Ta knjiga vsebuje zgodbo o Jezusu Kristusu. On je Davidov potomec, ta pa je Abrahamov potomec in njegovi predniki so: Abraham – Izak – Jakob (Judov oče in oče Judovih bratov) — Juda – Perec – in Zerah (Tamara je bila njuna mati) – Hecron — Ram – Aminadab – Nahšon — Salmon – Boaz (Rahabin sin) – Obed (Rutin sin) – Jese — kralj David – Salomon (njegova mati je bila Urijeva žena) — Roboam – Abija – Asa Jozafat – Joram – Uzija — Jotam – Ahaz – Ezekija — Manase – Amos – Jošija — Jojahin in njegovi bratje (v času ujetništva v Babilonu) — Šealtiel – Zorubabel (po babilonskem ujetništvu) — Abihud – Eljakim – Azor — Cadok – Ahim – Eliud — Eleazar – Matan – Jakob. Jakob je bil Jožefov oče. Jožef je bil Marijin mož. Iz Marije pa se je rodil Jezus, ki se imenuje Kristus. Od Abrahama do kralja Davida je bilo torej štirinajst generacij. Tudi od kralja Davida do izgnanstva v Babilon je bilo štirinajst generacij in od tega časa do Kristusa še enkrat štirinajst generacij. Takole je Bog postal človek: Jezusova mati Marija je bila zaročena z Jožefom. Dokler je bila še devica, je Marija ugotovila, da je noseča. Nastanek tega otroka je povzročil Sveti Duh. Jožef ni videl drugega izhoda, kot da v tišini razdre zaroko. Hotel je ravnati po Božjih zapovedih, Marije pa tudi ni hotel javno osramotiti. Še vedno je razmišljal, kako naj reši svoj problem, ko se mu je v sanjah prikazal Božji angel, ki mu je dejal: “Jožef, Davidov sin, ne obotavljaj se, da bi vzel Marijo za ženo! Otrok, ki ga pričakuje, je namreč od Svetega Duha. Dobila bo sina, kateremu daj ime Jezus, kar pomeni ‘Rešitelj’. On bo osvobodil svoje ljudstvo njihovih grehov.” Tako se je izpolnilo, kar je Bog napovedal preko preroka: “Devica bo spočela in rodila sina. Dali mu bodo ime Emanuel ”. To pomeni: “Bog je z nami!” Ko se je Jožef zbudil, je storil, kar mu je zapovedal angel ter je vzel Marijo k sebi kot ženo. Ostala je devica, dokler ni rodila sina. Jožef mu je dal ime Jezus. Jezus se je rodil v Betlehemu, v majhnem mestu v Judeji. Herod je bil takrat kralj. V tem času je prišlo nekaj zvezdoslovcev z vzhoda v Jeruzalem ter poizvedovalo: “Kje je novorojeni kralj Judov? Videli smo, da je vzšla njegova zvezda na vzhodu ter smo prišli, da bi mu izkazali čast.” Kralj Herod se je vznemiril zaradi tega, pa ne samo on, ampak tudi vsi prebivalci Jeruzalema. Sklical je vodilne duhovnike in verske učitelje in jih vprašal: “Kje naj bi se rodil ta novi kralj?” Odgovorili so mu: “V knjigi preroka Miheja piše: ‘Betlehem, nikakor nisi le nepomembno mesto v deželi Judeji. Iz tebe bo namreč prišel mož, ki bo vladal mojemu ljudstvu Izraelu.’ ” Herod je potem skrivaj poklical zvezdoslovce k sebi in jih vprašal, kdaj so prvič videli zvezdo. Nato jih je poslal v Betlehem in jim naročil: “Poiščite otroka in mi sporočite, ko ga boste našli. Tudi jaz bom odšel, da mu izkažem čast.” Po tem razgovoru so odšli zvezdoslovci v Betlehem. Zgodilo se je nekaj neverjetnega: Zvezda, ki so jo videli na vzhodu, se je spet pojavila. Obstala je nad hišo, kjer je bil otrok. Ko so videli zvezdo, jih je prevzela brezmejna radost. Vstopili so v hišo, kjer so našli otroka z njegovo materjo Marijo. Pokleknili so pred njim in ga molili. Potem so vzeli darila, ki so jih prinesli s seboj in obdarovali otroka z zlatom, kadilom in miro. V sanjah jim je Bog ukazal, naj se ne vrnejo več k Herodu. Zato so izbrali za povratek drugo pot. Naslednjo noč se je prikazal Jožefu v sanjah Božji angel, ki mu je dejal: “Brž vstani in beži z otrokom in njegovo materjo v Egipt! Ostanite tam, dokler vas ne pokličem nazaj, kajti Herod hoče umoriti otroka.” Jožef je še to noč odpotoval z Marijo in z otrokom v Egipt. Tam so ostali do Herodove smrti. Tako se je izpolnila beseda, ki jo je Bog rekel po preroku: “ Iz Egipta sem poklical svojega Sina.” Herod je bil ves iz sebe od jeze, ko je spoznal, da so ga zvezdoslovci prevarali. Dal je pomoriti vse otroke do dveh let starosti v Betlehemu in okolici. Starost otrok je izračunal na osnovi podatkov, ki jih je dobil od zvezdoslovcev. S tem zločinskim pomorom se je izpolnilo, kar je napovedal prerok Jeremija: “V mestu Rami se slišijo prestrašeni kriki, jadikovanju in joku ni konca. Rahela objokuje svoje otroke in noče, da bi jo kdo tolažil, kajti njih več ni.” Ko je Herod umrl, se je spet prikazal Jožefu v Egiptu angel v sanjah in mu rekel: “Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in vrni se domov v deželo Izrael! Ljudje, ki so hoteli umoriti otroka, so mrtvi.” Potem je odšel Jožef z Marijo in otrokom nazaj v Izrael. Ko pa je izvedel, da je Arhelaj, Herodov sin, postal kralj v Judeji, se je zbal. Bog mu je v sanjah svetoval, naj gre v pokrajino Galilejo. Dospeli so v Nazaret in tu so se nastanili. Tako se je izpolnila prerokova beseda, ki velja za Kristusa: “Imenovali ga bodo Nazarečana!” V tem času je začel Janez Krstnik pridigati v judejski puščavi. “Odvrnite se od svojih grehov! Obrnite se k Bogu! Nebeško kraljestvo je namreč zelo blizu!” Prerok Izaija je takole opisal Janezovo nalogo, ko je gledal v prihodnost: “Glas tistega, ki kliče v puščavi: ‘Pripravite pot Gospodu! Odstranite vse ovire!’ ” Janez je nosil ogrinjač, stkan iz kamelje dlake, spet z usnjenim pasom. Hranil se je s kobilicami in z medom, ki ga je našel na prostem. Mnogi ljudje iz Jeruzalema, iz doline ob Jordanu in iz vseh delov Judeje so prihajali k Janezu. Priznavali so svoje grehe, Janez pa jih je krstil v Jordanu. Ko je videl, da so prihajali tudi mnogi farizeji in saduceji da bi se krstili, jih je zavrnil: “Kačja zalega! Kdo vas je poučil, kako lahko pobegnete pred Božjo jezo, ki prihaja? Najprej pokažite z dejanji, da se zares hočete spremeniti! Ne domišljajte si, da se lahko izgovorite, če rečete: ‘Abraham je naš oče!’ To vam ne bo pomagalo! Bog lahko iz tega kamenja naredi Abrahamove potomce. Sekira je že dvignjena, da poseka drevje ob korenini. Vsako drevo, ki ne prinaša dobrega sadu, bodo posekali in vrgli v ogenj. Kdor se obrne k Bogu, tega krstim z vodo. Za menoj pa prihaja nekdo, ki je večji od mene, toliko večji, da celo nisem vreden, da bi mu nosil sandale. Krstil vas bo s Svetim Duhom in z ognjem. On že drži velnico za vejanje žita v roki, da bi ločil pleve od žita. Pleve bo sežgal z ognjem, ki ga nihče ne more pogasiti, pšenico pa bo spravil v svojo žitnico.” Tudi Jezus je prišel iz Galileje k Jordanu, da bi ga Janez krstil. Toda Janez ga je poskušal odvrniti od tega: “Ti bi moral krstiti mene, pa prihajaš k meni, da te jaz krstim?” Jezus je odvrnil: “Vse morava storiti tako, kakor hoče Bog.” Tedaj je Janez krstil Jezusa. Ko je Jezus stopil iz vode, se je odprlo nebo nad njim in videl je Božjega Duha, ki se je spustil kakor golob nanj. Istočasno se je slišal glas iz neba: “To je moj Sin, ki ga ljubim. On mi je v vsem po volji!” Potem je Božji Duh odpeljal Jezusa v puščavo, kjer naj bi ga hudič skušal. Štirideset dni in noči ni ničesar jedel. Tedaj je postal zelo lačen. Prav takrat je prišel skušnjavec in mu dejal: “Naredi iz tega kamenja kruh, saj si Božji Sin!” Jezus je odgovoril: “Takole piše v Svetem pismu: ‘Človek ne živi le od kruha, temveč od vsake besede, ki pride iz Božjih ust!’ ” Nato ga je hudič vzel s seboj v Jeruzalem in ga postavil na najvišje mesto na tempeljskem obzidju. “Skoči dol!” ga je nagovarjal. “Saj si vendar Božji Sin. Takole piše: ‘Bog bo poslal svoje angele, ki te bodo nosili na rokah, da se ne bi spotaknil ob kamen.’ ” Jezus mu je odgovoril: “Pa tudi naslednje piše: ‘ Ne izzivaj Gospoda, svojega Boga s tem, da se samovoljno podajaš v nevarnost!’ ” Zdaj ga je odpeljal hudič na visoko goro in mu pokazal vsa kraljestva sveta in njihovo slavo. “Vse to ti dam, če poklekneš predme in me moliš,” mu je rekel. Jezus pa ga je zavrnil: “Poberi se, satan, kajti takole piše: ‘Samo Boga, svojega Gospoda, moli in njega poslušaj!’ ” Potem se je hudič vdal in ga je zapustil. Prišli so Božji angeli ter so poskrbeli za Jezusa. Ko je Jezus slišal, da so Janeza zaprli v ječo, se je vrnil v Galilejo. Zapustil je Nazaret in se je nastanil v Kafarnaumu ob Galilejskem jezeru, na ozemlju Zabulona in Neftalima. S tem se je izpolnila Izaijeva beseda: “Dežela Zabulona in Neftalima, dežela ob morju in onstran Jordana, ti brezbožna Galileja, prisluhni! Ljudstvo, ki prebiva v temi, vidi močno svetlobo. Vsi so živeli v smrtni senci. Zdaj pa je njihova življenja obsijala svetla luč.” Poslej je Jezus pridigal: “Odvrnite se od svojih grehov! Obrnite se k Bogu. Nebeško kraljestvo je zelo blizu!” Ob Galilejskem jezeru je Jezus opazil dva brata: Simona, ki je pozneje dobil ime Peter in njegovega brata Andreja. Bila sta ribiča in pravkar sta razpenjala mreže. Jezus ju je poklical: “Pojdita za menoj! Storil bom, da bosta postala ribiča ljudi!” Pustila sta svoje mreže in krenila za njim. Malo pozneje je videl ob obali dva druga ribiča, brata Jakoba in Janeza. S svojim očetom Zebedejem sta sedela v čolnu in krpala mreže. Tudi njiju je Jezus poklical k sebi. Takoj sta zapustila čoln in očeta ter sta šla z Jezusom. Jezus je potoval po Galileji, pridigal je v sinagogah in povsod oznanjal novico o Božjem kraljestvu. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in težave. Kmalu so vsepovsod govorili o njem, tudi v Siriji. Prinašali so mu mnoge bolnike, ki so trpeli hude bolečine: takšne, ki so jim gospodovali hudobni duhovi, duševno bolne in telesno pohabljene. On pa je vse ozdravil. Velika množica ljudi ga je spremljala kamorkoli je šel. Ljudje iz Galileje, s področja deseterih mest, iz Jeruzalema in iz vse Judeje so šli za njim. Celo z nasprotne obale reke Jordana so prišli. Ko je Jezus videl množico, se je povzpel na goro. Sedel je in učenci so prišli k njemu. Govoril jim je in začel jih je učiti: “Srečni so tisti, ki priznajo, da so ubogi pred Bogom, kajti njim pripada nebeško kraljestvo. Srečni so žalostni, kajti Bog jih bo potolažil. Srečni so tisti, ki so se odpovedali oblasti, kajti vsa zemlja bo njihova. Srečni so tisti, ki hrepenijo po Božji pravičnosti, kajti Bog bo njihovo hrepenenje potešil. Srečni so usmiljeni, kajti Bog bo usmiljen z njimi. Srečni so tisti, ki imajo čisto srce, kajti videli bodo Boga. Srečni so tisti, ki se borijo za mir, kajti Bog jih bo imenoval svoje sinove. Srečni so tisti, ki jih preganjajo zato, ker delajo Božjo voljo. Njim pripada nebeško kraljestvo. Če vas prezirajo, preganjajo in po krivem obsojajo zato, ker hodite za menoj, ste lahko srečni zaradi tega. Da, veselite se, ker boste v nebesih za to dobili nagrado. Prav tako so nekdaj preganjali preroke.” “Vi ste sol na tem svetu. Toda prav tako kot je sol neuporabna, če izgubi svojo slanost, tako ste tudi vi neuporabni in vas bodo poteptali, če ne opravite svoje naloge na svetu. Vi ste luč, ki razsvetljuje svet. Mesto, ki leži visoko na gori, ne more ostati skrito. Tudi ne prižigamo svetilke, da bi jo potem pokrili. Nasprotno! Postavimo jo na takšno mesto, da sveti vsem v hiši. Prav tako naj sveti vaša luč vsem ljudem. Po vaših dejanjih naj spoznajo vašega Očeta v nebesih in naj ga častijo.” “Nikar ne mislite, da sem prišel, da bi razveljavil zakon in to, kar je Bog dejal skozi usta prerokov. Nasprotno, vse to velja in prišel sem, da to izpolnim. Povem vam, da tudi najmanjša črka v Božjem zakonu velja vse dotlej, dokler je zemlja. Če kdo tudi najmanjšo Božjo zapoved proglasi kot neveljavno in druge zapelje s tem, ne bo veljal nič v Božjem kraljestvu. Kdor pa druge uči Božje zapovedi in jih sam izpolnjuje, bo velik v Božjem kraljestvu.” “Svarim vas, da ne boste prišli v Božje kraljestvo, če ne morete pokazati, da ste boljši od verskih učiteljev in farizejev. Slišali ste, da v Mojzesovem zakonu piše: ‘ Ne ubij! Kdor pa ubije človeka, mora priti pred sodišče.’ Jaz pa vam pravim: Že tistega, ki se jezi na svojega brata, čaka sodba. Kdor reče bratu ‘Idiot!’, se bo moral zagovarjati zaradi tega; kdor pa ga preklinja, ne bo ubežal ognju v peklu. Če stojiš pri oltarju v templju, da bi žrtvoval Bogu, pa se nenadoma spomniš, da ima brat nekaj proti tebi, pusti žrtev tam poleg oltarja in pojdi k bratu ter se pomiri z njim. Šele potem prinesi Bogu žrtev. Stori vse, kar je v tvoji moči, da bi na poti na sodišče poravnal, kar dolguješ svojemu tožniku. Sicer te bodo obsodili in vrgli v ječo. Vedi, da zagotovo ne prideš na svobodo, dokler ne plačaš vsega dolga do zadnjega centa.” “Kakor veste, piše v zakonu: ‘ Ne prešuštvuj! ’ Jaz pa vam pravim: Kdor pogleda ženo s poželjivim pogledom, je v srcu že zagrešil prešuštvo. Če te torej tvoje desno oko zavaja v greh, ga izkoplji in vrzi stran! Bolje je, da izgubiš enega svojih udov, kot da te vržejo v pekel. Če te desna roka zapeljuje v hudo, jo odsekaj in vrzi proč. Bolje je tudi to, kot da te vržejo v pekel.” “Doslej je veljalo: ‘ Če se kdo hoče ločiti od svoje žene, naj ji da potrdilo o ločitvi.’ Jaz pa vam pravim: Če se mož loči od svoje žene, čeprav ga ni prevarala z drugim, jo sili v zakonolomstvo. Kdor pa se poroči z ločeno ženo, je kriv zakonolomstva.” “Tudi naslednji predpis poznate: ‘ Ne prelomi prisege, ki si jo dal, temveč izpolni vse, kar si obljubil pred Bogom.’ Jaz pa vam pravim: Nikar ne prisegajte! Če rečeš: ‘Nebo mi je priča!’ se sklicuješ na Božji prestol v nebesih. Če pa kličeš za pričo zemljo, se povzdiguješ nad Boga, kajti zemlja je njegova last. Ne prisegajte pri Jeruzalemu, ker je to Božje mesto.” “Tudi ne reci: ‘Dam glavo, da je tako!’ ker ne moreš storiti niti toliko, da ti zraste bel ali črn las. Enostavno reci da ali ne. Kar pa je več od tega, prihaja od hudobnega.” “Tudi to piše: ‘ Kdor izlije drugemu oko, mora to plačati s svojim očesom. Kdor izbije drugemu zob, naj se mu zgodi enako.’ Jaz pa vam pravim: ne branite se, če vam hočejo storiti kaj žalega. Če ti kdo da zaušnico, mu obrni še drugo stran! Če ti kdo hoče vzeti srajco, mu daj tudi plašč! Če kdo zahteva, da greš z njim kilometer, pojdi z njim dva kilometra.” “Daj drugemu to, česar te prosi in ne odreci tistemu, ki si od tebe hoče karkoli izposoditi. Imate pregovor, ki pravi: ‘ Ljubi bližnjega in sovražite sovražnike! ’ Jaz pa vam pravim: Ljubite sovražnike in molite za vse, ki vas sovražijo in preganjajo! Tedaj boste ravnali kot otroci nebeškega Očeta. On namreč dopušča, da sije sonce dobrim in hudobnim in dež pošilja pobožnim in brezbožnim. Ali bi radi dobili nagrado za to, ker ljubite tiste, ki vas ljubijo? To delajo tudi tisti, ki se ne menijo za Boga! Če ljubeznivo pozdravljate le svoje prijatelje, ali je to kaj posebnega? To delajo tudi tisti, ki ne poznajo Boga. Vi pa bodite tako popolni, kot je popoln vaš Oče v nebesih!” “Varujte se, da ne bi delali dobro samo zato, da bi vas ljudje občudovali. V tem primeru ne morete od vašega Očeta v nebesih pričakovati nobenega plačila. Če nekaj daš revežu, ne govori na ves glas o tem, kakor to delajo hinavci. To pripovedujejo na vsakem bogoslužju in razglašajo po ulicah. Pričakujejo, da jih bodo vsi hvalili zaradi njihovih dobrih dejanj. Povem vam, da so ti ljudje že dobili plačilo za to. Če nekomu pomagaš, naj tvoja levica ne ve, kaj dela desnica; nikomur ne pripoveduj o tem. Tvoj Oče, ki vidi vse, ti bo poplačal.” “Ne molite kakor hinavci! Oni radi postajajo v sinagogi ali na uličnih vogalih, da bi molili. Vsak naj bi jih videl. Pravim vam, da od Boga nimajo več kaj pričakovati. Kadar želiš moliti, pojdi v sobo, zapri vrata za seboj in moli. Tvoj Oče, ki pozna tudi tvoje najbolj skrite misli, te bo uslišal. Ne ponavljajte kar naprej iste molitve, kot to delajo ljudje, ki ne poznajo Boga. Menijo, da bo Bog odgovoril, če bodo dovolj gostobesedni. Ne tako, kajti vaš Oče dobro ve, kaj potrebujete, še preden ga prosite. Vi molite takole: ‘Naš Oče v nebesih! Tvojemu svetemu imenu naj bo čast. Vzpostavi svoje kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja na zemlji, tako kakor se vse zgodi po tvoji volji v nebesih. Tudi danes nam daj vse to, kar potrebujemo za življenje. Odpusti nam našo krivdo, tako kot mi odpuščamo tistim, ki so nam storili krivico. Varuj nas tega, da bi podlegli skušnjavi, in osvobodi nas hudobnega. Amen!’ Vaš Oče v nebesih vam bo odpustil, če vi odpustite ljudem, ki so vam storili krivico. Če pa vi nočete odpustiti, vam tudi Bog ne bo odpustil vaše krivde.” “Ne postite se kakor hinavci! Oni hodijo okrog s trpečim izrazom na obrazu, da bi vsi videli, kaj jim pomeni njihova vera. To je za njih tudi plačilo, ki ga lahko pričakujejo. Kadar se postiš, pazi, kako izgledaš! Nihče razen nebeškega Očeta naj ne opazi, da si se nečemu odpovedal. Tvoj Oče, ki ve za vse skrivnosti, te bo nagradil.” “Na tem svetu si ne kopičite bogastva! Tukaj vse hitro izgubi svojo vrednost, lahko pa nas tudi okradejo. Zbirajte bogastvo v nebesih, ki nikoli ne bo izgubilo vrednosti in katerega noben tat ne bo mogel odnesti. Kjer so vaši zakladi, tam bo vaše srce in vaše misli.” “Skozi oko prihaja v tvoje telo svetloba. Če je tvoj pogled usmerjen samo na Boga, vidiš jasno. Če pa gledaš istočasno tudi na imetje, ne vidiš svojega cilja jasno pred očmi. Kako strašna pa bo tvoja duhovna tema, če si izgubil iz vida Božje zapovedi in zahteve!” “Nihče ne more istočasno služiti dvema gospodarjema. Ali boste sovražili enega in izkazovali privrženost drugemu – ali pa obratno in boste navdušeni nad enim, drugega pa boste prezirali. Nemogoče je sužnjevati denarju in služiti Bogu istočasno. Zato vam pravim: Ne delajte si skrbi s tem, od kod boste dobili denar za hrano, pijačo in obleko. Življenje je pomembnejše kot jed in pijača in človek je več vreden, kot njegova obleka. Poglejte ptice! Ne sejejo in ne žanjejo in nič ne nosijo v svoje shrambe. Vaš Oče v nebesih skrbi zanje. Ali menite, da ne skrbi še mnogo bolj za vas? Pa tudi, če skrbite še toliko, ali s tem lahko podaljšate življenje samo za dan? Zakaj si delate toliko skrbi z obleko? Poglejte lilije na travniku! Ne dela in ne skrbi za svojo obleko. Pravim vam, da se sam kralj Salomon v vsej svoji slavi ni oblačil tako bogato kot one. Če pa Bog skrbi da trava, ki danes zeleni na travniku, jutri pa jo bodo morda že sežgali, tako lepo raste, ali res mislite, da bo pozabil na vas? Ali tako malo zaupate Bogu? Prenehajte se torej obremenjeni s skrbmi takole spraševati: ‘Ali bomo imeli dovolj hrane? Kaj pa bomo pili? Kaj bomo oblekli?’ Ali hočete živeti kot ljudje, ki ne poznajo Boga in se ukvarjajo samo s takimi mislimi? Vaš Oče v nebesih dobro ve, da potrebujete vse to. Naj bo Božje kraljestvo na prvem mestu v vašem življenju, pa vam bo Bog dal vse, kar potrebujete. Ne bojte se prihodnosti! Bog bo poskrbel tudi za jutrišnji dan.” “Ne obsojajte drugih, pa tudi vas ne bodo obsojali. Tako kot ravnate z drugimi, bodo oni ravnali z vami. Zakaj se razburjaš nad trnom v očesu svojega brata – nad njegovo majhno napako, – sam pa imaš bruno v svojem očesu? Takole praviš: ‘Brat, pomagal ti bom, da se rešiš trna, ki ga imaš v očesu, ne vidiš pa da imaš v svojem očesu bruno!’ Hinavec! Najprej se reši svojega bruna, da bi videl, potem pa pomagaj bratu odstraniti trn iz njegovega očesa. Tega, kar je za vas sveto, ne dajajte ljudem, ki tega ne znajo ceniti. Tistega, kar je za vas dragoceno, ne dajajte tistim, ki temu ne pripisujejo nobene vrednosti. Posmehovali se bodo vaši veri, nazadnje pa se bodo lotili še vas.” “Prosite Boga in dal vam bo! Iščite in našli boste! Trkajte in odprl vam bo vrata! Kajti kdor prosi, dobi. Kdor išče, najde. Kdor trka, se mu odpre. Če otrok prosi očeta, naj mu da kos kruha, ali mu bo dal kamen? Če ga prosi, naj mu da ribo, ali mu bo dal strupeno kačo? Če vi, trdosrčni, grešni ljudje, dajete vašim otrokom to, kar je dobro, koliko bolj bo vaš nebeški Oče dal dobre darove tistim, ki ga prosijo. Tako, kot želite, da ljudje ravnajo z vami, ravnajte vi z njimi. To je v kratkem vsebina Svetega pisma.” “Samo skozi zelo tesna vrata lahko pridete v nebeško kraljestvo. Nasprotno pa je pot v pekel široka in tudi vrata so široka. Mnogi se odločijo za to navidezno lagodno pot. Toda vrata, ki vodijo v življenje so tesna in pot, ki vodi tja, je ozka. Zato je le malo ljudi, ki se odločijo zanjo.” “Pazite se tistih, ki širijo krive nauke! Takšni prihajajo preoblečeni v ovce, v resnici pa so krvoločni volkovi. Tako kakor spoznamo drevo po sadovih, prepoznamo tudi njih po dejanjih. Grozdja ne moremo trgati z robidovja, niti smokev s trnovega grma. Zdravo drevo prinaša dobre sadove in bolno drevo slabe sadove. Zdravo drevo ne more roditi slabih sadov, tako kot bolno drevo ne more roditi dobrih sadov. Vsako drevo, ki ne prinaša dobrih sadov, posekamo in sežgemo. Tudi človeka lahko spoznate po dejanjih.” “Ne bodo prišli v nebeško kraljestvo tisti, ki mi kar naprej govorijo ‘Gospod’, temveč tisti, ki izpolnjujejo voljo mojega Očeta v nebesih. Ob dnevu sodbe bodo sicer mnogi dejali: ‘Gospod, saj smo v tvojem imenu govorili tisto, kar je bilo navdihnjeno od Boga! Izganjali smo demone in velike stvari smo podvzemali v tvojem imenu.’ Jaz pa jim bom odgovoril: ‘Pravzaprav vas nisem nikoli poznal. Poberite se izpred mojih oči, krivičniki!’ ” “Kdor sliši moje besede in se ravna po njih, je moder. Lahko ga primerjamo človeku, ki gradi hišo na skalnatih tleh. Ko pride neurje in se vode zaženejo v hišo, se ne bo podrla, ker stoji na kamenitih tleh. Kdor posluša mojo besedo in se ne ravna po njej, je tako nerazumen kot tisti, ki gradi svojo hišo na pesku. Ko pride neurje in vode prestopijo bregove ter se vihar zaganja v hišo, se bo podrla z velikim hruščem.” Jezus je končal svojo pridigo in množica se je čudila njegovemu nauku, kajti govoril jim je z avtoriteto in ne kakor njihovi verski učitelji. Za Jezusom je šla velika množica, ko je šel z gore. Tedaj je prišel gobav človek in je pokleknil pred Jezusa: “Gospod, če hočeš, me lahko ozdraviš!” Jezus se je dotaknil moža in rekel: “Hočem! Bodi zdrav!” Ta trenutek je gobavost izginila. Jezus mu je naročil: “Nikomur ne pripoveduj o ozdravljenju, temveč pojdi takoj k duhovniku, da bi te pregledal. S seboj vzemi tudi žrtev, tako kot zahteva Mojzes v zakonu, da bodo vsi videli, da te je Bog ozdravil.” Ko je Jezus dospel v Kafarnaum, je prišel k njemu oficir rimske čete in mu rekel: “Gospod! Ozdravi mojega služabnika! V postelji leži paraliziran in strašno trpi.” Jezus je odgovoril: “S teboj pojdem in ga ozdravim.” Oficir je odgovoril: “Gospod, nisem vreden, da te sprejmem v svojem domu. Če rečeš samo besedo, bo moj služabnik zdrav. Tudi jaz imam predpostavljene, sam pa zapovedujem tistim, ki so mi podrejeni. Če nekomu izmed njih rečem: ‘Pojdi!’ gre. Če drugemu naročim: ‘Pridi!’ pride. Če rečem svojemu služabniku: ‘Stori to!’ stori.” Ko je Jezus to slišal, se je zelo čudil. Obrnil se je k množici in dejal: “Verjemite mi, da take vere doslej nisem našel v Izraelu. Povem vam pa, da bodo prišli mnogi ljudje z vseh koncev sveta in bodo praznovali v nebesih skupaj z Abrahamom, Izakom in Jakobom praznik veselja. Tisti pa, ki so bili od začetka določeni za Božje kraljestvo, bodo dospeli v najhujšo temo, kjer bodo jokali in škrtali z zobmi.” Potem je Jezus rekel oficirju: “Lahko greš! Tako, kot si verjel, se bo zgodilo.” Od tega trenutka je bil služabnik zdrav. Ko je Jezus prispel na Petrov dom, je njegova tašča ležala v postelji z visoko vročino. Jezus jo je prijel za roko in vročina je padla. Lahko je celo vstala in stregla gostom. Tega večera so prinesli k Jezusu mnoge ljudi, ki so jim gospodovali hudobni duhovi. Zadostovalo je, da je spregovoril besedo in obsedeni so bili svobodni hudobnih duhov, bolni pa so ozdraveli. Tako se je izpolnila napoved preroka Izaije: “Naše bolečine je vzel nase in ozdravil je naše bolezni.” Ko je Jezus opazil, da je bila množica, ki ga je spremljala, vedno večja, je prosil učence, naj odveslajo na drugo stran jezera. Tedaj je prišel k njemu verski učitelj in mu dejal: “Učitelj, s teboj hočem iti, kamorkoli pojdeš!” Jezus mu je odgovoril: “Lisice imajo svoje brloge in ptice gnezda, Sin človekov pa nima prostora, kjer bi si odpočil.” Nekdo drug je prosil Jezusa: “Gospod, dovoli mi, da najprej pokopljem svojega očeta.” Jezus mu je odvrnil: “Pojdi zdaj z menoj in prepusti mrtve tistim, ki živijo brez Boga, da jih pokopljejo!” Potem je stopil v čoln in se s svojimi učenci odpeljal čez jezero. Sredi jezera je nenadoma nastal strašen vihar, tako da so valovi butali ob čoln. Jezus pa je spal. Nato so ga učenci zbudili in prestrašeni kričali: “Gospod, pomagaj! Potapljamo se!” Jezus je odgovoril: “Zakaj se bojite? Morali bi mi bolj zaupati!” Nato je vstal ter je zapretil vetru in valovom. Vihar se je takoj pomiril in jezero je bilo povsem mirno. Vsi so se začudeni spraševali: “Kakšen človek! Celo veter in valovi ga poslušajo!” Ko je Jezus s svojimi učenci na drugi strani jezera prišel v pokrajino Gadaro, sta jim pritekla nasproti dva moža, ki so jima gospodovali demoni. Stanovala sta v grobnih votlinah in sta bila tako nevarna, da se jima nihče ni upal približati. Začela sta kričati: “Kaj hočeš od nas, Božji Sin? Ali nas hočeš že zdaj mučiti?” V bližini se je pasla čreda svinj. Demoni so ga prosili: “Če nas že hočeš izgnati, nas pošlji v te svinje!” Jezus jim je zapovedal: “Odidite!” Demoni so zapustili moža in odšli v svinje. Cela čreda se je zagnala s pobočja v jezero in potonila. Pastirji so prestrašeni pobegnili v mesto, kjer so pripovedovali, kaj se je zgodilo, ko je Jezus osvobodil obsedenca. Zdaj so mnogi ljudje odšli iz mesta, da bi srečali Jezusa. Prosili so ga, naj zapusti njihovo pokrajino. Jezus se je povzpel v čoln in se odpeljal čez jezero nazaj v Kafarnaum, kjer je stanoval. Tam so mu na nosilih prinesli paraliziranega človeka. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel bolnemu: “Ne boj se! Odpustil sem ti grehe!” “Bogokletje! Ta človek se dela enakega Bogu!” so menili nekateri verski učitelji. Jezus je vedel, kaj mislijo in jih je vprašal: “Zakaj imate tako hudobne misli? Lahko je reči človeku: ‘Odpuščeni so ti grehi!’ Hočem pa vam dokazati, da niso to samo prazne besede, ampak da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe, s tem da bom ozdravil tega človeka.” Paraliziranemu je dejal: “Vstani, vzemi nosila in pojdi domov!” Bolni je vstal in odšel domov. Ljudje so se prestrašili, ko so to videli. Hvalili so Boga, ki je dal človeku tako moč. Ko je Jezus šel skozi mesto, je videl carinika Mateja, ki je sedel pred carinarnico. “Pridi in hodi z menoj!” mu je rekel Jezus in Matej je takoj vstal in krenil z njim. Pozneje je bil Jezus s svojimi učenci Matejev gost. Matej je povabil mnoge izmed svojih prijateljev in tudi nekatere ljudi, ki so bili na slabem glasu. “Zakaj se vaš učitelj druži s takimi prostaki?” so se razburjali farizeji. Jezus je to slišal in je odgovoril: “Zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni!” Dodal je še: “Ko bi vendar že razumeli, kaj misli Bog, ko pravi: ‘ Ne menim se za vaše žrtve in darila, temveč želim, da imate sočutje! ’ Nisem prišel, da bi pozival pravične, temveč grešnike.” Nekega dne so prišli Janezovi učenci k Jezusu in spraševali: “Zakaj se tvoji učenci ne postijo, kakor se postimo mi in farizeji?” “Ali naj bodo svatje žalostni, dokler je ženin še z njimi?” je vprašal Jezus. “Le prehitro bo prišel čas, ko jim bodo ženina vzeli. Takrat se bodo postili. Nihče ne krpa stare obleke z novim blagom. Staro blago se raztrga okrog nove zakrpe in luknja bo samo še večja. Prav tako nihče ne naliva novega, kipečega vina v stare, preperele mehove. Ti bi se sicer razpočili, vino bi se razlilo, mehovi pa bi bili neuporabni. Tako tudi novo življenje zahteva nove uredbe.” Ko se je Jezus še pogovarjal z njimi, je prišel k njemu predstojnik judovske sinagoge, padel pred njim na kolena in rekel: “Moja hči je pravkar umrla. Ti pa jo lahko oživiš. Pridi in položi nanjo svoje roke!” Medtem ko je bil Jezus z učenci na poti proti domu tega človeka, se je neka žena, ki je že dvanajst let trpela zaradi težkih krvavitev, odzadaj dotaknila Jezusovega plašča. Takole si je namreč mislila: “Če se ga samo dotaknem, bom gotovo ozdravela.” Jezus se je obrnil, jo pogledal in dejal: “Ne skrbi! Tvoja vera te je ozdravila.” Ta trenutek je bila žena zdrava. Jezus je prišel na dom predstojnika sinagoge. Ko je videl gnečo in slišal pogrebno glasbo, je dejal: “Pojdite vsi ven! Deklica ni mrtva, ampak spi.” Posmehljivo so ga gledali. Ko so vsi odšli, je Jezus vstopil v dekličino sobo in jo prijel za roko. Deklica je vstala in bila je zdrava. Novica o tem dogodku se je kot blisk raznesla po vsej okolici. Ko je Jezus šel dalje, sta za njim pritekla dva slepca in kričala: “Sin Davidov! Usmili se naju!” Šla sta za njim vse do hiše, kjer je stanoval. Jezus ju je vprašal: “Ali verujeta, da vama lahko pomagam?” “Da, Gospod!” sta odgovorila. Tedaj se je dotaknil njunih oči in dejal: “Tako, kakor mi zaupata, naj se vama zgodi!” Takoj sta spregledala. Jezus pa jima je naročil: “Nihče naj ne izve o vajinem ozdravljenju.” Kljub temu sta odšla v mesto in sta pripovedovala o Jezusu. Ko sta ta dva odšla, so mu pripeljali nemega človeka, ki mu je gospodoval hudobni duh. Jezus je izgnal tega demona in človek je takoj spregovoril. Ljudje so se temu zelo čudili in so dejali: “Kaj takega se še nikoli ni zgodilo v Izraelu!” Verski učitelji pa so jim govorili: “Njegova moč prihaja od poglavarja demonov, zato lahko osvobaja ljudi hudobnih duhov.” Potem je Jezus potoval skozi mnoga mesta in vasi. Govoril je v sinagogah in povsod po deželi oznanjal novico o Božjem kraljestvu. Kamorkoli je prišel, je ozdravljal vse bolezni in lajšal trpljenje ljudi. Ko je videl mnoge, ki so hodili za njim, je imel sočutje z njimi. Bili so nemočni in prestrašeni, brez cilja in brez upanja. Bili so kakor ovce brez pastirja. “Žetev je ogromna, delavcev pa je malo,” je rekel Jezus svojim učencem. “Zato prosite Boga, ki je gospodar žetve, da pošlje več delavcev, ki bodo spravljali žetev.” V tem času je Jezus poklical k sebi svojih dvanajst učencev in jih pooblastil, da izganjajo hudobne duhove in ozdravljajo bolne. To so imena dvanajsterih apostolov: Simon, ki so ga imenovali tudi Peter in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedejev sin in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej, Tomaž in Matej, ki je bil včasih carinik; Jakob, Alfejev sin in Tadej; Simon, borec za svobodo in Juda Iškarijot, ki je pozneje izdal Jezusa. Teh dvanajst je Jezus poslal in jim dal to navodilo: “Ne hodite k poganom ali v mesta Samarijanov, temveč pojdite k ljudem, ki so Izraelci ter so se oddaljili od Boga. Njim ponesite naslednje sporočilo: ‘Zdaj prihaja Božje kraljestvo!’ Ozdravljajte bolne, mrtve vračajte v življenje, gobave očiščujte gobavosti in izganjajte demone! Vse to delajte, ne da bi kaj zahtevali kot plačilo, kajti zastonj ste dobili moč za ta dela. Na pot ne jemljite denarja, niti torbe z obleko, ali čevljev, ali popotne palice. Bog bo skrbel za vas. Ko pridete v mesto ali v vas, poiščite nekoga, ki vas bo rad sprejel. Tam ostanite, dokler ne krenete dalje. Ko vstopite v hišo, zaželite stanovalcem naj jim gre dobro in recite: ‘Mir naj bo z vami!’ Če vas sprejmejo, bo mir, ki ga prinašate, ostal v tej hiši. Če pa vas ne sprejmejo, ne bo ostal pri njih Božji mir. Če v kakšnem mestu ali vasi niste dobrodošli in nočejo poslušati vašega sporočila, odidite in ne skrbite več za tiste ljudi! Otresite prah s svojih nog kot znak, da bo Bog kaznoval tisto mesto. Povem vam, da bo prebivalcem Sodome in Gomore ob dnevu sodbe laže kot ljudem takega mesta!” “Pošiljam vas kakor ovce med volkove. Bodite modri kakor kače in blagi kakor golobje. Pazite se ljudi! Vodili vas bodo pred sodišča in v sinagogah vas bodo bičali. Zaradi mene vas bodo zasliševali pred vladarji in kralji. Tam boste imeli priložnost pripovedovati o meni, kajti vsi narodi morajo to slišati. Ko vas bodo zasliševali, ne skrbite, kaj boste govorili. Bog vam bo namreč dal pravo besedo ob pravem času. Ne boste govorili vi, ampak bo Duh vašega Očeta v nebesih govoril skozi vas. Brat bo izročal brata v smrt. Očetje bodo izdajali svoje lastne otroke. Otroci se bodo upirali staršem in jih morili. Ves svet vas bo sovražil, ker ste moji otroci. Kdor pa bo izdržal do konca, bo rešen. Če vas bodo preganjali v enem mestu, bežite v drugo. Zagotavljam vam, da se bo Sin človekov vrnil, še preden boste obiskali vsa mesta v Izraelu. Učenec ni večji kot njegov učitelj in služabniku ni bolje kakor gospodarju. Lahko ste zadovoljni, če se vam godi tako kot vašim učiteljem in Gospodu. Če pa so gospodarja hiše imenovali ‘hudiča’, kaj bodo šele rekli vam?” “Ne bojte se tistih, ki vam pretijo. Skrivnosti o Božjem kraljestvu, ki vam jih pripovedujem, je treba oznaniti ljudem. Kar vam pripovedujem v temi, razglasite, ko bo najbolj svetel dan. Kar vam šepetam na ušesa, povejte vsemu svetu. Ne bojte se tistih, ki lahko umorijo samo vaša telesa, ne pa tudi vaše duše. Boga se bojte, ki lahko telo in dušo vrže v pekel. Koliko je vreden vrabec na strehi? Pa vendar niti eden ne pade mrtev na zemljo, če vaš Oče tega ne dopusti. Celo vsi vaši lasje na glavi so prešteti. Zato pa se ne bojte! V Božjih očeh imate večjo vrednost kakor jata vrabcev. Kdor me javno prizna za Gospoda, se bom zanj zavzel pred mojim Očetom v nebesih. Kdor pa skriva pred ljudmi, da je na moji strani, se zanj tudi pred mojim nebeškim Očetom ne bom potegoval.” “Nikar ne mislite, da sem prišel na zemljo, da bi prinesel mir. Nasprotno, prinesel sem borbo! Oče se bo zoperstavil sinu, hči materi, snaha tašči. Najhujše sovražnike boste imeli v lastni družini. Kdor ljubi očeta ali mater, sina ali hčer bolj kot mene, ni vreden, da pripada meni. Kdor ni pripravljen vzeti nase tega bremena in iti za menoj, ne more pripadati meni. Kdor se z vsemi močmi bori za svoje življenje, ga bo nazadnje izgubil. Kdor pa svoje življenje zastavi zame, bo večno živel.” “Kdor sprejme vas, sprejme mene in kdor mene sprejme, sprejme Boga, ki me je poslal. Kdor sprejme glasnika veselega sporočila, bo dobil plačilo prav tako kot glasnik sam. Kdor sprejme pobožnega človeka, ker živi z Bogom, bo sprejel enako plačilo. Kdor osveži s požirkom vode nekoga zato, ker je moj učenec, nikakor ne bo ostal brez plačila. Na to se lahko zanesete!” Potem ko je Jezus dal dvanajsterim učencem ta navodila, je krenil dalje, da bi v ostalih mestih po deželi oznanjeval novico o rešitvi. Janez Krstnik je bil takrat v ječi in je tam slišal o Jezusovih dejanjih. Svoje učence je poslal k Jezusu z vprašanjem: “Ali si res ti Rešitelj, ki naj bi prišel, ali naj čakamo drugega?” Jezus je odgovoril: “Vrnite se k Janezu in mu pripovedujte, kaj ste doživeli: slepi vidijo, hromi hodijo, gobavi ozdravljajo, gluhi slišijo, mrtvi se vračajo v življenje in ubogi slišijo veselo novico. Poleg tega mu recite: ‘Srečen je vsak, ki ne izgubi vere zaradi mene.’ ” Ko so Janezovi učenci odšli, se je Jezus obrnil k množici, ki ga je obkrožala in vprašal: “Kaj ste pričakovali, da boste videli, ko ste šli k Janezu v puščavo? Ali ste hoteli videti suho bilko, ki jo veter ziblje sem ter tja? Ali pa ste hoteli videti človeka v razkošnih oblačilih? V tem primeru bi morali iti v kraljevo palačo! Ali pa ste hoteli srečati preroka? Da, Janez je prerok in celo več kot to. Janez je mož, o katerem beremo: ‘Pred teboj pošiljam svojega glasnika, ki bo pripravil pot pred teboj.’ Zagotavljam vam: Od vseh ljudi, kar jih je bilo kdajkoli rojenih, ni bilo pomembnejšega človeka od Janeza Krstnika. Vendar bodo najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega. Odkar je prišel Janez Krstnik, gradi Bog svoje kraljestvo, čeprav mnogi nasilneži poskušajo to preprečiti. Ves zakon in preroki vse do Janeza so napovedovali to, kar se zdaj dogaja. Pomembno je, da spoznate, da je on v marsičem podoben preroku Eliji in da je ta, ki naj bi prišel, ko bo nastopilo Božje kraljestvo. Dobro prisluhnite temu, kar vam govorim!” “Kako naj opišem ljudi današnjega časa? Podobni so otrokom, ki se igrajo na ulici in pravijo svojim prijateljem: ‘Ko smo se igrali svatbo, niste plesali. Ko pa smo uprizorili pogreb, niste bili žalostni.’ Janez se je pogosto postil in ni pil vina. Tedaj ste govorili: ‘Hudobni duh se ga je polastil.’ Zdaj je prišel Sin človekov, ki jé in pije kakor vsi drugi, pa pravite: ‘Požrešnež in pijanec je. In njegovi prijatelji so prestopniki in drugi ničvredneži.’ Na koncu pa se bo pokazalo, kako prav ima Božja modrost v življenju tistih, ki so dovolili, da jih Božja modrost vodi.” Potem je Jezus karal mesta, v katerih je storil največ čudežev, pa se vendar niso obrnila k Bogu: “Gorje vam, prebivalci Horazina in Betsajde! Če bi se namreč čudeži, ki ste jim bili vi priče, zgodili v pristaniških mestih Tiru in Sidonu, bi se njuni prebivalci davno iskreno kesali za svoje grehe in spremenili način življenja. Ob dnevu sodbe bo Tiru in Sidonu laže kakor vam! In ti, slavno mesto Kafarnaum, zrušilo se boš v pekel! Če bi se dejanja, ki si jim bilo priča ti, zgodila v Sodomi, bi mesto še danes stalo. Vedi, da bo Sodomi in Gomori ob dnevu sodbe laže kakor tebi!” Jezus je molil: “Moj Oče, gospodar nebes in zemlje, zahvaljujem se ti, da si prikril resnico tistim, ki mislijo, da so pametni in si jo razodel nevednim. Da, Oče, taka je bila tvoja volja. Moj Oče mi je dal vso moč. Samo Oče pozna Sina in nihče ne pozna Očeta, samo Sin in tisti, ki jim ga je Sin razodel.” “Pridite k meni vsi, ki trdo delate in vi, ki padate pod težkimi bremeni. Omogočil vam bom, da si boste odpočili. Podredite se mojim zahtevam in živite v skladu z njimi. Dovolite, da vas jaz učim! Blago in ponižno prihajam. Pri meni boste našli to, kar more dati vašemu življenju smisel in počitek. Moj jarem je namreč lahek in prav tako tudi moje breme.” Neke sobote je šel Jezus s svojimi učenci skozi žitna polja. Učenci so bili lačni, zato so trgali klasje, da bi jedli zrnje. Ko so farizeji to videli, so se pritožili Jezusu in rekli: “Tvoji učenci kršijo Božje zapovedi! V soboto žanjejo žito!” Na to jim je Jezus odgovoril: “Ali niste brali zgodbe o kralju Davidu in njegovih prijateljih? Ko so bili lačni, so šli v Božji dom in jedli posvečen kruh, ki so ga smeli jesti samo duhovniki. Ali niste poleg tega tudi brali v zakonu, da duhovniki skrunijo soboto s svojim delom v templju? Vendar so kljub temu brez krivde. Samo to vam bom povedal: tukaj je nekdo, ki velja več kakor tempelj. Če bi razumeli, kaj pomeni: ‘ Ne menim se za vaše žrtve in darila, temveč želim, da imate sočutje! ’ ne bi obsojali tistih, ki so nedolžni. Sin človekov ima pravico odločati, kaj je dovoljeno delati v soboto in kaj ni.” Po teh besedah je Jezus šel dalje in je prišel v sinagogo. Tam je opazil človeka s pohabljeno roko. Farizeji so ga vprašali: “Ali dopušča Božji zakon, da v soboto ozdravljaš?” S tem so poskušali najti nekaj, za kar bi ga lahko zatožili. Jezus je odgovoril: “Če ima nekdo med vami samo eno ovco, pa mu v soboto pade v vodnjak, ali je ne bo takoj izvlekel? Človek pa je vreden mnogo več kot ovca! Torej je dovoljeno v soboto delati dobro.” Potem je velel možu: “Iztegni roko!” Poslušal je in njegova roka je bila zdrava. Po tem dogodku so se farizeji dogovarjali, kaj bi mogli storiti, da bi Jezusa umorili. Jezus pa je vedel, kakšne namene imajo, zato je odšel od njih. Mnogi so šli za njim, on pa je ozdravljal vse bolnike. Vendar jim je prepovedal, da bi o tem pripovedovali drugim. Tako se je uresničilo to, kar je napovedal prerok Izaija: “To je moj služabnik, ki sem ga izbral. Ljubim ga in on je moje veselje. Dal mu bom svojega Duha in pripeljal bo ljudstva pred odločitev. Ne bo se bojeval, niti prepiral. Njegovega glasu ne bo slišati na ulici. Nalomljenega trsta ne bo prelomil in tlečega stenja ne bo pogasil. Resnico bo vodil do zmage. Zato bo on upanje vsega sveta.” Potem so pripeljali k njemu moža, ki je bil slep in nem, ker mu je gospodoval hudobni duh. Jezus ga je ozdravil in spet je lahko govoril in videl. Ljudje so razburjeni govorili: “Ali ni morda ta Jezus vendarle obljubljeni Rešitelj, Davidov sin?” Ko so farizeji to slišali, so rekli: “Demone izganja, ker mu Belcebub, poglavar demonov, daje moč za to.” Jezus je vedel, kaj mislijo, zato je odvrnil: “Neenotno kraljestvo bo propadlo. Neenotno mesto ali družina ne more obstati. Če satan izganja satana, se bori sam proti sebi in uničuje svoje kraljestvo. Če je tako, kot trdite, da izganjam hudobne duhove s pomočjo satana, s čigavo pomočjo jih potem izganjajo vaši ljudje? Sami sebi boste sodniki. Če pa izganjam demone z Božjim Duhom, potem priznajte, da je pri vas nastopilo Božje kraljestvo! Kako bi namreč kdorkoli mogel vdreti v hišo močnega moža in ga oropati? Poprej ga mora zvezati, potem pa mu lahko kaj odnese. Dejstvo je, da, kdor ne zbira z menoj, razsiplje. Kdor se povsem ne opredeli zame, škoduje moji stvari.” Zato vam pravim: Vsak greh, da, celo bogokletje bo odpuščeno. Kdor pa prekolne Svetega Duha, ne bo našel odpuščanja. Kdor se upira Božjemu Sinu, temu bo odpuščeno, kdor pa zavestno govori proti Božjemu Duhu, ne bo nikoli in nikjer našel odpuščanja. “Kakršno je drevo, takšen je tudi sad! Dobro drevo prinaša dobre sadove, slabo drevo prinaša slabe sadove. Hudičevo seme! Kako bi le mogli vi, ki ste polni laži, govoriti kaj dobrega? Po besedah prepoznamo, kaj je v človekovem srcu. Kadar govori dober človek, pride na dan tisto dobro, ki je v njegovem srcu. Človek s hudobnim srcem pa je poln strupa in kadar govori, lahko vsi to opazijo. To vam pravim zato, ker boste ob sodnem dnevu morali dati odgovor za vsako hudobno besedo, ki ste jo izgovorili. Vaše besede odločajo o vaši prihodnosti. One so merilo, na osnovi katerega boste opravičeni ali obsojeni.” Nekaj verskih učiteljev in farizejev je pristopilo k Jezusu in zahtevalo: “Naredi pred našimi očmi čudež, na osnovi katerega bomo lahko vedeli, če si zares prišel od Boga!” Jezus jim je odgovoril: “To hudobno, brezbožno ljudstvo zahteva vedno nove dokaze (da sem Mesija). Ne boste videli nobenega drugega znamenja razen tega, kar se je zgodilo s prerokom Jonom. Jona je bil tri dni in tri noči v trebuhu velike ribe. Prav tako bo Sin človekov tri dni in tri noči v grobu. Prebivalci Niniv vas bodo ob dnevu sodbe obsodili, kajti oni so se skesali. Potem ko so slišali Jonovo pridigo, so zapustili grešno življenje in se obrnili k Bogu. Ta, ki stoji pred vami, pa je večji kot Jona. (In vi mu ne verujete!) Kraljica z juga bo nastopila kot priča zoper to ljudstvo ob dnevu sodbe in ga obsodila. Ona je prišla od daleč, da bi slišala o modrosti kralja Salomona. Ta pa, ki stoji pred vami, je večji od Salomona. Vendar nočete verjeti njegovim besedam.” “Ko izženemo demona, tava nemiren okrog, dokler ne najde nove žrtve. Če pa je ne najde, sklene: ‘Vrnem se v hišo, iz katere sem prišel.’ Ko se vrne, najde staro stanovanje nenaseljeno, pometeno in urejeno. Tedaj poišče sedem drugih duhov, ki so hujši kakor on. Skupaj se naselijo v človeku, ki postane zdaj še hujši kot je bil poprej. Prav tako se bo zgodilo tudi s tem brezbožnim ljudstvom.” [46-47] Ko je Jezus še govoril v nabito polni hiši, so prišli njegova mati in bratje in so želeli govoriti z njim. *** On pa je vprašal: “Kdo je moja mati? Kdo so moji bratje?” Pokazal je na svoje učence: “Poglejte te može, oni so moja mati in moji bratje. Vsak namreč, ki posluša mojega Očeta v nebesih, je moj brat, moja sestra in moja mati.” Tega dne je Jezus zapustil hišo in sedel na obalo jezera. [2-3] Kmalu se je okrog njega zbrala velika množica ljudi. Zato je stopil v čoln in jim govoril v prispodobah. Ljudje so stali na obali in ga poslušali. “Neki kmet je posejal seme. *** Pri tem je nekaj zrnja padlo na poljsko pot. Takoj so priletele ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer je bila samo tanka plast zemlje. Tukaj je seme hitro vzklilo. Sonce je pripekalo in mlade rastlinice so se posušile, ker korenine niso imele dovolj zemlje. Nekaj zrnja je padlo med trnje, ki je mlade rastlinice zadušilo. Preostalo seme pa je padlo na dobra tla, raslo je in rodilo trideseteren, šestdeseteren in celo stoteren pridelek. Prisluhnite temu, kar vam govorim!” Pozneje so prišli učenci in ga vprašali: “Zakaj uporabljaš prispodobe, ko govoriš ljudem?” Jezus je odgovoril: “Vi razumete skrivnosti o Božjega kraljestva, za druge pa je to skrito. Kdor že nekaj ima, bo dobil še več, tako da bo imel več kot dovolj, kdor pa nima, mu bo vzeto tudi tisto malo, kar ima. Zato govorim v prispodobah. Kajti čeprav imajo oči, ničesar ne vidijo in čeprav poslušajo, ne slišijo in ne razumejo. S tem se je uresničilo to, kar pravi prerok Izaija: ‘Poslušajo, pa ne razumejo. Gledajo, pa ne vidijo. Ti ljudje imajo zamračen razum. Mašijo si ušesa in zapirajo oči, da ne bi videli s svojimi očmi in slišali s svojimi ušesi ter razumeli s svojim umom in se obrnili k meni, pravi Gospod, jaz pa bi jih ozdravil.’ Lahko ste srečni, ker vaše oči vidijo in z ušesi slišite. Pravim vam: Mnogi preroki in pobožni ljudje so želeli videti, kar vidite vi in slišati, kar vi slišite, vendar niso tega niti videli niti slišali.” “Razložil vam bom zgodbo o kmetu, ki je posejal seme. Kdor sliši sporočilo o Božjem kraljestvu, pa ga ne vzame resno, k tistemu pride satan in pobere seme iz njegovega srca. Poljska pot, na katero pade del semena, je slika takega človeka. Kamnita tla so slika človeka, ki sliši sporočilo in ga z veseljem sprejme. Če pa ima zaradi vere težave, ali ga preganjajo, je njegovega navdušenja kmalu konec. Tla, ki so prerasla s trnjem, so slika človeka, ki sliši sporočilo in začenja živeti v skladu z njim. Vsakodnevne skrbi in želja za visokim standardom življenja zadušijo Božjo besedo. Tako ostane vse po starem. Dobra tla so kakor človek, ki sliši sporočilo, ga razume in potem prinaša trideseteren, šestdeseteren in stoteren sad.” Jezus je povedal še drugo zgodbo: “Božje kraljestvo lahko primerjamo kmetu, ki je posejal dobro seme na svojem polju. Neke noči, ko so vsi spali, je prišel sovražnik in posejal plevel med pšenico in odšel. Ko je seme vzklilo, je tudi plevel začel rasti. Potem so prišli h kmetu njegovi delavci in ga vprašali: ‘Ali nisi posejal dobrega semena na njivi? Od kod je torej toliko plevela?’ ‘Tega je gotovo posejal moj sovražnik,’ je odgovoril kmet. ‘Ali naj populimo plevel?’ so vprašali delavci. ‘Ne, kajti tako lahko populite tudi pšenico. Pustite, naj vse raste do žetve. Tedaj bom zapovedal žanjcem: “Zberite najprej plevel in ga sežgite! Pšenico pa odnesite v moje žitnice!” ’ ” Jezus jim je pripovedoval še drug primer: “Z Božjim kraljestvom je tako kot z zrnom gorčice, ki ga posejemo na polju. To je majhno seme, toda ko vzklije in zraste, postane iz njega velika rastlina, da, pravo drevo, v katerem lahko gnezdijo ptice. Božje kraljestvo lahko primerjamo tudi kvašenemu testu, ki ga potrebuje žena, da bi spekla kruh. Najprej vzame veliko količino moke, vanjo pa zamesi nekoliko kvašenega testa, ki vse skvasi.” Jezus je vedno znova uporabljal prispodobe, kadar je govoril ljudem. V nobeni njegovi pridigi niso manjkale. Tukaj se je uresničila prerokova beseda: “Govoril jim bom v prispodobah. Skrivnosti, ki so bile skrite od začetka sveta, jim bom razodel.” Potem je Jezus razpustil množico in odšel v hišo. Pozneje so ga učenci prosili: “Razloži nam primer o plevelu na polju.” Jezus jim je razložil: “Sin človekov sam je poljedelec, ki seje dobro seme. Njiva je svet, seme je ljudstvo Božjega kraljestva, plevel so ljudje, ki služijo hudobnemu. Sovražnik, ki poseje plevel med pšenico, je hudič. Žetev je konec sveta in žanjci so angeli. Kot ločijo plevel od pšenice in ga sežgejo, tako bo tudi na Božji sodbi s svetom: Sin človekov bo poslal svoje angele. Iz Božjega kraljestva bodo izločili vse, kar je hudobno in kar zavaja v greh ter sežgali v ognju. Tam bodo jokali in škrtali z zobmi. Vsi pa, ki delajo Božjo voljo, se bodo svetili v kraljestvu svojega Očeta kakor sonce. Prisluhnite temu, kar vam pripovedujem!” “Božje kraljestvo je kot skrit zaklad, ki ga človek najde na polju, potem pa ga spet zakoplje. Ves vesel proda vse, kar ima, da bi lahko kupil njivo in tako dobil z njo tudi zaklad. Kdor hoče priti v Božje kraljestvo, mora storiti tako, kakor stori trgovec, ki išče dragocene bisere. Ko najde biser neprecenljive vrednosti, proda vse, kar ima, da bi ga mogel kupiti.” “Božje kraljestvo lahko primerjamo tudi mreži, ki jo vržemo v morje in v katero se ujamejo mnoge raznovrstne ribe. Ko je mreža polna, jo potegnejo na suho in izberejo užitne ribe ter jih vržejo v košaro. Neužitne pa zmečejo proč. Tako bo tudi na koncu sveta. Prišli bodo angeli ter ločili hudobne od pravičnih ter jih vrgli v peklenski ogenj. Tam bodo jokali in škrtali z zobmi, toda nihče jim ne bo mogel pomagati. Ali razumete vse to?” “Da,” so odgovorili, “razumemo!” Jezus pa je dodal: “To pomeni, da vsak verski učitelj, ki je postal učenec v Božjem kraljestvu, iz svojih izkušenj lahko pripoveduje o novem kakor tudi o starem.” Potem ko je Jezus povedal te primere, se je napotil nazaj v svoj rodni kraj in tam je govoril v sinagogi. Vsi so se čudili in spraševali: “Od kod mu ta modrost in sila, da dela čudeže? On je vendar tesarjev sin. Njegovo mater Marijo poznamo in tudi njegove brate Jakoba, Jožefa in Judo. Ali ne živijo vse njegove sestre tu pri nas? Kako bi le mogel biti on kaj posebnega?” Jezili so se nanj. Tedaj pa je Jezus dejal: “Prerok ne dobi nikjer tako malo priznanja kot v svoji domovini in v svoji družini.” Ker mu v njegovem mestu niso verovali, je tam storil le malo čudežev. Ko je kralj Herod slišal, kaj pripovedujejo o Jezusu, je rekel svojim ljudem: “To mora biti Janez Krstnik! Vstal je od mrtvih! Zato lahko tudi dela take čudeže.” Herod je namreč izdal nalog, naj Janeza Krstnika vržejo v ječo, ker je Herodiada, njegova ljubica, želela tako. Ona je bila pravzaprav žena njegovega brata Filipa. Janez pa mu je rekel: “Ni prav, da se poročiš z ženo svojega brata!” Herod bi Janeza najraje dal umoriti; tega pa si ni upal storiti, ker se je bal ljudstva, ki je imelo Janeza za preroka. Ko je Herod praznoval rojstni dan, je plesala hči njegove ljube pred gosti. Kralju je bilo to tako všeč, da ji je obljubil s prisego: “Dam ti vse, kar želiš.” Zaprosila je kralja, kot ji je prišepnila mati: “Takoj naj mi prinesejo na krožniku glavo Janeza Krstnika.” Ta prošnja je Heroda spravila v zadrego. Ker pa je obljubil pred vsemi gosti, je zapovedal, naj Janeza v ječi obglavijo. Prinesli so glavo na krožniku in jo dali dekletu. Ona pa jo je izročila svoji materi. Janezovi učenci so odnesli mrtvo telo in ga pokopali. Potem so povedali Jezusu, kaj se je zgodilo. Ko je Jezus to slišal, se je s čolnom odpeljal v oddaljen kraj. Želel je biti sam. Ljudje pa so opazili, kam se je namenil in so v mnogih skupinah z vseh strani krenili peš za njim. Ko je Jezus stopil iz čolna in videl mnogo ljudstva, je imel sočutje z njimi ter je ozdravil bolne. Proti večeru so prišli učenci k njemu in dejali: “Pozno je že in tukaj je samoten kraj. Pošlji ljudi odtod, naj gredo v vasi in si kupijo hrano!” Jezus pa je odgovoril: “To ni potrebno. Vi jim dajte hrano!” “Mi imamo samo pet hlebov in dve ribi tukaj!” so menili učenci. “Prinesite mi jih!” je rekel Jezus. Ljudem je naročil, naj posedejo po travi. Vzel je pet hlebov in dve ribi, obrnil pogled k nebu in se zahvalil Bogu. Potem je razlomil kruh, učenci pa so ga razdelili ljudstvu. Vsi so se najedli. Ko so na koncu pobrali ostanke, jih je bilo dvanajst polnih košar. Najedlo se je kakih pet tisoč mož poleg žensk in otrok. Potem je Jezus zapovedal svojim učencem naj sedejo v čoln in odveslajo na nasprotno obalo jezera. Sam je še ostal, da bi razpustil množico. Nato je odšel na goro, da bi molil. Znočilo se je. Učenci na jezeru so se znašli v stiski. Začel je pihati strašen veter in na vso moč so se trudili, da se čoln ne bi prevrnil. Zjutraj okrog četrte ure je Jezus po vodi prišel k njim. Ko so ga zagledali, so od strahu začeli kričati, ker so mislili, da je pošast. Jezus pa jih je brž nagovoril: “Jaz sem, ne bojte se!” Tedaj je Peter zaklical: “Gospod, če si res ti, ukaži, da pridem k tebi po vodi.” “Pridi!” je odgovoril Jezus. Peter je stopil iz čolna in šel po vodi Jezusu nasproti. Ko pa je videl visoke valove, se je Peter prestrašil in v tem trenutku se je začel potapljati. “Gospod, pomagaj mi!” je zakričal. Jezus je iztegnil roko, ga prijel in dejal: “Ali imaš tako malo vere, Peter? Zaupaj mi vendar!” Ko sta nato oba stopila v čoln, se je vihar pomiril. Tedaj so ostali učenci padli pred Jezusa in priznali: “Ti si zares Sin Božji!” V Genezaretu so se izkrcali. Ko so ljudje prepoznali Jezusa, so poslali glasnike v bližnje kraje in prinesli so mu bolnike. Ti so se poskušali dotakniti njegove obleke in vsi, ki so to storili, so ozdraveli. Kmalu za tem je prišlo nekaj verskih učiteljev in farizejev iz Jeruzalema k Jezusu in ga vprašalo: “Zakaj se tvoji učenci ne držijo naših starih tradicij? Ne umivajo si rok pred jedjo.” Jezus jim je postavil tole vprašanje: “Zakaj pa vi z vašimi predpisi kršite Božje zapovedi? Takole se glasi ena izmed Božjih zapovedi: ‘ Spoštuj očeta in mater! Kdor zaničuje svoje starše, mora umreti! ’ [5-6] Vi pa pravite: ‘Če kdo reče svojim staršem, ki so v potrebi, da jim ne more pomagati, ker je svoje premoženje zapisal templju, ne krši Božje zapovedi.’ Tako z vašimi predpisi razglašate Božjo zapoved kot neveljavno. *** Hinavci, ki se delate navidez svete! Izaija je čisto prav povedal o vas: ‘Ti ljudje znajo lepo govoriti o Bogu, toda s srcem niso pri stvari. Njihova služba Bogu nima nobene vrednosti, ker so Božje zapovedi zamenjali s svojimi človeškimi.’ ” Potem je Jezus poklical množico k sebi: “Poslušajte, kaj vam pravim in zapomnite si: Človek ni nečist zaradi tega, kar pride vanj, ampak zaradi tega, kar pride iz njega. To ga lahko loči od Boga.” Potem so učenci pristopili k Jezusu in ga vprašali: “Ali veš, da si s tem razjezil farizeje?” Jezus je odgovoril: “Vsako rastlino, ki je ni zasadil moj nebeški Oče, bodo izpulili. Ne dopustite, da bi vas preplašili! Oni bi radi vodili tiste, ki so slepi, pa sami ne vidijo. Skupaj s slepimi, ki jih želijo voditi, bodo padli v prepad.” Tedaj je Peter dejal: “Tega nismo razumeli.” “Tudi vi tega še vedno niste doumeli?” je vprašal Jezus. “Ali vam ni jasno, da vse, kar človek jé, najprej prebavi potem pa izloči? Hudobne besede pa pridejo iz hudobnega srca in onečistijo človeka, ki jih izgovori. Iz srca pridejo hudobne misli, ki potem pripeljejo do umora, prešuštva, poželenja, kraje, laži in obrekovanja. To stori človeka nečistega pred Bogom, ne pa to, da sede za mizo z neumitimi rokami.” Potem je Jezus zapustil to okolico in se podal v okolico mest Tira in Sidona. Tam ga je srečala žena, ki ni bila Judinja in ga prosila: “Gospod, Sin Davidov, usmili se me! Mojo hčerko strašno muči nečisti duh.” Jezus pa se ni zmenil zanjo. Učenci so mu govorili: “Pošlji jo proč! Vidiš, da neprestano kriči za nami.” Potem je rekel ženi: “Imam nalogo, da pomagam samo tistim, ki pripadajo izraelskemu ljudstvu.” Ona pa je prišla še bliže, vrgla se je na tla pred njim in moledovala: “Gospod, pomagaj mi!” Jezus je spet odgovoril: “Ni prav, da vzamemo kruh otrokom in ga vržemo psom.” “Res je,” je odvrnila žena, “vendar psički jedo drobtinice, ki padajo z gospodarjeve mize.” Jezus ji je odgovoril: “Velika je tvoja vera. Kar si pričakovala, naj se zgodi.” Ta trenutek je njena hči ozdravela. Jezus se je vrnil h Genezaretskemu jezeru. Povzpel se je na goro in tam sedel. K njemu je prišla velika množica. Med njimi so bili hromi, slepi, pohabljeni, nemi in mnogi drugi bolniki. Privedli so jih k Jezusu in vse je ozdravil. Ljudje niso mogli razumeti, da nemi govorijo, hromi hodijo in slepi vidijo. Slavili so Izraelovega Boga, ko so vse to videli. Jezus je nato poklical k sebi svoje učence: “Ti ljudje se mi smilijo. Že tri dni so pri meni in nimajo kaj jesti. Nočem jih poslati lačne odtod, spotoma lahko opešajo.” Učenci pa so odgovorili: “Od kod pa nam kruh za toliko ljudi? Daleč naokrog ne stanuje živ človek.” Jezus jih je vprašal: “Kaj pa imate vi pri sebi?” Odgovorili so: “Sedem hlebov in nekaj malih ribic.” Nato je Jezus naročil, naj posedejo ljudstvo, da bi jedlo. Vzel je sedem hlebov in ribe. Zahvalil se je Bogu za hrano, razdelil kruh in ribe in podal učencem, ki so razdelili med ljudstvo. [37-38] Vsak je jedel kolikor je hotel; bilo je kakih štiri tisoč mož brez žensk in otrok. Na koncu so učenci zbrali ostanke: sedem polnih košar je ostalo. *** Šele zdaj je Jezus poslal ljudstvo domov. Sam pa je stopil v čoln in se nameril v Magadan. Nekega dne so prišli farizeji in saduceji, da bi Jezusu nastavili past. Zahtevali so jasen znak, kot dokaz, da ga je Bog poslal. [2-3] Jezus jim je dejal: “Iz znakov na nebu znate napovedati vreme: rdeče nebo zvečer pomeni, da bo naslednji dan lepo vreme. Rdeče nebo zjutraj pomeni slabo vreme. Kar pa se danes dogaja pred vašimi očmi, tega pa ne znate prav razsoditi! *** To hudobno, brezbožno ljudstvo zahteva vedno nove dokaze. Ne boste videli nobenega drugega znamenja razen tega, kar se je zgodilo s prerokom Jonom.” S temi besedami jih je Jezus zapustil. Ko so prišli na drugo obalo jezera, so njegovi učenci ugotovili, da nimajo s seboj kruha. Tedaj jih je Jezus posvaril: “Varujte se kvašenega testa farizejev in saducejev!” Učenci so menili: “To nam pravi zato, ker smo pozabili vzeti s seboj kruh.” Vsekakor je Jezus vedel, kaj razmišljajo in je dejal: “Zakaj ste zaskrbljeni, brž ko nimate kaj jesti? Ali mi res tako malo zaupate? Ali nikoli ne boste doumeli? Ali ste pozabili pettisočglavo množico, ki sem jo nahranil s petimi hlebi? Ostalo pa je še nekaj polnih košar ostankov. Ali se spomnite štirih tisočev ljudi in koliko je ostalo tistikrat! Kako vam le pride na misel, da bi mogel govoriti o hrani? Ponovno vam pravim: ‘Varujte se kvašenega testa farizejev in saducejev!’ ” Šele zdaj so doumeli, da je Jezus mislil na krivi nauk farizejev in saducejev, ko je govoril o kvašenem testu. Ko je Jezus prišel v okolico Cezareje Filipove, je vprašal svoje učence: “Za koga me pravzaprav imajo ljudje?” Odgovorili so: “Mnogi mislijo, da si Janez Krstnik, drugi menijo, da si Elija, ali Jeremija, ali nekdo izmed prerokov.” “Za koga pa me imate vi?” jih je vprašal. Nato je odgovoril Peter: “Ti si Kristus, Sin živega Boga.” “Resnično si lahko srečen, Simon, Jonov sin!” je odgovoril Jezus. “To spoznanje ti je dal moj Oče v nebesih; sam ne pride nihče do tega spoznanja. Pravim ti: Ti si Peter (kar pomeni, če prevedemo iz grškega jezika: Skala). Tako kot človek izbere skalo za temelj, na katerem gradi zgradbo, bom storil, da bodo mnogi verovali vame, kot veruješ ti. Ostali bodo čvrsti v tej veri celo, ko jim bo zaradi nje pretila smrt. Na tej skali bom gradil svojo cerkev in vrata Hadesa (podzemlja) je ne bodo nadvladala. Dal ti bom ključe Božjega kraljestva. Česar ne boš dopustil na zemlji, ne bo dopuščeno v nebesih, kar pa boš dovolil na zemlji, bo dovoljeno tudi v nebesih.” Nato je strogo zapovedal svojim učencem, naj ne pripovedujejo ljudem, da je on Kristus. V tem času je začel Jezus govoriti svojim učencem o poti, po kateri bo moral iti: “V Jeruzalemu me bodo voditelji ljudstva, veliki duhovniki in verski učitelji mučili in ubili. Tri dni pozneje pa bom vstal od mrtvih in živel bom.” Prestrašen ga je Peter potegnil vstran in ga odvračal: “Za Božjo voljo! Kaj takega se ti ne sme zgoditi!” Jezus pa se je obrnil in rekel Petru: “Pojdi od mene, satan! Nastavljaš mi past! Misliš, kakor mislijo ljudje in ne razumeš Božjih misli.” Nato je Jezus dejal svojim učencem: “Kdor hoče iti za menoj, ne sme več misliti nase, temveč mora biti pripravljen vzeti nase križ in iti za menoj. Kdor za vsako ceno hoče ohraniti svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa zastavi svoje življenje zame, ga bo ohranil za vedno. Kaj namreč pridobi človek, celo če dobi ves svet, pri tem pa izgubi večno življenje? Ničesar ni na tem svetu, s čemer bi ga mogel povrniti. Sin človekov bo s svojimi angeli ponovno prišel v slavi svojega Očeta ter bo sodil vsakega po njegovih dejanjih. Povem vam, da bodo nekateri med vami, ki stojite tukaj, živeli in bodo videli Sina človekovega v njegovem kraljestvu.” Šest dni pozneje je šel Jezus s Petrom, Jakobom in njegovim bratom Janezom na vrh visoke gore. Tam so bili sami. Naenkrat se je Jezus pred njihovimi očmi spremenil: njegov obraz je sijal kot sonce in obleka je vsa žarela. Tedaj sta se prikazala Mojzes in Elija. Govorila sta z Jezusom. Peter je zaklical: “Gospod, tukaj nam je všeč! Če želiš, bomo naredili tri kolibe, eno zate, eno za Mojzesa in eno za Elijo.” Ko je še tako govoril, jih je zakril svetleč oblak in iz oblaka se je zaslišal glas: “To je moj dragi Sin; on mi je v vsem po volji! Njega poslušajte!” Ob teh besedah so učenci prestrašeni popadali na zemljo. Jezus pa je prišel k njim, se jih dotaknil in dejal: “Vstanite! Ne bojte se!” Ko so se ozrli naokrog, je bil le še Jezus z njimi. Medtem ko so se spuščali z gore, jim je Jezus zapovedal: “Nikomur ne pripovedujte o tem, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih!” Potem so ga učenci vprašali: “Zakaj naši verski učitelji trdijo, da najprej mora priti Elija?” Jezus je odgovoril: “Prav imajo! Elija pride in bo vse spet uredil. Vendar vam pravim: On je že prišel, toda niso ga prepoznali. Storili so z njim, kar so hoteli. Tudi Sinu človekovemu bodo povzročili bolečine.” Zdaj je bilo učencem jasno, da je govoril o Janezu Krstniku. Ko so se vrnili k množici, je prišel k Jezusu neki človek, padel je predenj in dejal: “Gospod, usmili se mojega sina! Ima strašne napade, ki ga zelo mučijo. Večkrat ga vrže celo v ogenj ali v vodo. Pripeljal sem ga k tvojim učencem, pa mu niso mogli pomagati.” Jezus je odgovoril: “Samovoljni in neverni ljudje! Koliko časa bom moral biti še med vami in vas prenašati? Prinesite ga k meni!” Prinesli so ga k njemu in zapretil je hudobnemu duhu. Takoj je zapustil bolnika in deček je bil poslej zdrav. Ko so bili pozneje sami, so učenci vprašali Jezusa: “Zakaj mi nismo mogli izgnati demona?” “Niste resnično verovali,” je odgovoril Jezus. “Če bi bila vaša vera samo tolikšna, kakor je zrno gorčice, bi lahko zapovedali tej gori: ‘Prestavi se odtod tjakaj!’ in to bi se zgodilo. Nič vam ne bi bilo nemogoče! Takšne duhove je mogoče izgnati samo, če molite in se postite.” [22-23] Nekega dne, ko se je Jezus s svojimi učenci nahajal v Galileji, jim je dejal: “Kmalu bodo Sina človekovega izročili v roke ljudem, ki ga bodo ubili. Tri dni pozneje pa bo vstal od mrtvih.” Tedaj so se njegovi učenci zelo razžalostili. *** Ob prihodu v Kafarnaum so prišli možje, ki so pobirali tempeljski davek, k Petru in ga vprašali: “Ali vaš učitelj ne plačuje tempeljskega davka?” “Seveda ga plačuje,” je odgovoril Peter in odšel v hišo, da bi tam govoril z Jezusom o tem. Namesto tega pa mu je Jezus postavil vprašanje: “Kaj meniš, Peter, od koga pobirajo kralji davke in dajatve, od svojega ljudstva ali od tujcev?” “Jasno je, da od tujcev!” je odgovoril Peter. “Torej so njihovi državljani prosti davka. Vendar jim ne bomo dali povoda, da bi nas obtožili, zato pojdi k jezeru in vrzi trnek. Prvi ribi, ki jo ujameš, odpri usta. Našel boš kovanec, ki zadostuje zate in zame. Plačaj z njim tempeljski davek!” Takrat so učenci vprašali Jezusa: “Kdo je največji v Božjem kraljestvu?” Jezus je poklical majhnega otroka, ga postavil v sredo in dejal: “Če se ne spremenite in ne postanete kakor otroci, ne pridete nikoli v nebeško kraljestvo. Kdor pa se lahko poniža kakor ta otrok, je največji v Božjem kraljestvu. Kdor sprejme takega otroka meni na voljo, sprejme mene.” “Če nekdo zapelje ljudi, ki mi verujejo kakor otroci, bi bilo bolje zanj, da ga vržejo v morje z mlinskim kamnom privezanim okrog vratu. Gorje svetu, ki jih zapeljuje, da ne bi verovali. Ničesar ne moremo storiti, da ne bi bilo skušnjav, ki nas vodijo v greh, toda gorje tistemu, ki povzroči skušnjavo. Če te torej roka ali noga zavaja v greh, jo odseci in vrzi proč. Bolje je, da prideš pohabljen v nebeško kraljestvo, kot da te vržejo z zdravimi rokami in nogami v večni ogenj. Če te oko zavaja v greh, ga izkoplji in vrzi proč. Bolje je, da z enim očesom dosežeš večno življenje, kot da te z obema očesoma vržejo v peklenski ogenj. Varujte se, da ne bi zviška gledali na tiste, ki se vam zdijo majhni in nepomembni. Povem vam, da imajo njihovi angeli vedno pristop k mojemu Očetu v nebesih.” “Sin človekov je prišel, da bi rešil izgubljene. Kaj menite: Če ima nekdo sto ovac ter ena zaide, kaj bo storil? Ali ne bo pustil devetindevetdesetih, da bi poiskal izgubljeno ovco? Ko pa jo končno najde, se veseli zaradi te, ki jo je našel, mnogo bolj kot zaradi devetindevetdesetih, ki niso zašle. Prav tako vaš Oče ne želi, da bi se tudi le eden izmed vas, če je še tako majhen in nepomemben, izgubil.” “Če ti je tvoj brat storil krivico, pojdi k njemu in mu reci, kakšno napako je naredil. Če te posluša, si pridobil svojega brata. V kolikor pa noče nič slišati o tem, vzemi s seboj še eno ali dve osebi ter mu skupaj poskušajte dopovedati. Če pa tudi potem noče nič slišati o tem, prinesite stvar pred cerkev. V kolikor cerkev razsodi, da imaš prav, on pa tega ne prizna, ravnajte z njim kot z brezbožnikom in nevernikom. Tako vam povem: Česar ne boš dopustil na zemlji, ne bo dopuščeno v nebesih, kar pa boš dovolil na zemlji, bo dovoljeno tudi v nebesih. Tudi to vam pravim: Če dva izmed vas tukaj na zemlji prosita nečesa mojega Očeta in se v tem zedinita, jima bo dal. Kajti kjer dva ali trije pridejo skupaj v mojem imenu, sem jaz v njihovi sredini.” Potem je Peter vprašal: “Gospod, kolikokrat moram odpustiti svojemu bratu, če mi stori krivico? Ali ne zadostuje sedemkrat?” “Ne,” je odgovoril Jezus. “Ne samo sedemkrat. Za to ni nobene meje. Pripravljen moraš biti odpuščati znova in znova.” “Božje kraljestvo lahko primerjamo kralju, ki je hotel napraviti obračun s svojimi najemniki. Med njimi je bil tudi mož, ki mu je bil dolžan milijonski znesek. Tega dolga ni mogel vrniti. Zato je kralj hotel prodati njega, njegovo ženo in otroke ter vse, kar je posedoval, da bi dobil vsaj del svojega denarja. Mož pa je padel pred kraljem na kolena in moledoval: ‘Gospod, potrpi še malo. Vse bom poplačal.’ Kralju se je mož smilil. Osvobodil ga je in mu odpustil dolg. Komaj pa se je to zgodilo, že je šel k svojemu sodelavcu, ki mu je bil dolžan majhen znesek, zgrabil ga je in kričal: ‘Plačaj že enkrat svoj dolg!’ Tedaj je ta človek padel predenj in ga prosil: ‘Potrpi še malo! Vse ti bom vrnil.’ Toda najemnik ni hotel čakati in je zapovedal, naj ga zaprejo v ječo, dokler ne vrne vsega dolga. Ko so drugi videli, kaj se je zgodilo, so se razjezili in so to povedali kralju. Kralj je poklical moža, kateremu je odpustil dolg, k sebi in mu dejal: ‘Kako trdosrčen človek si! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali ne bi ti prav tako moral imeti potrpljenja s svojim sodelavcem, kot sem ga imel jaz s tabo?’ Jezen ga je izročil mučiteljem, da bi ga vrgli v ječo. Šele tedaj naj bi ga izpustili, ko bi povrnil vse svoje dolgove. Prav tako se bo zgodilo z vami, če ne boste resnično odpustili svojemu bratu.” Potem ko je Jezus povedal to, je zapustil Galilejo in prišel na področje Judeje na drugem bregu Jordana. Velika množica ljudi je šla za njim in ozdravil je mnoge bolnike. K njemu je prišlo nekaj farizejev, ker so mu hoteli nastaviti past: “Kako gledaš ti na ločitev zakona?” so ga vprašali. “Ali je dovoljeno ločiti se od žene iz kakršnegakoli razloga?” Jezus je odgovoril: “Ali ne berete Svetega pisma? Tam piše, da je v začetku Bog ustvaril moža in ženo in jima dejal: ‘Zato bo mož bo zapustil svojega očeta in mater in bo živel s svojo ženo. Poslej bosta ta dva eno.’ Torej nista več dva posameznika, temveč sta kot ena oseba. Kar je torej Bog združil, ne sme človek ločiti.” Potem so ga vprašali: “Zakaj pa je Mojzes dejal, da mož da ženi potrdilo o ločitvi zakona, če se hoče ločiti od nje?” Jezus je odgovoril: “Mojzes je dejal tako, ker je poznal vaša hudobna in trda srca. Ni pa bil tak Božji namen, ko je Bog ustanovil zakon. Pravim vam, da vsak, kdor se loči od svoje žene zaradi česarkoli drugega, razen zaradi nezvestobe in se poroči z drugo, je kriv zakonolomstva.” Tedaj so mu rekli učenci: “Če je temu tako, je bolje, da se človek ne poroči.” “Vsak ne more razumeti tega, kar vam bom zdaj povedal,” je odvrnil Jezus. “Bog pa lahko stori, da ljudje to prav razumejo. Nekateri se rodijo takšni, da ne morejo skleniti zakonske zveze, druge so ljudje onesposobili za to, nekateri pa se odrečejo zakona, da bi lahko bolje služili Bogu. Kdor to razume, naj v skladu s tem tudi ravna!” Nekega dne so prinesli k Jezusu majhne otroke, da bi na njih položil roke in molil zanje. Učenci pa so jih hoteli odgnati: “Pustite ga pri miru!” so dejali. Jezus je odgovoril: “Pustite otroke, naj pridejo k meni! Ne odganjajte jih. Božje kraljestvo je namreč pripravljeno prav za ljudi, ki so kot otroci.” Položil je roke na njihove glave in molil je zanje. Potem je odšel dalje. Neki mladi mož je prišel k Jezusu z vprašanjem: “Kako dober bi moral biti, da bi dobil večno življenje?” “Dober?” je ponovil Jezus. “Samo eden je dober in to je Bog. Večno življenje lahko dobiš, če izpolnjuješ Božje zapovedi.” “Katere zapovedi?” je vprašal mladi mož. Jezus pa mu je odgovoril: “ Ne ubij! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj lažno! Spoštuj očeta in mater in ljubi bližnjega, kakor ljubiš samega sebe! ” “Tega sem se vedno držal. Kaj moram še storiti?” je želel vedeti mladi mož. Jezus je odgovoril: “Če zares želiš dobiti večno življenje, prodaj vse, kar imaš in daj denar ubogim. Tako si boš pridobil bogastvo v nebesih, ki ga več ne boš mogel izgubiti. Potem pa pridi in hodi z menoj!” Ko je mladi mož to slišal, je žalosten odšel, kajti bil je zelo bogat. Potem je Jezus rekel svojim učencem: “Vedite, da je bogatašem zelo težko priti v nebeško kraljestvo. Laže je vdeti debelo vrv v uho igle, kot bogatašu priti v Božje kraljestvo.” Učenci so se prestrašili, ko so to slišali in so vprašali: “Kdo bo potem sploh rešen?” Jezus jih je resno pogledal in dejal: “Ljudem je to nemogoče, Bogu pa je vse mogoče!” Zdaj je Peter vprašal: “Veš, da smo mi zapustili vse in smo krenili s teboj. Kaj bomo dobili za to?” Jezus je odgovoril: “Vedite, vi, ki hodite z menoj: Ko bo Sin človekov sedel na prestolu svoje slave in bo vladal v Božjem novem svetu, boste tudi vi sedeli na dvanajsterih prestolih in sodili Izraelovim dvanajsterim rodovom. Vsak, kdor zapusti hišo, brate in sestre, starše, ženo, otroke ali svoje imetje, da bi šel za menoj, bo vse to dobil stokrat povrnjeno, poleg tega pa še večno življenje. Mnogi, ki danes igrajo pomembno vlogo, nekoč v novem Božjem svetu ne bodo pomenili nič. Mnogi pa, ki so danes zadnji, bodo takrat med prvimi.” “Rad bi vam povedal prispodobo o nebeškem kraljestvu,” je rekel Jezus. “Lastnik vinograda je odšel zgodaj zjutraj, da bi najel delavce za svoj vinograd. Sporazumel se je z njimi, koliko bo njihova dnevna plača in jih poslal na delo. Nekaj ur pozneje je šel še enkrat čez trg in je tam videl postajati ljudi, ki so bili brezposelni. Tudi te je poslal v svoj vinograd in jim obljubil primerno plačo. Opoldne in okrog treh popoldne je zaposlil še nekaj delavcev. Ko je okrog petih prišel v mesto, je spet videl nekaj ljudi, ki niso vedeli, kaj bi počeli. Vprašal jih je: ‘Zakaj niste danes delali?’ ‘Nihče nas ni potreboval,’ so odgovorili. ‘Pridite in delajte tudi vi v mojem vinogradu!’ jim je dejal. Zvečer je naročil svojemu poslovodji: ‘Zberi delavce in izplačaj jim zaslužek! Začni pri zadnjem pa vse do prvega!’ Najprej so torej prišli tisti, ki jih je zaposlil nazadnje in vsak izmed njih je dobil celodnevni zaslužek. Zdaj so drugi delavci mislili, da bodo dobili več. Toda izplačal jim je le dogovorjeni znesek. [11-12] Zato so se začeli jeziti: ‘Ti ljudje so delali samo eno uro, pa si jih plačal tako kakor nas. Mi pa smo se cel dan pekli na vročem soncu!’ *** ‘Prijatelj,’ je odgovoril lastnik vinograda, ‘ni se ti zgodila krivica. Ali se nisva sporazumela za toliko? Vzemi svoj denar in pojdi! Ostalim bom plačal prav toliko kot tebi. Končno pa lahko storim s svojim denarjem, kar hočem! Ali pa se jeziš zato, ker sem tako velikodušen?’ Prav tako bodo nekega dne zadnji prvi in prvi zadnji.” Na poti v Jeruzalem je Jezus vzel svoje učence na stran in jim dejal: “Zdaj gremo v Jeruzalem. Tam bodo Sina človekovega izročili v roke velikim duhovnikom in verskim učiteljem. Obsodili ga bodo na smrt in prepustili Rimljanom. Ti ga bodo pljuvali, bičali in pribili na križ. Tri dni pozneje pa bo vstal od mrtvih.” Potem je prišla Zebedejeva žena s svojima sinovoma Jakobom in Janezom k Jezusu. Vrgla se je predenj na tla in ga želela nekaj zaprositi. “Kaj pa želiš?” jo je vprašal. Odgovorila je: “Daj mojima sinovoma v svojem kraljestvu častni mesti poleg sebe!” Jezus je odgovoril. “Saj sploh ne veste, kaj zahtevate. Ali lahko poneseta to težko trpljenje, ki čaka mene?” “Seveda,” sta odgovorila. Jezus jima je nato odvrnil: “Vsekakor bosta morala trpeti, toda ne morem določiti jaz tistega, ki bo sedel poleg mene. Kdo bo sedel na teh mestih, bo odločil moj Oče v nebesih.” Ostali učenci so bili jezni, ko so slišali, kaj zahtevata Jakob in Janez. Jezus jih je zato poklical k sebi in dejal: “Kralji vladajo narodom kot tirani in tisti, ki imajo oblast, stiskajo te, ki so pod njimi, če le morejo. Pri vas pa ne sme biti tako. Kdor hoče biti velik med vami, naj vsem služi in kdor hoče biti prvi, naj se vsem podredi. Tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu služili. Prišel je, da bi služil in da bi s svojim življenjem plačal, da bi bili mnogi ljudje osvobojeni oblasti hudobnega.” Ko so Jezus in njegovi učenci zapustili Jeriho, je šla za njimi velika množica ljudi. Ob cesti sta sedela dva slepa moža. Ko sta slišala, da prihaja mimo Jezus, sta zakričala: “Gospod, Sin Davidov, usmili se naju!” Ljudje so ju poskušali nagovoriti, naj molčita, ona pa sta samo še glasneje kričala: “Davidov sin, usmili se naju!” Potem je Jezus obstal, poklical ju je k sebi in ju vprašal: “Kaj želita od mene?” “Gospod, rada bi videla!” Poln sočutne ljubezni se je Jezus dotaknil njunih oči. Takoj sta spregledala in krenila z njim. Potem ko je Jezus prišel s svojimi učenci v bližino Jeruzalema, so se ustavili v Betfagi na Oljski gori. Jezus je poslal dva učenca naprej z nalogo: “Ko prispeta v vas, bosta tam našla oslico z žrebetom. Odvežita ju in pripeljita k meni. Če vaju bo kdo vprašal, kaj počneta, recita: ‘Gospod ju potrebuje.’ Nihče vama ne bo delal težav.” S tem se je izpolnila prerokova napoved: “Povejte Jeruzalemčanom: ‘Tvoj kralj prihaja k tebi. Ponižen jezdi na osličjem žrebetu.’ ” Oba učenca sta storila, kakor jima je naročil Jezus. Pripeljala sta živali k njemu in položila nanju svoje plašče, da bi Jezus lahko jezdil. Mnogi so polagali svoje obleke kot preproge po cesti, drugi so trgali veje z dreves in jih polagali po poti. Spredaj in zadaj so se gnetli ljudje in klicali: “Pozdravljen naš kralj, Sin Davidov. Hvaljen bodi, ki prihajaš v imenu Gospodovem! Naj bo hvaljen Bog!” Ko je tako prijezdil v Jeruzalem, je bilo vse mesto na nogah. “Kdo je ta človek?” so spraševali ljudje. “To je Jezus, prerok iz Nazareta v Galileji,” so klicali tisti, ki so ga spremljali. Potem je Jezus odšel v tempelj, izgnal je vse trgovce in prodajalce in prevrnil mize menjalcem denarja in stojnice prodajalcem golobov in zaklical: “Bog je dejal: ‘ Moj dom naj bo mesto molitve,’ vi pa ste naredili iz njega razbojniški brlog!” Tedaj so prišli slepi in pohabljeni in on jih je ozdravil v templju. Ko so veliki duhovniki in verski učitelji videli njegove čudeže in ko so slišali, da so celo otroci v templju vpili: “Pozdravljen Sin Davidov!” so se razjezili in vprašali Jezusa: “Ali ne slišiš, kaj kričijo otroci?” “Da, slišim,” je odgovoril Jezus. “Ali niste brali: ‘ Celo majhni otroci te bodo slavili!’?” Tako je odšel od njih, zapustil je mesto ter šel v Betanijo, da bi tam prenočil. Naslednji dan, ko se je Jezus zopet vračal v Jeruzalem, je postal lačen. Tedaj je zagledal ob cesti smokvo. Odšel je, da bi nabral nekaj smokev. Vendar ni našel nič drugega kot listje. Tedaj je Jezus zapretil drevesu: “Nikoli več ne boš rodilo smokev!” V tem trenutku se je drevo posušilo. Učenci so začudeni vprašali: “Kako je moglo drevo tako hitro usahniti?” Jezus je odgovoril: “Če resnično verujete in ne dvomite, ne boste delali samo podobnih stvari, kot je ta, temveč mnogo večje čudeže. Lahko boste rekli tudi tej gori: ‘Dvigni se s tega mesta in vrzi se v morje!’ in zgodilo se bo tako. Vse boste dobili, za kar boste prosili, če boste trdno verovali.” Potem je Jezus odšel v tempelj in je govoril ljudem. Veliki duhovniki in verski učitelji so ga takoj napadli z vprašanjem: “Kdo ti je dal pravico, da nastopaš na takšen način? Kdo te je pooblastil?” “Tudi jaz bom vam postavil vprašanje,” je odvrnil Jezus. “Če mi odgovorite, bom tudi jaz odgovoril na vaše vprašanje. Ali je bil Janez Krstnik Božji poslanec ali ne?” Razmišljali so: “Če rečemo: ‘Prišel je od Boga,’ nas bo vprašal, zakaj mu nismo verjeli. Če pa zanikamo, da ga je Bog poslal, nam bo zamerilo ljudstvo, kajti vsi so prepričani, da je bil on prerok.” Zato so odgovorili: “Ne vemo!” Potem je Jezus odgovoril: “Tudi jaz vam ne povem, kdo mi je dal pooblastilo.” “Kaj pravite na to: Neki mož je imel dva sina. Prvemu je dejal: ‘Sin, delaj danes v našem vinogradu!’ ‘Da, oče,’ je odgovoril. Vendar se mu ni ljubilo delati, zato ni odšel. Tudi drugega sina je prosil oče, da opravi delo. ‘Ne, ne bom storil tega!’ je odvrnil. Pozneje pa se je skesal in je vendarle odšel na delo. Kdo izmed obeh sinov je storil, kar je želel oče?” Odgovorili so: “Vsekakor drugi!” Potem jim je Jezus pojasnil, na kaj je mislil: “Vedite, da bodo prostitutke in goljufi prej prišli v Božje kraljestvo kakor vi. Janez Krstnik vam je pokazal pot v nebo in vas je pozval, da se obrnete k Bogu. Toda niste hoteli vedeti zanj. Prostitutke pa in goljufi so ga poslušali. Vi pa, čeprav ste vse to videli, mu niste hoteli verjeti in spremeniti življenja.” “Poslušajte še tole zgodbo: Neki posestnik je zasadil vinograd, ga ogradil, postavil vanj stiskalnico za grozdje in zgradil čuvajnico. Potem je izročil vinograd najemnikom in odpotoval v tujino. Ob času trgatve je poslal svoje ljudi k najemnikom z nalogo, da mu prinesejo njegov delež. Najemniki pa so enega pretepli, drugega ubili in tretjega kamenjali. Potem je posestnik poslal druge ljudi. Tudi njim se ni godilo bolje. Na koncu je poslal svojega sina, ker si je mislil: Tega bodo gotovo sprejeli! Ko pa so najemniki videli sina, da prihaja, so rekli drug drugemu: ‘Zdaj prihaja dedič! Tega umorimo! Potem bo vinograd naš.’ Spodili so ga iz vinograda in ubili. Kaj bo posestnik storil s temi najemniki, ko se vrne?” Odgovorili so: “Te zločince bo pomoril, vinograd pa bo dal v najem drugim, ki mu bodo pripravljeni dati njegov delež.” “Prav,” je dejal Jezus, “saj piše v Pismu takole: ‘Kamen, ki so ga zidarji vrgli proč, ker so smatrali, da je neuporaben, je zdaj postal temeljni kamen. To, kar ste smatrali, da je nemogoče, dela Bog pred vašimi očmi.’ Zato vam pravim: Božje kraljestvo vam bodo vzeli in dali ljudstvu, ki je poslušno Bogu. Vsak, kdor se spotakne ob ta kamen, se bo razletel na kose, na kogar pa ta kamen pade, ga bo zmlel v prah.” Ko so veliki duhovniki in farizeji opazili, da Jezus govori o njih in da so oni najemniki v njegovi zgodbi, bi ga najraje na mestu zgrabili. Bali pa so se ljudstva, ki je imelo Jezusa za preroka. Jezus je povedal mnogo prispodob, da bi pojasnil, kaj je nebeško kraljestvo. Dejal je: “Nebeško kraljestvo lahko primerjamo kralju, ki je priredil veliko svatbeno svečanost za svojega sina. Povabil je mnoge goste in ko je bilo vse pripravljeno, je poslal služabnike, da bi povabljenim sporočili, da je vse pripravljeno. Toda nihče ni hotel priti. Poslal je še druge služabnike, da bi jim ponovno povedali: ‘Vse je pripravljeno. Zaklali smo vole in teleta. Pohitite in čimprej pridite!’ Toda gostje, ki jih je povabil, niso imeli volje priti, temveč je vsak nadaljeval s svojimi opravili, eden na kmetiji, drugi v trgovini. Nekateri so celo pretepli služabnike in ravnali z njimi, kot se ne spodobi, nekaj pa so jih celo pomorili. Nato je jezni kralj poslal svojo vojsko. Prijeli so morilce ter jih pomorili, njihovo mesto pa požgali. Potem je dejal svojim služabnikom: ‘Svatbena svečanost je pripravljena, toda povabljeni gostje niso bili vredni, da se udeležijo svečanosti. Pojdite zdaj na ceste in povabite vsakega, kogar srečate!’ Storili so tako in privedli so vse, ki so jih našli: dobre in hudobne. Tako je bila svečana dvorana polna gostov. Ko je prišel kralj, da bi pozdravil svoje goste, je opazil človeka, ki ni imel praznične obleke. [12-13] ‘Prijatelj, kako si prišel sem brez praznične obleke, ki je bila pripravljena tudi zate?’ Človek mu ni znal odgovoriti. ‘Zvežite mu roke in noge in ga vrzite ven v temo!’ je strogo zapovedal kralj. ‘Tam bo jokal in škrtal z zobmi in nihče mu ne bo mogel pomagati.’ *** Mnogi so namreč povabljeni, toda le malo jih je, ki hočejo priti.” Zdaj so se farizeji začeli posvetovati, kako bi Jezusa zvabili v past, da bi dejal kaj takega, za kar bi ga lahko obtožili. Poslali so k njemu nekaj svojih ljudi in nekaj pristašev kralja Heroda. Rekli so mu: “Gospod, vemo, da ti gre samo za resnico. Ti nam poveš naravnost, kako naj živimo po Božji volji. Tudi ne vprašaš, ali bo resnica ljudem všeč ali ne. Zato nam povej tole: Ali je Božja volja, da plačujemo davek rimskemu cesarju, ali ni?” Jezus je spoznal njihovo zahrbtnost. “Hinavci!” je zaklical. “Zakaj mi poskušate nastaviti past? Pokažite mi denar!” Dali so mu rimski kovanec. “Čigava podoba in ime je vtisnjeno na njem?” jih je vprašal. “Cesarjeva!” so odgovorili. “Dajte potem cesarju, kar je njegovega, Bogu pa tisto, kar pripada njemu.” Ta odgovor jih je presenetil. Niso vedeli, kaj naj bi odgovorili. Pustili so Jezusa in odšli. Tega dne je prišlo tudi nekaj saducejev k Jezusu. To so bili ljudje, ki so trdili, da ni vstajenja od mrtvih. Vprašali so Jezusa. “Gospod, Mojzes je določil: Če umre mož, ki je bil poročen, brez otrok, naj se njegov brat poroči z vdovo in prvi sin naj dobi ime umrlega. Med nami je živelo sedem bratov. Prvi se je poročil in umrl brez otrok. Njegov brat se je poročil z vdovo. Tudi drugi brat je umrl in naslednji brat je vzel vdovo za ženo. Tako se je to nadaljevalo, dokler ni bila žena poročena z vsemi sedmimi. Na koncu je umrla tudi ona. Čigava žena bo po vstajenju od mrtvih? Saj je bilo sedem bratov poročenih z njo.” Jezus je odgovoril: “Ne poznate niti Božje besede niti Božje moči! Motite se! Po vstajenju ljudje ne bodo več živeli v zakonski zvezi, ampak bodo tisti, ki vstanejo od mrtvih, kakor angeli v nebesih. Če pa menite, da ne bo vstajenja od mrtvih, bi vas rad spomnil, kaj pravi Božja beseda. Takole piše: ‘Jaz sem Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.’ Bog vendar ni Bog mrtvih, temveč je Bog živih!” Te Jezusove besede so zapustile globok vtis na vseh, ki so ga poslušali. [34-35] Ko so farizeji slišali, kako je zaprl usta saducejem, so si izmislili novo vprašanje. Neki verski učitelj ga je vprašal: *** “Gospod, katera zapoved je najpomembnejša v Božjem zakonu?” Jezus je odgovoril: “ ‘ Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse duše in z vsem razumom! ’ To je prva in najpomembnejša zapoved. Prav tako pomembna je tudi druga zapoved: ‘ Ljubi bližnjega, kakor ljubiš samega sebe! ’ V te zapovedi so vključene vse druge zapovedi in zahteve prerokov.” Ob tej priložnosti je Jezus vprašal farizeje: “Kaj pravite vi o Kristusu? Čigav Sin je?” Odgovorili so: “Davidov!” “Zakaj pa ga David imenuje navdihnjen z Božjim Duhom ‘Gospoda’? David je namreč dejal: ‘Bog je dejal mojemu Gospodu: Sedi na častno mesto na moji desnici, dokler ne storim, da ti bodo vsi sovražniki pokorni!’ Če ga David imenuje ‘Gospoda’, kako more biti njegov sin?” Na to mu niso znali odgovoriti. Odtlej mu nihče več ni upal postaviti še kakšnega vprašanja. Potem je Jezus govoril množici in svojim učencem: “Vaši verski učitelji in farizeji vas učijo Mojzesov zakon. Ravnajte se po njihovih naukih! Nikakor pa jih ne jemljite za zgled! Sami namreč ne delajo, kar zahtevajo od drugih. Ljudem nalagajo neznosne tovore, sami pa še pomislijo ne, da bi jim pomagali nositi te tovore. Vse, kar delajo, delajo tako, da bi naredili dober vtis na ljudi. Na rokah nosijo široke molitvene trakove in rese na njihovih plaščih so vedno daljše. Hočejo, da bi vsi videli, kako pobožni so. Na vaših svečanostih hočejo sedeti na častnih mestih in na bogoslužjih imajo sedeže v prvih vrstah. Všeč jim je, če jih na cestah spoštljivo pozdravljate in imenujete ‘učitelje’. Ne nagovarjajte drug drugega tako. Samo Bog je vaš učitelj, vi pa ste med seboj bratje. Prav tako nikogar na zemlji ne imenujte ‘očeta’, kajti samo Boga v nebesih lahko imenujete tako. Prav tako ne dovolite, da vas imenujejo voditelje, ker imate samo enega Voditelja: Kristusa. Kdor služi drugim, bo največji med vami. Vsi pa, ki mislijo, da so nekaj, bodo ponižani. Kdor se poniža, tega bo Bog povišal.” “Gorje vam, farizeji in verski učitelji! Vi ste hinavci! Zaradi vas drugi ne morejo priti v Božje kraljestvo. Sami nočete vstopiti, tistim pa, ki bi to želeli, ne dovolite. Gorje vam! Pohlepno grabite imetje vdov sebi in vaše dolge molitve niso nič drugega kakor hinavščina. Zaradi tega vas bo Bog posebno strogo kaznoval. Gorje vam, svetohlinci! Noben trud vam ni prevelik, da bi pridobili človeka za svoj nauk. Ko pa ste ga pridobili, naredite iz njega peklenskega otroka, ki vas še prekaša po hudobnosti. Gorje vam! Sami ste slepi, pa hočete voditi druge. Trdite: ‘Prisegati pri Božjem templju ne pomeni nič. To prisego lahko brez skrbi prelomite. Kdor pa prisega pri tempeljskem zlatu, mora svojo prisego držati.’ Slepi bedaki! Kaj je več vredno: zlato ali tempelj, ki zlato posvečuje? Pravite: ‘Prisega, ki jo prisežete pri oltarju, ne pomeni nič. Kdor pa priseže pri žrtvi na oltarju, mora svojo obljubo držati.’ Kako ste zaslepljeni! Kaj je več vredno: dar na oltarju, ali oltar, zaradi katerega je dar žrtev? Kdor prisega pri oltarju, prisega pri vsem, kar je na oltarju. Kdor prisega pri templju, se sklicuje na Boga kot pričo, ki tam prebiva. Kdor pa prisega pri nebu, prisega pri Božjem prestolu in s tem pri Bogu samem, ki sedi na tem prestolu. Gorje vam, verski učitelji in farizeji! Svetohlinci! Celo od začimb kot so meta, koper in kumina dajete Bogu deseti del. Pomembnejših Božjih zapovedi pa, kot so pravičnost, sočutje in vera, ne jemljete resno. Tu pa gre ravno za to, da izpolnimo, kar je pomembno, tistega pa, kar je postransko, da ne zanemarimo. Vi pa odstranjujete vsako mušico iz jedi, požirate pa cele kamele, ne da bi kaj razmišljali. Druge hočete voditi, pa ste sami slepi! Gorje vam, verski učitelji in farizeji! Hinavci! Na zunaj ste kot kozarci, iz katerih pijete: svetijo se, ker ste jih tako skrbno obrisali. Sicer pa je v bistvu vaše življenje polno umazanega izsiljevanja in pohlepa. Slepi vodniki, poskrbite najprej, da vaše življenje uredite v odnosu do Boga! Potem bo tudi vse ostalo urejeno. Gorje vam, verski učitelji in farizeji! Takšni ste kakor skrbno urejeni grobovi: na zunaj okrašeni in urejeni, da jih človek z veseljem pogleda; znotraj pa polni smrdečih mrliških ostankov. Pred ljudmi se želite kazati pravične, v resnici pa ste polni hudobnosti in hinavščine. Gorje vam, verski učitelji in farizeji! Svetohlinci! Prerokom gradite spomenike in okrašujete grobove pravičnih. Domišljate si in govorite: ‘Ko bi živeli v tistih časih, ne bi morili prerokov, kot so jih naši očetje.’ S tem priznavate, da ste potomci tistih, ki so morili preroke. Da, hodite po njihovih stopinjah in ne zaostajate v hudobnosti za njimi. Zahrbtni zapeljivci! Kako mislite, da boste ubežali peklu? Poslal vam bom preroke, može polne Duha in učitelje. Nekatere boste pomorili in križali. Nekatere boste v sinagogah bičali do krvi ter jih preganjali od mesta do mesta. Tako ste krivi smrti vseh teh pravičnih ljudi: najprej Abela pa vse do Zaharije, sina Berehjajevega, ki ste ga umorili med oltarjem in templjem. Povem vam, da bo kazen za vse te krivice zadela še to generacijo.” “Jeruzalem! Jeruzalem! Ubijaš preroke in moriš poslance, ki ti jih Bog pošilja. Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor koklja zbira svoje piščance pod svoje peruti! Vendar niste hoteli priti! Poglejte, vaša hiša bo opustošena! Povem vam, da me ne boste videli vse dotlej, dokler ne rečete: ‘ Hvaljen bodi, ki prihajaš v imenu Gospodovem! ’ ” Ko je Jezus zapustil tempelj, so prišli njegovi učenci in so mu hoteli pokazati veličastne zgradbe templja. Tedaj jim je Jezus odgovoril: “Le dobro si vse oglejte! Vse to bo porušeno do temelja, ne bo ostal niti kamen na kamnu.” “Kdaj pa se bo to zgodilo?” so ga pozneje vprašali učenci, ko je sedel z njimi na pobočju Oljske gore. “Kateri dogodki bodo naznanili tvojo vrnitev in konec sveta?” Jezus je odgovoril: “Nihče naj vas ne zapelje in ne prevara! Mnogi bodo namreč trdili: ‘Jaz sem Kristus!’ Na žalost bodo mnoge zapeljali. Ko boste slišali o vojnah in nemirih, se varujte, toda ni se vam treba bati! To se mora zgoditi, vendar še ne pomeni, da je tu konec. Ljudstva in zveze držav se bodo bojevale druga z drugo. V mnogih delih sveta bodo lakote in potresi. To pa je šele začetek konca, prav tako kot prvi popadki pri ženi, ki naj bi rodila. Potem vas bodo preganjali in morili in ves svet vas bo sovražil, ker ste moji. Mnogi bodo zatajili svojo vero, drug drugega bodo izdajali in sovražili. Nastopili bodo krivi preroki in mnoge bodo zapeljali. Ker se ne bodo menili za Božje zapovedi, bo hudobnost vsepovsod prihajala do veljave. Pri mnogih se bo ljubezen ohladila. Kdor pa izdrži do konca, bo rešen. Radostno sporočilo o Božjem kraljestvu bodo oznanjevali po vsem svetu, da bi ga lahko vsi slišali. Šele nato bo prišel konec. Ko boste videli odvratnega malika, da stoji v svetišču – tisti, ki to bere, naj razume – o čemer je pisal prerok Daniel, tedaj naj vsi, ki so v Judeji, zbežijo v gore. Kdor je na terasi svoje hiše, naj ne išče najprej v stanovanju prtljage za beg. Kdor je pri delu na polju, naj ne hiti najprej domov po plašč. Težko pa bo za žene, ki pričakujejo otroka ter za matere z dojenčki. Molite zato, da ne bi morali bežati pozimi ali v soboto. Prišel bo čas stiske, kakršne svet še nikoli ni doživel in kakršne tudi nikoli več ne bo. Če ta čas trpljenja ne bi bil skrajšan, se nihče ne bi mogel rešiti. Toda zaradi Božjih izvoljencev bo Bog ta čas skrajšal.” “Če vam kdo reče: ‘Tukaj je Rešitelj!’ ali ‘Tam se je prikazal Kristus,’ ne verjemite! Mnogi se bodo izdajali za rešitelje sveta in nastopili bodo lažni preroki. Delali bodo presenetljive čudeže in če bi bilo mogoče, bi zapeljali celo Božje izvoljence. Mislite na to, kajti posvaril sem vas! Če vam kdo pravi: ‘Rešitelj je zunaj v puščavi,’ ne hodite tja. Če bi rekli, da se kjerkoli skriva, tudi tega ne verjemite. Kakor zažari nebo od vzhoda do zahoda, ko se zabliska, tak bo prihod Sina človekovega. Jastrebi se namreč zbirajo tam, kjer je mrhovina.” “Neposredno po teh strašnih časih grozot ‘bosta otemnela sonce in mesec. Zvezde bodo zapustile svoje poti, po katerih krožijo in kozmične sile se bodo pokrenile.’ Potem se bo na nebu pojavil znak Sina človekovega. Ljudje po celi zemlji bodo žalovali in jokali. Videli bodo, kako bo prišel Sin človekov v božanski moči in slavi na nebeških oblakih. Poslal bo svoje angele z mogočnim glasom trobente, da zberejo njegove izvoljence z vseh delov sveta.” “Tudi smokvino drevo naj posluži kot slika: ko pride sok v veje in le-te poženejo liste, takrat veste, da je poletje blizu. Prav tako boste vedeli, da je moj prihod blizu, ko se vse to zgodi. Povem vam: to ljudstvo ne bo izginilo, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta izginila; moje besede pa veljajo za vse čase in nikoli ne izginejo. Nihče ne ve, kdaj pride konec. Nihče ne ve dneva, niti ure, celo angeli v nebesih ne, niti Sin človekov. Samo Oče ve, kdaj bo to. Ko pride Sin človekov, bo na zemlji tako, kot je bilo v Noetovem času, preden je prišel veliki potop. V dnevih pred potopom so namreč ljudje živeli takole: jed, pijača in ženitev – to je bila vsebina njihovega življenja. Celo takrat, ko je Noe šel v ladjo, niso verjeli, da bo prišla povodenj, vse dotlej dokler jih niso zagrnile silne vode. Prav tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Dva bosta skupaj delala na polju. Enega naenkrat ne bo več, drugi pa bo ostal. Dve ženi bosta zaposleni z gospodinjskim delom: ene naenkrat ne bo več, druga pa bo ostala. Zato bodite vedno pripravljeni! Ne veste namreč, kdaj se bo vrnil vaš Gospod. Gotovo je, da bi gospodar pravočasno ukrenil vse potrebno, da bi se zavaroval pred tatom, če bi vedel, kdaj bo le-ta prišel. Vedno bodite pripravljeni, ker bo Sin človekov prišel, ko boste najmanj pričakovali!” “Kako ravna pametni in zanesljivi oskrbnik?” je vprašal Jezus svoje učence. “Dobil je nalogo, da zaposli delavce in poskrbi zanje, da bi imeli vse, kar potrebujejo! Kako srečen bo, če ga njegov gospodar ob vrnitvi najde pri vestnem opravljanju svojega dela. Povem vam, da bo zanesljivemu oskrbniku zaupal vse svoje imetje. Če pa je oskrbnik nezanesljiv in na tihem misli: ‘Ah, kaj, saj gotovo še dolgo ne bo gospodarja,’ začne pretepati delavce in popivati s prijatelji. Tedaj se bo gospodar nenadoma vrnil, tisti dan, ko ga bo najmanj pričakoval in tisto uro, ko se mu bo to zdelo nemogoče. Gospodar ga bo kaznoval, obsodil ga bo kot hinavca in izgnal tja, kjer bo jok in škrtanje z zobmi.” “Nebeško kraljestvo lahko primerjamo zgodbi o desetih mladih dekletih, ki naj bi kot nevestine družice šle nasproti ženinu s svetilkami, da bi ga spremile na poroko. [2-4] Toda samo pet je bilo tako pametnih, da so si priskrbele dovolj olja za svetilke. Druge sploh niso mislile na to, da morajo vzeti s seboj olje. *** *** Ko ženina ni bilo, so se vse utrudile ter so pozaspale. Okrog polnoči jih je prebudil klic: ‘Ženin prihaja! Vstanite in ga pozdravite!’ Tedaj so družice skočile na noge ter uredile svoje svetilke. Tistih pet, ki ni imelo dovolj olja, je prosilo druge: ‘Dajte nam malo vašega olja! Naše svetilke ugašajo.’ Pametne pa so odgovorile: ‘Mi imamo komaj dovolj olja zase. Pojdite v trgovino ter kupite olja za vaše svetilke!’ Medtem pa je prišel ženin, in družice, ki so imele dovolj olja v svetilkah, so šle z njim v svatbeno dvorano. Zaprli so vrata. Nato je prišlo še pet drugih družic. Stale so pred vrati in klicale: ‘Gospod, odpri nam!’ On pa je odgovoril: ‘Kaj pa hočete? Ne poznam vas!’ Zato bedite in bodite pripravljeni! Ne veste namreč katerega dne in ob katerem času pridem.” “Nebeško kraljestvo se lahko prikaže z zgodbo o človeku, ki je potoval v tujino. Sklical je vse služabnike in jim naročil, naj med tem časom, dokler je odsoten, oskrbujejo njegovo imetje. Enemu je dal pet zlatnikov, drugemu dva in tretjemu enega, kakor je ocenil, da je kdo izmed njih sposoben. Potem je odpotoval. Služabnik s petimi zlatniki je bil tako uspešen pri svojih poslih, da je to vsoto podvojil. Tudi tisti, ki je dobil dva zlatnika, je prislužil še dva. Tretji je skril svoj zlatnik na varnem kraju, ker ni želel ničesar tvegati. Čez dolgo časa se je gospodar vrnil s svojega potovanja ter je poklical svoje služabnike, da bi z njimi naredil obračun. Mož, ki je dobil pet zlatnikov, jih je prinesel deset. Dejal je: ‘Gospod, pet zlatnikov si mi dal. Prislužil sem jih še pet.’ Tedaj ga je njegov gospodar pohvalil: ‘Marljiv si bil in zanesljiv. V malem si bil zvest, zato ti bom zaupal večje naloge. Vabim te na svečanost!’ Potem je prišel mož z dvema zlatnikoma. Dejal je: ‘Gospod, uspelo mi je podvojiti to, kar si mi dal.’ Gospodar ga je pohvalil: ‘Bil si marljiv in zanesljiv. V malem si bil zvest, zato ti bom zaupal velike naloge. Vabim te na svečanost!’ Končno je prišel tisti, ki je dobil en zlatnik in dejal takole: ‘Poznam te kot strogega gospodarja, pa sem si mislil: Karkoli bom prislužil, mi boš v vsakem primeru vzel. Bal sem se, da ne bi pri kupčevanju izgubil denarja, zato sem ga varno spravil. Tukaj ti ga vračam!’ Jezen mu je gospodar odgovoril: ‘Kakšen neumnež si! Če že misliš, da mi gre samo za dobiček, zakaj nisi potem naložil denarja v banki? Tam bi dobil vsaj obresti! Vzemite mu denar in ga dajte tistemu, ki je dobil pet zlatnikov! Tistemu namreč, ki vestno uporablja to, kar ima, lahko zaupajo še več, tako da ima nazadnje več kot dovolj. Kdor pa nemarno ravna z malim, mu bodo vzeli še to. Zdaj pa vrzite tega ničvrednega moža v temo, kjer bo jok in škrtanje z zobmi.’ ” “Ko bo prišel Sin človekov v vsej svoji slavi v spremstvu angelov, tedaj bo sedel na Božji prestol. Vsa ljudstva se bodo zbrala pred njim, on pa jih bo razdelil v dve skupini, tako kot pastir loči ovce od kozlov. Na desni bodo stale ovce, na levi pa kozli. Potem bo sodnik rekel tistim, ki bodo na desni strani: ‘Pridite! Vas je blagoslovil moj Oče. Posedite Božje kraljestvo, ki je pripravljeno za vas kot dediščina od takrat, ko je bil ustvarjen svet! Ko sem bil namreč lačen, ste mi dali jesti. Ko sem bil žejen, ste mi dali piti. Bil sem tujec pri vas, pa ste me sprejeli. Bil sem gol, pa ste me oblekli. Bil sem bolan in obiskali ste me. Ko sem bil v ječi, ste prišli k meni.’ Tedaj bodo vprašali: ‘Gospod, kdaj si bil lačen, pa smo ti dali jesti? Ali žejen, pa smo ti dali piti? Kdaj smo ti izkazali gostoljubnost in kdaj si bil gol, pa smo ti prinesli obleko? Kdaj si bil bolan ali v ječi, pa smo te obiskali?’ Sodnik jim bo tedaj odgovoril: ‘Povem vam, da to, kar ste storili enemu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili!’ Tistim na njegovi levi strani pa bo dejal: ‘Poberite se izpred mojih oči, prekleti, v večni ogenj, ki je namenjen hudiču in njegovim pomočnikom! Kajti lačen sem bil, pa mi niste dali jesti. Žejen sem bil, pa mi niste dali piti. Bil sem tujec med vami, pa me niste sprejeli. Bil sem gol, pa mi niste hoteli dati obleke. Bil sem bolan in v ječi, pa niste poskrbeli zame.’ Tedaj ga bodo tudi oni vprašali: ‘Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega, brez prenočišča, golega, bolnega ali v ječi, pa ti nismo pomagali?’ Na to jim bo sodnik odgovoril: ‘Pomoč, ki ste jo odrekli mojim najmanjšim bratom, ste odrekli meni.’ Čaka vas večna kazen. Tiste pa, ki so delali Božjo voljo, čaka večno življenje.” Ko je Jezus dokončal ta govor, je rekel svojim učencem: “Kot veste, se pojutrišnjem začenja velikonočni praznik. Tedaj bodo izročili Sina človekovega ljudstvu, da ga pribijejo na križ.” Prav tedaj so veliki duhovniki in voditelji ljudstva imeli v palači velikega duhovnika Kajfe posvet. Dogovarjali so se, kako naj bi Jezusa naskrivaj ujeli in umorili. Jasno jim je bilo, da se to vsekakor ne sme zgoditi na velikonočni praznik, da ne bi prišlo do nemirov med ljudstvom. Jezus je bil v Betaniji gost pri Simonu, ki je bil nekoč gobav. Med obedom je vstopila neka žena. V rokah je imela posodo z dragocenim oljem, s katerim mu je mazilila glavo. [8-9] Učenci so se razburjali: “To olje je vredno celo premoženje. Bolje bi bilo, ko bi ga prodali in denar razdelili ubogim. To je prava potrata!” *** Ko je Jezus opazil, da se jezijo, je dejal: “Zakaj kritizirate to ženo? Saj je vendar storila nekaj dobrega zame. Vedno boste imeli dovolj revežev okrog sebe, jaz pa ne bom več dolgo med vami. S tem, da me je pomazilila z oljem, je pravzaprav pripravila moje telo za pogreb. Vsepovsod po svetu, kjer bodo oznanjevali to sporočilo o rešitvi, bodo pripovedovali tudi o njej in o tem, kar je storila zame.” Potem je odšel eden izmed dvanajsterih učencev, Juda Iškarijot, k velikim duhovnikom in jih vprašal: “Koliko mi daste, če vam izdam Jezusa?” Obljubili so mu trideset srebrnikov. Poslej je Juda iskal primerno priložnost, da bi izdal Jezusa. Prvi dan prazničnega tedna, na dan nekvašenega kruha, so prišli učenci k Jezusu in ga vprašali: “Kje naj pripravimo za nas velikonočno večerjo?” Odgovoril je: “Pojdite v mesto k temu in temu – povedal jim je ime – in mu recite: Naš učitelj pravi: ‘Moj čas je prišel. S svojimi učenci bi rad v tej hiši jedel velikonočno večerjo.’ ” Učenci so storili, kot jim je naročil in pripravili večerjo. Zvečer tega dne je sedel Jezus z dvanajsterimi učenci pri jedi. Medtem ko so jedli, je dejal: “Eden izmed vas me bo izdal!” Prestrašen je vsak izmed njih vprašal: “Ali sem to jaz?” Jezus je odgovoril: “Tisti je, ki pomaka z menoj kruh v skledi. Sin človekov sicer mora umreti, kakor so preroki napovedali, toda gorje izdajalcu! Bolje bi mu bilo, da se ni nikoli rodil.” Juda je vprašal: “Učitelj, saj ne misliš, da sem to jaz?” Jezus mu je odgovoril: “Prav ti si!” Med večerjo je Jezus vzel kos kruha, zahvalil se je Bogu, razlomil je kruh in ga podal učencem z besedami: “Vzemite in jejte, to je moje telo.” Nato je vzel kozarec z vinom, zahvalil se je in ga dal učencem z besedami: “Pijte vsi iz njega! To je moja kri, s katero je zapečatena nova zaveza med Bogom in ljudmi. Prelita bo zato, da bi vam bili odpuščeni grehi. Povem vam, da poslej ne bom več pil vina do tistega dne, ko ga bom spet pil skupaj z vami v kraljestvu mojega Očeta.” Potem ko so odpeli zahvalno pesem, so odšli na Oljsko goro. Spotoma je Jezus rekel svojim učencem: “To noč me boste vsi zapustili, kajti takole piše: ‘Čredi bom vzel pastirja in ovce se bodo razbežale.’ Po vstajenju pa bom šel pred vami v Galilejo.” Potem je Peter dejal: “Če bi te tudi vsi zapustili, se name lahko zaneseš!” Jezus pa mu je odgovoril: “Povem ti: Še preden bo zapel petelin to noč, boš trikrat trdil, da me ne poznaš.” “Tudi če bi moral umreti, ne bi storil tega!” je trdil Peter. Prav tako so govorili tudi ostali učenci. Potem je odšel Jezus z njimi v vrt, ki se imenuje Getsemani. “Sedite tukaj in me počakajte!” je prosil učence. “Šel bom nekoliko dalje in molil.” S seboj je vzel Petra in oba Zebedejeva sinova – Jakoba in Janeza – in prevzela ga je žalost ter jim je dejal: “Breme, ki ga moram nositi, me je skoraj strlo. Ostanite pri meni in ne pustite me samega.” Potem, ko je odšel še nekaj korakov dalje, se je vrgel na zemljo in molil: “Oče moj, če je mogoče, me obvaruj tega trpljenja! Toda ne moja volja, temveč tvoja volja naj se zgodi.” Potem se je vrnil k trem učencem in videl, da so zaspali. Zbudil je Petra in dejal: “Ali niste mogli bedeti z menoj vsaj eno uro? Bedite in molite, da vas preizkušnja ne bi premagala. Vem, da želite to, kar je najboljše, toda s svojo močjo tega ne morete doseči.” Še enkrat jih je pustil same, da bi molil: “Moj Oče, tudi če ni mogoče, da se izognem temu trpljenju, sem pripravljen izpolniti tvojo voljo!” Ko se je vrnil, je videl, da učenci spet spijo. Oči so se jim enostavno zatisnile od utrujenosti. Odšel je in še tretjič molil z enakimi besedami. Potem se je vrnil k učencem in dejal: “Ali spite in počivate? Zbudite se, drugič boste počivali! Zdaj bodo izdali Sina človekovega v roke ljudem. Vstanite, pojdimo! Izdajalec je že tu!” Ko je Jezus še govoril, je prišel Juda, eden izmed njegovih učencev, skupaj z drugimi možmi, ki so jih poslali veliki duhovniki in voditelji ljudstva. Bili so oboroženi z meči in palicami. Juda se je sporazumel z njimi: “Mož, ki ga bom poljubil, on je! Njega zgrabite!” Juda je šel proti Jezusu in dejal: “Bodi pozdravljen, učitelj!” Potem ga je poljubil. Jezus ga je pogledal: “Prijatelj! Kaj delaš?” Vojaki so ga takoj zgrabili. Eden izmed učencev je potegnil svoj meč in odsekal vojaku velikega duhovnika uho. Jezus pa mu je zapovedal: “Vtakni meč nazaj v nožnico. Kdor ravna nasilno, bo nasilno tudi umrl. Ali ti ni jasno, da bi lahko prosil Očeta, naj mi pošlje več kot dvanajst legij angelov, da bi me varovali? Takoj bi mi jih poslal. Toda, kako bi se potem moglo zgoditi to, kar je napovedano v Svetem pismu? Vse se mora tako zgoditi!” Potem se je Jezus obrnil k vojakom: “Ali sem tak zločinec, da ste prišli nadme z meči in palicami, da bi me prijeli? Vsak dan sem javno govoril v templju, pa niste ničesar ukrenili zoper mene! Vendar se je tudi to zgodilo, da bi se izpolnilo, kar so napovedali preroki.” Prestrašeni so ga vsi učenci zapustili in zbežali. Jezusa so odpeljali v hišo velikega duhovnika Kajfe, kjer so se zbrali verski učitelji in voditelji ljudstva. V varni razdalji je šel Peter za njim vse do notranjega dvorišča palače. Vstopil je in sedel k stražarjem, da bi opazoval, kaj se bo zgodilo z Jezusom. Tu so se zbrali veliki duhovniki in ves sodni zbor. Iskali so priče, ki naj bi z lažnimi izjavami okrivile Jezusa, da bi ga lahko obsodili na smrt. Našli so nekaj ljudi, ki so bili pripravljeni to storiti. Toda njihove izjave so si nasprotovale. Končno sta dva moža izjavila: “Ta človek je trdil: ‘Božji tempelj lahko podrem in v treh dneh spet postavim.’ ” Potem je vstal veliki duhovnik in vprašal Jezusa: “Kaj pa praviš ti na to? Ali si rekel to ali nisi?” Vendar je Jezus molčal. Veliki duhovnik je na to dejal: “Pred živim Bogom te zaklinjam: Povej nam, če si Kristus, Božji Sin?” “Da,” je odgovoril Jezus, “in poslej boste videli Sina človekovega, da sedi Bogu z desne strani in da ponovno prihaja na nebeških oblakih.” Razburjen je veliki duhovnik raztrgal svojo obleko in zaklical: “To je bogokletje! Le zakaj naj bi iskali še več prič? Saj ste sami slišali bogokletje! Kakšno kazen zasluži?” Zaklicali so: “Na smrt ga je treba obsoditi!” Pljuvali so Jezusu v obraz, tepli so ga s pestmi in ga zasmehovali: “Na, ti, Mesija! Saj si vendar prerok! Povej, kdo te je udaril!” Peter je bil še vedno na dvorišču. Tedaj je pristopilo neko dekle in dejalo: “Saj si bil tudi ti z Jezusom, s tem Galilejcem!” Peter pa je glasno zanikal: “Ne vem, kaj hočeš!” Potem, ko je odšel od tod, ga je opazilo neko drugo dekle in dejalo tistim, ki so stali naokrog: “Tudi on je bil skupaj s tem Jezusom iz Nazareta!” Peter pa je spet trdil, tokrat celo s prisego: “Tega človeka sploh ne poznam!” Malo potem je prišlo nekaj ljudi, ki so stali na dvorišču in ti so rekli Petru: “Seveda! Ti si tudi eden izmed njegovih prijateljev! Tvoje narečje te izdaja.” Potem se je začel Peter zaklinjati in prisegati: “Nikoli nisem videl tega človeka!” V tem trenutku je zapel petelin in Peter se je spomnil besed, ki jih je rekel Jezus: “Preden bo zapel petelin, me boš trikrat zatajil.” Peter je odšel ven in je ves obupan jokal. Zgodaj zjutraj so se veliki duhovniki in voditelji ljudstva odločili, da zaprosijo rimske oblasti, naj jim odobrijo, da Jezusovo smrtno obsodbo tudi uresničijo. Zvezanega so poslali k Pilatu, rimskemu guvernerju. Ko je Juda, izdajalec, videl, da je Jezus obsojen na smrt, je bridko obžaloval to, kar je storil. Velikim duhovnikom in starešinam ljudstva je vrnil denar. “Naložil sem si težko krivdo ter izdal nedolžnega!” je priznal. “Kaj nas to briga!” so mu odgovorili. “Ti skrbi za to!” Potem je Juda vzel denar ter ga vrgel v tempelj. Nato je zbežal in se obesil. Veliki duhovniki so pobrali denar, vendar so menili: “Tega denarja ne smemo dati v tempeljsko zakladnico, ker je omadeževan s krvjo.” Ko so se pogovorili o tem, so se odločili, da kupijo kos zemlje, kjer naj bi pokopavali tujce. Še danes se to pokopališče imenuje “krvava njiva”. Na ta način se je izpolnila beseda preroka Jeremije: “ Vzeli so trideset srebrnikov – toliko ga je cenil izraelski narod –  ter so kupili lončarjevo zemljo, kakor je zapovedal Bog. ” Jezusa so pripeljali k rimskemu guvernerju Pilatu. Ta ga je vprašal: “Ali si ti kralj Judov?” Jezus mu je odgovoril: “Da, prav imaš.” Ko so ga veliki duhovniki in voditelji ljudstva tožili na vse mogoče načine, je Jezus molčal. “Ali ne slišiš, kako te tožijo?” je vprašal Pilat. Jezus pa ni odgovoril ničesar. Pilat se je temu zelo čudil. Guverner je imel navado, da je vsako leto ob velikonočnem prazniku pomilostil enega izmed jetnikov, ki ga je ljudstvo samo izbralo. To leto je sedel v ječi zloglasni zločinec, ki mu je bilo ime Baraba. Ko se je zjutraj pred Pilatovo hišo zbrala množica ljudstva, jih je vprašal: “Koga naj tokrat pomilostim? Barabo ali Jezusa, vašega Mesijo?” Pilat je namreč dobro vedel, da so voditelji judovskega ljudstva tožili Jezusa iz zavisti in sovraštva. Medtem ko je Pilat vodil sodno obravnavo, mu je žena poslala sporočilo: “Ne izreci nikakršne obsodbe nad tem človekom! Nedolžen je! Zaradi njega sem preteklo noč imela strašne sanje.” Veliki duhovniki in voditelji ljudstva pa so med tem uspeli naščuvati ljudstvo, naj zahteva, da Pilat pomilosti Barabo in ne Jezusa. Ko je zdaj Pilat ponovil svoje vprašanje: “Koga izmed teh dveh naj vam izpustim?” je množica kričala: “Barabo!” “Kaj pa naj počnem z Jezusom, vašim Mesijo?” Kot iz enih ust je zagrmel odgovor: “Na križ z njim!” “Kakšen zločin pa je zagrešil?” je vprašal Pilat. Množica pa je neprenehoma kričala: “Na križ z njim!” Ko je Pilat videl, da ničesar ne doseže in da je hrup množice vedno večji, je zaprosil naj mu prinesejo posodo z vodo. Vpričo vseh si je umil roke in dejal: “Ne odgovarjam, če boste prelili kri tega nedolžnega človeka. Vi ste odgovorni za to!” Množica pa je v odgovor kričala: “Da, mi in naši otroci, mi nosimo posledice!” Tedaj jim je Pilat izpustil Barabo. Naročil je, naj Jezusa bičajo, nato pa ga je izročil vojakom, da bi ga križali. Vojaki so privedli Jezusa v vojašnico ter sklicali ves oddelek straže. Nato so mu slekli obleko ter mu oblekli rdeč plašč. Iz trnja so mu spletli krono ter mu jo posadili na glavo. V desnico so mu dali palico, pokleknili so predenj in posmehljivo govorili: “Naj živi kralj Judov!” Vsi so ga pljuvali ter ga s palico udarjali po glavi. Ko jim je bilo tega dovolj, so mu spet slekli rdeči plašč, vrnili so mu njegovo obleko ter ga odvedli na križanje. Na poti proti mestu usmrtitve jih je srečal neki mož iz Cirene, ki mu je bilo ime Simon. Njega so prisilili, da je ponesel križ, na katerem naj bi razpeli Jezusa. Tako so krenili iz mesta na Golgoto, kar pomeni “mesto lobanje”. Tam so mu vojaki dali vina, ki naj bi ga omamilo. Ko je Jezus okusil, ga ni hotel piti. Potem, ko so ga pribili na križ, so vojaki delili med seboj njegovo obleko, tako da so žrebali. S tem se je uresničilo to, kar je napovedal prerok: “Mojo obleko so delili med seboj in za moje spodnje oblačilo so žrebali.” Posedli so po tleh blizu križa in ga stražili. Nad glavo so mu pritrdili desko, na katero so napisali, zakaj so ga križali: TO JE JEZUS, KRALJ JUDOV. Istočasno so križali dva zločinca, enega Jezusu na desni drugega pa na levi strani. Ljudje, ki so hodili mimo, so se norčevali in majali z glavami: “Ti si torej hotel porušiti tempelj in ga v treh dneh spet postaviti! Reši se zdaj! Stopi s križa, če si zares Božji Sin!” Tudi veliki duhovniki, verski učitelji in voditelji ljudstva so se mu posmehovali: “Drugim je pomagal, samemu sebi pa ne more pomagati. Če je res Izraelov kralj, naj stopi s križa. Potem mu bomo verovali! Vedno se je zanašal na Boga; zdaj bomo videli, če mu bo Bog pomagal. Ali mar ni govoril: ‘Jaz sem Božji Sin?’ ” Prav tako sta se norčevala iz njega tudi oba zločinca, ki sta prav tako visela na križu. Tega dne okrog poldneva se je naenkrat po vsej deželi stemnilo. Ta tema je trajala tri ure. Proti tretji uri je Jezus glasno zaklical: “ Eli, Eli, lama sabahtani? ” To pomeni: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?” Nekateri izmed tistih, ki so stali okrog križa, so ga napačno razumeli. Menili so, da kliče preroka Elijo. Eden izmed njih je brž prinesel gobo, jo namočil v kisu in jo nataknil na palico; hotel je dati Jezusu, da bi pil. Drugi pa so dejali: “Pusti ga! Bomo videli, če bo prišel Elija in mu pomagal.” Potem je Jezus še enkrat glasno zakričal in umrl. Prav v tem trenutku se je zavesa v templju, ki je ločila sveti prostor od najsvetejšega, pretrgala na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je tresla in skale so se drobile. Grobovi so se odprli in mnogi, ki so delali Božjo voljo ter so bili že mrtvi, so vstali od mrtvih in zapustili grobove. Po Jezusovem vstajenju so prišli v mesto, kjer so se prikazali mnogim ljudem. Rimski oficir in njihov poveljnik, ki so stražili Jezusa, so se prestrašili zaradi potresa in vsega ostalega, kar se je dogajalo. Dejali so: “Ta človek je bil zares Božji Sin!” Mnoge žene iz Galileje so prišle skupaj z Jezusom v Jeruzalem. Skrbele so zanj in zdaj so od daleč opazovale to, kar se je dogajalo. Med njimi so bile tudi Marija iz Magdale in Marija, Jakobova in Jožefova mati, kakor tudi mati obeh Zebedejevih sinov, Jakoba in Janeza. Zvečer je prišel bogat človek iz Arimateje. Ime mu je bilo Jožef in je bil Jezusov učenec. Odšel je k Pilatu in ga prosil za Jezusovo mrtvo telo. Pilat je zapovedal, naj mu izpolnijo to željo. Jožef je vzel mrliča, ga zavil v nov platnen prt in ga položil v nov grob, ki ga je Jožef pripravil zase in je bil izsekan v skalo. Potem je zaprl vhod v grob z veliko skalo ter odšel. Marija iz Magdale in druga Marija sta bili tudi tu. Sedeli sta pri grobu. Naslednjega dne, bila je sobota, so prišli veliki duhovniki in farizeji k Pilatu in dejali: “Spomnili smo se, da je ta goljuf trdil: ‘Tri dni po svoji smrti bom spet oživel.’ Naj zato straža varuje grob do tretjega dne, sicer se lahko zgodi, da njegovi učenci ukradejo mrliča in razširijo novico, da je vstal od mrtvih. To bi bila potem še večja prevara.” “Dal vam bom stražo,” je odgovoril Pilat. “Storite, kar se vam zdi prav in zastražite grob!” Potem so zapečatili grob in postavili stražarje, ki naj bi ga stražili. Ko je minila sobota, zgodaj zjutraj v nedeljo, sta šli Marija iz Magdale in druga Marija h grobu. Nenadoma se je začela tresti zemlja in z neba je prišel Božji angel. Odvalil je kamen, ki je zapiral vhod v grob in sedel nanj. Bleščal se je tako svetlo kakor blisk in njegova obleka je bila bela kakor sneg. Stražarji so popadali od strahu na tla in obležali kot mrtvi. Angel se je obrnil k ženam: “Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga več tu. Vstal je od mrtvih, kakor je napovedal. Pridita in poglejta mesto, kjer je ležal. Potem pohitita k učencem ter jim recita, da je Jezus vstal od mrtvih. Odšel bo v Galilejo, da bi vas tam srečal.” Prestrašeni sta ženi zbežali od groba. Istočasno ju je prevzela nepopisna radost. Čimprej sta hoteli pripovedovati učencem vse to, kar sta doživeli. Nista še prišli daleč, ko je Jezus naenkrat stal pred njima. “Bodita pozdravljeni!” je dejal. Potem sta padli predenj in se oklenili njegovih nog. Jezus ju je pomiril: “Ne bojta se! Pojdita, povejta mojim bratom, naj gredo v Galilejo. Tam me boste videli.” Potem ko sta ženi zapustili grob, so odšli nekateri izmed stražarjev k velikim duhovnikom v mesto in pripovedovali, kaj se je zgodilo. Ti so se posvetovali z voditelji ljudstva, kaj naj zdaj storijo. Končno so dali vojakom denar in jim naročili: “Povsod pripovedujte takole: ‘Ponoči, ko smo spali, so prišli njegovi učenci in ukradli mrliča.’ ” Obljubili so jim tudi: “V primeru da guverner zve za to, bomo poskrbeli, da se vam nič ne zgodi.” Vojaki so vzeli denar in storili, kot so jim naročili. Tako se je ta laž raznesla in Judje še danes verjamejo, da je bilo tako. Enajst učencev je šlo v Galileji na goro, kjer je Jezus dejal, da jih bo srečal. Ko so ga tam videli, so padli pred njim na zemljo in ga molili. Nekateri pa so dvomili, da bi to mogel res biti Jezus. Potem je Jezus pristopil k svojim učencem in jim dejal: “Bog mi je dal vso moč v nebesih in na zemlji. Pojdite po vsem svetu in mi pridobivajte iz vseh narodov učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Učite jih, naj živijo tako, kot sem vam jaz naročil in zapomnite si, da sem vedno z vami, prav do konca časov.” Tu se začenja čudovita zgodba o Jezusu, Rešitelju, Božjem Sinu. V knjigi preroka Izaije piše: “Pred teboj pošiljam svojega glasnika, ki bo pripravil pot pred teboj.” “Jaz sem glas, ki kliče v puščavi: Pripravite pot Gospodu! Odstranite vse ovire!” Glasnik je bil Janez Krstnik. Živel je v puščavi, krščeval je ljudi in jim govoril: “Temeljito spremenite način življenja, obrnite se k Bogu in krstite se, da bi vam odpustil grehe.” Mnogo ljudi je prihajalo iz Jeruzalema in iz vse Judeje, da bi videli in slišali Janeza in ko so priznavali grehe, jih je krstil v Jordanu. Njegova obleka je bila preprosta. Nosil je plašč, stkan iz kamelje dlake in usnjen pas. Hranil se je s kobilicami in medom, ki ga je našel v naravi. Takole je pridigal: “Kmalu bo prišel nekdo, ki je mnogo večji od mene, toliko večji, da nisem vreden, da bi mu sezul čevlje. Jaz vas krščujem z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.” V tem času je prišel Jezus iz Nazareta, iz pokrajine Galileje, k Janezu, da bi ga krstil v Jordanu. Takoj po krstu, ko je Jezus stopil iz vode, je videl, kako se je odprlo nebo nad njim in Božji Duh se je spustil nanj kot golob. Pri tem je slišal glas iz neba: “Ti si moj Sin, ki ga ljubim. V vsem si mi po volji.” Takoj nato je Duh Božji odpeljal Jezusa v puščavo. Štirideset dni ga je satan izkušal. Živel je med divjimi zvermi in Božji angeli so mu stregli. Potem, ko je Herod dal zapreti Janeza Krstnika v ječo, je prišel Jezus v pokrajino Galilejo, da bi tam oznanjal Božjo novico: “Končno je nastopil čas,” je govoril, “Božje kraljestvo bo v kratkem nastopilo. Temeljito spremenite način življenja. Obrnite se k Bogu in verujte njegovemu oznanilu o rešitvi!” Ob Galilejskem jezeru je Jezus srečal ribiča Simona in njegovega brata Andreja, ki sta pravkar razpenjala mreže. Jezus ju je pozval: “Pojdita za menoj! Storil bom, da bosta postala ribiča ljudi!” Pustila sta svoje mreže in krenila za njim. Nedaleč od tod je Jezus srečal Zebedejeva sinova, Jakoba in Janeza. Sedela sta v čolnu in krpala mreže. Tudi njiju je pozval, da se mu pridružita. Tedaj sta zapustila očeta z vsemi delavci in se pridružila Jezusu. Zdaj so prišli v mesto Kafarnaum. Naslednjo soboto je Jezus obiskal sinagogo, kjer je pridigal. To, kar je govoril, je začudilo poslušalce. Njegove pridige so bile drugačne kot pridige njihovih verskih učiteljev, kajti govoril je kot nekdo, ki ima avtoriteto. V sinagogi je bil človek, ki je bil pod oblastjo hudobnega duha. Pritekel je k Jezusu in kričal: “Kaj hočeš od nas, Jezus iz Nazareta? Saj si prišel zato, da bi nas pogubil. Dobro vem, kdo si: Božji Sin.” Jezus je vedel, da človek ni govoril sam od sebe, marveč hudobni duh, ki je bil v njem. Zato je zapovedal demonu: “Umolkni in odidi iz človeka!” Demon je stresel človeka in ga z glasnim krikom zapustil. Vsi prisotni so se prestrašili in razburjeno spraševali: “Kakšen nov nauk pa je to? Saj celo hudobni duhovi ubogajo, kar jim zapoveduje.” Zelo hitro se je razneslo po vsej Judeji, kaj je storil Jezus. Potem ko je Jezus odšel iz sinagoge, je krenil z Jakobom in Janezom v Simonovo hišo, kjer je stanoval tudi Andrej. Tu je izvedel, da Simonova tašča leži bolna z visoko temperaturo. Šel je k njej, jo prijel za roko in ji pomagal, da je sedla. Takoj ji je temperatura padla. Lahko je celo vstala in stregla gostom. Proti večeru, ko je zašlo sonce, so prinesli mnoge bolnike in ljudi, ki so jim gospodovali demoni. Skoraj vsi prebivalci mesta Kafarnauma so se zbrali pred Simonovo hišo. Mnoge je Jezus ozdravil njihovih bolezni in demone je prisilil, da so zapustili svoje žrtve. Hudobnim duhovom je prepovedal, da govorijo o njem, ker so dobro vedeli, kdo je. Naslednje jutro je Jezus vstal preden se je zasvital dan, ter se odpravil na samoten kraj, da bi tam sam molil. Peter in ostali so ga iskali. Ko so ga našli, so mu očitajoče rekli: “Vse ljudstvo sprašuje po tebi!” On pa je odvrnil: “Vsekakor moramo obiskati še druga mesta, da bi tudi tam oznanjali novico rešitvi. Saj sem zato tudi prišel.” Tako je Jezus prepotoval vso judejsko pokrajino, pridigal je v sinagogah in mnoge je osvobodil oblasti demonov. Nekoč je prišel k Jezusu gobav človek. Padel je predenj na kolena in prosil: “Če hočeš, me lahko ozdraviš!” Jezusu se je človek smilil, zato je položil nanj roko in rekel: “Hočem! Bodi zdrav!” Ta trenutek je gobavost izginila – bil je zdrav. [43-44] “Nikomur po poti ne pripoveduj o ozdravljenju,” mu je Jezus resno naročil, “temveč pojdi naravnost k duhovniku, da te pregleda. Prinesi žrtev za ozdravljenje, ki jo predpisuje Mojzesov zakon, da bi tako vsi videli, da te je Bog ozdravil.” *** Toda ta človek je pripovedoval vsepovsod, kako je bil ozdravljen, tako da Jezus ni mogel več ostati v mestu. Moral se je umakniti v puščavo, vendar so tudi tja prišli ljudje za njim. Čez nekaj dni je Jezus spet odšel v Kafarnaum. Brž se je razvedelo, da je spet doma. Mnogi ljudje so se stekali k njemu, tako da celo pred vrati ni bilo več prostora. Jezus jim je oznanjeval novico rešitvi. Tedaj so prišli štirje možje, ki so na ležišču nosili paraliziranega človeka. Ker se zaradi velike gneče niso mogli približati Jezusu, so odkrili streho nad njim. Skozi to odprtino so spustili paraliziranega moža na ležišču pred Jezusa. Ko je Jezus videl, kako trdno so verovali, da bo pomagal njihovemu prijatelju, je rekel paraliziranemu človeku: “Sin, odpuščeni so ti grehi!” Nekateri izmed judovskih verskih učiteljev, ki so bili prisotni, so pomislili: “Boga preklinja. Kaj si le domišlja! Samo Bog lahko odpusti grehe.” Jezus je bral njihove misli in jim je odvrnil: “Zakaj se vznemirjate? Gotovo mislite, da je lahko reči: ‘Odpuščeni so ti grehi!’ Hočem pa vam dokazati, da niso to samo prazne besede, ampak da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe, s tem da bom ozdravil tega človeka.” Obrnil se je k paraliziranemu možu in mu rekel: “Vstani, vzemi ležišče in pojdi domov! Zdaj si zdrav.” Vstal je, vzel ležišče in odšel. Ljudje so začudeni strmeli za njim in govorili: “Kaj takega nismo še nikdar videli!” Vsi so slavili Boga. Jezus je šel na obalo Genezaretskega jezera in je tam govoril ljudem, ki so se zbrali. Ko je šel dalje, je srečal Levija, Alfejevega sina, ki je sedel na carinarnici. “Pridi, pridruži se mi!” mu je zaklical. Takoj se je dvignil in odšel z njim. Potem je Levi priredil svečano večerjo. Na to svečanost pa ni povabil samo Jezusa z učenci, ampak tudi mnoge nekdanje tovariše in ljudi, ki so bili na slabem glasu. Mnogi izmed njih so hodili z Jezusom. Ko so nekateri izmed judovskih verskih učiteljev, ki so pripadali stranki farizejev, videli, da Jezus sedi v tej družbi, so vprašali njegove učence: “Le kako se Jezus more družiti s takimi ničvredneži?” Ko je Jezus to slišal, jim je odgovoril: “Zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni. Nisem prišel, da bi pozival pravične, temveč grešnike.” Janezovi učenci in farizeji so se redno postili. Zato so prišli nekateri izmed njih k Jezusu in so dejali: “Janezovi učenci in vsi farizeji se postijo. Zakaj se tvoji učenci ne postijo?” Jezus jim je odgovoril: “Ali naj se svatje postijo, medtem ko so na svatbeni svečanosti? Kaj takega jim še na misel ne pride! Vsaj toliko časa, dokler je ženin z njimi, se gostijo. Hitro bo namreč prišel čas, ko jim bodo vzeli ženina. Takrat se bodo postili. Nihče ne krpa stare obleke z novimi krpami. Zakrpa se namreč odtrga in luknja bo samo še večja. Prav tako nihče ne polni starih, preperelih mehov z novim vinom. Mehovi se namreč razpočijo in vino se razlije. Za novo vino potrebujemo nove mehove.” Neke sobote je šel Jezus s svojimi učenci skozi žitna polja. Spotoma so učenci trgali klasje in jedli zrnje. Tedaj so se nekateri farizeji začeli jeziti: “Poglejte jih, kaj delajo. Saj v soboto ni dovoljeno žeti!” Zato jih je Jezus vprašal: “Ali niste nikoli brali, kaj so storili David in njegovi možje? Ko so bili lačni, so šli v Božji dom – Abjatar je bil takrat veliki duhovnik – in so jedli posvečen kruh, ki so ga smeli uživati samo duhovniki. Sobota naj bi služila človeku in ne človek soboti. Zato ima Sin človekov pravico odločati, kaj je dovoljeno delati v soboto in kaj ni.” Ko je bil v Kafarnaumu, je Jezus spet šel v sinagogo, kakor je imel navado. Tam je srečal človeka, ki je imel pohabljeno roko. Njegovi nasprotniki so nestrpno čakali, da bi videli, kaj bo Jezus storil. Ali ga bo ozdravil? Če bi si namreč drznil ozdravljati tudi v soboto, bi ga mogli zatožiti. Jezus je poklical človeka k sebi. “Pridi sem!” Potem je rekel prisotnim: “Saj vemo, kaj nam zakon dovoljuje delati v soboto: dobro namreč in ne hudo; rešiti življenje, ne pa vzeti življenja.” Oni pa so molčali. Srdito je Jezus ošinil s pogledom vsakega posebej in se zgrozil nad njihovo trdosrčnostjo. Človeku s pohabljeno roko pa je rekel: “Iztegni roko!” Storil je tako in njegova roka je bila takoj zdrava. Farizeji so razburjeni zapustili sinagogo in se sestali s prijatelji in pristaši kralja Heroda. Posvetovali so se, kako bi mogli na najenostavnejši način Jezusa spraviti s poti. [7-8] Jezus se je spet umaknil z učenci k obali Genezaretskega jezera. Velika množica ljudi iz vse Galileje ga je spremljala. Celo iz Judeje, Jeruzalema, Idumeje, iz pokrajin onstran Jordana ter iz Tira in Sidona so prišli, ker so slišali o njegovih ozdravljenjih in čudežih. *** Ko je prihajalo vedno več ljudi, je Jezus naročil učencem, naj pripravijo čoln, kjer bi stal, v primeru da bi bila gneča okrog njega prevelika. Jezus je ozdravil mnoge bolnike. Mnogi so se rinili k njemu, da bi se dotaknili vsaj njegove obleke ter bi tako ozdraveli. Tisti, ki so bili pod oblastjo demonov, so padali predenj in kričali: “Ti si Božji Sin!” Toda Jezus jim je zapovedal, naj molčijo. Potem je Jezus odšel na goro. Nekaj prijateljev je povabil, naj gredo z njim in storili so tako. [14-15] Izbral je dvanajst mož, da bi bili njegovi učenci. Ves čas naj bi bili pri njem in on naj bi jih učil. Potem naj bi jih odposlal z nalogo, da ponesejo novico o rešitvi in osvobodijo tiste, ki so bili pod oblastjo demonov. *** Dvanajsteri možje, ki so jih pozneje imenovali apostole, so bili: Simon, ki ga je Jezus imenoval tudi Peter; Jakob in Janez, Zebedejeva sinova – Jezus ju je imenoval “sinova groma”; Andrej, Filip, Bartolomej, Matej, Tomaž, Jakob, Alfejev sin, Tadej, Simon, nekdanji borec za osvoboditev in Juda Iškarijot, ki je pozneje izdal Jezusa. Ko je Jezus prišel tja, kjer je stanoval, se je spet zbralo toliko ljudi pri njem, da ni imel niti toliko časa, da bi jedel. Njegovi domači so to izvedeli in so ga na vsak način hoteli odvesti domov. “Izgubil je pamet!” so govorili. Judovski verski učitelji, ki so prišli iz Jeruzalema, so celo govorili: “Zapisal se je Belcebubu. Poglavar demonov mu je dal oblast, da lahko izganja demone.” Jezus je pozval ljudstvo k sebi in vprašal: “Kako more satan izganjati satana? Država, v kateri se več oblastnikov poteguje za oblast, propade. Družina, ki je sprta in se nikakor ne more sporazumeti, razpade. Če se satan vzdigne sam proti sebi, ostane brez moči. To je njegov propad. Kako bi namreč kdorkoli mogel vdreti v hišo močnega moža in ga oropati? Poprej ga mora zvezati, potem pa mu lahko kaj odnese. Eno bi vam rad pojasnil: Vsak greh in preklinjanje Boga bo odpuščeno ljudem. Kdor pa preklinja Svetega Duha, ne more doseči odpuščanja; njegov greh ostaja za večno.” Tako je Jezus odgovoril verskim učiteljem, ki so smatrali, da se je zapisal hudobnemu duhu. [31-32] Ko je Jezus še govoril, so prišli njegova mati in bratje. Ker pa je bilo mnogo ljudi okrog njega, se mu niso mogli približati. Zato so prosili, da ga obvestijo: “Tvoja mati in bratje te čakajo zunaj. Radi bi govorili s teboj.” *** V odgovor jim je dejal: “Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?” Potem se je ozrl po poslušalcih in rekel: “To je moja mati, ti so moji bratje in sestre: Vsak, ki izpolnjuje Božjo voljo, mi je brat, sestra in mati!” Spet se je zbrala velika množica ljudstva, ko je Jezus govoril ob jezeru. Zato je šel v čoln in od tam govoril ljudem na obali. Kar jim je želel povedati o Bogu, jim je pojasnjeval z raznimi primeri: “Poslušajte me! Neki kmet je posejal seme. Nekaj zrnja je padlo na pot. Ptice so ga takoj pozobale. Nekaj ga je padlo na skalnata tla, kjer je bila plast zemlje zelo tanka. Tu je seme sicer hitro pognalo; ko pa je pripekalo sonce, so rastlinice usahnile, ker v tanki plasti zemlje ni bilo dovolj vlage. Nekaj semena je padlo med trnje, ki se je tako razbohotilo, da je zadušilo mlade rastline. Preostalo seme je padlo na plodna tla in prineslo trideseteren, šestdeseteren in celo stoteren sad. Dobro prisluhnite temu, kar vam govorim!” Pozneje, ko je Jezus s svojimi dvanajsterimi učenci in z nekaterimi drugimi spremljevalci ostal sam, so ga le-ti vprašali: “Zakaj pripoveduješ te primere?” Odgovoril jim je: “Vi razumete skrivnosti Božjega kraljestva. Drugim pa jih pojasnjujem s prispodobami, tako da ‘lahko gledajo, pa ne vidijo in poslušajo, pa ne razumejo, sicer bi se mogli obrniti k Bogu, on pa bi jim odpustil.’ ” Istočasno pa je dejal svojim učencem: “Vidim, da tudi vi niste razumeli tega enostavnega primera. Kako boste potem doumeli vse ostalo? Kdor nosi Božjo besedo ljudem, je kot kmet, ki seje seme. Poteptana zemlja, na katero pade nekaj zrn, je slika trdosrčnih ljudi. Oni poslušajo Božje sporočilo, potem pa pride satan in jim vse odnese. Skalnata tla je slika ljudi, ki Božjo besedo sprejmejo hitro in z velikim navdušenjem. Žal pa beseda ne more prodreti dovolj globoko v njihova življenja. Začnejo dobro, če pa zaradi vere pridejo v težave, ali pa jih začno preganjati, se vere odrečejo. S trnjem porasla tla je slika ljudi, ki slišijo in sprejmejo Božje sporočilo. Le prehitro pa skrbi vsakdanjega življenja, želja za bogastvom in navezanost na stvari tega sveta zadušijo Božje sporočilo v njihovih srcih, tako da ne more roditi sadu. So pa tudi rodovitna tla: ljudje, ki Božjo besedo slišijo in sprejmejo v življenje, tako da rodi sad, trideseteren, šestdeseteren in stoteren.” Potem je Jezus vprašal poslušalce: “Ali prižgemo svetilko zato, da bi jo postavili pod vedro ali pod klop? Nasprotno! Prižgano svetilko postavimo na tako mesto, da razsvetljuje ves prostor. Samo tako lahko služi svojemu namenu. Vse, kar je zaenkrat še skrito, bo nekoč prišlo na dan. Če imate ušesa, poslušajte! Bodite pozorni na to, kar slišite! Vedite, da bo merilo, s katerim merite druge, veljalo tudi za vas. Pa ne samo to, še več bodo pričakovali od vas. Kajti kdor že nekaj ima, bo dobil še več, kdor pa nima nič, bo izgubil še tisto malo, kar ima.” “Z Božjim kraljestvom je tako kot s semenom, ki ga kmet seje,” je Jezus dalje pojasnjeval. “Ko opravi delo, gre domov, spi in spet vstane in tako dela iz dneva v dan. Medtem ko čas mineva, seme raste, ne da bi se on pri tem kaj trudil. Zemlja je namreč vzrok, da seme požene in raste. Najprej je tu steblo, potem klas in nazadnje zrnje. Ko seme dozori, pride kmet s srpom in požanje.” Končno je Jezus vprašal: “Čemu naj še primerjam Božje kraljestvo? Kateri primer bi vam lahko pomagal, da bi laže razumeli? Božje kraljestvo bi rad primerjal zrnu gorčice. To je zelo majhno seme. Ko pa ga posejemo, hitro raste in je večje od drugih biljk. Veje mu tako ojačajo, da celo ptice lahko gnezdijo v njih.” Jezus je pogosto uporabljal prispodobe, da bi ljudje lahko razumeli njegove govore. V prispodobah je govoril množici. Ko pa je bil pozneje sam s svojimi učenci, jim je razlagal pomen le-teh. Ob večeru tega dne je Jezus rekel svojim učencem: “Pridite, odpeljimo se na drugo obalo!” Razpustili so ljudi in odveslali v čolnu, kjer je bil tudi Jezus, čez jezero. Nekaj drugih čolnov se je prav tako namerilo na drugo stran. Naenkrat pa je nastal strašen vihar. Visoki valovi so premetavali čoln, ki se je napolnil z vodo in pretila je nevarnost, da se bo potopil. Jezus pa je spal v zadnjem delu čolna na blazini. Učenci so ga zbudili in prestrašeno zakričali: “Gospod, ali ne vidiš, da se potapljamo?” Jezus je takoj vstal, zapretil je vetru in zapovedal hrumečemu jezeru: “Utihni! Umiri se!” Vihar se je pomiril in zavladala je tišina. “Zakaj ste se tako prestrašili?” je vprašal Jezus svoje učence, “ali mi niti malo ne zaupate?” Presenečeno so šepetali drug drugemu: “Kakšen človek! Celo veter in valovi ga poslušajo!” Ko so na drugi strani jezera prišli v okolico Gadare in je Jezus stopil iz čolna, jim je pritekel nasproti neki človek. Bil je pod oblastjo demonov in je prebival v votlinah, kjer so pokopavali mrliče. Bil je tako podivjan, da ga celo z verigami niso mogli ukrotiti. Kadarkoli so ga zvezali, je strgal celo verige. Nihče se mu ni upal približati. Tako se je mudil v votlinah podnevi kot tudi ponoči, ali pa je taval po gorah. Besnel je in se udarjal s kamenjem. Brž ko je zagledal Jezusa, se je vrgel predenj in na ves glas zakričal: “Kaj hočeš od mene, Jezus, Sin Božji? Zaklinjam te pri Najvišjem, ne muči me!” Jezus je namreč zapovedal demonu: “Zapusti svojo žrtev, hudobni duh!” Potem ga je Jezus vprašal: “Kako se imenuješ?” Demon je odgovoril: “Ime mi je Legija, kajti nisem sam, ampak nas je mnogo, ki gospodujemo temu človeku.” Kar naprej je prosil Jezusa: “Ne izženi nas v kak oddaljen kraj!” V bližini na nekem pobočju se je pasla čreda svinj. “Dovoli, da se naselimo v te svinje,” so moledovali demoni. Jezus jim je dovolil. Hudobni duhovi so zapustili človeka in se polastili svinj, ki so zdrvele po pobočju navzdol v jezero. Vseh dva tisoč živali je utonilo. Prestrašeni so pastirji odhiteli v mesto in vsepovsod pripovedovali, kaj se je zgodilo. Mnogo ljudi se je zbralo ob jezeru, da bi se sami prepričali o tem. Videli so človeka, ki so ga mučili mnogi demoni. Bil je oblečen, kot vsi ostali ljudje in je mirno sedel poleg Jezusa. Prevzel jih je strah. Tisti pa, ki so bili priče temu, so pripovedovali, kako je bil ozdravljen in kaj se je zgodilo s svinjami. Po vsem tem so ljudje prosili Jezusa, naj odide iz njihovega kraja. Ko je Jezus hotel stopiti v čoln, ga je ozdravljeni prosil: “Rad bi ostal pri tebi.” Jezus pa mu ni dovolil. Rekel je: “Pojdi domov k svoji družini in pripoveduj, kakšen velik čudež je Jezus storil v tvojem življenju in kako se te je usmilil!” Ta človek je potem prepotoval območje deseterih mest in pripovedoval vsem, kaj je Jezus storil zanj. Vsi so se čudili. Komaj se je Jezus vrnil na drugi breg, že se je tam zbrala velika množica ljudi okrog njega. Tedaj je prišel Jair, predstojnik judovske sinagoge in padel pred Jezusa. Ves obupan ga je prosil: “Moja hčerka umira. Pridi in položi nanjo roko, da bi ozdravela!” Jezus je odšel z Jairom, za njim pa je šla množica ljudi. Med množico je bila tudi neka žena, ki je že dvanajst let trpela zaradi močne krvavitve. Mnogi zdravniki so ji poskušali pomagati in razdala jim je vse svoje premoženje. Toda nihče ji ni mogel pomagati. Bilo ji je celo čedalje slabše. Potem pa je slišala, da Jezus ozdravlja bolne. Prerinila se je skozi množico do Jezusa in se od zadaj dotaknila njegovega plašča. Pri tem je razmišljala: “Če se le dotaknem njegove obleke, bom gotovo ozdravela.” Res je takoj opazila, da je bila rešena nadloge. Krvavitev se je ustavila. Tudi Jezus je čutil, da je ozdravljajoča moč izšla iz njega, zato se je ozrl po množici in vprašal: “Kdo se me je dotaknil?” Učenci so odgovorili: “Ljudstvo te stiska z vseh strani, pa sprašuješ, kdo se te je dotaknil?” Toda Jezus je opazil ženo, ki se ga je dotaknila. Bila je prestrašena in je vsa trepetala, kajti vedela je, kaj se je zgodilo z njo. Padla je predenj in mu vse povedala. Jezus ji je rekel: “Hči, ker si tako čvrsto verovala vame, si ozdravela. Pojdi v miru. Ozdravljena si.” Ko se je še pogovarjal s to ženo, je priteklo nekaj ljudi z Jairovega doma in kričalo: “Tvoja hči je mrtva. Nima več nobenega smisla, da nadleguješ Gospoda.” Jezus je to slišal in je rekel Jairu: “Ne obupuj! Zanesi se povsem name!” Potem je Jezus ustavil množico in ni dovolil, da bi kdo drug razen Petra, Jakoba in Janeza šel z njim. Ko so dospeli do Jairovega doma, je Jezus videl mnogo ljudi in slišal jokanje in zdihovanje. “Zakaj ves ta hrup?” jih je vprašal. “Otrok ni mrtev, ampak samo spi.” To se jim je zdelo tako nesmiselno, da so se mu posmehovali. Vse je poslal proč, samo starši in njegovi trije učenci so šli k otrokovi postelji. Potem je prijel deklico za roko in rekel: “ Talita kumi! ” (kar pomeni, “Deklica, pravim ti, vstani!”) Dvanajstletna deklica je vstala in stekla po sobi. Staršem je zastal dih. Niso vedeli, kaj naj bi rekli. Jezus jim je izrecno prepovedal, da komu pripovedujejo o tem. “Zdaj pa dajte deklici jesti!” je rekel. Kmalu nato je Jezus zapustil to okolico in se z učenci vrnil v svoje domače mesto Nazaret. V soboto je odšel v sinagogo, da bi tam učil. Ljudje, ki so ga poslušali, so se čudili in spraševali: “Kako je kaj takega le mogoče? Od kod mu ta modrost? Kdo mu daje moč za vsa ta dejanja? Saj je samo tesar, Marijin sin. Njegove brate poznamo: Jakoba, Jozeja, Judo in Simona. Tudi njegove sestre prebivajo tu pri nas. Vsi so povprečni ljudje, tako kot tudi mi.” Jezili so se nanj. Potem jim je Jezus rekel: “Nikjer ne velja prerok manj kot v svoji domovini, pri svojih sorodnikih in v svoji družini.” Ker ljudje v Nazaretu niso verjeli v Jezusa, je lahko pomagal le nekaterim bolnikom. Na te je položil roke in jih ozdravil. Čudil se je, da ga je večina v svoji neveri zavrgla. Odšel je v druge vasi in vsepovsod je govoril ljudem. Jezus je poklical svojih dvanajst učencev k sebi. Po dva in dva naj bi se podala na pot. Prehodili naj bi vso deželo. Pooblastil jih je, da izganjajo hudobne duhove. Jezus jim je zapovedal, da ničesar ne jemljejo s seboj razen popotne palice. Povsem naj bi bili odvisni od Boga, niti hrane, niti torbe in denarja naj ne bi imeli pri sebi. Obuti v sandale in celo brez dodatne obleke, da bi se lahko preoblekli, naj bi krenili na pot. “Kadar pridete v kako hišo,” je dodal, “ostanite tam, dokler ne greste dalje. Če vas kjerkoli ne bi hoteli sprejeti in poslušati vašega sporočila, krenite dalje in se ne menite več za te ljudi. Nekega dne bodo morali dati odgovor za to, kar so storili.” Potem so učenci odšli in so pozivali ljudi: “Spremenite način življenja! Obrnite se k Bogu!” Tiste, ki so jim gospodovali hudobni duhovi, so osvobodili in mnoge bolnike so mazilili z oljem. Bolniki pa so ozdravljali. Ljudje so povsod pripovedovali o Jezusu in o njegovih delih. Tudi kralj Herod je slišal o tem. Nekateri so govorili: “Janez Krstnik je vstal od mrtvih. Zato dela take čudeže.” Drugi so menili: “On je prerok Elija.” Nekateri so spet trdili: “Prerok je, kakršne je Bog včasih pošiljal.” Herod pa se je bal, ker je mislil: “Janez, ki sem ga dal obglaviti, je oživel.” Herod je namreč dal Janeza zapreti v ječo in vkleniti v verige, ker je njegova žena Herodiada to želela. Ona je bila pravzaprav žena njegovega brata Filipa. Janez je kralja opomnil: “Ni prav, da se poročiš z ženo svojega brata.” Zato ga je Herodiada sovražila. Hotela je, da bi ga umorili, toda Herod v to ni privolil. Bal se je namreč Janeza, ker je vedel, da je pobožen in svet mož. Sicer je Janeza dal zapreti v ječo, vendar ga je rad poslušal, čeprav so ga njegove besede vznemirjale. Končno je prišel Herodiadin trenutek. Herod je povabil na praznovanje svojega rojstnega dneva dvorjane, oficirje in druge vodilne osebnosti pokrajine Galileje. Na svečanosti je plesala Herodiadina hči. Herod in njegovi gostje so bili navdušeni. Kralj ji je dejal: “Povej, česa si želiš in dam ti. Prisegam, da ti dam, česarkoli si zaželiš, tudi če bi bilo do polovice kraljestva.” Šla je k materi: “Kaj naj si zaželim od kralja?” “Zahtevaj, da obglavi Janeza Krstnika!” je odgovorila mati. Nato je dejala hči kralju: “Hočem, da mi takoj prinesejo v skledi glavo Janeza Krstnika!” Kralj je onemel. Ker pa je dal obljubo pred vsemi gosti in se ni hotel osramotiti, ni mogel odkloniti prošnje. Tako je zapovedal, naj umorijo Janeza. Rabelj mu je odsekal glavo in jo prinesel na krožniku. Dekle pa jo je dalo materi. Ko so Janezovi učenci to izvedeli, so vzeli njegovo telo in ga pokopali. Učenci so se vrnili k Jezusu ter so pripovedovali o vsem, kar so storili in o čemer so govorili ljudem na svojem potovanju. “Umaknite se na samotno in tiho mesto!” jim je naročil Jezus. “Potreben vam je počitek!” Tu je bilo namreč toliko ljudi, da še jesti niso imeli časa. Zato so se odpeljali s čolnom na samoten kraj. Ljudje so to opazili. Iz vseh vasi so se odpravili tja. Tako so pohiteli, da so dospeli še prej kot Jezus in njegovi učenci. Ko je Jezus stopil iz čolna in je videl veliko množico, jih ni poslal na njihove domove, ker so se mu smilili; bili so kot čreda ovac brez pastirja. Vzel si je dovolj časa, da bi jim razlagal Božjo novico. [35-36] Proti večeru so prišli k njemu učenci in dejali: “Kmalu se bo stemnilo. Razpusti ljudstvo, da odide v vasi ali na kmetije v okolici, kjer si lahko kupijo hrano.” *** Toda Jezus jim je odgovoril: “Vi jim dajte hrane!” “Kaj pa naj jim damo?” so začudeno vprašali učenci. “Stalo bi nas celo premoženje, če bi hoteli nahraniti vse.” “Koliko kruha imate pri sebi?” se je pozanimal Jezus. “Poglejte!” Kmalu so se vrnili in poročali: “Imamo pet hlebov in dve ribi!” Jezus jim je naročil, da rečejo množici, naj posedejo v skupinah po travi. Posedli so v skupinah po petdeset do sto ljudi. Zdaj je Jezus vzel pet hlebov in dve ribi, dvignil pogled k nebu in se za vse to zahvalil. Razdelil je kruh učencem, oni pa so ga delili množici. Prav tako je storil tudi z ribama. Vsi so se najedli, učenci pa so pobrali še dvanajst košar ostankov. Jedlo je kakih pet tisoč mož. Takoj nato je Jezus zapovedal učencem, naj se vkrcajo v čoln in se odpeljejo čez jezero v Betsajdo. Sam pa je še ostal, da bi razpustil množico. Končno je ostal Jezus sam. Povzpel se je na goro, da bi molil. Ko se je znočilo, so bili učenci daleč na jezeru. Jezus je opazil, da le s težavo veslajo, ker je pihal močan veter. Okrog četrte ure zjutraj jim je prišel nasproti po vodi. Hotel se jim je pridružiti. Ko so učenci videli, da hodi po vodi, so prestrašeni začeli kričati, kajti mislili so, da je duh. Vsi so ga namreč videli in so se na smrt prestrašili. Jezus jih je nagovoril: “Ne bojte se! Saj sem vendar jaz!” Stopil je k njim v čoln in takoj se je pomiril vihar. Učenci pa so bili prestrašeni in niso vedeli, kaj naj mislijo. Še vedno jim ni bilo jasno, kdo je Jezus, čeprav so bili prisotni, ko je storil čudež s kruhom dan poprej. Za njih je ostal nerešljiva uganka. Ko so se prepeljali čez jezero, so prišli v Genezaret. Zapustili so čoln in ljudje so takoj prepoznali Jezusa. Od vsepovsod so prinašali bolnike na nosilih in posteljah. Kamorkoli je prišel, v vasi, mesta ali na kmetije, so nosili ljudi na trge in ceste. Bolniki so ga prosili, da bi se smeli dotakniti vsaj njegove obleke. Vsak, kdor je to storil, je ozdravel. Nekega dne so prišli k Jezusu farizeji in verski učitelji iz Jeruzalema. Opazili so, da se nekateri izmed njegovih učencev ne ravnajo po predpisih, ki so po judovskem zakonu veljali pri jedi. Farizeji in vsi Judje namreč jedo šele potem, ko so si umili roke, tako kot zahteva njihovo versko izročilo. Tudi kadar se vrnejo s trga, jedo šele potem, ko so si umili roke po določenih predpisih. Imajo pa še mnoga druga določila, ki se jih zelo strogo držijo, na primer v zvezi s pomivanjem kozarcev, vrčev in loncev. Zato so farizeji in verski učitelji vprašali Jezusa: “Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po starem izročilu in jedo z neumitimi rokami?” Jezus je odgovoril: “Prav ima prerok Izaija, ko piše o vas hinavcih: ‘Ti ljudje znajo lepo govoriti o Bogu, toda s srcem niso pri stvari. Njihova služba Bogu nima nobene vrednosti, ker so Božje zapovedi zamenjali s svojimi človeškimi.’ Držite se svojih predpisov, namesto da bi izpolnjevali Božje zapovedi. Le kako pretkano to počnete! Mojzes vam je posredoval Božjo zapoved: ‘ Spoštuj očeta in mater! ’ Še tole je dodal Bog: ‘ Kdor zaničuje svoje starše, mora umreti! ’ Vi pa pravite: ‘Če kdo reče svojemu očetu ali materi, ki trpita pomanjkanje, da jima ne more pomagati, ker je svoje premoženje dal Bogu, s tem ni prekršil Božje zapovedi.’ Dejansko pa ste dosegli to, da nihče več ni dolžan pomagati svojemu očetu ali materi. Božjo zapoved ste torej zavrgli, namesto nje pa se držite svojih določil. To je samo eden izmed mnogih primerov.” Potem je Jezus spet sklical ljudstvo k sebi. “Dobro poslušajte in zapomnite si, kar vam bom zdaj povedal: Človek ni nečist zaradi tega, kar pride vanj, ampak zaradi tega, kar pride iz njega; to ga lahko loči od Boga. Koristno je za vas, da si to dobro zapomnite.” Potem je Jezus vstopil v neko hišo, kjer je bil sam s svojimi učenci. Tu so ga vprašali, kaj jim je s tem pravzaprav hotel povedati. “Ali tudi tega ne razumete?” je odvrnil Jezus. “Ali ne veste, da človeka to, kar užije, ne more storiti nečistega? To namreč kar jeste nima nič skupnega z vašim odnosom do Boga; hrana pride v želodec, potem pa jo izločimo.” S tem je Jezus hotel povedati, da je dejansko vsaka hrana “čista”. Dodal je še tole: “Kar prihaja iz človekove notranjosti, njegove misli, besede in dejanja, to ga dela nečistega. Kajti iz notranjosti, iz človekovega srca prihajajo vse hudobne misli: strast, kraja, uboj, prešuštvo, pohlepnost, hudobnost, prevara, poželenje, zavist, obrekovanje, napihnjenost in lahkomiselnost. To prihaja iz vas in to je tisto, kar loči človeka od Boga.” Jezus je bil zdaj s svojimi učenci v bližini pristaniškega mesta Tira. Hotel je ostati neopažen, vendar se je hitro raznesla novica, da je prišel. O tem je slišala tudi neka žena, ki je imela hčerko, kateri je gospodoval hudobni duh. Prišla je k Jezusu in padla predenj ter ga prosila, da osvobodi njenega otroka oblasti demona. Žena ni bila Judinja, bila je iz Fenikije. Jezus ji je odgovoril: “Najprej moram poskrbeti za svojo družino, za judovski narod. Ni prav da vzamem kruh otrokom in ga dam psom.” Na to mu je odgovorila žena: “Da, Gospod, toda psi pobirajo drobtinice, ki padejo otrokom z mize.” “Prav imaš,” je odgovoril Jezus, “pomagal bom tvoji hčerki. Pojdi domov! Hudobni duh je že zapustil tvojega otroka.” Tako se je tudi zgodilo. Ko je žena prišla domov, je njena hči ležala mirno v postelji. Hudobni duh ni imel več nobene moči nad njo. Iz Tira je Jezus krenil v mesto Sidon in od tod spet h Galilejskemu jezeru, na področje deseterih mest. Tam so mu prinesli gluhonemega človeka, da bi nanj položil roke in ga ozdravil. Jezus je odpeljal človeka proč od množice. Vtaknil mu je prste v ušesa, se dotaknil njegovega jezika s slino, pogledal proti nebu, vzdihnil in spregovoril: “Efata!” (kar pomeni, “Odpri se!”) Ta trenutek je gluhonemi slišal in govoril. Jezus je prepovedal ljudem, da govorijo o tem. Toda čim bolj jim je naročal, naj molčijo, tem hitreje se je razvedelo. To, čemur so bili priče, se jim je zdelo zelo nenavadno. “Čudovito je to, kar dela!” so pripovedovali vsepovsod. “Celo gluhi spet slišijo in nemi govorijo!” V teh dneh se je spet zbralo veliko ljudi. Nazadnje niso imeli kaj jesti. Jezus je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: “Žal mi je ljudstva. Že tri dni so tukaj in nimajo kaj jesti. Ne morem lačnih poslati odtod. Mnogi bi onemogli na dolgi poti do doma.” “Kje pa naj v tem nenaseljenem kraju najdemo dovolj kruha, da bi se lahko vsi najedli?” so vprašali učenci. “Koliko hlebov imate?” je Jezus želel vedeti. Odgovorili so: “Sedem!” Zdaj je Jezus rekel ljudstvu, naj posedejo. Vzel je sedem hlebov, zahvalil se je Bogu, jih razdelil učencem, oni pa so delili dalje ljudstvu. Pri sebi so imeli tudi nekaj malih rib. Spet se je Jezus zahvalil Bogu in dal tudi ribice učencem, da bi jih razdelili ljudstvu. Ko so se vsi najedli, so zbrali ostanke: sedem polnih košev. Kakih štiri tisoč ljudi se je najedlo do sitega. Potem so se razšli na svoje domove. Takoj nato je Jezus s svojimi učenci stopil v čoln in prišel v okolico Dalmanute. Tu je nekaj farizejev hotelo razpravljati z Jezusom in mu istočasno nastaviti past. Zahtevali so, da jim pokaže znak na nebu, da bi ga preizkusili. Jezno jim je odgovoril: “Koliko dokazov pa bi še radi imeli? Takim ljudem, kot ste vi, Bog zagotovo ne bo pokazal nobenega znamenja.” Nato se je obrnil od njih, stopil v čoln in se odpeljal na drugo obalo. Učenci so pozabili vzeti s seboj kruh, tako da so vsi skupaj imeli samo hlebec. Ko so se peljali v čolnu čez jezero, jih je Jezus svaril: “Čuvajte se herodovskega in farizejskega kvašenega testa!” Premišljevali so, kaj neki jim je hotel s tem povedati: “Gotovo je to povedal zato, ker smo pozabili vzeti s seboj kruh.” Jezus je opazil o čem se pogovarjajo in jih je žalosten vprašal: “Zakaj ste zaskrbljeni, brž ko nimate dovolj hrane? Ali ne boste nikoli razumeli, kaj mislim? Ali je mogoče, da tako težko spoznavate? Ali so vaša srca še vedno tako trda in nesprejemljiva? Saj imate vendar oči. Kako, da ne vidite? Tudi ušesa imate. Kako, da ne slišite? Ali ste pozabili, da sem nahranil pet tisoč ljudi s petimi hlebi? Koliko košar ste napolnili z ostanki?” Odgovorili so: “Dvanajst!” “Ali se spomnite sedmih hlebov, ki sem jih razdelil štirim tisočem ljudi! Koliko je preostalo tistikrat?” Odgovorili so: “Sedem polnih košar!” “In kljub temu še vedno ne razumete?” jih je vprašal Jezus. V Betsajdi so pripeljali k Jezusu slepega človeka. Prosili so, da ga ozdravi. Jezus je prijel slepega človeka za roko in ga odpeljal iz vasi. Potem mu je namazal oči s slino, položil nanj roke in vprašal: “Ali kaj vidiš?” Pogledal je in rekel: “Da, vidim, da se ljudje premikajo. Toda ne vidim jasno. Zdijo se mi podobni drevesom.” Potem mu je Jezus še enkrat položil roke na oči. Zdaj je videl razločno; vse je jasno razpoznal. Bil je ozdravljen. Jezus pa mu je naročil: “Ne hodi najprej v vas, ampak pojdi naravnost domov!” Jezus je prišel z učenci v vasi okrog Cezareje Filipove. Po poti je vprašal učence: “Za koga me imajo ljudje? Kaj govorijo o meni?” “Nekateri menijo, da si Janez Krstnik. Drugi te imajo za Elijo ali za nekoga izmed prerokov,” so odgovorili. “Za koga pa me imate vi?” Nato je odgovoril Peter: “Ti si Kristus, obljubljeni Rešitelj!” Jezus pa jim je prepovedal, da bi to povedali komurkoli drugemu. Tega dne je Jezus prvič omenil svojo smrt: “Sin človekov mora mnogo trpeti. Voditelji ljudstva, veliki duhovniki in verski učitelji ga bodo obsodili in umorili. Čez tri dni pa bo vstal od mrtvih.” Čisto odkrito se je Jezus pogovarjal z učenci. Potem ga je Peter na samem poskušal odvrniti od teh misli. “Proč od tod, satan!” je odvrnil Jezus, tako da so vsi učenci lahko slišali. “Ljudje, ki ne razumejo Božjih misli, razmišljajo vsi na ta način.” “Poslušajte!” je zaklical Jezus svojim učencem in ljudem, ki so bili pri njem. “Kdor se želi pridružiti meni, ne sme več misliti nase, temveč mora vzeti križ voljno na sebe in iti za menoj. Kdor za vsako ceno hoče obdržati svoje življenje, ga bo izgubil. Kdor pa zastavi svoje življenje zame, ga bo obdržal za vedno. Kaj namreč pridobi človek, če mu pripade ves svet, pri tem pa izgubi večno življenje? Ali je sploh kaj, s čemer bi si lahko kupili večno življenje? Kdor se sramuje tu pred brezbožnimi ljudmi pokazati, da je na moji strani in na strani mojega oznanila, njega tudi Sin človekov ne bo poznal, ko bo ponovno prišel s svetimi angeli v Očetovi slavi.” Potem je Jezus rekel svojim poslušalcem: “Verjemite mi, da bodo nekateri izmed teh, ki tukaj stojijo, živeli in videli Božje kraljestvo v vsej svoji moči.” Šest dni za tem je šel Jezus s Petrom, Jakobom in Janezom na vrh visoke gore. Tu se je spremenil pred njihovimi očmi. Njegova obleka je blestela tako svetlo, kot ne more blesteti nobena stvar na tem svetu. Potem sta se pojavila Elija in Mojzes in se pogovarjala z Jezusom. Peter je navdušeno zaklical: “Gospod, tukaj nam je všeč! Takoj bomo postavili tri kolibe: za tebe, za Mojzesa in za Elijo!” Sploh pa se ni zavedal, kaj je rekel, ker so bili vsi trije učenci povsem zmedeni. Potem jih je zasenčil oblak in iz oblaka se je zaslišal glas: “To je moj dragi Sin! Njega poslušajte!” Ko so se učenci ozrli okrog sebe, so bili naenkrat sami z Jezusom. Medtem ko so se spuščali z gore, jim je Jezus zapovedal: “Nikomur ne pripovedujte o tem, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih!” Tako so to zadržali zase. Ko pa so bili sami, so se pogovarjali o tem, kaj neki je Jezus mislil, ko je rekel, da “vstane od mrtvih”? Potem so ga učenci vprašali: “Zakaj naši verski učitelji trdijo, da najprej mora priti Elija?” Jezus je odgovoril: “Prav imajo! Elija pride in bo vse spet uredil. Pa vendar piše v Svetem pismu o Sinu človekovem, da mora mnogo trpeti in da ga bodo vsi prezirali. To pa bi vam rad povedal: Elija je že prišel. Storili so z njim, kar so hoteli. Prav to tudi piše v Pismu.” Ko so se vrnili, so našli ostale učence z nekaterimi verskimi učitelji sredi velike množice. Zapletli so se v razgovor o nekem spornem vprašanju. Ko so ljudje zagledali Jezusa, so mu razburjeni tekli nasproti in ga pozdravili. “O čem se prepirate?” jih je vprašal. Nekdo iz množice je odgovoril: “Gospod, pripeljal sem svojega sina, da ga ozdraviš. Ne more govoriti, ker ga je obsedel hudobni duh. Kadar ta duh dobi moč nad njim, ga vrže na tla. Nemočen se valja po zemlji, pena mu sili iz ust, škrta z zobmi in na koncu obleži nezavesten. Prosil sem tvoje učence, da bi izgnali hudobnega duha, vendar niso mogli.” Jezus je odgovoril: “Samovoljni in neverni ljudje! Koliko časa bom moral biti še med vami in vas prenašati? Prinesite ga k meni!” Pripeljali so ga. Ko je hudobni duh spoznal Jezusa, je zvil dečka v strašnem krču. Padel je na tla, valjal se je sem in tja in pena mu je silila iz ust. “Koliko časa ga že tako muči?” je vprašal Jezus očeta. “Od otroštva. Večkrat ga je hudobni duh vrgel v ogenj ali v vodo, da bi ga umoril. Imej usmiljenje z nami! Pomagaj nam, če moreš!” “Če morem?” je Jezus vprašal začudeno. “Vse je mogoče, če mi zaupaš.” Obupan, ga je človek prosil: “Hočem ti zaupati. Pomagaj mi, da bi to tudi mogel storiti.” Ko je Jezus videl, da je množica vedno večja, je zapretil hudobnemu duhu, ki je mučil gluhonemega otroka: “Zapovedujem ti, da odideš iz tega otroka in se nikoli več ne vrneš.” Potem je hudobni duh obupano kriknil, stresel dečka in ga zapustil. Ta je nepomično ležal, tako da so mnogi rekli: “Mrtev je!” Jezus pa ga je prijel za roko in mu pomagal, da je vstal. Ko je Jezus z učenci vstopil v hišo, so ga vprašali: “Zakaj nismo mogli mi izgnati tega demona?” Jezus je odgovoril: “Za to sta potrebna molitev in post.” Jezus je z učenci zapustil to okolico in hodili so skozi Galilejo. Ker je želel učencem še marsikaj povedati, je hotel biti sam z njimi. “Sin človekov bo kmalu prepuščen na milost in nemilost ljudi,” je rekel Jezus, da bi jih pripravil na to, kar naj bi se zgodilo. “Ubili ga bodo, toda po treh dneh bo spet oživel.” Učenci niso razumeli tega, kar jim je pripovedoval, niso pa si ga upali vprašati. Prišli so v Kafarnaum. Ko so bili v hiši, je Jezus vprašal učence: “O čem ste se spotoma pogovarjali?” Oni pa so molčali, kajti prepirali so se o tem, kdo med njimi je pomembnejši od vseh ostalih. Jezus je sedel, poklical je k sebi dvanajstere učence in rekel: “Kdor hoče biti prvi, naj se podredi vsem in naj vsem služi.” Nato je poklical majhnega otroka, postavil ga je v sredino in ga objel. Rekel je: “Kdor sprejme takega otroka meni na voljo, sprejme mene. Kdor pa mene sprejme, sprejme Boga samega, ker me je Bog poslal.” Janez je rekel Jezusu: “Gospod, srečali smo nekega moža, ki v tvojem imenu izganja demone. Toda mi smo mu to prepovedali, ker ne hodi z nami.” “Ni prav, da ste storili tako!” je odgovoril Jezus. “Kdor v mojem imenu stori kaj velikega, ne more istočasno delati proti meni. Kdor ni proti nam, je z nami. Če vas kdo osveži s požirkom vode, zato ker ste Kristusovi, bo dobil svoje plačilo. Lahko se zanesete na to.” “Kdor povzroči, da nekdo izmed teh najmanjših izgubi vero vame, bi bilo najbolje zanj, da ga z mlinskim kamnom privezanim okrog vratu vržejo v morje. [43-44] Če je tvoja roka vzrok, da delaš kar ni prav, jo odseci! Bolje je, da brez roke prideš v večno življenje, kot da se z obema rokama znajdeš v peklenskem ognju, ki se nikdar ne ugasne. *** [45-46] Če te noga zavaja na kriva pota, jo odseci! Bolje je, da pohabljen prideš v večno življenje, kot da te zdrave noge odvedejo naravnost v pekel. *** Če te oko zavaja v greh, ga izkoplji! Bolje je z enim očesom dospeti v nebeško kraljestvo, kot da te z zdravimi očmi vržejo v peklenski ogenj. Tam ne bo nikdar konca mukam in ogenj se nikoli ne bo ugasnil. Nihče ne more ubežati Božji preizkušnji v ognju. Kot pripravljajo živali v templju s soljo za žrtev, tako se pripravite tudi vi. Sol je dobra in potrebna, dokler ima svoje dejstvo. Sicer pa je brez koristi. Zato pazite, da bi v vaših življenjih lahko videli delovanje soli. Živite v miru drug z drugim!” Potem je Jezus krenil iz Kafarnauma proti Judeji in v kraje vzhodno od Jordana. Kot povsod drugje, so tudi tukaj ljudje vreli skupaj. On pa jim je govoril o Božjem kraljestvu, kot je bila njegova navada. Tudi nekaj farizejev je prišlo k njemu. Spet so mu hoteli nastaviti past, zato so ga vprašali: “Kako gledaš na ločitev zakona? Ali se sme mož ločiti od svoje žene?” Jezus jih je vprašal: “Kaj je predpisal Mojzes v zakonu?” Takole so odgovorili: “Mojzes je rekel: ‘ Če se kdo hoče ločiti od svoje žene, naj ji da potrdilo o ločitvi.’ ” Jezus je pripomnil: “To vam je bilo dopuščeno zaradi hudobnosti in trdosrčnosti. Bog pa je v začetku ustvaril človeka kot moža in ženo. Njegova volja je, da ostaneta skupaj do konca življenja. ‘ Zato bo mož zapustil svojega očeta in mater in bo živel s svojo ženo. Poslej bosta ta dva eno.’ Torej nista več dva posameznika, temveč sta kot ena oseba. Kar je torej Bog združil, ne sme človek ločiti.” V hiši so učenci želeli slišati še več o tem. Jezus jim je rekel: “Če se mož loči od žene, da bi se poročil z drugo, je to zakonolomstvo. Tudi žena je kriva zakonolomstva, če se loči od svojega moža in se ponovno poroči.” Nekaj mater je privedlo k Jezusu svoje otroke, da bi jih blagoslovil. Učenci pa so jih hoteli odgnati. Ko je Jezus to videl, je ogorčeno dejal: “Pustite otroke, naj pridejo k meni! Ne odganjajte jih. Božje kraljestvo je namreč pripravljeno prav za ljudi, ki so kot otroci. Ali vam še vedno ni jasno: kdor ne pride k Bogu poln zaupanja kakor otrok, zanj ostaja Božje kraljestvo nedostopno.” Potem je vzel otroke v naročje, položil nanje roke in jih blagoslovil. Ko je Jezus želel kreniti dalje, je pritekel k njemu mladenič, padel pred njim na kolena in vprašal: “kaj moram storiti, da bi podedoval večno življenje?” Jezus je odvrnil: “Zakaj me imenuješ dobrega? Samo eden je, ki je dober in to je Bog. Njegove zapovedi poznaš: ‘ Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne obrekuj! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater! ’ ” “Učitelj!” je odgovoril mladenič, “teh zapovedi sem se držal že kot otrok.” Jezus ga je pogledal poln ljubezni: “Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš in daj denar ubogim. Tako si boš pridobil bogastvo v nebesih, ki ga več ne boš mogel izgubiti. Potem pa pridi in hodi z menoj!” To je mladeniča neprijetno prizadelo. Žalosten je odšel svojo pot, kajti bil je zelo bogat. Svojim učencem je nato Jezus povedal: “Kako težko pride bogat človek v nebeško kraljestvo!” Videl je, kako začudeni so bili učenci zaradi teh besed. Zato je jasno ponovil: “Ljudem z velikim imetjem je skoraj nemogoče doseči ta cilj. Laže je vdeti debelo vrv v uho igle, kot bogatašu priti v Božje kraljestvo.” Učenci so se še bolj prestrašili in so vprašali: “Kdo se pravzaprav potem more rešiti?” Jezus jih je resno pogledal: “Ljudem je to nemogoče, Bogu pa je vse mogoče!” Peter je razburjeno vprašal: “Kako pa je z nami? Mi smo zapustili vse in smo se pridružili tebi!” Jezus je odgovoril: “Tole si zapomnite: Vsak kdor je zapustil hišo, brate, sestre, starše, otroke ali svoje imetje, da bi se pridružil meni in ponesel radostno novico ljudem, tisti bo že tukaj dobil stotero povračilo: stanovanje, brate in sestre, starše, otroke in vse, kar mu je potrebno za življenje. Vse to bo imel tukaj na zemlji – čeprav bo združeno s preganjanjem – v prihodnjem svetu pa bo dobil še večno življenje. Mnogi, ki so zdaj zelo pomembni, bodo tedaj povsem nepomembni. Drugi pa, ki so zdaj zadnji, bodo prišli med prve.” Na poti proti Jeruzalemu je šel Jezus pred svojimi učenci. Prestrašeni in zaskrbljeni so stopali za njim. Spotoma jim je Jezus na osamljenem kraju spet govoril o tem, kaj ga čaka. “Zdaj gremo v Jeruzalem. Tam bodo Sina človekovega izročili velikim duhovnikom in verskim učiteljem. Obsodili ga bodo na smrt in potem ga bodo prepustili Rimljanom. Ti ga bodo zasmehovali, pljuvali, bičali in križali. Čez tri dni pa bo vstal od mrtvih.” Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, sta prišla k Jezusu in mu rekla: “Gospod, ali nama lahko izpolniš željo?” “Kaj želita?” ju je vprašal Jezus? “V tvojem kraljestvu bi rada sedela na prestolu poleg tebe, eden na levi, drugi na desni strani.” “Ne vesta, kaj zahtevata,” jima je odgovoril Jezus. “Ali lahko preneseta vse to trpljenje, ki čaka mene? Ali lahko darujeta svoje življenje, kot bom to storil jaz?” “Da, lahko storiva to!” sta odgovorila brez obotavljanja. “Sicer bosta res morala trpeti in žrtvovati življenje,” jima je odgovoril Jezus. “Jaz pa kljub temu ne morem določiti, kdo bo sedel na moji desni ali na levi strani. To je Bog že določil.” Ko so drugi učenci slišali Janezovo in Jakobovo željo, so se jezili. Potem je Jezus poklical vse k sebi: “Dobro veste,” je dejal, “kako vladarji na tem svetu stiskajo ljudstva. Kdor ima oblast, le-to brezobzirno uporablja. Toda pri vas nikakor ne sme biti tako. Kdor hoče biti pomemben v Božjih očeh, naj služi vsem, in kdor hoče biti prvi, naj se vsem podredi. Tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu služili, ampak da bi služil in da bi s svojim življenjem mnoge osvobodil izpod oblasti hudobnega.” Potem so prišli Jezus in njegovi učenci v Jeriho. Ko so hoteli zapustiti mesto, je šla za njimi množica ljudi. Ob poti je sedel slepi človek in je prosjačil. To je bil Bartimaj, Timajev sin. Ko je slišal, da je Jezus iz Nazareta šel mimo, je začel glasno vpiti: “Jezus, Davidov sin, usmili se me!” “Molči!” so ljudje jezno vpili nanj. On pa je kričal samo še glasneje in vedno znova: “Davidov sin, usmili se me!” Jezus se je ustavil: “Pokličite ga sem!” Nekaj ljudi je teklo k slepemu in mu dejalo: “Uspelo ti je! Pridi, Jezus te kliče.” Razburjen je pustil plašč, skočil na noge in prišel k Jezusu. “Zakaj si me klical?” ga je vprašal Jezus. “Gospod, rad bi videl!” Nato je Jezus odvrnil: “Pojdi! Tvoja vera te je ozdravila!” Slepi je spregledal in krenil za Jezusom. Ko so prišli do Betfage in Betanije v bližini Jeruzalema – to sta dva kraja na Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca naprej z besedami: “Pojdita v naslednjo vas. Brž ko dospeta tja, bosta našla mladega osla. Privezan je in na njem ni še nihče jezdil. Odvežita ga in privedita ga sem. Če vaju kdo vpraša, kaj delata, recita: ‘Naš Gospod potrebuje žival. Kmalu jo bo vrnil.’ ” [4-5] Odšla sta in našla osla privezanega pred hišo. Odvezala sta ga. Ljudje, ki so tam stali, so ju vprašali: “Kaj pa delata? Zakaj potrebujeta osla?” *** Odgovorila sta tako, kot jima je naročil Jezus. Potem so jima dovolili. Učenca sta pripeljala mladega osla. Položili so plašče na žival in Jezus je sedel nanjo. Mnogi ljudje so pogrinjali svoje plašče kot preproge pred njim, drugi so trgali zelene veje z drevja in jih polagali po poti. Pred njim in za njim so se prerivali ljudje in klicali: “Pozdravljen, naš kralj. Hvaljen bodi, ki prihajaš v imenu Gospodovem! Končno prihaja Davidovo kraljestvo! Naj bo slava Bogu!” Tako je Jezus prišel v Jeruzalem. Vstopil je v tempelj. Pazljivo si je vse ogledal. Zvečer pa se je vrnil s svojimi učenci v Betanijo. Naslednje jutro, ko so odhajali iz Betanije, je bil Jezus lačen. Že od daleč je zagledal smokvo, ki je imela gosto listje. Odšel je do nje, da bi nabral nekaj smokev. Toda ni našel drugega kot listje, kajti v tem letnem času še ni bilo sadu. Učenci so slišali, kako je Jezus dejal drevesu: “Nikoli več naj nihče ne okusi tvojega sadu!” Prišli so v Jeruzalem in Jezus je šel v tempelj. Tu je izgnal trgovce, ki so prodajali romarjem žrtvene živali in tudi njihove kupce je spodil. Prevrnil je mize menjalcem denarja in stojnice prodajalcem golobov. Ni dovolil, da prinašajo kakršnokoli blago za prodajo v tempelj. “Saj veste, kaj pravi Bog,” je zaklical vznemirjeni množici: “ Moj dom naj bo mesto molitve, vi pa ste naredili iz njega razbojniški brlog.” Potem ko so veliki duhovniki in verski učitelji slišali o teh dogodkih, so se čvrsto odločili, da Jezusa spravijo s poti. Bali so se vedno večjega vpliva, ki ga je Jezus imel na ljudstvo. Njegove besede so namreč zapuščale globok vtis na poslušalce. Zvečer je Jezus s svojimi učenci zapustil mesto. Naslednje jutro, ko so spet šli mimo smokve, so videli, da je usahnila. Peter se je spomnil tega, kar je Jezus rekel. “Poglej,” je rekel, “drevo, ki si ga preklel, se je posušilo.” Nato je Jezus odgovoril: “Bogu morate zaupati iz vsega srca! Če verujete in nimate niti najmanjšega dvoma v srcu, lahko rečete tej gori: ‘Dvigni se z mesta in vrzi se v morje!’ in to se bo gotovo zgodilo. Zagotovo je tako: Vse, kar prosite, vam bo Bog dal, če trdno verujete. Toda, ko ga nečesa prosite, morate najprej odpustiti ljudem, ki so vam storili krivico. Potem vam bo Oče v nebesih odpustil tudi vaše grehe. Če pa jim nočete odpustiti, vam tudi Bog ne odpusti vaših krivic.” [27-28] Spet so prišli v Jeruzalem. Ko je Jezus stopil v tempelj, so prišli veliki duhovniki, verski učitelji in voditelji ljudstva k njemu in so ga nagovorili: “Kdo ti daje pravico, da na tem mestu nastopaš na tak način? Od kod imaš pooblastilo za to?” *** Jezus je odvrnil: “Najprej vas bom jaz nekaj vprašal. Če mi odgovorite, vam bom tudi jaz odgovoril na vaše vprašanje. Kaj menite, kako je z Janezovim krstom? Ali je od Boga ali ne? Kaj pravite?” Razmišljali so: “Če odgovorimo: ‘Od Boga je,’ nas bo vprašal: ‘Zakaj pa ste ga zavrgli?’ Če pa rečemo, da ni od Boga, se bomo zamerili ljudstvu. Vsi so namreč prepričani, da je bil Janez prerok.” Tako so nazadnje odgovorili: “Ne vemo!” Na to jim je Jezus odvrnil: “Potem vam tudi jaz ne povem, kdo mi je dal to oblast.” Ko je Jezus govoril ljudstvu, je pogosto uporabljal prispodobe. Povedal je naslednjo zgodbo: “Neki človek je zasadil vinograd, ogradil ga je, vanj je postavil stiskalnico za grozdje in stražni stolp. Potem ga je dal v najem in odpotoval v tujino. Ob času trgatve je naročil nekemu človeku, naj zbere dogovorjeni del pridelka. Najemniki pa mu tega niso hoteli dati, temveč so ga pretepli in spodili. Potem je lastnik poslal drugega človeka. Tudi tega so ozmerjali in pretepli do krvi. Tretjega, ki ga je poslal, so ubili. Vedno znova je lastnik poskušal dobiti svoj del pridelka. Toda vse, ki so prišli, da bi zbrali pridelek, so pretepli ali pa celo ubili. Preostal je samo še eden: njegov edini sin, ki ga je imel zelo rad. Na koncu je poslal njega. ‘Njemu si ne bodo upali storiti kaj žalega,’ si je mislil. Najemniki pa so se zedinili: ‘Zdaj prihaja dedič! Če njega ubijemo, bo vinograd končno naša last.’ Zato so ga zgrabili, pretepli so ga do smrti ter ga vrgli iz vinograda. Kaj mislite, da bo zdaj storil lastnik vinograda? Prišel bo sam, pomoril bo najemnike in vinograd dal v najem drugim. Ali niste brali v Pismu: ‘Kamen, ki so ga zidarji vrgli proč, ker so smatrali, da je neuporaben, je zdaj postal temeljni kamen. To, kar ste smatrali, da je nemogoče, dela Bog pred vašimi očmi.’ ” Veliki duhovniki, verski učitelji in voditelji ljudstva bi Jezusa najraje takoj zgrabili. Razumeli so, da je govoril o njih in da so bili oni najemniki v vinogradu, o katerih je Jezus pripovedoval v svoji zgodbi. Toda niso se mu upali približati, ker so se bali ljudstva. Pustili so ga pri miru in odšli. Potem so poslali nekatere farizeje in nekaj pristašev kralja Heroda k Jezusu, ker so upali, da ga bodo lahko zvabili v past. “Gospod,” so rekli zelo pobožno, “vemo, da se boriš samo za resnico. Ne sprašuješ, kaj je po volji ljudem, temveč naravnost poveš, kako naj bi živeli po Božji volji. Zato nam povej, če je po Božji volji, da dajemo rimskemu cesarju davek? Ali naj ga plačujemo ali ne?” Jezus je videl njihovo hinavščino in jim je rekel: “Zakaj mi nastavljate past? Pokažite mi kovanec!” Dali so mu rimski denar. Vprašal jih je: “Čigav lik in ime je vtisnjeno na kovancu?” Odgovorili so: “To je cesarjev lik in njegovo ime!” “Dajte potem cesarju, kar mu pripada, Bogu pa tisto, kar je njegovega!” Vsi, ki so to slišali, so se zelo začudili. Takega odgovora niso pričakovali. Pozneje so prišli k Jezusu saduceji. Ti ljudje so verjeli, da ni vstajenja mrtvih. Rekli so mu: “Gospod, Mojzes nam je v zakonu naročil: ‘ Če umre mož, ki je bil poročen, brez otrok, naj se njegov brat poroči z vdovo in prvi otrok naj nosi ime umrlega. ’ Bilo je sedem bratov. Prvi je umrl in ni imel naslednika. Potem se je drugi brat poročil z vdovo. Tudi ta je umrl brez otrok in naslednji brat jo je vzel za ženo. Tako je šlo dalje, dokler žena ni bila poročena z vsemi sedmimi in ni dobila otroka. Na koncu je umrla tudi žena. Čigava žena bo ob vstajenju mrtvih? Vseh sedem bratov je bilo namreč poročenih z njo.” Jezus jim je odgovoril: “Motite se, ker so vaše predpostavke, iz katerih izhajate, napačne. Ne poznate niti Svetega pisma niti Božje moči. Ko mrtvi vstanejo, se ne bodo ženili ali možile, ampak bodo kot nebeški angeli. Glede vstajenja pa je takole: Ali niste brali, kako je Bog rekel Mojzesu iz gorečega grma: ‘ Jaz sem Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov ’? Bog je torej rekel Mojzesu, da so ti ljudje, čeprav so mrtvi že več sto let, (op. prev.) še kako živi. Kajti on ne bi rekel: ‘Jaz sem Bog tistih, ki so pomrli in jih več ni!’ Zelo se motite!” Neki verski učitelj, ki je stal blizu in poslušal Jezusov pogovor s saduceji, je menil, da jim je odgovoril zelo dobro. Zato ga je vprašal: “Katera zapoved je najpomembnejša od vseh?” Jezus je odgovoril: “Naslednja je najpomembnejša zapoved: ‘ Poslušaj Izrael! Bog je edini Gospod. Poleg njega ni drugega boga ’. ‘ Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse duše in z vsem razumom.’ Prav tako pomembna je druga zapoved: ‘Ljubi bližnjega, kakor ljubiš samega sebe!’ ” Na to je verski učitelj dejal: “Gospod, prav imaš. Samo eden je Bog in ni drugega boga razen njega. Njega naj bi ljubili z vsem srcem in z vso močjo. In tudi bližnjega naj bi ljubili kakor samega sebe. To je več kot vse žrtve, ki bi jih lahko prinesli Bogu.” Jezus je videl, da ga ta človek razume. Zato mu je rekel: “Nisi daleč od Božjega kraljestva.” Potem mu nihče več ni upal postavljati vprašanj. Ko je Jezus pozneje govoril v templju, je postavil tole vprašanje: “Kako morejo vaši verski učitelji misliti, da je Kristus potomec kralja Davida? David je sam pod vplivom Svetega Duha rekel: ‘Bog je dejal mojemu Gospodu: sedi na častno mesto na moji desni strani, dokler ne storim, da ti bodo vsi sovražniki pokorni.’ Če torej David imenuje Kristusa svojega ‘Gospoda’, kako more Kristus potem biti njegov ‘sin’?” Vsi v templju so ga napeto poslušali. Jezus jim je govoril še dalje: “Pazite se verskih učiteljev! Oni radi hodijo v oblekah bogatašev in učenih ljudi in pričakujejo, da jih bodo na cesti vsi spoštljivo pozdravljali. Na bogoslužju v sinagogi hočejo sedeti v prvi vrsti in na vseh svečanostih hočejo sedeti na častnih mestih. Ne sramujejo se, ko si pohlepno prisvajajo imetje vdov; da pa bi to prikrili, kažejo svojo pobožnost tako, da molijo dolge molitve na javnih mestih. Neusmiljeno jih bo zadela Božja kazen.” Zdaj je Jezus sedel v bližino tempeljske zakladnice ter je opazoval ljudi, ki so vanjo metali svoje darove. Mnogi bogataši so dajali velike vsote. Potem pa je prišla revna vdova in je vrgla dva majhna kovanca v zakladnico. Jezus je poklical k sebi učence in jim dejal: “Ta uboga vdova je dala več kot vsi drugi. Bogataši so dali samo del svojega izobilja, ta žena pa je žrtvovala vse, kar je imela.” Ko je Jezus zapustil tempelj, mu je eden izmed učencev poln občudovanja pokazal tempeljske zgradbe: “Učitelj, poglej to kamenje in te veličastne zgradbe!” Jezus je odgovoril: “Da, le dobro si oglejte! Vse to bo porušeno do temelja, ne bo ostal niti kamen na kamnu.” [3-4] Ko je Jezus sedel na pobočju Oljske gore in gledal proti templju na drugi strani doline, so prišli Peter, Jakob, Janez in Andrej in ga vprašali: “Kdaj se bo vse to zgodilo? Po katerih dogodkih bomo prepoznali konec?” *** Jezus je odgovoril: “Naj vas nihče ne prevara ali zapelje! Mnogi bodo namreč trdili: ‘Jaz sem Kristus!’ Na žalost bodo mnoge zapeljali. Slišali boste o vojnah in nemirih. Ne ustrašite se! To se mora zgoditi; to pa še ne pomeni, da je prišel konec. Ljudstva in zveze držav se bodo bojevale druga z drugo. V mnogih delih sveta bodo lakote in potresi. To pa je šele začetek konca, prav tako kot prvi popadki pri ženi, ki naj bi rodila. Bodite budni! Vlačili vas bodo pred sodnike in v sinagogah vas bodo bičali. Zagovarjati se boste morali pred tistimi, ki imajo oblast na tem svetu. To bo za vas priložnost, da jim oznanite radostno novico. Tako se mora zgoditi, kajti vsi narodi morajo slišati veselo novico, preden pride konec. Če vas bodo zapirali v ječe in postavili pred sodnike, bodite mirni. Ni vam treba skrbeti, kako se boste branili. Bog vam bo dal pravo besedo ob pravem času. Sveti Duh bo govoril skozi vas. Brat bo izročal brata v smrt. Očetje bodo izdajali svoje lastne otroke. Otroci se bodo upirali staršem in jih morili. Ves svet vas bo sovražil, ker ste moji otroci. Kdor pa bo izdržal do konca, bo rešen. Ko boste videli odvratnega malika, da stoji tam, kjer mu ni mesto, (kdor to bere, naj razume, na kaj se misli) tedaj naj tisti, ki so v Judeji, zbežijo v gore. Kdor bo pravkar na terasi svoje hiše, naj ne hodi najprej v hišo, da bi pripravil, kar mu je potrebno za beg. Kdor dela na polju, naj ne hiti domov, da bi vzel s seboj plašč. Težko pa bo za žene, ki pričakujejo otroka ter za matere z dojenčki. Zato molite, da ne bi morali bežati pozimi. Prišli bodo namreč dnevi grozot, kakršnih ni bilo odkar je bil svet ustvarjen in jih ne bo. Noben človek ne bi mogel izdržati tolikšnega trpljenja, če ne bi Bog že vnaprej skrajšal tega časa. Zavoljo svojih izvoljenih pa je Bog ta čas omejil. Če vam kdo reče: ‘Tukaj je Rešitelj!’ ali ‘Tam se je prikazal Kristus,’ ne verjemite! Mnogi se bodo izdajali za rešitelje sveta in nastopili bodo lažni preroki. Delali bodo presenetljive čudeže in če bi bilo mogoče, bi zapeljali celo Božje izvoljence. Zato bodite budni! Posvaril sem vas!” “Po tem času strahot bo potemnelo sonce in mesec ne bo več svetil. Zvezde bodo zapustile svoje poti, po katerih krožijo in kozmične sile se bodo pokrenile. Tedaj bodo vsi videli Sina človekovega, ki bo prišel z božansko močjo in slavo na nebeških oblakih. Poslal bo svoje angele, ki bodo privedli k njemu njegove izvoljence z vseh delov sveta. Tudi smokvino drevo naj posluži kot slika: ko pride sok v veje in le – te poženejo liste, takrat veste, da je poletje blizu. Prav tako boste vedeli, da je moj prihod blizu, ko se vse to zgodi. Povem vam: to ljudstvo ne bo izginilo, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta izginila; moje besede pa veljajo za vse čase in nikoli ne izginejo.” “Nihče ne ve, kdaj pride konec. Nihče ne ve dneva, niti ure, celo angeli v nebesih ne, niti Sin človekov. Samo Oče ve, kdaj bo to. Zato ne bodite brezskrbni, ampak bedite! Ne veste namreč, kdaj pride ta čas. To je tako, kot če se človek poda na pot. Preden zapusti hišo, naloži vsakemu zaposlenemu določeno delo, vratarju pa naroči, naj straži. Prav tako morate tudi vi stražiti. Saj ne veste, kdaj pride gospodar, zvečer, opolnoči, ob jutranjem svitu, ali ko vzide sonce. Zato bodite pripravljeni na njegov prihod ob vsaki uri dneva in ne spite. Kar pravim vam, velja tudi za vse druge ljudi: Vedno bodite budni in pripravljeni!” Bilo je samo še dva dni do praznovanja velike noči in do prazničnega tedna, ko Judje jedo samo nekvašen kruh. Veliki duhovniki in verski učitelji so že dolgo iskali primeren trenutek, da bi Jezusa na skrivaj ujeli in umorili. Takole so mislili prvi kot tudi drugi: “Nikakor se to ne sme zgoditi v prazničnih dneh, da ne bi prišlo do nemirov med ljudstvom.” Jezus je bil v Betaniji Simonov gost. Simon je bil svojčas gobav. Med obedom je prišla neka žena. V rokah je imela steklenico z dragocenim oljem. Razbila je posodo in mazilila z oljem Jezusovo glavo. [4-5] Zaradi tega se je nekaj gostov razburjalo. “Zakaj to razsipanje?” so se jezno spraševali. “To olje je vredno celo premoženje. Raje bi dali denar revnim!” Tako so očitali ženi. *** Jezus pa je odvrnil: “Pustite jo pri miru! Zakaj jo žalite? To kar je storila zame, je dobro in prav. Revežev, ki potrebujejo vašo pomoč, bo vedno zadosti. Lahko jim boste pomagali. Jaz pa ne bom več dolgo pri vas. Ta žena je storila, kar je mogla. S tem oljem je pripravila moje telo za pokop. Vsepovsod po svetu, kjer bodo oznanjevali to sporočilo o rešitvi, bodo pripovedovali tudi o njej in o tem, kar je storila zame.” Potem je odšel Juda Iškarijot, eden izmed dvanajsterih učencev, k velikim duhovnikom, da bi izdal Jezusa. Veliki duhovniki so se razveselili tega in so mu obljubili nagrado. Poslej je Juda iskal ugodno priliko, da bi Jezusa izdal. Prvi dan velikonočnega praznika, ko zakoljejo velikonočno jagnje, so učenci vprašali Jezusa: “Kje naj ti pripravimo velikonočno večerjo?” Jezus je naročil dvema izmed učencev: “Pojdita v mesto. Tam vaju bo srečal človek z vrčem vode. Pojdita za njim, dokler ne vstopi v hišo. Lastniku hiše recita: ‘Najin Gospod naju je poslal, da si ogledava obednico, ki je pripravljena za nas in kjer bomo jedli danes zvečer velikonočno večerjo.’ Pokazal vama bo veliko sobo, ki je pripravljena za slavnostni obed. Tam pripravita, kar je še potrebno.” Oba učenca sta odšla v mesto in našla vse tako, kot jima je povedal Jezus. Tu sta pripravila velikonočno večerjo. Zvečer je prišel Jezus z dvanajsterimi učenci. Medtem ko so večerjali, jim je rekel: “Vem, da me bo eden izmed vas, ki zdaj z menoj jé, izdal!” Začudeno so pogledovali drug drugega in drug za drugim so spraševali Jezusa: “Ali sem to jaz?” “Eden izmed vas dvanajsterih, ki zdaj z menoj jé, me bo izdal. Sin človekov sicer mora umreti, kakor so preroki napovedali, toda gorje izdajalcu! Bolje bi mu bilo, da se ni nikoli rodil.” Medtem ko so še jedli, je Jezus vzel kos kruha, se zahvalil, ga razdelil in podal vsakemu učencu košček: “Vzemite in jejte! To je moje telo!” Potem je vzel kelih z vinom, se zahvalil Bogu in ga dal učencem. Vsi so pili iz njega. Jezus je rekel: “To je moja kri, s katero je zapečatena nova zaveza med Bogom in ljudmi. Prelita bo, da bi bili ljudem odpuščeni grehi. Pravim vam, da poslej ne bom več pil vina vse dotlej, dokler ga ne bom pil skupaj z vami v Božjem kraljestvu.” Potem ko so odpeli hvalno pesem, so odšli na Oljsko goro. Po poti na Oljsko goro je rekel Jezus učencem: “Vsi me boste zapustili, kajti že preroki so govorili: ‘Čredi bom vzel pastirja in ovce se bodo razbežale.’ Po vstajenju pa bom šel pred vami v Galilejo.” Peter mu je rekel: “Če bi te tudi vsi zapustili, se name lahko zaneseš!” “Peter,” mu je rekel Jezus, “preden bo petelin jutri zjutraj drugič zapel, me boš tretjič zatajil.” “To je povsem nemogoče!” je zaklical Peter. “Tudi če bi moral umreti s teboj, tega ne bi storil!” Tudi drugi učenci so govorili tako. Jezus in njegovi učenci so potem odšli v vrt, ki se je imenoval Getsemani. Tam jih je prosil: “Ostanite tukaj in me počakajte, dokler ne neham moliti!” Peter, Jakob in Janez so šli z njim. Strah in obup sta prevzela Jezusa. “Breme, ki ga nosim, me je skoraj strlo,” jim je rekel. “Ostanite pri meni in ne pustite me samega.” Jezus je šel nekaj korakov dalje, pokleknil je in molil: “Oče, če je mogoče, me obvaruj tega trpljenja. Tebi je vse mogoče. Toda zgodi naj se tako, kot hočeš ti, ne kakor bi hotel jaz.” Potem se je vrnil k trem učencem in opazil, da so zaspali. Žalosten je zbudil Petra. “Simon,” je zaklical, “ali spiš? Ali nisi mogel bedeti z menoj samo eno uro? Bedite in molite, da vas preizkušnja ne bi premagala. Vem, da želite to, kar je najboljše, toda s svojo močjo tega ne morete doseči.” Še enkrat jih je pustil same in je molil k Bogu z istimi besedami za pomoč. Ko se je vrnil, je videl, da učenci spet spijo. Oči so se jim enostavno zatisnile od utrujenosti in niso vedeli, kaj naj bi rekli Jezusu. Ko se je tretjič vrnil k njim, jim je rekel: “Ali spite in počivate? Zbudite se, drugič boste počivali! Zdaj bodo izdali Sina človekovega v roke ljudem. Vstanite, pojdimo! Izdajalec je že tu!” Medtem ko je Jezus še govoril, pride Juda, njegov učenec, z mnogimi možmi, ki so bili oboroženi z meči in palicami. Poslali so jih veliki duhovniki, verski učitelji in voditelji ljudstva. Juda se je sporazumel z njimi: “Mož, ki ga bom poljubil, on je! Njega zgrabite!” Šel je naravnost k Jezusu in rekel: “Pozdravljen, učitelj!” Potem ga je poljubil. Takoj so vojaki prijeli Jezusa. Eden izmed mož, ki so bili z Jezusom, je hotel to preprečiti. Potegnil je svoj meč in odrezal uho nekomu izmed mož velikega duhovnika. Jezus je vprašal vojake: “Ali sem zločinec, da ste prišli z meči in palicami, da bi me prijeli? Vsak dan sem javno govoril v templju. Zakaj me niste prijeli tam? Vendar se je tudi to zgodilo, da bi se uresničile besede prerokov.” Vsi učenci so ga zdaj prestrašeni zapustili in pobegnili. Samo mlad mož, ki je nosil lahko ogrinjalo, je šel za Jezusom. Ko so vojaki poskusili zgrabiti tudi njega, se jim je iztrgal. V rokah jim je ostalo samo ogrinjalo, mladi mož pa jim je gol ušel. Takoj nato so pripeljali Jezusa k velikemu duhovniku. Pri njem so se zbrali vsi veliki duhovniki, verski učitelji in voditelji ljudstva. Peter je šel v primerni razdalji za skupino prav do notranjega dvorišča palače. Tam je sedel med vojake in se grel pri ognju. Medtem so poskušali veliki duhovniki in vsi člani sodnega zbora s pomočjo krivih prič obtožiti Jezusa nečesa, za kar bi zaslužil smrt. Toda nič takega niso mogli najti. Mnoge priče so nastopile z raznimi krivimi obtožbami, ki pa so si nasprotovale. Končno je nekaj mož izjavilo: “Slišali smo, kako je ta Jezus govoril: ‘Ta tempelj, ki so ga zgradile človeške roke, bom porušil, potem pa postavim v treh dneh novega brez človeške pomoči.’ ” Toda tudi njihove izjave so bile polne nasprotij, tako da velikim duhovnikom niso prav nič koristile. Takrat pa se je dvignil veliki duhovnik, stopil je na sredo med te, ki so se zbrali in je vprašal Jezusa: “Kaj pa praviš ti na to? Ali si rekel to ali nisi?” Jezus je molčal. Ponovno ga je vprašal veliki duhovnik: “Ali si Kristus, Božji Sin?” “Da, sem,” je odgovoril Jezus. “Videli boste Sina človekovega, da sedi Bogu z desne strani in da ponovno prihaja na nebeških oblakih.” Jezno je veliki duhovnik raztrgal svoje oblačilo in zaklical: “To zadošča! Ne potrebujemo nobenih drugih prič! Saj ste vsi slišali bogokletje. Kakšno sodbo boste izrekli?” Enoglasno so zaključili: “Mora biti obsojen na smrt!” Nato so začeli mučiti Jezusa, nekateri so mu pljuvali v obraz, zavezali so mu oči in ga udarjali s pestmi. “No, ti, ki si prerok,” so se mu posmehovali, “povej, kdo te je udaril?” Tudi možje, ki so ga odpeljali, so ga tepli. [66-67] Peter je bil še vedno na dvorišču. Dekla velikega duhovnika ga je videla, ko je sedel pri ognju. “Ti si se tudi družil s tem Jezusom iz Nazareta!” *** Prestrašen je Peter zanikal: “Ne vem, kaj govoriš!” Brž je odšel z dvorišča. Prav tedaj je zapel petelin. Toda tudi tukaj ga je dekla prepoznala in je pred vsemi glasno rekla: “Ta je tudi izmed mož, ki so bili z Jezusom!” Tudi tokrat je Peter odločno zanikal. Čez nekaj časa so dejali tudi tisti, ki so stali naokrog: “Vsekakor si tudi ti izmed njegovih prijateljev; saj si prav tako iz Galileje!” Peter se je začel zaklinjati: “Sploh ne poznam tega človeka, o katerem govorite! Lahko vam prisežem!” Takrat je petelin drugič zapel. Peter se je spomnil, da mu je Jezus rekel: “Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.” Tedaj je planil v jok. Zgodaj zjutraj so veliki duhovniki, verski učitelji, voditelji ljudstva in ves sodni zbor zaključili svoj posvet in prišli do odločitve. Jezusa so zvezanega odpeljali k Pilatu, rimskemu guvernerju. Pilat ga je vprašal: “Ali si kralj Judov?” Jezus mu je odgovoril: “Da, prav imaš.” Potem so veliki duhovniki prišli še z drugimi težkimi obtožbami. “Odgovori!” je zahteval Pilat. “Ali se ne boš branil? Ali ne slišiš česa te dolžijo?” Jezus pa ni odgovoril niti besede. Pilat se je temu zelo čudil. Bilo je v navadi, da je Pilat vsako leto za velikonočni praznik pomilostil zapornika, ki ga je ljudstvo samo izbralo. V tistem času je bil v zaporu skupaj z drugimi uporniki, ki so sodelovali v političnih nemirih, neki človek po imenu Baraba. Dolžili so ga uboja. Pred Pilatovo palačo je zdaj velika množica ljudi zahtevala, da jim izpusti nekoga izmed jetnikov. “Koga predlagate? Ali naj izpustim ‘Kralja Judov’?” jih je vprašal Pilat. Dobro je vedel, da so mu veliki duhovniki pripeljali Jezusa samo zato, ker so mu zavidali njegovo popularnost. Veliki duhovniki pa so naščuvali ljudstvo, naj zahteva, da izpusti Barabo. Spet jih je Pilat vprašal: “Kaj pa naj storim s človekom, za katerega pravijo, da je vaš kralj?” Enoglasno so zakričali: “Na križ z njim!” “Zakaj tako? Kaj pa je storil?” je vprašal Pilat. Množica je še naprej kričala: “Na križ z njim!” Ker se je Pilat bal nasprotovati razjarjeni množici, je izpustil Barabo. Jezusa pa je izročil, da bi ga bičali in razpeli na križ. Rimski vojaki so pripeljali Jezusa na dvorišče guvernerjeve palače. Poklicali so stražarje. Oblekli so mu rdeč plašč, da bi izgledal kot kralj, spletli so venec iz trnovih vej in mu ga posadili kot krono na glavo. Potem so ga posmehljivo pozdravljali: “Živel kralj Judov!” S palico so ga udarjali po glavi, pljuvali, padali predenj na kolena, da bi se mu posmehovali. Ko jim je bilo tega zadosti, so mu spet slekli rdeči plašč in mu vrnili njegovo obleko. Zdaj so ga odvedli, da bi ga križali. Spotoma so srečali Simona iz Cirene, Aleksandrovega in Rufovega očeta. Pravkar se je vračal s polja in vojaki so ga prisilili, da ponese križ. Jezusa so privedli na Golgoto. (Golgota pomeni “mrtvaška glava”.) Tam so mu vojaki hoteli dati opojno pijačo: vino z miro. Jezus pa je ni hotel piti. Potem so ga pribili na križ. Njegovo obleko so si razdelili. Ura je bila devet zjutraj. Nad njegovo glavo je bila pribita plošča, na kateri je bilo napisano, zakaj je bil obsojen. Napisali so: KRALJ JUDOV. Skupaj z Jezusom so razpeli na križ tudi dva zločinca, enega na njegovi desni, drugega pa na levi strani. Tako se je izpolnila napoved preroka Izaije: “Prištevali so ga k zločincem.” Ljudje, ki so hodili mimo križa, so ga zmerjali in se mu posmehovali: “Tako! Hotel si porušiti tempelj in ga v treh dneh spet postaviti? Pomagaj si zdaj in stopi s križa!” Tudi veliki duhovniki in verski učitelji so stali pod križem in se mu posmehovali: “Drugim je pomagal, sebi pa ne more! Če je Mesija, ali izraelski kralj, naj stopi s križa! Potem bi mu morda še verovali!” Tudi oba zločinca sta se mu posmehovala. Opoldne se je nenadoma po vsej deželi stemnilo. Ta tema je trajala tri ure. Proti tretji uri je Jezus glasno zaklical: “ Eli, Eli, lama sabahtani? ” To pomeni: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?” Nekateri, ki so stali tu v bližini, so menili: “Preroka Elijo kliče.” Eden izmed njih je takoj namočil gobo v kisu in jo na palici prinesel k Jezusovim ustom, da bi pil. “Videli bomo, če pride Elija in ga sname s križa!” je rekel. Jezus pa je na ves glas zakričal in umrl. Prav v tem trenutku se je zavesa v templju, ki je ločila sveti prostor od najsvetejšega, pretrgala na dvoje. Rimski oficir, ki je stal poleg križa in gledal, ko je Jezus umiral, je prestrašen priznal: “Ta človek je bil zares Božji Sin!” Nekatere žene so stale nekoliko dalje od križa in so opazovale vse, kar se je dogajalo. Med njimi je bila Marija iz Magdale in Marija, mati mlajšega Jakoba in Jozeja kakor tudi Saloma. Te so bile v Galileji pri Jezusu in so skrbele zanj. Skupaj z mnogimi drugimi so prišle z Jezusom v Jeruzalem. [42-43] Zvečer je šel Jožef iz Arimateje, spoštovan član judovskega sodnega zbora, k Pilatu. Jožef je pričakoval, da bo nastopilo Božje kraljestvo. Ker je bila naslednji dan sobota, se je odločil, da bo že zdaj zaprosil Pilata za Jezusovo telo. *** Pilat ni verjel, da bi Jezus mogel biti že mrtev. Zato je poklical rimskega oficirja in se pozanimal: “Ali je Jezus res že mrtev?” Ko je oficir to potrdil, je prepustil Jožefu iz Arimateje Jezusovo telo. Jožef je kupil velik platnen prt, vzel je Jezusa s križa, ga zavil v prt ter ga položil v grob, ki je bil izklesan v skali. Nato je privalil kamen k vhodu v grob. Marija iz Magdale in Marija, Jozejeva mati pa sta opazovali, kam je položil Jezusa. Ko je minila sobota, so Marija iz Magdale, Saloma in Marija, Jakobova mati kupile olja in mazil, da bi balzamirale umrlega. Zgodaj v nedeljo zjutraj, ko je sonce pravkar vzšlo, so žene prišle h grobu. Že po poti so se zaskrbljene spraševale: “Kako bomo odvalile težki kamen z vhoda v grob?” Toliko bolj so bile presenečene, ko so opazile, da kamna ni več na vhodu. Vstopile so v votlino in na desni strani opazile mladeniča, ki je sedel tu in bil oblečen v dolgo, belo obleko. Zelo so se prestrašile. Mladi mož pa jim je dejal: “Ne bojte se! Jezusa iščete, iz Nazareta, križanega. Ni ga več tu. Vstal je od mrtvih. Poglejte sem, tu je ležal. Zdaj pa pojdite k učencem in k Petru in jim recite, da bo Jezus šel pred vami v Galilejo. Tam ga boste videli, kakor vam je obljubil.” Potem so žene zapustile grob in zbežale. Strah in groza sta jih prevzela. Z nikomer niso govorile o tem, tako prestrašene so bile. Jezus je v nedeljo zjutraj vstal od mrtvih in se najprej pokazal Mariji iz Magdale, ki jo je osvobodil sedmih demonov. Tekla je k učencem, ki so jokali in žalovali za Jezusom in jim poročala: “Jezus živi! Videla sem ga!” Toda niso ji verjeli. Potem se je pokazal na drug način dvema izmed njih, ki sta bila na poti na deželo. Vsa razburjena sta se vrnila v Jeruzalem, da bi pripovedovala o tem ostalim. Toda tudi njima niso verjeli. Nekoliko pozneje se je Jezus pokazal enajsterim učencem, ko so skupaj jedli. Pokaral jih je zaradi nevere, saj niso hoteli verovati tistim, ki so ga videli, da je vstal od mrtvih. Potem jim je rekel: “Pojdite po vsem svetu in ponesite vsem ljudem sporočilo o rešitvi. Kdor veruje in se krsti, bo rešen. Kdor pa ne veruje, bo obsojen. Tisti, ki verujejo, bodo z mojo avtoriteto izganjali demone, govorili bodo nove jezike, nevarne kače in smrtni strup jim ne bodo škodovali. Na bolne bodo polagali roke in jih ozdravljali.” Potem ko je Gospod Jezus to povedal, je bil sprejet v nebo in je sedel na častno mesto poleg Boga. Učenci so krenili na vse strani in povsod oznanjali novico o rešitvi. Gospod pa je bil z njimi in je potrjeval njihovo besedo s čudeži. Dragi Teofil! Mnogi so že poskušali zapisati vse, kar se je zgodilo pri nas, tako kot so izpričali očividci, ki so bili navzoči od začetka. Tem je Bog dal nalogo, da pripovedujejo sporočilo o rešitvi še drugim. Zato sem tudi jaz, ko sem vse od začetka poizvedel, smatral, da je dobro, da ti o vsem poročam, dragi Teofil, da bi vedel, da je vse, kar so ti pripovedovali o Jezusu, prav in resnično. Ko je bil Herod kralj v Judeji, je tam živel duhovnik Zaharija. Le-ta je pripadal Abijevemu oddelku duhovnikov, ki so službovali v templju. On kot tudi njegova žena Elizabeta sta bila iz Aronovega rodu. Oba sta živela tako, kot je Bogu po volji. Držala sta se vseh njegovih zapovedi in predpisov. Toda njun zakon je bil brez otrok, ker Elizabeta ni mogla zanositi, zdaj pa sta bila oba že priletna. Spet je bil na vrsti Abijev oddelek duhovnikov, da služi v templju. Kot je bila med duhovniki navada, so tudi tokrat žrebali, kdo naj zažge kadilo Bogu na čast. Izžreban je bil Zaharija. Ko je bil čas, da zažge kadilo, je zbrana množica zunaj molila. Naenkrat je stal na desni strani kadilnega oltarja Božji angel. Ko ga je Zaharija videl, se je začudil in močno prestrašil. Angel pa mu je rekel: “Ne boj se, Zaharija! Bog je uslišal tvojo molitev. Tvoja žena Elizabeta bo kmalu dobila sina. Ime naj mu bo Janez. Zelo boš vesel in srečen zaradi tega otroka, pa tudi mnogi drugi se bodo radovali njegovemu rojstvu. Velik bo v Božjih očeh. Ne bo pil vina niti drugih alkoholnih pijač. Še preden se bo rodil, bo napolnjen s Svetim Duhom in mnoge v Izraelu bo privedel h Gospodu, njihovemu Bogu. V duhu in moči preroka Elija bo utrl pot Gospodu, tako da bo srca očetov obrnil k sinovom in neposlušne k modrosti pravičnih – pripravil bo ljudstvo na Gospodov prihod.” “Ali je to sploh mogoče?” je Zaharija začuden vprašal angela. “Jaz sem star in tudi moja žena je priletna.” Angel je odgovoril: “Jaz sem Gabriel in stojim pred Božjim prestolom kot njegov služabnik. Po njegovem navodilu ti prinašam to radostno sporočilo. Ker pa mi nisi veroval, boš nem, dokler se ne zgodi, kar sem ti rekel. Tako boš spoznal, da je resnica to, kar sem ti povedal.” Medtem je množica zunaj čakala Zaharijo. Vsi so se čudili, ker se je tako dolgo mudil v templju. Ko je nazadnje le prišel ven, ni mogel govoriti. Bilo jim je jasno, da je v templju videl nekaj nadnaravnega, kar jim je z znaki poskušal pojasniti. Še naprej pa je bil nem. Ostal je v templju, dokler ni opravil svoje službe, potem pa je odšel domov. Kratek čas po tem je Elizabeta zanosila in pet mesecev se je skrivala. “Kako dober je Gospod,” je govorila, “ker mi je v teh dneh pokazal svojo naklonjenost. Nihče več me ne bo mogel prezirati, ker nimam otrok.” [26-27] Elizabeta je bila v šestem mesecu nosečnosti, ko je Bog poslal angela Gabriela k nekemu dekletu v Nazaret, mesto v Galileji. Dekletu je bilo ime Marija in bila je zaročena z Jožefom, potomcem velikega kralja Davida. *** K njej je prišel angel in ji dejal: “Bodi pozdravljena, Marija, ki uživaš tako naklonjenost! Gospod je s teboj.” Marija je bila zmedena in preplašena ter se je spraševala, kaj bi te nenavadne besede mogle pomeniti. “Ne boj se, Marija!” je nadaljeval angel. “Bog ti je prav posebno naklonjen. Zanosila boš in boš rodila sina. Jezus naj mu bo ime. Mogočen bo in imenoval se bo Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol praočeta Davida in večno bo vladal Jakobovim potomcem. Njegovemu kraljevanju ne bo konca.” “Kako pa se bo to zgodilo?” je vprašala Marija angela. “Saj sem vendar devica.” Angel ji je odgovoril: “Sveti Duh bo prišel nadte in Božja sila te bo obsenčila. Zato bo ta otrok svet in se bo imenoval Božji Sin. Tudi Elizabeta, tvoja sorodnica, o kateri pravijo, da ne more imeti otrok, je v šestem mesecu nosečnosti. V svoji visoki starosti bo rodila otroka. Bogu namreč nič ni nemogoče.” “Božja služabnica sem in karkoli želi, naj se zgodi z menoj,” je odvrnila Marija. “Naj bo vse tako, kot si mi dejal.” Nato jo je angel zapustil. Marija se je odločila, da bo kar najhitreje obiskala Elizabeto, ki je živela s svojim možem Zaharijem v majhnem mestecu v judejskem gričevju. Vstopila je v hišo in jo pozdravila. Ko je Elizabeta slišala Marijin glas, je otrok v njenem telesu od veselja poskočil in Sveti Duh jo je vso prežel, tako da je zaklicala: “Bog ti je naklonjen bolj kot katerikoli drugi ženi in nad tvojim otrokom počiva poseben Božji blagoslov! S čim sem si zaslužila, da me obišče mati mojega Gospoda?! Ko sem zaslišala tvoj glas, je otrok v meni od veselja poskočil. Kako srečna si lahko, ker si verovala. To, kar ti je Bog naznanil, se bo zgodilo.” Tedaj je Marija hvalila Boga: “Iz vsega srca slavim Gospoda. Bog, moj Rešitelj, je moja sreča! Meni, preprosti in nepomembni ženi, je zaupal vzvišeno nalogo. Ljudje vseh časov me bodo imenovali srečno, kajti Bog, ki je mogočen in svet, je storil nekaj velikega z menoj. Brezmejno skrbi v svojem usmiljenju za vse, ki se ga boje, od roda do roda. Kako silna je njegova mogočna roka! Ponosne in visoke je razsejal. Vladarje ruši s prestolov, potlačene pa dviga. Lačne obsipa z dobrotami, bogate pa odpravlja praznih rok. Kako je pomagal svojemu služabniku Izraelu! Spominja se svoje obljube, da bo milosten. Tako je obljubil našim praočetom — Abrahamu in njegovim potomcem — da jim bo večno izkazoval milost.” Marija je ostala kake tri mesece pri Elizabeti, potem pa se je vrnila domov. Elizabeti je prišel čas poroda in rodila je sina. Ko so sosedje in sorodniki slišali, kako se je je Bog usmilil, so se veselili skupaj z njo. Čez osem dni so prišli sorodniki in prijatelji, kajti takrat naj bi otroka obrezali. Dobil naj bi tudi ime po svojem očetu: Zaharija. Elizabeta pa se je vmešala in rekla: “Ne tako. Ime naj mu bo Janez.” “Saj nihče izmed sorodnikov nima tega imena!” so nasprotovali drugi. Namignili so očetu in ga vprašali: “Kako naj bo ime sinu?” Zaharija je pokazal, da potrebuje tablico, na katero je napisal: “Janez bo.” Vsi so se čudili temu. Takrat pa je Zaharija spet spregovoril in je slavil Boga. Povsod, kjer so ljudje slišali, – pripovedovali so o tem po vsem judejskem gričevju, – so se prestrašili. Začudeni so se spraševali: “Kaj bo le postalo iz tega otroka? Gotovo ima Bog kaj posebnega v svojem načrtu zanj.” Poln Svetega Duha je Zaharija, Janezov oče, pripovedoval, kar mu je Bog naznanil: “Hvaljen bodi Gospod, Bog Izraelov, ker je prišel in osvobodil svoje ljudstvo. Iz kraljevske hiše svojega služabnika Davida nam je poslal močnega Rešitelja. (To so že pred davnimi časi naznanjali preroki:) Rešil nas bo naših sovražnikov in otel iz rok tistih ljudi, ki nas sovražijo. Bog je bil usmiljen z našimi predniki in se spominja svete zaveze, prisege, ki jo je prisegel našemu očetu Abrahamu: da nas bo osvobodil iz rok naših sovražnikov, in nam omogočil, da mu brez strahu služimo, s čistim srcem v njegovi prisotnosti vse življenje. Ti, sin moj, pa se boš imenoval prerok Najvišjega. Šel boš pred Gospodom in mu boš pripravljal pot. Pokazal boš njegovemu ljudstvu, da je rešeno, ker so mu odpuščeni grehi. Bog nam odpušča zaradi svojega neizmernega usmiljenja. Od zgoraj prihaja k nam njegova luč. Ta luč bo zasvetila vsem ljudem, ki jih obdaja noč in smrtni strah; povedla nas bo na pot miru.” Janez je rastel in postal močan v duhu. Kot mladenič se je umaknil v puščavsko samoto do tistega dne, ko je javno nastopil pred izraelskim ljudstvom. V tem času je zapovedal cesar Avgust, naj vse prebivalce rimskega cesarstva popišejo, da bi jih lahko obdavčili. Takega štetja prebivalstva dotlej še ni bilo. V tem času je bil Kvirinij guverner v Siriji. Vsak je moral potovati v kraj, od koder je bil po svojem poreklu, da bi se tam zapisal. Ker je bil Jožef Davidov potomec, le-ta pa je bil rojen v Betlehemu, je potoval iz Nazareta v Galileji v Betlehem v Judeji. Tu naj bi se Jožef zapisal skupaj s svojo mlado ženo Marijo, ki je pričakovala otroka. Ko sta bila v Betlehemu, je Marija rodila svojega prvega otroka – sina. Povila ga je v plenice in ga položila v jasli v hlevu, ker nista dobila prenočišča v gostilni. To noč je nekaj pastirjev čuvalo svoje črede na poljani. Nenadoma je pristopil Božji angel in vso pokrajino je obsijala Božja slava. Pastirji so se prestrašili, toda angel jim je dejal: “Ne bojte se! Prinašam vam čudovito sporočilo, ki velja vsem ljudem: Danes je v mestu, kjer je bil rojen David, prišel na svet Rešitelj sveta. To je Kristus, Gospod. Takole ga boste prepoznali: v jaslih leži otrok, povit v plenice.” Naenkrat so jih obkrožili brezštevilni angeli, ki so hvalili Boga: “Slava in čast naj bo Bogu v nebesih,” “med ljudmi na zemlji, ki mu želijo ugajati, pa naj vlada mir.” Potem ko so jih angeli zapustili, so pastirji dejali drug drugemu: “Pojdimo v Betlehem. Videli bomo, kar se je tam zgodilo in o čemer nam je pripovedoval Božji angel.” Takoj so se odpravili na pot in našli so Marijo in Jožefa in otroka, ki je ležal v jaslih. Pastirji so pripovedovali vsem o tem, kar so doživeli in kar jim je povedal angel. Vsi, ki so slišali njihovo sporočilo, so se temu zelo čudili. Marija pa si je zapomnila vsako besedo in kar naprej je premišljala o tem. Potem so se pastirji vrnili k svojim čredam. Hvalili so Boga in se mu zahvaljevali za vse, kar so doživeli to noč. Vse je bilo prav tako, kot so jim povedali angeli. Ko so otroka čez osem dni obrezali, so mu dali ime Jezus. To je bilo ime, ki ga je naznanil angel, še preden je bil Jezus spočet. Ko je za Marijo prišel čas, da prinese žrtev za svoje očiščenje po rojstvu otroka, kakor je zahteval Mojzesov zakon, sta Jožef in Marija prinesla otroka v Jeruzalem, da bi ga posvetila Bogu. V zakonu je bilo jasno zapisano: “Vsak prvi sin v družini in prvi samec, ki ga povrže žival, naj pripada Gospodu.” Prinesla sta tudi žrtev. Zakon je zahteval dve grlici ali dva goloba. V Jeruzalemu je prebival mož po imenu Simeon. Živel je tako, kot je Bog želel, v vsem se je držal njegovih zapovedi in željno pričakoval Izraelovega Rešitelja. Simeon je bil napolnjen z Božjim Svetim Duhom. Le-ta mu je tudi naznanil, da ne bo umrl prej, preden bo videl Kristusa, Rešitelja. Tega dne ga je Sveti Duh spodbudil, da je šel v tempelj. Ko sta Marija in Jožef prinesla otroka, da bi ga posvetila Bogu, ga je Simeon vzel v naročje in je hvalil Boga: “Gospod,” tako je dejal, “zdaj lahko v miru umrem. Videl sem namreč tega, za katerega si mi obljubil, da ga bom videl, Osvoboditelja, ki si ga dal vsemu svetu. On je luč vsem narodom in on bo slava tvojega ljudstva Izraela.” Marija in Jožef sta se čudila njegovim besedam. [34-35] Simeon ju je blagoslovil, potem pa je rekel Mariji: “Meč bo prebodel tvoje srce, kajti mnogi v Izraelu bodo zavrgli tega otroka in to bo njihova nesreča. Za mnoge druge pa bo on največja radost in najbolj skrite misli mnogih src bodo razodete.” *** Ana, prerokinja, je bila tudi v templju tistega dne. Bila je Fanuelova hči iz Aserjevega rodu. Samo sedem let je živela v zakonu, zdaj pa je bila že dolgo vdova in je imela štiriinosemdeset let. Le redko je odhajala iz templja. Da bi služila Bogu, je molila in se postila dan in noč. Medtem ko se je Simeon še pogovarjal z Marijo in Jožefom, je pristopila in je prav tako začela hvaliti Boga. Vsem, ki so pričakovali osvoboditev Jeruzalema, je pripovedovala o tem otroku. Ko sta Jožef in Marija izpolnila vse predpise zakona, sta krenila nazaj v Nazaret v Galileji. Otrok je rastel in v njem je bila Božja modrost. Vsem je bilo jasno, da na njem počiva Božji blagoslov. Leto za letom sta Jožef in Marija odhajala za velikonočni praznik v Jeruzalem. Ko je bilo Jezusu dvanajst let, sta ga prvič vzela s seboj. Po prazničnih dneh sta se napotila nazaj proti domu. Nista opazila, da je Jezus ostal v Jeruzalemu. Prvi dan potovanja se sploh nista vznemirjala zaradi tega, ker sta menila, da je pri sorodnikih in prijateljih. Ko pa ga nista našla tam, sta se zaskrbljena vrnila v Jeruzalem in sta ga iskala vsepovsod po mestu. Končno, čez tri dni, sta našla Jezusa v templju. Sedel je skupaj z verskimi učitelji, pazljivo jih je poslušal in jim postavljal vprašanja. Vsi so se čudili njegovemu znanju in odgovorom. Starša nista vedela, kaj naj si mislita. “Sin,” mu je rekla mati, “kako si nama mogel storiti kaj takega? Zaskrbljena sva te vsepovsod iskala!” “Zakaj pa sta me iskala?” je vprašal Jezus. “Saj bi morala vedeti, da sem v templju, v hiši mojega Očeta.” Onadva pa nista razumela, kaj je mislil s tem. Potem so se skupaj vrnili v Nazaret in Jezus je bil poslušen svojim staršem. Njegova mati pa je pogosto razmišljala o vsem tem, kar je doživela. Tako je Jezus odraščal. Tudi njegovo znanje in razumnost sta se množila. Ljudje in tudi Bog pa so ga imeli radi. Bilo je v petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija. Poncij Pilat je kot guverner upravljal pokrajino Judejo; Herod je vladal kot knez v Galileji, njegov brat Filip pa v Itureji in Trahonitidi; Lizanij je vladal v Abileni; Hana in pozneje Kajfa pa sta bila velika duhovnika. Takrat je Janez zapustil puščavo in je hodil po pokrajini ob Jordanu. Povsod je spodbujal ljudi: “Temeljito spremenite način življenja! Obrnite se k Bogu in kot dokaz, da ste to storili, se krstite. Tedaj vam bo Bog odpustil grehe.” [4-5] Tako se je izpolnilo, kar je napisano v knjigi preroka Izaije: “Glas tistega, ki kliče v puščavi: ‘Pripravite pot Gospodu! Odstranite vse ovire!’ Vsako dolino izpolnite in vsako goro ali grič odstranite, vijugaste poti poravnajte in slabe poti spremenite v gladke ceste! *** Tedaj bo vse človeštvo videlo Rešitelja, ki ga pošilja Bog.” Množici ljudi, ki so prišli, da bi jih Janez krstil, je zaklical: “Kačja zalega! Kdo vas je poučil, kako lahko pobegnete pred Božjo jezo, ki prihaja? Dokažite najprej z dejanji, da ste se zares spremenili. Pravite: ‘Abraham je naš oče!’ To vam ne bo pomagalo! Bog lahko iz tega kamenja naredi Abrahamove potomce. Sekira je že dvignjena, da poseka drevje ob korenini. Vsako drevo, ki ne prinaša dobrega sadu, bodo posekali in vrgli v ogenj.” Tedaj so ljudje želeli vedeti: “Kaj naj torej storimo?” Janez je odgovoril: “Kdor ima dve srajci, naj da eno tistemu, ki nima nobene. Kdor ima hrano, naj svoj obed razdeli z nekom, ki je lačen.” Prišli so tudi cariniki, ki so se hoteli krstiti. Vprašali so: “Kaj pa mi? Kaj naj mi storimo?” Janez jim je odgovoril: “Pobirajte samo toliko carine, kolikor je predpisano!” “Kaj pa naročaš nam?” so se zanimali vojaki. “Ne iztiskajte denarja s pretnjami ali s silo in nikogar ne dolžite tega, česar ni storil. Zadovoljni bodite s svojo plačo,” jim je odgovoril Janez. Ljudje so slutili, da se bo v kratkem nekaj zgodilo ter so se spraševali, če ni morda Janez Osvoboditelj, ki ga že tako težko pričakujejo. Janez pa je javno govoril: “Jaz vas krščujem z vodo, za menoj pa prihaja nekdo, ki je večji od mene. Nisem vreden, da bi bil njegov suženj. On vas bo krstil z vodo in s Svetim Duhom. On že drži velnico za vejanje žita v roki, da bi ločil pleve od žita. Pleve bo sežgal z ognjem, ki ga nihče ne more pogasiti, pšenico pa bo spravil v svojo žitnico.” V mnogih pridigah je Janez oznanjal ljudem novico o rešitvi in jim govoril, naj se obrnejo k Bogu. Z ostrimi besedami je karal tudi Heroda, kneza v Galileji. Ta je namreč živel s Herodiado, ženo svojega brata in prav nič ga ni vznemirjalo to, da je kopičil greh na greh. Vrhunec vsega pa je bilo, da je ukazal, naj Janeza zaprejo v ječo. Ko je Janez spet krstil precej ljudi, je prišel tudi Jezus in Janez ga je krstil. Medtem ko je molil, se je odprlo nebo in Sveti Duh je prišel kot golob in se spustil nanj. Istočasno je glas iz nebes spregovoril: “Ti si moj ljubljeni Sin, ti si moje veselje!” Jezus je začel opravljati svojo nalogo, ko mu je bilo približno trideset let. Ljudje so ga poznali kot Jožefovega sina. Jožefov oče je bil Eli in njegovi predniki so bili: Matat, Levi, Melhi, Janaj, Jožef, Matitja, Amos, Nahum, Hesli, Nangaj, Mahat, Matitja, Šimi, Jozeh, Joda, Johanan, Reza, Zerubabel, Šealtiel, Neri, Melhi, Adi, Kosam, Elmadam, Er, Jošue, Eliezer, Jorim, Matat, Levi, Simeon, Juda, Jožef, Jonam, Eljakim, Melea, Mena, Matataj, Natan, David, Jesej, Obed, Boaz, Salmon, Nahšon, Aminadab, Arni, Aram, Hecron, Perec, Juda, Jakob, Izak, Abraham, Terah, Nahor, Serug, Regu, Peleg, Eber, Šelah, Kenan, Arpahšad, Sem, Noe, Lameh, Matuzalem, Henoh, Jered, Mahalalel, Kenan, Enoš, Set. Set je bil Adamov sin, Adama pa je ustvaril Bog. Poln Svetega Duha se je Jezus vrnil z Jordana. Božji Duh ga je vodil v puščavo, kjer je ostal štirideset dni. Tam ga je hudič skušal. Ves ta čas Jezus ni jedel in zdaj ga je lakota še prav posebno mučila. Tedaj ga je hudič izzival: “Ti, ki si Božji Sin, naredi kruh iz tega kamenja.” Jezus pa se je branil: “Ne, kajti v Svetem pismu piše: ‘ Nihče ne živi le od kruha.’ ” Potem ga je hudič odpeljal na visoko goro in mu v trenutku pokazal vsa kraljestva sveta ter jih ponudil Jezusu: “Dam ti vso oblast nad svetom in vso slavo, kajti svet je moja last in lahko ga dam, komur hočem. Če poklekneš predme in me moliš, bo vse to tvoje.” Spet je Jezus odklonil: “Ne, kajti v Svetem pismu piše: ‘ Samo Boga, svojega Gospoda, moli in njega poslušaj! ’ ” Zdaj ga je vzel hudič v Jeruzalem in ga postavil na najvišje mesto na tempeljskem obzidju. “Skoči dol!” je dejal Jezusu. “Saj si vendar Božji Sin. Napisano je: ‘Zapovedal bo svojim angelom glede tebe, da te skrbno varujejo; na svojih rokah te bodo nosili, da se ne bi spotaknil ob kamen.’ ” Tudi tokrat ga je Jezus zavrnil z besedami: “Tudi to piše: ‘Ne izzivaj Gospoda, svojega Boga s tem, da se samovoljno podajaš v nevarnost!’ ” Potem ko ga je hudič prenehal skušati, je zapustil Jezusa za nekaj časa. Napolnjen z močjo Svetega Duha se je Jezus vrnil v Galilejo. Kmalu so vsepovsod govorili o njem. V sinagogah je govoril tako prepričljivo, da so ga vsi hvalili. Nekega dne se je vrnil v svoje mesto Nazaret. V soboto je kot po navadi odšel v sinagogo. Ko je vstal, da bi bral iz Svetega pisma, so mu dali knjigo preroka Izaije. Jezus je bral: “Z menoj je Gospodov Duh, ker me je on poklical. Pooblastil me je, da prinesem ubogim radostno sporočilo, da zasužnjenim oznanim svobodo, da povem slepim, da bodo spregledali in stiskanim, da bodo kmalu rešeni nasilja, da naznanim leto, ko Gospod želi rešiti svoje ljudstvo.” Jezus je zaprl knjigo, jo vrnil in sedel. Vsi so nestrpno čakali, kaj bo povedal k temu. Takole je začel: “Danes se je prerokova napoved uresničila.” Dokler je govoril, so mu vsi prisotni samo pritrjevali. Čudili so se njegovemu prepričljivemu govoru in menili: “Kar neverjetno je, da je on tesarjev sin.” Jezus je nadaljeval svoj govor: “Gotovo mi boste odgovorili s pregovorom: ‘Zdravnik, ozdravi sebe’, češ, v Kafarnaumu si storil toliko čudežev. Pokaži tudi tukaj, kaj znaš! Toda dobro veste, da nobenemu preroku ne verjamejo v domačem kraju. Spomnite se samo Elije! V tistem času je živelo mnogo vdov v Izraelu, ki so potrebovale pomoč; saj ni deževalo tri leta in pol v deželi in ljudje so stradali. Vendar ni bil Elija poslan k njim, temveč k poganski vdovi v Sarepti pri Sidonu. Ali pa se spomnite preroka Elizeja! Brezštevilni gobavci so bili v Izraelu, vendar ni bil nihče izmed njih ozdravljen razen Naamana, poganskega Sirca.” To je bilo za poslušalce preveč. Jezno so skočili na noge in vlekli Jezusa na previs gore, na kateri je bilo zgrajeno njihovo mesto, da bi ga pahnili navzdol. Vendar je Jezus mirno odšel skozi razburjeno množico in nihče si ga ni upal prijeti. Jezus je prišel v Kafarnaum v Galileji in je v soboto tam pridigal. Tudi tu so se ljudje zelo čudili njegovemu nauku; govoril jim je namreč z avtoriteto. V sinagogi je bil človek, ki mu je gospodoval demon. Glasno je zakričal: “Poslušaj, Jezus iz Nazareta! Kaj hočeš od nas? Prišel si z namenom, da bi nas uničil. Jasno mi je, kdo si: Sin Božji!” Jezus ga je prekinil: “Molči! Zapusti tega človeka!” Potem je vrgel demon moža na tla in ga zapustil, ne da bi mu še kaj škodoval. Prestrašeni in začudeni so se ljudje spraševali: “Kaj govori ta človek? V Božji moči zapoveduje hudobnim duhovom in morajo ga poslušati!” Kmalu so po vsej okolici pripovedovali o tem, kar je Jezus storil. Potem ko je Jezus zapustil sinagogo, je odšel na Petrov dom. Njegova tašča je imela mrzlico. Prosili so Jezusa, naj ji pomaga. Pristopil je k postelji, se sklonil nadnjo in zapovedal mrzlici, naj se umakne. Takoj je bila zdrava. Vstala je in je stregla gostom. Kmalu se je razvedelo, kako je Jezus ozdravil Petrovo taščo. Kdorkoli je imel bolnika v družini, ga je prinesel k Jezusu, brž ko je zašlo sonce. Položil je nanje roke in jih ozdravil. Mnogi demoni so zapustili svoje žrtve in kričali: “Ti si Sin Božji!” Ker pa so duhovi vedeli, kdo je on, jim je prepovedal, da bi govorili še kaj več. Zgodaj zjutraj je Jezus zapustil Petrov dom in odšel na samoten kraj. Ljudje so ga vsepovsod iskali in ko so ga končno našli, so ga hoteli zadržati v Kafarnaumu. On pa jim je dejal: “Veselo sporočilo o Božji rešitvi moram ponesti še ljudem v druga mesta. To je moja naloga.” Šel je dalje in je pridigal v sinagogah po vsej deželi. Nekega dne se je ob Galilejskem jezeru trlo mnogo ljudi okrog Jezusa. Vsi so hoteli slišati Božjo besedo. Ob bregu sta bila dva čolna, ki so ju tu pustili ribiči, sami pa so se ukvarjali z mrežami. Potem se je Jezus povzpel v čoln, ki je bil Petrova last ter ga je zaprosil, da odvesla nekoliko dalje od obale, da bi ga ljudje bolje slišali in videli. Jezus jim je nato govoril iz čolna. Ko je prenehal govoriti, je rekel Petru: “Odveslaj na globino in razpni mreže!” Peter pa je odgovoril: “Gospod, celo noč smo delali in ničesar nismo ujeli. Na tvojo besedo pa bomo vendar storili, kakor praviš.” Razpeli so mreže in ujeli toliko rib, da je izgledalo, da se bodo mreže raztrgale. Zato so dali znak ribičem v drugem čolnu, naj jim pridejo na pomoč. Kmalu sta bila oba čolna natovorjena do roba, da bi skoraj potonila. Ko je Peter to videl, je prestrašen padel na kolena pred Jezusa in zakričal: “Gospod, pojdi od mene! Prevelik grešnik sem, da bi bil v tvoji bližini.” Ni se namreč mogel načuditi tolikšnemu ulovu. Tudi ostali ribiči so se nadvse čudili, skupaj z Zebedejevima sinovoma, Jakobom in Janezom, ki sta pomagala Petru pri delu. Jezus pa je rekel Petru: “Ne boj se! Zdaj ne boš več lovil rib, ampak boš lovil ljudi.” Potegnili so čolne na obalo, nato pa so zapustili vse in šli z Jezusom. V nekem mestu je Jezus srečal moža, ki je bil ves v ranah, ker je imel gobavost. Ko je zagledal Jezusa, je padel predenj na kolena in ga rotil: “Gospod, če hočeš, me lahko ozdraviš!” Jezus je iztegnil roko, dotaknil se ga je in rekel: “Hočem! Bodi zdrav!” Tedaj je mož ozdravel. Jezus mu je zapovedal, naj ne pripoveduje, kako je ozdravel. “Pojdi k duhovniku in naj te pregleda!” mu je naročil. “Prinesi žrtev za ozdravljenje, kakor zapoveduje Mojzes v zakonu. Naj vidijo, da te je Bog ozdravil.” Kljub temu pa je vedno več ljudi pripovedovalo o Jezusovih čudežih. Mnogi so prihajali k njemu, da bi ga poslušali in da bi jih ozdravil. Jezus pa se je umikal v samoto, da bi tam molil. Ko je Jezus nekega dne poučeval ljudstvo, so med poslušalci sedeli tudi farizeji in verski učitelji. Prišli so iz vse Galileje, iz Judeje in iz Jeruzalema. Z Božjo močjo je Jezus ozdravljal bolnike. Tedaj je nekaj mož prineslo paraliziranega človeka na nosilih. Poskušali so se preriniti skozi množico in prinesti bolnika k Jezusu. To pa ni bilo mogoče. Zaradi velike gneče se mu niso mogli približati. Nato pa so splezali na streho, odstranili nekaj opek in skozi odprtino spustili bolnika na nosilih predenj. Ko je Jezus videl, kako trdno so verovali vanj, je rekel bolniku: “Odpuščeni so ti grehi!” “Kaj pa si domišlja ta človek?” so se razburjali farizeji in verski učitelji. “To je bogokletje! Samo Bog lahko odpušča grehe!” Jezus je vedel, kaj mislijo in jih je vprašal: “Zakaj naj bi bilo to bogokletje? Mislite si, da so to le prazne besede ter da ni težko reči: ‘Odpuščeni so ti grehi!’ Hočem pa vam dokazati, da niso to samo prazne besede, ampak da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe, s tem da bom ozdravil tega človeka.” Rekel je paraliziranemu človeku: “Vstani, vzemi nosila in pojdi domov!” Vsi so videli, kako je mož vstal, vzel nosila, šel domov in spotoma slavil Boga. Vse prisotne je prevzel strah in presenečeni so gledali za njim. Potem pa so navdušeno vzkliknili: “Danes smo videli nekaj neverjetnega!” Vsi so hvalili Boga. Ko je Jezus krenil dalje, je videl carinika Levija, ko je sedel na carini. Jezus ga je pozval: “Pridi in bodi moj učenec!” Levi se ni obotavljal, ampak je zapustil vse in odšel z Jezusom. Kmalu po tem je Levi priredil na čast Jezusu veliko svečanost v svoji hiši. Mnogi cariniki in nekateri drugi njegovi prijatelji so sedeli z Jezusom in njegovimi učenci za svečano mizo. “Kako se le morete družiti s takšnimi grešniki?” so se pritoževali farizeji in verski učitelji učencem. Jezus jim je odgovoril: “Zdravim ljudem ni potreben zdravnik, ampak bolnim. Moja naloga je, da pozivam grešnike h kesanju in ne pravične.” Spet so farizeji poskušali s svojimi vprašanji ujeti Jezusa v past: “Učenci Janeza Krstnika se veliko postijo in molijo. Tudi naši prijatelji delajo tako,” so rekli Jezusu. “Tvoji učenci pa jedo in pijejo in se za post sploh ne menijo.” Tedaj jim je Jezus odgovoril: “Ali hočete, da svatje stradajo, medtem ko sedijo z ženinom za mizo? Toda prišel bo čas, ko jim bodo vzeli ženina. Tedaj se bodo tudi oni postili.” Še z nekim drugim primerom jim je odgovoril na vprašanje: “Nihče ne raztrga nove obleke, da bi z njo zakrpal staro. Ne samo da je škoda nove obleke, temveč nova krpa ne pristaja na staro obleko. Prav tako nihče ne naliva novega, kipečega vina v stare mehove. Ti se namreč razpočijo in tako ostane brez vina in brez mehov. Novo vino gre v nove mehove. Kdor pa je že pil staro vino, noče o novem vinu niti slišati. ‘Staro je najboljše,’ tako bo dejal.” Jezus je šel z učenci čez polja zrelega žita. Bila je sobota. Učenci so trgali posamezne klase, jih meli v dlaneh in jedli zrnje. Farizeji, ki so to videli, so se razburjali: “Božjo zapoved prestopate! V soboto je prepovedano žeti žito!” Jezus je na to odgovoril: “Ali niste slišali zgodbe o kralju Davidu in njegovih prijateljih? Ko je bil lačen, je šel v Božji dom in je z njimi jedel žrtveni kruh, ki so ga lahko jedli samo duhovniki. Koliko bolj ima Sin človekov pravico odločati, kaj je dovoljeno delati v soboto in kaj ni.” Ko je Jezus neke sobote pridigal v sinagogi, je tu opazil nekega moža s paralizirano roko. Verski učitelji in farizeji so ga skrbno opazovali. Če bi ga le poskušal ozdraviti v soboto, bi končno imeli razlog, da bi ga obtožili. Jezus je vedel, kaj mislijo. Zato je rekel človeku s paralizirano roko: “Vstani in pridi sem, da te bodo vsi lahko videli!” Mož je prišel k Jezusu. Zdaj se je Jezus obrnil k farizejem in k verskim učiteljem: “Kaj je dovoljeno delati v soboto, dobro ali hudo? Ali je treba rešiti človekovo življenje, ali pustiti, da človek življenje izgubi?” Drugega za drugim je pogledal, vendar so vsi molčali. Končno je rekel možu: “Iztegni roko!” Storil je tako in roka je bila zdrava. Njegovi nasprotniki so bili strašno jezni. Dogovarjali so se, kako naj bi ga spravili s poti. V tem času se je Jezus povzpel na goro, da bi molil. Molil je celo noč. Ko se je zdanilo, je poklical k sebi svoje učence in izbral izmed njih dvanajst mož, ki jih je imenoval apostole. To je bil Simon, ki mu je dal ime Peter in Andrej, Simonov brat; potem Jakob in Janez, Filip, Bartolomej, Matej, Tomaž in Jakob, Alfejev sin; prav tako tudi Simon, nekdanji borec za svobodo, Juda, Jakobov sin in Juda Iškarijot, ki je pozneje izdal Jezusa. Ko je Jezus prišel s svojimi učenci z gore, so prišli na prostrano ravan. Tu se je zbrala velika množica ljudi, med njimi tudi mnogi njegovi privrženci. Ljudje so prišli celo iz Judeje, iz Jeruzalema in iz pristaniških mest Tira in Sidona. Prišli so, da bi slišali Jezusa in da bi jih ozdravil njihovih bolezni. Vsi, ki so bili pod oblastjo hudobnih duhov, so bili osvobojeni. Vsak se je poskušal dotakniti Jezusa, kajti iz njega je izhajala moč, ki jih je ozdravljala. Jezus je pogledal svoje učence in rekel: “Srečni so siromašni, kajti njihovo bo Božje kraljestvo. Srečni ste vi, ki ste zdaj lačni, kajti Bog bo vašo lakoto potešil. Srečni ste vi, ki zdaj jokate, kajti kmalu boste vriskali od veselja! Srečni ste, če vas ljudje sovražijo, če se nočejo družiti z vami in vas prezirajo, če vas zmerjajo in grdo govore o vas, ker ste moji. Veselite se zaradi tega! Da, radujte se, kajti v nebesih boste nagrajeni za to. Tako kot se godi vam, se je godilo že tudi prerokom. Gorje pa vam, bogatini! Vi ste uživali srečo na zemlji. Gorje vam, ki ste siti! Trpeli boste lakoto. Gorje vam, ki se brezskrbno smejite! Jokali boste in jadikovali. Gorje vam, če se vam vsi dobrikajo, kajti krive preroke so vedno hvalili.” “Vsem vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte ljudi, ki vas kolnejo in molite za vse, ki grdo ravnajo z vami. Če te kdo udari po obrazu, se ne brani drugega udarca. Če ti kdo vzame plašč, se ne brani dati mu tudi srajco. Vsakemu, ki te za kaj prosi, daj in ne zahtevaj od tistega, ki ti je kaj vzel, da ti vrne. Ravnajte z ljudmi tako, kot želite, da oni ravnajo z vami. Ali morda pričakujete plačilo zato, ker ljubite ljudi, ki ljubijo vas? To delajo tudi brezbožni ljudje. Ali je kaj nenavadnega v tem, če delate dobro tistim, ki so dobri z vami? Tako delajo tudi ljudje, ki ne poznajo Boga. Kaj pa je posebnega, če posojate denar tistim, za katere dobro veste, da vam bodo vrnili? Tudi najbolj hudobni ljudje posojajo tistim, ki so kot oni, s tem da jim vrnejo. Vi pa ljubite sovražnike in delajte dobro vsem. Pomagajte vsakemu, ne da bi za to pričakovali hvaležnost ali protiusluge. Bog vas bo bogato nagradil, ker ravnate tako, kot naj bi ravnali Božji sinovi. Tudi on je dober z nehvaležnimi in s hudobnimi.” “Bodite tako usmiljeni, kot je usmiljen vaš Oče v nebesih! Ne sodite drugim, kajti tako tudi Bog ne bo sodil vam! Ne obsojajte nobenega človeka, kajti tako Bog ne bo obsodil vas! Če ste pripravljeni odpustiti drugim, bo Bog odpustil tudi vam. Dajte, kar imate in Bog vas bo tako bogato obdaroval, da ne boste vsega mogli niti sprejeti. S takšno mero, s kakršno dajete, boste dobili povrnjeno.” V svojih pridigah je Jezus vedno znova uporabljal primere: “Kako more slepi voditi slepega? Ali se ne bosta oba zvrnila v prepad? Učenec lahko zna samo toliko kot učitelj. Če se je naučil od njega vse, kar zna, bo na koncu znal toliko kot njegov učitelj. Zakaj se razburjaš nad trnom v očesu svojega brata – nad njegovo majhno napako, – sam pa imaš bruno v svojem očesu? Takole praviš: ‘Brat, pomagal ti bom, da se rešiš trna, ki ga imaš v očesu, ne vidiš pa da imaš v svojem očesu bruno!’ Hinavec! Najprej se reši svojega bruna, da bi videl, potem pa pomagaj bratu odstraniti trn iz njegovega očesa.” Dobro drevo ne prinaša slabih sadov, slabo drevo pa ne dobrih. Tako lahko prepoznamo vsako drevo po sadovih. S trnovega grma ne moremo nabrati smokev ali grozdja z robidovja. Dober človek bo torej delal, kar je dobro, ker je dobrega srca. Hudoben človek pa bo delal, kar je hudobno, ker je v srcu hudoben. To, kar je v srcu, prihaja na dan in se izraža v naših besedah in dejanjih. “Zakaj mi kar naprej pravite ‘Gospod’, ko pa ne storite tega, kar vam rečem? Ali veste komu primerjam človeka, ki sliši moje besede in ravna v skladu z njimi? Podoben je človeku, ki je hotel graditi hišo. Najprej je globoko kopal, nato pa je postavil temelj za svojo hišo na čvrsta skalnata tla. Ko je prišlo neurje in so se vode zaganjale v hišo, je niso mogle poškodovati, kajti hiša je bila zgrajena na trdnih tleh. Kdor pa moje besede samo posluša in ne živi v skladu z njimi, je kakor človek, ki gradi hišo brez temelja. Ko pride neurje, vode izpodkopljejo hišo in le-ta se podre. Nič drugega ne ostane kot kup ruševin.” Potem ko je Jezus prenehal govoriti množici, je odšel v Kafarnaum. Prav tedaj je ležal služabnik nekega rimskega oficirja na smrtni postelji. Ko je oficir izvedel, da je prišel Jezus v mesto, je poslal nekaj uglednih Judov k njemu. Zaprosili naj bi ga, da gre z njimi in ozdravi služabnika. Prišli so k Jezusu in mu dejali: “Na vsak način moraš pomagati temu človeku! On ljubi naše ljudstvo, saj je plačal gradnjo sinagoge.” Jezus je šel z njimi. Še preden pa so dospeli do hiše, mu je oficir poslal nasproti prijatelje s sporočilom: “Gospod, ne trudi se, da bi prihajal na moj dom, kajti nisem vreden tega. Zato tudi nisem sam prišel k tebi. Vem, da je dovolj, če spregovoriš samo besedo in moj služabnik bo zdrav. Tudi jaz imam predpostavljene, sam pa zapovedujem tistim, ki so mi podrejeni. Če nekomu izmed njih rečem: ‘Pojdi!’ gre. Če drugemu naročim: ‘Pridi!’ pride. Če rečem svojemu služabniku: ‘Stori to!’ stori.” Ko je Jezus to slišal, se je zelo čudil. Ljudem, ki so ga poslušali, je rekel: “Med vsemi Judi v Izraelu nisem srečal nikogar s tako trdno vero.” Ko so se oficirjevi prijatelji vrnili, je bil služabnik zdrav. Ne dolgo po tem je prišel Jezus z učenci v mesto Nain. Spet je šla za njim velika množica ljudi. Ko se je približal mestnim vratom, mu je prišel nasproti pogrebni sprevod. Umrli je bil edini sin vdove. Mnogi iz mesta so šli z ženo v žalnem sprevodu. Ko jih je Jezus videl, ga je njihova bolečina globoko ganila. “Ne jokajte!” jih je tolažil. Šel je h krsti in se je dotaknil. Tisti, ki so jo nosili, so obstali. Jezus pa je spregovoril mrtvemu mladeniču: “Zapovedujem ti, vstani!” Mladenič je sedel in začel govoriti. Jezus je povrnil sina materi. Vsi so se prestrašili, ko so to videli. Potem pa so slavili Boga z besedami: “Mogočen prerok je vstal med nami,” in “danes smo videli Božjo roko na delu!” Kmalu so vedeli ljudje po vsej Judeji in celo v sosednjih deželah, kaj je Jezus storil. Učenci Janeza Krstnika so kmalu slišali o tem, kar je Jezus delal. Ko so povedali Janezu, je poslal dva izmed njih k Jezusu, da bi ga vprašala: “Ali si ti Rešitelj, ki ga pričakujemo, ali naj čakamo drugega?” [20-22] Učenca sta našla Jezusa, ko je pravkar ozdravljal ljudi mnogih bolezni. Tiste, ki so jih mučili demoni, je osvobodil njihove moči in slepim je povrnil vid. Ko sta mu postavila Janezovo vprašanje, jima je odgovoril: “Vrnita se k Janezu in mu povejta vse, kar sta videla in slišala danes: slepi vidijo, hromi hodijo, gobavi ozdravljajo, gluhi slišijo, mrtvi oživljajo in ubogi slišijo radostno novico. *** *** Poleg tega mu recite: ‘Srečen je vsak, ki ne izgubi vere zaradi mene.’ ” Ko sta Janezova učenca odšla, se je Jezus obrnil k ljudem, ki so se zbrali okrog njega in jih vprašal: “Kaj ste pričakovali, da boste videli, ko ste šli k Janezu v puščavo? Ali ste hoteli videti suho bilko, ki jo veter ziblje sem ter tja? Ali morda človeka, oblečenega v draga oblačila? Ne! Ljudi, ki živijo v razkošju, najdemo v palačah in ne v puščavi. Ali pa ste hoteli srečati preroka? Da, Janez je prerok in celo več kot to. On je ta, za katerega velja beseda Svetega pisma, ki pravi: ‘Pred teboj pošiljam svojega glasnika, ki bo pripravil pot pred teboj.’ Janez je večji kot katerikoli človek, kar se jih je kdaj rodilo. Vendar je najmanjši v Božjem kraljestvu večji od njega.” Vsi, ki so poslušali Janeza, celo cariniki, ki so jih vsi prezirali, so si bili edini v tem, da so Božje zahteve upravičene in Janez jih je krstil. Samo farizeji in verski učitelji so ponosno odklonili Božji načrt zanje in se niso krstili. “Kaj naj rečem o teh ljudeh?” je vprašal Jezus. “Komu naj jih primerjam? So kakor otroci, ki sedijo na trgu in kličejo drug drugemu: ‘Ni vam všeč kadar igramo svatbene pesmi in tudi ne kadar igramo pogrebne pesmi.’ Janez Krstnik se je pogosto postil in ni pil vina. Tedaj ste govorili: ‘Ta ni pri pravi pameti!’ Zdaj je prišel Sin človekov, ki jé in pije kot vsi drugi ljudje, pa ga dolžite: ‘Požeruh in pijanec je. In njegovi prijatelji so prestopniki in drugi ničvredneži.’ Toda Božja modrost se kaže kot resnična na tistih, ki so jo sprejeli.” Nekoč je neki farizej povabil Jezusa k obedu. Prišel je v farizejevo hišo in sedel k mizi. Potem je prišla neka žena, prostitutka, ki je živela v tem mestu. Izvedela je, da je Simon povabil Jezusa. V rokah je imela steklenico z dragocenim oljem. Šla je k Jezusu, pokleknila je pri njem in tako jokala, da so bile njegove noge vlažne od solza. Z lasmi mu je brisala noge, jih poljubljala in zlivala nanje olje. Farizej je vse to opazoval in mislil: “Če bi bil ta človek zares Božji prerok, bi vendar moral vedeti, kakšna žena je to!” “Simon, nekaj ti bom povedal,” ga je prekinil Jezus v njegovem razmišljanju. “Da, poslušam, Gospod,” je odgovoril Simon. “Neki bogataš je posodil dvema človekoma denar. Prvi mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. Ker pa v dogovorjenem roku nista mogla vrniti denarja, je obema odpustil dolg. Kateri od njiju mu bo bolj hvaležen?” “Gotovo tisti, ki mu je odpustil večji dolg,” je odgovoril Simon. “Prav imaš!” je potrdil Jezus. Potem je pogledal ženo in rekel: “Poglej to ženo, Simon! Prišel sem v tvojo hišo in nisi mi dal vode, da bi si umil noge. Ona pa je umila moje noge s svojimi solzami in obrisala s svojimi lasmi. Nisi me pozdravil z bratskim poljubom. Ta žena pa je kar naprej poljubljala moje noge. Nisi z oljem pomazal mojega čela, ona pa je to dragoceno olje razlila po mojih nogah. Povem ti, njena velika krivica ji je odpuščena; sicer mi ne bi mogla izkazati tolikšne ljubezni. Komur je malo odpuščeno tudi malo ljubi.” Ženi je Jezus rekel: “Odpuščeni so ti grehi.” Potem so ostali gostje šepetali med seboj: “Kakšen človek je to, ki more odpuščati tudi grehe?” Jezus pa je še enkrat rekel ženi: “Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!” Kmalu potem se je Jezus podal na pot skozi mnoga mesta in vasi. Vsepovsod je oznanjal radostno novico o Božjem kraljestvu. Z njim so bili tudi njegovi učenci in nekaj žena, ki jih je osvobodil hudobnih duhov in ozdravil njihovih bolezni. Med njimi je bila Marija iz Magdale – Jezus jo je osvobodil sedmih demonov – Ivana, Husova žena (Hus je bil Herodov uradnik in je bil odgovoren za njegov dvorec in za dvorske posle), Suzana in mnoge druge. Bile so premožne in so skrbele za Jezusa in za njegove učence. Veliki množici – ljudje so namreč prišli iz vseh mest – je Jezus nekega dne pripovedoval tole zgodbo: “Kmet je posejal na svojem polju seme. Pri tem je nekaj zrn padlo na poljsko pot. Ljudje so jih poteptali ali pa so jih pozobale ptice. Drugo seme je padlo na skalnata tla s tanko plastjo zemlje. Vzklilo je, ker pa ni bilo dovolj vlage, so rastline usahnile. Nekaj zrn je padlo med trnje, ki je kmalu zadušilo mlade rastline. Preostalo zrnje je padlo na rodovitno zemljo. Žito je raslo in kmet je spravil bogato žetev. Dobro prisluhnite temu, kar vam govorim!” Pozneje so ga vprašali njegovi učenci, kaj je hotel povedati s to zgodbo. Jezus jim je odgovoril: “Vi razumete skrivnosti Božjega kraljestva. Vsem drugim pa govorim v prispodobah, tako da ‘gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne razumejo.’ Vam bom razložil prispodobo: Zrno semena je Božja beseda. Poljska pot predstavlja ljudi, ki so slišali Božjo besedo. Potem pride satan in vzame besedo iz njihovih src, da ne bi verovali in se rešili. Skalnata tla predstavljajo ljudi, ki slišijo Božjo besedo in jo rade volje sprejmejo. Toda vse ostane na površini. Nekaj časa so navdušeni, brž ko pa zaradi vere pridejo v težave, se vere odrečejo. Seme, ki pade med trnje, so ljudje, ki Božjo besedo slišijo, vendar vse pri njih ostaja po starem. Skrbi vsakdanjega življenja, borba za visok življenjski standard in neprestano tekanje za zabavami in uživanji zadušijo vsako vero. Potem pa so še plodna tla. To so ljudje, ki besedo sprejmejo z veseljem in odkritosrčnostjo. V njih raste in prinaša bogat sad.” “Nihče ne prižiga svetilke in jo potem postavi pod vedro ali pod posteljo. Nasprotno: svetilko postavimo na tako mesto, da vsak, kdor pride v hišo, vidi luč. Ta slika nam govori o tem, da bo nekega dne vse (kar je v človeških srcih) prišlo na dan in kar je zdaj še skrivnost, bo vsem jasno. Zato pazite, kako me poslušate. Kajti kdor ima veliko, bo dobil še več: kdor mojo besedo razume, bo nekoč razumel vse. Kdor pa ne razume, mu bo še to malo, kar misli, da razume, postalo nerazumljivo.” Nekega dne so mati in bratje želeli govoriti z Jezusom. Toda okrog njega je bilo toliko ljudi, da se mu niso mogli približati. Poslali so mu sporočilo: “Tvoja mati in bratje stojijo zunaj in želijo govoriti s teboj.” Jezus je odgovoril: “Vsak, kdor posluša mojo besedo in živi po njej, je za mene brat in mati.” Nekega dne so Jezus in njegovi učenci stopili v čoln in Jezus jim je rekel: “Odveslajte čez jezero na drugo stran!” Storili so tako. Spotoma je Jezus zaspal. Sredi jezera je naenkrat nastala strašna nevihta in valovi so butali v čoln. Pretila je nevarnost, da bi se potopili, zato so učenci zbudili Jezusa. “Gospod”, so mu zaklicali, “tonemo!” Jezus je vstal in zapovedal vetru in valovom, naj se pomirijo. Vihar se je umiril in naenkrat je zavladala popolna tišina. “Kje je vaša vera?” je Jezus hotel vedeti. Prestrašeno in začudeno so se učenci spraševali: “Kdo je ta človek? Celo veter in valovi ga poslušajo, ko jim ukazuje!” Potem so prišli v okolico Gadare na drugi strani Genezaretskega jezera. Ko je Jezus stopil iz čolna, mu je pritekel iz mesta nasproti mož, ki so mu gospodovali demoni. Ni se oblačil, tudi ni stanoval v hiši, ampak je že dolgo bival po grobnih votlinah. Komaj je ugledal Jezusa, že je začel kričati. Vrgel se je predenj in vpil: “Kaj hočeš od mene, Sin Božji, Najvišji? Prosim te, ne muči me!” Jezus je namreč pravkar zapovedal demonu, naj izpusti svojo žrtev. Ta demon je pogosto imel tako moč nad tem človekom, da se je mogel osvoboditi celo verig, če so ga zvezali z njimi, potem pa je pobegnil v puščavo. “Kako ti je ime?” ga je vprašal Jezus. “Legija,” se je glasil odgovor, kajti gospodovali so mu mnogi demoni. Kar naprej so moledovali: “Ne pošlji nas v pekel!” V bližini na gorski vzpetini se je pasla čreda svinj. Demoni so se želeli naseliti v te svinje in Jezus jim je dovolil. Zdaj so demoni zapustili človeka in se naselili v svinje. Cela čreda se je zapodila v jezero in potonila. Pastirji so začudeni tekli v mesto ter v okoliške vasi in pripovedovali, kaj se je zgodilo. Od vsepovsod so prihiteli ljudje, da bi na licu mesta videli, kaj se je zgodilo. Videli so moža, ki ga je Jezus pravkar osvobodil demonov. Spodobno je bil oblečen in mirno ga je poslušal. Tedaj so se ljudje prestrašili. Tisti, ki so bili priče vsemu temu, so poročali, kako ga je Jezus ozdravil. Zbegani so ga prosili, naj zapusti njihovo okolico, kajti bali so se. Jezus se je vkrcal v čoln, da bi se odpeljal nazaj na drugo stran jezera. Ozdravljeni mož je hotel oditi z njim in ostati pri njem. Jezus pa mu je naročil: “Pojdi domov in pripoveduj, kako ti je Bog pomagal.” Mož je odšel in pripovedoval vsem v mestu, kako ga je Jezus ozdravil. Nepotrpežljivo je na drugi strani jezera pričakovala Jezusa velika množica ljudi. Ko je čoln pristal, se je prerinil v ospredje mož, Jair, predstojnik judovske sinagoge. Vrgel se je pred Jezusa in ga prosil, naj pride na njegov dom; njegov edini otrok, dvanajstletna deklica, je namreč umirala. Jezus je odšel z njim. Med ljudstvom je bila neka žena, ki je že dvanajst let trpela zaradi močnih krvavitev. Nihče ji ni mogel pomagati, čeprav so jo že mnogi zdravniki zdravili in je za to potrošila ves svoj denar. Ko je prišla do Jezusa, se je od zadaj dotaknila njegovega plašča. V tem trenutku je prenehala krvaveti. “Kdo se me je dotaknil?” je vprašal Jezus in obstal. Toda vsi so skomignili z rameni, Peter pa je menil: “Gospod, v tej gneči to tudi ni nič čudnega.” “Ne,” je odgovoril Jezus, “nekdo se me je namerno dotaknil. Čutil sem, kako je ozdravljujoča moč šla iz mene!” Ko je žena spoznala, da je Jezus vse vedel, je padla predenj na kolena in se vsa tresla. Pred vsemi ljudmi je pripovedovala, zakaj se ga je dotaknila in kako je bila takoj ozdravljena. “Hči,” ji je rekel Jezus, “vera ti je pomagala. Pojdi v miru!” Medtem ko se je pogovarjal z ženo, je nekdo prinesel Jairu sporočilo: “Tvoja hči je umrla. Zdaj ni treba, da pride Gospod.” Jezus je to slišal ter je rekel očetu: “Ne boj se! Samo veruj in tvoji hčerki bo spet dobro!” Ko so prišli do hiše, je dovolil samo Petru, Jakobu in Janezu ter dekličinim staršem, da vstopijo z njim. Vsi so tožili in jokali zaradi dekličine smrti, Jezus pa je rekel: “Nehajte jokati! Deklica ni mrtva, ampak spi.” Posmehovali so se mu, kajti vsi so vedeli, da je bila mrtva. Toda Jezus jo je prijel za roko in vzkliknil: “Deklica, vstani!” Oživela je, vstala iz postelje in Jezus je naročil, naj ji dajo jesti. Staršem se je zdelo neverjetno to, kar so doživeli. Jezus pa jim je rekel, naj tega nikomur ne pripovedujejo. Jezus je poklical k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal moč nad demoni in raznimi boleznimi. Dal jim je nalogo, da povsod oznanjajo prihod Božjega kraljestva in ozdravljajo bolnike. “Ničesar ne jemljite na pot,” jim je zapovedal, “niti popotne palice ali torbe, niti hrane ali denarja, celo obleke, da bi se preoblekli, ne nosite s seboj. Ostanite v hiši, kjer so vas sprejeli, dokler ne krenete dalje. Če vas v kakšnem mestu nočejo sprejeti, pojdite od tod in ne skrbite več za te ljudi. Otresite prah s svojih nog kot znak, da bo Bog kaznoval to mesto.” Učenci so odšli in so potovali iz kraja v kraj. Povsod so oznanjali radostno novico in ozdravljali bolnike. Herod, knez v Galileji, se je prestrašil, ko je slišal, kaj je delal Jezus; nekateri so namreč menili: “Janez Krstnik je vstal od mrtvih.” Drugi so spet mislili, da se je ponovno pojavil Elija, ali da je kdo drug izmed starih prerokov vstal od mrtvih. “Janeza sem dal obglaviti,” je menil Herod. “Kdo pa je ta človek, o katerem pripovedujejo tako neverjetne stvari?” Zato je želel vsekakor spoznati Jezusa. Dvanajst učencev se je spet vrnilo k Jezusu in pripovedovalo, kaj so storili. Jezus jih je vzel s seboj v mesto Betsajdo. Tam je želel biti sam z njimi. Hitro pa se je razširila novica, kje je Jezus in ljudje so šli za njim. Ni jih poslal proč, ampak se je z njimi pogovarjal o Božjem kraljestvu in ozdravljal bolnike. Bilo je že pozno in učenci so prišli k Jezusu in mu rekli: “Čas je, da ljudje odidejo, da bi lahko prenočili v bližnjih vaseh in da bi si lahko kupili hrano. Tukaj vendar ni ničesar!” “Vi jim dajte hrano!” jim je rekel Jezus. “Saj imamo samo pet hlebov in dve ribi!” so mu odgovorili učenci. “Ali naj preskrbimo hrano za vse to ljudstvo?” Okrog Jezusa se je zbralo kakih pet tisoč ljudi. “Recite jim, naj posedejo v skupinah po petdeset ljudi,” je naročil Jezus. Storili so tako. Jezus je vzel pet hlebov in dve ribi, ki so mu jih dali učenci, pogledal je proti nebu in se zahvalil Bogu. Razdelil je kruh in ribi, učenci pa so delili dalje ljudstvu. Vsi so se najedli in kljub temu je ostalo še veliko hrane: dvanajst polnih košar. Nekega dne je bil Jezus sam in je molil. Samo njegovi učenci so bili pri njem. Vprašal jih je: “Za koga me pravzaprav imajo ljudje?” “Za Janeza Krstnika,” so odgovorili učenci. “Drugi mislijo, da si prerok Elija, ali pa menijo, da se je pojavil nekdo izmed starih prerokov.” “Za koga pa me imate vi?” Nato je odgovoril Peter: “Ti si Kristus, Rešitelj, ki nam ga je poslal Bog.” Jezus je naročil učencem, naj nikomur o tem ne pripovedujejo in je dejal: “Sin človekov mora mnogo pretrpeti. Voditelji ljudstva, veliki duhovniki in verski učitelji ga bodo zavrgli in umorili. Toda čez tri dni ga bo Bog spet oživil.” Potem je Jezus spregovoril vsem: “Kdor hoče hoditi za menoj, mora dati na stran svoje želje; voljno mora vzeti nase svoj križ in se držati mene. Kdor vztraja pri tem, da bo sam razpolagal s svojim življenjem, ga bo nazadnje izgubil. Kdor pa je pripravljen odreči se svojih načrtov in živeti po načrtih, ki jih imam jaz za njegovo življenje, bo pridobil pravo življenje. Kaj namreč ima človek od tega, če pridobi ves svet, pri tem pa izgubi samega sebe? Gotovo je, da se za tistega, ki se sramuje mene in mojih besed, tudi Sin človekov ne bo zavzel, kadar pride v Očetovi moči in slavi skupaj s svetimi angeli. Verjemite mi, da bodo nekateri izmed teh, ki tukaj stojijo, živeli in videli Božje kraljestvo s svojimi očmi.” Osem dni pozneje se je Jezus povzpel s Petrom, Janezom in Jakobom na goro, da bi molil. Ko je molil, se je spremenil njegov obraz in obleka je zažarela. Naenkrat sta stala pri njem dva moža: Mojzes in Elija. Tudi njiju je obdajala svetloba in z Jezusom sta se pogovarjala o njegovi smrti, ki naj bi jo pretrpel po Božjem načrtu v Jeruzalemu. Peter in druga dva učenca so zaspali. Zdaj pa so se naenkrat zbudili in zagledali Jezusa in druga dva moža, zavite v svetlobo, ki jih je skoraj oslepila. Ko sta oba moža hotela oditi, je Peter zaklical: “Gospod, tu nam je všeč. Zgradili bomo tri kolibe: zate, za Mojzesa in za Elijo!” Pri tem se Peter sploh ni zavedal, kaj govori. Dokler je še govoril, jih je zasenčil oblak, ki se je spustil nanje in prestrašili so se, kajti slišali so glas: “To je moj Sin, ki sem ga izvolil. Njega poslušajte!” Potem je bil Jezus spet sam. Dolgo učenci niso govorili o tem, kar so doživeli. Ko so naslednjega dne prišli z gore, jim je prišlo nasproti veliko ljudi. Med njimi je bil mož, ki je prosil Jezusa: “Prosim, Gospod, usmili se mojega sina, mojega edinega otroka! Večkrat ga zgrabi hudobni duh. Takrat kriči in se zvija v krčih, tako da se mu nabere pena okrog ust. To se mu dogaja kar naprej. Prosil sem tvoje učence, naj izženejo hudobnega duha, toda bili so nemočni.” Jezus je odgovoril: “Samovoljni in neverni ljudje! Koliko časa bom moral biti še med vami in vas prenašati? Privedi sina k meni!” Ko so ga pripeljali k njemu, ga je hudobni duh vrgel na tla ter ga zvil v krču. Jezus je zapretil hudobnemu duhu, ozdravil je dečka ter ga izročil očetu. Vsi so bili začudeni in prestrašeni zaradi moči, ki jo je Bog dal Jezusu. Medtem ko so ljudje še začudeno strmeli zaradi tega dogodka, je Jezus rekel svojim učencem: “Ne pozabite tega, kar vam pravim: Sina človekovega bodo izdali.” Oni pa niso razumeli. Niso vedeli, kaj je hotel s tem povedati. Odkrito pa si ga niso upali vprašati. Nekega dne so se učenci pogovarjali o tem, kdo izmed njih je najuglednejši in najpomembnejši. Jezus je opazil, s kakšnimi mislimi se ukvarjajo. Poklical je otroka, postavil ga je poleg sebe in rekel: “Kdor sprejme takšnega otroka iz ljubezni do mene, sprejme mene. Kdor pa sprejme mene, sprejme istočasno Boga, ki me je poslal. Kdor ne misli, da je nekaj, je zagotovo velik.” “Gospod,” je razburjeno rekel Janez, “videli smo nekoga, ki je v tvojem imenu izganjal hudobne duhove. Ker se ne druži z nami, smo mu to prepovedali.” “Pustite ga, naj še naprej izganja demone,” je rekel Jezus. “Kdor ni proti vam, je z vami.” Ker je bil blizu čas, ko naj bi se spet vrnil k Bogu, se je Jezus odločil, da gre v Jeruzalem. Ko je bil na poti, je poslal naprej sle, ki naj bi v neki samarijski vasi poskrbeli za prenočišče. Ker pa je bil Jezus na poti v Jeruzalem, ga nihče ni hotel sprejeti. Njegova učenca Jakob in Janez sta to slišala in sta se razjezila: “Gospod, kaj takega ne bi smel dopustiti! Če hočeš, bova zapovedala, da pade ogenj z neba, kot je storil Elija, da bodo vsi zgoreli!” Jezus se je obrnil k njima in ju je ostro pokaral. Potem so odšli v drugo vas. Spotoma je neki človek nagovoril Jezusa: “Rad bi šel s teboj, kamorkoli pojdeš!” Jezus pa mu je odgovoril: “Lisice imajo svoje brloge in ptice gnezda, Sin človekov pa nima prostora, kjer bi si odpočil.” Nekoga drugega pa je Jezus pozval: “Pojdi za menoj!” Ko je le-ta odgovoril: “Da, Gospod, ampak dovoli mi, da najprej pokopljem svojega očeta,” mu je Jezus odgovoril: “Prepusti tistim, da pokopavajo mrliče, ki se ne menijo za Boga in jih ne zanima večno življenje. Tvoja naloga pa je, da oznanjaš prihod Božjega kraljestva vsemu svetu.” Še nekdo je rekel Jezusu: “S teboj hočem hoditi, Gospod, brž ko se poslovim od svoje družine.” Temu je Jezus odgovoril: “Kdor prime za plug, pa se ozira nazaj, ni pripravljen za Božje kraljestvo.” Potem je Jezus izbral sedemdeset drugih učencev in jih poslal po dva in dva v mesta in vasi, v katera je potem nameraval oditi še sam. Preden so se odpravili na pot, jim je rekel: “Žetev je bogata, toda premalo delavcev je, da bi jo spravili s polja. Zato prosite Boga, ki je gospodar žetve, da pošlje več delavcev, ki bodo spravljali žetev. Zdaj pa pojdite! Vem, da vas pošiljam kot jagnjeta med volkove. Ne jemljite denarja, torbe, ali rezervnega para čevljev na pot in ne izgubljajte časa s pozdravljanjem ljudi po poti. Ko vstopite v hišo, jo blagoslovite in recite: ‘Naj bo mir s to hišo!’ Če bodo ljudje sprejeli Božji mir, bo mir, ki jim ga prinašate, ostal pri njih. Če pa vaše sporočilo o miru zavrnejo, tudi Božji mir ne bo ostal v tej hiši. Zato ostanite tam, kjer ste dobrodošli in se ne selite od hiše do hiše. Jejte in pijte, kar vam ponudijo, kajti vsak delavec je za svoje delo vreden pravičnega plačila. Če pridete v mesto, v katerem vas ljudje radi sprejmejo, jejte, kar postavijo pred vas. Zdravite bolne, ki so tu in jim govorite: ‘Božje kraljestvo vam je zdaj zelo blizu.’ Če pa vas kjerkoli ne bi hoteli sprejeti, odidite iz tega mesta, prebivalcem pa recite: ‘Sami ste izrekli svojo sodbo. Celo prah z vaših cest otresamo s svojih nog. Vendar ne pozabite, kako blizu Božjega kraljestva ste bili!’ Vsekakor bo prebivalcem Sodome laže ob dnevu sodbe kakor ljudem iz tega mesta! Gorje vam, prebivalci Horazina in Betsajde! Če bi se namreč čudeži, ki ste jim bili vi priče, zgodili v pristaniških mestih Tiru in Sidonu, bi se njuni prebivalci davno iskreno kesali za svoje grehe in spremenili način življenja. Ob dnevu sodbe bo Tiru in Sidonu laže kakor vam! In vi, prebivalci iz Kafarnauma? Kaj naj rečem vam? Da boste povzdignjeni do neba? Ne, vrženi boste v pekel!” Potem je rekel učencem: “Kdor posluša vas, posluša mene. Kdor zavrača vas, zavrača mene. Kdor pa zavrača mene, zavrača tudi Boga, ki me je poslal.” Ko se je sedemdeset učencev vrnilo, so navdušeno poročali: “Gospod, celo demoni so nas morali poslušati, ko smo omenjali tvoje ime!” “Vem,” je odgovoril Jezus, “kajti videl sem, da je satan kot blisk padel z neba. Dal sem vam moč, da stopate na kače in na škorpijone ter da premagate sovražnika. Nič vam ne more škodovati. Toda to sploh ni pomembno, da so vam demoni poslušni; mnogo bolj se lahko veselite tega, da ste zapisani v nebesih kot nebeški državljani!” Poln Svetega Duha je Jezus molil in vsega je prevzela radost: “Moj Oče, gospodar nebes in zemlje, zahvaljujem se ti, da si prikril resnico tistim, ki mislijo, da so pametni in si jo razodel nevednim. Da, Oče, taka je bila tvoja volja. Oče mi je dal vso moč. Nihče razen Očeta ne ve, kdo je Sin. Kdo je Oče, ve samo Sin in tisti, kateremu Sin hoče razodeti.” Potem se je Jezus obrnil k svojim učencem in jim tiho dejal: “Lahko ste srečni, da vse to vidite in doživljate. Pravim vam: Mnogi preroki in kralji v preteklosti so želeli vse to videti, kar vidite vi in slišati, kar vi slišite, vendar niso tega niti videli niti slišali.” Potem je vstal neki verski učitelj, da bi Jezusu nastavil zanko: “Učitelj,” ga je vprašal, “kaj moram storiti, da bi dobil večno življenje?” Jezus je odgovoril: “Kaj piše o tem v Božjem zakonu? Kaj bereš tam?” Verski učitelj je odgovoril: “ Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse duše, z vso močjo in z vsem razumom. Tudi bližnjega ljubi, kakor ljubiš samega sebe.” “Prav!” je odgovoril Jezus. “Delaj to, pa boš večno živel.” Mož pa se je hotel opravičiti (zaradi majhne ljubezni do nekaterih ljudi), zato je še naprej spraševal: “Kdo pa je moj bližnji? Kako naj to vem?” Jezus mu je odgovoril z naslednjo zgodbo: “Neki človek je potoval iz Jeruzalema v Jeriho. Na poti so ga napadli razbojniki. Pretepli so ga, pokradli in ga pustili napol mrtvega ležati na tleh. Potem so odšli. Slučajno je kmalu za tem prišel mimo duhovnik. Videl je moža, ki je ležal na tleh ter je šel na drugo stran ceste in nadaljeval pot. Tempeljski služabnik je stopil k ranjenemu človeku, ki je ležal na tleh, potem pa odšel. Nazadnje je prišel mimo preziran Samarijan. Ko je videl ranjenca, se mu je zasmilil. Sklonil se je k njemu, mu očistil rane ter jih obvezal. Potem ga je posadil na svojega osla, sam pa je šel poleg, dokler nista dospela do gostilne, kjer je poskrbel zanj. Ko je naslednjega dne moral kreniti dalje, je dal gostilničarju denar in ga zaprosil: ‘Skrbi za tega moža, dokler ne bo ozdravel. V kolikor ne bi bilo zadosti denarja, ti bom razliko povrnil, ko se bom vračal.’ Kdo izmed teh treh,” je vprašal Jezus verskega učitelja, “je po tvojem mnenju izpolnil Božji zakon in ravnal kot bližnji v odnosu do moža, ki so ga napadli razbojniki?” Verski učitelj je odvrnil: “Vsekakor tisti, ki mu je pomagal.” “Potem pojdi in se ravnaj po njegovem zgledu!” mu je rekel Jezus. Ko je Jezus s svojimi učenci nadaljeval pot proti Jeruzalemu, so prišli v neko vas, kjer jih je neka žena po imenu Marta sprejela v svoj dom. Marija, njena sestra, je sedla k Jezusu in ga pazljivo poslušala. Marta je bila vznemirjena, ker je sama morala streči svojim gostom. Končno je prišla k Jezusu in ga vprašala: “Gospod, ali ne vidiš, da mi moja sestra nič ne pomaga? Prepušča mi vse delo. Ali ji ne bi mogel reči, naj mi priskoči na pomoč?” Jezus ji je odgovoril: “Marta, Marta, toliko se vznemirjaš zaradi teh malenkosti. Dejansko pa je samo ena stvar, za katero si je vredno prizadevati! Marija je to doumela in ne bom je odvračal od tega.” Nekega dne, ko je Jezus molil, je prišel k njemu eden izmed učencev. Ko je končal, mu je rekel: “Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.” Jezus jim je odgovoril: “Takole molite: ‘Naš Oče v nebesih! Tvojemu svetemu imenu naj bo čast. Vzpostavi svoje kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja na zemlji, tako kakor se vse zgodi po tvoji volji v nebesih. Tudi danes nam daj vse to, kar potrebujemo za življenje. Odpusti nam našo krivdo, tako kot mi odpuščamo tistim, ki so nam storili krivico. Varuj nas tega, da bi podlegli skušnjavi.’ ” Potem, ko je Jezus še dalje učil učence o molitvi, jim je povedal tole zgodbo: “Zamislite si, da ima nekdo izmed vas prijatelja. Sredi noči gre k njemu, potrka na vrata in ga poprosi: ‘Posodi mi, prosim te, malo kruha. Nepričakovano sem dobil obisk in ničesar nimam v hiši, s čemer bi lahko postregel gostu.’ Morda bi prijatelj odgovoril: ‘Ne moti me. Vrata sem že zaklenil in legel sem. Lahko se zbudijo otroci. Ne morem vstati, da bi ti dal, kar potrebuješ.’ Povem vam: Če ne bi vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bi nazadnje vstal in mu dal, kar želi, ker ga tako vztrajno prosi. Zato vam pravim: Prosite Boga in dal vam bo! Iščite in našli boste! Trkajte in odprl vam bo vrata! Kajti kdor prosi, dobi. Kdor išče, najde. Kdor trka, mu odpre. Kateri oče pa bi dal otroku kačo, če ga prosi, naj mu da ribo, ali škorpijona, če si želi jajce? Če torej vi trdosrčni in grešni ljudje dajete vašim otrokom to, kar je dobro, bo toliko prej vaš Oče, ki je v nebesih dal Svetega Duha tem, ki ga prosijo.” Nekoč je Jezus izgnal nekega demona, ki je povzročil, da je bil neki človek nem. Brž ko ga je demon zapustil, je lahko govoril. Ljudje, ki so to opazovali, so se zelo čudili. Nekateri pa so celo govorili: “Samo zato lahko izganja duhove, ker mu Belcebub, poglavar demonov, daje moč.” Drugi spet, ki so hoteli Jezusa preizkušati, so hoteli videti čudež na nebu kot dokaz, da je Mesija. Jezus pa je dobro vedel, kaj mislijo in jim je dejal: “Vsak ve, da se država razpade in na koncu propade, če se več mogočnikov bori za oblast. Če bi demoni izganjali drug drugega, kako bi satanovo kraljestvo moglo obstati? To vam pravim, ker trdite, da izganjam demone z Belcebubom. Če je tako, kot trdite, da izganjam hudobne duhove s pomočjo satana, s čigavo pomočjo jih potem izganjajo vaši ljudje? Sami sebi boste sodniki. Če pa izganjam demone z Božjo močjo, je to dokaz, da je prišlo Božje kraljestvo! Dokler močan človek, ki ima poleg tega še orožje, brani svojo hišo, mu nihče ne more ničesar odnesti; če pa bi ga napadel nekdo, ki je močnejši ter ga premagal in razorožil, bi lahko pobral vse njegovo imetje. Dejstvo je, da, kdor ne zbira z menoj, razsiplje. Kdor se povsem ne opredeli zame, škoduje moji stvari.” “Kadar demon zapusti svojo žrtev, tava po krajih brez vode tako dolgo, dokler ne najde nove žrtve. Če je ne najde, se odloči: ‘Povrnem se tja, od koder sem prišel.’ Ko se vrne, najde svoje prvotno bivališče čisto in urejeno toda nenaseljeno. Tedaj poišče sedem drugih duhov, ki so hujši kakor on. Skupaj se naselijo v človeku, ki postane zdaj še hujši kot je bil poprej.” Ko je Jezus še govoril, je neka žena iz množice zakričala: “Kako srečna mora biti žena, ki te je rodila in vzgojila!” Jezus je na to odgovoril: “Nasprotno, resnično srečni so ljudje, ki slišijo Božjo besedo in živijo v skladu z njo.” Ljudje so se z vseh strani rinili k Jezusu. Potem jim je dejal: “Dandanes so ljudje hudobni in brezbožni. Zahtevajo dokaze (da sem Mesija); toda ne bodo jih dobili, razen enega. Spomnite se preroka Jone! Kot je bilo Jonovo doživetje za prebivalce Niniv dokaz, da ga je Bog poslal, bo Bog dokazal, da me je poslal k temu ljudstvu tako, da bom doživel nekaj podobnega kot Jona. Kraljica z juga bo nastopila kot priča zoper to ljudstvo ob dnevu sodbe in ga obsodila. Ona je prišla od daleč, da bi slišala o modrosti kralja Salomona. Ta pa, ki stoji pred vami, je večji od Salomona. Vendar nočete verjeti njegovim besedam. Tudi prebivalci Niniv vas bodo obsodili ob dnevu sodbe, kajti potem ko so slišali Jonovo pridigo, so zapustili grešno življenje in se obrnili k Bogu. Ta, ki stoji pred vami, pa je večji kot Jona. (In vi mu ne verujete!)” “Ali si lahko mislite, da nekdo prižge svetilko, da bi jo potem skril ali postavil pod vedro? Ne, postavi jo tako, da osvetljuje ves prostor. Oko razsvetljuje tvoje notranje bitje. Človek, ki je razdvojen in misli prav tako na Boga kot na materialne dobrine, nima jasnega pogleda in se ni opredelil in usmeril na cilj. Kdor ni osredotočen na Božje zahteve in zapovedi, se izgublja v duhovni temi. Zato razmisli, če nimaš namesto luči v svoji notranjosti temo. Če bo tvoje telo polno luči, brez mračnih kotov, bo celo tvoje bitje žarelo, kot bi te obsevala svetla luč.” Jezus se je še vedno pogovarjal s svojimi poslušalci, ko ga je neki farizej povabil k obedu. Odšel je z njim in sedel za mizo. Začudeno je gostitelj opazoval Jezusa, ker si pred jedjo ni umil rok, kot je bil pri Judih predpis. Jezus je opazil njegovo nejevoljo ter ga je nagovoril: “Na zunaj ste vi farizeji brez greha, svetite se kot kozarec, iz katerega pijete. Znotraj pa ste umazani in odvratni. Svetohlinci! Saj dobro veste, da je Bog ustvaril oboje – zunanjost in notranjost. Ali res mislite, da Bog gleda samo na zunanjost? Vaša skleda in kozarec sta polna. Podelite to z ubogimi! Tedaj bo tudi vaša notranjost čista pred Bogom! Ne pričakujte nič dobrega, vi, farizeji! Celo od mete, kumine in drugih začimb dajete Bogu desetino. Za pravičnost in ljubezen do Boga pa se ne menite! Prav je, da dajete desetino, toda tudi tega drugega ne zanemarjajte! Svarim vas, farizeji! Na Božji službi sedite v prvih vrstah in všeč vam je, če vas ljudje na cesti spoštljivo pozdravljajo. Čaka vas strašna sodba! Ste kot s travo prerasli grobovi, kjer ljudje hodijo, pa ne vedo, da so to grobovi. Tisti, ki vas srečujejo niti ne sanjajo, kakšna gniloba se skriva v vas.” “Gospod!” je zaklical neki verski učitelj, ki je stal v bližini “s tem kar si rekel, si užalil tudi nas!” Jezus je odgovoril: “Da, saj čakajo enake strahote tudi vas! Ljudem nalagate težka bremena, ki jih komaj nosijo, sami pa ne mislite premakniti niti prsta, da bi jim pomagali. Gorje vam! Prav taki ste kot vaši predniki, ki so v preteklosti morili preroke. Morilci! Soglašate z vašimi očeti in njihovimi dejanji – vi sami bi storili prav tako. Zato je Bog v svoji modrosti dejal: ‘poslal jim bom preroke in apostole; vendar bodo nekatere izmed njih pomorili, druge pa preganjali!’ Odgovarjali boste za smrt vseh prerokov, kar jih je bilo pomorjenih od začetka sveta: od Abela do Zaharije, ki ste ga umorili v templju med žrtvenim oltarjem in svetiščem. Da, še ta generacija se bo morala zagovarjati za to. Gorje vam, verski učitelji! Vzeli ste ključe, ki odpirajo vrata v hišo znanja. Sami nočete vstopiti; druge pa, ki poskušajo priti noter, ovirate, da ne tega ne morejo storiti.” Odtlej so farizeji in verski učitelji preganjali Jezusa. Postavljali so mu zapletena vprašanja in čakali samo na to, da bi ga zvabili v neko past in ga na osnovi njegovih besed obsodili. Stotine, da, tisoči ljudi so se stekali k Jezusu in gneča je bila nepopisna. Vendar je Jezus tokrat govoril samo učencem in jih svaril. “Ne bodite kot farizeji, ki se delajo dobre, pa niso. Toda vedno jim ne bo uspelo prikriti njihove hinavščine. Prišel je čas, da resnica pride na dan in se pokaže kot kvas v testu. Kar govorite naskrivaj, bodo vsi izvedeli in kar šepetate, medtem ko si z roko zakrivate usta, bo slišal ves svet. Prijatelji, ne bojte se ljudi, ki vas hočejo umoriti. Samo telo lahko ubijejo, nad dušo pa nimajo moči. Povedal vam bom, koga se bojte – bojte se Boga, ki vas lahko usmrti in vrže v pekel. Koliko je vreden vrabec na strehi? Pa vendar Bog ne pozablja niti enega izmed njih. On ve tudi koliko las imate na glavi. Zato pa se ne bojte! V Božjih očeh imate večjo vrednost kakor jata vrabcev. Povem vam: Jaz, Mesija, bom javno izkazal čast pred Božjimi angeli tistim, ki javno priznajo, da pripadajo meni. Toda odrekel se bom pred Božjimi angeli tistega, ki me zataji pred ljudmi. Ljudem, ki govorijo zoper mene in me žalijo, bo Bog odpustil. Kdor pa govori zoper Svetega Duha, ne bo nikoli dobil odpuščanja. Če vas odpeljejo v sinagogo na zaslišanje, ali pred oblasti ali sodišča, ne skrbite, kako se boste zagovarjali in branili. Sveti Duh vam bo ob pravem času dal prave besede.” Potem je zaklical nekdo iz množice: “Gospod, reci vendar mojemu bratu, naj pošteno razdeli očetovo imetje z menoj!” Jezus pa ga je zavrnil: “Kdo me je postavil, da bi vama bil sodnik?” Potem je spregovoril vsem: “Varujte se pohlepnosti! Če ima nekdo še toliko denarja, si vendar ne more kupiti življenja zanj.” S primerom je pojasnil svojim poslušalcem, na kaj misli: “Bogati posestnik je požel izredno veliko žita. Razmišljal je: ‘Kam bom le vse pospravil? Žitnice so polne, nič več ne morem spraviti vanje.’ Odločil se je: ‘Podrl bom stare žitnice in zgradil nove, tako velike, da bom lahko pospravil vso žetev, da, vse žito, kar ga imam. Potem bom dejal svoji duši: Duša, preskrbljena si za dolgo časa. Lahko si oddahneš. Dobro jej in pij in veseli se življenja!’ Bog pa mu je dejal: ‘Neumnež! Še to noč bodo zahtevali tvojo dušo od tebe. Kaj boš potem imel od vsega bogastva?’ Tako gre vsem, ki zbirajo bogastvo na zemlji, pred Boga pa pridejo praznih rok.” Jezus je hrabril svoje učence: “Ne delajte si skrbi za hrano in obleko. Življenje pomeni mnogo več kot hrana in pijača in človek je vrednejši od obleke, v katero se oblači. Poglejte krokarje! Ne sejejo in ne žanjejo, prav tako nimajo shramb ali žitnic. Bog skrbi zanje. Ali mislite, da ne skrbi za vas še mnogo bolj? Pa tudi če skrbite še toliko, ali s tem lahko podaljšate življenje samo za dan? Če pa skrb ne more storiti niti nekaj tako majhnega, zakaj toliko skrbite? Poglejte lilije na travniku! Ne znajo niti presti niti tkati. Pravim vam, da se sam kralj Salomon v vsej svoji slavi ni oblačil tako bogato kot one. Če pa Bog skrbi da trava, ki danes zeleni na travniku, jutri pa jo bodo morda že sežgali, tako lepo raste, ali res mislite, da bo pozabil na vas? Ali tako malo zaupate Bogu? Naj vas torej ne vznemirjajo skrbi in ne sprašujte: Kaj bomo jedli in kaj bomo pili. Ne živite kot ljudje, ki ne poznajo Boga kot dobrega Očeta. On dobro ve, kaj potrebujete. Skrbite predvsem za Božje kraljestvo, potem pa vam bo Bog dal vse kar potrebujete. Ne boj se torej prihodnosti, mala čreda! Tebi bo namreč Oče podaril kraljestvo. Prodajte svoje imetje in dajte denar ubogim! Tako si naberete zalogo, ki ne zastari in se ne pokvari, zaklad v nebesih. Tega zaklada tatovi ne morejo ukrasti in molji ga ne morejo uničiti. Kjer so vaši zakladi, tam bo vaše srce in vaše misli.” “Bodite pripravljeni – oblečeni za strežbo in svetilke naj gorijo – kot služabniki, ki čakajo, da se njihov gospodar vrne s poročne svečanosti. Ko pride in potrka, mu boste lahko takoj odprli vrata. Kako so srečni tisti služabniki, ki jih gospodar najde budne in pripravljene, ko se vrne! Povem vam, da se sam obleče v obleko strežnika in jim reče, naj sedejo za mizo, da jim postreže. Morda pride pozno zvečer, morda šele opolnoči. Ko pa pride, bodo njegovi služabniki upravičeno veseli, če so bili pripravljeni. Vedite pa to, da bi bil gospodar buden in bi se zavaroval pred tatom, ko bi vedel, da le-ta namerava vlomiti v njegovo hišo. Vedno bodite pripravljeni, ker bo Sin človekov prišel, ko boste najmanj pričakovali!” “Gospod, ali govoriš to samo nam ali vsem?” je vprašal Peter. Jezus je odvrnil: “Ali ne pričakujemo od zvestega in zanesljivega oskrbnika, da mu gospodar mirno lahko zaupa nalogo, da bo skrbel za vse zaposlene in jih oskrboval s tem, kar potrebujejo? Kako srečen bo, če ga njegov gospodar ob vrnitvi najde pri vestnem opravljanju svojega dela. Povem vam, da bo zanesljivemu oskrbniku zaupal vse svoje imetje. Če pa je oskrbnik nezanesljiv in misli: ‘Prav gotovo gospodar še dolgo ne bo prišel,’ ter začne ostale sodelavce vznemirjati in jim oteževati delo, sam pa popivati, se bo gospodar nepričakovano vrnil. Nezanesljivega oskrbnika bo kaznoval. Hlapec, ki ve, kaj pričakuje gospodar, pa zavestno ne opravlja svojega dela tako, kot je treba, bo prejel težko kazen. Kdor pa dela narobe, pa se tega ne zaveda, bo dobil milejšo kazen. Tako pričakujemo mnogo od teh, ki so mnogo dobili; njihova odgovornost je večja.” “Prišel sem, da na zemlji zanetim ogenj. Kako bi bil srečen, če bi vsaj že gorelo! Pred tem pa moram na križu še mnogo pretrpeti. Kakšno breme je na mojem srcu zaradi tega, dokler se vse ne zgodi! Ne mislite, da sem prišel, da bi prinesel na zemljo mir! Nikakor, prinašam nemir! Poslej se bodo v družini zaradi mene obrnili drug proti drugemu: oče proti sinu in sin proti očetu, mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti snahi in snaha proti tašči.” Potem je Jezus spet govoril vsem: “Ko pridejo oblaki od zahoda, pravite: ‘Deževalo bo,’ in to drži. Če piha južni veter, pravite: ‘Vroče bo,’ in prav imate. Hinavci! Vreme znate napovedati po različnih znakih, to pa, kar se dogaja v današnjem času pred vašimi očmi, tega nočete razumeti. Zakaj nočete videti tega? Če nisi povrnil dolga in moraš zaradi tega oditi na sodišče, stori vse, kar je v tvoji moči, da se še po poti pomiriš s svojim nasprotnikom. Sicer te bo sodnik obsodil in zaprli te bodo v ječo. Vedi, da zagotovo ne prideš na svobodo, dokler ne plačaš vsega dolga do zadnjega centa.” V tem času so poročali Jezusu, da je Pilat pomoril nekatere Jude iz Galileje, medtem ko so žrtvovali v templju v Jeruzalemu. “Ali mislite,” je rekel Jezus, “da so bili ti Galilejci večji grešniki od ostalih ljudi, ker so jih tako zverinsko pomorili? Če se ne obrnete k Bogu in ne spremenite vašega hudobnega življenja, se bo z vami zgodilo prav tako. Spomnite se, kako je bilo ubitih osemnajst ljudi, ko se je pogreznil stolp v Siloi. Ali res mislite, da so bili to največji grešniki v Jeruzalemu? Tudi vam se bo zgodilo prav tako, če ne spremenite svojega življenja.” Potem jim je Jezus povedal naslednjo zgodbo: “Neki človek je v svojem vinogradu zasadil smokvo. Leto za letom je hodil gledat, če ima kaj sadu. Toda zaman! Končno je rekel svojemu vrtnarju: ‘Že tri leta čakam, toda še nikoli ni bilo na smokvi niti enega sadeža. Posekaj jo. Samo prostor jemlje.’ ‘Pusti jo še eno leto!’ ga je prosil vrtnar. ‘Dobro bom pognojil in skrbno negoval drevo še leto dni. Če pa tudi tedaj ne bo rodilo sadu, ga bom posekal.’ ” V soboto je Jezus učil v neki sinagogi. Prisotna je bila tudi žena, ki je bila že osemnajst let močno sključena in se več ni mogla zravnati. Ko jo je Jezus videl, ji je zaklical: “Žena, rešena boš svojega trpljenja!” Položil je nanjo roke in jo blagoslovil. Vzravnala se je in iz vsega srca hvalila Boga. Predstojnik sinagoge pa se je jezil, ker je Jezus ozdravil ženo v soboto. “Teden ima šest delovnih dni. Tedaj bi lahko prišli, da bi bili ozdravljeni, a ne ravno v soboto!” se je razburjal. Jezus pa mu je odgovoril: “Hinavci! Vaše vole in osle odvezujete tudi v soboto, da bi jih napojili. Meni pa prepovedujete, da bi osvobodil to ženo sužnjevanja satanu! Osemnajst let je bila bolna. Ali ne pripada tudi ona izvoljenemu Božjemu ljudstvu?” Na to mu njegovi sovražniki niso mogli odgovoriti. Vsi ostali pa so se veselili zaradi Jezusovih čudovitih dejanj. Jezus je vprašal svoje poslušalce: “Čemu naj primerjam Božje kraljestvo? Je kakor majhno seme gorčice, ki ga človek poseje na vrtu. Iz njega zraste visoko drevo, v katerem lahko gnezdijo ptice. [20-21] Je kakor testo, v katero zamešamo kvas, ki nevidno deluje, medtem ko testo vzhaja.” *** Jezus je potoval po deželi od mesta do mesta, od vasi do vasi in pridigal na poti proti Jeruzalemu. Neki mož ga je vprašal: “Gospod, ali drži, da bo le malo ljudi rešenih?” Jezus mu je odgovoril: “Vrata v nebo so tesna. Storite vse, da bi prišli skozi ta vrata. Mnogi namreč bodo poskušali, toda ko bo hišni gospodar zaklenil vrata, bo prepozno. Če boste še tako trkali in moledovali: ‘Gospod, odpri nam vrata!’ bo vse zastonj. ‘Kaj hočete od mene? Ne poznam vas!’ bo odgovoril. ‘Saj smo skupaj jedli in pridigal si na naših ulicah!’ boste rekli. Gospod pa bo dejal: ‘Povedal sem vam že, da vas ne poznam! Takšnim, kot ste vi, ni mesto tukaj! Pojdite odtod!’ Ko boste potem stali zunaj in boste videli, da so Izak, Jakob in vsi preroki v Božjem kraljestvu, boste obupano jokali in škrtali z zobmi. Z vseh koncev sveta bodo prišli ljudje na svečanost v Božje kraljestvo. Zapomnite si, da bodo mnoge, ki tu ne veljajo nič, tam spoštovali, tiste pa, ki so tu zelo slavni, tam nihče ne bo poznal.” Kmalu potem je prišlo nekaj farizejev k Jezusu. “Če ti je življenje milo,” so ga svarili, “poskrbi, da kar najhitreje odideš od tod. Kralj Herod te namreč hoče ubiti!” Jezus je odgovoril: “Recite temu lisjaku: Danes in jutri izganjam zle duhove in ozdravljam ljudi. Tretji dan pa bom dospel na svoj cilj. Da, danes, jutri in pojutrišnjem! Saj se ne spodobi, da bi preroka umorili kje drugje kot v Jeruzalemu. Jeruzalem! O, Jeruzalem! Moriš preroke in ubijaš glasnike, ki ti jih Bog pošilja. Kolikokrat sem poskušal tvoje prebivalce zbrati okrog sebe, kot koklja zbira piščeta pod svoja krila! Toda niste hoteli. In zdaj? Zdaj ostaja vaša hiša opustošena. Mene pa boste spet videli šele takrat, ko boste vzkliknili: ‘ Hvaljen bodi, ki prihajaš v imenu Gospodovem! ’ ” Neke sobote je bil Jezus v gosteh pri uglednem farizeju. Vsi prisotni so ga strogo opazovali. Potem je prišel neki človek, ki je imel vodo v telesu. Ali ga bo Jezus ozdravil v soboto? Jezus je vedel, kaj mislijo, zato je vprašal farizeje in verske učitelje: “Ali je po zakonu dovoljeno ozdraviti človeka v soboto ali ne?” Ko mu niso odgovorili, je prijel bolnika za roko, ga ozdravil in ga pustil, da je odšel. Potem je vprašal goste: “Kaj storite, če vam v soboto pade osel ali vol v vodnjak? Ali ju ne izvlečete tako hitro, kot je to le mogoče? Ali morda čakate, da bo minila sobota?” Na to mu niso mogli ničesar odgovoriti. Ko je Jezus opazil, kako se gostje prerivajo, da bi dobili najboljša mesta, jim je povedal naslednji primer, da bi jih poučil: “Ko si povabljen na svatbeno svečanost, ne sedi v ospredje na najboljše mesto. Lahko se zgodi, da pride nekdo, ki je uglednejši kot ti. Gostitelj bo potem z njim prišel k tebi in ti dejal: ‘To mesto je rezervirano za tega moža!’ Tedaj boš moral oditi pred vsemi gosti na zadnje mesto. Ali ni mnogo bolje, da že v začetku sedeš tja? Ko te bo gostitelj prišel pozdravit, ti bo morda dejal: ‘Prijatelj, zate imam boljše mesto!’ Tako boš počaščen pred vsemi gosti. Kdor se dela pomembnega, bo doživel ponižanje, kdor pa se poniža, bo počaščen.” Končno je Jezus rekel svojemu gostitelju: “Kadar vabiš k obedu, ne vabi prijateljev, bratov, sorodnikov in bogatih sosedov. Ti se bodo zahvalili in te povabili k sebi na obed ob neki drugi priložnosti in to bo vse. Raje povabi siromašne, pohabljene, hrome in slepe. Tako boš pomagal ljudem, ki ti tega ne morejo povrniti. Bog pa te bo za to ob dnevu vstajenja pobožnih nagradil.” Ko je nekdo izmed gostov to slišal, je zaklical: “Kakšna prednost je priti v Božje kraljestvo!” Jezus je odgovoril z naslednjo zgodbo: “Neki človek je pripravil svečan obed in je povabil mnoge goste. Ko je bilo vse pripravljeno, je poslal k povabljencem svojega služabnika: ‘Vse je pripravljeno. Pridite!’ Vendar ni nihče prišel. Vsak se je na svoj način opravičil. ‘Pravkar sem kupil polje,’ je dejal nekdo izmed povabljencev, ‘zdaj si ga moram ogledati. Oprosti mi, ne morem priti!’ Drugi je dejal: ‘Žal ne morem priti. Pravkar sem kupil pet parov volov, pa jih moram preizkusiti.’ Tretji se je opravičil in dejal: ‘Pravkar sem se oženil. Gotovo razumeš, da ne morem priti.’ Služabnik se je vrnil in je o tem poročal svojemu gospodarju. Ta se je razjezil in dejal: ‘Pojdi na ulice in na mestne trge ter pripelji berače, pohabljene, hrome in slepe!’ Pa tudi tedaj je bilo še prostora. ‘Pojdi na ceste in podeželje,’ je zapovedal gospodar, ‘in privedi kogarkoli najdeš. Vsi so povabljeni. Moja hiša mora biti polna! Tisti pa, ki sem jih najprej povabil, ne bodo dobili niti zalogaja.’ ” Tako kot mnogokrat je Jezusa tudi tokrat obkrožala velika množica. Ob tej priložnosti je svojim poslušalcem jasno povedal: Tistemu, ki hoče hoditi z menoj, moram pomeniti več kot vse drugo v njegovem življenju: več kot starši žena, otroci, bratje in sestre, da, več kot samo življenje. Samo tako je lahko moj učenec. Nihče ne more biti moj učenec, kdor ne nosi svojega križa in gre za menoj. “Toda nikar ne začenjajte, dokler niste preračunali, koliko vas bo to stalo. Kdor namreč želi graditi hišo, poprej dobro preračuna, če ima sredstva za gradnjo. Noben pameten gradbenik ne bo začel graditi tako nepremišljeno, da bo že potem, ko bo zgradil temelj, ostal brez denarja. Ljudje se mu bodo smejali, češ: ‘Hotel je graditi hišo, toda sredstva so zadostovala samo za temelj!’ Ali – kateremu kralju bi prišlo na misel, da bi drugemu napovedal vojno, ne da bi se posvetoval s svojimi svetovalci, če more njegova vojska, ki šteje deset tisoč mož, premagati sovražnikovo vojsko, ki šteje dvajset tisoč mož? Če vidi, da bi s tem tvegal preveč, bo raje poslal posredovalca, ko je sovražna vojska še daleč, da bi se pogajal za mir. Tako ne more biti nihče moj učenec, kdor najprej ne sede in ne prešteje vseh svojih dobrin, potem pa se jih zaradi mene odreče. Kaj nam koristi sol, ki je izgubila slanost? Neuporabna je, ker je brez okusa. Ne moremo je uporabiti niti kot gnojilo. Moramo jo vreči proč. Dobro me poslušajte, da bi razumeli, kaj mislim s tem reči!” Mnogi cariniki in drugi ljudje na slabem glasu so vedno znova prihajali k Jezusu, da bi ga poslušali. Farizeji in verski učitelji pa so se razburjali: “S kakšnimi grešniki se druži! Ni mu dovolj, da se z njimi pogovarja, ampak sedi z njimi celo za mizo!” Jezus je spet uporabil primer: “Če imaš sto ovac in se ena izgubi, ali ne pustiš devetindevetdesetih in iščeš izgubljeno, dokler je ne najdeš? Srečen jo potem zadeneš na ramo in odneseš domov, potem pa sporočiš prijateljem in sosedom: ‘Pridite, veselite se z menoj, ker sem našel izgubljeno ovco!’ Tako je tudi v nebesih veselje zaradi izgubljenega grešnika, ki se vrne k Bogu, mnogo večje, kot zaradi devetindevetdesetih drugih, ki niso zašli.” “Ali pa vzemite drug primer! Neka žena je prihranila deset srebrnih kovancev. Ko je nekega dne ugotovila, da ji eden manjka, je takoj prižgala svetilko, obrnila celo hišo na glavo in iskala po vseh kotih. Končno je našla kovanec. Tekla je k prijateljicam in sosedam: ‘Spet imam svoj kovanec! Poglejte! Veselite se skupaj z menoj!’ Prav tako se veselijo Božji angeli, ko se grešnik skesa!” “Neki človek je imel dva sinova,” je pripovedoval Jezus. “Nekega dne mu je mlajši sin dejal: ‘Oče, želim, da mi že zdaj izplačaš moj del dediščine.’ Potem jima je oče razdelil imetje. Samo nekaj dni pozneje je mlajši sin zapustil očeta in odpotoval v tujino. Končno je lahko užival življenje, kot mu je ugajalo. Privoščil si je, kar se mu je zahotelo, dokler ni zapravil vsega denarja. Da bi bilo vse še hujše, je prav tedaj zavladala huda lakota v deželi in zanj so nastopili težki časi. V svojem obupu je nato prosil nekega kmeta, da bi ga vzel v službo kot svinjskega pastirja. Lakota ga je trla in vesel bi bil, če bi dobil to, kar so jedle svinje, da bi napolnil želodec. Pa še tega mu niso dali. Ko je končno začel razmišljati o svojem stanju, si je dejal: ‘Pri mojem očetu ima vsak delavec več kot dovolj hrane, jaz pa tukaj umiram od lakote. Odšel bom k očetu in mu rekel: “Oče, zgrešil sem proti nebu in tebi. Ne smatraj me več za svojega sina, kajti tega nisem vreden. Vendar te prosim, bodi tako dober in me zaposli kot delavca.” ’ Vrnil se je torej k svojemu očetu. Ta ga je že od daleč prepoznal. Poln sočutja mu je tekel nasproti, ga objel in poljubil. Sin je priznal: ‘Oče, zgrešil sem proti nebu in tebi. Ne smatraj me več za svojega sina, kajti tega nisem vreden.’ Oče pa je zapovedal hlapcem: ‘Podvizajte se! Prinesite najlepšo obleko, kar jih imamo in jo dajte mojemu sinu. Prinesite dragocen prstan in čevlje zanj! Zakoljite pitano tele! Priredili bomo gostijo! Moj sin je bil mrtev, zdaj pa živi. Bil je izgubljen, zdaj pa se je našel.’ Tedaj se je začela gostija. Medtem se je vrnil starejši sin domov. Delal je na polju in je že od daleč zaslišal glasbo. Začuden je vprašal nekega hlapca: ‘Kakšno praznovanje pa je to?’ ‘Tvoj brat se je vrnil,’ mu je odgovoril. ‘Oče se je tega tako razveselil, da je naročil, naj zakoljejo pitano tele. Zdaj so priredili veliko gostijo.’ Starejši sin se je razjezil in ni hotel vstopiti v hišo. Potem je prišel oče in ga je prosil: ‘Pridi in veseli se z nami!’ On pa je jezen odgovoril: ‘Vsa ta leta sem trdo delal. Storil sem vse, kar si zahteval od mene. Toda nikoli mi nisi dal niti kozliča, da bi se lahko pošteno razveselil s svojimi prijatelji. Zdaj pa, ko se je vrnil ta tvoj sin, ki je svoj denar zapravil, si brž priredil pojedino in naročil, naj zakoljejo pitano tele.’ Oče mu je prigovarjal: ‘Sin moj, vedno si bil pri meni. Vse, kar imam, je tvoje. Pridi vendar, zdaj imamo zares vzrok, da se veselimo. Tvoj brat je bil namreč za nas mrtev, zdaj pa živi. Bil je izgubljen, zdaj pa se je našel!’ ” Potem je Jezus povedal svojim učencem naslednjo zgodbo: “Neki bogataš je imel oskrbnika. Ko je opazil, da je nepremišljeno zapravljal njegovo imetje, ga je poklical k sebi in dejal: ‘Kaj slišim o tebi? Prinesi mi obračun, kajti odpuščen si iz službe!’ Oskrbnik je razmišljal: ‘Kaj naj zdaj storim? Izgubil sem službo. Jarkov ne morem kopati, prosjačiti pa se sramujem. Že vem, kaj bom storil! Našel bom prijatelje, ki mi bodo pomagali, potem ko bom brezposeln.’ Poklical je k sebi vse, ki so bili dolžni njegovemu gospodarju. Prvega je vprašal: ‘Koliko si dolžan mojemu gospodarju?’ ‘Moral bi mu dati sto sodov olivnega olja,’ je odgovoril človek. ‘Tukaj imaš pogodbo, ki si jo podpisal. Vpiši vanjo petdeset!’ ‘Koliko pa imaš ti dolga?’ je vprašal drugega. ‘Tvojemu gospodarju dolgujem sto vreč pšenice.’ ‘Vzemi svoje potrdilo in vpiši vanj osemdeset,’ mu je rekel oskrbnik. Bogataš je pohvalil premišljene načrte tega oskrbnika. Ljudje, ki pripadajo temu svetu, so sposobnejši za svoje trgovske posle kot tisti, ki pripadajo luči!” “Zato vam pravim: pridobite si prijatelje z bogastvom tega sveta, da bi vas tedaj, ko ga več ne bo, sprejeli z razširjenimi rokami v večno bivališče. Kdor je vreden zaupanja v malem, bo vreden tudi v velikem in kdor je nepošten v majhnih stvareh, bo nepošten tudi v velikih. Če ste nezanesljivi pri oskrbovanju zemeljskega bogastva, kdo vam bo zaupal pravo nebeško bogastvo? Če gospodarite zanikrno s tujim denarjem, zakaj naj bi vam zaupali tisto, kar je vaše? Nihče ne more istočasno služiti dvema gospodarjema. Ali boste sovražili enega in izkazovali privrženost drugemu – ali pa obratno in boste navdušeni nad enim, drugega pa boste prezirali. Nemogoče je sužnjevati denarju in služiti Bogu istočasno.” Pohlepni farizeji so se posmehovali tem besedam. Zato jim je Jezus dejal: “Vi se vedno poskušate opravičevati pred ljudmi, toda Bog pozna vaša srca. To, kar ljudje visoko cenijo, se Bogu gnusi.” Dalje je Jezus dejal: “Do prihoda Janeza Krstnika so bili Mojzesov zakon in nauki prerokov merilo za vsa dejanja. Potem pa je prišel Janez Krstnik z veselim sporočilom, da bo kmalu nastopilo Božje kraljestvo, nad katerim nekateri uporabljajo silo. To pa ne pomeni, da je zakon izgubil svojo veljavo. Zapomnite si, da bosta prej izginila nebo in zemlja, kot bo izginila samo črka iz Božjega zakona. Kdor torej zapusti svojo ženo in se oženi z drugo, je kriv zakonolomstva; toda tudi tisti je kriv zakonolomstva, ki se poroči z ločeno ženo.” “Nekoč je živel bogat človek,” je pripovedoval Jezus. “Vedno je bil lepo oblečen in vsak dan si je lahko privoščil, kar si je poželel. Pred vhodom v njegovo hišo pa je ležal Lazar, zelo siromašen in poleg tega še težko bolan. Njegovo telo je bilo polno tvorov. Ko je tu prosjačil, da bi mu dali odpadke iz kuhinje, so prihajali psi in lizali njegove odprte rane. Lazar je umrl in angeli so ga odnesli na mesto, kjer je Abraham in vsi pravični, ki umrejo. Tudi bogataš je umrl in pokopali so ga. Njegova duša je odšla v pekel. Ko se je prebudil v kraljestvu mrtvih v bolečinah, je dvignil pogled in v daljavi je prepoznal Abrahama in Lazarja. ‘Oče Abraham,’ je glasno zaklical bogataš, ‘usmili se me! Pošlji mi Lazarja, da bi pomočil prst v vodi in mi ohladil jezik. Strašno se mučim v teh plamenih!’ Abraham pa mu je odvrnil: ‘Spomni se! Ti si imel v življenju karkoli si poželel, Lazar pa ni imel ničesar. Zdaj je njemu dobro, ti pa moraš trpeti. Poleg tega je med nami in vami globok prepad. Nihče ne more priti z ene strani na drugo, tudi če bi hotel.’ ‘Oče Abraham,’ je zdaj prosil bogataš, ‘potem pa ga vsaj pošlji k mojim peterim bratom. Posvari naj jih, da ne bi tudi oni po smrti prišli v ta kraj trpljenja.’ Abraham pa je odgovoril: ‘Tvoji bratje naj se držijo tega, kar učijo Mojzes in preroki. Tu so svarila za njih.’ Bogataš je ugovarjal: ‘Ne, oče Abraham, samo če bi prišel k njim kdo izmed mrtvih, bi spremenili svoja življenja.’ Abraham pa je ostal pri svojem: ‘Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, jih ne bo mogel prepričati niti tisti, ki bi vstal od mrtvih.’ ” “Vedno bo dovolj skušnjav, ki zavajajo v greh,” je Jezus nekega dne dejal svojim učencem, “toda gorje tistemu človeku po katerem pride skušnjava! Bolje bi se mu godilo, če bi mu okrog vratu obesili mlinski kamen in ga vrgli v morje, kot da ga zadene kazen, ki čaka vse tiste, ki ranijo duše ‘malih’ ljudi. Pokarajte brata, ki greši in odpustite mu, če mu je žal tega, kar je storil! Če sedemkrat na dan pogreši in vsakokrat prosi odpuščanja, mu odpustite!” Učenci so prosili Jezusa: “Gospod, potrebno nam je več vere. Povej nam, kaj naj storimo?” Odgovoril jim je: “Ko bi bila vaša vera samo tolikšna, kot je seme gorčice, bi zadostovala, da bi zapovedali tej murvi: ‘Izpuli se iz zemlje in presadi se v morje!’ – in to bi se takoj zgodilo. Ko pride služabnik, ki je oral, ali pa čuval ovce, domov, ne sede takoj za mizo in jé. Najprej pripravi obed gospodarju in mu postreže, potem pa sam sede in večerja. Nobene posebne pohvale ne bo dobil zaradi tega, saj je to njegova dolžnost. Enako velja tudi za vas. Ko ste v moji službi storili vse, kar sem vam naložil, potem lahko rečete: ‘Storili smo samo to, kar je bila naša dolžnost!’ ” Ko so nadaljevali pot proti Jeruzalemu, so prišli do meje med Galilejo in Samarijo. V neki vasi jih je srečalo deset gobavcev. Obstali so v predpisani razdalji in kričali: “Jezus, Gospod! Usmili se nas!” Pogledal jih je in jim zapovedal: “Pojdite k duhovniku in mu pokažite, da ste zdravi!” Po poti so ozdraveli. Eden izmed njih je tekel nazaj k Jezusu, ko je opazil, da je zdrav. Glasno je hvalil Boga. Vrgel se je predenj in se mu zahvalil za to, kar je storil. To je bil neki mož iz Samarije. Jezus ga je vprašal: “Ali nisem ozdravil deset mož? Kje pa je preostalih devet? Zakaj se vrača samo ta tujec, da bi se zahvalil Bogu?” Samarijanu pa je rekel: “Vstani! Tvoja vera te je ozdravila!” “Kdaj pa bo nastopilo Božje kraljestvo?” so hoteli izvedeti farizeji. Jezus jim je odgovoril: “Božje kraljestvo ne bo prišlo z nekimi vidnimi znaki. Nihče vam ne bo mogel reči: ‘Tukaj je!’ ali ‘Tam je!’ Božje kraljestvo je med vami.” Pozneje se je spet pogovarjal s svojimi učenci o tem. “Prišel bo čas, ko boste hrepeneli po Božjem Sinu in boste želeli, da bi bil z vami vsaj en dan. Toda ta želja se vam ne bo izpolnila. Mnogi vas bodo hoteli prepričati, da je Sin človekov že prišel in da so ga videli tu ali tam. Nikakor jim ne verjemite in ne hodite nikamor, da bi ga iskali. Ko bo Sin človekov prišel, bo namreč to vsak vedel. Tako opazno bo to kot je blisk, ki zažari od vzhoda do zahoda. Pred tem pa mora Sin človekov še veliko pretrpeti in dopustiti, da ga narod zavrže.” “V času njegove vrnitve na zemljo bodo ljudje (tako nezainteresirani za tisto, kar je Božje), kot so bili v Noetovem času. Tudi takrat so mislili samo na hrano, pijačo in na ženitev. Tako je bilo vse do dne, ko je Noe šel v barko. Potem je prišla povodenj in nihče ni ostal pri življenju. Tako bo, kot je bilo v Lotovem času. Ljudje so opravljali svoje vsakodnevne posle, jedli so in pili, kupovali in prodajali ter orali in gradili. Tako je bilo vse do tistega jutra, ko je Lot zapustil Sodomo. Takrat je padal ogenj in žveplo z neba in vsi so zgoreli v plamenih. Ljudje se bodo ukvarjali z vsakdanjimi posli vse do tiste ure, ko bo prišel Sin človekov. Kdor prav tedaj ni doma, naj se ne vrača, da bi vzel svoje stvari. Kdor dela na polju, naj se ne vrača v mesto. Spomnite se, kaj se je zgodilo z Lotovo ženo! Kdor se z vsemi močmi oklepa svojega življenja, ga bo izgubil. Kdor pa izgubi svoje življenje, ga bo ohranil.” “Tudi to se bo zgodilo ob času moje vrnitve: Dva bosta tisto noč spala v isti postelji. Eden bo vzet, drugi bo ostal. Dve ženi bosta skupaj opravljali svoje gospodinjske posle. Ena bo vzeta, druga bo ostala. Tako se bo tudi zgodilo dvema, ki bosta eden poleg drugega delala na polju.” “Gospod, kam pa bodo vzeti?” so vprašali učenci. Jezus jim je odgovoril s pregovorom: “Kjer je mrhovina, tam se zbirajo jastrebi.” Nekega dne je Jezus povedal učencem zgodbo, s katero jim je želel pojasniti, kako pomembno je neprestano moliti, vse dotlej dokler ne dobijo odgovor: “V nekem mestu je živel brezbožen sodnik, ki se ni menil za ljudi. Prav tako je bila tu žena, ki je vsak dan prihajala k njemu in moledovala: ‘Pomagaj mi doseči pravico v sporu z mojim nasprotnikom!’ [4-5] Toda pri njem je vedno znova naletela na gluha ušesa, dokler končno le ni izgubil potrpljenja. ‘Ne menim se niti za Boga niti za ljudi, toda vidim, da mi ta žena ne bo dala miru, dokler ji ne bom pomagal. Poskrbel bom, da bo dobila, kar želi, da me ne bo kar naprej vznemirjala.’ ” *** Gospod je pripomnil: “Slišali ste, kaj je rekel krivični sodnik! Ali mislite, da bo Bog zavrnil svoje otroke in jim ne bo pomagal, če ga dan in noč za nekaj prosijo? Zagotavljam vam, da jim bo hitro odgovoril. Vprašanje pa je: ko se bom jaz, Mesija, vrnil, koliko ljudi bo imelo vero (in molilo)?” Z neko prispodobo je Jezus želel spregovoriti ljudem, ki so mislili, da so pravični in so zviška gledali na druge: “Dva moža, farizej in carinik, sta šla v tempelj, da bi molila. Poln zaupanja vase je vstopil farizej in je molil: ‘Zahvaljujem se ti, Bog, da nisem tak, kakršni so drugi ljudje, posebno ne kot tale carinik. Nikoli nisem nikogar prevaral, nisem nezvest svoji ženi, postim se dvakrat na teden in Bogu dajem desetino od vsega, kar zaslužim.’ Carinik pa je obstal pri vratih in si je komaj upal dvigniti pogled. Zavedal se je svoje krivde in je molil: ‘Bog! Odpusti mi, kajti vem, da sem grešnik.’ Vedite, da je ta mož šel domov prost svoje krivde, ni pa bilo tako s farizejem. Kajti ponosni bodo ponižani in ponižani bodo počaščeni.” Nekega dne je nekaj mater privedlo k Jezusu svoje otroke, da bi položil nanje roke in jih blagoslovil. Učenci so jih hoteli odgnati. Jezus pa je pozval otroke k sebi ter je pokaral učence: “Pustite otroke, naj pridejo k meni! Ne odganjajte jih. Božje kraljestvo je namreč pripravljeno prav za ljudi, ki so kot otroci. Ali še vedno niste doumeli: kdor ne sprejme Božjega kraljestva kot otrok, ne pride vanj.” Nek ugleden in bogat človek je vprašal Jezusa: “Dobri učitelj, kaj moram storiti, da bi podedoval večno življenje?” Jezus je odvrnil: “Zakaj me imenuješ dobrega? Samo eden je, ki je dober in to je Bog. Odgovoril pa ti bom na tvoje vprašanje. Božje zapovedi poznaš: ‘ Ne prešuštvuj! Ne ubij! Ne kradi! Ne govori nič slabega o drugih ljudeh in ne širi laži ter spoštuj svoje starše! ’ ” Mož mu je zagotovil: “Vse te zapovedi sem izpolnjeval od otroštva.” “Nekaj ti kljub temu manjka,” je rekel Jezus. “Prodaj vse, kar imaš in daj denar ubogim. Tako si boš pridobil bogastvo v nebesih, ki ga več ne boš mogel izgubiti. Potem pa pridi in hodi z menoj!” Ko je mož to slišal, je potrt odšel, kajti bil je zelo bogat. Jezus je gledal za njim in dejal: “Kako težko je bogatašem priti v nebeško kraljestvo! Laže je vdeti debelo vrv v uho igle, kot bogatašu priti v Božje kraljestvo.” “Če je to tako težko,” so ga vprašali poslušalci, “ali se potem sploh kdo more rešiti?” Odgovoril je: “Za ljudi je to nemogoče, ne pa tudi za Boga!” Peter je smelo dejal: “Mi smo se odrekli vsega zaradi tebe in smo krenili s teboj!” “Da,” je potrdil Jezus, “vsak, ki je pripravljen postaviti Božje kraljestvo na prvo mesto, pred svojo hišo, ženo, brate, sestre, starše, ali otroke bo dobil za to bogato nagrado že tukaj na zemlji, še mnogo več pa potem v prihodnjem svetu ter povrhu še večno življenje.” Jezus je poklical k sebi svojih dvanajst učencev in jim dejal: “Veste, da gremo v Jeruzalem. Tam se bo izpolnilo vse, kar so preroki napisali o Sinu človekovem. Izročili ga bodo Rimljanom, zasramovali ga bodo, mučili, pljuvali in končno bičali in umorili. Toda tri dni pozneje bo vstal od mrtvih.” Učenci tega nikakor niso razumeli. Zaman so si razbijali glave: “Le kaj nam je Jezus s tem hotel povedati?” Jezus in njegovi učenci so bili na poti proti Jerihu. Blizu mesta je sedel slep človek ob cesti in prosjačil. Slišal je hrup množice, ki je prihajala in radovedno je vprašal: “Kaj se dogaja?” Nekdo mu je zaklical: “Jezus iz Nazareta prihaja v Jeriho!” Ko je to slišal, je glasno zakričal: “Jezus, Davidov sin, pomagaj mi!” Ljudje, ki so šli pred Jezusom, so ga poskušali utišati: “Umolkni!” On pa je le še glasneje kričal: “Davidov sin, usmili se me!” Jezus je obstal in rekel, naj mu pripeljejo moža. Vprašal ga je: “Kaj želiš, da ti storim?” “Gospod,” je prosil slepi, “rad bi videl.” “Videl boš,” mu je rekel Jezus. “Tvoje zaupanje te je rešilo.” Od tega trenutka dalje je mož videl. Krenil je z Jezusom in slavil Boga. Skupaj z njim so ga hvalili tudi drugi in se zahvaljevali za ozdravljenje, ki so mu bili priče. Ko je Jezus šel skozi Jeriho, so se stekali mnogi ljudje k njemu. Med njimi je bil tudi Zahej, nadzornik nad cariniki. Bil je zelo bogat. Hotel je brezpogojno videti Jezusa; toda bil je zelo majhen in ni mogel videti čez množico. Zato je tekel naprej in splezal na murvo ob cesti. Od tod je imel dober razgled. Jezus ga je opazil, ko je prišel tod mimo. “Zahej, brž splezaj z drevesa!” mu je zaklical. “Danes moram biti tvoj gost!” V trenutku je bil na tleh in je ves srečen odvedel Jezusa na svoj dom. Drugi ljudje so se razburjali nad Jezusom. “Vsem je znano, da je Zahej obogatel s prevaro! Kako more Jezus prestopiti prag njegove hiše!” Zahej se je naenkrat zelo zresnil: “Gospod, polovico svojega imetja bom razdelil med reveže in komur sem zaračunal previsoko carino, bom to štirikrat povrnil.” Potem mu je Jezus rekel: “Danes je velik dan zate in za tvojo družino; Bog vas je namreč danes sprejel za svoje otroke. Saj si tudi ti Abrahamov sin. Sin človekov je prišel, da bi poiskal izgubljene in jih rešil.” Jezus je spet povedal prispodobo. Ni mu namreč ušlo to, da so mnogi pričakovali, da bo Božje kraljestvo postalo stvarnost, ko bo Jezus prispel v Jeruzalem. “Neki mož iz kraljevega rodu se je podal na daljno pot, ker naj bi ga kronali za kralja. Preden je odpotoval, je poklical k sebi deset svojih ljudi in dal vsakemu veliko vsoto denarja in dejal: ‘Naložite ta denar tako, da bom imel dobiček! Kmalu se vrnem.’ Toda mnogi ga niso hoteli imeti kot kralja, zato so poslali za njim poslance, ki naj bi mu to sporočili. Kljub temu so ga kronali za kralja in vrnil se je v svojo deželo. Potem je poklical k sebi ljudi, ki jim je izročil denar in želel je izvedeti: ‘Kaj ste storili z denarjem, ki sem vam ga izročil?’ Prvi je dejal: ‘Gospod, prigospodaril sem desetkrat toliko, kot si mi dal.’ ‘Odlično!’ je zaklical gospodar. ‘Dobro si storil. Zanesljiv človek si. V tej mali nalogi, ki si jo dobil, si se pokazal zvestega. Zaupal ti bom deset mest v upravljanje.’ Nato je pristopil naslednji in dejal: ‘Petkrat sem pomnožil kapital, ki si mi ga dal.’ ‘Dobro,’ je odgovoril Gospod. ‘Upravljal boš nad petimi mesti.’ Na vrsto je prišel tretji: ‘Vračam ti to, kar si mi dal. Dobro sem čuval tvoj denar!’ Tako je dejal. ‘Poznam te kot neusmiljenega človeka. Gotovo bi mi vzel, kar bi prislužil. Kajti jemlješ, kar ni tvoje in žanješ, kar so drugi posejali.’ ‘Sam si se obsodil s svojimi besedami, neumnež!’ je jezno zakričal kralj. ‘Če veš kakšen sem, da jemljem, kar mi ne pripada in žanjem, kjer nisem sejal, zakaj torej nisi naložil denarja v banko? Tako bi dobil vsaj obresti!’ Tistim, ki so stali zraven, je zapovedal: ‘Vzemite mu denar in dajte tistemu, ki je največ prislužil.’ ‘Toda gospodar,’ so nasprotovali le-ti, ‘ta ima že zadosti!’ Tedaj jim je rekel kralj: ‘Kdor ima, bo dobil še več, kdor pa nima, bo kmalu izgubil tudi to, kar ima. Pripeljite zdaj moje sovražnike, ki so se med mojo odsotnostjo dvignili proti meni. Pred mojimi očmi jih pomorite!’ ” Potem ko je Jezus povedal to zgodbo, je odšel v Jeruzalem. Blizu vasi Betfage in Betanije, ki sta obe na Oljski gori, je poslal dva učenca naprej: “Ko prideta v vas, bosta našla mladega osla, na katerem še nihče ni jezdil. Odvežita ga in pripeljita sem! Če bi vaju kdo vprašal, kaj delata, enostavno odgovorita: ‘Gospod ga potrebuje!’ ” Učenca sta našla osla, kot jima je Jezus dejal. Ko sta ga odvezala, je lastnik vprašal: “Kaj pa počneta?” Odgovorila sta: “Gospod ga potrebuje.” Pripeljala sta osla k Jezusu. Nekateri so položili živali čez hrbet svoje plašče, preden je Jezus sedel nanjo. Na poti v Jeruzalem so navdušeni ljudje pogrinjali obleko po cesti. Jezusa so želeli sprejeti kot kralja. Ko so prišli do mesta, kjer se cesta začne spuščati navzdol po Oljski gori in je Jeruzalem ležal ob vznožju, so ljudje vriskali in peli. Zahvaljevali so se Bogu za mnoge čudeže, ki jih je Jezus storil. Glasno so kričali: “Hvaljen bodi, ki prihajaš v imenu Gospodovem! Veselite se nebesa! Hvala in čast Najvišjemu!” Nekateri farizeji so jezno kričali iz množice: “Učitelj! Prepovej to ljudem! To je bogokletje!” Jezus pa je odgovoril: “Če oni umolknejo, bo kamenje ob cesti kričalo.” Ko je Jezus videl mesto Jeruzalem pred seboj, je jokal. “Ko bi ti, prav ti, vsaj danes spoznalo, kaj ti bo prineslo mir – vendar je to skrito tvojim očem,” je rekel Jezus žalostno. “Prišel bo dan, ko te bodo tvoji sovražniki oblegali in obkrožili ter napadli. Ko bodo padli tvoji zidovi, bodo vsi prebivalci pomorjeni. Kamen ne bo ostal na kamnu, kajti zavrglo si priložnost, ki ti jo je Bog dal.” Tedaj je Jezus vstopil v tempelj in začel izganjati trgovce ter jim govoriti: “Pismo pravi: ‘ Moj dom naj bo mesto molitve,’ vi pa ste iz njega naredili razbojniško gnezdo!” Vsak dan je učil v templju, čeprav so veliki duhovniki, verski učitelji in voditelji ljudstva iskali primerno priložnost, da bi ga spravili s poti. Vendar niso mogli storiti ničesar, kajti ljudje so ga visoko cenili. Radi so ga poslušali in pazili so na vsako njegovo besedo. Nekega dne, ko je Jezus učil in pridigal o radostnem sporočilu v templju, so nenadoma prišli k njemu veliki duhovniki, verski učitelji in voditelji ljudstva. “S kakšnim pooblastilom ravnaš tako v templju,” so hoteli vedeti, “in kdo ti je dal to pooblastilo?” “Preden odgovorim na vaše vprašanje, bi vas jaz rad nekaj vprašal,” je odgovoril Jezus. “Kako je z Janezovim krstom – ali je od Boga ali od ljudi?” Pogovarjali so se med seboj in takole zaključili: “Če rečemo: ‘Od Boga,’ nas bo vprašal: ‘Zakaj mu potem niste verovali?’ Če pa rečemo: ‘Od ljudi,’ nas bo ljudstvo kamenjalo, kajti vsi verujejo, da je bil Janez prerok.” Zato so nazadnje odgovorili: “Ne vemo od kod je.” Jezus pa je dejal: “Tudi jaz vam ne bom odgovoril na vaše vprašanje.” Zdaj je Jezus povedal svojim učencem tole zgodbo: “Neki človek je zasadil vinograd. Dal ga je v najem in za daljši čas odpotoval v tujino. Ob času trgatve je poslal človeka, ki naj bi mu prinesel dogovorjeni del pridelka. Najemniki pa so ga pretepli in ga poslali praznih rok nazaj. Nato je lastnik vinograda poslal drugega moža. Tudi njemu se je zgodilo enako. Najemniki so ga ozmerjali in spodili praznih rok. Poslal je še tretjega človeka. Pretepli so ga do krvi in odgnali. ‘Kaj naj storim?’ se je vprašal lastnik. ‘Svojega sina, katerega ljubim, bom poslal v vinograd! Gotovo bodo vsaj njemu izkazali več spoštovanja.’ Ko so najemniki videli sina, so dejali: ‘To je zdaj naš trenutek! Ta bo po očetovi smrti podedoval vinograd. Pridite, ubijmo ga, pa bo vse to naše!’ Vlekli so ga iz vinograda in ga ubili. Kaj mislite, da bo lastnik vinograda storil?” je vprašal Jezus svoje poslušalce “Pomoril jih bo in dal vinograd drugim najemnikom.” Poslušalci so zmajevali z glavami in menili: “Kaj takega je vendar nemogoče, da bi se zgodilo!” Jezus jih je pogledal in vprašal: “Kaj pa potem pomeni naslednji stavek iz pisma: ‘ Kamen, ki so ga zidarji vrgli proč, je zdaj postal temeljni kamen? ’ ” In še to je dodal: “Kdor se spotakne ob ta kamen, se bo razletel v kose, na kogar pa kamen pade, ga bo zdrobil v prah.” Potem, ko je Jezus povedal to zgodbo, bi ga veliki duhovniki in verski učitelji najraje takoj prijeli. Spoznali so, da je s to zgodbo mislil nanje. Toda bali so se, ker je bil Jezus pri ljudstvu zelo priljubljen. Poslej so skrbno pazili nanj in iskali priložnosti, da bi ga obtožili. Poslali so nekaj mož, ki so hlinili pravičnost in upali, da bodo speljali Jezusa, da bo rekel kakšno besedo, za katero ga bodo lahko zatožili rimskim oblastem. Ti ljudje so torej prišli k Jezusu in ga vprašali: “Učitelj, vemo, da učiš in govoriš, kar je prav. Ne oziraš se na to, kaj ljudje želijo slišati, ampak nas učiš o tem, kako želi Bog, da bi živeli. Zato te prosimo za nasvet: Ali je prav, da plačujemo rimskemu cesarju davek?” Jezus je vedel, kakšni so njihovi nameni, zato je dejal: “Pokažite mi kovanec! Čigava podoba in čigavo ime je vtisnjeno na njem?” Odgovorili so: “To je podoba rimskega cesarja in njegovo ime.” “Dajte potem cesarju, kar je njegovega,” je odgovoril Jezus, “kar pa pripada Bogu, dajte njemu!” Tako jim ni uspelo zvabiti Jezusa pred vsem ljudstvom v past. Njegov odgovor jih je tako presenetil, da so molče odšli. Nekaj saducejev – oni namreč ne verujejo v vstajenje mrtvih – je prišlo k Jezusu in ga vprašalo: “V Mojzesovem zakonu piše: ‘Če umre mož, ki je bil poročen, brez otrok, naj se njegov brat poroči z vdovo in prvi otrok naj bo dedič za umrlim.’ Bilo je sedem bratov. Najstarejši se je poročil in umrl brez otrok. Potem se je njegov brat poročil z vdovo, toda tudi ta zakon je ostal brez otrok. Tako je šlo naprej, dokler ni bilo vseh sedem poročenih z njo, otrok pa ni bilo. Na koncu je umrla tudi žena. Takole se zdaj glasi naše vprašanje: Čigava bo ta žena ob vstajenju mrtvih? Z njo je bilo namreč poročenih vseh sedem bratov!” Jezus je odgovoril saducejem: “Zakonska zveza je samo za ljudi na tem svetu. Tisti pa, ki dobijo večno življenje in pridejo v nebeško kraljestvo, ne bodo več sklepali zakonske zveze. Tudi umrli več ne bodo, kot umirajo ljudje tukaj na zemlji, temveč bodo večno živeli kakor angeli in bodo prišteti k Božjim otrokom. Vstali so namreč od mrtvih v novo življenje. Kar pa zadeva drugo vprašanje, če bodo mrtvi oživeli, je nanj odgovoril že Mojzes, ko pripoveduje, kako se mu je prikazal Bog v gorečem grmu. Imenuje ga Boga Abrahama, Izaka in Jakoba. On je Bog živih in ne mrtvih. Zanj so oni živi.” Nekaj verskih učiteljev mu je potrdilo: “To si dobro rekel, učitelj.” Nihče več pa si ni upal še kaj vprašati. Potem jih je Jezus vprašal: “Kako lahko trdijo, da je Kristus Davidov Sin? David sam namreč piše v psalmih: ‘Bog je dejal mojemu Gospodu: Sedi na častno mesto na moji desni strani, dokler ne storim, da ti bodo vsi sovražniki pokorni.’ David torej imenuje Kristusa ‘Gospoda’. Kako more biti istočasno Davidov Sin in Davidov Bog?” Pred vsem ljudstvom, ki se je zbralo, je Jezus rekel svojim učencem: “Ne bodite kakor verski učitelji, ki se radi sprehajajo po ulicah v svečanih oblekah in jim je všeč, če jih ljudje spoštljivo pozdravljajo. Kadar je v sinagogi Božja služba, sedijo v prvih vrstah na svečanostih pa imajo častna mesta. Pohlepno si prisvajajo imetje vdov, ki nimajo nikogar, da bi jih zaščitil. Svoje hudobne namene pa skrivajo za dolgimi molitvami. Neusmiljeno jih bo zadela Božja kazen.” Medtem ko je Jezus tako govoril, je opazoval, kako so bogataši metali svoje darove v zakladnico v templju. Videl je tudi revno vdovo, ki je vrgla vanjo dva majhna bakrena kovanca. “Gotovo je,” je menil Jezus, “da je ta revna vdova dala več kot vsi drugi. Bogataši so dali samo del svojega izobilja; ta žena pa je od svoje revščine dala vse, kar ji je preostalo za življenje.” Nekaj učencev je začelo pripovedovati o lepoti templja, o veliki vrednosti kamenja in o dragoceno okrašenih stenah. Jezus pa je dejal: “Blizu je čas, ko bo vse to, kar občudujete, porušeno, tako da ne bo ostal niti kamen na kamnu.” Učenci so hoteli vedeti: “Gospod, kdaj pa se bo to zgodilo? Po čem bomo spoznali, da je blizu čas, ko se bo to zgodilo?” “Bodite budni!” jih je svaril Jezus, “in ne dovolite, da vas kdo zapelje, kajti mnogi bodo prišli, ki se bodo izdajali za Mesijo in bodo govorili: ‘Prišel je ta čas!’ Ne verjemite jim! Ko bodo izbruhnile vojne in nemiri, ne bodite zbegani. To se mora zgoditi, vendar takoj za tem še ne bo prišel konec.” Potem jim je dejal: “Ljudstva se bodo bojevala drugo z drugim in države se bodo dvigale druga proti drugi. Potresi bodo pustošili velike dele sveta, lakote in nalezljive bolezni bodo pestile ljudi in na nebu bodo zastrašujoči pojavi. Preden pa se bo vse to zgodilo, vas bodo preganjali. Vlačili vas bodo v sinagoge in v ječe in postavljali pred vladarje in oblasti zato, ker priznavate moje ime. To bodo priložnosti, ko boste lahko govorili o meni in oznanjali mojo radostno novico. Ne vznemirjajte se že zdaj, kako se boste zagovarjali pred sodiščem. Jaz vam bom dal prave besede in modrost, tako da vam vaši nasprotniki ne bodo mogli ugovarjati ali nasprotovati. Celo vaši sorodniki, starši, bratje in prijatelji vas bodo izdajali in zapirali v ječe. Nekatere izmed vas bodo pomorili. Ves svet vas bo sovražil, ker ste moji. Vendar ne boste izgubili niti lasu z glave. Ostanite čvrsti, kajti tako si boste pridobili pravo življenje.” “Ko bodo vojske oblegale Jeruzalem, boste vedeli, da je prišel čas opustošenja. Prebivalci Judeje naj tedaj zbežijo v gore. Kdor živi v Jeruzalemu, naj zapusti mesto, kakor hitro je le mogoče in tisti, ki so zunaj mesta, naj ne iščejo zatočišča v njem. Prišli so dnevi Božje sodbe. Zdaj se uresničujejo besede prerokov. Težko pa bo za žene, ki pričakujejo otroka ter za matere z dojenčki. Strašna stiska bo prišla nad deželo in jeza nad to ljudstvo. Orožje sovražnika bo mnoge pomorilo, druge pa bodo odvedli kot ujetnike v vse dežele sveta. Tuja ljudstva bodo okupirala Jeruzalem in ga teptala, dokler Bog ne naredi konca temu.” “V tem času bodo nenavadni pojavi na soncu, mesecu in na zvezdah. Ljudi bo prevzel strah in zbegani bodo zaradi divjanja morja in poplav. Ljudje bodo omedlevali od strahu pred tem, kar naj bi prišlo nad ves svet, kajti celo gibanja zvezd v vesolju bodo prišla iz svojega ritma. Prav tedaj pa bodo vsa ljudstva zagledala Sina človekovega, ki bo prišel na nebeških oblakih z božansko močjo in slavo. Ko pa se bo vse to dogajalo, stojte trdno in dvignite pogled, kajti vaša osvoboditev je pred vrati.” Potem jim je Jezus povedal tale primer: “Oglejte si smokvino ali kako drugo drevo. Ko začne brsteti, veste, da je poletje blizu. Tako lahko veste, da je Božje kraljestvo blizu, ko se bo vse to dogajalo. Zagotavljam vam, da to ljudstvo ne bo izginilo, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta izginila; moje besede pa veljajo za vse čase in nikoli ne izginejo.” [34-35] “Pazite, da vas moj nenadni prihod ne zateče nepripravljene, ko se brezskrbno gostite in popivate, ali pa, ko ste se zakopali v skrbi tega življenja kot ves ostali svet. *** Vedno bodite na straži in molite, da vam ne bi bilo treba doživeti vseh teh strahot ter da bi mogli stati v prisotnosti Sina človekovega.” Jezus je vsak dan odhajal v tempelj, da bi tam učil. Zvečer je zapuščal mesto ter je prenočeval na Oljski gori. Ko je zgodaj zjutraj prihajal v tempelj, ga je čakalo veliko ljudi, da bi ga poslušali. Samo nekaj dni je bilo še do praznovanja pashe. Ta praznik Judje imenujejo tudi “praznik nekvašenega kruha”. Veliki duhovniki in verski učitelji so še naprej iskali priložnost, da bi naskrivaj umorili Jezusa; bali so se namreč, da bi sicer mogli izbruhniti nemiri med ljudstvom. V tem času je satan dobil pod svojo oblast Judo Iškarijota, enega izmed Jezusovih dvanajsterih učencev. Odšel je k velikim duhovnikom in k poglavarjem tempeljske straže in se z njimi dogovarjal, kako bi mogli prijeti Jezusa, a da ne bi vzbujali pozornost. Veseli so mu veliki duhovniki ponudili nagrado za to. Sporazumeli so se in Juda je iskal primeren trenutek, da bi lahko Jezusa izdal njegovim sovražnikom. Prišel je dan, ko naj bi zaklali velikonočno jagnje, da bi ga jedli z nekvašenim kruhom. Zato je naročil Jezus svojima učencema Petru in Janezu: “Pripravita vse, kar je potrebno, da bi lahko skupaj jedli velikonočno jagnje.” “Kam pa naj greva?” sta ga vprašala. “Ko prideta v Jeruzalem,” jima je dejal, “vaju bo srečal neki človek z vrčem za vodo. Pojdita za njim do hiše, kjer bo vstopil. Potem recita gospodarju hiše: ‘Naš učitelj te prosi, da nama pokažeš sobo, kjer bo lahko jedel s svojimi učenci velikonočno jagnje.’ On vaju bo odpeljal po stopnicah navzgor v veliko sobo, ki je že pripravljena v ta namen. Tam pripravita vse, kar je potrebno.” Učenca sta odšla v mesto. Vse je bilo tako, kot jima je povedal Jezus. Tam sta pripravila vse za velikonočno večerjo. Ko je prišel čas za praznovanje, je Jezus sedel s svojimi učenci za svečano mizo. “Kako sem si želel jesti z vami velikonočni obed, preden bom trpel,” jim je dejal. “Povem vam, da ne bom jedel tega ponovno, dokler se ne izpolni, kar ta praznik ponazarja, v nebeškem kraljestvu.” Jezus je vzel kelih z vinom, se v molitvi zahvalil in dejal: “Vzemite kelih in pijte vsi iz njega, kajti ne bom več pil vina, dokler ne nastopi Božje kraljestvo.” Potem je vzel kruh. Zahvalil se je Bogu zanj in jim ga razdelil z besedami: “To je moje telo, ki bo žrtvovano za vas. Praznujte to vedno znova. Spominjajte se tega, kar sem storil za vas, kadarkoli jeste ta kruh.” Po večerji jim je dal še kelih z vinom in rekel: “Ta kelih je Božja nova zaveza zapečatena z mojo krvjo, ki bo prelita za vas. Toda tu sedi z nami pri mizi človek, ki me bo izdal. Božji načrt je, da umre Sin človekov. Gorje pa izdajalcu!” Začudeni so spraševali drug drugega, kdo bi to mogel biti. Učenci so se začeli prepirati, komu izmed njih pripada prvo mesto (v Božjem kraljestvu). Tedaj jim je Jezus dejal: “Vladarji in velikaši na tem svetu zahtevajo, da jim ljudje pokorno služijo in ljudstvu ne ostane drugega, kot da je zadovoljno s tem. Pri vas pa naj ne bo tako. Prvi med vami naj se podredi vsem ostalim in kdor želi biti voditelj med vami, naj vsem služi. Gospodar na tem svetu sedi pri mizi, služabniki pa mu služijo. Tukaj pa ni tako! Jaz sem namreč vaš služabnik. Ker pa ste mi bili zvesti v teh strašnih dnevih in ker mi je Oče podaril kraljestvo, vam zdaj in tukaj dajem pravico, da boste pri isti mizi z menoj jedli in pili v tem kraljestvu ter z menoj sedeli na prestolih in sodili dvanajsterim izraelskim plemenom.” “Simon, Simon, satan si je poželel, da bi vas preizkusil in presejal kot pšenico. Toda jaz sem molil zate, da ne bi izgubil vere. Potem ko se spreobrneš k meni, spodbujaj brate k veri!” “Gospod,” je nadaljeval Peter. “Pripravljen sem iti s tabo v ječo in celo umreti zate.” Vendar je Jezus dejal: “Peter, pravim ti, da boš trikrat zanikal, da me poznaš, še preden jutri zjutraj zapoje petelin.” Jezus je vprašal svoje učence: “Ali vam je kaj manjkalo takrat, ko sem vas poslal brez denarja, torbe in čevljev na pot?” “Ne, prav nič!” so potrdili. “Tokrat pa vzemite denarnico, če jo imate in prtljago,” jim je rekel Jezus. “Kdor nima orožja, naj proda plašč in si ga priskrbi. Prišel je namreč čas, ko se tudi ta beseda uresničuje na meni: ‘ Prištevali so ga k zločincem. ’ Vse, kar so preroki napisali o meni, se zdaj uresničuje.” “Gospod,” so vzkliknili učenci, “tukaj imamo dva meča.” Jezus pa je odgovoril: “To zadostuje!” Po večerji je šel Jezus spet na Oljsko goro, učenci pa so ga spremljali. Tam jim je dejal: “Molite, da vas preizkušnja ne bi premagala.” Nedaleč od učencev je Jezus pokleknil in molil: “Oče, če je mogoče, me obvaruj tega trpljenja. Toda ne tako, kot želim jaz, temveč kakor želiš ti, naj se zgodi.” Tedaj se je prikazal angel z nebes in mu dal nove moči. Jezus je v smrtnem boju tako goreče molil, da mu je znoj kapljal na zemljo, ki je bil kakor kri. Ko se je potem vrnil k svojim učencem, so spali, izčrpani zaradi skrbi in žalosti. “Zakaj spite?” jih je vprašal Jezus in jih zbudil. “Vstanite in molite, da vas preizkušnja ne bi premagala.” Medtem ko je Jezus še govoril, jim je prišla nasproti skupina mož. Vodil jih je Juda, eden izmed dvanajsterih učencev. Šel je k Jezusu, da bi ga pozdravil s poljubom. Jezus ga je vprašal: “Juda, ali boš izdal Sina človekovega s poljubom?” Zdaj so tudi drugi učenci spregledali, za kaj gre. Razburjeni so zaklicali: “Gospod, ali naj se branimo?” Eden izmed njih je tudi takoj izvlekel meč in z njim udaril vojaka velikega duhovnika. Odsekal mu je desno uho. Jezus pa je zapovedal: “Prenehajte!” Dotaknil se je vojakovega ušesa in ga ozdravil. Potem je Jezus vprašal velike duhovnike, poveljnike tempeljske straže in voditelje ljudstva, ki so vsi prišli sem: “Ali sem zločinec, da ste prišli z meči in palicami, da bi me prijeli? Zakaj me niste zgrabili v templju? Saj sem bil vsak dan tam. Toda zdaj je prišel vaš čas. Zdaj je zavladala tema.” Vojaki so prijeli Jezusa in ga peljali v palačo velikega duhovnika. Peter je šel za njimi v varni razdalji. Na dvorišču velikega duhovnika so zanetili ogenj, da bi se greli. Peter je prisedel. V svitu ognja ga je zagledala neka dekla in ga pozorno opazovala. “Ta mož je bil tudi pri Jezusu!” je vzkliknila. Peter pa jo je odločno zavrnil: “Žena! Saj ne poznam tega človeka!” Kmalu nato ga je videl nekdo drug in menil: “Saj si tudi ti izmed njegovih ljudi!” “Ne, nisem!” se je branil Peter. Čez kako uro je spet nekdo trdil: “Ta mož tukaj je bil tudi med tistimi, ki so bili z Jezusom. Govor ga izdaja, da je tudi iz Galileje.” Jezno je Peter odvrnil: “Človek, ne vem o čem govoriš!” Tedaj je zakikirikal petelin. V tem trenutku se je Jezus obrnil in pogledal svojega učenca. Peter se je spomnil, kaj mu je rekel Jezus: “Še preden bo petelin jutri zjutraj zapel, boš trikrat zanikal, da me poznaš.” Peter je nato odšel in je bridko jokal. Vojaki, ki so čuvali Jezusa, so se norčevali in ga tepli. Zavezali so mu oči, ga udarjali s pestmi in spraševali: “No, prerok! Povej, kdo te je pravkar udaril!” Tako so ga še dolgo mučili. Ob zori so prišli voditelji ljudstva, veliki duhovniki in verski učitelji na izreden sodni posvet. Vprašali so Jezusa: “Ali si ti Mesija, obljubljeni Osvoboditelj, ali nisi?” Odvrnil je: “Saj mi tako ne verjamete tega, kar vam povem, če pa vas kaj vprašam, mi ne odgovorite. Toda Sin človekov bo kmalu sedel na prestol poleg Vsemogočnega Boga.” Razburjeni so kričali: “Ali hočeš s tem reči, da si Sin Božji?” Jezus je odgovoril: “Prav imate, to tudi sem!” “Zakaj bi še potrebovali priče?” so enodušno vpili tisti, ki so ga tožili. “Zdaj so vsi slišali, da preklinja Boga!” Zdaj so se dvignili člani sodnega zbora in poslali Jezusa h guvernerju Pilatu. Tam so ga obtožili: “Ta človek ščuva naše ljudstvo. Ljudi nagovarja, naj ne plačujejo cesarju davka, za sebe pa trdi, da je novi kralj, ki ga je poslal Bog.” “Ali to drži?” je vprašal Pilat obtoženega. “Ali si zares kralj Judov?” Jezus je odgovoril: “Da, prav imaš.” Pilat se je tedaj obrnil k velikim duhovnikom in k množici ter dejal: “To ni nikakršen zločin!” Zdaj so bili čisto obupani. “Toda on ščuva ljudstvo, kamorkoli pride od Galileje do Jeruzalema.” “Ali je Galilejec?” je vprašal Pilat. Ko so potrdili, je v tem videl priložnost, da se reši tega primera. Zapovedal je, naj odpeljejo Jezusa h kralju Herodu, ki je vladal v pokrajini Galileji. Ob prazniku pashe je bil tudi on v Jeruzalemu. Herod si je že dolgo želel spoznati Jezusa. Mnogo je slišal o njem in je upal, da bo Jezus pred njim storil kak čudež. Kralj mu je postavljal vprašanje za vprašanjem, Jezus pa mu ni niti enkrat odgovoril. Toliko več pa so govorili veliki duhovniki in verski učitelji, ki so tudi prišli in so ga vedno bolj obtoževali. Tudi Herod in njegovi vojaki niso prikrivali, da prezirajo Jezusa. Oblekli so mu kraljevski plašč in ga poslali nazaj k Pilatu. Tega dne sta Herod in Pilat – dotlej sovražnika – postala prijatelja. Pred velikimi duhovniki in voditelji ljudstva ter pred zbrano množico je Pilat spregovoril: “Pripeljali ste mi tega moža in ga obtožili, da ščuva ljudi. Zaslišal sem ga pred vami ter prišel do zaključka, da je nedolžen. Enakega mišljenja je tudi Herod. Zato ga je tudi poslal nazaj. Obtoženi ni storil ničesar, za kar bi zaslužil smrt. Naročil bom, naj ga bičajo, potem pa naj ga izpustijo.” Pilat je vsako leto ob prazniku pashe izpustil nekoga izmed jetnikov. Tedaj se je ljudstvo vznemirilo in začelo enoglasno kričati: “Proč s tem Jezusom! Izpusti Barabo!” Baraba je sedel v ječi, ker je sodeloval pri neki vstaji v Jeruzalemu ter bil obsojen zaradi umora. Še enkrat je Pilat poskušal pregovoriti množico, ker bi rad izpustil Jezusa. Oni pa so kričali samo še glasneje: “Na križ z njim!” Še tretjič je poskušal Pilat: “Kakšen zločin pa je zagrešil? Jaz ne vidim ničesar, za kar bi zaslužil smrtno kazen! Naj ga bičajo, potem pa ga izpustim.” Razjarjena množica pa je samo še glasneje kričala: “Križaj ga!” dokler ni Pilat popustil in izpolnil njihovo zahtevo. Barabo je izpustil; izpustil je človeka, ki je razdražil ljudstvo, da se je uprlo in, ki je bil kriv umora. Jezusa pa je obsodil na smrt na križu, tako kot so zahtevali. Ko so šli na mesto križanja so srečali Simona, ki se je pravkar vračal s polja. Po rodu je bil iz Cirene v severni Afriki. Prisilili so ga, da gre z njimi in nese Jezusov križ. Brezštevilni ljudje so šli za Jezusom na kraj, kjer naj bi ga križali. Med množico so bile mnoge žene, ki so glasno jokale. Njim je Jezus zaklical: “Ne jokajte nad mano, Jeruzalemčanke! Jokajte nad sabo in nad svojimi otroki! Prišel bo namreč čas, ko bodo govorili: ‘Srečne so tiste žene, ki nimajo otrok!’ Ljudje bodo vroče želeli, da bi se gore zvrnile na njih in da bi jih pokrili hribi, da bi bilo tako konec njihovemu trpljenju. Če tako ravnajo z menoj, ki sem Živo Drevo, kako bodo šele ravnali z vami, ki ste suha drevesa?” Z Jezusom so odpeljali iz mesta dva zločinca na kraj, ki so ga imenovali “mesto lobanje”. Tu so pribili Jezusa na križ, na njegovi levi in desni pa oba zločinca. Jezus pa je molil: “Oče, odpusti jim, kajti ne vedo, kaj delajo!” Pod križem so vojaki žrebali za njegovo obleko. Radovedna množica je stala naokrog in pazila, da ji slučajno ne bi kaj ušlo. Voditelji ljudstva so se posmehovali Jezusu: “Mnogim je pomagal! Če je zares Rešitelj, ki ga je poslal Bog, naj vendar pomaga sebi!” Tudi vojaki so se mu posmehovali. Dajali so mu piti skisano vino in mu govorili: “Če si kralj Judov, se vendar reši!” Nad njim je bil napis: TO JE KRALJ JUDOV. Tudi eden izmed obeh zločincev, ki sta bila z njim križana, ga je preklinjal: “Ali si Rešitelj? Dokaži! Pomagaj sebi in nama!” Drugi zločinec pa ga je pokaral: “Ali se ne bojiš Boga niti zdaj, ko boš vsak trenutek umrl? Midva visiva tukaj upravičeno. Zaslužila sva smrt. Ta tukaj pa je nedolžen; ničesar slabega ni storil.” Jezusu je dejal: “Gospod, misli name, ko boš prišel v svoje kraljestvo.” Tedaj mu je Jezus odgovoril: “Zagotavljam ti, še danes boš z menoj v raju.” Opoldne se je naenkrat stemnilo po vsej deželi. Ta tema je trajala tri ure. Naenkrat se je pretrgala zavesa v templju od vrha do tal. Jezus je še enkrat glasno zakričal: “Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!” Potem je umrl. Ko je rimski oficir, ki je nadzoroval usmrtitev, videl, kaj se je zgodilo, je poln strahospoštovanja do Boga izjavil: “Ta mož je bil zares nedolžen!” Ljudje, ki so prišli gledat križanje, so videli, da je Jezus mrtev in so žalostni odšli na svoje domove. Jezusovi prijatelji in žene, ki so prišle z njim iz Galileje, pa so vse opazovali od daleč. [50-52] Jožef, neki mož iz Arimateje, mesta v Judeji, je šel k Pilatu in ga prosil, da bi smel pokopati Jezusa. Bil je član sodnega zbora, dober in pravičen človek, ki je čakal prihod obljubljenega Osvoboditelja. Ni soglašal s sodnim zborom, ko so sklenili, da umorijo Jezusa. *** *** Tako je vzel Jezusa s križa, zavil mrtvega v velik platnen prt in ga položil v nov, v skalo vklesan grob, v katerem še nihče ni bil pokopan. Vse to se je zgodilo v petek pozno popoldne, neposredno pred nastopom sobote. Z Jožefom so šle tudi žene, ki so šle za Jezusom iz Galileje. Gledale so, kako je bil mrtev položen v grob. Potem so se vrnile v mesto, da bi pripravile olja in mazila za balzamiranje. Kakor zahteva judovski zakon, so soboto preživeli v tišini. Zelo zgodaj zjutraj v nedeljo so šle žene z mazili, ki so jih pripravile, h grobu. Kamen, ki je zapiral odprtino groba, je bil odvaljen. Obotavljaje se so vstopile v grobno votlino, vendar tu niso našle Jezusovega telesa. Bile so zbegane in so razmišljale, kaj se je moglo zgoditi. Takrat sta pristopila dva moža v svetlih oblačilih. Žene so se prestrašile in si ju niso upale sploh pogledati. “Zakaj iščete živega v grobu?” sta jih vprašala moža. “Ni ga tu: vstal je od mrtvih! Ali ste pozabile, kaj vam je rekel v Galileji: ‘Sina človekovega morajo izročiti v roke brezbožnikom. Križali ga bodo, tretji dan pa bo vstal od mrtvih.’ ” Tedaj so se žene spomnile teh Jezusovih besed. Tako hitro kot so le mogle, so tekle v mesto, da bi povedale učencem – in tudi vsem drugim – kaj se je zgodilo. Med temi ženami so bile Marija iz Magdale, Ivana in Marija, Jakobova mati in nekatere druge. Učencem pa se je vse to zdelo tako neverjetno, da niso verjeli ženam. Samo Peter je vstal in tekel h grobu. Ko je pogledal v grob, ni našel ničesar razen platnenih prtov, zato se je vrnil v mesto in se čudil temu, kar je videl. Istega dne sta šla dva učenca v Emavs. To je vas, ki je oddaljena kakih deset kilometrov od Jeruzalema. Spotoma sta se pogovarjala o vsem, kar se je zgodilo. Nenadoma je prišel Jezus sam, pridružil se jima je in nadaljeval z njima pot. Toda nekaj ju je oviralo, da bi ga prepoznala. “O čem se pogovarjata?” ju je vprašal Jezus. Učenca sta žalostna obstala in Kleopa je začuden dejal: “Mislim, da si edini človek v Jeruzalemu, ki ni slišal ničesar o dogodkih zadnjih dni.” “Kaj pa se je zgodilo?” je hotel vedeti Jezus. “Ali nisi nič slišal o Jezusu iz Nazareta?” sta odgovorila učenca. “On je bil prerok, ki ga je poslal Bog. Bil je tudi velik učitelj tako v Božjih očeh kot tudi v očeh ljudi. Toda naši veliki duhovniki in verski voditelji so ga izročili Rimljanom. Obsodili so ga na smrt in ga pribili na križ. Mislili smo, da je on obljubljeni Rešitelj, ki naj bi ga poslal Bog, da osvobodi izraelsko ljudstvo. Vse to se je zgodilo pred tremi dnevi. Danes zjutraj pa so nas zelo vznemirile neke žene, ki so tudi z nami. Še preden je vzšlo sonce, so odšle h grobu: njegovega mrtvega telesa pa ni bilo tam. Prikazali so se jim angeli, ki so jim dejali: ‘Jezus živi!’ Nekateri izmed nas so takoj tekli h grobu, ki je bil dejansko prazen, prav kakor so povedale žene. Jezusa pa niso videli.” Nato jim je Jezus dejal: “Kako nerazumni ste! Zakaj ne razumete in ne verujete tega, kar so preroki napovedali? Ali ni bilo potrebno, da je Kristus vse to pretrpel, preden ga je Bog mogel postaviti kot Gospoda nad vsem?” Potem jima je Jezus razlagal, kaj Sveto pismo govori o njem – od Mojzesovih knjig do prerokov. Tako so dospeli v bližino Emavsa. Izgledalo je, kakor da Jezus hoče iti dalje. Zato sta ga učenca nadlegovala: “Ostani pri nas čez noč! Zmračilo se je že.” Vstopil je z njima v hišo. Ko so sedli za mizo, je Jezus vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil v kose in jima dal. Takrat sta ga naenkrat prepoznala. On pa je izginil pred njunimi očmi. Bilo je, kot da so jima luskine padle z oči. “Ali nisva čutila, kot bi nama gorel ogenj v prsih, ko se je spotoma pogovarjal z nama in nama razlagal obljube Svetega pisma?” Nista hotela izgubljati časa, temveč sta takoj krenila nazaj v Jeruzalem. Tam je bilo enajst učencev skupaj z drugimi Jezusovimi prijatelji, ki so ju pozdravili z besedami: “Gospod je vstal od mrtvih! Dejansko je vstal! Peter ga je videl!” Tedaj sta povedala ta dva moža, kaj sta doživela na poti v Emavs in kako sta prepoznala Gospoda po tem, kako je razlomil kruh. Dokler sta še pripovedovala o tem, je Jezus naenkrat stopil v sredo med učence. “Mir z vami!” jih je pozdravil. Učenci so se močno prestrašili. Mislili so, da stoji pred njimi duh. “Zakaj se bojite?” je vprašal Jezus. “Zakaj dvomite, da bi to mogel biti jaz? Poglejte rane na mojih rokah in nogah! Zares sem jaz! Dotaknite se me in prepričajte se, da nisem duh. Duhovi vendar nimajo mesa in kosti!” Pokazal jim je roke in noge. Od samega veselja še vedno niso mogli razumeti, da stoji Jezus pred njimi. Končno jih je vprašal: “Ali imate kaj, kar bi mogel pojesti?” Prinesli so mu kos pečene ribe, ki jo je pojedel pred njihovimi očmi. “Zapomnite si,” je rekel svojim učencem, “da sem vam večkrat rekel: Vse, kar pišejo o meni Mojzes, preroki in psalmi, se mora izpolniti.” Potem jim je razložil, kako naj razumejo besede prerokov. “Tam vendar piše: Mesija mora trpeti in umreti, tretji dan pa bo vstal od mrtvih. Vsi narodi morajo slišati, da vsakemu, ki pride k Bogu, morejo biti odpuščeni grehi. Najprej je to treba oznaniti v Jeruzalemu. Sami ste doživeli, da so se Božje obljube izpolnile. Vi ste moje priče. Poslal vam bom Božjega Svetega Duha.” Jezus je odpeljal svoje učence iz Jeruzalema v Betanijo. Blagoslovil jih je z dvignjenimi rokami in se poslovil od njih. Ko se je dvigal z zemlje k Bogu v nebo, so učenci padli pred njim na zemljo in molili. Potem so se radostni vrnili v Jeruzalem. Vedno znova so odhajali v tempelj ter hvalili in poveličevali Boga. Na začetku vsega je bila Beseda. Beseda je prebivala pri Bogu in Beseda je bila Bog. Na začetku vsega je bila pri Bogu. Po Besedi je bilo vse narejeno. Nič ni bilo narejenega brez Besede, karkoli je bilo narejeno. V njej je večno življenje in to življenje je luč vsem ljudem. Luč sveti v temi in tema je ne more zadušiti. Bog je poslal glasnika: Janeza Krstnika. Le-ta naj bi pričal, da je Jezus Kristus prava luč, da bi vsi verovali vanj. Janez sam ni bil luč. On naj bi samo pripravil ljudi na prihod luči. Prava Luč, ki naj bi razsvetila vsakega človeka, je že prihajala na svet. Vendar kljub temu, da je živel med ljudmi in da je tudi ustvaril svet, ga ljudje niso prepoznali, ko je prišel. Prišel je k svojemu ljudstvu, k Judom, vendar ga niso sprejeli. Tistim pa, ki so ga sprejeli in ki so verovali v njegovo ime, je dal pravico, da postanejo Božji otroci. Tisti, ki to verujejo, se na novo rodijo. To pa ni telesno rojstvo, ki je posledica človeških čustev in načrtov – ampak je posledica Božje volje. Beseda je postala človeško bitje, ki se je nastanilo za nekaj časa med ljudmi. (Videli smo njegovo slavo, ki mu jo je dal Bog kot svojemu edinemu Sinu, ki je prišel od Očeta, poln milosti in resnice.) Janez je nedvoumno kazal na Kristusa. “Nanj sem mislil,” tako je govoril, “ko sem dejal: ‘Prihaja nekdo, ki je mnogo pomembnejši od mene. On je bil tu še preden sem se jaz rodil!’ ” Dejansko smo bili vsi deležni njegovega izobilja – zaradi njegove milosti smo dobili milost tudi mi. Po Mojzesu nam je Bog dal zakon. Po Jezusu pa nam je podaril milost in resnico. Nikoli ni noben človek videl Boga. Njegov edini Sin pa, ki je najbližji Očetovemu srcu, nam je povedal vse o njem. Judovski voditelji so poslali k Janezu duhovnike in njihove pomočnike iz Jeruzalema, da bi ga vprašali: “Ali si ti Rešitelj, ki ga je Bog obljubil?” Odločno je Janez priznal: “Ne, nisem Kristus.” “Dobro, kdo pa si?” so ga vprašali dalje. “Ali si morda Elija?” Janez je zanikal tudi to. “Ali si prerok?” “Ne,” je odgovoril Janez. “Povej nam torej, kdo si. Kaj naj sporočimo tistim, ki so nas poslali? Kaj praviš sam o sebi?” Tedaj je Janez odgovoril: “Že prerok Izaija je dejal: ‘ Glas tistega, ki kliče v puščavi: Pripravite pot Gospodu! Odstranite vse ovire! ’ ” Zdaj so ga vprašali tisti, ki so jih poslali farizeji: “Če nisi Kristus, niti Elija, niti prerok, s kakšno pravico potem krščuješ?” Na to je Janez odgovoril: “Jaz krščujem z vodo, sredi med vami pa je že tisti, ki ga čakamo. Le da ga še ne poznate. Za menoj prihaja; vendar nisem vreden, da bi mu odvezal sandale.” O tem so se pogovarjali v Betaniji, v vasi na drugi strani Jordana, kjer je Janez krščeval. Naslednji dan je prišel Jezus na Jordan. Tedaj je Janez zaklical: “Poglejte, to je Božje Jagnje za žrtev, ki bo odneslo grehe vsega človeštva. Ta človek je tisti, o katerem sem dejal: ‘Prišel bo nekdo, ki je bil že pred menoj tukaj. On je mnogo pomembnejši od mene! Tudi jaz ga poprej nisem poznal. Da pa bi pripravil izraelsko ljudstvo nanj, zato krščujem z vodo.’ ” Še naprej je poročal Janez: “Videl sem Božjega Duha, ki se je kakor golob spustil z neba in ostal pri njem. Poprej ga jaz tudi nisem poznal,” je ponovil Janez, “toda Bog, ki me je poslal, da krščujem z vodo, mi je dejal: ‘Ko boš videl, da se bo Božji Duh spustil ne nekoga in ostal pri njem, tedaj boš vedel, da je ta tisti, ki krščuje s Svetim Duhom.’ Ker sem to videl, lahko tudi potrdim: Ta mož je Božji Sin!” Janez Krstnik in dva izmed njegovih učencev so bili naslednjega dne spet na tem mestu, ko je Jezus šel mimo. Tedaj je Janez pokazal nanj in dejal: “Poglejte, to je Božje Jagnje za žrtev!” Ko sta oba učenca to slišala, sta šla za Jezusom. Jezus se je obrnil, videl ju je, da gresta za njim ter ju je vprašal: “Kaj iščeta?” Odgovorila sta: “Gospod, kje stanuješ?” “Pojdita z menoj in sama poglejta, kje stanujem!” je odgovoril Jezus. Ura je bila približno štiri popoldne, ko sta odšla z Jezusom; ostala sta pri njem do večera. Enemu izmed obeh je bilo ime Andrej. Bil je brat Simona Petra. Nekoliko kasneje je srečal svojega brata Simona. “Našli smo Kristusa, Rešitelja, ki ga je obljubil Bog!” mu je povedal Andrej. Potem je odpeljal svojega brata k Jezusu. Ta ga je samo pogledal in je dejal: “Ti si Simon, Janezov sin. Peter se boš imenoval!” (To pomeni: Skala.) Ko je Jezus naslednjega dne hotel oditi v Galilejo, je spotoma srečal Filipa. Tudi njega je poklical: “Pojdi z menoj!” Filip je bil tako kot Andrej in Peter iz Betsajde. Kmalu nato je srečal Natanaela in mu pripovedoval: “Končno smo našli tega, o katerem so govorili Mojzes in preroki. Ime mu je Jezus in je Jožefov sin iz Nazareta.” “Iz Nazareta?” se je začudil Natanael. “Kaj bi le dobrega moglo priti odtod?” “Moraš ga sam spoznati. Pojdi z menoj!” je odvrnil Filip. Ko je Jezus zagledal Natanaela, je dejal: “Tu prihaja odkritosrčen človek, pravi Izraelec!” “Od kod pa me poznaš?” Jezus je odgovoril: “Še preden te je Filip poklical, sem te videl pod smokvo.” “Gospod, ti si zares Božji Sin!” je priznal Natanael. “Ti si izraelski kralj!” “Verjameš, ker sem ti rekel, da sem te videl pod smokvo,” je odvrnil Jezus. “Še večje stvari boš videl. To vam pravim vsem: Videli boste odprto nebo in Božje angele, da hodijo dol in gor od Boga do Sina človekovega.” Dva dni pozneje je bila v vasi Kani, v Galileji poroka. Marija, Jezusova mati, je bila tam, povabili pa so tudi Jezusa z njegovimi učenci. Ko je svečanost še trajala, se je pokazalo, da ni zadosti vina. Tedaj je Marija rekla svojemu Sinu: “Nič več vina ni!” Jezus pa ji je odgovoril: “Zakaj prihajaš k meni s tem problemom? Moj čas še ni prišel!” Kljub temu je njegova mati dejala tistim, ki so stregli: “Karkoli vam bo naročil, storite!” V hiši je bilo šest kamnitih vrčev. Uporabljali so jih za umivanje, ki ga predpisuje judovski zakon. Vsak izmed njih je meril osemdeset do sto dvajset litrov. [7-8] Jezus je naročil ljudem, ki so stregli: “Napolnite te vrče z vodo!” Napolnili so jih do roba. Nato jim je zapovedal: “Odnesite šefu kuhinje in naj poskusi!” *** Ta je poskusil vino, ki je bilo prej voda, ni pa vedel od kod je prišlo. Samo tisti, ki so stregli, so vedeli. Poklical je ženina in mu rekel: “Vsak ponudi najprej najboljše vino. Šele pozneje, ko so se že vsi napili, pride slabše vino na mizo. Ti pa si najboljše vino prihranil za konec.” Ta čudež se je zgodil v Kani. Tu v Galileji je Jezus prvič pokazal svojo božansko moč. Njegovi učenci so mu verovali. Potem je odšel za nekaj časa s svojo materjo, s svojimi brati in s svojimi učenci v Kafarnaum. Ko se je bližal velikonočni praznik, je odšel Jezus v Jeruzalem. Tam je videl v templju mnoge trgovce, ki so prodajali vole, ovce in golobe kot žrtvene živali. Tudi menjalci denarja so sedeli za svojimi mizami. Jezus je spletel iz vrvi bič ter je spodil trgovce z vsemi njihovimi ovcami in voli iz templja. Zmetal je denar menjalcev po tleh ter prevrnil njihove mize. Prodajalcem golobov je zapovedal: “Odnesite vse to ven! Hiša mojega Očeta ni prodajalna.” Njegovi učenci pa so morali misliti na preroško besedo: “ Vnema za tvoj dom mi bo prinesla smrt! ” Judovski voditelji so nato postavili Jezusu vprašanje: “Kdo ti je dal pravico, da takole delaš? Če imaš pooblastilo za to, moraš podkrepiti s kakšnim čudežem!” Jezus je odgovoril: “Tole je čudež, ki ga boste videli. Porušite ta tempelj! V treh dneh ga znova zgradim.” “Kaj?” so zaklicali. “Šestinštirideset let so gradili ta tempelj, ti pa ga postaviš v treh dneh?” Ko je govoril o templju, je Jezus mislil na svoje telo, ki naj bi ga žrtvoval. Ko pa je vstal od mrtvih, so se teh besed spomnili njegovi učenci. Priznali so, da je vse to res, kar piše v Svetem pismu in verovali so temu, kar jim je povedal Jezus. V času velikonočnega praznika so bili mnogi ljudje v Jeruzalemu priče čudežem, ki jih je storil Jezus in verovali so vanj. Jezus pa jim ni zaupal, ker jih je dobro poznal. Ni bilo treba, da bi mu kdo povedal, s kom ima opravka, kajti vedel je, kaj je bilo v srcih ljudi. Farizej Nikodem je bil član judovskega sodnega zbora. Ponoči je naskrivaj prišel k Jezusu: “Gospod,” je dejal, “vemo, da te je Bog poslal k nam kot učitelja. Tvoja dejanja dokazujejo, da je Bog s teboj.” Jezus je na to odgovoril: “Tole ti pravim, Nikodem: kdor se na novo ne rodi, ne more videti Božjega kraljestva.” Ker tega ni razumel, je farizej vprašal: “Kaj meniš s tem? Kako se more odrasel človek na novo roditi? Saj se ne more vrniti v materino telo in ponovno priti na svet.” Jezus pa je samo ponovil: “Ni drugega načina: kdor ne pride k Bogu in se ne rodi s posredovanjem Svetega Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Človek lahko posreduje samo človeško, minljivo življenje; Sveti Duh pa daje novo, večno življenje. Zato se ne čudi, da sem ti dejal: morate se znova roditi. S tem je tako kot z vetrom. Piha, kjer hoče. Čutiš ga, pa ne moreš razložiti od kod prihaja in kam gre. Prav tako ni mogoče razložiti, kako poteka to rojstvo s posredovanjem Svetega Duha, čeprav lahko čutimo posledice.” “Kako se more to zgoditi?” je znova vprašal Nikodem. Jezus je odgovoril: “Ti si priznan učitelj v Izraelu, zato bi moral to razumeti! Verjemi mi: govorimo samo o tem, kar dobro vemo. Kar pričamo, to smo tudi videli. Kljub temu ne jemljete naših besed resno. Saj mi celo ne verujete, če pripovedujem čisto vsakdanje stvari! Kako mi boste potem verovali, če vam razlagam, kaj se dogaja v nebu? In vendar samo Sin človekov, ki je prišel iz neba, lahko pripoveduje o nebu. Saj veš, kako je Mojzes povzdignil medeninasto kačo v puščavi, da bi vsak, kdor bi jo pogledal, ostal pri življenju. Prav tako morajo povzdigniti tudi Sina človekovega. Vsak, kdor poln zaupanja pogleda nanj, ima večno življenje.” Bog je namreč tako ljubil ljudi, da je dal svojega edinega Sina zanje. Vsak, kdor vanj veruje, se ne pogubi, temveč ima večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina ljudem, da bi jim sodil, ampak da bi jih rešil smrti. Kdor veruje vanj, ne bo obsojen. Kdor pa ne veruje v Sina Božjega, je zaradi nevere že obsojen. Ljudje bodo obsojeni, ker je luč prišla na svet, oni pa so bolj ljubili temo kot luč. Kajti vse, kar delajo, je hudobno. Kdor dela, kar je hudobno, se izogiba luči in raje ostaja v temi, da nihče ne more videti njegovih hudobnih dejanj. Kdor pa posluša Boga, prihaja k luči. Tedaj se jasno vidi, da uravnava svoje življenje po Božji volji. Potem je prišel Jezus s svojimi učenci v pokrajino Judejo. Tam je ostal nekaj časa, da bi krščeval. [23-24] Toda tudi Janez je krščeval v Enonu, v bližini Salima, ker je bilo tam dovolj vode. Mnogo ljudi je prihajalo k Janezu – tedaj ga še niso zaprli v ječo – da bi jih krstil. *** Nekega dne so se Janezovi učenci in neki Jud sprli v zvezi s krščevanjem. Končno so skupaj šli k Janezu in mu povedali: “Učitelj, tisti mož, ki je takrat prišel k tebi na drugem bregu Jordana in o katerem si rekel, da je Rešitelj, ki ga je Bog obljubil, zdaj sam krščuje. Vsi ljudje gredo k njemu, namesto da bi prišli k nam.” “Človek ima lahko samo to,” jim je odgovoril Janez, “kar je dobil iz nebes. Vedno znova sem vam govoril, da nisem Kristus, Rešitelj, ki ga je poslal Bog. Ali ste pozabili? Jaz naj bi samo naznanil njegov prihod in nič več. Nevesta gre tja, kjer je ženin. Ženinov prijatelj pa se veseli z obema, čeprav samo stoji zraven njiju. Tako je z menoj. Moja radost je brezmejna. Naj le prihaja vedno več ljudi h Kristusu, jaz pa se bom bolj in bolj umikal v ozadje. On je prišel iz nebes in je nad vsemi. Mi pa smo s te zemlje in lahko govorimo samo o zemeljskih stvareh. Kristus prihaja iz nebes in lahko pričuje, kaj je tam videl in slišal. Toda kljub temu mu nihče ne verjame! Kdor pa mu verjame, s tem potrjuje, da je vse res, kar pravi Bog. Kristusa je Bog poslal k nam. On govori Božje besede, ker ga Božji Duh vsega prežema. Oče ljubi Sina in mu je dal vso moč. Kdor veruje v Božjega Sina, ima večno življenje. Kdor pa ne veruje vanj, ne bo videl življenja, temveč ga bo zadela Božja jeza.” Jezus je izvedel, kako so se farizeji razburjali zaradi tega, ker je imel več pristašev in je krščeval več ljudi kakor Janez, čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci. Tedaj je zapustil Judejo in je odšel nazaj v Galilejo. Na poti je moral iti skozi Samarijo in je prišel tudi v mesto Sihar. Ta kraj leži v bližini polja, ki ga je Jakob podaril svojemu sinu Jožefu. Tam je Jakobov vodnjak. Utrujen od dolge poti je Jezus sedel ob vodnjaku. Bilo je opoldne. Tedaj je prišla neka Samarijanka iz bližnjega mesta k vodnjaku po vodo. Jezus jo je zaprosil: “Daj mi vode!” Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrane. Žena je presenečena vprašala: “Ti si vendar Jud! Kako me torej prosiš, naj ti dam vode, ko sem jaz Samarijanka?” (V normalnih okoliščinah namreč Judje niso hoteli imeti opravka s Samarijani.) Jezus ji je odgovoril: “Ko bi vedela, kaj ti Bog želi dati in kdo te prosi, da mu daš vode, bi ti prosila mene, naj ti dam vode, ki jo potrebuješ za življenje. Vsekakor bi ti jo tudi dal.” “Toda Gospod,” je odgovorila žena, “saj nimaš ničesar, s čemer bi lahko zajel vodo, vodnjak pa je globok! Odkod boš vzel vodo zame? Ali moreš storiti več kot naš očak Jakob, ki je izkopal ta vodnjak? On sam, njegovi otroci in njegova živina so že pili iz njega.” “Vsak, kdor pije to vodo,” je nato odgovoril Jezus, “bo kmalu spet žejen. Kdor pa pije vodo, ki mu jo jaz dam, ne bo nikoli več žejen. Ta voda bo v njem postala neusahljiv izvir, ki ga bo vedno napajal z večnim življenjem.” “Potem mi daj to vodo,” je rekla žena, “da ne bom nikoli več žejna in mi ne bo treba prihajati na ta vodnjak po vodo!” “Dobro,” je odvrnil Jezus, “pojdi in pokliči svojega moža. Pridita oba sem!” “Saj nisem poročena,” je rekla žena. “To je res,” je odgovoril Jezus, “da nisi poročena. Imela si pet mož in ta, s katerim živiš, ni tvoj mož. Govorila si resnico.” Začudena je žena dodala: “Vidim, Gospod, da si prerok! Toda povej mi, prosim, zakaj vi, ki ste Judje, menite, da je treba moliti Boga v Jeruzalemu? Mi, Samarijani, pa smatramo, da je ta gora, kjer so že naši praočetje služili Bogu, kraj molitve.” [21-24] Jezus je odgovoril: “Verjemi mi, da prihaja čas, ko ne bo pomembno, ali molite Boga na tej gori ali v Jeruzalemu. Kajti ni pomembno kje molimo, ampak kako molimo – ali je naša molitev duhovna in iskrena? Ali nam je Sveti Duh v pomoč pri molitvi? Kajti Bog je Duh in potrebujemo njegovo pomoč, da bi ga lahko prav molili. Oče želi, da ga častimo na ta način. Toda vi Samarijani veste malo o njem. Slepo ga častite. Mi Judje pa ga dobro poznamo, kajti rešitev prihaja od Judov.” *** *** *** Žena je odvrnila: “Vem, da bo nekega dne prišel Mesija. On nam bo vse pojasnil.” Potem je Jezus dejal: “Z njim govoriš. Jaz sem Mesija.” Učenci, ki so pravkar prišli iz mesta, so se čudili, da se Jezus pogovarja z ženo. Vendar ga nihče ni vprašal: “Kaj hočeš od nje? Zakaj se pogovarjaš z njo?” Potem je žena pustila vrč, tekla je nazaj v mesto in razburjena govorila ljudem: “Pojdite z menoj! Srečala sem moža, ki ve vse o meni, pa me še nikoli prej ni videl! Ali ni morda on Mesija?” Radovedni ljudje so hiteli iz mesta k Jezusu. Medtem so mu učenci govorili: “Gospod, pojej nekaj!” On pa jim je odgovoril: “Imam hrano, za katero vi ne veste!” “Ali mu je kdo prinesel hrano?” so se začudeni spraševali. Jezus pa jim je pojasnil: “Živim od tega, da izpolnjujem Božjo voljo in da opravljam njegovo delo. Zato me je tudi poslal na ta svet. Ali niste tudi sami dejali: ‘Še štirje meseci so do žetve.’ Odprite oči in ozrite se okrog sebe! Lahko bi poželi polja. Žanjci bodo dobili dobro plačilo, če bodo želi plodove za večno življenje. Oboji se bodo veselili žetve: tisti, ki so sejali in tisti, ki bodo pospravili žetev. Tukaj drži pregovor, ki pravi: ‘Eden seje, drugi žanje.’ Poslal sem vas na polje, da bi poželi, kar niste sejali. Drugi so se tu trudili pred vami, vi pa žanjete plodove njihovega dela.” Mnogi prebivalci mesta Sihar so verovali samo zato v Jezusa, ker je žena vsepovsod pripovedovala: “Ta mož ve vse, kar sem storila.” Ko so zdaj prišli k Jezusu, so ga prosili, naj ostane pri njih in ostal je še dva dni. Tako so ga lahko vsi slišali in zdaj je še več ljudi verovalo vanj. Ženi so dejali: “Zdaj ne verujemo v Jezusa samo zato, ker si nam ti pripovedovala o njem. Sami smo ga slišali in vemo: On je zares Rešitelj sveta!” Dva dni pozneje je Jezus potoval v Galilejo, čeprav je bil sam nekoč dejal, da prerok nič ne velja v svoji domovini. Tokrat pa so ga Galilejci ljubeznivo sprejeli. V času velikonočnega praznika so bili v Jeruzalemu in so tu sami videli vse, kar je Jezus storil. Na svojem potovanju skozi Galilejo je Jezus spet prišel v Kano, kjer je spremenil vodo v vino. V Kafarnaumu je živel visok kraljevi uslužbenec, ki je imel težko bolnega sina. Ko je ta človek slišal, da se je Jezus vrnil iz Judeje v Galilejo, je odšel k njemu in ga zaprosil: “Pridi hitro na moj dom in ozdravi mojega smrtno bolnega otroka!” “Če ne vidite kar naprej novih čudežev in znamenj, ne verujete,” mu je rekel Jezus, ko ga je srečal. Uslužbenec pa ga ni prenehal prositi: “Gospod, pridi hitro, sicer bo moj sin umrl.” “Pojdi domov,” mu je rekel Jezus, “tvoj sin je zdrav.” Mož mu je veroval in je odšel domov. Ko je bil še na poti, mu je priteklo nasproti nekaj njegovih ljudi. “Tvoj otrok je zdrav!” so mu razburjeno klicali. Oče se je pozanimal: “Od kdaj pa mu je bolje?” Odgovorili so mu: “Včeraj opoldne okrog enih naenkrat ni več imel vročine.” Tedaj se je oče spomnil, da je Jezus prav ta čas rekel: “Tvoj sin je zdrav!” Poslej je ta mož s celo družino veroval v Jezusa. To je bil drugi čudež v Galileji, ki ga je Jezus storil, potem ko se je vrnil iz Judeje. Ob nekem judovskem prazniku je Jezus odšel v Jeruzalem. Tam je blizu Ovčjih vrat vrelec, ki se po hebrejsko imenuje Betesda. Obdajalo ga je pet pokritih prostorov s stebri. Mnogi bolniki, slepi, hromi in pohabljeni, so ležali tu in čakali, da bi voda vzvalovila. Od časa do časa je namreč Božji angel pomešal vodo. Kdor je nato prvi stopil v vodo, je ozdravel, ne glede na to, kakšno bolezen je imel. Med ljudmi, ki so tu ležali, je bil tudi človek, ki je bil že osemintrideset let bolan. Ko ga je Jezus videl in slišal, da ga njegova bolezen muči že toliko let, ga je vprašal: “Ali hočeš ozdraveti?” “Ah, Gospod,” je odvrnil bolnik, “nikogar nimam, ki bi mi pomagal stopiti v vodo, ko le-ta vzvalovi. Če sam še tako poskušam prvi priti v vodo, me vedno kdo prehiti.” Potem mu je Jezus dejal: “Vstani, zvij preprogo, na kateri ležiš in pojdi domov!” V tem trenutku je mož ozdravel. Vzel je svojo preprogo in srečen odšel svojo pot. To pa se je zgodilo v soboto. Nekateri Judje, ki so videli ozdravljenega, so mu očitali: “Danes je vendar sobota! Zato ne bi smel nositi preproge!” “Človek, ki me je ozdravil, mi je jasno naročil, naj storim tako,” jim je odgovoril. “Kdo ti je le dejal kaj takega?” so ga zdaj vprašali. On pa jim tega ni znal povedati, kajti Jezus je neopazno izginil v množici ljudi. Pozneje je Jezus srečal ozdravljenega v templju in mu rekel: “Zdaj si zdrav! Ne greši več, da te ne doleti še kaj hujšega, kot je bila ta bolezen!” Ta mož je pozneje odšel k Judom in jim dejal: “Jezus me je ozdravil!” Poslej so Judje preganjali Jezusa, ker je celo ob sobotah zdravil bolnike. Jezus pa jim je dejal: “Vedno, vsak dan, dela moj Oče to, kar je dobro, jaz pa samo posnemam njegov zgled.” Ko so to slišali, so se Judje še trdneje odločili, da ga umorijo. Jezus namreč ni samo kršil njihovih predpisov o soboti, temveč je tudi Boga imenoval svojega Očeta in je tako sebe izenačil z Bogom. Na tako obtožbo Judov je Jezus odgovoril: “Gotovo je to, da Sin sam od sebe ne more ničesar storiti. V vsem se zgleduje po svojem Očetu. Ker namreč Oče ljubi Sina, mu pokaže vse, kar stori. Dopustil pa bo, da bo delal še večje čudeže, tako da se boste vsi čudili. Prav tako kot Oče obuja mrtve in jim daje življenje ima tudi Sin moč, da da novo življenje. Ljudi ne sodi Oče. To službo je dal v roke Sinu, da bi vsi častili Sina, tako kot častijo Očeta. Kdor pa noče priznati Božjega Sina kot Gospoda, ne priznava tudi Očeta, ki je poslal Sina kot Gospoda. Pazite dobro, kaj vam pravim: Kdor posluša mojo besedo in veruje tistemu, ki me je poslal, bo večno živel. Božja smrtna obsodba zanj ne velja, kajti že je prekoračil mejo med smrtjo in življenjem. Pravim vam: Prišel bo čas in pravzaprav je že nastopil, ko bodo mrtvi zaslišali glas Božjega Sina. Kdor bo slišal ta klic, bo živel. Kajti v Bogu je življenje in po Božji volji ima tudi Sin to življenje v sebi. Dal mu je moč, da sodi vsemu človeštvu, ker je Sin človekov. Ne čudite se temu! Prišel bo dan, ko bodo mrtvi v grobovih slišali glas Sina človekovega. Tedaj bodo ljudje vstali od mrtvih: Tisti, ki so delali dobro, da dobijo večno življenje, tisti pa, ki so delali hudo, da prejmejo sodbo. Ničesar ne morem storiti po svoji volji, ampak odločam tako, kot mi reče Oče. Zato so moje odločitve pravične, ker niso po moji volji, ampak po volji Očeta, ki me je poslal.” “Če sam kaj pričam za sebe, ni treba tega vzeti za resnico. Tako pa imam pričo, mojega Očeta. Kar on govori o meni, je resnično. Odšli ste k Janezu Krstniku, da bi slišali resnico o meni in povedal vam je. Sicer pa ni potrebno, da bi človek pričal zame. Zaradi vas omenjam Janeza, da bi verovali vame in bili rešeni. Janez je bil luč, ki je gorela in svetila in ugajalo vam je, da vas ta luč nekaj časa obseva. Imam pa še večje priče, kot je Janez: to so dejanja, ki jih opravljam po naročilu svojega Očeta. Ona so dokaz, da me je poslal Oče. Sam Bog, ki me je poslal, je moja priča, čeprav se vam ni osebno prikazal, niti vam ni direktno spregovoril. Vi pa ga ne poslušate, ker nočete verjeti vame; nočete verjeti v tega, ki je poslan k vam z Božjim sporočilom. Preučujete Sveto pismo, ker mislite, da vam ono daje večno življenje. Toda ono vas usmerja k meni. Vendar k meni nočete priti, da bi vam mogel dati večno življenje. Vaš pristanek ali odklonitev mi ne pomenijo nič, ker vas dobro poznam in vem, da nimate Božje ljubezni. Moj Oče me je poslal k vam in njega zastopam, vi pa me zavračate. Z razširjenimi rokami pa sprejemate vse, ki zastopajo samo sebe in jih ni poslal Oče. Ni čudno, da ne morete verjeti. Saj gledate le na to, da bi nekaj veljali drug pred drugim. Ne mislite pa, če kaj veljate pred Bogom. Ni potrebno, da vas obtožim pred Bogom: Mojzes bo vaš tožnik, prav on, ki je vse vaše upanje. V resnici pa Mojzesu sploh ne verjamete, kajti sicer bi verjeli tudi meni. Saj je končno Mojzes pisal tudi o meni. Če pa tudi tega ne verjamete, kar je on pisal, kako bi mogli verovati temu, kar vam pravim jaz?” Potem je prišel Jezus na drugi breg Galilejskega jezera, ki se imenuje tudi Tiberijsko. Velika množica ljudi je šla za njim, ker so videli, kako je ozdravljal bolnike. Skupaj z učenci je šel Jezus na neko vzpetino. Tam so posedli, Jezus pa jih je učil. To je bilo v dneh neposredno pred judovsko veliko nočjo. Ko je Jezus videl, koliko ljudi je prišlo, je vprašal Filipa: “Kje lahko kupimo kruh za toliko ljudi?” Hotel je samo videti, če mu Filip zaupa; sam pa je vedel, kako bo poskrbel za vso to množico. Filip pa je takole premišljal: “Celo premoženje nas bo stalo, če kupimo vsakemu le košček kruha.” Potem je pripeljal Andrej, brat Simona Petra, nekega dečka in dejal: “Tu je deček, ki ima s seboj pet ječmenovih hlebov in dve ribi, toda kaj je to za tolikšno množico!” Zdaj je Jezus naročil učencem: “Recite ljudem, naj posedejo!” Vsi so posedli po travniku, bilo pa je kakih pet tisoč mož, če ne štejemo žena in otrok. Potem je Jezus vzel pet ječmenovih hlebov, zahvalil se je Bogu zanje in jih dal, da so jih razdelili med ljudstvo. Prav tako je storil tudi z obema ribama. Vsak je dobil toliko, kolikor je hotel. Ko so se vsi najedli, je Jezus rekel svojim učencem: “Zberite ostanke, da ne gre nič v izgubo!” Učenci so napolnili z ostanki dvanajst košar. Toliko je preostalo od peterih ječmenovih hlebov. Ko so ljudje doumeli, kaj je Jezus storil, so navdušeni kričali: “To je zares prerok, ki smo ga tako dolgo čakali!” Jezus je opazil, da so ga zdaj na vsak način hoteli prijeti in postaviti za kralja. Zato se je umaknil nazaj na goro; bil je čisto sam. Zvečer so šli njegovi učenci navzdol k jezeru. Stopili so v čoln, da bi se prepeljali v Kafarnaum. Znočilo se je in Jezus ni bil pri njih. Začel je pihati močan veter. Učenci so bili že štiri do pet kilometrov oddaljeni od obale, ko so zagledali Jezusa. Šel je po vodi v smeri proti njihovemu čolnu. Tedaj jih je prevzela groza. Jezus jih je pomiril z besedami: “Ne bojte se! Jaz sem!” Hoteli so ga vzeti k sebi v čoln, toda bili so že na drugi obali. Naslednjega jutra so se spomnili ljudje, ki so ostali na tej strani jezera, da je bil samo en čoln ob obali. Z njim bi se lahko Jezus prepeljal na drugo stran; videli pa so, da ni stopil v čoln skupaj z učenci. Medtem pa je pristalo več čolnov iz Tiberije blizu kraja, kjer je množica ljudi jedla kruh, potem ko se je Jezus zanj zahvalil Bogu. Ker Jezusa in učencev nikjer niso mogli najti, so vzeli te čolne in se odpeljali v Kafarnaum, da bi ga tam iskali. Ko so našli Jezusa na drugi strani jezera, so ga vprašali: “Gospod, kdaj pa si prišel sem?” Jezus jim je odgovoril: “Vem, zakaj prihajate k meni: dobili ste od mene kruha in se do sitega najedli. Niste prišli zato, ker verujete, da me je Bog poslal. Ne delajte toliko za minljive stvari, kot je hrana! Nasprotno! Delajte za hrano, ki vam prinaša večno življenje. Samo Sin človekov vam jo lahko da. Bog, Oče, ga je namreč za to poslal.” Zdaj so ga vprašali: “Kaj pa naj delamo, če hočemo opravljati Božje delo?” Odgovoril je: “Samo eno pričakuje Bog od vas: da verujete v tega, ki ga je poslal.” [30-31] “Da bi verovali vate, moraš pač storiti kakšen čudež, s katerim boš dokazal, da te je Bog poslal. Pokaži, kaj znaš! Daj nam vsak dan kruha, tako kot so naši očetje v puščavi vsak dan dobili mano, kruh z neba. Saj piše v Svetem pismu: ‘ Dal jim je kruh z neba. ’ ” *** Jezus jim je na to dejal: “Mojzes vam ni dal kruha, o katerem sem govoril. Pravi kruh z nebes vam daje zdaj moj Oče. In samo ta kruh, ki prihaja iz nebes, daje svetu življenje.” “Gospod, daj nam vsak dan tega kruha!” so ga vsi prosili. “Jaz sem kruh življenja,” jim je rekel Jezus. “Nihče, ki prihaja k meni, ne bo več lačen in nihče, ki vame veruje, ne bo več žejen. Sicer pa sem vam že dejal: Saj celo tega ne verujete, kar ste videli s svojimi očmi. Vsi ljudje, ki mi jih je dal Oče, pridejo k meni in nikogar ne zavržem. Nisem namreč prišel iz nebes, da bi delal, kar ugaja meni, ampak da bi izpolnil voljo Očeta, ki me je poslal. To pa je Božja volja: Nihče izmed teh, ki mi jih je Bog zaupal, naj se ne izgubi. Zadnji dan jih bom obudil v življenje. Po volji mojega Očeta bo vsak, ki vidi Sina in veruje vanj, večno živel. Zato jih bom poslednji dan obudil v življenje.” Ker je Jezus trdil: “Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,” so se Judje razburjali. “Kaj? To je vendar Jezus, Jožefov Sin. Saj poznamo njegove starše. Kako le more trditi: ‘Prišel sem iz nebes!’ ” Mirno je Jezus odgovoril na njihove pripombe: “Zakaj se razburjate? Nihče ne more priti k meni, komur Oče, ki me je poslal, ne pokaže poti. Vse tiste, ki mi jih je dal, bom obudil poslednji dan. Preroki so govorili: ‘ Bog bo vse poučil! ’ Kdor torej posluša Očeta in se uči od njega, bo prišel k meni. To pa ne pomeni, da je kdajkoli katerikoli človek videl Očeta. Samo eden ga je resnično videl: tisti, ki je prišel od Boga. Zato vam pravim: kdor veruje vame, ima že zdaj večno življenje! Jaz sem kruh, ki vam daje to večno življenje. Kruh, ki so ga jedli vaši očetje v puščavi, jim ni mogel dati večnega življenja. Čeprav so jedli ‘kruh iz nebes’, so vendar vsi pomrli. Tukaj pa je pravi kruh, ki prihaja iz nebes. Kdor ga jé, ne bo umrl. Jaz sem ta kruh, ki je prišel iz nebes in ki vam daje življenje. Vsak, kdor jé ta kruh, bo večno živel. Ta kruh je moje telo, ki ga bom žrtvoval, da bi svet mogel živeti.” Po teh Jezusovih besedah je prišlo med Judi do prepira. “Ali nam bo ta človek dal svoje telo, da ga bomo jedli?” so spraševali. Jezus je na to odgovoril: “Zagotovo velja tole: Če ne jeste telesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate večnega življenja. Samo kdor jé moje telo in pije mojo kri, ima večno življenje in njega bom obudil od mrtvih poslednji dan. Moje telo je namreč hrana, ki je potrebna za življenje in moja kri je pijača, ki daje življenje. Kdor jé moje telo in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz ostajam v njem. Moj Oče me je poslal in živim, ker on živi. Prav tako bodo živeli tisti, ki iščejo svojo hrano pri meni. Jaz sem kruh iz nebes. Vsi, ki bodo jedli ta kruh, bodo večno živeli in ne bodo pomrli kakor vaši očetje, čeprav so tudi oni jedli kruh iz nebes.” Vse to je Jezus povedal v sinagogi v Kafarnaumu. Mnogi, ki so doslej hodili za njim, so se zaradi tega razjezili nanj. “To je vendar nezaslišano!” so menili. “Ne, to je preveč!” Jezus je vedel, da se učenci ne strinjajo in jim je zato dejal: “Ali vas to moti? Kaj boste šele rekli, ko boste videli, da se Sin človekov vrača tja, od koder je prišel? Božji Duh sam daje življenje. Vi ljudje ga ne morete dati. Besede pa, ki sem vam jih povedal, so od Božjega Duha; zato vam prinašajo življenje. Vendar mi nekateri med vami kljub temu ne verujejo.” Jezus je od začetka vedel, kdo mu ne veruje in tudi tega je poznal, ki naj bi ga pozneje izdal. “Zato sem vam rekel,” jim je dalje pojasnil, “da nihče ne more priti k meni, kogar Oče ne pripelje!” Po tem govoru so se mnogi odvrnili od Jezusa in niso več hodili za njim. Jezus je vprašal tudi svoje dvanajstere učence: “Ali me boste tudi vi zapustili?” “Gospod, h komu pa naj gremo?” je vprašal Simon Peter. “Samo tvoje besede prinašajo večno življenje. Mi verujemo in smo spoznali, da si ti Kristus, sveti Božji Sin.” Tedaj je Jezus dejal: “Izbral sem vas dvanajst in vendar je eden med vami hudič!” S tem je mislil na Judo, sina Simona Iškarijota, ki je bil njegov učenec. On je bil tisti, ki je pozneje izdal Jezusa judovskim voditeljem. Potem je Jezus potoval dalje po Galileji. V Judeji ni mogel ostati, ker so tamkaj vodilni Judje sklenili, da ga umorijo. Neposredno pred praznikom šotorov so ga njegovi bratje povabili, naj potuje z njimi v Judejo: “Pojdi z nami, da bi tvoji učenci videli, kakšne čudeže znaš delati! Nihče se ne skriva, kdor hoče biti poznan. Če že delaš čudeže, jih pokaži vsem!” Njegovi bratje so zato govorili tako, ker niso verovali vanj. Jezus jim je odgovoril: “Zdaj še ne morem iti tja. Vi lahko odidete kadarkoli hočete in storite karkoli hočete. Svet nima namreč nobenega vzroka, da bi vas sovražil. Mene pa sovražijo, ker ne preneham govoriti, da so njihova dejanja in življenje hudobni. Le pojdite na praznik! Jaz ne grem z vami. Pozneje odidem, ko pride čas za to.” Tako je dejal svojim bratom ter je ostal v Galileji. Potem ko so njegovi bratje odpotovali v Jeruzalem, je tudi Jezus naskrivaj odšel tja. Voditelji ljudstva so ga vse praznične dni iskali in povsod povpraševali: “Kje pa je zdaj? Ali je kdo govoril z njim?” Tudi tisti, ki so prišli na praznovanje, so mnogo govorili o njem. Nekateri so ga imeli za dobrega človeka, drugi so spet trdili: “Ljudstvo zapeljuje!” Nihče pa ni imel hrabrosti, da bi ga odkrito branil. Vsi so se bali voditeljev judovskega ljudstva. Jezus je v času praznika šel v tempelj ter je tam javno pridigal. Judje, ki so ga poslušali, so bili presenečeni. “Kako more nekdo toliko vedeti iz Svetega pisma, ne da bi kdajkoli hodil v naše šole?” so se spraševali. Jezus je odgovoril na njihovo vprašanje: “To, kar vam pripovedujem, niso moje misli. To so Božje besede. Kdor je med vami pripravljen delati Božjo voljo, bo spoznal, če so te besede prišle od Boga, ali pa prihajajo od mene. Kdor širi svoj nauk, želi, da njemu osebno dajo priznanje. Kdor pa daje priznanje in čast tistemu, ki ga je poslal, je pošten človek. Mojzes vam je dal zakon. Toda nihče med vami ne živi po tem zakonu. Zakaj me hočete umoriti?” Tedaj se je množica razburila: “Saj nisi pameten!” “Samo človeka sem ozdravil v soboto,” je odvrnil Jezus. “Zato se zdaj razburjate! Tudi vi delate v soboto, vsakokrat ko izpolnjujete Mojzesov zakon o obrezi. To je predpis, po katerem so se ravnali že vaši praočetje pred Mojzesom. Tudi vaše otroke ste obrezali osmi dan, ne glede na to če je bila ravno tedaj sobota, samo da ne bi prestopili Mojzesovega zakona. Le zakaj se tako razburjate zaradi tega, ker sem ozdravil človeka v soboto? Ne bodite tako površni in ne sodite po zunanjosti, temveč pravično razsodite.” Nekateri ljudje iz Jeruzalema so tedaj menili: “Ali ni to tisti človek, ki ga hočejo umoriti? Tu zdaj govori javno in nihče mu ne brani. Ali so naši vodilni možje dejansko prišli do zaključka, da je on Mesija? To vsekakor ne more biti! Saj vemo od kod je. Od kod pa prihaja Mesija, ne bo nihče vedel.” Nato je Jezus v templju zaklical, tako da so vsi lahko slišali: “Da, poznate me in veste od kod prihajam. Toda jaz zastopam nekoga, ki ga vi ne poznate. On je resnica. Jaz pa ga poznam, ker prihajam od njega in on me je poslal k vam.” Po teh besedah bi ga najraje zgrabili; vendar si nihče ni upal. Kajti Božji čas za to še ni prišel. Mnogi poslušalci v templju pa so verovali v Jezusa ter so dejali: “Kaj še pričakujete od tega človeka? Več čudežev, kot jih je že storil, tudi Mesija ne more storiti.” Ko so farizeji slišali, kaj so ljudje govorili o Jezusu, so svetovali velikim duhovnikom, naj pošljejo tempeljsko stražo, da ga ujamejo. Jezus je medtem dejal množici: “Samo malo časa bom še med vami. Potem se vrnem k njemu, ki me je poslal. Povsod me boste iskali, toda ne boste me našli. Tja, kjer bom poslej, vi ne pridete.” “Kam pa pojde?” so Judje zmedeno spraševali. “Ali morda pojde v tujino, da ponese Grkom svoj nauk? Kaj misli, ko pravi: ‘Iskali me boste, pa me ne najdete’ in ‘tja, kjer bom poslej, vi ne pridete’?” Zadnji dan, ko je veliko praznovanje doseglo svoj vrhunec, je Jezus spet stopil pred množico in glasno klical: “Kdor je žejen, naj pride k meni in pije! Kdor veruje vame, bo doživel to, kar pravi Sveto pismo: iz njega bo pritekla voda, ki daje življenje, kakor reka.” S tem je mislil na Svetega Duha, ki naj bi ga dobili vsi, ki verujejo v Jezusa. (Božjega Duha so dobili šele na binkoštni praznik, potem ko se je Jezus vrnil v Božjo slavo. Zdaj ljudje še niso imeli Božjega Duha.) Po teh besedah so bili nekateri prepričani: “On je prerok, ki naj bi prišel pred Mesijo.” Drugi so spet govorili: “Ne, on je sam Mesija!” Tretja skupina pa je menila: “To sploh ni mogoče! On prihaja iz Galileje; preroki pa trdijo, da bo Mesija Davidov potomec ter bo prišel tako kot David iz Betlehema.” Tako so imeli ljudje različno mišljenje o tem, kdo je Jezus. Nekateri bi ga radi prijeli; toda v tej situaciji si nihče ni upal kaj podvzeti. Tako so se vrnili tempeljski stražarji k velikim duhovnikom in farizejem, a Jezusa niso prijeli. “Zakaj ga niste pripeljali?” so vprašali stražarje. “Še nikoli ni noben človek govoril tako kot on!” so se opravičevali. Farizeji pa so se jezili: “Ali je tudi vas zapeljal? Ali je med nami, ki smo voditelji ljudstva, le eden, ki veruje temu možu? Samo ta prekleta množica, ki nima pojma o zakonu, hodi za njim.” Vendar jim je Nikodem, ki je bil tudi izmed farizejev in je prej Jezusa naskrivaj srečal,, ugovarjal: “Od kdaj obsoja naš zakon človeka, preden ga zasliši in mu dokaže krivdo?” “Ali si tudi ti iz Galileje?” so ga vprašali farizeji. “Beri Sveto pismo. Potem ti bo jasno: Noben prerok ne pride iz Galileje!” Nikakor se niso mogli sporazumeti in odšli so domov. Jezus je zapustil mesto in je odšel na Oljsko goro. Že naslednje jutro pa je bil spet v templju. Okrog njega se je trlo ljudi. Sedel je in jih začel učiti. Potem so verski učitelji in farizeji privlekli neko ženo, ki so jo zatekli v prešestvu, porinili so jo v sredo, da bi jo vsak lahko videl in so dejali Jezusu: “To ženo so zalotili v prešuštvu! Če se hočemo ravnati po Mojzesovem zakonu, jo moramo kamnati! Kaj pa praviš ti?” To je bilo vprašanje, na katero so ga hoteli ujeti. Iskali so namreč vzrok, da bi Jezusa obtožili. Toda Jezus se sploh ni menil za njihovo vprašanje; sklonil se je in je pisal s prstom po tleh. Ko so trdovratno zahtevali odgovor, se je zravnal in dejal: “Dobro, potem jo kamenjajte! Prvi kamen pa naj vrže tisti, ki sam še nikoli ni grešil!” Potem se je sklonil in spet pisal po tleh. Prvi so odšli tisti, ki so ženo tožili. Potem pa so tudi ostali drug za drugim molče odšli. Končno je Jezus ostal z ženo sam. Vstal je in jo vprašal: “Kje so zdaj tisti, ki so te tožili? Ali te ni nihče obsodil?” “Ne, Gospod,” je odgovorila. “Potem te tudi jaz ne bom obsodil,” je odgovoril Jezus. “Pojdi, toda ne greši znova!” Ponovno je Jezus rekel ljudem, ki so ga poslušali: “Jaz sem luč svetu. Kdor hodi za menoj, več ne bo taval po temi, ampak bo hodil za lučjo, ki ga vodi v življenje.” Potem so farizeji dejali: “Čez mero se hvališ in lažeš.” Jezus je odgovoril: “Tudi če to, kar trdim, velja zame, je vendarle vse resnica. Kajti vem, od kod prihajam in kam grem; vi pa vsega tega ne veste. Sodite me po človeških merilih. Jaz nikogar ne sodim. Če pa bi vas tudi sodil, bi bila moja sodba pravična. Kajti ne sodim sam, ampak moj Oče, ki me je poslal, on sodi. Po vašem zakonu je neka izjava verodostojna, če jo potrdita vsaj dve priči. Jaz sem torej ena priča in moj Oče, ki me je poslal, je druga.” “Kje je tvoj Oče?” so ga vprašali na to. Jezus je odgovoril: “Ker ne veste, kdo sem jaz, zato tudi mojega Očeta ne poznate. Če bi poznali mene, bi tudi vedeli, kdo je moj Oče.” Vse to je Jezus povedal v tistem delu templja, ki se imenuje zakladnica. Toda nihče ga ni prijel. Kajti čas za to še ni prišel. Pozneje jim je Jezus še enkrat dejal: “Odšel bom od vas. Obupani me boste iskali, toda v svojih grehih boste pomrli. Tja, kamor pojdem jaz, namreč ne morete priti.” “Ali si bo vzel življenje?” so se spraševali Judje. “Kaj pomeni to: tja, kamor pojdem jaz, vi ne morete priti?” Na to jim je Jezus dejal: “Vi prihajate od spodaj, jaz prihajam od zgoraj. Vi pripadate temu svetu, jaz pa ne pripadam temu svetu. Zato sem vam rekel: Pomrli boste v vaših grehih. Če ne verujete, da sem (to, kar trdim da sem), ni rešitve za vas.” “Povej nam torej, kdo si!” so mu dejali. “Ne vem, zakaj naj bi se sploh z vami še pogovarjal o tem. Saj sem vam to že v začetku povedal,” je odvrnil Jezus. “Marsikaj bi vam lahko očital in za marsikaj bi vas lahko sodil. Kljub temu vam govorim samo to, kar mi je dejal on. Tisti namreč, ki me je poslal, je resnica.” Še vedno niso razumeli, da je Jezus govoril o Očetu. Zato jim je razložil: “Ko boste povišali Sina človekovega, boste spoznali, kdo sem. Tedaj boste spoznali, da nisem razlagal svojih misli, ampak da sem vam prenesel to, kar mi je dejal moj Oče. On, ki me je poslal, je pri meni in me ne zapusti, ker vedno izpolnjujem njegovo voljo.” Po teh besedah so mnogi verovali v Jezusa. Tem Judom, ki so zdaj verovali, je Jezus dejal: “Če se držite moje besede in delate, kar sem vam dejal, ste resnično moji. Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.” “Mi smo Abrahamovi potomci in nikoli nismo bili sužnji,” so ugovarjali. “Kaj misliš s tem, ko praviš, da bomo svobodni?” Jezus jim je odvrnil: “Vsak, kdor greši, je suženj grehu. Suženj se ne more zanesti, da bo za vedno ostal v hiši, v kateri dela. To pravico ima samo sin. Če vas torej Sin osvobodi, boste zares svobodni. Vsekakor vem tudi jaz, da ste Abrahamovi potomci. Pa me vendar hočete umoriti, ker zavračate moje besede. Govorim vam o tem, kar sem videl pri svojem Očetu, vi pa se ravnate po nasvetu vašega očeta.” “Naš oče je Abraham,” so pojasnili. “Ne,” se je zoperstavil Jezus, “kajti če bi bilo tako, bi ravnali tako kot on. Ker vam govorim resnico, ki mi jo je govoril Bog, me hočete umoriti. Abraham kaj takega nikoli ne bi storil. Prav tako ravnate kot vaš oče.” “Mi nismo nezakonski otroci,” so dodali. “Samo enega Očeta imamo, Boga samega!” Vendar jim je Jezus odvrnil: “Če bi bilo dejansko tako, bi me ljubili; kajti od Boga prihajam k vam, po njegovem nalogu in ne na osnovi svoje odločitve. Povedal vam bom, zakaj me ne razumete: saj tega tudi ne morete! Vi ste hudičevi otroci. Zato ravnate tako, kakor je všeč vašemu očetu. On pa je bil že od začetka ubijalec in je sovražil resnico. Laž je del njegovega najglobljega bistva; povsem naravno je, da laže, kajti on je oče laži. Meni pa ne verjamete, ker govorim resnico. Ali pa mi kdo izmed vas lahko očita samo en greh? Torej bi mi morali verjeti, če vam povem resnico. Tisti namreč, ki mu je Bog Oče, razume to, kar Bog govori. Vaš oče pa ni Bog, zato tudi ne razumete njegovih besed.” “Torej smo le imeli prav,” so se jezili Judje. “Brezbožen človek si, ki mu gospodujejo hudobni duhovi!” “Ne,” je odgovoril Jezus, “meni ne gospodujejo demoni, ampak častim svojega Očeta, vi pa me obsojate. Ne iščem svoje časti. Bog želi, da me priznate. On bo tudi izrekel sodbo o vas. Gotovo pa je, da tisti, ki sprejme mojo besedo in živi po njej, ne bo nikoli umrl.” Judje so jezni kričali: “Tvoje besede potrjujejo, da ti gospoduje hudobni duh. Celo Abraham in preroki so umrli, ti pa trdiš: ‘Kdor živi po moji besedi, ne bo nikoli umrl.’ Ali si morda večji od našega očeta Abrahama, ki pa je vendarle umrl? Ali pa želiš biti večji od prerokov, ki so na koncu tudi vsi morali umreti? Kaj si pravzaprav domišljaš?” Jezus je odvrnil: “Če bi samega sebe povzdigoval, bi mi upravičeno lahko kazali nezaupanje. Toda moj Oče me časti. Vi trdite o njem, da je vaš Oče. V resnici pa ga sploh ne poznate. Jaz ga poznam. Če bi vam rekel, da ga ne poznam, bi bil prav tak lažnivec, kot ste vi. Vendar ga poznam in izpolnjujem njegova navodila. Vaš oče Abraham se je veselil, da bo videl moj dan. Videl ga je in bil je vesel.” Judje so ga vprašali: “Niti petdeset let še nimaš, pa naj bi videl Abrahama?” “Pa vendar je temu tako,” jim je odvrnil Jezus, “mnogo prej, preden se je Abraham sploh rodil, sem jaz.” Jezni so pograbili kamenje, da bi Jezusa ubili. On pa se je umaknil in je zapustil tempelj. Spotoma je Jezus videl moža, ki je bil slep od rojstva. “Gospod,” so ga vprašali učenci, “kdo je kriv temu, da je ta človek slep? Ali je to njegova krivica ali morda greh njegovih staršev?” “Ni kriv niti sam, niti njegovi starši,” je odgovoril Jezus. “Slep je, da bi se na njem pokazala Božja moč. Opravljati moram nalogo, ki mi jo je dal Oče, dokler je še dan. Kmalu bo prišla noč, ko nihče več ne bo mogel ničesar storiti. Toda dokler sem jaz na svetu, sem luč temu svetu.” Pljunil je na zemljo, zmešal je blato in z njim namazal slepcu oči. Potem mu je dejal: “Pojdi zdaj k vrelcu Siloa in se tam umij.” (Siloa pomeni: “Poslan”). Slepi je odšel tja, se umil in ko se je vrnil, je videl. Njegovi sosedje in drugi ljudje, ki so ga poznali kot slepega berača, so začudeni spraševali: “Ali ni to tisti človek, ki je posedal ob cesti in prosjačil?” Nekateri so menili: “Vsekakor je!” Drugi pa so trdili: “To ni mogoče! Samo zelo mu je podoben.” – “Ta človek sem jaz,” je mož sam potrdil. Potem so ga vprašali: “Kako lahko zdaj naenkrat vidiš?” Pripovedoval je: “Neki človek, ime mu je Jezus, mi je z blatom namazal oči: Potem me je poslal k vrelcu Siloa. Tam naj bi se umil. Tako sem tudi storil. Zdaj vidim!” “Kje pa je zdaj ta Jezus?” so še dalje spraševali. “Ne vem,” jim je odgovoril. Slepega moža, ki je zdaj videl, so pripeljali k farizejem. Bila je ravno sobota, ko je Jezus naredil blato in ozdravil slepega. Farizeji so ga podrobno spraševali, kako se je zgodilo, da zdaj vidi. Mož je pripovedoval: “Jezus mi je z blatom namazal oči. Potem sem se umil in zdaj vidim.” “Ta človek ne prihaja od Boga,” so menili nekateri farizeji, “ker dela v soboto.” Drugi pa so ugovarjali: “Kako bi grešen človek mogel storiti kaj takega?” Tako so se začeli prepirati. Potem so farizeji znova vprašali moža, ki je bil slep: “On ti je torej dal vid? Kaj misliš ti? Kdo je ta človek?” – “Gotovo je kak prerok, ki ga je Bog poslal,” je odgovoril. Judje pa niso hoteli verjeti, da je bil ta človek sploh kdaj slep. Zato so privedli njegove starše, da bi jih zaslišali: “Ali je ta vaš sin? Ali drži, da se je rodil slep? Kako pa je mogoče, da zdaj vidi?” Starši so odgovorili: “Da, to je naš sin, ki se je slep rodil. To vemo zagotovo. Kako pa se je zgodilo, da zdaj vidi, tega ne vemo. Tudi tega ne vemo, kdo ga je ozdravil. Toda vprašajte njega samega! Dovolj je star in sam lahko pove.” Starši so se bali judovskih voditeljev, zato so jim odgovorili tako. Ti so namreč sklenili, da bodo vsakega izključili iz sinagoge, ki bo priznal, da je Jezus Mesija. Zato so starši dejali: “Dovolj je star. Njega vprašajte.” Farizeji so znova zaslišali ozdravljenega in so mu dejali: “Bogu daj čast in ne Jezusu, ki je brezbožen in grešen človek.” “Če je dober človek ali ni, ne vem,” je odgovoril mož. “Vem samo to: Bil sem slep, zdaj pa vidim!” “Kaj pa ti je storil? Kako te je ozdravil?” so znova poskušali izvedeti. Jezen je mož odgovoril: “Saj sem vam že povedal! Ali me niste poslušali? Ali bi radi postali njegovi učenci?” Potem so ga ozmerjali in kričali: “Ti si njegov učenec. Mi smo Mojzesovi učenci. Za Mojzesa vemo, da mu je Bog govoril. Za tega človeka pa ne vemo od kod je prišel.” “To je pa res čudno!” je odvrnil mož. “Slepemu lahko da vid, vi pa ga ne poznate? Vsak otrok ve, da Bog ne sliši molitev grešnikov, temveč tistih, ki živijo po njegovi volji. Odkar stoji svet, še nihče ni človeku, ki se je slep rodil, dal vida. Če ga ne bi poslal Bog, tega gotovo ne bi mogel storiti.” Jezni so kričali nanj: “Kaj? Ti, grešnik boš nas učil?” Potem so ga vrgli ven. Jezus je slišal, da so ozdravljenega izključili iz judovske sinagoge. Ko ga je spet srečal, ga je vprašal: “Ali veruješ v Sina človekovega?” “Da, rad bi veroval vanj! Vendar ga ne poznam,” je odgovoril ozdravljeni. “Že si ga videl in zdaj govoriš z njim!” mu je rekel Jezus. “Da, Gospod,” je zdaj zaklical mož, “verujem,” in se vrgel na tla pred Jezusa. “Prišel sem na ta svet, da bi dal vid tem, ki so slepi ter da bi pokazal onim, ki si domišljajo, da vidijo, da temu ni tako,” je rekel Jezus. Nekaj farizejev je stalo v bližini in ti so ga vprašali: “Ali naj to pomeni, da smo mi slepi?” Jezus je odgovoril: “Če bi bili dejansko slepi, ne bi bili krivi. Ker pa pravite, da vidite, vaša krivda ostaja.” “Dobro si zapomnite, kar vam bom zdaj povedal,” je rekel Jezus svojim poslušalcem. “Kdor ne prihaja v hlev skozi vrata, ampak na skrivaj pleza čez zid, je gotovo tat. Pastir prihaja le skozi vrata k ovcam. Čuvaj mu odpira vrata in ovce ga spoznajo že po glasu. Pastir jih potem kliče po imenu ter jih vodi na pašo. Ko vse pripelje iz hleva, gre pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Nikoli ne bi šle za tujcem; nasprotno, zbežale bi od njega, ker ne poznajo njegovega glasu.” Poslušalci, katerim je Jezus pripovedoval to zgodbo, niso razumeli, kaj je s tem mislil. Zato je Jezus znova dejal: “Verjemite mi, jaz sem vrata. Vsi, ki so se izdajali za pastirje pred menoj, so bili tatovi. Ovce jih niso poslušale. Jaz sam sem vrata. Kdor prihaja k čredi skozi mene, bo rešen. Skozi ta vrata lahko hodi noter in ven in našel bo sočno pašo. Tat pride, da bi kradel, ubijal in uničeval. Jaz pa prinašam vsem, ki so moji, življenje – in to v izobilju. Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir daje svoje življenje za ovce. Drugače pa je s tistim, ki dela za plačo in ovce niso njegove. Brž ko pride volk, zbeži in pusti ovce same. Volk se zažene med ovce in čreda se razbeži. Takega človeka ovce sploh ne zanimajo. Jaz pa sem dobri pastir in poznam svoje ovce in one poznajo mene, prav tako kot jaz poznam Očeta in Oče pozna mene. Svoje življenje dajem za ovce. Tudi tiste ovce, ki so zdaj še v drugih hlevih, moram pripeljati k sebi, da bodo poslušale moj glas. Tedaj bo samo ena čreda in en pastir. Oče me ljubi, ker dajem svoje življenje, da bi ga znova vzel. Nihče mi ne more vzeti življenja; prostovoljno ga dajem. Imam moč in svobodo, da ga dam, pa tudi da ga ponovno vzamem. To je naloga, ki mi jo je dal moj Oče.” Potem so se Judje spet začeli prepirati o Jezusu. Največ jih je trdilo: “Obsedel ga je hudobni duh! Ni pri pameti! Kaj nam koristi, da ga poslušamo?” Drugi pa so menili: “Obseden človek ne bi govoril tako! Ali bi hudobni duh mogel ozdraviti slepega?” Bila je zima. V Jeruzalemu so praznovali praznik posvetitve templja. Jezus je bil prav tedaj tam, v Salomonovi hali, ko so ga obkrožili Judje in vprašali: “Koliko časa nas boš še pustil v negotovosti? Če si Kristus, nam odkrito povej!” “Že sem vam povedal, toda nočete mi verjeti,” je odgovoril Jezus. “Vse to, kar sem storil po nalogu svojega Očeta, naj bi zadostovalo kot dokaz. Vi pa mi ne verjamete, ker niste iz moje črede. Moje ovce poznajo moj glas, jaz jih poznam in za menoj hodijo. Dajem jim večno življenje in nikoli se ne pogubijo. Nihče jih ne more iztrgati iz moje roke. Moj Oče mi jih je dal in on je močnejši od vseh drugih. Zato jih tudi nihče ne more iztrgati iz moje roke: jaz in Oče sva namreč eno.” Jezni so Judje spet zgrabili kamenje, da bi ga umorili. Jezus pa je dejal: “Po Božjem nalogu sem storil velike in čudovite stvari. Za katerega izmed teh čudežev me hočete umoriti?” “Ne zaradi dobrega dejanja, ampak zato, ker ne prenehaš preklinjati Boga, moraš umreti. Samo človek si, pa ne prenehaš trditi, da si Bog!” Jezus je odvrnil: “Ali ne piše v vašem zakonu: ‘ Rekel sem vam: bogovi ste ’? Bog imenuje bogove tiste, h katerim je prišlo Božje sporočilo. Ali boste morda proglasili Sveto pismo kot neveljavno? Kako morete tega, ki ga je Bog sam izbral in poslal na svet, imenovati bogokletnika, samo zato ker pravi: ‘Božji Sin sem’? Če ne delam Božjih del, mi ni treba verjeti. Če pa jih delam, verjemite vsaj tem dejanjem, če že nočete verjeti meni, da bi končno spoznali in uvideli, da je Oče v meni in jaz v Očetu!” Zdaj so spet hoteli prijeti Jezusa, toda umaknil se jim je. Vrnil se je na drugo stran Jordana in ostal je tam, kjer je Janez prej krščeval. Mnogi ljudje so šli za njim. “Janez sicer ni storil nobenega čudeža,” so menili, “toda vse, kar je povedal o tem človeku, je resnica!” Tako so mnogi začeli verjeti, da je Jezus Mesija. Lazar, ki je prebival v Betaniji, je hudo zbolel. V tej vasi sta živeli tudi njegovi sestri Marija in Marta. (Marija je bila ta, ki je mazilila z dragocenim oljem Jezusove noge in jih brisala s svojimi lasmi.) Medtem ko je bil njun brat težko bolan, sta sestri poslali Jezusu sporočilo: Gospod, tvoj prijatelj Lazar je hudo bolan! Ko je Jezus to slišal, je dejal: “Ta bolezen se ne bo končala s smrtjo. Ne, Lazar je zbolel, da bi se razodela Božja moč in da bi Božji Sin dobil slavo.” Jezus je ljubil Marto, njeno sestro Marijo in Lazarja. Čeprav je vedel, da je Lazar težko bolan, je vseeno počakal še dva dni tam, kjer je bil. Šele potem je rekel svojim učencem: “Odšli bomo spet v Judejo.” Njegovi učenci pa so pripomnili: “Gospod, pred kratkim so te tvoji sovražniki v Judeji hoteli umoriti. Zdaj pa spet hočeš iti tja?” Jezus je odgovoril: “Dvanajst ur na dan je svetlo. Kdor hoče biti varen, mora uporabiti ta čas; kajti samo pri dnevni svetlobi vidi pot. Kdor pa se poda na pot ponoči, bo v temi zašel.” Potem ko je povedal to svojim učencem, je dejal: “Naš prijatelj Lazar spi, toda grem tja, da ga prebudim!” “Če spi, bo kmalu spet zdrav,” so odvrnili učenci. Menili so namreč, da je Jezus govoril o spanju, on pa je mislil na Lazarjevo smrt. Zato jim je tokrat odvrnil: “Lazar je mrtev! Vendar sem zaradi vas vesel, da nisem bil pri njem. To je dobro zaradi vas in vaše vere. Skupaj gremo k njemu!” “Da,” je dejal Tomaž – ki so ga imenovali tudi Dvojček – drugim učencem, “z Jezusom gremo v Judejo, da tam umremo z njim.” Ko so prišli v Betanijo, je Lazar ležal že štiri dni v grobu. Betanija je oddaljena samo kakih petnajst tečajev (1 tečaj je 200 m) od Jeruzalema. Zato je prišlo mnogo Judov k Mariji in Marti, da bi ju tolažili. Ko je Marta slišala, da je Jezus na poti k njima, mu je tekla nasproti. Marija pa je ostala doma. Žalostna je Marta rekla Jezusu: “Gospod, če bi bil ti tukaj, bi moj brat živel. Vendar tudi zdaj vem, da ti Bog da vse, za kar ga prosiš.” “Tvoj brat bo spet živel!” ji je zagotovil Jezus. “Da, vem!” je rekla Marta, “poslednji dan, ob dnevu vstajenja!” Nato ji je Jezus odvrnil: “Jaz sem tisti, ki obuja mrtve in jim daje življenje. Kdor veruje v mene, bo živel, tudi če umre. Ker veruje vame, ima večno življenje in nikoli ne umre. Ali veruješ to, Marta?” “Da, Gospod,” mu je rekla. “Verujem, da si ti Mesija, Sin Božji, ki smo ga tako dolgo pričakovali.” Potem ga je zapustila, odšla k Mariji ter jo poklicala vstran in ji rekla: “Jezus je tukaj in te želi videti!” Marija je takoj odšla k njemu. Jezus je ostal pred vasjo, kjer ga je srečala Marta. Ko so judovski voditelji, ki so bili doma pri Mariji in so jo poskušali tolažiti, videli, da je hitro odšla, so menili, da je krenila k Lazarjevemu grobu, da bi tam jokala; zato so šli za njo. Marija je prispela tja, kjer je bil Jezus, padla je pred njegove noge in mu dejala: “Gospod, če bi bil ti tukaj, bi moj brat še vedno živel.” Ko je Jezus videl, da joka in judovske voditelje, ki so jokali skupaj z njo, se je najprej zgrozil, bil pa je tudi ganjen: “Kje pa ste ga pokopali?” jih je vprašal. Odgovorili so: “Pridi in poglej!” Jezus se je razjokal. “Bila sta zelo dobra prijatelja,” so dejali judovski voditelji. “Poglejte, kako ga je ljubil!” [37-38] Nekateri pa so dejali: “Ta človek je ozdravil slepega – zakaj ni mogel preprečiti Lazarjeve smrti?” In spet je Jezusa prevzela žalost. Tako so prišli h grobu, torej k votlini, katere vhod je zapiral težak kamen. *** “Odvalite kamen!” jim je rekel Jezus. Toda Marta, sestra umrlega, je rekla: “Zdaj gotovo že strašno smrdi, kajti že štiri dni je v grobu.” “Ali ti nisem rekel, da boš videla Božjo slavo, če le veruješ?” jo je vprašal Jezus. Odvalili so kamen. Potem je Jezus dvignil pogled k nebu in je dejal: “Oče, hvala ti, da si me uslišal! Vem, da me vedno uslišiš, vendar sem to dejal zaradi vseh ljudi, ki stojijo tukaj okrog mene, da bi verovali, da si me ti poslal.” Potem je zaklical: “Lazar, pridi ven!” In Lazar je prišel – roke in noge so bile zavite z mrtvaškimi povoji in tudi glava je bila ovita s prtom. “Odvijte mu povoje,” je rekel Jezus “in pustite ga, naj odide!” Mnogi Judje, ki so bili pri Mariji, so verovali v Jezusa, ko so videli, kaj je storil. Nekateri pa so brž pohiteli k farizejem in jim poročali o vsem tem. Neposredno po tem dogodku so veliki duhovniki in farizeji sklicali sestanek. “Le kaj naj storimo pri vseh čudežih, ki jih dela ta človek?” so se spraševali. “Če ničesar ne ukrenemo, bo kmalu vse ljudstvo verovalo vanj. Potem bodo posegli vmes Rimljani ter nam vzeli še to malo samostojnosti, ki jo imamo.” Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil veliki duhovnik tisto leto, je dejal: “Res ste neumni! Le kaj je tu treba premišljati? En človek naj umre – zakaj naj bi bilo vse ljudstvo pogubljeno?” To prerokbo, da naj Jezus umre za vse ljudstvo, je povedal Kajfa, ko je bil veliki duhovnik – vendar se tega ni spomnil sam, ampak Bog mu je položil te besede v usta. Kajti bila je Božja volja, da Jezus umre za ljudstvo; vendar ne samo za judovsko ljudstvo, temveč tudi za razkropljene Božje otroke, da bi jih zbral in združil v eno. Od tega dne so judovski voditelji iskali priložnost, da bi umorili Jezusa. On pa se jih je izogibal in prenehal je javno delati. Umaknil se je na rob puščave, v mesto Efraim. Tu je ostal s svojimi učenci. Bilo je pred judovskim velikonočnim praznikom. Ljudje iz vse dežele so potovali v Jeruzalem, da bi se še pred začetkom praznika očistili po njihovih tradicionalnih predpisih. Vsi so želeli videti Jezusa in so ga iskali. Ko so tako skupaj stali v templju so spraševali drug drugega: “Kaj menite, ali bo prišel na praznik?” Medtem so veliki duhovniki in farizeji izdali nalog, da mora vsak, kdor bi vedel, kje je Jezus, to takoj sporočiti; trdno so se namreč odločili, da ga primejo. Šest dni pred začetkom velikonočnega praznika je Jezus spet prišel v Betanijo, kjer je obudil Lazarja od mrtvih. V čast Jezusu so tam pripravili svečan obed. Marta je pomagala pri strežbi, Lazar pa je bil gost. Tedaj je Marija vzela posodo z dragocenim mazilnim oljem iz narde, mazilila z njim Jezusu noge in jih otirala s svojimi lasmi. Vsa hiša je bila polna prijetnega vonja. Eden izmed Jezusovih učencev, Juda Iškarijot, ki naj bi ga pozneje izdal, je dejal: “To olje je vredno celo premoženje! Bolje bi bilo, ko bi ga prodali za tristo srebrnikov in dali denar revežem.” V resnici pa njemu ni šlo za reveže, ampak za denar. Imel je namreč blagajno in je že večkrat kaj vzel iz nje zase. Jezus je odgovoril: “Pusti jo! S tem je vnaprej pripravila moje telo za pokop. Revežev, za katere naj bi poskrbeli, bo vedno na pretek. Jaz pa ne bom več dolgo med vami.” Ko so izvedeli ljudje naokrog, kje je Jezus, so mnogi hiteli v Betanijo. Niso prišli samo zato, da bi videli Jezusa, ampak so želeli videti tudi Lazarja, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Nato so sklenili veliki duhovniki, da umorijo tudi Lazarja; saj so zaradi njega mnogi Judje sprejeli vero v Jezusa. Naslednji dan se je po vsem mestu razširila novica, da je Jezus na poti v Jeruzalem. Tedaj so ljudje nalomili palmovih vej, tekli Jezusu nasproti in mu navdušeni klicali: “ Hvaljen bodi Bog! Hvaljen bodi, ki prihajaš v imenu Gospodovem! Pozdravljen kralj Izraelov! ” Jezus je jezdil v mesto na mladem oslu. Tako se je izpolnila prerokova napoved: “ Ne boj se, izraelsko ljudstvo! Tvoj kralj prihaja k tebi. Ponižen jezdi na osličjem žrebetu! ” Vendar njegovi učenci tega niso še razumeli. Šele potem, ko se je Jezus vrnil v Božjo slavo, so doumeli, da se je ob tej priliki izpolnilo nekaj, kar je bilo prerokovano v Svetem pismu. Vsi, ki so bili prisotni, ko je Jezus poklical svojega prijatelja Lazarja iz groba in ga obudil v življenje, so pripovedovali o tem drugim. Zato je tudi prišlo toliko ljudi Jezusu nasproti. Hoteli so videti moža, ki je delal take čudeže. Samo farizeji so drug drugemu očitali: “Zdaj vidite, da nič ne dosežete! Vse ljudstvo gre za njim!” Med obiskovalci, ki so prišli praznovat veliko noč, so bili tudi neki Grki. Prišli so k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji in ga prosili: “Gospod, radi bi srečali Jezusa!” Filip je to povedal Andreju, potem pa sta skupaj odšla k Jezusu. Dejal jima je: “Zdaj je prišel trenutek, da se vrnem v nebeško slavo. Dobro me poslušajte: Pšenično zrno, ki ne pade v zemljo in ne umre, ne more roditi sadu, ampak ostane samo. V zemlji pa vzklije in prinese mnogo sadu, čeprav ono samo mora umreti. Kdor ljubi svoje življenje na tem svetu, ga bo izgubil. Kdor pa prezira svoje življenje na tem svetu – bo v zameno dobil večno slavo. Če mi kdo hoče služiti, naj pride in gre za menoj, kajti tam, kjer sem jaz, morajo biti tudi moji služabniki. Če bodo šli za menoj, jim bo moj Oče izkazal čast.” “Zdaj je moja duša vznemirjena. Ali naj zato molim: Oče, obvaruj me tega, kar prihaja? Ne, kajti zato sem prišel na svet, da pretrpim to, kar me čaka. Oče, tvojemu imenu naj gre vsa slava in čast!” Tedaj je odjeknil glas iz neba: “To je že doslej bilo tako in bo še v večji meri zaradi tvoje smrti.” Ljudje okrog Jezusa so slišali glas in so menili: “Zagrmelo je!” Drugi so trdili: “Angel je govoril z njim.” Jezus pa je dejal: “Ta glas je veljal vam in ne meni. Zdaj prihaja sodba na ta svet. Zdaj bo satan, vladar tega sveta, izgnan. Ko bom povzdignjen, bom vse pritegnil k sebi.” Na ta način je Jezus nakazal, da bo umrl na križu. Množica mu je odgovorila: “Umrl? Mi smo razumeli tako, da Mesija ne bo nikoli umrl, ampak da bo večno živel. Zakaj praviš ti, da bo umrl? O katerem Mesiji govoriš ti?” Jezus je odgovoril: “Moja luč vam bo svetila samo še kratek čas. Hodite, dokler imate luč. Kdor namreč hodi po temi, ne ve, kam gre. Uporabite luč, dokler jo še imate, da bi tako postali nosilci luči.” Po teh besedah je Jezus zapustil množico. Nihče ga ni mogel najti. Kljub čudežem, ki jih je storil, so le redki verovali vanj. Tako se je izpolnilo to, kar je prerok Izaija povedal vnaprej: “Gospod, kdo je veroval sporočilu, ki smo ga oznanili? Komu je Gospod razodel svojo moč, ki more rešiti?” Izaija je govoril tudi o vzroku, da ne morejo verovati, takole: “Bog jim je zaslepil oči in zamračil razum, tako da ne bi videli s svojimi očmi in razumeli s svojim umom ter se obrnili k meni, pravi Gospod, jaz pa bi jih ozdravil.” Izaija je lahko govoril o tem, ker mu je Bog pokazal slavo, ki jo je imel Kristus, preden je prišel na svet. Med vodilnimi osebnostmi so bili mnogi, ki so verovali Jezusu. Iz strahu pred farizeji, ki so grozili, da bodo vsakega, ki bo hodil za Jezusom, kaznovali tako, da ga bodo izključili iz sinagoge, pa niso upali tega javno priznati. Za njih je bilo pomembnejše, kaj mislijo o njih ljudje, kot ugled pri Bogu. Jezus je glasno oznanjal: “Kdor veruje vame, veruje v tistega, ki me je poslal. Ko vidite mene, vidite tega, ki me je poslal. Kot luč sem prišel na ta svet, da nihče, ki veruje vame, ne bi več živel v temi. Kdor posluša mojo besedo in ne dela v skladu z njo, ga ne bom obsodil. Kajti nisem prišel, da bi bil sodnik svetu, ampak Rešitelj. Kdor zavrne mojo besedo, ga bo ta beseda, ki jo jaz oznanjam, obsodila ob dnevu sodbe. Nisem vam posredoval svojih misli; Oče, ki me je poslal, mi je povedal, kaj naj govorim. Gotovo je, da njegova beseda vodi v večno življenje. Zato sem vam povedal, kar mi je on naročil, naj vam povem.” Na predvečer velikonočnega praznika je Jezus vedel, da je zdaj prišel čas, da odide s tega sveta in se vrne k Očetu. Ljubil je tiste, ki so bili njegovi na tem svetu in ni jih prenehal ljubiti. Ta večer, ko je Jezus sedel s svojimi učenci pri večerji, je hudič že zapeljal Judo Iškarijota, da bi izdal Jezusa. Jezus pa je vedel, da mu je Oče dal neomejeno moč ter da je prišel od Boga in da se bo vrnil k Bogu. Tedaj je vstal od mize, slekel je svoj plašč in si opasal brisačo. Zlil je vodo v umivalnik in začel umivati učencem noge in jih otirati z brisačo. Ko je prišel do Simona Petra, ga je ta zavrnil: “Gospod, ne boš mi vendar ti umival nog!” Jezus je odgovoril: “Zdaj še ne razumeš, kaj delam. Pozneje pa boš razumel.” Peter pa je vztrajal pri svojem: “Nikakor mi ne boš ti umival nog!” Na to mu je Jezus odvrnil: “Če ti ne umijem nog, ne moreš biti moj učenec.” Tedaj je Peter dejal: “Gospod, če je tako, pa mi umij tudi roke in obraz in ne le noge!” Jezus je odgovoril: “Kdor se je okopal, je ves čist. Temu je treba samo umiti noge. Vi ste vsi čisti – razen enega.” Jezus je namreč vedel, kdo naj bi ga izdal. Zato je rekel: “Niste vsi čisti.” Potem ko jim je Jezus umil noge, si je spet oblekel plašč, sedel je in vprašal svoje učence: “Ali razumete, kaj sem pravkar storil? Imenujete me učitelja in Gospoda. Prav je tako, kajti to tudi sem. Tako kot sem jaz, vaš učitelj in Gospod, vam umil noge, umivajte tudi vi noge drug drugemu. S tem sem vam dal primer, ki ga posnemajte. Delajte prav tako! Zapomnite si, da služabnik nikoli ni večji od gospodarja in odposlanec nikoli ni večji od tistega, ki ga je poslal. Če ste to razumeli, v skladu s tem tudi ravnajte in Bog vas bo blagoslovil. Zdaj ne govorim vam vsem; vem namreč, katere sem izbral za učence. To pa, kar je v Svetem pismu vnaprej napisano, se bo tudi uresničilo: ‘ Nekdo, ki z menoj jé kruh, me bo izdal ’ in to se bo v kratkem zgodilo. To vam povem zdaj, da boste potem, ko se bo zgodilo, vedeli, da sem jaz ta, ki ga je Bog poslal. Ne pozabite tudi tega: kdor sprejme človeka, ki ga jaz pošljem, sprejme mene. Kdor pa sprejme mene, sprejme Očeta, ki me je poslal.” Potem ko je Jezus povedal to, je žalosten ponovil: “Da, res je: eden izmed vas me bo izdal!” Učenci so se začudeni spogledali ter so prestrašeni poskušali ugotoviti, na koga misli. Pri mizi poleg njega je sedel učenec, ki ga je Jezus ljubil. Temu je Peter namignil: “Ti ga vprašaj, na koga misli!” Ta se je sklonil k Jezusu in tiho vprašal: “Gospod, kdo izmed nas je ta?” Jezus mu je odgovoril: “Tisti je, ki mu bom dal kruh, ki ga zdaj namakam v skledi.” Potem ko je pomočil kruh, ga je dal Judu, sinu Simona Iškarijota. Od tega trenutka je satan imel Judo povsem v svoji oblasti. “Pohiti, Juda! Čimprej opravi to, kar nameravaš storiti!” mu je rekel Jezus. Nihče drug pri mizi ni razumel, kaj je Jezus mislil s temi besedami. Mnogi so menili, da je Jezus poslal Judo, da bi nakupil vse potrebno za praznik, ali pa da bi odnesel nekaj ubogim. On je bil namreč njihov blagajnik. Juda je vzel kruh in odhitel v noč. Potem ko jih je Juda zapustil, je Jezus dejal: “Moj čas je prišel; kmalu me bo obsijala Božja slava – in to, kar se bo zgodilo z mano, bo prineslo Bogu neizmerno čast. Bog mi bo dal svojo slavo in to prav kmalu. Dragi moji otroci, kako malo časa je še dotlej, ko vas bom moral zapustiti. Tedaj ne boste mogli priti k meni, tudi če me boste še tako iskali, prav kot sem povedal judovskim voditeljem. Zdaj vam dajem novo zapoved – ljubite drug drugega tako kot vas jaz ljubim. Po vaši medsebojni ljubezni bo svet spoznal, da ste moji učenci.” Peter ga je tedaj vprašal: “Kam pa greš?” “Tokrat ne moreš iti z menoj,” mu je odgovoril Jezus. “Pozneje boš prišel za menoj!” “Zakaj pa ne morem iti s teboj zdaj?” ga je vprašal. “Pripravljen sem umreti zate!” Jezus je odgovoril: “Umreti zame? Preden bo petelin jutri zjutraj zapel, boš trikrat zanikal, da me sploh poznaš.” “Ne delajte si skrbi in ne bojte se!” je rekel Jezus svojim učencem. “Saj vendar verujete v Boga, verujte zdaj tudi vame! [2-3] Tam, kjer prebiva moj Oče, je mnogo prostora. Odšel bom pred vami, da vse pripravim za vaš prihod. Ko bo vse pripravljeno, bom prišel in vas vzel s seboj, da boste lahko vedno tam, kjer sem jaz. Če ne bi bilo temu tako, bi vam povedal. *** Veste, kam grem in kako pridete tja, tudi veste.” “Ne, ne vemo,” je rekel Tomaž. “Nimamo pojma, kam greš, kako naj bi potem poznali pot?” Jezus jim je odgovoril: “Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne more priti k Očetu brez mene. Če veste, kdo sem jaz, veste tudi, kdo je moj Oče. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.” Tedaj je Filip zaprosil: “Gospod, pokaži nam Očeta in zadovoljni bomo!” Jezus je odgovoril: “Zdaj sem že dolgo z vami, pa še vedno ne veš, kdo sem, Filip? Kdor je videl mene, je videl tudi Očeta. Zakaj me torej prosiš, naj ti pokažem Očeta? Ali ne verujete, da sem jaz v Očetu in da je Oče v meni? Besede, ki vam jih govorim, niso moje, temveč prihajajo od Očeta, ki prebiva v meni. On deluje skozi mene. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni. Če pa kljub temu ne verujete mojim besedam, verujte čudežem, ki ste jih videli, da sem jih storil. [12-13] Zagotavljam vam, da bo vsak, ki veruje vame, delal prav take čudeže, kot jih jaz delam in še celo večje, kajti jaz odhajam k Očetu. Lahko ga prosite, kar hočete, v mojem imenu in storil bom. To, kar bom jaz, Sin, storil za vas, bo prineslo čast Očetu. *** Da, prosite, karkoli hočete in se pri tem sklicujte na moje ime in storil bom to.” [15-16] “Če me ljubite, živite tako, kot sem vas učil. Prosil bom Očeta, da vam namesto mene pošlje drugega pomočnika, ki vas nikoli ne bo zapustil. *** To je Duh resnice. Svet ga ne more sprejeti, ker je slep zanj in ga ne more prepoznati. Vi pa ga poznate, kajti že zdaj živi pri vas, nekoč pa se bo nastanil v vas. Ne, ne bom vas pustil kot sirote – prišel bom k vam. Prav kmalu bom odšel in nihče me ne bo več videl na svetu. Vi pa me boste videli. Ker jaz živim, boste tudi vi živeli. Ko se bom vrnil v življenje, boste vedeli, da sem v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Tisti, ki posluša moje zapovedi in živi po njih, me ljubi in ker me ljubi, ga bo ljubil tudi moj Oče. Tudi jaz ga bom ljubil in omogočil mu bom, da me bo spoznal.” Potem ga je vprašal Juda (ne Juda Iškarijot): “Gospod, zakaj boš samo nam, ki smo tvoji učenci, omogočil, da te spoznamo in ne vsemu svetu?” Jezus mu je odgovoril: “Samo tistim dajem možnost, da me spoznajo, ki me ljubijo in ki živijo po moji besedi. Tistega bo tudi Oče ljubil in oba bova prišla k njemu in vedno bova ostala pri njem. Kdor pa me ne ljubi, se tudi ne ravna po tem, kar jaz rečem. Kar vam govorim, ne prihaja od mene, ampak od mojega Očeta, ki me je poslal. Vse to vam govorim, dokler sem še pri vas. Ko pa vam bo Oče poslal Tolažnika namesto mene – ko govorim o Tolažniku mislim na Svetega Duha – vas bo spomnil na vse to, kar sem vam povedal. Tudi če ne bom pri vas, imejte kljub temu mir. To je moj mir, ki vam ga dajem; mir, ki ga sicer nihče ne more dati. Bodite zato brez skrbi in brez strahu! Mislite na to, kar sem vam povedal: Zdaj odhajam, vendar spet pridem. Če bi me zares ljubili, bi se morali veseliti, da grem k Očetu, ki je večji od mene. Vse to vam pripovedujem vnaprej, da bi verovali vame, potem ko se bo zgodilo. Nimam več časa, da bi vam še kaj povedal, kajti satan, vladar tega sveta, že prihaja. On sicer nima moči nad menoj, jaz pa bom storil samo to, kar mi je zapovedal Oče, da bo svet vedel, da ljubim Očeta. Vstanite, gremo!” “Jaz sem žlahtna trta in moj Oče je vinogradnik, ki odreže vse nerodovitne poganjke. Mladike pa, ki rodijo sad, skrbno obrezuje, da bi rodile še več sadu. Vi ste že te dobre mladike, ker ste sprejeli mojo besedo. Ostanite tesno povezani z menoj, kajti tako bo moje življenje prišlo tudi v vas. Prav tako kot mladika lahko prinaša sad, samo če ostane na trti, boste tudi vi lahko prinašali sad le, če boste povezani z menoj. Jaz sem trta, vi pa ste mladike. Kdor živi v meni in jaz v njem, bo prinesel mnogo sadu. Saj brez mene ne morete storiti ničesar. S tistim, ki ne ostane v meni, se bo zgodilo tako kot z nerodovitnim poganjkom – odrežejo ga in vržejo proč. Suhe poganjke bodo zbrali, vrgli v ogenj in sežgali. Če pa ostanete v meni in se ravnate po moji besedi, lahko prosite Boga karkoli hočete in dobili boste. Če boste prinašali veliko sadu in se boste na ta način pokazali kot moji pravi učenci, bo Bog zaradi tega počaščen. Tako kot Oče mene ljubi, ljubim jaz vas. Ostanite v moji ljubezni! Če poslušate moje zapovedi, živite v moji ljubezni, kot jaz poslušam Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. Vse to vam pripovedujem, da bi vas povsem izpolnila moja radost in da bi bila vaša radost popolna. Takole se glasi moja zapoved: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Največjo ljubezen ima tisti, ki svoje življenje daje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če me ljubite. Ne imenujem vas več služabnike, kajti gospodar ne pripoveduje svojim služabnikom, kakšne načrte ima. Vi pa ste moji prijatelji, kajti povedal sem vam vse, kar mi je govoril Oče. Niste vi izvolili mene, temveč sem vas jaz poklical k sebi, da bi šli in rodili sad, ki ostane. Tedaj vam bo Oče dal vse, za kar ga prosite v mojem imenu. Zato vam ponovno pravim: Ljubite drug drugega!” “Če vas ljudje sovražijo, ne pozabite, da so mene sovražili še prej kot vas. Ta svet bi vas ljubil, če bi bili tudi vi izmed njegovih. Vendar niste. Jaz sem vas poklical iz sveta k sebi. Zato vas sovražijo. Spomnite se, da sem vam rekel: Služabnik ne more biti večji od svojega gospodarja. Zato vas preganjajo, tako kot so mene preganjali. Če bi poslušali mojo besedo, bi poslušali tudi vašo. Ljudje na tem svetu vas bodo preganjali, ker ste moji; oni namreč ne poznajo Boga, ki me je poslal. Če ne bi prišel na svet in učil ljudi o Bogu, ne bi bili krivi. Zdaj pa nimajo nobega opravičila. Kdor namreč sovraži mene, sovraži tudi mojega Očeta. Če ne bi storil takih čudežev pred njihovimi očmi, tudi ne bi bili krivi. Toda videli so vse te čudeže, pa kljub temu sovražijo mene in tudi mojega Očeta. Tako se uresničuje to, kar je zapisano v njihoven zakonu: ‘ Sovražijo me brez vzroka. ’ Nekoga vam bom poslal, ki bo stal ob vaši strani in vas bo tolažil, Duha resnice. Prišel bo od Očeta in pripovedoval vam bo vse o meni. Tudi vi pripovedujte vsem o meni, kajti bili ste z menoj od začetka.” “Vse to vam pripovedujem, da se ne bi prestrašili zaradi vsega, kar vas čaka. Izključili vas bodo namreč iz sinagoge, da, šli bodo tako daleč, da bodo mislili, da tisti, ki vas morijo, s tem služijo Bogu. Vse to bodo delali zato, ker nikoli niso poznali niti mene niti Očeta. Še enkrat vam pripovedujem vse to, da ne bi bili presenečeni takrat, kadar se to zgodi. Do zdaj ni bilo potrebno, da bi vam to pripovedoval, kajti bil sem pri vas. Zdaj pa vas bom zapustil, da bi se vrnil k temu, ki me je poslal in nihče izmed vas me ne vpraša, zakaj grem. Žalostni ste in zaskrbljeni zaradi tega, kar sem vam povedal. Toda verjemite mi, za vas je bolje, da grem. Sicer ne bo prišel tisti namesto mene, ki naj bi vas tolažil in vam pomagal. Če odidem, pride on, kajti poslal ga bom k vam. Ko pa pride, bo pokazal ljudem, kako se motijo glede greha in pravičnosti in sodbe. Njihov greh je v tem, da ne verujejo vame. Božjo pravičnost bo Oče pokazal s tem, da me bo povzdignil na svoje častno mesto, kjer me več ne boste videli. Božjo sodbo pa bodo ljudje spoznali v tem, ker je vladar tega sveta že obsojen. Še mnogo več bi vam lahko povedal, toda zdaj še ne morete tega razumeti. Ko pa pride Duh resnice, boste povsem doumeli resnico. On ne bo govoril sam od sebe, ampak vam bo posredoval samo to, kar bo slišal. Pripovedoval vam bo tudi to, kaj vas čaka v prihodnosti. Častil bo mene in me poviševal tako, da bo razodeval mojo slavo. Vse, kar ima moj Oče, pripada meni.” “Samo še malo časa bom pri vas. Vendar ne bo dolgo po mojem odhodu, ko me boste spet videli.” “Na kaj le misli?” so se spraševali učenci. “Kaj pomeni: ‘Samo malo časa bom še pri vas! Toda kmalu potem me boste spet videli’? In kaj pomeni to, ko pravi: ‘Grem k Očetu’? Kaj pa pomeni to, ko pravi ‘Samo še malo časa’? Tega ne razumemo.” Jezus je opazil, da hočejo nekaj vprašati, zato je rekel: “Sprašujete se, na kaj mislim? Svet se bo veselil zaradi tega, kar se bo zgodilo z mano, vi pa boste jokali. Toda vaš jok se bo naenkrat spremenil v neizmerno radost, ko me boste spet videli. To je prav tako, kot če žena rodi otroka. Brž ko se otrok rodi, pozabi ves strah in bolečine. Tedaj je samo presrečna, da je otrok prišel na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni, vendar vas bom spet videl. Tedaj boste srečni in veseli in nihče več vam ne bo mogel vzeti te radosti. Tisti dan, ko me boste spet videli, boste dobili odgovore na vsa vaša vprašanja. Zagotavljam vam, karkoli boste prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Doslej niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite ga in dal vam bo. Tedaj bo vaša radost popolna.” “To, kar sem vam hotel povedati, sem vam doslej pojasnjeval s primeri. Kmalu pa bo prišel čas, ko to več ne bo potrebno. Tedaj vam bom brez prispodob in opisovanja pokazal, kdo je Oče. Od tega dne dalje boste molili v mojem imenu. Tedaj mi ne bo več treba prositi Očeta, naj usliši vaše molitve. Oče vas ljubi, ker ljubite mene in verujete, da sem prišel od Boga. Da, od Očeta sem prišel na svet, zdaj pa bom svet zapustil, da bi se vrnil k Očetu.” “Končno nam govoriš jasno in razumljivo, brez vseh teh težko razumljivih prispodob,” so rekli učenci. “Zdaj smo spoznali, da veš vse in da ni treba, da bi te kdo učil. Zato verujemo, da si prišel od Boga.” “Ali res verujete to?” je vprašal Jezus. “Vedeti morate namreč, da prihaja čas in pravzaprav je že tu, ko se boste razbežali in se bo vsak vrnil v svoj kraj, mene pa boste pustili samega. Tudi takrat ne bom sam, kajti Oče je pri meni. Vse to sem vam povedal, da bi imeli mir v srcih. Tukaj na svetu boste doživeli mnoge žalosti in stiske, vendar mi zaupajte: jaz sem premagal svet.” Po teh besedah je Jezus dvignil pogled k nebu in je molil: “Oče, ta čas je zdaj tu! Razodeni Sinovo slavo, da bi ti on lahko izkazal čast. Dal si mu moč nad ljudmi po vsej zemlji. On daje večno življenje vsakemu, kogar si mu ti zaupal. Večno življenje pa pomeni spoznati tebe, edinega pravega Boga in Jezusa Kristusa, ki si ga ti poslal na zemljo. Ljudem na zemlji sem pokazal, kako čudovit si ti. Izpolnil sem nalogo, ki si mi jo dal. Zdaj pa te prosim, Oče, daj, da bom imel pri tebi slavo, ki sva jo delila, še preden je bil ustvarjen svet. Tem ljudem sem povedal vse o tebi. Bili so na svetu, potem pa si jih ti dal meni. Pravzaprav so bili ves čas tvoji, ti pa si jih dal meni in verovali so tvoji besedi in po njej živijo. Zdaj vedo, da je vse, kar imam, dar od tebe. To, kar si mi povedal, sem posredoval njim. Sprejeli so tvojo besedo in spoznali so, da prihajam od tebe; verujejo, da si me ti poslal. Zanje te zdaj prosim: za ljudi, ki si mi jih zaupal in ki so tvoji; ne za ves svet. Vse namreč, kar imam, je tvoje in to, kar imaš ti, je moje. Oni bodo pokazali svetu, kdo sem jaz. Zdaj zapuščam svet in odhajam k tebi. Oni pa bodo ostali tu. Sveti Oče, poskrbi ti zanje, za vse te, ki si mi jih dal, da bodo zedinjeni tako, kot smo mi, da niti eden ne bo manjkal. Ves čas, dokler sem bil tukaj, sem jih varoval v krogu tvoje družine vse, katere si mi dal. Varoval sem jih, da se nihče ne bi izgubil, razen enega, ki je določen za pogubo, kot je to vnaprej zapisano v Svetem pismu. Zdaj se vračam k tebi. Vendar sem želel povedati vse to, dokler sem še pri njih, da bi jih povsem izpolnila moja radost. Učil sem jih tvojo besedo in zaradi tega jih svet sovraži, ker prav tako kot jaz, tudi oni več ne pripadajo temu svetu. Vendar te ne prosim, da jih vzameš s tega sveta. Varuj pa jih sile hudobnega. Prav tako kot jaz ne pripadam temu svetu, mu tudi oni ne pripadajo. Ohrani jih čiste in svete in poučuj jih v besedi resnice. Kot si ti poslal mene na svet, pošiljam jaz njih. Svoje življenje dajem zanje, da bi tudi njihova življenja bila tvoja. Ne prosim pa samo zanje, temveč za vse, ki bodo slišali o meni in sprejeli vero vame, ko jim bodo moji učenci pričali. Vsi oni naj bi postali eno, kot si ti, Oče, eno z menoj. Kakor si ti v meni in jaz v tebi, naj bi bili tudi oni v nas. Zato sem jim tudi dal slavo, ki si mi jo zaupal, da bi bili prav tako tesno povezani, kot smo mi. Oni ostajajo v meni in jaz v tebi: tako smo povsem eno. Svet bo spoznal, da si me ti poslal in da ljubiš moje učence tako, kot ljubiš mene. Oče, želim, da vsi, katere si mi dal, ostanejo pri meni, da bi videli slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil, še preden je bil ustvarjen svet. Pravični Oče! Tudi če te svet ne pozna, te jaz poznam in ti učenci vedo, da si me ti poslal. Pokazal sem jim, kdo si ti. To bom delal še naprej, da bi moja ljubezen do tebe izpolnila tudi njih, da bi jaz sam prebival v njih.” Po tej molitvi je šel Jezus s svojimi učenci čez potok Cedron v oljčni nasad, ki je bil tam. Juda, ki je izdal Jezusa, je poznal ta kraj, kajti Jezus je pogosto odhajal tja s svojimi učenci. Sem je prišel Juda s skupino vojakov ter z drugimi možmi, katere so mu dali veliki duhovniki in farizeji. Imeli so baklje in svetilke ter so bili do zob oboroženi. Jezus je vedel, kaj se bo zdaj zgodilo. Šel je nasproti vojakom in jih vprašal: “Koga iščete?” “Jezusa iz Nazareta,” se je glasil odgovor. “Jaz sem!” je pojasnil Jezus. Juda, njegov izdajalec je bil med njimi. Ko je Jezus jasno in odkrito povedal: “Jaz sem,” so se zdrznili in preplašeni popadali na tla. Jezus jih je še enkrat vprašal: “Koga torej iščete?” – “Jezusa iz Nazareta!” so znova odgovorili. “Saj sem vam že povedal, da sem jaz,” je odgovoril Jezus. “Če iščete mene, naj ostali odidejo!” Tako se je izpolnila beseda, ki jo je Jezus malo prej izgovoril v molitvi: “Nikogar izmed teh, ki si mi jih zaupal, nisem izgubil.” Simon Peter je imel pri sebi meč. Brž je zamahnil z njim in odsekal Malhu, služabniku velikega duhovnika, desno uho. Jezus pa je zapovedal Petru: “Pospravi meč! Ali naj se izognem trpljenju, ki ga po volji mojega Očeta moram prestati?” Tedaj so rimski vojaki in judovska straža prijeli Jezusa. Zvezali so ga ter ga odpeljali k Hanu, Kajfovemu tastu, ki je bil to leto veliki duhovnik. To je tisti Kajfa, ki je svetoval judovskim voditeljem: “Naj ta človek umre za vse ljudstvo!” Peter in neki drugi učenec sta šla za Jezusom, ko so ga vojaki odvedli. Ker je ta drugi učenec poznal velikega duhovnika, so mu dovolili, da je prišel na dvorišče pred palačo. Peter je ostal zunaj pred vrati. Potem se je drugi učenec vrnil ter je govoril z vratarico in tako je tudi Peter dospel v Kajfovo palačo. Vendar je že vratarica vprašala Petra: “Ali nisi tudi ti eden izmed učencev tega moža?” – “Ne, jaz ne!” je hitro odgovoril. Straža in drugi vojaki so zanetili ogenj. Stali so okrog ognja in se greli, kajti bilo je mrzlo. Peter je šel k njim, da bi se tudi pogrel. V palači se je začelo zasliševanje. Veliki duhovnik Hana je vprašal Jezusa o njegovih učencih in o nauku. Jezus je odgovoril: “To, kar sem učil, je znano vsem. Javno sem pridigal v sinagogah in v templju, kjer je vsakdo lahko slišal. Nikogar nisem tajno učil kaj drugega. Zakaj me torej sprašuješ o nauku? Vprašaj tiste, ki so me poslušali! Oni vedo, kaj sem govoril.” Tedaj ga je nekdo od straže, ki so stali poleg, udaril po obrazu in zaklical: “Tako govoriš z velikim duhovnikom?” “Če sem dejal kaj slabega, reci!” mu je odgovoril Jezus. “Če pa sem povedal resnico, povej, zakaj si me udaril?” Hana je potem poslal Jezusa zvezanega h Kajfi, ki je opravljal dolžnosti velikega duhovnika. Peter je še vedno stal pri ognju in se grel. Tedaj so ga vprašali: “Ali nisi tudi ti izmed njegovih učencev?” “Jaz? Ne, nisem,” je odločno zanikal. Nekdo izmed služabnikov velikega duhovnika, sorodnik tistega moža, ki mu je Peter odsekal uho, pa je dejal: “Videl sem te v oljčnem nasadu pri njem!” Peter je spet odločno zanikal, da bi poznal Jezusa. V tem trenutku pa je zapel petelin. V zgodnjih jutranjih urah so privedli Jezusa od Kajfe v palačo rimskega guvernerja. Sem Judje, ki so tožili Jezusa, niso vstopili, ker bi bili sicer po njihovih verskih predpisih nečisti in ne bi smeli jesti velikonočnega jagnjeta. Zato je Pilat odšel ven k njim in jih je vprašal: “Česa dolžite tega moža? Kaj je storil?” “Če ne bi bil prestopnik,” so odgovorili, “ga ne bi privedli k tebi.” “Potem ga vzemite in mu sodite po vašem zakonu!” je odgovoril Pilat. “Saj mi ne smemo nikogar umoriti,” so odgovorili. Tako naj bi se izpolnile Jezusove besede, s katerimi je napovedal, kako bo umrl. Pilat je zdaj odšel v sodno dvorano, naročil je, naj pripeljejo Jezusa ter ga je vprašal: “Ali si ti judovski kralj?” “Ali me sprašuješ, ker to zanima tebe, ali pa bi Judje želeli to vedeti?” je vprašal Jezus. “Ali sem mar jaz Jud?” je vprašal Pilat. “Voditelji tvojega ljudstva in veliki duhovniki so te privedli sem, da bi te obsodil. Kaj si torej storil?” Jezus je odgovoril: “Moje kraljestvo ne pripada temu svetu in se ne more primerjati z nobenim drugim kraljestvom. Če bi bil posvetni vladar, bi se moji ljudje borili zame, da ne bi prišel v roke Judom. Toda moje kraljestvo je druge vrste.” Tedaj ga je Pilat vprašal: “Torej si vendarle kralj?” Jezus je odgovoril: “Da, prav imaš. Kralj sem. V ta namen sem se tudi rodil. Prišel sem, da bi prinesel na svet resnico. Vsi, ki ljubijo resnico, so moji učenci.” “Resnica? Kaj je pravzaprav resnica?” je vprašal Pilat. Potem je odšel ven k Judom in jim dejal: “Po mojem mišljenju je ta človek nedolžen. Tudi letos vam bom, tako kot je navada, ob velikonočnem prazniku izpustil nekoga izmed jetnikov. Če hočete, bom izpustil tega ‘judovskega kralja’.” Vsi pa so glasno začeli kričati: “Ne! Ne tega! Barabo hočemo!” Baraba pa je bil upornik. Pilat je zapovedal, naj odpeljejo Jezusa in ga bičajo. Vojaki so spletli krono iz trnovih vej in mu jo dali na glavo. Potem so ga ogrnili s škrlatnim plaščem, stopili so predenj ter se mu posmehovali: “Bodi pozdravljen, kralj Judov!” in udarjali so ga po obrazu. Zdaj je Pilat spet šel ven k Judom in jim dejal: “Še enkrat bom naročil, naj ga privedejo pred vas, da bi se prepričali, da ni kriv.” Jezus je potem prišel ven. Imel je trnovo krono in škrlatni plašč. Pilat jim je rekel: “Poglejte, tu je človek!” Komaj pa so veliki duhovniki in drugi Judje zagledali Jezusa, so začeli kričati: “Na križ! Na križ z njim!” “Vzemite ga, pa ga križajte!” je nato zaklical Pilat. “Jaz pa sem povsem gotov: on je nedolžen.” “Po našem zakonu mora umreti,” so odgovorili Judje, “kajti trdil je, da je Božji Sin.” Ko je Pilat slišal to, se je še bolj prestrašil. Vrnil se je v palačo in je vprašal Jezusa: “Kdo pa pravzaprav si?” Jezus ni ničesar odgovoril. “Ali mi več ne odgovarjaš?” je vprašal Pilat prete. “Ali si pozabil, da ti jaz lahko dam svobodo, ali pa te obsodim na smrt na križu?” Zdaj je Jezus odgovoril: “Ne bi imel moči, če ti je ne bi dal Bog. Zato imajo tisti, ki so me privedli k tebi, večji greh kot ti.” Še enkrat je Pilat poskušal izpustiti Jezusa. Judje pa so kričali: “Če tega izpustiš, nisi cesarjev prijatelj. Kdor namreč sebe proglasi za kralja, se upira cesarju.” Ko je Pilat slišal to, je naročil naj Jezusa odpeljejo ven. Sam pa je sedel na sodni stol, na mestu, ki so ga imenovali “Kamniti tlak”, hebrejsko pa Gabata. Bilo je okrog poldne, dan pred veliko nočjo, ko so se vsi pripravljali na praznik. Pilat je dejal Judom: “Tukaj imate vašega kralja!” “Proč z njim!” so besneli. “Pribij ga na križ!” – “Ali naj res križam vašega kralja?” je znova vprašal Pilat. “Nimamo kralja razen cesarja!” so kričali veliki duhovniki. Tedaj je Pilat popustil in je zapovedal, naj Jezusa križajo. Vojaki so vzeli Jezusa in ga odvedli ven iz Jeruzalema. Sam je moral nesti svoj križ od sodne palače do “Mesta mrtvaške glave”. Po hebrejsko se to mesto imenuje Golgota. Tam so ga pribili na križ. Poleg njega sta bila križana še dva druga moža, vsak na eni strani, Jezus pa je bil na sredi. Pilat je napisal na tablico, ki so jo pribili na križ, naslednje besede: JEZUS IZ NAZARETA, KRALJ JUDOV. Kraj, kjer je bil Jezus križan, je bil blizu mesta. Mnogi Judje so brali ta napis, ki je bil v hebrejskem, latinskem in grškem jeziku. Potem so prišli veliki duhovniki k Pilatu in so zahtevali: “Spremeni ta napis, tako da se ne bo glasil ‘Kralj Judov’, ampak: ‘On je trdil: Jaz sem kralj Judov.’ ” Pilat pa ni hotel nič spreminjati, ampak je rekel: “Prav tako naj ostane, kot sem napisal!” [23-24] Ko so vojaki križali Jezusa, so razdelili med seboj njegovo obleko, tako, da je vsak izmed štirih vojakov dobil nekaj. Nato so se odločili: “ Spodnjega oblačila ne bomo delili. Žrebali bomo zanj. ” Izdelano je bilo namreč iz enega kosa, brez šivov. Tako se je izpolnila napoved Svetega pisma, ki pravi: “Mojo obleko so delili med seboj in za moje spodnje oblačilo so žrebali.” Prav tako se je tudi zgodilo. *** Pod križem, na katerem je visel Jezus, so stale njegova mati in njena sestra, poleg nje pa tudi Marija, Klopajeva žena in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl mater in poleg nje učenca, ki ga je ljubil, ji je dejal: “On naj bo zdaj tvoj sin!” Učencu pa je rekel: “Ona je zdaj tvoja mati.” Potem jo je učenec vzel k sebi na svoj dom. Jezus je vedel, da je zdaj opravil svojo nalogo. Šele tedaj je dejal (in spet se je s tem izpolnila ena izmed napovedi Svetega pisma): “Žejen sem!” V bližini je stal vrč s kislim vinom. Vojaki so namočili gobo vanj, jo nataknili na palico in jo prinesli k Jezusovim ustom. Ko je Jezus okusil, je zaklical: “Dokončano je!” Potem je sklonil glavo in umrl. Vse to se je zgodilo dan pred veliko nočjo. Da mrtveci na ta veliki praznik ne bi viseli na križu, so judovski voditelji odšli k Pilatu in ga prosili, naj bi križanim prelomili noge, da bi tako pospešili njihovo smrt in jih sneli s križa. Pilat je poslal vojake, ki so obema zločincema, ki sta bila križana skupaj z Jezusom, prelomili noge. Ko so prišli do Jezusa, so ugotovili, da je že mrtev. Zato mu niso prelomili nog. Eden izmed vojakov mu je zabodel sulico v stran. Takoj je pritekla kri in voda iz rane. To priča nekdo, ki je sam vse videl. Njegovo poročilo je zanesljivo in resnično; lahko mu verjamete. [36-37] Tudi to se je zgodilo, da bi se uresničila beseda Svetega pisma: “Nobene kosti naj mu ne prelomijo.” Prav tako se je izpolnila druga napoved: “Gledali so tega, ki so ga prebodli.” *** Potem ko se je vse to zgodilo, je prosil Jožef iz Arimateje za dovoljenje, da bi smel sneti mrtvega Jezusa s križa. On je naskrivaj veroval v Jezusa, vendar je o tem molčal, ker se je bal Judov. Pilat mu je dovolil in tako je odšel in vzel mrtveca s križa. Tudi Nikodem, ki je ob neki priložnosti poiskal Jezusa ponoči, je prišel ter prinesel kakih trideset kilogramov olja za balzamiranje iz mire in aloe. Potem sta skupaj povila Jezusovo mrtvo telo v platnen prt, ki je bil namočen v dišeče olje. Taka je bila namreč navada pri Judih, kadar so pokopavali mrtveca. Blizu kraja, kjer je bil Jezus križan, je bil vrt. Tam je bil v skalo izklesan grob, v katerem še ni bil nihče pokopan. V ta grob so položili Jezusa, ker se jim je mudilo, kajti blizu je bila že sobota. Zgodaj zjutraj prvega dne po soboti, ko je bila še tema, je šla Marija Magdalena h grobu. Ko je videla, da je kamen odvaljen od groba, je tekla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil. Razburjena jima je pripovedovala: “Gospoda so odnesli iz groba in ne vemo kam.” Potem sta Peter in drugi učenec pohitela h grobu. Skupaj sta krenila, toda drugi učenec je bil hitrejši od Petra in je prišel prvi h grobu. Ne da bi vstopil, je pogledal v grob in videl platnene prte, ki so ležali tam. Potem je prišel tudi Simon Peter. Vstopil je v grob in je prav tako videl platnene prte in prt, ki je pokrival Jezusovo glavo. Ta je ležal zložen ob strani. Zdaj je vstopil tudi drugi učenec, ki je prispel prvi, v grobno votlino. Ozrl se je okrog sebe in zdaj je verjel, da je Jezus vstal od mrtvih. Do tega trenutka namreč še niso razumeli mesta v Svetem pismu, kjer piše, da bo Jezus vstal od mrtvih. Učenci so zapustili grob ter so se vrnili v Jeruzalem. Medtem se je vrnila tudi Marija in je vsa žalostna stala pri grobu. Jokala je in gledala v votlino ter je naenkrat zagledala dva angela oblečena v bele obleke, ki sta sedela tam, kjer je ležal Jezus: eden pri glavi, drugi pa pri nogah. “Zakaj jokaš?” sta vprašala angela. “Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga odnesli,” je odgovorila Marija Magdalena. Ko se je Marija obrnila, je videla Jezusa, ki je stal pred njo. Toda ni ga prepoznala. “Zakaj jokaš?” jo je vprašal. “Koga iščeš?” Marija je imela Jezusa za vrtnarja in zato je vprašala: “Ali si ga ti vzel? Povej mi, kam si ga odnesel. Šla bom ponj.” “Marija!” je zdaj rekel Jezus. Zdrznila se je in ga prepoznala. “Rabuni!” je zaklicala. (Po hebrejsko to pomeni: “Moj učitelj”). “Ne dotikaj se me!” je dejal, “kajti nisem se še vrnil k svojemu Očetu. Pojdi in poišči moje brate in jim povej, da grem k svojemu Očetu in k vašemu Očetu, k svojemu Bogu in k vašemu Bogu.” Marija Magdalena je zdaj tekla k učencem in jim povedala: “Gospoda sem videla!” Povedala jim je vse, kar ji je rekel Jezus. Tega nedeljskega večera so bili vsi učenci skupaj. Iz strahu pred Judi so skrbno zaprli vrata. Naenkrat je bil Jezus pri njih. Stopil je v sredo mednje in jih pozdravil: “Mir bodi z vami!” Potem jim je pokazal rane na rokah in na strani. Ko so učenci videli svojega Gospoda, so se zelo razveselili. Jezus jim je znova dejal: “Mir bodi z vami! Kot je Oče mene poslal na ta svet, tako pošiljam jaz vas.” Potem je dihnil vanje in jim dejal: “Sprejmite Svetega Duha! Komur odpustite greh, temu bo odpuščeno, komur pa ne odpustite, mu ne bo odpuščeno.” Tomaž, eden izmed dvanajsterih učencev, ki so ga imenovali tudi Dvojček, ni bil tukaj, ko se je vse to zgodilo. Zato so mu pripovedovali: “Videli smo Gospoda!” On pa je dvomil v to in je dejal: “Verjel bom šele, ko bom videl njegove prebodene roke. S svojimi prsti jih hočem otipati in roko hočem položiti v rano na njegovi strani. Prej vsega tega ne verjamem.” Čez osem dni so se učenci spet sestali. Tokrat je bil tudi Tomaž med njimi. Čeprav so spet zaprli vrata, je Jezus naenkrat stal v njihovi sredi ter jih pozdravil: “Mir bodi z vami!” Potem se je obrnil k Tomažu: “Položi prst v moje prebodene roke! Daj mi roko in jo položi v zaraslino na moji strani! Ne dvomi več, ampak veruj!” Tomaž je odgovoril: “Moj Gospod in moj Bog!” Jezus pa mu je rekel: “Veruješ, ker si me videl. Kako srečni so lahko šele tisti, ki ne vidijo, pa vendar verujejo.” Učenci so doživeli še mnoge druge Jezusove čudeže, ki niso opisani v tej knjigi. Tisti pa, ki so tukaj našteti, so napisani zato, da bi verovali, da je Jezus Kristus Božji Sin in da imate po veri vanj večno življenje. Pozneje se je Jezus še enkrat prikazal svojim učencem pri Tiberijskem jezeru; to se je zgodilo takole: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natanael iz Kane v Galileji, oba Zebedejeva sinova in dva druga učenca so bili tam skupaj. Simon Peter je rekel: “Ribe grem lovit!” “S teboj pojdemo!” so odgovorili ostali. Povzpeli so se v čoln in se odpeljali po jezeru, toda celo noč niso ujeli nobene ribe. Ko se je začelo daniti, je stal Jezus ob obali. Toda učenci ga niso prepoznali. Jezus jim je zaklical: “Ali niste ničesar ujeli?” “Ne!” so odgovorili. Potem jim je dejal: “Vrzite mreže na desno stran čolna, pa boste ujeli mnogo rib!” Ravnali so se po tem nasvetu ter so ujeli toliko rib, da so komaj vlekli mrežo. Zdaj je rekel učenec, ki ga je Jezus ljubil, Petru: “To je Gospod!” Komaj je Simon Peter to slišal, se je oblekel (med delom je bil namreč nag), skočil je v vodo in plaval k bregu. Drugi učenci so bili oddaljeni od obale še kakih sto metrov. S čolnom so se peljali k bregu in vlekli za seboj polno mrežo. Ko so prišli na obalo, so videli žerjavico, na kateri so se pekle ribe. Tudi kruh je bil poleg. “Prinesite nekaj rib, ki ste jih pravkar ujeli!” je prosil Jezus učence. Simon Peter je šel k čolnu in je izvlekel mrežo na kopno. Polna je bila, saj so ujeli 153 velikih rib. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. “Pridite in jejte!” je rekel Jezus. Nihče izmed učencev si ga ni upal vprašati: “Kdo si ti?” Kljub temu so vsi vedeli: To je Gospod. Jezus jim je šel nasproti, vzel je kruh ter jim ga razdelil in prav tako tudi ribe. To je bilo tretjič, da se je Jezus po svojem vstajenju pokazal učencem. Po zajtrku je Jezus vprašal Simona Petra: “Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kot ostali tukaj?” – “Da, Gospod,” je odgovoril Peter, “saj veš, da te ljubim.” – “Potem pasi moja jagnjeta.” Jezus je ponovil vprašanje: “Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?” – “Da, Gospod, saj vendar veš, da te ljubim!” je znova odgovoril Peter. “Pasi moje ovce!” Še tretjič je Jezus vprašal: “Simon, Janezov sin, ali me zares ljubiš?” Zdaj je Peter postal žalosten, kajti izgledalo je, kot da mu Jezus ne verjame, ker ga je že tretjič vprašal: Ali me ljubiš. Zato mu je odgovoril: “Gospod, ti vse veš. Tudi to veš, kako zelo te ljubim!” Jezus je na to odgovoril: “Pasi moje ovce! Zapomni si, kar ti bom zdaj dejal: Ko si bil mlad, si delal, kar si hotel in imel si svoje načrte. Ko pa se boš postaral, boš razširil svoje roke in drugi te bo vodil tja, kamor nočeš iti.” S tem je hotel Jezus povedati, s kakšno smrtjo bo Peter proslavil Boga. Potem mu je Jezus dejal: “Pojdi za menoj!” Peter se je obrnil in je videl učenca, ki ga je Jezus ljubil. Ta je pri večerji sedel poleg Jezusa in ga je vprašal: “Gospod, kdo izmed nas te bo izdal?” Tedaj je Peter vprašal: “Gospod, kaj pa bo z njim?” Jezus je odgovoril: “Če hočem, da živi, dokler se ne vrnem, kaj je to tebi mar? Ti pojdi za menoj!” Tako se je razširil glas o tem učencu, da ne bo umrl. Jezus pa tega ni dejal, ampak je rekel: “Če hočem, da živi dotlej, dokler se ne vrnem, kaj je to tebi mar?” Prav ta učenec je bil priča vsemu temu in je to tudi zapisal. Vemo, da je vse, kar priča, resnično. Jezus je storil še mnogo drugega. Toda če bi hoteli vse zapisati, ne bi bilo na vsem svetu prostora za toliko knjig, kolikor bi jih morali napisati. Dragi Teofil! V svojem prvem poročilu sem napisal o vsem, kar je Jezus storil in učil, in sicer od začetka, pa vse do njegove vrnitve k Bogu. Preden pa se je vrnil v nebo, mu je Sveti Duh pokazal, katere može naj izbere za svoje učence. Tem je dal podrobna navodila glede prihodnosti. Njim se je po svojem vstajenju in smrti tudi prikazal in s tem dokazal, da je dejansko vstal od mrtvih. Štirideset dni so ga videvali in govoril jim je o Božjem kraljestvu. Tako je ob neki priložnosti Jezus zapovedal svojim učencem: “Nikar ne zapustite Jeruzalema! Ostanite tu vse dotlej, dokler se ne izpolni Očetova obljuba, ki sem vam jo posredoval. Janez je krščeval z vodo; vi pa boste kmalu krščeni s Svetim Duhom.” Ob tej priložnosti so ga vprašali: “Gospod, ali boš zdaj storil, da bo Izrael svobodno in mogočno kraljestvo?” Jezus je na to odgovoril: “Bog Oče sam je določil čas, ko se bo to zgodilo. To ni vaša stvar. Vi pa boste sprejeli Svetega Duha in le-ta vam bo dal moč, da boste moje priče v Jeruzalemu, v Judeji, v Samariji in po vsej zemlji.” Potem ko je to povedal, ga je Bog vzel k sebi. Oblak ga je zakril pred njihovimi očmi in več ga niso videli. Dokler so še vedno presenečeni gledali proti nebu, sta naenkrat stala pred njimi dva belo oblečena moža. “Galilejci,” sta nagovorila učence, “zakaj stojite tukaj in gledate proti nebu? Bog je vzel Jezusa iz vaše sredine k sebi v nebo; toda nekega dne se bo prav tako vrnil, kot ste ga videli, da je odšel.” Potem so odšli z Oljske gore nazaj v Jeruzalem, ki je oddaljen kak kilometer. [13-14] Sestali so se v zgornjem nadstropju hiše, kjer so se tudi sicer sestajali in so molili. Tu so bili Peter, Janez, Jakob, Andrej, Filip, Tomaž, Bartolomej, Matej, Jakob, Alfejev sin, Simon, ki se je imenoval tudi Zelot in Juda, Jakobov sin. Tudi žene so bile tu, med njimi je bila Marija, Jezusova mati in njegovi bratje. *** Tako se je nekega dne tu zbralo kakih sto dvajset ljudi. Tedaj je vstal Peter in dejal: “Dragi bratje! Napoved Svetega pisma glede Jude, ki je izdal Jezusa njegovim sovražnikom, se je morala izpolniti. Prav tako se je zgodilo, kot je Sveti Duh vnaprej odkril Davidu. Juda je bil z nami izbran za apostola in je imel enako nalogo kot mi. Z denarjem, ki ga je dobil za izdajo, si je kupil njivo. Sam pa je dočakal strašen konec: ko je strmoglavil v smrt, se mu je razpočil trebuh, tako da se je drobovje raztreslo. Novica o njegovi smrti se je hitro raznesla po Jeruzalemu in ta njiva je dobila ime Hakeldama, kar pomeni ‘Krvava njiva’. Že v psalmu piše: ‘Njegov dom naj bo pust in nihče naj tam ne prebiva.’ Nekje drugje pa piše: ‘Njegovo nalogo bodo zaupali drugemu.’ Zato moramo najti nekoga namesto Jude. To mora biti nekdo, ki je bil ves čas z Jezusom; od tistega dne, ko je Janez krstil Jezusa in vse dotlej dokler ga Bog ni vzel k sebi. Kajti on bo skupaj z nami pričal, da je Jezus vstal od mrtvih.” Predlagali so dva moža: Jožefa Justa, ki se je imenoval tudi Barsaba in Matijo. Potem so vsi molili: “Gospod, ti dobro poznaš vsakega človeka. Pokaži nam, katerega od teh dveh si izbral, da prevzame službo apostola, ki jo je Juda zapustil, da bi odšel na mesto, ki mu pripada.” Potem so žrebali in žreb je zadel Matijo, ki so ga prišteli enajsterim apostolom. Ko se je začel judovski binkoštni praznik, so bili spet učenci skupaj. Naenkrat je prišlo z neba neko šumenje, kot če bi se bližal močan vihar in je napolnilo vso hišo, kjer so bili zbrani. Istočasno so videli nekaj, kar je bilo podobno plamenom ali ognjenim jezikom, ki so se spuščali na vsakega izmed njih. Tako so se vsi napolnili s Svetim Duhom in govorili so tuje jezike, ki jih sicer niso znali, kajti Sveti Duh jim je dal to sposobnost. Na praznik v Jeruzalem so prišli pobožni Judje iz vsega sveta. Ko so zaslišali šum, se je hitro zbrala velika množica ljudi. Osupnili so, kajti vsi izmed njih so slišali apostole, da govorijo v njihovih jezikih. “Kako je to mogoče?” so se začudeni spraševali. “Vsi ti ljudje so vendar iz Galileje, pa vendar govorijo naš materni jezik, ne glede na to, ali smo Parti, Medijci ali Elamci. Drugi izmed nas prihajajo iz Mezopotamije, Judeje, Kapadokije, Ponta in Azije, iz Frigije, Pamfilije in iz Egipta, iz okolice Cirene in Libije in celo iz Rima. Vsi smo Judje, ali pa pristaši judovskega verovanja, Krečani in Arabci. Vendar vsak izmed nas sliši v svojem jeziku, ko nam ti ljudje pripovedujejo o veličastnih Božjih delih!” Začudeni in presenečeni so spraševali drug drugega: “Kaj to pomeni?” Nekateri pa so se norčevali: “Gotovo so pregloboko pogledali v kozarec!” Tedaj je vstal Peter z enajsterimi apostoli in je spregovoril množici: “Poslušajte, Judje in prebivalci Jeruzalema! Pojasnil vam bom, kaj se dogaja. Ti ljudje niso pijani, kot nekateri med vami mislijo. Saj je ura šele devet zjutraj. Ne, ampak se uresničuje to, kar je prerok Joel povedal vnaprej. Takole je napovedal: ‘V poslednjih dneh,’ govori Bog, ‘bom dal vsem ljudem svojega Duha. Vaši sinovi in hčere bodo prerokovali, vaši mladeniči bodo imeli vizije in vaši starci bodo sanjali pomembne sanje. Vsem možem in ženam, ki mi služijo, bom dal svojega Duha in bodo prerokovali. Na nebu in na zemlji boste videli čudežne znake: kri, ogenj in dim. Sonce bo potemnelo in mesec bo sijal krvavordeče, preden pride Gospodov dan, veličasten in slaven. Kdor bo tedaj klical Gospodovo ime, bo rešen.’ Poslušajte, možje Izraelci! Kot vsi veste, je Jezus iz Nazareta po Božjem nalogu storil med vami mogočna dejanja, znake in čudeže. Prišel je v vaše roke, ker se je našel izdajalec, ki vam ga je izdal, vi pa ste ga s pomočjo nevernih Rimljanov pribili na križ in tako usmrtili. Toda Bog je to vnaprej določil. Tega Jezusa je Bog obudil od mrtvih in tako vzel smrti moč. Kako bi ga le mogla smrt obdržati v svoji oblasti! David je že govoril o Jezusu, ko je zapisal: ‘Vem, da je Gospod vedno z mano. Pomaga mi. Božja silna moč me podpira. Ni čudno, da je moje srce radostno ter da mu moj jezik kliče hvalo, kajti tudi moje telo počiva polno zaupanja, ker ne boš pustil moje duše v kraljestvu smrti. Ne boš dovolil, da telo tvojega Svetega strohni. Povrnil me boš v življenje in veselil se bom v tvoji prisotnosti.’ Dragi bratje! Odkrito vam bom povedal: naš oče David je umrl in pokopali so ga. Še danes lahko vidimo njegov grob. Bog pa mu je prisegel, da bo nekdo izmed njegovih potomcev sedel kot kralj na njegovem prestolu. Ker je bil David prerok, je vnaprej videl Jezusovo vstajenje. O njem je namreč dejal, da ne bo ostal med mrtvimi ter da njegovo telo ne bo strohnelo. Tega Jezusa je Bog obudil od mrtvih. Vsi mi to lahko potrdimo. Bog ga je zdaj postavil za vladarja. Od Očeta je dobil Svetega Duha in ga je dal nam, prav tako kot je obljubil Oče. Zdaj vidite in slišite, da se je to uresničilo. Ni odšel David v nebesa, kajti on pravi: ‘Bog je dejal mojemu Gospodu: “Sedi na častno mesto na moji desni strani, dokler ne storim, da ti bodo vsi sovražniki pokorni.” ’ Zato naj nihče v Izraelu ne dvomi v to, da je Bog postavil Jezusa, ki ste ga vi križali, za Gospoda in Rešitelja.” Poslušalce so te besede močno pretresle ter so vprašali Petra in druge apostole: “Bratje, kaj pa naj zdaj storimo?” Peter je odgovoril: “Vsak izmed vas naj zapusti greh in se obrne k Bogu ter naj se krsti v imenu Jezusa Kristusa, da bi mu Bog odpustil grehe. Tedaj boste tudi vi dobili Svetega Duha kot dar. Kristus je namreč to obljubil vam, vašim otrokom in tudi tistim, ki prebivajo v oddaljenih deželah in ki jih je Gospod, naš Bog, poklical v svojo službo.” Peter se je še dolgo pogovarjal z njimi in jih spodbujal, naj se rešijo hudobnosti svojega naroda. Mnogi poslušalci so verovali, kar jim je govoril Peter in so se krstili. Okrog tri tisoč ljudi se je tisti dan priključilo cerkvi. Ti novi kristjani so se pridružili ostalim vernim. Nadaljevali so s tem, kar so jih učili apostoli, udeleževali so se skupnih obedov in skupaj so molili. Vse je prežemal Božji strah. Apostoli so delali mnoge čudeže, ki so potrjevali njihove besede. Verni so živeli skupaj kot velika družina. Kar so posedovali, je bilo last vseh. Kdor je imel zemljo ali drugo imetje, je to prodal in z denarjem pomagal tistim, ki so bili siromašni. Vsak dan so se sestajali v templju in po hišah lomili kruh. Z veseljem in hvaležnostjo so skupaj obedovali. Hvalili so Boga in vse ljudstvo jih je cenilo in spoštovalo. Cerkev je napredovala, kajti Bog je reševal vsak dan nove ljudi. Nekega popoldneva okrog tretje ure sta šla Peter in Janez kot običajno v tempelj. Tam sta želela sodelovati pri skupni molitvi. Prav takrat so prinesli nekega hromega človeka in ga položili k tempeljskim vratom, ki so se imenovala “Lepa vrata”. Ta človek je bil bolan od svojega rojstva in je tu prosjačil. Ko sta Peter in Janez hotela vstopiti, je prosil tudi njiju, naj mu dasta denar. Obstala sta in Peter je dejal: “Poglej naju!” Poln pričakovanja ju je mož pogledal v upanju, da bo dobil kaj tudi od njiju. Toda Peter je dejal: “Denarja nimam. Kar pa imam, ti bom dal. V imenu Jezusa Kristusa iz Nazareta vstani in hodi!” Pri tem je prijel hromega za desnico in ga dvignil na noge. Hromi je ta trenutek ozdravel. Skočil je na noge, naredil nekaj korakov sem in tja, potem pa je odšel s Petrom in Janezom v tempelj. Bil je ves iz sebe od sreče, tekal je naokrog in skakal ter hvalil Boga. Videli so ga tudi drugi obiskovalci templja. Prepoznali so ga kot berača, ki je po navadi posedal pri “Lepih vratih” in prosjačil. Začudeni so ga gledali. Le kako je zdaj mogel hoditi? Razburjeni so hiteli v Salomonovo halo. Tam so se trli okrog Petra, Janeza in ozdravljenega moža, ki se je zdaj ves čas držal obeh apostolov. Ko je Peter videl množico ljudi, jim je spregovoril: “Možje Izraelci! Kaj je tako čudnega v tem? Zakaj naju tako gledate, kot bi s svojo močjo in pobožnostjo storila, da je ta človek začel hoditi? Abrahamov, Izakov in Jakobov Bog ter Bog vseh vaših praočetov je s tem čudežem pokazal moč in čast svojega Sina. Tega Jezusa ste izdali in zatajili, čeprav se je Pilat trdno namenil, da ga izpusti. Smrtno kazen ste zahtevali za Svetega in Pravičnega, morilca pa ste pomilostili. Umorili ste tega, iz katerega prihaja vse življenje. Bog pa ga je obudil od mrtvih. Mi smo priče temu in vam to lahko potrdimo. Ker verujemo v Jezusa, je tega moža tukaj ozdravil. Vsi vi ga poznate in veste, da je bil hrom. Zdaj pa je zdrav, ker je veroval v Jezusa. Vem, dragi bratje, da tedaj niste vedeli, kaj delate, prav tako pa tudi ne vaši voditelji. Bog pa je tako izpolnil to, kar so napovedali preroki: ‘Obljubljeni Rešitelj mora trpeti.’ Zdaj pa to resnično obžalujte ter se obrnite k Bogu, da bi vam odpustil grehe. Tedaj bo tudi prišel čas, da se bo Bog v svoji ljubezni obrnil k vam in vam poslal nazaj Jezusa, vašega Mesijo. On mora ostati v nebesih, dokler ne pride čas, ko bo Bog vse obnovil. To je Bog že davno obljubil skozi svoje preroke. Že Mojzes je dejal: ‘Preroka, kot sem jaz, vam bo poslal Bog, da vas bo rešil, moža iz vašega ljudstva. Njega poslušajte v vsem. Kdor pa ga ne bo poslušal, ga ne bodo več prištevali k ljudstvu.’ Tudi Samuel in preroki za njim vse do današnjega dne so naznanjali to. Vi pa ste otroci teh prerokov in tudi za vas velja zaveza, ki jo je Bog sklenil z vašimi očeti. Bog je namreč dejal Abrahamu: ‘ Skozi tvoje potomstvo bo prišel blagoslov na vsa ljudstva na zemlji.’ Bog je poslal svojega služabnika Jezusa najprej k vam, ko ga je obudil od mrtvih, da bi vas blagoslovil ter da bi se odvrnili od svojih grehov.” Medtem ko so Peter in drugi apostoli še govorili ljudstvu, se je prerinilo nekaj duhovnikov, poglavar tempeljske straže in nekaj saducejev v ospredje. Razburjali so se, ker sta Peter in Janez javno učila, da je vstajenje od mrtvih dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati, kar potrjuje tudi Jezusovo vstajenje. Apostole so čez noč vrgli v ječo, kajti med tem se je že znočilo. Mnogi poslušalci pa so sprejeli vero, ko so poslušali pridigo apostolov, tako da je zdaj cerkev štela okrog pet tisoč mož. Za naslednje jutro pa so sklicali zbor vseh judovskih voditeljev v Jeruzalemu. Veliki duhovnik Hana, poleg njega pa še Kajfa, Janez, Aleksander in drugi sorodniki velikega duhovnika so bili prisotni. Naročili so, naj privedejo Petra in Janeza ter so ju vprašali: “S kakšno močjo in s čigavo avtoriteto sta storila to?” Peter, ki je bil poln Svetega Duha, jim je odgovoril: “Voditelji in starešine našega ljudstva! Če mislite na dobro delo, ki sva ga storila hromemu človeku in vas zanima, kako je ozdravel, z veseljem odgovoriva vam in tudi vsemu izraelskemu ljudstvu na to vprašanje: To se je zgodilo v imenu Jezusa Kristusa iz Nazareta. On je ta, ki ste ga križali in katerega je Bog obudil od mrtvih. Po njegovi moči je ta človek ozdravel. Jezus namreč, Mesija, je tisti, o katerem govori Sveto pismo, ko pravi: ‘Kamen, ki ste ga vi zidarji vrgli proč, je zdaj postal temeljni kamen’. Nihče drug razen njega nas ne more rešiti. Tudi ni drugega imena pod nebom, ki bi moglo rešiti človeka.” Člani zbora so se čudili, ko so videli, kako neustrašeno sta Peter in Janez govorila; vedeli pa so, da sta bila preprosta človeka, ki nikoli nista študirala teologije. Bilo jim je jasno, da sta bila Jezusova učenca. Čudeža pa niso mogli zanikati, kajti ozdravljeni je stal poleg njih. Obtoženca so poslali ven iz sodne dvorane, da bi se posvetovali. “Kaj naj storimo s tema človekoma?” so se spraševali. “Ne moremo zanikati, da sta v Jeruzalemu storila čudež. Saj so mnogi bili temu priče in so videli s svojimi očmi. Da pa to ne bi imelo prevelikega vpliva na ljudstvo, jima bomo strogo naročili, naj nikdar več ne pripovedujeta o tem Jezusu.” Ko so spet poklicali apostola v sodno dvorano, so jima zelo odločno prepovedali, da bi javno govorila o Jezusu. Peter in Janez pa sta odgovorila: “Ali boste res zahtevali od naju, da vas poslušava bolj kot Boga? Ne moreva namreč zamolčati tega, kar sva videla in slišala!” Tedaj je sodni zbor še enkrat opomnil apostola, vendar so ju izpustili, ker so se bali nemirov med ljudstvom. Vsi ljudje v Jeruzalemu so slavili Boga, ki je storil tak čudež skozi Petra in Janeza. Ozdravljeni človek je bil hrom štirideset let. Takoj ko sta bila Peter in Janez spet svobodna, sta se vrnila k drugim kristjanom in poročala, kaj so jima zabičali veliki duhovniki in voditelji ljudstva. Potem so skupaj molili Boga: “Gospod, ti si ustvaril nebo, zemljo in morje in poleg tega še vse, kar živi. Tvoje so besede, ki jih je izgovoril naš oče David, tvoj služabnik, ko ga je navdihnil Sveti Duh: ‘Zakaj vrvijo pogani in ljudstva kujejo nesmiselne načrte? Oblastniki na zemlji se pripravljajo in vladarji se združujejo proti Bogu in njegovemu Maziljencu.’ Prav to se je zgodilo v tem mestu. Zedinili so se Herod in Pilat, Rimljani in ves Izrael. Združili so se v borbi proti Jezusu, tvojemu svetemu Sinu, ki si ga ti izvolil. Vendar so storili samo to, kar si ti v svoji moči in volji že pred davnimi časi sklenil. Zdaj pa, Gospod, poslušaj njihove grožnje! Pomagaj vsem, ki verujejo vate, da bi tvoje sporočilo oznanjali brez strahu drugim. Pokaži svojo moč! Naj se godijo čudeži in ozdravljenja v imenu tvojega svetega Sina Jezusa!” Ko so končali molitev, se je potresla hiša, kjer so bili zbrani. Vsi so se napolnili s Svetim Duhom in so oznanjali Božjo besedo hrabro in brez strahu. Vsi kristjani so bili enodušni in enega srca. Nihče ni smatral svojega imetja za privatno lastnino, ampak je bilo vse skupna last. Prepričljivo so apostoli pripovedovali o Jezusovem vstajenju in vsi so uživali velik ugled. Nikomur v cerkvi ni ničesar manjkalo, kajti tisti, ki so imeli njive in hiše, so jih prodali. Denar so dali apostolom, da bi ga razdelili med potrebne. Eden izmed darovalcev je bil Jožef s Cipra. Apostoli so mu dali ime Barnaba, kar pomeni “Tolažnik”. Ta Jožef je prodal svojo njivo, denar pa je dal apostolom. Neki mož po imenu Hananija je skupaj s svojo ženo Safiro prodal kos zemlje. Prinesel je apostolom samo del izkupička in trdil, da je to vse, kar je dobil. Njegova žena se je strinjala s to prevaro. Peter pa je spoznal njegovo namero in ga je vprašal: “Hananija, zakaj si dovolil, da te satan dobi pod svojo oblast? Zakaj si prevaral Svetega Duha in si skril del denarja? Nihče te ni prisilil, da prodaš zemljo. Bila je tvoja. Tudi denar bi lahko zadržal. Kako si le mogel storiti kaj takega! Nisi prevaral ljudi, ampak Boga samega.” Pri teh besedah se je Hananija mrtev zrušil na tla. Vsi, ki so to slišali, so se prestrašili. Nekaj mladeničev je pokrilo mrtveca s prtom ter ga odneslo ven, da bi ga pokopali. Kake tri ure pozneje je prišla njegova žena Safira. Ni še vedela, kaj se je zgodilo. Peter jo je vprašal: “Ali je bilo to vse, kar sta dobila za njivo?” “Da,” je odgovorila, “to je bilo vse.” “Kako sta mogla verjeti, da Božji Sveti Duh ne bo opazil vajine prevare?” je odgovoril Peter. “Možje, ki so pokopali tvojega moža, se pravkar vračajo. Odnesli bodo tudi tebe.” V tem trenutku je Safira padla mrtva na tla. Ko so mladeniči vstopili in videli, da je mrtva, so odnesli tudi ženo in jo pokopali poleg njenega moža. Vsa cerkev pa in vsi, ki so o tem slišali, so se prestrašili. Po Božjem nalogu so delali apostoli mnoge čudeže. Verni so se sestajali v templju v Salomonovi hali. Drugi se jim niso upali pridružiti, vendar so s strahom in z velikim spoštovanjem govorili o njih. Vedno več mož kakor tudi žena je verovalo v Jezusa. Prišlo je tako daleč, da so bolnike na posteljah in nosilih prinašali na cesto, da bi Petrova senca padla na njih, ko je šel mimo. Tudi iz mest v okolici Jeruzalema so prihajali ljudje. Prinašali so bolnike in take, ki so bili pod oblastjo demonov in vsi so ozdraveli. Veliki duhovnik in njegovi prijatelji iz ločine saducejev so zavidali apostolom. Prijeli so jih in jih vrgli v ječo. Ponoči pa je Božji angel odprl vrata ječe in odpeljal apostole ven. “Pojdite v tempelj,” je dejal “in oznanjujte celotno sporočilo o tem novem življenju!” Apostoli so zgodaj zjutraj odšli v tempelj in javno pridigali. Prav tedaj pa je sklical veliki duhovnik s svojimi pristaši judovski sodni zbor in poslal po apostole, da bi jih zaslišali. Toda niso jih našli v ječi. Zato so se služabniki vrnili in sporočili: “Jetniki so pobegnili. Vrata ječe so bila skrbno zaklenjena in straža je bila na mestu. Ko pa smo odprli vrata, ni bilo nikogar v celici.” Ko so poveljnik tempeljske straže in veliki duhovniki to slišali, niso vedeli, kaj naj mislijo. “Kako se bo le vse to končalo?” V tem trenutku je nekdo vstopil s sporočilom: “Možje, ki ste jih vrgli v ječo, so spet v templju in govorijo o Jezusu.” Poveljnik tempeljske straže in njegovi možje so takoj odšli v tempelj ter so privedli apostole. Vendar niso uporabili sile, ker so se bali, da bi jih ljudstvo sicer kamenjalo. Pripeljali so apostole v sodno dvorano, kjer jih je veliki duhovnik zaslišal. “Ali vam nismo strogo prepovedali, da bi še kdaj govorili o tem Jezusu?” je začel. “Vendar ves Jeruzalem govori o njem. Še več, krivico za smrt tega človeka hočete pripisati nam.” Peter in drugi apostoli so odgovorili: “Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi! Bog naših očetov je Jezusa, ki ste ga vi razpeli na križ, obudil od mrtvih. Bog ga je s svojo močjo povišal na mesto Vladarja in Rešitelja, da bi se izraelsko ljudstvo lahko spreobrnilo ter da bi jim odpustil grehe. Mi smo priče vsem tem dogodkom, kakor tudi Sveti Duh, ki ga Bog daje vsem, ki so mu poslušni.” Te besede so strašno razjezile vse člane sodnega zbora in odločili so se, da bodo dali apostole umoriti. Potem je vstal Gamaliel, farizej in ugleden verski učitelj. Zaprosil je, naj apostole za trenutek odpeljejo ven; nato se je obrnil k sodnemu zboru: “Možje Izraelci, bodite previdni in dobro premislite, kaj boste storili s temi ljudmi. Že nekaj časa je minilo odkar je Tevda trdil, da je nekaj posebnega. Okrog štiristo ljudi je pridobil, da so bili njegovi pristaši. Toda ubili so ga in nikogar ni več od teh, ki so hodili za njim. Nihče ga več niti ne omenja. V času ljudskega štetja je Juda iz Galileje vodil vstajo. Mnogi so se mu priključili. Toda tudi on je bil ubit in nihče več ne govori o njegovem gibanju. Zato vam svetujem: Pustite te ljudi pri miru! Če so to njihove ideje in dejanja, za katere se zavzemajo, bo vse to kmalu propadlo. Če pa je Bog za tem, ne morete ničesar storiti. Ali pa se hočete boriti z Bogom?” Zbrani so poslušali njegov nasvet. Poklicali so apostole v dvorano, šibali so jih in jim še enkrat prepovedali, da govorijo o Jezusu. Potem so jih izpustili. Apostoli pa so zapustili sodno dvorano veseli, da je Bog dovolil, da so zaradi Jezusa trpeli bolečine in zaničevanje. Vsak dan so javno v templju in tudi v privatnih hišah govorili, da je Jezus Mesija, ki ga že dolgo pričakujejo. V tem času je cerkev hitro napredovala. Nekateri verniki pa so bili nezadovoljni. Posebej Judje, ki so govorili grško, so se pritoževali, da v cerkvi pozabljajo njihove vdove, ki ne dobijo toliko hrane pri vsakodnevni delitvi, kot so jo dobivale vdove, ki so govorile hebrejsko. Apostoli so zato sklicali sestanek. “Ni prav,” so dejali, “da moramo deliti hrano, namesto da bi oznanjali Božjo besedo. Zato, dragi bratje, poiščite med člani cerkve sedem zanesljivih mož, ki jih vodi Sveti Duh in ki vedo, kaj je treba storiti. Ti naj prevzamejo to nalogo. Mi pa bomo lahko uporabili naš čas za molitev in oznanjevanje Božje besede.” S tem predlogom so bili vsi zadovoljni. Najprej so izvolili Štefana, moža, ki je imel trdno vero in je bil poln Svetega Duha. Potem so izbrali še Filipa, Prohorja in Nikanorja, Timona in Parmenaja ter Nikolaja iz Antiohije; ta je sprejel judovsko vero, šele potem pa je postal kristjan. Teh sedem mož so predstavili apostolom, ki so molili za njih in jih blagoslovili, tako da so položili nanje roke. Vedno več ljudi pa je slišalo Božjo besedo. V Jeruzalemu je število vernih neprestano raslo. Med njimi je bilo veliko judovskih duhovnikov, ki so sprejeli vero. Štefan je po Božji milosti in moči storil več čudežev, ki so vzbudili pozornost. Nekega dne so se pristaši neke sinagoge, ki se je imenovala “sinagoga osvobojenih” (člani so bili Judje, ki so bili včasih sužnji), zapletli s Štefanom v neko diskusijo. Tudi Judje iz Cirene in Aleksandrije v Egiptu ter iz turških pokrajin Kilikije in Azije so se jim pridružili, vendar se nihče ni mogel zoperstaviti Štefanovim trditvam, ki jih je navajal, kot ga je vodil Sveti Duh. Ker jih je to zelo jezilo, so naščuvali nekaj ljudi, da bi prišli z izjavo: “Žalil je Boga in Mojzesa. Sami smo ga slišali.” Uspelo jim je, da so tako razdražili ljudstvo ter njihove voditelje in verske učitelje, da so ga prijeli in odvlekli pred sodni zbor. Tam so vstale priče proti Štefanu, ki so nadaljevale z lažmi o tem, da je govoril zoper tempelj in Mojzesove zakone. “Sami smo ga slišali, ko je govoril, da bo ta Jezus iz Nazareta porušil tempelj in odpravil vse Mojzesove zakone,” so trdili. V tem trenutku so lahko vsi v dvorani, ki so gledali v Štefana, videli, kako je njegov obraz podoben angelskemu obrazu. Veliki duhovnik ga je vprašal: “Ali drži to, kar ti možje trdijo o tebi?” Štefan je odgovoril: “Poslušajte me, dragi bratje in očetje! Bog, ki je vreden vsake časti, se je prikazal našemu očetu Abrahamu v Mezopotamiji, še preden je odšel v Haran. Dejal mu je: ‘ Zapusti domovino ter svoje sorodnike in kreni v deželo, ki ti jo bom pokazal! ’ Tako je Abraham zapustil deželo Kaldejcev in je prebival v Haranu v Siriji, dokler ni umrl njegov oče. Potem ga je Bog privedel v to deželo, kjer vi zdaj prebivate. Toda Bog mu dotlej še ni dal zemlje, še stopinje ne, čeprav je obljubil, da bo na koncu vsa dežela pripadala Abrahamu in njegovim potomcem, tedaj pa še ni imel nobenega otroka! Bog mu je tudi dejal, da bodo njegovi potomci zapustili deželo ter bodo prebivali v tujini, kjer bodo sužnji štiristo let. ‘Toda jaz bom kaznoval ljudstvo, ki jih bo stiskalo. Potem pa bo tvoj narod zapustil Egipt ter mi bo tukaj služil.’ Takrat je Bog dal Abrahamu tudi predpise o obrezi. Ta naj bi bila dokaz, da je Bog sklenil zavezo z Abrahamovim ljudstvom. Zato je obrezal svojega sina Izaka, ko je imel osem dni. Izak je bil Jakobov oče in Jakob je bil oče dvanajsterih očakov judovskega ljudstva. Ker pa so bili Jakobovi sinovi zelo ljubosumni na svojega brata Jožefa, so ga prodali kot sužnja v Egipt. Vendar Bog ni zapustil Jožefa, temveč mu je vsakokrat pomagal, kadar se je znašel v stiski. Jožefu je uspelo, da si je pridobil naklonjenost egiptovskega kralja, faraona. Zaradi nenavadne modrosti, ki mu jo je dal Bog, je faraon na koncu postavil Jožefa za upravitelja nad vsem Egiptom in tudi nad kraljevo hišo. Potem pa je zavladala v Egiptu in v Kanaanu lakota. Pomanjkanje je bilo tako veliko, da tudi naši očaki niso imeli več kaj jesti. Jakob je izvedel, da je v Egiptu še žita, zato je poslal svoje sinove tja. Ko so bratje prišli drugič v Egipt, se jim je Jožef dal spoznati. Tako je zdaj tudi faraon slišal, iz katere dežele je prišel. Jožef je povabil svojega očeta Jakoba in vse svoje sorodnike v Egipt, skupaj petinsedemdeset oseb. Tako je dospel tudi Jakob v Egipt. On in ostali naši praočetje so živeli v Egiptu do svoje smrti. Pozneje so jih prepeljali v Sihem in jih položili v grob, ki ga je pridobil Abraham od Hemorjevih potomcev. Toda prišel je čas, ko je Bog svojo obljubo, ki jo je dal Abrahamu, izpolnil. V Egiptu so se Jožefovi potomci, kakor tudi potomci ostalih Jakobovih sinov, zelo namnožili. Zavladal je novi faraon, ki ni vedel nič o Jožefu. Neusmiljeno je stiskal naše ljudstvo. Skoval je sovražni načrt in je zahteval, da naši očetje mečejo novorojenčke ven, da bi umrli. V tem času se je rodil Mojzes in Bog je imel zanj poseben načrt. Tri mesece so ga starši skrivali doma. Ko so ga potem vendarle morali vreči ven, ga je našla faraonova hči. Vzgojila ga je kot svojega sina. Mojzes je dobil temeljito izobrazbo v vseh egiptovskih znanostih in je užival velik ugled. Ko mu je bilo štirideset let, je začel skrbeti za svoje brate, za izraelsko ljudstvo. Nekega dne jih je obiskal in bil je priča, kako je neki Egipčan pretepel Izraelca. Brez obotavljanja je posegel vmes in ubil Egipčana. Menil je, da bi njegovi bratje zdaj morali spoznati, da ga je Bog poslal, da bi osvobodil svoje ljudstvo. Toda oni tega niso uvideli. Naslednjega dne jih je spet obiskal in videl, kako sta se dva Izraelca sprla. Poskušal je posredovati in jima je dejal: ‘Vidva sta pripadnika istega ljudstva, zakaj se torej pretepata?’ Toda tisti, ki je začel prepir, je odrinil Mojzesa in zakričal: ‘ Kdo te je postavil za gospodarja in sodnika? Ali boš ubil tudi mene, kakor si včeraj ubil Egipčana? ’ Mojzes se je prestrašil, ko je zaslišal te besede. Zapustil je Egipt in pobegnil v Madian, kjer je živel kot tujec. Tam sta se mu rodila dva sinova. Minilo je štirideset let. Tedaj se mu je prikazal v puščavi na gori Sinaj Božji angel v gorečem grmu. Mojzes je videl plamen in se je čudil nenavadnemu pojavu. Ko pa se je približal grmu, je zaslišal Božji glas: ‘ Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov. ’ Mojzes je trepetal od strahu in si ni upal dvigniti pogleda. Toda Gospod mu je govoril še naprej: ‘ Sezuj sandale: zemlja, kjer stojiš, je sveta. Ni mi nepoznano trpljenje mojega ljudstva v Egiptu in slišal sem njihov jok in tožbe. Zdaj sem prišel, da bi jih osvobodil. Zato se vrni v Egipt! ’ Bog je torej poslal prav tistega moža, da bi bil osvoboditelj Izraela, ki so ga zavrnili z besedami: ‘ Kdo te je postavil za gospodarja in sodnika? ’ Njega je Bog izbral in angel ga je poklical iz gorečega grma, da bi jim bil osvoboditelj. Mojzes je tako peljal naše ljudstvo iz Egipta. Vsepovsod je delal mnoge čudeže in znamenja: v Egiptu, pri Rdečem morju in štirideset let v puščavi. Mojzes je bil tudi tisti, ki je rekel izraelskemu ljudstvu: ‘ Preroka kot sem jaz vam bo poslal Bog, da vas bo rešil. ’ Ta Mojzes je bil posrednik med našim ljudstvom in tistim angelom, ki mu je na gori Sinaj dal Božji zakon, živo besedo. Toda naši očetje ga niso hoteli poslušati. Začeli so se ozirati nazaj in žal jim je bilo, da so zapustili Egipt. Dvignili so se celo zoper Mojzesa, ko je bil na gori Sinaj. Njegovemu bratu Aronu so dejali: ‘ Naredi nam malike. Nosili jih bomo pred seboj in oni nas bodo vodili. Mojzes nas je nagovoril, da smo zapustili Egipt. Zdaj pa ne vemo, kaj se je zgodilo z njim in kje je ostal. ’ Naredili so zlato tele, ki naj bi bilo njihov bog. Veselili so se svojega malika in so mu prinesli žrtve. Tedaj se je Bog obrnil od njih in jih je pustil, da so služili soncu in mesecu in zvezdam in ti so jim bili bogovi. Tako tudi piše v knjigi preroka Amosa: ‘Izrael, ali si mi v štiridesetih letih popotovanja skozi puščavo prinašal žrtve in me častil kakor Boga? Ne, ampak ste nosili pred seboj poganske bogove, Moloha in boga zvezd, Rajfana in vse druge malike, ki ste si jih naredili, da bi jih molili. Zato vas bom odpeljal v sužnost, v dežele, ki so še bolj oddaljene kot Babilon.’ Ves čas svojega popotovanja skozi puščavo so naši očetje nosili s seboj šotor, ki jim je služil kot tempelj. V njem so hranili kamnite plošče, na katerih je bilo deset zapovedi. Bog jim je sam zapovedal, naj zgradijo takšen šotor po vzorcu, ki ga je pokazal Mojzesu. Ko je Jozue osvojil zemljo iz rok poganskih narodov, so vzeli šotor s seboj v novo deželo. Tam je bil vse do časa kralja Davida. Bog je blagoslovil Davida v mnogih pogledih in David je molil, da bi smel zgraditi tempelj Jakobovemu Bogu, vendar je šele Salomon uresničil ta načrt. Vsekakor pa ne prebiva Bog v zgradbah, ki mu jih gradijo ljudje. Že prerok Izaija govori o tem: ‘ Nebo je moj prestol in zemlja podnožnik mojim nogam. Kakšen dom naj bi mi le zgradili, da bi mogel prebivati v njem? Saj sem vendar ustvaril ves svet! ’ Vedno enako ste nepoučeni in neposlušni! Kar naprej se upirate Svetemu Duhu! Vaši očetje so delali tako, vi pa niste nič boljši. Imenujte samo enega izmed prerokov, ki ga vaši očetje niso preganjali. Pomorili so celo tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega – Mesije, ki ste ga vi izdali in umorili. Da, zavestno ste teptali Božje zakone, čeprav ste jih prejeli iz rok angelov.” Ko so poslušalci slišali te Štefanove besede, jih je prevzel strašen bes. Štefan pa je poln Svetega Duha pogledal proti nebu in je videl Boga v vsej svoji slavi in Jezusa na njegovi desni strani. “Vidim nebesa odprta,” je zaklical, “in Jezusa, Sina človekovega na častnem mestu na Božji desnici!” Zdaj so začeli glasno kričati, z rokami pa so si mašili ušesa, da jim ne bi bilo več treba poslušati njegovih besed. Vrgli so se nanj ter so ga vlekli iz mesta. Tu so ga kamenjali. Možje, ki so pričali zoper njega in tudi izvršili smrtno obsodbo, so slekli svoje plašče in jih položili k nogam mladeniča po imenu Savel. Medtem ko je na Štefana padalo kamenje, je le-ta molil: “Gospod, sprejmi mojega duha!” Pokleknil je in zaklical: “Gospod, odpusti jim ta greh!” S temi besedami je umrl. Savel je z zadovoljstvom gledal, ko so kamenjali Štefana. Tistega dne se je začelo strašno preganjanje kristjanov v Jeruzalemu. Razen apostolov so vsi člani cerkve v Jeruzalemu zbežali v Judejo in Samarijo. Nekaj pobožnih mož pa je prišlo in ti so pokopali Štefana in žalovali zaradi njegove smrti. Savel pa si je zadal nalogo, da iztrebi Kristusovo cerkev. Kristjane je vlačil iz hiš – može kakor tudi žene – da bi jih vrgel v ječo. Kristjani pa, ki so pobegnili iz Jeruzalema, so vsepovsod oznanjali veselo sporočilo o Jezusu. Eden izmed njih je bil tudi Filip. Prišel je v mesto Samarijo in tam je govoril o Kristusu. Prebivalci so ga z zanimanjem poslušali, še posebej, ko so videli čudeže, ki jih je storil. Izganjal je hudobne duhove, ki so z glasnim vpitjem zapuščali svoje žrtve. Filip je prav tako ozdravil mnoge hrome in paralizirane. Zaradi tega je vladalo v mestu veliko veselje. V Samariji je živel tudi Simon, človek, ki se je mnoga leta ukvarjal s čaranjem in mnogi so se čudili njegovi umetnosti. Smatral je, da je nekaj posebnega. Ljudje, ki so bili priče njegovemu čaranju, so namreč govorili: “V tem človeku deluje Božja moč!” Bili so povsem pod njegovim vplivom, ker jih je toliko let opijal s svojo umetnostjo. Zdaj pa so mnogi verovali sporočilu o Božjem kraljestvu, ki jim ga je oznanil Filip. Verovali so v Jezusa Kristusa. Možje in žene in med njimi tudi čarovnik Simon so se krstili. Po krstu je Simon vsepovsod spremljal Filipa in se je čudil vsem čudežem, ki jih je storil Filip. Ko so apostoli v Jeruzalemu slišali o tem, da so ljudje v Samariji sprejeli Božjo besedo, so poslali tja Petra in Janeza. Oba apostola sta prišla v Samarijo ter sta molila za verne, da bi jim Bog dal svojega Svetega Duha. Doslej ni namreč še nihče med njimi sprejel Božjega Duha, čeprav so bili krščeni v Jezusovem imenu. Ko pa so apostoli položili nanje roke, so sprejeli Svetega Duha. Simon je videl, da so verni dobili Svetega Duha, ko so apostoli položili nanje roke. Tedaj je ponudil Petru in Janezu denar in jima dejal: “Pomagajta mi, da bom tudi jaz lahko polagal roke na ljudi, pa bodo sprejeli Svetega Duha.” Peter ga je ostro pogledal in dejal: “S svojim denarjem vred boš pogubljen! Ali res misliš, da se Božja milost more kupiti? Ne moreš biti deležen tega, ker tvoje srce ni pred Bogom čisto. Obžaluj svojo hudobnost in se spreobrni. Prosi Boga, da ti odpusti te pokvarjene misli. Vidim namreč, da si poln bridke zavisti in da si zvezan z vezmi greha.” “Moli zame,” je prosil Simon prestrašen, “da me ne bi zadelo to, s čemer sta mi pretila.” Potem, ko sta oznanjala Božjo besedo v Samariji, sta se Peter in Janez vrnila v Jeruzalem. Spotoma sta se ustavila v nekaterih vaseh v Samariji, da bi tudi tam oznanjevala radostno novico. Filipu pa se je prikazal Božji angel in mu dejal: “Pojdi na pot, ki pelje iz Jeruzalema v Gazo in ki je precej pusta ter bodi tam sredi dneva.” Storil je tako in po tej cesti se je prav tedaj pripeljal finančni minister etiopske kraljice Kandake, vpliven in zelo pomemben mož. Ko se je vračal iz Jeruzalema, kamor je odšel na Božjo pot, da bi v templju molil, je spotoma bral knjigo preroka Izaije. Tedaj je Sveti Duh spregovoril Filipu: “Pohiti za tem vozom in ostani blizu njega.” Tekel je tja in je slišal, ko je Etiopec glasno bral iz knjige preroka Izaije. Vprašal ga je: “Ali razumeš to, kar bereš?” “Ne,” je odgovoril mož. “Kako naj bi razumel, če mi nihče ni tega razložil?” Prosil je Filipa, naj se vzpne na voz in sede poleg njega. Pravkar je bral stavke: “Kot ovco, ki naj bi jo zaklali, so ga odpeljali. Tako kot jagnje, ki se ne brani, ko ga strižejo, je vse pretrpel. V njegovem ponižanju zanj ni bilo pravične sodbe. Kdo pa bi mogel govoriti o njegovih potomcih? Njegovo življenje so namreč odstranili z zemlje.” Etiopski minister je vprašal Filipa: “O kom govori prerok? O sebi ali o nekom drugem?” Tedaj mu je začel Filip na osnovi te preroške besede oznanjevati evangelij o Jezusu. Ko sta se kmalu nato pripeljala do neke vode, je Etiopec dejal: “Tu je voda! Ali me lahko kar zdaj takoj krstiš?” “Če veruješ iz vsega srca v Kristusa, lahko to storim,” je odgovoril Filip. “Verujem, da je Jezus Kristus Božji Sin,” je dejal minister. Nato je dal zaustaviti voz, skupaj sta stopila v vodo in Filip ga je krstil. Ko sta stopila iz vode, je Duh umaknil Filipa. Etiopec ga ni več videl, vendar je vesel nadaljeval pot. Filipa so potem videli v Ašdodu. Od tod je potoval dalje iz mesta v mesto in oznanjeval evangelij o Jezusu vse do oddaljene Cezareje. Savel je še vedno poln fanatičnega sovraštva preganjal kristjane. Šel je k velikemu duhovniku v Jeruzalemu. Prosil je, da bi mu dal pismo, naslovljeno na sinagoge v Damasku, z zahtevo, naj bi mu pomagali, da bi našel tiste kristjane, ki so prebivali tam, može in žene, da bi jih lahko privedel kot jetnike v Jeruzalem. Ko pa je bil na poti in se je že bližal Damasku, ga je naenkrat obsvetila svetloba z neba, ki ga je povsem zaslepila. Padel je na tla in tedaj je zaslišal glas: “Savel, Savel, zakaj me preganjaš?” “Kdo pa si, Gospod?” je vprašal Savel. “Jezus sem, ki ga ti preganjaš!” je odgovoril glas. “Vstani in pojdi v mesto. Tam ti bodo povedali, kaj naj storiš.” Savlovi spremljevalci so onemeli od strahu, kajti slišali so glas, niso pa nikogar videli. Ko je Savel vstal s tal in odprl oči, ni več videl. Za roko so ga morali peljati v Jeruzalem. Tri dni je bil slep in ni mogel niti jesti, niti piti. V Damasku je živel neki kristjan, ki mu je bilo ime Hananija. Njemu se je prikazal Gospod v viziji. “Hananija,” mu je dejal. “Da, Gospod, tukaj sem,” je le-ta odgovoril. “Pojdi v Ravno ulico, v Judovo hišo in povprašaj tam po Savlu iz Tarza. On pravkar moli in v viziji sem mu pokazal moža po imenu Hananija. Ta je prišel k njemu in položil nanj roke, da bi spregledal.” “Toda Gospod,” se je upiral Hananija, “od tako mnogih sem že slišal, kako neusmiljeno ta Savel preganja tvojo cerkev v Jeruzalemu. Poleg tega smo izvedeli, da so mu veliki duhovniki dali pooblastilo, da bi tudi tukaj lahko polovil tiste, ki kličejo tvoje ime.” Vendar je Gospod dejal Hananiju: “Stori vse tako, kot sem ti dejal. Izbral sem tega moža, da ponese moje sporočilo vsem ljudstvom in vladarjem sveta, pa tudi Izraelcem. Pokazal mu bom, koliko mora trpeti zaradi mojega imena.” Hananija je poslušal. Odšel je v Judovo hišo, tam je našel Savla in nanj položil roke. “Dragi brat Savel,” je dejal, “Jezus, ki se ti je pokazal na poti, me je poslal k tebi, da bi se napolnil s Svetim Duhom in da bi spet videl.” V tem trenutku je Savel spregledal. Bilo je, kot bi z njegovih oči odpadle luskine. Takoj potem se je krstil. Nato je jedel in vrnile so se mu moči. Nekaj dni je Savel ostal pri vernih v Damasku. Toda brž ko je bilo mogoče, je odšel v sinagogo, da bi vsem pripovedoval veselo sporočilo, da je Jezus resnično Božji Sin. Vsi, ki so ga slišali, so se čudili. “Ali ni to tisti človek, ki je v Jeruzalemu tako odločno preganjal vse Jezusove pristaše?” so vprašali. “Slišali pa smo tudi, da je prišel sem, da bi našel kristjane in jih kot jetnike odpeljal k velikim duhovnikom.” Savel pa je bolj in bolj prepričljivo oznanjeval, da je Jezus obljubljeni Mesija, tako da Judje v Damasku na koncu niso imeli več kaj povedati, kar bi moglo ovreči te trditve. Zato so se čez nekaj časa odločili, da Savla umorijo. On pa je izvedel za njihove načrte. Medtem ko so Judje noč in dan stražili pri mestnih vratih, da jim ne bi ušel, so ga kristjani ponoči spustili v košari čez mestno obzidje. Potem ko je Savel prišel v Jeruzalem, se je poskušal tam pridružiti cerkvi. Toda vsi so se ga bali, ker niso mogli verjeti, da je res postal kristjan. Končno se je Barnaba zavzel zanj. Privedel ga je k apostolom in jim pripovedoval, kako je Savel na poti v Damask videl Gospoda, kako mu je Jezus govoril ter da je v Damasku neustrašeno oznanjeval Jezusovo ime. Šele zdaj so kristjani v Jeruzalemu prisrčno sprejeli Savla. Hodil je pri njih ven in noter in brez strahu pridigal v Jezusovem imenu. Z Judi, ki so govorili grško, pa se je prepiral. Ko so izvedeli, da ga ti Judje hočejo umoriti, so ga verni varno prepeljali v Cezarejo. Odtod je Savel potoval v svoje rojstno mesto Tarz. Cerkve v Judeji, Galileji in Samariji so zdaj imele mir. Rasle so v poslušnosti in zvestobi Bogu. Ker je Sveti Duh deloval, so mnogi ljudje sprejeli vero v Boga. Na enem izmed mnogih potovanj, ki so vodila Petra po vsej deželi, je prišel tudi h kristjanom v mestu Lidi. Tam je srečal Eneja, moža, ki je že osem let ležal hrom v postelji. Peter mu je dejal: “Enej, Jezus Kristus te ozdravlja. Vstani in poskrbi sam zase!” Hromi je vstal in zdaj je lahko hodil. Ko so prebivalci v Lidi in v okoliških krajih na saronski ravnini videli ozdravljenega, so začeli verjeti v Jezusa kot Gospoda. V mestu Jopa je takrat živela neka kristjanka, ki ji je bilo ime Tabita. Ime pomeni “Srna”. Storila je mnogo dobrega in je pomagala revnim. Ko je bil Peter v Lidi, je naenkrat zbolela in umrla. Prijatelji so jo pripravili za pogreb in ležala je v neki podstrešni sobici. Jopa ni daleč od Lide. Zato so kristjani iz Jope poslali dva moža s prošnjo k Petru: “Pridi kakor hitro le moreš k nam v Jopo!” Peter je takoj odšel z njima. Ko so dospeli, so ga odpeljali v izbo, kjer je ležala umrla. Tam je bilo mnogo vdov, ki jim je Tabita pomagala v njihovi stiski. Jokale so, ko so Petru kazale obleke in plašče, ki jim jih je sešila Tabita. Peter pa je vse poslal ven. Pokleknil je in molil. Potem je rekel umrli: “Tabita, vstani!” Takoj je odprla oči in pogledala v Petra, ki jo je prijel za roko in ji pomagal, da je vstala. Potem je poklical verne in vdove v izbo in le-ti niso mogli verjeti, da je Tabita stala živa pred njimi. Kmalu se je to razvedelo po Jopi in mnogi so zaradi tega sprejeli vero v Gospoda. Peter pa je še dalj časa ostal v Jopi v hiši strojarja Simona. V Cezareji je živel neki rimski oficir, ki mu je bilo ime Kornelij in je bil poveljnik italskega regimenta. Bil je pobožen človek, ki je z vso svojo družino častil Boga. Mnogo je storil za tiste, ki so bili revni in potrebni pomoči ter je redno molil k Bogu. Okrog tretje ure popoldne se mu je prikazal Božji angel. “Kornelij!” ga je poklical angel. Prestrašen je Kornelij dvignil pogled in vprašal: “Kaj hočeš, Gospod?” Tedaj mu je angel odgovoril: “Bog je uslišal tvoje molitve, on ve za tvoja dobra dejanja. Zato pošlji nekaj ljudi v Jopo. Tam naj povprašajo po nekem Simonu Petru, ki stanuje pri morju v hiši strojarja Simona. Ta Simon Peter naj pride k tebi!” Brž ko je angel odšel, je Kornelij poklical k sebi dva izmed svojih služabnikov in vojaka, ki je bil pobožen prav tako kot Kornelij ter je bil njegova telesna straža. Njim je natančno pojasnil, kaj se je zgodilo ter jih poslal v Jopo. Ko so bili odposlanci naslednji dan že blizu mesta Jope, se je Peter povzpel na ravno streho hiše, da bi tam lahko nemoteno molil. Bilo je ravno opoldne in Peter je bil lačen. Čakal je, da mu pripravijo hrano in med tem je imel vizijo: Videl je, kako se je odprlo nebo in kako se je spustilo navzdol nekaj, kar je bilo podobno platnenemu prtu, zvezanem na vseh štirih vogalih. V tem prtu so bili vsakovrstni četveronožci, pa tudi kače in ptice so bile v njem; bile so to takšne živali, ki so za Jude “nečiste” in jih niso smeli jesti. Tedaj je Peter zaslišal glas, ki mu je dejal: “Peter, kolji te živali in jih jej!” “Nikakor, Gospod!” je odvrnil Peter. “Še nikoli v življenju nisem jedel kaj prepovedanega ali ‘nečistega’.” Tedaj pa mu je glas drugič zaklical: “Ne ugovarjaj Bogu! Če on pravi, da je kaj ‘čisto’, potem je to tako.” To se je zgodilo trikrat. Potem se je prt spet vzdignil proti nebu. Peter ni razumel, kaj mu je Bog s to vizijo hotel povedati. Ko je bil še zatopljen v te misli, so Kornelijevi odposlanci potrkali na vrata. “Ali tu stanuje neki človek po imenu Simon Peter?” so poizvedovali. Ko je bil Peter še vedno ves prevzet zaradi te vizije, mu je spregovoril Sveti Duh: “Trije možje so prišli k tebi. Pojdi dol ter jih sprejmi in odidi z njimi v Cezarejo. Nič ne razmišljaj, kajti jaz sem jih poslal.” Peter je odšel k njim. “Jaz sem tisti, ki ga iščete,” je dejal. “Zakaj pa ste prišli k meni?” Odgovorili so: “Poveljnik Kornelij nas pošilja. On je dober in pobožen človek, ki ga vsi Judje visoko cenijo. Bog mu je po svojem svetem angelu naročil, naj te povabi v svojo hišo, da bi mu ti razodel Božjo voljo.” Peter je povabil može v hišo, kjer so prenočili. Že naslednji dan je odšel z njimi v Cezarejo, spremljali pa so ga tudi nekateri kristjani iz Jope. Ko so naslednjega dne prispeli tja, jih je Kornelij že pričakoval. Vsi sorodniki in prijatelji so bili pri njem. Še preden je Peter prestopil prag hiše, mu je Kornelij prišel nasproti ter je padel predenj na kolena. Peter mu je dejal: “Vstani! Jaz sem tudi le človek!” Potem je prišel v hišo, kjer je videl mnoge ljudi, ki so ga pričakovali. “Prav tako veste kakor tudi jaz,” je začel Peter, “da je Judu prepovedano priti v hišo nekoga, ki ni Jud. Bog pa mi je pokazal, da ne smem nobenega človeka smatrati za manjvrednega. Zato sem tudi takoj prišel k vam, ko ste me poklicali. Zdaj pa mi povejte, zakaj ste poslali pome?” Kornelij je odgovoril: “Pred štirimi dnevi sem popoldne molil v svoji hiši. Bilo je okoli tretje ure, približno ta čas kot zdaj. Naenkrat je stal pred menoj mož v svetleči obleki in mi dejal: ‘Kornelij, Bog je slišal tvoje molitve. Ve za vsa tvoja dobra dela. Zato ti naroča, da pošlješ svoje ljudi v Jopo po Petra, da ga privedejo k tebi. Stanuje pri morju v hiši strojarja Simona. Poslušaj, kar ti bo povedal.’ Takoj sem poslal pote in sem vesel, da si prišel. Zdaj smo vsi tukaj zbrani v Božji prisotnosti in želimo slišati, kaj ti je Bog naročil, da nam poveš.” Tedaj je Peter rekel Korneliju in njegovim sorodnikom: “Zdaj šele prav razumem, da Boga ne zanimajo samo Judje. V vsakem ljudstvu so takšni, ki častijo njega in delajo njemu po volji. Poznano vam je Božje sporočilo, ki ga je oznanil izraelskemu ljudstvu, da namreč lahko dobimo mir z Bogom po Jezusu, Mesiji, ki je tudi Gospod nad vsem stvarstvom. Veste tudi, kaj se je zgodilo v Judeji, potem ko je Janez Krstnik v Galileji pozival k spreobrnitvi po krstu. Na Jezusa iz Nazareta je Bog izlil svojega Duha in svojo moč ter je potoval iz kraja v kraj. Vsepovsod je delal dobro in ozdravljal bolnike, ki jih je satan mučil z raznimi boleznimi in osvobajal tiste, ki so bili pod oblastjo demonov, kajti Bog sam je bil z njim. Mi apostoli smo očividci vsega, kar je storil v Izraelu in v Jeruzalemu med Judi. Tega Jezusa so potem pribili na križ in umorili. Toda že tri dni pozneje ga je Bog spet obudil v življenje. Potem ko je vstal od mrtvih se sicer ni pokazal vsemu ljudstvu, ampak le svojim učencem. To lahko potrdimo. Po njegovem vstajenju smo celo z njim jedli in pili. Naročil nam je, naj povemo vsem ljudem in izpričamo, da ga je Bog postavil za sodnika nad živimi in mrtvimi. Že preroki so v svojih pismih napovedali, da bodo vsakemu, ki veruje vanj odpuščeni grehi v njegovem imenu.” Peter še ni dokončal svojega govora, ko so se vsi, ki so ga poslušali, napolnili s Svetim Duhom. Judje iz cerkve v Jopi, ki so prišli s Petrom, se niso mogli načuditi, da je Bog tudi tistim, ki niso bili Judje, daroval Svetega Duha. Slišali so namreč, da so ljudje častili Boga in molili prav na tak način kot oni na binkoštni dan. Peter pa je dejal: “Kdo vam zdaj še lahko brani, da bi se krstili, ko ste sprejeli Svetega Duha prav tako kot mi?” Nato jih je krstil v imenu Jezusa Kristusa. Kornelij pa ga je nato zaprosil, naj ostane pri njih še nekaj dni. Kmalu je prišlo do apostolov in ostalih bratov v Judeji sporočilo, da so zdaj tudi pogani sprejeli Božjo besedo. Ko se je Peter vrnil v Jeruzalem, so mu judovski člani cerkve očitali: “Pobratil si se s pogani in celo jedel si z njimi!” Zdaj jim je Peter pripovedoval vse po vrsti, kar se je zgodilo: “V mestu Jopi mi je Bog pokazal, medtem ko sem molil, ogromen prt, ki se je spustil z neba na štirih vogalih. V njem so bile vsakovrstne živali, četveronožci, plazilci, ptice in divje zveri. Slišal sem glas, ki mi je dejal: ‘Peter, kolji in jej!’ ‘Nikakor, Gospod!’ sem ugovarjal. ‘Doslej nisem še nikoli jedel kaj nečistega ali prepovedanega.’ Glas z neba pa je še enkrat spregovoril: ‘Ne ugovarjaj Bogu! Če on pravi, da je kaj “čisto”, potem je to tako.’ To se je zgodilo trikrat. Potem pa se je prt z vsem tem, kar je bilo v njem, spet dvignil v nebo. Prav tisti čas pa so prišli trije možje v hišo, kjer sem stanoval. Prišli so iz Cezareje in neki mož jih je poslal k meni. Sveti Duh mi je zapovedal, naj grem brez pomisleka z njimi. Poleg tega me je spremljalo še teh šest bratov iz cerkve v Jopi. Kmalu smo prišli v hišo k možu, ki je poslal odposlance. Povedal nam je, da se mu je prikazal angel, ki mu je zapovedal: ‘Pošlji odposlance v Jopo in naj pripeljejo Petra. Povedal ti bo, kako se lahko z vsemi svojimi rešiš.’ Nisem bil še dolgo pri njih in sem pravkar začel govoriti, ko je prišel Sveti Duh nanje, prav tako kot je prišel na nas na binkoštni dan. V tem trenutku sem se spomnil, kar nam je Gospod nekoč dejal: ‘Janez je krščeval z vodo, vi pa boste krščeni s Svetim Duhom.’ Bog jim je dal enak dar kot tudi nam, ko smo verovali v Gospoda Jezusa Kristusa. Kdo sem jaz, da bi mogel nasprotovati Bogu?!” Te besede so jih prepričale. Slavili so Boga in oznanjali: “Bog je pokazal vsem ljudem, kako se lahko spreobrnejo, pokazal jim je edino pot, ki vodi v življenje.” Verni, ki so zaradi vedno večjega preganjanja kristjanov po Štefanovi mučeniški smrti zbežali iz Jeruzalema, so prišli vse do Fenikije, Cipra in Antiohije. Vendar so samo Judom oznanjevali evangelij. Le nekaj mož s Cipra in Cirene, ki so zdaj prebivali v Antiohiji, je oznanjevalo tudi Grkom radostno novico o Jezusu Kristusu. Gospod pa je bil z njimi in tako so začeli mnogi izmed teh poganov verjeti v Jezusa Kristusa kot svojega Gospoda. Ko je cerkev v Jeruzalemu izvedela o tem, kar se dogaja v Antiohiji, so tja poslali Barnabo. Prišel je v mesto in spoznal ves radosten, kaj je storil Bog. Barnaba je hrabril verne, naj ostanejo čvrsti in odločni v veri v Gospoda. Bil je namreč zgleden mož, poln Svetega Duha in močan v veri. Tako so takrat mnogi ljudje našli pot k Jezusu Kristusu. Iz Antiohije je potoval Barnaba v Tarz, da bi poiskal Savla. Našel ga je in skupaj sta odšla nazaj v Antiohijo. Tam sta ostala celo leto, da bi mnogim vernim pokazala, kako naj živijo kot Jezusovi učenci. V Antiohiji so učence prvič imenovali “kristjane”. V teh dneh so prišli preroki iz Jeruzalema v Antiohijo. Na bogoslužju je eden izmed njih – Agab – napovedal veliko lakoto. Zajela naj bi ves svet. Tako mu je pokazal Sveti Duh. Ta lakota je dejansko nastopila v času vladanja cesarja Klavdija. Zato se je cerkev v Antiohiji odločila, da bo pomagala kristjanom v Judeji. Vsak v cerkvi je dal toliko, kolikor je mogel, vse pa, kar so zbrali, so dali Barnabi in Savlu, da bi izročila starešinam cerkve v Jeruzalemu. V tem času je dal kralj Herod nekatere kristjane v Jeruzalemu zapreti, Jakoba pa, Janezovega brata je dal obglaviti. Ko je Herod videl, da si je s tem pri judovskih voditeljih pridobil ugled, je še za časa velikonočnega praznika dal ujeti Petra. Apostola so vrgli v ječo. Tam so ga neprestano stražili štirje vojaki, ki so se menjali vsakih šest ur. Herod je po prazniku nameraval izročiti Petra Judom, da bi mu sodili. Toda cerkev v Jeruzalemu ni prenehala prositi Boga, da bi pomagal jetniku. Zadnjo noč preden naj bi ga postavili pred sodišče, je Peter spal vklenjen med dvema vojakoma, medtem ko sta dva druga vojaka stražila pred celico. Naenkrat je vstopil Božji angel in svetloba je napolnila prostor. Angel je zbudil Petra in mu dejal: “Vstani!” Takoj so padle verige z njegovih zapestij. “Obleci se in obuj čevlje,” mu je nato zapovedal angel. “Ogrni si plašč in pojdi za menoj!” Peter je šel za angelom iz celice. Toda ves čas ni mogel verjeti, da se vse to v resnici dogaja. Menil je, da samo sanja. Vendar sta šla mimo prve straže in mimo druge in sta prišla do težkih železnih vrat, ki so vodila v mesto. Odprla so se pred njima. Zdaj sta zapustila ječo ter sta krenila v neko ozko ulico. Tedaj je angel izginil in šele zdaj je Peter doumel: “To niso sanje. Gospod mi je resnično poslal svojega angela, da bi me rešil izpod oblasti Heroda. Zaman bodo Judje čakali, da me usmrtijo.” Peter je razmišljal, potem pa je odšel k hiši, kjer je stanovala Marija, mati Janeza Marka. Tam se je zbralo precej kristjanov iz cerkve, da bi molili. Ko je Peter potrkal na hišna vrata, je prišlo dekle po imenu Roda, da bi pogledalo, kdo stoji pred vrati. Takoj je spoznala Petra po glasu, toda tako se je razveselila, da je, ne da bi odklenila vrata, stekla nazaj v hišo. “Peter stoji zunaj pred vrati!” je zaklicala. “To je vendar nemogoče!” so menili drugi in tega niso mogli verjeti. “Gotovo se motiš!” Ona pa je ostala pri svojem. Zdaj so nekateri dejali: “Morda je njegov angel!” Peter pa ni prenehal trkati na vrata. Ko so mu končno odprli in spoznali Petra, so se zelo začudili. Z roko jim je dal znak, naj se pomirijo, potem pa jim je pripovedoval, kako ga je Gospod osvobodil iz ječe. “Povejte to tudi Jakobu in ostalim,” jih je na koncu zaprosil. Potem so se ločili in Peter je zapustil Jeruzalem ter odšel na varnejše mesto. Naslednje jutro so vojaki začudeni odkrili, da Petra ni bilo. Tega si niso mogli razložiti. Ko je Herod zapovedal, naj mu pripeljejo jetnika, pa ga nikjer niso mogli najti, je dal stražarje, potem ko jih je natančno zaslišal, umoriti. Herod je nato zapustil Judejo in je ostal dalj časa v Cezareji. V času njegovega bivanja v Cezareji je prišla delegacija iz Tira in Sidona, da bi ga srečala. Odnosi med Herodom in tema dvema mestoma so bili zelo napeti, delegati pa so se sprijateljili s kraljevim tajnikom, ki mu je bilo ime Blast in upali, da se bodo na ta način pomirili. Ti dve mesti sta bili namreč ekonomsko odvisni od trgovine s Herodovimi pokrajinami. Ko so končali pogovore, je Herod oblekel svojo svečano kraljevsko obleko in je s svojega prestola držal govor. Navdušeno ga je ljudstvo pozdravljalo in kričalo: “Tako govori samo Bog, ne pa človek!” V tem trenutku je Božji angel kaznoval kralja, ker je dovolil, da so ga častili kot Boga. Lotili so se ga črvi ter je umrl v velikih mukah. Vedno več ljudi pa je verovalo Božji besedi. Barnaba in Savel sta med tem opravila svojo nalogo v Jeruzalemu ter sta se odpravila skupaj z Janezom Markom nazaj v Antiohijo. V cerkvi v Antiohiji je bilo več prerokov in učiteljev, na primer Barnaba, Simeon, ki so ga imenovali tudi “črnec”, Lukij iz Cirene, Manaen, (ki je odrastel skupaj s Herodom) in Savel. Ko so se ti možje skupaj postili in molili, jim je Sveti Duh spregovoril: “Oddvojite Barnabo in Savla za delo, na katero sem ju poklical!” Potem so se še postili in molili, blagoslovili so Barnabo in Savla ter ju poslali na pot. Ko ju je tako Sveti Duh sam odposlal, sta Barnaba in Savel prišla najprej v Selevkijo, od tod pa z ladjo na Ciper. Prispela sta v mesto Salamino ter oznanjala v sinagogi Božjo besedo. Janeza Marka sta imela s seboj kot pomočnika. Hodila sta od mesta do mesta po celem otoku. Tako sta prišla na drugi del otoka do Pafosa. Tam sta srečala nekega Juda, ki se je ukvarjal s čaranjem. Ime mu je bilo Barjezus in sam se je smatral za preroka. Ta Jud je bil prijatelj z guvernerjem Sergijem Pavlom, ki je bil zelo razumen človek. Guverner je povabil Barnabo in Savla k sebi, ker je želel slišati Božjo besedo. Toda Elima, kot se je čarovnik imenoval po grško, je na vsak način hotel preprečiti, da bi guverner sprejel vero v Kristusa. Savel pa, ki se je imenoval tudi Pavel, je prodorno pogledal čarovnika in dejal poln Svetega Duha: “Peklenski sin, poln laži in hudobije! Nič dobrega ni v tebi! Kdaj boš končno prenehal preobračati Božjo besedo? Bog te bo zaradi tega kaznoval: oslepel boš in nekaj časa ne boš mogel videti.” V tem trenutku je mož oslepel. Nemočno je tipal okrog sebe in iskal je nekoga, ki bi ga vodil za roko. Guverner, ki je bil priča vsemu temu, se je čudil Božji sili in je začel verovati v Gospoda. Potem so Pavel in njegovi spremljevalci zapustili Pafos. Z ladjo so se odpeljali v Pergo v Pamfiliji, kjer se je Janez Marko ločil od njiju ter se je vrnil v Jeruzalem. Barnaba in Pavel pa sta sama nadaljevala pot v Antiohijo v Pizidiji. V soboto sta šla tam v sinagogo na bogoslužje. Potem ko so po običaju brali iz Mojzesovih knjig in iz prerokov, so jima tisti, ki so bili odgovorni za bogoslužje, poslali sporočilo: “Brata, če nas želita kaj koristnega naučiti, govorita!” Pavel se je dvignil, dal z roko znak, naj se umirijo in začel: “Možje, Izraelci, pa tudi vsi drugi, ki verujete v Izraelovega Boga, poslušajte me! Bog izraelskega ljudstva je izbral naše očake in oni so v Egiptu postali veliko ljudstvo. Z njegovo silo in močjo so zapustili Egipt. Štirideset let jih je potrpežljivo prenašal na poti skozi puščavo. Potem ko je Bog pokončal sedem ljudstev v Kanaanu, so lahko posedli to deželo. Kakih štiristo petdeset let jim je dajal sodnike; zadnji je bil Božji prerok Samuel. Ko je ljudstvo hotelo imeti kralja, jim je Bog dal Savla, Kiševega sina iz Benjaminovega rodu. Savel je vladal štirideset let. Potem se je Bog obrnil od njega in izbral Davida za kralja Izraelu, o katerem je dejal: ‘ Našel sem Davida, Jesejevega sina, moža, ki mi ugaja. On me bo poslušal. ’ Davidov potomec je Jezus, Rešitelj, ki ga je Bog obljubil Izraelu. Prišel je potem, ko je Janez pozval vse izraelsko ljudstvo, naj več ne živijo v grehu in naj se krstijo. Ko je bil Janez že pri koncu svojega poslanstva, je dejal: ‘Kdo pa mislite da sem? Nisem tisti, ki ga čakate. Za menoj pa prihaja nekdo, ki mu nisem vreden odvezati sandal.’ Vam, dragi bratje, ki ste Abrahamovi potomci in vam, ki verujete v Boga in ga častite, velja to sporočilo o rešitvi. Jeruzalemčani in njihovi voditelji niso razumeli, kdo je Jezus. Kljub temu so izpolnili s svojo odločitvijo napoved prerokov, ki jo berete vsako soboto. Kajti čeprav mu niso mogli ničesar očitati, kar bi bilo vredno smrtne kazni, so zahtevali, da Pilat obsodi Jezusa na smrt. Ko se je vse tako izpolnilo, kot je bilo napovedano v Svetem pismu, so ga sneli s križa in položili v grob. Bog pa ga je obudil od mrtvih. Potem se je Jezus še večkrat pokazal svojim učencem, ki so prišli z njim iz Galileje v Jeruzalem. Ti so zdaj pred izraelskim ljudstvom priče, da je Jezus Božji Sin. Vam zdaj oznanjamo to radostno sporočilo: Obljubo, ki jo je Bog dal našim prednikom, je zdaj izpolnil, ko je Jezusa obudil od mrtvih. Tako piše v drugem psalmu: ‘ Ti si moj Sin. Danes sem postal tvoj Oče. ’ Bog je v Svetem pismu napovedal, da bo Jezus vstal od mrtvih ter da ne bo strohnel: ‘ Izkazal ti bom milost, ki sem jo obljubil Davidu. ’ Na nekem drugem mestu pa piše še bolj jasno: ‘Ne boš dovolil, da telo tvojega svetega Sina strohni.’ To ni veljalo za Davida. On je umrl, potem ko je po Božji volji služil ljudem svojega časa. Pokopali so ga in strohnel je. Ta pa, ki ga je Bog obudil od mrtvih, ni strohnel. Želim, da spoznate, dragi bratje, da je Jezus tisti, po katerem ste dobili odpuščanje grehov. Vsak, kdor veruje vanj, bo osvobojen greha in proglašen za pravičnega – judovski zakon pa tega ne more storiti. Varujte se tudi, da se z vami ne bi zgodilo, kakor je zapisal prerok: ‘Vi, ki zametate resnico! Prebudite se iz svoje brezbrižnosti in prestrašite se na smrt. Kajti v vašem času bom storil tako nenavadne stvari, da tega ne bi verjeli, če bi vam kdo pripovedoval.’ ” Ko sta Pavel in Barnaba zapustila bogoslužje, so ju prosili, da bi naslednjo soboto spet prišla ter da bi ponovno govorila o tem. Mnogi Judje in tudi drugi, ki so bili na bogoslužju v sinagogi, so spremljali Pavla in Barnabo. Apostola sta opozarjala vse te ljudi, naj nadaljujejo v Božji milosti. Naslednjo soboto so se zbrali skoraj vsi prebivalci mesta, da bi slišali Božjo besedo. Ko so Judje videli, koliko ljudi je prišlo v sinagogo, so bili zavidni. Ugovarjali so Pavlu in se mu posmehovali. Pavel in Barnaba pa se nista dala zmesti. Mirno in odločno sta govorila: “Najprej moramo vam Judom oznaniti Božjo besedo. Ker pa nočete poslušati in s tem kažete, da niste vredni večnega življenja, se zdaj obračava k poganom. Gospod nam je namreč zapovedal: ‘Storil sem, da boš luč vsem ljudstvom na zemlji, da bi prinesel rešitev vsem krajem zemlje.’ ” Ko so to slišali tisti, ki niso bili Judje, so se veselili in zahvaljevali Bogu za njegovo besedo. Vsi pa, ki so bili namenjeni za večno življenje, so sprejeli vero. Tako se je razširila Božja beseda tudi zunaj mesta, po vsej okolici. Judom pa je uspelo, da so naščuvali pobožne in ugledne žene in vplivne može v mestu proti Pavlu in Barnabi, tako da so ju pregnali iz mesta. Potem sta prepustila mesto njim na milost in nemilost ter sta krenila proti Ikoniji. Učenci pa, ki so ostali v Antiohiji, so bili polni Svetega Duha in radosti. V Ikoniji sta šla Pavel in Barnaba spet najprej v sinagogo in sta tam tako prepričljivo pridigala, da so mnogi – Judje kakor tudi Grki – začeli verovati. Judje pa, ki niso ničesar hoteli vedeti o Božjem sporočilu, so očrnili Pavla in Barnabo in pripovedovali mnogo slabega o njiju. Kljub temu sta ostala dalj časa tam in neustrašeno javno pridigala. Zanašala sta se namreč na Božjo pomoč. Bog pa je svojo besedo vidno potrjeval z mnogimi čudeži in znaki, ki sta jih delala Pavel in Barnaba. Prebivalstvo se je razhajalo v mišljenju. Mnogi so bili na strani judovskih voditeljev, drugi pa so držali z apostoloma. [5-6] Ko sta opazila, da so judovski kot tudi nejudovski nasprotniki skupaj z oblastmi sklenili, da ju bodo preganjali in kamenjali, sta zbežala v pokrajino Likaonijo, *** v mesti Listro in Derbo, da bi po vsej tamkajšnji okolici oznanjala evangelij. V Listri je živel človek, ki je bil hrom od rojstva. Nikoli v življenju ni naredil koraka. Ta mož je poslušal Pavla, ko je pridigal. Pavel je postal pozoren nanj in je opazil, da ima toliko vere, da bi ga lahko ozdravil. Zato mu je glasno zaklical: “Vstani in postavi se na noge!” Mož je skočil pokonci in je lahko hodil. Ko so ljudje opazili, kaj je Pavel storil, so zaklicali v svojem jeziku, ki ga apostola nista razumela: “Bogova sta prišla k nam v človeški podobi!” Barnabo so imenovali “Zevsa”, Pavla pa “Hermesa”, ker je bil on govornik. Duhovniki iz Zevsovega svetišča, ki je bil pred mestnimi vrati, so pripeljali junce in prinesli vence k mestnim vratom, da bi apostoloma pred vsem ljudstvom žrtvovali. Ko sta Pavel in Barnaba doumela, kakšno namero imajo, sta raztrgala svoje obleke, stekla sta med množico in kričala: “Kaj delate, možje! Midva sva samo človeka iz mesa in krvi, kot ste vi. Z najinim pridiganjem sva pravzaprav želela doseči, da bi se obrnili od teh mrtvih malikov ter da bi verovali v živega Boga, ki je ustvaril ves svet, zemljo, morje in vse, kar je v njem! Doslej je pustil ljudi, naj hodijo po svojih potih. Kljub temu pa bi morali vedeti, da živi, kajti storil vam je mnogo dobrega. Njemu se lahko zahvalite za dež in bogate žetve; on vam daje hrano ter vas obsipa z veseljem.” S temi besedami sta Pavel in Barnaba komaj odvrnila ljudstvo, da jima niso darovali. Potem pa so prišli Judje iz Antiohije in Ikonije. Naščuvali so množico zoper apostola, tako da so Pavla kamnali. Ker so ljudje mislili, da je Pavel mrtev, so ga odvlekli pred mestna vrata. Ko pa so ga obkrožili učenci, je Pavel spet prišel k sebi, se dvignil in odšel nazaj v mesto. Naslednji dan je odšel z Barnabo naprej v Derbo. Potem ko sta apostola pridigala v Derbi o veselem sporočilu in so mnogi tam postali kristjani, sta krenila nazaj v Listro, Ikonijo in Antiohijo. Tam sta spodbujala mlade kristjane, naj ostanejo čvrsti v veri in jih ponovno spominjala na to, da pot v Božje kraljestvo vodi skozi mnogo trpljenja. Pavel in Barnaba sta v vsaki cerkvi postavila starešine izmed tistih, ki so v času njunega prvega obiska postali kristjani. Apostola sta se zanje postila in molila. Potem sta potovala skozi pokrajini Pizidijo in Pamfilijo ter sta oznanjevala evangelij v mestu Pergi. Iz pristaniškega mesta Ataleje sta se spet odpeljala v Antiohijo. Tam se je tudi začelo njuno potovanje in tam so jima zaupali nalogo, ki sta jo zdaj opravila. Takoj po njuni vrnitvi v Antiohijo sta sklicala cerkev. Pripovedovala sta o Božjih čudežih z njunega potovanja in o tem, kako je Bog tudi poganom pokazal pot do vere. Pavel in Barnaba sta ostala dalj časa pri kristjanih v Antiohiji. Nekega dne so prišli verni iz Judeje v cerkev v Antiohijo. Trdili so takole: “Kdor se ne obreže, kot je predpisano v Mojzesovem zakonu, se ne more rešiti.” Pavel in Barnaba sta se odločno upirala tem trditvam. Končno so se bratje v Antiohiji odločili, naj bi šla Pavel in Barnaba z nekaterimi drugimi iz cerkve k apostolom in starešinam v Jeruzalem, da bi razčistili to sporno vprašanje. Potem ko ju je cerkev odpravila na pot, sta potovala skozi pokrajino Fenikijo in Samarijo. Vsepovsod sta poročala, kako so se tudi tisti, ki niso bili Judje, obrnili k Bogu in vsi so se veselili tega. V Jeruzalemu so ju cerkev, apostoli in starešine prisrčno sprejeli. Tudi tam sta pripovedovala, kakšne čudeže je Bog storil med pogani. Toda tudi tukaj so zahtevali nekateri verniki, ki so bili poprej farizeji: “Pogane je treba obrezati in zahtevati, da se držijo Mojzesovega zakona.” Potem so se apostoli in starešine sestali, da bi razčistili to vprašanje. Nekaj časa so se močno prepirali, nato pa je Peter vstal in dejal: “Dragi bratje! Veste, da je minilo že precej časa odkar mi je Bog zaupal nalogo, da oznanim evangelij tudi tistim, ki niso Judje, kajti tudi oni naj bi sprejeli Jezusa kot Rešitelja. Bog, ki vsakega izmed nas dobro pozna, je sprejel tudi njih in jim je dal Svetega Duha prav tako kot tudi nam. Tudi tako je pokazal, da ne dela nobene razlike med njimi in nami, da je tudi njih osvobodil vsake krivice, potem ko so verovali vanj. Zakaj naj bi zdaj dodajali temu, kar je določil Bog in tudi njim nalagali breme, ki ga nismo mogli nositi niti mi, niti naši očetje? Verujemo, da smo rešeni izključno na osnovi Božje milosti. To velja tudi za tiste, ki niso Judje.” Po teh besedah ni bilo več nobenih nadaljnjih diskusij in Barnaba in Pavel sta lahko poročala, kakšne čudeže je Bog storil skozi njiju med pogani. Zdaj je vstal Jakob: “Dragi bratje!” je dejal. “Simon Peter je pravkar povedal, kako je Bog sam začel zbirati sebi ljudstvo med pogani. O tem so govorili že preroki, ki so dejali: ‘Potem se bom spet obrnil k svojemu ljudstvu, k razpadlemu Davidovemu domu in bom spet zgradil vse, kar je porušeno, da bi tudi preostanek človeštva poiskal Gospoda in vsi pogani, ki nosijo moje ime, govori Gospod, ki je vse to že zdavnaj oznanil.’ Zato menim,” je pojasnil Jakob, “da ni treba poganom, ki se obrnejo k Bogu, nalagati nobenih nepotrebnih bremen in jim tudi ne vsiljevati judovskih zakonov. Lahko pa zahtevamo od njih, naj ne služijo malikom, ne živijo naj razvratno, ne jedo naj mesa, iz katerega ni odtekla kri in nikakor naj ne pijejo krvi. Te zapovedi so namreč poznane vsepovsod, saj jih berejo vsako soboto v vseh sinagogah.” Na koncu posveta so se odločili apostoli in starešine skupaj z vso cerkvijo, da izberejo nekaj mož ter jih pošljejo skupaj s Pavlom in Barnabo v Antiohijo. Izbrali so Judo, ki se imenuje tudi Barsaba in Silo. Oba sta uživala velik ugled v cerkvi. V pismu, ki so jima ga izročili, je pisalo: “Mi, apostoli in starešine v Jeruzalemu, pošiljamo bratske pozdrave vsem kristjanom v Antiohiji, Siriji in Kilikiji, ki niso Judje. Slišali smo, da vas nekateri izmed naših ljudi brez naše vednosti in ne da bi jim mi naročili kaj takega, vznemirjajo s svojimi nauki in spravljajo v negotovost. Zato smo enodušno sklenili, da pošljemo skupaj z dragima bratoma Barnabo in Pavlom, ki sta zastavila svoji življenji za stvar Jezusa Kristusa, še dva primerna moža: Judo in Silo. Ona bosta še sama poročala o tem, kako smo se sporazumeli v zvezi s spornim vprašanjem. Ko nas je vodil Sveti Duh, smo prišli do odločitve, da vam, razen naslednjih pravil, ne nalagamo nobenih drugih bremen: Ne jejte mesa, ki ga darujejo malikom, niti mesa zadavljenih živali in tudi ne krvi. Varujte se vsake razvratnosti. Če ravnate tako, delate kot je prav. Prisrčni pozdravi vam vsem.” Juda in Sila sta se poslovila s cerkvijo in sta prišla v Antiohijo. Tam sta sklicala cerkveni zbor in izročila pismo. Ko so ga prebrali, se je vsa cerkev razveselila ohrabritve. Juda in Sila – oba sta imela preroške darove – sta hrabrila in jačala brate s svojimi pridigami. Šele čez nekaj časa sta se spet vrnila nazaj v Jeruzalem, potem ko ju je cerkev odpravila z mnogimi dobrimi željami. Sila pa je spotoma ostal še nekaj časa v Antiohiji. Tudi Pavel in Barnaba sta ostala v Antiohiji. Oznanjala sta in skupaj z mnogimi drugimi učila Gospodovo besedo. Čez nekaj časa je Pavel dejal Barnabi: “Obiščiva ponovno vse kraje, kjer sva oznanila evangelij, da vidiva, kako se godi bratom.” Barnaba je hotel vzeti s seboj tudi Janeza Marka. Pavel pa se je temu odločno uprl, ker ju je Janez Marko poprej zapustil v Pamfiliji. Zaradi tega sta se sprla tako močno, da sta se na koncu ločila. Medtem ko se je Barnaba z Markom odpeljal na Ciper, je Pavel izbral za svojega sopotnika Silo. Cerkev je molila zanju in tako sta se hrabro podala na pot. Najprej sta krenila v Sirijo in v Kilikijo, kjer sta hrabrila tamkajšnje cerkve v veri. Potem ko sta Pavel in Sila obiskala mesto Derbo, sta končno prispela v Listro. Tam sta srečala Timoteja, mladega kristjana. Njegova mati, ki je bila tudi kristjanka, je bila judovskega rodu, oče pa je bil Grk. V cerkvah v Listri in Ikoniji je veljal Timotej kot zanesljiv človek in zelo so ga cenili. Njega je vzel Pavel na pot kot spremljevalca. Zaradi judovskih kristjanov na tem področju, ki so vsi vedeli, da je bil Timotejev oče Grk, ga je Pavel dal obrezati. V vsakem mestu, skozi katero so potovali, so obveščali cerkve o sklepu apostolov in starešin v Jeruzalemu, po katerem naj bi se kristjani ravnali. Tako so bile cerkve vedno bolj čvrste v veri in število članov v cerkvah je iz dneva v dan raslo. Potem ko so bili nekaj časa v Listri, so odšli dalje v pokrajino Frigijo in Galatijo. Sveti Duh jim je razodel, naj tokrat še ne oznanjajo radostne vesti v pokrajini Aziji. Tudi ko so potem prišli v Mizijo in so dalje na severu hoteli potovati v pokrajino Bitinijo, jim Jezusov Duh ni dovolil oznanjati. Tako so potovali skozi Mizijo, dokler niso dospeli do pristaniškega mesta Troade. Tam je Bog spregovoril Pavlu ponoči v viziji. Apostol je videl moža iz Makedonije, ki ga je prosil: “Pridi v Makedonijo in nam pomagaj!” Potem nam je bilo jasno, da nas je Bog poklical, da bi v Makedoniji oznanjali novico o rešitvi. Takoj smo iskali priložnost, da bi se prepeljali tja. V Troadi smo se vkrcali na ladjo in se odpeljali po najkrajši poti v Samotrake, naslednji dan pa naprej v Neapolo, od tod pa smo krenili peš v Filipe, ki je bilo pomembno rimsko garnizijsko mesto v tem delu Makedonije. Tu smo ostali nekaj dni. V soboto smo zapustili mesto ter odšli na obalo reke, kjer se je zbirala – kot smo domnevali – majhna skupina Judov k molitvi. Sedli smo in se pogovarjali z ženami, ki so bile tam. Ena izmed njih je bila Lidija, ki je prestopila v judovsko vero. Po rodu je bila iz Tiatir in je trgovala s škrlatnim blagom. Bog sam ji je dal vedeti, da Pavel oznanja resnico. Sprejela je vero in se krstila z vso svojo družino. Potem pa nam je dejala: “Če ste prepričani, da verujem v Boga, pridite in stanujte v moji hiši.” Ni nam dala miru, dokler nismo privolili v to. Ko smo šli na mesto, kjer smo se zbirali k molitvi, nas je nekega dne srečala neka sužnja, ki ji je gospodoval demon. Znala je prerokovati prihodnost in je na ta način svojim gospodarjem prinašala dober zaslužek. Ta žena je tekla za nami in kričala: “Ti možje so služabniki najvišjega Boga in vam oznanjujejo pot rešitve!” To se je ponavljalo več dni, dokler Pavel tega ni več mogel prenašati. Obrnil se je k ženi in zapovedal demonu: “V imenu Jezusa Kristusa zapusti to ženo!” Še ta trenutek je demon zapustil sužnjo. Ko pa so njeni gospodarji spoznali, da z njo več ne morejo služiti denarja, so zgrabili Pavla in Silo in odvlekli apostola na trg pred sodnike. [20-21] “Ti Judje prinašajo v mesto nemir,” so ju obtožili. “Ljudi nagovarjajo, da delajo stvari, ki so v nasprotju z rimskim zakonom.” *** Naščuvana množica se je postavila proti Pavlu in Sili in sodniki so zapovedali, naj ju slečejo do pasu in bičajo. Potem ko so ju neusmiljeno pretepli, so ju vrgli v ječo, oskrbniku zapora pa so naročili, naj jetnika skrbno straži. Zato ju je zaprl v celico, noge pa jima je vklenil v klade. Okrog polnoči sta Pavel in Sila molila. Glasno sta slavila Boga in drugi jetniki so ju poslušali. Tedaj je naenkrat močan potres stresel ječo, tako da so se tudi temeljni zidovi zamajali. Vrata so se odprla in verige, s katerimi so bili jetniki zvezani, so se pretrgale. Ko se je zbudil iz spanja, je oskrbnik zapora opazil, da so vrata ječe odprta. Ves prestrašen je zgrabil meč ter se je hotel ubiti, kajti mislil je, da so jetniki pobegnili. Pavel pa je zaklical: “Stoj! Ne stori si nič hudega! Vsi smo tukaj!” Oskrbnik zapora je zaprosil, naj mu prinesejo luč, potem pa je pohitel v celico, kjer se je vrgel na kolena pred Pavla in Silo in ves trepetal. Ko je oba popeljal iz celice, ju je vprašal: “Kaj moram storiti, da bi bil rešen?” “Veruj v Gospoda Jezusa, pa boš rešen ti in tvoja družina,” sta odgovorila Pavel in Sila. Njemu in celi njegovi družini sta oznanila sporočilo o rešitvi. Oskrbnik zapora je še tisto uro vzel Pavla in Silo k sebi, očistil in zavil je njune rane in se krstil z vso svojo družino. Potem ju je odpeljal v svoje stanovanje, jima postregel in se veselil skupaj z vsemi svojimi domačimi, da je sprejel vero v Boga. Ko se je zasvital dan, so rimski sodni uradniki poslali k njemu služabnike z naročilom: “Pusti te može, naj odidejo!” Upravnik zapora je to sporočil Pavlu in Sili. “Mestni sodniki sporočajo,” jima je pojasnil, “da sta svobodna. Zdaj lahko brez skrbi zapustita mesto.” Pavel pa se je zoperstavil: “Javno so naju pretepli in ne da bi nama sodili, so naju vrgli v ječo, čeprav sva rimska državljana. Zdaj pa se naju hočejo znebiti na enostaven način! Toda jaz s tem ne soglašam. Tisti, ki so odgovorni za vse to, kar se je zgodilo, naj pridejo sami in naju izpustijo iz ječe.” S tem sporočilom so se vrnili služabniki k sodnikom. Ko so ti slišali, da sta rimska državljana, so se prestrašili in takoj hiteli v ječo. Izpeljali so Pavla in Silo in se jima zelo opravičevali ter ju vljudno prosili, naj zapustita mesto. Ona pa sta odšla na Lidijin dom. Tam so se zbrali vsi verni. Potem ko sta jih apostola ohrabrila, naj ostanejo čvrsti v veri, sta se poslovila in zapustila mesto. Pavel in Sila sta potovala skozi Amfipolo in Apolonijo v Tesalonike. V tem mestu je bila sinagoga. Kot po navadi je šel Pavel tja in tri sobote je govoril ljudem, ki so se zbrali. Razlagal jim je iz Svetega pisma o tem, da so preroki napovedali Mesijevo trpljenje in vstajenje od mrtvih. “Ta Mesija,” tako je naglašal, “je Jezus, o katerem sem vam pripovedoval.” Nekatere Jude je prepričal in ti so se pridružili Pavlu in Sili, prav tako pa tudi precej Grkov, ki so prestopili v judovsko vero in večje število uglednih žena iz mesta. Zaradi tega uspeha so Judje postali ljubosumni in zavidni. S pomočjo hudobnih mož s ceste so uprizorili zmedo in povzročili, da se je vznemirilo celo mesto. Potem so odšli pred Jazonovo hišo, kjer sta stanovala Pavel in Sila, vdrli vanjo in hoteli oba privleči pred podivjano množico. Apostola nista bila tu, zato so zgrabili Jazona in nekatere druge kristjane ter jih odvlekli pred rimske mestne oblastnike. “Ti ljudje obračajo ves svet na glavo,” so kričali, “zdaj pa so prišli sem in se nastanili pri Jazonu. Poleg tega so se dvignili proti cesarju in trdijo, da je nekdo drug kralj, namreč Jezus.” [8-9] Množica in mestni uradniki so se vznemirili zaradi teh vesti in jih niso izpustili, dokler niso plačali odkupnine. *** Še isto noč so kristjani v Tesalonikih poskrbeli, da sta Pavel in Sila lahko odpotovala v Berojo. Tudi tam sta šla takoj v sinagogo. Toda Judje v Beroji so bili bolj sprejemljivi za Božjo besedo kot v Tesaloniki. Pazljivo so poslušali to, kar sta jih Pavel in Sila učila ter so vsak dan preučevali, če je vse to v skladu s svetim pismom. Mnogi izmed njih so začeli verovati, pa ne samo Judje, temveč tudi številne ugledne grške žene in možje. Kmalu nato so Judje v Tesaloniki izvedeli, da je Pavel tudi v Beroji oznanjal Božjo besedo. Zato so prišli tja in so tudi tukaj naščuvali ljudi proti apostolu Pavlu. [14-15] Toda kristjani iz Beroje so takoj odposlali Pavla iz mesta. Spremljali so ga na poti do obale ter ga pripeljali do Aten. Timotej in Sila pa sta še ostala tam. Vendar naj bi tudi onadva kar najhitreje prišla za njim. Tako je naročil Pavel svojim spremljevalcem, ko so se poslovili od njega v Atenah, da bi se vrnili v Berojo. *** Medtem ko je Pavel v Atenah čakal Silo in Timoteja, se je jezil zaradi mnogih slik in kipov malikov, ki so bili po mestu. V sinagogi je govoril Judom in Grkom, ki so prestopili v judovsko vero. Poleg tega je pridigal vsak dan tudi ljudem na trgu, ki so bili prav tedaj tam. Ob neki taki priložnosti so se sprli neki filozofi in sicer epikurejci in stoiki. Nekateri izmed njih so menili: “Kaj vendar poskuša povedati ta blebetač?” Drugi pa so dejali: “Izgleda, da oznanja neko novo vero.” Pavel je namreč govoril o Jezusu in njegovem vstajenju. Ker so filozofi hoteli slišati kaj več o novi veri, so odpeljali apostola s seboj na Areopag, to pa je bil grič sredi mesta. “Vse to, kar slišimo od tebe, je za nas novo in zelo zanimivo,” so pojasnili Pavlu. “Radi bi izvedeli kaj več o tem.” Ta prošnja ni bila nenavadna, kajti tako Atenčani kot tudi tujci v tem mestu so hoteli slišati vedno kako novo idejo in razpravljati o njej. Potem se je Pavel postavil pred vse tiste, ki so se zbrali na Areopagu in zaklical: “Atenčani! Opazil sem, da ste zelo pobožni; ko sem se namreč sprehajal po mestu, sem videl mnoge oltarje. Na enem izmed njih je pisalo: NEPOZNANEMU BOGU. O tem Bogu, ki ga častite, ne da bi ga poznali, vam jaz pripovedujem. To je Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem. Ta Gospodar neba in zemlje ne stanuje v templjih, ki so jih ljudje zgradili. Prav tako ne potrebuje žrtev, ki jih prinašajo ljudje. On je namreč tisti, ki daje življenje in vse, kar je potrebno za življenje ter je ustvaril človeka, iz katerega izhajajo vsa ljudstva na zemlji. Določil je tudi, kako dolgo in kje naj bi živeli. Vse to je storil zato, ker želi, da bi ga ljudje iskali ter da bi našli pot k njemu, da bi ga občutili – kajti on ni daleč od nas! V njem živimo in se gibljemo in smo. Kot so dejali nekateri izmed vaših pesnikov: ‘Saj smo njegovi otroci!’ Če je temu tako, ni prav da si zamišljamo Boga kot malika iz zlata in srebra, ali izklesanega iz kamna. Bog razume človekovo nekdanjo nevednost v zvezi s tem, zdaj pa želi, da vsi zapustijo malike in se obrnejo k njemu. Določil je namreč dan, ko bo pravično sodil svet; sodil ga bo s pomočjo človeka, ki ga je sam določil za to. Dokazal pa je to na ta način, da ga je obudil od mrtvih.” Ko je Pavel govoril o vstajenju od mrtvih, so se začeli nekateri norčevati, drugi pa so menili: “O tem bi radi pozneje slišali še kaj.” Pavel je zdaj zapustil zbrane na Areopagu. Nekaj mož, ki je na osnovi Pavlovega oznanjevanja sprejelo vero, je šlo z njim. Med njimi so bili Dionizij, član Areopaga, neka žena, ki ji je bilo ime Damaris in nekateri drugi. Kmalu nato je Pavel zapustil Atene ter je odpotoval v Korint. Tam je spoznal Juda Akvilo, ki je bil po rodu iz Ponta. Nedavno se je s svojo ženo Priskilo preselil iz Italije v Korint, ker je cesar Klavdij izgnal vse Jude iz Rima. Pavel je stanoval pri njiju in skupaj so delali, kajti Akvila je bil po poklicu izdelovalec šotorov, tako kot tudi Pavel. Vsako soboto je Pavel učil v sinagogi in prepričeval Jude kakor tudi Grke. Ko sta kasneje prispela Sila in Timotej iz Makedonije, ni Pavel več delal kot izdelovalec šotorov, temveč je uporabil ves čas, da bi oznanjal Božjo besedo in prepričal Jude, da je Jezus Rešitelj, ki ga je obljubil Bog. Judje pa so mu ugovarjali in se posmehovali njegovemu nauku. Zato jim ni hotel več oznanjevati evangelija. “Hotel sem vam prinesti radostno novico,” je dejal. “Vi pa ste jo odklonili. Zato ne bom kriv vaše smrti. Odslej bom oznanjal Božjo besedo poganom.” Potem je Pavel stanoval pri Titiju Justu. Ta mož je veroval v Boga, čeprav ni bil Jud. Njegova hiša je stala poleg sinagoge. Tako je sprejel celo Krisp, predstojnik sinagoge, z vso svojo družino vero v Gospoda. Tako kot on, je verovalo še mnogo Korinčanov, ki so slišali Pavla in se dalo krstiti. Neko noč je spregovoril Gospod Pavlu v viziji: “Ne boj se! Oznanjuj še naprej in ne molči. S teboj sem in nihče ti ne sme škodovati. Mnogi ljudje v tem mestu bodo namreč verovali vame.” Tako je ostal Pavel še leto in pol v Korintu ter je oznanjeval Božjo besedo. Ko pa je Galion postal guverner v Ahaji, so Judje izrabili priložnost za napad na Pavla. Privedli so ga pred guvernerja ter ga obtožili: “Ta človek zavaja ljudi, da bi služili Bogu na način, ki je v nasprotju z rimskimi zakoni.” Še preden je Pavel mogel kaj odgovoriti v svoj zagovor, se je Galion obrnil k Judom: “Če bi šlo za zločin ali kakšen drug prestopek, bi vas bil dolžan poslušati. Ker pa se prepirate glede besed in oseb, ki se nanašajo na vaše judovske zakone, se pač morate sami sporazumeti. Jaz vsekakor o tem ne bom odločal.” S temi besedami je zapustil sodno dvorano. Zdaj so poslušalci zgrabili novega predstojnika sinagoge, Sostena in ga pretepli pred sodno dvorano. Galij pa se za to sploh ni zmenil. Pavel je ostal še nekaj časa v Korintu. Potem se je poslovil od kristjanov in se je skupaj s Priskilo in Akvilo odpeljal z ladjo v Sirijo. Pred tem pa si je v Kenhrejah dal obriti glavo po judovskem običaju, ker je dal zaobljubo. Ko smo prišli v efeško pristanišče, nas je pustil na ladji, sam pa je odšel v sinagogo, da bi se pogovarjal z Judi. Prosili so ga, naj ostane nekaj dni pri njih, on pa ni želel izgubljati časa. “Predvsem moram pravočasno priti na praznik v Jeruzalem,” je dejal. Obljubil pa je, da se vrne v Efez pozneje, če Bog dovoli. Potem smo se z ladjo odpeljali dalje. Ustavili smo se v Cezareji. Od tod je Pavel odšel na obisk v cerkev v Jeruzalemu, preden smo nadaljevali pot v Antiohijo. Ko je bil nekaj časa tam se je vrnil v Galatijo in Frigijo. Obiskal je vse verne in jih spodbujal ter jim pomagal, da so rasli v Gospodu. Med tem časom je prišel neki Jud iz Aleksandrije, Apolo po imenu, v Efez. Bil je učen mož in je dobro poznal Pisma. [25-26] Dobro je bil poučen o Gospodovi poti ter je vneto govoril in učil o Jezusu, poznal pa je samo Janezov krst. Ta Apolo je začel neustrašeno pridigati v sinagogi. Med poslušalci sta bila tudi Priscila in Akvila. Povabila sta ga na svoj dom, da bi mu bolje razložila Božjo pot rešitve. *** Ker je Apolo nameraval potovati v Ahajo, so mu dali kristjani iz Efeza priporočilno pismo za cerkev v Korintu, kjer so prosili, naj ga ljubeznivo sprejmejo. Tu je bil Apolo v pomoč in spodbudo tistim, ki so po milosti sprejeli vero. Ko so namreč vodili javne debate, je zavračal judovske argumente in dokazoval na osnovi Svetega pisma, da je Jezus obljubljeni Mesija. Medtem ko je bil Apolo v Korintu, je potoval Pavel čez maloazijsko pogorje ter prišel v Efez. Tam je srečal nekaj učencev Janeza Krstnika. Vprašal jih je: “Ali ste sprejeli Svetega Duha, ko ste sprejeli vero?” “Ne,” so odgovorili. “Kaj pa je sploh to, Sveti Duh? Nikoli še nismo slišali o tem.” “Čigav krst pa ste potem sprejeli?” je Pavel zdaj želel vedeti. “Janezov krst,” so odgovorili. “Kdor je krščen z Janezovim krstom, je s tem priznal, da hoče začeti novo življenje,” je pojasnjeval Pavel. “Toda Janez je vedno znova poudarjal, da tisti, ki je sprejel njegov krst, mora potem verjeti v tega, ki naj bi prišel za njim: v Jezusa.” Ko so to slišali, so se dali krstiti v Jezusovem imenu. Pavel je potem položil nanje roke in sprejeli so Svetega Duha. Govorili so v drugih jezikih in prerokovali. Skupaj jih je bilo okrog dvanajst mož. Pavel je nato šel v sinagogo. Tri mesece je neustrašeno pridigal iz Božje besede ter je pridobival ljudi za Božje kraljestvo. Bili pa so tudi taki, ki o veri niso ničesar hoteli slišati in so nazadnje javno začeli napadati Pot. Zato je Pavel s tistimi, ki so mu verovali, zapustil sinagogo. Poslej je pridigal dnevno v predavalnici nekega moža, ki se je imenoval Tiran. Dve leti je delal tako in vsi v pokrajini Aziji, Judje kakor tudi Grki, so slišali Božjo besedo. Bog je dal Pavlu moč, da je delal velike čudeže. Bilo je tako, da so polagali Pavlovo obleko in prte na bolnike ter so ozdravljali in demoni so jih zapuščali. Nekateri judovski zaklinjevalci duhov, ki so potovali sem in tja po deželi, so poskušali izganjati demone tako, da so izgovarjali Jezusovo ime. Takole so govorili nad obsedenimi: “Zaklinjamo vas pri tistem Jezusu, ki ga oznanja Pavel!” Tako je delalo tudi sedem sinov nekega judovskega velikega duhovnika Skeve. Demon pa se jim je takole posmehoval: “Jezusa poznam in o Pavlu sem slišal. Kdo pa ste vi?!” Potem se je obsedeni vrgel na dva izmed njiju, podrl ju je na tla, tako da sta na koncu naga in krvava morala pobegniti. Kmalu je vedel ves Efez – Judje kakor tudi Grki – o tem dogodku. Vsi so bili prestrašeni in povsod so slavili Jezusovo ime. Mnogi kristjani so zdaj javno priznavali, kaj so vse prej počeli. Drugi so prinašali čarovniške knjige, ki so jih kupili za drag denar in so jih javno sežigali. V tem se je kazala moč Božje besede in vedno več ljudi je verovalo. Pavel je nato sklenil, da odpotuje čez Makedonijo in Ahajo v Jeruzalem od tam pa naprej v Rim. Dva izmed svojih sodelavcev, Timoteja in Erasta, je poslal naprej v Grčijo, medtem ko je sam ostal še nekaj časa v pokrajini Aziji. V tem času je prišlo v Efezu do hudih nemirov zaradi nauka, ki ga je oznanjeval Pavel. Vzrok, da so se nemiri začeli, je bil Demetrij, ki je izdeloval iz srebra majhne templje grške boginje Diane. Ne samo on, tudi trgovci v mestu so s tem zelo dobro služili. Nekega dne je sklical vse te ljudi in jim dejal: “Vsi vi veste prav tako dobro kot tudi jaz, da nam izdelovanje srebrnih templjev prinaša dober zaslužek. Kot ste gotovo že slišali, trdi zdaj ta Pavel, da bogovi, ki jih izdela človeška roka, niso nič vredni. Tega nauka ne širi samo po Efezu, temveč po vsej okolici in mnogi ljudje mu že verujejo. Tu pa ne gre samo za to, da naše delo izgublja veljavo. Tudi tempelj čudovite boginje Diane, ki je ne častijo samo v pokrajini Aziji ampak po vsem svetu, bo izgubil pomen, boginje pa se ne bo nihče več spominjal … ” Razjarjeni so zdaj poslušalci začeli kričati: “Velika je Diana Efežanov!” Naenkrat je bilo prebivalstvo celega mesta na nogah. Ljudstvo je planilo proti amfiteatru in vleklo s seboj Pavlova sopotnika Gaja in Aristarha, da bi ju postavili pred sodnike. Potem je Pavel hotel oditi v amfiteater, da bi se zagovarjal, toda verni mu tega niso dovolili. Tudi nekaj visokih rimskih uradnikov, ki so upravljali deželo in so Pavla visoko cenili, so ga svarili, naj se ne kaže v javnosti. V amfiteatru pa je vladala velika zmeda. Ljudje so kričali, nekateri eno, drugi drugo, večina pa sploh ni vedela, zakaj so se tukaj zbrali. Judje so porivali v ospredje Aleksandra, da bi potrdil, da oni nimajo nič pri stvari. Ta je mahal z roko, da bi utišal ljudi. Ko pa so opazili, da je Jud, so spet začeli kričati in so nadaljevali s tem kaki dve uri: “Velika je Diana Efežanov.” Končno je mestnemu poglavarju uspelo pomiriti množico, tako da je lahko začel govoriti. “Prebivalci Efeza,” je dejal, “vsi vedo, da je naše mesto zaščitnik templja velike Diane in njene slike, ki je padla z neba. To je dejstvo, ki ga nihče ne more zanikati. Zato se pomirite in ne storite nič nepremišljenega. Ti ljudje niso niti oropali templja niti preklinjali naše boginje. Če imajo Demetrij in njegovi delavci kaj proti njim, so za to sodišča in sodniki lahko takoj vzamejo zadevo v roke. Njim naj predložijo svoje tožbe. Če pa imate pritožbe druge vrste, je tu mestni svet, da to reši na svojih sejah. Bojim se namreč, da nas bo rimska oblast poklicala na zagovor zaradi današnje vstaje. Nobenega upravičenega razloga nimamo za to! Če bo Rim zahteval pojasnilo, res ne vem, kaj naj rečem.” Potem jih je prosil, naj odidejo. Poslušali so ga in se razšli. Ko je bilo vsega nemira konec, je Pavel sklical vso cerkev, da bi ohrabril verne ter se od njih poslovil. Potem je odpotoval proti Makedoniji. Spotoma je obiskoval vse krščanske cerkve ter si vzel dovolj časa, da bi jih spodbujal v veri. Tako je prispel do Grčije, kjer je ostal tri mesece. Pravkar se je pripravljal, da bi se prepeljal v Sirijo, ko je izvedel, da ga Judje na tem potovanju nameravajo umoriti. Zato se je odločil, da se vrne po suhem čez Makedonijo. Z njim so potovali Sopater iz Beroje, Pirov sin, Aristarh in Sekundus iz Tesalonike, Gaj iz Derbe in Timotej; poleg njih pa še Tihik in Trofim iz pokrajine Azije. Ti so odpotovali pred nami in naj bi nas počakali v Troadi. Mi drugi pa smo krenili po velikonočnem prazniku iz Filipov ter prispeli z ladjo v petih dneh do Troade. Tam smo ostali teden dni. V nedeljo smo se sestali, da bi lomili kruh in Pavel je pridigal. Ker je že naslednji dan hotel kreniti dalje, si je vzel precej časa in je govoril do polnoči. Sobo na gornjem nadstropju, kjer smo bili zbrani, so razsvetljevale mnoge oljne svetilke. Neki mladenič, ki mu je bilo ime Evtih, je sedel na okenski polici. Ker je Pavel tako dolgo pridigal, ga je premagal spanec. Izgubil je ravnotežje ter padel skozi odprto okno s tretjega nadstropja. Ko so ga dvignili, je bil mrtev. Pavel je stekel navzdol, sklonil se je nad mrtveca ter ga vzel v svoje roke. Potem pa je dejal: “Ne vznemirjajte se! Živ je!” Zares je bilo tako. Vrnili so se v sobo in skupaj lomili kruh. Pavel je potem govoril še nekaj časa in že se je zdanilo, ko jih je zapustil. Vsi so bili veseli, da je bil Evtih spet živ. Mi ostali smo se potem vkrcali na neko ladjo in se odpeljali v Asos. Pavel pa naj bi prišel tja po suhem. V Asosu je tudi on prišel na ladjo in skupaj smo se odpeljali v Mitileno. Naslednjega dne smo prišli v Hios, dan pozneje do Samosa, naslednji dan pa smo dopotovali v Milet. Da ne bi izgubljali časa, se je Pavel odločil, da ne gremo v Efez. Želel je namreč, če bi bilo le mogoče, priti za binkoštni praznik v Jeruzalem. Iz Mileta je Pavel poslal v Efez sla s sporočilom, da bi se rad pogovarjal s starešinami cerkve. Ko so se vsi zbrali, jim je dejal: “Veste, da sem od tistega dne, ko je moja noga stopila na tla pokrajine Azije, pa vse do zdaj ponižno služil Gospodu, pogosto s solzami in v neprestani nevarnosti, da me Judje, ki so me zasledovali, umorijo. Veste tudi, da vam ničesar nisem zamolčal, kar bi vam moglo biti v pomoč. Govoril sem vam javno pa tudi v vaših domovih. Judom kakor tudi Grkom sem jasno oznanjeval, da se morajo obrniti od greha k Bogu in verovati v Gospoda Jezusa Kristusa. Zdaj pa bom potoval v Jeruzalem, kajti Sveti Duh me priganja, da storim tako. Ne vem, kaj me tam čaka in kaj se bo zgodilo z mano. Samo to vem, da me čaka ječa in trpljenje. To mi je govoril Sveti Duh skozi preroke v vseh cerkvah, ki sem jih obiskal. Toda življenje mi ne pomeni nič – da bi le dokončal tek in izpolnil nalogo, ki mi jo je dal Kristus – namreč da oznanjujem evangelij o Božji milosti in ljubezni. Vem, da me nihče izmed vas, ki sem vam oznanil evangelij in s katerimi sem se družil, ne bo nikoli več videl. Zato vam želim danes jasno povedati, da ne bom kriv, če se kdorkoli izmed vas pogubi. Saj vam nisem ničesar zamolčal, ampak sem vam oznanil celoten Božji načrt rešitve. Poslej morate paziti vsak sam nase in na cerkev, kamor vas je Sveti Duh postavil kot pastirje. Hranite Božjo čredo in varujte njegovo cerkev, ki jo je odkupil s krvjo svojega Sina. Vem namreč, da bodo prišli krivi učitelji, brž ko me več ne bo med vami ter vas bodo napadli kot krvoločni volkovi in ne bo jim mar črede. Celo med vami se bodo našli ljudje, ki bodo samo zato zavijali resnico, ker bodo želeli pridobiti ljudi zase. Bodite torej budni! Mislite na to, da sem tri leta, dan in noč, neumorno, pogosto tudi s solzami, vsakemu izmed vas kazal pravo pot. Zdaj pa vas izročam Bogu v varstvo in njegovi besedi milosti. Samo on ima moč storiti, da vaša vera raste. On vam more dati dediščino, ki jo je obljubil svojim otrokom. Nikoli nisem zahteval od nikogar srebra, zlata ali obleke. Dobro veste, da sem s temi rokami in s svojim delom prislužil to, kar sem potreboval za življenje sam in tisti, ki so bili z menoj. S tem sem vam hotel pokazati, kako je treba delati, da bi lahko pomagali ubogim ter da bi izpolnili to, kar je dejal Gospod sam: Srečnejši smo, če dajemo, kakor če sprejemamo.” Zdaj so vsi pokleknili in molili. Poljubljali so Pavla in ga objemali v slovo; mnogi so glasno jokali, ker jim je dejal, da ga ne bodo več videli. Potem so ga pospremili na ladjo. Ko smo se s težkim srcem poslovili od starešin v Efezu, je naša ladja odplula naravnost na Kos. Naslednji dan smo prišli do Rodosa nato pa v Pataro. Tam smo prestopili na drugo ladjo, ki naj bi plula v Fenikijo. Kmalu smo v daljavi zagledali otok Ciper, toda pluli smo mimo njega po južni strani v smeri proti sirskemu pristanišču Tiru, kjer naj bi raztovorili blago. V Tiru smo obiskali cerkev in tu smo ostali teden dni. Kristjani so večkrat prosili Pavla, naj ne potuje v Jeruzalem, kot jih je svaril Sveti Duh. Toda ob koncu tedna smo vendarle šli na ladjo. Vsa cerkev z ženami in otroki nas je spremljala iz mesta. Na obali smo pokleknili in molili. Ko smo se poslovili, smo se vkrcali na ladjo, tisti pa, ki so nas spremljali, so se vrnili v mesto. Iz Tira smo potem prišli v Ptolemaido. Tudi tu smo obiskali kristjane, vendar smo samo en dan ostali pri njih. Iz Ptolemaide smo šli peš naprej do Cezareje. Tu smo stanovali v hiši evangelista Filipa, enega izmed sedmerih diakonov. Štiri Filipove hčere so bile neporočene ter so imele preroški dar od Gospoda. Ko smo bili že nekaj dni pri Filipu, je prišel Agab iz Judeje. Bil je prerok. S Pavlovim pasom si je zvezal roke in noge. Potem je dejal: “Sveti Duh pravi: Prav tako bodo v Jeruzalemu Judje zvezali lastnika tega pasu in ga izročili Rimljanom.” Ko smo to slišali, smo vsi skupaj prosili Pavla, naj ne hodi v Jeruzalem. On pa je dejal: “Zakaj jokate in mi trgate srce? Nisem pripravljen samo dospeti v ječo v Jeruzalemu, ampak tudi umreti zaradi Gospoda Jezusa.” Jasno je bilo, da se ne meni za naše nasvete, zato smo ga nehali prepričevati ter smo dejali: “Naj se zgodi Božja volja!” Kmalu nato smo odpotovali v Jeruzalem. Nekaj bratov iz Cezareje nas je spremljalo. Peljali so nas k Mnazonu, ki je bil po rodu s Cipra ter je bil tudi eden izmed prvih kristjanov. V njegovi hiši naj bi prenočili. Cerkev v Jeruzalemu nas je prisrčno sprejela. Naslednji dan po našem prihodu je šel Pavel k Jakobu; tudi vsi starešine iz cerkve so se zbrali pri njem. Pavel je vse pozdravil ter je izčrpno poročal, kaj je Bog storil med pogani. Tega so se vsi veselili; slavili so Boga in se mu zahvaljevali. Potem pa so dejali: “Ti veš, dragi brat, da so tisoči Judov sprejeli vero in vsi vztrajajo pri tem, da naj bi judovski verniki še naprej držali judovske tradicije in običaje. Judovski kristjani tu v Jeruzalemu pa so slišali, da si ti proti Mojzesovim zakonom in našim judovskim običajem in da prepoveduješ, da bi obrezovali otroke. Kaj naj torej zdaj storimo? Vsekakor bodo izvedeli, da si v Jeruzalemu. Zato ti svetujemo takole: tu so štirje bratje, ki se pripravljajo, da si obrijejo glave in naredijo določene zaobljube. Pridruži se jim in izpolni predpise v zvezi z očiščevanjem. Daj si obriti glavo in plačaj tudi za njih, da jih obrijejo. Tako bodo vsi videli, da glasovi, ki se širijo o tebi, niso resnični ter da neoporečno izpolnjuješ zakon. Kako pa naj živijo kristjani, ki niso judovskega porekla, smo določili in jim o tem tudi pisali: ni se jim treba držati judovskih zakonov razen v tem, da ne jedo hrane darovane malikom, ali mesa zadavljenih živali, ki jim ni odtekla kri. Poleg tega naj bi se tudi varovali razvratnega življenja.” Pavel je pristal na to. Skupaj s temi možmi je naslednji dan odšel v tempelj, da bi se očistil in se zaobljubil, da bo sedem dni pozneje prinesel žrtev skupaj z ostalimi. Teh sedem dni je skoraj minilo, ko je nekaj Judov iz pokrajine Azije videlo Pavla v templju ter naščuvalo množico proti njemu. Zgrabili so ga in kričali: “Izraelci! Pomagajte nam. To je tisti mož, ki po vsem svetu nagovarja naše ljudstvo, naj kršijo judovske zakone. Celo proti templju govori in ga onečašča s tem, da vodi tiste, ki niso Judje, v tempelj.” Poprej ta dan so ga namreč videli v mestu skupaj s Trofimom, nekim Grkom iz Efeza, v mestu, pa so mislili, da ga je Pavel peljal s seboj tudi v tempelj. Ves Jeruzalem se je vznemiril zaradi teh obtožb. Pavla so vlekli iz templja in brž zaklenili vrata za njim. Množica ga je nameravala umoriti. Za to je izvedel poveljnik rimske garnizije. “Vse mesto je na nogah!” so mu sporočili. S četo vojakov in z nekaj oficirjev je pohitel v tempelj. Ko je množica zagledala poveljnika in vojake, so spustili Pavla. Poveljnik je zapovedal, naj primejo Pavla in ga zvežejo z dvojnimi verigami. Vprašal je razburjeno množico, kdo je Pavel in kaj je storil. Toda oni so samo kričali, nekateri eno, drugi drugo, tako da sploh ni mogel ničesar izvedeti. Zato je zapovedal, naj Pavla odpeljejo v trdnjavo. Na poti tja je bilo ljudstvo tako nasilno, da so ga vojaki morali nositi, da bi ga zaščitili. Kričalo je: “Proč z njim! Umorite ga!” Ko so prišli do trdnjave, je Pavel dejal poveljniku: “Ali lahko spregovorim s teboj nekaj besed?” “Ali znaš grško?” ga je poveljnik začuden vprašal. “Ali nisi ti tisti Egipčan, ki je pred nekaj leti vodil upor ter odpeljal s seboj v puščavo štiri tisoč oboroženih upornikov?” “Ne,” je odgovoril Pavel, “jaz sem Jud iz Tarza, iz precej pomembnega mesta v Kilikiji. Prosim te za dovoljenje, da bi smel spregovoriti tej množici.” Poveljnik mu je dal dovoljenje in Pavel je vstopil na stopnico ter dal ljudstvu znak z roko, naj se umiri. Ko so vsi umolknili, jim je začel govoriti po hebrejsko: “Bratje in očetje, poslušajte to, kar želim povedati v svojo obrambo.” Ko so slišali, da Pavel govori po hebrejsko, je zavladala še večja tišina in Pavel je lahko nemoteno nadaljeval svoj govor: “Jud sem, rojen v Tarzu, mestu v Kilikiji. Šolal sem se tukaj v Jeruzalemu. Kot Gamalielov učenec sem se naučil živeti strogo po judovskih zakonih in običajih. Prav tako kot tudi vi sem poskušal storiti vse, kar sem mogel, da bi častil Boga. Prav zato sem tudi preganjal kristjane, iskal sem jih vsepovsod, tako može kot tudi žene, da bi jih vrgel v ječo. Veliki duhovnik ali pa kdo drug iz sodnega zbora lahko potrdi, da je to res. Prosil sem celo, da mi dajo pisma za judovske voditelje v Damasku, da bi lahko tudi kristjane iz tega mesta zvezane odpeljal v Jeruzalem, kjer naj bi jih kaznovali. Ko sem na tem potovanju že skoraj prispel v Damask, me je okrog poldneva naenkrat obsijala svetloba z neba. Padel sem na tla in zaslišal glas: ‘Savel, Savel, zakaj me preganjaš?’ Ves prestrašen sem vprašal: ‘Kdo pa si, Gospod?’ in v odgovor mi je dejal: ‘Jaz sem Jezus iz Nazareta, ki ga ti preganjaš.’ Moji spremljevalci so videli svetlobo tako kot tudi jaz. Niso pa slišali, kaj mi je glas dejal. ‘Kaj naj storim, Gospod?’ sem zdaj vprašal in Gospod mi je odgovoril: ‘Vstani! Pojdi v Damask. Tam ti bodo povedali, kakšna naloga te zdaj čaka.’ Zaradi močne svetlobe sem oslepel in moji sopotniki so me morali peljati v Damask. Tam je prebival mož po imenu Hananija. Bil je pobožen in je izpolnjeval Božje zapovedi do potankosti, tako da so ga vsi Judje v Damasku zelo cenili. On je prišel k meni in dejal: ‘Dragi brat Savel, spregledal boš!’ Takoj sem spet videl. Tedaj mi je pojasnil: ‘Bog naših očetov te je izbral, da spoznaš njegovo voljo ter da vidiš Pravičnega in slišiš glas iz njegovih ust. Tako boš pred vsemi ljudmi njegova priča, ker si ga sam videl in slišal. Ne obotavljaj se! Krsti se in priznaj svoje grehe Gospodu, da bi ti lahko odpustil.’ Vrnil sem se v Jeruzalem. Nekega dne sem v templju molil. Tedaj se mi je prikazal Gospod v viziji in mi dejal: ‘Pohiti in odidi iz Jeruzalema kar najhitreje moreš, kajti nihče ti ne bo verjel, če boš govoril o meni.’ ‘Gospod,’ sem odgovoril, ‘saj vendar vsi vedo, da sem tiste, ki so verovali vate, izročal oblastem, da so jih bičali in metali v ječe. Ko so tvojega služabnika Štefana umorili, sem stal zraven in odobraval njihovo početje ter celo čuval obleko njegovih morilcev.’ Gospod pa mi je zapovedal: ‘Pojdi, kajti želim te poslati daleč med pogane.’ ” Do tu so Pavla vsi mirno poslušali. Zdaj pa so začeli kričati: “Proč z njim. Več ne sme živeti!” Pobesneli so trgali svojo obleko in jo metali okrog sebe, tako da se je dvigal prah. Tedaj je poveljnik zapovedal, naj odvedejo Pavla v trdnjavo, kjer naj bi ga bičali in zaslišali. Na ta način je hotel izvedeti, zakaj množica tako neizprosno zahteva Pavlovo smrt. Ko so zvezali apostola, da bi ga bičali, je le-ta vprašal oficirja, ki je stal poleg: “Od kdaj pa je pri vas dovoljeno bičati rimskega državljana, ne da bi ga prej postavili pred sodišče?” Oficir je pohitel k poveljniku: “Kaj pa delaš? Ta mož je rimski državljan!” Poveljnik je sam odšel k Pavlu in ga vprašal: “Ali drži, da si rimski državljan?” “Da, drži,” je odgovoril Pavel. “Tudi jaz sem in celo premoženje sem plačal za to državljanstvo,” je pojasnil poveljnik. “Jaz pa sem se rodil kot rimski državljan,” je odvrnil Pavel. Vojaki so takoj osvobodili Pavla vezi, kajti poveljnik se je bal, da bo imel težave, ker je zapovedal, naj bičajo rimskega državljana. Poveljnik je želel izvedeti, česa so Judje pravzaprav dolžili Pavla. Zato je naslednjega dne sklical sejo, na katero naj bi prišli veliki duhovniki in sodni zbor. Naročil je, naj pripeljejo Pavla in mu snamejo verige, pa tudi sam je bil prisoten. Mirno in neustrašeno je Pavel pogledal člane sodnega zbora in dejal: “Možje! Dragi bratje! Vse svoje življenje sem služil Bogu in sicer s čisto vestjo.” Tedaj je zapovedal veliki duhovnik Hananija tistim, ki so stali poleg Pavla, naj ga udarijo po ustih. Pavel pa mu je dejal: “Bog bo udaril tebe, stena pobeljena! Kakšen sodnik pa si, ko sam kršiš zakon, s tem da zahtevaš, naj me udarijo!” Tedaj so se nekateri dvignili: “Kako si dovoliš žaliti Božjega velikega duhovnika?” “Nisem vedel, bratje, da je to veliki duhovnik,” je dejal Pavel, “kajti dobro vem, da v Svetem pismu piše: ‘ Ne žali voditelja svojega ljudstva. ’ ” Pavel je vedel, da so med prisotnimi saduceji kakor tudi farizeji. Zato je glasno zaklical: “Bratje, farizej sem, prav tako kot moji predniki in zdaj mi sodite, ker verujem v vstajenje mrtvih.” Te besede so izzvale prepir med farizeji in saduceji in zbrani so se razdelili v dva tabora. V nasprotju s farizeji so saduceji trdili: Saj vstajenja mrtvih sploh ni in prav tako ni angelov ali duhov. Debata je bila vedno glasnejša. Razburjeni so nekateri verski učitelji izmed farizejev vstali in kričali: “Ta mož ni zakrivil ničesar, za kar bi ga mogli obsoditi. Morda mu je v resnici govoril kakšen duh ali angel na poti v Damask.” Hrup je bil vedno večji in možje so se prerivali okrog Pavla ter ga vlekli najprej na eno potem pa spet na drugo stran. Poveljnik se je bal, da ga bodo raztrgali, zato je nazadnje ukazal vojakom, naj ga odpeljejo nazaj v trdnjavo. Naslednjo noč je stal Gospod ob Pavlovi strani in mu dejal: “Ne boj se, Pavel. Prav tako kot si govoril ljudstvu o meni tukaj v Jeruzalemu, moraš biti moja priča tudi v Rimu!” Ko se je zdanilo, se je srečalo nekaj Judov. Svečano so se zakleli, da ne bodo niti jedli niti pili, dokler jim ne uspe spraviti Pavla s poti. Več kot štirideset mož je položilo to zakletev. Odšli so k velikim duhovnikom in k voditeljem ljudstva, da bi jim sporočili: “Zakleli smo se, da ne bomo jedli, dokler ne umorimo tega Pavla. Poskrbite, da ga poveljnik še enkrat privede na zaslišanje. Recite, da bi radi zadevo še bolje proučili. Vse drugo prepustite nam. Na poti ga bomo umorili.” Sin Pavlove sestre pa je izvedel za njihov načrt ter je odšel v trdnjavo in vse to povedal Pavlu. Pavel je potem poklical k sebi enega izmed oficirjev: “Odpelji tega mladeniča k poveljniku. Mora mu povedati nekaj zelo pomembnega.” Oficir je storil to in pojasnil: “Jetnik Pavel me je poklical k sebi in me prosil, naj odvedem tega mladeniča k tebi. On ti mora nekaj pomembnega povedati.” Poveljnik je prijel mladeniča za roko, ga odpeljal vstran in ga vprašal: “Kaj je to, kar mi želiš povedati?” Brž je začel pripovedovati: “Judje te nameravajo zaprositi, da jutri še enkrat pripelješ Pavla pred sodni zbor, da bi izvedeli še kaj več o njem. To pa je samo pretveza. Ne verjemi jim, kajti štirideset mož leži skritih ob poti z namenom, da ga umorijo. Zakleli so se, da ne bodo niti jedli niti pili, dokler se to ne zgodi. Zdaj čakajo samo na tvoj pristanek.” Mladenič je zapustil trdnjavo, potem ko mu je poveljnik zabičal, naj nikomur ne pripoveduje o vsem tem. Takoj nato je poveljnik poklical k sebi dva oficirja in jima naročil: “Danes zvečer ob devetih naj bo dvesto vojakov pripravljenih, da odkorakajo v Cezarejo skupaj z dvestotimi suličarji in sedemdesetimi konjeniki. Daj Pavlu konja, na katerem naj jezdi in poskrbi, da varno pride do guvernerja Feliksa.” Potem je napisal pismo guvernerju, ki se je glasilo takole: “Od Klavdija Lizija. Njegovemu veličanstvu, guvernerju Feliksu. Prisrčen pozdrav. Judje so prijeli tega moža. Hoteli so ga umoriti. Poslal sem vojake, da bi ga osvobodili, kajti izvedel sem, da je rimski državljan. Ker sem želel slišati, kaj je storil, sem ga privedel pred njihov sodni zbor. Tam se je izkazalo, da pravzaprav ni storil ničesar, za kar bi zaslužil smrtno kazen ali pa ječo. Gre za sporna vprašanja njihove religije. Ko pa sem slišal, da ga znova poskušajo umoriti, sem se odločil, da ga pošljem k tebi. Njegovim tožnikom sem svetoval, naj vložijo svojo tožbo zoper njega pri tebi.” Vojaki so še tisto noč pripeljali Pavla v Antipatrido, kot jim je naročil poveljnik. Naslednje jutro so se pešaki vrnili v Jeruzalem, medtem ko so konjeniki nadaljevali pot s Pavlom. V Cezareji so izročili guvernerju pismo kakor tudi jetnika. Ko je guverner prebral pismo, je vprašal Pavla, iz katere pokrajine je po rodu. “Iz Kilikije,” je odvrnil Pavel. “Ko bodo prišli sem tvoji tožniki,” je zdaj odločil guverner, “bom rešil tvojo zadevo.” Na Feliksovo zahtevo so Pavla držali kot jetnika v palači kralja Heroda. Pet dni pozneje so prišli veliki duhovnik Hananija, nekaj voditeljev ljudstva in advokat Tertul, da bi vložili tožbo zoper Pavla. Ko so privedli Pavla, je Tertul obrazložil Feliksu, zakaj tožijo Pavla: “Judje moramo priznati, da po tvoji zaslugi že dalj časa uživamo mir in da nam že dolgo ni bilo tako dobro, kot nam je prav zdaj. Za vse to smo ti, cenjeni Feliks, neskončno hvaležni. Da pa ti ne bi jemali dragocenega časa, te prosimo, da nas poslušaš samo za trenutek, da ti na kratko obrazložimo obtožbe zoper tega moža. Smatramo, da je ta mož povzročitelj nemirov. Po celem rimskem cesarstvu nagovarja Jude, naj se uprejo rimskim oblastem. Sam pa je eden izmed voditeljev nazarečanske sekte. Ko je poskušal onečastiti tempelj, smo ga prijeli in smo ga hoteli obsoditi po naših zakonih. Poveljnik Lizija pa je posegel vmes in zapovedal svojim vojakom, da so ga odpeljali. Poleg tega je dejal, naj ga tožimo tebi. Ko ga boš zaslišal, boš ugotovil, da so naše obtožbe resnične.” Ostali Judje so potrdili obtožbeni govor v vseh točkah in pojasnili, da je vse čista resnica. Ko mu je guverner namignil, da je zdaj on na vrsti, da pove svoje, je Pavel vstal in dejal: “Ker vem, da si že mnogo let sodnik temu ljudstvu, se z veseljem zagovarjam pred teboj. Z lahkoto boš ugotovil, da sem šele pred dvanajstimi dnevi prišel v Jeruzalem, da bi v templju molil. Tako v templju kot tudi v sinagogi ali kje drugje v javnosti se nisem z nikomer prepiral, še manj pa povzročil kakšno vstajo med ljudstvom. Nobenih dokazov ni o tem, da bi bile navedene obtožbe resnične. Naslednjo stvar pa si upam javno priznati: Služim Bogu naših očetov na način, ki ga le-ti imenujejo sekto. Verujem vse tako, kot je zapisano v Mojzesovem zakonu in v prerokih. Prav tako verujem kot tudi moji tožniki, da bo Bog obudil vse ljudi v življenje – pravične in krivične. Zato poskušam po svojih najboljših sposobnostih živeti tako, da bi imel čisto vest pred Bogom in ljudmi. Ker več let nisem živel v tej deželi, sem se vrnil v Jeruzalem z denarjem, da bi pomagal Judom in da bi v templju žrtvoval Bogu. Moji tožniki so me videli v templju, ko sem prišel z zahvalno žrtvijo. Obril sem si glavo, kot zahteva zakon in okrog mene ni bilo množice niti kakršnekoli vstaje. Bilo pa je tam nekaj Judov iz pokrajine Azije. Ti naj bi bili danes tukaj, če imajo kaj proti meni. Sicer pa te prosim, da izprašaš te može, česa me je obdolžil njihov sodni zbor razen tega, kar sem že povedal in sicer, da sem zavpil: ‘Pred vami stojim, da bi se zagovarjal zaradi vere v vstajenje od mrtvih!’ ” Feliks, ki je mnogo vedel o Poti, je preložil razpravo in dejal: “Ko pride poveljnik Lizija, bom odločil o tej stvari.” Pavel je še naprej ostal v priporu. Feliks pa je naročil stražarjem, naj lepo ravnajo z njim. Sorodniki in prijatelji so ga lahko obiskovali in mu prinašali darila. Čez nekaj dni sta Feliks in njegova žena, Judinja Druzila, poklicala k sebi jetnika Pavla. Želela sta slišati kaj več o veri v Jezusa Kristusa. Ko pa je Pavel govoril o pravičnosti, o vzdržnem življenju in o Božji sodbi, se je Feliks prestrašil in je brž dejal: “Za danes zadostuje. Kadar bom imel več časa, te bom spet poklical.” Upal je tudi, da mu bo Pavel plačal podkupnino in zato je vedno znova pošiljal ponj, da bi se z njim pogovarjal. Ko sta minili dve leti, je Feliksa nadomestil Porkij Fest. Da bi ob koncu svojega službovanja še zadnjič izkazal Judom svojo naklonjenost, je pustil Pavla še naprej v ječi. Tri dni po nastopu službe je Fest potoval iz Cezareje v Jeruzalem. Tam so prišli k njemu veliki duhovniki in najvplivnejši Judje, da bi znova tožili Pavla. Festa so prosili, naj pokaže dobro voljo tako, da pošlje Pavla v Jeruzalem. Dejansko pa so ga hoteli na poti napasti in ubiti. Fest pa je spoznal njihove namere in je ta njihov predlog odklonil: “Pavel bo ostal v Cezareji,” je odločil. “Jaz se bom tudi kmalu spet vrnil. Če je Pavel dejansko kaj zakrivil, lahko tisti, ki so pooblaščeni, da kaj povedo v zvezi s to zadevo, prisostvujejo sojenju.” Čez kakih osem do deset dni se je Fest vrnil v Cezarejo. Že naslednji dan se je začelo sojenje Pavlu. Komaj so ga privedli, so se Judje iz Jeruzalema zbrali okrog njega in ga dolžili za mnoge težke prestopke, ki pa jih niso mogli dokazati. Pavel je obtožbe zanikal. “Nisem kriv,” je dejal, “nisem prekršil judovskih zakonov in tudi templja nisem onečastil, pa tudi cesarjevih zakonov nisem prestopil.” Fest je želel narediti uslugo Judom, zato je vprašal Pavla: “Ali se strinjaš s tem, da tvoje sojenje nadaljujemo v Jeruzalemu, kjer bom tudi jaz prisoten?” “Ne,” je odgovoril Pavel. “Kot rimski državljan se sklicujem na pravico, da se zagovarjam pred samim cesarjem. Dobro veš, da nisem kriv. Če sem storil kaj takega, za kar bi zaslužil smrt, sem pripravljen umreti. Če pa nisem kriv, nimaš niti ti, niti kdo drug, pravice izročiti me tem ljudem, ki me hočejo umoriti. Zahtevam, da cesar v Rimu obravnava mojo zadevo.” Fest se je posvetoval s svojimi svetovalci in nato odgovoril: “Sklical si se na cesarja, torej te pošljem k cesarju.” Nekaj dni pozneje je prišel kralj Agripa s svojo sestro Berniko v Cezarejo, da bi pozdravil Festa. Med njunim obiskom se je Fest pogovarjal s kraljem o Pavlu. “Od mojega predhodnika Feliksa,” tako je pojasnil Fest, “sem prevzel jetnika, čigar zadeva še ni rešena. Kmalu po mojem prihodu v Jeruzalem so prišli k meni veliki duhovniki in judovski voditelji. Zahtevali so, da poskrbim, da bo obsojen na smrt. Toda jaz sem jim pojasnil, da Rimljani obsodijo človeka šele, ko so ga postavili pred sodnika. Vsekakor mora imeti možnost, da se brani, ko ga soočijo s tožniki. Ko so prišli sem, sem že za naslednji dan razpisal sodno obravnavo ter sem zahteval, da privedejo jetnika. Toda kot sem si mislil, mu tožniki niso mogli dokazati nobenega zločina. Šlo je le za sporna vprašanja njihove religije in za nekega umrlega Jezusa, o katerem je Pavel trdil, da živi. Na te zadeve pa se zelo slabo spoznam, zato sem svetoval Pavlu, da nadaljujemo z obravnavo v Jeruzalemu. Pavel pa je zahteval, da ga pošljem v Rim pred cesarja, da bi on odločil o stvari. Zato sem zahteval, naj ga obdržijo v priporu, dokler ga ne pošljem k cesarju.” “Rad bi sam slišal tega moža!” je odvrnil Agripa. “Jutri boš imel za to priliko,” je odgovoril Fest. Naslednji dan sta Agripa in Bernika v vsem sijaju prišla v sodno dvorano, spremljali pa so ju visoki oficirji in najuglednejši možje iz mesta. Fest je zapovedal, naj pripeljejo Pavla. Potem je Fest spregovoril zbranim: “Kralj Agripa in vsi prisotni,” je dejal, “to je ta mož, ki ga Judje tukaj in tudi v Jeruzalemu želijo kaznovati s smrtjo. Po mojem prepričanju pa on ni storil ničesar, kar bi bilo vredno smrti. Ker pa se je sklical na cesarja, nimam druge izbire, kot da ga pošljem k njemu. Toda kaj naj napišem cesarju? Saj nimam nobene prave obtožbe. Zato sem ga dal privesti pred vse vas, posebno pa predte, kralj Agripa, da bi ga lahko izprašal in mi povedal, kaj naj napišem. Ni preveč pametno pošiljati jetnika cesarju brez kakršnekoli obtožbe!” Zdaj je Agripa dejal Pavlu: “Imaš priložnost, da se sam braniš.” Pavel je dvignil roko in začel: “Zelo sem vesel, kralj Agripa, da lahko stojim pred teboj in se zagovarjam v zvezi s tem, česar me dolžijo Judje; posebej še zato, ker si dober poznavalec judovskih običajev in učenj. Zato te prosim, da me pazljivo poslušaš. Od svojih mladih nog sem živel v Jeruzalemu, zato me vsi Judje tam zelo dobro poznajo. Če bi le hoteli, bi lahko potrdili, da sem od samega začetka živel v skladu s tem, kar so me učili, kot najstrožji farizej. Danes pa se pred sodiščem moram zagovarjati zato, ker verujem v obljube, ki jih je Bog dal našemu ljudstvu. Dvanajst izraelskih rodov čaka, da se te obljube izpolnijo, ko dan za dnem služijo Bogu. Pa vendarle, kralj Agripa, me Judje tožijo zaradi tega upanja. Zakaj naj bi bilo tako nemogoče, da bi Bog obudil mrtve? Sicer sem tudi sam poprej mislil, da se je treba z vsemi sredstvi boriti proti Jezusovemu imenu in nauku. To sem v Jeruzalemu tudi delal. Velikega duhovnika sem zaprosil za pooblastilo ter sem mnoge kristjane izročil oblastem, da so jih vrgli v ječo. Ko so jih obsojali na smrt, sem se strinjal s tem. V sinagogah sem jih mučil toliko časa, dokler se niso odrekli Kristusa. V svojem neizmernem sovraštvu sem jih iskal in preganjal celo v daljnih mestih in v tujih deželah. S tem namenom in po nalogu velikega duhovnika ter z njegovim pooblastilom sem potoval tudi v Damask. Nenadoma pa je svetloba obsijala mene kakor tudi moje spremljevalce sredi belega dne, o kralj, svetloba z neba, ki je bila svetlejša od sonca. Popadali smo po tleh in slišal sem glas v hebrejskem jeziku, ki je dejal: ‘Savel, Savel, zakaj me preganjaš? S tem da poskušaš raniti mene, zadajaš le rane sebi, kakor vol, ki brca v koničasto palico svojega gospodarja!’ Vprašal sem: ‘Gospod, kdo pa si?’ nakar mi je odgovoril: ‘Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. Zdaj pa vstani, kajti prikazal sem se ti, da bi mi služil. Pripovedoval boš svetu o tem, kar se ti je danes zgodilo ter še o marsičem, kar ti bom pokazal v prihodnosti. Varoval te bom, da ti ne bo moglo škodovati tvoje ljudstvo, niti poganska ljudstva, med katere te pošljem. Njim boš odprl oči, da bodo spoznali svoje pravo stanje in se spreobrnili ter živeli v Božji luči namesto v satanovi temi. Dobili bodo odpuščanje grehov ter mesto med Božjim ljudstvom – vsi, ki se očistijo po veri vame.’ To nalogo, ki mi jo je dal od mrtvih vstali Jezus, sem tudi opravljal, kralj Agripa. Najprej sem oznanjal v Damasku in v Jeruzalemu potem pa v Judeji in tudi med ostalimi ljudstvi. Vsepovsod sem govoril ljudem, naj zapustijo greh in se spreobrnejo k Bogu ter potrjujejo s svojimi dobrimi deli, da so storili tako. Prav zaradi tega so me prijeli Judje v templju ter me hoteli umoriti. Toda Bog me je obvaroval, tako da lahko pred vsemi, pred tistimi, ki imajo oblast in pred preprostim ljudstvom, oznanjam, kar so preroki in Mojzes vnaprej povedali: da bo obljubljeni Mesija moral trpeti in kot prvi vstati od mrtvih, da bi Judom kakor tudi poganom prinesel luč.” Na tem mestu mu je Fest razburjen vskočil v besedo: “Pavel, ti nisi pameten! Od same učenosti si prišel ob pamet!” Pavel pa je odgovoril: “Nisem prišel ob pamet, Fest. Moje besede so resnične in vem, kaj govorim. Kralj Agripa ve vse to. Odkrito govorim, ker vem, da mu je vse to poznano, saj se ni zgodilo v kakšnem skritem kotu sveta. Ali veruješ prerokom, kralj Agripa? Veruješ jim, dobro vem, da je tako!” Zdaj je dejal Agripa: “Misliš, da je res potrebno tako malo, da bi me pregovoril, da postanem kristjan?” “Naj bo potrebno malo ali veliko, toda Bog daj,” je odgovoril Pavel, “da ne bi le ti, ampak vsi, ki me danes poslušajo, postali kristjani, prav tako kot sem jaz – le da ne bi bili v verigah!” Potem so se dvignili kralj, guverner, Bernika in vsi ostali. Zapustili so dvorano in po končnem posvetu enoglasno izjavili: “Ta človek ni storil ničesar, kar bi bilo vredno smrtne kazni, ali za kar naj bi bil v priporu.” “Lahko bi ga izpustili na svobodo,” je dejal Agripa Festu, “da se ni sklical na cesarja.” Na koncu je bilo vse urejeno, tako smo se lahko odpravili na pot v Rim. Neki oficir, ki mu je bilo ime Julij in ki je bil član cesarjeve straže, je bil odgovoren za Pavla in nekaj drugih jetnikov. Vkrcali smo se na neko ladjo, ki je bila iz Adramitija in ki naj bi se ustavila v različnih lukah vzdolž azijske obale. Z nami je bil neki Grk po imenu Aristarh iz Tesalonike. Naslednjega dne smo prispeli v Sidon in Julij je bil zelo ljubezniv do Pavla ter mu je dovolil, da je šel na kopno, da bi obiskal prijatelje in užival njihovo gostoljubnost. Ko smo se odpeljali odtod, je pihal tako močan nasprotni veter, da se je bilo težko držati smeri. Zato smo se peljali severno od Cipra med otokom in kopnim in pustili za seboj obalo pokrajin Kilikije in Pamfilije ter pristali v Miri v Likiji. Tam je naš oficir našel neko ladjo iz Aleksandrije, ki je bila namenjena v Italijo. S to ladjo smo nadaljevali pot. Zelo počasi smo napredovali in s težavo smo dosegli Knid. Ker veter še vedno ni bil ugodnejši, smo se peljali mimo pristanišča Salmone in se obrnili proti Kreti. Ves čas smo se borili z vetrom in jadrali ob južni obali otoka, dokler nismo prišli do Dobre luke blizu mesta Lasaje. Tam smo ostali več dni. Vreme je postajalo vse bolj nevarno za dolga jadranja, kajti bilo je v poznejšem delu leta in post je že minil. Pavel se je z oficirji pogovarjal o tem. “Možje,” je svaril Pavel, “vidim, da bomo imeli težave, če bomo nadaljevali potovanje. Nevarno je tako za ladjo kakor tudi za tovor in celo človeška življenja so v nevarnosti.” Oficirji pa, ki so bili odgovorni za jetnike, so bolj poslušali kapitana in lastnika ladje kakor Pavla. Ker tudi pristanišče, kjer smo se nahajali, ni bilo primerno, da bi tam prezimili, je večina pristala na to, da krenemo dalje. Če bi bilo le mogoče, smo želeli prispeti do Fojniksa in ostati čez zimo tam. To pristanišče na otoku Kreti je bilo namreč odprto le proti severozahodu in jugozahodu in zaradi tega bolj varno pred vetrovi. Ko je začel pihati južni veter, je izgledalo, da bo vreme idealno za potovanje. Dvignili so sidro in jadrali blizu obale. Nato pa se je vreme hitro spremenilo, zapihal je močan veter, skoraj kakor orkan (imenoval se je severovzhodni orkan), ki je nosil ladjo daleč na odprto morje, medtem ko jo je posadka zaman poskušala obrniti proti kopnemu. Na koncu smo se znašli za majhnim otokom, ki se imenuje Kavda. Tu smo kljub velikim težavam uspeli potegniti na krov rešilni čoln, ki smo ga vlekli za seboj. Potem smo zvezali ladjo z vrvmi, da bi ojačali ladijski trup. Mornarji so se bali, da bo odneslo ladjo na živi pesek ob afriški obali, zato so zvili jadra. Vihar je bil tako močan, da je posadka naslednji dan zmetala v morje del tovora in dan za tem celo ladijsko opremo. Strašno neurje je divjalo z nezmanjšano močjo in več dni nismo videli niti sonca niti zvezd, tako da nazadnje nihče več ni upal, da se bomo rešili. Ves ta čas nihče ni jedel. Tedaj je Pavel dejal posadki ladje: “Možje! Bolje bi bilo, da ste me poslušali in prezimili na Kreti. Tako bi bil vsem nam prihranjen ta strah in težave. Zdaj pa vas odločno prosim, da ne izgubite upanja! Niti eden izmed nas ne bo izgubil življenja, tudi če se ladja potopi. Prejšnjo noč je namreč prišel k meni angel od Boga, ki mu pripadam in služim. Dejal mi je: ‘Ne boj se, Pavel. Dospel boš pred cesarja. Bog je uslišal tvojo prošnjo. Tudi vsi drugi, ki so s teboj, bodo ostali pri življenju.’ Zato se ne bojte, možje! Zaupam Bogu. Izpolnilo se bo, kar mi je dejal. Vendar bomo nasedli na nek otok.” Že štirinajsto noč nas je vihar premetaval po Jadranskem morju. Proti polnoči so mornarji menili, da se bližamo obali. Izmerili so globino in ugotovili, da je 36 metrov do dna. Malo pozneje so spet merili in bilo je 27 metrov do dna. Zdaj so vedeli, da nas bo kmalu vrglo na kopno. Ker so se bali čeri vzdolž obale, so vrgli štiri sidra z zadnjega dela ladje in nestrpno čakali, da se zdani. V sivini jutra so mornarji poskušali naskrivaj zapustiti ladjo. S pretvezo, da morajo vreči sidro tudi s prednjega dela ladje, so spustili rešilni čoln v vodo. Pavel pa je dejal oficirju in vojakom: “Če posadka ne ostane na ladji, smo vsi izgubljeni.” Tedaj so vojaki prerezali vrvi in pustili, da je odneslo čoln. Še preden se je zdanilo, je Pavel spodbujal vse na ladji, naj jedo. “Dva tedna se niste dotaknili hrane,” je dejal. “Mislite na svoje dobro in jejte, kar največ morete! Kajti nobenemu se ne zgodi nič hudega! Niti las z glave se vam ne skrivi!” Po teh besedah je Pavel vzel kruh, se glasno zahvalil Bogu in ga prelomil ter začel jesti. Takoj so bili vsi boljše volje in so tudi začeli jesti, vseh dvesto šestinsedemdeset ljudi, ki so bili na ladji. Ko smo se najedli, je posadka vrgla v morje še preostali tovor pšenice, da bi bila ladja lažja. Ko je napočilo jutro, ni nihče izmed mornarjev vedel, kje smo. Odkrili pa so zaliv s peščeno obalo. Tja so želeli usmeriti ladjo. Prerezali so sidra in jih pustili v morju, zrahljali so vrvi krmila ter razpeli sprednje jadro in se začeli premikati proti obali. Toda ladja je nasedla na peščen nasip in tam obstala. Prednji konec je obtičal v pesku, istočasno pa so močni valovi butali v krmo in začeli razbijati ladjo. Vojaki so hoteli pomoriti jetnike, da nihče ne bi mogel plavati na obalo in pobegniti. Julij pa je hotel rešiti Pavla in zato ni dovolil, da bi storili kaj takega. Potem je zapovedal vsem, ki so znali plavati, naj skočijo v morje in poskušajo priti na kopno, ostali pa naj bi se rešili na deskah z razbite ladje. Na ta način je uspelo vsem priti na obalo. Kmalu smo izvedeli, da smo dospeli na otok Malta. Prebivalci otoka so bili zelo ljubeznivi z nami ter so zakurili ogenj na obali, da bi nam izkazali dobrodošlico ter da bi se ogreli v dežju in mrazu. Pavel je zbiral suho dračje, da bi ga naložil na ogenj, ko je naenkrat zaradi vročine švignila iz njega strupena kača in se mu obesila na roko. Otočani so videli, kako mu je visela z roke ter so glasno vzkliknili: “Ta je gotovo morilec. Čeprav se je rešil iz valov, ga vendar božanska pravica ne pusti živeti.” Pavel je stresel kačo v ogenj in izgledalo je, kot da se mu ni nič zgodilo. Ljudje pa so čakali, da mu bo roka otekla, ali pa, da se bo zgrudil mrtev. Ko so že dolgo čakali, pa niso opazili nič posebnega, so spremenili mišljenje. Zdaj so govorili: “To mora biti bog!” Prav blizu obale je bilo posestvo upravnika otoka, Publija. Le-ta nas je ljubeznivo sprejel in tri dni smo ostali pri njem. V tem času je Publijev oče dobil vročino in grižo. Pavel je odšel k njemu, molil je zanj in položil nanj roke. Bolnik je tako ozdravel. Ko se je to razvedelo, so prišli tudi drugi bolniki z otoka, da bi jih Pavel ozdravil. Svojo hvaležnost so nam izkazali tako, da so nas obsuli z darili. Ko pa je bil čas, da odplujemo, so ljudje prišli na krov ladje in nam prinašali vse, kar smo potrebovali za pot. Tri mesece pozneje smo jadrali dalje z neko egiptovsko ladjo, ki je prišla iz Aleksandrije in je prezimila na Malti. Ladja je nosila znak “Dvojčkov”. Najprej smo pristali v Sirakuzi, kjer smo ostali tri dni. Potem smo se peljali vzdolž obale do Regija. Dan za tem je začel pihati južni veter in naslednji dan smo prišli v Puteole, kjer smo našli nekaj vernih. Prosili so nas, naj bi ostali pri njih teden dni in storili smo tako. Potem smo jadrali dalje proti Rimu. Bratje v Rimu so slišali, da prihajamo, zato so nam prišli nasproti do Apijevega trga in do Treh tavern. Ko jih je Pavel videl, se je zahvalil Bogu in to srečanje mu je dalo novih moči za prihodnost. V Rimu je Pavel lahko stanoval, kjer je hotel, le da ga je stražil vojak. Tri dni po prihodu je povabil k sebi judovske voditelje iz mesta, se pogovarjal z njimi in jim takole dejal: “Dragi bratje! Ničesar nisem storil proti našemu ljudstvu, niti proti običajem in navadam, ki so nam jih zapustili naši očetje. Kljub temu so me v Jeruzalemu prijeli in poslali rimskim oblastem. Rimljani so me zaslišali in ker ničesar niso našli, kar bi bilo vredno smrtne kazni, so me hoteli izpustiti na svobodo. Judje pa so temu nasprotovali. Zato sem se moral sklicati na cesarja, a ne z namenom, da bi hotel svoje ljudstvo kakorkoli obtožiti. Vas pa sem prosil, da pridete sem, da bi se spoznali med seboj. Hotel sem vam povedati, da so me vklenili v verige, ker verujem, da je Mesija že prišel, on, ki je upanje vsega Izraela.” Nato so Judje rekli Pavlu: “Nič slabega nismo slišali o tebi. Nobenega pisma nismo prejeli iz Judeje, pa tudi tisti, ki prihajajo iz Jeruzalema, nam niso nič povedali. Radi pa bi slišali, kaj veruješ ti, kajti edino, kar vemo o teh kristjanih, je, da jim povsod nasprotujejo.” Dogovorili smo se za dan, ko naj bi se srečali in tedaj je prišlo še več ljudi v hišo, kjer je stanoval Pavel. On jim je pripovedoval o Božjem kraljestvu ter jih učil iz pisma o Jezusu – tako iz petih Mojzesovih knjig kakor tudi iz prerokov. Začel je zjutraj in nadaljeval do večera. Nekateri so sprejeli vero, drugi pa ne. Toda ko so se pogovarjali o tem naprej in nazaj, so odšli od Pavla in v ušesih so jim zvenele njegove zadnje besede: “Sveti Duh je imel prav, ko je dejal po preroku Izaiju: Pojdi in reci temu ljudstvu: ‘Poslušajo, pa ne razumejo. Gledajo, pa ne vidijo. Ti ljudje imajo zamračen razum. Mašijo si ušesa in zapirajo oči, da ne bi videli s svojimi očmi in slišali s svojimi ušesi ter razumeli s svojim umom in se obrnili k meni, pravi Gospod, jaz pa bi jih ozdravil.’ Vedite,” je zdaj nadaljeval Pavel, “da bodo o tej Božji rešitvi slišali drugi narodi in jo bodo radi sprejeli!” Ko je Pavel to povedal, so Judje odšli od njega in se spotoma glasno prepirali. Pavel pa je ostal še dve leti v hiši, ki jo je najel in sprejemal vse, ki so prihajali na obisk. Pripovedoval jim je o Božjem kraljestvu in o Jezusu Kristusu in nihče ga ni pri tem oviral. To pismo pošilja Pavel vsem kristjanom v Rimu. Jezus me je poklical, da bi bil njegov glasnik. Njemu služim z vsem svojim življenjem in po njegovem nalogu oznanjam Božje veselo sporočilo. V Svetem pismu je Bog to veselo sporočilo že zdavnaj naznanil preko svojih prerokov. Zdaj pa se je to uresničilo. To je sporočilo o njegovem Sinu Jezusu Kristusu, našem Gospodu. On se je rodil kot človek in je Davidov potomec. Da pa je tudi Božji Sin, s sveto naravo Boga samega,, ki ima vso moč, dokazuje s tem, da je vstal od mrtvih. Njegovo naklonjenost,, ki je polna usmiljenja, sem sam doživel in kot njegov apostol sem dobil nalogo, da med vsemi narodi v njegovem imenu pridobivam ljudi za Boga, da bi verovali vanj in bi mu bili poslušni. Tudi vas v Rimu Bog neizmerno ljubi. Jezus Kristus vas je poklical in zdaj ste njegovi otroci – sveto ljudstvo. Vse vas pozdravljam ter vam želim milost in mir od Boga, našega Očeta in od našega Gospoda Jezusa Kristusa. Najprej vam želim povedati, da, kamorkoli grem, vsepovsod pripovedujejo ljudje o vas. O vaši veri v Boga vedo ljudje po vsem svetu. Kako sem hvaležen Bogu po Jezusu Kristusu za te novice in za vse vas. Bog ve, kako stanovitno molim za vas. Podnevi in ponoči prinašam vaše potrebe v molitvah pred tistega, ki mu služim z vsem, kar sem in kar imam, ko oznanjujem sporočilo o rešitvi po njegovem Sinu. Bog ve, da vedno znova molim tudi za to, da bi končno že lahko prišel k vam, če je njegova volja. Zelo rad bi vas namreč osebno spoznal in utrdil vašo vero s tem, da bi vam posredoval, kar mi je podaril Božji Duh. Vi pa bi ohrabrili mene, tako da bi vsi našli v skupni veri tolažbo in zaupanje. Sploh si ne morete misliti, dragi bratje, kolikokrat sem že hotel priti k vam. Doslej to ni bilo mogoče. Zelo rad bi pridobival ljudi za Kristusa tudi pri vas kakor tudi med ostalimi ljudstvi; čutim se dolžnega vsem, tistim z visoko kulturo in preprostemu narodu, izobraženim in neizobraženim. Zato sem pripravljen priti tudi k vam v Rim in oznanjati Božjo radostno novico. Ne sramujem se radostnega sporočila o Kristusu, ki ga oznanjam. To sporočilo je namreč neizmerna Božja moč. Kdor mu veruje, bo doživel, da ga bo Bog rešil in osvobodil greha. V začetku je to sporočilo veljalo samo za Jude, zdaj pa na enak način poziva Bog k sebi tudi vse druge ljudi. Ono namreč jasno in razumljivo govori o tem, kdo lahko obstane pred Bogom: vsak, kdor se zanaša na to, kar je Bog storil zanj ter se tega trdno drži. To piše namreč že v Svetem pismu: “ Človek, ki je na osnovi svoje vere pred Bogom opravičen, bo živel. ” Božja sveta jeza preti vsem grešnim, hudobnim ljudem, ki s svojo hudobnostjo ovirajo, da bi ljudje spoznali resnico. To namreč, kar moremo vedeti o Bogu, je njim poznano, kajti on sam jim je to razodel. Bog je sicer neviden, vendar ljudje že od nekdaj lahko vidijo in doživijo njegovo božansko moč in veličino v njegovih delih in v vsem tem, kar je ustvaril. Zato se nihče ne more izgovarjati, češ da nič ni vedel o Bogu. Da, poznali so ga tako, kot je treba, vendar tega niso hoteli priznati, niso ga hoteli častiti, še manj pa se mu zahvaljevati za njegovo vsakodnevno skrb. Nazadnje pa so si začeli sami izmišljati, kako naj bi Bog izgledal in kako naj bi mu služili. Posledica tega je bila, da se jim je um zamračil in zmedel. Menili so, da so posebno pametni brez Boga, pa so namesto tega postali največji nespametneži. Niso častili večnega, vzvišenega Boga, ampak so vzeli kamen in les ter si naredili malike, izklesali so jih v obliki ptic, četveronogih živali, plazilcev in smrtnih ljudi. Zato jih je Bog prepustil njihovim nagonom in strastem, tako da so počeli, kar so hoteli – onečaščali so celo telesa drug drugega. Namesto da bi verjeli resnico o Bogu, so se prostovoljno odločili, da bodo raje verjeli laži. Častili in služili so stvarem, ki jih je Bog ustvaril, namesto Stvarniku samemu. Toda na vse veke pripada vsa čast in slava edinole njemu! Ker so ljudje teptali Božjo resnico s svojimi nogami, je Bog dovolil, da so postali sužnji nagnusnih strasti: žene so imele ljubezenska razmerja z ženskami in to brez sramu. Prav tako je bilo tudi z moškimi. Namesto da bi imeli naravne spolne odnose z ženskami, kot je predvidel Bog, so se ljubezensko izživljali drug z drugim. Ni čudno, da so občutili kazen za tako početje na svojem telesu. Ker se niso držali Božjega spoznanja, je Bog dovolil, da počnejo to, kar so si v svoji hudobnosti izmislili. Njihova življenja so bila hudobna in grešna, polna pohlepnosti, sovraštva, zavisti, ubojev, vojskovanja, laži, prevare in obrekovanja. O drugih so govorili vse najslabše, Boga so sovražili, predrzno pa so se hvalili s svojo neoporečnostjo. Izmišljali so si vedno nove hudobije. Bili so neposlušni staršem, nerazumni, nezvesti, brez ljubezni in neusmiljeni. Zavedali so se, da po Božjih zakonih ne zaslužijo nič drugega kot smrt. Pa se kljub temu niso hoteli odvrniti od svojega hudobnega početja, ampak so se še veselili, če so tudi drugi počenjali enako. Vi ostali pa – kdorkoli že ste – se ne morete izgovoriti ali pa celo opravičiti, čeprav morda mislite, da lahko sodite vse tiste, ki tako počenjajo. Ali ne kritizirate pri drugih tega, kar sami počenjate in s tem pišete sami sebi sodbo? Bog bo prav gotovo pravično sodil vse, ki delajo tako. Ali mislite, da bo Bog vam pogledal skozi prste, če delate enako kot ti, ki jih obsojate? Ali ne razumete, kakšno potrpljenje ima z vami? Ali pa se za to sploh ne menite? Ali ne vidite, da je Bog ves čas čakal s kaznijo, da bi imeli čas zapustiti svoj greh? Njegovo potrpljenje naj bi vas spodbudilo, da se skesate. Vi pa se trdovratno upirate temu, da bi spremenili svoje življenje. Sami boste krivi, če vas bo ob dnevu sodbe neusmiljeno zadela Božja jeza. Takrat bo namreč Bog vsakega nagradil v skladu s tem, kar je v življenju storil. Večno življenje bo dal tistim, ki so iskali čast, slavo in nesmrtnost tako, da so potrpežljivo nadaljevali z dobrimi deli;, njegova jeza in kazen pa bo zadela tiste, ki se borijo proti Božji resnici in so namesto nje izbrali pot hudobnosti. Težave in trpljenje bodo prišle na vse tiste, ki vztrajajo v svojih grehih, najprej na Jude, potem pa tudi na vse ostale. Vsakemu pa, ki dela dobro, bo Bog podaril svojo slavo, čast in svoj mir, ne glede na to ali je ta človek Jud, ali pa je iz kakšnega drugega naroda. Pred Bogom so namreč vsi ljudje enaki. [12-15] Bog bo kaznoval greh, kjerkoli ga bo našel. Kaznoval bo tiste, ki niso Judje, če grešijo, čeprav nikoli niso imeli zapisanega Božjega zakona, kajti globoko v svojih srcih vedo, kaj je prav in kaj ni; njihova vest jih obtožuje, včasih pa jim potrjuje, da niso krivi. Jude pa bo Bog sodil za njihove grehe, ker imajo zapisan Božji zakon, pa se ne ravnajo po njem. Vedo, kaj je prav, pa tega ne delajo. Nazadnje pa ne bodo rešeni tisti, ki vedo, kaj je treba delati, ampak tisti, ki to tudi delajo. *** *** *** Gotovo pride dan, ko bo po Božji zapovedi Jezus Kristus sodil, kar je danes še skrito v ljudeh, njihove najbolj tajne misli in motive. Vse to je del velikega Božjega načrta, ki vam ga oznanjam. Če si Jud, misliš, da je vse v redu med Bogom in teboj, ker ti je dal svoj zakon. Hvališ se s tem, da imaš posebno tesne prijateljske odnose z Bogom. Da, dobro veš, kaj Bog želi. Veš, kaj je prav in kaj ni in naklonjen si temu, kar je prav, kajti učili so te Božje zapovedi od rane mladosti. Tako dobro poznaš pot k Bogu, da lahko usmeriš slepega. Domišljaš si, da si svetilnik, ki lahko vodi tiste, ki so se izgubili v temi, k Bogu. Nevedne želiš poučiti in celo otrokom želiš posredovati znanje o Bogu; saj vendar poznaš Božji zakon, v katerem je znanje in resnica. Če pa tako lepo znaš učiti druge, zakaj zase ne vzameš nobenega nauka? Na ves glas oznanjaš, da se ne sme krasti, pa sam kradeš? Ljudem govoriš, da je prešuštvo greh, pa si sam nezvest svojemu zakoncu? Od drugih zahtevaš, da se ne klanjajo malikom, sam pa ropaš njihova svetišča. Tako ponosen si, ker poznaš Božji zakon, pa s tem, ker ne ravnaš po njem, žališ Boga. Sicer pa je že v Svetem pismu zapisano: “ Zaradi vas ljudstva sramotijo Božje ime. ” Vsekakor je prednost biti Jud in verovati v Boga, če izpolnjuješ tudi njegove zapovedi. Če pa tega ne delaš, nisi nič boljši kot katerikoli človek, ki ni Jud. Če pa človek, ki ni Jud, živi v skladu z Božjim zakonom, ali mu ne bo dal Bog vse pravice in časti, ki jih je namenil Judom? Dejansko bo bolje temu človeku kot tebi, Judu, ki tako mnogo veš o Bogu in imaš njegove obljube, pa ne živiš po njegovem zakonu. To, da so vaši starši Judje ter da so vas obrezali, še ne pomeni, da ste zares Judje. Pravi Jud in torej tisti, ki zares pripada Božjemu ljudstvu, je samo človek, ki mu obreza pomeni več kot samo izpolnjevanje mrtvih črk. Šele obreza srca in misli, ki prihaja od Božjega Duha in se vidi tudi na spremenjenem življenju, velja pri Bogu. Za ljudi to morda ne pomeni veliko, Bog pa ceni samo to. Kakšna prednost je torej v tem, da si Jud in kaj ti koristi judovski obred, ki se imenuje obreza? Vsekakor ima to prednosti! Bog je svoj zakon najprej dal Judom, da bi vedeli, kaj je njegova volja ter po njej živeli. Res je, da so nekateri zlorabili njegovo zaupanje. Vendar Bog zaradi tega nikakor ne bo prelomil svojih obljub, ki jih je dal tistim, ki ga ljubijo. Nikakor! Tudi če bi vsi na tem svetu lagali, Bog ne laže. Ali se spominjate, kaj piše v Svetem pismu o tem: “ Tvoje besede, Gospod, se bodo izkazale resnične in ti boš zmagal, ko te bodo sodili. ” “Ali ni tako,” sprašujejo nekateri ljudje, “da je dobro, če smo neposlušni Bogu, kajti Božja dobrota pride mnogo bolj do veljave, ko ljudje vidijo našo hudobnost?” Če bi bilo temu tako, ne bi bilo prav, da nas Bog kaznuje zaradi naših grehov. Bog ne daj! Kakšen bi sploh bil Bog, če bi lahko spregledal naše grehe? Kako bi le mogel v tem primeru biti nam ljudem sodnik? Vendar se znova vprašajmo: Kako naj bi nam Bog sodil in nas obsodil kot grešnike, če se šele zaradi naših laži njegova resnica lahko vidi v vsej svoji veličini? Če mislimo tako, pridemo do naslednjega zaključka: Brez skrbi delajmo, kar je hudobno, ker bo na koncu vendarle iz tega prišlo nekaj dobrega?! Prav je, da tisti, ki govorijo tako, prejmejo zasluženo kazen. Pa vendar nekateri trdijo, da je to tisto, kar jaz oznanjujem. Ali smo mi Judje boljši od drugih ljudi? Pravim: Ne! Saj sem pravkar pokazal, da vsi ljudje, bodisi da so Judje ali ne delajo krivico in greh jim gospoduje. To trdi tudi Sveto pismo: “Nikogar ni, še enega ne, ki bi bil brez greha. Nikogar ni, ki bi bil razumen in bi vprašal po Božji volji. Vsi so se obrnili od Boga, vsi so krenili po napačni poti. Res ni nikogar, ki bi delal dobro, še enega ni. Njihove besede so umazane in pokvarjene. Vse njihovo govorjenje je zlagano ter hudobno in prinaša smrt, kakor kačji strup. Njihova usta so polna kletev in prostaških besed. Hitro so pripravljeni preliti kri. Kjerkoli se pojavijo, ostaja za njimi opustošenje in siromaštvo. Poti miru ne poznajo, ker nimajo Božjega strahu.” Vemo, da te besede veljajo prav za tiste, ki imajo Božji zakon. Zato se nihče ne more izgovoriti, tudi oni ne. Vsi ljudje na svetu so pred Bogom krivi. Ali je zdaj to jasno? Nihče ne more nikdar doseči tega, da bi bil pravičen v Božjih očeh na osnovi izpolnjevanja Božjih zapovedi. Bolj ko namreč spoznavamo Božje zakone, jasneje vidimo, da jih ne izpolnjujemo. Njegovi zakoni nam samo pomagajo, da vidimo, da smo grešniki. Zdaj pa je Bog posegel vmes in nam pokazal, kako smo kljub temu lahko pred njim pravični. Božji sodbi, ki smo jo zaslužili, ne moremo ubežati tako, da poskušamo izpolnjevati njegove zapovedi in biti dobri, ampak je tu druga pot. To je pot, o kateri govori Sveto pismo. Bog namreč pravi, da nas bo sprejel in opravičil – proglasil nas bo za nedolžne – če verujemo, da je Jezus Kristus odvzel naše grehe. Vse nas želi opravičiti na enak način, tako da pridemo h Kristusu. Sploh ni pomembno, kdo smo in kakšni smo bili. V tem so namreč vsi ljudje enaki: Vsi so grešniki in nimajo te podobnosti Bogu, ki so jo imeli, ko jih je Bog ustvaril. Zdaj pa nam Bog ponuja nekaj, česar nismo zaslužili: Sprejema nas, ker nas je Jezus Kristus odkupil. Da bi poravnal našo krivico, je Bog dovolil, da je njegov Sin na križu izkrvavel za nas. Kristusova kri in naša vera – to je sredstvo, ki nas rešuje Božje jeze. Na ta način je Bog hotel pokazati svojo pravičnost, kajti v preteklosti je dopustil, da so grehi ostali nekaznovani. Gledal je namreč naprej na tisti čas, ko bo prišel Kristus in odvzel tudi te grehe. Bog je hotel pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, tako da bi bil pravičen in tisti, ki opravičuje te, ki verujejo v Jezusa Kristusa. Ali nam potem ne ostaja ničesar, da bi se lahko pred Bogom pohvalili? Ne, prav ničesar! Kako pa vemo to? Tako, ker nismo opravičeni zaradi naših dobrih del, ampak zaradi tega, kar je Kristus storil za nas in zaradi vere vanj, ki nam je bila podarjena. Torej smo rešeni po veri v Kristusa in ne zaradi naših dobrih del. Ali Bog rešuje na ta način samo Jude, ker je Bog Judov? Ali pa velja rešitev tudi za druge narode? Seveda velja to tudi za vse ostale, kajti Bog je eden za vse ljudi. On osvobaja Jude kakor tudi tiste, ki niso Judje, če verujejo v Jezusa, njihovih krivic in jim omogoča novo življenje z Bogom. Če pa smo rešeni po veri, ali to pomeni, da nam več ni treba ravnati po Božjem zakonu? Prav nasprotno! Saj smo šele tedaj lahko resnično poslušni Bogu, če verujemo Jezusu. To bi vam rad še bolj pojasnil. Zakaj je Bog ravno Abrahama izbral za očaka judovskega ljudstva? Gotovo ne zaradi njegovih dobrih dejanj! Zaradi teh bi si lahko pri ljudeh pridobil ugled in slavo, ne pa tudi pri Bogu. V Svetem pismu piše: “ Abraham je v vsem veroval Bogu, zato ga je Bog imenoval pravičnega.” [4-5] Ali pa ni zaslužil opravičenja zaradi vsega dobrega, kar je storil? Ne, kajti to, da smo rešeni, je dar; če bi to lahko zaslužili s svojo dobroto, ne bi bilo zastonj – vendar je zastonj! To dobijo tisti, ki se ne trudijo za to. Kajti Bog je razglasil grešnike kot pravične v svojih očeh, če imajo vero v Kristusa, ki jih bo rešila Božje jeze. *** O tem je govoril že kralj David, ko je imenoval srečne tiste ljudi, ki jih Bog sprejema, ne da bi karkoli zahteval od njih. David je dejal: “Srečni so vsi, ki jim je Bog odpustil krivice in jih je osvobodil njihovih grehov! Srečen je človek, ki je pred Bogom brez greha!” Pred nas se zdaj postavlja vprašanje: Ali veljajo Davidove besede samo za tiste, ki verujejo v Kristusa ter istočasno izpolnjujejo judovske zakone, ali pa tudi za one, ki se ne držijo judovskih predpisov, temveč imajo samo vero v Kristusa? Kaj se je zgodilo z Abrahamom? Zanj trdimo, da ga je Bog imenoval pravičnega zaradi njegove vere. Ali je bilo to tako izključno zaradi vere, ali tudi zato, ker je izpolnjeval judovske zakone? Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, moramo najprej ugotoviti naslednje: Kdaj je Bog imenoval Abrahama pravičnega? To se je zgodilo, preden je opravil judovski obred, ki se imenuje obreza. Šele potem, ko mu je Bog obljubil, da ga bo blagoslovil zaradi njegove vere, se je Abraham obrezal. Ta obred je bil dokaz, da je Abraham že imel vero ter da ga je Bog sprejel in imenoval pravičnega in dobrega v svojih očeh – preden je opravil obred obreze. Zato je Abraham duhovni oče vseh tistih, ki verujejo, ne da bi istočasno izpolnjevali tudi judovske zakone. Prav tako pa je Abraham tudi oče vseh tistih, ki so se obrezali. Iz njegovega zgleda lahko vidijo, da ni obred tisti, ki rešuje, kajti Abrahama je Bog sprejel izključno zaradi vere, preden se je obrezal. Bog je obljubil Abrahamu, da bo storil, da bo Abraham s svojim potomstvom blagoslov za ves svet. Bog mu ni dal te obljube zato, ker je izpolnil zakon, ampak ker mu je Abraham povsem zaupal. Kdor pa še naprej trdi, da Bog daje svoj blagoslov tistim, ki so dovolj dobri, s tem trdi, da so Božje obljube tistim, ki verujejo, nesmiselne in da je neumnost verovati. Zakon nam dejansko ne prinaša nič drugega kot Božjo jezo. Samo tam, kjer ni zakona, tudi ni nihče kriv. Zato daje Bog svoj blagoslov samo tistim, ki verujejo. To, kar je Bog obljubil, naj bi bil dar. Le tako obljuba tudi ostaja v veljavi, in sicer za vse Abrahamovo potomstvo. To pa niso samo Judje, ki živijo po zakonu, ampak tudi vsi drugi ljudje, ki zaupaju Bogu tako kot Abraham. Zato pa je Abraham oče vseh, ki verujejo. Bog pravi Abrahamu v Svetem pismu takole: “Določil sem te, da boš oče mnogih ljudstev!” In Abraham je zaupal Bogu: tistemu Bogu, ki obuja mrtve v življenje in govori o tem, česar še ni, kot da bi že bilo. Bog je obljubil Abrahamu: “ Tvoje potomstvo bo tako številno, kot so zvezde na nebu in postal boš oče mnogih ljudstev. ” Abraham je veroval tem besedam. Pri tem pa je uresničenje te obljube izgledalo povsem nemogoče. On sam je bil namreč skoraj sto let star, njegova žena pa v svoji visoki starosti po človeških merilih tudi več ni mogla imeti otrok. Kljub temu Abraham ni dvomil, ampak je veroval Božji obljubi. S svojo neomajno vero je dal čast Bogu. Čvrsto je bil prepričan, da bo Bog izpolnil, kar je obljubil. Na osnovi njegove vere je Bog Abrahamu odpustil grehe in ga imenoval pravičnega. Tega pa ni doživel samo Abraham, ampak Bog zagotavlja tudi nam, da nas bo sprejel na enak način, kot je sprejel Abrahama – če verujemo obljubam. Te obljube je dal Bog, ki je obudil Jezusa, našega Gospoda od mrtvih. On je umrl za naše grehe in vstal od mrtvih, da bi nas tako pomiril z Bogom. Potem ko nas je zaradi vere imenoval opravičene, zdaj ni več ničesar med nami in Bogom. Pomirili smo se z njim. Komu se moramo zahvaliti za to? Edino Jezusu Kristusu. On nam je odprl vrata v to novo življenje z Bogom. Srečni smo zaradi tega in se zahvaljujemo Bogu, ker bomo nekoč deležni Božje slave. Nismo pa hvaležni samo za to. Zahvaljujemo se mu tudi za trpljenje, ki nas je zadelo zaradi naše vere. V trpljenju se namreč učimo potrpežljivosti. Potrpežljivost pa poglablja in krepi našo vero in upanje v Boga. Ko pa sta vera in upanje čvrsta, lahko dvignemo glavo, pa naj se zgodi, kar hoče. Vemo, da bo vse dobro, kajti Bog nas ljubi in to ljubezen čutimo, ker nam je Bog dal svojega Svetega Duha, ki napolnjuje naša srca z njegovo ljubeznijo. Že takrat, ko smo bili povsem nemočni in brez izhoda, je prišel Kristus – ravno ob pravem času – in je umrl za nas, ki smo živeli v grehu in se sploh nismo menili za Boga. Celo če bi bili dobri, ne bi mogli pričakovati, da bo kdo umrl za nas, čeprav bi se to vsekakor moglo zgoditi. Bog pa je pokazal svojo veliko ljubezen do nas s tem, da je poslal Kristusa, da je umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Ker je torej že takrat prelil svojo kri za nas, koliko več bo šele storil za nas zdaj, ko nas je imenoval pravične? Ko smo bili še njegovi sovražniki, nam je Bog zaradi smrti svojega Sina odprl pot nazaj k sebi. Koliko bolj nas bo rešil ob dnevu sodbe zdaj, ko smo njegovi prijatelji in ko je vendar Kristus vstal od mrtvih in živi. Veselimo se, ker smo se pomirili z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Zaradi tega, kar je storil za nas, ko jer umrl za naše grehe, smo postali njegovi prijatelji. Ko je Adam grešil je prišel greh na ves človeški rod in kot posledica tega tudi smrt. Ker vsi ljudje grešijo, morajo tudi vsi umreti. Greh je bil torej tu že mnogo prej, preden je Bog dal Mojzesu svoj zakon. Kjer pa ni zakona, tudi ne moremo nikogar obtožiti, da je grešil, ali prestopil zakon. Toda kljub temu moramo reči, da so vsi ljudje od Adama do Mojzesa prav tako morali umreti, čeprav niso zavestno prestopili Božje volje, kot je to storil Adam. In vendar je Adam slika Kristusa. Seveda ne moremo primerjati rešitve, ki jo je prinesel Kristus, z Adamovim grehom. Zaradi Adamovega greha je prišla smrt na vse človeštvo. Jezus Kristus pa je poskrbel, da nam je Bog v svoji dobroti odpustil in izkazal milost. Adamov greh je prinesel mnogim smrtno kazen, Kristusovo delo pa nam je prineslo opravičenje in življenje. Če je neposlušnost enega samega človeka povzročila, da je zagospodovala smrt, koliko bolj bodo vsi, ki so doživeli Božjo milost in odpuščanje, po Jezusu Kristusu živeli in nekoč vladali z njim. Da, zaradi greha enega človeka, Adama, so vsi ljudje kaznovani. Zaradi tega pa, kar je storil Kristus, so dobili vsi priložnost za novo življenje z Bogom. Z drugimi besedami lahko rečemo takole: Zaradi Adamove neposlušnosti so pred Bogom vsi ljudje krivi; ker pa je bil Jezus Kristus poslušen, jih Bog zdaj lahko opraviči. Zakon pa, ki so ga ljudje dobili pozneje, je šele pokazal, kako zelo smo se pregrešili zoper Božjo voljo. Tako kot se je pokazala vsa moč greha, se je tudi Božje usmiljenje pokazalo v vsej svoji veličini. Tu, kjer je greh doslej vladal nad vsemi ljudmi in jim prinašal smrt, naj bi zdaj vladala Božja milost. Bog izkazuje svojo pravičnost tako, da nam je podaril večno življenje po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Kaj zdaj to pomeni za nas? Ali bomo še naprej grešili, da bi nam Bog lahko dokazoval svoje usmiljenje in ljubezen? Nikakor! Saj smo mrtvi za greh – kako naj bi še naprej živeli v grehih? Ali pa ne veste, da so vsi, ki so se krstili v imenu Jezusa Kristusa, z njim tudi umrli? Naša stara narava je bila pokopana s Kristusom, ko smo se krstili. Namesto nje smo dobili novo življenje tako kot tudi Jezus, ko ga je Oče s svojo slavo in močjo obudil od mrtvih. Izenačili smo se z njim tako, da smo umrli, ko je on umrl, zdaj pa delimo z njim njegovo življenje in njegovo vstajenje. Torej lahko trdimo, da je naša narava, ki ji je gospodoval greh, mrtva – umrla je s Kristusom na križu – in ni nam več treba služiti grehu. Kdor je mrtev, mu nihče več ne more gospodovati – tudi greh ne. Ker je naša stara narava, ki je ljubila greh, umrla s Kristusom, zato tudi vemo, da bomo z njim delili njegovo novo življenje. Vemo namreč, da je Kristus vstal od mrtvih in ne bo nikoli več umrl. Smrt nima nad njim več moči. On je umrl zaradi naših grehov enkrat za vselej. Zdaj pa živi za Boga. Enako velja tudi za vas in tega se morate vedno zavedati: Zdaj ste mrtvi za greh. Živite torej za Boga, ki vam je dal po Jezusu Kristusu novo življenje. Varujte se, da ne bi gospodoval greh vašemu umrljivemu telesu in ne popuščajte njegovim težnjam. Ničesar, nobenega dela svojega telesa ne dajte na razpolago grehu kot orodje za hudobno početje. Namesto tega služite z vsem, kar ste in kar imate, Bogu. Ker ste s Kristusom umrli in ker vam je on daroval novo življenje, bodite zdaj orodje v Božji roki,, da bi vas Bog lahko uporabil za uresničitev svojih ciljev. Nikoli več ni treba, da bi bil greh vaš gospodar, kajti zdaj več niste vezani za zakon, da bi vas greh mogel zasužnjiti, ampak ste svobodni in živite pod Božjo naklonjenostjo in milostjo. Ali naj to zdaj pomeni, da lahko še naprej grešimo, ker vemo, da je Bog usmiljen in da se nam več ni treba bati obsodbe, s katero nas je obsodil Božji zakon? Ne, temu ni tako! Ali vidite, da lahko izberete gospodarja? Lahko izberete greh (s smrtjo), ali pa poslušnost (z opravičenjem). Tisti, kateremu se ponudite – vas bo vzel in bo vaš gospodar, vi pa mu boste hlapci. Naj bo hvala Bogu! Zdaj niste več prepuščeni grehu, da bi mu morali sužnjevati, ampak ste z dušo in telesom poslušni evangeliju, tako kot ste se naučili. Ker ste se osvobodili sužnjevanja grehu, zdaj lahko služite Bogu. Da bi me bolje razumeli, vam bom pojasnil na primeru sužnjev in gospodarjev. Na enak način, kot ste bili sužnji vsakovrstnim grehom, zdaj lahko postanete sužnji temu, kar je dobro in sveto. Dokler ste bili sužnji grehu, se niste menili za to, kar je dobro. Kakšne pa so bile posledice? Sram vas je, če se tega samo spomnite, kajti dobro veste, da za življenje, ki ste ga živeli, niste zaslužili nič drugega kot smrt. Zdaj pa ste svobodni sužnjevanja grehu in služite Bogu kot njegovi sužnji. Torej delate to, kar je njemu všeč in on vam daje večno življenje. Plačilo za greh je smrt. Bog pa nam daje po Jezusu Kristusu, našem Gospodu, večno življenje kot brezplačni Božji dar. Saj veste, dragi bratje – govorim vam, ki poznate Božji zakon – da zakon velja samo toliko časa za nas, dokler živimo. Kaj pa to pomeni? Poročeno ženo zakon veže za njenega moža toliko časa, dokler živi. Če mož umre, je svobodna in se lahko spet poroči. V kolikor bi ta žena imela drugega moža, dokler bi njen mož še živel, bi bila kriva zakonolomstva. Po smrti svojega moža pa je prosta dolžnosti, ki jih predpisuje zakon o zakonski zvezi. Nihče je ne bo dolžil zakonolomstva, če se kot vdova poroči z drugim moškim. V enakem položaju ste tudi vi. Včasih je bil judovski zakon vaš mož, vaš gospodar, toda s Kristusom ste umrli na križu in ker ste zdaj mrtvi, niste več poročeni z zakonom. Le-ta nad vami nima več nobene moči. S Kristusom ste vstali v novo življenje in zdaj ste novi ljudje. Tako rekoč ste poročeni z njim, ki je vstal od mrtvih in lahko služite Bogu in delate to, kar je dobro. Ko še nismo poznali Kristusa, smo bili prepuščeni oblasti greha in naše strasti so nam gospodovale. Zakon je v nas prebudil greh, tako da smo delali tisto, kar vodi v smrt. Zdaj pa se vam več ni treba vznemirjati zaradi judovskih zakonov in običajev, kajti zanje ste mrtvi ter lahko služite Bogu in to ne na star način, ko ste slepo izpolnjevali celo vrsto predpisov, ampak na nov način, s celim srcem. Ali naj bi to zdaj pomenilo, da je Božji zakon slab? Nikakor! Vendar kljub temu drži, da brez Božjega zakona ne bi vedel, kaj je greh. Če ne bi pisalo: “ Ne poželi  … ” ne bi vedel, da so moje strasti greh. Greh pa je uporabil to zapoved v zakonu, da bi v meni prebudil vsakovrstne strasti. Zaradi greha me namreč vse, kar je prepovedano, še prav posebej privlači. Brez zakona tudi ne bi vedel, kakšno moč ima v meni greh. Nekdaj sem živel brez Božjega zakona. Zato sem tudi mislil, da sem dober, ker nisem vedel, kaj zakon zahteva. Ko pa sem izvedel resnico, sem uvidel, da sem v mnogočem prestopil zakon in da sem grešnik, obsojen na smrt. Z mano se je torej zgodilo tako, da je Božji zakon, ki naj bi mi pokazal pot življenja, storil, da sem bil obsojen na smrt. Greh me je prevaral, tako da je uporabil dobri Božji zakon, na osnovi katerega sem spoznal, da sem prestopnik, ki je vreden smrti. Vendar morate razumeti, da je bil zakon sam po sebi še vedno povsem pravičen in dober. Le kako more temu biti tako? Ali ni zakon vzrok, da sem bil obsojen na smrt? Kako naj bi bil potemtakem dober? Ne, ampak greh, tako zahrbten kot je, je uporabil to, kar je dobro, da bi mi prinesel smrt. Zakon je dober. To dobro vemo. Jaz pa sem samo človek, pod oblastjo greha. Saj sam ne vem, kaj delam. V resnici bi rad delal to, kar je dobro, pa ne morem. Ne delam tega, kar hočem, ampak tisto, kar sovražim. Dobro vem, da je narobe to, kar delam in prav dejstvo, da imam zaradi tega slabo vest, dokazuje, da priznavam te zakone, ki jih kršim. Toda ne morem si pomagati, saj nisem jaz tisti, ki to dela. Greh v meni, ki je močnejši od mene, me sili, da delam to, kar je hudo. Vem, da človek po svoji naravi ni dober. Zato ne bom nikoli mogel delati tega, kar je dobro, če si še tako prizadevam. Vedno znova hočem delati to, kar je dobro, pa vendar delam, kar je slabo; gnusi se mi to, kar je hudobno, pa kljub temu prav to delam. Če torej vedno ravnam v nasprotju s tem, kar hočem, je jasno, da je greh v meni tisti, ki me zavaja. Moje izkušnje so vedno enake: dobro želim delati, delam pa to, kar je hudobno. Nimam večje želje od te, da bi izpolnil Božji zakon. Kljub temu pa se ravnam po nekem drugem zakonu, ki prebiva v meni. To nasprotje med mojim dobrim namenom in nasprotnim ravnanjem dokazuje, da me ima greh kot ujetnika. Zdaj vidite, kako je s to stvarjo. Moj dobri namen je delati to, kar je prav, stara narava pa, ki je še vedno v meni, ljubi greh. Kako strašna je situacija, v kateri se nahajam! Kdo me more osvoboditi sužnjevanja tej smrtni, hudobni naravi? Vsa čast pripada Bogu! To je storil Jezus Kristus, naš Gospod. On me je osvobodil. Takole ugotavljam: v svoji notranjosti sicer soglašam z Božjim zakonom, s svojimi dejanji pa se ravnam po zakonu greha. Kdor torej pripada Jezusu Kristusu, ga ne čaka več nobena obsodba. Moč Duha, ki daje življenje – po Jezusu Kristusu pa je ta moč moja – me je osvobodila iz tega začaranega kroga greha in smrti. To, da znamo Božje zapovedi, nas ni osvobodilo iz objema greha. Saj jih ne izpolnjujemo, pa tudi ne moremo jih izpolnjevati. Zato pa se je Bog poslužil drugega načrta, da bi nas rešil. Poslal je k nam svojega Sina v telesu, podobnem grešnemu človeku, da bi strl moč greha nad nami, ko je dal sebe kot žrtev za naše grehe. Zdaj lahko delamo Božjo voljo, tako kot je zakon že vedno od nas zahteval, ker odloča Božji Duh in ne več naša grešna narava o našem življenju. Komur gospodujejo lastne želje in nagoni, misli samo na to, kar želi njegovo telo. Če pa v nas prebiva Božji Duh, se naše misli vrtijo okrog tega, kar želi Duh. Misli stare, grešne narave nam prinašajo samo smrt. Misli, ki so pod kontrolo Božjega Duha, pa nam dajejo mir in življenje. Misli naše stare narave so vedno v nesoglasju z Bogom. Nočejo se podrediti Božjemu zakonu, sicer pa se tudi ne morejo. Zato Bog v našem življenju – takšnem kot ono je – ne najde ničesar, kar bi mu bilo po volji. Zdaj pa se je Božji Duh naselil v nas, zato nam naša grešna narava več ne gospoduje. Zapomnite si to: kdor nima Kristusovega Duha, tudi ni njegov. Če v vas živi Kristus, mora telo sicer umreti zaradi greha, vaš duh pa bo živel, ker vam je Bog odpustil grehe. Če Božji Duh, ki je obudil Jezusa Kristusa od mrtvih, prebiva v vas, bo obudil tudi vaša umrljiva telesa potem, ko boste umrli, po istem svetem Duhu, ki prebiva v vas. Dragi bratje, zdaj vam več ni treba izpolnjevati nobenih želja in dolžnosti v odnosu do stare človeške narave. Kdor jih namreč izpolnjuje, je zapisan smrti. Če pa poslušate Božji glas in se ravnate po tem, kar vam on govori, boste živeli in z močjo Svetega Duha bodo sebične želje v vas strte. Vsi, ki dovolijo Svetemu Duhu, da vlada v njihovih življenjih, so Božji otroci. Sveti Duh vas ne vodi v novo suženjstvo; nasprotno, zdaj ste postali Božji otroci. Brez strahu lahko pridete k Bogu in ga imenujete svojega Očeta. Sveti Duh sam nam v naši notranjosti potrjuje, da smo Božji otroci. Kot njegovi otroci pa bomo s Kristusom delili tudi vse njegovo bogastvo – kajti vse to, kar Bog daje svojemu Sinu Jezusu, je zdaj tudi naše. Če bomo torej z njim delili njegovo slavo, moramo deliti tudi njegovo trpljenje. Prepričan sem, da to, kar zdaj trpimo, ni nič v primerjavi s slavo, ki nam jo bo dal pozneje. Zato vse, kar je ustvarjeno, željno in polno upanja pričakuje dan, ko bo Bog sprejel svoje otroke v to slavo. Po človekovi krivdi je tudi vse ostalo na tej zemlji obsojeno na smrt in razpadanje. Toda Bog je to dopustil in obljubil, da bo nekega dne prišel konec grehu, smrti in razpadanju. Tedaj bo vse ustvarjeno delilo z Božjimi otroki čudovito novo življenje. Saj vidimo, kako vse stvarstvo trpi in čaka v bolečinah, da bi se znova rodilo. Pa tudi mi, ki nam je Bog že dal svojega Duha s hrepenenjem pričakujemo, da nas Bog vzame k sebi kot svoje otroke in osvobodi tudi naša telesa minljivosti. Zaenkrat lahko samo upamo in pričakujemo, da se bo to zgodilo. Upati pa pomeni, v naprej se veseliti nečesa, česar še nimamo – saj nam ni treba upati in verovati, da bomo dobili nekaj, kar že imamo. Če moramo še naprej verovati Bogu za nekaj, kar se ni zgodilo, se učimo potrpežljivosti. Pri tem nam pomaga Sveti Duh v vseh naših slabostih in stiskah. Saj večkrat ne vemo, kako naj bi sploh molili, da bi nas Bog uslišal. Zato nam Sveti Duh pomaga in moli za nas na tak način, kot mi z našimi besedami nikoli ne bi mogli. Saj Bog, ki nas dobro pozna, tudi ve, kaj Sveti Duh moli za nas; on nas namreč zastopa v molitvi v skladu z Božjo voljo. Dobro pa vemo to, da je vse, kar se dogaja z nami, koristno za nas, če ljubimo Boga in smo se vključili v njegov načrt; v ta namen nas je Bog tudi izbral in poklical. Če je Bog nekoga izbral, je tega po svoji volji tudi določil, da bo podoben njegovemu Sinu, prvemu med mnogimi brati. Kogar pa je Bog določil za to, tega je tudi poklical k sebi; kogar pa je poklical k sebi, tega je tudi osvobodil krivde. Kogar pa je osvobodil krivde, ta v veri že deli z njim njegovo slavo. Ali res lahko pričakujemo še kaj več? Če je Bog z nami – ali je tedaj sploh pomembno, kdo je proti nam? Ali bi nam mogel Bog, ki je za nas žrtvoval svojega Sina, karkoli odreči? Kaj bi tudi koristilo, če bi kdo obtožil tiste, ki jih je Bog izbral? Saj jih je Bog sam imenoval nedolžne. Kaj bi pomagalo, če bi jih kdo obsodil? Saj je Kristus umrl zanje in še več kot samo to: on je tudi vstal od mrtvih in jih zdaj zastopa pred Bogom. Kaj nas zdaj more ločiti od Kristusa in njegove ljubezni? Morda trpljenje in strah? Preganjanje? Lakota? Siromaštvo? Nevarnost ali nasilna smrt? Saj že Sveto pismo govori, da verne čakajo mnoge preizkušnje, ko pravi: “ Kot ovce, ki so namenjene za zakol, vas bodo vsepovsod preganjali in morili.” Toda vse to bomo premagali, ker nas je Kristus tako ljubil. Prepričan sem, da nas ne morejo niti smrt, niti življenje, niti angeli, niti demoni, niti skrbi za sedanjost, niti za prihodnost, niti sile nad oblaki, niti tiste v globinah, ničesar nas ne more ločiti od Božje ljubezni, ki nam jo je Bog dokazal v Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Kristus mi je priča in Sveti Duh potrjuje meni in tudi moji vesti, da je res tako, kot vam zagotavljam: Žalosten sem in čutim bolečino v srcu, kadar mislim na Izraela. Če bi pomagalo mojim bratom, mojemu ljudstvu, bi vzel nase prekletstvo in bi pristal na to, da sem ločen od Kristusa, če bi bili oni tedaj rešeni. Bog je tako bogato obdaroval Izraela; saj jih je izbral za svoje ljudstvo. Njim se je razodeval v moči in slavi. Vedno znova je z njimi sklepal zaveze in dal jim je svoje zapovedi. Na njihovih bogoslužjih je Bog prisoten in njim veljajo njegove obljube. Abraham, Izak in Jakob so njihovi praočetje in Kristus sam izhaja iz tega ljudstva. Njega, ki vlada kot Bog vsemu, častimo na veke. Amen. Vse to ima vsekakor svojo veljavo, čeprav niso vsi izmed izraelskega ljudstva tudi člani Božjega izvoljenega ljudstva. Niso vsi Abrahamovi potomci tudi Božji otroci. Kajti Bog je dejal Abrahamu: “ Samo potomci tvojega sina Izaka naj se prištevajo k tvojemu ljudstvu. ” To pomeni, da niso vsi Abrahamovi otroci tudi Božji otroci. Samo tisti se računa, ki ima – tako kot Izak – Božjo obljubo. Kajti Bog je obljubil Abrahamu: “ Naslednje leto ob tem času bom prišel in tedaj bo Sara imela sina. ” Abrahamova žena Sara pa ni edina, ki se ji je zgodilo tako. Kako pa je bilo z Rebeko, Izakovo ženo? Še preden sta se rodila njena sinova Ezav in Jakob, torej še preden sta storila karkoli dobrega ali hudega, ji je Bog dejal: “ Starejši naj se podredi mlajšemu. ” S tem je Bog jasno priznal, da njegove obljube počivajo izključno na njegovi volji in na njegovi milosti in v ničemer niso odvisne od človekovih dejanj. Tako je Bog dejal: “ Jakoba – ne Ezava – sem izvolil.” Ali to pomeni, da je Bog nepravičen? Nikakor! Mojzesu je Bog nekoč dejal: “ Svojo dobroto izkazujem, komur hočem. Katerega hočem, tistega se usmilim. ” Ni odločilno to, koliko se kdo trudi ali koliko si prizadeva, ampak je pomembno, da se ga Bog usmili. Kako je bilo s faraonom, egiptovskim kraljem, ki se je upiral Božjim zapovedim? Njemu je Bog dejal: “ Postavil sem te za kralja nad Egiptom, da bi zaradi tvoje neposlušnosti vsi videli mojo moč in da bi se moje ime razglasilo po vsej zemlji.” Bog torej izkazuje svoje usmiljenje, komur hoče in zadržuje svoje usmiljenje, komur hoče. Gotovo me boste zdaj vprašali: “Kako more Bog potem še govoriti o naši krivdi? Ali sploh moremo kaj podvzeti proti Božji volji?” Na to lahko odgovorim samo takole: Kdo ste pravzaprav vi, ljudje, ki menite, da lahko Boga pokličete na zagovor? Ali res mislite, da se Stvarnik mora zagovarjati pred svojim stvarstvom? Nazadnje tudi lončar iz gline lahko oblikuje dragoceno posodo, ali pa čisto navadno posodo za vsakdanjo rabo. Ali nima Bog vso pravico pokazati svojo jezo in svojo moč na tistih, ki so pripravljeni za pogubo, s katerimi je imel ves ta čas potrpljenje? [23-24] Prav tako pa ima tudi pravico nad drugimi, ki so bili pripravljeni za to, da bi Bog izlil nadnje bogastvo svoje slave, bodisi da so to Judje ali pa pripadniki drugih narodov, pokazati svojo naklonjenost, da bi vsi videli, kako velika je njegova slava. Tem pripadamo tudi mi. *** Spomnite se samo besed preroka Ozeja! Takole pravi Bog: “Nekoč bom imenoval svoje ljudstvo tiste, ki doslej to niso bili. Izvolil bom tiste, ki doslej niso bili moji izvoljenci. Tisti, ki so jim pravili: ‘Vi niste moje ljudstvo,’ se bodo imenovali ‘otroci živega Boga’.” Svojemu ljudstvu Izraelu pa je Bog dejal preko preroka Izaije: “Čeprav so Izraelci tako številni kot morski pesek, bodo vendarle samo nekateri rešeni. Gospod bo namreč kmalu sodil zemlji in to enkrat za vselej.” O tem je Izaija govoril že prej: “Če ne bi Gospod nebeških vojsk ohranil majhnega dela judovskega ljudstva, bi bili vsi pogubljeni kot ljudje iz Sodome in Gomore.” Kaj vam želim povedati s tem? Ljudje iz vseh ljudstev, ki se niso (kot Judje) trudili, da bi zadovoljili Boga, so kljub temu Bogu po volji zaradi svoje vere v Jezusa Kristusa. Izrael pa, ki si je toliko prizadeval, da bi izpolnil Božje zapovedi, da bi tako obstal pred Bogom, ni dosegel cilja. Zakaj pa ne? To ljudstvo je hotelo zadovoljiti Boga s svojimi deli in s svojimi zaslugami, namesto da bi se zanesli na vero v Kristusa. Spotaknili so se ob kamen, prav kot jih je Bog že preko preroka Izaije svaril: “Poglejte, v Jeruzalemu polagam kamen, ob katerem se boste spotaknili, oviro, čez katero boste padli. Kdor pa veruje vanj, bo živel.” Dragi bratje, vroče si želim in neprestano prosim Boga, da bi moje ljudstvo našlo pravo pot k Bogu. Lahko namreč potrdim, da Izraelci goreče in vdano hočejo služiti Bogu, manjka pa jim pravo spoznanje. Nočejo priznati, da je Kristus umrl zanje, da bi jih pomiril z Bogom. Namesto tega še vedno poskušajo zaslužiti Božjo naklonjenost s svojimi prizadevanji. Zato zavračajo to, kar jim Bog daje kot dar. Kristus je izpolnil zakon in s tem naredil konec sužnjevanju zakonu. Kdor veruje vanj, ga bo Bog sprejel. Kdor pa kljub temu hoče obstati pred Bogom na osnovi izpolnjevanja zakonov in običajev, zanj velja to, kar je zapisal Mojzes: “ Kdor izpolni vse zahteve zakona, bo živel.” Rešitev, ki prihaja po veri, pravi: “ Ne reci v svojem srcu: ‘Kdo se bo povzpel v nebesa? ’ ”  – da bi tam našel Kristusa in ga privedel. Ali: “Kdo bo odšel v podzemlje?” – da bi pripeljal Jezusa od mrtvih. Kdor veruje, ve: “Božja beseda mi je zelo blizu; v mojih ustih je in v mojem srcu.” To je namreč beseda o veri v Kristusa, ki jo oznanjujemo. Kajti če s svojimi usti priznaš: “Jezus Kristus je Gospod!” in če iz vsega srca veruješ, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. Kdor torej iz vsega srca veruje v Kristusa in svojo vero tudi prizna, ga bo Kristus rešil. Bog je dejal že po preroku Izaiju: “ Kdor veruje vanj, ne bo pogubljen. ” Tukaj tudi ni nobene razlike med Judi in ostalimi ljudstvi. “ Kajti vsakega, ki kliče Gospodovo ime v molitvi, bo rešil. ” Izrael ne sprejema tega, kar Bog ponuja. Kako pa naj ljudje prosijo Boga za pomoč, če vanj ne verujejo? Kako pa naj vanj verujejo, če o njem nikoli niso slišali? Kako pa naj bi slišali, če jim nihče ni govoril o njem? Kako pa naj bi šli in pripovedovali o njem, če jih nihče ni poslal? To je vedel že Izaija in je dejal: “ Kako dobrodošel je vsak, kdor oznanja Božje radostno sporočilo! ” Ne sprejemajo pa vsi tega sporočila o rešitvi, ki o njem slišijo. Zato je prerok Izaija tožil: “ Gospod, kdo pa veruje našim besedam? ” Vendar ostaja pri tem: Da bi mogli verovati, moramo slišati sporočilo; to sporočilo pa prihaja od Kristusa. Kako pa je zdaj z Judi? Ali mar niso slišali Božje besede? Vsekakor so jo slišali, “kajti to sporočilo so oznanjali vsepovsod, raznesli so ga do konca zemlje.” Zdaj pa lahko vprašamo: Ali morda tega sporočila niso razumeli? Da, razumeli so ga, kajti že v Mojzesovem času je Bog dejal: “Storil bom, da bo moje ljudstvo ljubosumno na ljudi, ki doslej niso bili moji, prebudil jih bom s tem, da bom podaril rešitev ljudstvu, ki me še ne pozna.” Pozneje je Izaija večkrat dejal: “Tisti, ki me niso iskali, so me našli in tisti, ki niso spraševali po meni, me bodo spoznali.” Svojemu ljudstvu pa mora Bog reči: “Ves dan, neprestano sem iztezal svoje roke k ljudstvu, ki ne dovoli, da bi mu karkoli rekel in dela v nasprotju z mojo voljo.” Zdaj pa vas vprašam: Ali Bog noče več vedeti za svoje ljudstvo? O tem sploh ni govora! Saj sem tudi jaz Izraelec, Abrahamov potomec, iz Benjaminovega rodu. Kako bi mogel Bog zavreči svoje ljudstvo, ki ga je nekoč izvolil? Ali ste pozabili, kako se je Elija pritoževal Bogu nad Izraelom? “ Gospod! ” je tožil, “ pobili so vse tvoje preroke in porušili tvoje oltarje. V vsej deželi sem edini, ki sem ostal pri življenju, zdaj pa poskušajo umoriti še mene! ” Kaj mu je Bog tedaj odgovoril? “ Ne, nisi edini. Poleg tebe sem ohranil še sedem tisoč drugih, ki me ljubijo in se niso priklonili maliku Baalu. ” Tako je bilo takrat in tako je tudi še danes. V svojem usmiljenju in po svoji milosti je Bog rešil del izraelskega ljudstva. Če pa se je to zgodilo po milosti, niso tu nič doprinesla njihova prizadevanja. Sicer ne bi bilo po milosti. Kaj pomeni to? To pomeni, da Izrael ni dosegel tega, za kar si je prizadeval z vsemi svojimi močmi. Bog je to podaril samo majhnemu delu svojega ljudstva in to tistim, ki jih je on izbral. Vsi ostali pa so gluhi za Božjo besedo. O teh pravi Sveto pismo: “Kakor omrtveli so. Z očmi ničesar ne vidijo in z ušesi ničesar ne slišijo — tako je vse do današnjega dne.” Tudi kralj David pravi: “Njihovo bogoslužje naj bo služba malikom; kot past naj bo, v katero se bodo sami ujeli, da bi čakali na Božjo kazen. Njihove oči naj oslepijo, da ne bi več mogli videti in svoj hrbet naj za vselej upognejo pod bremenom zakona.” Ali je Bog namenoma pustil to ljudstvo, da je padlo, ker se je hotel dokončno obrniti od njih? Nikoli in nikdar! Neposlušnost izraelskega ljudstva je utrla pot drugim narodom, da so lahko slišali radostno novico. Izrael pa naj bi zdaj storil po njihovem zgledu. Če pomislimo, kakšen blagoslov je prineslo drugim narodom to, da so Izraelci odklonili Božji dar, koliko večji bo blagoslov zanje šele, ko bo ves Izrael sprejel Kristusa. Vam, ki niste Judje, bi rad dejal: Veselim se, da me je Bog poslal prav k vam, da vam oznanim radostno novico. Morda se bo tako prebudila vera tudi pri nekaterih izmed mojega ljudstva in se bodo tako vendarle rešili. Če so se ljudstva pomirila z Bogom, ko se je Izrael obrnil od njega, kako čudovito bo šele, ko se bo Bog obrnil k svojemu ljudstvu. Tedaj bodo mrtvi vstali v življenje. Ker so Abraham in preroki Božje ljudstvo, bodo to tudi njihovi otroci. Če so namreč dobre korenine drevesa, bodo vsekakor dobre tudi veje. Nekatere veje na drevesu – govorim o Božjem izbranem ljudstvu – so odlomljene. Namesto njih ste bili vcepljeni vi kot veje divje oljke, da bi živeli od korenin in sokov plemenite oljke. Ne domišljajte pa si zdaj, da ste boljši od odlomljenih vej! Ne nosite namreč vi korenin, ampak korenine nosijo vas. Seveda lahko nekdo ugovarja: “Veje je odlomil zato, da bi imeli vi prostora.” To že drži, bili so odlomljeni, ker niso verovali. Vi pa ste prišli na njihovo mesto, ker verujete. Ne bodite zaradi tega ponosni, ampak se varujte, da se z vami ne bi zgodilo enako. Kajti če Bog ni prizanesel vejam plemenite oljke, bo še manj prizanesel vam. Dvoje lahko prepoznate v tem: Božjo dobroto in Božjo strogost. Božjo strogost vidite na tistih, ki so odpadli od njega; njegovo dobroto pa doživljate, dokler verujete. Sicer bi tudi vas odlomil kot tiste veje. Nasprotno pa bodo spet vcepljeni vsi iz izraelskega ljudstva, ki več ne ostajajo v svoji neveri. Bog more to storiti. Saj je tudi lahko vcepil veje divje oljke na plemenito oljko, kar nihče drug ne bi mogel storiti. Koliko bolj želi Bog spet vcepiti odlomljene veje na oljko, kjer so prvotno tudi bile. Da ne bi postali prevzetni, dragi bratje, bi vam rad zaupal, kar mi je Bog razodel. Del izraelskega ljudstva je sicer slep za oznanilo Jezusa Kristusa. Pri tem pa bo ostalo samo toliko časa, dokler ne bodo druga ljudstva, ki jih je Bog predvidel za to, našla pot h Kristusu. Potem pa bo rešen ves Izrael, kot so zapisali preroki: “Iz Jeruzalema bo prišel Rešitelj. Odvzel bo Izraelu vso njihovo brezbožnost. Tole zavezo sklepam z njimi: Osvobodil jih bom njihovih grehov.” S tem, da so zavrgli sporočilo o rešitvi, so mnogi Judje postali Božji sovražniki. Toda prav na ta način je bila prosta pot za vas, da ste prišli h Kristusu. Vendar Bog drži svoje obljube in ker je izbral njihove prednike, bodo ostali njegovo ljudstvo, ki ga ljubi. Kajti Bog ne jemlje svojih darov nazaj in ne preklicuje svojih obljub. Nekdaj ste bili uporniki in Božji nasprotniki. Ker pa so Judje zavrgli Kristusa, je Bog dopustil, da doživite njegovo usmiljenje. Judje zdaj nočejo verjeti, da je Bog v Kristusu usmiljen z vsakim človekom, čeprav to vidijo na vas. Kmalu pa bodo tudi oni doživeli Božje usmiljenje. Bog je prepustil vse ljudi – tako Jude kot tudi ostala ljudstva – njihovi neveri, ker hoče vsem podariti svoje usmiljenje. Kako velik je pravzaprav Bog! Kako neizmerno je njegovo bogastvo, njegova modrost, kako globoke so njegove misli! Kako nerazumljive so za nas njegove odločitve in njegovi načrti! Kajti “ kdo je mogel kdajkoli spoznati Božje načrte? Kdo mu je mogel svetovati? ” Ali: “ Kdo je kdajkoli Bogu dal nekaj, kar ni poprej od njega dobil? ” Kajti vse, toda res prav vse je od njega, Stvarnika, vse prihaja od njega, vse vzdržuje on in on bo vse dokončal. Njemu pripada slava in čast na vse veke. Amen. Ker ste doživeli Božje usmiljenje, vas spodbujam, dragi bratje, da ste z vsem telesom in s celim življenjem na razpolago Bogu. Bodite živa in sveta žrtev, ki je Bogu všeč. To je najboljši način, da mu služite. Ne jemljite tega, kar zahteva svet, kot merilo, ampak bodite novi, drugačni ljudje, s svežino novega življenja v vsem, kar delate in kar mislite. Samo tako boste lahko razsodili, kaj je Božja volja, kaj je dobro in popolno ter kaj ugaja Bogu. S pooblastilom, ki mi ga je dal Bog kot apostolu, svarim vsakega posebej izmed vas: ne mislite o sebi, da ste več, kot v resnici ste. Ostanite skromni in merite svojo vrednost po meri vere, ki vam jo je dal Bog. Naše telo je iz mnogih delov, ki imajo povsem različna opravila. Prav tako je z nami kot kristjani. Skupaj tvorimo Kristusovo telo – cerkev – in odvisni smo drug od drugega. Bog nam je po svetem Duhu dal sposobnost, da nekatere stvari storimo prav posebno dobro. Če ti je torej Bog dal sposobnost, da prerokuješ, prerokuj, če se ti le ponudi priložnost – vedno kadar je tvoja vera dovolj trdna, da lahko sprejmeš Božje sporočilo. Komur pa je Bog zaupal neko praktično službo, naj jo opravlja vestno. Kdor poučuje Božjo besedo, naj to dela marljivo. Če si pridigar, poskrbi, da bodo tvoje pridige koristile poslušalcem. Če ti je Bog dal denar, bodi darežljiv in skrbi za siromašne. Če ti je Bog dal sposobnost, da vodiš druge pri njihovem delu, se poglobi v to delo s celim srcem. Kdor neguje bolne in stare, naj to dela z veseljem. Vaša ljubezen naj bo iskrena. Tako kot je pomembno, da sovražite hudo, je potrebno na drugi strani, da ljubite dobro. Prisrčna ljubezen naj vas povezuje med seboj in vaše skupno življenje naj označuje medsebojno spoštovanje. Ne bodite leni pri delu, ampak naj vas Sveti Duh popolnoma prežame, da bi bili na razpolago Bogu vsak čas. Veselite se v upanju, da Bog vedno izpolni svoje obljube. Bodite odločni, kadar vas preganjajo in nič naj vas ne odvrne od molitve. Pomagajte drugim kristjanom, ki so se znašli v stiski in bodite gostoljubni. Kadar vam ljudje grenijo življenje, molite zanje, namesto da jim želite kaj hudega. Kadar se drugi veselijo, se veselite tudi vi z njimi. Jokajte pa s tistimi, ki so žalostni. Bodite složni in ne prepirajte se. Ne poskušajte se družiti samo s pomembnimi ljudmi, temveč cenite prav tako družbo preprostih. Ne mislite, da veste vse! Nikoli ne vračajte hudega dejanja s hudim dejanjem. Razmišljajte o tem, kako bi mogli storiti vsakemu kaj dobrega. V kolikor je le mogoče in odvisno od vas, živite z vsemi ljudmi v miru. Dragi prijatelji, mislite na to, da ni vaša stvar, da si izborite pravico. Prepustite to Bogu, kajti on je dejal: “ Moja stvar je, da sodim. Jaz bom povrnil. ” Ravnajte tako, kot zahteva od vas Sveto pismo: “ Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti. Na ta način mu boš ‘nakopičil žerjavico na glavo ’,” z drugimi besedami to pomeni: sramoval se bo tega, kar ti je storil. Ne dovoli hudemu, da te premaga, ampak ga premagaj ti, tako da delaš dobro. Poslušajte oblast in se ravnajte po zakonih in uredbah, ki so v veljavi. Bog želi, da smo poslušni tistim, ki nam vladajo. On jim je namreč dal moč, ki jo imajo. Kdor se upira oblastem, s tem zavrača red, ki ga je določil Bog ter bo zaradi tega kaznovan. Kdor ravna dobro in prav, se mu ni treba bati oblasti; šele tedaj, ko prekrši zakon, je strah upravičen. Če hočete živeti brez strahu pred kaznijo, se držite zakonov. Za vaše dobro vedenje boste prejeli priznanje. Oblast je v Božji službi in koristi vsakemu posebej izmed vas. Kdor pa dela to, kar ni prav, naj se kar boji, kajti Bog ni zaman postavil oblasti, da kaznuje. Ona ravna Božjih navodilih, če preganja in kaznuje prestopnike. Dva razloga sta, zakaj naj bi se kristjani podredili oblastem: na eni strani zato, da ne bi bili kaznovani, na drugi strani pa zato, ker vedo, da je tako treba. Prav zato je tudi potrebno, da plačujete davke. Državne uslužbence namreč moramo plačati, da bi lahko še naprej opravljali Božje delo in vam služili. Vsakemu dajte to, kar ste dolžni. Plačujte davke, ki vam jih naložijo in prav tako tudi carino. Podredite se tistim, ki so postavljeni nad vami in izkazujte spoštovanje vsem, ki to zahtevajo. Nikomur ničesar ne dolgujte, razen da se ljubite med seboj. Samo tisti, ki ljubi svoje bližnje, je izpolnil Božji zakon. Vse zapovedi, ki jih je Bog dal Mojzesu – kot na primer: “ Ne bodi nezvest zakonskemu partnerju! Ne ubij! Ne kradi! Ne poželi! ” in kolikor je še drugih zapovedi  – vse lahko združimo v eno zapoved: “ Ljubi bližnjega kakor ljubiš samega sebe! ” Kdor namreč ljubi svojega bližnjega, mu ne bo storil nič žalega. Zato ljubezen lahko popolnoma zadovolji vse Božje zahteve. Kdor izpolni to zapoved, je izpolnil tudi vse ostale. Ljubite torej svoje bližnje, kajti veste, da je čas, da se zbudite iz ravnodušnosti. Kristus bo kmalu prišel in nas dokončno rešil. Temu trenutku smo zdaj bliže, kot smo bili takrat, ko smo sprejeli vero. Noč bo kmalu minila in napočil bo Božji dan. Zato zapustimo hudobna dela, ki jih tema želi skriti in delajmo to, kar je dobro in kar prenese svetlobo dneva. Nič nam ni treba skrivati pred nikomer, ker želimo živeti dobro in zgledno življenje; brez požrešnosti in pijančevanja, spolne nemorale, prepirov in zavisti. Tako, kot ljudje oblačijo obleko, da bi jo drugi videli namesto njihovih teles, oblecite Gospoda Jezusa Kristusa, da bi videli, kakšen je on. Varujte se, da se ne bi celo vaše življenje vrtelo okrog telesnih želja in strasti. Sprejmite vsakega, ki se vam želi pridružiti, tudi tistega, ki je slab v veri. Ne kritizirajte tistih, ki mislijo drugače kot vi in imajo drugačno mišljenje o tem, kaj je prav in kaj narobe. Nekaterim vera dovoljuje, da jedo vse po vrsti, drugi pa so morda slabotnejši v veri in jedo samo zelenjavo. Kdor misli, da lahko je vse, naj ne prezira tistih, ki mislijo drugače. Če pa raje ješ zelenjavo, pa tudi ne smatraj, da nimajo prav tisti, ki ne mislijo kakor ti. Bog je namreč tudi njih sprejel kot svoje otroke. Oni so Božji služabniki, ne pa tvoji. Njemu so odgovorni, ne pa tebi. Bog pa je dovolj močan, da jih obvaruje krivih poti. Nekateri mislijo, da bi kristjani morali praznovati judovske praznike kot posebne dneve, ko naj bi se postili in molili. Nekateri pa menijo, da je narobe in nepotrebno, da si delajo skrbi s tem, ker so vsi dnevi Božji. V zvezi s temi vprašanji se mora vsak sam odločiti, kaj bo storil. Če imate posebne dneve, ko se postite, delate vsekakor to na čast Bogu. Kdor pa te dni uživa hrano, prav tako časti Boga, kajti v molitvi se mu zahvaljuje za hrano. Tisti pa, ki se posti, dela to iz ljubezni do Boga in mu na ta način izkazuje čast. Končno pa nihče izmed nas ne živi zase in nihče ne umira zase. Če živimo, živimo za Boga, če umremo, prav tako umremo za Gospoda. Prav vseeno je, ali živimo, ali umremo: v vsakem primeru smo Gospodovi. Zato je Kristus tudi umrl in vstal v novo življenje, da bi bil v življenju in v smrti naš Gospod. S kakšno pravico torej sodiš drugega? Zakaj preziraš svojega brata, če stvar razume drugače kakor ti? Ne pozabi, da bomo nekega dne vsi stali pred Bogom, ki nam bo vsem sodil. Ali ni že Izaija pisal: “ Tako resnično, kot živim, pravi Gospod: Pred menoj bodo vsi padli na kolena in vsi bodo priznali, da sem jaz Gospod! ” Vsak bo torej zase moral dati Bogu odgovor. Ne obsojajte se torej med seboj. Nihče naj s svojim vedenjem ne bo vzrok drugemu, da postane negotov v svoji veri in zbegan. To pa vem in Kristus mi potrjuje, da ni hrane, ki je ne bi smeli jesti. Če pa kdo misli drugače, naj se izogiblje tistega, kar smatra, da ne sme jesti. V kolikor bi s tem, ker uživaš določeno hrano, zavedel svojega brata, da bi storil nekaj, kar je proti njegovi vesti, ne ravnaš po ljubezni, če s tem nadaljuješ. Ne dovoli, da bi to, kar ješ, škodovalo nekomu, za kogar je Kristus umrl. Varujte se, da ne bi zaradi takih postranskih stvari vera v Kristusa prišla na slab glas. V bistvu za nas kristjane ni pomembno, kaj jemo, ali pijemo, pomembno je Božje kraljestvo. Bog pa sprejme vsakega, kdor pride k njemu in mu po svojem svetem Duhu daje mir in radost. Kdor služi Kristusu na ta način, se ga Bog veseli in tudi ljudje ga cenijo. Zato si bomo prizadevali z vsemi močmi, da bi živeli v miru drug z drugim in pomagali drug drugemu, da bi rasli v veri. Ne podirajte Božjega dela s kakršnimikoli predpisi o jedi. Nekateri med vami sicer pravijo: “Pred Bogom je vse čisto.” To drži. Drugim pa se vznemiri vest, če jedo določene vrste hrano. To pa jim škoduje. Zato je bolje, da ne ješ mesa in ne piješ vina in se sploh izogibaš vsega, kar bi moglo tvojega brata zapeljati v greh. Drži se svojega osebnega prepričanja, če ga lahko zagovarjaš pred Bogom, ne poskušaj pa ga vsiljevati tudi drugim. Mir ima namreč samo tisti, ki mu prepričanja ne očita lastna vest. Če pa kdo veruje, da so predpisi o hrani pravilni, pa jih vendarle krši, ga obsoja že njegova vest, ker ravna v nasprotju s svojo vero in je s tem neposlušen Kristusu. Vse pa, česar ne delamo po veri v Kristusa, je greh. Čeprav pa imamo čisto vest pred Gospodom v tem, kar delamo, ne smemo misliti samo nase. Moramo se ozirati na dvome in negotovost drugih. Vsak naj ravna tako, da bi njegov vzgled spodbujal bližnjega k dobremu in ga krepil v veri. Tudi Kristus ni živel sam zase. O njem piše: “ Ker zastopam tvojo stvar, me sramotijo tisti, ki sramotijo tebe. ” Te besede, ki so zapisane pred davnim časom, naj bi nam bile v pouk, tako da bi potrpežljivost in ohrabritev pisma prebudili v nas upanje. Bog pa, ki nam daje vso tolažbo in ki nas hrabri, naj vam pomaga, da bi živeli v miru drug z drugim, kot je to pokazal tudi Jezus Kristus. Šele tedaj lahko vsi enoglasno častimo in slavimo Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa. Sprejemajte drug drugega na enak način, kot nas je sprejel Kristus, brez zadržkov. Tako boste Bogu še prav posebno izkazali čast. Spomnite se, da je Jezus Kristus prišel na ta svet, da bi svojemu ljudstvu Izraelu pokazal, kako zvesto drži Bog svoje obljube, ki jih je dal Abrahamu, Izaku in Jakobu. Na ta način je Kristus služil svojemu ljudstvu. Toda prav tako kot naj bi Judje častili Boga zaradi njegove zvestobe, naj bi se mu ostala ljudstva zahvalila za njegovo usmiljenje. Že v psalmu beremo: “ Med pogani bom slavil tvoje ime in te častil.” In na drugem mestu pravi: “ Veselite se vsa poganska ljudstva skupaj z njegovim ljudstvom Izraelom! ” In zopet beremo drugje v psalmu: “ Slavite Gospoda, pogani! Vsa ljudstva naj ga slavijo! ” Izaija pa je prerokoval: “ Jesejeva korenina bo pognala, vstal bo nekdo, ki bo zavladal nad poganskimi ljudstvi. Vanj bodo upali pogani.” Zato prosim za vse vas, ki niste Judje, da bi vas Bog, ki nam je dal to upanje, napolnil v vaši veri z radostjo in mirom, da bi se vaše upanje po moči Svetega Duha bolj in bolj krepilo. Dragi bratje! Trdno sem prepričan, da ne potrebujete mojih opominov, ker sami veste, kaj vse vam je Bog podaril in kaj od vas pričakuje. Zato se lahko medsebojno opominjate in si pomagate v krščanskem življenju. Kljub vsemu sem si vzel svobodo, da vas spomnim na nekatere stvari. To sem storil zato, ker me je Bog pooblastil, da kot služabnik Jezusa Kristusa oznanim radostno novico vsem ljudem. Kot služi duhovnik v templju Bogu in mu žrtvuje, tako gledam jaz na svojo nalogo. Po svetem Duhu naj bi bila žrtev vseh narodov posvečena in prijetna Bogu. Pred Bogom sem ponosen na vse, kar je Jezus Kristus storil skozi mene. Ne upam si soditi, kako uspešno je uporabljal druge, vem pa tole: mene je uporabil, da bi pridobil pogane za Boga. Pridobil sem vas z znamenji in čudeži in z močjo Svetega Duha. Na ta način sem oznanjal Kristusa in veselo sporočilo vse od Jeruzalema do pokrajine Ilirije. Moj cilj je bil ves čas, potovati dalje in oznanjevati tam, kjer ljudje še nikoli niso slišali o Jezusovem imenu, namesto da bi obiskoval kraje, kjer je že nekdo drug osnoval cerkev. Ravnal sem se po navodilih Svetega pisma, kjer Izaija pravi: “Videli ga bodo tisti, katerim ga še nihče ni oznanil in kateri še nikoli poprej niso o njem slišali, ga bodo spoznali.” Ker sem bil s tem tako zaposlen, doslej še nisem bil pri vas. Zdaj pa sem svoje delo tukaj dokončal in kot sem si že mnogo let želel, bi zdaj rad prišel k vam. V načrtu imam, da bi potoval v Španijo in upam, da bom ob tej priložnosti tudi vas v Rimu osebno spoznal. Ko bomo nekaj časa prebili skupaj in bom nabral novih moči, me boste morda lahko spremljali na moji poti dalje. Prav zdaj sem na poti v Jeruzalem, da bi pomagal tamkajšnji cerkvi. Kristjani v Makedoniji in Ahaji so namreč za siromašne v cerkvi v Jeruzalemu zbrali denar. To so storili z veseljem, kajti prav tej cerkvi mnogo dolgujejo oni, ki so bili prej pogani. Kajti če so bili oni deležni duhovnih dobrin, ki so prišle od Judov, so zdaj oni dolžni deliti svoje materialne dobrine z Judi, ki so se znašli v stiski. Takoj ko bom opravil to nalogo in dokončal to njihovo dobro delo, lahko na poti v Španijo pridem k vam. Vem, da vam bom ob tej priložnosti lahko prinesel bogat Božji blagoslov. Dragi bratje, ker Jezus Kristus tako hoče in ker smo v ljubezni Svetega Duha povezani med seboj, vas prosim: pomagajte mi v moji borbi tako, da molite zame. Prosite Boga, da me varuje tistih v Judeji, ki me zaradi Jezusa preganjajo. Molite tudi za to, da bi kristjani v Jeruzalemu hvaležno sprejeli dar v denarju. Šele potem se lahko z veselim srcem podam k vam, da bi se – če Bog tako hoče – med seboj spodbujali. Mir bodi z vami vsemi. Amen. Naši sestri Fojbi, ki je v službi v cerkvi v Kenhrejah (in vam tudi prinaša to pismo), lahko zaupate. Prijazno jo sprejmite, kar je za kristjane samoumevno, da bodo tudi storili. Saj to delate za Gospoda. Bodite ji v pomoč, v čemerkoli bi to potrebovala. Tudi ona je mnogim pomagala, ki so bili v stiski, pa tudi meni je bila v pomoč. Pozdravite Priso in Akvilo, ki z menoj delata za stvar Jezusa Kristusa. Ona sta postavila na kocko svoje življenje in nisem edini, ki sem jima dolžan izkazati hvaležnost. Tudi druge cerkve so jima hvaležne. Posredujte moj pozdrav vsem v cerkvi, ki se zbira v njunem domu. Pozdravite mojega dragega Epajneta, ki je prišel prvi do vere v Jezusa Kristusa v pokrajini Aziji. Pozdravite od mene Marijo, ki se je toliko trudila z vami. Prisrčni pozdravi tudi Androniku in Juniju, mojima rojakoma, ki sta bila zaradi svoje vere z menoj v ječi. Oba sta še pred menoj postala kristjana in uživata pri apostolih velik ugled. Pozdravite Ampliata, s katerim imava toliko skupnega v veri ter našega sodelavca Urbana kakor tudi dragega Stahija. Pozdravite Apela, ki je mnogo prestal zaradi Kristusa. Pozdravite tudi vse, ki delajo v Aristobulovem domu. Pozdravite Herodiona, mojega rojaka. Pozdravite sužnje v Narcisovem domu, ki so kristjani. Pozdravite Trifajno in Trifozo, Gospodovi služabnici in Persido, ki je tako trdo delala za Gospoda. Pozdravite od mene Rufa, ki ga je Gospod izvolil in tudi njegovo dobro mater, ki je bila mati tudi meni. Pozdravite Asinkrita, Flegona, Hermesa, Patrobaja, Hermaja in druge brate, ki so skupaj z njimi. Pozdravite Filologa in Julijo, Nereja in njegovo sestro ter Olimpaja in vse kristjane, ki so skupaj z njimi. Pozdravite drug drugega z bratskim poljubom. Vse cerkve tukaj vas pozdravljajo. Na koncu, dragi bratje, vas moram opozoriti še na naslednje: So ljudje, katerih se morate varovati. Ti poskušajo razcepiti cerkve in prinašajo nemire, ker širijo druge nauke in se zoperstavljajo temu, kar ste se naučili. S takimi ljudmi ne imejte opravka. Njim namreč ne gre za našega Gospoda Kristusa, ampak hočejo zadovoljiti svoje osebne želje in strasti. Z lepimi besedami in na priliznjen način zavajajo preproste ljudi. Vendar o vas slišim samo dobro. Vsi vedo, da ste poslušni Božji besedi. To me zelo veseli. Želim, da tudi nadalje ostanete pri tem, kar je dobro in da se ne ukvarjate s tem, kar je hudo. Kajti Bog, ki vam daje svoj mir, bo poskrbel za to, da bo satan pri vas kmalu dokončno premagan. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vami. Moj sodelavec Timotej in moji rojaki Lukij, Jazon in Sozipater prav tako pošiljajo mnogo pozdravov. Tudi jaz, Tertij, vas želim prisrčno pozdraviti kot svoje brate v veri. Pavel mi je narekoval tole pismo za vas. Gaj vas tudi prisrčno pozdravlja. Sem njegov gost in cerkev se sestaja v njegovem domu. Pozdravlja vas Erast, mestni blagajnik in naš prijatelj Kvart vam pošilja mnoge pozdrave. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vami vsemi! Izročam vas Bogu, ki vas lahko stori močne in čvrste v Gospodu, prav kakor sem vas učil. Vi, ki niste judovskega porekla, ste izvedeli za Božji načrt rešitve, ki je bil od začetka skrit. V soglasju s tem pa, kar so govorili preroki in po Božji zapovedi, zdaj oznanjujemo to sporočilo vsepovsod, da bi ljudje po vsem svetu prišli do vere v Kristusa in bi mu bili poslušni. Bogu, ki je edini moder, gre vsa čast po Jezusu Kristusu, našem Gospodu, na veke. Amen. Pavel, ki ga je Bog poklical, da bi bil glasnik Jezusa Kristusa in njegov sodelavec Sosten pišeta to pismo Božji cerkvi v Korintu. Tudi vas je Bog poklical po Jezusu Kristusu, da bi bili njegovo ljudstvo, izvolil vas je za Jezusa Kristusa prav tako kot tudi vse druge kristjane, ki se po vsem svetu v molitvah obračajo k njemu kot svojemu Gospodu. Želim vam milost in mir od Boga, našega Očeta in našega Gospoda Jezusa Kristusa. Vedno znova se zahvaljujem Bogu za nezasluženi dar, ki vam ga je dal v Jezusu Kristusu. Po njem ste zares zelo obogateli v vsakem oziru – tako v govoru kot tudi v znanju. To, kar sem vam dejal, da Kristus lahko stori za vas, se je tudi zgodilo. Ne manjka vam noben dar izmed tistih, ki jih Sveti Duh daje vernim. Čakate tudi, da Jezus Kristus, naš Gospod, spet pride. On vam bo dal moč, da ostanete čvrsti do njegovega prihoda ter da boste brez greha in krivde tisti dan. Lahko se zanesete, da bo temu tako, kajti Bog bo storil vse to, kar je obljubil. On sam vas je namreč poklical, da bi sklenili prijateljstvo z njegovim sinom, Jezusom Kristusom, našim Gospodom. Toda dragi bratje, prosim vas po naročilu našega Gospoda Jezusa Kristusa: Prenehajte se prepirati! Ne trpite razcepov v cerkvi, ampak stojte čvrsto drug ob drugem in bodite enotni v vsem, kar mislite in verujete! Od Hlojinih sorodnikov sem izvedel, da se prepirate. Nekateri med vami trdijo: “Mi se ravnamo po tem, kar je dejal Pavel,” medtem ko drugi pravijo: “Mi se držimo Apola!” Spet drugi pa menijo: “To, kar pravi Peter, je prav!” Zadnja skupina pa trdi: “Mi verujemo samo v Kristusa!” Zakaj tako? Ali hočete razdeliti Kristusa? Ali sem bil jaz, Pavel, razpet za vas na križ? Ali pa ste se morda krstili v moje ime? Zahvaljujem se Bogu, da razen Krispa in Gaja nisem krstil nikogar izmed vas. Sicer bi morda še trdili, da sem vas zato krstil, da bi hodili za menoj! Zdaj sem se spomnil, da sem krstil tudi Štefanovo družino, sicer pa se ne spominjam, da bi krstil še koga drugega. Kristus mi ni zaupal naloge, da bi krščeval, temveč da bi oznanjeval sporočilo o rešitvi. Pri tem pa mi res ne gre za to, da bi na ljudi naredil kakšen poseben vtis z dobrimi govori. To bi bila lahko samo ovira, da bi neizmerna sila, ki jo vsebuje enostavno sporočilo o Kristusovem križu, prišla do polnega izraza. Vsem tistim, ki gredo v pogubo, se gotovo zdi nesmiselno to, da je Jezus Kristus na križu umrl za nas. Tako je, kot je dejal Bog: “ Zavrgel bom modrost modrih in razsejal razumnost razumnih! ” Kaj naj še rečemo o učenih in blestečih filozofih in učenjakih tega sveta? Ali ni Bog jasno pokazal, da je vsa njihova modrost prazna? Bog je namreč v svoji modrosti poskrbel, da ljudje z vso svojo bistroumnostjo ne morejo spoznati Boga, temveč je sklenil, da bo rešil vse tiste, ki verujejo njegovemu sporočilu, ki je za svet neumno in nesmiselno. Judom se zdi neumno, ker bi radi videli čudeže z neba, kot dokaz, da je vse to resnica; tistim pa, ki niso Judje, se zdi neumno, ker verjamejo samo tisto, kar je v soglasju z njihovo filozofijo. Mi pa govorimo ljudem, da je Kristus – Božji Sin – moral umreti za nas, čeprav je to za Jude bogokletje, za ostale narode pa neumnost. Kljub temu doživljajo vsi, ki jih je Bog poklical – Judje kakor tudi ostali narodi – da se prav v tem Kristusu, ki so ga razpeli na križ, kaže Božja moč in Božja modrost. To, kar je storil Bog, prekaša vso človeško modrost, čeprav izgleda nespametno; in tisto, kar pri njem izgleda slabotno, prekaša vso človeško moč. Poglejte sebe, dragi bratje! Ali so med vami izmed tistih, ki hodijo za Jezusom res mnogi taki, za katere lahko trdimo, da so izobraženi, vplivni ali ugledni? Ne, kajti Bog je poklical tiste, ki so slabotni in po človeškem mišljenju nepomembni, da bi osramotil ljudi, na katere računa svet. Bog se je zavzel za slabotne na tem svetu, da bi ponižal močne. Kogar imajo ljudje za manjvrednega in ga prezirajo, tistega, ki nič ne velja, želi Bog imeti zase. Vse pa, čemur ljudje pripisujejo tako velik pomen, to je Bog zavrgel. Pred Bogom stojimo vsi praznih rok. Tudi vi se lahko zahvalite za življenje, ki ga imate v Jezusu Kristusu, samo Bogu. On je za nas Božja modrost. Bog nas je sprejel zaradi njega, po njem lahko živimo življenje, ki je Bogu po volji in on nas je osvobodil naše krivde in greha. Tako drži tisto, kar pravi Sveto pismo: “Če kdo hoče biti ponosen, naj bo ponosen na to, kar je Bog storil zanj.” Dragi bratje! Ko sem prišel k vam in vam prinesel Božje sporočilo, nisem uporabljal napihnjenih besed in modrih idej. Nisem vam hotel pripovedovati kaj drugega, razen da sem vam govoril o Jezusu Kristusu in o njegovi smrti na križu. Pri tem sem se čutil slabotnega in ubogega, govoril sem vam s strahom. Kar sem vam govoril in pridigal, ni bilo na moder in prepričljiv način, Božji Duh je govoril skozi mene in njegova moč je delovala. Vaša vera naj ne bi bila zgrajena na temelju človeške modrosti, ampak na Božji moči, ki more rešiti. Vendar vsak kristjan, ki je zrel v veri ve, kako resnično je to sporočilo in polno modrosti, čeprav ta svet in tisti, kateri imajo moč in oblast, ne priznavajo tega za modrost. Toda svet bo propadel z vso svojo modrostjo. Modrost, ki jo mi oznanjamo, je Božja modrost. Ona ostaja skrivnost in je skrita očem sveta. Pa vendar je Bog, še preden je ustvaril svet, v svoji modrosti sklenil, da bomo z njim delili njegovo slavo. Nihče izmed vladarjev na tem svetu ni tega spoznal. Sicer ne bi razpeli na križ Kristusa, Gospoda slave. Zgodilo se je prav to, kar je napovedal že prerok Izaija: “Česar nobeno oko ni videlo, česar nobeno uho ni slišalo in česar si nihče ni mogel niti v svojih mislih dočarati, to je Bog pripravil za tiste, ki ga ljubijo.” Bog nam je po svojem svetem Duhu razodel svojo skrivnost. Božji Duh ve namreč vse in pozna tudi najbolj skrite Božje misli. Tako, kot vsak človek sam zase ve, kaj misli, tako pozna samo Božji Duh Božje misli. Kot kristjani nismo dobili duha tega sveta ampak Božjega Duha. Zato lahko tudi spoznamo, kaj je Bog storil za nas. Kar vam oznanjujemo, ne izvira iz človeške modrosti ali iz človeškega znanja, to nam je posredoval Božji Duh. Božje skrivnosti lahko razume in razlaga samo tisti, ki dovoli Božjemu Duhu, da ga vodi. Človek s svojimi naravnimi sposobnostmi ne more razumeti tega, kar govori Božji Duh. Zanj je vse to neumnost, kajti Božje skrivnosti odkriva samo Božji Duh. Tisti pa, ki ga napolnjuje Božji Duh, ima vpogled v vse, kar mu Bog kaže in govori. Prav to pa vznemirja ljudi tega sveta, ker ne vedo, za kaj gre. Kako naj bi tudi vedeli? Ali ni že prerok Izaija vprašal: “ Kdo pozna Gospodov um, da bi mu mogel biti svetovalec? ” Mi pa imamo Kristusov um. Dragi bratje! Nisem vam mogel govoriti kot ljudem, ki dovolijo Božjemu Duhu, da jih vodi in ki so zreli v veri. Bili ste kot otroci, ki se ravnajo po svojih željah. Zato sem vam dal samo mleka in ne močne hrane, ker je ne bi prenesli. Tudi zdaj je še ne prenesete; saj ste še vedno le dojenčki, kar zadeva krščanstvo, ker vas vodijo vaše želje, ne pa Božje. Če zavidate drug drugemu in se delite v skupine, ali ni to dokaz, da ste otroci, ki želijo kar naprej uveljavljati svojo voljo? Pravzaprav ravnate tako, kot da sploh ne bi pripadali Gospodu. Prepirate se o tem, če sem večji jaz, ali pa Apolo in s tem povzročate razcepe v cerkvi. To pa samo kaže, kako malo ste zrasli v Gospodu. Kdo sta sploh Apolo ali Pavel, da se prepirate zaradi naju? Midva sva samo Božja služabnika in sva vam pomagala priti do vere. Vsak od naju je storil to, kar mu je Bog naložil. Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je storil, da je vaša vera vzklila. Ni tako pomembno, kdo je posadil in kdo je zalil; pomemben je samo Bog, ki stori, da vera zraste. Apolo in jaz sva delala skupaj in sva imela isti cilj – Bog pa bo vsakemu pravično plačal za njegov trud. Mi smo Božji sodelavci, vi pa ste njegovo polje in njegova zgradba. Bog mi je po svoji milosti dal nalogo in sposobnost, da položim temelj kot marljiv gradbenik. Drugi zdaj gradijo dalje na tem temelju. Vsak pa mora paziti na to, da dela marljivo. Temelj, ki sem ga položil pri vas, je Jezus Kristus. Nihče ne more položiti drugega, ali celo boljšega temelja. Naprej pa lahko gradimo z drugimi materiali. Nekateri uporabljajo zlato, srebro, drago kamenje, drugi pa spet jemljejo les, ali slamo. Tisti dan pa, ko bo Kristus preizkusil gradnjo, se bo pokazalo, s čim je kdo gradil. Z ognjem bo namreč preizkusil vrednost gradnje in pokazalo se bo, čigavo delo bo obstalo v ognju. Kdor je gradil čvrsto in obstojno na Kristusu kot temelju, tega bo Bog nagradil. Komur pa bo delo zgorelo, bo vse izgubil. Njega samega bo sicer rešil iz ognja, vendar mu ne bo preostalo nič drugega kot samo golo življenje. Mislite torej na to, da ste Božja zgradba in njegov tempelj ter da v vas prebiva Božji Duh. Kdor poruši ta tempelj, mu bo Bog sodil. Božji tempelj je svet in ta tempelj ste vi. Ne varajte sami sebe! Če si kdo domišlja, da je posebno moder in razumen na tem svetu, je bolje, da preneha računati s to modrostjo in naj se ne boji, da bi veljal kot neumen. Kajti šele tedaj bo zares moder. Vsa modrost tega sveta v Božjih očeh ni nič drugega kot neumnost. Tako kot tudi piše: “ Modre je ujel v zanko z njihovo lastno modrostjo.” Na drugem mestu pa beremo: “ Gospod pozna človeške misli in ve, kako prazne so.” Ali vidite, kako nespametno je, ponašati se z raznimi ljudmi? Saj je vse vaše: Pavel, Apolo in Peter, da, ves svet, življenje in smrt, sedanjost in prihodnost – vse je vaše. Vi pa ste Kristusovi in Kristus je Božji. Zato je prav, da vidite v nas tisto, kar v resnici smo: Kristusove služabnike in oskrbnike, ki po Božjem nalogu oznanjajo ljudem Božje skrivnosti. Od oskrbnikov zahtevamo predvsem, da so zanesljivi. Kakšen pa sem glede tega jaz? Ni tako pomembno, kako vi, ali drugi ljudje sodijo o meni, kar zadeva to stvar. Celo moja lastna sodba ni pomembna. Ne zavedam se sicer, da bi bil kriv, toda to še ne pomeni, da to tudi nisem. Pomembna je samo Božja sodba! Zato nikar prehitro ne prinašajte kakršnihkoli zaključkov o kateremkoli človeku. Počakajte do Gospodovega prihoda. Potem nas bo on postavil na svetlo, tako da bodo vsi lahko videli, kaj je v naši notranjosti. Tedaj bodo vsi lahko izvedeli, kakšni so bili naši motivi, ko smo delali za Boga. Tedaj bo Bog vsakega pohvalil v taki meri, v kakršni je kdo zaslužil. Zdaj sem vzel sebe in Apola kot primer, da bi vam pokazal, kako narobe je, če zaupate v človeka. Ne ponašajte se z enim izmed Božjih učiteljev bolj kot z drugim. Zakaj ste tako ponosni? Le kaj imate, česar vam ni dal Bog? In če vse, kar imate, prihaja od Boga, zakaj se imate za tako pomembne, kot da ste sami kaj doprinesli k temu? Vi pa ste tako siti in zadovoljni sami s seboj. O sebi mislite, da ste tako zelo bogati, da prav ničesar ne potrebujete. Domišljate si, da bi že zdaj lahko vladali, kot da se je Kristus že vrnil? Nas pa sploh ne potrebujete. Želel bi, da bi res že kraljevali s Kristusom. Tedaj bi bili tudi mi že na cilju, kar zadeva našo vero in bi lahko kraljevali skupaj z vami. Vendar se mi zdi, da je Bog nas, glasnike njegovega evangelija, postavil na zadnje mesto, bliže smrti kakor življenju. Bojujemo se, kot bi bili v areni, pred očmi vsega sveta. Ljudje in angeli napeto gledajo, kako se bo ta borba končala. Zaradi Kristusa nas imajo za norce; vi pa ste častivredni kristjani. Mi smo pri koncu svojih moči; vi pa ste močni. Vas cenijo in spoštujejo; nam pa se posmehujejo. Do današnjega dne trpimo lakoto in žejo in oblečeni smo v cunje. Tepejo nas in porivajo sem ter tja, nikjer nismo doma. Le s težavo se preživljamo. Ko pa nas žalijo, blagoslavljamo. Kadar nas preganjajo, se ne branimo. Ko nas zasmehujejo, ljubeznivo odgovarjamo. Ves čas so ravnali z nami tako, kot bi bili le v nadlego in najraje bi se nas znebili. Ne pišem vsega tega zato, da bi vas osramotil. Rad bi vas samo pokaral, moji ljubljeni otroci in vrnil na pravo pot. Celo če bi imeli deset tisoč vzgojiteljev, ki bi vas poučevali v veri, nimate mnogo očetov. Jaz sem vam namreč prinesel radostno sporočilo o Jezusu Kristusu, po katerem ste sprejeli življenje. Zato vas prosim: ravnajte se po mojem zgledu, kakor se otroci ravnajo po zgledu svojih očetov. Prav zaradi tega sem tudi poslal k vam Timoteja, da bi vam pomagal pri tem. On je namreč eden izmed teh, ki sem jih pridobil za Kristusa, Božji otrok, ki ga ljubim in na katerega se lahko zanesem. On vas bo spomnil na vsa navodila, ki sem jih dal vam, pa tudi vsem drugim cerkvam po naročilu Jezusa Kristusa. Vem, da so nekateri med vami postali zelo ošabni in mislijo, da ne bom prišel v Korint, da bi razčistil te stvari z vami. Toda če le Gospod dovoli, bom kmalu spet pri vas. Tedaj pa bom videl, če so ti ponosni ljudje kristjani samo na jeziku, ali pa zares prebiva v njih Božja moč. Božje kraljestvo namreč niso samo besede, ono se kaže v življenju, v katerem vsak lahko prepozna Božjo moč. Kako torej hočete, da pridem k vam? S palico, da bi vas kaznoval, ali pa z ljubeznijo in prijaznostjo? Še nekaj drugega moram razčistiti z vami. Slišim, da v vaši cerkvi trpite greh, kakršnega le redko srečamo. Neki človek živi skupaj z ženo svojega očeta. Kaj takega ne počnejo niti neverniki. Vi pa si poleg tega domišljate, da ste prav posebno dobri in “duhovni”! Zakaj se tega raje ne sramujete in poskrbite, da tega človeka izključite iz cerkve? Nisem sicer med vami osebno prisoten, v duhu pa sem vendarle pri vas. Skličite sestanek v cerkvi – in moč Gospoda Jezusa bo z vami, ko se boste sestali – pa tudi jaz bom prisoten v duhu ter odstranite tega človeka iz cerkve. Izročite ga satanu v roke, da ga kaznuje, v upanju, da bo Gospod ob dnevu sodbe lahko rešil njegovo dušo. Strašno je, da se ponašate s svojo duhovnostjo, pa vendar dopuščate, da se dogajajo take stvari. Ali ne veste, da vas bo greh kmalu vse okužil, če boste dovolili le enemu človeku, da živi v grehu? Saj prav malo kvašenega testa povzroči, da se skvasi vse testo. Odstranite vsak najmanjši ostanek starega kvašenega testa, da bi bili vi kakor tudi vaša cerkev novo, nekvašeno testo. Čisti ste, ker se je Kristus žrtvoval za nas kot naše velikonočno jagnje. Odločno se izogibajte kvašenega testa vašega starega življenja z vsem sovraštvom in hudobnostjo in živite novo življenje nekvašenega testa v čistosti in resnici. Že sem vam pisal, da ne imejte kot kristjani opravka s hudobnimi ljudmi. Ko sem vam to pisal, nisem mislil na vse tiste ljudi na svetu, ki živijo nespodobno, sebično in praznoverno. Mnogo sem razmišljal o tem in v imenu Gospoda Jezusa Kristusa sem že odločil, kaj je treba storiti. Ne, menil sem, da bi se morali ločiti od vseh tistih, ki se imenujejo kristjani, pa kljub temu živijo nemoralno, v pohlepnosti po denarju, ali pa so praznoverni, preklinjajo Boga, ali so pijanci in tatovi. S takimi se sploh ne bi smeli družiti. [12-13] Ni naša naloga, da ljudi, ki ne pripadajo cerkvi, obsojamo. To bo storil Bog. Za to pa, kar se dogaja v cerkvi, smo odgovorni. “ Odstranite hudobneža iz svoje sredine! ” tako beremo v Pismu. Kako je mogoče, da vi kot kristjani prinašate vaše spore pred brezbožne sodnike namesto da bi prosili za nasvet cerkev? Ali ne veste, da bomo kot kristjani nekoč sodili svetu? Torej bi morali tudi te majhne stvari urediti sami med seboj. Ali ste pozabili, da bomo sodili celo angelom? Ali ne bi bilo potemtakem potrebno, da sami rešite tudi vaša vsakdanja nesoglasja? Vi pa namesto tega hodite k sodnikom, ki so še celo neverni. Dovolj je žalostno, da vam moram govoriti o tem! Ali res ni v cerkvi niti enega, ki bi lahko rešil vaše medsebojne prepire? Namesto tega vlačite drug drugega pred sodišče in tožite svoje brate pred nevernimi. Ne spodobi se že to, da imate spore. Zakaj raje ne pretrpite krivice in zakaj niste pripravljeni pretrpeti izgube, namesto da se borite za svojo pravico? Tako pa tudi sami ravnate krivično in varate druge in to celo lastne brate. Ali ste pozabili, da za ljudi, ki delajo krivico, ni prostora v Božjem kraljestvu? Dobro si zapomnite, da nihče, ki živi nespodobno, tudi ne taki, ki jim je kaj drugega pomembnejše od Boga, ali tisti, ki je nezvest zakonskemu partnerju, ali kdor se vdaja seksualnim perverznostim, ne bo prišel v Božje kraljestvo; prav tako tudi noben tat ali ropar, pa tudi ne pohlepni ljudje, pijanci ali obrekovalci. In prav to so nekateri med vami včasih bili. Zdaj pa je Bog opral vaše grehe in vas posvetil ter vas sprejel na osnovi tega, kar je storil za vas Jezus Kristus in Božji Duh. “Vse mi je dovoljeno,” mi boste rekli. To drži, pa vendar to, kar je dovoljeno, vedno ni tudi primerno, posebno ne, če me lahko tako obvlada, da s tem ne morem prenehati, kadar hočem. Bog nam je dal željo po hrani in tudi želodec, ki hrano prebavlja. To pa še ne pomeni, da lahko jemo več kot je treba. Ne posvečajmo hrani več pozornosti, kot je treba, kajti nekega dne bo Bog vzel želodec kakor tudi hrano. Telo tudi ni ustvarjeno za nemoralo, ampak je namenjeno za službo Bogu in njemu na čast. Zato Bogu tudi ni vseeno, kako ravnamo s svojim telesom. Bog nas bo namreč obudil v večno življenje, tako kot je obudil s svojo močjo tudi Kristusa. Ali ne razumete, da so vaša telesa del Kristusa in udje njegovega telesa? Ali naj potem vzamem del Kristusa in ga združim s prostitutko? Nikakor ne! Ali ne veste, da tisti, ki se združi s prostitutko, postane del nje, ona pa je del njega? To piše tudi v Svetem pismu: “ Poslej bosta ta dva eno. ” Če pa se namesto tega izročite Gospodu, boste postali eno s Kristusom po njegovem Duhu. Zato vas svarim, da se varujete spolne nemorale. Noben drug greh ne more tako škodovati telesu kot ta. S tem grešite namreč proti svojemu telesu. Ali se še niste naučili tega, da je telo tempelj Svetega Duha, ki vam ga je dal Bog? Več ne pripadate sami sebi. Bog je plačal visoko ceno, da bi vas odkupil; služite zato tudi s svojim telesom na čast Bogu, ker je njegova last. Zdaj pa k vprašanjem, ki ste mi jih zastavili v pismu. Takole menim: najbolje za kristjane bi bilo, če se sploh ne bi ženili. Ker pa je toliko nemorale, je bolje, če sklenete zakonsko zvezo in ima vsak mož svojo ženo in vsaka žena svojega moža. Mož naj izpolni svojo dolžnost kot mož in žena svojo dolžnost kot žena in oba naj skrbita, da zadovoljita potrebe drug drugega. Kdor se namreč poroči, nima več neomejene pravice, da sam odloča o svojem telesu; zakonca pripadata drug drugemu. Ne odklanjajta drug drugemu zakonskih pravic. Edina izjema pri tem pravilu je, če sta mož in žena pripravljena odreči se za nekaj časa intimnih odnosov, da bi se lahko v večji meri posvetila molitvi. Ko mine ta čas, pa naj bosta spet skupaj, da ju satan ne bi zapeljal v greh, ker ne bi imela dovolj moči, da bi se obvladala. Kar vam pravim zdaj, je nasvet in ne zapoved. Želim, da bi vsak lahko živel sam, tako kot živim jaz. Toda nismo vsi enaki. Po Božji volji živi nekdo v zakonu, drugi pa ostane neporočen. Neporočenim in ovdovelim pa svetujem, naj raje ostanejo sami, tako kot sem tudi jaz. Če pa jim je to pretežko, naj se poročijo. Bolje je tako, kot goreti od strasti. Kar pa zdaj pravim poročenim, ni moj osebni nasvet, ampak zapoved našega Gospoda Jezusa Kristusa: Žena naj se ne loči od svojega moža. Če pa se je kljub temu ločila, naj ostane sama, ali pa naj se pomiri s svojim možem. Prav to velja tudi za moža. Za vse druge primere pa ni Gospod dal kakšne izrecne zapovedi. Zato vam svetujem takole: Če ima kristjan neverno ženo, ki hoče ostati pri njem, naj se ne loči od nje. Ali če ima kristjanka nevernega moža, ki hoče ostati pri njej, naj ga ne zapusti. Nevernega moža je namreč Bog sprejel zaradi žene, s katero se je združil in ženo zaradi moža, s katerim se je združila. Če ne bi bilo tako, bi bili njuni otroci kot so otroci nevernih staršev, tako pa jih je Bog sprejel. V kolikor bi neverni partner vztrajal, da se loči, privolite v ločitev. V takem primeru tisti zakonski partner, ki je kristjan, ni več vezan na drugega. Bog želi, da živite v miru. Saj ni sigurno, da boš kot kristjan lahko privedel ženo, ali da bo žena lahko privedla svojega moža h Kristusu, če zakonca ostaneta skupaj. Na koncu bi rad še dejal, naj vsak živi v skladu s sposobnostmi, ki mu jih je dal Bog in naj ostane v zakonskem stanu, v katerem ga je zateklo radostno sporočilo. To je moje pravilo za vse cerkve. Tako naj se tudi tisti, ki so ga po judovskih predpisih obrezali, preden je postal kristjan, ne vznemirja zaradi tega, kogar pa niso obrezali, naj ne stori tega zdaj. Za kristjana nima nobenega pomena, če so ga obrezali ali ne. Pomembno je samo, da dela po Božji volji in izpolnjuje Božje zapovedi. Vsak naj služi Bogu in nadaljuje z delom, ki ga je opravljal, preden je postal kristjan. Ali si kot suženj postal kristjan? Ne delaj si skrbi zaradi tega! Če pa imaš priložnost postati svoboden, zakaj ne bi to postal? Kdor pripada Kristusu kot suženj, ga je on osvobodil suženjstva grehu. Svobodni človek pa, ki je sprejel Kristusa, je postal s tem Kristusov suženj. Kristus je za vas plačal visoko ceno. Zdaj ste samo njegovi in ni potrebno, da bi bili še naprej sužnji ljudem. Zato, dragi bratje, naj vsak služi Bogu v tem, v čemer je bil poklican. Kar pa zadeva neporočene: od Gospoda nimam nobene zapovedi, želim pa vam povedati svoje mišljenje kot človek, ki je po Božjem usmiljenju vreden zaupanja. Če mislim na to, kako težki časi prihajajo, menim, da je najbolje, če ostanemo neporočeni. Če pa si se že vezal z neko ženo, ne razdiraj te zveze. Tisti pa, ki je sam, naj ostane sam in naj ne poskuša na vsak način najti ženo. Če pa bi se kljub temu poročil, to ni greh. To velja tako za moške kakor tudi za ženske. V kolikor se poročite, si boste naložili dodatna bremena, katerih bi vas rad obvaroval. Jasno je, da nimamo več dosti časa, da bi delali za Gospoda. Zato naj bi se tudi poročeni zdaj v taki meri lotili dela za Gospoda, kot bi bili neporočeni. Niti žalost niti veselje, pa tudi imetje naj nas ne ovirajo pri delu za Gospoda. Ta svet naj vas ne dobi pod svojo oblast s tem, kar vam ponuja in zapomnite si, da vendarle ničesar ne morete obdržati, kajti svet in vse to, kar imamo, bo kmalu propadlo. Želel bi, da si zaradi tega ne delate nobenih skrbi. Kdor ni poročen, se lahko poprime dela za Gospoda, ne da bi ga karkoli pri tem oviralo in tako lahko ugodi Gospodu. Kdor pa je poročen, mora skrbeti za marsikaj drugega, da bi ugodil svoji ženi ter lahko služi Bogu samo z delom svojih sposobnosti. Tudi žena, ki ni poročena, lahko z dušo in telesom služi Gospodu, ker nima toliko drugih dolžnosti. Poročena žena pa mora misliti na svoje gospodinjstvo in na svojega moža. Tega vam ne govorim, da bi omejil vašo svobodo, ampak da bi vam pomagal. Rad bi videl, da bi živeli zgledno življenje in da vas ničesar ne bi oviralo, ko poskušate doseči edini cilj, to pa je: da bi služili Gospodu. Kdor pa misli, da ni prav, da pusti svojo nevesto predolgo čakati na zakon, naj stori, kar misli, da je prav. Brez skrbi naj se poroči. Zaradi tega se ne bo pregrešil. Kdor pa ima na drugi strani tako močno voljo in se odloči, da se ne bo poročil, je naredil dobro odločitev. Kdor se poroči, dela prav, tisti pa, ki se ne poroči, stori še bolje. Žena je vezana za svojega moža, dokler on živi. Če pa njen mož umre, se lahko spet poroči, vendarle samo z nekom, ki je kristjan. Toda po mojem mnenju bo srečnejša, če ostane sama in menim, da vam dajem ta nasvet po svetem Duhu. Zdaj pa k vprašanju glede hrane, ki jo darujejo poganskim bogovom. Res je, da “imamo vsi znanje”, kakor pravijo. To znanje pa dela ljudi ponosne in le ljubezen more doprinesti k izgradnji cerkve. Kdor misli, da ima odgovore na vsa vprašanja, s tem samo kaže svoje neznanje. Kdor pa ljubi Gospoda, ga Gospod pozna. Ali torej smemo uživati hrano, ki so jo žrtvovali poganskim božanstvom? Vsi vemo, da razen enega Boga ni drugih bogov. Nekateri verujejo, da so mnogi bogovi tako v nebesih kakor tudi na zemlji. Mi pa vemo, da je le eden Bog, Oče, ki je vse ustvaril in pred katerega bomo stopili nekega dne. Imamo tudi samo enega Gospoda, Jezusa Kristusa, po katerem je postalo vse, tudi novo življenje, ki nam ga je podaril. Nekateri kristjani pa tega še ne razumejo. Toliko let v svojem življenju so verovali v malike, da še zdaj, kadar jedo to meso, mislijo, da jedo mališke žrtve. Če torej jedo to meso, jih muči njihova vest. Vi pa v nasprotju s tem trdite takole: “Pred Bogom nismo niti boljši niti slabši, če meso jemo ali ne.” To sicer drži, vendar morate kljub temu paziti, da z vašim vedenjem ne škodujete tistim, ki so še slabi v veri. Recimo, da vas vidijo v kakem poganskem templju, da jeste meso žrtvovano malikom. Ali ne bodo prišli v skušnjavo, da storijo prav tako, čeprav bi s tem ravnali proti svoji vesti? Tako s svojim boljšim spoznanjem spravljaš svojega brata, ki je slabši v veri, v pogubo, in to brata, za katerega je tudi Kristus umrl. Če ravnate tako v odnosu do svojega brata, ki je slabotnejši v veri in ga spodbujate, da stori nekaj, kar misli, da je narobe, grešite s tem proti Gospodu. Če se torej bojim, da bom zavedel svojega brata v greh, ker jem brez razmišljanja meso maliških žrtev, raje ne jem nobenega mesa več do konca življenja, kot da storim kaj takega svojemu bratu. Kako pa je z menoj? Ali nisem svoboden človek? Ali nisem videl Kristusa s svojimi očmi? Ali me ni Gospod poklical, da bi bil njegov glasnik? Dejstvo, da ste vi postali kristjani, dokazuje, da sem delal za Gospoda. Drugi lahko trdijo, da nisem Kristusov glasnik, vi pa tega ne morete reči, kajti vi sami ste pečat in potrditev tega! Tiste, ki me kritizirajo, pa bi rad vprašal: Ali moji sodelavci in jaz nimamo pravice živeti na stroške cerkve? Ali mi ne smemo vzeti s seboj na pot svojih žena, kot to delajo apostoli, Gospodovi bratje, pa tudi Peter? Ali samo Barnaba in jaz morava sama služiti svoj vsakdanji kruh? Vsak sam lahko odgovori na ta vprašanja. Kateri vojak je dolžan plačevati sam sebe? Ali pa ste kdaj slišali, da je kakšen poljedelec pospravil svojo žetev, pa je ni smel uživati? Tudi ne prepovedujemo pastirju, ki pase ovce in koze, da bi pil njihovo mleko. To pa ni tako samo v vsakdanjem življenju; tudi Božja beseda nas uči tako. V zakonu, ki ga je Bog dal Mojzesu, piše: “ Ne devajte volu nagobčnika, kadar vrši žito! ” Ali je Bog zapovedal to, ker skrbi za vole? Nedvomno je mislil na nas! Nas je imel v mislih, ko govori, da vsi, ki orjejo in vršijo žito, lahko pričakujejo, da bodo dobili svoj delež od tega. V vaše duše smo posejali duhovno seme – Božjo besedo. Ali je preveč, če pričakujemo kot plačilo hrano in obleko? Saj podpirate tudi druge, ki vas učijo in prav je, da delate tako. Ali nismo mi še mnogo bolj upravičeni, da to pričakujemo od vas? Vendar si nismo vzeli te pravice, ampak smo se je odrekli, da nam nihče ne bi mogel očitati: samo zato oznanjujete, ker ste za to plačani. Saj dobro veste, da vsi, ki služijo v templju, s tem služijo tudi svoj vsakdanji kruh. Tistim pa, ki žrtvujejo na Božjem oltarju, pripade del živali, ki jo žrtvujejo Gospodu. Gospod je prav tako zapovedal: Kdor oznanja radostno sporočilo, naj od tega dela tudi živi. Kljub temu pa sem se temu odpovedal in nikoli nisem zahteval od vas niti centa. Tega pa vam ne pišem, ker bi odslej hotel kaj dobiti od vas. Raje umrem od lakote, kot da izgubim to zadovoljstvo, ki ga imam, ko oznanjujem brez plačila. Ni moja zasluga, da oznanjujem radostno sporočilo. S tem ne bi mogel prenehati, celo če bi hotel. Če bi storil kaj takega, bi bil zelo nesrečen. Poleg tega pa mi je Bog dal to nalogo. Če delam to prostovoljno, bom za to dobil posebno nagrado, če pa ne, potem opravljam samo svojo dolžnost. Kakšno pa je v teh okoliščinah moje plačilo? Imam posebno zadovoljstvo in veselje v tem, da oznanjujem radostno sporočilo brez stroškov za kogarkoli in ne da bi se skliceval na svoje pravice. Ali ni že to veliko plačilo? Svoboden sem torej in od nikogar nisem odvisen. Da bi pridobil čimveč ljudi za Kristusa, sem prostovoljno postal suženj vsem. Živim kakor Jud, da bi Jude laže privedel h Kristusu. Tam, kjer poudarjajo, da se je strogo treba držati verskih predpisov, se držim tudi teh, čeprav zame ne veljajo. Tudi te ljudi bi namreč rad pridobil. Kadar pa sem med ljudmi, ki se ne ravnajo po nobenih predpisih, se jim prilagodim, da bi jih privedel h Kristusu. To pa ne pomeni, da se ne držim Božjih zapovedi, izpolnjujem namreč Kristusove zapovedi. Kadar sem pri ljudeh, ki so še slabotni in negotovi v veri, skrbno pazim, da ne bi omajal njihove vere. Kdorkoli že je, se izenačim z njim, da bi mu tako lahko pripovedoval o Kristusu in mu omogočil, da se reši. Vse to delam, da bi oznanil radostno sporočilo in da bi se tudi sam razveselil, ko vidim tiste, ki prihajajo h Kristusu. Saj vsi veste, da med vsemi tekači, ki tekmujejo na stadionu, samo eden zmaga in dobi zlato medaljo. Tecite tako, da bi dobili medaljo vi! Vsak, kdor hoče tekmovati, se podredi strogi disciplini, medtem ko trenira. Atlet se odreče marsičesa, samo da bi zmagal. Toda kako hitro je ta zmaga pozabljena! Mi pa se borimo za nagrado, ki ima neminljivo vrednost. Jaz dobro vem, za kaj se borim. Ne tečem proti nekemu negotovemu cilju. Ko se borim, ne udarjam v prazno. Z vsemi močmi sem se zavzel za to, da bi zmagal in pri tem se ne oziram na svoje telo. Ono se mora podrediti moji volji. Ne bi namreč želel spodbujati druge k borbi, a da sam ne bi bil pripravljen boriti se, pa bi me morali predčasno izločiti. Dragi bratje, spomnite se, kaj so doživeli naši bratje, ko so potovali skozi puščavo. Bog jih je vodil v oblaku, ki je šel pred njimi in jih varno prepeljal skozi morje. Lahko bi rekli, da je bil to njihov krst. Krstili so se v morju in v oblaku. Šli so pod Mojzesovim vodstvom in so ga s krstom priznali kot svojega voditelja. Bog jim je dajal v puščavi na čudežen način vsak dan hrano in pijačo. Pili so iz duhovne skale, ki jih je spremljala, a ta skala je bila Kristus. Pa vendarle z večino izmed njih Bog ni bil zadovoljen in zato so pomrli v puščavi. To naj bi bilo nam v svarilo, da ne bi tudi želeli delati to, kar je hudobno ali moliti malike, kot so to delali nekateri med njimi. Sveto pismo poroča o tem takole: “ Sedli so, da bi jedli in pili, potem pa so vstali, da bi plesali okrog svojega boga, okrog zlatega teleta. ” Varujte se tudi, da ne bi tako kot oni, padli v seksualne grehe. Zaradi tega je bilo v enem samem dnevu triindvajset tisoč mož kaznovanih s smrtjo. Ne izzivajte Boga. Oni so delali to, pa so prišle strupene kače, ki so jih pikale, da so mnogi pomrli. Ne godrnjajte, kakor so godrnjali oni, tako da je Bog poslal svojega angela, da bi jih pomoril. Vse, kar se je zgodilo z njimi, je nam za zgled in je zapisano v svarilo nam, ki živimo v teh poslednjih dneh, ko se svet bliža svojemu koncu. Bodite previdni! Ravno kadar mislite: “Meni se kaj takega ne more zgoditi!” se posebno varujte. Zapomnite si, da hudobna poželenja, ki vas poskušajo zapeljati, niso nekaj novega, nekaj posebnega. Mnogi drugi so se pred vami srečevali z enakimi problemi. Nobena skušnjava ni pretežka. Verjemite, da bo Bog poskrbel, da skušnjava ne bo tako močna, da se ji ne bi mogli upreti. To nam je Bog obljubil in on drži svojo besedo. Kadar Bog pošilja preizkušnje, istočasno kaže tudi način, kako se lahko zoperstavimo. Dragi prijatelji, varujte se, da ne bi častili malikov! Saj ste razumni ljudje! Sami presodite, če je tako, kot pravim. Kadar molimo, naj bi Bog blagoslovil kelih z vinom, ki ga pijemo pri Gospodovi večerji, ali ne pomeni to, da vsi, ki pri tem sodelujejo, delijo med seboj blagoslov Kristusove krvi? Ko pa lomimo kruh, da bi ga skupaj jedli, ali ne pomeni to, da delimo novo življenje, ki ga je Kristus pridobil za nas, ko je žrtvoval svoje telo na križu? Ni pomembno koliko nas je, kajti vsi jemo isti kruh in s tem kažemo, da smo vsi del istega Kristusovega telesa. Spomnite se bogoslužja izraelskega ljudstva! Kadar vsi skupaj jedo meso žrtvovane živali, so na ta način vsi združeni z Bogom. Kaj vam želim s tem povedati? Ali imajo bogovi in žrtve, katere jim prinašajo nekatera ljudstva, kakšno vrednost? Nimajo! “Oni prinašajo svoje žrtve demonom, ne pa Bogu!” Jaz pa ne bi želel, da bi se kdorkoli med vami združil z demonskimi silami. Nikakor ne morete istočasno piti in jesti pri Gospodovi mizi in pri mizi hudobnih duhov. Morate se odločiti, s kom se hočete družiti! Ali pa nameravamo izzivati Gospoda? Ali si res domišljamo, da smo močnejši od njega? “Vse je dovoljeno,” – vendar ni vse koristno. “Vse je dovoljeno,” – ni pa vse za naše dobro. Pri tem, kar delate, ne mislite samo na sebe. Mislite predvsem na druge in na to, kaj je dobro zanje. Takole delajte: Kupujte meso, ki ga prodajajo na trgu in ne sprašujte, od kod prihaja. Tako ne boste vznemirjali svoje vesti zaradi tega. “Zemlja namreč in vse, kar je na njej, je Gospodovo.” Če vas povabi k obedu nekdo, ki ni kristjan, pojdite in jejte, kar prinesejo na mizo ter ne sprašujte preveč, da ne bi vznemirjali svoje vesti. Če pa bi vam kdo izrecno naglasil: “To meso so žrtvovali malikom!”, ne jejte zaradi tistega človeka, ki vam je to povedal in zaradi njegove vesti. V tem primeru so pomembni občutki tega človeka in ne vaši. Zakaj le? Ali naj vest nekoga drugega omeji mojo svobodo? Zakaj naj bi me pri tem ovirala vest nekoga drugega, če se Bogu lahko zahvalim za hrano, ki jo uživam? Imamo zelo močan razlog, da storimo tako. Vse, kar delamo, naj bi delali na čast Bogu. Tudi če jemo ali pijemo, naj bo to njemu na čast. Ne dajajte nobenemu človeku povoda, da bi se spotikal, pa naj gre za Juda ali pripadnika nejudovskega naroda ali za brata v cerkvi. To je tudi moje pravilo, po katerem se ravnam. Poskušam biti pošten do vseh v vsakem oziru. Pri tem pa mi ne gre predvsem za samega sebe, ampak za to, da bi se čimveč ljudi rešilo po Jezusu Kristusu. Zgledujte se po meni, kot se jaz zgledujem po Kristusu. Tako vesel sem, dragi bratje, da se ravnate po mojih navodilih. Še nekaj je, na kar bi vas rad spomnil. Žena je podrejena temu, ki je njej glava, mož je podrejen temu, ki je njemu glava in Kristus tudi temu, ki je njemu glava. Zato mož, ki moli ali prerokuje s pokrito glavo, onečašča tega, ki mu je glava. V nasprotju s tem pa žena, ki nima pokrite glave, kadar moli ali prerokuje, onečašča tega, ki je njej glava. Če žena ne pokriva glave, naj si tudi ostriže vse lase. Če pa je za ženo sramota, da si ostriže lase kratko ali celo obrije glavo, naj pokriva glavo. Mož naj ne pokriva glave, kajti ustvarjen je po Božji podobi in Bogu na slavo. Žena pa je moževa slava. Prvega človeka ni rodila žena, Evo pa, prvo ženo je naredil Bog iz moža. Kakor poroča zgodba o ustvarjanju, Bog tudi ni ustvaril moža za ženo, temveč ženo za moža. Zato in zaradi angelov, ki bedijo nad redom, ki ga je vpeljal Bog, naj žena nosi na glavi znak avtoritete. Zapomnite pa si, da sta po Božjem redu mož in žena ustvarjena drug za drugega. Četudi je bila Eva ustvarjena iz Adama, so vendarle žene rodile vse druge moške. Oba torej, mož in žena, sta Božje stvarstvo. Razsodite sami, če se spodobi, da žena brez pokrivala moli v javnosti! Ali ne mislite, da je za moškega sramota, če nosi dolge lase, medtem ko se ženi prav lepo podajo? Dolgi lasje so ji za pokrivalo. Če pa se kdo glede tega hoče prepirati, bi vam rad samo povedal, da niti pri nas, niti v kaki drugi Božji cerkvi na bogoslužju ne ravnajo drugače. Druga stvar, o kateri bi se rad pogovoril z vami, je zopet nekaj, kar me zelo moti. Zdi se mi, da vam bolj škoduje, da se sestajate, kakor koristi. Slišim, kakšne razprave imate kadar se zberete in kako se razhajate v mišljenju in prav lahko verjamem, da je to res. Potrebno je namreč, da so med vami tudi razlike, da se pokaže, kdo je v veri preizkušen. Ko se zberete, da bi jedli, ne jeste Gospodove večerje temveč svojo večerjo. Vsak namreč jé in pije to, kar je prinesel s seboj in tako ostane nekdo lačen in žejen, medtem ko ima drugi toliko, da je celo pijan. Ali ne bi bilo bolje, če bi kar doma jedli in pili. Tako vsaj ne bi delali sramote cerkvi in ne bi dajali povoda revnim, da se sramujejo, ker nimajo kaj vzeti s seboj. Kaj naj sploh rečem o tem? Ne pričakujte, da vas bom morda pohvalil. Gospod sam mi je dal navodila, kako naj se ravnamo pri večerji Gospodovi in to sem vam tudi posredoval: Tisto noč, ko ga je Juda izdal, je Jezus je vzel kruh, zanj se je zahvalil Bogu in ga razdelil, medtem ko je govoril: “To je moje telo, ki ga žrtvujem za vas. Mislite na to, vsakokrat ko jeste ta kruh!” Potem je vzel kelih in je govoril: “Ta kelih je nova zaveza med Bogom in vami, ki sem jo zapečatil s svojo krvjo. Mislite na to, vsakokrat ko pijete iz njega!” Vsakokrat kadar jeste ta kruh in pijete iz tega keliha, spominjate drug drugega na Gospodovo smrt. Delajte tako vse do njegovega ponovnega prihoda. Kdor pa jé ta kruh in pije iz Gospodovega keliha brez razmišljanja ali pa lahkomiselno se je pregrešil zoper Gospodovo telo in kri. Zato naj vsak preizkuša samega sebe, preden jé ta kruh in pije iz tega keliha. Kdor namreč vzame ta kruh in ne misli pri tem na Kristusovo telo in kri, izroča sam sebe Božji sodbi. Zato so tako mnogi med vami slabi in bolni, da ne govorim o tistih, ki so že pomrli. Če sami sebe preizkušate, preden jeste, vas Bog ne bo sodil in kaznoval. Če pa nam Gospod sodi in nas kaznuje, je to zato, ker nas vzgaja, da nas ne bi moral obsoditi skupaj z brezbožnim svetom. Zato, dragi bratje, čakajte drug drugega, kadar ste skupaj pri jedi. Kdor je lačen, naj poprej doma nekaj poje, da si ne boste nakopali Božje sodbe, kadar se sestajate. Vse drugo pa bom razčistil z vami, kadar pridem. Zdaj pa bi se, dragi bratje, rad pogovoril z vami o darovih, ki jih Sveti Duh daje vsakemu izmed vas, ker nočem, da bi bili nevedni glede tega. Spominjate se, kako ste, preden ste postali kristjani, hodili od malika do malika, da bi vam pomagal, pa vam nobeden izmed njih ni mogel spregovoriti niti besede. Zdaj pa srečujete ljudi, ki trdijo, da imajo sporočilo od Božjega Duha. Kako boste vedeli, če govorijo resnico? Jasno je, da nihče, ki govori pod vplivom Svetega Duha ne more preklinjati Jezusa. Nihče tudi ne more reči “Jezus je Gospod” in tako tudi misliti, če ga ne vodi Sveti Duh. So razne vrste darov, vendar je isti Sveti Duh. So razne vrste služb, Gospod pa je isti. So razne vrste delovanja, toda isti Bog deluje v vseh in skozi vse, ki mu pripadajo. Kakorkoli že prihajajo do izraza darovi Svetega Duha v vsakem posameznem izmed vas, so namenjeni v korist vsej cerkvi. Nekomu daje Sveti Duh besedo modrosti. Drugemu daje prav ta Duh besedo spoznanja. Nekaterim daje Bog po svetem Duhu trdno vero, drugim pa dar, da morejo ozdravljati bolne. Nekdo ima dar, da dela čudeže. Nekateri pripovedujejo to, kar jim je Bog pokazal ali spregovoril. Nekateri imajo dar prepoznavanja duhov, drugi pa imajo sposobnost govora v raznih jezikih, ki se jih nikoli niso učili,, drugi pa ta govor razlagajo cerkvi. Vse to dela isti Sveti Duh in daje vsakemu dar, katerega mu je Bog namenil. Prav tako kot je naše telo sestavljeno iz mnogih delov in vsi ti deli tvorijo eno telo, je tudi Kristusova cerkev sestavljena iz mnogih delov, pa je kljub temu eno telo. Vsi smo dobili istega Duha in pripadamo po krstu istemu Kristusovemu telesu, ne glede na to ali smo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni; vsi smo dobili istega Duha, da bi ga pili. Telo je torej sestavljeno iz mnogih delov, ne le iz enega. Celo če bi noga rekla: “Ne pripadam telesu, ker nisem roka,” to še ne pomeni, da ni tudi noga del telesa. Če pa bi uho izjavilo: “Jaz nisem oko in zato tudi nisem del telesa!” bi kljub temu pripadalo telesu. Samo pomislite, če bi bilo vse telo le oko. Kako bi tedaj slišali? Ali pa, če bi bilo vse telo le uho? Kako bi tedaj vohali? Zato je Bog dal vsakemu organu na telesu svojo nalogo, tako kot je sam hotel. Kako čudno bi bilo telo in kako bi le opravljalo vse naloge, če bi imelo samo en del?! Dobro, da temu ni tako, temveč da mnogi posamezni organi sestavljajo telo. Zato ne more oko reči roki: “Ne potrebujem te,” niti glava nogi: “Ti si mi odveč!” Saj so prav tisti deli telesa, ki se nam zdijo slabotni in nepomembni, še prav posebej pomembni. S tistimi deli telesa, za katere smatramo, da niso kaj dosti vredni, ravnamo še prav posebej skrbno. Medtem ko deli telesa, ki se ne odlikujejo zaradi posebne lepote, uživajo še prav posebno pozornost, tega lepi deli ne potrebujejo. Bog je tako sestavil telo, da je dal večjo čast tistim delom, ki nimajo časti, tako da ne bi bilo neskladnosti med posameznimi deli v telesu, temveč da bi deli enako skrbeli drug za drugega. Če trpi neki del telesa, trpijo vsi ostali deli z njim, če pa drug del telesa prav posebno pohvalimo, se tudi vsi ostali deli veselijo tega. Na tem primeru sem vam hotel pokazati, da vsi sestavljate Kristusovo telo in da vsak posamezen izmed vas kot del pripada temu enemu telesu. Vsakemu med vami je Bog določil svoje mesto. Tu so apostoli, potem preroki, pa zopet tisti, ki v Božji cerkvi poučujejo Božjo besedo. Nadalje so tu kristjani, ki delajo čudeže in tisti, ki ozdravljajo bolne ali pa pomagajo potrebnim. Nekateri vodijo cerkev, drugi pa govorijo v nepoznanih jezikih. Ali ste morda vsi apostoli, preroki ali učitelji? Ali pa morda vsak izmed nas lahko dela čudeže? Ali more vsak ozdravljati bolne, ali pa moliti v nepoznanih jezikih in to razlagati? Vsak naj si prizadeva za tiste darove, ki so najbolj koristni. Zdaj pa vam bom pokazal najboljši način! Brez ljubezni nisem nič. Lahko bi govoril v vseh jezikih tega sveta, ali pa tudi v angelskem jeziku, toda če bi uporabljal ta dar brez ljubezni, bi bilo vse to le kot gong s svojim prodornim zvokom ali žvenketajoče cimbale. Če bi imel dar oznanjanja tega, kar bi mi Bog odkrival in bi poznal vse Božje skrivnosti in bi vedel vse, kar se bo zgodilo v prihodnosti, pa ne bi ljubil svojih bližnjih, kaj bi mi koristilo vse moje znanje? Če bi imel tako močno vero, da bi lahko z besedo prestavljal gore, bi bilo vse brez pomena, če ne bi imel ljubezni do drugih. Če bi vse, kar imam, razdelil revnim ljudem in bi bil pripravljen umreti v službi za druge, pa ne bi ljubil tistih, ki bi jim služil, moje delo ne bi imelo nobene vrednosti. Ljubezen je potrpežljiva in prijazna. Ne pozna zavisti, ali sebičnosti, ne hvali se in ne povišuje se. Ljubezen ni brezobzirna do drugih in ne misli samo nase, ni razdražljiva in ne oponaša. Krivica je ne veseli, ampak je srečna, ko vidi, da zmaguje resnica. Ljubezen je zvesta, pa naj jo stane kar hoče. Vedno pričakuje to, kar je najboljše, upa najdlje in je pripravljena pretrpeti prav vse. Vsi duhovni darovi, ki nam jih daje Bog, bodo nekega dne izginili, ljubezen pa bo živela dalje tudi v večnosti. Preroštvu, govorjenju v nepoznanih jezikih in spoznanju bo prišel konec. Vse naše znanje in prerokovanje je tako omejeno. Ko bomo nekoč popolni in dovršeni, ne bomo več potrebovali teh nepopolnih darov. To je namreč takole: ko sem bil otrok, sem govoril in razmišljal kot otrok, odkar pa sem odrastel, segajo moje misli mnogo dalje in opustil sem vse tisto, kar je bilo otročje. Prav tako zdaj lahko razumemo samo del Božje veličine. Tako je kot zrcalna slika na nemirni vodni površini. Nekoč pa bomo videli Boga takšnega, kakršen je. Zdaj vidim samo del slike in le-ta je motna. Tedaj pa bom jasno videl Boga, tako kot on vidi mene, takšnega kot sem. Ko bo vse drugo preminilo, ostanejo le še te tri stvari: vera, upanje in ljubezen. Največja med njimi pa je ljubezen. Ljubezen naj bo vaš najvišji cilj. Molite pa za posebne darove, ki jih daje Sveti Duh, predvsem za to, da bi mogli govoriti drugim tako, kot vas Bog navdihne. Če namreč nekdo govori v nepoznanem jeziku, ne govori ljudem, ker ga nihče ne razume. Govori Bogu in to, kar govori po Božjem Duhu, je skrivnost. Kdor pa govori navdihnjen od Boga, lahko to posreduje drugim ljudem. Tako jim pomaga, da bi rasli v veri, tolaži jih in hrabri. Kdor govori v nepoznanih jezikih, krepi svojo vero. Kdor pa posreduje ljudem besede navdihnjene od Boga, krepi Zaradi mene lahko vsi govorite v jezikih. Še bolje pa bi bilo, če bi vsi lahko sprejemali od Boga navdihnjene besede in jih posredovali dalje. To je mnogo pomembnejše, kot govoriti v nepoznanih jezikih, če potem ne znaš razložiti tega, da bi mogla vsa cerkev imeti korist. Pomislite, dragi bratje, da bi prišel k vam in bi govoril v jeziku, ki ga nihče ne razume. Od tega gotovo ne bi imeli prav nobene koristi. Če pa vam v razumljivem jeziku povem to, kar mi je Bog razodel, kar me je naučil, ali navdihnil, ali pa vam govorim preroštva, ali vas poučujem, boste od tega vsekakor imeli korist. S tem je prav tako kot z glasbili. Če na flavti ali harfi ni različnih tonov, ne bomo mogli prepoznati melodije. Noben vojak se tudi ne bo pripravil za boj, če zvok trobente ne bo jasen. Prav tako je tudi z vami. Če govorite nerazumljive besede, vas nihče ne bo razumel. To je tako, kot bi govorili v veter. Na svetu so brezštevilni jeziki in vsak jezik ima pomen za tistega, ki ga razume. Če pa ne znam jezika, v katerem mi nekdo govori, se s tem človekom ne morem sporazumeti, on je zame tujec, jaz pa sem tujec zanj. Tako je tudi z vami: če si že tako marljivo prizadevate, da bi dobili darove Svetega Duha, prosite za tiste najboljše darove, od katerih bo imela vsa cerkev korist. Kdor moli v nepoznanem jeziku, naj prosi Gospoda, da bi mogel tudi razložiti to, kar je molil, da bi ga vsi razumeli. Pri taki molitvi moli namreč Sveti Duh v meni in pri tem ne sodeluje moj razum. Kako naj torej storim? V duhu bom molil v nepoznanem jeziku, molil pa bom tudi z razumom. Pel bom v duhu, toda tudi z razumom bom pel. Če namreč hvališ Boga v duhu, kako naj tisti, ki tega ne razume, potrdi tvojo molitev z “amen”? Saj sploh ne ve, kaj si govoril. Tvoja hvalnica je lahko še tako lepa in dobra, drugemu vendarle prav nič ne koristi. Hvaležen sem Bogu, da molim v nepoznanih jezikih in to bolj, kot kdorkoli izmed vas. Kljub temu pa v cerkvi raje povem pet besed, ki jih vsi razumejo in vsem koristijo, kot da bi povedal deset tisoč besed v nepoznanem jeziku, ki jih nihče ne razume. Dragi bratje, ne bodite kot otroci, ki ne razumejo, kaj jim govorimo. Bodite kot otroci kadar gre za hudobnost. Glede razumnosti pa bodite kot odrasli. V zakonu piše: “Ljudi, ki govorijo tuje jezike in ustnice tujcev bom uporabil, da spregovorim temu ljudstvu: pa tudi tedaj me ne bodo poslušali,” pravi Gospod. Dar govora v nepoznanih jezikih je dokaz nevernim, ne pa vernim, dar govora od Boga navdihnjenih besed je dokaz za verne, ne pa za neverne. Takole si zamislite: Cerkev se zbere in vsak posameznik moli v nekem nepoznanem jeziku. Tedaj pride nekdo, ki tega ne razume, ali pa človek, ki sploh ni kristjan. Gotovo bo rekel: “Vi niste normalni!” Če pa namesto tega v razumljivem jeziku posredujete besede, ki vam jih je navdihnil Bog, pa pride človek, ki ne veruje, ali pa neki tujec, ali ne bo vse to, kar govorite, prebudilo njegove vesti in ga prepričalo o njegovi krivdi? Vse to, česar doslej ni hotel priznati celo samemu sebi, je zdaj naenkrat odkrito. Padel bo na kolena, molil bo Boga in priznal: “Zares je med vami Bog!” Kaj zdaj to pomeni za vas v praksi, dragi bratje? Ko se zberete, naj ima vsak nekaj, s čemer lahko sodeluje. Nekdo naj zapoje neko pesem Bogu na slavo, drugi naj razlagajo Božjo besedo. Nekateri naj posredujejo od Boga navdihnjene resnice, nekateri pa naj molijo v nepoznanem jeziku in potem razložijo, da bi vsi razumeli. Pomembno je, da to koristi vsem in pospešuje rast njihove vere v Gospoda. Na bogoslužju naj največ dva ali trije molijo v nepoznanih jezikih in to drug za drugim. Te molitve naj takoj nekdo razloži vsem ostalim. Če pa ni nikogar, ki bi mogel razlagati, naj tudi nihče ne moli glasno v tujem jeziku. Namesto tega naj moli sam zase in Bog ga bo slišal. Tudi izmed tistih, ki jih je Bog navdihnil, naj dva ali trije to posredujejo ostalim. Drugi pa naj to razlagajo in razsojajo. Če se nekomu, ki sedi, razodene neka resnica, naj prvi govornik utihne. Vsi po vrsti lahko govorite o tem, kar vam je Bog razodel, da bi se vsi učili ter tudi vsi ohrabrili. Vsak, kdor ima dar, da posreduje od Boga navdihnjene resnice, ima povsem kontrolo nad samim seboj in lahko čaka, da pride na vrsto in tudi utihne, da bi drugi govorili. Bog namreč ne mara nereda, ampak želi, da vlada mir in soglasje. Kot v vseh drugih cerkvah, naj tudi pri vas žene na bogoslužjih molčijo in naj ne vpadajo v besedo. Namesto tega naj se podredijo, kakor predpisuje zakon. Če nečesa ne razumejo, lahko vprašajo doma svoje može. Ne spodobi se namreč, da imajo žene v cerkvi glavno besedo. Ali morda vi mislite drugače? Ne domišljajte si, da ste edini in prvi, ki ste slišali Božjo besedo. Če kdo meni, da Bog govori po njem in da je posebno napolnjen s Svetim Duhom, bo gotovo tudi soglašal s tem, da je vse, kar sem tu navedel, v soglasju z Božjo voljo. Vsakega pa, ki bo ta navodila zavrgel, ga bo zavrgel tudi Bog. Prizadevajte si, dragi bratje, da bi posredovali drugim tisto, kar vam Bog govori in nikomur ne prepovedujte, da bi molil v tujih jezikih. Skrbite pa za to, da vse poteka spodobno in v miru. Dragi bratje! Rad bi vas spomnil veselega sporočila, ki sem vam ga oznanil. Sprejeli ste ga in ono je postalo temelj vašega življenja. Brez dvoma boste dosegli cilj vaše vere, seveda, če boste ohranili sporočilo prav takšno, kot sem vam ga posredoval. Sicer pa zastonj verujete in ne boste prišli na cilj. Najprej sem vam posredoval to, kar sem sam sprejel: Kristus je umrl za naše grehe. To je najpomembnejše in to piše tudi v Svetem pismu. Pokopali so ga, tretji dan pa ga je Bog obudil od mrtvih, prav tako kot so napovedali preroki. Po vstajenju od mrtvih se je najprej prikazal Petru potem pa enajsterim apostolom. Pozneje ga je videlo več kot petsto bratov naenkrat in skoraj vsi izmed njih še živijo; nekateri pa so že umrli. Pokazal se je tudi Jakobu in na koncu vsem apostolom. Nazadnje se je pokazal tudi meni, precej pozneje kot drugim, kot da sem bil prepozno rojen za to. Jaz sem namreč najmanj pomemben med apostoli in tudi nisem vreden, da bi bil Jezusov glasnik. Saj sem preganjal Božjo cerkev. Vse, kar sem, sem po Božji milosti in dobrotljivosti, s katero me je obsul: to pa ni ostalo brez rezultata: kajti trudil sem se bolj, kot drugi, vendar tudi to ni moja zasluga, ampak je njegova milost povzročila to. Zdaj pa ni pomembno, kdo je delal bolj trdo, jaz ali ostali apostoli: pomembno je, da smo vam oznanjevali evangelij in da ste ga vi sprejeli. Če torej verujete to, kar smo vam oznanili, da je Bog obudil Kristusa od mrtvih, kako morejo nekateri med vami trditi: “Vstajenja od mrtvih ni!” Ali ti ljudje vedo, kaj trdijo? Če ni vstajenja od mrtvih, je tudi Kristus še vedno mrtev. Če pa Kristus ni vstal, vse naše pridiganje nima nobenega smisla, vaša vera pa je prazna. Upravičeno bi nam potem ljudje lahko rekli, da smo lažnivci, ne pa Božje priče. Saj vendar trdimo, da je Kristus vstal od mrtvih. Če pa je s smrtjo vsega konec, to ne drži! Kot sem že dejal, če mrtvi ne vstajajo, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal od mrtvih, ni vaša vera nič več kot prazne iluzije in tudi vaša krivda še naprej ostaja. Tudi vsi tisti, ki so pomrli v veri v Kristusa, so izgubljeni, če je temu tako. Če nam vera v Kristusa daje upanje samo v tem življenju, smo najnesrečnejši med vsemi ljudmi. Dejstvo pa je, da je Kristus zares vstal od mrtvih in je bil prvi izmed vseh, ki bodo nekega dne še vstali. Smrt je prišla na svet po krivdi enega človeka, Adama. Prav tako je prišlo vstajenje po enem, po Kristusu. Ker smo Adamovi potomci, moramo vsi umreti. Vsi pa, ki hodijo za Kristusom, bodo po njem vstali v novo življenje. Vstajenje pa se bo odvijalo po nekem določenem redu: Prvi je vstal Kristus. Ko se bo vrnil na zemljo, bodo vsi tisti, ki so njegovi, tudi vstali od mrtvih. Potem pa bo prišel konec, ko bo izročil Bogu, Očetu, vladarstvo nad tem svetom. Tedaj bo pogubil vse tiste, ki so vzeli moč in oblast v svoje roke. Kajti v psalmih piše, da bo Kristus vladal dotlej, dokler Bog ne stori, da mu bodo vsi sovražniki pokorni. Zadnji sovražnik, ki ga bo premagal, je smrt, kajti beremo, da mu je Bog vse podvrgel. Če je Kristus nad vsem Gospodar, to ne pomeni, da je tudi Gospodar nad Bogom, od katerega prihaja vsa moč. Ko pa bo nazadnje Kristus Gospodar nad vsem, se bo kot Božji Sin podredil Očetu, ki mu je dal to zmago. Tedaj bo Bog Gospod nad vsem. Nekateri med vami so se krstili na mestu tistih, ki so že umrli. Kakšen smisel ima to, če mrtvi ne vstajajo? Zakaj se vedno znova izpostavljamo nevarnosti, ko hodimo okrog in pridigamo Božjo besedo? Iz dneva v dan gledam smrti v oči,  – in tako tudi je – tako gotovo, kot sem ponosen na vas v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Ali bi se v Efezu podal v tako nevarnost in se boril z divjimi zvermi, če ne bi veroval v vstajenje od mrtvih? Če ni vstajenja od mrtvih, imajo prav vsi, ki trdijo: “ Jejmo in pijmo, kajti jutri pride smrt! ” Ne dovolite, da bi vas zavedli tisti, ki tako govorijo: Slaba družba pokvari dober značaj! Bodite pametni in več ne grešite. Vam na sramoto moram reči, da so nekateri med vami pozabili to, kar so se naučili o Bogu. Morda me boste zdaj vprašali: “Kako pa bodo mrtvi vstali? Kakšna telesa bodo dobili ob vstajenju?” Kako neumno vprašanje! Vsako seme, ki ga posejemo, mora umreti, da bi iz njega vzklilo novo življenje. Rastlinica, ki požene, se zelo razlikuje od semena, ki smo ga posejali. V zemljo smo dali samo suho pšenično zrno ali pa neko drugo seme. Bog pa stori, da iz semena požene prav taka rastlina, kot on hoče in različne rastline poženejo iz različnega semena. Tako kot je različno seme in rastline, tako so različna tudi druga živa bitja. Ljudje izgledajo drugače kot živali, ptice drugače kot ribe. Angeli v nebesih imajo telesa, ki se zelo razlikujejo od naših in njihova lepota je drugačna od naše. Sonce ima svojo lepoto, mesec in zvezde pa zopet svojo. Pa tudi zvezde se razlikujejo druga od druge po lepoti in sijaju. Prav tako si lahko zamislite tudi vstajenje od mrtvih. Naše zemeljsko telo je kot zrno semena, ki bo strohnelo. Ko pa bomo vstali od mrtvih, bo telo neumrljivo. Ko telo pokopljemo, je neugledno, vstalo telo pa bo imelo čast, ko ga pokopljemo je slabotno, ko pa vstane, bo imelo moč. Pokopljemo naše zemeljsko telo, vstali pa bomo v duhovnem telesu. Če so namreč naravna telesa, so tudi duhovna telesa. V Svetem pismu namreč piše, da je Adam, prvi človek, “postal živo bitje”, ko mu je Bog vdihnil življenje. Zadnji Adam pa je Duh, ki daje življenje. Ni prišlo najprej duhovno, ampak naravno, potem pa duhovno. Adama, prvega človeka, je ustvaril Bog iz zemlje; drugi človek pa je prišel iz nebes. Kot Adamovi potomci imamo vsi zemeljsko telo, telo iz prahu. Tisti pa, ki so Kristusovi, bodo imeli tako kot Kristus nebeško telo. Zdaj imamo vsi umrljivo telo, kot ga je imel tudi Adam. Nekoč pa bomo imeli neumrljivo telo, kot ga ima Kristus. Dragi bratje, takole je s tem: Ljudje iz krvi in mesa ne morejo priti v Božje kraljestvo. Nič minljivega ne pride v Božjo večnost. Rad pa bi vam zaupal neko skrivnost: Vsi ne bomo umrli, vse pa nas bo Bog povsem spremenil. To se bo zgodilo naenkrat, v trenutku, ko bo zadonela trobenta in oznanila, da Jezus Kristus prihaja kot vladar sveta. Povsod se bo slišal njen odmev. Tedaj bodo mrtvi vstali in bodo imeli nova telesa, ki nikoli več ne bodo umrla, prav tako pa bomo dobili nova telesa tudi mi živi. Naša zemeljska telesa, kakršna imamo sedaj in ki umirajo, se bodo spremenila v nebeška telesa, ki bodo živela vso večnost. Ko pa se bo zgodilo to, se bo končno uresničilo tisto, kar so napovedali preroki: “Življenje je nadvladalo smrt!” “Kje je zdaj tvoja zmaga, smrt? Kje imaš, smrt, svojo moč?” Smrt je dobila moč zaradi greha in greh ima moč zaradi zakona. Naj bo slava Bogu, ker je premagal smrt! On je ta, ki nam je dal zmago po Jezusu Kristusu, našem Gospodu! Dragi bratje, ostanite trdni in neomajni v veri! Bodite vdani Gospodu in vedite, da nič ni zaman, kar delate zanj. Na koncu bi vam rad rekel še nekaj glede zbiranja denarja za kristjane v Jeruzalemu. Tudi cerkvam v Galatiji sem dal enaka navodila. Vsako nedeljo naj vsak izmed vas da vstran toliko denarja, kolikor more. Tako vam ne bo treba začeti z zbiranjem šele, ko pridem. Takoj po mojem prihodu pa naj potem zanesljivi ljudje iz vaše cerkve odnesejo denar v Jeruzalem skupaj s pismom, ki jim ga bom dal. Če pa bo potrebno, bom sam potoval z njimi. Prišel bom k vam brž ko bom obiskal cerkve v Makedoniji. Ne bom se dolgo zadrževal tam. Pri vas pa bi rad ostal nekaj časa, morda celo vso zimo. Dobro bi bilo, če bi me nekateri izmed vas spremljali na mojem potovanju. Tokrat vas ne bi hotel samo spotoma kratko obiskati. Upam, če Gospod dovoli, da bom lahko ostal pri vas dalj časa. Do binkošti bom ostal še v Efezu. Bog mi je tu dal čudovito priložnost, da mnogim oznanim radostno novico; vsekakor pa imam tudi mnogo nasprotnikov. Ko Timotej pride k vam, poskrbite, da se bo pri vas dobro počutil. Ohrabrite ga, kajti on dela za Gospoda prav tako kot jaz. Nihče naj ne gleda nanj zviška. Glejte, da ga ne bi ovirali, da se vrne k meni, kajti tu ga vsi pričakujemo. Našega sodelavca Apola sem večkrat prosil, da vas obišče, vendar je menil, da ni Božja volja, da bi zdaj potoval k vam. Brž ko se bo ponudila druga priložnost, bo prišel. Odprite oči in napnite ušesa! Bodite trdni v veri. Možato se držite in bodite močni. V vsem, kar delate, naj vas vodi ljubezen. Še nekaj, bratje: saj poznate Stefana in njegovo družino in veste, da so bili oni med prvimi kristjani v Ahaji. Svoja življenja so dali v službo cerkvi in vsepovsod služijo in pomagajo kristjanom. Ravnajte se po njihovih navodilih in storite vse, kar je v vaši moči, da bi pomagali njim, pa tudi drugim, ki z vsem srcem delajo skupaj z vami. Vesel sem, da so Stefan, Fortunat in Ahaik prišli na obisk. Nudili so mi vso pomoč, katere mi vi ne morete nuditi, ker niste tukaj. Tolažili so me in me ohrabrili, verujem pa, da so to storili tudi vam. Vem, da cenite delo, ki ga opravljajo taki možje. Cerkve tukaj v Aziji vam pošiljajo pozdrave. Akvila in Priska vam pošiljata pozdrave, pa tudi vsi ostali, ki se zbirajo v njunem domu k Božji službi. Vsi prijatelji tukaj so me prosili, da vas pozdravim. Pozdravite se med seboj z bratskim poljubom. Zdaj pa še moj pozdrav, ki ga pišem svojeročno. Kdor ne ljubi Gospoda, ga bo Bog kaznoval! Da, pridi, naš Gospod! Maran atha! (Gospod pride). Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo vedno z vami! Njegova ljubezen me povezuje z vami! Pavel, ki je po Božji volji glasnik Jezusa Kristusa in njegov sodelavec Timotej, pišeta to pismo Božji cerkvi v Korintu in kristjanom v Ahaji. Naj bo z vami vsemi Božja milost in mir od Boga, našega Očeta in našega Gospoda Jezusa Kristusa. [3-4] Kako čudovitega Boga imamo – on je Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa in izvir vsake milosti. Tolaži nas in hrabri v naših težavah in preizkušnjah. Zakaj pa dela to? Kadar so drugi v stiskah in potrebujejo naše sočutje in tolažbo, jim lahko posredujemo pomoč, ki smo jo dobili od Boga. *** Ker smo Kristusovi in mu služimo, moramo vsekakor tudi trpeti, on pa nas v toliko večji meri obsipa s svojo tolažbo. [6-7] Zelo si prizadevamo, da bi vam prinesli Božjo tolažbo in rešitev. Bog nas je potolažil v naših stiskah. To pa je storil zato, da bi bilo vam v pomoč: na naših izkušnjah vam je želel pokazati, kako nežno bo tolažil vas, kadar boste trpeli. *** Dragi bratje! Menim, da je prav, da veste, da smo morali mnogo trpeti v pokrajini Aziji. S svojimi močmi smo bili že pri koncu in nismo videli več nobenega izhoda iz stiske. Mislili smo, da je smrt neizogibna. Videli smo vso svojo nemoč, da bi se rešili. To pa je bilo dobro, kajti prav zaradi tega smo vse prepustili Bogu, ki nas je edini lahko rešil, saj on lahko obudi tudi mrtve. Bog nas je v resnici rešil smrti. To bo storil tudi v prihodnosti, o tem sem prepričan, medtem ko nam vi pomagate z vašimi molitvami. Tako boste lahko slavili in častili Boga, ko boste videli, kako vas je uslišal, nas pa obvaroval. Veseli smo, da s čisto vestjo lahko trdimo, da smo vedno imeli iskrene in dobre namene ter da smo se pri vsem zanašali na Božjo pomoč in ne na svoje sposobnosti. To pa še posebno drži, kar zadeva naše odnose z vami. [13-14] Pisali smo vam odkrito in jasno, ničesar vam ni bilo treba brati med vrsticami. Čeprav me še niste dobro spoznali (mislim pa, da se bo nekega dne zgodilo tudi to), želim, da me poskušate sprejeti in biti ponosni name, kot to deloma že tudi ste, prav tako kot bom ponosen tudi jaz na vas tisti dan, ko se vrne Gospod Jezus. *** [15-16] Prav zato, ker sem se zanesel na vaše razumevanje in zaupanje, sem sklenil, da se bom ustavil pri vas na poti v Makedonijo in prav tako tudi na poti nazaj, da bi vam bil dvakrat v blagoslov. Potem pa bi me nekateri izmed vas lahko spremili v Judejo. *** Morda me boste vprašali, zakaj sem spremenil svoj načrt in če se dejansko še nisem dokončno odločil? Ali pa boste menili, da sem tak, kot kakšen nezanesljiv človek, ki reče “da”, v resnici pa misli “ne”. Nikakor ne! Bog ve, da nisem te vrste človek. Moj “da” je vedno “da”. Timotej, Silvan in jaz smo vam pripovedovali o Jezusu Kristusu, Sinu Božjemu. Tudi on nikoli ne reče “da”, misli pa “ne”. Vedno stori to, kar reče. Vedno ravna v skladu z Božjimi obljubami in jih tudi vedno izpolni, ne glede na to koliko jih je. Vsepovsod pripovedujemo, kako zvest je on in zaradi tega častimo njegovo ime. Ta Bog je postavil moje in vaša življenja po Kristusu na čvrst temelj in nas poklical v svojo službo. On nam je dal svoj pečat, ko nam je podaril svojega Svetega Duha. S tem smo dobili zagotovilo, da smo njegova last in da je še mnogo tega, kar nam bo dal. Bog mi je priča, da je vse to, kar sem vam povedal, resnica. Vzrok, da doslej še nisem prišel na obisk, pa je v tem, ker vas nisem želel razžalostiti s ponovnim karanjem. Ni naš namen, da bi vam zapovedovali, kaj morate verjeti, ampak vam želimo pomagati, da bi se vaša radost pomnožila – v veri stojite trdni. “Ne,” sem dejal sam sebi, “ne bom storil tega. Ne bom jih razžalostil z novim neprijetnim obiskom.” Če vas bom namreč razžalostil, kdo mi bo preostal, da me razveseli razen vas, ki sem vas razžalostil? Zato sem vam napisal prejšnje pismo, da bi lahko vse uredili, preden pridem. Ko bom prišel, se mi ne bo treba žalostiti zaradi tistih, ki naj bi mi napravili največje veselje. Prepričan sem, da je vaša radost tako odvisna od moje, da se tudi vi ne bi mogli veseliti, če jaz ne bi prišel z veseljem. Ko bi le vedeli, kako nesrečen sem bil, ko sem vam pisal tisto pismo! Resnično vam povem, da sem ga pisal s težkim srcem in da sem jokal nad njim. Nisem vas hotel raniti, toda moral sem vam pokazati, kako zelo vas ljubim in kako trpim zaradi tega, kar se je dogajalo med vami. [5-6] Spomnite se, da človek, o katerem sem vam pisal in ki je bil vzrok vsem težavam, ni povzročil bolečine predvsem meni, ampak še bolj vsem vam. Ne bom ga prijel bolj trdo, kot je treba. Dovolj je bil kaznovan s tem, ko ste vsi vi pokazali, da se ne strinjate z njegovim ravnanjem. *** Zdaj pa je prišel čas, da mu odpustimo in ga potolažimo. Sicer lahko postane tako zagrenjen in potrt, da si ne bo nikoli več opomogel. Prosim, pokažite mu zdaj, da ga še vedno ljubite. S pismom, ki sem vam ga pisal, sem dosegel svoj namen: storili ste po mojih nasvetih in uredili, kar je bilo treba. Komur vi odpustite, odpustim tudi jaz. Kadar pa sem jaz kaj odpustil (če sem bil sam prizadet), sem to storil s Kristusovo avtoriteto in za vaše dobro. Imamo pa še en razlog, da odpuščamo: če storimo to, nas ne more prekaniti satan, vsi pa vemo, kakšni so njegovi nameni. Ko sem prišel v Troado, mi je Gospod dal čudovite priložnosti za oznanjevanje evangelija. Toda Tit, moj dragi brat, ni prišel in zato nisem mogel biti povsem miren, ker sem razmišljal o tem, kje je in kaj se mu je zgodilo. Zato sem se poslovil od prijateljev ter prepotoval celo Makedonijo, da bi ga našel. Bogu gre vsa slava za zmago, ki jo je pridobil Kristus s svojim delom. Zdaj vodi tudi nas s seboj v svojem zmagoslavnem pohodu in vsepovsod, kamor pridemo, pripovedujemo o Gospodu in širimo radostno sporočilo kot prijeten vonj. Naša življenja imajo prijeten in oživljujoč vonj zaradi tesne povezanosti z Bogom. To je Kristusova dišava v nas, ki jo zaznavajo verni kakor tudi neverni okrog nas. Za tiste, ki niso rešeni, smo strašen vonj smrti in sodbe, tistim pa, ki poznajo Kristusa, smo dišava, ki prinaša življenje. Kdo izmed nas pa more imeti tako vzvišeno službo, kot je ta? Samo tisti, ki ga je Bog poslal; tisti, ki mu služi z nerazdeljenim srcem in v moči Kristusovi oznanjuje njegovo besedo. Mi nismo, kakor mnogi pridigarji, ki trgujejo z Božjo besedo in oznanjajo zaradi zaslužka. Morda se vam zdi, da smo postali podobni tistim krivim učiteljem, ki vam morajo povedati vse o sebi in vedno imeti s seboj tudi priporočilna pisma? Mislim, da ne potrebujete od nikogar pisem o nas. Tudi vaših priporočil ne potrebujemo. Najboljše priporočilno pismo za nas ste vi sami! Nosimo ga s seboj, napisanega v naših srcih, da bi ga vsi prepoznali in brali. Vi ste Kristusovo pismo, ki smo ga napisali mi. To ni pismo, napisano s peresom in črnilom, temveč z Duhom živega Boga. Tudi ni vrezano v kamen, kot Mojzesov zakon, ampak v človeška srca. Tako dobro o nas pa si upamo govoriti zaradi velikega zaupanja, ki ga imamo v Boga po Kristusu. On nam bo pomagal, da bo vse, kar bomo povedali, resnično. Nikakor pa si ne domišljamo, da lahko storimo sami kaj takega, kar ima trajno vrednost. To, kar se je zgodilo z vami, je storil Bog. On nam je pomagal, da smo vam oznanili to novo pot rešitve, ki jo je dal Bog ljudem. Nismo vas učili, da je treba izpolniti Božji zakon in da mora umreti vsak, kdor tega ne stori. Povedali smo vam o življenju po svetem Duhu. To, kar zahteva Božji zakon, nam je prineslo le smrt, ker ga nismo mogli izpolniti. Sveti Duh pa nas vodi v novo življenje. Bog je razodel toliko svoje slave, ko je dal deset zapovedi, ki vodijo v smrt, da ljudje niso mogli gledati Mojzesu v obraz. Ko jim je namreč izročil Božji zakon, da bi živeli po njem, je njegov obraz žarel od Božje slave. Toda ta sijaj je brž zbledel. Koliko večja slava je v oznanjevanju evanglija o Kristusu, ki po svetem Duhu vodi ljudi v življenje! Če je Božja slava prišla do takega izraza z dejanjem, ki je na koncu obsodilo vse ljudi na smrt, koliko slavnejše je delo, ki pred Bogom osvobaja ljudi krivde! Prva slava, ki je sijala z Mojzesovega obraza, ni nič v primerjavi s slavo, ki jo vsebuje sporočilo o Jezusu Kristusu. Če je tisto, kar je zbledelo, razodevalo toliko Božje slave, koliko bolj se bo Božja slava odražala v tem, kar ostaja za večno! Ker imamo to upanje, oznanjamo Božjo besedo brez strahu. Prav tako nam ni treba pokriti obraza z zagrinjalom, kot je to storil Mojzes, da Izraelci ne bi videli, kako je Božja slava izginjala z njegovega obraza. Ni pa bil pokrit samo Mojzesov obraz, tudi ljudstvo je imelo zakrite čute in razum in je bilo zaslepljeno. Kajti še danes pri branju Stare zaveze ostaja to zagrinjalo neodgrnjeno. To zagrinjalo nerazumevanja lahko odstrani samo vera v Kristusa. Da, še danes so oči njihove duše slepe, zato verjamejo, da je edini način rešitve v izpolnjevanju Božjega zakona. Brž pa ko se nekdo obrne od svojih grehov h Gospodu, je to zagrinjalo odstranjeno. Gospod je Duh, ki daje življenje in kjer je on, tam so ljudje osvobojeni zapovedi Stare zaveze. Mi kristjani nimamo zagrinjala čez obraz. Mi smo kot ogledala, ki odsevajo Gospodovo slavo. Čim bolj deluje Božji Duh v nas, tem bolj smo mu podobni. Ker nam je Bog zaradi svoje usmiljenosti zaupal to službo, zato tudi nikoli pri tem delu ne opešamo. Ne uporabljamo pri tem nobenih zvijač in ne ponarejamo Božje besede. Nasprotno, odgovorni smo Bogu in oznanjujemo resnico, kar vedo vsi, ki nas poznajo. Sporočilo o tem, da je Jezus Kristus naša rešitev, je zakrito samo tistim, ki so na poti v večno pogubo. Te neverne je satan tako zaslepil, da ne morejo videti svetle luči evangelija, niti razumeti čudovitega sporočila o Kristusovi slavi. On je naš Bog. Vsekakor pa spoznavamo Boga samo po Kristusu. Nismo mi središče našega oznanjevanja, ampak Kristus, Gospod! Mi smo samo vaši služabniki, to pa iz ljubezni do Jezusa. Kajti Bog, ki je dejal: “Naj iz teme zasveti luč,” nam je dal spoznanje, da nas osvetljuje luč slave z obličja Jezusa Kristusa. Ta dragocen zaklad nosimo v posodah iz prsti. Tako lahko vsi spoznajo, da ta neizmerna moč, ki deluje v nas, prihaja od Boga in ne od nas. Kajti čeprav nas težave pritiskajo z vseh strani, ne dovolimo, da bi nas strle. Pogosto smo zbegani, ker ne vemo, kaj naj storimo, vendar nas to ne more zlomiti. Ljudje nas preganjajo, pri Bogu pa najdemo zatočišče. Podirajo nas na tla, mi pa se vedno znova dvigamo in nadaljujemo. Vedno nosimo v naših telesih s seboj Jezusovo smrt, tako da bi se v naših telesih mogla videti tudi moč Kristusovega življenja. Da, naša življenja so neprestano v nevarnosti, ker služimo Gospodu, to pa nam daje priložnost, da dopuščamo, da se v naših umirajočih telesih vidi moč Jezusa Kristusa. Zaradi našega oznanjevanja nam pretijo s smrtjo, vas pa to vodi v večno življenje. Z enakim duhom vere verujemo in govorimo, kot beremo v pismu: “ Verujem, zato tudi govorim. ” Vemo, da prav ta Gospod, ki je privedel Jezusa Kristusa nazaj od mrtvih, privede tudi nas v življenje skupaj z Jezusom ter nas postavi skupaj z vami predenj. Vse prenašamo zaradi vas. Čim več ljudi bomo namreč pridobili za Kristusa, tem več se jih bo zahvaljevalo Bogu za njegovo dobroto in tem bolj bo Gospod proslavljen. Prav zato ne izgubljamo volje. Čeprav so naša telesa vedno slabotnejša zaradi naporov, raste vsak dan naša notranja moč v Gospodu. Naše trpljenje je pravzaprav neznatno in ne bo trajalo dolgo. Ta kratek čas stisk pa nam bo prinesel večno slavo, ki nam jo je pripravil Bog, slavo, ki je mnogo večja od sedanjih težav. Ne menimo se mnogo za to, kar se vidi, ampak za tisto, kar se ne vidi. Kajti to, kar se vidi, je začasno, tisto pa, kar se ne vidi, je večno. Vemo namreč, da bo, kadar umremo in zapustimo to telo, tako kot bi zamenjali star in obrabljen šotor za novo hišo. To bo naš dom za vso večnost, ki ga niso zgradile človeške roke, ampak Bog sam. Večkrat vzdihujemo zaradi našega zemeljskega telesa. Želimo si, da čimprej pride dan, ko bomo dobili nebeško telo, ki ga bomo oblekli tako, kot oblečemo novo obleko. Kajti ko se oblečemo, ne bomo stali pred njim goli. Kljub temu, da zaradi naših sedanjih teles večkrat vzdihujemo in nam v marsičem niso po volji, se vseeno ne bi želeli sleči, ampak bi se radi oblekli v nebeško prebivališče. Najraje bi kar smuknili v nova telesa, tako da bi novo življenje pogoltnilo naša umrljiva telesa. To nam je Bog tudi pripravil, kot zagotovilo pa nam je dal Svetega Duha. Zato imamo trdno zaupanje in vemo, da ta čas, dokler smo doma v tem telesu, nismo še pri Gospodu. Po veri vemo, da je temu tako, čeprav še ne vidimo. Imamo trdno zaupanje in bi raje odšli iz tega telesa in bili doma pri Gospodu. Tako bi radi živeli, da bi bili njemu po volji, bodisi da smo doma v telesu, ali da smo pri njem. Vsi bomo namreč morali stopiti pred Kristusa, da nam bo sodil, on bo razgalil naša življenja. Vsak bo dobil to, kar je zaslužil za dobra ali hudobna dejanja, ki jih je storil v svojem zemeljskem telesu. Zaradi strahospoštovanja do Gospoda, ki je vedno prisotno v naših mislih, si zelo prizadevamo, da bi pridobili druge. Bog nas pozna in ve, da smo iskreni, mislim pa, da se tudi vi zavedate tega. Ne poskušamo priporočati sami sebe, ampak bi radi videli, da imate odgovor za tiste pridigarje, ki se ponašajo s tem, kar se vidi in ne s tem, kar je v srcu. Povejte jim, da smo mi drugačni. [13-14] Ali smo morda ob pamet, ko govorimo take stvari o sebi? Če je tako, je zato, da bi to prineslo slavo Bogu. Če pa smo pri pameti, je to v vaše dobro. Karkoli delamo, delamo iz ljubezni, ki nam jo je podaril Kristus. Ker verujemo, da je Kristus umrl za vse nas, moramo tudi verjeti, da smo z njim umrli staremu življenju, ki smo ga živeli prej. *** On je umrl za vse, da bi vsi, ki živijo – to je, ki so dobili od njega večno življenje – več ne živeli zase, ampak za Kristusa, ki je umrl zanje in vstal od mrtvih. Nikogar več ne ocenjujemo tako, kot svet ocenjuje ljudi, ali pa po njihovi zunanjosti. Čeprav smo nekoč celo Kristusa merili po teh merilih, zdaj gledamo na to povsem drugače. Kadar nekdo postane kristjan, je nov človek v svoji notranjosti. Več ni enak, kot je bil. Začelo se je novo življenje. Vse to novo prihaja od Boga, ki nas je privedel nazaj k sebi po tem, kar je storil Jezus Kristus. Bog nam je zdaj dal to prednost, da opominjamo vse ljudi, naj se vrnejo k njemu in se pomirijo z njim. Bog je bil tisti, ki je po Jezusu Kristusu sklenil mir s svetom, tako da človeka več ne obsoja zaradi greha, ampak je greh izbrisal. To je čudovito sporočilo, ki nam ga je dal, da bi ga posredovali drugim. Kristusovi poslanci smo. Bog nas uporablja, da bi govorili tudi vam. Prosimo vas, kot bi bil Kristus sam tu in bi vas prosil, sprejmite ljubezen, ki vam jo ponuja in se spravite z Bogom. Kajti Bog je naše grehe naložil Kristusu, ki je bil brez greha, mi pa smo po njegovi zaslugi dobili Božjo pravičnost. Kot Božji sodelavci vas prosimo: pazite, da milost, ki vam jo je podaril Bog, v vašem življenju ne bi ostala brez učinka. Bog je namreč dejal: “V času milosti sem te slišal, ob dnevu rešitve sem ti prišel na pomoč!” Zdaj je tu čas Božje milosti, prišel je dan rešitve. Prizadevamo si, da bi živeli tako, da nam nihče ne bi mogel kaj očitati ter da naše življenje nikomur ne bi bilo ovira, da bi našel Gospoda. Bog ne daj, da bi zaradi nas njegovo delo prišlo na slab glas. Potrpežljivo prenašamo trpljenje, težave in stiske – v vsem poskušamo biti pravi Božji služabniki. Tudi ko nas tepejo, zapirajo v ječe, ko nas obkroža razjarjena množica, kadar delamo tako trdo, da smo povsem izčrpani, ko bedimo cele noči, ali pa ko stradamo, naj bi drugi videli, da pripadamo Gospodu. Dokazali smo, da smo to, kar trdimo, z neoporečnim življenjem in s potrpežljivostjo ter z razumevanjem evangelija. Bili smo prijazni, polni ljubezni in Svetega Duha. Oznanjali smo Božjo resnico in živeli z Božjo močjo. Za napad kakor tudi za obrambo smo uporabljali Božje orožje: poštenost pred Bogom kakor tudi pred ljudmi. Zvesti smo v Gospodovi službi, pa naj nas drugi zaradi tega prezirajo, kritizirajo, ali hvalijo. Pošteni smo, pa nas imenujejo lažnivce. Svet se ne meni za nas, Gospod pa nas pozna; živimo prav blizu smrti, pa vendar smo še pri življenju. Bili smo ranjeni, toda ne na smrt. Bolečina razjeda naša srca, pa vendar se istočasno radujemo v Gospodu. Siromašni smo, drugim pa delimo bogate duhovne darove. Ničesar ne posedujemo, pa imamo vendarle vse. O, dragi moji prijatelji v Korintu! Razodel sem vam vse svoje občutke. Ljubim vas iz vsega srca. Če pa so naši medsebojni odnosi še vedno hladni, ni to zaradi pomanjkanja ljubezni pri meni, ampak zato, ker je vaša ljubezen premajhna, da bi segla do mene in me pritegnila k vam. Tako se pogovarjam z vami, kot bi bili zares moji otroci. Odprite svoja srca za nas! Vračajte nam ljubezen z ljubeznijo! Ne družite se s tistimi, ki ne ljubijo Gospoda. Kaj ima namreč Božji narod skupnega z grešniki? Božja pravičnost ima tako malo skupnega z nezakonitim početjem tega sveta kot luč s temo. Ali more biti Kristus kdaj enih misli s hudobnim? Kako pa more kristjan sodelovati z brezbožnikom? In kaj ima skupnega Božji tempelj z maliki? Ne pozabite: mi smo živi Božji tempelj. Saj je Bog dejal: “Med njimi bom prebival in med njimi bom hodil. Jaz bom njihov Bog, oni pa bodo moje ljudstvo!” Zato je Bog tudi zapovedal: “Zapustite jih, ločite se od njih! Ne dotikajte se ničesar, kar je nečisto! Tedaj vas bom sprejel. Vaš Oče bom, vi pa boste moji sinovi in hčere, pravi Gospod Vsemogočni.” Dragi prijatelji! Ker imamo torej tako velike obljube, obrnimo hrbet vsakemu grehu, bodisi, da gre za greh telesa ali duha. Prizadevajmo si, da bi bili popolni, živimo v Božjem strahu, tako kot je všeč Bogu. Zaupajte nam vendar! Saj nikomur izmed vas nismo storili krivice! Nikogar nismo zavedli v hudo in nikogar nismo prevarali. Ne pripovedujem vam tega, da bi vam karkoli očital. Saj sem vam že prej povedal, kako zelo vas ljubimo! Pripravljeni smo za vas živeti, pa tudi umreti. Zaupam vam povsem in ponosen sem na vas. Res ste me ohrabrili, storili ste me tako srečnega navkljub trpljenju. Ko smo prišli v Makedonijo, tam nismo našli počitka. Obkrožile so nas vsakovrstne težave in bili smo polni nemira in strahu. Bog pa, ki daje novih moči tistim, ki pešajo, nas je ohrabril s Titovim prihodom. Ni nas razveselila samo njegova prisotnost, ampak tudi novice, ki jih je prinesel s seboj, o vsem, kar je doživel v tistih čudovitih dneh, ki jih je prebil z vami. Ko mi je pripovedoval, kako ste se veselili, da vas bom obiskal in kako ste bili žalostni zaradi tega, kar se je zgodilo ter o vaši privrženosti in ljubezni do mene, sem bil presrečen. Ni mi več žal, da sem vam poslal prejšnje pismo, čeprav sem bil nekaj časa zaskrbljen, ko sem videl, kakšno bolečino vam je povzročilo. Vendar je to trajalo samo nekaj časa. Zdaj sem vesel, da sem vam ga poslal, ne zato, ker vam je povzročilo bolečino, ampak zato, ker je ta bolečina povzročila, da ste se obrnili k Bogu. To je bila prava žalost, žalost po Božji volji in prav zaradi tega mi zdaj ni treba priti k vam s strogostjo. Kadar Bog dopusti, da se žalostimo, je posledica tega kesanje in na koncu vidimo, da je bilo vse to dobro, ker nas vodi do večnega življenja. Žalost brezbožnih ljudi pa ni združena s kesanjem in vodi v smrt. Samo poglejte, koliko dobrega vam je storila ta žalost od Gospoda! Niste samo skomignili z rameni, ampak ste resno in iskreno storili vse, da bi se očistili greha, o katerem sem vam pisal. Kako ste se vznemirili zaradi tega, kar se je zgodilo in kakšen strah vas je prevzel in kako pripravljeni ste bili zadostiti pravici! Zares ste dokazali, da pri vsem tem niste krivi. Nisem vam pisal pisma zato, ker mi je šlo za tega, ki je storil krivico, ali za onega, ki se mu je zgodila krivica. Šlo mi je predvsem za to, da bi pred Bogom lahko dokazali, na čigavi strani ste. Zato pa smo zdaj potolaženi in to še toliko bolj, ko nam je Tit poln radosti pripovedoval, kako ste ga ohrabrili. Pripovedoval sem mu namreč toliko dobrega o vas in vi me zares niste razočarali. Tit je prav tako potrdil, da sem mu pripovedoval o vas to, kar je res in da sem upravičeno lahko ponosen na vas. Zdaj vas tudi on še mnogo bolj ljubi, ker je videl, kako ste pripravljeni poslušati. Zelo sem srečen, zdaj ko vidim, da je med vami in menoj spet vse v redu in da vam lahko povsem zaupam. Zdaj bi vam rad povedal, kaj je Bog po svoji milosti storil v cerkvah v pokrajini Makedoniji. Čeprav so tamkajšnji kristjani zaradi vere morali veliko pretrpeti, je njihova radost združena z revščino prekipela v bogato darežljivost. Lahko potrdim, da so z veseljem dali, kolikor so mogli in še celo več. Prosili so nas, naj bi vzeli s seboj, to kar so zbrali, da bi se tudi oni veselili, da lahko pomagajo kristjanom v Jeruzalemu. Storili so mnogo več, kot smo mogli pričakovati, kajti dejansko so žrtvovali sami sebe. Najprej so dali sebe na razpolago Gospodu, pa tudi nam, ne glede na to kakšne posledice bi Božja volja mogla imeti zanje. Želeli so tudi, da prosimo Tita, naj bi vas obiskal in navdušil, da bi tudi vi doprinesli svoj del v tej službi ljubezni. Saj je bil prav on tisti, ki vas je prvič spodbudil, da ste dali. Vi ste, dragi prijatelji, v marsičem vzgled drugim. Imate toliko vere, toliko dobrih oznanjevalcev, toliko spoznanja, tako goreči ste za Gospoda in tako zelo ljubite nas. Zdaj pa želimo, da bi bili vzgled tudi v dajanju. Seveda vam ne želim zapovedovati. Ne pravim, da morate storiti tako, toda vsi ostali si toliko prizadevajo, pa bi rad videl, da tudi vi dokažete, da je vaša ljubezen iskrena ter da ni samo v besedah. Spomnite se tega, kaj je Gospod Jezus Kristus storil za vas. Vsega se je odrekel, da bi vam lahko pomagal. Vse je zapustil, da bi vam mogel dati vse. Rad bi vam predložil, da dokončate to, kar ste začeli že pred letom dni, saj niste bili le prvi, ki ste prišli s tem predlogom, ampak tudi prvi, ki ste to uresničili. Ker ste se lotili zbiranja s takim navdušenjem, je prav da tudi nadaljujete, dokler ne boste dokončali in da daste, kar največ morete. Krenite od besed k dejanjem! Če res želite nekaj dati, bo Bog sprejel vaš dar na osnovi tega, kar imate, ne tega, česar nimate. Tudi ni treba, da vi zaidete v pomanjkanje, ko drugim pomagate iz stiske. Trenutno imate toliko, da lahko mislite na druge. Ob drugi priložnosti pa bodo morda oni od svojega presežka dali vam, če boste v potrebi. Tako boste vsi imeli to, kar potrebujete. Spomnite se, kaj pravi Sveto pismo: “Kdor je zbral veliko, mu ni preostajalo, kdor pa je zbral malo, mu ni primanjkovalo.” Iz vsega srca sem hvaležen Bogu, da je dal Titu v srce prav tako skrb za vas, kot jo imam jaz. Z veseljem je sprejel moj predlog, naj vas obišče, vendar mislim, da bi tudi brez tega prišel k vam, kajti zelo rad bi vas spet srečal. Z njim bom poslal tudi nekega drugega brata, ki ga dobro poznate in ki ga v vseh cerkvah cenijo kot zelo dobrega oznanjevalca radostnega sporočila. Cerkve so ga izbrale, da bi potoval z menoj in izročil pomoč v Jeruzalemu. To je bila tudi naša želja, da bi se vse zgodilo Bogu na čast. Če tako potujemo skupaj, se izognemo temu, da bi kdorkoli lahko sumil v našo poštenost – saj gre tu za precejšnjo vsoto denarja. Bog sicer ve, da smo pošteni, vendar je prav, da to vedo tudi ljudje. Poleg tega pa pošiljamo še našega brata, ki ga poznamo kot poštenega in iskrenega kristjana. On se še prav posebno veseli tega potovanja, ker sem mu pripovedoval, s kakšnim veseljem zbirate pomoč. Moj prijatelj in sodelavec Tit kot tudi omenjena dva brata pridejo k vam. Njih je cerkev izbrala za to nalogo, kot kristjani pa so svetli vzgledi. Zato jih sprejmite z vso ljubeznijo in dokažite, da smo vas upravičeno hvalili, da bi vse cerkve to videle. Glede službe drugim kristjanom, mislim, da mi ni treba več izgubljati besed. Saj vendar vem, kako pripravljeni ste pomagati. Zaradi tega sem vas tudi že hvalil v makedonskih cerkvah in pripovedoval, da ste v Ahaji začeli z zbiranjem že lani. Vaš primer je spodbudil mnoge druge. Pošiljam te može, da dokažete, da ste v resnici pripravljeni pomagati. Upam tudi, da se ne bo pokazalo, da nisem imel prav, ko sem vas hvalil. Zelo bi se osramotil – prav tako pa tudi vi – če bi prišli z menoj nekateri iz Makedonije in videli, da zbiranja še niste dokončali po vsem, kar sem jim pripovedoval o vas. Zato sem zaprosil te brate, da krenejo na pot pred menoj. Poskrbeli bodo, da bo pomoč, ki ste jo obljubili zbrati, pripravljena in me bo že čakala. Rad bi videl, da bi bil to zares dar, ki ste ga dali z veseljem in ne z godrnjanjem. Zapomnite pa si, da, kdor malo da, bo tudi malo prejel. Kmet, ki poseje samo nekaj zrnja, lahko pričakuje le majhno žetev, kdor pa seje mnogo, bo mnogo tudi požel. Vsak naj se sam odloči, koliko bo dal. Nikogar ne silite, da bi dal več, kot v resnici želi dati. Bog ceni tiste, ki dajo z veseljem. On vam bo zato podaril vse, kar potrebujete in še več kot to. Tako ne bo zadostovalo samo za vaše potrebe, ampak boste lahko z veseljem delili z drugimi. Že v psalmih beremo o tistem možu, ki ga je Bog tako bogato obdaril: “Velikodušno deli siromašnim. Njegova pravičnost traja večno.” Isti Bog, ki daje sejalcu seme, da ga seje in dobre žetve, ki jih spravlja in uživa, bo tudi vam omogočil, da boste več in več dajali drugim. Da, Bog vam bo dal mnogo, da boste tudi vi lahko dajali drugim mnogo. Ko bomo razdeljevali vaše darove potrebnim, se bodo zahvaljevali in častili Boga zaradi vaše pomoči. Tako bodo vaša prizadevanja imela dvojni učinek. Ne samo da bodo dobili pomoč tisti, ki so v potrebah, temveč bo iz njihovih src kipela hvaležnost Bogu. Prepričali se bodo, da vaša dejanja prav nič ne zaostajajo za vašimi besedami. Molili bodo za vas ter želeli biti z vami, ker se je Božja milost na vas pokazala na tako čudovit način. Mi pa se zahvaljujemo Bogu za njegovega Sina – on je prečudovit dar, tako, da tega ne moremo izraziti z besedami. Prosim vas, jaz, Pavel, tako blago, kot bi vas Kristus sam prosil. Pa vendar nekateri med vami pravijo: “Pavel je hraber, kadar piše pisma, ko pa pride sem, si še glasu ne upa povzdigniti!” Upam, da vam ne bom moral pokazati, ko pridem, kako znam biti oster in da nikakor ne odstopam od svojega, če je treba. Vsekakor bom energično nastopil do tistih, ki mislijo, da se lahko ravnamo po merilih, ki jih ima ta svet. Čeprav živimo na tem svetu, se ne borimo z orožjem, ki ga ima ta svet. Orožje, ki ga uporabljamo v borbi, je Božje orožje, ki ima božansko moč in more razdejati vse utrdbe. Podiramo trditve in pretveze, ki se dvigajo proti spoznanju Boga. Z njim lahko ujamemo vsako uporniško misel in jo vodimo k poslušnosti Kristusu. Kaznovali bomo vsako dejanje neposlušnosti, brž ko boste vi pripravljeni na popolno poslušnost. Težava z vami je v tem, da vidite samo tisto, kar se vidi navzven, ne vidite pa, kaj se krije pod površino. Če namreč kdo lahko trdi, da ima Kristusovo silo in avtoriteto, to zagotovo lahko trdimo mi. Tudi če sem se preveč hvalil s tem, češ da imamo oblast nad vami – oblast, da vam pomagamo, ne pa škodujemo – se ne sramujem zaradi tega. To vam govorim, da ne boste mislili, da vas hočem samo prestrašiti, ko vas karam v svojih pismih. “Ne menite se za njegova pisma,” pravijo nekateri, “čeprav so ostra in tehtna. Kadar bo prišel k nam, boste videli, kako slaboten je, povrhu pa tudi ni kakšen poseben govornik!” Ti ljudje naj spoznajo, da smo to, kar smo v naših pismih, ko smo odsotni, tudi v naših dejanjih, ko smo prisotni! Ne upamo pa si trditi, da smo tako pomembne osebnosti, kot so ti možje, ki so se vam hvalili, češ, kako dobri so. Oni se samo primerjajo med seboj in merijo drug z drugim! Mi pa se ne bomo hvalili čez mero, ampak bomo omejili našo hvalo samo na to področje, ki nam ga je Bog zaupal, to pa je področje, ki vključuje tudi vas. Ne pretiravamo s tem, ko se hvalimo. Vendar bi bil to slučaj, če vam ne bi prinesli radostnega sporočila. Tako pa smo bili prvi, ki smo prišli k vam z oznanilom o Kristusu. Ne prisvajamo si slave za delo, ki ga je opravil nekdo drug med vami. Želimo pa, da bi vaša vera rasla in da bi se naše delo med vami pomnožilo v mejah, ki so nam določene. Potem pa bomo oznanjevali evangelij v drugih mestih, ki so bolj oddaljena in kjer še nihče drug ne dela. Tako ne bo mogel nihče reči, da delamo na tuji njivi. Pismo pravi: “ Če se kdo hoče hvaliti, naj se hvali s tem, kar je Bog storil zanj.” Kdor se sam hvali in pripoveduje, koliko dobrega je storil, naj ne misli, da to kaj pomeni. Drugače pa je, če nekoga Gospod priporoča. Saj mi dovolite, da vam govorim, kot da nisem pri pravi pameti. Sicer pa ste mi to že dovolili. Ljubosumen sem na vas z Božjo ljubosumnostjo. Tako si prizadevam doseči, da bi vaša ljubezen veljala samo Kristusu. Spomnite se, kako dekle čuva svojo ljubezen samo za enega, za tistega, ki bo njen mož. Jaz pa se bojim, da se ne bi vaše misli pokvarile ter da se ne bi odvrnili od čiste in preproste vdanosti Kristusu – prav tako kot je kača zavedla Evo s svojimi premetenimi lažmi. Tako lahkoverni ste. Kar vam kdo reče, verjamete, celo, če vam kdo govori o drugačnem Jezusu, kot smo vam ga oznanili mi, ali pa o drugem duhu, ki ni Sveti Duh, ki ste ga sprejeli, ali pa o drugi poti rešitve. Vse brez razlike sprejemate. Vendar ne mislim, da so ti “super-apostoli”, kakor se sami imenujejo, boljši od mene. Tudi če sem slab govornik, vsaj vem o čem govorim in mislim, da ste do zdaj to lahko ugotovili, kajti vedno znova sem to dokazal. Ali sem ravnal nespametno in dosegel, da zviška gledate name, ker sem vam oznanil Božje radostno sporočilo in za to nisem zahteval nobenega plačila? Da bi vam neovirano lahko služil, sem vzel denar od drugih cerkva, da bi se preživljal, ko sem bil pri vas. Ko pa mi je zmanjkalo denarja in sem stradal, vas tudi nisem ničesar prosil. Tedaj so mi kristjani iz Makedonije poslali dar, tako da vam nikoli nisem bil v breme. Nisem vas prosil, da mi kaj daste, pa vas tudi v prihodnje ne bom. Resno vam objubljam, da me nihče ne bo utišal, da se s tem ne bi hvalil po vsej Ahaji. Zakaj? Ali zato, ker vas ne ljubim? Bog ve, da temu ni tako. Vendar bom naredil konec trditvam teh ljudi, ki se ponašajo, da delajo za Boga na enak način kot mi. Predvsem jih Bog nikoli ni poslal. Goljufi so, ki so vas zavedli, da verjamete, da so Kristusovi apostoli. Temu pa se nič ne čudim. Saj se tudi sam satan preoblači v angela luči, zato se ni treba čuditi, če njegovi služabniki izgledajo kot bogaboječi možje. Na koncu bodo dobili kazen, ki so jo zaslužili za hudobna dela. Prosim vas, ne mislite, da sem izgubil pamet, ko takole govorim. Če pa bi bilo tako, poslušajte nespametneža, ki bi se tudi rad pohvalil, kot to delajo ostali. Ni mi naročil Gospod, da se sam hvalim in da se obnašam kot kak nespametnež. Če pa drugi kar naprej delajo tako, bom tokrat storil to tudi jaz. Saj ste vendar tako pametni, da takoj krenete za vsakim neumnežem. Tudi nimate nič proti temu, da vas odirajo in izkoriščajo, ali vam gospodarijo in vas celo bijejo po obrazu. Na svojo sramoto moram priznati: za kaj takega jaz nisem sposoben. Toda s čimer se oni hvalijo – in zdaj spet neumno govorim – s tem se lahko hvalim tudi jaz. Hvalijo se, da so Hebrejci, ali ne? To sem tudi jaz. Trdijo, da so Izraelci, izbrano Božje ljudstvo? Tem pripadam tudi jaz. Ali so Abrahamovi potomci? Tudi jaz sem. Pravijo, da služijo Kristusu. Jaz sem mu služil še mnogo bolj! (Ali se mi je zmešalo, ko se takole hvalim?) Delal sem bolj kot kdo drug, v ječi sem bil večkrat kot drugi, neštetokrat so me pretepli in vedno znova sem gledal smrti v oči. Petkrat sem dobil od Judov njihovih strašnih devetintrideset udarcev. Trikrat so me bičali. Enkrat so me kamenjali. Trikrat sem doživel brodolom. Prehodil sem mnogo napornih kilometrov. Grozile so mi reke, ki so prestopile bregove, razbojniki, moj narod in drugi narodi. Po mestih so me preganjale razbesnele množice, umiral sem v puščavi, na razburkanem morju in med ljudmi, ki so trdili, da so bratje po Kristusu, pa to niso bili. Mučile so me bolečine in trpljenje in marsikatero noč nisem mogel spati. Večkrat sem bil lačen in žejen, tudi po več dni sem bil brez hrane. Pogosto sem bil prezebel in nisem imel tople obleke, da bi se ogrel. Poleg tega pa me vsak dan vznemirja skrb za vse cerkve. Kadar je kdo slaboten, se tudi jaz čutim slabotnega; kadar se kdo pregreši, tudi mene prevzame ogorčenje. Če pa se že moram hvaliti, se raje hvalim s svojimi slabostmi. Bog, Oče Gospoda Jezusa Kristusa, ki je vreden vse časti na veke, ve, da govorim resnico. V Damasku je guverner kralja Areta postavil stražarje pri mestnih vratih, da bi me ujeli, pa so me spustili po vrvi v košari skozi odprtino v zidu in tako sem mu ušel. To bahavo govorjenje je res nesmiselno, vendar dovolite, da nadaljujem. Čeprav ni nobene koristi od tega, vam bom povedal o vizijah in razodetjih, ki sem jih dobil od Gospoda. Poznam kristjana, ki je bil pred štirinajstimi leti vzet v tretje nebo. Ne vem, ali se je to dejansko zgodilo, ali pa je imel samo vizijo – samo Bog ve to. Vem, da je bil ta človek vzet v raj (kot pa sem dejal, ne vem, če se je to zgodilo dejansko ali pa je imel samo vizijo – to ve Bog) in tam je slišal stvari, ki jih ni mogoče opisati ali izraziti z besedami, o katerih človeku sploh ni dovoljeno govoriti. S tem človekom se bom hvalil – s seboj pa se ne bom hvalil, razen s stvarmi, ki kažejo, kako slaboten sem. Mnogo je tega, s čemer bi se lahko hvalil in ne bi bil nespameten, če bi to storil. Vendar nočem, da bi me kdo previsoko cenil, ampak želim, da me cenite po tem, kar vidite v mojem življenju in kar slišite iz mojih ust. Tole hočem reči: Bog je sam poskrbel, da si ne bi kaj domišljal zaradi teh fantastičnih in nepopisnih doživetij, ki sem jih imel. Dopustil je, da sem dobil trn v meso, satanovega glasnika, da me muči. Že trikrat sem prosil Gospoda, da bi me tega osvobodil. Toda vsakokrat mi je odgovoril: “Vse, kar potrebuješ, je moja milost. Moja moč prihaja najbolj do izraza v slabotnih ljudeh.” Vesel sem, da se lahko hvalim s tem, kako sem slab. Prav tako sem vesel, da sem lahko živ primer Kristusove moči, namesto da bi razkazoval svojo moč in sposobnosti. Ker vem, da vse to služi Kristusovemu namenu, sem hvaležen za trpljenje, žalitve, preizkušnje, preganjanje in težave, kajti takrat ko sem slab, sem močan. Prisilili ste me, da se obnašam nespametno in da se hvalim. Pravzaprav bi morali vi pisati o meni, namesto da moram pisati sam o sebi. Vem, da nisem nič, toda s temi “super-apostoli” se kljub temu lahko merim. Neutrudljivo delo med vami ter znamenja in čudeži ter druga dejanja so dokaz, da sem Božji poslanec. Edino, česar nisem storil, kar pa po navadi delam v vseh cerkvah, je, da vam nisem bil v breme – nisem vas prosil, da mi daste hrano ali stanovanje. Prosim vas, odpustite mi to krivico. Zdaj ponovno prihajam, tretjič, in spet vas to ne bo nič stalo, kajti ni mi do vašega denarja. Vas želim imeti! Navsezadnje ste moji otroci in otroci ne plačajo hrane, ki jo dobijo od očeta ali matere. Nasprotno, starši skrbijo, da otroci dobijo hrano. Vesel sem, da vam lahko dam samega sebe in vse kar imam za vaše duhovno dobro, čeprav izgleda, da, čim bolj vas ljubim, tem manj ljubite vi mene. Strinjate se s tem, da vam nisem bil v breme. Nekdo pa bo morda dejal, da sem vas, prekanjen mož kot sem, ujel s prevaro v zanko. Le kako? Ali je kdo izmed tistih, ki sem jih poslal k vam, živel na vaše stroške? Ko sem pregovoril Tita, naj vas obišče in sem z njim poslal še drugega brata, ali sta kaj dobila od vas? Glede teh vprašanj sva namreč povsem istih misli in ravnava na enak način. Gotovo mislite, da vam vse to pišem zato, da bi si spet pridobil vašo naklonjenost. Temu sploh ni tako. Lahko vam zagotovim in Bog sliši, ko to trdim, da to pišem zato, da bi vam pomagal, dragi prijatelji – da bi vas duhovno izgradil, ne pa da bi pomagal samemu sebi. Bojim se namreč, da mi ne bo všeč to, kar bom našel, kadar pridem in vas obiščem, vam pa ne bo všeč, ko bom storil z vami, kar nameravam storiti. Bojim se, da vas bom našel, ko se boste prepirali ter zavidali drug drugemu, ko se boste jezili in obrekovali drug drugega, ko boste ponosni in needini. Da, bojim se, da me bo Bog ponižal pred vami, jaz pa bom žalosten, ker se mnogi izmed teh, ki so grešili, niso skesali zaradi nečistosti, spolnih grehov in skrajne nemorale v katero so padli. Zdaj tretjič prihajam k vam. “Vsaka obtožba je neveljavna, če ni vsaj dveh ali treh prič.” Tiste, ki so grešili, sem že posvaril, ko sem bil zadnjič pri vas. Zdaj to ponavljam v tem pismu. Vsem, ki so krivi, pravim brez ovinkov: resno jih bom kaznoval in nikomur ne bom prizanesel. Radi bi imeli dokaz, da Kristus govori skozi mene. Kristus pa ni slaboten v odnosu do vas, ampak silen in močan. Čeprav je umrl na križu v slabosti, živi zdaj po silni Božji moči. Tudi mi smo slabotni v njem, toda z Božjo močjo bomo živeli z njim, da bi vam služili. Preiščite sami sebe! Ugotovite, če je vaša vera še živa! Ali pa se več ne vidi, da Kristus živi med vami. Tedaj ne boste prestali preizkušnje. Upam pa, da boste spoznali, da smo mi položili izpit in da smo res Gospodovi. Molimo za vas, da bi živeli tako, kot je treba, pa ne zato, ker bi radi da se pokaže naš uspeh. Ne, želimo, da živite, kot je treba, tudi če se pokaže naš neuspeh. Naša naloga je, da se vedno borimo za resnico in ne proti resnici. Veseli nas, da smo slabotni in prezrti, če ste le vi močni. Molimo pa, da bi vi postali zreli kristjani. O vsem tem sem vam želel napisati, preden pridem k vam, da ne bi moral biti preveč strog z vami, ko bom pri vas. Bog me je namreč pooblastil, da sem vam še naprej v pomoč in ne, da vas kaznujem. Za konec pa, dragi bratje, zbogom! Prizadevajte si, da bi bili popolni, poslušajte moje spodbude, bodite enih misli, živite v miru. Potem bo Bog, ki je Bog ljubezni in miru, z vami. Pozdravite se med seboj z bratskim poljubom. Tukajšnja cerkev vas pozdravlja. Želim, da bi vas spremljala milost našega Gospoda Jezusa Kristusa in Božja ljubezen ter da bi vas vodil Sveti Duh. To pismo piše Pavel cerkvam v pokrajini Galatiji. Ljudje me niso niti pozvali, niti poslali kot apostola. Jezus Kristus sam me je določil in Bog, naš Oče, ki je obudil Jezusa Kristusa od mrtvih, da bi bil njegov poslanec. Pišem vam v imenu vseh svojih sodelavcev ki so tu pri meni. Vsem vam želimo milost in mir od Boga, našega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa. On je dal svoje življenje za naše grehe, podaril nam je svobodo, da nam ni treba živeti tako, kot živi ta minljivi svet, v katerem vlada hudobni. S tem je izpolnil voljo Boga, našega Očeta. Njega bomo častili in slavili vso večnost. Amen! Res se čudim, da ste se tako hitro odvrnili od njega, ki vam je po milosti Gospoda Jezusa podaril novo življenje. Ali menite, da ste našli drug evangelij, drugo pot rešitve? Vedite, da ni drugega evangelija! Nekaj ljudi je med vami, ki delajo zmedo, ker po svoji volji preobračajo sporočilo o Kristusu. Če pa vam tudi angel iz nebes hoče pokazati drugo pot rešitve, ki se razlikuje od evangelija, ki smo vam ga mi oznanili, ga bo zadela Božja kazen. Spet vam pravim: če vam kdo oznanja drugačen evangelij od tega, ki ste ga sprejeli, bodi preklet! Ali poskušam doseči odobravanje ljudi ali Božje odobravanje? Ali se trudim, da bi zadovoljil ljudi? Če bi hotel zadovoljiti ljudi, ne bi mogel biti Kristusov služabnik. Dragi prijatelji, zagotavljam vam, da radostno sporočilo, ki vam ga jaz oznanjam, ne temelji na človeških idejah ali sanjarjenjih. Moje sporočilo ne prihaja od nikogar drugega kot od samega Kristusa, ki mi je naročil, kaj naj oznanjam. Nihče drug me ni naučil tega. Saj veste, kako neusmiljeno sem preganjal kristjane in jih poskušal na vsak način iztrebiti, dokler sem se ravnal po predpisih judovske religije. Nihče mojih let mi ni bil enak tudi med najbolj gorečimi religioznimi Judi, saj sem izpolnjeval vse zapovedi in predpise tako natančno, kot je bilo le mogoče. Tedaj pa se je nekaj zgodilo. Bog me je namreč izvolil zase še preden sem se rodil ter mi dal po svoji dobroti in milosti nalogo, da grem k tistim, ki niso Judje in jim pripovedujem radostno novico o Jezusu, Božjem Sinu. Ko se je vse to zgodilo, se nisem takoj podal na pot, da bi se o tem pogovoril z drugimi. Nisem odšel v Jeruzalem, da bi se posvetoval s tistimi, ki so bili apostoli pred menoj. Ne, odšel sem v puščave Arabije in se potem vrnil naravnost v Damask. Minila so še tri leta, preden sem odšel v Jeruzalem, da bi obiskal Petra. Pri njem sem ostal petnajst dni. Poleg njega sem takrat srečal samo še Jakoba, Gospodovega brata. Vse se je zgodilo prav tako, kot sem navedel in Bog mi je priča, da ne lažem. Po obisku v Jeruzalemu sem odšel dalje v Sirijo in Kilikijo. Kristjani v Judeji pa me še vedno niso osebno poznali. Vedeli so le to, da nekdanji njihov sovražnik oznanja prav tisto vero, ki jo je prej poskušal izkoreniniti. Zaradi mene so slavili Boga. Šele štirinajst let pozneje sem spet prišel v Jeruzalem, tokrat skupaj z Barnabo. Tudi Tit je bil z nama. Tja sem odšel po Božjem nalogu, da bi se posvetoval z brati glede sporočila, ki sem ga oznanjeval. Govoril sem z vodilnimi možmi v cerkvi, da bi jim pojasnil, kaj učim ljudi ter sem upal, da ne bodo imeli nobenih pripomb glede tega. Tako je tudi bilo. Tudi niso zahtevali, da bi se moj sopotnik Tit obrezal. Tega vprašanja sploh ne bi načeli, če se ne bi vtihotapili neki takoimenovani kristjani – vsekakor lažni kristjani – ki so prišli, da bi naskrivaj opazovali naše življenje v Kristusovi svobodi. Hoteli so nas spet vpreči v jarem sužnosti. Toda nismo jim popustili niti za trenutek. Nikakor nismo soglašali z njimi v tem, da rešitev lahko zaslužimo, če se obrežemo in izpolnjujemo judovske zakone. Odgovorni možje v cerkvi – pri čemer zame ni pomembno, kaj so bili poprej, kajti pred Bogom to nima nobenega pomena – mi niso ničesar predpisali. Nasprotno! Jasno jim je bilo, da mi je Bog dal nalogo, da ljudem, ki niso judovskega porekla, oznanim sporočilo o Kristusu, prav tako kot je Petru dal nalogo, da oznanjuje Judom. Vsi so namreč lahko videli, da je Bog potrdil moje apostolsko delo prav tako kot Petrovo. Ko so Jakob, Peter in Janez, ki so veljali za stebre, spoznali, da mi je Bog zaupal to nalogo, so nama z Barnabo bratski segli v roke. Dogovorili smo se, da bodo oni še naprej oznanjevali evangelij med Judi, mi pa med vsemi drugimi narodi. Samo nekaj so nas prosili: revnih v jeruzalemski cerkvi naj ne pozabimo. Sicer pa sem si jaz vedno prizadeval za to. Ko pa je Peter pozneje prišel v Antiohijo, sem se mu moral javno zoperstaviti, ker ni imel prav. Najprej je brez pomišljanja sodeloval pri skupnih obedih s kristjani, ki niso bili Judje. Oni se ne menijo za obrezo in mnoge druge judovske predpise. Ko pa je prišlo tja nekaj Judov, ki so bili Jakobovi prijatelji, se več ni hotel družiti s tistimi, ki niso bili Judje. Bal se je namreč očitkov judovskih kristjanov. Tako kot Peter so se pretvarjali tudi drugi Judje v cerkvi in so nazadnje prisilili tudi Barnabo, da je ravnal v nasprotju s svojim prepričanjem. Ko sem opazil, da s takim pretvarjanjem odstopajo od resnice, ki smo jo oznanjevali, sem pred vsemi drugimi rekel Petru: “Čeprav si rojen Jud, si zavrgel judovske zakone, ker si postal kristjan. Zakaj zahtevaš od teh kristjanov, ki niso iz judovskega naroda, da bi živeli po judovskih predpisih? Ti in jaz sva rojena kot Juda in ne kot pripadnika nekega drugega brezbožnega naroda. Poznano pa nama je, da pred Bogom ne moremo obstati zaradi tega, ker izpolnjujemo judovske zakone, ampak samo po veri v Jezusa Kristusa. Ker smo želeli biti opravičeni v Kristusu, smo postali kot nejudovski narodi, ki se ne držijo zakona. Ali zaradi tega grešimo? Ali je Kristus tisti, ki je vzrok, da grešimo? Zaradi tega, ker se ne držimo judovskih zakonov, gotovo ne grešimo.” Kaj pa če verujemo, da nas Kristus lahko reši na osnovi vere, pozneje pa ugotovimo, da smo bili v zmoti in da ni rešitve, če se ne obrežemo in ne izpolnjujemo tudi drugih judovskih zakonov? Ali ne bi tedaj morali reči, da je bila vera v Kristusa naša poguba? Bog ne daj, da bi si kdo upal samo pomisliti kaj takega o našem Gospodu. Prej bomo pogrešili, če se vrnemo k staremu, kar smo že zavrgli in poskušamo doseči rešitev tako, da izpolnjujemo judovske zakone. Zakon me je obsodil na smrt in to je konec mojega starega življenja. Z Bogom zdaj živim novo življenje. V veri priznavam, da je bilo moje staro življenje s Kristusom razpeto na križ. V novem življenju, ki ga zdaj živim, odloča Kristus, ki živi v meni in nič več jaz. Vse to je posledica vere v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki me je ljubil in se je žrtvoval zame. Nisem izmed tistih, ki mislijo, da je bila njegova smrt brez pomena, kajti v kolikor bi se lahko rešili na osnovi izpolnjevanja judovskih zakonov, njemu ne bi bilo treba umreti. Kako da vi, kristjani v Galatiji, tega ne morete razumeti? Kdo vas je le tako zmedel? Ali vam nisem tako jasno opisal Jezusove smrti na križu, da je bilo, kot da ste vse to gledali s svojimi očmi? Rad bi vam postavil le eno vprašanje: Ali ste sprejeli Svetega Duha, ker ste poskušali izpolniti judovske zakone, ali pa, ker ste sprejeli radostno sporočilo o Jezusu Kristusu? Kako le morete biti tako slepi? Ali bi zdaj s svojimi močmi radi dokončali to, kar je Sveti Duh začel v vas? Saj ste doživeli tako velike stvari z Bogom! Ali naj bi bilo vse to zaman? Tega ne morem razumeti! Zato vas ponovno vprašam: Ali vam je Bog podaril Svetega Duha in dopustil, da se godijo med vami čudeži, ker ste izpolnili zakon, ali pa, ker verujete v Kristusa? Spomnite se tega, kar beremo o Abrahamu: “ Abraham je v vsem veroval Bogu, zato ga je Bog imenoval pravičnega. ” Torej so vsi tisti, ki verujejo in ki se povsem zanašajo na Boga, pravi Abrahamovi otroci. Sveto pismo je že zdavnaj napovedalo, da bo Bog rešil ljudi, ki niso iz judovskega naroda na osnovi vere. Bog je že Abrahamu oznanil radostno sporočilo, ko je dejal: “ Vsi narodi bodo blagoslovljeni v tebi.” Zato so dobili vsi tisti, ki verujejo v Kristusa, blagoslov, kot ga je dobil Abraham. Tisti pa, ki mislijo, da jih bodo rešili judovski zakoni, so prekleti, kajti pismo jasno pravi: “ Preklet bodi vsak, kdor prekrši le eno izmed zapovedi, ki so zapisane v Božji knjigi zakonov.” Povsem jasno je, da si ne moremo pridobiti Božje naklonjenosti s tem, da poskušamo izpolniti Božji zakon, ker je Bog sam rekel, da je edini način, da bi bili opravičeni v njegovih očeh, vera, kajti: “ Človek, ki je na osnovi svoje vere pred Bogom opravičen, bo živel.” Zakon pa ne vpraša po veri, ampak pravi: “Kdor izpolni vse zahteve zakona, bo živel.” Kristus nas je osvobodil teh zahtev, ki jih nikakor ne moremo izpolniti, tako da je vzel nase kazen za naše grehe. V pismu namreč piše: “ Kogar obesijo na križ, je preklet. ” Blagoslov, ki ga je Bog obljubil Abrahamu, naj bi prišel na vse narode z Jezusovo smrtjo na križu. Po veri pa naj bi sprejeli Svetega Duha, kot je obljubil Bog. Dragi bratje! Rad bi vam to pojasnil z vsakdanjim primerom. Kadar naredimo oporoko in je le-ta veljavna, ne more nihče ničesar dodati, še manj pa jo razveljaviti. Če dobro pogledamo Božje obljube Abrahamu, ugotavljamo naslednje: Bog je dal svoje obljube Abrahamu in njegovemu Sinu. Pomembno je, da vidimo, da obljube ne veljajo njegovim sinovom, ampak njegovemu Sinu. To se vsekakor nanaša na Kristusa. S tem vam želim reči tole: Zakon, ki je stopil v veljavo 430 let pozneje, ni izpodrinil zaveze, ki jo je Bog sklenil mnogo prej, niti ni razveljavil obljube o rešitvi po veri. Če smo lahko rešeni tako, da izpolnjujemo zakon, je to neka druga pot in ne Abrahamova pot pomiritve z Bogom na osnovi vere v Božje obljube. Zakaj pa smo potem dobili Božje zakon? On je dopolnilo obljubi, da bi razumeli, kako zelo smo krivi pred Bogom, če prekršimo njegov zakon. Veljal naj bi samo do Kristusovega prihoda. Saj je on tisti Sin, ki mu je Bog dal obljubo. (Pa še ena razlika je. Preko angelov je Bog dal zakon Mojzesu, ki ga je potem izročil ljudstvu. Ko pa je Bog dal obljubo Abrahamu, je to storil sam, niti angeli, niti Mojzes niso posredovali.) Ali nas to vodi do zaključka, da sta si Božja obljuba in zakon v nasprotju? Nikakor! Če bi nas zakon mogel rešiti, ne bi bila potrebna druga pot, da bi se rešili iz objema greha – kajti pismo trdi, da nas greh vse drži kot ujetnike. Edini način, da bi se osvobodili, je vera v Jezusa Kristusa. Vsem, ki vanj verujejo, je odprta pot v svobodo. Preden je prišla vera, nas je zakon držal kot ujetnike, zaprte, dokler se ni razodela vera. Z drugimi besedami lahko rečem takole: zakon je imel nalogo, da nas vodi h Kristusu, da bi bili lahko opravičeni po veri. Zdaj pa je prišel čas vere v Kristusa, zato ni več treba, da bi nas zakon varoval in vodil k njemu. Zdaj smo vsi Božji otroci po veri v Jezusa Kristusa. Vsi vi, ki ste se združili s Kristusom v krstu, ste oblekli Kristusa. Zdaj ni več pomembno, ali ste Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, moški ali ženske: v Kristusu ste vsi eno. Če pa ste Kristusovi, ste tudi Abrahamovi potomci in imate pravico do vsega, kar je njemu obljubil Bog. Dobro si zapomnite: Dokler nekdo še ne more uporabiti svoje dediščine, ker ni polnoleten, ni nobene razlike med njim in tistim, ki ničesar ne poseduje, čeprav mu kot dediču že vse pripada. Vendar do tistega trenutka, ki ga je določil oče, razpolagajo z njegovim imetjem tisti, ki so za to pooblaščeni. Na enak način smo bili tudi mi sužnji duhov, ki vladajo v vesolju, preden smo duhovno dozoreli. Ko pa je prišel pravi trenutek, čas, ki ga je določil Bog, je on poslal svojega Sina. Kristus se je rodil kot človek in je izpolnil zakon namesto nas. Nas, ki smo sužnjevali zakonu, naj bi odkupil, da bi nas potem lahko posvojil in bi bili njegovi sinovi. Ker ste zdaj njegovi sinovi, vam je Bog podaril tudi Svetega Duha, istega Duha, ki ga ima tudi Sin. Tako lahko z vso pravico kličemo Boga: “Dragi Oče.” Več niste ujetniki zakona, ampak Božji otroci. Kot Božji otroci pa ste tudi dediči, ki jim pripada vse, kar je Bog obljubil. Ko še nič niste poznali Boga, ste bili sužnji tistim, ki po naravi niso bogovi. Kako se le morete zdaj, ko ste spoznali Boga (ali pravilneje, zdaj, ko Bog pozna vas), spet hočete vrniti in znova sužnjevati vsem tem začetnim predpisom, ki ste jim nekdaj sužnjevali? Božjo naklonjenost si poskušate pridobiti s tem, da delate ali pa ne delate določenih stvari ob določenih dnevih, mesecih in praznikih in ob nekaterih drugih priložnostih. V skrbeh sem za vas. Bojim se, da je bilo vse moje trdo delo zastonj. Dragi bratje, prosim vas, bodite takšni, kot sem jaz. Saj sem tudi jaz takšen, kot ste vi. Niste mi storili krivice. Gotovo se spominjate mojega prvega prihoda k vam, ko sem zaradi bolezni dobil priložnost, da vam oznanim radostno novico o Kristusu. Čeprav vam ni bilo lahko prenašati moje bolezni, me niste niti prezirali niti zavrgli. Nasprotno, sprejeli ste me kot Božjega angela, da, kot Jezusa Kristusa samega. Kako srečni in hvaležni ste bili takrat! Vse ste bili pripravljeni storiti zame! Prepričan sem, da bi mi bili pripravljeni dati svoje oči, če bi bilo to mogoče. Zakaj pa vidite zdaj v meni svojega sovražnika? Morda zato, ker vam govorim resnico? Ali pa so temu vzrok nekateri ljudje, ki vas poskušajo pridobiti zase. Toda oni nimajo poštenih namenov. Radi bi dosegli, da se odvrnete od mene in postanete vneti zanje. Dobro je, da ste vneti, posebej še, če je namen pravi in da ste takšni vedno, ne le tedaj, ko sem jaz pri vas. Dragi otroci, ali bom spet moral prestajati vse težave, ki so neizogibne, dokler ne boste dorasli v zrele kristjane, v katerih živi Kristus v vsej polnosti? Želim si, da bi mogel biti zdaj pri vas, da bi laže izbral prave besede! Odkrito rečeno, prav ne vem, kaj naj storim z vami! Vi torej hočete živeti po zakonu. Ali sploh veste, kaj v zakonu piše? Tam piše, da je Abraham imel dva sina: enega mu je rodila sužnja Hagara, drugega pa njegova žena Sara, ki je bila rojena kot svobodna. Sužnja mu je rodila sina, ker je Abraham po dolgem čakanju končno hotel imeti potomca. Njegova žena Sara, ki je bila svobodna, pa je rodila sina, ker je tako Bog obljubil. Na primeru teh dveh žena nam Bog želi pokazati, kako različni sta dve zavezi, ki ju je Bog sklenil z ljudmi. Prva zaveza je z gore Sinaj in njeni otroci so sužnji tako kot Hagarini. Hagara je kot gora Sinaj v Arabiji, kjer je bil dan zakon in kot Jeruzalem, ki je suženj pisanemu zakonu. Druga žena, katere potomci smo mi, je svobodna. Naše mesto je nebeški Jeruzalem in Bog je sklenil z nami novo zavezo po Jezusu Kristusu. O tem govori že prerok Izaija: “Veseli se, nerodovitna, vzklikaj od radosti, ti, ki nikoli nisi rodila otrok, kajti dal ti bom mnogo otrok — več bo otrok žene, ki je sama, kot tiste, ki ima moža.” Vi in jaz, dragi bratje, smo izmed teh otrok, ki jih je Bog obljubil Abrahamu, prav tako kot je bil Izak. Zato pa nas, ki smo rojeni po Duhu, preganjajo tisti, ki hočejo da izpolnjujemo judovske zakone, prav tako kot je Izmael, sin sužnje, preganjal Izaka, otroka obljube. V pismu pa beremo: “Izženi sužnjo in njenega sina; sin sužnje namreč ne bo delil očetovega imetja s sinom svobodne žene.” Dragi bratje, ker nismo otroci sužnje, nismo dolžni izpolnjevati judovskih zakonov. Mi smo otroci svobodne in Bog nas je sprejel na temelju naše vere. Kristus nas je torej osvobodil. Glejte, da ostanete svobodni in ne dovolite, da bi vas judovski zakoni in običaji znova zasužnjili. Poslušajte me, kajti stvar je resna! Če se zanašate na to, da vas bodo obreza in judovski zakoni opravičili pred Bogom, vas Kristus ne more rešiti. Ponovno vam pravim, da tisti, ki si želi pridobiti Božjo naklonjenost s tem, da se obreže, mora izpolniti tudi vse druge judovske zakone – sicer ne more biti Bogu po volji. Kristus vam ni potreben, če smatrate, da se lahko osvobodite krivde z izpolnjevanjem teh zakonov. V tem primeru za vas ne velja Božja milost. Mi pa verujemo, da nas Bog sprejema po veri v Jezusa Kristusa. Saj nam je podaril to upanje po svojem svetem Duhu. Za Jezusa Kristusa ni pomembno, ali smo obrezani ali nismo. Zanj je pomembna samo vera, ki se kaže v nesebični ljubezni. Tako dobro ste začeli. Le kdo vas je pripravil do tega, da nočete več hoditi za resnico? Gotovo ne Bog, ki vas je privedel na pot resnice. “Malo kvasa povzroči, da se skvasi vse testo.” Zanašam se na Gospoda, da vas bo privedel nazaj do te vere, ki jo imam tudi jaz. Tistega pa, ki vas je vznemiril in zmedel, kdorkoli že je, njega bo Bog kaznoval. Nekateri trdijo, da jaz pridigam, da imajo obreza in judovski zakoni svoj pomen pri rešitvi. Če bi delal tako, me ne bi nihče več preganjal, kajti tak nauk nikogar ne moti. Ampak vera, da nas more rešiti nekdo, ki je bil razpet na križ, je mnogim kamen spotike. Želim, da bi ti učitelji, ki vas vznemirjajo, šli do konca in bi se tudi kastrirali. Dragi bratje, dobili ste svobodo, ne svobodo, da delate, kar hočete, ampak svobodo, da se ljubite med seboj in da služite drug drugemu. Ves zakon je namreč izpolnil tisti, ki se drži te zapovedi: “ Ljubi bližnjega, kakor ljubiš samega sebe! ” Če pa drug drugega kritizirate in ranite, namesto da bi se ljubili, se varujte, da se ne iztrebite. Svetujem vam, da dovolite Svetemu Duhu, da odloča v vašem življenju. Če vas bo on vodil, se boste lahko uprli vsem sebičnim željam. Po naravi namreč vedno hočemo delati to, kar je hudobno in je v nasprotju s tem, kar želi Sveti Duh. Dobro pa, kar želimo delati, kadar nas vodi Sveti Duh, je vedno v nasprotju z željami, ki jih imamo po naravi. Ti dve sili v nas se vedno bojujeta med seboj, vsaka nas želi dobiti pod svojo oblast. Če vas vodi Sveti Duh, niste več podložni zakonu. Kadar pa popustite sebičnim željam v vas, je jasno, kam vas to pelje: v spolno nemoralo, v nečistost in nezmernost, v čaščenje malikov, v okultizem, v sovraštvo in neslogo, v ljubosumnost in jezo, v sebičnost, v prepire in spletke, v razcepe, in zavist; v pijančevanja, v orgije in podobno. Spet vam pravim, da tisti, ki to delajo, ne bodo prišli v Božje kraljestvo. Če pa Sveti Duh vodi naša življenja, poraja v nas sad Duha: ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, ljubeznivost, dobroto, zvestobo, blagost, samo-kontrolo; ta pa ni v nasprotju z judovskimi zakoni. Tisti, ki so Kristusovi, so svoje naravne, hudobne želje pribili z njim na križ. Če zdaj živimo po svetem Duhu, imamo novo življenje, ki naj se v nas tudi vidi. Ne bodimo ponosni, ne izzivajmo drug drugega in ne zavidajmo drug drugemu. Dragi bratje! Če nekdo izmed vas pogreši, mu vi, ki vas vodi Božji Duh, ponižno in razumevajoče pomagajte, da se vrne na pravo pot. Varujte pa se, da se sami ne bi znašli v enaki nevarnosti. Skrbite za druge, ki imajo težave in probleme in jim pomagajte nositi bremena. Tako boste izpolnili Kristusov zakon. Kdor pa si domišlja, da je boljši od drugih, vara samega sebe. Zato naj vsak sam preišče svoje življenje, kajti tako boste lahko ugotovili, kako neupravičeno se povišujete nad drugimi. Vsak je pred Bogom odgovoren za svoja dejanja in to je že zadosti težko breme. Kdor hoče, da ga nekdo poučuje v Božji besedi, naj podeli svoje duhovne ali materialne dobrine s svojim učiteljem. Varujte se, da vas kdo ne zapelje! Zapomnite si, da Boga ne morete varati in misliti, da to ostane brez posledic. To kar sejemo, bomo želi. Če sejemo tako, da zadovoljujemo svoja grešna poželenja, sejemo slabo seme in bomo gotovo želi duhovno razpadanje in smrt. Če pa sejemo dobro duhovno seme, bomo želi večno življenje, ki nam ga daje Sveti Duh. Ne utrudimo se, da bi delali dobro, kajti če ne bomo izgubili volje za to, bomo sčasoma želi blagoslove. Zato glejte, da vam ne uide nobena priložnost, ko lahko storite kaj dobrega, posebno še tistim, ki verujejo v Kristusa. Obrnite pozornost na to, kar dodajam s svojim rokopisom. Ali vidite te velike črke? Zadni del pisma pišem sam. Tisti učitelji, ki vas poskušajo prepričati, da se morate obrezati, delajo to iz enega razloga. Radi bi kaj veljali pred drugimi, hočejo pa se tudi izogniti preganjanju, ki bi jih zadelo, brž ko bi priznali, da je rešitev samo v križanem Kristusu. Četudi zagovarjajo obrezo, sami ne izpolnjujejo ostalih zahtev Božjega zakona. Hočejo vas prepričati, da se obrežete, da bi se lahko hvalili, da ste njihovi učenci. Jaz pa se ne želim hvaliti z ničemer drugim kakor s Kristusovim križem. Zaradi njegove smrti na križu je svet zame mrtev, jaz pa sem mrtev za zahteve in želje, ki jih ima svet. Za Boga je povsem nepomembno, če smo obrezani ali ne. Pomembno je samo, da smo novi ljudje v Kristusu. Vsem, ki tako živijo in tistim, ki so v resnici Božji narod, želim Božje usmiljenje in mir. Zdaj pa mi ne delajte še več skrbi, kajti moje telo je polno ran in brazgotin, ki sem jih dobil zato, ker pripadam Jezusu Kristusu. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vašim duhom, dragi bratje. Amen! Pavel, glasnik Jezusa Kristusa, ki ga je poklical Bog, piše to pismo kristjanom Želim vam milost in mir od Boga, našega Očeta in od Jezusa Kristusa, našega Gospoda. Zahvaljujmo se in častimo Boga, Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa. On nas je bogato obdaril z vsemi duhovnimi blagoslovi v nebesih, ker smo Kristusovi. V samem začetku, še preden je karkoli ustvaril, nas je Bog izbral, da bi mu pripadali, kar naj bi omogočil Jezus s svojim delom za nas; bili naj bi sveti, brez madeža – mi, ki stojimo pred njim obkroženi z njegovo ljubeznijo. Že od samega začetka je bil njegov namen, da bi nas storil za člane svoje družine, s tem da je poslal svojega Sina Jezusa Kristusa, ki je za nas umrl. Zato želimo hvaliti in častiti Boga za tako nepopisen dar, ki nam ga je dal v svojem ljubljenem Sinu Jezusu Kristusu. Z njegovo smrtjo na križu nas je odkupil in nam izbrisal vse naše grehe. Vsa hvala za to gre edino Božji neizmerni milosti, s katero nas je tako obilno obdaroval. V vsej svoji modrosti in razumnosti je Bog storil, kar je zdavnaj imel v načrtu, pa tudi nam je razodel, kar je že od začetka sklenil, namreč da pošlje Jezusa Kristusa, da bi tedaj, ko pride pravi čas, vse, kar je v nebesih in na zemlji, dal Kristusu pod oblast. Že vnaprej nas je Bog po Kristusu določil, da bomo Božja last, kajti on, ki vse dela v skladu s svojimi namerami in s svojo voljo, je storil, da se je vse zgodilo tako, kot je že davno določil. Božji načrt pri tem je bil, da bi mi, ki smo najprej zaupali Kristusu, slavili Boga in mu dali čast za vse to čudovito, kar je storil za nas. To pa velja tudi za vas, ki ste šele zdaj slišali besedo resnice, veselo sporočilo o rešitvi. Odkar ste v veri sprejeli to sporočilo, pripadate Bogu in imate Božjega Duha, ki ga je obljubil vsem, ki verujejo. Tega Svetega Duha nam je Bog dal kot garancijo, da nam bo v resnici dal vse drugo, kar nam je obljubil. Zagotavlja nam, da nas je že odkupil ter da nas bo odvedel na svoj dom. Tudi to je razlog, da častimo našega čudovitega Boga. Odkar sem slišal o vaši trdni veri v Gospoda Jezusa Kristusa in o tem, kako čvrsto vas kristjane povezuje medsebojna ljubezen, se kar naprej zahvaljujem Bogu za vas in neprestano tudi molim za vas. Njega, Boga našega Gospoda Jezusa Kristusa, Očeta, ki mu pripada vsa slava, prosim, da vam da modrost, da bi ga mogli bolj in bolj spoznavati ter da bi razumeli, kdo je Kristus in kaj je storil za nas. Molim, da bi luč zasijala v vaših srcih, da bi videli, kakšno prihodnost boste delili z njim. Rad bi videl, da bi razumeli veličino in sijaj dediščine v teh, ki so njegovi. Molim, da bi spoznali, kako neskončno velika je njegova moč, ki je na delu v nas, ki verujemo vanj. To je prav ta silna moč, ki je obudila Kristusa od mrtvih ter ga posadila na častno mesto na Božji desnici v nebesih, visoko nad vsemi drugimi kralji in vladarji, nad oblastmi in voditelji, da, mnogo višje od vseh drugih na tem svetu in tudi v prihodnjem. Njemu je vse podrejeno in Bog ga je postavil, da bi bil poglavar cerkvi, ki je njegovo telo in katero on sam izpolnjuje. On je vse ustvaril in vse vzdržuje v nebesih kakor tudi na zemlji. Kako pa je izgledalo vaše življenje poprej? Duhovno ste bili mrtvi zaradi neposlušnosti in greha. Takrat ste hodili po poti, po kateri hodijo ljudje tega sveta in gospodoval vam je poglavar duhovnih sil v vsemirju, duh, ki tudi danes gospoduje ljudem, ki so Bogu neposlušni. Taki, kot oni, smo bili poprej tudi mi, ko smo svojevoljno sami hoteli odločati o svojem življenju. Prepuščali smo se grešnim željam in strastem in prav tako kot vse druge ljudi, je tudi nas čakala Božja jeza. Božje usmiljenje pa je brez meja. Bog nas je tako zelo ljubil, da nam je s Kristusom podaril novo življenje, tudi ko smo bili mrtvi v grehih in prestopkih. Vsega tega nismo zaslužili – rešitev smo dobili zaradi njegove milosti. S Kristusom nas je Bog dvignil v slavo, kjer sedimo z njim v nebeških prostorih – vse na osnovi tega, kar je Jezus Kristus storil za nas. Tako želi Bog v prihodnosti pokazati neizmerno bogastvo svoje milosti, ki se izraža v njegovi dobroti do nas v Jezusu Kristusu. Njegova milost je osnova za našo rešitev, združena z našo vero – ta pa tudi ne prihaja od nas, ampak smo jo dobili od Boga kot dar – ne zaradi naših prizadevanj, da se nihče ne bi mogel s tem hvaliti. Mi smo Božje delo. Bog nam je dal novo življenje po Jezusu Kristusu in že v davni preteklosti planiral dobra dejanja, ki naj bi jih v tem življenju storili. Ne pozabite, da so vas, ki ne pripadate judovskemu narodu, Judje nekoč imenovali “neobrezane” – tisti, ki so sami bili “obrezani”, čeprav samo na telesu in ne tudi v srcu. Prav tako si zapomnite, da ste tedaj živeli ločeni od Kristusa. Niste bili iz izbranega Božjega ljudstva, Izraela in zato za vas niso veljale obljube, ki jih je dal svojemu narodu. Izgubljeni ste bili, brez Boga in brez upanja. Zdaj pa pripadate Jezusu Kristusu, ker je on na križu za vas prelil svojo kri in čeprav ste bili nekoč zelo daleč od Boga, ste mu zdaj zelo blizu. Kristus sam je naš mir, ki nas je medsebojno pomiril, Jude z ostalimi narodi, tako da je porušil zid, ki je ločil ene od drugih. Dejansko je v svoji osebi naredil konec sovraštvu, ki ga je ustvaril judovski zakon z vsemi zapovedmi in predpisi. Njegov namen je bil, da ustvari iz obeh (iz Judov in ostalih narodov) novega človeka v sebi in tako vzpostavi mir. S smrtjo na križu je Kristus združil oboje v eno telo in jih pomiril z Bogom. Križ je zadal sovraštvu smrtni udarec. Kristus je prišel in prinesel svoje sporočilo o miru tistim, ki so živeli daleč od Boga in njim, ki so bili blizu. Zdaj lahko vsi skupaj, bodisi da smo Judje ali pripadniki ostalih narodov, s pomočjo Svetega Duha pridemo k Bogu, našemu Očetu, na osnovi tega, kar je Kristus storil za nas. Tako zdaj niste več tujci in brezdomci, zdaj ste člani Božjega naroda, pripadate njegovi družini. Temelj, na katerem stojite, so apostoli in preroki in kamen, ki nosi in povezuje zgradbo, je sam Jezus Kristus. Mi, ki verujemo, smo povezani s Kristusom v čudovit Božji tempelj, ki neprestano raste. Vi ste tudi vgrajeni v to prebivališče, v katerem prebiva Bog po svojem Duhu. Ker sem jaz, Pavel, oznanjeval vam, ki niste iz judovskega naroda, to radostno sporočilo, sem zdaj v ječi. Kot jetnik Jezusa Kristusa molim zdaj za vas. Gotovo veste, da mi je Bog dal nalogo, da prav vam, ljudem drugih narodnosti, govorim o njegovi milosti. Bog sam mi je razodel ta skrivnostni načrt, o čemer sem vam na kratko že pisal. Če boste brali moje pismo, boste opazili, kakšen vpogled v Kristusovo skrivnost mi je dal Bog. Včasih ljudje niso vedeli tega, kar je Bog po svojem svetem Duhu razodel poklicanim apostolom in prerokom. Po Kristusu so namreč pripadniki drugih narodov prav tako kot tudi Judje dediči Božjega kraljestva. Tudi oni tvorijo cerkev Jezusa Kristusa in tudi zanje veljajo obljube, ki jih je Bog dal svojemu izvoljenemu narodu. To je radostno sporočilo. Bog mi je dal to prednost, da pripovedujem vsem o tem načrtu, on mi je dal moč in sposobnost, da bi mogel dobro opraviti to delo. Samo pomislite! Ničesar nisem storil, s čemer bi to zaslužil in čeprav sem manjši od najmanjšega iz Božjega ljudstva, mi je Bog zaupal nalogo, da pripovedujem drugim narodom o vsem tem nepopisnem bogastvu, ki ga imamo v Kristusu. Vsem ljudem naj bi oznanil pomen te božanske skrivnosti, ki jo je on, ki je vse ustvaril vse doslej držal v tajnosti. Namen tega je, da bi vse nebeške sile spoznale, kako neskončno moder je Božji načrt, ki ga ima s cerkvijo, v skladu s svojim večnim namenom, ki ga je uresničil v Jezusu Kristusu, našem Gospodu. V njem in po veri vanj zdaj lahko vsak trenutek brez strahu in s popolnim zaupanjem pridemo k Bogu. Zato vas prosim: ne obupujte zaradi mojega trpljenja. Za vas trpim, zato naj bi vas to toliko bolj ohrabrilo, ker je za vaše dobro. Ko razmišljam o modrosti in veličini Božjega načrta, klečim pred Bogom Očetom in molim pred njim, kateremu se vse živo v nebesih in na zemlji mora zahvaliti za življenje. Prosim Boga, da vam podari moč iz svojega neizčrpnega bogastva, da bi vas njegov Duh ojačal v vaši notranjosti in da bi Kristus po veri prebival v vas. Bodite čvrsto ukoreninjeni v njegovi ljubezni; na njej gradite. Samo tako boste lahko z vsemi drugimi kristjani čutili in razumeli, kako dolga in široka, globoka in visoka je njegova ljubezen in jo sami doživeli, čeprav je tako prostrana, da nikoli ne boste videli njenih meja, niti je povsem spoznali in doumeli. Nazadnje pa bo celo vaše bitje prežeto z Bogom samim. Bog lahko stori mnogo več, kot ga prosimo, ali si mislimo. Tako velika je njegova moč, ki deluje v nas. Zato ga bomo z vso cerkvijo na vekomaj slavili in častili po Jezusu Kristusu. Amen. Ne pozabite, da sem zaradi Jezusa Kristusa v ječi. Kot njegov jetnik vas prosim: živite tako, kot Bog pričakuje od tistih, ki so postali njegovi otroci. Bodite ljubeznivi in potrpežljivi drug z drugim. Vselej bodite pripravljeni spregledati pomanjkljivosti pri drugih. Prizadevajte si, da ne bi kakršenkoli nemir porušil edinosti, ki jo gradi Sveti Duh. Bog nas je poklical v svojo cerkev. Zato smo vsi udje enega telesa. Imamo istega Duha in isto upanje nas izpolnjuje. Samo enega Gospoda imamo, eno vero in en krst. Imamo tudi istega Boga in Očeta, ki je nad nami vsemi in deluje v nas in skozi nas. Vsakemu posamezniku med nami pa je Kristus podaril različne darove, tako kot je po svoji milosti za vsakega izmed nas določil. Zato tudi takole piše: “Ko se je vrnil v nebesa, je vodil s seboj mnoge ujetnike, ljudem pa je podaril darove.” Če piše, da “se je vrnil v nebesa”, to pomeni, da je najprej prišel k nam na zemljo. Ta, ki je prišel k nam, je isti, ki se je vrnil, da bi vse izpolnil s seboj, od najnižjega mesta do najvišjega. On je tisti, ki je nekatere postavil v službo kot apostole, nekatere kot preroke, nekatere kot evangeliste, nekatere kot pridigarje in kot učitelje. Oni naj bi naučili kristjane, da bi lahko bolje delali zanj in gradili cerkev, Kristusovo telo, da bi bilo močno in zrelo. Naš cilj je, da bi na koncu bili vsi enotni v veri v Rešitelja, Božjega Sina, da bi bili dorasli v spoznanju Sina Božjega, povsem izpolnjeni s Kristusom. Tedaj ne bomo več kot otroci. Več nas ne bodo premetavali valovi sem ter tja in vsak novi nauk nas ne bo potegnil za seboj. Ne bomo takoj pripravljeni spremeniti svojega prepričanja, ko nam bo kdo povedal kaj novega, ali pa nas zvito zavedel z lažjo, o kateri bomo mislili, da je resnica. Namesto tega se bomo čvrsto držali resnice – govorili bomo resnico, živeli v resnici, delali po resnici – ter bomo tako vedno bolj podobni Kristusu, ki je glava svojemu telesu, cerkvi. Glava odloča o vsem telesu in povezuje posamezne dele telesa med seboj. Vsak del pa doprinaša na svoj način, da telo pravilno raste in se razvija in napolnjuje z ljubeznijo. Zato mi je Gospod naročil, da vam povsem jasno povem: Ne živite več tako, kot živijo ljudje, ki ne poznajo Boga. Njihove misli so prazne, njihovo življenje je brez cilja. Ker nimajo Božje luči, so v temi. Ne vedo, kaj pomeni živeti za Boga in se mu trdovratno upirajo. Njihova vest je otopela, zato se predajajo vsakovrstnim strastem in njihova želja za uživanjem je nenasitna. To pa ni pot, ki vam jo je pokazal Kristus. To, kar Jezus v resnici od nas pričakuje, ste slišali in tudi razumeli: končno se morate ločiti od starega življenja, od vašega “starega človeka” in vseh njegovih strasti in hudobnosti. Božji Duh vam želi dati povsem nove misli. Oblecite “novega človeka”, kot oblečemo novo obleko. Bodite novi, drugačni ljudje, sveti in pravični. Več ne lažite drug drugemu! Govorite resnico, kajti pripadamo drug drugemu in kadar lažemo drug drugemu, škodujemo tudi sami sebi. Če se jezite, ne grešite še bolj s tem, da jezo še podpihujete. Naj ne zaide sonce, a da vas jeza še vedno drži. Ne dajajte satanu priložnosti. Kdor je prej kradel, naj preneha s tem. Z rokami naj prime za pošteno delo, da bi lahko pomagal tistim, ki so v stiski. Tudi ne govorite kaj slabega o drugih. Če kaj rečete, naj bo to dobro in v korist tistemu, s katerim se pogovarjate. Ne žalostite Svetega Duha, ki vam ga je dal Bog. Zapomnite si, da je on pečat, s katerim je Bog označil, da ste njegova last in da vas bo nekega dne povsem osvobodil. Več ne bodite zagrenjeni, neprijazni in jezni. Prepir, trde besede in nesoglasja naj ne bi imeli mesta v vašem življenju. Namesto tega bodite prijazni, polni ljubezni in odpuščajte si med seboj, tako kot je tudi Bog vam odpustil v Kristusu. Posnemajte Boga v vsem kar delate, tako kot otrok poskuša posnemati svojega očeta. Naj vas v vsem vodi ljubezen v vaših medsebojnih odnosih, tako kot je tudi Kristus vam izkazal ljubezen. Iz ljubezni je dal svoje življenje za nas kot žrtev Bogu in kot dišavo s prijetnim vonjem. Naj ne bo med vami spolnih grehov ali drugih nečistosti ali pa lakomnosti. Saj ste vendar kristjani! Umazane zgodbe, nesramnost in grde šale niso za vas. Raje se pogovarjajte o Božji dobroti in bodite hvaležni. To si zapomnite, da v Božjem kraljestvu ni prostora za take, ki živijo nemoralno, niti za tiste, ki so pohlepni, kajti pohlepen človek služi malikom. Naj vas ne zapeljejo tisti, ki zagovarjajo te grehe. Bog namreč jemlje greh resno in njegova jeza bo prišla na vse tiste, ki mu niso poslušni. Izogibajte se takih ljudi. Včasih ste bili tudi vi v temi, tako kot so oni, zdaj pa je drugače. Kristus vam je prinesel luč in svetlobo. Ker vas zdaj razsvetljuje ta luč, je prav, da delate to, kar je dobro in pravično in pošteno. Vsak dan se učite spoznavati, kaj je Gospodova volja. Ne zapletajte se v nikakršne dvomljive posle, ampak raje pomagajte, da se greh odkrije. To namreč, kar mnogi počenjajo na skrivaj, je tako odurno, da je še govoriti o tem grdo. Vse, kar postavimo na svetlo, je vidno. Saj svetloba omogoča, da vidimo stvari. Zato tudi pravijo: “Prebudi se iz sna! Vstani od mrtvih. Tedaj bo Kristus tvoja luč.” Skrbno pazite, kako živite! Ne ravnajte nespametno! Bodite modri! Služite Bogu, dokler je to še mogoče, kajti to so težki dnevi. Mislite, kaj delate in spoznajte že končno, kaj želi Gospod od vas. Ne opijajte se, kajti to vodi v greh. Raje dopustite, da vas Sveti Duh izpolni in povsem obvlada. Med seboj se veliko pogovarjajte o Gospodu, citirajte psalme in pojte duhovne pesmi, kakor vas navdihne Sveti Duh. Pojte in hvalite ga iz vsega srca! Vedno se zahvaljujte našemu Bogu in Očetu za vse v imenu Gospoda Jezusa Kristusa. Podredite se drug drugemu; tako častite Kristusa. Tako kot ste ve, žene, poslušne Kristusu, se podredite tudi svojim možem. Prav tako kot je Kristus kot glava odgovoren za cerkev, ki jo je odkupil, je tudi mož odgovoren za svojo ženo. Kot je cerkev podrejena Kristusu, ker ga ljubi, naj se tudi žene v vsem podredijo svojim možem. Vi, možje, pa ljubite svoje žene tako, kot Kristus ljubi svojo cerkev, za katero je dal življenje, da bi mu povsem pripadala. S svojo besedo jo je očistil vsake krivice. Želi jo imeti ob svoji strani kot nevesto v vsej lepoti, popolno in brez napake, želi jo videti sveto in čisto. Tako naj bi možje ljubili svoje žene – ljubili naj bi jih kot sami sebe, saj sta zakonca neločljivo med seboj povezana. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi namreč sebe. Saj nihče ne sovraži svojega telesa, ampak ga neguje in varuje. Prav tako skrbi tudi Kristus za svojo cerkev, kajti mi smo udje njegovega telesa. Spomnite se besede: “Zato bo mož bo zapustil svojega očeta in mater in bo živel s svojo ženo. Poslej bosta ta dva eno.” Vem, da je to velika skrivnost, toda to je slika odnosa med Kristusom in cerkvijo. Zato ponavljam: Mož naj ljubi svojo ženo kot ljubi samega sebe. Žena pa naj ceni svojega moža in spoštuje. Vi, otroci, bodite poslušni svojim staršem. Bog to pričakuje od vas. “ Spoštuj očeta in mater! ” To je prva izmed desetih Božjih zapovedi, kateri je Bog dodal tudi obljubo, ki se glasi: “ … da bo tvoje življenje dolgo in blagoslovljeno. ” Vi, starši, ne zmerjajte kar naprej svojih otrok. Tako jih samo izzivate, da se z vami prepirajo. Vašo vzgojo naj tako v besedi kot tudi v dejanju prežema ljubezen do Kristusa. Poslušajte svoje nadrejene! Spoštujte jih in služite jim iskreno, kot služite Kristusu. [6-7] Pri delu bodite marljivi, tudi kadar vas nihče ne gleda. Delajte pošteno in z veseljem, kot bi delali za Kristusa in Božjo voljo izpolnjujte iz vsega srca. *** Vedite, da boste dobili plačilo, ki ga zaslužite, ne glede na to, če delate kot predpostavljeni ali pa kot podrejeni. Tole pa velja za delodajalce: Svojim podrejenim ne pretite. Vedno imejte v mislih to, da imate istega Gospoda v nebesih kot oni. Pred njim pa so vsi ljudje enaki. Nazadnje vas želim spomniti, da vaša moč mora imeti svoj izvir v Gospodu in v njegovi moči, ki je v vas. Vzemite Gospodovo bojno opremo, da bi se lahko zoperstavili satanovim načrtom in prevaram. Mi se namreč ne bojujemo z ljudmi iz krvi in mesa. Bojujemo se s hudobnimi vladarji v nevidnem svetu, z močnimi satanskimi bitji, z vladarji teme, ki vladajo temu brezbožnemu svetu ter z množico hudobnih duhov iz duhovnega sveta. Zato uporabite vso bojno opremo, ki nam jo daje na razpolago Bog, da bi se lahko zoperstavili sovražniku, kadarkoli nas napade. Tako bomo tudi lahko v boju zmagali. Dobro se oborožite za ta boj! Božja resnica je vaš pas, njegova pravičnost pa vaš oklep. Hrabro korakajte naprej in povsod oznanjujte, da je Bog z nami sklenil mir. Branite se s ščitom vere, ki vas bo zavaroval pred hudičevimi ognjenimi puščicami. Gotovost, da vas je Jezus Kristus rešil, je vaša čelada, ki vas ščiti. Vzemite pa tudi Božjo besedo. Ona je meč, ki vam ga daje Sveti Duh. Nikoli ne prenehajte moliti in prositi! Pri tem vas bo vodil Božji Sveti Duh. Bodite budni in vedno pripravljeni. Neprestano prosite Boga za vse kristjane na svetu. Molite tudi zame, da bi mi Bog dal ob pravem času pravo besedo, da bi vsepovsod oznanjeval skrivnost evangelija, katerega ambasador sem, čeprav trenutno v verigah. Zato molite zame, da bi lahko opravljal to nalogo brez strahu. Tihik, moj ljubljeni brat in zvesti sodelavec v službi za Gospoda, vam bo pripovedoval o meni. Pošiljam ga k vam, da bi izvedeli, kako se mi godi. On naj bi vas tudi ohrabril. Bog naj vam podari svoj mir, dragi bratje. Podari naj vam ljubezen in vam pomaga, da obdržite vero vanj, v Očeta in v našega Gospoda Jezusa Kristusa. Božja milost naj bo z vsemi, ki ljubijo Gospoda Jezusa Kristusa. To pismo pišeta Pavel in Timotej, ki služita Jezusu Kristusu, vsem kristjanom v Filipih, voditeljem cerkve in njihovim sodelavcem. Želiva vam milost in mir od Boga, našega Očeta in našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zahvaljujem se mojemu Bogu za vas, vsakokrat ko mislim na vas! Kadar molim za vas, izpolnjuje moje srce neizmerna radost, ker ste od tistega trenutka, ko ste prvič slišali veselo sporočilo o Kristusu, pa vse do danes, pomagali širiti to novico. Zato sem prepričan, da bo Bog to dobro delo, ki ga je po veri začel v vas, tudi dokončal, do tistega dne, ko se Gospod Jezus vrne. To, kar čutim do vas, je povsem naravno, saj ste mi prav posebno pri srcu. Delili smo Božje blagoslove, bodisi, da sem bil v ječi ali pa na svobodi, kadar sem branil resnico in ko sem pripovedoval drugim o Kristusu. Samo Bog ve, kako zelo vas ljubim, prav kakor vas Jezus Kristus sam ljubi in kako hrepenim po vseh vas. Zato molim, da bi se vaša ljubezen ojačala in poglobila, ko bolj in bolj spoznavate Božjo voljo in se ravnate po njej. Želim namreč, da bi jasno videli razliko med tem, kaj je prav in kaj ni ter da bi v vsem imeli čisto vest. Nikomur ne dajajte vzroka za spotiko in kritiko, da boste čisti in brez graje, ko se vrne Jezus Kristus. Naj vam ne primanjkuje dobrih dejanj, polnih ljubezni. Ona naj krasijo vaša življenja. To pa bo prineslo slavo in hvalo Gospodu. Ljubljeni bratje! Vesel sem, da vam lahko povem, da je vse, kar se tukaj dogaja z menoj, doprineslo, da se veselo sporočilo o Kristusu širi. Vsi, ki so tukaj, vedo, – vključno z vojaki, ki me stražijo – da sem zaprt zaradi tega, ker verujem v Kristusa. Poleg tega pa so mnogi kristjani postali pogumnejši in jih več ni strah ječe. Izgleda, kot da bolj pogumno pripovedujejo drugim o Kristusu prav zaradi mojih vezi. Mnogi sicer oznanjujejo sporočilo o Kristusu samo zaradi zavisti, ker mi ne privoščijo, da me Bog uspešno uporablja v svoji službi. Radi bi bili sami tisti, ki bi sloveli kot neustrašeni pridigarji. Drugi pa imajo pri tem bolj čiste motive. Radostno novico oznanjajo, ker me ljubijo in vedo, da me je Gospod privedel sem in mi dal nalogo, da branim resnico. Ti prvi, ki sem jih omenil, govorijo o Jezusu Kristusu, ker mi hočejo dokazati, da znajo bolje. To ni pošteno, še posebej ne, ker mislijo, da bo njihov uspeh pomnožil moje skrbi v ječi. Naj bodo motivi taki ali drugačni, vendar mnogi oznanjujejo veselo sporočilo o Kristusu in tega se nadvse veselim. Jaz pa se bom še naprej radoval, ker vem, da se bo tukaj zaradi vaših molitev in pomoči Duha Jezusa Kristusa vse končalo z mojo osvoboditvijo. Moja največja želja in moje upanje je, da ne bom storil ničesar takega, zaradi česar bi se moral sramovati samega sebe, temveč da bom ves ta težki čas v ujetništvu pripravljen brez strahu pripovedovati o Kristusu, kot sem to vedno tudi delal. Prav tako upam, da bom Kristusu v čast, bodisi da ostanem živ, ali da umrem. Če ostanem živ, imam več priložnosti, da mu še služim, če pa umrem – da, to je dejansko še bolje! Lahko pridobim še več ljudi za Kristusa, če bom še živel. Zato res ne vem, kaj naj si želim: da ostanem pri življenju, ali da umrem. Oboje se mi zdi privlačno: Včasih pa bi najraje že zdaj umrl in bil pri Kristusu. Ali je sploh kaj boljšega od tega? Po drugi strani pa vem, da moram med vami opraviti še zelo pomembno nalogo. Da, še sem potreben tukaj na zemlji, zato sem prepričan, da bom nekaj časa še ostal ter vam bom v pomoč, da bo vaša vera rasla in se bo vaša radost pomnožila. Ko pa se bom vrnil k vam, boste imeli še več vzroka častiti Kristusa in se mu zahvaljevati za vse, kar je storil. Karkoli se že zgodi z menoj, si zapomnite, da je prav, da živite tako, kot se spodobi kristjanom. V primeru da bom prišel k vam, ali pa bom le slišal o vas, želim izvedeti le eno: da si prizadevate vsi skupaj imeti en cilj, in sicer, da širite radostno sporočilo. Ne prestrašite se vaših nasprotnikov. Vaša neustrašenost jim bo namreč v dokaz, da so oni na poti v pogubo, za vas pa bo jasen znak, da je Bog z vami in da vam bo dal večno življenje. Vi imate namreč to prednost, da tudi trpite za Kristusa, ne samo, da verujete vanj. Torej je moja borba tudi vaša borba. Že v preteklosti ste videli, kako sem trpel zanj in kot veste, se nahajam tudi zdaj sredi težke bitke. Če vam je dejstvo, da ste povezani z Jezusom Kristusom, v ohrabritev, če vam je njegova ljubezen v tolažbo, če imamo istega Duha in če v vas živi nežnost in sočutje, me razveselite s tem, da boste enih misli povezani med seboj v ljubezni in boste imeli skupen cilj. Ne bodite sebični; naj vam ne bo pomembno samo to, da bi naredili dober vtis na druge. Bodite ponižni in raje cenite druge bolj kot sebe. Ne mislite vedno najprej nase, ampak skrbite tudi za druge. Bodite takšni, kot je bil Jezus Kristus. Čeprav je bil Bog po svoji naravi, se ni skliceval na svoje pravice, ki jih je imel kot Bog, ampak se je odrekel svoje moči in slave ter je prišel na zemljo kot človek, da bi nam služil. V svoji ponižnosti je šel tako daleč, da je bil celo pripravljen umreti na križu. Zato mu je Bog povrnil vse to, kar je bil pripravljen žrtvovati in mu je dal ime, ki ima večjo moč od vseh drugih imen. To je storil, da bi vsi padli na kolena pred njim — tako v nebesih, kot na zemlji in pod zemljo — ter da bi vsaka usta priznala, da je Jezus Kristus Gospod ter dala s tem čast Bogu, našemu Očetu. Dragi prijatelji, dokler sem bil pri vas, ste si vedno prizadevali, da bi delali to, kar sem vas učil. Zdaj pa, ko nisem med vami, bi me morali poslušati še v mnogo večji meri. Rešeni ste in to naj bi se videlo na vaših življenjih. Z vso resnostjo se približajte Bogu in obrnite hrbet vsemu, kar mu ne ugaja. Bog namreč deluje v vas tako, da vam najprej daje voljo, da bi mu bili poslušni, potem pa vam pomaga, da bi mogli storiti to, kar on želi. Pri vsem, kar delate, se varujte godrnjanja in nezadovoljstva, kajti s tem ste slab zgled drugim. Tako bo vaše življenje čisto in brez madeža in živeli boste kot Božji otroci in boste zgled temu pokvarjenemu in mračnemu svetu. Svetili se boste kot zvezde v temni noči. Čvrsto se držite besede resnice. Ko se bo Kristus vrnil, se bom veselil, če bom videl, da moje delo ni bilo zastonj. Tudi če bi moral plačati s svojim življenjem to, da bi vi imeli trdno vero in bi bili pripravljeni žrtvovati se za Gospodovo delo, bom kljub temu vesel. Veselite se tudi vi skupaj z menoj. Če Bog hoče, bom kmalu poslal k vam Timoteja. Ko se bo potem vrnil k meni, me bo ohrabril, ko mi bo pripovedoval, kako se imate vi. Nihče se tako iskreno ne zanima za vas kot Timotej. Izgleda, da vsi drugi mislijo samo na svoje zadeve in ne na Kristusove. Vi pa poznate Timoteja. Bil mi je kot sin in mi je pomagal oznanjevati radostno sporočilo. Upam, da ga bom lahko poslal k vam, brž ko bom izvedel, kaj se bo zgodilo z menoj tukaj. Upam, da bo Gospod kmalu dovolil, da vas bom tudi jaz obiskal. Zdelo se mi je potrebno, da vam pošljem Epafrodita nazaj. Poslali ste mi ga namreč, da bi mi pomagal v mojih težavah. Bila sva res prava brata ter sva skupaj delala in se skupaj borila. Zdaj pa ga spet pošiljam domov, ker hrepeni po vseh vas in je zaskrbljen, ker ste izvedeli, da je bil bolan. Dejansko je tudi bil bolan, bil je celo prav blizu smrti. Vendar pa je bil Bog dober z njim kakor tudi z menoj in ni dovolil, da bi me prizadela še ta žalost poleg vsega drugega. Zato nestrpno čakam, da vam ga pošljem. Veseli boste, ko ga boste spet videli zdravega. To pa bo tudi zame skrb manj. Prisrčno in z veseljem ga sprejmite v Gospodu kot brata. Take ljudi, kot je on, cenite in spoštujte. Zastavil je namreč svoje življenje v službi za Kristusa in je skoraj umrl, ko si je prizadeval, da bi storil zame vse tisto, česar niste vi mogli storiti, ker ste bili daleč. Karkoli se vam zgodi, dragi bratje, se veselite, ker pripadate Kristusu. Ne bom se utrudil, ker vam to kar naprej ponavljam, za vas pa je dobro, da to znova in znova slišite. Varujte pa se psov! Varujte se ljudi, ki delajo, kar je hudo in bi radi pohabili telo. Mi smo obrezani na pravi način, mi, ki častimo Boga po svetem Duhu in se zanašamo na Jezusa Kristusa in na njegovo delo, ne pa na tisto, kar lahko storimo sami. Če bi se kdo lahko zanašal na tisto, kar je storil sam, da bi ugodil Bogu, bi to lahko jaz prej kot kdo drugi. Osem dni po rojstvu so me obrezali, kot je predpisano v judovskem zakonu. Moji predniki so Judje iz Benjaminovega rodu. Če je kdo pravi Jud, sem to jaz. Poleg tega sem bil član farizejske stranke, ki je še posebej zahtevala poslušnost judovskim zakonom in običajem. Krščansko cerkev sem vneto preganjal, predpise zakona pa sem izpolnjeval do vseh potankosti. Odkar pa poznam Kristusa sem vse to, kar sem včasih visoko cenil, zavrgel. Postalo mi je namreč jasno, da nima nobene vrednosti, če primerjam z neprecenljivo vrednostjo spoznanja Jezusa Kristusa, mojega Gospoda. Vse sem vrgel proč in mi ne pomeni prav nič, da bi lahko obdržal Kristusa. Več ne računam, da zadostuje moja pravičnost, ki temelji na mojem izpolnjevanju Božjih zakonov. Samo to, kar temelji na veri v Jezusa Kristusa – pravičnost, ki prihaja od Boga na osnovi vere, zadostuje. Zato sem se odrekel vsemu drugemu. Želel bi resnično spoznati Kristusa in silno moč, ki ga je privedla nazaj v življenje. Hočem mu biti podoben in deliti z njim njegovo trpljenje, pripravljen sem umreti na enak način, kot je umrl on, samo da bi doživel enako vstajenje od mrtvih. Ne domišljam si, da sem že vse to dosegel, ali da sem že popoln. Vendar si prizadevam in delam na tem, da bi postal vse to, kar je Kristus imel v načrtu zame, ko me je rešil. Ne, dragi bratje, sploh še nisem to, kar bi moral biti, toda poskušam pozabiti tisto, kar je za menoj. Gledati hočem samo proti cilju, ki je pred menoj. Borim se, da bi dobil nagrado, ki nam jo je Bog pripravil v nebesih, in sicer življenje v Božji slavi. To nam je namreč pridobil Kristus s tem, kar je storil za nas. Upam, da se vsi vi, ki ste zreli kristjani, če pa se vaše mišljenje v čem razlikuje od mojega, verujem, da vam Bog to lahko razjasni. Čvrsto se držite tega, kar ste že dosegli in ne ostanite na pol poti. Dragi bratje, vzemite za zgled mene in tiste, ki živijo tako kot jaz. Mnogokrat sem vam že dejal in zdaj ponavljam s solzami: varujte se tistih, ki trdijo, da so kristjani, z življenjem pa dokazujejo, da so sovražniki Kristusovega križa. Njihova pot vodi neizbežno v pogubo. V bistvu živijo samo za svoje nagone in poželenja. Na to, česar bi se morali sramovati, so še celo ponosni. Na nič drugega ne mislijo, kot na življenje na tej zemlji. Naša domovina pa je v nebesih. Od tam pričakujemo tudi našega Rešitelja, Jezusa Kristusa, ki bo naše umrljivo telo spremenil v čudovito telo, ki bo podobno njegovemu. To bo storil s svojo silno močjo, s katero bo vladal tudi nad vsem ostalim. Zato, dragi bratje, ostanite čvrsti v veri v Gospoda Jezusa Kristusa! Zelo hrepenim po vas, kajti vi ste vsa moja radost, nagrada za moje delo. Evodijo in Sintiho bi rad prosil, da se z Božjo pomočjo prenehata prepirati. Saj vendar obe verujeta v Jezusa Kristusa. Tebe pa, moj zvesti sodelavec, prosim, da jima pri tem pomagaš. Saj sta delali skupaj z menoj in oznanjevali radostno novico. Borili sta se za stvar evangelija tudi s Klementom in ostalimi mojimi sodelavci, ki jih Bog vse pozna in je zapisal njihova imena v knjigo življenja. Veselite se, ker pripadate Jezusu Kristusu. Rad bi ponovil: Veselite se! Naj vsi vidijo, da ste nesebični in da mislite na druge pri vsem, kar delate. Gospod je namreč blizu. Ne delajte si nobenih skrbi! V molitvah in prošnjah z zahvaljevanjem prinesite vse pred Gospoda. Bog pa vam bo podaril svoj mir, ki je dragocenejši od vsega, kar človeški razum more dojeti in bo ohranil vaše misli in vaše srce v zaupanju v Jezusa Kristusa. Še nekaj bi vam rad povedal, preden končam to pismo. Razmišljajte o tem, kar je resnično, pravilno in plemenito ter čisto, vredno ljubezni in občudovanja. Če vidite kaj dobrega, kaj takega, kar je vredno pohvaliti, o tem razmišljajte. Še naprej v vsakdanjem življenju delajte to, kar ste se naučili, ali sprejeli, ali slišali od mene in kar ste videli, da delam tudi jaz. Tedaj bo Bog miru z vami. Zelo sem se razveselil in Gospodu sem hvaležen iz vsega srca, da ste me spet mogli finančno podpreti. Vem, da ste si vedno prizadevali, da bi mi poslali, kolikor ste le mogli, v zadnjem času pa vam to ni bilo mogoče. Ne morem trditi, da sem trpel posebno pomanjkanje, kajti naučil sem se biti zadovoljen s tem, kar imam. Živeti znam v pomanjkanju, prav tako pa znam biti vesel in hvaležen, kadar imam vsega na pretek. Naučil sem se biti zadovoljen v vsaki situaciji, bodisi, da sem sit, ali pa stradam, kadar imam vse, kar potrebujem, pa tudi ko nimam ničesar. Vse, kar Bog od mene želi, sem pripravljen storiti, zaradi Kristusa, ki mi daje potrebno moč. Kljub temu pa delate prav, da mi pomagate v moji sedanji stiski. Dobro veste, da me razen vas v Filipih ni podpirala nobena cerkev. Že na samem začetku, ko sem krenil iz Makedonije, da bi oznanjeval radostno novico, ste bili vi edini, od katerih sem vzel denar, ko sem vam oznanil sporočilo o Jezusu Kristusu. Vaša cerkev mi je dvakrat poslala pomoč, ko sem bil v Tesalonikih. Čeprav sem zelo hvaležen za vaše darove, pa se še mnogo bolj veselim temu, da vas bo Bog za vašo skrb in ljubezen nagradil. Zaradi tega boste bogatejši in ne revnejši. Vse to, kar mi je Epafrodit prinesel od vas, sem sprejel. Zdaj imam vse, kar potrebujem, da, celo več kot to. Vaš dar je kot prijetno dišeča žrtev, ki ugaja Bogu. Bog, ki mu pripadam, vam bo iz svoje zakladnice po Jezusu Kristusu podaril vse, kar potrebujete za življenje. Za to bomo hvalili in častili Boga, našega Očeta, vso večnost. Pozdravite vse kristjane v Filipih od mene. Prisrčni pozdravi od bratov, ki so pri meni. Tudi vsi drugi kristjani tukaj vas pozdravljajo, posebno tisti, ki so v cesarjevi službi. Naj bo milost Gospoda Jezusa Kristusa z vašim duhom. Pavel, ki ga je Bog pozval, da bi bil glasnik Jezusa Kristusa in njegov sodelavec Timotej pošiljata to pismo kristjanom – Božjemu narodu – v Kolosah. Želim vam mir in milost od Boga, Očeta Gospoda Jezusa Kristusa in našega Očeta. Kadar molimo za vas, se vedno zahvaljujemo, kajti slišali smo o vaši veliki veri v Gospoda in o tem, kako zelo ljubite njegov narod. Ko ste prvič slišali veselo sporočilo, ste izvedeli tudi, kakšno upanje vam prinaša. Vaša vera in ljubezen izvirata iz upanja, ki je varno shranjeno v nebesih. Ta radostna novica, ki je prišla do vas, se zdaj širi po vsem svetu in vsepovsod se življenja ljudi spreminjajo, prav tako kot so se spremenila vaša življenja, odkar ste slišali to sporočilo in spoznali Božjo milost v vsej resnici. Vam je to radostno novico prinesel naš sodelavec Epafra. On vam je bil zvest in dober učitelj. Povedal nam je tudi, kako je Sveti Duh prebudil v vas bratsko ljubezen. Od trenutka, ko smo prvič slišali za vas, nismo prenehali moliti za vas in prositi Boga, da bi spoznali njegovo voljo ter da bi vas njegov Duh napolnil z modrostjo. Tako pa molimo zato, da bi mogli živeti življenje, ki je vredno Gospoda ter da bi mu v vseh ozirih lahko ugajali: da bi rodili sad v dobrih delih ter da bi rasli v spoznanju Boga. Naj bi vas on napolnil s svojo silno in slavno močjo, da bi lahko potrpežljivo vztrajali na poti, po kateri hodite. Res imate vzrok, da se Bogu, Očetu, radostno zahvalite iz vsega srca, ker vam je omogočil, da imate delež v dediščini svetih v njegovem kraljestvu luči. On nas je osvobodil moči teme in nas privedel v kraljestvo Sina, ki ga ljubi, v katerem imamo rešitev in odpuščanje grehov. Boga ne moremo videti, toda Kristus je vidna podoba nevidnega Boga in on je prvorojeni nad vsem, kar je ustvarjeno. Pravzaprav je Kristus tudi Stvarnik. Ustvaril je vse v nebesih in na zemlji, to, kar vidimo in česar ne vidimo, kralje duhovnih svetov in kraljestev, vladarje in voditelje. Vse te je ustvaril Kristus, da bi mu služili. Prej, kot vse drugo, je bil on in njegova moč vse vzdržuje. On je glava telesa, to pomeni, glava njegovega ljudstva, cerkve. Vse se začenja z njim. Ker je v vsem prvi, je tudi prvi vstal od mrtvih v novo življenje. Bog je namreč želel, da bi bilo vse, kar je v njem, tudi v njegovem Sinu. S smrtjo svojega Sina je Bog omogočil, da vse, kar je ustvaril v nebesih in na zemlji, pride k njemu. Zaradi krvi, ki jo je prelil na križu, je Bog zdaj sklenil mir s človeštvom in brez strahu smemo priti k njemu. To velja tudi za vas, ki ste bili nekdaj tako daleč od Boga. Bili ste njegovi sovražniki in ste ga sovražili, vaše hudobne misli in dejanja so vas ločila od njega. Zdaj pa vas je sprejel kot svoje prijatelje. To je storil, ko je na križu umrlo njegovo človeško telo – s to smrtjo vas je Kristus pomiril z Bogom in zdaj stojite pred njim brez greha in brez madeža – sveti in čisti. Ostanite trdni v veri in ne dovolite, da bi vas kaj odvrnilo od upanja, ki se je rodilo v vas, ko ste slišali evangelij. To radostno sporočilo, ki je prišlo do vas, se zdaj širi po vsem svetu. Jaz, Pavel, sem postal oznanjevalec tega evangelija. Pri tem delu pa je moj delež tudi trpljenje za vas, toda tega se veselim. Saj mi je Kristus naznanil, da bom moral trpeti za njegovo telo, ki je cerkev. To trpljenje zdaj dopolnjujem. Bog mi je naložil, da služim njegovi cerkvi ter da vam oznanim njegov tajni načrt, ki ga ima za tiste, ki ne pripadajo judovskemu narodu. Mnogo let in mnogim generacijam je prikrival ta načrt, zdaj pa ga hoče razodeti tem, ki ga ljubijo in živijo zanj. Bog vam želi pokazati, kako nedoumljiva in čudovita je ta skrivnost, ki velja vsem ljudem na tej zemlji: Kristus je v vas, kar pomeni, da boste delili Božjo slavo. Tega Kristusa vam oznanjujemo. Z vso duhovno modrostjo, kar mi jo je dal Bog, opominjam ljudi in jih poučujem v veri, da bi vsak posameznik postal zrel v Kristusu. To je cilj mojega dela, za to se bojujem in trudim. Kristus, ki deluje v meni s svojo močjo, mi daje vso potrebno moč za to. Želim, da bi izvedeli, kako sem se v molitvi boril za vas, kakor tudi za cerkev v Laodikeji in za druge prijatelje, ki me osebno sploh še ne poznajo. Prosil sem Boga, da bi vam dal hrabrost ter, da bi vas povezal med seboj s Kristusovo ljubeznijo. Želim, da bi spoznali vso veličino njegove skrivnosti. Ta skrivnost pa je Kristus. V njem so skrita vsa bogastva Božje modrosti in spoznanja. To vam govorim povsem jasno, da vas nihče ne bi mogel zapeljati z besedami, če še tako lepo zvenijo. Sicer me loči od vas precejšnja razdalja, v duhu pa sem blizu vsem vam. Srečen sem, ko vidim, kako tesno ste povezani med seboj in kako čvrsto verujete v Kristusa. Kristusa ste sprejeli kot Gospoda; živite zdaj z njim in delajte njegovo voljo. Kot je drevo čvrsto ukoreninjeno v zemlji, tako bodite vi čvrsto ukoreninjeni v Kristusu in on edini naj bo temelj vašega življenja. Trdno se držite vere, kot ste se naučili in zahvaljujte se Bogu za vse, kar vam je podaril. Ne dovolite, da bi drugi omajali vašo vero s svojim filozofiranjem ali z nesmiselnimi domnevami, ki niso utemeljene na Kristusovi besedi, ampak na človeških mislih in idejah. V Kristusovem telesu živi vsa polnost božanstva in tudi vi ste napolnjeni z Bogom, ker ste sprejeli Kristusa, ki je največji med duhovnimi poglavarji in avtoritetami in ima moč nad vsem, kar je ustvarjeno. Ko ste v veri sprejeli Kristusa, ste opustili staro, grešno življenje in ste zdaj tudi vi obrezani. Sicer ne tako, kot duhovniki v templju obrezujejo, z roko, ampak vas je obrezal sam Kristus. Ko ste se krstili, se je končalo vaše staro življenje; s Kristusom ste bili pokopani. Po veri vanj ste vstali od mrtvih v novo življenje. Zaradi prestopkov in grehov ste bili mrtvi za Boga, on pa vas je s Kristusom oživil in odpustil vse grehe. Bog je izbrisal vse obtožbe zoper vas, ki so vas tako močno pritiskale. Vzel je spisek zapovedi, ki ste jih prelomili in ga uničil tako, da je dal pribiti Kristusa na križ. Na ta način je Bog odvzel duhovnim poglavarstvom in oblastem pravico, da bi vas še naprej tožili ter je celemu svetu jasno pokazal, kako je zmagal na križu. Naj vas nihče ne obsoja zaradi hrane, ali zaradi pijače, ali pa zaradi praznikov in sobot. To so bila pravila, ki so veljala samo določen čas in so prenehala veljati, ko je prišel Kristus. Vse to je bila samo senca stvarnosti – Kristusa samega. Naj vas nihče ne obsoja, izmed tistih, ki smatrajo, da so boljši od vas, ker imajo vizije in častijo angele in se navidez kažejo ponižne. V resnici pa so napihnjeni, čeprav nimajo na kaj biti ponosni. Ti so izgubili zvezo z Glavo – Kristusom, ki hrani in povezuje celo telo, da more rasti, kot Bog želi. Saj ste vendar umrli s Kristusom in on vas je osvobodil, da vam več ni treba sužnjevati osnovnim predpisom, ki zadevajo obrede in zunanjo pobožnost. Zakaj se torej še držite tega? Zakaj dovolite, da vam gospodujejo predpisi: “Tako ne smeš ravnati, tega ne smeš jesti, onega se ne smeš dotakniti.” Vse to z uporabo postane brez koristi, ker temelji na človeških zapovedih in naukih. Ljudje, ki se ravnajo po tem, izgledajo navidezno modri. Zdijo se pobožni, ker so se za to pripravljeni tudi žrtvovati. Dejansko pa vse to nima nič skupnega z Božjim strahom. Če ste torej s Kristusom vstali v novo življenje, usmerite svoj pogled k njemu. Glejte tja, kjer je on, na častnem mestu na Božji desnici. Razmišljajte o tem, kar je v nebesih, ne o tem, kar je na zemlji. Kajti umrli ste in življenje, ki ga imate je s Kristusom skrito v Bogu. Ko pa se bo pojavil Kristus, ki je naše življenje, bomo z njim delili slavo in sijaj, ki ga obdaja. Odvrzite vse sebične želje, ki so tako značilne za ta svet. Bežite od nezmernosti in nemorale, od strasti in poželenj, pa tudi od lakomnosti. Nekateri menijo, da je imetje najpomembnejše v življenju in ga imajo za boga. Kdor trpi take grehe v svojem življenju, bo občutil Božjo jezo. Nekoč ste tudi vi živeli tako. Zdaj pa je to minilo. Jeza in sovraštvo naj vas nimata več v oblasti. Rešite se vsake hudobnosti! Prenehajte z obrekovanjem, umazanim govorjenjem in preklinjanjem! Tudi ne varajte drug drugega. Saj ste odložili staro življenje z vsem, kar mu pripada, kot staro obleko. Zdaj oblecite novo življenje, kajti postali ste novi ljudje! Dovolite Bogu, da vas preoblikuje v spoznanju po njegovem zgledu, ki vas je ustvaril. V novem življenju narodnost, barva kože, obreza po judovskem verskem obredu ali neobreza in socialni položaj več niso pomembni, ampak je Kristus vse v vsem. Bog vas je izvolil in zdaj ste njegovi otroci. Kot taki oblecite sočutje ter bodite dobri in ljubeznivi med seboj, prijazni in potrpežljivi. Bodite blagi in vsekdar pripravljeni odpuščati. Ne mislite o nikomur nič slabega. Spomnite se, da je Gospod odpustil vam, zato ste tudi vi dolžni odpuščati. Vsem tem vrlinam pa dodajte ljubezen, ki jih bo vse med seboj povezala in dopolnila. Naj bo mir v srcu, ki ga daje Kristus, vedno prisoten v vaših srcih in življenjih, kajti kot udje njegovega telesa imate to dolžnost pa tudi prednost. Vedno bodite hvaležni! V vas naj prebiva Kristusova beseda v vsej polnosti, ko drug drugega učite psalme in pesmi in duhovne napeve – pesem Gospodu iz hvaležnih src. Karkoli delate ali govorite, delajte to v imenu Gospoda Jezusa in se neprestano zahvaljujte Bogu, našemu Očetu skozi njega. Žene, bodite pripravljene podrediti se svojim zakonskim možem. To pričakuje Kristus od vas. Možje, ljubite svoje žene in ne bodite grobi z njimi. Otroci, bodite v vsem poslušni svojim staršem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grajajte preveč svojih otrok, da ne bi izgubili vsega zaupanja vase. Tisti, ki imate predpostavljene, jim bodite vedno poslušni. To pa ne samo takrat, kadar vas gledajo, temveč ves čas. Prostovoljno jih poslušajte, zato ker ljubite Gospoda in ker jim želite biti po volji. Kar delate, delajte z vsem srcem, kot da delate Gospodu in ne ljudem. Bog vam bo za to dal plačilo, ki ga je obljubil. Saj to vendar veste! Jezusu Kristusu služite. Kdor pa dela, kar ni prav, bo tudi za to prejel plačilo, pa naj bo to kdorkoli. Kdor je sam predpostavljen, naj ravna s podrejenimi pravično in spoštljivo. Nikoli naj ne pozabi, da ima tudi sam Gospodarja, ki je nad njim: Boga v nebesih. Posvetite se molitvi. Bodite budni, pri tem pa se ne pozabite zahvaljevati Bogu. Molite tudi za nas, da bi nam Bog omogočil oznanjevati skrivnost o Kristusu, zaradi česar sedim tudi v ječi. Molite, da bi neovirano in svobodno smel govoriti o tem, kar mi je naložil Bog. Modro ravnajte, kadar srečate ljudi, ki niso kristjani. Uporabite vsako priložnost tako, kot je najbolje. Vaši pogovori naj bodo blagi, začinjeni s soljo, da bi znali vsakemu prav odgovoriti. Naš ljubi brat Tihik vam bo poročal o tem, kako je z menoj. Vesel sem, da sem našel v Tihiku tako zvestega sodelavca v službi za Gospoda. Toda ne bo vam povedal le to, kako se godi meni, ampak vas bo tudi ohrabril in vam pomagal dalje. Vaš rojak Onezim ga bo spremljal. Tudi njega cenim kot zvestega in dragega brata. Pripovedovala vam bosta o vsem, kar se je zgodilo tukaj. Aristarh, ki je skupaj z menoj v ječi, vas pozdravlja, prav tako pa tudi Marko, Barnabov batranec. O njem sem vam pisal že poprej. Znova vas prosim, da ga ljubeznivo sprejmete, ko pride k vam. Tudi Jezus Just vam pošilja svoje pozdrave. Ti trije so edini kristjani judovskega porekla, ki tukaj delajo skupaj z menoj in mi pomagajo oznanjevati evangelij o Kristusu. Oni so mi v tolažbo in istočasno tudi v pomoč. Vaš rojak Epafra vas prav tako prisrčno pozdravlja. On služi Jezusu Kristusu z vsem srcem in neprestano moli za vas, da bi bili neoporečni pred Bogom in popolni ter v vsem pripravljeni izpolniti Božjo voljo. Lahko potrdim, kako se bori v molitvah za vas, kakor tudi za kristjane v Laodikeji in v Hierapolu. Prisrčni pozdravi tudi od zdravnika Lukeža, ki ga vsi zelo cenimo in od Dema. Pozdravite, prosim, vse kristjane v Laodikeji od mene, predvsem Nimfa in vse, ki se zbirajo v njegovem domu. Ko preberete to pismo, ga dajte cerkvi v Laodikeji, vi pa preberite pismo, ki sem ga poslal njim. Arhipu pa recite: Izpolni nalogo, ki ti jo je zaupal Gospod, zvesto in vestno. Zdaj pa moj pozdrav, ki ga dodajam svojeročno, tudi vam: Molite zame tukaj v ječi. Božja milost naj bo z vsemi vami! Pavel, Silvan in Timotej pišejo to pismo cerkvi v Tesalonikih – vsem, ki pripadajo Bogu Očetu in Gospodu Jezusu Kristusu. Bog naj vam podari svojo milost in mir. Kadar molimo, se v molitvi zahvaljujemo Bogu za vse vas iz vsega srca. Vedno znova se spominjamo pred našim Bogom in Očetom, vašega dela, ki izvira iz vere, vašega truda, ki izvira iz ljubezni in potrpežljivosti, ki izvira iz upanja v našega Gospoda Jezusa Kristusa. Vemo, dragi bratje, da vas Bog ljubi in da vas je izbral, da bi bili njegovi otroci, kajti ko smo vam prinesli veselo sporočilo, niso bile to samo besede, ampak je to sporočilo prišlo k vam v moči Svetega Duha in nadvse prepričljivo. Zato ste se odločili, da se boste ravnali po našem in po Božjem zgledu. Četudi ste zaradi tega morali veliko pretrpeti, ste sprejeli Božjo besedo z radostjo, ki vam je ni mogel dati nihče drug kot Sveti Duh. Postali ste zgled kristjanom po vsej Makedoniji pa tudi v pokrajini Ahaji. Božjo besedo ste ponesli tudi drugim, čez meje Makedonije in Ahaje. Saj vsepovsod, kamorkoli pridemo, ljudje pripovedujejo o vaši veri v Boga, tako da nam ni treba govoriti. Pripovedujejo, kako ste sprejeli nas in kako ste se odvrnili od mrtvih bogov k živemu Bogu, ki je zdaj vaš edini, resnični Bog in Gospod, pa tudi o tem, kako se veselite, da se bo Božji Sin vrnil iz nebes – Jezus, ki ga je Bog povrnil v življenje, on, ki nas edini lahko reši strašne Božje jeze, ki prihaja. Saj sami veste, dragi bratje, kako je bilo, ko smo vam prvič oznanili Božjo besedo: mnogi so sprejeli vero. Tudi to veste, koliko smo morali pretrpeti v Filipih. Toda Bog nam je dal hrabrost in moč, da smo vam oznanili njegovo sporočilo. To je bila težka borba. Morate razumeti, da nismo imeli zahrbtnih namenov ali ciljev, da bi vas prevarali, ko smo vam oznanjevali evangelij. Bili smo povsem odkriti in pošteni. Govorimo namreč kot Božji glasniki, on pa nam je zaupal nalogo, da oznanimo resnico. Njegovega sporočila nismo niti malo spremenili, da bi bilo primernejše za poslušalce. Mi služimo Bogu, ki vidi najbolj skrite misli naših src. Niti enkrat vas nismo poskušali pridobiti zase s prilizovanjem in Bog ve, da se nismo pretvarjali, ali da smo vam prijatelji z namenom, da bi od vas dobili denar. Kar zadeva hvalo, je nismo nikoli prosili niti od vas niti od koga drugega. Kot Kristusovi apostoli bi vam lahko bili v breme, toda bili smo nežni z vami kot mati, ki hrani in neguje svoje otroke. Iskreno vas ljubimo – tako iskreno, da nismo bili pripravljeni podeliti z vami samo Božjega sporočila, ampak tudi svoja življenja. Saj se spominjate, dragi bratje, kako trdo smo delali med vami. Podnevi in ponoči smo se trudili in znojili, da bi prislužili toliko, kolikor nam je bilo potrebno za življenje, samo da medtem ko smo vam oznanjevali radostno novico, nikomur ne bi bili v breme. Bog ve, pa tudi vi, kako smo si prizadevali, da bi bili zgled in da bi živeli po Božji volji med vami, ki verujete. Ali se še spominjate, da sem ravnal z vami tako, kot oče ravna s svojimi otroki? Opominjal sem vas in hrabril, da, celo rotil sem vas, da bi živeli na čast Bogu, ki vas poziva, da v njegovem kraljestvu delite z njim njegovo slavo. Vedno znova se zahvaljujemo Bogu, da niste sprejeli našega oznanjevanja kot človeške besede, ampak kot Božjo besedo, ki deluje v vseh vas, ki verujete. Potem pa se vam je godilo tako, kot Božjim cerkvam v Judeji, ki so v Jezusu Kristusu. Morali ste trpeti, dragi bratje, prav tako kot oni. Vaši rojaki so vas preganjali, tako kot so Judje preganjali svoje rojake. Najprej so pomorili svoje preroke, potem pa so umorili celo Gospoda Jezusa. Zdaj pa neusmiljeno preganjajo tudi nas. V sovražnih odnosih so z Bogom kakor tudi z vsem svetom, ko nas poskušajo z vsemi sredstvi odvrniti od tega, da bi oznanjevali sporočilo o Jezusu Kristusu ostalim narodom, ki niso Judje, da bi se mogli rešiti. Njihova mera greha je polna: več ni mogoče odvrniti od njih Božje jeze. Dragi bratje, odkar smo se ločili in se nekaj časa nismo videli (čeprav ste neprestano v naših mislih), smo si zelo prizadevali, da bi spet prišli k vam in vas obiskali. Zelo smo želeli priti in jaz, Pavel sem vedno znova poskušal uresničiti to željo, toda satan nam je onemogočal. Kajti kdo bo naše upanje in naša radost, naša nagrada in naš venec zmage, ko bomo skupaj stali pred našim Gospodom Jezusom Kristusom? Ali niste to vi? Da, vi ste resnično naš ponos in naše veselje. Ko na koncu več nismo zdržali brez sporočila o tem, kako se vam godi, smo se odločili, da sami ostanemo v Atenah, k vam pa pošljemo našega dragega brata Timoteja. On je v Gospodovi službi, pa naj vas ohrabri in utrdi v veri, da bi pri vsem, kar zdaj trpite, bili trdni. Sicer pa veste, da so vsi ti problemi vključeni v Božji načrt za nas kristjane. Še medtem ko smo bili pri vas, smo vam govorili o tem, da se boste kmalu srečali s trpljenjem – in to se je tudi zgodilo. Ko več nisem prenesel tolikšne negotovosti, sem, kot rečeno, poslal Timoteja, da bi izvedel, če je vaša vera izdržala vse napade. Bal sem se, da je skušnjavec uspel doseči, da ste padli. V tem primeru bi bila vsa naša prizadevanja zaman. Pravkar pa se je Timotej vrnil z novicami o tem, da je vaša vera še vedno trdna, prav tako kot tudi ljubezen. Povedal nam je, da se z veseljem spominjate našega obiska in prav tako hrepenite, da bi nas ponovno videli kot tudi mi vas. Dragi bratje, zdaj smo potolaženi sredi vseh težav in trpljenja tukaj. Zdaj namreč vemo, da ste zvesti Gospodu. Vse bomo lahko pretrpeli, samo da vemo, da stojite čvrsto v veri v Kristusa. Kako naj se dovolj zahvalimo Bogu, da nam je z vami podaril toliko radosti? Podnevi in ponoči molimo, da bi nam omogočil, da bi se ponovno srečali. Tako radi bi vam pomagali, da bi napredovali v veri. Tako zdaj pričakujemo, da nas Bog, naš Oče in Jezus, naš Gospod, kmalu pripelje k vam. Vam pa naj Gospod podari vedno večjo ljubezen drug do drugega kakor tudi do ostalih ljudi; tako ljubezen, kot jo tudi mi čutimo do vas. Ojača naj vas v vaši notranjosti, tako da boste čistejši in popolnejši, ko boste stopili pred Boga, našega Očeta, kadar se Jezus, naš Gospod vrne z vsemi svojimi angeli. Še nekaj bi vas rad prosil, dragi bratje. Rekli smo vam že, kako naj bi živeli Bogu na čast v vsakdanjem življenju. Vemo, da se držite tega, kar smo vam naročili. Zdaj pa vas prosimo v imenu Gospoda Jezusa, da se ne zadovoljite s tem, kar ste že dosegli. Veste tudi, katera navodila smo vam dali po nalogu Gospoda Jezusa Kristusa. Bog želi, da ste sveti in čisti ter da se varujete spolnih grehov. Vsak naj se nauči imeti kontrolo nad svojim telesom na način, ki je svet in časten. Ne prepuščajte se strastem in poželenjem. To delajo ljudje, ki ne poznajo Boga in njegovih poti. Božja volja je tudi, da nihče ne dela krivice svojemu bratu in ga ne izkorišča. Gospod kaznuje tako početje, to pa smo vam že poprej jasno povedali. Bog nas ni poklical, da bi bila naša življenja nečista, ampak da bi bili sveti. Če se kdo noče držati teh pravil, ni neposlušen človeškim zapovedim, ampak Bogu, njemu, ki vam je dal svojega Svetega Duha. To, da naj bi se kot kristjani med seboj ljubili, vam gotovo ni treba znova naročati, kajti Bog sam vas je naučil, kako naj drug drugega ljubite. Vaša ljubezen do bratov po vsej Makedoniji je že zelo velika. Kljub temu pa vas prosimo, da jih ljubite bolj in bolj, kajti ljubezen nikoli ne more biti prevelika. Prizadevajte si, da bi živeli mirno in premišljeno. Trudite se skrbeti za svoje potrebe in se sami preživljati, kot smo vam že poprej naročili. Tako niste odvisni od nikogar, ljudje okrog vas, ki niso kristjani, pa vas bodo cenili in vam zaupali. Kaj se zgodi s kristjanom, ki umre? Zdaj pa, dragi bratje, vas ne želimo pustiti v nevednosti glede tega, kaj se bo zgodilo s kristjani, ki so že umrli. Ni vam treba žalovati, kot žalujejo ljudje, ki nimajo upanja v večno življenje. Če verujemo, da je Jezus umrl in vstal od mrtvih, lahko tudi zaupamo, da bo Bog obudil vse, ki so umrli v veri v Jezusa Kristusa, v življenje skupaj z njim. Gospod nam je namreč zagotovil: kdor bo ob Jezusovem prihodu še živel, ne bo srečal Jezusa prej kot tisti, ki so umrli. Na Božjo zapoved bo zadonel glas nadangela in zvok trobente z nebes in Kristus se bo vrnil. Najprej bodo vstali od mrtvih tisti, ki so umrli v veri v Jezusa. Za njimi bomo mi, ki bomo tedaj še živeli, odšli Gospodu nasproti, da bi ga srečali. Potem bomo za vedno z njim. Tolažite se med seboj s tem upanjem. Kdaj se bo vse to zgodilo, ob katerem času in uri, vam ni treba pisati, dragi bratje. Saj veste, da bo Jezus Kristus prišel, tako nepričakovano kot tat ponoči. Ko bodo ljudje govorili: “Povsod vlada tišina in mir, vse je dobro,” jih bo konec presenetil tako nenadoma kakor porodne bolečine nosečo ženo. Tedaj ne bo mogel nihče več ubežati, ker tudi ne bo mesta, kamor bi se mogli skriti. Vi pa, dragi bratje, ne živite v temi. Zato vas Gospodov dan ne more presenetiti kot tat ponoči. Kot kristjani smo otroci luči, otroci svetlega dneva: ne pripadamo noči ali temi. Ne spite tako kot drugi! Bodite budni in trezni! Tisti, ki so utrujeni, spijo ponoči, tisti pa, ki popivajo, delajo to ponoči. Mi pa smo izbrali dan in želimo biti budni, trezni in pripravljeni za boj. Kot ščit potrebujemo vero in ljubezen. Upanje na rešitev nas bo varovalo kot čelada. Bog nas ni izvolil, da bi na nas izlil svojo jezo, ampak da bi nas rešil po našem Gospodu Jezusu Kristusu. On je umrl za nas, da bi za vedno živeli z njim, bodisi da bomo še živi, ko se on vrne, ali pa že mrtvi. Zato hrabrite drug drugega in spodbujajte, kar pa tudi delate. Dragi bratje! Posebno vas prosim, da daste priznanje vsem tistim, ki so se zavzemali za vas, ki vodijo vašo cerkev in vas hočejo obvarovati, da ne bi zašli s poti. Imejte jih v časti in ljubite jih zaradi njihovega dela. Predvsem pa živite v miru med seboj. Dalje, dragi moji, svarite tiste, ki so se polenili. Hrabrite tiste, ki pešajo, pomagajte slabotnim, bodite z vsemi potrpežljivi in razumevajoči. Nihče naj ne vrača hudo s hudim, ampak se trudite, da bi delali dobro drug drugemu, pa tudi ostalim. Vedno bodite veseli. Nikoli ne prenehajte moliti. Tudi se ne pozabite zahvaljevati Bogu v vseh okoliščinah. To namreč pričakuje Bog od svojih otrok. Dovolite Svetemu Duhu, da neovirano deluje v vas. Ne prezirajte besede, ki jo je navdihnil Bog. Vse pazljivo preiskujte in obdržite samo to, kar je dobro. Kar pa je hudobno – v kakršnikoli obliki – tega se izogibajte. Moja največja želja je, da vas Bog sam, Bog miru, posveti in prežame vaša življenja, tako da boste ob prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa neoporečni v duhu, duši in telesu. Tisti, ki vas je poklical, je zvest in bo to tudi storil. Molite tudi v bodoče za nas, dragi bratje ter pozdravite vse v cerkvi z bratskim poljubom. V imenu našega Gospoda vas prosim, da vsekakor preberete to pismo vsem v cerkvi. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo vedno z vami. Pavel, Silvan in Timotej pošiljajo to pismo cerkvi v Tesalonikih, ki pripadajo Bogu, našemu Očetu in Gospodu Jezusu Kristusu. Želimo vam mnogo milosti in miru od Boga, Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa. Dragi bratje, ni samo dobro in prav, da se zahvaljujemo Bogu za vas, temveč je to tudi naša dolžnost pred Bogom, ker vaša vera še naprej raste in ker se vaša medsebojna ljubezen ves čas poglablja. Ponosni smo na vas in vas dajemo drugim cerkvam za vzgled. Kako vztrajno prenašate preganjanje in trpljenje! Že zdaj vidimo, kako vas Bog pripravlja za svoje kraljestvo, ko dopušča, da vas je vse to zadelo. Toda Bog je pravičen sodnik. Vsem, ki vas zdaj preganjajo, bo povrnil preganjanje. Vaši stiski pa bo tudi naredil konec in tudi nam ne bo več treba trpeti, ko pride Jezus kot Gospod z vsemi svojimi angeli iz nebes. Njegova sodba bo prišla kot uničujoč ogenj na tiste, ki ne poznajo Boga in so zavrgli radostno sporočilo o Jezusu Kristusu. Zadela jih bo večna poguba; na vekomaj bodo ločeni od našega Gospoda, izključeni iz njegovega čudovitega kraljestva. Tisti pa, ki so njegovi, ga bodo tisti dan častili in vsi, ki verujejo vanj mu bodo radostno vzklikali. Pa tudi vi boste med njimi, ker ste z zaupanjem sprejeli sporočilo, ki smo vam ga prinesli. Zato tudi ne nehamo moliti za vas, da bi živeli tako, kot Bog od vas pričakuje. Prosimo, da ne bi ostalo samo pri dobri volji, ampak da bi se videlo tudi na vašem življenju. Vse, kar ste v veri začeli, naj bi z Božjo pomočjo tudi dokončali. Tedaj bodo zaradi vas ljudje častili in slavili Jezusovo ime. Pa tudi vas bodo spoštovali in cenili, ker vam je naš Bog in Gospod Jezus Kristus izkazal usmiljenje. V zvezi z vrnitvijo našega Gospoda Jezusa Kristusa in z njegovo obljubo, da bomo za večno z njim, imamo še nekaj, kar bi vas radi prosili, dragi bratje: naj vas ne prestrašijo in ne zmedejo glasovi o tem, da je Gospod že tu. Kadar slišite ljudi, ki pripovedujejo o Božjih razodetjih, nikar takoj slepo vsemu ne verjemite, ampak kritično preiščite. Tudi ne verjemite, če vam kažejo pisma s tako vsebino in trdijo, da smo jih mi poslali. Ne dajte se zavesti in ne poslušajte tega. Preden Kristus pride, se bodo namreč ljudje odločno odvrnili od Boga, potem pa bo nastopil človek, ki se bo v vsem uprl Bogu in je obsojen na pogubo. Nasprotoval bo vsemu, kar je Božje in povzdignil se bo nad vse, kar je sveto. Sam bo zasedel mesto v Božjem svetišču in bo trdil, da je on Bog. Ali se ne spominjate, da sem vam pripovedoval o tem, ko sem bil pri vas? Veste tudi, kaj ga ovira, da ne more nastopiti že zdaj, temveč bo lahko nastopil šele, ko pride njegov čas. Dela in zoperstavljanja tega človeka se že kažejo. On sam pa ne pride, dokler se ne umakne tisti, ki ga zadržuje. Tedaj pa bo prišel, ta brezbožni človek, ki ga bo Gospod Jezus za vedno uničil z dihom svojih ust in s sijajem svojega prihoda. Ta človek greha bo nastopil kot satanovo orodje, poln satanske moči in bo mnoge zavedel z neverjetnimi znamenji in čudeži. Tako mojstrsko bo znal varati, da bo pridobil zase vse tiste, ki so izgubljeni, ker niso sprejeli resnice, ki bi bila njihova rešitev. Bog jim daje moč prevare, da deluje v njih in zato povsem zaupajo laži. Vsem njim bo Bog pravično sodil, ker niso sprejeli resnice, temveč so se veselili v hudobnosti. Za vas pa se bomo vedno zahvaljevali Bogu, dragi bratje, ki vas je že od začetka izbral, da vas reši in očisti po svetem Duhu in po veri v resnico. Bog je dovolil, da vam prinesemo radostno sporočilo, da bi tudi vi delili slavo z Gospodom Jezusom Kristusom. Dragi bratje, spomnite se vsega tega. Držite se resnice, o kateri smo vam pisali v naših pismih in o kateri smo vam govorili, ko smo bili pri vas. Molimo, da bi vam naš Gospod Jezus Kristus sam in Bog, naš Oče, ki nas je ljubil in nam podaril večno tolažbo in upanje, ki ga nismo zaslužili, dal moč, da bi priznavali Kristusa v besedah in dejanjih. Dragi bratje, ko zdaj končujem to pismo, vas želim prositi, da molite za nas. Najprej molite, da bi se hitro širilo sporočilo o Gospodu in da bi zmagovalo tudi tukaj – tako kot pri vas. Prosite pa tudi, da bi nas Bog obvaroval hudobnih ljudi, kajti vsi ne verujejo temu sporočilu. Bog je zvest. Dal vam bo hrabrost in moč ter vas bo varoval vsega hudega. Verujemo tudi, da vam bo Gospod pomagal, da bi živeli tako, kot smo vas učili. Prav tako molimo, da bi Božja ljubezen uravnavala vaša življenja ter da bi potrpežljivo pričakovali prihod Jezusa Kristusa. Ljubi bratje! V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa vas znova spodbujamo: ne družite se s kristjani, ki nočejo delati, ampak se samo potikajo okrog ter se ne ravnajo po zgledu, ki smo vam ga dali, namreč, da je treba trdo delati. Dobro veste, da je prav, da se ravnate po našem zgledu. Ali smo se mi kdaj brez dela potikali okrog? Tudi nismo od nikogar vzeli hrane, da je ne bi plačali. Delali smo dan in noč, da bi prislužili denar, ki smo ga potrebovali za vsakodnevne potrebe, da ne bi bili nikomur v breme. Imeli smo pravico, da bi vas prosili za pomoč, toda z zgledom smo vam hoteli pokazati, kako naj bi tudi vi delali in služili za svoje potrebe. Ko smo bili še pri vas, smo vam tudi govorili, da se ravnate po tem pravilu: “Kdor ne dela, naj tudi ne jé.” Zdaj pa slišimo, da nekateri med vami živijo brezbrižno in nočejo delati ter tako zapravljajo čas z opravljanjem. V imenu Jezusa Kristusa prosimo tiste, ki to delajo, naj živijo zgledno življenje, začno naj delati in naj služijo za svoje potrebe. Vam, dragi bratje, pa naročamo, da se nikdar ne utrudite delati dobro. Če se kdo noče ravnati tako, kot smo vam napisali v tem pismu, povejte, kdo je to in se odvrnite od njega, da ga bo sram. Vendar ga ne imejte za sovražnika, ampak govorite z njim kot z bratom, ki ga je treba posvariti. Bog pa, ki je izvir vsega miru, naj vam podari svoj mir vedno in povsod. On naj bo z vami vsemi! Ta pozdrav sem pripisal jaz, Pavel, svojeročno. Tako zaključujem vsa svoja pisma, da bi vedeli, da so resnično moja. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vami vsemi! To pismo piše Pavel, apostol Jezusa Kristusa. Bog, naš Rešitelj in Jezus Kristus, ki je naše upanje, me je pozval, da bi bil njegov glasnik. Pozdravljam te, dragi Timotej. Jaz sem te privedel h Kristusu, zato sva si tako blizu, kot bi mi bil sin. Želim ti milost, usmiljenje in mir od Boga, našega Očeta in našega Gospoda Jezusa Kristusa. Želim, da ostaneš v Efezu, tako kot sem te prosil, ko sem bil na poti v Makedonijo. Tam so nekateri ljudje, ki širijo krive nauke in to jim moraš prepovedati. Naj se ne ukvarjajo z legendami in z neskončnimi rodovniki; to vodi samo do prepirov, namesto da bi razodevalo Božji načrt za nas, ki deluje po veri. Namen krščanskega nauka je ljubezen, ki prihaja iz čistega srca, dobre vesti in iskrene vere. Vendar so se nekateri ljudje odvrnili od tega in se raje ukvarjajo s praznim govorjenjem. Radi bi bili učitelji zakona, pa žal ne razumejo niti tega, kar sami govorijo in nimajo pojma o tem, kar tako drzno trdijo. Mi pa vemo, da je zakon dober, če ga le prav uporabljamo. Vemo pa, da zakon ne velja za dobre ljudi, ampak za tiste, ki so prelomili zakon in za upornike, za brezbožne in grešne, za nesvete in posvetne, za take, ki morijo svoje očete in matere, za ubijalce, ter za vse, ki živijo nemoralno in perverzno, za tiste, ki trgujejo s sužnji, za lažnivce in za take, ki lažno prisegajo ter za tiste, ki na kakšen drugačen način ravnajo v nasprotju z zdravim naukom. Ta pa je v soglasju s slavnim evangelijem blagoslovljenega Boga, ki mi ga je zaupal, da ga oznanim. Hvaležen sem našemu Gospodu Jezusu Kristusu, da je izbral prav mene za svojo službo in mi tudi dal moč in sposobnost za to nalogo. Nekdaj sem ga zasmehoval, njegovo cerkev pa sem v slepem sovraštvu preganjal in poskušal iztrebiti. Vendar se me je Bog usmilil in mi vse odpustil. Saj v svojem neverstvu nisem vedel, kaj počenjam. Potem pa sem v toliko večji meri doživel Božjo nezasluženo milost, vero in ljubezen, ki je v Jezusu Kristusu. To zagotovo drži in iz vsega srca želim, da bi vsi doumeli, da je Jezus Kristus prišel na svet, da bi rešil grešnike, med katerimi sem jaz največji. Prav zaradi tega pa je bil Bog posebno usmiljen z menoj. Na meni, največjem grešniku, je Jezus Kristus želel pokazati svojo neskončno potrpežljivost, za zgled tistim, ki bodo verovali vanj in sprejeli večno življenje. Boga pa, večnega Kralja, ki nikoli ne premine in ki ga človek ne more doumeti, pa naj bo še tako pameten, tega edinega resničnega Boga želimo častiti in slaviti na vse veke. Amen! Dragi moj Timotej! Saj veš, da si mi drag, kot bi mi bil sin. Tebi zdaj želim zaupati to sporočilo, v skladu s tem, kar ti je bilo prerokovano, da se hrabro in neustrašeno boriš zanj. Ostani čvrst v svoji veri in ohrani čisto vest. Kot sam veš, se nekateri niso držali tega in so zavestno storili to, kar so vedeli, da je narobe. Ni čudno, da je njihova vera kmalu doživela brodolom. Himenaj in Aleksander sta izmed teh. Prepustil sem ju satanu, da bi se naučila, da ne smeta sramotiti Boga. Predvsem skrbi za to, da cerkev ne bi prenehala moliti. Molite za vse ljudi na tem svetu in zahvaljujte se Bogu. Predvsem molite za vse, ki vladajo in vodijo državo, da bi lahko živeli v miru in pokoju, v pobožnosti in svetosti. To je dobro in po volji Bogu, našemu Rešitelju, ki želi, da bi se vsi rešili in spoznali resnico. Bog je samo eden in samo eden je tudi, ki posreduje med Bogom in ljudmi, da bi se obe strani pomirili. To je človek Jezus Kristus. On je dal sebe, da bi odkupil vse ljudi – to je sporočilo, ki ga je Bog dal svetu ob pravem času. S tem namenom mi je Bog zaupal nalogo glasnika in apostola – resnico govorim, ne lažem – in učitelja prave vere za narode, ki niso Judje. Rad bi videl, da bi možje vsepovsod molili s svetimi rokami dvignjenimi k Bogu, brez jeze in dvomov. Žene pa naj prihajajo k Božjim službam preprosto in nevpadljivo oblečene. Niti s svojimi pričeskami, niti z dragocenim nakitom ali z drugimi modnimi novostmi naj ne vzbujajo pozornosti. Pravi okras ženam so dobra dela. Tako dokazujejo, da ljubijo in častijo Boga. Žena naj se uči podrejati in tiho poslušati. Ženi ne dovolim, da bi javno učila, ali gospodovala možu. Raje naj bo tiha in zadržana. Bog je namreč najprej ustvaril Adama, potem pa Evo. Tudi ni satan zavedel Adama, ampak Evo je prevaral, da je bila neposlušna. Ženo pa bo Bog ohranil ob rojevanju otrok in jo bo rešil, če bo ostala v veri, ljubezni in skromnosti. Gotovo drži pregovor: Kdor se je odločil da bo predstojnik, želi imeti plemenito nalogo. Predstojnik mora biti neoporečen, zvest mora biti svoji ženi. Biti mora uravnovešen, zmeren in vreden spoštovanja. Odlikovati ga mora gostoljubnost in kot dober učitelj mora znati posredovati krščansko vero drugim. Poleg tega ne sme biti pijanec, ali prepirljivec in mora se znati obvladati. Naj bo dober, mirno naj opravlja svoje delo, ne ljubi pa naj denarja. Njegovo družinsko življenje naj bo urejeno. Skrbi naj, da bodo njegovi otroci poslušni ter da ga bodo spoštovali. Kako naj sicer vodi Božjo cerkev, če ne zna urediti svojega doma? Naj bo preizkušen v veri, ne tak, ki je šele pred kratkim postal kristjan. Če nekdo zelo hitro napreduje, lahko postane ponosen, tedaj pa ga bo zadela ista obsodba kot hudiča. Tisti, ki vodi cerkev, naj ima ugled tudi pri nevernih, da ne bi padel v nemilost in se ujel v hudičeve mreže. Tudi sodelavci v cerkvi naj bodo vredni spoštovanja in iskreni. Naj se ne opijajo in naj se ne ženejo za nepoštenim dobičkom. Držijo naj se globokih resnic vere s čisto vestjo. Preden jih izberemo za sodelavce, jim zaupajmo kakšno drugo nalogo v cerkvi, da izkusimo njihov značaj in sposobnosti. Če se pri tem dobro izkažejo, jih lahko izberemo za sodelavce. Tako naj bodo tudi njihove žene vredne spoštovanja. Naj ne bodo opravljive, temveč naj bodo uravnovešene in zanesljive v vsem, kar delajo. Sodelavec naj bo zvest svoji ženi, naj ima dobro vzgojene otroke in red v domu. Tisti, ki vzorno delajo kot sodelavci, bodo dobili bogato nagrado s tem, ko jih bodo drugi cenili, o veri v Gospoda Jezusa Kristusa pa si bodo upali hrabro govoriti. Vse to sem ti napisal, dragi Timotej, čeprav upam, da bom kmalu sam prišel k tebi. Če pa bi se moj obisk še zakasnil, veš, kako naj bi se obnašali v Božjem domu, v cerkvi. Cerkev živega Boga je nosilni steber in temelj resnice. Brez dvoma je velika skrivnost pobožnosti! Prišel je kot človek na ta svet. Sveti Duh ga je potrdil. Pokazal se je angelom, oznanili so ga ljudstvom na zemlji. Zdaj verujejo vanj ljudje po celem svetu. Bog ga je sprejel v svojo slavo. Sveti Duh nam jasno in razumljivo govori, da se bodo v poslednjih dneh nekateri v cerkvi odvrnili od Kristusa ter bodo krenili za krivimi učitelji in verjeli naukom hudobnih duhov. Te nauke prinašajo hinavski lažnivci in njihova vest je pri tem povsem neobčutljiva. Tako bodo na primer prepovedovali sklepati zakonske zveze ali jesti nekatere vrste hrane, čeprav jo je Bog ustvaril, da bi jo mi, ki poznamo resnico, uživali in se zahvaljevali zanjo. Vse namreč, kar je Bog ustvaril, je dobro in čisto. Zato lahko z veseljem uživamo, če smo pri tem hvaležni kajti posvečeno je zaradi Božje besede in molitve. Če boš vse to posredoval cerkvi, dragi Timotej, si dober služabnik Jezusa Kristusa. Živiš po besedi resnice in se ravnaš po pravem nauku, katerega si se ves čas tudi držal. Ne ukvarjaj se z brezbožnimi miti in z zgodbami, ki jih pripovedujejo stare ženske. Raje se vadi v pobožnosti. Telesne vaje imajo svojo vrednost, pobožnost pa je koristna v vsakem oziru, ker nam obljublja življenje zdaj, pa tudi v prihodnosti. To je resnična beseda in vredno je, da jo sprejmemo. Za to se tudi trudimo in prizadevamo. Zaupamo edinole Bogu, živemu Bogu. On je Rešitelj vsem ljudem, posebno pa tistim, ki verujejo vanj. Zapoveduj in uči te stvari. Nihče nima pravice zviška gledati nate, ker si še mlad. Toda v vsakem pogledu moraš biti vzgled v vsem, kar delaš ali govoriš: v ljubezni, v veri, v celotnem prepričanju. Dokler ne pridem, beri v cerkvi iz Svetega pisma, pridigaj in poučuj. Uporabi dar, ki ti ga je dal Bog, ko so prerokovali nad teboj in ko so starešine cerkve položili nate roke. Misli na to in živi tako, da bi vsi videli, da rasteš in napreduješ v vsakem oziru. Varuj sebe; pazi, da posreduješ drugim čist in nepopačen nauk Jezusa Kristusa. Vztrajaj v tem, kajti tako boš rešil sebe in svoje poslušalce. Starejšemu izkazuj spoštovanje ter govori z njim kot z očetom, če bi ga moral karati. Kar zadeva mlajše, ravnaj z njimi kot s svojimi brati. S starejšimi ženami se obnašaj kot s svojo materjo, z mlajšimi pa kot s svojimi sestrami, odkrito in zadržano. Skrbite za vdove, če nimajo svojcev, ki bi lahko skrbeli zanje. Če pa imajo otroke ali vnuke, naj ti prevzamejo skrb zanje. Skrb za druge naj se začenja doma, kjer naj otroci skrbijo za starše, če le-ti potrebujejo pomoč. Bogu je po volji, če tako otroci izkazujejo hvaležnost za to, kar so prejeli od njih. Cerkev naj poskrbi za take vdove, ki so siromašne in same, katerim je vse upanje Bog ter podnevi in ponoči v molitvah prihajajo k njemu. Vdove pa, ki iščejo samo zabave, so mrtve dokler še živijo. Tako jim tudi povej, da bi jih odvrnil od tega, da delajo, kar ni prav. Kdor ne skrbi za svoje sorodnike, kadar potrebujejo pomoč, naj nikar ne trdi, da je kristjan, saj ravna slabše kot brezbožniki. Da bi vdovo vnesli v spisek vdov, mora imeti vsaj šestdeset let. Pomembno je, da je bila zvesta svojemu možu in je na dobrem glasu ter da slovi po dobrih dejanjih: da je dobro vzgojila svoje otroke, da je prijazna s tujci ter z drugimi kristjani, da pomaga bolnim in potrebnim, v kratkem, da uporabi vsako priložnost, ki se ji ponudi, da bi drugim storila dobro. Mlajše vdove pa ne imej v takem spisku. Ko namreč njihova poželenja postanejo močnejša od vdanosti Kristusu, se odločijo, da se bodo spet poročile. Tako se bodo pregrešile s tem, da bodo prelomile obljubo, ki so jo dale Bogu. Poleg tega se prav lahko navadijo hoditi od hiše do hiše in namesto da bi pomagale, se polenijo in postanejo opravljive in pripovedujejo stvari, o katerih bi bilo bolje, da bi molčale. Zato svetujem mladim vdovam, da se poročijo, rodijo otroke in skrbijo za svoje družine. Tako jim ne bo nihče mogel prigovarjati zaradi njihovega načina življenja. Žal so se nekatere že odvrnile od Kristusa in satan jih je zavedel na kriva pota. Če ima kdo v sorodstvu vdove, naj skrbi zanje. Ni potrebno, da bi bile le-te v breme cerkvi, kajti dovolj je, če cerkev skrbi za tiste, ki nimajo nikogar. Vsi, ki kot voditelji cerkve marljivo opravljajo svoje dolžnosti, so vredni dvojnega plačila, posebno tisti, ki pridigajo in poučujejo, kajti pismo pravi: “ Ne devajte volu nagobčnika, kadar vrši žito ” (naj jé, dokler dela). Na nekem drugem mestu pa piše: “ Vsak delavec naj prejme za svoje delo pravično plačilo. ” Ne poslušaj pritožb zoper voditelja, če ni vsaj dveh ali treh prič, ki to potrdijo. Če pa je naredil kaj narobe, ga pokaraj pred vsemi, da bo to v svarilo tudi drugim. Zelo resno ti naročam pred Bogom in pred Gospodom Jezusom Kristusom in njegovimi izbranimi angeli, da se držiš teh navodil in se pri tem ne oziraš na osebo. Z vsemi ravnaj na enak način. Nikoli ne hiti, kadar na nekoga polagaš roke in ne sodeluj z drugimi v grehu. Ti sam bodi čist. Pa še nasvet zate osebno: Ne pij vedno le vode. Tako pogosto si bolan, zato je dobro za tvoj želodec, da po malem piješ tudi vino. Sicer pa te želim spomniti naslednjega: grehe nekaterih ljudi lahko vsak vidi še pred njihovo sodbo. Grehe drugih pa vidimo šele pozneje. Prav tako je tudi z dobrimi deli: nekatera so očitna, toda tudi tista, ki niso očitna, se ne morejo skriti. Kdor se kot kristjan mora podrediti nekomu, naj le-temu izkaže spoštovanje in čast, da ne bi zaradi neprimernega vedenja prišlo Božje ime in krščanska vera na slab glas. To velja tudi tedaj, kadar je predpostavljeni sam kristjan. Podrejeni naj se ne trudi, da bi se z njim izenačil, samo zato, ker sta po veri brata. Nasprotno, še bolj naj mu bo pripravljen služiti. Če veruje v Kristusa in ve, da ga on ljubi, naj bo tudi pripravljen delati dobro. Uči kristjane te resnice, Timotej, ter jih spodbujaj, da se ravnajo po njih. Kdor pa trdi kaj drugega in se ne drži zdravih besed našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki so temelj za življenje z Bogom, kaže samo, da je ponosen, vendar ne ve ničesar. Takšni ljudje imajo nezdravo zanimanje za razprave in prepire, ki nikomur ne koristijo, mnogokrat pa prinašajo še zavist, spore, hudobno govorjenje in nepotrebno sumničenje. Ti ljudje se vedejo, kot da so izgubili razum, ali pa, kot da nikoli niso slišali resnice; z vero v Jezusa Kristusa se hočejo okoristiti in materialno obogateti. Izvir velikega bogastva je v tem, da smo pobožni in zadovoljni s tem, kar imamo. Brez imetja smo prišli na ta svet in prav tako bomo tudi odšli. Če imamo hrano in obleko, bodimo s tem zadovoljni. Kolikokrat se ljudje, ki na vsak način poskušajo obogateti, zapletejo v sumljive posle in počnejo to, kar jim škoduje in kar jih bo na koncu privedlo v pekel. Ljubezen do denarja je namreč korenina vseh grehov. Marsikdo je zaradi tega propadel ali izgubil vero v Boga – koliko trpljenja in težav bi bilo prihranjeno ljudem, če ne bi ljubili denarja. Ti pa, dragi moj Timotej, pripadaš Bogu in mu služiš. Naj te torej vse te stvari ne dobijo pod svojo oblast. Raje si z vsemi močmi prizadevaj, da bi delal to, kar je dobro in prav. Zanašaj se na Boga in ljubi druge ljudi, uči se potrpežljivosti in bodi blag. Še naprej se bori v dobri borbi vere. Čvrsto se drži večnega življenja. Za to te je Bog poklical in to si tudi priznal pred mnogimi pričami. Pred Bogom, ki vsem daje življenje in pred Jezusom Kristusom, ki ga je Poncij Pilat obsodil na smrt, ti naročam, da izpolniš vse, kar ti je Bog naročil, da ostaneš čist in neoporečen do tistega dne, ko se bo Jezus Kristus vrnil. Ta čas pa bo Bog sam določil, edini in vsemogočni Bog, Kralj nad vsemi kralji in Gospodar nad vsemi gospodarji. On, ki je edini neumrljiv, ki živi v luči, ki je tako silna, da se ji ne more približati noben človek, ki ga nihče na tej zemlji nikoli ni videl in ga tudi ne more videti, njemu pripada čast in moč na vse veke. Amen. Še nekaj, preden končam: Bogatim vsekakor zabičaj, naj si ne domišljajo, da so kaj posebnega zaradi imetja, ki ga imajo na tej zemlji in naj nikakor ne zaupajo v denar, ki naenkrat lahko izgubi vrednost. Zaupajo naj v Boga, ki nas bogato obsiplje z vsem, kar potrebujemo. Reci jim, naj delajo dobro in naj z veseljem dajejo od svojega bogastva, da bi pomagali drugim. Tako si bodo nabrali zaklade v nebesih ter bodo postali zares bogati – to pa je resnično dobra naložba za večnost. Dragi Timotej, dobro varuj to, kar ti je Bog zaupal. Naj bo daleč od tebe vse brezbožno razpravljanje in prazno govorjenje tistih, ki se hvalijo z novimi spoznanji. Mnogi so že odpadli od vere, ker so se ukvarjali s tem. Naj bo Božja milost z vami vsemi. To pismo piše Pavel, ki ga je Bog določil, da bi bil glasnik Jezusa Kristusa. Po Božjem naročilu oznanjam večno življenje, ki nam je darovano v Jezusu Kristusu po veri. Pozdravljam te, dragi Timotej. Drag si mi, kot bi mi bil sin in želim ti milost, usmiljenje in mir od Boga, našega Očeta in od našega Gospoda Jezusa Kristusa. Kar naprej, podnevi in ponoči, se zahvaljujem Bogu, ko molim zate. Njemu služim s čisto vestjo, kot so mu služili že moji predniki. Ko se spomnim tvojih solza ob slovesu, želim, da bi lahko bil spet pri tebi. To bi mi bilo v veliko veselje. Zelo rad se namreč spominjam, kako odkritosrčna in prepričljiva je tvoja vera; tako vero sta imeli že tvoja babica Loida in tvoja mati Evnika. Vem pa, da ta vera živi tudi v tebi. Zato te prosim, dovoli, da sposobnosti, ki ti jih je dal Bog, ko sem položil nate roke, pridejo do polnega izraza. Kajti Bog nam ni dal duha strahu, ampak duha, ki nas napolnjuje z močjo, ljubeznijo in premagovanjem samega sebe. Ne sramuj in ne boj se pripovedovati drugim o Gospodu, pa tudi ne, da sem jaz, ki sedim v ječi zaradi Kristusa, tvoj prijatelj. Tudi ti bodi pripravljen trpeti za evangelij. Bog ti bo dal moč za to. On nas je rešil in on sam, sveti Bog, nas je poklical v službo. Nismo tega zaslužili, ampak smo dobili po milosti in zaradi tega, ker je bil to že od začetka Božji namen. Saj je bil še pred stvarjenjem sveta Božji načrt, da nam podari v svojem Sinu Jezusu Kristusu svojo milost. Zdaj se je to uresničilo, kajti naš Rešitelj Jezus Kristus je prišel. To je evangelij: on je vzel smrti moč in nam podaril življenje, ki je neminljivo in večno. Ta evangelij širim, po Božjem naročilu ga oznanjujem in učim. To je tudi vzrok, da so me vrgli v ječo. Vendar se ne sramujem, kajti vem, v koga verujem. Zagotovo vem, da bo Bog obvaroval mene in vse to, kar sem mu zaupal, do tistega dne, ko se bo vrnil. Drži se nauka, ki si ga slišal od mene. Ohrani vero in ljubezen, ki jo imamo v Jezusu Kristusu. Sveti Duh prebiva v nas. Z njegovo pomočjo čuvaj dragoceni dar, ki si ga dobil. Kot ti je poznano, so se vsi kristjani v pokrajini Aziji odvrnili od mene, celo Figel in Hermogen. Prosim Gospoda, da bi bil usmiljen z Oneziforjevo družino. Kajti on me je mnogokrat osvežil in se ni sramoval mojih vezi. Bil je eden izmed redkih, ki so mi ostali zvesti, tudi ko sem se znašel v ječi. Nasprotno, ko je bil v Rimu, je storil vse, kar je mogel, da bi me našel. Bog naj mu na sodbi izkaže svoje usmiljenje! Saj prav ti, dragi Timotej, veš, koliko je storil zame tudi v Efezu. Dragi moj Timotej! Črpaj moč v milosti, ki ti jo je dal Jezus Kristus. Kar si slišal od mene pred mnogimi pričami, posreduj zanesljivim kristjanom, ki bodo lahko poučili druge v veri. Kot dober vojak Jezusa Kristusa moraš biti pripravljen, tako kot tudi jaz, trpeti zanj. Vojak namreč, ki gre v borbo, ne sme dovoliti, da bi ga kakršnikoli osebni posli zadržali, če hoče, da bo njegov predpostavljeni zadovoljen z njim. Športnik, ki se ne drži pravil tekmovanja, ne bo nikoli dobil odlikovanja. Tudi kmet lahko uživa sadove svojega dela šele, če je poprej trdo delal. Razmišljaj o tem, kar sem pravkar dejal. Gospod ti bo pomagal, da boš to razumel. Nikoli ne pozabi, da je Jezus Kristus, ki se je rodil iz Davidovega rodu, vstal od mrtvih. Zaradi tega radostnega sporočila sem se znašel v težavah. Vrgli so me v ječo kot zločinca. Božje besede pa ni mogoče zapreti v ječo. Rad trpim, če to po Jezusu Kristusu lahko reši ali privede v slavo tiste, ki jih je Bog izbral. To so zanesljive besede: Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi živeli. Če bomo vztrajali, bomo z njim tudi vladali. Če se ga odrečemo, se bo tudi on nas odrekel. Toda tudi če bi bili mi nezvesti, bo on ostal zvest. On se namreč sebe ne more odreči. Vedno znova spominjaj vse verne na te resnice in v Gospodovem imenu jim zapoveduj, naj ne razpravljajo o nepomembnih vprašanjih. To nikomur ne koristi, ampak le škoduje tistim, ki poslušajo. Potrudi se biti zanesljiv v svojem delu, da se ti ne bi bilo treba sramovati. Poskrbi, da pravilno poučuješ Božjo besedo. Izogibaj se nesmiselnih razprav. Te vodijo le vse dalje od Boga. Tako širijo nekateri ljudje krive nauke, ki so kot rak, ki prinaša smrt. Pri tem mislim na Himeneja in Fileta. Zapustila sta pot resnice in zdaj med drugim trdita tudi to, da je vstajenje od mrtvih že bilo. Tudi mnoge druge sta že odvrnila od vere. Toda Božja resnica stoji trdno kot skala in nič je ne more omajati. Ona je temeljni kamen in na tem kamnu piše: “ Gospod pozna tiste, ki mu pripadajo ” in “Človek, ki trdi, da je kristjan, se mora odvrniti od hudobnosti.” Vsekakor pa v premožnem domu niso le zlate in srebrne posode, ampak tudi posode iz lesa in gline. Medtem ko prve uporabljajo za gostije in velike svečanosti, potrebujejo druge za odpadke. Če se varuješ greha, si kot posoda iz najčistejšega zlata. Kristus sam te bo lahko uporabil za svoje najbolj vzvišene namene. Varuj se nevarnosti in skušnjav, ki prežijo na mlade! Drži pa se vsega tistega, kar te vodi k dobremu. Bodi čvrst v veri ter živi v ljubezni in v miru z vsemi, ki iskreno ljubijo Gospoda. Znova te prosim, da se nikakor ne zapletaš v nesmiselne razprave, ki povzročajo prepire. Kdor hoče služiti Bogu, naj nikakor ne bo prepirljiv. Ljubezniv naj bo z vsemi ljudmi, naj bo potrpežljiv učitelj in pripravljen pretrpeti tudi kadar mu storijo kaj hudega. Kdor ti nasprotuje, ga poskušaj na lep način privesti na pravo pot. Če boš blag in obziren, se morda spametuje, spreobrne in prizna resnico. Tako bo ubežal hudiču, ki ga poskuša ujeti in vpreči v jarem greha, da bi služil njegovim namenom. Dobro je, da veš tudi to, Timotej, da bodo v poslednjih dneh zelo težki časi. Ljudje bodo ljubili samo sebe in svoj denar. Bahavi bodo in ponosni in domišljali si bodo, da so nekaj posebnega. Preklinjali bodo Boga, neposlušni bodo svojim staršem, nehvaležni in povsem pokvarjeni. Ne bodo imeli ljubezni do drugih, ne bodo odpuščali, obrekovali bodo druge, brez samokontrole, okrutni in ne bodo se menili za to, kar je dobro. Izdajali bodo svoje prijatelje, predrzni bodo in napihnjeni in več jim bo do uživanja kot do Boga. Na zunaj bodo izgledali pobožni, kot bi poznali Boga, ne bodo pa marali njegove moči, ki lahko spremeni ljudi. Ne dovoli, da bi te taki zavedli. To so ljudje, ki nepovabljeni hodijo na domove drugih in poskušajo pridobiti zase lahkoverne ženske na prekanjen in zahrbten način. Te ženske so obremenjene z grehi in se dajo voditi svojim strastem. Kar naprej bi hotele slišati kaj novega, niso pa pripravljene sprejeti resnice. Kot sta se egiptovska čarovnika Janes in Jambrez upirala Mojzesu, tako se ti krivi učitelji upirajo resnici. Njihove misli so pokvarjene, njihova čustva so popačena in zoperstavili so se krščanski veri. Vendar ne bodo mogli vedno ostati pri tem. Nekega dne bo njihova prevara prišla na dan, tako kot je bil razodet tudi Janesov in Jambrezov greh. Ti, Timotej, pa si človek, ki se ravnaš po vsem tem, kar si videl pri meni. Veš, kaj verujem, tudi moje življenje poznaš, moje misli, mojo potrpežljivost in ljubezen. Veš, kako so me preganjali in kaj vse sem pretrpel v Antiohiji, v Ikoniji in v Listri. Kako neusmiljeno so me preganjali! Bog pa me je rešil iz vseh nevarnosti. Vendar ne pozabi: vsak, kdor veruje v Jezusa Kristusa in hoče živeti tako, kot je po volji Bogu, mora računati na preganjanje. Brezbožni ljudje in krivi učitelji bodo postajali le hujši in hujši, varali bodo, pa tudi sami bodo prevarani. Zato te prosim, čvrsto se drži vere, kakor si se naučil. Veš, da je to resnica in lahko se zaneseš na nas, ki smo te učili. Poleg tega pa poznaš Sveto pismo od otroških let. Ono te lahko nauči modrosti, ki ti je potrebna za rešitev po veri v Jezusa Kristusa. Kajti vse Pismo je navdihnil Božji Duh in je koristno, ker nas uči, kako spoznati resnico, uvideti svojo krivdo, kako se temeljito lahko spremenimo in živimo tako, da bomo lahko obstali pred Bogom. Njegova beseda nam kaže, kako biti usposobljeni kot ljudje, ki služijo Bogu, da bi delali to, kar je dobro. Pred Bogom in pred našim Gospodom Jezusom Kristusom, ki se bo znova vrnil, da bi sodil živim in mrtvim in vzpostavil svoje kraljestvo, te prosim: Oznanjaj ljudem Božjo besedo. Prizadevaj si delati to, kadarkoli se ti ponudi priložnost, kadar je čas za to in kadar ni! Grajaj, opominjaj jih in hrabri – z veliko potrpežljivostjo in s skrbnim poučevanjem. Prišel bo namreč čas, ko ljudi ne bo zanimal zdrav nauk. Iskali si bodo učitelje, ki jim bodo po volji in ki bodo govorili samo to, kar radi poslušajo. Resnice ne bodo marali poslušati, ampak jim bodo bolj po volji zgodbe. Vendar bodi pozoren na vse te nevarnosti. Ne boj se trpeti za Gospoda! Vodi druge h Kristusu! Opravljaj svoje delo vestno in marljivo. Vse to ti naročam, ker bo moje življenje kmalu žrtvovano kot daritev in blizu je čas, ko se bom moral posloviti. Dolgo in z vsemi močmi sem se boril za Gospoda in ves čas sem mu bil zvest. Zdaj pa je te borbe konec, svoj tek sem dokončal in odšel bom k počitku. V nebesih me čaka venec, kakršnega dobi zmagovalec. Gospod, pravični sodnik, mi ga bo dal tistega velikega dne, ko se vrne, v znak, da sem dosegel cilj in potem bom za vedno z njim. To pa ne velja samo zame, ampak za vse tiste, ki nestrpno čakajo njegovo vrnitev. Poskušaj priti k meni kakor hitro le moreš, kajti Dema me je zapustil in je odpotoval v Tesalonike, ker so mu bile pomembnejše stvari tega sveta. Kreskens je v Galatiji, Tit pa v Dalmaciji. Samo Luka je ostal pri meni. Kadar prideš, vzemi s seboj Marka, kajti lahko bi mi bil v veliko pomoč v moji službi. Tihika sem poslal v Efez. Iz Troade mi prinesi plašč, ki sem ga pustil pri Karpu, pa tudi knjige, predvsem pa pergamentne zvitke. Kovač Aleksander mi je storil mnogo hudega. Dobil bo pravično kazen za to. Varuj se ga, kajti neusmiljeno se je boril proti našemu sporočilu o Jezusu Kristusu. Pri prvi sodni obravnavi ni bil nihče na moji strani. Vsi so me zapustili. Bog naj jim odpusti. Toda Gospod je bil z mano. Dal mi je moč, da sem tudi na tem mestu lahko oznanil veselo sporočilo o Jezusu Kristusu, ki so ga lahko slišali ljudje vseh narodnosti. Dejansko sem bil rešen iz levjega žrela. Tudi v prihodnosti mi bo Gospod stal ob strani ter me bo sprejel v svoje nebeško kraljestvo. Njemu pripada za vedno vsa čast. Amen. Prosim, pozdravi Prisko in Akvila in tudi Oneziforjevo družino. Erast je ostal v Korintu, Trofima pa sem moral bolnega pustiti v Miletu. Zelo bi bil vesel, če prideš še pred začetkom zime. Evbul te prisrčno pozdravlja, prav tako pa tudi Pudent, Lin, Klavdija in vsi ostali tukajšnji kristjani. Naš Gospod Jezus Kristus naj bo s teboj in njegova milost naj bo z vami vsemi. To pismo piše Pavel, Božji služabnik, ki ga pošilja Jezus Kristus s sporočilom o veri k tistim, ki jih je Bog izbral, da bi jih poučil o Božji resnici. Le-ta vodi v večno življenje, ki ga je Bog obljubil preden je ustvaril svet. On pa ne laže. Ko je prišel čas, mi je Bog, naš Rešitelj, dal navodilo, da vsepovsod oznanim to sporočilo. Pozdravljam te, dragi Tit. Zaradi najine skupne vere si mi drag, kot bi bil moj sin. Želim ti milost in mir od Boga, našega Očeta in Rešitelja Jezusa Kristusa. Pustil sem te na Kreti, da bi dokončal delo, ki sva ga tam skupaj začela. Kot sem ti dal navodila, postavi po mestih sposobne ljudi, ki naj kot starešine vodijo cerkve. Ljudje, ki jih boš izbral, morajo imeti neoporečno življenje in uživati ugled pri vseh. Imajo naj le eno ženo. Njihovi otroci naj verujejo v Jezusa Kristusa in nikakor naj ne slovijo zaradi nebrzdanosti in neposlušnosti. Starešina cerkve naj v vsakem pogledu živi zgledno življenje, kajti odgovoren je za Božjo cerkev. Ne sme biti ponosen, nagle jeze, naj ne bo pijanec, nasilen, ali pohlepen po denarju. Gostoljuben naj bo, razumen, pravičen in uravnovešen, kot je po volji Bogu in naj se zna obvladati. Poleg tega naj se drži Božje besede tako, kot se je naučil in naj le-te ne popači in ne spreminja. Saj le tako lahko učvrsti cerkev v veri in tiste, ki so pod vplivom krivega nauka, odvrne od krive poti. Mnogo je takih, ki se upirajo, ki mnogo govorijo in zavajajo ljudi. To velja predvsem za tiste, ki zagovarjajo obrezo in te ljudi je treba utišati. Saj so cele družine odvrnili od prave vere. Za vse to pa zahtevajo še dobro plačilo. Nekdo, ki je bil tudi sam iz tega ljudstva, je bil pravi prerok, ker je dejal: “Ljudje s Krete so vsi po vrsti lažnivci. Leni so in požrešni ter se vedejo kot živali.” Ta človek je povedal resnico. Zato jih ostro opomni, da bi se spet vrnili k pravi veri in prenehali poslušati te judovske pripovedke in zahteve ljudi, ki so resnici obrnili hrbet. Tistim, ki so čisti, je vse čisto. Kdor pa je pokvarjen in ne veruje, mu ni nič čisto. Ti ljudje sicer trdijo, da poznajo Boga, njihova dejanja pa dokazujejo prav nasprotno. Zoperstavljajo se Božji besedi in niso sposobni storiti nič dobrega. To, kar delajo, je prav odvratno. Ti pa poučuj tisto, kar je v skladu s čistim naukom. Starejšim moškim naročaj, naj bodo zmerni, pošteni in naj živijo premišljeno; zvesti naj bodo v veri, ljubezni in potrpežljivosti. Starejšim ženskam naročaj, naj živijo tako življenje, ki bo Bogu na čast. Naj ne bodo opravljive in naj se ne opijajo, ampak naj bodo v vsem dober zgled. Tako naj učijo mlajše ženske, kako naj ljubijo može in otroke, kako naj bodo zmerne in čiste, dobre gospodinje, ljubeznive in pokorne svojim možem, da ne bi zaradi njihovega neprimernega življenja prišla Božja beseda na slab glas. Prav tako opominjaj mlajše moške, naj živijo spodobno in obzirno. Ti jim bodi v vsem dober vzgled. Delaj to, kar je dobro, ko pa poučuješ, bodi iskren in resen. Karkoli govoriš, pazi na besede, da te ne bodo zaradi njih obsojali. Tako bodo nasprotniki osramočeni, ker nam ne bodo imeli kaj prigovarjati. Povej tistim, ki imajo predpostavljene, naj se jim v vsem podredijo in delajo po svojih najboljših močeh brez ugovarjanja. Naj ne kradejo. Pokažejo naj, da so zanesljivi in pošteni, kajti tako bodo s svojimi dejanji doprinesli k temu, da bo nauk o Bogu, našem Rešitelju užival ugled. V osebi Jezusa Kristusa se je razodelo Božje usmiljenje, ki ponuja rešitev vsem ljudem. Poziva nas, naj se odvrnemo od vsake brezbožnosti in od vseh sebičnih želja, namesto tega pa naj bi živeli premišljeno in spodobno, kot je všeč Bogu. Saj pričakujemo, da se bo kmalu izpolnilo to, po čemer tako hrepenimo, da se bo naš Gospod in Odrešenik Jezus Kristus pojavil v vsej svoji božanski slavi in veličini. Svoje življenje je žrtvoval za nas in nas osvobodil vsake hudobnosti in krivde. Tako smo postali njegov narod, ki mu je pripravljen hvaležno služiti. To uči, hrabri, opominjaj z vso avtoriteto. Ne dovoli, da bi kdo gledal nate zviška. Opominjaj kristjane, naj se podredijo državi in njenim oblastem. Izpolnjujejo naj zakone in vedno naj bodo pripravljeni delati dobro. Noben kristjan naj ne govori grdo o drugih, naj bo miroljuben in premišljen ter naj bo v odnosu do vseh ljudi ponižen. Ne pozabimo, da smo bili tudi mi nekdaj neumni, neposlušni in zavedeni. Gospodovale so nam vsakovrstne želje in strasti. Bili smo polni hudobnosti in zavisti ter smo živeli v medsebojnem sovraštvu. Ko pa je prišel čas, da se razodene ljubezen in prijaznost Boga, našega Rešitelja nas je rešil, toda ne zaradi naših pravičnih del, temveč izključno zaradi svojega usmiljenja. Rešil nas je z očiščujočo vodo prerojenja in nas preoblikoval v nove ljudi s Svetim Duhom ki nam ga je Bog podaril v polni meri, na osnovi tega, kar je storil Jezus Kristus, naš Rešitelj. Zaradi svoje dobrote nas je Bog imenoval kot pravične in nam dal upanje, da smo dediči večnega življenja. To je resnica, na katero se lahko zaneseš. Želim, da to vedno znova naglašaš, da bi tisti, ki verujejo v Boga, posvetili dovolj časa dobrim delom, kajti to je dobro in koristno za vsakega. Izogibaj se neumnih razprav o vprašanjih, na katera nihče ne zna odgovoriti in razgovorov o rodovnikih, kakor tudi prepirov in sporov v zvezi z judovskimi zakoni. To nikamor ne vodi in nikomur ne koristi. Kdor povzroča razdore med vami, ga posvari enkrat ali dvakrat, če je potrebno. Potem pa več ne imej z njim opravka. Lahko si prepričan, da je tak človek pokvarjen in njegova dejanja so ga že obsodila. Brž ko Artema ali Tihik prideta k tebi, pridi kar najhitreje k meni v Nikopolo. Tu želim ostati čez zimo. Odvetnika Zena in Apola opremi z vsem, kar potrebujeta za potovanje, da ne bi česa na poti pogrešala. Vsi, ki pripadajo Jezusu Kristusu, se morajo naučiti delati dobro. Naj si priskrbijo to, kar vsak dan potrebujejo, da ne bi bilo njihovo življenje brez vsake koristi. Moji sodelavci te prisrčno pozdravljajo. Pozdravi vse kristjane, ki so povezani z nami v ljubezni. Božja milost naj bo z vami vsemi. Pavel, ki je v ječi zaradi oznanjevanja radostnega sporočila o Jezusu Kristusu in Timotej, pišeta to pismo dragemu prijatelju in sodelavcu Filemonu, kakor tudi naši dragi sestri Apiji in Arhipu, ki si tako kot tudi mi prizadevata z vsemi močmi, da bi širila evangelij ter cerkvi, ki se zbira v tvojem domu. Želimo vam vsem milost in mir od Boga, našega Očeta in našega Gospoda Jezusa Kristusa. Dragi Filemon! Vedno znova se zahvaljujem mojemu Bogu, kadar molim zate. Izvedel sem namreč, kako čvrsto veruješ v našega Gospoda Jezusa Kristusa in kako ljubiš ostale kristjane! Molim, da bi tisti, ki vidijo tvojo vero, tudi sami spoznali vse to bogastvo, ki ga imamo v Kristusu. Tvoja ljubezen me je zelo razveselila in ohrabrila, kajti vem, kolikokrat si osvežil srca drugih kristjanov. Zdaj pa te bom zaprosil za uslugo. V Kristusovem imenu bi ti lahko zapovedal, da to storiš, kajti to si tudi dolžan storiti. Vendar te ljubim, zato te raje prosim – jaz, Pavel, star mož, ki so ga vrgli v ječo, ker je oznanjeval radostno sporočilo o Jezusu Kristusu. Moja prošnja je, da si ljubezniv z mojim sinom Onezimom, ki sem ga tukaj v ujetništvu pridobil za Kristusa in mi je tako postal drag sin. Onezim (njegovo ime sicer pomeni “Koristen”) ti včasih ni kaj preveč koristil. Odslej pa bo gotovo toliko bolj koristen tebi kot tudi meni. Pošiljam ti ga nazaj in z njim tudi svoje srce. Zelo rad bi ga obdržal tukaj, dokler moram biti zaprt zaradi evangelija. Lahko bi mi bil v pomoč, prav tako kot bi mi bil tudi ti sam. To pa bi storil le, če bi ti v to privolil, da tvoja dobrota ne bi bila nekako prisiljena. Morda si zato izgubil Onezima za krajši čas, da bi ga zdaj dobil nazaj za vselej. Zdaj se ne vrača k tebi samo kot suženj, ampak kot ljubljeni brat. To je bil tudi meni. Koliko bolj pa bo šele tebi, ker sedaj ni več le tvoj suženj, temveč tudi tvoj brat v Kristusu. Če sem tvoj prijatelj in brat, sprejmi Onezima kot bi sprejel mene. Če si zaradi njegovega bega pretrpel kakršnokoli škodo, ali če ti je karkoli dolžan, zaračunaj to meni. Plačal ti bom. To ti potrjujem tukaj s svojim podpisom. Koliko pa si mi dolžan ti, ker sem te privedel do vere v Jezusa Kristusa, o tem tukaj ne želim govoriti. Dragi Filemon! Naredi mi to veselje in izpolni mojo prošnjo! Osveži moje srce v Kristusu! Napisal sem ti to pismo, ker verujem, da boš izpolnil mojo prošnjo. Prepričan pa sem, da boš storil še več kot to, za kar sem te prosil. Sicer pa računam na to, da bo Bog uslišal vaše molitve in da bom kmalu spet prišel k vam. Takrat bi rad stanoval pri tebi. Prisrčno te pozdravlja Epafra. Z menoj je tudi on v ječi zaradi Kristusa. Prisrčni pozdravi od mojih sodelavcev Marka, Aristarha, Deme in Lukeža. Naj vas vodi milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Pogosto in na mnoge različne načine je Bog govoril našim praočetom po prerokih in jim odkrival svoje načrte. Zdaj pa, v teh zadnjih časih, nam je Bog spregovoril po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Po njem je Bog ustvaril svet in na koncu bo vse pripadalo Sinu. Božji Sin odraža Očetovo slavo. On je odsev Očeta samega in gospoduje vesolju s svojo mogočno besedo. On je ta, ki je umrl, da bi nas očistil greha in zdaj sedi v nebesih na častnem mestu poleg Boga, ki mu pripada vsa moč. Bog je Kristusa imenoval za svojega Sina ter mu je s tem dal mnogo višji položaj od angelov, toliko višji, kolikor bolj vzvišeno je njegovo ime od imen angelov. Kateremu angelu pa je Bog kdaj rekel: “Ti si moj Sin. Danes sem postal tvoj Oče.” Ali pa: “Jaz sem njegov Oče, on pa je moj Sin.” Ko pa je njegov prvorojeni Sin prišel na zemljo, je Bog dejal: “Vsi Božji angeli naj ga častijo.” O angelih pa pravi: “Božji angeli so služabniki, hitri kot veter, so kakor ogenj, ki ga nihče ne more pogasiti.” O Sinu pa piše: “Bog, tvoje vladarstvo bo ostalo na vse veke. V tvojem kraljestvu vlada pravičnost. Kajti ljubiš pravico, sovražiš pa greh. Zato te je Bog odlikoval bolj od vseh in te pomazili z oljem veselja.” Bog ga je imenoval tudi Gospoda, ko je dejal: “V začetku si ti, Gospod, položil temelje zemlji. Nebo je prišlo iz tvojih rok. Vse to bo izginilo, ti pa ostaneš. Razpadlo se bo kot stara oblačila, nekega dne jih boš zvil kot star plašč, kot obleka se spremenijo. Ti pa se nikoli ne spremeniš, nikoli se ne postaraš.” Ali je Bog kdaj rekel kakemu angelu to, kar pravi svojemu Sinu: “Sedi na častno mesto na moji desnici dokler ti ne podvržem vseh tvojih sovražnikov?” Ni, kajti vsi angeli so samo bitja, ki služijo Bogu. On jih pošilja, da bi bili v pomoč tistim, ki jim želi podariti rešitev. Ker to vemo, moramo toliko bolj paziti na besede, ki smo jih slišali, da ne bi zgrešili cilja. Saj so se že besede, ki so jih govorili angeli, izkazale kot resnične in vsak, ki jih je prestopil, ali pa je bil neposlušen, je prejel pravično kazen. Zakaj naj bi mi verjeli, da se bomo izognili kazni, če zavržemo to čudovito rešitev, ki jo je oznanil sam Jezus Kristus in katero nam zdaj posredujejo tisti, ki jim je Gospod sam govoril? Poleg tega pa je Bog potrdil njihovo pričevanje z znamenji in raznimi čudeži, s svojimi mogočnimi dejanji in darovi Svetega Duha, ki jih deli po svoji volji. V prihodnjemu svetu, ki prihaja, ne bodo vladali angeli. Na nekem mestu v Svetem pismu piše: “Kaj pa je pravzaprav človek, da sploh misliš nanj? In kdo je sin človekov, da skrbiš zanj? Čeprav si ga ustvaril manjšega od angelov za nekaj časa, si ga vendar venčal s slavo in častjo. Postavil si ga za vladarja vsemu, kar si ustvaril.” Če ga je torej postavil za vladarja vsemu, ni ničesar, nad čemer on ne bi bil vladar. Vendar zdaj še ne vidimo, da bi človek vladal nad vsem. Vidimo pa, da je Bog svojega Sina Jezusa Kristusa, ki je bil nekaj časa nižji od angelov, venčal s slavo in častjo, ker je pretrpel smrt za vse nas. Da, zaradi Božje naklonjenosti nam ljudem, je Jezus okusil smrt za vse nas. Zato je tudi prav in potrebno, da je Bog, ki je vse ustvaril za svojo slavo, dovolil, da Jezus trpi, da bi tako privedel mnoge sinove v slavo. Kajti prav trpljenje je storilo Jezusa popolnega Začetnika, ki jih je mogel privesti do rešitve. Mi, ki nas je Jezus storil svete in on, ki je svet, imamo zdaj istega Očeta. Zato se Jezus ne sramuje, da bi nas imenoval brate. Saj takole pravi: “Mojim bratom bom govoril o Bogu, svojem Očetu, skupaj bomo peli njemu slavo.” Na drugem mestu pa piše: “Samo Bogu bom zaupal,” in spet, “Glej, tukaj sem jaz in otroci, ki mi jih je dal Bog.” Ker smo mi, Božji otroci, ljudje iz mesa in krvi, je tudi Jezus moral postati človek. Saj je samo kot človek lahko umrl in s svojo smrtjo razorožil hudiča, njega, ki je bil gospodar nad smrtjo. Samo tako je lahko osvobodil vse, ki so živeli v suženjstvu in strahu pred smrtjo. Vsi vemo, da Jezus ni prišel zaradi angelov, ampak zaradi nas ljudi, torej zaradi tistih, ki so Abrahamovi otroci. Zato je bilo tudi potrebno, da je Jezus postal podoben nam, ki smo njegovi bratje, da bi lahko pred Bogom služil kot naš veliki duhovnik, usmiljen in zvest, ki je žrtvoval samega sebe Bogu v poravnavo za naše grehe. Ker je tudi sam trpel in bil preizkušan, nam lahko pomaga v vseh skušnjavah. Moji dragi bratje, ki vas je tudi Bog poklical! Glejte zato na Jezusa, ki je poslanec in veliki duhovnik; saj smo ga kot takega tudi priznali. Tudi on je bil zvest svojemu Očetu, ki ga je postavil za velikega duhovnika, prav tako kot tudi Mojzes, ki je zvesto služil v Božjem domu. In vendar je Kristus vreden mnogo večje časti od Mojzesa, tako kot graditelj uživa mnogo večjo čast od zgradbe, ki jo je zgradil. Vsako zgradbo je nekdo zgradil. Samo Bog pa je tisti, ki je vse ustvaril. Mojzes je bil zvest služabnik v Božjem domu. Njegovo delo naj bi govorilo o tem, kar naj bi se zgodilo v prihodnosti. Kristus pa je zvest Božji služabnik v hiši, ki je njegova. Ta hiša smo mi, če bomo do konca ostali hrabri in bomo ohranili upanje, s katerim se ponašamo. Zato nas Sveti Duh spodbuja: “Danes, če zaslišite njegov glas, ne bodite nedovzetni, kot ste bili takrat, ko ste se uprli Bogu ob dnevu preizkušnje v puščavi, ko so me vaši očetje izzivali in preizkušali, čeprav so štirideset let gledali, kako sem skrbel zanje. Zato sem se jezil na tisto ljudstvo in dejal: ‘Njihova srca se vedno odvračajo od mene in mojih poti niso spoznali.’ V svoji jezi sem prisegel: ‘Ne bodo prišli v kraj počitka.’ ” Zato pazite, dragi bratje, da ne bi imeli v srcu greha in nevere, ki bi vas mogla odvrniti od živega Boga. Vedno znova se opominjajte in hrabrite, dokler še traja ta “danes”, da ne bi postali nedovzetni in nesprejemljivi za njegov glas in da vas greh ne bi prevaral. Kajti le tako, če obdržimo do konca upanje, ki smo ga imeli na začetku, bomo s Kristusom delili vse, kar je njegovo. Kakor smo pravkar rekli: “Danes, če zaslišite njegov glas, ne bodite nedovzetni kot ste bili takrat, ko ste se uprli Bogu.” Kdo pa so bili ti, ki so slišali Božje besede, pa so se uprli? Ali niso bili to tisti ljudje, ki jih je Mojzes vodil iz Egipta? Kdo pa je štirideset let dražil Boga, da se je moral jeziti? Ali niso bili prav ti uporneži, ki so grešili in so zato pomrli v puščavi? Na koga je vendar mislil Bog, ko je prisegel, da ne bodo prišli v kraj počitka, če ne prav na te ljudi, ki so mu bili neposlušni? Vidimo torej, da niso mogli priti do tega zato, ker niso verovali. Zato se moramo zavzeti z vsemi močmi, da ne zgrešimo cilja, čeprav še vedno velja Božja obljuba, da vsi lahko pridemo v kraj počitka. Slišali smo veselo sporočilo, prav tako kot tudi oni. Vendar jim to ni prav nič koristilo, ker ga tedaj, ko so ga slišali, niso z vero sprejeli. Samo mi, ki verujemo, lahko pridemo v kraj počitka, tako kot je dejal Bog: “ V svoji jezi sem prisegel: ‘Ne bodo prišli v kraj počitka,’ ” čeprav je bilo njegovo delo dokončano že tedaj, ko je ustvaril svet. O sedmem dnevu beremo nekje takole: “ Sedmi dan je Bog počival od vsega svojega dela.” Pa vendar v zgornjem odstavku pravi: “ Ne bodo prišli v kraj počitka.” Še vedno ostaja obljuba, da bodo nekateri prišli v ta kraj počitka. Tisti pa, ki so najprej slišali radostno novico, niso prišli v kraj počitka, ker so bili neposlušni. Zdaj pa je Bog določil nov dan, ki ga imenuje “ danes ”. O njem je govoril mnogo pozneje kralj David: “Danes, če zaslišite njegov glas, ne bodite nedovzetni.” Če bi Jozue zares pripeljal Izraelce v kraj počitka, ne bi Bog govoril o drugem dnevu. Zdaj torej še ostaja počitek za Božji narod, kakršen je bil Božji počitek sedmega dne. Kdor pride do tega počitka, si bo odpočil od vseh svojih del, tako kot si je Bog odpočil sedmi dan, potem ko je vse ustvaril. Zato storite vse, kar lahko, da bi dosegli ta Božji počitek ter da ne bi nihče zaradi neposlušnosti zgrešil cilja. Naši očetje so nam zato v svarilo. Božja beseda je živa in dejavna. Ostrejša je kot meč z dvojnim rezilom in prodira hitro in globoko do tja, kjer se stikata duša in duh, vretenca in mozeg. Ona presoja naše misli in namene in odkriva tisto, kar je skrito v naši notranjosti. Božjemu očesu ni nič skrito; pred njim je vse jasno in odkrito. Vsak brez izjeme bo moral nekega dne pred njim položiti račune za vse, kar je storil. Ker imamo velikega duhovnika, ki je odšel v nebesa, Jezusa, Božjega Sina, se čvrsto držimo vere! Ta naš veliki duhovnik razume naše slabosti in ima sočutje z nami. Saj se je moral boriti s skušnjavami prav tako kot mi, le da jim nikoli ni popustil in se pregrešil. Ker pa nas zastopa, lahko pridemo k Bogu polni zaupanja in brez strahu. Izkazal nam bo usmiljenje in milost, kadar bomo potrebovali njegovo pomoč. Vsak človek, ki ga postavijo za velikega duhovnika, je v Božji službi. Kot zastopnik prinaša Bogu darove in žrtve, ki naj bi pokrili grehe ljudi. Ker je sam človek z vsemi človeškimi slabostmi, čuti z nevednimi in tavajočimi ljudmi in jih razume. Bogu žrtvuje živali za svoje grehe kot tudi za grehe ljudstva. Nihče ne more sam sebe postaviti za velikega duhovnika. Bog daje to službo, tako kot jo je dal Aronu. Tudi Kristus si ni sam vzel te časti, ampak ga je Bog poklical v to službo, ko mu je dejal: “Ti si moj Sin. Danes sem postal tvoj Oče.” Ali pa kot pravi Bog na drugem mestu: “Na vekomaj boš duhovnik, tako kot je Melkizedek.” Ko je Kristus živel tukaj na zemlji, je s solzami in silnimi klici prosil Boga, ki ga je edini mogel rešiti smrti. Bog je uslišal njegovo molitev zaradi njegove vdane pokornosti. Čeprav je bil Božji Sin, se je moral učiti poslušnosti v šoli trpljenja. Ko pa se je izkazal v tem popolnega, je postal izvir večne rešitve vsem tistim, ki so mu poslušni. Bog sam nam ga je postavil za velikega duhovnika, tako kot je bil Melkizedek. O tem bi vam imeli povedati še mnogo več, ker pa slabo poslušate, vam je težko pojasniti, tako da bi razumeli. Pravzaprav bi v veri morali biti že učitelji, ki bi lahko poučevali druge, dejansko ste pa le učenci, ki jih je treba učiti temeljne resnice iz Božje besede. Ste kot majhni otroci, ki prenesejo samo mleko, ne pa čvrste hrane. Kdor se še kar naprej hrani z mlekom, ni prišel daleč v krščanskem življenju in nima izkušenj v tem, kaj je prav in kaj je narobe. Čvrsta hrana pa je za odrasle, ki so se z neprestano vajo naučili razlikovati dobro od hudega. Zdaj pa pustimo poučevanje osnovnih resnic o veri v Kristusa. Raje bomo govorili o tem, kar morajo vedeti kristjani, ki so zreli v veri. Več ne bomo govorili o tem, kako se je treba obrniti od del, ki vodijo v smrt, k veri v Boga. Prav tako vam ne bomo dajali navodil o krstu, o polaganju rok, o vstajenju od mrtvih in o Božji poslednji sodbi. Tako bomo storili, če nam Bog dovoli. Brez uspeha vas poskušamo privesti nazaj h Gospodu, če ste že nekoč doumeli radostno sporočilo in sami okusili nebeške darove in prav tako dobili delež Svetega Duha. Sami ste izkusili, kako dobra je Božja beseda in občutili moč prihodnjega sveta, potem pa ste se zavestno odvrnili od Boga in postali nezvesti – tedaj se ne morete znova skesati, kot ste to storili prvič. Tako ravnanje ne pomeni nič drugega, kot da znova pribijate Božjega Sina na križ in ga zasmehujete pred svetom. Zemlja, na katero pogosto pada dež in jo namaka, prinaša mnoge žetve in je okusila Božji blagoslov. Zemlja pa, ki rodi samo trnje in osat, je brez koristi in ji preti Božje prekletstvo. Na koncu jo gotovo požgejo z ognjem. Čeprav vam takole pišem, dragi prijatelji, ne mislim, da to velja za vas. Prepričan sem, da prinašate dober sad, ki je posledica vaše rešitve. Bog pa ni krivičen. Ne bo pozabil, kako ste iz ljubezni do njega pomagali drugim kristjanom in jim še pomagate. Samo eno željo imamo: nadaljujte z enako gorečnostjo v pričakovanju nagrade, ki vas čaka na cilju. Ne bodite ravnodušni in leni v veri, ampak vzemite kot vzgled kristjane, ki so vztrajali v svojem zaupanju Bogu in bodo zato prejeli vse, kar je Bog obljubil. Ko je Bog dal Abrahamu svojo obljubo, je le-to potrdil s prisego. Ker pa ni bilo nikogar, ki bi bil večji, da bi Bog lahko prisegel pri njem, je prisegel pri svojem imenu ter je dejal: “ Zagotovo se lahko zaneseš na to, da te bom obsul z blagoslovi in ti dal mnogoštevilno potomstvo.” Abraham je potrpežljivo čakal, končno pa se je izpolnilo to, kar je Bog obljubil. Kadar ljudje prisegajo, storijo to pri nekom, ki je večji od njih, da bi jih le-ta prisilil, da obljubo izpolnijo, ali pa kaznoval, če tega ne storijo. Tudi Bog se je obvezal s prisego, da bi tisti, ki jim je obljubil pomoč, bili povsem gotovi, da bo svojo obljubo izpolnil. Dal nam je svojo obljubo, pa tudi svojo prisego, torej dve stvari, na kateri se povsem lahko zanesemo, kajti Bog ne more lagati. Tako lahko vsi tisti, ki se zatekajo k njemu po rešitev, zaupajo, da jih ne bo izneveril. To upanje je za nas kot sidro vere, ki je zasidrano v Bogu samem in nas zedinjuje z njim po Jezusu, ki prebiva zdaj v najsvetejšem delu nebeškega svetišča Kristus je odšel tja pred nami, da bi tam molil za nas kot naš veliki duhovnik – tak kot je bil Melkizedek. Melkizedek je bil kralj iz Salema in duhovnik vzvišenega Boga. Ko se je Abraham vrnil domov, potem ko je zmagal v bitki s kralji, mu je Melkizedek prišel nasproti ter ga je blagoslovil. Abraham mu je tedaj dal desetino vojnega plena. Melkizedekovo ime pomeni “kralj pravičnosti”. Ker pa je bil Melkizedek iz Salema, se imenuje po svojem mestu tudi “kralj miru”. Melkizedekov oče kakor tudi mati sta nepoznana, pa tudi o njegovih prednikih ne vemo nič. Ne vemo kdaj se je rodil, niti kdaj je umrl. Njegovo življenje je na nek način brez začetka in brez konca, prav tako kot življenje Božjega Sina in on je duhovnik na vekomaj. Kako velik je moral biti ta kralj in duhovnik, da mu je Abraham, izraelski očak, dal desetino od vsega vojnega plena, ki ga je dobil z zmago nad kralji! Ko bi bil Melkizedek judovski duhovnik, bi to še nekako razumeli. Pozneje so namreč v soglasju z Božjim zakonom morali dajati desetino duhovnikom, s katerimi so bili tudi v sorodstvu. Melkizedek pa sploh ni bil izmed Abrahamovega ljudstva, a le-ta mu je kljub temu dal desetino od plena. Melkizedek je nato blagoslovil Abrahama. Brez dvoma je tisti, ki blagoslavlja, večji od onega, ki sprejema blagoslov. Judovski duhovniki, ki so sprejemali desetino, so bili navadni, umrljivi ljudje. Ko pa je sprejel desetino Melkizedek, jo je sprejel nekdo, za kogar nikjer ne piše, da je umrl. Lahko bi celo rekli, da je tudi Levi, čeprav je kot duhovnik sam sprejemal desetino, dal desetino Melkizedeku. Kajti čeprav Levi tedaj še ni bil rojen, je bilo seme, iz katerega se je rodil, v Abrahamu. Če nas torej judovsko duhovništvo in njihovi zakoni niso mogli rešiti, zakaj je bilo potrebno, da pride drug duhovnik, ki naj bi bil kot Melkizedek in ne kot Aron? Če pa je Bog spremenil duhovništvo, je treba spremeniti tudi zakon. Kristus, o katerem govorimo, prihaja iz enega izmed rodov našega ljudstva, iz katerega nikdar nihče ni služil kot duhovnik pri Božjem oltarju. Saj pripada Jezus, kot nam je poznano, Judovem rodu. Mojzes pa nikoli ni dejal, da bo kdaj prišel kakšen duhovnik iz tega rodu. Tukaj jasno lahko vidimo, da je Bog spremenil svoj način za Kristusa, novega velikega duhovnika, ki je podoben Melkizedeku. To je še toliko bolj očitno, če vemo, da Kristus ni postal veliki duhovnik na osnovi človeških predpisov in zakonov, ampak zato, ker je v njem neminljivo, večno življenje. Saj o Kristusu takole beremo: “Na vekomaj boš duhovnik, tako kot je Melkizedek.” Stari predpisi o duhovništvu so bili odpravljeni. Bili so neučinkoviti in nas niso mogli rešiti. Zakon, takšen kot nam ga je posredoval Mojzes, nas ni mogel pripeljati do cilja in pomiriti z Bogom, zdaj pa imamo boljše upanje, kajti Kristus je storil, da nas Bog sprejema in zdaj se mu lahko približamo. Bog je potrdil tudi s prisego, da bo Kristus duhovnik na vekomaj; drugi pa so postali duhovniki brez prisege. Samo Kristusu je dejal: “Gospod je prisegel in se ne bo premislil: ‘Na vekomaj boš duhovnik.’ ” Zaradi te prisege je Jezus postal zagotovilo nove, boljše zaveze z Bogom. V času stare zaveze so bili potrebni mnogi duhovniki, kajti vsi so bili umrljivi ljudje. Kristus pa živi na vekomaj; njegove duhovniške službe ne bo nikoli prevzel kdo drug. On lahko popolnoma reši tiste, ki prihajajo k Bogu po njem. Ker večno živi, nas tudi večno zastopa pred Bogom in ga spominja, da je plačal za naše grehe s svojo krvjo. On je prav takšen veliki duhovnik, kakršnega potrebujemo: svet je in brez krivice, čist in brez greha in Bog ga je povišal na častno mesto v nebesih. Kristusu ni treba – tako kot drugim velikim duhovnikom – vsak dan najprej prinašati žrtve za svoje grehe, preden bi lahko prinesel žrtev za grehe drugih ljudi. Ko je Jezus Kristus umrl na križu za naše krivice, je prinesel enkratno žrtev, ki velja za vselej. Veliki duhovniki, ki jih je določal Mojzesov zakon, so bili slabotni in grešni ljudje. Ta zakon pa več ne velja, odkar je Bog s prisego postavil za velikega duhovnika svojega Sina, ki bo ostal popoln za vse čase. Trdimo torej, da je Kristus – in pravkar smo opisali njegovo duhovniško službo – naš veliki duhovnik, ki ima častno mesto v neposredni Božji bližini. Kot duhovnik služi v edinem pravem svetišču, ki ga je postavil Bog sam in ne človek. Vsak veliki duhovnik je postavljen, da bi prinašal Bogu žrtve in darove in tako naj bi tudi Kristus imel nekaj, kar bi mogel žrtvovati. Njegova žrtev je mnogo večja od tega, kar so judovski duhovniki kdajkoli žrtvovali. Toda kljub temu Kristus ne bi mogel biti duhovnik, če bi bil na zemlji; saj tukaj duhovniki opravljajo duhovniško službo še vedno po vseh predpisih zakona. Le-ti služijo v svetišču, ki je samo slaba, nepopolna podoba nebeškega svetišča. Ko naj bi Mojzes naredil sveti šotor, mu je Bog naročil: “ Pazi, da bo izgledal prav tako kot nebeško svetišče, ki sem ti ga pokazal na gori Sinaju. ” Kristus pa je dobil mnogo večjo nalogo kot katerikoli drugi duhovnik na zemlji. Zato je kot posrednik med Bogom in nami ljudmi sklenil tudi mnogo boljšo zavezo, ki poleg tega počiva na mnogo večjih obljubah. Če bi bila namreč stara zaveza popolna, je ne bi bilo treba nadomestiti z novo. Toda Bog je sam videl pomanjkljivosti stare zaveze in je dejal: “Prišel bo dan, ko bom z izraelskim in judovskim narodom sklenil novo zavezo. Ne bo je mogoče primerjati s tisto, ki sem jo sklenil z vašimi očeti, ko sem jih prijel za roko in povedel iz egiptovske sužnosti. Kajti oni so se izneverili, bili so nezvesti in se niso držali moje zaveze. Zato sem se obrnil od njih,” govori Gospod. “To pa je nova zaveza, ki jo bom sklenil s svojim ljudstvom Izraelom: moj zakon bo prežemal vse njihove misli in dejanja. Zapisal ga bom v njihova srca in ne na kamnite plošče. Jaz bom njihov Bog, oni pa bodo moje ljudstvo. Tedaj ne bo nihče učil svojega bližnjega, nihče več ne bo moral reči svojemu bratu: ‘Spoznaj Gospoda!’ Kajti vsi, od najmanjšega do največjega, me bodo poznali kot svojega Gospoda. Pomilostil jih bom, odpustil jim bom vso njihovo neposlušnost in njihovih grehov se več ne bom spominjal.” Bog sam je tukaj govoril o novi zavezi. To pomeni, da je stara zaveza zastarela, kar pa je zastarelo, se bliža koncu. Tudi v stari zavezi so bili predpisi in pravila za službo v svetišču, ki so ga ljudje postavili Bogu tukaj na zemlji. V prednjem delu svetišča je stal svečnik in miza, na kateri je bil shranjen sveti kruh. Ta del svetišča so imenovali sveto. Zadaj pa je bil drugi prostor in oba sta bila ločena z zaveso. To je bilo najsvetejše. Tu je bil zlati kadilni oltar in skrinja, ki je bila prevlečena z vseh strani z zlatom, takoimenovana skrinja zaveze. V njej sta bili plošči z desetimi zapovedmi, zlat vrč z mano – nebeškim kruhom in Aronova palica, ki je ob neki priliki pognala brstje. Na skrinji zaveze sta stala dva kipa angelov, kerubimov,, čuvarjev Božje slave, z razpetimi krili, ki sta tako pokrivala to mesto odpuščanja in pomiritve. Zdaj pa naj bo dovolj o teh podrobnostih. Tako je torej izgledalo svetišče. Duhovniki so lahko hodili ven in noter v prvi prostor, kadar so tu opravljali svojo službo. V drugi prostor, v najsvetejše, pa je smel vstopiti samo veliki duhovnik, pa tudi on samo enkrat v letu in to sam in vedno s krvjo, s katero je poškropil mesto milosti in tako prinesel žrtev Bogu, ki naj bi pokrila njegove grehe ter tudi grehe in prestopke ljudstva. Sveti Duh nam je hotel s tem pokazati, da navadni ljudje niso mogli priti v najsvetejše, dokler je še stalo staro svetišče. V tem pa je zelo pomemben pouk za nas danes. Kajti v starem načinu bogoslužja žrtve in darovi, ki so jih prinašali, niso mogli storiti ljudi popolnih pred Bogom. Tu je šlo namreč predvsem za predpise, ki so urejevali to, kar se vidi na zunaj, kot na primer: kaj smejo jesti ali piti in kdaj ter kako naj se umivajo. Vsa ta pravila pa so veljala samo dotlej, dokler ni prišel Kristus in omogočil ljudem, da pridejo do rešitve na nov in boljši način. Odkar pa je prišel Kristus, je začelo veljati nekaj novega. On je veliki duhovnik nad vsem, kar nam je Bog obljubil in opravlja svojo službo v svetišču, ki je večje in popolnejše od vsakega drugega, kar jih je kdajkoli prestopila človeška noga. Tega svetišča niso zgradili ljudje in ne pripada temu svetu. Prav tako Kristus ni žrtvoval krvi kozlov in telet za naše grehe, temveč je z lastno krvjo stopil v najsvetejše kot žrtvovano jagnje enkrat za vselej in nas rešil greha za večno. Po pravilih stare zaveze je bil tisti, ki je grešil, spet očiščen, če so ga poškropili s krvjo kozla ali bika, ali pa potresli s pepelom žrtvovane junice. Koliko bolj nas bo očistila kri Jezusa Kristusa del, ki vodijo v smrt! Več nam ni treba skrbeti, kako bomo izpolnili stare predpise in pravila, ki nas kljub vsemu ne morejo rešiti smrti. Zdaj smo svobodni in želimo služiti živemu Bogu. Poln Svetega Duha je Kristus voljno dal samega sebe Bogu. On, ki je bil popoln in brez greha, je umrl za naše grehe. Tako je Kristus postal posrednik nove zaveze: umrl je, da bi osvobodil ljudi kazni za grehe, ki so jih zagrešili v času stare zaveze. Zdaj lahko vsi, ki so poklicani, dobijo obljubljeno neminljivo dediščino, večno življenje. Z novo zavezo je tako kot z oporoko. Nihče ne more podedovati ničesar, dokler ni dokazov, da je tisti, ki je oporoko napisal, mrtev. Šele s smrtjo stopi oporoka v veljavo. Zato je bila tudi stara zaveza pravno veljavna šele, ko je bila zapečatena s krvjo, ki je znak, da je nekdo umrl. Ko je Mojzes posredoval izraelskemu ljudstvu vse zapovedi Božjega zakona, je vzel hizopove veje in škrlatno rdečo volno ter jih pomočil v krvi telet in kozlov pomešani z vodo ter poškropil knjigo zakona in vse ljudstvo. Potem pa je dejal: “ Ta kri je znak, da je začela veljati zaveza, ki jo je Bog sklenil z vami. ” Prav tako je Mojzes poškropil sveti šotor in posodo, ki je služila za bogoslužje. Po določilih stare zaveze so skoraj vse očiščevali s krvjo. Saj ni mogoče odpustiti greha, ne da bi bila prelita kri. Zato je bilo treba očistiti sveti šotor, ki je stal tukaj na zemlji kot prispodoba nebeškega svetišča, z živalsko krvjo. Ko pa je šlo za pravo, nebeško svetišče, je bila potrebna boljša žrtev. Saj Kristus ni šel v svetišče, ki so ga zgradili ljudje, ampak v nebesa, da bi nas tam zastopal pred Bogom. Kristus se je žrtvoval samo enkrat. Veliki duhovnik pa je moral vsako leto znova priti v najsvetejše, da bi Bogu žrtvoval kri živali. Če bi to veljalo tudi za Kristusa, bi moral že mnogokrat trpeti in umreti, odkar je bil ustvarjen svet. On pa je umrl enkrat za vselej v tem zadnjem času, da bi za vedno izbrisal greh. Tako kot tudi mi ljudje enkrat umremo potem pa pridemo na sodbo, je tudi Kristus umrl samo enkrat. Umrl je kot žrtev za grehe mnogih ljudi, drugič pa se bo vrnil, toda ne, da bi nas znova osvobodil krivde. Prišel bo, da bi vse, ki ga čakajo, sprejel v svoje kraljestvo. Judovski zakon ni verna slika stvarnosti, ampak je samo predokus vsega dobrega, kar nam je Bog pripravil. Žrtve v stari zavezi so se iz leta v leto ponavljale, vendar niso mogle narediti popolne tiste, ki so se ravnali po pravilih zakona. Sicer bi bilo zadosti žrtvovati enkrat in krivda več ne bi težila vesti. Dejansko pa so žrtve, ki so jih prinašali vedno znova, spominjale ljudi na njihovo krivdo in greh, namesto da bi jih osvobodile. Saj kri bikov in kozlov ne more izbrisati grehov. Zato je Kristus dejal, ko je prišel na zemljo: “Nisi želel žrtev in daril. Zato si mi dal to telo. Nisi bil zadovoljen z žgalnimi daritvami ter z žrtvami za greh. Tedaj sem dejal: ‘Prihajam, da izpolnim tvojo voljo, Gospod — prav tako kot pravi Pismo.’ ” Najprej pravi Kristus, da Boga niso mogle zadovoljiti razne žrtve, ki so jih prinašali v času stare zaveze, čeprav jih je zakon predpisoval. Poleg tega pa je dejal: “ Prihajam, da izpolnim tvojo voljo, Gospod. ” To pomeni, da je namesto dotedanjih žrtev Kristus prinesel svojo žrtev. S svojo smrtjo na križu je izpolnil Božjo voljo. Po tem novem načrtu rešitve smo dobili odpuščanje grehov, ko je Kristus umrl za nas enkrat za vselej. Torej prihajamo do naslednjega zaključka: vsak dan znova so imeli duhovniki nalogo opravljati službo pri oltarju in prinašati žrtve Bogu. Kljub temu pa te žrtve niso mogle nikogar za vedno osvoboditi krivde. Jezus Kristus pa je prinesel le eno žrtev za vse grehe. Zdaj pa sedi na častnem mestu na Božji desni strani, dokler Bog ne stori, da mu bodo vsi sovražniki pokorni. Kajti ta enkratna žrtev je povzročila, da so vsi, ki jih Bog sprejme za svoje otroke, za vselej v Božjih očeh popolni. To nam potrjuje tudi Sveti Duh. Potem namreč, ko je Bog dejal: “To pa je nova zaveza, ki jo bom sklenil s svojim ljudstvom Izraelom,” je tudi rekel: “Moj zakon bo prežemal vse njihove misli in dejanja. Zapisal ga bom v njihova srca in ne na kamnite plošče. Odpustil jim bom vso njihovo neposlušnost in njihovih grehov se več ne bom spominjal.” Če pa so odpuščeni grehi, ni potrebna več nobena žrtev. Tako, dragi bratje, zaradi smrti Jezusa Kristusa in žrtve njegove krvi brez ovir lahko vstopimo v svetišče in pred samega Boga. Kristus je žrtvoval svoje življenje in tako odstranil pregrado, ki nas je ločevala od Boga. Utrl nam je novo pot, ki pelje v življenje. Kot naš veliki duhovnik zdaj gospodari nad Božjo hišo. Zato se bomo bližali Bogu z iskrenim srcem in čvrsto vero: kajti kri Jezusa Kristusa nas je očistila naše slabe vesti in oprala vse grehe. Trdno se držimo tega upanja, ki ga tudi izpovedujemo, nič nas naj ne odvrne od njega, kajti lahko se zanesemo, da bo Bog izpolnil svoje obljube. Pazite drug na drugega! Bodite drug drugemu v pomoč, ljubeznivi bodite med seboj in delajte drug drugemu dobro. Ne izostajajte, ko imate bogoslužja, kar so se nekateri navadili delati. Medsebojno se spodbujajte k temu, saj vidite, da je blizu dan, ko se bo Gospod vrnil. Če pa še naprej namerno grešimo, čeprav smo v Kristusu spoznali resnico, nas ne more nobena druga žrtev osvoboditi greha. Potem ne preostane drugega, kot da čakamo Božjo kazen, ki bo prišla na vse njegove sovražnike. Tistega, ki se ni hotel držati zakonov, ki jih je dal Mojzes, so neusmiljeno umorili, če so dve ali tri priče potrdile, da je bil greh storjen. Pomislite, koliko večja bo kazen za tistega, ki je teptal Božjega Sina s svojimi nogami in ki mu Kristusova kri ne pomeni nič, čeprav je bila prelita za odpuščanje njegovih grehov. Tak človek žalosti Božjega Svetega Duha, ki nam posreduje Božjo milost in usmiljenje. Saj vsi poznamo tistega, ki je dejal: “ Moje je maščevanje. Jaz bom vse povrnil.” Prav tako je tudi rekel: “ Gospod bo sodil svoje ljustvo. ” Kako strašno bo za vse tiste, ki so se odrekli vere v Kristusa. Padli bodo v roke živemu Bogu. Spomnite se časa, ko ste spoznali resnico in postali kristjani. Kako trdno ste se držali Gospoda, čeprav ste zaradi tega morali trpeti. Posmehovali so se vam in vas mučili; videli ste tudi druge, s katerimi so ravnali prav tako. Trpeli ste s tistimi, ki so bili po ječah in z veseljem ste prenašali celo, da so vam jemali imetje. Vedeli ste namreč, da imate v Kristusu nekaj mnogo boljšega, nekaj, kar ima trajno, neminljivo vrednost. Bodite še naprej tako hrabri. Mislite na plačilo, ki vas čaka. Vendar morate ostati trdni in delajte to, kar Bog od vas pričakuje. Potem pa pride vse to, kar vam je obljubil. Saj piše: “Samo še malo časa, pa bo prišel tisti, ki ga čakamo. Ne bo se obotavljal. Človek, ki je na osnovi svoje vere pred Bogom opravičen, bo živel. S tistim pa, ki mu obrača hrbet, Bog ne bo zadovoljen.” Mi pa nismo izmed teh, ki mu obračajo hrbet in gredo v pogubo. Mi smo med tistimi, ki se čvrsto držijo vere in so rešeni. Kaj pa je vera? Vera je gotovost, da se izpolni to, kar je Bog obljubil; to je trdno prepričanje, da je nevidni Božji svet resničnost, čeprav ga še ne moremo videti. Naši očetje so živeli s tako vero. Zato so nam postali zgledi. Ker verujemo Bogu, vemo, da je ves svet ustvarjen po njegovi besedi; vse, kar vidimo, je postalo iz nevidnega. Ker je Abel veroval Bogu, je bila njegova žrtev boljša kot žrtev njegovega brata Kajna. Abela je Bog sprejel in to potrdil tako, da je sprejel njegov dar. Čeprav je že zelo dolgo, odkar je Abel mrtev, še vedno govori. Henoh je veroval Bogu, zato mu ni bilo treba umreti. Bog ga je vzel k sebi, kar naenkrat je izginil. Preden pa se je to zgodilo, je Bog dejal, da mu je Henohov način življenja po volji. Boga ne morete zadovoljiti brez vere, brez čvrstega zaupanja vanj. Kdor namreč hoče priti k Bogu, mora verovati, da Bog je in da bo nagradil tiste, ki ga v resnici iščejo in želijo spoznati, kaj je Božja volja. Tudi Noe je veroval Bogu in se je ravnal po njegovih navodilih. Gradil je veliko ladjo, čeprav ni bilo niti najmanjšega znaka, da bi lahko nastal potop. Zato ga je Bog rešil z vso njegovo družino. Tako je obsodil svet in prejel od Boga pravičnost, ki prihaja po veri. Trdna vera je bila vzrok, da je Abraham poslušal Boga. Ko mu je Bog zapovedal, naj se odpravi v deželo, ki naj bi bila šele mnogo pozneje njegova last, je brez obotavljanja zapustil svojo domovino. Ni vedel, kam bo prišel. Zaupal je Bogu in to mu je dalo moč, da je živel v deželi, ki mu jo je Bog obljubil, kot tujec. Kakor Izak in Jakob, ki sta dobila enako obljubo, je živel tudi on v šotoru, kot nekdo, ki je prišel samo na kratek obisk. Abraham je namreč čakal, da bo dospel v mesto, ki stoji na trdnih temeljih, katero je načrtoval in zgradil Bog sam. Tudi Sara, Abrahamova žena, je neomajno verovala Božji obljubi, da bo dobila otroka, čeprav je bila za to že prestara. Saj je vedela, da Bog izpolni vse svoje obljube. Tako je dobil Abraham v letih, ko pravzaprav več ni mogel storiti, da bi Sara zanosila, tolikšno potomstvo, kolikor je zvezd na nebu in peska na morskem obrežju, ki ga nihče ne more prešteti. Vsi ti so bili ljudje, ki so se zanašali popolnoma na Boga. Vendar so pomrli in Božje obljube se niso izpolnile v času njihovega življenja. Le od daleč so gledali in se veselili zaradi tega, saj so vedeli, da so na tej zemlji samo gostje in tujci. Kdor pa priznava, da je samo tujec na tej zemlji, s tem tudi potrjuje, da šele išče svojo pravo domovino. Naši očetje niso smatrali dežele, iz katere so odšli, za svojo domovino; saj bi se tja vsak čas lahko vrnili. Ne, hrepeneli so po boljši domovini, po domovini v nebesih. Zato se Bog ne sramuje imenovati njihov Bog; on je namreč zgradil zanje mesto v nebesih. Abraham je tako trdno veroval Bogu, da je bil pripravljen žrtvovati celo svojega sina Izaka, ko je Bog to zahteval od njega, četudi mu je Bog obljubil: “ Po Izaku bo prišlo potomstvo, ki se bo štelo. ” Abraham je zaupal Bogu, da lahko obudi njegovega sina Izaka celo od mrtvih. Pravzaprav se je to tudi zgodilo, kajti Abraham je svojega sina že zapisal smrti. Izak, mož vere, je najprej blagoslovil Jakoba potem pa Ezava. Čeprav ni vedel tega, je ravnal po načrtu, ki ga je Bog imel za prihodnost. Jakob je malo pred svojo smrtjo v trdni veri blagoslovil oba Jožefova sinova. Opiral se je na svojo palico ter se ponižno priklonil Bogu. Ker je veroval Božjim obljubam, je Jožef pred svojo smrtjo napovedal, da bo izraelsko ljudstvo odšlo iz Egipta. Tako trdno je računal na to, da je celo naročil, naj vzamejo s seboj tudi njegove kosti. Mojzesovi starši so trdno verovali Bogu, zato se niso bali ravnati v nasprotju s kraljevim poveljem, ko so svojega zdravega in lepega otroka skrivali tri mesece. Tudi Mojzes je zaupal Bogu. Sicer se ne bi branil, ko je odrastel, še naprej ostati sin faraonove hčere. Raje je trpel skupaj z Božjim narodom stisko in preganjanje, kot da bi še naprej užival v brezbožnem življenju na dvoru. Tako, kot se je Kristus odrekel slave pri Bogu in je vzel nase sramoto križa, se je tudi Mojzes odpovedal egiptovskemu zlatu in zakladom, da bi osvobodil svoje ljudstvo suženjstva. Vedel je, kako bogato ga Bog želi nagraditi. Po veri v Boga je pozneje zapustil Egipt in se ni bal kraljeve jeze. Tako trdno je računal na Boga, kot da ga je videl in ni se bal. Ker je veroval Bogu, je Mojzes posredoval Izraelcem predpise za praznovanje pashe. Bil je prepričan, da bo Bog rešil svoje ljudstvo, zato je naročil naj zakoljejo velikonočno jagnje in namažejo podboje vrat v svojih hišah z jagnjetovo krvjo. Tako so vsi Izraelci ostali pri življenju, ko je Božji angel moril egiptovske prvorojence. Tudi izraelsko ljudstvo je dokazalo svojo vero, ko je šlo čez Rdeče morje kot po suhi zemlji. Egiptovska vojska je hitela za njimi in potonila v valovih. Ni bila vojaška moč vzrok, da je padlo obzidje Jeriha, potem ko so Izraelci hodili okrog mesta sedem dni, ampak le njihova vera. Prostitutka Rahaba je verovala v Boga in v njegovo moč in je to dokazala s tem, da je prijazno sprejela v svoj dom izraelske vohune. Zato je niso umorili, kot vse ostale prebivalce Jeriha, ki so se zoperstavili Božji volji. Ali naj naštevam še naprej? Vzelo bi mi vse preveč časa, da bi pripovedoval še o Gideonu, Baraku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in o vseh prerokih. Oni so vsi verovali Bogu in so zato premagovali kraljestva, delali, kar je bilo pravično in prejemali, kar je Bog obljubil. Zapirali so levom žrela, premagovali razbesnele plamene in ubežali meču morilcev. Njihova slabost se je spreobračala v moč. Ker so se zanašali na Boga, so delali junaška dela in poganjali sovražnike v beg. Žene so doživljale, da je Bog njihove umrle svojce obudil od mrtvih. Druge pa, ki so prav tako zaupali Bogu, so mučili do smrti. Raje so se odrekli svobode, kakor da bi zatajili svojo vero. Upanje v vstajenje mrtvih jim je dalo moči za to. Nekatere so zasmehovali in preganjali, ker so se držali Boga. Vklenili so jih v verige in vrgli v ječo. Kamenjali so jih in sežigali, morili so jih na zverinske načine, ali pa so jih ubijali z mečem. Brez doma, oblečeni v ovčje ali kozje kože so hodili okrog, lačni, osamljeni in bolni. Tavali so po puščavah in gorah in se skrivali po votlinah in jamah, ljudje, ki jih ta svet ni bil vreden. Zaradi vere je Bog vsem njim dal svoje priznanje. Pa vendar so vsi zaman čakali, da bi v času njihovega življenja izpolnil vse, kar jim je obljubil. Bog je namreč imel nekaj boljšega v načrtu: želel je, da bi skupaj z nami prišli na cilj, v njegovo kraljestvo. Tako kot gledalci na stadionu spodbujajo tekmovalce, naj bi misel na te junake vere bila spodbuda nam v naši borbi. Odložimo vse, kar bi nas v tej borbi moglo ovirati, predvsem greh, ki nas vedno znova hoče zasužnjiti. Vztrajno tecimo še ta zadnji del poti, ki je pred nami. Ne ozirajmo se ne na levo, ne na desno, ampak glejmo samo na Jezusa. On nam je pokazal pot vere in nam bo pomagal tudi priti na cilj. Voljan je bil sramotno umreti na križu, ker je vedel, kakšno veselje ga čaka po vsem tem. Zdaj pa je kot zmagovalec sedel na častno mesto poleg Božjega prestola. Ne pozabite s kakšno potrpežljivostjo je prenašal vse sovraštvo in prezir brezbožnih ljudi, da tudi vi ne bi v času preganjanja obupali. Pravzaprav vam do zdaj še ni bilo treba zastaviti življenja v borbi z grehom. Ali ste že pozabili, kako vas je Bog hrabril kot svoje otroke? Takole vam je govoril: “Sin moj, bodi hvaležen Gospodu, da te vzgaja. Ne obupaj, če te mora kaznovati. Saj prav s tem da te kara, kaže, da te ljubi. Ko te vzgaja, dokazuje, da si res njegov otrok.” Če torej morate trpeti, je to del Božje vzgoje, saj Bog ravna z vami tako, kot vsak ljubeči oče ravna s svojimi otroki. Kdo je sploh kdaj slišal o sinu, ki ga nikoli niso kaznovali? Mnogo slabše bi bilo, če vas Bog ne bi kaznoval, kot tudi telesni očetje kaznujejo svoje otroke, kadar je potrebno. To bi pomenilo, da niste njegovi otroci. Naši starši so nas tudi kaznovali, pa jih vendar spoštujemo. Koliko bolj se moramo šele podvreči vzgoji našega nebeškega Očeta, ki nas vzgaja za večno življenje. Naši starši so nas vzgajali samo nekaj kratkih let, kot so najbolje vedeli in znali, vemo pa, da nas Bog vedno kara tako kot je prav, da bi mu bili kot otroci podobni. Nihče se ne veseli kazni: to namreč boli. Pozneje pa bo to prineslo žetev pravičnosti in miru tistim, ki so bili kaznovani. Znova naj se ojačajo vaše slabotne roke, da bi jih lahko dvignili v molitvi. Vaše utrujene noge naj bodo spet čvrste, da bi lahko korakali v veri naprej. Poravnajte svoje poti, da tisti, ki so hromi, ne bi padli in se poškodovali, ampak da bi ozdraveli. Potrudite se, da živite v miru z vsemi ljudmi. Vaše življenje naj bo čisto in sveto, sicer ne boste videli Boga. Pazite, da ne bi kdo izmed vas ravnodušno zavrnil Božje milosti. Varujte se zagrenjenosti, da ne bi pognala korenin, kajti če se razbohoti, povzroča samo težave in mnoge ovira v duhovnem življenju. Bežite od spolnih grehov in ne bodite brezbožni, kot je bil Ezav, ki so mu bile pomembne samo materialne stvari. Za krožnik leče je zamenjal pravico do nasledstva in poseben očetov blagoslov, ki mu je pripadal kot najstarejšemu sinu. Pozneje je sicer v solzah prosil svojega očeta, da bi ga blagoslovil. Vendar je bilo prepozno za kesanje. Vam ni bilo treba stati v strahu ob vznožju gore, ki je bila vsa v plamenih, potem pa v črni temi in v silnem viharju, ki se je zagnal vanjo. Vse to so doživeli Izraelci na Sinaju, ko jim je Bog dal svoje zapovedi. Slišali so mogočno donenje trobente in glas, ki je bil kot silno grmenje. Ljudstvo je prestrašeno prosilo Boga, naj jim preneha govoriti. Strah jih je bilo Božje zapovedi. “ Vsakega človeka in vsako žival, ki bi se le dotaknila te gore, morate kamenjati. ” To, kar se je zgodilo pred njihovimi očmi, je bilo tako strašno, da je celo Mojzes priznal: “ Trepetam od groze in strahu.” Vi pa ste prišli naravnost h gori Sionu, k mestu živega Boga. To je nebeški Jeruzalem, kjer se skupaj z množico angelov radostni klanjate živemu Bogu. Iz cerkve prvorojenih ste in vaša imena so zapisana v nebesih, zatekli ste se k Bogu, ki bo sodil vse ljudi. Prav v tem velikem zboru ste skupaj z vsemi, ki so nam vzgled zaradi svoje vere in so že prispeli na cilj. Da, prišli ste k Jezusu samemu, s katerim je Bog začel nekaj novega za nas ljudi. Da bi nas očistil greha, je Kristus za nas prelil svojo kri na križu. Kri Abela, ki ga je njegov brat ubil, je zahtevala maščevanje, Kristusova kri pa govori o odpuščanju. Poslušajte torej tega, ki vam zdaj govori. Ne umikajte se – kot tedaj Izraelski narod, – da bi prisluhnili njegovemu glasu. Kajti kazen jim ni ušla, ker na Sinaju niso hoteli poslušati Boga. Nas pa bo zadela kazen še mnogo huje, če bomo zavrnili tega, ki nam zdaj govori iz neba. Takrat se je od njegovega glasu zatresla samo zemlja. Zdaj pa je obljubil: “ Še enkrat bom zatresel, pa ne samo zemljo, temveč tudi nebo! ” To “ še enkrat ” pomeni: Vse, kar nima čvrstega temelja, bo propadlo in le tisto, kar je večno bo obstalo. Ker imamo torej kraljestvo, ki ga nihče ne more uničiti, razveselimo Boga s tem, da mu služimo s hvaležnostjo in delamo po njegovi volji s svetim strahom in spoštovanjem. Zakaj naš Bog je ogenj, ki uničuje. Ljubite se še naprej med seboj kot bratje; vadite se, da bi izkazovali gostoljubnost tujcem. Nekateri so namreč tako sprejeli angele kot goste. Ne pozabite tistih, ki so po zaporih zaradi svoje vere! Sočustvujte z njimi v trpljenju, kot bi bili vi sami na njihovem mestu. Trpite s tistimi, ki jih mučijo, saj se tudi vam kaj hitro lahko zgodi, da se znajdete v enakem položaju. Spoštujte zakon in izpolnjujte obljube, ki ste jih dali drug drugemu, ko ste sklenili zakonsko zvezo. Tiste pa, ki so nezvesti zakonskemu partnerju in ki živijo nemoralno spolno življenje, bo Bog kaznoval. Zelo se varujte, da vam denar ne bi pomenil več kot je prav in bodite zadovoljni s tem, kar imate. Bog je namreč obljubil: “ Nikoli vas ne zapustim. ” Polni zaupanja lahko potrdimo: “Gospod mi pomaga in ne bom se bal. Kaj mi more storiti človek?” Mislite na tiste, ki so vam oznanili Božjo besedo. Spomnite se samo, kako jim je Bog pomagal, da so mu ostali zvesti do konca. Njih si vzemite za vzgled. Jezus Kristus je in bo tudi ostal vedno isti. Kakršen je bil včeraj, tak je tudi danes in ne bo se spremenil tudi v prihodnosti. Naj vas zato ne privlačijo novi in tuji nauki, da bi vas zavedli na kriva pota. Nič ni boljšega za človeka kot to, da vse svoje upanje stavi na Božjo milost in ne dovoli, da bi ga karkoli odvrnilo od nje. Ne more nas utrditi v veri izpolnjevanje raznih predpisov, niti uživanje raznovrstne hrane. Tisti, ki so vse to delali, so se prepričali, da je temu tako. Naš oltar je križ, na katerem se je Jezus žrtvoval in vsi tisti, ki se še vedno poskušajo rešiti tako, da izpolnjujejo judovske zakone, ne morejo tu dobiti pomoči. V skladu z judovskim zakonom je veliki duhovnik prinesel kri zaklanih živali v svetišče kot žrtev za greh, živali pa so sežgali izven prebivališča. Zato je Jezus trpel in umrl zunaj mesta, ko je prelil svojo kri za grehe ljudi. Pojdimo torej k njemu, ven iz mesta in bodimo voljni tu z njim prenašati prezir in trpljenje. Saj ta svet ni naš dom. Z veseljem namreč pričakujemo, da pridemo v naš večni dom v nebesih. Neprestano slavimo Boga in se mu zahvaljujmo v Jezusovem imenu. To je namreč naša žrtev Bogu. Tudi ne pozabite delati dobrega in pomagati tistim, ki so v stiski. Te vrste žrtev so Bogu v veselje. Poslušajte voditelje vaših cerkva in delajte tako, kot vam oni govorijo. Pred Bogom so namreč odgovorni za vas in nekega dne bodo pred njim morali položiti račune. Ne otežujte jim tega dela in ne povzročajte, da jim postane njihova naloga težko breme namesto veselja. Saj je to tudi vam v škodo. Molite za nas! Imamo čisto vest in želimo, da taka tudi ostane. Predvsem pa molite, da bi kmalu spet lahko prišel k vam. [20-21] Zdaj pa iz srca želim, da vam Bog pomaga, da bi delali to, kar je dobro in tako izpolnili njegovo voljo. On nam namreč daje svoj mir. On je tudi obudil Jezusa Kristusa od mrtvih. Njega, ki je postal poglavar pastirjev, ko je s svojo krvjo sklenil novo in večno – veljavno zavezo. Jezus Kristus vam bo dal moč, da boste delali to, kar je po volji Bogu. Za to ga bomo večno hvalili in častili. Amen. *** Prosim vas, dragi bratje, potrpežljivo prisluhnite mojim opominom v tem pismu in naj vas ono ohrabri. Saj sem vam pisal le malo. Na koncu bi vam rad še sporočil, da so našega brata Timoteja izpustili na svobodo. Brž ko pride, vas bova skupaj obiskala. Pošiljam mnogo pozdravov cerkvi in njenim voditeljem. Kristjani iz Italije vas pozdravljajo. Božja milost naj bo z vami vsemi. Jakob, ki služi Bogu in našemu Gospodu Jezusu Kristusu, pozdravlja s tem pismom vse kristjane dvanajsterih rodov, ki so razsejani vsepovsod po svetu. Dragi bratje! Ali se srečujete z mnogimi težavami in preizkušnjami? Ne obupujte, če preizkušnjam vaše vere ni in ni konca, ampak se tega še veselite! Saj bodo prav te preizkušnje vaše vere storile, da boste bolj in bolj potrpežljivi. To pa je tudi potrebno. Če boste namreč v tem dosegli popolnost, boste postali ljudje trdnega značaja, pripravljeni na vse, v vsakem oziru duhovno zreli in nič vam ne bo manjkalo. Če pa komu med vami manjka modrosti, naj si jo izprosi od Boga. Saj veste, kako rad in kako obilno daje Bog, ne da bi nam kaj očital, če ga prosimo. Gotovo bo uslišal vašo molitev. Kadar pa molite, pričakujte, da boste od njega dobili odgovor. Tisti pa, ki dvomi in omahuje zdaj na to stran, zdaj na ono, je kot morski val, ki ga veter premetava sem ter tja. Tak človek ne more pričakovati, da mu bo Bog kaj dal, saj je v vseh svojih odločitvah negotov in sam ne ve, kaj hoče. Kristjan, ki živi v skromnih okoliščinah, naj bo ponosen v svojem povišanju. Kdor pa je bogat, naj bo ponosen v svojem ponižanju, ker bo preminil kot divji cvet. Brž ko opoldne posije vroče sonce, se trava posuši, cvetje uvene in vsa lepota izgine. Prav tako se zgodi tudi z bogatašem. Če je še tako podvzeten, bo uvenel sredi svojega dela. Srečen je tisti človek, ki ne popusti skušnjavi, kajti ko je prestal preizkušnjo, ga bo Bog za to nagradil z vencem večnega življenja. Saj je to obljubil vsem tistim, ki ga ljubijo. Nihče, ki se znajde v skušnjavi, da bi storil kaj narobe, naj ne trdi: “Ta skušnjava prihaja od Boga.” Bog namreč, ki sam nikoli ne pride v skušnjavo, da bi storil kaj hudega, nikakor ne bo poskušal nas zapeljati v hudo. Naše pokvarjene želje nas vedno znova mamijo, da bi storili to, kar ni dobro. Ko želja spočne, rodi greh in ko greh doraste, rodi smrt. Zato ne dopustite, dragi bratje, da bi vas karkoli premotilo. Vse, kar je dobro in popolno, prihaja od Boga, ki je ustvaril vse nebeške luči in ki tudi sam večno sveti brez spreminjajočih se senc. Pri njem se nikoli ne menjata svetloba in tema ali dobro in hudo. Njegova odločitev je bila, da nas rodi po svoji besedi resnice in tako smo zdaj začetek novega stvarstva. Mislite na to, dragi bratje, da je najbolje, če smo hitri, kadar je treba poslušati, počasni, kadar je treba govoriti in počasni, ko se je treba jeziti. Jeza nas gotovo ne vodi v pravično življenje, kakršno Bog zahteva od nas. Odločno odvrzite od sebe vse, kar je pokvarjeno in hudobno. Sprejmite pa z veseljem Božjo besedo, ki je posejana kot seme v vaša življenja in ima moč rešiti vas. Zapomnite pa si, da ni dovolj njegovo besedo samo poslušati. Po njej se morate tudi ravnati. Sicer varate sami sebe. Kdor samo posluša Božjo besedo in ne živi v skladu z njo, je podoben človeku, ki se gleda v ogledalo. Gleda se, ko pa gre od ogledala, brž pozabi, kako izgleda. Kdor pa se vztrajno gleda v Božji zakon, ki daje svobodo in ne pozabi tega, kar je slišal, temveč tudi dela v skladu s tem, je lahko srečen, ker ga bo Bog blagoslovil v vsem, kar dela. Kdor trdi, da je kristjan, pa ne zna krotiti jezika, vara sebe. Njegova pobožnost ni prav nič vredna. Kristjan, ki je v Božjih očeh čist in neomadeževan, je tisti, ki pomaga vdovam in sirotam in ostaja zvest Bogu ter ne dovoli, da bi ga svet pokvaril. Dragi bratje, kot ljudje, ki verujete v Jezusa Kristusa, Gospoda slave, ne izkazujte nekaterim večje naklonjenosti kot drugim. Zamislite si, da pride v cerkev elegantno oblečen mož z zlatimi prstani. Prav tako pa pride tudi revež v ponošeni obleki. Kaj boste storili? Ali se boste vrteli okrog bogataša in mu ponudili najboljši prostor, istočasno pa boste rekli revežu: “Ti stoj tamle, ali pa sedi na tla.” Ali ne vidite, da s tem, da cenite ljudi po bogastvu, delate razliko med njimi in sodite po napačnih merilih, ki so jih določili ljudje. Dobro me poslušajte bratje: ali ni Bog izbral tistih, ki v očeh sveta ne pomenijo nič, da bi bili bogati v veri? Te bo Bog sprejel v svoje kraljestvo, ki ga je obljubil vsem, ki ga ljubijo. Kako nespametno torej ravnate, ko ponižujete in prezirate reveže. Ali še niste uvideli tega, da vas prav bogati izžemajo in izročajo sodiščem? Največkrat so oni tudi tisti, ki se posmehujejo Jezusu Kristusu, čigar vzvišeno ime nosite. Ravnajte se po kraljevem zakonu, ki je zapisan v pismu: “ Ljubi bližnjega, kakor ljubiš samega sebe! ” Če delate tako, je prav. Kdor pa se klanja bogatašu, reveža pa gleda postrani, prestopa Božjo zapoved in s tem greši. Potem vam nič ne pomaga, če izpolnjujete vse ostale Božje zapovedi. Saj je dovolj, da prestopimo eno zapoved, pa smo pred Bogom prav tako krivi kot tisti, ki je prestopil ves Božji zakon. Bog, ki je zapovedal: “ Ne prešuštvuj! ” je tudi dejal: “ Ne ubij! ” Če torej nisi prešuštvoval, pa si nekoga ubil, si prestopil Božji zakon in si pred Bogom kriv. Pri vsem, kar govorite in delate, mislite na to, da vas bo Bog sodil na osnovi zakona, ki daje svobodo. Na sodbi namreč ne bo usmiljenja za tiste, ki sami niso poznali usmiljenja v odnosu do drugih. Če pa ste vi bili usmiljeni, bo tudi Bog usmiljen z vami in usmiljenje bo prevladalo nad sodbo. Kaj pomaga, dragi bratje, če nekdo trdi, da veruje v Kristusa, njegova dela pa tega ne potrjujejo? Ali ga taka vera more rešiti? Morda imate prijatelja, ki je v stiski. Nima niti hrane, niti obleke. Vi pa mu rečete: “Na svidenje in Bog naj ti v vsem pomaga. Naj ti bo toplo in dobro se najej!” ne daste pa mu niti obleke, niti hrane. Kaj mu pomagajo vse te lepe besede? Vidite torej, da ni dovolj imeti samo vero. Pomembno je tudi delati dobro, da bi dokazali, da imamo vero. Vera, ki nima dobrih del, je mrtva vera in nam nič ne koristi. Morda bo kdo dejal: “Saj prav vi trdite, da le če verujemo, moremo priti k Bogu, dobra dela pa nas ne morejo rešiti.” Vendar vam pravim, da so dobra dela pomembna, ker z njimi dokazujemo svojo vero. Po mojih delih lahko vsak zaključi, da verujem. Ali še kdo med vami trdi, da je zadosti “samo verovati”? Verujemo, da je eden Bog – saj to verujejo tudi demoni in trepetajo pred njim od strahu. Neumni človek, kdaj boš že spoznal, da vera ni prav nič vredna, če ne delaš tega, kar zahteva Bog. Ali se ne spominjate, da je celo Abraham, naš praoče in zgled vere, dobil pred Bogom priznanje šele, ko je storil, kar je Bog zahteval od njega? Saj je bil pripravljen žrtvovati svojega sina Izaka. Kako popolnoma je zaupal Bogu – zato je bil tudi pripravljen storiti vse, kar mu je Bog dejal. Vera in dela so bila tesno povezana. Dela so bila dokaz njegove prave vere. Izpolnilo se je pismo, ki pravi: “ Abraham je v vsem veroval Bogu, zato ga je Bog imenoval pravičnega ”, ter je bil imenovan Božji prijatelj. Ali zdaj vidite, da je potrebna vera, da bi nas Bog sprejel, prav tako pa tudi dela, ki potrjujejo pristnost naše vere. Prostitutka Rahaba iz Jeriha je tudi primer, da vero dokazujemo z deli. Bog jo je rešil, ker je skrila izraelske vohune pred vojaki sovražnega kralja in poskrbela, da so varno pobegnili. Prav tako kot je telo mrtvo, če v njem ni duha, je mrtva tudi vera, ki ne prihaja do izraza v dobrih delih. Dragi bratje! Naj ne bodo mnogi med vami učitelji. Zapomnite si, da bo Bog tiste, ki so učitelji drugim in bi sami morali vedeti bolje od njih, kaj je prav, še posebno strogo sodil. Ali nimamo vsak svojih napak? Komur uspeva krotiti svoj jezik, ima zagotovo kontrolo nad celim telesom. Konjem dajemo uzdo v gobec, da bi jih lahko vodili kamor hočemo. Velike ladje pa krmar usmerja z majhnim krmilom, tudi če pihajo še tako močni vetrovi. Tako je tudi z jezikom. Kaj vse lahko stori, čeprav je tako majhen! Prav tako kot majhna iskra lahko povzroči, da zgori velik gozd, je tudi jezik kot ogenj, poln hudobnosti, ki zastruplja vsak del našega telesa. Iz samega pekla dobiva jezik ogenj, ki lahko spremeni naša življenja v požirajoče plamene, ki vse uničujejo. Ljudje so se naučili krotiti divje živali, ptice, kače in morske živali. Svojega jezika pa noben človek ne more ukrotiti. Jezik je nemirno zlo, polno smrtonosnega strupa. S svojim jezikom slavimo Boga, našega Gospoda in Očeta in z istim jezikom preklinjamo ljudi, ki jih je ustvaril Bog po svoji podobi. Iz istih ust prihaja dobro in slabo. Tako pa ne bi smelo biti, dragi moji bratje. Ali teče iz istega izvira istočasno sveža in postana voda? Ali lahko nabiramo olive na smokvi in smokve na vinski trti? Prav tako pa tudi sveže vode ne moremo zajeti iz smrdeče mlake. Če ste v resnici modri, se ne boste nikoli utrudili delati to, kar je dobro in to v tišini, ne da bi se hvalili. V tem je namreč znak prave modrosti. Če pa ste polni zavisti, sebičnosti in sovraštva, si nikar ne domišljajte, da ste modri. V resnici ste lažnivci in goljufi. To ni modrost, ki prihaja od Boga. Tako vedenje je zemeljsko, neduhovno, da, celo satansko. Kjer vlada zavist in sebične želje, so široko odprta vrata vsakovrstni hudobnosti. Modrost pa, ki prihaja od Boga, je predvsem čista in teži za mirom. Ljubezniva je in pripravljena popuščati ter rada sprejme tudi opomine. Polna sočutja je do drugih in povsod izkazuje le dobroto. Nepristranska je, brez očitkov in pretvarjanja. Tisti, ki si prizadevajo za mir, širijo okrog sebe atmosfero miru in se tudi sami lahko veselijo dobrega sadu, ki ga prinaša njihovo prizadevanje. Zakaj se med seboj toliko prepirate in bojujete? Ali niso vzrok temu želje in strasti, ki se jim ne morete upreti? Marsikaj bi radi imeli, pa nimate, zato ubijate, da bi si prisvojili. Zavidno upirate oči v tisto, kar imajo drugi, ker pa ne morete kupiti, se bojujete z njimi, da bi jim na silo vzeli. Nimate, česar si želite, ker ne prosite Boga, da bi vam to dal. Če pa že prosite, ne dobite, zato ker so vaše želje sebične. Koliko nezvestobe vračate Bogu za njegovo zvestobo! Ali ni povsem jasno, da smo sovražniki Bogu, če sklepamo prijateljstvo s svetom? Kdorkoli se odloči, da bo prijatelj svetu, postane Bogu sovražnik. Ali mislite, da brez vzroka govori Sveto pismo, da Duh, ki ga je Bog dal v nas, teži k zavisti, on pa nam daje še več milosti? Saj tudi pravi: “ Bog nasprotuje ponosnim, ponižnim pa je milosten. ” Zato se ponižno podvrzite Bogu. Hudiču pa se uprite in tako bo pobegnil od vas. Obrnite se k Bogu, pa se bo tudi Bog obrnil k vam. Očistite svoje roke vseh krivic, grešniki, Bog naj sam izpolni vaša srca ter jih očisti in stori zveste sebi. Spoznajte, kako velika je vaša krivda, zgrozite se nad njo in jokajte. Naj se smeh sprevrže v solze in veselje v žalost. Ko boste uvideli, kako majhni ste pred Gospodom in ko se boste ponižali, vas bo on dvignil in ohrabril ter vam pomagal. Ne ogovarjajte drugih in ne govorite nič slabega o njih, dragi bratje. Če namreč delate to, prestopate Božji zakon, ki pravi, naj se med seboj ljubimo. Namesto, da bi se ravnali po Božji besedi, smatrate, da je zakon neveljaven. Ni vaša stvar, da določate, če ima Božji zakon prav ali ne. Vaše je, da ga izpolnjujete. Bog je sam zakonodajalec in tudi sodnik. Samo on lahko obsodi, ali pa tudi pomilosti. S kakšno pravico torej sodiš drugega? Poslušajte zdaj vi, ki pravite: “Danes ali jutri odpotujemo v to ali ono mesto. Tam bomo ostali morda leto dni in trgovali ter si prislužili veliko denarja.” Tako velike načrte delate, nič pa ne veste, kaj se vse lahko zgodi jutri. Ali veste kakšno je vaše življenje? Ono je kot jutranja meglica – zdaj jo vidite, v naslednjem trenutku pa je že več ni. Zato je najbolje, da rečete takole: “Če Gospod dovoli in bomo živeli, bomo storili to ali ono.” Zdaj pa ste ponosni in napihnjeni. To pa ni dobro. Zapomnite si tudi to, da je pred Bogom kriv vsak, kdor ve, kaj bi moral storiti, pa tega ne stori. Zdaj pa še beseda vam, ki ste bogati! Jokajte in tožite zaradi vse nesreče, ki vas bo zadela! Vaše bogastvo propada že zdaj in vaše dragocene obleke grizejo molji. Vašemu zlatu in srebru bo padla vrednost. Ostalo bo le kot tožnik zoper vas in bo pogoltnilo vaše meso kot ogenj. Saj ste vse to nagrabili zase in plačilo boste dobili ob dnevu sodbe. Prisluhnite! Ali slišite tožbe delavcev, ki jim niste izplačali zaslužene plače? Gospod, vsemogočni Bog, je slišal njihov jok. Vaši dnevi na zemlji so minevali v razvratnem življenju in v obilici vsega, kar vam je poželelo srce, s tem pa ste se pripravili le za dan klanja. Vsakega, ki vam je stal na poti in se ni imel moči braniti, ste obsodili in umorili. Vas pa, dragi bratje, ki čakate Gospodov prihod, prosim, bodite potrpežljivi. Ali ne čaka vsak kmet potrpežljivo sonca in dežja, da bi žetev dozorela in bi jo jeseni lahko pospravil? Tudi vi bodite potrpežljivi, kajti Gospod pride kmalu. Ne grenite življenja drug drugemu s pritoževanjem, dragi bratje, da vam Bog ne bo sodil. Zapomnite si, da je dan sodbe blizu in sodnik že stoji pred vrati. Za vzgled potrpežljivosti v trpljenju vzemite Božje preroke. Njih zares lahko imenujemo srečne, ker so bili zvesti Bogu, čeprav so morali zaradi tega veliko pretrpeti. Spomnite se Joba! Saj ste slišali, kako potrpežljivo je prenašal trpljenje. Veste tudi, kako je Bog po svojem usmiljenju in ljubezni storil, da se je vse dobro končalo. Še nekaj bi vas rad prosil: ne prisegajte niti pri nebu, niti pri zemlji, sploh pri ničemer. Dovolj je, da rečete “da” ali “ne”, da ne bi grešili in bi vam Bog moral zaradi tega soditi. Če kdo med vami trpi, naj vztrajno moli. Če ima vzrok za zahvalo, naj poje Bogu hvalnice. Če pa je kdo bolan, naj pokliče voditelje cerkve, da bi molili zanj in ga mazilili z oljem v Gospodovem imenu. Gospod bo bolnika ozdravil, če je njihova molitev polna zaupanja. Če pa je grešil, mu bo Gospod odpustil tudi greh. Zato priznavajte drug drugemu grehe in molite drug za drugega, da bi ozdraveli. Iskrena molitev pravičnega človeka ima veliko moč in marsikaj doseže. Elija je bil prav tako človek, kot smo mi, pa je v molitvi dosegel, da ni deževalo tri leta in pol. Potem pa je spet prosil za dež in deževalo je, da je zemlja lahko dala svoj sad. Dragi bratje, če je kdo zašel s prave poti in se odvrnil od resnice, pa ga nekdo izmed vas pripelje nazaj na pravo pot, ga je tisti, ki ga je ponovno pripeljal k Bogu, rešil gotove smrti in dosegel odpuščanje mnogih grehov. To pismo piše Peter, ki ga je Jezus Kristus poklical za svojega glasnika, vsem, ki jih je Bog izvolil, tujcem na tem svetu, razsejanim po Pontu, Galatiji, Kapadokiji, Aziji in Bitiniji. Dragi prijatelji, Bog, naš Oče, vas je že davno izvolil, ker je vedel, da boste postali njegovi otroci. Sveti Duh vas je storil svete, tako da ste lahko postali poslušni Jezusu Kristusu, ki vas je poškropil s svojo krvjo. Prosim Boga, da vam da polno mero milosti in miru. Naj bo hvaljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa. V svojem brezmejnem usmiljenju nas je prerodil, tako da smo zdaj člani Božje družine. Ker je Jezus Kristus vstal od mrtvih, živimo v upanju, da Bog hrani za svoje otroke neprecenljivo dediščino, ki ne mine, se ne kvari in ne zbledi – v nebesih. Do tedaj vas bo Bog s svojo močjo varoval, dokler se rešitev, ki vam je bila pripravljena, ne razodene ob koncu časov. Zato se veselite! Čaka nas neskončna radost, čeprav smo tukaj nekaj časa še žalostni, ker moramo trpeti razne preizkušnje. Preizkušnje morajo priti, da bi se videlo, če je naša vera dovolj trdna in čista. Tako kot se zlato prečisti v ognju, se v ognju preizkuša tudi naša vera. Za Boga je vera mnogo vrednejša od zlata. Če bo vaša vera prestala preizkušnjo v ognju, boste dobili čast in slavo tistega dne, ko se Jezus vrne. Ljubite ga, čeprav ga še nikoli niste videli. Čeprav ga ne vidite, verujete vanj in napolnjuje vas nepopisna nebeška radost. Ker mu zaupate, pa boste prejeli nagrado: za vso večnost boste rešeni. Tu gre za tisto rešitev, ki je preroki niso mogli povsem doumeti. Čeprav so pisali o njej, so imeli toliko vprašanj o tem, kaj naj bi vse to pomenilo. Kristusov Duh, ki je bil v njih, jim je govoril vnaprej, kaj se bo zgodilo. Jezus Kristus naj bi najprej trpel, potem pa ga je čakala nepopisna slava. Zanimalo jih je, kdaj se bo to zgodilo in kako. Bog jim je potem dal vedeti, da se to ne bo zgodilo v času njihovega življenja, ampak šele mnogo pozneje. Zdaj je prišlo to radostno sporočilo do naših ušes. Oznanjeno nam je bilo v moči istega Svetega Duha, poslanega iz nebes, ki je govoril tudi njim. Vse to je tako čudovito in vzvišeno, da bi celo angeli v nebesih radi vedeli kaj več o njem. Zato pazite in stražite! Živite v pričakovanju tega, kar vam je pripravil Bog, da vam da, ko se Jezus Kristus vrne. Ker ste Božji otroci, mu bodite poslušni in ne živite več kot poprej, ko so vam neusmiljeno gospodovale razne strasti in niste poznali Boga. Živite zdaj kot Kristus, ki vas je poklical, da bi bili njegovi učenci: zgledno, da, vse vaše življenje naj bo sveto. Prav na to je Bog tudi mislil, ko je dejal: “Bodite sveti, tako kot sem jaz svet.” Zapomnite si tudi, da nebeški Oče, ki ga molite, sodi delo vsakega človeka nepristransko. Zato živite kot tujci in v svetem strahu pred Bogom. Razmišljajte o tem, kakšno ceno je Bog moral plačati, da bi vas osvobodil življenja brez cilja, kakršno so živeli tudi vaši očetje in katero vas ne bi moglo privesti v nebo. Kristus vas je odkupil, toda ne z zlatom ali srebrom, kar tudi sami veste, ampak s svojo dragoceno krvjo. Jezus je bil to Božje čisto in nedolžno Jagnje, ki se je žrtvovalo za nas. Še preden je ustvaril svet, ga je Bog določil za to. Toda šele zdaj, v tem poslednjem času, je Kristus prišel k vam, da bi vas rešil. Zato lahko verujete v Boga, ki je obudil Kristusa od mrtvih in ga sprejel v svojo božansko slavo. Zdaj lahko vaša vera in vaše upanje počiva izključno na njem. Ker ste se obrnili h Kristusu in ste mu zdaj poslušni, se lahko med seboj iskreno ljubite. Ravnajte se v skladu s tem in ljubite se med seboj iz vsega srca. Saj ste se nanovo rodili, ne iz umrljivega semena temveč iz neumrljivega. To seme pa je živa in večna Božja beseda. Saj je res vse človeško življenje kakor trava in vsa lepota našega življenja je kakor lepota cvetja. Trava se posuši in cvetje uvene. Božja beseda pa ostane večno. Prav to pa je veselo sporočilo, ki smo vam ga oznanili. Znebite se vsake hudobnosti in nepoštenosti. Odvrzite hinavščino, zavist in obrekovanje. Kot novorojeni otrok, ki kar naprej kriči, da bi mu dali mleko, bodite tudi vi nenasitni za Božjo besedo. Tako boste napredovali v vašem duhovnem življenju in dosegli cilj. Saj ste okusili, kako dober je Gospod. K njemu vedno lahko pridete. On je živi kamen, ki so ga ljudje zavrgli, ker niso spoznali njegove vrednosti. Bog pa ga je izbral, ker je vedel, kako dragocen je in kako neprecenljiva je njegova vrednost. Prav tako ste tudi vi živo kamenje, s katerim Bog želi graditi svojo zgradbo, cerkev. V njej boste služili kot duhovniki, če ste mu dali svoja življenja na razpolago kot žrtev. Zaradi Jezusa Kristusa vas Bog sprejema in te žrtve so mu po volji. Sveto pismo tudi pravi: “Poglejte, v Jeruzalemu polagam kamen, ki je kot izbran, dragocen temeljni kamen in na njem je varno graditi. Tisti, ki veruje vanj, se mu ne bo treba sramovati.” To velja za vas, ki verujete in ste spoznali vrednost tega temeljnega kamena. Za tiste pa, ki ne verujejo, velja beseda: “Kamen, ki so ga zidarji vrgli proč, ker se jim je zdel neuporaben, je postal temeljni kamen.” In zopet “To je kamen, ob katerem se boste spotaknili, skala, čez katero boste padli.” Tako je določeno, ker nočejo poslušati in verovati Božji besedi. Zanje je neizogibna kazen – morajo pasti. Drugače pa je z vami, kajti vi ste izvoljeni Božji narod, kraljevski duhovniki, čisti in sveti. Vi ste Božje ljudstvo, pozvani, da oznanjate njegova čudovita dela, ki vas je osvobodil teme in odvedel v svojo čudovito luč. Poprej niste bili narod. Zdaj pa ste Božji narod. Nekoč ste zelo malo vedeli o Božjem usmiljenju, zdaj pa se vas je Bog usmilil. Dragi moji prijatelji, vi ste tu samo gostje. Ker je vaš pravi dom v nebesih, vas prosim, da se ne daste premamiti posvetnim željam, ki ogrožajo vaše duše. Pazite predvsem, da bi bilo vaše življenje neoporečno in da bi se razlikovalo od življenja nevernih ljudi. Vaše primerno vedenje naj bi spregovorilo tudi tistim, ki vas zdaj hudobno obrekujejo. Čeprav so nezaupljivi in vas napadajo, bodo na koncu hvalili Boga zaradi vaših dobrih del, ob dnevu Gospodove vrnitve. Vedite, da Bog želi, da se podredite oblastem, ki so jih postavili ljudje: bodisi da je vrhovna oblast kralj, ali pa uradniki, ki jih je postavil, da kaznujejo prestopnike in izkazujejo čast tistim, ki ravnajo tako, kot je prav. Prav tako je Božja volja, da z dobrimi deli zaprete usta neumnih ljudi, ki govorijo, česar ne vedo. Vi niste sužnji zakonu, Kristus vas je osvobodil. Nihče pa naj te svobode ne zlorablja, da bi zagovarjal svoje grehe. Svobodni ste, da bi vedno in vsepovsod služili Bogu. Vsem izkazujte spoštovanje. Ljubite kristjane vsepovsod. Bojte se Boga in bodite poslušni oblastem. Svojim predpostavljenim se podredite s potrebnim spoštovanjem, toda ne le tistim, ki so dobri in ljubeznivi, ampak tudi nepravičnim in brezobzirnim bodite poslušni. Hvalite Gospoda, če ste kaznovani zato, ker delate dobro. Seveda pa ne pričakujte pohvale, če ste potrpežljivi v trpljenju, ko ste prejeli zasluženo kazen za hudobno dejanje. Če pa delate kar je prav in zaradi tega trpite in ste v trpljenju potrpežljivi, potem ste Bogu po volji. Tako trpljenje je del službe, ki vam jo je Bog zaupal. Kristus, ki je trpel zaradi vas, vam je zgled. Hodite po njegovih stopinjah. “On nikoli ni grešil; v njegovih ustih ni bilo prevare.” Nikoli ni žalil tistih, ki so njega žalili. Ko je trpel, se ni branil. Vedel je namreč, da je Bog pravičen sodnik, zato je vse prepustil njemu. Kristus je nase vzel naše grehe in jih odnesel na križ, da bi mi lahko umrli grehu in živeli za pravičnost; z njegovimi ranami smo bili ozdravljeni. Zbegani in brez cilja ste tavali okrog kot ovce, ki so se izgubile. Zdaj pa ste našli pot nazaj k svojemu Pastirju, h Kristusu, ki je čuvar vaših duš. Tako kot se podrejamo Kristusu, naj se tudi žena podredi svojemu možu. Tiste, ki imajo može, ki še ne verujejo v Gospoda, jih tako morda pridobe za Kristusa s svojim dobrim zgledom. Njihovo pobožno življenje jim bo namreč govorilo bolj jasno od mnogih besed. Ne ukvarjajte se toliko z zunanjostjo – z nakitom, lepimi oblekami in pričeskami. Mislite mnogo bolj na lepoto duše, ki se kaže v ljubeznivosti in dobroti, kajti to je všeč Bogu. To je krasilo tudi pobožne žene v preteklosti: zaupale so Gospodu in se podrejale svojim možem. Mislim na Saro, ki je bila poslušna svojemu možu Abrahamu in ga je spoštovala kot gospodarja družine. Hodite po njenih stopinjah kot njene hčere in delajte dobro ter se ne bojte ničesar. Pa tudi vi možje bodite pozorni do svojih žena. Mislite, kaj je za njihovo dobro in jim bodite v pomoč, ker so slabotnejše. Ne pozabite, da skupaj z njimi delite dediščino, ki vam jo daje Bog. Če ne boste ravnali s svojimi ženami tako, kot je prav, Bog ne bo uslišal vaših molitev. Naslednje pa velja vsem vam: Bodite kot velika, srečna družina. Ljubite se med seboj s pravo bratsko ljubeznijo ter bodite ljubeznivi drug do drugega in ponižni. Ne vračajte hudega s hudim ali žalitve z žalitvijo. Raje vrnite z blagoslovom, ker ste pozvani, da podedujete blagoslov. V Svetem pismu namreč beremo: “Kdor se želi veseliti življenja in doživeti mnoge srečne dni, naj pazi, kaj govori. Nobena laž naj ne pride iz njegovih ust. Beži naj od hudega in dela naj dobro. Z vsemi močmi naj si prizadeva za mir. Bog se veseli takih ljudi in uslišuje njihove molitve. Kdor pa dela hudo, bo občutil Božjo jezo.” Ali vam bo kdo storil kaj hudega, če resnično želite delati samo dobro? Pa tudi če bi morali trpeti zaradi tega, kar je prav, se veselite, ker vas bo Bog nagradil. Ne bojte se ljudi in ne skrbite. V svojih srcih častite Kristusa kot Gospoda. Če pa vas kdo vpraša zakaj verujete in kakšno je vaše upanje, bodite vedno pripravljeni obzirno in spoštljivo odgovoriti. Delajte to, kar je prav; če pa vas ljudje obrekujejo in vam nadevajo razna sramotna imena, bodo nazadnje osramočeni, ker so vas po nedolžnem obdolžili, čeprav ste delali samo dobro. Zapomnite si, da je mnogo bolje trpeti za storjeno dobroto kot za hudo, če Bog hoče, da trpimo. Saj je Kristus tudi trpel. Čeprav je bil nedolžen in ni storil niti najmanjšega greha, je moral umreti za nas in za naše grehe. To je storil, da bi nas privedel nazaj k Bogu. Umorili so njegovo telo, Duh pa ga je povrnil v življenje. Z močjo Duha je obiskal duhove v ječi in jim pridigal in to tem, ki v davni preteklosti, v Noetovih dneh, niso hoteli poslušati Boga, čeprav jih je potrpežljivo čakal ves čas, medtem ko je Noe gradil barko. Samo osem ljudi se je rešilo in niso utonili v strašnem potopu. Ta voda pa je slika krsta, ki vas zdaj rešuje. Ko se krstimo, pričamo, da smo bili rešeni smrti in sodbe po Kristusovem vstajenju od mrtvih, ne zaradi tega ker smo v vodi oprali svoja telesa, da so čista, ampak zato, ker se v krstu obračamo k Bogu s prošnjo, da nas očisti greha. Kristus pa je zdaj v nebesih in sedi poleg Boga na desni strani. Angeli, oblasti in moči so se podredile njegovemu gospostvu. Ker je Kristus trpel za nas in prestajal bolečine, morate tudi vi biti pripravljeni na trpljenje. Kdor je pripravljen trpeti zato, ker je storil, kar je dobro, več ne bo hotel živeti v grehu. Preostali del vašega življenja naj vam ne mineva v brezbožnem uživanju, ampak si raje prizadevajte, da bi delali Božjo voljo. Dovolj je, da ste v preteklosti živeli, kot so vam narekovale vaše grešne strasti. Vdajali ste se spolnim grehom, poželenjem, popivanju, uživali ste v zabavah, častili ste malike. Vaši stari prijatelji bodo vsekakor presenečeni, ko se več ne boste udeleževali skupaj z njimi grešnih uživanj. Posmehovali se vam bodo in vas prezirali zaradi tega. Vendar si zapomnite, da bodo tudi oni morali nekega dne stopiti pred sodnika, ki bo sodil žive in mrtve. Morajo biti kaznovani za svoj način življenja. Prav zato je bil evangelij oznanjen tudi tistim, ki so zdaj mrtvi, da bi se jim sodilo po človeško z ozirom na telo in da bi živeli po Božje z ozirom na duha. Kmalu bo prišel konec sveta. Zato bodite budni in trezni, da bi lahko molili. Najpomembnejše pa je, da se ljubite, kajti ljubezen pokriva mnoge grehe. Z veseljem in brez godrnjanja odprite svoje domove tistim, ki so lačni in nimajo prenočišča. Vsakemu izmed vas je Bog dal kakšen poseben dar. Uporabljajte te darove tako, da pomagate drug drugemu in da posredujete drugim Božje blagoslove. Kdor govori, naj to dela, kot bi govoril besede, ki mu jih daje Bog. Če imaš dar, da pomagaš, delaj to z vso močjo in sposobnostjo, kot ti jo daje Bog. Tako bomo častili Boga po Jezusu Kristusu – njemu pripada vsa moč in čast na vse veke. Amen. Dragi prijatelji, ne bodite zmedeni ali presenečeni, kadar se znajdete v težkih preizkušnjah, kajti to ni nič čudnega niti nenavadnega. Raje se veselite, da sodelujete v Kristusovem trpljenju. Tako se boste namreč tudi radovali in veselili z njim, ko pride v vsej svoji slavi. Bodite srečni, če vas zasmehujejo in preganjajo samo zato, ker ste kristjani. To namreč dokazuje, da prebiva v vas Kristusov Duh, Duh njegove slave. Samo, da ne slišim, da nekdo izmed vas trpi zaradi uboja, kraje, kakega drugega zločina, ali pa zato, ker si lasti pravice, ki mu ne pripadajo. Kdor pa trpi samo zato, ker je kristjan, se mu ni treba sramovati. Zahvaljujte se Bogu za to prednost, da ste člani njegove družine in da nosite njegovo čudovito ime. Zdaj je prišel čas sodbe, sodba pa se mora začeti pri tistih, ki so njegovi. Če pa celo nas kristjane čaka sodba, koliko strašnejša bo potem sodba za tiste, ki niso poslušni Božjemu evangeliju! In “Če je Bog moral storiti tako mnogo, da bi rešil pravične, kako bo potem šele z brezbožnimi in z grešniki?” Če torej morate trpeti po Božji volji, naj vas kljub temu nič ne odvrne od tega, da delate, kar je dobro in da v vsem zaupate Bogu, ki vas je ustvaril, kajti on vas nikoli ne bo zapustil. Zdaj pa še beseda tistim, ki so med vami starešine cerkve tako kot tudi jaz. S svojimi očmi sem gledal, ko je Kristus umiral na križu in skupaj z vami bom delil njegovo čast in slavo, kadar se vrne. Zato vas prosim: skrbite za cerkev, ki vam jo je Bog zaupal. Varujte Božjo čredo kot dobri pastirji, ne samo zaradi dolžnosti, ampak z dobro voljo in z veseljem. To pričakuje tudi Bog. Naj vam pri tem ne gre le za zaslužek, ampak naj vas prežema želja, da bi goreče služili Bogu. Ne nastopajte kot gospodarji ali tirani, ampak bodite predvsem dober zgled cerkvi. Samo tako boste dobili nagrado – večno boste delili z njim njegovo slavo in čast – ko se vrne Kristus, ki je veliki Pastir cerkve. Vam, ki ste mlajši, naročam, da se podredite starejšim, ki so vaši voditelji. Služite drug drugemu v duhu ponižnosti, kajti “Bog nasprotuje ponosnim, ponižnim pa daje milost.” Če se boste ponižali pod Božjo mogočno roko, vas bo on ob svojem času povišal. Vse svoje skrbi prepustite Bogu, kajti on vam želi to, kar je za vas najboljše. Bodite trezni in budni! Hudič, vaš sovražnik se plazi okrog kot lev, ki rjove in išče žrtev, ki bi jo lahko požrl. Odločno se mu zoperstavite. Zaupajte Gospodu! Vedite, da tudi kristjani drugod po svetu trpijo na podoben način. Bog pa, ki je poln milosti in ljubezni, vam je po Jezusu Kristusu zagotovil, da vas bo potem, ko ste kratek čas trpeli, sprejel v svojo večno slavo. Privedel vas bo na cilj in vas storil močnejše in trdnejše kot ste bili kdajkoli. Samo Bogu pripada vsa moč na vse veke. Amen. To pismo sem vam napisal s pomočjo Silvana, ki ga zelo cenim kot zvestega brata. Z njim sem vas želel ohrabriti. Hotel sem vam povedati, da je to prava Božja milost. Ostanite trdni v njej. Ta, ki je tu v Babilonu in jo je tudi Gospod izbral, pošilja svoje pozdrave. Tudi Marko, ki ga ljubim kot svojega sina, vas pozdravlja. Pozdravite drug drugega z bratskim poljubom. Mir vam vsem, ki ste Kristusovi! To pismo piše Simon Peter, služabnik in glasnik Jezusa Kristusa, vsem, ki imajo kot mi, vero v Jezusa Kristusa, našega Gospoda in Rešitelja. Pomislite, kako dragocena je ta vera in kako dober in pravičen je tisti, ki daje to vero vsakemu izmed nas. Ali želite vedno več Božjega miru in dobrote? Tedaj spoznavajte bolj in bolj Boga in našega Gospoda Jezusa Kristusa. Če ga bolj in bolj spoznavamo, nam njegova božanska moč daje dostop do vsega, kar nam je potrebno, da bi živeli tako, kot je všeč Bogu in da bi mu služili. Da, z nami želi deliti celo svojo slavo in dobroto. Poleg tega pa nam je dal tudi čudovito obljubo, da nas bo rešil pokvarjenosti, ki vlada na svetu zaradi poželenj in strasti ter nam dal svoj značaj. Zato se resno zavzemite in dodajte veri dobroto, dobroti pa spoznanje spoznanju pa kontrolo nad samim seboj, kontroli nad samiom seboj pa vztrajnost, vztrajnosti pa pobožnost, pobožnosti pa bratsko prijaznost in ljubezen. Če boste krenili po tej poti in v tem napredovali, ne bo vaše krščansko življenje prazno in neučinkovito. Komur pa ni do tega, da bi napredoval na ta način, je zares kratkoviden in je pozabil, da ga je Bog osvobodil starega, grešnega življenja. Prosim vas, dragi moji bratje, prizadevajte si dokazati, da ste res izmed teh, ki jih je Bog pozval in izbral. Če boste storili tako, ne boste zašli s prave poti in Bog vam bo široko odprl vrata v večno kraljestvo našega Gospoda in Rešitelja. Ne bom vas prenehal spominjati na to, čeprav vam s tem nisem povedal nič novega in imate že dolgo to prepričanje ter ste utrjeni v resnici, ki ste jo slišali. Kljub temu smatram, da sem vas dolžan opominjati in skrbeti, da ste budni, dokler živim v šotoru tega telesa. Naš Gospod Jezus Kristus pa mi je pokazal, da ga bom kmalu odložil. Zato se želim zavzeti z vsemi močmi, da tudi po moji smrti ne bi pozabili tega, kar sem vam povedal. Nismo vam pripovedovali lepih pravljic, ko smo vam poročali o moči in prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa, temveč smo ga s svojimi očmi videli v vsej njegovi veličini in slavi. [17-18] Bog, Oče mu je dal to slavo in moč. Ko je bil Jezus z nami na gori, smo slišali celo Božji glas iz nebes: “To je moj dragi Sin, ki mi je v vsem po volji!” *** Videli smo torej, da se je to, kar so preroki davno oznanili, uresničilo. Prav storite, če tudi vi z vso pozornostjo preučujete, kar so zapisali, kajti njihova beseda je kot luč, ki sveti v temi, dokler se ne zasvita dan in ne vzide zvezda danica v vaših srcih. [20-21] Nobene prerokbe, ki je zapisana v Svetem pismu, si ni prerok izmislil sam. Sveti Duh v teh pobožnih ljudeh jih je spodbudil, da so zapisali to, kar jim je govoril Bog. Toda že tedaj so bili lažni učitelji med narodom, kakor bodo tudi lažni učitelji med vami. Širili bodo laži o Bogu, obrnili pa se bodo celo proti svojemu učitelju in Gospodu, ki jih je odkupil. Toda hitro bodo doživeli strašen konec. Kljub temu pa bodo mnogi hodili za njimi po njihovih sramotnih poteh in zaradi teh bo prišla pot resnice na slab glas. V svoji pohlepnosti po denarju in želji za oblastjo vam bodo lagali in vas varali, samo da bi vas dobili v svoje roke. Toda Bog jih je že zdavnaj obsodil in njihova pot vodi neizogibno v pogubo. Saj Bog ni prizanesel celo angelom, ki so grešili, ampak jih je vrgel v pekel, kjer zvezani. Tudi ni prizanesel ljudem ki so živeli v Noetovem času. Ko je prišel veliki potop, so vsi potonili; samo osem se jih je rešilo: Noe, ki je pozival ljudi, da se obrnejo od greha k Bogu in še sedem članov njegove družine. Pozneje je Bog mesti Sodomo in Gomoro zbrisal s površja zemlje. Od njiju je ostal samo kup pepela, ki naj bi bil v svarilo brezbožnikom vseh časov. Rešil je samo Lota, ki je živel po Božji volji in trpel, ker je moral iz dneva v dan gledati hudobno početje prebivalcev Sodome. Zanj, ki je zaupal Bogu, je bilo pravo mučenje, ko je gledal in poslušal, kako ljudje prezirajo in prestopajo Božje zapovedi. Ne pozabite, da bo Bog prav tako rešil tudi vas, ki se ravnate po njegovi volji, skušnjav in nevarnosti. Brezbožne pa, ki se ne menijo zanj, bo kaznoval ob dnevu sodbe. To velja predvsem za tiste, ki se prepuščajo svojim nagonom in strastem in prezirajo oblast. Drzni in ošabni se ti ljudje ne bojijo preklinjati celo nebeških bitij, česar si ne dovolijo celo angeli, ki so mogočnejši od njih. Oni nikoli ne bi pred Bogom s posmehom govorili o njih. Ti ljudje pa sramotijo to, česar ne poznajo in imajo prav tako malo pameti kot živali, ki živijo po instinktu in so za to, da jih lovimo in koljemo. Zato bodo tudi poginili kot zveri. To bo plačilo, ki ga bodo prejeli za svojo nevero in pokvarjenost. V razvratu uživajo sredi belega dne in vas sramotijo, istočasno pa sodelujejo pri vaših večerjah, ki jih prirejate v znak krščanske ljubezni. Nobena ženska ne uide njihovim poželjivim, prešuštniškim pogledom. Nezasitni so v svoji potrebi, da grešijo. Namerili so se, da zapeljejo vsakega, ki v veri ni utrjen. Pohlepnost in zavist sta jih popolnoma prevzeli. Čaka jih Božje prekletstvo. Zapustili so pravo pot in zdaj tavajo tako kot Bileam, Beorjev sin, ki je bil pripravljen za denar storiti tudi to, kar je bilo narobe. Toda Bileama je zaustavila oslica, da ni storil tega, kar je nameraval. Spregovorila je s človeškim glasom in ga resno pokarala. Ti ljudje so kot izviri, ki so presahnili – mnogo obljubljajo, ničesar pa ne dajo. Nestalni so kot oblaki, ki jih gonijo vetrovi. Obsojeni so na večno temo. Ponosno se hvalijo s svojimi grehi in s svojim načinom življenja zavajajo nazaj v greh tiste, ki so se pravkar odločili, da se odvrnejo od brezbožnosti. Obljubljajo jim svobodo, sami pa so sužnji grešnih navad – kajti človek je suženj tistemu, ki mu gospoduje. Kdor pa je spoznal našega Gospoda in Rešitelja Jezusa Kristusa in ga je to spoznanje odvrnilo od umazanije tega sveta, pa se znova zaplete v greh in mu postane suženj, postane hujši kot je bil poprej. Bolje bi mu bilo, da ni spoznal Jezusa Kristusa, kot da je slišal o njem, pa mu je potem obrnil hrbet. Za te velja pregovor, ki pravi: “ Pes se vrača k temu, kar je izbljuval ” in “ Umita svinja se znova valja v blatu. ” Tako je s tistim, ki se vrača v greh. [1-2] To je moje drugo pismo, ki vam ga pišem, dragi bratje, in v obeh sem vas poskušal spodbuditi, da pametno razmislite o tem, kar pravzaprav že veste: želel sem vas spomniti na to, kar so Božji preroki že davno napovedovali, kakor tudi na besede našega Gospoda in Rešitelja. *** Predvsem morate vedeti, da bodo v teh zadnjih časih nastopili ljudje, ki se ne bodo menili za Božjo voljo, ampak bodo počenjali vsakovrstne hudobije, ki jim bodo prišle na misel. Nič jim ne bo sveto, iz vsega se bodo norčevali. Tudi vam se bodo posmehovali in takole bodo govorili: “Kje pa je zdaj vaš Kristus? Ali ni obljubil, da se bo vrnil na zemljo? Že naši očetje so ga zaman čakali. Zdavnaj so že pomrli in vse je ostalo tako, kot je bilo od začetka.” [5-6] Namenoma pa se nočejo spomniti tega, da je Bog v začetku ustvaril nebo z besedo in da je zemlja nastala iz vode in z vodo. *** Po isti besedi pa čaka naše nebo in našo zemljo uničujoč ogenj, ko bo ob dnevu sodbe Bog kaznoval tudi vse brezbožnike. Nečesa ne smete nikakor pozabiti, ljubljeni moji: pri Gospodu je en dan kot tisoč let in tisoč let kot en dan. Bog ne zavlačuje obljubljenega prihoda, čeprav morda tako izgleda. Potrpežljivo čaka, da nihče izmed vas ne bi bil pogubljen. Vsakemu grešniku daje dovolj časa, da se skesa. Gospodov dan bo zagotovo prišel, in sicer tako nepričakovano, kakor pride tat. Nebesa se bodo z velikim grmenjem sesula in nebeška telesa se bodo raztopila v ognju, zemlja pa in vse, kar je na njej, bo zgorelo. Ker torej našo zemljo čaka tako popolno uničenje, bi naše življenje moralo biti sveto in pobožno. Živite v pričakovanju tega dneva tako, da pospešite dan njegovega prihoda. Ob tem dnevu bodo nebesa zgorela v ognju in nebeška telesa se bodo raztopila in izginila v plamenih. Mi pa se veselimo obljube, ki nam jo je dal Bog, da bo naredil nova nebesa in novo zemljo, kjer bo vladala pravičnost. Dragi prijatelji, ker se vnaprej veselite vsemu temu, se potrudite, da bi bili brez madeža, neoporečni in pomirjeni z njim. [15-16] Ali veste zakaj on odlaša s prihodom? Daje nam čas, da bi ponesli sporočilo o rešitvi še drugim. Naš modri in ljubljeni brat Pavel je v svojih pismih govoril o tem. Del njegovih razlag ni enostavno razumeti. Zato so nekateri ljudje, v svojem neznanju in neutrjeni v veri, marsikaj obrnili ali pa popačili. Prav tako pa delajo tudi z drugimi deli Svetega pisma in sami sebi s tem prinašajo pogubo. *** Zato, dragi moji, ker že veste vse to, bodite na straži, da vas ne bi ti ljudje zavedli s svojimi zmotami, da bi izgubili trden temelj, na katerem stojite. Želim, da bi vedno bolj doživljali nezasluženo ljubezen in milost našega Gospoda in Rešitelja Jezusa Kristusa in ga bolj in bolj spoznavali. Samo njemu gre vsa čast – zdaj in za vso večnost. Amen! To, kar je bilo od samega začetka, kar smo slišali in kar smo videli s svojimi očmi, gledali smo in s svojimi rokami otipali – to oznanjujemo o Besedi življenja. Pojavilo se je življenje. Videli smo ga in lahko to tudi potrdimo. Oznanjujemo vam večno življenje, ki je bilo v Očetu in se je razodelo nam. Zdaj vam posredujemo to, kar smo sami videli in slišali, da bi bili z nami povezani v tej veri. Skupaj pripadamo Bogu Očetu in njegovemu Sinu Jezusu Kristusu. To vam pišemo, da bi se mogli iz vsega srca veseliti. Sporočilo, ki smo ga sprejeli od njega in katero naj bi vam posredovali, pa je tole: Bog je luč. V njem ni teme. Če pa trdimo, da pripadamo Bogu, pa vendar živimo v temi greha, lažemo in s svojim življenjem zanikamo resnico. Če živimo v Božji luči, kakor tudi on živi v luči, smo povezani tudi med seboj. Tedaj nas kri, ki jo je prelil njegov Sin Jezus Kristus za nas, čisti vsakega greha. Če trdimo, da smo brez greha, varamo sebe in ne sprejemamo resnice. Če pa svoje grehe priznamo in obžalujemo, se lahko zanesemo, da bo Bog svojo obljubo zvesto in pravično izpolnil: odpustil nam bo grehe in nas očistil vse krivičnosti. V kolikor pa pravimo, da nismo grešili, trdimo, da Bog laže, istočasno pa dokazujemo, da njegova beseda nima mesta v našem življenju. Ljubljeni otroci! Vse to vam pripovedujem, da bi se izogibali greha. Če pa se pregrešite, imate nekoga, ki je sam brez greha in pred Očetom zastopa nas, grešnike: Jezusa Kristusa, Pravičnega. Kristus je ta, ki je vzel nase Božjo jezo zaradi naših grehov in nas privedel k Bogu; on je odpuščanje za naše grehe, pa ne samo za naše, trpel je za grehe vsega sveta. Kako lahko zagotovo vemo, da pripadamo njemu? Vsekakor tako, da se držimo njegove zapovedi. Ali res poskušamo delati to, kar on želi, da bi delali? Nekdo morda pravi: “Jaz sem kristjan. Sem na poti v nebo. Pripadam Kristusu.” Toda če ne dela tega, kar Jezus želi, da bi delal, je lažnivec in v njem ni resnice. Kdor pa se drži njegove besede in živi po njej, v njem se kaže vsa božanska ljubezen. Po tem lahko spoznamo, če smo res kristjani. Kdor trdi zase, da pripada Kristusu, naj tudi tako živi, kot je živel Kristus. Kar vam zdaj pišem, dragi moji, ni novo za vas. To ni neka nova zapoved, ampak Božje sporočilo, ki ste ga slišali že od začetka. Toda kljub temu je ta zapoved nova in deluje tako v vas kot je delovala v Kristusu; medtem ko izpolnjujemo to zapoved, da se ljubimo med seboj, zapušča tema naša življenja in prava luč začenja svetiti. Vsak lahko trdi, da živi v tej luči. Toda tisti, ki sovraži brata, s tem dokazuje, da je še vedno v temi. Samo kdor ljubi svojega bližnjega, živi resnično v luči in vidi kje hodi ter se mu ni treba spotikati v temi in v grehu. Kdor pa sovraži svojega bližnjega, živi v duhovni temi in ne ve, kje hodi, kajti tema ga je oslepila, tako da ne vidi poti. Pišem vsem vam, moji ljubljeni otroci, kajti v imenu Jezusa Kristusa, našega Rešitelja, so vam odpuščeni vsi grehi. To pišem vam, očetje, ker poznate njega, ki je od začetka. Pišem vam, mladi, ker ste premagali hudobnega. Pišem vam, dragi otroci, ker ste spoznali Očeta. Vam pišem, očetje, ker ste spoznali njega, ki je od začetka. Pišem vam, mladi, ker ste močni in Božja beseda živi v vas ter ste premagali hudobnega. Prenehajte ljubiti ta hudobni svet in vse, kar vam nudi. Kdor namreč ljubi svet, kaže, da ne ljubi resnično Boga. Kaj pa je bistvo tega sveta? Človeške strasti, želja po bogastvu in oblasti ter ponos in samouveljavljanje. Vse to ne prihaja od Boga, našega Očeta, ampak pripada svetu. Svet z vsemi svojimi željami pa bo izginil. Samo tisti, ki izpolnjuje Božjo voljo, bo ostal in večno živel. Dragi otroci, temu svetu bije zadnja ura. Slišali ste, da prihaja Antikrist. Mnogi taki so že prišli. Po tem lahko spoznamo, da gre svet k svojemu koncu. Oni prihajajo iz naših vrst, v resnici pa nikoli niso bili naši. Če bi bili v resnici kristjani, ne bi nikoli odšli od nas. Zdaj pa je vsem jasno, da nikoli niso resnično bili od nas. Vam pa je Kristus dal svojega Svetega Duha in zato poznate resnico. Ne pišem vam, ker menim, da bi šele morali spoznati resnico o Bogu, ampak vas želim posvariti, ker znate razlikovati med tem, kar je prav in kar je narobe. Kdo je največji lažnivec? Ali ni tisti, ki pravi, da Jezus ni Kristus. To je Antikrist, ki ne prizna niti Očeta, niti Sina. Kdor ne veruje v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, tudi ne pozna Boga Očeta. Kdor pa prizna Kristusa, Božjega Sina, je spoznal tudi Boga Očeta. Še naprej verujte v vse to, kar ste se naučili od začetka. Če se boste tega trdno držali, boste vedno v tesni povezavi z Bogom, Očetom in z Jezusom Kristusom, njegovim Sinom. On pa nam je sam obljubil večno življenje. Na Antikrista vas želim opozoriti predvsem zaradi tistih, ki želijo zaslepiti vaše oči in vas zavesti s prave poti. Sveti Duh pa, ki vam ga je dal Kristus, prebiva v vas. Zato ne potrebujete drugega učitelja, saj je Sveti Duh sam vaš učitelj. Kar vam on govori, je prav, on ne laže. Tega se trdno držite, kar vas uči Sveti Duh in ostanite pri Kristusu. Otroci moji, ne dovolite, da bi vas karkoli ločilo od Kristusa. Tedaj boste vedeli, ko on pride, da je z vami vse dobro in prav ter se ne boste sramovali srečati ga in lahko mu boste radostno pogledali v oči. Ker vemo, da je Bog dober in dela vedno samo to, kar je prav, lahko vemo, da so tisti, ki ravnajo tako kot on, njegovi otroci. Poglejte, kako iskreno nas ljubi naš nebeški Oče! Samo pomislite: imenuje nas svoje otroke in to tudi smo. Razlog, da nas svet ne pozna, je v tem, ker ne pozna Očeta. Dragi moji! Če smo že zdaj Božji otroci, kaj bomo šele tedaj, kadar pride Kristus! Podobni mu bomo in gledali ga bomo takšnega, kakršen je v resnici. Kdor ima to upanje, bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bi bil čist, ker je tudi Kristus čist. Kdor greši, krši Božji zakon, kajti greh je, če kršimo njegov zakon. Saj veste, da je Božji Sin postal človek, da bi nas on – ki je bil brez vsakega greha – osvobodil naših grehov. Kdor ostane trdno povezan s Kristusom, ne bo še naprej grešil. Kdor pa še naprej greši, ne ve prav nič o Kristusu, ali pa ga sploh ni razumel. Dragi moji otroci! Nihče naj vas ne odvrne od prave poti! Samo tistemu lahko zaupate, ki živi tako življenje, kot ga je živel Kristus in je po volji Bogu. Kdor pa živi brezbožno, s tem dokazuje, da pripada hudiču. Kajti hudič se že od začetka zoperstavlja Bogu. Kristus, Božji Sin pa je prav zato prišel, da bi uničil njegova dela. Kdor je bil rojen iz Boga in je zdaj Božji otrok, ne nadaljuje z grehom, ker je v njem Božje seme. Saj ne more nadaljevati z grehom, ker je rojen iz Boga. Po tem lahko vsak spozna, kdo je Božji otrok in kdo je hudičev. Vsak, kdor ljubi krivico in ne ljubi brata, gotovo ni Božji otrok. Že od začetka ste slišali: kristjani naj se med seboj ljubijo. Kajn ne sme biti naš zgled. On je pripadal hudobnemu in je ubil svojega brata Abela. Zakaj pa ga je ubil? Njegova dejanja so bila hudobna, bratova dejanja pa so bila pravična. Prav to je tudi vzrok, da vas svet sovraži. Ne čudite se temu, dragi moji. Vemo, da nas je Kristus rešil večne smrti in da imamo zdaj novo življenje. Dokaz, da je temu tako, je ljubezen, s katero ljubimo brate. Kdor pa nima te ljubezni, je zrel za večno smrt. Vsak, kdor sovraži svojega brata, je morilec. To pa tudi veste, da morilec nima večnega življenja v sebi. Mi vemo kaj je ljubezen: Kristus je žrtvoval svoje življenje za nas. Tudi mi bi morali biti pripravljeni žrtvovati svoje življenje za naše brate v Kristusu. Kako le more biti Božja ljubezen v tistem, ki ravnodušno gleda svojega brata v stiski, medtem ko sam živi v izobilju? Zato, otroci moji, ljubimo se med seboj: ne s praznimi besedami, ampak z ljubeznijo, katero dokazujemo z dejanji in z vso iskrenostjo. Tako bomo zagotovo vedeli na osnovi svojih dejanj, da smo na Božji strani. Lahko bomo stopili pred Boga s čisto vestjo. Pa tudi če bi nas vest obsojala, vemo, da je Gospod večji in nas pozna celo bolje od naše vesti in ve vse o nas. Če pa nas vest več ne obsoja, lahko pridemo h Gospodu z veseljem in popolnim zaupanjem. Dal nam bo to, za kar ga prosimo, ker smo mu poslušni in živimo tako, kot on zapoveduje. Bog pa nam zapoveduje, naj verujemo v njegovega Sina Jezusa Kristusa in naj se med seboj ljubimo, kot nam je on zapovedal. Kdor dela to, kar Bog zapoveduje, živi z Bogom in Bog z njim. Vemo, da je temu tako, ker Sveti Duh, ki nam ga je dal Bog, to potrjuje. Dragi moji! Ne verjemite vsakemu duhu, ampak preizkušajte duhove, če so od Boga. Kajti mnogi krivi učitelji so prišli na svet. Po tem boste spoznali, če ima tisti, ki govori, zares Božjega Duha: priznal bo, da je Jezus Kristus prišel kot človek iz mesa in krvi k nam od Boga. Kdor pa to zanika, nima Božjega Duha. Iz njega govori duh Antikrista. Slišali ste že, da on prihaja, in že zdaj ga lahko občutite. Vi pa, dragi moji otroci, pripadate Bogu. Premagali ste jih, ker je ta, ki je v vas, močnejši od onega, ki je na svetu. Oni pa pripadajo popolnoma temu svetu. Širijo svoje misli in ideje in svet jih posluša. Mi pa smo Božji otroci. Zato nas poslušajo le tisti, ki poznajo Boga. Drugi pa nas nočejo poslušati. Po tem spoznamo Božjega Duha in duha prevare. Prijatelji moji! Ljubimo se med seboj, ker ljubezen prihaja od Boga. Kdor ljubi svojega brata, s tem dokazuje, da je rojen iz Boga in zares pozna Boga. Kdor pa ne ljubi bližnjega, ne ve ničesar o Bogu, kajti Bog je ljubezen. Božja ljubezen do nas je postala vsem očitna, ko je Bog poslal svojega edinega Sina na svet, da bi nam podaril novo in večno življenje. Tisto, kar odlikuje to ljubezen, je, da nismo mi ljubili Boga, ampak nam je on podaril svojo ljubezen. Dal nam je svojega Sina, ki je vso našo krivdo vzel nase, da bi nas pomiril z Bogom. Prijatelji moji, če nas Bog tako ljubi, se moramo tudi mi med seboj ljubiti. Nihče ni nikoli videl Boga. Če pa drug drugega ljubimo, ravnamo v skladu z Božjim značajem in ljubimo, tako kot Bog želi, da bi ljubili. Znova vam pravim, da po tem vemo, da smo povezani z Bogom in on z nami, ker nam je dal svojega Svetega Duha. To smo sami doživeli in zato tudi pričamo: Bog, Oče je poslal svojega Sina na ta svet, da bi rešil svet. Kdor veruje in prizna, da je Jezus Kristus Božji Sin, v njem živi Bog in on živi v Bogu. Vemo, kako zelo nas Bog ljubi, kajti spoznali smo njegovo ljubezen. Ko nam govori o svoji ljubezni, vemo zagotovo, da nas v resnici ljubi. Bog je ljubezen in tisti, ki živi v ljubezni, živi z Bogom in Bog živi z njim. Ko tako živimo povezani s Kristusom, postaja naša ljubezen popolnejša; ne bomo osramočeni ob dnevu sodbe, ampak se bomo srečali z njim polni zaupanja in radostni, ker nas on ljubi in mi ljubimo njega. Tistega, ki nas ljubi s popolno ljubeznijo, se nam ni treba bati; njegova dovršena ljubezen do nas je pregnala ves strah, da bi nam mogel storiti kaj žalega. Če se bojimo, smo v strahu, da nam bo storil kaj slabega, to pa kaže, da nismo prav sigurni, da nas on resnično ljubi. Vidite torej, da naša ljubezen do njega prihaja kot posledica njegove ljubezni do nas. V kolikor pa nekdo trdi: “Ljubim Boga,” istočasno pa sovraži brata, je lažnivec. Kdor namreč ne more ljubiti brata, ki je tu pri njem, kako more ljubiti Boga, ki ga nikoli ni videl? Ne pozabite, da nam je Kristus sam naročil: Kdor ljubi Boga, mora ljubiti tudi svojega brata. Kdor veruje, da je Jezus Kristus Rešitelj, ki nam ga je Bog obljubil, je rojen iz Boga in vsak kdor ljubi očeta, ljubi tudi njegovega otroka. Da v resnici ljubimo Božje otroke – naše brate in sestre v Gospodu – lahko spoznamo po tem, če ljubimo Boga in če smo mu poslušni. Ljubiti Boga pa pomeni delati to, kar nam on pravi in to pravzaprav sploh ni težko. Vsak, ki je rojen iz Boga, je premagal svet. Takole pa dosegamo zmago nad svetom: z našo vero. Zmago pa lahko doseže le tisti, ki čvrsto veruje, da je Jezus Kristus Božji Sin. [6-8] To pa je tisti, ki je prišel z vodo in s krvjo – Jezus Kristus. Ni prišel samo z vodo, temveč z vodo in s krvjo. Duh priča, da je temu tako, Duh pa je resnica. Trije so, ki pričajo: Duh, voda in kri. Ti trije so soglasni glede tega. *** *** Če verjamemo izjavam ljudi, kadar pričajo, koliko bolj moramo zaupati temu, kar Bog sam priča. Bog pa je izpričal, da je Jezus Kristus njegov Sin. Kdor veruje v Božjega Sina, je v svoji notranjosti siguren, da je ta izjava resnična. Kdor pa ne verjame Bogu to, kar on govori o svojem Sinu, trdi, da je Bog lažnivec. Bog pa je povsem jasno dejal, da nam daje večno življenje, in sicer v svojem Sinu Jezusu Kristusu. Kdor torej ima njegovega Sina, ima življenje; kdor pa nima njegovega Sina, nima življenja. Vem, da verujete v Jezusa Kristusa, Božjega Sina. Moje pismo pa naj bi vas znova utrdilo v tej gotovosti, da imate večno življenje. Lahko smo povsem sigurni, da Bog sliši naše molitve, če ga prosimo nečesa, kar je v skladu z njegovo voljo. Ker torej Bog te molitve zagotovo sliši, vemo, da nam tudi daje to, za kar ga prosimo. Če opazite, da nekdo, ki je kristjan, greši in to ni greh, ki vodi v smrt, molite zanj. Bog bo dal grešniku priložnost, da se spreobrne, da bi imel večno življenje. To pa ne velja za greh, ki vodi v smrt. Kdor je storil ta greh, zanj ni vredno moliti. Vsaka nepravičnost je greh. Toda ne govorim o teh navadnih grehih. Je namreč greh, ki vodi v smrt. Nihče, ki je postal del Božje družine, ne živi kar naprej v grehu, kajti Kristus, Božji Sin, ga varuje, da hudobni ne more položiti nanj svojih rok. Kot kristjani pripadamo Bogu, čeprav je svet okrog nas pod oblastjo in pod vplivom hudobnega. Vemo tudi, da je Kristus, Božji Sin, prišel, da bi po njem spoznali Boga, ki je resnica. Zdaj smo v Bogu, ker smo v Jezusu Kristusu, njegovem Sinu, ki je edini pravi Bog in on je večno življenje. Dragi otroci, varujte se vsega, kar bi v vaših srcih moglo zavzeti mesto, ki pripada Bogu. Kot odgovorni starešina se danes obračam na cerkev in na vsakega posameznega izmed vas. Ljubim vas iz vsega srca; pa ne samo jaz, ampak tudi vsi drugi, ki so v Kristusu spoznali resnico, vas ljubijo. Ta resnica nas med seboj povezuje z vezmi, ki so večne. Za vse nas prosim milosti, usmiljenja in miru od Boga, našega Očeta in od njegovega Sina Jezusa Kristusa, da bi tako ostali v Božji resnici in v njegovi ljubezni. Zelo sem vesel, da sem v vaši cerkvi našel nekatere, ki se ravnajo po Božji resnici, tako kot je v skladu z Božjo voljo. Draga cerkev, ne pišem vam o neki novi zapovedi, saj je to zapoved, ki jo imamo že od začetka: Ljubite drug drugega! Če ljubimo Boga, bomo delali to, kar on želi, da delamo. On pa nam je že v začetku naročil, naj se med seboj ljubimo. Varujte se krivih učiteljev – mnogo jih je vsepovsod – ki ne verujejo, da je Jezus Kristus prišel na ta svet kot človek iz mesa in krvi. Vsak tak človek je antikrist. Varujte se, da ne izgubite tega, za kar ste se trudili, temveč da prejmete celotno nagrado. Kdor se ne drži tega, kar nas je učil Kristus, ampak gre dalje, nima Boga. Samo kdor se drži Kristusovega nauka, ima s Sinom tudi Očeta. Če torej pride kdo in ne prinaša njegovega nauka, ga ne vabite k sebi domov. Na noben način ga ne podpirajte. Če namreč take krive učitelje samo pozdravljamo, podpiramo njihove hudobne namene in tako sodelujemo v njihovi hudobnosti. Marsikaj bi vam še rad povedal, vendar bi to raje storil osebno, namesto da vam pišem. Upam, da bom kmalu spet pri vas. Tedaj pa se bomo o vsem lahko pogovorili in se veselili, da smo lahko skupaj. Vsi kristjani tukaj vas prisrčno pozdravljajo. Kot odgovorni starešina pišem dragemu prijatelju Gaju, ki ga iskreno ljubim. Dragi Gaj! Upam, da je vse dobro s teboj in da je tvoje telo pri tako trdnem zdravju, kot je tvoja duša. Zelo sem se razveselil, ko je nekaj bratov prišlo k meni in mi povedalo, kako se držiš Kristusa in kako zvesto se tudi ravnaš po njegovi besedi. Zame ni večje radosti od te, da slišim, da vsi tisti, ki so postali kristjani, ko sem jim oznanil resnico, tudi živijo zvesto v njej. Dragi prijatelj! Dobro je, da si tako prizadevaš za misijonarje, ki na svoji poti pridejo na obisk tudi v vašo cerkev. Oni so sami pripovedovali tukaj pred celo cerkvijo o tvoji prijaznosti in o vseh tvojih dejanjih, ki so prežeta z ljubeznijo. Dobro je in prav, da skrbiš, da dobijo vse, kar potrebujejo, ko se od tebe odpravijo naprej na pot. Saj vendar potujejo zaradi Gospoda in ne jemljejo niti obleke, niti hrane, ne prenočišča, ne denarja od nevernih, ko jim prinašajo radostno sporočilo. Zato pa je naša naloga, da jih podpiramo in smo tako njihovi sodelavci v delu za Gospoda. O tem sem kratko že pisal cerkvi, toda Diotref, ki se sam smatra za voditelja cerkve, nas noče poslušati. Kadar pridem k vam, bom moral odkriti vse njegovo početje, kajti spravil nas je na slab glas s svojimi sumnjičenji in lažmi. Ne le da sam noče sprejemati bratov, ampak nagovarja še druge, naj ne delajo tega, kdor pa dela, ga poskuša izključiti iz cerkve. Vendar ti, dragi moj prijatelj, ne posnemaj tega, kar je slabo. Delaj še naprej to, kar je dobro. Misli na to, da s tem dokazujemo, da smo Božji otroci, če delamo, kar je prav. Tisti pa, ki delajo, kar je hudo, dokazujejo, da so daleč od Boga. O Demetriju pa vsi govorijo samo dobro, pa tudi Bog sam potrjuje njegovo službo. Tudi mi lahko potrdimo to in kot veš, govorimo resnico. Tako mnogo je še tega, kar bi ti rad sporočil, toda ne bi ti hotel pisati o tem. Upam pa, da bom kmalu spet pri tebi, tedaj pa se bova o vsem lahko izčrpno pogovorila. Želim ti Božji mir. Prijatelji, ki so tukaj, te pozdravljajo. Pozdravi tudi ti, prosim, vsakega posameznega izmed prijateljev. Juda, ki služi Jezusu Kristusu, Jakobov brat, piše to pismo vsem, ki jih je Bog pozval in ki jih ljubi, Jezus Kristus pa jih čuva, da bi prispeli na cilj. Želim vam več in več Božje milosti, njegovega miru in njegove ljubezni. Dragi prijatelji! Pravzaprav sem vam hotel pisati o tem, kako čudovito nas je Bog rešil. Zdaj pa čutim, da bi namesto tega pismo moralo biti spodbuda, da se z vsemi močmi borite za resnico, ki jo je Bog enkrat za vselej izročil svojemu ljudstvu. To vam pravim zato, ker so se med vas prikradli brezbožni ljudje, ki trdijo, da človek, ki je postal kristjan, lahko dela, kar hoče ter da se mu ni treba bati Božje kazni. Toda njihov konec je bil že zdavnaj določen, saj brez vesti zlorabljajo Božjo milost, da bi živeli v nemorali. Obrnili so se proti našemu edinemu Gospodarju in Gospodu, Jezusu Kristusu. Rad bi vas spomnil tega, kar že veste, namreč, da je Gospod najprej rešil svoj narod iz egiptovske dežele, potem pa je kaznoval s smrtjo tiste, ki mu niso verovali. Prav tako želim, da se spomnite angelov, ki niso ostali v mejah oblasti, ki jim je bila dodeljena, temveč so zapustili svoja prebivališča. Zato jih je Bog vklenil v verige in zaprl v temo, kjer čakajo na dan sodbe. Ne pozabite tudi Sodome in Gomore in sosednjih mest, ki so bila polna vsakovrstnih poželenj in spolne izprijenosti. Ta mesta so bila pokončana z ognjem in nas neprestano spominjajo na pekel, kjer grešnike čaka kazen. Na enak način ti sanjači onečaščajo svoja telesa, zavračajo oblasti in preklinjajo nebeška bitja. Kaj takega si ni dovolil niti Mihael, čeprav je eden izmed mogočnejših angelov, ko se je hudič prepiral z njim za Mojzesovo telo, ampak je samo dejal: “Gospod naj te pokara!” in si ga ni upal obtožiti, ali pa se mu posmehovati. Ti ljudje pa se posmehujejo in preklinjajo to, česar sploh ne poznajo. Tisto pa kar instinktivno razumejo kot nerazumne živali, se bo obrnilo njim v pogubo. Gorje jim! Ravnajo se po Kajnovem zgledu, ki je ubil svojega brata. Taki so kot Bileam, ki je bil za denar pripravljen storiti vse. Kakor Korah so se uprli Bogu in kot je njega zadela poguba, bo zadela tudi njih. Ti ljudje so kot umazani madeži kadar se zbirate k skupnim obedom. Brez sramu jedo z vami in skrbijo samo za to, da napolnijo svoje trebuhe – pastirji, ki pitajo sebe. Tako so le v sramoto cerkvi. Taki so kot oblaki, ki jih preganja veter. Obljubljajo dež, dežja pa ni. Podobni so sadnemu drevju, na katerem zaman iščemo sadu, dvakrat so mrtvi, kajti suhi so prav do korenin in čakajo, da jih sežgo. So kot divji morski valovi, ki mečejo peno in umazanijo na obalo. Podobni so zvezdam, ki so skrenile s prave poti in bodo izginile v večni temi. Henoh, ki je živel v sedmi generaciji računajoč od Adama, je že tedaj govoril o takih ljudeh: “Glejte, Gospod prihaja z mnogimi tisoči svojih svetih, da bi sodil vsem ljudem ter da bi obsodil brezbožne zaradi njihovih brezbožnih dejanj, ki so jih storili na svoj brezbožen način, in za vse strašne besede, ki so jih brezbožni grešniki izgovorili proti Bogu.” Ti ljudje se kar naprej pritožujejo in pripisujejo krivdo drugim, hvalijo sami sebe in se dobrikajo drugim, kadar jim je to v korist. Dragi prijatelji! Spomnite se tega, kar so vam povedali apostoli našega Gospoda Jezusa Kristusa vnaprej. Rekli so: “V poslednjih časih bodo prišli ljudje, ki se bodo norčevali iz vas, njih same pa bodo vodila njihova brezbožna poželenja.” Ti ljudje povzročajo razcepe med vami, ker se ravnajo po svojih naravnih instinktih; Božjega Duha pa ni v njih. Vi pa, dragi moji prijatelji, gradite trdneje kot kdajkoli svoja življenja na temelju vere. Molite v moči in sili Svetega Duha. Ostanite trdni v Božji ljubezni in potrpežljivo čakajte dan, ko vas bo Gospod Jezus Kristus po svojem usmiljenju povedel v večno kraljestvo. Bodite usmiljeni s tistimi, ki dvomijo. Rešujte nekatere iz samih peklenskih plamenov. Nekaterim pomagajte tako, da jim izkazujete dobroto in potrpežljivost. Varujte pa se, da se njihov greh ne bi prijel tudi vas. Edino Bog nas lahko obvaruje, da ne bi zašli s prave poti. Ko pa bo Kristus spet prišel v svoji slavi, bomo lahko s čisto vestjo in radostni odšli z njim. Bogu, ki nas je po našem Gospodu Jezusu Kristusu rešil, pripada čast, slava, moč in oblast od začetka in na vse veke. Amen. V tej knjigi odkriva Jezus Kristus Božje skrivnosti in načrte, da bi njegovi služabniki vedeli, kaj se bo v kratkem zgodilo. Razodel je svojemu služabniku Janezu v viziji, z nebes pa mu je poslal angela, da bi mu pojasnil, kaj vse to pomeni. Janez je vse Božje in Jezusove besede ter vse, kar je videl in slišal, zapisal. Srečen je tisti, ki bere to knjigo in srečni so tisti, ki poslušajo, kar je v njej zapisano ter si vzamejo k srcu. Blizu je namreč čas, ko se bo vse to izpolnilo. To piše Janez sedmerim cerkvam v Mali Aziji: Želim vam milost in mir od Boga; od njega, ki je, ki je bil in ki bo. Milost in mir prav tako od sedmerih duhov, ki so pred Božjim prestolom in od Jezusa Kristusa, ki je zanesljiva priča Božje resnice. On je prvi vstal od mrtvih, ki ne bo nikoli več umrl in je večji od vseh kraljev na tej zemlji. On nas vsekdar ljubi in nas je osvobodil naših grehov, ko je prelil svojo kri za nas. Zbral nas je v svojem kraljestvu in nas storil v duhovnike Bogu, svojemu Očetu. Dajte mu večno slavo! On vlada večno! Amen. Glejte! Obdan z oblaki prihaja, vsako oko ga bo videlo, celo tisti, ki so ga prebodli; vsa ljudstva na zemlji bodo žalovala in jokala, ko pride. Tako se bo zgodilo! Amen! “Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec vseh stvari,” govori Bog, ki je Gospod. On, ki je, ki je bil in ki bo, Vsemogočni! “Vse zapiši!” Jaz, Janez, vaš brat, ki skupaj z vami trpim preganjanje zaradi Gospoda, vam pišem to pismo. Z vami delim potrpežljivost, ki jo daje Jezus in delil bom tudi kraljestvo. Bil sem na otoku Patmosu, izgnan tja zato, ker sem pridigal Božjo besedo in pripovedoval to, kar sem vedel o Jezusu Kristusu. Na Gospodov dan me je navdihnil Duh in za seboj sem zaslišal močan glas, tako prodoren kot glas trobente, ki je rekel: “Zapiši vse, kar vidiš, nato pa pošlji knjigo sedmerim cerkvam: v Efez, Smirno in Pergamon, v Tiatire, Sarde in Filadelfijo ter v Laodikejo.” Obrnil sem se, ker sem hotel videti, kdo mi govori. Tedaj sem videl sedem zlatih svečnikov. Sredi med njimi je stal nekdo, ki je bil v podobi človeka. Imel je dolg plašč, čez prsi pa je imel zlat pas. Lasje na njegovi glavi so bili kot bela volna, da, svetleče beli kot sneg. Oči so mu žarele kot plameni ognja, noge so mu sijale kot v topilni peči raztopljena medenina, njegov glas pa je donel kot šumeč slap. V desni roki je držal sedem zvezd in v ustih je imel oster meč z dvema reziloma. Obraz mu je žarel svetlo kot sonce. Ko sem to videl, sem padel kot mrtev pred njegove noge. On pa je položil svojo desnico name in mi dejal: “Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in jaz sem Živi. Bil sem mrtev, zdaj pa sem živ na vekomaj in imam oblast nad smrtjo in nad kraljestvom mrtvih. Vse zapiši, kar si videl, kar je zdaj in to, kar se bo zgodilo v prihodnosti. Sedem zvezd v moji roki in sedem zlatih svečnikov, ki si jih videl, pomeni tole: sedmere zvezde so angeli sedmerih cerkva, sedmeri svečniki pa so te cerkve.” “Napiši angelu cerkve v Efezu: To je sporočilo od njega, ki hodi sredi sedmerih svečnikov in drži v svoji desnici sedmere zvezde. On ti pravi: Vem, koliko dobrega delaš. Videl sem tvoje vztrajno delo in vso tvojo potrpežljivost. Vem, da ne trpiš greha pri svojih članih. Prav tako vem, da si pazljivo opazoval tiste, ki trdijo, da so apostoli, pa niso. Spoznal si, da lažejo. Potrpežljivo si trpel zaradi mene in nisi opešal pri tem. Vendar pa je nekaj, kar ni tako, kot bi moralo biti: Zapustil si svojo prvo ljubezen. Spomni se, s kakšne višine si padel! Skesaj se in spet delaj to, kar si delal v začetku. Sicer pridem in prestavim tvoj svečnik z njegovega mesta. Nekaj pa ti vendar moram šteti v dobro: početje nikolajevcev sovražiš prav tako kot jaz. Če imate ušesa, prisluhnite temu, kar Duh govori cerkvam. Vsem, ki zmagajo, bom dal jesti sadove z drevesa življenja, ki je v Božjem raju.” “Angelu cerkve v Smirni piši: To sporočilo prihaja od njega, ki je Prvi in Zadnji, ki je bil mrtev, pa spet živi. Poznam vse tvoje trpljenje za Gospoda in vem, v kakšnem siromaštvu živiš; (imaš pa nebeško bogastvo!) Videl sem tudi, kako hudobno te obrekujejo ljudje, ki trdijo, da so Judje, vendar niso, ampak so satanova sinagoga. Ne boj se tega, kar boš moral pretrpeti. Hudič bo namreč nekatere izmed vas vrgel v ječo, da bi vas preizkusil. Deset dni boste trpeli preganjanje. Ostani mi zvest, tudi ko boš gledal smrti v oči in podaril ti bom venec življenja – slavno prihodnost brez konca. Če imate ušesa, prisluhnite temu, kar Duh govori cerkvam. Kdor namreč premaga, mu druga, večna smrt ne bo mogla škodovati.” “Piši angelu v Pergamonu: To sporočilo prihaja od njega, ki ima ostri meč z dvojnim rezilom. Vem, da prebivaš v mestu, kjer ima satan svoj prestol. Kljub temu pa si mi ostal zvest in se me nisi odrekel niti tedaj, ko je v tej satanovi trdnjavi umrl moj zvesti pričevalec Antipa kot mučenik. Kljub temu pa je nekaj, kar ti moram očitati. V svoji sredi trpiš ljudi, ki se držijo Bileamovega nauka. Bileam je namreč poučil Balaka, kako naj pahne izraelski narod v pogubo. Zavedel jih je, da so jedli malikom žrtvovano hrano ter da so živeli razvratno. Poleg tega so med vami ljudje, ki hodijo po stopinjah nikolajevcev. Zato se skesaj. Sicer pridem nepričakovano k tebi ter se bom boril s temi ljudmi z mečem svojih ust. Če imate ušesa, prisluhnite temu, kar Duh govori cerkvam. Vsi, ki bodo premagali, bodo jedli skrito mano – hrano iz nebes. Jaz pa bom dal vsakemu bel kamen, v katerega bom vklesal novo ime, ki ga ne ve nihče drug razen tistega, ki ga je dobil.” “Piši angelu cerkve v Tiatiri: To sporočilo prihaja od Božjega Sina, čigar oči so kot prodorni plameni ognja in noge kot bleščeča medenina. Vidim vse, kar delaš. Vem, s kakšno ljubeznijo mi služiš in kako zvesto se držiš vere. Vem, kako se v službi za druge žrtvuješ in poznam tvojo potrpežljivost. Zdaj pa se sploh trudiš kot nikoli poprej. Kljub temu pa ti moram nekaj očitati: Trpiš tisto ženo, Izabelo, ki se izdaja za prerokinjo. S svojim naukom zavaja moje služabnike v razvratno življenje ter jih spodbuja, da brez premišljanja jedo malikom žrtvovano hrano. Dovolj časa je imela, da bi se lahko skesala zaradi razvratnega življenja, vendar tega noče storiti. Zato se bo na postelji trpljenja pokesala za svoja hudobna dejanja. Pa tudi vsi, ki so skupaj z njo grešili, bodo trpeli, če se ne skesajo zaradi svojega grešnega življenja. Njene otroke bom izročil v smrt. Tedaj bodo vse cerkve spoznale, da sem jaz tisti, ki preiskujem globine v človeških srcih in mislih. Vsak bo prejel plačilo, ki ga zasluži. Vam ostalim v Tiatiri, ki niste šli za krivim naukom (za temi ‘globinami resnice’, kot jih imenujejo – v resnici pa so to satanove globine) ne nalagam nobenih dodatnih bremen. Čvrsto držite to, kar imate, dokler ne pridem. Vsakemu, ki premaga hudo in ki bo delal, kar je dobro do mojega prihoda, dam oblast nad narodi na zemlji. Z železno roko jim bo vladal in jih strl kot lončene posode, ki se razletijo v tisoč koščkov. Kakor je Oče meni dal moč in oblast, bom tudi jaz dal moč vsakemu, kdor ostane trden v veri. Znak te moči bo jutranja zvezda, ki mu jo podarim! Če imate ušesa, prisluhnite temu, kar Duh govori cerkvam.” “Piši angelu cerkve v Sardah: To sporočilo prihaja od njega, ki mu služi sedem Božjih duhov in ki drži sedem zvezd v svoji roki. Vse, kar delaš, mi je poznano. Uživate ugled, da ste živa cerkev. V resnici pa ste mrtvi. Zbudi se! Razpihaj to malo življenja, kar ga še imaš – kajti tudi to že počasi ugaša. Tako namreč, kot si živel do zdaj, ne moreš obstati pred Bogom. Ali si pozabil, kako si slišal Božjo besedo in jo sprejel? Trdno se drži tega, skesaj se, vrni se k meni. Če tega ne storiš, bom nenadoma prišel, nepričakovano kot tat in te kaznoval. Vendar pa so tudi pri vas v Sardah nekateri, katerih se umazanija sveta ni prijela. Ti bodo hodili z mano in oblečeni bodo v bela oblačila, kajti to so zaslužili. Vsi, ki premagajo, bodo dobili bela oblačila. Njihovih imen ne bom prečrtal iz knjige življenja, ampak bom pred svojim Očetom in njegovimi angeli potrdil, da so moji. Če imate ušesa, prisluhnite temu, kar Duh govori cerkvam.” “Angelu cerkve v Filadelfiji piši: To sporočilo prihaja od tistega, ki je svet in resničen in ima Davidov ključ. Kjer odklene, ne more nihče zakleniti, kjer pa zaklene, ne more nihče odkleniti. Poznam tvoje delo: nisi močan, čvrsto pa si se držal moje besede in se nisi odrekel mojega imena. Zato ti odpiram vrata, ki jih nihče ne bo mogel zapreti. Zdaj pa poslušaj! Prisilil bom tiste, ki so iz satanove sinagoge, in trdijo, da so Judje, vendar to niso, temveč lažejo, da bodo padli predte na kolena in priznali, da te ljubim. Ker si me potrpežljivo poslušal kljub preganjanju, te bom varoval velikih težav in preizkušenj, ki bodo prišle na ves svet, da bi preizkusile vse ljudi. Glej, kmalu pridem! Čvrsto drži, kar imaš, da ti nihče ne vzame venca zmage. Kdor namreč premaga, tega bom storil, da bo steber v Božjem svetišču. Tam bo varen in več mu ne bo treba hoditi ven. Nanj bom napisal ime svojega Boga ter bo meščan v mestu mojega Boga – v novem Jeruzalemu, ki prihaja iz nebes od Boga. Tudi moje novo ime bom napisal nanj. Če imate ušesa, prisluhnite temu, kar Duh govori cerkvam!” “Angelu cerkve v Laodikeji piši: To sporočilo prihaja od njega, ki je Amen, vladar vsega, kar je bilo v začetku ustvarjeno. Dobro te poznam: nisi niti vroč niti mrzel. Želim si, da bi bil prvo ali drugo. Ker pa si samo mlačen – nisi vroč ali mrzel – te bom izpljunil iz svojih ust. Saj praviš: ‘Bogat sem in imam vse, kar si želim! Ničesar več ne potrebujem!’ Ne veš pa, da je tvoje duhovno stanje nadvse bedno – siromašen si, slep in nag. Svetujem ti, da od mene kupiš čistega zlata, ki je prečiščeno v ognju. Šele tedaj boš zares bogat. Kupi tudi bela, čista oblačila od mene, da ti ne bo treba hoditi nag in se sramovati. Tudi mazilo bi si moral kupiti pri meni, da bi si z njim namazal oči in bi se ti povrnil vid. Neprestano vzgajam in kaznujem vsakega, ki ga ljubim. Zato bom moral kaznovati tudi tebe, če se ne odvrneš od greha. Tukaj sem! Stojim pred vrati in trkam. Kdor sliši moj glas in odpre vrata, k njemu vstopim in obedoval bom z njim in on z menoj. Vsak, ki bo premagal, bo sedel z menoj na prestolu, tako kot sem tudi jaz kot zmagovalec sedel na prestol mojega Očeta, ko sem premagal. Če imate ušesa, prisluhnite temu, kar Duh govori cerkvam.” Potem, ko sem dvignil pogled, sem videl na nebu vrata, ki so bila odprta. Isti glas, ki mi je govoril že poprej, mogočno kot odmev trobente, mi je spregovoril in dejal: “Pridi sem in pokazal ti bom, kaj se bo zgodilo v prihodnosti!” Naenkrat sem bil v Duhu in tedaj sem videl: v nebesih je bil prestol in nekdo je sedel na njem. Mogočni snopi svetlobe so izhajali iz njega kot iz bleščečega diamanta ali iz sijajnega rubina. Okrog prestola pa je žarela mavrica, ki je sijala kot smaragd. Okrog prestola je bilo štiriindvajset drugih prestolov in na njih je sedelo štiriindvajset starešin. Vsi so bili oblečeni v bela oblačila, na glavah pa so imeli vence zmagovalcev. Iz prestola so švigali bliski in gromi in slišali so se mogočni glasovi. Neposredno pred prestolom je gorelo sedem bakelj, ki so predstavljale sedem duhov. Pred prestolom je bilo nekaj kot morje, prozorno kot steklo, sijajno in svetlo kot kristal. Štiri živa bitja, ki so imela oči spredaj in zadaj, so obkrožala prestol z vseh štirih strani. Prvo bitje je izgledalo kot lev, drugo je bilo podobno biku, tretje je imelo človeški obraz, četrto pa je bilo kot leteč orel z razpetimi perutmi. Vsako bitje je imelo šest peruti in srednji del peruti je bil poln oči. Dan in noč so brez prestanka govorili: “Svet, svet, svet je Gospod Bog vsemogočni — on, ki je bil in ki je in ki bo.” Medtem ko so bitja dajala čast, hvalo in slavo njemu, ki je sedel na prestolu, njemu ki živi na vekomaj, je štiriindvajset starešin padlo na kolena pred njim ter ga molilo in vrglo svoje vence zmage predenj in pelo: “Gospod, vreden si, da te častimo in slavimo ter da se podredimo tvoji moči. Kajti ti si vse ustvaril. Po tvoji volji je nastal svet in vse, kar je na njem.” Videl sem, da je tisti, ki je sedel na prestolu, držal v desnici zvitek. Popisan je bil na obeh straneh in zapečaten s sedmimi pečati. Videl sem mogočnega angela, ki je klical s silnim glasom: “Kdo je vreden odpreti ta zvitek in prelomiti sedmere pečate?” Toda nikogar ni bilo, ki bi ga mogel odpreti in pogledati; nikogar v nebesih in nikogar na zemlji ter nikogar v kraljestvu mrtvih. Tedaj sem silno jokal, ker ni bilo nikogar, ki bi bil vreden odpreti zvitek in prebrati. Nekdo izmed štiriindvajsetih starešin pa mi je dejal: “Ne jokaj! Nekdo je zmagal; on more odpreti zvitek in prelomiti sedmere pečate. To je lev iz Judovega rodu, iz Davidove korenine.” Potem pa sem videl v sredini pred prestolom, obdanim s štirimi mogočnimi bitji in štiriindvajsetimi starešinami Jagnje s sledovi ran, ki so bile vzrok njegove smrti. Imelo je sedem rogov in sedem oči. To so sedmeri Božji duhovi, ki so poslani po vsem svetu. Stopilo je naprej in vzelo zvitek iz desnice tistega, ki je sedel na prestolu. Takrat pa so padla četvera bitja in štiriindvajset starešin pred Jagnjetom. Vsak izmed njih je imel harfo in zlate posode polne kadila. To so molitve Božjega ljudstva. Vsi so peli novo pesem: “Edino ti si vreden vzeti zvitek, samo ti smeš prelomiti pečate. Ti si se namreč žrtvoval in s svojo krvjo odkupil ljudi vseh jezikov, ljudstev in narodnosti v dar Bogu. Ti si jih storil za kralje in duhovnike našega Boga in vladali bodo po vsej zemlji.” Potem sem videl mnoge tisoče angelov, množico, ki je ni bilo mogoče prešteti in slišal sem, kako so peli. Stali so okrog prestola in okrog štirih bitij in okrog štiriindvajsetih starešin. Mogočno je odmeval njihov glas: “Vredno je Jagnje, ki je bilo žrtvovano, da prejme moč in bogastvo in modrost in silo in čast in slavo in hvalo!” Potem sem slišal, kako se je tudi ostalo stvarstvo pridružilo temu hvalospevu. Vsi, ki živijo v nebesih in na zemlji, pa tudi pod zemljo in morska bitja, vsi skupaj so peli: “Njemu, ki sedi na prestolu in Jagnjetu naj bo hvala in čast in slava in moč na vekomaj!” Četvera bitja so potrdila to in dejala: “Amen!” Štiriindvajset starešin pa je padlo predenj in ga hvalilo. Zdaj sem videl, kako je Jagnje prelomilo prvega izmed sedmerih pečatov in odvijalo zvitek. Tedaj sem slišal eno izmed štirih bitij, ki je zaklicalo z grmečim glasom: “Pridi!” Ko sem se ozrl okrog sebe, sem videl belega konja. Jezdec je imel lok, na glavi pa je imel venec zmagovalca. Prišel je kot zmagovalec, da zmaga. Ko je Jagnje prelomilo drugi pečat, sem slišal, kako je drugo izmed četverih bitij dejalo: “Pridi!” Tokrat je prišel jezdec na ognjenordečem konju. Dobil je velik meč. Z njim naj bi z zemlje vzel mir ter jo preplavil z vojnami in umori. Neusmiljeno naj bi se ljudje morili med seboj. Potem je Jagnje prelomilo tretji pečat in tretje bitje je dejalo: “Pridi!” Zdaj sem videl črnega konja. Njegov jezdec je v roki držal tehtnico. Tedaj se je slišal glas pred četverimi bitji: “Za celodnevno plačo lahko dobite kilogram pšenice ali tri kilograme ječmena, z oljem in vinom pa nikar ne šušmarite!” Ko je prelomil četrti pečat, je spregovorilo četrto bitje: “Pridi!” Videl sem bledega konja, njegovemu jezdecu pa je bilo ime Smrt. Spremljalo ga je Podzemlje. Imeli so moč nad četrtino zemlje, kjer naj bi morili ljudi z vojnami, lakoto, boleznimi in divjimi zvermi. Zdaj je Jagnje prelomilo peti pečat. Videl sem oltar in pod njim ljudi, ki so jih pomorili, ker so se zvesto držali Božje besede in so ostali vdane priče. Glasno so klicali: “Sveti in resnični Bog! Kdaj boš končno izrekel sodbo nad ljudmi na zemlji, ki so nas preganjali in morili?” Vsak izmed njih je dobil belo oblačilo in bilo jim je rečeno, naj potrpijo samo še toliko časa, da se jim pridružijo njihovi bratje, soslužabniki na zemlji, ki tudi morajo umreti kot mučeniki. Gledal sem, ko je Jagnje prelomilo šesti pečat. Na zemlji je nastal velik potres in sonce je postalo črno kot vreča iz kozje dlake, mesec pa rdeč kot kri. Kakor odpadajo zrele smokve z drevesa, ko ga zatrese vihar, tako so padale zvezde z neba na zemljo. Nebo je izginilo izpred mojih oči kot zvitek, ki ga zvijemo. Gore so se zamajale in pogreznile in otoki so potonili. Tedaj so mogočniki in vladarji na zemlji, vojskovodje, bogataši in velikaši kakor tudi njihovi služabniki iskali zavetja v gorskih votlinah in prepadih. Goram so vpili: “Zrušite se na nas! Skrijte nas, da nas ne bo videl tisti, ki mu pripada vsa moč. Varujte nas pred Jagnjetovo jezo! Prišel je dan njegove sodbe! Le kdo more obstati pred njim?” Potem sem videl na vsaki izmed štirih strani neba angela. Zadrževali so vetrove in viharje in vladala je popolna tišina. Niti sapice ni bilo čutiti ne na zemlji, ne na morju; noben list v krošnji drevesa ni vztrepetal. Na vzhodu, kjer vzhaja sonce, sem videl, kako se je dvignil drugi angel; nosil je pečat živega Boga. Štirim angelom, ki so prejeli od Boga moč, da prinesejo uničenje na zemljo in morje, je zaklical z močnim glasom: “Počakajte še malo! Ne uničujte še zemlje, morja in drevja! Najprej moramo vsem, ki pripadajo Bogu in mu služijo, dati na čelo pečat!” Potem sem slišal, koliko je bilo tistih, ki so dobili pečat. Bilo jih je 144.000; bili so iz vseh Izraelovih rodov: iz Judovega rodu 12.000, iz Rubenovega rodu 12.000, iz Gadovega rodu 12.000, iz Aserjevega rodu 12.000, iz Neftalijevega rodu 12.000, iz Manasejevega rodu 12.000, iz Simeonovega rodu 12.000, iz Levijevega rodu 12.000, iz Isaharjevega rodu 12.000, iz Zabulonovega rodu 12.000, iz Jožefovega rodu 12.000, iz Benjaminovega rodu 12.000. Zdaj sem videl veliko množico ljudi, tako nepregledno veliko, da je ni mogel nihče prešteti. To so bili ljudje iz vseh ljudstev, plemen in narodnosti; slišali so se vsi jeziki sveta. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom. Bili so oblečeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje. Glasno so klicali: “Rešitev prihaja od našega Boga, na prestolu in od Jagnjeta!” Vsi angeli so stali okrog prestola, okrog starešin in okrog štirih mogočnih bitij. Padli so na tla pred prestolom in molili Boga. “Amen,” so govorili, “čast in slava, modrost in zahvala, hvala in moč in sila pripadajo našemu Bogu vedno in na vekomaj. Amen!” Tedaj me je eden izmed štiriindvajsetih starešin vprašal: “Ali veš, kdo so ti ljudje v belih oblačilih in od kod prihajajo?” Odgovoril sem: “Ti veš, Gospod!” Potem mi je odgovoril: “To so ti, ki prihajajo iz velike stiske. V Jagnjetovi krvi so oprali svoja oblačila in jih obelili. Zato stojijo tukaj pred Božjim prestolom ter dan in noč služijo v njegovem svetišču in tisti, ki sedi na prestolu, jim je zavetje. Nikoli več ne bodo trpeli niti lakote niti žeje; sončna pripeka in nič podobnega jih več ne bo mučilo. Jagnje namreč, ki stoji pred prestolom, bo njihov pastir. Vodil jih bo k vrelcem, iz katerih teče voda življenja in Bog bo obrisal vsako solzo z njihovih oči!” Ko je Jagnje prelomilo sedmi pečat, je v nebesih zavladala velika tišina. Bilo je tiho kake pol ure. Videl sem sedmere angele, ki so stali pred Bogom in so dobili sedem trobent. Potem je prišel drugi angel. Z zlato kadilnico je stopil pred oltar. Dano mu je bilo mnogo kadila, ki naj bi ga daroval na zlatem oltarju pomešanega z molitvami Božjega ljudstva. Vonj kadila iz angelove roke se je dvignil z molitvami vseh tistih, ki pripadajo Bogu, pred njega. Zdaj je angel napolnil kadilnico z ognjem z oltarja in jo vrgel na zemljo. Začelo se je bliskati in grmeti in zemlja se je tresla. Zdaj se je pripravilo sedem angelov, da bi zatrobili na trobente. Začel je prvi angel. Komaj je zadonela njegova trobenta, že sta na zemljo začela padati toča in ogenj, pomešana s krvjo. Tretjina zemlje je zgorela z drevesi in zeleno travo vred. Zdaj je zatrobil drugi angel na svojo trobento. Nekaj, kar je izgledalo kot ogromna goreča gora, se je zrušilo v morje in tretjina morja se je spremenila v kri. Tudi tretjina vsega živega, kar je v morju, je pomrlo in tretjina ladij je potonila. Tedaj je zadonela trobenta tretjega angela. Ogromna zvezda je padla kot goreča baklja z neba. Padla je na tretjino vseh rek in izvirov. Ta zvezda se imenuje Pelin in je zastrupila tretjino voda na zemlji. Mnogi ljudje, ki so pili to grenko vodo, so pomrli. Zatrobil je še četrti angel na svojo trobento. V trenutku se je ugasnila tretjina sonca in meseca in tudi tretjina zvezd je potemnela. Dnevna svetloba se je zmanjšala za tretjino, nočna tema pa je postala še za tretjino temnejša. Dvignil sem pogled ter sem opazil orla, ki je letel visoko pod nebom in glasno vreščal: “Gorje! Gorje vam ljudje na zemlji! Kmalu bodo še preostali trije angeli zatrobili na svoje trobente in zgodile se bodo strašne stvari!” Tedaj je zatrobil peti angel na trobento. Videl sem zvezdo, ki je padla z neba na zemljo. Imela je ključ do peklenskega brezna. Odprla je brezno, od koder se je privalil dim, kot iz ogromne topilne peči. Ta dim je zamračil sonce, da ga ni bilo mogoče videti. Iz dima so prišle kobilice in napolnile zemljo. S svojimi strupenimi želi so pikale kot škorpijoni. Vendar niso smele škodovati niti travi, niti drevesom niti kakšni drugi rastlini na zemlji. Samo ljudi naj bi mučile, tiste, ki na čelih niso imeli Božjega pečata. Niso pa smele moriti ljudi, le strašne muke naj bi jim zadajale, muke kakršne povzroča pik škorpijona, ki naj bi trajale pet mesecev. V teh dneh si bodo ljudje obupno želeli smrti, vendar je ne bo, da bi jih rešila. Ničesar si ne bodo želeli bolj od smrti, ona pa bo bežala od njih. Kobilice so izgledale kot konji, opremljeni za borbo. Na glavah se je bleščalo nekaj, kot zlati venci in obrazi so bili podobni človeškim. Imele so grivo, dolgo in gosto, kot bi bili ženski lasje in zobe, kakršne imajo sicer levi. Prav tako so imele oklepe, kot bi bili železni in rožljanje kril je bilo tako strašno, kot bi rožljali bojni vozovi, na katerih se bojevniki peljejo v boj. Imele so repe in žela kot škorpijoni. S svojim strupom so lahko mučile ljudi pet mesecev. Kralj, ki jim je gospodoval, je bil angel iz pekla. Judje ga imenujejo Abadon, Grki pa Apolion, kar pomeni “Uničevalec”. To pa še ni vse. Po tej prvi strahoti prihajata še dve. Zdaj je šesti angel zatrobil na trobento. Slišal sem glas iz četverih rogov na vogalih zlatega oltarja, ki stoji pred Božjim prestolom. Ta glas je spodbujal šestega angela: “Osvobodi štiri angele, ki so zvezani ob reki Evfrat!” Štirje angeli so bili osvobojeni. Čakali so prav na to leto, na ta mesec, na ta dan, da, prav na to uro, da bi pomorili tretjino ljudi. Imeli so ogromno vojsko. Nekdo je rekel, da je bilo dvesto milijonov jezdecev. Potem pa sem videl tole sliko: konji kakor tudi jezdeci so nosili ognjenordeče, nebeškomodre in žveplenorumene svetleče oklepe. Kakor levje glave tako mogočne so bile glave konjev. Ogenj, dim in goreče žveplo je švigalo iz njihovih gobcev. S tem trojnim orožjem so pomorili tretjino človeštva. Smrt in razdejanje ni švigalo samo iz njihovih gobcev, ampak tudi iz njihovih repov, ki so izgledali kot kačje glave, ki so ubijale s smrtnimi ugrizi. Kljub tem strahotam pa preživeli niso niti pomislili, da bi častili Boga. Še naprej so se klanjali demonom in malikom, ki so jih sami naredili iz zlata, srebra, železa, kamna in lesa. Ni jim bilo mar, da ti maliki niti ne vidijo, niti ne slišijo in še koraka ne morejo narediti. Ljudje se niso spreobrnili. Niso se odvrnili od umorov, okultizma, nemoralnega življenja in tatvin. Potem sem videl, kako je neki mogočni angel prišel z neba. Oblak ga je obkrožal in nad njegovo glavo je bila mavrica. Obraz mu je sijal kot sonce in njegove noge so bile kot ognjeni stebri. V roki je držal majhen razgrnjen zvitek. Z desno nogo je stopil na morje, z levo pa na kopno. Njegov glas je bil kot rjovenje leva, odgovorilo pa mu je glasno grmenje sedmerih gromov. Ko sem pravkar hotel zapisati to, kar sem slišal, mi je zaklical glas z neba: “Ne piši tega, kar je govorilo sedem gromov. Zadrži to zase!” Potem je angel, ki je stal z desno nogo na morju, z levo pa na kopnem, dvignil roko proti nebu. Prisegel je pri njem, ki je živ na vekomaj, ki je ustvaril nebo in zemljo, morje in vse, kar je živo: “Več ne bo časa, da bi se kdo spreobrnil! Ko bo namreč sedmi angel zatrobil na trobento, bo Bog izpolnil svoj skrivni načrt, tako kot je obljubil svojim služabnikom prerokom.” Še enkrat mi je spregovoril glas z neba in me spodbujal: “Pojdi in vzemi razgrnjeni zvitek iz roke angela, ki stoji na morju in na kopnem!” Tedaj sem odšel k angelu in ga prosil za zvitek. Odgovoril mi je: “Vzemi zvitek in ga pojej! Sladek je kot med, vendar te bo od njega zabolel želodec.” Tako sem vzel zvitek iz njegove roke in ga pojedel. Res je bil sladek kot med, ko pa mi je obležal v želodcu, mi ni bilo dobro. Tedaj mi je nekdo dejal: “Bog ti bo še enkrat pokazal, kaj namerava storiti z narodi in njihovimi vladarji, da jim to oznaniš.” Zdaj sem dobil mersko palico, ki je izgledala kot dolga cev in nekdo me je spodbujal: “Vstani in izmeri Božje svetišče in oltar. Preštej vse tiste, ki tam molijo. Samo dvorišča zunaj pred svetiščem ne meri. To bodo namreč posedli pogani, ko bodo dvainštirideset mesecev oblegali Božje sveto mesto in ga razdejali. Poslal vam bom svoji dve priči. Prišli bosta v žalnih oblekah ter bosta teh 1.260 dni oznanjali, kar jima je Bog zapovedal.” Ti dve priči sta dve oljkovi drevesi in dva svečnika, ki stojita pred Gospodarjem sveta. Vsakega, ki bi si drznil storiti jima kaj žalega, ubije ogenj iz njunih ust. Imata oblast zapreti nebo, da ne bo deževalo, dokler bosta prerokovali. Prav tako imata oblast spremeniti v kri vsako vodo in kaznovati zemljo kadarkoli hočeta. Ko pa bosta opravili nalogo, ki jima jo je dal Bog, bo prišla iz peklenskega brezna zver in se bojevala z njima. Zmagala bo in umorila obe priči. Njuni telesi bodo razstavili na trgu velikega mesta, v katerem je bil tudi njun Gospod križan. To mesto se duhovno imenuje “Sodoma” in “Egipt”. Izmed vseh narodov in iz vseh plemen, ljudje vseh ras in jezikov bodo lahko gledali mrliča tri dni in pol. Ne bodo namreč dovolili, da bi ju kdo pokopal. Vsi ljudje po vsej zemlji si bodo zaradi smrti obeh prič tako oddahnili, da bodo prirejali slavja in dajali drug drugemu darila. Niso namreč hoteli poslušati tega, kar sta govorili ti dve priči. Božja resnica jim ni šla v račun in trpeli so, ko so ju morali poslušati. Čez tri dni in pol pa jima je Božji Duh dal novo življenje in spet sta vstali. Vsi, ki so to videli, so otrpnili od strahu in groze. Potem je močan glas iz neba spodbujal obe priči: “Povzpnita se sem!” Pred očmi njunih sovražnikov ju je zagrnil oblak in dvignili sta se v nebo. Takrat je nastal velik potres. Desetina mesta je bila zravnana z zemljo in 7.000 ljudi je izgubilo življenje. Vsi, ki so preživeli, so bili prestrašeni. V strahu so se končno podredili Bogu in mu dali čast. Toda strahot še vedno ni konec. Za drugo grozoto bo kmalu prišla tretja. Zdaj je zadonela trobenta sedmega angela. V nebesih je odjeknil močan glas: “Od zdaj pripada vladarstvo sveta našemu Bogu in njegovemu Sinu Jezusu Kristusu. Vladala bosta večno in vekomaj!” Štiriindvajset starešin, ki sedijo pred Bogom na svojih prestolih, je padlo predenj in ga v molitvi poveličevalo: “Zahvaljujemo se ti, Gospod, veliki in vsemogočni Bog, ki si in si vedno bil. Dokazal si svojo veliko moč in prevzel oblast. Ljudstva so se v jezi odvrnila od tebe. Zato jih je zdaj zadela tvoja jeza. Prišel je čas, da sodiš mrtvim. Vsakemu boš dal zasluženo plačilo: nagradil boš tvoje služabnike, preroke in vse, ki so tvoji in živijo po tvoji volji, velike in male. Pogubil pa boš tiste, ki so uničevali zemljo.” Tedaj se je odprlo Božje svetišče v nebesih, kjer je bila skrinja zaveze  – znak Božje prisotnosti in zvestobe. Bliski so parali nebo, grom, potresi in mogočne nevihte s točo so pretresale zemljo. Zdaj je bilo videti na nebu mogočen prizor: žena, oblečena v sonce, mesec pa je bil pod njenimi nogami. Na glavi je nosila krono iz dvanajstih zvezd. Pravkar naj bi rodila otroka in kričala je v porodnih bolečinah. Še en prizor je bil na nebu: naenkrat sem zagledal velikega krvavordečega zmaja s sedmimi glavami in sedmimi kronami; poleg tega je imel sedem rogov. Z repom je pometel tretjino zvezd z neba in jih vrgel na zemljo. Zmaj se je postavil pred ženo, da bi pogoltnil otroka, brž ko se rodi. Žena je rodila otroka, ki naj bi nekoč vladal z železno palico narodom na zemlji. Otroka so rešili in takoj odnesli Bogu pred njegov prestol. Žena je zbežala v puščavo, kjer ji je Bog sam pripravil zatočišče. Tam naj bi bila preskrbljena 1.260 dni. Tedaj je v nebesih izbruhnila vojna. Mihael in njegovi angeli so napadli zmaja, ki se je branil s svojo vojsko padlih angelov; toda izgubil je borbo in ni smel več ostati v nebesih. Veliki zmaj ni nihče drug kot hudič ali satan, ki zavaja cel svet v greh. Bil je pahnjen z vsemi svojimi angeli na zemljo. Tedaj sem slišal mogočen glas, ki je zaklical v nebesih: “Zdaj se končno vidi Božja zmaga, njegova moč in kraljestvo je dokončno. Vsa oblast je v rokah njegovega Sina Jezusa Kristusa, kajti zdaj je dokončno pahnjen tožnik, ki je noč in dan tožil naše brate pred Bogom. Oni so ga premagali z Jagnjetovo krvjo in z resnico Božje besede, ki je bila njihovo pričevanje. Zastavili so svoje življenje in se niso bali smrti. Zato se veselite nebesa in vsi, ki tam prebivate! Gorje pa vam, ljudem na zemlji! Satan je pahnjen k vam. Poln besa in jeze je, kajti ve, da je premagan in nima več dosti časa.” Ko je zmaj videl, da je pahnjen na zemljo, je preganjal ženo, ki je rodila Sina. Toda Bog je dal ženi mogočna orlovska krila. Tako je lahko odletela na mesto svojega zatočišča v puščavo. Tri leta in pol je bila tu preskrbljena in ni se ji bilo treba bati, da jo bo dosegla kača – zmaj. Potem pa je iz njenega žrela privrela velika povodenj, tako da je bila žena v nevarnosti. Toda zemlja je pomagala ženi. Odprla se je in posušila vodo, ki jo je izpljunil zmaj. To ga je tako razbesnelo, da je začel napadati tudi ostale njene otroke in vse tiste, ki so izpolnjevali Božje zapovedi in javno priznavali, da so Jezusovi. Potem se je zmaj podal na morsko obalo. Videl sem, kako se je iz morja dvignila nenavadna zver. Imela je sedem glav in deset rogov. Na vsakem rogu je nosila krono. Na glavah so bila imena, ki so izzivala in žalila Boga. Zver je izgledala kot leopard, imela pa je medvedje noge in levje žrelo. Zmaj ji je dal vso moč, posadil jo je na vladarski prestol in prenesel nanjo vso oblast. Na eni izmed glav je zver imela smrtno rano; toda ta rana se je zacelila. Cel svet je tekal za zverjo in se ji čudil. Ljudje so padali pred zmajem in ga molili, ker je dal svojo oblast zveri. Tudi zver so molili in klicali: “Kje na svetu je kdo, ki se more primerjati z njo? Kdo se more bojevati z njo?” Zmaj je pooblastil zver, da sramoti in preklinja Boga in dvainštirideset mesecev je imela moč vladati nad zemljo. Nihče je pri tem ni oviral. Kadarkoli je zver odprla svoj gobec, je preklinjala Božje ime, njegovo svetišče in vse, ki prebivajo v nebesih. Zmaj ji je dal moč, da se je bojevala z Božjim ljudstvom in ga celo premagala. Vladala je neomejeno nad ljudstvi in nad ljudmi vseh ras in jezikov. Vse človeštvo, vsi tisti, katerih imena niso bila zapisana v knjigi življenja zaklanega Jagnjeta še pred ustanovitvijo sveta, so molili zver. Če imate ušesa, prisluhnite. Kdor je namenjen za ječo, bo v ječo odveden in kdor je namenjen za meč, bo tudi z mečem umorjen. Tedaj pa bodo Božji otroci imeli priložnost, da pokažejo neomahljivost in zvestobo. Potem sem videl, kako je iz zemlje vstala druga zver. Imela je dva roga kakor jagnje in govorila je kot zmaj. Ta zver je imela enako moč in oblast kot prva zver, od katere je tudi dobila naloge, ki naj bi jih opravljala. Celo zemljo in vse njene prebivalce je silila, da so častili prvo zver, kateri se je zacelila smrtna rana, kot boga. Ta druga zver je delala neverjetne čudeže, znala je priklicati ogenj z neba pred očmi vseh ljudi. Z znaki, ki jih je delala v prisotnosti prve zveri, je zavajala ljudstva na zemlji. Zahtevala je, da naredijo podobo prve zveri, ki je bila smrtno ranjena in je potem spet oživela. To pa še ni bilo vse. Uspelo ji je celo oživiti podobo, ki je spregovorila in zahtevala, da umorijo vsakega, ki je ne bi častil in molil. Vsak, bodisi, da je velik ali majhen, bogat ali siromašen, gospodar ali suženj, je moral na desnici ali na čelu imeti znak, tako da nihče ne bi mogel kupovati ali prodajati, kdor ni imel znaka. Ta znak pa ni bil nič drugega kot ime zveri, napisano s črkami ali izraženo v številkah. Za razumevanje tega je potrebna Božja modrost. Kdor je razumen in moder, bo razumel kaj pomeni število zveri. V tem številu je skrito število človeka. To število pa je 666. Na Božji gori sem videl Jagnje, okrog njega pa je stalo 144.000 ljudi. Na njihovih čelih je bilo njegovo ime in ime njegovega Očeta. Tedaj sem slišal glas iz nebes – mogočen kot šumeč slap, ali kot močno grmenje, pa vendar tako blag in lep kot najlepši zvoki harfe. Pred Božjim prestolom in pred štirimi bitji ter pred štiriindvajsetimi starešinami so peli novo pesem. Toda samo tistih 144.000, ki jih je Jagnje odkupilo s svojo žrtvijo in kateri so osvobojeni vsega zemeljskega, zna peti to novo pesem. To so možje, ki se niso onečistili z ženami. Vsepovsod gredo za Jagnjetom. Odkupljeni so izmed mož, da bi bili med prvimi žrtvovani Bogu in Jagnjetu. Nobene laži ni mogoče najti v njihovih ustih; brez graje so in nihče jim ne more kaj očitati. Zdaj sem videl angela, ki je letel po sredini neba. Imel je nalogo, da vsem ljudem na zemlji, vsem ljudstvom in plemenom, ljudem vseh ras in jezikov oznani večno veljavno sporočilo o rešitvi. Glasno je zaklical: “Bojte se Boga in njemu dajte čast! Kajti zdaj bo on sodil. Molite njega, ki je vse ustvaril: nebesa in zemljo, morje in izvire voda.” Za tem angelom je prišel drugi. Zaklical je: “Babilon je padel, veliko mesto Babilon! Ono, ki je zapeljevalo vsa ljudstva na zemlji in jih napajalo z vinom svoje nečistosti in greha.” Zdaj je prišel še tretji angel. Nikomur ni moglo uiti to, kar je on zaklical: “Gorje vsem, ki častijo in molijo zver iz morja in njeno podobo, ter nosijo znak zveri na čelu ali pa na roki! Pili bodo nerazredčeno vino Božje jeze, nalito v kozarec njegovega srda. V prisotnosti angelov in pred očmi Jagnjeta bodo trpeli bolečine v ognju in žveplu. Dim njihovega mučenja se bo neprestano valil s tega mesta. Tisti, ki so molili zver in njeno podobo in sprejeli njen znak, ne bodo nikoli našli miru. Božje ljudstvo pa – vsi tisti, ki se držijo Božje zapovedi in so zvesti Jezusu Kristusu, imajo priložnost pokazati potrpežljivost in zdržljivost.” Tedaj sem zaslišal glas iz nebes, ki me je spodbujal: “Piši: Poslej se lahko veselijo vsi tisti, ki umrejo v zaupanju v Gospoda!” “Da,” je odgovoril Duh, “ti si lahko odpočijejo od svojega dela in trpljenja. Za njihov trud pa jih zagotovo čaka plačilo!” Potem pa sem videl bel oblak. Na njem je sedel nekdo, ki je bil v človeški podobi. Na glavi je imel zlato krono, v roki pa je držal meč. Tedaj je prišel iz svetišča drugi angel in glasno zaklical tistemu, ki je sedel na oblaku: “Uporabi srp in začni žeti! Čas žetve je tu in zemlja je zrela za žetev.” Tisti, ki je sedel na oblaku, je zavihtel srp nad zemljo in pospravil žetev. Iz svetišča je stopil drugi angel. Tudi ta je imel oster srp. Od oltarja pa je prišel angel, ki je imel oblast nad ognjem. Angelu s srpom je zaklical: “Vzemi svoj ostri srp in poreži grozdje v vinogradih na zemlji, kajti zrelo je.” Tedaj je zagnal angel svoj srp na zemljo in porezal grozdje. Vrgel ga je v veliko stiskalnico Božje jeze. Zunaj mesta so stiskali grozdje v stiskalnici, iz katere je tekla reka krvi: tisoč šeststo tečajev daleč (tristo kilometrov) in bila je tako globoka, da je segala konjem do vajeti. Potem sem na nebu videl drug velik znak, ki je pričal o tem, kar naj bi se zgodilo: Bilo je sedem angelov in vsak je nosil na zemljo novo nadlogo. Šele s tem naj bi se končala Božja sodba. Videl sem nekaj kakor morje, prozorno kot steklo in svetleče kot ogenj. Na obali so stali vsi zmagovalci nad zverjo, ki niso molili njene podobe in niso sprejeli števila njenega imena. V rokah so držali harfe, ki jih jim je dal Bog. Peli so pesem zmage, ki jo je pel že Mojzes, Božji služabnik in Jagnjetovo pesem: “Velika in čudovita so tvoja dela, Gospod, ti vsemogočni Bog! Pravična in zanesljiva so tvoja pota, ti Kralj narodov! Kdo se te ne bi bal, Gospod, in kdo te ne bi poveličeval in častil tvojega imena? Samo ti si svet! Vsa ljudstva bodo prišla in te molila, kajti vsi bodo spoznali tvojo pravičnost.” Potem sem videl, kako se je v nebesih široko odprl tisti del svetišča, ki se imenuje Najsvetejše. Iz svetišča je prišlo sedem angelov z zadnjimi nadlogami. Oblečeni so bili v svetleče platnene obleke, čez prsa pa so imeli zlate pasove. Eno izmed štirih mogočnih bitij je dalo sedmerim angelom sedem zlatih čaš, polnih jeze živega Boga, ki je večno živ. Oblak slave in Božje moči je napolnil svetišče. Nihče ni mogel stopiti v svetišče, dokler sedmeri angeli niso končali s sedmerimi nadlogami. Zdaj sem slišal, kako je mogočen glas zaklical sedmerim angelom iz svetišča: “Pojdite in izlijte na zemljo sedem čaš Božje jeze!” Prvi angel je prišel in izlil svojo čašo na zemljo. Takoj so dobili vsi ljudje, ki so nosili znak zveri in molili njeno podobo, boleče in smrtonosne rane. Drugi angel je izlil svojo čašo v morje. Tedaj se je voda spremenila v kri, kot je kri mrtveca. Vse živo v morju je poginilo. Tretji angel je izlil svojo čašo na reke in izvire voda in postale so kri. Pri tem sem slišal, kako je dejal angel, ki ima oblast nad vodami: “Izgovoril si svojo sodbo, sveti Bog, ki si in si bil, Sveti. Tvoja sodba je pravična in dobra. Ker so pomorili tiste, ki so verovali vate in prelili kri tvojih prerokov, si jim dal piti kri. To so tudi zaslužili!” Slišal sem, kako je glas od oltarja dejal: “Da, Gospod, vsemogočni Bog! Tvoje sodbe so resnične in pravične.” Potem je četrti angel izlil svojo čašo na sonce, ki je zdaj mučilo ljudi s svojim ognjem. Vsi so trpeli, ker je sonce neusmiljeno žgalo. Vendar se nihče ni spreobrnil in priznal Boga za Gospoda. Nasprotno, celo preklinjali so njegovo ime in vse bolj zavračali njega, ki jih je kaznoval s tako strašno kaznijo. Peti angel je izlil svojo čašo na prestol zveri. Tedaj se je kraljestvo zveri pogreznilo v najglobljo temo. Ljudje, ki so tam živeli, so od strašnih bolečin grizli jezike. Pa kljub temu niso obžalovali svojih dejanj in tudi se niso obrnili k Bogu, ampak so ga preklinjali, ker so morali prenašati take bolečine in ker so jih mučile tako strašne rane. Šesti angel je izlil svojo čašo v veliko reko, v Evfrat. Reka se je posušila, tako da so kralji z vzhoda neovirano lahko vdrli s svojo vojsko v deželo. Videl sem, kako so iz zmajevega gobca ter iz gobca zveri in lažnega preroka prišli trije nečisti duhovi, ki so izgledali kot žabe. To so demonski duhovi, ki delajo čudeže in poskušajo pridobiti zase vladarje tega sveta. Vse naj bi zbrali za bitko ob velikem dnevu vsemogočnega Boga. “Ne pozabite!” pravi Kristus. “Hitro pridem in nepričakovano kot tat! Samo kdor bedi in kdor je pripravljen, bo srečen ta dan. Le tistemu, ki si je priskrbel obleko, ne bo treba tekati okrog nagemu in se sramovati.” Demonski duhovi so zbrali vladarje sveta na mestu, ki se po hebrejsko imenuje Harmagedon. Sedmi angel je stresel svojo čašo v zrak. Tedaj je odjeknil s prestola svetišča v nebesih mogočen glas: “Zgodilo se je!” Bliski so prešinili nebo in zadonel je grom. Zemlja se je zatresla, kot še nikoli poprej, odkar živijo na njej ljudje. Veliko mesto se je razpadlo na tri dele in mesta narodov so se spremenila v ruševine. Bog ni pozabil velikega Babilona in njegovih grehov. Dal mu je piti vino iz njegove čaše – vino strašne jeze. Otoki so izginili in gore so se pogreznile. Ogromna toča – težka po petdeset kilogramov – je padala z neba na ljudi in prinašala smrt in pustošenje. Ljudje pa so preklinjali Boga zaradi te strašne katastrofe. Zdaj je prišel k meni eden izmed sedmerih angelov, ki so dobili sedem čaš in mi rekel: “Pojdi z menoj, da ti pokažem, kako bo Bog kaznoval veliko prostitutko, ki tako brezskrbno kraljuje nad mnogimi vodami. Mogočniki tega sveta so tekali za njo in se vdajali njeni ljubezni. Vse ljudi je opijala in omamljala z vinom nemorale.” Zdaj me je angel v duhu odnesel v puščavo. Tu sem videl ženo, ki je sedela na škrlatnordeči zveri. Telo te zveri, ki je imela sedem glav in na glavi deset rogov, je bilo popisano z besedami, ki so vse sramotile Božje ime. Žena je bila oblečena v temno – in škrlatnordeče obleke in je imela zlat nakit z dragocenim dragim kamenjem in z biseri. V roki je držala zlato čašo, ki je bila do vrha napolnjena s hudobijo njenega zapeljevanja in nemorale. Na njenem čelu je bilo napisano skrivnostno ime: “Veliki Babilon, mati prostitutk in gnusob na zemlji!” Videl sem tudi, da je bila pijana od krvi vseh tistih, ki so bili pomorjeni zaradi ljubezni do Boga in zato, ker so ostali zvesti Jezusu. Zgrozil sem se nad vsem tem, kar sem videl. “Zakaj se tako čudiš temu?” me je vprašal angel. “Povedal ti bom, kdo je ta žena in kaj pomeni zver s sedmimi glavami in z desetimi rogovi, na kateri sedi. Zver, ki si jo videl, je nekoč bila tukaj, čeprav je zdaj ni. Vendar bo kmalu prišla iz peklenskega brezna in potem ji ne uide končna poguba. Ljudje na zemlji, katerih imena niso bila že pred začetkom sveta vpisana v knjigo življenja, bodo onemeli od začudenja, ko bodo videli to zver. Čudili se bodo temu, da je zver nekoč bila tu, potem je izginila, zdaj pa se bo spet pojavila. Da bi razumeli to, je potrebna Božja modrost: sedem glav pomeni sedem gričev, na katerih ta žena kraljuje. Istočasno so le-te tudi slika sedmih kraljev. Pet jih je že padlo. Šesti vlada zdaj, sedmi pa še pride. Vendar bo vladal samo kratek čas. Zver, ki je prej bila, zdaj pa je več ni, je osmi kralj; prav tak je kot sedem drugih kraljev. Tudi njegova pot vodi v pogubo. Deset rogov, ki si jih videl, pomeni deset kraljev, ki še niso prišli na oblast. Kot kralji bodo vladali z zverjo, čeprav samo kratek čas. V vsem so si enotni, isti cilj imajo in s svojo močjo in vplivom stojijo na razpolago zveri. Skupaj se bodo bojevali proti Jagnjetu. Toda Jagnje jih bo premagalo, kajti to je Kristus, Gospodar nad gospodarji in Kralj nad kralji. Z njim bodo zmagali tudi vsi tisti, ki jih je on poklical in izbral in so mu bili zvesti.” Angel je govoril še naprej: “Vode, ki si jih videl in na katerih sedi prostitutka, so slika množice ljudi vseh ras, narodov in jezikov. Zver in njenih deset rogov, ki si jih tudi videl, bodo zasovražili prostitutko ter jo bodo oropali, tako da bo ostala gola. Pojedli bodo njeno meso, vse ostalo pa sežgali z ognjem. S tem bodo samo uresničili Božji načrt. Vse bodo delali skupaj in vso njeno moč in vpliv bodo prepustili zveri, dokler se ne izpolni vse, kar je rekel Bog. Žena, ki si jo videl, je veliko mesto, ki vlada nad vsemi kralji te zemlje.” Potem sem videl, kako je prišel drugi angel z neba. Imel je posebno moč in od njegove svetlobe je sijala vsa zemlja. Z mogočnim glasom je zakričal: “Padla je prostitutka – Babilon, veliko mesto! Da, padla je! Samo še demoni živijo v Babilonu. Tam domujejo vsi hudobni in nečisti duhovi in mrhovinarji iščejo plen. Kako je z vinom nemorale opila vsa ljudstva! Nikakor se niso mogli nasititi! Tudi vladarji tega sveta so prešuštvovali z njo, trgovcem pa je njeno razsipno življenje prinašalo obilo bogastva.” Potem pa sem zaslišal drug glas z neba, ki je zaklical: “Odidi iz tega mesta, ljudstvo moje, da ne boš sodelovalo v njenih grehih in da te ne bi zadela njena kazen! Njen greh je namreč tako neizmerno velik, da sega do neba. Bog ni pozabil nobenega izmed njenih sramotnih dejanj. Vrnite ji vse hudo, kar vam je storila! Še več, vrnite ji z dvojno mero! V čašo vina, ki vam ga je dala piti, ji natočite dvakrat toliko! Tako kot je nekoč živela v razkošju in v uživanju, naj zdaj trpi bolečine in muke. Na tihem si še vedno misli: ‘Kraljica sem in še naprej bom vladala, nisem nemočna vdova; nikoli se ne bom znašla v stiski ali v žalosti.’ Vendar bo v enem dnevu vse to prišlo nadnjo: lakota, žalost in smrt. Zgorela bo v ognju. Kajti Bog, Gospod, ki bo obračunal z njo, je močan in mogočen. Le kdo jo bo objokoval, kdo bo žaloval nad njenim koncem? Vsi mogočniki, vladarji te zemlje, ki so tekali za njo in z njo živeli v grehu, bodo žalovali in tožili, ko bodo videli, da se dviga dim iz gorečega mesta. Trepetali bodo od strahu in od daleč vse to gledali ter glasno kričali: ‘Gorje! Gorje, o, veliko mesto! O, Babilon! Ti veliko, mogočno mesto! V hipu te je zadela sodba!’ Tudi trgovci te zemlje jokajo in žalujejo, ker nihče več ne kupuje njihovega blaga: zlata in srebra, dragih kamnov in biserov, lanenega platna, najdragocenejšega blaga, svile in škrlata; dragocenega lesa, slonokoščenih posod, dragocenih rezljanih predmetov, bakra, železa in marmorja; začimb, dišečih mazil in kadila, vina in olivnega olja, najboljše moke in pšenice, goveda in ovac, konjev in voz, da, celo živih ljudi. Tudi sadja, ki si ga tako ljubila, ni več. Ves sijaj in slava so izginili. Nikoli več se to bogastvo ne povrne. Trgovci, ki so s trgovanjem z Babilonom obogateli, bodo vse to od daleč gledali, ker se bodo tudi sami bali muk, ki so prišle nad to mesto. Jokajoč in stokajoč bodo vpili: ‘Gorje! Gorje, o, veliko mesto! Kje so vsi tvoji zakladi, dragoceno platno, škrlatnordeče blago? Sijalo si v zlatem sijaju, okrašeno si bilo z zlatom, z dragim kamenjem in z biseri! Toda v hipu je bilo vse uničeno, porušeno in izgubljeno!’ Od daleč bodo gledali tudi kapitani in krmarji skupaj s posadkami svojih ladij, kar se tam dogaja. Ko bodo videli dim, ki se dviga iz gorečega mesta, bodo vpili: ‘Kateremu mestu na svetu bi se moglo to mesto primerjati?’ V žalosti si bodo potresali glave s pepelom in glasno jokajoč tožili: ‘Gorje! Gorje, o, veliko mesto! Tvoje bogastvo je prinašalo bogastvo našim ladjam. Zdaj pa je v eni uri prišel konec vsemu!’ Ti, nebo, pa se veseli zaradi tega! Veselite se vsi, ki zaupate Bogu! Veselite se apostoli in preroki! Bog jo je končno kaznoval za vse krivice, ki ste jih morali pretrpeti.” Potem je mogočen angel dvignil velik kamen, ki je bil kot mlinski kamen. Tega je vrgel v morje in zaklical: “Tako kot ta kamen se bo pogreznilo tudi mesto Babilon. Nič ne bo ostalo od njega. Nikoli več ne bo iz njega donela glasba: več ne bo slišati harfe, niti godal, niti flavt ali trobent. Nikoli več ne bo noben obrtnik delal v tem mestu in hrup tovarn bo umolknil. Vse luči se bodo za vedno ugasnile in veselih svatovskih gostij ne bo nikoli več. Tvoji trgovci so bili najsposobnejši in so gospodovali zemlji. S svojimi čari si zapeljevala vse narode. Kriva si smrti prerokov in ljudi, ki so bili pobožni. Da, ti si kriva smrti vseh ljudi, ki so bili pomorjeni na zemlji.” Tedaj sem slišal v nebesih mnoge glasove, bilo je kot bi pel velik zbor: “Aleluja! Slavite Gospoda! Samo v njem je rešitev, vsa slava in čast! On je pravični sodnik. Kaznoval je veliko prostitutko, ki je s svojo nemoralo zapeljala ves svet. Maščeval je kri svojih otrok, ki jo je prelila.” Kar naprej so peli: “Aleluja! Slavite Gospoda! Dim iz tega gorečega mesta se bo na vekomaj dvigal v nebo.” Tedaj je padlo štiriindvajset starešin in štiri mogočna bitja pred Božjim prestolom ter se priklonilo Bogu in ga molilo ter glasno klicalo: “Amen! Slavite Gospoda. Aleluja!” Zdaj je od prestola odjeknil glas: “Poveličujte našega Boga! Vsi, veliki in mali, ki ste njegovi in mu služite!” Spet sem slišal glasove, ki so bili kot glas mogočnega zbora: tako je donelo, kot bi silne vode padale v dolino ali kot grmenje groma. Peli so: “Aleluja! Slavite Gospoda! Vsemogočni Bog, naš Gopod, je zmagovalec. On je zavladal! Veselimo se zaradi tega, vzklikajmo in častimo Boga. Prišla je Jagnjetova svatba; njegova nevesta je pripravljena! Oblekla se je v najbolj tanko, svetleče-belo laneno platno.” (Laneno platno je slika pravičnih del kristjanov, ki živijo po Božji volji.) Potem mi je angel zapovedal: “Piši: ‘Srečen je tisti, ki je povabljen na Jagnjetovo svatbo!’ ” Dodal je še tole: “Bog sam je rekel to!” Potem sem padel pred angela ter sem ga hotel moliti. On pa me je odvrnil od tega rekoč: “Ne, ne delaj tega! Tudi jaz nisem nič drugega kot ti in tvoji bratje, služabnik sem, ki mu je Jezus zaupal nalogo. Samo Boga moli! Kadar govori Jezus Kristus, nam njegov duh daje preroške besede!” Tedaj se je pred mojimi očmi odprlo nebo in videl sem belega konja. Tisti, ki je sedel na njem, se imenuje Zvesti in Resnični. On je pravični sodnik in borec za pravičnost! Njegove oči so sijale kot plameni ognja, na glavi pa je imel mnogo kron. Jezdec je nosil ime, za katero je samo on vedel, kaj pomeni. Oblečen je bil v oblačilo, namočeno v kri, imenoval pa se je “Božja beseda”. Nebeške čete so šle za njim na belih konjih. Vsi so nosili obleke iz čistega, sijajnega belega lanu. Njegova usta so bila kot oster meč, s katerim zmaguje nad narodi. Vladal jim bo z železno palico in kakor v stiskalnici iz grozdja iztiskajo sok, tako jih bo teptal, da bodo okusili strašno jezo vsemogočnega Boga. Na njegovi obleki ob boku je bilo napisano njegovo ime: KRALJ NAD KRALJI. GOSPODAR NAD GOSPODARJI. Tedaj sem videl angela, ki ga je obsijala sončna svetloba. Z močnim glasom je zaklical vsem pticam, ki so letele pod nebom: “Pridite sem! Zberite se k veliki pojedini ob Božjem pomoru. Planite na meso kraljev, vojskovodij in mogočnikov na tej zemlji. Jejte meso konjev in njihovih jezdecev, meso gospodarjev in sužnjev, velikih in malih.” In videl sem zver in vladarje tega sveta. Prišli so s svojimi vojskami, da bi se borili z jezdecem na belem konju in z njegovo vojsko. Zgrabil je zver in z njo lažnega preroka, ki je po navodilu zveri delal velike čudeže, s katerimi je varal in zavajal vse, ki so sprejeli znak zveri in se klanjali njeni podobi. Živa sta bila vržena zver in lažni prerok v ognjeno jezero, v katerem je gorelo žveplo. Drugi so bili pomorjeni z mečem, ki je prihajal iz ust jezdeca na belem konju in ptice so se nasitile z njihovim mesom. Potem sem videl angela z neba, ki je prišel s ključem peklenskega brezna in z debelo verigo. Zgrabil je zmaja, staro kačo – to pa ni nihče drug kot satan – in ga zvezal v verige za tisoč let. Potem ga je vrgel v peklensko brezno ter ga zaklenil in zapečatil. Zdaj ni mogel več zapeljevati narodov, dokler ni minilo tisoč let. Potem pa znova mora biti za krajši čas spuščen na svobodo. Videl sem več prestolov. Na njih so sedeli vsi tisti, ki so imeli pravico soditi druge. Videl sem ljudi, ki so bili umorjeni, ker so bili zvesti Jezusu in se na noben način niso dali odvrniti od vere. Ti niso molili zveri in njene podobe in niso imeli njenega znaka na čelu ali na roki. Zdaj so živeli s Kristusom in vladali z njim tisoč let. To je prvo vstajenje. Drugi mrtveci pa so oživeli šele, ko je minilo tisoč let. Srečni so vsi tisti, ki so vstali od mrtvih ob prvem vstajenju. Nad njimi nima druga smrt, (ki nas za večno ločuje od Boga), nobene moči. Kot Božji duhovniki in duhovniki njegovega Sina, bodo vladali s Kristusom tisoč let. Ko bo minilo tisoč let, bo satan za kratek čas spuščen iz ječe. Zbral bo vsa ljudstva tega sveta, Goga in Magoga, in jih povedel v boj. Toliko jih bo kot morskega peska. Prehodili bodo celo zemljo in obkolili z vseh strani Božje ljudstvo in Božje ljubljeno mesto. Tedaj pa bo padel ogenj z neba in požrl satanove čete. Satan, ki jih je varal, bo vržen v ognjeno jezero k zveri in lažnemu preroku. Na vekomaj, dan in noč bodo tam trpeli strašne muke. Videl sem velik bel prestol in spoznal tistega, ki je sedel na njem. Zemlja in nebo sta bežala pred njim in nista našla mesta, kjer bi se mogla skriti. Videl sem vse mrtve, ki so stali pred Bogom, mogočne pa tudi neznatne. Zdaj so se odprle knjige, tudi knjiga življenja. Izrečena je bila sodba nad njimi, in sicer po dejanjih, ki so bila zapisana v knjigah. Morje je dalo svoje mrtvece, prav tako pa tudi smrt in podzemlje. Vsi brez izjeme so bili sojeni po dejanjih. Smrt in podzemlje sta bila vržena v ognjeno jezero. To je druga smrt. Ta dokončna smrt, ki za vselej ločuje od Boga, je zadela vse tiste, katerih imena niso bila zapisana v knjigi življenja. Potem sem videl nov svet: novo nebo in novo zemljo. Prejšnje nebo in prejšnja zemlja sta izginila in tudi morja ni bilo več. Videl sem, kako se je od Boga z neba spustilo Božje mesto, novi Jeruzalem. Svečano je bilo okrašeno kot nevesta ob dnevu poroke. Mogočen glas je zaklical od prestola: “Tukaj bo Božji dom sredi ljudstva. Bog bo prebival pri njih in oni bodo njegovo ljudstvo. Da, odslej bo Bog sam njihov Gospod, ki bo živel sredi njih. Obrisal jim bo vse solze in smrt ne bo imela nobene moči nad njimi. Trpljenja, strahu in bolečin ne bo več; tega, kar je bilo nekoč, ne bo nikoli več.” Tisti, ki je sedel na prestolu, je dejal: “Glej, zdaj bom ustvaril vse novo!” Meni pa je naročil: “Zapiši vse, kar ti govorim, kajti vse je tako, vse je resnično.” Dalje pa je dejal: “Vse se je izpolnilo. Jaz sem Alfa in Omega. Jaz sem začetek in konec. Vsem žejnim bom dal vode iz izvira življenja. Kdor vztraja do zmage, bo dobil vse to. Jaz bom njegov Bog, on pa bo moj sin. Strašno bo za vse tiste, ki so me strahopetno zatajili ter odpadli od mene, za morilce in prešuštnike, za vse tiste, ki so se ukvarjali z okultizmom ter si delali svoje bogove in malike, vsem lažnivcem in tistim, ki so varali. Vsi bodo vrženi v ognjeno jezero. To je druga smrt, ki za vedno ločuje od Boga.” Potem je prišel eden izmed sedmih angelov, ki so prinesli v sedmih čašah zadnjih sedem nadlog, k meni in mi dejal: “Pridi, pokazal ti bom nevesto, Jagnjetovo ženo!” Božji Duh me je prijel in odpeljal na visoko goro. Tam mi je pokazal sveto mesto Jeruzalem, ki se je spustilo od Boga z nebes. Mesto je žarelo od Božje slave. Svetilo se je kot drag kamen, kristalno čist kot jaspis. Visok in širok zid okrog mesta je imel dvanajst vrat, ki so jih varovali dvanajsteri angeli. Na vratih je stalo dvanajst imen dvanajsterih Izraelovih rodov. Na vsaki strani – na severu, jugu, vzhodu in zahodu je bilo troje vrat. Zid je počival na dvanajsterih temeljnih kamnih, na katerih so bila imena dvanajsterih Jagnjetovih apostolov. Angel, ki je govoril z menoj, je držal v roki zlato merilno palico, da bi izmeril mesto, njegova vrata in obzidje. Mesto je bilo razprostrto kot četverokotnik in je bilo prav tako dolgo kot široko. Z merilno palico je angel izmeril, da meri mesto okrog 12.000 tečajev v dolžino ter da je prav tako široko in visoko, kot je dolgo. Potem je izmeril tudi mestno obzidje. Po današnjih merah je bilo 144 komolcev visoko po človeški meri, ki jo je uporabil angel in je bilo vse iz jaspisa. Mesto je bilo zgrajeno iz čistega zlata, jasno in prozorno kot steklo. Temeljne kamne mestnega zidu je krasilo najrazličnejše drago kamenje. Prvi temeljni kamen je jaspis, drugi safir, tretji halkedon, četrti smaragd peti sardoniks, šesti sardij, sedmi hrizolit, osmi beril, deveti topaz, deseti hrizopraz, enajsti hijacint, dvanajsti ametist. Dvanajstera vrata so bila iz dvanajstih biserov, vsaka vrata iz enega samega bisera. Ceste so bile iz čistega zlata, jasne in prozorne kot steklo. Nikjer v mestu nisem videl svetišča. Njihovo svetišče je Gospod sam, vsemogočni Bog in z njim Kristus, Jagnje. Mesto ne potrebuje niti sonca niti meseca, da bi mu svetila, kajti v njem sveti Božja slava in luč Jagnjeta. V tej luči bodo živela ljudstva te zemlje in vladarji sveta bodo prihajali in nosili svoja bogastva v mesto. Ker ni noči, ne bodo nikoli zapirali mestnih vrat, ampak bodo vedno odprta. Vse zaklade in dragocenosti, kar jih bodo posedovali vladarji tega sveta, bodo prinesli v mesto. Kdor pa je hudoben in kdor ljubi greh, kdor laže in vara, ne sme nikoli stopiti v to mesto. Samo kdor je zapisan v Jagnjetovi knjigi življenja, bo smel priti v mesto. Zdaj mi je angel pokazal reko, v kateri teče voda življenja. Svoj izvir ima pri Božjem in Jagnjetovem prestolu in njena voda je čista kot kristal. Na obeh bregovih reke – med reko in veliko mestno ulico – raste drevo življenja. Dvanajstkrat na leto prinaša sad, vsak mesec znova. Listje tega drevesa je zdravilo narodom. V mestu ne bo nič več in nihče več pod Božjim prekletstvom. V njem je namreč prestol Boga in Jagnjeta in vsi, ki tam prebivajo, bodo služili Bogu. Gledali bodo Boga takšnega, kakršen je, na čelih pa bodo nosili njegovo ime. Noči tam ne bo, zato ne bodo potrebovali niti svetilk niti sončne svetlobe. Bog, Gospod, bo luč in za vedno bodo z njim vladali. Potem mi je Jezus Kristus dejal: “Na te besede se lahko zaneseš, kajti zanesljive so in resnične. Bog, Gospod, čigar Duh govori skozi usta prerokov, je poslal svojega angela, da bi vsi, ki služijo Bogu, vedeli, kaj se v kratkem mora zgoditi. Pripravite se! Že sem na poti. Resnično srečen je lahko vsak, kdor se drži tega, kar je v tej knjigi vnaprej rečeno!” Vse to sem jaz, Janez, slišal in videl. Padel sem pred angela, ki mi je vse to pokazal in hotel sem ga moliti. On pa me je odvrnil od tega in dejal: “Ne delaj tega! Tudi jaz služim Bogu tako kot ti in tvoji bratje, preroki in vsi drugi, ki živijo po besedah te knjige. Samo Boga moli!” Tedaj mi je Jezus dejal: “Ne drži teh preroških besed, ki si jih zapisal, v tajnosti. Vsi naj to slišijo, kajti prav kmalu se bo izpolnilo. Kdor pa hoče živeti v grehu, naj kar nadaljuje s tem. Kdor se noče odpovedati svojih strasti, jim bo sužnjeval še naprej. Kdor pa živi tako, kot je všeč Bogu, naj pazi in naj še naprej živi tako. Kdor je Božji, naj si prizadeva, da bo bolj in bolj njemu na razpolago. Pripravite se! Kmalu pridem in nepričakovano, da dam vsakemu plačilo po dejanjih, ki jih je storil. Jaz sem Alfa in Omega. Jaz sem prvi in zadnji, začetek in konec. Srečni bodo vsi tisti, ki so oprali svoja oblačila, da so bela. Smeli bodo vstopiti skozi vrata v mesto in jesti sadje z drevesa življenja. Vsi Božji sovražniki pa bodo morali ostati zunaj pred mestnimi vrati: vsi, ki so Bogu obrnili hrbet in se ukvarjali z okultizmom, prešuštniki in morilci, vsi, ki so hodili za svojimi bogovi in maliki, tisti, ki lažejo in varajo. Jaz, Jezus, sem poslal k tebi svojega angela, da bi vse to povedal cerkvam. Jaz sem korenina in mladika iz Davidovega rodu. Jaz sem svetla jutranja zvezda.” Duh in nevesta govorita: “Pridi!” Vsak, kdor sliši to, naj tudi zakliče: “Pridi!” Kdor je žejen, naj pride. Vsakemu, kdor hoče, bo Bog podaril vodo življenja. Kdor sliši preroške besede te knjige, ga svarim: če bi tem besedam kaj dodal, bo Bog dopustil, da ga zadenejo vse te nadloge, ki so opisane v tej knjigi. Kdor pa od teh preroških besed kaj odvzame, mu bo Bog odvzel pravico do drevesa življenja in do tega svetega mesta, o katerem piše v tej knjigi. Kdor je priča vsemu temu, pravi: “Da, kmalu pridem!” Amen! Da, pridi Gospod Jezus! Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vami vsemi!