojega; štero je naprê vu sebi gori djáo. Da bi se vu dokončávanji punosti vrémena vsa pod edno glavô vküp potégnola vu Kristuši i tá, štera so vu nebésaj, i tá, štera so na zemli. Vu njem, v kom smo i öročíno vzéli mi naprê zrendelüvani pôleg gori djánja toga; kí vsa činí pôleg tanáča vôle svoje. Naj bomo na hválo díke njegove mi, kí smo se prvle vüpali vu Kristuši. V kom se i ví vüpate, da čüjete rêč te istine, tô je, Evangeliom zveličanja vašega, v kom ste i potom, kak ste vervali, zapečáčeni z obečanjá Dühom ztim svétim. Kí je zádava öročíne naše na odrêšenjé ti lastivni na hválo díke njegove. Záto i jas, slíšavši vero vašo, štera je vu Gospon Kristuši i lübéznost k vsêm svécom. Ne hênjam hválo dávati za vás spomínavši se z vás vu molitvaj moji. Naj vam Bôg Gospodna našega Jezuša Kristuša, Oča te dike, dá Dühá modrôsti i oznanosti na njegovo spoznanje. I presvečene očí pámeti vaše; naj znáte, štera je vüpazen ti pozváni njegovi, i štero je bogástvo díke öročíne njegove vu ti svéti. I štera je ta nezmerna velikôča môči njegove k nám vervajôčim pôleg delanja môči zmožnosti njegove. Štera je delao vu Kristuši, gda je gori zbüdo z mrtvi i posádo ga je na desnico svojo vu ti nebeski. Više vsê poglavnikov i oblást i môčí gospodstva i vsega iména, štero se imenüje nej samo na etom svêti; nego i príšestnom. I vsa je podvrgao pod nogé njegove i njega je dáo; naj bode giáva nad vsêm te Cérkvi. Štero jé njegovo telo, punost toga, kí vsa vu vsem spunjáva. I vás je ožívo: kí ste bilí mrtvi vu prestoplenjáj i vgrêhi: Vu šteri ste nigda hodili pôleg šegé etoga svêta; pôleg poglavníka, kí oblast má zráka, tô je, pôleg düha, kí zdaj dela vu siní te nevernosti. Med šterimi smo se i mí vsi obračali nigda vu želáj têla našega činéči vôle têla i mísel: i bilí smo deca srditosti po natúri, liki i ti drügi. Bôg pa bogat bodôči vu smilenosti po velikoj lübéznosti svojoj, šterov je nás lübo. I bodôče nás mrtve v prestoplenjáj s Kristušom nás je oživo; (po milošči ste tak zveličani:) I gori nás je zbüdo žnjím vrét, i žnjim vrét nás je postavo vu ta nebeska po Kristuš Jezuši. Da bi pokázao vu prišestnom vrêmeni to preveč obilno bogástvo milošče svoje po dobrotivnosti svojoj nad nami v Kristuš Jezuši. Ár ste z milošče zveličani po veri: i tô je nej zvás; Boži dár je. Nej zdêl; naj se što ne hváli. Ár smo njegova náprava stvorjeni vu Kristuš Jezuši na dobra dela: štera je pripravo Bôg; naj vu njí hodimo. Záto spômente se; kâ ste ví nigda poganje bilí vu têli, i pravilí ste se neobrizávanje po ti zroki včinjenoga obrizávanja, štero se velí vu têli. Ká ste bilí v tistom vrêmeni brezi Kristuša, tühi od pörgarstva Izraelskoga i zvüna Zákonov obečanja, vüpanja nemajoči brezi Bogá ste bíli na svêti. Zdaj ste pa vu Kristuš Jezuši, ví, ki ste nigda bilí daleč, blüzi včinjeni po krvi Kristušovoj. Ár je on mér naš: ki je z obôjega edno včíno; i te srêdnje stêne plôt je doli vtrgno. Protivnost vu têli svojem, tô je právde zapovéd, vu návukaj bodôčo, je odevzéo; da bi dvá stvôro vu sebi na ednoga nôvoga človeka, i tak bí včíno mér. I zméro bi obá vu ednom têli z Bogom po kríži geto bi protivnost po njem vmôro. I pridôči nazvíščávao je mér vám, kí ste daleč, i, ki ste blüzi. Ár po njem mámo prihodbo obôji vednom Dühi k Oči. Že ste pa nej več tühénci i žalárje: nego pörgarje z svétimi vrét i dománji Boži. Gorí pocimprani na fundamentum Apoštolov i Prorokov: šteroga vogléni kamen je Jezuš Kristuš. Vu kom ves cimper vküp zloženi rasté na Cérkev svéto vu Gospodni. Vu kom ste i ví navküp gori pocimprani na prebiválišče Bože vu svétom Dühi. Záto jas Pavel zvézani Kristuš Jezušov rob za vás poganov volo. Da ste čüli šafarstvo milošče Bože dáno meni k vám. Ká je po oznanenjê meni na znánje dáo skrovnost: liki sem pred têm zmalim písao. Z šteroga morete, geto ga čteli bodete, razmeti znanost mojo vu skrovnosti Kristušovoj. Štera je vu drügi pokolênjaj nej dána na znánje sinom človečim; liki je zdaj oznanjena njegovim svétim Apoštolom i Prorokom po S. Dühi. Kâ so poganje znami vrét öročnicke i znami edno têlo znami vrét tálnicke obečanja njegovoga vu Kristuši po Evangeliomi. Šteroga sem jas včinjen sluga pôleg dára milošče Bože meni dáne, pôleg dela môči njegove. Meni naj ménšemi vsê svécov je dána milošča eta: naj med poganmi nazviščávam nezgrüntano bogástvo Kristušovo. I presvêtim vse, štero je občinstvo ete skrovnosti, štera je skrita bíla od vekivekôma vu Bôgi; ki je vsa stvôro po Jezuš Kristuši. Naj znána bode zdaj poglavárstvi i oblásti vu nebeski prebiváliščaj po gmajni vnôge felé modrôst Boža. Pôleg skončanja vekivečnoga; štero je včíno vu Kristuš Jezuši Gospodni našem. Vu kom mámo srčnost i prihodbo vu vüpaznosti po veri njegovoj. Záto prosim vás, ne obtrüdte vu moji nevoláj, štere za vás trpim; ár so one dika vaša. Za etoga volo nakleknem kôlina moja pred Očom Gospodna našega Jezuš Kristuša. Zšteroga se vsa držina vu nebésaj i na zemli imenüje. Naj vam dá pôleg bogástva díke svoje: da se močno potrdíte po Dühi njegovom vu tom notrejšnjem človeki. Da prebíva Kristuš po veri vu srcáj vaši. I da vu lübéznosti okorenjeni i fundálivani, morete zapopádnoti zevsêmi svéci: štera je ta šérjava i dúžava i globočína i visína. I spoznati, ka Kristuša lübiti je več, liki vsa znati: naj se napunite zevsov punostjov Božov. Kí je pa močen više vsega včiniti obilno bole, liki prosimo, ali míslímo pôleg môči delajôče vnami: Tistomi bojdi dika vu cérkvi po Kristuš Jezuši med vsêmí národmi na veki veke. Amen. Prosim vas záto jas zvézani za Gospodna: hodite tak; kak se dostája pozvánja, skim ste pozváni. Zevsov poniznostjov i krotkostjov, ztrplivostjov znášajôči edendrügoga vu lübéznosti. Paščivfi se zdržati jedinstvo dühá vu vezali méra. Edno têlo i eden düh bojdte: liki ste i pozváni na edno vüpanje pozvánja vašega. Ár je eden Gospôd, edna vera, eden krst. Eden Bôg i Oča vsê: kí je nad vsêmi i po vsêmi i vu vsêmi vami. Ednomi vsákšemi med nami je pa dána milošča pôleg mere dára Kristušovoga. Záto právi: gori idôči vu visíno vlovleno je pelao vlovlenjé, i dáo je dári lüdém. Tô pa, kaj je gori šô, ka je: nego kaj je i doli šô prvle na naj níšiši tál zemlé? Té, kí je doli šô, je tisti: kí je gori šô više vsê nebés; da bi napuno vsa. I on je dáo, níke Apoštole, níke pa proroke, níke pa Evangelište, níke pa pastére i vučitele. Na vküp správlanje svécov, na delo slüžbe, na cimpranje têla Kristušovoga. Dokeč se ne sréčamo vsi vu jedinstvi vere i znanosti Sina Božega gda bomo popolni možjé vu meri pune vrsti Kristušove. Naj več ne bomo cecátja dečica: kí bi se premetávali i okoli gonili od vsákoga vötra kakštê návuka vu jálnosti i vu čalárnosti lüdstva, kí za nami šütajo. Istíno delajôči pa vu lübéznosti, rásmo vnjem vsegavêč, kí nám je gláva, tô je Kristuš. Z šteroga vse têlo zrédom vküp zloženo i sklenjeno po vsê čonkláj podávanja pôleg premôči vu meri ednoga vsákšega tála rašenjé têla činí na cimpranje svoje vu lübéznosti. Tô záto velim i svedočim vu Gospodni: naj več ne hodite, liki ti drügi poganje hodijo, vu márnosti pámeti svoje. Kí so vpámeti potemneli i odtühili so se od žítka Božega za volo neznanja, štero je vu njíh i za volo trditosti srcá svojega. Kí, geto so se žalostiti henjali, samí sebé so ta dáli hotlivosti na delanje vse nečistôče vu parovnosti. Ví ste se pa nej tak včíli Kristuša. Či ste ga načí čüli i vu njem ste navčeni; liki je istina vu Jezuši. Ka se vám pristája doli djáti pôleg prvoga živlênja toga stároga človeka skvárjenoga pôleg žél zapelávanja. Ponoviti se pa vdühi pámeti vaše. I oblêčti nôvoga človeka pôleg Bogá stvorjenoga vu pravici i svestvi te istine. Záto doli dênte láž i gúčte istino vsákši zblíznjim svojim: ár smo edendrügoga kotrige. Srdte se, ali ne grêšte: sunce naj ne zájde nad vašov srditostjov. Ne dájte mesta vrági. Kí je kradno: več naj ne krádne; nego bole naj dela dobro činéči z rokami, da má kaj podiliti tomi potrêbnomi. Nikša gníla réč zvüst vaši naj vö neide: nego či je kákša dobra na pobôgšanje potrêbčíne, naj dá miloščo poslüšávcom. I ne dresélte Božega svétoga Dühá; vkom ste zapečáčeni na dén odküplenjá. Vsáka britkost i čemér i srd i krič i preklinjanje kraj bodi od vás zevsov hüdôbov. Bojdte pa k edendrügomi priaznivi, milostivni zobstom si odpüščávajôči: liki je i Bôg vu Kristuši vám odpüsto. Bojdte záto naslednicke Boži; liki lübezniva deca. I hodte vu lübéznosti, liki je Kristuš lübo nás i tá je dáo sám sebe za nás dár i áldov Bôgi na dobro díšanje. Práznost pa i vsáka nečistôča, ali skopôst se naj ni ne imenüje med vami; liki se dostájá svésov. I rúžnost i blázni guč, ali šála, štera se ne dostájajo; nego bole hválo dávanje. Ár tô vám na znánje bojdi: kâ vsáki práznik, ali nečísti ali skôpi, ki je bolvánčar, nema öročíne v králevstvi Kristušovom i Božem. Nišče vás naj ne zapela spráznimi ričmí. Ár za toga volo príde srditost Boža na siní neverností. Ne bojdte záto v tom tálnicke ž njimi. Ár ste bili nigda kmica; zdaj ste pa svetlost vu Gospodni: liki deca svetlosti hodite. (Ár je sád Dühá vsa dobrôta i pravica i istina.) Vardêvajte, ka je vugodno Gospodni. I ne mêjte občinstva z nesadovenim delom te kmice: nego je bole kárajte. Ár, ká se skrívoma godíjo od njíh, grdô je ešče praviti. Tá pa vsa, da se kárajo od svetlosti, očivesna grátajo. Ár je vse ka je očivesno včinjeno, svetlost. Záto právi: zbüdi se, ki spiš i stani z mrtvi i presvêti se tí Kristuš. Glédajte záto: da skrblivo hodite: nej, liki nemôdri, nego liki môdri, Vö si küpte k zveličanji prílično vrémen: ár so dnévi hüdi. Záto ne bojdte nečedni: nego rázumni v onom; ka je Gospodnova vola. I ne zapójte se z vínom, v kom je hotlivost: nego se napunte z svétim Dühom; Gučéči med sebom z Žoltármi i z hválmi i z dühovnimi pesmami spêvavši i cínkavši vu srci vašem Gospodni. Hválo dávajôči vsigdár za vsa vu iméni Gospodna našega Jezuša Kristuša, Bôgi i Oči. Podáni eden drügomi vu stráhi Božem. Žene lastivním možom podáne naj bodo, liki Gospodni. Záto: kâ je môž gláva žené, liki je i Kristuš gláva materé Cérkvi; i on je zveličitel têla. Nego, liki je cérkev podána Kristuši tak i žene lastivnim možom vu vsem. Možjé, lübte žene svoje: liki je i Kristuš lübo mater Cérkev i sám sebé je tá dáo za njô. Da bi jo posvéto očistivši jo z kôpeljov vodé vu rêči. Da bi jo postavo sám sebi odičeno tákšo Cérkev, ka bi ne mêla špreglo, ali grbo, ali kâ tákšega: nego da bi bíla svéta i nepokárana. Tak so dužni možjé lübiti svoje žene; liki svoja têla. Kí lübi svojo ženo: sám sebé lübi. Ár je nišče nej nigdár sám svoje têlo odüro; nego je hráni i varje: liki i Gospôd Cérkev svojo. Ár smo kotrige têla njegovoga ž njegovoga mesá i z kôst njegovi. Za toga volo ostávi Človik očo svojega i mater svojoj pridrüži se k ženi svojoj, i dvá bodeta edno têlo. Eta skrovnost je velika. Jas pa právim od Kristuša i od matere Cérkvi. Záto i ví eden po ednom, vsákši svojo ženo tak lübte; liki samí sebé: žena se pa naj bojí možá. Otroci, pokorni bojdte roditelom vašim vu Gospodni; ár je tô pravično. Poštüj očo tvojega i mater tvojo; (štera je prva zapovid vu obečanji). Naj ti dobro bode i bodeš dúgoga vrêmena na zemli. I vi očeve ne dráždžite otroke vaše; nego je hránte vu stráhi i opomínanji Gospodnovom. Slugi, pokorni bojdte vašim telovnim gospodárom strahotov i strepetlivostjov vu prostôči srcá vašega, liki Kristuši. Naj nej li samo nazôči slüžite: liki da bi se lüdém šteli dopádnoti: nego, liki slugi Kristušovi, činte volo Božo z düše. Z dobrov míslov slüžéči Gospodni; i nej lüdém. Znajôči, kâ vsákši, kakoli dobroga včiní, tistoga pláčo vzeme od Gospodna, áli je sluga, ali slobodnják. I vi gospodárje ta ista činte ž njimi tá nihávši prtjé znajôči, kâ i ví samí máte Gospôda vu nebésaj i prijímanje osôb je nej pri njem. Na dale, bratje moji, močni bojdte v Gospodni i vu môči zmožnosti njegove. Oblêčte na sé vse rožjé Bože; da bodte mogli státi prôti jálnomi vrájžemi šütanji. Ár mí nemamo boja prôti krvi i têli: nego prôti poglavníkom, prôti oblásti, prôti svêta zmožnosti: kí vu kmicí etoga svêta ládajo, prôti dühovnim hüdôbam, za ti nebeski volo. Záto gori vzemte vse rožjé Bože; da morete prôti stánoti vu tom hüdom dnévi i vsa opravivši, obstáti. Stojte záto opásani na ledevjáj vaši z istinov i oblečeni sprsnjekom pravice. I obüti na nogáj z prípravov Evangelioma toga méra. Više vsega ešče vzemte gori záslobo te vere; z šterov morete vse ognjene strêle toga hüdoga vgasiti. Ilebko zveličanja vzemte i meč dühá; kí je rêč Boža. Vu vsákoj molítvi i prošnji moléči stálni bojdte vsákom vrêmeni vu Dühi, i v tom ístom verostüvajôči vu vsoj gedrnosti i molítvi za vse svéce. I za méne; naj se mi dá rêč vu odpéranji vüst moji vu srčnosti na oznanüvanje skrovnosti Evangelioma. Nad šterim poselstvo nosim vu lánci; naj v njem srčno gučim, liki trbê gúčati. Naj pa znáte i ví moja dugovánja, ka delam: vsa vám na znánje dá Tihikuš te lübléni brat i veren sluga vu Gospodni. Šteroga sem poslao k vám za toga volo: naj vám oznáni tá, štera se okoli nás godíjo, i obeselí srcá vaša. Mér bratom i lübézen z verov od Očé Bogá i Gospodna Jezuša Kristuša. Milošča zevsêmi, kí lübijo Gospodna našega Jezuša Kristuša v neskvarjenosti. Amen. K Efezáncom písani z Ríma po Tihikuši. Pavel i Timoteuš slugi Jezuš Kristušovi vsêm svétim vu Kristuš Jezuši, bodôčim vu Filippi, zpüšpekmi i z Diákonušmi vrét. Milošča vám i mér od Bogá Očé našega i Gospodna Jezuša Kristuša. Hvalo dájem Bôgi mojemi: gda koli se zvás spomínam. Vsigdár vu vsákoj molítvi mojoj za vse vás zradostjov molítev činéči. Nad občinstvov vašov vu Evangeliomi od prvoga dnéva notri do vezdášnjega. Gvüšen bodôči v tom; kâ, kí je záčao vu vami to dobro delo, i dokonča je notri do dnéva Jezuš Kristuša. Liki je i pravično meni tô misliti od vsê vás; geto vás vu srci mám, i vu vôzi mojoj i vu zgovárjanji i potrdjávanji Evangelioma: liki kí ste vsi tálnícke zmenom vrét milošče. Ár mi je svedok Bôg; kakda vás vse želêm vu lübéznosti Jezuš Kristušovoj. I záto se molim: naj lübézen vaša ešče bole i bole obiljáva vu spoznávanji i vsákom žmahi. Da sküsite: štera se razločávajo; naj bodete čísti i nepoteknjeni na dén Kristušov. Napunjeni s sádom pravice po Jezuš Kristuši na díko i hválo Božo. Ščém pa, naj znáte, bratje; kâ so mojega robstva dugovánja bole na naprê idênje Evangelioma prišla. Tak; da so moja vézanja očivesna vu Kristuši včinjena vu cêlom Casarskom dvori i vu vsej drügi mêstaj. I vnôgi bratov vu Gospodni z moje vôze so srčnêši grátali, obilnê smêjo brezi strahá réč gúčati. Níšteri istina i z nenávidnosti i njefke; níšteri pa i zdopádnenjá prédgajo Kristuša. Kí istina z njefke Kristuša nazviščávajo nej čísto: štímajo, ka tak vékšo nevolo prineséjo mojmi vézanji. Kí pa zlübéznosti: znájo, kâ sem jas na zagovárjanje Evangelioma postávleni. Ka záto? Dönok zevsim tálom, ali skazlivostí, ali z istine se nazviščáva Kristuš, i v tom se radüjem; ali i radüvao se bodem. Ár znám; ka mi tô bode k zveličanji po vašoj molítvi i pomáganji Dühá Jezuš Kristušovoga. Pôleg skrblivoga čákanja i vüpanja mojega; kâ se v nikom ne osramotim; nego v srčnom gúčanji, liki vsigdár, tak i zdaj se zvišáva Kristuš vu têli mojem, ali požítki, ali po smrti. Ár je meni žítek Kristuš i smrt mi je dobiček. Či mi je pa živeti vu têli: tak mi je tô sád dela; i, ka si odlôčim, neznam. Ár se stiskávam od obôjega: želênje mám k razvézanji i s Kristušom bidti; kotero mi zvnôgim več valá. Ostánoti pa vtêlí mi je bole potrêbno za vás volo. I tô za gvüšno znám: kâ ostánem i zevsêmi vami ostánem na vaše gori jemánje i radost vere. Naj hvála vaša obiljáva vu Kristuš Jezuši nad menom po mojem páli k vám pridênji. Li, kak je vrêdno, pôleg Evangelioma Kristušovoga hodite: naj, ali prídem i vídim vás, ali ôzdaleč bodôči, čüjem eta od vás; kâ stojite vu ednom Dühi z ednov düšov se navküp borivši za vero Evangelioma. I ne prestrašte se vu nikom od ti prôti stojéči; štero je njim istina kázanje skvarjenjá, vám pa zveličanja: i tô je od Bogá. Ár je vám zobstom dáno za Kristuša nej samo vu njem vervati; nego i za njega trpeti. Té boj majôči, šteroga ste vidili v meni, i zdaj čüjete od méne. Či je záto kákše opominjanje vu Kristuši, či je kákša obéselnost lübézni, či je kákše občinstvo dühá, či je kákša milostivnost i smilenost med vami, Napunte mojo radost; naj tô ísto míslite, tô isto lübéznost máte; edne düše i edne mísli bojdite. Nikaj po njefki, ali márnoj díki ne činte: nego zponiznostjov eden drügoga od sébe za vékše preštímajôči. Ne glédajte vsákši svoja; nego i tá, štera so ti drügi, vsákši naj gléda. Tá náklonost naj bode vu vami: štera je i vu Kristuš Jezuši. Kí vu obrázi Božem bodôči nej je za ftrgnenjé držao; ka je ednáki bio z Bôgom. Nego je sám sebé ponízo, obráz slugov je na sé vzéo vu spodobnosti človečoj je bio. I vnošenjê je nájden, liki prôsti Človik: ponízo se je, včinjeni pokoren notri do smrti, smrti pa kríža. Záto ga je i Bôg gori zviso i darüvao njemi je imé: štero je više vsega iména. Naj se vu iméni Jezušovom vsáko koleno naklekne ti nebeski i zemelski i pod zemlôv bodôči stvári. I vsáki jezík vadlüje: kâ je Gospon Jezuš Kristuš na díko Bogá Očé. Záte, lübléni moji, kak ste vsigdár pokorni bilí nej li samo teda, gda sem pri vas nazôči bio; nego zdaj vnogo bole, da sem daleč od vás: ztrahotov i ztrepetanjem svoje zveličanje oprávlajte. Ár je Bôg, ki dela vu vami i tô, naj ščéte, i tô, naj delate; kak se njemi dopádne. Vsa činte brezi mrmranja i dvojenjá. Naj bodete nekrivični i nedúžni otroci Boži nevujvlačeni na srêdi med etim zasükanim i preobrnjenim národom: med šterim se svêtite, liki svetlosti na svêti. Rêč žítka pred sebom mête meni na hválo na dén Kristušov; kâ sam nej zamán drkao, niti sem nej zamán delao. Nego či se i vö vlêvam na áldov i slüžbo vere vaše; radüjem se i zevsêmi vami se radüjem. Na tom se pa i ví radüjte i z menom vrét se radüjte. Vüpam se pa vu Gospon Jezuši: kâ vam Timoteuša skoro pošlem; naj i jas pokojno düšo mám spoznavši tá, štera se okoli vás godíjo. Ár nikoga nemam ednáke z menom düše; ki bi se tak verno za tá, štera so okôli vás, skrbo. Ár vsi ta svoja íščejo: nej pa tá, štera so Kristuš Jezušova. Sküššanje njegovo pa znáte: kâ, liki oči dête, tak je z menom slüžo vu Evangeliomi. Toga záto vüpam poslati, kak bom vido ka de se z menom godílo, preci. Vüpam se pa vu Gospodni: kâ i sám skoro prídem. Za potrêbno sem pa štímao Epafrodituša brata i pomočníka i vojüváča z menom vrét mojega, vašega pa poselníka i slüžbenika potrêbčine moje poslati k vám. Geto je želo vse vás i žalostio se je; ka ste čüli, kâ je betežen bio. Ár je i betežen bio blüzi na smrt: ali Bôg se njemi je smilüvao; nej pa li njemi, nego i meni; naj nemam žalosti na žalost. Záto, kak je naj hitré moglo bidti, poslao sem ga k vám: naj se vi, pá ga vidôči, radüjete, i jas nežalostnêši bodem. Primte ga tak gori vu Gospodni zevsov radostjov: i tákše v poštenjê mête. Ár se je za Kristušovoga dela volo notri do smrti približo nemáravši za düšo svojo: da bi dopuno zmenkanje vaše k meni skázane slüžbe. Na dale, bratje moji, radüjte se vu Gospodni. Ta ísta vám písati mené je istina nej ftrága; vám je pa na vékšo gvüšnost. Glédajte pse, glédajte te hüde delavce, glédajte to zrêzanje. Ár mi smo to právo obrizávanje: kí vu Dühi slüžimo Bôgi i hválimo se vu Kristuš Jezuši, i ne vüpamo se v têli. Či gli jas mám vüpaznost i vu têli. Ár či što drügi štima; ka vüpaznost má vu têli: jas bole. Obrezan sem ôsmi dén, z roda sem Izraelskoga, pokolênja Benjaminovoga, Židov z Židovov, pôleg právde farizeuš. Pôleg vrêle pobožnosti sem preganjao Cérkev Božo, pôleg pravice vu právdi sem bio nekrivičen. Ali, štera so meni dobíček bilá, tá sem za Kristuša volo za škodo držao. I tak zdaj za istino vsa za škodo držim bidti za volo visikoga spoznanja Kristuš Jezušovoga Gospodna našega: za šteroga vsa za škodo i za gnoj držim bidti; naj Kristuša dobim. I nájdem se vu njem tákši: liki, ki nemam mojo pravico ono, štera je z právde; nego ono, štera je po veri Kristušovoj, ono, štera je z Bogá, pravico na vero gledôč dáno. Da ga spoznam i môč gori stanenjá njegovoga i občinstvo trplênja njegovoga preobrázeni na smrt njegovo. Či kak prídem k gori stanenji ti mrtvi. Nej kâ bi ga že vzéo, ali ka bi že popolni bio: vgánjam se pa, či ga kak popádnem; za šteroga volo sem i popádjeni od Kristuš Jezuša. Bratje, jas sám sebé ne štímam; ka bi ga popadno. Edno pa činim: z oni, štera so odzajaj, se spozábim; štera so pa pred menom za tistimi se ftegüjem; k cíli se vgánjam za nájem zgoránjega pozvánja Božega vu Kristuš Jezuši obečanoga. Záto, kíkoli smo popolni, tô premišlávajmo: i, či kâ nači míslite, i tô vam Bôg oznáni. Dönok, na štero smo prišli, v tistoj reguli hodmo, tisto premišiávajmo. Naslednícke moji bojdte, bratje; i kebzüjte na te tak hodéče, kak nás példo máte. Ár vnôgi hodijo; od šteri sem vám dostakrát pravo, zdaj pa i jôčič právim: ka so nepriátelje kríža Kristušovoga. Kí konec je pogibelnost, kí Bôg je trbüjh, i díka njihova je vu sramoti njihovoj; kí ta zemelska premišlávajo. Naše pörgarstvo je pa vu nebésaj; odkud i zveličitela čákamo Gospodna Jezuša Kristuša. Kí premêni têlo poniznosti naše: naj bo spodobno k odičenomi têli njegovomi, pôleg dela, po kom je zmožen i podvržti sebi vsa. Záto, bratje moji lübléni i preželni, radost i korôna moja, tak stojte vu Gospodni, lübléni. Evodiáša opomínam i Sintikeša prosim: naj edne misli bodeta vu Gospodni. Takáj prosim i tebé, moj veren prežnják: na pomôč boj onim ženám; štere so se vu Evangeliomi z menom vrét borile i z Kelemenom i zdrügimi pomočníki mojimi; šteri iména so vu knigaj žítka. Radüjte se vu Gospodni vsigdár: pá velim, radüjte se. Krotkost vaša znána bojdi vsêm lüdém. Blüzi je Gospôd. Nikaj se ne skrbte: nego vu vsákoj molítvi i prošnji z hválo dávanjem prošnje vaše se naj oznánijo pri Bôgi. I mér Boži, kí je više vse pámeti, obarje srcá vaša i misli vaše pri Kristuš Jezuši. Na dale, bratje, štera so istinska, štera so poštena, štera so pravična, štera so čísta, štera so lübézniva, štera so dobroga glása, či je kákša dobrôta, i či kákša hvála jeste, tá premišlávajte. Štera ste se i včíli, i príjali i čüli i vidili v meni; totá delajte: i Bôg méra bode z vami. Radüvao sem se pa vu Gospodni jáko kâ ste se že nigda ozelenili vu vašem od méne spomínanji; od koga ste se i spomínali; ali nej ste meli príličnoga vrêmena. Ne právim pa tô na moje smenkanje gledôč. Ár sem se jás návčó z têmi, vu šteri sem, zadovolen bidti. Znám se i poníziti, znám i obiljávati: vu vsem i na vse sem navčeni i nasítiti se i gladüvati i obiljávati i zmenkávati. Vsa morem po potrdjávajôčem mené Kristuši. Dönok dobro ste včínili; ka ste tálnicke moje nevôle. Znáte pa i ví, Filippénci; kâ mi je vu začétki Evangelioma, gda sem vö šô od Macedonie, ni edna gmajna nej podilíla kâ na vö dávanje i notri jemánje; nego ví samí. Ár i vu Tesšaloniko ednôk i drügôč ste mi na potrêbčino poslali. Nej kâ bi ískao dár; nego íščem sád obiljávajôči vu račúnanji vašem. Vzéo sam pa vsa i obiljávam: napunjen sem, geto sem vzéo od Epafrodituša; štera so od vás poslana, dihalo dobroga díšenja, áldov prijéten i vugoden Bôgi. Bôg pa moj napuni vso potrêbčino vašo pôleg bogástva svojega vu díki po Jezuš Kristuši. Bôgi pa i Oči našemi díka na veki veke. Amen. Pozdravte vsákoga svétoga vu Kristuš Jezuši. Pozdrávlajo vás bratje, kí so z menom. Pozdrávlajo vás vsi svéti; naj bole pa, kí so z Casarove hiže. Milošča Gospodna našega Jezuš Kristuša zevsêmi vami. Amen. K Filippéncom písani z Rima po Epafrodituši. Pavel Apoštol Jezuš Kristušov po vôli Božoj i Timoteuš brat. Tim vu Kološši svétim i vernim bratom vu Kristuši: milošča vám i mér od Bogá Očé našega i Gospodna Jezuš Kristuša. Hvalo dájemo Bôgi i Oči Gospodna našega Jezuš Kristuša vsigdár za vás moléči. Kak smo čüli vero vašo vu Kristuš Jezuši i lübézen k vsêm svétim. Za vüpanja volo, štero vám je vu nebésaj sránjeno: štero ste naprê čüli vu rêči istinskoga Evangelioma. Šteri je i k vám prišao, liki i na ves svêt: i roden je povsud, liki i vu vami, od šteroga dnéva ste čüli i spoznali miloščo Božo vu istini. Liki ste se i návčili od Epafráša lüblénoga z nami vrét slugo našega: kí je veren za vás slüžbenik vu Kristuši. Kí nám je i oznano vašo vu Dühi lübézen. Za toga volo i mí, od šteroga dnéva smo čüli, ne henjamo za vás Bogá moliti i prositi: naj se napunite spoznanjem vôle njegove vu svoj modrôsti i rázmenji dühovnom. Naj hodite vrêdno Gospodni na vse dopádnenjé vu vsem dobrom deli sád prinášajôči i rastéči vu spoznanji Božem. Vu vsákoj môči močnêši gratüvavši pôleg zmožnosti díke njegove na vse znášanje i trplivost z radostjov. Hválo dávajôči Oči, kí nás je včíno spodobne: naj tál vzememo öročíne ti svéti vu svetlosti. Kí nás je vö ftrgno z oblásti te kmice i prêk nás je postavo vu králestvo Siná lübéznosti svoje. Vu kom mámo odküplênje po krvi njegovoj, tô je, odpüščanje grêhov. Ki je kêp nevidôčega Bogá i prvorodjeni vsega stvorjenjá. Ár so vu njem stvorjena vsa: štera so vu nebésaj i štera so na zemli, ta vidôča i ta nevidôča, ali tronušje, ali gospostva, ali poglavárstva, ali oblásti, vsa so po njem i vu njem stvorjena. I on je pred vsêm i vsa so vu njem vküp stanola. I on je gláva têla te Cérkvi: ki je začétek i prvorodjeni z mrtvi; naj bode vu vsê on prvi. Ár se je dopadnolo Oči: naj vu njem vsa punost prebíva. I po njem se vsa ž njim zmiríjo, mér včínivši po krvi njegovoga kríža, po njê, velim, ali so na zemli, ali so v nebésaj. I vás, kí ste nigda tühénci i nepriátelje bilí z pámetjov vu hüdi delaj. Je zdaj dönok zméro vu têli mesá svojega po smrti: da bi vás postavo svéte i ne vujvlačéne i nekrivične pred líce svoje. Či li ostánete vu veri fundálivani i krepki i negenjeni od vüpanja Evangeliomskoga: šteroga ste čüli, ka je prêdgani vsákomi stvorjenjê pod nébov, šteroga sem jas Pavel vešinjen sluga. Zdaj se radüjem vu trplivostaj moji za vás i dopunjávam zmenkanja nevôl Kristušovi vu têli mojem za njegovo têlo, štero je Cérkev. Štere sem jas sluga včinjen pôleg Šafarstva Božega: štero mi je dáno med vami; naj napunim rêč Božo. Tô je, ono skrovnost, štera je od vekivêka i od vsê národov, skrita bila: zdaj je pa oznanjena tim svétim njegovim. Šterim je šteo Bôg na znánje datí: kákše je blágo odíčene skrovnosti ete med poganmi; kí je Kristuš vu vami, vüpazen díke. Šteroga mí nazviščávamo, opomínavši vsákoga Človeka i vučivši vsákoga Človeka vu vsoj modrôsti: naj naprê postávimo vsákoga Človeka popolnoga vu Kristuš Jezuši. Vu šterom i delam borivši se poleg môči njegove: štera i dela vu meni močno. Ár ščém, naj znáte: kákši boj mám za vás i za té, ki so vu Laodicei, i kí so nej vidili lica mojega vu têli. Naj se obeselíjo srcá njihova ti vküp sklenjeni vu lübéznosti i na vse bogástvo gvüšnoga rázuma, na spoznanje skrivnosti Bože i Očé i Kristuša. Vu šterom so vsi kinči modrôsti i znánja skriti. Tô pa právim: naj vás što ne vkani vu skazlivom guči. Ár, či sem vu têli daleč od vás: dönok vu dühi sem med vami radüvajôči se i glédajôči vaš réd i krepkost vaše vere vu Kristuši. Záto, kak ste príjali Kristuš Jezuša Gospodna našega, tak v njem hodte. Vkorenjeni i gori pocimprani vu njem i potrdjeni vu veri: liki ste navčeni obiljávajôči vu njem z hválo dávanjem. Glédajte, naj što med vami ne bode; kí bi vas porobo po sveckoj modrôsti i márnom zapelávanji pôleg tadánka lüdi, pôleg písk etoga svêta i nej pôleg Kristuša. Ár vu njem prebiva vsa punost božánstva telovno. I v njem ste napunjeni, kí je gláva vsega poglavárstva i oblásti. Vu šterom ste i obrêzani brezi rôk včinjenim obrizávanjem vu vö slečenjej grêhov têla i mesá, vu obrizávanji Kristušovom. Pokopani z njim vu krsti; vu šterom ste i vküp gori stanoli po veri môči Bože; kí ga je gori zbüdo z mrtvi. I vás je mrtve bodôče v prestopáji i neobrizali têla vašega žnjim vrét ožívo gda vam je vse grêhe odpüsto. I doli je zbrisao ono písmo vu návuki, štero je prôti nám bilô i vö je je vrgao z sredbíne i prebio je je na kríž. Doli je slêkao takáj poglavárstva i oblásti, i kázao je je vu srčnosti obládajôči je sám po sebi. Naj vás tak što ne sôdi vu jêstvini i pítvini, ali vu táli svétka, ali mladá, ali v sobottáj. Štera so tênja ti príšestni: têlo je pa Kristušovo. Nišče vám naj ne zadêva vu bežáji nájema, kakšté bi šteo, po poniznosti i pobožnosti angelskoj, mešavši se vtista, štera je nej vido, gizdávo hodéči zamán nadüti od pámeti têla svojega. I ne drží se k glávi; z štere vse têlo po sklepaj i vküp zvézanji slüži i vküp sklenjeno rasté zrašenjom Božim. Záto, či ste mrli z Kristušom od pískov svêta, ka se dáte, liki da bi na svêti živeli, ceremonivati? Gda se vam právi ne dotekni se, niti ne koštaj, niti k njemi ne ségni. Štera so vsa skvarjenjé živlênjem vrét: da so pôleg zapôvidi i včenjá človečega. Kotera istina pogléd májo modrôsti vu zmíšlenoj pobožnosti i poniznosti i v nemilüvanji têla; nej pa vu kákšem poštenjê, na nasičanje têla. Či ste záto gori stanoli z Kristušom: ta zgoránja íščite, gde je Kristuš, na desnici Božoj sedéči. Ta zgoránja premišlávajte: nej tá, štera so na zemli. Ár ste mrli i žítek vaš je skriti z Kristušom vu Bôgi. Gda se pa Kristuš, naš žitek, skáže: téda se i ví žnjim vrét skážete vu díki. Vmárjajte záto vaše zemelske kotrige, práznost, nečistôčo, hotlivo náklonost, hüdo poželênje, i skopôst, štera je bolvánstvo. Po šteri príde srditost Boža na siní nevernosti. Vu šteri ste i ví nigda hodili gda ste v njíh živeli. Zdaj pa doli dête i vi vsa eta: srditost, čemér, hüdôbo, preklinjanje, rúžno gúčanje, z vüst vaši. Ne lažte eden na drügoga: da ste že doli slekli toga stároga Človeka ž njegovimi delami. I obleki ste toga nôvoga ponovlenoga na spoznanje pôleg obráza tistoga; šteri ga je stvôro. Geto nega Grka, i Židova, obrizávanja, i neobrizávanja, barbaruša, Scíta, slugo, slobodnjáka; nego vsa i vu vsê je Kristuš. Oblêčte záto, liki tí odebráni Boži, svéti i lübéznivi, nágibe milostivnosti, dobrotivost, poniznost, krotkost, trplivost. Znášajôči edendrügoga i odpüsčávajôči si; či šteri kákšo tožbo má na koga: liki vám je i Kristuš odpüsto, tak i ví. Nad vsêmi têmi pa ešče oblêčte lübéznost: štera je vezalo popolnosti. I mér Boži naj láda vu srcáj vaši: na šteroga ste i pozváni vu edno têlo; i bojdte zahválni. Rêč Kristušova naj prebíva vu vami bogato vu vsákoj modrôsti vučéči i opomínajôči se z Žoltármi i z hválmi i zdühovnimi pesmami milostivno spêvajôči vu srci vašem Gospodni. I vse, kakoli činíte v rêči, ali v deli, vsa vu Gospon Jezušovom iméni činte, hválo dávajôči Bôgi i Oči po njem. Žene, podložne bojdte lastivnim možom: liki se pristája vu Gospodni. Možjé, lübte žene vaše, i ne bojdte k njim brítki. Otroci, pokorni bojdte roditelom vu vsem: ár je tô vugodno Gospodni. Očeve, ne dráždžite otroke vaše: naj v pámeti ne zadrevenéjjo. Slugi, pokorni bojdte vu vsem vašim telovnim gospodárom nej li vu očnoj slüžbi, liki oni, ki se lüdém ščéjo dopádnoti: nego vu prostôči srcá bojéči se Bogá. I vse, kakoli činíte, z düše delajte, liki Gospodni, i nej, liki lüdém. Znajôči, kâ od Gospodna vzemete pláčo öročíne: ár Gospon Kristuši slüžite. Kí pa nepravično dela; vzeme nájem svoje nepravičnosti: i nega pri Bôgi prijímanja osôb. Gospodárje, ka je pravično i spodobno, slugom vö dájte, da znáte, kâ i ví máte Gospoda vu nebésaj. V prošnji stálni bojdte verostüvajôči v njê z hválo dávanjem. Proséči k časi i za nás; naj nám Bôg odpré dveri svoje rêči: da gučímo skrovnost Kristušovo: za štero sem i zvézani. Naj jo oznánim: liki mi trbê gúčati. Vu modrôsti hodte pred zvinêšnjimi, vrêmen odküpivajôči. Rêč vaša vsigdár vu milošči naj bode z soijôv začimbana: da znáte; Kakda vam trbê ednomi vsákomi odgovárjati. Štera se pôleg méne godíjo: vsa vám na znánje dá Tihikuš moj lübléni brat i veren sluga i slüžbeník z menov vrét vu Gospodni. Šteroga sem poslao k vám za toga volo: naj zvê ona, štera se okôli vás godíjo, i obeselí srcá vaša. Z Onezimušom vernim i lüblénim bratom, kí je z vás: têva vám vsa na znánje dáta; štera se eti godijo. Pozdrávla vás Arištarkuš moj z menom vrét vôznik, i Marko, sestránec Barnabášov: od šteroga ste vzéli zapôvidi; ka, či k vám pride, gori ga primte. I Jezuš kí se velí Justuš, bodôči z obrizávanja: tê samí so mi pomočnícke vu králevstvi Božem kí so mi bilí na trôšt. Pozdrávla vas Epafraš z vás valon sluga Kristušov: kí se vsigdár bori za vás vu molítvaj; naj stojíte popolni i napunjeni vu vsoj vôli Božoj. Ár svedočim od njega: kâ má vnogo skrbí za vás i za té, kí so v Laodiceí, i kí so vu Hierápoli. Pozdrávla vas Lükáč vráč lübléni i Demaš. Pozdravte té, vu Laodicei bodôče brate i Nimfáša i správišče, štero je v njegovoj hiži. I, gda se prečté od vás ete líst, včinte: naj se i vu Laodičánčarov správišči prečté; i toga z Laodicee pisanoga naj i ví čtéte. I erčite Arhippuši: glédaj, kákšo slüžbo si na sébe vzéo vu Gospodni, da jo spuniš. Eto pozdrávlanje je písano z mojov Pavlovov rokôv. Spômente se z moje vôze. Milošča z vami. Amen. Kološšáncom písani z Ríma po Tihikuši ino Onezimuši. Pavel i Silvánuš i Timoteuš gmajni Tessaloničánskoj vu Bôgi Oči i Gospodni Jezuši Kristuši milošča vám i mér od Bogá Očé našega i Gospodna Jezuša Kristuša. Hválo dajemo Bôgi vsigdár za vse vás spominajôči se z vás vu molítvaj naši. Nestanoma se spomínajôči z činênja vere vaše i z dela lübéznosti i trplivosti vüpanja Gospodna našega Jezuša Kristuša pred Bôgom i Očom našim. Znajoči, bratje lübeznivi, od Bogá odebránje vaše. Ár je naš Evangeliom nej bio kvám vu rêči samo: nego i vu môči i vu Dühi svétom i vu vnôgoj gvüšnosti; liki znáte, kákši smo bili med vami za vás volo. I ví ste naslednícke naši včinjeni i Gospodna; geto ste gori príjali rêč Božo vu vnôgoj nevôli zradostjom Düha svétoga. Tak; da ste ví na példo včinjeni vsêm vervajôčim vu Macedonii i Ahaii. Ár je od vás razglášena vö rêč Gospodnova nej samo vu Macedonii i Ahaii: nego i vu vsáko mesto je vera vaša, štera je pri Bôgi, vö razíšla tak; da nám je nej potrêbno kâ od toga drügim gúčati. Ár sami od vás nazviščávajo: kákše smo meli kvám notri idênje i kakda ste se povrnoli k Bôgi od bolvanov; da bi slüžili živomi istinskomi Bôgi. I čakali Siná njegovoga z nebés, šteroga je zbüdo z mrtvi, Jezuša; ki nás je oslôbodo od prišestne srditosti. Ár sami znáte, bratje, naše k vám notri idênje: kâ je nej zamán bilô. Nego či gli smo prvle trpeli i ošpotani bili, liki znáte vu Filippi: dönok smo srčno delali vu Bôgi našem gučéči k vám Evangeliom Boži vu vnôgom bori. Ár je naše opomínanje nej bilô z blôdnosti, niti z nečistôče, niti vu jálnosti. Nego, liki smo sküššeni od Bogá, da bi se na nás zavüpao Evangeliom, tak gučímo: nej liki da bi se šteli lüdém dopádnoti; nego Bôgi, kí vardêva srcá naša. Ár smo nigdár nej vu prilizávanja rêči hodili, liki znáte, niti vu obrázi skopôsti: Bôg je svedok. Niti smo nej iskali z lüdi díko, niti od vás, niti od drügi; či gli bi vam têko mogli na žméčavo bidti, liki Kristušovi Apoštolje. Nego smo bilí, liki deca krotki na srêdi med vami: liki dojka otroke svoje varje. Tak smo nagnjeni k vám bili; da smo vám želeli podeliti nej li samo Evangeliom Boži, nego i düše naše záto; ka ste nám lübeznivi bilí. Ár se spomínate, bratje, z dela našega i trüda. Ár smo vnoči i vujdne delali; naj na žméčavo komi zvás ne bodemo, predgajôči med vami Evangeliom Boži. Ví ste svedocke i Bôg: kak svéto i pravično i nekrivično smo med vami, kí verjete, živeli. Liki znáte: kak smo ednoga vsákoga vás, liki oča svoje otroke, opomínali i obeseljávali. I posvedočávali: naj tak hodite; kak je vrêdno k Bôgi, kí vás je zváo vu svoje králevstvo i díko. Záto i mí hválo dájemo Bôgi nestanoma, kâ ste príjali rêč, štero ste čüli od nás, Božo, vzéli ste jo nej, liki človečo réč, nego, (kakti je zaistino) liki Božo rêč; štera i dela vu vami, ki verjete. Ár ste vi naslednícke včinjeni, bratje, gmajn Boži, štere so vu Judei, vu Kristuš Jezuši: kâ ste tá trpeli i ví od lastivnoga svojega plemena, liki oni od Židovov. Kí so i Gospon Jezuša vmôrili i lastivne proroke, i nás so preganjali; i Bôgi se ne dopádnejo, i vsém lüdém so prôti. Prepovedávajôči nám, naj ne gučímo poganom, ka bi se zveličali; i tô činijo na dopunjávanje svoji grêhov vsigdár. Prišla je pa že Boža srditost nad njé na konec. Mí pa, bratje, ostávleni od vás do vrêmena vere na obráz, nej na srcé, gledôč, obilnej smo se paščili vaš obráz viditi vu velikom poželênji. Záto smo šteli idti k vám naj bole jas Pavel i ednôk i drgôč: ali zadržao nás je Šatan. Ár ka je naše vüpanje, ali radost, ali korôna hvále? Jeli ste nej i ví pred lícom Gospodna našega Jezuša Kristuša vu njegovom príšestji? Ár ste vi naša díka i radost. Záto, da bi že dale ne mogli trpeti, dopadnolo se je nám; ka bi se sami vu Ateni niháli. I poslali smo Timoteuša brata našega i slugo Božega i pomočníka našega vu Evangeliomi Kristušovom: naj vás potrdi i obeselí vás vu vašoj veri. Da se nišče ne gene vu eti nevoláj. Ár samí znáte: kâ smo na tô postávleni. Ár, gda smo pri vas bilí, naprê smo vám povedali: kâ bomo nevôlo trpeli; liki se je i zgôdilo i znáte. Záto i jás sem nej mogao duže trpeti: poslao sem ga, naj spoznam vero vašo; da bi vás kak nê sküšávao te sküšávec, i zamám bi bilo delo naše. Zdaj pa pridôči Timoteuš k nám od vás i nazvêstivši nám vero i lübézen vašo i kâ se vsigdár dobro z nás spomínate želejôči nás viditi, liki i mí vás. Záto obéselili smo se, bratje, nad vami, vu vsákoj nevôli i potrêbčini našoj po veri vašoj. Ár zdaj živémo: či ví stojíte vu Gospodni. Ár kakda moremo Bôgi zadosta zahváliti za vás za vso tô radost, z šterov se radüjemo za volo vás pred Bogom našim. Nôč ino dén z velikov obilnostjov moléči; da bi mogli viditi vaš obráz i dopuniti zmenkanja vere vaše. Sám pa Bôg i Oča naš i Gospon naš Jezuš Kristuš ravnaj pôt našo k vám. Vás pa Bôg napuni i obilne včiní z lübéznostjov k eden drügomi i k vsêmi; liki smo i mí k vám. I potrdi srcá vaša: da bodo brezi krívice vu svestvi pred Bogom i pred Očom našim vu prišestji Gospodna našega Jezuša Kristuša zevsêmi svéci svojimi. Záto, na dale, bratje, prosimo vás i opomínamo vu Gospon Jezuši: naj, liki ste vzéli od nás, kakda vám trbê hodíti i dopádnoti se Bôgi, v tom bole obiljávate. Ár znáte, kakše zapôvidi smo vám dáli po Jezuš Kristuši. Ár je eta vola Boža, ki je posvečenjé vaše: naj se zdržávate od práznosti. I vsákši vas zná svojo posôdo ládati vu posvečenjê i poštenjê. Nej vu náklonosti poželênja: liki i poganje, kí neznajo Bogá. Naj što ne preskoči, i ne vkani brata svojega v kákšem deli. Ár je zadomestiteo Gospôd vsega toga: liki smo i naprê vám povedali i posvedočili. Ár nás je Bôg nej zváo na nečistôčo: nego na posvečenjé. Záto, kí nás zavrže, ne zavrže človeka: nego Bogá; kí je v nás dáo svojega S. Dühá. Od bratinske lübéznosti je pa nej potrêbno vám písati. Ár ste samí ví od Bogá navčeni, naj eden drügoga lübite. Ár i činíte tô zevsêmi bratmi vu cêloj Macedonii. Opomínamo pa vás, bratje: naj bole obiljávate. I znášajte se mírovni bidti i činiti ta lastivna, i delajte z vašimi lastivnimi rokami: liki smo vám zapovedali. Naj hodite pošteno pred timi zvünêšnjimi; i nikaj ne potrebüjete. Neščem pa: ka bi neznali, bratje, od tê, kí so záspali; naj se ne žalostíte, liki i oni, kí nemajo vüpanja. Ár, či verjemo, kâ je Jezuš mr’o i gori stano: tak i Bôg, té, kí so záspali po Jezuši, žnjim vrét naprê pripela. Ár tô vám velímo z Gospodnovov rečjôv: kâ mí, kí živôči ostánemo do príšestja Gospodnovoga, ne pridemo naprê pred one kí so záspali. Ár sám Gospôd z brodárskim kríčanjem, z arhangelskím glásom i z Božov tromböntov bode doli šô z nebés: i ti mrtvi vu Kristuši gori stáno naj prvle. Potom mi živôči, ki smo ostanoli k časi se žnjimi vnesémo vu obláke pred Gospodna vu zrák; i tak vsigdár bomo z Gospodnom. Záto obeseljávajte eden drügoga z etimi ričmí. Od časov pa i vrêmenov, bratje, vám je nej potrêbno písati. Ár sami dobro znáte: kâ dén Gospodnov, liki tál v noči, tak príde. Ár gda bodo pravili: mér i pokoj; teda na nágli príde na njé pogibelnost, liki bolezen na noséčo ženo, i ne vujdejo. Ví pa, bratje, nej ste vu kmici, kâ bi vás tisti dén, liki tát, zapopadno. Vi ste vsi svetlosti sinovje i sinovje dnéva: nej smo nôči, niti temnosti sinovje. Záto tak ne spímo; liki ti drügi: nego verustüjmo i trêzni bojdmo. Ár, kí spíjo, vnoči spíjo; i kí se za pojijo vnoči so piani. Mi pa, dnéva sinovje bodôči, verustüjmo oblečeni v prsnjek vere i lübéznosti i vlebko, tô je vu vüpanje zveličanja. Ár nás je Bôg nej postavo na srditost; nego na zadoblenjé zveličanja po Gospodni našem Jezuši Kristuši. Kí je mro za nás: naj ali verustüjemo, ali spímo, na vküp ž njim živémo. Záto opomínajte eden drügoga i pobôgšávajte se med sebom: liki i činíte. Prosimo pa vás, bratje spoznajte one, kí delajo med vami i pred vás so postávleni vu Gospodni i opomínajo vas. I jáko za veliko je preštímajte vu lübéznosti za volo dela njihovoga: i mirovno žívte med sebom. Prosimo pa vás, bratje, opominajte brezrédne, obeseljávajte te vcaglive, podpérajte te nemočne, trplivi bojdte k vsêm. Glédajte: naj što komi hüdo za hüdo ne pláča: nego vsigdár to dobro prikažüjte, i eden drügomi i vsêm. Vsigdár se radüjte. Nestanoma molte. Vu vsem hválo dávajte: ár je tô vola Boža vu Kristuš Jezuši k vám. Te düh ne vgáste. Prorostvo ne zametávajte. Vsa vardêvajte: to dobro obdržte. Od vsega hüdoga pogléda se varte. On pa, Bôg méra, posvéti vás vu vsem: da se cêli vaš düh i düša i têlo nedužno na prišestjê Gospodna našega Jezuš Kristuša obdrži. Veren je on; kí vás je pôzváo, kí i včiní. Bratje, molte se za nás. Pozdravte vse brate vu svétom küššüvanji. Primárjam vás na Gospodna: da se prečté ete líst vsêm svétim bratom. Milošča Gospodna našega Jezuš Kristuša z vami. Amen. K Tessaloničáncom prvi list pisani z Atene. Pavel i Silvánuš i Timoteuš gmajni Tessaloničánskoj vu Bôgi Oči našem i Gospodni Jezuš Kristuši. Milošča vám i mér od Bogá Očé našega i Gospodna Jezuša Kristuša. Dužni smo hválo dati Bôgi vsigdár za vás, bratje, liki je vrêdno: kâ tak visiko rasté vera vaša i obiljáva lübezen ednoga vsákoga vsê vás k eden drügomi. Tak, da se i mí samí nad vami hválimo vu gmajnaj Boži nad trplivostjov vašov i verov vu vsê pregánjanjaj vaši i nevoláj, štere trpíte. Kotero je kázanje práve sôdbe Bože: naj se za vrêdne preštímate na králevstvo Bože; za štero i trpíte. Ár je pravično pri Bôgi nazáj pláčati onim z nevolami: kí vám nevolo správlajo. I vám, kí nevôle trpíte, dati odêhnenjé z nami vu oznanosti Gospodna našega Jezuša Kristuša od nébe z angelmi zmožnosti svoje. Vu ognja plámni, kí dá zadomeščenjé onim, kí neznajo Bogá, i kí so nepokorni Evangeliomi Gospodna našega Jezuša Kristuša. Kí bodo, kaštigo trpeli, pogibelnost vekivečno od lica Gospodnovoga i od díke môči njegove. Gda príde, naj se odíči vu svéti svoji i čüden bode vu vsê verni (ár ste vervali našemi k vám svedôstvi) vu dnévi onom. Za štero se i molimo vsigdár za vás: naj vás vrêdne včiní toga pozvánja Bôg naš i napuni vse dopádnenjé dobrôte svoje i delo vere vu zmožnosti. Naj se odíči imé Gospodna našega Jezuša Kristuša vu vami i vu njem pôleg milošče Bogá našega i Gospodna Jezuša Kristuša. Prosimo pa vás, bratje, za príšestjé Gospodna našega Jezuš Kristuša i našega vküp správlanja k njemi. Naj se hitro ne dáte genoti od pámeti vaše, niti zburkati, niti po dühi, niti po rêči niti po listi, liki po nas poslanom; kak da bi že nastano dén Kristušov. Nišče naj vás ne zapela z kákšim tálom. Ár ne pride prvle: kak bode od vere odstoplenjé, i vö se vjávi čiovik grêha, sin te pogibelnosti. On, kí se prôti Bôgi postávla i gori se zvišáva više vsega; ka se zové Bôg, ali Boža slüžba tak; da vu Cérkvi Božoj, kakti Bôg, sidí skažüvajôči se, kâ je Bôg. Ne pômnite, ka sem vám eta, gda sem ešče pri vas bio, pravo? I zdaj, ka ga zadržáva, znáte: naj se vö vjávi vu svojem vrêmeni. Ár skrovnost te nepravdenosti že dela: liki dokeč sê té, kí ga zdaj zadržáva, z sredbine, vö vrže. I teda se vö vjávi te nepravdeni: šteroga Gospôd pogibi z Dühom vüst svoji, i funda skázanjem príšestjá svojega. Šteroga prišestjé bode pôleg dela Šatanovoga vu vsákoj zmožnosti i znamênjaj i čüdaj lažlivi. I vu vsákom zapelávanji te nepravičnosti po tê, kí se skvarijo záto; ka so lübéznost istine gori nej príjali, ka bi se zveličali. I za toga volo njim pošle Bôg zmožno delo blôdnosti: naj verjejo laži. Naj se osôdijo vsi; kí ne verjejo istini, nego zadovolnost májo vu nepravici. Mí smo pa dužni hválo dati Bôgi vsigdár za vás, bratje lübléni od Gospodna: kâ vás je Bôg odébrao od začétka na zveličanje vu posvečenjê Dühá i veri istine. Na koj vás je pôzvao po Evangeliomi našem na zadoblenjé díke Gospodna našega Kristuša. Záto, bratje, stojte i zdržte tadánke: na štere ste navčeni, ali po rêči, ali po listi našem. On pa, Gospon naš Jezuš Kristuš i Bôg i Oča naš, ki nás je lübo i dáo nám je obesélnost vekivečno i vüpazen dobro vu milošči. Obéseli vaša srcá i potrdi vás vu vsákoj rêči i dobrom deli. Na dale pa molte, bratje, za nás: naj réč Gospodnova biži ino se díči povsud; kak ti i pri vas. I naj se oslobodimo od neprístojni i hüdi lüdi; ár je nej vsé vera. Veren je pa Gospôd; kí vás potrdi i obarje od hüdoga. Vüpamo se pa vu Gospodni od vás: kâ, ka vám zapovidávamo, i činíte i činili bodte. Gospôd pa naj ravna srcá vaša na lübézen Božo i na trplivost Kristušovo. Zapovidávamo pa vám, bratje, vu iméni Gospodna našega Jezuša Kristuša: naj se kraj vličéte od vsákoga brata nezrédno hodéčega i nej pôleg návuka, šteroga je vzéo od nás. Ár sami znáte, kakda je, potrêbno nás nasledüvati; geto smo nej nezrédni bili med vami. Niti smo zobstom nikoga krüha nej jeli: nego z delom i z trüdom vnoči i vudne delajôči záto; da bi komi na žméčavo med vami nê bili. Nej kâ ne bi meli oblásti: nego naj samí sebé vám na példo dámo; naj nás nasledüjete. Ár, gda smo i pri vas bili, tô smo vám zapovedali; kâ, či što nešče delati, naj ni ne jê. Ár čüjemo: ka niki med vami nezrédno hodijo; kí nikaj ne delajo, nego se dela ogiblejo. Têm tákšim záto zapovidávamo i opomínamo je po Gospodni našem Jezuši Kristuši naj spokojom delajôči svoj lastivni krüh jêjo. Ví pa, bratje, v dobrom činênji ne obtrüdte. Či je pa što nepokoren rêči našoj po lísti vám povêdanoj: toga znamenüjte, i ne držte ž njim; naj se osramotí. Niti ga, kak nepriátelja, ne mête: nego ga opominajte, liki brata. On pa, Gospôd méra, dáj vám mér vsigdár vu vsem mesti. Gospôd pa ostani zevsêmi vami. Pozdrávlanje z mojov Pavlovov rokôv: kotero je znamênje vu vsákom listi; tak píšem. Milošča Gospodna našega Jezuša Kristuša zevsêmi vami. Amen. K Tessaloničáncom drügi list písani z Atene. Pavel Apoštol Jezuš Kristušov pôleg rendelüvanja Božega zveličitela našega i Gospodna Jezuša Kristuša kí je vüpanje naše. Timoteuši lastivnomi sini mojemi vu veri milošča, smilenost, mér od Bogá Očé našega i Kristuš Jezuša Gospodna našega. Liki sem te proso idôči vu Macedonijo; naj ostáneš vu Efezuši i zapovêš níkim, naj drügo včenjé ne včíjo. Niti ne kebzüjo na fabule i roda neskončano naprê račúnanje; štera bole spitávanja správlajo, liki pobôgšanje Bože vu veri. Konec pa zapôvidi je lübézen z čistoga srcá i z dobre düšne vêsti zneskazlive vere zhájajôča. Od šteri da bi niki kraj zavdarili: obrnoli so se na márnogúčanje. Kí ščéjo bidti právde vučitelje: geto ne razmijo; ka právijo, niti ka potrdjávajo. Známo pa: ka je právda dobra, či što ž njôv právdeno živé. Znajôči tô, kâ je pravičnomi právda nej položena: nego nepravdenim i neokornim, nepobožnim i grêšnikom, brezi svestva i svecko živôčim, očobujcom, i materbujcom, lüdomorcom. Práznikom, sámcole žákom, lüdikrádcom, lažcom, krívopriségávcom: i či je ešče kâ drügo prôti zdravomi návuki položeno. Pôleg Evangelioma díke toga bláženoga Bogá; ki je na mé zavüpani. I hválo dájem pokrepküvajôčemi mené Kristuši Jezuši Gospodni našemi: kâ me je vernoga sôdo; šteroga bi postavo na eto slüžbo. Kí sem prvle bio preklinjávec i preganjávec i ošpotávec: ali smilenost sem dôbo. Ár sem z neznanosti včino vu neveri. Preobiljávala je pa milošča Gospodna našega z verov i lübéznostjov vu Kristuš Jezuši. Verna je ta rêč i vsega gorivzétjá je vrêdna: kâ je Kristuš Jezuš prišao na ete svêt grêšnike zveličávat: z šteri sem jas te prvi. Ali záto sem smilenost dôbo: da bi vu meni prvom pokázao Jezuš Kristuš vso trplivost na példo têm; ki bodo vu njem vervali na žitek vekivečni. Tomi vekivečnomi králi pa neskvarjenomi nevidôčemi, samomi môdromi Bôgi poštenjé i díka na veki veke. Amen. Eto zapovid poráčam tebi moj Sin Timoteuš: naj pôleg naprê povêdanoga od tébe proroküvanja vitéžieš vu njih dobro viteztvo. I máš vero i dobro düšnovêst; štero so níki kraj sünoli od sébe i okoli vere so ládje trtjé pretrpeli. Z kí je Himeneuš i Aleksander: štere sem dáo Šatani: naj se včíjo nê preklinjati. Opominam záto: naj se pred vsêm činijo molitvi, prošnje, molbe, hválo dávanja za vse lüdi. Za krále i vse vu visikosti bodôče: naj miroven i tihi žítek pelamo vu vsoj pobožnosti i poštenjê. Ár je tô lêpo i priétno pred Bogom zveličitelom našim. Kí vse lüdi ščé zveličati i na spoznanje istine pripelati. Ár je eden Bôg i eden sredbenik Boži i lüdi človik Kristuš Jezuš. Kí je dáo sám sebé mesto cêne odküplenjá za vse, na svedôstvo nazviščávanja vu lastivnom vrêmeni. Na koj sem jas postávlen predgar i Apoštol (istino právim vu Kristuši i ne lážem), vučitel poganov vu veri i vu istíni. Ščém záto, náj molijo možjé vu vsákom mesti gori zdignovši čiste roké svoje brezi srditosti i dvojnosti. Prispodobno i žene vu snájžnoj odeteli z sramešlivostjov i z čistôčov se naj snájžijo: nej vu kondrovanji vlás, ali zláti, ali džündži, ali drágom gvanti; Nego, (kak se pristája žén, štere pobožnost škažüjo), po dobri delaj. Žena se naj vu tihoti vči vu vsoj podložnosti. Ženám pa ne dopistim vu cérkvi včiti, niti ládati nad možom: nego naj vu tihoti bodo. Ár je Adam prvle stvorjeni: potom Eva. I Adam je nej zapelani: žena pá zapelana je prestôpila právdo. Zveliča se pa v rodjenjê decé: či ostáne vu veri i lübéznosti i posvečenjê strêznostjov. Verna rêč je eta: či što püšpekíjo želé, lêpo delo želê. Petrêbno je záto püšpeki nekrivičnomi, bidti edne žené môži, verostüvajôčemi, trêznomi, snájžnomi, na stán prímajôčemi, na včenjé príličnomi. Nej piánci, nej bici, nej rúžnoga dobička poželávci: nego krotkomi, neborlívomi, neskôpomi. Kí lastivno hižo lêpo pela, kí podložno deco má zevsim poštenjom. (Či pa što lastivno hižo ravnati nezna: kakda bi tákši na cerkev Božo skrb meo?) Nej nôvomi: naj od gizdosti napíhnjeni vu vrajžo sôdbo ne spádne. Potrêbno je pa; naj i dobro svédôstvo má od zvünêšnji: da ne spádne vu sramoto i vrajže mreže. Diakonušom je rávno tak potrêbno poštenim biti; nej dvôjega jezika, nej vnogo vína pivcom, nej rúžnoga dobíčka poželávcom. Nego kí májo skrovnost vere vu čístoj düšnoj vêjsti. Tej tákši se pa naj prvle sküsijo i potom slüžijo; či so nekrivični. Žene njihove rávno tak naj bodo poštene: nej klajfarice; nego trêzne i verne vu vsem. Diakonuške pa naj bodo edne žené možjé, deci dobro naprê stojéči i lastivnoj držini. Ár, kí dobro slüžijo, dobro stubo sí prislüžijo i vnôgo srčnosti vu veri; štera je vu Kristuš Jezuši. Tá ti píšem: ár se vüpam; ka hitro k tebi prídem. Či bom se müdio: naj znáš, kak se máš vu hiži Božoj obračati; štera je cérkev žívoga Bogá, steber i trdnost istine. I za gvüšno velika je té pobožnosti skrovnost, eta; ka se je Bôg nazvêsto vu têli, spravičani je vu dühi, videni je od angelov, prêdgani je med poganmi, vervani je na svêti, gori je vzéti vu díko. Düh pa očivesno právi; kâ vu slêdnji vrêmenaj odstôpijo níki od vere i poslüšali bodo dühé zapelávce i vrajže návuke. Kí vu skazlivosti laží právijo i zvorcano májo düšnovêst svojo. I bránijo se ženiti i zdržávati se od hráne; štero je Bôg stvôro, naj jo vzemejo zhválo dávanjem ti verni, i, kí so spoznali istino. Ár je vse stvorjenjé Bože dobro i nikakšega nej trbej zavržtí: nego zhválo dávanjem vzéti. Ár se posvéti po rêči Božoj i molitvi. Eta či boš naprê postávlao bratom: dober sluga bodeš Jezuš Kristušov, liki kí so gori zkrmleni vu rêči vere i dobroga návuka; šteroga si i nasledüvao. Svecke i babinske fabule pa zavrži: flisaj se pa vu pobožnosti. Ár telovna flisanje malo valá: pobožnost pa na vsa hasni i obečanje mâ žítka vezdášnjega i prišestnoga. Verna je tá rêč i vsega gorivzétja vrêdna. Ár záto i delamo i ošpotávamo se: kâ se vüpamo vu žívom Bôgi; kí je zveličitel vsê lüdi, naj bole pa ti verni. Eta nazviščávaj i vči. Nišče tvojo mladost naj ne zavrže: nego példa boj tim vernim vu rêči, vu živlênji, vu lübézni, vu dühi, vu veri, vu čistôči. Dokeč prídem: boj gedrni vu čtenjê, opomínanji, včenjé. Ne zamüdi vu tebi bodôči dár: kí ti je dáni po prorostvi z gori dêvanjem rôk ti starišši. Eta premišlávaj, vtê boj: naj tvoje naprê idênje očivesno bode vu vsem. Kebzüj na sébe i návuk: ostani vtê. Ár tô činéči, i sám sébe zveličaš: i té, kí te poslüšajo. Starêšega človeka ne štrájfaj: nego ga opomínaj, kak očo; mlájše pa, liki brate. Starêše žene liki matere: mlájše liki sestre vu vsoj čistôči. Vdovice poštüj, štere so zaistino vdovice. Či pa štera vdovica deco, ali vnüke má: naj se včíjo prvo k svojoj lastivnoj hiži pobožnost skažüvati i svojim starišim to dobro nazáj povrnôti. Ár je tô lêpo i priétno pred Bôgom. Štera je pa zaistino vdovica i sáma nihána: naj se vüpa vu Bôgi i ostáne vu molítvaj i prošnjaj nôč i dén. Štera je pa hotliva: živôča mrtva je. I eta nazviščávaj; naj nepokárani bodo. Či se pa što za lastivne svoje i naj bole za dománje ne skrbí: vero je zatájo i od nevernoga je lagojêši. Vdovica se naj odeberé nej menje od šéstdesét lêt stara: štera je bila ednoga možá žena; Vu dobri delaj svedôstvo majôča; či je deco gori hránila, či je na stán prijímala, či je svétim nogé prála, či je nevolne pomágala, či je vse dobro delo nasledüvala. Mládi vdovíc se pa ogíbli. Ár gda hotlívijo prôti Kristuši, ščéjo k môži idti. Májo pa sôdbo; kâ so to prvo vero odvrgle. K časi pa i manjice bodôče včíjo se okôli hoditi po hižaj. Nej samo so pá manjice: nego i čefketlíve i zvidávajôče gučéče tákša, ká se ne pristájajo. Ščém záto: naj te mláde k môži ido, deco rodíjo, vertüjejo i nikšo priliko ne dájo protivníki na zrok psüje. Ár so se že níke obronole za Šatanom. Či šteri verni, ali verna má vdovice: naj njim podiljáva, i ne žméti se cérkev naj têm, štere so zaistino vdovice, dojde. Ti starišši, kí dobro naprê hodijo, dvôje čésti so vrêdni: naj bole tisti, šteri delajo v rêči i v návuki. Ár velí pismo: günci mlatéčemi ne zavéži gôbca. I: vrêden je delavec svojega nájema. Prôti stáromi vučiteli tožbe notri ne vzemi: nego či na dvá ali trí svedoke. One, kí grešíjo, pred vsêm káraj: naj i ti drügi strájh májo. Svedočim pred Bogom i Gospon Jezuš Kristušom i odebránimi angelmi: naj eta zdržávaš brezi presodjenjá nikaj nej činéči pôleg nagnjenosti. Roké hitro na nikoga ne položi; niti tálnik ne boj vlücki grêhi: sebé čistoga drži. Več ne pí samo vodô: nego malo vína vžívaj za tvojega žalôca i čestô krát tvoje nemočnosti volo. Níki lüdi grêhi so naprê vö vjavleni; da je naprê pelajo na sôdbo: níki pa i potom nasledüjo. Rávno tak i ta dobra dela so naprê vö vjavlena; i, štera se nači májo, skriti se nemrejo. Šteri slugi so pod jármom: svoje lastivne gospodáre vsega poštenjá vrêdne naj držíjo; da se imé Bože i návuk ne preklinja. Kí pa verne májo gospodáre: naj je ne zametávajo, kâ so bratje; nego têm bole naj slüžijo, kâ so verni i lübéznivi; liki kí so dobrovčinenjá Božega tál vzéli. Eta vči i opomínaj. Či što nači včí i nepristôpi k zdravim ričém Gospodna našega Jezuš Kristuša i k návuki, kí je pôleg pobožnosti: Té je napihnjeni i nikâ nezna: nego blázni okôli spitávanja i rêčnoga boja; zšteri zhája nenávidnost, njefke, preklinjávanje, hüde menče. Hüda štükanja skvarjene pámeti lüdi i slečeni z istine, štimajôči; kâ je pobožnost dobiček. Odstôpi od té tákši. Je pa veliki dobiček pobožnost zadovolnostjov. Ár smo nikaj nej prinesli na ete svêt: očivesno je, kâ nikâ ne moremo ni vö nesti. Či pa mámo hrano i odeteo: z têmi se zadovolmo. Kí pa ščéjo obogatiti: spádnejo vu sküšávanje i mreže i vnôga nespametna poželênja i škodliva: štera pogrozíjo lüdí v pogíbelnost i skvarjenjé. Ár lübézen pênez je vse hüdôbe korén: štera da bi níki poželeli zablôdili so od vere i sami so se presmeknoli z vnôgimi boleznostmi. Tí pa, ô človik Boži, od tê bêži: nasledüj pa pravico, pobožnost, vero, lübéznost, trplivost, krotkost. Bojüj te dober boj vere, zgrabi žítek vekivečni, na šteroga si pozváni, i vadlüvao si to dobro vadlüvanje pred vnôgími svedokmi. Zapovedávam ti pred vsa ožívavajôčim Bogom i Jezuš Kristušom, kí je pod Ponciuš Pilátušom to dobro vadlüvanje posvedočo. Da zdržiš zapovid eto, brezi makule, nepokárani notri do skázanja Gospodna našega Jezuša Kristuša. Štero vu lastivnom vrêmeni pokáže te bláženi i sám zmožni král vsê kralüvajôči i Gospôd vsê gospodüvajôči. Kí sám má nemrtelnost i prebíva vu nepristoplenoj svetlosti; šteroga je ni eden človik nej vído, niti ga viditi nemre: komi bojdi poštenjé i môč vekivečna. Amen. Tim bogatim na etom svêti zapovej: naj se gori ne zvísijo, niti se ne vüpajo vu negvüšnom bogástvi, nego vu žívom Bôgi, kí nám dáva bogato vsa na vživanje. Da dobročinéči obogátijo vu dobri delaj, radi dávajo i podiljávajo. Správlajôči sami sebi dober fundamentum na prišestno vrêmen naj vzemejo žítek vekivečni. Oh Timoteuš! to pri tebi doli djáno blágo vari ogibajôči se sveckoga práznoga glása i naprê prinášanja krivično iménüvanoga znánja. Štero níki nazviščávajôči okoli vere so zablôdili. Milošča z tebom. K Timoteuši prvi list písani od Laodicee, štero je naj vékše mesto Frígie Pakaciánske. Pavel Apoštol Jezuš Kristušov po vôli Božoj pôleg obečanja žítka onoga, kí je vu Kristuš Jezuši. Timoteuši mojemi lüblénomi síni, milošča, smilenost, mér od Bogá Očé i Kristuš Jezuša Gospodna našega. Hválo dájem Bôgi, komi slüžim od starišši moji doséga máo, vu čístoj düšnoj vêsti: ka se nestanoma z tébe spomínam vu molítvaj moji nôč i dén. I želém te viditi, spomínajôči se z tvoji skúz: naj se z radostjov napunim. Naj bole, gda mi na pamet príde ona, štera je vu tebi brezi skazlivosti vera, štera je prebívala prvle vu babi tvojoj Loidi i v materi tvojoj Euniki; gvüšen sem pa, ka i v tebi. Za šteroga zroka volo te opomínam: da gori znêtiš dár Boži, kí je v tebi po gori dêvanji rôk moji. Ár nej nám je dáo Bôg dühá bojaznosti: nego zmožnosti i lübéznosti i trêznosti. Naj te tak ne bode srám svedočíti Gospodna našega, niti mené zvézanoga njegovoga: nego z Evangeliomom vrét trpi to hüdo pôleg môči Bože. Ki nás je zveličao i pôzvao z svétim pozvánjem; nej pôleg dél naši; nego pôleg lastivnoga gori djánja i milošče nám dáne vu Kristuš Jezuši pred vekivečnim vrêmenom: Zdaj pa vö vjavleno po skázanji zveličitela našega Jezuša Kristuša: kí je smrt doli zbrisao, žítek pa i neskvarjenost je na svetlost prinesao po Evangeliomi. Na šteroga sem jas postávleni predgar i Apoštol i vučitel poganov. Za šteroga zroka volo i eta trpim: ali nej me je srám. Ár znám komi sem vervao i gvüšen sem: kâ je zmožen to pri njem doli djáno meni obarvati na tisti dén. Példo mej zdravi rêči štere si od méne čüo vu veri i lübéznosti; štera je vu Kristuš Jezuši. To dobro pri tebi doli položeno vari po S. Dühi, kí vnami prebíva. Znáš tô, kâ so se kraj od méne obrnoli vsi, kí so vu Ažíi; z šteri je Figelluš i Hermogeneš. Dáj Gospôd smilenost Oneziforušovoj hiži: kâ me je vnogokrát rasladíla, i lanca mojega se je nej sramešlüvala. Nego bodôči vu Rími skrblivo me je ískala i najšla me je. Dáj ji Gospôd nájdti smilenost pri Gospodni vu onom dnévi: i keliko mi je vu Efezuši slüžila, tí bole vêš. Ti záto, sinek moj, pokrêpi se vu milošči: štera je vu Jezuš Kristuši. I, štera si čüo od méne po vnôgi svedokê, ona zavüpaj na verne lüdí; kí so spodobni i drüge včiti. Tí záto trpi to hüdo, liki dober vitéz Jezuš Kristušov. Nišče se pa, kí se vitézije, ne zaplêta v etoga žítka dela; naj se dopádne onomi; kí ga je na viteštvo odébrao. Či se pa i bori što; ne koronüje se prvle, nego či se pravdeno bode boro. Oráč more prvle delati, i tak sád vzéti. Razmi, ka právim. Dáj ti pa Gospôd pamet vu vsem. Spômeni se z Jezuš Kristuša z mrtvi gori stánjenoga, kí je z Dávidovoga semena pôleg mojega Evangelioma. Všterom hüdô trpim notri do vézanja, kak hüdodelnik: ali rêč Boža je nej zvézana. Záto vsa znášam za volo ti odebráni: naj i oni zveličanje dobíjo; štero je vu Jezuš Kristuši zvekivečnov díkov. Verna je ta rêč. Ár, či smo ž njim mrli, i ž njim živeli bomo. Či znášamo: i ž njim kralüvali bomo. Či ga zatajimo: i on zataji nás. Či mi ne verjemo: on veren ostáne; zatajiti se nemre. Eta njim na pamet prinášaj posvedočávajoči pred Gospodnom: naj se nad ričmí ne pernjájo, štero nikaj ne valá; nego li na preobrnenjé poslüšávcov slüži. Pašči se sküššenoga postaviti pred Bogá, liki neosramôtnjeni delavec i ednáko tálajôči rêč istine. Te svecke i prázne ričí pa zastávlaj: ár na vékšo nepobožnost razhájajo. I rêč nji, liki rak, se pasé: z šteri je Himeneuš i Filetuš. Kí so okoli istine zablôdili od cila govoréči: kâ je gori stanenjé že včinjeno: i preobráčajo niki vero. Ali močen fundamentum Boži stoji; ki má eto pečat: zná Gospôd, kí so njegovi. I; odstôpi od nepravice vsáki, ki Kristušovo imé imenüje. Vu velikoj hiži je pa nej samo zláta i srebrna posôda: nego i lésena i piskrena: i ništera stê je na poštenjé, níštera pa na nepoštenjé. Či se záto što zčisti od têh: bode posôda na poštenjé, posvečena i hasnovita gospodári na vse dobro delo priprávlena. Od mladosti poželênja pa bêži: nasledüj pa pravico, vero, lübézen, mér z onimi, kí zezávajo Gospodna z čistoga srcá. Norska i nevčena spitávanja pa odvrži znajôči, kâ li boj plodijo. Gospodnovomi slugi se pa nej trbê boríti: nego tihomi bidti k vsêm, spodobnomi na včenjé znášajôčemi te hüde. Vu krotkosti vučéčemi protivnike: či bi njim kak Bôg dáo pokôro na spoznanje istine. I strêznili bi se z vrajži mrêž vlovleni od njega na doprnášanje njegove vole. Eto pa vê: kâ vu slêdnji dnévi nesmerna vrêmena bodo. Ár lüdjé bodo samí sebi radi, skôpi, hválci, gizdavi, preklinjávci, roditelom neokorni, nezahválni, nesvéti. Nelübeznivi, nepogájavci, ogrizávci, nemertüčlivi, plašni, nelübci dobroga. Odávci, nágli, napíhnjeni, násladnosti bole, kak Bogá lübci. Ki májo formo pobožnosti, njé môč pa tajíjo. I tê se ogibli. Ár so stê: ki notri plêzijo vu hiže i vlovlene pelajo žene z grêhmi oklajene; štere se z vnôgimi želami vodijo. Kí se vsekôs včíjo: i dönok nigdár na spoznanje istine prídti ne morejo. Kak sta pa Janneš i Jambreš prôti stalá Môšeši: tak i tê prôti stojíjo istini, lüdjé skvarjene pámeti, zavrženi okoli vere. Ali ne bodo šli na vékše. Ár njihova nespametnost očivesna bode vsêm: liki je i oni včinjena. Tí si pa zapopadno moje včenjé, vodjenjé, gori djánje, vero, trplivost, lübéznost, znášanje. Pregánjanja, trplênja, štera so mi včinjena vu Antiohii, vu Ikonii, vu Listri, kákša pregánjanja sem pretrpo; i dönok me je Gospôd zevsega vö oslôbodo. Vsi pa i oni, ki ščéjo pobožno živeti vu Kristuš Jezuši, preganjali se bodo. Ti hüdi lüdjé pa i zapelávci napré idênje bodo meli z hüdoga na hüše zapelávajôči drüge, i sami se zapelajo. Tí pa ostani v tisti: štera si se návčo i štera so na tébe zavüpana znajôči, od koga si se návčo. I kâ od detinstva svéta písma znáš: štera te morejo môdroga včiniti na zveličanje, po veri, štera je vu Kristuš Jezuši. Vse písmo je od Bogá vdêhnjeno i hasnovito je na včenjé, na káranjé, na poravnanje, na vodjenjé, štero je vu pravici. Naj popolni bode Boži človik na vse dobro delo priprávleni. Záto svedočim jas pred Bogom i Gospon Jezuš Kristušom; ki je príšestni sôdit žive i mrtve pôleg skázánja svojega i králevstva svojega: Predgaj rêč Božo vu spodobnom i nespodobnom vrêmeni: káraj, štrájfaj, opominaj vu vsem znášanji i návuki. Ár bode vrêmen: gda te zdrav návuk, ne bodo trpeli; nego pôleg lastivni žel si bodo vučítele správlali srblíva majôči vüha. I tak od istine vüha obrnéjo: na fabule se pa povrnéjo. Tí pa boj trêzen vu vsem, trpi, delo Evangelišta oprávlaj, slüžbo tvojo srčno dopunjávaj. Ár se jas že, kak vlažen áldov, vö vlêvam i vrêmen mojega razvežüvanja se približáva. Te dober boj sem zbojüvao, bežáj sem dokončao, vero sem zdržao. Na dale, doli mi je djána korôna pravice; štero mi dá Gospôd vu onom dnévi, te pravičen sodec: nej pa samo meni; nego i vsêm onim; ki njegovo skázanje lübijo. Pašči se: da hitro k meni prídeš. Ár me je Demaš ostavo, geto je polübo ete svêt; i šô je v Tessaloniko, Krescenš v Galácio, Títuš vu Dalmácio. Lükáč je sám z menom. Marka k sebi vzemi i pripelaj ga sebom; ár je meni hasnoviti na slüžbo. Tihikuša sem pa odposlao vu Efezuš. Plášč, šteroga sem niháo vu Troadi pri Karpuši, pridôč ga prinesi, i knige, naj bole môdre. Aleksander kotlár mi je vnogo hüdoga prikázao. Povrni njemi Gospôd pôleg dêl njegovi. Šteroga se i ti vari. Ár je jáko prôti stáo našim ričam. Vu prvom mojem zagovárjanji je nišče nej bio z menom: nego vsi so me ostavili. (Naj se njim notri ne račúna.) Gospôd je pa z menom bio i pokrêpo me je: naj se po meni prêdganje Evangelioma srčno spuni, i čüjejo vsi poganje. I tak sem vö ftrgnjeni z vüst oroslána. I oslobodi me Gospôd od vsega hüdoga dela i obdrži me na svoje nebesko králevstvo. Komi bojdi díka na veki veke. Amen. Pozdravi Priško i Akvila i Oneziforušovo hižo. Erastuš je ostano v Korintuši, Trofimuša sem pa niháo vu Mileti betéžnoga. Pašči se pred zímov prídti. Pozdrávla te Eubúluš i Pudens i Línuš i Klaudia i vsi bratje. Gospon Jezuš Kristuš bojdi z tvojim Dühom. Milošča z vami. Amen. K Timoteuši Efezánske cérkvi prvomi gori posvečenomi püšpeki drügi list pisani z Rima, gda je Pavel ob drügim postávlen bio pred Nero Casara. Pavel sluga Boži, Apoštol pa Jezuš Kristušov pôleg vere odebráni Boži i spoznanja istine, štera je pôleg pobožnosti. Vu vüpanji žitka vekivečnoga; šteroga je obečao te nelažlivi Bôg pred vekivečnim vrêmenom. Vö ga je pa vjavo vu svojem lastivnom vrêmeni, tô je, Rêč svojo, po predganji; štero je na mé zavüpano pôleg zapôvidi zveličitela Bogá našega. Tituši lastivnomi Síni pôleg občinske vere, milošča, smilenost, mér od Bogá Očé i Gospodna Jezuša Kristuša zveličitela našega. Za toga volo sem te niháo vu Kreti naj ta drüga zrendelüješ i postáviš vsákšem mesti starišše: liki sem ti jas zapovedao. Či je što nekrivični edne žené môž, deco majôči verno, na štero nega tožbé, ka bi hotliva ali neokorna bíla. Ár je potrêbno püšpeki nekrivičnomi bidti, liki Božemi šafari, nej sebi radomi, nej srditomi, nej pívci, nej bivci, nej rúžnoga dobíčka poželávci. Nego, ki rad na stán príme, to dobro lübi, kí je trêzen, pravičen, svéti, zadržávec. Kí se drži one verne rêči, štera je pôleg návuka: naj bode zmožen i opomínati vu zdravom včenjê, i te prôti gučéče premágati. Ár ji je vnogo neokorni, márnoričlivi i pámeti zapelávcov, naj bole kí so z obrizávanja. Šterim trbê vüsta zateknoti, kí cêle hiže preobráčajo vučéči; ka nej trbê, za rúžnoga dobíčka volo. Erkao je pa niki ž njih lastivni njihov prorok: Kretánci so vsigdár lážci, hüde divjáčine, manji trbühi. I tô svedôstvo je istinsko. Za šteroga volo je trdno káraj: naj zdravi bodo vu veri. I ne kebzüj na židovske fabule i zapôvidi človeče, kí preobráčajo istino. Ár so vsa čista tim čistim: tim oskrúnjenim pa i nevernim je nikaj nej čisto: nego oskrúnjena je njihova i pamet i düšna vêst. Ki vadlüjo, ka Bogá znájo, z delom ga pa tajíjo, odürni bodôči i neokorni i na vse dobro delo nespodobni. Tí pa gúči: ka se dostája zdravoga včenjá. Tí stári naj bodo trêzni, pošteni, mertüčlivi, zdravi vu veri, lübéznosti, trplivosti. Te stáre žene rávno tak, vu svestva dostojnom nošnjê, nej klajfarice, nej vnogomi víni slüžéče, nego dobro vučéče. Naj včíjo te mláde lübiti možé svoje i lübiti deco svojo. Trêzne, číste, hiže variváčkinje, dobre, podáne lastivnim možom; naj se rêč Boža ne preklinja. Mladénce rávno tak opominaj; naj trêzni bodo. Povsemsega se dávaj na példo dobri dêl vu včenjê, neskvarjenjé i poštenjé skažüvajôči. Rêč zdravo, i nekrivično: naj se té, kí je prôti, osramoti, nikaj nemajôči, ka bi kâ hüdoga od vás pravo. Slugi naj lastivnim gospodárom podáni bodo, vu vsem priétni, nej prôtigučéči. Nej kraj vličéči: nego vso dobro vernost skažüvajôči: da návuk našega zveličitela Bogá vu vsem snájžijo. Ár se je skázala ta zveličánska milošča Boža vsêm lüdém. Vučéča nás, naj zatajímo nepobožnost i svecke želé, mertüčlivo i pravično i pobožno živémo na etom svêti. Čákajôči bláženo vüpanje i skázanje te díke toga velikoga Bogá i zveličitela našega Jezuš Kristuša. Kí je dáo sám sebé za nás, da bi nás odküpo od vse neprávdenosti i očisto sebi lüdstvo lastivno, vrêlo vu dobri delaj. Eta gúči i opomínaj i káraj zevsêm zapovidávanjem. Nišče te naj ne zavrže. Opomínaj je: naj poglavnikom i oblásti podložni bodo i pokorni, na vse dobro delo pripravni. Naj nikoga ne preklinjajo, niti se naj ne borijo; nego pravični vso krotkost skažüjejo k vsêm lüdém. Ár smo i mi bili nigda nespametni, neokorni, blodéči, slüžéči poželênjam i násladostam vnôgim, vu hüdôbi i nenávidnosti hodéči, strašlivi, odürjávajôči eden drügoga. Gda se je pa skázala dobrôta i lübeznivost k lüdstvi zveličitela našega Bogá. Nej z pravice dêl, štera bi mi včinili: nego pôleg smilenosti svoje je nás zveličao po kôpeli preporodjenjá i ponovlenjá Dühá svétoga. Šteroga je vö vlejao na nás bogato po Jezuš Kristuši zveličiteli našem. Da pravični postanovši žnjegove milošče bomo öročnicke pôleg vüpanja žítka vekivečnoga. Verna je tá rêč: i ščém, naj eta potrdjávaš; da se skrbijo vu dobri delaj naprê státi, ki so vervali Bôgi. Eta so dobra i hasnovita lüdém. Blázna spitávanja i roda napré načúnanja i njefke i borjenjá pravdena, zastávlaj. Ár so nehasnovita i zamán. Jeretnika človeka po ednom i drügom opomínanji se ogni. Znajôči, kâ je tákši preobrnjeni i greši; liki kí se je že sám osôdo. Gda pošlem Artemáša k tebi, ali Tihikuša; pašči se k meni pridti vu Nikopoliš. Ár sem nakano tam prezimávati. Zenáša právdoznánca i Apolloša skrblivo k meni pošli; naj se njima nikaj ne zmenká. Naj se pa včíjo i ti naši z dobrim delom naprê státi, gde so potrêbni; naj ne bodo brezi sáda. Pozdrávlajo te, kí so z menom, vsi. Pozdravi one; kí nás lübijo vu veri Milošča zevsêmi vami. Amen. K Tituši Kretánske Cérkvi prvomi püšpeki posvečenomi písani list z Nikopoliša Macedonie. Pavel zvézani Kristuš Jezušov i Timoteuš brat Filemoni lüblénomi i pomočníki našemi. I Affii lüblénoj i Arhippi znami vojsküvajôčemi i Cérkvi; štera je vu tvojoj hiži. Milošča vam i mér od Bogá Očé našega i Gospon Jezuš Kristuša. Hválo dájem Bôgi mojemi vsigdár spominajôči se z tébe vu molitvaj moji. Slíšavši tvojo lübézen i vero; štero máš k Gospon Jezuši i k vsêm svétim. Naj občinstvo vere tvoje delavno bode vu spoznanji vsega dobroga; štero je vu vami k Kristuš Jezuši. Ár radosti mámo dosta i obeseljávanja nad tvojov lübéznostjov; ká so si ti svéti srcá počinôla po tebi, brat. Záto či gli vnogo srčnosti mám vu Kristuši tebi zapovidávati, ka se dostája. Dönok za lübéznosti volo ráj prosim; kí sem tákši, liki stári Pavel, zdaj pa i zvézani Jezuš Kristušov. Prosim te za mojega siná, šteroga sem porôdo vu mojoj vôzi, Onezimuša. Šteri je nigda tebi nehasnoviti bio, zdaj je pa tebi i meni hasnoviti; šteroga sem ti nazáj poslao. Tí ga pa, tô je, moje srcé, gori primi. Šteroga sem pri sebi šteo obdržati; kâ bi mi mesto tébe slüžo vu vôzi; v šteroj sem za Evangelioma volo. Brezi tvojega znánja sem pa nikaj nej šteo včiniti; naj ne bode, liki z potrêbčine dobrôta tvoja, nego z dobre vôle. Ár lêhko je záto odíšao do časa: naj ga na veke nazáj gori vzemeš. Nej več, liki slugo, nego više, liki slugo, tô je, brata lüblénoga, naj bole meni, od koga bole pa tebi i vu têli i vu Gospodni. Či me záto máš za tivárišša: primi ga gori, liki mené. Či je pa kâ prôti tebi prekacao, ali ti je dužen: tô meni notri račúnaj. Jas Pavel sám sem pisao z mojov rokôv, jas pláčam: naj ne velim tebi; kâ si mi ešče i sám sebé dužen. Zaistino brat, jas te ščém vžívati vu Gospodni: rashládi črêva moja vu Gospodni. Vüpavši se v pokornosti tvojoj písao sem ti znajôči; kâ i više ka právim, včiníš. K časi mi pa i stán pripravi. Ár se vüpam; kâ se vám po vaši molítvaj nazáj darüjem. Pozdrávla te Epafráš z menom vrét zvézani vu Kristuš Jezuši. Marko, Erištarkuš, Demáš, Lükáč so pomočnícke moji. Milošča Gospodna našega Jezuša Kristuša boj zvašim dühom. Amen. K Filemoni písani z Ríma po slugi Onezímuši. Vnôgom táli i vnôgo dôbo je nigda Bôg gúčao Očákom po prorokaj: veti slêdnji dnévi je pa nám gúčao po Sini svojem. Šteroga je postavo öročnika vsê: po šterom je i ete svêt stvôro. Kí bodôči blísk díke i obráz podstave njegove noséči vsa z rečjôv zmožnosti svoje, geto je po sebi očiščávanje včíno grêhov naši, seo si je na desnico zvíšenosti, vu visíni. I od toga je jakši včinjeni od angelov: od koga vékše imé je od njih öroküvao. Ár komi je gda z angelov erkao: tí si moj sin, jas sem te dnes porôdo? I pá: jas bodem njemi Oča i on bode meni Sin. Gda pa páli notri pela prvorodjenoga vu ete svêt, veli: i naj ga molijo vsi angelje Boži. I k angelom istina právi: kí čini angele svoje dühé i sluge svoje ognja plamén. K sini pa: tvoj králevski stolec, ó Bôg! na veki veke; palica rávnosti je palica králevstva tvojega. Lübo si pravico i odürjávao si krivico: záto te je namazao, ó Bôg, Bôg tvoj z oliom veseljá više od tvoji tivárišov. I tí si od začétka, Gospodne, zemlo fundalivao, i dela rôk tvoji so nebésa. Ona prêdo, tí pa ostáneš: i vsa, liki gvant ostáraje. I liki odevalo, zavijéš je i preminéjo se: tí si pa te isti, i lêta tvoja se ne pomenkájo. K šteromi z angelov je pa gda erkao: sedi si z dêsne moje, naj položim nepriátele tvoje na podnogáonico nôg tvoji? Nej so li vsi slüžbeni dühovje na slüžbo vö poslani za oni volo; ki bodo öroküvali zveličanje? Záto je nám potrêbno od toga bole kebzüvati na ta slíšana: naj kak mímo te slišane rêči brezi haska ne odbižimo. Ár, či je po angelaj gúčana rêč trdna včinjena, i vsáko prestoplenjé i neokornost je vzéla pravični nájem. Kakda vujdemo mí; či za tákše zveličanje ne bomo márali; štero se je záčálo po Gospodni; potom je pa od oni, kí so je slíšali, vu nami potrdjeno. Štero je k časi i Bôg posvedočo znamênji i z čüdami i z vnôgimi močmi, i zrazdiljávanji svétoga Dühá pôleg svoje vôle. Ár je nej angelom pôdao te príšestni svêt, od šteroga gučimo. Svedočo je pa nindri nikák govoréči: ka je človik, kâ se spomínaš ž njega? ali sin človeči, kâ ga priglejüješ? Malo ménšega si istina včíno od angelov: ali z díkov i z poštenjom si ga koronüvao, i postavo si ga nad delom rôk tvoji. Vsa si podvrgao pod nogé njegove. Ár, ka je njemi vsa podvrgao, nikaj je nej niháo, ka bi njemi nê bilo podvrženo. Zdaj pa ešče ne vidimo: ka bi njemi vsa podvržena bilá. Onoga pa, šteri je edno malo od angelov ménši včinjeni, vidimo, Jezuša, po trplênjaj, smrti, z díkov, i z poštenjom koronüvanoga; da bi zmilošče Bože za vse smrt koštao. Ár se je prístalo onomi; za koga so vsa i po kom so vsa: da bi ga, geto je vnogo sinôv vu díko pripelao, liki poglavnika njihovoga zveličanja, po trplênjaj popolnoga včíno. Geto so vsi z ednoga i té, kí posvečüje i ti posvečeni. Za šteroga volo ga je nej srám za brate one zvati. Govoréči: nazviščávao bom imé tvoje bratom mojim; na srêdi vu správišči ti spêvao bodem. I opet: jas bom se v njem vüpao. I pá: ovo jas i deca, štero mi je Bôg dáo. Geto tak deca občinstvo mesa i krvi má: i on je prispodobno njih tálnik; da bi po smrti zrüšo toga; ki má môč smrti, tô je, vragá. I oslôbodo bi té, ki so za volo strahá smrti vu vsem žitki pod slüžbov bilí. Ár je nindri nej gori vzéo angelov: nego Abrahámovo semen je vzéo na sébe. Záto je mogao vu vsem k bratom prispodoben bidti: da bi milostiven bio i veren víšešnji pop pri Bôgi na ftíšanje grêhov lüdstva. Ár, vu kom je on trpo sküšávani, v tistom more i onim, kì se sküšávajo, pomágati. Záto, bratje, svéti, pozvánja nebeskoga tálnicke, pametüjte Apoštola i víšešnjega popa vadlüvanja našega, Kristuša Jezuša. Kí je veren bio tomi, kí ga je na tô postavo; liki i Môšeš, vu cêloj njegovoj hiži. Ár je ete od toga vékše díke vrêden od Môšeša preštímani: od koga vékše poštenjé má od hiže té; kí jo je napravo. Ár vsáka hiža se od nikoga naprávla: kí je pa vsa napravo; je Bôg. I Môšeš je istina veren bio vu cêloj hiži negovoj: liki sluga na svedôstvo onoga; štero je melo potom gúčano bidti. Kristuš pa, liki Sin nad hižov svojov: šteroga hiža smo mí; či vüpazen i vüpanja hválo notri do koneza trdno obdržimo. Záto, liki S. Düh právi: dnes, či glás njegov čüli bodte. Ne obtrdite srezá vaša, liki vu razdráždženjê za dnéva sküšávanja vu püščávi. Gde so me sküšávali očeve vaši, vardêvali so me, i vidili so dela moja štriridesét lêt. Záto sem se razčémero na té národ i erkao sem: vseskôs blôdijo v srci. Oni so pa nej poznali potí moje. Da sem priségno vu srditosti mojoj: či bodo notri šli vu počiválišče moje. Glédajte tak, bratje; naj kak ne bode vu šterom zvás nevernosti hüdo srcé; štero bi od živoga Bogá ostôpilo. Nego opomínajte sami sebé vsákši dén; dokeč se denéšnji dén zové: naj se što zvás ne obtrdi po zapelávanji grêha. Ár smo tálnicke včinjeni Kristušovi; či li začétek podstati notri do konca trdno obdržimo. Dokeč se velí: dnes, či glás njegov čüjete, ne obtrdite srezá vaša, liki vu razdráždženjê. Ár niki, gda bi čüli, razdráždžili so ga: ali nej vsi, kí so vö šli z Egiptoma po Môšeši. Na štere se je pa čemerio štiridesét lêt? Nej li na té: kí so pregrêšili, kí kotrige so tá skapale vu püščávi? Kim je pa priségno; ka ne bodo notri šli vu počiválišče njegovo: nego tim nevervajôčim? I vídimo: kâ so nej mogli notri idti za volo nevernosti. Bojmo se záto: da se kak po tá nihánom obečanji notri idênja vu počiválišče njegovo što zvás ne vídi pomenkávati. Ár je i nám nazveščávani bio Evangeliom, liki i onim: ali nej njim je hasnola ta čüta rêč záto; kâ je nej zmêšana bíla po veri z onimi; kí so jo poslüšali. Ár mí, kí verjemo, bomo notri šli vu počiválišče, liki je povedao: kâ sem priségno vu srditosti mojoj, či bodo notri šli vu počiválišče moje; či so gli tá dela od začétka svêta včinjena. Ár je od sédmoga dneva tak pravo v ednom mesti: i počíno je Bôg vu sédmom dnévi od vsega dela svojega. I v tom mesti pá: či bodo notri šli vu počiválišče moje. Geto tak ostáne; ka níki bodo notri šli vu njé i oni, kím je oprvič nazvêščeno bilò, so nej notri šli za nevernosti volo. Pá je eden dén zrendelüvao, dnes, po Dávidi govoréči po telikom vrêmeni (liki je povêdano) dnes, či glás njegov čüli bodte, ne obtrdite srcá vaša. Ár, da bi je Jožue vu počiválišče pripelao, ne bi od drügoga dnéva gúčao potom toga. Záto je ešče edno sobôtno počiválišče za Bože lüdstvo. Ár, kí je notri šô vu počiválišče svoje i on si je počíno od dêl svoji; liki Bôg od svoji lastivni. Paščimo se záto notri idti vu tisto počiválišče: naj što ne spádne vu ono példo te nevernosti. Ár je Božá rêč živa i močna i ostrêša od vsákoga z obê stráni ostrc majôčega meča, i doségne notri do rázdeljenjá i düše i dühá i sklêp i môzg, i osodjávec je misel i naminjávanjov srca. I nega nevidôčega stvorjenjá pred njim. Ár so vsa nága i odkrita očám njegovim; od šteroga nám je rêč. Majôči záto velikoga víšešnjega popa, kí je i nebésa preišao, Jezuša Siná Božega, držmo eto vadlüvánje. Ár nemamo tákšega víšešnjega popa; ki bi ne mogao potrplênje meti z našimi nemočnostami: nego sküššenoga vu vsem prispodobnim tálom, zvün grêha. Pristáplajmo záto z vüpaznostjov k milošče stôci: da smilenost vzememo i miloščo nájdemo v potrêbnom vrêmeni na pomôč. Ár se vsáki víšešnji pop, z lüdi vzéti, za lüdi se postávla pred Bogá: naj áldüje i dári i áldove za grêhe. Kí bi se mogao dostojno smilüvati nad neznajôčimi i blodéčími; geto je i sam obvzéti z nemočnost jov. I záto njemi je potrêbno, liki za lüdstvo, tak i za sébe áldüvati za volo grêhov. I nišče si ne vzeme té čésti: nego pozváni od Bogá, liki i Áron. Tak je i Kristuš nej sám sebi eto díko vzéo; ka bi víšešnji pop bio: nego, kí je k njemi gúčao; tí si moj Sin, jas sem te dnes porôdo. Liki i v drügom mesti právi: tí si pop na veke pôleg réda Melhižedekovoga. Kí je vu dnévi têla svojega i molítve i prošnje z velikim kríčanjem i skuzami áldüvao onomi, kí ga je mogao zdržati od smrti; i poslüjhnjen od strahá je oslobodjeni. I, či gli je Sin Boži, dönok se je návčo od oni, štera je trpo, pokornost. I, gda bi popolni grátao, včinjen je vsêm sebi pokornim zrok vekivečnoga zveličanja. I zváni je od Bogá víšešnji pop pôleg réda Mêlhižedekovoga. Od koga bi dosta meli gúčati i žmetna na raskládanje: geto so manja včínjena vüha vaša. Ár, kí bi mogli že vučitelje bidti na vrêmen gledôč, tak je pa potrêbno vás včiti na níke piske začétka rêči Bože: i včinjeni ste tákši; liki kí mlêko potrebüjete i nej močno hráno. Ár vsáki kí z mlêkom živé, je ešče nej sküso rêč pravice (ár je cecátje dête). Ti popolni je pa močna hrána: kí po návadi gedrni rázum májo na rázloček dobroga i hüdoga. Záto tá níhájmo rêč od začétka Kristušovoga, na popolnêša se nesmo: néj, ka bi pá fundamentom metali pokôre od mrtvi dêl i vere v Bôgi. Nego od krstov návuka, od gori dêvanja rôk i gori stanenjá mrtvi i sôdbe vekivečne. I tô včinímo: či Bôg dopistí. Nemogôče je pa tim ednôk presvečenim; kí so koštali dár nebeski i tálnicke so včinjeni Dühá svétoga. I koštali so to dobro rêč Božo i môč príšestne vekivečnosti. Či odstôpijo, ka bi se pá nazáj ponôvili na pokôro; liki kí samí sebi Siná Božega raspinjajo i na špot vö dávajo. Ár zemla, štera na sébe čestô krát prídôči deždž popijáva i rodí trávo spodobno onim, po šteri se dela, vzeme blagoslov od Bogá. Štera pa trnje i ščetálje prináša: zavržena je i blüzi je k preklêstvi; štere konec je na žganjé. Vüpamo se pa od vás, lübleni, bôgša i tákša, štera májo zveličanje: či gli tak gúčimo. Ár je nej nepravičen Bôg: kâ bí se spozábo zdela vašega i z činejnja lübéznosti; štero ste pokázali vu iméni njegovom, gda ste slüžili tim svétim i ešče slüžite. Želêmo pa, da vás edenvsáki pokáže to isto skrblivost na puno gvüšnost vüpanja notri do konca. Naj manji ne bodete: nasledüjte pa one; kí po veri i trplivosti obečanje öroküjejo. Ár, gda je Bôg Abrahámi semen obečao, geto je nikoga nej meo vékšega, na koga bi priségao, priségno je na sébe. Govoréči: zaistino blagoslovivši blagoslovim te, i povnôžajôči povnôžam te. I tak trplivo čakajôči dôbo je obečanje. Ár istina lüdjé na vékšega od sébe príségajo i vsákoga njihovoga protivinstva konec je na potrdjénje prísege. Vu kom da bi obilnej šteo Bôg pokázati öročnikom obečanja tanáča svojega stálnost: prísego je djáo med njô. Naj po dvôjem nepremenjenom deli, v kom je nemogôče lagati Bôgi, močno obeseljé mámo paščivši se obdržati pred nás djáno vüpanje. Štero, liki kotvo düše mámo i mirovno i trdno: štera i notri ide vu to znotrêšnje zakrivala. Kama je prebižávec za nás notri šô Jezuš; kí je pôleg réda Melhižedekovoga višešni pop včinjen na veke. Ár ete Melhižedek je bio Šálema král, pop víšešnjega Bogá: kí je šô pred Ábraháma: gda se je povrno od pobítja králov, i blagoslovo ga je. Komi je i desetino zevsega dáo Abrahám. Oprvíč ístina se razskláda král pravice: potom pa i král Šálema, tô je král méra. Brezi očé, brezi materé, brezi rodbine: niti začétka dnévov, niti žítka konca nemajôči, prispodoben pa k Sini Božemi, ostáne pop na veke. Glédajte pa, kákši je té, komi je i Abrahám pátriárha dáo desetino z dobíčka. I istina kâ, kí z sinôv Levi popôstvo vzemejo, zapovid májo desetíniti lüdstvo pôleg právde, tô je brate svoje: či gli so z Abrahámove bedré zišli. Té je pa, šteroga rodbina je nej z oni, desetínivao Abraháma; i blagoslovo je toga, kí má obečanje. Brezí vsega prôti gúčanja se pa te ménši od toga vékšega blagoslávla. I eti istina desetino mrtelni lüdje jemléjo: tam pa, kí svedôstvo má, ka živé. I (naj tak erčém) vu Abrahámi je i Levi, kí desetino jemlé, desetino dáo. Ár je ešče vu bedri očé bio: gda njemi je prôti šô Melhižedek. Da bi záto popolnost po Levitánskom popôstvi bíla (ár je lüdstvo pod njim právdo vzelô:) zakaj bi tak trbelo pôleg réda Melhižedekovoga drügomi popi postánoti; kí bi ne bio pôleg réda Áronovoga imenüvan? Ár gde je premênjeno popôstvo: tam more i právde premênenjé bidti. Ár, od koga se tô právi, zdrügoga plemena je, z šteroga je nišče nej slüžo pri oltári. Ár je očivesno: kâ je z Jú lovoga plemena zíšao gori naš Gospôd; šteromi plemeni je Môšeš nikaj nej gúčao od popôstva. I ešče je očívesnêše: či pôleg prispodobnosti Melhižedekove drügi pop gori stáne. Kí je nej pôleg právde telovne zapôvidi včinjen, nego pôleg môči žítka nerazvézanoga. Ár svedoči: ka si tí pop na veke pôleg réda Melhižedekovoga. Ár odloženjé prve zapôvidi istina je včinjeno záto: kâ je nemočna i nehasnovita bíla. Ár je nikaj nej popolnoga včiníla právda: nego je notri pripelanjé bôgšega vüpanja, po kom se približávamo k Bôgi. I od toga bole: kâ je nej brezi prísege. (Ár so ovi brezi prísege popovje včinjeni bilí: ete pa zprisegov za volo onoga, kí je k njemi erkao: priségno je Gospôd i ne bode njemi žao: tí si pop na veke pôleg réda Melhižedekovoga.) Od toga bôgšega Zákona je včinjen prorok Jezuš. I, tisti je istina več bilô včinjeni popôv záto: kâ so za volo smrti nej mogli vsigdár v žítki ostánoti. Ete pa, da na veke ostáne, vekivečno má popôstvo. Odkud i zveličati napuni more one; kí po njem k Bôgi prihájajo. Ár, da vsigdárživé, moli se za njé. Ár tákši víšešnji pop se je nás pristájao, svéti, nekrivični, nevujvlačéni, odločeni od gréšnikov i višiši včinjem od nebés. Komi je nej potrêbno vsáki dén, liki onim víšešnjim popom, prvle za svoje lastivne grêhe áldov prinesti; potom pa za lüdstva grêhe. Ár je tô on včíno ednôk sám sebé áldüvajôči. Ár právda lüdí postávla na víšešnje pope majôče nemočnost: rêč pa priséganja, štera je po právdi včinjena, Siná na veke popolnoga dêva. Šumma pa etoga gúčanja je eta: kâ tákšega mámo víšešnjega popa; kí si je seo na desnico trônuša velikosti vu nebésaj. Toga Sétoga Dugovánja sluga i šatora istine: šteroga je postavo Gospôd, i nej človik. Ár vsáki víšešnji pop se za toga volo postávla: naj gori nosi dári i áldove. Záto je potrêbno kâ meti i etomi: štero bi áldüvao. Ár, da bi ešče na zemli bio, ne bi bio pop: geto so eti popevje oni; kí pôleg právde dári áldüjejo. Kí példi i senci slüžijo ti nebeski dugovánj: liki je Môšeš od Bogá opômenjeni, gda bi dokončávao šator. Ár, glédaj, praj: da vsa napráviš pôleg forme, štera ti je na gori pokázana. Zdaj je pa od toga jakšo slüžbo dôbo: od koga je bôgšega Zákona sredbeník; šteri je i nad bôgšim obečanjem skončani. Ár, da bi ov prvi brezi zmenkanja bio, tak tomi drügomi ne bi bilô mesto ískano. Ár tožéči njim právi: ovo dnévi prído, právi Gospôd, i skončam z hižov Izraelskov i z hižov Jude zákon nôvi. Nej pôleg Zákona, šteroga sem včino ž njihovimi očáki vu dnévi, gda sem je za rokô príjao, da bi je vö zpelao z Égiptomske zemlé. Ár so oni ne: ostanoli vu mojem zákonif i jas sem nej márao za njé; právi Gospôd. Ete je pa te Zákon; šteroga postávim z hižov Izraelskov po tê dnévi, právi Gospôd: dám právdo mojo vu njih pámet i vu njih srcá jo zapišem; i jas njim bodem Bôg, i oni bodo meni lüdstvo. I nišče ne bode včio bližnjega svojega, niti brata svojega govoréči: spoznaj Gospodna. Ár me vsi spoznajo, od naj ménšega ž njih notri do naj vékšega ž njih. Ár milostiven bodem nepravičnostam njihovim i grêhom njihovim i z nepravdenosti njihove se več ne spomeném. Gda právi: nôvi, toga prvoga na stároga správla. Štero je pa ostaralo i sêri: blüzi je k konci. Meo je tak istina i te prvi šator pravičnosti slüžbe i vünêšnje svestvo. Ár je šator naprávleni, všteroga prvom táli je bio posvečnjek i sto i posvečenjá krüh; kí se velí svéti. Po drügom zakrivali je pa bio šator; kí se zové svéto svétih. Šteri je meo zláto kadílnico i lado zákona oblijáno povsud zlátom: v šteroj je bilô to zláto vêdro imajôče manno, i Áronovo šibo, štera je cvela, i táble zákona. Od zgora pa na njê so bili Kerubíni dike obsencávajôči ftišávnico: od šteri je nej potrêbno zdaj po ednom gúčati. Gda bi pa eta tak správlena bilá: v té prvi šator istina so vsigdár notri šli popevje na skončávanje Bože slüžbe. Vte drügi pa ednôk v leti, sám te víšešnji pop, nej brezi krví; štero je áldüvao za svoje i za lüdstva neznanosti. Po šterom oznanüje Svéti Düh: kâ je nej vö vjavlena bíla pôt k svetini; dokeč je te prvi šator gori stáo. Kí je bio spodobnost vu tistom vrêmeni: v šterom so i dári i áldove áldüvali; ki so nej mogli popolnoga včiniti v düšnoj vêsti toga slüžêčega Bôgi. Samo z hránov i z pítvinov i z rázločnim opránjem i z telovnimi pravičnostmi; štera so notri do vrêmena poprávlenjá nastávlena. Gda je pa Kristuš, príšestni dobrôt víšešnji pop, prišao po vékšem i popolnêšem šatori nej zrokami naprávlenom, tô je, nej té reje. Niti po krvi kozlôv i télec: nego po lastivnoj krvi je notri šô ednôk vu ta svéta i vekivečno odküplenjé je najšao. Ár či krv bikôv i kozlôv i pepél telice poškropleni te oskrúnjene posvečüje na têla čistôčo. Od koga bole krv Kristušova, kí je po vekivečnom Dühi sám sebé áldüvao nevujvlačénoga Bôgi, očisti düšno vêst vašo od mrtvi dêl; da slüžite živomi Bôgi. I záto je nôvoga Zákona sredbenik: da bi po včinjenoj smrti na odküplenjé, pod prvim Zákonom bodôčega prestoplenjá, tí pozváni vekivečnoga öroka obečanje vzéli. Ár gde je zákon, tam more bidti smrt toga; kí zákon činí. Ár je zákon nad mrtvimi potrdjeni: nači je nemočen; dokeč živé tisti, kí je zákon včino. Odkud je ni te prvi brezi krvi nej bio posvečeni. Ár, gda bi vö zgúčane bilé vse zapôvidi pôleg právde od Môšeša vsemi lüdstvi, vzéo je krv telečo i kozjo z vodôv i zerdéčov vunov vrét i z hišopom; i knige i vse lüdstvo je poškrôpo. Govoréči: tô je krv tistoga zákona, šteroga vám je Bôg zapovedao. I šator tüdi i vso posôdo slüžbe je rávno tak z krvjôv poškrôpo. I skoro se vsa po krvi očiščávajo pôleg právde: i brezi krvi preleánja nega odpüščanja grêhov. Potrêbno je bilô záto: da se tiste, štere so vu nebésaj, prílike ztákšimi očiščávale; sáma pa ta nebeska od eti z jakšimi áldov šmi. Ár je Kristuš nej vu zrokami naprávleno svetino notri šô (štera je li példa ti istinski:) nego vu samo nébo, naj se zdaj skažüje lici Božemi za nás. Nej, ka bi čestôkrát sám sebé áldüvao: liki víšešnji pop notri ide vu svetino vsáko leto z lückov krvjôv. (Nači bi mogao vnogokrát trpeti od záčétka svêta:) zdaj je pa ednôk pri skončanji svêta na odloženjé grêha po svojem lastivnom áldovi skázani. I, liki je gori djáno lüdém ednôk mrêti, potom pa sôdba. Tak je i Kristuš ednôk áldüvan na odnešenjé vnôgi lüdi grêhov; drügôč brezi grêha bodo ga vidili oní; kí ga čákajo na zveličanje. Ar právda, li tênjo majôča ti príšestni dobrôt, nej pa sám kêp dugovánja, z tistimi áldovmi, z šterimi vsáko leto nestanoma áldüjo, nigdár nemre te k sebi prihájajôče popolne včiniti. Nači bi hênjali áldüvati: da bi več nikšo düšno vêst ne meli grêhov ti slüžéči, ednôk očíščeni. Ali v tê je spomínanje grêhov vsáko leto. Ár je nemogôče; ka bi krv bikôv i kozlôv odevzéla grêhe. Záto notri idôči na svêt právi: áldova i dára si nej šteo; têlo si mi pa napravo. Goréči áldovje i áldovje za grêh so se ti nej dopadnoli. Teda sem erkao: ovo idem (vu prvi knigaj je písano od méne) naj činim, o Bôg! volo tvojo. Geto, da bi odzgora velo, kâ áldov i dár i cêlo žgána i za grêh áldüvana si nej šteo, niti so se ti nej dopadnola, (štera se pôleg zapôvidi áldüjejo). Teda je i eto erkao: ovo idem, naj činim, o Bôg! volo tvojo. Etak kraj vzeme to prvo: naj to drügo postávi. Vu šteroj vôli smo posvečeni po áldüvanji têla Jezuša Kristušovoga ednôk. I vsáki pop istina je postávleni: naj vsáki dén slüži i té iste áldove čestokrát áldüje; kí nikako nemrejo odevzéti grêhe. Té pa eden za grêhe áldüvajôči áldov, na veke sedí na desnici Božoj. Nadale čáka; dokeč se denejo nepriátelje njegovi na podnogáonico nôg njegovi. Ár je z ednim áldovom popolne včíno na veke one; kí se posvečüjejo. Svedoči pa nám i Düh svéti. Ár gda bi naprê povedao. Eto je te Zákon, šteroga ž njimi včinim po oni dnévi; velí Gospôd, dám právde moje vu srcá njihova i vu pámeti njihove je zapíšem. I z grêhov njihovi i znepravdenost njihovi se ne spomeném več. Gde je pa têh odpüščanje: tam nega več áldova za grêh. Geto tak mámo, bratje, puno sloboščino vu notri idênje te svetine po krvi Jezušovoj. Štero nám je posvéto na pôt novo i živo po zakrivali; tô je, têli svojem. I popa velikoga nad hižov Božov. Pristáplajmo tak z istinskim srezom vu punosti vere poškropleni v srcáj i oslobodjeni od hüde düšne vêsti. I opráni na têli z čístov vodôv držmo vadlüvanje vüpanja nesklekajôčega: (ár je veren, kí je je obečao). I vzemmo eden drügoga na pamet na podžiganje lübéznosti i dobri dêl. Ne nihájmo tá naše správišče; liki je níki šega: nego se opomínajmo. I tô od toga bole činte: od koga bole vídite; ka se te dén približáva. Ár, či bomo z dobre vôle grêšili po vzétji spoznanja istine, ne nihá se nám več za grêhe áldov. Nego nikše strašno čákanje sôdbe i ognja zadomeščávanje; kí pojê protivníke. Či što Môšešovo právdo zavrže: brezi vse milošče na dvöj ali tri svedôk svedôstvo more mrêti. Ka štimate, od koga hüši kaštíg bode vréden: kí bode Siná Božega z nogami klačo, i Zákona krv, vu šteroj je posvečeni, za prôsto držao, i milošče Dühá ošpotávao. Ár známo, što je tisti, kí je pravo: moje je zadomeščávanje, jas pláčam, veli Gospôd. I pá: Gospôd bode sôdo lüdstvo svoje, Strašno je pa spádnoti vu roké živoga Bogá. Spômente se pa z ti prvi dnévov: vu šteri ste, presvečeni, vnogo boja trplivosti prenesli. Z ednoga strána; gda ste i po ošpotávanjaj i nevoláj na oglejüvalo postávleni; z drügoga strána pa, gda ste tálnicke včinjeni têh; kim se rávno tak godí. Ár ste me i vu vôzi mojoj milüvali; i raztrgávanje poištva vašega ste z radostjov pretrpeli; znajôči ka vu sebi jakše blágo máte, nebesko i obstojéče. Ne odvržte záto vüpaznost vašo; štera veliko pláčo má. Ár vám je potrêbna trplivost; da, volo Božo činéči, vzemete obečanje. Ár ešče jáko, jáko malo vrêmena čákajte, i te pridôči pride i ne bode se müdio. Te pravičen pa z vere bode živo: i, či se kraj potégne, ne dopádne se düši mojoj vu njem. Mi smo pa nej z tisti; kí se kraj potegüjejo na skvarjenjé: nego smo vere sínovje na zadoblenjé düše. Vera je pa oni, šteri se vüpamo, podstava i nevidôčega dugovánja kazalo. Ár so po njê dobro svedôstvo dôbili ti stariši. Po veri razmimo; kâ so vekivečnosti z Božov rečjôv naprávlene tak; da so zti nevidôči ta vidôča včinjena. Po veri je Abel popolnêši áldov od Kajna áldüvao Bôgi: po kom je svedôstvo dôbo; ka je pravičen, gda je svedočo od njegovi dárov Bôg; i po njê, či je gli mr’o, dönok ešče gučí. Po veri je Enoh odnešeni: da bi ne vido smrti. I nej je nájdeni záto; ka ga je Bôg odnesao. Ár je pred prenešenjom svojim svedôstvo meo; kâ je vugoden Bôgi. Brezi vere je pa nemogôče vugodnomi bidti: ár, ki ščé k Bôgi pridti, more vervati, kâ jeste Bôg; i tistim, kí ga íščejo, je nájema plačár. Po veri se je Noë, opomenjeni od Bogá, od tí nevidôči zbojao i napravo je bárko na zdržávanje hiže svoje; po šteroj je osôdo ete svêt, i tiste pravice, štera z vere zhája, je včinjen öročnik. Po veri je pozváni, Ábrahám pokoren bio vö idti na mesto; štero je meo vzéti za öročino: i vö je šô, neznajôči, kama bi šô. Po veri je prebívao vu obečanoj zemli, liki tühénec, vu šatoraj prebívajôči z Ižákom i z Jákobom; kí so ž njim vrét öročnicke bilí tistoga obečanja. Ár je čakao mesto, štero fundamentome má, ovo, šteroga zidár i napraviteo je Bôg. Po veri je takáj i Šára môč na poprietjé semena vzéla i vö z vrêmena starosti je porodíla. Ár je za vernoga držála onoga: ki ji je obečao. Záto se ji je i od toga ednoga i od toga že mrtvoga naplodilo tak vnogo: liki je zvêzd na nébi, i liki je pêska na môrskom brêgi, nezračúnanoga. Pôleg vere so spômrli tê vsi i nej so vzèli obečanja: nego so je lí ôzdaleč vidili i vervali i obimali i vadlüvali so; kâ so gostjé i príšavci na zemli. Ár, kí tak gučíjo, očivesno kážejo; kâ domovino íščejo. I istina, da bi se z one spomínali, z štere so vö prišli, meli bi vrêmen na nazáj, povrnênje. Zdaj pa bôgšo želejo, tô je nebesko. Záto se ji ne sramešlüje Bôg: nego se za njíh Bogá zové; ár njim je mesto spravo. Po veri je áldüvao Ábrahám Ižáka sküšávani od Bogá; i toga jedino rodjenoga je áldüvao, ki je teliko obečanja vzéo. Šteromi je erčeno; kâ bode se vu Ižáki tebí zvalô semen. Štímajôči, kâ ga je i z mrtvi zmožen gori zbüditi Bôg. Odkud ga je i vu priliki gori stanenjá nazáj vzéo. Po veri je od ti prišestni blagoslovo Ižák Jákoba i Ežaua. Po verí je Jákob vmérajoči vsákoga siná Jožefovoga blagoslovo: i nagno se je na vrhek palice svoje. Po veri se je Jožef skončávavši žítek, z vöidênja sinôv Izraelski spômeno: i od kôst svoji je zapovedao. Po veri je Môšeš, narodjeni, skriti bio trí mêsece od roditelov svoji: geto so vidili; kâ je lêpo dête; i nej so se bojali zapôvidi králove. Po veri se je Môšeš, geto je veliki zrásao, nej šteo zvati sin čéri Farahove. Ár si je ráj odébrao to hüdo trpeti zlüdstvom Božim: liki do časa meti grêhov vžívanje. I za vékše bogástvo je držao sramôto Kristušovo, liki vse Egiptomske kinče. Ár je glédao na nájem. Po veri ja niháo Egiptom i nej se je bojao králove srditosti. Ár se je toga nevidôčega, liki vidôčega, držao. Po veri je včíno Vüzen i preleánje krvi: naj se ji té, kí je vmárjao ta prvorodjena, ne dotekne. Po veri so šli prék erdéčega môrja, liki po sühom: štero da bi sküšávali Egiptánci, vtopleni so. Po veri je zidina Jerihova spádnola: štero so sedem dní krôžili. Po veri je Rááb práznica nej pogínola z nevernimi vrét; ka je naglejüváče zmérom notri vzéla. I ka ešče právim? Vrêmen bi me nihálo: da bí naprê prinášao od Gedeona, i Baráka, i Šámšona i Jefta, i Dávida i Šamuela i Prorokov. Ki so po veri králevstva pozájali, pravico so delali, obečanja so zadôbili, zateknoli so oroslánom vüsta. Ognja môč so vgásili, ostrici meča so vujšli, močni so grátali od nemočnosti, včinjeni so krepki vu boji, tühéncov tábore so razbêsili. Žene so zgori stanenjá svoje mrtve nazáj vzéle. Ništeri so pa ftegüvani: i dönok so nej gori vzéli oslobodjenjé; naj jakše gori stanenjé dobijo. Drügi so pa po ošpotávanji i bičüvanji sküšávani bili: zvün toga pa ešče po vézanji i vôzi. Kamenüvani so, žágani so, sküšávani so, z mečom vmorjeni so mrli, okôli so hodili vu ovčeni i kozleni kôžaj, vu zmenkenjaj, nevôláj i v hüdôbi so bili. (Šteri je nej bio vrêden ete svêt) vu püščávaj blodéči i goráj i lüknjaj i prepastáj zemlé. I tê so vsi dobro svédôstvo dôbili po veri: ali obečanja so dönok nej vzéli. Ár je Bôg nikaj bôgšega nám správo: naj se brezi nás ne skončajo. Záto i mí, geto tákši oblák svedokov okoli sébe mámo, doli dênmo vse bremem i okoli nás krepko stojéči gréh: po trplivosti bêžmo v tom, pred nás postávlenom, boji. Kú nez glédajôči na voja, liki na začitela i dokončitela vere na Jezuša: kí je za pred sé položeno radost križ pretrpo, i srám za nikoj preštímavši na desnici trônuša Božega si je posio. Ár premíslite, kákši je té, kí je tákše na sé prôtigúčanje od grêšnikov prenoso; naj ne obtridíte i v düšáj vaši ne pomenkate. Nej ste se ešče tak borili prôti grêhi, kabi notri do krvi prôti stáli. I spozábili ste se z obeseljá; štero vám, liki sinom, právi: moj sin, ne zavrži kaštiganje Gospodnovo i ne vcágaj pod njegovim káranjem. Ár, koga lübi Gospôd, toga kaštiga: bičüje pa vsákoga; šteroga za siná primle. Či kaštiganje znášate: liki sinom se vám ponüja Bôg. Ár šteri je té sin: šteroga ne kaštiga Oča? Či ste pa brezi kaštiganja, šteroga so vsi tálnicke: tak ste fotivje i nej sinovje. Istina, naši telovni očeve so nás kaštigali; i poštüvali smo se ji. Ne podámo se tak bole Oči dühôv: naj živémo? Ár istina oni so nás malo dní, kak se je njim vidilo, kaštigali: ete pa nám na hasek; naj v njegovom svestvi tál vzememo. Vsáka kaštiga pa, dokeč je nad nami, se nám ne vídi radost bidti; nego žalost: potom pa mirovni sád pravice dá têm; kí se v njê mujštrajo. Záto razpüščene roké i trüdna kôlina vaša gori oprávlajte. I stopáje ednáke činte z nogami vašimi; naj, kâ je plantavo, ne vklekne; nego se bole zvráči. Mér mête zevsêmi i svestvo: brezi šteroga nišče ne bode vido Gospodna. Gori glédajôči da što ne odpádne od milošče Bože: naj kákši britki korén ne podrasté i zburka vás; i po njem se vnôgi oskrúnijo. Naj što ne bode práznik, ali nesnájžni, liki Ežau: kí je za edno hráno tá dáo prvorodstvo svoje. Ár znáte; kâ je i potom, geto je šteo öroküvati blagoslov, zavrženi. Ár je pokôre mesta nej najšao: či gli jo je skuzami ískao. Ár ste nej pristôpili k šlátajôčemi brêgi i k goréčemi ognji i temnosti i kmici i k vihéri. I k trôbi trombönte i k glási rêč; šteroga kí so čüli, prosili so, da bi njim več nê gúčao. (Ár so nej mogli znášati tô: štero je zapovidávano bilô. I či se govedo dotekne te goré; kamenüvano bojdi, ali strêlov zostrêlano. I tak je strašno bilô tô skázano dugovánje: da je i Môšeš erkao: prestrašo sem se, i trepetao sem.) Nego ste pristôpili k Šionskoj gori i k mesti živoga Bogá, k Jerušálemi nebeskomi, i k vnogo jezér angelom. K občinskomi správišči i gmajni prvorodjeni vu nebésaj gori zapísani, i k vsê sodci Bôgi i k dühom ti popolnoma pravični. I nôvoga Zákona sredbeníki Jezuši, i krvi poškroplenjá; štera bôgše gučí, liki Abelova. Vidite; da ne zavržete toga gučéčega. Ár či so ovi nej vujšli, ki so zavrgli tistoga, kí je na zemli, opômenjeni od Bogá, gúčao: od koga bole mi; či se od toga, kí je z nebés, kraj obrnémo. Šteroga glás je teda zemlô geno: zdaj je pa obečao govoréči: ešče ednôk jas genem nej li samo zemlô; nego i nébo. Tô pa, ka právi ešče ednôk, očivesno káže, ti gíbajôči preloženjé, liki ti naprávleni: naj ostáno ta negíbajôča. Záto, králevstvo negibajôče gori vzévši, mêmo miloščo: po šteroj vugodno slüžmo Bôgi z srámežlívostjom i z stráhom. Ár je naš Bôg goréči ogjen. Bratinska lübéznost naj ostane. Z dávanja stána se ne spozábte. Ár so po tom níšteri neznajôč angele príjali na stán. Spômente se z vôznikov, liki ž njimi vrét vôznicke: i z nevolni, liki kí ste i samí vu têli. Pošteno je hížtvo vu vsem i postela ne vujvlačéna: práznike pa i kurvêše de Bôg sôdo. Brezi skopôsti živte. Zadovolte se stêm; ka máte. Ár je on erkao: ne ostávim, te, niti te ne nihám. Tak, da z gvüšnostjov lêko velímo: Gospôd mi je pomočnik i ne bom se bojao; ka mi dene človik? Spomínajte se z voditelov vaši; kí so vám gúčali rêč Božo: šteri živlênja vö idênje gledéči, nasledüjte vero njihovo. Jezuš Kristuš, ki je bio včeraj i dnes, tisti bode i na veke. Z rázločnimi návukmi i z tühimi se okôli ne gonte. Ár je lêpo delo zmiloščov potrditi srcé, nej z hránov: štera je nikaj nej valála onim; kí so v njê hodili. Mámo oltár: z šteroga jesti nemajo oblásti; kí šatori slüžijo. Ár, šteri stvári krv se notri nesé za grêhe vu ta svéta po víšešnjem popi, tisti têla se žgéjo zvüna tábora. Záto i Jezuš, da bi lüdstvo z lastivnov krvjôv posvéto, od zvüna vrát je trpo. Hodmo vö tak k njemi, vö z tábora, špot njegov noséči. Ár nemamo eti stálnoga mesta: nego to prišestno iščemo. Po njem záto vsigdár Bôgi aldüjmo áldov hvále, tô je, sád lámp naši, vadlüvajôči imé nvegovo. Z dobroga činênja pa i podiljávanja se ne zpozábte: ár so tákši áldovje vugodni Bôgi. Pokorni bojdte vašim voditelom i bôgajte je. Ár oni verostüjo za düše vaše; liki kim je račun dati: naj z radostjom tô činijo i nej zdihávanjem; ár je tô vám nehasnovito. Molte za nás. Ár smo gvüšni: kâ dobro düšnovêst mámo; liki, kí se ščémo vu vsem dobro oponášati. Od toga bole vás prosim tô činiti: naj se vám naskori nazáj povrném. Bôg pa méra, kí jé z mrtvi spelao toga velikoga pastéra ovéc po krvi vekivečnoga Zákona, Gospodna našega Jezuša. Včíni vás pripravne vu vsem dobrom deli na činênje svoje vôle, činéči vu vami; kâ je vugodno pred njim po Jezuš Kristuši: komi bojdi díka na veki veke. Amen. Prosim pa vás, bratje; znášajte eto rêč opominanja: ár sem vám nakráci písao. Znájte pa; ka se je Timoteuš brat oslôbodo: zkim vas (či naskori príde) poglédnem. Pozdravte vse voditele vaše i vse svéce. Pozdrávlajo vás: kí so z Vlaškoga orsága. Milošča Boža zevsêmi vami. Amen. K Židovom písani od Vlaškoga orsága po Timoteuši. Jakub Bogá Očé i Gospodna Jezuša Kristuša sluga, tomi dvanájseteromi rastepenomi piemeni zdrávje. Za vso radost držte, bratje moji: gda vu rázločna sküšávanja spádnete. Znajôči; kâ vardêvanje vaše vere dela znášanje. Znášanje pa naj popolno delo má; da bodete popolni, i cêli, v nikom nê zmenkani. Či se pa komi zvás zmenkáva modrôst: naj jo prosi od Bogá; ki jo dáva vsêm prôsto i neponosno; i dá se njemi. Naj pa prosi vu veri nikaj ne dvojéči. Ár je te dvojéči prispodoben k morskomi válovji; štero se od vötra goni i vêja. Ár naj ne štíma on človik: ka kâ vzeme od Gospodna. Môž dvôje pámeti je nestálni vu vsê potáj svoji. Naj se pa hváli te ponizni brat vu visíni svojoj. Te bogati pa vu poniznosti svojoj. Ár, liki cvêt tráve, prêde. Ár liki je gori zišlo sunce z vročínov, i posüšilo je trávo, i cvêt njé je doli spadno, i lepota njé obráza je prêšla: tak i bogátec vu svoji potáj povêhne. Bláženi je on môž: ki znáša sküšávanje. Ár, geto je várdenjeni, vzeme žitka korôno; štero je obečao Gospôd onim; ki ga lübijo. Naj pa nišče ne právi, gda se sküšáva; kâ se od Bogá sküšáva. Ár se Bôg ne more sküšávati od hüdoga: sám pa ne sküšáva nikoga. Vsáki se pa sküšáva: gda se od lastivnoga želênja vličé i vábi. Potom želênje, geto se proprijé, porodí grêh: grêh pa dokončani porodi smrt. Ne blôdite, lübléni moji bratje. Vse dobro dánje, i vsáki popolni dár je od toga zgoránjega doli idôči od Očé svetlosti: pri šterom nega preminjávanja, ali preobrnjávanja sence. Ki nás je z svoje vôle porôdo po rêči istine; da bi bilí kákša prvotina njegovi stvorjeni stvári. Záto, moji lübléni bratje, vsáki človik bojdi gedrni na poslüšanje; vüki pa na gúčanje, vüki na srd. Ár srd možá pravico Božo ne dela. Záto doli dente vso rúžnost, i obilnost hüdôbe: v krotkosti primte to vsajeno rêč; štera je zmožna zdržati düše vaše. Bojdite pa delavci te rêči, i nej samo poslüšávci: nači sami sebé vkanite. Ár, či je što li poslüšávec rêči, i nej delavec: té je prispodoben k môži, ki prirodjenjá svojega obráz v gledali gléda. Ár se je pogledno ino je odišao; i preci je pozábo, kákši je bio. Kí pa notri poglédne vu popolno právdo sloboščine, i obstoji v njê; té, da je nej pozablivi poslüšávec, nego činitel dela, té, právim, blážen bode vu deli svojem. Či se što vídi med vami; ka Bogá česti, i svoj jezik ne drži na vüzdi, nego zapeláva svoje srcé: toga Boža čést je márna. Ta čista i Boža čést je pa eta pri Bôgi i Oči: priglédnoti sirôte i vdovice vu nevôli njihovoj, i sebé čistoga zdržávati od svêta. Bratje moji, nemate vu osôb prijímanji vero odíčenoga Gospodna našega Jezuša Kristuša. Ár či notri ide vu správišče vaše kákši môž, kí zláti prstan má, vu svetlom gvanti; notri ide pa i siromák vu rúžnom gvanti. I zglédnete se na onoga, kí svetli gvant nosi, i erčéte njemi, tí si esi sedi lipô; i siromáki erčéte; tí etam stoj, ali si esi sedi pod podnogaonico mojo: Jeli ne včiníte rázločka med sebom, i nej ste včinjeni sodci hüdi misel? Poslüšajte, bratje moji lübléni: nej li je Bôg odébrao siromáke etoga svêta bogate vu veri, i öročnike králevstva; šteroga je obečao onim, ki ga lübijo. Vi ste pa nepoštenoga včinili siromáka. Jeli so nê ti bogati: kí vás svojov oblástjov mantrájo; i oni vás vláčijo na právde. Jeli ne preklinjajo oni to lêpo imé: zkim se vi zovéte? Dönok, či králevsko právdo doprnášate pôleg pisma: lübi bližnjega tvojega, liki sám sebé, dobro činíte. Či pa osobe prijimlete: grêh delate, i kárate se od právde, liki prestoplávci. Ár, kíkoli cêlo právdo zdrži, potekne se pa v edno, včinjen je vsê krivičen. Ár, ki je pravo, ne praznüj, té je pravo i ne vmôri. Či tak ne boš praznüvao, vmoríš pa; včinjen si prestoplávec právde. Tak gúčte, i tak činte: liki ki bodte po právdi sloboščine sodjeni. Ár sôdba brezi smilenosti bode tomi: ki ne činí smilenost: i smilenost se hváli prôti sôdbi. Ka valá, bratje moji: či što právi, ka vero má, dêl pa nema? Jeli ga vera more zveličati? Či bi pa brat, ali sestra, nága bilá, i potrebüvala bi vsakdenéšnjo hráno. Velo bi pa što njima zvás; idta zmérom, segrêta se ino se nasitita, ne bi njima pa dáo, ka so téli potrêbna: ka bi njima tô valálo? Tak i vera, či dêl nema, mrtva je notri vu sebi. Ali erčé što: ti vero máš, i jas dela mám; pokáži mi vero tvojo z dêl tvoji; i jas ti pokážem ž dêl moji vero mojo. Ti verješ; kâ je Bôg eden: dobro činíš. I vrazjé verjejo, i trepečejo. Ščéš pa znati, ó človik márni, kâ je vera brezi dêl mrtva? Ábrahám oča naš nej li je z dêl pravičen včinjen; gda je Ižáka Siná svojega na oltár gori nesao. Vidiš, ka je vera delala ž njegovimi delami vrét; i z dêl je vera popolna bíla? I tak se je spunilo pismo, štero právi: vervao je pa Abrahám Bôgi i zračúnano njemi je bilô za pravičnost; i Boži priátel je bio zváni. Vídite záto: kâ se človik i z dêl zveliča; nej samo z vere. Prispodobno pa i Rááb práznica, jeli je nej z dêl pravična včinjena; gda je notri vzéla te poslane, i po drügoj pôti je je odpistíla? Ár, liki têlo brezi dühá je mrtvo, tak i vera brezi dêl je mrtva. Ne bojdte vnôgi vučitelje, bratje moji; znajôči, kâ vékšo sôdbo vzememo. Ár se vu vnôgom pošplesnemo vsi. Či se što v rêči ne pošplesne: té je popolni môž; kí je zmožen na vüzdi voditi i cêlo têlo. Ovo, konjom vüzde v čobe mečemo: naj nám pokorni bodo; i cêli njihov trüp vodimo. Ovo i ládje, kakšté velike so i od trdi vötrov se gonijo, dönok se od máličkoga vesla tá pelajo: kamakoli ravnáč ščé? Tak je i jezik mála kotriga, i velika dela správi: Ovo eden máli ogen tak veliki lês vužgé. I jezik je ogen, svêt nepravice. Etak je jezik postávleni med naše kotrige gnüséči cêlo têlo, i zažigajôči potáč narôdjenjá našega, geto se podžiga od gehenne. Ár vsáka natúra i divji i letéči, lazéči i morski stvár se vkroti, i vkročene so od natúre človeče. Ali jezika nišče ne more z lüdi vkrotiti; nezadržána hüdôba, puna smrtnoga čeméra. Žnjim blagoslávlamo Bogá i Očo: i z njim preklinjamo lüdí; kí so na prígliho Božo stvorjeni. Z edni vüst zhája blagoslov i preklinjanje. Nej trbê, bratje moji, etomi tak bidti. Jeli stüdenec z edne lüknje vré slatko i britko? Jeli more, bratje moji, figovo drêvo oli roditi, ali trs fige? Tak ni eden stüdenec osoleno i slatko vodô nemre dávati. Što je môder i čeden med vami? Naj pokáže z dobroga živlênja dela svoja vu krotkosti modrôsti. Či pa čemérno nevoščenost máte i njefko vu vašem srci: ne hválte se i ne lažte prôti pravici. Nej je tá modrôst od zgora zhajajôča: nego zemelska, telovna i vrajža. Ár, gde je nevoščenôst i njefka, tam je zblôda i vse hüdo delo. Ta modrôst pa, štera je od zgora, naj prvle je čísta, potom mirovna, poštena, bôgajôča, puna milošče, i dobroga sáda, nerasodjávajôča i neskazliva. Sád pa pravice se vu méri sêja tim činéčim mér. Odkud je vojsküvanje i boj med vami? Nêli od etec, tô je, z vaši náslobost; štere vojsküjejo vu kotrigaj vaši. Želête i nemate: kolete se i zdihávate i nemorete dobiti: borite se ino se vosküjete, i dönok nemate za toga volo; ka ne prosite. Prosite, i ne vzemete záto; kâ hüdô prosite: naj vu vaši náslobostáj potrošite. Práznicke i práznice, neznate: kâ je priátelstvo etoga svêta protivinstvo Bôgi? Záto, kíkoli ščé priátel bidti svêta, protivnik Boži postáne. Jeli štímate, kâ zamán písmo právi: k nevoščenôsti želê düh; kí vu nami prebiva. Vékšo miloščo pa dáva. Záto právi: Bôg gizdavim prôti stoji; poniznim pa dá miloščo. Podájte se záto Bôgi: prôti stante pa vrági, i odbiži od vás. Približávajte se k Bôgi, i približávao se bode k vám. Snájžte roké grêšnicke, i očiščávajte srcá vaša dvôje pámeti. Dresélte se i plačte se i jôčte se: smêh vaš se naj na plač obrné, i radost na žalost. Ponizte se pred Gospodnom, i zvísi vás. Ne gúčte eden prôti drügomi, bratje. Kí prôti brati gučí i sôdi brata svojega: prôti gučí právdi sôdi právdo. Či pa právdo sôdiš: nej si delavec právde; nego sodec. Eden je právdedávec; kí je zmožen zdržati i pogübiti. Tí što si: kí drügoga sôdiš? No zdaj, kí právite: dnes ali vütro bomo šli vu ovo mesto, i bodemo tam edno leto, i tržili bomo, i dobimo. Kí ne vête: ka bode vütro. Ár kákši je vaš žítek? Li spár je: kí se edno malo skažüje; potom toga pa prêde. Mesto koga bi mogli praviti: či bode Gospôd šteo, i živeli bomo; tak včinímo tô, ali ovo. Zdaj se pa hválite vu gízdostaj vaši. Vsáka tákša hvála je hüda. Záto, kí zná dobro činiti, i ne činí, grêh njemi je. No zdaj, bogáci, jôčte se i trôbte nad nevolami vašimi; štere na vás prido. Bogástvo vaše je zagnílilo, i vaš gvant je molov jêstvina včinjeni. Zláto vaše i srebro je zerjavilo, i erja njihova vám na svedôstvo bode, i pojê mesô vaše, liki ogjen. Kinč ste si spravili v poslêdnji dnevi. Ovo nájem delavcov, kí so vaše držéle želi, zadržáni od vás kričí, i kríčanje oni, kí so želi; je vu vüha vsê šeregôv Gospôda prišlo. Násladno ste živeli na zemli, i hotlivali ste se, krmili ste srcá vaša, liki k dnévi klánja. Oslôdili ste, vmôrili ste toga pravičnoga: kí vám ne stojí prôti. Mirovno trpte tak, bratje, do príšestja Gospodnovoga. Ovo oráč čáka drági sád zemlé z mirovnim trplênjem ga čákajôči; dokeč vzeme deždž ráni i pozni. Mirovno trpte i ví; pokrêpte srcá vaša: ár se je príšestje Gospodnovo priblížalo. Ne zdihávájte eden prôti drügomi, bratje: naj se ne osôdite. Példo si vzemte hüdo trplivosti, bratje moji, ino mirovnosti, proroke; kí so gúčali vu iméni Gospodnovom. Ovo blážene právimo te znášajôče. Znášanje Joba ste čüli; i konec Gospodnov ste vidili: kâ je jáko milostiven je Gospôd i smileni. Pred vsêm pa, bratje moji, ne príségajte, ni na nébo, ni na zemlo, ni z drügov kákšov prísegov. Bojdi pa rêč vaša tak, tak, i nej, nej; naj vu skazlivost ne spádnete. Hüdoga kâ trpi što med vami? Naj moli. Dobre vôle je što? Naj popêva. Betežen je što med vami? Naj zové te stariše správišča: i naj molijo nad njim namázajôči ga z oliom vu iméni Gospodnovom. I molitev vere zdrži toga betéžnoga, i pomore ga Gospôd; i, či je grêh včíno, odpüsti se njemi. Vadlüjte eden drügomi pregrêšanje, i molte eden za drügoga: da se zvráčite. Dosta zmore pravičnoga vu veri oprávlena molitev. Eliáš je človik bio k nám prispodobnim teškôščam podvrženi: i z molitvov je molo, da bi nêšô deždž; i nej šô na zemlo tri lêta i šést mêsecov. I pá je molo; i nebésa so deždž dalá, i zemla je prnesla sád svoj. Bratje, či što med vami zablôdi od istine, i povrnéga što, Naj zná; kâ, kí povrné grêšnika z blôdne njegove pôti, obdrži düšo od smrti, i zakríje vnožino grêhov. Peter Apoštol Jezuš Kristušov odebránim tühéncom rastepenim po Pontuši, Galácii, Kappadocii, Ážii ino Bitínii. Pôleg naprê znánja Bogá Očé vu posvečenjê Dühá svétoga, na pokornost i poškroplenjé krvi Jezuš Kristušove: milošča i mér se narájaj med vami. Blagoslovleni je Bôg i Oča Gospodna našega Jezuša Kristuša, kí nas je pôleg svoje vnôge smilenosti preporôdo na žívo vüpazen, po gori stanenjê Jezuš Kristušovom od mrtvi. Na neskvarjeno i ne zamázano i nepovêhnjeno öročíno; štera se vam vu nebésaj drži. Vám, velim, kí se po môči Božoj varjete po veri na zveličanje: štero je priprávleno; naj se oznáni v slêdnjem vrêmeni. V šterom se veselíte; ako se gli edno malo zdaj (či je tak potrêbno), žalostíte vu vnôgi sküšávanjaj. Naj se vardêvanje vaše vere, štera je vnogo dragša od prêdôčega, po ognji se dönok vardêvajôčega, zláta, nájde vam na hválo, i poštenjé i díko vu oznanenjê Jezuš Kristušovom. Šteroga ste nej vidili, i dönok ga lübite: šteroga ni zdaj ne vídite; vervajôči pa dönok se veselíte z nezgovorjenov i z odíčenov radostjov. Zkoj prineséte konec vere vaše; ki je zveličanje düš. Štero zveličanja so ziskávali ino zbrojávali prorocke; kí so od té milošče, štera je na nás prišla, proroküvali. Zbrojávajôči na štero, ali kákše vrêmen naminjáva vu nji bodôči Düh Kristušov, naprê svedočéči od na Kristuša pridôčega trplênja i po tê velike díke. Šterim je oznanjeno bilô: kâ so nej sebi, nego nám slüžili z onimi; štera so zdaj vám nazvêščena po oni; kí so vám Evangeliom predgali vu svétom Dühi z nebés poslanom; v štera želêjo i angelje notri glédati. Záto opašte ledevjé pámeti vaše, trêzni bojte, i popolno se vüpajte na prinešeno vám miloščo po oznanenjê Jezuš Kristušovom. Liki sinovje pokornosti ne priglihávajte se k tim prvim vu neznanosti vašoj doprnešenim želám. Nego, liki je té, kí vas je pôzvao, svéti, i ví vu vsem živlênji vašem svéti bojdite. Záto je písano: svéti bojdite; ár sem jas svéti. I, či za Očo zovéte onoga, kí brezi osob prijímanja sôdi pôleg vsákšega dela, v bojaznosti vašega žalárstva vrêmen sprevájajte. Znajôči kâ ste nej skvarjenimi stvármi, z srebrom ali z zlátom odküpleni od márnoga vašega živlênja od očév dánoga. Nego z drágov krvjôv, liki z nedúžnoga i neoskrúnjenoga ágneca Kristuša. Kí je istina prvle odločeni; liki je etoga svêta fundamentom vrženi: skázani je pa vetom slêdnjem vrêmeni za volo vás. Kí po njem verjete vu Bôgi; kí ga je z mrtvi zbüdo i dáo njemi je díko; naj vera vaša i vüpazen v Bôgi bode. Očiščávajte záto düše vaše vu pokôri istine po Dühi na nezkazlivo bratinsko lübézen; z čístoga srcá eden drügoga jáko lübte. Liki, ki ste preporodjeni nej z skvarjenoga semena; nego neskvarjenoga po rêči toga živoga i na veke obstojéčega Bogá. Ár je vsáko têlo, liki tráva, i vsa díka človeča, liki cvêt tráve: posêhnola je tráva, i cvêt njé je doli spadno. Ali rêč Boža ostáne na veke. Eta je pa ta rêč: štera je vám nazvêščena. Tá dente záto vso hüdôbo, i vso jálnost, i skazlivosti i nevoščenôsti, i vse ogrizávanje. Liki zdaj narodjena deca, rêči Bože brezi jálnosti bodôče mlêko želte: naj v njem rasteté. Da ste koštali; kâ je priazniven Gospôd. K šteromi prihájajôči, liki k žívomi kamni, od lüdi istina zavrženomi, pri Bogi pa odebránomi i drágomi. I ví se, liki žívi kamni, gori zidajte; naj bodete dühovna hiža, svéto popôstvo na áldüvanje dühovni áldovov, priétni Bôgi po Jezuš Kristuši. Záto i v písmi stojí: ovo dêvam v Šioni kamen vogléni, odebráni, drági; i, kí vu njem verje, ne osramoti se. Vám záto vervajôčim je na poštenjé: nevervajôčim je pa té kamen, šteroga so zavrgli zidárje, včinjeni za glavíč voglá, i kamen poteknenjá, i pečína spáke. Kí se potikávajo v rêč nevervajôči; na štero so i položeni. Ví ste pa rod odebráni, králevsko popôstvo, národ svéti, lüdstvo zadoblenjá: naj nazveščávate dobra dela onoga; ki vás je z kmice pôzvao na čüdno svojo svetlost. Kí ste nigda nej bilí njegovo lüdstvo: zdaj ste pa Bože lüdstvo. Kí ste nigda miloščo nej dôbili: zdaj ste pa miloščo dôbili. Lübléni, prosim vás, liki žaláre i tühénce, zdržávajte se od telovni žél; štere se vojsküjejo prôti düši. Živlênje vaše med poganmi naj dobro bode: da, vu kom vám prôti gučíjo liki hüdodelnikom, zdobri dêl vaši vidôči vaš žítek díčijo Bogá vu dnévi priglédanja Podložni bojdite záto vsákšemi človečánskomi stvorjenjê za volo Gospodna: ali Králi, liki víšešnjemi. Ali vládnikom, liki po njem poslanim na kaštigo tim hüdočinéčim, na hválo pa tim dobročinéčim. Ár je tak vola Boža: da dobro činéči, stísnete ti nespametni lüdi neznanost. Liki slobodni, ali nej liki pokrivalo majôči hüdôbe sloboščino vašo: nego liki slugi Boži. Vse poštüjte; brátjo lübte, Bogá se bojte, Krála se poštüjte. Hlápci, podložni bojdite vu vsem stráhi gospodárom nej samo tim dobrim i krotkim: nego i tim trdim. Ár je tô milošča, či što za volo düšne vêsti, Bože nevôle prenosi trpéči nepravično. Ár kákša hvála je tô: či grešíte í za vüha plüskani, kâ znášate? Ali či dobro činite i trplênja znášate: tô je milošča pri Bôgi. Ár ná tô ste pozváni, kâ je i Kristuš trpo za nás, i podpisek vám je niháo; naj njegove stopáje nasledüjete. Kí je greha nej včíno, niti je nej nájdena jálnost vu njegovi vüstaj. Kí psüvami je nej nazáj psüvao; trpéči se je nej prtio: nego je na onoga niháo, ki pravično sôdi. Kí je grêhe naše sám gori nesao vu têli svojem na lês: da grêhe ostavivši pravici živémo; z štere ranami ste zvráčeni. Ár ste bilí, liki blodéče ovcé: ali povrnoli ste se zdaj k pastéri i k püšpeki düš vaši. Príspodobim tálom i žene podložne bojdite lastivnim možom; naj se i oni, či šteri ne verjejo Rêči, požén živlênji brezi rêči, dobíjo. Vidôči vu stráhi vaše čisto živlênje. Šteri snájga naj ne bode zvünêšnja vu zpletanji vlás i zavianji zlátom, ali vu obličávanje lêpoga gvanta. Nego skriti srcá človik vu neskvarjenosti krotkoga i tíhoga dühá; kí je pred Bogom drági. Ár tak so se nigda i one svéte žene, štere so se vu Bôgi vüpale, snájžile, podložne bodôče lastivnim možom. Liki je Šára podložna bila Ábrahámi za gospodna ga zovéča: štere otroci ste včínjeni i vi, či dobročiníte i ne bojite se nikakšega prestrašenjá. Možjé rávno tak, vküp prebívajte žnjimi pôleg spoznanja, i liki slabêšoj posôdi ženskoj podiljávajte čést: geto so i one z vami vrét öročnice mílošče žítka; da se ne zastávlajo molitvi vaše. Na konec pa vsi edne misli bojdte, vküp trpte, bratovlübci, smileni dobrovolni. Ne plačüjte z hüdim za hüdo, ali z psüvanjem za psüvanje: nego prôti bole blagoslávlajte znajôči, ka ste ná tô pozvani; naj blagoslov öroküjete. Ár, kí ščé žítek lübiti i dobre dní viditi, naj zdržáva jezik svoj od hüdoga, i lampe njegove naj ne gučíjo jálnost. Naj se ogne od hüdoga i čini dobro, íšče mér i nagánja ga. Ár oči Gospodnove so nad pravičnimi; i njegova vüha na njih molitev kebzüjo: obráz Gospodnov je pa na one, kí hüdô činíjo. I što bode vám hüdô činio: či bodte toga dobroga naslednícke? Nego i či trpíte za volo pravice; bláženi ste. Njihovoga strahá se pa ne bojte; niti so ne zburkajte. Gospodna Bogá pa posvečávajte vu srcáj vaši. Bojdte pa gotovi vsigdár na zagovárjanje vsákšemi proséčemi vás račun od vüpanja, štero je vu vami, zkrotkostjov i stráhom. Dobro düšo vêst mête: da se v tom, v kom vám prôti gučíjo, liki hüdodelnikom, osramotijo; kí preklinjajo vaše dobro vu Kristuši živlênje. Ár je bole; naj, dobročinéči, či tak ščé vola Boža, trpite: liki hüdočinéči. Ár je i Kristuš ednôk za grêhe trpo, pravičen za te nepravične: da bi nás k Bôgi pripelao; vmorjeni istina na têlo gledôč, oživleni pa po Dühi. V šterom je i v temnici bodôčim dühom, tá idôči, predgao. Neokornim nigda, gda je je ednôk čákala Boža trplivost vu dnévi Noa; gda se je naprávlala bárka; v šteroj ji je malô (tô je, osem düš) zdržáni bilô po vodi. Štere znamenüvanje zdaj i nás zdržáva, krst, (nej têla rúžnosti doli dêvanje, nego dobre düšne vêsti z Bogom zdržvánje) po gori stanenjê Jezuš Kristušovom. Kí je na desnici Božoj zastôpivši vu nebésa: i podvrženi so njemi angelje i oblásti i moči. Da je tak Kristuš za nás trpo vu têli: i ví se z têm istim mišlênjem, kak z rožjom, gori oblêčte. Ár, ki trpi vu têli, hênjao je od grêha. Naj več nej človečim želám; nego Božoj vôli to niháno vu têli vrêmen živé. Ár nam je zadosta: ka smo v tom preminôčem vrêmeni žitka našega volo poganov oprávlali, hodéči vu hotlivostaj, poželênjaj, popiávanjaj, jêstvinaj, pitvinaj i v odürni bolvánstvaj. Záto se i odtühijo: ka ž njimi vrét ne bižíte na ono isto oblosünosti vö vlêvanje preklinjávajôči vás. Kí račun dájo onomi: kí je gotov sôditi žíve i mrtve. Ár je záto i tim mrtvim predgani Evangeliom: naj se osôdijo pôleg lüdi istina vu têli; živêjo pa pôleg Bogá vu dühi. Vsega konec se je pa priblížo. Mertüčlivi bojdite záto i trêzni k molítvam. Predevsêm pa srčno mête med sebom lübéznost. Ár lübézen zakríje vnožino grêhov. Prijímajte na stán eden drügoga brezi mrmranja. Eden vsáki liki je vzéo dár, tak si žnjim slüžte: liki dobri Šafarje rázločne milošče Bože. Či što gučí; naj gučí, liki Bože ričí: či što komi slüži, naj slüži, liki z môči, štero podiljáva Bôg; naj se vu vsem díči Bôg po Jezuš Kristuši; komi bojdi díka i zmožnost na veki veke. Amen. Lübléni, ne odtühite se: ka se po ognji vardêvate na sküšávanje vaše; liki da bi se vám kâ tühoga pripetilo. Nego, liki ste tálnicke včinjeni Kristušovoga trplênja, radüjte se; naj se i vu oznanenjê díke njegove radüjete veseléči. Či se psüjete za Kristušovoga iména volo: bláženi ste. Ár te díke i Bogá Düh nad vami počíva, kí se po njih preklinja; po vás se pa díči. Záto naj što med vam, ne trpí, liki lüdomorec, ali tát, ali hüdodelnik, ali liki drügi ogleüvec. Či pa, liki krstšenik, trpí; ne bojdi ga srám: nego naj diči Bogá v tom táli. Ár je vrêmen: da se začne sôdba od hiže Bože. Či pa oprvič nad nami: kákši bode konec tê; kí ne verjejo Božemi Evangeliomi? I či se te pravični komaj zveliča: te nepobožni i grêšnik gde se skáže. Záto i, kí trpíjo pôleg Bože vôle, liki vernomi stvoriteli naj preporáčajo düše svoje v dobrom činênji. Te stariše, kí so med vami, prosim jas ž njimi vrét stariš i svedok Kristušovoga trplênja i príšestne, štera se oznáni, díke tálnik. Páste to med vami bodôčo črêdo Božo; kebzüvajôči na njô nej zprimárjanjá; nego z dobre vôle: niti za grdi dobíček; nego z gotovoga srcá. Niti, liki gospodüvajôči nad Gospodnovov öročínov; nego példa bodôči te črêde. I, gda se skáže poglavník pastérov, vzemete to nepovêhnjeno díke korôno. Prispodobnim tálom mladénci, podložni bojdte starišom: vsi se pa eden drügomi podvržte. Poniznost notri k sebi prikapčite. Ár Bôg tim gízdávim prôti stoji: tim poniznim pa dá miloščo. Ponízte se záto pod zmožnov rokôv Božov; naj vás v potrêbnom vrêmeni zvísi. Vso vašo skrb na njega vržte; ár on má skrb na vás. Trêzni bojdite, verostüjte: ár protivník vaš vrág, liki erjüjôči oroslánj okôli hodi, ískajôči šteroga bi pôžro. Šteromi prôti stante močni bodôči vu veri; znajôči: ka i vaši bratje na svêti te iste trplivosti skončávajo. Bôg pa vse milošče, kí nás je zváo na vekivečno svojo díko vu Kristuš Jezuši, on naj vás, kí zdaj edno malo trpíte, poprávi, podpré, pokrepi i potrdí. Komi bojdi díka i zmožnost na veki veke. Amen. Po Silvánuši sem, vám vernomi brati (liki štímam,) na kráci písao opomínajoči i svedôstvo činéči: ka je eto ta pravična milošča Boža, vu šteroj stojíte. Pozdrávla vás, ta z vami vrét odebrána cérkev Boža, štera je v Babilonii, i Marko sin moj. Pozdravte eden drügoga v lübeznivom küšüvanji. Mér vám bojdi vsêm vu Kristuš Jezuši. Amen. Šimon Peter sluga i Apoštol Jezuš Kristušov têm, kí so z nami vrét to rávno tak drágo vero vzéli vu pravici Bogá našega i zveličitela Jezuša Kristuša. Milošča vám bojdi i mér obilni vu spoznanji Bogá i Jezuša Gospodna našega. Liki nám je njegova Božánska môč vsa, štera so kžítki i pobožnosti potrêbna, darüvala, po tistoga spoznanji; kí nás je pôzvao po díki i dobrôti. Po šteroj so nám velika i drága obečanja darüvana: naj po tê bodete Bože natúre tálnicke, pobegnovši od na svêtí vu po zelênji bodôčega skvarjenjá. Tak vso gedrnost náto pr’neste: da podiljávate vu veri vašoj dobro delo, vu dobrom deli pa spoznanje. Vu spoznanji pa zdržávanje, vu zdržávanji pa znášanje, vu znášanji pa pobožnost. Vu pobožnosti pa bratinsko lübézen, vu bratinskoj lübézni pa občinsko lübéznost. Ár eta vu vami bodôča i obiljávajôča ne postávijo vás prázne, niti brezi sáda vu Gospodna našega Jezuša Kristušaš spoznanji. Ár, pri kom eti nega, té je slêpi i daleč ne vídi i spozábo se je z očiščávanja svoji stári grêhov. Záto, bratje, bole se paščite: da vaše pozvánje i odebránje krepko včiníte. Ár tá činéči nigdár ne spádnete. Ár se vám tak obilno podili notri idênje vu vekivečno králevstvo Gospodna našega i zveličitela Jezuša Kristuša. Záto ne zamidim vás vsigdár opominati z etoga: či gli znáte i potrdjeni jeste te vu vezdášnoj istini. Za vrêdno pa držim: naj vás, dokeč sem vu etom šatori, obüdjávam po opominanji. Znajôči, kâ naskori bode doli dêvanje šatora mojega: liki mi je i Gospon naš Jezuš Kristuš oznano. Gedrno se pa bodem vsigdár i povsud: naj se ztê i po mojem vö idênji spomínate. Ár smo nej z modrôstjov zmíšlene fabule nasledüvali; gda smo vám na znánje dáli Gospodna našega Jezuša Kristuša môč i príšestjé: nego smo sami vidili njegovo vêlikôčo. Ár je vzéo od Bogá Očé čést i díko; gdare je etakši glás prinešeni k njemi od zvíšene díke: ete je te moj lübeznivi sin, v šterom se mi je dopadnolo. I ete glás smo mi čüli z nebés prinešeni: gda smo ž njim bili na svétoj gori. I mámo od toga ešče močnêšo prorocko rêč: na štero ka kebzüjete, liki na svêčo, štera vu temnom mesti svêti, dobro činíte; dokeč se dén rasvêti i zorjenica gori zíde vu srcáj vaši. Tô naj prvle znajôči, kâ je ni edno prorocko písmo nej lastivnoga raskládanja. Ár je nej z človeče vôle naprê prinešeno nigda prorostvo: nego od Dühá Svétoga nešeni so gúčali svéti Boži lüdjé. Bilí so pa i krívi prorocke med lüdstvom: liki i med vami bodo krívi vučitelje: kí pôleg Bože rêči notri pripelajo pogibelna jeretinstva; i Gospôda, kí je je odküpo, zatajíjo; i tak samí na sébe pripelajo náglo pogibelnost. I vnôgi bodo nasledüvali njihove pogibelnosti: po šteri se pôt istine preklinjávala bode. I vu skopôsti zmíšlenimi rečmí bodo z vami tržili: šterim zgotovlena sôdba že dávno se ne midi i pogibelnost njihova ne spí. Ár, či je Bôg angele, kí so pregrêšili, nej milüvao, nego je je, z lancmi mráka zvézane, vu strašno pekla prepast süno, i tá dáo; naj se držíjo na sôdbo. I prvi svêt je nej milüvao; nego je li ôsmoga Noa, pravice predgara, obarvao, gda je potop na te nepobožni svêt pripelao. I mêsta Šodome i Gomorre je, na pepél spravivši, zpreobrnênjem osôdo, példo tim nepobožno živôčim postavivši. I toga pravičnoga Lota, kí je obrtüdo od nepobožni vu hotlivosti živlênja, je oslôbodo. Ár po glédanji i poslüšanji ete pravičen, prebívajôči med njimi, od dnéva do dnéva je svojo pravično düšo z nepravdenimi njihovimi delami mántrao. Zná Gospôd te pobožne z sküšávanja osloboditi: te nepravične pa na dén sôdbe, naj se kaštigajo, obdržati. Naj bole pa one, šteri za têlom vu poželênja rúžnosti hodijo, i gospodstvo zametávajo, smeuci; kí se sebi dopádnejo i díke se ne bojíjo preklinjati. Geto angelje, z močjôv i z možnostjov vékši bodôči, ne neséjo prôti njim pred Gospodna prekléto sôdbo. Tê pa, liki nerázumna živína po natúri splodjena na lovlenjé i skvarjenjé, tá, ká neznajo, preklinjávajôči vu svojem skvarjenjê se skvaríjo. Tak vzemejo nájem nepravice; kí za náslobnost držíjo vu vsákom dnévi sprevájajôči hotlivost gnüsnosti i rúžnosti; kí se veselíjo vu vkanjüvanjaj svoji z vami se gostüvajôči. Očí májo pune prâznosti, i neprestanoma grešíjo; k sebi vábijo te nepokreplene düše vu skopôsti zmujštrano srcé majôči, prekléstva sinovje. Kí, geto so to právo pôt niháli, zablôdili so, nasledüvajôči pôt Balaáma Bozorovoga siná; kí je te nepravični nájem polübo. Káranje je pa meo lastivne neprávdenosti. Ár je pod bremen navajena nêma stvár z človečov rečjôv govoréča bránila proroka nespametnost. Tej so stüdenci brezi vodé; oblácke, kí se od vihéra nosijo; kim je mrák kmice na veke obdržáni. Ár napihnjene márnosti reči gučéči vábijo na poželênje têla, po hotlivosti one, kí so za gvüšno odbêžali od oni; kí se vu zblôdi vrtíjo. Sloboščino njim od grêha obečávajôči; geto so samí slugi skvarjenjá. Ár, od koga se je što obládao, tomi je i vu slüžbo dáni. Ár či so ednôk odbêžali od etoga svêta rúžnosti po spoznanji Gospodna i zveličitela Jezuša Kristuša, drügôč se pa pá v njé zapleteni obládajo, včinjena so njim ta slêdnja hüša od ti prvi. Ár bi njim bole bilô ne spoznati pôt te pravice: liki, ka so se po spoznanji kraj obrnoli od dáne njim svéte zapôvidi. Prigôdilo se je pa njim tô; ka se vu onoj právoj príliki právi: pes se je povrno na svoje lastivno vö metanje, i ta zeprána svinja vu kališ blata. Ete že lübléni, drügi list vám pišem: vu šteri listéj obüdjávam po opomínanji vašo čísto pamet. Naj se spomenéte z rêči: štere so naprê povêdane od svéti prorokov, i zapôvidi od nás Apoštolov Gospodna i zveličitela dáne. Tô naj prvle znajôči, ká prído v poslêdnji dnévi špotlívci: ki bodo pôleg lastivnoga svojega poželênja hodili. Govoréči: gde je obečanje njegovoga príšestja? Ár, od šteroga máo so očáki záspali, vsa tak stojijo od začétka stvorjenjá. Ár tô oni samí neščejo znati; ka so nebésa že dávno bilá; i zemla z vodé i vu vodi stoji po Božoj rêči. Po šteri je teda z vodôv oblejáni svét prêšao. Tá nebésa, štera so zdaj, i zemla, so po njegovoj rêči sranjena: naj se k ognji obdržíjo; kí bode na dén sôdbe i pogibelnosti ti nepobožni lüdi. Eto edno pa naj ne bode skrito pred vami, lübléni; kâ je eden dén pri Gospodni, liki jezero lêt; i jezero lêt, liki eden dén. Ne müdi se Gospôd z obečanja, (liki ništeri za müdbo držijo:) nego potrplênje má z nami, neščejôči; ka bi se šteri skváro; nego naj se vsi na pokôro obrnéjo. Príde pa dén Gospodnov, liki tát vnoči; v šterom nebésa z škrípanjem preminéjo, živlosti pa razhicane se raspistíjo; zemla pa i, štera so na njê, dela zgoríjo. Geto se záto eta vsa razvéžejo: kákši morete bidti vi vu svétom živlênji i pobožnosti. Kí čákate i sílite príšestjé dnéva Gospodnovoga: v šterom se nebésa goréča raspistijo i živlosti razhicane se rastopíjo. Nôva nebésa pa i zemlo nôvo mí pôleg obečanja njegovoga čákamo: v šteri pravica prebíva. Záto, lübléni, eta čákajôči, na tom bojdite; da se nezamázani i nepokárani pred njim nájdete vu méri. I Gospodna našega dugočákanje za zveličanje mête: liki vám je i lübléni naš brat Pavel, pôleg sebi dáne modrôsti, písao. Liki i vu vsê listéj, gučéči v njíh od eti. Med šterimi so níštera žmetnoga razmênja; štera tí nezevčeni i nepokrepleni preobráčajo, liki i ta drüga písma, na svojo lastivno pogibelnost. Ví záto, lübléni, eta naprê znajôči, varte se: naj z blôdnostjov ti hüdi ž njimi vrét zapelani, vö ne spádnete z lastivne krepkosti. Ráste pa vu milošči i spoznanji Gospodna našega i zveličitela Jezuš Kristuša. Komi bojdi díka i zdaj i na dén vekivečni. Amen. Štero je bilô od začétka, štero smo čüli, štero sino vidili z našimi očmi, štero smo oglejüvali, i naše roké so šlátale; od Rêči žítka. I té žítek se je skázao, i vidili smo ga i svedočimo, i nazviščávamo vám te vekivečni žítek; kí je pri Oči bio, i skázao se je nám. Štero smo vidili i čüli: tô nazviščávamo vám; naj i ví občino máte znami, i občina naša bojdi z Očom i Sínom njegovim Jezuš Kristušom. I eta píšemo vám: naj vaša radost puna bode. I eto je tisto obečanje; štero smo čüli od njega, i vám nazviščávamo: kâ je Bôg svetlost, i v njem nikakše kmice nega. Či bomo pravili; kâ občino ž njim mámo, i vu kmici hodimo: lážemo, i ne činimo istino. Či pa vu svetlosti hodimo; liki je on vu svetlosti: občino mámo eden z drügim: i krv Jezuš Kristuša Siná njegovoga očiščáva nás od vsega grêha. Či bodemo pravili; kâ grêha nemamo: samí sebé vkanimo, i istine nega v nami. Či bodemo vadlüvali grêhe naše: veren i pravičen je, da nám odpüstí grêhe, i očísti nás od vse nepravičnosti. Či bodemo pravili: kâ smo nej vgrêšili: lažca ga včinímo, i njega rêč je nej v nami. Sinki moji! eto vám pišem: naj ne grešite. I či što vgreši: mámo zagovoritela pri Oči, Jezuš Kristuša pravičnoga. I on je ftíšanje za naše grêhe: nej pa za naše samo; nego i za cêloga svêta grêhe. I po etom známo; kâ ga poznamo: či zapôvidi njegove zdržávamo. Šteri právi: znám ga, i zapôvidi njegove ne zdržáva: lažec je, i pravice v njem nega. Šteri pa zdržáva njegovo rêč: zaistino v tistom se je lübézen Boža spunila; po etom známo, kâ smo vu njem. Šteri právi, kâ v njem ostáne: more, liki je on hodo, i sám tak hoditi. Bratje, ne píšem vám nôvo zápôvid: nego stáro zapôvid; štero ste meli od začétka. Ta stára zapôvid je pa ta rêč: štero ste, čüli od začétka. Pá vám nôvo zapôvid píšem; štera je istinska vu njem i vu vami. Ár kmica odhája, i svetlost pravična se že svêti. Šteri právi; kâ je vu svetlosti, i brata svojga odürjáva: v kmici je do séga máo. Šteri lübi brata svojega: vu svetlosti ostáne; i spáke vu njem nega. Šteri pa odürjáva brata svojega: vu kmici je, i vu kmici hodi, i nezna kama ide; ár je kmica oslêpila oči njegove. Píšem vám, sinki; kâ se vám odpüščávajo grêhi, za njegovoga iména volo. Píšem vám očeve: kâ ste poznali onoga; kí je od začétka. Píšem vám mladénci: kâ ste obládali toga hüdoga. Píšem vám deca: ár ste poznali Očo. Písao sem vám očeve: kâ ste poznali onoga; ki je od začétka. Písao sem vám mladénci: kâ ste močni, i Boža rêč vu vami ostáne i obládali ste toga hüdoga. Ne lübte svêt, ni ona, štera so na svêti. Či što lübi ete svêt: nej ga v njem lübéznosti Očé. Ár vse ono, štero je na svêti, tô je têla poželênje, i ôči poželênje, ino žítka gizdost, nej je z Očé; nego je z svêta. Ete svêt pa prêde, i poželênje njegovo. Ki pa Božo volo čini: ostáne na veke. Dečica! slêdnja vöra je: i, liki ste čüli, kâ Antikristuš príde, i zdaj je dosta Antikristušov postanolo: odkud známo, kâ je slêdnja vöra. Znás so zíšli: ali nej so bilí znás. Ár, da bi znás bili, ostanoli bi znami; ali naj se skážejo, kâ so nej vsi znás. I ví mazalo máte od toga svétoga, i znáte vsa. Nej sem vám písao; kâ bi nê znali istino: nego kâ jo znáte, i kâ je nikša láž nej z istine. Što je lážec: nego, kí tají, kâ je Jezuš, nej Kristuš? Té je Antikristuš: kí tají Očo i Siná. Vsáki, šteri tají Siná, ni Očé nema. Ví záto, štero ste čüli od začétka, vu vami naj ostáne. Či vu vami ostáne; štero ste od začétka čüli: i ví vu Sini i vu Oči ostánete. I eto je tisto obečanje: štero je on nám obečao, žítek vekivečni. Eta sem vám písao od oni; kí vás zapelávajo. I ví, štero mazalo ste vzéli od njega, vu vami ostáne: i nej vám je potrêbno, naj vás što včí; nego liki samo mazalo vás od vsega včí, i istina je, i nej je láž; i, kak vás je včílo, ostante v njem. I zdaj, sinki, ostante v njem: naj, gda se skáže, vüpaznost mámo, i ne osramotímo se od njega v njegovom príšestji. Či znáte, kâ je pravičen: znájte, kâ vsáki kí istino činí, je ž njega porodjeni. Glédajte, kákšo lübézen nám je dáo Oča: naj se Boži sinovje zovémo. Záto ete svêt ne pozna nás: ár ne pozna njega. Lübléni, zdaj smo že Boži sinovje, i ešče se je nej skázalo, ka bomo. Známo pa: kâ, či se skáže, prispodobni k njemi bodemo; ár ga vidili bomo, liki je. I vsáki, ki má tô vüpazen vu njem, očiščáva se: liki je i on očísti. Vsáki, kí grêh čini, i nepravdenost čini: i grêh je nepravdenost. I: znáte, kâ se je on skázao; da bi naše grêhe odevzéo: i grêha vu njem nega. Vsáki, kí v njem ostáne, ne greší. Vsáki, kí greší, nêga je vido, niti ga je nej poznao. Sinki, nišče vás naj ne zapela. Kí pravico činí: pravičen je; liki je i on pravičen. Ki grêh činí; z vragá je: ár vrág od začétka greší. Záto se je skázao Sin Boži; naj vrájža dela razvéže. Vsáki, kí je z Bogá narodjen, grêh ne činí: ár njegovo semen vu njem ostáne. I nemre grešiti: ár je z Bogá porodjeni. V etom se spoznajo Boži sinovje i vrajži sinovje. Vsáki, kí pravico ne dela, nej je z Bogá; i kí ne lübi brata svojega. Ár je eto nazviščávanje; štero ste čüli od začétka: naj eden drügoga lübimo. Nej, liki Kain, kí je z hüdoga bio, ino je bujo brata svojega. I zakaj ga je bujo? Záto, kâ so njegova dela hüda bilá; njegovoga brata so pa pravična. Ne čüdite se, bráci moji; či vás odürjáva ete svêt. Mi známo: kâ smo z mrtvi prêk prinešeni na žítek; ár lübimo brate. Kí ne lübi brata: ostáne vu smrti. Vsáki, kí odürjáva brata svojega, lüdomorec je: i znáte, kâ ni eden lüdomorec nema žítka vekivečnoga v sebi obstojéčega. V etom smo spoznali lübézen: kâ je on za nás svojo düšo doli djáo. I mí smo dužni za brate düše doli djáti. Šteri pa má živlênje etoga svêta, i vidi brata svojega potrebüvajôčega, i zapré srcé svoje pred njim: kakda lübézen Boža ostáne vu njem. Sinki moji, ne lübmo se z rečjov, niti z jezikom; nego z delom i z istinov. I z etoga poznamo: kâ smo z istine; i pred njim pokrepímo srcâ naša z etim: Kâ, či nás skvarjüje srezé naše, vékši je Bôg od srcá našega, i vsa zná. Lübléni, či nás srcé naše ne skvarjüje: vüpaznost mámo k Bôgi. I, kakoli bomo prosili, vzememo od njega: ár njegove zapôvidi zdržávamo; i štera so priétna pred njim, tá činímo. I eto je zapovid njegova: naj verjemo vu iméni Siná njegovoga Jezuš Kristuša i lübimo eden drügoga; liki nám je dáo zapovid. I, kí zdržáva zapôvidi njegove, vu njem ostáne, i on vu njem. I z etoga známo: kâ v nami ostáne, z dühá; šteroga nám je dáo. Lübléni! ne verte vsákšemi dühi: nego vardêvajte dühé, jeli so z Bogá. Ár je dosta krívi prorokov vö prišlo na ete svêt. V etom poznajte Düh Boži: vsáki düh, šteri vadlüje, kâ je Jezuš Kristuš v têli že prišao, z Bogá je. I vsáki düh, šteri ne vadlüje, ka bi Jezuš Kristuš v têli že prišao, nej je z Bogá. I té düh je Antikristušov düh: šteroga ste čüli, kâ príde: i zdaj je že na svêti. Vi ste z Bogá, sinki, i obládali ste je; ár je vékši, kí je vu vami; liki, kí je na svêti. Oni so z svêta: záto od svêta gučijo, i svêt je poslüša. Mí smo z Bogá. Kí pozna Bogá: poslüša nás: kí je nej z Bogá; ne poslüša nás. Z etoga poznamo dühá pravice, i dühá zapelávanja. Lübléni: lübmo eden drügoga: ár je lübézen od Bogá; i vsáki, kí lübi, z Bogá je porodjeni, i pozna Bogá. Ki pa ne lübi; ne pozna Bogá: ár je Bôg lübézen. V etom se je skázala lübéznost Boža k nám: kâ je Siná svojega jedinorodjenoga poslao Bôg na ete svêt; naj živémo po njem. V etom je lübézen: nej, ka bi mí lübili Bogá; nego kâ je on lübo nás, i poslao je Siná svojega ftišanje za naše grêhe. Lübléni! či je Bôg nás tak lübo: i mí smo dužni eden drügoga lübiti. Bogá je nišče nigdár ne vido. Či bomo pa eden drügoga lübili: Bôg v nami ostáne; i njegova lübézen je popolna v nami. V etom poznamo: kâ v njem ostánemo, i on v nami; kâ nám je svojega Dühá dáo. I mí smo vidili, i svedočimo; kâ je Oča poslao Siná zveličitela svêta. Šterikoli vadlüje; kâ je Jezuš Sin Boži: Bôg vu njem ostáne, i on vu Bôgi. I mí smo poznali, i vervali smo tô lübézen; štero má Bôg k nám. Bôg je lübézen: i, kí ostáne v lübéznosti, v Bôgi ostáne, i Bôg vu njem. V etom se je spunila lübézen v nami: naj vüpaznost mámo vu sôdnjem dnévi. Ár, liki je on, i mí smo tak na etom svêti. Bojaznost je nej v lübéznosti: nego popolna lübézen vö vrže bojaznost. Ár bojaznost moko má: kí se pa bojí; té je nej popolni vu lübéznosti. Mí ga lübimo: ár je on nás prvle lübo. Či bi što pravo: lübim Bogá, i brata svojega odürjáva: lažec je. Ár, kí ne lübi brata svojega, šteroga vidi, Bogá, šteroga je nej vido, kakda more lübiti. I eto zapovid mámo od njega: naj, kí lübi Bogá, lübi i brata svojega. Vsáki, ki verje, kâ je Jezuš Kristuš, z Bogá je porodjen. I vsáki, kí lübi roditela, lübi i narodjenoga ž njega. V etom spoznamo; kâ lübimo siní Bože: gda Bogá lübimo, i zapôvidi njegove zdržávamo. Ár je eta Boža lübézen: naj njegove zapôvidi zdržávamo; i zapôvedi njegove so nej žmetne. Ár vsáko porodjeno z Bogá obláda ete svêt: i eta je ta obládnost, štera ete svêt obláda, vera naša. Što je, kí obláda ete svêt: nego, kí verje, kâ je Jezuš Sin Boži. Té je, kí je prišao vu vodi i krvi, Jezuš Kristuš, nej vu vodi samo; nego vu vodi i krvi. I Düh je: kí svedoči; kâ je Düh istina. Ár so trijé, kí svedočijo v nébi, Oča, Rêč, i svéti Düh; i tê trijé so edno. I trijé so, kí svedočijo na zemli, Düh, i voda, i krv; i tej trijé so na edno. Či svedôstvo lüdi gori vzememo: svedôstvo Bože je vékše. Ár je eto svedôstvo Bože; štero je svedočo od Siná svojega. Kí verje vu Síni Božem; má svedôstvo vu sebi: kí pa ne verje Bôgi, lažca ga je včíno; kâ je nej vervao na svedôstvo; štero je svedočo Bôg od Siná svojega. I eto je to svedôstvo: kâ nám je Bôg dáo vekivečni žítek; i té žítek je v njegovom Síni. Kí má Siná; má žítek: kí nema Siná Božega, nema žítka. Eta sem vám písao; kí verjete vu iméni Siná Božega: naj znáte, kâ vekivečni žítek máte; i naj verjete vu iméni Siná Božega. I eta je ta vüpaznost; štero mámo k njemi: ka, či bomo ga kâ prosili pôleg njegove vôle poslühne nás. I, či známo kâ nás poslühne: kakoli ga bomo prosili; známo, kâ mámo prošnje; štere smo prosili od njega. Či što vídi brata svojega grišiti grêh nej na smrt: náj prosi, i dá njemi Bôg žítek; onim velim: kí so vgrêšili nej na smrt. Jeste smrtni grêh: ne právim; naj za onoga što moli. Vsákša krivica je grêh. Ali je grêh nej k smrti. Známo, kâ vsáki z Bogá porodjeni, ne greší: nego porodjeni z Bogá zdržáva sebé; i te hüdi se ga ne dotekne. Známo, kâ smo mi z Bogá: i cêli svêt vu hüdom leži. Známo pa; kâ je Sin Boži prišao; i dáo nám je pamet; naj poznamo toga pravičnoga. I jesmo v tom pravičnom, v Sini njegovom Jezuš Kristuši. Té je právi Bôg i žítek vekivečni. Sinki, varte se od bolvanov. Amen. Te stári Jánoš odebránoj gospê, i njê sinom; štere jas lübim vu istini: i nej li sám; nego i vsi, kí so spoznali istino. Za istine volo; štera v nami ostáne, i z nami bode na veke. Bojdi z vami milošča, smilenost, mér, od Bogá Očé i od Gospon Jezuš Kristuša Siná Očé v istini i v lübézni. Radüvao sem se jáko: kâ sem najšao z sinôv tvoji hodéče v istini; liki smo zapovid vzéli od Očé. I zdaj te prosim, gospá; nej, liki da bi ti nôvo zapovid písao: nego, štero smo meli od záčetka; naj lübimo eden drügoga. I eta je ta lübézen: naj hodimo pôleg zapôvidi njegove. Eta je pa zapovid, liki ste čüli od začétka: naj v njê hodite. Ár je dosta zapelávcov prišlo na ete svêt: kí ne svedočijo; kâ je Jezuš Kristuš prišao vu têli. Tê je zapelávec i Antikristuš. Glédajte se; naj ne zgübimo; štera smo delati: nego hole pun nájem vzememo. Vsáki kí prestápla zapovid i ne ostáne vu Kristušovom návuki, nema Bogá. Ki pa ostáne v Kristušovom návuki: té i Očo i Siná má. Či što pride k vám i ete návuk ne prnesé: ne vzemte ga v hižo; niti se njemi ne poklonte. Ár, ki se njemi pokloni, vjedina se ž njegovimi hüdimi delami. Dosta vám mám písati: ali neščem po papéri i črnili: nego se vüpam; kâ k vám prídem, i z ôči v ôči bodem z vami gúčao; naj radost naša bode puna. Pozdrávlajo te tvoje odebráne sestré sinovje. Amen. Te stariši lüblénomi Gájuši, šteroga jas lübim vu istini. Lübléni! vu vsem želêm: naj se ti dobro godí, i zdrav bodeš; liki se dobro godí tvojoj düši. Ár sem se jáko radüvao nad pridôčimi bratmi, i svedočéčimi tvojoj istini: liki ti vu istini hodiš. Vékšo od eti radost nemám: kák, gda čüjem; ka moji sinovje v istini hodijo. Lübléni, verno činíš: kakoli delaš z bratmi i z gostmí. Ki so svedočili od tvoje lübéznosti pred gmajnov. I dobro boš činio: gda je od sébe tak sprevodiš; kak je vugodno Bôgi. Ár so za njegovoga iména volo vö šli i nikaj nej vzéli od poganov. Dužni smo tak mi takše gori vzéti: naj z njimi vrét delavci bomo istine. Písao sem gmajni: ali ov, kí ščé prvi bidti med njimi, Diotrefeš, nej nás je notri vzéo. Záto, či prídem, opomeném ga z dêl: štera činí z hüdimi rečmi čefketajôči prôti nám. I ni z etim je nej zadovolen. Ár ni sám gori ne príme brate; i, kí je ščéjo gori priéti, prepovedáva njim i z správišča je vö meče. Lübléni! ne nasledüj to hüdo: nego to dobro. Ki dobro čini; z Bogá je: kí pa hüdo čini; nej je vido Bogá. Od Domitra so vsi dobro svedočili, i sáma istina; i mí tüdi svedočimo; i znáte, kâ je naše svedôstvo istinsko. Dosta sem meo písati: ali neščem ti z črnilom i z perom písati. Vüpan se pa; kâ bodem te skoro vido, i z ôči v ôči bodeva gúčala. Mér tebi. Pozdrávlajo te priátelje. Pozdrávi priátele po iméni. Júdaš Jezuš Kristušov sluga, brat pa Jakubov, tim pozvánim, kí so vu Bôgi Oči posvečení, i vu Jezuš Kristuši zdržani. Smilenost se naj vám i mér i lübézen narája. Lübléni! da sem že dávno zevsov skrblivostjov vám šteo písati od občinskoga zveličánja: potrêbno mi je tak zdáj vám písati, opomínajôči, naj se vojsküjete za ednôk dáno tim svétim vero. Ár so notri zplezili nikši lüdjé: kí so že dávno naprê gori spisani na tô sôdbo, nepobožni; ki Bogá našega miloščo preobráčajo na hotlivost, i samoga Gospodára Bogá i Gospodna našega Jezuša Kristuša tajijo. Opomínati pa vas ščém: geto tak eto že ednôk znáte; kâ je Gospôd lüdstvo z Egiptomske zemlé oslôbodo; ali potom je dönok te nevervajôče pogübo. I angele, kí so nej zdržali svoj začétek, nego so ostavili svoje lastivno prebiválišeše, na sôdbo toga velikoga dnéva je je z vekivečnim vezalom pod mrákom držao. Liki Šodoma i Gomorra i okôli tê bodôča mêsta, gda bi prispodobnim tálom k etim praznüvala i za drügim têlom šla, postávlena so na példo vekivečnoga ognja kaštigo znášajôča. Rávno tak i eti ešče vu sne têlo gnüsijo; gospodstvo pa zametávajo, i díke preklinjávajo. Mihál Arhangel pa, gda bi se zvrágom právdüvajôči pregovárjao za Môšešovo têlo, nej je smeo sôdbo preklinjanja na njega vržti: nego je erkao; poštráfaj te Gospôd. Eti pa, ka neznajo, preklinjajo: štera pa po natúri, liki nerázumne stvári, poznajo, vtê se skvarjüjejo. Jaj njim: kâ po Kajnovoj pôti hodijo i po zapelávanji Balaámovoga nájema so se vö vlêjali i zprôtigúčanjem Korehovim so prêšli: Tê so vu vašem lübéznivom goščenjê gnüs gostüvajôči se z vami brezi strahá sebé paséči, oblácke brezi vodé; kí se od vötrôv okôli gonijo, drevje povéjhnjeno, nerodno, dvakrat mrtvo i skorenjom vö ftrgnjeno. Môrja divji válovje, kí sami vö pênijo svojo sramoto; blodéče zvêzde, kim je mrák kmice na veke zdržáni. Proroküvao je pa i etim, sédmi od Adama, Enoh govoréči: ovo pride Gospôd z vnogo jezér svojmi svétimi. Činít sôdbo prôti vsêm, i kárati vse nepobožne njihove, zevsê nepobožnosti njihovi, dêl, štera so nepobožno delali: i zevsê trdi rêči štere so gúčali prôti njemi ti nepobožni grêšnicke. Tê so mrmlavci, tožci pôleg žél svoji hodéči, i vüsta njihova gučijo napíhnjena: čüdivajôči se nad osobmi za haska volo. Ví pa, lübléni! spômente se z rêči; štere so vám pretêmtoga povêdane od Apoštolov Gospodna našega Jezuša Kristuša. Kí so vám pravili: kâ v poslêdnjem vrêmeni bodo špotlivci; kí bodo pôleg svoje nepobožnosti žél hodili. Tê so, kí se odločávajo, telovni, nemajôči Dühá svétoga. Ví pa, lübléni, cimprajte se gori na naj svetêšo vero vašo molêči vu svétom Dühi. Zdržávajte se vu lübéznosti Božoj čakajôči smilenost Gospodna našega Jezuša Kristuša, na žítek vekivečni. I rázloček majôči nad têmi se smiljüte. Ete pa v stráhi zdržte, liki z ognja je popadnovši, odürjávajôči ešče i od têla gnüsno njihovo süknjo. Onomi pa, kí je mogôči vás zdržati od poteknenjá i postaviti pred líce díke svoje neoskrúnjene vu veseljê; Samomi môdromi Bôgi zveličiteli našemi díka i velikôča, i zmožnost, i oblást, zdaj, i na vse veke. Amen. Oznanost Jezuš Kristušova, štero njemi je dáo Bôg: da bi pokázao slugom svojim: štera morejo hitro bidti; i oznano je po poslanom angeli svojem slugi svojemi Jánoši. Kí je svedočo rêč Božo i svedôstvo Jezuš Kristušovo, i kakoli je vido. Bláženi, kí čté i kí čüjejo rečí toga prorostva, i zdržijo ona, štera so v njem písana. Ár je vrêmen blüzi. Jánoš tim sedmérim gmajnam, štere so vu Ážii. Milošča vám i mér od onoga, kí je, i kí je bio, i kí je pridôči: i od sedem dühôv, kí so pred njegovim stôcom. I od Jezuš Kristuša, kí je te veren svedok i prvorodjeni zti mrtvi i poglavnik králov zemelski; kí nás je lübo i ôprao od grêhov naši vu krvi svojoj. I včino nás je krále i pope Bôgi i Oči svojemi. Njemi bojdi dika i zmožnost na veki veke. Amen. Ovo ide z oblákmi: i vidilo ga bode vsáko okô; i ki so ga prebodnoli: i plakali se bodo nad njim vsi národje zemlé. Zaistino. Amen. Jas sem Alfa i Omega, začétek i konec: právi Gospôd, kí je, kí je bio, i kí je pridôči, te vsamagôči. Jas Jánoš, i brat vaš i tiváriš vu nevôli i vu králevstvi i v trplivosti Jezuš Kristušovom, sem bio vu zátoni, kí se zové Patmuš, za volo rêči Bože i za volo svedôstva Jezuš Kristušovoga. Bio sem vu dühi vu Gospodnovom dnévi: i čüo sem za menom glás veliki, liki trombönte. Govoréči: jas sem Alfa i Omega, te prvi i te slêdnji. I, ka vidiš, píši vu knige, i pošli gmajnam, štere so vu Ažii, vu Efezuš i vu Šmirno i vu Pergamon, i vu Tiatiro i vu Šardiš i vu Filadelfijo i vu Laodiceo. I obrno sem se: da bi vido te glás, kí je z menom gúčao. I obrnjeni vido sem sedem zláti posvečnjekov. I na srêdi sedem posvečnjekov prispodobnoga k Sini človečemi oblečenoga do glêžnja v dúgom gvanti i opásanoga pod prsami zlátim pojásom. Njegova gláva pa i vlasjé so bêli bili, liki bêla vuna, liki snêg: i oči njegove, liki plamén ognja. I nogé njegove so prispodobne bilé k leščéčemi medi, liki vu péči goréče: i glás njegov, liki glás vnogo vodé. I meo je vu desnoj svojoj rôki sedem zvêzd: i z vüst njegovi je meč na obá kraja ostri zhájao; i obráz njegov, liki sunce, gda svêti vujakosti svojoj. I, gda bi ga vido, spadno sem pred nogé njegove, liki mrtev. I djáo je dêsno svojo rokô na mé erkôči mení: ne boj se; ja sem te prvi i te slêdnji. I te živôči i bio sem mrtev, i ovo živôči sem na veki veke: Amen. I mám klüče pekla i smrti. Piši, ka si vido i štera jeso i štera se bodo godila po tom. Skrovnost ti sedem zvêzd, štere si vido v dêsnoj mojoj: i ti sedem zláti posvečnjekov. Te sedmére zvêzde so angelje ti sedméri gmajn, i sedméri posvečnjecke, štere si vido, so te sedmére cérkvi. Angeli Efezánske cérkvi píši: tô veli, kí ti sedem zvêzd drží vu dêsnoj svojoj i hodi na srêdi ti sedem zláti posvečnjekov. Znám dela tvoja i činênja tvoja i znášenje tvoje, i ka nemreš nositi te hüde: i sküso si one, ki právijo, ka so Apoštolje, i nej so; i najšao si je lážce. I neso si i znášanje máš i za iména mojega volo si se trüdijo i nej si obtrüdo. Ali mám níkaj prôti tebi eto: ka sí tvojo prvo lübézen nihao. Spômeni se záto odkud si vö spadno i povrni se i ta prva dela čini. Či pa nej: prídem ti hitro i kraj sünem tvoj posvečnjek z svojega mesta; či se ne povrnéš. Ali tô máš; ka odürjávaš dela Miklošáncov: štera i jas odürjávam. Kí má vühá: naj poslüša, ka Düh právi cérkvám. Tomi, ki obláda, dám jesti z toga žítka drêva; štero je na srêdi paradižoma Božega. I angeli Šmirnánske cérkvi píši: eta právi te prvi i te slêdnji, ki je bio mrtev i ožívo se je. Znám tvoja dela i nevôle i siromaštvo (ali bogat si) i preklinjávanje oni, kí se za Židove zovéjo i nej so; nego správišče Šatanovo. Nikaj se ne boj toga, štera boš trpo. Ovo vrže níke z vás vrág vu temnico; naj se sküsite; i bodte meli nevolo desét dni. Bojdi veren notri do smrti; i dám ti žítka korôno. Kí má vühá: naj poslüša, ka Düh veli cérkvám. Ki obláda; ne vrazí se od te drüge smrti. I angeli vu Pergami bodôče cérkvi píši: eta velí, ki má meč na obá kraja ostri. Znám tvoja dela i gde prebívaš; tam gde je Šatanov stolec: i držíš imé moje i nej si zatájo vero mojo i vu dnévi, v šteri je Antipaš, ov moj veren svedok, kí je vmorjeni pri vás, gde šatan prebiva, smrt pretrpo. Ali mám prôti tebi edno malo tožbe: ka máš tam tákše, kí návuk Bálaámov držijo; kí je včio Baláka spáko metati pred sini Izraelske, ka bi jeli bolvanom djána i praznüvali. Tak tüdi máš i tí, ki návuk Miklošáncov držíjo: šteroga odürjávam. Povrni se. Či pa nej: prídem ti hitro; i bojüvao bom se ž njimi z mečom vüst moji. Ki má vüha: naj poslüša, ka pravi Düh cérkvám. Tomi, ki obláda, dám jesti z te skrite manne: i dám njemi kámčec bêli i na kámčec imé nôvo napísano; štero nišče nezna; nego té, ki je vzeme. I angeli, kí je vu Tiatirišáncov cérkvi, píši. Eta veli Sin Boži, kí má oči svoje, liki plamén ognja, i nogê njegove so prispodobne kleščéčemi medi. Znám tvoja dela i lübézen i slüžbo i vero i znášanje tvoje i ta prva dela tvoja, i ta slêdnja šteri je več od ti prvi. Ali mám prôti tebi edno malo tožbe; ka niháš ženi Jezabel, štera se za prorokico právi, včiti i zapelávati moje sluge, kurváriti i bolvanom djána jesti. I dáo sem ji vrêmen; naj se povrné svojega kurvêštva: i nej se je povrnôla. Ovo jas jo vu postelo vržem; i, kí ž njôv praznüjejo, vu veliko nevolo; či se ne povrnéjo z dêl svoji. I njé sini z smrtjov vmorim: i spoznajo vse cérkvi; ka sem jas, ki zgrüntávam obisti i srcá, i dám vám vsákšemi pôleg dêl vaši. Vám pa velim i tim drügim vu Tiatiri; kíkoli nemajo té návuk i ki so nej spoznali šatanove globočíne, liki velíjo: ne vržem na vás drügo bremen. Dönok, ka máte, držte: dokeč prídem. I, kí obláda i kí zdrži do konca dela moja, dám njemi oblást nad poganmi. I pásao je bode z železnov šíbov, i liki ilojčna posôda se vküp sterejo; liki sem i jas vzéo od Očé mojega. I dám njemi zorjánsko zvêzdo. Kí má vüha: naj poslüša, ka Düh veli cérkvám. I angeli, kí je vu Šardiškoj cérkvi, píši. Eta velí, kí má sedem dühôv Boži i sedem zvêzd. Znám tvoja dela: ka imé máš, živéš, i mrtev si. Bojdi verustüvajôči i potrdi ta drüga; štera sô vmérajôča. Ár sem nej najšao tvoja dela popolna pred Bogom. Spômeni se záto, kakda si vzéo i čüo; i zdrži je i povrni se. Či pa ne boš verustüvao: prídem na tébe, liki tát, i ne boš znáo, v šteroj vöri prídem na tébe. Ali máš ji edno malo i vu Šardiši; šteri so nej vujvláčili gvant svoj, i hodjio z menom v bêlom: ár so toga vrêdni. Kí obláda, té se obličé v bêli gvant, i ne zbrišem vö imé njegovo z žítka kníg i vadlüvao bom imé njegovo pred Očom mojim i pred angelmi njegovimi. Kí má vüha; naj poslüša, ka Düh velí cérkvám. I angeli, kí je vu Filadelfie cérkvi, píši. Eta velí te Svéti, i té istinski, kí má klüč Dávidov: kí odpré i nišče ne zapré, i zapré i nišče ne odpré. Znám tvoja dela. Ovo dáo sem pred tébe dveri odprte i nišče je nemre zaprêti. Ár malo môči máš: i dönok si zdržao moje rečí, i nej si zatájo imé moje. Ovo dám z správišča šatanovoga; kí se za Židove právijo, i nej so, nego lažejo. Ovo včinim: naj prídejo i doli pokleknejo pred nogé tvoje, i tak spoznajo; ka sem te jas lübo. Ka si obdržao rêč trplivosti moje. I jas te zdržim z vöre sküšávanja: štero je pridôče na ete cêli svêt sküšávat te prebivajôče na zemli. Ovo, idem hitro: drži, ka máš; naj ti nišče ne vzeme korôno tvojo. Ki obláda: včinim ga steber vu cérkvi Bogá mojega; i odnut ne bode več vö šô. I napíšem na njega imé Bogá mojega: i imé mesta Bogá mojega toga nôvoga Jerušálema; kí doli ide z nebés od Bogá mojega; i imé moje nôvo. Kí má vüha: naj poslüša, ka Düh veli cérkvâm. I angeli cérkvi Laodičánske píši. Eta velí Amen, te verni i istinski svedok začétek stvorjenjá Božega. Znám tvoja dela: ka si nej ni mrzeo, ni topeo. Bár da bi mrzeo bio, ali topeo. Tak pa, da si mláčni, i nej si ni mrzeo, ni topeo, vö te plünem z vüst moji: Ka práviš; ka bogat sem i obogato sem i nikaj ne potrebüjem. I neznaš; ka si tí nevolen i smílni i siromák i slêpi i nági. Tanáčiem ti: küpi si od méne zláto v ognji precvrto; naj obogátiš; i gvant bêli, naj se obličéš i ne skáže se srám golôte tvoje, i z okovnicov namaži očí tvoje, naj vídiš. Jas, štere koli lübim, káram je i kaštigam. Vrêli bojdi záto i povrni se. Ovo stojim pred dverami i trüplem: či bode što čüo glás moj i odpré mi dveri; notri bomšok njemi i večérjao bom ž njim i on z menom. Kí obláda; dám njemi sideti z menom na mojem králevskom stôci: liki sem i jas obládao i seo sem si z Očom mojim na njegov králevski stolec. Ki vüha má: naj poslüša; ka Düh velí cérkvám. Potom sem vido: i ovo dveri odprte na nébi; i te prvi glás, šteroga sem čüo, je bio, liki glás trombönte z menom gučéče govoreči: hodi gori esi, i pokážem ti, štera májo potom bidti. I preci sem bio v dühi. I ovo stolec králevski je bio položeni v nebésaj: i na stôci eden sidéči. I te sidéči je bio prispodoben na glédanje kamni jašpiši i šardiuši i rôg je okôli vzeo te stolec prispodoben na pogléd k šmaragduši. I okoli toga králevskoga stôca je bilô štiri dvajset stôcov: i na stôcaj sem vido štiridvajset starišov sidéče, oblečene v bêlom gvanti; i meli so na svoji glaváj zláte korône. I od toga králevskoga stôca so vö šle blískanjce i grmlanjce i glásove: i bilô je sedem z ognjom goréči lampašov pred tim králevskim stôcom; kí so sedméri dühovje Boži. I pred králevskim stôcom je bilô glaženo môrje prispodobno k krištalli. I na srêdi stôca i okôli stôca so bilé štiri stvári; štere so napunjene bilé z očmi naprê i odzajaj. I ta prva stvár je prispodobna bila k oroslánji; i ta drüga stvár je prispodobna bila k teleti; i ta trétja stvár je mêla obráz, liki človik; i ta štrta stvár je prispodobna k letéčemi orli. I té štiri stvári edna po ednoj vsákša je mêla šést perôt okôli i z nôtra napunjene z očmí. I gmaha so nej mele vujdne i v noči govoréče: svét, svét, svét Gospodin Bôg vsamogôči, kí je bio, kí je zdaj, i kí je pridôči. I, gda bi dalé te stvári díko i poštenjé i hválo tomi sedéčemi na králevskom stôci, tomi živôčemi na veki veke. Spadnolo je ti štiri dvajset starišov pred sidéčim na králevskom stôci: i molili so toga živôčega na veki veke; i vrgli so korône svoje pred njegov králevski stolec govoréči: Vrêden si Gospodne vzéti díko i poštenjé i zmožnost. Ár si tí vsa stvôro i po tvojoj vôli so i stvorjena so. I vido sem vu dêsnoj rôki toga sidéčega na králevskom stôci knige napisane z nôtra i z vüna zapečáčene sedmimi pečatami. I vido sem ednoga močnoga angela kričéčega zvelikim glásom: što je vrêden odprêti te knige i odvézati njegove pečati. I nišče se je nej najšao vu nébi, niti na zemli, niti pod zemlôv: kí bi ôdpro te knige, i v njé pogledno. I ja sem se jáko jôkao: ka se je nišče vrêden nej najšao; ki bi ôdpro i čteo te knige, niti ki bi v njé pogledno. I eden zti starišov mi erčé: ne jôči se. Ovo obládao je z Judovoga plemena bodôči oroslánj, korén Dávidov; naj odpré te knige i odvéže sedem pečát njegovi. I vido sem i ovo na srêdi toga králevskogá stóca i ti štiri stvári i na srêdi med timi starišmije bio Ágnec stojéči, liki bujti, imajôči sedem rogôv i sedem ôč: štere so ti sedméri dühovje Boži poslani na vso eto zemlo. I prišao je i vzéo je te knige z dêsne toga sidéčega na králevskom stôci. I, gda bi vzéo te knige, te štiri stvári i ti štiri dvajseteri starišje so spadnoli pred Ágnecom imajôči vsáki citare i zlaté peháre pune skadilom; štera so molítvi ti svécov. I popêvali so pesen nôvo govoréči: vrêden si vzéti te knige i odprêti pečati njegove. Ár si vmorjeni bio i küpo si nás Bôgi z tvojov krvjôv zevsákšega plemena i jezika i lüdstva i národa. I včíno si nás Bôgi našemi krále i pope: i kralüvali bomo na zemli. I vido sem i čüo sem glás vnôgi angelov okoli králevskoga stôca i ti stvári i ti starišov: i bio je račún njih stô krát jezero jezér i jezéro krát jezér. Erkôči z velikim glasom: vrêden je te vmorjeni Ágnec vzéti zmožnost i bogátstvo i modrôst i krepkost i poštenjé i díko i hválo. I vsáko stvorjenjé, štero je v nébi i na zemli i pod zemlôv, i štero je v môrji i štera so veti vsa, čüo sem govoréče: tomi sidéčemi na králevskom stôci i Ágneci blagoslov i poštenjé i díka i môč na veki veke. I te štiri stvári so erkle: Amen. I ti štiridvajseteri starišje so doli spadnoli i molili so toga živôčega na veki veke. I vido sem: gda je ôdpro te Ágnec edno zti pečatov; i čüo sem edno si štiraj stvár govoréčo, liki glás grmlajce: hodi i glédaj. I vido sem: i ovo eden bêli konj, i te sidéči na njem je meo locén; i dána njemi je korôna i vö je šô obladüvajôči i ka bi obládao. I, gda bi ôdpro to drügo pečat, čüo sem to drügo stvár govoréčo: poj i glédaj. I vö je šô drügi konj erjávi; i tomi sidéčemi na njem je dáno, ka bi vzéo mér od zemlé, i naj eden drügoga vmárjajo. I dáni njemi je meč veliki. I, gda bi ôdpro to tréjo pečat, čüo sem to trétjo stvár govoréčo: hodi, glédaj. I vido sem: i ovo eden črni konj; i sidéči na njem je meo vágo vu rôki svojoj. I čüo sem glás na srêdi ti štiri stvári erkôči: merica pšenice za eden žukavec i tri merice gečmena za eden žukavec; oliji pa i víni ne škôdi. I, gda bi ôdpro to štrto pečat, čüo sem glás te štrte stvári erkôče: hodi i glédaj. I vido sem: i ovo eden plávi konj, i kí je na njem sedo, imé njemi je bilô smrt i pekeo jo je nasledüvao. I dána njima je oblást vmoriti štrti tál lüdstva na zemli z mečom; i z gládom i zvirinov zemelskov. I, gda bi ôdpro to péto pečat, vido sem pod oltárom düše ti vmorjeni za volo rêči Bože i za volo svedôstva, štero májo. I kríčale so z velikim glásom erkôče: kak dugo, Gospodne, svéti i pravični, ne bodeš sôdo i zadomeščávao krv našo nad prebivajôčimi na zemli? I dáne so vsákšoj bêle dúge srakice: i povêdano njim je; naj počívajo ešče edno malo vrêmena; dokeč se spuni i slugov njihovi i bratov njihovi račún, kí se vmoríjo, liki i oni. I vido sem, gda bi ôdpro to šésto pečat: i ovo veliko zemlé gíbanje je včinjeno i sunce je grátalo črno, liki kosmáto vreče, i mêsec je, liki krv, erdéči grátao. I zvêzde nebeske so na zemlo kapale; liki figovo drêvo z sébe zmeče svoj nezreli sád, gda se od velikoga vötra trôsi. I néba je odstôpila, liki zasükane knige: i vsi brigôvje i zátonje so se svoji mêst genoli. I králove zemlé i ti veliki i ti bogati i jezernicke, i vládnicke i vsáki sluga i vsáki slobodnják, so se skrili v lüknje i v brigôv pečíne. I erkli so gorám í pečínam: spadnite na nás i skríté nás pred lícom toga sidéčega na králevskom stôci i od srditosti Ágneca. Ár je prišao te velike srditosti njegove dén: i što more obstáti. I potom sem vido štiri angele stojéče na štiri kíkláj zemlé: zdržávajôče štiri vötre te zemlé: naj ne píše vöter na zemlo, niti na môrje, ni na nikše drevje. I vido sem drügoga angela gori idôčega od sunčenoga hoda, ki je meo pečat žívoga Bogá: i kríčao je z velikim glásom tim štiram angelom; šterim je dáno škôditi zemli i môrji. Erkôči: ne škôdite zemli, niti môrji, niti drevji; dokeč ne zapečátimo sluge Bogá našega na čeli njihovom. I čüo sem račún ti zapečáčeni stô štiridesét i štiri jezero zapečáčeni zevsákšega plemena sinôv Izraelski. Z plemena Judovoga dvanájset jezér zapečáčeni: z plemena Rúbenovoga dvanájset jezér zapečáčeni: z plemena Gádovoga dvanájset jezér zapečáčeni. Z plemena Ašerovoga dvanájset jezér zapečáčeni: z plemena Neftalimovoga dvanájset jezér zapečáčeni: z plemena Manaššešovoga dvanájset jezér zapečáčeni. Z plemena Šimeonovoga dvanájset jezér zapečáčeni: z plemena Leviovoga dvanájset jezér zapečáčeni: z plemena Išašharovoga dvanájset jezér zapečáčeni. Z plemena Zabulonovoga dvanájset jezér zapečáčeni: z plemena Jožefovoga dvanájset jezér zapečáčeni: z plemena Benjaminovoga dvanájset jezér zapečáčeni. Po tom sem vido: i ovo lüdstva vnogo, šteroga je nišče nej magao zračúnati zevsega národa i plemena i jezika stojéči pred králevskim stôcom i pred Ágnecom, oblečeni vu dúge bêle srakice i pálme v rokaj njihovi. I kričéči z velikim glásom govoréči: zveličanje Bôgi našemi tomi sidéčemi na králevskom stôci i Ágneci. I vsi angelje so stáli okoli toga králevskoga stôca i ti starišov i štiri stvár: i spadnoli so doli pred králevski stolec na obráz svoj, i molili so Bogá. Govoréči: Amen, blagoslov i díka i modrôst i hvála i poštenjé i zmožnost i môč Bôgi našemi na veki veke. Amen. I odgôvoro je eden zti starišov govoréči meni: ti odeti vu bêle dúge srakice što so i odkec so prišli? I erkao sem njemi: Gospodne, ti znáš. I erkao mi je: eti so, kí so prišli zte velike nevôle, i ôprali so srakice svoje i obêlili so gvant svoj vu Ágnecovoj krvi. Záto so pred králevskim stôcom Božim, i slüžijo njemi dén i nôč vu cérkvi njegovoj: i te sedéči na kràlevskom stôci bode med njimi prebivao. Ne bodo lačni, niti žédni več, niti ne spádne na njé sunce, ni nikša vročína. Ár te Ágnec, kí je na srêdi králevskoga stôca, je pásao bode i vodo je bodo k živoga stüdenca vodám: i dolizbriše Bôg vse skuzé ž njihovi ôči. I, gda bi ôdpro to sédmo pečat, grátala je tihota vu nébi, liki pô vöre. I vido sem sedem angelov; kí so pred Bogom stáli: i dáne so njim sedmére trombönte. I drügi angel je prišao i postano je pri oltári, kí je meo zláto kadionico: i dáno njemi je vnožino kadila; ka bi dáo k molitvam vsê svécov na te zláti oltár, ki je pred králevskim stôcom. I gori je šô din toga kadila z molitvami ti svécov z angelove roke pred Bogá. I vzéo je angel to kadionico i napuno jo je z ognjom oltára i sipao ga je na zemlo. I včinjeni so glásove i grmlajce i blískanje i zemlé gíbanje. I ti sedméri angelje, ki so meli te sedmére trombönte, pripravili so se: ka bi tromböntivali. I te prvi angel je tromböntivao: i včinjena je toča i ogjen zmêšani zkrvjôv; i vržen je na zemlo; i trétji tál drêva je zgorelo i vsa zeléna tráva je zgorêla. I te drügi angel je tromböntivao: i liki edna velika gora z ognjom goréča je vržena vu môrje; i trétji tál môrja je krv grátao. I pogino je trétji tál stvorjenjá vu môrji, štera so mela düše: i trétji tál ládj je skvarjeni. I te trétji angel je tromböntivao: i spádnola je z nebés edna velika zvêzda goréča, liki lampaš; i spádnola je na trétji tál potokôv i na stüdenčne vodé. I imé te zvêzde se zové pelin. I obrno se je trétji tál vodé na pelin: i vnôgi lüdjé so mrli od vodé; ár so zbrignole. I te štrti angel je tromböntivao: i pobiti je trétji tál sunca i trétji tál mêseca trétji tál zvêzd tak; da ji je trétji tál potemno i trétji tál dnéva je nej svêto, i nôči rávno tak. I vido sem i čüo sem ednoga angela letéčega na srêdi po nébi govoréčega z velikim glásom: jaj, jaj, jaj prebivajôčim na zemli za volo ti drügi glásov ti tri angelov trombönt; kí bodo potom tromböntivali. I te péti angel je tromböntivao: i vido sem, ka je zvêzda z nebés na zemlo spádnola; i dáni ji je klüč te prepasti stüdenca. I odprla je stüdenec te prepasti; i gori je šô din z stüdenca; liki z velike péči idôči din; i potemnolo je sunce i zrák od dína toga stüdenca. I z dina so zíšle kobilice na zemlo: i dána njim je oblást; naj májo oblást, liki oblást májo štirovje zemelski. I erčeno njim je; naj ne škôdijo zemelskoj trávi, ni nikšemi zelenjê, ni nikšemi drêvi: nego samim lüdém, kí nemajo pečati Bogá na čeláj svoji. I dáno njim je; naj je ne vmárjajo; nego, naj je mantrájo pét mêsecov, i moka njihova, liki štírova moka, gda človeka vgrizne. I vu oni dnévi iskali bodo lüdjé smrt, i ne nájdejo je: i želeli bodo mrêti; i odbiži smrt od nji. I prispodobnosti ti kobilic so prispodobne bilé k konjom priprávlenim na boj, i na glaváj njihovi, liki obrázje človeči. I mele so vlasé, liki ženske vlasé; i zobjé njihovi so bili, liki oroslánjov zobjé. I mele so prsnjeke, liki železne prsnjeke: i glás njihovi perôt, liki glás kôl, gda ž njimi vnogo konjôv biží na bojüvanje. I mele so repé spodobne k štiram; i žálci so bili vu repáj njihovi: i oblást njihova je škôditi lüdém pét mêsecov. I mele so nad sebom krála angela te prepasti: šteroga imé je Židovski Abaddon v Grčkom jeziki pa imé má Apollion. Eden jaj je odíšao: ovo dvá jajja pa ešče po tom prídeta. I šésti angel je tromböntivao: i čüo sem eden glás zti štiri rogôv toga zlátoga oltára, kí je pred Bogom. Govoréči tomi šéstomi angeli, kí je trombönto meo: odvéži te štiri angele; kí so pri tom velikom potoki Eufrateši zvézani. I odvézani so ti štirje angelje gotovi vsáko vöro, i dén i mêsec i leto nátô: naj vmoríjo trétji tál lüdstva. I račun vojske vsê konjenikov je bilô dvê stô krát jezero jezér. Ár sem čüo račun njihov. I tak sem vido konje vu vidênji i te sidéče na nji imajôče prsnjeke ognjene i môdre i žveplene: i glavé ti konjôv, liki glavé oroslánjov; i z vüst njihovi je šô ogjen i din i žveplo. Od eti tréj je vmorjeni trétji tál lüdstva, z ognjom i z dinom i žveplom ž njihovi vüst zhajajôčim. Ár so njihove oblásti vu njihovi vüstaj bilé. Ár njihovi répove so spodobni k kačam, imajôči glavé: i ztêmi škôdijo. I ti drügi lüdjé, ki so nej vmorjeni vu eti vdárci, dönok so se nej povrnoli od dêl rôk svoji; da bi ne molili vragé, i bolvane zláte i srebrne i medene i kamene i lisene; kí ni glédati ne morejo, niti čüti, niti hoditi. I nej so se povrnoli zmorjenjá svojega, niti z comprníje svoje, niti z kurvêštva svojega, niti z tatíje svoje. I vido sem drügoga angela močnoga doli idôčega z nebés ode njenoga z oblákom: i rôg je meo obr gláve svoje; i obráz njegov je bio, liki sunce, i nogé njegove, liki ognjeni stebri. I meo je vu rôki svojoj knige odprte: i djáo je svojo dêsne nogô na môrje, to lêvo pa na zemlo. I kríčao je z velikim glásom, liki oroslánj erjüje. I, gda bi kríčao, gúčale so te sedmére grmlajce svoj glás. I, gda bi gúčale te sedmére grmlajce gláse svoje, šteo sem písati. I čüo sem glás z nebés govoréči meni: zapečati, ka so gúčale te sedmére grmlajce i ne píši je. I angel, šteroga sem vido stojéčega ma môrji i na zemli, gori je zdigno rokô svojo k nébi. I prisegno je na toga živôčega na veki veke; kí je stvôro nébo, i štera so v njê, i na zemlo, i štera so vu njê, i na môrje, i štera so vu njem: ka vrêmena več ne bode. Nego vu toga sédmoga angela glása dnévi, gda bode tromböntivao; i spuni se skrovnost Boža; liki je nazvêsto svojim slugom prorokom. I te glás, šteroga sem čüo z nébes, je pá z menom gúčao i erkao: idi, vzemi te odprte knige, štere so vu rôki toga na môrji i na zemli stojéčega angela. I idôči k angeli erkao sem njemi: daj mi te knige. I erkao mi je: vzemi i požri je i britko včiníjo tvoje črvô; ali vu vüstaj tvoji bode slatko, liki méd. I vzéo sem te knige z angelove rôke i pôžro sem je: i bilé so vu vüstaj moji, liki méd, slatke. I, gda sem je pojo, britko je postanolo črvô moje. I erčé mi: potrêbno ti je pá proroküvati lüdém i národom i jezikom i králom vnôgim. I dána mi je trst prispodobna k ščápi. I postano je angel erkôči: stani gori i meri cérkev Božo, i oltár i one kí vu njê molijo. I dvor vünêšnji te cérkvi vö vrzi i ne meri ga. Ár je dáni poganom: i to svêto mesto bodo klačili štiridesét i dvá mêseca. I dám oblást mojma dvöma svedokoma; i proroküvala bodta jezero dvêstô i šéstdesét dni odeta z vrečami. Têva sta tivi dvê olivi i dvá posvečnjeka, pred Bogom zemlé stojéča. I, či što ščé njima škôditi, ogen zíde ž njidva vüst i požré njidva nepriátele: i, či što ščé njima škôditi, tak se má vmoriti. Etiva máta oblást zaprêti nébo; naj nêde deždž vu dnévi njidva proroküvanja: i máta oblást nad vodami; da je obrnéta na krv, i bíjeta zemlo zevsákšim vdárcom, kelikokolikrát ščéta. I, gda skončata svedôstvo svoje, ta divjáčina gori idôča z prepasti včiní boj ž njima i obláda njidva i buje njidva. I njidva têla bodo ležala na vilicaj toga velikoga mesta: štere se po dühovnom zové Šodoma i Egiptuš; gde je i naš Gospôd raspéti. I vidili bodo vnôgi z lüdstva i z plemena i z jezikov i z poganov njidva têla tri dni i pô; i njidva têla ne nihájo pokopati v grob. I ti prebívajôči na zemli se radüvali bodo nad njima i veselíli, i dáre pošlejo eden drügomi. Ár sta têva dvá proroka mantrala te prebívajôče na zemli. I po trétjem i pô dnévi je žítka Düh od Bogá prišao na njidva; i na svoje nogé sta stanola: i veliki strájh je spadno na one; kí so njidva vidili. I čüli so veliki glás z nebés govoréči njima: hodta esi gori. I gori sta šla v nébo vu obláki. I vidili so njidva nepriátelje njihovi. I vu tistoj vöri zgôdilo se je veliko zemlé gíbanje: i deséti tál toga mesta je spadno; i vmorjeno je v tom zemlé gíbanji po iméni lüdstva sedem jezér. Ti drügi so se pa prestrašili: i dáli so díko Bôgi nebeskomi. Te drügi jaj je odíšao: ovo jaj trétji hitro prihája. I te sédmi angel je tromböntivao: i včinjen je veliki glás z nebés erkôči: včinjena so králevstva etoga svêta Gospodna našega i Kristuša njegovoga; i kralüvao bode na veki veke. I ti dvajseti i štirje stariši pred Bogom sidéči na svoji stôcaj, spadnoli so na obráz svoj i molili so Bogá, Govoréči: hválo dájemo tebi Gospodne Bože vsamogôči, ki si, i ki si bio, i kí si pridôči. Ár si gori vzéo tvojo veliko zmožnost i kralüješ. I poganje so se rasrdili: i prišla je srditost tvoja i vrêmen ti mrtvi; naj je sôdiš i dáš nájem slugom svojim prorokom i tim svétim, kí se tvojega iména bojíjo, tim málim i tim velikim, i skvariš one, ki skvárjüjejo zemlo. I odprta je cérkev Boža vu nébi: i videna je lada zákona njegovoga vu njegovoj cérkvi i včinjene so blískajnce i glási i grmlajnce i zemlé gíbanje i velika toča. I veliko znamênje je videno na nébi: edna žena odeta z suncom i mêsec je bio pod njé nogami i na njé glávi je bila korôna z dvanájset zvêzd naprávlena. I noséča bodôča kričala je rodéča i mantrajôča se vu rodjenjé. I videno je drügo znamênje na nébi: i ovo eden veliki erjávi pozoj je meo sedem gláv i desét rogôv, i na glaváj svoji sedem korôn. I njegov rép je vlêkao trétji tál zvêzd nebeski: i vrgao je je na zemlô. I stáo je te pozoj pred tov ženôv; štera je mêla roditi: da, kak bi porodíla, preci bi pôžro njé dête. I porodíla je siná samca; kí bode pásao vse pogane železnov šíbov. I vnešeni je té njé Sin k Bôgi i k njegovomi králevskomi stôci. Ta žena je pa bêžala vu püščávo: gde má mesto od Bogá priprávleno; naj jo tam hránijo jezero dvêstô i šéstdesét dní. I včinjeni je boj na nébi: Mihál i angelje njegovi so se bojüvali prôti pozoji; i pozoj se je bojüvao i angelje njegovi. I nej so premogli, niti se je več njihovo mesto nej našlo na nébi. I vrženi je te veliki pozoj, ona stára kača, štera se zové vrág i šatan, zapelávajôča cêli ete svêt, vrženi je, právim, na zemlo i angelje njegovi so ž njim vrét doli vrženi. I čüo sem glás veliki govoréči vu nébi: zdaj je včinjeno zveličanje i zmožnost i králevstvo Bogá našega i oblást njegovoga Kristuša. Ár je doli vrženi tožec naši brátov; ki je je tôžo pred Bogom našim vujdne i vnoči. I oni so ga obládali po krvi Ágnecovoj i po rêči svedôstva svojega; i nej so milüvali düšo svojo notri do smrti. Záto vesélte se nebésa: i, kí vu njí prebívate. Jaj pa prebívajôčim na zemli i na môrji! Ár je doli stôpo vrág k vám majôči veliko srditost, znajôči; ka malo vrêmena má. I, gda bi vido te pozoj, ka je vrženi na zemlo, naganjao je to ženo: štera je porodíla sámca. I dáni so toj ženi dvê velikoga orla perôti; ka bi letêla vu püščávo vu mesto svoje: gde bi se hránila do vrêmena i vrêmenov, i pô vrêmena, pred licom kačé. I vlijála je ta kača za tov ženôv z vüst svoji vodô, liki eden potok; da bi jo tak po bistro tekôčem potoki zgrábila. I pomogla je zemla toj ženi i odprla je zemla vüsta svoja i požrla je te potok; šteroga je pozoj svoji vüst vlêjao. I razčémero se je te pozoj na to ženo i odíšao je: da bi včíno boj stimi drügimi, kí so njé semena, tô je, kí zdržávajo zapôvidi Bože i májo Jezuš Kristušovo svedôstvo. I stáo sem na môrskom pêski. I vido sem z môrja edno divjáčino gori idti: štera je mêla sedem gláv i desét rogôv, i na njé rogáj desét koron i na njé glaváj je bilô imé prekléstva. I ta divjáčina, štero sem vido, je prispodobna bila k párduci, i njé nogé, liki medveda, i njé vüsta liki vüsta oroslánja. I dáo ji je te pozoj zmožnost svojo i svoj stolec i veliko oblást. I vido sem edno z ti gláv njegovi, liki na smrt bujto: ali njé smrtni vdárec je zvráčeni. I čüdivala se je vsa zemla: štera je šla za divjáčinov. I molili so toga pozoja: kí je dáo oblást divjačini. Molili so i divjáčino govoréči: što je prispodoben k etoj divjáčini? što se more vojsküvati ž njôv? I dána so ji vüsta gúčati velika dugovánja i prekléstva: i dána ji je oblást boj činiti štiridesét mêsecov i dvá. I odprla je vüsta svoja na preklinjanje prôti Bôgi: da bi preklinjala imé njegovo i stánek njegov, i vu nébi prebivajôče. I dáno ji je boj činiti z timi svétimi i obládati je: i dána ji je oblást nad vsákim plemenom i jezikom i národom. I molili jo bodo vsi prebívajôči na zemli; šteri iména so nej bilá zapísana vu žítka knigaj toga Ágneca od začétka svêta bujtoga. Či što má vüha: naj poslüša. Či što drüge vu vôzo správla; sám bode šô vu vôzo: či što z mečom vmárja: potrêbno ga je z mečom vmoriti. Eti je trplivost i vera ti svéti. I vido sem drügo divjáčino gori idôčo z zemlé: štera je mêla dvá rogá prispodobna k ágnecovimi: i gúčala je, liki pozoj. I vso oblást te prve divjáčine čini pred njov; i činí, naj zemla i na njê prebívajôči molijo to prvo divjáčino; štere smrtni vdárec je ozdravo. I činí znamênja velika tak; da i ogen včiní doli idti z nébe na zemlo pred lüdmi. I zapeláva prebívajôče na zemli po znamênjaj; štera so ji dána činiti pred divjáčinov. I velêla je prebívajôčim na zemli napraviti kêp te divjáčine: štera má vdárec od meča; i oživêla je. I dáno ji je: ka bi düh dála te divjáčine kêpi tak; naj i guči te divjáčine kêp, i činí; da, kikoli ne bodo molili te divjáčine kêp, naj se vmoríjo. I včiní: naj vsákomi málomi i velikomi bogátomi i siromáki i slobodnjáki i slugi dá znamênje na njihovo právo rokô, ali na čelo njihovo. I naj nišče nemre küpüvati ali odávati: nego, kí má znamênje, ali imé te divjáčine, ali račún njé iména. Eti je modrôst. Kí má pamet: naj zračúna račún te divjáčine. Ár je človeči račún: i račún njé je šéststô šéstdesét i šést. I vido sem: i Ágneca stojéčega na Šionskoj gori i ž njim stô štíridesét i štiri jezero; ki so meli imé Očé njegovoga napísano na čeláj svoji. I čüo sem glás z nebés; liki vnožino vodé glás, i liki glás velike grmlajce: i čüo sem glás citarášov, ki so citárili svojmi citarami. I popêvali so, liki edno nôvo pesen pred králevskim stôcom i pred timi štirami stvármi i starišmi: i nišče se je nej mogao navčiti te pesmi; nego li ti stô štiridesét štiri jezero; kí so od küpleni od zemlé. Tê so, kí so se z ženami nej oskrúnoli; ár so dévojke. Eti nasledüjo Ágneca; kamakoli ide. Tê so küpleni z lüdi, prvotina Boža i Ágnecova. I vu njihovi vüstaj je nej nájdena jálnost. Ár so nevujvlačéni pred králevskim stôcom Božim. I vido sem drügoga angela letéčega na srêdi nebés, kí je meo vekivečni Evangeliom; ka bi ga nazviščávao tim prebívajôčim na zemli i vsemi národi i plemeni i jeziki i lüdstvi. Govoréčega z velikim glásom: bojte se Bogá i dájte njemi díko; ár je prišla vöra sôdbe njegove. I molte ga, kí je napravo nébo i zemlo i môrje i stüdence vse vodé. I eden drügi angel ga je nasledüvao govoréči: spadno je, spadno je Babilon, to veliko mesto, záto, kâ je z srditosti vinom, tô je práznosti svoje napájalo vse národe. I te trétji angel je je nasledüvao govoréči z velikim glásom: či bode što to divjáčino molo i njé kêp i vzeme znamênje na čelo svoje, ali na rôko svojo. I on bode pio z vina srditosti Bože; štero je brezi zmêšanja točeno vu njegove srditosti pehár; i mantrani bodo vu ognji i žvepli pred svétimi angelmi i pred Ágnecom. I din njihove moke bode gori šô na veki veke: i ne bodo meli gmaha vujdne i vnoči; kí bodo molili to divjáčino i njé kêp, i či što gori vzeme znamênje njé imena. Eti je trplivost ti svéti. Eti so: kí zdržávajo zapôvidi Bože i vero Jezušovo. I čüo sem glás z nebés erkôči meni; píši, bláženi so ti mrtvi, ki vu Gospodni vmérajo od vezdášnjega hipa. Zaistino veli Düh: ka si počinéjo od ôpravic svoji; njihova dela je pa bodo nasledüvala za njimi. I vido sem: i ovo oblák bêli, i na oblâki sidéči prispodoben k Síni človečemi imajôči na glavi svojoj zláto korôno i vu svojoj rôki eden ostri srp. I drügi angel je prišao z cérkvi kričéči z velikim glásom tomi sidéčemi na obláki: püsti srp tvoj i ženjaj; ár ti je že prišla vöra, naj ženjaš; geto se je že dozorila zemlé žétva. I vrgao je te sidéči na obláki srp svoj na zemlo: i požeta je zemla. I drügi angel je vö prišao z cérkvi, štera je vu nébi, imajôči i on srp ostri. I drügi angel je prišao od oltára kí je meo oblást nad ognjom. I kríčao je z velikim kričom tomi; kí je te ostri srp meo govoréči: püsti tvoj ostri srp i poberi grozdje vse zemlé goríc. Ár se je že dozorilo njíh grozdje. I vrgao je te angel svoj srp na zemlo i pôbrao je vse gorice te zemlé; i vrgao je je vu te velike srditosti Bože preššo. I kláčena je ta prešša zvüna mesta: i krv je šla vö z prešše notri do vüzd konjom na jezero šéststo bižájov. I vido sem drügo znamênje na nebi veliko i čüdno, sedem angelov: kí so meli oblást ti sedem slêdnji vdárcov. Ár se je v njih dokončala srditost Boža. I vido sem liki edno glaženo môrje z ognjom zmêšano. I té, kí so obládali to divjáčino i njé kêp i njé znamênje i njé iména račun, vido sem stojéče pri glaženom môrji majôče citare Bože. I spêvali so pesen Môšešovo slugo Božega i pesen Ágnecovo govoréči: velika i čüdna so dela tvoja Gospodne Bože vsamogôči; pravične i istinske so poti tvoje, oh král svécov! Što bi se te nê bojao. Gospodne, i dičo imé tvoje? Ár si sám svéti. Ár vsi poganje prído i molili bodo pred tebom; ár so tvoja sodjenjá vö skázana. I po tom sem vido: i ovo odprla se je cérkev stánka svedôstva vu nebésaj. I vö je prišlo z cérkvi sedem angelov kí so meli sedem vdárcov oblást oblečeni z čístim i bêlim rüšenskim plátnom i opásani okoli prs z zlátimi pojázi. I edna z ti štiraj stvár je dána tim sedem angelom sedem zláti koflikov: ki so puni bili z toga na vekiveke živôčega Bogá srditostjov. I napunjena je cérkev z dinom od Bože dike i zmožnosti njegove. I nišče je nej mogao notri idti vu cérkev: dokeč so nej skončali ti sedem vdárci sedem angelov. I čüo sem veliki glás z cérkvi erkôči tim sedmim angelom: idite i vö vlête te Bože srditosti koflike na zemlo. I odišao je te prvi i vö je vlejao svoj koflik na zemlo: i zvrgao se je mozoj lagoji i hüdi na lüdi; kí so meli znamênje te divjáčine i kí se njé kêp molili. I te drügi angel je vö vlejao svoj koflik na môrje i grátalo je, liki kákšega mrtvoga krv; i vsáka živôča düša vu môrji je mrla. I te trétji angel je vö vlejao svoj koflik vu potoke i stüdénčne vodé: i grátale so krv. I čüo sem vodé angela govoréčega: pravični si Gospodne, kí si, kí si bio, i kí si svéti; ka si eta osôdo. Ár so tvoji svécov i prorokov krv vö vlejali, i krv si njim dáo piti: ár so toga vrêdni. I čüo sem drügoga od oltára govoréčega: zaistino Gospodne Bože vsamogôči, istinske i pravične so sôdbe tvoje. I te štrti angel je vö vlejao svoj koflik na sunce: i dáno njemi je pečti lüdí z ognjom. I pečeni so lüdjé zvelikov vročinov i preklinjali so imé Bože: kí má oblâst nad têmi vdárci; i nej so se povrnoli, ka bi njemi díko dáli. I te péti angel je vö vlejao svoj koflik na te divjáčine stolec: í grátalo je njé kralevstvo kmično. I grizli so jezike svoje od boleznosti. I preklinjali so Bogá nebeskoga za volo boleznost svoji i mozôlov svoji: i nej so se povrnoli z dêl svoji. I te šésti angel je vö vlejao svoj koflik na te veliki potok Eufrateš: i vö je posênola njegova voda; naj gotova bode pôt králom od sunčenoga zhoda pridôčim. I vido sem zvüst pozoja i z vüst te divjáčine i z vüst toga krívoga proroka tri nečíste dühé, prispodobne k žabam, vö idôče. Ár so vrajži dühovje činéči znamênja: kí idejo k zemelskim králom i k cêlomi svêti; naj je vküp správijo na boj onoga velikoga dnéva toga vsamogôčega Bogá. Ovo, idem, liki tát. Bláženi je on: kí verostüje i drži svoj gvant, naj nági ne hodi, i vidi se sramota njegova. I vküp je je spravo na mesto: štero se zové Židovski Armageddon. I te sedmi angel je vö vlejao svoj koflik na zrák; i zíšao je veliki glás z nebéske cérkvi od králevskoga stôca govoréči: včínjeno je. I včinjeni so glásove, grmlajce i blískajnce; i včinjeno je veliko zemlé gíbanje; kákšega je nej bilô, od koga máo so lüdjé bili na zemli, tákše i tak velike zemlé gíbanje. I to veliko mesto je na trí tále razíšlo: i poganov mêsta so vküp spadnola. I te veliki Babilon je na pamet prišao pred Bôgom: da bi njemi dáo pehár vina nečemurne srditosti svoje. I vsáki záton je odbêžao; i goré so nej nájdene več. I velika toča, liki talentova, je šla z nebés na lüdi. I preklinjali so lüdjé Bogá za volo vdárcov točé. Ár je njé vdárec jáko veliki bio. I prišao je eden z ti sedem angelov kí je meo sedem koflikov; i gúčao je z menom govoréči meni: hodi, pokážem ti sôdbo te velike kurve; štera na vnôgi vodáj sidí. Z šterov so kurválili králove zemelski i zapójili so se ž njé práznosti vínom ti na zemli prebívajôči. I odnesao me je vu püščávo v dühi. I vido sem edno ženo sidéčo na ednoj erjávoj divjáčini; štera je puna bila spreklinjanja iménami imajôča sedem gláv i desét rogôv. I tá žena je oblečena bíla škarlatom i z erdéčnjekom i pozlačena zlátom i z drágim kaménjem i z džündžom, i mêla je zláti pehár vu svojoj rôki punoga z odürnostami i z nečístôčov kurvêštva svojega. I na njé čeli je to imé mêla písano; skrovnost, Babilon te veliki, mati kurvêštva i odürnosti zemlé. I vido sem tó ženo pijano od krví svécov i od krvi svedokov Jezušovi: i vidôči jo čüdivao sem se z velikim čüdom. I erkao mi je te angel: zakaj si se čüdivao? Jas ti povêm té žené i té divjáčine, štera jo nosi, imajôča sedem gláv i desét rogôv, skrovnost. Ta divjáčina, štero si vido, je bíla, i nega je, i bode gori šla z prepasti i odíde na pogibelnost. I čüdivali se bodo ti prebívajôči na zemli (šteri iména so nej písana vu knige žitka od začétka svêta) vidôči to divjáčino, ka je bila, i nega je, či gli je. Eti je pamet: štera má modrôst. Ti sedem gláv je sedem brigôv; na šteri sidí ta žena. I sedem králov. Pét ji je spadnolo i eden jeste; te drügi je pa ešče nej prišao. I, gda príde, edno malo njemi je potrêbno ostánoti. I ta divjáčina, štera je bila i nega je; i on je te ôsmi i z ti sédem je, i na pogibelnost ide. I ti desét rogôv, štere si vido, je desét králov: kí so králevstva ešče nej vzéli; ali oblást, liki králove, edno vöro z divjáčinov vrét vzemejo. Eti edno štímo májo: i zmožnost i oblást svojo divjáčini dájo. Eti se bodo z Ágnecom vojsküvali: i Ágnec je obláda. Ár je gospodé Gospôd, i králov Král; i kí so ž njim, so pozváni i odebráni i verni. I erčé mi: te vodé, štere si vido, gde ta kurva sidí, so lüdjé, i lüdstvo i národje i jezicke. I ti desét rogôv, štere si vido na divjáčini, so oni; kí odüríjo to kurvo i opístijo jo i do nágoga jo sličéjo, i njé mesô bodo jeli, i z ognjom jo zežgéjo. Ár njim je Bôg vu srcá dáo: naj njegovo volo činíjo i vsi edno volo činíjo: i králevstvo svoje divjáčini dájo dokeč se spunijo ričí Bože. I žena, štero si vido, je to veliko mesto; štero má králevstvo nad zemelskimi králi. I po eti vido sem ednoga angela doli idôčega z nebés i imajôčega oblást veliko: i zemla se je presvêtila od dike njegove. I kríčao je zevse môči z velikim glásom govoréči: spadno je, spadno je Babilon te veliki; i včinjen je prebiválišče vragôv i zdržávanje vsákšega nečístoga dühá i zdržávanje vsákšega nečístoga i odürnoga ftiča. Ár so ž njé nečemurnoga kurvêštva vína pilí vsi národje; i králove zemelski so ž njôv praznüvali, i tržci zemelski so ž njé náslobosti zmožnosti obogatili. I čüo sem drügi glás z nebés govoréči: idte vö ž njega, lüdstvo môje, naj tála ne vzemete vu njegovi grêhi, i naj ne vzemete ž njegovi vdárcov tál. Ár so doségnoli njegovi grêhi notri do nébe: i spômeno se je Bôg z nepravičnost njegovi. Nazáj njemi dájte: liki je i on vám dáo; i podrügačte njemi spodrügáčanjem pôleg dela njegovoga. Pehár, v šteroga vám je nalêvao, nalête njemi ga po dvê gibê. Na keliko se je odíčo i náslobo: teliko njemi dájte môk i trplênja žalosti. Ár vu svojem srci velí: sedim, liki kralica, i nej sem vdovica, i žalosti ne bom vídla. Záto vu ednom dnévi prido njegovi vdárci, smrt i žalost i glád i z ognjom se zežgé: ár je močen Gospodin Bôg; kí bode ga sôdo. I jôkali se bodo i trgali nad njim zemelski králove; kí so ž njim praznüvali i naslobüvali: gda bodo vidili din njegovoga žganjá. Ozdaleč stojéči za volo strahá moke njegove govoréči: jaj! jaj! to veliko mesto Babilon, to močno mesto; ár je vu ednoj vöri prišla sôdba tvoja. I krámarje zemelski se bodo jôkali i žalostíli nad njim: kâ njihovoga kráma nišče ne bode več küpüvao. Kráma zláta i srebra i drágoga kaménja i džündža i kmenta i škarlata i svile i tafute i nikši tiinov lês i nikakšo posôdoi z slonovi kôst, i nikakšo posôdo znaj dragšega lisá z meda i z železa i z marmora. I cinamoma i díšanja i másti i kadila, i vína i olija i zemlé i pšenice, i márhe i ovéc i konjôv i kočühov i têl i düš lüdi. I sád želênja düše tvoje je odíšao od tébe, i vsa tüčna i leščéča so odíšla od tébe, i več je ne nájdeš. I krámarje, ki so z têm tržilí, ôzdaleč bodo stáli za volo strahá njegove moke jôkajôči i žalostüvajôči se. I govoréči: jaj! jaj! to veliko mesto, štero je odeto bilô zkmentom i škarlatom i z tafutov i pozlačeno z zlátom i z drágim kaménjem, i z džünddžom. Ár je v ednoj vöri opüščeno teliko bogástva. I vsáki ravnáč i vsa na ládjaj bodôča vnožina i ladjárje, i kíkoli na môrji preküpčüjo ôzdaleč so stanoli. I kríčali so vidôči din gorênja njegovoga govoréči: što je prispodoben bio k etomi velikomi mesti? I prájh so metali na glávé svoje i kríčali so jočéči i plakajôči se govoréči: jaj! jaj! mesto veliko, vu šterom so obogatili vsi, kí ládje májo na môrji, z predrágoga kráma njegovoga, kak je edno vöro opüščeno? Radüj se nad njim néba i ví svéti Apoštolje i prorocke; ár je osôdo Bôg sôdbo vašo nad njim. I gori je vzéo eden močen angel eden veliki kamen, liki mlinski; i vrgao ga je vu môrje govoréči: etak se z sílov vrže Babilon to veliko mesto, i ne nájde se več. I glás ti citarášov i mušikášov i žveglárov i trombitášov ne bode več čüti vu tebi. I nikši mešterski človik nikše meštríje se več v tebi ne nájde, i mlinskoga glása ne bode več v tebi čüti. I svetlost svêče se ne bode več v tebi svêtila: i glás záročnika i záročnice ne bode več čüti. Ár so tvoji krámarje bilí poglavnícke zemelski. Ár so ztvojim compranjem zapelani vsi národje. I nájdena je v njem krv prorokov i svécov i vsê spoklani na zemli. I po eti sem čüo eden veliki glás, liki vnogo lüdstva vu nébi govoréčega: alleluja, zveličanje i díka i poštenjé i zmožnost Gospodni Bôgi našemi. Ár so istinske i pravične sôdbe njegove: kâ je osôdo to veliko kurvo, štera je skvarila zemlô vu svojem kurvêštvi i zadomêsto je krv slugov svoji vö jo ziskajôči ž njé roké. I drügôč so erkli: álleluja. I njé din je gori šô na veki veke. I spadnolo je ti štiridvajseti starišov i te štiri stvári, i molili so Bogá sidéčega na králevskom stôci govoréči: Amen, álleluja. I prišao je glás od králevskoga stôca govoréči: hválte Bogá našega vsi slugi njegovi i, kí se ga bojíte, i máli i veliki. I čüo sem, liki vnogo lüdstva glás, i liki vodé glás, i liki glás močne grmlajrce govoréči: álleluja; ár kralüje Gospodin Bôg vsamogôči. Radüjmo se i vesélmo se i dájmo njemi díko. Ár je prišlo gostüvanje Ágnecovo i žena njegova se je priprávila. I dáno ji je, naj se obličé z čístim i leščéčim kmentom. Ár je kment pravičnost ti svécov. I erčé mi: píši; bláženi so, ki so na večérjo Ágnecovoga gostüvanja pozváni. I véli mi: ete reči so istinske Bože reči. I doli sem spadno pred njegovimi nogami: ka bi ga molo. I velí mi: vídi, ne včíni; i jas sem z tebom vrét sluga Boži i z bratmi tvojimi, kí májo Jezušovo svedôstvo. Bogá moli. Ár Jezušovo svedôstvo je Düh prorostva. I vido sem nébo odprto: i ovo eden bêli konj i te sidéči na njem se je zváo veren i istinski i vu pravici sôdi i vu pravici se vojsküje. Očí pa njegove, liki plamén ognja: i na njegovoj glávi korôn vnogo; imajôči imé napísano; štero je nišče nej znáo, nego on sám. I oblečeni vu krv namočenim gvantom: i zové se njegovo imé: Rêč Boža. I ta vojska vu nébi nasledüvala ga je na bêli konjê oblečena z bêlim i z čístim kmentom. I ž njegovi vüst je zhájao eden ostri meč; naj bije ž njim pogane. I on bode je pásao z železnov šíbov. I on kláči preššo vína zadomeščánja i srditosti toga vsamogôčega Bogá. I má na gvanti i na bedráj svoji imé napísano: králov Král i gospodé Gospôd. I vido sem ednoga angela stojéčega vu sunci. I kričao je z velikím glásom govoréči vsêm fticam letajôčim na srêdi nébe: hodte i spravte se vküp na večérjo toga velikoga Bogá. Naj jête meso králov i mesô jezernikov i mesô ti močni i mesô konjôv i ti na njih sidéči i mesô vsê slobodnjákov i slugov i máli i veliki. I vido sem to divjáčino i zemelske krále, i vojsko njihovo vküp správleno delajôčo boj z tim na konji sidéčim i z vojskôv njegovov. I zgráblena je ta divjájáčina i ž njôv te krívi prorok; kí je znamênja čínio pred njôv; z šterimi je zapelao one: kí so vzéli znamênja te divjáčine, i ki so njé kêp molili: i žíviva sta vržena obá dvá vu z žveplom goréčega ognja mlako. I ti drügi so vmorjeni z mečom; kí je vö šô z toga na konji sidéčega vüst; i vse ftice so se nasitile ž njihovim mesom. I vido sem angela doli idôčega z nebés: ki je meo klüč te prepasti i veliki lanc vu svojoj rôki. I zgrabo je toga pozoja, to stáro kačo, štera je vrág i šatan: i zvézao ga je na jezero lêt. I vrgao ga je vu prepast, i zápro ga je i zapečato je zvrhka njega: naj ne zapeláva več národe; dokeč se ne spuni jezero lêt; i po tê ga je potrêbno pá odvézati edno malo vrêmena. I vido sem králevske stôce: i seli so si na njé; i dána njim je sôdba. I vido sem düše oni, kim so gláve odsekane za volo svedôstva Jezušovoga i za volo rêči Bože, i kí so nej molili to divjáčino, niti njé kêpa: i nej so vzéli njé znamênje na čelo svoje i na rokô svojo; i živeli bodo i kralüvali z Kristušom jezero lêt. Ti drügi mrtvi so pa nej ožíveli; dokeč se je nej spunilo jezero lêt. Eto je to prvo gori stanenjé. Bláženi i svéti je on: kí má tál vu tom prvom gori stanênji. Nad têmi ta drüga smrt nema oblásti: nego bodo popevje Boži i Kristušovi i kralüvali bodo ž njim jezero lêt. I, gda se spuni jezero lêt, odvéže se šatan z temnice svoje. I vö bode šô zapelávat pogane; ki so na štiri kikláj zemlé, Goga i Mágoga; da je vküp správi na boj: šteri račúna je teliko; liki môrskoga pêska. I gori so prišli na šérjavo zemlé: i okôli so vzéli tábor ti svéti i to lübéznivo mesto. I doli je prišao ogen od Bogá z nebés: i pôžro je je. I te vrág, kí je je zapelávao, vržen je vu z ognjom i žveplom goréčo mlako; gde je ta divjáčina i te krívi prorok: i mantrali se bodo dén i nôč na veki veke. I vido sem eden veliki bêli králevski stolec, i toga sidéčega na njem: od koga obráza je pobegnola zemla i néba; i njihovo mesto je več nej nájdeno. I vido sem te mrtve, mále i velike stojéče pred Bogom; i odprte so knige. I drüge knige so odprte; štere so žítka knige: i sodjeni so ti mrtvi z toga; štera so písana vu knigaj, tô je, pôleg dêl svoji. I vö je dalô môrje te mrtve, kí so v njem bili; i smrt i pekel sta vö dalá tüdi te mrtve, kí so v njih bilí: i sodjeni je vsáki pôleg dêl svoji. I smrt i pekel sta vržena vu ognjeno mlako. Tá je ta drüga smrt. I, či je što nej nájdeni vu žítka knigaj zapísani, vrženi je i on vu to ognjeno mlako. I vido sem nôvo nébo i nôvo zemlo. Ár je ta prva néba i ta prva zemla prêšla, i môrja je več nej bílô. I jas Jánoš sem vido to svéto mesto te nôvi Jerušálem doli idôči od Bogá z nebés priprávleni, liki záročnico osnájženo môži svojemi. I čüo sem veliki glás z nebés govoréči: ovo stánek Boži je z lüdmi, i prebívao bode ž njimi, liki njihov Bôg. I Bôg doli zbríše vse skuze ž njihovi ôč: i smrti več ne bode, niti žalosti, niti kriča, niti boleznosti več ne bode. Ár so ta prva prêšla. I erkao je te sidéči na králévskom stôci: ovo vsa nôva naprávlam. I erčé mi: píši; ár so ete ričí istinske i verne. I erkao mi je: včinjeno je. Jas sem Alfa i Omega, začétek i konec. Jas tomi žédnomi dám z stüdenca te žive vodé zobstom. Ki obláda; vsa bode öroküvao: i jas njemi bodem Bôg; i on meni bode sin. Ti bojéči pa ino neverni i odürni i lüdomorcov i práznikov i comprnikov i bolvánčarov i vsê lažcov njihov tál bode vu z ognjom i žveplom goréčoj mlaki; štera je ta drüga smrt. I prišao je k meni eden z ti sedem angelov, kí so meli ti sedem koflikov, pune z sedmimi poslêdnjimi vdárci; i gúčao je z menom govoréči: hodi, pokážem ti záročnico ženo Ágnecovo. I gori me je nesao na eden veliki i visíki brêg; i pokázao mi je to veliko mesto te svéti Jerušálem doli idôči z nebés od Bogá. Šteri je meo diko Božo; i svetlost njegova je prispodobna k naj dragšemi kamni, liki jašpiš kamni, bliščéčemí, kako krištal. Meo je pa veliko i visiko zidíno, štera je mêla dvanájsetera vráta, i na vrátaj dvanájset angelov napísana iména, štera so toga dvanájseteroga plemena sinôv Izraelski íména. Od sunčenoga hoda so bilá trôja vráta, od sevra trôja vráta, od jüga trôja vráta, od sunčenoga záhoda trôja vráta. I zíd toga mesta je meo dvanájset fundamentomov; i na njih iména dvanájset Apoštolov Ágnecovi. I kí je z menom gúčao je meo trst zláto; ka bi mero to mesto, i vráta njegova, i zidíno njegovo. I to mesto je na štiri kiklé ležalo: I dúžava njegova je telika, kelika je i šérjava. I zmero je to mesto z trstom na dvanájset jezér bižájov: i njegova dúžava i šérjava i visína je vse edna. I zmero je njegovo zidíno na stô štiridesét i štiri lakti z človečov merov, štera je angelska. I bilô je zídanje onoga zída, jašpiš; mesto pa čísto zláto prispodobno k čístomi glaži. I fundamentomi zída toga mesta so bili z vsákšim drágim kaménjem osnájženi. Te prvi fundamentum je bio jašpiš, te drügi zafiruš, te trétji kalcedon, te štrti šmaragduš. Te péti šardoniks, te šésti šardiuš, te sédmi krizolituš, te ôsmi berilluš, te devéti topáziuš, te deséti krizoparuš, te edenájseti hiacintuš, te dvanájseti ametistuš. I ta dvanájsetera vráta so bilá z dvanájset džündžov. Ár so vsáka vráta bilá z ednoga džündža. I vilica mesta čisto zláto, liki skôs vidôči glaž. I cérkvi sem v njem nej vido. Ár je Gospodin Bôg vsamogôči njegova cérkev i Ágnec. I tô mesto ne potrebüje sunca, niti mêseca: ka bi v njem svêtila. Ár Boža díka je je presvêtila, i skala njegova je Ágnec. I ti zveličaní poganje bodo v njegovoj svetlosti hodili: i zemelski králove bodo svojo díko i poštenjé svoje vu njé nesli. I vráta njegova se ne zapréjo vujdne: ár nôči tam ne bode. I v njé bodo nesli díko i poštenjé poganov. I ne bode šlo v njé nikaj nečístoga i ka odürnost činí i láž: nego li tisti, ki so vu žítka knige toga Ágneca zapísani. I pokázao mi je eden čísti potok žíve vodé svetli, liki Kríštal, vö idôči od králevskoga stôlca Božega i Ágnecovoga. Na srêdi vilice njegove pa i toga potoka z etoga i z ovoga kraja je žitka drêvo, štero prináša dvanájseteri sád i na vsáki mêsec vö dáva svoj sád; i listje toga drêva je na zdrávje poganom. I nikšega prekléstva več ne bode: nego králeski stolec Boži i Ágnecov bode vu njem; i njegovi slugi bodo njemi slüžili. I vidili bodo obráz njegov; i imé njegovo na čeláj njihovi bode. I nôči tam ne bode; i nej njim trbê svêče i svetlesti sunca. Ár je Gospodin Bôg presvéčáva: i kralüvali bodo na veki veke. I erkao mi je: ete rečí so verne i istinske. I Gospôd, Bôg ti svéti prorokov, je poslao angela svojega kázat slugom svojim; štera se na nágli morejo zgoditi. Ovo idem hitro. Blaženi je: kí zdržáva rečí proroküvanja eti kníg. I jas Jánoš sem vido eta i čüo. I, gda bi čüo i vido, spadno sem molit pred nogé angela; ki mí je eta kázao. I veli mi: vídi, ne včini. Ár sem jas z tebom vrét slüžbeník Boži i z prorokmi bratmi tvojimi i zdržávajôčimi rečí knig eti, Bogá moli. I velí mi: ne zapečati rečí proroküvanja kníg eti. Ár je vrêmen blüzi. Kí škoudi, naj škoudi ešče; i kí vonja, naj vonja ešče; i te pravičen naj bode ešče pravičnêši, i te svéti se naj ešče bole posvetí. I ovo idem hitro, i nájem moj je zmenom: naj dám vsákšemi tak; kak njegovo delo bode. Jas sem Alfa i Omega, začétek i konec, te prvi i te slêdnji. Bláženi so; ki činíjo zapôvedi njegove: naj bode oblást njihova nad žítka drêvom i naj na vráta notri idejo vu mesto. Vönê pa bodo psi i comprnicke i práznicke i lüdomorci i bolvánčarje i vsi; ki lübijo i činijo láž. Jas Jezuš sem poslao angela mojega: ka bi vám eta svedočo po gmânaj. Jas sem korén i rod Dávidov, ta svetla zvêzda zorjánska. I Düh i záročnica velíta: hodi! I, kí čüje, naj velí: hodi! I, kí žéja, naj pride; i, kí ščé, naj si vzeme vodô žítka zobstom. Ár svedočim vsákšemi; ki čüje rečí proroküvanja eti kníg: ka, či što kaj pridene k etomi, pridene Bôg na njega vse té vdárce, kí so spísani vu eti knigaj. I, či što kaj kraj vzeme od rêči kníg etoga proroküvanja, vzeme Bôg tál njegov od knig žítka, i z toga svétoga mesta i z onoga štera so písana vu eti knigaj. Tak velí, kí eta svedoči: zaistino; ka hitro prídem. Amen. Zaistino prídi Gospon Jezuš. Milošča Gospodna našega Jezuša Kristuša zevsêmi vami. Amen. S. Jánoša Oznanosti i cêloga Nôvoga Zákona KONEC.