V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna. Tema je bila nad globinami, in duh božji je vel nad vodami. Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In bila je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. Bog je torej ločil svetlobo od teme. In Bog je imenoval svetlobo dan in temo je imenoval noč. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan. Bog je rekel: »Bodi oblok sredi vodá in naj loči vode od vodá!« In Bog je naredil oblok ter ločil vode, ki so bile pod oblokom, od vodá, ki so bile nad oblokom. Zgodilo se je tako. Bog je imenoval oblok nebo. In bil je večer in bilo je jutro, drugi dan. Bog je rekel: »Zberejo naj se vode, ki so pod nebom, na enem kraju in naj se prikaže kopno.« In zgodilo se je tako. Bog je kopno imenoval zemljo, zbrane vode pa je imenoval morja. Bog je videl, da je dobro. Nato je Bog rekel: »Naj požene zemlja zelenino, bilje, ki rodi seme, in drevje, ki rodi sad po svoji vrsti, katerega seme je v njem na zemlji.« Zgodilo se je tako. Zemlja je pognala zelenino, bilje, ki rodi seme po svoji vrsti, in drevje, ki rodi sad, katerega seme je v njem po njegovi vrsti. Bog je videl, da je dobro. In bil je večer in bilo je jutro, tretji dan. Bog je rekel: »Naj bodo luči na nebesnem obloku, da bodo ločile dan od noči in naj služijo za znamenja in čase, za dneve in leta; in naj svetijo na nebesnem obloku, da bodo razsvetljevale zemljo.« Zgodilo se je tako. Bog je naredil dve veliki luči: večjo luč, da bi gospodovala dnevu, in manjšo luč, da bi gospodovala noči, in zvezde. Bog jih je postavil na nebesni oblok, da bi svetile na zemljo in gospodovale dnevu in noči ter ločile svetlobo od teme. Bog je videl, da je dobro. In bil je večer in bilo je jutro, četrti dan. Bog je rekel: »Naj mrgole v vodah živa bitja in ptice naj letajo nad zemljo pod nebesnim oblokom.« In Bog je ustvaril velike morske živali in vsa živa gibajoča se bitja, ki mrgole v vodah, po njih vrstah, in vse krilate ptice po njih vrstah. Bog je videl, da je dobro. Bog jih je blagoslovil z besedami: »Plodite se in množite ter napolnite vode po morjih in ptice naj se množijo po zemlji.« In bil je večer in bilo je jutro, peti dan. Bog je rekel: »Zemlja naj rodi živa bitja po njih vrstah, živino, laznino in zveri zemlje po njih vrstah.« Zgodilo se je tako. Bog je naredil zveri zemlje po njih vrstah, živino po njenih vrstah in vso laznino zemlje po njenih vrstah. Bog je videl, da je dobro. Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, nam sličnega; naj gospoduje ribam morja in pticam neba, živini in vsem zverem zemlje in vsej laznini, ki lazi po zemlji!« In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Rodita in se množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji!« In Bog je rekel: »Glejta, dal sem vama vse bilje s semenom na vsej zemlji in vse drevje, na katerem je sad s semenom: naj vama bo v živež; vse zeleno zelišče pa v živež vsem zverem zemlje in vsem pticam neba in vsemu, kar se giblje na zemlji in ima življenje v sebi.« Zgodilo se je tako. Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan. Tako sta bila dovršena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. Bog je dokončal sedmi dan svoje delo, ki ga je naredil, sedmi dan pa počival po vsem svojem delu, ki ga je naredil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival po vsem svojem delu, ki ga je ustvaril in naredil. To je nastanek neba in zemlje, ko sta bila ustvarjena. Takrat, ko je Gospod Bog naredil zemljo in nebo, še ni bilo nobenega poljskega bilja na zemlji in nobeno poljsko zelišče še ni poganjalo; zakaj Gospod Bog še ni pošiljal dežja na zemljo in ni bilo človeka, ki bi bil polje obdeloval, le vlaga je vstajala iz zemlje in namakala vso površino polja. Tedaj je naredil Gospod Bog človeka iz prahu zemlje in mu vdahnil v obličje oživljajočega duha. Tako je postal človek živo bitje. Potem je Gospod Bog zasadil vrt v Edenu proti vzhodu in postavil tja človeka, katerega je bil naredil. In Gospod Bog je dal zrasti iz zemlje vsakovrstno drevo, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta ter drevo spoznanja dobrega in hudega. In reka je tekla iz Edena, da je namakala vrt; od tam pa se je delila v štiri veletoke. Ime prvemu je Fison; ta obteka vso deželo Hevila, kjer je zlato; in zlato te dežele je dobro; tam je bdelij in kamen oniks. Drugi reki je ime Gehon; ta obteka vso deželo Kuš. Tretji reki je ime Tigris; ta teče vzhodno od Asurja. Četrta reka pa je Evfrat. Vzel je torej Gospod Bog človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval. In Gospod Bog je dal človeku tole zapoved: »Od vseh dreves v vrtu smeš jesti; od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej! Zakaj brž ko bi jedel od njega, boš moral umreti.« Tedaj je rekel Gospod Bog: »Ni dobro človeku samemu biti; naredim naj mu pomočnico, njemu primerno.« Gospod Bog je torej naredil iz zemlje vse živali polja in vse ptice neba in jih privedel k človeku, da bi videl, kako jih bo imenoval, in da bi vsakršno živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek. In človek je dal imena vsej živini in vsem pticam neba in vsem živalim polja; a za človeka se ni našla pomočnica, njemu primerna. Nato je poslal Gospod Bog človeku trdno spanje; in ko je zaspal, je vzel eno izmed njegovih reber ter napolnil z mesom njegovo mesto. In Gospod Bog je naredil iz rebra, ki ga je vzel človeku, ženo ter jo privedel k človeku. Tedaj je rekel človek: »To je zdaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala možinja; kajti iz moža je vzeta. Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno telo.« Bila sta pa oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram. Kača je bila bolj prekanjena kot vse živali polja, ki jih je Gospod Bog naredil. Rekla je ženi: »Ali je res Bog rekel, da ne jejta od vseh dreves v vrtu?« Žena je odgovorila kači: »Od sadu dreves v vrtu jeva. Le o sadu drevesa, ki je v sredi vrta, je Bog rekel: ‚Od tega ne jejta, tudi ne dotikajta se ga, da ne umrjeta!‘« Kača pa je ženi dejala: »Nikakor ne bosta umrla. Ampak Bog ve: brž ko bosta od njega jedla, se vama bodo oči odprle in bosta kakor Bog, ker bosta spoznala dobro in hudo.« Tedaj je žena videla, da je drevo dobro za jed, očem prijetno za pogled in da je to drevo želeti, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla ter dala tudi svojemu možu, ki je bil z njo, in je jedel. In odprle so se obema oči in sta spoznala, da sta naga; zato sta si sešila smokvine liste in si naredila krila. Ko pa sta slišala glas Gospoda Boga, ki je hodil po vrtu ob dnevnem vetriču, sta se skrila človek in njegova žena pred obličjem Gospoda Boga sredi med drevjem na vrtu. Gospod Bog pa je poklical človeka in mu rekel: »Kje si?« Odgovoril je: »Tvoj glas sem slišal v vrtu; zbal sem se, ker sem nag, in sem se skril.« Pa je rekel: »Kdo ti je povedal, da si nag? Ali si mar jedel od drevesa, od katerega sem ti prepovedal jesti?« Človek je odgovoril: »Žena, ki si mi jo dal za družico, ta mi je dala od drevesa in sem jedel.« Tedaj je Gospod Bog rekel ženi: »Zakaj si to storila?« Žena je odgovorila: »Kača me je zapeljala in sem jedla.« Tedaj je rekel Gospod Bog kači: »Ker si to storila, bodi prekleta med vso živadjo in med vsemi živalmi polja! Po svojem trebuhu se boš plazila in prst jedla vse dni svojega življenja. Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo in med tvojim zarodom in njenim zarodom; ta ti bo glavo strl, ti ga boš pa ranila na peti.« Ženi pa je rekel: »Prav mnogo težav ti bom dal pri tvoji nosečnosti; v bolečinah boš rodila otroke. Po svojem možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.« In človeku je rekel: »Ker si poslušal glas svoje žene in jedel od drevesa, o katerem sem ti tole zapovedal: ‚Ne jej od njega!‘ – bodi prekleta zemlja zaradi tebe! V trudu se boš živil od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila, in vendar boš moral poljsko zelišče jesti. V potu svojega obraza boš užival kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si vzet iz nje; zakaj prah si in v prah se povrneš.« Človek je imenoval svojo ženo Evo, ker je postala mati vseh živih. In Gospod Bog je naredil človeku in njegovi ženi suknji iz kož in ju je oblekel. Potem je rekel Gospod Bog: »Glej, človek je postal kakor eden izmed nas, ker pozna dobro in hudo. Da zdaj le ne stegne svoje roke ter ne vzame tudi od drevesa življenja, da bi jedel in živel vekomaj!« Zato ga je odpravil Gospod Bog iz edenskega vrta, da bi obdeloval zemljo, iz katere je bil vzet. Ko je torej izgnal človeka, je postavil vzhodno od edenskega vrta kerube in plamen bliskajočega se meča, da bi stražili pot k drevesu življenja. Človek je spoznal svojo ženo Evo in je spočela in rodila Kajna ter rekla: »Dobila sem človeka po Gospodu.« Nato je še rodila njegovega brata Abela. Abel je bil pastir drobnice, Kajn pa je bil poljedelec. Čez dalj časa je Kajn daroval od sadov zemlje daritev Gospodu. A tudi Abel je daroval od prvencev svoje drobnice, njihovo tolščo. In Gospod se je ozrl na Abela in njegovo daritev. Na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl; zato se je Kajn silno razsrdil in obraz mu je upadel. Tedaj je rekel Gospod Kajnu: »Zakaj si se razsrdil in zakaj ti je obraz upadel? Ali ga ne boš dvignil, če delaš dobro? Če pa ne delaš dobro, ali ne preži greh pred durmi? Njegovo poželenje je obrnjeno k tebi; a ti mu gospoduj!« Nato je rekel Kajn bratu Abelu: »Pojdiva ven!« Ko pa sta bila na polju, se je vzdignil Kajn zoper brata Abela in ga ubil. Tedaj je Gospod rekel Kajnu: »Kje je tvoj brat Abel?« Odgovoril je: »Ne vem. Mar sem jaz varuh svojega brata?« Pa je dejal: »Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije k meni z zemlje. Zdaj torej bodi preklet, proč od zemlje, ki je odprla svoja usta, da je prejela iz tvoje roke kri tvojega brata! Ko boš zemljo obdeloval, naj ti ne daje več svojih pridelkov; blodil in begal boš po zemlji.« Kajn pa je rekel Gospodu: »Moja krivda je prevelika, da bi jo mogel nositi. Glej, izženeš me danes iz dežele in pred tvojim obličjem se moram skrivati; blodil in begal bom po zemlji, in kdor koli me bo našel, me bo ubil.« Gospod mu je dejal: »Ne tako; kdor koli ubije Kajna, bo sedemkrat kaznovan.« In Gospod je dal Kajnu znamenje, da bi ga nihče ne ubil, kdor bi ga našel. Kajn je odšel izpred Gospodovega obličja ter se naselil v nodski deželi, vzhodno od Edena. Kajn je spoznal svojo ženo in je spočela ter rodila Henoha. Potem se je lotil zidanja mesta in je imenoval mesto Henoh po imenu svojega sina. Henohu se je rodil Irad. Irad pa je dobil sina Maviaela, Maviael je dobil sina Matusaela in Matusael je dobil sina Lameha. Lameh pa si je vzel dve ženi, ena se je imenovala Ada, druga pa Sela. Ada je rodila Jabela; ta je bil oče prebivalcev v šotorih in živinorejcev. Njegovemu bratu je bilo ime Jubal; ta je bil oče vseh igralcev na citre in piščali. Tudi Sela je rodila Tubalkajna, ki je koval vsakovrstno orodje iz brona in železa. Sestra Tubalkajnova pa je bila Noema. Lameh je rekel svojima ženama: »Ada in Sela, slišita moj glas, ženi Lamehovi, poslušajta mojo besedo: Moža ubijem, ki me rani, mladeniča, ki me udari. Če bo Kajn sedemkrat maščevan, bo Lameh sedemdesetkrat sedemkrat.« Adam je spoznal svojo ženo in je rodila sina ter ga imenovala Seta. »Kajti,« je rekla, »dal mi je Bog drug zarod namesto Abela, ker ga je Kajn ubil.« Tudi Setu se je rodil sin; imenoval ga je Enosa. Takrat so začeli klicati ime Gospodovo. To je knjiga Adamovega rodovnika. Takrat, ko je Bog ustvaril človeka, ga je naredil po božji podobi; moža in ženo ju je ustvaril in ju blagoslovil ter ju imenoval »človeka« takrat, ko sta bila ustvarjena. Adam je živel sto trideset let in je dobil sina po svoji sličnosti in podobi ter ga imenoval Seta. Po Setovem rojstvu pa je živel Adam še osemsto let in je dobil sinove in hčere. In vseh Adamovih dni, kar jih je živel, je bilo devetsto trideset let, potem je umrl. Set je živel sto pet let in je dobil sina Enosa. Po Enosovem rojstvu pa je živel Set še osemsto sedem let in je dobil sinove in hčere. In vseh Setovih dni je bilo devetsto dvanajst let, potem je umrl. Enos je živel devetdeset let in je dobil sina Kajnana. Po Kajnanovem rojstvu pa je živel Enos še osemsto petnajst let in je dobil sinove in hčere. In vseh dni Enosovih je bilo devetsto pet let, potem je umrl. Kajnan je živel sedemdeset let in je dobil sina Malaleela. Po Malaleelovem rojstvu pa je živel Kajnan še osemsto štirideset let in je dobil sinove in hčere. In vseh dni Kajnanovih je bilo devetsto deset let, potem je umrl. Malaleel je živel petinšestdeset let in je dobil sina Jareda. Po Jaredovem rojstvu pa je živel Malaleel še osemsto trideset let in je dobil sinove in hčere. In vseh dni Malaleelovih je bilo osemsto petindevetdeset let, potem je umrl. Jared je živel sto dvainšestdeset let in je dobil sina Henoha. Po Henohovem rojstvu pa je živel Jared še osemsto let in je dobil sinove in hčere. In vseh dni Jaredovih je bilo devetsto dvainšestdeset let, potem je umrl. Henoh je živel petinšestdeset let in je dobil sina Matusala. Henoh pa je hodil z Bogom po Matusalovem rojstvu še tristo let in dobil sinove in hčere. In vseh dni Henohovih je bilo tristo petinšestdeset let. Henoh je hodil z Bogom in ni ga bilo več, kajti Bog ga je vzel. Matusala je živel sto sedeminosemdeset let in je dobil sina Lameha. Po Lamehovem rojstvu pa je živel Matusala še sedemsto dvainosemdeset let in je dobil sinove in hčere. In vseh dni Matusalovih je bilo devetsto devetinšestdeset let, potem je umrl. Lameh je živel sto dvainosemdeset let in je dobil sina. Imenoval ga je Noeta z besedami: »Ta nas bo tolažil pri našem delu in trudu naših rok z zemljo, ki jo je Gospod preklel.« Po Noetovem rojstvu pa je živel Lameh še petsto petindevetdeset let in je dobil sinove in hčere. In vseh dni Lamehovih je bilo sedemsto sedeminsedemdeset let, potem je umrl. Ko pa je Noe imel petsto let, je dobil sinove Sema, Kama in Jafeta. Ko so se ljudje začeli na zemlji množiti in so se jim rodile hčere, so videli božji sinovi, da so človeške hčere lepe, in so si jih jemali za žene, katere koli so hoteli. In Gospod je rekel: »Ne bo ostal moj duh za vedno v človeku, ker je meso; ampak njegovih dni bodi sto dvajset let!« Tiste dni so bili velikani na zemlji – in tudi pozneje –, ko so božji sinovi zahajali k človeškim hčeram in so jim rodile; to so junaki, sloveči možje iz starodavne dobe. Videl je torej Gospod, da je hudobija ljudi na zemlji velika in da je vse mišljenje in hotenje njih srca ves čas le hudobno. Zato je bilo Gospodu žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je v srcu žalosten. Rekel je torej Gospod: »Iztrebil bom z zemlje človeka, ki sem ga ustvaril, s človekom tudi živino, laznino in ptice neba; kajti žal mi je, da sem jih naredil.« Noe pa je našel milost pred Gospodom. To je Noetova zgodovina. Noe je bil pravičen, brezgrajen mož med svojimi sodobniki; Noe je hodil z Bogom. In Noe je imel tri sinove: Sema, Kama in Jafeta. Popačena pa je bila zemlja pred Bogom in zemlja je bila polna hudobije. In Bog je pogledal zemljo in glej, bila je popačena; kajti vse meso je popačilo svojo pot na zemlji. Tedaj je Bog rekel Noetu: »Konec vsega mesa sem sklenil; kajti zemlja je polna njih hudobije. Zato jih bom, glej, pokončal z zemljo vred. Naredi si ladjo iz gofrovega lesa; naredi ladjo s predeli in zasmoli jo znotraj in zunaj s smolo! Takole jo naredi: tristo komolcev bodi dolžina ladje, petdeset komolcev širina in trideset njena višina! Naredi na ladji odprtino, en komolec visoko od zgoraj jo izdelaj! Vrata ladji pa napravi na njeni strani; s spodnjimi, srednjimi in gornjimi prostori jo naredi! Zakaj, glej, poslal bom povodenj na zemljo, da pokončam vse meso pod nebom, ki je v njem dih življenja; vse, kar je na zemlji, naj premine. S teboj pa sklenem svojo zavezo. V ladjo pojdi ti in s teboj tvoji sinovi, tvoja žena in žene tvojih sinov! Od vsega, kar živi, od vsega mesa, vzemi v ladjo po dvoje od vsake vrste, da jih ohraniš s seboj pri življenju, samec in samica naj bosta! Od ptic po njih vrstah in od živine po njenih vrstah in od vse laznine na zemlji po njenih vrstah, od vseh naj vstopi k tebi po dvoje, da jih ohraniš pri življenju. Ti pa si vzemi vsakršnega živeža, ki se jé in ga spravi pri sebi, da bo tebi in njim v jed.« Noe je to izvršil; kakor mu je Bog zapovedal, povsem tako je storil. Tedaj je rekel Gospod Noetu: »Pojdi v ladjo ti in vsa tvoja družina; kajti videl sem te pravičnega pred seboj v tem rodu! Od vseh čistih živali si vzemi po sedmero, samca in samico; od živali pa, ki niso čiste, po dvoje, samca in samico; tudi od ptic pod nebom po sedmero, samca in samico, da ohraniš pri življenju zarod po vsej zemlji! Zakaj še sedem dni in dal bom deževati na zemljo štirideset dni in štirideset noči; in potrebil bom z zemlje vsa bitja, ki sem jih naredil.« Noe je vse tako storil, kakor mu je Gospod zapovedal. Noe je imel šeststo let, ko je prišla povodenj čez zemljo. In šel je v ladjo Noe in z njim njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov pred vodami potopa. Od čistih živali in od živali, ki niso čiste, od ptic in od vsega, kar lazi po zemlji, je šlo po dvoje k Noetu v ladjo, samec in samica, kakor je Bog Noetu zapovedal. In po sedmih dneh so pridrle vode potopa čez zemljo. V šeststotem letu Noetovega življenja, sedemnajsti dan drugega meseca, ta dan so pridrli vsi studenci velikega brezna in so se odprle zatvornice neba; in dež je lil na zemljo štirideset dni in štirideset noči. Prav ta dan je šel v ladjo Noe in z njim njegovi sinovi Sem, Kam in Jafet in Noetova žena ter tri žene njegovih sinov; ti in vse zveri po svojih vrstah, vsa živina po svoji vrsti in vsa laznina, ki lazi po zemlji, po svoji vrsti, in vse ptice po svoji vrsti, vse, kar ima perje in peruti, je šlo k Noetu v ladjo po dvoje od vsakega mesa, ki je v njem dih življenja. In kar jih je prišlo, samec in samica od vsakega mesa, je vstopilo, kakor je Bog zapovedal. Potem je Gospod za njim zaprl. Prišel je tedaj štiridesetdnevni potop čez zemljo. Vode so narastle in vzdignile ladjo, tako da je plavala nad zemljo. Vode so narastle in se silno povečale na zemlji, ladja pa je plavala na vodi. Vode so čedalje huje naraščale na zemlji, tako da so bile pokrite vse visoke gore pod vsem nebom; petnajst komolcev više so narastle vode, tako da so bile gore pokrite. Preminilo je vse meso, ki se je gibalo na zemlji: ptice, živina, zveri in vsa laznina, ki lazi po zemlji, in vsi ljudje; vse, kar ima dih življenja v sebi, vse, kar je bilo na suhem, je pomrlo. Tako je bilo iztrebljeno sleherno bitje, ki je bilo na zemlji, kakor človek tako tudi živina in laznina in ptice neba. Iztrebljeno je bilo z zemlje. Ostal je samo Noe in kar je bilo z njim v ladji. Vode pa so rastle na zemlji sto petdeset dni. Tedaj se je Bog spomnil Noeta in vseh zveri in vse živine, ki je bila z njim v ladji. Zato je poslal Bog veter na zemljo in vode so upadale. Zaprli so se studenci brezna in zatvornice neba in dež z neba se je ustavil. Zato so vode polagoma odtekale z zemlje in po sto petdesetih dneh so vode začele upadati. In ladja je obstala sedemnajsti dan sedmega meseca na araratskem gorovju. Vode pa so dalje upadale do desetega meseca; prvi dan desetega meseca so se prikazali vrhovi gora. Ko je minilo štirideset dni, je Noe odprl okno, ki ga je naredil na ladji, ter spustil vrana; ta je vzletaval in se vračal, dokler niso vode na zemlji usahnile. Nato je spustil goloba od sebe, da bi videl, ali so vode odtekle z zemlje. Golob pa ni našel mesta, kjer bi počivala njegova noga; zato se je vrnil k njemu na ladjo; kajti vode so bile še po vsej zemlji. Stegnil je roko, ga prijel in vzel k sebi na ladjo. Čakal je nadalje še sedem dni in spet spustil goloba iz ladje. Golob je prišel k njemu proti večeru in glej, zelen oljčni list je imel v svojem kljunu. Tedaj je Noe spoznal, da so vode odtekle z zemlje. Vendar je čakal še sedem nadaljnjih dni in je spustil goloba, ki pa se ni več vrnil k njemu. Šeststo prvega leta prvi dan prvega meseca so vode z zemlje usahnile. Noe je odkril streho na ladji ter pogledal in glej, površina zemlje se je začela sušiti. In sedemindvajseti dan drugega meseca je bila zemlja suha. Tedaj je rekel Bog Noetu takole: »Pojdi iz ladje ti in s teboj tvoja žena, tvoji sinovi in žene tvojih sinov! S seboj izpelji vsa živa bitja, ki so pri tebi, od vsega mesa: ptice, živino in vso laznino, ki lazi po zemlji, da se razidejo po zemlji in zaplode in razmnožé po zemlji!« Odšel je torej Noe in z njim njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov. Vse živali, vsa laznina in vse ptice, vse, kar se giblje na zemlji, po svojih vrstah, je šlo iz ladje. Noe je postavil Gospodu oltar, vzel od vseh čistih živali in od vseh čistih ptic ter daroval na oltarju žgalne daritve. Gospodu je bil všeč prijetni vonj in Gospod je rekel sam pri sebi: »Nikoli več ne bom preklel zemlje zaradi človeka. Kajti mišljenje človeškega srca je hudobno od njegove mladosti. Ne bom več udaril nobenega živega bitja, kakor sem storil. Dokler bo zemlja, ne preneha odslej setev in žetev, mraz in vročina, poletje in zima, dan in noč.« Bog je blagoslovil Noeta in njegove sinove ter jim rekel: »Rodite in množite se ter napolnite zemljo! Strah in trepet pred vami naj navdaja vse živali na zemlji in vse ptice pod nebom, vse, kar se giblje na zemlji, in vse ribe v morju: vse je izročeno vaši oblasti. Vse, kar se giblje, kar živi, naj vam bo za živež; vse to vam dam kakor zeleno zelišče. Samo mesa z oživljajočo krvjo ne jejte! Tudi za vašo kri, ki daje življenje, bom terjal zadoščenje; terjal ga bom od vsake živali, tudi od človeka: od slehernega, celo od njegovega brata bom terjal zadoščenje za življenje človekovo. Kdor koli prelije človeško kri, se bo po človeku prelila njegova kri; kajti po božji podobi je Bog naredil človeka. Vi pa rodite in množite se, razširjajte se na zemlji in ji gospodujte!« Potem je rekel Noetu in njegovim sinovom z njim: »Glejte, sklenem zavezo z vami in z vašim zarodom za vami in z vsemi živimi bitji, ki so pri vas: s pticami, z živino in z vso zverino na zemlji, ki je pri vas, sploh z vsemi živalmi na zemlji, ki so izšle iz ladje. Sklenem zavezo z vami: nobeno živo bitje ne bo več pokončano z vodami potopa in ne bo več potopa, da bi uničil zemljo.« In Bog je govoril: »To naj bo znamenje zaveze, ki sem jo sklenil med seboj in vami in vsakim živim bitjem, ki je pri vas, za vse prihodnje rodove. Svojo mavrico postavim v oblake in bo v znamenje zaveze med menoj in zemljo. Ko zberem oblake nad zemljo in se prikaže mavrica v oblakih, tedaj se bom spomnil svoje zaveze, ki je med menoj in vami in slehernim živim bitjem vsakršne vrste, in ne bo več vode za potop, da bi pokončal vsa živa bitja. Ko bo mavrica v oblakih, jo bom pogledal, da se spomnim večne zaveze, ki je med Bogom in slehernim živim bitjem vsakršne vrste, ki je na zemlji.« Bog je torej rekel Noetu: »To je znamenje zaveze, ki sem jo sklenil med seboj in vsemi živimi bitji, ki so na zemlji.« Noetovi sinovi, ki so prišli iz ladje, so bili: Sem, Kam in Jafet; Kam pa je bil oče Kanaanov. Ti trije so bili Noetovi sinovi in po njih se je obljudila vsa zemlja. Noe je začel obdelovati zemljo in je zasadil vinograd. Ko pa je pil vino, se je upijanil in razgalil sredi svojega šotora. Kam, oče Kanaanov, je videl nagoto svojega očeta in to povedal bratoma zunaj. Sem in Jafet pa sta vzela plašč, ga dala na svoje rame ter navzad gredoč pokrila nagoto svojega očeta, tako da je bil njun obraz proč obrnjen in da nagote svojega očeta nista videla. Ko pa se je Noe od vina streznil in zvedel, kaj mu je storil njegov najmlajši sin, je rekel: »Preklet bodi Kanaan! Bodi hlapec hlapcev bratoma!« Potem je rekel: »Hvaljen Gospod, Bog Semov! Kanaan mu bodi hlapec! Razširi naj Bog Jafeta; naj prebiva v Semovih šotorih. Kanaan mu bodi hlapec!« Noe je živel po potopu še tristo petdeset let. In vseh dni Noetovih je bilo devetsto petdeset let, potem je umrl. To je rodovnik Noetovih sinov, Sema, Kama in Jafeta. Tem so se po potopu rodili sinovi. Jafetovi sinovi: Gomer, Magog, Madaj, Javan, Tubal, Mosok in Tiras. Gomerjevi sinovi: Askenez, Rifat in Togorma. Javanovi sinovi: Elisa, Tarsis, Ketimi in Dodanimi. Od teh izhajajo ljudstva, razpršena po otokih, v svojih pokrajinah, vsako po svojem jeziku, po rodovih in narodih. Kamovi sinovi: Kus, Mesraim, Fut in Kanaan. Kusovi sinovi: Saba, Hevila, Sabata, Regma in Sabataka. Regmova sinova: Saba in Dedan. Kus je imel sina Nemroda; ta je bil prvi, ki je postal mogočnež na zemlji; bil je velik lovec pred Gospodom; zato se pravi: Velik lovec pred Gospodom kakor Nemrod. Prvenci njegovega kraljestva so bili Babilon, Arak, Akad in Kalane v senaarski deželi. Iz te dežele je izšel Asur in sezidal Ninive, Rohobotir, Kale in Resen med Ninivami in Kalejem; to je veliko mesto. Mesraim je imel sinove Ludime, Anamime, Laabime, Neftuime, Fetrusime, Kasluime, od koder so izšli Filistejci, in Kaftorime. Kanaan je imel sina Sidona, svojega prvorojenca, Heteja, Jebuseja, Amoreja, Gergeseja, Heveja, Arakeja, Sineja, Aradija, Samareja in Emateja; pozneje so se razpršili kanaanski rodovi. Kanaansko ozemlje je segalo od Sidona proti Gerari do Gaze in proti Sodomi, Gomori, Adami in Seboimu do Lese. To so Kamovi sinovi po svojih rodovih, jezikih, v pokrajinah in narodih. Tudi Semu, očetu vseh Heberjevih sinov, starejšemu bratu Jafetovemu, so se rodili sinovi. Semovi sinovi: Elam, Asur, Arfaksad, Lud in Aram. Aramovi sinovi: Us, Hul, Geter in Mes. Arfaksad je imel sina Saleja, Sale je imel sina Heberja. Heberju sta se rodila dva sina, enemu je bilo ime Faleg, ker se je v njegovih dnevih razdelila zemlja, ime njegovemu bratu pa Jektan. Jektan je imel sinove Elmodada, Salefa, Asarmota, Jareja, Adorama, Uzala, Dekla, Ebala, Abimaela, Saba, Ofirja, Hevila in Jobaba. Vsi ti so Jektanovi sinovi. Njihovo bivališče je bilo od Mese proti Sefaru, gorovju na vzhodu. To so Semovi sinovi po svojih rodovih, jezikih, v pokrajinah in narodih. To so rodovi Noetovih sinov po svojih potomcih in narodih; od teh so se razširili narodi na zemlji po potopu. Vsa zemlja je imela en sam jezik in isto govorico. Ko so odšli od vzhoda, so našli ravnino v senaarski deželi in se tam naselili. Tedaj so rekli drug drugemu: »Dajte, delajmo opeko in jo žgimo v ognju!« Opeka jim je služila za kamen in zemeljska smola za malto. Potem so rekli: »Dajte, sezidajmo si mesto in stolp z vrhom do neba in si naredimo ime, da se ne razkropimo po vsej zemlji!« Gospod pa je stopil dol, da bi videl mesto in stolp, ki so ga postavili človeški sinovi. In rekel je Gospod: »Glej, vsi so eno ljudstvo in imajo en jezik in to je začetek njihovega početja; zdaj jih ne bo nič zadrževalo, da ne bi storili, kar koli jim pride na um. Dajmo, stopimo dol in zmešajmo tam njih jezik, zato da drug drugega govorice ne bodo razumeli!« In razkropil jih je Gospod od ondod po vsej zemlji in nehali so zidati mesto. Zato se je imenovalo njegovo ime Babel, ker je tam Gospod zmešal jezik vse zemlje in jih je od ondod Gospod razkropil po vsej zemlji. To je Semov rodovnik. Sem je imel sto let, ko je dobil sina Arfaksada, dve leti po potopu. Po Arfaksadovem rojstvu pa je živel Sem še petsto let in je dobil sinove in hčere. Arfaksad je živel petintrideset let in je dobil sina Saleja. Po Salejevem rojstvu pa je živel Arfaksad še štiristo tri leta in je dobil sinove in hčere. Sale je živel trideset let in je dobil sina Heberja. Po Heberjevem rojstvu pa je živel Sale še štiristo tri leta in je dobil sinove in hčere. Heber je živel štiriintrideset let in je dobil sina Falega. Po Falegovem rojstvu pa je živel Heber še štiristo trideset let in je dobil sinove in hčere. Faleg je živel trideset let in je dobil sina Ragava. Po Ragavovem rojstvu pa je živel Faleg še dvesto devet let in je dobil sinove in hčere. Ragav je živel dvaintrideset let in je dobil sina Saruga. Po Sarugovem rojstvu pa je živel Ragav še dvesto sedem let in je dobil sinove in hčere. Sarug je živel trideset let in je dobil sina Nahorja. Po Nahorjevem rojstvu pa je živel Sarug še dvesto let in je dobil sinove in hčere. Nahor je živel devetindvajset let in je dobil sina Tareja. Po Tarejevem rojstvu pa je živel Nahor še sto devetnajst let in je dobil sinove in hčere. Tare je živel sedemdeset let in je dobil sinove Abrama, Nahorja in Arana. To je Tarejev rodovnik. Tare je imel sinove Abrama, Nahorja in Arana. Aran pa je imel sina Lota. Aran je umrl pred očmi svojega očeta Tareja v deželi svojega rojstva, v Uru na Kaldejskem. Abram in Nahor pa sta se oženila; Abramova žena se je imenovala Saraja, Nahorjeva žena pa se je imenovala Melka, hči Arana, očeta Melke in Jeske. Saraja pa je bila nerodovitna; ni imela otrok. Tedaj je vzel Tare svojega sina Abrama in svojega vnuka, Aranovega sina Lota in svojo snaho Sarajo, ženo svojega sina Abrama, in so odrinili skupaj iz Ura na Kaldejskem, da bi šli v kanaansko deželo; prišli so do Harana in se tam naselili. Tarejevih dni je bilo dvesto pet let; potem je umrl Tare v Haranu. Gospod je rekel Abramu: »Pojdi iz svoje dežele in od svoje rodovine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo pokažem! Naredil bom iz tebe velik narod in te blagoslovil; poveličal bom tvoje ime in bodi v blagoslov! Blagoslovil bom tiste, ki bodo tebe blagoslavljali, in preklel tiste, ki bodo tebe preklinjali, in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji.« Abram je torej šel, kakor mu je Gospod ukazal, in z njim je šel Lot. Abramu je bilo petinsedemdeset let, ko je odšel iz Harana. In vzel je Abram svojo ženo Sarajo in bratovega sina Lota in vse premoženje, ki so ga imeli, in vso družino, ki so jo pridobili v Haranu; odrinili so, da bi šli v kanaansko deželo. Ko so prišli v kanaansko deželo, je Abram prehodil deželo do kraja Sihema, do Morejevega hrasta – Kanaanci so bivali takrat v deželi –. Tedaj se je Gospod prikazal Abramu ter rekel: »Tvojemu zarodu bom dal to deželo.« Postavil je tam oltar Gospodu, ki se mu je prikazal. Od tod se je potem odpravil v pogorje vzhodno od Betela in postavil šotor, tako da je bil Betel proti zahodu, Haj pa proti vzhodu. Tam je postavil oltar Gospodu in klical ime Gospodovo. Potem je šel Abram dalje in dalje proti Negebu. Nastala je lakota v deželi in Abram je šel v Egipt, da bi se tam mudil; kajti lakota je hudo pritiskala v deželi. Ko pa se je Egiptu približal, je rekel ženi Saraji: »Glej, vem, da si lepa žena. Ko te bodo Egipčani videli, bodo rekli: ‚To je njegova žena‘ in me bodo ubili, tebe pa pustili pri življenju. Reci, prosim, da si moja sestra, da se mi bo zaradi tebe dobro godilo in ostanem zaradi tebe pri življenju!« Ko je torej Abram prišel v Egipt, so videli Egipčani, da je žena silno lepa. Videli so jo tudi faraonovi knezi in so jo hvalili pred faraonom; tako je bila žena vzeta v faraonovo hišo. Z Abramom pa je zaradi nje lepo ravnal: dobil je drobnico, goved, osle, hlapce, dekle, oslice in kamele. Gospod pa je udaril z velikimi nadlogami faraona in njegovo hišo zaradi Abramove žene Saraje. Tedaj je faraon poklical Abrama in rekel: »Kaj si mi to storil? Zakaj mi nisi povedal, da je tvoja žena? Zakaj si rekel, da je tvoja sestra, da sem si jo vzel za ženo? In zdaj, glej, tu je tvoja žena, vzemi jo in pojdi!« In faraon je zaradi njega naročil možem, naj pospremijo njega, njegovo ženo in vse, kar je imel. Abram je torej šel iz Egipta proti Negebu, on in njegova žena in vse, kar je imel, in Lot z njim. Bil pa je Abram silno bogat z živino, srebrom in zlatom. Potem je šel po svojih taboriščih od Negeba do Betela, do kraja, kjer je bil prej njegov šotor, med Betelom in Hajem, do kraja, kjer je bil prej postavil oltar. Tam je klical Abram ime Gospodovo. A tudi Lot, ki je hodil z Abramom, je imel drobnico, goved in šotore. Zato jima pokrajina ni zadostovala za skupno bivanje; kajti njuno imetje je bilo tako veliko, da nista mogla skupaj ostati. Vnel se je namreč prepir med pastirji Abramovih čred in pastirji Lotovih čred; povrh so še Kanaanci in Ferezejci bivali takrat v deželi. Zato je rekel Abram Lotu: »Naj ne bo, prosim, prepira med menoj in teboj, med mojimi pastirji in tvojimi pastirji; saj sva brata. Ali ni vsa dežela pred teboj? Loči se, prosim, od mene! Če ti hočeš na levo, pojdem jaz na desno; če pa ti hočeš na desno, pojdem jaz na levo.« Tedaj je Lot povzdignil oči in videl, da je vso pokrajino ob Jordanu docela namakala voda, preden je Gospod pokončal Sodomo in Gomoro, bila je kakor Gospodov vrt, kakor egiptovska dežela, tja do Segorja. In Lot si je izbral vso pokrajino ob Jordanu. Lot je potem odrinil proti vzhodu; tako sta se ločila drug od drugega. Abram je bival v kanaanski deželi, Lot pa je bival v mestih te pokrajine in šotoril tja do Sodome. Sodomljani pa so bili hudobni in veliki grešniki pred Gospodom. Gospod pa je rekel Abramu, potem ko se je Lot ločil od njega: »Povzdigni oči in poglej s kraja, kjer stojiš, proti severu in jugu, proti vzhodu in zahodu! Kajti vso deželo, ki jo vidiš, bom dal tebi in tvojemu zarodu na veke. In namnožil bom tvoj zarod kakor prah zemlje: ako more kdo prešteti prah zemlje, bo preštel tudi tvoj zarod. Vstani, prehodi deželo po njeni dolgosti in širokosti! Kajti tebi jo bom dal.« In Abram je premaknil svoje šotore ter prišel prebivat k Mambrejevemu hrastu, ki je pri Hebronu. Tam je postavil oltar Gospodu. Za časa senaarskega kralja Amrafela, elasarskega kralja Arioha, elamskega kralja Kodorlahomorja in gojimskega kralja Tadala so se ti vojskovali zoper sodomskega kralja Bara, gomorskega kralja Bersa, adamskega kralja Senaaba, seboimskega kralja Semeberja in zoper kralja v Bali, to je v Segorju. Vsi ti so šli združeni v Sidimsko dolino, to je Slano morje. Dvanajst let so bili podložni Kodorlahomorju, v trinajstem letu pa so se uprli. Toda v štirinajstem letu je prišel Kodorlahomor in kralji, ki so bili z njim, ter so pobili Rafaime v Astarotkarnaimu, Zuzime v Hamu, Emime v ravnini pri Karjataimu in Horejce v njih gorovju Seiru, tja do Elfarana, ki je ob puščavi. Potem so se obrnili in prišli v Enmisfat, to je Kades, in so pokončali vso pokrajino Amalečanov in tudi Amorejce, ki so bivali v Asasontamaru. Tedaj so odrinili sodomski kralj, gomorski kralj, adamski kralj, seboimski kralj in kralj v Bali, to je v Segorju, in so se postavili v boj zoper nje v Sidimski dolini, zoper elamskega kralja Kodorlahomorja, gojimskega kralja Tadala, senaarskega kralja Amrafela in elasarskega kralja Arioha: štirje kralji proti petim. Sidimska dolina pa je bila polna smolnih jam. In sodomski in gomorski kralj sta zbežala in padla vanje; ostali pa so pobegnili v gorovje. Oni pa so vzeli vse imetje Sodome in Gomore in ves njihov živež ter odšli. Vzeli so tudi Lota, sina Abramovega brata, in njegovo imetje ter odšli; ta je namreč bival v Sodomi. Tedaj je prišel nekdo, ki je ubežal, in to sporočil Hebrejcu Abramu. Ta je namreč bival pri hrastu Amorejca Mambreja, brata Eskolovega in Anerjevega, ki so bili Abramovi zavezniki. Ko pa je Abram slišal, da so njegovega brata ujetega odpeljali, je zbral svoje izurjene moške, rojene v njegovi hiši, tristo osemnajst mož, ter jih zasledoval do Dana. Napadel jih je ponoči sam s svojimi možmi ter jih potolkel in zasledoval do Hobe, ki je severno od Damaska. In spravil je nazaj vse imetje; tudi svojega brata in njegovo imetje je spravil nazaj z ženami in ljudmi vred. Ko se je vračal od zmage nad Kodorlahomorjem in nad kralji, ki so bili z njim, mu je sodomski kralj prišel naproti v dolino Save, to je Kraljevo dolino. Salemski kralj Melkizedek pa je prinesel kruha in vina, bil je namreč duhovnik Boga Najvišjega. Izrekel je blagoslov: »Blagoslovljen bodi, Abram, od Boga Najvišjega, ki je ustvaril nebo in zemljo! Slavljen bodi Bog Najvišji, ki ti je v roke izročil tvoje sovražnike.« Tedaj mu je dal desetino od vsega. Sodomski kralj pa je rekel Abramu: »Daj mi ljudi, imetje pa obdrži zase!« Abram je odgovoril sodomskemu kralju: »Povzdignem roko h Gospodu, Bogu Najvišjemu, ki je ustvaril nebo in zemljo. Ne niti ne jermena od čevljev, ničesar od tega, kar koli je tvojega, ne vzamem, da ne porečeš: ‚Jaz sem obogatil Abrama.‘ Nič zame! Samo to, kar so použili ljudje, in delež mož, ki so šli z mano, Aner, Eskol in Mambre, ti naj vzamejo svoj delež!« Po teh dogodkih je v prikazni Gospod nagovoril Abrama takole: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« Abram je odgovoril: »Gospod Bog, kaj mi boš dal, ko odhajam brez otrok in bo dedič moje hiše Damaščan Eliezer?« Dalje je rekel Abram: »Glej, meni nisi dal zaroda, in glej, moj domači hlapec bo moj dedič.« A glej, Gospodova beseda mu je rekla: »Ne bo tvoj dedič ta, ampak tisti, ki bo izšel od tebe, bo tvoj dedič.« Povedel ga je pod milo nebo in mu rekel: »Ozri se v nebo in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Dalje mu je rekel: »Toliko bo tvojega zaroda.« Veroval je Gospodu in ta mu je štel to v pravičnost. Potem mu je dejal: »Jaz sem Gospod, ki sem te izpeljal iz Ura na Kaldejskem, da ti dam to deželo v tvojo posest.« Odgovoril je: »Gospod Bog, po čem naj spoznam, da jo dobim v posest?« Rekel mu je: »Vzemi zame triletno telico, triletno kozo, triletnega ovna, grlico in mladega goloba!« Vzel je zanj vse te živali, jih razpolovil po sredi ter položil polovici eno nasproti drugi; ptic pa ni razpolovil. In ptice roparice so se spuščale na trupla živali, Abram pa jih je odganjal. Ko se je sonce nagibalo k zatonu, je Abrama objelo spanje in glej, groza, velika temota ga je obšla. Tedaj je rekel Abramu: »Vedi dobro, da bodo tvoji potomci tujci v deželi, ki ne bo njihova, in sužnji in stiskani štiristo let. A tudi narodu, ki mu bodo sužnji, bom sodil. Potem bodo odšli z velikim imetjem. Ti pa pojdeš v miru k svojim očetom, pokopan boš v lepi starosti. V četrtem rodu se povrnejo sem; kajti hudobija Amorejcev še ni dopolnjena.« Ko pa je sonce zašlo in je nastala gosta tema, glej, kakor kadeča se peč in goreča plamenica je šlo med temi razpolovljenimi živalmi! Tisti dan je sklenil Gospod zavezo z Abramom, govoreč: »Tvojemu zarodu dam to deželo od egiptovske reke do velike reke, reke Evfrata, Kinejce, Kenezejce, Kedmonejce, Hetejce, Ferezejce, Rafaime, Amorejce, Kanaance, Gergesejce in Jebusejce.« Abramova žena Saraja mu ni rodila otrok; imela pa je egiptovsko deklo po imenu Agaro. Saraja je rekla Abramu: »Glej, Gospod mi je odrekel otroke. Vzemi, prosim, mojo deklo za ženo! Morebiti dobim po njej potomstvo.« Abram je poslušal Sarajin glas. In Abramova žena Saraja je vzela svojo egiptovsko deklo Agaro po preteku desetih let, odkar je Abram bival v kanaanski deželi, ter jo dala svojemu možu Abramu za ženo. Šel je torej k Agari in je spočela. Ko pa je videla, da je spočela, je prezirala svojo gospodinjo. Saraja pa je rekla Abramu: »Moje žalitve si ti kriv; jaz sem ti dala svojo deklo; ko pa vidi, da je spočela, me prezira. Gospod naj sodi med menoj in teboj.« Abram je odgovoril Saraji: »Glej, tvoja dekla je v tvoji oblasti; stori ji, kar se ti zdi prav!« Nato je Saraja z njo trdo ravnala, tako da je pobegnila izpred njenega obličja. Angel Gospodov pa jo je našel pri studencu v puščavi, pri studencu na potu v Sur, ter rekel: »Sarajina dekla Agara, od kod prihajaš in kam greš?« Odgovorila je: »Na begu sem izpred obličja svoje gospodinje Saraje.« Angel Gospodov ji je rekel: »Vrni se k svoji gospe in podvrzi se njeni oblasti!« In dejal ji je angel Gospodov: »Silno bom pomnožil tvoj zarod, tako da se zaradi množine ne bo mogel prešteti.« Potem ji je rekel angel Gospodov: »Glej, spočela si in rodila boš sina; daj mu ime Izmael, ker je Gospod slišal tvojo stisko. Ta bo človek, podoben divjemu oslu; njegova roka bo zoper vse in roka vseh zoper njega; pred očmi vseh svojih bratov se bo naselil.« In imenovala je Gospoda, ki je z njo govoril: »Ti si Bog videnja«; dejala je namreč: »Ali sem tu gledala za tistim, ki me vidi?« Zato se je imenoval tisti vodnjak vodnjak Lahajroi; je pa med Kadesom in Baradom. Agara je potem rodila Abramu sina in Abram je dal sinu, ki mu ga je rodila Agara, ime Izmael. Abramu je bilo šestinosemdeset let, ko je Agara Abramu rodila Izmaela. Ko pa je imel Abram devetindevetdeset let, se je Gospod prikazal Abramu in mu rekel: »Jaz sem vsemogočni Bog. Hodi pred menoj in bodi popoln! Svojo zavezo bom sklenil med seboj in teboj in te silno silno namnožil.« Tedaj je Abram padel na svoje obličje in Bog je govoril z njim takole: »Glej, jaz imam svojo zavezo s teboj: postal boš oče množici narodov. Zato se ne boš več imenoval Abram, ampak Abraham ti bodi ime! Kajti za očeta mnogim narodom te postavim. Silno silno te bom pomnožil in napravil bom iz tebe narode in kralji bodo izšli iz tebe. In sklenem svojo zavezo med seboj in teboj ter tvojim zarodom za teboj od roda do roda kot večno zavezo, da bom Bog tebi in tvojemu zarodu za teboj. In dal bom tebi in tvojemu zarodu za teboj deželo, ki v njej bivaš kot tujec, vso kanaansko deželo, v večno posest in bom njihov Bog.« Bog je dalje rekel Abrahamu: »Ti pa se drži moje zaveze, ti in tvoj zarod za teboj, od roda do roda! To je moja zaveza med menoj in vami in tvojim zarodom za teboj, ki se je držite: obrezan naj bo pri vas vsak moški! Bodite obrezani na mesu svoje prednje kožice! To bodi znamenje zaveze med menoj in vami! Osem dni po rojstvu naj se obreže pri vas vsak moški, od roda do roda, doma rojeni in za denar kupljeni od katerega koli tujca, ki ni iz tvojega zaroda. Dà, obreže naj se v tvoji hiši rojeni in za tvoj denar kupljeni in moja zaveza na vašem mesu bodi večna zaveza! Neobrezan moški pa, ki ne bo obrezan na mesu svoje prednje kožice, – ta naj se iztrebi izmed svojega ljudstva: prelomil je mojo zavezo.« Potem je rekel Bog Abrahamu: »Svoje žene Saraje ne imenuj več Saraja, ampak Sara bodi njeno ime! Blagoslovil jo bom in ti dal sina tudi od nje; blagoslovil jo bom in izšli bodo iz nje narodi, kralji narodov bodo izšli iz nje.« Tedaj je Abraham padel na svoje obličje in se zasmejal ter dejal v svojem srcu: »Ali se bo sto let staremu otrok rodil in bo li devetdeset let stara Sara rodila?« Zato je Abraham rekel Bogu: »O, da bi le Izmael živel pred tabo!« Bog je odgovoril: »Ne, tvoja žena Sara ti bo rodila sina: imenuj ga Izaka! Sklenil bom svojo zavezo z njim kot večno zavezo za njegov zarod za njim. Tudi zaradi Izmaela sem te uslišal. Glej, blagoslovim ga, dam mu velik zarod in silno silno ga namnožim; dvanajst knezov bo imel za potomce in napravil ga bom v velik narod. Svojo zavezo pa bom sklenil z Izakom, ki ti ga bo rodila Sara ob letu osorej.« Ko je svoj govor z njim končal, je šel Bog od Abrahama. Abraham je tedaj vzel svojega sina Izmaela, vse v svoji hiši rojene in vse za denar kupljene, vse moške med ljudmi Abrahamove hiše, in obrezal meso njihove prednje kožice še tisti dan, kakor mu je Bog naročil. Abraham je bil devetindevetdeset let star, ko je bil obrezan na mesu svoje prednje kožice. In njegov sin Izmael je bil trinajst let star, ko je bil obrezan na mesu svoje prednje kožice. Isti dan sta bila obrezana Abraham in njegov sin Izmael. In vsi moški njegove hiše, doma rojeni in za denar od tujca kupljeni, so bili z njim vred obrezani. Potem se mu je Gospod prikazal pri Mambrejevem hrastu, ko je ob dnevni vročini sedel pri vhodu v šotor. Povzdignil je oči in pogledal in glej, trije možje so stali pred njim. Ko jih je zagledal, jim je tekel naproti od vhoda v šotor in se poklonil do zemlje ter rekel: »Gospod, ako sem našel milost v tvojih očeh, ne hodi, prosim, mimo svojega služabnika! Naj prinesó, prosim, malo vode, da si umijete noge. Potem se odpočijte pod drevesom! Prinesem tudi grižljaj kruha, da se okrepčate: potem morete dalje iti; saj ste zato mimo prišli pri svojem služabniku.« Pa so rekli: »Stori, kakor si rekel!« Abraham je nato hitel v šotor k Sari in rekel: »Vzemi hitro tri merice moke, bele moke, zmesi in speci podpepelnike!« Potem je tekel Abraham h govedi, vzel mlado, lepo tele ter ga dal hlapcu, ki ga je hitro pripravil. Nato je vzel masla in mleka ter tele, ki ga je dal pripraviti, ter postavil prednje; potem je stal pri njih pod drevesom, ko so jedli. Tedaj so ga vprašali: »Kje je tvoja žena Sara?« Odgovoril je: »Glejte, v šotoru.« Potem je rekel: »Ob letu osorej se vrnem k tebi in glej, tvoja žena Sara bo imela sina.« Sara pa je poslušala za vhodom v šotor, ki je bil za njim. Abraham in Sara pa sta bila stara in priletna; Sari se je nehalo dogajati po ženski navadi. Zato se je Sara sama pri sebi zasmejala, češ: »Ko sem uvela, naj še občutim slast? Tudi moj gospod je star!« Gospod pa je rekel Abrahamu: »Zakaj se je zasmejala Sara, češ: ‚Mar bom res rodila, ko sem se postarala?‘ Ali je za Gospoda kaj pretežko? Ob letu osorej se vrnem k tebi in Sara bo imela sina.« Sara pa je zatajila: »Nisem se zasmejala.« Kajti bala se je. Pa je odvrnil: »Pač, zasmejala si se.« Tedaj so se ti možje odpravili od ondod ter se obrnili proti Sodomi. Abraham je šel z njimi, da bi jih spremil. Gospod pa je dejal: »Ali naj skrivam pred Abrahamom, kar mislim storiti? Saj bo od Abrahama izšel velik in mogočen narod in bodo v njem blagoslovljeni vsi narodi na zemlji. Ampak dam mu to vedeti zato, da zapove svojim sinovom in svoji hiši za seboj, naj se držé Gospodovega pota ter delajo po pravičnosti in pravici, zato da spolni Gospod nad Abrahamom, kar mu je obljubil.« Rekel je torej Gospod: »Vpitje zoper Sodomo in Gomoro je res veliko in njihov greh res silno velik. Stopim dol, da vidim, ali so res tako delali, kakršno je vpitje, ki prihaja do mene, ali ne; zvedeti hočem.« Krenila sta tedaj moža od tam in šla proti Sodomi. Abraham pa je še stal pred Gospodom. In Abraham se je približal in dejal: »Ali boš res pogubil pravičnega s krivičnim vred? Morebiti je v mestu petdeset pravičnih. Ali jih boš res pogubil in ne prizanesel kraju zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem? O, da ne storiš kaj takega, da bi usmrtil pravičnega s krivičnim vred, tako da bi se enako zgodilo pravičnemu kakor krivičnemu! Nikar! Sodnik vesoljne zemlje, ali ne bo delal po pravici?« In Gospod je rekel: »Če najdem v Sodomi petdeset pravičnih v mestu, prizanesem vsemu kraju zaradi njih.« Abraham pa je nadaljeval: »Glej, prosim, drznil sem se govoriti z Gospodom, dasi sem prah in pepel. Morebiti manjka petdesetim pravičnim pet. Boš li pokončal zaradi teh petih vse mesto?« Rekel je: »Ne bom ga pokončal, če jih tam najdem petinštirideset.« Pa je spet govoril z njim in dejal: »Morebiti jih tam najdeš štirideset.« Rekel je: »Ne bom tega storil zaradi teh štiridesetih.« Pa je dejal: »Ne srdi se, prosim, Gospod, če še govorim! Morebiti se jih tam najde trideset.« Rekel je: »Ne bom tega storil, če jih tam najdem trideset.« Pa je dejal: »Glej, prosim, drznil sem se govoriti z Gospodom. Morebiti se jih tam najde dvajset.« Rekel je: »Ne bom jih pokončal zaradi teh dvajsetih.« Pa je dejal: »Ne srdi se, prosim, Gospod, če govorim še to pot! Morebiti se jih tam najde deset.« Rekel je: »Ne bom jih pokončal zaradi teh desetih.« Potem je odšel Gospod, ko je nehal govoriti z Abrahamom. Abraham pa se je vrnil v svoj kraj. Oba angela sta tedaj prišla v Sodomo na večer, ko je Lot sedel pri sodomskih vratih. Ko ju je Lot zagledal, je vstal, jima šel naproti ter se poklonil z obličjem do zemlje. Potem je rekel: »Prosim, gospoda, stopita v hišo svojega služabnika, da prenočita, in si umijeta noge! Jutri zarana pa bosta vstala in šla svojo pot.« Toda odgovorila sta: »Ne, ampak na cesti bova prenočila.« Pa ju je zelo silil, tako da sta stopila k njemu in prišla v njegovo hišo. Potem jima je napravil večerjo ter spekel opresnikov in sta jedla. Nista pa še legla spat, ko so meščani, sodomski moški, obstopili hišo, dečki in starci, vse ljudstvo do zadnjega moža. Klicali so Lota in mu govorili: »Kje sta moža, ki sta nocoj prišla k tebi? Pripelji ju ven k nam, da ju spoznamo!« Lot je tedaj šel k njim pred vrata, a zaprl duri za seboj. Potem je rekel: »Nikar, bratje moji, prosim, ne delajte hudega! Glejte, prosim, imam dve hčeri, ki še nista spoznali moža. Nji pripeljem k vam, da storite z njima, kar se vam poljubi. Samo tema možema ne smete nič hudega storiti, ker sta prišla v senco moje strehe.« Odgovorili so: »Poberi se od tod!« in rekli: »Ta je sem prišel kot tujec in bi smel že soditi? Storimo ti zdaj še kaj hujšega kot onima!« In pritiskali so silno na Lota in bili vedno bolj blizu, da bi vlomili vrata. Tedaj sta stegnila moža roke in potegnila Lota k sebi v hišo ter zaprla duri. Moške pa, ki so stali pred hišnimi vrati, male in velike, sta oslepila, tako da niso mogli najti vrat. Nato sta rekla moža Lotu: »Koga še imaš tukaj? Zeta ali sinove ali hčere ali kogar koli imaš v mestu, odpelji jih iz tega kraja! Kajti pokončala bova ta kraj, ker je njih vpitje veliko pred Gospodom. Zato naju je Gospod poslal, da ga pokončava.« Tedaj je šel Lot ven in govoril s svojima zetoma, ki sta mislila vzeti njegovi hčeri, in rekel: »Vstanita, pojdita iz tega kraja! Kajti Gospod bo to mesto pokončal.« Toda zeta sta mislila, da se šali. Ko pa je zasvitala jutranja zarja, sta angela silila Lota z besedami: »Vstani, vzemi ženo in hčeri, ki sta še doma, da ne zgubiš življenja zaradi hudobije tega mesta!« Ko se je še obotavljal, sta prijela moža njega, ženo in obe hčeri za roko, ker mu je Gospod prizanesel, in ga peljala ven ter izpustila zunaj mesta. Ko sta jih peljala na plano, je eden rekel: »Reši se, gre za tvoje življenje! Ne oziraj se nazaj; ne ustavljaj se nikjer v pokrajini! V gorovje se reši, da ne zgubiš življenja!« Lot pa jima je odgovoril: »Ne tako, Gospod! Glej, prosim, tvoj služabnik je našel milost v tvojih očeh in veliko je tvoje usmiljenje, ki si mi ga skazal, da si mi rešil življenje. Toda jaz se ne morem rešiti na gorovje: mogla bi me zadeti nesreča in bi moral umreti. Glej vendar, tu blizu je mesto, kamor bi mogel uteči. In majčkeno je: naj se, prosim, tja rešim – ni li majčkeno –, da ostanem pri življenju.« Rekel mu je: »Glej, ozrl sem se nate tudi v tem, da ne razdenem mesta, o katerem si govoril. Reši se hitro tja! Kajti ničesar ne morem storiti, dokler ne prideš tja.« Zato se je imenovalo to mesto Segor. Sonce je vzhajalo nad zemljo, ko je Lot prišel v Segor. Tedaj je Gospod dežil nad Sodomo in Gomoro žveplo in ogenj od Gospoda, z nebes. In razdejal je ta mesta in vso pokrajino, tudi vse prebivalce teh mest in rastlinstvo te zemlje. Njegova žena pa se je ozrla nazaj in je postala solnat steber. Abraham pa je odrinil zgodaj zjutraj na kraj, kjer je stal pred Gospodom. Ozrl se je proti Sodomi in Gomori in proti vsej zemlji te pokrajine; in glej, ko je pogledal, se je dim dvigal s pokrajine, kakor dim iz peči. Pri tem, ko je Bog uničil mesta te pokrajine, se je spomnil Bog Abrahama ter spravil Lota proč od razdejanja, ko je razdejal mesta, ki je v njih Lot prebival. Lot je potem šel iz Segorja navzgor in se naselil na gorovju; tudi obe hčeri sta bili z njim; bal se je namreč ostati v Segorju. Bival pa je v neki votlini, on in obe hčeri. Tedaj je rekla starejša mlajši: »Najin oče je star in ni moža v deželi, ki bi se nama mogel približati po navadi vsega sveta. Daj, dajva očetu piti vina in pojdiva k njemu, da obudiva zarod iz svojega očeta!« Dali sta torej tisto noč očetu piti vina. Potem je šla starejša in legla k očetu. Pa ni zaznal, ne ko je legla, ne ko je vstala. Naslednji dan je rekla starejša mlajši: »Glej, ležala sem preteklo noč pri očetu; dajva mu tudi nocoj piti vina, potem idi ti in pojdi k njemu, da ohraniva zarod po svojem očetu!« In dali sta tudi tisto noč očetu piti vina. Potem je vstala mlajša ter legla k njemu. Pa ni zaznal, ne ko je legla, ne ko je vstala. Tako sta spočeli obe Lotovi hčeri od svojega očeta. Starejša je rodila sina in ga imenovala Moaba; ta je bil oče današnjih Moabcev. Tudi mlajša je rodila sina in ga imenovala Benami; ta je bil oče današnjih Amoncev. Od ondod je Abraham šel v pokrajino Negeb in se naselil med Kadesom in Surom. Ko pa je bival v Gerari, je Abraham o svoji ženi Sari rekel: »Moja sestra je.« Tedaj je gerarski kralj Abimelek dal pripeljati Saro. Toda Bog je prišel k Abimeleku ponoči v sanjah in mu rekel: »Glej, umrl boš zaradi žene, ki si jo dal pripeljati; kajti moža ima.« Abimelek pa se ji ni bil približal; zato je odgovoril: »Gospod, ali boš tudi pravične ljudi pokončal? Ali mi ni sam rekel: ‚Moja sestra je?‘ In tudi ona je rekla: ‚Moj brat je.‘ Z nedolžnim srcem in čistimi rokami sem to storil.« Bog pa mu je rekel v sanjah: »Tudi jaz vem, da si to storil z nedolžnim srcem in jaz sam sem te obvaroval, da nisi grešil zoper mene. Zato ti nisem pustil, da bi se je bil dotaknil. Zdaj pa vrni ženo možu; zakaj prerok je! Molil bo zate, da ostaneš pri življenju. Če pa je ne vrneš, vedi, da boš gotovo umrl ti in vsi tvoji.« Abimelek pa je zjutraj zgodaj vstal, poklical vse svoje hlapce ter jim povedal ves ta dogodek; možje so se silno prestrašili. Potem je Abimelek poklical Abrahama in mu rekel: »Kaj si nam storil? S čim sem se pregrešil zoper tebe, da si spravil nadme in nad moje kraljestvo veliko pregreho? Kar bi se ne smelo zgoditi, si z menoj storil.« In Abimelek je vprašal Abrahama: »Kaj ti je prišlo na misel, da si to storil?« Abraham pa je odgovoril: »Mislil sem: Gotovo ni strahu božjega v tem kraju; umorili me bodo zaradi moje žene. Sicer pa je res moja sestra; hči mojega očeta je, samo ne hči moje matere, in postala je moja žena. Ko me je Bog poslal iz hiše mojega očeta križem sveta, sem ji rekel: ‚Stori mi to uslugo: na vseh krajih, kamor koli prideva, reci o meni: Moj brat je.‘« Tedaj je vzel Abimelek drobnice in govedi, hlapcev in dekel in jih dal Abrahamu; tudi mu je vrnil njegovo ženo Saro. In rekel je Abimelek: »Glej, moja dežela je pred teboj! Prebivaj, kjer se ti poljubi!« Sari pa je rekel: »Glej, dam tvojemu bratu tisoč srebrnikov; glej, to naj bo zate odškodnina v očeh vseh, ki so s teboj. Tako si v vsakem oziru opravičena.« Potem je molil Abraham k Bogu in Bog je ozdravil Abimeleka, njegovo ženo in dekle, da so rodile. Zakaj Gospod je bil popolnoma zaprl vsako materino telo v Abimelekovi hiši zaradi Abrahamove žene Sare. Gospod je obiskal Saro, kakor je bil obljubil, in Gospod je storil Sari, kakor je bil povedal. Sara je spočela in rodila Abrahamu v njegovi starosti sina ob času, ki ga je bil Bog napovedal. Abraham je novorojenega sina, ki mu ga je Sara rodila, imenoval Izaka. Abraham je obrezal sina Izaka, ko je imel osem dni, kakor mu je bil Bog zapovedal. Abraham je imel sto let, ko se mu je rodil sin Izak. In Sara je rekla: »Smeh mi je Bog pripravil; vsak, ki bo to slišal, se bo smejal zaradi mene.« Dejala je dalje: »Kdo bi bil Abrahamu rekel, da bo Sara dojila otroke, da sem mu porodila sina v njegovi starosti?« Deček pa je rastel in bil odstavljen. Abraham je tisti dan, ko je bil Izak odstavljen, napravil veliko pojedino. Sara pa je videla, da se sin Egipčanke Agare, ki ga je bila Abrahamu porodila, posmehuje. Tedaj je rekla Abrahamu: »Izženi to deklo in njenega sina! Kajti sin te dekle ne sme biti dedič z mojim sinom Izakom.« To je bilo Abrahamu silno nevšeč zaradi sina. A Bog je rekel Abrahamu: »Naj ti ne bo žal za dečka ne za deklo. Kar koli ti poreče Sara, poslušaj njen glas! Kajti po Izaku se bo imenoval tvoj zarod. Toda tudi deklinega sina bom napravil v narod, ker je tvoj potomec.« Abraham je tedaj zjutraj zgodaj vstal, vzel kruha in meh vode, ju dal Agari, ji naložil na ramo ter jo z dečkom odpravil. Ko je odšla, je blodila po bersabejski puščavi. Ko pa je voda v mehu pošla, je odložila dečka pod grm. Potem je odšla in sedla za streljaj daleč; dejala je namreč: »Naj ne vidim, kako deček umira.« Tako je sedela na strani in glasno jokala. Bog je pa slišal dečkov glas in angel božji je iz nebes poklical Agaro in ji rekel: »Kaj ti je, Agara? Ne boj se! Kajti Bog je slišal dečkov glas tam, kjer je. Vstani, vzemi dečka in ga drži za roko! Kajti njega bom napravil v velik narod.« In Bog ji je odprl oči, da je zagledala studenec. Šla je, napolnila meh z vodo ter dala dečku piti. In Bog je bil z dečkom; rastel je, prebival v puščavi in postal lokostrelec. Prebival pa je v Faranski puščavi in njegova mati mu je dobila ženo iz egiptovske dežele. V tistem času je prišel Abimelek s poveljnikom svoje vojske Fikolom Abrahamu tole povedat: »Bog je s teboj v vsem, kar delaš. Zdaj mi prisezi tukaj pri Bogu, da ne boš nezvesto ravnal ne proti meni ne proti mojim sinovom in potomcem; marveč da boš skazoval isto prijateljstvo meni in moji deželi, v kateri bivaš kot tujec, kakršno sem jaz tebi skazal!« Abraham je odgovoril: »Prisežem.« Abraham pa je pozval na odgovor Abimeleka zaradi studenca, ki so si ga Abimelekovi hlapci s silo prilastili. Abimelek je rekel: »Ne vem, kdo je to storil: tudi ti mi nisi nič naznanil in nisem slišal tega do danes.« Tedaj je vzel Abraham drobnice in govedi in jih dal Abimeleku in sklenila sta zavezo med seboj. Odločil pa je Abraham od drobnice sedem jagnjic. Abimelek je vprašal Abrahama: »Kaj pomeni teh sedem jagnjic, ki si jih odločil?« Odgovoril je: »Teh sedem jagnjic prejmeš iz moje roke, da mi bo to za pričo, da sem jaz izkopal ta studenec.« Zato se je ta kraj imenoval Bersaba, ker sta tam drug drugemu prisegla. Tako sta pri Bersabi sklenila zavezo. Potem sta se Abimelek in poveljnik njegove vojske Fikol vzdignila in vrnila v filistejsko deželo. Abraham pa je zasadil tamarisko v Bersabi in klical tam ime Gospoda, večnega Boga. In bival je Abraham kot tujec v filistejski deželi dolgo časa. Po teh dogodkih je Bog skušal Abrahama. Rekel mu je: »Abraham!« Odgovoril je: »Tukaj sem.« Rekel je: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v pokrajino Morijo in ga daruj tam v žgalno daritev na eni izmed gorá, ki ti jo bom pokazal!« Abraham je zjutraj zgodaj vstal, osedlal osla, vzel s seboj dva hlapca in sina Izaka. Ko je naklal drv za žgalno daritev, se je vzdignil in šel proti kraju, ki ga je Bog omenil. Tretji dan je povzdignil Abraham oči in zagledal tisti kraj od daleč. Abraham je rekel hlapcema: »Ostanita tukaj z oslom! Jaz in deček pa pojdeva tja, da pomoliva; potem se vrneva k vama.« Nato je Abraham vzel drva za žgalno daritev in jih naložil sinu Izaku; v roko pa je vzel ogenj in nož; tako sta šla oba skupaj. Izak pa je ogovoril očeta Abrahama in rekel: »Oče!« Odgovoril je: »Kaj, moj sin?« In je dejal: »Glej, ogenj in drva; a kje je jagnje za žgalno daritev?« Abraham pa je odgovoril: »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin!« Tako sta šla oba skupaj. Ko sta prišla na kraj, ki mu ga je bil Bog pokazal, je Abraham tam postavil oltar, naložil drva, zvezal sina Izaka in ga položil na oltar na drva. In Abraham je stegnil roko in vzel nož, da bi sina zaklal. Tedaj mu je angel Gospodov zaklical iz nebes in rekel: »Abraham, Abraham!« Odgovoril je: »Tukaj sem.« In je dejal: »Ne steguj roke nad dečka in nič mu ne stori! Kajti zdaj vem, da se Boga bojiš in mi nisi odrekel svojega edinega sina.« Abraham pa je povzdignil oči in pogledal in glej, za njim je bil oven, ki se je zapletel v trnje z rogovi. Abraham je šel, vzel ovna ter ga daroval v žgalno daritev namesto sina. Abraham pa je imenoval ta kraj »Gospod vidi«, tako da se še danes pravi: »Na gori, kjer Gospod poskrbi.« Angel Gospodov je iz nebes drugič zaklical Abrahamu in rekel: »Prisežem pri sebi, govori Gospod: Ker si to storil in nisi odrekel svojega edinega sina, te bom obilno blagoslovil in silno pomnožil tvoj zarod kakor zvezde na nebu in kakor pesek ob morskem obrežju in tvoj zarod si bo osvojil vrata svojih sovražnikov. In blagoslovljeni bodo v tvojem zarodu vsi narodi na zemlji zato, ker si poslušal moj glas.« Potem se je Abraham vrnil k hlapcema. Vzdignili so se in šli skupaj v Bersabo, in Abraham je prebival v Bersabi. Po teh dogodkih so sporočili Abrahamu tole: »Glej, tudi Melka je rodila tvojemu bratu Nahorju sinove: prvorojenca Usa, njegovega brata Buza, Aramovega očeta Kamuela, Kaseda, Azava, Feldasa, Jedlafa in Batuela.« Batuel pa je dobil hčer Rebeko. Teh osem je porodila Melka Abrahamovemu bratu Nahorju. Tudi njegova stranska žena, po imenu Roma, je rodila Tabeja, Gahama, Tahasa in Maaka. Sara je živela sto sedemindvajset let; to so leta Sarinega življenja. Sara je umrla v Karjatarbi, to je Hebronu, v kanaanski deželi. Abraham je prišel po Sari žalovat in jokat. Nato se je Abraham vzdignil od mrliča in govoril Hetovim sinovom: »Tujec in priseljenec sem pri vas; dajte mi pri sebi zemljišče za grob, da spravim mrliča od doma in ga pokopljem!« Hetovi sinovi pa so Abrahamu odgovorili: »Poslušaj nas, gospod! Kot knez božji si v naši sredini. V najlepšem izmed naših grobov pokoplji mrliča! Nihče izmed nas ti ne bo odrekel groba, da ne bi mogel pokopati mrliča.« Tedaj se je Abraham vzdignil, se priklonil ljudstvu dežele, Hetovim sinovom, in govoril z njimi takole: »Če vam je prav, da spravim mrliča od doma in ga pokopljem, me poslušajte in prosite zame Seorjevega sina Efrona, naj mi dá votlino Makpelo, ki jo ima na koncu svojega polja! Za polno ceno naj mi jo dá v vaši sredini za grobišče.« Efron pa je sedel sredi med Hetovimi sinovi. In odgovoril je Hetejec Efron Abrahamu vpričo vseh Hetovih sinov, ki so prihajali k vratom njegovega mesta, takole: »Ne, gospod, poslušaj me! Polje ti podarim; tudi votlino, ki je na njem, ti podarim. Pred očmi svojih rojakov ti jo podarim. Le pokoplji mrliča!« Abraham se je priklonil ljudstvu dežele in govoril Efronu vpričo ljudstva dežele takole: »O, da bi me vendarle hotel poslušati! Dam ti denar za polje. Vzemi ga od mene, da tam pokopljem mrliča!« Efron pa je Abrahamu odgovoril: »Gospod, poslušaj me! Zemljišče za štiristo seklov srebra, kaj je to med nama? Le pokoplji mrliča!« Abraham je poslušal Efrona. In odtehtal je Abraham Efronu srebro, ki ga je zahteval vpričo Hetovih sinov, štiristo seklov srebra, veljavnega med trgovci. Tako je prešlo Efronovo polje, ki je v Makpeli, nasproti Mambri, polje z votlino, ki je bila na njem, in z vsem drevjem, ki je bilo na polju krog in krog na vsem njegovem ozemlju, Abrahamu v posest vpričo Hetovih sinov, vseh, ki so prihajali k vratom njegovega mesta. Nato je Abraham pokopal ženo Saro v votlini na polju Makpeli, nasproti Mambri, to je Hebronu, v kanaanski deželi. Tako je prešlo polje z votlino, ki je bila na njem, od Hetovih sinov Abrahamu v posest za grobišče. Abraham je bil star in prileten in Gospod je bil Abrahama v vsem blagoslovil. Tedaj je rekel Abraham najstarejšemu hlapcu svoje hiše, ki je oskrboval vse njegovo imetje: »Položi svojo roko pod moje ledje, da te zaprisežem pri Gospodu, Bogu nebes in Bogu zemlje, da ne vzameš žene mojemu sinu izmed hčerá Kanaancev, med katerimi prebivam, ampak da pojdeš v mojo deželo in k moji rodovini in dobiš ženo mojemu sinu Izaku!« Hlapec mu je odgovoril: »Morda žena ne bo hotela z menoj iti v to deželo. Ali naj popeljem tvojega sina nazaj v deželo, od koder si izšel?« Abraham pa mu je rekel: »Varuj se, da bi popeljal nazaj tja mojega sina! Gospod, Bog nebes, ki me je vzel iz hiše mojega očeta in iz dežele moje rodovine in ki mi je govoril in ki mi je prisegel: ‚Tvojemu zarodu bom dal to deželo,‘ ta bo poslal svojega angela pred teboj, da dobiš od tam ženo mojemu sinu. Če pa žena ne bi hotela iti s teboj, si prost te moje zaprisege; le mojega sina ne vodi nazaj tja!« Hlapec je tedaj položil roko pod ledje Abrahama, svojega gospoda, in mu to prisegel. Nato je vzel hlapec deset kamel izmed kamel svojega gospoda in se odpravil na pot z vsakršnimi dragocenostmi svojega gospoda; vzdignil se je ter šel v Naharaim, v Nahorjevo mesto. Zunaj mesta je pustil, da so kamele legle pri vodnjaku ob večernem času, ob času, ko hodijo ženske vodo zajemat. In je rekel: »Gospod, Bog mojega gospoda Abrahama, stori, prosim, da se mi danes posreči, in skaži milost mojemu gospodu Abrahamu! Glej, stojim pri studencu in hčere prebivalcev tega mesta bodo prišle vodo zajemat. Če bo tedaj deklica, ki ji porečem: ‚Nagni, prosim, svoj vrč, da bom pil,‘ odgovorila: ‚Pij in tudi tvoje kamele bom napojila,‘ si to določil svojemu služabniku Izaku in po tem bom spoznal, da si skazal milost mojemu gospodu.« Ni še nehal govoriti, glej, je prišla Rebeka, ki se je bila rodila Batuelu, sinu Melke, žene Abrahamovega brata Nahorja, z vrčem na rami. Deklica pa je bila silno lepe postave, devica, ki je mož še ni bil spoznal. Stopila je k studencu, napolnila vrč in prišla gor. Hlapec ji je tekel naproti in rekel: »Daj mi, prosim, malo vode piti iz tvojega vrča!« Odgovorila je: »Pij, gospod!« In hitro je spustila vrč na roko in mu dala piti. Ko mu je zadosti piti dala, je rekla: »Tudi tvojim kamelam zajmem, dokler se ne napijejo.« In urno je spraznila vrč v korito in tekla zopet k vodnjaku zajemat; tako je zajela vsem njegovim kamelam. Mož pa jo je molče opazoval, da bi spoznal, ali je Gospod njegovo pot osrečil ali ne. Ko so se kamele napile, je vzel mož zlat obroček, pol sekla je bila njegova teža, in dve zapestnici za njeni roki, deset seklov zlata je bila njuna teža. Nato je rekel: »Čigava hči si? Povej mi, prosim! Ali je v hiši tvojega očeta prostora za nas, da prenočimo?« Odgovorila mu je: »Hči sem Batuela, sinu Melke, ki ga je rodila Nahorju.« Rekla mu je še: »Tudi slame in krme je dosti pri nas in prostora, da prenočite.« Tedaj se je mož priklonil in molil Gospoda ter rekel: »Hvaljen bodi Gospod, Bog mojega gospoda Abrahama, ki ni odtegnil svoje milosti in svoje zvestobe mojemu gospodu! Mene je spremil Gospod na potu v hišo bratov mojega gospoda.« Deklica pa je stekla in sporočila v hišo svoje matere, kaj se je zgodilo. Rebeka pa je imela brata, ki mu je bilo ime Laban. Laban je tekel k možu pri studencu. Ko je namreč videl nosni obroček in zapestnici na rokah svoje sestre in ko je slišal besede sestre Rebeke: »Tako mi je govoril mož,« je prišel k možu, ki je, glej, stal pri kamelah ob studencu, in rekel: »Pridi, blagoslovljenec Gospodov! Kaj bi zunaj stal? Pripravil sem hišo in prostor za kamele.« In mož je stopil v hišo; oni pa je raztovoril kamele in dal slame in krme kamelam ter vode, da si umijejo noge on in možje, ki so bili z njim. Ko pa so položili predenj, da bi jedel, je rekel: »Ne bom jedel, dokler ne povem svoje stvari.« Odgovorili so: »Govori!« Tedaj je dejal: »Služabnik sem Abrahamov. Gospod je silno blagoslovil mojega gospoda, tako da je postal premožen. Dal mu je drobnice in govedi, srebra in zlata, hlapcev in dekel, kamel in oslov. In Sara, žena mojega gospoda, je rodila, ko se je že postarala, mojemu gospodu sina, kateremu je dal vse, kar ima. In moj gospod me je zaprisegel z besedami: ‚Ne jemlji mojemu sinu žene izmed hčerá Kanaancev, v katerih deželi prebivam, ampak pojdi v hišo mojega očeta in k mojemu rodu in dobi ženo mojemu sinu!‘ Rekel sem svojemu gospodu: ‚Morda žena ne bo šla z menoj.‘ Pa mi je dejal: ‚Gospod, pred čigar obličjem hodim, bo poslal svojega angela s teboj in tvojo pot osrečil, tako da dobiš mojemu sinu ženo iz mojega rodu in iz hiše mojega očeta. Tedaj si prost moje zaprisege: če prideš k mojemu rodu in ti je ne dajo, si odvezan moje zaprisege.‘ Prišel sem torej danes k studencu in rekel: ‚Gospod, Bog mojega gospoda Abrahama, ko bi vendar hotel osrečiti mojo pot, po kateri hodim. Glej, stojim pri studencu. Če mi bo tedaj devica, ki bo prišla zajemat in ki ji porečem: Daj mi, prosim, malo vode piti iz svojega vrča, odgovorila: Le pij ti in tudi tvojim kamelam zajmem, ta bo žena, ki jo je Gospod določil sinu mojega gospoda.‘ Nisem še nehal govoriti v svojem srcu, glej, je prišla Rebeka z vrčem na rami, stopila k studencu in zajela. Rekel sem ji: ‚Daj mi piti, prosim!‘ in hitro je spustila vrč s sebe in rekla: ‚Pij in tvoje kamele bom napojila!‘ Pil sem torej in tudi kamele je napojila. Potem sem jo vprašal: ‚Čigava hči si?‘ Odgovorila je: ‚Hči sem Batuela, sinu Nahorja, ki mu ga je rodila Melka.‘ Nato sem ji obesil obroček na nos in zapestnici na roke. Potem sem se priklonil in molil Gospoda in hvalil Gospoda, Boga mojega gospoda Abrahama, ki me je vodil po pravi poti, da bi dobil hčer brata svojega gospoda za njegovega sina. Ako tedaj hočete zdaj izkazati milost in zvestobo mojemu gospodu, mi povejte; če ne, mi povejte, da se obrnem na desno ali na levo!« Laban in Batuel sta odgovorila: »Od Gospoda je to prišlo. Ne moreva ti reči ne da ne ne. Glej, Rebeka je pred teboj. Vzemi jo ter pojdi, da bo žena sinu tvojega gospoda, kakor je Gospod odločil!« Ko je slišal Abrahamov hlapec njune besede, se je Gospodu poklonil do zemlje. Potem je izložil hlapec srebrne in zlate reči in oblačila ter jih dal Rebeki. Tudi njenemu bratu in njeni materi je dal dragotine. Potem so jedli in pili, on in možje, ki so bili z njim, in so prenočili. Ko so zjutraj vstali, je rekel: »Odpustite me k mojemu gospodu!« Brat in mati sta odgovorila: »Deklica naj bi ostala pri nas še nekaj dni, vsaj deset, potlej naj odide!« Rekel jima je: »Ne zadržujte me, ko je Gospod mojo pot osrečil! Odpustite me, da grem k svojemu gospodu!« Odgovorila sta: »Pokličimo deklico in vprašajmo njo sámo!« In poklicali so Rebeko in ji rekli: »Ali hočeš iti s tem možem?« Odgovorila je: »Pojdem!« Tedaj so odpustili sestro Rebeko in njeno dojiljo ter Abrahamovega hlapca in njegove može. In blagoslovili so Rebeko in ji rekli: »Ti, sestra naša, razmnoži se v tisoč desettisočev in tvoj zarod naj zasede vrata svojih sovražnikov!« In vstala je Rebeka in njene dekle ter so sedle na kamele in šle z možem. Vzel je tedaj hlapec Rebeko in odpotoval. Medtem je prišel Izak nazaj od vodnjaka Lahajroija. Bival je namreč v pokrajini Negebu. Izak je šel proti večeru na polje premišljevat. Ko je povzdignil oči in pogledal, glej, so prihajale kamele. Tudi Rebeka je povzdignila oči in videla Izaka. Spustila se je s kamele in rekla hlapcu: »Kdo je ta mož, ki nam naproti prihaja po polju?« Hlapec je odgovoril: »To je moj gospod.« Tedaj je vzela tančico in se zakrila. Nato je hlapec povedal Izaku vse, kar je opravil. In Izak jo je popeljal v šotor svoje matere Sare. Vzel je Rebeko in mu je postala žena in jo je ljubil. Tako se je Izak potolažil zaradi izgube svoje matere. Abraham je vzel še drugo ženo, ki ji je bilo ime Ketura. In porodila mu je Zamrana, Jeksana, Madana, Madiana, Jesboka in Sueta. Jeksan pa je dobil sina Saba in Dedana; Dedanovi sinovi so bili Asurimi, Latusimi in Loomimi. Madianovi sinovi pa so Efa, Ofer, Henoh, Abida in Eldaa. Vsi ti so Keturini sinovi. Abraham je dal Izaku vse, kar je imel. Sinovom stranskih žen pa, ki jih je imel Abraham, je dal Abraham darove ter jih poslal, dokler je še živel, proč od svojega sina Izaka proti vzhodu v vzhodno deželo. To pa je število let Abrahamovega življenja, ki jih je preživel, sto petinsedemdeset let. Potem pa je preminul in umrl Abraham v lepi starosti, star in nasičen z leti, ter bil pridružen svojim očetom. Njegova sinova Izak in Izmael sta ga pokopala v votlini Makpeli na polju Seorjevega sina Efrona, Hetejca, ki je Mambri nasproti, na polju, ki ga je Abraham kupil od Hetovih sinov; tam sta bila pokopana Abraham in žena Sara. Po Abrahamovi smrti je Bog blagoslovil njegovega sina Izaka. Bival pa je Izak pri vodnjaku Lahajroiju. To je potomstvo Abrahamovega sina Izmaela, ki ga je Abrahamu rodila Egipčanka, Sarina dekla Agara. To so imena Izmaelovih sinov po njih imenih in rodovih: prvorojenec Izmaelov Nabajot, potem Kedar, Adbeel, Mabsam, Masma, Duma, Masa, Hadar, Tema, Jetur, Nafis in Kedma. To so Izmaelovi sinovi in to njih imena po njih seliščih in šotoriščih, dvanajst vojvod po njihovih rodovih. To pa so leta Izmaelovega življenja: sto sedemintrideset let. Potem je preminul in umrl ter bil pridružen svojim očetom. Prebivali pa so od Hevile do Sura, ki je nasproti Egiptu, v smeri proti Asiriji; nasproti vsem svojim bratom so se naselili. To je zgodovina Abrahamovega sina Izaka. Abraham je imel sina Izaka. Izak je imel štirideset let, ko je vzel za ženo Rebeko, hčer Aramejca Batuela iz Padanarama, sestro Aramejca Labana. In molil je Izak h Gospodu za svojo ženo, ker je bila nerodovitna. Gospod ga je uslišal in žena Rebeka je spočela. Ko sta se otroka pehala v njenem telesu, je rekla: »Če je tako, čemu bi živela?« In šla je vprašat za svèt Gospoda. Gospod ji je dejal: »Dva naroda sta v tvojem telesu, dvoje ljudstev iz tebe se bo razšlo, eno ljudstvo bo močnejše ko drugo in starejše bo služilo mlajšemu.« Ko so se dopolnili njeni dnevi, da bi porodila, glej, sta bila dvojčka v njenem telesu. Prvi, ki je prišel na svet, je bil rdeč, ves kosmat kakor kožuh. Zato so ga imenovali Ezava. Potem je prišel na svet njegov brat; njegova roka je držala Ezavovo peto. Zato so ga imenovali Jakoba. Ob njunem rojstvu je bil Izak šestdeset let star. Ko sta dečka odrastla, je postal Ezav dober lovec, mož pustinje, Jakob pa je bil miroljuben mož, ki je bival v šotorih. Izak je ljubil Ezava, ker je rad jedel divjačino, Rebeka pa je ljubila Jakoba. Nekoč je Jakob kuhal jed, ko je prišel Ezav ves onemogel iz pustinje. In Ezav je rekel Jakobu: »Daj mi, prosim, jesti od rdečega, od tega rdečega, ker sem ves onemogel!« Zato so ga imenovali Edoma. Jakob pa mu je odgovoril: »Prodaj mi poprej svoje prvorojenstvo!« Ezav je dejal: »Glej, smrti sem blizu, čemu mi je potem prvorojenstvo?« Jakob pa je rekel: »Prisezi mi poprej!« In prisegel mu je ter prodal svoje prvorojenstvo Jakobu. Nato je dal Jakob Ezavu kruha in leče; ta je jedel in pil, potem pa vstal in odšel. Tako malo je cenil Ezav prvorojenstvo. Nastala pa je v deželi lakota, druga od one prejšnje lakote, ki je bila v Abrahamovem času. Izak je torej šel k filistejskemu kralju Abimeleku v Geraro. Tedaj se mu je prikazal Gospod in rekel: »Ne hodi v Egipt; ostani v deželi, katere ime ti bom povedal! Bivaj kot tujec v tej deželi; in bom s teboj in te bom blagoslovil; kajti tebi in tvojemu zarodu bom dal vse te dežele in spolnil prisego, ki sem jo prisegel tvojemu očetu Abrahamu. In pomnožil bom tvoj zarod kakor zvezde na nebu. Dal bom tvojemu zarodu vse te dežele; in blagoslovljeni bodo v tvojem zarodu vsi narodi na zemlji; zato, ker je Abraham poslušal moj glas in spolnjeval mojo zapoved, moje ukaze, moje zakone in moje postave.« Izak je torej ostal v Gerari. Ko so ga možje tega kraja vprašali zaradi njegove žene, je rekel: »Moja sestra je.« Bal se je namreč reči: »Moja žena.« – »Da me morda možje tega kraja ne ubijejo zaradi Rebeke, ker je lepe postave!« Ko je tam dalje časa bival, se je primerilo, da je filistejski kralj Abimelek pogledal skoz okno, in glej, videl je, da se je Izak poigraval z ženo Rebeko. Tedaj je poklical Abimelek Izaka in rekel: »Glej, to je pač tvoja žena. Kako si le mogel reči: ‚Moja sestra je‘?« Izak pa mu je odgovoril: »Ker sem dejal: Da morda ne umrjem zaradi nje.« Abimelek pa je rekel: »Kaj si nam to storil? Kako lahko bi kdo izmed ljudstva bil pri tvoji ženi in ti bi spravil na nas krivdo.« In Abimelek je vsemu ljudstvu zapovedal: »Kdor se dotakne tega moža ali njegove žene, mora umreti.« Izak je sejal v tej deželi in pridelal to leto stotero; tako ga je Gospod blagoslovil. In mož je postal bogat in je bogatel bolj in bolj, dokler ni bil silno bogat. Imel je črede drobnice in črede govedi ter mnogo poslov, tako da so ga Filistejci zavidali. Filistejci so vse vodnjake, ki so jih izkopali hlapci njegovega očeta v dnevih njegovega očeta Abrahama, zasuli in s prstjo napolnili. In Abimelek je rekel Izaku: »Pojdi od nas! Zakaj postal si veliko mogočnejši ko mi.« Tako je odšel Izak od ondod ter se ušotoril v gerarski dolini in tam prebival. In zopet je izkopal Izak vodnjake, ki so jih izkopali v dnevih njegovega očeta Abrahama, pa so jih Filistejci po Abrahamovi smrti zasuli, in jih imenoval z imeni, kakor jih je imenoval njegov oče. Ko so Izakovi hlapci kopali v dolini, so tam našli vodnjak žive vode. Gerarski pastirji pa so se sprli z Izakovimi pastirji, češ: »Voda je naša!« Zato je imenoval vodnjak Esek, ker so se z njim prepirali. Potem so izkopali drug vodnjak, a so se sprli tudi zaradi tega; zato ga je imenoval Sitna. Odrinil je od tod in izkopal drug vodnjak; zaradi njega se niso sprli; zato ga je imenoval Rehobot; rekel je namreč: »Zdaj nam je Gospod naredil prostor, da lahko rastemo v deželi.« Od tam je šel v Bersabo. Gospod se mu je prikazal tisto noč in rekel: »Jaz sem Bog tvojega očeta Abrahama. Ne boj se, zakaj jaz sem s teboj! Blagoslovil te bom in pomnožil tvoj zarod zaradi svojega služabnika Abrahama.« In postavil je tam oltar in klical ime Gospodovo; razpel je tam tudi svoj šotor in Izakovi hlapci so izkopali tam vodnjak. Tedaj je prišel Abimelek k njemu iz Gerare in njegov prijatelj Ohozat in poveljnik njegove vojske Fikol. Izak jih je nagovoril: »Zakaj ste prišli k meni, ko me sovražite in ste me pregnali od sebe?« Odgovorili so: »Jasno smo videli, da je Gospod s teboj. Zato smo dejali: Prisezimo med seboj, med seboj in teboj, in sklenimo zavezo s teboj, da nam ne storiš nič hudega, kakor se mi nismo dotaknili tebe in kakor smo mi tebi le dobro storili in te odpustili v miru; ti si zdaj pač blagoslovljenec Gospodov.« Tedaj jim je napravil pojedino in so jedli in pili. Zjutraj so zgodaj vstali in si med seboj prisegli. Potem jih je Izak odpustil in odšli so od njega v miru. Isti dan so prišli Izakovi hlapci in so mu povedali o vodnjaku, ki so ga kopali, in so mu rekli: »Našli smo vodo.« Imenoval ga je Siba; zato se imenuje mesto Bersaba do današnjega dne. Ko je imel Ezav štirideset let, je vzel za ženo Judito, hčer Hetejca Beerija, in Basemato, hčer Hetejca Elona; obe sta Izaku in Rebeki žalili srce. Ko se je Izak postaral in so mu oči otemnele, da ni mogel videti, je poklical starejšega sina Ezava in mu rekel: »Moj sin!« Odgovoril mu je: »Tukaj sem.« Nato je dejal: »Glej, postaral sem se in ne vem dneva svoje smrti. Vzemi zdaj, prosim, svojo pripravo, tul in lok, in pojdi v pustinjo ter mi ulovi divjačino! Napravi mi slastno jed, kakor jo imam rad, in mi jo prinesi, da bom jedel in da te blagoslovi moja duša, preden umrem!« Rebeka pa je slišala, ko je govoril Izak sinu Ezavu. Ezav je tedaj odšel v pustinjo lovit divjačino, da bi jo prinesel. Rebeka je rekla sinu Jakobu: »Glej, slišala sem, kako je tvoj oče govoril tvojemu bratu Ezavu: ‚Prinesi mi divjačino in napravi mi slastno jed, da bom jedel in da te blagoslovim pred Gospodom, preden umrem.‘ Zdaj tedaj, moj sin, poslušaj moj glas, kakor ti velim! Pojdi k drobnici in prinesi mi od tam dva lepa kozliča! Iz njiju hočem napraviti slastno jed za tvojega očeta, kakor jo ima rad. Poneseš jo očetu, da bo jedel in da te blagoslovi pred svojo smrtjo.« Jakob pa je odgovoril materi Rebeki: »Glej, moj brat Ezav je kosmat človek, jaz pa sem gladek. Morda me oče potiplje. In zdelo se mu bo, da ga hočem zasmehovati, in si nakopljem prekletstvo, ne pa blagoslova.« Mati pa mu je rekla: »Name naj pride to tvoje prekletstvo, moj sin! Le poslušaj moj glas, pojdi in mi prinesi!« Šel je, vzel in prinesel materi. Mati pa je napravila slastno jed, kakor jo je imel rad njegov oče. Nato je vzela Rebeka najboljša oblačila starejšega sina Ezava, ki jih je imela doma pri sebi, in jih oblekla mlajšemu sinu Jakobu. Kožice kozličev pa mu je ovila okoli rok in okoli gladkega vratu. Dala je slastno jed in kruh, ki ga je pripravila, v roko sinu Jakobu. Šel je k očetu in rekel: »Moj oče!« Odgovoril je: »Tukaj sem. Kdo si ti, moj sin?« Jakob pa je odvrnil očetu: »Jaz sem tvoj prvorojenec Ezav. Storil sem, kakor si mi ukazal. Vstani, prosim, sédi in jej od moje divjačine, da me blagoslovi tvoja duša!« Izak pa je rekel sinu: »Kako si jo tako hitro našel, moj sin?« Odgovoril je: »Ker jo je Gospod, tvoj Bog, pripeljal predme.« Izak je nato rekel Jakobu: »Stopi bliže, da te potipljem, sin, ali si ti moj sin Ezav ali ne!« Jakob je stopil k očetu Izaku. Potipal ga je in rekel: »Glas, glas je Jakobov, a roki, roki sta Ezavovi.« In ni ga spoznal; kajti njegovi roki sta bili kosmati kakor roki brata Ezava. In ga je blagoslovil. Vprašal pa je še: »Ali si ti res moj sin Ezav?« Odgovoril je: »Sem.« Nato je rekel: »Prinesi mi, da bom jedel od divjačine svojega sina in te blagoslovi moja duša!« Prinesel mu je in je jedel. Nato mu je prinesel vina in je pil. In oče Izak mu je rekel: »Stopi bliže in me poljubi, moj sin!« Pristopil je in ga poljubil. Ko je tedaj zaduhal vonj njegovih oblačil, ga je blagoslovil z besedami: »Da, vonj mojega sina je kakor vonj polja, ki ga je Gospod blagoslovil. Bog ti daj rose neba in rodovitnosti zemlje, obilico žita in vina! Služijo naj ti ljudstva in klanjajo naj se ti narodi, bodi gospod svojih bratov in klanjajo naj se ti sinovi tvoje matere; kdor te preklinja, bodi preklet, in kdor te blagoslavlja, blagoslovljen!« Ko je Izak nehal Jakoba blagoslavljati in je Jakob komaj odšel izpred obličja očeta Izaka, je prišel njegov brat Ezav z lova. Napravil je tudi on slastno jed in jo prinesel očetu. Rekel je očetu: »Vstani, moj oče, in jej od divjačine svojega sina, da me blagoslovi tvoja duša!« Oče Izak pa mu je dejal: »Kdo si ti?« Odgovoril je: »Jaz sem tvoj prvorojeni sin Ezav.« Tedaj se je Izak grozno prestrašil in vprašal: »Kdo pa je oni, ki je ulovil divjačino in mi jo prinesel, da sem jedel od vsega, preden si ti prišel, in sem ga blagoslovil in bo blagoslovljen?« Ko je Ezav slišal očetove besede, je glasno in bridko zavpil in rekel očetu: »Blagoslovi tudi mene, oče!« Odgovoril je: »Tvoj brat je prišel z zvijačo in odvzel tvoj blagoslov.« Pa je odvrnil: »Ali so ga zato imenovali Jakoba, ker me je že dvakrat prevaral? Prvorojenstvo mi je vzel in glej, zdaj je odvzel moj blagoslov.« Potem je vprašal: »Ali nisi zame prihranil nobenega blagoslova?« Izak je odgovoril Ezavu: »Glej, za gospoda sem ti ga postavil in vse njegove brate sem mu dal v službo in z žitom in vinom sem ga preskrbel. Kaj pa naj storim za tebe, moj sin?« Ezav pa je odgovoril očetu: »Moj oče, ali imaš le en blagoslov? Blagoslovi tudi mene, oče!« In Ezav je na glas zajokal. Nato mu je oče Izak odvrnil: »Glej, daleč od rodovitne zemlje bo tvoje bivališče in daleč od rose neba od zgoraj. Od meča boš živel in bratu služil; ko se pa prosto razgiblješ, boš stresel njegov jarem z vratu.« Ezav je sovražil Jakoba zaradi blagoslova, s katerim ga je njegov oče blagoslovil. Rekel je Ezav v svojem srcu: »Blizu so dnevi žalovanja po mojem očetu; potem brata Jakoba ubijem.« Sporočili pa so Rebeki besede njenega starejšega sina Ezava. Dala je poklicati mlajšega sina Jakoba in mu rekla: »Glej, tvoj brat Ezav se hoče maščevati nad teboj in te ubiti. Zdaj torej, sin, poslušaj moj glas! Vstani, zbeži k mojemu bratu Labanu v Haran! Ostani pri njem nekoliko časa, da se poleže bratova togota, da se obrne od tebe bratova jeza, in pozabi, kar si mu storil! Potem bom pote poslala in te od ondod privedla. Zakaj naj bi vaju oba zgubila na en dan?« Rebeka je rekla Izaku: »Studi se mi življenje zaradi Hetovih hčerá. Ako si vzame Jakob ženo izmed Hetovih hčerá, kakršni sta oni, izmed hčerá te dežele, čemu mi je potem še življenje?« Izak je tedaj poklical Jakoba, ga blagoslovil in mu naročil: »Ne jemlji žene izmed hčerá Kanaancev! Vstani, pojdi v Padanaram, v hišo Batuela, očeta tvoje matere, in vzemi si od ondod ženo izmed hčerá materinega brata Labana. Bog vsemogočni te blagoslovi in te razplodi in te razmnôži, da bo od tebe množica ljudstev! In dá naj ti Abrahamov blagoslov, tebi in tvojemu zarodu s teboj, da posedeš deželo svojega tujčevanja, ki jo je Bog dal Abrahamu!« Tako je Izak odposlal Jakoba. In šel je v Padanaram k Labanu, sinu Aramejca Batuela, bratu Rebeke, matere Jakoba in Ezava. Ezav pa je zvedel, da je Izak Jakoba blagoslovil in ga poslal v Padanaram, da si od ondod vzame ženo, in da mu je pri blagoslovu naročil: »Ne jemlji žene izmed hčerá Kanaancev« in da je Jakob poslušal očeta in mater in odšel v Padanaram. Ezav je torej videl, da njegov oče Izak ne vidi rad hčerá Kanaancev. Zato je Ezav šel k Izmaelu in si k svojim ženam vzel za ženo še Maheleto, hčer Abrahamovega sina Izmaela, sestro Nabajotovo. Jakob je odšel iz Bersabe in potoval v Haran. Dospel je na neki kraj in je tam prenočil, ker je sonce bilo zašlo. Vzel je enega izmed kamnov tega kraja, si ga dejal za podglavje, legel in zaspal na tistem kraju. Tedaj se mu je sanjalo: glej, lestvica je bila postavljena na zemljo in njen vrh je segal do neba in angeli božji so hodili po njej gor in dol. In glej, Gospod je stal na njej in rekel: »Jaz sem Gospod, Bog tvojega očeta Abrahama in Bog Izakov; deželo, v kateri spiš, dam tebi in tvojemu zarodu. Tvoj zarod bo kakor prah zemlje; razširil se boš proti zahodu in vzhodu, severu in jugu; in blagoslovljeni bodo v tebi in v tvojem zarodu vsi rodovi na zemlji. In glej, jaz bom s teboj in te bom varoval, kamor koli pojdeš, in te pripeljem nazaj v to deželo; kajti ne bom te zapustil, dokler ne storim, kar sem ti obljubil.« In Jakob se je zbudil iz spanja in rekel: »Resnično, Gospod je na tem kraju in jaz nisem vedel.« Poln strahu je dejal: »Kako častitljiv je ta kraj! To ni nič drugega ko hiša božja in to so vrata nebeška!« Jakob pa je zjutraj zgodaj vstal ter vzel kamen, ki si ga je bil dejal za podglavje, ga postavil za spomenik in izlil nanj olja. Imenoval je ta kraj Betel, prej pa se je mesto imenovalo Luza. In Jakob je storil obljubo: »Ako bo Bog z menoj in me obvaruje na tej poti, po kateri hodim, in mi dá kruha, da bom jedel, in obleke, da se bom oblačil, in se srečno vrnem v očetovo hišo, bo Gospod – moj Bog, in ta kamen, ki sem ga postavil za spomenik, bo hiša božja in od vsega, kar mi boš dal, ti bom daroval desetino.« Jakob je vzel pot pod noge in šel v deželo sinov vzhoda. Tedaj je pogledal, in glej, na poljani je bil vodnjak, in glej, tam pri njem so počivale tri črede drobnice; kajti iz tega vodnjaka so napajali črede. A kamen na odprtini vodnjaka je bil velik. Tam so se zbirale vse črede in potem so odvalili kamen od odprtine vodnjaka in napajali drobnico, nato pa zopet spravili kamen na njegovo mesto na odprtino vodnjaka. Jakob jim je rekel: »Bratje, od kod ste?« Odgovorili so: »Iz Harana smo.« In jih je vprašal: »Ali poznate Labana, Nahorjevega sina?« Odgovorili so: »Poznamo.« Nato jih je vprašal: »Ali se mu dobro godi?« Odgovorili so: »Dobro, in glej, njegova hči Rahela prihaja z drobnico.« Tedaj jim je rekel: »Glejte, dan je še dolg; ni še čas, da bi zbrali živino. Napojite drobnico in pojdite še past!« Odgovorili so: »Ne moremo, preden se ne zberejo vse črede; potem šele odvalijo kamen od odprtine vodnjaka in napojimo drobnico.« Ko je še z njimi govoril, je prišla Rahela z drobnico svojega očeta; bila je namreč pastirica. Ko je Jakob videl Rahelo, hčer materinega brata Labana, in drobnico materinega brata Labana, je pristopil in odvalil kamen od odprtine vodnjaka in napojil drobnico materinega brata Labana. Potem je Jakob poljubil Rahelo in na glas zajokal. In Jakob je povedal Raheli, da je brat njenega očeta, in sicer Rebekin sin. Nato je stekla in povedala to očetu. Ko je Laban slišal sporočilo o sestrinem sinu Jakobu, mu je tekel naproti, ga objel in poljubil ter privedel v svojo hišo. Potem je Labanu pripovedoval vse te dogodke. Laban pa mu je rekel: »Resnično, ti si moja kost in moje meso.« In je ostal pri njem mesec dni. Tedaj je rekel Laban Jakobu: »Ker si moj brat, mi boš mar zastonj služil? Povej mi, kaj naj bo tvoje plačilo!« Laban pa je imel dve hčeri: starejša se je imenovala Lija, mlajša pa Rahela. Lija je imela motne oči, Rahela pa je bila lepe postave in zalega obraza. Ker je Jakob ljubil Rahelo, je rekel: »Služil ti bom sedem let za tvojo mlajšo hčer Rahelo.« Laban je odgovoril: »Boljše je, da jo dam tebi, nego da jo dam tujemu možu: ostani pri meni!« Tako je služil Jakob za Rahelo sedem let; in zdela so se mu kakor malo dni, ker jo je ljubil. Potem je rekel Jakob Labanu: »Daj mi mojo ženo! Kajti čas je že potekel, da grem k njej.« In Laban je zbral vse ljudi tega kraja in napravil gostijo. Zvečer pa je vzel hčer Lijo ter jo peljal k njemu, da je šel k njej. In Laban je dal hčeri Liji svojo deklo Zelfo za deklo. In zjutraj se je videlo, da je bila Lija. Tedaj je rekel Labanu: »Kaj si mi to storil? Ali ti nisem služil za Rahelo? Zakaj si me prevaral?« Laban je odgovoril: »V našem kraju ni navada, da bi se možila mlajša pred starejšo. Dokončaj s to poročni teden, potem ti bom dal še ono za službo, ki mi jo boš opravljal še drugih sedem let.« Jakob je storil tako in dokončal s to poročni teden. Potem mu je dal tudi hčer Rahelo za ženo. Hčeri Raheli pa je dal Laban svojo deklo Balo za deklo. Šel je tudi k Raheli. Ljubil pa je Rahelo bolj ko Lijo. Tako je služil pri njem še sedem drugih let. Ko je Gospod videl, da je bila Lija zapostavljena, jo je storil rodovitno, medtem ko je ostala Rahela nerodovitna. In Lija je spočela in rodila sina in mu dala ime Ruben, ker je rekla: »Gospod se je ozrl na moje ponižanje. Zdaj me bo moj mož ljubil.« In zopet je spočela in rodila sina ter dejala: »Čul je Gospod, da sem bila zapostavljena; zato mi je dal še tega.« In mu je dala ime Simeon. In zopet je spočela in rodila sina ter dejala: »Zdaj mi bo vendar enkrat mož naklonjen, saj sem mu rodila tri sinove.« Zato mu je dala ime Levi. In zopet je spočela in rodila sina ter dejala: »Tokrat bom hvalila Gospoda.« Zato mu je dala ime Juda. Potem je nehala roditi. Tedaj je videla Rahela, da ne rodi Jakobu otrok. In Rahela je sestro zavidala; zato je rekla Jakobu: »Daj mi otrók, sicer umrem!« Jakob pa se je razjezil nad Rahelo in rekel: »Mar sem jaz namesto Boga, ki ti je odrekel sad telesa?« Pa je odgovorila: »Glej, tu je moja dekla Bala; pojdi k njej, da porodi na mojih kolenih in dobim po njej otroke!« In dala mu je svojo deklo Balo za ženo in Jakob je šel k njej. Bala je spočela in rodila Jakobu sina. Rahela pa je rekla: »Prisodil mi je Bog pravico in tudi moj glas uslišal in mi dal sina.« Zato mu je dala ime Dan. Rahelina dekla Bala je zopet spočela in rodila Jakobu drugega sina. Rahela je rekla: »Božje boje sem bojevala s svojo sestro in sem tudi zmagala.« Zato mu je dala ime Neftali. Ko pa je Lija videla, da je nehala roditi, je vzela svojo deklo Zelfo in jo dala Jakobu za ženo. In Lijina dekla je rodila Jakobu sina. Lija je rekla: »Srečno!« Zato mu je dala ime Gad. Lijina dekla Zelfa je rodila Jakobu še drugega sina. In Lija je rekla: »Blagor meni! Kajti blagrovale me bodo žene.« Zato mu je dala ime Aser. Ko je šel Ruben ob času pšenične žetve na polje, je našel nadliščke in jih prinesel svoji materi Liji. Tedaj je rekla Rahela Liji: »Daj mi, prosim, nekaj nadliščkov svojega sina!« Odgovorila ji je: »Ali je premalo, da si mi vzela moža, da mi hočeš vzeti tudi nadliščke mojega sina?« Rahela pa je rekla: »Zato pa naj bo nocoj pri tebi za nadliščke tvojega sina!« Ko je zvečer prišel Jakob s polja, mu je prišla Lija naproti in rekla: »K meni pojdeš! Kajti polno plačo sem plačala zate z nadliščki svojega sina.« Tako je bil tisto noč pri njej. Bog pa je uslišal Lijo; spočela je in rodila Jakobu petega sina. In Lija je rekla: »Dal mi je Bog plačilo, ker sem dala svojo deklo možu.« Zato mu je dala ime Isahar. Lija pa je zopet spočela in rodila Jakobu šestega sina. In Lija je rekla: »Bog me je obdaroval z lepim darilom; zdaj bo moj mož pri meni bival, ker sem mu rodila šest sinov.« Zato mu je dala ime Zabulon. Potem je še rodila hčer ter ji dala ime Dina. Potem se je Bog spomnil Rahele: Bog jo je uslišal in storil rodovitno. Spočela je in rodila sina ter rekla: »Odvzel je Bog mojo sramoto.« Dala pa mu je ime Jožef in rekla: »Dodaj mi, Gospod, še drugega sina!« Potem ko je Rahela rodila Jožefa, je rekel Jakob Labanu: »Odpusti me, da odidem v svoj kraj in v svojo deželo! Daj mi moji ženi, za kateri sem ti služil, in moje otroke, da odidem! Saj poznaš mojo službo, ki sem ti jo opravljal.« Laban mu je odgovoril: »O da bi našel milost v tvojih očeh! Spoznal sem, da me je Gospod blagoslovil zaradi tebe.« In je pristavil: »Določi mi svoje plačilo in dam ti ga!« Odgovoril mu je: »Sam veš, kako sem ti služil in kaka je postala tvoja živina pri meni. Kajti malo je bilo, kar si imel pred menoj, pa se je silno pomnožilo. Gospod te je blagoslavljal pri vsakem mojem koraku. A zdaj, kdaj naj skrbim tudi jaz za svojo hišo?« Odvrnil je: »Kaj naj ti dam?« Jakob je odgovoril: »Prav nič mi ne boš dal. Če mi tole dovoliš, bom zopet pasel in čuval tvojo drobnico. Naj grem danes skoz vso tvojo drobnico, da izločim od nje vsako pisano in marogasto žival. Vsaka temna žival med ovcami ter marogasta in pisana med kozami naj bo moje plačilo. In tako naj se izkaže moja pravičnost v prihodnosti. Kadar prideš, da vidiš moje plačilo, naj bo vse, kar ni pisano in marogasto med kozami in temno med ovcami, kot tatvina pri meni!« Laban je odgovoril: »Prav, naj bo po tvoji besedi!« In je izločil tisti dan progaste in marogaste kozle in vse pisane in marogaste koze, vse, na čemer je bilo kaj belega, in vse, kar je bilo temnega med ovcami, ter izročil svojim sinovom. In določil je tri dni hoda med seboj in Jakobom. Jakob je namreč pasel ostalo Labanovo drobnico. Jakob pa si je vzel zelenih storaksovih, mandeljnovih in javorovih šib in jih olupil, da so imele bele proge s tem, da je odkril belino, ki je bila na šibah. Potem je polagal pred drobnico šibe, ki jih je olupil, v žlebove, korita, kamor je prihajala drobnica pit. Mrkala se je namreč, ko je prihajala pit. Tako se je ubrejila drobnica pred šibami in drobnica je povrgla progaste, pisane in marogaste mladiče. Jagnjeta je potem Jakob izločeval. Na ta način je skrbel, da je imela drobnica v Labanovi čredi progaste in temne mladiče. Tako si je zase napravljal črede posebej, ki jih ni deval k Labanovi drobnici. Kadar koli se je mrkala krepka drobnica, je položil Jakob šibe drobnici pred oči v žlebove, da bi se ubrejila pred šibami. Pri slabotni drobnici pa jih ni polagal. Tako so bile slabotne Labanove, krepke pa Jakobove. In mož je silno obogatel: imel je mnogo drobnice, dekle, hlapce, kamele in osle. Tedaj je slišal besede Labanovih sinov: »Jakob je vse pobral, kar je imel naš oče, in iz tega, kar je bilo našega očeta, si je pridobil vse to bogastvo.« Jakob je tudi z Labanovega obraza bral, da ni bil proti njemu tak kakor poprej. Tedaj je Gospod rekel Jakobu: »Vrni se v deželo svojih očetov in k svoji rodovini! Jaz bom s teboj!« Nato je dal Jakob poklicati Rahelo in Lijo na polje k drobnici. Rekel jima je: »Berem z obraza vajinega očeta, da ni proti meni tak kakor poprej, četudi je bil Bog mojega očeta z menoj. Vidve sami pa vesta, da sem vajinemu očetu služil z vso močjo. A vajin oče me je varal in desetkrat spremenil moje plačilo. Bog pa ni pripustil, da bi mi bil škodoval. Če je tako rekel: ‚Pisani bodo tvoje plačilo,‘ je vsa drobnica dobivala pisane mladiče. Če pa je rekel: ‚Progasti bodo tvoje plačilo,‘ je vsa drobnica dobivala progaste mladiče. Tako je Bog odvzel živino vajinega očeta in jo dal meni. Ob času namreč, ko se mrka drobnica, sem povzdignil oči in videl v sanjah in glej, samci, ki so skakali na drobnico, so bili progasti, pisani in lisasti. In angel božji mi je rekel v sanjah: ‚Jakob!‘ Rekel sem: ‚Tukaj sem.‘ In je rekel: ‚Vzdigni oči in poglej, da so vsi samci, ki skačejo na drobnico, progasti, pisani in lisasti; kajti videl sem vse, kar ti je storil Laban. Jaz sem Bog iz Betela, kjer si pomazilil spomenik in kjer si mi storil obljubo. Zdaj torej vstani, pojdi iz te dežele in se vrni v deželo svoje rodovine!‘« Rahela in Lija sta mu odgovorili: »Ali imava še delež in dediščino v očetovi hiši? Ali naju ni imel za tujki? Saj naju je prodal in tudi použil izkupiček za naju. Kajti vse bogastvo, ki ga je odtegnil Bog najinemu očetu, je najino in najinih otrok. Stori torej zdaj vse, kar ti je Bog zapovedal!« Jakob se je tedaj vzdignil in posadil otroke in ženi na kamele in odgnal vso svojo živino z vsem imetjem, ki ga je pridobil, živino, ki si jo je pridobil v last v Padanaramu, da bi šel k očetu Izaku v kanaansko deželo. Ko pa je Laban odšel svojo drobnico strič, je Rahela očetu ukradla domače malike. A Jakob je prevaral Aramejca Labana, ker mu ni dal niti slutiti, da hoče ubežati. In pobegnil je z vsem, kar je imel. Vzdignil se je ter prekoračil reko in se namenil proti gorovju Galaadu. Tretji dan pa so Labanu naznanili, da je Jakob pobegnil. Tedaj je vzel svoje brate s seboj ter hitel za njim sedem dni hoda in ga dohitel v gorovju Galaadu. Bog pa je prišel k Aramejcu Labanu ponoči v sanjah in mu rekel: »Varuj se z Jakobom govoriti hudo namesto iz dobrega!« Ko je torej Laban došel Jakoba, je Jakob svoj šotor postavil v gorovju. Tudi Laban ga je postavil z brati v gorovju Galaadu. Tedaj je rekel Laban Jakobu: »Kaj si storil, da si me prevaral in odvedel moji hčeri kakor vojni ujetnici? Zakaj si na skrivnem pobegnil in me okradel? Nisi mi naznanil, da bi te spremil z radostjo in s pesmimi, z bobni in s harfami. In nisi mi pustil poljubiti mojih sinov in mojih hčerá! Tokrat si nespametno ravnal. V moji moči bi bilo, da bi ravnal z vami hudo. Toda Bog vašega očeta mi je preteklo noč rekel: ‚Varuj se z Jakobom govoriti hudo namesto iz dobrega!‘ Zdaj pa, ko si že šel, ker si silno hrepenel po očetovi hiši, zakaj si ukradel moje bogove?« Jakob je Labanu odgovoril: »Bal sem se, ker sem mislil, da bi mi odvzel svoji hčeri. Pri komer pa najdeš svoje bogove, naj ne ostane pri življenju. Preišči pred najinimi brati, kaj je pri meni tvojega, in si vzemi!« Jakob namreč ni vedel, da jih je Rahela ukradla. Nato je šel Laban v Jakobov šotor in v Lijin šotor in v šotor obeh dekel, a jih ni našel. Stopil je iz Lijinega šotora in šel v Rahelin šotor. Rahela pa je prej vzela malike, jih dejala v kamelino sedlo in nanje sedla. Laban je preiskal ves šotor, a jih ni našel. Potem je rekla očetu: »Ne bodi nevoljen, gospod, da ne morem pred teboj vstati, ker se mi godi po ženski navadi!« Tako je iskal, a ni našel malikov. Tedaj se je Jakob razsrdil in se pričkal z Labanom. Jakob je začel govoriti in rekel Labanu: »Kaj je moja krivda, kaj je moj greh, da me z jezo zasleduješ? Ko si pretaknil vse moje reči, kaj si našel od vseh reči svoje hiše? Položil sem pred moje brate in tvoje brate, da razsodijo med nama! Že dvajset let sem bil pri tebi: tvoje ovce in tvoje koze niso izvrgle in ovnov tvoje drobnice nisem jedel. Od zveri raztrganega nisem prinašal k tebi; sam sem poravnal škodo. Od mene si terjal, pa naj mi je bilo ukradeno podnevi ali ponoči. Podnevi me je morila vročina in ponoči mraz in spanje je bežalo od mojih oči. Dvajset let sem bil v tvoji hiši; štirinajst let sem ti služil za tvoji dve hčeri in šest let za tvojo drobnico, a si mi desetkrat spremenil plačilo. Ko bi ne bil zame Bog mojega očeta, Bog Abrahamov in ki se ga boji Izak, dà, praznega bi me zdaj odpustil. Bog pa je videl mojo bedo in trud mojih rok ter v pretekli noči razsodil.« Laban pa je Jakobu odgovoril: »Moji sta hčeri, moji so otroci in moja je drobnica in vse, kar vidiš, je moje. Kaj naj pa danes storim tema hčerama ali njunim otrokom, ki sta jih rodili? Zdaj torej pridi, skleniva zavezo, jaz in ti, da bo priča med menoj in teboj!« Jakob je torej vzel kamen in ga postavil za spomenik. In Jakob je rekel bratom: »Naberite kamenja!« Tedaj so vzeli kamenje in naredili kup. Potem so jedli tam na kupu. Laban ga je imenoval Jegarsahaduta, Jakob pa ga je imenoval Galaad. In Laban je rekel: »Ta kup je danes priča med menoj in teboj.« Zato mu je dal ime Galaad in Masfa, ker je rekel: »Naj straži Gospod med menoj in teboj, ko se bova ločila drug od drugega. Če bi z mojima hčerama grdo ravnal ali vzel še druge žene poleg mojih hčerá, pomisli, četudi nobenega človeka ni pri naju, da je Bog priča med menoj in teboj!« Dalje je rekel Laban Jakobu: »Glej ta kup in glej ta spomenik, ki sem ga postavil med menoj in teboj! Priča naj bo ta kup in priča spomenik: niti jaz ne smem iti čez ta kup k tebi, niti ti ne smeš čez ta kup in ta spomenik k meni s hudim namenom. Bog Abrahamov in Bog Nahorjev – Bog njunih očetov – naj sodi med nama.« In Jakob je prisegel pri Bogu, ki se ga boji njegov oče Izak. Potem je Jakob daroval na gori klavno daritev in povabil svoje brate k pojedini. Tako so jedli in prenočili na gori. Laban je zjutraj zgodaj vstal, poljubil sinove in hčeri ter jih blagoslovil. Potem je Laban odšel in se vrnil v svoj kraj. Tudi Jakob je šel svojo pot. Tedaj so mu prišli naproti angeli božji. Ko jih je Jakob zagledal, je rekel: »To je tabor božji.« Zato je dal temu kraju ime Mahanaim. Jakob pa je poslal sle pred seboj k bratu Ezavu v deželo Seir, v edomsko pokrajino. Ukazal jim je: »Tako recite mojemu gospodu Ezavu: To ti sporoča tvoj služabnik Jakob: Pri Labanu sem tujčeval in se do zdaj mudil. Dobil sem volov in oslov, drobnice, hlapcev in dekel. Tako sporočam svojemu gospodu, da bi našel milost v tvojih očeh.« Sli so se vrnili k Jakobu s poročilom: »Prišli smo k tvojemu bratu Ezavu; prihaja ti naproti in štiristo mož z njim.« Jakob se je silno zbal in bilo ga je strah. Razdelil je torej ljudi, ki so bili pri njem, in drobnico, goved in kamele v dve krdeli. Dejal je namreč: »Če pride Ezav k enemu krdelu in ga pobije, se bo drugo krdelo rešilo.« In Jakob je molil: »Bog mojega očeta Abrahama, Bog mojega očeta Izaka, o Gospod, ki si mi rekel: ‚Vrni se v svojo deželo in v kraj svoje rodovine in skrbel bom, da ti bo dobro!‘ Nisem vreden vseh tvojih milosti in vse tvoje zvestobe, ki si jo izkazal svojemu hlapcu. Kajti s svojo palico sem prekoračil ta Jordan in zdaj imam dve krdeli. Reši me, prosim, iz roke mojega brata, iz roke Ezavove! Zakaj bojim se ga, da pride in nas pobije, mater z otroki vred. Ti pa si obljubil: ‚Skrbel bom, da ti bo dobro in naredil bom tvoj zarod kakor pesek ob morju, ki ga zaradi množine ni mogoče sešteti.‘« Tam je prenočil tisto noč. Potem je izločil od svojega imetja darilo za brata Ezava: dvesto koz in dvajset kozlov, dvesto ovac in dvajset ovnov, trideset dojnih kamel z mladiči, štirideset telic in deset juncev, dvajset oslic in deset osličev. Izročil jih je hlapcem, čredo za čredo posebej, ter rekel hlapcem: »Pojdite pred menoj in pustite presledek med čredo in čredo!« In je zapovedal prvemu tole: »Ko te sreča moj brat Ezav in te vpraša: ‚Čigav si in kam greš in čigavo je to pred teboj?‘ reci: ‚Tvojega hlapca Jakoba; darilo je, poslano mojemu gospodu Ezavu, in glej, tudi sam pride za nami.‘« Prav tako je tudi drugemu in tretjemu in vsem, ki so šli za čredami, naročil: »Kakor sem rekel, tako recite Ezavu, kadar ga srečate! In še povejte: ‚Glej, tudi tvoj hlapec Jakob pride za nami.‘« Mislil je namreč: »Z darom, ki gre pred menoj, ga pomirim; šele potem hočem videti njegovo obličje: morda me potem prijazno sprejme.« Tako je šlo darilo pred njim, sam pa je prenočil tisto noč v taboru. Vendar je vstal še tisto noč, vzel svoji dve ženi, dve dekli in enajst sinov ter prebredel Jabok. Vzel jih je in jih spravil čez reko; spravil je čez tudi vse, kar je imel. In Jakob je zaostal sam. Tedaj se je bojeval mož z njim, dokler ni zasvitala jutranja zarja. Ko je videl, da ga ne more premagati, ga je udaril na kolkov sklep, tako da se je Jakobu izvinil kolkov sklep, ko se je bojeval z njim. Nato je rekel: »Spusti me; kajti jutranja zarja že vzhaja!« Pa je odgovoril: »Ne spustim te, ako me ne blagosloviš.« Potem ga je vprašal: »Kako se imenuješ?« In je odgovoril: »Jakob.« Nato je rekel: »Ne imenuj se več Jakob, ampak Izrael; kajti bojeval si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal.« Tedaj je Jakob rekel: »Povej, prosim, svoje ime!« Odgovoril je: »Čemu vprašaš po mojem imenu?« Potem ga je ondi blagoslovil. Jakob pa je imenoval ta kraj Fanuel: »Saj sem videl Boga od obličja do obličja in je bilo vendar rešeno moje življenje.« Sonce mu je vzhajalo, ko je šel preko Fanuela dalje, a šepal je zaradi svojega kolka. Zato ne jedo Izraelovi sinovi do današnjega dne kite, ki je na kolkovem sklepu, ker je udaril na kito Jakobovega kolčnega sklepa. Jakob pa je povzdignil oči in pogledal in glej, Ezav je prihajal in z njim štiristo mož. Tedaj je razdelil otroke na Lijo in Rahelo in obe dekli. Spredaj je postavil dekli in njune otroke, zadaj za njimi Lijo in njene otroke, Rahelo z Jožefom pa nazadnje. Sam pa je šel pred njimi in se sedemkrat priklonil do tal, dokler se ni približal svojemu bratu. Ezav pa mu je pritekel naproti, ga objel, se mu oklenil vratu, ga poljubil in sta jokala. Potem je povzdignil oči in rekel, ko je videl ženi in otroke: »Kdo so tile pri tebi?« Odgovoril je: »Otroci, ki jih je Bog milostno poklonil tvojemu hlapcu.« Nato sta pristopili dekli sami in njuni otroci ter so se priklonili. Potem je pristopila Lija in njeni otroci ter so se priklonili; in naposled sta pristopila Jožef in Rahela ter se priklonila. Vprašal je: »Kaj hočeš z vso to vojsko, ki sem jo srečal?« Odgovoril je: »Hotel sem najti milost v očeh svojega gospoda.« Ezav je dejal: »Imam dosti, brat; imej, kar je tvojega!« Jakob pa je odvrnil: »Nikar, prosim! Če sem našel milost v tvojih očeh, sprejmi moje darilo od mene! Kajti zato sem gledal v tvoje obličje, kakor se gleda v božje obličje, in si me milostno sprejel. Vzemi, prosim, moj dar, ki so ti ga privedli! Kajti Bog me je milostno obdaril in imam vsega dosti.« In prisilil ga je, da je sprejel. Potem je rekel: »Odriniva in pojdiva dalje! Potoval bom pred teboj!« Pa mu je odgovoril: »Moj gospod ve, da so otroci nežni in da imam na svoji skrbi doječo drobnico in goved. Ako jih le en dan preveč ženem, vsa drobnica pogine. Naj gre, prosim, moj gospod, pred svojim hlapcem, jaz pa pojdem lagodno, kakor bo šla živina, ki je pred menoj, in kakor bodo šli otroci, dokler ne pridem k svojemu gospodu v Seir.« Tedaj je rekel Ezav: »Naj vsaj nekaj svojih ljudi pustim pri tebi.« Pa je odgovoril: »Čemu to? Da le milost najdem v očeh svojega gospoda!« Tako se je vrnil Ezav tisti dan po svoji poti v Seir. Jakob pa je odrinil v Sokot in si postavil hišo in za živino naredil kolibe; zato se imenuje ta kraj Sokot. Po svoji vrnitvi iz Padanarama je Jakob zdrav prišel v mesto Sihem, ki je v kanaanski deželi, in se ušotoril pred mestom. Zemljišče, na katerem je postavil šotor, je kupil od sinov Sihemovega očeta Hemorja za sto kesit. In postavil je tam oltar ter ga imenoval »Mogočen je Bog Izraelov«. Dina, hči Lije, ki jo je rodila Jakobu, pa je šla gledat hčere te dežele. Videl jo je Sihem, sin Hevejca Hemorja, kneza te dežele, jo ugrabil, bil pri njej in jo posilil. Njegovo srce se je navezalo na Jakobovo hčer Dino; ljubil je deklico in z njo govoril prisrčno. In Sihem je rekel svojemu očetu Hemorju: »Vzemi mi to deklico za ženo!« Jakob pa je slišal, da je oskrunil njegovo hčer Dino; ker so pa bili njegovi sinovi na polju pri živini, je Jakob molčal, dokler se niso vrnili. Sihemov oče Hemor je prišel k Jakobu, da bi z njim govoril. Jakobovi sinovi pa so prišli s polja, ko so to slišali. Možje so se raztogotili in silno razsrdili; kajti storil je nesramnost v Izraelu s tem, da je bil pri Jakobovi hčeri. Tako se ne bi bilo smelo zgoditi. Hemor je govoril z njimi takole: »Srce mojega sina Sihema se je navezalo na vašo hčer; dajte mu jo, prosim, za ženo! Stopite v svaštvo z nami; svoje hčere dajajte nam in jemljite si naše hčere! Prebivajte pri nas in dežela vam bodi na razpolago! Ostanite tu in hodite sem in tja po njej in naselite se v njej!« In Sihem je rekel njenemu očetu in njenim bratom: »Da bi le milost našel v vaših očeh! Kar terjate od mene, bom dal. Četudi mi naložite mnogo odkupnine in daril, bom dal, kar koli terjate od mene. Le dajte mi deklico za ženo!« Jakobovi sinovi so odgovorili Sihemu in njegovemu očetu Hemorju zvijačno; tako so govorili, ker je oskrunil njihovo sestro Dino. Rekli so jima: »Ne moremo storiti tega, da bi dali sestro možu, ki ni obrezan; kajti to bi bila za nas sramota. Le s tem pogojem vam privolimo, če postanete kakor mi s tem, da se med vami vsak moški dá obrezati. Tedaj vam bomo dajali svoje hčere in si jemali vaše hčere in prebivali pri vas, da postanemo eno ljudstvo. Ako pa nas ne boste poslušali, da bi se dali obrezati, vzamemo svojo hčer in odidemo.« Njihove besede so ugajale Hemorju in Hemorjevemu sinu Sihemu. In mladenič ni odlašal to spolniti, ker je ljubil Jakobovo hčer; bil pa je najuglednejši v vsej hiši svojega očeta. Hemor in njegov sin Sihem sta torej šla k mestnim vratom in sta govorila možem svojega mesta: »Ti možje so miroljubni proti nam; naj se naselijo v deželi in naj hodijo sem in tja po njej. Dežela je, glejte, dovolj prostorna zanje. Njihove hčere si jemljimo za žene in dajajmo jim svoje hčere! Toda možje nam privolijo, da se naselijo med nami in da postanemo eno ljudstvo, le s tem pogojem, da se med nami vsak moški dá obrezati, kakor so oni obrezani. Njihove črede in njihovo imetje in vsa njihova živina, ali ne bo potem nam v korist? Le privolimo jim, da ostanejo pri nas!« In poslušali so Hemorja in njegovega sina Sihema vsi, ki so hodili skozi vrata njunega mesta, in se dali obrezati vsi moški, vsi, ki so hodili skozi mestna vrata. Toda tretji dan, ko so imeli bolečine, sta vzela oba Jakobova sina Simeon in Levi, Dinina brata, vsak svoj meč in napadla nič hudega sluteče mesto ter pomorila vse moške. Tudi Hemorja in njegovega sina Sihema sta umorila z ostrim mečem ter vzela Dino iz Sihemove hiše in odšla. Jakobovi sinovi so planili na pobite in oplenili mesto, ker so oskrunili njihovo sestro. Vzeli so njih drobnico, goved, osle in kar je bilo v mestu in na polju. Tudi vse njih imetje, vse otroke in žene so odpeljali kot plen ter ugrabili sploh vse, kar je bilo v hišah. Tedaj je rekel Jakob Simeonu in Leviju: »Spravila sta me v nesrečo, ker sta me osovražila pri prebivalcih te dežele, pri Kanaancih in Ferezejcih. Saj imam samo malo ljudi. Če se zberejo zoper mene, me pobijejo; potem sem uničen, jaz in moja hiša.« Odgovorila sta: »Ali je smel z našo sestro ravnati kakor s hotnico?« Bog je rekel Jakobu: »Vzdigni se, stopi v Betel in tam prebivaj! Napravi tam oltar Bogu, ki se ti je prikazal, ko si bežal pred bratom Ezavom!« Jakob pa je rekel svoji hiši in vsem, ki so bili z njim: »Odpravite tuje bogove, ki so med vami, in očistite se ter preoblecite! Potem se vzdignimo in pojdimo v Betel! Tam napravim oltar Bogu, ki me je uslišal na dan moje stiske in bil z menoj na potu, po katerem sem hodil.« Tedaj so dali Jakobu vse tuje bogove iz svojih rok in uhane iz svojih ušes, in Jakob jih je zakopal pod hrast pri Sihemu. Ko so odrinili, je navdal strah božji vsa mesta okrog, tako da niso zasledovali Jakobovih sinov. Tako je prišel Jakob v Luzo, to je Betel, ki je v kanaanski deželi, sam in vse ljudstvo, ki je bilo z njim. Tam je sezidal oltar in imenoval ta kraj Betel, kajti tam se mu je razodel Bog, ko je bežal pred bratom. Tedaj je umrla Rebekina dojilja Debora in bila pokopana zdolaj za Betelom pod hrastom; zato ga je imenoval hrast žalovanja. Bog se je zopet prikazal Jakobu, ko je prišel iz Padanarama, in ga blagoslovil. Rekel mu je Bog: »Tvoje ime je Jakob; ne imenuj se več Jakob, ampak Izrael bodi tvoje ime!« In ga je imenoval Izraela. Bog je še rekel: »Jaz sem vsemogočni Bog. Bodi rodoviten in množi se! Narod, dà, množica narodov naj nastane iz tebe in kralji naj izhajajo iz tvojih ledij. In deželo, ki sem jo dal Abrahamu in Izaku, dam tebi; in tvojemu zarodu za teboj dam to deželo.« In Bog je odšel izpred njega z mesta, kjer je govoril z njim. Jakob pa je postavil spomenik na mestu, kjer je govoril z njim, kamniten spomenik, izlil nanj pitno daritev in ga oblil z oljem. In Jakob je imenoval kraj, kjer je Bog govoril z njim, Betel. Odrinili so od Betela. Ko so še imeli nekaj pota, da bi prišli v Efrato, je Rahela porodila, a imela težave pri porodu. Ko je imela hude porodne bolečine, ji je rekla babica: »Nikar se ne boj, ker tudi zdaj imaš sina!« Ko je odhajala njena duša, kajti umirala je, ga je imenovala Benoni, njegov oče pa ga je imenoval Benjamina. In Rahela je umrla in bila pokopana na potu v Efrato, to je Betlehem. Jakob pa je postavil spomenik na njenem grobu; to je Rahelin nagrobni spomenik do današnjega dne. Izrael je odrinil in postavil šotor onkraj Magdaledera. Ko je Izrael v tem kraju prebival, je šel Ruben in bil pri Bali, stranski ženi svojega očeta; Izrael pa je to zvedel. Jakobovih sinov pa je bilo dvanajst. Lijini sinovi: Jakobov prvorojenec Ruben, Simeon, Levi, Juda, Isahar in Zabulon. Rahelina sinova: Jožef in Benjamin. Sinova Raheline dekle Bale: Dan in Neftali. Sinova Lijine dekle Zelfe: Gad in Aser. To so Jakobovi sinovi, ki so se mu rodili v Padanaramu. Jakob je prišel k svojemu očetu Izaku v Mambro, v Karjatarbe, to je Hebron, kjer je tujčeval Abraham in Izak. Dni Izakovih je bilo sto osemdeset let. Potem je Izak preminul in umrl in bil, star in nasičen življenja, pridružen svojemu ljudstvu. Pokopala sta ga njegova sinova Ezav in Jakob. To je potomstvo Ezava, to je Edoma. Ezav si je vzel žene izmed kanaanskih hčerá: Ado, hčer Hetejca Elona; Oholibamo, hčer Ana, sina Hevejca Sebeona; in Izmaelovo hčer Basemato, sestro Nabajotovo. Ada je rodila Ezavu Elifaza; Basemata je rodila Rahuela. Oholibama pa je rodila Jehusa, Ihelona in Koreja. To so Ezavovi sinovi, ki so se mu rodili v kanaanski deželi. Ezav je vzel svoje žene, sinove in hčere in vse osebe svoje hiše, čredo, vso živino in vse imetje, ki si ga je pridobil v kanaanski deželi, ter odšel v deželo proč od brata Jakoba. Kajti njunega imetja je bilo preveč, da bi mogla skupaj bivati, in dežela njunega tujčevanja ju ni mogla vzdrževati zaradi njunih čred. Tako se je Ezav naselil na Seirskem gorovju; Ezav je Edom. In to so potomci Ezava, očeta Edomcev, na Seirskem gorovju. To so imena Ezavovih sinov: Elifaz, sin Ezavove žene Ade; Rahuel, sin Ezavove žene Basemate. Elifazovi sinovi so bili: Teman, Omar, Sefo, Gatam in Kenez. Tamna pa je bila stranska žena Ezavovega sina Elifaza in je rodila Elifazu Amaleka. To so sinovi Ezavove žene Ade. In to so Rahuelovi sinovi: Nahat, Zara, Sama in Meza. To so bili sinovi Ezavove žene Basemate. In to so bili sinovi Ezavove žene Oholibame, hčere Ana, Sebeonovega sina; ta je rodila Ezavu Jehusa, Ihelona in Koreja. To so vojvodi Ezavovih sinov. Sinovi Ezavovega prvorojenca Elifaza: vojvoda Teman, vojvoda Omar, vojvoda Sefo, vojvoda Kenez, vojvoda Kore, vojvoda Gatam, vojvoda Amalek. To so vojvodi Elifazovi v edomski deželi; to so Adini sinovi. – To pa so sinovi Ezavovega sina Rahuela: vojvoda Nahat, vojvoda Zara, vojvoda Sama, vojvoda Meza. To so vojvodi Rahuelovi v edomski deželi; to so sinovi Ezavove žene Basemate. – To pa so sinovi Ezavove žene Oholibame: vojvoda Jehus, vojvoda Ihelon, vojvoda Kore. To so vojvodi Ezavove žene Oholibame, Anove hčere. To so Ezavovi sinovi in to njihovi vojvodi; to je Edom. To pa so sinovi Horejca Seira, praprebivalci dežele: Lotan, Sobal, Sebeon, Ana, Dison, Eser in Disan. To so vojvodi Horejcev, Seirovih sinov, v edomski deželi. – Lotanova sinova sta bila Hori in Heman; Lotanova sestra pa je bila Tamna. – To pa so Sobalovi sinovi: Alvan, Manahat, Ebal, Sefo in Onam. – To pa sta Sebeonova sinova: Aja in Ana; to je tisti Ana, ki je našel tople vrelce v puščavi, ko je pasel osle svojega očeta Sebeona. – To pa sta Anova otroka: Dison in Oholibama, hči Anova. – To pa so Disonovi sinovi: Hamdan, Eseban, Jetran in Karan. – To so Eserjevi sinovi: Balaan, Zavan in Akan. – To sta Disanova sinova: Us in Aran. To so vojvodi Horejcev: vojvoda Lotan, vojvoda Sobal, vojvoda Sebeon, vojvoda Ana, vojvoda Dison, vojvoda Eser, vojvoda Disan. To so vojvodi Horejcev po njihovih rodovih v seirski deželi. To so kralji, ki so kraljevali v edomski deželi, preden je zavladal kralj Izraelovih sinov. Kraljeval je v Edomu Bela, sin Beorjev, in ime njegovega mesta je bilo Denaba. Bela je umrl in namesto njega je kraljeval Jobab, sin Zarov iz Bosre. Jobab je umrl in namesto njega je kraljeval Husam iz dežele Temanovcev. Husam je umrl in namesto njega je kraljeval Adad, sin Badadov, ki je pobil Madiance na moabski planoti, in ime njegovega mesta je bilo Avit. Adad je umrl in namesto njega je kraljeval Semla iz Masreke. Semla je umrl in namesto njega je kraljeval Savel iz Rohobote na reki. Savel je umrl in namesto njega je kraljeval Balanan, sin Akoborjev. Akoborjev sin Balanan je umrl in namesto njega je kraljeval Adad; ime njegovega mesta je bilo Fau in njegova žena se je imenovala Meetabela, hči Mezaabove hčere Matrede. To so imena Ezavovih vojvodov po njih rodovih, krajih, imenih: vojvoda Tamna, vojvoda Alva, vojvoda Jetet, vojvoda Oholibama, vojvoda Ela, vojvoda Finon, vojvoda Kenez, vojvoda Teman, vojvoda Mabsar, vojvoda Magdiel, vojvoda Hiram. To so Edomovi vojvodi po njihovih bivališčih v deželi, ki so jo posedli. To je Ezav, oče Edomcev. Jakob se je torej naselil v deželi tujčevanja svojega očeta, v kanaanski deželi. To je Jakobova zgodovina. Ko je imel Jožef sedemnajst let, je pasel drobnico s svojimi brati. Še mlad je bil pri sinovih očetovih žen Bale in Zelfe. In Jožef je poročal očetu, kar se je o njih slabega govorilo. Izrael pa je ljubil Jožefa bolj ko vse svoje sinove, ker se mu je rodil v njegovi starosti; zato mu je naredil dolgo suknjo. Ko so bratje videli, da ga oče bolj ljubi ko vse njegove brate, so ga sovražili in niso mogli z njim prijazno govoriti. Jožef pa je imel sanje in jih povedal bratom; zato so ga še bolj sovražili. Rekel jim je: »Poslušajte, kakšne sanje sem imel. Glejte, vezali smo snope sredi polja, in glejte, moj snop se je vzdignil in stal, in glejte, vaši snopi so se postavili naokrog in se priklanjali mojemu snopu.« Bratje pa so mu rekli: »Ali nam hočeš še kraljevati ali gospodovati?« In sovražili so ga še bolj zaradi njegovih sanj in zaradi njegovih besed. Nato je imel še druge sanje in jih povedal bratom. Rekel je: »Glejte, imel sem zopet sanje; in glejte, sonce in mesec in enajst zvezd se mi je priklanjalo.« Ko je to povedal očetu in bratom, ga je oče pograjal in mu rekel: »Kaj pomenijo te sanje, ki si jih imel? Mar naj res pridemo jaz, tvoja mati in tvoji bratje priklanjat se ti do tal?« Njegovi bratje so ga zato zavidali, oče pa si je to zapomnil. Ko so odšli njegovi bratje past drobnico svojega očeta pri Sihemu, je rekel Izrael Jožefu: »Ali ne pasejo tvoji bratje v Sihemu? Pridi, pošljem te k njim!« Odgovoril mu je: »Tukaj sem.« Tedaj mu je rekel: »Pojdi torej, poglej, ali se godi dobro tvojim bratom in ali se godi dobro drobnici, in mi sporoči!« Tako ga je poslal iz hebronske doline in prišel je v Sihem. Tedaj ga je našel neki mož, ko je, glej, blodil po polju, in mož ga je vprašal: »Kaj iščeš?« Odgovoril je: »Brate iščem. Povej mi, prosim, kje pasejo!« Mož je rekel: »Odšli so od tod; kajti slišal sem jih, kako so govorili: ‚Pojdimo v Dotain!‘« In šel je Jožef za brati in jih našel v Dotainu. Zagledali so ga od daleč, in preden se jim je približal, naredili zvijačen naklep zoper njega, da bi ga usmrtili. Govorili so drug drugemu: »Glejte, tam prihaja sanjač! In zdaj pridite, ubijmo ga in vrzimo v katerega izmed vodnjakov! Potem porečemo: ‚Huda zver ga je požrla.‘ Tedaj bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj!« Ko je Ruben to slišal, ga je skušal rešiti iz njihovih rok in je rekel: »Nikar ga ne ubijajmo!« In Ruben jim je dejal: »Ne prelivajte krvi! Vrzite ga v ta vodnjak v pustinji, roke pa nikar ne polagajte nanj!« Tako ga je hotel rešiti iz njihovih rok in ga vrniti očetu. Ko je torej Jožef prišel k bratom, so slekli Jožefu suknjo, dolgo suknjo, ki jo je nosil. Potem so ga zgrabili in ga vrgli v vodnjak; vodnjak pa je bil prazen, ni bilo vode v njem. Nato so sedli jest. Ko so povzdignili oči in pogledali, glej, je prihajala popotna družba Izmaelcev iz Galaada. Njihove kamele so nosile kozlinec, mastiko in ladan. Potovali so, da to prinesó v Egipt. Tedaj je Juda bratom rekel: »Kak dobiček imamo, če usmrtimo brata in zakrijemo njegovo kri? Dajte, prodajmo ga Izmaelcem in naša roka naj se ga ne loti! Kajti naš brat je, naše meso.« Bratje so ga poslušali. Ko so tedaj madianski trgovci šli mimo, so Jožefa potegnili in spravili iz vodnjaka. Potem so prodali Jožefa za dvajset srebrnikov Izmaelcem, ki so Jožefa odpeljali v Egipt. Ruben pa se je vrnil k vodnjaku in glej, Jožefa ni bilo v vodnjaku. Tedaj je pretrgal svoja oblačila, se vrnil k bratom in rekel: »Dečka ni več tu! In jaz, kam naj grem?« Nato so vzeli Jožefovo suknjo, zaklali kozla ter pomočili suknjo v kri. Potem so dolgo suknjo poslali očetu in sporočili: »To smo našli. Poglej, ali je suknja tvojega sina ali ne!« Ko jo je pogledal, je rekel: »Suknja je mojega sina! Divja zver ga je požrla! Raztrgan, raztrgan je Jožef!« In Jakob je pretrgal oblačila, si ogrnil z raševino ledja ter žaloval za sinom dolgo časa. Tedaj so se vzdignili vsi njegovi sinovi in hčere, da bi ga tolažili; pa se ni dal potolažiti in je dejal: »Žalujoč pojdem k sinu pod zemljo.« Tako ga je oče objokoval. Madianci pa so ga prodali v Egipt Putifarju, faraonovemu dvorniku, načelniku telesne straže. Tisti čas se je Juda ločil od bratov in je šotoril pri nekem Odolamcu z imenom Hira. Tam je videl Juda hčer Kanaanca, ki se je imenoval Sue; vzel jo je za ženo in šel k njej. Spočela je in rodila sina, ki mu je dala ime Her. Spet je spočela in rodila sina, ki mu je dala ime Onan. In spet je rodila sina, ki mu je dala ime Sela; bilo pa je v Kezibu, ko ga je rodila. Juda je vzel za svojega prvorojenca Hera ženo, ki se je imenovala Tamara. Judov prvorojenec Her pa je bil hudoben v očeh Gospodovih; zato mu je dal, da je umrl. Tedaj je rekel Juda Onanu: »Pojdi k bratovi ženi in jo vzemi za ženo kot svak, da obudiš zarod svojemu bratu!« Ker pa je Onan vedel, da zarod ne bo njegov, je stresel seme na tla, kolikorkrat je šel k bratovi ženi, da ne bi dal zaroda svojemu bratu. V očeh Gospodovih pa je bilo hudobno, kar je delal; zato je poslal smrt tudi njemu. Nato je rekel Juda snahi Tamari: »Prebivaj kot vdova v očetovi hiši, dokler ne doraste moj sin Sela!« Dejal je namreč: »Da ne umre tudi ta kakor njegova brata!« Tamara je šla in prebivala v očetovi hiši. Ko je preteklo veliko časa, je umrla Suetova hči, Judova žena. In ko se je Juda potolažil, je šel s svojim prijateljem Hirom iz Odolama v Tamno k striženju svoje drobnice. Tedaj so Tamari sporočili: »Glej, tvoj tast gre v Tamno drobnico strič.« Nato je slekla vdovska oblačila, se pokrila s tančico in se zagrnila ter sedela pri vhodu v Enaim, ki je na potu v Tamno. Videla je namreč, da je Sela dorastel, pa mu ni bila dana za ženo. Ko jo je Juda videl, jo je imel za hotnico; kajti zagrnila si je obraz. Obrnil se je k njej ob potu in rekel: »Pusti, naj grem k tebi!« Ni namreč vedel, da je njegova snaha. Rekla je: »Kaj mi boš dal, če prideš k meni?« Odgovoril je: »Pošljem ti kozliča od drobnice.« Dejala je: »Če mi daš zastavo, dokler ga ne pošlješ.« Tedaj je vprašal: »Kakšno zastavo naj ti dam?« Odgovorila je: »Svoj pečatnik in trak in palico, ki je v tvoji roki!« Dal ji je ter šel k njej in je spočela od njega. Potem je vstala in šla, slekla tančico ter oblekla vdovska oblačila. Juda je poslal kozliča po svojem odolamskem prijatelju, da bi od ženske dobil zastavo; pa je ni našel. Tedaj je vprašal ljudi njenega kraja: »Kje je hotnica, ki je bila v Enaimu ob potu?« Odgovorili so: »Ni bilo tu hotnice.« Vrnil se je torej k Judu in rekel: »Nisem je našel, pa tudi ljudje tega kraja so rekli: ‚Ni bilo tu hotnice.‘« Juda je odvrnil: »Naj jo ima! Da le ne bova v zasmeh! Glej, poslal sem tega kozliča, a ti je nisi našel.« Po približno treh mesecih pa so sporočili Judu: »Tvoja snaha Tamara je nečistovala in glej, tudi zanosila je iz nečistovanja.« Tedaj je rekel Juda: »Peljite jo ven, naj se sežge!« Ko so jo peljali ven, je tastu sporočila: »Od moža, čigar je to, sem spočela. Poglej, prosim,« je dostavila, »čigav je ta pečatnik, ta trak in ta palica!« Juda je pogledal in rekel: »Pravičnejša je od mene, ker je nisem dal sinu Selu.« Potem pa je ni več spoznal. Ko pa je prišel čas njenega poroda, glej, sta bila dvojčka v njenem telesu. Ko je rodila, je eden pomolil roko. Babica je vzela in privezala rdečo nit na njegovo roko in rekla: »Ta pride najprej na svet.« Ko pa je svojo roko zopet nazaj potegnil, glej, je prišel njegov brat na svet. Tedaj je rekla: »Kaj si si napravil predor?« Zato se je imenoval Fares. Potem je prišel na svet njegov brat, na čigar roki je bila rdeča nit, in se je imenoval Zara. Jožefa so pripeljali v Egipt in Egipčan Putifar, faraonov dvornik in načelnik telesne straže, ga je kupil od Izmaelcev, ki so ga bili tja pripeljali. Gospod pa je bil z Jožefom; zato mu je šlo vse po sreči. Bival je v hiši egiptovskega gospodarja. Njegov gospodar je videl, da je Gospod z njim in da je Gospod po njegovi roki dajal uspeh vsem njegovim delom. Zato je našel Jožef milost v njegovih očeh, tako da mu je smel streči. Postavil ga je tudi nad svojo hišo in dal v njegove roke vse, kar je imel. In odkar ga je postavil nad svojo hišo in nad vse, kar je imel, je Gospod blagoslavljal Egipčanovo hišo zaradi Jožefa; Gospodov blagoslov je bil pri vsem, kar je imel, doma in na polju. Zato je prepustil vse, kar je imel, Jožefovim rokam in se ob njem ni menil za nič drugega kakor za hrano, ki jo je užival. Jožef pa je bil lepe postave in zalega obraza. Po teh dogodkih je obrnila oči v Jožefa žena njegovega gospodarja in rekla: »Pridi k meni!« Uprl se je in rekel gospodarjevi ženi: »Glej, moj gospodar se ob meni ne meni za nič v hiši, in vse, kar ima, je dal v moje roke. Sam ni večji od mene v tej hiši in mi ni ničesar izvzel razen tebe, ker si njegova žena. Kako naj torej storim to veliko hudobijo in se pregrešim zoper Boga?« In dasi je nagovarjala Jožefa dan na dan, je vendar ni poslušal, da bi šel k njej in bil pri njej. Ko je prišel nekega takega dne v hišo, da bi opravil svoje delo, in ni bilo nikogar izmed domačih notri, ga je prijela za obleko in rekla: »Pridi k meni!« Tedaj je pustil svojo obleko v njeni roki in zbežal ter odšel. Ko je videla, da je pustil obleko v njeni roki in zbežal, je sklicala ljudi svoje hiše in jim rekla: »Glejte, pripeljal nam je Hebrejca, da bi se šalil z nami. Prišel je k meni, da bi bil pri meni; pa sem zavpila z močnim glasom. Ko pa je slišal, da sem povzdignila svoj glas in zavpila, je pustil svojo obleko poleg mene in zbežal ter odšel.« In pustila je njegovo obleko poleg sebe, dokler ni prišel gospodar domov. Tedaj mu je govorila z istimi besedami: »Prišel je k meni hebrejski suženj, ki si nam ga pripeljal, da bi se šalil z menoj. Ko sem povzdignila svoj glas in zavpila, je pustil svojo obleko poleg mene in zbežal.« Ko je slišal gospodar ženine besede, ki mu jih je govorila: »Tako mi je storil tvoj suženj,« se je silno razsrdil. In Jožefov gospodar ga je dal prijeti in vreči v ječo, v kraj, kjer so bili zaprti kraljevi jetniki. Tam je bil torej v ječi. Gospod je bil z Jožefom; pridobil mu je srca, tako da je našel milost tudi v očeh načelnika ječe. In načelnik ječe je izročil Jožefu vse jetnike, ki so bili v ječi; vse, kar se je tam vršilo, se je vršilo po njegovi naredbi. Načelnik ječe se ni menil za nič od tega, kar mu je bilo izročeno, ker je bil Gospod z njim in ker je Gospod dajal uspeh vsem njegovim delom. Po teh dogodkih sta se točaj in pek egiptovskega kralja pregrešila zoper svojega gospoda, egiptovskega kralja. In faraon se je razsrdil na oba dvornika, na vélikega točaja in vélikega peka. In dal ju je zapreti v hiši načelnika telesne straže, v ječi, na kraju, kjer je bil Jožef zaprt. Načelnik telesne straže jima je pridelil Jožefa, da jima je stregel. Tako sta bila nekaj časa v ječi. Tedaj sta imela isto noč sanje oba, točaj in pek egiptovskega kralja, ki sta bila v ječi zaprta, vsak svoje sanje, ki so imele zanj poseben pomen. Zjutraj je prišel k njima Jožef in ju videl in glej, bila sta slabe volje. In vprašal je faraonova dvornika, ki sta bila z njim zaprta v hiši njegovega gospodarja: »Zakaj sta vajina obraza danes čemerna?« Odgovorila sta mu: »Sanje sva imela in ni nikogar, ki bi jih razložil.« Jožef jima je rekel: »Ali niso razlage od Boga? Povejta mi, prosim!« In véliki točaj je povedal Jožefu svoje sanje in mu rekel: »V sanjah, glej, je bila vinska trta pred menoj. In na trti so bile tri mladike. Ta je komaj pognala, že je vzrastel njen cvet in njeni grozdi so zorili jagode. In faraonova čaša je bila v moji roki in utrgal sem grozdje, ga stisnil v faraonovo čašo in podal čašo faraonu v roko.« Tedaj mu je rekel Jožef: »To je razlaga: tri mladike so trije dnevi. Po treh dneh bo faraon povzdignil tvojo glavo in te postavil nazaj v tvojo službo in podajal boš faraonu čašo v roko kakor v prejšnji službi, ko si bil njegov točaj. Toda spomni se me, ko se ti bo dobro godilo, in izkaži mi milost; priporoči me pri faraonu in izpelji iz te hiše! Kajti ukraden sem bil iz hebrejske dežele in tudi tukaj nisem nič storil, da bi me morali vreči v ječo.« Véliki pek je videl, da je ugodno razložil; zato je Jožefu rekel: »Tudi jaz sem imel sanje; in glej, tri pletenice belega peciva sem imel na glavi. V vrhnji pletenici so bile vsakovrstne jestvine za faraona, pekovski izdelki; a ptice so jih jedle iz pletenice na moji glavi.« Tedaj je Jožef odgovoril: »To je razlaga: tri pletenice so trije dnevi. Po treh dneh bo faraon tvojo glavo povzdignil in te obesil na kol in ptice bodo jedle tvoje meso od tebe.« Tretji dan potem je faraon na svoj rojstni dan napravil pojedino vsem služabnikom. Tedaj je povzdignil glavo vélikega točaja in glavo vélikega peka med svojimi služabniki. In vélikega točaja je postavil zopet v njegovo točajsko službo, tako da je podajal čašo faraonu v roko. Vélikega peka pa je dal obesiti, kakor jima je razložil Jožef. A véliki točaj se ni spomnil Jožefa, temveč ga je pozabil. Po dveh letih je imel faraon sanje. In glej, stal je ob Nilu. In glej, iz Nila je stopalo sedem lepih in debelih krav in so se pasle v ločju. In glej, za njimi je stopalo iz Nila sedem drugih, grdih in suhih krav in postavile so se poleg onih krav na bregu Nila. In grde in suhe krave so požrle onih sedem lepih in debelih krav. Nato se je faraon prebudil. Ko je zopet zaspal, se mu je sanjalo drugič. In glej, rastlo je na enem steblu sedem debelih in lepih klasov. In glej, za njimi je poganjalo sedem drobnih in od vzhodnega vetra osmojenih klasov. In drobni klasi so pogoltnili sedem debelih in polnih klasov. Nato se je faraon prebudil in glej, bile so sanje. Zjutraj je bil njegov duh vznemirjen. Zato je dal poklicati vse egiptovske pismouke in modrijane. Faraon jim je povedal sanje, a ni bilo nikogar, ki bi jih razložil faraonu. Tedaj je govoril véliki točaj faraonu: »Spominjam se danes svojih grehov. Faraon se je razsrdil na svoja služabnika in ju dal zapreti v hiši načelnika telesne straže, mene in vélikega peka. Imela pa sva isto noč sanje, jaz in on; vsak je imel sanje, ki so imele zanj poseben pomen. Bil pa je tam z nama hebrejski mladenič, suženj načelnika telesne straže. Njemu sva povedala sanje in nama jih je razložil. Vsakega sanje je razložil. In kakor nama je razložil, tako se je zgodilo: jaz sem bil postavljen zopet v svojo službo, oni pa je bil obešen.« Faraon je dal Jožefa poklicati. Hitro so ga privedli iz ječe. Dal se je ostriči, se preoblekel in prišel k faraonu. Faraon je rekel Jožefu: »Imel sem sanje in ni ga, ki bi jih razložil. Slišal sem pa o tebi, češ: ko slišiš sanje, jih že razložiš.« Jožef je faraonu odgovoril: »Ne jaz, Bog bo odgovoril faraonu, kar mu je v blagor.« Potem je faraon povedal Jožefu: »V sanjah, glej, sem stal na bregu Nila. In glej, iz Nila je stopalo sedem debelih in lepih krav in pasle so se v ločju. In glej, za njimi je stopalo sedem drugih, suhih, zelo grdih in mršavih krav; nisem videl tako ostudnih kakor te v vsej egiptovski deželi. In mršave in grde krave so požrle sedem prejšnjih debelih krav. Tako so jim prišle v trebuh, a se ni poznalo, da so jim v trebuh prišle; bile so grde kakor poprej. Nato sem se prebudil. Videl sem spet v sanjah in glej, na enem steblu je rastlo sedem polnih in lepih klasov. In glej, za njimi je poganjalo sedem suhih, drobnih, od vzhodnega vetra osmojenih klasov. In drobni klasi so pogoltnili sedem lepih klasov. To sem povedal pismoukom, a ni bilo nikogar, ki bi mi jih razložil.« Tedaj je Jožef rekel faraonu: »Sanje faraonove pomenijo eno in isto. Bog je naznanil faraonu, kar hoče storiti. Sedem lepih krav je sedem let in sedem lepih klasov je sedem let; sanje pomenijo eno in isto. Sedem mršavih in grdih krav pa, ki so stopale za njimi, je sedem let; in sedem praznih in od vzhodnega vetra osmojenih klasov je sedem let lakote. To je, kar sem rekel faraonu: Bog je pokazal faraonu, kar hoče storiti. Glej, sedem let bo prišlo: velika obilnost bo po vsej egiptovski deželi. Za njimi pa nastopi sedem let lakote in pozabljena bo vsa obilnost v egiptovski deželi in lakota použije deželo. In ne bo se več opazila obilnost v deželi zaradi te lakote, ki bo potem prišla; kajti silno huda bo. Da so se sanje faraonu dvakrat ponovile, pomeni, da je to pri Bogu trdno sklenjeno in Bog to prav kmalu izvrši. Zdaj torej naj faraon poskrbi za razumnega in modrega moža in naj ga postavi nad egiptovsko deželo. Faraon naj dalje nemudoma postavi nadzornike po deželi in naj jemlje petino od egiptovske dežele v sedmih letih obilnosti. In naj zberejo ves živež teh dobrih let, ki pridejo, in naj spravijo žito pod faraonovo oblastjo kot živež po mestih in ga shranijo. Ta živež naj bo v zalogo deželi za sedem let lakote, ki bodo v egiptovski deželi. Tako ne bo uničena dežela po lakoti.« Ta beseda je ugajala faraonu in vsem njegovim služabnikom. In faraon je rekel služabnikom: »Mar bomo našli moža, kakor je ta, ki je duh božji v njem?« In Jožefu je rekel faraon: »Ko ti je Bog vse razodel, ni nikogar, ki bi bil tako razumen in moder kakor ti. Ti bodi nad mojo hišo in po tvojem povelju naj se ravna vse moje ljudstvo; samo za prestol bom večji od tebe.« In še je rekel faraon Jožefu: »Glej, postavim te nad vso egiptovsko deželo.« In faraon je snel pečatni prstan z roke in ga dal Jožefu na roko, ga oblekel v oblačilo iz tankega platna in mu obesil zlato verižico okoli vratu. Dal ga je peljati na svojem drugem vozu in pred njim so klicali: »Priklonite se!« Tako ga je postavil nad vso egiptovsko deželo. In faraon je rekel Jožefu: »Jaz sem faraon, a brez tebe naj nihče ne dvigne roke ali noge po vsej egiptovski deželi.« Faraon je dal Jožefu ime Safanet-Fanea in mu dal za ženo Aseneto, hčer Putifarja, duhovnika v Heliopolu. Potem je Jožef obhodil egiptovsko deželo. Jožef je imel trideset let, ko je stopil pred egiptovskega kralja faraona. In Jožef je odšel izpred faraonovega obličja in prehodil vso egiptovsko deželo. Zemlja pa je v sedmih letih obilnosti rodila v obilju. In zbral je ves živež sedmih let, ki so nastopila v egiptovski deželi, ter naložil živež po mestih; živež s polja okrog vsakega mesta je naložil v njem. Jožef je zbral žita kakor peska ob morju, silno mnogo, tako da je nehal meriti, ker se ni dalo več meriti. Preden je prišlo leto lakote, sta se Jožefu rodila dva sina, ki mu ju je rodila Aseneta, hči Putifarja, duhovnika v Heliopolu. Jožef je dal prvorojencu ime Manase, češ: »Bog mi je dal pozabiti vse moje trpljenje in vso hišo mojega očeta.« Drugemu pa je dal ime Efraim, češ: »Bog me je storil rodovitnega v deželi moje nesreče.« Preteklo je sedem let obilnosti, ki je bila v egiptovski deželi. In začelo je prihajati sedem let lakote, kakor je Jožef napovedal. Tedaj je nastala lakota po vseh deželah, po vsej egiptovski deželi pa je bilo kruha. Ko je tudi vsa egiptovska dežela trpela lakoto, je vpilo ljudstvo k faraonu za kruh. Faraon pa je rekel vsem Egipčanom: »Pojdite k Jožefu; kar vam poreče, storite!« Ko je torej lakota nastopila po vsej zemlji, je Jožef odprl vse žitnice in prodajal žito Egipčanom. Lakota pa je bila v egiptovski deželi vedno hujša. In ves svet je hodil v Egipt k Jožefu kupovat žita; kajti lakota je bila po vsej zemlji huda. Jakob je zvedel, da je v Egiptu žito. Rekel je torej Jakob sinovom: »Zakaj se obotavljate? Glejte,« je dejal, »slišal sem, da je žito v Egiptu. Pojdite tja in kupite nam žita, da ostanemo pri življenju in ne umrjemo!« Tedaj je šlo deset Jožefovih bratov, da bi nakupili v Egiptu žita. Jožefovega brata Benjamina pa Jakob ni poslal z njegovimi brati, ker je dejal: »Da se mu ne pripeti kaka nesreča!« Prišli so torej Izraelovi sinovi kupovat žita med drugimi, ki so prihajali; kajti lakota je bila v kanaanski deželi. Jožef pa je bil oblastnik v deželi, prodajal je žito vsemu ljudstvu dežele. Tako so prišli Jožefovi bratje in so se pred njim priklonili z obrazom do tal. Ko je Jožef svoje brate videl, jih je spoznal, a se je zatajil kot tujec pred njimi ter govoril z njimi trdo. Vprašal jih je: »Od kod ste prišli?« Odgovorili so: »Iz kanaanske dežele kupovat živeža.« Jožef je brate spoznal, oni ga pa niso spoznali. Tedaj se je spomnil Jožef sanj, ki jih je imel o njih, in jim je rekel: »Ogleduhi ste! Ogledovat ste prišli nezavarovane kraje v deželi!« Odgovorili so mu: »Ne, gospod, ampak tvoji hlapci so prišli kupovat živeža. Vsi smo sinovi enega moža; pošteni smo, tvoji hlapci niso ogleduhi.« Pa jim je rekel: »Ne, ampak nezavarovane kraje v deželi ste prišli ogledovat.« Odgovorili so: »Dvanajst je tvojih hlapcev, bratje smo, sinovi enega moža v kanaanski deželi, in glej, najmlajši je zdaj pri našem očetu, enega pa ni več.« Jožef pa jim je rekel: »Tako je, kakor sem vam rekel: Ogleduhi ste! O tem boste preskušeni. Kakor resnično živi faraon: ne boste šli od tod, dokler ne pride semkaj vaš najmlajši brat. Pošljite enega izmed sebe, da pripelje vašega brata! Vi pa ostanete ujeti. Tako se preskusijo vaše besede, je li resnica pri vas ali ne. Kakor resnično živi faraon, ogleduhi ste!« Potem jih je dal skupaj zapreti za tri dni. Tretji dan jim je rekel Jožef: »To morate storiti, če hočete ostati pri življenju – jaz se bojim Boga. Če ste pošteni, naj ostane eden izmed vas bratov ujetnik v hiši, kjer ste bili zaprti. Vi pa pojdite in nesite žito za vaše gladujoče družine! Potem pripeljite svojega najmlajšega brata k meni! Tako se bodo izkazale vaše besede za resnične in ne boste umrli.« In storili so tako. Tedaj so med seboj govorili: »Resnično, pregrešili smo se nad svojim bratom. Kajti videli smo bridkost njegove duše, ko nas je prosil usmiljenja, pa nismo poslušali; zato je prišla nad nas ta stiska.« Ruben jim je govoril: »Ali vam nisem rekel: ‚Ne pregrešite se nad mladeničem!‘ Pa niste poslušali. Tako se, glejte, terja njegova kri.« Niso pa vedeli, da Jožef razume, ker je z njimi po tolmaču govoril. Obrnil se je proč od njih in se razjokal. Potem se je vrnil k njim in govoril z njimi. Nato je vzel izmed njih Simeona ter ga dal zvezati pred njihovimi očmi. Potem je Jožef ukazal, naj jim napolnijo vreče z žitom in jim vrnejo njih denar vsakemu v njegovo vrečo ter jim dajo brašna na pot. In storili so jim tako. Naložili so žito na osle ter odšli od tam. Na prenočišču pa je odprl eden svojo vrečo, da bi nakrmil svojega osla. Pa je zagledal svoj denar. Kajti glej, bil je na vrhu njegove vreče. In rekel je bratom: »Denar mi je bil vrnjen. Tu je, glejte, v moji vreči!« Zavzeli so se in prestrašeni govorili drug drugemu: »Kaj nam je to Bog storil?« Prišli so potem k svojemu očetu Jakobu v kanaansko deželo in so mu vse povedali, kar se jim je pripetilo; rekli so: »Mož, ki je gospodar dežele, je z nami trdo govoril in nas imel za ogleduhe dežele. Odgovorili smo mu: ‚Pošteni smo, nismo ogleduhi. Dvanajst nas je bratov, sinov enega očeta; enega ni več, najmlajši pa je zdaj pri našem očetu v kanaanski deželi.‘ Pa nam je rekel mož, ki je gospodar dežele: ‚Po tem bom spoznal, da ste pošteni: enega svojih bratov pustite pri meni, potem vzemite, kar za svoje gladujoče družine potrebujete, in odidite! Potem pripeljite k meni svojega najmlajšega brata in bom spoznal, da niste ogleduhi, ampak da ste pošteni! Vašega brata vam potem dam nazaj in smeli boste hoditi po deželi.‘« Ko so praznili vreče, glej, je vsak našel zavitek svojega denarja v vreči. Ko so videli, oni in njihov oče, zavitke svojega denarja, so se prestrašili. Oče Jakob pa jim je rekel: »Otroke mi jemljete. Jožefa ni več, Simeona ni več in še Benjamina boste vzeli! Nadme vse to prihaja!« Ruben je rekel očetu: »Moja dva sinova usmrti, če ga ne pripeljem nazaj k tebi. Zaupaj mi ga in jaz ti ga vrnem!« Odgovoril je: »Moj sin ne pojde z vami. Kajti njegov brat je mrtev in ta je sam ostal; in če ga zadene na potu, po katerem boste hodili, nesreča, bi spravili moje sive lase z žalostjo pod zemljo.« Lakota pa je hudo stiskala deželo. Ko so použili žito, ki so ga prinesli iz Egipta, jim je oče rekel: »Kupite nam zopet nekaj živeža!« Juda mu je odgovoril: »Oni mož nam je izrečno zatrdil: ‚Ne boste videli mojega obličja, ako ne bo vašega brata z vami.‘ Če hočeš poslati našega brata z nami, pojdemo in ti kupimo živeža. Ako ga pa nočeš poslati, ne pojdemo; kajti mož nam je rekel: ‚Ne boste videli mojega obličja, ako ne bo vašega brata z vami.‘« Izrael je rekel: »Zakaj ste mi storili to hudo, da ste izdali možu, da imate še enega brata?« Odgovorili so: »Mož je natančno povprašal po nas in po naši rodovini, ko je rekel: ‚Ali vaš oče še živi? Ali imate še katerega brata?‘ In odgovorili smo mu na ta vprašanja. Smo li mogli vedeti, da poreče: ‚Pripeljite svojega brata?‘« Juda pa je rekel očetu Izraelu: »Pošlji mladeniča z menoj, da se vzdignemo in odidemo, da si ohranimo življenje in ne umrjemo mi in ti in naši otroci. Jaz sem porok zanj. Iz mojih rok ga terjaj! Če ga ne pripeljem k tebi in ga ne postavim pred tvoje obličje, bom jaz kriv pred teboj vse dni. Kajti ko bi ne bili odlašali, bi bili zdaj že dvakrat nazaj prišli.« In oče Izrael jim je rekel: »Če pa je to tako, storite tole: vzemite v svojih vrečah najboljših pridelkov te dežele in nesite možu darilo: nekaj mastike in nekaj medu, kozlinca in ladana, kločkov in mandeljnov! Vzemite s seboj dvakrat toliko denarja; kajti denar, ki je bil vrnjen na vrhu vaših vreč, nesite s seboj nazaj; nemara je bila pomota! Tudi svojega brata vzemite, dvignite se in pojdite zopet k onemu možu! Vsemogočni Bog pa naj vam nakloni usmiljenje onega moža, da vam izpusti drugega vašega brata in Benjamina. Jaz pa, kakor sem bil brez otrok, sem spet brez otrok!« Tedaj so vzeli možje to darilo; tudi dvakrat toliko denarja so vzeli s seboj in Benjamina; dvignili so se in odšli v Egipt ter stopili pred Jožefa. Ko je Jožef videl pri njih Benjamina, je velel oskrbniku svoje hiše: »Pelji te može v hišo, zakolji klavno žival in pripravi obed! Kajti ti možje bodo opoldne jedli z menoj.« In mož je storil, kakor mu je Jožef zapovedal; mož je peljal te može v Jožefovo hišo. Možje pa so se bali, ker so bili pripeljani v Jožefovo hišo in so dejali: »Zaradi denarja, ki je prišel zadnjič v naše vreče, nas peljejo noter, da nas obdolžijo, planejo na nas ter nas vzamejo za sužnje z našimi osli vred.« Zato so stopili k oskrbniku Jožefove hiše in ga nagovorili pred hišnimi vrati. Rekli so: »Prosimo, gospod! Prišli smo zadnjič sem, da kupimo živeža. Ko smo pa prišli v prenočišče in odprli vreče, glej, je bil denar vsakega izmed nas na vrhu njegove vreče, naš denar po svoji polni teži; zato smo ga s seboj nazaj prinesli. Pa tudi drug denar smo s seboj prinesli, da kupimo živeža. Ne vemo, kdo je položil naš denar v vreče.« Odgovoril je: »Mir vam bodi! Nikar se ne bojte! Vaš Bog in Bog vašega očeta vam je dal zaklad v vreče; vaš denar je prišel do mene.« Potem je privedel k njim Simeona. Mož je nato pripeljal te može v Jožefovo hišo in dal vode, da so si noge umili, in njih oslom je dal klaje. Medtem so pripravili darilo, preden bi Jožef opoldne prišel; slišali so namreč, da bodo tam obedovali. Ko je prišel Jožef v hišo, so mu izročili darilo, ki so ga imeli s seboj, in so se mu priklonili do tal. Vprašal jih je, kako se jim godi, in rekel: »Ali se vašemu staremu očetu, o katerem ste govorili, dobro godi? Ali še živi?« Odgovorili so: »Dobro se godi tvojemu hlapcu, našemu očetu; še živi.« In pripognili so se in priklonili. Ko je dvignil oči, je zagledal brata Benjamina, sina svoje matere, ter rekel: »Ali je to vaš najmlajši brat, o katerem ste mi govorili?« In je dejal: »Bog ti bodi milostljiv, moj sin!« Potem je Jožef hitro prenehal; kajti pred bratom se mu je milo storilo in bil je na tem, da bi se zjokal; zato je šel v izbo in se tam razjokal. Ko si je umil obraz in prišel ven, se je premagoval in rekel: »Nosite jedi!« In prinesli so posebej njemu, posebej njim in posebej Egipčanom, ki so jedli z njim; kajti Egipčani ne smejo jesti s Hebrejci, ker je Egipčanom to gnusoba. Sedeli so pa pred njim razvrščeni po starosti, od prvorojenega do najmlajšega. Zato so se možje med seboj z začudenjem pogledovali. Dal jim je nositi jedila izpred sebe. Benjaminov delež pa je bil petkrat večji ko deleži vseh drugih. Tako so pili in postali z njim dobre volje. Nato je ukazal oskrbniku svoje hiše: »Napolni vreče teh mož z živežem, kolikor bodo mogli nesti, in položi vsakemu njegov denar na vrh njegove vreče! Mojo čašo pa, srebrno čašo, deni na vrh vreče najmlajšega hkrati z denarjem za njegovo žito!« In storil je po Jožefovem naročilu. Ko je zasvitalo jutro, so odpustili može z njihovimi osli. Izšli so iz mesta; še niso bili daleč proč, ko je ukazal Jožef oskrbniku svoje hiše: »Vzdigni se, hiti za možmi, in ko jih dojdeš, jim reci: ‚Zakaj ste dobro s hudim povrnili? Zakaj ste mi ukradli srebrno čašo? Ali ni to tista, iz katere moj gospod pije in s katero prerokuje? Hudo ste ravnali, da ste to storili.‘« Ko jih je došel, jim je govoril te besede. Odgovorili so mu: »Zakaj govori gospod tako? Bog ne daj, da bi tvoji hlapci kaj takega storili! Glej, denar, ki smo ga našli na vrhu svojih vreč, smo prinesli nazaj k tebi iz kanaanske dežele. Kako bi mogli torej ukrasti iz hiše tvojega gospoda srebro ali zlato? Pri katerem izmed tvojih hlapcev se najde, ta naj umrje, mi pa bomo, gospod, tvoji sužnji.« Odgovoril je: »Čeprav bi se zdaj moralo zgoditi po vaših besedah, naj bo vendar tisti, pri katerem se najde, moj suženj; vi pa boste prosti.« In hitro je postavil vsak svojo vrečo na tla in vsak je svojo vrečo odprl. In preiskoval je: pri najstarejšem je začel in pri najmlajšem je končal; in našla se je čaša v Benjaminovi vreči. Tedaj so raztrgali svoja oblačila, otovorili vsak svojega osla ter se vrnili v mesto. Tako je prišel Juda z brati v Jožefovo hišo, ko je bil ta še tam; in vrgli so se pred njim na tla. Jožef jim je rekel: »Kaj ste to storili? Ali ne veste, da zna mož, kakršen sem jaz, prerokovati?« Juda je odgovoril: »Kaj naj rečemo gospodu? Kaj naj govorimo in s čim naj se opravičimo? Bog je našel krivdo na tvojih hlapcih. Glej, zdaj smo sužnji gospodovi, mi kakor ta, pri katerem se je našla čaša.« Pa je rekel: »Bog ne daj, da bi to storil! Mož, pri katerem se je našla čaša, ta mi bo suženj, vi pa pojdite v miru k svojemu očetu!« Juda pa je stopil k njemu in rekel: »Prosim, gospod, naj sme tvoj hlapec spregovoriti besedo pred svojim gospodom. Naj se ne vname tvoja jeza zoper tvojega hlapca. Saj si kakor faraon. Vprašal si, gospod, svoje hlapce: ‚Ali imate še očeta ali brata?‘ Odgovorili smo gospodu: ‚Imamo še starega očeta in mladeniča, ki se mu je rodil v starosti; njegov brat je umrl; tako je ostal sam od svoje matere; zato je ljubljenec svojega očeta.‘ Ti pa si zapovedal svojim hlapcem: ‚Pripeljite ga k meni, da ga vidim s svojimi očmi!‘ Odgovorili smo gospodu: ‚Mladenič ne more zapustiti svojega očeta; če bi zapustil očeta, bi ta umrl.‘ Pa si dejal svojim hlapcem: ‚Če ne pride z vami vaš najmlajši brat, ne boste videli več mojega obličja.‘ Ko smo pa prišli k svojemu očetu, tvojemu hlapcu, smo mu sporočili gospodove besede. Naš oče pa je rekel: ‚Kupite nam zopet nekaj živeža!‘ Dejali smo: ‚Ne moremo iti; le če bo naš najmlajši brat z nami, pojdemo; kajti ne smemo videti moževega obličja, ako ni našega najmlajšega brata z nami.‘ Rekel nam je moj oče, tvoj hlapec: ‚Vi veste, da mi je žena rodila dva sina. Eden je odšel od mene in sem dejal: Resnično, raztrgan, raztrgan je! In nisem ga videl do zdaj. Ako vzamete še tega izpred mojega obličja in ga zadene nesreča, spravite moje sive lase od žalosti pod zemljo.‘ Ko bi torej jaz zdaj prišel k svojemu očetu, tvojemu hlapcu, in bi mladeniča, na katerega je navezan z vso dušo, ne bilo z nami, bi umrl, ko bi videl, da ni mladeniča, in tvoji hlapci bi res spravili sive lase svojega očeta, tvojega hlapca, zaradi žalosti pod zemljo. Kajti tvoj hlapec je s svojim poroštvom dobil mladeniča od očeta, ko je rekel: ‚Če ga ne pripeljem k tebi, bom jaz kriv pred očetom vse dni.‘ Zdaj torej naj ostane, prosim, tvoj hlapec namesto mladeniča za sužnja gospodu; mladenič pa naj gre z brati! Kako naj namreč brez mladeniča grem k očetu? Ne, naj ne gledam bridkosti, ki bi zadela mojega očeta!« Tedaj se Jožef ni mogel več premagovati vpričo vseh, ki so stali pri njem. Zaklical je: »Pošljite vse od mene ven!« Tako ni bilo nikogar pri Jožefu, ko se je dal bratom spoznati. Tedaj je na glas zajokal, tako da so slišali Egipčani in čula tudi faraonova hiša. Potem je rekel Jožef svojim bratom: »Jaz sem Jožef! Torej moj oče še živi!« Bratje pa mu niso mogli odgovoriti; tako so osupnili pred njim. Jožef pa je rekel bratom: »Stopite, prosim, bliže k meni!« In ko so pristopili bliže, je dejal: »Jaz sem vaš brat Jožef, ki ste ga prodali v Egipt. Zdaj pa se nikar ne žalostite in si ne očitajte, da ste me prodali semkaj! Kajti Bog me je poslal pred vami, da vas ohrani pri življenju. Že dve leti je lakota v deželi in bo še pet let, ko ne bo oratve ne žetve. Zato me je Bog poslal pred vami, da ohrani vaš rod na zemlji in vas s čudovito pomočjo obvaruje pri življenju. Tako me torej niste vi semkaj poslali, temveč Bog, ki me je postavil za očeta faraonu in za gospodarja vsej njegovi hiši in za vladarja vse egiptovske dežele. Pojdite hitro k mojemu očetu in mu recite: ‚Tako pravi tvoj sin Jožef: Bog me je postavil za gospodarja vsemu Egiptu; pridi k meni, nikar se ne mudi! Prebival boš v gesenski deželi in boš blizu mene, ti in tvoji sinovi in sinovi tvojih sinov, tvoja drobnica in tvoja goved, in vse, kar imaš. Tu te bom živil, kajti še pet let bo lakota, da ne obubožaš s svojo družino in z vsem, kar imaš.‘ Glejte, vaše oči in oči mojega brata Benjamina vidijo, da moja usta govorijo z vami. Naznanite torej mojemu očetu vse moje dostojanstvo v Egiptu in vse, kar ste videli, ter mojega očeta hitro sem pripeljite!« Potem se je oklenil brata Benjamina okoli vratu in jokal; tudi Benjamin je jokal ob njegovem vratu. Nato je poljubil vse brate in jokal pri njih; potem so njegovi bratje z njim govorili. Tudi v faraonovi hiši se je raznesel glas: »Jožefovi bratje so prišli!« In razveselil se je faraon s svojimi služabniki. In faraon je rekel Jožefu: »Povej svojim bratom: ‚Tole storite! Otovorite svojo živino in pojdite hitro v kanaansko deželo! Vzemite očeta in svoje družine ter pridite k meni! Dal vam bom, kar je dobrega v egiptovski deželi, dà, najboljše reči v deželi boste uživali.‘ Dalje jim naroči: ‚Tole storite: Vzemite si iz egiptovske dežele vozove za svoje otroke in žene; posadite tudi očeta nanje in pridite! Naj vam ne bo žal za vašo hišno opravo; kajti vaše bo vse, kar je v vsej egiptovski deželi dobrega.‘« Izraelovi sinovi so storili tako. Jožef jim je dal vozove po faraonovem naročilu; dal jim je tudi brašna na pot. Njim vsem je še dal, vsakemu posebej, praznično oblačilo. Benjaminu pa je dal tristo srebrnikov in pet prazničnih oblačil. Očetu pa je poslal deset oslov, obloženih z najboljšimi rečmi iz Egipta, in deset oslic, obloženih z žitom, kruhom in živili, očetu za pot. Potem je brate odslovil. Ko so odhajali, jim je rekel: »Ne vznemirjajte se na potu!« Tako so odšli iz Egipta in prišli v kanaansko deželo k svojemu očetu Jakobu. Sporočili so mu: »Jožef še živi in je vladar nad vso egiptovsko deželo!« Ali njegovo srce je ostalo hladno; zakaj ni jim verjel. Ko so mu pa pripovedovali vse Jožefove besede, ki jim jih je govoril, in je videl vozove, ki jih je poslal Jožef, da bi ga odpeljali, tedaj je očetu Jakobu oživel duh. In Izrael je rekel: »Zadosti! Moj sin Jožef še živi! Pojdem, da ga vidim, preden umrjem!« Tako je Izrael odrinil z vsem, kar je imel. Ko je prišel v Bersabo, je Bogu svojega očeta Izaka daroval klavne daritve. In Bog je Izraelu rekel v nočni prikazni: »Jakob, Jakob!« Odgovoril je: »Tukaj sem.« In je dejal: »Jaz, Bog, sem Bog tvojega očeta. Ne boj se iti v Egipt; kajti tam te bom storil v velik narod. Jaz pojdem s teboj v Egipt in jaz te gotovo popeljem tudi nazaj. Jožef ti bo zatisnil oči s svojo roko.« Jakob se je tedaj dvignil iz Bersabe. Izraelovi sinovi so posadili očeta Jakoba, svoje žene in otroke na vozove, ki jih je poslal faraon, da bi ga odpeljali. Vzeli so tudi živino in imetje, ki so ga pridobili v kanaanski deželi. Tako so prišli v Egipt Jakob in z njim vsi njegovi potomci. Svoje sinove in vnuke, svoje hčere in vnukinje, vse svoje potomstvo je pripeljal s seboj v Egipt. To pa so imena Izraelovih sinov, ki so prišli v Egipt: Jakob in njegovi sinovi: Jakobov prvorojenec Ruben. Rubenovi sinovi: Henoh, Falu, Hesron in Karmi. Simeonovi sinovi: Jamuel, Jamin, Ahod, Jahin, Sohar in Savel, sin Kanaanke. Levijevi sinovi: Gerson, Kaat in Merari. Judovi sinovi: Her, Onan, Sela, Fares, in Zara; Her in Onan pa sta umrla v kanaanski deželi; Faresova sinova pa sta bila Ezrom in Hamul. Isaharjevi sinovi: Tola, Fua, Job in Semron. Zabulonovi sinovi: Sared, Elon in Jahelel. – To so Lijini sinovi, ki jih je rodila Jakobu v Padanaramu, potem njih hči Dina; njegovih sinov in hčerá je bilo skupaj triintrideset oseb. Gadovi sinovi: Sefion, Hagi, Suni, Esebon, Heri, Arodi in Areli. Aserjevi sinovi: Jemna, Jesua, Jesui, Berija in njihova sestra Sara; Berijeva sinova: Heber in Melkiel. To so sinovi Zelfe, ki jo je dal Laban svoji hčeri Liji; te je rodila Jakobu, šestnajst oseb. Sinova Jakobove žene Rahele: Jožef in Benjamin. Jožefu sta se rodila v egiptovski deželi Manase in Efraim, ki mu ju je rodila Aseneta, hči Putifarja, duhovnika v Heliopolu. Benjaminovi sinovi: Bela, Behor, Asbel, Gera, Naaman, Ehi, Ros, Mofim, Hufim in Ared. To so Rahelini sinovi, ki so se rodili Jakobu, skupaj štirinajst oseb. Danov sin: Husim. Neftalijevi sinovi: Jasiel, Guni, Jeser in Selem. To so sinovi Bale, ki jo je dal Laban svoji hčeri Raheli; te je rodila Jakobu, skupaj sedem oseb. Vseh oseb, ki so prišle z Jakobom v Egipt, njegovih rodnih potomcev, brez žen Jakobovih sinov, je bilo skupaj šestinšestdeset oseb. Jožefova sinova, ki sta se mu rodila v Egiptu: dve osebi. Vseh oseb Jakobove hiše, ki so prišle v Egipt, je bilo sedemdeset. Poslal pa je Juda pred seboj k Jožefu, da bi dal navodila pred njegovim prihodom v Gesen; tako so prišli v deželo Gesen. Tedaj je napregel Jožef svoj voz in šel naproti očetu Izraelu v Gesen. Ko se mu je ta prikazal, se ga je oklenil okoli vratu in dolgo jokal ob njegovem vratu. In Izrael je rekel Jožefu: »Zdaj rad umrjem, ko sem videl tvoje obličje, da še živiš!« Potem je rekel Jožef bratom in očetovi družini: »Pojdem poročat faraonu in mu rečem: ‚Moji bratje in družina mojega očeta, ki so bili v kanaanski deželi, so prišli k meni. Ti možje so pastirji drobnice; kajti živinorejci so bili in so privedli svojo drobnico in svojo goved in vse, kar so imeli.‘ Če vas bo torej faraon poklical in vprašal, kaj je vaš poklic, odgovorite: ‚Živinorejci so bili tvoji hlapci od svoje mladosti do sedaj, mi in naši očetje,‘ da boste smeli prebivati v gesenski deželi. Kajti vsak pastir drobnice je Egipčanom gnusoba.« Jožef je tedaj prišel in faraonu sporočil: »Moj oče in moji bratje so prišli s svojo drobnico in s svojo govedjo in z vsem, kar imajo, iz kanaanske dežele in so, glej, v gesenski deželi.« Od vseh svojih bratov pa jih je vzel pet ter jih predstavil faraonu. Faraon je vprašal njegove brate: »Kaj je vaš poklic?« Odgovorili so faraonu: »Pastirji drobnice so tvoji hlapci, mi in naši očetje.« Dalje so rekli faraonu: »Prišli smo, da bi kot tujci bivali v tej deželi; kajti ni paše za našo drobnico, ki jo imajo tvoji hlapci, ker lakota pritiska v kanaanski deželi. In zdaj prosimo, naj smejo bivati tvoji hlapci v gesenski deželi.« Tedaj je rekel faraon Jožefu: »Tvoj oče in tvoji bratje so prišli k tebi. Egiptovska dežela ti je na razpolago. V najboljšem delu dežele naseli očeta in brate! Naj prebivajo v gesenski deželi; in če veš, da so med njimi sposobni možje, jih postavi za nadzornike moje živine!« Potem je Jožef pripeljal očeta Jakoba in ga predstavil faraonu. Jakob je pozdravil faraona, želeč mu blagoslova. Faraon je vprašal Jakoba: »Koliko je let tvojega življenja?« Jakob je odgovoril faraonu: »Dni mojega popotovanja je sto trideset let; malo jih je in hudi so bili dnevi mojega življenja in ne dosegajo dnevov življenja mojih očetov, ki so jih prebili na svojem popotovanju.« Nato se je Jakob poslovil od faraona, želeč mu blagoslova, in odšel izpred faraonovega obličja. Jožef je naselil očeta in brate in jim dal posest v egiptovski deželi, v najboljšem delu dežele, v rameseški pokrajini, kakor je faraon zapovedal. In Jožef je preskrboval očeta in brate in vso očetovo družino z živežem po številu otrok. Po vsej zemlji ni bilo kruha; kajti lakota je hudo pritiskala. Tudi egiptovska dežela in kanaanska dežela sta bili izčrpani po lakoti. Tako je Jožef pobral ves denar, ki se je našel v egiptovski deželi in v kanaanski deželi, za žito, ki so ga kupovali; in ta denar je spravil Jožef v faraonovo hišo. Ko je pošel denar v egiptovski deželi in kanaanski deželi, so prihajali vsi Egipčani k Jožefu in prosili: »Daj nam kruha! Zakaj bi umirali pred teboj, ker ni več denarja?« Jožef pa je odgovoril: »Pripeljite svojo živino in dam vam ga v zameno za vašo živino, če ni več denarja!« In ko so pripeljali svojo živino k Jožefu, jim je dal Jožef živeža v zameno za konje, za drobnico, goved in osle; tako jih je preskrbel za to leto z živežem, ki ga je zamenjal za vso njihovo živino. Ko je minulo to leto, so prišli k njemu drugo leto ter mu rekli: »Ne moremo ti, gospod, prikrivati: denar je pošel, in kar smo imeli živine, je prešla k tebi, gospod. Nič več za tebe, gospod, ne preostaja razen našega telesa in naše zemlje. Zakaj naj umrjemo pred tvojimi očmi, mi s svojo zemljo vred? Kupi nas in našo zemljo za živež in bomo hkrati z našo zemljo faraonova last. Daj semena, da ostanemo pri življenju in ne umrjemo in da zemlja ne bo opustošena!« Tako je Jožef kupil vso egiptovsko zemljo za faraona; kajti Egipčani so prodali vsak svoje polje, ker jih je tlačila lakota; in dežela je postala faraonova lastnina. Ljudstvo pa je preselil v mesta od enega konca egiptovske pokrajine do drugega. Le zemlje duhovnikov ni pokupil; kajti duhovniki so imeli od faraona določen dohodek in so živeli od tega dohodka, ki jim ga je dal faraon; zato niso prodali svoje zemlje. Tedaj je rekel Jožef ljudstvu: »Glejte, kupil sem vas danes z vašo zemljo vred za faraona. Tu imate semena, da posejete zemljo. Od pridelkov dajte eno petino faraonu, štiri petine pa imejte kot seme za polje in kot hrano zase in za svoje družine in za hrano za svoje otroke!« Rekli so: »Ohranil si nam življenje. Naj najdemo milost v tvojih očeh, gospod, in hlapci bomo faraonu!« Tako je Jožef iz tega naredil postavo do današnjega dne za egiptovsko zemljo, da gre petina faraonu. Samo zemlja duhovnikov ni postala faraonova. Izrael se je torej naselil v egiptovski deželi v gesenski pokrajini in jo dobil v last. In so narasli in se silno namnožili. Jakob pa je živel v egiptovski deželi še sedemnajst let; in bilo je dni Jakobovega življenja sto sedeminštirideset let. Ko so se približali Izraelovi dnevi smrti, je poklical sina Jožefa in mu rekel: »Če sem našel milost v tvojih očeh, položi, prosim, svojo roko pod moje ledje in izkaži mi ljubezen in zvestobo: nikar me ne pokoplji v Egiptu! Pri svojih očetih bi rad počival. Pelji me nazaj iz Egipta in pokoplji me v njihovem grobišču!« Odgovoril je: »Storil bom po tvoji besedi!« Ko je dejal: »Prisezi mi!« mu je prisegel. In Izrael se je poklonil proti zglavju svoje postelje. Potem so sporočili Jožefu: »Glej, tvoj oče je bolan!« Tedaj je vzel s seboj svoja dva sinova, Manaseja in Efraima. In Jakobu so naznanili: »Glej, tvoj sin Jožef prihaja k tebi!« Izrael je tedaj zbral svoje moči in se usedel na postelji. Potem je rekel Jakob Jožefu: »Vsemogočni Bog se mi je prikazal v Luzi v kanaanski deželi in me blagoslovil ter mi rekel: ‚Glej, naredim te rodovitnega in razmnožim te in naredim iz tebe množico ljudstev: in dam to deželo tvojemu zarodu za teboj v večno posest.‘ Tvoja sinova, ki sta se ti rodila v egiptovski deželi, preden sem prišel k tebi v Egipt, naj bosta moja: Efraim in Manase naj bosta moja kakor Ruben in Simeon. Toda tvoji otroci, rojeni za njima, naj bodo tvoji; po imenu svojih bratov naj se imenujejo pri svoji dediščini. Ko sem prišel iz Padanarama, mi je umrla Rahela v kanaanski deželi na potu, ko je bilo še kos poti do Efrate; in pokopal sem jo tam ob potu v Efrato, to je Betlehem.« Ko je Izrael videl Jožefova sinova, je vprašal: »Kdo sta ta dva?« Jožef je očetu odgovoril: »To sta moja sinova, katera mi je tukaj Bog dal.« Dejal je: »Privedi ju, prosim, k meni, da ju blagoslovim!« Oči Izraelove so namreč otemnele od starosti, da ni mogel prav videti. Ko ju je privedel blizu k njemu, ju je poljubil in objel. Potem je Izrael rekel Jožefu: »Nisem mislil, da bom videl tvoje obličje, in glej, Bog mi je dal videti tudi tvoje potomce.« Nato ju je Jožef odmaknil proč od njegovih kolen ter se priklonil pred njim do tal. Potem je vzel Jožef oba, Efraima s svojo desnico na Izraelovo levico in Manaseja s svojo levico na Izraelovo desnico ter ju primaknil blizu k njemu. Izrael je dvignil svojo desnico in jo položil na Efraimovo glavo, dasi je bil mlajši, in svojo levico na Manasejevo glavo, križem držeč svoji roki; kajti Manase je bil prvorojenec. Potem je blagoslovil Jožefa z besedami: »Bog, pred čigar obličjem sta hodila moja očeta Abraham in Izak; Bog, ki mi je bil pastir, odkar živim do tega dne; angel, ki me je rešil vsega hudega: naj blagoslovi ta mladeniča, naj se po njih imenuje moje ime in ime mojih očetov Abrahama in Izaka in naj se množita v velikem številu na zemlji!« Ko je Jožef videl, da njegov oče polaga desnico na Efraimovo glavo, mu ni bilo všeč; zato je prijel očetovo roko, da bi jo preložil z Efraimove glave na Manasejevo glavo. In Jožef je rekel očetu: »Ne tako, oče! Kajti ta je prvorojenec; položi desnico na njegovo glavo!« Njegov oče pa ni hotel in je rekel: »Vem, moj sin, vem. Tudi iz njega bo nastalo ljudstvo in tudi on bo mogočen; toda njegov mlajši brat bo mogočnejši od njega in iz njegovega zaroda bo nastala množica narodov.« Blagoslovil ju je torej ta dan in rekel: »S teboj bo Izrael blagoslavljal, govoreč: ‚Stôri te Bog kakor Efraima in kakor Manaseja!‘« Tako je postavil Efraima pred Manaseja. Potem je rekel Izrael Jožefu: »Glej, jaz bom umrl; a Bog bo z vami in vas bo pripeljal nazaj v deželo vaših očetov. Tebi dam kos zemlje več nego tvojim bratom. Vzel sem ga iz rok Amorejcev s svojim mečem in lokom.« Tedaj je poklical Jakob svoje sinove in rekel: »Zberite se, da vam naznanim vašo usodo v dnevih prihodnjih! Zberite se in poslušajte, sinovi Jakobovi; poslušajte Izraela, svojega očeta! Ruben, moj prvorojenec si ti, moja moč in prvina moje moške sile, odličen v dostojanstvu in odličen v oblasti. Vzkipel si kakor voda, ne boš imel prvenstva, ker stopil si na ležišče svojega očeta; takrat si ga oskrunil. V mojo posteljo si stopil! Simeon in Levi sta brata, njuna meča sta orodje nasilja. V njun posvet naj ne hodi moja duša, z njunim zborom naj se ne druži moje srce; kajti v svoji jezi sta ubila može, v svoji razuzdanosti ohromila vole. Prekleta bodi njuna jeza, ker je bila silna, in njuna togota, ker je bila trda. Razdelil ju bom v Jakobu in ju razkropil v Izraelu. Juda, tebe bodo hvalili tvoji bratje. Tvoja roka bo na tilniku tvojih sovražnikov, priklanjali se ti bodo sinovi tvojega očeta. Mlad lev je Juda; od plena, moj sin, si se povzdignil! Sklonil se je, ulegel se kakor lev in kakor levinja, kdo ga bo zdražil? Ne bo vzeto žezlo od Juda, ne vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride tisti, ki mu gre, in njemu bodo narodi pokorni. Za trto bo privezoval svojega osliča in za žlahtno trto mladiča svoje oslice; v vinu bo pral svojo obleko in v krvi grozdja svoje oblačilo. Iskré se mu oči od vina in zobje so beli od mleka. Zabulon prebiva ob morski obali, in sicer ob ladijskem pristanišču, njegova stran se naslanja na Sidon. Isahar je koščen osel, ki leži med ograjami. Ker je videl, da je mir dober in dežela prijetna, je pripognil tilnik, da nosi tovore in postane tlačan. Dan bo sodil svoje ljudstvo kakor eden izmed Izraelovih rodov; Dan bo kot kača ob potu, gad ob stezi, ki piči konja v peto, da njegov jezdec vznak pade. Na tvojo pomoč upam, o Gospod! Gad, bojne čete pritiskajo nadenj, a on jih pritiska na pete. Aser ima hrane v izobilju, on daje kraljevske slaščice. Neftali je spuščena košuta, zna govoriti v lepih besedah. Jožef je mlado rodovitno drevo, mlado rodovitno drevo ob studencu; njegove veje se vzpenjajo čez zidovje. Pa dražijo ga in obstreljujejo in preganjajo lokostrelci. Toda trden ostane njegov lok in gibčni njegovi lakti in roke po moči Mogočnega Jakobovega, od tam, kjer je pastir, Skala Izraela, po Bogu tvojega očeta, ki naj ti pomaga, in po Vsemogočnem, ki naj te blagoslavlja z blagoslovi neba od zgoraj, z blagoslovi brezna od spodaj, z blagoslovi prsi in materinega telesa! Blagoslovi za tvojega očeta so presegli blagoslove vekovitih gora, lepoto vekovečnih hribov: naj bodo na Jožefovi glavi, na temenu kneza med njegovimi brati. Benjamin je zgrabljiv volk; zjutraj uživa rop in na večer deli plen.« Vsi ti so Izraelovi dvanajsteri rodovi; in to je, kar jim je govoril njihov oče. In blagoslovil jih je, vsakega je blagoslovil z njemu primernim blagoslovom. Potem jim je naročil: »Jaz se pridružujem svojemu ljudstvu; pokopljite me pri mojih očetih, v votlini, ki je na polju Hetejca Efrona; v votlini, ki je na polju Makpeli, nasproti Mambri, v kanaanski deželi, na zemljišču, ki ga je Abraham kupil od Hetejca Efrona za grobišče! Tam so pokopali Abrahama in njegovo ženo Saro, tam so pokopali Izaka in njegovo ženo Rebeko in tam sem pokopal Lijo.« To je polje z votlino, ki je bilo pridobljeno od Hetejcev. Ko je Jakob nehal dajati naročila svojim sinovom, je dejal svoje noge nazaj na posteljo. Potem je umrl in bil pridružen svojemu ljudstvu. Tedaj se je Jožef vrgel na obličje svojega očeta in jokal nad njim in ga poljuboval. Potem je Jožef ukazal svojim služabnikom zdravnikom, naj njegovega očeta mazilijo; in zdravniki so Izraela mazilili. To je trajalo pri njem štirideset dni; kajti toliko dni se potrebuje za maziljenje. Egipčani pa so ga objokovali sedemdeset dni. Ko so pretekli dnevi žalovanja za njim, je Jožef govoril faraonovi hiši: »Če sem našel, prosim, milost v vaših očeh, govorite, prosim, pred faraonom tole: Moj oče me je zaprisegel z besedami: ‚Glej, umiram; v mojem grobu, ki sem si ga izkopal v kanaanski deželi, tam me pokoplji!‘ Zdaj torej bi rad šel, prosim, da pokopljem svojega očeta; potem se vrnem.« Faraon je rekel: »Pojdi in pokoplji svojega očeta, kakor te je zaprisegel!« In Jožef je šel, da pokoplje svojega očeta. Z njim so šli vsi faraonovi služabniki, starešine njegove hiše in vsi starešine egiptovske dežele, vsa Jožefova družina, njegovi bratje in družina njegovega očeta. Le otroke, drobnico in goved so pustili v gesenski deželi. Šli so z njim tudi vozovi in konjeniki, tako da je bil sprevod zelo velik. Ko so prišli v Gorenatad, ki je onkraj Jordana, so imeli tam veliko in zelo slovesno žalovanje. Priredil je svojemu očetu sedemdnevno žalovanje. Ko so prebivalci dežele, Kanaanci, videli žalovanje v Gorenatadu, so rekli: »To je slovesno žalovanje Egipčanov!« Zato se je kraj imenoval Abelmesraim, ki je onkraj Jordana. Sinovi so mu torej storili, kakor jim je zapovedal. Odnesli so ga namreč njegovi sinovi v kanaansko deželo in ga pokopali v votlini zemljišča Makpele, zemljišča nasproti Mambri, ki ga je Abraham za grobišče kupil od Hetejca Efrona. Potem ko je pokopal svojega očeta, se je Jožef vrnil v Egipt, on in njegovi bratje, ki so šli z njim očeta pokopavat. Tedaj so se Jožefovi bratje bali, ker je bil njihov oče mrtev, in so govorili: »Kaj, če bi nas Jožef sovražil in nam res povrnil vse hudo, kar smo mu storili!« In dali so Jožefu sporočiti: »Tvoj oče je pred smrtjo tole naročil: Tako recite Jožefu: ‚Oh, odpusti vendar hudodelstvo svojih bratov in njihov greh, da so ti hudo storili!‘ A zdaj odpusti, prosimo, hudodelstvo častilcev Boga tvojega očeta!« Jožef se je zjokal, ko so mu to sporočili. Tedaj so šli njegovi bratje sami tja, se vrgli pred njegovo obličje in rekli: »Glej, tvoji hlapci smo!« Jožef pa jim je rekel: »Ne bojte se! Ali sem mar jaz na božjem mestu? Vi ste sicer hudo namerjali zoper mene, Bog pa je to obrnil na dobro, da izvrši to, kar se danes vidi: da ohrani pri življenju mnogo ljudi. Zdaj torej se nikar ne bojte! Jaz bom skrbel za vas in vaše otroke!« Tako jih je tolažil in izpodbujal k pogumu. Jožef je prebival v Egiptu, on in družina njegovega očeta. Živel pa je Jožef sto deset let. In videl je Jožef Efraimove sinove do tretjega rodu; tudi sinovi Manasejevega sina Mahirja so se rodili Jožefu na kolena. Potem je rekel Jožef svojim bratom: »Jaz bom umrl. Bog pa vas bo gotovo obiskal in vas popeljal iz te dežele v deželo, ki jo je s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu.« In Jožef je zaprisegel Izraelove sinove z besedami: »Gotovo vas bo Bog obiskal; odnesite takrat moje kosti od tod!« Jožef je umrl star sto deset let. Ko so ga mazilili, so ga položili v krsto v Egiptu. To so imena Izraelovih sinov, ki so prišli v Egipt z Jakobom; vsak je prišel s svojo rodbino: Ruben, Simeon, Levi in Juda; Isahar, Zabulon in Benjamin; Dan in Neftali; Gad in Aser. Bilo pa je vseh Jakobovih potomcev sedemdeset oseb. Jožef pa je bil že v Egiptu. Potem je Jožef umrl in vsi njegovi bratje in vsa ta rodovina. Izraelovi sinovi pa so narastli, se razširili in razmnožili in postali silno močni, tako da jih je bila dežela polna. Tedaj je nastopil nov kralj v Egiptu, ki ni poznal Jožefa. Rekel je svojemu ljudstvu: »Glejte, ljudstvo Izraelovih sinov je številnejše in močnejše od nas. Dajte, ravnajmo modro z njim, da se ne razmnoži in se ob kaki vojski ne pridruži našim sovražnikom, da se ne bo vojskovalo zoper nas in odšlo iz dežele!« Postavili so torej nad njim rabotne priganjače, da bi ga stiskali s težkimi deli; tako je zidalo za faraona mesti za skladišča, namreč Pitom in Rameses. A čim bolj so ga tlačili, tem bolj se je množilo in tem bolj se je širilo, tako da jih je bilo groza pred Izraelovimi sinovi. In Egipčani so nalagali Izraelovim sinovom dela s hudo silo. Grenili so jim življenje s trdim delom z ilovico in opeko in z vsakršnim delom na polju, z vso raboto, h kateri so jih hudo silili. Potem je egiptovski kralj naročil hebrejskima babicama, katerih ena se je imenovala Sefora, druga pa Fua: »Ko pomagata Hebrejkam pri porodu, glejta na spol: če je deček, ga usmrtita, če pa deklica, naj živi!« Babici pa sta se bali Boga in nista delali, kakor jima je naročil egiptovski kralj, ampak sta pustili dečke živeti. Zato je poklical egiptovski kralj babici in jima rekel: »Zakaj sta to storili in pustili dečke živeti?« Babici sta odgovorili faraonu: »Hebrejke niso kakor egiptovske žene; krepke so: preden pride k njim babica, porodijo.« In Bog je storil babicama dobro; ljudstvo pa se je množilo in postalo silno močno. Ker sta se babici bali Boga, jima je dal številen zarod. Nato je faraon vsemu ljudstvu ukazal: »Vsakega dečka, ki se rodi, vrzite v Nil, vsako deklico pa pustite pri življenju!« Neki mož iz Levijevega rodu je šel in se oženil z Levijevo hčerjo. Žena je spočela in rodila sina. Ko je videla, da je lep, ga je skrivala tri mesece. Ko ga pa ni mogla dalje skrivati, je vzela zanj pletenico iz papirusovega ličja, jo zamazala z asfaltom in s smolo, položila vanjo dečka in jo postavila v ločje kraj Nila. Njegova sestra pa se je ustopila od daleč, da bi videla, kaj se bo z njim zgodilo. Tedaj je prišla faraonova hči, da bi se kopala v Nilu. Njene dekle pa so hodile ob Nilu. Zagledala je pletenico sredi ločja in poslala svojo deklo, da bi jo prinesla. Ko jo je odprla, je zagledala otroka, in glej, jokajoč deček je bil. Zasmilil se ji je in je dejala: »To je kateri izmed hebrejskih otrok!« Nato je rekla njegova sestra faraonovi hčeri: »Ali naj grem in ti pokličem doječo ženo izmed Hebrejk, da ti bo otroka dojila?« Faraonova hči je odgovorila: »Pojdi!« In deklica je šla in poklicala otrokovo mater. Tej je faraonova hči rekla: »Vzemi tega otroka in mi ga hrani in jaz ti bom dala za to plačilo!« Žena je otroka vzela in ga dojila. Ko pa je otrok dorastel, ga je pripeljala faraonovi hčeri. Vzela ga je za sina in imenovala Mojzes, rekla je namreč: »Iz vode sem ga potegnila.« V tem času, ko je bil Mojzes dorastel, je šel k svojim bratom in videl njih težka dela. Tedaj je videl, da je Egipčan tepel Hebrejca, enega izmed njegovih bratov. Ko se je ozrl sem in tja in videl, da ni nikogar, je Egipčana ubil in ga zakopal v pesek. Ko je šel drugi dan spet ven, glej, sta se prepirala dva Hebrejca. Rekel je tistemu, ki je delal krivico: »Zakaj tepeš svojega bližnjega?« Odgovoril je: »Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika med nama? Ali me misliš ubiti, kakor si ubil Egipčana?« Mojzes se je prestrašil in dejal: »Resnično, stvar se je zvedela.« Faraon je to zvedel in hotel Mojzesa usmrtiti. Mojzes pa je zbežal izpred faraonovega obličja in se ustavil v madianski deželi. Usedel se je pri nekem studencu. Madianski duhovnik pa je imel sedem hčerá. Prišle so zajemat vodo in polnit korita, da bi napojile očetovo drobnico. Tedaj so prišli pastirji in jih odgnali. Mojzes pa je vstal, se zanje zavzel in napojil njih drobnico. Ko so prišle k očetu Raguelu, je rekel: »Zakaj ste prišle danes tako hitro?« Odgovorile so: »Neki Egipčan nas je rešil iz rok pastirjev; tudi vodo nam je pridno zajemal in napojil drobnico.« Tedaj je hčeram dejal: »Kje je? Zakaj ste vendar moža pustile? Pokličite ga, da bo jedel kruh!« Mojzes pa se je odločil bivati pri tem možu. In dal je Mojzesu svojo hčer Seforo. Ko je porodila sina, mu je dal ime Gersam; rekel je namreč: »Tujec sem v tuji deželi.« Med tem dolgim časom je umrl egiptovski kralj. Izraelovi sinovi pa so vzdihovali zaradi tlake in vpili. Njih klic za pomoč je od tlake segal do Boga in Bog je slišal njih zdihovanje. Tedaj se je Bog spomnil svoje zaveze z Abrahamom, Izakom in Jakobom. Bog se je ozrl na Izraelove sinove in Bog se je zavzel zanje. Mojzes pa je pasel drobnico svojega tasta Jetra, madianskega duhovnika. Ko je prignal drobnico daleč v puščavo, je prišel k božji gori Horebu. Tedaj se mu je prikazal angel Gospodov v ognjenem plamenu iz sredine grma. Pogledal je, in glej, grm je gorel s plamenom, a grm ni zgorel. In Mojzes je dejal: »Stopim tja in pogledam to veliko prikazen, da grm ne zgori!« Ko je Gospod videl, da gre gledat, ga je Bog poklical iz sredine grma in dejal: »Mojzes, Mojzes!« Odgovoril je: »Tukaj sem!« Pa je rekel: »Ne bližaj se semkaj! Sezuj si čevlje z nog! Kajti kraj, ki na njem stojiš, je sveta zemlja.« Potem je rekel: »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.« Tedaj si je Mojzes zakril obraz; kajti bal se je gledati v Boga. Gospod pa je rekel: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva v Egiptu in slišal njegovo vpitje zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov in ga popeljem iz te dežele v dobro in prostrano deželo, v deželo, v kateri teče mleko in med, v kraj Kanaancev, Hetejcev, Amorejcev, Ferezejcev, Hevejcev in Jebusejcev. In zdaj, glej, je prišlo vpitje Izraelovih sinov do mene in videl sem tudi stisko, s katero jih zatirajo Egipčani. Zdaj torej pojdi! Pošljem te k faraonu, da izpelješ moje ljudstvo, Izraelove sinove, iz Egipta!« Mojzes pa je Bogu rekel: »Kdo sem jaz, da bi šel k faraonu in bi izpeljal Izraelove sinove iz Egipta?« Pa je dejal: »Jaz bom s teboj. In to ti bodi znamenje, da sem te jaz poslal: ko izpelješ ljudstvo iz Egipta, boste častili Boga na tejle gori.« Mojzes je dalje Boga vprašal: »Glej, če pridem k Izraelovim sinovom in jim porečem: ‚Bog vaših očetov me je poslal k vam,‘ pa me vprašajo: ‚Kako mu je ime,‘ kaj naj jim odgovorim?« Tedaj je Bog rekel Mojzesu: »Jaz sem, ki sem.« In nato je rekel: »Tako reci Izraelovim sinovom: ‚Jaz sem‘ me je poslal k vam!« Dalje je rekel Bog Mojzesu: »Tako reci Izraelovim sinovom: ‚Jahve, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, me je poslal k vam. To je moje ime na veke in to je moje poznamenovanje od roda do roda.‘ Pojdi in zberi Izraelove starešine ter jim reci: ‚Jahve, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, se mi je prikazal in rekel: Dobro sem pazil na vas in na to, kar se vam je godilo v Egiptu. Zato sem sklenil: popeljem vas iz egiptovske stiske v deželo Kanaancev, Hetejcev, Amorejcev, Ferezejcev, Hevejcev in Jebusejcev, v deželo, v kateri teče mleko in med.‘ Če te bodo poslušali, potem pojdi ti in Izraelovi starešine k egiptovskemu kralju in recite: ‚Jahve, Bog Hebrejcev, se nam je prikazal. Zdaj torej naj gremo, prosimo, tri dni hoda v puščavo, da opravimo daritve Jahveju, svojemu Bogu.‘ Pa jaz vem, da vas egiptovski kralj ne bo pustil iti, razen prisiljen z močno roko. Zato bom stegnil svojo roko in udaril Egipt z vsemi čudeži, ki jih bom storil sredi njega; in potem vas bo odpustil. Preskrbel bom temu ljudstvu naklonjenost pri Egipčanih, tako da pri svojem odhodu ne boste šli praznih rok: marveč žene bodo izprosile pri sosedih in sostanovalkah srebrnih in zlatih dragotin ter oblačil. Te naložite svojim sinovom in svojim hčeram; tako boste oplenili Egipčane!« Mojzes je spet spregovoril in rekel: »Glej, ne bodo mi verjeli in me ne poslušali, ampak bodo rekli: ‚Jahve se ti ni prikazal.‘« Gospod mu je rekel: »Kaj je to v tvoji roki?« Odgovoril je: »Palica.« In je velel: »Vrzi jo na tla!« Vrgel jo je na tla in spremenila se je v kačo. Mojzes je zbežal pred njo. Gospod pa je Mojzesu rekel: »Stegni roko in primi jo za rep!« Stegnil je roko in jo prijel in v njegovi roki se je spremenila v palico. – »Da bodo verjeli, da se ti je prikazal Jahve, Bog njih očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.« Gospod mu je dalje rekel: »Vtakni svojo roko v nedrje!« In vtaknil je roko v nedrje. Ko pa jo je potegnil ven, glej, je bila roka gobava ko sneg. Potem je rekel: »Vtakni spet roko v nedrje!« – Vtaknil je zopet roko v nedrje. Ko pa jo je potegnil iz nedrja, glej, je bila zopet kakor drugo njegovo meso. – »Če ti ne bodo verjeli in ne poslušali na prvo znamenje, bodo verjeli na drugo znamenje. Če pa ne bodo verjeli niti na ti dve znamenji in te ne poslušali, tedaj vzemi vode iz reke ter jo izlij na suho! In voda, ki jo boš zajel iz reke, se bo na suhem spremenila v kri.« Tedaj je Mojzes rekel Gospodu: »Prosim, Gospod, jaz nisem zgovoren, ne prej, ne odkar si spregovoril s svojim hlapcem; kajti imam okorna usta in okoren jezik.« Gospod pa mu je odvrnil: »Kdo naredi človeku usta ali kdo stori nemega ali gluhega ali videčega ali slepega? Ali ne jaz, Gospod? Zdaj torej pojdi! Jaz bom s tvojimi usti in te bom učil, kaj govôri.« Odgovoril je: »Prosim, Gospod, pošlji, kogar hočeš poslati.« Tedaj se je Gospod razsrdil na Mojzesa in rekel: »Ali nimaš brata Arona, levita? Vem, da dobro govori. In glej, gre ti tudi že naproti in ko te zagleda, se bo razveselil v svojem srcu. Govori njemu in polagaj besede v njegova usta! In jaz bom s tvojimi usti in z njegovimi usti in vaju bom učil, kaj storita. On bo zate govoril ljudstvu in on bo tvoja usta in ti mu boš namesto Boga! To palico pa vzemi v roko in z njo boš delal znamenja!« Nato je Mojzes šel in se vrnil k svojemu tastu Jetru ter mu rekel: »Naj grem, prosim, in se povrnem k svojim bratom v Egiptu, da pogledam, ali so še živi.« Jetro je odgovoril Mojzesu: »Pojdi v miru!« Gospod je namreč rekel Mojzesu v Madianu: »Pojdi, vrni se v Egipt! Kajti pomrli so vsi možje, ki so ti stregli po življenju.« Mojzes je torej vzel svojo ženo in svoja sinova, jih posadil na osla ter se vračal v egiptovsko deželo. Tudi božjo palico je vzel Mojzes v roko. Potem je Gospod rekel Mojzesu: »Ker se vračaš v Egipt, glej: vse čudeže, ki sem jih položil v tvojo roko, stôri pred faraonom! Jaz pa zakrknem njegovo srce, da ne bo odpustil ljudstva. Potem povej faraonu: ‚Tako govori Jahve: Moj prvorojenec je Izrael. Zato ti pravim: Odpusti mojega sina, da mi bo služil! Če ga pa nočeš odpustiti, glej, usmrtim tvojega prvorojenca.‘« Ko je bil na potu, mu je v prenočišču Gospod prišel naproti in mu zagrozil s smrtjo. Sefora pa je vzela oster kamen, obrezala prednjo kožico svojega sina, se dotaknila z njo njegovih nog ter rekla: »Krvav ženin si mi!« Potem ga je pustil. Takrat je rekla »krvav ženin« zaradi obrezovanja. Gospod pa je rekel Aronu: »Pojdi Mojzesu naproti v puščavo!« Šel je in ga srečal pri božji gori ter ga poljubil. Mojzes je sporočil Aronu vse besede Gospodove, s katerimi ga je poslal, in vsa znamenja, ki mu jih je naročil. Potem sta šla Mojzes in Aron ter zbrala vse starešine Izraelovih sinov. Aron je govoril vse besede, ki jih je Gospod rekel Mojzesu, in delal znamenja vpričo ljudstva. In ljudstvo je verjelo. Ko so slišali, da je Gospod obiskal Izraelove sinove in videl njihovo stisko, so se priklonili in vrgli na tla. Zatem sta šla Mojzes in Aron ter rekla faraonu: »Tako govori Jahve, Izraelov Bog: ‚Odpusti moje ljudstvo, da mi bo obhajalo praznik v puščavi!‘« Faraon je odvrnil: »Kdo je Jahve, da bi ga poslušal in odpustil Izraela? Ne poznam Jahveja in tudi ne odpustim Izraela.« Tedaj sta rekla: »Bog Hebrejcev nam je prišel naproti. Naj gremo, prosimo, tri dni hoda v puščavo, da opravimo daritve svojemu Bogu Jahveju, sicer nas zadene s kugo ali z mečem!« Egiptovski kralj pa jima je odgovoril: »Mojzes in Aron, zakaj odvračata ljudstvo od dela? Pojdita na raboto!« Dalje je faraon dejal: »Glejta, že zdaj je preveč ljudstva v deželi in vidva hočeta, da preneha s svojo raboto?« In faraon je zapovedal tisti dan priganjačem ljudstva in njegovim nadzornikom tole: »Ne dajajte več ljudstvu slame za izdelovanje opeke kakor doslej; sami naj gredo in naj si nabirajo slame! Toda naložite jim število opeke, kolikor so je doslej naredili, in od tega nič ne zmanjšujte! Kajti leni so, zato vpijejo: ‚Naj gremo, da opravimo daritve svojemu Bogu.‘ Delo naj ljudi teži, da bodo z njim imeli posla in ne bodo poslušali lažnivih besedí.« Odšli so torej priganjači ljudstva in njegovi nadzorniki ter so ljudstvu govorili: »Tako pravi faraon: ‚Slame vam nič več ne dam. Pojdite sami, preskrbite si slamo, kjer jo najdete! Toda od vašega dela se ne bo nič zmanjšalo.‘« Tedaj se je ljudstvo razkropilo po vsej egiptovski deželi, da bi zbiralo strnjè za slamo. Priganjači pa so jih pritiskali in govorili: »Dovršite svoje delo, delo vsakega dneva ob njegovem dnevu kakor takrat, ko je bila slama!« In tepli so nadzornike Izraelovih sinov, ki so jih postavili nad njimi faraonovi priganjači, govoreč: »Zakaj niste ne včeraj ne danes dovršili določenega števila opeke kakor poprej?« Tedaj so prišli nadzorniki Izraelovih sinov in vpili k faraonu: »Zakaj delaš tako s svojimi hlapci? Slama se ne daje tvojim hlapcem; ‚toda opeko,‘ nam pravijo, ‚delajte!‘ In glej, tvoje hlapce tepejo in tvojemu ljudstvu se dela krivica.« Odvrnil je: »Leni ste, leni; zato pravite: ‚Naj gremo darovat Gospodu!‘ Zdaj pa pojdite, delajte; slama se vam ne bo dajala, a določeno število opeke morate oddajati.« Nadzorniki Izraelovih sinov so videli, da so v hudi zadregi, ker morajo reči: »Nič ne smete zmanjšati od svoje opeke, od dela vsakega dneva!« Ko so odhajali od faraona, so se sešli z Mojzesom in Aronom, ki sta jih pričakovala. In rekli so jima: »Gospod naj vaju pogleda in sodi, ker sta ogrdila naš sloves pri faraonu in njegovih služabnikih in jim dala v roke meč, da nas pomoré!« Mojzes se je zopet obrnil h Gospodu in rekel: »Gospod, zakaj si storil temu ljudstvu toliko zlo? Zakaj si me vendar poslal? Kajti odkar sem prišel k faraonu govorit v tvojem imenu, dela temu ljudstvu zlo, a nikakor nisi svojega ljudstva rešil.« Gospod pa je odgovoril Mojzesu: »Zdaj boš videl, kaj bom storil faraonu: z močno roko prisiljen jih bo odpustil in z močno roko prisiljen jih bo izgnal iz svoje dežele.« Bog je govoril Mojzesu in mu rekel: »Jaz sem Jahve. Prikazal sem se Abrahamu, Izaku in Jakobu pod imenom ‚El Šaddaj‘ (‚Bog Vsemogočni‘); a z imenom ‚Jahve‘ se jim nisem razodel. Sklenil sem tudi zavezo z njimi, da jim bom dal kanaansko deželo, deželo njihovega tujčevanja, ki so v njej bivali kot tujci. In jaz sem tudi slišal vzdihovanje Izraelovih sinov, ki jih zasužnjujejo Egipčani, ter sem se spomnil svoje zaveze. Zatorej reci Izraelovim sinovom: ‚Jaz sem Jahve; izpeljem vas izpod tlake Egipčanov, iztrgam iz njihove sužnosti in vas rešim s stegnjenim laktom in z velikimi sodbami. Vzamem vas za svoje ljudstvo in bom vaš Bog in spoznali boste, da sem jaz, Jahve, vaš Bog, ki vas izpeljem izpod tlake Egipčanov. Potem vas privedem v deželo, ki sem jo s povzdignjeno roko obljubil dati Abrahamu, Izaku in Jakobu; in dal vam jo bom v posest, jaz, Jahve.‘« Tako je sporočil Mojzes Izraelovim sinovom. Toda zaradi malodušnosti in zaradi trde rabote niso poslušali Mojzesa. Tedaj je Gospod govoril Mojzesu takole: »Pojdi, govori egiptovskemu kralju faraonu, da odpusti Izraelove sinove iz svoje dežele!« Mojzes pa je govoril pred Gospodom: »Glej, Izraelovi sinovi me niso poslušali; kako me bo poslušal faraon, ko nisem zgovoren?« In Gospod je govoril Mojzesu in Aronu ter ju napotil k Izraelovim sinovom in k egiptovskemu kralju faraonu, da bi izpeljala Izraelove sinove iz egiptovske dežele. To so prvaki svojih rodov. Sinovi Izraelovega prvorojenca Rubena: Henoh, Falu, Hesron in Karmi; to so Rubenove rodovine. Simeonovi sinovi: Jamuel, Jamin, Ahod, Jahin, Sohar in Savel, sin Kanaanke; to so Simeonove rodovine. To so imena Levijevih sinov po njihovem zarodu: Gerson, Kaat in Merari. Let Levijevega življenja je bilo sto sedemintrideset. Gersonova sinova: Lobni in Semej po svojih rodovinah. Kaatovi sinovi: Amram, Isaar, Hebron in Oziel. In let Kaatovega življenja je bilo sto triintrideset. Merarijeva sinova: Moholi in Musi. – To so Levijeve rodovine po svojem zarodu. Amram se je oženil s svojo teto Johabedo, ki mu je rodila Arona in Mojzesa. In let Amramovega življenja je bilo sto sedemintrideset. Isaarjevi sinovi: Kore, Nefeg in Zekri. Ozielovi sinovi: Misael, Elisafan in Setri. Aron se je oženil z Elizabeto, Aminadabovo hčerjo, Naasonovo sestro, ki mu je rodila Nadaba, Abiuja, Eleazarja in Itamarja. Korejevi sinovi: Asir, Elkana in Abiasaf; to so Korejeve rodovine. Aronov sin Eleazar se je oženil z eno izmed Futielovih hčerá, ki mu je rodila Fineesa. To so poglavarji rodu levitov po svojih rodovinah. To sta Aron in Mojzes, ki jima je Gospod rekel: »Izpeljita Izraelove sinove iz egiptovske dežele po njihovih krdelih!« Ta dva sta, ki sta govorila egiptovskemu kralju faraonu, da bi izpeljala Izraelove sinove iz Egipta; to sta Mojzes in Aron. Bilo je takrat, ko je Gospod govoril Mojzesu v egiptovski deželi. In govoril je Gospod Mojzesu: »Jaz sem Jahve. Povej egiptovskemu kralju faraonu vse, kar ti jaz govorim!« Mojzes pa je rekel pred Gospodom: »Glej, jaz nisem zgovoren, kako me bo poslušal faraon?« Gospod pa je odgovoril Mojzesu: »Poglej, postavil sem te faraonu za Boga, tvoj brat Aron pa bo tvoj prerok. Ti mu povej vse, kar ti ukažem; tvoj brat Aron pa naj govori faraonu, da odpusti Izraelove sinove iz svoje dežele. Jaz pa zakrknem faraonovo srce in pomnožim svoja znamenja in čudeže v egiptovski deželi. Ker pa vaju faraon ne bo poslušal, položim svojo roko na Egipt in izpeljem svoja krdela, svoje ljudstvo, Izraelove sinove iz egiptovske dežele z velikimi sodbami. In Egipčani bodo spoznali, da sem jaz Jahve, ko stegnem svojo roko nad Egipt in izpeljem Izraelove sinove izmed njih.« Mojzes in Aron sta to storila; kakor jima je zapovedal Gospod, tako sta storila. Mojzes je bil star osemdeset let, Aron pa triinosemdeset let, ko sta govorila faraonu. Potem je Gospod rekel Mojzesu in Aronu: »Ako vama bo faraon rekel: ‚Naredita kak čudež,‘ reci Aronu: ‚Vzemi svojo palico in vrzi jo pred faraona,‘ in spremenila se bo v kačo.« Tedaj sta šla Mojzes in Aron k faraonu in sta storila, kakor je Gospod zapovedal. Aron je vrgel svojo palico pred faraona in njegove služabnike; in spremenila se je v kačo. A tudi faraon je poklical modrijane in vražarje; in tudi ti, egiptovski čarovniki, so naredili tako s svojimi čari. Vrgli so vsak svojo palico in spremenile so se v kače; toda Aronova palica je požrla njihove palice. Faraonovo srce pa se je zakrknilo in ju ni poslušal, kakor je Gospod napovedal. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Faraonovo srce je zakrknjeno; brani se odpustiti ljudstvo. Pojdi zjutraj k faraonu; glej, šel bo k vodi in postavi se mu nasproti na bregu Nila; palico pa, ki se je bila spremenila v kačo, vzemi v roko in mu reci: ‚Jahve, Bog Hebrejcev, me je k tebi poslal z naročilom: Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo v puščavi! Pa glej, do zdaj me nisi poslušal. Tako pravi Jahve: Po tem boš spoznal, da sem jaz Jahve: glej, udarim s palico, ki je v moji roki, po vodi v Nilu in spremenila se bo v kri. Ribe v Nilu poginejo in Nil se usmradi in Egipčanom se bo gnusilo piti vodo iz Nila.‘« Gospod je rekel Mojzesu: »Reci Aronu: ‚Vzemi svojo palico in stegni roko nad egiptovske vode, nad reke, prekope, mlake in nad vse vodnjake! In postanejo kri, in kri bo po vsej egiptovski deželi, tudi v lesenih in kamnitih posodah.‘« Mojzes in Aron sta storila tako, kakor je Gospod zapovedal. Vzdignil je palico in udaril vodo v Nilu pred faraonom in njegovimi služabniki in vsa voda v Nilu se je spremenila v kri. Ribe v Nilu so poginile in Nil se je usmradil in Egipčani niso mogli piti vode iz Nila; in bila je kri po vsej egiptovski deželi. Toda egiptovski čarovniki so s svojimi čari naredili enako in faraonovo srce se je zakrknilo, da ju ni poslušal, kakor je Gospod napovedal. Faraon se je obrnil, šel na svoj dom in se tudi za to ni zmenil. Egipčani pa so vsi kopali okoli Nila, da bi našli pitne vode; kajti vode iz Nila niso mogli piti. Tako je preteklo sedem dni, odkar je Gospod udaril Nil. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi k faraonu in mu reci: Tako govori Gospod: ‚Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo. Če se boš pa branil ga odpustiti, glej, udarim vse tvoje pokrajine z žabami. V Nilu bo mrgolelo žab in prilezle bodo in prišle v tvojo hišo, v spalnico, na posteljo, v hiše tvojih služabnikov in med tvoje ljudstvo, v tvoje peči in nečke. Dà, po tebi, po tvojem ljudstvu in po vseh tvojih služabnikih bodo lezle žabe.‘« In Gospod je rekel Mojzesu: »Reci Aronu: ‚Stegni svojo roko s palico nad reke, prekope in mlake in privedi žabe nad egiptovsko deželo!‘« Aron je stegnil roko nad egiptovske vode in žabe so prišle ter pokrile egiptovsko deželo. Toda čarovniki so s svojimi čari naredili enako: privedli so žabe nad egiptovsko deželo. Tedaj je poklical faraon Mojzesa in Arona ter rekel: »Prosita Jahveja, da odpravi žabe od mene in od mojega ljudstva, in odpustil bom ljudi, da opravijo daritve Jahveju.« Mojzes je rekel faraonu: »Določi mi, za kdaj naj prosim zate, za tvoje služabnike in ljudstvo, da se odpravijo žabe od tebe in od tvojih hiš, tako da ostanejo samo v Nilu!« Odgovoril je: »Za jutri!« Dejal je: »Po tvoji besedi, da spoznaš, da ni nikogar, kakor je Jahve, naš Bog. Žabe se bodo umaknile od tebe in od tvojih hiš, od tvojih služabnikov in od tvojega ljudstva; samo v Nilu bodo še ostale.« Mojzes in Aron sta odšla izpred faraona. Mojzes pa je vpil h Gospodu zaradi obljube, ki jo je glede žab dal faraonu. In Gospod je storil po Mojzesovi besedi; žabe so poginile po hišah, po pristavah in po poljih. Nagrabili so jih na kupe in kupe, in dežela se je zasmradila. Ko pa je faraon videl, da je odleglo, je zakrknil svoje srce in ju ni poslušal, kakor je Gospod napovedal. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Reci Aronu: ‚Stegni svojo palico in udari prah zemlje in spremenil se bo v komarje po vsej egiptovski deželi!‘« Storila sta tako; Aron je stegnil roko s palico in udaril prah zemlje in bili so komarji na ljudeh in na živini: ves prah zemlje se je spremenil v komarje po vsej egiptovski deželi. Čarovniki so s svojimi čari ravno tako storili, da bi naredili komarje, pa niso mogli. Tako so bili komarji na ljudeh in na živini. In čarovniki so rekli faraonu: »To je prst božji!« Faraonovo srce pa se je zakrknilo in ju ni poslušal, kakor je Gospod napovedal. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Jutri navsezgodaj vstani in stopi pred faraona – glej, šel bo k vodi – ter mu reci: Tako govori Jahve: ‚Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo! Kajti ako mojega ljudstva ne odpustiš, glej, pošljem muhe nadte, nad tvoje služabnike, nad ljudstvo in hiše; in hiše Egipčanov kakor tudi zemlja, ki na njej bivajo, bodo polne muh. Ta dan pa izločim gesensko deželo, ki v njej prebiva moje ljudstvo, tako da tam ne bo muh, da spoznaš, da sem jaz Jahve v sredi dežele. Razloček naredim med svojim ljudstvom in tvojim ljudstvom; jutri bo to znamenje.‘« Gospod je storil tako; in prišlo je silno veliko muh v hišo faraonovo in v hiše njegovih služabnikov in po vsej egiptovski deželi; in dežela je silno trpela zaradi muh. Tedaj je faraon poklical Mojzesa in Arona ter rekel: »Pojdite, darujte svojemu Bogu v deželi!« Mojzes je odgovoril: »Ne kaže, da bi tako storili; kajti daritve, ki jih opravljamo svojemu Bogu Jahveju, so Egipčanom gnusoba; glej, če bi pred očmi Egipčanov opravljali daritve, ki so jim gnusoba, ali nas ne bodo kamnali? Tri dni hoda daleč v puščavo hočemo iti, da opravimo daritve svojemu Bogu Jahveju, kakor nam je zapovedal.« Faraon je odgovoril: »Odpustim vas, da opravite svojemu Bogu Jahveju daritve v puščavi, samo ne hodite predaleč; prosite zame!« Mojzes je dejal: »Glej, odidem izpred tebe in prosil bom Jahveja. In jutri se umaknejo muhe od faraona, od njegovih služabnikov in njegovega ljudstva; samo faraon naj več ne vara, da ne bi odpustil ljudstva, da opravi Jahveju daritve.« Mojzes je odšel izpred faraona in prosil Gospoda. In Gospod je storil po Mojzesovi besedi ter umaknil muhe od faraona, od njegovih služabnikov in njegovega ljudstva; niti ena ni ostala. Faraon pa je zakrknil svoje srce tudi to pot in ljudstva ni odpustil. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi k faraonu in mu reci: Tako govori Jahve, Bog Hebrejcev: ‚Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo! Če se boš pa branil ga odpustiti in ga boš še zadrževal, glej, bo prišla Jahvejeva roka nad tvojo živino na polju, nad konje, osle, kamele, goved in drobnico: silno huda kuga. Jahve pa bo naredil razloček med izraelsko in egipčansko živino; od vsega, kar je Izraelovih sinov, ne bo nič poginilo.‘« In Jahve je določil rok, ko je rekel: »Jutri bo Jahve to izvršil v deželi.« In drugi dan je Gospod to izvršil: vsa egipčanska živina je poginila, od izraelske živine pa ni poginila niti ena glava. Faraon je poslal gledat, in glej, ni poginila od živine Izraelove niti ena glava. Faraonovo srce pa se je zakrknilo in ljudstva ni odpustil. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu in Aronu: »Vzemita si polna prgišča sáj iz peči in Mojzes naj jih pred faraonom strese proti nebu. In postale bodo droben prah po vsej egiptovski deželi ter povzročile na ljudeh in na živini po vsej egiptovski deželi tvore s spuščajočimi se mehurji.« Vzela sta torej sáj iz peči, se postavila pred faraona in Mojzes jih je stresel proti nebu. Nastali so tvori s spuščajočimi se mehurji na ljudeh in na živini. Čarovniki pa niso mogli stopiti pred Mojzesa zaradi tvorov; kajti tvori so bili na čarovnikih kakor na vseh Egipčanih. Gospod pa je zakrknil faraonovo srce in ju ni poslušal, kakor je Gospod Mojzesu napovedal. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Jutri navsezgodaj vstani in stopi pred faraona ter mu reci: Tako govori Jahve, Bog Hebrejcev: ‚Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo! Kajti to pot pošljem vse svoje nadloge nadte, nad tvoje služabnike in nad ljudstvo, da spoznaš, da ga na vsej zemlji ni, kakor sem jaz. Kajti že zdaj bi lahko stegnil roko in udaril tebe in tvoje ljudstvo s kugo, da bi bil iztrebljen z zemlje. Toda zato sem te ohranil pri življenju, da ti pokažem svojo moč in da se proslavi moje ime po vsej zemlji. Še se ustavljaš zoper moje ljudstvo, da jih ne odpustiš. Glej, jutri osorej bom dežil silno hudo točo, kakršne ni bilo v Egiptu od dneva, ko je bil ustanovljen, pa do zdaj. Zdaj torej daj spraviti na varno svojo živino in vse, kar imaš na polju! Na vse ljudi in živali, ki jih zaloti na polju in se ne umaknejo v hišo, bo padala toča, da poginejo.‘« Kdor koli izmed faraonovih služabnikov se je bal besede Gospodove, je spravil hlapce in živino v hiše na varno. Kdor pa se za Gospodovo besedo ni zmenil, je pustil hlapce in živino na polju. Nato je Gospod rekel Mojzesu: »Stegni roko proti nebu, da pade toča po vsej egiptovski deželi na ljudi in na živali in na vsa poljska zelišča v egiptovski deželi!« Mojzes je stegnil palico proti nebu; in Gospod je dal grom in točo. Blisk je švigal na zemljo in Gospod je dežil točo na egiptovsko deželo. Padala je toča in bliski so švigali med točo, silno hudo, kakršne ni bilo po vsej egiptovski deželi, odkar so v njej ljudje. Toča je pobila po vsej egiptovski deželi vse, kar je bilo na polju, od človeka do živine. Tudi vse poljsko zelišče je pobila toča in polomila vse drevje na polju. Samo v gesenski deželi, kjer so bili Izraelovi sinovi, ni bilo toče. Potem je dal faraon poklicati Mojzesa in Arona in jima je rekel: »Pregrešil sem se to pot. Jahve je pravičen, jaz pa in moje ljudstvo smo v krivdi. Prosita Jahveja! Več kot dovolj je groma božjega in toče; odpustim vas, ni vam treba več ostati.« Mojzes mu je odgovoril: »Ko pridem iz mesta, razprostrem svoje roke proti Jahveju. Grmenje bo prenehalo in toče ne bo več, da spoznaš, da je zemlja Jahvejeva. Toda vem, da se ti in tvoji služabniki še ne bojite Jahveja-Boga.« Lan in ječmen sta bila pobita; kajti ječmen je bil v klasju in lan v cvetju. Pšenica in pira pa nista bili pobiti, ker sta pozni. Mojzes je odšel izpred faraona iz mesta ter razprostrl roke proti Gospodu. Tedaj je prenehalo grmenje in toča, in dež ni več lil na zemljo. Ko pa je faraon videl, da je prenehal dež, toča in grmenje, je grešil dalje in zakrknil svoje srce, on in njegovi služabniki. Faraonovo srce je otrpnilo in ni odpustil Izraelovih sinov, kakor je Gospod Mojzesu napovedal. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi k faraonu. Kajti zakrknil sem njemu in njegovim služabnikom srce zato, da napravim ta svoja znamenja med njimi; in da boš pripovedoval svojemu sinu in svojemu vnuku o tem, kar sem storil Egipčanom, in o mojih znamenjih, ki sem jih napravil nad njimi: da spoznate, da sem jaz Jahve.« Mojzes in Aron sta prišla k faraonu ter mu rekla: »Tako govori Jahve, Bog Hebrejcev: ‚Doklej se boš branil ponižati se pred menoj? Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo. Zakaj, če se boš branil moje ljudstvo odpustiti, glej, privedem jutri kobilice v tvoje pokrajine. In pokrijejo površino zemlje, da se zemlja ne bo mogla videti, in požró ostanek, ki ste ga rešili, ki vam je preostal od toče, in oglodajo vse drevje, ki vam raste na polju. In napolnijo tvoje hiše in hiše vseh tvojih služabnikov in hiše vseh Egipčanov, česar niso videli ne tvoji očetje ne očetje tvojih očetov, odkar so bili na zemlji do današnjega dne.‘« In se je obrnil ter odšel izpred faraona. Faraonovi služabniki pa so mu rekli: »Doklej nam bo ta v pogubo? Odpusti te ljudi, da bodo služili svojemu Bogu Jahveju! Ali ne vidiš, da Egipt propada?« In poklicali so Mojzesa in Arona nazaj k faraonu. Rekel jima je: »Pojdite, služite svojemu Bogu Jahveju! Kateri so, ki naj gredo?« Mojzes je odgovoril: »Z mladimi in starimi pojdemo; s sinovi, hčerami, z drobnico in govedjo pojdemo, ker imamo Jahvejev praznik.« Odvrnil jima je: »Tako gotovo bodi Jahve z vami, kakor vas odpustim z otroki vred! Vidite, da imate zlo v mislih! Ne tako! Naj gredo možje, da počasté Jahveja; saj ste to terjali!« In izgnali so ju izpred faraonovega obličja. Potem je Gospod rekel Mojzesu: »Stegni roko nad egiptovsko deželo, da pridejo kobilice nad egiptovsko deželo in požró po deželi vsa zelišča, vse, kar je pustila toča!« Mojzes je stegnil palico nad egiptovsko deželo in Gospod je storil, da je pihal vzhodni veter nad deželo ves tisti dan in vso noč; ko je jutro napočilo, je vzhodni veter prinesel kobilice. In prišle so kobilice čez vso egiptovsko deželo in se usedle po vseh egiptovskih pokrajinah v ogromni množici; ni bilo poprej toliko kobilic ko takrat in jih tudi potlej ne bo. Pokrile so površino vse dežele, tako da se zemlja ni videla; in požrle so vsa zelišča v deželi in vse sadje na drevju, kar je pustila toča; nič zelenega ni ostalo ne na drevju ne na poljskih zeliščih po vsej egiptovski deželi. Faraon je hitro poklical Mojzesa in Arona ter rekel: »Pregrešil sem se zoper vašega Boga Jahveja in zoper vas. Pa zdaj, prosim, mi odpustita greh samo še to pot in prosita svojega Boga Jahveja, naj odvrne od mene vsaj to smrt!« Odšel je izpred faraona in prosil Gospoda. In Gospod je storil, da je od nasprotne strani pihal silno močen morski veter, ki je odnesel kobilice ter jih pognal v Rdeče morje; niti ena kobilica ni ostala po vseh egiptovskih pokrajinah. Gospod pa je zakrknil faraonovo srce, da Izraelovih sinov ni odpustil. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Stegni roko proti nebu in naj pride nad egiptovsko deželo taka tema, da bi jo lahko tipali!« Mojzes je stegnil roko proti nebu in po vsej egiptovski deželi je bila tri dni gosta tema. Drug ni videl drugega in tri dni se nihče ni ganil s svojega mesta; vsi Izraelovi sinovi pa so imeli v svojih bivališčih svetlo. Faraon je poklical Mojzesa ter rekel: »Pojdite, služite Jahveju! Samo vaša drobnica in goved naj ostane tu; tudi vaši otroci smejo iti z vami.« Mojzes pa je odgovoril: »Izročiti nam moraš tudi žrtve za klavne in žgalne daritve, da jih pripravimo svojemu Bogu Jahveju. Tudi naša živina pojde z nami – niti parkelj ne ostane –; kajti od nje bomo vzeli, da počastimo svojega Boga Jahveja, in mi ne vemo, s čim naj služimo Jahveju, dokler ne pridemo tja.« Gospod pa je zakrknil faraonovo srce, da jih ni hotel odpustiti. In faraon mu je rekel: »Pojdi izpred mene! Varuj se, da ne zagledaš več mojega obličja; kajti ta dan, ko bi zagledal moje obličje, moraš umreti!« Mojzes je odgovoril: »Dobro, nič več ne bom videl tvojega obličja.« Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Še eno nadlogo privedem nad faraona in nad Egipt, zatem vas bo od tod odpustil; ko vas bo povsem odpustil, vas bo od tod celo izgnal. Naroči torej ljudstvu, naj prosi vsak mož svojega soseda in vsaka žena svojo sosedo srebrnih in zlatih dragotin!« Gospod je namreč priskrbel temu ljudstvu naklonjenost pri Egipčanih; tudi Mojzes sam je bil zelo cenjen v egiptovski deželi v očeh faraonovih služabnikov in v očeh ljudstva. Tedaj je Mojzes rekel: »Tako govori Jahve: ‚Opolnoči pojdem sredi Egipta. In umrli bodo vsi prvorojenci v egiptovski deželi, od prvorojenca faraonovega, ki bi naj sedel na njegovem prestolu, do prvorojenca dekle pri ročnem mlinu in vsi prvenci živine. In veliko vpitje bo po vsej egiptovski deželi, kakršnega ni bilo in kakršnega tudi več ne bo. Na nikogar izmed Izraelovih sinov, od človeka do živine, pa niti pes ne bo zarenčal, da spoznate, da dela Jahve razloček med Egipčani in Izraelci. Potem bodo prišli vsi ti tvoji služabniki k meni in se mi poklonili ter rekli: Odidi ti in vse ljudstvo, ki ga vodiš! In zatem odidem.‘« Nato je razjarjen odšel izpred faraona. Gospod pa je rekel Mojzesu: »Faraon vaju ne bo poslušal, da se pomnožé moji čudeži v egiptovski deželi.« Mojzes in Aron sta naredila vse te čudeže pred faraonom. Gospod pa je zakrknil faraonovo srce, da ni odpustil Izraelovih sinov iz svoje dežele. Gospod je rekel Mojzesu in Aronu v egiptovski deželi: »Ta mesec vam bodi začetek mesecev, bodi vam prvi med meseci v letu! Govorita vsej Izraelovi občini: ‚Deseti dan tega meseca naj si vsak priskrbi po eno jagnje za družino, po eno jagnje za hišo. Če pa je družina premajhna za eno jagnje, naj ga vzame skupno s svojim sosedom, ki je najbližji njegovi družini, po številu oseb; na jagnje pa štejte osebe po tem, kar more vsak pojesti! Jagnje pa naj vam bo brez madeža, samec, enoletno; morete pa ga vzeti izmed ovac ali tudi izmed koz. Hranite ga do štirinajstega dneva tega meseca! Potem ga naj zakolje vsa zbrana Izraelova občina proti večeru. Vzamejo naj nekaj krvi in naj z njo pomažejo oba podboja in naddurje pri hišah, v katerih ga bodo jedli. Tisto noč naj jedo meso, pečeno na ognju, in opresnike; z grenkimi zelišči naj ga jedo. Ne jejte od njega nič surovega, tudi ne kuhanega na vodi, marveč na ognju pečeno, glavo z nogami in drobovjem! Ne puščajte od njega ničesar do jutra! Kar bi pa preostalo od njega do jutra, sežgite v ognju! Takole pa ga jejte: imejte ledja prepasana, čevlje na nogah in palico v roki; in jejte ga v naglici: to je mimohod Gospodov. Kajti to noč pojdem skoz egiptovsko deželo in udarim vse prvorojence v egiptovski deželi od človeka do živine in izvršim sodbo nad vsemi egiptovskimi bogovi: jaz, Jahve. Tedaj bo kri za vas v znamenje na hišah, v katerih bivate: ko zagledam kri, pojdem mimo vas; in pri vas ne bo morilne šibe, ko udarim egiptovsko deželo. Ta dan vam bodi v spomin in praznujte ga kot praznik Jahvejev; od roda do roda ga praznujte kot večno ustanovo! Sedem dni jejte opresnike; že prvi dan odpravite kvas iz svojih hiš! Kajti kdor koli bo jedel kaj kvašenega od prvega do sedmega dne, ta bo iztrebljen iz Izraela. Prvi in sedmi dan imejte svet shod! Ta dva dneva ne opravljajte nobenega drugega dela, samo to si pripravite, kar kdo pojé. Praznujte torej opresnike! Kajti ravno ta dan sem izpeljal vaša krdela iz egiptovske dežele; zato praznujte ta dan od roda do roda kot večno ustanovo! Od večera štirinajstega dneva prvega meseca jejte opresnike do večera enaindvajsetega dneva tega meseca! Sedem dni naj se ne najde kvas v vaših hišah; kajti vsak, kdor koli bo jedel kaj kvašenega, bodisi tujec ali domačin, bo iztrebljen iz Izraelove občine. Nič kvašenega ne smete jesti; v vseh svojih bivališčih jejte opresnike!‘« Mojzes je poklical vse Izraelove starešine in jim rekel: »Pojdite in si priskrbite jagnje po svojih družinah ter zakoljite pasho! Vzemite šopek hizopa in pomočite v kri v medenici in s krvjo v medenici pomažite naddurje in oba podboja! Nihče izmed vas naj ne hodi ven skozi vrata svoje hiše do jutra. Kajti Gospod pojde skoz, da udari Egipt. Ko bo videl kri na naddurju in na obeh podbojih, pojde Gospod mimo vrat in ne bo pustil, da bi šel pokončevalec v vaše hiše pobijat. Spolnjujte to kot postavo zase in za svoje sinove na veke! In ko pridete v deželo, ki vam jo bo Gospod dal, kakor je obljubil, spolnjujte ta obred! In kadar vas vprašajo vaši sinovi: ‚Kaj vam je ta obred?‘ recite: ‚To je daritev pashe za Gospoda, ki je šel mimo hiš Izraelovih sinov v Egiptu, ko je udaril Egipt, naše hiše pa rešil.‘« Tedaj se je ljudstvo priklonilo in molilo. In Izraelovi sinovi so šli in storili tako; kakor je Gospod zapovedal Mojzesu in Aronu, tako so storili. Opolnoči je Gospod udaril vse prvorojence v egiptovski deželi, od prvorojenca faraonovega, ki bi naj sedel na njegovem prestolu, do prvorojenca jetnikovega, ki je bil v ječi, in vse prvence živine. In vstali so ponoči faraon in vsi njegovi služabniki in vsi Egipčani; in nastalo je veliko vpitje po Egiptu; kajti ni bilo hiše, v kateri bi ne bilo mrliča. Zato je ponoči poklical Mojzesa in Arona in rekel: »Vstanite, odidite izmed mojega ljudstva, vidva in Izraelovi sinovi, ter pojdite, služite Jahveju, kakor sta prosila! Tudi drobnico in goved vzemite, kakor sta prosila, in pojdite in še mene blagoslovita!« Tudi Egipčani so ljudstvo silili, da bi pospešili njihov odhod iz dežele; kajti menili so: »Vsi bomo pomrli.« Tedaj je ljudstvo vzelo svoje testo, preden se je skvasilo, in svoje nečke, zavite v svojih plaščih, na svoje rame. Izraelovi sinovi pa so storili po Mojzesovem naročilu in so prosili Egipčane srebrnih in zlatih dragotin in oblačil. In Gospod je priskrbel ljudstvu naklonjenost pri Egipčanih, tako da so jim spolnili prošnje; tako so oplenili Egipčane. Izraelovi sinovi so odrinili iz Ramesesa v Sokot, okoli šeststo tisoč pešcev, mož brez otrok. Tudi dosti ljudstva, ki se jim je pridružilo, je šlo z njimi ter drobnica in goved, silno veliko živine. In spekli so iz testa, ki so ga prinesli iz Egipta, opresne podpepelnike, ker ni bilo skvašeno; kajti izgnali so jih iz Egipta, da se niso mogli muditi in si tudi brašna niso pripravili. Časa, ki so ga Izraelovi sinovi prebili v Egiptu, je bilo štiristo trideset let. Po štiristo tridesetih letih so izšla ravno ta dan vsa krdela Gospodova iz egiptovske dežele. To je bila za Gospoda noč bedenja, ko jih je izpeljal iz egiptovske dežele; to noč naj bedijo za Gospoda vsi Izraelovi sinovi od roda do roda. Gospod je rekel Mojzesu in Aronu: »To je postava za velikonočno jagnje. Noben tujec naj ne jé od njega. Vsak suženj pa, kupljen za denar, sme od njega jesti, če ga obrežeš. Gostač in najemnik naj od njega ne jé. Jé naj se v isti hiši; ne nosi nič mesa ven iz hiše; in ne zlomite na njem nobene kosti! Vsa Izraelova občina naj ga obhaja. Če biva pri tebi tujec in hoče obhajati velikonočno jagnje za Gospoda, naj se obrežejo vsi njegovi moški, in potem sme pristopiti, da ga obhaja, in naj bo kakor domačin; nihče pa, ki ni obrezan, ne sme od njega jesti. Ena postava naj bo za rojaka in za tujca, ki biva sredi med vami.« Storili so to vsi Izraelovi sinovi; kakor je Gospod zapovedal Mojzesu in Aronu, tako so storili. In ravno tisti dan je izpeljal Gospod Izraelove sinove iz egiptovske dežele po njihovih krdelih. Gospod je govoril Mojzesu: »Posveti mi vse prvorojeno! Kar koli je prvorojeno pri Izraelcih, pri ljudeh in pri živini, je moje.« Mojzes je rekel ljudstvu: »Spominjajte se tega dneva, ko ste odšli iz Egipta, iz hiše sužnosti; kajti z močno roko vas je izpeljal od tod Gospod; ne jêjte torej nič kvašenega! Danes odhajate, v mesecu abibu. In ko te pripelje Gospod v deželo Kanaancev, Hetejcev, Amorejcev, Hevejcev in Jebusejcev, o kateri je prisegel tvojim očetom, da ti jo dá, deželo, v kateri teče mleko in med, tedaj opravljaj v tem mesecu ta obred! Sedem dni jej opresnike, sedmi dan pa naj bo praznik za Gospoda! Opresnike jej sedem dni in po vsej tvoji pokrajini naj se ne vidi pri tebi nič kvašenega in nič kvasu! In svojemu sinu na ta dan sporočaj: ‚To je zaradi tega, kar je Gospod storil zame, ko sem šel iz Egipta.‘ Bodi ti za znamenje na tvoji roki in za spomin med tvojimi očmi, zato da bo postava Gospodova v tvojih ustih! Kajti z močno roko te je izpeljal Gospod iz Egipta. Spolnjuj to naredbo od leta do leta ob času, ki je zanjo določen! Ko te pripelje Gospod v deželo Kanaancev, kakor je prisegel tebi in tvojim očetom, in ko ti jo dá, tedaj odloči za Gospoda, kar koli je prvorojeno! Tudi vsak prvenec tvoje živine, če je samec, je Gospodov. Vsakega prvenca osla pa odkupi z jagnjetom; če ga ne odkupiš, mu zlomi tilnik! Odkupi pa pri svojih sinovih vsakega prvorojenca človekovega! In če te nekega dne tvoj sin vpraša: ‚Kaj je to?‘ mu odgovori: ‚Z močno roko nas je izpeljal Gospod iz Egipta, iz hiše sužnosti. Ko se je branil faraon nas odpustiti, je ubil Gospod vse prvorojence v egiptovski deželi od prvorojenca človekovega do prvenca živine; zato darujem Gospodu vse, kar je prvorojeno, če je samec, in odkupujem vsakega prvorojenca svojih sinov. In naj ti bo za znamenje na tvoji roki in za spomin med tvojimi očmi, da nas je Gospod z močno roko izpeljal iz Egipta.‘« Ko je faraon ljudstvo odpustil, jih Bog ni peljal po potu proti deželi Filistejcev, dasi bi bil najbližji. Bog je namreč dejal: »Da bi se morda ljudstvo ne skesalo, ko bi videlo vojsko, in se ne vrnilo v Egipt!« Zato je Bog obrnil ljudstvo po potu proti puščavi ob Rdečem morju. In v vojnem redu so odšli Izraelovi sinovi iz egiptovske dežele. Mojzes je vzel Jožefove kosti s seboj; kajti ta je s prisego zavezal Izraelove sinove, govoreč: »Gotovo vas bo Bog obiskal, takrat moje kosti odnesite od tod s seboj!« Odrinili so iz Sokota in se ušotorili v Etamu ob puščavi. Gospod pa je hodil pred njimi podnevi v oblačnem stebru, da jih je vodil po potu, in ponoči v ognjenem stebru, da jim je svetil, da so mogli hoditi podnevi in ponoči. Ni se umaknil izpred ljudstva oblačni steber podnevi, ne ognjeni steber ponoči. Gospod je govoril Mojzesu: »Reci Izraelovim sinovom, naj se obrnejo in ušotorijo pred Fihahirotom, med Magdalom in morjem; pred Beelsefonom, njemu nasproti postavite šotore ob morju! Faraon bo dejal o Izraelovih sinovih: ‚Zašli so v deželi, puščava jih je zaprla.‘ Zakrknil bom faraonovo srce, da bo šel za njimi; potem bom pokazal svojo moč na faraonu in na vsej njegovi vojski in Egipčani bodo spoznali, da sem jaz Jahve.« – In storili so tako. Egiptovskemu kralju se je sporočilo, da je ljudstvo pobegnilo. Tedaj se je spremenilo srce faraonovo in njegovih služabnikov proti ljudstvu in so rekli: »Kaj smo storili, da smo odpustili Izraela iz svoje službe?« Napregel je torej svoj voz in vzel svoje ljudstvo s seboj. Vzel je namreč šeststo izbranih voz in vse vozove Egipčanov in bojevnike na vsakem izmed njih. Gospod je zakrknil srce egiptovskega kralja faraona, da je šel za Izraelovimi sinovi; Izraelovi sinovi pa so odšli pod močno roko. In Egipčani so se gnali za njimi z vsemi faraonovimi konji, vozmi, konjeniki in vojsko in so jih došli, ko so šotorili ob morju pri Fihahirotu pred Beelsefonom. Ko se je faraon bližal, so Izraelovi sinovi povzdignili oči, in glej, Egipčani so šli za njimi. Izraelovi sinovi so se silno prestrašili in so vpili h Gospodu. Rekli so Mojzesu: »Ali mar ni bilo grobov v Egiptu, da si nas odvedel, da umrjemo v puščavi? Kaj si nam storil, da si nas izpeljal iz Egipta? Ali ti nismo tega že v Egiptu rekli: ‚Pusti nas, da služimo Egipčanom!‘ Saj bi bilo bolje za nas, da bi služili Egipčanom, kakor da umrjemo v puščavi.« Mojzes je odgovoril ljudstvu: »Nikar se ne bojte! Vztrajajte in videli boste rešitev, ki vam jo bo danes Gospod naklonil. Kajti kakor danes vidite Egipčane, jih ne boste nikdar več videli na veke. Gospod se bo za vas bojeval, vi pa bodite mirni!« Gospod pa je rekel Mojzesu: »Kaj vpiješ k meni? Zapovej Izraelovim sinovom, naj odrinejo! Ti pa povzdigni palico in stegni roko nad morje ter ga razdeli, da bodo Izraelovi sinovi šli sredi morja po suhem! In jaz bom Egipčanom zakrknil srce, da pojdejo za njimi. Potem bom pokazal svojo moč na faraonu in na vsej njegovi vojski, na njegovih vozovih in konjenikih. In Egipčani bodo spoznali, da sem jaz Jahve, ko pokažem svojo moč na faraonu, na njegovih vozovih in konjenikih.« Tedaj se je vzdignil angel božji, ki je hodil pred Izraelovo vojsko, in je stopil za nje; vzdignil se je tudi oblačni steber, ki je bil pred njimi, in se postavil za njimi. Tako je prišel med vojsko Egipčanov in Izraelcev. Ker je bil oblak in tema, je prešla noč in vso noč se niso drug drugemu približali. Tedaj je stegnil Mojzes roko nad morje in Gospod je gnal morje z močnim vzhodnim vetrom celo noč nazaj in posušil morje, tako da so se vode razdelile. In Izraelovi sinovi so šli sredi morja po suhem in vode so jim bile kakor zid na desni in levi. Egipčani so se gnali in šli za njimi v sredo morja, vsi faraonovi konji, njegovi vozniki in konjeniki. Ob jutranji straži je pogledal Gospod v ognjenem in oblačnem stebru nad vojsko Egipčanov in zbegal egipčansko vojsko. Zaviral je kolesa njih vozov in jim tako otežkočal vožnjo. Tedaj so rekli Egipčani: »Bežimo pred Izraelom, kajti Jahve se bojuje zanje proti Egipčanom!« Toda Gospod je rekel Mojzesu: »Stegni roko nad morje, da se vode vrnejo na Egipčane, na njih vozove in konjenike!« Mojzes je stegnil roko nad morje in morje se je ob jutranji zori vrnilo na svoje navadno mesto, medtem ko so mu Egipčani bežali nasproti; tako je Gospod pognal Egipčane v sredino morja. Vode so se vrnile in zagrnile vozove in konjenike vse faraonove vojske, ki so prišli za njimi v morje; niti eden izmed njih ni preostal. Izraelovi sinovi pa so šli po suhem sredi morja in vode so jim bile kakor zid na desni in levi. Tako je Gospod rešil tisti dan Izraela iz rok Egipčanov; in Izrael je videl Egipčane mrtve na morskem obrežju. Ko je Izrael videl mogočno roko, ki jo je Gospod pokazal nad Egipčani, se je ljudstvo balo Gospoda in zaupalo Gospodu in njegovemu služabniku Mojzesu. Tedaj je pel Mojzes in Izraelovi sinovi Gospodu tole pesem. Peli so: »Pel bom Gospodu, ker je prevzvišen; konja z vodnikom je pahnil v morje. Gospod je moja moč in moja pesem, ker mi je bil rešitelj. To je moj Bog, zato ga bom slavil, Bog mojega očeta, zato ga bom veličal. Gospod je bojník, ime mu je Jahve. Faraonove vozove in njegovo vojsko je pahnil v morje; cvet njegovih borcev je utonil v Rdečem morju. Zagrnili so jih valovi; šli so v globočino kakor kamen. Tvoja desnica, Gospod, se je poveličala z močjo, tvoja desnica, Gospod, je strla sovraga. S polnostjo svojega veličastva si porazil svoje nasprotnike! Izpustil si svojo jezo: požrla jih je kot strnišče. Z dihom tvojih nosnic so se nakopičile vode; kakor jez je stalo valovje, strdili so se valovi sredi morja. Sovrag je dejal: ‚Pojdem za njimi, jih dohitim, razdelim plen; nasitila se jih bo moja duša; izderem svoj meč; moja roka jih uniči.‘ Pihnil si s svojim dihom in zagrnilo jih je morje; pogreznili so se kot svinec v silnem vodovju. Kdo je kakor ti, Gospod, med bogovi? Kdo je kakor ti, veličastni v svetosti, strašen v slavnih delih, čudodelnik? Stegnil si desnico in zemlja jih je požrla. Vodil si v svoji milosti ljudstvo, ki si ga rešil; peljal s svojo močjo k svojemu svetemu prebivališču. Narodi so slišali in vztrepetali; strah je prevzel filistejske prebivalce. Tedaj so se prestrašili edomski knezi; strah je spreletel moabske junake; srce je upadlo vsem kanaanskim prebivalcem. Strah in groza jih navda; zaradi tvoje mogočne roke odrevené kakor kamen, dokler tvoje ljudstvo, Gospod, ne prejde mimo, dokler ne prejde mimo ljudstvo, ki si ga pridobil. Popelješ jih in zasadiš jih v pogorju svoje lastnine, na kraju, ki si ga, Gospod, pripravil za svoje prebivališče, v svetišču, Gospod, ki so ga tvoje roke ustanovile. Gospod kraljuje na veke in vedno!« Ko so namreč prišli faraonovi konji z njegovimi vozmi in konjeniki v morje, je Gospod nad njimi zagrnil vodo morja, medtem ko so Izraelovi sinovi odšli po suhem sredi morja. Tedaj je vzela Aronova sestra, prerokinja Marija, bobnico v roko in vse žene so se ji pridružile z bobnicami in plesi. In Marija jim je odpevala: »Pojte Gospodu, ker je prevzvišen; konja z vodnikom je pahnil v morje.« Tedaj je Mojzes vzdignil Izraela od Rdečega morja in odšli so v puščavo Sur; hodili so tri dni po puščavi in niso našli vode. Potem so prišli v Maro, pa niso mogli piti vode, ker je bila grenka; zato se je kraj imenoval Mara. Ljudstvo pa je godrnjalo zoper Mojzesa: »Kaj bomo pili?« In vpil je h Gospodu in Gospod mu je pokazal les; ko ga je vrgel v vodo, je voda postala sladka. Tam mu je dal postavo in pravo in tam ga je preskušal. Rekel je: »Ako boš res poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in delal, kar je prav v njegovih očeh, in se pokoril njegovim zapovedim in spolnjeval vse njegove zakone, ti ne naložim nobene izmed bolečin, ki sem jih naložil Egiptu; kajti jaz, Gospod, sem tvoj zdravnik.« Nato so prišli v Elim, kjer je bilo dvanajst studencev in sedemdeset palm; tam so šotorili ob vodi. Odrinili so iz Elima in vsa občina Izraelovih sinov je prišla v puščavo Sin, ki je med Elimom in Sinajem, petnajsti dan drugega meseca po odhodu iz egiptovske dežele. Vsa občina Izraelovih sinov je godrnjala v puščavi zoper Mojzesa in Arona. Izraelovi sinovi so jima rekli: »O da bi bili umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Saj sta nas odvedla v tole puščavo, da pomorita vso to množico z lakoto.« Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Glej, dežil vam bom kruh z neba; ljudstvo naj hodi dan na dan nabirat, kolikor ga za tisti dan potrebuje, da ga preskusim, ali se bo ravnalo po moji postavi ali ne. Ko pa bodo šesti dan pripravili, kar so prinesli, bo dvakrat toliko, kakor so dnevno nabrali.« Mojzes in Aron sta rekla vsem Izraelovim sinovom: »Zvečer boste spoznali, da vas je Gospod izpeljal iz egiptovske dežele. Zjutraj pa boste videli veličastvo Gospodovo. Kajti slišal je vaše godrnjanje zoper Gospoda; a kaj sva midva, da godrnjate zoper naju?« In Mojzes je dejal: »Po tem, da vam bo Gospod dal zvečer jesti mesa in zjutraj kruha do sitega, boste spoznali, da je Gospod slišal vaše godrnjanje, s katerim ste godrnjali zoper njega. A kaj sva midva? Ni zoper naju vaše godrnjanje, ampak zoper Gospoda.« Mojzes je rekel Aronu: »Povej vsej občini Izraelovih sinov: ‚Pristopite pred Gospoda, kajti slišal je vaše godrnjanje!‘« Ko je Aron govoril vsej občini Izraelovih sinov, so se obrnili proti puščavi, in glej, veličastvo Gospodovo se je prikazalo v oblaku. Tedaj je Gospod govoril Mojzesu: »Slišal sem godrnjanje Izraelovih sinov; povej jim torej: ‚Proti večeru boste jedli meso in zjutraj se boste nasitili s kruhom in spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog.‘« Zvečer so priletele prepelice in pokrile šotorišče, zjutraj pa je padla rosa okoli šotorišča. Ko pa je rosa izhlapela, glej, je bilo na površini puščave nekaj drobnega, zrnatega, drobno kakor slana po tleh. Ko so Izraelovi sinovi to videli, so rekli drug drugemu: »Kaj je to?« Niso namreč vedeli, kaj je bilo. Mojzes pa jim je rekel: »To je kruh, ki vam ga Gospod daje jesti. To je naročilo, ki ga je dal Gospod: Vsak naj nabere tega, kolikor potrebuje za svojo hrano; en gomor za vsakega, po številu vaših oseb. Vsak naj vzame tega za tiste, ki so v njegovem šotoru.« Izraelovi sinovi so storili tako in so nabrali eden več, drugi manj. In so merili na gomor; kdor je več nabral, ni imel preveč, in kdor je manj nabral, ni imel premalo: vsak je nabral, kolikor je potreboval za svojo hrano. Mojzes jim je nadalje zapovedal: »Nihče naj od tega ne pušča za jutri.« Pa niso poslušali Mojzesa; nekateri so od tega nekaj pustili za jutri; pa je postalo črvivo in se je usmradilo; zato se je Mojzes razsrdil nad njimi. Tako so to nabirali jutro za jutrom, vsak, kolikor je potreboval za svojo hrano; ko pa je sonce pripekalo, se je tajalo. Šesti dan so nabrali dvakrat toliko hrane, dva gomora za eno osebo; tedaj so prišli vsi knezi občine in so povedali Mojzesu. Rekel jim je: »To je, kar je zapovedal Gospod: Jutri je praznik počitka, sobota, posvečena Gospodu; specite, kar je treba speči, in skuhajte, kar je treba skuhati; vse pa, kar preostane, si denite na stran, da se prihrani do jutri!« In deli so to na stran za jutri, kakor je Mojzes zapovedal, pa se ni usmradilo in črvov ni bilo v njem. Tedaj je Mojzes rekel: »To jejte danes, kajti danes je sobota Gospodova; danes ne najdete tega na polju. Šest dni to nabirajte, sedmi dan pa je sobota, ta dan ne bo nič.« Sedmi dan so šli nekateri izmed ljudstva nabirat, pa niso nič našli. Nato je Gospod rekel Mojzesu: »Doklej se boste branili spolnjevati moje zapovedi in moje odredbe? Vidite, da vam je Gospod dal soboto! Zato vam daje šesti dan kruha za dva dni. Vsak naj ostane doma, nihče naj sedmi dan ne hodi iz svojega kraja!« In ljudstvo je praznovalo sedmi dan soboto. Izraelova hiša mu je dala ime »mana«; bil je kakor koriandrovo seme bel in imel je okus kakor meden kolač. Mojzes pa je rekel: »To je naročilo, ki ga je dal Gospod: Napolnite s tem gomor, da se shrani za vaše potomce, da bodo videli kruh, s katerim sem vas hranil v puščavi, ko sem vas izpeljal iz egiptovske dežele!« In Mojzes je rekel Aronu: »Vzemi posodo in deni vanjo poln gomor mane ter jo postavi pred Gospoda, da se shrani za vaše potomce!« Kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, jo je Aron postavil pred postavo hranit. Izraelovi sinovi so jedli mano štirideset let, dokler niso prišli v obljudeno deželo; jedli so mano, dokler niso prišli do meje kanaanske dežele. Gomor je deseti del efe. Nato je vsa občina Izraelovih sinov na Gospodovo povelje odpotovala iz Sinske puščave od postaje do postaje. Ko so šotorili v Rafidimu, ni bilo vode, da bi bilo ljudstvo pilo. Zato se je ljudstvo prepiralo z Mojzesom; rekli so: »Daj nam vode piti!« Mojzes jim je odgovoril: »Kaj se prepirate z menoj? Kaj skušate Gospoda?« A ljudstvo je bilo tam žejno vode in tako je ljudstvo godrnjalo zoper Mojzesa: »Zakaj si nas odpeljal iz Egipta, da z žejo pomoriš nas, naše otroke in našo živino?« Tedaj je Mojzes vpil h Gospodu: »Kaj naj storim s tem ljudstvom? Še malo in kamnalo me bo.« Gospod pa je rekel Mojzesu: »Pojdi pred ljudstvom in vzemi s seboj nekaj izmed Izraelovih starešin! Tudi palico, s katero si udaril Nil, vzemi v roko in pojdi! Glej, jaz bom stal pred teboj tam na skali na Horebu. Udari na skalo in pritekla bo iz nje voda, da bo ljudstvo moglo piti!« Mojzes je storil tako pred očmi Izraelovih starešin. In dal je temu kraju ime Masa in Meriba, ker so se Izraelovi sinovi prepirali in so skušali Gospoda, govoreč: »Ali je Gospod med nami ali ne?« Tedaj je prišel Amalek in se je bojeval z Izraelom v Rafidimu. Mojzes je rekel Jozuetu: »Izberi nam može in pojdi, bojuj se jutri z Amalekom! Jaz se postavim na vrh hriba z božjo palico v roki.« Jozue je storil, kakor mu je Mojzes naročil, da bi se bojeval z Amalekom. Mojzes, Aron in Hur pa so stopili na vrh hriba. Ko je Mojzes roko držal kvišku, je zmagoval Izrael, ko pa je roko povesil, je zmagoval Amalek. A Mojzesove roke so se utrudile; zato sta vzela kamen in mu ga podložila in sédel je nanj. Aron in Hur pa sta mu podpirala roke, eden na eni, drugi na drugi strani. Tako so ostale njegove roke trdne do sončnega zahoda. In Jozue je premagal Amaleka in njegovo ljudstvo z ostrim mečem. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Zapiši to v spomin v knjigo in zabičaj Jozuetu, da bom spomin na Amaleka docela izbrisal izpod neba!« Potem je Mojzes postavil oltar in ga imenoval »Gospod je moj prapor«. Rekel je namreč: »Roko na Gospodov prapor! Gospod se bo bojeval zoper Amaleka od roda do roda.« Madianski duhovnik Jetro, Mojzesov tast, je slišal vse, kar je Bog storil Mojzesu in svojemu ljudstvu Izraelu: da je Gospod izpeljal Izraela iz Egipta. In Mojzesov tast Jetro je vzel Mojzesovo ženo Seforo, ki jo je bil nazaj poslal, in njena dva sinova; eden izmed njiju se je imenoval Gersam; rekel je namreč: »Tujec sem v tuji deželi;« drugi pa se je imenoval Eliezer; kajti: »Bog mojega očeta je bil moja pomoč in me je rešil faraonovega meča.« Prišel je torej Mojzesov tast Jetro z njegovima sinovoma in z njegovo ženo k Mojzesu v puščavo k božji gori, kjer je šotoril. Sporočil je Mojzesu: »Jaz, tvoj tast Jetro, prihajam k tebi in tvoja žena in njena dva sinova z njo.« Mojzes je šel tastu naproti in se je priklonil in ga poljubil: ko sta drug drugega vprašala, kako se jima godi, sta šla v šotor. Potem je Mojzes pripovedoval tastu vse, kar je Gospod zaradi Izraela storil faraonu in Egipčanom, vse težave, ki so jih zadele na potu, in da jih je Gospod rešil. Jetro se je veselil vsega dobrega, kar je Gospod storil Izraelu, da ga je rešil iz rok Egipčanov. Jetro je rekel: »Blagoslovljen Jahve, ki vas je rešil iz rok Egipčanov in iz rok faraonovih, ki je rešil ljudstvo iz oblasti Egipčanov. Zdaj vem, da je Jahve večji ko vsi bogovi, ravno v tem, s čimer so se nad nje povzdigovali.« Nato je Mojzesov tast Jetro daroval Bogu žgalne in klavne daritve; Aron pa in vsi Izraelovi starešine so prišli, da bi jedli kruh z Mojzesovim tastom pred Bogom. Drugi dan se je Mojzes usedel, da bi ljudstvu sodil; in ljudstvo je stalo pred Mojzesom od jutra do večera. Ko je Mojzesov tast videl, kaj vse je imel opraviti z ljudstvom, je rekel: »Kaj je to, kar delaš z ljudstvom? Zakaj sediš ti sam, vse ljudstvo pa stoji pred teboj od jutra do večera?« Mojzes je tastu odgovoril: »Ljudstvo prihaja k meni Boga vpraševat za svèt. Kadar koli imajo namreč kako pravdo, pridejo k meni, da razsodim med enim in drugim in naznanim božje zakone in njegove odredbe.« Tedaj je tast Mojzesu rekel: »Tega ne delaš prav. Uničil se boš ti in to ljudstvo, ki je pri tebi; kajti stvar je pretežavna zate, ne moreš je sam zmagati. Čuj zdaj moj glas; dam ti svèt in Bog bo s teboj! Ti zastopaj ljudstvo pred Bogom in prinašaj zadeve pred Boga! Razlagaj jim zakone in določbe in kaži jim pot, po kateri naj hodijo, in delo, ki naj ga opravljajo! Izberi pa iz vsega ljudstva zmožne, bogaboječe, zanesljive in nesebične može in postavi jim jih za načelnike čez tisoč, čez sto, čez petdeset in čez deset! Ti naj sodijo ljudstvu vsak čas: vse večje zadeve naj spravljajo pred tebe, vse manjše zadeve pa naj sodijo sami. Tako si olajšaj breme, naj ga nosijo s teboj! Ako to storiš in ti Bog dovoli, boš ti mogel zdržati in tudi vse to ljudstvo bo hodilo zadovoljno domov.« Mojzes je poslušal glas svojega tasta in storil vse, kar je nasvetoval. Mojzes je torej izbral iz vsega Izraela zmožne može in jih postavil za poglavarje čez ljudstvo: za načelnike čez tisoč, čez sto, čez petdeset in čez deset. In sodili so ljudstvu vsak čas: težje zadeve so spravljali pred Mojzesa, vse manjše zadeve pa so sodili sami. Nato je Mojzes odpustil svojega tasta: odšel je v svojo deželo. Tretji mesec po izhodu Izraelovih sinov iz egiptovske dežele, ta dan so prišli v Sinajsko puščavo. Odrinili so namreč iz Rafidima in prišli v Sinajsko puščavo ter šotorili v puščavi; tam se je Izrael ušotoril nasproti gori. Mojzes je stopil k Bogu in Gospod mu je zaklical z gore: »Tako povej Jakobovi hiši in oznani Izraelovim sinovom: Sami ste videli, kaj sem storil Egipčanom in kako sem vas nosil na orljih perutih in vas privedel k sebi. Če boste sedaj radi poslušali moj glas in spolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh narodov, kajti moja je vsa zemlja; in boste mi kraljestvo duhovnikov in svet narod. To so besede, ki jih povej Izraelovim sinovom!« Mojzes je prišel in sklical starešine ljudstva ter jim predložil vse te besede, ki mu jih je Gospod zapovedal. Vse ljudstvo je soglasno odgovorilo: »Vse, kar je Gospod govoril, bomo storili.« Mojzes je sporočil besede ljudstva Gospodu. Gospod pa je rekel Mojzesu: »Glej, pridem k tebi v gostem oblaku, da bo čulo ljudstvo, ko bom s teboj govoril in verovalo vate za vedno.« – Mojzes je torej sporočil besede ljudstva Gospodu. Potem je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi k ljudstvu in posvečuj jih danes in jutri; naj operejo svoja oblačila! Tako naj bodo pripravljeni za tretji dan; kajti tretji dan bo Gospod stopil pred očmi vsega ljudstva na goro Sinaj. Napravi za ljudstvo mejo okrog in reci: ‚Varujte se stopiti na goro ali dotakniti se njenega vznožja; kdor koli se dotakne gore, mora umreti!‘ Naj se ga ne dotakne roka, ampak naj se usmrti s kamenjem ali strelicami, bodisi žival ali človek, naj ne ostane živ. Ko zadoni tromba, naj stopijo do gore.« Mojzes je stopil z gore k ljudstvu in ljudstvo posvetil; oprali so svoja oblačila. Potem je rekel ljudstvu: »Bodite pripravljeni na tretji dan; ne bližajte se ženi!« Ko je zasvital tretji dan, je pričelo grmeti in se bliskati, gost oblak je pokrival goro in tromba je močno zabučala; vztrepetalo je vse ljudstvo, ki je bilo v šotorišču. Tedaj je Mojzes popeljal ljudstvo iz šotorišča Bogu naproti; postavili so se ob vznožju gore. Vsa gora Sinaj pa se je kadila, zato ker je Gospod stopil nanjo v ognju; in njen dim se je dvigal kakor dim topilne peči in vsa gora se je silno tresla. In glas trombe je bil čedalje močnejši. Mojzes je govoril, Bog pa mu je odgovarjal z gromom. Gospod je torej stopil na goro Sinaj, na vrh gore, in Gospod je poklical Mojzesa na vrh gore. Mojzes je stopil gor. Gospod je rekel Mojzesu: »Stopi dol, zabičaj ljudstvu, naj ne podró pregraj v želji, da bi videli Gospoda, sicer bi jih veliko padlo. Tudi duhovniki, ki pristopajo h Gospodu, naj se posveté, da jih Gospod ne porazi.« Mojzes pa je odgovoril Gospodu: »Ljudstvo ne more stopiti na goro Sinaj, kajti sam si nam zatrdil: ‚Napravi mejo okoli gore in okliči jo za sveto!‘« Gospod mu je rekel: »Pojdi, stopi dol, potem pa pridi gor ti in Aron s teboj! Duhovniki pa in ljudstvo naj se ne predrznejo priti h Gospodu, da jih ne porazi.« In Mojzes je stopil k ljudstvu in jim to povedal. Tedaj je Bog govoril vse tele besede: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe, tudi ne kakršne koli podobe tega, kar je zgoraj na nebu ali kar je spodaj na zemlji ali kar je v vodah pod zemljo! Ne moli jih in jim ne služi! Kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki pokorim krivdo očetov na sinovih do tretjega in četrtega rodu tistih, ki me sovražijo, izkazujem pa milost do tisočerega rodu onih, ki me ljubijo in moje zapovedi spolnjujejo. Ne skruni imena Gospoda, svojega Boga! Kajti Gospod ne bo pustil brez kazni njega, ki skruni njegovo ime. Pomni, da boš posvečeval sobotni dan! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela! Sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela ne ti ne tvoj sin, ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat! Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih; sedmi dan pa je počival; zato je Gospod blagoslovil sobotni dan in ga posvetil. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel v deželi, ki ti jo dá Gospod, tvoj Bog! Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega! Ne želi hiše svojega bližnjega; ne želi žene svojega bližnjega ne hlapca ne dekle ne vola ne osla in ničesar, kar je tvojega bližnjega!« Vse ljudstvo je opazovalo grmenje, bliskanje, glas trombe in kadečo se goro; in ljudstvo se je balo in trepetalo in stalo od daleč. Rekli so Mojzesu: »Govori ti z nami in bomo poslušali! Bog pa naj ne govori z nami, da ne umrjemo!« Mojzes pa je rekel ljudstvu: »Nikar se ne bojte! Kajti Bog je prišel, da bi vas preskusil in da bi bil njegov strah v vas, da bi ne grešili.« Ljudstvo je torej stalo od daleč; Mojzes pa se je približal temnemu oblaku, v katerem je bil Bog. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Tako govori Izraelovim sinovom: ‚Opazili ste, da sem iz nebes govoril z vami. Ne delajte poleg mene srebrnih bogov in ne delajte si zlatih bogov! Napravi mi oltar iz prsti in daruj na njem žgalne in mirovne daritve, drobnico in goved! Na vsakem kraju, ki ga določim, da se spomniš mojega imena, bom prišel k tebi in te blagoslovil. Ako mi pa napraviš oltar iz kamenja, ga ne zidaj iz obdelanih kamnov! Kajti, ako nastaviš nad njimi dleto, jih oskruniš. Ne hodi po stopnicah k mojemu oltarju, da se ne odgrne pri njem tvoja golota!‘« »To so zakoni, katere jim predloži! Če kupiš sužnja, ki je Hebrejec, naj služi šest let; v sedmem letu pa naj odide zastonj v svobodo. Ako je prišel sam, naj sam odide; ako je imel ženo, naj odide njegova žena z njim. Ako mu je njegov gospodar dal ženo in mu je rodila sinove in hčere, naj bodo žena in njeni otroci gospodarjevi, a on naj sam odide. Ako pa suženj izrečno pravi: ‚Ljubim svojega gospodarja, svojo ženo in otroke, nočem oditi svoboden,‘ naj ga pripelje njegov gospodar pred Boga in ga postavi pred vrata ali pred podboje in njegov gospodar naj mu prebode uho s šilom; potem naj bo njegov suženj za vedno. Če kdo proda svojo hčer za sužnjo, ne sme ta oditi, kakor odhajajo sužnji. Ako ne ugaja gospodarju, ki jo je odločil zase, naj pusti, da se odkupi; nima pa pravice jo tujemu ljudstvu prodati, če jo je zavrgel. Ako pa jo določi za svojega sina, naj ravna z njo po pravu hčerá. Ako pa si vzame še drugo, ji ne sme kratiti njene mesne hrane, njene obleke in zakonskega občevanja z njo. Ako ji ne stori teh treh reči, sme oditi zastonj, brez odkupnine. Kdor koga udari, da umrje, mora umreti. Ako ga pa ni namenoma, ampak mu ga je Bog dal v roke, ti bom določil kraj, kamor more uteči. Če pa kdo bližnjega namenoma in zvijačno umori, ga potegni od mojega oltarja, da umrje! Kdor udari svojega očeta ali svojo mater, mora umreti. Kdor ukrade človeka, pa naj ga je že prodal ali je še v njegovi roki, mora umreti. Kdor preklinja svojega očeta ali svojo mater, mora umreti. Če se moža prepirata in eden udari drugega s kamnom ali s pestjo, tako da ne umre, ampak bolan obleži, naj bo brez kazni tisti, ki je udaril, ako oni zopet vstane in more na prostem ob svoji palici hoditi; le zamudo mu mora povrniti in plačati stroške za zdravljenje. Če kdo udari s palico svojega hlapca ali svojo deklo, tako da umrje pod njegovo roko, se mora ostro kaznovati. Če pa en dan ali dva preživi, naj se ne kaznuje; saj je njegov denar. Če se moža tepeta in pri tem suneta nosečo ženo, tako da splavi svoje dete, sicer pa ni škode, naj se krivec kaznuje z denarno globo, kakršno mu naloži ženin mož, in naj plača, kakor določijo sodniki. Ako pa zaradi tega umre, daj življenje za življenje, oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo, opeklino za opeklino, rano za rano, modrico za modrico. Če kdo udari hlapca ali deklo v oko in ga iztakne, naj ga odpusti v svobodo za njegovo oko. In ako hlapcu ali dekli izbije zob, naj ga odpusti v svobodo za njegov zob. Če vol pobode moža ali ženo, tako da umrje, bodi vol kamnan in njegovo meso se ne sme jesti; volov gospodar pa bodi brez kazni! Ako pa je vol že prej bodel in je bil njegov gospodar posvarjen, pa ni nanj pazil, tako da je usmrtil moža ali ženo, bodi vol kamnan in tudi njegov gospodar usmrčen! Ako se mu naloži globa, naj plača odkupnino za svoje življenje, kolikor se mu naloži. Ako pobode sina ali hčer, naj se ravna z njim po tem pravu. Ako pa vol pobode hlapca ali deklo, naj plača njegovemu gospodarju trideset srebrnikov, vola pa naj kamnajo. Če kdo odkrije kapnico ali če kdo izkoplje kapnico in je ne pokrije, da pade vanjo vol ali osel, naj lastnik kapnice dá odškodnino: denar naj dá njegovemu gospodarju; kar pa je mrtvo, naj bo njegovo. Ako kak vol dregne vola koga drugega, tako da pogine, naj prodasta živega vola in si razdelita njegovo ceno, pa tudi mrtvega naj si razdelita. Ako pa je bilo znano, da je vol že prej bodel, pa njegov gospodar ni nanj pazil, naj dá kot odškodnino vola za vola, mrtvi pa naj bo njegov. Če kdo ukrade vola ali ovco, pa jih zakolje ali proda, naj povrne pet goved za vola in štiri ovce za ovco.« »Ako se tat zasači pri vlomu in ga kdo udari, da umrje, nima krivde prelite krvi; ako pa je sonce vzšlo nad njim, ima krivdo prelite krvi. – Vsekakor pa naj dá odškodnino; ako nič nima, naj se proda za to, kar je ukradel. Ako se najde v njegovi roki, kar je ukradel, živo, bodisi vol ali osel ali ovca, naj povrne dvojno. Če kdo pase na polju ali v vinogradu in izpusti svojo živino, da popase polje drugega, naj dá kot odškodnino, kar je najboljšega na njegovem polju in kar je najboljšega v njegovem vinogradu. Če nastane ogenj in vname trnje in zgori kopica snopja ali stoječe žito ali polje, naj povrne, kdor je zanetil požar. Če kdo da hraniti svojemu bližnjemu denar ali blago, pa je iz njegove hiše ukradeno, naj tat dvojno povrne, ako se najde. Ako pa se tat ne najde, naj hišni gospodar pride pred Boga, da res ni stegnil svoje roke po blagu svojega bližnjega. Pri slehernem poneverjenju, pa naj gre za vola, osla, ovco, obleko ali za katero koli izgubljeno reč, o kateri se pravi, da to je, naj pride pravda obeh pred Boga. Kogar Bog obsodi, naj povrne dvojno svojemu bližnjemu. Če kdo dá svojemu bližnjemu v varstvo osla ali vola ali ovco ali katero koli živinče, pa pogine ali se pohabi ali se odvede, ne da bi kdo videl, naj odloči med obema prisega pri Gospodu, da res ni stegnil svoje roke po blagu svojega bližnjega, in njegov gospodar naj jo sprejme, oni pa ni dolžan dati odškodnine. Ako pa mu je bilo ukradeno, naj dá njegovemu gospodarju odškodnino. Ako je bilo od zveri raztrgano, naj to prinese za dokaz; za raztrgano pa mu ni treba dati odškodnine. Če si kdo izposodi od svojega bližnjega živinče, pa se pohabi ali pogine, ne da bi bil gospodar zraven, naj dá odškodnino. Ako pa je bil gospodar zraven, mu ni treba dati odškodnine; ako je bilo najeto, je odškodnina najemščina. Če kdo zapelje devico, ki še ni zaročena, in gre k njej, naj plača odkupnino in si jo vzame za ženo. Ako pa mu je njen oče ne mara dati, naj plača toliko denarja, kolikor znaša odkupnina za device. Čarovnice ne puščaj pri življenju! Kdor koli greši z živino, mora umreti. Kdor daruje bogovom razen Gospodu samemu, bodi iztrebljen! Tujca ne zatiraj in ne stiskaj; kajti tujci ste bili v egiptovski deželi! Ne zatirajte nobene vdove in sirote! Ako pa bi jo zatiral, bo vpila k meni in gotovo uslišim njeno vpitje. In moja jeza se razvname in pomorim vas z mečem in vaše žene bodo vdove in vaši otroci sirote. Ako posodiš denar mojemu ljudstvu, ubožcu zraven sebe, mu ne bodi kakor oderuh; ne nalagajte mu obresti! Ako vzameš v zastavo plašč svojega bližnjega, mu ga vrni do sončnega zahoda! Kajti to je njegova edina odeja, to je ogrinjalo za njegovo telo. V čem naj sicer spi? Če bo vpil k meni, ga uslišim, ker sem usmiljen. Ne kolni Boga in kneza svojega ljudstva ne preklinjaj! Prvine svoje žetve in tlačilnice dajati ne odlašaj! Daruj mi prvorojenca svojih sinov! Enako delaj s svojo govedjo, s svojo drobnico: sedem dni naj bo pri svoji materi, osmi dan pa mi jo daruj! Sveti ljudje mi bodite! Ne jejte mesa, ki so ga zveri na polju raztrgale; vrzite ga psom!« »Ne raznašaj lažnive govorice; ne podajaj svoje roke krivičniku, da bi krivo pričeval! Ne vleci z večino, da bi hudo delal, in v pravdi ne pričaj z večino, da bi zatrl pravico! Tudi nasproti ubožcu bodi nepristran v njegovi pravdi! Če naletiš na sovražnikovega vola ali osla, ki je zašel, mu ga vsekakor pripelji nazaj! Če vidiš, da se je sovražnikov osel zgrudil pod bremenom, ne opuščaj mu pomagati kvišku; le pomagaj mu z njim vred! Ne zatiraj siromakove pravice v njegovi pravdi! Ogiblji se lažnive pravde; nedolžnega in pravičnega ne ubijaj, kajti krivičnega ne bom opravičil! Podkupnine ne jemlji; kajti podkupnina slepi tiste, ki vidijo, in prevrača pravično reč! Tujca ne stiskaj; saj veste, kako je tujcu pri srcu, ker ste bili sami tujci v egiptovski deželi! Šest let posevaj svojo zemljo in spravljaj njene pridelke! Sedmo leto pa jo pusti v miru ležati; naj jo uživajo ubožci tvojega ljudstva; kar pa še preostane, naj pojedó poljske živali! Prav tako delaj s svojim vinogradom ali olivnikom! Šest dni opravljaj svoje delo, sedmi dan pa počivaj, da si odpočije tvoj vol in osel in si oddahne sin tvoje dekle in tujec! Spolnjujte vse, kar sem vam zapovedal; imena tujih bogov ne omenjajte; naj se ne sliši iz tvojih ust! Trikrat v letu mi obhajaj praznike! Obhajaj praznik opresnikov! Sedem dni jej opresnike, kakor sem ti zapovedal, ob določenem času v mesecu abibu, kajti v njem si izšel iz Egipta! Ne prikazujte se pred menoj s praznimi rokami! Dalje praznik žetve, prvin svojega dela, tega, kar si sejal na polju. Končno praznik spravljanja ob koncu leta, ko pospraviš svoje pridelke s polja! Trikrat v letu naj se prikažejo vsi tvoji moški pred Gospodom Bogom. Ne daruj krvi moje daritve s kvašenim kruhom in mast moje praznične daritve naj ne ostane do jutra! Najboljše prvine svoje zemlje prinesi v hišo Gospoda, svojega Boga! Ne kuhaj kozlička v mleku njegove matere! Glej, angela pošiljam pred teboj, da te obvaruje na potu in te pripelje v kraj, ki sem ga pripravil. Pazi nanj in poslušaj njegov glas; ne upiraj se mu; kajti ne bo odpustil vaše krivde, ker je moje ime v njem! Če boš pa rad poslušal njegov glas in storil vse, kar porečem, bom sovražnik tvojih sovražnikov in nasprotnik tvojih nasprotnikov. Kajti moj angel pojde pred teboj in te privede k Amorejcem, Hetejcem, Ferezejcem, Kanaancem, Hevejcem in Jebusejcem, ki jih bom iztrebil. Ne moli njihovih bogov in jim ne služi; tudi ne delaj po njihovih delih, temveč brezobzirno jih razruši in razbij njihove spominske kamne! Služite pa Gospodu, svojemu Bogu, in blagoslovil bom tvoj kruh in tvojo vodo in odvzel bolezen izmed vas! Ne bo v tvoji deželi žene negodno rodeče ne nerodovitne; število tvojih dni bom dopolnil. Svoj strah pošljem pred teboj in zbegam vsa ljudstva, h katerim prideš, ter zapodim pred teboj vse tvoje sovražnike v beg. In sršene pošljem pred teboj, da preženejo izpred tebe Hevejce, Kanaance in Hetejce. Ne preženem jih izpred tebe v enem letu, da dežela ne postane puščava in se ne pomnožé poljske zveri v tvojo škodo. Počasi jih preženem izpred tebe, dokler se ne razmnožiš, da lahko posedeš deželo. Tvoje meje pa postavim od Rdečega morja do morja Filistejcev in od puščave do reke; kajti dal vam bom v roke prebivalce dežele, da jih preženeš izpred sebe. Ne sklepaj zaveze z njimi ne z njih bogovi! Naj ne prebivajo v tvoji deželi, da te ne zapeljejo v greh zoper mene; če boš služil njih bogovom, ti bo to v pogubo.« Potem je rekel Mojzesu: »Stopi h Gospodu, ti in Aron, Nadab in Abiu in sedemdeset izmed Izraelovih starešin in molite od daleč! Mojzes sam naj se približa Gospodu, oni pa naj se ne bližajo, tudi ljudstvo naj ne hodi z njim.« Tedaj je prišel Mojzes in povedal ljudstvu vse zapovedi Gospodove in vse zakone; in vse ljudstvo je odgovorilo z enim glasom: »Vse zapovedi, ki jih je dal Gospod, bomo spolnjevali.« Mojzes je zapisal vse besede Gospodove. Potem je zjutraj zgodaj vstal in postavil oltar pod goro in dvanajst kamnov za dvanajst Izraelovih rodov. Nato je poslal mladeniče izmed Izraelovih sinov, da so darovali žgalne daritve in žrtvovali junce kot mirovne daritve za Gospoda. Mojzes je vzel polovico krvi in jo vlil v medenice, polovico krvi pa je zlil na oltar. Potem je vzel knjigo zaveze in jo glasno prebral ljudstvu. Tedaj so rekli: »Vse, kar je zapovedal Gospod, bomo pokorno spolnjevali.« Nato je vzel Mojzes kri in z njo pokropil ljudstvo ter rekel: »Glejte, to je kri zaveze, ki jo je Gospod sklenil z vami po vseh teh besedah.« Tedaj so šli na goro, Mojzes in Aron, Nadab in Abiu in sedemdeset izmed Izraelovih starešin. In videli so Izraelovega Boga; pod njegovimi nogami je bila kakor podoba iz safirovih plošč, jasna kakor sámo nebo. In ni stegnil svoje roke zoper izvoljence Izraelovih sinov, videli so Boga. Potem so jedli in pili. Gospod je rekel Mojzesu: »Pridi k meni na goro in ostani tukaj! Dal ti bom namreč kamniti tabli s postavo in zapovedmi, ki sem jih zapisal za njihov pouk.« Vzdignil se je torej Mojzes s svojim služabnikom Jozuetom in Mojzes je pri odhodu na božjo goro rekel starešinam: »Čakajte tukaj naju, dokler se k vam ne vrneva! Glejte, pri vas sta Aron in Hur; ako ima kdo pravdo, naj se obrne nanju.« Ko je Mojzes prišel na goro, je goro pokril oblak. Veličastvo Gospodovo se je spustilo na goro Sinaj in oblak jo je pokrival šest dni; sedmi dan je poklical Mojzesa iz oblaka. Prikazen Gospodovega veličastva je bila pred očmi Izraelovih sinov kakor goreč ogenj na vrhu gore. Mojzes je šel v sredo oblaka, ko je stopil na goro. Štirideset dni in štirideset noči je ostal Mojzes na gori. Gospod je govoril Mojzesu: »Reci Izraelovim sinovom, naj pobirajo zame prispevek; od vsakogar, ki ga njegovo srce k temu nagiba, vzemite zame prispevek! To pa naj bo prispevek, ki ga jemljite od njih: zlato, srebro in bron, višnjev in rdeč škrlat, karmesin, tančica in kozja dlaka; rdečebarvne ovnove kože, tahaševe kože in nérodovina, olje za svetilnico, dišave za mazilno olje in za dišeče kadilo, oniksovi kamni in dragi kamni za vdelavanje v naramnik in naprsnik. Naredé naj mi svetišče, da bom prebival v njihovi sredi. Natančno po tem, kakor ti pokažem, po vzorcu svetega šotora in po vzorcu vse njegove oprave, tako naredite! Naredé naj skrinjo iz nérodovine; dva in pol komolca bodi dolga, poldrugi komolec široka in poldrugi komolec visoka! Pozlati jo znotraj in zunaj s čistim zlatom; in naredi na njej okrog in okrog zlat venec! Ulij zanjo štiri zlate obroče in jih deni na njene štiri noge: dva obroča na eni strani, dva obroča na drugi strani! In naredi droga iz nérodovine in ju pozlati! In vtakni droga v obroče ob straneh skrinje, da se bo skrinja na njima nosila! Drogova naj ostaneta v obročih na skrinji, ne smeta se vzeti od nje. V skrinjo pa deni postavo, ki ti jo bom dal! Naredi tudi spravni pokrov iz čistega zlata: dva in pol komolca bodi dolg in poldrugi komolec širok! Naredi dva keruba iz zlata, s kovanim delom ju naredi na obeh koncih spravnega pokrova! Enega keruba naredi na enem koncu, drugega na drugem koncu; keruba naredite iznad spravnega pokrova na obeh koncih! Keruba naj razprostirata peruti navzgor ter zaslanjata s perutmi pokrov, obrnjena z obrazom drug proti drugemu; obraza kerubov naj gledata na spravni pokrov. Deni spravni pokrov na skrinjo in v skrinjo deni postavo, ki ti jo bom dal! Tam se ti bom razodeval in ti govoril iznad spravnega pokrova, izmed dveh kerubov, ki sta na skrinji postave, vse, kar ti bom naročal za Izraelove sinove. Naredi mizo iz nérodovine: dva komolca bodi dolga, en komolec široka in poldrugi komolec visoka! Pozlati jo s čistim zlatom in naredi na njej okrog in okrog zlat venec! Naredi ji okrog za dlan širok okvir in na okviru napravi zlat venec! Naredi zanjo štiri zlate obroče in deni obroče na štiri vogle pri njenih štirih nogah! Tik ob okviru naj bodo obroči, da se vtakneta vanje drogova in se bo mogla miza nositi. Drogova naredi iz nérodovine in ju pozlati; na njima naj se miza nosi! Tudi naredi zanjo sklede, torilca, vrče in kozarce, s katerimi se bodo izlivale pitne daritve; naredi jih iz čistega zlata! Na mizo pa neprestano pokladaj predme hlebe obličja! Naredi dalje svečnik iz čistega zlata; s kovanim delom naj naredé svečnik, njegovo nogo in deblo; z njim vred naj bodo iz celega njegove cvetne čaše, popki in cveti! Šest cevi naj izhaja od njegovih strani, tri cevi na svečniku od ene strani in tri cevi od druge. Tri mandeljnovemu cvetu podobne čaše s popkom in cvetom naj bodo na vsaki cevi; tako naj bo na šestih ceveh, ki izhajajo od svečnika. Na svečniku samem naj bodo štiri mandeljnovemu cvetu podobne čaše s popki in cveti. In sicer naj bo popek pod dvema cevéma, kjer izhajata od njega, in popek pod drugima dvema cevéma, kjer izhajata od njega, in popek pod zadnjima dvema cevéma, kjer izhajata od njega; tako naj bo pri šestih ceveh, izhajajočih iz svečnika. Ti popki in te cevi naj bodo z njim vred iz celega; vse naj bo eno sámo kovano delo iz čistega zlata. Naredi zanj sedem svetilk; in postavi nanj njegove svetilke tako, da bodo razsvetljevale prostor pred svečnikom! Njegovi utrinjači in njegove utrinščnice naj bodo iz čistega zlata. Za vse te naprave naj se porabi en talent čistega zlata. Glej, da jih narediš po njihovem vzorcu, ki se ti je pokazal na gori!« »Sveti šotor naredi iz desetih preprog; iz sukane tančice, višnjevega in rdečega škrlata in karmesina; naredi jih z umetno vtkanimi kerubi! Preproga naj bo osemindvajset komolcev dolga in štiri komolce široka: ista mera bodi za vse preproge! Po pet preprog naj se zveže skupaj. Naredi petlje iz višnjevega škrlata na robu ene preproge ob kraju enega zvezljaja; enako naredi na robu skrajne preproge drugega zvezljaja! Petdeset petelj naredi na eni preprogi in petdeset petelj naredi na skrajni preprogi drugega zvezljaja; petlje naj bodo druga drugi nasproti! In naredi petdeset kljuk iz zlata in zapni preproge drugo z drugo s kljukami, tako da bo svetišče ena celota! Naredi dalje preproge iz kozje dlake za šotorsko streho nad svetiščem; enajst preprog naredi! Preproga bodi trideset komolcev dolga in štiri komolce široka; ista mera bodi za enajst preprog! Zveži pet preprog posebej in šest preprog posebej in deni šesto preprogo v dve gubi spredaj na šotoru! Naredi petdeset petelj na robu skrajne preproge prvega zvezljaja in petdeset petelj na robu preproge drugega zvezljaja! In naredi petdeset kljuk iz brona in vtakni kljuke v petlje in zapni šotorsko streho, da bo ena celota! Od odvečnega prevesa pri preprogah šotora naj visi polovica odvečne preproge čez zadnjo stran šotora. Na obeh straneh naj visi po en komolec odvečne dolžine preprog šotora čez obe strani šotora, da ga krije. Nadalje naredi za šotor pregrinjalo iz rdečebarvnih ovnovih kož in čez to pregrinjalo iz tahaševih kož! Naredi deske za sveti šotor iz nérodovine, pokonci stoječe: vsaka deska naj bo deset komolcev dolga in poldrugi komolec široka! Dva čepa naj ima sleherna deska za medsebojno zvezo; tako naredi pri vseh šotorskih deskah! Deske za sveti šotor naredi: dvajset desk za južno stran, proti poldnevu! Pod dvajset desk pa deni štirideset srebrnih podstav, po dve podstavi za sleherno desko za njena dva čepa! In za drugo, severno stran svetega šotora dvajset desk! In zanje štirideset srebrnih podstav, po dve podstavi pod sleherno desko! Za zadnjo stran svetega šotora, proti zahodu, naredi šest desk! In dve deski naredi za vogla pri šotoru ob zadnji strani! Naj bosta dvodelni spodaj in prav tako dvodelni zgoraj do prvega obroča; taki naj bosta obe za oba vogla. Naj bo torej osem desk in zanje šestnajst srebrnih podstav, po dve podstavi za sleherno desko. Potem naredi zapahe iz nérodovine: pet za deske na eni strani šotora, pet zapahov za deske na drugi strani in pet na zadnji strani proti zahodu! Srednji zapah naj gre sredi desk od enega konca do drugega. Deske pozlati in naredi zanje iz zlata obroče, da se skoz nje vtaknejo zapahi; tudi zapahe pozlati! Tako postavi sveti šotor po predpisani obliki, ki se ti je pokazala na gori! Dalje naredi zagrinjalo iz višnjevega in rdečega škrlata, karmesina in sukane tančice; naredi ga z umetno vtkanimi kerubi! Obesi ga na štiri pozlačene stebre iz nérodovine, ki imajo zlate kavlje in stojé na štirih srebrnih podstavah! Zagrinjalo obesi na kavlje in tja, za zagrinjalo, spravi skrinjo postave! Tako naj vam loči zagrinjalo Sveto od Presvetega. In v Presvetem deni spravni pokrov na skrinjo postave! Mizo postavi zunaj zagrinjala, svečnik pa mizi nasproti, na južni strani šotora; mizo namreč deni na severno stran! Za vhod v šotor naredi zagrinjalo iz višnjevega in rdečega škrlata, karmesina in sukane tančice z umetno pisanim vezenjem! Za zagrinjalo pa naredi pet stebrov iz nérodovine in jih pozlati; njihovi kavlji naj bodo iz zlata; in ulij zanje pet podstav iz brona!« »Naredi oltar iz nérodovine, pet komolcev dolg in pet komolcev širok; oltar bodi štirioglat in tri komolce visok! In naredi mu rogove na štirih voglih, tako da bodo njegovi rogovi z njim vred iz celega, in prevleci ga z bronom! Naredi zanj lonce za nabiranje pepela, lopate, kotlice, vilice in ponve; vse njegove priprave naredi iz brona! Dalje naredi zanj omrežje, mrežast izdelek iz brona, in na omrežju naredi štiri obroče iz brona na štirih voglih! Deni ga spodaj pod obrobek pri oltarju, tako da bo segalo omrežje do srede oltarja! Naredi drogova za oltar, drogova iz nérodovine, in prevleci ju z bronom! Njegova drogova naj se vtakneta v obroče, tako da bosta droga na obeh straneh oltarja, ko ga bodo prenašali. Naredi ga iz desk in naj bo votel! Kakor se ti je pokazal na gori, tako naj ga napravijo. Naredi dvor okrog svetišča! Za poldansko stran, proti jugu, naj bodo zastori za dvor iz sukane tančice; sto komolcev naj bodo dolgi za to stran; zanje naj bo dvajset stebrov z dvajsetimi podstavami iz brona; kavlji stebrov in njihova vezila naj bodo iz srebra. Enako naj bodo za severno stran zastori sto komolcev dolgi; zanje naj bo dvajset stebrov z dvajsetimi podstavami iz brona; kavlji stebrov in njihova vezila naj bodo iz srebra. Za širino dvora, na zahodni strani, naj bodo zastori petdeset komolcev dolgi; zanje naj bo deset stebrov z desetimi podstavami. In širina dvora na vzhodni strani bodi petdeset komolcev; in sicer naj bo petnajst komolcev zastorov za eno stran, zanje trije stebri s tremi podstavami; in za drugo stran petnajst komolcev zastorov, zanje trije stebri s tremi podstavami. Vhod v dvor naj ima zagrinjalo dvajsetih komolcev iz višnjevega in rdečega škrlata, karmesina in sukane tančice, z umetno pisanim vezenjem; zanje naj bodo štirje stebri s štirimi podstavami. Vsi stebri okrog dvora naj imajo srebrna vezila, tudi njihovi kavlji naj bodo iz srebra, podstave pa iz brona. Dvor naj bo sto komolcev dolg, petdeset širok in pet visok; zastori naj bodo iz sukane tančice, podstave pa iz brona. Vse priprave pri šotoru, za vse delo pri njem, in vsi njegovi količki in vsi količki na dvoru naj bodo iz brona. Ti pa zapovej Izraelovim sinovom, da ti prinesó čistega olja iz stolčenih oliv za svečnik, da se bodo vedno prižigale svetilke. V shodnem šotoru, zunaj zagrinjala, ki je pred postavo, naj ga pripravljajo Aron in njegovi sinovi, da bo od večera do jutra pred Gospodom; to bodi večna postava za Izraelove sinove od roda do roda!« »Ti pa vzemi k sebi brata Arona in njegove sinove z njim izmed Izraelovih sinov, da mi bodo služili kot duhovniki: Aron in Aronovi sinovi Nadab, Abiu, Eleazar in Itamar! In naredi bratu Aronu sveta oblačila za čast in za kras! Govori ti z vsemi, ki so umetelnega duha, ki sem jih napolnil z umetelnim duhom, da napravijo Aronu oblačila, da bo posvečen, da mi bo služil kot duhovnik! To so oblačila, ki naj jih napravijo: naprsnik, naramnik, vrhnje oblačilo, spodnje oblačilo iz tkanine, pokrivalo in pas. Naj torej napravijo sveta oblačila tvojemu bratu Aronu in njegovim sinovom, da mi bodo služili kot duhovniki. Naj rabijo zlato, višnjev in rdeč škrlat, karmesin in tančico. Naramnik naj napravijo iz zlata, višnjevega in rdečega škrlata, karmesina in sukane tančice, kakršno izdelujejo umetni tkalci. Naj ima dva obramna dela, ki se sklepata; na obeh njunih koncih naj se zapenja. Preveza, ki bodi na njem, da si ga bo privezoval, naj bo enakega dela in iz celega z njim, iz zlata, višnjevega in rdečega škrlata, karmesina in sukane tančice. Vzemi dva oniksova kamna in vreži vanju imena Izraelovih sinov; šest njihovih imen na en kamen in šest drugih imen na drugi kamen po redu, kakor so bili rojeni! Z umetnostjo kamnorezca in pečatarja vreži na oba kamna imena Izraelovih sinov; naredi ju tako, da bosta obdana z zlato pletenino! Priklopi oba kamna na obramna dela naramnika kot kamna spomina na Izraelove sinove! Aron naj nosi njihova imena pred Gospodom na obeh svojih ramah v spomin. Naredi pletenino iz zlata in dve verižici iz čistega zlata; spleti ju in naredi kakor vrvici in pritrdi spleteni verižici k pletenini! Naprsnik razsodbe naredi kot umetno tkano delo; naredi ga, kakor je narejen naramnik; naredi ga iz zlata, višnjevega in rdečega škrlata, karmesina in sukane tančice! Naj bo štirioglat, v dve gubi, pedenj dolg in pedenj širok. Vdelaj vanj kamne v štirih vrstah; vrsta karneol, topaz in smaragd bodi prva vrsta; druga vrsta: rubin, safir in jaspis; tretja vrsta: hijacint, ahat in ametist; četrta vrsta: krizolit, beril in oniks; ko se vdelavajo, naj se obdajo z zlato pletenino. Kamnov naj bo dvanajst, kolikor je bilo imen Izraelovih sinov; vrezani naj bodo kakor pečat, vsak primerno svojemu imenu, za dvanajst rodov. In deni na naprsnik spleteni verižici, narejeni kakor vrvici iz čistega zlata! Naredi tudi dva zlata obročka za naprsnik in pritrdi obročka na dveh koncih naprsnika! Deni potem zlati vrvici v obročka na koncih naprsnika! Druga konca obeh vrvic pa zapni v obe pletenini in ju vtakni v obramna dela naramnika od spredaj! In napravi še dva zlata obročka in ju vstavi v konca naprsnika, na njegov notranji rob, ki je obrnjen proti naramniku! Napravi dalje dva zlata obročka in ju deni v obramna dela naramnika, spodaj ob sprednji strani, tam, kjer se zapenja, vrhu preveze naramnika! In privežejo naj naprsnik z obročki k obročkom naramnika z vrvico iz višnjevega škrlata, tako da bo nad prevezo naramnika in se naprsnik ne premakne od naramnika. Tako naj nosi Aron imena Izraelovih sinov na naprsniku razsodbe na svojem srcu, kadar pojde v svetišče, v veden spomin pred Gospodom. V naprsnik razsodbe pa deni ‚urim‘ in ‚tumim‘, da bosta na srcu Aronovem, kadar pojde pred obličje Gospodovo; in tako naj Aron vedno nosi pred Gospodom razsodbo Izraelovih sinov na svojem srcu! Vrhnje oblačilo k naramniku naredi celo iz višnjevega škrlata! Sredi njega naj bo odprtina za glavo; ob odprtini naj bo tkan rob; naj ima kakor odprtino pri oklepu, da se ne raztrga. Na njegovem robu pa naredi granatna jabolka iz višnjevega in rdečega škrlata in karmesina, krog in krog po njegovem robu, in med njimi krog in krog zlate zvončke: zlat zvonček in granatno jabolko, zlat zvonček in granatno jabolko krog in krog po robu vrhnjega oblačila! Aron naj ga ima, ko opravlja službo, da se bo čulo njegovo zvončkljanje, kadar pojde v svetišče pred obličje Gospodovo in kadar pride ven, sicer bi moral umreti. Potem naredi ploščico iz čistega zlata in vreži vanjo, kakor se vrezuje v pečat: ‚Sveto Gospodu‘! Priveži jo z vrvico iz višnjevega škrlata, da bo na pokrivalu; spredaj na pokrivalu naj bo! Naj bo na Aronovem čelu, da Aron nase vzame pregreške, storjene pri svetih rečeh, ki jih bodo posvečevali Izraelovi sinovi pri vsakršnih svojih svetih darilih; in naj bo vedno na njegovem čelu, da najdejo milost pred Gospodom Bogom. Spodnje oblačilo stki iz sukane tančice in naredi pokrivalo iz tančice, tudi napravi pas z umetno pisanim vezenjem! Za Aronove sinove naredi spodnja oblačila in jim naredi pasove in jim naredi visoke čepice za čast in kras! To obleci bratu Aronu in z njim njegovim sinovom; in mazili jih, umesti v službo in posveti, da mi bodo služili kot duhovniki! Napravi jim tudi platnene hlače, da zakrijejo svojo nagoto, segajo naj od ledij do stegna! Aron in njegovi sinovi naj jih imajo na sebi, kadar pojdejo v shodni šotor ali kadar se bodo bližali oltarju opravljat službo v svetišču, da si ne naložijo krivde in ne umrjejo. To bodi večna postava njemu in njegovemu zarodu za njim!« »To je, kar jim stori, da jih posvetiš in mi bodo služili kot duhovniki. Vzemi junca in dva ovna brez madeža in opresnega kruha in opresnih, z oljem umešenih kolačev in opresnih, z oljem pomazanih mlincev, ki jih naredi iz bele pšenične moke! Deni jih v koš in v košu jih prinesi poleg junca in dveh ovnov! Arona in njegove sinove privedi k vhodu v shodni šotor ter jih umij z vodo! Potem vzemi oblačila in obleci Aronu spodnje oblačilo, vrhnje oblačilo k naramniku, naramnik in naprsnik, in ga prepaši s prevezo naramnika! Deni mu na glavo pokrivalo in na pokrivalo priveži sveti načelek! Vzemi mazilnega olja in ga izlij na njegovo glavo in ga pomazili! Tudi njegove sinove pripelji in jim obleci spodnja oblačila! Opaši jih s pasom, Arona in njegove sinove, in priveži jim visoke čepice; in naj jim pripada duhovništvo po večni postavi! Tako umesti Arona in njegove sinove v njihovo službo! Potem pripelji junca pred shodni šotor in Aron in njegovi sinovi naj položé roke juncu na glavo! In zakolji junca pred Gospodom pri vhodu v shodni šotor! Vzemi junčeve krvi in jo pomaži s prstom po rogovih na oltarju, vso drugo kri pa izlij na oltarno podnožje! Nato vzemi vso tolščo, ki pokriva drob, péčico na jetrih, obe ledvici in tolščo, ki je na njima, in sežgi na oltarju! Junčevo meso, njegovo kožo in njegove iztrebke sežgi v ognju zunaj tabora, ker je daritev za greh! Nato vzemi enega ovna in Aron in njegovi sinovi naj položé roke ovnu na glavo! In zakolji ovna ter vzemi njegove krvi in poškropi z njo krog in krog po oltarju! Potem ovna razsekaj na kose, in ko opereš njegov drob in njegove goleni, jih položi na njegove kose in na njegovo glavo! In sežgi vsega ovna na oltarju; kajti žgalna daritev je za Gospoda, prijeten vonj, ognjena daritev za Gospoda! Potem vzemi drugega ovna in Aron in njegovi sinovi naj položé roke ovnu na glavo! In zakolji ovna ter vzemi njegove krvi in pomaži z njo mečico desnega Aronovega ušesa in mečico desnega ušesa njegovih sinov in palec njih desne roke in palec njih desne noge, potem pa pokropi s krvjo krog in krog po oltarju! In vzemi krvi, ki je na oltarju, in mazilnega olja ter pokropi Arona in njegova oblačila in z njim njegove sinove in oblačila njegovih sinov, da bo posvečen sam in njegova oblačila in z njim njegovi sinovi in oblačila njegovih sinov! Potem vzemi ovnovo tolščo, tolsti rep, tolščo, ki pokriva drob, jetrno péčico, obe ledvici in tolščo, ki je na njima, in desno stegno, ker je to oven za umestitev, in hleb kruha in kolač z oljem umešenega kruha in mlinec iz koša z opresniki, ki je pred Gospodom; in položi vse na roke Aronu in na roke njegovim sinovom, primikaje in odmikaje to kot daritev primikanja in odmikanja pred Gospodom! Potem vzemi to iz njihovih rok ter sežgi na oltarju vrhu žgalne daritve v prijeten vonj pred Gospodom, ker je to ognjena daritev za Gospoda! Vzemi tudi prsi ovna za umestitev, ki je za Arona, ter jih primikaj in odmikaj kot daritev primikanja in odmikanja pred Gospodom; potem naj bodo tebi v delež! Tako posvetiš prsi, ki so se primikale in odmikale, in stegno, ki se je dvigalo, to, kar se je primikalo in odmikalo ter dvigalo od ovna za umestitev za Arona in njegove sinove. In to naj od Izraelovih sinov dobiva Aron in njegovi sinovi kot večno dajatev. Kajti daritev dviganja je in kot daritev dviganja naj dajejo Izraelovi sinovi od svojih mirovnih daritev kot svojo daritev dviganja za Gospoda. Sveta oblačila, ki jih ima Aron, naj dobé za njim njegovi sinovi, da se bodo v njih mazilili in v njih umeščali v službo. Sedem dni naj jih oblači tisti izmed njegovih sinov, ki bo duhovnik namesto njega, ki bo hodil v shodni šotor opravljat službo v svetišču. Ovna za umestitev pa vzemi ter skuhaj njegovo meso na svetem kraju! Aron in njegovi sinovi naj jedo ovnovo meso s kruhom, ki je v košu, pri vhodu v shodni šotor. To smejo jesti tisti, za katere se je izvršila s tem spravna daritev, da bi se umestili v službo in posvetili; drug od tega ne sme jesti, ker je sveto. Ako ostane kaj umestitvenega mesa in kruha do jutra, sežgi, kar je ostalo; ne sme se jesti, ker je sveto! Stori torej Aronu in njegovim sinovom povsem tako, kakor sem ti zapovedal; sedem dni jih umeščaj v službo! In junca za greh daruj vsak dan v spravo, da oltar očistiš greha s spravno daritvijo, in mazili ga, da ga posvetiš! Sedem dni opravljaj za oltar spravno daritev in ga posvečuj, da bo oltar presvet; karkoli se dotakne oltarja, bo sveto! Daruj pa na oltarju tole: dve enoletni jagnjeti, vedno, vsak dan! Eno jagnje daruj zjutraj, drugo jagnje pa daruj proti večeru; in k enemu jagnjetu desetinko bele moke, umešene s četrtinko hina olja iz stolčenih oliv, in kot pitno daritev četrtinko hina vina! Drugo jagnje pa daruj proti večeru; daruj ga z isto jedilno in pitno daritvijo kakor zjutraj v prijeten vonj kot ognjeno daritev za Gospoda! Naj bo vaša vedna žgalna daritev od roda do roda pri vhodu v shodni šotor pred Gospodom, kjer se vam bom razodeval, da bom tam s teboj govoril. Tam se bom razodeval Izraelovim sinovom in posvečen bo po mojem veličastvu. Tako bom posvetil shodni šotor in oltar in bom posvetil Arona in njegove sinove, da mi bodo služili kot duhovniki. Prebival bom sredi Izraelovih sinov in bom njih Bog. In spoznali bodo, da sem jaz, Jahve, njihov Bog, ki sem jih izpeljal iz egiptovske dežele, da bi prebival sredi med njimi, jaz, Jahve, njihov Bog.« »Naredi tudi oltar, na katerem se bo zažigalo kadilo; naredi ga iz nérodovine! En komolec bodi dolg, en komolec širok, štirioglat, in dva komolca visok; iznad njega naj se dvigajo rogovi! Pozlati ga s čistim zlatom, njegovo ploščo, njegove stene krog in krog in rogove; in napravi mu okrog zlat venec! Tudi tu naredi dva zlata obročka pod vencem na obeh straneh; naredi ju na obeh nasprotnih straneh, da se vanju vtakneta droga in se bo na njih nosil! Droga pa naredi iz nérodovine in ju pozlati! Postavi ga pred zagrinjalo, ki je pred skrinjo postave, pred spravnim pokrovom, ki je vrhu postave, kjer se ti bom razodeval! Aron naj zažiga na njem dišeče kadilo; zažiga naj ga vsako jutro, ko bo pripravljal svetilke. In zažiga naj ga Aron, ko bo proti večeru natikal svetilke. Naj bo vaša vedna kadilna daritev pred Gospodom od roda do roda. Ne smete na njem darovati nepostavnega kadila, ne žgalne daritve, ne jedilne daritve; tudi pitne daritve ne izlivajte na njem! Aron pa naj enkrat na leto na njegovih rogovih izvrši spravo; s krvjo spravne daritve za greh naj na njem izvrši spravo enkrat na leto od roda do roda; presvet je Gospodu.« Gospod je govoril Mojzesu: »Ko pri štetju določiš število Izraelovih sinov, naj dá vsak Gospodu odkupnino za svoje življenje, ko se bodo šteli, da ob štetju ne pride nadnje nadloga. To naj dá vsak, ki preide k preštetim: pol sekla, po seklu v svetišču – dvajset ger ima sekel – pol sekla kot dar dviganja za Gospoda. Vsak, ki preide k preštetim, od dvajsetih let in čez, naj dá Gospodu dar dviganja. Bogatin naj ne daje več in ubožec naj ne daje manj ko pol sekla, ko dajete Gospodu dar dviganja kot odkupnino za svoje življenje. Vzemi spravni denar od Izraelovih sinov in obrni ga za službo v shodnem šotoru, da bo za Izraelove sinove spomin pred Gospodom kot odkupnina za vaše življenje!« Dalje je Gospod govoril Mojzesu: »Naredi bronast umivalnik z bronastim stojalom za umivanje in ga postavi med shodni šotor in oltar ter vlij vanj vode! Aron in njegovi sinovi naj si iz njega umivajo roke in noge; kadar pojdejo v shodni šotor, naj se umijejo z vodo, da ne umrjejo; ali pa kadar se približajo oltarju vršit službo, da zažgó ognjeno daritev Gospodu, naj si umijejo roke in noge, da ne umrjejo. To bodi zanje večna naredba, zanj in za njegov zarod od roda do roda!« Gospod je dalje govoril Mojzesu: »Vzemi si najboljših dišav: čiste mire petsto seklov, dišečega cimeta polovico toliko, dvesto petdeset seklov, dišečega kolmeža dvesto petdeset seklov; kasije petsto seklov, po seklu v svetišču, in oljčnega olja en hin! In iz tega napravi olje za sveto maziljenje, mazilo, kakor ga dela mazilar: to bodi olje za sveto maziljenje! Z njim pomazili shodni šotor in skrinjo postave, mizo in vse njene priprave, svečnik in njegove priprave, kadilni oltar, žgalni oltar in vse njegove priprave, umivalnik in njegovo stojalo! Tako posveti te reči, da bodo presvete: kdor koli se jih dotakne, bo posvečen! Tudi Arona in njegove sinove pomazili in jih posveti, da mi bodo služili kot duhovniki! Izraelovim sinovom pa govori: ‚To mi bodi olje za sveto maziljenje od roda do roda! Na telo nobenega človeka se ne sme izliti; temu podobno si ne smete mešati drugega olja; to je sveto in tudi vam bodi sveto! Kdor podobnega nameša ali kdor kaj tega odda svetnemu človeku, bodi iztrebljen izmed svojega ljudstva!‘« Gospod je rekel Mojzesu: »Vzemi si dišav: stakte, kadilne školjke, galbana in čistega kadila; to naj bo v enakih delih! Naredi iz tega kadilo, dišavo, kakor jo napravlja mazilar, osoljeno, čisto, sveto! Nekaj tega stolci v prah in deni nekaj tega pred postavo v shodnem šotoru, kjer se ti bom razodeval; bodi vam presveto! Kadila, kakršnega boš naredil, si ne delajte podobnega; to ti bodi sveto za Gospoda! Kdor podobnega naredi, da bi ga duhal, bodi iztrebljen izmed svojega ljudstva!« Gospod je govoril Mojzesu: »Glej, poklical sem po imenu Beseleela, sina Urijevega, sinu Hurovega, iz rodu Judovega; in ga napolnil z božjim duhom, z umetelnostjo, razumnostjo in vednostjo za vsakršno delo; da napravi načrte za delo iz zlata, srebra in brona; za rezanje kamnov za okove, za izrezavanje lesa, za izvršitev vsakršnega dela. In glej, dodal sem mu Ooliaba, sina Ahisamehovega, iz rodu Danovega; in umetelnost sem dal v srce vsem bistroumnim, da bodo naredili vse, kar sem ti zapovedal: shodni šotor, skrinjo postave, spravni pokrov, ki je na njej, in vso šotorsko opravo: mizo in njene priprave, svečnik iz čistega zlata in vse njegove priprave, kadilni oltar, žgalni oltar in vse njegove priprave, umivalnik in njegovo stojalo, prekrasna oblačila, sveta oblačila za duhovnika Arona in oblačila njegovih sinov za duhovsko službo; mazilno olje in dišeče kadilo za svetišče; naredé naj povsem tako, kakor sem ti zapovedal.« Gospod je rekel Mojzesu: »Govori Izraelovim sinovom: ‚Dajte, praznujte moje sobote; kajti to je znamenje med menoj in vami od roda do roda, da se ve, da vas jaz, Jahve, posvečujem! Praznujte torej soboto, ker je za vas sveta! Kdor jo oskruni, mora umreti; kdor koli opravlja ta dan kako delo, bodi iztrebljen izmed svojega ljudstva! Šest dni naj se opravlja delo, sedmi dan pa je popoln počitek, posvečen Gospodu; kdor koli opravlja sobotni dan kako delo, mora umreti. Zato naj praznujejo Izraelovi sinovi soboto s počitkom od roda do roda kot večno zavezo. Med menoj in Izraelovimi sinovi naj bo to znamenje na veke; kajti v šestih dneh je naredil Gospod nebo in zemljo, sedmi dan pa je počival in si oddahnil.‘« In ko je nehal z Mojzesom govoriti na gori Sinaju, mu je dal dve tabli postave, kamnitni tabli, ki jih je popisal prst božji. Ko je ljudstvo videlo, da Mojzes odlaša priti z gore, se je zbralo pri Aronu in so mu rekli: »Vstani, naredi nam boga, ki bo šel pred nami! Kajti ne vemo, kaj se je prigodilo Mojzesu, temu možu, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele.« Aron jim je odgovoril: »Izderite zlate uhane, ki so v ušesih vaših žen, sinov in hčerá ter jih prinesite k meni!« In vse ljudstvo si je izdrlo zlate uhane, ki so bili v njihovih ušesih, in so jih prinesli k Aronu. Vzel jih je iz njihovih rok, jih prelil v zlivek in napravil iz tega ulito tele. Tedaj so rekli: »To je tvoj bog, Izrael, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele!« Ko je Aron to videl, je sezidal oltar pred njim; potem je Aron razglasil: »Jutri bo praznik za Gospoda!« Drugo jutro so zgodaj vstali, darovali žgalne daritve in žrtvovali mirovne daritve; potem je ljudstvo sedlo jest in pit, nato so vstali, da so se zabavali. Tedaj je Gospod govoril Mojzesu: »Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, ravna hudobno. Hitro so krenili s pota, ki sem jim ga zapovedal; naredili so si ulito tele, ga molili, mu darovali in rekli: ‚To je tvoj bog, Izrael, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele!‘« Gospod je dalje rekel Mojzesu: »Videl sem to ljudstvo, in glej, trdovratno ljudstvo je. In sedaj me pusti, da se vname moj srd zoper nje in jih pokončam; tebe pa napravim v velik narod!« Mojzes pa je prosil Gospoda, svojega Boga, in rekel: »Zakaj se, Gospod, vnema tvoj srd zoper tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko? Zakaj naj bi govorili Egipčani: ‚Zlovoljno jih je izpeljal, da jih pomori v gorah in iztrebi s površja zemlje?‘ Odvrni se od togote svoje jeze in naj ti bo žal zaradi zla, ki si ga namenil svojemu ljudstvu! Spomni se svojih služabnikov, Abrahama, Izaka in Izraela, ki si jim prisegel pri sebi in jim obljubil: ‚Namnožil bom vaš zarod kakor zvezde na nebu in vso to deželo, ki sem o njej govoril, bom dal vašemu zarodu v večno posest!‘« Tedaj je bilo Gospodu žal zaradi zla, o katerem je govoril, da bi ga storil svojemu ljudstvu. Mojzes se je odpravil nazaj in je šel z gore z obema tablama postave v roki; tabli sta bili popisani na obeh straneh, popisani sta bili spredaj in zadaj. Tabli sta bili božje delo in pisava je bila božja pisava, vrezana v tabli. Ko je Jozue slišal hrup vreščečega ljudstva, je dejal Mojzesu: »Bojno vpitje je v taboru.« Odgovoril je: »To ni glas ukajočih zaradi zmage, ne glas vpijočih zaradi poraza, glas prepevajočih slišim.« Ko se je približal taboru, je videl tele in ples. Tedaj se je vnel Mojzesov srd in vrgel je tabli iz roke ter ju razbil pod goro. Zgrabil je tele, ki so ga bili naredili, in ga sežgal v ognju in ga zmlel v prah, stresel ga v vodo in to dal piti Izraelovim sinovom. Nato je rekel Mojzes Aronu: »Kaj ti je storilo to ljudstvo, da si nadnje spravil veliki greh?« Aron je odgovoril: »Naj se ne razvnema srd mojega gospoda; ti poznaš ljudstvo, da je hudobno. Rekli so mi namreč: ‚Naredi nam boga, ki bo šel pred nami! Kajti ne vemo, kaj se je prigodilo Mojzesu, temu možu, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele.‘ Tedaj sem jim rekel: ‚Kdor ima zlata, naj si ga izdere.‘ Pa so mi ga dali; in vrgel sem ga v ogenj in izšlo je to tele.« Mojzes je videl, da je ljudstvo razbrzdano; kajti Aron ga je razbrzdal v malikovanje med njegovimi nasprotniki. In Mojzes se je postavil k vratom v tabor ter rekel: »Kdor je za Gospoda, k meni!« Tedaj so se zbrali pri njem vsi Levijevi sinovi. In jim je rekel: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ‚Pripašite si vsak svoj meč okoli ledja, pojdite po taboru sem ter tja, od vrat do vrat, in vsak naj ubije celó svojega brata, prijatelja in sorodnika!‘« Levijevi sinovi so storili po Mojzesovi besedi in padlo je tisti dan izmed ljudstva okoli tri tisoč mož. In Mojzes je rekel: »Posvetili ste se danes Gospodu, vsak tudi za ceno svojega sina ali svojega brata; zato se vam dá danes blagoslov!« Drugi dan je Mojzes rekel ljudstvu: »Hudo ste se pregrešili; a zdaj pojdem gor h Gospodu; morda sprosim odpuščanja vašega greha.« Mojzes se je torej vrnil h Gospodu in rekel: »Oh, hudo se je pregrešilo to ljudstvo: naredili so si boga iz zlata. In zdaj, ko bi jim ti odpustil greh! Če pa ne, izbriši mene, prosim, iz svoje knjige, ki si jo pisal!« Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Kdor je grešil zoper mene, tega bom izbrisal iz svoje knjige. Pojdi zdaj, pelji ljudstvo tja, kamor sem ti rekel! Glej, moj angel pojde pred teboj; a na dan svojega obiskanja bom na njih kaznoval njihov greh.« In Gospod je udaril ljudstvo zato, ker so si dali narediti tele, ki ga je naredil Aron. Gospod je govoril Mojzesu: »Pojdi, potuj od tod, ti in ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele v deželo, ki sem jo s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu, ko sem rekel: ‚Tvojemu zarodu jo bom dal;‘ in poslal bom pred teboj angela in pregnal bom Kanaance, Amorejce, Hetejce, Ferezejce, Hevejce in Jebusejce; pojdi v deželo, v kateri teče mleko in med. Jaz namreč ne pojdem v tvoji sredi, ker si trdovratno ljudstvo, da te ne pokončam na potu.« Ko je ljudstvo slišalo to hudo besedo, so žalovali in nihče si ni nadél svojega lišpa. Gospod je namreč rekel Mojzesu: »Reci Izraelovim sinovom: ‚Vi ste trdovratno ljudstvo! Ako bi šel le en trenutek v tvoji sredi, bi te pokončal. Zdaj deni s sebe svoj lišp! Potem bom videl, kaj naj ti storim.‘« In Izraelovi sinovi so vzeli s sebe svoj lišp od gore Horeba dalje. Mojzes je vzel šotor in ga razpel zanj zunaj tabora, nekoliko proč od tabora, in ga imenoval shodni šotor. Kdor koli je iskal Gospoda, je šel ven k shodnemu šotoru, ki je bil zunaj tabora. Kadar koli je šel Mojzes ven k šotoru, je vstalo vse ljudstvo. Vsak je stal pri vhodu svojega šotora ter gledal za Mojzesom, dokler ni prišel k šotoru. Ko je pa Mojzes prišel k šotoru, se je spustil dol oblačni steber ter stal pri vhodu v šotor; tedaj je govoril z Mojzesom. Ko je vse ljudstvo videlo, da je oblačni steber stal pri vhodu v šotor, je vse ljudstvo vstajalo ter se poklanjalo, vsak pri vhodu svojega šotora. Govoril pa je Gospod z Mojzesom od obličja do obličja, kakor govori človek s svojim prijateljem. Potem se je vrnil v tabor, a njegov služabnik, Nunov sin Jozue, ki je bil še mladenič, se ni umaknil iz šotora. Mojzes je rekel Gospodu: »Glej, velevaš mi: ‚Vodi to ljudstvo!‘ Nisi mi pa razodel, koga pošlješ z menoj, čeprav si rekel: ‚Poznam te po imenu in našel si tudi milost v mojih očeh.‘ Če sem torej res našel milost v tvojih očeh, mi pokaži, prosim, svoja pota, da te spoznam ter tako najdem milost v tvojih očeh! Glej vendar, da je ta narod tvoje ljudstvo!« Odgovoril je: »Jaz naj osebno hodim z vami in ti odvzamem skrb?« Pa mu je rekel: »Ako osebno ne pojdeš, nas nikar od tod ne vodi! Po čem le naj se spozna, da sem našel milost v tvojih očeh jaz in tvoje ljudstvo? Ali ne po tem, da hodiš z nami in smo tako jaz in tvoje ljudstvo odlikovani pred vsemi ljudstvi, ki so na zemlji?« Gospod je odgovoril Mojzesu: »Tudi to, česar si me prosil, bom storil; kajti našel si milost v mojih očeh in poznam te po imenu.« Potem je rekel: »Daj mi, prosim, videti svoje veličastvo!« Odgovoril je: »Storil bom, da pojde mimo pred teboj vsa moja lepota in klical bom pred teboj ime Jahve. Milostljiv bom, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti.« Nato je dejal: »Mojega obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ.« Potem je Gospod rekel: »Glej, tu je mesto pri meni; postavi se na skalo! Ko pojde moje veličastvo mimo, te postavim v votlino skale in razprostrem svojo roko nadte, dokler ne odidem mimo. Ko potem odmaknem svojo roko, me boš videl v hrbet, moje obličje pa se ne more videti.« Gospod je rekel Mojzesu: »Izsekaj si dve kamnitni tabli, kakršni sta bili prvi, da napišem na tabli besede, ki so bile na prvih tablah, ki si ju razbil! Za jutri bodi pripravljen in zgodaj stopi na goro Sinaj; tam se postavi predme na vrhu gore! Nihče naj s teboj ne gre gor in naj se tudi nihče ne prikaže po vsej gori; tudi drobnica in goved naj se ne paseta proti tej gori.« Izsekal je dve kamnitni tabli, kakršni sta bili prvi. Ko je Mojzes zjutraj zgodaj vstal, je šel na goro Sinaj, kakor mu je Gospod zapovedal, v roko pa je vzel obe kamnitni tabli. Gospod je stopil dol v oblaku in se postavil ondi poleg njega ter klical ime Jahve. Gospod je šel mimo njega in klical: »Jahve, Jahve, usmiljen in milostljiv Bog, prizanesljiv in velik v milosti in zvestobi, ki hrani milost za tisoče, odpušča krivdo, hudobijo in pregreho; vendar pa ne pušča brez kazni, ampak kaznuje krivdo očetov na sinovih in vnukih do tretjega in četrtega roda.« Tedaj se je Mojzes hitro priklonil do tal in molil, govoreč: »Če sem našel milost v tvojih očeh, Gospod, naj hodi, prosim, Gospod v naši sredi. Ljudstvo je namreč trdovratno. A odpusti našo krivdo in našo pregreho in vzemi nas za svojo lastnino!« Nato je odgovoril: »Glej, sklepam zavezo: vpričo vsega tvojega ljudstva bom delal čudeže, kakršni se niso zgodili na vsej zemlji in pri nobenem narodu, in vse ljudstvo, med katerim bivaš, bo videlo delo Gospodovo; kajti čudovito je, kar ti bom storil. Pazi na to, kar ti danes zapovedujem! Glej, pregnal bom pred teboj Amorejce, Kanaance, Hetejce, Ferezejce, Hevejce in Jebusejce. Varuj se, da ne skleneš zaveze s prebivalci dežele, v katero prideš, da ne postanejo spotika v tvoji sredi! Temveč poderite njihove oltarje, razbijte spominske kamne in posekajte sveta drevesa! Kajti drugega boga ne smeš moliti; saj se Jahve imenuje ‚ljubosumni‘; ljubosumen Bog je. Nikar ne sklepaj zaveze s prebivalci dežele! Kajti ako bi malikovali in darovali svojim malikom, bi tebe povabili in bi jedel od njihove daritve in bi jemal od njihovih hčerá žene za tvoje sinove in bi njihove hčere malikovale ter zapeljale tvoje sinove k svojemu malikovanju. Ne delaj si ulite božje podobe! Praznuj praznik opresnikov! Sedem dni jej opresnike, kakor sem ti zapovedal, ob določenem času v mesecu abibu; kajti v mesecu abibu si izšel iz Egipta! Vse, kar je prvorojeno, je moje; tudi vsak prvi mladič tvoje živine, govedi in drobnice. Prvega mladiča osla pa odkupi z jagnjetom; če ga ne odkupiš, mu zlomi tilnik! Vsakega prvorojenca izmed svojih sinov moraš odkupiti. Pred moje obličje pa se ne smete prikazati s praznimi rokami. Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj; tudi ob času oranja in ob času žetve obhajaj soboto! Obhajaj praznik tednov, prvin pšenične žetve, ter praznik spravljanja ob koncu leta! Trikrat v letu naj se prikažejo vsi tvoji moški pred obličjem Gospoda Jahveja, Izraelovega Boga. Kajti pregnal bom narode pred teboj in razširil tvoje pokrajine in nihče si ne bo poželel tvoje dežele, kadar pojdeš, da se prikažeš pred obličjem Gospoda, svojega Boga, trikrat v letu. Ne daruj krvi moje klavne daritve s kvašenim kruhom in daritev velikonočnega praznika naj ne ostane do jutra! Najboljše prvine svoje zemlje prinašaj v hišo Gospoda, svojega Boga! Ne kuhaj kozliča v mleku njegove matere!« Potem je Gospod rekel Mojzesu: »Zapiši si te besede; kajti po teh besedah sklepam zavezo s teboj in z Izraelom!« Bil je tam pri Gospodu štirideset dni in štirideset noči; kruha ni jedel in vode ni pil. Napisal je na tabli besede zaveze, desetero besed. Mojzes je šel s Sinajske gore; obe tabli postave sta bili v Mojzesovi roki, ko je šel z gore; in Mojzes ni vedel, da žari koža njegovega obličja zaradi pogovora z njim. Aron in vsi Izraelovi sinovi so videli Mojzesa in glej, njegovo obličje je žarelo, zato so se mu bali približati. Mojzes pa jih je poklical in vrnili so se k njemu Aron in vsi knezi občine in Mojzes je govoril z njimi. Nato so se približali vsi Izraelovi sinovi in zapovedal jim je vse, kar je Gospod na Sinajski gori z njim govoril. Ko je Mojzes nehal z njimi govoriti, je dal zagrinjalo na svoje obličje. Kadar je Mojzes prišel pred Gospoda, da bi z njim govoril, je snel zagrinjalo, dokler ni odšel; potem je odšel in govoril Izraelovim sinovom vse, kar mu je bilo zapovedano. Izraelovi sinovi so videli Mojzesovo obličje, da je žarela koža njegovega obličja. Potem pa je Mojzes zopet del zagrinjalo na obličje, dokler ni šel, da bi govoril z njim. Mojzes je zbral vso občino Izraelovih sinov in jim rekel: »To je, kar vam je Gospod zapovedal storiti. Šest dni naj se opravlja delo, a sedmi dan vam bodi sveta sobota popolnega počitka za Gospoda! Kdor koli bi opravljal ta dan kako delo, mora umreti. Sobotni dan ne smete netiti ognja v nobenem svojih prebivališč.« Mojzes je govoril vsej občini Izraelovih sinov: »To je, kar je zapovedal Gospod: ‚Odločite od tega, kar imate, prispevek za Gospoda! Vsak, ki ga srce k temu nagiba, naj prinese kot prispevek za Gospoda: zlato, srebro in bron; višnjev in rdeč škrlat, karmesin, tančico in kozjo dlako; rdečebarvne ovnove kože, tahaševe kože in nérodovino; olje za svečnik, dišave za mazilno olje in za dišeče kadilo; oniksove kamne in druge drage kamne za vdelavanje v naramnik in naprsnik. Vsi, ki so umetelnega duha med vami, naj pridejo in naredijo vse, kar je Gospod zapovedal: svetišče, njegovo šotorsko pregrinjalo in vrhnje pregrinjalo; kljuke, deske, zapahe, stebre in podstave; skrinjo in njena droga; spravni pokrov in zastirajoče zagrinjalo; mizo, njena droga in vse njene posode in kruh obličja; svečnik za luč in njegove priprave in svetilke in olje za luč; kadilni oltar in njegova droga; mazilno olje in dišeče kadilo; zagrinjalo za vhod v svetišče; oltar za žgalne daritve in njegovo bronasto omrežje, droga in vse priprave; umivalnik in njegovo stojalo; zastore za dvor in njegove stebre in njihove podstave in zagrinjalo za vhod v dvor; količke za svetišče in količke za dvor in vrvi; prekrasna oblačila za službo v svetišču, sveta oblačila za duhovnika Arona in oblačila njegovih sinov za duhovsko službo.‘« Tedaj je odšla vsa občina Izraelovih sinov izpred Mojzesa. Potem pa so prišli vsi, ki jih je sililo njihovo srce, in vsi, ki jih je nagibal njihov duh, ter so prinesli prispevek za Gospoda za zgradbo shodnega šotora, za vso službo pri njem in za sveta oblačila. Prišli so možje in žene; vsi, ki jih je srce nagibalo k temu, so prinesli zaponke, uhane, prstane, ogrlice, vsakovrstno zlatnino; vsakdo, ki je hotel darovati zlat dar Gospodu, in vsak, kdor je imel višnjev in rdeč škrlat, karmesin, tančico, kozjo dlako, rdečebarvne ovnove kože in tahaševe kože, jih je prinesel. Vsakdo, ki je hotel pokloniti srebrn in bronast prispevek, je prinesel prispevek Gospodu; in vsak, kdor je imel nérodovino za kakršno koli napravo za službo božjo, jo je prinesel. Vse žene, ki so bile umetelnega duha, so predle s svojimi rokami in prinesle prejo: višnjev in rdeč škrlat, karmesin in tančico. In vse žene, ki jih je njihova umetelnost nagibala k temu, so predle kozjo dlako. Knezi pa so prinesli oniksove kamne in druge drage kamne za vdelavanje v naramnik in naprsnik; dišav in olja za svetilnik in za mazilno olje in za dišeče kadilo. Vsi, možje in žene, ki jih je njihovo srce nagibalo, da bi kaj prinesli za kakršno koli napravo, ki jo je Gospod po Mojzesu zapovedal izvršiti, so prinesli, Izraelovi sinovi, kot radovoljen dar Gospodu. Mojzes je rekel Izraelovim sinovom: »Glejte, Gospod je po imenu poklical Beseleela, sina Urijevega, sinu Hurovega, iz rodu Judovega; in ga napolnil z božjim duhom, z umetelnostjo, razumnostjo, vednostjo in vsakršno spretnostjo, da napravi načrte za delo iz zlata, srebra in brona; za rezanje kamnov za okove, za izrezavanje lesa, za izvršitev vsakršnega umetnega dela. Tudi dar poučevanja mu je dal v srce, njemu in Ooliabu, sinu Ahisamehovemu, iz rodu Danovega. Napolnil ju je z umetelnim duhom, da bi napravila vsakršno delo, kakor ga izdeluje rezbar, umetni tkalec, vezec z višnjevim in rdečim škrlatom, s karmesinom in tančico in navadni tkalec, kot izdelovalca vsakršnega dela in iznajditelja umetnih načrtov.« »Beseleel torej naj izvrši delo z Ooliabom in vsemi možmi, ki so umetelnega duha, ki jim je Gospod dal umetelnost in razumnost, da bodo znali izvršiti vsakršno delo za napravo svetišča po vsem, kar je Gospod zapovedal.« Potem je poklical Mojzes Beseleela in Ooliaba in vse može, ki so bili umetelnega duha, ki jim je Gospod dal čut za umetelnost, vse, ki jih je nagibalo njihovo srce, da bi se lotili dela in ga izvršili. Prejeli so od Mojzesa vse prispevke, ki so jih prinesli Izraelovi sinovi, da bi se izvršilo delo, potrebno za napravo svetišča; in ti so mu še prinašali jutro za jutrom prostovoljne prispevke. Tedaj so prihajali vsi umetniki, ki so vršili vse delo za svetišče, vsak od svojega dela, ki ga je opravljal. Rekli so Mojzesu: »Ljudstvo prinaša več, kakor je treba, da se izvrši delo, ki ga je Gospod zapovedal izvršiti.« Zato je dal Mojzes po taboru razglasiti: »Ne mož ne žena naj ne nosi več prispevkov za svetišče!« In ljudstvo je nehalo prinašati. Kajti prinesli so bili dovolj za izvršitev vsega dela in še preveč. Tako so naredili vsi, ki so bili umetelnega duha med tistimi, ki so delali, sveti šotor iz desetih preprog iz sukane tančice, višnjevega in rdečega škrlata in karmesina; s kerubi, umetno vtkanimi, jih je naredil. Preproga je bila osemindvajset komolcev dolga in štiri komolce široka; ista mera je bila za vse preproge. In zvezal je po pet preprog skupaj. Naredil je petlje iz višnjevega škrlata na robu ene preproge ob kraju enega zvezljaja; enako je naredil na robu skrajne preproge drugega zvezljaja. Petdeset petelj je naredil na eni preprogi in petdeset petelj je naredil na skrajni preprogi drugega zvezljaja; petlje so bile druga drugi nasproti. In naredil je petdeset kljuk iz zlata in zapel preproge, drugo z drugo, s kljukami, tako da je bilo svetišče ena celota. Naredil je dalje preproge iz kozje dlake kot šotorsko streho nad svetiščem; enajst preprog je naredil. Preproga je bila trideset komolcev dolga in štiri komolce široka; ista mera je bila za enajst preprog. In zvezal je pet preprog posebej in šest preprog posebej. In naredil je petdeset petelj na robu skrajne preproge prvega zvezljaja in petdeset petelj na robu preproge drugega zvezljaja. In naredil je petdeset kljuk iz brona, da je zapel šotorsko streho, tako da je bila ena celota. Nadalje je naredil za šotor pregrinjalo iz rdečebarvnih ovnovih kož in čez to pregrinjalo iz tahaševih kož. Naredil je deske za sveti šotor iz nérodovine, pokonci stoječe. Vsaka deska je bila deset komolcev dolga in poldrugi komolec široka. Dva čepa je imela sleherna deska za medsebojno zvezo; tako je naredil pri vseh šotorskih deskah. Naredil je deske za sveti šotor: dvajset desk za južno stran, proti poldnevu; in štirideset srebrnih podstav je del pod dvajset desk, po dve podstavi pod sleherno desko za njena dva čepa. In za drugo stran, severno stran svetega šotora je naredil dvajset desk in zanje štirideset srebrnih podstav, po dve podstavi pod sleherno desko. Za zadnjo stran svetega šotora, proti zahodu, je naredil šest desk. In dve deski je naredil za vogla pri šotoru ob zadnji strani. In bili sta dvodelni spodaj in prav tako dvodelni zgoraj do prvega obroča; taki je naredil za oba vogla. Bilo je torej osem desk in zanje srebrne podstave, šestnajst podstav, po dve podstavi pod sleherno desko. Potem je naredil zapahe iz nérodovine, pet za deske na eni strani svetega šotora, pet zapahov za deske na drugi strani in pet zapahov za deske na zadnji strani proti zahodu. Srednji zapah pa je naredil tako, da je šel sredi desk od enega konca do drugega. Deske je pozlatil in naredil zanje iz zlata obroče, da so se skozi nje vtikali zapahi; tudi zapahe je pozlatil. Naredil je zagrinjalo iz višnjevega in rdečega škrlata, karmesina in sukane tančice; naredil ga je z umetno vtkanimi kerubi. In zanje je napravil štiri stebre iz nérodovine in jih pozlatil; tudi njihovi kavlji so bili iz zlata. In ulil je zanje štiri srebrne podstave. Za vhod v šotor je naredil zagrinjalo iz višnjevega in rdečega škrlata, karmesina in sukane tančice z umetno pisanim vezenjem in pet stebrov s kavlji; njih oglavja in obroče je pozlatil; pet podstav pa je bilo iz brona. Beseleel je naredil skrinjo iz nérodovine; dva in pol komolca je bila dolga, poldrugi komolec široka in poldrugi komolec visoka. Pozlatil jo je znotraj in zunaj s čistim zlatom in ji naredil okrog in okrog zlat venec. Ulil je zanjo štiri zlate obroče za njene štiri noge: dva obroča na eni strani, dva obroča na drugi strani. Naredil je droga iz nérodovine in ju pozlatil. In vtaknil je droga v obroče ob strani skrinje, da se je skrinja prenašala. Naredil je tudi spravni pokrov iz čistega zlata; dva in pol komolca je bil dolg in poldrugi komolec širok. Naredil je dva keruba iz zlata, s kovanim delom ju je naredil na obeh koncih spravnega oltarja; enega keruba na enem koncu in drugega na drugem koncu; iznad spravnega pokrova je naredil keruba na obeh koncih. Keruba sta razprostirala peruti navzgor ter zaslanjala s perutmi pokrov, obrnjena z obrazoma drug proti drugemu; obraza kerubov sta gledala na spravni pokrov. Naredil je mizo iz nérodovine: dva komolca je bila dolga, en komolec široka in poldrugi komolec visoka. Pozlatil jo je s čistim zlatom in ji naredil zlat venec okrog in okrog. Naredil ji je okrog za dlan širok okvir in napravil na njenem okviru zlat venec. Ulil je zanjo štiri zlate obroče in del obroče na štiri vogle pri njenih štirih nogah. Tik ob okviru so bili obroči, da sta se vtikala vanje drogova in se je miza nosila. Drogova je naredil iz nérodovine in ju pozlatil, da se je miza nosila. Naredil je iz čistega zlata tudi posode za mizo, sklede, torilca, vrče in kozarce, s katerimi so se izlivale pitne daritve. Naredil je dalje svečnik iz čistega zlata; s kovanim delom je naredil svečnik, njegovo nogo in deblo; z njim vred so bile iz celega njegove cvetne čaše, popki in cveti. Šest cevi je izhajalo od njegovih strani, tri cevi na svečniku od ene strani in tri cevi od druge. Tri mandeljnovemu cvetu podobne čaše s popkom in cvetom so bile na vsaki cevi; tako je bilo na šestih ceveh, ki so izhajale od svečnika. Na svečniku samem so bile štiri mandeljnovemu cvetu podobne čaše s popki in cveti. In sicer je bil popek pod dvema cevéma, kjer izhajata od njega, in popek pod drugima dvema cevéma, kjer izhajata od njega, in popek pod zadnjima dvema cevéma, kjer izhajata od njega; tako je bilo pri šestih ceveh, izhajajočih iz njega. Ti popki in te cevi so bile z njim vred iz celega; vse je bilo eno sámo kovano delo iz čistega zlata. Naredil je zanj sedem svetilk, utrinjače in utrinščnice iz čistega zlata. Iz enega talenta čistega zlata ga je naredil z vsemi njegovimi napravami vred. Naredil je kadilni oltar iz nérodovine: en komolec je bil dolg, en komolec širok, štirioglat, in dva komolca visok; iznad njega so se dvigali rogovi. Pozlatil ga je s čistim zlatom, njegovo ploščo, njegove stene krog in krog in rogove; in napravil mu je okrog zlat venec. Tudi mu je naredil dva zlata obročka pod vencem na obeh straneh, na obeh nasprotnih straneh, da sta se vanju vtikala drogova, da se je na njih nosil. Droga je naredil iz nérodovine in ju pozlatil. Napravil je tudi olje za sveto maziljenje in čisto dišeče kadilo, kakor ga dela mazilar. Naredil je žgalni oltar iz nérodovine: pet komolcev dolg, pet komolcev širok, štirioglat, in tri komolce visok. Naredil mu je rogove na štirih voglih, tako da so bili njegovi rogovi z njim vred iz celega, in ga je prevlekel z bronom. Naredil je vse priprave pri oltarju: lonce, lopate, kotlice, vilice in ponve; vse njegove priprave je naredil iz brona. Dalje je naredil za oltar omrežje, mrežast izdelek iz brona, pod njegovim obrobkom od spodaj do njegove sredine. Ulil je štiri obroče na štirih voglih bronastega omrežja, da sta se vanje vtikala drogova. Drogova je naredil iz nérodovine in ju prevlekel z bronom. In vtaknil je drogova v obroče ob straneh oltarja, da so ga lahko nosili. Naredil ga je iz desk tako, da je bil votel. Naredil je tudi bronasti umivalnik z bronastim stojalom iz zrcal službujočih žen, ki so služile pri vhodu v shodni šotor. Naredil je dvor. Za poldansko stran, proti jugu, so bili zastori za dvor iz sukane tančice, sto komolcev dolgi; zanje je bilo dvajset stebrov z dvajsetimi podstavami iz brona; kavlji stebrov in njihova vezila so bili iz srebra. Za severno stran so bili zastori sto komolcev dolgi; zanje je bilo dvajset stebrov z dvajsetimi podstavami iz brona; kavlji stebrov in njihova vezila so bili iz srebra. Na zahodni strani so bili zastori petdeset komolcev dolgi; zanje je bilo deset stebrov z desetimi podstavami; kavlji stebrov in njihova vezila so bili iz srebra. Na vzhodni strani pa petdeset komolcev: petnajst komolcev zastorov za eno stran, zanje trije stebri s tremi podstavami; in za drugo stran, na obeh straneh vhoda v dvor, petnajst komolcev zastorov, zanje trije stebri s tremi podstavami. Vsi zastori krog in krog dvora so bili iz sukane tančice, podstave za stebre iz brona, kavlji stebrov in njihova vezila iz srebra, prevleka njihovih oglavij iz srebra; vsi stebri dvora so imeli srebrna vezila. Zagrinjalo vhoda v dvor je bilo umetno pisano vezenje iz višnjevega in rdečega škrlata, karmesina in sukane tančice, dvajset komolcev dolgo in pet komolcev visoko po širini, v skladu z zastori v dvoru. Štirje stebri zanje s štirimi podstavami so bili iz brona, njihovi kavlji iz srebra, prevleka njihovih oglavij in njihova vezila iz srebra. Vsi količki za šotor in za dvor krog in krog so bili iz brona. To je račun za prebivališče, prebivališče postave, katerega so po Mojzesovem povelju napravili leviti pod vodstvom Itamarja, sina duhovnika Arona. Beseleel, Urijev sin, Hurov vnuk iz rodu Judovega, je naredil vse, kar je Gospod zapovedal Mojzesu; in z njim Ooliab, Ahisamehov sin, iz Danovega rodu, rezbar, umetni tkalec in vezec višnjevega in rdečega škrlata, karmesina in sukane tančice. Vsega zlata, kar so ga uporabili za delo, pri popolni napravi svetišča – darovanega zlata – je bilo devetindvajset talentov in sedemsto trideset seklov, po seklu v svetišču. Srebra teh, ki so bili v občini prešteti, je bilo sto talentov in tisoč sedemsto petinsedemdeset seklov, po seklu v svetišču: pol sekla na glavo, polovica sekla po seklu v svetišču od vsakega, ki je prešel k preštetim, od dvajset let starega in več, od šeststo tri tisoč petsto petdeset mož. Iz sto talentov srebra so se ulile podstave za svetišče in podstave za zagrinjalo, sto podstav iz sto talentov, en talent za eno podstavo. Iz tisoč sedemsto petinsedemdeset seklov je naredil kavlje za stebre in posrebril njihove glavice in jih opremil z vezili. In darovanega brona je bilo sedemdeset talentov in dva tisoč štiristo seklov. Iz njega je naredil podstave pri vhodu v shodni šotor, bronasti oltar, njegovo bronasto omrežje in vse priprave pri oltarju; podstave dvora krog in krog; podstave pri vhodu v dvor, vse količke prebivališča in vse količke dvora krog in krog. Iz višnjevega in rdečega škrlata in karmesina so naredili prekrasna oblačila za službo v svetišču; in naredili so sveta oblačila za Arona, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Naredil je naramnik iz zlata, višnjevega in rdečega škrlata, karmesina in sukane tančice. Zlato so skovali v tanke ploščice in jih razrezali v niti, da so jih kot umetno vezenje vdelali v višnjev in rdeč škrlat, v karmesin in v tančico. Naredili so mu obramna dela, ki sta se sklepala; na obeh svojih koncih se je zapenjal. Preveza, ki je bila na njem, da bi se z njo privezoval, je bila iz celega in z njim enakega dela, iz zlata, višnjevega in rdečega škrlata, karmesina in sukane tančice, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Napravili so oniksova kamna, tako da sta bila obdana z zlato pletenino in imela vrezana imena Izraelovih sinov, kakor jih zna vrezati pečatar. In deli so ju na obramna dela naramnika kot kamna spomina na Izraelove sinove, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Naprsnik je naredil kot umetno tkano delo, kakor je narejen naramnik, iz zlata, višnjevega in rdečega škrlata, karmesina in sukane tančice. Bil je štirioglat; v dve gubi so naredili naprsnik, pedenj dolgega in pedenj širokega, v dve gubi. Vanj so vdelali štiri vrste kamnov; vrsta karneol, topaz in smaragd je bila prva vrsta; druga vrsta: rubin, safir in jaspis; tretja vrsta: hijacint, ahat in ametist; četrta vrsta: krizolit, beril in oniks; ko so jih vdelali, so jih obdali z zlato pletenino. Kamnov je bilo dvanajst, kolikor je bilo imen Izraelovih sinov; vrezani so bili kakor pečat, vsak primerno svojemu imenu, za dvanajst rodov. Na naprsnik so deli spleteni verižici, narejeni kakor vrvici iz čistega zlata. Naredili so dve zlati pletenini in dva zlata obročka in pritrdili obročka na dveh koncih naprsnika. Deli so potem obe zlati vrvici v oba obročka na koncih naprsnika. Druga konca obeh vrvic pa so zapeli v obe pletenini in ju vtaknili v obramna dela naramnika od spredaj. Napravili so še dva zlata obročka in ju vstavili v konca naprsnika, na njegov notranji rob, ki je obrnjen proti naramniku. Napravili so dalje dva zlata obročka in ju deli v obramna dela naramnika, spodaj ob sprednji strani, tam, kjer se zapenja, vrhu preveze naramnika. In privezali so naprsnik z obročki k obročkom naramnika z vrvico višnjevega škrlata, tako da je bil nad prevezo naramnika in se naprsnik ni premaknil od naramnika, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Vrhnje oblačilo k naramniku je naredil kot tkalčevo delo celo iz višnjevega škrlata. Odprtina vrhnjega oblačila sredi njega je bila kakor odprtina pri oklepu; njegova odprtina je imela tkan rob, da se ni raztrgala. Na robu vrhnjega oblačila pa so naredili granatna jabolka iz višnjevega in rdečega škrlata, karmesina in sukane tančice. Naredili so zvončke iz čistega zlata in deli zvončke sredi med granatna jabolka na rob vrhnjega oblačila krog in krog, sredi med granatna jabolka: zvonček in granatno jabolko, zvonček in granatno jabolko krog in krog po robu vrhnjega oblačila za službo, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Naredili so spodnje oblačilo iz tančice kot tkalčevo delo za Arona in njegove sinove, pokrivalo iz tančice, visoke čepice iz tančice in platnene hlače iz sukane tančice, dalje pas iz sukane tančice, višnjevega in rdečega škrlata in karmesina kot umetno pisano vezenje, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Naredili so ploščico, sveti načelek, iz čistega zlata in napisali vanjo, kakor se vrezuje pisanje v pečat: »Sveto Gospodu!« In pripeli so nanjo vrvico iz višnjevega škrlata, da se je zgoraj na pokrivalu privezala, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Tako je bilo vse delo pri prebivališču shodnega šotora končano. Izraelovi sinovi so naredili vse; kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, tako so naredili. Prinesli so prebivališče Mojzesu, šotor in vse njegove priprave, kljuke, deske, zapahe, stebre in podstave, pregrinjalo iz rdečebarvnih ovnovih kož in pregrinjalo iz tahaševih kož in zastirajoče zagrinjalo, skrinjo postave, njena drogova in spravni pokrov, mizo z vsemi posodami in hlebe obličja, svečnik iz čistega zlata, njegove svetilke, v vrsti postavljene svetilke, vse njegove priprave in olje za luč, zlati oltar, mazilno olje, dišeče kadilo in zagrinjalo pri vhodu v šotor, bronasti oltar, njegovo bronasto omrežje, njegova drogova in vse njegove priprave, umivalnik in njegovo stojalo, dvorne zastore, njegove stebre in podstave, zagrinjalo za vhod v dvor, vrvi, količke in vse priprave za službo v prebivališču, za shodni šotor, prekrasna oblačila za službo v svetišču, sveta oblačila za duhovnika Arona in oblačila njegovih sinov za duhovniško službo. Tako, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, so izvršili Izraelovi sinovi vse delo. Mojzes je ogledal vse delo in glej, bilo je dovršeno; kakor je Gospod zapovedal, tako so ga izvršili. In Mojzes jih je blagoslovil. In Gospod je govoril Mojzesu: »Prvi dan prvega meseca postavi prebivališče shodnega šotora! Postavi tja skrinjo postave in zastri skrinjo z zagrinjalom! Prinesi mizo in položi nanjo položne hlebe; prinesi tudi svečnik in natakni svetilke! Postavi zlati kadilni oltar pred skrinjo postave in obesi zagrinjalo pri vhodu v prebivališče! Postavi žgalni oltar pred vhod v prebivališče shodnega šotora! Postavi umivalnik med shodni šotor in oltar ter vlij vanj vode! Napravi dvor naokrog in obesi zagrinjalo pri vhodu v dvor! Vzemi mazilno olje ter pomazili prebivališče in vse, kar je v njem, in ga posveti in vse njegove priprave, da bo sveto! Pomazili žgalni oltar in vse njegove priprave ter posveti oltar, da bo oltar presvet! Pomazili umivalnik in njegovo stojalo ter ga posveti! Privedi potem Arona in njegove sinove k vhodu v shodni šotor in jih umij z vodo! Obleci Arona v sveta oblačila ter ga pomazili in ga posveti, da mi bo služil kot duhovnik! Tudi njegove sinove privedi in jih obleci v spodnja oblačila in jih pomazili, kakor si pomazilil njihovega očeta, da mi bodo služili kot duhovniki! Maziljenje naj jim dá duhovništvo za vedno od roda do roda.« Mojzes je to izvršil; tako, kakor mu je Gospod zapovedal, je izvršil. Prvi dan prvega meseca v drugem letu je bilo prebivališče postavljeno. Mojzes je postavil prebivališče: zasadil je podstave, postavil deske, vtaknil zapahe in postavil stebre. Razpel je šotorsko pregrinjalo čez prebivališče in položil vrhu njega vrhnje šotorsko pregrinjalo, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Vzel je postavo in položil v skrinjo in vtaknil droga ob skrinjo in položil spravni pokrov vrhu skrinje. Prinesel je skrinjo v prebivališče, obesil zastirajoče zagrinjalo in zastrl skrinjo postave, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Potem je postavil mizo v shodni šotor na severno stran prebivališča zunaj zagrinjala. Nanjo je naložil položne hlebe pred Gospodom, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Svečnik je postavil v shodni šotor mizi nasproti na južno stran prebivališča. In nataknil je svetilke pred Gospodom, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Zlati oltar je postavil v shodni šotor pred zagrinjalo. Na njem je zažgal dišeče kadilo, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Nato je obesil zagrinjalo pri vhodu v prebivališče. Žgalni oltar je postavil pred vhod v prebivališče šotora in daroval na njem žgalno in jedilno daritev, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Umivalnik je postavil med shodni šotor in oltar ter vlil vode vanj za umivanje. Iz njega so si umivali Mojzes in Aron ter njegovi sinovi roke in noge. Kadar so šli v shodni šotor in kadar so se bližali oltarju, so se umivali, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Končno je napravil okoli prebivališča in oltarja dvor in obesil zagrinjalo pri vhodu v dvor. Tako je Mojzes delo dovršil. Oblak je tedaj pokril shodni šotor in veličastvo Gospodovo je napolnilo prebivališče. Mojzes ni mogel iti v shodni šotor; kajti oblak se je razprostiral na njem in veličastvo Gospodovo je napolnjevalo prebivališče. Kadar koli se je na vsem potovanju vzdignil oblak iznad prebivališča, so odrinili Izraelovi sinovi. Če pa se oblak ni vzdignil, niso odrinili do dne, ko se je vzdignil. Kajti oblak Gospodov je bil podnevi na prebivališču, ponoči pa je bil ogenj v njem pred očmi vse Izraelove hiše, dokler so bili na potovanju. Gospod je poklical Mojzesa in mu govoril s shodnega šotora: »Govori Izraelovim sinovom in jim reci: ‚Če hoče kdo izmed vas Gospodu darovati dar od živine, darujte dar od govedi ali od drobnice! Če hoče darovati kot žgalno daritev govedo, naj daruje samca brez madeža. K vhodu v shodni šotor naj ga prižene, da si nakloni Gospoda. Položi naj roko žgalni daritvi na glavo, da bo zanj ugodno sprejeta v spravo. Potem naj zakolje junca pred Gospodom. Duhovniki pa, Aronovi sinovi, naj darujejo kri in naj s krvjo krog in krog pokropé oltar, ki je pri vhodu v shodni šotor. Nato naj odere žgalno žrtev in jo razseka na kose. Sinovi duhovnika Arona naj na oltarju podtaknejo ogenj in na ogenj naložé drva. Potem naj duhovniki, Aronovi sinovi, položé kose z glavo in s tolščo na drva na ognju vrhu oltarja. Drob in goleni pa naj opere v vodi. Potem naj duhovnik sežge vse na oltarju kot žgalno daritev, kot ognjeno daritev v prijeten vonj za Gospoda. Če pa hoče darovati kot žgalno daritev drobnico, ovco ali kozo, naj daruje samca brez madeža. Zakolje naj ga na severni strani oltarja pred Gospodom; duhovniki, Aronovi sinovi, pa naj pokropé z njegovo krvjo oltar krog in krog. Razseka naj ga na kose in duhovnik naj jih položi z glavo in tolščo na drva na ognju vrhu oltarja. Drob in goleni pa naj opere v vodi. Potem naj duhovnik vse daruje in sežge na oltarju kot žgalno daritev, kot ognjeno daritev v prijeten vonj za Gospoda. Če pa hoče Gospodu darovati kot žgalno daritev ptiča, naj daruje grlico ali mladega goloba. Duhovnik naj ga prinese k oltarju in mu odščipne glavo in jo sežge na oltarju; njegova kri naj se iztisne na steno oltarja. Vzame naj golšo s perjem vred in naj jo vrže poleg oltarja proti vzhodu na pepelišče. Potem naj ga nakrhne ob perutih, ne da bi jih odtrgal, in duhovnik naj ga sežge na oltarju, na drveh, ki so na ognju, kot žgalno daritev, kot ognjeno daritev v prijeten vonj za Gospoda.‘« »‚Ako hoče kdo darovati Gospodu jedilno daritev, naj bo njegov dar bela moka; naj nanjo vlije olja in dene kadila. Prinese naj jo duhovnikom, Aronovim sinovom. Duhovnik naj vzame polno prgišče te bele moke in olja z vsem kadilom in naj sežge njen vonjavi del na oltarju kot ognjeno daritev v prijeten vonj za Gospoda. Kar pa od jedilne daritve ostane, bodi Aronovo in njegovih sinov kot presveto Gospodovih ognjenih daritev. Ako pa hočeš darovati kot jedilno daritev kaj v peči pečenega, naj bodo opresni kolači iz bele moke, umešeni z oljem, ali opresni mlinci, pomazani z oljem. Ako je tvoj dar jedilna daritev v kozici, naj bo iz bele moke, umešene z oljem brez kvasu. Zdrobi jo na grižljaje in vlij nanjo olja! To je jedilna daritev. Ako pa je tvoj dar jedilna daritev v kotliču, naj bo pripravljena iz bele moke z oljem. Prinesi jedilno daritev, ki je iz tega pripravljena, Gospodu; prinesi jo duhovniku, da jo nese k oltarju! Duhovnik naj vzame od jedilne daritve njen vonjavi del in sežge na oltarju kot ognjeno daritev v prijeten vonj za Gospoda. Kar od jedilne daritve ostane, bodi Aronovo in njegovih sinov kot presveto Gospodovih ognjenih daritev! Nobene jedilne daritve, ki jo hočete darovati Gospodu, ne pripravljajte s kvasom; kajti od kvasu ali od medu ne smete ničesar darovati kot ognjeno daritev za Gospoda! Kot daritev prvin jih smete darovati Gospodu; a na oltar ne smejo priti v prijeten vonj. Sleherni dar jedilne daritve osoli; ne daj, da bi manjkala sol zaveze s tvojim Bogom pri tvoji jedilni daritvi; pri slehernem daru daruj soli! Ako hočeš darovati Gospodu jedilno daritev od prvin, daruj na ognju praženo klasje, stolčeno sveže zrnje kot jedilno daritev svojih prvin! Nanjo vlij olja in deni kadila! To je jedilna daritev. Duhovnik naj sežge njen vonjavi del, nekaj od stolčenega zrnja in olja z vsem kadilom kot ognjeno daritev za Gospoda.‘« »‚Ako je njegov dar mirovna daritev in hoče darovati govedo, naj daruje samca ali samico brez madeža pred Gospodom. Položi naj roko žrtvi na glavo in jo zakolje pri vhodu v shodni šotor; duhovniki, Aronovi sinovi, pa naj pokropé s krvjo oltar krog in krog. Od mirovne daritve naj daruje kot ognjeno daritev za Gospoda: tolščo, ki pokriva drob, in vso tolščo, ki je na drobu, obe ledvici in tolščo, ki je na njima, ki je na obledju, in péčico na jetrih; pri ledvicah naj jo odreže. Aronovi sinovi naj to sežgó na oltarju vrh žgalne daritve na drveh, ki so na ognju, kot ognjeno daritev v prijeten vonj za Gospoda. Ako je njegov mirovni dar za Gospoda drobnica, naj daruje samca ali samico brez madeža. Ako daruje kot svoj dar jagnje, naj ga pripelje pred Gospoda. Položi naj roko žrtvi na glavo in jo zakolje pred shodnim šotorom, Aronovi sinovi pa naj pokropé z njegovo krvjo oltar krog in krog. Potem naj od mirovne daritve daruje kot ognjeno daritev za Gospoda: njegovo tolščo, ves tolsti rep – tik ob hrbtenici naj ga odreže –, tolščo, ki pokriva drob, in vso tolščo, ki je na drobu, obe ledvici in tolščo, ki je na njima, ki je na obledju, in péčico na jetrih; pri ledvicah naj jo odreže. Duhovnik naj to sežge na oltarju kot ognjeno daritev za Gospoda. Ako je njegov dar koza, naj jo pripelje pred Gospoda. Položi naj roko na njeno glavo in naj jo zakolje pred shodnim šotorom, Aronovi sinovi pa naj pokropé z njeno krvjo oltar krog in krog. Od nje naj daruje kot svoj dar, ognjeno daritev za Gospoda: tolščo, ki pokriva drob, in vso tolščo, ki je na drobu, obe ledvici in tolščo, ki je na njima, ki je na obledju, in péčico na jetrih; pri ledvicah naj jo odreže. Duhovnik naj to sežge na oltarju kot ognjeno daritev v prijeten vonj. Vsa tolšča je Gospodova. To je večna postava za vaše rodove po vseh vaših prebivališčih: nobene tolšče in nobene krvi ne smete uživati.‘« Gospod je govoril Mojzesu: »Govori Izraelovim sinovom: ‚Če se kdo ponevedoma pregreši zoper katero koli Gospodovih zapovedi s tem, da stori kaj takega, kar se ne sme storiti: Če se pregreši maziljeni duhovnik, da v krivdo zaplete ljudstvo, naj daruje Gospodu za svoj greh, ki ga je storil, mladega junca brez madeža v daritev za greh. Pripelje naj junca k vhodu v shodni šotor pred Gospoda, položi roko juncu na glavo in zakolje junca pred Gospodom. Potem naj vzame maziljeni duhovnik nekoliko junčeve krvi in jo nese v šotor. Duhovnik naj si omoči prst v krvi in pokropi nekoliko krvi sedemkrat pred Gospodom, pred svetiščnim zagrinjalom. Potem naj duhovnik pomaže s krvjo rogove oltarja dišečih kadil, ki je pred Gospodom v shodnem šotoru; vso drugo junčevo kri pa naj izlije k znožju žgalnega oltarja, ki je pri vhodu v shodni šotor. Vso tolščo junca, ki ga daruje za greh, naj vzame z njega: tolščo, ki pokriva drob, in vso tolščo, ki je na drobu, obe ledvici in tolščo, ki je na njima, ki je na obledju, in péčico na jetrih; pri ledvicah naj jo odreže – kakor se jemlje od goveda mirovne daritve – in duhovnik naj to sežge na žgalnem oltarju. A junčevo kožo in vse njegovo meso z glavo, golenmi, drobom in iztrebki, vsega junca torej naj odpravi iz tabora na čist kraj, na pepelišče, in naj ga sežge na grmadi; na pepelišču naj se sežge. Če pa se vsa Izraelova občina ponevedoma pregreši, ne da bi se ljudstvo tega zavedalo, pa so storili zoper katero koli Gospodovih zapovedi nekaj, kar se ne sme storiti, in so se tako pregrešili, naj občina, ko se je spoznal greh, ki so ga storili, daruje mladega junca v daritev za greh. Pripeljejo naj ga pred shodni šotor. Starešine občine naj juncu položé roke na glavo pred Gospodom. Potem naj zakoljejo junca pred Gospodom. Maziljeni duhovnik naj nese nekoliko junčeve krvi v shodni šotor. Duhovnik naj si omoči prst v krvi in pokropi sedemkrat pred Gospodom, pred zagrinjalom. In pomaže naj s krvjo rogove oltarja, ki je pred Gospodom v shodnem šotoru; vso drugo kri pa naj izlije k znožju žgalnega oltarja, ki je pri vhodu v shodni šotor. Vso njegovo tolščo naj vzame z njega in sežge na oltarju. Naredi naj z juncem, kakor je naredil z juncem daritve za greh; tako naj naredi z njim. Tako naj jih duhovnik spravi in jim bo odpuščeno. Junca pa naj odpravi iz tabora in naj ga sežge, kakor je sežgal prvega junca; to je daritev za greh za občino. Ako se pregreši knez in stori ponevedoma zoper katero koli zapoved Gospoda, svojega Boga, nekaj, kar se ne sme storiti, in se tako pregreši, naj pripelje, ko je spoznal greh, ki ga je storil, kot svoj dar kozla, samca brez madeža. Položi naj kozlu roko na glavo in ga zakolje na kraju, kjer se kolje žgalna daritev pred Gospodom; to je daritev za greh. Duhovnik naj vzame nekoliko krvi daritve za greh s prstom in pomaže rogove žgalnega oltarja, drugo kri pa izlije k znožju žgalnega oltarja. Vso njegovo tolščo naj sežge na oltarju kakor tolščo mirovne daritve; tako naj ga duhovnik spravi zaradi njegovega greha in mu bo odpuščeno. Če se kdo izmed preprostega ljudstva ponevedoma pregreši s tem, da stori zoper katero koli Gospodovih zapovedi nekaj, kar se ne sme storiti, in se tako pregreši, naj pripelje, ko je spoznal greh, ki ga je storil, kot svoj dar kozo, samico brez madeža, za svoj greh, ki ga je storil. Položi naj daritvi za greh roko na glavo in zakolje daritev za greh na kraju žgalne daritve. Duhovnik naj vzame nekoliko njene krvi s prstom in pomaže rogove žgalnega oltarja, vso drugo kri pa izlije k znožju oltarja. Vzame naj ji vso tolščo, kakor se jemlje tolšča od mirovne daritve, in duhovnik naj jo sežge na oltarju v prijeten vonj za Gospoda; tako naj ga duhovnik spravi in mu bo odpuščeno. Če pa pripelje jagnje kot dar v daritev za greh, naj pripelje samico brez madeža. Položi naj daritvi za greh roko na glavo in jo zakolje v daritev za greh na kraju, kjer se kolje žgalna daritev. Duhovnik naj vzame nekoliko krvi daritve za greh s prstom in pomaže rogove žgalnega oltarja, vso drugo kri pa izlije k znožju oltarja. Vzame naj ji vso tolščo, kakor se jemlje tolšča jagnjeta pri mirovni daritvi; in duhovnik naj jo sežge na oltarju vrh Gospodovih ognjenih daritev. Tako naj ga duhovnik spravi zaradi njegovega greha, ki ga je storil, in mu bo odpuščeno.‘« »‚Ako se kdo pregreši, ker sliši poziv k pričevanju, in bi mogel biti za pričo, pa naj je sam videl ali zvedel, pa ne naznani, ga zadene krivda. Ali če se kdo dotakne česa nečistega, bodi mrhovina nečiste zveri ali mrhovina nečiste živine ali mrhovina nečiste laznine, ne da bi se tega zavedal, je nečist in kriv. Ali če se dotakne človekove nečistosti, pa naj bo kakršna koli nečistost, s katero se more omadeževati, ne da bi se tega zavedal, je kriv, ko to zazna. Ali če kdo nepremišljeno z ustnicami priseže, da bo storil kaj slabega ali dobrega, naj bo kar koli, o čemer človek s prisego nepremišljeno govori, ne da bi se tega zavedal, je, ko to zazna, kriv zaradi katere izmed teh reči. Ako je torej kriv katere teh reči, naj prizna, s čimer se je pregrešil, in naj pripelje Gospodu kot pokoro za greh, ki ga je storil, samico od drobnice, ovco ali kozo, v daritev za greh; tako naj ga duhovnik spravi zaradi njegovega greha. Ako pa njegova roka ne zmore drobničeta, naj prinese Gospodu kot pokoro za svoj greh dve grlici ali dva mlada goloba, enega v daritev za greh, drugega pa v žgalno daritev. Prinese naj ju duhovniku; ta naj daruje najprej onega, ki je v daritev za greh; odščipne naj mu glavico tik ob njegovem tilniku, ne da bi jo odtrgal, in naj pokropi nekoliko krvi daritve za greh na steno oltarja, kri pa, ki ostane, naj se iztisne k znožju oltarja; to je daritev za greh. Drugega naj po predpisu daruje kot žgalno daritev. Tako naj ga duhovnik spravi zaradi greha, ki ga je storil in mu bo odpuščeno. Če pa njegova roka ne zmore dveh grlic ali dveh mladih golobov, naj prinese kot dar za svoj greh desetinko efe bele moke v daritev za greh; nanjo naj ne vliva olja in ne deva kadila, ker je daritev za greh. Prinese naj jo duhovniku; in duhovnik naj je vzame polno prgišče kot njen vonjavi del in sežge na oltarju vrh Gospodovih ognjenih daritev; to je daritev za greh. Tako naj ga duhovnik spravi zaradi greha, ki ga je s katero izmed teh reči storil, in mu bo odpuščeno. Duhovnik pa naj ima tisto kakor pri jedilni daritvi.‘« Gospod je govoril Mojzesu: »Ako kdo kaj poneveri in se ponevedoma pregreši nad tem, kar je Gospodu sveto, naj pripelje kot pokoro Gospodu v daritev za krivdo od drobnice ovna brez madeža po tvoji cenitvi v srebrnih seklih, po seklu v svetišču. Kolikor se je pregrešil nad svetim, naj povrne in doda še peti del ter dá duhovniku; tako naj ga spravi duhovnik z ovnom daritve za krivdo in mu bo odpuščeno. Če kdo greši in stori zoper katero koli Gospodovih zapovedi nekaj, kar se ne sme storiti, ne da bi vedel, je kriv in ga zadene krivda. Naj pripelje duhovniku od drobnice ovna brez madeža po tvoji cenitvi v daritev za krivdo; tako naj ga duhovnik spravi zaradi njegovega greha, ki ga je ponevedoma storil, ne da bi vedel, in mu bo odpuščeno. To je daritev za krivdo; kajti postal je kriv zoper Gospoda.« Gospod je govoril Mojzesu: »Ako kdo greši in Gospodu poneveri kaj s tem, da utaji svojemu bližnjemu kaj zaupanega ali izročenega ali ukradenega, ali prevara svojega bližnjega, ali izgubljeno najde, pa utaji in krivo priseže glede česar koli, s čimer se človek more pregrešiti: ako se tako pregreši in je kriv – naj vrne ukradeno, kar je ukradel ali s prevaro pridobil ali mu je bilo zaupano ali izgubljeno, kar je našel, ali vse, o čemer koli je krivo prisegel; povrne naj celotni znesek in še doda peti del tega; to naj dá tistemu, čigar je, na dan svoje daritve za krivdo. Pripelje naj duhovniku kot svojo pokoro Gospodu od drobnice ovna brez madeža po tvoji cenitvi v daritev za krivdo. In duhovnik naj ga spravi pred Gospodom in mu bo odpuščeno vsako dejanje, ki ga je zakrivil.« Gospod je govoril Mojzesu: »Zapovej Aronu in njegovim sinovom: ‚To je postava za žgalno daritev! Žgalna daritev sama bodi na ognjišču na oltarju vso noč do jutra in ogenj na oltarju naj se neti! Duhovnik naj obleče platneno oblačilo in obuje platnene hlače na svoj život; in pospravi naj pepel, v katerega je spremenil ogenj žgalno daritev na oltarju, in ga dene poleg oltarja. Potem naj sleče svoja oblačila in obleče druga oblačila in naj zanese pepel iz tabora na čist kraj. Ogenj na oltarju naj se neti, ne sme ugasniti; duhovnik naj sežiga na njem drva vsako jutro in polaga nanj žgalno daritev in sežiga na njem tolščo mirovnih daritev. Ogenj naj se stalno neti na oltarju, ne sme ugasniti. To je postava za jedilno daritev. Aronovi sinovi naj jo prinesejo pred Gospoda k oltarju. Eden naj vzame polno prgišče bele moke jedilne daritve in njenega olja in vse kadilo, ki je na jedilni daritvi, in naj sežge na oltarju v prijeten vonj kot njen vonjavi del za Gospoda. Kar pa od nje ostane, naj použijejo Aron in njegovi sinovi; brez kvasu naj se použije na svetem kraju, použijejo naj to v dvoru shodnega šotora. Ne sme se peči s kvasom; kot njihov delež sem jim to določil od svojih ognjenih daritev; presveto je kakor daritev za greh in kakor daritev za krivdo. Vsi moški Aronovi potomci smejo to jesti. To je večna postava za vaše rodove glede Gospodovih ognjenih daritev; kdor koli se jih dotakne, bo posvečen.‘« Gospod je govoril Mojzesu: »To je dar Aronov in njegovih sinov, ki ga naj darujejo Gospodu na dan svojega maziljenja: eno desetinko efe bele moke kot stalno jedilno daritev, polovico zjutraj in polovico zvečer. V kozici naj se pripravi z oljem; prinesi jo umešeno; daruj jo pečeno v grižljajih kot jedilno daritev v prijeten vonj za Gospoda! Tudi duhovnik, ki bo izmed njegovih sinov maziljen za njegovega naslednika, naj jo opravi za Gospoda po večno veljavni določbi; vsa naj se sežge. Vsaka duhovnikova jedilna daritev naj se vsa sežge, ne sme se jesti.« Gospod je govoril Mojzesu: »Povej Aronu in njegovim sinovom: ‚To je postava daritve za greh! Na kraju, kjer se kolje žgalna daritev, naj se zakolje daritev za greh pred Gospodom: presveta je. Duhovnik, ki jo daruje v daritvah za greh, jo sme uživati; zaužije naj se na svetem kraju, v dvoru shodnega šotora. Vsak, kdor se njenega mesa dotakne, bo svet, in če se z njeno krvjo oškropi oblačilo, operi tisto, kar se je oškropilo, na svetem kraju! Lončena posoda, v kateri se je kuhala, naj se razbije; če pa se je kuhala v bronasti posodi, naj se odrgne in z vodo poplakne. Vsak moški izmed duhovnikov jo sme uživati; presveta je. Toda nobena daritev za greh, od katere je bilo nekoliko krvi prinesene v shodni šotor, da se izvrši sprava v svetišču, se ne sme uživati; v ognju naj se sežge.‘« »‚To je postava daritve za krivdo: presveta je. Na kraju, kjer se kolje žgalna daritev, naj se zakolje daritev za krivdo; z njeno krvjo naj se pokropi oltar krog in krog. Daruje naj se vsa njena tolšča, tolsti rep, tolšča, ki pokriva drob, obe ledvici in tolšča, ki je na njima, ki je na obledju, in péčica na jetrih; pri ledvicah naj se odreže. Duhovnik naj to sežge na oltarju kot ognjeno daritev za Gospoda; to je daritev za krivdo. Vsak moški izmed duhovnikov jo sme uživati, použije naj se na svetem kraju; presveta je. Kar velja o daritvi za greh, velja tudi o daritvi za krivdo: ista postava je zanji: duhovnikova naj bo, ki je izvršil z njo spravo. Duhovnik, ki daruje žgalno daritev koga drugega, naj dobi, namreč duhovnik, kožo žgalne daritve, ki jo je daroval. In vsako jedilno daritev, ki se peče v peči, in kar koli se pripravlja v kotliču ali v kozici, naj ima duhovnik, ki to daruje. Toda vsako jedilno daritev, z oljem umešeno ali suho, naj imajo vsi Aronovi sinovi, eden kakor drugi. To je postava za mirovno daritev, ki se daruje Gospodu. Če jo kdo daruje v zahvalo, naj daruje z zahvalno daritvijo opresne kolače, z oljem umešene, in opresne mlince, z oljem pomazane, in belo moko, umešeno z oljem v kolače. S kvašenimi kolači naj daruje svoj dar, hkrati s svojo zahvalno mirovno daritvijo. Daruje naj nekaj od vsakega svojih darov kot dviganje za Gospoda; duhovnikovo naj bo, ki je kropil kri mirovne daritve. Meso njegove zahvalne mirovne daritve pa se naj použije na dan, ko se daruje; nič naj se od tega ne pušča do jutra. Če pa je njegov dar zaobljubljena daritev ali prostovoljna daritev, naj se použije na dan, ko se daruje njegova daritev; in kar od tega ostane, se sme použiti naslednji dan. Kar pa ostane daritvenega mesa tretji dan, naj se sežge v ognju. Če bi pa kdo tretji dan užival meso mirovne daritve, ne bo to milostno sprejeto; tistemu, ki jo je daroval, se ne bo vštela; gnusoba je, in kdor zaužije od tega, ga zadene krivda. Mesa, ki se dotakne kakršne koli nečiste stvari, se ne sme uživati; v ognju naj se sežge. Kar se sicer tiče mesa, more vsak, kdor je čist, meso uživati. Kdor pa zaužije meso mirovne daritve, ki je Gospodova, dasi je sam nečist, ta naj bo iztrebljen izmed svojega ljudstva. Če se kdo dotakne česar koli nečistega, nečistosti človekove ali nečiste živine ali katere koli nečiste laznine, in vendar užije meso mirovne daritve, ki je Gospodova, ta naj bo iztrebljen izmed svojega ljudstva.‘« Gospod je govoril Mojzesu: »Povej Izraelovim sinovom: ‚Nobene tolšče od govedi, ovce in koze ne jejte! Tolšča mrhovine in tolšča raztrganih živali se more obrniti v vsakršno porabo, toda uživati je ne smete. Vsak, kdor zaužije tolščo živine, ki se more darovati kot ognjena daritev za Gospoda, naj bo iztrebljen izmed svojega ljudstva. V nobenem svojem prebivališču ne smete uživati nobene krvi, pa naj bo od ptic ali živine. Kdor koli bi užil katero koli kri, naj bo iztrebljen izmed svojega ljudstva.‘« Gospod je govoril Mojzesu: »Povej Izraelovim sinovom: ‚Kdor hoče Gospodu darovati svojo mirovno daritev, naj Gospodu prinese dar od svoje mirovne daritve! Sam naj prinese, kar se daruje Gospodu kot ognjena daritev: prinese naj tolščo s prsmi vred, prsi, da se primikajo in odmikajo kot daritev primikanja in odmikanja pred Gospodom. Duhovnik naj sežge tolščo na oltarju, prsi pa naj bodo Aronove in njegovih sinov. Tudi desno stegno dajte duhovniku kot daritev dviganja od svojih mirovnih daritev! Tistemu izmed Aronovih sinov, ki daruje kri mirovne daritve in tolščo, naj bo desno stegno v delež. Kajti prsi primikanja in odmikanja in stegno dviganja sem vzel Izraelovim sinovom od njihovih mirovnih daritev in jih določil duhovniku Aronu in njegovim sinovom kot večno dajatev Izraelovih sinov.‘« To je delež Aronov in delež njegovih sinov od Gospodovih ognjenih daritev od dne, ko jih je pripustil, da bi služili Gospodu kot duhovniki; to je Gospod zapovedal na dan, ko jih je mazilil, da se jim daje od Izraelovih sinov kot večna dajatev od roda do roda. To je postava za žgalno daritev, za jedilno daritev, za daritev za greh, za daritev za krivdo, za daritev pri umestitvi in za mirovno daritev, ki jo je Gospod dal Mojzesu na gori Sinaju, ko je Izraelovim sinovom zapovedal, naj darujejo svoje darove Gospodu v Sinajski puščavi. Gospod je govoril Mojzesu: »Vzemi Arona in z njim njegove sinove, oblačila, mazilno olje, junca za daritev za greh, oba ovna in koš z opresniki! Potem zberi vso občino pri vhodu v shodni šotor!« Mojzes je storil, kakor mu je Gospod zapovedal, in občina se je zbrala pri vhodu v shodni šotor. Mojzes je rekel občini: »To je, kar je Gospod zapovedal storiti.« Nato je pripeljal Mojzes Arona in njegove sinove in jih umil z vodo. Njega je odel v spodnje oblačilo, ga opasal s pasom, mu oblekel vrhnje oblačilo, mu nadel naramnik, ga prepasal s prevezo naramnika in mu ga z njo privezal. Nadel mu je naprsnik in v naprsnik del »urim« in »tumim«. Na glavo mu je del pokrivalo in privezal na pokrivalo spredaj zlato ploščico, sveti načelek, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Potem je vzel Mojzes mazilno olje, pomazilil prebivališče in vse, kar je v njem, in tako to posvetil. Pokropil je z njim sedemkrat oltar in pomazilil oltar in vse njegove priprave in umivalnik in njegovo stojalo, da jih je posvetil. Vlil je mazilnega olja Aronu na glavo in ga mazilil, da ga je posvetil. Nato je pripeljal Mojzes Aronove sinove in jih oblekel v spodnja oblačila, jih opasal s pasom in jim privezal visoke čepice, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Potem je pripeljal junca za daritev za greh; Aron pa in njegovi sinovi so juncu daritve za greh položili roke na glavo. Mojzes ga je zaklal, vzel krvi in s svojim prstom pomazal z njo rogove oltarja krog in krog in oltar očistil greha; drugo kri pa je izlil k znožju oltarja. Tako ga je očistil in posvetil. Potem je vzel vso tolščo, ki je na drobu, jetrno péčico, obe ledvici in njuno tolščo. To je Mojzes sežgal na oltarju. Junca pa, njegovo kožo in meso in iztrebke je sežgal v ognju zunaj tabora, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Nato je pripeljal ovna za žgalno daritev; Aron pa in njegovi sinovi so položili ovnu roke na glavo. Mojzes ga je zaklal in pokropil s krvjo oltar krog in krog. Ovna je razsekal na kose; in Mojzes je sežgal glavo, kose in tolščo. Drob in goleni je opral z vodo; nato je Mojzes sežgal vsega ovna na oltarju: to je bila žgalna daritev v prijeten vonj, ognjena daritev za Gospoda, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Nato je pripeljal drugega ovna, ovna za umestitev, in Aron in njegovi sinovi so položili roke ovnu na glavo. Mojzes ga je zaklal in vzel njegove krvi in z njo pomazal Aronu mečico desnega ušesa in palec desne roke in palec desne noge. Mojzes je pripeljal tudi Aronove sinove in jim s krvjo pomazal mečico desnega ušesa in palec desne roke in palec desne noge; z drugo krvjo pa je Mojzes pokropil oltar krog in krog. Potem je vzel tolščo, tolsti rep, vso tolščo, ki je na drobu, jetrno péčico, obe ledvici in njuno tolščo in desno stegno. Iz koša z opresniki, ki je bil pred Gospodom, je vzel opresen kolač in kolač z oljem umešenega kruha in mlinec in jih položil na tolstine in na desno stegno. Vse to je del Aronu in njegovim sinovom na roke in dal to darovati s primikanjem in odmikanjem pred Gospodom. Potem je Mojzes vzel to iz njihovih rok in sežgal na oltarju vrh žgalne daritve. To je bila daritev za umestitev v prijeten vonj, ognjena daritev za Gospoda. Mojzes je vzel tudi prsi ter jih daroval s primikanjem in odmikanjem pred Gospodom: od ovna za umestitev so bile Mojzesov delež, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Mojzes je vzel mazilnega olja in krvi, ki je bila na oltarju, in pokropil Arona in njegova oblačila in z njim vred njegove sinove in oblačila njegovih sinov. Tako je posvetil Arona in njegova oblačila in z njim vred njegove sinove in oblačila njegovih sinov. Mojzes je rekel Aronu in njegovim sinovom: »Kuhajte meso pri vhodu v shodni šotor in ga tam zaužijte s kruhom, ki je v košu daritve za umestitev! Tako se mi je naročilo: ‚Aron in njegovi sinovi naj to jedo. Kar pa preostane mesa in kruha, sežgite v ognju!‘ Od vhoda v shodni šotor ne odhajajte sedem dni do dne, ko se dopolnijo dnevi vaše umestitve; kajti sedem dni traja vaše umeščanje! Kakor se je danes naredilo, tako je zapovedal Gospod še delati, da se izvrši vaša sprava. Pri vhodu v shodni šotor ostanite podnevi in ponoči sedem dni in spolnjujte Gospodovo naročilo, da ne umrjete! Kajti tako se mi je naročilo.« Aron in njegovi sinovi so storili vse, kar je Gospod zapovedal po Mojzesu. Osmi dan je Mojzes poklical Arona in njegove sinove in Izraelove starešine. Rekel je Aronu: »Vzemi si telička za daritev za greh in ovna za žgalno daritev, oba brez madeža, in ju daruj pred Gospodom! Izraelovim sinovom pa govori: ‚Vzemite kozla za daritev za greh in tele in jagnje, obe enoletni, brez madeža, za žgalno daritev; dalje vola in ovna za mirovno daritev, da jih zakoljete pred Gospodom, in z oljem umešeno jedilno daritev; kajti danes se vam bo Gospod prikazal!‘« Spravili so torej, kar je Mojzes zapovedal, pred shodni šotor in vsa občina je pristopila in se postavila pred Gospodom. Nato je Mojzes rekel: »To je, kar je Gospod zapovedal storiti, da se vam prikaže veličastvo Gospodovo.« Mojzes je rekel Aronu: »Pristopi k oltarju, opravi svojo daritev za greh in svojo žgalno daritev, da izvršiš spravo zase in za svojo hišo, in opravi daritev za ljudstvo, da jih spraviš, kakor je Gospod zapovedal!« Aron je pristopil k oltarju in zaklal telička zase kot daritev za greh. Aronovi sinovi so mu podali kri; omočil si je prst v krvi in pomazal rogove oltarja, drugo kri pa je izlil k znožju oltarja. Tolščo, ledvici in jetrno péčico od daritve za greh je sežgal na oltarju, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Meso in kožo pa je sežgal v ognju zunaj tabora. Zaklal je tudi žgalno daritev; Aronovi sinovi so mu izročili kri in pokropil je z njo oltar krog in krog. Žgalno daritev so mu podajali po kosih z glavo vred; in sežgal jo je na oltarju. Drob in goleni je opral in sežgal vrh žgalne daritve na oltarju. Potem je daroval daritev ljudstva; vzel je kozla daritve za greh, ki je bila za ljudstvo, in ga zaklal in daroval kot daritev za greh kakor prejšnjo. Daroval je tudi žgalno daritev in jo opravil, kakor je bilo določeno. Daroval je tudi jedilno daritev; vzel je od nje polno prgišče in to sežgal na oltarju povrh jutranje žgalne daritve. Zaklal je še vola in ovna kot mirovno daritev za ljudstvo; Aronovi sinovi so mu podali kri in pokropil je z njo oltar krog in krog. Toda volove in ovnove tolščenine, tolsti rep, tolščo, ki pokriva drob, ledvici in jetrno péčico, te tolščenine so položili na prsne kose; potem je sežgal tolščenine na oltarju. Prsne kose in desno stegno pa je Aron daroval s primikanjem in odmikanjem pred Gospodom, kakor je Gospod Mojzesu zapovedal. Potem je Aron razprostrl svoje roke nad ljudstvo in ga blagoslovil; nato je stopil dol, ko je opravil daritev za greh in žgalno in mirovno daritev. Potem sta odšla Mojzes in Aron v shodni šotor; ko sta izstopila, sta blagoslovila ljudstvo: in veličastvo Gospodovo se je prikazalo vsemu ljudstvu. In ogenj je šinil izpred Gospoda in použil na oltarju žgalno daritev in tolščenine: vse ljudstvo je to videlo; zavriskali so od veselja in padli na svoje obličje. Aronova sinova Nadab in Abiu pa sta vzela vsak svojo kadilnico, dela vanjo ognja, položila nanj kadila in darovala pred Gospodom nepostaven ogenj, ki jima ga ni zapovedal. In šinil je ogenj izpred Gospoda in ju použil: tako sta umrla pred Gospodom. Tedaj je Mojzes rekel Aronu: »To je, kar je Gospod povedal: ‚Na teh, ki se mi bližajo, hočem kazati svojo svetost in pred vsem ljudstvom razodevati svoje veličastvo.‘« Ko je Aron to slišal, je umolknil. Tedaj je Mojzes poklical Misaela in Elisafana, sinova Oziela, Aronovega strica, in jima rekel: »Pristopita, odnesita svoja brata izpred svetišča iz tabora!« Pristopila sta in ju odnesla v njunih spodnjih oblačilih iz tabora, kakor je Mojzes zapovedal. Aronu in njegovima sinovoma Eleazarju in Itamarju pa je Mojzes rekel: »Ne razmrščajte svojih las in ne trgajte svojih oblačil, da ne umrjete in da ne pride srd nad vso občino! Vaši bratje pa, vsa Izraelova hiša, naj objokujejo požar, ki ga je Gospod vžgal. Od vhoda v shodni šotor pa ne smete oditi, da ne umrjete; kajti na vas je Gospodovo mazilno olje.« Storili so po Mojzesovi besedi. Gospod je govoril Aronu: »Vina in opojne pijače ne pijte, ne ti ne tvoji sinovi s teboj, kadar greste v shodni šotor, da ne umrjete – to je večna postava od roda do roda da boste mogli razločevati med svetim in posvetnim, med čistim in nečistim, in poučevati Izraelove sinove v vseh zakonih, ki jim jih je Gospod po Mojzesu povedal!« Mojzes je govoril Aronu in njegovima sinovoma Eleazarju in Itamarju, ki sta bila preostala: »Vzemite jedilno daritev, ki je ostala od Gospodovih ognjenih daritev in použijte jo nekvašeno poleg oltarja! Kajti presveta je. Použijte jo na svetem kraju; zakaj tvoj delež je in delež tvojih sinov, ki vam je določen od Gospodovih ognjenih daritev; tako mi je bilo namreč zapovedano! Prsi primikanja in odmikanja in stegno dviganja pa jejte na čistem kraju, ti in s teboj tvoji sinovi in tvoje hčere! Kajti tebi in tvojim sinovom je to določeno kot delež od mirovnih daritev Izraelovih sinov. Stegno dviganja in prsi primikanja in odmikanja naj prinesejo z ognjenimi daritvami tolščenin, da se darujejo s primikanjem in odmikanjem pred Gospodom; potem naj bo to tvoje in tvojih sinov s teboj kot večna dajatev, kakor je Gospod zapovedal.« O kozlu daritve za greh je Mojzes skrbno poizvedoval in glej, sežgan je bil. Tedaj se je razsrdil na Aronova sinova Eleazarja in Itamarja, ki sta bila preostala, in rekel: »Zakaj nista jedla daritve za greh na svetem kraju? Saj je presveta in vama jo je dal, da odvzameta krivdo občine in jih spravita pred Gospodom. Glejta, njena kri se ni ponesla v notranjščino svetišča; zato bi jo morala jesti v svetišču, kakor sem zapovedal.« Aron je odgovoril Mojzesu: »Glej, danes sta darovala svojo daritev za greh in svojo žgalno daritev pred Gospodom – mene pa je to zadelo! Če bi bil danes jedel daritev za greh, ali bi to bilo všeč Gospodu?« Ko je Mojzes to slišal, je bil zadovoljen. Gospod je govoril Mojzesu in Aronu in jima rekel: »Govorita Izraelovim sinovom: ‚To so živali, ki jih smete jesti izmed vseh živali na zemlji. Vse, kar ima med živalmi preklane parklje, in sicer popolnoma preklane parklje, in prežvekuje, to smete jesti. Toda ne smete jesti sledečih izmed prežvekovalcev in izmed živali, ki imajo preklane parklje: kamele, ker sicer prežvekuje, pa nima preklanih parkljev: za vas je nečista; skalnega jazbeca, ker sicer prežvekuje, pa nima preklanih parkljev: za vas je nečist; zajca, ker sicer prežvekuje, pa nima preklanih parkljev: za vas je nečist; in svinje, ker ima pač preklane parklje, in sicer popolnoma preklane, pa ne prežvekuje: za vas je nečista. Njihovega mesa ne uživajte in njihove mrhovine se ne dotikajte: to je za vas nečisto! Tole smete jesti izmed vsega, kar živi v vodi: vse v vodi, v morjih in rekah, kar ima plavuti in luskine, to smete jesti. Kar koli pa v morjih in v rekah nima plavuti in luskin izmed vsega, kar se giblje v vodi, in izmed vsega, kar živi v vodi, je za vas gnusoba. Gnusoba naj vam bo; njihovega mesa ne smete jesti in njihova mrhovina naj se vam gnusi. Kar koli v vodi nima plavuti in luskin, je za vas gnusoba. Izmed ptic naj se vam gnusijo sledeče – ne smejo se jesti, gnusoba so: orel, brkati ser, jastreb, kanja, sokoli, vsi krokarji, noj, lastovica, galeb, kragulji, skovir, potapljač, vir, sova, pelikan, mrhar, štorklja, deževniki, vdab in netopir. Vse krilate žuželke, ki hodijo po štirih, so za vas gnusoba. Toda od vseh krilatih žuželk, ki hodijo po štirih, smete jesti te, ki imajo nad svojimi nogami skakalne noge, da morejo z njimi skakati po zemlji. Od teh smete tele jesti: kobilice selivke, požrešne kobilice, skokonoge kobilice in kobilice skakalke. Vse druge krilate žuželke, ki imajo štiri noge, so za vas gnusoba. S temle se onečistite: kdor koli se dotakne njihove mrhovine, bo nečist do večera. Kdor koli ponese kaj njihove mrhovine, naj opere svoja oblačila in bo nečist do večera. Vse živali, ki imajo preklane parklje, a ne popolnoma preklanih, in ne prežvekujejo, so za vas nečiste; kdor koli se jih dotakne, bo nečist. Vse, kar hodi po svojih šapah med vsemi živalmi, ki hodijo po štirih, je za vas nečisto; kdor koli se dotakne njihove mrhovine, bo nečist do večera. Kdor ponese njihovo mrhovino, naj opere svoja oblačila in bo nečist do večera: za vas so nečiste. Tole je za vas nečisto izmed malih živalic, ki mrgolijo po zemlji: podlasica, miš in kuščarice, rovka, kameleon, gekon, zelenec in močerad. To je za vas nečisto izmed vseh malih živalic; kdor koli se jih dotakne, ko so mrtve, bo nečist do večera. Vse, na kar pade katera izmed njih, ko so mrtve, bo nečisto: kakršna koli lesena posoda ali obleka ali koža ali vreča, kakršna koli priprava, s katero se kaj dela; v vodo naj se dene in bo nečista do večera, potem pa bo čista. Če katera izmed njih pade v kako lončeno posodo, bo vse, kar je v njej, nečisto, njo sámo pa razbijte! Vsaka jed, ki se uživa, na katero pride taka voda, bo nečista, in vsaka pijača, ki se pije, bo v vsaki taki posodi nečista. Vse, na kar pade kaj njihove mrhovine, bo nečisto; peč in ognjišče se morata podreti; nečista sta in nečista bodita za vas! Toda studenci in vodnjaki in steki vodá ostanejo čisti; kdor pa se dotakne njihove mrhovine, bo nečist. Če pade kaj njihove mrhovine na kakršno koli seme, ki naj se vseje, ostane čisto. Če pa se voda polije na seme in potem pade nanj kaj njihove mrhovine, je za vas nečisto. Če pogine katera izmed živali, ki vam je v živež, bo nečist do večera, kdor se dotakne njene mrhovine. Kdor použije od njene mrhovine, naj opere svoja oblačila in bo nečist do večera; in kdor ponese njeno mrhovino, naj opere svoja oblačila in bo nečist do večera. Vse male živalce, ki mrgolijo po zemlji, so gnusoba, ne smejo se uživati. Nič, kar se plazi po trebuhu, in nič, kar hodi po štirih, in nič, kar ima še več nog, od vseh laznin, ki mrgolijo po zemlji, ne smete uživati, kajti gnusoba so. Ne ognušajte se z nikakršno laznino in ne onečiščajte se z njo, da ne boste po njej nečisti! Kajti jaz, Gospod, sem vaš Bog; izkazujte se svete in bodite sveti, ker sem jaz svet! Ne onečiščajte se z nikakršno laznino, ki mrgoli po zemlji! Kajti jaz sem Gospod, ki sem vas pripeljal iz egiptovske dežele, da vam bom Bog. Bodite torej sveti, ker sem jaz svet! To je postava o živalih in pticah in vseh živih bitjih, ki se gibljejo po vodi, in vseh bitjih, ki mrgolijo po zemlji, da morete razločevati med nečistim in čistim in med živalmi, ki se smejo uživati, in živalmi, ki se ne smejo uživati.‘« Gospod je govoril Mojzesu: »Povej Izraelovim sinovom: ‚Žena, ki spočne in porodi dečka, bo sedem dni nečista, kakor je nečista v dnevih svojega mesečnega očiščevanja! Osmi dan naj se obreže meso njegove prednje kožice. Potem naj ostane še triintrideset dni v očiščevanju svoje krvi: nič svetega naj se ne dotika in naj ne hodi v svetišče, dokler se ne dopolnijo dnevi njenega očiščevanja. Ako porodi deklico, bo nečista dva tedna kakor ob svojem mesečnem očiščevanju. Potem naj ostane še šestinšestdeset dni v očiščevanju svoje krvi. Ko se dopolnijo dnevi njenega očiščevanja, bodisi pri sinu ali pri hčeri, naj prinese duhovniku k vhodu v shodni šotor enoletno jagnje za žgalno daritev in mladega goloba ali grlico za daritev za greh. Ta naj to daruje pred Gospodom, da jo spravi, in bo očiščena svojega krvotoka. To je postava o porodnici dečka ali deklice. Če pa njena roka ne premore jagnjeta, naj vzame dve grlici ali dva mlada goloba, enega za žgalno daritev in drugega za daritev za greh; duhovnik naj jo spravi in bo čista.‘« Gospod je govoril Mojzesu in Aronu: »Ako se komu na njegovi koži pokaže oteklina ali izpuščaj ali svetla pega in se razvija na njegovi koži v gobe, naj ga pripeljejo k duhovniku Aronu ali h kateremu izmed njegovih sinov, duhovnikov. Duhovnik naj pregleda gobavo mesto na njegovi koži: ako se je dlaka na gobavem mestu pobelila in je videti gobavo mesto globlje kot druga koža, so to gobe; če duhovnik to vidi, naj ga razglasi za nečistega. Ako pa je pega na njegovi koži bela in ni videti globlja kot druga koža in se dlaka tam ni pobelila, naj duhovnik zapre gobavca sedem dni. Sedmi dan naj ga duhovnik pregleda; in glej, gobavo mesto je ostalo pri svojem stanju, bolezen se ni razširila po koži; tedaj naj ga duhovnik drugič zapre sedem dni. Sedmi dan naj ga duhovnik drugič pregleda; in glej, gobavo mesto je obledelo in bolezen se ni razširila po koži; tedaj naj ga duhovnik razglasi za čistega; kajti izpuščaj je; opere naj svoja oblačila, potem je čist. Če pa se je pokazal duhovniku, da ga je razglasil za čistega, pa se izpuščaj še širi po koži, naj se drugič pokaže duhovniku. Duhovnik naj ga pregleda; in glej, izpuščaj se je razširil po koži; tedaj naj ga duhovnik razglasi za nečistega; kajti gobe so. Ako ima kdo gobe, naj ga pripeljejo k duhovniku. Duhovnik naj ga pregleda; in glej, bela oteklina je na koži in je pobelila dlako in na oteklini raste divje meso: zastarane gobe so na njegovi koži; duhovnik naj ga razglasi za nečistega, naj ga ne zapira; kajti nečist je. Ako pa se gobe izrinejo po vsej koži, tako da pokrivajo vso gobavčevo kožo od nog do glave, kamor koli pogledajo duhovnikove oči, naj ga duhovnik pregleda; in glej, gobe pokrivajo vse njegovo telo; tedaj naj razglasi gobavca za čistega: ker je ves postal bel, je čist. Kadar koli pa se prikaže na njem divje meso, je nečist. Če duhovnik vidi divje meso, naj ga razglasi za nečistega; divje meso je nečisto; kajti gobe so. Če pa divje meso zopet izgine in mesto postane belo, naj pride k duhovniku. Duhovnik naj ga pregleda; in glej, gobavo mesto je postalo belo; tedaj naj duhovnik razglasi gobavca za čistega, ker je čist. Če se komu na koži naredi uljé in zopet zaceli, pa nastane na mestu uljesa bela oteklina ali belordečkasta pega, naj se pokaže duhovniku. Duhovnik naj jo pregleda; in glej, videti je nižja kot koža in dlaka se je tam pobelila; tedaj naj ga duhovnik razglasi za nečistega; kajti gobe so, ki so se razvile v uljesu. Če jo pa duhovnik pregleda in glej, na njej ni bele dlake in ni globlja kot koža in je pobledela, naj ga duhovnik zapre sedem dni. Če se razširi po koži, naj ga duhovnik razglasi za nečistega; kajti gobe so. Ako pa pega ostane na svojem mestu, se ne razširi, tedaj je zaraslo uljé; duhovnik naj ga razglasi za čistega. Če ima kdo na svoji koži opeklino in postane nabreklost opekline belordečkasta ali bela pega, naj jo pregleda duhovnik; in glej, dlaka se je na pegi pobelila in je videti nižja kot koža; tedaj so to gobe, ki so se razvile iz opekline; duhovnik naj ga razglasi za nečistega; kajti gobe so. Če jo pa duhovnik pregleda; in glej, na pegi ni bele dlake in ni globlja kot koža in je pobledela, naj ga duhovnik zapre sedem dni. Sedmi dan naj ga duhovnik pregleda; če se je razširila po koži, naj ga duhovnik razglasi za nečistega; kajti gobe so. Ako pa pega ostane na svojem mestu, se ne razširi po koži in pobledi, tedaj je oteklina od opekline; duhovnik naj ga razglasi za čistega; kajti to je zarasla opeklina. Ako ima mož ali žena izpuščaj na glavi ali na bradi, naj duhovnik pregleda izpuščaj; in glej, videti je globlji kot koža in na njem je tanka plavkasta dlaka: duhovnik naj ga razglasi za nečistega; kajti to so kraste, na glavi ali na bradi. Ako pa duhovnik pregleda kraste in glej, niso videti globlje kot koža in črne dlake na njih ni; tedaj naj duhovnik zapre krastavca sedem dni. Sedmi dan naj duhovnik pregleda izpuščaj; in glej, kraste se niso razširile in na njih ni plavkaste dlake, tudi niso videti kraste globlje kot koža; tedaj naj se obrije, krast pa ne sme obriti in duhovnik naj drugič zapre krastavca sedem dni. Sedmi dan naj duhovnik kraste pregleda; in glej, kraste se niso razširile po koži in niso videti globlje kot koža; tedaj naj ga duhovnik razglasi za čistega; opere naj svoja oblačila, potem je čist. Če pa se kraste, potem ko je bil razglašen za čistega, še širijo po koži, naj ga duhovnik pregleda; in glej, kraste so se razširile po koži; tedaj duhovniku ni treba iskati plavkaste dlake; kajti nečist je. Če pa kraste ostanejo pri svojem stanju in zraste na njih črna dlaka, so kraste ozdravljene: čist je, in duhovnik naj ga razglasi za čistega. Ako ima mož ali žena na svoji koži svetle, bele pege, naj ju pregleda duhovnik; in glej, na njuni koži so obledele, bele pege: nenevaren izpuščaj je, ki se je izrinil na koži; čista sta. Ako komu izpadejo lasje na glavi, je plešast zadaj na glavi; čist je. Ako mu izpadejo lasje spredaj na glavi, je plešast spredaj na glavi; čist je. Če pa na zadnji ali sprednji pleši nastane belordečkast izpuščaj, so to gobe, ki so se izrinile na njegovi zadnji ali sprednji pleši. Duhovnik naj ga pregleda; in glej, krastav izpuščaj na njegovi zadnji ali sprednji pleši je belordečkast, kakor so gobe na koži; tak je gobav, nečist; duhovnik naj ga kar razglasi za nečistega, ker ima na glavi gobe. Gobavec, ki ima na sebi izpuščaje, naj nosi pretrgana oblačila, njegovi lasje naj bodo razmršeni, naj zakriva brado in naj kliče: ‚Nečist, nečist!‘ Vse dni, dokler ima gobe, je nečist; nečist je; ločen naj prebiva; zunaj tabora bodi njegovo prebivališče! Ako so gobe na oblačilu, na volnenem ali platnenem oblačilu, na osnutku ali na votku, platnenem ali volnenem, na usnju ali na kakršnem koli usnjenem izdelku, in če je izpuščaj na oblačilu ali na usnju ali na osnutku ali na votku ali na kakršnem koli usnjenem izdelku zelenkast ali rdečkast, so to gobe; naj se pokaže duhovniku. Duhovnik naj izpuščaj pregleda in naj zapre gobavo reč sedem dni. Sedmi dan naj izpuščaj pregleda; če se izpuščaj na oblačilu ali na osnutku ali na votku ali na usnju, pri kakršni koli pripravi, narejeni iz usnja, razširi, so ta izpuščaj razjedljive gobe; to je nečisto. Oblačilo ali osnutek ali votek, volnat ali platnen, ali kakršen koli usnjen izdelek, na katerem je izpuščaj, naj se sežge; razjedljive gobe so; v ognju naj se sežge. Ako pa duhovnik pregleda in glej, izpuščaj na oblačilu ali na osnutku ali na votku ali na kakršnem koli usnjenem izdelku se ne razširi, naj duhovnik zapove, da se opere to, na čemer je izpuščaj, in naj to drugič zapre sedem dni. Duhovnik naj pregleda, potem ko se je izpuščaj izpral; in glej, izpuščaj ni spremenil svoje podobe in izpuščaj se ni razširil: to je nečisto; sežgi v ognju, bodisi da je razjedeno mesto na njegovi zadnji ali sprednji strani. Če pa duhovnik pregleda in glej, izpuščaj je obledel, potem ko se je izpral, naj ga iztrga iz oblačila ali iz usnja ali iz osnutka ali iz votka. Ako bi se potem še pokazal na oblačilu ali na osnutku ali na votku ali na kakršnem koli usnjenem izdelku, tedaj so se gobe na novo izrinile; to, na čemer je izpuščaj, sežgi! Oblačilo ali osnutek ali votek ali kakršen koli usnjen izdelek, ki si jih opral in je izpuščaj izginil z njih, se morajo drugič oprati, potem je to čisto. To je postava o gobah na oblačilu, na volnenem ali platnenem, ali na osnutku ali na votku ali na kakršnem koli usnjenem izdelku, da se to razglasi za čisto ali nečisto.« Gospod je govoril Mojzesu: »To je postava za gobavca za dan njegovega očiščevanja. Naj ga pripeljejo k duhovniku. Duhovnik naj pride iz tabora in naj ga pregleda; in glej, gobe so na gobavcu ozdravljene. Tedaj naj duhovnik zapove, naj vzamejo za tistega, ki naj se očisti, dve živi, čisti ptici, cedrovine, karmesina in hizopa. Duhovnik naj ukaže, da zakoljejo eno ptico nad lončeno posodo z živo vodo. Živo ptico in cedrovino, karmesin in hizop pa naj vzame in vse to pomoči z živo ptico vred v kri ptice, zaklane nad živo vodo. Tistega, ki naj se očisti gob, naj pokropi sedemkrat in ga tako očisti, živo ptico pa spusti na polje. Ta, ki se očiščuje, naj si opere oblačila, ostriže vse lase in se skoplje v vodi; potem je čist. Nato sme iti v tabor, mora pa ostati sedem dni zunaj svojega šotora. Sedmi dan naj si ostriže vse lase, glavo, brado in obrvi; ostriže naj si vse lase, opere oblačila in skoplje v vodi svoje telo; potem je čist. Osmi dan naj vzame dve jagnjeti brez madeža in enoletno ovco brez madeža in tri desetinke bele moke, umešene z oljem v jedilno daritev in log olja. S tem naj postavi duhovnik očiščevalec tega, ki se očiščuje, pred Gospoda k vhodu v shodni šotor. Duhovnik naj vzame eno jagnje, da ga daruje v daritev za krivdo, in log olja; oboje naj daruje s primikanjem in odmikanjem pred Gospodom. Naj zakolje jagnje na kraju, kjer se kolje daritev za greh in žgalna daritev, na svetem kraju; kajti kakor daritev za greh je tudi daritev za krivdo duhovnikova; presveta je. Duhovnik naj vzame nekaj krvi daritve za krivdo. Z njo naj duhovnik pomaže očiščevancu desno ušesno mečico, palec njegove desne roke in palec njegove desne noge. Potem naj vzame duhovnik iz loga nekaj olja in si ga vlije v duhovniško levo dlan. Duhovnik naj omoči desni prst v olju, ki je v njegovi levi dlani, in naj s prstom sedemkrat pokropi nekaj olja pred Gospodom. Od olja pa, kar ga ostane v njegovi dlani, naj pomaže duhovnik očiščevancu desno ušesno mečico, palec njegove desne roke in palec njegove desne noge vrh krvi daritve za krivdo. Kar še ostane olja, ki ga ima duhovnik v dlani, naj zlije očiščevancu na glavo; tako naj duhovnik izvrši zanj spravo pred Gospodom. Nato naj duhovnik opravi daritev za greh, da izvrši za očiščevanca spravo zaradi njegove nečistote. Nato naj zakolje žgalno daritev. In duhovnik naj daruje žgalno in jedilno daritev na oltarju; tako naj duhovnik izvrši zanj spravo in je čist. Ako pa je ubožen in tega ne premore njegova roka, naj vzame le eno jagnje za daritev za krivdo, da se daruje s primikanjem in odmikanjem in se tako izvrši zanj sprava, in desetinko bele moke, umešene z oljem, v jedilno daritev in log olja, dalje dve grlici ali dva mlada goloba, kar pač premore njegova roka; eden naj bo v daritev za greh, drugi pa v žgalno daritev. To naj prinese osmi dan po očiščenju duhovniku k vhodu v shodni šotor, pred Gospoda. Duhovnik naj vzame jagnje daritve za krivdo in log olja in naj daruje oboje s primikanjem in odmikanjem pred Gospodom. Potem naj zakolje jagnje daritve za krivdo in duhovnik naj vzame nekaj krvi daritve za krivdo in pomaže z njo očiščevancu desno ušesno mečico, palec njegove desne roke in palec njegove desne noge. Nekaj olja naj si vlije duhovnik v duhovniško levo dlan. In z desnim prstom naj duhovnik sedemkrat pokropi nekaj olja, ki je v njegovi levi dlani, pred Gospodom. Potem naj pomaže duhovnik z oljem, ki je v njegovi dlani, očiščevancu desno ušesno mečico, palec njegove desne roke in palec njegove desne noge vrh krvi daritve za krivdo. Kar še ostane olja, ki ga ima duhovnik v dlani, naj zlije očiščevancu na glavo, da izvrši zanj spravo pred Gospodom. Nato naj daruje eno izmed grlic ali enega izmed mladih golobov, kar pač premore njegova roka, enega v daritev za greh in drugega v žgalno daritev z jedilno daritvijo. Tako naj izvrši duhovnik za očiščevanca spravo pred Gospodom. To je postava za njega, ki je imel gobe in čigar roka ne zmore vsega za očiščevanje.« Gospod je govoril Mojzesu in Aronu: »Ko pridete v kanaansko deželo, ki vam jo bom dal v posest, pa pošljem gobe nad hišo v deželi vaše lastnine, naj gre hišni posestnik in duhovniku naznani: ‚Nekaj kakor gobe se mi kaže na hiši.‘ Duhovnik naj ukaže, da hišo izpraznijo, preden pride duhovnik gobe pregledovat, da ne razglasi vsega za nečisto, kar je v hiši; potem naj gre duhovnik hišo pregledovat. Ko gobe pregleda, glej, na hišnih stenah so gobe, zelenkaste in rdečkaste jamice, ki so videti globlje kot stena: tedaj naj gre duhovnik iz hiše k hišnim vratom in naj hišo zapre za sedem dni. Duhovnik sedmi dan zopet pride; ko pregleda, glej, gobe so se razširile na hišnih stenah: tedaj naj duhovnik ukaže, da izderó kamne, na katerih so gobe, in vržejo ven iz mesta na nečist kraj. Hišo pa naj od znotraj krog in krog ostržejo in ostrgano ilo izsujejo zunaj mesta na nečist kraj. Vzamejo naj druge kamne in jih vložé namesto onih kamnov in vzamejo naj drugo ilo in omečejo hišo. Ako se gobe na hiši spet pokažejo, potem ko so izdrli kamne in ostrgali hišo in ometali, tedaj naj pride duhovnik pregledovat; in glej, gobe so se razširile na hiši: na hiši so razjedljive gobe, nečista je. Razrušijo naj hišo s kamni in lesom in z vsem hišnim ometom ter spravijo zunaj mesta na nečist kraj. Kdor bi vstopil v hišo vse dni, dokler je zaprta, bodi nečist do večera! Kdor bi spal v hiši, naj si opere oblačila; tudi kdor bi jedel v hiši, naj si opere oblačila. Ako pa pride duhovnik in pregleda in glej, gobe se niso razširile na hiši, potem ko so hišo ometali, naj duhovnik razglasi hišo za čisto, kajti gobe so prešle. Da izvrši za hišo spravo, naj vzame dve ptici, cedrovino, karmesin in hizop. Eno ptico naj zakolje nad lončeno posodo z živo vodo. Potem naj vzame cedrovino, hizop, karmesin in živo ptico in naj vse to pomoči v kri zaklane ptice in v živo vodo in naj sedemkrat pokropi hišo. Tako naj izvrši za hišo spravo s krvjo ptice, z živo vodo, z živo ptico, s cedrovino, s hizopom in s karmesinom. Živo ptico pa naj spusti iz mesta na polje. Tako naj izvrši spravo za hišo; potem je čista. To je postava za vsakršne gobe in kraste, za gobe na oblačilih in na hiši, za oteklino, za izpuščaj in za svetle pege, da se spozna, kdaj je kaj nečisto in kdaj je kaj čisto. To je postava o gobah.« Gospod je govoril Mojzesu in Aronu: »Govorita Izraelovim sinovom in jim povejta: ‚Ako ima kdo tok iz svojega telesa, ga ta tok omadežuje, in sicer ga tok takole omadežuje: ako njegovo telo pušča svoj tok ali pa njegovo telo zadržuje svoj tok, ga omadežuje. Vsako ležišče, na katerem leži, kdor ima tok, je nečisto, in vsaka priprava, na kateri sedi, je nečista. Kdor se dotakne njegovega ležišča, naj si opere oblačila in se skoplje v vodi in naj bo nečist do večera. Kdor sede na pripravo, na kateri je sedel, kdor ima tok, naj si opere oblačila in se skoplje v vodi in naj bo nečist do večera. Kdor se dotakne telesa tistega, ki ima tok, naj si opere oblačila in se skoplje v vodi in naj bo nečist do večera. Ako tisti, ki ima tok, pljune na čistega, naj si ta opere oblačila in skoplje v vodi in naj bo nečist do večera. Vsako sedlo, na katerem sedi, kdor ima tok, je nečisto. Kdor koli se dotakne česar koli, kar je bilo pod onim, naj bo nečist do večera; in kdor to zanese, naj si opere oblačila in se skoplje v vodi in naj bo nečist do večera. Kogar koli se dotakne, kdor ima tok, ne da bi si oplaknil roke v vodi, naj si opere oblačila in se skoplje v vodi in naj bo nečist do večera. Lončena posoda, ki se je dotakne, kdor ima tok, naj se razbije, in vsaka lesena posoda naj se oplakne v vodi. Če se tisti, ki ima tok, očisti svojega toka, naj si šteje sedem dni za očiščevanje; potem naj si opere oblačila in se skoplje v živi vodi; potem je čist. Osmi dan naj si vzame dve grlici ali dva mlada goloba in naj gre pred Gospoda k vhodu v shodni šotor in ju izroči duhovniku. Duhovnik naj ju daruje, enega v daritev za greh, drugega pa v žgalno daritev. Tako naj duhovnik izvrši zanj spravo pred Gospodom zaradi njegovega toka. Ako komu steče seme, naj si skoplje vse telo v vodi in naj bo nečist do večera. Vsaka obleka in vsaka koža, na katero se je potrosilo seme, naj se opere v vodi in naj bo nečista do večera. Ako je bil kdo pri ženi z iztokom semena, naj se skopljeta v vodi in naj bosta nečista do večera. Ako ima žena tok, to je krvotok na svojem telesu, naj bo sedem dni v očiščevanju; kdor koli se je dotakne, naj bo nečist do večera. Vse, na čemer leži ob svojem očiščevanju, je nečisto, in vse, na čemer sedi, je nečisto. Kdor koli se dotakne njenega ležišča, naj si opere oblačila in se skoplje v vodi in naj bo nečist do večera. Kdor koli se dotakne katere koli priprave, na kateri je sedela, naj si opere oblačila in se skoplje v vodi in naj bo nečist do večera. Ako se kdo česa dotakne, kar je na ležišču ali na pripravi, na kateri je sedela, naj bo nečist do večera. Če pa je kdo pri njej in pride njena nečistost nanj, naj bo sedem dni nečist; tudi vsako ležišče, na katerem leži, je nečisto. Če pa ima žena svoj krvotok več dni izven dobe svojega očiščevanja ali če ima tok čez svoje očiščevanje, so vsi dnevi toka, ki jo omadežuje, kakor dnevi njenega očiščevanja: nečista je. Vsako ležišče, na katerem leži vse dni svojega toka, naj ji bo kakor ležišče njenega očiščevanja in vsaka priprava, na kateri sedi, naj bo nečista kakor ob njenem očiščevanju. Kdor koli se teh reči dotakne, je nečist; naj si opere oblačila in se skoplje v vodi in naj bo nečist do večera. Če se očisti svojega toka, naj si šteje sedem dni; potem je čista. Osmi dan naj si vzame dve grlici ali dva mlada goloba in naj ju prinese duhovniku k vhodu v shodni šotor. Duhovnik naj enega daruje v daritev za greh, drugega pa v žgalno daritev; tako naj duhovnik izvrši zanjo spravo pred Gospodom zaradi toka, ki jo je omadeževal.‘ Tako svarita Izraelove sinove pred omadeževanjem, da v svojem omadeževanju ne umrjejo, ko bi omadeževali moje prebivališče, ki je med njimi! To je postava za tega, ki ima tok, in za tega, ki mu teče seme, da se s tem omadežuje, in za njo, ki ima svoje mesečno očiščevanje, in za tiste, ki imajo svoj tok, bodisi mož ali žena, in za tistega, ki je pri omadeževani.« Gospod je govoril Mojzesu po smrti dveh Aronovih sinov, ki sta umrla, ko sta se približala Gospodu. Gospod je rekel Mojzesu: »Povej bratu Aronu, naj ne hodi vsak čas v svetišče za zagrinjalo pred spravni pokrov, ki je na skrinji, da ne umrje; kajti nad spravnim pokrovom se bom prikazoval v oblaku! S temle naj pride Aron v svetišče: z mladim juncem v daritev za greh in ovnom v žgalno daritev. Obleče naj sveto platneno spodnje oblačilo in naj ima platnene hlače na svojem životu in naj se opaše s platnenim pasom in si ovije platneno pokrivalo: to so sveta oblačila; ko se skoplje v vodi, naj jih obleče. Od občine Izraelovih sinov naj vzame dva kozla v daritev za greh in enega ovna v žgalno daritev. Aron naj pripelje junca, ki je določen zanj v daritev za greh, in naj izvrši spravo zase in za svojo hišo. Nato naj vzame oba kozla in ju postavi pred Gospoda pri vhodu v shodni šotor. Potem naj vrže Aron žreba za oba kozla, en žreb za Gospoda, drugi žreb za Azazela. Kozla, katerega je zadel žreb za Gospoda, naj pripelje Aron in daruje v daritev za greh. Kozla, katerega je zadel žreb za Azazela, pa naj postavi živega pred Gospoda, da izvrši nad njim spravo in ga pošlje Azazelu v puščavo. Aron torej naj pripelje junca, ki je določen zanj v daritev za greh, in naj izvrši spravo zase in za svojo hišo. Zakolje naj junca, ki je določen zanj v daritev za greh, in naj vzame kadilnico, polno žerjavice z oltarja izpred Gospoda, in dve prgišči zdrobljenega dišečega kadila in naj nese za zagrinjalo. Nato naj naloži kadilo na ogenj pred Gospodom, da oblak kadila pokrije spravni pokrov na postavi, in ne bo umrl. Potem naj vzame nekaj junčeve krvi in naj pokropi s prstom prednjo stran spravnega pokrova in pred spravnim pokrovom naj sedemkrat pokropi kri s prstom. Nato naj zakolje kozla, ki je določen za ljudstvo v daritev za greh, in naj nese njegovo kri za zagrinjalo in naj stori z njegovo krvjo, kakor je storil z junčevo krvjo: naj z njo pokropi spravni pokrov in pred spravnim pokrovom. Tako naj opravi spravno daritev za svetišče zaradi nečistosti Izraelovih sinov in zaradi njihovih prestopkov, ki so jih kakor koli zagrešili. Prav tako naj stori za shodni šotor, ki je pri njih sredi njihovih nečistosti. Noben človek ne sme biti v shodnem šotoru, ko gre vršit spravo v svetišču, dokler se ne vrne, ko je izvršil spravo zase, za svojo hišo in za vso Izraelovo občino. Potem naj gre ven k oltarju, ki je pred Gospodom in naj izvrši zanj spravo: naj vzame nekaj junčeve krvi in kozlove krvi in pomaže rogove oltarja krog in krog. Potem naj nanj sedemkrat pokropi nekaj krvi s prstom; tako ga bo posvetil, da bo prost nečistosti Izraelovih sinov. Ko dokonča spravo svetišča, shodnega šotora in oltarja, naj pripelje živega kozla. Aron naj položi obe roki živemu kozlu na glavo in naj prizna nad njim vse krivde in prestopke Izraelovih sinov, ki so jih kakor koli zagrešili, ter jih naloži kozlu na glavo in ga pošlje po pripravljenem možu v puščavo. Kozel naj nese na sebi vse njihove krivde v pusto pokrajino; v puščavi naj se kozel spusti. Potem naj gre Aron v shodni šotor in naj sleče platnena oblačila, ki jih je bil oblekel, ko je šel v svetišče, in naj jih pusti tam. Skoplje naj se v vodi na svetem kraju, obleče svoja oblačila, gre ven in daruje žgalno daritev zase in žgalno daritev za ljudstvo ter tako izvrši spravo zase in za ljudstvo. Tolščo daritve za greh pa naj sežge na oltarju. Tisti pa, ki je odgnal kozla za Azazela, naj opere svoja oblačila in se skoplje v vodi; potem sme priti v tabor. Junca daritve za greh in kozla daritve za greh, katerih kri je bila prinesena, da se izvrši sprava v svetišču, naj odnesejo iz tabora in sežgejo na ognju njuni koži, njuno meso in njune iztrebke. Tisti pa, ki je to sežgal, naj opere svoja oblačila in se skoplje v vodi; potem sme priti v tabor. To vam bodi večna postava: Deseti dan sedmega meseca se pokorite in nobenega dela ne opravljajte, ne domačin ne tujec, ki biva med vami! Kajti ta dan se izvrši za vas sprava, da boste očiščeni; vseh svojih grehov boste očiščeni pred Gospodom. Dan sobotnega miru naj vam bo in pokorite se; to je večna postava! Spravo naj izvrši duhovnik, ki je bil maziljen in posvečen, da bi opravljal duhovniško službo namesto svojega očeta. Obleče naj platnena oblačila, sveta oblačila. Naj izvrši spravo za Presveto; tudi za shodni šotor in oltar naj izvrši spravo; enako naj izvrši spravo za duhovnike in za vse ljudstvo občine. To naj vam bo večna postava, da se enkrat na leto izvrši sprava za Izraelove sinove zaradi vseh njihovih grehov.« In storil je, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Gospod je govoril Mojzesu: »Govôri Aronu, njegovim sinovom in vsem Izraelovim sinovom in jim povej: ‚To je, kar je zapovedal Gospod! Vsakdo iz Izraelove hiše, ki zakolje vola, jagnje ali kozo v taboru ali pa jih zakolje zunaj tabora in jih ne pripelje k vhodu v shodni šotor, da bi jih daroval Gospodu v dar pred Gospodovim prebivališčem: ta naj bo kriv krvi; kri je prelil, tak naj bo iztrebljen izmed svojega ljudstva. Zato naj pripeljejo Izraelovi sinovi svoje klavne daritve, ki so jih doslej klali na polju, pred Gospoda k vhodu v shodni šotor, k duhovniku, da jih zakoljejo kot mirovne daritve Gospodu. Duhovnik naj pokropi s krvjo Gospodov oltar pri vhodu v shodni šotor in naj sežge tolščo v prijeten vonj Gospodu. Naj ne darujejo več svojih klavnih daritev kozlom, s katerimi so malikovali. To naj bo zanje večna postava od roda do roda.‘ Tudi jim povej: ‚Vsakdo iz Izraelove hiše in izmed tujcev, ki bivajo med vami, ki daruje žgalno ali klavno daritev, pa je ne privede k vhodu v shodni šotor, da bi jo daroval Gospodu, ta naj bo iztrebljen izmed svojega ljudstva! Če kdo iz Izraelove hiše in izmed tujcev, ki bivajo med vami, uživa kakršnokoli kri, bom zoper tistega, ki uživa kri, obrnil svoj obraz in ga iztrebil izmed njegovega ljudstva. Kajti življenje živega bitja je v krvi in samo za oltar sem vam jo dal, da se vrši sprava za vaše duše; kajti kri vrši spravo, ker je življenje v njej.‘ Zato sem rekel Izraelovim sinovom: ‚Nihče izmed vas naj ne uživa krvi, tudi tujec, ki biva med vami, ne sme uživati krvi. Vsakdo izmed Izraelovih sinov in izmed tujcev, ki bivajo med vami, ki ulovi divjačino ali perutnino, ki se sme uživati, naj ji spusti kri in jo pokrije s prstjo. Kajti življenje vsakega živega bitja je v njegovi krvi.‘ Zato sem rekel Izraelovim sinovom: ‚Krvi nobenega živega bitja ne smete uživati, ker je življenje vsakega živega bitja v njegovi krvi; kdor koli jo užije, bodi iztrebljen!‘ Vsakdo, ki použije kaj poginulega ali od zveri raztrganega, bodisi domačin ali tujec, naj opere svoja oblačila in naj se skoplje v vodi in naj bo nečist do večera; potem je čist. Če se pa ne opere in ne skoplje, ga zadene krivda.« Gospod je govoril Mojzesu: »Govori Izraelovim sinovom in jim povej: ‚Jaz, Gospod, sem vaš Bog! Nikar ne delajte, kakor se dela v egiptovski deželi, ki ste v njej prebivali, in nikar ne delajte, kakor se dela v kanaanski deželi, v katero vas vodim, in po njihovih zakonih nikar ne živite! Po mojih zapovedih delajte in moje postave spolnjujte in po njih se ravnajte; jaz, Gospod, sem vaš Bog! Spolnjujte torej moje postave in moje zapovedi; kdor jih spolnjuje, bo po njih imel življenje; jaz sem Gospod! Nihče naj se ne približa nobeni svoji bližnji krvni sorodnici, da bi šel k njej; jaz sem Gospod! K svojemu očetu, to se pravi, k svoji materi ne smeš iti; tvoja mati je; ne smeš k njej iti. K ženi svojega očeta ne smeš iti; meso tvojega očeta je. K svoji sestri, hčeri svojega očeta ali hčeri svoje matere, rojene v hiši ali rojene izven hiše, ne smeš iti. K hčeri svojega sina ali k hčerki svoje hčere ne smeš iti; kajti tvoje lastno meso sta. K hčerki žene svojega očeta, rojeni tvojemu očetu, ne smeš iti; tvoja sestra je. K sestri svojega očeta ne smeš iti; krvna sorodnica tvojega očeta je. K sestri svoje matere ne smeš iti; kajti krvna sorodnica tvoje matere je. K ženi brata svojega očeta ne smeš iti; njegovi ženi se ne smeš približati; tvoja teta je. K svoji snahi ne smeš iti; žena tvojega sina je; ne smeš k njej iti. K ženi svojega brata ne smeš iti; meso tvojega brata je. K ženi in njeni hčeri ne smeš iti. Hčerke njenega sina ali hčerke njene hčere ne smeš jemati, da bi hodil k njima; krvni sorodnici sta; bilo bi to krvoskrunstvo. Ne jemlji žene k njeni sestri, da bi bila njena tekmica, ko bi hodil k njej poleg še živeče! Ženi, ki ima svojo mesečno dobo, se ne približuj, da bi šel k njej! K ženi svojega bližnjega ne smeš iti; s tem bi se oskrunil. Od svojih otrok ne dajaj nobenega v daritev Molohu in ne skruni imena svojega Boga; jaz sem Gospod! K moškemu ne smeš iti kakor k ženi; gnusoba bi to bila. K nobeni živali ne smeš iti; s tem bi se oskrunil; ženska naj se ne postavlja pred živaljo, da bi se z njo družila; grda oskrumba bi to bila. Ne oskrunjajte se z nobeno teh reči! Kajti z vsem tem so se oskrunjali narodi, ki jih preženem pred vami. Dežela je bila oskrunjena, zato jo kaznujem zaradi njene krivde, da dežela izbljuje svoje prebivalce. Spolnjujte torej moje zakone in moje naredbe in ne delajte nobene izmed teh gnusob, ne domačin ne tujec, ki biva med vami! Kajti vse te gnusobe so delali prebivalci dežele, ki so bili pred vami, in dežela je bila oskrunjena. Potem vas ne bo izbljuvala dežela, ker bi jo oskrunili, kakor je izbljuvala narod, ki je bil pred vami. Kdor koli stori katero koli izmed teh gnusob, vsi, ki to delajo, naj bodo iztrebljeni iz sredine svojega ljudstva. Spolnjujte torej mojo naredbo, ne ravnajte se po gnusnih običajih, ki so bili pred vami, da se z njimi ne oskrunite; jaz, Gospod, sem vaš Bog!‘« Gospod je govoril Mojzesu: »Govori vsej občini Izraelovih sinov in jim povej: ‚Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet! Vsak spoštuj svojo mater in svojega očeta in praznujte moje sobote; jaz, Gospod, sem vaš Bog! Ne obračajte se k malikom in ne delajte si ulitih bogov; jaz, Gospod, sem vaš Bog! Če darujete mirovno daritev Gospodu, jo darujte tako, da mu boste všeč! Tisti dan, ko jo darujete, in naslednji dan jo použijte; kar pa ostane do tretjega dne, sežgite v ognju! Če bi se vendar uživala tretji dan, velja za pokvarjeno, ne bo to všečno. Kdor to jé, ga zadene krivda, ker je oskrunil, kar je bilo Gospodu posvečeno: tak naj bo iztrebljen izmed svojega ljudstva. Kadar spravljate žetev svoje dežele, ne požanji do skrajnega roba svojega polja in po svoji žetvi ne paberkuj! Tudi v svojem vinogradu ne paberkuj in osutih jagod svojega vinograda ne pobiraj; to pusti ubogemu in tujcu; jaz, Gospod, sem vaš Bog! Ne kradite in ne lažite in ne varajte drug drugega! Ne prisegajte po krivem pri mojem imenu in ne skruni imena svojega Boga; jaz sem Gospod! Ne varaj svojega bližnjega in ne ropaj; dninarjevo plačilo naj ne ostaja pri tebi do jutra! Ne preklinjaj glušca in slepemu ne nastavljaj spotikljaja; boj se svojega Boga; jaz sem Gospod! Ne delajte krivice v sodbi; ne bodi pristranski z ubožcem in ne ugodljiv mogočnežu: pravično sodi svojega bližnjega! Ne hodi kot opravljivec med svojim ljudstvom in ne strezi svojemu bližnjemu po življenju; jaz sem Gospod! Ne sovraži brata v svojem srcu; odkrito posvari svojega bližnjega, da si zaradi njega ne nakoplješ greha! Ne bodi maščevalen in zamerljiv proti sinovom svojega ljudstva, ampak ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe; jaz sem Gospod! Spolnjujte moje postave! Ne pripuščaj dvoje različnih vrst svoje živine, ne obsevaj svojega polja z dvoje vrste semenom in se ne oblači z oblačilom, iz dvojne niti tkanim! Če kdo gre k ženski, ki je sužnja, drugemu zaročena, pa ni odkupljena ali oproščena, naj ju zadene kazen, a ne smrtna, ker ni bila prosta; on pa naj pripelje kot svojo pokoro Gospodu k vhodu v shodni šotor ovna v daritev za krivdo. Duhovnik pa naj izvrši zanj spravo z ovnom daritve za krivdo pred Gospodom za njegov greh, ki ga je storil, in odpuščen mu bo njegov greh, ki ga je storil. Ko pridete v deželo in zasadite vsake vrste sadno drevje, imejte njegov sad za nečist: tri leta naj vam bo nečist, ne sme se jesti! V četrtem letu naj bo ves njegov sad posvečen v zahvalo Gospodu. V petem letu pa uživajte njegov sad, da se vam pomnoži njegov pridelek; jaz, Gospod, sem vaš Bog! Ničesar ne jejte s krvjo! Ne ukvarjajte se z vedeževanjem in čaranjem! Ne strizite roba svojih las na glavi na okroglo in ne kazi konca svoje brade! Zaradi mrliča si ne delajte urezov na svojem telesu in nobenih znamenj si ne vžigajte! Jaz sem Gospod! Ne skruni svoje hčere, ko bi jo dajal v nečistost, da se dežela ne vda nečistovanju in se dežela ne napolni z nečistostjo! Praznujte moje sobote in spoštujte moje svetišče! Jaz sem Gospod! Ne obračajte se na duhove mrtvih in ne povprašujte vedeževalcev! Oskrunili bi se z njimi; jaz, Gospod, sem vaš Bog! Pred sivo glavo vstani in spoštuj osebo starega človeka in boj se svojega Boga; jaz sem Gospod! Če biva tujec pri vas v deželi, ga ne zatirajte! Tujec, ki biva med vami, vam bodi kakor rojak iz vaše sredine! Ljubi ga kakor sam sebe! Kajti tujci ste bili v egiptovski deželi. Jaz, Gospod, sem vaš Bog! Ne delajte krivice v sodbi, pri dolgostni meri, pri uteži in pri votli meri! Imejte pravično tehtnico, pravične uteži, pravično efo in pravičen hin! Jaz, Gospod, sem vaš Bog, ki sem vas izpeljal iz egiptovske dežele! Držite se torej vseh mojih postav in vseh mojih zapovedi ter jih spolnjujte; jaz sem Gospod!‘« Gospod je govoril Mojzesu: »Reci Izraelovim sinovom: ‚Kdor koli izmed Izraelovih sinov in izmed tujcev, ki bivajo v Izraelu, dá katerega izmed svojih otrok Molohu, mora umreti; ljudstvo v deželi naj ga kamná! Jaz bom obrnil svoje obličje zoper tega človeka in ga iztrebil izmed njegovega ljudstva, ker je dal katerega izmed svojih otrok Molohu in tako onečastil moje svetišče in oskrunil moje sveto ime. Če bi pa ljudstvo v deželi zaprlo svoje oči pred takim človekom, ki je dal katerega izmed svojih otrok Molohu, da ga ne bi ubilo, bom jaz obrnil svoje obličje zoper tega človeka in zoper njegovo rodovino in iztrebil izmed njihovega ljudstva njega in vse, ki z njim časté Moloha. Zoper človeka, ki se obrača na duhove mrtvih in na vedežne duhove, da bi bil z njimi v zvezi, bom obrnil svoje obličje in ga iztrebil izmed njegovega ljudstva. Izkazujte se svete in bodite sveti; kajti jaz, Gospod, sem vaš Bog! Držite se mojih postav ter jih spolnjujte; jaz, Gospod, sem, ki vas posvečujem! Kdor koli preklinja svojega očeta ali svojo mater, mora umreti; svojega očeta ali svojo mater je klel, smrt zasluži! Če kdo prešuštvuje z ženo drugega moža, če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, morata umreti prešuštnik in prešuštnica. Če kdo gre k ženi svojega očeta, je onečastil meso svojega očeta: oba morata umreti, smrt zaslužita. Če kdo gre k svoji snahi, morata oba umreti; storila sta grdo oskrumbo; smrt zaslužita. Če kdo gre k moškemu, kakor se gre k ženi, sta oba storila gnusobo: morata umreti, smrt zaslužita. Če si kdo vzame ženo in še njeno mater, je to krvosramnost; v ognju naj sežgó njega in nji, da ne bo med vami krvosramnosti. Če kdo gre k živali, mora umreti; tudi žival usmrtite! Če se žena približa kateri koli živali, da bi se z njo družila, usmrti ženo in žival: morata umreti, smrt zaslužita! Če kdo vzame za ženo svojo sestro, hčer svojega očeta ali hčer svoje matere, in se ta dva med seboj družita, je to sramota: naj bosta iztrebljena izpred oči sinov svojega ljudstva; oskrunil je svojo sestro, zadene ga krivda. Če kdo gre k ženi, ki ima mesečno dobo, in je pri njej, če torej on in ona odkrijeta tok njene krvi: naj se oba iztrebita izmed svojega ljudstva. Ne smeš hoditi k sestri svoje matere ali k sestri svojega očeta; kajti onečastil bi svojo krvno sorodnico: zadene ju krivda. Če kdo gre k ženi svojega strica, je onečastil svojega strica: zadene ju krivda, naj umrjeta brez otrok. Če kdo vzame ženo svojega brata, je to gnusoba; svojega brata je onečastil; naj bosta brez otrok. Držite se torej vseh mojih postav in vseh mojih zapovedi ter jih spolnjujte, da vas ne izbljuje dežela, v katero vas vodim, da bi v njej prebivali! Ne ravnajte se po postavah narodov, ki jih preženem izpred vas; kajti vse to so počenjali, tako da so se mi pristudili! Zato sem vam rekel: Posédite njihovo zemljo; vam jo dajem, da jo posedete, deželo, v kateri teče mleko in med; jaz, Gospod, sem vaš Bog, ki sem vas odločil izmed narodov! Ločite torej med čistimi in nečistimi živalmi, med nečistimi in čistimi pticami, da se ne ognusite z živaljo ali s ptico ali s čimer koli, kar mrgoli po zemlji, kar sem za vas izločil kot nečisto! Bodite mi torej sveti; kajti jaz, Gospod, sem svet in odločil sem vas izmed narodov, da bi bili moji! Če imata mož ali žena v sebi duha mrtvih ali vedežnega duha, morata umreti: s kamenjem naj ju posujejo; smrt zaslužita.‘« Gospod je rekel Mojzesu: »Reci duhovnikom, Aronovim sinovom, in jim povej: ‚Pri mrliču svojega rodu naj se nobeden ne omadežuje! Samo pri svojih bližnjih krvnih sorodnikih, pri materi, očetu, sinu, hčeri, bratu, in sestri, devici, ki je najbližja krvna sorodnica in ni nobenemu možu oddana, se sme omadeževati. Kot soprog se pri svojih sorodnikih ne sme omadeževati in se s tem oskruniti. Naj se ne strižejo na plešo na svoji glavi, ne strižejo konca svoje brade in ne delajo zarez na svojem telesu. Sveti naj bodo svojemu Bogu in naj ne skrunijo imena svojega Boga; kajti ognjene daritve Gospodove darujejo, hrano svojega Boga, zato naj bodo sveti. Hotnice ali oskrunjene device naj ne jemljejo za ženo; tudi od moža odslovljene žene naj ne jemljejo; kajti svet je za svojega Boga. Naj ti bo svet, kajti hrano tvojega Boga daruje; svet naj ti bo; kajti svet sem jaz, Gospod, ki jih posvečujem! Če se duhovnikova hči oskruni z nečistostjo, oskruni svojega očeta: naj se sežge v ognju. Duhovnik pa, ki je najvišji med svojimi brati, na čigar glavo se je zlilo mazilno olje in ki je bil posvečen in oblečen v sveta oblačila, naj ne nosi razpuščenih las in ne trga svojih oblačil; k nobenemu mrliču naj ne hodi, tudi pri svojem očetu ali pri svoji materi se ne sme omadeževati. Naj ne hodi iz svetišča in naj ne skruni svetišča svojega Boga; kajti posvetitev mazilnega olja njegovega Boga je na njem; jaz sem Gospod! Za ženo naj si vzame devico. Vdove ali odslovljene ali oskrunjene ali hotnice, teh naj ne jemlje, ampak devico izmed svojega ljudstva naj vzame za ženo. Tako ne bo oskrunil svojega zaroda med svojim ljudstvom; kajti jaz, Gospod, sem, ki ga posvečujem!‘« Gospod je govoril Mojzesu: »Govori Aronu: ‚Če ima kdo izmed tvojega zaroda od roda do roda na sebi telesno hibo, ne sme pristopiti, da bi daroval hrano svojega Boga! Kajti nihče, ki ima telesno hibo na sebi, ne sme pristopiti: bodisi da je slep ali hrom ali pohabljen ali mu je kak ud predolg, ali pa ima zlomljeno nogo ali zlomljeno roko, ali da je grbav ali pritlikav ali da ima pego v očesu ali ima garje ali lišaj ali zmečkana moda. Nihče izmed potomcev duhovnika Arona, ki ima na sebi telesno hibo, se ne sme približati, da bi daroval ognjene daritve Gospodove: telesno hibo ima, ne sme pristopiti, da bi daroval hrano svojega Boga. Hrano svojega Boga, od presvetih in svetih darov sme uživati. Za zagrinjalo pa ne sme iti in oltarju se ne sme približati, ker ima telesno hibo, da ne oskruni mojih svetišč; kajti jaz, Gospod, sem, ki jih posvečujem!‘« Tako je govoril Mojzes Aronu in njegovim sinovom in vsem Izraelovim sinovom. Gospod je govoril Mojzesu: »Povej Aronu in njegovim sinovom, naj spoštljivo ravnajo s svetimi darovi, ki mi jih Izraelovi sinovi posvečujejo, da ne oskrunijo mojega svetega imena; jaz sem Gospod! Reci jim: ‚Kdor koli izmed vaših potomcev od roda do roda se približa svetim darovom, ki jih Izraelovi sinovi posvečujejo Gospodu, pa je omadeževan, ta naj se iztrebi izpred mojega obličja; jaz sem Gospod! Nihče izmed Aronovega zaroda, ki je gobav ali ima tok, ne sme uživati svetih darov, dokler se ne očisti. Kdor se dotakne kogar koli, ki je po mrliču omadeževan, ali komur uhaja seme, ali kdor se dotakne katere koli golazni, ki se z njo omadežuje, ali človeka, ki se z njim omadežuje, ali se kakor koli že omadežuje: kdor se kaj takega dotakne, bodi nečist do večera in naj ne uživa svetih darov, dokler se ne skoplje v vodi! Ko sonce zaide, je čist in potem sme uživati svete darove; kajti to je njegova hrana. Kaj poginulega ali od zveri raztrganega naj ne uživa, da se s tem ne omadežuje; jaz sem Gospod! Spolnjujejo naj mojo naredbo, da se zaradi tega ne pregrešijo in ne umrjejo zaradi tega, ko bi to oskrunili. Jaz, Gospod, sem, ki jih posvečujem! Noben drug ne sme uživati svetega; duhovnikov gostač in najemnik ne smeta jesti svetega. Če pa duhovnik kupi koga za denar, sme to uživati; tudi tisti, ki so rojeni v njegovi hiši, smejo uživati njegovo hrano. Če se duhovnikova hči omoži z neduhovnikom, ne sme uživati svetih darov, darovanih z dviganjem. Če je pa duhovnikova hči ovdovela ali bila odslovljena in nima otrok ter se vrne v hišo svojega očeta kakor v svoji mladosti, sme uživati hrano svojega očeta; toda noben drug ne sme uživati od tega. Kdor bi jedel sveto ponevedoma, naj sveto povrne duhovniku in doda še peti del tega. Nikar naj ne oskrunjajo svetih darov Izraelovih sinov, ki jih darujejo Gospodu, in naj jim ne nalagajo krivde greha, ko bi uživali njihove svete darove; kajti jaz, Gospod, sem, ki jih posvečujem!‘« Gospod je govoril Mojzesu: »Govori Aronu in njegovim sinovom in vsem Izraelovim sinovom in jim reci: ‚Če kdo iz Izraelove hiše ali izmed tujcev v Izraelu daruje svoj dar, bodisi kakršen koli zaobljubljen ali prostovoljen dar, ki ga daruje Gospodu v žgalno daritev, naj bo tak, da boste všeč: brezmadežen samec od govedi, ovac ali koz! Ničesar, kar ima hibo, ne darujte; kajti ne bo za vas všečno! Če kdo hoče darovati mirovno daritev Gospodu, da spolni obljubo ali kot prostovoljen dar, od govedi ali drobnice, naj bo brez madeža, da bo všeč; nobene hibe ne sme imeti na sebi. Kar je slepo ali polomljeno ali pohabljeno ali kozavo ali garjavo ali lišajasto, tega ne darujte Gospodu in tega ne devajte na oltar kot ognjeno daritev za Gospoda! Govedo ali ovco s predolgimi ali prekratkimi udi smeš darovati kot prostovoljen dar, kot zaobljubljena daritev pa ne bo všečna. Živinčeta, ki ima zmečkana ali stolčena ali odtrgana ali zrezana moda, ne darujte Gospodu! Kaj takega ne smete delati v svoji deželi; tudi iz tujčeve roke ne smete nič takega darovati kot hrano svojega Boga; kajti to je pokvarjeno, ima hibo, ne bo za vas všečno.‘« Gospod je govoril Mojzesu: »Ko je tele ali jagnje ali kozlè storjeno, naj ostane sedem dni pri svoji materi; od osmega dne pa in poslej bo všečno kot dar v ognjeno daritev za Gospoda. Goveda ali ovce ne smete klati isti dan z njenim mladičem. Ko darujete zahvalno daritev Gospodu, darujte tako, da bo za vas všečna! Tisti dan naj se použije, nič je ne puščajte do jutra; jaz sem Gospod! Držite se torej mojih zapovedi in jih spolnjujte; jaz sem Gospod! Ne skrunite mojega svetega imena, da bom posvečevan med Izraelovimi sinovi; jaz, Gospod, sem, ki vas posvečujem, ki sem vas izpeljal iz egiptovske dežele, da bi vam bil Bog, jaz, Gospod!« Gospod je govoril Mojzesu: »Govori Izraelovim sinovom in jim povej: ‚To so prazniki Gospodovi, ob katerih sklicujte svete shode! Šest dni naj se opravlja delo, sedmi dan pa je popoln počitek s svetim shodom; nobenega dela ne opravljajte: počitek je za Gospoda po vseh vaših prebivališčih! Tole so prazniki Gospodovi s svetimi shodi, ki jih sklicujte ob njihovih določenih časih: Štirinajsti dan prvega meseca proti večeru je pasha za Gospoda! Petnajsti dan tega meseca pa je praznik opresnikov za Gospoda; sedem dni jejte opresnike! Prvi dan imejte svet shod; nobenega hlapčevskega dela ne opravljajte! Sedem dni darujte Gospodu ognjeno daritev! Sedmi dan je svet shod; nobenega hlapčevskega dela ne opravljajte!‘« Gospod je govoril Mojzesu: »Govori Izraelovim sinovom in jim povej: ‚Ko pridete v deželo, ki vam jo hočem dati, in požanjete njeno žetev, prinesite prvi snop svoje žetve k duhovniku! Snop naj daruje s primikanjem in odmikanjem pred Gospodom, da bo za vas všečen; na dan po soboti naj ga daruje s primikanjem in odmikanjem duhovnik. Ta dan, ko darujete snop s primikanjem in odmikanjem, darujte enoletno jagnje brez madeža v žgalno daritev za Gospoda in z njo vred jedilno daritev: dve desetinki bele moke, umešene z oljem, kot ognjeno daritev v prijeten vonj Gospodu in z njo vred pitno daritev: vina četrtinko hina! Kruha ter praženega ali zdrobljenega zrnja ne uživajte prav do tega dne, ko prinesete daritev svojemu Bogu! To vam bodi večna postava od roda do roda po vseh vaših prebivališčih! Potem si štejte od dneva po soboti, od dneva, ko ste darovali snop s primikanjem in odmikanjem, sedem polnih tednov; štejte do dneva po sedmi soboti petdeset dni in darujte Gospodu novo jedilno daritev! Iz svojih prebivališč prinesite dva hleba za daritev s primikanjem in odmikanjem, naj bosta iz dveh desetink bele moke, pečena s kvasom, kot prvine za Gospoda! S kruhom vred darujte sedem enoletnih jagnjet brez madeža, mladega junca in dva ovna v žgalno daritev za Gospoda in zraven še jedilno daritev in tudi pitne daritve kot ognjeno daritev v prijeten vonj za Gospoda! Darujte tudi kozla v daritev za greh in dve enoletni jagnjeti v mirovno daritev! Duhovnik naj jih daruje s primikanjem in odmikanjem s kruhom prvin kot daritev primikanja in odmikanja pred Gospodom z obema jagnjetoma vred; to naj bo posvečeno Gospodu v prid duhovniku. Prav ta dan razglasite: Imejte svet shod, ne opravljajte nobenega hlapčevskega dela! To bodi večna postava po vseh vaših prebivališčih od roda do roda! Kadar spravljate žetev svoje dežele, ne požanji do skrajnega roba svojega polja in po svoji žetvi ne paberkuj; to pusti ubogemu in tujcu; jaz, Gospod, sem vaš Bog!‘« Gospod je govoril Mojzesu: »Govori Izraelovim sinovom: ‚Prvi dan sedmega meseca vam bodi slavnosten počitek, spomin s trobentanjem, svet shod! Nobenega hlapčevskega dela ne opravljajte in darujte ognjeno daritev Gospodu!‘« Gospod je govoril Mojzesu: »Deseti dan tega sedmega meseca pa je spravni dan: imejte svet shod, pokorite se in darujte ognjeno daritev Gospodu! Ta dan sam ne opravljajte nobenega dela; kajti spravni dan je, da se izvrši za vas sprava pred Gospodom, vašim Bogom! Kajti vsak, ki se ta dan ne pokori, bodi iztrebljen izmed svojega ljudstva! In vsakega, ki bi ta dan opravljal kakršno koli delo, zatrem izmed njegovega ljudstva. Nobenega dela ne opravljajte! To vam bodi večna postava od roda do roda v vseh vaših prebivališčih! Bodi vam popoln počitek in se pokorite; deveti dan meseca na večer praznujte svoj sobotni počitek od večera do večera!« Gospod je govoril Mojzesu: »Govori Izraelovim sinovom: ‚Petnajsti dan tega sedmega meseca je sedem dni šotorski praznik za Gospoda! Prvi dan bodi svet shod, nobenega hlapčevskega dela ne opravljajte! Sedem dni darujte Gospodu ognjeno daritev! Osmi dan imejte svet shod in darujte ognjeno daritev Gospodu; prazničen shod je, nobenega hlapčevskega dela ne opravljajte! To so prazniki Gospodovi, ki ob njih sklicujte svete shode, da opravite Gospodu ognjene daritve, žgalne, jedilne, klavne in pitne daritve, kakor je za vsak dan določeno, poleg Gospodovih sobot in poleg vaših darov in vseh vaših zaobljubljenih daritev in vseh vaših prostovoljnih daritev, ki jih darujete Gospodu! Petnajsti dan sedmega meseca pa, ko pospravite pridelke dežele, praznujte Gospodov praznik sedem dni; prvi dan bodi popoln počitek in osmi dan bodi popoln počitek. Prvi dan si vzemite sadja žlahtnih dreves in palmovih mladik in vej gostolistnatega drevja in potočnega vrbja ter se radujte pred Gospodom, svojim Bogom, sedem dni! Tako ga obhajajte kot praznik Gospodov sedem dni na leto! To vam bodi večna postava od roda do roda! Obhajajte ga v sedmem mesecu! Prebivajte sedem dni v šotorih iz vej; vsak, kdor je rojen v Izraelu, naj prebiva v šotorih, da bodo vedeli vaši potomci, da sem dal Izraelovim sinovom prebivati v šotorih, ko sem jih izpeljal iz egiptovske dežele! Jaz, Gospod, sem vaš Bog!‘« Tako je Mojzes naznanil Izraelovim sinovom Gospodove praznike. Gospod je govoril Mojzesu: »Zapovej Izraelovim sinovom, da ti prinesó čistega olja iz stolčenih oliv za svečnik, da se bo stalno natikala svetilka! Pred zagrinjalom postave v shodnem šotoru naj jo Aron pripravlja, da bo od večera do jutra stalno gorela pred Gospodom: to vam bodi večna postava od roda do roda! Na svečniku iz čistega zlata naj pripravlja svetilke, da bodo stalno gorele pred Gospodom. Vzemi bele moke in speci iz nje dvanajst hlebov; vsak hleb bodi iz dveh desetink! In položi jih v dveh skladih, po šest na sklad, na mizo iz čistega zlata pred Gospodom! K vsakemu skladu deni čistega kadila, da bo kruhu za vonjavi del pri ognjeni daritvi za Gospoda! Polaga naj jih soboto za soboto stalno pred Gospodom kot dajatev Izraelovih sinov, ki jo nalaga večna zaveza. In naj bodo Aronovi in njegovih sinov; ti naj jedo na svetem kraju; kajti to je njegovo kot presveto od Gospodovih ognjenih daritev po večni postavi.« Prišel pa je sin izraelske žene, čigar oče je bil Egipčan, med Izraelove sinove. Sin izraelske žene in neki Izraelec sta se sprla v taboru. Tedaj je sin izraelske žene zasramoval Gospodovo ime in ga preklinjal. Pripeljali so ga k Mojzesu; njegova mati se je imenovala Salumita, bila je hči Dabrijeva iz Danovega rodu. Dali so ga v zapor, da bi jim prišla odločitev po Gospodovi besedi. In Gospod je povedal Mojzesu: »Pelji preklinjevalca ven iz tabora in vsi, ki so ga slišali, naj mu položé svoje roke na glavo in vsa občina naj ga posuje s kamenjem! Izraelovim sinovom pa povej: ‚Kdor koli preklinja svojega Boga, ga zadene krivda greha. In kdor zasramuje Gospodovo ime, mora umreti. Vsa občina naj ga posuje s kamenjem. Bodisi tujec ali domačin: umreti mora, če je zasramoval Gospodovo ime. Kdor ubije katerega koli človeka, mora umreti. Kdor ubije živinče, naj ga povrne, živinče za živinče. Kdor prizadene svojemu bližnjemu poškodbo, naj se mu stori, kakor je storil: rano za rano, oko za oko, zob za zob; kakršno poškodbo je prizadel drugemu, tako naj se mu povrne. Kdor ubije živinče, naj ga povrne; kdor pa ubije človeka, mora umreti. Isto pravo imejte tako za tujca, kakor za rojaka; kajti jaz, Gospod, sem vaš Bog!‘« Mojzes je to sporočil Izraelovim sinovom. In povedli so preklinjevalca iz tabora ter ga posuli s kamenjem. Tako so Izraelovi sinovi storili, kakor je Gospod Mojzesu zapovedal. Gospod je govoril Mojzesu na Sinajski gori: »Govori Izraelovim sinovom in jim povej: ‚Ko pridete v deželo, ki vam jo hočem dati, naj ima zemlja počitek, soboto za Gospoda! Šest let obsevaj svoje polje in šest let obrezuj svoj vinograd in spravljaj njegov pridelek, a sedmo leto naj ima zemlja popoln počitek, soboto za Gospoda: polja ne obsejaj in vinograda ne obrezuj! Kar ti po žetvi zraste sámo od sebe, tega ne žanji in grozdja neobrezane trte ne trgaj; leto popolnega počitka naj bo za zemljo. Kar počivajoča zemlja sama obrodi, vam bodi v jed, tebi, hlapcu, dekli, najemniku in gostaču, ki bivajo pri tebi; tudi živini in zverini, ki je v tvoji deželi, bodi ves njen obrodek v živež! Štej si sedem sobotnih let, sedemkrat sedem let, tako da ti bo čas sedem sobotnih let devetinštirideset let. Potem daj bučno zatrobiti na trombo deseti dan sedmega meseca; na trombo dajte zatrobiti po vsej vaši deželi na spravni dan! Posvetite petdeseto leto in razglasite svobodo po deželi vsem njenim prebivalcem: bodi vam jubilej in vsakdo naj se vrne k svoji lastnini in povrne naj se k svoji rodovini! Bodi vam sveto leto petdeseto leto! Ne sejte in tega, kar to leto sámo zraste, ne žanjite in v neobrezanem vinogradu ne trgajte! Kajti jubilejno leto je, sveto vam bodi! Kar sámo obrodi, smete uživati kar s polja. V tem svetem letu se povrnite vsak k svoji lastnini! Če kaj prodaš svojemu bližnjemu ali kaj kupiš od svojega bližnjega, ne smete drug drugega stiskati. Po številu let od jubileja kupuj od svojega bližnjega, po številu letin naj ti prodaja. Če je več let, plačuj večjo kupnino, in če je manj let, plačuj manjšo kupnino; kajti število letin ti prodaja! Nikar ne stiskajte drug drugega! Boj se svojega Boga; kajti jaz, Gospod, sem vaš Bog! Spolnjujte torej moje postave in se držite mojih zapovedi in jih spolnjujte in boste varno prebivali v deželi! Zemlja bo rodila svoj sad in boste jedli do sitega in v njej varno prebivali. Če pa porečete: ‚Kaj bomo jedli v sedmem letu, če ne bomo sejali in ne spravljali pridelkov?‘ Dal vam bom svoj blagoslov v šestem letu, da obrodi pridelkov za tri leta. Ko boste sejali osmo leto, boste jedli stare pridelke; do devetega leta, dokler ne pride nova žetev, boste mogli jesti staro. Zemlja se ne sme za vselej prodati; kajti zemlja je moja, vi ste le tujci in gostači pri meni. V vsej deželi svoje posesti dovoljujte zopetni odkup zemlje! Ako tvoj brat obuboža in proda kaj svoje posesti, naj pride njegov najbližji sorodnik kot njegov odkupitelj in naj odkupi, kar je njegov brat prodal. Če pa kdo nima odkupitelja, pa si sam opomore in pridobi, kolikor je za odkup potrebno, naj odšteje leta od prodaje, preostanek pa povrne kupcu in tako naj zopet pride k svoji posesti. Če pa ne zmore toliko, kolikor bi mu moral povrniti, naj ostane, kar je prodal, v kupčevi roki do jubilejnega leta. V jubilejnem letu pa naj se vrne, tako da pride zopet k svoji lastnini. Če kdo proda hišo v mestu z obzidjem, jo sme odkupiti do konca leta, v katerem jo je prodal; pravica za njen odkup obstoji leto dni. Če se pa do preteka celega leta ne odkupi, naj ostane hiša v mestu z obzidjem njemu, ki jo je kupil, in njegovim potomcem; naj se v jubilejnem letu ne vrne. Hiše v vaseh pa, ki nimajo okrog obzidja, naj se prištevajo k polju na deželi; smejo se odkupiti in v jubilejnem letu se vrnejo. V levitskih mestih smejo leviti hiše v mestih, ki so njim prideljena, vselej odkupiti. Če je kdo izmed levitov ne odkupi, se vrne prodana hiša v mestu, ki je njemu prideljeno, njemu v jubilejnem letu; kajti hiše v levitskih mestih so njihova dedna posest med Izraelovimi sinovi. Tudi polje okrog njihovih mest se ne sme prodajati, ker je to njihova dedna posest za vedno. Ako tvoj brat obuboža in je brez sredstev zraven tebe, ga podpiraj, kakor da bi bil tujec ali gostač, da bo mogel živeti pri tebi! Ne jemlji od njega obresti in ga ne odiraj, temveč boj se svojega Boga, da bo mogel tvoj brat zraven tebe živeti! Ne posojaj mu denarja na obresti in za oderuške cene mu ne dajaj svoje hrane! Jaz, Gospod, sem vaš Bog, ki sem vas izpeljal iz egiptovske dežele, da bi vam dal kanaansko deželo in bil vaš Bog! Ako tvoj brat zraven tebe obuboža in se ti proda, ga ne sili, da bi ti služil kot suženj! Kot najemnik, kot gostač bodi pri tebi, služi naj pri tebi do jubilejnega leta! Potem naj se vrne od tebe prost, on in z njim njegovi otroci, in naj se vrne k posesti svojih očetov. Kajti moji hlapci so, ki sem jih izpeljal iz egiptovske dežele; ne smejo se prodajati, kakor se prodajajo sužnji. Ne vladaj hudo nad njim, temveč boj se svojega Boga! Kar tiče tvojega sužnja in tvojo sužnjo, ki jih morete imeti, smete kupovati sužnja in sužnjo izmed poganskih rodov, ki so okoli vas. Smete jih kupovati tudi izmed otrok gostačev, ki bivajo pri vas, in izmed njihovih potomcev, ki so pri vas, ki so se rodili v vaši deželi, in naj bodo vaša lastnina. Morete jih zapustiti kot dediščino svojim otrokom, da jih posedejo kot lastnino; smete jih imeti kot sužnje za vselej. Toda nad svojimi brati, Izraelovimi sinovi, ne smete drug nad drugim trdo gospodovati. Ako tujec ali gostač zraven tebe obogati, tvoj brat poleg njega pa obuboža in se tujcu, gostaču pri tebi ali potomcu tujčeve rodovine proda, se more, potem ko se je prodal, odkupiti. Kateri izmed njegovih bratov naj ga odkupi; odkupi naj ga njegov stric ali sin njegovega strica, ali naj ga odkupi kdo izmed bližnjih sorodnikov njegove rodovine; ali pa naj se, če si opomore, sam odkupi. S kupcem naj računa čas od leta, ko se mu je prodal, do jubilejnega leta. Cena, za katero se je prodal, naj bo razdeljena na število let; njegovo bivanje pri njem naj bo zaračunano kakor najemnikova službena doba. Če ima še mnogo let, naj plača tem primerno odkupnino za denar, s katerim je bil kupljen. Če pa ostane malo let do jubilejnega leta, naj mu to zaračuna; odkupnino naj plača po razmerju svojih službenih let. Naj bo poleg njega kot najemnik, ki leto za letom služi. Ta pa ne sme pred tvojimi očmi trdo gospodovati nad njim. Če se tako ne odkupi, naj prost odide v jubilejnem letu, on in z njim njegovi otroci. Kajti Izraelovi sinovi so mi hlapci; moji hlapci so, ki sem jih izpeljal iz egiptovske dežele. Jaz, Gospod, sem vaš Bog!‘« »‚Ne delajte si malikov in ne postavljajte si izrezanih podob in spominskih kamnov in ne stavite poslikanih kamnov v svoji deželi, da bi jih molili; kajti jaz, Gospod, sem vaš Bog! Praznujte moje sobote in spoštujte moje svetišče; jaz sem Gospod! Ako boste živeli po mojih postavah in se držali mojih zapovedi in jih spolnjevali, vam bom dajal dežja ob svojem času in zemlja bo dajala svoj obrod in drevje na polju bo dajalo svoj sad. Mlatev vam bo segala do trgatve in trgatev bo segala do setve in jedli boste svoj kruh do sitega in v svoji deželi varno prebivali. Dal bom mir v deželi, da boste lahko počivali in ne bo nikogar, ki bi vas strašil; pregnal bom hude zveri iz dežele in meč ne pride v vašo deželo. Podili boste svoje sovražnike in padali bodo pred vami pod mečem. Pet izmed vas jih bo podilo sto, in sto izmed vas jih bo podilo deset tisoč in vaši sovražniki bodo padali pred vami pod mečem. Ozrl se bom na vas in vas razširil in razmnožil in ohranil svojo zavezo z vami. Uživati boste mogli stare, prestare pridelke in proč boste morali dati stare, da spravite nove. Postavil bom svoje prebivališče med vami in vas ne bom mrzil. Med vami bom hodil in bom vaš Bog, vi pa boste moje ljudstvo. Jaz, Gospod, sem vaš Bog, ki sem vas izpeljal iz egiptovske dežele, da jim niste bili več sužnji. Zlomil sem kambe vašega jarma in vam dal hoditi pokonci. Ako pa me ne boste poslušali in ne spolnjevali vseh teh zapovedi, ako boste moje postave zaničevali in moje zapovedi mrzili, tako da ne boste spolnjevali vseh mojih zapovedi in tako kršili mojo zavezo, bom tudi jaz vam prav tako storil: poslal bom nad vas strah, sušico in vročico, ki povzročijo, da vam oči ugasnejo in življenje izgine. Zaman boste sejali seme: vaši sovražniki ga bodo použili. Obrnil bom svoje obličje zoper vas, da boste popadali pred svojimi sovražniki. Gospodovali vam bodo tisti, ki vas črtijo, in bežali boste, ne da bi vas kdo podil. Ako me potem še ne boste poslušali, vas bom za vaše grehe sedemkrat kaznoval. Strl bom vašo drzno prevzetnost in storil, da bo nebo nad vami kakor železo in vaša zemlja kakor bron. Zaman se bo trošila vaša moč: vaša zemlja ne bo dajala obroda in drevje na polju ne bo dajalo sadu. Ako se mi boste še ustavljali in me ne boste hoteli poslušati, vas bom udaril sedemkrat, kakor zaslužijo vaši grehi. Poslal bom nad vas divje zveri, da vas oropajo otrok, pokončajo vašo živino in zmanjšajo vaše število, da bodo vaše ceste puste. Ako se mi tudi s tem ne boste dali posvariti, temveč se mi boste še ustavljali, bom tudi jaz vam nasprotoval in vas tudi jaz sedemkrat udaril za vaše grehe. Poslal bom nad vas meč, da bo maščeval kršitev zaveze. In če se boste umaknili v svoja mesta, bom poslal med vas kugo in izdani boste sovražniku v roke. Ko vam odtegnem kruh, bo deset žen peklo vaš kruh v eni peči in vam ga bodo odtehtavale; jedli boste, pa se ne nasitili. Ako me kljub temu ne boste poslušali, temveč se mi boste še ustavljali, vam bom tudi jaz nasprotoval v srdu in vas bom sedemkrat kaznoval za vaše grehe. Jedli boste meso svojih sinov in uživali meso svojih hčerá. Podrl bom vaše višinske oltarje in razdejal vaše sončne stebre in vrgel vaša trupla na trupla vaših malikov in vas bom mrzil. Vaša mesta bom spremenil v razvaline in opustošil vaša svetišča in ne bom maral vonja vaših daritev. Opustošil bom deželo, da bodo nad njo strmeli vaši sovražniki, ki se bodo v njej naselili. Vas pa bom razkropil med narode in vihtel za vami meč in vaša dežela bo puščava in vaša mesta bodo razvaline. Tedaj bo dobila dežela nadomeščene svoje sobote, ves čas, ko bo opustošena in boste vi v deželi svojih sovražnikov; tedaj bo zemlja počivala in nadomestila svoje sobote. Vso dobo, ko bo opustošena, bo imela sobotni počitek, ki ga ni imela ob vaših sobotah, ko ste v njej prebivali. Onim izmed vas, ki bodo še ostali, pa bom dal v srca bojazljivost v pokrajinah njihovih sovražnikov: šumenje letečega listja jih bo podilo v beg in bežali bodo kakor pred mečem in padali, ne da bi jih kdo podil. Padali bodo drug čez drugega kakor pred mečem, ne da bi jih kdo podil. Ne boste vzdržali pred svojimi sovražniki. Izginili boste med narodi in dežela vaših sovražnikov vas bo požrla. Tisti izmed vas, ki bodo še ostali, pa bodo hirali zaradi svoje krivde v pokrajinah svojih sovražnikov. Tudi zaradi grehov svojih očetov bodo z njimi vred hirali. Ako pa potem priznajo svojo krivdo in krivdo svojih očetov, ki so jo s svojo nezvestobo zakrivili proti meni, in kako so se mi ustavljali, zaradi česar sem tudi jaz njim nasprotoval in jih pognal v deželo njihovih sovražnikov, in če se potem njihovo neobrezano srce poniža in če za svojo krivdo zadosté, se bom spomnil svoje zaveze z Jakobom, spomnil zaveze z Izakom in zaveze z Abrahamom in spomnil dežele. Toda poprej mora biti dežela od njih zapuščena in njene sobote nadomeščene s tem, da je opustošena, ko so oni proč, in ti morajo zadostiti za svojo krivdo, zato ker so zametali moje zapovedi in moje postave mrzili. Pa še tudi tedaj, ko bodo v deželi svojih sovražnikov, jih ne bom zavrgel in jih ne mrzil, tako da bi jih povsem pokončal in pretrgal svojo zavezo z njimi; kajti jaz, Gospod, sem njihov Bog! In spomnil se bom njim v prid zaveze s predniki, ki sem jih izpeljal iz egiptovske dežele pred očmi narodov, da bi jim bil Bog, jaz, Gospod!‘« To so zakoni in zapovedi in postave, ki jih je postavil Gospod med seboj in Izraelovimi sinovi po Mojzesu na Sinajski gori. Gospod je govoril Mojzesu: »Govori Izraelovim sinovom in jim povej: ‚Ako kdo zaobljubi Gospodu osebe po cenilni vrednosti, naj se ceni moški od dvajsetega leta do šestdesetega leta na petdeset srebrnih seklov po seklu v svetišču! Če je pa ženska, naj se ceni na trideset seklov. Za osebe od petih let do dvajsetih let naj bo cenilna vrednost za moškega dvajset seklov, za žensko pa deset seklov. Pri otrocih od enega meseca do petih let naj bo cenilna vrednost za dečka pet srebrnih seklov, cenilna vrednost za deklico pa tri srebrne sekle. Če je kdo star šestdeset let in čez, naj se ceni, če je moški, na petnajst seklov, ženska pa na deset seklov. Če je pa kdo preubog, da bi plačal cenilno vrednost, naj ga postavijo pred duhovnika, da ga duhovnik oceni. Duhovnik pa naj ga oceni po tem, kar zaobljubnik premore. Ako pa je živina, ki se more Gospodu darovati, zapade vse, kar kdo od nje Gospodu dá, svetišču. Ne sme je spremeniti in ne zamenjati, dobro za slabo ali slabo za dobro; če pa vendar zamenja živinče z drugim živinčetom, zapade ono in z njim zamenjano svetišču. Ako pa je katera koli nečista žival, ki se ne more darovati Gospodu, naj postavi žival pred duhovnika. Duhovnik naj jo oceni, ali je dobra ali slaba; kakor jo je duhovnik ocenil, tako naj velja. Ako pa jo hoče odkupiti, naj pridene peti del cenilne vrednosti. Ako kdo Gospodu posveti kot svet dar svojo hišo, naj jo duhovnik oceni, ali je dobra ali slaba; kakor jo je duhovnik ocenil, tako naj velja. Če pa hoče posvetitelj svojo hišo odkupiti, naj pridene peti del cenjene vsote; potem je njegova. Če kdo Gospodu posveti kaj polja svoje dedne posesti, naj se oceni po svoji posetvi: en homer ječmenove posetve naj se računa za petdeset srebrnih seklov. Če posveti svoje polje od svetega leta dalje, naj velja po celi cenilni vrednosti. Če pa svoje polje posveti po svetem letu, naj mu duhovnik izračuna ceno, pri čemer naj upošteva leta, ki še preostanejo do svetega leta; treba je torej od cele cenilne vrednosti nekaj odbiti. Če pa hoče polje, ki ga je posvetil, odkupiti, naj pridene peti del cenjene vsote; potem mu ostane. Če pa polja ne odkupi in proda polje komu drugemu, potem se ne more več odkupiti, ampak naj bo polje, ko postane v svetem letu prosto, Gospodu posvečeno kakor polje, ki je zapadlo zakletju; duhovniku pripade kot njegova last. Če kdo posveti Gospodu polje, ki ga je kupil, ki pa ni od polja njegove dedne posesti, naj mu duhovnik zračuna cenilno vrednost do svetega leta in naj to ceno plača tisti dan kot Gospodu posvečen dar. V svetem letu pa naj se polje vrne tistemu, od katerega ga je kupil in kateremu je pripadalo kot dedna posest v deželi. Vsaka cenitev bodi po seklu v svetišču; dvajset ger je en sekel. Toda prvenca živine, ki kot prvina pripada Gospodu, naj nihče ne posvečuje, bodisi tele ali drobniče, ker je že Gospodovo. Če je od nečiste živine, naj ga odkupi po cenilni vrednosti in naj pridene še peti del. Če pa se ne odkupi, naj se proda po cenilni vrednosti. Nič zakletega, kar kdo z zakletvijo Gospodu posveti od tega, kar koli ima, naj bo človek ali žival ali polje njegove dedne posesti, se ne sme prodati ne odkupiti; kar koli je z zakletvijo posvečeno, je Gospodu presveto. Noben človek, nad katerim je izrečena zakletev, se ne sme odkupiti: mora umreti. Vse desetine zemlje, od zemeljske posetve in od sadja dreves, so Gospodove; posvečene so Gospodu. Če pa kdo hoče vendarle odkupiti del svoje desetine, naj pridene še peti del cene. Kar zadeva kakršno koli desetino od govedi in drobnice, naj bo od vsega, kar gre pod pastirjevo palico, vsako deseto živinče posvečeno Gospodu. Naj se ne preiskuje, ali je dobro ali slabo, tudi naj se ne zamenjava; če se vendarle zamenja, naj to in z njim zamenjano pripade svetišču: ne sme se odkupiti.‘« To so zapovedi, ki jih je Gospod dal Mojzesu za Izraelove sinove na Sinajski gori. Gospod je govoril Mojzesu v Sinajski puščavi v shodnem šotoru prvi dan drugega meseca, v drugem letu, odkar so izšli iz egiptovske dežele: »Preštejta vso občino Izraelovih sinov po njihovih rodovinah in družinah, tako da preštejeta imena vseh moških, od glave do glave! Od dvajsetih let in više preštejta, ti in Aron, vse, ki morejo iti na vojsko v Izraelu, po njihovih krdelih! Z vama naj bo po en mož iz vsakega rodu, ki je poglavar svoje družine. To so imena mož, ki naj vama pomagajo: od Rubena Sedeurjev sin Elisur; od Simeona Surisadajev sin Salamiel; od Juda Aminadabov sin Naason; od Isaharja Suarjev sin Natanael; od Zabulona Helonov sin Eliab; od Jožefovih sinov: od Efraima Amiudov sin Elisama, od Manaseja Fadasurjev sin Gamalijel; od Benjamina Gedeonov sin Abidan; od Dana Amisadajev sin Ahiezer; od Aserja Okranov sin Fegiel; od Gada Duelov sin Eliasaf; od Neftalija Enanov sin Ahira.« To so bili iz občine poklicani možje, knezi rodov svojih očetov, poglavarji Izraelovih tisočnij. Mojzes in Aron sta vzela te može, ki so bili po imenu zaznamovani. Zbrala sta vso občino prvi dan drugega meseca. In prešteli so jih po njihovih rodovinah in družinah, tako da so prešteli imena od dvajsetih let in više, od glave do glave. Kakor je Gospod Mojzesu zapovedal, tako jih je preštel v Sinajski puščavi. Sinov Izraelovega prvorojenca Rubena po njihovih zarodih, rodovinah in družinah po štetju imen od glave do glave vseh moških od dvajsetih let in više, vseh, kar bi jih moglo iti na vojsko: preštetih iz Rubenovega rodu je bilo šestinštirideset tisoč petsto. Simeonovih sinov po njihovih zarodih, rodovinah in družinah preštetih po štetju imen od glave do glave vseh moških od dvajsetih let in više, vseh, kar bi jih moglo iti na vojsko: preštetih iz Simeonovega rodu je bilo devetinpetdeset tisoč tristo. Gadovih sinov po njihovih zarodih, rodovinah in družinah po štetju imen od dvajsetih let in više, vseh, kar bi jih moglo iti na vojsko: preštetih iz Gadovega rodu je bilo petinštirideset tisoč šeststo petdeset. Judovih sinov po njihovih zarodih, rodovinah in družinah po štetju imen od dvajsetih let in više, vseh, kar bi jih moglo iti na vojsko: preštetih iz Judovega rodu je bilo štiriinsedemdeset tisoč šeststo. Isaharjevih sinov po njihovih zarodih, rodovinah in družinah po štetju imen od dvajsetih let in više, vseh, kar bi jih moglo iti na vojsko: preštetih iz Isaharjevega rodu je bilo štiriinpetdeset tisoč štiristo. Zabulonovih sinov po njihovih zarodih, rodovinah in družinah po štetju imen od dvajsetih let in više, vseh, kar bi jih moglo iti na vojsko: preštetih iz Zabulonovega rodu je bilo sedeminpetdeset tisoč štiristo. Jožefovih sinov: Efraimovih sinov po njihovih zarodih, rodovinah in družinah po štetju imen od dvajsetih let in više, vseh, kar bi jih moglo iti na vojsko: preštetih iz Efraimovega rodu je bilo štirideset tisoč petsto; Manasejevih sinov po njihovih zarodih, rodovinah in družinah po štetju imen od dvajsetih let in više, vseh, kar bi jih moglo iti na vojsko: preštetih iz Manasejevega rodu je bilo dvaintrideset tisoč dvesto. Benjaminovih sinov po njihovih zarodih, rodovinah in družinah po štetju imen od dvajsetih let in više, vseh, kar bi jih moglo iti na vojsko: preštetih iz Benjaminovega rodu je bilo petintrideset tisoč štiristo. Danovih sinov po njihovih zarodih, rodovinah in družinah po štetju imen od dvajsetih let in više, vseh, kar bi jih moglo iti na vojsko: preštetih iz Danovega rodu je bilo dvainšestdeset tisoč sedemsto. Aserjevih sinov po njihovih zarodih, rodovinah in družinah po štetju imen od dvajsetih let in više, vseh, kar bi jih moglo iti na vojsko: preštetih iz Aserjevega rodu je bilo enainštirideset tisoč petsto. Neftalijevih sinov po njihovih zarodih, rodovinah in družinah po štetju imen od dvajsetih let in više, vseh, kar bi jih moglo iti na vojsko: preštetih iz Neftalijevega rodu je bilo triinpetdeset tisoč štiristo. To so prešteti, ki so jih prešteli Mojzes in Aron in Izraelovi knezi, katerih je bilo dvanajst mož, po en mož iz vsakega rodu njihovih družin. Bilo je torej vseh Izraelovih sinov, preštetih po njihovih družinah od dvajsetih let in više, vseh, kar bi jih moglo iti v Izraelu na vojsko: vseh preštetih je bilo šeststo tri tisoč petsto petdeset. Leviti pa po svojem očetovskem rodu niso bili prešteti med njimi. Gospod je namreč govoril Mojzesu: »Levijevega rodu pa nikar ne štej in ne določaj njihovega skupnega števila med Izraelovimi sinovi! Temveč postavi levite čez šotor postave in čez vse njegove priprave in čez vse, kar spada k njemu! Ti naj nosijo sveti šotor in vse njegove priprave in ti naj mu služijo; zato naj taborijo okoli svetega šotora. Ko je treba sveti šotor prenesti, naj ga leviti razderejo; ko pa bo treba svetemu šotoru taboriti, naj ga leviti postavijo; drug pa, ki bi se približal, mora umreti. Sinovi Izraelovi naj taborijo vsak na svojem šotorišču in vsak pri svojem praporu po svojih krdelih. Leviti pa naj taborijo okoli šotora postave, da ne pride srd nad občino Izraelovih sinov. Le leviti naj opravljajo službo pri šotoru postave.« Izraelovi sinovi so storili po vsem, kar je Gospod zapovedal Mojzesu: prav tako so storili. Gospod je govoril Mojzesu in Aronu: »Izraelovi sinovi naj taborijo, vsak pri svojem praporu, pri znamenjih svojih družin; taborijo naj nasproti shodnemu šotoru krog in krog. Spredaj, proti vzhodu, naj tabori prapor Judovega tabora s svojimi krdeli; vojvoda Judovih sinov naj bo Aminadabov sin Naason; njegove vojske, njegovih preštetih je bilo štiriinsedemdeset tisoč šeststo. Poleg njega naj tabori Isaharjev rod; vojvoda Isaharjevih sinov naj bo Suarjev sin Natanael; njegove vojske, njegovih preštetih je bilo štiriinpetdeset tisoč štiristo. Potem Zabulonov rod; vojvoda Zabulonovih sinov naj bo Helonov sin Eliab; njegove vojske, njegovih preštetih je bilo sedeminpetdeset tisoč štiristo. Vseh v Judovem taboru preštetih je bilo sto šestinosemdeset tisoč štiristo po njihovih krdelih; ti naj odhajajo prvi. Na južni strani naj bo prapor Rubenovega tabora s svojimi krdeli; vojvoda Rubenovih sinov naj bo Sedeurjev sin Elisur; njegove vojske, njegovih preštetih je bilo šestinštirideset tisoč petsto. Poleg njega naj tabori Simeonov rod; vojvoda Simeonovih sinov naj bo Surisadajev sin Salamiel; njegove vojske, njegovih preštetih je bilo devetinpetdeset tisoč tristo. Potem Gadov rod; vojvoda Gadovih sinov naj bo Duelov sin Eliasaf; njegove vojske, njegovih preštetih je bilo petinštirideset tisoč šeststo petdeset. Vseh v Rubenovem taboru preštetih je bilo sto enainpetdeset tisoč štiristo petdeset po njihovih krdelih; ti naj odhajajo drugi. Potem naj odhaja shodni šotor, tabor levitov, sredi taborov; kakor taborijo, tako naj odhajajo, vsak na svojem mestu pri svojih praporih. Na zahodni strani naj bo prapor Efraimovega tabora s svojimi krdeli; vojvoda Efraimovih sinov naj bo Amiudov sin Elisama; njegove vojske, njegovih preštetih je bilo štirideset tisoč petsto. Poleg njega bodi Manasejev rod; vojvoda Manasejevih sinov naj bo Fadasurjev sin Gamalijel; njegove vojske, njegovih preštetih je bilo dvaintrideset tisoč dvesto. Potem Benjaminov rod; vojvoda Benjaminovih sinov naj bo Gedeonov sin Abidan; njegove vojske, njegovih preštetih je bilo petintrideset tisoč štiristo. Vseh v Efraimovem taboru preštetih je bilo sto osem tisoč in sto po njihovih krdelih; ti naj odhajajo tretji. Na severni strani naj bo prapor Danovega tabora s svojimi krdeli; vojvoda Danovih sinov naj bo Amisadajev sin Ahiezer; njegove vojske, njegovih preštetih je bilo dvainšestdeset tisoč sedemsto. Poleg njega naj tabori Aserjev rod; vojvoda Aserjevih sinov naj bo Okranov sin Fegiel; njegove vojske, njegovih preštetih je bilo enainštirideset tisoč petsto. Potem Neftalijev rod; vojvoda Neftalijevih sinov naj bo Enanov sin Ahira; njegove vojske, njegovih preštetih je bilo triinpetdeset tisoč štiristo. Vseh v Danovem taboru preštetih je bilo sto sedeminpetdeset tisoč šeststo; ti naj odhajajo zadnji pri svojih praporih.« To so Izraelovi sinovi, prešteti po svojih družinah: vseh preštetih v taborih po njihovih krdelih je bilo šeststo tri tisoč petsto petdeset. Leviti pa niso bili prešteti med Izraelovimi sinovi, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Izraelovi sinovi so storili po vsem, kar je Gospod zapovedal Mojzesu: prav tako so taborili pri svojih praporih in prav tako so odhajali, vsak pri svoji rodovini, pri svoji družini. To je zgodba Aronova in Mojzesova v času, ko je Gospod govoril Mojzesu na Sinajski gori. To so imena Aronovih sinov: prvorojenec Nadab, potem Abiu, Eleazar in Itamar. To so imena Aronovih sinov, maziljenih duhovnikov, ki so bili posvečeni, da bi opravljali duhovniško službo. Nadab in Abiu sta pa umrla pred Gospodom, ko sta darovala drug ogenj pred Gospodom v Sinajski puščavi, in nista imela otrok. Tako sta opravljala duhovniško službo Eleazar in Itamar pred očmi svojega očeta Arona. Gospod je govoril Mojzesu: »Privzemi Levijev rod in jih postavi za služabnike duhovnika Arona, da bodo v njegovi službi! Oskrbujejo naj, kar je potrebno zanj in za vso občino pred shodnim šotorom, ko opravljajo službo pri šotoru. Oskrbujejo naj vse priprave shodnega šotora in kar je potrebno za Izraelove sinove, ko opravljajo službo pri šotoru. Izroči torej levite Aronu in njegovim sinovom; naj se mu popolnoma izročé izmed Izraelovih sinov! Arona in njegove sinove pa postavi, da opravljajo svojo duhovniško službo; drug pa, ki bi se približal, mora umreti!« Gospod je govoril Mojzesu: »Glej, jaz sem vzel levite izmed Izraelovih sinov namesto slehernega prvorojenca, ki se med Izraelovimi sinovi prvi rodi, da bodo leviti moji. Kajti moje je vse prvorojeno; na dan, ko sem udaril vse prvorojeno v egiptovski deželi, sem si posvetil vse prvorojeno v Izraelu, od človeka do živine; moji so; jaz sem Gospod!« Gospod je govoril Mojzesu v Sinajski puščavi: »Preštej Levijeve sinove po njihovih družinah in rodovinah; preštej vse moške od enega meseca in više!« Mojzes jih je preštel po Gospodovi besedi, kakor mu je bilo zapovedano. To so Levijevi sinovi s svojimi imeni: Gerson, Kaat in Merari. To sta imeni Gersonovih sinov po njunih rodovinah: Lobni in Semej. Kaatovi sinovi po svojih rodovinah: Amram in Isaar, Hebron in Oziel. Merarijeva sinova po svojih rodovinah: Moholi in Musi; to so Levijeve rodovine po svojih družinah. Od Gersona sta torej rodovina Lobnijevcev in rodovina Semejcev: to sta rodovini Gersonovcev. Vseh moških, preštetih po številu od enega meseca in više, je bilo sedem tisoč petsto. Rodovini Gersonovcev sta taborili za svetim šotorom proti zahodu. Vojvoda družine Gersonovcev je bil Laelov sin Eliasaf. Gersonovi sinovi so imeli pri shodnem šotoru oskrbovati: sveti šotor in šotorsko streho, njegovo pregrinjalo in zagrinjalo pri vhodu v shodni šotor, zastore dvora in zagrinjalo pri vhodu v dvor, ki obdaja šotor in oltar, in njegove vrvi z vsem vred, kar je pri tem opravka. Od Kaata je rodovina Amramovcev, rodovina Isaarjevcev, rodovina Hebronovcev in rodovina Ozielovcev; to so rodovine Kaatovcev. Po številu vseh moških od enega meseca in više jih je bilo osem tisoč šeststo, ki so oskrbovali svetišče. Rodovine Kaatovih sinov so taborile ob strani svetega šotora proti jugu. Vojvoda družine kaatovskih rodovin je bil Ozielov sin Elisafan. Oskrbovati so imeli: skrinjo, mizo, svečnik, oltarja, svete priprave, s katerimi so opravljali službo, in zagrinjalo z vsem vred, kar je pri tem opravka. Vrhovni vojvoda levitov je bil Eleazar, sin duhovnika Arona. Nadzoroval je te, ki so imeli oskrbovati svetišče. Od Merarija je rodovina Moholijevcev in rodovina Musijevcev; to sta rodovini Merarijevcev. Vseh moških, preštetih po številu od enega meseca in više, je bilo šest tisoč dvesto. Vojvoda družine merarijevskih rodovin je bil Abihajelov sin Suriel; taborili sta ob strani svetega šotora proti severu. Merarijevi sinovi so imeli oskrbovati: deske svetega šotora, njegove zapahe, stebre in podstave, vse priprave in vse, kar je pri tem opravka, stebre okoli dvora, njihove podstave, količke in vrvi. Pred svetiščem proti vzhodu, pred shodnim šotorom proti sončnemu vzhodu so taborili Mojzes in Aron in njegovi sinovi, ki so oskrbovali službo pri svetišču, službo za Izraelove sinove; drug pa, ki bi se približal, mora umreti. Vseh preštetih levitov, ki sta jih preštela Mojzes in Aron po Gospodovem ukazu po njihovih rodovinah, vseh moških od enega meseca in više, je bilo dvaindvajset tisoč. Gospod je rekel Mojzesu: »Preštej vse prvorojene moške med Izraelovimi sinovi od enega meseca in više in ugotovi število njihovih imen! Levite vzemi zame – jaz sem Gospod! – namesto vseh prvorojencev med Izraelovimi sinovi, in živino levitov namesto vseh prvencev med živino Izraelovih sinov!« Mojzes je preštel, kakor mu je Gospod zapovedal, vse prvorojence med Izraelovimi sinovi. Bilo je vseh prvorojenih moških, preštetih po številu njihovih imen od enega meseca in više, dvaindvajset tisoč dvesto triinsedemdeset. Gospod je govoril Mojzesu: »Vzemi levite namesto vseh prvorojencev med Izraelovimi sinovi in živino levitov namesto njihove živine, in leviti naj bodo moji; jaz sem Gospod! Za odkup dvesto triinsedemdesetih prvorojencev Izraelovih sinov, ki jih je več ko levitov, vzemi pet seklov za glavo; vzemi jih po seklu v svetišču! Dvajset ger je en sekel. Denar pa daj Aronu in njegovim sinovom kot odkupnino za te, ki jih je bilo med njimi več!« Mojzes je vzel odkupnino od teh, ki jih je bilo več kot odkupljenih od levitov. Od prvorojencev Izraelovih sinov je vzel denarja tisoč tristo petinšestdeset seklov po seklu v svetišču. In Mojzes je dal odkupnino Aronu in njegovim sinovom po Gospodovem ukazu, kakor je Gospod Mojzesu zapovedal. Gospod je govoril Mojzesu in Aronu: »Preštejta med leviti Kaatove sinove po njihovih rodovinah in družinah od tridesetega leta in više do petdesetega leta, vse, ki prihajajo v službo, da bi opravljali delo v shodnem šotoru! To je opravilo Kaatovih sinov v shodnem šotoru: zadeva presvete reči. Kadar naj tabor odrine, naj pridejo Aron in njegovi sinovi in naj snamejo zastirajoče zagrinjalo in zavijejo vanj skrinjo postave. Nanjo naj položé pregrinjalo iz tahaševe kože, vrhu nje pa razprostró prt, ves iz višnjevega škrlata, in naj vtaknejo njena drogova. Tudi čez mizo položnih hlebov naj razprostró prt iz višnjevega škrlata in naj nanjo položé sklede, torilca, kozarce in vrče za pitne daritve, tudi položni hlebi naj bodo stalno na njej. Čez vse to naj razgrnejo prt iz karmesina in ga pokrijejo s pregrinjalom iz tahaševe kože in naj vtaknejo njena drogova. Potem naj vzamejo prt iz višnjevega škrlata in naj pokrijejo svečnik, njegove svetilke, utrinjače, utrinščnice in vse posode za olje, s katerimi ga oskrbujejo; in naj ga denejo z vsemi njegovimi pripravami vred v ovoj iz tahaševe kože in ga položé na nosila. Na zlati oltar naj razprostró prt iz višnjevega škrlata in ga zavijejo v pregrinjalo iz tahaševe kože in naj vtaknejo njegova drogova. Nato naj vzamejo vse druge priprave, s katerimi opravljajo službo v svetišču, in naj jih denejo v prt iz višnjevega škrlata in jih zavijejo v pregrinjalo iz tahaševe kože in jih položé na nosila. Oltar naj očistijo pepela in naj razprostró čezenj prt iz rdečega škrlata in naj denejo nanj vse njegove priprave, s katerimi opravljajo ob njem službo: ponve, vilice, lopate, kotlice, vse oltarne priprave in naj razgrnejo čezenj pregrinjalo iz tahaševe kože in naj vtaknejo njegova drogova. Ko Aron in njegovi sinovi svetišče in vse svete priprave zavijejo in se tabor dvigne, naj pristopijo Kaatovi sinovi, da jih ponesó. Toda naj se ne dotikajo svetih reči, da ne umrjejo. To je, kar imajo Kaatovi sinovi nositi pri shodnem šotoru. Eleazar, sin duhovnika Arona, pa ima skrbeti za olje za svečnik, za dišeče kadilo, za stalno jedilno daritev in za mazilno olje; ima nadzorovati ves sveti šotor in vse, kar je v njem svetih reči in njih priprav.« Gospod je govoril Mojzesu in Aronu: »Skrbite, da se ne iztrebi rod Kaatovih rodovin izmed levitov; ampak tole jim storite, da ostanejo živi in ne umrjejo, ko se bližajo presvetim rečem: Aron in njegovi sinovi naj pridejo in naj jim odkažejo vsakemu posebej, kaj imajo delati in kaj imajo nositi! Sami naj ne hodijo noter gledat svetih reči niti za trenutek, da ne umrejo.« Gospod je govoril Mojzesu: »Preštej tudi Gersonove sinove po njihovih družinah in rodovinah od tridesetega leta in više do petdesetega leta, vse, ki prihajajo v službo, da bi opravljali delo v shodnem šotoru! To je opravilo Gersonovih rodovin, kaj naj delajo in kaj naj nosijo: nosijo naj preproge svetišča in shodni šotor, njegovo vrhnje pregrinjalo in pregrinjalo iz tahaševe kože, ki je vrhu njega, in zagrinjalo pri vhodu v shodni šotor, zastore dvora in zagrinjalo pri vhodu v dvor, ki obdaja šotor in oltar, njih vrvi in vse priprave za to službo; kar koli je treba pri tem delati, naj opravljajo. Vsa služba Gersonovih sinov naj se vrši pri vsem, kar imajo nositi in kar imajo delati po ukazu Arona in njegovih sinov; poverite jim po imenu vse, kar imajo nositi! To je opravilo Gersonovih rodovin pri shodnem šotoru; njihova služba naj bo pod vodstvom Itamarja, sina duhovnika Arona. Tudi Merarijeve sinove preštej po njihovih rodovinah in družinah; od tridesetega leta in više do petdesetega leta jih preštej, vse, ki prihajajo v službo, da bi opravljali delo v shodnem šotoru! Tole imajo nositi pri vsej svoji službi pri shodnem šotoru: deske svetega šotora, njegove zapahe, stebre, podstave, stebre okrog dvora, njihove podstave, količke, vrvi, vse njih priprave in vse, za kar je treba pri tem skrbeti; imenoma jim poverite priprave, ki jih imajo nositi! To je opravilo rodovin Merarijevih sinov glede vse njihove službe pri shodnem šotoru pod vodstvom Itamarja, sina duhovnika Arona.« Mojzes in Aron in knezi občine so prešteli Kaatove sinove po njihovih rodovinah in družinah od tridesetega leta in više do petdesetega leta, vse, ki so prihajali v službo, da bi opravljali delo v shodnem šotoru. Preštetih po njihovih rodovinah je bilo dva tisoč sedemsto petdeset. To so prešteti iz Kaatovih rodovin, vsi, ki so opravljali službo v shodnem šotoru, ki sta jih preštela Mojzes in Aron, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Gersonovih sinov, preštetih po njihovih rodovinah in družinah od tridesetega leta in više do petdesetega leta, vseh, ki so prihajali v službo, da bi opravljali delo v shodnem šotoru, je bilo preštetih po njihovih rodovinah in družinah dva tisoč šeststo trideset. To so prešteti iz rodovin Gersonovih sinov, vsi, ki so opravljali službo v shodnem šotoru, ki sta jih preštela Mojzes in Aron, kakor je Gospod zapovedal. Rodovin Merarijevih sinov, preštetih po njihovih rodovinah in družinah od tridesetega leta in više do petdesetega leta, vseh, ki so prihajali v službo, da bi opravljali delo v shodnem šotoru, je bilo preštetih po njihovih rodovinah tri tisoč dvesto. To so prešteti iz rodovin Merarijevih sinov, ki sta jih preštela Mojzes in Aron, tako kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Vseh preštetih levitov, ki so jih prešteli Mojzes in Aron in Izraelovi knezi po njihovih rodovinah in družinah od tridesetega leta in više do petdesetega leta, vseh, ki so prihajali v službo pri tem, kar je bilo treba delati in nositi pri shodnem šotoru, je bilo preštetih osem tisoč petsto osemdeset. Kakor je Gospod zapovedal po Mojzesu, so bili postavljeni vsak pri tem, kar je bilo delati in nositi; postavljeni so bili, kakor je Gospod Mojzesu zapovedal. Gospod je govoril Mojzesu: »Zapovej Izraelovim sinovom, naj odpravijo iz tabora vsakega gobavca in vsakogar, ki ima tok, in vsakogar, ki se je omadeževal pri mrliču! Naj bo mož ali žena, odpravite ju, pošljite ju iz tabora, da ne oskrunita svojega tabora, ker sredi njih jaz prebivam!« In storili so tako Izraelovi sinovi in jih odpravili iz tabora; kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, tako so Izraelovi sinovi storili. Gospod je govoril Mojzesu: »Reci Izraelovim sinovom: ‚Če se pregreši mož ali žena kakor koli v škodo bližnjega s pregreho nezvestobe zoper Gospoda in to osebo zadene krivda, naj prizna svoj greh, ki ga je storila, in povrne poneverjeno reč v njeni polni vrednosti in naj pridene povrh njen peti del in naj da onemu, zoper katerega se je pregrešila! Če pa ta nima bližnjega sorodnika, ki bi se mu poneverjeno vrnilo, pripade poneverjeno, ki se mora vrniti, Gospodu za duhovnika, poleg ovna za spravno daritev, s katerim se izvrši zanj sprava. Vse, kar se daruje z dviganjem od vseh svetih darov Izraelovih sinov, ki jih prinašajo duhovniku, naj bo njegovo. Sveti darovi sami pa ostanejo posameznemu. Kar kdo dá duhovniku, bodi njegovo!‘« Gospod je govoril Mojzesu: »Govori Izraelovim sinovom in jim povej: ‚Če se žena kakega moža pregreši in se mu izneveri, ker je bil drug mož pri njej, pa je prikrito očem njenega moža, ker se je na skrivnem omadeževala in ni priče zoper njo, ker ni bila zasačena, pa ga obide ljubosumnost, da je ljubosumen na svojo ženo, ki se je omadeževala, ali pa ga obide ljubosumnost, da je ljubosumen na svojo ženo, ki se ni omadeževala, tedaj naj pripelje mož svojo ženo k duhovniku in prinese njen dar zanjo, desetinko efe ječmenove moke; olja pa naj ne vliva nanjo in naj ne potresa kadila nanjo, ker je to jedilna daritev ljubosumnosti, jedilna daritev razodetja, ki naj razodene krivdo! Duhovnik naj jo pripelje bliže in jo postavi pred Gospoda. Nato naj zajme duhovnik svete vode v lončeno posodo; tudi nekoliko prsti, ki je na tleh šotora, naj vzame duhovnik in dene v vodo. Ko je postavil duhovnik ženo pred Gospoda, naj ženi razpusti lase in ji dene na dlani jedilno daritev razodetja, ki je jedilna daritev ljubosumnosti; a v roki duhovnikovi bodi grenka voda, ki prinaša prekletstvo. Duhovnik naj ženo zaroti in naj ji reče: ‚Če ni drug mož bil pri tebi in se nisi omadeževala z nezvestobo proti svojemu možu, naj ti ne škoduje ta grenka voda, ki prinaša prekletstvo. Če pa si se izneverila svojemu možu in se omadeževala in je drug mož bil pri tebi, ki ni tvoj mož,‘ – tedaj naj duhovnik zaroti ženo s slovesno zakletvijo; naj reče duhovnik ženi: ‚Gospod naj te dá v prekletstvo in zakletev med tvojim ljudstvom in stori, da se tvoje stegno posuši in tvoj trebuh nabrekne; naj steče ta voda, ki prinaša prekletstvo, v tvoje drobovje in stori, da ti nabrekne trebuh in se posuši stegno.‘ In žena naj reče: ‚Amen, amen!‘ Nato naj zapiše duhovnik te prekletve na list in jih spere v grenko vodo. Potem naj dá ženi piti grenko vodo, ki prinaša prekletstvo, da gre vanjo voda prekletstva v grenko gorje. Duhovnik pa naj vzame iz ženine roke jedilno daritev ljubosumnosti in naj daruje jedilno daritev s primikanjem in odmikanjem pred Gospodom in jo prinese k oltarju. Prgišče jedilne daritve naj vzame duhovnik kot njen vonjavi del in sežge na oltarju in potem naj dá ženi vodo piti. Dá naj ji torej vodo piti: in če se je res omadeževala in svojemu možu izneverila, bo šla vanjo voda, ki prinaša prekletstvo, v grenko gorje: trebuh ji nabrekne in stegno ji usahne, in žena bo v prekletstvo med svojim ljudstvom. Če pa se žena ni omadeževala in je nedolžna, ji ne bo škodovalo in bo dobila zarod. To je postava o ljubosumnosti: Če se žena pregreši z nezvestobo proti svojemu možu in se omadežuje, ali pa, če obide moža ljubosumnost, da je ljubosumen na svojo ženo, tedaj naj postavi ženo pred Gospoda in duhovnik naj izvrši na njej vse po tej postavi. Tako bo mož brez krivde, tista žena pa naj se pokori za svojo krivdo.‘« Gospod je govoril Mojzesu: »Govori Izraelovim sinovom in jim povej: ‚Če naredi mož ali žena posebno zaobljubo, nazirsko zaobljubo, da se posveti Gospodu, naj se zdržuje vina in druge opojne pijače; naj ne pije kisa iz vina ali iz druge opojne pijače; naj sploh ne pije nikakega soka iz grozdja in naj ne jé presnega ali suhega grozdja! Vse dni svojega nazirstva naj ne jé ničesar, kar je narejeno iz vinske trte, od pečke do tropin. Vse dni zaobljube njegovega nazirstva naj ne pride britev na njegovo glavo. Dokler se ne dopolnijo dnevi, za katere se je posvetil Gospodu, je posvečen; pusti naj lase prosto rasti na svoji glavi. Vse dni, za katere se je posvetil Gospodu, naj ne hodi k mrliču. Niti pri svojem očetu in materi, pri bratu in sestri naj se ne omadežuje, kadar umrjejo; kajti posvečenje njegovega Boga je na njegovi glavi. Vse dni svojega nazirstva je posvečen Gospodu. Ako pa kdo poleg njega nenadoma umrje in se mu omadežuje posvečena glava, naj si ostriže glavo na dan, ko bo očiščen; sedmi dan torej naj jo ostriže. Osmi dan naj prinese dve grlici ali dva mlada goloba duhovniku k vhodu v shodni šotor. Duhovnik naj daruje eno v daritev za greh in drugo v žgalno daritev in izvrši zanj spravo za greh, ki si ga je nakopal ob mrliču. Potem naj isti dan svojo glavo znova posveti. Naj posveti Gospodu dneve svojega nazirstva in naj prinese enoletno jagnje v daritev za krivdo. Prejšnji dnevi pa se ne štejejo, ker je svoje nazirstvo omadeževal. To je postava za nazirca. Ko se dopolnijo dnevi njegovega nazirstva, naj ga pripeljejo k vhodu v shodni šotor. Naj daruje kot svoj dar za Gospoda enoletno jagnje brez madeža v žgalno daritev, enoletno ovco brez madeža v daritev za greh, ovna brez madeža v mirovno daritev in koš opresnikov iz bele moke, umešenih z oljem, opresnih mlincev, pomazanih z oljem, hkrati z njihovo jedilno in pitno daritvijo. Duhovnik naj jih daruje pred Gospodom in naj opravi njegovo daritev za greh in njegovo žgalno daritev. Ovna naj daruje Gospodu v mirovno daritev hkrati s košem opresnikov vred; tudi naj daruje duhovnik njegovo jedilno in pitno daritev. Nazirec pa naj pri vhodu v shodni šotor ostriže svojo posvečeno glavo; potem naj vzame lase svoje posvečene glave in jih vrže na ogenj, ki gori pod mirovno daritvijo. Duhovnik pa naj vzame kuhano ovnovo pleče, opresen kolač in opresen mlinec iz koša ter jih položi nazircu v roke, potem ko si je ta ostrigel posvečeno glavo. Duhovnik naj to daruje pred Gospodom kot daritev primikanja in odmikanja; svet dar je to, ki pripada duhovniku poleg prsi primikanja in odmikanja in poleg stegna dviganja. Potem sme nazirec zopet piti vino. To je postava za nazirca, ki stori zaobljubo, o njegovem daru, ki ga mora dati Gospodu zaradi svojega nazirstva, poleg tega, kar še sam premore. Kakor terja njegova zaobljuba, ki jo je naredil, tako naj stori po postavi svojega nazirstva.‘« Gospod je govoril Mojzesu: »Govori Aronu in njegovim sinovom: ‚Takole blagoslavljajte Izraelove sinove, da jim govorite: Blagoslôvi te Gospod in te varuj! Razjasni naj Gospod svoj obraz nad teboj in ti bodi milostljiv. Obrne naj Gospod svoje obličje k tebi in ti dá mir.‘ Tako naj kličejo moje ime nad Izraelove sinove; potem jih bom blagoslovil.« Tisti dan, ko je Mojzes dovršil in postavil sveti šotor, ga pomazilil in posvetil z vsemi njegovimi pripravami, ko je pomazilil in posvetil tudi oltar z vsemi njegovimi pripravami, so dali darove Izraelovi knezi, poglavarji svojih družin, to je knezi rodov, postavljeni nad preštetimi. In pripeljali so kot svoj dar pred Gospoda šest pokritih voz in dvanajst volov, po en voz za dva kneza in po enega vola za slehernega; to so pripeljali pred sveti šotor. Gospod je rekel Mojzesu: »Vzemi to od njih, da bo za službo pri shodnem šotoru, in izroči levitom, vsakemu primerno njegovi službi!« Mojzes je vzel vozove in vole in jih izročil levitom. Dva voza in štiri vole je izročil Gersonovim sinovom, primerno njihovi službi; štiri voze in osem volov pa je izročil Merarijevim sinovom, primerno njihovi službi pod nadzorstvom Itamarja, sina duhovnika Arona. Kaatovim sinovom pa ni dal nič, ker so ti imeli oskrbovati svete reči, ki so jih nosili na ramah. Dalje so prinesli knezi darove za posvečevanje oltarja na dan, ko so ga mazilili; knezi so prinesli svoj dar pred oltar. In rekel je Gospod Mojzesu: »Vsak dan naj prinese po en knez svoj dar za posvetitev oltarja.« Tisti, ki je prinesel svoj dar prvi dan, je bil Aminadabov sin Naason iz Judovega rodu; njegov dar je bil: srebrna skleda, sto trideset seklov težka, srebrna kotlica, sedemdeset seklov težka po seklu v svetišču, obe polni bele moke, umešene z oljem, v jedilno daritev, torilce iz desetih seklov zlata, polno kadila, mlad junec, oven, enoletno jagnje v žgalno daritev, kozel v daritev za greh, in v mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Aminadabovega sina Naasona. Drugi dan je daroval Suarjev sin Natanael, knez Isaharjev. Prinesel je svoj dar: srebrno skledo, sto trideset seklov težko, srebrno kotlico, sedemdeset seklov težko po seklu v svetišču, obe polni bele moke, umešene z oljem, v jedilno daritev, torilce iz desetih seklov zlata, polno kadila, mladega junca, ovna, enoletno jagnje v žgalno daritev, kozla v daritev za greh, in v mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Suarjevega sina Natanaela. Tretji dan knez Zabulonovih sinov, Helonov sin Eliab. Njegov dar je bil: srebrna skleda, sto trideset seklov težka, srebrna kotlica, sedemdeset seklov težka po seklu v svetišču, obe polni bele moke, umešene z oljem, v jedilno daritev, torilce iz desetih seklov zlata, polno kadila, mlad junec, oven, enoletno jagnje v žgalno daritev, kozel v daritev za greh, in v mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Helonovega sina Eliaba. Četrti dan knez Rubenovih sinov, Sedeurjev sin Elisur. Njegov dar je bil: srebrna skleda, sto trideset seklov težka, srebrna kotlica, sedemdeset seklov težka po seklu v svetišču, obe polni bele moke, umešene z oljem, v jedilno daritev, torilce iz desetih seklov zlata, polno kadila, mlad junec, oven, enoletno jagnje v žgalno daritev, kozel v daritev za greh, in v mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Sedeurjevega sina Elisurja. Peti dan knez Simeonovih sinov, Surisadajev sin Salamiel. Njegov dar je bil: srebrna skleda, sto trideset seklov težka, srebrna kotlica, sedemdeset seklov težka po seklu v svetišču, obe polni bele moke, umešene z oljem, v jedilno daritev, torilce iz desetih seklov zlata, polno kadila, mlad junec, oven, enoletno jagnje v žgalno daritev, kozel v daritev za greh, in v mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Surisadajevega sina Salamiela. Šesti dan knez Gadovih sinov, Duelov sin Eliasaf. Njegov dar je bil: srebrna skleda, sto trideset seklov težka, srebrna kotlica, sedemdeset seklov težka po seklu v svetišču, obe polni bele moke, umešene z oljem, v jedilno daritev, torilce iz desetih seklov zlata, polno kadila, mlad junec, oven, enoletno jagnje v žgalno daritev, kozel v daritev za greh, in v mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Duelovega sina Eliasafa. Sedmi dan knez Efraimovih sinov, Amiudov sin Elisama. Njegov dar je bil: srebrna skleda, sto trideset seklov težka, srebrna kotlica, sedemdeset seklov težka po seklu v svetišču, obe polni bele moke, umešene z oljem, v jedilno daritev, torilce iz desetih seklov zlata, polno kadila, mlad junec, oven, enoletno jagnje v žgalno daritev, kozel v daritev za greh, in v mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Amiudovega sina Elisama. Osmi dan knez Manasejevih sinov, Fadasurjev sin Gamalijel. Njegov dar je bil: srebrna skleda, sto trideset seklov težka, srebrna kotlica, sedemdeset seklov težka po seklu v svetišču, obe polni bele moke, umešene z oljem, v jedilno daritev, torilce iz desetih seklov zlata, polno kadila, mlad junec, oven, enoletno jagnje v žgalno daritev, kozel v daritev za greh, in v mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Fadasurjevega sina Gamalijela. Deveti dan knez Benjaminovih sinov, Gedeonov sin Abidan. Njegov dar je bil: srebrna skleda, sto trideset seklov težka, srebrna kotlica, sedemdeset seklov težka po seklu v svetišču, obe polni bele moke, umešene z oljem v jedilno daritev, torilce iz desetih seklov zlata, polno kadila, mlad junec, oven, enoletno jagnje v žgalno daritev, kozel v daritev za greh, in v mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Gedeonovega sina Abidana. Deseti dan knez Danovih sinov, Amisadajev sin Ahiezer. Njegov dar je bil: srebrna skleda, sto trideset seklov težka, srebrna kotlica, sedemdeset seklov težka po seklu v svetišču, obe polni bele moke, umešene z oljem, v jedilno daritev, torilce iz desetih seklov zlata, polno kadila, mlad junec, oven, enoletno jagnje v žgalno daritev, kozel v daritev za greh, in v mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Amisadajevega sina Ahiezerja. Enajsti dan knez Aserjevih sinov, Okranov sin Fegiel. Njegov dar je bil: srebrna skleda, sto trideset seklov težka, srebrna kotlica, sedemdeset seklov težka po seklu v svetišču, obe polni bele moke, umešene z oljem v jedilno daritev, torilce iz desetih seklov zlata, polno kadila, mlad junec, oven, enoletno jagnje v žgalno daritev, kozel v daritev za greh, in v mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Okranovega sina Fegiela. Dvanajsti dan knez Neftalijevih sinov, Enanov sin Ahira. Njegov dar je bil: srebrna skleda, sto trideset seklov težka, srebrna kotlica, sedemdeset seklov težka po seklu v svetišču, obe polni bele moke, umešene z oljem, v jedilno daritev, torilce iz desetih seklov zlata, polno kadila, mlad junec, oven, enoletno jagnje v žgalno daritev, kozel v daritev za greh, in v mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Enanovega sina Ahira. To so bili torej darovi Izraelovih knezov za posvetitev oltarja na dan, ko je bil maziljen: dvanajst srebrnih skled, dvanajst srebrnih kotlic, dvanajst zlatih torilc; vsaka skleda iz sto tridesetih seklov srebra, vsaka kotlica iz sedemdesetih seklov; vse srebro teh posod: dva tisoč štiristo seklov po seklu v svetišču. Dvanajst zlatih torilc, polnih kadila, je imelo vsako po deset seklov po seklu v svetišču; vsega zlata teh torilc je bilo sto dvajset seklov. Vseh živali v žgalno daritev je bilo dvanajst juncev, dvanajst ovnov, dvanajst enoletnih jagnjet z njihovo jedilno daritvijo; in dvanajst kozlov v daritev za greh. Vseh živali v mirovno daritev je bilo: štiriindvajset volov, šestdeset ovnov, šestdeset kozlov, šestdeset enoletnih jagnjet. To so bili darovi za posvetitev oltarja, ko je bil maziljen. Kadar je Mojzes stopil v shodni šotor, da bi govoril z Njim, je slišal glas, ki mu je govoril iznad pokrova na skrinji postave, izmed dveh kerubov; tako mu je govoril. Gospod je govoril Mojzesu: »Govori Aronu in mu povej: ‚Kadar natikaš svetilke, naj svetijo sedmere svetilke proti ospredju svečnika!‘« Aron je tako storil; nataknil je svetilke proti ospredju svečnika, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Svečnik je bil narejen takole: bilo je kovano delo iz zlata; kakor njegovo deblo, tako so bili tudi njegovi cvetovi kovano delo; Mojzes je naredil svečnik po vzorcu, ki mu ga je Gospod pokazal. Gospod je govoril Mojzesu: »Vzemi levite izmed Izraelovih sinov in jih očisti! Da jih očistiš, stori z njimi takole! Pokropi jih z očiščevalno vodo; naj se ostrižejo po vsem svojem telesu in si operejo oblačila in se tako očistijo! Nato naj vzamejo mladega junca z njegovo jedilno daritvijo iz bele moke, umešene z oljem. Drugega mladega junca vzemi v daritev za greh! Potem pripelji levite pred shodni šotor in zberi vso občino Izraelovih sinov! Ko pripelješ levite pred Gospoda, naj položé Izraelovi sinovi svoje roke na levite. Aron naj daruje levite pred Gospodom kot daritev primikanja in odmikanja za Izraelove sinove. Potem bodo mogli opravljati službo Gospodovo. Leviti naj položé svoje roke juncema na glavo: enega daruj v daritev za greh, drugega pa kot žgalno daritev za Gospoda, da izvršiš spravo za levite! Postavi levite pred Arona in njegove sinove ter jih daruj Gospodu kot daritev primikanja in odmikanja Tako izloči levite izmed Izraelovih sinov, da bodo leviti moji! Potem naj gredo leviti v službo shodnega šotora. Tako jih torej očisti in daruj kot daritev primikanja in odmikanja! Kajti darovani so mi popolnoma izmed Izraelovih sinov; vzel sem si jih namesto vseh prvencev, vseh prvorojencev izmed Izraelovih sinov. Kajti moji so vsi prvenci pri Izraelovih sinovih, pri ljudeh in pri živini; na dan, ko sem udaril vse prvorojence v egiptovski deželi, sem si jih posvetil. Vzel sem levite namesto vseh prvorojencev pri Izraelovih sinovih. In dal sem levite v dar Aronu in njegovim sinovom izmed Izraelovih sinov, da bi opravljali službo Izraelovih sinov pri shodnem šotoru in vršili spravo za Izraelove sinove, da ne zadene Izraelovih sinov nadloga, ko bi se Izraelovi sinovi približali svetišču.« Mojzes in Aron in vsa občina Izraelovih sinov so storili tako z leviti. Kakor je Gospod zapovedal Mojzesu o levitih, prav tako so storili z njimi Izraelovi sinovi. Leviti so se očistili greha in si oprali oblačila. Aron jih je daroval kot daritev pred Gospodom in Aron je izvršil zanje spravo v njihovo očiščenje. Potem so šli leviti opravljat svojo službo v shodnem šotoru pred Aronom in njegovimi sinovi. Kakor je Gospod zapovedal Mojzesu o levitih, tako so storili z njimi. Gospod je govoril Mojzesu: »To je, kar velja za levite: Od petindvajsetega leta in više naj prihajajo opravljat službo pri shodnem šotoru. Od petdesetega leta dalje naj se umaknejo od izvrševanja službe in naj ne služijo več; samo pomagati smejo svojim bratom pri delu v shodnem šotoru, redne službe pa naj ne opravljajo več. Tako narêdi z leviti pri njih službi!« Gospod je govoril Mojzesu v Sinajski puščavi prvi mesec drugega leta po njihovem izhodu iz egiptovske dežele: »Izraelovi sinovi naj obhajajo pasho ob določenem času. Štirinajsti dan tega meseca proti večeru jo obhajajte ob določenem času; obhajajte jo po vseh njenih postavah in naredbah!« Mojzes je torej rekel Izraelovim sinovom, naj obhajajo pasho. In obhajali so pasho v prvem mesecu, štirinajsti dan proti večeru v Sinajski puščavi; kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, tako so Izraelovi sinovi storili. Bilo pa je nekaj mož, ki so se omadeževali z mrličem in tisti dan niso mogli obhajati pashe; ti so tisti dan stopili pred Mojzesa in Arona. Rekli so mu ti možje: »Mi smo zaradi mrliča nečisti. Zakaj smo prikrajšani, da ne smemo darovati Gospodovega daru ob določenem času med Izraelovimi sinovi?« Mojzes jim je rekel: »Počakajte, hočem slišati, kaj Gospod zaradi vas zapove!« In Gospod je govoril Mojzesu: »Govori Izraelovim sinovom takole: ‚Če se kdo izmed vas ali vaših potomcev omadežuje z mrličem ali je na daljnem potovanju, naj vendarle obhaja pasho Gospodu! V drugem mesecu štirinajsti dan proti večeru naj jo obhajajo, jedó naj jo z opresnim kruhom in grenkimi zelišči. Nič naj ne pusté do jutra, tudi nobene kosti na njej naj ne zlomijo; obhajajo naj jo po vseh postavah za pasho. Kdor pa je čist in ni na potovanju, pa ne obhaja pashe, bodi iztrebljen izmed svojega ljudstva, ker ni daroval Gospodovega daru ob določenem času; tak človek naj se pokori za svoj greh! Ako biva pri vas tujec in hoče obhajati pasho Gospodu, naj jo obhaja po postavi za pasho in njenih pravilih; ista postava vam bodi za tujca in tega, ki je v deželi rojen!‘« Tisti dan, ko je bil postavljen sveti šotor, je pokril oblak prebivališče v šotoru postave; zvečer pa je bil nad prebivališčem kakor ognjen sij do jutra. Tako je bilo vedno: podnevi ga je pokrival oblak, ponoči pa ognjen sij. Kadar se je oblak iznad šotora dvignil, so Izraelovi sinovi odrinili, in na kraju, kjer se je oblak ustavil, tam so se Izraelovi sinovi utaborili. Na Gospodovo povelje so odhajali Izraelovi sinovi in na Gospodovo povelje so postavljali tabor; ves čas, dokler je počival oblak nad prebivališčem, so taborili. Kadar je ostal oblak nad prebivališčem več dni, so se Izraelovi sinovi držali Gospodove naredbe in niso odrinili. Včasih je ostal oblak nad prebivališčem le malo dni; na Gospodovo povelje so postavljali tabor in na Gospodovo povelje so odhajali. Včasih je ostal oblak od večera do jutra; če se je oblak zjutraj dvignil, so odrinili; ali pa je ostal podnevi in ponoči: če se je potem oblak dvignil, so odrinili. Ali pa je oblak ostal dva dni ali en mesec ali še več časa počivajoč nad prebivališčem, tedaj so Izraelovi sinovi taborili in niso odrinili; ko pa se je dvignil, so odrinili. Na Gospodovo povelje so postavljali tabor in na Gospodovo povelje so odhajali; držali so se Gospodove naredbe, kakor je Gospod zapovedal po Mojzesu. Gospod je govoril Mojzesu: »Naredi si dve srebrni trombi, naredi jih s kovanim delom; naj ti bosta, da z njima sklicuješ občino in odpravljaš tabor na odhod! Kadar se nanji zatrobi, naj se zbere vsa občina pri tebi ob vhodu v shodni šotor. Če se zatrobi na eno, naj se zberó pri tebi knezi, poglavarji Izraelovih tisočnij. Kadar pa zatrobite bučno, naj odrinejo tabori, ki taboré proti vzhodu. Ko drugič bučno zatrobite, naj odrinejo tabori, ki taboré proti jugu. Bučno naj se trobi, kadar naj odrinejo. Tudi za sklicanje zbora trobite, a ne trobite bučno! Le duhovniki, Aronovi sinovi, naj trobijo na trombi in ti vam bodita v večno postavo od roda do roda! Kadar pojdete v svoji deželi na vojsko zoper sovražnika, ki vas napada, trobite bučno na trombi! Tako se vas bo Gospod, vaš Bog, spomnil in rešeni boste svojih sovražnikov. Ob dnevu veselja, ob praznikih in ob mlajih trobite na trombi pri žgalnih in mirovnih daritvah in storili boste, da se vas bo spomnil vaš Bog! Jaz, Gospod, sem vaš Bog!« V drugem letu, v drugem mesecu, dvajsetega v mesecu, se je dvignil oblak iznad prebivališča postave. Izraelovi sinovi so odrinili iz Sinajske puščave po redu, v katerem so potovali, in oblak se je ustavil v Faranski puščavi. Tedaj so prvikrat odrinili na Gospodovo povelje, ki ga je dal po Mojzesu. Najprej je odrinil prapor tabora Judovih sinov s svojimi krdeli; na čelu njegove vojske je bil Aminadabov sin Naason; na čelu vojske rodu Isaharjevih sinov je bil Suarjev sin Natanael; na čelu vojske rodu Zabulonovih sinov je bil Helonov sin Eliab. Ko so sveti šotor razdrli, so odrinili Gersonovi sinovi in Merarijevi sinovi, ki so nosili sveti šotor. Potem je odrinil prapor Rubenovega tabora s svojimi krdeli; na čelu njegove vojske je bil Sedeurjev sin Elisur; na čelu vojske rodu Simeonovih sinov je bil Surisadajev sin Salamiel; na čelu vojske rodu Gadovih sinov je bil Duelov sin Eliasaf. Nato so odrinili Kaatovci, ki so nosili svetišče; do njihovega prihoda je bil šotor že postavljen. Potem je odrinil prapor tabora Efraimovih sinov s svojimi krdeli; na čelu njegove vojske je bil Amiudov sin Elisama; na čelu vojske rodu Manasejevih sinov je bil Fadasurjev sin Gamalijel; na čelu vojske rodu Benjaminovih sinov je bil Gedeonov sin Abidan. Potem je odrinil s svojimi krdeli prapor tabora Danovih sinov, ki je zaključeval vse tabore; na čelu njegove vojske je bil Amisadajev sin Ahiezer; na čelu vojske rodu Aserjevih sinov je bil Okranov sin Fegiel; na čelu vojske rodu Neftalijevih sinov je bil Enanov sin Ahira. V tem redu so potovali Izraelovi sinovi s svojimi krdeli; tako so odhajali. Mojzes je rekel Hobabu, sinu Madianca Raguela, Mojzesovega tasta: »Odhajamo v kraj, ki je o njem rekel Gospod: ‚Dal vam ga bom.‘ Pojdi z nami in dobro ti bomo storili, kajti Gospod je obljubil Izraelu vse dobro!« Odgovoril mu je: »Ne grem, ampak pojdem v svojo deželo in k svoji rodbini.« Odvrnil je: »Nikar nas ne zapusti! Kajti ti veš, kje naj taborimo v puščavi; zato nam bodi za oko. Če pojdeš z nami, bomo isto dobro, katero koli Gospod stori nam, tudi tebi storili.« Tedaj so potovali od gore Gospodove tri dni hoda. Skrinja zaveze Gospodove je hodila pred njimi tri dni hoda, da bi jim našla kraj za počitek. Gospodov oblak pa je bil podnevi nad njimi, kadar so odhajali iz taborišča. Kadar se je skrinja zaveze odpravljala na pot, je govoril Mojzes: »Vzdigni se, Gospod, in razkropé naj se tvoji sovražniki, in tisti, ki te črtijo, naj bežé pred tvojim obličjem!« Kadar pa se je ustavila, je govoril: »Ustavi se, Gospod, pri množici Izraelovih tisočnij!« Ljudstvo je začelo glasno godrnjati pred Gospodom, da se mu slabo godi. Gospod je slišal, njegova jeza se je vnela in Gospodov ogenj je zagorel proti njim in uničil del tabora. Tedaj je ljudstvo vpilo k Mojzesu; Mojzes pa je molil h Gospodu in ogenj je ugasnil. Tisti kraj so imenovali Tabera, ker je zagorel proti njim Gospodov ogenj. Drhal, ki je bila med njimi, se je vdala poželjivosti; tedaj so tudi Izraelovi sinovi zopet tarnali in so govorili: »Kdo nam bo dal mesa jesti? Spominjamo se rib, ki smo jih v Egiptu zastonj jedli, kumar, dinj, luka, čebule in česna. Sedaj pa naše življenje hira; ničesar ni, naše oči ne vidijo drugega kakor mano.« Mana pa je bila kakor koriandrovo seme in podobna bdeliju. Ljudstvo je hodilo okoli in jo nabiralo in mlelo na žrmljah ali trlo v možnarjih in kuhalo v loncih in delalo iz nje kolače; njen okus je bil kakor okus oljnatega kolača. Ko je padala ponoči rosa na tabor, je padala nanj tudi mana. Mojzes je torej slišal, da je ljudstvo tarnalo po svojih rodovinah, vsak pri vhodu v svoj šotor. Gospodova jeza se je silno razvnela in tudi Mojzesu ni bilo všeč. Tedaj je Mojzes rekel Gospodu: »Zakaj tako hudo ravnaš s svojim hlapcem in zakaj nisem našel milosti v tvojih očeh, da si naložil name breme vsega tega ljudstva? Sem li mar jaz spočel vse to ljudstvo, sem ga mar jaz rodil, da mi praviš: ‚Nosi ga v svojem naročju, kakor nosi pestunja dojenčka, v deželo, ki si jo s prisego obljubil njihovim očetom?‘ Od kod naj vzamem mesa, da bi ga dal vsemu temu ljudstvu? Tarnajo namreč pred menoj in pravijo: ‚Daj nam mesa jesti!‘ Jaz sam ne morem nositi vsega ljudstva; kajti pretežko je zame. Ako hočeš tako z menoj ravnati, me rajši, prosim, usmrti, če sem našel milost v tvojih očeh, da ne bom gledal svoje nesreče!« Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Zberi mi sedemdeset mož izmed Izraelovih starešin, o katerih veš, da so starešine ljudstva in njegovi voditelji! Pripelji jih k shodnemu šotoru, da se postavijo tam poleg tebe! Stopil bom dol in bom ondi govoril s teboj; vzel bom od duha, ki je nad teboj, in ga dal nadnje, da bodo nosili s teboj vred breme ljudstva in ga ne boš več sam nosil. Ljudstvu pa reci: Posvetite se za jutri in jedli boste meso! Kajti tarnali ste glasno pred Gospodom in govorili: ‚Kdo nam bo dal mesa jesti? V Egiptu se nam je vendar dobro godilo!‘ In Gospod vam bo dal mesa jesti. Jedli ga boste ne samo en dan, ne dva dni, ne pet dni, ne deset dni, ne dvajset dni, marveč ves mesec dni, dokler vam ne zasmrdi in se vam ne zagabi. Kajti zavrgli ste Gospoda, ki je med vami, in tarnali pred njim, govoreč: ‚Zakaj smo vendar šli iz Egipta?‘« Mojzes je dejal: »Šeststo tisoč mož pešcev šteje ljudstvo, med katerim bivam, in ti praviš: ‚Dal jim bom mesa, da ga bodo jedli mesec dni.‘ Ali se bo zaklalo zanje toliko drobnice in govedi, da bo zanje zadostovalo? Ali se jim bodo zbrale vse ribe morja, da bo zanje dovolj?« Gospod pa je odgovoril Mojzesu: »Ali je morda Gospodova roka preslaba? Sedaj boš videl, ali se bo moja beseda pred teboj spolnila ali ne.« Mojzes je odšel, povedal ljudstvu Gospodove besede in zbral sedemdeset mož izmed starešin ljudstva ter jih postavil okrog šotora. Gospod je stopil dol v oblaku in govoril z njim; vzel je od duha, ki je bil nad njim, in ga dal nad sedemdeset starešin. Ko je duh prišel nadnje, so prerokovali, pozneje pa ne več. Dva moža pa sta ostala v taboru; enemu je bilo ime Eldad, drugemu pa Medad. Duh je prišel tudi nadnju; bila sta namreč med zapisanimi, nista pa šla k šotoru; in prerokovala sta v taborišču. Pritekel pa je mladenič in naznanil Mojzesu ter rekel: »Eldad in Medad prerokujeta v taborišču.« Tedaj je izpregovoril Nunov sin Jozue, ki je bil izza svoje mladosti Mojzesov služabnik, in rekel: »Moj gospod, Mojzes, zabrani jima!« Mojzes mu je odvrnil: »Kaj se vnemaš zame? O, da bi vse Gospodovo ljudstvo prerokovalo! Da bi dal Gospod svojega duha nadnje!« Potem se je Mojzes vrnil v tabor, on in Izraelovi starešine. Tedaj se je dvignil veter po Gospodovem ukazu in prinesel prepelic od morja sem ter jih nasul na taborišče, dan hoda daleč v vsako smer okrog taborišča, okrog dva komolca visoko od tal. Ljudstvo je bilo pokonci ves tisti dan, vso noč, ves naslednji dan, in nabiralo prepelice; kdor je malo nabral, jih je imel deset mer. Razpoložili so si jih okrog taborišča. Meso je še bilo med njihovimi zobmi, še ni bilo použito, ko se je vnela Gospodova jeza zoper ljudstvo. Gospod je udaril ljudstvo s silno veliko nesrečo. Zato so imenovali tisti kraj Kibrottaava, ker so tam pokopali ljudstvo, ki se je vdalo poželjivosti. Od Kibrottaave je odrinilo ljudstvo v Haserot; v Haserotu so ostali. Marija in Aron sta očitala Mojzesu zaradi kušitske žene, ki jo je vzel; kajti oženil se je s kušitsko ženo. Rekla sta: »Ali je Gospod samo z Mojzesom govoril? Ali ni govoril tudi z nama?« Gospod je to slišal. Mož Mojzes pa je bil zelo krotek, bolj kot vsi ljudje na zemlji. Takoj je Gospod rekel Mojzesu, Aronu in Mariji: »Pojdite vi trije k shodnemu šotoru!« In ti trije so odšli. Gospod pa je stopil dol v oblačnem stebru in se postavil k vhodu v šotor ter poklical Arona in Marijo. Ko sta oba prišla, je rekel: »Poslušajta moje besede! Ako je med vami Gospodov prerok, se mu razodenem v prikazni, v sanjah govorim z njim. Ni pa tako z mojim služabnikom Mojzesom; ta je zaupnik vse moje hiše: od ust do ust govorim z njim, v videnju in ne v temnih odkritjih, in Gospodovo podobo sme gledati. Zakaj se nista bala očitati mojemu služabniku Mojzesu?« In Gospodova jeza se je vnela zoper njiju in je odšel. Oblak se je umaknil iznad šotora. In glej, Marija je bila od gob bela kakor sneg. Aron se je obrnil proti Mariji, in glej, bila je gobava. Tedaj je Aron rekel Mojzesu: »Prosim, moj gospod, ne nakladaj nama greha, ki sva ga tako nespametno storila! Naj ne bo ta kot mrtvorojen otrok, čigar meso je že na pol gnilo, ko pride na svet.« Tedaj je Mojzes zavpil h Gospodu: »O Bog, ozdravi jo vendar!« In Gospod je rekel Mojzesu: »Ako bi ji njen oče pljunil v obraz, ali se ne bi morala sedem dni sramovati? Naj bo torej sedem dni izločena zunaj tabora; potem naj se zopet sprejme.« In Marija je bila izločena zunaj tabora sedem dni. Ljudstvo pa ni šlo dalje, dokler ni bila Marija zopet sprejeta. Potem je ljudstvo odrinilo od Haserota in taborili so v Faranski puščavi. Gospod je govoril Mojzesu: »Pošlji si mož, da ogledajo kanaansko deželo, ki jo hočem dati Izraelovim sinovom! Pošljite po enega moža od vsakega rodu njihovih očetov! Sleherni med njimi bodi knez!« Mojzes jih je torej po Gospodovem ukazu poslal iz Faranske puščave, same može, ki so bili poglavarji Izraelovih sinov. To so njihova imena: iz Rubenovega rodu Zekurjev sin Samua; iz Simeonovega rodu Hurijev sin Safat; iz Judovega rodu Jefonov sin Kaleb; iz Isaharjevega rodu Jožefov sin Igal; iz Efraimovega rodu Nunov sin Osee; iz Benjaminovega rodu Rafujev sin Falti; iz Zabulonovega rodu Sodijev sin Gediel; iz Jožefovega rodu, iz Manasejevega rodu Susijev sin Gadi; iz Danovega rodu Gemalijev sin Amiel; iz Aserjevega rodu Mihaelov sin Stur; iz Neftalijevega rodu Vapsijev sin Nahabi; iz Gadovega rodu Mahijev sin Guel. To so imena mož, ki jih je Mojzes poslal, da ogledajo deželo. Nunovemu sinu Oseeju pa je Mojzes dal ime Jozue. Poslal jih je torej Mojzes, da ogledajo kanaansko deželo, in jim naročil: »Pojdite tod v Negeb, potem pojdite na pogorje! Oglejte deželo, kakšna je, in ljudstvo, ki v njej prebiva, je li močno ali slabo, ali ga je malo ali mnogo; kakšna je dežela, ki v njej prebiva, je li dobra ali slaba; in kakšna so mesta, ki v njih prebiva, ali so odprta ali utrjena; in kakšna je zemlja, je li mastna ali pusta, je li drevje po njej ali ne! Srčni bodite in prinesite nekaj sadu dežele!« Bil pa je čas zgodnjega grozdja. Šli so torej in ogledali deželo od Sinske puščave do Rohoba, do poti proti Ematu. Šli so v Negeb in prišli do Hebrona; tam so bivali Enakovi sinovi Ahiman, Sesaj in Tolmaj; Hebron pa je bil pozidan sedem let poprej kot Tanis v Egiptu. Prišli so do Eskolske doline; tam so odrezali mladiko vinske trte z enim grozdom, ki sta ga nosila na drogu po dva moža; tudi nekaj granatnih jabolk in smokev. Tisti kraj se je imenoval Eskolska dolina zaradi grozda, ki so ga tam odrezali Izraelovi sinovi. Po štiridesetih dneh so se vrnili, ko so bili deželo ogledali. In ko so se vrnili, so prišli k Mojzesu in Aronu in k vsej občini Izraelovih sinov v Faransko puščavo, v Kades. Poročali so jima in vsej občini ter jima pokazali sad dežele. Tako so mu pripovedovali in govorili: »Prišli smo v deželo, kamor si nas poslal. Zares teče v njej mleko in med in tole je njen sad. Toda ljudstvo, ki biva v deželi, je močno in mesta so utrjena in zelo velika; tudi Enakove sinove smo videli ondi. Amalek prebiva v pokrajini Negebu; Hetejci, Jebusejci in Amorejci prebivajo na pogorju, a Kanaanci prebivajo ob morju in poleg Jordana.« Kaleb pa je miril ljudstvo pred Mojzesom in rekel: »Le pojdimo in se je polastimo, saj jo bomo mogli premagati!« Možje pa, ki so z njim hodili, so rekli: »Nikakor ne moremo iti nad to ljudstvo, ker je močnejše ko mi.« In so razvpili pred Izraelovimi sinovi deželo, ki so jo bili ogledali, govoreč: »Dežela, ki smo jo prehodili, da bi jo ogledali, je dežela, ki žre svoje prebivalce. Vsi ljudje, ki smo jih videli v njej, so ljudje visoke postave; videli smo tam tudi velikane, sinove Enakove, iz rodu velikanov: zdelo se nam je, da smo kakor kobilice, in tako smo se morali tudi njim zdeti.« Tedaj je vsa občina zagnala krik in vik, in ljudstvo je jokalo tisto noč. Vsi Izraelovi sinovi so godrnjali zoper Mojzesa in Arona in vsa občina jima je govorila: »O da bi bili umrli v egiptovski deželi ali da bi umrli v tej puščavi! Zakaj nas vodi Gospod v to deželo, da pademo pod mečem? Naše žene in naši otroci bodo v plen. Ali ni bolje za nas, da se vrnemo v Egipt?« In govorili so drug drugemu: »Postavimo si poglavarja in vrnimo se v Egipt!« Mojzes in Aron sta tedaj padla na svoje obličje pred vso zbrano občino Izraelovih sinov. Nunov sin Jozue pa in Jefonov sin Kaleb, ki sta bila tudi med ogledniki dežele, sta pretrgala svoja oblačila in rekla vsej občini Izraelovih sinov: »Dežela, ki smo jo prehodili, da bi jo ogledali, je zelo lepa dežela. Če nam je Gospod naklonjen, nas bo pripeljal v to deželo in nam jo dal, deželo, v kateri teče mleko in med. Le ne upirajte se Gospodu in ne bojte se ljudstva te dežele! Kajti kakor kruh jih bomo pojedli. Brez obrambe so ostali. Z nami pa je Gospod. Nikar se jih ne bojte!« Tedaj ju je vsa občina mislila posuti s kamenjem. Toda veličastvo Gospodovo se je prikazalo nad shodnim šotorom vsem Izraelovim sinovom. Gospod pa je rekel Mojzesu: »Doklej me bo zaničevalo to ljudstvo? Doklej mi ne bodo verjeli kljub vsem znamenjem, ki sem jih storil med njimi? Udarim jih s kugo in jih iztrebim, iz tebe pa naredim narod, večji in mogočnejši, kakor je ta.« Mojzes je rekel Gospodu: »Če Egipčani to slišijo, saj si s svojo močjo odpeljal to ljudstvo iz njihove srede, bodo povedali prebivalcem te dežele. Slišali so, da si ti, Gospod, sredi tega ljudstva, da se ti, Gospod, razodevaš iz oči v oči, da tvoj oblak stoji nad njimi in da ti hodiš pred njimi podnevi v oblačnem stebru in ponoči v ognjenem stebru. Ako torej to ljudstvo pokončaš kakor enega moža, bodo narodi, ki so slišali glas o tebi, rekli: ‚Ker Gospod ni mogel pripeljati tega ljudstva v deželo, ki jim jo je s prisego obljubil, jih je pomoril v puščavi.‘ Naj se torej tvoja moč, Gospod, zdaj poveliča, kakor si govoril: ‚Gospod je prizanesljiv in velik v milosti, odpušča krivdo in hudobijo; vendar pa nikakor ne pušča brez kazni, ampak pokori krivdo očetov na sinovih do tretjega in četrtega roda.‘ Odpusti, prosim, krivdo tega ljudstva po svojem velikem usmiljenju, kakor si prizanašal temu ljudstvu od Egipta do semkaj!« Gospod je rekel: »Odpuščam po tvoji besedi. Toda kakor resnično živim in bo z Gospodovim veličastvom napolnjena vsa zemlja: Vsi ti možje, ki so videli moje veličastvo in moja znamenja, ki sem jih storil v Egiptu in v puščavi, pa so me vendar že desetkrat skušali in niso poslušali mojega glasu, nikakor ne bodo videli dežele, ki sem jo s prisego obljubil njihovim očetom. Nihče od vseh teh, ki so me zaničevali, je ne bo videl. Svojega služabnika Kaleba pa bom, ker je bil drugega duha in mi bil popolnoma zvest, pripeljal v deželo, ki jo je že obhodil, in njegov zarod jo bo dobil v delež. Amalečana in Kanaanca pustite bivati v dolini! Jutri se obrnite in odrinite v puščavo po potu proti Rdečemu morju!« Gospod je govoril Mojzesu in Aronu: »Kako dolgo naj še traja, da bo ta hudobna občina godrnjala zoper mene? Slišal sem godrnjanje Izraelovih sinov, s katerim so godrnjali zoper mene. Povej jim: ‚Kakor resnično živim,‘ pravi Gospod, ‚kakor ste glasno govorili pred menoj, resnično, tako vam bom storil! V tej deželi bodo popadala vaša trupla, vsi, kar vas je bilo preštetih po vsem vašem številu od dvajsetih let in više, ki ste godrnjali zoper mene. Nikakor ne pridete vi v deželo, za katero sem svojo roko povzdignil k prisegi, da vam bom dal prebivati v njej, razen Jefonovega sina Kaleba in Nunovega sina Jozueta. Vaše otroke, o katerih ste dejali, da bodo v plen, pa popeljem tja in spoznali bodo deželo, ki je vi niste marali. Vaša trupla pa bodo popadala v tej puščavi. Vaši sinovi bodo pastirjevali po puščavi štirideset let in se pokorili za vašo nezvestobo, dokler ne razpadejo vaša trupla v puščavi. Kakor je bilo število dni, v katerih ste ogledovali deželo, štirideset dni, se boste pokorili za svoje krivde štirideset let, za vsak dan eno leto, tako da spoznate, kaj to pomeni, če se od vas umaknem. Jaz, Gospod, sem govoril! Resnično, to bom storil vsej tej hudobni občini, ki se je zbrala zoper mene: v tej puščavi bodo shirali in tu pomrli.‘« Možje pa, ki jih je Mojzes poslal ogledovat deželo in ki so po vrnitvi zapeljali vso občino, da je godrnjala zoper njega, s tem, da so razvpili deželo, ti možje, ki so grdo razvpili deželo, so umrli udarjeni pred Gospodom. Nunov sin Jozue pa in Jefonov sin Kaleb sta ostala pri življenju izmed onih mož, ki so šli ogledovat deželo. Mojzes je povedal te besede vsem Izraelovim sinovom in ljudstvo se je silno užalostilo. Drugo jutro so zgodaj vstali ter šli na vrh pogorja in rekli: »Glej, tu smo, hočemo iti v kraj, o katerem je Gospod govoril; saj smo se res pregrešili.« Mojzes pa je rekel: »Zakaj le hočete prestopiti Gospodovo zapoved? Ne bo vam uspelo. Ne hodite! Kajti Gospoda ni v vaši sredi; sicer vas vaši sovražniki pobijejo. Kajti Amalečan in Kanaanec sta ondi pred vami in padli boste pod mečem; ker ste se odvrnili proč od Gospoda, zato Gospod ne bo z vami.« Pa so vendar v svoji prevzetnosti šli na vrh pogorja. Toda skrinja Gospodove zaveze in Mojzes se nista ganila iz taborišča. Tedaj sta prišla Amalečan in Kanaanec, ki sta prebivala na onem pogorju, ter jih pobila in razkropila tja do Horme. Gospod je govoril Mojzesu: »Povej Izraelovim sinovom in jim reci: ‚Ko pridete v deželo svojega prebivanja, ki vam jo bom dal, in boste darovali Gospodu ognjeno daritev, žgalno daritev ali klavno daritev, da spolnite zaobljubo, ali kot prostovoljen dar ali ob svojih praznikih, da pripravite prijeten vonj za Gospoda, od govedi ali drobnice, naj daruje, kdor hoče darovati svoj dar Gospodu, kot jedilno daritev desetinko bele moke, umešene s četrtinko hina olja! Vina pa daruj v pitno daritev četrtinko hina za vsako jagnje pri žgalni ali klavni daritvi! Ali za ovna daruj kot jedilno daritev dve desetinki bele moke, umešene s tretjinko hina olja! Vina pa daruj v pitno daritev tretjinko hina v prijeten vonj za Gospoda! Ako daruješ mladega junca v žgalno daritev ali v klavno daritev, da spolniš zaobljubo, ali v mirovno daritev Gospodu, daruj z mladim juncem vred kot jedilno daritev tri desetinke bele moke, umešene s polovico hina olja, vina pa daruj v pitno daritev pol hina kot ognjeno daritev v prijeten vonj za Gospoda! Tako delaj pri vsakem volu ali ovnu ali vsaki mladi ovci ali kozi! Kolikor koli jih darujete, storite tako pri slehernem po njihovem številu! Tako naj dela vsak domačin, ko daruje ognjeno daritev v prijeten vonj za Gospoda. Če tujec gostuje pri vas ali kdor koli biva med vami od roda do roda in hoče darovati ognjeno daritev v prijeten vonj za Gospoda, naj dela tako, kakor vi delate. Ista postava veljaj za vas in za tujca, ki med vami prebiva; večno veljavna postava naj bo od roda do roda: kakor vi, tako bodi tujec pred Gospodom! Ista postava in ista naredba veljaj za vas in za tujca, ki biva pri vas!‘« Gospod je govoril Mojzesu: »Povej Izraelovim sinovom in jim reci: ‚Ko pridete v deželo, v katero vas popeljem, in boste uživali od žita dežele, darujte dar dviganja Gospodu! Od prvin svoje moke darujte kolač kot dar dviganja; kakor dar dviganja od gumna, tako ga darujte! Od prvin svoje moke dajajte Gospodu dar dviganja od roda do roda! Ako se ponevedoma pregrešite in ne spolnite katere izmed vseh teh zapovedi, ki jih je Gospod dal Mojzesu (česa od tega, kar vam je Gospod zapovedal po Mojzesu, od dneva, ko je Gospod zapovedal, in poslej od roda do roda): naj, ako se je zgodilo ponevedoma, ne da bi se občina tega zavedala, vsa občina daruje mladega junca kot žgalno daritev v prijeten vonj za Gospoda z njeno jedilno in pitno daritvijo, kakor je določeno, in kozla v daritev za greh. Duhovnik naj izvrši spravo za vso občino Izraelovih sinov in jim bo odpuščeno. Kajti bila je neprevidnost in za svojo neprevidnost so darovali svoj dar, ognjeno daritev Gospodu, in svojo daritev za greh pred Gospodom. Odpuščeno bo vsej občini Izraelovih sinov in tujcu, ki biva med njimi; kajti zgodilo se je po neprevidnosti vsega ljudstva. Ako se posamezen človek pregreši iz neprevidnosti, naj daruje enoletno kozo v daritev za greh. Duhovnik naj izvrši spravo pred Gospodom za človeka, ki se je ponevedoma pregrešil, da ga spravi in mu bo odpuščeno. Ista postava vam veljaj za tistega, ki kaj ponevedoma stori, za domačina med Izraelovimi sinovi in za tujca, ki biva med njimi! Toda kdor stori kaj nalašč, bodisi domačin ali tujec, ta preklinja Gospoda; tak človek bodi iztrebljen izmed svojega ljudstva! Kajti Gospodovo besedo je zaničeval in prelomil njegovo zapoved. Da, tak človek bodi iztrebljen; njegova krivda je na njem!‘« Ko so bili Izraelovi sinovi v puščavi, so zalotili človeka, ki je sobotni dan drva nabiral. Ti, ki so ga zalotili pri nabiranju drv, so ga pripeljali k Mojzesu in Aronu in k vsej občini. Dali so ga v zapor, ker še ni bilo določeno, kaj naj mu storé. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Ta človek mora umreti! S kamenjem naj ga posuje vsa občina zunaj taborišča.« In odpeljala ga je vsa občina iz taborišča in posula s kamenjem, da je umrl, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Gospod je govoril Mojzesu: »Povej Izraelovim sinovom in jim reci, naj si napravljajo čopke na vogalih svojih oblačil od roda do roda ter naj privezujejo čopek k vsakemu voglu z vrvco iz višnjevega škrlata! Čopke imejte za to: kadar jih vidite, se spomnite vseh Gospodovih zapovedi ter jih spolnjujte in ne hodite za svojim srcem in svojimi očmi, ki vas zavajajo v nezvestobo! Tako se boste spominjali vseh mojih zapovedi in jih spolnjevali in boste sveti svojemu Bogu. Jaz, Gospod, sem vaš Bog, ki sem vas izpeljal iz egiptovske dežele, da bi vam bil Bog; jaz, Gospod, sem vaš Bog!« In vzdignil se je Kore, sin Isaarja, sinu Kaatovega, sinu Levijevega, in Rubenovi potomci, Eliabova sinova Datan in Abiron in Feletov sin Hon; vzdignili so se zoper Mojzesa in z njimi dvesto petdeset mož izmed Izraelovih sinov, knezi občine, poslanci zbora, imenitni možje. Zbrali so se zoper Mojzesa in Arona in jima rekli: »Dosti vama bodi! Kajti vsa občina, vsi skupaj so sveti in Gospod je med njimi. Zakaj se povzdigujeta nad Gospodovo občino?« Ko je Mojzes to slišal, je padel na svoje obličje. Potem je rekel Koreju in vsej njegovi drhali: »Jutri bo razodel Gospod, kdo je njegov in kdo je svet, da ga pusti blizu sebe; kogar si je izbral, tega bo pustil k sebi. Storite tole: vzemite si kadilnice, Kore in vsa njegova drhal, jutri naložite vanje ognja in denite nanj kadila pred Gospodom; kogar bo Gospod izbral, ta bodi svet! Dosti vam bodi, Levijevi sinovi!« Potem je Mojzes rekel Koreju: »Čujte vendar, Levijevi sinovi: Ali vam je premalo, da vas je Izraelov Bog odločil iz Izraelove občine in vas pustil blizu sebe, da bi opravljali službo pri Gospodovem šotoru in stali pred občino, da bi zanje vršili službo? Pustil je k sebi tebe in s teboj vse tvoje brate, Levijeve sinove, in vi terjate še duhovništvo! Zato se ti in vsa tvoja drhal zbirate zoper Gospoda. Kaj je Aron, da godrnjate zoper njega?« Nato je Mojzes dal poklicati Eliabova sinova Datana in Abirona. Rekla sta: »Ne greva! Ali je premalo, da si nas izpeljal iz dežele, v kateri teče mleko in med, da nas pomoriš v puščavi? Ali se hočeš povzdigniti tudi za vladarja nad nami? Saj nas nisi pripeljal v deželo, v kateri teče mleko in med, in nisi nam dal njiv in vinogradov v posest! Hočeš li tem ljudem oči iztakniti? Ne greva!« Mojzes se je silno razsrdil in rekel Gospodu: »Ne glej na njihovo daritev! Niti enega osla nisem vzel od njih in nikomur izmed njih nisem storil nič žalega.« Potem je Mojzes rekel Koreju: »Ti in vsa tvoja drhal stopite jutri pred Gospoda, ti, oni in Aron! Vzemite vsak svojo kadilnico in denite vanje kadila! Prinesite pred Gospoda vsak svojo kadilnico, dvesto petdeset kadilnic, tudi ti in Aron, vsak svojo kadilnico!« Tedaj so vzeli vsak svojo kadilnico, naložili vanje ognja in deli nanj kadila ter se postavili pri vhodu v shodni šotor, tudi Mojzes in Aron. Ko je Kore zbral zoper njiju vso občino pri vhodu v shodni šotor, se je vsej občini prikazalo Gospodovo veličastvo. Tedaj je Gospod govoril Mojzesu in Aronu: »Ločita se od te občine! Na mah jih bom pokončal.« Tedaj sta padla na svoje obličje in rekla: »O Bog, Bog duhov življenja v vsakem živem bitju, en sam človek je grešil, ali se hočeš srditi nad vso občino?« Nato je Gospod Mojzesu zapovedal: »Povej občini: ‚Umaknite se iz okolice Korejevega, Datanovega in Abironovega prebivališča!‘« Mojzes se je dvignil in šel proti Datanu in Abironu in Izraelovi starešine so šli za njim. Občini je ukazal: »Umaknite se od šotorov teh hudobnih mož in ne dotikajte se ničesar, kar je njihovega, da ne umrjete zaradi vseh njihovih grehov!« In umaknili so se iz okolice Korejevega, Datanovega in Abironovega prebivališča. Datan in Abiron pa sta stopila ven in stala pri vhodu svojih šotorov z ženama, sinovi in otročiči. Tedaj je Mojzes rekel: »Po tem boste spoznali, da me je Gospod poslal vršit vsa ta dela in da ne delam sam od sebe: če ti umrjejo, kakor umirajo vsi ljudje, in jih zadene nadloga, kakršna zadeva vse ljudi, me Gospod ni poslal. Če pa Gospod pokaže nenavadno prikazen, da odpre zemlja svoje žrelo in požre nje in vse, kar je njihovega, da se živi pogreznejo v podzemlje, potem spoznajte, da so ti možje preklinjali Gospoda!« Ko je izgovoril vse te besede, so se razpočila tla pod njimi. Zemlja je odprla svoje žrelo in požrla nje in njihove družine in vse ljudi, ki so bili Korejevi pristaši, z vsem imetjem vred. Pogreznili so se z vsem, kar so imeli, živi v podzemlje in zemlja se je zaprla nad njimi; tako so izginili izmed občine. Vsi Izraelci, ki so bili okoli njih, so zbežali ob njihovem vpitju; kajti dejali so: »Da nas zemlja ne požre!« In ogenj je šinil od Gospoda in použil dvesto petdeset mož, ki so darovali kadilo. Tedaj je Gospod govoril Mojzesu: »Reci Eleazarju, sinu duhovnika Arona, naj pobere kadilnice s pogorišča in naj proč strese ogenj; kajti posvečene so bile kadilnice teh mož, ki so grešili, z njihovim življenjem; skujejo naj jih na široke pločevine in z njimi prevlečejo oltar! Prinesli so jih namreč pred Gospoda in ostanejo posvečene, Izraelovim sinovom naj bodo v znamenje.« Duhovnik Eleazar je vzel bronaste kadilnice, ki so jih prinesli ti, ki so zgoreli, in skovali so jih za oltarno prevleko, za spomin Izraelovim sinovom, da naj se ne približa noben nepoklicani, ki ni iz Aronovega rodu, darovat kadila pred Gospodom, da se mu ne zgodi kakor Koreju in njegovi drhali, kakor mu je Gospod naročil po Mojzesu. Drugi dan je godrnjala vsa občina Izraelovih sinov zoper Mojzesa in Arona: »Vidva sta pomorila ljudstvo Gospodovo!« Ko se je občina zbirala zoper Mojzesa in Arona, sta se obrnila proti shodnemu šotoru in glej, pokril ga je oblak in prikazalo se je Gospodovo veličastvo. Mojzes in Aron sta prišla pred shodni šotor. In Gospod je govoril Mojzesu: »Umaknita se izmed te občine! Na mah jih bom pokončal.« Tedaj sta padla na svoje obličje. Mojzes pa je rekel Aronu: »Vzemi kadilnico, naloži vanjo ognja z oltarja, deni nanj kadila in hitro nesi k občini, da izvršiš spravo zanje! Kajti jeza je izšla od Gospoda, izbruhnila je kuga.« In Aron je vzel, kakor je Mojzes ukazal, in tekel med občino in glej, kuga je bila res izbruhnila med ljudstvom. Naložil je kadila in izvršil spravo za ljudstvo. Postavil se je med mrtve in žive in kuga je prenehala. Za kugo jih je umrlo štirinajst tisoč sedemsto, poleg onih, ki so umrli zaradi Koreja. Potem se je Aron vrnil k Mojzesu k vhodu v shodni šotor; kuga je bila namreč prenehala. Gospod je govoril Mojzesu: »Govori Izraelovim sinovom in vzemi dvanajst palic od njih, po eno od vsake rodovine, od vseh njihovih knezov po njihovih družinah; zapiši ime vsakega na njegovo palico! Aronovo ime pa napiši na Levijevo palico; kajti ena palica bodi za poglavarja njihove rodovine! Položi jih v shodni šotor pred postavo, kjer se vam razodevam! Palica moža, ki ga izvolim, bo vzcvetela; tako odpravim godrnjanje, ki se dviga med Izraelovimi sinovi zoper vaju.« Mojzes je govoril Izraelovim sinovom in vsi njihovi knezi so mu izročili dvanajst palic, vsak po eno palico, po svojih družinah; med njihovimi palicami je bila tudi Aronova palica. Mojzes je položil palice pred Gospoda v šotoru postave. Ko je drugi dan prišel Mojzes v šotor postave, glej, se je razcvetela Aronova palica za Levijev rod: pognala je brstje in nastavila cvetje in dozorila mandeljne. Mojzes je prinesel vse palice izpred Gospoda k vsem Izraelovim sinovom in videli so jih in prejeli vsak svojo palico. Gospod pa je rekel Mojzesu: »Nesi Aronovo palico nazaj pred postavo, da se ohrani v znamenje za uporne sinove in napravi konec njihovemu godrnjanju zoper mene, da ne umrjejo!« Mojzes je to izvršil; kakor mu je Gospod zapovedal, tako je storil. Izraelovi sinovi pa so govorili Mojzesu: »Glej, mrjemo, umiramo, mi vsi umiramo. Kdor koli se približa Gospodovemu šotoru, umre. Ali naj vsi pomrjemo?« Gospod je rekel Aronu: »Ti in tvoji sinovi in s teboj hiša tvojega očeta boste nosili kazen za grehe v svetišču, ti in s teboj tvoji sinovi boste nosili kazen za grehe svojega duhovništva. Privzemi si tudi svoje brate, Levijev rod, rod svojega očeta, da se ti pridružijo in ti služijo, ko boste ti in s teboj tvoji sinovi pred šotorom postave! Naj strežejo tebi in opravljajo vsa šotorska opravila. Toda naj se ne bližajo opravi svetišča niti oltarju, da ne umrjejo, ne oni ne vi. Pridružijo naj se tebi in naj opravljajo opravila pri shodnem šotoru, vso službo pri šotoru; drug pa naj se vam ne približa. Vi pa opravljajte posle pri svetišču in posle pri oltarju, da ne pride več jeza nad Izraelove sinove! Glejte, jaz sem vzel vaše brate levite izmed Izraelovih sinov; vam so v dar, darovani Gospodu, da opravljajo službo pri shodnem šotoru. Ti pa in s teboj tvoji sinovi opravljajte svojo duhovniško službo v vsem, kar zadeva oltar in znotraj za zagrinjalom; tako opravljajte službo! Kot dar vam izročam vašo duhovniško službo. Drug pa, ki bi se približal, mora umreti.« Gospod je govoril Aronu: »Glej, jaz ti izročam, kar mora ostati od darov, z dviganjem meni darovanih; od vseh svetih darov Izraelovih sinov jih izročam kot delež tebi in tvojim sinovom po večni postavi. Tole bodi tvoje od presvetih darov, razen tega, kar se mora sežgati: vsi njihovi darovi pri vseh jedilnih daritvah in pri vseh daritvah za greh in za krivdo, ki mi jo prinašajo: kot presveto naj bo tvoje in tvojih sinov. V svetišču to uživaj; vsi moški naj to uživajo; imej to kot sveto stvar! Tudi to naj bo tvoje: dajatve od vseh darov, ki jih Izraelovi sinovi darujejo s primikanjem in odmikanjem, dajem tebi in s teboj tvojim sinovom in hčeram po večni postavi; vsak, ki je v tvoji hiši čist, sme od tega jesti. Vse najboljše od olja, vina in žita, najizvrstnejše od tega, kar darujejo Gospodu, dajem tebi. Prvine od vsega, kar je v njihovi deželi, ki jih darujejo Gospodu, naj bodo tvoje; vsak, ki je v tvoji hiši čist, jih sme jesti. Vse, kar je v Izraelu zaobljubljeno z zakletvijo, naj bo tvoje. Vse prvorojeno od vseh živih bitij, katero darujejo Gospodu, bodisi od ljudi ali od živine, bodi tvoje! Toda prvorojenega človeka daj odkupiti, tudi prvostorjeno žival, ki je nečista, daj odkupiti! Odkupiti jih daj, ko so mesec dni stari, po tvoji cenitvi za pet seklov srebra po seklu v svetišču, ki ima dvajset ger! Toda prvostorjenega od govedi ali ovac ali koz ne daj odkupiti, ker je sveto! Z njihovo krvjo pokropi oltar in tolščo sežgi kot ognjeno daritev v prijeten vonj za Gospoda! Meso pa bodi tvoje; kakor prsi primikanja in odmikanja in desno stegno, bodi tvoje! Vse svete darove dviganja, ki jih Izraelovi sinovi dvigajo Gospodu, dajem tebi in s teboj tvojim sinovom in hčeram po večni postavi; to je večna solna zaveza pred Gospodom zate in s teboj za tvoj zarod.« Gospod je rekel Aronu: »V njihovi deželi ne boš imel dédine in deleža ne bo zate med njimi: jaz sem tvoj delež in tvoja dédina med Izraelovimi sinovi. Levijevim sinovom pa, glej, dajem v dédino vse desetine v Izraelu kot povračilo za njihovo službo, ki jo opravljajo, za službo pri shodnem šotoru. Izraelovi sinovi pa naj se ne bližajo več shodnemu šotoru, da jih ne zadene krivda, ki prinaša smrt. Ampak leviti naj opravljajo službo pri shodnem šotoru in naj prejmejo kazen za njihove grehe; to bodi večna postava od roda do roda! Med Izraelovimi sinovi pa naj nimajo dédine. Kajti desetino Izraelovih sinov, ki jo darujejo Gospodu kot dar dviganja, dajem levitom v dédino. Zato sem jim rekel: ‚Med Izraelovimi sinovi naj nimajo dédine.‘« Gospod je govoril Mojzesu: »Povej levitom in jim reci: ‚Kadar boste prejemali od Izraelovih sinov desetino, ki sem vam jo dal od njih v vašo dédino, darujte od nje dar dviganja Gospodu: desetino od desetine! Vaš dar dviganja se vam bo štel kakor od žita z gumna in od obilnosti iz tlačilnice. Tako darujte tudi vi Gospodu dar dviganja od vseh svojih desetin, ki jih prejemate od Izraelovih sinov; od njih torej dajajte Gospodov dar dviganja duhovniku Aronu! Od vseh darov, ki jih prejemate, darujte dar dviganja Gospodu, od vsega, kar je pri tem najboljšega, kar je od tega posvečeno!‘ Reci jim: ‚Ko boste darovali od tega, kar je od tega najboljše, se bo levitom štelo kakor pridelek z gumna in kakor pridelek iz tlačilnice! Jesti smete to na vsakem kraju, vi in vaša družina; kajti vaše plačilo je za vašo službo pri shodnem šotoru. Ne boste si nakopali greha, če boste darovali, kar je najboljšega od tega, in ne oskrunili svetih darov Izraelovih sinov in ne boste umrli.‘« Gospod je govoril Mojzesu in Aronu: »To je zakonita postava, ki jo je Gospod dal, ko je rekel: ‚Povej Izraelovim sinovom, naj ti pripeljejo rdečo kravo brez madeža, na kateri ni napake in ki še ni nosila jarma! Izročite jo duhovniku Eleazarju; peljejo naj jo iz taborišča in jo zakoljejo pred njim! Duhovnik Eleazar naj vzame s svojim prstom nekaj njene krvi in naj pokropi z njeno krvjo sedemkrat proti prednji strani shodnega šotora. Potem naj sežgó kravo pred njegovimi očmi; njeno kožo, meso in kri z iztrebki vred naj sežgó. Nato naj vzame duhovnik cedrovega lesa in hizopa in karmesina in vrže v ogenj, v katerem se sežiga krava. Duhovnik naj si opere oblačila in se skoplje v vodi; potem sme iti v taborišče; vendar ostane duhovnik nečist do večera. Tudi tisti, ki jo je sežgal, naj si opere oblačila in se skoplje v vodi, vendar ostane nečist do večera. Mož pa, ki je čist, naj pobere pepel krave in ga usuje zunaj taborišča na čist kraj. Naj se hrani občini Izraelovih sinov, da se napravi očiščevalna voda; to je daritev za greh. Tisti, ki je pobral pepel krave, naj si opere oblačila, ostane pa nečist do večera. Tole bodi za Izraelove sinove in za tujca, ki biva med njimi, večna postava! Kdor se dotakne mrliča, trupla katerega koli človeka, bodi nečist sedem dni! S to naj se očisti tretji in sedmi dan; potem je čist. Če se pa tretji in sedmi dan ne očisti, ne bo čist. Kdor koli se dotakne mrliča, trupla človeka, ki je umrl, pa se ne očisti, omadežuje Gospodov šotor. Tak človek bodi iztrebljen iz Izraela! Ker ni bil pokropljen z očiščevalno vodo, je nečist, njegova nečistoča ostane na njem. Tole je postava: Če človek umrje v šotoru, je vsak, ki pride v šotor, in vsak, ki je v šotoru, sedem dni nečist; tudi vsaka odprta posoda, ki nima privezanega pokrova, je nečista. Kdor koli se dotakne na polju z mečem ubitega človeka ali sicer umrlega ali človeških kosti ali groba, bo nečist sedem dni. Za tega, ki je nečist, naj vzamejo nekaj pepela sežgane daritve za greh in naj vlijejo nanj žive vode v posodo. Mož, ki je čist, naj vzame hizop in naj ga pomoči v vodo in pokropi z njim šotor in vse orodje in osebe, ki so bile tam, tudi tega, ki se je dotaknil kosti ali ubitega ali sicer umrlega ali groba. Čisti naj pokropi nečistega tretji in sedmi dan; tako ga bo očistil sedmi dan; potem pa naj si opere oblačila in naj se skoplje v vodi; tako je zvečer čist. Kdor postane nečist, pa se ne očisti, tak naj se iztrebi izmed občine. Kajti oskrunil je Gospodovo svetišče; ni bil pokropljen z očiščevalno vodo; ostane nečist. In to vam bodi večna postava! Kdor je kropil z očiščevalno vodo, naj si opere oblačila. Kdor se je dotaknil očiščevalne vode, bodi nečist do večera! Vse, česar se dotakne nečisti, je nečisto; in človek, ki se ga dotakne, je nečist do večera.‘« Izraelovi sinovi, vsa občina, so prišli v puščavo Sin v prvem mesecu in ljudstvo se je ustavilo v Kadesu. Tam je umrla Marija in bila ondi pokopana. Občina ni imela vode; zato so se zbirali zoper Mojzesa in Arona. Ljudstvo se je prepiralo z Mojzesom in vpilo: »O da bi bili pomrli, ko so pomrli naši bratje pred Gospodom! Zakaj sta vendar pripeljala Gospodovo občino v to puščavo, da tu umrjemo, mi in naša živina? Zakaj sta nas izpeljala iz Egipta, da nas pripeljeta v ta slabi kraj, kjer ni setve ne smokev ne vinske trte ne granatnih jabolk ne vode za pijačo?« Mojzes in Aron sta se umaknila izpred občine k vhodu v shodni šotor in sta padla na svoje obličje; in prikazalo se jima je Gospodovo veličastvo. Gospod pa je govoril Mojzesu: »Vzemi palico in zberi občino, ti in tvoj brat Aron! Govorita skali pred njihovimi očmi in dala bo svojo vodo! Izvabi jim vodo iz skale in napoji občino in njihovo živino!« Mojzes je vzel palico izpred Gospoda, kakor mu je zapovedal. Potem sta Mojzes in Aron zbrala občino pred skalo; rekel jim je: »Poslušajte vendar, uporniki! Bova li vam mogla izvabiti vode iz te skale?« Mojzes je dvignil roko in udaril s palico dvakrat na skalo: priteklo je mnogo vode in pila je občina in njih živina. Gospod pa je rekel Mojzesu in Aronu: »Ker nista verovala vame, da bi me kot svetega izpričala pred očmi Izraelovih sinov, zato ne bosta pripeljala te občine v deželo, ki jim jo bom dal.« To je Voda Meriba, kjer so se Izraelovi sinovi prepirali z Gospodom, ki se je izkazal svetega med njimi. Mojzes je poslal iz Kadesa poslance k edomskemu kralju: »To sporoča tvoj brat Izrael: Ti poznaš vse nadloge, ki so nas zadele. Naši očetje so šli v Egipt in prebivali smo v Egiptu dolgo časa; Egipčani pa so stiskali nas in naše očete. Ko smo vpili h Gospodu, je slišal naš glas in poslal angela in nas izpeljal iz Egipta. In glej, v Kadesu smo, v mestu ob meji tvojega ozemlja. Naj gremo, prosimo, skozi tvojo deželo! Ne bomo šli po poljih ne skoz vinograde, in vode iz vodnjakov ne bomo pili; po kraljevi cesti pojdemo, ne krenemo ne na desno ne na levo, dokler ne pridemo skozi tvoje ozemlje.« Edom pa mu je odgovoril: »Ne smeš iti skoz pri meni, sicer ti pridem z mečem nasproti!« Izraelovi sinovi pa so mu rekli: »Po veliki cesti bomo hodili, in če bomo, jaz in moja živina, pili tvojo vodo, jo bom plačal. Nič drugega nočem, samo peš pojdem skoz.« Odgovoril je: »Ne smeš iti skoz.« In Edom mu je prišel nasproti s številnim ljudstvom in z močno roko. Ker se je Edom branil dovoliti Izraelu, da bi šel skoz njegovo ozemlje, je Izrael krenil od njega proč. Odrinili so od Kadesa, in Izraelovi sinovi, vsa občina, so prišli h gori Horu. Tedaj je Gospod govoril Mojzesu in Aronu ob gori Horu ob meji edomske dežele: »Aron naj se pridruži svojemu ljudstvu; kajti ne sme priti v deželo, ki jo bom dal Izraelovim sinovom, ker sta se upirala mojemu povelju pri Vodi Meribi. Vzemi Arona in njegovega sina Eleazarja in ju pelji na goro Hor! Sleci Aronu njegova oblačila in jih obleci njegovemu sinu Eleazarju! Aron bo pridružen in bo tam umrl.« Mojzes je storil, kakor je Gospod zapovedal. Šli so vpričo vse občine na goro Hor. Mojzes je slekel Aronu njegova oblačila in jih oblekel njegovemu sinu Eleazarju. Aron je umrl tam na vrhu gore. Mojzes in Eleazar pa sta stopila z gore. Ko je videla vsa občina, da je Aron preminul, je objokovala Arona trideset dni vsa Izraelova hiša. Ko je slišal Kanaanec, kralj v Aradu, ki je bival v Negebu, da prihaja Izrael po potu Atarima, se je začel bojevati z Izraelom in ujel nekaj ujetnikov. Tedaj je Izrael naredil zaobljubo Gospodu in rekel: »Ako mi daš to ljudstvo v roke, pokončam z zakletvijo njegova mesta.« Gospod je uslišal Izraelov glas ter mu dal Kanaance; in pokončal je z zakletvijo nje in njihova mesta; zato so imenovali ta kraj Horma. Od gore Hora so odrinili po potu k Rdečemu morju, da bi obšli edomsko deželo. Ljudstvo pa se je naveličalo potovanja. Govorilo je ljudstvo zoper Boga in Mojzesa: »Zakaj sta nas izpeljala iz Egipta, da umrjemo v puščavi? Kajti ni kruha ne vode; in ta borna jed se nam že gabi.« Tedaj je Gospod poslal med ljudstvo strupene kače; pikale so ljudi, tako da je mnogo ljudstva iz Izraela umrlo. Tedaj je ljudstvo prišlo k Mojzesu in reklo: »Grešili smo, ker smo govorili zoper Gospoda in zoper tebe. Prosi torej Gospoda, da od nas vzame kače!« Mojzes je prosil za ljudstvo. Nato je Gospod rekel Mojzesu: »Naredi si strupeno kačo in jo obesi na drog! Kdor koli je pičen in jo pogleda, bo živel.« Mojzes je napravil bronasto kačo in jo obesil na drog. Če je koga kača pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je ostal živ. Izraelovi sinovi so odšli in se utaborili v Obotu. Iz Obota so šli dalje in se utaborili v Jeabarimu, v puščavi, ki je pred Moabom, proti sončnemu vzhodu. Od tod so šli dalje in se utaborili pri potoku Zaredu. Od tod so odšli in se utaborili onkraj Arnona, ki je v puščavi in prihaja iz ozemlja Amorejcev; Arnon je namreč Moabova meja med Moabom in Amorejci. Zato se pravi v knjigi Gospodovih vojská: »Vaheb v Sufi in porečje ob Arnonu in pobočje ob porečju, ki sega do pokrajine Ara in se naslanja na moabsko mejo.« Od tod so šli v Ber. To je studenec, o katerem je Gospod rekel Mojzesu: »Zberi ljudstvo, da jim dam vode!« Takrat je pel Izrael tole pesem: »Privri, o studenec, prepevajte mu! Studenec, ki so ga knezi izkopali, odkrili prvaki iz ljudstva z žezlom, s svojimi palicami.« Iz puščave so šli v Matano, iz Matane v Nahaliel, iz Nahaliela v Bamot, iz Bamota v dolino, ki je na moabski planjavi, do vrha Fasge, ki se dviga nad pustinjo. Tedaj je Izrael poslal sle k amorejskemu kralju Sehonu s prošnjo: »Naj grem skoz tvojo deželo; ne bomo krenili na polja in v vinograde in vode iz vodnjakov ne bomo pili; po kraljevi cesti pojdemo, dokler ne pridemo skoz tvoje ozemlje.« Sehon pa ni dovolil Izraelu, da bi šel skoz njegovo ozemlje; temveč Sehon je zbral vse svoje ljudstvo in šel Izraelu nasproti v puščavo. Ko je prišel v Jaso, je Izraela napadel. Izrael pa ga je udaril z ostrim mečem in zavzel njegovo deželo od Arnona do Jaboka, do Amonovih sinov; kajti Jazer je bila meja Amonovih sinov. Izrael je vzel vsa ta mesta; in naselil se je Izrael v vseh mestih Amorejcev, v Hesebonu in v vseh njegovih naseljih. Hesebon je namreč bilo glavno mesto amorejskega kralja Sehona; ta se je bil vojskoval s prejšnjim moabskim kraljem in mu odvzel vso njegovo deželo do Arnona. Zato porogljivo pojó pesniki: »Pridite v Hesebon! Naj se sezida in naj se utrdi Sehonovo mesto! Kajti ogenj je planil iz Hesebona, plamen iz Sehonovega mesta, požrl je moabska mesta, uničil arnonske višine. Gorje tebi, Moab! Izgubljeno si, Kamosovo ljudstvo. Iz tvojih sinov je naredil begunce, iz tvojih hčerá pa sužnje za Sehona, kralja Amorejcev. Streljali smo nanje. Izgubljen je Hesebon tja do Dibona, pustošili smo do Nofe, ki je pri Medabi.« Tako se je Izrael naselil v deželi Amorejcev. Nato je dal Mojzes ogledati Jazer. Zavzeli so njegova naselja in pregnali Amorejce, ki so tam prebivali. Potem so se obrnili in šli po potu v Basan. Basanski kralj Og pa jim je prišel nasproti z vsem svojim ljudstvom, da bi se bojeval pri Edraju. Gospod pa je rekel Mojzesu: »Ne boj se ga; kajti dam ti ga v roke in vse njegovo ljudstvo in njegovo deželo! Stori z njim, kakor si storil z amorejskim kraljem Sehonom, ki je prebival v Hesebonu!« In pobili so njega in njegove sinove in vse njegovo ljudstvo, tako da mu nihče ni preostal, ki bi bil utekel; in zavzeli so njegovo deželo. Izraelovi sinovi so odpotovali in se utaborili na moabskih planjavah prek Jordana nasproti Jerihi. Seforjev sin Balak je videl vse, kar je storil Izrael Amorejcem. Tedaj se je Moab silno ustrašil ljudstva, ker je bilo številno, in groza je bila Moaba pred Izraelovimi sinovi. Zato je Moab rekel madianskim starešinam: »Zdaj bo ta množica požrla vse okrog nas, kakor vol pomuli zelenje na polju.« Seforjev sin Balak pa je bil v tem času moabski kralj. Poslal je sle k Beorjevemu sinu Balaamu v Fetor, ki je ob reki, v deželo njegovih rojakov, da bi ga poklicali in mu rekli: »Glej, ljudstvo je prišlo iz Egipta; glej, poplavilo je vso deželo in se naselilo meni nasproti. Pridi torej zdaj, prosim, prekolni mi to ljudstvo, ker je močnejše od mene! Morda ga bom potem mogel pobiti in izgnati iz dežele. Kajti vem, da je blagoslovljen, kogar blagosloviš, in preklet, kogar prekolneš.« Tedaj so se odpravili moabski in madianski starešine s plačilom za vedeževanje v rokah; prišli so k Balaamu in mu povedali Balakovo naročilo. Odgovoril jim je: »Prenočite nocoj tu in odgovorim vam, kakor mi bo Gospod rekel!« In moabski knezi so ostali pri Balaamu. Prišel pa je Bog k Balaamu in rekel: »Kdo so ti možje, ki so pri tebi?« Balaam je Bogu odgovoril: »Seforjev sin Balak, moabski kralj, mi je sporočil: ‚Glej, ljudstvo je prišlo iz Egipta in poplavilo vso deželo. Pridi zdaj, prekolni mi ga! Morda se bom potem mogel z njim bojevati in ga izgnati.‘« Bog pa je rekel Balaamu: »Ne hodi z njimi! Ne preklinjaj ljudstva! Kajti blagoslovljeno je.« Ko je Balaam zjutraj vstal, je rekel Balakovim knezom: »Pojdite v svojo deželo! Kajti Gospod mi ne dovoli iti z vami.« Nato so se moabski knezi dvignili, šli k Balaku in rekli: »Balaam ni hotel iti z nami.« Balak pa je zopet poslal kneze, več in imenitnejših od onih. Ko so prišli k Balaamu, so mu rekli: »Tako pravi Seforjev sin Balak: ‚Ne daj se, prosim, ovreti, da ne bi prišel k meni! Kajti bogato te hočem poplačati in vse storiti, kar koli mi porečeš. Pridi torej, prosim, prekolni mi to ljudstvo!‘« Balaam je odvrnil in rekel Balakovim služabnikom: »Ko bi mi Balak dal tudi svojo hišo, polno srebra in zlata, ne morem prestopiti povelja Gospoda, svojega Boga, da bi storil kako stvar, malo ali veliko. Zdaj pa ostanite, prosim, tudi vi tu nocoj, da zvem, kaj mi bo dalje Gospod govoril!« Bog je prišel ponoči k Balaamu in mu rekel: »Ako so te ti možje prišli klicat, vstani, pojdi z njimi! Vendar pa stori samo to, kar ti bom povedal!« In Balaam je zjutraj vstal, osedlal svojo oslico ter šel z moabskimi knezi. A vnela se je jeza božja, ker je šel; Gospodov angel se mu je postavil na pot, da bi ga zadrževal; on pa je jezdil na oslici in dva njegova hlapca sta bila z njim. Ko je oslica zagledala Gospodovega angela, ki je stal na potu z golim mečem v roki, je krenila s poti in šla na polje. Balaam pa je oslico tepel, da bi jo zopet spravil na pot. Potem se je Gospodov angel postavil v sotesko med vinogradi, kjer je bil na obeh straneh zid. Ko je oslica videla Gospodovega angela, se je pritisnila k zidu in je stisnila Balaamovo nogo k zidu; in jo je zopet tepel. Nato je šel Gospodov angel zopet dalje in se je ustavil na ozkem kraju, kjer se ni bilo kam izogniti, ne na desno ne na levo. Ko je oslica videla Gospodovega angela, je legla pod Balaamom. Balaam pa se je razjezil in tepel oslico s palico. Tedaj je Gospod odprl oslici usta in rekla je Balaamu: »Kaj sem ti storila, da si me že trikrat tepel?« Balaam je oslici odgovoril: »Ker si se norčevala z menoj. Da imam meč pri roki, bi te pri tej priči ubil.« Oslica pa je rekla Balaamu: »Ali nisem tvoja oslica, na kateri si od nekdaj jezdil do današnjega dne? Ali sem imela kdaj navado ti tako delati?« Odgovoril je: »Ne.« Tedaj je Gospod odprl Balaamu oči, da je videl Gospodovega angela, ki je stal na potu z golim mečem v roki. Priklonil se je in padel na svoje obličje. Gospodov angel pa mu je rekel: »Zakaj si svojo oslico že trikrat tepel? Glej, jaz sem te šel zadrževat; kajti ta pot mi ni všeč. Oslica me je videla in se mi je že trikrat umaknila. Da se mi ni umaknila, bi te bil pri tej priči ubil, njo pa pustil pri življenju.« Balaam je rekel Gospodovemu angelu: »Grešil sem; vendar nisem vedel, da si mi ti stal nasproti na potu; sedaj pa, če ti to ni všeč, se bom vrnil.« Gospodov angel je pa rekel Balaamu: »Le pojdi z možmi! Toda govori samo to, kar ti bom povedal!« In Balaam je šel z Balakovimi knezi. Ko je Balak slišal, da Balaam prihaja, mu je šel naproti v Armoab, ki je na meji pri Arnonu, tik ob meji. Balak je rekel Balaamu: »Ali te nisem že dal poklicati? Zakaj nisi prišel k meni? Ali te res ne morem zadosti poplačati?« Balaam je odgovoril Balaku: »Glej, zdaj sem prišel k tebi. Toda ali bom mogel kaj spregovoriti? Le kar mi Bog v usta položi, bom govoril.« Potem je šel Balaam z Balakom in prišla sta v Karjathuzot. Tedaj je Balak daroval goved in drobnico in poslal od tega Balaamu in knezom, ki so bili z njim. Drugo jutro pa je vzel Balak Balaama in ga peljal na Bamotbaal, od koder je videl skrajni del ljudstva. Balaam je rekel Balaku: »Postavi mi tu sedem oltarjev in pripravi mi tu sedem juncev in sedem ovnov!« Balak je storil, kakor mu je Balaam rekel, in Balak in Balaam sta darovala po enega junca in enega ovna na vsakem oltarju. Potem je Balaam rekel Balaku: »Stoj pri svoji žgalni daritvi! Jaz pa pojdem, morda se mi Gospod razodene. Kar mi bo dal videti, ti bom razodel.« Nato je odšel na samoten kraj. Bog je prišel Balaamu naproti. Ta mu je rekel: »Sedem oltarjev sem postavil in na vsakem daroval po enega junca in ovna.« Gospod pa je položil Balaamu besedo v usta in rekel: »Vrni se k Balaku in takole govori!« Vrnil se je k njemu; in glej, stal je pri svoji žgalni daritvi, on in vsi moabski knezi. Tedaj je povedal svoj rek: »Z Arama me je privedel Balak, moabski kralj, z vzhodnih gora: Pridi, prekolni mi Jakoba, pridi, zaroti mi Izraela! Kako naj prekolnem, kogar Bog ne prekolne, kako naj zarotim, kogar Gospod ne zaroti? Z visokega skalovja ga gledam in z višin ga opazujem: glej, to je ljudstvo, ki biva posebej in se ne prišteva med narode. Kdo prešteje prah Jakobov in kdo pove število tudi samo četrtine Izraela? O da umrjem s smrtjo pravičnih in da je moj konec njihovemu podoben!« Balak pa je rekel Balaamu: »Kaj si mi storil? Vzel sem te, da bi moje sovražnike preklel, in glej, ti si jih celo blagoslovil!« Odgovoril je in rekel: »Ali nisem dolžan tega, kar mi Gospod polaga v usta, natančno povedati?« Balak mu je potem dejal: »Pojdi, prosim, z menoj na drug kraj, od koder ga boš videl! Videl boš samo njegov skrajni del, vsega pa ne boš videl. Od tam mi ga prekolni!« In ga je peljal na Polje prežarjev na vrh Fasge, postavil sedem oltarjev ter na vsakem daroval po enega junca in ovna. Tedaj je Balaam rekel Balaku: »Stoj tu pri svoji žgalni daritvi! Jaz pa pojdem tja po razodetje.« Gospod se je razodel Balaamu, mu položil besedo v usta in rekel: »Vrni se k Balaku in takole govori!« Prišel je k njemu in glej, stal je pri svoji žgalni daritvi in z njim moabski knezi. Balak ga je vprašal: »Kaj je Gospod rekel?« Tedaj je povedal svoj rek: »Dvigni se, Balak, in čuj, poslušaj me, Seforjev sin! Bog ni človek, da bi mogel lagati, ne sin človekov, da bi se kesal; da bi rekel in bi ne storil; da bi obljubil in bi ne spolnil. Glej, za blagoslov sem bil določen: blagoslovil je in jaz ne morem oporeči. Ni uzreti v Jakobu zlega in v Izraelu ni videti nesreče. Gospod, njegov Bog, je z njim, pri njem se razlega slavospev kralju. Bog ga je izpeljal iz Egipta, zanj je kot bivola moč. Kajti v Jakobu ni vraže in v Izraelu ne vedeževanja; ob svojem času se pove Jakobu in Izraelu, kaj Bog hoče storiti. Glej, kakor levinja vstaja ljudstvo in kakor lev se vzdiguje; ne uleže se, dokler ne požre plena in krvi pobitih ne spije.« Balak je tedaj rekel Balaamu: »Če ga že ne moreš prekleti, ga vsaj ne blagoslavljaj!« Odgovoril je Balaam in rekel Balaku: »Ali ti nisem rekel: ‚Kar koli poreče Gospod, bom storil‘?« Nato je Balak rekel Balaamu: »Pojdi, prosim, popeljem te na drug kraj! Morda bo Bogu všeč, da mi ga prekolneš od ondod.« In Balak je peljal Balaama na vrh Fegora, ki se dviga nad pustinjo. Balaam je rekel Balaku: »Postavi mi tu sedem oltarjev in pripravi mi tu sedem juncev in sedem ovnov!« Balak je storil, kakor je Balaam rekel, in je na vsakem oltarju daroval po enega junca in ovna. Ko je Balaam videl, da je Gospodu všeč, da Izraela blagoslovi, ni šel kakor druge krati za vedežnimi znamenji, ampak je obrnil svoj obraz proti pustinji. Ko pa je Balaam povzdignil oči in videl Izraela ušotorjenega po njegovih rodovih, je prišel nadenj duh božji. Tedaj je povedal svoj rek: »Izrek Balaama, Beorjevega sina, izrek moža zaprtih oči, izrek človeka, ki sliši besede božje, ki prikazen Vsemogočnega vidi, ki se je zgrudil, pa so se mu oči odprle. Kako so lepi tvoji šotori, Jakob, tvoja prebivališča, o Izrael! Kakor doline se razprostirajo, kakor vrtovi ob reki, kakor hrasti, zasajeni od Gospoda, kakor cedre ob vodah. Voda teče iz njegovih veder in njegovo seme je ob obilnih vodah, višji kot agag je njegov kralj in vzvišeno je njegovo kraljestvo. Bog ga je izpeljal iz Egipta, zanj je kot bivola moč. Žre narode, njemu sovražne, drobi jim kosti, lomi njihova ledja. Kakor lev se ulega k počitku, kakor levinja: kdo ga bo zbudil? Kdor te blagoslavlja, bo blagoslovljen; kdor te preklinja, bodi preklet!« Tedaj se je Balak razsrdil nad Balaamom in je plosknil z rokama. Potem je Balak rekel Balaamu: »Da prekolneš moje sovražnike, sem te poklical, in glej, ti si jih zdaj že trikrat blagoslovil. Zdaj se pa hitro poberi domov! Mislil sem te bogato poplačati, a glej, Gospod ti je plačo prikratil.« Balaam je odgovoril Balaku: »Ali nisem že tvojim poslancem, ki si jih k meni poslal, rekel: ‚Ko bi mi Balak dal tudi svojo hišo, polno srebra in zlata, ne morem prestopiti Gospodovega povelja, da bi storil sam od sebe kako stvar, dobro ali zlo; samo, kar mi poreče Gospod, bom govoril.‘ Zdaj, glej, odhajam k svojemu ljudstvu. Pridi, da ti oznanim, kaj bo to ljudstvo storilo tvojemu ljudstvu v poznejših časih!« Tedaj je povedal svoj rek: »Izrek Balaama, Beorjevega sina, izrek moža zaprtih oči, izrek človeka, ki sliši besede božje, ki pozna misli Najvišjega, ki prikazen Vsemogočnega vidi, ki se je zgrudil, pa so se mu oči odprle. Vidim ga, pa ne zdaj, gledam ga, pa ne blizu. Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se dviga iz Izraela; in stre obe strani Moabovi in uniči vse Setove sinove. Edom bo v njegovi posesti in Seir bo v lasti svojih sovražnikov, Izrael pa bo delal velika junaštva. Jakobov potomec bo vladal in bo pokončal preostale iz mesta.« Ko je videl Amaleka, je povedal svoj rek: »Amalek je prvenec med narodi, a konec njegov je poguba.« Ko je videl Kinejce, je povedal svoj rek: »Trdno je tvoje bivališče in na skalo postavljeno tvoje gnezdo. Vendar bo Kin iztrebljen; kako dolgo še, da te Asur odpelje v sužnost?« Potem je še povedal svoj rek: »Joj, kdo bo ostal pri življenju, ko bo Bog to storil? Ladje pridejo iz Ketima in zatró Asurja in zatró Heberja, a tudi sam bo končal v pogubi.« Nato se je Balaam dvignil, odšel in se vrnil domov. Tudi Balak je odšel po svojem potu. Ko je Izrael bival v Setimu, je ljudstvo začelo prešuštvovati z moabskimi hčerami. Vabile so ljudstvo k daritvam svojih bogov; in ljudstvo je jedlo in se priklanjalo njihovim bogovom. Izrael se je vdal Baalfegorju; tedaj se je vnel Gospodov srd nad Izraelom. In Gospod je rekel Mojzesu: »Vzemi vse vodnike ljudstva in jih obesi Gospodu proti soncu, da se umakne Gospodov srd od Izraela!« Mojzes je velel Izraelovim sodnikom: »Vsak naj usmrti svoje ljudi, ki so se vdali Baalfegorju.« In glej, prišel je nekdo izmed Izraelovih sinov in pripeljal k svojim bratom Madianko vpričo Mojzesa in vpričo vse občine Izraelovih sinov, ki so jokali pri vhodu v shodni šotor. Ko je to videl Finees, sin Eleazarja, sinu duhovnika Arona, se je vzdignil iz občine in vzel sulico v roko ter šel za Izraelcem v notranjost šotora in prebodel oba, Izraelca in ženo, njo skoz trebuh. In nadloga med Izraelovimi sinovi je prenehala. Tistih pa, ki so umrli za nadlogo, je bilo štiriindvajset tisoč. Potem je Gospod Mojzesu govoril: »Finees, sin Eleazarja, sinu duhovnika Arona, je odvrnil mojo jezo od Izraelovih sinov, ker se je vnel v gorečnosti zame med njimi; tako nisem popolnoma uničil Izraelovih sinov v svoji gorečnosti. Zato reci: ‚Glej, sklepam z njimi svojo mirovno zavezo, ki naj bo zanj in za njegov zarod za njim zaveza večnega duhovništva, zato ker se je vnel za svojega Boga in izvršil spravo za Izraelove sinove.‘« Izraelec, ki je bil ubit z Madianko, se je imenoval Zambri, Salujev sin, vojvoda ene izmed družin Simeonovcev. Ubita Madianka pa se je imenovala Kozbi, hči Surja, rodovinskega poglavarja ene izmed madianskih družin. Gospod je govoril Mojzesu: »Bodite sovražni Madiancem in jih tepite! Kajti sovražno so ravnali z vami v svoji zvijači, s katero so vas zapeljali po Fegorju in Kozbi, hčeri madianskega poglavarja, po svoji sestri, ki je bila ubita na dan nadloge zaradi Fegorja.« Po tej nadlogi je Gospod ukazal Mojzesu in Eleazarju, sinu duhovnika Arona: »Preštejta vso občino Izraelovih sinov, od dvajsetih let in više po njihovih družinah, vse, ki morejo v Izraelu iti na vojsko!« Tedaj jih je preštel Mojzes in duhovnik Eleazar na moabskih planjavah ob Jordanu nasproti Jerihi od dvajsetih let in više, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Izraelovi sinovi, ki so izšli iz egiptovske dežele, so bili: Ruben, Izraelov prvorojenec. Rubenovi sinovi so bili: Henoh z rodovino Henohovcev, Falu z rodovino Falujevcev, Hesron z rodovino Hesronovcev, Karmi z rodovino Karmijevcev. To so rodovine Rubenovcev; našteli so jih triinštirideset tisoč sedemsto trideset. Falujev sin: Eliab. Eliabovi sinovi: Namuel, Datan in Abiron. To sta tista Datan in Abiron, poslanca zbora, ki sta se uprla Mojzesu in Aronu v Korejevi drhali, ki se je uprla Gospodu; zemlja je odprla svoje žrelo in ju požrla s Korejem vred, medtem ko je drhal izgubila življenje, ko je ogenj požrl tistih dvesto petdeset mož, tako da so bili v svarilno znamenje. Korejevi sinovi pa niso umrli. Simeonovi sinovi po svojih rodovinah: Namuel z rodovino Namuelovcev, Jamin z rodovino Jaminovcev, Jahin z rodovino Jahinovcev, Zara z rodovino Zarovcev, Savel z rodovino Savlovcev. To so rodovine Simeonovcev: dvaindvajset tisoč dvesto. Gadovi sinovi po svojih rodovinah: Sefon z rodovino Sefonovcev, Hagi z rodovino Hagijevcev, Suni z rodovino Sunijevcev, Ozni z rodovino Oznijevcev, Heri z rodovino Herijevcev, Arodi z rodovino Arodijevcev, Areli z rodovino Arelijevcev. To so rodovine Gadovih sinov; našteli so jih štirideset tisoč petsto. Judova sinova sta bila Her in Onan, toda Her in Onan sta umrla v kanaanski deželi. Judovi sinovi po svojih rodovinah so bili: Sela z rodovino Selovcev, Fares z rodovino Faresovcev, Zara z rodovino Zarovcev. Faresovi sinovi pa so bili: Ezrom z rodovino Ezromovcev, Hamul z rodovino Hamulovcev. To so Judove rodovine; našteli so jih šestinsedemdeset tisoč petsto. Isaharjevi sinovi po svojih rodovinah: Tola z rodovino Tolovcev, Fua z rodovino Fuovcev, Jasub z rodovino Jasubovcev, Semron z rodovino Semronovcev. To so Isaharjeve rodovine; našteli so jih štiriinšestdeset tisoč tristo. Zabulonovi sinovi po svojih rodovinah: Sared z rodovino Saredovcev, Elon z rodovino Elonovcev, Jahelel z rodovino Jahelelovcev. To so Zabulonove rodovine; našteli so jih šestdeset tisoč petsto. Jožefova sinova po svojih rodovinah: Manase in Efraim. Manasejevi sinovi: Mahir z rodovino Mahirjevcev; Mahir je imel sina Galaada; Galaad z rodovino Galaadovcev. To pa so Galaadovi sinovi: Jezer z rodovino Jezerjevcev, Helek z rodovino Helekovcev, Asriel z rodovino Asrielovcev, Sehem z rodovino Sehemovcev, Semida z rodovino Semidovcev, Hefer z rodovino Heferjevcev, Heferjev sin Salfaad pa ni imel sinov, ampak samo hčere, in Salfaadove hčere so se imenovale: Maala, Noa, Hegla, Melka in Tersa. To so Manasejeve rodovine; našteli so jih dvainpetdeset tisoč sedemsto. To so Efraimovi sinovi po svojih rodovinah: Sutala z rodovino Sutalovcev, Beher z rodovino Beherjevcev, Tehen z rodovino Tehenovcev. To so Sutalovi sinovi: Heran z rodovino Heranovcev. To so rodovine Efraimovih sinov; našteli so jih dvaintrideset tisoč petsto. To so Jožefovi sinovi po svojih rodovinah. Benjaminovi sinovi po svojih rodovinah: Bela z rodovino Belovcev, Asbel z rodovino Asbelovcev, Ahiram z rodovino Ahiramovcev, Sufam z rodovino Sufamovcev, Hufam z rodovino Hufamovcev. Belovi sinovi so bili Ared in Naaman, Ared z rodovino Aredovcev, Naaman z rodovino Naamanovcev. To so Benjaminovi sinovi po svojih rodovinah; našteli so jih petinštirideset tisoč šeststo. To so Danovi sinovi po svojih rodovinah: Suham z rodovino Suhamovcev; to so Danove rodovine po svojih rodovinah. Iz vseh rodovin Suhamovcev so jih našteli štiriinšestdeset tisoč štiristo. Aserjevi sinovi po svojih rodovinah: Jemna z rodovino Jemnovcev, Jesui z rodovino Jesuijevcev, Berija z rodovino Berijevcev. Od Berijevih sinov: Heber z rodovino Heberjevcev, Melkiel z rodovino Melkielovcev. Aserjeva hči pa se je imenovala Sara. To so rodovine Aserjevih sinov; našteli so jih triinpetdeset tisoč štiristo. Neftalijevi sinovi po svojih rodovinah: Jasiel z rodovino Jasielovcev, Guni z rodovino Gunijevcev, Jeser z rodovino Jeserjevcev, Selem z rodovino Selemovcev. To so Neftalijeve rodovine po svojih rodovinah; našteli so jih petinštirideset tisoč štiristo. To je število Izraelovih sinov, ki so jih prešteli: šeststo en tisoč sedemsto trideset. Gospod je govoril Mojzesu: »Tem naj se razdeli dežela v dedino po številu imen. Mnogoštevilnemu daj veliko dedino, maloštevilnemu daj malo dedino, vsakemu naj se dá njegova dedina po številu njegovih naštetih! Dežela pa naj se razdeli z žrebom; naj jo dobé v dedino po imenih rodov svojih očetov. Po žrebu naj se razdeli dedina med mnogoštevilne in maloštevilne.« To so Levijevi sinovi, našteti po svojih rodovinah: Gerson z rodovino Gersonovcev, Kaat z rodovino Kaatovcev, Merari z rodovino Merarijevcev. To so Levijeve rodovine: rodovina Lobnijevcev, rodovina Hebronijevcev, rodovina Moholijevcev, rodovina Musijevcev, rodovina Korejevcev. Kaat je imel sina Amrama. Amramova žena pa se je imenovala Johabeda, Levijeva hči, ki se je rodila Leviju v Egiptu; rodila je Amramu Arona in Mojzesa in njuno sestro Marijo. Aronu so se rodili: Nadab, Abiu, Eleazar in Itamar. Nadab in Abiu pa sta umrla, ko sta darovala nepostaven ogenj pred Gospodom. Našteli so jih triindvajset tisoč, vseh moških od enega meseca in više. Ti namreč niso bili šteti med Izraelovimi sinovi, ker jim ni bila dana dedina med Izraelovimi sinovi. To so ti, ki sta jih preštela Mojzes in duhovnik Eleazar, ki sta štela Izraelove sinove na moabskih planjavah ob Jordanu pri Jerihi. Med njimi ni bilo nobenega izmed tistih, ki sta jih preštela Mojzes in duhovnik Aron, ko sta štela Izraelove sinove v Sinajski puščavi. Kajti Gospod jim je rekel, da bodo gotovo umrli v puščavi; tako ni nobeden izmed njih preostal razen Jefonovega sina Kaleba in Nunovega sina Jozueta. Tedaj so pristopile hčere Salfaada, sinu Heferja, sinu Galaada, sinu Mahirja, sinu Manaseja iz rodovin Jožefovega sina Manaseja, in njegove hčere so se imenovale: Maala, Noa, Hegla, Melka in Tersa. Stopile so pred Mojzesa in duhovnika Eleazarja in pred kneze in vso občino ob vhodu v shodni šotor ter rekle: »Naš oče je umrl v puščavi; pa ni bil v drhali tistih, ki so se zbrali zoper Gospoda, v drhali Korejevi, ampak je umrl zaradi svojega lastnega greha; a ni imel sinov. Zakaj naj bi izginilo ime našega očeta iz njegove rodovine, ker ni imel sina? Daj nam posest med brati našega očeta!« Mojzes je spravil njihovo pravdo pred Gospoda. In Gospod je Mojzesu rekel: »Prav so govorile Salfaadove hčere. Daj jim res dedno posest med brati njihovega očeta in prenesi dedino njihovega očeta nanje! Izraelovim sinovom pa govori: ‚Če kdo umrje in nima sina, prenesite njegovo dedino na hčer! Če pa nima hčere, dajte njegovo dedino bratom! Če pa nima bratov, dajte njegovo dedino očetovim bratom! Ako pa očetovih bratov ni, dajte njegovo dedino najbližjemu sorodniku iz njegove rodovine, da mu bodi v last! To bodi Izraelovim sinovom pravna postava, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu.‘« Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi na to goro Abarim in si oglej deželo, ki jo dajem Izraelovim sinovom! Ko si jo ogledaš, boš pridružen tudi ti svojemu ljudstvu, kakor je bil pridružen tvoj brat Aron. Kajti v Sinski puščavi, ko se je občina prepirala, sta se uprla mojemu povelju, ko bi me morala pred njimi z vodo izkazati svetega.« To je Voda Meriba v Kadesu v Sinski puščavi. Mojzes je rekel Gospodu: »Gospod, Bog duha življenja v vsakem živem bitju, naj postavi nad občino moža, ki bo pred njimi odhajal in pred njimi prihajal, ki jih bo vodil ven in ki jih bo vodil zopet nazaj, da ne bo Gospodova občina kakor ovce brez pastirja.« Gospod je Mojzesu odgovoril: »Vzemi si Nunovega sina Jozueta, moža, v katerem je duh, in položi nanj svojo roko! Postavi ga pred duhovnika Eleazarja in pred vso občino in ga umésti pred njihovimi očmi! Daj mu nekaj svoje veljave, da ga bo poslušala vsa občina Izraelovih sinov! Stopa naj pred duhovnika Eleazarja, da zanj popraša za razsodbo ‚urim‘ pred Gospodom; po njegovi besedi naj odhajajo in prihajajo on in z njim vsi Izraelovi sinovi in vsa občina.« Mojzes je storil, kakor mu je Gospod zapovedal; vzel je Jozueta in ga postavil pred duhovnika Eleazarja in pred vse ljudstvo. Položil je nanj svojo roko in ga umestil, kakor je Gospod po Mojzesu naročil. Gospod je govoril Mojzesu: »Ukaži Izraelovim sinovom in jim povej: ‚Skrbite za to, da mi boste darovali ob določenem času moje darove, mojo jed kot ognjeno daritev meni v prijeten vonj!‘ Reci jim: ‚To je ognjena daritev, ki jo darujte Gospodu: vsak dan dve enoletni jagnjeti brez madeža kot vedno žgalno daritev! Eno jagnje daruj zjutraj, drugo jagnje pa daruj proti večeru, in kot jedilno daritev desetinko efe bele moke, umešene s četrtinko hina olja iz stolčenih oliv! To je vedna žgalna daritev, ki je bila darovana na Sinajski gori kot ognjena daritev v prijeten vonj za Gospoda. Njena pitna daritev bodi četrtinka hina za posamezno jagnje; v svetišču izlij pitno daritev čistega vina za Gospoda! Drugo jagnje daruj proti večeru; daruj ga z isto jedilno daritvijo kakor zjutraj in z njeno pitno daritvijo kot ognjeno daritev v prijeten vonj za Gospoda! Sobotni dan: dve enoletni jagnjeti brez madeža in za jedilno daritev dve desetinki bele moke, umešene z oljem in zraven še pitno daritev! To je sobotna žgalna daritev za vsako soboto poleg vedne žgalne daritve z njeno pitno daritvijo. Ob začetku mesecev darujte Gospodu v žgalno daritev: dva mlada junca, enega ovna, sedem enoletnih jagnjet brez madeža, in tri desetinke bele moke, umešene z oljem, v jedilno daritev za vsakega junca, in dve desetinki bele moke, umešene z oljem, v jedilno daritev za ovna, in po eno desetinko bele moke, umešene z oljem, v jedilno daritev za vsako jagnje! To je žgalna daritev prijetnega vonja kot ognjena daritev za Gospoda. Njihove pitne daritve naj bodo: pol hina za vsakega junca, tretjinka hina za ovna in četrtinka vina za jagnje. To je mesečna žgalna daritev o mlaju za vse mesece v letu. Povrh vedne žgalne daritve z njeno pitno daritvijo naj se Gospodu daruje še kozel kot daritev za greh. V prvem mesecu, štirinajsti dan v mesecu, je pasha za Gospoda. Petnajsti dan tega meseca je praznik; sedem dni uživajte opresnike! Prvi dan bodi svet shod; ne opravljajte nobenega hlapčevskega dela! V ognjeno daritev, v žgalno daritev za Gospoda darujte: dva mlada junca, enega ovna, sedem enoletnih jagnjet; naj vam bodo brez madeža! Kot njihovo jedilno daritev darujte bele moke, umešene z oljem: tri desetinke za junca, dve desetinki za ovna, in po eno desetinko daruj za vsako izmed sedmerih jagnjet, in kozla v daritev za greh, da se izvrši za vas sprava! To darujte poleg jutranje žgalne daritve, ki je vedna žgalna daritev! Tako darujte sedem dni vsak dan kot jed ognjene daritve v prijeten vonj za Gospoda! To naj se daruje povrh vedne žgalne daritve z njeno pitno daritvijo. Sedmi dan pa imejte svet shod; ne opravljajte nobenega hlapčevskega dela! Tudi na dan prvin, ko Gospodu prinašate novo jedilno daritev, na praznik tednov, imejte svet shod; ne opravljajte nobenega hlapčevskega dela! Darujte kot žgalno daritev v prijeten vonj za Gospoda: dva mlada junca, enega ovna in sedem enoletnih jagnjet, in kot njihovo jedilno daritev bele moke, umešene z oljem: tri desetinke za vsakega junca, dve desetinki za ovna, in po eno desetinko za vsako izmed sedmerih jagnjet, in kozla, da se izvrši za vas sprava! Te daritve darujte poleg vedne žgalne daritve z njeno jedilno daritvijo – daritve naj vam bodo brez madeža – in z njihovimi pitnimi daritvami!‘« »‚V sedmem mesecu, prvi dan v mesecu, imejte svet shod; ne opravljajte nobenega hlapčevskega dela; bodi vam dan trobentanja! V žgalno daritev v prijeten vonj za Gospoda darujte: mladega junca, ovna, sedem enoletnih jagnjet brez madeža, in kot njihovo jedilno daritev bele moke, umešene z oljem: tri desetinke za junca, dve desetinki za ovna, in po eno desetinko za vsako izmed sedmerih jagnjet, in kozla v daritev za greh, da se izvrši za vas sprava, poleg žgalne daritve o mlaju z njeno jedilno daritvijo in poleg vedne žgalne daritve z njeno jedilno daritvijo in z njihovimi pitnimi daritvami, kakor so določene, kot ognjeno daritev v prijeten vonj za Gospoda! Deseti dan tega sedmega meseca imejte svet shod! Pokorite se in ne opravljajte nobenega dela! V žgalno daritev v prijeten vonj za Gospoda darujte mladega junca, ovna, sedem enoletnih jagnjet, bodo naj vam brez madeža, in kot njihovo jedilno daritev bele moke, umešene z oljem: tri desetinke za junca, dve desetinki za ovna, po eno desetinko za vsako izmed sedmerih jagnjet, in kozla v daritev za greh poleg spravne daritve za greh in vedne žgalne daritve z njeno jedilno daritvijo in z njihovimi pitnimi daritvami! Petnajsti dan sedmega meseca imejte svet shod! Ne opravljajte nobenega hlapčevskega dela! Obhajajte praznik Gospodu sedem dni! Darujte v žgalno daritev kot ognjeno daritev v prijeten vonj za Gospoda: trinajst mladih juncev, dva ovna, štirinajst enoletnih jagnjet, brez madeža naj bodo; in kot njihovo jedilno daritev bele moke, umešene z oljem: tri desetinke za vsakega izmed trinajsterih juncev, dve desetinki za vsakega izmed obeh ovnov, in po eno desetinko za vsako izmed štirinajstih jagnjet, in kozla v daritev za greh poleg vedne žgalne daritve z njeno jedilno in pitno daritvijo! Drugi dan: dvanajst mladih juncev, dva ovna, štirinajst enoletnih jagnjet brez madeža; z njihovo jedilno daritvijo in z njihovimi pitnimi daritvami za junce, ovna in jagnjeta po njihovem številu, kakor je določeno, in kozla v daritev za greh poleg vedne žgalne daritve z njeno jedilno in pitno daritvijo! Tretji dan: enajst juncev, dva ovna, štirinajst enoletnih jagnjet brez madeža; z njihovo jedilno daritvijo in z njihovimi pitnimi daritvami za junce, ovna in jagnjeta po njihovem številu, kakor je določeno, in kozla v daritev za greh poleg vedne žgalne daritve z njeno jedilno in pitno daritvijo! Četrti dan: deset juncev, dva ovna, štirinajst enoletnih jagnjet, brez madeža; z njihovo jedilno daritvijo in z njihovimi pitnimi daritvami za junce, ovna in jagnjeta po njihovem številu, kakor je določeno, in kozla v daritev za greh poleg vedne žgalne daritve z njeno jedilno in pitno daritvijo! Peti dan: devet juncev, dva ovna, štirinajst enoletnih jagnjet brez madeža; z njihovo jedilno daritvijo in z njihovimi pitnimi daritvami za junce, ovna in jagnjeta po njihovem številu, kakor je določeno, in kozla v daritev za greh poleg vedne žgalne daritve z njeno jedilno in pitno daritvijo! Šesti dan: osem juncev, dva ovna, štirinajst enoletnih jagnjet brez madeža; z njihovo jedilno daritvijo in z njihovimi pitnimi daritvami za junce, ovna in jagnjeta po njihovem številu, kakor je določeno, in kozla v daritev za greh poleg vedne žgalne daritve z njeno jedilno in pitno daritvijo! Sedmi dan: sedem juncev, dva ovna, štirinajst enoletnih jagnjet brez madeža; z njihovo jedilno daritvijo in z njihovimi pitnimi daritvami za junce, ovna in jagnjeta po njihovem številu, kakor je določeno, in kozla v daritev za greh poleg vedne žgalne daritve z njeno jedilno in pitno daritvijo! Osmi dan imejte svet shod! Ne opravljajte nobenega hlapčevskega dela! Darujte v žgalno daritev kot ognjeno daritev v prijeten vonj za Gospoda: junca, ovna, sedem enoletnih jagnjet brez madeža; z njihovo jedilno daritvijo in z njihovimi pitnimi daritvami za junca, ovna in jagnjeta po njihovem številu, kakor je določeno, in kozla v daritev za greh poleg vedne žgalne daritve z njeno jedilno in pitno daritvijo! To darujte Gospodu ob svojih praznikih povrh svojih zaobljubljenih ali svojih prostovoljnih darov za svoje žgalne ali za svoje jedilne ali za svoje pitne ali za svoje mirovne daritve!‘« Mojzes je povedal Izraelovim sinovom povsem, kakor mu je Gospod zapovedal. Mojzes je govoril poglavarjem rodov Izraelovih sinov: »To je, kar je Gospod zapovedal. Če kak mož stori zaobljubo Gospodu ali se s prisego zaveže, da se bo česa vzdržal, naj ne prelomi svoje besede; kar koli je prišlo iz njegovih ust, naj stori. Ako ženska stori zaobljubo Gospodu ali se zaveže, da se bo česa vzdržala, v hiši svojega očeta v samskem stanu, pa njen oče sliši o njeni zaobljubi ali o tem, česar se bo vzdržala, k čemur se je zavezala, in njen oče njej nasproti molči, tedaj veljajo vse njene zaobljube in vse to, česar se bo vzdržala, k čemur se je zavezala. Če pa ji njen oče na dan, ko to sliši, zabrani, tedaj ne velja nobena njenih zaobljub in nič, česar naj bi se vzdržala, k čemur se je zavezala, in Gospod ji bo odpustil, ker ji je njen oče zabranil. Ako se pa hoče omožiti in ima na sebi zaobljubo ali nepremišljeno besedo svojih ustnic, s katero se je zavezala, da se bo česa vzdržala, pa njen mož o tem sliši in njej nasproti na dan, ko to sliši, molči, tedaj veljajo njene zaobljube in velja, česar naj bi se vzdržala, k čemur se je zavezala. Ako pa ji njen mož na dan, ko to sliši, zabrani, tedaj razveljavi njeno zaobljubo, ki si jo je naložila, ali nepremišljeno besedo njenih ustnic, s katero se je zavezala, da se bo česa vzdržala, in Gospod ji bo odpustil. Zaobljuba vdove ali odslovljene žene, sploh vse, česar naj bi se vzdržala, k čemur se je zavezala, velja zanjo. Če ženska v hiši svojega moža stori zaobljubo ali se s prisego zaveže, da se bo česa vzdržala, pa njen mož to sliši in njej nasproti molči, ji ne brani, tedaj veljajo vse njene zaobljube in velja vse, česar naj bi se vzdržala, k čemur se je zavezala. Če pa njen mož na dan, ko o tem sliši, to razveljavi, tedaj ne velja nič več od tega, kar je prišlo prek njenih ustnic glede njenih zaobljub, in tega, česar naj bi se vzdržala; njen mož je to razveljavil in Gospod ji bo odpustil. Vsako zaobljubo in vse, k čemur se je s prisego zavezala, da se hoče vzdržati za pokoro, more njen mož potrditi in more njen mož razveljaviti. Ako pa njen mož od dne do dne njej nasproti molči, tedaj potrdi vse njene zaobljube ali vse, česar naj bi se vzdržala, k čemur se je zavezala; potrdi jih, ker je njej nasproti molčal na dan, ko je o tem slišal. Če jih hoče razveljaviti po tem času, ko je o tem slišal, si bo naložil krivdo.« To so postave, ki jih je Gospod dal Mojzesu o razmerju med možem in ženo, med očetom in hčerjo, ki je še kot deklica v očetovi hiši. Gospod je govoril Mojzesu: »Maščuj se za Izraelove sinove nad Madianci; potem boš pridružen svojemu ljudstvu!« Nato je Mojzes ljudstvu govoril: »Oborožite izmed sebe može za vojsko, da pojdejo nad Madiance, da izvršé Gospodovo maščevanje nad Madianci! Pošljite na vojsko po tisoč iz vsakega rodu izmed vseh Izraelovih rodov!« Tedaj so od Izraelovih tisočev nabrali po tisoč mož iz vsakega rodu, dvanajst tisoč oboroženih za vojsko. In Mojzes jih je poslal, po tisoč iz vsakega rodu, na vojsko, in z njimi Fineesa, sina duhovnika Eleazarja, ki je imel s seboj svete priprave in bučne trombe. Šli so v boj zoper Madiance, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, in pobili so vse moške. Poleg drugih, ki so jih pobili, so ubili tudi madianske kralje: Evija, Rekema, Sura, Hura in Rebeja, pet madianskih kraljev; tudi Beorjevega sina Balaama so ubili z mečem. Ujeli so Izraelovi sinovi madianske žene in njihove otroke; vso njih živino in vse črede in vse imetje pa so ugrabili. Vsa mesta, kjer so prebivali, in vsa šotorišča so pokončali z ognjem. In vzeli so ves rop in ves plen, ljudi in živino, ter pripeljali k Mojzesu in duhovniku Eleazarju in k občini Izraelovih sinov ujetnike in plen in rop v tabor na moabskih planjavah, ki so ob Jordanu nasproti Jerihi. Mojzes in duhovnik Eleazar in vsi knezi občine so jim šli ven iz tabora naproti. Mojzes pa se je razsrdil nad vojvodi vojske, nad tisočniki in stotniki, ki so prišli iz vojske. Mojzes jim je rekel: »Vse žene ste pustili pri življenju! Glejte, te so po Balaamovem nasvetu zapeljale Izraelove sinove k nezvestobi nasproti Gospodu zaradi Fegorja, tako da je prišla nadloga nad Gospodovo občino. Zdaj torej pobijte vse dečke in ubijte vse ženske, ki so moža spoznale! Vsa dekleta pa, ki še niso moža spoznala, pustite pri življenju zase! Vi pa ostanite zunaj tabora sedem dni; vsi, ki ste koga ubili, in vsi, ki ste se ubitega dotaknili, se očiščujte tretji in sedmi dan, vi in vaši ujetniki! Očistite tudi vsa oblačila in vso opravo iz kože in vso pripravo iz kozje dlake in vse lesene posode!« Duhovnik Eleazar je rekel bojevnikom, ki so prišli iz vojske: »To je postavna določba, ki jo je Gospod dal Mojzesu: Zlato, srebro, bron, železo, kositer in svinec, vse, kar more priti v ogenj, naj gre skoz ogenj in bo čisto; samo z očiščevalno vodo naj se očisti; vse pa, kar ne more priti v ogenj, naj gre skoz vodo! In sedmi dan si operite oblačila in boste čisti; potem smete priti v tabor!« Gospod je rekel Mojzesu: »Preštejte ugrabljeni plen, ljudi in živino, ti in duhovnik Eleazar in družinski poglavarji občine! Polovico plena razdeli med bojevnike, ki so šli na vojsko, in drugo polovico med vso drugo občino! Vzemi pa od bojevnikov, ki so šli na vojsko, davek za Gospoda, po eno glavo od petsto ljudi, govedi, oslov in drobnice; od njihove polovice vzemi to in daj duhovniku Eleazarju kot dar dviganja za Gospoda! Od polovice, ki je Izraelovih sinov, pa vzemi po eno glavo od petdesetih ljudi, govedi, oslov in drobnice, sploh vse živine, in daj to levitom, ki oskrbujejo službo pri Gospodovem šotoru!« Mojzes in duhovnik Eleazar sta storila, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Ostalo pa je od plena, ki so si ga bojevniki zase priborili: šeststo petinsedemdeset tisoč glav drobnice, dvainsedemdeset tisoč goved, enainšestdeset tisoč oslov, in od ljudi skupno dvaintrideset tisoč žensk, ki niso spoznale moža. Polovica, delež tistih, ki so bili šli na vojsko, je znašala: tristo sedemintrideset tisoč petsto glav drobnice; davek za Gospoda od drobnice je znašal šeststo petinsedemdeset glav; dalje šestintrideset tisoč goved, in od tega davek za Gospoda dvainsedemdeset glav; potem trideset tisoč petsto oslov, in od tega davek za Gospoda enainšestdeset glav; končno šestnajst tisoč ljudi, in od njih davek za Gospoda dvaintrideset oseb. Mojzes je torej dal davek kot dar dviganja za Gospoda duhovniku Eleazarju, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Od polovice plena za Izraelove sinove, ki jo je Mojzes ločil od polovice za bojevnike – polovica, ki je pripadla občini, je znašala: tristo sedemintrideset tisoč petsto glav drobnice, šestintrideset tisoč goved, trideset tisoč petsto oslov, in šestnajst tisoč ljudi –, od te polovice za Izraelove sinove je torej vzel Mojzes po eno glavo od petdesetih ljudi in živine in jih dal levitom, ki so oskrbovali službo pri Gospodovem šotoru, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Tedaj so k Mojzesu pristopili vojvodi, ki so bili postavljeni čez tisočnije vojske, tisočniki in stotniki, in so Mojzesu rekli: »Tvoji služabniki so prešteli vse bojevnike, ki so bili pod našim poveljstvom, in ne pogreša se izmed nas niti eden. Zato prinašamo kot dar za Gospoda, kar je kdo našel zlatnine: zapestnic in zaponk, prstanov, uhanov in ogrlic, da zadobimo spravo pred Gospodom.« In vzela sta Mojzes in duhovnik Eleazar od njih zlato, vsakovrstno umetno izdelano zlatnino. Bilo pa je vsega zlata, ki so ga kot dar dviganja darovali za Gospoda tisočniki in stotniki, šestnajst tisoč sedemsto petdeset seklov. Bojevniki pa so vsak za sebe naplenili. Vzela sta torej Mojzes in duhovnik Eleazar zlato od tisočnikov in stotnikov in ga nesla v shodni šotor kot spomin za Izraelove sinove pred Gospodom. Rubenovi in Gadovi sinovi so imeli silno veliko množino živine; ogledali so jazersko in galaadsko deželo in glej, ta kraj je bil kraj za živino. Zato so Gadovi in Rubenovi sinovi prišli in rekli Mojzesu in duhovniku Eleazarju in knezom občine: »Atarot, Dibon, Jazer, Nemra, Hesebon, Eleale, Saban, Nebo in Beon, dežela, ki jo je Gospod udaril pred Izraelovo občino, je dežela za živinorejo; in tvoji služabniki imajo živino.« Rekli so torej: »Če smo milost našli v tvojih očeh, naj se dá ta dežela tvojim služabnikom v posest; ne vodi nas čez Jordan!« Mojzes je odgovoril Gadovim in Rubenovim sinovom: »Vaši bratje naj gredo v boj, vi pa boste tu ostali? Zakaj odvračate srce Izraelovih sinov, da ne bi šli čez v deželo, ki jim jo je Gospod dal? Tako so delali vaši očetje, ko sem jih poslal iz Kadesbarn ogledovat deželo. Prišli so do Eskolske doline in si ogledali deželo, pa so odvrnili srce Izraelovih sinov, da niso hoteli iti v deželo, ki jim jo je Gospod dal. Vnela pa se je Gospodova jeza tisti dan, tako da je prisegel: ‚Resnično, možje, ki so prišli iz Egipta, od dvajsetletnega in više, ne bodo videli dežele, ki sem jo s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu, ker me niso popolnoma poslušali, razen Kenezejca Jefonovega sina Kaleba in Nunovega sina Jozueta, ker sta bila Gospodu popolnoma pokorna.‘ In razvnela se je Gospodova jeza nad Izraelom, tako da jim je dal bloditi štirideset let po puščavi, dokler ni pomrl ves rod, ki je hudo delal v Gospodovih očeh. Glejte, vi ste stopili na mesto svojih očetov, zarod grešnikov, da še povečate silno jezo Gospodovo zoper Izraela. Kajti če se odvrnete od njega, mu bo dal še dalje bloditi po puščavi; tako boste pogubili vse to ljudstvo.« Tedaj so pristopili k njemu in odgovorili: »Tu bomo zgradili ovčje ograje za našo živino in mesta za naše otročiče. Mi pa pojdemo oboroženi pred Izraelovimi sinovi, dokler jih ne pripeljemo v njihov kraj; naši otročiči pa naj ostanejo v utrjenih mestih zaradi prebivalcev te dežele. Ne vrnemo se v svoje hiše, dokler sleherni Izraelovih sinov ne dobi v last svoje dedine. Saj ne dobimo z njimi dedine onkraj Jordana in tam dalje, ker nam je pripadla naša dedina prek Jordana na vzhodu.« Mojzes jim je rekel: »Ako tako storite, ako pojdete oboroženi pred Gospodom v boj in vsi vaši bojevniki pridejo pred Gospodom čez Jordan, dokler ne prežene izpred sebe svojih sovražnikov, ter se šele potem vrnete, ko bo dežela pred Gospodom osvojena, boste brez krivde pred Gospodom in pred Izraelom in ta dežela vam bodi pred Gospodom v dedno posest! Ako pa ne storite tako, glejte, ste grešili zoper Gospoda in vedite, da vas bo za vaš greh zadela kazen! Sezidajte si mesta za svoje otročiče in ograje za svojo drobnico, toda izvršite, kar so izgovorila vaša usta!« Tedaj so Gadovi in Rubenovi sinovi Mojzesu rekli: »Tvoji služabniki bodo storili, kakor ti, gospod, ukazuješ. Naši otročiči, naše žene, naše črede in vsa naša živina naj ostanejo v galaadskih mestih; tvoji služabniki pa pojdejo, vsi oboroženi za vojsko, pred Gospodom v boj, kakor ti, gospod, praviš.« Nato je dal Mojzes glede njih naročila duhovniku Eleazarju in Nunovemu sinu Jozuetu in družinskim poglavarjem rodov Izraelovih sinov. Mojzes jim je rekel: »Ako pojdejo vsi bojevniki Gadovih in Rubenovih sinov z vami čez Jordan pred Gospodom v boj in bo dežela pred vami osvojena, jim dajte galaadsko deželo v dedno posest! Ako pa bojevniki ne pojdejo z vami čez, naj se naselijo med vami v kanaanski deželi.« Gadovi in Rubenovi sinovi so odgovorili: »Kakor je Gospod govoril tvojim služabnikom, tako bomo storili. Pojdemo oboroženi pred Gospodom v kanaansko deželo, da nam ostane naša dedna posest prek Jordana.« Mojzes jim je tedaj dal, Gadovim in Rubenovim sinovom in polovici rodu Jožefovega sina Manaseja, kraljestvo amorejskega kralja Sehona in kraljestvo basanskega kralja Oga, deželo in njena mesta z okraji, mesta po deželi naokrog. In Gadovi sinovi so sezidali Dibon, Atarot, Aroer, Atrotsofan, Jazer, Jegbao, Betnemro in Betharan, utrjena mesta in ovčje ograje. Rubenovi sinovi pa so pozidali Hesebon, Eleale, Karjataim, Nebo in Baalmeon s spremenjenimi imeni in Sabamo ter so dali mestom, ki so jih pozidali, imena. Sinovi Manasejevega sina Mahirja pa so šli v Galaad, si ga osvojili in pregnali Amorejce, ki so bili tam. Mojzes je dal Galaad Manasejevemu sinu Mahirju, ki se je tam naselil. Manasejev sin Jair pa je šel tja, zavzel njihove vasi in jih imenoval Jairove vasi. Tudi Nobe je šel tja in zavzel Kanat z njegovimi naselji in ga imenoval po svojem imenu Nobe. To so postaje Izraelovih sinov, ki so izšli iz egiptovske dežele po svojih krdelih pod Mojzesovim in Aronovim vodstvom. Mojzes je popisal njihove postaje, od katerih so po Gospodovem povelju vedno dalje hodili; to so njihove postaje na njihovih pohodih. Odrinili so iz Ramesesa prvi mesec, petnajsti dan prvega meseca; na dan po pashi so odšli Izraelovi sinovi pod močno roko vpričo vseh Egipčanov, medtem ko so Egipčani pokopavali te, ki jih je Gospod med njimi udaril, vse prvorojence, ker je Gospod izvršil sodbo nad njihovimi bogovi. Izraelovi sinovi so torej odrinili iz Ramesesa in taborili v Sokotu. Iz Sokota so odpotovali in taborili v Etamu, ki je na meji puščave. Iz Etama so odšli in krenili proti Fihahirotu, ki je nasproti Beelsefonu, in taborili pred Magdalom. Iz Fihahirota so se napotili in šli sredi skoz morje v puščavo; tri dni so hodili po Etamski puščavi in so taborili v Mari. Iz Mare so odpotovali ter prišli v Elim; v Elimu je bilo dvanajst studencev vodá in sedemdeset palm; tam so taborili. Iz Elima so odrinili in taborili ob Rdečem morju. Od Rdečega morja so odrinili in taborili v Sinski puščavi. Od Sinske puščave so odrinili in taborili v Dafki. Iz Dafke so odrinili in taborili v Alusu. Iz Alusa so odrinili in taborili v Rafidimu; tam ni bilo vode, da bi ljudstvo pilo. Iz Rafidima so odrinili in taborili v Sinajski puščavi. Od Sinajske puščave so odrinili in taborili v Kibrottaavi. Iz Kibrottaave so odrinili in taborili v Haserotu. Iz Haserota so odrinili in taborili v Retmi. Iz Retme so odrinili in taborili v Remomfaresu. Iz Remomfaresa so odrinili in taborili v Lebni. Iz Lebne so odrinili in taborili v Resi. Iz Rese so odrinili in taborili v Keelati. Iz Keelate so odrinili in taborili na gori Seferu. Od gore Sefera so odrinili in taborili v Aradi. Iz Arade so odrinili in taborili v Makelotu. Iz Makelota so odrinili in taborili v Tahatu. Iz Tahata so odrinili in taborili v Tareju. Iz Tareja so odrinili in taborili v Metki. Iz Metke so odrinili in taborili v Hesmoni. Iz Hesmone so odrinili in taborili v Moserotu. Iz Moserota so odrinili in taborili v Benejaakanu. Iz Benejaakana so odrinili in taborili pri Horgadgadu. Od Horgadgada so odrinili in taborili v Jetebati. Iz Jetebate so odrinili in taborili v Hebroni. Iz Hebrone so odrinili in taborili v Asiongaberu. Iz Asiongabera so odrinili in taborili v Sinski puščavi, to je v Kadesu. Iz Kadesa so odrinili in taborili na gori Horu na meji edomske dežele. Duhovnik Aron je šel na goro Hor po Gospodovem ukazu in je tam umrl v štiridesetem letu po izhodu Izraelovih sinov iz egiptovske dežele, v petem mesecu, prvi dan v mesecu. Aron je spolnil sto triindvajset let, ko je umrl na gori Horu. Tedaj je slišal kanaanski kralj v Aradu, ki je prebival v Negebu v kanaanski deželi, o prihodu Izraelovih sinov. Od gore Hora so odrinili in taborili v Salmoni. Iz Salmone so odrinili in taborili v Funonu. Iz Funona so odrinili in taborili v Obotu. Iz Obota so odrinili in taborili v Jeabarimu na moabski meji. Iz Jeabarima so odrinili in taborili v Dibongadu. Iz Dibongada so odrinili in taborili v Helmondeblataimu. Iz Helmondeblataima so odrinili in taborili na Abarimskem pogorju nasproti Nebu. Od Abarimskega pogorja so odrinili in taborili na moabskih planjavah ob Jordanu nasproti Jerihi. Taborili so ob Jordanu od Betjesimota do Abelsatima na moabskih planjavah. Gospod je govoril Mojzesu na moabskih planjavah ob Jordanu nasproti Jerihi: »Govori Izraelovim sinovom in jim povej: ‚Ko pridete čez Jordan v kanaansko deželo, preženite izpred sebe vse prebivalce dežele in razdenite vse njihove poslikane kamne in razdrobite vse njihove ulite podobe in opustošite vse njihove višine! Vzemite si v last deželo in prebivajte v njej; kajti vam sem dal deželo v last! Deželo si razdelite kot dedino z žrebom po svojih rodovinah; katerih je več, jim dajte večjo dedino, katerih pa manj, jim dajte manjšo dedino! Kar določi komu njegov žreb, tam bodi njegov delež! Po rodovih svojih očetov si razdelite dedino! Ako pa ne preženete izpred sebe prebivalcev dežele, vam bodo tisti, ki jih izmed njih pustite, trnje za vaše oči in osten za vaše boke; stiskali vas bodo v deželi, ki boste v njej prebivali. Kakor sem mislil njim storiti, bom potem vam storil.‘« Gospod je Mojzesu govoril: »Ukaži Izraelovim sinovom in jim povej: ‚Ko pridete v kanaansko deželo, bodi to dežela, ki vam pripade v dedino: kanaanska dežela s svojimi mejami! Južna stran naj vam bo od Sinske puščave ob edomski meji; južna meja naj vam gre od konca Slanega morja na vzhodu; potem naj vam meja zavije južno od višave Akrabima in naj gre čez Sin in naj se konča južno od Kadesbarn; nato naj teče v Hasaradar in naj gre čez Asemono; od Asemone naj meja zavije k Egiptovskemu potoku, tako da se konča pri morju. Meja proti zahodu: Veliko morje vam bodi za mejo, to vam bodi zahodna meja! Tole vam bodi meja proti severu: od Velikega morja si jo potegnite do gore Hora; od gore Hora si jo potegnite do poti proti Ematu in meja naj se konča v Sedadi; potem naj meja teče v Zefrono in njen konec naj bo Hasarenan; to vam bodi severna meja! Proti vzhodu si mejo potegnite od Hasarenana do Sefame; od Sefame naj gre meja dol v Reblo vzhodno od Aina, potem naj gre meja še dalje dol in naj oplazi gorski greben vzhodno od Genezareškega jezera; nato naj gre meja ob Jordanu navzdol in naj se konča v Slanem morju. To bodi vaša dežela s svojimi mejami naokrog!‘« Mojzes je dal Izraelovim sinovom tole naročilo: »To je dežela, ki si jo razdelite v dedino z žrebom, ki jo je Gospod ukazal dati devetim rodovom in polovici rodu! Kajti rod Rubenovih sinov po svojih družinah in rod Gadovih sinov po svojih družinah in polovica Manasejevega rodu so svojo dedino že prejeli. Dva rodova in pol rodu so že prejeli svojo dedino prek Jordana nasproti Jerihi na jutranji strani, proti vzhodu.« Gospod je govoril Mojzesu: »To so imena mož, ki naj vam deželo razdelijo v dedino: duhovnik Eleazar in Nunov sin Jozue. Privzemite tudi po enega kneza iz vsakega rodu, da deželo razdelijo v dedino! To so imena tistih mož: od Judovega rodu Jefonov sin Kaleb; od rodu Simeonovih sinov Amiudov sin Samuel; od Benjaminovega rodu Kaselonov sin Elidad; od rodu Danovih sinov Joglijev sin knez Boki; od Jožefovih sinov: od rodu Manasejevih sinov Efodov sin knez Haniel; od rodu Efraimovih sinov Seftanov sin knez Kamuel; od rodu Zabulonovih sinov Farnakov sin knez Elisafan; od rodu Isaharjevih sinov Ozanov sin knez Faltiel; od rodu Aserjevih sinov Salomijev sin knez Ahiud; od rodu Neftalijevih sinov Amiudov sin knez Fedael. To so ti, ki jim je Gospod ukazal, naj razdelijo Izraelovim sinovom dedino v kanaanski deželi.« Gospod je govoril Mojzesu na moabskih planjavah ob Jordanu nasproti Jerihi: »Ukaži Izraelovim sinovom, naj pridelijo levitom od svoje dedne posesti mesta za prebivanje; tudi pašnike okoli teh mest dajte levitom! Mesta naj imajo za prebivanje, pašniki pa naj jim bodo za živino, za črede in vse druge živali. Pašniki pri mestih, ki jih dajte levitom, naj sežejo od mestnega obzidja tisoč komolcev naokrog. Odmerite zunaj mesta dva tisoč komolcev na vzhodni strani, dva tisoč komolcev na južni strani, dva tisoč komolcev na zahodni strani in dva tisoč komolcev na severni strani, tako da bo mesto v sredini; to naj bodo njihovi pašniki pri mestih! Med mesti, ki jih dajte levitom, določite šest zavetnih mest, da more tja pribežati ubijalec; poleg teh pa dajte še dvainštirideset mest! Vseh mest, ki jih dajte levitom, bodi oseminštirideset z njihovimi pašniki vred! Mest pa, ki jih dajte od dedine Izraelovih sinov, vzemite več od tistih, ki imajo več, in manj od tistih, ki imajo manj! Vsak naj dá od svojih mest levitom po razmerju svoje dedine, ki jo je dobil.« Gospod je govoril Mojzesu: »Govori Izraelovim sinovom in jim povej: ‚Ko pridete čez Jordan v kanaansko deželo, si izberite mesta, ki naj vam bodo zavetna mesta, da more tja pribežati ubijalec, ki ni nalašč koga ubil! Mesta naj vam bodo za zavetišče pred krvnim maščevalcem, da ne umrje ubijalec, dokler se ne postavi pred občino v razsodbo. Kar se tiče mest, ki jih oddajte, naj vam bo šest mest za zavetišče; tri mesta oddajte prek Jordana in tri mesta oddajte v kanaanski deželi, ki naj bodo zavetna mesta! Za Izraelove sinove in za tujca in za tistega, ki biva med njimi, naj bo teh šest mest za zavetišče, da more tja pribežati, kdor koli ni nalašč koga ubil. Ako ga pa udari z železnim orodjem, tako da umre, je morilec: morilec mora umreti. Ako ga udari s kamnom v roki, s kakršnim lahko povzroči smrt, tako da umre, je morilec: morilec mora umreti. Ali če ga udari z lesenim orodjem v roki, s kakršnim lahko povzroči smrt, tako da umre, je morilec: morilec mora umreti. Krvni maščevalec sam naj usmrti morilca; kadar ga zaloti, naj ga usmrti. Če ga sune iz mržnje ali nanj kaj vrže s sovražnim namenom, tako da umre; ali ga iz sovraštva z roko udari, tako da umre, mora ubijalec umreti, ker je morilec; krvni maščevalec naj usmrti morilca, kadar ga zaloti. Ako ga pa sune po naključju, ne iz sovraštva, ali vrže nanj katero koli stvar brez sovražnega namena; ali zažene vanj, ne da bi ga videl, kakršen koli kamen, s kakršnim lahko povzroči smrt, tako da umre, pa mu ni bil sovražen in mu ni hotel prizadeti nič hudega: naj razsodi občina med ubijalcem in krvnim maščevalcem po tehle zakonih. Občina naj oprosti ubijalca iz oblasti krvnega maščevalca; zato naj ga spravi občina nazaj v njegovo zavetno mesto, kamor je pribežal; v njem naj ostane do smrti velikega duhovnika, ki je bil maziljen s svetim oljem. Toda če ubijalec odide iz ozemlja svojega zavetnega mesta, kamor je bil pribežal, in ga krvni maščevalec zasači izven ozemlja njegovega zavetnega mesta in krvni maščevalec ubije ubijalca, ni kriv krvi. Kajti v svojem zavetnem mestu mora ostati do smrti velikega duhovnika; šele po smrti velikega duhovnika se sme ubijalec vrniti v kraj svoje posesti. To naj vam bo pravna naredba od roda do roda po vseh vaših prebivališčih. Kdor koli ubije človeka, naj usmrtijo morilca po izjavi prič; izjava ene same priče ne zadostuje, da bi mogli koga obsoditi na smrt. Ne smete jemati odkupnine za življenje morilca, ki je kriv smrti, ampak naj umrje. Tudi ne smete jemati odkupnine za njega, ki je pribežal v svoje zavetno mesto, da bi se smel vrniti in prebivati v deželi pred duhovnikovo smrtjo. Ne skrunite dežele, v kateri bivate; kri namreč skruni deželo; in dežela ne more zadobiti sprave za kri, ki se je v njej prelila, razen s krvjo tistega, ki jo je prelil! Ne skrunite torej dežele, v kateri prebivate, sredi katere tudi jaz prebivam; kajti jaz, Gospod, prebivam sredi med Izraelci.‘« Družinski poglavarji iz rodu sinov Galaada, sinu Mahirja, sinu Manasejevega, iz rodov Jožefovih sinov, so pristopili in govorili pred Mojzesom in pred knezi, družinskimi poglavarji Izraelovih sinov. Rekli so: »Gospod je tebi, gospod, ukazal, da daš po žrebu deželo Izraelovim sinovom v dedino; tudi je bilo tebi, gospod, naročeno od Gospoda, da daš dedino našega brata Salfaada njegovim hčeram. Ako pa se omožé s katerim izmed sinov iz rodov Izraelovih sinov, se bo njihova dedina odvzela od dedine naših očetov in dodala dedini tistega rodu, v katerega se omožé, od izžrebanega deleža naše dedine pa se bo odvzela. In kadar bodo imeli Izraelovi sinovi jubilejno leto, se bo dodala njihova dedina dedini tistega rodu, v katerega se bodo omožile, od dedine rodu naših očetov pa se bo njihova dedina odvzela.« Mojzes je nato zapovedal Izraelovim sinovom po Gospodovem povelju: »Prav je govoril rod Jožefovih sinov. To je, kar zapoveduje Gospod glede Salfaadovih hčerá: Omožiti se morejo, s komer koli se hočejo; toda omožiti se smejo le v kako družino iz rodu svojega očeta, da ne preide dedina Izraelovih sinov od roda na drug rod; kajti vsak izmed Izraelovih sinov naj se drži dedine rodu svojih očetov. Vsaka hči, ki podeduje dedino v katerem izmed rodov Izraelovih sinov, naj se omoži s kom iz družine rodu svojega očeta, da obdrži vsak izmed Izraelovih sinov dedino svojih očetov in da ne preide dedina od roda na drug rod; kajti vsak rod Izraelovih sinov naj se drži svoje dedine.« Kakor je Gospod Mojzesu zapovedal, tako so Salfaadove hčere storile: Salfaadove hčere Maala, Tersa, Hegla, Melka in Noa so se omožile s sinovi svojih stricev; omožile so se v družine sinov Jožefovega sinu Manaseja; tako je ostala njihova dedina v rodu družine njihovega očeta. To so zapovedi in določbe, ki jih je Gospod dal po Mojzesu Izraelovim sinovom na moabskih planjavah ob Jordanu nasproti Jerihi. To so bile besede, ki jih je Mojzes govoril vsemu Izraelu onkraj Jordana v puščavi, v Arabi, nasproti Sufu, med Faranom in Tofelom, Labanom, Haserotom in Disahabom. Enajst dni hoda je od Horeba po poti k Seirskemu gorovju do Kadesbarn. V štiridesetem letu, prvi dan enajstega meseca, je Mojzes govoril Izraelovim sinovom vse, kakor mu je Gospod zanje naročil, potem ko je porazil amorejskega kralja Sehona, ki je prebival v Hesebonu, in basanskega kralja Oga, ki je prebival v Astarotu in Edraju. Onkraj Jordana v moabski deželi je začel Mojzes razlagati to postavo takole: »Gospod, naš Bog, nam je na Horebu govoril: ‚Dosti dolgo ste se mudili na tej gori. Obrnite se in odrinite in pojdite k pogorju Amorejcev in k vsem njihovim sosedom v Arabi, na pogorju in v Sefeli in v Negebu in ob morski obali, v deželo Kanaancev in k Libanonu do velike reke, do veletoka Evfrata! Glejte, izročam vam deželo; pojdite in vzemite v last deželo, za katero je Gospod prisegel vašim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jo bo dal njim in za njimi njih potomcem!‘ Tisti čas sem vam rekel: ‚Ne morem za vas sam skrbeti. Gospod, vaš Bog, vas je razmnožil, da vas je danes veliko kakor zvezd na nebu. Gospod, Bog vaših očetov, naj vas še tisočkrat pomnoži in blagoslovi, kakor vam je obljubil. Kako naj sam prenašam vaše težave in vaša bremena in vaše prepire? Vzemite si po svojih rodovih modrih, pametnih in izkušenih mož, da vam jih postavim za predstojnike!‘ Odgovorili ste mi in rekli: ‚Dobro je to, kar misliš storiti.‘ Tedaj sem vzel poglavarje vaših rodov, modre in izkušene može, in vam jih postavil za vaše rodove za predstojnike, za tisočnike, za stotnike, za petdesetnike, za desetnike in za nadzornike. In takrat sem vašim sodnikom ukazal: ‚Zaslišujte pravde svojih bratov in sodite pravično prepir, ki ga ima kdo z bratom ali tujcem! Pri sodbi se ne ozirajte na osebe! Poslušajte majhnega kakor velikega! Ne bojte se nikogar; zakaj sodba je božja! Zadevo pa, ki je za vas pretežka, predložite meni, da jo zaslišim!‘ Tako sem vam takrat vse ukazal, kar vam je storiti. Potem smo odrinili od Horeba in prehodili vso to veliko in strašno puščavo, ki ste jo videli, po poti na pogorje Amorejcev, kakor nam je Gospod, naš Bog, zapovedal; in prišli smo v Kadesbarne. Tedaj sem vam rekel: ‚Prišli ste k pogorju Amorejcev, ki nam ga hoče dati Gospod, naš Bog. Glej, Gospod, tvoj Bog, ti je izročil deželo: pojdi in si jo vzemi v last, kakor ti je zapovedal Gospod, Bog tvojih očetov; ne boj se in ne plaši!‘ Tedaj ste vsi pristopili k meni in rekli: ‚Pošljimo mož pred seboj, da nam ogledajo deželo in nam prinesejo poročilo o poti, po kateri naj gremo, in o mestih, v katera pridemo!‘ To mi je bilo všeč; zato sem vzel izmed vas dvanajst mož, iz vsakega rodu po enega. Ti so krenili na pot in šli na pogorje ter prišli do Eskolske doline in deželo ogledali. Vzeli so s seboj sadu dežele in ga prinesli sem k nam ter nam sporočili: ‚Lepa je dežela, ki nam jo hoče dati Gospod, naš Bog.‘ A niste hoteli iti, ampak ste se povelju Gospoda, svojega Boga, uprli. Godrnjali ste v svojih šotorih in govorili: ‚Ker nas Gospod sovraži, nas je izpeljal iz egiptovske dežele, da nas izroči v roke Amorejcem, da nas uničijo. Kam naj gremo? Naši bratje so preplašili naša srca s poročilom: Ljudstvo je večje in številnejše od nas; mesta so velika in do neba utrjena; tudi Enakove sinove smo tam videli.‘ Rekel sem vam: ‚Ne strašite se in ne bojte se jih! Gospod, vaš Bog, ki hodi pred vami, se bo bojeval za vas prav tako, kakor je to storil za vas v Egiptu pred vašimi očmi in v puščavi, kjer si videl, kako te je Gospod, tvoj Bog, nosil, kakor nosi človek svojega sinčka, po vsej poti, ki ste jo prehodili, dokler niste prišli v ta kraj.‘ A kljub temu niste zaupali v Gospoda, svojega Boga, ki je hodil pred vami po poti, da vam poišče kraj za vaše taborjenje, ponoči v ognju, da ste videli pot, po kateri vam je bilo hoditi, podnevi pa v oblaku. Ko je Gospod slišal vaše govorjenje, se je razsrdil in prisegel: ‚Nobeden izmed teh mož, od tega hudobnega rodu, ne bo videl lepe dežele, ki sem jo s prisego obljubil dati vašim očetom, razen Jefonovega sina Kaleba; ta jo bo videl in njemu in njegovim sinovom bom dal deželo, po kateri je hodil, ker je bil popolnoma pokoren Gospodu.‘ Tudi nad menoj se je razsrdil Gospod zaradi vas in rekel: ‚Tudi ti ne prideš tja. Ampak tvoj služabnik Nunov sin Jozue bo prišel tja; osrči ga, kajti on jo bo dal Izraelu v last! Vaši otročiči, o katerih ste dejali, da bodo v plen, in vaši otroci, ki danes še ne znajo razločevati med dobrim in hudim, ti bodo prišli tja, njim jo bom dal in oni jo bodo dobili v last. Vi pa se obrnite in odrinite v puščavo po poti proti Rdečemu morju!‘ Tedaj ste odgovorili in mi rekli: ‚Grešili smo zoper Gospoda. Pojdemo ter se bomo bojevali, prav kakor nam je Gospod, naš Bog, zapovedal.‘ In opasali ste se vsak s svojim bojnim orožjem in ste lahkomiselno hoteli iti na pogorje. Gospod pa mi je rekel: ‚Reci jim: Ne hodite in ne bojujte se, ker jaz nisem med vami, da ne boste poraženi pred svojimi sovražniki!‘ Povedal sem vam, a niste poslušali, temveč ste se Gospodovemu povelju uprli ter šli predrzno na pogorje. Tedaj so vam prišli nasproti Amorejci, ki prebivajo na tem pogorju, in so vas podili, kakor delajo čebele, in vas pobijali od Seira do Horme. Vrnili ste se in jokali pred Gospodom, a Gospod ni hotel slišati vašega glasu in se za vas ni zmenil. Tako ste ostali v Kadesu tiste mnoge dni, ki ste jih tam prebili.« »Potem smo se obrnili in odrinili v puščavo po poti proti Rdečemu morju, kakor mi je rekel Gospod, in smo dolgo časa hodili okoli Seirskega gorovja. Tedaj mi je Gospod rekel: ‚Dosti dolgo ste hodili okoli tega gorovja. Obrnite se proti severu! Ljudstvu pa ukaži: Šli boste skoz ozemlje svojih bratov, Ezavovih sinov, ki prebivajo v Seiru. Ustrašili se vas bodo. Varujte pa se zelo, da ne začnete boja z njimi! Kajti ne dam vam njihove dežele niti za ped, ker sem dal Seirsko gorovje v last Ezavu. Živež si kupujte od njih za denar, da boste jedli; tudi vodo si kupujte od njih za denar, da boste pili! Kajti Gospod, tvoj Bog, te je blagoslovil pri vsakem delu tvojih rok. Vedel je za tvoje potovanje po tej veliki puščavi: že štirideset let je Gospod, tvoj Bog, s teboj; nič ti ni manjkalo.‘ Tako smo šli mimo svojih bratov, Ezavovih sinov, ki prebivajo v Seiru, po poti skozi Arabo mimo Elata in Asiongabera, potem smo se obrnili in šli proti moabski puščavi. Tedaj mi je Gospod rekel: ‚Ne napadaj Moabcev in ne začenjaj boja z njimi! Kajti od njihove dežele ti ne dam posesti, ker sem dal Ar v lastnino Lotovim sinovom.‘ Prej so tam bivali Emimi, veliko in mnogoštevilno ljudstvo in visoke postave, kakor Enakovi sinovi. Kakor Enakovi sinovi so veljali tudi ti za Rafaime, Moabci pa so jih imenovali Emime. V Seiru so prej prebivali Horejci. Ezavovi sinovi pa so jih pregnali in pokončali pred seboj in so se naselili na njihovem mestu, kakor je Izrael storil z deželo, ki jim jo je Gospod dal v last. – ‚Zdaj se torej vzdignite in pojdite čez potok Zared!‘ In šli smo čez potok Zared. Časa pa, v katerem smo hodili od Kadesbarn, dokler nismo prišli čez potok Zared, je bilo osemintrideset let, dokler ni pomrl ves rod bojevnikov iz tabora, kakor jim je Gospod prisegel. Roka Gospodova je bila namreč zoper nje, da jih je iz tabora popolnoma iztrebil. Ko so vsi bojevniki izmed ljudstva pomrli, mi je Gospod govoril: ‚Danes boš šel čez moabsko ozemlje, čez Ar, in se približal Amonovim sinovom: ne napadaj jih in ne začenjaj boja z njimi! Kajti od dežele Amonovih sinov ti ne dam posesti, ker sem jo dal v lastnino Lotovim sinovom.‘ Tudi ta velja za deželo Rafaimov; Rafaimi so nekdaj v njej prebivali, Amonci pa so jih imenovali Zomzomime, veliko in mnogoštevilno ljudstvo in visoke postave kakor Enakovi sinovi. Toda Gospod jih je pokončal pred njimi, da so zavzeli njihovo deželo in se naselili na njihovem mestu, kakor je storil za Ezavove sinove, prebivajoče v Seiru, da je pokončal pred njimi Horejce, tako da so zavzeli njihovo posest in prebivajo na njihovem mestu do današnjega dne. Tudi Hevejce, ki so prebivali po pristavah do Gaze, so pokončali Kaftorčani, ki so prišli iz Kaftorja, in se naselili na njihovem mestu. – ‚Vzdignite se, odrinite in prekoračite reko Arnon! Glej, dam ti v roke Amorejca, hesebonskega kralja Sehona, in njegovo deželo. Začni si jo osvajati in spusti se z njim v boj! Danes začnem pošiljati strah in grozo pred teboj nad ljudstva pod vsem nebom: ko bodo slišali o tebi, se bodo tresli in trepetali pred teboj.‘ Tedaj sem poslal iz puščave Kademota poslance k Sehonu, kralju v Hesebonu, s temile mirovnimi besedami: ‚Rad bi šel skoz tvojo deželo; hodil bom po poti, ne bom krenil ne na desno ne na levo. Živež mi prodaj za denar, da bom jedel, in vodo mi daj za denar, da bom pil! Samo z nogami pojdem skoz, kakor so mi dovolili Ezavovi sinovi, ki prebivajo v Seiru, in Moabci, ki prebivajo v Aru, dokler ne pridem čez Jordan v deželo, ki nam jo daje Gospod, naš Bog.‘ Toda Sehon, kralj v Hesebonu, nam ni hotel dovoliti prehoda pri sebi; kajti Gospod, tvoj Bog, je otrdil njegovega duha in zakrknil njegovo srce, da bi ti ga dal v roke, kakor je zdaj. Gospod mi je torej rekel: ‚Glej, začel sem ti izročati Sehona in njegovo deželo; začni si jo osvajati, da njegovo deželo dobiš v last!‘ Sehon nam je prišel z vsem svojim ljudstvom nasproti v boj pri Jasi. In Gospod, naš Bog, nam ga je izročil, in pobili smo njega, njegove sinove in vse njegovo ljudstvo. Takrat smo zavzeli vsa njegova mesta in pokončali z zakletvijo vsako mesto, može, žene in otroke; nismo pustili, da bi kdo utekel. Zase smo vzeli le živino in plen iz mest, ki smo jih osvojili. Od Aroera ob bregu reke Arnona in od mesta v dolini pa tja do Galaada ni bilo mesta, ki bi ga ne bili mogli osvojiti; vse nam je izročil Gospod, naš Bog. Le deželi Amonovih sinov se nisi približal, vsemu bregu reke Jaboka in mestom na pogorju, povsem, kakor je Gospod, naš Bog, zapovedal.« »Tedaj smo se obrnili in šli po potu v Basan. Basanski kralj Og pa nam je prišel nasproti z vsem svojim ljudstvom v boj pri Edraju. Gospod mi je rekel: ‚Ne boj se ga! Kajti dam ti ga v roke in vse njegovo ljudstvo in njegovo deželo. Stori z njim, kakor si storil z amorejskim kraljem Sehonom, ki je prebival v Hesebonu!‘ In Gospod, naš Bog, nam je dal v roke tudi basanskega kralja Oga in vse njegovo ljudstvo; pobili smo ga tako, da mu nihče ni preostal, ki bi utekel. Takrat smo zavzeli vsa njegova mesta; ni bilo mesta, ki jim ga ne bi bili odvzeli: šestdeset mest, vso pokrajino Argob, Ogovo kraljestvo v Basanu. Vsa ta mesta so bila utrjena z visokimi zidovi, vrati in zapahi, poleg silno velikih mest brez obzidja po deželi. In pokončali smo jih z zakletvijo, kakor smo storili Sehonu, kralju v Hesebonu; pokončali smo z zakletvijo v vsakem mestu može, žene in otroke. Vso živino pa in plen iz mest smo vzeli zase. Tako smo takrat vzeli deželo iz rok dveh amorejskih kraljev, ki sta bila onkraj Jordana, od reke Arnona do gore Hermona – Sidonci imenujejo Hermon Sarion, Amorejci pa Sanir –, vsa mesta na ravnini, ves Galaad in ves Basan do Salke in Edraja, mest Ogovega kraljestva v Basanu. Basanski kralj Og je namreč edini ostal od ostanka Rafaimov. Glej, njegova postelja, postelja iz železa, ali ni v Rabi Amonovih sinov? Njena dolžina je devet navadnih komolcev, širina pa štiri komolce. To deželo smo si takrat osvojili. Od Aroera ob reki Arnonu sem jo dal s polovico galaadskega pogorja in njegovimi mesti Rubenovcem in Gadovcem. Ostali del Galaada in ves Basan, Ogovo kraljestvo, sem dal polovici Manasejevega rodu, vso pokrajino Argob. – Ves ta Basan se imenuje dežela Rafaimov. Manasejev sin Jair je zavzel vso pokrajino Argob do ozemlja Gesurejcev in Mahatejcev in imenoval te kraje Basana po svojem imenu ‚Jairove vasi‘ do današnjega dne. Mahirju sem dal Galaad. Rubenovcem in Gadovcem sem dal deželo od Galaada do reke Arnona, sredina doline je meja, pa do reke Jaboka, meje Amonovih sinov, dalje Arabo z Jordanom kot mejo, od Genezareškega jezera do morja v Arabi, Slanega morja, ob vznožju pobočja Fasge na vzhodu. Takrat sem vam dal tole naročilo: ‚Gospod, vaš Bog, vam je dal to deželo, da jo dobite v last; vsi bojevniki pa pojdite oboroženi čez pred svojimi brati, Izraelovimi sinovi! Le vaše žene in vaši otročiči in vaša živina – vem, da imate mnogo živine – naj ostanejo v vaših mestih, ki sem vam jih dal, dokler Gospod ne nakloni miru vašim bratom kakor vam, da tudi oni dobé v last deželo, ki jim jo daje Gospod, vaš Bog, onkraj Jordana. Potem se vrnite vsak k svojemu posestvu, ki sem vam ga dal!‘ Jozuetu sem dal takrat tole naročilo: ‚Tvoje oči so videle vse, kar je storil Gospod, vaš Bog, onima dvema kraljema; tako bo storil Gospod vsem kraljestvom, v katera prideš na oni strani. Ne bojte se jih; kajti Gospod, vaš Bog, sam se bo bojeval za vas!‘ In takrat sem Gospoda prosil: ‚Gospod Jahve, ti si začel kazati svojemu služabniku svojo veličino in svojo močno roko: kajti kateri bog je v nebesih ali na zemlji, ki bi izvrševal taka dela in taka junaška dejanja kakor ti? Naj grem, prosim, čez, da vidim lepo deželo, ki je onkraj Jordana, to lepo pogorje in Libanon.‘ Gospod pa se je srdil nad menoj zaradi vas in me ni uslišal. Gospod mi je rekel: ‚Dosti je tega! Ne govori mi še dalje o tem! Pojdi na vrh Fasge in povzdigni oči proti zahodu, severu, jugu in vzhodu in poglej jo s svojimi očmi! Kajti čez ta Jordan ne pojdeš. Daj pa naročila Jozuetu in ga okrepi in ohrabri! Kajti on bo šel čez na čelu tega ljudstva in on jim bo razdelil v last deželo, ki jo boš videl.‘ Tako smo ostali v dolini nasproti Betfegoru.« »Sedaj pa, Izrael, poslušaj postave in naredbe, katere vas učim spolnjevati, da ostanete pri življenju in pridete v posest dežele, ki vam jo daje Gospod, Bog vaših očetov! Nič ne dodajajte besedi, ki vam jo zapovedujem, in nič ji ne odjemljite, da spolnite zapovedi Gospoda, svojega Boga, ki vam jih zapovedujem! Vaše oči so videle, kaj je Gospod storil zaradi Baalfegorja; vsakogar namreč, ki je hodil za fegorskim Baalom, je Gospod, tvoj Bog, iztrebil iz tvoje sredine. Vi pa, ki ste se držali Gospoda, svojega Boga, ste še danes vsi pri življenju. Glejte, učil sem vas postave in naredbe, kakor mi je zapovedal Gospod, moj Bog, da ravnajte tako tam v deželi, ki greste vanjo, da jo dobite v last. Držite se jih in jih spolnjujte; kajti to bo vaša modrost in razumnost pred narodi, ki bodo slišali o vseh teh postavah; govorili bodo: Resnično, ta veliki narod je modro in razumno ljudstvo! Kajti kje je velik narod, ki bi mu bilo božanstvo tako blizu, kakor je nam Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo? In kje je velik narod, ki bi imel tako pravične zakone in naredbe, kakor je vsa ta postava, ki vam jo danes dajem? Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Ampak oznanjaj jih svojim otrokom in svojih otrok otrokom, o dnevu, ko si stal pred Gospodom, svojim Bogom, na Horebu, ko mi je Gospod rekel: ‚Zberi mi ljudstvo in jim bom dal slišati svoje besede, da se me naučé bati vse dni, ki jih preživé na zemlji, in naučé to svoje otroke!‘ Tedaj ste se približali in ste stali pod goro; a gora je gorela s plamenom do srede neba v temi, oblaku in mrakoti. In Gospod vam je govoril iz ognja; glas besedí ste slišali, zaznali pa niste nobene podobe, ampak le glas. Oklical vam je svojo zavezo, ki vam jo je ukazal spolnjevati, deset besedí, in jih napisal na dve kamniti tabli. Meni pa je takrat Gospod naročil, naj vas učim postav in naredb, da bi jih spolnjevali v deželi, ki greste vanjo, da jo dobite v last. Zelo torej pazite – gre za vaše življenje; kajti niste videli nikakršne podobe ta dan, ko vam je Gospod govoril na Horebu iz ognja! Ne ravnajte torej napak in si ne delajte rezane podobe v obliki kakršnega koli kipa, podobe moža ali žene, podobe kakršne koli živali, ki je na zemlji, podobe kakršne koli krilate ptice, ki leta pod nebom, podobe kakršne koli laznine na zemlji, podobe kakršne koli ribe, ki je v vodi pod zemljo! In ko povzdigneš oči proti nebu in vidiš sonce, luno in zvezde, vso nebesno vojsko, se ne daj zapeljati, da bi jih molil in častil; kajti Gospod, tvoj Bog, jih je dal vsem narodom pod vsem nebom! Vas pa je vzel Gospod in vas izpeljal iz topilnice železa, iz Egipta, da bi mu bili narod njegove lastnine, kakor je to danes. Nad menoj pa se je razsrdil Gospod zaradi vas, tako da je prisegel, da ne smem iti čez Jordan ter priti v lepo deželo, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, v last. Jaz moram marveč umreti v tej deželi in ne bom šel čez Jordan; vi pa pojdete čez in prejmete v last to lepo deželo. Varujte se torej, da ne pozabite zaveze Gospoda, svojega Boga, ki jo je sklenil z vami, in si ne naredite rezane podobe v kakršni koli obliki, kar ti je Gospod, tvoj Bog, prepovedal! Kajti Gospod, tvoj Bog, je použivajoč ogenj, ljubosumen Bog. Ko boste dobili sinove in sinov sinove in prebivali v deželi, pa bi se pregrešili s tem, da bi naredili rezano podobo v kakršni koli obliki in delali, kar je hudo v očeh Gospoda, tvojega Boga, da bi ga razdražili, kličem danes nebo in zemljo za pričo zoper vas, da boste hitro izginili iz dežele, ki greste čez Jordan vanjo, da jo prejmete v last; ne ostanete dolgo v njej, ampak boste docela iztrebljeni. Gospod vas raztrese med ljudstva in le malo vas ostane med narodi, ki vas mednje Gospod odpelje. Ondi boste služili bogovom, izdelku človeških rok, lesu in kamnu, ki ne vidijo in ne slišijo in ne jedo in ne duhajo. Od ondod boš potem iskal Gospoda, svojega Boga, in ga našel, če ga boš iskal z vsem srcem in z vso dušo. Ko boš v stiski in te zadene vse to, se boš poslednje dni vrnil h Gospodu, svojemu Bogu, in boš poslušal njegov glas. Kajti Gospod, tvoj Bog, je usmiljen Bog; ne bo te zapustil in ne bo te pokončal in ne bo pozabil zaveze, ki jo je s prisego sklenil s tvojimi očeti. Vprašaj vendar o prejšnjih časih, ki so bili pred teboj, od dne, ko je Bog ustvaril človeka na zemlji, in od enega konca neba do drugega, ali se je kdaj zgodilo kaj tako velikega ali se kdaj kaj takega slišalo! Je li katero ljudstvo slišalo glas Boga, govorečega iz ognja, kakor si ti slišal, in vendar ostalo pri življenju? Ali je kateri bog skušal priti, da bi si vzel narod iz sredine kakega drugega naroda s preskušnjami, z znamenji, s čudeži, z bojem, z močno roko, s stegnjenim laktom in z velikimi strašnimi deli, kakor je vse to za vas storil Gospod, vaš Bog, pred tvojimi očmi v Egiptu? Tebi je bilo to pokazano, da bi vedel, da je Gospod Bog in da ni drugega poleg njega. Z nebes ti je dal slišati svoj glas, da te pouči, in na zemlji ti je dal videti svoj veliki ogenj in slišal si njegove besede iz ognja. Zato ker je ljubil tvoje očete, si je izbral za njimi njihov zarod in te je sam izpeljal s svojo veliko močjo iz Egipta, da prežene pred teboj večje in mogočnejše narode, kot si ti, da te pripelje in ti dá njihovo deželo v last, kakor je danes. Spoznaj torej danes in si vtisni v srce: Gospod je Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji, drugega ni! Spolnjuj njegove postave in zapovedi, ki ti jih danes zapovedujem, da bo dobro tebi in za teboj tvojim sinovom in da boš dolgo živel v deželi, ki ti jo Gospod, tvoj Bog, daje za vselej!« Tedaj je Mojzes odločil onkraj Jordana proti vzhodu tri mesta, da bi mogel pribežati vanja ubijalec, ki ni nalašč ubil svojega bližnjega in ni bil prej njegov sovražnik, in bi si mogel z begom v katero izmed teh mest rešiti življenje: Bosor v puščavi na planoti za Rubenovce, Ramot v Galaadu za Gadovce in Golan v Basanu za Manasejevce. To je postava, ki jo je Mojzes dal Izraelovim sinovom. To so zapovedi, zakoni in naredbe, ki jih je Mojzes oznanil Izraelovim sinovom pri njihovem izhodu iz Egipta, onkraj Jordana, v dolini nasproti Betfegoru, v deželi amorejskega kralja Sehona, ki je prebival v Hesebonu, katerega so porazili Mojzes in Izraelovi sinovi pri svojem izhodu iz Egipta. In zavzeli so njegovo deželo in deželo basanskega kralja Oga, dveh amorejskih kraljev, ki sta bivala onkraj Jordana proti vzhodu, od Aroera ob bregu reke Arnona do gore Siona, to je Hermona, z vso Arabo onkraj Jordana proti vzhodu do morja v Arabi ob vznožju pobočja Fasge. Mojzes je sklical ves Izrael in jim rekel: »Poslušaj, Izrael, postave in naredbe, ki vam jih danes razglašam! Učite se jih in pazite, da jih boste spolnjevali! Gospod, naš Bog, je sklenil z nami zavezo na Horebu. Ni z našimi očeti sklenil Gospod te zaveze, temveč z nami samimi, ki smo danes vsi tukaj živi. Od obličja do obličja je Gospod govoril z vami na gori iz ognja. Stal sem takrat med Gospodom in vami, da bi vam naznanil Gospodovo besedo; kajti bali ste se ognja in niste šli na goro. – Govoril je: ‚Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe niti kakršnekoli podobe tega, kar je zgoraj na nebu ali kar je spodaj na zemlji ali kar je v vodah pod zemljo! Ne moli jih in ne služi jim; kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki kaznujem krivdo očetov na sinovih do tretjega in četrtega rodu tistih, ki me sovražijo, in izkazujem milost do tisočega rodu onih, ki me ljubijo in moje zapovedi spolnjujejo! Ne skruni imena Gospoda, svojega Boga! Kajti Gospod ne bo pustil brez kazni njega, ki skruni njegovo ime. Pazi, da boš posvečeval sobotni dan, kakor ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela; sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne tvoja hči ne tvoj hlapec ne tvoja dekla ne tvoj vol ne tvoj osel ne katero tvoje živinče ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat, da si odpočije tvoj hlapec in tvoja dekla kakor ti! Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in da te je Gospod, tvoj Bog, izpeljal od ondod z močno roko in s stegnjenim laktom: zato ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal sobotni dan praznovati! Spoštuj očeta in mater, kakor ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal, da boš dolgo živel in ti bo dobro v deželi, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog! Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega! Ne želi žene svojega bližnjega! Ne želi svojega bližnjega hiše ne polja ne hlapca ne dekle ne vola ne osla in ničesar, kar je tvojega bližnjega!‘ Te besede je Gospod govoril vsej vaši občini na gori iz ognja, oblaka in teme z močnim glasom in nič več; nato jih je napisal na dve kamnitni tabli in jih izročil meni. In ko ste slišali glas iz teme in je gora gorela v ognju, ste pristopili k meni, vsi poglavarji vaših rodov in vaši starešine, in rekli: ‚Glej, Gospod, naš Bog, nam je pokazal svoje veličastvo in svojo veličino in iz ognja smo slišali njegov glas; danes smo videli, da Bog govori s človekom in ta ostane pri življenju. Sedaj pa, zakaj naj bi umrli? Kajti ta veliki ogenj nas požre; če bomo še dalje poslušali glas Gospoda, našega Boga, bomo umrli. Kajti kje je človeško bitje, ki bi slišalo kakor mi glas živega Boga, ki govori iz ognja, pa bi ostalo pri življenju? Ti pristopi in poslušaj vse, kar bo Gospod, naš Bog, povedal! Potem nam ti sporoči vse, kar ti je Gospod, naš Bog, govoril! In bomo slišali in storili.‘ Gospod je slišal vaše besede, ki ste mi jih govorili. In Gospod mi je rekel: ‚Slišal sem besede tega ljudstva, ki so ti jih govorili. Prav je vse, kar so govorili. O, da bi imeli tako srce, da bi se me bali in spolnjevali vse moje zapovedi vse dni, da bi bilo dobro njim in njihovim otrokom vekomaj! Pojdi, reci jim: Vrnite se v svoje šotore! Ti pa ostani tu pri meni in povem ti vse zapovedi, zakone in naredbe, ki jih boš učil, da jih bodo spolnjevali v deželi, ki jim jo dam, da jo prejmejo v last!‘ Skrbite torej, da boste delali, kakor vam je Gospod, vaš Bog, zapovedal! Ne odstopajte ne na desno ne na levo! Hodite povsem po potu, ki vam ga je Gospod, vaš Bog, zapovedal, da ostanete pri življenju in da vam bo dobro in da boste dolgo živeli v deželi, ki jo prejmete v last!« »To pa so zapovedi, zakoni in naredbe, ki jih je Gospod, vaš Bog, vas učiti zapovedal, da bi jih spolnjevali v deželi, ki greste vanjo, da jo prejmete v last. Boj se Gospoda, svojega Boga, ti, tvoj sin in tvojega sina sin, in spolnjuj vse dni svojega življenja vse njegove zakone in zapovedi, ki ti jih zapovedujem, da boš dolgo živel! Poslušaj jih, Izrael, in jih vestno spolnjuj, da ti bo dobro in da se zelo pomnožite, kakor ti je Gospod, Bog tvojih očetov, obljubil deželo, v kateri teče mleko in med! Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Zabičuj jih svojim otrokom ter govori o njih, ko bivaš v svoji hiši ali ko hodiš po potu, ko se ulegaš ali ko vstajaš! Priveži si jih za znamenje na roko in naj ti bodo za spomin med očmi! Napiši jih na hišne podboje in na vrata! Ko te pripelje Gospod, tvoj Bog, v deželo, ki jo je s prisego obljubil tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da ti jo bo dal: velika in lepa mesta, ki jih nisi zidal; hiše, polne vsega dobrega, ki jih nisi napolnil; izkopane vodnjake, ki jih nisi izkopal; vinograde in oljke, ki jih nisi zasadil; in ko boš do sitega užival, tedaj se varuj, da ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti! Gospoda, svojega Boga, se boj in njemu služi in pri njegovem imenu prisegaj! Ne hodite za drugimi bogovi izmed bogov ljudstev, ki so okoli vas – kajti Gospod, tvoj Bog, v tvoji sredi je ljubosumen Bog – da se ne vname srd Gospoda, tvojega Boga, zoper tebe in te ne iztrebi s površja zemlje! Ne skušajte Gospoda, svojega Boga, kakor ste ga skušali v Masi! Vestno spolnjujte zapovedi Gospoda, svojega Boga in njegove naredbe in njegove zakone, ki ti jih je zapovedal! Delaj, kar je prav in dobro v Gospodovih očeh, da ti bo dobro in da prideš ter sprejmeš v last lepo deželo, ki jo je Gospod s prisego obljubil tvojim očetom, ko prežene pred teboj vse tvoje sovražnike, kakor je Gospod obljubil! Ako te jutri tvoj sin vpraša: ‚Kaj pomenijo zapovedi, zakoni in naredbe, ki vam jih je Gospod, naš Bog, zapovedal?‘ tedaj sinu odgovori: ‚Sužnji faraonovi smo bili v Egiptu, Gospod pa nas je izpeljal iz Egipta z močno roko! Gospod je delal pred našimi očmi velika in strašna znamenja in čudeže v Egiptu zoper faraona in zoper vso njegovo hišo. Nas pa je izpeljal od ondod, da bi nas privedel semkaj in nam dal deželo, ki jo je s prisego obljubil našim očetom. Zato nam je Gospod zapovedal, naj spolnjujemo vse te zakone v strahu pred Gospodom, svojim Bogom, da nam bo vedno dobro in da nas ohrani pri življenju, kakor je danes. Zasluženje bomo imeli, če bomo vestno spolnjevali vse te zapovedi pred Gospodom, svojim Bogom, kakor nam je zapovedal.‘« »Ko te pripelje Gospod, tvoj Bog, v deželo, ki greš vanjo, da jo prejmeš v last, in pred teboj prežene mnogo narodov, Hetejce, Gergesejce, Amorejce, Kanaance, Ferezejce, Hevejce in Jebusejce, sedem narodov, številnejših in močnejših od tebe, in ti jih Gospod, tvoj Bog, izroči ter jih poraziš, jih pokončaj z zakletvijo! Ne sklepaj z njimi zaveze in jim ne prizanašaj! Tudi ne stopaj v svaštvo z njimi: svoje hčere ne dajaj njegovemu sinu in njegove hčere ne jemlji za svojega sina! Kajti izneverili bi mi tvojega sina, da bi služili drugim bogovom; srd Gospodov pa bi se vnel zoper vas in bi vas hitro uničil. Temveč tako ravnajte z njimi: poderite njihove oltarje, razbijte spominske kamne, posekajte sveta drevesa in sežgite v ognju izrezane podobe! Kajti sveto ljudstvo si Gospodu, svojemu Bogu, in Gospod, tvoj Bog, te je izvolil, da mu boš lastninsko ljudstvo izmed vseh ljudstev, ki so na površju zemlje. Ne zato, ker bi bili vi številnejši ko vsa druga ljudstva, se je Gospod nagnil k vam in vas izvolil, saj ste najmanjše med vsemi ljudstvi, temveč zato, ker vas Gospod ljubi in hoče držati prisego, ki jo je prisegel vašim očetom, zato vas je Gospod izpeljal z močno roko in vas rešil iz hiše sužnosti, iz roke egiptovskega kralja faraona. Vedi torej, da je Gospod, tvoj Bog, Bog, zvesti Bog, ki ohranja do tisočega rodu zavezo in milost njim, ki ga ljubijo in njegove zapovedi spolnjujejo, ki pa povrne njim, ki ga sovražijo, pri priči s pogubljenjem; ne odlaša njemu, ki ga sovraži, pri priči mu povrne! Spolnjuj torej zapovedi, zakone in naredbe, ki ti jih danes zapovedujem spolnjevati! Ako boste te naredbe poslušali in jih vestno spolnjevali, ti bo za to Gospod, tvoj Bog, ohranil zavezo in milost, ki jo je prisegel tvojim očetom. Ljubil te bo in te blagoslavljal in množil. Blagoslavljal bo sad tvojega telesa in tvoje zemlje, tvoje žito, vino in olje, pokòt tvoje govedi in mladiče tvoje drobnice v deželi, ki jo je s prisego obljubil dati tvojim očetom. Blagoslovljen boš bolj ko vsa ljudstva; ne bo pri tebi nerodovitnega in nerodovitne, tudi ne pri tvoji živini. Gospod bo odvrnil od tebe vsako bolezen in nobene izmed hudih egiptovskih nadlog, ki jih poznaš, ne bo spustil nad tebe, ampak jih bo spravil nad vse, ki te sovražijo. Uniči vsa ljudstva, ki ti jih izroči Gospod, tvoj Bog! Tvoje oko naj se jih ne usmili! Ne služi njihovim bogovom; kajti to bi ti bila past! Če pa sam pri sebi misliš: ‚Ti narodi so številnejši od mene, kako bi jih mogel pregnati?‘ se jih ne boj! Spomni se, kaj je storil Gospod, tvoj Bog, faraonu in vsemu Egiptu: velikih preskušenj, ki so jih videle tvoje oči, znamenj in čudežev, močne roke in stegnjenega lakta, s čimer te je Gospod, tvoj Bog, izpeljal! Tako bo storil Gospod, tvoj Bog, vsem ljudstvom, ki se jih bojiš. Celó sršene bo poslal Gospod, tvoj Bog, nadnje, dokler ne bodo pokončani, ki so preostali in ki so se pred teboj poskrili. Ne straši se jih; kajti Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, velik in strašen Bog! Gospod, tvoj Bog, bo pred teboj izgnal te narode polagoma; ne boš jih mogel naenkrat pokončati, da se ne namnožé divje zveri zoper tebe. Gospod, tvoj Bog, ti jih bo izročil in jih strašno zmedel, dokler ne bodo pokončani. Dal ti bo njihove kralje v roke in iztrebil boš njihovo ime izpod neba; nihče ne bo vzdržal pred teboj, dokler jih ne pokončaš. Podobe njihovih bogov sežgite v ognju; ne želi srebra in zlata na njih in si ga ne jemlji, da s tem ne prideš v past; kajti to je gnusoba za Gospoda, tvojega Boga! Gnusobe pa ne nosi v svojo hišo, da te ne zadene zakletev kakor njo: to naj se ti studi in naj te pred tem obhaja groza, ker je zakleto!« »Vse zapovedi, ki ti jih danes zapovedujem, vestno spolnjujte, da boste živeli in se množili ter prišli in dobili v last deželo, ki jo je Gospod s prisego obljubil vašim očetom! Spominjaj se vsega pota, po katerem te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preskusil, da bi spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš spolnjeval njegove zapovedi ali ne! Poniževal te je in te stradal, potem pa hranil z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje, da bi ti pokazal, da človek ne živi samo od kruha; kajti človek živi od vsega, kar nastaja po ustih Gospodovih. Tvoja obleka ni razpadla s tebe in noga ti ni otekla že štirideset let. Spoznaj v svojem srcu, da te Gospod, tvoj Bog, vzgaja, kakor vzgaja kdo svojega sina! Spolnjuj torej zapovedi Gospoda, svojega Boga: hodi po njegovih potih in se ga boj! Kajti Gospod, tvoj Bog, te pelje v lepo deželo, v deželo potokov, studencev in jezer, ki izvirajo po dolinah in gorah; v deželo pšenice in ječmena, vinske trte, smokev in granatnih jablan, v deželo oljk in medu; v deželo, v kateri se ne boš ubožno hranil, kjer ne boš v ničemer trpel pomanjkanja, v deželo, katere kamni so železo, in ki iz njenih gora lahko koplješ rudo. Ko se boš najedel do sitega, zahvali Gospoda, svojega Boga, za lepo deželo, ki ti jo je dal! Varuj se, da ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, in bi ne spolnjeval njegovih zapovedi, naredb in zakonov, ki ti jih danes zapovedujem! Ko boš jedel do sitega, zidal lepe hiše in v njih prebival, ko se bo množila tvoja goved in tvoja drobnica in se ti množilo srebro in zlato in se množilo vse tvoje imetje, glej, da se tvoje srce ne prevzame in ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti; ki te je vodil po veliki in strašni puščavi, kjer so strupene kače in škorpijoni in suhi kraji, ki nimajo vode; ki ti je točil vodo iz kremenite skale; ki te je hranil v puščavi z mano, katere tvoji očetje niso poznali; poniževal in skušal te je, da bi ti potem skazoval dobrote! Nikar sam pri sebi ne misli: Moja moč in sila moje roke mi je pridobila to bogastvo! Marveč se spomni Gospoda, svojega Boga; kajti on je tisti, ki ti daje moč, da si moreš pridobiti bogastvo, zato da spolni svojo zavezo, ki jo je s prisego sklenil s tvojimi očeti, kakor se danes vidi! Ako bi pa vendarle pozabil Gospoda, svojega Boga, in hodil za drugimi bogovi in jim služil in jih molil, vam pričam danes, da boste gotovo preminuli. Kakor narodi, ki jih Gospod ugonablja pred vami, tako boste preminuli zato, ker niste poslušali glasu Gospoda, svojega Boga.« »Poslušaj, Izrael! Zdaj pojdeš čez Jordan, da greš zavojevat narode, večje in mogočnejše od sebe, mesta, velika in do neba utrjena, veliko in visoko ljudstvo, Enakove sinove, ki jih poznaš in si o njih slišal: ‚Kdo more obstati pred Enakovimi sinovi?‘ Vedi torej danes, da pojde Gospod, tvoj Bog, pred teboj kot uničujoč ogenj; on jih bo pokončal in on ti jih podvrgel, da jih boš hitro spodil in ugonobil, kakor ti je Gospod obljubil! Ko jih bo Gospod, tvoj Bog, pregnal izpred tebe, ne misli sam pri sebi: ‚Zaradi moje pravičnosti me je privedel Gospod, da prejmem to deželo v last!‘ Marveč zaradi njih hudobije bo Gospod te narode spodil izpred tebe. Ne pojdeš zaradi svoje pravičnosti in zaradi poštenosti svojega srca, da prejmeš njih deželo v last, ampak zaradi njih hudobije bo Gospod, tvoj Bog, spodil te narode izpred tebe in da spolni besedo, ki jo je Gospod prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu. Vedi torej, da ti Gospod, tvoj Bog, ne daje v last te lepe dežele zaradi tvoje pravičnosti; kajti ti si trdovratno ljudstvo! Spominjaj se, ne pozabi, kako si razjezil Gospoda, svojega Boga, v puščavi! Od dneva, ko si izšel iz egiptovske dežele, do svojega prihoda v ta kraj ste se upirali Gospodu. Tako ste na Horebu razjezili Gospoda in Gospod se je razsrdil nad vami ter vas hotel pokončati. Šel sem na goro, da prejmem kamnitni tabli, tabli zaveze, ki jo je Gospod sklenil z vami, in sem ostal na gori štirideset dni in štirideset noči; nisem jedel kruha in ne pil vode. Gospod mi je dal dve kamnitni tabli, popisani z božjim prstom, na katerih so bile vse besede, ki vam jih je Gospod govoril na gori iz ognja, ko ste bili zbrani. Ko je preteklo štirideset dni in štirideset noči, mi je dal Gospod dve kamnitni tabli, tabli zaveze. Potem mi je Gospod rekel: ‚Vstani, stopi hitro od tod dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz Egipta, počenja hudobijo. Hitro so krenili s pota, ki sem jim ga zapovedal: naredili so si ulito podobo.‘ Nato mi je Gospod rekel: ‚Pogledal sem to ljudstvo, in glej, trdovratno ljudstvo je. Pusti me, da jih pokončam in izbrišem njih ime izpod neba, iz tebe pa napravim narod, močnejši in številnejši od tega!‘ Tedaj sem se obrnil in šel z gore; gora je gorela v ognju, obe tabli zaveze pa sem imel v rokah. Pogledal sem, in glej, grešili ste zoper Gospoda, svojega Boga, naredili ste si ulito tele; hitro ste krenili s pota, ki vam ga je Gospod zapovedal. Tedaj sem zgrabil obe tabli in jih vrgel z obeh rok ter jih razbil pred vašimi očmi. Potem sem padel pred Gospoda in molil kakor prvič; štirideset dni in štirideset noči nisem jedel kruha in ne pil vode zaradi vseh vaših grehov, s katerimi ste se pregrešili, ko ste delali, kar je hudo v Gospodovih očeh, tako da ste ga razdražili. Kajti bal sem se jeze in togote, s katero se je jezil na vas, tako da vas je hotel pokončati. In Gospod me je uslišal tudi tokrat. Tudi nad Aronom se je Gospod tako silno razsrdil, da ga je hotel pokončati; prosil sem takrat tudi za Arona. Vaš greh pa, ki ste ga naredili, tele, sem vzel, ga sežgal v ognju, ga raztolkel in popolnoma zmlel v droben prah ter vrgel ta prah v potok, ki teče z gore. Tudi v Taberi, v Masi in v Kibrottaavi ste Gospoda jezili. In ko vas je Gospod poslal iz Kadesbarn z naročilom: ‚Pojdite in prejmite v last deželo, ki vam jo dajem!‘ ste se uprli povelju Gospoda, svojega Boga, ter mu niste verovali in ne poslušali njegovega glasu. Uporni ste bili nasproti Gospodu, odkar vas poznam. Padel sem torej pred Gospoda in molil štirideset dni in štirideset noči, ki sem jih prebil v molitvi, ker je Gospod grozil, da vas bo pokončal. Prosil sem Gospoda in govoril: ‚Gospod Jahve, ne uničuj svojega ljudstva in svoje dediščine, ki si jih rešil s svojo veličino in jih izpeljal iz Egipta z močno roko! Spomni se svojih služabnikov, Abrahama, Izaka in Jakoba! Ne oziraj se na trdovratnost tega ljudstva, na njegovo hudobijo in na njegovo pregreho, da se ne bo govorilo v deželi, od koder si nas izpeljal: ‚Ker jih Gospod ni mogel pripeljati v deželo, ki jim jo je obljubil, in ker jih je sovražil, zato jih je izpeljal, da bi jih pomoril v puščavi!‘ Saj so tvoje ljudstvo in tvoja dediščina, ki si jih izpeljal s svojo veliko močjo in s svojim stegnjenim laktom.‘« »Tisti čas mi je Gospod rekel: ‚Izsekaj si dve kamnitni tabli, kakršni sta bili prvi, in pridi k meni na goro! Naredi si tudi leseno skrinjo! Napisal bom na tabli besede, ki so bile na prvih tablah, ki si jih razbil, in jih položi v skrinjo!‘ Naredil sem torej skrinjo iz nérodovine, izsekal dve kamnitni tabli, kakršni sta bili prvi, in šel z obema tablama v roki na goro. Napisal je na tabli, kakor je bilo prej napisano, deset besedí, ki vam jih je Gospod govoril na gori iz ognja, ko ste bili zbrani; nato jih je Gospod dal meni. Obrnil sem se, stopil z gore in položil tabli v skrinjo, ki sem jo naredil; ondi sta ostali, kakor mi je Gospod zapovedal. Izraelovi sinovi pa so odrinili iz Berota Jakanovih sinov v Mosero. Tam je Aron umrl in bil tam pokopan; namesto njega je postal duhovnik njegov sin Eleazar. Od ondod so odrinili v Gadgad in iz Gadgada v Jetebato, pokrajino polno potokov. Tisti čas je Gospod odločil Levijev rod, naj nosi skrinjo Gospodove zaveze, naj stoji pred Gospodom, mu služi in v njegovem imenu blagoslavlja, kakor je do današnjega dne. Zato Levi nima deleža in dedine s svojimi brati: Gospod je njegova dediščina, kakor mu je Gospod, tvoj Bog, obljubil. Jaz sem torej kakor prej ostal na gori štirideset dni in štirideset noči in Gospod me je uslišal tudi to pot. Gospod je opustil namero, da bi te pogubil. In Gospod mi je velel: ‚Dvigni se in pojdi pred ljudstvom, da pridejo v deželo in jo prejmejo v last, ki sem jo s prisego obljubil dati njih očetom!‘ In sedaj, Izrael, kaj terja Gospod, tvoj Bog, od tebe? Samo to, da se bojiš Gospoda, svojega Boga, in hodiš po vseh njegovih potih, da ga ljubiš in služiš Gospodu, svojemu Bogu, z vsem srcem in vso dušo, s tem da spolnjuješ Gospodove zapovedi in njegove zakone, ki ti jih danes zapovedujem, da ti bo dobro! Glej, Gospoda, tvojega Boga, je nebo in nebes nebesa in zemlja in vse, kar je na njej. Vendar se je Gospod nagnil samo k tvojim očetom, da bi jih ljubil, ter za njimi izvolil njihov zarod, to je vas, izmed vseh ljudstev, do današnjega dne. Obrežite torej svoje neobrezano srce in ne bodite več trdovratni! Kajti Gospod, vaš Bog, je Bog nad vsemi bogovi in Gospod nad vsemi gospodi, veliki, mogočni in strašni Bog, ki ne pozna pristranosti in ne sprejema podkupnine, ki pomaga do pravice siroti in vdovi in ljubi tujca ter mu daje živeža in obleke. Ljubite torej tujca! Bili ste namreč v egiptovski deželi tujci. Gospoda, svojega Boga, se boj, njemu služi, njega se drži in pri njegovem imenu prisegaj! On je tvoja slava, on je tvoj Bog, ki ti je storil one velike in strašne reči, ki so jih videle tvoje oči. Sedemdeset oseb je bilo tvojih očetov, ko so šli v Egipt, sedaj pa te je Gospod, tvoj Bog, pomnožil kakor zvezde na nebu.« »Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, in spolnjuj vedno njegove ukaze, zakone, naredbe in zapovedi! Spoznajte danes: ne mislim na vaše otroke, ki niso spoznali in ne videli strahovanja Gospoda, vašega Boga, njegove veličine, močne roke in stegnjenega lakta; njegovih znamenj in del, ki jih je storil sredi Egipta nad egiptovskim kraljem faraonom in nad vso njegovo deželo; in kar je storil nad egiptovsko vojsko, nad njihovimi konji in vozmi, katere je, ko so pritiskali za vami, Gospod zagrnil z vodami Rdečega morja in jih pokončal do današnjega dne; in kar vam je storil v puščavi, dokler niste prišli do tega kraja; in kar je storil Datanu in Abironu, sinovoma Rubenovega sina Eliaba, ko je zemlja odprla svoje žrelo in ju požrla z njunima družinama in šotori in z vsemi pristaši sredi vsega Izraela. Kajti vaše oči so videle vsa velika dela, ki jih je Gospod izvršil. Spolnjujte torej vse zapovedi, ki vam jih danes zapovedujem, da boste močni in da pridete v deželo in jo prejmete v last, kamor greste, da jo prejmete v last, in da boste dolgo živeli v deželi, ki jo je Gospod vašim očetom s prisego obljubil dati, njim in njihovemu zarodu, deželo, v kateri teče mleko in med! Kajti dežela, ki greš vanjo, da jo prejmeš v last, ni kakor egiptovska dežela, iz katere ste izšli, ki si jo poseval s svojim semenom in potem namakal z nogo kakor zelenjadni vrt. Ampak dežela, kamor greste, da jo prejmete v last, je dežela hribov in dolin in pije vodo od dežja izpod neba, je dežela, ki zanjo skrbi Gospod, tvoj Bog: oči Gospoda, tvojega Boga, so vedno obrnjene nanjo od začetka leta do konca leta. Ako boste torej natančno pokorni mojim zapovedim, ki vam jih danes dajem, in boste ljubili Gospoda, svojega Boga, ter mu služili z vsem srcem in vso dušo, bom dajal dežja vaši deželi o pravem času, zgodnjega in poznega, da spraviš žito, vino in olje; tudi bom dajal travo na tvojem polju za tvojo živino; in jedel boš in se nasitil. Varujte se, da se vaše srce ne dá zapeljati in da ne odpadete in ne služite tujim bogovom in jih ne molite! Sicer bi se vnela Gospodova jeza zoper vas in bi zaprl nebo, da ne bi bilo dežja in zemlja ne bi dajala svojega obroda; potem bi vi hitro izginili iz lepe dežele, ki vam jo Gospod daje. Vtisnite si te moje besede v srce in v svojo dušo in privežite si jih za znamenje na roko in naj vam bodo za spomin med očmi! Učite jih svoje otroke in govorite o njih, ko bivaš v svoji hiši ali ko hodiš po potu, ko se ulegaš ali ko vstajaš! Napiši jih na hišne podboje in na vrata, da boste vi in vaši otroci tako dolgo živeli v deželi, ki jo je Gospod s prisego obljubil dati vašim očetom, kakor dolgo bo stalo nebo nad zemljo! Kajti če boste natančno spolnjevali vse te zapovedi, ki vam jih dajem v spolnjevanje, in ljubili Gospoda, svojega Boga, hodili po vseh njegovih potih in se ga držali, bo Gospod pregnal vse te narode pred vami in boste obvladali narode, večje in mogočnejše od sebe. Vsak kraj, kamor stopi stopalo vaše noge, bo vaš; od puščave do Libanona in od veletoka, reke Evfrata, do zahodnega morja bo vaše ozemlje. Nihče se vam ne bo mogel ustavljati; grozo in strah pred vami pošlje Gospod, vaš Bog, nad vso deželo, po kateri boste hodili, kakor vam je obljubil. Glejte, danes polagam pred vas blagoslov in prekletstvo: blagoslov, če boste pokorni zapovedim Gospoda, svojega Boga, ki vam jih danes dajem; prekletstvo, če ne boste pokorni zapovedim Gospoda, svojega Boga, temveč boste krenili s pota, ki vam ga danes zapovedujem, in hodili za tujimi bogovi, ki jih niste poznali. Ko pa te pripelje Gospod, tvoj Bog, v deželo, ki greš vanjo, da jo prejmeš v last, polôži blagoslov na goro Garizim, prekletstvo pa na goro Hebal! Ti dve gori sta onkraj Jordana ob Zahodni cesti v deželi Kanaancev, ki prebivajo na planjavi nasproti Galgali pri Morejevi terebinti. Saj pojdete čez Jordan, da pridete v posest dežele, ki vam jo daje Gospod, vaš Bog. Ko jo prejmete v last in se v njej naselite, vestno spolnjujte vse zakone in naredbe, ki vam jih danes dajem!« »To so zakoni in naredbe, ki jih skrbno spolnjujte v deželi, ki ti jo Gospod, Bog tvojih očetov, daje v last vse dni, dokler boste živeli na zemlji! Popolnoma razdenite vse kraje, kjer so narodi, ki jih preženete, služili svojim bogovom, na visokih gorah, na hribih in pod vsakim zelenim drevesom! Poderite njihove oltarje, razbijte spominske kamne, sežgite sveta drevesa v ognju, razbijte podobe bogov in iztrebite njihovo ime iz tistega kraja! Ne delajte tako Gospodu, svojemu Bogu! Ne častite tako, temveč obiskujte kraj, ki ga izvoli Gospod, vaš Bog, izmed vseh vaših rodov, da tam pripravi svojemu imenu prebivališče. Tja prihajajte in tja prinašajte žgalne in klavne daritve, desetine, dviganje svojih rok, zaobljube, prostovoljne darove in prvence govedi in drobnice! Ondi imejte pojedine pred Gospodom, svojim Bogom, in se veselite vi in vaše družine vsega pridelka svojih rok, s katerim te je Gospod, tvoj Bog, blagoslovil! Ne delajte vsega tako, kakor zdaj tu delamo, vsakdo, kar se mu prav zdi! Kajti do zdaj še niste prišli do miru in do dedine, ki ti jo dá Gospod, tvoj Bog. Ko pa pridete čez Jordan in se naselite v deželi, ki vam jo Gospod, vaš Bog, dá v dedino, in vam pripravi mir pred vsemi vašimi sovražniki naokrog, da boste varno bivali, tedaj prinašajte na kraj, ki ga izvoli Gospod, vaš Bog, da bo ondi prebivalo njegovo ime, vse, kar vam zapovedujem: svoje žgalne in klavne daritve, desetine, dviganje svojih rok in vse izbrane darove, ki jih boste zaobljubili Gospodu! Veselite se pred Gospodom, svojim Bogom, vi, vaši sinovi in hčere, hlapci in dekle in levit, ki biva v vaših krajih, ker nima deleža in dedine pri vas! Varuj se, da ne boš daroval svojih žgalnih daritev na katerem koli kraju, ki ga ugledaš! Temveč na kraju, ki ga izvoli Gospod v enem izmed tvojih rodov, tam daruj svoje žgalne daritve in tam izvršuj vse, kar ti zapovedujem! Vendar smeš, kakor se ti poljubi, klati in jesti meso v vseh svojih krajih, kakor te blagoslovi Gospod, tvoj Bog. Nečisti in čisti ga sme jesti kakor meso gazele ali jelena. Le krvi ne smete uživati; izlij jo na zemljo kakor vodo! Ne smeš uživati v svojih krajih desetine svojega žita, vina in olja, ne prvencev govedi in drobnice, ne kakršnih koli zaobljub, ki jih zaobljubiš, ne prostovoljnih darov in ne dviganja svojih rok! Ampak pred Gospodom, svojim Bogom, na kraju, ki ga izvoli Gospod, tvoj Bog, jih uživaj ti, tvoj sin in hči, hlapec in dekla in levit, ki biva v tvojih krajih! Vesêli se pred Gospodom, svojim Bogom, vsega pridelka svojih rok! Varuj se, da ne zapustiš levita, dokler boš živel v svoji deželi! Ko razširi Gospod, tvoj Bog, tvojo pokrajino, kakor ti je obljubil, in porečeš: ‚Meso bi rad jedel!‘ ker imaš željo po uživanju mesa, smeš meso jesti, kakor se ti poljubi. Ako bo daleč proč od tebe kraj, ki ga izvoli Gospod, tvoj Bog, da tam pripravi svojemu imenu prebivališče, tedaj smeš klati od govedi in drobnice, ki ti jo dá Gospod, kakor sem ti zapovedal, in jesti v svojem kraju, kakor se ti poljubi. Kakor se jé gazela in jelen, tako ga jej! Enako ga smeta jesti čisti in nečisti. Samo tega se trdno drži, da ne boš užival krvi! Kajti v krvi je življenje, ne uživaj torej življenja obenem z mesom! Ne smeš je uživati, izlij jo na zemljo kakor vodo! Ne uživaj je, da bo dobro tebi in za teboj tvojim otrokom, če storiš, kar je prav v Gospodovih očeh! Samo svete darove, ki jih imaš, in zaobljube vzemi in pojdi na kraj, ki ga izvoli Gospod, in daruj svoje žgalne daritve, meso in kri, na oltarju Gospoda, svojega Boga! Kri tvojih klavnih daritev naj se izlije na oltar Gospoda, tvojega Boga, meso pa smeš jesti. Vestno spolnjuj vse te besede, ki ti jih zapovedujem, da bo dobro tebi in za teboj tvojim otrokom na veke, če storiš, kar je dobro in prav v očeh Gospoda, tvojega Boga! Ko bo Gospod, tvoj Bog, pred teboj iztrebil narode, v katerih deželo greš, da jih razlastiš, in ko jih razlastiš in se v njihovi deželi naseliš, tedaj se varuj, da se ne daš zapeljati, da bi jih posnemal, potem ko so pokončani pred teboj! Ne obračaj se na njihove bogove! Ne vprašuj: ‚Kako so služili ti narodi svojim bogovom, da bom tudi jaz tako delal?‘ Ne delaj tako Gospodu, svojemu Bogu! Kajti vse, kar je Gospodu gnusoba, kar on sovraži, delajo svojim bogovom; saj celo sinove in hčere bogovom sežigajo v ognju.« »Vse, kar vam zapovedujem, vestno spolnjujte; nič k temu ne pridevaj in nič od tega ne jemlji! Ako vstane v tvoji sredi prerok ali kdo, ki pravi, da vidi sanje, in ti napove znamenje ali čudež in se znamenje ali čudež, o katerem ti je govoril, zgodi, pa reče: ‚Pojdimo za drugimi bogovi – ki jih ne poznaš – in jim služimo!‘ ne poslušaj besed tega preroka ali sanjavca! Kajti Gospod, vaš Bog, vas skuša, da bi spoznal, ali ljubite Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo. Za Gospodom, svojim Bogom, hodite in njega se bojte; njegove zapovedi spolnjujte, njegov glas poslušajte, njemu služite in njega se držite! Tisti prerok ali tisti sanjavec pa mora umreti, ker je govoril za upor proti Gospodu, vašemu Bogu, ki vas je izpeljal iz egiptovske dežele in te rešil iz hiše sužnosti. Hotel te je odvrniti s pota, po katerem ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal hoditi; tako iztrebi zlo iz svoje srede! Ako te tvoj brat, sin tvoje matere, ali tvoj sin ali hči ali ljubljena žena ali prijatelj, ki ga ljubiš kakor sam sebe, na skrivaj pregovarja: ‚Pojdimo in služimo drugim bogovom!‘ ki jih ne poznaš ne ti ne tvoji očetje, izmed bogov tistih ljudstev, ki so okoli vas, pa naj bodo blizu ali daleč od tebe, od enega konca zemlje do drugega: ne vdajaj se mu in ne poslušaj ga! Tvoje oko naj se ga ne usmili, ne prizanašaj mu in ne prikrivaj njegove krivde, marveč ga usmrti! Tvoja roka naj se vzdigne prva zoper njega, da ga pobije, in potem roka vsega ljudstva. Posuj ga s kamenjem, da umre, ker te je skušal odvrniti od Gospoda, tvojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti! Ves Izrael naj to sliši in naj se boji, da ne bo nihče več storil v tvoji sredi kaj tako hudobnega. Ako slišiš v katerem izmed svojih mest, ki ti jih dá Gospod, tvoj Bog, da boš tam prebival, da so nastopili hudobni ljudje iz tvoje srede in zapeljali prebivalce svojega mesta z besedami: ‚Pojdimo in služimo drugim bogovom!‘ ki jih ne poznate; tedaj dobro preišči, poizvedi in povprašaj! In glej, stvar je dokazano resnična, ta gnusoba se je zgodila v tvoji sredi: tedaj udari neizprosno prebivalce tega mesta z ostrim mečem in ga kot predmet zakletve pokončaj z ostrim mečem in vse, kar je v njem, tudi njegovo živino! Ves plen iz njega znosi na sredo trga in popolnoma sežgi v ognju mesto in ves plen iz njega za Gospoda, svojega Boga; groblja bodi vedno, naj se nič več ne pozida! Od reči, izročenih zakletvi, naj se nič ne prime tvoje roke, da Gospod odneha od togote svoje jeze in ti izkaže usmiljenje in se te usmili in te namnoži, kakor je prisegel tvojim očetom, če boš poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in spolnjeval vse njegove zapovedi, ki ti jih danes dajem, in delal, kar je prav v očeh Gospoda, tvojega Boga.« »Sinovi ste Gospoda, svojega Boga. Ne delajte si urezov in ne strizite se na plešo med očmi zaradi mrtveca! Kajti sveto ljudstvo si Gospodu, svojemu Bogu, in Gospod te je izvolil, da mu boš lastninsko ljudstvo izmed vseh ljudstev, ki so na zemlji. Ne uživaj nič gnusnega! To so živali, ki jih smete uživati: govedo, ovca, koza, jelen, gazela, damjek, kozorog, antilopa, bivol in divja koza. Sploh smete uživati vse živali, ki imajo preklane parklje, in sicer popolnoma preklane obojne parklje, in ki med živino prežvekujejo. Ne jejte pa od prežvekovalcev in od živali, ki imajo preklane parklje: kamele, zajca in skalnega jazbeca, ker sicer prežvekujejo, pa nimajo preklanih parkljev: za vas so nečiste; in svinje, ker ima pač preklane parklje, pa ne prežvekuje: za vas je nečista! Njihovega mesa ne uživajte in njihove mrhovine se ne dotikajte! Od vsega, kar je v vodi, smete tole jesti: vse smete jesti, kar ima plavuti in luskine. Kar koli pa nima plavuti in luskin, tega ne smete jesti: za vas je nečisto. Vse čiste ptice smete uživati. Tele pa so, ki jih ne smete jesti: orel, brkati ser, jastreb, kanja, sokoli, vsi krokarji, noj, lastovica, galeb, kragulji, skovir, vir, sova, pelikan, mrhar, potapljač, štorklja, deževniki, vdab in netopir. In vse krilate žuželke so za vas nečiste: ne smete jih uživati. Vso čisto perutnino smete uživati. Nikake mrhovine ne smete uživati; smeš jo dati tujcu, ki biva znotraj tvojih vrat, da jo zaužije, ali pa prodati inozemcu; kajti ti si sveto ljudstvo Gospodu, svojemu Bogu. Ne kuhaj kozliča v mleku njegove matere! Natančno odloči desetino od vsega obroda svoje setve, ki zraste na njivi, leto za letom! Uživaj pred Gospodom, svojim Bogom, na kraju, ki ga izvoli, da bo ondi prebivalo njegovo ime, desetino svojega žita, vina in olja in prvence govedi in drobnice, da se naučiš bati se vedno Gospoda, svojega Boga! Če je pot zate predolga, če je ne moreš tja spraviti, ker je predaleč od tebe kraj, ki ga izvoli Gospod, tvoj Bog, da tam pripravi svojemu imenu prebivališče, ko te Gospod, tvoj Bog, blagoslovi: tedaj jo prodaj za denar ter vzemi denar v roko in pojdi na kraj, ki si ga izvoli Gospod, tvoj Bog! Kupi za denar vsega, kar se ti poljubi, govedi, drobnice, vina, opojne pijače in kar koli poželi tvoja duša in uživaj tam pred Gospodom, svojim Bogom, in se vesêli ti in tvoja družina! Pri tem ne pozabi na levita, ki biva v tvojem kraju, ker nima deleža in dedine pri tebi! Vsako tretje leto izloči vso desetino svojega pridelka tega leta in jo pusti pri svojih vratih, da lahko pride levit, ker nima deleža in dedine pri tebi, in tujec, sirota in vdova, ki bivajo v tvojem kraju, da se najedó in nasitijo, da te blagoslovi Gospod, tvoj Bog, pri vsem delu tvojih rok, ki ga boš opravljal!« »Vsako sedmo leto dovoli odpust! Odpust pa je v temle: vsak upnik naj odpusti, kar je posodil svojemu bližnjemu; naj ne pritiska svojega bližnjega in svojega brata, kajti odpust se je razglasil Gospodu na čast. Tujca smeš terjati; kar pa je tvojega pri tvojem bratu, mu odpusti! Sicer pa ne bo ubožca pri tebi; kajti Gospod te bo obilno blagoslovil v deželi, ki ti jo dá Gospod, tvoj Bog, v dedino, da jo prejmeš v last, če boš zvesto poslušal glas Gospoda, svojega Boga, ter vestno spolnjeval vso to zapoved, ki ti jo danes dajem. Kajti Gospod, tvoj Bog, te bo blagoslovil, kakor ti je obljubil, tako da boš lahko mnogim narodom posojal, sam pa ne boš jemal na pósodo, in nad mnogimi narodi gospodoval, nad teboj pa ne bo nihče gospodoval. Ako bo pri tebi ubožec, kateri izmed tvojih bratov v katerem koli tvojem kraju v tvoji deželi, ki ti jo dá Gospod, tvoj Bog, ne zakrkni svojega srca in ne zapiraj svoje roke pred svojim ubogim bratom, temveč mu rad odpiraj roko ter mu rad posodi, kolikor potrebuje tega, kar mu manjka! Varuj se, da se ti ne porodi v srcu napačna misel, češ: ‚Sedmo leto, odpustno leto, se bliža!‘ in bi bilo tvoje oko hudobno do tvojega ubogega brata in bi mu nič ne dal! Vpil bi potem h Gospodu zoper tebe in na tebi bi bila krivda. Rad mu daj in tvoje srce naj ne bo nevoljno, ko mu daješ! Kajti zaradi tega te bo Gospod, tvoj Bog, blagoslovil pri vsem tvojem delu in pri vsem, česar se loti tvoja roka. Ker ubogi ne bodo izginili iz dežele, zato ti zapovedujem tole: Rad odpiraj svojo roko svojemu bratu, siromaku in ubožcu v svoji deželi! Ako se ti proda tvoj brat, Hebrejec ali Hebrejka, naj ti služi šest let; v sedmem letu pa ga odpusti prostega! Ko ga odpustiš prostega, ga ne odpuščaj praznega! Bogato ga obloži z darili od svoje drobnice, s svojega gumna in iz svoje tlačilnice; s čimer te Gospod, tvoj Bog, blagoslovi, od tega mu daj! Spomni se, da si bil v egiptovski deželi suženj in da te je Gospod, tvoj Bog, rešil; zato ti danes to zapovedujem! Ako pa ti poreče: ‚Nočem oditi od tebe,‘ ker ljubi tebe in tvojo družino, ker mu je dobro pri tebi, tedaj vzemi šilo in mu prebodi uho na vratih; potem ti bo suženj za vedno! Stori tako tudi s svojo deklo! Naj ti ne bo težko, kadar ga odpuščaš prostega; kajti prislužil ti je v šestih letih dvojno najemnikovo plačilo. Gospod, tvoj Bog, te bo potem blagoslovil pri vsem, kar boš delal. Vsakega prvega samca, ki bo storjen med tvojo govedjo in tvojo drobnico, posveti Gospodu, svojemu Bogu! Ne delaj s prvencem svoje govedi in ne strizi prvenca svoje drobnice! Pred Gospodom, svojim Bogom, ga uživaj leto za letom ti in tvoja družina na kraju, ki si ga izvoli Gospod! Ako pa je na njem kaka hiba, da je hrom ali slep ali ima kakršno koli hibo, ga ne smeš darovati Gospodu, svojemu Bogu; v svojem kraju ga jej, čeprav nisi čist, kakor gazelo ali jelena. Samo njegove krvi ne uživaj; izlij jo na zemljo kakor vodo!« »Pazi na mesec abib in obhajaj pasho Gospodu, svojemu Bogu! Kajti v mesecu abibu te je Gospod, tvoj Bog, ponoči izpeljal iz Egipta. Daruj kot pasho Gospodu, svojemu Bogu, drobnico in goved na kraju, ki ga izvoli Gospod, da bi ondi prebivalo njegovo ime! Ne jej z njo nič kvašenega; sedem dni jej z njo opresnike, kruh stiske, ker si v naglici odšel iz egiptovske dežele, da se spomniš vse dni svojega življenja dneva, ko si izšel iz egiptovske dežele! Sedem dni naj se ne vidi kvas pri tebi v vsej tvoji pokrajini, in od mesa, ki ga daruješ zvečer prvega dne, naj ne ostane nič čez noč do jutra. Ne smeš darovati pashe v katerem koli svojih krajev, ki ti jih dá Gospod, tvoj Bog, temveč na kraju, ki ga izvoli Gospod, tvoj Bog, da bi ondi prebivalo njegovo ime! Tam daruj pasho na večer ob sončnem zahodu, ob času, ko si odšel iz Egipta! Na kraju, ki ga izvoli Gospod, tvoj Bog, jo skuhaj in jej! Zjutraj pa se lahko vrneš in odideš v svoje šotore. Šest dni jej opresnike; sedmi dan pa je svet shod za Gospoda, tvojega Boga, tedaj ne opravljaj nobenega dela! Štej si sedem tednov: od časa, ko se pokaže srp na žitu, začni šteti sedem tednov! Potem obhajaj praznik tednov za Gospoda, svojega Boga, s prostovoljnimi darovi svoje roke, ki jih daj po tem, kakor te Gospod, tvoj Bog, blagoslovi! Vesêli se pred Gospodom, svojim Bogom, ti, tvoj sin in tvoja hči, hlapec in dekla in levit, ki je v tvojem kraju, tujec, sirota in vdova, ki so v tvoji sredini, na kraju, ki ga izvoli Gospod, tvoj Bog, da bi ondi prebivalo njegovo ime! Pomni, da si bil suženj v Egiptu, in vestno spolnjuj te zakone! Šotorski praznik obhajaj sedem dni, ko spraviš pridelke s svojega gumna in iz svoje tlačilnice! Vesêli se ob svojem prazniku ti, tvoj sin in tvoja hči, hlapec in dekla in levit, tujec, sirota in vdova, ki so v tvojem kraju! Sedem dni obhajaj praznik Gospodu, svojemu Bogu, na kraju, ki ga izvoli Gospod! Kajti Gospod, tvoj Bog, te bo blagoslovil pri vsem tvojem pridelku in pri vsem delu tvojih rok; zato bodi vesel! Trikrat v letu naj se prikažejo vsi tvoji moški pred Gospodom, svojim Bogom, na kraju, ki ga izvoli: na praznik opresnikov, na praznik tednov in na šotorski praznik; a naj se ne prikažejo s praznimi rokami pred Gospodom, ampak vsak z darom, ki ga zmore njegova roka, kakor te Gospod, tvoj Bog, blagoslovi. Postavi si sodnike in nadzornike po vseh svojih krajih, ki ti jih dá Gospod, tvoj Bog, po tvojih rodovih, naj sodijo ljudstvo s pravično sodbo! Ne krivi pravice, ne oziraj se na osebo in ne jemlji darila! Kajti darilo slepi oči modrih in prevrača besede pravičnih. Le za pravico se poganjaj, da ostaneš pri življenju in prejmeš v last deželo, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog! Ne zasajaj si svetega drevesa iz kakršnega koli drevja poleg oltarja Gospoda, svojega Boga, ki si ga narediš! Tudi si ne postavljaj spominskih kamnov, ki jih sovraži Gospod, tvoj Bog!« »Ne daruj Gospodu, svojemu Bogu, govedi ne drobnice, ki ima na sebi kako hibo, kar koli slabega! Kajti to je gnusoba Gospodu, tvojemu Bogu. Ako se najde pri tebi, v katerem izmed tvojih krajev, ki ti jih dá Gospod, tvoj Bog, mož ali žena, ki dela, kar je hudo v očeh Gospoda, tvojega Boga, s tem da prestopa njegovo zavezo ter gre in služi drugim bogovom in jih moli, ali sonce ali luno ali vso nebesno vojsko, kar sem prepovedal, pa se ti to sporoči in to zveš: tedaj dobro preišči! In glej, to se je resnično zgodilo: zgodila se je ta gnusoba v Izraelu; tedaj pelji tistega moža ali tisto ženo, ki sta storila to hudobijo, k vratom, moža ali ženo, in jih posuj s kamenjem, da umrjeta! Na izpoved dveh ali treh prič naj se usmrti, kdor mora umreti; na izpoved ene priče pa se ne sme usmrtiti. Nadenj naj se vzdigne najprej roka prič, da ga usmrti, in potem roka vsega ljudstva. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ako ti bo kaj, kar zadeva umor, lastninsko pravico, kako poškodbo ali sploh spore v tvojih krajih, pretežko razsoditi, vstani in pojdi na kraj, ki ga izvoli Gospod, tvoj Bog! Pojdi k duhovnikom Levijevega rodu in k sodniku, ki bo tisti čas; vprašaj jih in ti bodo stvar razsodili! Stori potem po razsodbi, ki ti jo naznanijo s tistega kraja, ki ga izvoli Gospod, in vestno izvrši vse, kakor te poučé! Stori po odredbi, ki ti jo dajo, in po razsodbi, ki ti jo izrečejo! Ne obračaj se od tega, kar ti naznanijo, ne na desno ne na levo! Kdor pa bi predrzno ravnal in bi ne poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo Gospoda, tvojega Boga, ali sodnika, ta človek mora umreti; tako odpravi zlo iz Izraela! Vse ljudstvo naj to sliši, da se bo balo in ne ravnalo več predrzno. Ko prideš v deželo, ki ti jo dá Gospod, tvoj Bog, in jo dobiš v last in v njej prebivaš, pa porečeš: ‚Postavim čezse kralja kakor vsi narodi, ki so okoli mene;‘ tedaj le postavi čezse kralja, ki ga izvoli Gospod, tvoj Bog! Kralja pa si postavi čezse izmed svojih bratov! Ne smeš postaviti čezse tujca, ki ni tvoj brat. Vendar naj nima mnogo konj in naj ne vodi ljudstva nazaj v Egipt, da bi dobil mnogo konj; saj vam je Gospod povedal: Nikoli več se ne vračajte po tem potu! Tudi naj nima mnogo žen, da se njegovo srce ne izneveri; tudi srebra in zlata naj nima preveč. Ko pa zasede prestol svojega kraljestva, naj si naredi prepis te postave iz knjige, ki je pri duhovnikih Levijevega rodu. Naj jo ima pri sebi in naj jo bere vse dni svojega življenja, da se nauči bati se Gospoda, svojega Boga, in vestno spolnjevati vse besede te postave in te zakone, da se ne povzdigne njegovo srce nad njegove brate in da se ne oddalji od zapovedi ne na desno ne na levo, da bo dolgo časa vladal v Izraelu, on in njegovi sinovi.« »Levitski duhovniki, ves Levijev rod, naj nimajo deleža in dedine z drugim Izraelom; živé naj od daritev Gospodovih in od tega, kar je njegovo. Dedine pa naj nima med svojimi brati; Gospod je njegova dediščina, kakor mu je obljubil. To pa je pravica duhovnikov pri ljudstvu, pri onih, ki darujejo klavne daritve, bodisi goved ali drobnico: naj dajo duhovniku pleče, obe čeljusti in želodec. Daj mu prvine svojega žita, vina in olja in prvine od striže svoje drobnice! Kajti njega je izvolil Gospod, tvoj Bog, izmed vseh tvojih rodov, naj on in njegovi sinovi vedno opravljajo službo v imenu Gospodovem. Ako se napoti levit iz katerega tvojih krajev iz vsega Izraela, kjer biva, in pride z vsem hrepenenjem svojega srca na kraj, ki ga izvoli Gospod, sme opravljati službo v imenu Gospoda, svojega Boga, kakor vsi njegovi bratje, leviti, ki stojé ondi pred Gospodom. Enake deleže naj uživa izven tega, kar dobi iz prodaje svoje očetovske dediščine. Ko prideš v deželo, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, se ne uči posnemati gnusob tistih narodov! Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi sina ali hčer daroval v ognju, ki bi vedeževal, ugibal iz znamenj, vražaril ali čaral, ki bi zaklinjal, popraševal duha mrtvih ali vedežnega duha ali se obračal do mrtvih. Kajti gnusoba je Gospodu, kdor koli dela te reči, in zaradi teh gnusob jih prežene Gospod, tvoj Bog, pred tabo. Popolnoma ves bodi z Gospodom, svojim Bogom! Kajti ti narodi, ki jih preženeš, poslušajo vražarje in vedeže; tebi pa Gospod, tvoj Bog, kaj takega ne dovoljuje. Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor sem jaz, ti obudi Gospod tvoj Bog; njega poslušajte. Prav tako kakor si prosil Gospoda, svojega Boga, na Horebu, ko ste bili zbrani: ‚Naj ne slišim več glasu Gospoda, svojega Boga, in ne vidim več tega velikega ognja, da ne umrjem.‘ Tedaj mi je Gospod rekel: ‚Prav je, kar so rekli. Obudim jim preroka izmed njih bratov, kakor si ti, in položim svoje besede v njegova usta in govoril jim bo vse, kar mu zapovem. Kdor pa ne bo poslušal mojih besed, ki jih bo govoril v mojem imenu, tega jaz pokličem na odgovor. Toda prerok, ki bi se predrznil govoriti v mojem imenu kako besedo, katere mu nisem ukazal govoriti, ali ki bi govoril v imenu drugih bogov, ta prerok mora umreti.‘ Ako porečeš v svojem srcu: ‚Kako naj spoznamo besedo, ki je Gospod ni govoril?‘ vedi: Ako govori prerok v Gospodovem imenu, pa se beseda ne zgodi in ne spolni, je to beseda, ki je Gospod ni povedal! V predrznosti jo je prerok govoril; nikar se ga ne boj!« »Ko iztrebi Gospod, tvoj Bog, narode, katerih deželo ti daje Gospod, tvoj Bog, in jih preženeš ter se naseliš v njih mestih in hišah, si odloči tri mesta sredi svoje dežele, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, da jo prejmeš v last! Naredi si pot in razdeli ozemlje svoje dežele, ki ti jo dá v dedino Gospod, tvoj Bog, v tri dele, da more tja pribežati vsak ubijalec! Takole je določeno za ubijalca, ki tja pribeži, da ostane živ: Kdor ubije svojega bližnjega nehote, ne da bi ga že prej sovražil, na primer da gre s svojim bližnjim v gozd drva sekat in njegova roka zamahne s sekiro, da bi posekal drevo, pa odleti železo s toporišča in zadene njegovega bližnjega, da umrje: naj pribeži v katero izmed teh mest, da ostane živ. Sicer pohiti krvni maščevalec, ko mu je srce razgreto, za ubijalcem in ga, ker je pot predolga, dohiti in ga ubije, čeravno ni smrti zaslužil; saj ga ni že prej sovražil. Zato ti zapovedujem tole: Odloči si tri mesta! Ko pa razširi Gospod, tvoj Bog, tvoje ozemlje, kakor je prisegel tvojim očetom, in ti dá vso deželo, ki jo je obljubil dati tvojim očetom, če boš vso to zapoved, ki ti jo danes zapovedujem, vestno spolnjeval ter ljubil Gospoda, svojega Boga, in hodil vsekdar po njegovih potih, tedaj si prideni še tri mesta k tem trem, da se ne bo prelivala nedolžna kri sredi tvoje dežele, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, v last, in da ne bo na tebi krivde prelite krvi! Ako pa kdo svojega bližnjega sovraži in ga zalezuje ter se vzdigne zoper njega in ga udari, da umrje, a potem pribeži v katero izmed teh mest, tedaj naj ga dajo starešine njegovega mesta spraviti od ondod in naj ga izročé v roke krvnega maščevalca, da umrje. Naj se ga ne usmili tvoje oko, ampak odpravi prelitje nedolžne krvi iz Izraela, da ti bo dobro! Ne premikaj meje svojega bližnjega, ki so jo določili predniki, pri svoji dedini, ki jo boš podedoval v deželi, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, da jo prejmeš v last! Naj ne nastopa zoper nikogar le ena priča zaradi katerega koli zločina ali prestopka, pri katerem koli pregrešku, ki ga ta zagreši: po izjavi dveh ali treh prič naj se stvar ugotovi. Ako nastopi zoper koga kriva priča in ga obtoži kake krivde, naj se postavita oba moža, ki imata prepir, pred Gospoda, pred duhovnike in sodnike, ki bodo tisti čas. Sodniki naj to natančno preiščejo: in glej, priča je kriva priča, laž je izpovedal zoper svojega brata; storite mu, kakor je on mislil storiti svojemu bratu! Tako odpravi zlo iz svoje srede! Drugi naj to slišijo in naj se bojé, da ne storé več tako hude reči v tvoji sredi. Tvoje oko bodi brez usmiljenja: življenje za življenje, oko za oko, zob za zob, roka za roko, noga za nogo!« »Ko pojdeš v boj zoper svoje sovražnike in ugledaš konje in bojne vozove in ljudstvo, številnejše od tebe, se jih ne boj! Kajti s teboj bo Gospod, tvoj Bog, ki te je pripeljal iz egiptovske dežele. Ko ste blizu bitke, naj nastopi duhovnik in naj govori ljudstvu in jim reče: ‚Poslušaj, Izrael! Danes ste pred bitko s svojimi sovražniki. Naj vam ne upada srce; ne bojte se in ne plašite se in naj vas ne bo strah pred njimi! Kajti Gospod, vaš Bog, hodi z vami, da se bo bojeval za vas z vašimi sovražniki ter vam dal zmago.‘ Voditelji pa naj govoré ljudstvu: ‚Je kdo pozidal novo hišo, pa je še ni posvetil? – Naj gre in se vrne v svojo hišo, da ne umrje v boju in je drug ne posveti. Je kdo zasadil vinograd, pa ga še ni začel uživati? – Naj gre in se vrne v svojo hišo, da ne umrje v boju in ga drug ne začne uživati. Se je kdo zaročil z ženo, pa je še ni vzel? – Naj gre in se vrne v svojo hišo, da ne umrje v boju in je drug ne vzame.‘ Potem naj voditelji dalje govoré ljudstvu in rekó: ‚Je kdo bojazljiv in malodušen? – Naj gre in se vrne v svojo hišo, da ne preplaši srca svojih bratov, kakor je njegovo srce.‘ Ko voditelji končajo svoj nagovor na ljudstvo, naj se postavijo vojvode na čelo ljudstva. Ko se približaš mestu, da bi ga napadel, mu ponudi mir! Če ti miroljubno odgovori in ti odpre, ti bodi vse ljudstvo, ki se najde v njem, podvrženo davku in tlaki! Če pa noče s teboj miru skleniti, ampak začne s teboj boj, ga oblegaj! Ko ti ga dá v roké Gospod, tvoj Bog, pobij vse moške v njem z ostrim mečem! Le žene, otročiče, živino in vse, kar je v mestu, ves plen v njem, zapleni zase in uživaj plen svojih sovražnikov, ki ti ga dá Gospod, tvoj Bog! Tako stori z vsemi mesti, ki so zelo daleč od tebe, ki niso izmed mest tehle narodov! Toda v mestih tehle ljudstev, ki ti jih Gospod, tvoj Bog, daje v last, ne puščaj nobenega živega bitja pri življenju, temveč kot predmet zakletve jih neizprosno uniči: Hetejce, Amorejce, Kanaance, Ferezejce, Hevejce in Jebusejce, kakor ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal, da vas ne naučé posnemati vseh teh gnusob, ki so jih delali svojim bogovom, da se ne pregrešite zoper Gospoda, svojega Boga! Ako boš kako mesto dolgo časa oblegal, da bi si ga osvojil in zasedel, ne uničuj njegovega drevja, da bi sekiro vihtel proti njemu! Marveč od njega uživaj, sekaj ga pa ne; kajti ali je mar drevje na polju človek, da bi ga moral oblegati? Samo drevje, o katerem veš, da ni drevje z užitnim sadjem, smeš uničiti in posekati, da zgradiš oblegovalne priprave zoper mesto, ki se s teboj bojuje, dokler ga ne užugaš.« »Ako se najde v deželi, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, v last, ubit človek, ki leži na polju, pa se ne ve, kdo ga je ubil, naj gredo ven tvoji starešine in sodniki in naj zmerijo daljavo proti mestom, ki so okrog ubitega. Ko je najbližje mesto do ubitega določeno, naj vzamejo starešine tistega mesta junico, ki še ni delala in vlekla jarma. Starešine tistega mesta naj peljejo junico k vedno tekočemu potoku, ob katerem se ni oralo ne sejalo, in naj tam v potoku zlomijo junici tilnik. Potem naj pristopijo duhovniki, Levijevi sinovi; kajti nje je izvolil Gospod, tvoj Bog, naj mu služijo ter blagoslavljajo v imenu Gospodovem; in po njihovi besedi naj se razsoja vsaka pravda in vsaka poškodba. Vsi starešine tistega mesta, ki je ubitemu najbližje, pa naj si umijejo roke nad junico, ki so ji zlomili tilnik v potoku. Potem naj spregovoré: ‚Naše roke niso prelile te krvi in naše oči niso tega videle. Nakloni, Gospod, spravo svojemu ljudstvu Izraelu, ki si ga odrešil, in ne puščaj prelivati nedolžne krvi sredi svojega ljudstva Izraela!‘ In očiščeni bodo krivde prelite krvi. Tako odpraviš prelitje nedolžne krvi iz svoje srede, če storiš, kar je prav v Gospodovih očeh. Kadar pojdeš na vojsko zoper svoje sovražnike in ti jih dá Gospod, tvoj Bog, v roke in jim ugrabiš ujetnike, pa zagledaš med ujetniki žensko lepe postave in ti je všeč, da bi si jo vzel za ženo, jo pelji v svojo hišo! Naj ostriže glavo, obreže nohte, sleče oblačilo svojega ujetništva, ostane v tvoji hiši in mesec dni prežaluje po očetu in materi, potem smeš iti k njej ter jo vzeti v zakon, da ti bo za ženo. Če pa ti več ne ugaja, jo odpusti svobodno! Nikakor pa je ne smeš prodati za denar; ne bodi z njo nasilen, ker si jo imel za ženo! Ako ima kdo dve ženi, eno, ki jo ljubi, in drugo, ki je ne ljubi, pa mu rodita sinove, ljubljena in neljubljena, in je prvorojenec sin neljubljene, ne sme, ko deli sinovom premoženje v dediščino, dati prvenstva sinu ljubljene in oškodovati sina neljubljene, ki je prvorojenec, marveč naj prvorojenca neljubljene prizna za prvenca s tem, da mu dá dvojni delež vsega, kar se pri njem najde. Kajti ta je prvenec njegove moči, njemu gre pravica prvorojenstva. Ako ima kdo razposajenega in upornega sina, ki ne posluša očetovega in materinega glasu in jima ni pokoren, četudi ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja, in naj rečeta starešinam njegovega mesta: ‚Ta najin sin je razposajen in uporen, ne posluša najinega glasu, je zapravljivec in pijanec.‘ Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umrje. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji. Če ima kdo na sebi greh, ki zasluži smrt, in ga usmrtijo ter ga obesiš na les, naj ne ostane njegovo truplo čez noč na lesu, ampak ga pokoplji vsekakor še isti dan! Kajti obešenec je od Boga preklet; ne skruni svoje dežele, ki ti jo Gospod, tvoj Bog, daje v last!« »Če vidiš, da je zašel vol tvojega brata ali njegova ovca, ne hodi brezbrižen mimo, marveč jih vsekakor pripelji svojemu bratu nazaj! Če pa tvoj brat ni blizu tebe in ga ne poznaš, jih spravi v svojo hišo, da bosta pri tebi, dokler jih tvoj brat ne išče; potem mu jih daj nazaj! Prav tako stori z njegovim oslom in oblačilom in z vsako izgubljeno rečjo svojega brata, ki se izgubi in jo najdeš: ne smeš tega prezreti! Če vidiš, da je osel tvojega brata ali njegov vol na potu padel, ne hodi brezbrižen mimo: pomagaj mu jih vzdigniti! Ženska naj ne nosi moške oprave in moški naj si ne oblači ženskih oblačil; kajti gnusoba je Gospodu, tvojemu Bogu, kdor koli to dela. Če po poti grede najdeš ptičje gnezdo na drevesu ali na tleh z mladiči ali z jajci in starka sedi na mladičih ali na jajcih, ne jemlji stare z mladiči vred! Spodi staro, mladiče pa si lahko vzameš, da ti bo dobro in da boš dolgo živel! Če zidaš novo hišo, napravi na strehi ograjo, da ne spraviš krivde prelite krvi na svojo hišo, ko bi kdo padel z nje! Ne zasajaj vinograda z dvojno rastlino, da vse skupaj ne zapade svetišču, zasad, ki ga zasadiš, in pridelek iz vinograda! Ne orji z volom in oslom skupaj! Ne oblači obleke, tkane iz volne in lanu! Naredi si čopke na štirih voglih plašča, s katerim se ogrinjaš! Če si kdo vzame ženo in gre k njej, pa se je naveliča in jo obdolži hudih reči ter jo spravi v slab glas, ko pravi: ‚To ženo sem si vzel; ko sem se ji pa približal, je nisem našel več device,‘ naj vzameta oče in mati mlade žene znamenje devištva mlade žene in prineseta k mestnim starešinam k vratom. Oče mlade žene naj reče starešinam: ‚Svojo hčer sem dal temu možu za ženo, pa se je je naveličal. Glejte, obdolžuje jo hudih reči, ko pravi: tvoje hčere nisem našel več device. Toda tu je znamenje devištva moje hčere.‘ Razgrneta naj potem prt pred mestnimi starešinami. Nato naj starešine tistega mesta primejo moža in ga kaznujejo. Naložé naj mu tudi globo sto srebrnih seklov in dajo očetu mlade žene, ker je spravil v slab glas izraelsko devico. Mora jo imeti za ženo in vse svoje žive dni je ne sme odsloviti. Ako pa je ta obdolžitev resnična, ker se pri mladi ženi ni našlo znamenje devištva, naj mlado ženo odvedejo k vratom hiše njenega očeta in možje njenega mesta naj jo posujejo s kamenjem, da umrje, ker je storila nesramnost v Izraelu: nečistovala je v hiši svojega očeta. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Če koga zalotijo, da je pri omoženi ženi, naj umrjeta oba: mož, ki je bil pri ženi, in žena; tako odpravi zlo iz Izraela! Če je deklica, devica, zaročena možu, pa jo kdo dobi v mestu in je pri njej, privedite oba k vratom tistega mesta in jih posujte s kamenjem, da umrjeta; deklico, ker ni vpila v mestu, in moža, ker je onečastil ženo svojega bližnjega! Tako odpravi zlo iz svoje srede! Če pa kdo na polju dobi zaročeno deklico, pa jo zagrabi in je pri njej, naj umrje samo mož, ki je bil pri njej. Deklici pa ne smeš nič storiti; deklica nima greha, ki bi zaslužil smrt; kajti kakor če se kdo vzdigne zoper svojega bližnjega in ga ubije, tako je s to stvarjo. Ker jo je na polju zalotil, naj je zaročena deklica tudi vpila, pa ni bilo nikogar, ki bi ji bil pomagal. Če kdo dobi deklico, devico, ki ni zaročena, in jo zagrabi in je pri njej, pa jih zasačijo, mora dati, kdor je bil pri njej, dekličinemu očetu petdeset srebrnih seklov in jo imeti za ženo, ker jo je onečastil. Ne sme je odsloviti vse svoje žive dni.« »Nihče naj ne jemlje žene svojega očeta in naj ne odgrinja odeje svojega očeta! V Gospodovo občino naj ne pride, kdor ima zmečkana moda ali ima odrezan ud. V občino Gospodovo ne sme priti izrodek, tudi do desetega rodu naj ne pride v občino Gospodovo. Noben Amonec ne Moabec naj ne pride v občino Gospodovo; tudi do desetega rodu naj ne pride v občino Gospodovo, vekomaj ne; ker vam niso prišli naproti s kruhom in z vodo na potu, ko ste šli iz Egipta, in ker so najeli zoper tebe Beorjevega sina Balaama iz Fetora v Aramnaharaimu, da bi te preklel. Gospod, tvoj Bog, pa ni hotel poslušati Balaama: Gospod, tvoj Bog, ti je spremenil prekletstvo v blagoslov; kajti Gospod, tvoj Bog, te ljubi. Ne skrbi nikdar, dokler boš živ, za njih blagor in njih srečo! Ne mrzi Edomca, kajti tvoj sorodnik je; ne mrzi Egipčana, kajti bil si v njegovi deželi gost! Otroci, ki se jim bodo rodili, smejo v tretjem rodu priti v občino Gospodovo. Ko pojdeš v tabor zoper svoje sovražnike, se varuj vsaktere hude reči! Če je kdo pri tebi, ki je postal zaradi nočnega izliva nečist, naj gre iz taborišča, naj ne hodi nazaj v tabor. Ko se zvečeri, naj se skoplje v vodi in po sončnem zahodu naj pride v tabor. Zunaj taborišča imej kraj, kamor boš hodil na potrebo! Med svojim orodjem imej lopatico; koplji z njo, ko moraš zunaj počeniti, in potem pokrij, kar je šlo od tebe! Kajti Gospod, tvoj Bog, hodi sredi tvojega taborišča, da te rešuje in ti izroča tvoje sovražnike; zato bodi tvoje taborišče sveto, da ne vidi pri tebi nič zoprnega in se ne odvrne od tebe! Sužnja, ki je od svojega gospodarja k tebi pribežal, ne izročaj njegovemu gospodarju! S teboj naj prebiva v tvoji sredi v kraju, ki ga izvoli v enem izmed tvojih mest, kjer mu je všeč; nikar ga ne zatiraj! Naj ne bo hotnice med Izraelovimi hčerami in naj ne bo hotnika med Izraelovimi sinovi. Ne prinašaj hotniškega plačila ne pasjega denarja v hišo Gospoda, svojega Boga, za kakršno koli zaobljubo! Kajti obojno je gnusoba Gospodu, tvojemu Bogu. Ne jemlji od svojega brata obresti: obresti za denar, obresti za hrano, obresti za kakršno koli reč, ki se posoja na obresti! Od tujca smeš jemati obresti, svojemu bratu pa ne posojaj na obresti, da te blagoslovi Gospod, tvoj Bog, v vsem, česar se loti tvoja roka v deželi, ki greš vanjo, da jo prejmeš v last! Kadar storiš zaobljubo Gospodu, svojemu Bogu, je ne odlašaj spolniti! Kajti Gospod, tvoj Bog, jo bo strogo terjal od tebe in na tebi bi bila krivda. Ako pa nočeš zaobljubiti, ni krivde na tebi. A kar je prišlo s tvojih ustnic, to spolni in stori, kakor si prostovoljno obljubil Gospodu, svojemu Bogu, kar si govoril s svojimi usti! Če prideš v vinograd svojega bližnjega, zoblji grozdje, kolikor želiš, da se nasitiš; v posodo pa ne devaj ničesar! Če prideš v žito svojega bližnjega, smeš klasje z roko trgati; s srpom pa ne žanji žita svojega bližnjega!« »Če vzame kdo ženo v zakon in ona potem ne najde milosti v njegovih očeh, ker je našel na njej nekaj mrzkega, naj ji napiše ločilno listino ter ji jo dá v roko in jo odslovi iz svoje hiše. Če odide iz njegove hiše in gre ter se omoži z drugim, ta drugi mož pa se je naveliča in ji napiše ločilno listino ter ji jo dá v roko in jo odslovi iz hiše; ali pa ta drugi mož, ki si jo je vzel za ženo, umrje: je njen prvi mož, ki jo je odslovil, ne sme zopet vzeti, da bi mu bila za ženo, potem ko je postala nečista. Kajti to je gnusoba pred Gospodom, ti pa ne spravljaj krivde nad deželo, ki ti jo Gospod, tvoj Bog, daje v last! Če se je kdo pred kratkim oženil, naj ne hodi na vojsko in naj se mu ne nalaga nikakršno opravilo; prost naj bo eno leto za svojo hišo in naj razveseljuje svojo ženo, s katero se je poročil. Ne jemlji v zastavo ročnega ali zgornjega mlinskega kamna; kajti vzelo bi se v zastavo življenje! Če se kdo zaloti, da je ukradel katerega izmed svojih bratov, izmed Izraelovih sinov, in se surovo vedel proti njemu ali ga prodal, naj tak tat umrje. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Pri gobavi bolezni delaj natančno in vestno po vsem tem, kar vas učé duhovniki iz Levijevega rodu; ravnajte natančno tako, kakor sem jim zapovedal! Spomni se, kaj je storil Gospod, tvoj Bog, Mariji na potu, ko ste odhajali iz Egipta! Če daš svojemu bližnjemu kaj na pósodo, ne hodi v njegovo hišo, da bi vzel od njega zastavo! Zunaj postoj in ta, ki mu daješ posojilo, naj zastavo k tebi ven prinese. Če je ubožec, ne hodi spat z njegovo zastavo! Vsekakor mu vrni zastavo ob sončnem zahodu, da leže spat s svojim plaščem in te blagoslovi! Tako boš imel zasluženje pred Gospodom, svojim Bogom. Ne izkoriščaj ubogega in siromašnega dninarja, bodisi da je tvoj brat ali tujec, ki biva v tvoji deželi po tvojih krajih! Še tisti dan mu daj njegovo plačilo, da ne zaide sonce nad njim! Kajti ubog je in njegova duša hrepeni po tem; sicer bo vpil h Gospodu zoper tebe in te bo zadela krivda. Očetje naj se ne usmrtijo zaradi otrok in otroci ne zaradi očetov: vsak naj bo usmrčen za svoj greh. Ne krati pravice tujcu in siroti in ne jemlji vdovi oblačila v zastavo! Spomni se, da si bil v Egiptu suženj in da te je rešil Gospod, tvoj Bog, od ondod: zato ti zapovedujem, da to storiš! Če žanješ na polju in pozabiš kak snop na polju, ne vračaj se, da bi ga vzel! Naj bo za tujca, siroto in vdovo, da te blagoslovi Gospod, tvoj Bog, pri vsem delu tvojih rok. Če obiraš oljko, ne raziskuj še vej za seboj! Naj bo za tujca, siroto in vdovo. Ko trgaš v svojem vinogradu, ne paberkuj za seboj! Naj bo za tujca, siroto in vdovo. Spomni se, da si bil suženj v egiptovski deželi: zato ti zapovedujem, da to storiš!« »Če nastane spor med ljudmi in pridejo k sodbi, da jim razsodijo, naj pravičnega opravičijo, krivičnega pa obsodijo. Če je krivični zaslužil udarce, naj ukaže sodnik, da ga položé in mu dajo vpričo njega toliko udarcev, kakor je primerno njegovi krivdi. Štirideset udarcev naj mu dajo, več ne, da ne bo tvoj brat, če bi mu dali še mnogo udarcev preko teh, onečaščen v tvojih očeh. Ne zavezuj gobca volu, kadar mane! Ako bratje skupaj bivajo in eden izmed njih umre, pa nima sina, naj se žena umrlega ne moži ven s tujcem. Njen svak naj gre k njej in si jo vzame za ženo in ji spolni svaško dolžnost. Prvorojenec, ki ga bo rodila, naj nosi ime umrlega brata, da se ne izbriše njegovo ime izmed Izraela. Ako pa mož ne mara vzeti svoje svakinje, naj gre njegova svakinja k mestnim vratom k starešinam ter naj reče: ‚Moj svak noče ohraniti svojemu bratu imena v Izraelu, ne mara mi spolniti svaške dolžnosti.‘ Starešine njegovega mesta naj ga pokličejo ter mu prigovarjajo. Če vztraja in poreče: ‚Ne maram je vzeti,‘ naj pristopi njegova svakinja pred očmi starešin k njemu, mu sezuje čevelj z njegove noge, mu pljune v obraz in reče: ‚Tako naj se stori možu, ki noče zidati hiše svojemu bratu.‘ In njegovo ime naj se glasi v Izraelu: ‚Hiša sezutega.‘ Če se moža tepeta in pristopi žena enega, da reši svojega moža iz rok tistega, ki ga tepe, pa stegne svojo roko in zagrabi njegov sram, ji odsekaj roko: tvoje oko bodi brez usmiljenja! Ne imej v svoji vreči dvojne uteži, večje in manjše! Ne imej v svoji hiši dvojne mere, večje in manjše! Imej polno in pravilno utež, imej polno in pravilno mero, da boš dolgo živel v deželi, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog! Kajti gnusoba Gospodu, tvojemu Bogu, je vsak, ki dela te reči, vsak, ki ravna nepošteno. Spomni se, kaj ti je storil Amalek na potu, ko ste šli iz Egipta! Saj te je napadel na potu in ti pobil pri tvojem zadnjem krdelu vse, ki so bolehali in pešali za teboj, ko si bil upehan in utrujen, in se ni bal Boga. Ko ti torej Gospod, tvoj Bog, nakloni mir pred vsemi tvojimi sovražniki okrog in okrog v deželi, ki ti jo daje v dedino Gospod, tvoj Bog, da jo prejmeš v last, izbriši spomin Amaleka izpod neba! Ne pozabi!« »Ko prideš v deželo, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, v dedino, in jo prejmeš v last in se v njej naseliš, vzemi nekaj prvin vseh zemeljskih sadov, ki jih dobiš iz dežele, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, in jih deni v koš ter pojdi na kraj, ki ga izvoli Gospod, tvoj Bog, da ondi prebiva njegovo ime! In pridi k duhovniku, ki bo tiste dni, ter mu reci: ‚Zahvaljujem danes Gospoda, svojega Boga, da sem prišel v deželo, ki jo je Gospod s prisego obljubil dati našim očetom!‘ Duhovnik naj vzame koš iz tvoje roke ter ga postavi pred oltar Gospoda, tvojega Boga. Potem izpregovôri in reci pred Gospodom, svojim Bogom: ‚Moj oče je bil blodeč Aramec; potem je šel v Egipt in je ondi z malo ljudmi tujčeval; a tam je postal iz njega velik, močen in mnogoštevilen narod! Egipčani pa so hudo ravnali z nami, stiskali so nas ter nam nalagali težko raboto. In vpili smo h Gospodu, Bogu naših očetov, in Gospod je naš glas uslišal ter se ozrl na našo bedo, težavo in stisko. Gospod nas je izpeljal iz Egipta z močno roko in s stegnjenim laktom, z veliko strahoto, z znamenji in čudeži. Privedel nas je v ta kraj in nam dal to deželo, deželo, v kateri teče mleko in med. In zdaj, glej, prinašam prvine sadov dežele, ki si mi jo dal, Gospod!‘ – Tako jih položi pred Gospoda, svojega Boga, in moli Gospoda, svojega Boga! Vesêli se vseh dobrot, ki jih je Gospod, tvoj Bog, dal tebi in tvoji hiši, ti in levit in tujec, ki biva v tvoji sredi! Ko v tretjem letu, letu desetin, oddaš docela vso desetino svojih pridelkov in jo daš levitu, tujcu, siroti in vdovi, da jih použijejo v tvojih krajih in se nasitijo, reci pred Gospodom svojim Bogom: ‚Odpravil sem iz hiše posvečeno reč in jo tudi dal levitu, tujcu, siroti in vdovi natanko po tvoji zapovedi, ki si mi jo dal; nobene tvojih zapovedi nisem prestopil in ne pozabil. Od tega nisem jedel v žalovanju, od tega nisem nič oddal, ko sem bil nečist, in od tega nisem nič daroval za kakega mrtvega: poslušal sem glas Gospoda, svojega Boga, storil sem povsem, kakor si mi zapovedal. Ozri se s svojega svetega prebivališča, z nebes, in blagoslovi svoje ljudstvo Izraela in deželo, ki si nam jo dal, kakor si prisegel našim očetom, deželo, v kateri teče mleko in med!‘ Danes ti zapoveduje Gospod, tvoj Bog, da spolnjuj te zakone in naredbe; vestno jih torej spolnjuj z vsem srcem in vso dušo! Danes si se dogovoril z Gospodom, da bo tvoj Bog in da boš hodil po njegovih potih in spolnjeval njegove zakone, zapovedi in naredbe ter poslušal njegov glas. In Gospod se je danes dogovoril s teboj, da boš njegovo lastninsko ljudstvo, kakor ti je obljubil, in da boš spolnjeval vse njegove zapovedi, da te visoko nad vse narode, ki jih je ustvaril, povzdigne v hvalo, čast in slavo, in da boš sveto ljudstvo Gospodu, svojemu Bogu, kakor je govoril.« Mojzes in Izraelovi starešine so ljudstvu ukazali tole: »Spolnjujte vso zapoved, ki vam jo danes dajem! Ko pridete čez Jordan v deželo, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, si postavi velike kamne, jih pobeli z apnom in napiši nanje, ko prideš čez, vse besede te postave, da dospeš v deželo, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, deželo, v kateri teče mleko in med, kakor ti je obljubil Gospod, Bog tvojih očetov! Ko torej pridete čez Jordan, postavite te kamne, ki vam jih danes zapovedujem, na gori Hebal in jih pobeli z apnom! Zgradi ondi tudi oltar Gospodu, svojemu Bogu, oltar iz kamnov, nad katerimi ne smeš vihteti železa: iz neobdelanih kamnov zgradi oltar Gospoda, svojega Boga, in daruj na njem žgalne daritve Gospodu, svojemu Bogu, in žrtvuj mirovne daritve in jej ondi ter se vesêli pred Gospodom, svojim Bogom! Na kamne zapiši razločno in dobro vse besede te postave!« Mojzes in duhovniki Levijevega rodu so govorili vsemu Izraelu: »Molče poslušaj, Izrael! Danes si postal ljudstvo Gospoda, svojega Boga. Poslušaj torej glas Gospoda, svojega Boga, in spolnjuj njegove zapovedi in zakone, ki ti jih danes zapovedujem!« Tisti dan je Mojzes ukazal ljudstvu: »Ko pridete čez Jordan, naj stojé tile na gori Garizimu, da blagoslovijo ljudstvo: Simeon, Levi, Juda, Isahar, Jožef in Benjamin; in tile naj stojé na gori Hebal za preklinjanje: Ruben, Gad, Aser, Zabulon, Dan in Neftali. Leviti naj izpregovoré in rekó vsem Izraelovim možem z močnim glasom: ‚Preklet, kdor naredi rezano ali ulito podobo, gnusobo Gospodu, delo umetnikovih rok, in jo postavi na skrivnem; in vse ljudstvo naj odgovori: Amen! Preklet, kdor zaničuje očeta in mater; in vse ljudstvo naj reče: Amen! Preklet, kdor prestavi mejnik svojega bližnjega; in vse ljudstvo naj reče: Amen! Preklet, kdor zapelje slepega na potu; in vse ljudstvo naj reče: Amen! Preklet, kdor izkrivlja pravico tujca, sirote in vdove; in vse ljudstvo naj reče: Amen! Preklet, kdor je pri ženi svojega očeta, ker odgrinja odejo svojega očeta; in vse ljudstvo naj reče: Amen! Preklet, kdor je pri kakršni koli živali; in vse ljudstvo naj reče: Amen! Preklet, kdor je pri svoji sestri, hčeri svojega očeta ali svoje matere; in vse ljudstvo naj reče: Amen! Preklet, kdor je pri svoji tašči; in vse ljudstvo naj reče: Amen! Preklet, kdor ubije na skrivnem svojega bližnjega; in vse ljudstvo naj reče: Amen! Preklet, kdor sprejme darilo, da prelije kri nedolžnega; in vse ljudstvo naj reče: Amen! Preklet, kdor se ne drži besed te postave in jih ne spolnjuje; in vse ljudstvo naj reče: Amen!‘« »Ako pa boš vestno poslušal glas Gospoda, svojega Boga, ter skrbno spolnjeval vse njegove zapovedi, ki ti jih danes dajem, te bo povzdignil Gospod, tvoj Bog, visoko nad vse narode na zemlji. Prišli bodo nadte vsi ti blagoslovi in te dosegli, ako boš poslušal glas Gospoda, svojega Boga. Blagoslovljen boš v mestu in blagoslovljen na polju. Blagoslovljen bo sad tvojega telesa in sad tvoje zemlje in sad tvoje živine, pokòt tvoje govedi in plod tvoje drobnice. Blagoslovljen bo tvoj sadni koš in tvoje nečke. Blagoslovljen boš pri prihodu in blagoslovljen pri odhodu. Gospod bo porazil pred teboj tvoje sovražnike, ki se vzdignejo zoper tebe; po enem potu bodo prišli zoper tebe, po sedmih potih bodo pred teboj pobegnili. Gospod bo zapovedal blagoslovu, da bo s teboj v tvojih žitnicah in pri vsakem delu tvojih rok, in te bo blagoslovil v deželi, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog. Gospod te bo naredil sebi za sveto ljudstvo, kakor ti je prisegel, ako boš spolnjeval zapovedi Gospoda, svojega Boga, in hodil po njegovih potih. In vsa ljudstva na zemlji bodo videla, da se imenuješ po Gospodovem imenu, in se te bodo bala. Gospod te bo obsul z dobrotami: s sadom tvojega telesa, s sadom tvoje živine in s sadom tvoje zemlje v deželi, ki jo je Gospod s prisego obljubil dati tvojim očetom. Gospod ti bo odprl svojo bogato zakladnico, nebo, da dá dežja tvoji deželi o pravem času in blagoslovi vse delo tvojih rok, tako da boš lahko mnogim narodom posojal, sam pa ne boš jemal na pósodo. Gospod te bo naredil za glavo in ne za rep, tako da boš samó zgoraj in ne boš spodaj, ako boš poslušal zapovedi Gospoda, svojega Boga, ki ti jih danes dajem, in jih vestno spolnjeval in ne krenil od nobene izmed besedí, ki vam jih danes zapovedujem, ne na desno ne na levo, da bi šel za drugimi bogovi ter jim služil. Ako pa ne boš poslušal glasu Gospoda, svojega Boga, da bi vestno spolnjeval vse njegove zapovedi in zakone, ki ti jih danes dajem, bodo prišla nadte vsa tale prekletstva in te zadela. Preklet v mestu in preklet na polju. Preklet tvoj sadni koš in tvoje nečke. Preklet sad tvojega telesa in sad tvoje zemlje, pokòt tvoje govedi in plod tvoje drobnice. Preklet pri prihodu in preklet pri odhodu. Gospod pošlje nadte prekletstvo, zmešnjavo in grozo pri vsakem delu, ki se ga loti tvoja roka, dokler ne boš uničen in dokler hitro ne premineš zaradi hudobije svojih del, ker si me zapustil. Gospod ti bo dodal še kugo, dokler te ne iztrebi iz dežele, v katero greš, da jo prejmeš v last. Gospod te bo udaril s sušico, mrzlico, vnetico in vročico, s sušo, snetjo in z rjo; zasledovale te bodo, dokler ne premineš. Tvoje nebo nad tvojo glavo bo bron, in zemlja pod teboj železo. Gospod bo dež za tvojo deželo spremenil v pesek in prah; z neba bo padal nate, dokler ne boš uničen. Gospod te bo porazil pred tvojimi sovražniki; po enem potu boš prišel nad nje, po sedmih potih boš pred njimi pobegnil, tako da boš vsem kraljestvom na zemlji zgled strahu. Tvoja trupla bodo v živež vsem pticam pod nebom in zverem na zemlji in nihče jih ne bo odganjal. Gospod te bo udaril z egiptovskim uljesom, z bulami, s srbečicami in garjami, tako da ne boš mogel ozdraveti. Gospod te bo udaril z blaznostjo, slepoto in bojazljivostjo srca, da boš tipal opoldne, kakor slepec tiplje v temi; ne boš imel uspeha na svojih potih; vedno te bodo le stiskali in ropali in nihče ti ne bo pomagal. Z ženo se boš zaročil, a drug mož bo pri njej. Sezidal boš hišo, pa ne boš prebival v njej. Zasadil boš vinograd, a ga ne boš užival. Tvojega vola bodo zaklali pred tvojimi očmi, a ne boš jedel od njega. Tvojega osla bodo vzeli izpred tvojega obličja in ti ga ne bodo več vrnili. Tvojo drobnico bodo dali tvojim sovražnikom in nihče ti ne bo pomagal. Tvoji sinovi in hčere bodo izročeni drugemu ljudstvu; tvoje oči bodo to videle in koprnele po njih ves dan, a tvoja roka bo brez moči. Sad tvoje zemlje in ves pridelek tvojega dela bo použilo ljudstvo, ki ga ne poznaš, in vedno te bodo le stiskali in tlačili. Zblaznel boš ob pogledu na to, kar bodo videle tvoje oči. Gospod te bo udaril s hudim uljesom na kolenih in na golenih, tako da ne bo nič zdravega na tebi od podplatov do temena. Gospod bo odvedel tebe in tvojega kralja, ki ga postaviš nadse, k narodu, ki ga nisi poznal ne ti ne tvoji očetje, in ondi boš moral služiti drugim bogovom iz lesa in kamna. Tako boš v zgražanje, zasramovanje in posmehovanje pri vseh ljudstvih, kamor te odpelje Gospod. Mnogo semena boš nesel na polje, pa malo nažel, ker ga bodo kobilice požrle. Vinograde boš zasadil in obdeloval, pa vina ne boš pil in ne spravljal v klet, ker ga bo snedel črv. Oljke boš imel po vsej svoji pokrajini, pa se ne boš mazilil z oljem; kajti tvoje oljke se bodo osule. Sinove in hčere boš dobil, pa jih ne boš imel, ker bodo šli v ujetništvo. Vse tvoje drevje in sad tvoje zemlje bo uničil mrčes. Tujec, ki biva v tvoji sredi, bo stopal nadte više in više, ti pa se boš pogrezal niže in niže. On ti bo posojal, ti pa mu ne boš posojal; on bo glava, ti pa rep. Vsa ta prekletstva bodo prišla nadte, te preganjala in dosegla, dokler ne boš uničen, ker nisi poslušal glasu Gospoda, svojega Boga, da bi spolnjeval njegove zapovedi in zakone, ki ti jih je dal. Za znamenje bodo in čudo pri tebi in tvojem zarodu na veke. Zato ker nisi služil pri obilnosti vseh reči Gospodu, svojemu Bogu, z veseljem in z radostnim srcem, boš moral služiti ob lakoti in žeji, v nagoti in pomanjkanju vseh reči svojim sovražnikom, ki jih pošlje Gospod zoper tebe: železen jarem ti bo položil na vrat, dokler te ne bo uničil. Gospod bo privedel nadte od daleč, od konca zemlje, narod, ki leti kot orel; narod, ki ne razumeš njegovega jezika; narod divjega obličja, ki starčka ne spoštuje in se mladeniča ne usmili. Použil bo pokòt tvoje živine in sad tvoje zemlje, dokler ne boš uničen; ne bo ti pustil ne žita ne vina ne olja ne pokota tvoje govedi ne plodu tvoje drobnice, dokler te ne bo pokončal. Oblegal te bo v vseh tvojih mestih, dokler se ne bodo po vsej tvoji deželi razrušili tvoji visoki in trdni zidovi, na katere si se zanašal; oblegal te bo v vseh tvojih mestih po vsej tvoji deželi, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog. Jedel boš sad svojega telesa, meso svojih sinov in hčerá, ki ti jih bo dal Gospod, tvoj Bog, v stiski in sili, s katero te bo stiskal tvoj sovražnik. Najbolj mehkužni in razvajeni mož pri tebi ne bo privoščil svojemu bratu ne svoji ljubljeni ženi ne svojim otrokom, ki mu še preostanejo, tako da ne bo dal nobenemu izmed njih mesa svojih otrok, ki ga bo užival, ker mu nič več ne bo preostalo v stiski in sili, s katero te bo stiskal tvoj sovražnik v vseh tvojih mestih. Najbolj mehkužna in razvajena ženska pri tebi, ki od razvajenosti in mehkužnosti ni niti poskusila z nogo stopiti na zemljo, ne bo privoščila svojemu ljubljenemu možu ne sinu ne hčeri niti iztrebin, ki pridejo iz njenega telesa, in ne svojih otrok, ki jih morda porodi; kajti ob pomanjkanju vsega bo to na skrivnem použila v stiski in sili, s katero te bo stiskal tvoj sovražnik v tvojih mestih. Ako ne boš vestno spolnjeval vseh besed te postave, ki so zapisane v tej knjigi, in se ne boš bal tega vzvišenega in častitljivega imena: Gospoda, svojega Boga, bo Gospod udaril tebe in tvoj zarod z izrednimi nadlogami, z velikimi in dolgotrajnimi nadlogami in s hudimi in trdovratnimi boleznimi. Zopet bo spravil nadte vse egiptovske kužne bolezni, ki te je pred njimi groza, in se te bodo prijele. Tudi vsakovrstne bolezni in nadloge, ki niso zapisane v knjigi te postave, bo Gospod poslal nadte, dokler ne boš uničen. Tako vas bo ostalo le malo ljudi, medtem ko vas je bilo mnogo, kakor zvezd na nebu, ker nisi poslušal glasu Gospoda, svojega Boga. Kakor se je Gospod veselil nad vami, da vam stori dobro in vas namnoži, tako se bo Gospod veselil nad vami, da vas pokonča in vas uniči; tako boste iztrebljeni iz dežele, ki greš vanjo, da jo prejmeš v last. Gospod te bo razkropil med vsa ljudstva od enega konca zemlje do drugega in ondi boš moral služiti drugim bogovom, ki jih nisi poznal ne ti ne tvoji očetje, lesu in kamnu. Med temi narodi ne boš imel miru in za tvojo nogo ne bo počivališča, temveč Gospod ti bo dal ondi trepetajoče srce, koprneče oči in onemoglo dušo. Zdelo se ti bo, da tvoje življenje visi v nevarnosti, noč in dan boš trepetal in ne boš varen svojega življenja. Zjutraj porečeš: ‚O, da bi bil že večer!‘ in zvečer porečeš: ‚O, da bi bilo že jutro!‘ zaradi strahu, ki bo prevzel tvoje srce, in zaradi tega, kar bodo morale videti tvoje oči. Gospod te bo na ladjah nazaj popeljal v Egipt po potu, o katerem sem ti rekel: ‚Ne smeš ga več videti.‘ In ondi vas bodo prodajali vašim sovražnikom za sužnje in dekle, pa ga ne bo, da bi te kupil.« To so besede zaveze, ki jo je Gospod zapovedal Mojzesu, naj jo sklene z Izraelovimi sinovi v moabski deželi poleg zaveze, ki jo je sklenil z njimi na Horebu. Mojzes je sklical ves Izrael ter jim rekel: »Videli ste vse, kar je storil Gospod pred vašimi očmi v egiptovski deželi faraonu in vsem njegovim služabnikom in vsej njegovi deželi: velike preskušnje, ki so jih videle tvoje oči, tista velika znamenja in čudeže. Toda Gospod vam ni dal do današnjega dneva srca, da bi umelo, in oči, da bi videle, in ušes, da bi slišala. Vodil sem vas štirideset let po puščavi. Vaša oblačila niso razpadla z vas in tvoje obuvalo ti ni razpadlo z noge. Kruha niste jedli in vina in opojne pijače niste pili, da bi spoznali, da sem jaz, Gospod, vaš Bog. Ko ste prišli v ta kraj, sta šla Sehon, kralj v Hesebonu, in Og, kralj v Basanu, nam nasproti v boj, pa smo ju pobili. Zavzeli smo njuno deželo in jo dali v dedino Rubenovcem in Gadovcem in polovici Manasejevega rodu. Držite se torej besed te zaveze in jih spolnjujte, da boste imeli uspeh pri vsem, česar se lotite! Danes stojite vi vsi pred Gospodom, svojim Bogom, vaši poglavarji, sodniki, starešine in voditelji, vsi Izraelovi možje, vaši otroci, vaše žene, tudi tvoj tujec, ki biva sredi tvojega tabora, od tega, ki ti seka drva, do onega, ki ti nosi vodo, da vstopiš v zavezo Gospoda, svojega Boga, in v njegovo prisego, ki jo Gospod, tvoj Bog, danes sklepa s teboj, da te postavi danes za svoje ljudstvo in da bo on sam tvoj Bog, kakor ti je obljubil in kakor je prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu. Toda te zaveze in te zakletve ne sklepam samo z vami, ampak tudi s tistimi, ki stojijo danes tu z nami pred Gospodom, našim Bogom, in s tistimi, ki jih danes ni tukaj z nami. Saj veste, kako smo prebivali v egiptovski deželi in kako smo hodili sredi med narodi, mimo katerih ste šli. Videli ste njihove ostudnosti in malike, les in kamen, srebro in zlato, ki so pri njih. Med vami naj ne bo moža ali žene ali družine ali rodu, čigar srce bi se danes odvrnilo od Gospoda, našega Boga, in šlo služit bogovom onih narodov. Med vami naj ne bo korenine, ki rodi strup in pelin. Naj si nihče, ki sliši besede te zakletve, ne obeta v svojem srcu blagoslova, češ: ‚Dobro mi bo, čeprav hodim v zakrknjenosti svojega srca.‘ To bi pogubilo, kar je namakanega, obenem z osušenim. Takemu Gospod ne bo hotel odpustiti, ampak takrat se bo vnela Gospodova jeza in gorečnost zoper tega človeka in zadela ga bo vsa kletev, ki je zapisana v tej knjigi, in Gospod bo izbrisal njegovo ime izpod neba. Gospod ga bo izločil v pogubljenje izmed vseh Izraelovih rodov po vseh prekletstvih zaveze, zapisane v tej knjigi postave. Prihodnji rod, vaši sinovi, ki nastopijo za vami, in tujec, ki pride iz daljne dežele, bodo videli nadloge te dežele in bolezni, s katerimi jo je Gospod udaril, da je žveplo in sol in pogorišče vsa njena zemlja; ne obseva se, ne poganja in nikaka trava na njej ne raste in je kakor razdejanje, s katerim je Gospod v svoji jezi in togoti udaril Sodomo in Gomoro, Adamo in Seboim; tedaj bodo vsi narodi vpraševali: ‚Zakaj je Gospod tej deželi tako storil? Kaj pomeni razvnetje te velike jeze?‘ In odgovarjali bodo: ‚Ker so zapustili zavezo Gospoda, Boga svojih očetov, ki jo je sklenil z njimi, ko jih je izpeljal iz egiptovske dežele, in ker so šli in služili drugim bogovom in jih molili, bogove, ki jih niso poznali in ki jim jih ni določil. Zato se je razvnela Gospodova jeza zoper to deželo, da je spravil nadnjo vsa prekletstva, ki so zapisana v tej knjigi. Zato jih je Gospod izruval iz njihove zemlje v jezi in v srdu in v veliki togoti in jih pahnil v drugo deželo, kakor je danes.‘ Skrivne reči so pri Gospodu, našem Bogu, razodete reči pa so za nas in naše otroke vekomaj, da bi spolnjevali vse besede te postave.« »Ako pridejo nadte vse te reči, blagoslov in prekletstvo, ki sem ti jih predočil, in si jih vzameš k srcu med vsemi narodi, med katere te je pognal Gospod, tvoj Bog, in se povrneš h Gospodu, svojemu Bogu, in boš poslušal ti in tvoji otroci njegov glas povsem, kakor ti danes zapovedujem, z vsem srcem in vso dušo, bo Gospod, tvoj Bog, spremenil tvojo usodo in se te usmilil in te zopet zbral izmed vseh ljudstev, med katera te je razkropil Gospod, tvoj Bog. Če bi bil razkropljen do konca neba, te bo zbral Gospod, tvoj Bog, tudi od ondod in te spravil od tam. Gospod, tvoj Bog, te bo pripeljal v deželo, ki so jo posedli tvoji očetje, in jo boš dobil v last; storil te bo srečnejšega in številnejšega od tvojih očetov. Gospod, tvoj Bog, bo obrezal tvoje srce in srce tvojega zaroda, da boš ljubil Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, da boš mogel živeti. Gospod, tvoj Bog, bo zvrnil vsa ta prekletstva na tvoje sovražnike in nasprotnike, ki so te preganjali. Ti pa boš zopet poslušal Gospodov glas in spolnjeval vse njegove zapovedi, ki ti jih danes dajem. Gospod, tvoj Bog, ti bo dal izobilje pri vsem delu tvojih rok, pri sadu tvojega telesa, pri pokotu tvoje živine in pri sadu tvoje zemlje. Kajti Gospod se te bo v tvojo srečo zopet veselil, kakor se je veselil tvojih očetov, če boš poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in spolnjeval njegove zapovedi in zakone, zapisane v tej knjigi postave, če se z vsem srcem in vso dušo povrneš h Gospodu, svojemu Bogu. Kajti ta zapoved, ki ti jo danes dajem, ni zate pretežka in ni daleč od tebe. Ni na nebu, da bi mogel reči: ‚Kdo nam stopi do neba, da nam jo prinese in nam jo oznani, da jo spolnimo?‘ Tudi ni onkraj morja, da bi mogel reči: ‚Kdo nam pojde čez morje, da nam jo prinese in nam jo oznani, da jo spolnimo?‘ Ampak zapoved je prav blizu tebe, v tvojih ustih in v tvojem srcu, da jo moreš spolnjevati. Glej, predložil sem ti danes življenje in srečo, smrt in nesrečo. Kar ti danes zapovedujem, je: Ljubi Gospoda, svojega Boga, hodi po njegovih potih in spolnjuj njegove zapovedi, zakone in naredbe! In živel boš in se množil, in Gospod, tvoj Bog, te bo blagoslavljal v deželi, ki greš vanjo, da jo prejmeš v last. Ako se pa tvoje srce odvrne in ne boš poslušal in se boš dal zapeljati, da bi molil druge bogove in jim služil, vam danes oznanjam, da boste gotovo preminuli; ne boste dolgo živeli v deželi, kamor greš čez Jordan, da jo prejmeš v last. Danes kličem za pričo proti vam nebo in zemljo: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izvoli torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod! Ljubi Gospoda, svojega Boga, poslušaj njegov glas in drži se njega! Kajti to je zate življenje in dolgotrajno bivanje v deželi, ki jo je Gospod s prisego obljubil dati tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu.« Mojzes je šel ter govoril tele besede vsemu Izraelu. Rekel jim je: »Sto in dvajset let sem danes star; ne morem več odhajati in prihajati; tudi mi je Gospod rekel: ‚Ne pojdeš čez ta Jordan.‘ Gospod, tvoj Bog, bo šel pred teboj; on bo pokončal pred teboj te narode, da prideš v njihovo posest; in Jozue pojde pred teboj, kakor je Gospod naročil. Gospod jim bo storil, kakor je storil Sehonu in Ogu, kraljema Amorejcev, in njuni deželi, ki jih je pokončal. Gospod vam jih bo izročil; storite jim povsem po zapovedi, ki sem vam jo dal! Bodite pogumni in hrabri, ne bojte se in ne trepetajte pred njimi! Kajti Gospod, tvoj Bog, pojde s teboj; ne bo te pustil samega in ne bo te zapustil.« Tedaj je Mojzes poklical Jozueta in mu rekel vpričo vsega Izraela: »Bodi pogumen in hraber! Kajti ti boš popeljal to ljudstvo v deželo, ki jo je Gospod s prisego obljubil dati njihovim očetom, in ti jim jo boš razdelil v dedino. Gospod pojde pred teboj; on bo s teboj; ne bo te pustil samega in ne bo te zapustil. Nikar se ne boj in ne plaši!« Mojzes je zapisal to postavo in jo izročil duhovnikom, Levijevim sinovom, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze, in vsem Izraelovim starešinam. Mojzes jim je zapovedal: »Vsako sedmo leto, v času odpustnega leta, na šotorski praznik, ko pride ves Izrael, da se prikaže pred obličjem Gospoda, svojega Boga, na kraju, ki ga izvoli, beri glasno to postavo pred vsem Izraelom! Zberi ljudstvo, može, žene, otroke in tujce, ki so v tvojih krajih! Naj jo slišijo in naj se naučé bati se Gospoda, vašega Boga, ter natančno spolnjevati vse besede te postave. Zlasti njihovi otroci, ki je še ne poznajo, naj jo slišijo in naj se naučé bati se Gospoda, vašega Boga, vse dni, ki jih boste preživeli v deželi, kamor greste čez Jordan, da jo prejmete v last.« Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, bližajo se tvoji dnevi, da boš umrl. Pokliči Jozueta in stopita v shodni šotor, da mu dam svoja naročila!« Mojzes in Jozue sta šla ter stopila v shodni šotor. Tedaj se je Gospod prikazal v šotoru v oblačnem stebru, oblačni steber pa je stal pri vhodu v šotor. Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, ti boš legel k svojim očetom. To ljudstvo pa se bo dvignilo in bo prešuštvovalo v svoji sredi s tujimi bogovi dežele, ki gre vanjo. Mene pa bo zapustilo in razdrlo mojo zavezo, ki sem jo sklenil z njim. Tisti dan se vname moja jeza zoper njega. Zapustil jih bom in skril svoje obličje pred njimi, da jih bodo pokončali. Zadele ga bodo mnoge nesreče in stiske. Tisti dan bo govorilo: ‚Ali me ni ta nesreča zato zadela, ker ni mojega Boga v moji sredi?‘ Jaz pa bom tisti dan popolnoma skril svoje obličje zaradi vsega zla, ki ga je storilo, ker se je obrnilo k tujim bogovom. Zdaj si torej napišite to pesem in nauči jo Izraelove sinove, položi jim jo v usta, da mi bo ta pesem za pričo zoper Izraelove sinove! Kajti ko ga pripeljem v deželo, ki sem jo s prisego obljubil njegovim očetom, v kateri teče mleko in med, bo jedlo, se nasitilo in odebelilo, potem pa se obrnilo k tujim bogovom in jim služilo, mene pa zavrglo in razdrlo mojo zavezo. Ko ga nato zadenejo mnoge nesreče in stiske, naj ta pesem ne bo pozabljena v ustih njegovega zaroda, pred njim priča, da sem poznal njegovo mišljenje, ki ga že danes kaže, preden sem ga pripeljal v deželo, ki sem jo s prisego obljubil.« Mojzes je torej tisti dan napisal to pesem in jo naučil Izraelove sinove. Nunovemu sinu Jozuetu pa je naročil: »Bodi močan in hraber! Kajti ti boš pripeljal Izraelove sinove v deželo, ki sem jim jo s prisego obljubil, in jaz bom s teboj!« Ko je Mojzes do konca zapisal besede te postave v knjigo, je Mojzes levitom, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze, zapovedal: »Vzemite to knjigo postave in jo položite zraven skrinje zaveze Gospoda, svojega Boga; tam naj priča zoper tebe! Kajti poznam tvojo upornost in tvojo trdovratnost. Glejte, če ste bili zdaj, ko še živim med vami, uporni zoper Gospoda, koliko bolj boste po moji smrti! Zberite k meni vse starešine svojih rodov in svoje voditelje, da jim glasno izpregovorim te besede in pokličem za pričo zoper nje nebo in zemljo! Kajti vem, da boste po moji smrti popolnoma napačno ravnali ter krenili s pota, ki sem vam ga zapovedal. Zato vas bo poslednje dni zadela nesreča, ker boste delali, kar je hudo v Gospodovih očeh, in ga dražili z delom svojih rok.« Mojzes je tedaj glasno povedal vsej Izraelovi občini besede te pesmi do konca. »Poslušajte, nebesa, hočem govoriti, in zemlja naj čuje besede mojih ust! Kot dež naj kaplja moj nauk, kot rosa naj pada moj govor, kot ploha na sveže zelenje in kot naliv na zelišče. Kajti ime Gospodovo bom oznanjal: Dajajte čast našemu Bogu! Skala je, brez graje je njegovo delo in vsa njegova pota so pravica; Bog je zvest in brez krivice, pravičen in poštèn je. Grdo so grešili zoper njega njegovi ne-otroci, izprijen in popačen rod. Ali tako povračate Gospodu, bedasto in nespametno ljudstvo? Ni li tvoj Oče, ki te je ustvaril, ki te je naredil in te utrdil? Spomni se dni starodavnih, premisli leta od roda do roda! Vprašaj svojega očeta, da ti oznani, svoje starce, da ti povejo! Ko je Najvišji narodom dal posesti, ko je ločil človeške otroke, je določil ljudstvom meje po številu Izraelovih sinov. Kajti Gospodov delež je njegovo ljudstvo, Jakob njemu odmerjena dédiščina. Našel ga je v deželi puščave, v pustinji, kjer tuli samota; obdal ga je in nanj pazil, varoval kot punčico svojega očesa. Kakor orel čuva nad svojim gnezdom, kroži nad svojimi mladiči, je razprostiral svoje peruti, ga sprejemal, ga nosil na svojih krilih. Edini Gospod ga je vodil in ni bilo tujega boga z njim. Dvignil ga je na višine dežele, da je užival poljske sadove; dal mu je srkati med iz skale in olje iz trdega kremena, smetano govedi in drobnice mleko, kakor tudi tolščo jagnjet in ovnov, basanskih volov in kozlov, s pšenico najboljšega jedra; in pil si kri grozdja, vino iskreče. Pa Ješurun se je zredil in je brcal – postal si debel, tolst in gladek – in je zavrgel Boga, ki ga je ustvaril, in zaničeval Skalo svojega rešenja. Dražili so ga s tujimi bogovi, z gnusobami so ga jezili; darovali so besom, ne-bogu, bogovom, ki jih niso poznali, novim, pred kratkim nastalim, ki jih niso častili vaši očetje. Zapustil si Skalo, ki ti je dala življenje, in si pozabil Boga, ki te je ustvaril. Gospod je to videl in jih zavrgel, nevoljen nad svojimi sinovi in hčerami, in rekel: ‚Skril bom pred njimi svoje obličje in gledal, kaj bo njih konec; kajti popačen rod so, sinovi, ki v njih ni zvestobe. Razdražili so me z ne-bogom, me vznevoljili s svojimi maliki; zato jih bom podražil z ne-ljudstvom, z nespametnim narodom jih bom razjezil. Kajti razvnel se je ogenj v mojem srdu, dol do najspodnjega podzemlja, žre zemljo in njene pridelke, požiga temelje gorovja. Nakopičil bom nadnje nesreče, postreljal nanje svoje puščice. Od lakote bodo medleli, požrla jih bo vročica in huda kuga, zobe zverin bom poslal mednje s strupom plazilcev po prahu. Zunaj jih bo ugrabil meč, po hišah pa groza, mladeniča kakor devico, dojenčka kot sivolasca. Rekel sem: Pokončal jih bom, njih spomin bom izmed ljudi iztrebil, če bi se ne bal sovražnikove žalitve, da ne bi njih zatiralci napak umeli, da ne bi rekli: Naša roka je bila močna in ni Gospod vsega tega storil!‘ Kajti to so ljudstva brez razsodka in v njih ni razuma. Ko bi bili modri, bi to razumeli in mislili na svoj konec. Kako bi jih eden mogel poditi tisoč in dva jih pognati v beg deset tisoč, da jih ni prodala njih Skala in da jih Gospod ni zapustil? Ni namreč njih ‚skala‘ kakor naša Skala in naši sovražniki so temu priče. Kajti njih trta je od sodomske trte in iz gomorskih nasadov; njih grozdje je strupeno grozdje, njih jagode so polne grenkobe, strup zmajev je njihovo vino in grozen strup gadov. ‚Ni li shranjeno to pri meni, zapečateno v mojih zakladnicah? Moje je maščevanje in povračilo ob času, ko jim noga omahne; ker blizu je dan njih pogube in naglo pride njihova usoda.‘ Kajti Gospod bo prisodil svojemu ljudstvu pravico in se usmilil svojih hlapcev, ko uvidi, da je moč usahnila, in ni več sužnja ne svobodnjaka. Tedaj poreče: ‚Kje so njih bogovi, ‚skala‘, h kateri so se zatekli, ki so uživali tolščo njihovih žrtev, pili vino pitnih daritev? Naj vstanejo, da vam dajo pomoči, naj bodo nad vami zavetje! Poglejte zdaj, da sem jaz, dà, jaz, in ni Boga poleg mene; jaz jemljem življenje in ga dajem, zadajem rane in jih ozdravljam, in nihče ne more iz moje roke oteti. Dà, proti nebu bom dvignil svojo roko in rekel: Kakor resnično živim na veke: ko nabrusim svoj meč, da se bo bliskal, in seže moja roka po sodbi, tedaj se zmaščujem nad svojimi zatiralci in povrnem tem, ki me sovražijo. S krvjo upijanim svoje puščice, in moj meč bo jedel meso: kri ranjenih in ujetih, glave sovražnih vojskovodij.‘ Slavite, narodi, njegovo ljudstvo! Kajti on maščuje kri svojih hlapcev in z maščevanjem povrne svojim zatiralcem in spravo izvrši za svojo deželo, svoje ljudstvo.« Mojzes je torej prišel ter ljudstvu glasno povedal vse besede te pesmi, on in Nunov sin Jozue. Ko je Mojzes do konca izgovoril vse te besede vsemu Izraelu, jim je rekel: »Vtisnite si v srce vse besede, ki vam jih danes zabičujem, in zapovejte svojim otrokom, naj natančno spolnjujejo vse besede te postave. Kajti to ni prazna beseda za vas, temveč to je vaše življenje in po tej besedi boste dolgo prebivali v deželi, v katero greste čez Jordan, da jo sprejmete v last!« Isti dan je Gospod govoril Mojzesu: »Pojdi na to Abarimsko pogorje, na goro Nebo, ki je v moabski deželi nasproti Jerihi, in poglej kanaansko deželo, ki jo dajem v last Izraelovim sinovom! Potem umri na gori, ki pojdeš nanjo, in se pridruži svojemu ljudstvu, kakor je umrl tvoj brat Aron na gori Hor in bil pridružen svojemu ljudstvu; zato ker sta se pregrešila zoper mene med Izraelovimi sinovi pri Vodi Meribi v Kadesu v Sinski puščavi, ker me nista kot svetega izpričala pred Izraelovimi sinovi! Kajti videl boš pred seboj deželo, ki jo dajem Izraelovim sinovom, vanjo pa ne pojdeš.« To je blagoslov, s katerim je blagoslovil Mojzes, mož božji, Izraelove sinove pred svojo smrtjo, govoreč: »Gospod je prišel s Sinaja in se zasvetil s Seira svojemu ljudstvu, zažarel je s Faranske gore in prišel k množicam v Kadesu, iz njegove desnice so švigali bliski. Še ljubi svoj narod. Vsi njihovi sveti so v tvoji roki; pri tvojih nogah so sedeli, sprejeli tvoje besede, postavo, ki nam jo je Mojzes ukazal. Njegova posest je občina Jakobova; postal je kralj v Ješurunu, ko so se zbrali poglavarji ljudstva in z njimi Izraelovi rodovi. Živi naj Ruben in naj ne umrje, njegovih mož pa bodi malo število!« To velja za Juda; rekel je: »Usliši, Gospod, glas Judov in daj mu priti k njegovemu ljudstvu; njegove roke so se zanj borile in bodi mu pomoč zoper njegove zatiralce!« O Leviju je rekel: »Tvoj ‚tumim‘ in tvoj ‚urim‘ gre možu tvoje naklonjenosti, ki si ga skušal pri Masi, s katerim si se prepiral pri Vodi Meribi; ki je rekel o svojem očetu in materi: ‚Nisem jih videl,‘ ki ni poznal svojih bratov in za svoje otroke ni vedel. Kajti spolnjevali so tvojo besedo in se držali tvoje zaveze. Učijo Jakoba tvoje naredbe in Izraela tvojo postavo; pokladajo kadilo pred tvoje obličje, na tvoj oltar žgalne daritve. Blagoslovi, Gospod, njegovo moč in delo njegovih rok sprejmi! Stri njegovim nasprotnikom ledja, njegovim sovražnikom, da ne bodo več vstali!« O Benjaminu je rekel: »Ljubljenček je Gospodov, v miru pri njem stanuje: varuje ga vedno in med njegovimi pleči prebiva.« O Jožefu je rekel: »Blagoslovljena bodi od Gospoda njegova dežela z dragotinami neba od zgoraj in brezna, ležečega spodaj, in z dragotinami sončnih sadov in z dragotinami luninih dozorkov, z najboljšimi rečmi vekovitih gora in z dragotinami vekovečnih hribov in z dragotinami zemlje in njenega obilja! Milost njega, ki je v grmu prebival, naj pride na Jožefovo glavo in na teme izvoljenca med njegovimi brati. Kakor prvostorjeni vol je veličasten, njegovi rogovi so bivola rogovi; z njimi pobode ljudstva, hkrati konce zemlje. In to so Efraimovi desettisoči in to so Manasejevi tisoči.« O Zabulonu je rekel: »Vesêli se, Zabulon, svojega izhoda, in Isahar svojih šotorov! Ljudstva bosta zvala na goro, tam bosta darovala prave daritve. Kajti uživala bosta obilnost morja in skrite zaklade peska.« O Gadu je rekel: »Blagoslovljen, ki razprostira Gada! Kot lev počiva in trga ramo in teme. Izbral je zase prvino, ker tam se je hranil vojvodov delež; pa je prišel k poglavarjem ljudstva: izvršil je pravičnost Gospodovo in njegove naredbe z Izraelom.« O Danu je rekel: »Dan je mlad lev, ki priskače iz Basana.« O Neftaliju je rekel: »Neftali, nasičen s srečo in poln Gospodovega blagoslova, poseduje morje in kraje na jugu.« O Aserju je rekel: »Najbolj blagoslovljen med sinovi je Aser, naj bo ljubljenec svojih bratov, pomaka svojo nogo v olje. Železo in bron so tvoji zapahi, tvoja moč naj traja s tvojimi dnevi. Nihče ni kakor Bog Ješurunov: po nebu se vozi tebi v pomoč, na oblakih v svojem veličastvu. Zgoraj je Bog pračasov in spodaj so večne roke: pregnal je sovražnika pred tabo, in je ukazal: ‚Uniči!‘ In Izrael prebiva na varnem, ločen je Jakobov vrelec, v deželi žita in vina, in z njegovega neba kaplja rosa. Blagor tebi, Izrael! Kdo kakor ti? Ljudstvo, rešeno po Gospodu, ki je ščit tvoje pomoči in meč tvojega zmagoslavja! Tvoji sovražniki se bodo potuhnili pred tabo, ti pa boš stopal po njihovih hrbtih.« Mojzes je šel z moabskih planjav na goro Nebo, na vrh Fasge, ki je nasproti Jerihi. In Gospod mu je pokazal vso deželo: Galaad do Dana, ves Neftali, pokrajino Efraimovo in Manasejevo, vso pokrajino Judovo do Zahodnega morja, Negeb in okolico, nižino palmovega mesta Jerihe do Segorja. In Gospod mu je rekel: »To je dežela, ki sem jo s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu, ko sem govoril: ‚Tvojemu zarodu jo dam!‘ Dal sem ti, da jo s svojimi očmi vidiš, vanjo pa ne pojdeš!« In ondi v moabski deželi je umrl Mojzes, služabnik Gospodov, po Gospodovem povelju. In pokopali so ga v dolini v moabski deželi, nasproti Betfegoru, a za njegov grob nihče ni zvedel do današnjega dne. Mojzes je pa imel sto in dvajset let, ko je umrl; oko mu ni otemnelo in njegova moč ni opešala. Izraelovi sinovi so objokovali Mojzesa na moabskih planjavah trideset dni; potem so pretekli dnevi jokanja in žalovanja za Mojzesom. Nunov sin Jozue pa je bil napolnjen z duhom modrosti. Mojzes je namreč nanj položil svoje roke. In Izraelovi sinovi so ga poslušali in delali, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. In ni vstal več prerok v Izraelu enak Mojzesu, s katerim je bil Gospod občeval od obličja do obličja, z vsemi znamenji in čudeži, ki jih je kot Gospodov poslanec delal v egiptovski deželi pred faraonom in nad vsemi njegovimi služabniki in nad vso njegovo deželo, in z vsemi deli močne roke in z vsemi velikimi, strašnimi rečmi, ki jih je storil Mojzes pred očmi vsega Izraela. Po smrti Gospodovega služabnika Mojzesa je Gospod rekel Nunovemu sinu Jozuetu, Mojzesovemu služabniku: »Moj služabnik Mojzes je mrtev; zdaj pa se vzdigni, pojdi čez ta Jordan, ti in vse to ljudstvo, v deželo, ki jim jo dajem, Izraelovim sinovom! Vsak kraj, ki stopi nanj stopalo vaše noge, vam dajem, kakor sem obljubil Mojzesu. Od puščave in tega Libanona tja do velike reke, reke Evfrata, vsa dežela Hetejcev, in do velikega morja proti sončnemu zahodu bodi vaša pokrajina! Nihče se ti ne bo mogel ustavljati vse dni tvojega življenja. Kakor sem bil z Mojzesom, tako bom s teboj: ne bom te pustil samega in ne bom te zapustil. Bodi močan in hraber! Kajti ti boš razdelil temu ljudstvu v dedino deželo, ki sem jo s prisego obljubil dati njihovim očetom. Bodi torej prav močan in hraber, da natančno storiš vse po postavi, ki ti jo je zapovedal moj služabnik Mojzes! Ne odstopaj od nje ne na desno ne na levo, da se ti vse posreči, česar se boš lotil! Knjiga te postave naj ne odstopa od tvojih ust, temveč premišljuj jo noč in dan, da natančno storiš vse, kar je pisano v njej! Kajti tedaj boš imel srečo pri svojih podjetjih, tedaj boš imel uspeh. Ali ti nisem zapovedal: Bodi močan in hraber? Ne straši se in ne plaši! Kajti Gospod, tvoj Bog, je s teboj pri vsem, česar se boš lotil.« Tedaj je Jozue voditeljem ljudstva zapovedal: »Pojdite po sredi tabora in ljudstvu ukažite: ‚Pripravite si živeža! Kajti čez tri dni pojdete čez ta Jordan, da greste zavzemat deželo, ki vam jo daje Gospod, vaš Bog, da jo prejmete v last.‘« Rubenovcem in Gadovcem in polovici Manasejevega rodu je pa Jozue rekel: »Spomnite se naročila, ki vam ga je dal Gospodov služabnik Mojzes, ko je rekel: ‚Gospod, vaš Bog, vam je naklonil mir in vam dal to deželo! Vaše žene, otročiči in živina naj ostanejo v deželi, ki vam jo je dal Mojzes onkraj Jordana. Vi pa, kar vas je junaških bojevnikov, pojdite oboroženi čez pred svojimi brati in jim pomagajte, dokler Gospod ne nakloni miru vašim bratom kakor vam, da tudi oni dobé v last deželo, ki jim jo daje Gospod, vaš Bog! Potem se vrnite v svojo lastno deželo, ki vam jo je dal Gospodov služabnik Mojzes onkraj Jordana proti sončnemu vzhodu in jo vzemite v last!‘« Tedaj so Jozuetu odgovorili: »Vse, kar si nam zapovedal, bomo storili in kamor koli nas pošlješ, pojdemo. Prav tako kakor smo bili pokorni Mojzesu, bomo pokorni tebi, samo da je s teboj Gospod, tvoj Bog, kakor je bil z Mojzesom. Kdor koli se bo ustavljal tvojemu povelju in ne bo pokoren tvojim besedam v vsem, kar nam boš zapovedal, mora umreti. Le bodi močan in hraber!« Nunov sin Jozue je tedaj poslal skrivaj iz Setima dva oglednika z naročilom: »Pojdita, oglejta deželo, posebno Jeriho!« Šla sta in prišla v hišo hotnice, ki se je imenovala Rahaba, da bi tam prenočila. Tedaj se je povedalo kralju v Jerihi: »Glej, moža izmed Izraelovih sinov sta nocoj sem prišla ogledovat deželo!« Tedaj je kralj v Jerihi dal Rahabi reči: »Pripelji ven moža, ki sta šla k tebi, ki sta prišla v tvojo hišo; kajti prišla sta ogledovat vso deželo!« A žena je vzela oba moža in ju skrila. Potem pa je rekla: »Res, moža sta prišla k meni, pa nisem vedela, od kod sta bila. Ko pa se je zmračilo in so se mestna vrata zapirala, sta moža odšla ven. Ne vem, kam sta moža šla. Hitite naglo za njima, ker ju še utegnete dohiteti!« Ona pa ju je peljala na streho in ju skrila pod lanena stebla, ki jih je imela razgrnjena na strehi. Možje pa so hiteli za njima po poti k Jordanu do brodov; potem so se zaprla mestna vrata, brž ko so odšli ven tisti, ki so hiteli za njima. Preden pa sta zaspala, je stopila ona k njima na streho. Rekla je možema: »Vem, da vam je Gospod dal deželo; strah pred vami nas je prepadel in vsi prebivalci dežele trepetajo pred vami. Kajti slišali smo, da je Gospod posušil vodo Rdečega morja pred vami, ko ste šli iz Egipta, in kaj ste storili dvema amorejskima kraljema, ki sta bila onkraj Jordana, Sehonu in Ogu, ki ste ju pokončali z zakletvijo. Ko smo to slišali, nam je srce upadlo in v nikomer ni nič več poguma ostalo pred vami; kajti Gospod, vaš Bog, je Bog v nebesih zgoraj in na zemlji spodaj. Zdaj pa, prosim, mi prisezita pri Gospodu: ker sem se jaz usmilila vaju, se tudi vidva usmilita hiše mojega očeta in mi dajta zanesljivo znamenje, da mi boste pustili pri življenju očeta in mater, brate in sestre z vsemi njihovimi svojci in nas rešili smrti!« Moža sta ji odgovorila: »S svojim življenjem sva poroka za vaše življenje, če ne izdate te naše stvari; če nam Gospod dá deželo, ti bomo izkazali usmiljenje in zvestobo.« Potem ju je po vrvi spustila skozi okno; kajti njena hiša je bila pri mestnem obzidju in ob obzidju je prebivala. In jima je rekla: »Pojdita na gorovje, da vaju ne srečajo zasledovalci! Tam se skrivajta tri dni, dokler se zasledovalci ne vrnejo; potem pojdita svojo pot!« Moža pa sta ji rekla: »Tako bova spolnila prisego, s katero si naju zaprisegla: glej, kadar pridemo v deželo, priveži to rdečo vrv na okno, skoz katero si naju spustila, in zberi pri sebi v hiši očeta in mater, brate in vso rodbino svojega očeta! Kdor koli potem pride skoz vrata tvoje hiše na cesto, je sam odgovoren za svoje življenje, midva pa sva brez krivde. Kdor koli pa bo s teboj v hiši, za njegovo življenje sva midva odgovorna, ako se ga roka dotakne. Toda če to našo stvar izdaš, sva prosta te prisege, s katero si naju zaprisegla.« Odgovorila je: »Bodi tako, kakor sta rekla!« Ko ju je odpustila, sta odšla. In privezala je rdečo vrv na okno. Tedaj sta šla in prišla na gorovje ter ostala tam tri dni, dokler se niso vrnili zasledovalci. Zasledovalci so ju iskali po vsej poti, a ju niso našli. Nato sta se moža vrnila, stopila z gorovja, šla čez in prišla k Nunovemu sinu Jozuetu ter mu povedala vse, kar se jima je prigodilo. Rekla sta Jozuetu: »Gospod nam je dal vso deželo v roke, saj tudi trepetajo vsi prebivalci dežele pred nami.« Zgodaj zjutraj se je dvignil Jozue in so odrinili od Setima. Prišli so do Jordana, on in vsi Izraelovi sinovi. Tam so ostali, dokler niso šli čez. Po treh dneh so šli voditelji po sredi tabora in so ljudstvu ukazali: »Kadar zagledate skrinjo zaveze Gospoda, svojega Boga, in duhovnike Levijevega rodu, da jo bodo nesli, odrinite tudi vi s svojega mesta in pojdite za njo! Toda med vami in njo bodi presledka okoli dva tisoč komolcev: – ne smete se ji približati – da boste vedeli, po kateri poti vam je hoditi; kajti po tej poti še niste poprej hodili.« Tedaj je Jozue rekel ljudstvu: »Posvetite se; kajti jutri bo Gospod storil čudeže med vami!« Duhovnikom je pa Jozue rekel: »Vzemite skrinjo zaveze in pojdite pred ljudstvom!« In vzeli so skrinjo zaveze in šli pred ljudstvom. Tedaj je Gospod rekel Jozuetu: »Danes te začnem poveličevati pred vsem Izraelom, da bodo vedeli, da bom s teboj, kakor sem bil z Mojzesom. Ti pa duhovnikom, ki nosijo skrinjo zaveze, ukaži: ‚Kadar stopite pri kraju v jordansko vodo, postojte v Jordanu!‘« Jozue je rekel Izraelovim sinovom: »Pristopite in čujte besede Gospoda, svojega Boga!« In Jozue je govoril: »Po tem spoznajte, da je živi Bog med vami in da gotovo prežene izpred vas Kanaance, Hetejce, Hevejce, Ferezejce, Gergesejce, Amorejce in Jebusejce: glejte, skrinja zaveze Gospoda vse zemlje pojde pred vami čez Jordan! Zdaj si vzemite dvanajst mož iz Izraelovih rodov, po enega iz vsakega rodu! Brž ko bodo duhovniki, ki nosijo skrinjo Jahveja, Gospoda vse zemlje, stopili s podplati svojih nog v jordansko vodo, izgine voda Jordana; voda, ki priteka od zgoraj, pa se ustavi kot en sam jez.« Tako je odrinilo ljudstvo iz svojih šotorov, da bi šlo čez Jordan, in duhovniki so nosili skrinjo zaveze pred ljudstvom. Brž ko so prišli nosilci skrinje k Jordanu in so se duhovnikom, ki so nosili skrinjo, omočile noge pri kraju vode – Jordan pa je polnil vse svoje bregove ves čas žetve –, tedaj se je voda ustavila. Zgoraj tekoča se je dvignila kot en sam jez, zelo daleč pri mestu Adomu, ki je pri Sartanu, medtem ko je k morju Arabe, Slanemu morju, tekoča popolnoma izginila. Tako je šlo ljudstvo čez nasproti Jerihi. Duhovniki, ki so nosili skrinjo zaveze Gospodove, so stali nepremično na suhem sredi Jordana in ves Izrael je šel čez po suhem, dokler ni ves narod prešel čez Jordan. Ko je ves narod prešel čez Jordan, je Gospod rekel Jozuetu: »Vzemite si izmed ljudstva dvanajst mož, po enega izmed vsakega rodu, in jim ukažite: ‚Vzemite si od tod, iz srede Jordana, z mesta, kjer so noge duhovnikov nepremično stale, dvanajst kamnov, prenesite jih s seboj in jih položite v šotorišču, kjer boste to noč ostali!‘« Tedaj je Jozue poklical dvanajst mož, ki jih je določil izmed Izraelovih sinov, po enega izmed vsakega rodu. Jozue jim je rekel: »Pojdite pred skrinjo Gospoda, svojega Boga, v sredo Jordana in vzemite si vsak po en kamen na ramo po številu rodov Izraelovih sinov, da bo to med vami znamenje! Če bodo vaši otroci v prihodnje vprašali: ‚Kaj vam pomenijo ti kamni?‘ jim odgovorite, da je izginila voda Jordana pred skrinjo Gospodove zaveze, ko je šla čez Jordan! Jordanska voda je izginila in ti kamni naj bodo večen spomenik Izraelovim sinovom.« Izraelovi sinovi so storili tako, kakor je Jozue zapovedal. Vzeli so dvanajst kamnov iz srede Jordana, kakor je Gospod govoril Jozuetu, po številu rodov Izraelovih sinov, jih prinesli s seboj v šotorišče in jih ondi položili. Jozue je postavil dvanajst kamnov tudi sredi Jordana, na mestu, kjer so stale noge duhovnikov, ki so nosili skrinjo zaveze; tam so do današnjega dne. Duhovniki, ki so nosili skrinjo, so stali sredi Jordana, dokler se ni vse spolnilo, kar je Gospod zapovedal Jozuetu, naj pove ljudstvu, prav tako, kakor je bil Mojzes ukazal Jozuetu; ljudstvo pa je šlo hitro čez. Ko je vse ljudstvo prešlo, je šla tudi skrinja Gospodova čez in duhovniki pred ljudstvom. Sinovi Rubenovi, sinovi Gadovi in polovica Manasejevega rodu so šli čez oboroženi pred Izraelovimi sinovi, kakor jim je Mojzes naročil. Okoli štirideset tisoč oboroženih za vojsko jih je šlo pred Gospodom v boj na planjavo ob Jerihi. Tisti dan je Gospod poveličal Jozueta pred vsem Izraelom in bali so se ga, kakor so se bali Mojzesa, vse dni njegovega življenja. Gospod je govoril Jozuetu: »Zapovej duhovnikom, ki nosijo skrinjo postave, naj stopijo iz Jordana!« Tedaj je Jozue duhovnikom zapovedal: »Stopite iz Jordana!« Tako so stopili duhovniki, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze, iz srede Jordana. Ko so duhovniki stopala svojih nog odmaknili na suho, se je jordanska voda vrnila na svoje mesto in prestopila kakor prej vse svoje bregove. Ljudstvo pa je stopilo iz Jordana deseti dan prvega meseca in se ušotorilo v Galgali na vzhodni meji Jerihe. Tistih dvanajst kamnov, ki so jih vzeli iz Jordana, je postavil Jozue v Galgali. Izraelovim sinovom pa je rekel: »Če bodo vaši otroci v prihodnje vprašali svoje očete: ‚Kaj pomenijo ti kamni?‘, svoje otroke poučite: ‚Po suhem je šel Izrael čez ta Jordan! Kajti Gospod, vaš Bog, je posušil jordansko vodo pred vami, dokler niste čez prišli, kakor je Gospod, vaš Bog, storil z Rdečim morjem, ki ga je posušil pred nami, dokler nismo čez prišli, da bi spoznali vsi narodi zemlje, da je roka Gospodova močna, da bi se vi vedno bali Gospoda, svojega Boga.‘« Ko so slišali vsi kralji Amorejcev, ki so bili onkraj Jordana na zahodu, in vsi kralji Kanaancev, ki so bili ob morju, da je Gospod posušil jordansko vodo pred Izraelovimi sinovi, dokler niso čez prišli, jim je srce upadlo in ni bilo v njih več poguma pred Izraelci. Tisti čas je Gospod rekel Jozuetu: »Naredi si kamnitnih nožev in zopet začni, vdrugič, obrezovati Izraelove sinove!« Jozue si je naredil kamnitnih nožev in je obrezal Izraelove sinove na hribu Aralotu. To pa je vzrok, zakaj jih je Jozue obrezal: vsi moški, ki so šli iz Egipta, kar je bilo bojevnikov, so pomrli po svojem izhodu iz Egipta na potu v puščavi. Kajti vse ljudstvo, ki je izšlo, je bilo obrezano; toda ljudstvo, kolikor se ga je rodilo po izhodu iz Egipta na potu v puščavi, ni bilo obrezano. Štirideset let so namreč Izraelovi sinovi hodili po puščavi, dokler ni izumrl ves rod bojevnikov, ki so izšli iz Egipta. Ker niso poslušali Gospodovega glasu, jim je Gospod prisegel, da jim ne bo dal videti dežele, ki jo je Gospod njih očetom s prisego obljubil dati nam, deželo, v kateri teče mleko in med. Njihove sinove, ki jih je postavil na njihovo mesto, je torej obrezal Jozue; kajti bili so neobrezani, ker jih niso obrezovali na potu. Ko je bilo vse ljudstvo obrezano, so ostali na svojem mestu v šotorišču, dokler niso ozdraveli. Gospod pa je rekel Jozuetu: »Danes sem odvalil z vas egiptovsko sramoto.« Zato se imenuje ta kraj Galgala do današnjega dne. Ko so Izraelovi sinovi šotorili v Galgali, so obhajali pasho štirinajsti dan meseca proti večeru na planjavah ob Jerihi. Na dan po pashi so jedli od pridelkov dežele, opresnike in opraženo zrnje, prav ta dan. Ta drugi dan je mana prenehala, ker so mogli jesti od pridelkov dežele. Izraelovi sinovi niso več imeli mane, ampak so tisto leto jedli od pridelkov kanaanske dežele. Ko je bil Jozue pri Jerihi, je povzdignil oči in pogledal in glej, njemu nasproti je stal mož, ki je imel v roki gol meč. Jozue je šel proti njemu in mu rekel: »Ali si naš, ali naših sovražnikov?« Odgovoril je: »Ne, temveč poglavar sem Gospodove vojske; pravkar sem prišel.« Jozue je padel s svojim obličjem na zemljo in se poklonil. Potem mu je rekel: »Kaj ima moj gospod svojemu hlapcu povedati?« Poglavar Gospodove vojske je rekel Jozuetu: »Sezuj si čevlje z nog! Kajti kraj, ki na njem stojiš, je svet.« In Jozue je storil tako. Jeriha se je zaprla in je ostala zaprta zaradi Izraelovih sinov; nihče ni hodil ven in nihče noter. Tedaj je Gospod rekel Jozuetu: »Glej, dajem ti v roke Jeriho in njenega kralja in junaške bojevnike. Obkrožite mesto vsi bojevniki, gredoč enkrat okoli mesta; tako delaj šest dni! Sedem duhovnikov naj nese pred skrinjo sedem tromb iz ovnovih rogov. Sedmi dan pa obkrožite mesto sedemkrat in duhovniki naj trobijo na trombe! Ko bodo trobili na ovnov rog, naj vse ljudstvo, ko zaslišite glas trombe, zažene velik bojni krik in mestno obzidje se bo sesulo in ljudstvo naj vstopi, vsak prav tam, kjer stoji.« Nunov sin Jozue je poklical duhovnike in jim rekel: »Nesite skrinjo zaveze in sedem duhovnikov naj pred skrinjo Gospodovo nese sedem tromb iz ovnovih rogov!« Ljudstvu pa je rekel: »Pojdite in obkrožite mesto, bojevniki naj gredo pred skrinjo Gospodovo!« In zgodilo se je tako, kakor je Jozue ljudstvu povedal. Sedem duhovnikov s sedmimi trombami iz ovnovih rogov je šlo pred Gospodom in trobilo na trombe, skrinja Gospodove zaveze pa je šla za njimi. Bojevniki so šli pred duhovniki, ki so trobili na trombe, zadnje čete pa so šle za skrinjo med neprestanim tróbljenjem na trombe. Ljudstvu pa je Jozue ukazal: »Ne smete zagnati bojnega krika, ne dati slišati svojega glasu, še beseda naj ne pride iz vaših ust do dne, ko vam porečem: ‚Kričite!‘ Tedaj zaženite bojni krik!« Tako je šla skrinja Gospodova okoli mesta enkrat; potem so šli v šotorišče in so v šotorišču prenočili. Drugo jutro je Jozue zgodaj vstal. Duhovniki so nesli skrinjo Gospodovo. Sedem duhovnikov s sedmimi trombami iz ovnovih rogov je šlo pred skrinjo Gospodovo in neprestano trobilo na trombe. Bojevniki so šli pred njimi, zadnja krdela pa so šla za skrinjo Gospodovo med neprestanim tróbljenjem na trombe. In tako so šli drugi dan enkrat okoli mesta in se zopet vrnili v šotorišče. Tako so delali šest dni. Sedmi dan so zgodaj vstali, ko je zasvitala jutranja zarja, in šli tako sedemkrat okoli mesta; samo ta dan so sedemkrat obkrožili mesto. Ko so duhovniki sedmič zatrobili na trombe, je Jozue rekel ljudstvu: »Kričite! Kajti Gospod vam je dal mesto. Mesto sámo in vse, kar je v njem, bodi predmet zakletve za Gospoda! Le hotnica Rahaba naj ostane pri življenju, sama in vsi, ki so z njo v hiši, ker je skrila sla, ki smo ju bili poslali. Vi pa se varujte tega, kar je predmet zakletve, da se ne polakomnite in ne vzamete kaj zakletega! Sicer bi Izraelovemu šotorišču nakopali zakletev in ga pahnili v nesrečo. Vse srebro in zlato in bronaste in železne priprave naj se posveté Gospodu; pridejo naj v Gospodov zaklad.« Tedaj je ljudstvo zagnalo bojni krik med tróbljenjem na trombe. Ko je namreč ljudstvo zaslišalo glas trombe, je zagnalo velik bojni krik in obzidje se je sesulo in ljudstvo je stopilo v mesto, vsak prav tam, kjer je stal: tako so zavzeli mesto. Z zakletvijo so pokončali vse, kar je bilo v mestu, može in žene, mlade in stare, vole, drobnico in osle, z ostrim mečem. Tistima možema pa, ki sta ogledala deželo, je rekel Jozue: »Pojdita v hišo tiste hotnice in odpeljita od ondod ženo z vsemi njenimi svojci, kakor sta ji prisegla!« In mlada oglednika sta šla in odpeljala Rahabo in njenega očeta in mater in brate in vse svojce; vse njene sorodnike sta odpeljala in jih pustila zunaj Izraelovega šotorišča. Mesto pa so požgali z ognjem in vse, kar je bilo v njem; samo srebro in zlato in bronaste in železne priprave so dali v zaklad hiše Gospodove. Hotnico Rahabo pa in rodbino njenega očeta in vse njene svojce je Jozue ohranil pri življenju. Prebivala je med Izraelci do današnjega dne, ker je skrila sla, ki ju je Jozue poslal ogledovat Jeriho. Tisti čas je Jozue prisegel: »Preklet bodi pred Gospodom mož, ki bi vstal in pozidal to mesto Jeriho: za ceno svojega prvorojenca naj mu položi temelj in za ceno svojega najmlajšega naj mu postavi vrata!« Tako je bil Gospod z Jozuetom in glas o njem je šel po vsej deželi. Izraelovi sinovi pa so se lotili predmetov zakletve. Ahan, sin Karmija, sinu Zabdija, sinu Zara, iz rodu Judovega, je namreč vzel nekaj predmetov zakletve. Zato se je razvnela jeza Gospodova zoper Izraelove sinove. Jozue je poslal iz Jerihe može proti Haju, ki je pri Bethavenu, vzhodno od Betela, in jim rekel: »Pojdite in oglejte pokrajino!« Možje so šli in ogledali Haj. Ko so se vrnili k Jozuetu, so mu rekli: »Naj ne hodi vse ljudstvo; dva ali tri tisoč mož naj gre in porazi Haj. Ne muči tja vsega ljudstva; kajti malo jih je!« Šlo je torej od ljudstva tja okoli tri tisoč mož. Toda morali so pobegniti pred možmi iz Haja. Možje iz Haja so ubili izmed njih okoli šestintrideset mož, jih podili izpred mestnih vrat do Sabarima in jih na pobočju porazili. Ljudstvu je srce upadlo in postalo kakor voda. Jozue je raztrgal svoja oblačila in padel z obrazom na tla pred skrinjo Gospodovo in ležal do večera, on in Izraelovi starešine, in potresli so prahu na svoje glave. In Jozue je rekel: »O, Gospod Jahve, zakaj si spravil to ljudstvo čez Jordan, da nas daš v roke Amorejcem, da nas uničijo? O, da bi bili vendar rajši ostali onkraj Jordana! Prosim, Gospod, kaj naj rečem, ko je Izrael obrnil hrbet sovražnikom? Kanaanci in vsi prebivalci dežele bodo slišali in nas obsuli in iztrebili naše ime z zemlje. Kaj boš potem storil za svoje veliko ime?« Tedaj je Gospod rekel Jozuetu: »Vstani vendar! Zakaj ležiš tu na obrazu? Izrael je grešil, prestopili so mojo zavezo, ki sem jim jo zapovedal. Vzeli so predmete zakletve, ukradli, prikrili, deli med svojo opravo. Zato ne morejo Izraelovi sinovi vzdržati pred svojimi sovražniki; hrbet bodo obrnili sovražnikom. Kajti zapadli so zakletvi. Ne bom več z vami, ako ne iztrebite zakletve izmed sebe. Vstani, posveti ljudstvo in reci: ‚Posvetite se za jutrišnji dan!‘ Kajti tako pravi Gospod, Izraelov Bog: ‚Predmet zakletve je med vami, Izrael; ne boš mogel vzdržati pred svojimi sovražniki, dokler ne odpravite predmeta zakletve iz svoje srede. Pristopite zjutraj po svojih rodovih! In rod, ki ga Gospod zaznamuje, naj pristopi po rodovinah. In rodovina, ki jo Gospod zaznamuje, naj pristopi po družinah. In družina, ki jo Gospod zaznamuje, naj pristopi mož za možem. Kdor se bo potem našel s predmetom zakletve, naj zgori v ognju z vsem, kar ima, ker je prestopil zavezo Gospodovo in storil hudobijo v Izraelu!‘« Jozue je zjutraj zgodaj vstal in ukazal Izraelu pristopiti po njegovih rodovih in zaznamovan je bil Judov rod. Potem je ukazal pristopiti Judovim rodovinam in zaznamovana je bila rodovina Zarovcev. Nato je ukazal pristopiti rodovini Zarovcev po družinah in zaznamovan je bil Zabdi. Potem je ukazal pristopiti njegovi družini mož za možem in zaznamovan je bil Ahan, sin Karmija, sinu Zabdija, sinu Zara, iz Judovega rodu. Jozue je rekel Ahanu: »Moj sin, izkaži slavo Gospodu, Izraelovemu Bogu, in daj mu čast! Povej mi, kaj si storil! Nič mi ne prikrivaj!« Tedaj je Ahan Jozuetu odgovoril: »Resnično, pregrešil sem se zoper Gospoda, Izraelovega Boga: to in to sem storil. Videl sem med plenom lep plašč iz Senaara, dvesto srebrnih seklov in zlat jezik, petdeset seklov težak. Tega sem se polakomnil in sem to vzel. Glej, skrito je v zemlji sredi mojega šotora in srebro je spodaj!« Jozue je poslal tja sle. Tekli so k šotoru in glej, skrito je bilo v njegovem šotoru in srebro spodaj. Vzeli so te reči iz šotora in jih prinesli Jozuetu in vsem Izraelovim sinovom ter jih položili pred Gospoda. Potem je vzel Jozue in z njim ves Izrael Zarovega sina Ahana in srebro, plašč in zlati jezik, njegove sinove in hčere, goved, osle in drobnico, šotor in vse, kar je imel, in so jih odpeljali v dolino Ahor. Jozue pa je rekel: »Zakaj si nas pahnil v nesrečo? Danes bo Gospod tebe pahnil v nesrečo.« In ves Izrael ga je kamnal; sežgali so jih v ognju, potem ko so jih posuli s kamenjem. Nanj so nametali velik kup kamenja, ki je do današnjega dne. Gospod pa se je nehal togotiti in jeziti. Zato se imenuje ta kraj dolina Ahor do današnjega dne. Gospod je rekel Jozuetu: »Ne boj se in ne plaši se! Vzemi s seboj vse bojevnike in vstani ter pojdi proti Haju! Glej, dajem ti v roke hajskega kralja, njegovo ljudstvo, mesto in pokrajino. Stori Haju in njegovemu kralju, kakor si storil Jerihi in njenemu kralju! Vendar smete njegov plen in njegovo živino zase zapleniti. Napravi si zasedo zadaj za mestom!« Jozue je tedaj vstal in vsi bojevniki, da bi šli proti Haju. Jozue pa je izbral trideset tisoč mož, junaških bojevnikov, in jih odposlal ponoči. Dal jim je tole povelje: »Glejte, vi boste v zasedi zadaj za mestom! Ne oddaljujte se daleč od mesta in bodite vsi skupaj pripravljeni! Jaz in vse ljudstvo, ki je pri meni, se bomo približali mestu. In ko pridejo zoper nas kakor prvič, bomo pred njimi bežali. In udrli bodo za nami, dokler jih ne odrežemo od mesta. Kajti govorili bodo: ‚Pred nami bežé kakor prvič;‘ saj bomo bežali pred njimi. Tedaj planite iz zasede in zavzemite mesto! Kajti Gospod, vaš Bog, vam ga bo dal v roke. Ko se mesta polastite, mesto zažgite! Po besedi Gospodovi storite! Glejte, dal sem vam svoje povelje!« Tako jih je Jozue odposlal; šli so v zasedo in ostali med Betelom in Hajem, zahodno od Haja. Jozue pa je prenočil to noč med ljudstvom. Ko je Jozue zjutraj zgodaj vstal in preštel ljudstvo, je šel z Izraelovimi starešinami ljudstvu na čelu proti Haju. Vsi bojevniki, ki so bili pri njem, so šli, se približali in prišli pred mesto ter se utaborili severno od Haja, tako da je bila dolina med njimi in Hajem. Vzel pa je okoli pet tisoč mož in jih postavil v zasedo med Betelom in Hajem, zahodno od mesta. Ko so postavili ljudstvo, ves tabor, ki je bil severno od mesta, in njegovo zadnje krdelo zahodno od mesta, je šel Jozue tisto noč v sredo doline. Ko je hajski kralj to videl, so mestni možje pohiteli in šli zgodaj zoper Izraela v boj, on in vse njegovo ljudstvo, na pobočje pred planjavo, ne da bi vedel, da je zanj zaseda zadaj za mestom. Jozue in vsi Izraelci so se pred njimi umaknili kakor poraženi in so bežali po poti proti puščavi. Tedaj so sklicali vse ljudstvo, ki je bilo v mestu, da bi jih zasledovali. Ko so pa Jozueta zasledovali, so bili odrezani od mesta. Noben mož ni ostal v Haju in Betelu, ki ne bi bil šel za Izraelom; pustili so mesto odprto in zasledovali Izraela. Tedaj je Gospod rekel Jozuetu: »Stegni sulico, ki je v tvoji roki, proti Haju! Kajti dal ti ga bom v roke.« In Jozue je stegnil sulico, ki je bila v njegovi roki, proti mestu. Ko je stegnil svojo roko, se je zaseda hitro vzdignila s svojega kraja, pritekla v mesto, ga zavzela in mesto takoj zažgala. Ko so se Hajci obrnili in ozrli, glej, se je dvigal dim iz mesta proti nebu. Njim pa ni bilo več mogoče bežati ne sem ne tja; ljudstvo, ki je bežalo proti puščavi, se je obrnilo proti zasledovalcem. Ko so namreč Jozue in vsi Izraelci videli, da je zaseda zavzela mesto in da se dviga dim iz mesta, so se obrnili in pobijali Hajce. Oni pa so šli iz mesta proti njim, tako da so bili v sredi Izraelcev: eni so bili na tej, drugi na oni strani. Tedaj so jih pobili, tako da jim ni nihče preostal, ki bi bil utekel ali ubežal. Hajskega kralja pa so ujeli živega in ga pripeljali k Jozuetu. Ko so Izraelci pobili vse hajske prebivalce na polju na planjavi, kamor so bili udrli za njimi, in so ti vsi do zadnjega moža padli pod ostrim mečem, so se vsi Izraelci obrnili proti Haju in ga pobili z ostrim mečem. Bilo pa je vseh iz Haja, ki so tisti dan padli, dvanajst tisoč mož in žen. Jozue pa ni nazaj potegnil svoje roke, ki jo je stegnil s sulico, dokler ni z zakletvijo uničil vseh hajskih prebivalcev. Samo živino in plen tega mesta so Izraelci zaplenili zase po besedi Gospodovi, ki jo je zapovedal Jozuetu. Jozue je sežgal Haj in napravil iz njega večno grobljo, pustinjo, ki je do današnjega dne. Hajskega kralja pa je dal obesiti na drevesu do večera; ob sončnem zahodu pa je ukazal Jozue, naj snamejo njegovo truplo z drevesa. Potem so ga vrgli pred mestna vrata in nametali nanj velik kup kamenja, ki je do današnjega dne. Takrat je Jozue zgradil oltar Gospodu, Izraelovemu Bogu, na gori Hebalu, kakor je Gospodov služabnik Mojzes zapovedal Izraelovim sinovom in kakor je pisano v knjigi Mojzesove postave, oltar iz neobdelanih kamnov, nad katerimi niso vihteli železa; in darovali so na njem žgalne daritve Gospodu in žrtvovali mirovne daritve. Potem je tam napisal na kamne prepis postave Mojzesa, katero je bil ta spisal vpričo Izraelovih sinov. Ves Izrael s svojimi starešinami, voditelji in sodniki je stal na obeh straneh skrinje pred duhovniki Levijevega rodu, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze, tujci kakor domačini, ena polovica izmed njih ob gori Garizimu, druga polovica izmed njih ob gori Hebalu, kakor je zapovedal Gospodov služabnik Mojzes, naj se najprej Izraelovo ljudstvo blagoslovi. Potem je bral vse besede postave, blagoslov in prekletstvo, prav tako, kakor je zapisano v knjigi postave. Ni bilo nobene besede izmed vsega tega, kar je Mojzes zapovedal, ki bi je Jozue ne bil prebral pred vso Izraelovo občino, tudi pred ženami in otročiči in tujci, ki so hodili med njimi. Ko so to slišali vsi kralji, ki so bili onkraj Jordana, na pogorju in v nižavi in po vsem obrežju velikega morja tja proti Libanonu, Hetejci, Amorejci, Kanaanci, Ferezejci, Hevejci in Jebusejci, so se enodušno združili za boj zoper Jozueta in Izraelce. Ko pa so slišali prebivalci Gabaona, kaj je storil Jozue Jerihi in Haju, so si tudi oni izmislili zvijačo. Napotili so se, se preskrbeli z živili, vzeli obrabljene vreče za osle in obrabljene, raztrgane in zašite vinske mehove. Obrabljeni in zakrpani čevlji so bili na njihovih nogah in obrabljena oblačila so imeli na sebi; in ves njihov kruh za brašno je bil suh in drobljiv. Tako so šli k Jozuetu v šotorišče v Galgali in so rekli njemu in Izraelcem: »Iz daljne dežele smo prišli; sklenite zdaj zavezo z nami!« Tedaj so Izraelci rekli Hevejcem: »Morebiti prebivate med nami; kako naj potem sklenemo z vami zavezo?« Odgovorili so Jozuetu: »Tvoji hlapci smo.« Jozue pa jim je rekel: »Kdo ste in od kod prihajate?« Odgovorili so mu: »Iz silno daljne dežele so prišli tvoji hlapci zaradi imena Gospoda, tvojega Boga. Kajti slišali smo glas o njem; vse, kar je storil v Egiptu, in vse, kar je storil dvema kraljema Amorejcev onkraj Jordana, Sehonu, kralju v Hesebonu, in Ogu, kralju v Basanu, ki je bil v Astarotu. Zato so nam naši starešine in vsi prebivalci naše dežele rekli: ‚Vzemite si brašna na pot, pojdite jim naproti in jim recite: Vaši hlapci smo; sklenite zdaj zavezo z nami!‘ To je naš kruh! Toplega smo si vzeli za brašno od doma, ko smo se napotili, da bi šli k vam; in zdaj, glej, je suh in drobljiv. In to so vinski mehovi: novi so bili, ko smo jih napolnili; in glej, raztrgani so. In to so naša oblačila in naši čevlji: obrabljeni so zaradi silno dolgega pota.« Nato so možje vzeli od njihovega brašna, Gospodovih ust pa niso vprašali. Jozue jim je naklonil mir in sklenil z njimi zavezo, da jih bo pustil pri življenju, in knezi občine so jim prisegli. Po treh dneh, potem ko so sklenili z njimi zavezo, pa so slišali, da so blizu njih in da prebivajo med njimi. Izraelovi sinovi so tedaj odrinili in prišli tretji dan k njihovim mestom; njihova mesta pa so bila: Gabaon, Kefira, Berot in Karjatjarim. A Izraelovi sinovi jih niso pobili, ker so jim prisegli knezi občine pri Gospodu, Izraelovem Bogu. Vsa občina pa je godrnjala zoper kneze. Toda vsi knezi so vsej občini rekli: »Mi smo jim prisegli pri Gospodu, Izraelovem Bogu; zato se jih zdaj ne smemo dotakniti. To jim bomo storili: pustili jih bomo pri življenju, da ne pride jeza nad nas zaradi prisege, ki smo jim jo prisegli.« In tako so jim knezi rekli: »Naj ostanejo pri življenju.« Sekali pa so drva in nosili vodo za vso občino, kakor so jim knezi naročili. Jozue jih je poklical in jim govoril: »Zakaj ste nas prekanili, češ: ‚Silno daleč smo od vas,‘ pa prebivate med nami? Zato bodite zdaj prekleti: nihče izmed vas naj ne neha biti hlapec, drvar in vodar za hišo mojega Boga!« Odgovorili so Jozuetu: »Da, tvojim hlapcem se je sporočilo, kako je Gospod, tvoj Bog, zapovedal svojemu služabniku Mojzesu, da vam dá vso deželo in iztrebi vse prebivalce dežele izpred vas. Zato smo se silno bali pred vami za svoje življenje in smo to reč storili. Zdaj pa smo, glej, v tvoji roki. Stôri, kakor se ti zdi dobro in prav, da nam storiš!« In tako jim je storil in jih rešil iz rok Izraelovih sinov, da jih niso pobili. Jozue jih je tisti dan postavil za drvarje in vodarje za občino in za oltar Gospodov do današnjega dne na kraju, ki so ga bili izvolili. Ko je slišal jeruzalemski kralj Adonizedek, da je Jozue zavzel Haj in ga pokončal z zakletvijo – kakor je storil Jerihi in njenemu kralju, tako je storil Haju in njegovemu kralju – in da so prebivalci Gabaona sklenili mir z Izraelci in ostali med njimi, se je silno zbal. Kajti Gabaon je bil veliko mesto, kakor katero izmed kraljevskih mest, dà, bilo je večje ko Haj in vsi njegovi možje so bili junaki. Zato je poslal jeruzalemski kralj Adonizedek k Ohamu, kralju v Hebronu, k Faramu, kralju v Jerimotu, k Jafiju, kralju v Lakisu, in k Dabirju, kralju v Eglonu, sporočilo: »Pridite k meni in mi pomagajte, da porazimo Gabaon, ker je sklenil mir z Jozuetom in Izraelovimi sinovi!« Zbralo se je tedaj pet amorejskih kraljev, kralj v Jeruzalemu, kralj v Hebronu, kralj v Jerimotu, kralj v Lakisu in kralj v Eglonu, in so šli z vsemi svojimi vojskami; utaborili so se pri Gabaonu in ga napadli. Gabaonci pa so poslali Jozuetu v šotorišče v Galgalo sporočilo: »Ne odteguj svojih rok od svojih hlapcev; pridi hitro k nam, reši nas in pomagaj nam! Kajti vsi kralji Amorejcev, ki prebivajo na pogorju, so se zbrali zoper nas.« Jozue je tedaj šel iz Galgale, on in z njim vsi bojevniki, sami močni junaki. Gospod pa je rekel Jozuetu: »Nikar se jih ne boj! Kajti v tvoje roke jih dajem; nihče izmed njih ne bo vzdržal pred teboj.« Jozue je nenadoma prišel nadnje; vso noč je hodil od Galgale. Gospod jih je zbegal pred Izraelci, tako da so jim ti prizadeli velik poraz pri Gabaonu: podili so jih po poti proti Bethoronu in jih pobijali do Azeke in do Makede. Ko so bežali pred Izraelci in bili na pobočju Bethorona, je Gospod metal nanje z neba veliko kamenje do Azeke, tako da so bili potolčeni. Več je bilo teh, ki so pomrli od kamene toče, nego onih, ki so jih pobili Izraelovi sinovi z mečem. Takrat je govoril Jozue Gospodu, tisti dan, ko je Gospod izročil Amorejce Izraelovim sinovom; rekel je vpričo Izraela: »Sonce, stoj pri Gabaonu, in luna, v dolini ajalonski!« In stalo je sonce in obstala je luna, dokler se ni narod maščeval nad sovragi. Ali ni to pisano v Knjigi pravičnega? Sonce je stalo sredi neba in skoraj ves dan ni hitelo, da bi zašlo. In ni bilo takega dne ne pred njim ne za njim, da bi bil Gospod poslušal človekov glas; kajti Gospod se je bojeval za Izraela. Jozue in z njim ves Izrael se je vrnil v šotorišče v Galgalo. Tistih pet kraljev pa je zbežalo in skrili so se v votlini pri Makedi. Jozuetu se je sporočilo: »Našli so pet kraljev skritih v votlini pri Makedi.« Tedaj je Jozue velel: »Privalite velike kamne k vhodu v votlino in postavite pri njej može, naj jih stražijo! Vi pa ne postajajte, preganjajte svoje sovražnike, pobijajte njihova zadnja krdela in jim ne puščajte, da bi prišli v svoja mesta! Kajti Gospod, vaš Bog, vam jih je dal v roke.« Ko so jih Jozue in Izraelovi sinovi pobili v silno velikem poboju do konca in so tisti izmed njih, ki so mogli uiti, utekli in prišli v utrjena mesta, se je vse ljudstvo vrnilo v miru v tabor k Jozuetu v Makedo, saj ni nihče niti črhnil besede zoper Izraelove sinove. Tedaj je rekel Jozue: »Odprite vhod v votlino in privedite k meni iz votline tistih pet kraljev!« Storili so tako in privedli k njemu iz votline tistih pet kraljev: kralja v Jeruzalemu, kralja v Hebronu, kralja v Jerimotu, kralja v Lakisu in kralja v Eglonu. Ko so torej privedli te kralje k Jozuetu, je poklical Jozue vse Izraelce in rekel načelnikom bojevnikov, ki so hodili z njim: »Pristopite, denite svoje noge na tilnik teh kraljev!« In so pristopili ter jim dejali svoje noge na tilnik. In Jozue jim je rekel: »Ne bojte se in ne plašite! Bodite močni in hrabri! Kajti tako bo storil Gospod vsem vašim sovražnikom, ki se vojskujete zoper nje.« Potem jih je dal Jozue pobiti in pomoriti in obesiti na pet dreves; viseli so na drevesih do večera. Ob sončnem zahodu pa je ukazal Jozue, naj jih snamejo z dreves. Vrgli so jih v votlino, kjer so se bili skrili; nato so položili velike kamne k vhodu v votlino, ki so tam prav do današnjega dne. Tisti dan je Jozue zavzel Makedo in jo udaril z njenim kraljem vred z ostrim mečem ter jo pokončal z zakletvijo in vse ljudi, ki so bili v njej; ni pustil nikogar, ki bi bil utekel. Kralju v Makedi pa je storil, kakor je storil kralju v Jerihi. Nato je šel Jozue in z njim ves Izrael od Makede dalje v Lobno in se bojeval z Lobno. Gospod je dal tudi njo z njenim kraljem vred Izraelu v roke; udaril jo je z ostrim mečem in vse ljudi, ki so bili v njej; ni pustil v njej nikogar, ki bi bil utekel. Njenemu kralju pa je storil, kakor je storil kralju v Jerihi. Jozue in z njim ves Izrael je šel od Lobne dalje v Lakis; utaboril se je proti njemu in se bojeval z njim. Gospod je dal Lakis Izraelu v roke; zavzel ga je drugi dan in ga udaril z ostrim mečem in vse ljudi, ki so bili v njem, prav tako, kakor je storil Lobni. Takrat je prišel Horam, kralj v Gazeru, da bi pomagal Lakisu. Jozue pa je udaril njega in njegovo ljudstvo, tako da mu ni nihče preostal, ki bi bil utekel. Nato je šel Jozue in z njim ves Izrael od Lakisa dalje v Eglon; utaborili so se proti njemu in se bojevali z njim. Zavzeli so ga tisti dan in ga udarili z ostrim mečem; vse ljudi, ki so bili v njem, je tisti dan pokončal z zakletvijo prav tako, kakor je storil Lakisu. Nato je šel Jozue in z njim ves Izrael iz Eglona dalje v Hebron in so se z njim bojevali. Zavzeli so ga in udarili z ostrim mečem njega hkrati z njegovim kraljem, njegovimi mesti in vsemi ljudmi, ki so bili v njem; ni pustil nikogar, ki bi bil utekel, prav tako, kakor je storil Eglonu; pokončal ga je z zakletvijo in vse ljudi, ki so bili v njem. Potem se je Jozue in z njim ves Izrael obrnil proti Dabiru in se z njim bojeval. Zavzel ga je hkrati s kraljem in z vsemi njegovimi mesti; udarili so jih z ostrim mečem in pokončali z zakletvijo z vsemi ljudmi, ki so bili v njem; ni pustil nikogar, ki bi bil utekel; kakor je storil Hebronu, tako je storil Dabiru in njegovemu kralju, prav tako, kakor je storil Lobni in njenemu kralju. Tako je Jozue udaril vso pokrajino: pogorje, Negeb, ravnino in pobočja, in vse njih kralje in ni pustil nikogar, ki bi bil utekel; vsa živa bitja je pokončal z zakletvijo, kakor je zapovedal Gospod, Izraelov Bog. Udaril jih je Jozue od Kadesbarn do Gaze in vso gosensko pokrajino do Gabaona. Vse te kralje in njihove pokrajine je dobil Jozue naenkrat; kajti Gospod, Izraelov Bog, se je bojeval za Izraela. Potem se je vrnil Jozue in z njim ves Izrael v šotorišče v Galgalo. Ko je to slišal Jabin, kralj v Asoru, je poslal k Jobabu, kralju v Madonu, in h kralju v Semeronu in h kralju v Aksafu in h kraljem na severu na pogorju, na planjavi južno od Genezareta, v ravnini in po dorskih višinah ob morju, h Kanaancem na vzhodu in zahodu, k Amorejcem, Hetejcem, Ferezejcem in Jebusejcem na pogorju in k Hevejcem pod Hermonom v deželi Masfi. Napotili so se torej ti in z njimi vse njihove vojske, silno veliko ljudstva kakor peska na morskem bregu, z zelo mnogimi konji in vozovi. Vsi ti kralji so se dogovorili; prišli so ter se skupno utaborili pri Meromski vodi, da bi se bojevali z Izraelom. Gospod pa je rekel Jozuetu: »Nikar se jih ne boj! Kajti jutri osorej jih položim vse pobite pred Izraela. Njihove konje ohromi in njihove vozove sežgi v ognju!« Tako je prišel Jozue in z njim vsi bojevniki nenadoma nadnje pri Meromski vodi in so jih napadli. Gospod jih je dal Izraelu v roke: porazili so jih in jih preganjali do velikega Sidona in do Maserefotske vode in do doline Masfe na vzhodu; porazili so jih, tako da jim ni nihče preostal, ki bi bil utekel. Jozue jim je storil, kakor mu je Gospod zapovedal; ohromil je njihove konje in sežgal vozove v ognju. Tisti čas se je Jozue obrnil in zavzel Asor in udaril njegovega kralja z mečem; kajti Asor je bil nekdaj glava vseh teh kraljestev. Udarili so vse ljudi, ki so bili v njem, z ostrim mečem, izvršujoč zakletev; nobeno živo bitje ni ostalo; Asor pa je sežgal v ognju. Jozue je zavzel vsa mesta tistih kraljev in vse njih kralje in jih pobil z ostrim mečem, izvršujoč nad njimi zakletev, kakor je zapovedal Gospodov služabnik Mojzes. Toda nobenega izmed mest, ki so stala na gričih, ni Izrael sežgal, edino Asor je Jozue sežgal. Ves plen iz teh mest in živino so ugrabili Izraelovi sinovi zase, vse ljudi pa so udarili z ostrim mečem, dokler jih niso uničili; nobenega živega bitja niso pustili. Kakor je Gospod zapovedal svojemu služabniku Mojzesu, tako je zapovedal Mojzes Jozuetu in tako je Jozue storil. Ničesar ni opustil od vsega, kar je Gospod zapovedal Mojzesu. Tako je Jozue zavzel vso to deželo, pogorje, ves Negeb, vso gosensko pokrajino, ravnino, planjavo, Izraelovo pogorje in njegovo ravnino, od Golega gorovja, ki se vzdiguje proti Seiru, do Baalgada v libanonski dolini pod goro Hermonom. Vse njihove kralje je ujel, jih pobil in pomoril. Dolgo časa se je Jozue vojskoval z vsemi temi kralji. Ni bilo mesta, ki bi se bilo mirno vdalo Izraelovim sinovom, razen Hevejcev, ki so bivali v Gabaonu: vse so osvojili v vojski. Kajti po Gospodu se je zgodilo, da so zakrknili svoja srca za boj zoper Izraela, da se izvrši nad njimi zakletev, da ne bo zanje milosti, ampak da se uničijo, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Tisti čas je prišel Jozue in iztrebil Enakovce z gorovja, iz Hebrona, Dabira, Anaba in vsega Judovskega pogorja in vsega Izraelskega pogorja; hkrati z njihovimi mesti jih je Jozue pokončal z zakletvijo. Niso ostali Enakovci v deželi Izraelovih sinov; samo v Gazi, Getu in Azotu jih je nekaj preostalo. Tako je zavzel Jozue vso deželo, prav tako, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, in Jozue jo je dal Izraelu v dedino, kakor so bili razdeljeni v rodove. In dežela se je pomirila. To pa so kralji dežele, ki so jih Izraelovi sinovi premagali in dobili njih deželo v last: onkraj Jordana na vzhodu od reke Arnona do gore Hermona z vso planjavo na vzhodu. Sehon, kralj Amorejcev, ki je prebival v Hesebonu; gospodoval je od Aroera ob bregu reke Arnona in sredi doline in polovici Galaada do reke Jaboka, meje Amonovih sinov, in na planjavi do Genezareškega jezera na vzhodu in do morja v Arabi, Slanega morja, na vzhodu proti Betjesimotu in južno ob vznožju pobočja Fasge. Dalje pokrajina Oga, kralja basanskega, ki je spadal k ostanku Rafaimov in prebival v Astarotu in Edraju; gospodoval je gori Hermonu in Salki in vsemu Basanu do meje Gesurejcev in Mahatejcev, dalje polovici Galaada do pokrajine Sehona, kralja v Hesebonu. Gospodov služabnik Mojzes in Izraelovi sinovi so ju porazili in Gospodov služabnik Mojzes je to dal v posest Rubenovcem in Gadovcem in polovici Manasejevega rodu. To pa so kralji dežele, ki jih je premagal Jozue in Izraelovi sinovi onkraj Jordana na zahodu od Baalgada v libanonski dolini tja do Golega gorovja, ki se vzdiguje proti Seiru. Jozue je dal to v posest Izraelovim rodovom, kakor so bili razdeljeni, na pogorju, na ravnini, na planjavi, po pobočju, v puščavi in v Negebu; pokrajino Hetejcev, Amorejcev, Kanaancev, Ferezejcev, Hevejcev in Jebusejcev: Kralj v Jerihi, eden; kralj v Haju pri Betelu, eden; kralj v Jeruzalemu, eden; kralj v Hebronu, eden; kralj v Jerimotu, eden; kralj v Lakisu, eden; kralj v Eglonu, eden; kralj v Gazeru, eden; kralj v Dabiru, eden; kralj v Gaderu, eden; kralj v Hormi, eden; kralj v Aradu, eden; kralj v Lobni, eden; kralj v Odolamu, eden; kralj v Makedi, eden; kralj v Betelu, eden; kralj v Tafui, eden; kralj v Oferu, eden; kralj v Afeku, eden; kralj v Saronu, eden; kralj v Madonu, eden; kralj v Asoru, eden; kralj v Semeronu, eden; kralj v Aksafu, eden; kralj v Tanaku, eden; kralj v Magedu, eden; kralj v Kedesu, eden; kralj v Jeknaamu ob Karmelu, eden; kralj v Doru na dorskih višinah, eden; kralj narodov v Galgali, eden; kralj v Tersi, eden: vseh kraljev enaintrideset. Ko se je Jozue postaral in prišel v leta, mu je Gospod rekel: »Postaral si se in prišel v leta, pa je ostalo zelo veliko dežele, ki naj bi jo zavzeli. Tole je dežela, ki še preostaja: vse pokrajine Filistejcev in ves Gesur od Sihora, ki je pred Egiptom, do akaronske pokrajine na severu, kar se prišteva k pokrajini Kanaancev; pet filistejskih knezov: v Gazi, Azotu, Askalonu, Getu in Akaronu; dalje Hevejci na jugu; vsa dežela Kanaancev od sidonske Maare do Afeke, do pokrajine Amorejcev; dežela Gebalcev in ves Libanon na vzhodu, od Baalgada na podnožju Hermona do poti v Emat; vsi prebivalci po gorovju od Libanona do Maserefotske vode, vsi Sidonci: jaz sam jih bom pregnal pred Izraelovimi sinovi. Le razdeli Izraelu to po žrebu v dedino, kakor sem ti zapovedal! Zdaj torej razdeli to deželo v dedino deveterim rodovom in polovici Manasejevega rodu.« Druga polovica Manasejevega rodu je prejela že z Rubenovci in Gadovci svojo dedino, ki jim jo je dal Mojzes onkraj Jordana na vzhodu, kakor jim jo je dal Gospodov služabnik Mojzes: od Aroera ob bregu reke Arnona in od mesta, ki je sredi doline, vso ravnino Medabe do Dibona; vsa mesta Sehona, kralja Amorejcev, ki je kraljeval v Hesebonu, do pokrajine Amonovih sinov; Galaad, pokrajino Gesurejcev in Mahatejcev, vso goro Hermon in ves Basan do Salke; vse kraljestvo Oga v Basanu, ki je kraljeval v Astarotu in Edraju; preostal je od ostanka Rafaimov; Mojzes jih je porazil in razlastil. Gesurejcev in Mahatejcev pa Izraelovi sinovi niso pregnali; zato so prebivali Gesurejci in Mahatejci med Izraelom do današnjega dne. Samo Levijevemu rodu ni dal dedine; kajti Gospod, Izraelov Bog, je njegova dediščina, kakor mu je obljubil. Mojzes je dal rodu Rubenovih sinov deleže po njihovih rodovinah. Njihovo je bilo ozemlje od Aroera ob bregu reke Arnona in od mesta, ki je sredi doline, vsa ravnina pri Medabi, Hesebon in vsa njegova mesta, ki so v ravnini, Dibon, Bamotbaal, Betbaalmeon, Jasa, Kademot, Mefaat, Karjataim, Sabama, Seretsahar na gori v dolini, Betfegor, pobočja Fasge, Betjesimot, vsa mesta v ravnini in vse kraljestvo Sehona, kralja Amorejcev, ki je kraljeval v Hesebonu; Mojzes ga je pobil in madianske poglavarje: Evija, Rekema, Surja, Hurja in Rebeja, kneze Sehonove, ki so prebivali v deželi. Tudi vedeževalca Balaama, Beorjevega sina, so ubili Izraelovi sinovi z mečem poleg drugih, ki so jih ubili. Meja Rubenovih sinov je bil Jordan z obrežjem. To je dedina Rubenovih sinov po njihovih rodovinah, mesta z njihovimi vasmi. Mojzes je dal Gadovemu rodu, Gadovim sinovom, deleže po njihovih rodovinah. Njihovo je bilo ozemlje: Jazer, vsa galaadska mesta, polovica dežele Amonovih sinov tja do Aroera, ki je pred Rabo, od Hesebona do Ramotmasfe in Betonima in od Mahanaima do dabirske pokrajine; v dolini pa Betharan, Betnemra, Sokot in Safon, ostanek kraljestva Sehona, kralja v Hesebonu. Jordan je delal mejo do konca Genezareškega jezera, na oni strani obrežja, na vzhodu. To je dedina Gadovih sinov po njihovih rodovinah, mesta z njihovimi vasmi. Mojzes je dal polovici Manasejevega rodu deleže; dobila je polovica rodu Manasejevih sinov po svojih rodovinah tole. Njih ozemlje je bilo: od Mahanaima ves Basan, vse kraljestvo Oga, kralja v Basanu, in vse Jairove vasi, ki so v Basanu, šestdeset mest; polovica Galaada, Astarot in Edraj, mesti Ogovega kraljestva v Basanu; to so dobili sinovi Mahirja, Manasejevega sinu, in sicer polovica Mahirjevih sinov po njihovih rodovinah. To je, kar je razdelil Mojzes v dedino na moabskih planjavah onkraj Jordana, vzhodno od Jerihe. Levijevemu rodu pa Mojzes ni dal dedine; Gospod, Izraelov Bog, je njihova dediščina, kakor jim je obljubil. To je, kar so dobili Izraelovi sinovi v dedino v kanaanski deželi, kar so jim razdelili v dedino duhovnik Eleazar in Nunov sin Jozue in rodovinski poglavarji Izraelovih sinov; po žrebu so jim razdelili dedino, kakor je Gospod zapovedal po Mojzesu, deveterim rodovom in polovici rodu. Kajti dvema rodovoma in polovici rodu je dal Mojzes dedino onkraj Jordana; levitom pa ni dal nobene dedine med njimi. Kajti Jožefova sinova sta bila dva rodova, Manase in Efraim. Levitom pa niso dali deleža v deželi, ampak samo mesta za prebivanje in pašnike zraven za njihovo živino in njihove črede. Kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, tako so Izraelovi sinovi storili ter deželo razdelili. Tedaj so pristopili Judovi sinovi k Jozuetu v Galgali, in Jefonov sin Kaleb, Kenezejec, mu je rekel: »Ti veš to, kar je govoril Gospod Mojzesu, možu božjemu, zastran mene in tebe v Kadesbarnah. Štirideset let sem imel, ko me je poslal Gospodov služabnik Mojzes iz Kadesbarn ogledovat deželo in prinesel sem mu poročilo po svojem prepričanju. Moji bratje pa, ki so šli z menoj, so preplašili srce ljudstvu, medtem ko sem se jaz natančno držal Gospoda, svojega Boga. Tisti dan je Mojzes prisegel: ‚Resnično, ta dežela, po kateri je stopala tvoja noga, bodi kot dedina tvoja in tvojih sinov na veke, ker si se natančno držal Gospoda, mojega Boga!‘ In zdaj, glej, me je Gospod ohranil pri življenju, kakor je obljubil, teh petinštirideset let, odkar je Gospod govoril to besedo Mojzesu, ko je Izrael hodil po puščavi; in zdaj, glej, imam danes petinosemdeset let. Še danes sem tako močan kakor tisti dan, ko me je Mojzes odposlal; kakršna je bila moja moč takrat, taka je moja moč sedaj, če se je treba bojevati in odhajati in prihajati. In sedaj mi daj to pogorje, o katerem je Gospod tisti dan govoril; saj si sam slišal takrat, da so tam Enakovci in velika utrjena mesta; morda bo Gospod z menoj, da jih preženem, kakor je Gospod obljubil!« Jozue ga je blagoslovil in dal Hebron v dedino Jefonovemu sinu Kalebu. Zato je Hebron kot dedina Jefonovega sina Kaleba, Kenezejca, do današnjega dne, ker se je natančno držal Gospoda, Izraelovega Boga. Hebron pa se je prej imenoval Arbejevo mesto; ta je bil največji mož med Enakovci. In dežela je počivala od vojske. Delež za rod Judovih sinov po njihovih rodovinah je bil proti edomski meji, južno ob Sinski puščavi, na skrajnem jugu. Njihova južna meja gre od konca Slanega morja, od zaliva, obrnjenega proti jugu, in se nadaljuje južno od višave Akrabima, gre čez Sin, se dviga južno od Kadesbarn, gre čez Esron, se dviga proti Adaru in zavije proti Karkai; potem gre čez Asemono in pride k Egiptovskemu potoku, tako da se meja konča pri morju. To vam bodi južna meja! Vzhodna meja je Slano morje do izliva Jordana. Severna meja gre od zaliva morja, od izliva Jordana. Potem se meja dviga v Bethaglo in gre severno od Betarabe; nato gre meja gor do kamna Rubenovega sina Boena. Potem se dviga meja proti Dabiru od doline Ahora in zavije severno proti Galgali, ki je nasproti višavi Adomimu, južno od potoka; dalje gre meja proti vodi Ensemesa, tako da se konča pri studencu Rogelu. Nato se meja dviga po dolini sinu Enomovega južno od pobočja Jebusejcev, to je Jeruzalema; potem se dviga meja do vrha gore, ki je pred Enomovo dolino na zahodu, na severnem koncu doline Rafaimov. Od vrha gore se razteza meja do studenca vode Neftoe in gre k mestom gore Efrona; dalje se razteza meja do Baale, to je Karjatjarima. Od Baale zavije meja proti zahodu h gori Seiru, gre po severnem pobočju gore Jarima, to je Keslona, se spušča v Betsemes in gre čez Tamno. Dalje gre meja severno k pobočju Akarona; potem se razteza meja do Sekrone, gre čez goro Baalo in pride v Jebneel, tako da se meja konča pri morju. Zahodna meja je Veliko morje z obrežjem. To je meja Judovih sinov krog in krog po njihovih rodovinah. Jefonovemu sinu Kalebu je dal delež med Judovimi sinovi, kakor je Gospod ukazal Jozuetu, mesto Arbeja, očeta Enakovega, to je Hebron. Kaleb je pregnal od ondod tri Enakove sinove, Sesaja, Ahimana in Tolmaja, Enakove potomce. Od tod je šel zoper prebivalce Dabira; Dabir pa se je poprej imenoval Karjatsefer. Kaleb je rekel: »Kdor udari Karjatsefer ter ga zavzame, mu dam svojo hčer Akso za ženo.« Zavzel ga je Otoniel, sin Keneza, Kalebov brat; in dal mu je svojo hčer Akso za ženo. Ko je prišla, ji je svetoval, naj očeta prosi polja. Spustila se je z osla in Kaleb je vprašal: »Kaj ti je?« Odgovorila je: »Daj mi blagoslov! Ker si me oddal v južno pokrajino, mi daj tudi studence vodá!« In dal ji je studence v višini in studence v nižini. To je dedina rodu Judovih sinov po njihovih rodovinah. Mesta na koncu rodu Judovih sinov proti edomski meji v Negebu so bila: Kabseel, Eder, Jagur, Kina, Dimona, Adada, Kades, Asor, Jetnam, Zif, Telem, Balot, Novi Asor, Karjotesron, to je Asor, Amam, Sama, Molada, Asergadda, Hasemon, Betfelet, Asarsual, Bersaba, Bazjotja, Baala, Jim, Esem, Eltolad, Kesil, Horma, Sikeleg, Madmena, Sensena, Lebaot, Selim, Ain in Remon; skupaj devetindvajset mest z njihovimi vasmi. V ravnini: Estaol, Saraa, Asena, Zanoa, Enganim, Tafua, Enaim, Jerimot, Odolam, Soko, Azeka, Saraim, Aditaim, Gedera in Gederotaim; štirinajst mest z njihovimi vasmi. Sanan, Hadasa, Magdalgad, Delean, Masefa, Jektel, Lakis, Baskat, Eglon, Kebon, Leheman, Ketlis, Gederot, Betdagon, Naama, Makeda; šestnajst mest z njihovimi vasmi. Lobna, Eter, Asan, Jefta, Esna, Nesib, Keila, Akzib in Maresa; devet mest z njihovimi vasmi. Akaron s svojimi naselji in vasmi. Od Akarona do morja vse, kar je proti Azotu in njegovim vasem; Azot s svojimi naselji in vasmi, Gaza s svojimi naselji in vasmi do Egiptovskega potoka; Veliko morje pa je meja. V gorovju: Samir, Jeter, Soko, Dana, Karjatsena, to je Dabir, Anab, Estemo, Anim, Gosen, Holon in Gilo; enajst mest z njihovimi vasmi. Arab, Ruma, Esaan, Janum, Bettafua, Afeka, Atmata, Karjatarbe, to je Hebron, in Sior; devet mest z njihovimi vasmi. Maon, Karmel, Zif, Jota, Jezrael, Jukadam, Zanoa, Akain, Gabaa in Tamna; deset mest z njihovimi vasmi. Halhul, Betsur, Gedor, Maret, Betanot in Eltekon; šest mest z njihovimi vasmi. Karjatbaal, to je Karjatjarim, in Areba; dve mesti z njunimi vasmi. V puščavi: Betaraba, Medin, Sakaka, Nebsan, Slano mesto in Engadi; šest mest z njihovimi vasmi. Jebusejcev, ki so prebivali v Jeruzalemu, pa Judovi sinovi niso mogli pregnati; zato so prebivali Jebusejci z Judovimi sinovi v Jeruzalemu do današnjega dne. Delež Jožefovih sinov je šel od Jordana pri Jerihi, vzhodno od vodá v Jerihi po puščavi, ki se dviga od Jerihe na gorovje v Betelu. Potem gre meja iz Betela v Luzo in pride čez pokrajino Arahčanov v Atarot. Nato se spušča zahodno v pokrajino Jeflatejcev do pokrajine spodnjega Bethorona in do Gazera, tako da se konča pri morju. Jožefova sinova, Manase in Efraim, sta dobila dedino. Pokrajina Efraimovih sinov po njihovih rodovinah je bila tale: vzhodna meja njihove dedine je bil Atarotadar do zgornjega Bethorona. Potem gre meja do morja, na severu v Makmetat; zatem zavije meja proti vzhodu v Tanatselo in gre mimo njega vzhodno od Janoe. Od Janoe se spušča v Atarot in Naarato, gre mimo Jerihe in se konča pri Jordanu. Od Tafue gre meja proti zahodu do potoka Kane in se konča pri morju. To je dedina rodu Efraimovih sinov po njihovih rodovinah. Efraimovi sinovi so imeli tudi mesta, odločena sredi dedine Manasejevih sinov; vsa mesta z njihovimi vasmi. Kanaancev, ki so prebivali v Gazeru, pa niso pregnali; zato so prebivali Kanaanci med Efraimom do današnjega dne in so postali tlačani. Tudi Manasejev rod je dobil delež; kajti ta je bil Jožefov prvorojenec. Manasejev prvorojenec Mahir, Galaadov oče – bil je namreč bojevnik –, je dobil Galaad in Basan. Tudi ostali Manasejevi sinovi so dobili deleže po svojih rodovinah: sinovi Abiezerjevi, sinovi Helekovi, sinovi Asrielovi, sinovi Sehemovi, sinovi Heferjevi in sinovi Semidovi. To so moški potomci Jožefovega sina Manaseja po svojih rodovinah. Salfaad, sin Heferja, sinu Galaada, sinu Mahirja, sinu Manasejevega, pa ni imel sinov, ampak samo hčere; to so imena njegovih hčerá: Maala, Noa, Hegla, Melka in Tersa. Stopile so pred duhovnika Eleazarja in pred Nunovega sina Jozueta in pred kneze ter rekle: »Gospod je zapovedal Mojzesu, naj nam dá dedino sredi naših bratov.« In dal jim je po povelju Gospodovem dedino med brati njihovega očeta. Tako je pripadlo Manaseju deset deležev, poleg galaadske dežele in Basana, ki sta onkraj Jordana. Kajti Manasejeve hčere so dobile dedino med njegovimi sinovi. Galaadska dežela pa je pripadla drugim Manasejevim sinovom. Manasejeva meja pa gre od Asera v Makmetat, ki je pred Sihemom; potem gre meja proti jugu k prebivalcem Entafue. Pokrajina Tafua je Manasejeva, Tafua sama ob Manasejevi meji pa Efraimovih sinov. Nato se spušča meja k potoku Kani, južno od potoka; ta mesta so Efraimova sredi med Manasejevimi mesti; potem gre Manasejeva meja severno od potoka, tako da se konča pri morju. Proti jugu je Efraimovo, proti severu Manasejevo, morje pa mu je meja. Na severu se dotikajo Aserja, na vzhodu pa Isaharja. Bilo pa je Manasejevo v Isaharju in Aserju: Betsan in njegova naselja, Jeblaam in njegova naselja, prebivalci v Doru in njihova naselja, prebivalci v Endoru in njihova naselja, prebivalci v Tanaku in njihova naselja in prebivalci v Magedu in njihova naselja, tri višine. Manasejevi sinovi pa se niso mogli polastiti teh mest in Kanaancem se je posrečilo, da so ostali v tej pokrajini. Ko pa so se Izraelovi sinovi ojačili, so si Kanaance podvrgli, popolnoma pa jih niso pregnali. Tedaj so Jožefovi sinovi govorili Jozuetu: »Zakaj si mi dal le en žreb in en delež za dedino, ko pa sem mnogoštevilno ljudstvo, ker me je Gospod doslej blagoslavljal?« Jozue jim je odgovoril: »Če si mnogoštevilno ljudstvo, pojdi vendar v gozd in si kaj izkrči ondi v deželi Ferezejcev in Rafaimov, ko ti je Efraimsko pogorje pretesno!« Jožefovi sinovi pa so rekli: »Pogorje nam ne zadostuje. Kajti vsi Kanaanci, ki prebivajo v ravnini, oni, ki so v Betsanu in njegovih naseljih, in oni, ki so v Jezraelski ravnini, imajo železne vozove.« Tedaj je Jozue Jožefovi hiši, Efraimu in Manaseju, odgovoril: »Mnogoštevilno ljudstvo si in imaš veliko moč; ne boš dobil samo enega žreba. Kajti pogorje bo tvoje; ker pa je gozd, ga moraš izkrčiti, potem bodo dohodki iz njega tvoji. Kajti pregnal boš Kanaance, dasi imajo železne vozove in so močni.« Vsa občina Izraelovih sinov se je zbrala v Silu. Tam so postavili shodni šotor, ko so si deželo podvrgli. Med Izraelovimi sinovi je še ostalo sedem rodov, ki jim še niso pridelili njihove dedine. Jozue je tedaj rekel Izraelovim sinovom: »Doklej boste vnemarni, da ne pojdete, da bi se polastili dežele, ki vam jo je dal Gospod, Bog vaših očetov? Izberite si tri može iz vsakega rodu! In poslal jih bom, da se odpravijo in prehodijo deželo ter jo popišejo za določitev dedine in pridejo zopet k meni. Razdelite si jo na sedem delov! Juda naj ostane v svoji pokrajini na jugu, Jožefova hiša pa naj ostane v svoji pokrajini na severu. Vi pa popišite deželo po sedmih delih in popis prinesite sem k meni! Potem bom žrebal za vas tu pred Gospodom, našim Bogom. Kajti leviti nimajo deleža med vami, ker je duhovništvo Gospodovo njihova dedina. Gad, Ruben in polovica Manasejevega rodu pa so prejeli svojo dedino onkraj Jordana, na vzhodu, ki jim jo je dal Gospodov služabnik Mojzes.« Možje so se dvignili in odšli. Odhajajočim na popisovanje dežele je zapovedal Jozue: »Pojdite in prehodite deželo ter jo popišite in se vrnite k meni! Potem bom žrebal za vas tu pred Gospodom v Silu.« In možje so šli in prehodili deželo ter jo popisali v knjigi mesto za mestom v sedmih oddelkih, in prišli zopet k Jozuetu v šotorišče v Silo. Potem je Jozue žrebal zanje pred Gospodom v Silu. Tako je Jozue tam razdelil deželo Izraelovim sinovom po njihovih razdelkih. In izšel je žreb za rod Benjaminovih sinov po njihovih rodovinah; ozemlje njihovega deleža je bilo med Judovimi sinovi in Jožefovimi sinovi. Njihova meja na severni strani gre od Jordana, se potem dvigne na pobočje severno od Jerihe, gre dalje na gorovje proti zahodu, tako da se konča pri bethavenski puščavi. Od tod gre meja čez v Luzo, po južnem pobočju Luze, to je Betela; nato se spušča meja v Atarotadar na goro, ki je južno od spodnjega Bethorona. Dalje se razteza meja in zavije na zahodni strani proti jugu od gore, ki je pred Bethoronom na južni strani, tako da se konča pri Karjatbaalu, to je Karjatjarimu, mestu Judovih sinov. To je zahodna stran. Južna stran se začenja na meji Karjatjarima; potem gre meja proti zahodu in teče k studencu vode Neftoe. Nato se spušča meja proti koncu gore, ki je pred dolino Enomovih sinov, na severni strani doline Rafaimov. Potem se spušča po Enomovi dolini južno od pobočja Jebusejcev in pride k studencu Rogel. Dalje se razteza proti severu, potem gre v Ensemes in teče v Gelilot, ki je nasproti višavi Adomimu, in se spušča do kamna Rubenovega sina Boena. Nato gre na pobočje severno nasproti Arabi in se spušča v Arabo. Potem gre meja severno od pobočja Bethagle, tako da se meja konča pri severnem zalivu Slanega morja, na južnem koncu Jordana. To je južna meja. Jordan pa je njegova meja na vzhodni strani. To je dedina Benjaminovih sinov po njihovih rodovinah krog in krog po svojih mejah. Mesta rodu Benjaminovih sinov po njihovih rodovinah pa so bila: Jeriha, Bethagla, Emekkasis, Betaraba, Semaraim, Betel, Avim, Afara, Ofra, Kafaremona, Ofni in Gabaa; dvanajst mest z njihovimi vasmi. Gabaon, Rama, Berot, Mesfe, Kefira, Amosa, Rekem, Jarefel, Tarela, Selaelef, Jebus, to je Jeruzalem, Gabaat in Karjat; štirinajst mest z njihovimi vasmi. To je dedina Benjaminovih sinov po njihovih rodovinah. Drugi žreb je izšel za Simeona, za rod Simeonovih sinov po njihovih rodovinah. Njihova dedina je bila sredi med dedino Judovih sinov. V svoji dedini so imeli: Bersabo, Sabo, Molado, Asarsual, Balo, Esem, Eltolad, Betul, Hormo, Sikeleg, Betmarkabot, Hasersuso, Betlebaot in Sarohen; trinajst mest z njihovimi vasmi. Ain, Remon, Eter in Asan; štiri mesta z njihovimi vasmi. Dalje vse vasi, ki so okoli teh mest, do Baalatbeera, Ramatnegeba. To je dedina rodu Simeonovih sinov po njihovih rodovinah. Od deleža Judovih sinov je bila dedina Simeonovih sinov; kajti delež Judovih sinov je bil zanje prevelik; zato so Simeonovi sinovi dobili dedino sredi med njihovo dedino. Tretji žreb je izšel za Zabulonove sinove po njihovih rodovinah. Ozemlje njihove dedine sega do Sarida. Njihova meja se dviga proti zahodu v Meralo, se dotika Debaseta in sega do potoka, ki je pred Jeknaamom. Od Sarida se obrne vzhodno, proti sončnemu vzhodu k pokrajini Keselettabor, teče proti Daberetu in se dviga v Jafijo. Od tod gre vzhodno, proti sončnemu vzhodu v Gethefer, Takasin, teče v Remon in se razteza do Noe. Okoli te se obrne meja severno od Hanatona, tako da se konča v dolini Jeftahelu. Dalje Katet, Naalol, Semeron, Jedala in Betlehem; dvanajst mest z njihovimi vasmi. To je dedina Zabulonovih sinov po njihovih rodovinah, ta mesta z njihovimi vasmi. Četrti žreb je izšel za Isaharja, za Isaharjeve sinove po njihovih rodovinah. Njihovo ozemlje je bilo: Jezrael, Kasalot, Sunam, Hafaraim, Seon, Anaharat, Rabot, Kesion, Abes, Ramet, Enganim, Enhadda in Betfeses. Meja se dotika Tabora, Sehesime in Betsamesa, tako da se konča njihova meja pri Jordanu; šestnajst mest z njihovimi vasmi. To je dedina rodu Isaharjevih sinov po njihovih rodovinah, mesta z njihovimi vasmi. Peti žreb je izšel za rod Aserjevih sinov po njihovih rodovinah. Njihovo ozemlje je bilo: Helkat, Hali, Beten, Aksaf, Elmelek, Amaad in Masal; dotika se Karmela ob morju in Sihorlabanata. Potem se meja obrne proti sončnemu vzhodu v Betdagon, se dotika Zabulona in doline Jeftahela na severu, Betemeka in Nehiela in gre dalje severno v Kabul, Abran, Rohob, Hamon in Kano do velikega Sidona; potem se meja obrne v Hormo in do utrjenega mesta Tira; dalje se obrne meja v Hoso, tako da se konča pri morju. Dalje Mahaleb, Akzib, Ama, Afek in Rohob; dvaindvajset mest z njihovimi vasmi. To je dedina rodu Aserjevih sinov po njihovih rodovinah, ta mesta z njihovimi vasmi. Šesti žreb je izšel za Neftalijeve sinove, za Neftalijeve sinove po njihovih rodovinah. Njihova meja gre od Helefa, od hrasta pri Saananimu, čez Adaminekeb in Jebnael do Lekuma, tako da se konča pri Jordanu. Potem se obrne meja proti zahodu v Azanottabor in gre od tod v Hukok, se dotika Zabulona na jugu in sega do Aserja na zahodu in pri Judi do Jordana na vzhodu. Utrjena mesta so: Asedim, Ser, Amat, Rekat, Keneret, Edema, Arama, Asor, Kedes, Edraj, Enasor, Jeron, Magdalel, Horem, Betanat in Betsames; devetnajst mest z njihovimi vasmi. To je dedina rodu Neftalijevih sinov po njihovih rodovinah, mesta z njihovimi vasmi. Sedmi žreb je izšel za rod Danovih sinov po njihovih rodovinah. Ozemlje njih dedine je bilo: Saraa, Estaol, Hirsemes, Selebin, Ajalon, Jetela, Elon, Tamna, Akaron, Elteke, Gebeton, Baalat, Jud, Bane, Barak, Getremon, Mejarkon in Arekon z obrežjem pri Jopi. Toda ozemlje Danovih sinov je bilo zanje pretesno. Zato so Danovi sinovi odšli in se bojevali zoper Lesem; zavzeli so ga in udarili z ostrim mečem ter ga vzeli v last in v njem prebivali; imenovali pa so Lesem Dan, po imenu Dana, svojega očeta. To je dedina rodu Danovih sinov po njihovih rodovinah, ta mesta z njihovimi vasmi. Ko so deželo po njenih mejah razdelili, so Izraelovi sinovi dali Nunovemu sinu Jozuetu dedino v svoji sredi. Po Gospodovem povelju so mu dali mesto, ki si ga je izprosil, Tamnatsare na Efraimovem pogorju. Utrdil je mesto in v njem prebival. To so dedine, ki so jih po žrebu razdelili duhovnik Eleazar in Nunov sin Jozue in rodovinski poglavarji rodov Izraelovih sinov v Silu pred Gospodom pri vhodu v shodni šotor. Tako so končali razdeljevanje dežele. Gospod je govoril Jozuetu: »Povej Izraelovim sinovom: ‚Določite si zavetna mesta, o katerih sem vam govoril po Mojzesu, da more tja pribežati ubijalec, ki ni nalašč in vedoma koga ubil! Naj vam bodo za zavetišče pred krvnim maščevalcem. Naj pribeži v eno izmed teh mest, stopi pred mestna vrata in razloži svojo stvar pred starešinami tega mesta. Potem naj ga vzamejo v mesto k sebi in mu dajo prostora, da more pri njih prebivati. Ako ga zasleduje krvni maščevalec, ne smejo izročiti ubijalca v njegove roke; kajti ni nalašč ubil svojega bližnjega in ga ni že prej sovražil. Naj ostane v tistem mestu, dokler se ne postavi pred občino zaradi razsodbe, do smrti velikega duhovnika, ki bo v tem času. Takrat se sme ubijalec vrniti in priti v svoje mesto in v svojo hišo, v mesto, od koder je bil ubežal.‘« Tedaj so določili Kedes v Galileji na Neftalijevem pogorju, Sihem na Efraimovem pogorju in Karjatarbe, to je Hebron, na Judovem pogorju. Onkraj Jordana vzhodno od Jerihe so določili Bosor v puščavi, na planjavi Rubenovega rodu, Ramot v Galaadu Gadovega rodu in Golan v Basanu Manasejevega rodu. To so mesta, določena za vse Izraelove sinove in za tujce, ki bivajo med njimi, da more tja pribežati, kdor koli ni koga nalašč ubil, da ne umrje po roki krvnega maščevalca, dokler se ne postavi pred občino. Družinski poglavarji levitov so pristopili k duhovniku Eleazarju in k Nunovemu sinu Jozuetu in k rodovinskim poglavarjem rodov Izraelovih sinov in so jim v Silu v kanaanski deželi govorili: »Gospod je zapovedal po Mojzesu, naj se nam dajo mesta za prebivanje in njihovi pašniki za našo živino.« Tedaj so dali Izraelovi sinovi po Gospodovem povelju od svoje dedine levitom tale mesta z njihovimi pašniki vred. Žreb je izšel za rodovine Kaatovcev; tako so dobili izmed levitov sinovi duhovnika Arona po žrebu trinajst mest od Judovega rodu, od Simeonovega rodu in od Benjaminovega rodu; ostali Kaatovi sinovi so dobili po žrebu deset mest od rodovin Efraimovega rodu, od Danovega rodu in od polovice Manasejevega rodu. Gersonovi sinovi so dobili po žrebu trinajst mest od rodovin Isaharjevega rodu, od Aserjevega rodu, od Neftalijevega rodu in od polovice Manasejevega rodu v Basanu. Merarijevi sinovi so dobili po svojih rodovinah dvanajst mest od Rubenovega rodu, od Gadovega rodu in od Zabulonovega rodu. Izraelovi sinovi so dali po žrebu levitom ta mesta z njihovimi pašniki vred, kakor je Gospod zapovedal po Mojzesu. Dali so od rodu Judovih sinov in od rodu Simeonovih sinov tale mesta, ki so se z imeni navedla. To je bilo za Aronove sinove iz rodovin Kaatovcev izmed Levijevih sinov, ker je njihov žreb prvi izšel. Dali so jim mesto Arbeja, očeta Enakovega, to je Hebron, na Judovem pogorju z njegovimi pašniki okoli njega. Polje tega mesta z njegovimi vasmi pa so dali v posest Jefonovemu sinu Kalebu. Sinovom duhovnika Arona so dali dalje zavetno mesto za ubijalce, Hebron z njegovimi pašniki, Lobno z njenimi pašniki, Jeter z njenimi pašniki, Estemo z njenimi pašniki, Holon z njegovimi pašniki, Dabir z njegovimi pašniki, Ain z njegovimi pašniki, Joto z njenimi pašniki in Betsemes z njegovimi pašniki; devet mest od teh dveh rodov. Od Benjaminovega rodu pa Gabaon z njegovimi pašniki, Gabao z njenimi pašniki, Anatot z njegovimi pašniki in Almon z njegovimi pašniki; štiri mesta. Vseh mest za duhovnike, Aronove sinove, je bilo trinajst mest z njihovimi pašniki. Rodovine Kaatovih sinov, levitov, ki so še preostali od Kaatovih sinov, so dobile mesta svojega žreba od Efraimovega rodu. Dali so jim zavetno mesto za ubijalce Sihem z njegovimi pašniki na Efraimovem pogorju, Gazer z njegovimi pašniki, Kibsaim z njegovimi pašniki in Bethoron z njegovimi pašniki; štiri mesta. Od Danovega rodu Elteke z njegovimi pašniki, Gebeton z njegovimi pašniki, Ajalon z njegovimi pašniki in Getremon z njegovimi pašniki; štiri mesta. Od polovice Manasejevega rodu pa Tanak z njegovimi pašniki in Jeblaam z njegovimi pašniki; dve mesti. Vseh mest za rodovine ostalih Kaatovih sinov je bilo deset z njihovimi pašniki. Gersonovi sinovi izmed rodovin levitov so dobili od polovice Manasejevega rodu zavetno mesto za ubijalce Golan v Basanu z njegovimi pašniki, in Astarot z njegovimi pašniki; dve mesti. Od Isaharjevega rodu Kesion z njegovimi pašniki, Daberet z njegovimi pašniki, Jaramot z njegovimi pašniki in Enganim z njegovimi pašniki; štiri mesta. Od Aserjevega rodu Masal z njegovimi pašniki, Abdon z njegovimi pašniki, Helkat z njegovimi pašniki in Rohob z njegovimi pašniki; štiri mesta. Od Neftalijevega rodu pa zavetno mesto za ubijalce Kedes v Galileji z njegovimi pašniki, Hamotdor z njegovimi pašniki in Kartan z njegovimi pašniki; tri mesta. Vseh mest Gersonovcev po njihovih rodovinah je bilo trinajst mest z njihovimi pašniki. Rodovine Merarijevih sinov, levitov, ki so še preostale, so dobile od Zabulonovega rodu Jeknaam z njegovimi pašniki, Karto z njenimi pašniki, Damno z njenimi pašniki in Naalol z njegovimi pašniki; štiri mesta. Od Rubenovega rodu Bosor z njegovimi pašniki, Jaso z njenimi pašniki, Kademot z njegovimi pašniki in Mefaat z njegovimi pašniki; štiri mesta. Od Gadovega rodu pa zavetno mesto za ubijalce Ramot v Galaadu z njegovimi pašniki, Mahanaim z njegovimi pašniki, Hesebon z njegovimi pašniki in Jazer z njegovimi pašniki; skupaj štiri mesta. Vseh mest, ki so jih po žrebu dobili Merarijevi sinovi po svojih rodovinah, ki so še preostale od rodovin levitov, je bilo dvanajst mest. Vseh levitskih mest med dedino Izraelovih sinov je bilo oseminštirideset mest z njihovimi pašniki. Ta mesta so imela vsako svoje pašnike okoli sebe; tako je bilo pri vseh teh mestih. Tako je dal Gospod Izraelu vso deželo, ki jo je s prisego obljubil dati njihovim očetom; prejeli so jo v last in v njej prebivali. In Gospod jim je naklonil mir okrog in okrog prav tako, kakor je prisegel njihovim očetom; nobeden izmed vseh njihovih sovražnikov ni vzdržal pred njimi; vse njihove sovražnike jim je dal Gospod v roke. Od vseh obljub, ki jih je dal Gospod Izraelovi hiši, ni ostala niti ena nespolnjena; vse so se spolnile. Takrat je poklical Jozue Rubenovce, Gadovce in polovico Manasejevega rodu in jim rekel: »Vse ste spolnili, kar vam je zapovedal Gospodov služabnik Mojzes in ste poslušali moj glas v vsem, kar sem vam ukazal. Niste zapustili svojih bratov ves ta dolgi čas do današnjega dne, ampak ste zvesto spolnili zapoved Gospoda, svojega Boga. Zdaj pa je Gospod, vaš Bog, naklonil vašim bratom mir, kakor jim je obljubil. Zato se zdaj vrnite in pojdite k svojim šotorom v deželo svoje posesti, ki vam jo je Gospodov služabnik Mojzes dal onkraj Jordana! Toda zelo pazite, da boste spolnjevali zapoved in postavo, ki vam jo je ukazal Gospodov služabnik Mojzes: Ljubite Gospoda, svojega Boga, in hodite po vseh njegovih potih in spolnjujte njegove zapovedi, in se ga držite in mu služite z vsem srcem in vso dušo!« In Jozue jih je blagoslovil in odpustil; in šli so k svojim šotorom. Polovici Manasejevega rodu je dal Mojzes posest v Basanu, drugi njegovi polovici pa je dal Jozue pri njihovih bratih onkraj Jordana, proti zahodu. Ko jih je Jozue odposlal k njihovim šotorom, jih je tudi blagoslovil in jim rekel: »Vrnite se k svojim šotorom z mnogimi zakladi in številno živino, s srebrom, zlatom, bronom, železom in s premnogimi oblačili! Delite plen svojih sovražnikov s svojimi brati!« Rubenovi in Gadovi sinovi in polovica Manasejevega rodu so se vrnili in odrinili od Izraelovih sinov iz Sila v kanaanski deželi, da bi šli v galaadsko deželo, v deželo svoje posesti, ki so jo prejeli v last na Gospodovo povelje po Mojzesu. Ko so prišli v pokrajine pri Jordanu, ki so v kanaanski deželi, so Rubenovi in Gadovi sinovi in polovica Manasejevega rodu sezidali oltar tam ob Jordanu, daleč viden oltar. Izraelovi sinovi so slišali: »Glejte, Rubenovi in Gadovi sinovi in polovica Manasejevega rodu so zgradili oltar nasproti kanaanski deželi, v pokrajinah pri Jordanu, onkraj Izraelovih sinov!« Ko so Izraelovi sinovi to slišali, se je zbrala vsa občina Izraelovih sinov v Silu, da bi šli zoper nje v boj. Izraelovi sinovi so poslali k Rubenovim in h Gadovim sinovom in k polovici Manasejevega rodu v deželo Galaad Fineesa, sinu duhovnika Eleazarja, in z njim deset knezov, po enega kneza za vsak rod izmed vseh Izraelovih rodov; vsak izmed njih je bil poglavar svoje očetovske hiše med Izraelovimi tisočnijami. Prišli so k Rubenovim in Gadovim sinovom in k polovici Manasejevega rodu v deželo Galaad in so z njimi govorili: »Tako pravi vsa občina Gospodova: Kakšna nezvestoba je to, ki ste jo zagrešili zoper Izraelovega Boga s tem, da ste se danes obrnili od Gospoda, si zgradili oltar in se uprli danes zoper Gospoda? Mar nam je premajhna pregreha iz Fegora, ki se je nismo očistili do današnjega dne, dasi je zaradi nje šiba zadela Gospodovo občino? Vi pa ste se danes obrnili od Gospoda! In če se danes uprete zoper Gospoda, se bo jutri razsrdil nad vso Izraelovo občino. Sicer pa, če je dežela vaše posesti nečista, pridite čez v deželo Gospodove posesti, kjer je Gospodovo prebivališče, in se naselite med nami! Toda ne bodite uporni zoper Gospoda in ne bodite uporni zoper nas s tem, da si gradite oltar poleg oltarja Gospoda, našega Boga! Ali ni prišla jeza nad vso Izraelovo občino, ko se je Zarov sin Ahan pregrešil z nezvestobo na predmetih zakletve? In on ni bil edini mož, ki je moral umreti za svojo pregreho.« Tedaj so odgovorili Rubenovi in Gadovi sinovi in polovica Manasejevega rodu in rekli poglavarjem Izraelovih tisočnij: »Vsemogočni Bog, Jahve! Bog nad bogovi, Jahve ve in Izrael naj izve: če je bilo v uporu, če v nezvestobi zoper Gospoda, naj nam danes ne pomaga. Da bi si bili zgradili oltar, da bi bili odpadli od Gospoda! Če je bilo zato, da bi na njem darovali žgalne in jedilne daritve, če zato, da bi žrtvovali na njem mirovne daritve, naj Gospod sam kaznuje. Ne, iz skrbi, iz previdnosti smo to storili, češ: V prihodnje porečejo vaši sinovi našim sinovom: ‚Kaj vam je mar Gospod, Izraelov Bog! Gospod je določil za mejo med nami in vami, Rubenovci in Gadovci, Jordan; nimate deleža v Gospodu.‘ Tako bi vaši sinovi odvrnili naše sinove, da ne bi častili Gospoda. Zato smo dejali: Spravimo se vendar na delo, da zgradimo oltar, ne za žgalne ne za klavne daritve, ampak da bo priča med nami in vami in za naše rodove za nami, da hočemo služiti Gospodu pred njegovim obličjem s svojimi žgalnimi, klavnimi in mirovnimi daritvami! Tako vaši sinovi ne bodo mogli v prihodnje reči našim sinovom: ‚Nimate deleža v Gospodu.‘ Dejali smo: Če v prihodnje tako porečejo nam ali našim rodovom, bomo odgovorili: ‚Poglejte zidavo Gospodovega oltarja, ki so ga naredili naši očetje, ne za žgalno ne za klavno daritev, ampak da bo priča med nami in vami!‘ Bog ne daj, da bi se uprli zoper Gospoda in danes odpadli od Gospoda s tem, da bi zgradili oltar za žgalno, jedilno in klavno daritev poleg oltarja Gospoda, našega Boga, ki je pred njegovim svetiščem!« Ko so slišali duhovnik Finees in knezi občine, poglavarji Izraelovih tisočnij, ki so bili z njim, besede, ki so jih govorili Rubenovi, Gadovi in Manasejevi sinovi, so bili zadovoljni. Finees, sin duhovnika Eleazarja, je rekel Rubenovim, Gadovim in Manasejevim sinovom: »Danes vemo, da je Gospod med nami, ker niste zagrešili te nezvestobe zoper Gospoda; tako ste rešili Izraelove sinove iz roke Gospodove.« Potem so se vrnili Finees, sin duhovnika Eleazarja, in knezi od Rubenovih in Gadovih sinov iz dežele Galaada v kanaansko deželo k Izraelovim sinovom in so jim prinesli odgovor. Izraelovi sinovi so bili z odgovorom zadovoljni. Izraelovi sinovi so hvalili Boga in niso več mislili na to, da bi šli zoper nje v boj pustošit deželo, ki v njej prebivajo Rubenovi in Gadovi sinovi. Rubenovi in Gadovi sinovi so imenovali oltar Pričo: »Kajti priča je med nami, da je Jahve Bog.« Dolgo časa potem, ko je Gospod naklonil Izraelu mir pred vsemi sovražniki naokrog in se je Jozue postaral in prišel v leta, je Jozue sklical ves Izrael, njegove starešine, poglavarje, sodnike in voditelje in jim rekel: »Postaral sem se in prišel v leta. Videli ste vse, kar je storil Gospod, vaš Bog, vsem tem narodom zaradi vas; kajti Gospod, vaš Bog, se je bojeval za vas. Glejte, razdelil sem vam po žrebu v dedino za vaše rodove te narode, ki so še preostali, in vse narode, ki sem jih iztrebil, od Jordana do Velikega morja ob sončnem zahodu. Gospod, vaš Bog, sam jih bo odpodil pred vami in jih pregnal izpred vašega obličja, da prejmete v last njih deželo, kakor vam je obljubil Gospod, vaš Bog. Bodite prav močni in natančno spolnjujte vse, kar je pisano v knjigi Mojzesove postave, da ne krenete od tega ne na desno ne na levo, da se ne pomešate s temi narodi, ki so še preostali pri vas! Imen njihovih bogov ne izgovarjajte in pri njih ne prisegajte! Ne služite jim in jih ne molite! Temveč držite se Gospoda, svojega Boga, kakor ste delali do današnjega dne! Gospod je pregnal pred vami velike in mogočne narode; pred vami se ni mogel nihče ustavljati do današnjega dne. Eden izmed vas jih je podil tisoč; kajti Gospod, vaš Bog, se je bojeval za vas, kakor vam je obljubil. Zelo skrbno torej pazite zaradi sebe, da boste ljubili Gospoda, svojega Boga! Kajti če se izprevržete in se oklenete ostanka teh narodov, ki so še preostali pri vas, in stopite z njimi v svaštvo ter se z njimi pomešate in oni z vami, vedite, da Gospod, vaš Bog, teh narodov ne bo več preganjal pred vami, ampak bodo za vas zanka in past in bič za vaše boke in osten za vaše oči, dokler ne izginete iz te lepe dežele, ki vam jo je dal Gospod, vaš Bog! Glejte, danes nastopam pot vse zemlje. Spoznajte torej z vsem srcem in vso dušo, da od vseh obljub, ki vam jih je dal Gospod, vaš Bog, ni ostala niti ena nespolnjena: vse so se za vas spolnile, niti ena izmed njih ni ostala nespolnjena! Kakor pa se je za vas spolnila vsaka obljuba, ki vam jo je dal Gospod, vaš Bog, tako bo spolnil Gospod nad vami vsako grožnjo, dokler vas ne iztrebi iz te lepe dežele, ki vam jo je dal Gospod, vaš Bog. Ako prestopite zavezo Gospoda, svojega Boga, ki vam jo je zapovedal, in pojdete služit drugim bogovom ter jih molit, se bo razvnela jeza Gospodova zoper vas in boste hitro izginili iz lepe dežele, ki vam jo je dal.« Jozue je zbral vse Izraelove rodove v Sihemu in sklical Izraelove starešine, njegove poglavarje, sodnike in voditelje; postavili so se pred Bogom. Tedaj je rekel Jozue vsemu ljudstvu: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ‚Onkraj veletoka so prebivali v davni preteklosti vaši očetje, Tare, Abrahamov in Nahorjev oče, in služili drugim bogovom. Tedaj sem vzel vašega očeta Abrahama z one strani veletoka in ga vodil po vsej kanaanski deželi; pomnožil sem njegov zarod in mu dal Izaka. Izaku sem dal Jakoba in Ezava. Ezavu sem določil Seirsko gorovje v posest; Jakob in njegovi sinovi pa so šli v Egipt. Poslal sem Mojzesa in Arona in udaril Egipt s tem, kar sem storil sredi njega; potem sem vas izpeljal. Izpeljal sem vaše očete iz Egipta in prišli ste k morju. Egipčani pa so drevili za vašimi očeti z vozovi in konjeniki do Rdečega morja. Tedaj so vpili h Gospodu. In postavil je temo med vas in Egipčane in pripeljal nadnje morje, da jih je zagrnilo. Vaše oči so videle, kar sem storil Egiptu. Potem ste bivali dolgo časa v puščavi. Nato sem vas pripeljal v deželo Amorejcev, ki so bivali onkraj Jordana. Bojevali so se zoper vas, a dal sem vam jih v roke: prejeli ste njihovo deželo v last in nje sem pred vami uničil. Potem se je vzdignil Seforjev sin Balak, moabski kralj, in se bojeval zoper Izraela. Dal je poklicati Beorjevega sina Balaama, da bi vas preklel. A Balaama nisem hotel uslišati; zato vas je v resnici blagoslovil; tako sem vas rešil iz njegove roke. Potem ste šli čez Jordan in prišli do Jerihe. In bojevali so se zoper vas meščani iz Jerihe, Amorejci, Ferezejci, Kanaanci, Hetejci, Gergesejci, Hevejci in Jebusejci; in dal sem vam jih v roke. Poslal sem sršene pred vami in pregnali so jih izpred vas, dva kralja Amorejcev – ne s tvojim mečem in ne s tvojim lokom. In dal sem vam deželo, za katero se niste trudili, mesta, ki jih niste zidali in prebivate v njih; vinograde in oljke, ki jih niste sadili, imate za užitek.‘ Zato se zdaj bojte Gospoda ter mu služite odkritosrčno in zvesto! Odpravite bogove, ki so jim služili vaši očetje onkraj veletoka in v Egiptu ter služite Gospodu! Ako pa vam ni všeč, da bi služili Gospodu, si danes izberite, komu hočete služiti: ali bogovom, ki so jim služili vaši očetje onkraj veletoka, ali bogovom Amorejcev, ki prebivate v njihovi deželi! Jaz pa in moja hiša bomo služili Gospodu!« Ljudstvo je odgovorilo: »Bog ne daj, da bi zapustili Gospoda ter služili drugim bogovom! Kajti Gospod, naš Bog, je pripeljal nas in naše očete iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti, in delal pred našimi očmi ta velika znamenja in nas varoval na vsem potu, ki smo po njem hodili, in med vsemi narodi, sredi katerih smo potovali. Gospod je pregnal pred nami vse narode, tudi Amorejce, ki so prebivali v deželi. Tudi mi hočemo služiti Gospodu, ker je naš Bog!« Jozue je rekel ljudstvu: »Ne boste mogli služiti Gospodu, kajti svet Bog je, ljubosumen Bog je; ne bo odpustil vaših prestopkov in grehov. Ako boste zapustili Gospoda in služili tujim bogovom, se bo od vas obrnil, hudo z vami ravnal in vas uničil, potem ko vam je bil dobro storil.« Ljudstvo je reklo Jozuetu: »Nikakor! Temveč bomo služili Gospodu.« In Jozue je rekel ljudstvu: »Priče ste zoper sebe, da ste si izbrali Gospoda, da mu boste služili.« Odgovorili so: »Priče smo!« – »Odpravite torej zdaj tuje bogove, ki so med vami, in obrnite svoje srce h Gospodu, Izraelovemu Bogu!« In ljudstvo je reklo Jozuetu: »Gospodu, svojemu Bogu, bomo služili in njegovemu glasu bomo poslušni!« Tisti dan je sklenil Jozue zavezo z ljudstvom in mu dal postavo in pravo v Sihemu. Potem je napisal Jozue te besede v knjigo božje postave in vzel velik kamen ter ga postavil ondi pod hrastom, ki je bil v Gospodovem svetišču. In Jozue je rekel vsemu ljudstvu: »Glejte, ta kamen bodi priča zoper nas; kajti slišal je vse Gospodove besede, ki jih je govoril z nami! Zato bodi priča zoper vas, da ne zatajite svojega Boga!« Nato je Jozue odpustil ljudstvo, vsakega v njegovo posest. In potem je Nunov sin Jozue, Gospodov služabnik, umrl, star sto deset let. Pokopali so ga na ozemlju njegove dedine v Tamnatsare, ki je na Efraimovem pogorju, severno od gore Gaasa. Izrael pa je služil Gospodu vse dni Jozuetove in vse dni starešin, ki so še dolgo živeli za Jozuetom in poznali vsa Gospodova dela, katera je storil za Izraela. Jožefove kosti, ki so jih prinesli Izraelovi sinovi iz Egipta, so pokopali v Sihemu, na delu zemljišča, ki ga je kupil Jakob od sinov Sihemovega očeta Hemorja za sto kesit in je bilo dano Jožefovim sinovom v dedino. Tudi Aronov sin Eleazar je umrl; pokopali so ga v Gabai Fineesa, njegovega sina, ki so mu jo dali na Efraimovem pogorju. Po Jozuetovi smrti so Izraelovi sinovi vprašali Gospoda: »Kdo nam pojde najprej na vojsko zoper Kanaance?« Gospod je odgovoril: »Juda naj pojde. Glej, dajem deželo v njegove roke.« Tedaj je rekel Juda svojemu bratu Simeonu: »Pojdi z menoj v moj delež na vojsko zoper Kanaance! Potem pojdem tudi jaz s teboj v tvoj delež.« In Simeon je šel z njim. Juda je torej šel in Gospod jim je dal v roke Kanaance in Ferezejce. Pobili so jih v Bezeku deset tisoč mož. V Bezeku so namreč naleteli na Adonibezeka, se zoper njega bojevali in porazili Kanaance in Ferezejce. Adonibezek pa je zbežal, a so za njim udarili, ga ujeli in mu odsekali palce na rokah in nogah. Tedaj je rekel Adonibezek: »Sedemdeset kraljev z odsekanimi palci na rokah in nogah je pobiralo drobtine pod mojo mizo. Kakor sem jaz storil, tako mi je Bog povrnil.« Potem so ga pripeljali v Jeruzalem, kjer je umrl. Judovi sinovi pa so se bojevali zoper Jeruzalem, ga zavzeli, ga udarili z ostrim mečem in mesto požgali. Potem so šli Judovi sinovi, da bi se bojevali s Kanaanci, ki so bivali na pogorju, na jugu in v nižini. Nato je šel Juda zoper Kanaance, ki so prebivali v Hebronu; Hebron pa se je nekdaj imenoval Karjatarbe. Pobil je Sesaja, Ahimana in Tolmaja. Od tod je šel zoper prebivalce Dabira; Dabir se je nekdaj imenoval Karjatsefer. Kaleb je rekel: »Kdor udari Karjatsefer ter ga zavzame, mu dam svojo hčer Akso za ženo.« Zavzel ga je Otoniel, Kenezov sin, mlajši Kalebov brat; in dal mu je svojo hčer Akso za ženo. Ko je prišla, ji je svetoval, naj očeta prosi polja. Spustila se je z osla in Kaleb jo je vprašal: »Kaj ti je?« Odgovorila mu je: »Daj mi blagoslov! Ker si me oddal v južno pokrajino, mi daj tudi studence vodá!« In dal ji je Kaleb studence v višini in studence v nižini. Sinovi Kinejca, Mojzesovega svaka, pa so šli iz Palmovega mesta z Judovimi sinovi v Judovsko puščavo južno od Arada in se naselili med ljudstvom. Potem je šel Juda s svojim bratom Simeonom dalje; pobili so Kanaance, ki so prebivali v Sefaatu, in ga pokončali z zakletvijo. Zato se je mesto imenovalo Horma. Nato je zavzel Juda Gazo z njenim ozemljem, Askalon z njegovim ozemljem in Akaron z njegovim ozemljem. Gospod je bil z Judom, da je mogel zavzeti pogorje. Prebivalcev v dolini pa ni mogel pregnati, ker so imeli železne vozove. Hebron so dali, kakor je Mojzes zapovedal, Kalebu, ki je pregnal od tam tri Enakove sinove. Jebusejcev, prebivalcev Jeruzalema, pa Benjaminovi sinovi niso mogli pregnati. Zato so ostali Jebusejci poleg Benjaminovih sinov v Jeruzalemu do današnjega dne. Tudi Jožefova hiša je šla v Betel, in Gospod je bil z njimi. Jožefova hiša je dala Betel ogledati; mesto se je prej imenovalo Luza. Ogledniki so zagledali moža, ki je prišel iz mesta. Rekli so mu: »Pokaži nam, prosimo, kje moremo priti v mesto! Potem ti izkažemo milost.« Ko jim je pokazal, kje morejo priti v mesto, so udarili mesto z ostrim mečem. Tistega moža in vso njegovo rodovino pa so izpustili. Mož pa je odšel v deželo Hetejcev, tam sezidal mesto in ga imenoval Luzo. Tako se imenuje do tega dne. Manase ni mogel pregnati prebivalcev Betsana in njegovih naselij, Tanaka in njegovih naselij, prebivalcev Dora in njegovih naselij, prebivalcev Jeblaama in njegovih naselij ter prebivalcev Mageda in njegovih naselij; zato se je Kanaancem posrečilo, da so ostali v tej pokrajini. Ko se je Izrael okrepil, je Kanaance podvrgel tlaki, popolnoma pregnati jih pa ni mogel. Tudi Efraim ni pregnal Kanaancev, ki so prebivali v Gazeru; ampak so Kanaanci ostali med njim v Gazeru. Zabulon ni mogel pregnati prebivalcev Ketrona in prebivalcev Naalola; ampak so ostali Kanaanci med njim, podvrženi pa so bili tlaki. Aser ni mogel pregnati prebivalcev Aka in prebivalcev Sidona, Ahalaba, Akziba, Helbe, Afeka in Rohoba. Tako so prebivali Aserjevci med Kanaanci, ki so ostali v pokrajini, ker jih niso pregnali. Neftali ni mogel pregnati prebivalcev Betsamesa in prebivalcev Betanata. Tako je prebival med Kanaanci, ki so ostali v pokrajini. Toda prebivalci Betsamesa in Betanata so jim morali delati tlako. Amorejci so potisnili Danove sinove nazaj na pogorje in jim niso pustili, da bi šli v ravnino. Zato se je posrečilo Amorejcem, da so ostali v Harharesu, v Ajalonu in v Salebimu. Ko pa se je moč Jožefove hiše okrepila, so bili podvrženi tlaki. Ozemlje Amorejcev pa je segalo od višave Akrabima, od Sele in dalje gor. Tedaj je prišel angel Gospodov od Galgale v Bohim in rekel: »Izpeljal sem vas iz Egipta in vas pripeljal v deželo, ki sem jo s prisego obljubil vašim očetom. Rekel sem: Vekomaj ne bom prelomil svoje zaveze z vami; vi pa ne smete skleniti nobene zaveze s prebivalci te dežele, temveč morate podreti njihove oltarje. Toda niste poslušali mojega glasu. Zakaj ste to storili? Zato prav tako rečem: Ne bom jih pregnal izpred vašega obličja. Naj bodo vaši nasprotniki, in njihovi bogovi naj vam služijo za zanko.« Ko je Gospodov angel povedal te besede vsem Izraelovim sinovom, se je začelo ljudstvo glasno jokati. Zato so imenovali ta kraj Bohim. In darovali so ondi Gospodu. Ko je Jozue odpustil ljudstvo, so šli Izraelovi sinovi vsak v svojo dedino, da bi sprejeli deželo v last. In ljudstvo je služilo Gospodu, dokler je živel Jozue in dokler so živeli starešine, ki so Jozueta preživeli in še videli vsa velika Gospodova dela, ki jih je storil za Izraela. Umrl pa je Nunov sin Jozue, Gospodov služabnik, ko je bil star sto deset let. Pokopali so ga na ozemlju njegove dedine v Tamnatsare na Efraimskem pogorju, severno od gore Gaasa. A tudi ves ta rod se je bil pridružil svojim očetom in za njim je nastopil drug rod, ki ni poznal Gospoda, ne njegovih del, ki jih je storil za Izraela. Tedaj so Izraelovi sinovi delali, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, in so služili Baalom. Zapustili so Gospoda, Boga svojih očetov, ki jih je izpeljal iz egiptovske dežele, ter hodili za drugimi bogovi, za bogovi ljudstev, ki so bivala okoli njih, in jih molili. Tako so razdražili Gospoda. Ko so torej zapustili Gospoda in služili Baalu in Astartam, se je vnela Gospodova jeza zoper Izraela, in dal jih je v roke roparjem, ki so jih oropali, in jih izročil v roke njihovih sovražnikov okoli njih, tako da se niso mogli več ustavljati svojim sovražnikom. Kadarkoli so šli v boj, je bila Gospodova roka vsakokrat zoper nje v nesrečo, kakor je Gospod napovedal in kakor jim je Gospod prisegel. Bili so v hudi stiski. Tedaj je Gospod obujal sodnike, ki so jih reševali iz rok njihovih roparjev. A tudi svojih sodnikov niso poslušali, ampak so nečistovali s tujimi bogovi in jih molili. Hitro so krenili s pota, po katerem so hodili njihovi očetje, ki so bili pokorni Gospodovim zapovedim; niso tako storili. Kadar jim je torej Gospod obudil sodnike, je bil Gospod s sodnikom ter jih reševal iz rok njih sovražnikov vse dni, dokler je živel sodnik. Kajti Gospodu se je milo storilo zaradi njih stokanja pred njih zatiralci in mučitelji. Ko pa je sodnik umrl, so spet huje delali ko njih očetje ter hodili za tujimi bogovi, jim služili in jih molili. Niso opustili svojega početja in svojega napačnega pota. Vnela se je torej Gospodova jeza zoper Izraela in je rekel: »Ker je ta narod prekršil mojo zavezo, ki sem jo zapovedal njih očetom, in ni poslušal mojega glasu, tudi jaz ne bom več pregnal izpred njih obličja nikogar izmed narodov, ki jih je pustil Jozue, ko je umrl. Preskusiti hočem z njimi Izraela, ali se bodo držali pota Gospodovega in hodili po njem, kakor so se ga držali njih očetje, ali ne.« Zato je Gospod pustil te narode, ne da bi jih takoj pregnal, in jih ni dal Jozuetu v roke. To pa so narodi, ki jih je Gospod pustil, da bi preskusil po njih Izraela v vsem, kar jim še ni bilo znano glede vojskovanja v Kanaanu, da bi se rodovi Izraelovih sinov naučili vojskovanja, česar prej niso poznali: pet knezov Filistejcev in vsi Kanaanci in Sidonci in Hevejci, ki so prebivali na libanonskem gorovju od gore Baalhermona do tja, kjer se gre v Emat. Služili so za to, da bi po njih preskusil Izraela, da bi spoznal, ali bodo pokorni Gospodovim zapovedim, ki jih je po Mojzesu dal njih očetom. Tako so bivali Izraelovi sinovi sredi med Kanaanci, Hetejci, Amorejci, Ferezejci, Hevejci in Jebusejci. Jemali so si njih hčere za žene, dajali svoje hčere njih sinovom in služili njih bogovom. Izraelovi sinovi so delali, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, pozabili so Gospoda, svojega Boga, in služili Baalom in Ašeram. Tedaj se je vnela Gospodova jeza zoper Izraela in dal jih je v roke Kusanrasataimu, kralju v Edomu. Osem let so Izraelovi sinovi služili Kusanrasataimu. Izraelovi sinovi so vpili h Gospodu. In Gospod je obudil Izraelovim sinovom rešitelja, ki jih je rešil, Otoniela, Kenezovega sina, Kalebovega mlajšega brata. Nadenj je prišel duh Gospodov in postal je sodnik v Izraelu. Šel je v boj in Gospod mu je dal v roke Kusanrasataima, kralja v Edomu; in njegova roka je zmagala nad Kusanrasataimom. In dežela je imela štirideset let mir; potem je Kenezov sin Otoniel umrl. Izraelovi sinovi so zopet delali, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh. Tedaj je Gospod okrepil moabskega kralja Eglona zoper Izraela, ker so delali, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh. Pridružil si je Amonove sinove in Amalečane ter šel in premagal Izraela ter zavzel Palmovo mesto. Izraelovi sinovi so osemnajst let služili moabskemu kralju Eglonu. Izraelovi sinovi so vpili h Gospodu. In Gospod jim je obudil rešitelja, Benjaminovca, Gerajevega sina Aoda, moža, ki je bil levičen. Po njem so Izraelovi sinovi poslali moabskemu kralju Eglonu davek. Tedaj si je Aod naredil pedenj dolg dvorezen meč in si ga pripasal pod svojo obleko ob svoji desni strani. Tako je prinesel davek moabskemu kralju Eglonu. Eglon pa je bil silno debel. Ko je davek oddal in odpustil ljudi, ki so nosili davek, se je sam vrnil iz Pesilima pri Galgali in rekel: »Imam s teboj, o kralj, nekaj zaupnega govoriti.« Odgovoril je: »Tiho!« Nato so odšli od njega vsi, ki so bili pri njem. Potem je Aod pristopil k njemu, ko je sedel sam v svoji hladni gornji izbi. Aod je dejal: »Božjo besedo imam zate.« Ko je vstal s svojega prestola, je Aod stegnil svojo levo roko ter potegnil meč s svoje desne strani in mu ga sunil v trebuh, tako da se je tudi držaj zasadil z rezilom vanj in je tolšča obdala rezilo, ker mu ni potegnil meča iz trebuha; in izšli so iztrebki. Potem je Aod šel ven v vežo, zaprl vrata gornje izbe in jih zapahnil. Ko je odšel, so prišli njegovi služabniki gledat. A glej, vrata gornje izbe so bila zapahnjena. Tedaj so rekli: »Gotovo je pri svoji potrebi v hladni izbi.« Čakali so zelo dolgo. A glej, ni odprl vrat gornje izbe. Tedaj so vzeli ključ in odklenili. In glej, njih gospod je ležal mrtev na tleh. Aod pa je med njih čakanjem utekel, šel mimo Pesilima in ušel v Seirat. Ko je tja prišel, je zatrobil na Efraimskem pogorju na trombo. In Izraelovi sinovi so šli s pogorja, on pa na čelu. Tedaj jim je rekel: »Pojdite za menoj! Kajti Gospod vam je dal v roke vaše sovražnike Moabce.« In šli so za njim in zasedli Moabcem jordanske brodove, tako da niso pustili nikogar čez. Takrat so pobili Moabce, okrog deset tisoč mož, same močne in hrabre ljudi, tako da ni nihče utekel. In Moab se je tisti dan uklonil Izraelovi roki. In dežela je imela osemdeset let mir. Za njim je nastopil Anatov sin Samgar. Pobil je Filistejce, šeststo mož, z ostnom za vole. Tudi on je bil rešitelj Izraela. Po Aodovi smrti so Izraelovi sinovi zopet delali, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh. Zato jih je Gospod predal v roke kanaanskemu kralju Jabinu, ki je vladal v Asoru. Njegov vojskovodja je bil Sisara, ki je bival v Harosetu narodov. In Izraelovi sinovi so vpili h Gospodu. Kajti imel je devetsto železnih vozov in je dvajset let silno stiskal Izraelove sinove. Tisti čas je sodila Izraelu Lapidotova žena prerokinja Debora. Svoj sedež je imela pod Deborino palmo med Ramo in Betelom na Efraimskem pogorju, in Izraelovi sinovi so hodili k njej k sodbi. Dala je tedaj poklicati Abinoemovega sina Baraka iz Neftalijevega Kedesa in mu rekla: »Resnično, Gospod, Izraelov Bog je zapovedal: Pojdi in odpravi se na goro Tabor in vzemi s seboj deset tisoč mož izmed Neftalijevih in Zabulonovih sinov! Pripeljem k tebi k potoku Kisonu Sisara, Jabinovega vojskovodjo, z njegovimi vozovi in z njegovim vojnim krdelom in ti ga dam v roke.« Barak ji je odgovoril: »Ako greš z menoj, pojdem; če pa ne greš z menoj, ne pojdem.« Odgovorila je: »Da, pojdem s teboj. Toda slava na poti, ki jo nastopaš, ne bo tvoja; kajti Gospod bo dal Sisara v roke ženi.« Tedaj se je Debora vzdignila in šla z Barakom v Kedes. Barak je sklical Zabulona in Neftalija v Kedes. In šlo je za njim deset tisoč mož. Tudi Debora je šla z njim. Kinejec Haber pa se je ločil od Kina, enega izmed sinov Mojzesovega svaka Hobaba, in postavil svoj šotor pri hrastu v Saananimu blizu Kedesa. Sporočili so Sisaru, da je šel Abinoemov sin Barak na goro Tabor. Sisara je sklical od Haroseta narodov k potoku Kisonu vse svoje vozove, devetsto železnih voz, in vse svoje vojščake, ki so bili z njim. Debora pa je rekla Baraku: »Vstani! Kajti to je dan, ko ti da Gospod Sisara v roke; saj pojde Gospod pred teboj.« In Barak je šel z gore Tabor in deset tisoč mož za njim. Gospod je pa pred Barakom z ostrim mečem zmedel Sisara in vse njegove vozove in vso njegovo vojsko. Sisara je stopil z voza in pobegnil peš. Barak je pa zasledoval vozove in vojsko do Haroseta narodov. In padla je vsa Sisarova vojska pod ostrim mečem; ni preostal niti eden. Sisara je pa peš pribežal k šotoru Jahele, žene Kinejca Haberja; bil je namreč mir med Jabinom, kraljem v Asoru, in hišo Kinejca Haberja. Jahela je šla Sisaru naproti in mu rekla: »Vstopi, moj gospod! Vstopi k meni! Nikar se ne boj!« Vstopil je k njej v šotor in pokrila ga je z odejo. Rekel ji je: »Daj mi, prosim, malo vode piti, kajti žejen sem!« Odvezala je meh z mlekom, mu dala piti in ga pokrila. Potem ji je rekel: »Stopi k vhodu v šotor! Če bi kdo prišel in te vprašal in rekel: ‚Ali je kdo tukaj?‘ odgovori: ‚Ne.‘« Haberjeva žena Jahela pa je zagrabila klin od šotora, vzela kladivo v roko, stopila tiho k njemu ter mu, ko je zaradi utrujenosti zaspal, zabila skozi sence klin, da se je zarinil v zemljo; tako je umrl. In glej, ko je Barak zasledoval Sisara, mu je Jahela prišla naproti ter mu rekla: »Pridi, pokažem ti moža, ki ga iščeš!« Vstopil je k njej in glej, Sisara je ležal mrtev s klinom v svojih sencih. Tako je Bog ponižal tisti dan kanaanskega kralja Jabina pred Izraelovimi sinovi. In roka Izraelovih sinov je vedno huje pritiskala na kanaanskega kralja Jabina, dokler niso uničili kanaanskega kralja Jabina. Tisti dan je pela Debora z Abinoemovim sinom Barakom takole: »Knezi so vodili Izraela, voljno je bilo ljudstvo: zato slavite Gospoda! Slišite, kralji, poslušajte, vladarji! Pojem Gospodu, prepevam Gospodu, Izraelovemu Bogu. Ko si izšel, Gospod, iz Seira, ko si se vzdignil z edomske poljane, se je zemlja tresla, so nebesa rosila, so oblaki rosili vodo, so se gore majale pred Gospodom, Sinaj pred Gospodom, Izraelovim Bogom. V dnevih Anatovega sina Samgarja in v dnevih Jahele so bile ceste prazne, tisti, ki so sicer hodili po gladkih stezah, so stopali po stranskih potih. Zginili so voditelji v Izraelu, zginili, dokler se nisem vzdignila jaz, Debora, dokler se nisem vzdignila kot mati v Izraelu. Izvolili so si nove bogove. Zato je bila vojna pred vrati. A videti ni bilo ne ščita ne kopja med štiridesetimi tisoči v Izraelu. Moje srce je z izraelskimi knezi in s temi, ki so bili voljni med ljudstvom: zato slavite Gospoda! Ki jezdite na belih oslicah, ki na preprogah sedite, ki hodite po potih: pojte glasneje od klica pastirjev pri napajališču! Zdaj naj se opeva Gospodova zmaga, zmaga njegove moči v Izraelu, ko je šlo k vratom Gospodovo ljudstvo. Vzdigni se, vzdigni, Debora! Vzdigni se, vzdigni, zapoj hvalospev! Vstani, Barak! Ujemi si ujetnike, sin Abinoemov! Ostanek plemenitih, stopi zdaj dol! Gospodovo ljudstvo, stopi mi dol s temi junaki! Z Efraima grejo v dolino za tabo, Benjamin, s tvojimi borci. Iz Mahirja stopajo knezi, iz Zabulona voditelji z žezlom. Isaharjevi vojvodi so z Deboro. Neftali pa je z Barakom združen: za njim drvijo v dolino. V Rubenovih krajih so dolgi posveti. ‚Zakaj sediš v ograjah in poslušaš čred beketanje?‘ V Rubenovih krajih so dolgi posveti. Galaad onkraj Jordana počiva. In Dan – zakaj se mudi pri ladjah? Aser sedi na morskem obrežju in počiva ob svojih zalivih. Le Zabulon, ljudstvo, žrtvuje v smrt svoje življenje in Neftali na višinah poljane. Kralji pridejo in se borijo, zdaj se borijo kanaanski kralji pri Tanaku ob vodah magedskih. A v plen ne dobijo nič srebra. Z neba sem se bojujejo zvezde, s svojih tirov se bojujejo zoper Sisara. Potok Kison jih odnaša, potok bitk, potok Kison. O duša moja, z močjo nastopaj! Že peketajo konjev kopita, ker dirjajo, dirjajo njihovi borci. ‚Preklinjajte Meroz,‘ pravi angel Gospodov, ‚preklinjajte hudo njegove prebivalce, ker niso prišli na pomoč Gospodu, na pomoč Gospodu z junaki!‘ Blagoslovljena pred vsemi ženami bodi Jahela, žena Kinejca Haberja, blagoslovljena pred vsemi ženami v šotoru! Vode zaprosi, ponudi mu mleka, smetane mu prinese v dragoceni skodelici. Njena levica pa seže po klinu, njena desnica po kladivu kladivarjev. In udari po Sisaru, prebije mu glavo, stre in prebode mu sence. Pri njenih nogah se zvije, pade, se zvrne; pri njenih nogah se zgrudi in zruši: kjer se je zgrudil, tam obleži mrtev. Skozi okno gleda in toži Sisarova mati skozi omrežje: ‚Kaj se mudi njega voz, da ne pride? Kaj se kasnijo koraki njega vprege?‘ Izmed njenih kneginj najmodrejša ji odgovarja, in ona sama si odgovor ponavlja: ‚Niso li dobili, ne delijo li plena? Eno ali dve dekleti vsakemu možu. Plen: pisana oblačila za Sisara. Plen: pisana oblačila, pisana ruta. Ena obleka, dve ruti za moj vrat.‘ Tako naj zginejo, Gospod, vsi sovražniki tvoji. Kateri pa ga ljubijo, naj bodo ko sonce, ko vzhaja v svoji moči.« In dežela je imela štirideset let mir. Izraelovi sinovi so delali, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh. Zato jih je Gospod dal za sedem let v roke Madiancem. Madianska roka je zmagala Izraela. Pred Madianci so Izraelovi sinovi uporabljali gorske globeli, votline in gorske utrdbe. Ko je Izrael posejal, so prišli Madianci z Amalečani in s sinovi vzhoda in šli zoper njega. Utaborili so se proti njim in pokončali pridelke zemlje tja do Gaze in niso pustili nič živeža v Izraelu, tudi ne drobnice ne govedi ne oslov. Kajti prišli so s svojo živino in s svojimi šotori. Prišlo jih je mnogo kakor kobilic. Brez števila je bilo njih in njihovih kamel. Tako so prišli v deželo, da so jo opustošili. Izrael je zaradi Madiancev zelo obubožal. Tedaj so Izraelovi sinovi vpili h Gospodu. Ko so Izraelovi sinovi vpili h Gospodu zaradi Madiancev, je poslal Gospod Izraelovim sinovom preroka, ki jim je rekel: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ‚Jaz sem vas privedel iz Egipta in vas izpeljal iz hiše sužnosti in vas rešil iz roke Egipčanov in iz roke vseh, ki so vas stiskali; pregnal sem jih pred vami in vam dal njihovo deželo. Dejal sem vam: Jaz sem Gospod, vaš Bog. Ne bojte se bogov Amorejcev, ki prebivate v njih deželi! Toda mojega glasu niste poslušali.‘« Tedaj je prišel angel Gospodov in se usedel pod terebinto v Efri, ki je bila Abiezrijevca Joasa. Ko je njegov sin Gedeon s palico otepal pšenico v tlačilnici, da bi jo spravil na varno pred Madianci, se mu je prikazal Gospodov angel in mu rekel: »Gospod je s teboj, močni junak!« Gedeon mu je odgovoril: »Prosim, moj gospod! Ako je Gospod z nami, zakaj nas je vse to zadelo? In kje so vsa njegova čudežna dela, ki so nam jih pripovedovali naši očetje, ko so pravili: ‚Ali nas ni Gospod pripeljal iz Egipta?‘ Zdaj pa nas je Gospod zavrgel in nas dal Madiancem v roke.« Gospod se je obrnil k njemu in rekel: »Pojdi v tej svoji moči in reši Izraela iz rok Madiancev! Jaz te pošiljam.« Odgovoril mu je: »Prosim, gospod! S čim bom rešil Izraela? Glej, moja rodovina je najbolj neznatna v Manaseju in jaz sem poslednji v hiši svojega očeta.« Gospod pa mu je rekel: »Jaz sem s teboj. Pobil boš Madiance kakor enega moža.« Odgovoril mu je: »Če sem našel milost v tvojih očeh, daj mi znamenje, da si ti, ki govoriš z menoj! Ne hodi vendar od tod, dokler se ne vrnem k tebi, da prinesem svoj dar in ga postavim predte!« Rekel je: »Ostanem, dokler se ne vrneš.« Tedaj je Gedeon šel ter pripravil kozliča in iz efe moke opresnikov. Meso je položil v košarico in juho vlil v lonec. To mu je prinesel pod terebinto in ponudil. Angel božji pa mu je rekel: »Vzemi meso in opresnike in jih položi tu na skalo, juho pa izlij!« Storil je tako. Nato je angel Gospodov stegnil konec palice, ki jo je držal v roki, in se dotaknil mesa in opresnikov. Tedaj je švignil ogenj iz skale in použil meso in opresnike. Angel Gospodov pa je izginil izpred njegovih oči. Tedaj je spoznal Gedeon, da je bil angel Gospodov. In Gedeon je rekel: »Gorje, Gospod Bog, angela Gospodovega sem videl iz obličja v obličje!« Gospod pa mu je odgovoril: »Mir ti bodi, nikar se ne boj, ne boš umrl!« Potem je Gedeon tam postavil Gospodu oltar in ga imenoval: »Gospod je mir.« Do tega dne je še v Efri Abiezrijevcev. Tisto noč mu je Gospod rekel: »Vzemi junca svojega očeta, namreč drugega sedemletnega junca, in poderi Baalov oltar svojega očeta in posekaj Ašero poleg njega! Potem postavi oltar Gospodu, svojemu Bogu, na vrhu te trdnjave in ga pripravi ter vzemi drugega junca in ga daruj v žgalno daritev z lesom Ašere, ki jo posekaš!« Gedeon je vzel deset mož izmed svojih hlapcev ter storil, kakor mu je Gospod zapovedal. Ker pa se ni upal tega storiti podnevi iz strahu pred hišo svojega očeta in pred meščani, je to storil ponoči. Ko pa so meščani zjutraj vstali, glej, je bil Baalov oltar podrt in Ašera poleg njega posekana, drugi junec pa darovan na postavljenem oltarju. Tedaj so vprašali drug drugega: »Kdo je to storil?« Ko so preiskovali in poizvedovali, so ljudje rekli: »Joasov sin Gedeon je to storil.« In meščani so rekli Joasu: »Pripelji ven svojega sina! Umreti mora. Kajti podrl je Baalov oltar in posekal Ašero poleg njega.« Joas pa je rekel vsem, ki so stali pri njem: »Mar se hočete bojevati za Baala? Ali mu hočete pomagati? Kdor se zanj bori, bo do jutri umrl. Če je bog, naj se bori sam zase, ker je podrt njegov oltar.« Zato so mu tisti dan dali ime Jerobaal, ker so rekli: »Naj se Baal bori zoper njega, ker je podrl njegov oltar.« Ko so se torej vsi Madianci in Amalečani in sinovi vzhoda združili, čez prišli in se utaborili v Jezraelski ravnini, je duh Gospodov navdal Gedeona. Zatrobil je na trombo. In pozvani so bili Abiezrijevci, da bi mu sledili. Po vsem Manaseju je poslal sle; tako je bil tudi ta pozvan, da bi mu sledil. Dalje je poslal sle v Aser in Zabulon in Neftali. In šli so jim naproti. Gedeon je rekel Bogu: »Ako res hočeš rešiti Izraela po moji roki, kakor si dejal, glej, položim ovčje runo na gumno. Če bo rosa samo na runu, po vsej zemlji pa suho, tedaj bom vedel, da boš rešil Izraela po moji roki, kakor si dejal.« In zgodilo se je tako. Ko je drugo jutro zgodaj vstal in izžel runo, je iztisnil roso iz runa, polno čašo vode. Potem je Gedeon rekel Bogu: »Naj se ne vname tvoj srd zoper mene, če samo še to pot govorim. Naj poskusim, prosim, samo še enkrat z runom. Naj bo, prosim, suho samo na runu, a po vsej zemlji naj bo rosa.« In Bog je storil tako tisto noč. Bilo je suho samo na runu, a po vsej zemlji je bila rosa. Jerobaal, to je Gedeon, se je zgodaj odpravil z vsem ljudstvom, ki je bilo z njim. Utaborili so se pri studencu Haradu. Tabor Madiancev pa mu je bil na severni strani pri griču Moreju v ravnini. Gospod je rekel Gedeonu: »Preveč je ljudstva, ki je s teboj, da bi mu dal Madiance v roke. Sicer bi se Izrael ponašal zoper mene, češ: ‚Z lastno močjo sem se rešil!‘ Zato zdaj kliči glasno, da bo ljudstvo slišalo: ‚Kdor se boji in trepeta, naj se vrne in odide od gorovja Galaada!‘« In vrnilo se jih je izmed ljudstva dvaindvajset tisoč, ostalo jih je deset tisoč. Gospod pa je rekel Gedeonu: »Še je preveč ljudstva. Pelji jih k vodi, da ti jih tam preberem! O katerem ti potem porečem: ‚Ta pojde s teboj,‘ ta naj gre s teboj. O katerem koli pa ti porečem: ‚Ta ne pojde s teboj,‘ ta naj ne gre.« In peljal je ljudstvo k vodi. Gospod pa je rekel Gedeonu: »Vsakega, ki bo srebal vodo s svojim jezikom, kakor pes loče, postavi posebej! In vsakega, ki bo pokleknil, da bi pil, postavi posebej!« In bilo je število tistih, ki so z roko nosili vodo v usta in jo tako srebali, tristo mož. Vse drugo ljudstvo pa je pokleknilo, da je pilo vodo. Nato je Gospod rekel Gedeonu: »S tristo možmi, ki so vodo srebali, vas bom rešil in ti dal Madiance v roke; vse drugo ljudstvo pa naj gre vsak na svoj dom.« Ko so vzeli živež ljudstva in njih trombe v svoje roke, je odpustil vse izraelske može, vsakega k njegovemu šotoru. Le tristo mož je obdržal. Tabor Madiancev pa je bil pod njim v ravnini. Tisto noč je Gospod rekel: »Vstani! Stopi v tabor! Kajti dam ti ga v roke. Ako se pa ti bojiš iti, stopi s svojim hlapcem Farom k taboru! Prisluškuj, kaj govoré! Potem boš dobil pogum, da boš stopil v tabor.« In stopil je s svojim hlapcem Farom do prve straže v taboru. Madianci in Amalečani in vsi sinovi vzhoda pa so se bili utaborili po ravnini kakor množica kobilic, in njihovih kamel je bilo brez števila, kakor peska na morskem obrežju. Ko je Gedeon vstopil, glej, je neki mož pripovedoval svojemu tovarišu sanje. Rekel je: »Glej, imel sem sanje: glej, kolač ječmenovega kruha se je valil v tabor Madiancev, in ko je prišel do šotora, ga je zadel, da se je prevrnil, in sicer ga je obrnil navzgor. In šotor se je podrl.« Tovariš mu je odgovoril: »To ni nič drugega kakor meč Izraelca, Joasovega sina Gedeona. Bog mu dá v roke Madiance in ves tabor.« Ko je Gedeon slišal pripovedovanje o sanjah in njih razlago, se je poklonil do tal. Potem se je vrnil v izraelski tabor in velel: »Vstanite! Kajti Gospod vam dá v roke madianski tabor.« Nato je razdelil tristo mož v tri krdela in dal vsem v roke trombe in prazne vrče in plamenice v vrčih. Potem jim je rekel: »Glejte name in delajte enako! In glejte, stopil bom do prvega dela tabora, in kakor bom jaz storil, tako storite! Zatrobil bom jaz na trombo in vsi, ki bodo z menoj. Tedaj zatrobite na trombe tudi vi povsod okoli tabora in kličite: ‚Za Gospoda in Gedeona!‘« Ko je torej Gedeon prišel s sto možmi, ki so bili z njim, do prvega dela tabora, ko se je začela srednja straža – ravno so postavili straže – so zatrobili na trombe in razbili vrče v rokah. In zatrobila so tri krdela na trombe in razbila vrče. V levici so držali plamenice, v desnici pa trombe, da so trobili, ter so vpili: »Meč za Gospoda in Gedeona!« Obstali so vsak na svojem mestu okoli tabora. In ves tabor je bil zbegan; kričali so in bežali. Medtem ko so trobili na tristo tromb, je Gospod po vsem taboru obrnil meč enega zoper drugega. Kar jih je bilo v taboru, so bežali do Betsete proti Sereri, do brega Abelmehule pri Tebatu. Tedaj so bili pozvani Izraelci iz Neftalija in iz Aserja in iz vsega Manaseja in so zasledovali Madiance. In sle je poslal Gedeon po vsem Efraimskem pogorju z naročilom: »Pojdite Madiancem nasproti in zasedite pred njimi vodo do Betbere, namreč Jordan!« Tako so bili pozvani vsi Efraimovci in so zasedli vodo do Betbere, namreč Jordan. Ujeli so tudi dva madianska kneza, Oreba in Zeba. Oreba so ubili na Orebovi skali, Zeba pa so ubili pri Zebovi tlačilnici. Podili so Madiance in prinesli Orebovo in Zebovo glavo Gedeonu čez Jordan. Tedaj so mu rekli Efraimovci: »Kaj si nam to storil, da nas nisi poklical, ko si šel v boj zoper Madiance?« In so se silno prepirali z njim. Odgovoril jim je: »Kaj sem zdaj storil v primeri s tem, kar ste vi storili? Ali ni boljše Efraimovo paberkovanje ko Abiezerjeva trgatev? Vam je dal Bog v roke madianska kneza Oreba in Zeba. Kaj sem mogel storiti takega, kar ste vi storili?« Ko je to rekel, se je polegla njihova jeza zoper njega. Ko je Gedeon prišel k Jordanu, je šel čez; toda on in tristo mož, ki so bili z njim, so bili upehani in lačni. Tedaj je rekel možem v Sokotu: »Dajte, prosim, ljudem, ki me spremljajo, nekaj kolačev kruha! Kajti omagujejo, jaz pa podim madianska kralja Zebeeja in Salmana.« Sokotski knezi pa so odgovorili: »Mar je Zebeejeva in Salmanova pest že v tvoji roki, da bi dali tvoji vojski kruha?« Gedeon je odvrnil: »Ko mi dá Gospod v roke Zebeeja in Salmana, bom zato zmlatil vaša telesa s trnjem iz puščave in z osatom.« Od tam je šel v Fanuel in jim govoril enako. Fanuelci pa so mu odgovorili, kakor so odgovorili Sokotci. Odvrnil je tudi Fanuelcem: »Ko se v miru vrnem, bom razrušil ta stolp.« Zebee in Salmana pa sta bila s svojo vojsko, okrog petnajst tisoč mož, v Karkaru. To so bili vsi, kar jih je preostalo od vse vojske sinov vzhoda; padlo pa jih je sto dvajset tisoč mož, ki so bili potegnili meč. Gedeon je šel po potu teh, ki so taborili v šotorih, vzhodno od Nob in Jegbae ter napadel tabor, ko je bil tabor brezskrben. Ko sta Zebee in Salmana bežala, ju je podil. In ujel je oba madianska kralja Zebeeja in Salmana ter zbegal ves tabor. Joasov sin Gedeon se je vrnil iz bitke z višine Haresa. In prijel je mladeniča izmed Sokotcev ter ga izprašal. In napisal mu je sokotske kneze in njegove starešine, sedeminsedemdeset mož. Ko je potem prišel k Sokotcem, je dejal: »Glejte, tu sta Zebee in Salmana, zaradi katerih ste me zasramovali: ‚Mar je Zebeejeva in Salmanova pest že v tvoji roki, da bi dali tvojim upehanim možem kruha?‘« Nato je vzel mestne starešine in trnje iz puščave in osat ter zmlatil s tem Sokotce. Fanuelski stolp pa je razrušil in pobil meščane. Potem je rekel Zebeeju in Salmanu: »Kakšni so bili možje, ki sta jih ubila na Taboru?« Odgovorila sta: »Takšni so bili kakor ti, sleherni je bil podoben kraljevskim sinovom.« Rekel je: »Bili so moji bratje, sinovi moje matere. Kakor resnično Gospod živi, ko bi jih bila pustila pri življenju, bi vaju ne ubil.« Nato je dejal svojemu prvorojencu Jetru: »Dvigni se in ju pobij!« Deček pa ni potegnil svojega meča, ker se je bal; kajti bil je še premlad. Tedaj sta rekla Zebee in Salmana: »Dvigni se ti in naju pobij! Kajti kakršen je mož, taka je njegova moč.« In dvignil se je Gedeon ter ubil Zebeeja in Salmana in vzel lunice, ki so bile na vratu njunih kamel. Tedaj so Izraelci rekli Gedeonu: »Vladaj nam ti in tvoj sin in sin tvojega sina! Kajti rešil si nas iz rok Madiancev.« Gedeon pa jim je odgovoril: »Ne bom vam vladal jaz. Tudi moj sin vam ne bo vladal, Gospod vam bo vladal.« Potem jim je Gedeon rekel: »Nekaj bi si izprosil od vas. Vsakdo mi daj uhan iz svojega plena!« Oni so namreč nosili zlate uhane, ker so bili Izmaelci. Odgovorili so: »Radi jih damo.« In razgrnili so plašč in vsak je vrgel tja uhan iz svojega plena. Teža zlatih uhanov, ki jih je izprosil, pa je bila tisoč sedemsto zlatih seklov poleg lunic, naušnic in škrlatnih oblačil, ki sta jih nosila madianska kralja, in poleg verižic, ki so bile na vratu njunih kamel. Gedeon je dal iz tega napraviti naramnik in ga postavil v svojem mestu Efri. Ves Izrael pa je tam z njim malikoval. Tako je postal zanka za Gedeona in njegovo hišo. Madianci so bili tako ponižani pred Izraelovimi sinovi, da niso več dvigali svoje glave. In dežela je imela štirideset let mir, dokler je živel Gedeon. Joasov sin Jerobaal je potem šel in prebival v svoji hiši. Gedeon je imel sedemdeset sinov, ki so izhajali iz njegovih ledij, ker je imel mnogo žen. Njegova stranska žena, ki je bila v Sihemu, mu je tudi rodila sina in dal mu je ime Abimelek. Joasov sin Gedeon je umrl v lepi starosti; pokopali so ga v grobu njegovega očeta Joasa v Efri Abiezrijevcev. Ko pa je Gedeon umrl, so Izraelovi sinovi zopet nečistovali z Baali in si postavili Baala zaveze za boga. In niso se spominjali Izraelovi sinovi Gospoda, svojega Boga, ki jih je rešil iz rok njihovih sovražnikov naokrog. Tudi niso izkazovali naklonjenosti hiši Jerobaala-Gedeona, kakor bi bilo primerno vsem dobrotam, ki jih je izkazal Izraelu. Jerobaalov sin Abimelek pa je šel v Sihem k bratom svoje matere in govoril njim in vsej rodovini očetove hiše svoje matere: »Recite vendar jasno vsem sihemskim meščanom: ‚Kaj je boljše za vas, da vam vlada sedemdeset mož, vsi Jerobaalovi sinovi, ali da vam vlada le en mož? Spomnite se tudi, da sem vaša kost in vaše meso!‘« Ko so bratje njegove matere jasno povedali o njem vsem sihemskim meščanom vse te besede, se je nagnilo njih srce k Abimeleku, ker so rekli: »Naš brat je.« In dali so mu sedemdeset srebrnih seklov iz templja Baala zaveze. S tem si je Abimelek najel ubožnih in drznih mož, da so šli za njim. Potem je prišel v hišo svojega očeta v Efro in pomoril svoje brate, Jerobaalove sinove, sedemdeset mož, na enem kamnu. Samo najmlajši Jerobaalov sin Joatam je ostal, ker se je bil skril. Nato so se zbrali vsi sihemski meščani in vsa hiša Mela, ter šli in postavili Abimeleka za kralja pri hrastu, ki je bil v Sihemu. Ko so Joatamu to sporočili, je šel, se postavil na vrh gore Garizima, povzdignil svoj glas, zavpil in jim rekel: »Poslušajte me, sihemski meščani, da vas bo Bog poslušal! Šla so, šla drevesa, da si mazilijo kralja. In so dejala oljki: ‚Kraljuj nad nami!‘ Odgovorila jim je oljka: ‚Naj li pustim svojo maščobo, ki z njo časti se Bog in človek, pa se grem poviševat nad drevesa?‘ In drevesa so dejala smokvi: ‚Pridi, kraljuj nad nami!‘ Odgovorila jim je smokva: ‚Naj li pustim svojo sladkobo in svoje dobro sadje, pa se grem poviševat nad drevesa?‘ In drevesa so dejala vinski trti: ‚Pridi, kraljuj nad nami!‘ Odgovorila jim je vinska trta: ‚Naj pustim li svoje vino, ki Boga razveseljuje in človeka, pa se grem poviševat nad drevesa?‘ In vsa drevesa so dejala trnovemu grmu: ‚Pridi, kraljuj nad nami!‘ Odgovoril je trnov grm drevesom: ‚Če si me res hočete maziliti za kralja, pridite, počivajte v moji senci! Če ne, naj pride s trnja ogenj in naj použije cedre libanonske.‘ Zdaj torej, če ste zvesto in pošteno ravnali, da ste Abimeleka postavili za kralja, in če ste prav ravnali z Jerobaalom in z njegovo hišo in mu storili po delu njegovih rok – saj se je moj oče za vas bojeval in zastavil svoje življenje ter vas rešil iz rok Madiancev –, vi pa ste se zdaj vzdignili zoper hišo mojega očeta in pomorili njegove sinove, sedemdeset mož, na enem kamnu ter postavili Abimeleka, sina njegove dekle, za kralja sihemskim meščanom, ker je vaš brat; – če ste torej ta dan zvesto in pošteno ravnali z Jerobaalom in z njegovo hišo, tedaj se veselite Abimeleka in tudi on naj se vas veseli! Če pa ne, naj pride ogenj od Abimeleka in naj použije sihemske meščane in hišo Melo. In naj pride ogenj od sihemskih meščanov in od hiše Mela in naj použije Abimeleka.« Nato je Joatam zbežal in hitro odšel v Bero in tam prebival iz strahu pred svojim bratom Abimelekom. Abimelek je vladal nad Izraelom tri leta. Bog pa je poslal zlega duha nad Abimeleka in sihemske meščane, tako da so se sihemski meščani izneverili Abimeleku, da bi zvrnil zločin nad sedemdesetimi Jerobaalovimi sinovi in položil njih kri na njih brata Abimeleka, ki jih je umoril, in na sihemske meščane, ki so mu okrepili roke, da je umoril svoje brate. In sihemski meščani so mu na gorskih višinah postavili zasede in so oropali vse, ki so hodili mimo njih po potu. To se je sporočilo Abimeleku. Prišel je namreč Obedov sin Gaal s svojimi brati in se nastanil v Sihemu; sihemski meščani pa so mu zaupali. Šli so na polje in v svojih vinogradih trgali in tlačili grozdje, priredili veselico, šli v hišo svojega boga, jedli in pili ter preklinjali Abimeleka. Tedaj je Obedov sin Gaal rekel: »Kdo je Abimelek in kdo je Sihem, da bi mu služili? Ali ni Jerobaalov sin in Zebul njegov oskrbnik? Služite možem Sihemovega očeta Hemorja! Zakaj bi onemu služili? Kdo mi dá to ljudstvo v moje roke? In pregnal bom Abimeleka.« Abimeleku pa se je reklo: »Okrepi svojo vojsko in pridi!« Ko je mestni poglavar Zebul slišal besede Obedovega sina Gaala, se je zelo razsrdil. Poslal je skrivoma sle k Abimeleku s sporočilom: »Glej, Obedov sin Gaal je prišel s svojimi brati v Sihem. In glej, podpihujejo mesto zoper tebe. Zdaj se torej vzdigni ponoči z ljudstvom, ki je pri tebi, in napravi na polju zasedo! Zjutraj pa, ko vzide sonce, se zgodaj vzdigni in plani na mesto! In glej, ko pride z ljudstvom, ki je pri njem, zoper tebe, mu stori, kar more tvoja roka!« Abimelek se je vzdignil ponoči z vsem ljudstvom, ki je bilo pri njem, in šli so v zasedo proti Sihemu v štirih krdelih. Ko pa je Obedov sin Gaal prišel ven ter stopil pred mestna vrata, se je vzdignil Abimelek z ljudstvom, ki je bilo pri njem, iz zasede. Gaal je zagledal ljudstvo in rekel Zebulu: »Glej, ljudstvo prihaja z gorskih višin!« Zebul pa mu je odgovoril: »Senco gora imaš za ljudi.« Gaal pa je še govoril in rekel: »Glej, ljudstvo prihaja iz osredka dežele in eno krdelo gre po potu od hrasta čarovnikov.« Tedaj mu je Zebul rekel: »Kje so zdaj tvoja usta, ki so govorila: ‚Kdo je Abimelek, da bi mu služili?‘ Ali ni to ljudstvo, ki si ga zaničeval? Pojdi vendar zdaj in se bojuj z njimi.« In šel je Gaal na čelu sihemskih meščanov in se bojeval z Abimelekom. Toda Abimelek ga je zapodil v beg, tako da je bežal pred njim; in do mestnih vrat je padlo veliko ubitih. Ko je Abimelek ostal v Rumi, je Zebul pregnal Gaala in njegove brate; tako niso mogli ostati v Sihemu. Ko so drugi dan šli ljudje na polje in se je to Abimeleku naznanilo, je vzel ljudstvo in ga razdelil v tri krdela ter napravil zasedo na polju. Pogledal je torej in glej, ljudje so prišli iz mesta. Tedaj je planil nadnje, da bi jih pobil. Abimelek in krdelo, ki je bilo pri njem, so naskočili in se ustavili pri mestnih vratih; drugi dve krdeli pa sta udarili na vse, ki so bili na polju, ter jih pobili. Potem je Abimelek oblegal mesto ves tisti dan. Ko je mesto zavzel, je pobil ljudi, ki so bili v njem, in razdejal mesto ter ga potresel s soljo. Ko so vsi meščani sihemskega stolpa to slišali, so šli v klet v templju boga zaveze. Abimeleku pa se je sporočilo, da so se zbrali vsi meščani sihemskega stolpa. Tedaj je šel Abimelek z vsem ljudstvom, ki je bilo pri njem, na goro Selmon. In Abimelek je vzel sekiro v roko, odsekal vejo z drevesa, jo vzdignil in zadel na ramo ter velel ljudstvu, ki je bilo pri njem: »Videli ste, kar sem storil; storite hitro kakor jaz!« In odsekalo je tudi vse ljudstvo vsak svojo vejo ter šlo za Abimelekom. In zmetali so jih na klet ter klet zažgali. Tako so morali umreti tudi vsi ljudje sihemskega stolpa, okrog tisoč mož in žen. Potem je šel Abimelek k Tebesu. Oblegal je Tebes in ga zavzel. Sredi mesta pa je bil močen stolp, kamor so zbežali vsi možje in žene in vsi mestni voditelji. Zapahnili so za seboj in šli na streho stolpa. Abimelek je prišel do stolpa in ga začel oblegati. Ko pa se je približal vratom stolpa, da bi jih zažgal, je vrgla neka žena gornji mlinski kamen Abimeleku na glavo ter mu razbila lobanjo. Tedaj je hitro poklical mladeniča, ki mu je nosil orožje, in mu velel: »Potegni svoj meč in me umori, da ne porečejo o meni: ‚Žena ga je ubila!‘« In njegov oproda ga je prebodel, da je umrl. Ko pa so Izraelci videli, da je Abimelek mrtev, so šli vsak v svoj kraj. Tako je Bog kaznoval Abimelekov zločin, ki ga je storil nad svojim očetom, ko je ubil sedemdeset svojih bratov. Tudi vse zlo Sihemljanov je Bog zvrnil na njih glavo. Tako je prišlo nadnje prekletstvo Jerobaalovega sina Joatama. Za Abimelekom je vstal, da bi rešil Izraela, Tola, sin Fua, sinu Dodovega, mož iz Isaharja; prebival je v Samiru na Efraimskem pogorju. Sodil je Izraela triindvajset let; potem je umrl in bil pokopan v Samiru. Za njim je vstal Jair iz Galaada in sodil Izraela dvaindvajset let. Imel je trideset sinov, ki so jezdili na tridesetih osličih in imeli trideset mest; imenujejo se do tega dne Jairove vasi in so v deželi Galaadu. Potem je Jair umrl in bil pokopan v Kamonu. Izraelovi sinovi pa so zopet delali, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, in so služili Baalom in Astartam in bogovom Arama in bogovom Sidona in bogovom Moaba in bogovom Amonovih sinov in bogovom Filistejcev. Gospoda pa so zapustili in mu niso služili. Zato se je vnela Gospodova jeza zoper Izraela in jih je dal v roke Filistejcem in v roke Amonovim sinovom. Mučili in zatirali so Izraelove sinove v tem letu in tako osemnajst let, vse Izraelove sinove, ki so bili onkraj Jordana v deželi Amorejcev, ki je v Galaadu. In prišli so Amonovi sinovi čez Jordan, da bi se bojevali tudi z Judom in Benjaminom in Efraimovo hišo, in so Izraela silno stiskali. Izraelovi sinovi so vpili h Gospodu: »Grešili smo zoper tebe, ker smo zapustili svojega Boga in služili Baalom.« Gospod pa je rekel Izraelovim sinovom: »Ali vas niso stiskali Egipčani in Amorejci in Amonovi sinovi in Filistejci in Sidonci in Amalečani in Madianci? Ko pa ste vpili k meni, sem vas rešil iz njihovih rok. Vi pa ste me zapustili in služili drugim bogovom; zato vas nočem več rešiti. Pojdite in kličite k bogovom, ki ste si jih izvolili! Ti naj vas rešijo ob času vaše stiske.« Tedaj so rekli Izraelovi sinovi Gospodu: »Grešili smo. Stori z nami povsem tako, kakor je dobro v tvojih očeh! Samo zdaj nas, prosimo, reši!« In so odpravili tuje bogove izmed sebe ter so služili Gospodu. In smilila se mu je Izraelova beda. Amonovi sinovi so se sklicali in se utaborili v Galaadu. Izraelovi sinovi pa so se zbrali in utaborili v Masfi. In ljudstvo, galaadski knezi, so rekli drug drugemu: »Kdo je mož, ki se bo začel bojevati zoper Amonove sinove? Ta bodi poglavar vsem galaadskim prebivalcem!« Jefte iz Galaada je bil močan junak. Bil je sin hotnice. Jeftejev oče pa je bil Galaad. Galaadova žena mu je rodila sinove. Ko pa so sinovi te žene dorasli, so pregnali Jefteja in mu rekli: »Ne boš dedič v hiši našega očeta, ker si sin tuje žene.« Tedaj je Jefte zbežal izpred obličja svojih bratov in je prebival v deželi Tobu. Pri Jefteju pa so se zbirali malopridneži in so hodili z njim. Čez nekaj časa so imeli Amonovi sinovi vojsko z Izraelom. Ko so se torej Amonovi sinovi vojskovali z Izraelom, so šli galaadski starešine po Jefteja v deželo Tob. Rekli so Jefteju: »Pridi in bodi nam vojvoda, da se bomo bojevali zoper Amonove sinove!« Jefte pa je odgovoril galaadskim starešinam: »Ali me niste sovražili in pregnali iz hiše mojega očeta? Zakaj ste prišli zdaj k meni, ko ste v stiski?« Galaadski starešine so rekli Jefteju: »Zato smo se zdaj obrnili nate, da bi šel z nami in se bojeval zoper Amonove sinove in nam bil za poglavarja, vsem galaadskim prebivalcem.« Jefte je odvrnil galaadskim starešinam: »Ako me spravite nazaj, da grem v boj zoper Amonove sinove in mi jih Gospod izroči, ali vam bom jaz za poglavarja?« Galaadski starešine so rekli Jefteju: »Gospod naj čuje kot priča med nami. Resnično, storimo, kakor si rekel.« Tedaj je šel Jefte z galaadskimi starešinami in ljudstvo ga je postavilo sebi za poglavarja in vojvoda. In Jefte je priporočil vse svoje zadeve Gospodu v Masfi. Nato je poslal Jefte h kralju Amonovih sinov sle s poročilom: »Kaj je med nama, da si prišel nadme in se hočeš vojskovati proti moji deželi?« Kralj Amonovih sinov je odgovoril Jeftejevim slom: »Izrael je vzel mojo deželo, ko je prišel iz Egipta, od Arnona do Jaboka in Jordana. Zdaj jo torej vrni v miru!« Jefte pa je zopet poslal sle h kralju Amonovih sinov in mu sporočil: »Tako govori Jefte: Izrael ni vzel moabske dežele in dežele Amonovih sinov. Kajti, ko so prišli iz Egipta in je Izrael hodil po puščavi do Rdečega morja in prišel v Kades, je Izrael poslal sle k edomskemu kralju s poročilom: ‚Naj grem, prosim, skozi tvojo deželo!‘ Edomski kralj ga pa ni uslišal. Poslal jih je tudi k moabskemu kralju, pa ni bil zadovoljen. Tako je ostal Izrael v Kadesu. Potem je potoval po puščavi, obšel edomsko deželo in moabsko deželo ter vzhodno od moabske dežele. Utaborili so se pa onkraj Arnona in niso prišli v moabsko ozemlje; kajti Arnon je moabska meja. Nato je Izrael poslal sle k amorejskemu kralju Sehonu, kralju v Hesebonu. Izrael mu je rekel: ‚Naj gremo, prosim, skozi tvojo deželo do meni določenega kraja.‘ Sehon pa ni zaupal, da bi Izraelci mimo šli skoz njegovo ozemlje. Sehon je marveč zbral vse svoje ljudstvo. Utaborili so se v Jasi. Potem se je bojeval z Izraelom. Gospod, Izraelov Bog, pa je dal Sehona in vse njegovo ljudstvo Izraelu v roke. Porazili so jih in Izrael se je polastil vse dežele Amorejcev, ki so prebivali v tej deželi. Zavzeli so vse ozemlje Amorejcev od Arnona do Jaboka in od puščave do Jordana. Zdaj pa, ko je Gospod, Izraelov Bog, pregnal Amorejce izpred svojega ljudstva Izraela, ga hočeš izpodriniti? Ali ne prevzameš v last, kar ti je izročil tvoj bog Kamos? In vse, kar nam je prilastil Gospod, naš Bog, pred nami, je naša last. In zdaj; ali si mar močnejši ko moabski kralj Seforjev sin Balak? Ali se je mar prepiral z Izraelom ali vojskoval zoper njega? Ko je Izrael prebival v Hesebonu in njegovih naseljih, v Aroeru in njegovih naseljih in v vseh mestih, ki so ob Arnonu, tristo let, zakaj si jih niste v tem času priborili? Jaz se torej nisem pregrešil zoper tebe. Ti pa mi delaš krivico, ko se vojskuješ zoper mene. Naj danes razsodi Gospod, sodnik, med Izraelovimi sinovi in Amonovimi sinovi.« Kralj Amonovih sinov pa ni poslušal Jeftejevih besed, ki mu jih je sporočil. Tedaj je prišel duh Gospodov nad Jefteja. In šel je skozi Galaad in Manaseja; potem je šel v galaadsko Masfo in od galaadske Masfe zoper Amonove sinove. Jefte pa je naredil zaobljubo Gospodu in rekel: »Če mi res daš Amonove sinove v roke, bodi tisti, ki mi pride skozi vrata moje hiše naproti, ko se srečno povrnem od Amonovih sinov, Gospodov, in daroval ga bom v žgalno daritev!« Jefte je šel torej zoper Amonove sinove, da bi se z njimi bojeval, in Gospod jih je dal v njegove roke. Pobil jih je od Aroera do okolice Menita, dvajset mest, in do Abelkarmima s silno velikim porazom. Tako so bili Amonovi sinovi ponižani pred Izraelovimi sinovi. Ko pa je Jefte prišel v Masfo na svoj dom, glej, tedaj mu je prišla naproti njegova hči z bobnicami in rajanjem; bila pa je edinka, razen nje ni imel ne sina ne hčere. Ko jo je zagledal, je pretrgal svoja oblačila in rekel: »Joj meni, moja hči! Prav hudo si me potrla. Ti si, ki si me pahnila v nesrečo. Odprl sem svoja usta h Gospodu in ne morem preklicati.« Odgovorila mu je: »Moj oče, če si odprl svoja usta h Gospodu, stôri z menoj, kakor je prišlo iz tvojih ust, ker ti je dal Gospod, da si se maščeval nad svojimi sovražniki, nad Amonovimi sinovi!« Potem je dejala očetu: »Naj se mi dovoli tole: pusti me dva meseca, da pojdem in se umaknem na gore objokovat svoje devištvo s svojimi tovarišicami!« Odgovoril je: »Pojdi!« In odpustil jo je za dva meseca. Tedaj je šla s svojimi tovarišicami in objokovala na gorah svoje devištvo. Ko sta pretekla dva meseca, se je vrnila k svojemu očetu. In spolnil je na njej svojo zaobljubo, ki jo je naredil. Ni pa spoznala nobenega moža. Tedaj je nastala navada v Izraelu, da so hodile Izraelove hčere vsako leto objokovat hčer Galaadčana Jefteja štiri dni v letu. Zbrali pa so se Efraimovci, šli proti severu in rekli Jefteju: »Zakaj si se šel bojevat zoper Amonove sinove in nas nisi poklical, da bi šli s teboj? Hišo ti bomo zažgali nad teboj.« Jefte jim je odgovoril: »Hud boj sem imel jaz in moje ljudstvo z Amonovimi sinovi; klical sem vas, pa me niste rešili iz njih rok. Ko sem videl, da ni pomočnika, sem tvegal svoje življenje ter šel zoper Amonove sinove. In Gospod jih je dal v moje roke. Zakaj ste torej prišli danes zoper mene, da bi me napadli?« Tedaj je Jefte zbral vse Galaadce in napadel Efraimovce. Galaadci so pobili Efraimovce. Ti so namreč rekli: »Efraimovi uskoki ste. Galaad je sredi med Efraimom, sredi med Manasejem.« Nato so Galaadci zasedli jordanske prehode proti Efraimu. In kadar je kdo izmed bežečih Efraimovcev rekel: »Rad bi šel čez,« so ga vprašali Galaadci: »Ali si Efraimovec?« Ako je odgovoril: »Nisem,« so mu veleli: »Reci torej Šibolet!« Ako je rekel: »Sibolet,« ker ni mogel pravilno izgovoriti, so ga zgrabili in pobili pri jordanskih prehodih. Tako jih je padlo dvainštirideset tisoč iz Efraima. Jefte pa je sodil Izraela šest let. Potem je Galaadec Jefte umrl in bil pokopan v svojem mestu v Galaadu. Za njim je sodil Izraela Abesan iz Betlehema. Imel je trideset sinov in trideset hčerá; te je oddal proč in trideset hčerá je pripeljal svojim sinovom od zunaj. Sodil je Izraela sedem let. Potem je Abesan umrl in bil pokopan v Betlehemu. Za njim je sodil Izraela Zabulonovec Elon in sodil je Izraela deset let. Potem je Zabulonovec Elon umrl in bil pokopan v Ajalonu v Zabulonovi deželi. Za njim je sodil Izraela Ilelov sin Abdon iz Faratona. Imel je štirideset sinov in trideset vnukov, ki so jezdili na sedemdesetih osličih. Sodil je Izraela osem let. Potem je Ilelov sin Abdon iz Faratona umrl in bil pokopan v Faratonu v Efraimovi deželi na pogorju Amalečanov. Izraelovi sinovi so zopet delali, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh. Zato jih je dal Filistejcem v roke štirideset let. Bil pa je neki mož iz Sarae iz Danovega rodu. Ime mu je bilo Manue. Njegova žena je bila nerodovitna in ni rodila. Prikazal pa se je ženi angel Gospodov in ji rekel: »Glej, nerodovitna si in nisi rodila. Pa boš spočela in rodila sina. Zdaj pa se le varuj! Ne pij ne vina ne opojne pijače in ne jej nič nečistega! Kajti glej, spočela boš in rodila sina. Na njegovo glavo naj ne pride britev. Kajti deček naj bo božji nazirec od materinega telesa. On bo začel reševati Izraela iz rok Filistejcev.« Žena je šla in povedala svojemu možu: »Mož božji je prišel k meni. Bil je videti kakor angel božji, silno častitljiv. Nisem ga vprašala, od kod je. Tudi svojega imena mi ni razodel. Rekel pa mi je: ‚Glej, spočela boš in rodila sina. Zdaj pa ne pij ne vina ne opojne pijače in ne jej nič nečistega! Kajti deček naj bo božji nazirec od materinega telesa do dneva svoje smrti.‘« Tedaj je Manue molil h Gospodu in rekel: »Prosim, Gospod, naj pride vendar mož božji, ki si ga poslal, zopet k nama ter naju pouči, kaj naj storiva z dečkom, ki se bo rodil.« In Bog je slišal Manuetov glas. Angel božji je zopet prišel k ženi, ko je bila na polju; Manue, njen mož, pa ni bil pri njej. In žena je hitro tekla in naznanila svojemu možu ter mu rekla: »Glej, prikazal se mi je mož, ki je takrat prišel k meni.« Manue je vstal in šel za svojo ženo. Ko je prišel k možu, ga je vprašal: »Ali si ti tisti mož, ki si govoril z ženo?« Odgovoril je: »Sem.« Potem je Manue vprašal: »Ko se torej spolnijo tvoje besede, katero navodilo velja za dečka in kako je treba z njim ravnati?« Angel Gospodov je Manuetu odgovoril: »Vsega, kar sem povedal ženi, naj se varuje. Ničesar, kar pride od vinske trte, naj ne uživa. Vina in opojne pijače naj ne pije in nič nečistega naj ne je. Vse, kar sem ji zapovedal, naj spolnjuje.« Nato je Manue rekel angelu Gospodovemu: »Naj te, prosim, zadrživa in ti pripraviva kozliča.« Angel Gospodov pa je Manuetu odgovoril: »Čeprav me zadržiš, ne bom jedel od tvoje jedi. Če pa hočeš pripraviti žgalno daritev, jo daruj Gospodu!« Manue namreč ni vedel, da je bil angel Gospodov. Nato je Manue vprašal angela Gospodovega: »Kako ti je ime? Če se namreč spolnijo tvoje besede, bi se ti rada zahvalila.« Angel Gospodov pa mu je odgovoril: »Čemu vprašuješ po mojem imenu? Je namreč čudovito.« Tedaj je Manue vzel kozliča z jedilno daritvijo in ga daroval na skali Gospodu, ki je storil čudovito reč; Manue in njegova žena sta gledala. Ko se je namreč dvignil plamen iznad oltarja proti nebu, se je tudi angel Gospodov dvignil v plamenu oltarja. Ko sta Manue in njegova žena to videla, sta padla z obrazom na zemljo. Ker se angel Gospodov ni več prikazal Manuetu in njegovi ženi, je Manue spoznal, da je bil angel Gospodov. In Manue je rekel svoji ženi: »Gotovo bova umrla, ker sva videla Boga.« Njegova žena pa mu je odgovorila: »Ko bi naju Gospod hotel usmrtiti, ne bi bil sprejel iz najinih rok žgalne in jedilne daritve, tudi bi nama ne bil vsega tega pokazal, ne nama zdaj dal kaj takega slišati.« Žena pa je rodila sina in mu dala ime Samson. Deček je rastel in Gospod ga je blagoslovil. Gospodov duh pa ga je začel izpodbujati v Danovem taboru, med Sarao in Estaolom. Samson je šel v Tamno in v Tamni videl žensko izmed hčerá Filistejcev. Ko pa se je vrnil, je sporočil očetu in materi: »V Tamni sem videl žensko izmed hčerá Filistejcev; vzemita mi jo zdaj za ženo!« Oče in mati pa sta mu odgovorila: »Ali ni ženske med hčerami tvojih bratov in med vsem našim ljudstvom, da greš jemat ženo od neobrezanih Filistejcev?« Toda Samson je izjavil očetu: »To mi vzemi! Kajti ta je všeč mojim očem.« Oče in mati namreč nista vedela, da je bilo to od Gospoda. Kajti iskal je povoda zoper Filistejce. Tisti čas so namreč Filistejci gospodovali nad Izraelom. Tako je šel Samson z očetom in materjo v Tamno. Ko so prišli do tamnatskih vinogradov, glej, mu je zarjovel mlad lev nasproti. Tedaj je duh Gospodov šinil vanj, da ga je raztrgal, kakor se raztrga kozlič, čeprav ni imel nič v rokah. Očetu in materi pa ni povedal, kaj je storil. Potem je šel dalje in govoril z žensko. Bila je všeč Samsonovim očem. Čez nekoliko časa se je vrnil, da bi jo vzel. Ko je krenil s pota, da bi pogledal levovo mrhovino, glej, je bil v levovem truplu roj čebel in med. Vzel si ga je v roke in ga spotoma jedel. Ko je prišel k očetu in materi, je tudi njima dal, da sta jedla; ni pa jima povedal, da je vzel med iz levovega trupla. Oče je stopil k ženi. Samson je napravil ondi gostijo, tako so namreč mladeniči navadno delali. Ko so ga videli, so naročili trideset tovarišev, da bi bili pri njem. Samson jim je rekel: »Zastavil vam bom uganko. Ako mi jo v sedmih dneh gostovanja res uganete in razrešite, vam bom dal trideset srajc in trideset pražnjih oblek. Ako mi je pa ne boste mogli uganiti, boste vi meni dali trideset srajc in trideset pražnjih oblek.« Odgovorili so mu: »Zastavi nam uganko, da jo slišimo!« Rekel jim je: »Iz požeruha je prišla jed in iz hudega je prišlo sladko.« In tri dni uganke niso mogli uganiti. Toda sedmi dan so rekli Samsonovi ženi: »Pregovori svojega moža, da nam razloži uganko! Sicer sežgemo tebe in hišo tvojega očeta z ognjem. Mar ste nas povabili, da nas napravite za berače?« Samsonova žena je torej jokala ob njem in rekla: »Sovražiš me in me ne ljubiš. Uganke, ki si jo zastavil sinovom mojega ljudstva, meni nisi razložil.« Odgovoril ji je: »Glej, svojemu očetu in svoji materi je nisem povedal, tebi pa naj jo povem?« Tako je jokala ob njem sedem dni, dokler so imeli gostijo. Sedmi dan pa ji je razodel, ker ga je nadlegovala. Ona pa je razložila uganko sinovom svojega ljudstva. Meščani so mu torej rekli sedmi dan, preden je sonce zašlo: »Kaj je slajše kot med in kaj je hujše ko lev?« Odvrnil jim je: »Ako bi ne bili orali z mojo junico, bi ne bili rešili moje uganke.« Tedaj je šinil vanj duh Gospodov, da je šel v Askalon in pobil tam trideset mož; vzel jim je obleko in dal praznična oblačila tistim, ki so uganko rešili. Silno pa se je razsrdil in šel v hišo svojega očeta. Samsonovo ženo pa je vzel eden izmed njegovih tovarišev, ki mu je bil prijatelj. Čez nekaj časa, v dneh pšenične žetve, je obiskal Samson svojo ženo s kozličem in rekel: »Pojdem k svoji ženi v izbo.« Njen oče pa mu ni dovolil vstopiti. Njen oče je namreč rekel: »V resnici sem mislil, da jo res sovražiš; zato sem jo dal tvojemu tovarišu. Mar ni njena mlajša sestra lepša ko ona? Naj bo tvoja namesto one.« Samson jim je odgovoril: »To pot nisem kriv, če Filistejcem kaj hudega naredim.« Samson je šel in nalovil tristo lisic. Vzel je plamenico, obrnil rep proti repu ter privezal po eno plamenico sredi med dvema repoma. Nato je plamenice prižgal, jih spustil v žitna polja Filistejcev in tako vžgal snopje kakor tudi še stoječe žito, vinograde in oljke. Ko so Filistejci vprašali: »Kdo je to storil?« se je reklo: »Tamnatejčev zet Samson, ker mu je vzel ženo in jo dal njegovemu tovarišu.« Tedaj so prišli Filistejci ter sežgali njo in njenega očeta z ognjem. Samson pa jim je rekel: »Ker ste to storili, ne bom prej odnehal, dokler se ne maščujem nad vami.« In jih je s silnimi udarci natolkel od meč do ledja. Potem je šel in prebival v skalni votlini v Etamu. Tedaj so prišli Filistejci, se utaborili na Judovem in razširili po Lehiju. Judovci so vprašali: »Zakaj ste prišli zoper nas?« Odgovorili so: »Da zvežemo Samsona, da mu storimo, kakor je nam storil.« Nato je šlo tri tisoč mož iz Juda k skalni votlini v Etamu. Rekli so Samsonu: »Ali ne veš, da Filistejci gospodujejo nad nami? Zakaj si nam to storil?« Odgovoril jim je: »Kakor so oni meni storili, tako sem jaz njim storil.« Rekli so mu: »Prišli smo, da te zvežemo in te izročimo Filistejcem v roke.« Samson jim je odgovoril: »Prisezite mi, da me ne boste ubili!« Rekli so mu: »Ne, ampak le zvezali te bomo in te izročili njim v roke; nikakor pa te ne bomo usmrtili.« In zvezali so ga z dvema novima vrvema in odpeljali od skale. Ko je prišel v Lehi in so mu Filistejci vriskali nasproti, je šinil vanj duh Gospodov in vrvi na njegovih rokah so postale kakor niti, ki jih ogenj osmodi, in vezi so mu razpadle z njegovih rok. Našel je svežo oslovsko čeljust, stegnil roko, jo zagrabil ter pobil z njo tisoč mož. Samson je rekel: »Z oslovsko čeljustjo sem jih pošteno naklestil, z oslovsko čeljustjo sem pobil tisoč mož.« Ko je te besede izgovoril, je vrgel čeljust iz roke in ta kraj se je imenoval Ramatlehi. Ker ga je silno žejalo, je klical h Gospodu in rekel: »Ti si dal po roki svojega služabnika to veliko zmago; zdaj pa bom umrl od žeje in padel neobrezancem v roke!« Tedaj je Bog odprl votlino, ki je pri Lehiju, in pritekla je voda iz nje. Ko se je napil, se mu je duh povrnil in je oživel. Zato so jo imenovali Studenec kličočega pri Lehiju do današnjega dne. Sodil pa je Izraela za časa Filistejcev dvajset let. Ko je Samson šel v Gazo, je tam videl hotnico in šel k njej. Prebivalcem Gaze se je sporočilo: »Samson je prišel sem.« Nato so ga obkolili in prežali nanj vso noč pri mestnih vratih; pa so vso noč mirovali, češ, »ob jutranjem svitu ga bomo ubili.« Samson pa je spal do polnoči; opolnoči je vstal, zagrabil durnici mestnih vrat z obema podbojema, jih izdrl z zapahom vred, jih zadel na rame ter jih odnesel na vrh gore, ki je proti Hebronu. Potem je vzljubil žensko v dolini Soreku; ime ji je bilo Dalila. K njej so prišli filistejski knezi in ji rekli: »Pregovori ga in poizvedi, v čem je njegova velika moč in s čim bi ga zmogli, zvezali in užugali! Dali ti bomo sleherni enajststo srebrnikov.« Dalila je rekla Samsonu: »Povej mi vendar, v čem je tvoja velika moč in s čim bi te morali zvezati, da bi te užugali?« Samson ji je odgovoril: »Če bi me zvezali s sedmimi svežimi vrvmi, ki se še niso posušile, bi oslabel in bil kakor drug človek.« Filistejski knezi so ji prinesli sedem svežih vrvi, ki se še niso posušile, in zvezala ga je z njimi. V njeni izbi pa so sedeli na preži. Zaklicala mu je: »Filistejci nadte, Samson!« In raztrgal je vrvi, kakor se pretrga nit iz preje, če jo ogenj osmodi. Njegova moč pa je ostala nepoznana. Dalila je rekla Samsonu: »Glej, ukanil si me in me nalagal. Zdaj mi torej povej, s čim bi te mogli zvezati!« Odgovoril ji je: »Če bi me dobro zvezali z novimi vrvmi, ki se še niso rabile, bi oslabel in bil kakor drug človek.« Dalila je torej vzela nove vrvi, ga z njimi zvezala in mu zaklicala: »Filistejci nadte, Samson!« V izbi pa je sedela zaseda. Pa jih je raztrgal s svojih rok kakor nit. Tedaj je Dalila rekla Samsonu: »Doslej si me varal in mi lagal. Povej mi vendar, s čim bi te mogli zvezati!« Odgovoril ji je: »Če bi spletla sedem kodrov moje glave s tkalčjim osnutkom.« Ko jih je pribila s klinom, mu je zaklicala: »Filistejci nadte, Samson!« Pa se je prebudil iz spanja in izdrl klin s tkalčjim osnutkom vred. Tedaj mu je rekla: »Kako moreš reči, da me ljubiš, ko tvoje srce ni z menoj? Že trikrat si me ukanil in mi nisi povedal, v čem je tvoja velika moč.« Ko je tako dan na dan pritiskala nanj s svojimi besedami in ga mučila, se je njegova duša naveličala do smrti. Odkril ji je vse svoje srce in ji rekel: »Britev ni prišla na mojo glavo. Kajti božji nazirec sem od materinega telesa. Če me ostrižejo, me bo zapustila moja moč in bom oslabel in bom kakor vsak drug človek.« Ko je Dalila videla, da ji je odkril vse svoje srce, je dala poklicati filistejske kneze z besedami: »Pridite to pot! Kajti odkril mi je vse svoje srce.« In prišli so k njej filistejski knezi ter prinesli srebro s seboj. Ko je pustila, da je zaspal na njenih kolenih, je poklicala moža in dala ostriči sedem kodrov na njegovi glavi. Tako ga je oslabila in njegova moč ga je zapustila. Ko je zaklicala: »Filistejci nadte, Samson!« se je prebudil iz svojega spanja in menil: »Ušel bom kakor doslej vedno, ko se stresem.« Ni namreč vedel, da ga je Gospod zapustil. Filistejci pa so ga zgrabili in mu iztaknili oči. Potem so ga peljali v Gazo, ga vklenili v dve bronasti verigi in v ječi je moral mlin vrteti. Ko pa so bili lasje na glavi ostriženi, so mu začeli zopet rasti. Filistejski knezi so se tedaj zbrali, da bi darovali svojemu bogu Dagonu veliko daritev in se poveselili. Rekli so namreč: »Naš bog nam je dal v roke našega sovražnika Samsona.« Ko ga je videlo ljudstvo, so slavili svojega boga. Kajti rekli so: »Naš bog nam je dal v roke našega sovražnika, opustoševalca naše dežele, ki je mnogo naših pobil.« Ko so bili dobre volje, so dejali: »Pokličite Samsona, da nam zapleše!« Poklicali so torej Samsona iz ječe in je plesal pred njimi. Postavili pa so ga med stebrovje. Tedaj je Samson rekel dečku, ki ga je vodil za roko: »Pusti me, da se dotaknem stebrov, na katerih sloni hiša, da se nanje oprem.« Hiša pa je bila polna mož in žená. Tam so bili tudi vsi filistejski knezi in na strehi je bilo okrog tri tisoč mož in žená, ki so gledali Samsonov ples. Samson pa je klical h Gospodu in rekel: »Gospod Bog, spomni se me, prosim, in daj mi, prosim, o Bog, le še tokrat moč, da se nad Filistejci maščujem za eno izmed svojih obeh očes!« In Samson je zgrabil oba središčna stebra, na katerih je hiša slonela, in se oprl nanju, na enega z desnico, na drugega pa z levico. Potem je Samson zaklical: »Naj umrjem s Filistejci!« in se oprl z močjo, tako da se je hiša zrušila na kneze in na vse ljudstvo, ki je bilo v njej. In bilo je mrtvih, ki jih je usmrtil pri svoji smrti, več kakor njih, ki jih je usmrtil v svojem življenju. Tedaj so prišli njegovi bratje in vsa hiša njegovega očeta, ga vzeli in odnesli ter ga pokopali med Sarao in Estaolom v grobu njegovega očeta Manueta. Sodil pa je Izraela dvajset let. Bil je mož z Efraimskega pogorja, ime mu je bilo Miha. Ta je rekel svoji materi: »Enajststo srebrnikov, ki so ti bili ukradeni in si zaradi njih izustila kletev in jo izrekla celo tako, da sem slišal, glej, to srebro je pri meni, jaz sem ga vzel.« Mati pa je rekla: »Blagoslovljen bodi, moj sin, od Gospoda!« In vrnil je enajststo srebrnikov materi. Mati pa je rekla: »Posvetila sem to srebro iz svoje roke Gospodu za svojega sina, da se naredi rezana in ulita podoba; zdaj pa ti ga dam nazaj.« Ko je vrnil srebro materi, je vzela mati dvesto srebrnikov in jih dala zlatarju. Naredil je iz njih rezano in ulito podobo; in bila je v Mihovi hiši. Tako je mož Miha imel hišo božjo. Dal je še napraviti naramnik in hišne bogove in posvetil enega izmed svojih sinov, da mu je bil duhovnik. Tiste dni ni bilo kralja v Izraelu; vsakdo je delal, kar se mu je zdelo prav. Bil je mladenič iz Betlehema v Judu, iz Judovega rodu. Bil je levit in je bival ondi kot tujec. Ta mož je odšel iz mesta Betlehema v Judu, da bi se naselil kot tujec na primernem kraju. Na svojem potovanju je prišel na Efraimsko pogorje k Mihovi hiši. Miha ga je vprašal: »Od kod prihajaš?« Odgovoril mu je: »Levit sem iz Betlehema v Judu in sem na potu, da bi se nastanil kot tujec, kjer bi se mi namerilo.« Miha mu je rekel: »Ostani pri meni in bodi mi oče in duhovnik! In dal ti bom na leto deset srebrnikov, potrebno obleko in kar za živež potrebuješ.« In levit je šel tja. Levit je bil voljan ostati pri možu; in mladenič mu je bil kakor eden izmed njegovih sinov. Miha je posvetil levita in mladenič mu je bil duhovnik; tako je bival v Mihovi hiši. Miha pa je rekel: »Zdaj vem, da mi bo Gospod dobro storil, ker imam levita za duhovnika.« Tiste dni ni bilo kralja v Izraelu. Takrat si je rod Danovcev iskal dedine, da bi na njej bival; do tega časa mu namreč ni pripadala dedina med Izraelovimi sinovi. Poslali so torej Danovi sinovi iz svoje rodovine pet mož izmed sebe, hrabre može iz Sarae in Estaola, da bi ogledali deželo in jo preiskali. Rekli so jim: »Pojdite in preiščite deželo!« Tako so prišli na Efraimsko pogorje k Mihovi hiši in so tam prenočili. Ko so bili pri Mihovi hiši in spoznali narečje mladega levita, so tja krenili in ga vprašali: »Kdo te je sem spravil in kaj delaš tu in kaj imaš tukaj?« Odgovoril jim je: »Tako in tako mi je Miha storil. Najel me je in postal sem mu duhovnik.« Rekli so mu: »Vprašaj, prosimo, Boga, da zvemo, ali bo uspešna naša pot, ki po njej gremo!« Duhovnik jim je odgovoril: »Pojdite v miru! Gospodu je po volji vaša pot, ki po njej greste.« Teh pet mož je šlo dalje in prišlo v Lais. Videli so, da so ljudje, ki so bivali v njem, živeli brezskrbno po šegi Sidoncev, mirno in varno, ker ni bilo nikogar, ki bi kaj žalega storil v deželi; da so bili jako premožni in daleč proč od Sidoncev brez zveze z ostalim svetom. Ko so prišli zopet k svojim bratom v Sarao in Estaol, so jih njih bratje vprašali: »Kaj prinašate?« Odgovorili so jim: »Vstanite! Pojdimo zoper nje! Ogledali smo namreč deželo in glejte, zelo je lepa. Ali omahujete? Nikar se ne obotavljajte odriniti na pot, da se polastite dežele! Ko dospete, pridete k brezskrbnemu ljudstvu in v prostrano deželo – saj vam jo Bog daje v roke – v kraj, kjer ničesar ne manjka, kar je na zemlji.« Tedaj je odrinilo od tam šeststo oboroženih mož iz Danovega rodu iz Sarae in Estaola. Šli so in se utaborili pri Karjatjarimu v Judu. Zato se je imenoval ta kraj Tabor-Dan do današnjega dne; glej, zahodno od Karjatjarima je. Od tod so šli dalje na Efraimsko pogorje in so prišli k Mihovi hiši. Tedaj je spregovorilo tistih pet mož, ki so hodili ogledovat deželo Lais; rekli so svojim bratom: »Ali veste, da so v teh hišah naramnik in hišni bogovi ter rezana in ulita podoba? Zdaj torej premislite, kaj vam je storiti!« In krenili so tja in prišli v hišo mladega levita, v Mihovo hišo, da bi ga pozdravili. Oboroženih šeststo mož izmed Danovih sinov pa je stalo pred vrati. A tistih pet mož, ki so hodili ogledovat deželo, je šlo gor in prišlo tja, da bi vzeli rezano podobo in naramnik in hišne bogove in ulito podobo, duhovnik pa je stal pred vrati s šeststo oboroženimi možmi. Ko so oni prišli v Mihovo hišo in vzeli rezano podobo in naramnik in domače bogove in ulito podobo, jim je duhovnik rekel: »Kaj delate?« Odgovorili so mu: »Molči! Položi svojo roko na svoja usta! Pojdi z nami in nam bodi oče in duhovnik! Mar je boljše, da si duhovnik za hišo enega samega moža, ali da si duhovnik za rod in rodovino v Izraelu?« Duhovniku se je vzradovalo srce. Vzel je naramnik in hišne bogove in rezano podobo ter vstopil sredi med ljudstvo. Nato so se obrnili in šli dalje; otročiče in živino in zaklad pa so dali predse. Ko so bili že daleč od Mihove hiše, so se zbrali možje, ki so bivali v hišah pri Mihovi hiši, in jo udrli za Danovimi sinovi. Ko so klicali za Danovimi sinovi, so se ti obrnili in rekli Mihu: »Kaj ti je, da si se zbral?« Odgovoril je: »Mojega boga, ki sem ga naredil, ste vzeli z duhovnikom vred in odšli. Kaj mi še ostane? Kako le morete vprašati: ‚Kaj ti je?‘ƒ« Danovi sinovi pa so mu odvrnili: »Ne kriči dalje za nami! Sicer vas napadejo razkačeni možje in spraviš sebe in svoje ljudi ob življenje.« Nato so Danovi sinovi šli dalje svojo pot. Miha pa je izprevidel, da so močnejši ko on; zato se je obrnil in vrnil v svojo hišo. Vzeli so torej to, kar je Miha naredil, in duhovnika, ki ga je imel, in prišli v Lais k mirnemu in brezskrbnemu ljudstvu ter jih udarili z ostrim mečem in mesto požgali z ognjem. In ni bilo nikogar, ki bi bil prišel na pomoč; kajti daleč je od Sidona in nikake zveze niso imeli z ostalim svetom; bilo je namreč v dolini pri Rohobu. Zopet so mesto pozidali in se v njem naselili. Imenovali pa so mesto Dan po imenu svojega očeta Dana, ki se je rodil Izraelu; prej pa se je mesto imenovalo Lais. Danovi sinovi so si postavili rezano podobo in Jonatan, sin Gersama, Mojzesovega sina, in njegovi sinovi so bili duhovniki rodu Danovcev do časa, ko je prišla dežela v sužnost. In imeli so pri sebi postavljeno rezano podobo, ki jo je Miha naredil, ves čas, dokler je bila hiša božja v Silu. Tiste dni, ko ni bilo kralja v Izraelu, je bival neki levit kot tujec v notranjosti Efraimovega pogorja. Vzel si je ženo, stransko ženo, iz Betlehema v Judu. Ker pa se je njegova stranska žena nanj razjezila, je odšla od njega v hišo svojega očeta v Betlehem v Judu; tam je bila štiri mesece. Tedaj se je vzdignil njen mož in šel za njo, da bi ji govoril na srce ter jo pripeljal nazaj; s seboj je imel hlapca in dva osla. Ko ga je vpeljala v hišo svojega očeta in ga je zagledal deklinin oče, mu je šel z veseljem naproti. Njegov tast, deklinin oče, ga je zadržal, da je ostal pri njem tri dni; jedli so in pili in tam prenočevali. Ko so četrti dan zjutraj zgodaj vstali in se je vzdignil, da bi odrinil, je rekel deklinin oče svojemu zetu: »Okrepčaj svoje srce z grižljajem kruha! Potem pojdete.« Sedla sta torej ter jedla in pila oba skupaj. Potem je deklinin oče rekel možu: »Izvoli, prosim, ostati čez noč in naj se raduje tvoje srce.« A mož se je vzdignil, da bi odšel; njegov tast pa ga je prisilil, da je zopet tam prenočil. Ko je peti dan zjutraj zgodaj vstal, da bi odšel, je rekel deklinin oče: »Okrepčaj, prosim, svoje srce in počakajte, dokler se dan ne nagne!« Tako sta jedla obadva. Potem se je mož vzdignil, da bi odšel s svojo stransko ženo in s svojim hlapcem. Njegov tast, deklinin oče, pa mu je rekel: »Glej, prosim, dan se je nagnil proti večeru; ostanite vendar čez noč! Glej, konec dneva! Prenoči tu in naj se raduje tvoje srce! Jutri se zgodaj odpravite na svojo pot, da prideš domov.« A mož ni hotel ostati čez noč, ampak se je vzdignil in odšel ter prišel pred Jebus, to je Jeruzalem. S seboj je imel dva otovorjena osla. Tudi njegova stranska žena je bila z njim. Ko so bili pri Jebusu in se je dan že zelo nagnil, je rekel hlapec svojemu gospodarju: »Pojdi, prosim, krenimo v to jebusejsko mesto in prenočimo v njem!« Njegov gospodar mu je odgovoril: »Ne bomo krenili v mesto tujcev, ki niso izmed Izraelovih sinov, temveč pojdemo dalje do Gabae.« Potem je rekel hlapcu: »Pojdi, da dospemo k enemu izmed teh krajev in prenočimo v Gabai ali v Rami!« Tako so nadaljevali svojo pot; sonce pa jim je zašlo pri Benjaminovi Gabai. Tedaj so krenili tja, da bi šli prenočevat v Gabao. Ko je vstopil, se je usedel na trgu v mestu, ker ni bilo nikogar, ki bi jih vzel za prenočevanje pod streho. Pa glej, star mož je prišel zvečer s polja od svojega dela; mož je bil tudi z Efraimskega pogorja in je bival kot tujec v Gabai, ljudje tega kraja pa so bili Benjaminovci. Ko je povzdignil oči, je videl popotnika na trgu v mestu. Starec je vprašal: »Kam greš in od kod prihajaš?« Odgovoril mu je: »Potujemo iz Betlehema v Judu v notranjost Efraimskega pogorja, od koder sem. Hodil sem v Betlehem v Judu in sem na potu k hiši Gospodovi; pa ni nikogar, ki bi me vzel pod streho. Imamo celo slame in krme za naša osla; tudi imamo kruh in vino zame, za tvojo deklo in za hlapca, ki spremlja tvojega služabnika; sploh nam nič ne manjka.« Tedaj je starec rekel: »Mir ti bodi! Le prepusti moji skrbi, če ti kaj manjka! Samo na trgu ne prenočuj!« Potem ga je peljal na svoj dom in dal osloma krme. Ko so si umili noge, so jedli in pili. Ko so razveselili svoje srce, glej, so obstopili hišo meščani, hudobneži, tolkli na vrata in govorili starcu, hišnemu gospodarju: »Pripelji ven moža, ki je prišel v tvojo hišo, da ga spoznamo.« Mož, hišni gospodar, je šel ven k njim in jim rekel: »Nikar vendar, moji bratje, ne počenjajte, prosim, hudobije! Ker je prišel ta mož pod mojo streho, ne storite te nesramnosti! Glejte, moja hči, devica, in njegova stranska žena: te pripeljem ven! Te morete posiliti in z njima storiti, kar vam ugaja, a s tem možem ne storite te nesramnosti.« Možje pa ga niso hoteli poslušati. Tedaj je mož zgrabil svojo stransko ženo in jim jo pripeljal na cesto. Spoznali so jo in se z njo pečali vso noč do jutra; odpustili so jo, ko je vstajala jutranja zarja. Proti jutru je prišla žena in obležala do svita pred hišnimi vrati tega moža, kjer je bil njen gospodar. Njen gospodar je zjutraj vstal in odprl hišna vrata. Ko pa je stopil ven, da bi šel svojo pot, glej, je ležala žena, njegova stranska žena, pred hišnimi vrati z rokami na pragu. Ogovoril jo je: »Vstani! Pojdimo!« Pa ni bilo odgovora. Tedaj jo je zadel na osla. In mož se je odpravil ter šel v svoj kraj. Ko je prišel domov, je vzel nož, prijel svojo stransko ženo ter jo razkosal udoma na dvanajst kosov in jih razposlal po vseh Izraelovih pokrajinah. Vsak, kdor je to videl, je zavpil: »Kaj takega se ni zgodilo, ne videlo od časa, ko so šli Izraelovi sinovi iz egiptovske dežele, do tega dne. Premislite to! Svetujte in govorite!« Tedaj so se odpravili vsi Izraelovi sinovi in zbrala se je občina kakor en mož od Dana do Bersabe, tudi dežela Galaad, pred Gospodom v Masfi. Poglavarji vsega ljudstva, vseh Izraelovih rodov, so se sešli v zboru božjega ljudstva, štiristo tisoč pešcev, oboroženih z mečem. Benjaminovi sinovi so slišali, da so šli Izraelovi sinovi v Masfo. Izraelovi sinovi pa so rekli: »Povejte, kako se je zgodila ta hudobija?« Levit, mož žene, ki je bila umorjena, je odgovoril in rekel: »V Gabao Benjaminovo sem prišel s svojo stransko ženo prenočevat. Meščani v Gabai pa so se vzdignili zoper mene in obstopili ponoči hišo zaradi mene. Mene so hoteli ubiti, a moji stranski ženi so silo storili, da je umrla. Tedaj sem vzel svojo stransko ženo, jo razkosal in razposlal po vseh pokrajinah Izraelove dedine; kajti storili so gnusobo in nesramnost v Izraelu. Glejte, vi vsi Izraelovi sinovi, preudarite in svetujte tu!« In vzdignilo se je vse ljudstvo kakor en mož in klicalo: »Nihče izmed nas ne pojde v svoj šotor in nihče izmed nas se ne vrne v svojo hišo! Zdajle pa to storimo Gabai: nad njo bomo šli po žrebu! Vzeli bomo iz vseh Izraelovih rodov po deset mož od sto in po sto od tisoč in po tisoč od deset tisoč, ki naj prinesejo živeža vojakom, da bodo po njihovem prihodu storili z Benjaminovo Gabao po vsej nesramnosti, ki jo je storila v Izraelu.« Tako so se zbrali vsi Izraelovi možje zoper to mesto enodušno kakor en mož. Nato so Izraelovi rodovi poslali po vseh Benjaminovih rodovih može, da sporoče: »Kakšna je ta hudobija, ki se je zgodila med vami? Izročite zdaj može, razuzdance, ki so v Gabai, da jih ubijemo in odpravimo hudobijo iz Izraela!« Toda Benjaminovci niso hoteli poslušati glasu svojih bratov, Izraelovih sinov. Benjaminovi sinovi so se marveč iz mest zbrali v Gabai, da bi šli v boj zoper Izraelove sinove. Tisti dan so bili prešteti Benjaminovi sinovi iz mest: šestindvajset tisoč mož, oboroženih z mečem, poleg prebivalcev v Gabai, ki so jih našteli sedemsto izbranih mož. Med vsemi temi ljudmi je bilo sedemsto izbranih mož levičnih. Vsi ti so s pračo metali kamne za las natanko, ne da bi zgrešili. Izraelovih mož brez Benjamina pa je bilo naštetih štiristo tisoč mož, z mečem oboroženih; vsi ti so bili vojaki. Nato so se Izraelovi sinovi vzdignili, šli v Betel in vprašali Boga ter rekli: »Kdo nam pojde najprej v boj zoper Benjaminove sinove?« Gospod je odgovoril: »Juda najprej.« Izraelovi sinovi so se torej zjutraj odpravili in se utaborili pred Gabao. In šli so Izraelovi možje v boj zoper Benjamina; razvrstili pa so se Izraelovi možje v bitko proti njim pred Gabao. A Benjaminovi sinovi so šli iz Gabae in pobili ta dan med Izraelci dvaindvajset tisoč mož. Ali izraelski vojaki so se ohrabrili in se zopet razvrstili v bitko na kraju, kjer so se razvrstili prvi dan. Izraelovi sinovi so namreč šli in jokali pred Gospodom do večera; potem so vprašali Gospoda: »Ali naj zopet gremo v boj zoper sinove Benjamina, svojega brata!« Gospod je odgovoril: »Pojdite zoper nje!« In Izraelovi sinovi so se drugi dan približali Benjaminovim sinovom. A Benjamin jim je šel drugi dan iz Gabae nasproti in pobili so med Izraelovimi sinovi še osemnajst tisoč mož; vsi ti so bili oboroženi z mečem. Tedaj so se napotili vsi Izraelovi sinovi, vse ljudstvo, in so prišli v Betel. Jokali so, ostali tam pred Gospodom, se postili ta dan do večera ter darovali žgalne daritve pred Gospodom. Nato so Izraelovi sinovi vprašali Gospoda. Tam je bila namreč tiste dni skrinja božje zaveze in Finees, sin Eleazarja, sinu Aronovega, je imel tiste dni službo pred njo. Vprašali so: »Ali naj gremo še enkrat v boj zoper sinove Benjamina, svojega brata, ali naj to opustimo?« Gospod je odgovoril: »Pojdite! Kajti jutri vam jih bom dal v roke.« Nato so Izraelci pripravili okrog Gabae zasedo. In tretji dan so šli Izraelovi sinovi zoper Benjaminove sinove in so se razvrstili pred Gabao kakor poprej. Benjaminovi sinovi pa so šli vojakom nasproti. Dali so se zvabiti proč od mesta ter začeli kakor poprej pobijati nekatere izmed vojakov na cestah, katerih ena drži v Betel, druga pa v Gabao po polju, kakih trideset mož med Izraelci. Benjaminovi sinovi so menili: »Poraženi so pred nami kakor prvikrat.« Izraelovi sinovi pa so dejali: »Bežimo, da jih zvabimo proč od mesta na ceste!« Zato so se vsi Izraelci vzdignili s svojega kraja ter se razvrstili pri Baaltamaru, Izraelci pa so planili s svojega kraja v zasedi zahodno od Gabae. Tako je prišlo proti Gabai deset tisoč izbranih mož iz vsega Izraela. Bitka je bila silna. Oni pa niso slutili, da jih bo zadela nesreča. Gospod je udaril Benjamina pred Izraelom, tako da so Izraelovi sinovi pobili ta dan Benjamina, petindvajset tisoč in sto mož; vsi so bili oboroženi z mečem. Tedaj so Benjaminovi sinovi videli, da so poraženi. Izraelci so bili namreč prepustili prostor Benjaminu, ker so se zanesli na zasedo, ki so jo pripravili pri Gabai. Ti, ki so bili v zasedi, so hitro naskočili Gabao; možje iz zasede so drveli naprej in udarili vse mesto z ostrim mečem. Izraelci pa so imeli dogovor s tistimi, ki so bili v zasedi, naj ti storé, da se bo dvigal velik dim iz mesta. Ko so se torej Izraelci v bitki obrnili in so Benjaminovci začeli pobijati med Izraelci, kakih trideset mož, ker so domnevali: »Resnično so poraženi pred nami, kakor v prvi bitki!« se je začelo dvigati znamenje iz mesta, steber dima. Ko so se Benjaminovci ozrli, glej, je bilo vse mesto v plamenu, ki je švigal proti nebu. In Izraelci so se obrnili nazaj, Benjaminovci pa so se prestrašili, ker so videli, da jih je zadela nesreča. Ubrali so pred Izraelci pot proti puščavi. Toda vojska jih je zajela; tudi ti, ki so prihajali iz mesta, so jih pobijali v sredini. Obkolili so Benjaminovce, jih podili brez počitka in jih pomendrali na vzhodni strani pred Gabao. Benjaminovcev je padlo osemnajst tisoč mož, samih hrabrih mož. In obrnili so se in bežali proti puščavi k Remonski skali. Pa so jih napaberkovali na cestah pet tisoč mož ter jih podili do Gadaama in izmed teh pobili še dva tisoč mož. Tako je bilo vseh, ki so od Benjaminovcev ta dan padli, petindvajset tisoč mož, oboroženih z mečem, samih hrabrih mož. Na umiku proti puščavi je pribežalo k Remonski skali šeststo mož; ostali so štiri mesece pri Remonski skali. Izraelci pa so se vrnili k Benjaminovim sinovom ter jih pobili z ostrim mečem, od meščanov do živine, sploh vse, kar so našli; zažgali so tudi vsa mesta, ki so jih dobili. Izraelci so v Masfi prisegli: »Nihče izmed nas ne sme dati svoje hčere Benjaminovcu za ženo.« Ko pa je prišlo ljudstvo v Betel in ostalo tam pred Bogom do večera, so povzdignili svoj glas in začeli na ves glas jokati. Rekli so: »Zakaj, Gospod, Izraelov Bog, se je to zgodilo v Izraelu, da danes manjka od Izraela en rod?« Drugo jutro pa je ljudstvo zgodaj vstalo in postavili so tam oltar ter darovali žgalne in mirovne daritve. In Izraelovi sinovi so rekli: »Kdo izmed vseh Izraelovih rodov ni prišel na zbor h Gospodu?« Kajti zoper tistega, ki ne bi bil prišel h Gospodu v Masfo, so slovesno prisegli, govoreč: »Umreti mora!« Izraelovim sinovom je bilo žal za brata Benjamina in so rekli: »Iztrebljen je danes en rod iz Izraela! Kaj naj storimo z njimi, ki so preostali, zaradi žen, ko smo prisegli pri Gospodu, da jim ne bomo dali nobene izmed svojih hčerá za žene?« Zato so rekli: »Kdo izmed Izraelovih rodov ni prišel h Gospodu v Masfo?« In glej, iz Jabesa v Galaadu ni nihče prišel v tabor na zbor. Ljudstvo so namreč pregledali in glej, tam ni bilo nikogar izmed prebivalcev galaadskega Jabesa. Tja je poslala občina dvanajst tisoč najhrabrejših mož in jim ukazala: »Pojdite in pobijte z ostrim mečem prebivalce galaadskega Jabesa, tudi žene in otroke! In to je, kar storite: Nad vsakim moškim in nad vsako žensko, ki je moža spoznala, izvršite zakletev!« Med prebivalci galaadskega Jabesa so našli štiristo devic, ki moža niso spoznale, in so jih pripeljali v tabor v Silo v kanaanski deželi. Nato je vsa občina poslala sporočila Benjaminovim sinovom, ki so bili pri Remonski skali, in jim ponudila mir. V tistem času so se Benjaminovci vrnili in dali so jim ženske, ki so jih pustili pri življenju izmed žensk galaadskega Jabesa; toda ni jih bilo zadosti zanje. Ljudstvu je bilo tedaj žal za Benjamina, ker je Gospod naredil razpoko med Izraelovimi rodovi. In starešine občine so rekli: »Kaj naj storimo s preostalimi zaradi žen? Kajti iz Benjamina so žene iztrebljene.« Dejali so: »Delež teh, ki so se rešili, naj ostane Benjaminu, da se ne iztrebi rod iz Izraela. Toda mi jim ne moremo dati žen izmed svojih hčerá, ker so Izraelovi sinovi prisegli: ‚Preklet bodi, kdor da Benjaminu ženo!‘« Rekli so torej: »Glejte, Gospodov praznik je vsako leto v Silu, ki je severno od Betela, vzhodno od ceste, ki drži iz Betela v Sihem, in južno od Lebone.« In naročili so Benjaminovim sinovom: »Pojdite in prežite v vinogradih! Potem pazite! In glejte, ko pridejo hčere iz Sila rajat, tedaj planite iz vinogradov in si ugrabite vsak svojo ženo izmed hčerá iz Sila ter pojdite v Benjaminovo deželo. Če pa se pridejo njihovi očetje ali njihovi bratje k nam pritoževat, jim porečemo: ‚Pustite nam jih! Kajti v boju nismo dobili za vsakega žene. Kajti vi jim jih niste dali, da bi bili zdaj krivi.‘« Benjaminovi sinovi so tako storili. Vzeli so žene po svojem številu izmed plesalk, ki so jih ugrabili. Potem so šli in se vrnili v svojo dedino, pozidali mesta in prebivali v njih. Tudi Izraelovi sinovi so se tisti čas od tam razšli, vsak v svoj rod in k svoji rodovini. Odšli so od tam, vsak v svojo dedino. Tiste dni ni bilo kralja v Izraelu; vsakdo je delal, kar se mu je prav zdelo. V času, ko so vladali sodniki, je nastala lakota v deželi. In šel je neki mož iz Judovega Betlehema, da bi bival kot tujec v moabski deželi s svojo ženo in z dvema sinovoma. Možu je bilo ime Elimelek, njegovi ženi Noema in njegovima sinovoma Mahalon in Kelion; bili so Efratejci iz Judovega Betlehema. Prišli so v moabsko deželo in tam prebivali. Noemin mož Elimelek pa je umrl in ostala je sama s svojima sinovoma. Ta dva sta si vzela moabski ženi, eni je bilo ime Orfa, drugi pa Ruta; prebivali so tam kakih deset let. In umrla sta tudi obadva, Mahalon in Kelion; tako je preostala žena za svojima sinovoma in za svojim možem. Nato se je vzdignila s svojima snahama, da bi se vrnila iz moabske dežele; slišala je namreč v moabski deželi, da je Gospod obiskal svoje ljudstvo ter jim dal kruha. Odšla je iz kraja, kjer je bivala, in z njo obe njeni snahi; napotile so se, da bi se vrnile v Judovo deželo. Noema je rekla svojima snahama: »Pojdita, vrnita se, vsaka v hišo svoje matere! Gospod naj vama bo naklonjen, kakor sta vedve bili naklonjeni rajnkima in meni. Naj vama dá Gospod, da najdeta zopet dom, vsaka v hiši svojega moža.« Poljubila ju je in sta začeli na glas jokati. Rekli sta ji: »Ne! S teboj pojdeva k tvojemu ljudstvu.« Noema pa je odgovorila: »Vrnita se, moji hčeri! Zakaj bi šli z menoj? Mar imam še sinove v svojem telesu, ki bi bili vama za može? Vrnita se, moji hčeri! Pojdita! Saj sem prestara za moža. Pa čeprav bi menila, da imam upanje, da dobim to noč moža in celo rodim sinove, mar bosta teh čakali, da bi odrasli? Mar se bosta zaradi njih zdržali, da ne bi vzeli moža? Nikarta, moji hčeri! Saj je meni veliko bridkejše ko vama; kajti Gospodova roka me je zadela.« Tedaj sta začeli znova na glas jokati. Potem je Orfa poljubila svojo taščo in se vrnila, Ruta pa je ostala pri njej. Noema ji je rekla: »Glej, tvoja svakinja se je vrnila k svojemu ljudstvu in k svojim bogovom; pojdi še ti za svakinjo!« Ruta je odgovorila: »Nikar me ne sili, da bi te zapustila in šla proč od tebe! Kajti kamor pojdeš ti, pojdem tudi jaz, in kjer boš ti ostala, bom ostala tudi jaz; tvoje ljudstvo je moje ljudstvo in tvoj Bog je moj Bog. Kjer boš ti umrla, bom umrla tudi jaz in ondi naj bom pokopana. To naj mi Gospod stori in to naj mi doda: samo smrt me bo ločila od tebe!« Ko je torej Noema videla, da se je trdno odločila iti z njo, ji je nehala prigovarjati. Tako sta šli obe, dokler nista prišli v Betlehem. Ko sta prišli v Betlehem, se je zaradi njih razgibalo vse mesto; govorili so: »Ali ni to Noema?« Pa jim je rekla: »Ne imenujte me Noemo, imenujte me Maro! Kajti veliko bridkosti mi je poslal Vsemogočni. Bogata sem odšla in prazno me je Gospod nazaj pripeljal. Zakaj me imenujete Noemo? Saj je Gospod zoper mene pričal in Vsemogočni me je udaril.« Tako se je vrnila Noema in z njo njena snaha Moabka Ruta, ki je prišla iz moabske dežele. Prišli sta v Betlehem ob začetku ječmenove žetve. Noema je imela po svojem možu sorodnika, jako bogatega moža iz Elimelekove rodovine; ime mu je bilo Booz. In Moabka Ruta je rekla Noemi: »Naj grem, prosim, na polje pobirat klasje za tistim, v čigar očeh najdem milost.« Odgovorila ji je: »Pojdi, moja hči!« Šla je tedaj in prišla in paberkovala klasje na polju za žanjci. Primerilo pa se je, da je prišla na njivo, ki je bila Boozova iz Elimelekove rodovine. In glej, Booz je prišel iz Betlehema in rekel žanjcem: »Gospod z vami!« Odgovorili so mu: »Gospod te blagoslovi!« Potem je Booz rekel svojemu hlapcu, ki je bil postavljen čez žanjce: »Čigava je ta mladenka?« Hlapec, ki je bil postavljen čez žanjce, je odgovoril in rekel: »Mladenka je Moabka, ki je prišla z Noemo iz moabske dežele. Rekla je: ‚Naj paberkujem, prosim, in spravljam klasje med snopjem za žanjci.‘ Prišla je in ostala na nogah od ranega jutra do sedaj; prav malo je počivala.« Tedaj je Booz rekel Ruti: »Poslušaj, moja hči! Ne hodi na drugo polje paberkovat! Tudi ne hodi od tod, temveč drži se mojih dekel! Glej, na kateri njivi bodo žele, pa pojdi za njimi! Saj sem ukazal svojim hlapcem, naj te ne nadlegujejo. In ko te bo žejalo, pojdi k posodam ter pij, od koder hlapci zajemajo.« Padla je na obraz, se priklonila do tal in mu rekla: »Zakaj sem našla milost v tvojih očeh, da si se ozrl name, dasi sem tujka?« Booz je odvrnil in ji rekel: »Natanko mi je bilo vse sporočeno, kar si storila svoji tašči po smrti svojega moža. Zapustila si svojega očeta in svojo mater in svojo rojstno deželo ter šla k ljudstvu, ki ga prej nisi poznala. Gospod ti povrni tvoje delo! Popolno plačilo naj ti pride od Gospoda, Izraelovega Boga, ki si prišla iskat zavetja pod njegovimi perutmi.« Odgovorila je: »Našla sem milost v tvojih očeh, moj gospod! Kajti potolažil si me in govoril na srce svoji dekli, čeprav nisem niti kakor katera tvojih dekel.« Ko je bil čas za jed, ji je rekel Booz: »Pristopi sem in jej od kruha, ter pomakaj v kis svoj grižljaj!« Sedla je tedaj poleg žanjcev. Potem ji je ponudil opraženega zrnja. Jedla je in se nasitila, pa ji je še ostalo. Ko je vstala, da bi zopet paberkovala, je Booz ukazal svojim hlapcem: »Naj pobira tudi med snopjem; ne smete ji nič žalega storiti! Temveč nalašč jemljite zanjo nekaj iz snopja in puščajte, da pobere, in je ne karajte!« Tako je paberkovala na polju do večera. In ko je otepla, kar je nabrala, je bilo ječmena skoro za efo. Vzela ga je in šla v mesto. In njena tašča je videla, kaj je nabrala. Potem je vzela in ji ponudila, kar ji je preostalo, ko se je nasitila. Tašča ji je rekla: »Kje si danes paberkovala? Kje si delala? Blagoslovljen bodi, ki se je ozrl nate!« In povedala je tašči, pri kom je delala, in rekla: »Mož, pri katerem sem danes delala, se imenuje Booz.« Noema je odgovorila svoji snahi: »Blagoslovljen bodi od Gospoda, ki svoje milosti ni odtegnil ne živim ne mrtvim.« In Noema ji je rekla: »Ta mož je najin sorodnik; je izmed naših odkupiteljev.« Moabka Ruta pa je dejala: »Tudi mi je rekel: ‚Drži se mojih ljudi, dokler ne dokončajo vse moje žetve!‘« Noema je odgovorila svoji snahi Ruti: »Dobro je, moja hči, če hodiš z njegovimi deklami, da te ne bodo nadlegovali na drugem polju.« Držala se je torej pri paberkovanju Boozovih dekel, dokler se ni končala ječmenova in pšenična žetev. Potem je ostala pri svoji tašči. Tedaj je rekla njena tašča Noema: »Moja hči, ali ti naj ne poiščem doma, da ti bo dobro? In ali ni Booz, ki si bila pri njegovih deklah, najin sorodnik? Glej, nocoj veja ječmen na gumnu! Umij se torej, pomazili in obleci pa pojdi na gumno! Ne daj, da bi te mož opazil, dokler ne neha jesti in piti. Ko pa leže, si zapomni mesto, kjer bo spal, pa pojdi ter odgrni prostor pri njegovih nogah in lezi! In on ti bo povedal, kaj naj storiš.« Odgovorila ji je: »Vse, kar si rekla, bom storila.« Šla je torej na gumno in storila povsem, kakor ji je velela tašča. Ko se je Booz najedel in napil, bil dobre volje ter šel leč za kopico, je prišla natihoma, odgrnila prostor pri njegovih nogah in legla. Opolnoči pa je groza obšla moža. Sklonil se je in glej, ženska je ležala pri njegovih nogah! Rekel je: »Kdo si?« Odgovorila je: »Ruta, tvoja dekla! Razgrni krajec svojega plašča čez svojo deklo, ker si odkupitelj!« Odvrnil je: »Blagoslovljena od Gospoda, moja hči! Ljubezen, ki jo zdaj kažeš, je lepša ko prejšnja, ker nisi hodila za mladeniči, bodisi ubogimi ali bogatimi. Sedaj pa, moja hči, se nikar ne boj! Vse, kar si rekla, ti bom storil. Saj ve vsakdo pri vratih mojega ljudstva, da si krepostna žena. A seveda je res, da sem odkupitelj; toda je še drug odkupitelj, ki je bližji sorodnik kot jaz. Ostani to noč tu! Ako te bo hotel jutri odkupiti, dobro, naj te odkupi. Če pa te ne bo hotel odkupiti, te bom jaz odkupil, kakor resnično Gospod živi. Spi do jutra!« Spala je torej pri njegovih nogah do jutra. Vstala pa je, preden je mogel človek človeka spoznati. Rekel je namreč: »Naj se ne zve, da je prišla ženska na gumno!« Potem je velel: »Vzemi ogrinjalo, ki ga imaš na sebi, in ga drži!« Držala ga je, in nameril je šest meric ječmena ter ji ga naprtil. Potem je šla v mesto. Ko je prišla k svoji tašči, je ta rekla: »Kako je, moja hči?« In povedala ji je vse, kar ji je mož storil. Rekla je tudi: »Teh šest meric ječmena mi je dal, ker je menil: ‚Ne hodi praznih rok k svoji tašči!‘« Odgovorila ji je: »Počakaj, moja hči, dokler ne zveš, kako se bo končalo; kajti mož ne bo miroval, dokler ne dožene stvari še danes do konca.« Booz je medtem šel k vratom in se tam usedel. In glej, mimo je šel odkupitelj, ki je o njem Booz govoril. Rekel je tedaj: »Ti oné, kreni sem in sédi tu!« Krenil je in sedel. Nato je vzel deset mož izmed mestnih starešin in rekel: »Sedite tu!« Ko so sedli, je rekel odkupitelju: »Kos polja, ki je bil našega brata Elimeleka, ima naprodaj Noema, ki se je vrnila iz moabske dežele. Mislil sem: To ti bom razodel. Kupi ga vpričo teh, ki tu sedé, in vpričo starešin mojega ljudstva! Če ga hočeš odkupiti, ga odkupi! Če ga pa nočeš odkupiti, mi povej, da bom vedel! Kajti razen tebe ni nikogar, ki bi imel odkupno pravico; jaz pa pridem za teboj.« Odgovoril je: »Odkupil bom.« Booz je dejal: »Ta dan, ko kupiš polje iz Noemine roke, pridobiš tudi Moabko Ruto, ženo umrlega, da oživiš ime umrlega na njegovi dedini.« Nato je rekel odkupitelj: »Ne morem ga zase odkupiti; sicer bi oškodoval svojo dedino. Odkupi ti zase, kar bi moral jaz odkupiti; kajti jaz ne morem odkupiti.« To pa je bila nekdaj v Izraelu navada pri odkupu in pri zamenjavi, da se je sleherna stvar potrdila: eden je sezul svoj čevelj in ga dal drugemu. To je veljalo v Izraelu za potrdilo. Odkupitelj je torej rekel Boozu: »Kupi ga zase!« in sezul svoj čevelj. Booz pa je rekel starešinam in vsemu ljudstvu: »Priče ste danes, da sem kupil vse, kar je bilo Elimelekovo, in vse, kar je bilo Kelionovo in Mahalonovo, iz Noemine roke. Pa tudi Moabko Ruto, Mahalonovo ženo, sem si pridobil za ženo, da oživim ime umrlega na njegovi dedini, da ne izgine ime umrlega izmed njegovih bratov in iz vrat njegovega kraja. Temu ste danes priče.« Odgovorilo je ljudstvo, ki je bilo pri vratih, in starešine: »Priče smo! Gospod naj stori ženo, ki pride v tvojo hišo, kakor Rahelo in Lijo, ki sta ustanovili hišo Izraelovo! Bodi mogočen v Efrati in pridobi si ime v Betlehemu! Naj bo tvoja hiša kakor Faresa, ki ga je Tamara rodila Judu, po zarodu, ki ti naj ga da Gospod od te mladenke.« Tedaj je Booz vzel Ruto in bila je njegova žena. Ko je šel k njej, ji je dal Gospod, da je spočela; in rodila je sina. In žene so rekle Noemi: »Blagoslovljen bodi Gospod, ki te danes ni pustil brez odkupitelja! Naj bo sloveče njegovo ime v Izraelu! Naj poživlja tvojo dušo in te ohranjuje v starosti. Kajti rodila ga je tvoja snaha, ki te ljubi in ti je boljša nego sedem sinov.« Noema je vzela otroka, si ga položila v naročje ter mu bila pestunja. Sosede pa so mu dale ime, govoreč: »Sin se je rodil Noemi!« In imenovale so njegovo ime Obed! To je oče Davidovega očeta Isaja. To pa je rodovnik Faresov: Fares je imel sina Ezroma, Ezrom sina Arama, Aram sina Aminadaba, Aminadab sina Naasona, Naason sina Salmona, Salmon sina Booza, Booz sina Obeda, Obed sina Isaja, Isaj pa sina Davida. Bil je mož iz Ramataimsofima, z Efraimskega pogorja – ime mu je bilo Elkana – Efraimovec, sin Jerohama, sinu Eliuja, sinu Tohuja, sinu Sufa. Imel je dve ženi; eni je bilo ime Ana, drugi pa Fenena; Fenena je imela otroke, Ana pa ni imela otrok. Mož je hodil leto za letom iz svojega mesta molit in darovat Gospodu nad vojskami v Silu. Dva Helijeva sinova, Ofni in Finees, sta bila ondi Gospodova duhovnika. Nekega dne je Elkana opravljal daritev. – Imel je navado, da je dajal deleže svoji ženi Feneni in vsem njenim sinovom in hčeram. Ani pa je dajal samo po en delež, dasi je Ano bolj ljubil; Gospod ji namreč ni dal otrok. Poleg tega jo je še žalila njena tekmica in jo jezila, ker ji Gospod ni dal otrok. Tako se je godilo leto za letom. Kadar koli je prišla k hiši Gospodovi, jo je tako žalila, da je jokala in ni nič jedla. Njen mož Elkana jo je tolažil: »Ana, zakaj jokaš? Zakaj ne ješ? Zakaj je žalostno tvoje srce? Ali ti jaz nisem boljši kot deset sinov?« Ko so se nekoč v Silu najedli in napili, je vstala Ana. Duhovnik Heli je ravno sedel na stolu pri podboju Gospodovega svetišča. Z bridkostjo v duši je molila h Gospodu in silno jokala. Naredila je obljubo in rekla: »O Gospod nad vojskami! Ako se milo ozreš na nadlogo svoje dekle in se me spomniš ter ne pozabiš svoje dekle, pa daš svoji dekli sina, ga bom dala Gospodu za vse dni njegovega življenja in britev naj ne pride nad njegovo glavo.« In ko je dolgo molila pred Gospodom, je Heli pazil na njena usta. Ana je namreč govorila v svojem srcu, le njene ustnice so se gibale, njenega glasu pa ni bilo slišati; zato je Heli mislil, da je pijana. Heli ji je torej rekel: »Doklej boš pijana? Strezni se od svojega vina!« Ana je odvrnila: »Ne, moj gospod; nesrečna žena sem; vina in opojne pijače nisem pila, temveč svoje srce sem izlila pred Gospodom. Nikar ne imej svoje dekle za hudobno žensko! Kajti zaradi svoje prevelike žalosti in bridkosti sem doslej govorila.« Heli je odgovoril: »Pojdi v miru! Izraelov Bog naj ti izpolni prošnjo, s katero si se nanj obrnila.« Rekla je: »Naj najde tvoja dekla milost pred tvojimi očmi!« In žena je šla svojo pot. Jedla je in ni bila več potrta. Zjutraj so zgodaj vstali in molili pred Gospodom. Potem so se vrnili in prišli na svoj dom v Ramato. Elkana je spoznal svojo ženo Ano in Gospod se je je spomnil. Ana je spočela in rodila sina, ko je preteklo leto; dala mu je ime Samuel, govoreč: »Od Gospoda sem ga izprosila.« Tedaj je šel mož Elkana z vso svojo družino, da bi daroval Gospodu vsakoletno daritev in to, kar je obljubil. Ana pa ni šla; rekla je namreč svojemu možu: »Šele ko bo deček odstavljen, ga popeljem, da se prikaže pred Gospodovim obličjem in vedno tam ostane.« Njen mož Elkana ji je odgovoril: »Stori, kar se ti prav zdi! Ostani, dokler ga ne odstaviš! Gospod naj spolni svojo besedo!« Žena je ostala in dojila svojega sina, dokler ga ni odstavila. Ko ga je odstavila, ga je peljala s seboj s triletnim juncem vred in z efo moke in z mehom vina ter ga privedla v Gospodovo hišo v Silo; deček pa je bil še zelo mlad. Zaklali so junca, in dečka pripeljali k Heliju. Ana je rekla: »Prosim, moj gospod! Kakor resnično živiš, moj gospod, jaz sem žena, ki sem tu pri tebi stala in molila h Gospodu. Za tega dečka sem molila in Gospod mi je spolnil prošnjo, s katero sem se nanj obrnila. Zato ga tudi jaz izročam Gospodu; vse dni svojega življenja naj bo Gospodu posvečen.« Potem so ondi molili Gospoda. Ana je molila in rekla: »Moje srce se raduje v Gospodu, moj rog je povišan po Gospodu. Zdaj morem odpreti usta zoper svoje sovražnike; kajti veseliti se smem tvoje pomoči. Nihče ni svet kakor Gospod; zakaj nikogar ni razen tebe. Ni skale, kakor je naš Bog. Ne govorite toliko oholih besed! Iz vaših ust naj izgine predrzno govorjenje. Kajti Gospod je Bog, ki vse ve, po njem se preizkušajo dela. Lok močnih se zlomi, a z močjo se opasujejo slabotni. Siti se vdinjajo v službo za kruh, lačni pa delo odlagajo. Nerodovitna rodi sedem otrok, mati mnogih otrok pa obnemore. Gospod življenje jemlje in daje, vodi v podzemlje in zopet nazaj pripelje. Gospod deli uboštvo in bogastvo, poniža, pa tudi poviša. Iz prahu vzdigne slabotnega, iz blata potegne siromaka, da ga posadi med kneze in mu odkaže častni sedež. Kajti Gospodovi so stebri zemlje in nanje je postavil zemljo. Korake svojih zvestih varuje, hudobni pa izginejo v temi; kajti z lastno močjo ne pride človek do zmage. Kateri se protivijo Gospodu, bodo strti, nanje bo grmel z neba. Gospod bo sodil vso zemljo, moč bo podelil svojemu kralju, svojega maziljenca rog bo povišal.« Potem je Elkana šel v Ramato na svoj dom. Deček pa je služil Gospodu pred očmi duhovnika Helija. Helijeva sinova pa sta bila hudobneža; nista se menila za Gospoda ne za to, kar sme duhovnik od ljudstva terjati. Kadar koli je kdo daroval klavno daritev, je prišel, ko se je meso kuhalo, duhovnikov služabnik s trirogljatimi vilicami v roki in dregnil v kotel ali lonec, v ponev ali skledo: vse, kar je z vilicami dvignil, je duhovnik vzel zase. Tako sta delala vsem Izraelcem, ki so prihajali v Silo. Celo preden so zažgali tolščo, je prišel duhovnikov služabnik in rekel možu, ki je daroval: »Daj mesa, da ga spečem za duhovnika! Ne vzame od tebe kuhanega mesa, ampak surovo.« Če mu je mož rekel: »Najprej naj se sežge tolšča, potem si vzemi, kar poželiš,« je odgovoril: »Ne, ampak daj takoj! Če ne, vzamem s silo.« Greh mladeničev je bil silno velik pred Gospodom; kajti ljudje so omalovaževali daritev, namenjeno Gospodu. Deček Samuel je torej služil pred Gospodom, prepasan s platnenim naramnikom. Njegova mati pa mu je vsako leto sešila suknjico in mu jo prinesla, ko je prišla s svojim možem opravljat vsakoletno daritev. Heli je blagoslavljal Elkana in njegovo ženo ter govoril: »Gospod ti daj zarod od te žene v zameno za tega, ki si ga dal Gospodu.« Nato sta šla v svoj kraj. Gospod je obiskal Ano. Spočela je in rodila tri sinove in dve hčeri. Deček Samuel pa je rastel pri Gospodu. Heli pa se je zelo postaral. Slišal je vse, kar sta počenjala njegova sinova z vsem Izraelom, in da sta se pregrešila z ženskami, ki so opravljale službo pri vratih shodnega šotora. Rekel jima je: »Zakaj počenjata take reči? Od vseh ljudi slišim o vajinih hudobijah. Nikar, moja sinova! Kajti ni dober glas, ki ga slišim, da zavajata Gospodovo ljudstvo. Če se kdo pregreši zoper človeka, se more Bog zanj milostno zavzeti; če pa se kdo pregreši zoper Gospoda, kdo bo zanj prosil?« Toda nista poslušala glasu svojega očeta; kajti Gospod ju je hotel uničiti. Deček Samuel pa je vedno bolj rastel in bil vedno bolj v milosti tako pri Gospodu kakor pri ljudeh. Tedaj je prišel mož božji k Heliju in mu rekel: »Tako govori Gospod: Ali se nisem razodel hiši tvojega očeta, ko so bili v Egiptu podložni faraonovi hiši? Izvolil sem si jih izmed vseh Izraelovih rodov za duhovnike, da bi hodili k mojemu oltarju, zažigali kadilo in nosili naramnik pred mojim obličjem. Odkazal sem hiši tvojega očeta vse žgalne daritve Izraelovih sinov. Zakaj prezirate moje klavne in jedilne daritve, ki sem jih zapovedal v svojem prebivališču? Zakaj ceniš svoja sinova bolj ko mene, da se redite z najboljšimi kosi vseh daritev mojega ljudstva Izraela? Zato govori Gospod, Izraelov Bog: Res sem rekel: Tvoja hiša in hiša tvojega očeta naj služi pred mojim obličjem na veke. Zdaj pa, govori Gospod, nikakor ne, marveč tiste, ki me častijo, bom častil, kateri pa me zaničujejo, bodo osramočeni. Glej, pride čas, ko bom ponižal tebe in hišo tvojega očeta, da ne bo več starčka v tvoji hiši. Potem boš kot ljubosumen sovražnik na vsako dobroto, ki jo bom storil Izraelu. Nikdar več ne bo starčka v tvoji hiši. In če ti slehernega ne potrebim izpred svojega oltarja, bo zato, da bom slabil njegove oči in stiskal njegovo srce. Vsi člani tvoje hiše bodo umrli v ponižanju. To ti bodi znamenje, ki zadene tvoja dva sinova, Ofnija in Fineesa: isti dan bosta obadva umrla. Obudim pa si zvestega duhovnika, ki bo delal po mojem srcu in po moji duši, in mu pozidam stalno hišo, da bo vedno hodil pred mojim maziljencem. Kdor koli od tvoje hiše potem še ostane, se mu pride klanjat za kak novec ali hleb kruha ter poreče: ‚Pripusti me, prosim, h kaki duhovniški službi, da bom imel košček kruha za hrano.‘« Deček Samuel je torej služil Gospodu pred Helijevimi očmi. Tisti čas je bila beseda Gospodova redka, videnje ni bilo pogostno. Nekega dne je spal Heli na svojem mestu. Njegove oči so začele pešati; ni mogel videti. Božja svetilnica pa še ni ugasnila in Samuel je spal v Gospodovem svetišču, kjer je bila skrinja božja. Tedaj je Gospod poklical Samuela in ta je odgovoril: »Tukaj sem.« Tekel je k Heliju in rekel: »Tukaj sem, ker si me klical.« Odvrnil je: »Nisem klical. Vrni se in spi!« Šel je in zaspal. Gospod pa je zopet poklical Samuela. Samuel je vstal, šel k Heliju in rekel: »Tukaj sem, ker si me klical.« Odvrnil je: »Nisem klical, moj sin. Vrni se in spi!« Samuel še namreč ni spoznal Gospoda in Gospodova beseda mu še ni bila razodeta. Gospod pa je še tretjič poklical Samuela. Vstal je, šel k Heliju in rekel: »Tukaj sem, ker si me klical.« Tedaj je Heli spoznal, da je Gospod klical dečka. In Heli je rekel Samuelu: »Pojdi in spi! In če te pokliče, reci: ‚Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša!‘« Samuel je šel in zaspal na svojem mestu. Tedaj je prišel Gospod, se ustavil in zaklical kakor poprej: »Samuel, Samuel!« Samuel je odgovoril: »Govori, tvoj hlapec posluša!« Gospod pa je rekel Samuelu: »Glej, storil bom nekaj v Izraelu, da bo vsakemu, ki bo slišal o tem, zvenelo v ušesih. Tisti dan bom spolnil nad Helijem od začetka do konca vse, kar sem zagrozil njegovi hiši. Naznanil sem mu, da bom obsodil njegovo hišo za vedno zaradi krivde, ker je vedel, da sta njegova sinova brezbožno ravnala, pa ju ni kaznoval. Zato sem prisegel Helijevi hiši: Nikdar ne bo poravnana krivda Helijeve hiše ne s klavnimi ne z jedilnimi daritvami.« Samuel je spal do jutra. Potem je odprl vrata Gospodove hiše. Samuel pa se je bal prikazen Heliju naznaniti. Heli je poklical Samuela in rekel: »Samuel, moj sin!« Odgovoril je: »Tukaj sem.« Nato je vprašal: »Kaj ti je govoril? Nikar mi tega ne prikrivaj! To naj ti Bog stori in to naj ti doda, če mi količkaj od tega prikriješ, kar ti je govoril!« In Samuel mu je povedal vse in mu ni nič prikril. Tedaj je dejal: »Gospod je; naj stori, kar je dobro v njegovih očeh!« Samuel pa je rastel in Gospod je bil z njim ter ni pustil, da bi se katera izmed njegovih napovedi ne spolnila. Ves Izrael od Dana do Bersabe je spoznal, da je Samuel resničen prerok Gospodov. Gospod se je še nadalje prikazoval v Silu; kajti Gospod se je razodeval Samuelu po Gospodovi besedi. Samuel je govoril vsemu Izraelu. Izrael je šel v boj zoper Filistejce. Utaborili so se pri Abenezeru; Filistejci pa so imeli svoj tabor pri Afeku. Filistejci so se postavili v boj zoper Izraela. Bitka se je začela in Izrael je bil poražen pred Filistejci. Ti so pobili v bojni vrsti na polju okrog štiri tisoč mož. Ko je ljudstvo prišlo nazaj v tabor, so rekli Izraelovi starešine: »Zakaj nas je danes Gospod udaril pred Filistejci? Vzemimo si iz Sila skrinjo Gospodove zaveze, da pride med nas in nas reši iz rok naših sovražnikov!« Ljudstvo je torej poslalo v Silo in prinesli so od tam skrinjo zaveze Gospoda nad vojskami, ki ima sedež na kerubih; oba Helijeva sinova, Ofni in Finees, pa sta spremljala skrinjo božje zaveze. Ko je prišla skrinja Gospodove zaveze v tabor, je ves Izrael zavriskal z močnim krikom, da je zemlja zadonela. Filistejci so slišali glasno vriskanje in vprašali: »Kaj pomeni to močno glasno vriskanje v taboru Hebrejcev?« Zvedeli so, da je prišla skrinja Gospodova v tabor. Tedaj so se Filistejci zbali in so rekli: »Bog je prišel v tabor.« In so dejali: »Gorje nam! Kajti kaj takega se poprej ni nikdar zgodilo. Gorje nam! Kdo nas bo rešil iz roke tega mogočnega Boga? To je Bog, ki je udaril Egipt z vsakršnimi nadlogami v puščavi. Okrepite se in bodite možje, Filistejci, da ne boste služili Hebrejcem, kakor so ti služili vam! Bodite torej možje in bojujte se!« Filistejci so se bojevali in Izrael je bil poražen. Bežali so, vsak na svoj dom. Poraz je bil zelo velik; izmed Izraela je padlo trideset tisoč pešcev. Tudi skrinja božja je bila ugrabljena in oba Helijeva sinova, Ofni in Finees, sta padla. Neki Benjaminovec je bežal z bojišča in prišel v Silo še tisti dan s pretrganim oblačilom in s prahom na glavi. Ko je prišel, glej, je Heli sedel na stolu pri vratih in gledal na pot; kajti njegovo srce se je balo za skrinjo božjo. Brž ko je mož prišel in razglasil vest v mestu, je vse mesto zavpilo. Heli je slišal glasno vpitje in vprašal: »Kaj pomeni to glasno vpitje?« Mož je hitro prišel in Heliju povedal. Heli pa je bil osemindevetdeset let star in oči so mu otemnele, da ni mogel videti. Mož je rekel Heliju: »Prihajam z bojišča; danes sem utekel iz bitke.« Pa je vprašal: »Kako je bilo, moj sin?« Sporočnik je odgovoril: »Izrael je bežal pred Filistejci. Vrh tega je bilo ljudstvo hudo poraženo. Tudi oba tvoja sinova, Ofni in Finees, sta mrtva in skrinja božja je zajeta.« Ko je omenil skrinjo božjo, je Heli padel vznak s stola pri vratih, si zlomil tilnik ter umrl; kajti mož je bil star in neokreten. Sodil je Izraela štirideset let. Njegova snaha, Fineesova žena, je bila noseča in blizu poroda. Ko je zaslišala vest, da je zajeta skrinja božja in da sta mrtva njen tast in njen mož, se je zgrudila in porodila; kajti iznenada so jo popadle bolečine. V času, ko je umirala, so rekle žene, ki so stale pri njej: »Ne boj se, saj si rodila sina!« Pa ni odgovorila in se za to ni zmenila. Dečka pa je imenovala Ikabod z besedami: »Proč je šlo veličastvo od Izraela« – zaradi izgube skrinje božje, njenega tasta in njenega moža. Rekla je torej: »Proč je šlo veličastvo od Izraela, ker je zajeta skrinja božja.« Ko so Filistejci zajeli skrinjo božjo, so jo prenesli iz Abenezera v Azot. Filistejci so vzeli skrinjo božjo, jo prinesli v Dagonov tempelj in jo postavili poleg Dagona. Ko so Azotci drugo jutro zgodaj vstali, glej, je ležal Dagon z obrazom na tleh pred Gospodovo skrinjo. Vzeli so Dagona in ga zopet postavili na njegovo mesto. Ko pa so drugo jutro zgodaj vstali, glej, je ležal Dagon z obrazom na tleh pred Gospodovo skrinjo; Dagonova glava in obe njegovi roki so bile odbite na pragu, samo Dagonov trup je ostal cel. Zato Dagonovi svečeniki in vsi, ki prihajajo v Dagonov tempelj, še danes ne stopijo na Dagonov prag v Azotu. Roka Gospodova pa je zelo pritisnila Azotce. Prestrašil jih je s tem, da jih je udaril s tvori, Azot in njegovo pokrajino. Ko so Azotci videli, da je tako, so rekli: »Naj ne ostane pri nas skrinja Izraelovega Boga; kajti njegova roka trdo pritiska nas in našega boga Dagona!« Zato so dali sklicati k sebi vse filistejske kneze ter vprašali: »Kaj naj storimo s skrinjo Izraelovega Boga?« Odgovorili so: »Skrinja Izraelovega Boga naj se prepelje v Get.« In prepeljali so tja skrinjo Izraelovega Boga. Ko so jo tja prepeljali, je prišla Gospodova roka nad mesto in ga hudo prestrašila. Udaril je meščane, od malega do velikega, da so se jim spustili tvori. Nato so poslali božjo skrinjo v Akaron. Ko je prišla božja skrinja v Akaron, so zavpili Akaronci: »Pripeljali so k nam skrinjo Izraelovega Boga, da pomori nas in naše ljudstvo.« Zato so dali sklicati vse filistejske kneze ter rekli: »Odpošljite skrinjo Izraelovega Boga, naj se vrne na svoje mesto, da ne pomori nas in našega ljudstva!« Kajti smrten strah je bil po vsem mestu; božja roka je tam silno pritiskala. Ljudje, ki niso umrli, so bili udarjeni s tvori in vpitje iz mesta je segalo do neba. Skrinja Gospodova je bila sedem mesecev v filistejski pokrajini. Tedaj so Filistejci poklicali svečenike in vedeževalce ter vprašali: »Kaj naj storimo z Gospodovo skrinjo? Povejte nam, kako naj jo pošljemo na njeno mesto!« Odgovorili so: »Če pošljete skrinjo Izraelovega Boga nazaj, je ne pošiljajte prazne, temveč mu dajte spravno darilo! Potem boste ozdraveli in spoznali, zakaj ne gre od vas njegova roka.« Vprašali so: »Kako spravno darilo naj mu damo?« Odgovorili so: »Po številu filistejskih knezov pet zlatih tvorov in pet zlatih miši; kajti ista nadloga je zadela vas vse in vaše kneze. Naredite torej podobe svojih tvorov in podobe svojih miši, ki pustošijo zemljo in dajte čast Izraelovemu Bogu! Morda odmakne svojo roko od vas in vašega boga in vaše dežele. Zakaj bi pustili, da zakrkne vaše srce, kakor so zakrknili Egipčani in faraon? Kajne, ko je pokazal svojo moč nad njimi, so jih odpustili, da so šli? Zdaj torej naredite nov voz in vzemite dve doječi kravi, ki še nista nosili jarma! Vprezite kravi v voz, njuni teleti pa odpeljite od njih v hlev! Nato vzemite skrinjo Gospodovo in jo naložite na voz! Dajte mu zlate reči kot spravno darilo in jih denite v skrinjico poleg nje! Potem jo odpošljite, da odide! In glejte, če pojde po poti v svojo pokrajino proti Betsemesu, nam je On storil to veliko zlo; če ne, bomo vedeli, da nas ni zadela njegova roka, ampak se nam je zgodilo slučajno.« Možje so storili tako. Vzeli so dve doječi kravi in jih vpregli v voz, njuni teleti pa so obdržali v hlevu. Naložili so skrinjo Gospodovo na voz in skrinjico z zlatimi mišmi in s podobami svojih tvorov. Kravi pa sta šli naravnost po poti v Betsemes. Hodili sta vedno mukajoč po isti poti, ne da bi krenili na desno ali na levo. Filistejski knezi so šli za njima do pokrajine Betsemesa. Betsemešani so ravno želi pšenico v dolini. Ko so povzdignili oči in zagledali skrinjo, so ji šli z veseljem naproti. Voz je prišel na polje Jozueta iz Betsemesa in tam obstal. Tam je bil velik kamen. Tedaj so razsekali les voza in darovali kravi v žgalno daritev Gospodu. Leviti pa so sneli skrinjo Gospodovo in skrinjico poleg nje, v kateri so bile zlate reči, in jih postavili na veliki kamen. Betsemešani so ta dan Gospodu darovali žgalne in klavne daritve. Ko je petero filistejskih knezov to videlo, so se tisti dan vrnili v Akaron. To pa so zlati tvori, ki so jih Filistejci dali Gospodu kot spravno darilo: eden za Azot, eden za Gazo, eden za Askalon, eden za Get, eden za Akaron. Povrh še zlate miši po številu vseh filistejskih mest peterih knezov, od utrjenega mesta do vasi brez obzidja. Veliki kamen, na katerega so postavili skrinjo Gospodovo, je še do današnjega dne na polju Jozueta iz Betsemesa. Udaril pa je Betsemešane, ker so gledali v skrinjo Gospodovo; pobil je izmed ljudstva sedemdeset mož. Ljudstvo pa je žalovalo, ker ga je Gospod udaril z veliko nesrečo. In Betsemešani so rekli: »Kdo more obstati pred Gospodom, tem svetim Bogom? H komu naj pojde daleč od nas?« Poslali so torej sle k prebivalcem Karjatjarima s sporočilom: »Filistejci so vrnili skrinjo Gospodovo. Pridite in odpeljite jo k sebi!« Tedaj so prišli ljudje iz Karjatjarima, vzeli skrinjo Gospodovo in jo prenesli v hišo Abinadabovo na griču. Njegovega sina Eleazarja pa so posvetili, da bi varoval Gospodovo skrinjo. Od dneva, ko je bila skrinja v Karjatjarimu, je minilo veliko časa – dvajset let. Vsa Izraelova hiša se je zopet obrnila z žalovanjem h Gospodu. Tedaj je Samuel vsej Izraelovi hiši rekel: »Če se hočete z vsem srcem vrniti h Gospodu, odpravite izmed sebe tuje bogove in Astarte, obrnite svoje srce h Gospodu in služite njemu samemu! Potem vas bo otel iz rok Filistejcev.« Tedaj so Izraelovi sinovi odpravili Baale in Astarte ter služili Gospodu samemu. Samuel je rekel: »Zberite ves Izrael v Masfo! Molil bom za vas h Gospodu!« Zbrali so se v Masfi, zajemali vodo, jo izlivali pred Gospodom, se postili tisti dan in ondi priznavali: »Grešili smo zoper Gospoda.« In Samuel je sodil Izraelove sinove v Masfi. Ko so Filistejci slišali, da so se Izraelovi sinovi zbrali v Masfi, so šli filistejski knezi proti Izraelu. Ko pa so Izraelovi sinovi to slišali, so se Filistejcev zbali. Izraelovi sinovi so rekli Samuelu: »Ne nehaj za nas klicati h Gospodu, našemu Bogu, da nas reši iz rok Filistejcev!« Samuel je vzel sesajoče jagnje ter celo daroval Gospodu v žgalno daritev. Pri tem je Samuel klical h Gospodu za Izraela in Gospod ga je uslišal. Medtem ko je Samuel daroval žgalno daritev, so se Filistejci približali za boj zoper Izraela. Gospod pa je isti čas zagrmel s strašnim gromom nad Filistejci ter jih prestrašil, da so podlegli Izraelcem. Izraelci so prišli iz Masfe, podili Filistejce in jih pobijali tja do pod Betkara. Samuel pa je vzel kamen, ga postavil med Masfo in Senom ter mu dal ime Abenezer, ker je dejal: »Do sem nam je Gospod pomagal.« Tako so bili Filistejci ponižani in niso več prišli v Izraelovo pokrajino. Roka Gospodova je bila nad Filistejci vse Samuelove dni. Mesta, ki so jih Filistejci Izraelu vzeli, so se Izraelu vrnila, od Akarona do Geta. Tudi svoje pokrajine je rešil Izrael iz rok Filistejcev. Mir je bil tudi med Izraelom in Amorejci. Samuel je sodil Izraela vse dni svojega življenja. Hodil je okrog leto za letom, obiskoval Betel, Galgalo in Masfo ter sodil Izraela na vseh teh krajih. Vračal pa se je v Ramato; kajti tam je bila njegova hiša in tam je sodil Izraelu. Tam je tudi sezidal oltar Gospodu. Ko se je Samuel postaral, je postavil svoja sinova za sodnika Izraelu. Njegovemu prvorojenemu sinu je bilo ime Joel, drugorojenemu pa Abija; sodila sta v Bersabi. Njegova sinova nista hodila po njegovih potih, ampak sta gledala na svoj dobiček, jemala darila in prevračala pravico. Zbrali so se tedaj vsi Izraelovi starešine in prišli k Samuelu v Ramato. Rekli so mu: »Glej, postaral si se in tvoja sinova ne hodita po tvojih potih. Postavi nam torej kralja, da nas bo sodil, kakor je pri vseh narodih!« Samuelu pa to ni bilo všeč, ker so rekli: »Daj nam kralja, da nas bo sodil!« Samuel je molil h Gospodu in Gospod je rekel Samuelu: »Poslušaj glas ljudstva v vsem, kar ti pravijo; kajti niso zavrgli tebe, ampak mene so zavrgli, da naj ne kraljujem nad njimi. Kakor so delali meni od dne, ko sem jih izpeljal iz Egipta, do tega dne, ko so me zapustili in služili drugim bogovom, tako delajo tudi tebi. Zdaj tedaj poslušaj njihov glas; toda resno jih posvari in jim naznani pravice kralja, ki bo nad njimi kraljeval!« Samuel je povedal vse Gospodove besede ljudstvu, ki je zahtevalo od njega kralja. Rekel je: »To bodo pravice kralja, ki bo kraljeval nad vami. Jemal bo vaše sinove in si jih nastavljal, da bodo na njegovih vozeh in na konjih in da bodo tekali pred njegovim vozom. Postavljal si bo tisočnike in petdesetnike; orati bodo morali njegove njive, pospravljati njegovo žetev in mu narejati bojno orožje in vozno opravo. Vaše hčere pa bo jemal, da bodo pripravljale mazila, kuhale in pekle. Vaše najboljše njive, vinograde in oljnike bo jemal in dajal svojim služabnikom. Od vaših setev in vinogradov bo pobiral desetino in jo dajal svojim dvornikom in hlapcem. Jemal bo vaše hlapce in vaše dekle, vaše najboljše vole in vaše osle ter jih rabil pri svojem delu. Od vaše drobnice bo pobiral desetino, vi sami pa mu boste hlapci. Tisti čas boste vpili zaradi svojega kralja, ki ste si ga izvolili, toda Gospod vas tisti čas ne bo uslišal.« Ljudstvo pa ni hotelo poslušati Samuelovega glasu, temveč je reklo: »Ne, ampak kralj naj bo nad nami! Tudi mi bodimo, kakor so vsi narodi: naš kralj naj nas sodi, naj hodi pred nami in naj vodi naše boje!« Samuel je slišal vse besede ljudstva in jih povedal Gospodu. Gospod pa je rekel Samuelu: »Poslušaj njihov glas in jim postavi kralja!« In Samuel je rekel Izraelcem: »Pojdite vsak v svoje mesto!« Bil je mož iz Benjamina, z imenom Kis, sin Abiela, sinu Serorja, sinu Bekorata, sinu Afija, Benjaminovca, premožen mož. Imel je sina, ime mu je bilo Savel, mladega in lepega; ni ga bilo med Izraelovimi sinovi lepšega od njega; za glavo je bil višji nego kdor koli izmed ljudstva. Ko so se izgubile oslice Savlovega očeta Kisa, je rekel Kis svojemu sinu Savlu: »Vzemi s seboj enega izmed hlapcev ter vstani in pojdi iskat oslice!« Prehodil je Efraimsko pogorje in prehodil pokrajino Saliso, pa jih nista našla. Prehodila sta pokrajino Salim, a jih ni bilo. Prehodil je pokrajino Benjaminovo, pa jih nista našla. Ko sta pa prišla v pokrajino Suf, je rekel Savel hlapcu, ki je bil z njim: »Pojdi, vrniva se! Sicer bo moj oče na oslice pozabil in bo v skrbeh zaradi naju.« Ta mu je odgovoril: »Glej, prosim, v tem mestu je mož božji. Mož je ugleden; vse, kar reče, se gotovo zgodi. Pojdiva zdaj tja! Morda nama pokaže najino pot, po kateri naj greva.« Savel je hlapcu odvrnil: »Glej, pojdeva tja, kaj naj poneseva možu? Kajti kruh nama je v torbah pošel in daru nimava, da bi ga prinesla možu božjemu. Kaj imava s seboj?« Hlapec je Savlu zopet odgovoril: »Glej, imam pri sebi četrtinko srebrnega sekla; to dam možu božjemu, da nama pokaže najino pot.« Prej so govorili v Izraelu, ko so šli Boga vprašat, takole: »Pridite, pojdimo k vidcu!« Kdor se namreč zdaj imenuje prerok, se je prej imenoval videc. Savel je dejal hlapcu: »Dober je tvoj predlog. Pridi, pojdiva!« In šla sta v mesto, kjer je bil mož božji. Ko sta šla navkreber po strmini v mesto, sta srečala dekleta, ki so šla vodo zajemat, ter jim rekla: »Ali je videc tukaj?« Odgovorila so jima: »Je, glej, pred teboj je. Hiti zdaj! Kajti danes je prišel v mesto, ker ima danes ljudstvo daritev na višini. Ko prideta v mesto, ga bosta našla, preden bo šel na višino k daritvenemu obedu; kajti ljudstvo ne bo jedlo, dokler ne pride; šele potem namreč, ko blagoslovi daritev, jedo povabljeni. Stopita torej gor, ker ga bosta prav danes našla!« In šla sta v mesto. Ko sta prišla v sredo mesta, glej, jima je prišel Samuel naproti, da bi šel na višino. Gospod pa je dan poprej, preden je prišel Savel, razodel Samuelu: »Jutri ob tem času ti pošljem moža iz Benjaminove pokrajine. Mazili ga za kneza mojemu ljudstvu Izraelu in rešil bo moje ljudstvo iz rok Filistejcev! Kajti ozrl sem se na svoje ljudstvo, ker je njegov klic prišel do mene.« Ko je Samuel zagledal Savla, mu je Gospod naznanil: »Glej, to je mož, ki sem ti o njem rekel: ‚Ta naj vlada mojemu ljudstvu!‘« Tedaj je Savel med vrati pristopil k Samuelu in rekel: »Povej mi, prosim, kje je vidčeva hiša?« Samuel je odgovoril Savlu: »Jaz sem videc. Pojdi z menoj na višino! Jejta danes z menoj! Zjutraj te odpustim in ti vse povem, kar imaš na srcu. Zaradi oslic, ki so se ti pred tremi dnevi izgubile, nikar ne bodi v skrbeh, ker so se našle. In čigavo bo vse, kar Izrael želi? Ali ne tvoje in vse hiše tvojega očeta?« Savel pa je odgovoril: »Nisem li jaz Benjaminovec, iz enega izmed najmanjših Izraelovih rodov? In moja rodovina je najmanjša izmed vseh rodovin Benjaminovega rodu. Zakaj si mi tako govoril?« Samuel je vzel Savla in njegovega hlapca, ju peljal v dvorano in jima odkazal mesto zgoraj med povabljenci, ki jih je bilo kakih trideset mož. Samuel je rekel kuharju: »Daj sem kos, ki sem ti ga dal in ki sem ti o njem naročil, da ga pri sebi ohraniš!« Kuhar je vzel stegno in to, kar je bilo na njem, ter ga položil pred Savla. Samuel pa je rekel: »Glej, to je bilo prihranjeno! Vzemi predse in jej! Kajti za ta čas ti je bilo prihranjeno, ko sem rekel, da sem ljudi povabil.« In Savel je tisti dan jedel s Samuelom. Ko so prišli z višine v mesto, je govoril s Savlom na strehi. Zjutraj so zgodaj vstali. Ko je zasvitala jutranja zarja, je Samuel poklical Savla na strehi: »Vstani, da te spremim!« Savel je vstal in oba, on in Samuel, sta šla z doma. Ko sta prišla na konec mesta, je Samuel rekel Savlu: »Reci hlapcu, naj gre naprej pred nama!« – In je šel naprej. – »Ti pa zdaj postoj, da ti naznanim božjo besedo!« Samuel je vzel posodico z oljem, mu ga izlil na glavo, ga poljubil in rekel: »Glej, Gospod te je mazilil za kneza nad svojim deležem. Ko boš odšel danes od mene, boš našel dva moža pri Rahelinem grobu na Benjaminovi meji v Selsahu, ki ti porečeta: ‚Našle so se oslice, ki si jih šel iskat.‘ Glej, tvoj oče je na oslice pozabil, pa je v skrbeh zaradi vaju in govori: ‚Kaj naj storim za svojega sina?‘ In ko pojdeš od ondod dalje in prideš k taborskemu hrastu, te bodo tam srečali trije možje, ki pojdejo k Bogu v Betel, eden bo nesel tri kozliče, drugi tri hlebe in tretji meh vina. Pozdravili te bodo in ti ponudili dva hleba. Vzemi ju od njih! Potem boš prišel v Gabao-Elohim, kjer so straže Filistejcev. Ko prideš tja v mesto, boš srečal družbo prerokov, gredočih z višine. Pred njimi bodo donele harfe, bobnice, piščali in citre; sami pa bodo v preroški zamaknjenosti. In navdal te bo Gospodov duh, z njimi se boš zamaknil in se spremenil v drugega človeka. Ko se ti dogodé ta znamenja, delaj, kar zmore tvoja moč; kajti Bog je s teboj! Potem pojdi pred menoj v Galgalo. Glej, pridem k tebi, da opravim žgalne daritve in zakoljem mirovne žrtve. Sedem dni počakaj, da pridem k tebi in ti naznanim, kaj ti je storiti!« Ko se je obrnil, da bi šel od Samuela, mu je Bog spremenil srce in vsa tista znamenja so se ta dan dogodila. Ko sta prišla tja v Gabao, glej, mu je prišla naproti družba prerokov in duh božji ga je navdal, da je bil v preroški zamaknjenosti med njimi. Ko so vsi, ki so ga poprej poznali, videli, kako je s preroki zamaknjen, so ljudje med seboj govorili: »Kaj se je zgodilo s Kisovim sinom? Ali je tudi Savel med preroki?« Nekdo izmed njih je odgovoril: »Kdo je njihov oče?« Zato je prišlo v pregovor: »Ali je tudi Savel med preroki?« Ko je njegova preroška zamaknjenost minula in je prišel na višino, je rekel Savlov stric njemu in njegovemu hlapcu: »Kam sta hodila?« Odgovoril je: »Oslice iskat. Ko sva videla, da jih ni bilo, sva šla k Samuelu.« Savlov stric je dejal: »Povej mi, prosim, kaj vama je povedal Samuel!« Savel je odgovoril stricu: »Povedal nama je, da so se oslice našle.« A tega, kar je govoril Samuel o kraljestvu, mu ni razodel. Ko je Samuel sklical ljudstvo h Gospodu v Masfo, je rekel Izraelovim sinovom: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Jaz sem pripeljal Izraela iz Egipta in vas rešil iz rok Egipčanov in iz oblasti vseh kraljestev, ki so vas tlačila. Vi pa ste zdaj zavrgli svojega Boga, ki vas je rešil iz vseh vaših stisk in nadlog in ste mu rekli: ‚Postavi nam kralja!‘ Zdaj pa stopite pred Gospoda po svojih rodovih in rodovinah!« Ko je Samuel pripeljal vse Izraelove rodove, je bil izžreban Benjaminov rod. Ko je pripeljal Benjaminov rod z njegovimi rodovinami, je bila izžrebana Metrijeva rodovina. Potem je bil izžreban Savel, Kisov sin. Iskali so ga, pa ga niso našli. Nato so še vprašali Gospoda: »Ali je sploh semkaj prišel?« Gospod je odgovoril: »Glej, skril se je med prtljago!« Tekli so tja in ga pripeljali od ondod. Ko je stopil sredi med ljudstvo, je bil za glavo višji nego kdor koli iz ljudstva. Samuel je rekel vsemu ljudstvu: »Ali vidite, da temu, ki si ga je Gospod izvolil, ni enakega med vsem ljudstvom?« Tedaj je vse ljudstvo vriskalo: »Živel kralj!« Samuel je naznanil ljudstvu pravice kraljestva, jih zapisal v knjigo in jo položil pred Gospoda. Potem je Samuel odpustil vse ljudstvo, vsakega na njegov dom. Tudi Savel je šel na svoj dom v Gabao in spremljalo ga je krdelo takih, ki jim je Bog ganil srce. Hudobneži pa so rekli: »Kaj nam bo ta pomagal?« Zaničevali so ga in mu niso prinesli daril. Ta pa se je delal, kakor da bi ne slišal. Tedaj je prišel Amonec Naas in se utaboril proti Jabesu v Galaadu. Vsi možje v Jabesu so rekli Naasu: »Skleni z nami zavezo in ti bomo služili!« Amonec Naas jim je odgovoril: »S tem pogojem bom sklenil z vami zavezo, da vam vsem iztaknem desno oko in s tem osramotim vsega Izraela.« Starešine v Jabesu so mu rekli: »Daj nam sedem dni odloga, da pošljemo sle v vse Izraelove kraje! Če nam nihče ne pride na pomoč, se ti predamo.« Ko so prišli sli v Savlovo Gabao in to povedali ljudstvu, je začelo vse ljudstvo glasno jokati. In glej, Savel je ravno prihajal za voloma s polja. Savel je rekel: »Kaj je ljudstvu, da joka?« Povedali so mu besede mož iz Jabesa. In duh božji je navdal Savla, ko je slišal te besede, in njegova jeza se je zelo razvnela. Vzel je oba vola, ju razsekal v kose ter jih poslal po slih v vse Izraelove kraje s pozivom: »Kdor ne pojde za Savlom in za Samuelom, se bo tako zgodilo njegovim volom.« In strah Gospodov je prevzel ljudstvo in šli so kakor en mož. Ko jih je preštel v Bezeku, je bilo tristo tisoč Izraelovih sinov in trideset tisoč Judovih mož. Slom, ki so prišli, pa so rekli: »Tako povejte možem v galaadskem Jabesu: ‚Jutri, ko bo sonce pripekalo, vam pride rešitev.‘« Ko so prišli sli in to povedali možem v Jabesu, so se ti razveselili. Možje v Jabesu so sporočili: »Jutri se vam bomo predali; potem lahko z nami storite, kar koli se vam prav zdi.« Drugo jutro je Savel razpostavil ljudi v tri krdela. Ob jutranji straži so vdrli v tabor in pobili Amonce, dokler ni nastopila dnevna vročina. Kar jih je preostalo, so se razkropili, tako da nista niti dva izmed njih ostala skupaj. Nato je ljudstvo reklo Samuelu: »Kdo je ta, ki je rekel: ‚Ali nam bo Savel kraljeval?‘ Izročite nam može, da jih pobijemo!« Savel pa je odgovoril: »Ta dan ne bo nihče umrl; kajti danes je Gospod podelil zmago Izraelu!« Potem je Samuel rekel ljudstvu: »Pridite, pojdimo v Galgalo, da ondi obnovimo kraljestvo!« Vse ljudstvo je šlo v Galgalo. Tam pred Gospodom v Galgali so postavili Savla za kralja. Darovali so ondi mirovne daritve pred Gospodom. Savel in vsi Izraelovi možje so bili tam prav veseli. Samuel je govoril vsemu Izraelu: »Glejte, poslušal sem vaš glas v vsem, kar ste mi rekli, in sem vam postavil kralja. Zdaj, glejte, hodi kralj pred vami. Jaz sem se postaral in osivel, a moja sinova, glejte, sta med vami. Hodil sem pred vami od svoje mladosti do današnjega dne. Glejte, tukaj sem! Govorite zoper mene pred Gospodom in pred njegovim maziljencem. Komu sem vzel vola? Komu sem vzel osla? Koga sem zatiral? Komu sem delal krivico? Od koga sem sprejel podkupnino in zatisnil oko nasproti njemu? Povrnem vam.« Odgovorili so: »Nisi nas zatiral, nisi nam delal krivice in nisi od nikogar ničesar sprejel.« Odvrnil jim je: »Gospod je priča nasproti vam in njegov maziljenec je priča današnji dan, da niste ničesar našli v moji roki.« Odgovorili so: »Priča.« Potem je Samuel govoril ljudstvu: »Gospod je, ki je postavil Mojzesa in Arona in ki je pripeljal vaše očete iz egiptovske dežele. Pristopite zdaj, da vas pokličem na odgovornost pred Gospodom zaradi vseh Gospodovih dobrot, ki jih je izkazal vam in vašim očetom. Ko je prišel Jakob v Egipt in so vaši očetje klicali h Gospodu, je Gospod poslal Mojzesa in Arona, da sta izpeljala vaše očete iz Egipta; potem jih je naselil v tem kraju. Ko pa so pozabili Gospoda, svojega Boga, jih je predal v roke Sisaru, poveljniku vojske v Asoru, v roke Filistejcem in v roke moabskemu kralju, ki so se bojevali z njimi. In so klicali h Gospodu in govorili: ‚Grešili smo, ker smo zapustili Gospoda ter služili Baalom in Astartam. A zdaj nas reši iz rok naših sovražnikov in bomo tebi služili!‘ Tedaj je Gospod poslal Jerobaala, Badana, Jefteja in Samuela ter vas rešil iz rok vaših sovražnikov krog in krog, da ste varno prebivali. Ko pa ste videli, da je prišel zoper vas Naas, kralj Amonovih sinov, ste mi rekli: ‚Ne, ampak kralj nam naj vlada.‘ In vendar je Gospod, vaš Bog, vaš kralj. Tukaj je zdaj kralj, ki ste ga izvolili, ki ste ga hoteli. Glejte, Gospod vam je dal kralja! O da bi se le bali Gospoda, mu služili, poslušali njegov glas in se ne upirali Gospodovemu povelju! O da bi vi in kralj, ki vam vlada, hodili za Gospodom, svojim Bogom! Ako pa ne boste poslušali Gospodovega glasu, temveč se boste upirali Gospodovemu povelju, bo roka Gospodova zoper vas kakor zoper vaše očete. Zdaj pa pristopite in glejte ta veliki čudež, ki ga bo Gospod storil pred vašimi očmi! Ali ni zdaj pšenična žetev? Klical bom h Gospodu, naj pošlje grom in dež, da spoznate in vidite, kako velika je bila v Gospodovih očeh krivica, ki ste jo storili, ko ste si prosili kralja.« Ko je Samuel klical h Gospodu, je Gospod tisti dan poslal grom in dež. Vse ljudstvo se je silno zbalo Gospoda in Samuela. In vse ljudstvo je reklo Samuelu: »Prosi Gospoda, svojega Boga, za svoje hlapce, da ne umrjemo! Kajti vsem svojim grehom smo dodali še krivico, da smo si prosili kralja.« Samuel pa je ljudstvu odgovoril: »Ne bojte se! Storili ste sicer vso to krivico, vendar ne odstopajte od Gospoda, temveč služite Gospodu z vsem srcem! Ne pristopajte k ničevim malikom, ki ne morejo pomagati in ne rešiti, ker niso nič! Kajti Gospod ne bo zavrgel svojega ljudstva zaradi svojega velikega imena; saj vas je Gospod blagohotno naredil za svoje ljudstvo. Tudi nad menoj naj nikakor ne bo ta greh zoper Gospoda, da bi nehal za vas prositi! Marveč vas hočem učiti dobro in pravo pot. Bojte se Gospoda in služite mu zvesto z vsem svojim srcem! Kajti glejte, kake velike reči je storil z vami! Ako pa boste hudo delali, boste ugonobljeni vi in vaš kralj.« Savel je imel … let, ko je postal kralj in je že dve leti kraljeval Izraelu. Izbral si je tri tisoč mož iz Izraela: dva tisoč jih je ostalo s Savlom v Mahmasu in na pogorju pri Betelu, tisoč jih je bilo z Jonatanom v Gabai Benjaminovi. Ostalo ljudstvo je odpustil, vsakega na njegov dom. Jonatan je pobil stražo Filistejcev, ki je bila v Gabai. Filistejci so to slišali. In Savel je dal po vsej deželi trobiti, češ: »Naj slišijo Hebrejci!« Ves Izrael je slišal glas: »Savel je pobil stražo Filistejcev in Izrael se je zasovražil pri Filistejcih.« Tako so sklicali ljudstvo, da je šlo za Savlom v Galgalo. Tedaj so se Filistejci zbrali v boj zoper Izraela: trideset tisoč voz in šest tisoč konjenikov in ljudstva številno, kakor je peska na morskem obrežju. Šli so in se utaborili v Mahmasu, vzhodno od Bethavena. Ko so Izraelci videli, da so v tesnobi, ker je bilo ljudstvo stiskano, so se ljudje poskrili po votlinah, luknjah, skalnih razpoklinah, pod oboki in v vodnjakih. Šli so celo čez Jordan v pokrajino Gad in Galaad. Savel je bil še v Galgali in vse ljudstvo, ki je šlo za njim, je bilo prestrašeno. Čakal je sedem dni do časa, ki ga je Samuel določil. Toda Samuel ni prišel v Galgalo in ljudstvo se je začelo razhajati od njega. Tedaj je Savel velel: »Prinesite mi žgalno daritev in mirovne daritve!« In daroval je žgalno daritev. Komaj pa je dokončal darovanje žgalne daritve, glej, je prišel Samuel. Savel mu je šel naproti, da bi ga pozdravil. Samuel pa je rekel: »Kaj si storil?« Savel je odgovoril: »Ker sem videl, da se je ljudstvo začelo razhajati od mene in ti nisi prišel ob določenem času, Filistejci pa so se zbrali v Mahmasu, sem dejal: ‚Zdaj pridejo Filistejci nadme v Galgalo, še preden sem potolažil jezo Gospodovo.‘ Zato sem se osrčil in daroval žgalno daritev.« Samuel pa je rekel Savlu: »Nespametno si ravnal, da se nisi držal povelja, ki ti ga je dal Gospod, tvoj Bog. Kajti zdaj bi Gospod potrdil tvoje kraljestvo nad Izraelom za vselej. Tako pa tvoje kraljestvo ne bo obstalo. Gospod si je poiskal moža po svojem srcu. Tega je Gospod postavil za kneza čez svoje ljudstvo, ker nisi spolnil, kar ti je Gospod zapovedal.« Samuel se je vzdignil in odšel iz Galgale v Gabao Benjaminovo. Savel je preštel ljudstvo, ki je bilo še pri njem: okrog šeststo mož. Savel in njegov sin Jonatan in ljudstvo, ki je bilo z njima, so ostali v Gabai Benjaminovi; Filistejci pa so taborili v Mahmasu. Iz filistejskega tabora je prišlo roparsko krdelo v treh oddelkih: en oddelek se je obrnil na pot proti Ofri v pokrajino Sual; drugi oddelek je krenil na pot v Bethoron, tretji pa je odrinil proti višini, ki je nagnjena čez seboimsko dolino proti pustinji. Kovača pa ni bilo najti v vsej Izraelovi deželi; kajti Filistejci so dejali: »Da si Hebrejci ne naredé mečev ali sulic!« Ves Izrael je torej moral hoditi k Filistejcem, če si je kdo hotel dati skovati lemež, motiko, sekiro ali osten, ali če so se skrhale ostrine lemežev, motik, vil ali sekir, ali če je bilo treba zravnati ostne. Zato za časa vojske ni bilo najti ne meča ne sulice v rokah ljudi, ki so bili pri Savlu in Jonatanu. Imela sta jih samo Savel in njegov sin Jonatan. Filistejska straža se je pomaknila do soteske pri Mahmasu. Nekega dne je rekel Savlov sin Jonatan svojemu oprodi: »Pridi, pojdiva tja k filistejski straži, ki je tam na oni strani!« Svojemu očetu pa tega ni povedal. Savel je sedel na skrajnem koncu Gabae pod granatovim drevesom pri Magronu. Ljudi, ki so bili pri njem, je bilo okrog šeststo mož. Ahija, sin Ahitoba, Ikabodovega brata, vnuk Fineesov, pravnuk Helija, duhovnika Gospodovega v Silu, je nosil duhovniški naramnik. Tudi ljudstvo ni vedelo, da je Jonatan odšel. Sredi soteske, ki jo je skušal Jonatan prekoračiti proti filistejski straži, je bil skalni zob na tej strani in skalni zob na oni strani; enemu pa je bilo ime Boses, drugemu Sene. En zob je bil kakor steber na severni strani proti Mahmasu, drugi pa na južni strani proti Gabai. Jonatan je rekel svojemu oprodi: »Pridi, pojdiva na ono stran k straži teh neobrezancev! Morda nama bo Gospod pomagal; kajti za Gospoda ni zadržka, da ne bi pomagal z velikim ali majhnim številom.« Njegov oproda pa mu je odgovoril: »Stori, kar koli ti je pri srcu! Glej, jaz sem s teboj; kar ti želiš, jaz želim.« Jonatan je rekel: »Glej, pojdeva tja k onim možem in se jim pokaževa. Ako nama takole porekó: ‚Stojta, dokler ne pridemo k vama,‘ obstaneva na svojem mestu in ne pojdeva k njim. Ako pa takole porekó: ‚Pridita k nam,‘ pojdeva; kajti Gospod nama jih je dal v roke. To nama bodi znamenje!« Ko sta se oba pokazala filistejski straži, so Filistejci rekli: »Glejte, Hebrejci prihajajo iz lukenj, kjer so se bili skrili!« Možje iz straže so ogovorili Jonatana in njegovega oproda in rekli: »Pridita k nam, da vama nekaj naznanimo!« Jonatan pa je rekel svojemu oprodi: »Pojdi za menoj! Kajti Gospod jih je dal Izraelu v roke.« Jonatan se je vzpenjal po rokah in nogah in njegov oproda za njim. Padali so pred Jonatanom in njegov oproda jih je pobijal za njim. Tako se je zgodil prvi poraz, v katerem sta Jonatan in njegov oproda pobila okrog dvajset mož, približno na dolžini pol brazde na oralu njive. In zgrozili so se v taboru, na polju in pri vsej vojski. Tudi straža in roparsko krdelo se je prestrašilo. Zemlja je zadrhtela in nastal je božji strah. Savlovi ogledniki so se razgledali v Gabai Benjaminovi, in glej, množica je begala sem in tja. Savel je rekel ljudstvu, ki je bilo pri njem: »Preglejte, da vidite, kdo izmed nas je odšel?« Pregledali so, in glej, Jonatana ni bilo in njegovega oproda. Tedaj je Savel rekel Ahiju: »Prinesi skrinjo božjo!« Skrinja božja je bila namreč takrat pri Izraelovih sinovih. Ko je Savel govoril z duhovnikom, je hrup v taboru Filistejcev vedno bolj naraščal in Savel je rekel duhovniku: »Pusti to!« Nato so se zbrali Savel in vsi ljudje, ki so bili z njim, ter prišli na bojišče. In glej, meč enega je bil obrnjen proti drugemu: bila je silno velika zmešnjava! Tudi Hebrejci, ki so bili že dalje časa s Filistejci in šli z njimi v tabor, so se obrnili ter se pridružili Izraelu, ki je bil pri Savlu in Jonatanu. Ko so slišali vsi tisti Izraelci, ki so se skrivali na Efraimskem pogorju, da so Filistejci zbežali, so tudi udrli za njimi v bitko. Tako je Gospod tisti dan pomagal Izraelu. Boj se je razširil do Bethavena. Ko so pa bili Izraelci tisti dan upehani, je Savel zarotil vojsko: »Preklet bodi mož, ki bi kaj užil do večera, dokler se ne maščujem nad svojimi sovražniki!« Zato nihče izmed vojakov ni ničesar okusil. Vsi so prišli v gozd in med je bil po tleh. Vojaki so prišli k satovju in glej, med se je cedil. Toda nihče ni primaknil roke k ustom, ker so se vojaki bali zakletve. Jonatan pa ni slišal, kako je njegov oče zarotil vojsko. Stegnil je konec palice, ki jo je imel v roki, ter ga pomočil v satovje medu in roko obrnil k ustom. In oči so se mu zasvetile. Nekdo izmed vojakov ga je pa ogovoril in rekel: »Tvoj oče je vojsko s prisego zarotil: ‚Preklet bodi mož, ki bi danes kaj užil!‘« Ljudje so bili namreč onemogli. Jonatan je odgovoril: »Moj oče spravlja deželo v nesrečo. Poglejte vendar, kako so se mi oči zasvetile, ker sem okusil malo tega medu! Koliko bolj, ako bi se bili ljudje danes najedli od plena svojih sovražnikov, ki so ga dobili! Ali bi ne bil zdaj poraz Filistejcev še hujši?« Tako so pobijali tisti dan Filistejce od Mahmasa do Ajalona. Ljudje pa so bili silno utrujeni. Zato so se ljudje lotili plena. Vzeli so drobnico, goved in teleta ter jih poklali na tleh. Ljudje pa so jih jedli s krvjo vred. Naznanili so Savlu: »Glej, ljudje so grešili zoper Gospoda, ker so jedli s krvjo vred.« Tedaj je rekel: »Izneverili ste se. Privalite zdaj k meni velik kamen!« Potem je Savel zapovedal: »Razkropite se med ljudi ter jim povejte: ‚Vsakdo naj pripelje svoje govedo ali svojo ovco sem k meni in jo zakolje tukaj! Potem jejte, ne da bi grešili zoper Gospoda s tem, da uživate tudi kri!‘« Vsakdo izmed ljudi je še ponoči pripeljal živinče, ki mu je bilo pri roki, in ga zaklal ondi. In Savel je zgradil oltar Gospodu. To je bil prvi oltar, ki ga je postavil Gospodu. Potem je Savel rekel: »Planimo še ponoči nad Filistejce in jih pobijajmo do jutranjega svita ter ne puščajmo nikogar izmed njih!« Odgovorili so: »Stori, kar koli se ti prav zdi!« Duhovnik pa je rekel: »Obrnimo se sem na Boga za svèt!« In Savel je vprašal Gospoda: »Ali naj udarim za Filistejci? Ali jih boš dal Izraelu v roke?« Pa mu ni odgovoril tisti dan. Tedaj je Savel ukazal: »Pristopite sem, vsi poglavarji ljudstva, ter zvedite in poglejte, po kom se je zgodila danes ta pregreha! Kajti, kakor resnično živi Gospod, ki je pomagal Izraelu, četudi je moj sin Jonatan kriv, mora umreti.« Toda izmed vseh ljudi mu ni nihče odgovoril. Potem je zapovedal vsemu Izraelu: »Bodite vi ena stran, jaz pa in moj sin Jonatan bova druga stran!« Ljudje so Savlu odgovorili: »Stori, kar se ti prav zdi!« Nato je Savel molil h Gospodu: »Izraelov Bog, pokaži resnico!« In zadeta sta bila Jonatan in Savel, ljudstvo pa je bilo prosto. Tedaj je Savel zapovedal: »Žrebajte med menoj in mojim sinom Jonatanom!« In zadet je bil Jonatan. Savel je rekel Jonatanu: »Povej mi, kaj si storil!« Jonatan mu je pojasnil in rekel: »Res, s koncem palice, ki sem jo imel v roki, sem okusil malo medu. Tukaj sem: naj umrem.« Savel je odgovoril: »Bog mi stori to in to: da, Jonatan, umreti moraš!« Ljudstvo je pa reklo Savlu: »Kaj? Jonatan naj umre, ki je priboril to veliko zmago v Izraelu? Bog obvaruj! Kakor resnično Gospod živi, še las naj mu ne pade z glave na zemljo! Kajti z Bogom je danes delal.« Tako je ljudstvo rešilo Jonatana, da ni umrl. Savel je odšel, ne da bi zasledoval Filistejce. Filistejci pa so se vrnili v svojo domovino. Savel si je priboril kraljestvo nad Izraelom. Bojeval se je na vseh straneh zoper vse svoje sovražnike, zoper Moabce, zoper Amonove sinove, zoper Edomce, zoper kralje v Sobi in zoper Filistejce; in kamor koli se je obrnil, je bil zmagovit. Vedel se je hrabro in pobil Amaleka. Tako je rešil Izraela iz rok tistih, ki so ga plenili. Sinovi Savlovi so bili: Jonatan, Jesui in Melkisua. Njegovi dve hčeri sta se imenovali: prvorojena Meroba in mlajša Mihola. Savlova žena se je imenovala Ahinoama in je bila hči Ahimaasova. Njegov vojskovodja se je imenoval Abner in je bil sin Savlovega strica Nera. Savlov oče Kis in Abnerjev oče Ner sta bila namreč Abielova sinova. Dokler je Savel živel, je bila huda vojska zoper Filistejce. Če je torej Savel videl kakega junaškega in hrabrega moža, ga je vzel k sebi. Samuel je rekel Savlu: »Gospod me je poslal mazilit tebe za kralja nad njegovim ljudstvom, nad Izraelom. Poslušaj zdaj glas njegovih besed! Tako govori Gospod nad vojskami: ‚Kaznovati hočem, kar je Amalek storil Izraelcem, ker se jim je postavil na pot, ko so šli iz Egipta. Zdaj torej pojdi in udari Amaleka! Pokončaj z zakletvijo njega in vse, kar je njegovega! Nič mu ne prizanašaj, ampak pobij moža in ženo, otroka in dojenca, govedo in ovco, kamelo in osla!‘« Savel je tedaj sklical ljudi in jih preštel v Telemu: dvesto tisoč pešcev in deset tisoč mož iz Juda. Ko je Savel prišel do mesta Amalečanov, je postavil v dolini zasedo. Kinejcem je pa Savel sporočil: »Pojdite, umaknite se, pridite dol izmed Amalečanov, da vas z njimi vred ne uničim; kajti izkazali ste milost vsem Izraelovim sinovom, ko so šli iz Egipta.« Nato so se Kinejci umaknili izmed Amalečanov. Savel je pobijal Amalečane od Hevile tja do Sura vzhodno od Egipta. Kralja Amalečanov Agaga pa je ujel živega; a vse ljudstvo je po zakletvi pokončal z ostrim mečem. Prizanesel pa je Savel z ljudstvom Agagu in najboljšim živalim drobnice in govedi, tolstim živalim in jagnjetom, sploh vsemu, kar je bilo dragocenega. Tega niso hoteli z zakletvijo pokončati. Kar koli pa je bilo slabega in ničvrednega, to so z zakletvijo pokončali. Tedaj je prišla k Samuelu beseda Gospodova: »Žal mi je, da sem postavil Savla za kralja. Kajti odvrnil se je od mene in ni izvršil mojih povelj.« Samuel se je razvnel in vso noč klical h Gospodu. Ko je drugo jutro Samuel zgodaj vstal, da bi šel Savlu naproti, se je Samuelu tole sporočilo: »Savel je prišel v Karmel in glej, spomenik si je postavil! Potem se je obrnil, šel dalje ter stopil v Galgalo.« Ko je Samuel prišel k Savlu, mu je Savel rekel: »Blagoslovljen bodi od Gospoda! Izvršil sem Gospodovo povelje.« Samuel je odvrnil: »Kaj pa je to bleketanje drobnice v mojih ušesih in mukanje govedi, ki ga slišim?« Savel je odgovoril: »Od Amalečanov so jih pripeljali. Ljudstvo je namreč prizaneslo najboljšim živalim drobnice in govedi, da bi jih darovalo Gospodu, tvojemu Bogu; ostalo pa smo z zakletvijo pokončali.« Samuel je odvrnil Savlu: »Pusti, da ti povem, kaj mi je Gospod nocoj govoril.« Rekel mu je: »Govori!« Samuel je rekel: »Ali nisi, ko si se zdel sam sebi majhen, postal poglavar Izraelovih rodov? Gospod te je mazilil za kralja nad Izraelom. In poslal te je Gospod na pot ter zapovedal: ‚Pojdi in pokončaj z zakletvijo grešne Amalečane in bojuj se z njimi, dokler jih ne uničiš!‘ Zakaj torej nisi poslušal Gospodovega glasu, ampak si se lotil plena in storil, kar je hudo v Gospodovih očeh?« Savel je odgovoril Samuelu: »Saj sem poslušal Gospodov glas in hodil po poti, po kateri me je Gospod poslal. Pripeljal sem kralja Amalečanov Agaga, Amalečane pa sem pokončal z zakletvijo. Ljudstvo je pa vzelo od plena drobnice in govedi, kar je bilo najboljšega za zakletev, da bi darovalo Gospodu, tvojemu Bogu v Galgali.« Samuel je pa rekel: »So mar Gospodu bolj všeč žgalne in klavne daritve kakor pokorščina Gospodovemu povelju? Glej, pokorščina je boljša kot daritev, poslušnost boljša nego tolšča ovnov. Kajti upor je kakor greh vraževanja in samovolja kakor zlo malikovanja. Ker si Gospodovo povelje zavrgel, je tudi tebe zavrgel kot kralja.« Tedaj je Savel rekel Samuelu: »Grešil sem, ker sem prestopil Gospodovo povelje in tvoje besede. Bal sem se namreč ljudstva in bil pokoren njih glasu. Zdaj pa, prosim, odpusti mi greh in se vrni z menoj, da bom molil Gospoda!« Samuel je odgovoril Savlu: »Ne bom se vračal s teboj. Ker si Gospodovo povelje zavrgel, je Gospod tudi tebe zavrgel, da ne boš kralj nad Izraelom.« Ko se je Samuel obrnil, da bi odšel, je zgrabil za konec njegovega plašča, ki se je odtrgal. Samuel mu je rekel: »Gospod je danes odtrgal od tebe Izraelovo kraljestvo in ga dal tvojemu bližnjemu, ki je boljši od tebe. Tudi ne laže Izraelov stanovitni Bog in se ne kesa, ker ni človek, da bi se kesal.« Odvrnil je: »Četudi sem grešil, mi skaži vendar zdaj čast pred starešinami mojega ljudstva in pred Izraelom ter se vrni z menoj, da bom molil Gospoda, tvojega Boga!« Tedaj se je Samuel vrnil ter šel za Savlom in Savel je molil Gospoda. Nato je Samuel velel: »Pripeljite k meni kralja Amalečanov Agaga!« Agag je prišel vesel k njemu. In Agag je rekel: »Tako je torej grenkost smrti minila!« Samuel pa je odgovoril: »Kakor je tvoj meč vzel ženam otroke, tako bodi tvoja mati brez otrok med ženami!« In Samuel je razsekal Agaga pred Gospodom v Galgali. Potem je šel Samuel v Ramato, Savel pa je šel na svoj dom v Gabao Savlovo. In Samuel ni več videl Savla do dneva svoje smrti; pač pa je Samuel žaloval nad Savlom, ker je bilo Gospodu žal, da je postavil Savla za kralja nad Izraelom. Gospod je rekel Samuelu: »Doklej boš žaloval nad Savlom, ker sem ga zavrgel, da ne bo kralj nad Izraelom? Napolni svoj rog z oljem in odpravi se na pot! Pošljem te k Betlehemcu Isaju, kajti med njegovimi sinovi sem si izvolil kralja!« Samuel je odgovoril: »Kako naj grem? Ako Savel to sliši, me bo umoril.« Gospod pa je velel: »Vzemi junico s seboj in reci: ‚Prišel sem darovat Gospodu!‘ K daritvi povabi Isaja in naznanil ti bom, kaj ti je storiti: mazili mi tega, ki ti ga pokažem!« Samuel je storil, kar je Gospod velel. Ko je prišel v Betlehem, so mu šli mestni starešine s trepetom naproti in rekli: »Ali pomeni tvoj prihod kaj dobrega?« Odgovoril je: »Da, prišel sem Gospodu darovat. Posvetite se in pridite z menoj k daritvi!« In posvetil je Isaja in njegove sinove ter jih povabil k daritvi. Ko so prišli, je zagledal Eliaba in menil: »Gotovo je tu pred Gospodom njegov maziljenec.« Gospod je pa dejal Samuelu: »Ne glej na njegovo zunanjost, ne na njegovo visoko postavo! Kajti odklanjam ga. Saj ne gre za to, kar človek vidi. Človek namreč gleda na to, kar je pred očmi, Gospod pa gleda na srce.« Nato je Isaj poklical Abinadaba in ga pripeljal pred Samuela. Pa je rekel: »Tudi tega ni Gospod izvolil.« Potem je Isaj pripeljal Sama. Pa je rekel: »Tudi tega ni Gospod izvolil.« Tako je pripeljal Isaj sedem svojih sinov pred Samuela. Pa je Samuel rekel Isaju: »Teh Gospod ni izvolil.« Tedaj je Samuel rekel Isaju: »Ali so to že vsi dečki?« Odgovoril je: »Manjka še najmlajši. Glej, ta pase drobnico!« In Samuel je velel Isaju: »Pošlji ponj! Kajti ne sedemo prej za mizo, dokler ne pride sem.« Poslal je torej ponj in ga pripeljal. Bil pa je rdečkast, lepih oči in zale postave. In Gospod je velel: »Vstani, mazili ga, kajti ta je!« Samuel je vzel rog z oljem in ga mazilil sredi njegovih bratov. Od tega dne in nadalje je duh Gospodov prešinjal Davida. Samuel pa se je vzdignil in šel v Ramato. Gospodov duh je stopil od Savla in mučil ga je zli duh, prihajajoč od Gospoda. Savlovi služabniki so mu tedaj rekli: »Glej, zli duh te po božji volji muči! Naj vendar veli naš gospod, in tvoji služabniki, ki so pred teboj, bodo poiskali moža, ki zna brenkati na harfo. Kadar potem zli duh od Boga pride nadte, bo brenkal z roko in ti bo odleglo.« Savel je velel svojim služabnikom: »Priskrbite mi torej koga, ki zna dobro brenkati, ter ga k meni pripeljite!« Nekdo izmed služabnikov je odgovoril: »Glej, poznam Isajevega sina iz Betlehema, ki zna brenkati; je hraber junak, izkušen vojak, zgovoren, lepe postave in Gospod je z njim.« Savel je poslal sle k Isaju in sporočil: »Pošlji mi svojega sina Davida, ki je pri drobnici!« Tedaj je Isaj obložil osla s kruhom, mehom vina in kozličem ter po svojem sinu Davidu poslal Savlu. Tako je prišel David k Savlu in vstopil v njegovo službo. Ta ga je zelo vzljubil, tako da je postal njegov oproda. Savel je dal Isaju sporočiti: »Naj ostane David v moji službi, ker mi je všeč.« Ko je torej prišel tisti duh od Boga nad Savla, je vzel David harfo in brenkal z roko; tedaj je Savlu odleglo ter bilo boljše in zli duh je odstopil od njega. Filistejci so zbrali svojo vojsko za boj. Zbrali so se pri Soku Judovem in se utaborili med Sokom in Azeko pri Efesdomimu. Tudi Savel in Izraelci so se zbrali, se utaborili v Terebintovi dolini in se pripravili za boj zoper Filistejce. Filistejci so stali na gori na oni strani, Izraelci pa so stali na gori na tej strani, tako da je bila dolina med njimi. Iz tabora Filistejcev je stopil posredovalec. Imenoval se je Goljat in je bil iz Geta, visok šest komolcev in eno dlan. Imel je na glavi bronasto čelado in bil oblečen v luskinast oklep; teža tega oklepa je bila pet tisoč seklov brona. Na nogah je imel bronaste golenice in na plečih bronasto kopje. Kopjišče njegove sulice je bilo kakor tkalčje vratilo in konica njegove sulice je imela šeststo seklov železa. Pred njim pa je stopal njegov oproda. Ustopil se je torej, klical proti Izraelovim vrstam in jim rekel: »Zakaj ste se prišli pripravljat za boj? Ali nisem jaz Filistejec, vi pa Savlovi hlapci? Izberite si koga in naj stopi dol k meni! Ako se bo mogel z menoj boriti in me ubije, bomo mi vam sužnji. Če bom pa jaz močnejši in ga ubijem, boste vi nam sužnji in nam boste služili.« Potem je Filistejec rekel: »Danes sem zasmehoval Izraelove vrste: ‚Dajte mi koga, da se bova skupaj bojevala!‘« Ko so Savel in vsi Izraelci slišali te Filistejčeve besede, so se prestrašili in se silno bali. David je bil torej sin tistega Efratejca iz Betlehema Judovega, ki se je imenoval Isaj in je imel osem sinov. V Savlovih dneh je bil mož že star, prileten med možmi. Trije starejši Isajevi sinovi so šli za Savlom na vojsko. Njegovi trije sinovi, ki so šli na vojsko, so se imenovali: prvorojeni Eliab, drugi Abinadab in tretji Sama. David pa je bil najmlajši. Trije starejši so torej šli za Savlom. David je šel večkrat od Savla domov past drobnico svojega očeta v Betlehemu. Filistejec je prihajal zjutraj in zvečer in se nastavljal štirideset dni. Tedaj je rekel Isaj svojemu sinu Davidu: »Vzemi za svoje brate efo tega praženega zrnja in teh deset hlebov ter jih hitro nesi svojim bratom v tabor! Teh deset hlebov sira pa nesi tisočniku! Pozvedi, kako se godi tvojim bratom in sprejmi njihovo mezdo! Savel je z njimi in vsemi Izraelci v Terebintovi dolini v boju zoper Filistejce.« Drugo jutro je David zgodaj vstal, izročil drobnico čuvaju, se oprtil in napotil, kakor mu je Isaj ukazal. Ko je prišel do vozne zagrade, je vojska ravno odhajala v bojnem redu in zagnala bojni krik. Izraelci in Filistejci so se razvrstili v boj, vrsta proti vrsti. David je oddal svoje stvari pratežnemu čuvaju in tekel v bojno vrsto. Ko je prišel, je vprašal svoje brate, kako se jim godi. Ko je še govoril z njimi, glej, je stopil iz vrst Filistejcev posredovalec z imenom Goljat, Filistejec iz Geta, in govoril iste besede, tako da je David slišal. Ko so Izraelci zagledali tega moža, so vsi pred njim bežali in se silno bali. Neki Izraelec je rekel: »Ste li videli tega moža, ki tu sem prihaja? Hodi namreč Izraela zasmehovat. Kdor ga ubije, ga bo kralj zelo obogatil, mu dal svojo hčer in oprostil davkov hišo njegovega očeta v Izraelu.« David je vprašal može, ki so stali pri njem: »Kaj se bo dalo možu, ki ubije tegale Filistejca in Izraelu odvzame sramoto? Kdo je pač ta neobrezani Filistejec, da zasmehuje bojne vrste živega Boga?« Ljudje so mu isto odgovorili: »Tako se bo nagradil mož, ki ga ubije.« Ko je njegov starejši brat Eliab slišal, kako je z možmi govoril, se je Eliab razsrdil nad Davidom in rekel: »Čemu si vendar prišel? Komu si izročil ono čredico drobnice v pustinji? Poznam tvojo prevzetnost in malopridnost tvojega srca. Prišel si gledat bitko.« David je odgovoril: »Kaj sem pa storil? Ni li bilo samo vprašanje?« Obrnil se je od njega proti drugemu in vprašal isto. Ljudje so mu odgovorili kakor poprej. Ko so slišali, kaj je David govoril, so to sporočili Savlu. Ta je poslal ponj. David je rekel Savlu: »Nikomur naj ne upade srce zaradi njega! Tvoj služabnik pojde in se bo bojeval s tem Filistejcem.« Savel je odgovoril Davidu: »Ne moreš iti proti temu Filistejcu, da bi se bojeval z njim. Kajti mladenič si še, on pa je vojak od svoje mladosti.« David je odvrnil Savlu: »Tvoj služabnik je pasel drobnico svojemu očetu. Če je prišel lev ali medved in pobral ovco iz črede, sem tekel za njim, ga udaril in mu jo iztrgal iz žrela. Ako pa se je vzdignil zoper mene, sem ga zagrabil za grivo, ga pobil in ubil. Tako leva kakor medveda je ubil tvoj služabnik in temu neobrezanemu Filistejcu se bo zgodilo kakor enemu izmed njih, ker je zasmehoval bojne vrste živega Boga.« Potem je David rekel: »Gospod, ki me je rešil iz krempljev leva in medveda, me bo rešil iz rok tega Filistejca.« Nato je Savel dejal Davidu: »Pojdi in Gospod bodi s teboj!« Savel je potem oblekel Davida v svojo bojno opravo, mu dal bronasto čelado na glavo in ga obdal z oklepom. David je prepasal njegov meč čez svojo bojno opravo in poskusil hoditi, ker ni bil vajen. David je rekel Savlu: »Ne morem v tem hoditi, ker nisem vajen.« Zato je David to odložil, pa vzel svojo palico v roko, si izbral pet gladkih kamnov iz potoka in jih del v pastirsko torbo, v kateri je imel pračo, vzel pračo v roko in šel proti Filistejcu. Filistejec je prihajal vedno bliže proti Davidu in njegov oproda je šel pred njim. Ko je Filistejec pogledal in videl Davida, ga je zaničeval; bil je namreč še mladenič, rdečkast in zale postave. Filistejec je rekel Davidu: »Sem mar pes, da prihajaš k meni s palico?« In Filistejec je preklinjal Davida pri svojih bogovih. Potem je rekel Filistejec Davidu: »Pridi k meni in dal bom tvoje meso pticam pod nebom in živalim na polju!« David pa je odgovoril Filistejcu: »Ti prihajaš k meni z mečem, s sulico in s kopjem. Jaz pa prihajam k tebi v imenu Gospoda nad vojskami, Boga Izraelovih bojnih vrst, ki si jih zasmehoval. Danes te bo izročil Gospod meni v roke, ubil te bom in ti odsekal glavo. Trupla filistejske vojske bom še danes dal pticam pod nebom in zverinam na zemlji, da ves svet spozna, da je Bog v Izraelu. In vsa ta množica bo spoznala, da Gospod ne rešuje z mečem in s sulico. Kajti boj je Gospodov. Dal vas bo nam v roke.« Ko se je Filistejec vzdignil ter šel bliže proti Davidu, je David hitro stekel iz bojne vrste proti Filistejcu. David je segel z roko v torbo, vzel iz nje kamen, ga zalučal ter zadel Filistejca v čelo. Kamen mu je prebil čelo, da je padel z obrazom na zemljo. Tako je David premagal Filistejca s pračo in kamnom ter pobil in ubil Filistejca, ne da bi bil meč v Davidovi roki. David je pritekel, stopil k Filistejcu, prijel njegov meč, ga potegnil iz nožnice ter ga usmrtil s tem, da mu je z njim odsekal glavo. Ko so Filistejci videli, da je njihov junak mrtev, so zbežali. Tedaj so se vzdignili Izraelovi in Judovi možje, zagnali bojni krik ter podili Filistejce tja do doline in do akaronskih vrat. Filistejci so ranjeni popadali na poti od Saraima do Geta in Akarona. Potem so Izraelovi sinovi nehali Filistejce preganjati, se vrnili in oplenili njihov tabor. David pa je vzel Filistejčevo glavo ter jo prinesel v Jeruzalem; njegovo orožje je dejal v svoj šotor. Ko je Savel videl, kako je šel David nad Filistejca, je vprašal vojskovodjo Abnerja: »Abner, čigav sin je ta mladenič?« Abner je odgovoril: »Kakor resnično živiš, o kralj, ne vem.« Kralj je velel: »Pozvedi, čigav sin je ta mladi mož!« Ko je David Filistejca ubil in se vrnil, ga je vzel Abner in ga pripeljal pred Savla, ko je še imel Filistejčevo glavo v roki. Savel ga je vprašal: »Čigav sin si, mladenič?« David je odgovoril: »Sin sem tvojega hlapca Isaja iz Betlehema.« Ko je nehal govoriti s Savlom, se je Jonatanova duša združila z Davidovo dušo in Jonatan ga je vzljubil kakor sam sebe. Savel ga je tisti dan vzel k sebi in mu ni več dovolil, da bi se vrnil v hišo svojega očeta. Jonatan je sklenil z Davidom zavezo, ker ga je ljubil kakor sam sebe. Jonatan je slekel plašč, ki ga je imel na sebi in ga dal Davidu, pa tudi svojo bojno opravo s svojim mečem, lokom in pasom. Kadar je David nastopil, je imel uspeh, kamor koli ga je poslal Savel. Zato ga je Savel postavil čez vojake. Bil je priljubljen pri vsem ljudstvu, tudi pri Savlovih služabnikih. Ko se je David po zmagi nad Filistejcem vračal in so prišli domov, so šle žene iz vseh Izraelovih mest s petjem in z rajanjem kralju Savlu naproti z bobnicami, z radostnim vzklikanjem in s cimbali. Rajajoče žene so izmenoma pele tele besede: »Savel jih je pobil tisoč, David pa deset tisoč.« Savel se je silno razsrdil in te besede mu niso nič ugajale. Rekel je: »Davidu dajejo deset tisoč, a meni dajejo le tisoč. Preostaja mu še samo kraljestvo.« Od tega dne dalje je Savel grdo gledal Davida. Drugi dan je šinil zli duh od Boga v Savla, da je razgrajal v palači. David je brenkal z roko kakor vsak dan, Savel pa je imel sulico v roki. Tedaj je Savel zagnal sulico, misleč: »Pribodem Davida k steni.« David pa se mu je dvakrat umaknil. Savel se je bal Davida, ker je bil Gospod z njim, medtem ko je Savla zapustil. Zato ga je Savel odpravil od sebe in si ga postavil za tisočnika. Tako je odhajal in prihajal na čelu ljudstva. Na vseh svojih potih je imel David uspeh, ker je bil Gospod z njim. Ko je Savel videl, da ima velik uspeh, se ga je bal. Toda ves Izrael in Juda je ljubil Davida, ker je pred njimi prihajal in odhajal. Savel je rekel Davidu: »Glej, svojo najstarejšo hčer Merobo ti bom dal za ženo! Samo izkazati se mi moraš junaka in bojevati Gospodove boje.« Savel je namreč menil: »Naj ga ne zadene moja roka, ampak zadene naj ga roka Filistejcev!« David je odgovoril Savlu: »Kdo sem jaz in kaj je moje življenje in rodovina mojega očeta v Izraelu, da bi bil kraljev zet?« Ko je pa prišel čas, da bi se naj dala Davidu Savlova hči Meroba, je bila dana za ženo Molatičanu Hadrielu. Savlova hči Mihola pa je ljubila Davida. Ko so to sporočili Savlu, mu je bilo prav. Savel je namreč menil: »Dal mu jo bom, da mu bo v pogubo in da ga zadene roka Filistejcev.« Zato je Savel vdrugič rekel Davidu: »Zdaj moreš postati moj zet.« Savel je torej velel svojim služabnikom: »Govorite zaupno z Davidom takole: ‚Glej, kralju si všeč in vsi njegovi služabniki te imajo radi; zdaj postani kraljev zet!‘« Ko so Savlovi služabniki na ta način prigovarjali Davidu, je David odgovoril: »Ali se vam zdi, da je tako lahko postati kraljev zet, ko sem vendar ubog in neznaten človek?« Savlovi služabniki so mu sporočili: »Takole je David govoril.« Savel je velel: »Tako recite Davidu: ‚Kralj ne želi drugega ženitnega daru kakor sto filistejskih prednjih kožic, da bi se maščeval nad kraljevimi sovražniki.‘« Savel pa je mislil na to, da bi dal Davida Filistejcem v roke. Ko so njegovi služabniki to sporočili Davidu, je Davidu to bilo prav, da bi postal kraljev zet. Še preden je potekel rok, se je David vzdignil in šel s svojimi možmi ter pobil med Filistejci dvesto mož. David je prinesel njihove prednje kožice in jih naštel kralju, da bi postal kraljev zet. Savel mu je tedaj dal svojo hčer Miholo za ženo. Savel je jasno spoznal, da je bil Gospod z Davidom. Tudi Savlova hči Mihola ga je ljubila. Savel pa se je vedno bolj bal Davida. Tako je postal Savel Davidov sovražnik za vselej. Kadar so filistejski knezi napadali, je imel David, kolikorkrat so nastopili, več uspeha ko vsi Savlovi služabniki. Zato je njegovo ime zelo zaslovelo. Savel je govoril svojemu sinu Jonatanu in vsem svojim služabnikom, da bo dal ubiti Davida. Savlov sin Jonatan pa je bil Davidu zelo naklonjen. Jonatan je Davidu sporočil: »Moj oče Savel ti streže po življenju. Zato, prosim, se varuj jutri! Umakni se na skrivno mesto in se skrij! Jaz pa pojdem in bom stal zraven svojega očeta na polju, kjer boš ti, in bom govoril o tebi s svojim očetom. Kar bom zvedel, ti bom naznanil.« Jonatan pa je o Davidu govoril svojemu očetu Savlu dobro. Rekel mu je: »Naj se kralj ne pregreši zoper svojega služabnika Davida! Kajti ni se pregrešil zoper tebe in njegovo delo je bilo zate zelo koristno. Svoje življenje je postavil v nevarnost ter ubil Filistejca in Gospod je naklonil veliko zmago vsemu Izraelu. Videl si to in se veselil. Zakaj bi se torej pregrešil nad nedolžno krvjo, da bi brez vzroka ubil Davida?« Savel je poslušal Jonatanov glas. In Savel je prisegel: »Kakor resnično Gospod živi, naj ne bo umorjen!« Tedaj je Jonatan poklical Davida in mu je vse to povedal. Potem je Jonatan pripeljal Davida k Savlu in bil je pri njem kakor poprej. Ko se je zopet vnela vojska, je David šel in se bojeval zoper Filistejce. Pobil jih je in tako hudo potolkel, da so zbežali pred njim. Prišel je pa zli duh od Gospoda nad Savla. Sedel je v svoji palači in držal sulico v roki, medtem ko je David z roko brenkal. Tedaj je Savel hotel Davida s sulico pribosti k steni. Pa se je umaknil Savlu, ki je zapičil sulico v steno. David pa je zbežal in utekel. Tisto noč je Savel poslal sle k Davidovi hiši, da bi ga stražili in zjutraj umorili. To je Davidu naznanila njegova žena Mihola in rekla: »Ako še to noč ne rešiš svojega življenja, boš jutri umrl.« In Mihola je spustila Davida skoz okno. Tako je odšel, pobegnil in se rešil. Mihola pa je vzela domačega malika, ga položila v posteljo, mu dejala okoli glave kosmato kozjo kožo in ga pokrila z odejo. Ko je Savel poslal sle, da bi prijeli Davida, je rekla: »Bolan je.« Savel je poslal sle nazaj, da bi pogledali Davida, in jim naročil: »Prinesite ga v postelji k meni, da ga ubijem!« Ko so prišli sli, glej, je bil domači malik v postelji in kosmata kozja koža okoli njegove glave. Tedaj je Savel rekel Miholi: »Zakaj si me tako prekanila in pustila mojega sovražnika, da je utekel?« Mihola je odgovorila Savlu: »Rekel mi je: ‚Pusti me, sicer te ubijem!‘« Ko je David zbežal in se rešil, je prišel k Samuelu v Ramato in mu povedal vse, kar mu je Savel storil. Potem je šel s Samuelom in sta bivala v preroški hiši. Savlu pa so sporočili: »Glej, David je v preroški hiši v Ramati!« Tedaj je Savel poslal sle, da bi prijeli Davida. Ko pa so videli zbor prerokov, kako so bili zamaknjeni, in Samuela, ki jim je predsedoval, je prišel nad Savlove sle duh božji, da so se tudi zamaknili. Ko so Savlu to naznanili, je poslal druge sle. Pa tudi ti so se zamaknili. Savel pa je v tretje poslal sle, a tudi ti so se zamaknili. Nato je šel sam v Ramato, in ko je prišel k velikemu vodnjaku pri Sohu, je vprašal: »Kje sta Samuel in David?« Odgovorili so: »Glej, v preroški hiši v Ramati.« Šel je torej od tam k preroški hiši v Ramati. A tudi nanj je prišel duh božji, da je hodil v zamaknjenosti, dokler ni prišel k preroški hiši v Ramati. Tedaj je tudi sam slekel svoje vrhnje oblačilo in tudi sam bil zamaknjen vpričo Samuela. Brez vrhnjega oblačila je ležal ves tisti dan in vso noč. Zato pravijo: »Ali je tudi Savel med preroki?« David pa je zbežal iz preroške hiše v Ramati, se vrnil in rekel Jonatanu: »Kaj sem storil? Kaj je moja krivda in kaj je moj greh zoper tvojega očeta, da mi streže po življenju?« Odgovoril mu je: »Nikakor ne, ne boš umrl. Glej, moj oče ničesar ne stori, ne velikega, ne majhnega, ne da bi mi razodel. Zakaj bi mi oče to stvar prikril? Nič se ne bo zgodilo.« David pa je še prisegel: »Tvoj oče dobro ve, da sem milost našel v tvojih očeh. Zato misli: ‚Tega Jonatan ne sme zvedeti, da se ne užalosti.‘ Toda kakor resnično Gospod živi in ti živiš, le en korak je med menoj in smrtjo!« Jonatan je odgovoril Davidu: »Kar želiš, ti bom storil.« Tedaj je David rekel Jonatanu: »Glej, jutri bo mlaj. Moral bi sedeti s kraljem pri jedi. Ali odpusti me, da se skrijem na polju do tretjega večera! Ako me bo tvoj oče resno pogrešal, reci: ‚David me je silno prosil, da bi smel pohiteti v Betlehem, svoje mesto, ker je ondi letna daritev za vso rodovino.‘ Če poreče: ‚Dobro,‘ bo tvoj služabnik v miru. Ako pa se razsrdi, vedi, da je zlo pri njem sklenjeno. Izkaži pa milost svojemu služabniku, saj si svojemu služabniku dovolil, da je sklenil Gospodovo zavezo s teboj: ako pa je krivda na meni, ubij me ti! Zakaj bi me izročal svojemu očetu?« Jonatan pa je odgovoril: »Nikakor ne! Kajti, če bom za gotovo zvedel, da je oče sklenil, da pride zlo nadte, ali ti tega ne bom povedal?« David je odvrnil Jonatanu: »Kdo mi bo sporočil, ako tvoj oče trdo odgovori?« Jonatan pa je rekel Davidu: »Pridi, pojdiva na polje!« In šla sta oba na polje. Tedaj je Jonatan rekel Davidu: »Pri Gospodu, Izraelovem Bogu! Jutri ali pojutrišnjem ob tem času bom preskusil očeta. Če bo dobro za Davida in ne pošljem k tebi in ti ne razodenem, naj Gospod stori to in to Jonatanu. Če pa bo hotel oče zlo spraviti nadte, ti bom tudi razodel in te odpustil, da boš šel v miru. Gospod bodi s teboj, kakor je bil z mojim očetom! Če bom potem še pri življenju, mi izkazuj Gospodovo usmiljenje! Če pa bom že mrtev, nikdar ne odteguj moji hiši svojega usmiljenja, tudi takrat ne, ko bo Gospod potrebil Davidove sovražnike do poslednjega s površja zemlje! Naj ima tedaj Jonatan zavezo z Davidovo hišo, Gospod naj se pa maščuje nad Davidovimi sovražniki!« In Jonatan je še enkrat Davidu prisegel pri svoji ljubezni do njega; kajti ljubil ga je kakor sam sebe. Nato mu je Jonatan rekel: »Jutri bo mlaj. Pogrešali te bodo, če ostane tvoje mesto prazno. Pojutrišnjem pa te bodo prav zares pogrešali. Pojdi tedaj na kraj, kjer si se skril ob delavniku, in se usedi poleg tistega kamna. Izstrelil bom tri puščice ob njegovi strani, kakor da bi streljal v tarčo. In glej, pošljem dečka: ‚Pojdi, poišči puščice!‘ Ako porečem dečku: ‚Glej, puščice so tákraj tebe, prinesi jih,‘ tedaj pridi; kajti v miru boš in se ne bo nič zgodilo, kakor resnično Gospod živi! Ako pa porečem mladeniču: ‚Glej, puščice so onkraj tebe,‘ tedaj pojdi; kajti Gospod te pošilja proč! Za to, o čemer sva se dogovorila, jaz in ti, glej, je Gospod priča med menoj in teboj na veke.« David se je torej skril na polju. Ko je prišel mlaj, je kralj sédel za mizo, da bi jedel. Kralj je sedel na navadnem mestu na sedežu pri steni, Jonatan je sedel nasproti, Abner je sedel zraven Savla, Davidovo mesto pa je bilo prazno. Ta dan Savel ni nič rekel, ker je menil: »Nekaj se mu je primerilo, morda ni čist, ker se ni očistil.« Ko pa je bilo drugi dan po mlaju Davidovo mesto zopet prazno, je Savel rekel svojemu sinu Jonatanu: »Zakaj ni prišel Isajev sin k jedi, ne včeraj ne danes?« Jonatan je odgovoril Savlu: »David si je izprosil od mene dopust za Betlehem. Rekel je: ‚Odpusti me, prosim! Kajti družinsko daritev imamo v mestu. Moj brat me je pozval. Če sem tedaj našel milost v tvojih očeh, naj odidem, prosim, da obiščem svoje brate.‘ Zaradi tega ni prišel h kraljevi mizi.« Savel se je razsrdil nad Jonatanom in mu rekel: »Izprijen upornik! Mar ne vem, da držiš z Isajevim sinom v svojo sramoto in v nečast in sramoto svoje matere. Kajti dokler bo živel Isajev sin na zemlji, se ne boš utrdil ne ti ne tvoje kraljestvo. Zato pošlji zdaj ponj in ga pripelji k meni; kajti sin smrti je!« Jonatan je očetu Savlu odgovoril: »Zakaj bi moral umreti? Kaj je storil?« Savel pa je zagnal sulico nanj, da bi ga zadel. Tedaj je Jonatan spoznal, da je njegov oče sklenil Davida usmrtiti. Razjarjen v jezi je Jonatan vstal od mize in ni nič jedel drugi dan po mlaju; kajti žalostil se je zaradi Davida, ker ga je njegov oče zasramoval. Zjutraj je šel Jonatan na polje, kakor se je z Davidom dogovoril, in majhen deček z njim. Rekel je svojemu dečku: »Teci, poišči puščice, ki jih izstrelim!« Medtem ko je deček tekel, je izstrelil puščice prek njega. Ko je prišel deček do mesta puščic, ki jih je Jonatan izstrelil, je Jonatan zaklical za dečkom: »Puščice so onkraj tebe.« Potem je Jonatan zaklical za dečkom: »Hitro, podvizaj se! Nikar se ne mudi!« Jonatanov deček je pobral puščice in jih prinesel svojemu gospodu. Deček pa ni nič vedel, samo Jonatan in David sta to razumela. Jonatan je dal orožje svojemu dečku in mu rekel: »Pojdi, nesi ga v mesto!« Ko je deček odšel, se je David vzdignil z mesta poleg kamna, padel z obrazom na tla ter se trikrat priklonil. Potem sta drug drugega poljubila in se oba jokala, David posebno močno. Jonatan pa je rekel Davidu: »Pojdi v miru! Prisegla sva si oba v imenu Gospodovem: ‚Gospod je priča med menoj in teboj, med mojim zarodom in tvojim zarodom na veke.‘« Potem se je David vzdignil in odšel, Jonatan pa se je vrnil v mesto. David je prišel v Nob k duhovniku Ahimeleku. Ahimelek pa je prišel prestrašen Davidu naproti in mu rekel: »Zakaj si sam in ni nikogar s teboj?« David je odgovoril duhovniku Ahimeleku: »Kralj mi je dal naročilo in mi velel: ‚Nihče naj ne zve, zakaj te pošiljam in kaj sem ti naročil.‘ Zato sem služabnike naročil na ta in ta kraj. Zdaj pa, kaj imaš pri roki? Daj mi pet hlebov kruha ali kar koli se najde!« Duhovnik je Davidu odvrnil: »Navadnega kruha nimam pri roki, ampak le posvečeni kruh je tu. Če so se mladeniči le zdržali žen!« David je duhovniku odgovoril: »Da. Žen smo se včeraj in predvčerajšnjim zdržali. Ko sem odhajal, so bila telesa mladeničev sveta. Dasi je naše podjetje navadno, so gotovo danes na telesu sveti.« Tedaj mu je dal duhovnik posvečenega kruha; kajti tam ni bilo drugega kruha kakor položni hlebi, ki so jih jemali izpred Gospodovega obličja, da so na dan, ko so jih odvzeli, položili sveže hlebe. Tisti dan je bil tam pred obličjem Gospodovim neki mož izmed Savlovih pastirjev, Edomec z imenom Doeg, nadzornik Savlovih pastirjev. David je rekel Ahimeleku: »Nimaš li tu pri roki sulice ali meča? Nisem namreč vzel s seboj ne svojega meča ne svojega orožja, ker je bilo kraljevo povelje nujno.« Duhovnik je odgovoril: »Glej, meč Filistejca Goljata, ki si ga ubil v Terebintovi dolini, je zavit v sukno za naramnikom! Če si ga hočeš vzeti, ga vzemi! Kajti drugega razen tega ni.« David je dejal: »Ni mu enakega, daj mi ga!« David se je vzdignil in pobegnil tisti dan pred Savlom ter prišel k Akisu, kralju v Getu. Akisovi služabniki so mu rekli: »Ali ni to David, kralj dežele? Ali niso temu z rajanjem izmenoma tole pele: ‚Savel jih je pobil tisoč, David pa deset tisoč.‘« David si je vzel to govorjenje k srcu ter se silno bal Akisa, kralja v Getu. Zato se je delal blaznega pred njimi in besnel v njihovih rokah, praskal po vratnicah in cedil sline po svoji bradi. Tedaj je Akis rekel svojim služabnikom: »Glejte, vidite, da je mož blazen! Čemu ste ga privedli k meni? Mar mi manjka blaznih, da ste tega privedli, da bi blaznel pred menoj? Tale naj pride v mojo hišo?« David je odšel od ondod in pobegnil v votlino Odolam. Ko so to slišali njegovi bratje in vsa hiša njegovega očeta, so prišli tja k njemu. Dalje so se zbrali pri njem vsake vrste stiskani, zadolženi in nezadovoljni ljudje. Postal jim je poglavar in pridružilo se mu je kakih štiristo mož. Od tod je odšel David v Masfo na Moabskem ter rekel moabskemu kralju: »Prosim, naj ostaneta moj oče in moja mati pri vas, dokler ne zvem, kaj bo Bog z menoj storil.« Pustil ju je torej pri moabskem kralju. Ostala sta pri njem ves čas, dokler je bil David v trdnjavi. Tedaj je prerok Gad rekel Davidu: »Ne bivaj dalje v trdnjavi! Odpravi se in pojdi v Judovo deželo!« David se je odpravil in prišel v Jaarharet. Savel je slišal, da so zvedeli za Davida in za može, ki so bili z njim. Savel je ravno sedel v Gabai pod tamarisko na višavi s sulico v roki, vsi njegovi služabniki pa so stali okoli njega. Tedaj je Savel svojim služabnikom, ki so stali okoli njega, rekel: »Poslušajte, Benjaminovci! Bo li vam vsem dal Isajev sin tudi njiv in vinogradov, bo li vas vse naredil za tisočnike in stotnike, da ste se vsi zarotili zoper mene in mi ni nihče naznanil, ko je moj sin sklenil zavezo z Isajevim sinom? Nikomur izmed vas ni bilo zame žal in nihče mi ni naznanil, da je moj sin nahujskal mojega hlapca za sovražnika zoper mene, kakor je to zdaj.« Tedaj je odgovoril Edomec Doeg, ki je stal pri Savlovih služabnikih, in rekel: »Videl sem, da je prišel Isajev sin v Nob k Ahimeleku, Ahitobovemu sinu. Ta je vprašal zanj Gospoda za svèt in mu dal živeža. Dal mu je tudi meč Filistejca Goljata.« Nato je kralj dal poklicati duhovnika Ahimeleka, Ahitobovega sina, in vso hišo njegovega očeta, duhovnike v Nobu, in vsi ti so prišli h kralju. Savel je rekel: »Poslušaj, Ahitobov sin!« Odgovoril je: »Tukaj sem, gospod.« Savel mu je rekel: »Zakaj sta se zarotila zoper mene, ti in Isajev sin, da si mu dal kruha in meč in vprašal zanj Boga za svèt, tako da se je vzdignil zoper mene kot sovražnik, kakor je to zdaj?« Ahimelek je kralju odgovoril: »Kdo je med vsemi tvojimi služabniki tako zanesljiv ko David, kraljev zet, poveljnik tvoje telesne straže in češčen v tvoji hiši? Sem li šele ta dan začel Boga zanj za svèt vpraševati? Nikakor! Naj vendar kralj nič ne podtika svojemu služabniku in vsej hiši njegovega očeta. Kajti o vsem tem tvoj služabnik ni nič vedel, ne majhnega ne velikega.« Kralj pa je odvrnil: »Umreti moraš, Ahimelek, ti in vsa hiša tvojega očeta!« In kralj je ukazal stražarjem, ki so stali pri njem: »Pojdite in pobijte Gospodove duhovnike! Kajti tudi ti so Davida podpirali in mi niso naznanili, dasi so vedeli, da je bil na begu.« Kraljevi služabniki pa niso hoteli stegniti rok, da bi pobili Gospodove duhovnike. Tedaj je velel kralj Doegu: »Pojdi ti in pobij duhovnike!« In Edomec Doeg je šel ter pobil duhovnike ter pomoril tisti dan petinosemdeset mož, ki so nosili platneni naramnik. Nob, mesto duhovnikov, pa je udaril z ostrim mečem, može in žene, otroke in dojence, vole in osle in drobnico z ostrim mečem. Le en sin Ahitobovega sina Ahimeleka, ki mu je bilo ime Abjatar, je ušel in zbežal k Davidu. Abjatar je sporočil Davidu, da je Savel dal pomoriti Gospodove duhovnike. David pa je rekel Abjatarju: »Vedel sem tisti dan, ker je bil Edomec Doeg ondi, da bo gotovo povedal Savlu. Jaz sem kriv smrti vseh oseb iz hiše tvojega očeta. Ostani pri meni, ne boj se! Kajti kdor meni streže po življenju, bo tudi tebi stregel po življenju. Pri meni si varen.« Davidu so sporočili: »Glej, Filistejci oblegajo Keilo in plenijo gumna.« David je vprašal Gospoda: »Ali naj grem in pobijem te Filistejce?« Gospod je odgovoril Davidu: »Pojdi, pobij Filistejce in osvobodi Keilo!« Davidovi možje pa so mu rekli: »Glej, bojimo se že tukaj na Judovem, kaj šele, če pojdemo v Keilo zoper bojne vrste Filistejcev?« David je še enkrat vprašal Gospoda. Gospod mu je odgovoril: »Vzdigni se, pojdi v Keilo, kajti dal ti bom Filistejce v roke!« David je torej šel s svojimi možmi v Keilo, napadel Filistejce, odgnal njihovo živino ter jih porazil v velikem poboju. Tako je David osvobodil prebivalce v Keili. Ko je Ahimelekov sin Abjatar pribežal k Davidu v Keilo, je prinesel s seboj naramnik. Ko so Savlu sporočili, da je David prišel v Keilo, je Savel dejal: »Bog mi ga je dal v roke; kajti zaprl se je, ko je prišel v mesto, ki ima vrata in zapahe.« Savel je sklical vse ljudstvo na boj, da bi šli v Keilo oblegat Davida in njegove može. Ko je David zvedel, da snuje Savel zlo proti njemu, je rekel duhovniku Abjatarju: »Prinesi naramnik!« Potem je dejal David: »Gospod, Izraelov Bog! Tvoj služabnik je za gotovo slišal, da namerava Savel priti v Keilo, da bi uničil mesto zaradi mene. Ali me bodo meščani v Keili izročili njemu v roke? Ali bo Savel prišel, kakor je slišal tvoj služabnik? Gospod, Izraelov Bog, prosim naznani to svojemu služabniku!« Gospod je odgovoril: »Prišel bo.« David je še vprašal: »Ali bodo meščani v Keili izročili mene in moje može Savlu v roke?« Gospod je odgovoril: »Izročili vas bodo.« Tedaj se je vzdignil David in njegovi možje, okrog šeststo mož. Šli so iz Keile in se klatili sem pa tja. Ko so Savlu sporočili, da je David pobegnil iz Keile, je opustil svoj pohod. David pa je bival v puščavi na gorskih višinah; mudil se je na pogorju Zifske puščave. Savel ga je ves čas iskal, a Bog mu ga ni dal v roke. David je vedel, da je bil Savel na pohodu in mu stregel po življenju. Ko je bil David v Zifski puščavi v Horesi, se je vzdignil Savlov sin Jonatan, šel k Davidu v Horeso in ga hrabril v Bogu. Rekel mu je: »Ne boj se! Kajti roka mojega očeta Savla te ne bo dosegla. Ti boš marveč kraljeval nad Izraelom in jaz bom prvi za teboj. Tudi moj oče Savel to ve.« Potem sta oba sklenila zavezo pred Gospodom. David je ostal v Horesi, Jonatan pa je odšel domov. Prišli pa so Zifovci k Savlu v Gabao in rekli: »Ali se ne skriva pri nas David na gorskih višinah, pri Horesi, na griču Hakili, ki je južno od puščave? Zdaj torej pridi, kralj, brž ko se ti poljubi! Na nas pa je, da ga spravimo kralju v roke.« Savel je odgovoril: »Blagoslovljeni bodite od Gospoda, ker sočustvujete z mano! Pojdite, prosim, ugotovite še bolje, pozvedite in poglejte njegov kraj, kjer je njegova noga! Kdo ga je ondi videl? Kajti povedali so mi, da je zelo zvit. Preglejte torej in preiščite vsa zakotja, po katerih se skriva! Nato se gotovo k meni vrnite in pojdem z vami! Ako je še v deželi, ga bom poiskal med vsemi tisoči Judovimi.« Vzdignili so se in šli v Zif pred Savlom. David in njegovi možje pa so bili v Maonski puščavi, na planjavi južno od pustinje. Tedaj ga je šel Savel s svojimi možmi iskat. Ko so Davidu to sporočili, je šel k skali, ki je v Maonski puščavi. Ko je Savel to slišal, je udaril za Davidom v Maonsko puščavo. Savel je šel na eni strani gorovja, David s svojimi možmi pa na drugi strani gorovja. David je hitel, da bi utekel Savlu. Savel in njegovi možje pa so Davida in njegove može že obkrožali, da bi jih ujeli. V tem je prišel k Savlu sel s sporočilom: »Pridi hitro! Kajti Filistejci so udarili v deželo.« Savel je nehal preganjati Davida ter šel Filistejcem nasproti. Zato se ta kraj imenuje »Skala razhoda.« Od ondod je odšel David in bival na gorskih višinah pri Engadiju. Ko je Savel nehal preganjati Filistejce in se vrnil, so mu sporočili: »Glej, David je v Engadijski puščavi!« Tedaj je Savel vzel tri tisoč mož, izbranih iz vsega Izraela, ter šel iskat Davida in njegove može vzhodno od Skal divjih koz. Prišel je k ovčjim stajam ob potu. Tam je bila votlina, v katero je vstopil Savel, da bi opravil svojo potrebo. David in njegovi možje pa so se mudili zadaj v votlini. Davidovi možje so mu rekli: »Glej, to je dan, o katerem ti je Gospod govoril: ‚Glej, dal ti bom tvojega sovražnika v roke, da mu storiš, kakor ti bo všeč.‘« David je vstal in na skrivnem odrezal konec Savlovega plašča. Nato pa je Davida vest pekla, ker je odrezal konec Savlovega plašča. Rekel je svojim možem: »Gospod me obvaruj, da bi storil kaj takega svojemu gospodu, maziljencu Gospodovemu, ter stegnil roko zoper njega! Saj je maziljenec Gospodov.« In David je pregovoril svoje može ter jim ni dopustil, da bi se vzdignili zoper Savla. Savel pa je vstal iz votline in šel svojo pot. Potem se je David vzdignil, šel iz votline in klical za Savlom: »Moj gospod in kralj!« Ko se je Savel ozrl, se je David pripognil z obrazom do tal in se mu poklonil. Potem je David rekel Savlu: »Zakaj poslušaš govorice ljudi, ki pravijo: ‚Glej, David išče tvojo pogubo?‘ Glej, ta dan si videl z lastnimi očmi, da te mi je Gospod danes v votlini dal v roke. Rekli so, naj te umorim. Pa sem ti prizanesel in dejal: ‚Ne bom stegnil roke zoper svojega gospoda, ker je maziljenec Gospodov.‘ Glej vendar, oče, glej konec svojega plašča v moji roki! Iz tega, da sem odrezal konec tvojega plašča, pa te nisem umoril, spoznaj in uvidi, da ne mislim na hudobijo in izdajstvo in da se nisem pregrešil zoper tebe, dasi mi strežeš po življenju! Gospod naj sodi med menoj in teboj, Gospod naj se zaradi mene maščuje nad tabo, a moja roka se te ne bo lotila. Kakor pravi star pregovor: ‚Od hudobnežev prihaja hudobija‘; a moja roka se te ne bo lotila. Za kom se je gnal Izraelov kralj? Koga preganjaš? Mrtvega psa, navadno bolho. Gospod naj bo torej sodnik in naj razsodi med menoj in teboj; naj pregleda in razsodi mojo pravdo ter me reši iz tvojih rok!« Ko je David nehal govoriti Savlu te besede, je Savel rekel: »Ali je to tvoj glas, moj sin David?« In Savel se je začel na glas jokati. Rekel je Davidu: »Pravičnejši si od mene; kajti ti si mi skazoval dobro, jaz pa sem ti vračal hudo. Danes si mi pokazal, kaj si mi dobrega storil, ko me nisi umoril, dasi me je Gospod predal v tvoje roke. Če kdo zaloti svojega sovražnika, ali ga pusti mirno oditi? Gospod ti povrni dobroto, ki si mi jo danes skazal. Zdaj, glej, vem, da boš gotovo kralj in da bo stalno v tvoji roki Izraelovo kraljestvo. Zdaj mi torej prisezi pri Gospodu, da ne boš zatrl mojega zaroda za menoj in ne iztrebil mojega imena iz hiše mojega očeta.« David je prisegel Savlu. Potem je odšel Savel domov. David in njegovi možje pa so šli na gorsko višino. Samuel pa je umrl in ves Izrael se je zbral in žaloval po njem. Pokopali so ga pri njegovi hiši v Ramati. David se je vzdignil in šel v puščavo Faran. V Maonu je bil mož, ki je imel svoje posestvo v Karmelu. Mož je bil silno bogat, imel je tri tisoč ovac in tisoč koz. Bil je ravno v Karmelu, ko so strigli njegove ovce. Mož se je imenoval Nabal, njegova žena pa se je imenovala Abigaila. Žena je bila prav modra in lepe postave; mož pa je bil surov in hudodelen, bil je iz Kalebovega rodu. David je v puščavi slišal, da striže Nabal svoje ovce. Tedaj je David odposlal deset mladeničev; David je mladeničem naročil: »Pojdite v Karmel, stopite k Nabalu in ga pozdravite v mojem imenu! Tako recite v pozdrav: ‚Mir tebi, mir tvoji hiši in mir vsemu, kar imaš! Slišal sem, da imaš strižce. Tvoji pastirji so bili z nami in nismo jim nič žalega storili. Nič jim ni zmanjkalo ves čas, dokler so bili v Karmelu. Le vprašaj svoje hlapce in ti bodo potrdili! Zato naj najdejo mladeniči milost v tvojih očeh! Saj prihajamo k prazniku. Daj, prosim, svojim služabnikom in svojemu sinu Davidu, kolikor premore tvoja roka!‘« Ko so Davidovi mladeniči prišli, so vse to v Davidovem imenu povedali Nabalu in počakali. Nabal pa je Davidovim hlapcem odgovoril: »Kdo je David? Kdo je Isajev sin? Dandanes je dosti hlapcev, ki so utekli svojim gospodarjem. Mar naj vzamem svoj kruh, svojo vodo in svoj zakol, ki sem ga zaklal za svoje strižce, ter dam ljudem, o katerih ne vem, od kod so?« Davidovi mladeniči so krenili na svojo pot in se vrnili. Ko so prišli, so mu vse to sporočili. Tedaj je David velel svojim možem: »Vsak si opaši svoj meč!« In vsak si je opasal svoj meč; pripasal si je svoj meč tudi David. Z Davidom pa je šlo kakih štiristo mož; dvesto jih je pa ostalo pri prtljagi. Nabalovi ženi Abigaili pa je eden izmed hlapcev sporočil: »Glej, David je poslal iz puščave sle pozdravljat našega gospoda; pa jih je ozmerjal. A ti možje so bili zelo dobri do nas in nam niso nič žalega storili. Nič nam ni zmanjkalo ves čas, dokler smo hodili z njimi, ko smo bili na polju. Kot zid so bili okoli nas noč in dan ves čas, ko smo v njihovi bližini pasli ovce. Zdaj torej premisli in glej, kaj ti je storiti! Kajti hudo je sklenjeno zoper našega gospoda in zoper vso njegovo hišo. Sam pa je prehudoben, da bi mogel kdo z njim govoriti.« Abigaila je hitro vzela dvesto hlebov, dva meha vina, pet pripravljenih ovac, pet meric opraženega zrnja, sto posušenih grozdov in dvesto smokvinih kolačev, jih naložila na osle ter naročila svojim hlapcem, ne da bi svojemu možu Nabalu kaj povedala: »Pojdite pred menoj; glejte, jaz pridem za vami!« Ko je za goro skrita na oslu jezdila, glej, ji je prišel David s svojimi možmi nasproti, tako da jih je srečala. David je ravno menil: »Zastonj sem torej varoval temule vse njegovo imetje v puščavi, da nič ni manjkalo od vsega, kar je bilo njegovega; on pa mi vrača hudo za dobro. Tako naj stori Bog Davidovim sovražnikom in tako še pridene, če pustim do jutra kaj moškega od vsega, kar je njegovega!« Ko je Abigaila zagledala Davida, je hitro stopila z osla, padla pred Davidom na obraz in se poklonila do tal. Padla mu je k nogam in rekla: »Na meni, moj gospod, bodi krivda! Naj sme, prosim, tvoja dekla govoriti pred teboj! Poslušaj besede svoje služabnice! Ne oziraj se, prosim, moj gospod, na tega hudobnega moža, na Nabala! Kajti, kakor se imenuje, tak je. Norec se imenuje in norost je v njem. Jaz, tvoja dekla, nisem videla mladeničev, ki si jih, moj gospod, poslal. Zdaj torej, moj gospod! Kakor resnično Gospod živi in kakor resnično ti živiš: Gospod te je obvaroval, da nisi prišel prelivat krvi in si nisi pomagal z lastno roko. Naj se kakor Nabalu zgodi tvojim sovražnikom in tem, ki ti hudo želé, moj gospod! To darilo torej, ki ga je prinesla tvoja služabnica svojemu gospodu, se naj da mladeničem, ki hodijo z mojim gospodom. Odpusti, prosim, pregrešek svoji dekli! Kajti Gospod bo mojemu gospodu gotovo ustanovil trajno hišo, ker moj gospod bije boje Gospodove. Naj se torej ne najde nič hudega na tebi ves čas tvojega življenja. Če bi se kdo vzdignil, da bi te preganjal in ti stregel po življenju, naj bo tvoje življenje, moj gospod, ohranjeno v zboru živih pri Gospodu, tvojem Bogu! A življenje tvojih sovražnikov naj vrže kakor s prače! Ko bo Gospod dal mojemu gospodu vse dobro, kar je obljubil, in te postavil za vojvoda čez Izraela, tedaj te, moj gospod, to ne bo peklo in ti srca težilo, da bi bil po nedolžnem kri prelil in bil sam sebi, moj gospod, storil pravico. Ko potem Gospod nakloni mojemu gospodu srečo, spomni se svoje dekle.« David je govoril Abigaili: »Hvaljen bodi Gospod, Izraelov Bog, ki te je danes poslal meni naproti! Hvaljena bodi tvoja modrost in hvaljena bodi ti sama, ki si me danes zadržala, da nisem šel prelivat krvi in si nisem storil pravice z lastno roko! Toda, kakor resnično živi Gospod, Izraelov Bog, ki me je obvaroval, da ti nisem storil nič žalega: ko bi mi ne bila hitro prišla naproti, bi ne ostalo Nabalu do jutranjega svita nič moškega!« Potem je David sprejel iz njene roke, kar mu je prinesla, in ji rekel: »Pojdi v miru domov! Glej, uslišal sem te in se ozrl nate.« Ko je Abigaila prišla k Nabalu, glej, je imel v svoji hiši gostijo, kakor kraljevo gostijo. Nabal je bil dobre volje in že zelo pijan. Zato mu ni nič povedala, ne majhnega ne velikega, do jutranjega svita. Ko se je pa Nabal zjutraj iztreznil od vina, mu je njegova žena to povedala. Tedaj mu je srce v njegovem telesu omrtvelo, bil je kakor kamen. Po kakih desetih dneh pa je Gospod udaril Nabala, da je umrl. Ko je David slišal, da je Nabal umrl, je rekel: »Hvaljen bodi Gospod, ki je moje osramočenje na Nabalu kaznoval in svojega služabnika obvaroval hudega! Gospod je Nabalovo hudobijo obrnil na njegovo glavo!« Nato je David dal sporočiti Abigaili, da bi si jo vzel za ženo. Prišli so Davidovi hlapci k Abigaili v Karmel in ji sporočili: »David nas pošilja k tebi, da bi te vzel za svojo ženo.« Tedaj je vstala, se priklonila z obrazom do tal in rekla: »Glej, tvoja služabnica je pripravljena biti za deklo, da bi umivala noge hlapcem svojega gospoda.« Potem se je Abigaila hitro vzdignila ter sedla na osla in pet njenih dekel jo je spremljalo. Tako je šla z Davidovimi sli in postala njegova žena. Tudi Ahinoamo iz Jezraela si je David vzel; tako sta obe postali njegovi ženi. Savel pa je dal svojo hčer Miholo, Davidovo ženo, Laisovemu sinu Faltiju iz Galima. Zifovci so prišli k Savlu v Gabao in rekli: »Ali se ne skriva David na griču Hakili ob puščavi?« Tedaj se je Savel vzdignil in šel v Zifsko puščavo in z njim tri tisoč mož, izbranih Izraelcev, da bi poiskali Davida v Zifski puščavi. Savel se je ušotoril na griču Hakili, ki je ob puščavi pri potu, David pa se je mudil v puščavi. Ko je opazil, da je Savel prišel za njim v puščavo, je poslal oglednike in zvedel, da je Savel res prišel. David se je vzdignil in prišel na kraj, kjer je Savel šotoril. David je videl mesto, kjer je spal Savel in Nerov sin Abner, poveljnik njegove vojske. Savel je namreč spal v vozni zagradi, vojaki pa so šotorili okoli njega. Tedaj je David spregovoril in rekel Hetejcu Ahimeleku in Sarvijinemu sinu Abisaju, Joabovemu bratu: »Kdo pojde z menoj k Savlu v šotor?« Abisaj je odgovoril: »Jaz pojdem s teboj.« David in Abisaj sta se torej priplazila ponoči k vojakom. In glej, Savel je trdno spal v vozni zagradi. Njegova sulica je bila zasajena v zemljo pri njegovi glavi. Abner in vojaki pa so spali okoli njega. Abisaj je rekel Davidu: »Danes ti je Bog dal tvojega sovražnika v roke. Naj ga zdaj, prosim, enkrat zabodem s sulico k zemlji, vdrugič ga ne bo treba.« David je pa odgovoril Abisaju: »Nikar ga ne ubijaj! Kajti kdo bi stegnil svojo roko zoper Gospodovega maziljenca in bi ostal brez kazni? Kakor resnično Gospod živi,« je David nadaljeval, »ali ga Gospod udari, ali pride njegov dan in mora umreti, ali gre v boj pa zgubi življenje. Gospod me obvaruj, da bi stegnil svojo roko zoper Gospodovega maziljenca! Zdaj torej vzemi sulico, ki je pri njegovi glavi, in vrč za vodo, pa pojdiva!« David je tedaj vzel sulico in vrč za vodo od Savlove glave. Potem sta odšla, ne da bi ju kdo videl ali opazil ali se zbudil, temveč so vsi spali, ker je prišlo nanje trdno spanje od Gospoda. Nato je prišel David na nasprotno stran in se postavil daleč na vrh gore, tako da je bila velika razdalja med njimi. David je zavpil proti vojakom in proti Nerovemu sinu Abnerju: »Ali ne odgovoriš, Abner?« Abner je odgovoril: »Kdo si ti, ki vpiješ proti kralju?« David je odgovoril Abnerju: »Ali nisi mož? Kdo ti je enak v Izraelu? Zakaj ne varuješ svojega gospoda in kralja? Kajti nekdo izmed ljudstva je prišel, da bi ubil kralja, tvojega gospoda. To ni dobro, kar si storil. Kakor resnično Gospod živi, smrt ste zaslužili, ker niste varovali svojega gospoda, Gospodovega maziljenca. Le poglej, kje je kraljeva sulica in vrč za vodo, ki sta bila pri njegovi glavi!« Savel pa je spoznal Davidov glas in rekel: »Ali je to tvoj glas, moj sin David?« David je odgovoril: »Moj glas je, moj gospod in kralj!« Potem je rekel: »Zakaj preganja moj gospod svojega hlapca? Kaj sem storil? Kaj je hudega v moji roki? Zdaj torej, prosim, naj posluša moj gospod in kralj besede svojega hlapca! Ako te Gospod draži zoper mene, naj se pomiri z daritvijo. Ako pa so ljudje, naj bodo prekleti pred Gospodom, ker me zdaj odvračajo, da ne bi imel deleža pri Gospodovi dediščini, ko pravijo: ‚Pojdi, služi drugim bogovom!‘ Naj se zdaj moja kri ne preliva na zemljo daleč proč od Gospodovega obličja! Kajti Izraelov kralj je šel iskat navadno bolho, kakor se lovi jerebica po gorah.« Savel je odgovoril: »Grešil sem. Vrni se, moj sin David! Kajti nič žalega ti ne bom več storil, ker je bilo danes moje življenje dragoceno v tvojih očeh. Glej, nespametno sem ravnal in se prehudo pregrešil.« David je odgovoril: »Glej, tu je kraljeva sulica. Naj pride kateri izmed hlapcev, da jo vzame. Gospod pa naj povrne vsakemu po njegovi pravičnosti in zvestobi. Kajti Gospod te je dal danes meni v roke. Toda nisem hotel stegniti svoje roke zoper Gospodovega maziljenca. Glej, kakor je bilo danes dragoceno tvoje življenje v mojih očeh, tako naj bo moje življenje dragoceno v očeh Gospodovih, da me reši iz vsake stiske!« Tedaj je rekel Savel Davidu: »Blagoslovljen bodi, moj sin David! Gotovo boš imel uspeh in veliko boš premogel.« Nato je šel David svojo pot, Savel pa se je vrnil domov. David je rekel v svojem srcu: »No, nekega dne me le pobere Savlova roka. Nič ni boljšega zame, kakor da pobegnem v deželo Filistejcev. Potem me bo Savel pustil in me ne bo več iskal po vseh Izraelovih pokrajinah. Tako bom ubežal njegovim rokam.« David je torej vstal in odšel s šeststo možmi, ki so bili z njim, k Maokovemu sinu Akisu, kralju v Getu. In David je prebival s svojimi možmi pri Akisu v Getu, vsak s svojo družino, David s svojima dvema ženama, z Jezraelko Ahinoamo in Nabalovo ženo Abigailo iz Karmela. Ko so Savlu povedali, da je David pobegnil v Get, ga ni več iskal. David je tedaj rekel Akisu: »Če sem, prosim, našel milost v tvojih očeh, naj mi dajo prostor v katerem izmed podeželskih mest, da bom tam prebival. Zakaj bi prebival tvoj hlapec pri tebi v kraljevem mestu?« Akis mu je dal tisti dan Sikeleg. Zato je Sikeleg last Judovih kraljev do tega dne. Bilo pa je število dni, ki jih je David preživel v deželi Filistejcev, eno leto in štirje meseci. David je hodil s svojimi možmi in napadal Gesurejce, Gerzejce in Amalečane; to so bili namreč oddavnaj prebivalci dežele do Sura in egiptovske dežele. Kadar je David napadal deželo, ni puščal pri življenju ne mož ne žen; jemal je drobnico, goved, osle, kamele in oblačila, potem se je vračal in prihajal k Akisu. Če je Akis vprašal: »Kam ste danes vdrli?« je odgovoril David: »V južno stran Judovo« ali »V južno stran Jerameelovo« ali »V južno stran Kenejcev.« Mož in žen zato ni pustil David pri življenju, da jih ne bi spravil v Get, ker je menil: »Da ne bodo pričali zoper nas, govoreč: ‚Tako je storil David!‘« Tako je ravnal ves čas, dokler je bival v pokrajini Filistejcev. Akis je zaupal Davidu, ker je menil: »V zelo slab glas se je spravil pri svojem ljudstvu v Izraelu; zato mi bo vedno služabnik.« Tisti čas so Filistejci zbrali svoja krdela za vojsko, da bi se bojevali z Izraelom. Akis je rekel Davidu: »Za gotovo vedi, da pojdeš ti in tvoji možje z mano na vojsko!« David je Akisu odgovoril: »Dobro, zdaj boš videl, kaj more storiti tvoj služabnik.« Akis pa je odvrnil Davidu: »Dobro, postavim te za vedno za svojega varuha.« Samuel je umrl in ves Izrael je žaloval po njem. Pokopali so ga v njegovem mestu Ramati. Savel pa je izgnal iz dežele rotilce umrlih in vedeževalce. Ko so se torej Filistejci zbrali in prišli ter se utaborili v Sunamu, je tudi Savel zbral vse Izraelce in so taborili na Gelboi. Ko je Savel zagledal tabor Filistejcev, se je prestrašil in srce mu je silno trepetalo. Zato je Savel vprašal Gospoda za svèt. A Gospod mu ni odgovoril ne po sanjah ne po urimu ne po prerokih. Tedaj je rekel Savel svojim služabnikom: »Poiščite mi ženo, ki roti umrle! Pojdem k njej in jo vprašam za svèt.« Njegovi služabniki so mu odgovorili: »Glej, žena, ki roti umrle, je v Endoru.« Savel se je potajil, se oblekel v druga oblačila ter se napotil z dvema možema. Ko so prišli ponoči k ženi, je rekel: »Vedežuj mi, prosim, po vedežnem duhu in privedi mi ga, kogar ti porečem!« Žena mu je odgovorila: »Glej, ti veš, kaj je storil Savel: iztrebil je iz dežele rotilce umrlih in vedeževalce. Zakaj mi nastavljaš zanko, da me spraviš ob življenje?« Savel pa ji je pri Gospodu prisegel: »Kakor resnično Gospod živi, zaradi tega te ne bo zadela nobena krivda!« Nato je žena vprašala: »Koga naj ti privedem?« Odgovoril je: »Privedi mi Samuela!« Ko je žena Samuela zagledala, je glasno zavpila. Savlu pa je rekla žena: »Zakaj si me prekanil? Saj si Savel!« Kralj ji je odgovoril: »Nikar se ne boj! Kaj si videla?« Žena je rekla Savlu: »Nadčloveško bitje sem videla, da prihaja iz zemlje.« Ko jo je vprašal: »Kakšno je?« je odgovorila: »Star mož prihaja, ogrnjen s plaščem!« Savel je spoznal, da je Samuel. Nagnil se je z obrazom do tal in se poklonil. Samuel pa je vprašal Savla: »Zakaj si motil moj mir, da si me poklical?« Savel je odgovoril: »V veliki stiski sem. Filistejci se vojskujejo zoper mene, Bog pa me je zapustil in mi ne odgovarja več ne po prerokih ne po sanjah. Zato sem te dal poklicati, da bi mi naznanil, kaj naj storim.« Samuel je odvrnil: »Kaj me sprašuješ, če te je Gospod zapustil in postal tvoj sovražnik? Gospod ti je storil, kakor je po meni govoril. Gospod ti je iztrgal kraljestvo iz roke in ga dal tvojemu bližnjemu, Davidu. Ker nisi poslušal Gospodovega glasu in nisi izvršil njegove silne jeze nad Amalečani, zato ti je Gospod danes to storil. Tudi Izraela bo dal Gospod s teboj vred Filistejcem v roke. Jutri boš ti in bodo tvoji sinovi pri meni. Tudi Izraelov tabor bo dal Gospod Filistejcem v roke.« Tedaj je Savel hipoma padel na tla, kakor je bil dolg. Kajti zelo se je prestrašil Samuelovih besed, tudi ni imel več moči, ker ves dan in vso noč ni nič jedel. Ko je žena pristopila k Savlu in videla, da je zelo zbegan, mu je rekla: »Glej, tvoja dekla je poslušala tvoj glas. Postavila sem v nevarnost svoje življenje in bila pokorna tvojemu povelju, ki si mi ga dal. Zdaj pa poslušaj tudi ti, prosim, glas svoje dekle! Dala ti bom grižljaj kruha. Jej, da se okrepiš in boš mogel iti svojo pot!« Pa se je branil in rekel: »Ne bom jedel.« Ker pa sta ga tudi njegova služabnika z ženo vred silila, je poslušal njihov glas, vstal od tal in sedel na blazino. Žena pa je imela doma pitano tele. To je hitro zaklala. Potem je vzela moke, jo zamesila in spekla opresnike. To je prinesla pred Savla in njegova služabnika in so jedli. Nato so vstali in odšli še tisto noč. Filistejci so zbrali vso svojo vojsko v Afeku, Izrael pa se je utaboril pri studencu v Jezraelu. Ko so filistejski knezi šli mimo po stotnijah in tisočnijah in je nazadnje tudi David s svojimi možmi šel z Akisom, so filistejski knezi rekli: »Čemu so ti Hebrejci tukaj?« Akis je odgovoril filistejskim knezom: »Ali ni to David, hlapec Savla, Izraelovega kralja? Pri meni je že več časa ali let in nisem nič našel na njem, odkar je pribežal k meni do tega dne.« Filistejski knezi pa so bili nanj nevoljni in so mu rekli: »Pošlji tega moža nazaj! Naj se vrne v svoj kraj, ki si mu ga odkazal. Naj ne hodi z nami v boj, da nam ne bo nasprotnik v bitki. S čim bi si zopet pridobil naklonjenost svojega gospoda? Ali ne z glavami tehle mož? Ali ni to David, ki so mu med rajanjem izmenoma pele: ‚Savel jih je pobil tisoč, David pa deset tisoč?‘« Akis je tedaj poklical Davida in mu rekel: »Kakor resnično Gospod živi, ti si odkritosrčen. Všeč bi mi bilo, če bi hodil z menoj ven in noter v vojski. Kajti nisem našel na tebi nič hudega, odkar si prišel k meni do tega dne. A knezom nisi všeč. Zato se zdaj vrni in pojdi v miru, da ne storiš kaj filistejskim knezom nevšečnega!« David je vprašal Akisa: »Kaj pa sem storil? Kaj si našel na svojem hlapcu, odkar sem bil v tvoji službi do tega dne, da ne bi smel iti v boj zoper sovražnike svojega gospoda in kralja?« Akis pa je odgovoril Davidu: »Vem, da si mi tako ljub kakor angel božji. Ali filistejski knezi so dejali: ‚Naj ne hodi z nami v boj!‘ Odpravi se torej jutri zgodaj s hlapci svojega gospoda, ki so prišli s teboj! Zjutraj, ko se zdani, se odpravite in odrinite!« Tako se je David s svojimi možmi zjutraj navsezgodaj odpravil, da bi se vrnil v filistejsko deželo. Filistejci pa so šli v Jezrael. Ko je David s svojimi možmi prišel tretji dan v Sikeleg, so Amalečani vdrli v Negeb in v Sikeleg, oplenili Sikeleg in ga požgali. Ujeli so vse ženske in moške, kar jih je bilo v njem, majhno in veliko. Ubili niso nikogar, ampak so jih odgnali in odšli svojo pot. Ko je prišel David s svojimi možmi v mesto, glej, je bilo požgano in njihove žene, njihovi sinovi in njihove hčere ujeti in odpeljani. David in vojaki, ki so bili z njim, so zagnali glasen jok, dokler niso imeli več moči jokati. Tudi obe Davidovi ženi, Jezraelka Ahinoama in Nabalova žena Abigaila iz Karmela, sta bili ujeti odpeljani. David je bil v veliki stiski; kajti ljudstvo ga je mislilo kamnati, ker je bilo vse ljudstvo razkačeno zaradi svojih sinov in hčerá. Toda David se je okrepil v Gospodu, svojem Bogu. Nato je David duhovniku Ahimelekovemu sinu Abjatarju rekel: »Prinesi mi naramnik!« In Abjatar je prinesel naramnik Davidu. Tedaj je David Gospoda vprašal: »Ali naj udarim za to roparsko drhaljo? Ali jo bom dohitel?« Odgovoril mu je: »Udari za njimi, kajti gotovo jih boš dohitel in ujete otel!« David se je torej napotil s šeststo možmi, ki so bili pri njem. Ko so prišli do potoka Besora, so pešajoči obstali. David jih je s štiristo možmi nadalje preganjal, obstalo pa je dvesto mož, ki so bili tako upehani, da niso mogli iti čez potok Besor. Na polju so našli Egipčana in ga pripeljali k Davidu ter mu dali kruha jesti in vode piti. Tudi so mu dali kos smokvinega kolača in dva posušena grozda. Jedel je in se zopet poživil, kajti tri dni in tri noči ni ne jedel ne pil. Nato mu je rekel David: »Čigav si in od kod si?« Odgovoril je: »Egiptovski mladenič sem, suženj Amalečana. Moj gospod pa me je pustil, ker sem pred tremi dnevi zbolel. Vdrli smo v južno stran Keretejcev v pokrajino Judovo, v južno stran Kalebovo in požgali Sikeleg.« David mu je rekel: »Ali me hočeš voditi k tej drhali?« Odgovoril je: »Prisezi mi pri Bogu, da me ne boš usmrtil in me ne boš izročil mojemu gospodu, in popeljem te k tej drhali!« Ko pa ga je tja pripeljal, so bili, glej, razkropljeni po vsej pokrajini. Jedli so, pili in praznovali zaradi vsega velikega plena, ki so ga prinesli iz filistejske dežele in iz Judove dežele. David jih je pobijal od popoldneva do večera drugega dne, tako da nihče izmed njih ni ušel razen štiristo mladih mož, ki so bili sedli na kamele in pobegnili. Tako je rešil David vse, kar so Amalečani pobrali; tudi obe svoji ženi je David rešil. Nikogar niso pogrešali, od najmanjšega do največjega, ne od sinov in hčerá in ničesar od plena, ničesar od vsega, kar so jim bili pobrali; vse je spravil David nazaj. David je vzel vso drobnico in goved. Gnali so pred njim to živino in rekli: »To je Davidov plen!« Ko je David prišel do dvesto mož, ki so bili tako upehani, da niso mogli iti z njim, in jih je pustil pri potoku Besoru, so ti šli naproti Davidu in vojakom, ki so bili z njim. David je pristopil k tem ljudem in jih pozdravil. Vsakršni hudobneži in ničvredneži izmed mož, ki so hodili z Davidom, pa so spregovorili in rekli: »Ker niso hodili z nami, ne dajmo jim nič od plena, ki smo ga rešili, razen slehernemu njegovo ženo in njegove otroke; te naj vzamejo s seboj pa naj odrinejo!« A David je rekel: »Ne ravnajte tako, moji bratje, s tem, kar nam je dal Gospod! Obvaroval nas je in nam dal v roke to drhal, ki je prišla zoper nas. Kdo bi vas v tej stvari poslušal? Marveč kakršen je delež tistega, ki je šel v boj, takšen bodi delež tega, ki je ostal pri prtljagi: enako naj si razdelijo!« Tako je ostalo od tega dneva dalje. Naredil je to za postavo in pravilo za Izraela do tega dne. Ko je prišel David v Sikeleg, je poslal nekaj od plena Judovim starešinam, svojim prijateljem, in jim sporočil: »Glejte, to vam je darilo od plena Gospodovih sovražnikov«; tem v Betelu, tem v Ramatu v Negebu, tem v Jeteru, tem v Aroeru, tem v Sefamotu, tem v Estemu, tem v Rahalu, tem v mestih Jerameelcev, tem v mestih Kenejcev, tem v Hormi, tem v Borasanu, tem v Ataku, tem v Hebronu in vsem krajem, kjer je hodil David s svojimi možmi. Ko so se Filistejci bojevali z Izraelom, so Izraelci zbežali pred Filistejci in popadali pobiti na gori Gelboi. Filistejci so dohiteli Savla in njegove sinove. Pri tem so pobili Filistejci Savlove sinove Jonatana, Abinadaba in Melkisua. Tudi za Savla je bil boj hud; nanj so zadeli lokostrelci in strelci so ga hudo ranili. Tedaj je Savel rekel svojemu oprodi: »Izderi svoj meč in me prebodi z njim, da me ne pridejo ti neobrezanci prebadat in zasmehovat!« Njegov oproda pa ni hotel, ker se je silno bal. V tem je Savel zagrabil za meč in se nasadil nanj. Ko je njegov oproda videl, da je Savel mrtev, se je tudi sam nasadil na svoj meč in umrl z njim. Tako so umrli tisti dan hkrati Savel, trije njegovi sinovi, njegov oproda in vsi njegovi možje. Ko so Izraelci, ki so prebivali onkraj doline in onkraj Jordana, opazili, da so Izraelci zbežali in da so Savel in njegovi sinovi mrtvi, so svoja mesta zapustili in pobegnili. Nato so prišli Filistejci in se v njih naselili. Drugo jutro so prišli Filistejci, da bi pobite oropali. Ko so našli Savla in tri njegove sinove, ki so padli na gori Gelboi, so mu odsekali glavo in mu vzeli orožje ter poslali okrog po filistejski deželi, da bi se to oznanilo v templjih njihovih malikov in med ljudstvom. Njegovo orožje so položili v tempelj Astarte, njegovo truplo pa obesili na zid v Betsanu. Ko so prebivalci Jabesa v Galaadu slišali, kaj so Filistejci storili Savlu, so se vzdignili vsi vojaki, šli vso noč ter vzeli Savlovo truplo in trupla njegovih sinov z zidu v Betsanu. Prinesli so jih v Jabes in jih tam sežgali. Potem so vzeli njihove kosti, jih pokopali pod tamarisko v Jabesu in se postili sedem dni. Ko se je po Savlovi smrti David vrnil od zmage nad Amalečani in se dva dni mudil v Sikelegu, je tretji dan, glej, prišel iz Savlovega tabora mož s pretrganim oblačilom in s prahom na glavi. Ko je prišel k Davidu, je padel na tla in se poklonil. David ga je vprašal: »Od kod prihajaš?« Odgovoril mu je: »Iz Izraelovega tabora sem utekel.« David ga je dalje vprašal: »Kaj se je zgodilo? Povej mi!« Rekel je: »Zbežala je vojska iz boja, mnogo ljudi je padlo in pomrlo; tudi Savel in njegov sin Jonatan sta mrtva.« Nato je vprašal David mladeniča, ki mu je to sporočil: »Kako veš, da je mrtev Savel in njegov sin Jonatan?« Mladenič, ki mu je poročal, je odgovoril: »Po naključju sem prišel na goro Gelboo. Glej, Savel je slonel na svoji sulici, in glej, vozovi in konjeniki so pritiskali za njim. Ko se je ozrl in me zagledal, me je poklical. Odgovoril sem: ‚Tukaj sem!‘ Potem me je vprašal: ‚Kdo si ti?‘ Odvrnil sem mu: ‚Amalečan sem.‘ Tedaj mi je velel: ‚Stopi k meni in me usmrti; kajti groza me je obšla in duša je še vsa v meni!‘ Tako sem pristopil k njemu in ga usmrtil, ker sem vedel, da po svojem padcu ne more živeti. Potem sem vzel načelek, ki ga je imel na glavi, in zapestnico, ki jo je imel na roki, in jih prinašam tule svojemu gospodu.« Tedaj je David prijel svoja oblačila in jih pretrgal, enako tudi vsi možje, ki so bili pri njem. In so žalovali, jokali in se postili do večera po Savlu in njegovem sinu Jonatanu, po Gospodovem ljudstvu in po Izraelovi hiši, ker so popadali pod mečem. Nato je vprašal David mladeniča, ki mu je poročal: »Od kod si?« Odgovoril je: »Sin sem priseljenca Amalečana.« David pa mu je rekel: »Kako da se nisi bal stegniti svoje roke in ubiti Gospodovega maziljenca?« Potem je poklical David nekoga izmed služabnikov in ukazal: »Pristopi, ubij ga!« In udaril ga je, da je umrl. David pa mu je zaklical: »Tvoja kri nad tvojo glavo! Kajti tvoja usta so pričala zoper tebe, ker si rekel: ‚Usmrtil sem Gospodovega maziljenca.‘« David pa je zložil tole žalostinko za Savlom in njegovim sinom Jonatanom. Velel je, naj učé Judove sinove pesem o loku. Glej, zapisana je v Knjigi pravičnega! »Najboljša, o Izrael, sta bila pobita na tvojih višinah! Kako sta padla junaka! Ne pravite tega v Getu, ne oznanjujte po ulicah v Askalonu, da se ne razveselé filistejske hčere, da ne zavriskajo neobrezanih hčere. Gore Gelboe! Naj ne pade na vas ne rosa ne dež, naj ne bo na vas polja prvin. Kajti tam je bil ščit junakov zavržen. Savlov ščit ni bil z oljem maziljen, ampak s krvjo pobitih, z mastjo junakov. Jonatanov lok se ni umikal, Savlov meč se brez uspeha ni vračal. Savel in Jonatan, ljubezniva in blaga, nista ločena v življenju, ne v smrti. Hitrejša sta bila ko orli, močnejša ko levi. Hčere izraelske, jokajte za Savlom, ki vas je ljubko s škrlatom oblačil, z zlatim lišpom krasil vam obleko! Kako sta padla junaka sredi v bojnem vrvenju! Jonatan je ubit na tvojih višinah. Žalujem po tebi, Jonatan, brat moj. Ljub si mi bil izredno. Tvoja ljubezen mi je bila čudovita, bolj ko ženska ljubezen. Kako sta padla junaka in je uničeno bojno orožje!« Potem je David vprašal Gospoda: »Ali naj grem v katero izmed Judovih mest?« Gospod mu je odgovoril: »Pojdi!« David je dalje vprašal: »Kam naj grem?« Odgovoril je: »V Hebron.« David je tedaj šel tja in obe njegovi ženi, Ahinoama iz Jezraela in Abigaila, žena Nabalova iz Karmela. Tudi može, ki so bili pri njem, je David pripeljal, vsakega z njegovo družino. Prebivali so v mestih okrog Hebrona. Tedaj so prišli Judovi možje in so ondi mazilili Davida za kralja nad Judovo hišo. Davidu so sporočili: »Možje iz Jabesa v Galaadu so pokopali Savla.« Tedaj je David poslal sle k možem v galaadskem Jabesu in jim sporočil: »Bodite blagoslovljeni od Gospoda, ker ste skazali to uslugo Savlu, svojemu gospodu, ter ste ga pokopali! Zdaj naj vam Gospod skaže milost in zvestobo! Tudi jaz vam bom z dobroto povrnil, ker ste to storili. Zdaj naj bodo močne vaše roke in bodite hrabri junaki! Kajti Savel, vaš gospod, je mrtev; zato je Judova hiša mene mazilila za kralja nad seboj.« Nerov sin Abner, poveljnik Savlove vojske, pa je vzel Savlovega sina Isboseta, ga prepeljal v Mahanaim ter ga postavil za kralja nad Galaadom, Aserjem, Jezraelom, Efraimom, Benjaminom in nad vsem Izraelom. Savlov sin Isboset je imel štirideset let, ko je zakraljeval nad Izraelom. Kraljeval je dve leti. Samo Judova hiša je šla za Davidom. Število dni pa, katere je bil David v Hebronu kralj nad Judovo hišo, je bilo sedem let in šest mesecev. Iz Mahanaima je odrinil Nerov sin Abner s hlapci Savlovega sina Isboseta v Gabaon. Tudi Sarvijin sin Joab in Davidovi hlapci so odrinili. Pri ribniku v Gabaonu so trčili skupaj. Ušotorili so se eni na tej strani ribnika, drugi na drugi strani ribnika. Tedaj je zaklical Abner Joabu: »Naj se vzdignejo mladeniči in naj nastopijo v bojni igri pred nami!« Joab je odgovoril: »Naj se vzdignejo!« Vzdignili so se in nastopili prešteti: dvanajst od Benjamina, od strani Savlovega sina Isboseta, dvanajst pa od Davidovih hlapcev. Vsak je zgrabil svojega nasprotnika za glavo in zasadil nasprotniku meč v stran. Tako so skupaj popadali. Zato se imenuje tisti kraj »Polje rezil« pri Gabaonu. In nastal je tisti dan zelo trd boj. Abnerja in Izraelove može so porazili Davidovi hlapci. Tudi trije Sarvijini sinovi so bili ondi, Joab, Abisaj in Asael. Asael je bil hitrih nog kakor gazela na polju. Ko je Asael podil Abnerja, ne da bi krenil na desno ali levo od Abnerja, se je Abner ozrl in vprašal: »Ali si ti, Asael?« Odgovoril je: »Sem.« Abner mu je rekel: »Kreni vendar na desno ali levo, zagrabi katerega izmed mladeničev in si vzemi njegovo orožje!« Asael pa se ni hotel odvrniti od njega. Abner je zopet rekel Asaelu: »Odstopi od mene! Zakaj naj te pobijem na tla? Kako bi mogel potem povzdigniti svoj obraz proti tvojemu bratu Joabu?« Pa ni maral odstopiti. Tedaj mu je Abner zagnal konico sulice v trebuh, tako da mu je sulica zadaj izstopila. Padel je ondi in umrl na mestu. Vsi, ki so prišli na kraj, kjer je Asael padel in umrl, so se ustavili. Joab in Abisaj pa sta se gnala za Abnerjem. Ko je sonce zahajalo, sta dospela do Gabaatame, ki je pred Gaio na potu v gabaonsko puščavo. Benjaminovi sinovi pa so se zbrali pri Abnerju, se strnili v krdelo ter se postavili vrh griča. Tedaj je Abner zaklical Joabu: »Ali naj meč vedno žre? Ali ne veš, da bo bridkost nazadnje? Doklej ne porečeš ljudem, naj se obrnejo od svojih bratov?« Joab je odgovoril: »Kakor resnično Bog živi, ko bi ne bil govoril, bi ljudje šele jutri odstopili od zasledovanja svojih bratov!« Tedaj je Joab zatrobil. Vsa vojska se je ustavila, niso več preganjali Izraelcev, ne se več bojevali. Abner in njegovi možje pa so šli vso tisto noč po planjavi in prekoračili Jordan. Prehodili so ves Bethoron in prišli v Mahanaim. Ko se je Joab odvrnil od Abnerja in zbral vso vojsko, je manjkalo od Davidovih hlapcev devetnajst mož in Asael. Davidovi hlapci pa so pobili izmed Benjaminovih sinov, namreč izmed Abnerjevih mož, tristo šestdeset mož, ki so mrtvi obležali. Asaela so vzdignili in pokopali v grobu njegovega očeta v Betlehemu. Joab in njegovi možje pa so hodili vso noč. V Hebronu jim je zora zasvetila. Boj med Savlovo hišo in Davidovo hišo pa je dolgo trajal. David je postajal vedno močnejši, Savlova hiša pa je vedno bolj slabela. V Hebronu so se rodili Davidovi sinovi. Njegov prvorojenec je bil Amnon, od Ahinoame iz Jezraela. Njegov drugi je bil Keleab, od Abigaile, žene Nabalove iz Karmela. Tretji je bil Absalom, sin Maake, hčere gesurskega kralja Tolmaja. Četrti je bil Adonija, sin Hagitin, peti je bil Safatija, sin Abitalin. Šesti je bil Jetraam, od Davidove žene Egle. Ti so se rodili Davidu v Hebronu. Dokler je bil boj med Savlovo in Davidovo hišo, je Abner trdno držal s Savlovo hišo, Savel pa je imel stransko ženo, ki se je imenovala Resfa, hčer Ajevo. Isboset je vprašal Abnerja: »Zakaj si šel k stranski ženi mojega očeta?« Abner se je zelo razsrdil zaradi Isbosetovih besed in rekel: »Ali sem mar judovska pasja glava? Do danes izkazujem milost hiši tvojega očeta Savla, njegovim bratom in njegovim prijateljem. Skrbel sem, da nisi prišel Davidu v roke, a ti mi očitaš krivdo zaradi ženske. To in to naj stori Bog Abnerju, ako ne izvršim Davidu tega, kar mu je Gospod s prisego obljubil, da se namreč kraljestvo odvzame Savlovi hiši in se postavi Davidov prestol čez Izraela in Juda od Dana do Bersabe.« In ni mogel več Abnerju odgovoriti besede, ker se ga je bal. Abner je takoj poslal sle k Davidu z izjavo: »Čigava je dežela?« in s sporočilom: »Skleni zavezo z menoj! Glej, potem bo moja roka s teboj, da obrnem k tebi vse Izraelce.« Odgovoril je: »Dobro! Sklenem s teboj zavezo. Samo eno reč terjam od tebe, namreč: Ne boš videl mojega obličja, če mi ne pripelješ Savlove hčere Mihole, ko prideš, da bi me videl.« In David je poslal sle k Savlovemu sinu Isbosetu z naročilom: »Daj mi mojo ženo Miholo, ki sem si jo pridobil za sto prednjih kožic Filistejcev!« Isboset jo je dal vzeti od njenega moža Faltiela, Laisovega sina. Njen mož je šel z njo in jokal za njo do Bahurima. Tedaj mu je Abner rekel: »Pojdi, vrni se!« In se je vrnil. Abner je tudi govoril z Izraelovimi starešinami: »Že davno ste želeli Davida za kralja nad seboj. Zdaj to izvršite! Kajti Gospod je Davidu obljubil: ‚Po svojem služabniku Davidu bom rešil svoje ljudstvo Izraela iz rok Filistejcev in iz rok vseh njegovih sovražnikov.‘« Enako se je Abner dogovoril z Benjaminom. Potem se je Abner napotil, da bi sporočil Davidu v Hebronu vse, kar je všeč Izraelu in vsej Benjaminovi hiši. Tako je prišel Abner z dvajsetimi možmi k Davidu v Hebron. David je napravil gostijo Abnerju in možem, ki so bili z njim. Pri tem je Abner dejal Davidu: »Vstanem in pojdem ter zberem ob svojem gospodu kralju vse Izraelce, da sklenejo s teboj zavezo. Potem boš kraljeval čez vse, kakor želiš.« Nato je David odpustil Abnerja in ta je v miru odšel. In glej, Davidovi hlapci in Joab so prišli z bojnega pohoda in prinesli s seboj mnogo plena. Abnerja pa ni bilo več pri Davidu v Hebronu, ker ga je že odpustil in je odšel v miru. Ko je prišel Joab z vso vojsko, ki je bila z njim, so povedali Joabu: »Nerov sin Abner je prišel h kralju, ki ga je odpustil, da je odšel v miru.« Joab je šel h kralju in rekel: »Kaj si storil? Glej, Abner je prišel k tebi. Zakaj si ga odpustil, da je zopet odšel? Poznaš vendar Nerovega sina Abnerja! Saj je samo prišel, da bi te varal, da bi spoznal tvoje dejanje in nehanje in da bi vse zvedel, kar delaš.« Ko je Joab odšel od Davida, je poslal sle za Abnerjem. Privedli so ga nazaj od vodnjaka Sire, ne da bi David o tem kaj vedel. Ko se je vrnil Abner v Hebron, ga je odvedel Joab med vrata v stran, kakor da bi hotel na tihem z njim govoriti. In ga je zabodel ondi v trebuh. Tako je umrl zaradi krvi njegovega brata Asaela. Ko je potem David to slišal, je vzkliknil: »Nedolžen sem jaz in moje kraljestvo pred Gospodom vekomaj nad krvjo Nerovega sina Abnerja. Naj pride nad Joabovo glavo in nad vso hišo njegovega očeta! Naj ne zmanjka v Joabovi hiši takih, ki imajo semenotok ali gobe ali sučejo vreteno ali padajo pod mečem ali stradajo kruha!« Joab in njegov brat Abisaj sta namreč umorila Abnerja, ker je ubil njunega brata Asaela v boju pri Gabaonu. David je ukazal Joabu in vsemu ljudstvu, ki je bilo z njim: »Pretrgajte svoja oblačila in prepašite se z raševniki ter žalujte po Abnerju!« Kralj David je šel za pogrebom. Ko so Abnerja v Hebronu pokopavali, se je kralj na Abnerjevem grobu na glas razjokal. Tudi vse ljudstvo je plakalo. Kralj je zapel žalostinko nad Abnerjem in rekel: »Ali je moral Abner umreti, kakor umrje brezbožnež? Tvoje roke niso bile zvezane in tvoje noge ne vklenjene v spone. Kakor pade človek po ničvrednežih, tako si padel!« In vse ljudstvo je še bolj plakalo po njem. Ko pa je vse ljudstvo prišlo Davida vabit, da bi jedel kruh, dokler je še dan, je David prisegel: »Tako naj mi stori Bog in tako še pridene, ako pred sončnim zahodom okusim kruh ali karkoli drugega!« Ko je vse ljudstvo to spoznalo, mu je bilo všeč, kakor je bilo sploh vsemu ljudstvu vse všeč, kar je kralj storil. Tisti dan je spoznalo vse ljudstvo in ves Izrael, da ni prišlo od kralja to, da je bil umorjen Nerov sin Abner. Kralj pa je rekel svojim služabnikom: »Ali ne veste, da je danes padel knez in velikan v Izraelu? Jaz sem danes še preslab, dasi sem maziljen za kralja. A ta moža, Sarvijina sinova, sta močnejša od mene. Gospod naj mu povrne, kdor dela hudo, po njegovi hudobiji.« Ko je Savlov sin slišal, da je Abner v Hebronu mrtev, mu je upadel pogum in ves Izrael se je prestrašil. Savlov sin je imel dva poveljnika krdel. Enemu je bilo ime Baana, drugi se je imenoval Rehab. Bila sta sinova Benjaminovca Remona iz Berota. Tudi Berot se je namreč štel k Benjaminu. Prebivalci iz Berota so zbežali v Getaim in tam bivali kot prišleci do tega dne. Savlov sin Jonatan je imel sina, hromega na nogah. Pet let je imel, ko je prišlo naznanilo o Savlu in Jonatanu iz Jezraela. Njegova dojilja ga je vzela in zbežala. Ko je na begu hitela, je padel in ohromel. Ime mu je bilo Mifiboset. Remonova sinova Rehab in Baana iz Berota sta se torej napotila in prišla v opoldanski vročini v Isbosetovo hišo, ko je ta opoldne počival. Vratarica je pri čiščenju pšenice ravno zadremala in zaspala. Tedaj sta se brata Rehab in Baana zmuznila skozi. Ko sta prišla v hišo, je ležal na postelji v svoji spalnici in spal. Zabodla sta ga in umorila ter mu odsekala glavo; potem sta vzela njegovo glavo ter šla vso noč po potu skoz ravnino. Prinesla sta Isbosetovo glavo k Davidu v Hebron in rekla kralju: »Glej, glava Savlovega sina Isboseta, tvojega sovražnika, ki ti je stregel po življenju! Tako se je danes Gospod maščeval za svojega gospoda in kralja nad Savlom in njegovim zarodom.« David je Rehabu in njegovemu bratu Baanu, sinovoma Remona iz Berota, odgovoril in jima rekel: »Kakor resnično živi Gospod, ki me je rešil iz sleherne stiske, tega, ki mi je sporočil: ‚Glej, Savel je mrtev‘ in menil, da je kaj veselega naznanil, sem prijel in ubil v Sikelegu, ko bi mu bil moral dati plačilo za naznanilo. Ali ne bom toliko bolj zdaj, ko sta hudobneža umorila nedolžnega človeka v njegovi hiši na njegovi postelji, terjal njegove krvi iz vajinih rok in vaju ne iztrebil z zemlje?« In David je ukazal služabnikom, da so ju umorili, jima odsekali roke in noge ter ju obesili pri ribniku v Hebronu. Isbosetovo glavo pa so vzeli in jo pokopali v Abnerjevem grobu v Hebronu. Tedaj so prišli vsi Izraelovi rodovi k Davidu v Hebron in rekli: »Glej, tvoja kost smo in tvoje meso. Že poprej, ko je bil še Savel kralj čez nas, si ti vodil Izraela na vojsko in nazaj. Tebi je Gospod obljubil: ‚Ti boš pasel moje ljudstvo Izraela in ti boš knez čez Izraela.‘« Ko so prišli vsi Izraelovi starešine h kralju v Hebron, je kralj David sklenil z njimi v Hebronu zavezo pred Gospodom. Potem so mazilili Davida za kralja čez Izraela. Trideset let je imel David, ko je postal kralj, štirideset let pa je vladal. V Hebronu je kraljeval čez Juda sedem let in šest mesecev, v Jeruzalemu pa je kraljeval triintrideset let vsemu Izraelu in Judu. Kralj je šel s svojimi možmi v Jeruzalem zoper Jebusejce, prebivalce v deželi. Rekli so Davidu: »Ne prideš tu noter, ampak slepi in hromi te bodo pregnali,« to je, David ne bo prišel tu noter. David pa je zavzel grad Sion, to je Davidovo mesto. Tisti dan je rekel David: »Kdor koli pobije Jebusejce in pride … Hrome in slepe sovraži Davidova duša.« Zato pravijo: »Slepi in hromi ne pridejo v hišo.« David se je nastanil v gradu in ga imenoval Davidovo mesto. In David ga je pozidal v krogu od Mela in znotraj. Tako je David vedno bolj napredoval v moči, in Gospod, Bog nad vojskami, je bil z njim. Tirski kralj Hiram je poslal k Davidu sle, cedrovega lesa, tesarje in kamnoseke, da bi sezidali Davidu palačo. David je spoznal, da ga je Gospod potrdil za kralja čez Izraela in da je visoko povišal njegovo kraljestvo zaradi svojega ljudstva Izraela. David si je vzel po svoji preselitvi iz Hebrona še več stranskih žen in žen iz Jeruzalema. Tako se je rodilo Davidu še več sinov in hčerá. To pa so imena tistih, ki so se mu rodili v Jeruzalemu: Samua, Sobab, Natan, Salomon, Jebahar, Elisua, Nafeg, Jafija, Elisama, Eliada in Elifalet. Ko so Filistejci slišali, da so Davida mazilili za kralja čez Izraela, so vsi Filistejci šli Davida iskat. Ko je David to slišal, je šel v trdnjavo. Filistejci so prišli in se razprostrli v Rafaimski dolini. David je vprašal Gospoda: »Ali naj grem zoper Filistejce? Ali mi jih boš dal v roke?« Gospod je odgovoril Davidu: »Pojdi! Kajti gotovo ti bom dal Filistejce v roke.« Tako je prišel David v Baalfarasim. Tam jih je David pobil in rekel: »Gospod je predrl moje sovražnike pred menoj, kakor predere voda.« Zato so imenovali tisti kraj Baalfarasim. Popustili so ondi svoje malike, David in njegovi možje pa so jih vzeli. Filistejci so zopet prišli in se razprostrli v Rafaimski dolini. David je vprašal Gospoda, ki je odgovoril: »Ne hodi jim nasproti! Obidi jih zadaj za njimi in udari nadnje od strani bakovih dreves! Ko boš zaslišal šumenje korakov po vrheh bakovih dreves, tedaj se podvizaj! Kajti tedaj pojde Gospod pred teboj, da porazi vojsko Filistejcev.« David je storil tako, kakor mu je Gospod zapovedal. In pobijal je Filistejce od Gabae do bližine Gazera. David je zopet zbral vse izbrane v Izraelu, trideset tisoč mož. Vzdignil se je David in šel z vsemi vojaki, ki so bili pri njem, iz Baale Judove, da bi od ondod pripeljal skrinjo božje zaveze, ki se imenuje »Gospod nad vojskami, ki prestoluje na kerubih«. Naložili so skrinjo božjo na nov voz in jo spravili iz Abinadabove hiše, ki je bila na griču. Abinadabova sinova Oza in Ahio sta peljala novi voz. Tako so ga s skrinjo božjo spravili iz Abinadabove hiše na griču. Ahio je hodil pred skrinjo. David in ves Izrael je rajal pred Gospodom na vso moč s pesmimi, citrami, harfami, bobnicami, zvončki in cimbali. Ko so prišli k Nahonovemu gumnu, je Oza stegnil roko k skrinji božji in jo prijel, ker sta jo vola nagnila. Tedaj se je vnela jeza Gospodova zoper Oza, in Bog ga je udaril ondi zaradi hudobije. Umrl je ondi poleg skrinje božje. David je postal zelo žalosten, ker je Gospod udaril Oza. Zato se imenuje tisti kraj do tega dne Faresoza. Tisti dan se je David ustrašil Gospoda in rekel: »Kako naj pride k meni skrinja Gospodova?« Zato David ni hotel spraviti skrinje Gospodove k sebi v Davidovo mesto; in David jo je dal odpeljati v hišo Obededoma iz Geta. Tako je ostala skrinja Gospodova tri mesece v hiši Obededoma iz Geta. Gospod pa je blagoslovil Obededoma in vso njegovo hišo. Kralju Davidu so povedali: »Gospod je blagoslovil Obededomovo hišo in vse, kar je njegovega, zaradi skrinje božje.« Tedaj je šel David tja in z veseljem dal prenesti skrinjo božjo iz Obededomove hiše v Davidovo mesto. Ko so nosilci skrinje Gospodove naredili šest korakov, je daroval vola in pitano tele. David je rajal na vso moč pred Gospodom. Opasan pa je bil David s platnenim naramnikom. Tako je prenesel David in ves Izrael skrinjo Gospodovo z radostnim vzklikanjem in trobljenjem. Ko je prišla skrinja Gospodova v Davidovo mesto, je gledala Savlova hči Mihola skozi okno in videla kralja Davida, kako je skakal in rajal pred Gospodom, ter ga zaničevala v svojem srcu. Ko so prinesli skrinjo Gospodovo, so jo postavili na njeno mesto sredi šotora, ki ga je David razpel zanjo. Nato je David daroval žgalne in mirovne daritve pred Gospodom. Ko je David dokončal darovanje žgalnih in mirovnih daritev, je blagoslovil ljudstvo v imenu Gospoda nad vojskami. Nato je razdelil vsemu ljudstvu, vsej Izraelovi množici, možem in ženam vsakemu hleb kruha, kos mesa in rozinov kolač. Potem je odšlo vse ljudstvo, vsak na svoj dom. Ko se je David vrnil, da bi blagoslovil svojo družino, je prišla Savlova hči Mihola Davidu naproti in rekla: »Kako častitljivo se je danes vedel Izraelov kralj, ki se je danes razgaljal pred očmi dekel svojih hlapcev, kakor se razgalja kdo izmed drhali!« David pa je odgovoril Miholi: »Pred Gospodom, ki me je rajši izvolil kot tvojega očeta in vso njegovo hišo, da me je postavil za kneza čez Gospodovo ljudstvo, čez Izraela, da, pred Gospodom bom rajal, četudi bi se moral še bolj kot tokrat ponižati in biti v tvojih očeh poln prezira. Pri deklah, o katerih si govorila, pri njih pa bom častitljiv.« Savlova hči Mihola pa ni dobila otroka do dneva svoje smrti. Ko je kralj prebival v svoji palači in mu je Gospod naklonil mir pred vsemi njegovimi sovražniki naokrog, je rekel kralj preroku Natanu: »Glej, jaz stanujem v cedrovi palači, skrinja božja pa prebiva pod šotorskimi preprogami.« Natan je kralju odgovoril: »Pojdi, stori vse, kar je v tvojem srcu! Kajti Gospod je s teboj.« A še tisto noč je bila Natanu sporočena beseda Gospodova: »Pojdi in povej mojemu služabniku Davidu: ‚Tako govori Gospod: Mi boš mar ti zidal hišo za moje stanovanje? Saj nisem prebival v hiši od dne, ko sem odpeljal Izraelove sinove iz Egipta, do tega dne, temveč sem potoval v šotorskem prebivališču. Kjer koli sem hodil med vsemi Izraelovimi sinovi, ali sem mar rekel kateremu izmed Izraelovih sodnikov, ki sem jim zapovedal pasti moje ljudstvo Izraela, besedo: Zakaj mi niste postavili cedrove hiše?‘ Zdaj torej tako povej mojemu služabniku Davidu: ‚Tako govori Gospod nad vojskami: Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil knez mojemu ljudstvu Izraelu. Bil sem s teboj, kjer koli si hodil in sem iztrebil pred teboj vse tvoje sovražnike. Naredil ti bom veliko ime, enako imenu velikašev na zemlji. Določil bom kraj svojemu ljudstvu Izraelu in ga vanj zasadil, da bo prebivalo na svojem in se mu ne bo treba več bati in ga hudobneži ne bodo več stiskali kakor poprej, od časa, ko sem postavil sodnike čez svoje ljudstvo Izraela. In mir ti bom naklonil pred vsemi tvojimi sovražniki. Gospod ti oznanja, da ti bo Gospod sezidal hišo. Ko se ti dopolnijo dnevi in pojdeš k svojim očetom, bom določil tvojega telesnega sina za tvojega naslednika in bom utrdil njegovo kraljestvo. Ta bo sezidal hišo mojemu imenu in prestol njegovega kraljestva bom utrdil na veke. Jaz mu bom oče, on mi bo sin. Ako se pregreši, ga bom kaznoval s človeško šibo in s človeškimi udarci. Svoje milosti pa mu ne bom odtegnil, kakor sem jo odtegnil Savlu, ki sem ga odstranil pred teboj. Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta obstala pred teboj na veke. Tvoj prestol bo utrjen na veke.‘« Natančno po vseh teh besedah in po vsej tej prikazni je Natan govoril Davidu. Tedaj je vstopil kralj David, se ustavil pred Gospodom in rekel: »Kdo sem jaz, Gospod Bog, in kaj je moja hiša, da si me do semle pripeljal? A to se je zdelo še premalo tvojim očem, Gospod Bog; govoril si marveč o hiši svojega služabnika tudi za daljno prihodnost. Ravnal si z menoj kot z imenitnim človekom, o Gospod Bog. Kaj naj ti še dalje David govori? Saj poznaš svojega služabnika, Gospod Bog. Zaradi svoje besede in po svojem srcu si storil vse te velike reči, da si jih razodel svojemu služabniku. Zato si velik, Gospod Bog. Kajti ni ga tebi enakega. Razen tebe ni Boga po vsem tem, kar smo slišali s svojimi ušesi. Kateri narod na zemlji je kot tvoje ljudstvo Izrael, zaradi katerega je Bog prišel, da si ga je odkupil za ljudstvo, mu pridobil ime, izvršil zanj velika in strašna dela ter pregnal narode in njih bogove pred svojim ljudstvom, ki si si ga rešil iz Egipta? Določil si svoje ljudstvo Izraela na veke sebi za ljudstvo, in ti, Gospod, si postal njih Bog. Gospod Bog, uresniči torej za vselej besedo, ki si jo govoril o svojem služabniku in njegovi hiši, ter stori, kakor si obljubil. Naj se poveličuje Tvoje ime na veke, naj se govori: ‚Gospod nad vojskami je Bog nad Izraelom!‘ In hiša tvojega služabnika Davida naj bo utrjena pred teboj. Ti namreč, Gospod nad vojskami, Izraelov Bog, si razodel svojemu služabniku: ‚Hišo ti bom sezidal.‘ Zato se je tvoj služabnik opogumil, da se je obrnil k tebi s to molitvijo. Zdaj tedaj, Gospod Bog, ti si Bog in tvoje besede so resnica in ti si napovedal svojemu služabniku te dobrine. Zdaj torej začni blagoslavljati hišo svojega služabnika, da bo ostala pred teboj na veke! Ti namreč, Gospod Bog, si to obljubil. Bodi torej s tvojim blagoslovom blagoslovljena hiša tvojega služabnika na veke!« Potem je David potolkel Filistejce in jih podjarmil. Tako je vzel David uzdo davka iz rok Filistejcev. Tudi Moabce je potolkel in jih premeril z vrvjo, ko jih je položil na tla. Po dve vrvi jih je odmeril za smrt, po eno celo vrv pa za življenje. Tako so Moabci postali podložni Davidu in plačevali davek. David je potolkel tudi Rohobovega sina Adarezerja, kralja v Sobi, ko se je napotil, da bi zagospodoval pri veletoku. David mu je vzel tisoč sedemsto konjenikov in dvajset tisoč pešcev. Vse konje pa je David ohromil; le za sto voz jih je pustil. Ko so Aramci iz Damaska prišli Adarezerju, kralju v Sobi, na pomoč, je David pobil izmed Aramcev dvaindvajset tisoč mož. In David je postavil namestnike v Aramu ob Damasku. Aramci so postali podložni Davidu in plačevali davek. Tako je Gospod pomagal Davidu, kamor koli je šel. David je vzel zlate ščite, ki so jih imeli Adarezerjevi hlapci, in jih prinesel v Jeruzalem. Iz Adarezerjevih mest Bete in Berota pa je vzel kralj David zelo veliko brona. Ko je Tov, kralj v Ematu, slišal, da je David porazil vso Adarezerjevo vojsko, je poslal Tov svojega sina Jorama h kralju Davidu, da bi ga pozdravil in mu čestital, da se je bojeval zoper Adarezerja in ga porazil – Adarezer se je namreč vedno vojskoval zoper Tova – prinesel je s seboj srebrne, zlate in bronaste posode. Tudi te je kralj David posvetil Gospodu s srebrom in z zlatom vred, ki ga je posvetil od vseh narodov, ki jih je podjarmil, od Aramcev, Moabcev, Amoncev, Filistejcev, Amalečanov in od plena Rohobovega sina Adarezerja, kralja v Sobi. Ko se je David po zmagi nad Aramci vrnil, se je proslavil v Solni dolini, ko je porazil osemnajst tisoč mož. V Edomu je postavil namestnike, in sicer je po vsem Edomu postavil namestnike. Tako so postali vsi Edomci Davidu podložni. Gospod je namreč pomagal Davidu, koder koli je hodil. David je tedaj kraljeval nad Izraelom; vsemu svojemu ljudstvu je sodil David in delil pravico. Sarvijin sin Joab je bil poveljnik vojske. Ahiludov sin Josafat je bil letopisec. Ahitobov sin Sadok in Abjatarjev sin Ahimelek sta bila duhovnika in Saraja je bil pisar. Jojadov sin Banaja je bil vodja Keretejcev in Feletejcev. Davidovi sinovi pa so bili duhovniki. David je dejal: »Ali je še kdo preostal od Savlove hiše, da bi mu izkazal milost zaradi Jonatana?« Savlova hiša pa je imela hlapca, ki se je imenoval Siba. Tega so poklicali h kralju. Kralj ga je vprašal: »Si li ti Siba?« Odgovoril je: »Da, tvoj hlapec.« Kralj je vprašal: »Ali je še kdo od Savlove hiše, da bi mu izkazal milost božjo?« Siba je odgovoril kralju: »Tu je še Jonatanov sin, hrom na nogah.« Kralj ga je vprašal: »Kje je?« Siba je kralju odgovoril: »Glej, v hiši Amielovega sina Mahirja v Lodabaru je.« Kralj David ga je dal pripeljati iz hiše Amielovega sina Mahirja iz Lodabara. Ko je prišel Mifiboset, sin Jonatana, sinu Savlovega, k Davidu, je padel na obraz in se mu poklonil. David je rekel: »Mifiboset!« Odgovoril je: »Glej, tvoj hlapec.« David mu je dejal: »Nikar se ne boj! Kajti skazoval ti bom milost zaradi tvojega očeta Jonatana in ti vrnil vse zemljišče tvojega očeta Savla in jedel boš vedno pri moji mizi.« Ta pa se mu je priklonil in rekel: »Kaj je tvoj hlapec, da si se ozrl na mrtvega psa, kakor sem jaz?« Nato je poklical kralj Savlovega hlapca Siba in mu velel: »Vse, kar je imel Savel in vsa njegova hiša, dam sinu tvojega gospoda. Obdeluj mu zemljo s svojimi sinovi in hlapci in spravljaj pridelke, da bo imel sin tvojega gospoda živež, da se bo z njim preživljal! Mifiboset, sin tvojega gospoda, bo pa vedno jedel pri moji mizi.« Siba pa je imel petnajst sinov in dvajset hlapcev. Siba je kralju rekel: »Povsem, kakor je zapovedal moj gospod in kralj svojemu hlapcu, tako bo storil tvoj hlapec.« Mifiboset je torej jedel pri Davidovi mizi kakor eden izmed kraljevih sinov. Imel pa je Mifiboset majhnega sina, ki mu je bilo ime Miha. Vsi, ki so prebivali v Sibovi hiši, so služili Mifiboset. Mifiboset pa je prebival v Jeruzalemu, ker je vedno pri kraljevi mizi jedel. Bil je hrom na obeh nogah. Potem je umrl kralj Amonovih sinov in namesto njega je zavladal njegov sin Hanon. David je rekel: »Naklonjen hočem biti Naasovemu sinu Hanonu, kakor je bil njegov oče meni naklonjen.« Zato je David poslal svoje hlapce, da bi ga po njih tolažil zaradi njegovega očeta. Ko so Davidovi hlapci prišli v deželo Amonovih sinov, so rekli knezi Amonovih sinov svojemu gospodu Hanonu: »Mar misliš, da hoče David častiti tvojega očeta, ker ti pošilja tolažnike? Ali ni David svojih hlapcev zato k tebi poslal, da bi mesto preiskal, ga ogledal in ga potem razdejal?« Zato je dal Hanon Davidove hlapce prijeti, jim polovico brade obriti in jim oblačila na pol odrezati do sedala; nato jih je odpustil. Ko se je to Davidu sporočilo, jim je naproti poslal sle; kajti možje so bili zelo osramočeni. Kralj je sporočil: »Ostanite v Jerihi, dokler vam ne zraste brada; potem se vrnite!« Amonovi sinovi so videli, da so se zamerili Davidu. Zato so poslali Amonovi sinovi najemat Aramce iz Betrohoba in Aramce iz Sobe, dvajset tisoč pešcev, od kralja v Maahi tisoč mož in od Istoba dvanajst tisoč mož. Ko je David to slišal, je poslal Joaba z vso vojsko junakov. Amonovi sinovi so nastopili in se pred mestnimi vrati postavili v bojno vrsto. Aramci iz Sobe, Rohoba, Istoba in Maahe pa so bili posebej na polju. Ko je Joab videl, da mu preti napad od spredaj in od zadaj, si je izbral najbolj izbrane Izraelce in se postavil Aramcem nasproti. Ostalo vojsko je izročil svojemu bratu Abisaju, da se je postavil Amonovim sinovom nasproti. Rekel je: »Če bodo Aramci močnejši od mene, mi bodi ti v pomoč! Če pa bodo Amonovi sinovi močnejši ko ti, pridem jaz tebi na pomoč. Bodi pogumen in hrabro se bojujva za naše ljudstvo in za mesta našega Boga! Gospod pa naj stori, kar je prav v njegovih očeh.« Ko je tedaj Joab z vojaki, ki so bili pri njem, stopil v boj z Aramci, so ti zbežali pred njim. Ko so pa Amonovi sinovi videli, da so Aramci pobegnili, so tudi sami zbežali pred Abisajem in se umaknili v mesto. Nato je Joab Amonove sinove pustil in se vrnil v Jeruzalem. Ko so Aramci videli, da so jih Izraelci premagali, so se zopet zbrali. Adarezer je dal poklicati Aramce, ki so bili onkraj veletoka. Prišli so v Helam. Sobah, knez Adarezerjeve vojske, jim je bil poveljnik. Ko so Davidu to naznanili, je zbral vsega Izraela, prekoračil Jordan ter prišel v Helam. Aramci so se postavili Davidu nasproti in se z njim bojevali. Toda Aramci so zbežali pred Izraelom. David je uničil Aramcem sedemsto voz in štirideset tisoč konjenikov. Tudi Sobaha, poveljnika njihove vojske, je pobil, da je ondi umrl. Ko so vsi kralji, ki so bili Adarezerju podložni, videli, da so jih Izraelci premagali, so sklenili mir z Izraelci ter se jim vdali. In Aramci so se bali še dalje pomagati Amonovim sinovom. Ko je preteklo leto, ob času, ko hodijo kralji na vojsko, je David odposlal Joaba in z njim svoje hlapce ter vse Izraelce. Opustošili so deželo Amonovih sinov ter oblegali Rabo. David pa je ostal v Jeruzalemu. Proti večeru je David vstal s svojega ležišča in se sprehajal po strehi kraljeve palače. Tedaj je videl s strehe ženo, ki se je kopala. Žena je bila zelo lepa. David je dal pozvedovati o ženi. Rekli so: »Ali ni to Eliamova hči Betsabeja, žena Hetejca Urija?« Nato je David poslal sle in jo dal pripeljati. Ko je prišla k njemu, je bil pri njej. Ko se je očistila svoje nečistote, se je vrnila v svojo hišo. Ko je žena spočela, je dala Davidu naznaniti: »Spočela sem.« Tedaj je David sporočil Joabu: »Pošlji k meni Hetejca Urija!« Joab je poslal Urija k Davidu. Ko je Urija prišel k njemu, je David vprašal, kako se godi Joabu, kako se godi vojakom in kaki so uspehi boja. Potem je David rekel Uriju: »Pojdi v svojo hišo in si umij noge!« Ko je Urija odšel iz kraljeve palače, je prišlo za njim kraljevo jedilo. Urija pa je spal pri vratih kraljeve palače s hlapci svojega gospoda in ni šel v svojo hišo. Davidu so naznanili: »Urija ni šel v svojo hišo.« Tedaj je David vprašal Urija: »Nisi li prišel s pota? Zakaj nisi šel v svojo hišo?« Urija je Davidu odgovoril: »Skrinja, Izrael in Juda bivajo v šotorih. Tudi moj gospod Joab in hlapci mojega gospoda taboré na polju. In jaz naj bi šel v svojo hišo, da bi jedel in pil in spal pri svoji ženi? Kakor resnično živiš in kakor resnično živi tvoja duša, tega ne storim!« Tedaj je David rekel Uriju: »Ostani še danes tu! Jutri te odpošljem.« Tako je ostal Urija tisti in naslednji dan v Jeruzalemu. David ga je povabil, da je pred njim jedel in pil, ter ga je upijanil. Toda zvečer je odšel spat na svoje ležišče pri hlapcih svojega gospoda in ni šel v svojo hišo. Zjutraj je napisal David Joabu pismo in ga poslal po Uriju. V pismu je napisal: »Postavite Urija spredaj v najhujši boj! Potem se umaknite od njega, da bo zadet in bo umrl!« Ko je tedaj Joab oblegal mesto, je postavil Urija na kraj, o katerem je vedel, da so tam junaški možje. Ko so planili možje iz mesta in se bojevali z Joabom, so padli nekateri izmed vojakov, izmed Davidovih hlapcev. Tudi Hetejec Urija je umrl. Joab je dal Davidu vse sporočiti, kar se je zgodilo v boju. Ukazal je slu: »Ko poveš kralju do konca vse, kar se je zgodilo, in če se kralj razsrdi in ti poreče: ‚Zakaj ste se za boj tako približali mestu? Ali niste vedeli, da bodo streljali z obzidja? Kdo je ubil Jerobaalovega sina Abimeleka? Ni li vrgla žena nanj gornjega mlinskega kamna z obzidja, da je umrl v Tebesu? Zakaj ste se tako približali obzidju?‘ – tedaj reci: ‚Tudi tvoj hlapec Hetejec Urija je umrl.‘« Sel je odšel in prišel ter povedal Davidu vse, kar mu je Joab naročil. Sel je rekel Davidu: »Možje so bili močnejši ko mi in so planili na nas na polje. Potisnili smo jih nazaj do mestnih vrat. Strelci pa so streljali z obzidja na tvoje hlapce. Nekateri izmed kraljevih hlapcev so padli. Tudi tvoj hlapec Hetejec Urija je umrl.« David je slu odgovoril: »Tako povej Joabu: ‚Ne ženi si tega k srcu! Kajti meč žre zdaj tako, zdaj tako. Le bojuj se pogumno zoper mesto in ga razdeni!‘ Tako ga ohrabri!« Ko je Urijeva žena slišala, da je njen mož Urija umrl, je žalovala po svojem soprogu. Ko je minilo žalovanje, jo je dal David pripeljati v svojo hišo. Postala je njegova žena in mu rodila sina. Gospodu pa ni bilo všeč, kar je David storil. In Gospod je poslal Natana k Davidu. Ko je prišel k njemu, mu je rekel: »Dva moža sta bila v nekem mestu, eden bogat, drugi ubog. Bogatin je imel silno veliko drobnice in govedi. Ubožec pa ni imel nič razen ene ovčice, ki jo je kupil in vzredil. Zrastla je pri njem in z njegovimi otroki vred. Od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca pila. Spala mu je v naročju in bila mu je kakor hči. Ko je prišel popotnik k bogatinu, ni maral vzeti od svoje drobnice ali svoje govedi, da bi pripravil pojedino popotniku, ki je prišel k njemu. Vzel je marveč ovčico ubožcu ter jo pripravil za moža, ki je prišel k njemu.« David se je silno razsrdil nad tistim možem in rekel Natanu: »Kakor resnično Gospod živi, mož, ki je to storil, mora umreti! Ovčico mora četverno povrniti, ker je to storil in ni imel usmiljenja!« Natan pa je odgovoril Davidu: »Ti si tisti mož. Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ‚Mazilil sem te za kralja nad Izraelom in te rešil iz Savlove roke. Dal sem ti hišo tvojega gospoda in žene tvojega gospoda v tvoje naročje. Izročil sem ti hišo Izraelovo in Judovo. Če bi bilo to premalo, bi ti pridejal še to in ono. Zakaj si zaničeval Gospodovo besedo, da si storil, kar mu ni všeč? Hetejca Urija si ubil z mečem in si njegovo ženo vzel za ženo, njega pa si dal umoriti z mečem Amonovih sinov. Zato se nikdar ne umakne meč od tvoje hiše. Kajti zaničeval si me in vzel ženo Hetejca Urija, da bodi tvoja žena.‘ Tako govori Gospod: ‚Glej, spravil bom nesrečo nadte, iz tvoje hiše. Vzel bom tvoje žene pred tvojimi očmi ter jih dal tvojemu bližnjemu, da bo pri tvojih ženah pred očmi tega sonca. Ti si sicer delal na skrivnem, jaz pa bom to storil pred vsem Izraelom in pred soncem.‘« Tedaj je David rekel Natanu: »Grešil sem zoper Gospoda.« Natan je Davidu odgovoril: »Gospod ti tudi odpušča greh; ne boš umrl. Toda ker si s tem dejanjem pohujšal Gospodove sovražnike, bo umrl sin, ki se ti je rodil.« Nato je odšel Natan domov. Gospod pa je otroka, ki ga je rodila Urijeva žena Davidu, udaril z boleznijo. David je zaradi dečka prosil Boga; David se je strogo postil in kadar je prišel domov, je ležal čez noč na tleh. Starešine njegove hiše so pristopili k njemu in ga silili, da bi vstal od tal, pa ni hotel; tudi ni nič jedel z njimi. Sedmi dan je otrok umrl. Davidovi služabniki pa so se bali mu povedati, da je otrok umrl. Dejali so namreč: »Glej, ko je otrok še živel, smo mu govorili, pa ni poslušal našega glasu. Kako naj mu rečemo, da je otrok umrl? Storil bo še kaj hudega.« David pa je opazil, da so njegovi služabniki med seboj šepetali. Tako je David spoznal, da je bil otrok umrl. In David je rekel svojim služabnikom: »Je li otrok mrtev?« Odgovorili so: »Mrtev.« Nato je David vstal od tal, se umil in pomazilil, se preoblekel ter šel v hišo Gospodovo molit. Ko je prišel nazaj v svojo hišo, si je dal prinesti jedi in je jedel. Njegovi služabniki so mu rekli: »Kaj je to, kar delaš? Zaradi otroka si se postil in jokal, dokler je še živel. Ko pa je otrok umrl, si vstal in uživaš jed.« Odgovoril je: »Dokler je otrok še živel, sem se postil in jokal, ker sem dejal: ‚Kdo ve, ali se me ne usmili Gospod, da ostane otrok pri življenju?‘ Zdaj pa je mrtev. Kaj bi se še postil? Mar ga bom mogel še nazaj spraviti? Jaz pač pojdem k njemu, on pa se ne vrne k meni.« David je tolažil svojo ženo Betsabejo. Šel je k njej ter bil pri njej. Rodila je sina in dal mu je ime Salomon in Gospod ga je ljubil. Dal ga je po preroku Natanu imenovati Jedidija zaradi Gospoda. Joab je napadel Rabo Amonovih sinov in osvojil kraljevo mesto. Nato je poslal Joab k Davidu sle in sporočil: »Napadel sem Rabo in že osvojil vodno mesto. Zberi zdaj ostanek ljudstva, obkoli mesto in ga osvoji, da ne osvojim jaz mesta in se ne bo moje ime nad njim imenovalo!« David je zbral vse ljudstvo, šel nad Rabo, jo napadel in jo osvojil. Vzel je njihovemu kralju z glave krono, težko talent zlata, okrašeno z dragocenimi kamni, in položili so jo Davidu na glavo. Tudi zelo veliko plena je odpeljal iz mesta. Ljudi, ki so bili v njem, je odvedel in jih postavil k žagam, železnim konicam in železnim sekiram ter jih spravil v opekarne. Tako je storil vsem mestom Amonovih sinov. Potem se je David z vsem ljudstvom vrnil v Jeruzalem. Potem se je zgodilo tole. Davidov sin Absalom je imel lepo sestro, imenovala se je Tamara. Davidov sin Amnon jo je vzljubil. Amnonu je bilo tako hudo, da je obolel zaradi svoje sestre Tamare. Kajti bila je devica in Amnonu se je zdelo nemogoče, da bi z njo kaj opravil. Amnon pa je imel prijatelja z imenom Jonadab, sina Davidovega brata Samaa. Jonadab je bil zelo prebrisan mož. Vprašal ga je: »Zakaj, kraljevi sin, od jutra do jutra tako medliš? Ali bi mi ne povedal?« Amnon mu je odvrnil: »Ljubim Tamaro, sestro svojega brata Absaloma.« Jonadab mu je rekel: »Lezi v posteljo in delaj se bolnega! In ko pride tvoj oče, da te pogleda, mu reci: ‚Naj pride, prosim, moja sestra Tamara, da mi dá jesti. Ko bi pripravila jed pred mojimi očmi, da bi videl, bi rad jedel iz njene roke.‘« Amnon je legel in se delal bolnega. Kralj ga je prišel obiskat. Amnon je kralju rekel: »Naj pride, prosim, moja sestra Tamara in speče nekaj kolačev pred mojimi očmi, da bi jedel iz njene roke.« David je poslal domov po Tamaro z naročilom: »Pojdi v hišo svojega brata Amnona in mu pripravi jed!« Tamara je šla v hišo svojega brata Amnona, ki je ležal. Vzela je testo, ga zgnetla in pripravila pred njegovimi očmi kolače in jih spekla. Potem je vzela ponev in jih izsula pred njim. Pa ni hotel jesti. Velel je namreč Amnon: »Izženite vse izpred mene!« Ko so vsi odšli izpred njega, je rekel Amnon Tamari: »Prinesi jed v izbo, da bom jedel iz tvoje roke!« Tamara je vzela kolače, ki jih je pripravila, in jih prinesla svojemu bratu Amnonu v izbo. Ko pa mu je ponudila, da bi jedel, jo je zagrabil in ji rekel: »Pridi, moja sestra, pojdi k meni!« Odgovorila mu je: »Nikar, moj brat, nikar me ne ponižuj! Kajti tako se ne dela v Izraelu. Ne smeš storiti te hudobije. Kam naj nesem svojo sramoto? In ti bi bil kot eden izmed hudobnežev v Izraelu. Pa govôri vendar s kraljem! Saj ti me ne bo odrekel.« A ni hotel poslušati njenega glasu, ampak ji je delal silo in ponižal ter bil pri njej. Potem pa jo je Amnon zasovražil s silno velikim sovraštvom. Da, večje je bilo sovraštvo, s katerim jo je sovražil, nego ljubezen, s katero jo je bil ljubil. Zato ji je Amnon velel: »Vstani, pojdi!« Odvrnila mu je: »Nikar! Kajti ta krivica, da bi me izgnal, bi bila še večja ko ona druga, ki si mi jo storil!« Pa je ni hotel poslušati. Poklical je svojega služabnika, ki mu je stregel, ter rekel: »Spravite tole izpred mene na cesto in zakleni duri za njo!« Nosila pa je dolgo pisano oblačilo; kajti tako so se od nekdaj oblačile kraljeve hčere, ki so bile device. Njegov strežnik jo je torej izgnal na cesto in zaklenil duri za njo. Tamara pa je potresla pepel na svojo glavo, pretrgala dolgo pisano oblačilo, ki ga je nosila, dela roko na glavo, odšla in grede vpila. Njen brat Absalom ji je rekel: »Je mar tvoj brat Amnon bil pri tebi? Potem zdaj, moja sestra, molči! Tvoj brat je. Ne jemlji si te reči k srcu!« Tako je ostala Tamara zapuščena v hiši svojega brata Absaloma. Ko je kralj David vse te reči slišal, se je zelo razsrdil. Absalom pa ni govoril z Amnonom ne hudega ne dobrega; kajti Absalom je sovražil Amnona, ker je njegovo sestro Tamaro ponižal. Ko so po dveh letih strigli Absalomu ovce v Baalhasoru pri Efraimu, je povabil Absalom vse kraljeve sinove. Tudi h kralju je prišel Absalom in rekel: »Glej, tvojemu služabniku strižejo ovce. Prosim, naj gredo s tvojim služabnikom kralj in njegovi ljudje!« Kralj je Absalomu odgovoril: »Nikar, moj sin! Naj ne hodimo vsi, da ti ne bomo nadležni.« In dasi ga je silil, vendar ni hotel iti, ampak ga je odpustil. Nato je rekel Absalom: »Če ne, naj gre z nami, prosim, vsaj moj brat Amnon.« Kralj ga je vprašal: »Čemu naj gre s teboj?« Ker pa ga je Absalom silil, je poslal z njim Amnona in vse kraljeve sinove. Potem je Absalom svojim hlapcem naročil: »Glejte! Ko bo Amnon od vina dobre volje in vam porečem, tedaj udarite Amnona in ga umorite! Nikar se ne bojte! Ali vam nisem jaz zapovedal? Osrčite se in bodite hrabri možje!« Absalomovi hlapci so storili z Amnonom, kakor je bil Absalom zapovedal. Vsi kraljevi sinovi pa so se vzdignili, sedli vsak na svojega mezga ter pobegnili. Ko so bili še na potu, je prišel do Davida glas: »Absalom je pobil vse kraljeve sinove, niti eden izmed njih ni preostal.« Kralj je vstal, pretrgal svoje oblačilo ter legel na tla. Tudi vsi njegovi služabniki so stali s pretrganimi oblačili. Tedaj je spregovoril Jonadab, sin Davidovega brata Samaa, in rekel: »Moj gospod naj ne pravi, da so vse mlade kraljeve sinove umorili. Kajti samo Amnon je mrtev; saj je bila zlovešča poteza na Absalomovih ustih od dne, ko je oni ponižal njegovo sestro Tamaro. Naj si torej moj gospod in kralj tega ne jemlje k srcu, češ da so vsi kraljevi sinovi mrtvi. Kajti samo Amnon je mrtev.« Absalom pa je pobegnil. In mladenič, ki je bil na straži, je povzdignil oči ter pogledal in glej, mnogo ljudstva je prihajalo po potu v Horonaim s pobočja. Jonadab je rekel kralju: »Glej, kraljevi sinovi prihajajo! Kakor je rekel tvoj hlapec, tako se je zgodilo.« Ko je izgovoril, glej, so prišli kraljevi sinovi in začeli glasno jokati. Tudi kralj in vsi njegovi služabniki so zelo bridko jokali. Absalom je bežal in šel k Tolmaju, Amiudovemu sinu, kralju v Gesuru. Kralj David pa je ves čas žaloval po svojem sinu. Ko je Absalom zbežal in prišel v Gesur, je ostal tam tri leta. In kralj David je nehal preganjati Absaloma; kajti potolažil se je zaradi Amnonove smrti. Ko je Sarvijin sin Joab spoznal, da se je kraljevo srce nagnilo k Absalomu, je poslal Joab v Tekuo in dal od tam pripeljati modro ženo ter ji rekel: »Delaj se, kakor da bi žalovala, obleci žalno oblačilo in ne mazili se z oljem, ampak bodi kakor žena, ki že dolgo časa žaluje po mrtvem. Pojdi tako h kralju ter mu takole govori!« In Joab ji je položil besede v usta. Ko je žena iz Tekue prišla h kralju, je padla z obrazom na tla, se poklonila ter rekla: »Pomagaj, kralj!« Kralj jo je vprašal: »Kaj ti je?« Odgovorila je: »Oh, vdova sem, mož mi je umrl. Tvoja dekla je imela dva sina. Ta dva sta se sprla med seboj na polju. Ker ni bilo nikogar, ki bi ju pomiril, je udaril eden drugega in ga ubil. In glej, vzdignila se je vsa rodovina zoper tvojo deklo in so rekli: ‚Izroči njega, ki je ubil svojega brata, da ga ubijemo za življenje njegovega brata, katerega je umoril, in pokončamo tudi dediča.‘ Tako hočejo ugasiti oglje, ki mi je preostalo, tako da mojemu možu ne bi pustili ne imena ne potomstva na zemlji.« Kralj je rekel ženi: »Pojdi domov! Odredil bom zate.« Žena iz Tekue pa je rekla kralju: »Na meni, moj gospod in kralj, bodi krivda in na moji družini, a kralj in njegov prestol naj bo brez krivde!« Kralj je odgovoril: »Če te kdo ogovori, ga spravi k meni in ne bo se te več dotaknil!« Odvrnila je: »Naj priseže kralj, prosim, pri Gospodu, svojem Bogu, da krvni maščevalec ne bo povečal nesreče in ne bodo pokončali mojega sina!« Odgovoril je: »Kakor resnično Gospod živi, še las ne bo padel tvojemu sinu na zemljo.« Potem je rekla žena: »Naj govori, prosim, tvoja dekla še besedo gospodu kralju!« Dejal je: »Govori!« In žena je rekla: »Zakaj nameravaš prav isto zoper božje ljudstvo? Ko je kralj tole rekel, je priznal krivdo, ker kralj ne pusti, da bi se vrnil njegov izgnanec. Kajti umrli bomo in bomo kakor voda, ki se razlije na zemljo in se več ne zbere. Bog ne jemlje življenja, ampak misli na to, da ne pahne od sebe izgnanca. Zdaj sem prišla, da bi povedala to kralju, svojemu gospodu, ker so me ljudje strašili. In tvoja dekla je menila: ‚Govorila bom vendar s kraljem, morda spolni kralj prošnjo svoje dekle. Kajti kralj bo poslušal, da reši svojo deklo iz roke moža, ki me hoče skupaj z mojim sinom iztrebiti iz božje dediščine.‘ Zato je dejala tvoja dekla: ‚Beseda mojega gospoda in kralja mi bodi v pomirjenje! Kajti kakor angel božji, tak je moj gospod in kralj, da posluša dobro in hudo.‘ Gospod, tvoj Bog, bodi s teboj!« Nato je kralj ženi odgovoril: »Ne prikrivaj mi ničesar, kar te bom vprašal!« Žena je odgovorila: »Govori, prosim, moj gospod in kralj!« In kralj je vprašal: »Ali je s teboj pri vsem tem Joabova roka?« Žena je odvrnila: »Kakor resnično živiš, moj gospod in kralj, ni se mogoče ogniti ne na levo ne na desno vsemu, kar je govoril moj gospod in kralj. Da, tvoj služabnik Joab mi je ukazal in položil v usta tvoje dekle vse te besede. Da bi dal stvari drugo lice, je tvoj služabnik Joab to storil. A moj gospod je moder, kakor je moder angel božji, da vse spozna, kar se godi na zemlji.« Potem je kralj rekel Joabu: »Glej, spolnim to prošnjo; pojdi in pripelji nazaj mladeniča Absaloma!« Joab je padel z obrazom na tla, se poklonil in blagoslovil kralja. In Joab je dejal: »Danes je spoznal tvoj hlapec, da sem našel milost v tvojih očeh, moj gospod in kralj, ker je spolnil kralj prošnjo svojega hlapca.« Nato se je Joab vzdignil in šel v Gesur ter pripeljal Absaloma v Jeruzalem. Kralj pa je velel: »Naj se umakne v svojo hišo, mojega obličja pa ne sme videti.« In Absalom se je umaknil v svojo hišo, kraljevega obličja pa ni videl. V vsem Izraelu pa ni bilo moža, ki bi ga zaradi njegove lepote tako zelo slavili ko Absaloma. Od stopala do temena ni bilo madeža na njem. Kadar si je dal striči glavo, dajal pa si jo je striči na koncu vsakega leta, ker ga je težila, tako da jo je moral dati striči, tedaj so tehtali lasje njegove glave dvesto seklov po kraljevi uteži. Absalomu so se rodili trije sinovi in ena hči z imenom Tamara; ta je bila žena lepe postave. Absalom je prebival dve leti v Jeruzalemu, ne da bi videl kraljevo obličje. Tedaj je poslal Absalom po Joaba, da bi ga poslal h kralju. Pa ni hotel priti k njemu. Poslal je še vdrugič, a ni hotel priti. Zato je rekel svojim hlapcem: »Glejte, Joabova njiva je poleg moje; ječmen ima tam; pojdite in jo zažgite!« In Absalomovi hlapci so požgali njivo. Tedaj se je Joab vzdignil, šel k Absalomu v njegovo hišo ter mu rekel: »Zakaj so tvoji hlapci zažgali mojo njivo?« Absalom je odgovoril Joabu: »Glej, poslal sem pote in ti dal reči: ‚Pridi sem, da te pošljem h kralju s sporočilom: Čemu sem prišel iz Gesura? Bolje bi mi bilo, ko bi bil še tam. Zdaj pa bi hotel videti kraljevo obličje. Če je krivda na meni, naj me usmrti.‘« Joab je šel h kralju in mu to povedal. Ta je dal poklicati Absaloma. Ko je prišel h kralju, se mu je poklonil in padel z obrazom na tla pred kraljem. Kralj pa je poljubil Absaloma. Nato si je Absalom naročil voz in konj ter petdeset mož, ki so tekali pred njim. Navsezgodaj se je postavljal Absalom ob potu pri vratih. Vsakega, ki je imel pravdo in prišel h kralju po razsodbo, je poklical Absalom k sebi in vprašal: »Iz katerega mesta si?« Ko je odgovoril: »Tvoj hlapec je iz tega in tega Izraelovega rodu,« mu je Absalom rekel: »Glej, tvoja stvar je dobra in pravilna, a pri kralju ni nobenega, ki bi te poslušal.« Dalje je rekel Absalom: »Ko bi vendar kdo mene postavil za sodnika v deželi! Vsak, ki ima pravdo ali tožbo, bi prišel k meni in bi mu prisodil pravico.« Če je kdo pristopil, da bi se mu poklonil, je stegnil roko, ga pritegnil k sebi in ga poljubil. Tako je delal Absalom z vsemi Izraelci, ki so prihajali h kralju po razsodbo. In Absalom si je pridobival srca Izraelovih mož. Po štirih letih je Absalom rekel kralju: »Naj grem, prosim, da spolnim v Hebronu svojo obljubo, ki sem jo storil Gospodu. Kajti, ko sem bival v Gesuru na Aramskem, je tvoj hlapec obljubil: ‚Ako me Gospod res pripelje nazaj v Jeruzalem, bom daroval Gospodu.‘« Kralj mu je odgovoril: »Pojdi v miru!« Potem se je vzdignil in šel v Hebron. Absalom pa je poslal tajne sle po vseh Izraelovih rodovih in dal razglasiti: »Kadar začujete glas trombe, recite: ‚Absalom je kralj v Hebronu.‘« Z Absalomom je šlo dvesto mož iz Jeruzalema, ki so bili povabljeni in šli s preprostim srcem, ne da bi kaj vedeli. Ko je Absalom opravljal daritve, je dal poklicati tudi Davidovega svetovalca Gilonca Ahitofela iz njegovega mesta Gila. Tako je nastala silna zarota in vedno več ljudstva je bilo pri Absalomu. Tedaj je prišel k Davidu sel s sporočilom: »Srca Izraelovih mož so se nagnila k Absalomu.« Nato je rekel David vsem svojim služabnikom, ki so bili pri njem v Jeruzalemu: »Vzdignite se, bežimo! Kajti ni rešitve za nas pred Absalomom. Hitro odrinite! Sicer se podviza, nas dohiti, spravi nad nas nesrečo in udari mesto z ostrim mečem.« Kraljevi služabniki so kralju odgovorili: »Kakor koli izvoli gospod in kralj! Glej, tvoji hlapci smo!« Kralj je torej odšel in za njim vsa njegova družina. Deset stranskih žen pa je kralj pustil, da bi varovale hišo. Tako je odšel kralj in vsi ljudje za njim. Ustavili so se pri zadnji hiši. Vsi njegovi služabniki so šli mimo njega. Vsi Keretejci in vsi Feletejci, vsi Getejci, šeststo mož, ki so za njim prišli iz Geta, so mimo korakali pred kraljem. Kralj je rekel Etaju iz Geta: »Čemu greš tudi ti z nami? Vrni se in ostani pri ‚kralju‘! Kajti tujec si in že sam pregnan iz svoje domovine. Včeraj si prišel in danes naj te vzamem s seboj na blodno pot, ko sam ne vem, kam grem? Vrni se in pelji nazaj svoje brate s seboj! Gospod naj ti izkaže milost in zvestobo!« Etaj je kralju odgovoril: »Kakor resnično Gospod živi in kakor resnično živi moj gospod in kralj: na kraju, kjer bo moj gospod in kralj, bodisi za smrt ali za življenje, tam bo tudi tvoj hlapec!« Nato je David rekel Etaju: »Pridi in pojdi mimo!« Tako je šel Etaj iz Geta mimo in vsi njegovi možje in vsa družina, ki je bila z njim. Vsa dežela pa je na glas jokala, ko so šli vsi ti ljudje mimo. Potem je šel kralj čez potok Cedron in vse ljudstvo je šlo po potu v puščavo. Glej, tudi Sadok je bil pri njem z vsemi leviti, ki so nosili skrinjo zaveze božje. Postavili so skrinjo božjo in Abjatar je daroval, dokler ni vse ljudstvo iz mesta popolnoma odšlo mimo. Potem je rekel kralj Sadoku: »Spravi skrinjo božjo nazaj v mesto! Če najdem milost v Gospodovih očeh, me privede nazaj in mi da videti njo in njeno prebivališče. Če pa tako poreče: ‚Nisi mi pogodu,‘ glej, tukaj sem! Naj stori z menoj, kakor se mu dobro zdi.« Kralj je še rekel duhovniku Sadoku: »Glej, vrnita se mirno v mesto in za vama vajina dva sinova, tvoj sin Ahimaas in Abjatarjev sin Jonatan. Glejte, jaz počakam pri brodih ob puščavi, dokler ne pride od vas sporočilo, ki me obvesti.« Sadok in Abjatar sta torej spravila skrinjo božjo nazaj v Jeruzalem in sta ostala ondi. David je šel na Oljsko goro. Grede je jokal in imel zakrito glavo ter hodil bos. Tudi vsi ljudje, ki so bili z njim, so si zakrili glave in jokajoč hodili. Ko se je Davidu naznanilo, da je Ahitofel med zarotniki pri Absalomu, je David rekel: »Prosim, Gospod, poderi Ahitofelov svèt!« Ko je David prišel na vrh, kjer so častili Boga, glej, mu je prišel nasproti Husaj iz Araha s pretrganim oblačilom in s prahom na glavi. David mu je rekel: »Če pojdeš z menoj, mi boš v nadlego. Če pa se vrneš v mesto in porečeš Absalomu: ‚Tvoj hlapec sem, o kralj; poprej sem bil hlapec tvojega očeta, zdaj pa bom tvoj hlapec,‘ mi boš podrl Ahitofelov svèt. Tudi duhovnika Sadok in Abjatar sta tam pri tebi. Vse, kar boš slišal iz ‚kraljeve‘ hiše, naznani duhovnikoma Sadoku in Abjatarju! Glej, ondi sta pri njima njuna dva sinova, Sadokov sin Ahimaas in Abjatarjev sin Jonatan. Po njima mi sporočite vse, kar boste slišali!« In Davidov prijatelj Husaj je prišel v mesto, ko je tudi Absalom prišel v Jeruzalem. Ko je David prišel malo dalje od vrha, glej, mu je prišel naproti Mifibosetov hlapec Siba z dvema osedlanima osloma; nosila sta dvesto hlebov, sto posušenih grozdov, sto kosov sadja in meh vina. Kralj je vprašal Siba: »Kaj hočeš s tem?« Siba je odgovoril: »Osla sta za ježo kraljevi družini, kruh in sadje za jed hlapcem, in vino, da bodo pili tisti, ki opešajo v puščavi.« Kralj je dalje vprašal: »Kje je sin tvojega gospoda?« Siba je odvrnil kralju: »Glej, ostal je v Jeruzalemu, ker je dejal: ‚Danes mi bo Izraelova hiša nazaj dala kraljestvo mojega očeta.‘« In kralj je rekel Sibu: »Glej, tvoje bodi vse, kar ima Mifiboset!« Siba je odgovoril: »Globoko se klanjam; naj najdem milost v tvojih očeh, moj gospod in kralj.« Ko je dospel kralj David do Bahurima, glej, je prišel od ondod mož iz rodovine Savlove hiše, Gerov sin, z imenom Semej; prišel je in grede preklinjal ter lučal kamenje na Davida in vse služabnike kralja Davida, dasi so šli vsi vojaki ob njegovi desnici in levici. In tako je govoril Semej, ko je preklinjal: »Proč, proč, krvoločnik in hudobnež! Gospod je obrnil nate vso kri Savlove hiše, na čigar mesto si se vrinil za kralja, in Gospod je dal kraljestvo v roke tvojemu sinu Absalomu. Glej, v nesreči si, ker si krvoločnik!« Tedaj je rekel kralju Sarvijin sin Abisaj: »Zakaj preklinja ta mrtvi pes mojega gospodarja in kralja? Pojdem tja in mu odsekam glavo!« Kralj pa je odgovoril: »Kaj imam z vama, Sarvijina sinova? Naj preklinja; kajti, če mu je Gospod rekel: ‚Prekolni Davida!‘ kdo bo vprašal: ‚Zakaj tako delaš?‘« Potem je rekel David Abisaju in vsem svojim služabnikom: »Glej, moj sin, ki je prišel iz mojih ledij, mi streže po življenju, koliko bolj zdaj ta Benjaminovec! Pustite ga, naj preklinja, ker mu je Gospod velel! Morda se ozre Gospod na mojo bedo in mi Gospod povrne z dobrim za kletev, ki me danes zadeva.« In David je nadaljeval pot s svojimi ljudmi, Semej pa je šel ob pobočju gore poleg njega, grede preklinjal, lučal vanj kamenje in metal vanj prah. Kralj in vsi ljudje, ki so bili z njim, so dospeli upehani. Tam se je odpočil. Absalom in vse ljudstvo, Izraelovi možje, so prišli v Jeruzalem; tudi Ahitofel je bil pri njem. Ko je Davidov prijatelj Husaj iz Araha prišel k Absalomu, je Husaj Absalomu rekel: »Živel kralj! Živel kralj!« Absalom je odvrnil Husaju: »Ali je to tvoja ljubezen do tvojega prijatelja? Zakaj nisi šel s svojim prijateljem?« Husaj je odgovoril Absalomu: »Ne, ampak njegov bom in pri njem bom ostal, kogar je Gospod izvolil in to ljudstvo in vsi Izraelovi možje. In drugič: Komu naj služim? Ali ne njegovemu sinu? Kakor sem služil tvojemu očetu, tako bom pred teboj.« Absalom pa je rekel Ahitofelu: »Svetujte, kaj naj storimo!« Ahitofel je Absalomu odgovoril: »Pojdi k stranskim ženam svojega očeta, ki jih je pustil, da bi varovale hišo! Ko bo ves Izrael slišal, da si se pristudil svojemu očetu, se bodo vsi tvoji pristaši ojunačili.« Razpeli so Absalomu šotor na strehi in Absalom je šel k stranskim ženam svojega očeta pred očmi vsega Izraela. Svèt pa, ki ga je Ahitofel tiste dni dajal, je bil, kakor da bi kdo božjo besedo za svèt vprašal. Toliko je veljal vsak Ahitofelov svèt pri Davidu kakor pri Absalomu. Nato je Ahitofel rekel Absalomu: »Naj si izberem dvanajst tisoč mož, da se vzdignem in še nocoj pritisnem za Davidom! Planil bom nanj, ko je truden in slab, ter ga prestrašil. Vsi vojaki, ki so pri njem, bodo zbežali in pobil bom kralja samega. Potem pripeljem vso vojsko k tebi nazaj. Če se vrnejo vsi vojaki, kakor želiš, bo vse ljudstvo imelo mir.« Ta predlog je bil všeč Absalomu in vsem Izraelovim starešinam. Absalom pa je velel: »Pokličite vendar tudi Husaja iz Araha, da slišimo tudi to, kar ta poreče!« Ko je Husaj prišel k Absalomu, mu je Absalom rekel: »Takole je predlagal Ahitofel. Ali naj izvršimo njegov predlog? Če ne, govori ti!« Husaj je odgovoril Absalomu: »Svèt, ki ti ga je Ahitofel to pot dal, ni dober.« In Husaj je nadaljeval: »Ti veš, da so tvoj oče in njegovi ljudje junaki in srditega poguma kakor medvedka na polju, ki so ji ugrabili mladiče. Tudi je tvoj oče vojak, ki ne počiva v noči z ljudstvom. Glej, zdaj se skriva v kaki globeli ali kje drugod. Če bi torej takoj v začetku nekateri padli, bodo ljudje, ko bodo to slišali, rekli: ‚Poraženi so Absalomovi pristaši.‘ Potem bodo gotovo obupali tudi najhrabrejši, ki imajo srce kakor lev. Kajti ves Izrael ve, da je tvoj oče junak in njegovi spremljevalci hrabri možje. Zato svetujem: zbere naj se pri tebi ves Izrael od Dana do Bersabe, tako mnogo ko peska ob morju, in pojdi osebno sredi med njimi! Če potem pridemo k njemu na kakem kraju, kjer ga bomo našli, planemo nanj, kakor pada rosa na zemljo, in od njega in vseh mož, ki so pri njem, ne bo preostal niti eden. Ako pa se umakne v kako mesto, bo ves Izrael vrgel vrvi na to mesto in ga potegnemo v dolino, da se tam ne najde niti kamenček.« Tedaj so rekli Absalom in vsi Izraelci: »Boljši je svèt Husaja iz Araha nego Ahitofelov svèt.« Gospod je namreč odločil, da je bil ovržen dobri Ahitofelov svèt, ker je Gospod hotel spraviti nesrečo nad Absaloma. Husaj je duhovnikoma Sadoku in Abjatarju sporočil: »Tako in tako je Ahitofel svetoval Absalomu in Izraelovim starešinam. Jaz pa sem tako in tako svetoval. Dajta zdaj Davidu hitro tole naznaniti: ‚Ne prenočuj pri brodih ob puščavi! Pojdi marveč hitro na ono stran,‘ da ne zadene nesreča kralja z vsemi ljudmi, ki so pri njem!« Jonatan in Ahimaas pa sta stala pri studencu Rogelu. Dekla je šla tja in jima naznanila. Ta naj bi potem šla poročat kralju Davidu. Nista se namreč smela kazati in v mesto hoditi. A neki mladenič ju je videl in Absalomu naznanil. Hitro sta odšla in prišla v Bahurimu v hišo moža, ki je imel na dvorišču vodnjak, v katerega sta stopila. Žena pa je vzela pregrinjalo in ga razgrnila nad vodnjakom ter nanje nasula pšena, da se nič ni opazilo. Absalomovi služabniki so prišli k ženi v hišo in vprašali: »Kje sta Ahimaas in Jonatan?« Žena jim je odgovorila: »Odšla sta k vodi.« Iskali so ju, a ne našli; nato so se vrnili v Jeruzalem. Ko so odšli, sta stopila iz vodnjaka ter šla in sporočila kralju Davidu. Rekla sta Davidu: »Vzdignite se in pojdite hitro čez vodo! Kajti tako in tako je Ahitofel glede vas svetoval.« David se je vzdignil z vsem ljudstvom, ki je bilo pri njem, in šel čez Jordan. Ob jutranjem svitu ni zaostal niti eden, ki bi ne bil šel čez Jordan. Ko je Ahitofel videl, da se njegov svèt ni izvršil, je osedlal osla, se vzdignil in odšel domov v svoje mesto. Ko je oskrbel svojo hišo, se je obesil in tako umrl. Pokopali so ga v grobu njegovega očeta. David je prišel v Mahanaim, ko so šli Absalom in vsi Izraelovi možje z njim čez Jordan. Namesto Joaba je Absalom postavil Amasa nad vojsko. Amasa je bil sin Izmaelca, ki se je imenoval Jetra. Ta je bil šel k Naasovi hčeri Abigaili, Sarvijini sestri, ki je bila Joabova mati. Izraelci in Absalom so se utaborili v galaadski deželi. Ko je David prispel v Mahanaim, so prinesli Naasov sin Sobi iz Rabe Amonovih sinov in Amielov sin Mahir iz Lodabara in Galaadčan Berzelaj iz Rogelima postelj, loncev, lončenih posod, pšenice, ječmena, moke, opraženega zrnja, boba, leče, praženega zrnja, medu, masla, ovac in kravjega sira za živež Davidu in ljudstvu, ki je bilo pri njem; kajti mislili so: »Ljudje so lačni, upehani in žejni v puščavi.« David je pregledal ljudi, ki so bili pri njem, in jim postavil poveljnike nad tisoč in poveljnike nad sto. Nato je dal David tretjino ljudi pod Joabovo poveljstvo, tretjino pod poveljstvo Sarvijinega sina Abisaja, Joabovega brata, in tretjino pod poveljstvo Etaja iz Geta. Kralj je rekel ljudem: »Tudi jaz pojdem z vami.« Ljudje pa so odgovorili: »Ne hodi! Kajti če pobegnemo, jim ne bo mar za nas. Če nas tudi polovica pade, ne bodo marali za nas. A ti veljaš za deset tisoč izmed nas. Zato je zdaj bolje, da si nam iz mesta v pomoč.« Kralj jim je odvrnil: »Kar se vam prav zdi, bom storil.« Potem se je kralj ustopil k vratom in vsa vojska je šla ven po sto in po tisoč. Kralj pa je zapovedal Joabu, Abisaju in Etaju: »Milo mi ravnajte z mladeničem Absalomom!« Vsa vojska je slišala, kako je kralj vsem poveljnikom dal naročilo glede Absaloma. Potem je šla vojska na polje zoper Izraela in prišlo je do bitke v Efraimovem gozdu. Tam so Davidovi ljudje porazili Izraelce in tisti dan je bilo tam poraženih veliko mož, dvajset tisoč. Boj se je razširil po vsej tamkajšnji pokrajini in gozd je ugonobil tisti dan več ljudi, kakor jih je meč pokončal. Absalom pa je slučajno naletel na Davidove ljudi. Absalom je jezdil na mezgu. Mezeg je prišel pod vejevje velikega hrasta. In obtičal je z glavo na hrastu in obvisel med nebom in zemljo, ko je mezeg izpod njega oddirjal. Neki mož je to videl in sporočil Joabu: »Glej, videl sem, da visi Absalom na hrastu.« Joab je odgovoril možu, ki mu je to sporočil: »Glej, če si ga videl, zakaj ga nisi ondi pobil na zemljo? Dal bi ti deset srebrnih seklov in pas.« Mož pa je odvrnil Joabu: »In ko bi se mi tudi tisoč srebrnikov izplačalo, bi ne stegnil roke zoper kraljevega sina. Kajti z lastnimi ušesi sem slišal, kako je kralj tebi, Abisaju in Etaju zapovedal: ‚Pazite mi na mladeniča Absaloma!‘ Ako bi ga zavratno umoril, bi vse to ne ostalo kralju skrito in ti bi se umaknil.« Joab je rekel: »Ne bom se dalje s teboj mudil.« Vzel je tri sulice v roko in jih zasadil Absalomu v srce. Ko je bil še živ na hrastu, je pristopilo deset mladeničev, ki so Joabu nosili orožje, in so potolkli Absaloma ter ga ubili. Nato je Joab zatrobil na trombo in ljudje so nehali poditi Izraelce, ker je Joab ljudi ustavil. Potem so vzeli Absaloma, ga vrgli v gozdu v veliko jamo ter nanosili nanj silno velik kup kamenja. Ves Izrael pa je zbežal, vsak na svoj dom. Ko je Absalom še živel, si je dal postaviti spominski steber, ki je v Kraljevi dolini. Dejal je namreč: »Nimam sina, ki bi ohranil moje ime v spominu.« Zato je spominski steber imenoval po svojem imenu. Imenuje se Absalomov spomenik do današnjega dne. Tedaj je rekel Sadokov sin Ahimaas: »Naj stečem in naznanim kralju, da mu je Gospod pravico izkazal nasproti njegovim sovražnikom.« Joab pa mu je odgovoril: »Danes nisi za glasnika. Drug dan boš naznanil; a danes ne boš naznanil, ker je kraljev sin mrtev.« In Joab je velel Kušitu: »Pojdi, naznani kralju, kar si videl!« Kušit se je Joabu priklonil in stekel. Sadokov sin Ahimaas pa je še enkrat rekel Joabu: »Naj pride kar koli! Tudi jaz bi rad tekel za Kušitom.« Joab je dejal: »Zakaj hočeš tja teči, moj sin? Saj ne dobiš potnine.« Odgovoril je: »Naj pride kar koli, potečem!« Tedaj mu je rekel: »Pa teci!« Ahimaas je tekel po planjavi in prehitel Kušita. David je sedel med obojnimi vrati. Čuvaj pa je stopil na streho nad vrati ob zidu. Ko je povzdignil oči, glej, je videl, kako nekdo sam teče. Čuvaj je zaklical in javil kralju. Kralj je rekel: »Če je sam, je dobro naznanilo v njegovih ustih.« Ko je prihajal vedno bliže, je čuvaj zagledal, da še drug mož teče. Čuvaj je zaklical vratarju: »Glej, še drug mož teče sam!« Kralj je dejal: »Tudi ta je dober glasnik.« Čuvaj je dalje rekel: »Vidim, da prvi teče, kakor teče Sadokov sin Ahimaas.« Kralj je odgovoril: »To je dober mož in prihaja z dobrim naznanilom.« Ahimaas je zaklical kralju: »Pozdravljen!« Potem se je poklonil kralju z obrazom do tal in rekel: »Hvaljen bodi Gospod, tvoj Bog, ki je predal ljudi, ki so vzdignili roko zoper mojega gospoda in kralja!« Kralj je vprašal: »Ali je dobro mladeniču Absalomu?« Ahimaas je odgovoril: »Videl sem veliko vrvenje, ko je kraljevi služabnik Joab odposlal tvojega hlapca, pa ne vem, kaj je bilo.« Kralj je velel: »Odstopi, postavi se tja!« Odstopil je in stal. In glej, Kušit je prišel in Kušit je rekel: »Moj gospod in kralj naj sprejme veselo naznanilo: Gospod ti je danes izkazal pravico nasproti vsem, ki so se vzdignili zoper tebe.« Kralj pa je vprašal Kušita: »Ali je dobro mladeniču Absalomu?« Kušit je odgovoril: »Kakor temu mladeniču naj se zgodi sovražnikom mojega gospoda in kralja in vsem, ki se vzdigujejo zoper tebe z zlobnim namenom!« Kralj se je zgrozil, stopil v izbo nad vrati in jokal. Grede je takole govoril: »Moj sin Absalom! Moj sin! Moj sin Absalom! O da bi bil vendar jaz umrl namesto tebe! O Absalom, moj sin, moj sin!« Naznanili so Joabu: »Glej, kralj joka in žaluje za Absalomom!« In zmaga se je tisti dan vsemu ljudstvu spremenila v žalost, ker je ljudstvo tisti dan slišalo: »Kralj se žalosti zaradi svojega sina.« Zato se je ljudstvo tisti dan prikradlo v mesto, kakor se prikrade vojska, ki jo je sram, ker je v bitki zbežala. Kralj pa si je zagrnil obraz. »Moj sin Absalom,« je kralj na glas vpil, »o Absalom, moj sin, moj sin!« Tedaj je prišel Joab h kralju v hišo in rekel: »Osramotil si danes vse svoje služabnike, ki so danes rešili življenje tebi, tvojim sinovom in hčeram, tvojim ženam in stranskim ženam, ko ljubiš tiste, ki te sovražijo, in sovražiš te, ki te ljubijo. Saj si danes pokazal, da pri tebi poveljniki in služabniki niso nič. Kajti danes vem: ako bi bil Absalom še živ, mi vsi pa bi bili danes mrtvi, tedaj bi ti bilo prav. Zdaj pa vstani, pojdi ven in govori prisrčno s svojimi služabniki! Kajti prisegam pri Gospodu: ako ne pojdeš ven, ne ostane niti en mož nocoj pri tebi. To bi bila zate hujša nesreča nego vse nesreče, ki so te od tvoje mladosti do sedaj zadele.« Nato je kralj vstal in sédel pri vratih. Ko so vsej vojski naznanili: »Glej, kralj sedi pri vratih,« so prišli vsi ljudje pred kralja. Izrael je torej zbežal, vsak na svoj dom. Vse ljudstvo po vseh Izraelovih rodovih pa se je pričkalo: »Kralj nas je rešil iz rok naših sovražnikov in nas otel iz rok Filistejcev; zdaj pa je pred Absalomom zbežal iz dežele. Absalom pa, ki smo ga mazilili, da bi bil nad nami, je padel v boju. In zdaj, zakaj se obotavljate kralja nazaj privesti?« Govorjenje vsega Izraela je prišlo do kralja v njegovo hišo. Zato je dal kralj David duhovnikoma Sadoku in Abjatarju sporočiti: »Recita Judovim starešinam: ‚Zakaj ste poslednji pri tem, da kralja nazaj privedete v njegovo hišo? Moji bratje ste, moja kost in moje meso ste. Zakaj ste poslednji pri tem, da kralja nazaj privedete?‘ Tudi Amasu recita: ‚Ali nisi moja kost in moje meso? Bog naj mi stori tako in tako, ako ne boš vse žive dni pri meni vojskovodja namesto Joaba.‘« Tako si je naklonil srca vseh Judovih mož kakor enega moža, da so kralju sporočili: »Vrni se z vsemi svojimi služabniki!« Ko se je kralj vračal in dospel do Jordana, so prišli Judovci v Galgalo, da bi šli kralju naproti in kralja prepeljali čez Jordan. Tudi Benjaminovec Semej, Gerov sin iz Bahurima, je prihitel in šel z Judovci kralju Davidu naproti in z njim tisoč mož iz Benjamina. Tudi hlapec Savlove hiše Siba je prispel s petnajstimi sinovi in dvajsetimi služabniki do Jordana pred kralja. Ko je brod prišel čez, da bi prepeljal kraljevi dom in mu bil na razpolago, je padel Gerov sin Semej pred kralja, ko se je ta hotel peljati čez Jordan. Rekel je kralju: »Ne prištevaj mi, moj gospod, krivde in ne spominjaj se tega, kar je tvoj hlapec tisti dan zagrešil, ko je moj gospod in kralj šel iz Jeruzalema; naj si kralj ne žene tega k srcu! Saj ve tvoj hlapec, da sem se pregrešil. Pa glej, danes sem prišel prvi od vse Jožefove hiše, da bi šel svojemu gospodu in kralju naproti.« Sarvijin sin Abisaj pa je odvrnil: »Ne bo li Semej zato usmrčen, ker je preklinjal Gospodovega maziljenca?« A David je odgovoril: »Kaj imam z vama, Sarvijina sinova, da sta mi danes za skušnjavca? Naj bo mar danes kdo v Izraelu usmrčen, ko vendar vem, da sem danes postal kralj nad Izraelom?« Semeju pa je kralj rekel: »Ne boš umrl!« In kralj mu je prisegel. Tudi Savlov sin Mifiboset je šel kralju naproti. Ni si snažil nog, ne gojil brade, ne pral obleke od dne, ko je kralj odšel, do dne, ko se je vrnil v miru. Ko je prišel v Jeruzalem kralju naproti, ga je kralj vprašal: »Mifiboset, zakaj nisi šel z menoj?« Odgovoril je: »Moj gospod in kralj, moj hlapec me je prevaral. Kajti tvoj hlapec je ukazal: ‚Osedlaj mi osla, da bom jezdil na njem in potoval s kraljem,‘ ker je tvoj hlapec hrom. Tudi je obrekel tvojega hlapca pri mojem gospodu in kralju. A moj gospod in kralj je kakor angel božji. Stori torej, kar se ti dobro zdi! Kajti vsa hiša mojega očeta ni imela od mojega gospoda in kralja nič drugega pričakovati nego smrt. Ti pa si posadil svojega hlapca med goste svoje mize. Kako pravico in pritožbo bi še torej imel pri kralju?« Kralj mu je odvrnil: »Kaj toliko govoriš? Odločam: Ti in Siba si razdelita zemljišče!« Mifiboset pa je rekel kralju: »Naj vzame torej vse, ko se je moj gospod in kralj v miru vrnil v svojo hišo.« Tudi Galaadčan Berzelaj je prišel iz Rogelima in šel s kraljem do Jordana, da bi ga spremil čez Jordan. Berzelaj je bil zelo star, bilo mu je osemdeset let. Oskrboval je z živežem kralja, dokler je ta bival v Mahanaimu, ker je bil silno bogat mož. Kralj je tedaj rekel Berzelaju: »Pojdi z menoj! Preživljal te bom pri sebi v Jeruzalemu.« A Berzelaj je odgovoril kralju: »Kako dolgo bom še živel, da bi šel s kraljem v Jeruzalem? Osemdeset let imam danes. Morem li razločevati med dobrim in slabim? More li tvoj hlapec slast imeti v tem, kar bo jedel ali pil? Morem li še poslušati glas pevcev in pevk? Čemu naj bi bil tvoj hlapec še v nadlego mojemu gospodu in kralju? Tvoj hlapec bi rad šel samo nekoliko s kraljem čez Jordan. Zakaj bi mi kralj tako povračal? Naj se sme tvoj hlapec vrniti, da umrjem v svojem mestu pri grobu svojega očeta in svoje matere. A glej, tu je tvoj hlapec Kamaam; ta naj gre z mojim gospodom in kraljem! Stori njemu, kar se ti prav zdi!« Kralj je odgovoril: »Kamaam naj gre z menoj! Storil mu bom, kar ti bo všeč, in kar koli boš želel od mene, ti bom spolnil.« Nato je vse ljudstvo prešlo čez Jordan. Tudi kralj je šel čez. Potem je kralj Berzelaja poljubil in ga odpustil. In ta se je vrnil v svoj kraj. Kralj je šel v Galgalo in Kamaam je šel z njim. Vse Judovo ljudstvo je spremljalo kralja in tudi polovica Izraelovega ljudstva. In glej, vsi Izraelovi možje so prišli h kralju. Rekli so kralju: »Zakaj so te ugrabili naši bratje, Judovi možje, in prepeljali čez Jordan kralja z njegovo družino in vsemi Davidovimi možmi?« Vsi Judovi možje so odgovorili Izraelovim možem: »Kralj je vendar z nami v rodu. Zakaj se jezite zaradi tega? Smo li živeli na kraljeve stroške? Ali je bil od nas odstranjen?« Izraelovi možje pa so odvrnili Judovim možem: »Deset delov imamo pri kralju. Tudi smo nasproti vam prvorojenci. Zakaj ste nas zapostavili? Ali ni bila najprej naša želja, da bi svojega kralja nazaj privedli?« A besede Judovih mož so bile še bolj trde ko besede Izraelovih mož. Ondi pa je bil ničvreden mož z imenom Seba, Bokrijev sin, Benjaminovec. Zatrobil je na trombo in rekel: »Z Davidom nimamo deleža, tudi nimamo dediščine pri Isajevem sinu. Vsak na svoj dom, Izraelci!« In vsi Izraelci so šli od Davida proč za Bokrijevim sinom Sebom. Judovci pa so se oklenili svojega kralja od Jordana do Jeruzalema. Ko je prišel David v svojo hišo v Jeruzalem, je vzel kralj deset stranskih žen, ki jih je bil pustil, da bi varovale hišo, in jih dal v varstvo. Oskrboval jih je z živežem, k njim pa ni hodil. Tako so bile zaprte do dne svoje smrti kot vdove še živega moža. Nato je velel kralj Amasu: »Skliči mi v treh dneh Judove može in sam bodi tu na mestu!« Amasa je šel, da bi sklical Juda. Pa se je zamudil preko roka, ki mu ga je bil postavil. Zato je rekel David Abisaju: »Sedaj nam bo Bokrijev sin Seba še bolj nevaren ko Absalom. Vzemi ti hlapcev svojega gospoda in pojdi za njim, da si ne pridobi utrjenih mest in nam ne napravi skrbi!« Tedaj so šli za njim Joabovi možje, Keretejci in Feletejci in vsi vojni junaki. Šli so iz Jeruzalema, da bi preganjali Bokrijevega sina Seba. Ko so bili pri velikem kamnu v Gabaonu, je prišel Amasa pred nje. Joab je bil oblečen v vojno suknjo. Ob njej je visel meč, ki je bil s svojo nožnico privezan ob boku. Izdrl se je in padel na tla. Joab je rekel Amasu: »Ali se ti dobro godi, moj brat?« In Joab je prijel z desnico Amasa za brado, da bi ga poljubil. Amasa pa ni pazil na meč v Joabovi roki. In ta ga je zabodel z njim v trebuh, da mu je čreva izsul na zemljo. Umrl je, ne da bi ga zabodel vdrugič. Potem sta Joab in njegov brat Abisaj drla za Bokrijevim sinom Sebom. Mož izmed Joabovih hlapcev pa se je ustopil pri njem in klical: »Kdor ima Joaba rad in kdor je za Davida, naj gre za Joabom!« Amasa pa je ležal v krvi sredi ceste. Ko je mož videl, da vse ljudstvo postaja, je spravil Amasa s ceste na polje in vrgel nanj oblačilo, ker je vsak, ki je prišel mimo njega, gledal in postajal. Ko je bil s ceste odstranjen, so šli vsi za Joabom preganjat Bokrijevega sina Seba. Ta je bil obhodil vse Izraelove rodove do Abelbetmaahe. In vsi izvoljeni so se zbrali in šli za njim. Vsi Joabovi ljudje pa so prišli, ga oblegali v Abelbetmaahi, nagrmadili proti mestu nasip, ki je segal do obzidja in podkopali zid, da bi ga podrli. Tedaj je zaklicala modra žena iz mesta: »Poslušajte, poslušajte! Recite Joabu: ‚Pristopi sem, da bom govorila s teboj!‘« Ko se ji je približal, je žena vprašala: »Si ti Joab?« Odgovoril je: »Sem.« Rekla mu je: »Poslušaj besede svoje dekle!« Odgovoril je: »Poslušam.« Tedaj je rekla: »Poprej so rekali: ‚Vprašajte za svèt v Abeli!‘ In s tem so se zadovoljili. Mi smo najbolj miroljubno in zvesto mesto v Izraelu. Ti hočeš pokončati materino mesto v Izraelu. Zakaj hočeš pogubiti Gospodovo dediščino?« Joab je odgovoril: »Bog obvari, obvari, da bi hotel pogubiti ali pokončati! Ne gre za to, ampak mož z Efraimskega pogorja, Seba po imenu, Bokrijev sin, je vzdignil roko zoper kralja Davida. Izročite njega samega, in odrinem izpred mesta!« Žena je odvrnila Joabu: »Glej, njegova glava se ti bo vrgla čez zidovje!« V svoji modrosti je šla žena k vsemu ljudstvu in odsekali so Bokrijevemu sinu Sebu glavo ter jo vrgli k Joabu. Potem je zatrobil na trombo in razpršili so se izpred mesta, vsak na svoj dom. Joab pa se je vrnil h kralju v Jeruzalem. In Joab je bil poveljnik vse izraelske vojske. Jojadov sin Banaja je bil vodja Keretejcev in Feletejcev. Aduram je nadzoroval tlačane. Ahiludov sin Josafat je bil letopisec. Siva je bil pisar. Sadok in Abjatar sta bila duhovnika. Tudi Ira iz Jaira je bil duhovnik pri Davidu. V Davidovih dneh je bila tri leta lakota, leto za letom. David je vprašal Gospodovo obličje. In Gospod je odgovoril: »Na Savlu in njegovi hiši je krvna krivda, ker je Gabaonce pomoril.« Kralj je poklical Gabaonce in jih vprašal. – Gabaonci pa niso bili izmed Izraelovih sinov, ampak iz ostanka Amorejcev. Dasi so se jim Izraelci s prisego zavezali, jih je Savel v svoji gorečnosti za Izraelove in Judove sinove skušal zatreti. – David je torej vprašal Gabaonce: »Kaj naj vam storim in s čim naj izvršim spravo, da blagoslovite Gospodovo dediščino?« Gabaonci so mu odgovorili: »Pri Savlu in njegovi hiši nam ne gre za srebro in zlato. Tudi nam ni dano, da bi kogar koli v Izraelu umorili.« Odvrnil je: »Kar koli porečete, vam bom storil.« Odgovorili so kralju: »Mož, ki nas je zatiral in ki nas je mislil uničiti, da ne bi obstali v nobeni Izraelovi pokrajini: izmed njegovih sinov naj se nam da sedem mož, da jih obesimo Gospodu v Gabai Savla, Gospodovega izvoljenca.« Kralj je dejal: »Dal jih bom.« Kralj pa je prizanesel Mifibosetu, sinu Savlovega sina Jonatana, zaradi prisege pri Gospodu, ki je bila med njima, med Davidom in Savlovim sinom Jonatanom. Kralj je torej vzel dva sinova Ajeve hčere Resfe, ki ju je rodila Savlu, Armonija in Mifiboseta, in pet sinov Savlove hčere Mihole, ki jih je rodila Hadrielu, sinu Molatičana Berzelaja, in jih dal Gabaoncem v roke, ki so jih obesili na gori pred Gospodom. Tako je teh sedem hkrati umrlo. V prvih dneh žetve, ko se je začela ječmenova žetev, so bili usmrčeni. Ajeva hči Resfa pa je vzela raševnik in si ga razgrinjala na skali od začetka žetve, dokler se ni ulil dež z neba nanje. In zabranila je, da se niso spustile nanje ptice z neba podnevi ne poljske zveri ponoči. Davidu so sporočili, kaj je storila Savlova stranska žena, Ajeva hči Resfa. David je šel in vzel Savlove kosti in kosti njegovega sina Jonatana od mož mesta Jabesa v Galaadu. Ti so jih namreč na skrivaj odnesli s trga v Betsanu, kjer so ju Filistejci obesili na dan, ko so Filistejci pobili Savla na Gelboi. Od ondod je prinesel Savlove kosti in kosti njegovega sina Jonatana. Priložili so tudi kosti obešencev. Tako so pokopali Savlove in njegovega sina Jonatana kosti v grobu njegovega očeta Kisa v Seli v Benjaminovi pokrajini. Storili so vse, kar je kralj zapovedal, in potem se je Bog usmilil dežele. Nastala je zopet vojna med Filistejci in Izraelom. David je šel s svojimi ljudmi in se bojeval zoper Filistejce. Ker se je David upehal, ga je ujel Benob, ki je bil iz rodu velikanov. Njegova sulica je tehtala tristo seklov brona. Opasan pa je bil z novim mečem. Ko je mislil Davida ubiti, mu je prišel na pomoč Sarvijin sin Abisaj. Udaril je Filistejca in ga ubil. Takrat so rotili Davida njegovi možje: »Ne hodi več z nami v boj, da ne pogasiš Izraelove lučke!« Potem je bila zopet vojska s Filistejci v Gobu. Takrat je Sobokaj iz Huse ubil Safa, ki je bil iz rodu velikanov. Bila je zopet v Gobu vojska s Filistejci. Betlehemec Jaareoregimov sin Elhanan je ubil Getejca Goljata, čigar kopjišče je bilo kakor tkalčje vratilo. Ko je še bila vojska v Getu, je nastopil velik mož, ki je imel na rokah in nogah po šest prstov, skupaj štiriindvajset. Tudi ta je bil iz rodu velikanov. Ko je sramotil Izraela, ga je ubil Jonatan, sin Davidovega brata Samaa. Ti štirje so bili iz rodu velikanov v Getu in so padli po roki Davidovi in njegovih hlapcev. David je govoril Gospodu besede te pesmi, ko ga je Gospod rešil iz roke vseh njegovih sovražnikov in iz Savlove roke. Rekel je: »Gospod je moja skala, moj grad in moj rešitelj; moj Bog mi je zavetje, kamor se zatekam, moj ščit in rog mojega rešenja, trdnjava moja in moje pribežališče, rešitelj moj, nasilja si me rešil. Gospoda, hvalevrednega, kličem: in svojih sovražnikov sem rešen. Objeli so me namreč smrtni valovi, prestrašili so me pogubni potoki. Vezi podzemlja so me obdale, smrtne zanke so me zajele. V svoji stiski sem klical Gospoda in vpil sem k svojemu Bogu. In slišal je moj glas iz svoje palače in moj klic je prišel do njegovih ušes. Zemlja se je zganila in stresla, nebesni temelji so strepetali in se zamajali, ker se je razsrdil. Iz njegovih nosnic se je valil dim in iz njegovih ust je švigal požirajoč ogenj, žerjavica je gorela iz njega. Nagnil je nebo in stopil dol: teman oblak mu je bil pod nogami, sedeč na kerubu je letal in na perutih vetra se je vznašal. S temo se je obdal krog in krog, šotor so mu bile temne vode, gosti oblaki. Od bliščobe, ki je pred njim žarela, se je vnemala ognjena žerjavica. In Gospod je grmel z neba, Najvišji se je oglasil. Zaganjal je svoje puščice in jih razkropil, metal strelo za strelo in jih razpršil. In prikazale so se struge morja, odgrnili so se temelji zemlje od Gospodove grožnje, od puhanja njegovega srditega diha. Z višave je segel, me zgrabil, potegnil iz velikih vodá, me rešil mojega mogočnega sovražnika, mojih črtilcev, močnejših od mene. Ob dnevu moje nesreče so me napadli, Gospod pa mi je bil podpora. Izpeljal me je na varno, me rešil, ker me je ljubil. Gospod mi je poplačal po moji pravičnosti, po nedolžnosti mojih rok mi je povrnil. Držal sem se namreč Gospodovih potov in od svojega Boga nisem brezbožno odpadel. Saj sem imel pred očmi vse njegove naredbe in njegovih zakonov nisem zavračal od sebe. Bil sem pred njim brez graje in sem se varoval pregreška. In Gospod mi je povrnil po moji pravičnosti, po moji nedolžnosti pred njegovimi očmi. Z dobrim ravnaš dobro, z brezmadežnim brezmadežno, s čistim čisto, s hudobnim hudo. Ponižnemu ljudstvu pomagaš, prevzetne oči pa ponižuješ. Kajti ti, Gospod, si moja lučka, Gospod razsvetljuje mojo temo. Kajti s teboj se zaletim v sovražno krdelo, s svojim Bogom preskočim zidovje. Božja pot je popolna, Gospodov govor je prečiščen, ščit je vsem, ki k njemu pribežijo. Kajti kdo je Bog razen Gospoda, in kdo je skala razen našega Boga? Ta Bog je, ki me je z močjo opasal in naredil mojo pot varno, ki je napravil moje noge jelenjim enake in me postavil na moje višine, ki je moje roke učil bojevanja, da so moje rame napenjale lok iz brona. Ponudil si mi ščit svoje pomoči in tvoja dobrota me je storila velikega. Dal si prosto pot mojim korakom in moji gležnji niso opešali. Podil sem svoje sovražnike in jih dohitel, in nisem se vrnil, dokler jih nisem uničil. Uničil sem jih, razbil, da niso več vstali, in so mi padli pod noge. In z močjo si me opasal za boj, moje nasprotnike si mi podvrgel. Pognal si v beg pred menoj moje sovražnike; in uničil sem svoje nasprotnike. Vpili so, a ni bilo pomočnika, h Gospodu, a ni jih uslišal. Zdrobil sem jih kakor prah zemlje, zmlel, pomendral jih ko blato na cesti. Rešil si me iz uporov mojega ljudstva, postavil me narodom za poglavarja, ljudstvo, ki ga nisem poznal, mi služi, dobrikajo se mi tujcev sinovi, na besedo so mi pokorni. Sinovi tujcev so onemogli, iz svojih gradov so pritrepetali. Živel Gospod in slavljen moj zaščitnik in poveličan Bog, ki mi je silno pomagal, ta Bog, ki mi je pripomogel do maščevanja in mi ljudstva podvrgel in me rešil mojih sovražnikov! Povišal si me nad moje nasprotnike, nasilnega človeka me rešil. Zato te bom slavil med narodi, Gospod, in hvalo pel tvojemu imenu, ki daje velike zmage svojemu kralju in svojemu maziljencu milost skazuje, Davidu in njegovemu zarodu na veke.« To so poslednje Davidove besede: »Izrek Isajevega sina Davida, izrek moža, visoko postavljenega, maziljenca Boga Jakobovega, pevca Izraelovih pesmi. Duh Gospodov je govoril po meni, njegova beseda je bila na mojem jeziku; Izraelov Bog je rekel, Izraelov zaščitnik mi je govoril: ‚Pravičen vladar nad ljudmi, vladar v strahu božjem, je kot jutranji svit, ko sonce v brezoblačnem jutru posije in po dežju pozeleni zemljo.‘ Ni li taka moja hiša pri Bogu? Kajti večno zavezo je sklenil z mano, urejeno v vsem in zavarovano, in dal bo, da vzklije vse moje rešenje in hrepenenje. A vsi hudobneži so ko zavrženo trnje, ki se z roko ne prijema; kdor se ga naj dotakne, vzame železo in kopjišče, in docela se sežge v ognju.« To so imena Davidovih junakov. Tahmoničan Joseb-Basebet, prvi izmed treh. Ta je zavihtel svojo sulico zoper osemsto in jih hkrati pobil. Za njim je bil med tremi junaki Ahohičan Eleazar, Dodov sin. Ta je bil z Davidom v Fesdomimu, ko so se Filistejci tam zbrali za bitko. Izraelci so se umaknili; on pa je obstal in pobijal Filistejce, dokler mu ni rama opešala in roka otrpnila na meču. In Gospod je podelil tisti dan veliko zmago. Ljudstvo se je k njemu vrnilo, vendar samo plenit. Za tem je bil Araričan Sema, Agejev sin. Filistejci so se zbrali v Lehiju. Tam je bil kos polja, ki je bilo polno leče. Ljudstvo je pred Filistejci zbežalo, on pa se je ustopil sredi polja in ga obvaroval ter pobil Filistejce. In Gospod je podelil veliko zmago. Trije najimenitnejši izmed tridesetih so šli in prišli ob žetvi k Davidu v votlino Odolam, ko je krdelo Filistejcev taborilo v Rafaimski dolini. David je bil takrat v trdnjavi, straža Filistejcev pa je bila takrat v Betlehemu. Ko je David izrazil željo: »Kdo mi bo dal piti vode iz vodnjaka pri betlehemskih vratih?« so ti trije junaki prebili tabor Filistejcev, zajeli vode iz vodnjaka pri betlehemskih vratih, jo vzeli in prinesli Davidu. Pa je ni hotel piti, temveč jo je izlil Gospodu z besedami: »Nikakor ne, Gospod, da bi to storil! Ali ni to kri mož, ki so šli tja z nevarnostjo svojega življenja?« Zato je ni hotel piti. To so storili ti trije junaki. Sarvijin sin Abisaj, Joabov brat, je bil poglavar tridesetih. Ta je zavihtel svojo sulico zoper tristo in jih pobil. Imel je sloveče ime med tridesetimi. Ker se je odlikoval med tridesetimi, je postal njih poveljnik, a onih treh ni dosegel. Jojadov sin Banaja iz Kabseela je bil hraber mož in zelo podjeten. Ubil je oba Ariela iz Moaba. Tudi je stopil in ubil leva sredi vodnjaka ob snežnem dnevu. Ubil je tudi Egipčana velikanske postave. Dasi je Egipčan imel v roki sulico, je šel nadenj s palico, iztrgal Egipčanu sulico iz roke in ga ubil z njegovo sulico. To je storil Jojadov sin Banaja. Imel je sloveče ime pri treh junakih. Odlikoval se je med tridesetimi; a onih treh ni dosegel. David ga je postavil na čelo svoje telesne straže. Med tridesetimi je bil Joabov brat Asael, Dodov sin Elhanan iz Betlehema, Sema iz Haroda, Elika iz Haroda, Heles iz Falta, Akesov sin Hira iz Tekue, Abiezer iz Anatota, Mobonaj iz Huse, Selmon iz Ahoha, Maharaj iz Netofe, Baanov sin Heled iz Netofe, Ribajev sin Itaj iz Gabaata Benjaminovih sinov, Banaja iz Faratona, Hedaj iz Nahalegaasa, Abialbon iz Arbe, Azmavet iz Bahurima, Eliaba iz Salabona, Benejasen, Jonatan, Sema iz Arara, Sararjev sin Ahiam iz Arara, Aasbajev sin Elifelet iz Maahe, Ahitofelov sin Eliam iz Gila, Hesraj iz Karmela, Faraj iz Araba, Natanov sin Igaal iz Sobe, Boni iz Gada, Amonec Selek, Naharaj iz Berota, oproda Sarvijinega sina Joaba, Jetrejec Ira, Jetrejec Gareb, Hetejec Urija; vseh skupaj sedemintrideset. Gospodov srd se je zopet vnel zoper Izraelce in izpodbodel Davida zoper nje, govoreč: »Pojdi, preštej Izraela in Juda!« In kralj je velel vojskovodju Joabu, ki je bil pri njem: »Prehodi vse Izraelove rodove od Dana do Bersabe in preštejte ljudstvo, da bom vedel število prebivalstva!« Joab je kralju odgovoril: »Gospod, tvoj Bog, naj pomnoži ljudstvo, da jih bo stokrat toliko, kolikor jih je, in oči mojega gospoda in kralja naj to vidijo. Ali zakaj hrepeni po tem moj gospod in kralj?« Toda kraljeva beseda je Joaba in vojskovodje primorala. Joab in vojskovodje so odšli od kralja, da bi prešteli Izraelovo ljudstvo. Šli so čez Jordan in začeli pri Aroeru, desno od mesta, ki je sredi doline, v smeri proti Gadu in Jazeru. Potem so prišli v Galaad in do dežele Hetejcev proti Kadesu. Nato so prišli v Dan in zavili proti Sidonu. Potem so prišli k utrjenemu mestu Tiru in k vsem mestom Hevejcev in Kanaancev ter odšli v Judov Negeb, v Bersabo. Prehodili so vso deželo in po devetih mesecih in dvajsetih dneh prišli nazaj v Jeruzalem. Joab je izročil kralju število preštetega ljudstva; in bilo je v Izraelu osemsto tisoč z mečem oboroženih vojakov, v Judu pa petsto tisoč mož. Ko je David preštel ljudstvo, mu je bílo srce. Zato je David Gospodu rekel: »Zelo sem grešil s tem, kar sem storil. Ali zdaj, Gospod, odpusti, prosim, krivdo svojemu hlapcu; kajti ravnal sem zelo nespametno!« Ko je David zjutraj vstal, je prišla Gospodova beseda preroku Gadu, Davidovemu vidcu: »Pojdi in Davidu povej: ‚Tako govori Gospod: Troje ti predlagam; izberi si eno izmed tega, da ti storim!‘« Gad je prišel k Davidu in mu tole naznanil: »Ali naj ti pridejo v deželo tri leta lakote? Ali naj tri mesece bežiš pred svojimi nasprotniki, ki te bodo preganjali? Ali naj bo v tvoji deželi tri dni kuga? Premisli sedaj in glej, kaj naj odgovorim njemu, ki me je poslal!« David je rekel Gadu: »Zelo sem v stiski. Rajši pademo Gospodu v roke; kajti njegovo usmiljenje je veliko. Ljudem pa ne bi rad padel v roke.« Gospod je torej poslal kugo nad Izraela od jutra do določenega časa. In pomrlo jih je izmed ljudstva od Dana do Bersabe sedemdeset tisoč mož. Ko je angel stegnil roko nad Jeruzalem, da bi ga pokončal, je bilo Gospodu žal zaradi zla; zato je rekel angelu, ki je pokončaval ljudstvo: »Dosti je, umakni zdaj svojo roko!« Bil pa je angel Gospodov pri gumnu Jebusejca Arevna. Ko je David videl angela, ki je pobijal ljudstvo, je rekel Gospodu: »Glejte, jaz sem se pregrešil in jaz sem hudo storil; ti pa, ovce, kaj so storili? Tvoja roka bodi, prosim, zoper mene in zoper hišo mojega očeta!« Tisti dan je prišel Gad k Davidu in mu rekel: »Pojdi in postavi Gospodu oltar na gumnu Jebusejca Arevna!« Šel je torej David po Gadovi besedi, kakor je Gospod zapovedal. Ko se je Arevna ozrl, je videl, kako so prihajali kralj in njegovi služabniki proti njemu. Arevna je šel in se priklonil kralju z obrazom do tal. Arevna je vprašal: »Zakaj je prišel moj gospod in kralj k svojemu hlapcu?« David je odgovoril: »Da kupim od tebe gumno in sezidam oltar Gospodu, da se odvrne kuga od ljudstva.« Arevna je Davidu rekel: »Moj gospod in kralj naj vzame in daruje, kar je dobro v njegovih očeh. Glej, tu so voli za žgalno daritev in mlatilne smuči z volovsko opremo za drva! Vse to, o kralj, daruje Arevna kralju.« Potem je Arevna kralju rekel: »Gospod, tvoj Bog, naj ti bo milostljiv!« Kralj pa je Arevnu odvrnil: »Nikakor; marveč kupiti hočem to od tebe za kupno ceno. Gospodu, svojemu Bogu, nočem darovati žgalnih daritev, ki me nič ne stanejo.« David je torej kupil gumno in vole za petdeset srebrnih seklov. Nato je David sezidal ondi oltar Gospodu ter daroval žgalne in mirovne daritve. Tedaj se je Gospod dežele usmilil in kuga se je odvrnila od Izraela. Ko se je kralj David postaral in prišel v leta, so ga zavijali v odeje, a se ni mogel ogreti. Tedaj so mu rekli njegovi služabniki: »Poiščejo naj za gospoda in kralja mlado devico, da bo stala pri kralju in mu stregla. Če bo pri tebi ležala, se bo gospod in kralj ogrel.« In iskali so po vsem Izraelovem ozemlju lepo mladenko, našli Sunamljanko Abisago ter jo pripeljali h kralju. Mladenka je bila zelo lepa. Stregla je kralju in ga oskrbovala. Kralj pa je ni spoznal. Hagitin sin Adonija se je prevzel in je mislil: »Jaz bom kraljeval.« Oskrbel si je voz, konjenikov in petdeset mož, ki so tekali pred njim. Njegov oče ga nikdar v svojem življenju ni žalostil z vprašanjem: »Zakaj tako delaš?« Bil je tudi zelo lepe postave in po rojstvu najstarejši za Absalomom. Dogovoril se je s Sarvijinim sinom Joabom in duhovnikom Abjatarjem, ki sta podpirala Adonija. Duhovnik Sadok, Jojadov sin Banaja, prerok Natan, Semej, Rej in Davidovi junaki pa niso bili z Adonijem. Ko je Adonija pri Kačjem kamnu poleg studenca Rogela priredil daritveno pojedino z drobnico, govejo in pitano živino, je povabil vse svoje brate, kraljeve sinove, in vse Judove može, kraljeve služabnike. Preroka Natana, Banaja, junakov in svojega brata Salomona pa ni povabil. Tedaj je Natan rekel Salomonovi materi Betsabeji: »Ali nisi slišala, da je Hagitin sin Adonija postal kralj, ne da bi naš gospod David o tem kaj vedel? Naj ti torej zdaj svetujem, kako moreš rešiti življenje sebi in svojemu sinu Salomonu. Pojdi in stopi h kralju Davidu in mu reci: ‚Nisi li, moj gospod in kralj, prisegel svoji služabnici: Tvoj sin Salomon bo kraljeval za menoj in sedel na mojem prestolu. Zakaj je torej Adonija postal kralj?‘ Glej, ko boš tam s kraljem še govorila, bom jaz prišel za teboj in potrdil tvoje besede.« In Betsabeja je stopila h kralju v izbo. Kralj pa se je bil zelo postaral in Sunamljanka Abisaga je kralju stregla. Betsabeja se je pripognila in kralju poklonila. Kralj je vprašal: »Kaj želiš?« Odgovorila mu je: »Moj gospod, prisegel si svoji služabnici pri Gospodu, svojem Bogu: ‚Tvoj sin Salomon bo kraljeval za menoj in sedel na mojem prestolu.‘ In zdaj, glej, je Adonija postal kralj, ne da bi ti, moj gospod in kralj, za to vedel. Dal je zaklati mnogo govedi, pitane živine in drobnice ter povabil vse kraljeve sinove, duhovnika Abjatarja in vojskovodja Joaba; tvojega služabnika Salomona pa ni povabil. Nate, moj gospod in kralj, se zdaj ozirajo oči vsega Izraela. Naznani jim, kdo bo sedel kot naslednik na prestolu mojega gospoda in kralja! Sicer bova, ko moj gospod in kralj leže k svojim očetom, jaz in moj sin Salomon veljala za hudodelca.« In glej, ko je še govorila s kraljem, je prišel prerok Natan. Kralju so javili: »Prerok Natan je tu.« Ko je stopil pred kralja, se je kralju poklonil z obrazom do tal. Natan je rekel: »Ali si ti, moj gospod in kralj, rekel: ‚Adonija bo kraljeval za menoj in sedel na mojem prestolu?‘ Kajti danes je šel in zaklal mnogo govedi, pitane živine in drobnice ter povabil vse kraljeve sinove, vojskovodje in duhovnika Abjatarja. In glej, jedo in pijejo pred njim ter kličejo: ‚Živel kralj Adonija!‘ Mene, tvojega služabnika, duhovnika Sadoka, Jojadovega sina Banaja in tvojega služabnika Salomona pa ni povabil. Če se je to zgodilo po mojem gospodu in kralju, nisi naznanil svojemu služabniku, kdo bo sedel kot naslednik na prestolu mojega gospoda in kralja.« Kralj David je odgovoril: »Pokličite mi Betsabejo!« Ko je prišla pred kralja in pred njim obstala, je kralj prisegel: »Kakor resnično živi Gospod, ki me je rešil iz vse stiske: kakor sem ti prisegel pri Gospodu, Izraelovem Bogu: ‚Tvoj sin Salomon bo kraljeval za menoj in namesto mene sedel na mojem prestolu,‘ tako bom danes to storil.« Betsabeja se je pripognila z obrazom do tal, se poklonila kralju ter rekla: »Živel, moj gospod in kralj David, vekomaj!« Nato je kralj David ukazal: »Pokličite mi duhovnika Sadoka, preroka Natana in Jojadovega sina Banaja!« Ko so prišli pred kralja, jim je kralj rekel: »Vzemite s seboj hlapcev svojega gospoda, posadite na mojega mezga mojega sina Salomona in ga peljite h Gihonu! Ondi naj ga mazilita duhovnik Sadok in prerok Natan za kralja nad Izraelom. Potem zatrobite na trombo in kličite: ‚Živel kralj Salomon!‘ Nato pojdite za njim! In pride naj, da zasede moj prestol. On naj kraljuje namesto mene. Kajti njega sem določil za vojvoda nad Izraelom in Judom.« In Jojadov sin Banaja je kralju odgovoril: »Naj se zgodi! Tako naj potrdi Gospod, Bog mojega gospoda in kralja! Kakor je bil Gospod z mojim gospodom in kraljem, tako naj bo s Salomonom in naj poveliča njegov prestol še bolj ko prestol mojega gospoda in kralja Davida!« Tedaj so šli duhovnik Sadok, prerok Natan in Jojadov sin Banaja s Keretejci in Feletejci; posadili so Salomona na mezga kralja Davida in ga peljali h Gihonu. Duhovnik Sadok je vzel rog olja iz šotora in mazilil Salomona. In zatrobili so na trombo in vse ljudstvo je klicalo: »Živel kralj Salomon!« In vse ljudstvo je šlo za njim; ljudje so piskali na piščali in vriskali v velikem veselju, da se je od njih vpitja tresla zemlja. Slišali pa so Adonija in vsi njegovi povabljenci, prav ko so končali pojedino. Ko je Joab zaslišal glas trombe, je vprašal: »Zakaj ta veliki hrup v mestu?« Ko je še govoril, glej, je prišel Jonatan, sin duhovnika Abjatarja. Adonija je rekel: »Pridi! Saj si vrl mož in prinašaš dobro sporočilo!« Jonatan je Adoniju odgovoril: »Žal ne! Naš gospod, kralj David, je Salomona postavil za kralja. Kralj je poslal z njim duhovnika Sadoka, preroka Natana, Jojadovega sina Banaja ter Keretejce in Feletejce. Posadili so ga na kraljevega mezga in duhovnik Sadok in prerok Natan sta ga pri Gihonu mazilila za kralja. Od ondod so šli z veselim vriskanjem, tako da se je mesto razburilo. To je hrup, ki ste ga slišali. Tudi je Salomon zasedel kraljevi prostor in kraljevi služabniki so prišli našemu gospodu, kralju Davidu, čestitat z besedami: ‚Tvoj Bog naj proslavi Salomonovo ime še bolj, kot je tvoje ime, in naj poveliča njegov prestol še bolj, kot je tvoj prestol!‘ Tedaj se je kralj na ležišču poklonil in pri tem je kralj takole govoril: ‚Hvaljen Gospod, Bog Izraelov, ki je danes dal naslednika na mojem prestolu, in to še moje oči vidijo!‘« Tedaj so se prestrašili vsi Adonijevi povabljenci; vzdignili so se in odšli vsak po svojem potu. Adonija pa se je Salomona bal. Vstal je, šel in se prijel oltarnih rogov. Salomonu so naznanili: »Glej, Adonija se boji kralja Salomona, glej, drži se oltarnih rogov in prosi: ‚Kralj Salomon naj mi danes priseže, da svojega hlapca ne bo usmrtil z mečem.‘« Salomon je rekel: »Če bo vrl mož, mu ne pade ne en las na zemljo; če pa se na njem najde hudobija, bo umrl.« Kralj Salomon ga je torej dal pripeljati od oltarja. Ko je prišel in se kralju Salomonu poklonil, mu je Salomon rekel: »Pojdi na svoj dom!« Ko so se približali dnevi, da David umre, je sinu Salomonu naročil: »Nastopam pot vse zemlje; okrepi se in bodi mož! Drži se postave Gospoda, svojega Boga, hodi po njegovih potih in spolnjuj njegove zakone, zapovedi, predpise in naredbe, kakor je pisano v Mojzesovi postavi, da boš imel srečo pri vsem, kar boš delal in česar se boš lotil! Potem bo Gospod spolnil svojo obljubo, ki mi jo je dal z besedami: ‚Če bodo tvoji sinovi pazili na svojo pot in zvesto hodili pred menoj z vsem srcem in vso dušo, bo vedno kateri tvojih potomcev na Izraelovem prestolu.‘ Dalje veš sam, kaj mi je storil Sarvijin sin Joab, kaj je storil dvema vojvodama Izraelovih vojsk, Nerovemu sinu Abnerju in Jeterjevemu sinu Amasu, da ju je ubil in je kakor v vojski prelil kri v miru ter si kakor v vojski okrvavil pas okoli ledij in obuvalo na nogah. Stori torej po svoji modrosti in ne daj njegovim sivim lasem mirno iti v podzemlje! Sinovom Galaadčana Berzelaja pa skazuj milost: naj bodo med tistimi, ki jedo pri tvoji mizi, kajti tako so prišli k meni, ko sem bežal pred tvojim bratom Absalomom. Glej, imaš še pri sebi Benjaminovca Gerovega sina Semeja iz Bahurima. Ta me je s hudo kletvijo preklinjal, ko sem šel v Mahanaim. Ko pa mi je potem prišel k Jordanu naproti, sem mu prisegel pri Gospodu: ‚Ne bom te usmrtil z mečem.‘ Zdaj pa ga nikar ne puščaj brez kazni! Saj si moder mož in veš, kaj mu stôri, da spraviš njegove sive lase s krvjo v podzemlje.« Potem je David legel k svojim očetom in bil pokopan v Davidovem mestu. Dni pa, katere je David kraljeval nad Izraelom, je bilo štirideset let; v Hebronu je kraljeval sedem let in v Jeruzalemu triintrideset let. Salomon je torej zasedel prestol svojega očeta Davida in njegovo kraljestvo se je zelo utrdilo. Hagitin sin Adonija je prišel k Salomonovi materi Betsabeji. Ko je vprašala: »Ali pomeni tvoj prihod kaj dobrega?« je odgovoril: »Da« in pristavil: »Rad bi s teboj nekaj govoril.« Ko je velela: »Govori!« je rekel: »Ti veš, da je kraljestvo pripadalo meni in da je ves Izrael pričakoval, da bom kralj. Toda kraljestvo se je preneslo in je pripadlo mojemu bratu, ker mu ga je Gospod določil. Zdaj pa imam še prošnjo do tebe; nikar me ne zavračaj!« Ko mu je velela: »Govori!« je rekel: »Reci, prosim, kralju Salomonu, kajti tebe ne bo zavrnil, naj mi dá Sunamljanko Abisago za ženo!« Betsabeja je odvrnila: »Dobro, govorila bom zate s kraljem.« Ko je Betsabeja prišla h kralju Salomonu, da bi z njim govorila za Adonija, je kralj vstal, ji šel naproti ter se ji priklonil. Nato je sedel na svoj prestol in dal postaviti prestol za kraljevo mater, da je sedla na njegovo desnico. Potem je rekla: »Imam majhno prošnjo do tebe; nikar me ne zavračaj!« Kralj ji je odgovoril: »Prosi, moja mati! Kajti ne bom te zavrnil.« Nato je dejala: »Naj se dá Sunamljanka Abisaga tvojemu bratu Adoniju za ženo!« Kralj Salomon je odvrnil in svoji materi rekel: »Zakaj prosiš Sunamljanke Abisage za Adonija? Prosi zanj kraljestva! Saj je moj starejši brat in na njegovi strani sta duhovnik Abjatar in Sarvijin sin Joab.« In kralj Salomon je prisegel pri Gospodu: »Bog naj mi stori to in to: za ceno svojega življenja je Adonija izrekel to prošnjo! Zdaj torej, kakor resnično živi Gospod, ki me je potrdil in me posadil na prestol mojega očeta Davida ter mi ustanovil hišo, kakor je obljubil; še danes naj Adonija umre!« In kralj Salomon je poslal Jojadovega sina Banaja, ki ga je pobil, da je umrl. Duhovniku Abjatarju pa je kralj rekel: »Pojdi v Anatot na svoje zemljišče! Sicer si zaslužil smrt, pa te danes ne bom usmrtil, ker si nosil skrinjo Gospoda Jahveja pred mojim očetom Davidom in vse pretrpel, kar je pretrpel moj oče.« Tako je Salomon zavrgel Abjatarja, da ni bil več Gospodov duhovnik, da se je spolnila Gospodova beseda, ki jo je govoril o Helijevi hiši v Silu. Glas o tem je prišel do Joaba. Ker se je bil Joab pridružil Adoniju, ni pa se bil pridružil Absalomu, je Joab pribežal v Gospodov šotor in se oprijel oltarnih rogov. Ko so kralju Salomonu sporočili: »Joab je pribežal v Gospodov šotor in je, glej, pri oltarju,« je Salomon poslal Jojadovega sina Banaja z naročilom: »Pojdi, pobij ga!« Ko je Banaja prišel h Gospodovemu šotoru in mu rekel: »Tako pravi kralj: Pridi ven!« je odgovoril: »Ne, ampak tukaj bom umrl.« Banaja je sporočil kralju: »Tako je rekel Joab in tako mi odgovoril.« Kralj mu je ukazal: »Stori, kakor je rekel! Pobij ga in pokoplji, da kri, ki jo je prelil brez vzroka, odpraviš od mene in od hiše mojega očeta! Gospod naj obrne njegovo kri nazaj na njegovo glavo, ker je pobil dva moža, ki sta bila pravičnejša in boljša od njega, in ju z mečem usmrtil, ne da bi moj oče David za to vedel: Nerovega sina Abnerja, vojvoda Izraelove vojske, in Jeterjevega sina Amasa, vojvoda Judove vojske. Tako naj se za vedno obrne njuna kri nazaj na Joabovo glavo in na glavo njegovega zaroda. Davidu in njegovemu zarodu, njegovi hiši in njegovemu prestolu pa bodi vedno blagor od Gospoda!« Jojadov sin Banaja je torej šel ter ga pobil in usmrtil. Pokopan je bil v svoji hiši v puščavi. Namesto njega je kralj postavil Jojadovega sina Banaja čez vojsko, in duhovnika Sadoka je kralj postavil namesto Abjatarja. Dalje je dal kralj poklicati Semeja in mu velel: »Sezidaj si hišo v Jeruzalemu in prebivaj ondi ter ne hodi od ondod nikamor. Kadar koli odideš in prideš čez potok Cedron – vedi za gotovo – boš umrl! Tvoja kri bo prišla nad tvojo glavo.« Semej je kralju odgovoril: »Dobro! Kakor je moj gospod in kralj govoril, tako bo tvoj hlapec storil.« Tako je prebival Semej dolgo let v Jeruzalemu. Po treh letih pa sta Semeju zbežala dva hlapca k Maakovemu sinu Akisu, kralju v Getu. In Semeju so sporočili: »Glej, tvoja hlapca sta v Getu.« Semej se je vzdignil, osedlal osla in šel k Akisu v Get iskat svoja hlapca. Tako je šel Semej in pripeljal iz Geta svoja hlapca. Salomonu pa so naznanili, da je šel Semej iz Jeruzalema v Get in se zopet vrnil. Kralj je dal Semeja poklicati in mu rekel: »Ali te nisem zaprisegel pri Gospodu in ti zabičal: ‚Kadarkoli odideš in greš kam drugam – vedi za gotovo – boš umrl?‘ Takrat si mi odgovoril: ‚Dobro! Slišal sem.‘ Zakaj se torej nisi držal Gospodove prisege in zapovedi, ki sem ti jo dal?« Nato je kralj Semeju rekel: »Ti veš za vse hudo – tvoje srce se ga zaveda – ki si ga storil mojemu očetu Davidu. Gospod naj obrne tvojo hudobijo na tvojo glavo. Kralj Salomon pa je blagoslovljen in Davidov prestol bo vedno trdno stal pred Gospodom!« In kralj je naročil Jojadovemu sinu Banaju; ta je šel in ga pobil, da je umrl. In kraljestvo se je utrdilo v Salomonovi roki. Salomon je stopil v svaštvo s faraonom, egiptovskim kraljem, in se oženil s faraonovo hčerjo. Popeljal jo je v Davidovo mesto, dokler ni dozidal svoje palače, Gospodove hiše in zidu okrog Jeruzalema. Ljudstvo pa je še darovalo na višinah; dotlej namreč še ni bil sezidan tempelj Gospodovemu imenu. Salomon je sicer ljubil Gospoda ter hodil po zapovedih svojega očeta Davida, vendar je na višinah daroval in zažigal kadilo. Kralj je torej šel v Gabaon, da bi ondi daroval; kajti to je bila najimenitnejša višina. Ondi je Salomon daroval na oltarju tisoč žgalnih daritev. In ponoči se je v Gabaonu Gospod Salomonu prikazal v sanjah. Bog je dejal: »Prosi, kaj naj ti dam!« Salomon je odgovoril: »Ti si svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, skazal veliko milost, ker je hodil pred teboj v zvestobi, pravičnosti in odkritosrčnosti. Ohranil si mu to veliko milost in mu dal sina, ki zdaj sedi na njegovem prestolu. In zdaj, Gospod, moj Bog, si namesto mojega očeta Davida napravil svojega služabnika za kralja. Jaz pa sem mlad človek, ne vem, ne kod ne kam. Tvoj služabnik je sredi tvojega ljudstva, ki si ga izvolil, velikega ljudstva, ki se zaradi množice ne da prešteti in ne preceniti. Daj torej svojemu služabniku razumno srce, da bo mogel vladati tvojemu ljudstvu in znal razločevati med dobrim in hudim! Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu mogočnemu ljudstvu?« Gospodu je bilo všeč, da je Salomon tega prosil. Bog mu je odgovoril: »Ker si tega prosil in si nisi prosil dolgega življenja, ne bogastva in ne smrti svojih sovražnikov, ampak si si prosil razumnosti za pravilno ravnanje, glej, bom storil po tvoji prošnji. Glej, dal ti bom modro in razumno srce, tako da ni bilo tebi enakega pred teboj in ne bo za teboj vstal tebi enak. Pa tudi to, česar nisi prosil, ti bom dal: bogastvo in slavo, tako da vse tvoje žive dni med kralji ne bo tebi enakega. In če boš hodil po mojih potih ter spolnjeval moje zakone in zapovedi, kakor je hodil tvoj oče David, ti bom dal tudi dolgo življenje.« Ko se je Salomon prebudil, glej, so bile sanje. Nato je šel v Jeruzalem, stopil pred skrinjo zaveze Gospodove ter daroval žgalne daritve, opravil mirovne daritve in priredil gostijo vsem svojim služabnikom. Tedaj sta prišli h kralju dve hotnici in stopili predenj. Ena teh žená je rekla: »Prosim, moj gospod! Jaz in ta žena stanujeva v eni hiši in pri njej v hiši sem porodila. Tretji dan po mojem porodu je porodila tudi ta žena. Bili sva sami. Nobenega drugega ni bilo pri naju v hiši. Samo midve sva bili doma. Sin te žene pa je ponoči umrl, ker ga je poležala. A sredi noči je vstala, vzela mojega sina od moje strani, ko je tvoja dekla spala, ter ga položila v svoje naročje; svojega mrtvega sina pa je položila meni v naročje. Ko sem zjutraj vstala, da bi svojega sina podojila, glej, je bil mrtev. Ko sem ga pa ob jutranjem svitu pazljivo ogledala, glej, ni bil moj sin, ki sem ga bila porodila.« Druga žena pa je rekla: »Ne, nasprotno, živi je moj sin in mrtvi je tvoj sin.« Ta je odvrnila: »Ne, ampak mrtvi je tvoj sin in živi je moj sin.« Tako sta se prepirali pred kraljem. Tedaj je kralj rekel: »Ta pravi: ‚Ta, ki živi, je moj sin in mrtvi je tvoj sin‘; druga pa pravi: ‚Ne, ampak mrtvi je tvoj sin in živi je moj sin.‘« Kralj je torej velel: »Prinesite mi meč!« Prinesli so meč pred kralja. In kralj je ukazal: »Razdelite živega otroka na dvoje ter dajte polovico eni in polovico drugi!« Tedaj je kralju rekla žena, katere je bil živi sin, kajti ljubezen do njenega sina jo je bila prevzela: »Prosim, moj gospod, dajte ji živega otroka in nikar ga ne morite!« Druga pa je rekla: »Naj ne bo ne moj ne tvoj, le razdelite ga!« Tedaj je kralj razsodil: »Dajte oni živega otroka in nikar ga ne morite! Ona je njegova mati!« Ves Izrael je slišal o razsodbi, ki jo je kralj izrekel, in so se kralja bali, ker so videli, da je v njem božja modrost, da deli pravico. Kralj Salomon je kraljeval nad vsem Izraelom. To so bili njegovi višji uradniki: Sadokov sin Azarija je bil duhovnik, Sisova sinova Elihoref in Ahija sta bila tajnika, Ahiludov sin Josafat je bil letopisec, Jojadov sin Banaja je bil poveljnik vojske, Sadok in Abjatar sta bila duhovnika. Natanov sin Azarija je bil postavljen čez upravnike, Natanov sin Zabud je bil duhovnik in kraljev prijatelj, Ahisar je bil veliki hišnik in Abdov sin Adoniram je bil nadzornik nad raboto. Salomon je imel nad vsem Izraelom dvanajst upravnikov. Ti so preskrbovali z živežem kralja in njegovo hišo; po en mesec v letu je imel vsak preskrbovati živež. To so njih imena: Hurov sin na Efraimskem pogorju. Dekarjev sin v Makesu, Salebimu, Betsemesu, Elonu in Bethananu. Hesedov sin v Arubotu; pod njim je bilo Soko in vse efersko ozemlje. Abinadabov sin na vsem gričevju pri Doru; ta je imel Salomonovo hčer Tafeto za ženo. Ahiludov sin Bana v Tanaku, Magedu in vsem Betsanu, ki je poleg Sartana pod Jezraelom, od Betsana do Abelmehule, do preko Jekmaana. Gaberjev sin v galaadskem Ramotu; pod njim so bile vasi Manasejevega sinu Jaira v Galaadu; pod njim je bila pokrajina Argob v Basanu, šestdeset velikih mest z obzidjem in bronastimi zapahi. Adov sin Ahinadab v Mahanaimu. Ahimaas v Neftaliju; tudi ta je vzel Salomonovo hčer Basemato za ženo. Husajev sin Baana v Aserju in Balotu. Faruetov sin Josafat v Isaharju. Elajev sin Semej v Benjaminu. Urijev sin Gaber v galaadski deželi, v deželi amorejskega kralja Sehona in basanskega kralja Oga. Bil je en sam upravnik čez to deželo. Salomon pa je gospodoval nad vsemi kraljestvi od veletoka do filistejske dežele in do egiptovske meje. Prinašali so darila in bili Salomonu podložni vse dni njegovega življenja. Salomon je imel štirideset tisoč vprežnih konj za svoje vozove in dvanajst tisoč konj za ježo. Oni upravniki so vsak v svojem mesecu oskrbovali z živežem kralja Salomona in vse, ki so hodili h kralju Salomonu na hrano; skrbeli so, da ni nič manjkalo. Tudi ječmen in slamo za konje in vprežne živali so spravljali na mesto, kjer je bil, vsak, kakor je bilo komu naročeno. Salomonov živež na dan je bil: trideset korov bele moke in šestdeset korov navadne moke, deset pitanih volov, dvajset pašnih volov in sto ovac poleg jelenov, gazel, antilop in pitane perutnine. Gospodoval je namreč nad vso pokrajino tostran veletoka, od Tafse do Gaze, nad vsemi kralji tostran veletoka, in imel je mir z vsemi sosedi naokrog. In dokler je živel Salomon, sta Juda in Izrael prebivala na varnem, vsak pod svojo trto in smokvo, od Dana do Bersabe. Juda in Izrael sta bila številna kakor pesek ob morju; jedli so in pili ter bili dobre volje. Bog je dal Salomonu modrost in razumnost v zelo veliki meri ter bogastvo duha, kakor je peska ob morskem obrežju. Salomonova modrost je presegla modrost vseh Jutrovcev in vso modrost Egipčanov. Bil je modrejši mimo vseh ljudi, modrejši kot Ezrahovec Etan, kot Heman, Kalkol in Dorda, Maholovi sinovi. Pri vseh narodih naokrog je bil slaven. Zložil je tri tisoč pregovorov in njegovih pesmi je bilo tisoč in pet. Govoril je o drevju, od cedre na Libanonu do hizopa, ki raste iz stene; govoril o živini, pticah, laznini in ribah. In prihajali so poslušat Salomonovo modrost od vseh ljudstev, od vseh kraljev zemlje, ki so čuli o njegovi modrosti. Tirski kralj Hiram je poslal svoje služabnike k Salomonu, ker je slišal, da so ga mazilili za kralja namesto njegovega očeta. Hiram je bil namreč ves čas Davidov prijatelj. Nato je Salomon dal Hiramu sporočiti: »Ti veš, da moj oče David zaradi vojsk, ki so ga obkrožale, ni mogel zidati hiše imenu Gospoda, svojega Boga, dokler Gospod sovražnikov ni položil pod stopala njegovih nog. Zdaj pa mi je Gospod, moj Bog, naklonil mir naokrog; ni nasprotnika ne nevarnosti. Zato, glej, mislim zidati hišo imenu Gospoda, svojega Boga, kakor je Gospod govoril mojemu očetu Davidu: ‚Tvoj sin, ki ga posadim namesto tebe na tvoj prestol, ta naj zida hišo mojemu imenu.‘ Zdaj torej ukaži, da mi nasekajo ceder z Libanona! Moji hlapci naj delajo s tvojimi hlapci. Plačilo za tvoje hlapce ti bom dal, kakršno koli boš določil. Saj veš, da ga ni med nami, ki bi znal sekati les kakor Sidonci.« Ko je Hiram slišal Salomonovo sporočilo, se je zelo razveselil in je rekel: »Hvaljen bodi danes Gospod, ki je dal Davidu modrega sina za vladarja nad tem velikim ljudstvom!« Potem je Hiram poslal Salomonu tole sporočilo: »Slišal sem, kar si mi sporočil. Spolnil bom vse tvoje želje glede cedrovine in cipresovine. Moji hlapci jo bodo spravili z Libanona k morju. Po morju jo bom na splavih spravil na kraj, ki mi ga naznaniš, in jo bom tam izložil. Ti jo potem odpraviš. Spolni pa tudi mojo željo in dajaj živeža za mojo hišo!« Hiram je dajal Salomonu cedrovine in cipresovine, kolikor je želel. Salomon pa je dajal Hiramu dvajset tisoč korov pšenice v živež za njegovo hišo in dvajset korov olja iz stolčenih oliv. Toliko je Salomon dajal Hiramu leto za letom. Ker je Gospod Salomonu dal modrost, kakor mu je bil obljubil, je bil mir med Hiramom in Salomonom ter sta sklenila med seboj zavezo. Kralj Salomon je izbral rabotnike iz vsega Izraela; bilo je teh rabotnikov trideset tisoč mož. Pošiljal jih je na Libanon izmenoma, vsak mesec po deset tisoč mož; en mesec so bili na Libanonu, dva meseca doma. Adoniram pa je bil nad rabotniki. Salomon je nadalje v gorovju imel sedemdeset tisoč nosačev in osemdeset tisoč kamnosekov poleg tri tisoč tristo Salomonovih višjih nadzornikov, ki so dela vodili; ti so nadzorovali ljudi, ki so bili zaposleni pri delu. Kralj je ukazal, naj nalomijo za tempeljske temelje velikih, težkih kamnov, klesanih na štiri vogle. Obdelovali so jih Salomonovi in Hiramovi zidarji in Gebalci; pripravljali so les in kamenje za tempeljsko stavbo. V štiristo osemdesetem letu po izhodu Izraelovih sinov iz egiptovske dežele, v četrtem letu Salomonovega kraljevanja nad Izraelom, v mesecu zivu – to je drugi mesec – je začel zidati hišo Gospodu. Hiša pa, ki jo je kralj Salomon sezidal Gospodu, je bila šestdeset komolcev dolga, dvajset komolcev široka in trideset komolcev visoka. Veža pred tempeljskim svetiščem je bila dvajset komolcev dolga ob tempeljski širini in deset komolcev široka pred tempeljsko dolžino. Templju je naredil okna z gostim omrežjem. Ob tempeljski steni naokrog, ob tempeljskih stenah okrog Svetega in Presvetega je postavil obstransko stavbo; in naredil je naokrog nadstropja. Spodnje nadstropje je bilo pet komolcev široko, srednje šest in tretje sedem. Napravil je namreč zunaj okrog templja stopnje, da ni bilo treba posegati v tempeljske stene. Ko se je tempelj zidal, so ga zidali s kamni, ki so bili v kamnolomu popolnoma obdelani, tako da se pri zidanju templja ni slišalo kladivo ne dleto ne kakršnokoli železno orodje. Vhod v spodnje nadstropje je bil na desni tempeljski strani; po zavitih stopnicah so hodili v srednje in iz srednjega v tretje. Tako je tempelj sezidal in ga dokončal; tempelj je pokril z bruni in deskami iz cedrovine. Nadstropja je postavil ob vsem templju po pet komolcev visoko in jih zvezal s templjem z bruni iz cedrovine. Tedaj je prišla Salomonu Gospodova beseda: »S to hišo, ki jo zidaš, je tako: Ako boš hodil po mojih zakonih, spolnjeval moje naredbe, se držal vseh mojih zapovedi in se po njih ravnal, bom na tebi spolnil svojo obljubo, ki sem jo dal tvojemu očetu Davidu: prebival bom med Izraelovimi sinovi in ne bom zapustil svojega ljudstva Izraela.« Tako je Salomon tempelj sezidal in ga dokončal. Znotraj pa je tempeljske stene obložil s cedrovimi deskami; od tempeljskih tal do stropnih brun jih je znotraj obil z lesom. Tempeljska tla pa je pokril s cipresovimi deskami. Tudi je obložil dvajset komolcev zadnje tempeljske strani od tal do stropa s cedrovimi deskami. Znotraj v templju je napravil ozadek za Presveto. Pred Presvetim pa je glavni tempeljski prostor, to je Sveto, meril štirideset komolcev. Znotraj je torej bil tempelj obit s cedrovino, na kateri so bile vrezane kolokvinte in cvetne kite. Vse je bilo iz cedrovine, kamen se ni videl. V tempeljskem ozadju je napravil Presveto, da bi ondi postavil skrinjo zaveze Gospodove. Presveto je bilo dvajset komolcev dolgo, dvajset komolcev široko in dvajset komolcev visoko. Obložil ga je s čistim zlatom. Enako je obložil oltar iz cedrovine. Salomon je prevlekel tempelj znotraj s čistim zlatom in napel pred Presvetim, ki ga je pozlatil, zlate verižice. Ves tempelj je prevlekel z zlatom, popolnoma ves tempelj. Tudi ves oltar ob Presvetem je prevlekel z zlatom. V Presvetem je naredil dva keruba iz oljkovega lesa, deset komolcev visoka. Pet komolcev je imela ena kerubova perut in pet komolcev druga kerubova perut; od enega konca njegovih peruti do drugega konca njegovih peruti je bilo deset komolcev. Tudi drugi kerub je meril deset komolcev. Oba keruba sta bila ene mere in ene oblike. Višina enega keruba je bila deset komolcev in ravno toliko drugega keruba. Keruba je postavil v tempeljski notranjščini in keruba sta razprostirala peruti tako, da se je perut enega dotikala ene stene in perut drugega keruba se dotikala druge stene; sredi templja pa sta se njuni peruti dotikali druga druge. Tudi keruba je prevlekel z zlatom. Po vseh tempeljskih stenah naokrog je naredil rezbarije v obliki kerubov, palm in cvetnih kit, znotraj in zunaj. Tudi tempeljska tla je obložil z zlatom znotraj in zunaj. Za vhod v Presveto je naredil vratnici iz oljkovega lesa; naddurje s podboji je bilo peterokotno. Na obeh vratnicah iz oljkovega lesa je vrezal kerube, palme in cvetne kite ter jih prevlekel z zlatom; kerube in palme je obložil z zlato peno. Prav tako je za vhod v Sveto naredil podboje iz oljkovega lesa četverokotno, kakor tudi dvoje vratnic iz cipresovine; obe vratnici sta imeli vrtljive liste. Vrezal je kerube, palme in cvetne kite in prevlekel rezbine z zlato peno. Notranji dvor je obzidal; tri lege so bile iz obdelanih kamnov in ena lega iz cedrovih brun. V četrtem letu, v mesecu zivu, je bil položen temelj za hišo Gospodovo. In v enajstem letu, v mesecu bulu – to je osmi mesec – je bila hiša dokončana v vseh svojih delih in z vsemi svojimi pritiklinami. Zidal jo je torej sedem let. Svojo hišo je Salomon zidal trinajst let, dokler je ni popolnoma dokončal. Sezidal je hišo libanonskega gozda, sto komolcev dolgo, petdeset komolcev široko in trideset komolcev visoko, na treh vrstah cedrovih stebrov, s cedrovimi glaviči na stebrih. Iz cedrovine je bila tudi streha nad gredami, ki so slonele na petinštiridesetih stebrih, po petnajst v eni vrsti. Bruna so bila v treh vrstah in trikrat je bilo okno nasproti oknu. Vsa vrata in okna so imela četverokoten okvir in trikrat so bila vrata nasproti vratom. Potem je naredil stebrno dvorano, petdeset komolcev dolgo in trideset komolcev široko; pred njo je bila veža s stebri in streho. Dalje je naredil dvorano za prestol, kjer je sodil, sodno dvorano; obložena je bila s cedrovino od tal do ogredja. Njegova palača, kjer je stanoval, je bila na drugem dvoru, bolj noter od dvorane za prestol in enako narejena. Tudi za faraonovo hčer, ki jo je bil Salomon vzel za ženo, je naredil hišo enako oni dvorani. Vse to je bilo narejeno iz težkih kamnov, obdelanih po meri, z žago rezanih, na notranji in zunanji strani, in sicer od temelja do napuščev in zunaj do velikega dvora. Podzidja so bila iz težkih, velikih kamnov, velikih po deset in po osem komolcev. Nad temi so bili težki, po meri obdelani kamni in cedrovina. Veliki dvor je imel naokrog tri lege obdelanih kamnov in eno lego cedrovih brun, enako notranji dvor Gospodove hiše in dvor palače. Kralj Salomon je poslal po Hirama iz Tira. Bil je to sin vdove iz Neftalijevega rodu; njegov oče pa je bil iz Tira, umeten bronar. Bil je poln modrosti, razumnosti in umetelnosti v izdelovanju vsakršnega dela iz brona. Prišel je h kralju Salomonu in izvršil zanj vsa dela. Ulil je dva stebra iz brona. Osemnajst komolcev je bil steber visok in dvanajst komolcev dolga nit ga je mogla obseči. Naredil je tudi dva glaviča, ulita iz brona, da sta se posadila na vrh stebrov; en glavič je bil visok pet komolcev in drugi glavič je bil visok pet komolcev. Dalje je naredil spleteni mreži in verižasti vrvci za glaviča na vrhu stebrov, mrežo za en glavič in mrežo za drugi glavič. Potem je naredil granatna jabolka, v dveh vrstah naokrog na eni mreži, da so zastirala glaviča na vrhu stebrov. Enako je naredil na drugem glaviču. Glaviča na vrhu stebrov v veži sta imela obliko lotosovega cveta štirih komolcev. Glaviča na obeh stebrih sta bila nad blazino, ki je bila poleg mreže. Okrog enega glaviča pa je bilo v vrstah dvesto granatnih jabolk. Stebra je postavil v veži pred svetiščem. En steber je postavil na desnici in mu dal ime Jahin; drugi steber je postavil na levici in mu dal ime Booz. Vrhova stebrov sta imela obliko lotosovega cveta. Tako sta bila stebra dovršena. Nato je naredil ulito morje, od roba do roba široko deset komolcev, naokrog okroglo in pet komolcev visoko. Trideset komolcev dolga vrvca ga je mogla okrog in okrog obseči. Pod njegovim robom, ki je meril deset komolcev, so ga krog in krog obdajale kolokvinte. V dveh vrstah so morje oklepale kolokvinte, ki so bile pri litju hkrati ulite. Stalo je na dvanajstih volih; trije so gledali proti severu, trije proti zahodu, trije proti jugu in trije proti vzhodu. Na njih je bilo morje. Vsi njih zadnji deli so bili obrnjeni na znotraj. Bilo je debelo eno dlan in njegov rob je bil kakor rob čaše, podoben lotosovemu cvetu. Držalo je dva tisoč batov. Naredil je tudi deset bronastih stojal. Vsako stojalo je bilo štiri komolce dolgo, štiri komolce široko in tri komolce visoko. Stojala so bila takole narejena: imela so obstranske plošče in obstranske plošče so bile vdelane v okvire. Na obstranskih ploščah med okviri so bili upodobljeni levi, voli in kerubi, ravno tako na okvirih. Nad levi in voli ter pod njimi so visele cvetne kite. Vsako stojalo je imelo štiri bronasta kolesa, tudi njih osi so bile iz brona. Na štirih nogah so bile rame. Rame so bile pod kotlom zraven ulite; na vsaki so bile cvetne kite. Znotraj v stojalu je bila odprtina, en komolec visoka; odprtina je bila okrogla, bil je nekak valj, poldrugi komolec širok. Tudi na odprtini so bile rezbarije. Obstranske plošče pa so tvorile četverokot, niso bile okrogle. Štiri kolesa so bila pod obstranskimi ploščami. Držaji koles so bili pritrjeni na stojalu. Vsako kolo je bilo poldrugi komolec visoko. Kolesa so bila narejena kakor vozna kolesa. Njih držaji, platišča, napere in pesta: vse je bilo ulito. Štiri rame so bile na štirih nogah vsakega stojala. Rame so tvorile s stojalom celoto. Na stojalu je bil pol komolca visok ter krog in krog okrogel nastavek. Držaji in obstranske plošče na stojalu so z njim tvorili celoto. Na ploskve držajev in obstranskih plošč je vdolbel kerube, leve in palme, kolikor je bilo prostora, in cvetne kite naokrog. Tako je naredil deset stojal. Vsa so bila enega liva, ene mere in ene oblike. Naredil je tudi deset bronastih kotlov. Vsak kotel je držal štirideset batov in vsak kotel je meril štiri komolce. Na vsakem izmed desetih stojal je bil en kotel. Postavil pa je pet stojal na južno in pet na severno tempeljsko stran. A morje je postavil proti jugovzhodu na desno tempeljsko stran. Hiram je naredil lonce, lopate in kropilnike. Tako je Hiram dovršil vse delo, ki ga je za kralja Salomona opravljal pri hiši Gospodovi: dva stebra in vrh obeh stebrov kroglasta glaviča; dve mreži, da sta zastirali oba kroglasta glaviča na stebrih; štiristo granatnih jabolk za obe mreži, dve vrsti granatnih jabolk za vsako mrežo, da sta zastirali oba kroglasta glaviča na stebrih; deset stojal z desetimi kotli na stojalih; eno morje in dvanajst volov pod morjem; končno lonce, lopate in kropilnike. Vse te priprave, ki jih je Hiram naredil kralju Salomonu za hišo Gospodovo, so bile iz svetlega brona. Uliti pa jih je dal kralj v Jordanski dolini ob brodu pri Adami med Sokotom in Sartanom. Potem je Salomon vse priprave razpostavil. Teža brona pa zaradi prevelike množine ni bila dognana. Salomon je naredil vse priprave v hiši Gospodovi: zlati oltar, zlato mizo, na kateri so bili položni hlebi; svečnike, pet na desni in pet na levi strani pred Presvetim, iz čistega zlata z zlatimi cveti, svetilnicami in utrinjačami; medenice, nože, kropilnice, torila in kadilnice iz čistega zlata. Tudi tečaji na vratnicah v notranji prostor, v Presveto, in na tempeljskih vratnicah v svetišče so bili iz zlata. Ko je bilo vse delo, ki ga je kralj Salomon izvršil za hišo Gospodovo, dokončano, je dal Salomon vanjo prenesti darove, ki jih je bil posvetil njegov oče David: srebro in zlato ter priprave je dal v zakladnico hiše Gospodove. Tedaj je zbral Salomon Izraelove starešine in vse poglavarje rodov, kneze izraelskih družin, pri kralju Salomonu v Jeruzalemu, da bi prenesli skrinjo zaveze Gospodove iz Davidovega mesta, to je s Siona. In zbrali so se pri kralju Salomonu vsi Izraelci ob prazniku v mesecu etanimu, to je v sedmem mesecu. Ko so vsi Izraelovi starešine prišli, so duhovniki vzdignili skrinjo ter prenesli skrinjo Gospodovo, shodni šotor in vse svete priprave, ki so bile v šotoru; prenesli so jih duhovniki in leviti. Nato je kralj Salomon in z njim ves Izraelov zbor, ki se je pri njem sešel pred skrinjo, daroval toliko drobnice in govedi, da je zaradi množine niso mogli prešteti ne preceniti. Potem so duhovniki skrinjo zaveze Gospodove prinesli na njeno mesto, v notranji tempeljski prostor, v Presveto, pod peruti kerubov. Keruba sta namreč razprostirala peruti nad mestom, kjer je stala skrinja. Tako sta keruba pokrivala skrinjo in njena drogova od zgoraj. Drogova sta bila tako dolga, da sta se konca drogov videla iz Svetega pred Presvetim; dalje zunaj pa se nista videla. Ondi sta bila do današnjega dne. V skrinji ni bilo nič drugega kakor dve kamniti tabli, ki ju je bil Mojzes ob Horebu vanjo položil, ko je Gospod sklenil zavezo z Izraelovimi sinovi pri njih izhodu iz egiptovske dežele. Ko so duhovniki prišli iz svetišča, je oblak napolnil hišo Gospodovo, tako da duhovniki zaradi oblaka niso mogli pristopiti, da bi opravljali službo. Kajti Gospodovo veličastvo je napolnilo hišo Gospodovo. Tedaj je rekel Salomon: »Gospod je rekel, da bo prebival v temoti. Sezidal sem ti hišo za stanovanje, mesto za tvoje prebivališče na veke.« Nato se je kralj obrnil in blagoslovil ves Izraelov zbor, ko je ves Izraelov zbor tam stal. Rekel je: »Hvaljen Gospod, Bog Izraelov, ki je zdaj s svojo roko izpolnil obljubo, dano s svojimi usti mojemu očetu Davidu, ko je rekel: ‚Odkar sem izpeljal svoje ljudstvo Izraela iz Egipta, nisem izvolil iz nobenega Izraelovega rodu mesta, da bi se tam sezidala hiša, ki bi v njej prebivalo moje ime. Davida pa sem izvolil, da bi bil nad mojim ljudstvom Izraelom.‘ Moj oče David je sicer hotel zidati hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga. Toda Gospod je rekel mojemu očetu Davidu: ‚Ker si mislil sezidati hišo mojemu imenu, si prav storil, da si to nameraval. Vendar ne boš ti zidal te hiše, marveč tvoj sin, ki se ti bo rodil, ta bo zidal hišo mojemu imenu.‘ Gospod je spolnil svojo obljubo, ki jo je dal: Jaz sem stopil na mesto svojega očeta Davida in sedel na Izraelov prestol, kakor je Gospod obljubil, in sezidal hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga. Pripravil sem ondi mesto za skrinjo, v kateri je Gospodova zaveza, ki jo je sklenil z našimi očeti, ko jih je peljal iz egiptovske dežele.« Nato je Salomon vpričo vsega Izraelovega zbora stopil pred Gospodov oltar, razprostrl roke proti nebu in molil: »Gospod, Izraelov Bog! Ni ga tebi enakega Boga v nebesih gori in na zemlji doli. Zavezo in milost hraniš svojim služabnikom, ki z vsem srcem hodijo pred teboj. Svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu, si spolnil, kar si mu bil obljubil. Kar si s svojimi usti govoril, si v dejanju spolnil, kakor potrjuje današnji dan. Gospod, Izraelov Bog, spolni zdaj svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu, kar si mu obljubil z besedami: ‚Ne bo ti zmanjkalo pred menoj moža, ki bo sedel na Izraelovem prestolu. Samo če bodo tvoji potomci pazili na svojo pot, da bodo tako pred menoj hodili, kakor si ti hodil pred menoj.‘ Zdaj torej, Izraelov Bog, prosim, naj se uresniči tvoja obljuba, ki si jo dal svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu. Toda, ali v resnici prebiva Bog na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal! Vendar se ozri na molitev svojega služabnika in na njegovo prošnjo, Gospod, moj Bog! Poslušaj klic in molitev, ki jo tvoj služabnik pred teboj danes moli! Naj bodo tvoje oči noč in dan odprte nad to hišo, nad mestom, o katerem si obljubil: ‚Ondi bo moje ime.‘ Poslušaj molitev, ki jo bo opravljal na tem mestu tvoj služabnik! Poslušaj prošnjo svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, kakor bodo molili na tem mestu! Poslušaj na mestu, kjer prebivaš, v nebesih, poslušaj in odpuščaj! Če se kdo pregreši zoper svojega bližnjega in se mu naloži prisega, da se z njo očisti, in pride za prisego pred tvoj oltar v tej hiši, poslušaj ti v nebesih, nastopi in sodi svoje služabnike! Krivičnega obsodi ter obrni njegovo delo na njegovo glavo! Pravičnega pa opraviči ter mu povrni po njegovi pravičnosti! Če bo tvoje ljudstvo Izrael pred sovražnikom premagano, ker se bodo pregrešili zoper tebe, pa se bodo k tebi spreobrnili in slavili tvoje ime ter v tej hiši k tebi molili in prosili, jih ti poslušaj v nebesih in odpusti greh svojega ljudstva Izraela ter jih nazaj pripelji v deželo, ki si jo dal njih očetom! Če se bo nebo zaprlo in ne bo dežja, ker se bodo zoper tebe pregrešili, pa bodo molili na tem mestu in slavili tvoje ime ter se spreobrnili od svojih grehov, ker jih boš ponižal, jih ti poslušaj v nebesih in odpusti greh svojih služabnikov in svojega ljudstva Izraela ter jim pokaži pravo pot, po kateri naj hodijo, in daj dežja svoji deželi, ki si jo dal svojemu ljudstvu v dedino! Če bo nastala v deželi lakota, če bo nastopila kuga, snet, rja, kobilica, mrčes, če ga bo njegov sovražnik stiskal v katerem koli njegovih mest, naj si bo katera koli nadloga ali bolezen: vsako molitev, vsako prošnjo, ki jo opravi kdor koli izmed vsega tvojega ljudstva Izraela, ko bo vsak spoznal nadlogo svojega srca in razprostrl roke proti tej hiši, ti poslušaj v nebesih, na mestu, kjer prebivaš, in odpusti ter stori in povrni vsakemu po vseh njegovih potih, ker poznaš njegovo srce! Kajti ti edini poznaš srca vseh človeških otrok, da se te bodo bali vse dni, dokler živé v deželi, ki si jo dal našim očetom! A tudi tujca, ki ni izmed tvojega ljudstva Izraela, ampak bo prišel iz daljne dežele zaradi tvojega imena – slišali bodo namreč o tvojem velikem imenu, o tvoji močni roki in o tvojem stegnjenem laktu – ko bo torej prišel in molil v tej hiši, ga ti poslušaj v nebesih, na mestu, kjer prebivaš, in stori vse, za kar bo tujec k tebi klical, da bodo vsi narodi na zemlji spoznali tvoje ime, te častili kakor tvoje ljudstvo Izrael in se prepričali, da se po tvojem imenu imenuje ta hiša, ki sem jo sezidal! Če pojde tvoje ljudstvo na vojsko zoper svoje sovražnike po potu, po katerem jih pošlješ, pa bodo molili h Gospodu proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo sezidal tvojemu imenu, poslušaj v nebesih njih molitev in njih prošnjo ter jim nakloni pravico! Če se bodo zoper tebe pregrešili – saj ni človeka, ki bi ne grešil – in se boš nad njimi razsrdil ter jih izročil sovražniku, tako da jih bodo njih zmagalci ujete odpeljali v sovražnikovo deželo, daljno ali bližnjo, pa se bodo v svojem srcu premislili v deželi, kjer bodo ujeti, se bodo spreobrnili in te zaprosili v deželi svojih zmagalcev ter priznali: ‚Grešili smo in krivično ravnali, brezbožni smo bili‘ – če se bodo torej z vsem srcem in vso dušo spreobrnili k tebi v deželi svojih sovražnikov, ki jih bodo ujete odpeljali, ter bodo molili k tebi, obrnjeni proti svoji deželi, ki si jo dal njih očetom, proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo sezidal tvojemu imenu, poslušaj v nebesih, na mestu, kjer prebivaš, njih molitev in njih prošnjo ter jim nakloni pravico! Tedaj odpusti svojemu ljudstvu, kar bodo grešili zoper tebe, in vse prestopke, s katerimi se bodo zoper tebe pregrešili, ter vzbudi usmiljenje pri njih zmagalcih, da se jih usmilijo! Kajti tvoje ljudstvo so in tvoja lastnina, ki si jih izpeljal iz Egipta, iz srede topilnice železa. Naj bodo tvoje oči odprte za prošnjo tvojega služabnika in za prošnjo tvojega ljudstva Izraela, da jih uslišiš v vsem, za kar k tebi kličejo. Ti si jih namreč izmed vseh ljudstev na zemlji sebi odločil za lastnino, kakor si obljubil po svojem služabniku Mojzesu, ko si izpeljal naše očete iz Egipta, o Gospod Jahve!« Ko je Salomon končal vso to molitev in milo prošnjo h Gospodu, je vstal izpred Gospodovega oltarja, kjer je klečal in povzdigoval roke proti nebu; ustopil se je in blagoslovil vso Izraelovo občino, z močnim glasom govoreč: »Hvaljen Gospod, ki je naklonil mir svojemu ljudstvu Izraelu povsem, kakor je obljubil! Ni ostala nespolnjena niti ena izmed vseh njegovih lepih obljub, ki jih je dal po svojem služabniku Mojzesu. Gospod, naš Bog, naj bo z nami, kakor je bil z našimi očeti! Naj nas ne zapusti in ne zavrže, naj nagne naša srca k sebi, da bomo hodili po vseh njegovih potih in spolnjevali njegove zapovedi, zakone in naredbe, ki jih je zapovedal našim očetom! In te moje besede, s katerimi sem ponižno prosil pred Gospodom, naj bodo noč in dan navzočne Gospodu, našemu Bogu, da svojemu služabniku in svojemu ljudstvu Izraelu vsakokrat nakloni, kar je potrebno, da spoznajo vsa ljudstva na zemlji, da je Jahve Bog in nihče drug. Vaše srce pa bodi popolnoma vdano Gospodu, našemu Bogu, da boste hodili po njegovih zakonih in spolnjevali njegove zapovedi kakor danes!« Nato je kralj in z njim ves Izrael daroval pred Gospodom klavne daritve. V mirovno daritev, ki jo je Salomon poklonil Gospodu, je daroval dvaindvajset tisoč goved in sto dvajset tisoč ovac. Tako so kralj in vsi Izraelovi sinovi posvetili hišo Gospodovo. Tisti dan je kralj posvetil sredino dvora pred hišo Gospodovo. Ondi je namreč daroval žgalne in jedilne daritve ter tolščo mirovnih daritev, ker je bil bronasti oltar, ki je stal pred Gospodom, premajhen, da bi obsegel žgalne in jedilne daritve ter tolščo mirovnih daritev. Salomon in z njim ves Izrael, velik zbor od vhoda v Emat do Egiptovskega potoka, je takrat obhajal praznik pred Gospodom, našim Bogom, sedem dni in še sedem dni, torej štirinajst dni. Osmi dan pa je ljudstvo odpustil. Poslovili so se od kralja in šli v svojo domovino veseli in dobre volje zaradi vsega dobrega, kar je Gospod storil svojemu služabniku Davidu in svojemu ljudstvu Izraelu. Ko je Salomon dokončal zidanje hiše Gospodove in kraljeve palače in vse načrte, ki jih je Salomon želel izvršiti, se je Gospod Salomonu drugič prikazal, kakor se mu je bil prikazal v Gabaonu. Gospod mu je rekel: »Slišal sem tvojo molitev in tvojo prošnjo, ki si jo molil pred menoj. Posvetil sem to hišo, ki si jo sezidal, da ondi položim svoje ime na veke; moje oči in moje srce bo ondi vse dni. Če boš hodil tudi ti pred menoj, kakor je hodil tvoj oče David, v srčni preprostosti in poštenosti ter boš delal vse, kakor sem ti zapovedal, spolnjeval moje zakone in naredbe, bom utrdil prestol tvojega kraljestva nad Izraelom za vedno, kakor sem obljubil tvojemu očetu Davidu z besedami: ‚Ne bo ti zmanjkalo moža na Izraelovem prestolu.‘ Če pa se boste vi in vaši sinovi od mene odvrnili in ne boste spolnjevali mojih zapovedi in mojih zakonov, ki sem vam jih dal, marveč boste šli in služili drugim bogovom ter jih molili, bom iztrebil Izraela iz dežele, ki sem jim jo dal, in hišo, ki sem jo posvetil svojemu imenu, bom zavrgel izpred svojega obličja, in Izrael bo v pregovor in zasmeh med vsemi ljudstvi. Ta hiša naj postane razvalina; vsak, ki pojde mimo nje, se bo zavzel in bo sikal. In če bodo vprašali: ‚Zakaj je Gospod tako storil tej deželi in tej hiši?‘ bodo odgovorili: ‚Ker so zapustili Gospoda, svojega Boga, ki je izpeljal njih očete iz egiptovske dežele, in so se oprijeli drugih bogov ter jih molili in jim služili, zato je Gospod spravil nanje vso to nesrečo.‘« Po dvajsetih letih, v katerih je Salomon sezidal dve hiši, Gospodov tempelj in kraljevo palačo – tirski kralj Hiram je Salomona podpiral s cedrovino in cipresovino in z zlatom povsem, kakor je želel – tedaj je dal kralj Salomon Hiramu dvajset mest v galilejski pokrajini. Ko pa je Hiram prišel iz Tira, da bi ogledal mesta, ki mu jih je dal Salomon, mu niso bila pogodu. Rekel je: »Kaj so ta mesta, ki si mi jih dal, brat?« Zato so se imenovala pokrajina Kabul do današnjega dne. Poslal pa je Hiram kralju sto dvajset talentov zlata. Takole je s tlako, ki jo je naložil kralj Salomon, da bi sezidal hišo Gospodovo in svojo palačo Melo in jeruzalemsko obzidje ter Asor, Magedo in Gazer – faraon, egiptovski kralj, je bil namreč šel, vzel Gazer in ga požgal z ognjem, pomoril Kanaance, ki so prebivali v mestu, ter ga dal za doto svoji hčeri, Salomonovi ženi; Salomon je torej Gazer zopet pozidal – dalje spodnji Bethoron, Baalat, Tamar v puščavski pokrajini, dalje mesta za skladišča, ki jih je imel Salomon, mesta za vozove in mesta za konjenike in kar je Salomon želel sezidati v Jeruzalemu, na Libanonu in na vsem ozemlju svoje oblasti. Vse ljudi, kar jih je bilo ostalo od Amorejcev, Hetejcev, Ferezejcev, Hevejcev in Jebusejcev, ki niso bili izmed Izraelovih sinov, njihove potomce, ki so za njimi še ostali v deželi, ker jih Izraelovi sinovi niso mogli iztrebiti z zakletvijo, je Salomon napravil za tlačane do današnjega dne. Izmed Izraelovih sinov pa Salomon ni nikogar naredil za sužnja, ampak so bili njegovi vojaki, uradniki, vojvodi, pribočniki, poveljniki nad njegovimi vozmi in konjeniki. Teh višjih nadzornikov, ki so bili postavljeni čez Salomonova dela, je bilo petsto petdeset. Ti so nadzorovali ljudi, ki so bili zaposleni pri delu. Ko je faraonova hči odšla iz Davidovega mesta v svojo palačo, ki jo je bil zanjo sezidal, tedaj je dal zidati Melo. Trikrat na leto je Salomon daroval žgalne in mirovne daritve na oltarju, ki ga je bil sezidal Gospodu, in dal zažigati kadilo na onem, ki je bil pred Gospodom. Tako je dodelal tempelj. V Asiongaberu, ki je pri Elatu na obrežju Rdečega morja v edomski deželi, je kralj Salomon napravil tudi ladjevje. Na ladjevju je poslal Hiram skupno s Salomonovimi hlapci svoje hlapce, pomorščake, ki so bili izvedeni na morju. Prišli so v Ofir, vzeli od ondod štiristo dvajset talentov zlata in ga prinesli h kralju Salomonu. Ko je kraljica v Sabi slišala o Salomonovem slovesu v imenu Gospodovem, ga je prišla skušat z ugankami. Prišla je v Jeruzalem z zelo velikim spremstvom. Kamele so nosile dišav, silno veliko zlata in dragih kamnov. Stopila je k Salomonu in mu povedala vse, kar ji je bilo na srcu. Salomon ji je razložil vse, kar ga je vprašala. Ni je bilo reči, ki bi bila kralju prikrita, da bi ji je ne bil razložil. Ko je kraljica iz Sabe videla vso Salomonovo modrost in palačo, ki jo je bil sezidal, in jedi njegove mize, kako so tam sedeli njegovi dostojanstveniki in stregli njegovi služabniki, in njih oblačila in njegove točaje in njegovo žgalno daritev, ki jo je daroval v hiši Gospodovi: tedaj je kar strmela. Rekla je kralju: »Resnično je, kar sem v svoji deželi slišala o tebi in tvoji modrosti. Nisem verjela, kar so pravili, dokler nisem prišla in videla na svoje oči. In glej, niti polovice mi niso povedali. Tvoja modrost in odličnost presega sloves, ki sem ga slišala. Blagor tvojim možem, blagor tem tvojim služabnikom, ki vedno stojé pred teboj in poslušajo tvojo modrost! Hvaljen Gospod, tvoj Bog, ki si mu bil všeč, da te je posadil na Izraelov prestol! Ker Gospod Izraela vedno ljubi, te je postavil za kralja, da bi ti vršil pravico in pravičnost.« In dala je kralju sto dvajset talentov zlata, silno veliko dišav in dragih kamnov. Nikdar več ni prišlo toliko dišav, kakor jih je kraljica iz Sabe dala kralju Salomonu. Tudi Hiramove ladje, ki so nosile zlato iz Ofira, so pripeljale silno veliko sandalovega lesa in dragih kamnov iz Ofira. Kralj je dal iz sandalovega lesa napraviti ograje za hišo Gospodovo in kraljevo palačo ter citre in harfe za pevce. Toliko sandalovine ni več prišlo in je ni bilo videti do današnjega dne. Kralj Salomon pa je dal kraljici iz Sabe vse, kar ji je ugajalo in kar si je želela, z darežljivostjo, ki je kralja vredna. Potem se je vrnila in šla s svojimi služabniki v svojo deželo. Teža zlata, ki je Salomonu došlo na leto, je bila šeststo šestinšestdeset zlatih talentov razen dajatev velikih trgovcev, davkov malih trgovcev in tega, kar je prišlo od vseh puščavskih kraljev in deželnih namestnikov. Kralj Salomon je dal napraviti dvesto ščitov iz kovanega zlata; šeststo seklov zlata je porabil za en ščit; dalje tristo ščitkov iz kovanega zlata; tri mine zlata je porabil za en ščitek. Kralj jih je dal v hišo libanonskega gozda. Dalje je kralj napravil velik prestol iz slonove kosti in ga prevlekel s čistim zlatom. Prestol je imel šest stopnic. Gornji del zadaj na prestolu je bil zaokrožen. Na obeh straneh sedeža sta bila ročaja in ob ročajih sta stala dva leva. Dvanajst levov pa je stalo tam na šesterih stopnicah na obeh straneh. Kaj takega se še ni napravilo za nobeno kraljestvo. Tudi vse pitne posode kralja Salomona so bile iz zlata in vsa oprava v hiši libanonskega gozda je bila iz čistega zlata. Nič ni bilo iz srebra, ki ga v Salomonovem času niso nič čislali. Kralj je namreč imel na morju pri Hiramovem ladjevju tarsiške ladje. Po enkrat na tri leta so prihajale tarsiške ladje, ki so prinašale zlata, srebra, slonove kosti, opic in pavov. Tako je kralj Salomon prekašal vse kralje na zemlji po bogastvu in modrosti. Ves svet je želel Salomona videti, da bi slišal njegovo modrost, ki mu jo je Bog dal v srce. In sleherni izmed njih je prinesel svoje darilo, za vsako leto določeno dajatev, srebrne in zlate priprave, oblačila, orožje, dišave, konje in mezge. Tudi si je Salomon pripravil vóz in konjenikov; imel je tisoč štiristo voz in dvanajst tisoč konjenikov. Te je nastanil v mestih za vozove in pri kralju v Jeruzalemu. Kralj je dosegel, da je bilo v Jeruzalemu toliko srebra kot kamenja in toliko ceder kot divjih smokev v nižavi. Konje, ki jih je imel Salomon, so dovažali iz Egipta in Koe. Kraljevi kupci so jih dobivali iz Koe za določeno ceno, tako da je prišel voz, ki se je pripeljal iz Egipta, na šeststo seklov srebra, in konj na sto in petdeset. In tako so jih posredovali vsem hetejskim in aramskim kraljem. Kralj Salomon je poleg faraonove hčere vzljubil mnogo tujih žen: Moabke, Amonke, Edomke, Sidonke in Hetejke, iz narodov, o katerih je Gospod rekel Izraelovim sinovom: »Ne družite se z njimi in oni naj se ne družijo z vami! Sicer bodo vaša srca gotovo zapeljali k svojim bogovom.« Teh se je Salomon v ljubezni oklenil. Imel je sedemsto knežjih žen in tristo stranskih žen. Njegove žene so ga zapeljale. Ko se je Salomon postaral, so njegove žene nagnile njegovo srce k tujim bogovom. Njegovo srce ni bilo več celo za Gospoda, njegovega Boga, kakor srce njegovega očeta Davida. Tako je Salomon častil Astarto, boginjo Sidoncev, in Moloha, gnusobo Amoncev. In Salomon je delal, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, ter ni hodil popolnoma za Gospodom, kakor njegov oče David. Takrat je sezidal Salomon višino za Kamosa, gnusobo Moabcev, na griču vzhodno od Jeruzalema, in za Moloha, gnusobo Amoncev. Tako je storil za vse svoje tuje žene, ki so svojim bogovom darovale kadilne in klavne daritve. Gospod se je razsrdil nad Salomonom, ker je odvrnil svoje srce od Gospoda, Izraelovega Boga, ki se mu je dvakrat prikazal, in mu prav glede tega zapovedal, naj ne hodi za tujimi bogovi. Pa se ni držal tega, kar mu je Gospod zapovedal. Zato je Gospod rekel Salomonu: »Ker je s teboj tako, da se nisi držal moje zaveze in mojih zakonov, ki sem ti jih zapovedal, bom odtrgal kraljestvo od tebe in ga dal tvojemu hlapcu. Vendar zaradi tvojega očeta Davida tega ne bom storil v tvojih dneh; tvojemu sinu ga bom odtrgal. Sicer ne bom odtrgal vsega kraljestva. En rod bom dal tvojemu sinu zaradi svojega služabnika Davida in zaradi Jeruzalema, ki sem ga izvolil.« Tedaj je Gospod vzbudil Salomonu nasprotnika, Edomca Adada iz kraljevega rodu v Edomu. Ko je bil namreč David pobil Edomce in je vojskovodja Joab prišel pokopavat pobite ter pomoril vse moštvo v Edomu – kajti šest mesecev se je Joab z vsem Izraelom ondi mudil, dokler ni iztrebil vsega moštva v Edomu – tedaj je zbežal Adad z nekaterimi Edomci izmed služabnikov njegovega očeta, da bi prišel v Egipt. Adad je bil še majhen deček. Iz Madiana so se vzdignili in prišli v Faran. Iz Farana so vzeli s seboj ljudi in prišli v Egipt k faraonu, egiptovskemu kralju. Ta mu je dal hišo in mu odkazal živež. Tudi zemljo mu je dal. Adad je prišel pri faraonu v veliko milost, tako da mu je dal za ženo sestro svoje žene, sestro kraljice Tafnese. Tafnesina sestra mu je rodila sina Genubata. Tafnes ga je vzgajala v faraonovi hiši. Tako je ostal Genubat v faraonovi hiši med faraonovimi sinovi. Ko je pa Adad slišal v Egiptu, da je David legel k svojim očetom in da je vojskovodja Joab mrtev, je Adad rekel faraonu: »Odpusti me, da grem v svojo deželo!« Faraon ga je vprašal: »Česa ti manjka pri meni, da želiš iti v svojo deželo?« Odgovoril je: »Ničesar. Vendar me vsekakor pusti!« Dalje mu je Bog za nasprotnika vzdignil Eliadovega sina Razona, ki je bil pobegnil od svojega gospoda Adarezerja, kralja v Sobi. Ko jih je David potolkel, je ta zbral okoli sebe ljudi in postal poglavar drhali. Vdrli so v Damask, se v njem nastanili in ga napravili za kralja v Damasku. Bil je Izraelov nasprotnik, dokler je Salomon živel. Poleg zlega, ki ga je pripravljal Adad, je tudi on sovražil Izraela, dokler je kraljeval nad Aramom. Tudi Nabatov sin Jeroboam, Efratejec iz Sarede – njegova mati se je imenovala Sarva in je bila vdova – Salomonov uradnik, se je vzdignil zoper kralja. Vzrok, da se je vzdignil zoper kralja, je bil tale. Salomon je zidal Melo in zadelal razpokline zidu v mestu svojega očeta Davida. Ta Jeroboam je bil sposoben mož. Ko je Salomon videl, da je mladi mož spreten pri delu, ga je postavil nad vso tlako Jožefove hiše. Ko je tisti čas Jeroboam šel iz Jeruzalema, ga je srečal na potu prerok Ahija iz Sila. Ta je bil ogrnjen z novim plaščem. Bila sta sama na polju. Tedaj je prijel Ahija novi plašč, ki ga je imel na sebi, ga raztrgal na dvanajst kosov in rekel Jeroboamu: »Vzemi si deset kosov! Kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog: ‚Glej, odtrgal bom kraljestvo Salomonu in ti dal deset rodov. Le en rod naj mu ostane zaradi mojega služabnika Davida in zaradi mesta Jeruzalema, ki sem ga izvolil izmed vseh Izraelovih rodov. Kajti zapustil me je in molil Astarto, boginjo Sidoncev, Kamosa, boga Moabcev, in Moloha, boga Amoncev, in ni hodil po mojih potih, da bi delal, kar je prav v mojih očeh, in spolnjeval moje zakone in naredbe, kakor njegov oče David. Vendar mu ne bom vzel vsega kraljestva, ampak ga pustil za vladarja vse dni njegovega življenja zaradi svojega služabnika Davida, ki sem ga izvolil in ki je spolnjeval moje zapovedi in zakone. Toda njegovemu sinu bom vzel kraljestvo in ga dal tebi, namreč deset rodov. Njegovemu sinu pa bom dal en rod, da bo moj služabnik David vedno imel lučko pred menoj v Jeruzalemu, v mestu, ki sem ga izvolil, da bi nastanil ondi svoje ime. Tebe pa bom sprejel, da boš gospodoval nad vsem, kar poželi tvoja duša, in da boš kralj nad Izraelom. Če boš tedaj poslušal vse, kar ti bom zapovedal, hodil po mojih potih in delal, kar je prav v mojih očeh, ter spolnjeval moje zakone in zapovedi, kakor je storil moj služabnik David, bom s teboj in ti sezidal stalno hišo, kakor sem jo sezidal Davidu, ter ti dal Izraela. Zaradi tega bom pokoril Davidov zarod, a ne za vedno.‘« Ker je Salomon Jeroboamu stregel po življenju, se je Jeroboam vzdignil in zbežal v Egipt k egiptovskemu kralju Sesaku. Ostal je v Egiptu do Salomonove smrti. Ostala Salomonova zgodovina, vsa njegova dela in njegova modrost, to je zapisano v knjigi Salomonovih letopisov. Časa pa, ki je v njem Salomon kraljeval v Jeruzalemu nad vsem Izraelom, je bilo štirideset let. Potem je Salomon legel k svojim očetom. Pokopali so ga v mestu njegovega očeta Davida. Namesto njega je postal kralj njegov sin Roboam. Roboam je šel v Sihem, ker je v Sihem prišel ves Izrael, da bi ga postavil za kralja. Slišal pa je o tem Nabatov sin Jeroboam, ki je bil še v Egiptu, kamor je bil zbežal pred kraljem Salomonom; Jeroboam je torej prebival v Egiptu. Tedaj so ga dali poklicati. In prišli so Jeroboam in ves Izraelov zbor ter govorili Roboamu: »Tvoj oče nam je naložil pretežek jarem; ti nam zdaj olajšaj trdo službo svojega očeta in težki jarem, ki nam ga je naložil, in ti bomo služili!« Odgovoril jim je: »Pojdite in po treh dneh se vrnite k meni!« In ljudstvo je odšlo. Tedaj se je kralj Roboam posvetoval s starimi, ki so bili v službi pri njegovem očetu Salomonu, ko je še živel, in jih je vprašal: »Kako svetujete, da odgovorim temu ljudstvu.« Rekli so mu: »Če boš danes temu ljudstvu ugodil, jim popustil, jih uslišal in jim prijazno odgovoril, ti bodo vedno služili.« Toda zavrgel je svèt starih, ki so mu ga dali, in se posvetoval z mladimi, ki so z njim zrasli in bili zdaj v njegovi službi. Vprašal jih je: »Kaj svetujete, da odgovorimo temu ljudstvu, ki mi je reklo: ‚Olajšaj jarem, ki nam ga je naložil tvoj oče?‘« Mladi, ki so z njim zrasli, so mu odgovorili: »Tako odgovori temu ljudstvu, ki ti je reklo: ‚Tvoj oče nam je jarem obtežil, ti naš jarem olajšaj,‘ – tako jim odgovori: ‚Moj mezinec je debelejši kakor ledja mojega očeta. Moj oče vam je naložil težek jarem, jaz pa bom vaš jarem še obtežil. Moj oče vas je tepel z biči, jaz pa vas bom tepel s škorpijoni.‘« Tretji dan je torej prišel Jeroboam in vse ljudstvo k Roboamu, kakor je kralj velel: »Tretji dan se vrnite k meni!« Kralj je ljudstvu trdo odgovoril in zavrgel svèt starih, ki so mu ga dali. Po nasvetu mladih jim je odgovoril: »Moj oče vam je naložil težek jarem, jaz pa bom vaš jarem še obtežil. Moj oče vas je tepel z biči, jaz pa vas bom tepel s škorpijoni.« Kralj torej ni poslušal ljudstva; kajti Gospod je bil tako sklenil, da uresniči svojo besedo, ki jo je Gospod govoril po Ahiju iz Sila Nabatovemu sinu Jeroboamu. Ko je ves Izrael videl, da jih kralj noče poslušati, je ljudstvo kralju odgovorilo: »Kakšen delež imamo pri Davidu: Saj nimamo dedine pri Isajevem sinu. Izraelci, vsak na svoj dom! Zdaj, glej, David, na svojo hišo!« In Izrael je šel domov. Roboam je kraljeval samo še nad Izraelovimi sinovi, ki so prebivali v Judovih mestih. Ko je kralj Roboam poslal tja Adurama, nadzornika nad rabotnim delom, je tega ves Izrael posul s kamenjem, da je umrl. Kralj Roboam je še naglo skočil na voz ter ubežal v Jeruzalem. Tako je Izrael odpadel od Davidove hiše do današnjega dne. Ko je ves Izrael slišal, da se je Jeroboam vrnil, so ga dali poklicati na zborovanje ter ga postavili za kralja nad vsem Izraelom. Davidove hiše pa se ni držal nihče razen edinega Judovega rodu. Ko je Roboam prišel v Jeruzalem, je zbral vso Judovo hišo in Benjaminov rod, sto osemdeset tisoč izbranih bojevnikov, da bi se bojevali z Izraelovo hišo ter zopet pridobili kraljestvo Salomonovemu sinu Roboamu. Tedaj je prišla božjemu možu Semeju Gospodova beseda: »Govori Salomonovemu sinu Roboamu, Judovemu kralju, in vsej Judovi in Benjaminovi hiši ter ostalemu ljudstvu: Tako govori Gospod: ‚Ne hodite se bojevat s svojimi brati, Izraelovimi sinovi! Vrnite se vsak v svojo hišo! Kajti po meni se je to zgodilo.‘« Ko so slišali Gospodovo besedo, so se vrnili in odšli, kakor je Gospod zapovedal. Jeroboam je utrdil Sihem na Efraimskem pogorju in v njem prebival. Od ondod je šel in utrdil Fanuel. Jeroboam je mislil v svojem srcu: »Zdaj bi se moglo kraljestvo povrniti k Davidovi hiši! Če bo to ljudstvo hodilo darovat klavne daritve v hiši Gospodovi v Jeruzalemu, se bo tudi srce tega ljudstva obrnilo k Judovemu kralju Roboamu kot svojemu gospodu. Mene bodo umorili ter se povrnili k Judovemu kralju Roboamu.« Kralj se je posvetoval in je dal narediti dve zlati teleti ter ljudstvu rekel: »Dosti dolgo ste hodili v Jeruzalem. Glej, Izrael, to je tvoj bog, ki te je pripeljal iz egiptovske dežele.« In postavil je eno v Betelu, drugo pa je dal v Dan. To je bila priložnost za greh. Ljudstvo je hodilo pred eno v Betel in pred drugo v Dan. Tudi je dal napraviti svetišča na višinah in postavil duhovnike, ki so bili iz ljudstva in ne izmed Levijevih sinov. Dalje je vpeljal v osmem mesecu, na petnajsti dan meseca, praznik, ki je ustrezal prazniku na Judovem, in stopil k oltarju. Enako je storil v Betelu, da bi daroval klavne daritve teletoma, ki jih je dal narediti. V Betelu je nastavil duhovnike za višine, ki jih je napravil. Petnajsti dan osmega meseca, tistega meseca, ki ga je bil samovoljno določil, da bi uvedel praznik za Izraelove sinove, je pristopil k oltarju, ki ga je postavil v Betelu. Ko je torej pristopil k oltarju, da bi daroval, glej, je prišel po Gospodovem naročilu v Betel božji mož iz Judovega. Jeroboam je ravno stal pri oltarju, da bi daroval. Oni je zaklical po Gospodovem naročilu proti oltarju in rekel: »Oltar, oltar! Tako govori Gospod: ‚Glej, sin se bo rodil v Davidovi hiši, Josija po imenu. Zaklal bo na tebi duhovnike višin, ki darujejo na tebi, in človeške kosti bodo na tebi sežgali.‘« Tisti dan je tudi dal znamenje z besedami: »To je znamenje, da je Gospod govoril: Glej, oltar se bo razpočil in pepel na njem razsul.« Ko je kralj zaslišal besedo božjega moža, ki jo je zaklical proti oltarju v Betelu, je Jeroboam stegnil svojo roko od oltarja ter velel: »Primite ga!« Toda njegova roka, ki jo je bil stegnil zoper njega, se je posušila in je ni mogel zopet potegniti k sebi. Oltar se je razpočil in pepel se je razsul z oltarja po znamenju, ki ga je božji mož dal po Gospodovem naročilu. Kralj je spregovoril in rekel božjemu možu: »Potolaži Gospoda, svojega Boga, in prosi zame, da zopet potegnem roko k sebi!« Božji mož je potolažil Gospoda in roka se je kralju povrnila ter bila kakor prej. In kralj je rekel božjemu možu: »Pojdi z menoj v hišo in se pokrepčaj! Tudi darilo ti bom dal.« Božji mož pa je kralju odgovoril: »Ko bi mi dal tudi polovico svoje hiše, ne pojdem s teboj in ne bom jedel kruha, ne pil vode na tem kraju. Kajti tako mi je bilo zapovedano po Gospodovi besedi: ‚Ne jej kruha in ne pij vode, tudi se ne vračaj po potu, po katerem si prišel!‘« In odšel je po drugem potu in se ni vrnil po potu, po katerem je prišel v Betel. V Betelu pa je prebival star prerok. Njegovi sinovi so prišli in mu povedali vse, kar je tisti dan božji mož storil v Betelu in to, kar je govoril kralju. Ko so to očetu povedali, jih je oče vprašal: »Po katerem potu je odšel?« Sinovi so mu pokazali pot, po katerem je odšel božji mož, ki je prišel iz Judovega. Nato je sinovom velel: »Osedlajte mi osla!« Ko so mu osla osedlali, je sedel nanj in odrinil za božjim možem. Našel ga je pod terebinto, ko je sedel, in ga vprašal: »Ali si ti božji mož, ki si prišel iz Judovega?« Odgovoril je: »Sem.« Tedaj mu je rekel: »Pojdi z menoj domov in zaužij kruha!« Odvrnil je: »Ne smem se vrniti s teboj in te spremljati; tudi ne bom s teboj na tem kraju jedel kruha ne pil vina. Kajti rečeno mi je bilo po Gospodovi besedi: ‚Ne jej ondi kruha in ne pij vode, tudi se ne vračaj po potu, po katerem si prišel!‘« Pa mu je rekel: »Tudi jaz sem prerok kakor ti in angel mi je velel po Gospodovi besedi: ‚Pelji ga nazaj s seboj domov, da bo jedel kruh in pil vodo!‘« Tako ga je nalagal. Vrnil se je torej z njim in jedel v njegovi hiši kruh in pil vodo. Ko pa sta sedela pri mizi, je prišla Gospodova beseda preroku, ki ga je bil nazaj pripeljal. Zaklical je božjemu možu, ki je bil prišel iz Judovega: »Tako govori Gospod: ‚Ker si bil nepokoren Gospodovemu povelju in nisi spolnil zapovedi, ki ti jo je dal Gospod, tvoj Bog, ampak si se vrnil in jedel kruh in pil vodo na kraju, o katerem ti je velel: Ne jej kruha in ne pij vode, zato ne bo prišlo tvoje truplo v grob tvojih očetov.‘« Ko se je najedel in napil, so mu osedlali osla onega preroka, ki ga je nazaj pripeljal. Tako je odšel. Na potu pa ga je zalotil lev in ga usmrtil. Njegovo truplo je ležalo na potu. Osel je stal zraven njega. Tudi lev je obstal poleg trupla. In glej, ljudje, ki so hodili mimo, so videli, da truplo leži na potu in lev stoji poleg trupla. Prišli so in razglasili v mestu, kjer je prebival stari prerok. Ko je to slišal prerok, ki ga je bil s pota pripeljal nazaj, je rekel: »To je božji mož, ki je bil nepokoren Gospodovemu povelju. Zato ga je Gospod izročil levu, ki ga je raztrgal in usmrtil po Gospodovi besedi, ki mu jo je bil povedal.« Rekel je svojim sinovom: »Osedlajte mi osla!« Ko so ga osedlali, je odrinil in našel njegovo truplo, ki je ležalo na potu ter osla in leva, ki sta stala poleg trupla. Lev ni zgrizel trupla, ne raztrgal osla. Prerok je dvignil truplo božjega moža, ga del na osla in prinesel nazaj. Prišel je v mesto starega preroka, da bi ga objokoval in pokopal. Truplo je položil v svoj lastni grob in žalovali so po njem: »Oh, moj brat!« Ko ga je pokopal, je rekel svojim sinovom: »Ko bom umrl, me pokopljite v grobu, v katerem je božji mož pokopan! Poleg njegovih kosti položite moje kosti! Kajti gotovo se bo spolnila beseda, ki jo je po Gospodovem naročilu zaklical proti oltarju v Betelu in proti vsem svetiščem na višinah po samarijskih mestih.« Tudi po tem dogodku se Jeroboam ni vrnil s svojega hudobnega pota, ampak je še dalje postavljal iz ljudstva duhovnike višin. Kdor je hotel, tega je postavil za duhovnika višin. Zaradi tega se je pregrešila Jeroboamova hiša in zato je bila uničena in iztrebljena s površja zemlje. Tisti čas je zbolel Jeroboamov sin Abija. In Jeroboam je rekel svoji ženi: »Vzdigni se, prosim, in se preobleci, da ne bodo spoznali, da si Jeroboamova žena, ter pojdi v Silo! Glej, tam je prerok Ahija, ki je o meni napovedal, da bom kraljeval nad tem ljudstvom. Vzemi s seboj deset hlebov in kolačev in vrč medu ter pojdi k njemu! Naznanil ti bo, kaj se bo zgodilo z dečkom.« Jeroboamova žena je storila tako. Vzdignila se je, šla v Silo in prišla v Ahijevo hišo. Ahija pa ni mogel več videti, ker so mu oči od starosti otemnele. Gospod pa je rekel Ahiju: »Glej, Jeroboamova žena prihaja, da bi od tebe kaj zvedela o svojem sinu, ker je bolan. Tako in tako ji odgovori!« Ko je torej preoblečena vstopila in je Ahija ob njenem vstopu skozi vrata začul šum njenih korakov, je rekel: »Vstopi, Jeroboamova žena! Čemu se hliniš? Poslan sem k tebi s trdim sporočilom. Pojdi, povej Jeroboamu: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ‚Povišal sem te izmed ljudstva in te postavil za vojvoda čez svoje ljudstvo Izraela. Odtrgal sem kraljestvo od Davidove hiše in ga dal tebi. Ti pa nisi bil kakor moj služabnik David, ki je spolnjeval moje zapovedi, z vsem srcem hodil za menoj ter delal samo to, kar je prav v mojih očeh. Marveč si huje delal kakor vsi, ki so bili pred teboj. Šel si in si naredil druge bogove, in sicer ulite podobe, da si me dražil, mene pa si vrgel za svoj hrbet. Zato, glej, bom poslal nesrečo nad Jeroboamovo hišo in iztrebil iz Jeroboamovega rodu vse moške, sužnje in svobodne v Izraelu. Pometel bom Jeroboamovo hišo, kakor se potrebi blato, da ga nič več ni. Kdor izmed Jeroboamovega rodu umre v mestu, tega bodo žrli psi; in kdor umre na polju, tega bodo žrle ptice pod nebom.‘ Kajti Gospod je govoril. Ti pa vstani in pojdi domov! Ko stopijo tvoje noge v mesto, bo deček umrl. Ves Izrael bo žaloval po njem in ga pokopal. Kajti edino ta od Jeroboamovega rodu pride v grob, ker se je na njem nekaj našlo, kar je v Jeroboamovi hiši všeč Gospodu, Izraelovemu Bogu. Gospod si bo postavil nad Izraelom kralja, ki bo tisti dan iztrebil Jeroboamovo hišo. In kaj potem? Gospod bo udaril Izraela, da se bo majal kakor trst v vodi. Izruval bo Izraela iz te lepe dežele, ki jo je dal njih očetom ter jih razkropil onstran veletoka, ker so si napravili Ašere in s tem dražili Gospoda. Zapustil bo Izraela zaradi Jeroboamovih grehov, ki jih je storil in h katerim je zapeljal Izraela.« Jeroboamova žena se je vzdignila, odšla ter prišla v Terso. Ko je stopila na hišni prag, je bil deček že mrtev. Pokopali so ga in ves Izrael je žaloval po njem, kakor je napovedal Gospod po svojem služabniku, preroku Ahiju. Ostala Jeroboamova zgodovina, kako se je bojeval in kako je kraljeval, glej, to je zapisano v knjigi letopisov Izraelovih kraljev. Dni pa, v katerih je Jeroboam kraljeval, je bilo dvaindvajset let. Potem je legel k svojim očetom. Namesto njega je postal kralj njegov sin Nadab. Salomonov sin Roboam je kraljeval na Judovem. Enainštirideset let je imel Roboam, ko je postal kralj, in sedemnajst let je vladal v mestu Jeruzalemu, ki si ga je Gospod izvolil izmed vseh Izraelovih rodov, da ondi nastani svoje ime. Njegovi materi je bilo ime Naama in je bila Amonka. Tudi Juda je delal, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh. Dražili so ga z grehi, ki so jih delali, huje, kakor je bilo vse, kar so storili njih očetje. Postavljali so si namreč tudi na višine spominske kamne in Ašere na vsakem visokem griču in pod vsakim zelenim drevesom. Celo svetiščne hotnice so bile v deželi. Tako so posnemali vse gnusobe narodov, ki jih je Gospod pregnal pred Izraelovimi sinovi. V petem letu kralja Roboama pa je prišel egiptovski kralj Sesak nad Jeruzalem. Pobral je zaklade hiše Gospodove in zaklade kraljeve palače; vse je vzel. Tudi je pobral vse zlate ščite, ki jih je Salomon napravil. Namesto njih je kralj Roboam napravil bronaste ščite in jih izročil poveljnikom telesnih stražnikov, ki so stražili pri vhodu v kraljevo palačo. Kadar koli je kralj šel v hišo Gospodovo, so jih telesni stražniki nosili in jih potem spet zanesli v stražnico telesnih stražnikov. Ostala Roboamova zgodovina in vse, kar je storil, to je zapisano v knjigi letopisov Judovih kraljev. Med Roboamom in Jeroboamom je bila vedno vojska. Potem je Roboam legel k svojim očetom; pokopali so ga pri njegovih očetih v Davidovem mestu. Njegovi materi je bilo ime Naama in je bila Amonka. Namesto njega je postal kralj njegov sin Abiam. V osemnajstem letu kralja Jeroboama, Nabatovega sina, je Abiam zavladal nad Judom. Tri leta je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Maaha in je bila Abesalomova hči. Živel je v vseh grehih svojega očeta, ki jih je ta storil pred njim, in njegovo srce ni bilo popolnoma z Gospodom, njegovim Bogom, kakor je bilo srce njegovega očeta Davida. Ali zaradi Davida mu je Gospod, njegov Bog, naklonil lučko v Jeruzalemu ter povzdignil njegovega sina za njim in pustil, da je Jeruzalem obstal, ker je David delal, kar je bilo prav v Gospodovih očeh, in vse svoje žive dni ni odstopil od tega, kar mu je zapovedal, razen kar zadeva Hetejca Urija. Med Roboamom in Jeroboamom je bila vojska, dokler je oni živel. Ostala Abiamova zgodovina in vse, kar je storil, to je zapisano v knjigi letopisov Judovih kraljev. Tudi med Abiamom in Jeroboamom je bila vojska. Potem je Abiam legel k svojim očetom; pokopali so ga v Davidovem mestu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Asa. V dvajsetem letu Izraelovega kralja Jeroboama je Asa zavladal nad Judom. Enainštirideset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Maaha in je bila Abesalomova hči. Asa je delal, kar je bilo prav v Gospodovih očeh, kakor njegov oče David. Odstranil je svetiščne hotnice iz dežele in odpravil vse podobe malikov, ki so jih napravili njegovi očetje. Tudi svojo mater Maaho je odstavil kot gospodarico, ker je napravila Ašeri ostudno podobo. Asa je podrl njeno ostudno podobo in jo sežgal v Cedronski dolini. Višin pa niso odpravili. Vendar je bilo Asovo srce popolnoma z Gospodom vse njegove dni. Tudi je prinesel v hišo Gospodovo darove, ki jih je posvetil njegov oče, in tiste, ki jih je sam posvetil: srebro, zlato in posode. Med Asom in Izraelovim kraljem Baasom je bila vojska, dokler sta živela. Izraelov kralj Baasa je šel nad Juda in utrdil Ramo, da bi Judovemu kralju Asu zabranil odhod in dohod. Asa pa je vzel vse srebro in zlato, kar ga je bilo ostalo v zakladnici hiše Gospodove, in zaklade kraljeve palače ter jih izročil svojim služabnikom. Te je kralj Asa poslal k Tabremonovemu sinu Benadadu, Hezionovemu vnuku, aramskemu kralju, ki je prebival v Damasku, s sporočilom: »Zaveza bodi med menoj in teboj, kakor med mojim in tvojim očetom! Glej, pošiljam ti v dar srebra in zlata. Daj, razderi svojo zavezo z Izraelovim kraljem Baasom, da se umakne od mene!« Benadad je ugodil kralju Asu in poslal poveljnike svoje vojske nad Izraelova mesta. Užugal je Ahion, Dan, Abelbetmaaho, ves Genezaret in vso Neftalijevo pokrajino. Ko je Baasa to slišal, je nehal utrjevati Ramo in se vrnil v Terso. Kralj Asa je nato sklical brez izjeme vse Judovce; in ti so odnesli kamenje in les, s katerim je bil Baasa utrjeval Ramo. S tem je kralj Asa utrdil Gabao Benjaminovo in Masfo. Vsa ostala Asova zgodovina, vse njegove zmage in vse, kar je storil, ter mesta, ki jih je utrdil, to je zapisano v knjigi letopisov Judovih kraljev. Na stara leta pa so ga noge bolele. In Asa je legel k svojim očetom: pokopali so ga pri njegovih očetih v mestu njegovega očeta Davida. Namesto njega je postal kralj njegov sin Josafat. Jeroboamov sin Nadab je zavladal nad Izraelom v drugem letu Judovega kralja Asa in je kraljeval nad Izraelom dve leti. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, in hodil po poti svojega očeta in v njegovem grehu, v katerega je ta zapeljal Izraela. Zoper njega se je zarotil Ahijev sin Baasa iz Isaharjeve hiše in Baasa ga je ubil pri filistejskem Gebetonu, ko so Nadab in ves Izrael oblegali Gebeton. V tretjem letu Judovega kralja Asa ga je usmrtil Baasa in zavladal namesto njega. Ko je postal kralj, je pobil vso Jeroboamovo hišo; ni pustil ne ene žive duše od Jeroboamovega rodu, dokler ga ni pokončal, po besedi Gospodovi, ki jo je govoril po svojem služabniku Ahiju iz Sila, in to zaradi grehov, ki jih je Jeroboam storil in vanje zapeljal Izraela ter zaradi jeze, h kateri je dražil Gospoda, Izraelovega Boga. Ostala Nadabova zgodovina in vse, kar je storil, to je zapisano v knjigi letopisov Izraelovih kraljev. Med Asom in Izraelovim kraljem Baasom je bila vojska, dokler sta živela. V tretjem letu Judovega kralja Asa je zavladal Ahijev sin Baasa nad vsem Izraelom v Tersi za štiriindvajset let. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, in hodil po Jeroboamovem potu in v njegovem grehu, v katerega je ta zapeljal Izraela. Tedaj je prišla Hananijevemu sinu Jehuju Gospodova beseda zoper Baasa: »Iz prahu sem te povišal in te postavil za vojvoda svojemu ljudstvu Izraelu. Ti pa si hodil po Jeroboamovem potu in v greh zapeljal moje ljudstvo Izraela, da so me dražili s svojimi grehi. Zato, glej, bom pometel Baasa in njegovo hišo ter storil s tvojo hišo kakor s hišo Nabatovega sina Jeroboama. Kdor izmed Baasovega rodu umre v mestu, tega bodo žrli psi; in kdor izmed njegovega rodu umre na polju, tega bodo žrle ptice pod nebom.« Ostala Baasova zgodovina, vse, kar je storil in njegove zmage, to je zapisano v knjigi letopisov Izraelovih kraljev. In Baasa je legel k svojim očetom; pokopali so ga v Tersi. Namesto njega je postal kralj njegov sin Ela. Po Hananijevem sinu, preroku Jehuju, pa ni prišla Gospodova beseda zoper Baasa in njegovo hišo samo zaradi vse hudobije, ki jo je storil pred Gospodom, ko ga je dražil z delom svojih rok in bil podoben Jeroboamovi hiši, ampak tudi zaradi tega, ker je to hišo iztrebil. V šestindvajsetem letu Judovega kralja Asa je zavladal Baasov sin Ela nad Izraelom v Tersi za dve leti. Zoper njega se je zarotil njegov služabnik Zambri, poveljnik polovice bojnih voz. Ko je v Tersi v hiši Arsa, oskrbnika palače v Tersi, pijančeval, je vanjo vdrl Zambri, ga pobil in usmrtil v sedemindvajsetem letu Judovega kralja Asa ter zavladal namesto njega. Ko je postal kralj in zasedel prestol, je pobil vso Baasovo hišo; ni pustil nobenega moškega, ne izmed njegovih sorodnikov ne prijateljev. Tako je Zambri iztrebil vso Baasovo hišo po besedi Gospodovi, ki jo je govoril po preroku Jehuju zoper Baasa zaradi grehov, ki sta jih storila Baasa in njegov sin Ela ter vanje zapeljala Izraela, da so s svojimi ničnimi maliki dražili Gospoda, Izraelovega Boga. Ostala Elova zgodovina in vse, kar je storil, to je zapisano v knjigi letopisov Izraelovih kraljev. V sedemindvajsetem letu Judovega kralja Asa je zavladal Zambri za sedem dni v Tersi. Vojska je namreč taborila pred filistejskim Gebetonom. Ko je vojska v taboru slišala, da se je Zambri zarotil in tudi ubil kralja, je ves Izrael tisti dan v taboru postavil poveljnika vojske Amrija za kralja nad Izraelom. Nato je odšel Amri in z njim ves Izrael od Gebetona in so obkolili Terso. Ko je Zambri videl, da je mesto zavzeto, je šel v grad kraljeve palače in zažgal nad seboj kraljevo palačo. Tako je umrl zaradi svojih grehov, ki jih je storil, ker je delal, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, ter hodil po Jeroboamovem potu in v njegovem grehu, ki ga je ta storil in vanj zapeljal Izraela. Ostala Zambrijeva zgodovina in zarota, ki jo je napravil, to je zapisano v knjigi letopisov Izraelovih kraljev. Takrat se je Izraelovo ljudstvo razdelilo v dve stranki. Polovica ljudstva je šla za Ginetovim sinom Tebnijem, da bi ga postavila za kralja, polovica pa za Amrijem. Toda ljudstvo, ki je bilo za Amrija, je užugalo ljudstvo, ki je bilo za Ginetovega sina Tebnija. Ko je Tebni umrl, je zavladal Amri. V enaintridesetem letu Judovega kralja Asa je zavladal Amri nad Izraelom za dvanajst let. Šest let je kraljeval v Tersi. Potem je kupil od Somerja grič Samarijo za dva talenta srebra, utrdil grič in imenoval mesto, ki ga je sezidal, po imenu Somerja, gospodarja tega griča, Samarijo. Amri je delal, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh; še huje je ravnal ko vsi, ki so bili pred njim. Hodil je docela po potu Nabatovega sina Jeroboama in v njegovih grehih, v katere je zapeljal Izraela, da so s svojimi ničnimi maliki dražili Gospoda, Izraelovega Boga. Ostala Amrijeva zgodovina, njegova dela in njegove zmage, ki si jih je priboril, to je zapisano v knjigi letopisov Izraelovih kraljev. Potem je Amri legel k svojim očetom; pokopali so ga v Samariji. Namesto njega je postal kralj njegov sin Ahab. V osemintridesetem letu Judovega kralja Asa je zavladal nad Izraelom Amrijev sin Ahab. Kraljeval pa je Amrijev sin Ahab nad Izraelom dvaindvajset let v Samariji. Amrijev sin Ahab je delal, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, huje ko vsi, ki so bili pred njim. To je bilo še najmanj, da je hodil v grehih Nabatovega sina Jeroboama. Vzel si je vrh tega za ženo Jezabelo, hčer Etbaala, kralja Sidoncev, in šel ter služil Baalu in ga molil. Tudi je postavil Baalu oltar v Baalovem svetišču, ki ga je sezidal v Samariji. Dalje je Ahab napravil Ašero. Sploh je Ahab več zagrešil in bolj razdražil Gospoda, Izraelovega Boga, nego vsi Izraelovi kralji, ki so bili pred njim. V njegovem času je Hiel iz Betela pozidal Jeriho. Za ceno prvorojenca Abirama je položil k temu temelj; za ceno svojega najmlajšega, Seguba, je postavil njena vrata po besedi Gospodovi, ki jo je govoril po Nunovem sinu Jozuetu. Elija, Tesban iz Tesb v Galaadu, je rekel Ahabu: »Kakor resnično živi Gospod, Izraelov Bog, kateremu služim, ne bo ta leta ne rose ne dežja, razen na mojo besedo.« In prišla mu je beseda Gospodova: »Pojdi od tod, obrni se proti vzhodu in se skrij ob potoku Keritu, ki je vzhodno od Jordana! Iz potoka boš pil in krokarjem sem zapovedal, da te bodo ondi hranili.« Šel je in storil po besedi Gospodovi; odšel je in bival ob potoku Keritu, ki je vzhodno od Jordana. Krokarji so mu nosili kruha in mesa zjutraj, kruha in mesa zvečer, iz potoka pa je pil. Za nekoliko časa je potok usahnil, ker v deželi ni bilo dežja. Tedaj mu je prišla beseda Gospodova: »Vstani in pojdi v Sarepto pri Sidonu in ondi ostani! Glej, zapovedal sem ondi vdovi, da te preživi.« Vstal je torej in šel v Sarepto. Ko je prišel do mestnih vrat, glej, je bila tam vdova, ki je nabirala drva. Poklical jo je in rekel: »Prinesi mi, prosim, malo vode v vrču, da bom pil!« Ko je šla, da bi prinesla, je zaklical za njo: »Prinesi mi, prosim, tudi grižljaj kruha s seboj!« Odgovorila je: »Kakor resnično živi Gospod, tvoj Bog, nimam nič pečenega, ampak samo peščico moke v loncu in malo olja v vrču. Glej, naberem malo drv, da pojdem in to pripravim zase in za svojega sina, da bova jedla in potem umrla.« Elija ji je rekel: »Ne boj se! Pojdi in stori, kakor si rekla! Vendar naredi iz tega najprej meni kolaček in mi ga prinesi! Sebi in svojemu sinu pa ga naredi potem! Kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog: ‚Moka v loncu ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dneva, ko bo Gospod dal dežja za zemljo.‘« Šla je in storila po Elijevi besedi. In imeli so jesti, ona, on in njena hiša, dolgo časa. Moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo po besedi Gospodovi, ki jo je govoril po Eliju. Pripetilo pa se je nato, da je zbolel sin tiste žene, hišne gospodinje, in njegova bolezen se je tako poslabšala, da že ni več dihal. Rekla je torej Eliju: »Kaj imam s teboj, mož božji? Ali si prišel k meni, da pokličeš v spomin mojo krivdo in mi usmrtiš sina!« Odgovoril ji je: »Daj mi svojega sina!« In vzel ji ga je iz naročja, ga nesel v gornjo izbo, kjer je stanoval, ter ga položil na svojo posteljo. Potem je klical h Gospodu: »Gospod, moj Bog, ali si res vdovi, pri kateri gostujem, storil to hudo in ji usmrtil sina?« In zleknil se je trikrat čez dečka ter klical h Gospodu: »Gospod, moj Bog, prosim, naj se vrne duša tega dečka zopet vanj!« In Gospod je uslišal Elijev glas. Dečkova duša se je vrnila vanj in je oživel. Elija pa je vzel dečka, ga prinesel iz gornje izbe v hišo in ga dal njegovi materi. In Elija je rekel: »Glej, tvoj sin živi!« Žena je pa rekla Eliju: »Zdaj vem, da si mož božji in da je Gospodova beseda v tvojih ustih resnična.« Veliko časa potem, v tretjem letu, je prišla Eliju Gospodova beseda: »Pojdi in se pokaži Ahabu; dal bom namreč dežja na zemljo!« Elija je torej šel, da bi se pokazal Ahabu. Ko je lakota v Samariji vedno huje pritiskala, je poklical Ahab hišnega oskrbnika Abdija. Abdija pa je zelo častil Gospoda. Ko je namreč Jezabela morila Gospodove preroke, je vzel Abdija sto prerokov, jih skril petdeset v eni in petdeset v drugi votlini ter jih živil s kruhom in vodo. Ahab je torej velel Abdiju: »Pojdi po deželi k vsem studencem in potokom! Morda le najdemo trave, da ohranimo konje in mezge pri življenju in nam nobena žival ne pogine.« Razdelila sta si torej deželo, da bi jo prehodila. Ahab je šel po eni poti zase, Abdija pa je šel po drugi poti zase. Ko je bil Abdija na poti, glej, mu je prišel nasproti Elija. Ko ga je spoznal, je padel na obraz in rekel: »Ali si ti, moj gospod Elija?« Odgovoril mu je: »Sem. Pojdi, povej svojemu gospodu: ‚Elija je tu!‘« On pa je odvrnil: »Kaj sem se pregrešil, da izročaš svojega služabnika Ahabu v roke, da me umori? Kakor resnično živi Gospod, tvoj Bog, ni ga naroda ne kraljestva, kjer te moj gospod ne bi bil dal iskati. In ako so rekli: ‚Ni ga tukaj!‘ je zaprisegel kraljestvo ali narod, da te niso našli. In zdaj praviš: ‚Pojdi, povej svojemu gospodu: Elija je tu!‘ Ako od tebe odidem, te bo duh Gospodov ne vem kam odnesel. In če te pojdem Ahabu naznanit, pa te ne najde, me bo umoril. Tvoj služabnik je vendar častil Gospoda od mladih nog. Ali mojemu gospodu ni znano, kaj sem storil, ko je Jezabela morila Gospodove preroke? Izmed Gospodovih prerokov sem jih skril sto, petdeset v eni in petdeset v drugi votlini ter jih živil s kruhom in vodo. In zdaj praviš: ‚Pojdi, povej svojemu gospodu: Elija je tu!‘ Saj me bo umoril!« Elija je pa odvrnil: »Kakor resnično živi Gospod nad vojskami, kateremu služim, še danes se mu bom pokazal.« Abdija je torej šel Ahabu naproti in mu to naznanil. In Ahab je šel Eliju naproti. Ko je Ahab Elija zagledal, mu je Ahab rekel: »Si li ti tisti, ki spravljaš Izraela v nesrečo?« Odgovoril je: »Nisem jaz spravil Izraela v nesrečo, ampak ti in hiša tvojega očeta, ker ste zapustili Gospodove zapovedi in si šel za Baali. Zdaj pa daj zbrati pri meni na gori Karmelu ves Izrael, tudi štiristo petdeset Baalovih prerokov in štiristo prerokov Ašere, ki jedo od Jezabeline mize!« Ahab je poslal sle k vsem Izraelovim sinovom in zbral preroke na gori Karmelu. Tedaj je stopil Elija pred vse ljudstvo in rekel: »Doklej boste omahovali na dve strani? Če je Jahve Bog, hodite za njim; če pa je Baal, hodite za tem!« A ljudstvo mu ni nič odgovorilo. Nato je Elija rekel ljudstvu: »Jaz sem ostal sam izmed Gospodovih prerokov. Baalovih prerokov pa je štiristo petdeset. Naj nam dajo dva vola. Ti naj si izberejo enega vola, ga razsekajo in položijo na drva, ognja pa naj ne podtikajo. Jaz bom pripravil drugega vola in ga položil na drva, ognja pa ne bom podtaknil. Kličite ime svojega boga, jaz pa bom klical ime Gospodovo! In bog, kateri bo odgovoril z ognjem, ta bodi Bog!« Odvrnilo je vse ljudstvo in reklo: »Prav je tako!« Elija je torej rekel Baalovim prerokom: »Izberite si enega vola in ga pripravite prvi, ker vas je več! Kličite ime svojega boga, ognja pa ne podtikajte!« Vzeli so vola, ki jim ga je bil prepustil, ga pripravili in klicali Baalovo ime od jutra do poldneva: »Baal, usliši nas!« A ni bilo glasu ne odgovora. Pri tem so poskakovali okoli oltarja, ki so ga bili naredili. Ko je bilo že poldne, jih je Elija zasmehoval z besedami: »Vpijte na ves glas! Saj je vendar bog! Morda se je zamislil ali je zaposlen ali je odpotoval; morda spi in se bo potem prebudil.« Vpili so torej na ves glas in so se, kakor je pri njih navada, zarezovali z noži in sulicami, da je tekla po njih kri. Ko je minulo poldne, so besneli do časa, ko se daruje večerna daritev. Toda ni bilo glasu ne odgovora ne uslišanja. Tedaj je Elija velel vsemu ljudstvu: »Pristopite k meni!« Ko je k njemu pristopilo vse ljudstvo, je popravil Gospodov oltar, ki je bil razdrt. Elija je vzel dvanajst kamnov po številu rodov sinov Jakoba, ki mu je prišla beseda Gospodova: »Izrael bodi tvoje ime!« S kamni je napravil oltar v imenu Gospodovem in naredil okoli oltarja jarek, ki bi držal dve merici žita. Naložil je drva, razsekal vola in ga položil na drva. Nato je velel: »Napolnite štiri vrče z vodo in jo izlijte na žgalno daritev in na drva!« Potem je velel: »Storite to drugič!« Ko so storili drugič, je velel: »Storite še tretjič!« In storili so tretjič, tako da je voda tekla okoli oltarja. Tudi jarek je napolnil z vodo. Ob času, ko se daruje večerna daritev, je pristopil prerok Elija in govoril: »Gospod, Bog Abrahamov, Izakov in Izraelov, pokaži danes, da si ti Bog v Izraelu in jaz tvoj služabnik in da sem vse to storil po tvoji besedi! Usliši me, Gospod, usliši me, da spozna to ljudstvo, da si ti, Jahve, Bog in da si ti spreobrnil njih srca!« Tedaj je padel ogenj Gospodov in použil žgalno daritev in drva, kamne in prst ter polizal vodo v jarku. Ko je vse ljudstvo to videlo, je padlo na obraz in govorilo: »Jahve je Bog! Jahve je Bog!« Elija jim je pa velel: »Primite Baalove preroke! Nobeden izmed njih naj ne uide.« Prijeli so jih in Elija jih je popeljal k potoku Kisonu ter jih tam pobil. Nato je Elija rekel Ahabu: »Stopi gor, jej in pij! Kajti že se sliši šumenje dežja.« In Ahab je šel jest in pit. Elija pa je stopil na vrh Karmela, se sklonil k zemlji in del obraz med kolena. Potem je rekel svojemu služabniku: »Pojdi, poglej proti morju!« Šel je, pogledal in javil: »Nič ni.« Odgovoril je: »Vrni se sedemkrat tja!« Sedmič je javil: »Glej, oblaček vstaja iz morja, majhen kakor moška roka.« Tedaj je velel: »Pojdi in povej Ahabu: ‚Zaprezi in se odpelji, da te dež ne ujame!‘« Kot bi trenil, so nebo zagrnili hudourni oblaki in se je ulila ploha. Ahab je sedel na voz in odrinil v Jezrael. Nad Elija pa je prišla roka Gospodova, opasal si je ledja in tekel pred Ahabom do vhoda v Jezrael. Ahab je naznanil Jezabeli vse, kar je Elija storil in kako je z mečem pomoril vse preroke. Jezabela pa je poslala sla k Eliju s sporočilom: »Tako mi naj storé bogovi in tako še dodajo, če jutri ob tem času ne bom storila tebi, kakor si ti slehernemu izmed njih!« Ker se je bal, je vstal in odšel, da bi si rešil življenje. Ko je prišel v Bersabo Judovo, je pustil ondi svojega služabnika. Sam pa je šel dalje v puščavo dan hoda. In ko je prišel tja, je sédel pod bodičevje in si želel smrti. Dejal je: »Dovolj mi je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje! Kajti nisem boljši kot moji očetje.« Potem je legel in zaspal pod bodičevjem. In glej, angel se ga je dotaknil in mu rekel: »Vstani in jej!« Ozrl se je in glej, ob njegovi glavi je bil podpepelnik in vrč vode. Jedel je in pil pa zopet zaspal. Angel Gospodov pa je še drugič prišel, se ga dotaknil in rekel: »Vstani in jej! Sicer je pot zate predolga.« Vstal je, jedel in pil ter potoval v moči tiste jedi štirideset dni in štirideset noči do božje gore Horeba. Tam je stopil v votlino in ondi prebival. A glej, prišla mu je beseda Gospodova. Vprašal ga je: »Kaj delaš tu, Elija?« Odgovoril je: »Vneto sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami; kajti Izraelci so zapustili tvojo zavezo, razdrli tvoje oltarje in z mečem pomorili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju.« Odvrnil je: »Pojdi ven in se ustopi na gori pred Gospoda!« In glej, Gospod je šel mimo. Strašen in silen veter, ki cepi gore in lomi skale, je bil pred Gospodom. Gospod ni bil v vetru. Za vetrom je bil potres. Gospod ni bil v potresu. In za potresom ogenj. A Gospod ni bil v ognju. In za ognjem tiho, lahno šumljanje. Ko je Elija to slišal, si je zagrnil obraz s svojim plaščem, šel ven ter se ustopil ob vhodu v votlino. In glej, nagovoril ga je glas in ga vprašal: »Kaj delaš tu, Elija?« Odgovoril je: »Vneto sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami; kajti Izraelci so zapustili tvojo zavezo, razdrli tvoje oltarje in z mečem pomorili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju.« Gospod mu je odvrnil: »Pojdi, vrni se na svojo pot po puščavi v Damask! Ko prideš tja, mazili Hazaela za kralja nad Aramom! Namsijevega sina Jehuja mazili za kralja nad Izraelom in Safatovega sina Elizeja iz Abelmehule mazili za preroka namesto sebe! Kdor bo ubežal Hazaelovemu meču, ga bo umoril Jehu; in kdor bo ubežal Jehujevemu meču, ga bo umoril Elizej. Pustil pa bom v Izraelu sedem tisoč mož: vse, ki niso pripogibali kolen pred Baalom, in vse, katerih usta ga niso poljubljala.« Odšel je od ondod in našel Safatovega sina Elizeja, ko je oral. Pred seboj je imel dvanajst jarmov volov in bil sam pri dvanajstem. Elija je stopil k njemu in vrgel nanj svoj plašč. In popustil je vole, hitel za Elijem in rekel: »Prosim, naj se še poslovim od očeta in matere, potem pojdem za teboj!« Odgovoril mu je: »Pojdi, vrni se! Kaj sem ti storil?« Tedaj je odšel od njega zopet nazaj, vzel dva vola in ju zaklal. Z volovsko opremo je skuhal njuno meso in ga dal ljudem jesti. Nato je vstal, šel za Elijem in postal njegov služabnik. Aramski kralj Benadad je zbral vso svojo vojsko in pridružilo se mu je dvaintrideset kraljev s konji in vozmi. Prišel je, obkolil Samarijo ter jo napadal. V mesto je poslal sle k Izraelovemu kralju Ahabu. Sporočil mu je: »Tako govori Benadad: ‚Tvoje srebro in tvoje zlato je moje, tvoje žene in tvoji najlepši otroci so moji.‘« Izraelov kralj pa je odgovoril: »Po tvoji besedi, moj gospod, kralj! Tvoj sem z vsem, kar imam.« Sli so pa še enkrat prišli in rekli: »Tako govori Benadad: ‚Dal sem ti sporočiti, da mi boš dal svoje srebro in svoje zlato, svoje žene in svoje otroke. Jutri ob tem času pošljem k tebi svoje služabnike, da preiščejo tvojo palačo in hiše tvojih služabnikov. Kar koli jim bo všeč, si bodo vzeli in odnesli.‘« Tedaj je Izraelov kralj sklical vse starešine dežel in rekel: »Premislite, prosim, in glejte, kakšno hudobijo ta snuje, da pošilja k meni po moje žene in otroke, po moje srebro in zlato, in mu tega nisem odrekel!« Vsi starešine in vse ljudstvo mu je odgovorilo: »Ne poslušaj ga in ne privoli v to!« Odgovoril je torej Benadadovim slom: »Povejte mojemu gospodu in kralju: ‚Vse, za kar si sprva terjal svojega služabnika, bom storil, te reči pa ne morem spolniti.‘« Sli so odšli in prinesli odgovor. Benadad pa mu je dal sporočiti: »Tako naj mi storé bogovi in tako še dodajo, če bo samarijskega prahu zadosti za pesti vseh bojevnikov, ki hodijo za menoj.« In Izraelov kralj je odgovoril: »Povejte mu: ‚Kdor se šele opasuje, naj se ne hvali, kakor bi se že odpasoval.‘« Ko je to slišal – popival je ravno s kralji v šotorih – je ukazal svojim hlapcem: »Napadite!« In napadli so mesto. In glej, prerok je pristopil k Izraelovemu kralju Ahabu in rekel: »Tako govori Gospod: ‚Ali si videl vso to veliko množico? Glej, dam ti jo danes v roke, da spoznaš, da sem jaz Gospod.‘« Ahab je vprašal: »Po kom?« Odgovoril je: »Tako govori Gospod: ‚Po mladeničih pokrajinskih poglavarjev.‘« Nato je vprašal: »Kdo naj začne boj?« Odgovoril je: »Ti.« Potem je preštel mladeniče pokrajinskih poglavarjev; bilo jih je dvesto dvaintrideset. Za njimi je preštel vse vojake, vse Izraelce; bilo jih je sedem tisoč mož. Odšli so opoldne, ko je Benadad z dvaintridesetimi kralji, svojimi zavezniki, v šotorih pil, da se je opijanil. Spredaj so šli mladeniči pokrajinskih poglavarjev. Benadad je poslal ljudi in ti so mu naznanili: »Možje prihajajo iz Samarije.« Ukazal je: »Če prihajajo po mir, jih primite žive, in če prihajajo na vojsko, jih primite žive!« Ti pa, mladeniči pokrajinskih poglavarjev in vojska, ki je šla za njimi, so že prišli iz mesta. In udarili so vsak svojega nasprotnika, tako da so Aramci zbežali, Izraelci pa so drveli za njimi. Rešil pa se je aramski kralj Benadad na konju s konjeniki vred. Zdaj je tudi Izraelov kralj prišel in ugrabil konje in vozove ter Aramce hudo porazil. Pristopil je pa k Izraelovemu kralju prerok in mu rekel: »Daj, opogumi se ter premisli in glej, kaj boš storil! Kajti prihodnje leto bo aramski kralj spet prišel zoper tebe.« Služabniki aramskega kralja pa so temu rekli: »Njihov Bog je gorski Bog. Zato so nas premagali. Če se bomo z njimi bojevali v ravnini, jih bomo premagali. Zato stori tole: Odstavi kralje, slehernega z njegovega mesta in postavi namesto njih namestnike! Ti pa si zberi vojsko, kakršna je bila vojska, ki je padla, in tudi konje in vozove kakor prej! Bojevali pa se bomo z njimi v ravnini in jih bomo gotovo premagali.« Poslušal je njih svèt in je tako storil. Ko je leto preteklo, je Benadad pregledal Aramce ter šel v Afek na boj zoper Izraelce. Tudi Izraelci so bili pregledani; preskrbeli so se z živežem in šli proti njim. Izraelci so se nasproti njim utaborili kakor dve čredici koz; Aramci pa so napolnili deželo. Toda mož božji je pristopil k Izraelovemu kralju in rekel: »Tako govori Gospod: ‚Ker so Aramci rekli, da je Gospod gorski Bog, a ni dolinski Bog, ti bom vso to veliko množico dal v roke, da boste spoznali, da sem jaz Gospod.‘« Sedem dni so taborili drug drugemu nasproti. Sedmi dan pa se je vnela bitka. Izraelci so v enem dnevu pobili izmed Aramcev sto tisoč pešcev. Kar jih je ostalo, so zbežali v Afek, v mesto. Pa se je zrušil mestni zid na sedemindvajset tisoč mož, ki so bili ostali. Tudi Benadad je zbežal, prišel v mesto in je begal iz izbe v izbo. Njegovi služabniki so mu rekli: »Glej, slišali smo, da so kralji Izraelove hiše usmiljeni kralji. Denimo si torej raševino okrog ledij in vrvi okoli glave ter pojdimo k Izraelovemu kralju. Morda te bo pustil pri življenju.« Ovili so si torej raševino okrog ledij in vrvi okoli glave, prišli k Izraelovemu kralju in rekli: »Tvoj služabnik Benadad pravi: ‚Prosim, pusti me pri življenju!‘« Odgovoril je: »Ali še živi? Moj brat je.« Možje so to vzeli za dobro znamenje, se hitro oprijeli njegove besede in dejali: »Benadad je tvoj brat?« Odgovoril je: »Pojdite ponj!« Ko je Benadad prišel k njemu, ga je povabil na voz. Oni pa mu je rekel: »Mesta, ki jih je vzel moj oče tvojemu očetu, ti bom vrnil. Tudi si boš postavil trgovine v Damasku, kakor si jih je moj oče postavil v Samariji.« – »S to pogodbo te izpustim.« Sklenil je torej z njim pogodbo in ga izpustil. Takrat je neki mož izmed preroških učencev po Gospodovi besedi rekel svojemu tovarišu: »Rani me!« A mož ga ni hotel raniti. Tedaj mu je rekel: »Ker nisi hotel poslušati Gospodovega glasu, glej, te bo ubil lev, brž ko odideš od mene.« Ko je odšel od njega, ga je dobil lev in ga ubil. Nato je našel drugega moža in rekel: »Rani me!« Mož ga je udaril in ranil. Potem je prerok šel in se nastavil kralju na pot, a se potajil z obvezo na očeh. Ko je šel kralj mimo, je kralju zaklical in rekel: »Tvoj služabnik je šel v boj. In glej, nekdo je stopil stran in pripeljal k meni moža z naročilom: ‚Straži tega moža! Če uide, bo tvoje življenje za njegovo življenje ali pa boš plačal talent srebra.‘ Ko pa je tvoj služabnik imel tu in tam opraviti, je izginil.« Izraelov kralj mu je odgovoril: »Tako se ti prav zgodi, sam si razsodil.« Ta pa si je hitro snel obvezo z oči in Izraelov kralj ga je spoznal, da je izmed prerokov. Tedaj mu je rekel: »Tako govori Gospod: ‚Ker si izpustil iz rok moža, ki sem ga posvetil smrti, bo tvoje življenje za njegovo življenje in tvoje ljudstvo za njegovo ljudstvo.‘« Zlovoljen in srdit je šel Izraelov kralj domov in prišel v Samarijo. Po teh dogodkih se je zgodilo tole. Jezraelec Nabot je imel vinograd, ki je bil v Jezraelu poleg palače Ahaba, kralja v Samariji. Ahab je rekel Nabotu: »Daj mi svoj vinograd, da mi bo za zelnik, ker je tik moje hiše! Dam ti zanj boljši vinograd. Če pa ti je bolj všeč, ti plačam kupnino zanj v denarju.« A Nabot je Ahabu odgovoril: »Gospod me varuj tega, da bi ti dal dediščino svojih očetov!« In Ahab je prišel v svojo palačo zlovoljen in srdit zaradi odgovora, ki mu ga je dal Jezraelec Nabot, ko je dejal: »Ne dam ti dediščine svojih očetov.« Legel je na posteljo, obrnil obraz v stran in ni hotel jesti. Prišla pa je k njemu njegova žena Jezabela in ga vprašala: »Zakaj si tako zlovoljen in nočeš jesti?« Odgovoril ji je: »Govoril sem z Jezraelcem Nabotom in mu rekel: ‚Daj mi svoj vinograd za denar, ali pa ti dam, če ti je ljubše, zanj drug vinograd!‘ Pa je odgovoril: ‚Ne dam ti svojega vinograda.‘« Njegova žena Jezabela mu je rekla: »Zdaj vendar ti kraljuješ nad Izraelom! Vstani, jej in bodi dobre volje! Jaz ti bom dala vinograd Jezraelca Nabota.« Napisala je v Ahabovem imenu pisma, jih zapečatila z njegovim pečatom in pisma poslala starešinam in plemenitnikom, ki so prebivali z Nabotom v njegovem mestu. V pismih pa je napisala: »Razglasite post in posadite Nabota ljudstvu na čelo! Njemu nasproti pa posadite dva ničvredna moža, da bosta pričala zoper njega: ‚Preklinjal si Boga in kralja!‘ Potem ga odpeljite ven in posujte s kamenjem, da bo umrl!« Možje njegovega mesta, starešine in plemenitniki, ki so prebivali v njegovem mestu, so storili, kakor jim je bila Jezabela naročila in kakor je bilo napisano v pismih, ki jim jih je poslala. Razglasili so post in posadili Nabota ljudstvu na čelo. Nato sta prišla dva ničvredna moža in sedla njemu nasproti. Ničvredneža sta pred ljudstvom pričala zoper Nabota: »Nabot je preklinjal Boga in kralja!« In odpeljali so ga iz mesta in posuli s kamenjem, da je umrl. Jezabeli pa so dali sporočiti: »Nabot je s kamenjem posut in mrtev.« Ko je Jezabela slišala, da je Nabot s kamenjem posut in mrtev, je Jezabela rekla Ahabu: »Vstani, vzemi v last vinograd Jezraelca Nabota, ki ti ga za denar ni hotel dati! Kajti Nabot ni več živ, ampak je mrtev.« Ko je Ahab slišal, da je Nabot mrtev, je vstal in šel v vinograd Jezraelca Nabota, da bi ga vzel v last. Tedaj je prišla Tesbanu Eliju Gospodova beseda: »Vstani, pojdi nasproti Ahabu, Izraelovemu kralju v Samariji! Glej, v Nabotovem vinogradu je, kamor je šel, da bi ga vzel v last. Reci mu: Tako govori Gospod: ‚Zagrešil si umor in še podedoval.‘ Reci mu dalje: Tako govori Gospod: ‚Na mestu, kjer so psi lizali Nabotovo kri, bodo psi lizali tudi tvojo kri.‘« Ahab je dejal Eliju: »Si me našel, moj sovražnik?« Odgovoril je: »Našel. Ker si se zavrgel, da si storil, kar je hudo v Gospodovih očeh, glej, bom spravil nesrečo nadte in te pometel in iztrebil iz Ahabovega rodu vse moške, sužnje in svobodne v Izraelu. Storil bom s tvojo hišo kakor s hišo Nabatovega sina Jeroboama in kakor s hišo Ahijevega sina Baasa, ker si razdražil mojo jezo in Izraela zapeljal v greh. Tudi o Jezabeli je govoril Gospod: ‚Psi bodo snedli Jezabelo na jezraelskem polju. Kdor izmed Ahabovega rodu bo umrl v mestu, tega bodo žrli psi, in kdor bo umrl na polju, tega bodo žrle ptice pod nebom.‘« Res ni bilo nikogar, ki bi se kakor Ahab zavrgel, da bi delal, kar je hudo v Gospodovih očeh, ker ga je njegova žena Jezabela zapeljala. Silno se je ognusil s tem, da je častil malike, prav kakor so delali Amorejci, ki jih je Gospod iztrebil pred Izraelovimi sinovi. Ko je Ahab slišal te besede, si je pretrgal oblačila, si nadel na život raševino in se postil, spal v raševini in hodil potrt. Tedaj je prišla Tesbanu Eliju Gospodova beseda: »Ali si videl, kako se je Ahab pred menoj ponižal? Ker se je ponižal pred menoj, ne bom poslal nesreče v njegovih dneh; v dneh njegovega sina bom poslal nesrečo nad njegovo hišo.« Tri leta je bil mir in ni bilo vojske med Aramom in Izraelom. V tretjem letu pa je prišel Judov kralj Josafat k Izraelovemu kralju. Izraelov kralj je rekel svojim služabnikom: »Ali veste, da je Ramot v Galaadu naš? In mi ničesar ne storimo, da bi ga iztrgali iz rok aramskega kralja.« Vprašal je Josafata: »Ali pojdeš z menoj v boj zoper Ramot v Galaadu?« Josafat je odgovoril Izraelovemu kralju: »Kakor ti, tako jaz; moje ljudstvo je tvoje ljudstvo; moji konji so tvoji konji.« Nato je Josafat rekel Izraelovemu kralju: »Vprašaj vendar prej, kaj poreče Gospod!« Izraelov kralj je torej zbral preroke, okrog štiristo mož, in jih vprašal: »Ali naj grem v boj zoper Ramot v Galaadu, ali naj to opustim?« Odgovorili so: »Pojdi, Gospod ga bo kralju dal v roke!« A Josafat je dejal: »Ali ni tu nobenega Gospodovega preroka več, da bi ga vprašali?« Izraelov kralj je Josafatu odgovoril: »Je še en mož, po katerem moremo vprašati Gospoda. Ali jaz ga sovražim, ker mi ne prerokuje nič dobrega, ampak hudo; to je Jemlov sin Mihej.« In Josafat je rekel: »Kralj naj ne govori tako.« Poklical je tedaj Izraelov kralj dvornika in velel: »Pojdi hitro po Jemlovega sina Miheja!« Izraelov kralj in Judov kralj Josafat sta sedela, vsak na svojem prestolu, po kraljevsko oblečena, na trgu pri samarijskih vratih; in vsi preroki so pred njima prerokovali. Kanaanov sin Sedekija pa si je naredil železna rogova in rekel: »Tako govori Gospod: ‚S tema boš Aramce prebodel in popolnoma uničil.‘« In vsi preroki so tako prerokovali: »Pojdi zoper Ramot v Galaadu! Imel boš srečo; Gospod ga bo kralju dal v roke.« Sel, ki je bil šel klicat Miheja, mu je rekel: »Glej, preroki so soglasno napovedali kralju srečo. Bodi vendar tvoja beseda kakor beseda katerega izmed njih; naznani torej srečo!« Mihej je odvrnil: »Kakor resnično živi Gospod, kar mi Gospod poreče, to bom govoril.« Ko je prišel h kralju, ga je kralj vprašal: »Mihej, ali naj gremo v boj zoper Ramot v Galaadu, ali naj to opustimo?« Odgovoril mu je: »Pojdi! Imel boš srečo; Gospod ga bo kralju dal v roke.« Toda kralj mu je rekel: »Kolikokrat naj te še rotim, da mi poveš samo resnico v Gospodovemu imenu?« Tedaj je odgovoril: »Vidim, da je ves Izrael razkropljen po gorah kakor ovce, ki nimajo pastirja. In Gospod je dejal: ‚Ti nimajo gospoda, vsak naj se v miru vrne na svoj dom.‘« Izraelov kralj je rekel Josafatu: »Ali ti nisem pravil, da mi ne prerokuje nič dobrega, ampak hudo?« Oni pa je nadaljeval: »Poslušaj torej Gospodovo besedo! Videl sem Gospoda sedeti na njegovem prestolu in vso nebeško vojsko pri njem stati ob njegovi desnici in levici. In Gospod je vprašal: ‚Kdo bo premotil Ahaba, da bo šel in padel pri Ramotu v Galaadu?‘ In eden je odgovoril tako, drugi je odgovoril drugače. Tedaj je prišel duh, se ustopil pred Gospoda in dejal: ‚Jaz ga bom premotil.‘ Gospod ga je vprašal: ‚S čim?‘ Odgovoril je: ‚Pojdem in bom lažniv duh v ustih vseh njegovih prerokov.‘ In rekel je: ‚Ti ga boš premotil, saj ti ga boš mogel. Pojdi in stori tako!‘ Zdaj torej glej, Gospod je dal lažnivega duha v usta vseh teh tvojih prerokov in Gospod je izrekel hudo za tebe.« Tedaj je pristopil Kanaanov sin Sedekija, udaril Miheja po licu in rekel: »Kako je Gospodov duh odšel od mene, da govori s teboj?« Mihej je odgovoril: »Glej, videl boš to tisti dan, ko boš begal iz izbe v izbo, da bi se skril.« Nato je Izraelov kralj velel: »Primi Miheja in ga pelji k mestnemu poglavarju Amonu in kraljeviču Joasu ter povej: ‚Tako ukazuje kralj: Vrzita tegale v ječo in živita ga borno s kruhom in vodo, dokler se čil in zdrav ne vrnem!‘« Mihej je odgovoril: »Če se ti res vrneš čil in zdrav, potem Gospod ni govoril po meni.« In je dodal: »Slišite to, vsa ljudstva!« Izraelov kralj in Judov kralj Josafat sta torej šla proti Ramotu v Galaadu. Izraelov kralj je rekel Josafatu: »Jaz se bom preoblekel in tako pojdem v boj. Ti pa obleci svoja oblačila!« Izraelov kralj se je torej preoblekel in šel v boj. Aramski kralj pa je dvaintridesetim poveljnikom svojih voz zapovedal: »Ne bojujte se zoper kakega majhnega ali velikega, ampak samo zoper Izraelovega kralja!« Ko so poveljniki voz zagledali Josafata, so menili: »To je gotovo Izraelov kralj.« Obrnili so se proti njemu, da bi ga napadli; Josafat pa je zavpil. Ko so namreč poveljniki vóz opazili, da ni Izraelov kralj, so odstopili od njega. Neki mož pa je na slepo srečo napel lok in pogodil Izraelovega kralja med pasom in oklepom. Tedaj je ukazal svojemu vozniku: »Obrni in pelji me z bojišča, ker sem ranjen!« A bitka se je tisti dan vedno bolj razvnemala in kralj je moral na vozu vzdržati Aramcem nasproti. Zvečer je umrl. Kri iz rane pa je tekla na dno voza. Ko je sonce zahajalo, se je razlegal klic po taboru: »Vsak v svoje mesto in vsak v svojo domovino! Kajti kralj je mrtev.« Prišli so v Samarijo in kralja pokopali v Samariji. Ko so pri samarijskem ribniku umivali voz, so lizali psi njegovo kri in hotnice so se tam kopale, kakor je Gospod napovedal. Ostala Ahabova zgodovina, vsa njegova dela, slonokoščena palača, ki jo je postavil, in vsa mesta, ki jih je utrdil, to je zapisano v knjigi letopisov Izraelovih kraljev. In Ahab je legel k svojim očetom in namesto njega je postal kralj njegov sin Ohozija. Asov sin Josafat je zavladal nad Judom v četrtem letu Izraelovega kralja Ahaba. Josafat je imel petintrideset let, ko je postal kralj in petindvajset let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Azuba in je bila Selahijeva hči. Hodil je po vsej poti svojega očeta Asa, ni krenil z nje ter je delal, kar je bilo prav v Gospodovih očeh. Toda višin ni odpravil. Ljudstvo je še vedno darovalo klavne in kadilne daritve na višinah. Z Izraelovim kraljem je Josafat živel v miru. Ostala Josafatova zgodovina, zmage, ki si jih je priboril, in kako se je bojeval, to je zapisano v knjigi letopisov Judovih kraljev. Ostanek svetiščnih hotnic, ki so preostale izza časa njegovega očeta Asa, je spravil iz dežele. V Edomu takrat ni bilo kralja; namestnik je vladal. Josafat je naredil tarsiške ladje, da bi šle v Ofir po zlato. A niso prišli tja; kajti ladje so se razbile v Asiongaberu. Takrat je rekel Ahabov sin Ohozija Josafatu: »Naj gredo moji ljudje s tvojimi ljudmi na ladjah.« Josafat pa ni hotel. In Josafat je legel k svojim očetom; pokopali so ga pri njegovih očetih v mestu njegovega očeta Davida. Namesto njega je postal kralj njegov sin Joram. Ahabov sin Ohozija je zavladal nad Izraelom v Samariji v sedemnajstem letu Judovega kralja Josafata; kraljeval je dve leti nad Izraelom. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh. Hodil je po poti svojega očeta in po poti svoje matere in po poti Nabatovega sina Jeroboama, ki je zapeljal Izraela v greh. Služil je Baalu in ga molil. Tako je dražil Gospoda, Izraelovega Boga, prav kakor je delal njegov oče. Po Ahabovi smrti se je Moab izneveril Izraelu. Ohozija je padel skoz omrežje svoje zgornje izbe v Samariji ter zbolel. Poslal je sle in jim velel: »Pojdite, vprašajte Beelzebuba, boga v Akaronu, ali bom ozdravel od te bolezni!« Angel Gospodov je pa rekel Tesbanu Eliju: »Vstani, pojdi naproti slom samarijskega kralja in jim reci: ‚Mar ni Boga v Izraelu, da greste vpraševat akaronskega boga Beelzebuba? Zato govori Gospod takole: S postelje, na katero si se ulegel, ne boš vstal, ampak boš umrl.‘« Potem je Elija odšel. Ko so se sli vrnili, jih je vprašal: »Zakaj ste se vrnili?« Odgovorili so mu: »Mož nam je prišel naproti in nam rekel: ‚Pojdite, vrnite se h kralju, ki vas je poslal, in mu povejte: Tako govori Gospod: Mar ni Boga v Izraelu, da pošiljaš vpraševat akaronskega boga Beelzebuba? Zato ne boš vstal s postelje, na katero si se ulegel, ampak boš umrl.‘« Vprašal jih je: »Kakšen je bil mož, ki vam je prišel naproti in vam to rekel?« Odgovorili so mu: »Mož je imel oblačilo iz dlake in usnjen pas okoli ledij.« Rekel je: »To je Tesban Elija.« In poslal je k njemu petdesetnika in z njim petdeset mož. Ko je prišel do njega, glej, je ta sedel vrh gore. Rekel mu je: »Mož božji, kralj ukazuje: Pridi dol!« Elija je petdesetniku odgovoril: »Če sem mož božji, naj švigne ogenj z neba ter použije tebe in tvoje petdesetere!« In švignil je ogenj z neba ter použil njega in njegove petdesetere. Zopet je poslal k njemu drugega petdesetnika in z njim petdesetere. Ta mu je rekel: »Mož božji, tako veleva kralj: Hitro stopi dol!« Elija jim je odgovoril: »Če sem mož božji, naj švigne ogenj z neba ter použije tebe in tvoje petdesetere!« In švignil je ogenj z neba ter použil njega in njegove petdesetere. Zopet je poslal tretjega petdesetnika in z njim petdesetere. Šel je tretji petdesetnik in ko je tja dospel, je padel pred Elijem na kolena in ga takole prosil milosti: »Mož božji, naj bo, prosim, moje življenje in življenje teh petdesetih tvojih hlapcev dragoceno v tvojih očeh. Glej, švignil je ogenj z neba ter použil oba prejšnja petdesetnika in njune petdesetere. Zdaj pa bodi moje življenje dragoceno v tvojih očeh!« In Gospodov angel je rekel Eliju: »Pojdi z njim! Nikar se ga ne boj!« Vstal je in šel z njim h kralju ter mu rekel: »Tako govori Gospod: Ker si poslal sle vpraševat akaronskega boga Beelzebuba, kakor bi ne bilo Boga v Izraelu, da bi ga vprašal za svèt, zato ne boš vstal s postelje, na katero si se ulegel, ampak boš umrl.« In umrl je po Gospodovi besedi, ki jo je govoril Elija. Namesto njega je zavladal Joram v drugem letu Josafatovega sina Jorama, Judovega kralja; ni namreč imel sina. Ostala Ohozijeva dela, ki jih je izvršil, so zapisana v knjigi letopisov Izraelovih kraljev. Preden je Gospod vzdignil v viharju Elija v nebo, je šel Elija z Elizejem iz Galgale. Elija je rekel Elizeju: »Ostani tu, prosim! Gospod me pošilja v Betel.« Elizej pa je odgovoril: »Kakor resnično živi Gospod in živiš ti, ne zapustim te!« Šla sta torej v Betel. In prišli so preroški učenci, ki so bili v Betelu, k Elizeju in mu rekli: »Ali veš, da bo Gospod danes vzel tvojega gospoda od tebe?« Odgovoril je: »Tudi jaz vem; molčite!« Potem mu je dejal Elija: »Elizej, ostani tu, prosim! Gospod me pošilja v Jeriho.« Odvrnil je: »Kakor resnično živi Gospod in živiš ti, ne zapustim te!« Prišla sta torej v Jeriho. In pristopili so preroški učenci, ki so bili v Jerihi, k Elizeju in mu rekli: »Ali veš, da bo Gospod danes vzel tvojega gospoda od tebe?« Odgovoril je: »Tudi jaz vem; molčite!« Nato mu je rekel Elija: »Ostani tu, prosim! Gospod me pošilja k Jordanu.« Odgovoril je: »Kakor resnično živi Gospod in živiš ti, ne zapustim te!« Šla sta torej obadva. Tudi petdeset preroških učencev je šlo; ustavili so se ne daleč od tam, onadva pa sta obstala pri Jordanu. Elija je vzel svoj plašč, ga zvil in udaril z njim po vodi. In razdelila se je na dvoje in obadva sta šla po suhem čez. Ko sta prišla čez, je Elija rekel Elizeju: »Prosi, kaj naj ti storim, preden bom vzet od tebe!« Elizej je odgovoril: »Prosim, da bi bila v meni dva deleža tvojega duha.« Odvrnil je: »Težke reči prosiš. Če me boš videl, ko bom vzet od tebe, se ti bo tako zgodilo; če pa ne, se ne bo zgodilo.« Ko sta šla dalje in se grede pogovarjala, glej, se je prikazal ognjen voz in ognjeni konji ter so ju ločili. In Elija je šel v viharju proti nebu. Ko je Elizej to videl, je klical: »Moj oče, moj oče! Izraelov voz in njegovi konjeniki!« Ko ga ni več videl, je prijel svoja oblačila in jih pretrgal na dvoje. Potem je vzdignil Elijev plašč, ki je bil z njega zdrknil, se vrnil ter obstal na jordanskem bregu. In z Elijevim plaščem, ki je bil z njega zdrknil, je udaril po vodi in rekel: »Kje je zdaj Gospod, Elijev Bog?« Ko je torej udaril po vodi, se je razdelila na dvoje in Elizej je šel čez. Ko so ga od nasprotne strani videli preroški učenci iz Jerihe, so rekli: »Elijev duh počiva na Elizeju.« Prišli so mu naproti, se mu do tal priklonili in mu rekli: »Glej, pri tvojih služabnikih je petdeset krepkih mož. Naj gredo iskat tvojega gospoda. Morda ga je vzel Gospodov duh in ga vrgel na kako goro ali v kako dolino.« Odgovoril je: »Nikar jih ne pošiljajte!« Ko pa so zelo silili vanj, je dejal: »Pa jih pošljite!« Poslali so torej petdeset mož. Iskali so tri dni, pa ga niso našli. Ko so se vrnili k njemu – bil je še v Jerihi – jim je dejal: »Ali vam nisem rekel: Nikar ne hodite?« Tedaj so meščani rekli Elizeju: »Glej, prosimo, lega tega mesta je, kakor vidiš, gospod, dobra, a voda je slaba; zato je zemlja nerodovitna.« Odgovoril je: »Prinesite mi novo čašo in denite soli vanjo!« Ko so jo prinesli, je šel k studencu, vrgel vanj soli in rekel: »Tako govori Gospod: Ozdravljam to vodo. Odslej naj ne povzroča več smrti in nerodovitnosti.« In voda je zdrava do tega dne po besedi, ki jo je Elizej izrekel. Od ondod je šel v Betel. Ko je stopal po poti, so prišli majhni dečki iz mesta, ga zasmehovali in mu klicali: »Pridi, plešec, pridi, plešec!« Obrnil se je, jih pogledal in preklel v imenu Gospodovem. In prišla sta dva medveda iz gozda ter raztrgala izmed njih dvainštirideset dečkov. Od tod je šel na goro Karmel in od ondod se je vrnil v Samarijo. Ahabov sin Joram je zavladal nad Izraelom v Samariji v osemnajstem letu Judovega kralja Josafata; vladal je dvanajst let. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, vendar ne kakor njegov oče in mati; odpravil je namreč Baalove spominske kamne, ki jih je njegov oče naredil. Vendar se je držal grehov Nabatovega sina Jeroboama, v katere je ta zapeljal Izraela, in ni odstopil od njih. Moabski kralj Mesa je redil ovce in Izraelovemu kralju dajal sto tisoč jagnjet in volno od sto tisoč ovnov. Ko pa je Ahab umrl, se je moabski kralj izneveril Izraelovemu kralju. Kralj Joram je torej šel iz Samarije in preštel vse Izraelce. Tudi je dal Judovemu kralju Josafatu sporočiti: »Moabski kralj se mi je izneveril. Ali pojdeš z menoj v boj zoper Moabce?« Odgovoril je: »Pojdem. Kakor ti, tako jaz; moje ljudstvo je tvoje ljudstvo; moji konji so tvoji konji.« Dalje je vprašal: »Po kateri poti pojdemo?« Odgovoril je: »Po poti skozi edomsko puščavo.« Šel je torej Izraelov kralj z Judovim kraljem in edomskim kraljem. Ko so prehodili pot sedmih dni, ni bilo vode za vojsko in živino, ki je šla z njimi. Izraelov kralj je rekel: »Ah! Gospod je pozval te tri kralje, da bi jih dal Moabcem v roke.« Josafat pa je vprašal: »Ali ni tu nobenega Gospodovega preroka, da bi po njem vprašali Gospoda?« Eden izmed služabnikov Izraelovega kralja je odgovoril: »Safatov sin Elizej je tu, ki je Eliju vlival vodo na roke.« Josafat je dejal: »Pri njem je beseda Gospodova.« Šli so torej k njemu Izraelov kralj in Josafat ter edomski kralj. Elizej je rekel Izraelovemu kralju: »Kaj imam s teboj? Pojdi k prerokom svojega očeta in k prerokom svoje matere!« Izraelov kralj pa mu je odvrnil: »Ne! Saj je Gospod pozval te tri kralje, da bi jih dal Moabcem v roke.« Elizej je odgovoril: »Kakor resnično živi Gospod nad vojskami, kateremu služim: Ko bi se ne oziral na Judovega kralja Josafata, bi se ne ozrl nate in te ne pogledal. Zdaj pa mi pripeljite brenkljača!« Ko je brenkljač prebiral strune, je prišla nadenj roka Gospodova in je rekel: »Tako govori Gospod: Naredite v tej dolini veliko jam! Kajti tako govori Gospod: Ne boste čutili vetra, ne videli dežja, vendar se bo ta dolina napolnila z vodo, da boste pili vi in vaše črede in vaša živina. Ali to je še premalo v Gospodovih očeh. Tudi Moabce bo dal v vaše roke. Razdejali boste vsa utrjena mesta in vsa izbrana mesta, posekali vse sadno drevje, zasuli vse studence in pokvarili vse dobro polje s kamenjem.« Drugo jutro, ob času, ko se opravlja jedilna daritev, glej, je pritekla voda po edomski poti in pokrajina se je napolnila z vodo. Ko je ves Moab slišal, da so prišli kralji, da bi se bojevali zoper nje, so sklicali vse, ki so kakor koli mogli nositi orožje, in se postavili na meji. Ko so zjutraj zgodaj vstali in je sonce vzšlo nad vodami, so Moabci videli vodo nasproti rdečo kakor kri. Rekli so: To je kri! Gotovo so se spoprijeli kralji in drug drugega pobili. Zdaj na plen, Moabci! Ko so pa prišli k izraelskemu taboru, so se Izraelci dvignili in udarili po Moabcih, tako da so ti zbežali pred njimi. Zasledovali so jih in Moabce vedno huje tolkli. Razdejali so mesta in posuli vse dobro polje, ker je sleherni vrgel nanj kamen. Zasuli so vse studence in posekali vse sadno drevje. Končno je ostal samo še Kirhareset. Tega so obkolili pračarji in ga obstreljevali. Ko je moabski kralj videl, da jim v boju ni kos, je vzel sedemsto z mečem oboroženih mož, da bi se prebil do edomskega kralja, pa jim ni uspelo. Tedaj je vzel svojega prvorojenega sina, ki naj bi za njim kraljeval, ter ga daroval na zidu v žgalno daritev. In Izraela se je polastila velika groza; odšli so od njega in se vrnili domov. Neka žena izmed žen preroških sinov je klicala k Elizeju: »Tvoj služabnik, moj mož, je umrl in ti veš, da se je tvoj služabnik bal Gospoda. Pa pride upnik in vzame moja dva sinova sebi za sužnja.« Elizej ji je rekel: »Kaj naj ti storim? Povej mi, kaj imaš v hiši!« Odgovorila je: »Tvoja dekla nima v hiši ničesar razen vrča olja.« In je rekel: »Pojdi, izprosi si zunaj od vseh svojih sosedov posod, praznih posod, a ne premalo! Potem pojdi noter, zakleni duri za seboj in za svojima sinoma ter nalij vse te posode! Katera bo polna, jo postavi v stran!« Šla je torej od njega, zaklenila duri za seboj in za svojima sinoma; onadva sta prinašala posode, sama pa je nalivala. Ko so bile posode polne, je rekla sinu: »Prinesi mi še posodo!« Odgovoril ji je: »Ni več posode.« In olje se je ustavilo. Prišla je torej in naznanila božjemu možu. Rekel je: »Pojdi, prodaj olje in poplačaj svoje upnike! Z ostankom pa se živi ti in tvoja sinova!« Nekega dne je šel Elizej mimo Sunama. Ondi je bila ugledna žena, ki ga je pridržala pri obedu. In kolikorkrat je potem šel mimo, je krenil tja, da je tam jedel. Svojemu možu je rekla: »Glej, vem, da je to svet mož božji, ki vedno pri nas mimo hodi. Naredimo mu torej zidano zgornjo izbico ter mu postavimo tja posteljo, mizo, stol in svečnik, da se tja umakne, kadar pride k nam!« Nekega dne je prišel tja, se umaknil v zgornjo izbo in tam spal. Potem je rekel svojemu služabniku Gieziju: »Pokliči to Sunamko!« Ko jo je poklical in je stopila predenj, mu je velel: »Reci ji: ‚Glej, skrbela si za naju z vso skrbjo. Kaj naj zate storim? Ali naj zate govorim pri kralju ali vojskovodju?‘« Odgovorila je: »Prebivam sredi svojih sorodnikov.« Potem je vprašal: »Kaj naj torej zanjo storim?« Giezi je odgovoril: »Sina, žal, nima in njen mož je star.« Nato je velel: »Pokliči jo!« Ko jo je poklical in je stopila med duri, je rekel: »Ob letu v tem času boš objemala sina.« Odgovorila je: »Nikakor, moj gospod, božji mož, ne laži svoji dekli!« In žena je spočela in rodila sina, ob letu, v času, kakor ji je napovedal Elizej. Ko je deček odrastel, je šel nekega dne k očetu, ki je bil pri žanjcih. In je očetu potožil: »Moja glava, moja glava!« On pa je rekel hlapcu: »Nesi ga k njegovi materi!« Vzdignil ga je in ponesel k materi. In sedel je na njenih kolenih do poldne, potem pa umrl. Šla je torej in ga položila na posteljo božjega moža, zaprla vrata za njim ter odšla. Poklicala je svojega moža in rekla: »Pošlji mi enega izmed hlapcev in oslico! Pohitela bom k možu božjemu in se spet vrnila.« Vprašal je: »Zakaj greš danes k njemu? Saj ni ne mlaj ne sobota.« Odvrnila je: »Mir s teboj!« Nato je osedlala oslico in velela svojemu hlapcu: »Ženi vedno naprej! Ne zadržuj me pri ježi, razen če ti rečem!« Šla sta torej in prišla k božjemu možu na goro Karmel. Ko jo je božji mož od daleč zagledal, je rekel svojemu služabniku Gieziju: »Glej tisto Sunamko! Teci ji torej naproti in jo vprašaj: ‚Ali je dobro tebi? Ali je dobro tvojemu možu? Ali je dobro tvojemu sinu?‘« Odgovorila je: »Dobro.« Ko pa je prišla na goro k božjemu možu, se je oklenila njegovih nog. Giezi je pristopil, da bi jo odstranil. Božji mož pa je rekel: »Pusti jo! Kajti njena duša je v bridkosti in Gospod mi je to prikril in mi tega ni naznanil.« Rekla pa je: »Ali sem mar prosila sina od svojega gospoda? Ali nisem rekla: Ne delaj mi praznih upov?« In velel je Gieziju: »Opaši si ledja, vzemi mojo palico v roko in pojdi! Če koga srečaš, ga ne pozdravljaj, in če te kdo pozdravi, mu ne odzdravljaj! In položi mojo palico dečku na obraz!« A dečkova mati je rekla: »Kakor resnično živi Gospod in živiš ti, ne pustim te!« Vstal je torej in šel za njo. Giezi je prispel pred njima in položil palico dečku na obraz. Toda ni se oglasil, ne se zavedel. In vrnil se je, mu šel naproti ter mu naznanil: »Deček se ni zbudil.« Elizej je torej šel v hišo in glej, deček je ležal mrtev na njegovi postelji. Vstopil je, zaprl vrata za seboj in za njim ter molil h Gospodu. Potem je stopil gor in legel na dečka, položil usta na njegova usta, oči na njegove oči in roke na njegove roke. Ko se je tako sklonil čezenj, se je ogrelo dečkovo telo. Nato se je umaknil in šel po hiši enkrat sem in tja. Potem je stopil gor in se sklonil čezenj. Tedaj je deček sedemkrat kihnil. In deček je odprl oči. Nato je poklical Giezija in velel: »Pokliči to Sunamko!« In poklical jo je. Ko je prišla k njemu, je rekel: »Vzemi svojega sina!« Pristopila je, padla k njegovim nogam ter se priklonila do tal. Potem je vzela sina in odšla. Elizej se je vrnil v Galgalo. Bila je pa lakota v deželi. Ko so preroški sinovi pred njim sedeli, je velel svojemu služabniku: »Pristavi velik lonec in skuhaj jed preroškim sinovom!« Eden izmed njih je šel na polje, da bi nabral zelišč. Našel je divjo ovijalko in nabral z nje divjih kumaric poln plašč. Potem je prišel in jih narezal v lonec za jed; ni jih namreč poznal. Nasuli so jih možem, da bi jedli; ko pa so jed pokusili, so zavpili: »Smrt je v loncu, mož božji!« In niso mogli jesti. Tedaj je velel: »Prinesite moke!« Vrgel jo je v lonec in rekel: »Nasuj ljudem, da bodo jedli!« In ni bilo nič več hudega v loncu. Neki mož je prišel iz Baalsalise in v vreči prinesel božjemu možu kruh iz prvin, dvajset ječmenovih hlebov, in stolčenega klasja. Velel je: »Daj ljudem, da bodo jedli!« A njegov služabnik je odgovoril: »Kako naj to postavim pred sto mož?« Pa je odgovoril: »Daj ljudem, da bodo jedli! Kajti tako govori Gospod: Jedli bodo in bodo še pustili.« Postavil je torej prednje. Jedli so in še pustili po besedi Gospodovi. Naaman, vojskovodja aramskega kralja, je bil pri svojem gospodu ugleden in spoštovan mož; kajti po njem je Gospod naklonil Aramcem zmago. Toda mož, hraber vojak, je bil gobav. Aramci pa so na vojnem pohodu kot ujetnico odpeljali iz Izraelove dežele majhno deklico. Ta je služila pri Naamanovi ženi. Rekla je svoji gospodinji: »O, da bi bil moj gospod pri preroku v Samariji, gotovo bi ga ozdravil njegovih gob.« Šel je torej in sporočil svojemu gospodu: »Tako in tako je govorila deklica iz Izraelove dežele.« Aramski kralj je odgovoril: »Pojdi, pošljem pismo Izraelovemu kralju.« Odpravil se je na pot, vzel s seboj deset talentov srebra, šest tisoč zlatnikov in deset prazničnih oblačil ter izročil Izraelovemu kralju pismo s tem besedilom: »Zdaj, ko pride to pismo do tebe, glej, pošiljam svojega služabnika Naamana k tebi, da ga ozdraviš njegovih gob.« Ko je Izraelov kralj pismo prebral, je pretrgal svoja oblačila in rekel: »Sem mar jaz Bog, da bi mogel usmrtiti in oživiti, ker ta pošilja k meni, da ozdravim moža njegovih gob? Spoznajte vendar in uvidite, da se hoče spreti z menoj!« Ko je pa božji mož, Elizej, slišal, da je Izraelov kralj pretrgal svoja oblačila, je dal kralju sporočiti: »Zakaj si pretrgal svoja oblačila? Naj pride k meni in naj zve, da je prerok v Izraelu!« Prišel je torej Naaman s konji in vozom ter se ustavil pri vratih Elizejeve hiše. Elizej mu je poslal sla z naročilom: »Pojdi in se umij sedemkrat v Jordanu in boš zopet zdrav in čist!« Naaman je jezen odhajal in govoril: »Glej, mislil sem, da bo prišel k meni, se ustopil in klical ime Gospoda, svojega Boga, položil roko na rano in tako ozdravil gobe. Mar nista reki v Damasku, Abana in Farfar, boljši ko vse Izraelove vode? Ali se ne bi mogel v njih umiti in očistiti?« Obrnil se je torej in srdit odhajal. Njegovi služabniki so pristopili in mu rekli: »Oče, ko bi ti bil prerok naročil kaj težkega, ali bi ne bil tega storil? Koliko bolj, ko ti je rekel: Umij se in boš čist!« Tedaj je šel in se po besedi božjega moža sedemkrat potopil v Jordanu. In njegovo telo je spet postalo kakor telo majhnega dečka; bil je čist. Tedaj se je vrnil z vsem svojim spremstvom k božjemu možu. Ko je prišel, se je ustopil predenj in rekel: »Glej, spoznal sem, da na vsej zemlji ni Boga razen v Izraelu. Zdaj torej vzemi, prosim, darilo od svojega služabnika!« On je pa odgovoril: »Kakor resnično živi Gospod, kateremu služim, ne sprejmem ničesar.« In ko ga je silil, da bi sprejel, je odklonil. Nato je Naaman rekel: »Ako res ne, pa se naj dá, prosim, tvojemu služabniku toliko prsti, kolikor je moreta nesti dva mezga. Kajti tvoj služabnik ne bo več daroval drugemu bogu žgalne in klavne daritve nego Gospodu. Vendar naj Gospod tvojemu služabniku prizanese v tejle reči: Kadar pojde moj gospod v Remonov tempelj molit in se opira na mojo roko, naj se smem tudi jaz v Remonovem templju prikloniti, kadar se on prikloni v Remonovem templju. V tej reči naj Gospod prizanese tvojemu služabniku.« Odgovoril mu je: »Pojdi v miru!« Ko je odšel od njega nekoliko poti, si je Giezi, služabnik moža božjega Elizeja, mislil: »Glej, moj gospod je prizanesel temu Aramcu Naamanu in ni sprejel od njega, kar je bil prinesel. Kakor resnično živi Gospod, za njim stečem, da kaj od njega prejmem.« Hitel je torej Giezi za Naamanom. Ko je Naaman videl, da teče za njim, se je nagnil z voza proti njemu in vprašal: »Ali ni kaj prav?« Odgovoril je: »Vse prav. Moj gospod me pošilja sporočat: ‚Glej, zdaj sta z Efraimovega pogorja prišla k meni dva mladeniča izmed preroških sinov. Daj jima, prosim, talent srebra in dvoje prazničnih oblačil!‘« Naaman je rekel: »Prosim, vzemi dva talenta!« In ga je prisilil in navezal dva talenta srebra v dve vreči in dvoje oblačil. Dal jih je dvema svojima hlapcema, da sta jih nosila pred njim. Ko je prišel h griču, jima je to odvzel in shranil v hiši. Potem je odpustil moža in sta odšla. Ko pa je prišel in se ustopil pred svojega gospoda, ga je Elizej vprašal: »Od kod, Giezi?« Odgovoril je: »Tvoj služabnik ni nikamor šel.« Pa mu je rekel: »Mar ni bil moj duh zraven, ko se je mož obrnil s svojega voza proti tebi? Zdaj si torej prejel srebro in oblačila, da si moreš kupiti oljnike in vinograde, ovce in vole, hlapce in dekle. Toda Naamanove gobe se bodo držale tebe in tvojega zaroda za vselej.« In odšel je od njega gobav kakor sneg. Preroški sinovi so rekli Elizeju: »Glej, prostor, kjer stanujemo poleg tebe, nam je pretesen. Naj gremo k Jordanu in si vzamemo od tam vsak po eno bruno ter si tam pripravimo bivališče.« Odgovoril je: »Pojdite!« Eden izmed njih pa je rekel: »Blagovoli iti s svojimi služabniki!« Odgovoril je: »Pojdem.« Šel je torej z njimi, in ko so prišli k Jordanu, so sekali les. In ko je eden izmed njih sekal bruno, mu je železo padlo v vodo. Zavpil je: »Oh, gospod! Povrh je še izposojeno.« Božji mož je vprašal: »Kam je padlo?« Ko mu je pokazal mesto, je urezal palico, jo vrgel tja in železo je splavalo na vrh. Potem je rekel: »Vzemi si ga!« In stegnil je roko ter ga vzel. Ko se je aramski kralj vojskoval z Izraelom, se je dogovoril s svojimi služabniki: »Na tem in tem mestu bodi moj tabor!« Božji mož pa je dal Izraelovemu kralju sporočiti: »Varuj se, da ne hodiš na tisto mesto, ker ondi taboré Aramci!« Izraelov kralj je torej poslal ljudi na mesto, ki mu ga je zaznamoval mož božji. Tako ga je svaril, da se je tam obvaroval ne samo enkrat ali dvakrat. Zato se je aramski kralj razsrdil. Poklical je svoje služabnike in jih vprašal: »Ali mi ne boste naznanili, kdo me izdaja Izraelovemu kralju?« Eden izmed njegovih služabnikov je odgovoril: »Ni tako, moj gospod in kralj, ampak prerok Elizej v Izraelu sporoča Izraelovemu kralju celo besede, ki jih govoriš v svoji spalnici.« Tedaj je velel: »Pojdite in poglejte, kje je, da ga dam prijeti!« Naznanili so mu: »Glej, v Dotainu je.« Poslal je torej tja konj, vóz in močno vojno krdelo. Prišli so ponoči in obdali mesto. Ko pa je zjutraj vstal služabnik moža božjega in stopil ven, glej, je bilo vojno krdelo okoli mesta s konji in vozovi. In rekel mu je njegov služabnik: »Oh, gospod, kaj naj storimo?« Odgovoril je: »Ne boj se! Kajti teh, ki so z nami, je več nego onih, ki so z njimi.« Nato je Elizej molil: »Gospod, odpri mu oči, da bo videl!« In Gospod je odprl služabniku oči in je videl, glej: Gora je bila polna ognjenih konj in voz okoli Elizeja. Ko so stopali proti njemu, je Elizej molil h Gospodu: »Udari, prosim, te ljudi s slepoto!« In udaril jih je s slepoto po Elizejevi besedi. Potem jim je Elizej rekel: »To ni tista pot in to ni tisto mesto. Pojdite za menoj! Pripeljem vas k možu, ki ga iščete.« In pripeljal jih je v Samarijo. Ko so prišli v Samarijo, je rekel Elizej: »Gospod, odpri jim oči, da bodo videli!« Gospod jim je odprl oči in so videli, a glej, bili so sredi Samarije. Ko jih je Izraelov kralj zagledal, je vprašal Elizeja: »Ali naj jih dam pobiti, oče?« Odgovoril je: »Ne pobijaj jih! Ali ne pobijaš tistih, ki si jih ujel s svojim mečem in lokom? Položi prednje kruha in vode, da bodo jedli in pili! Potem naj gredo k svojemu gospodu.« Pripravil jim je torej veliko gostijo. Jedli so in pili, nato jih je odpustil. In šli so k svojemu gospodu. Odslej niso več prihajala aramska krdela v Izraelovo deželo. Potem je aramski kralj Benadad zbral vso svojo vojsko ter šel in oblegal Samarijo. V Samariji je nastala velika lakota; glej, oblegali so jo tako dolgo, da je veljala oslovska glava osemdeset srebrnikov in četrt kaba čebule pet srebrnikov. Ko je Izraelov kralj nekoč hodil po zidu, mu je neka žena zavpila: »Pomagaj mi, moj gospod in kralj!« Odgovoril je: »Če ti Gospod ne pomaga, kako naj ti pomagam jaz? Mar z gumna ali tlačilnice?« In kralj jo je vprašal: »Kaj ti je?« Odgovorila je: »Tale žena mi je rekla: ‚Daj svojega sina, da ga sneva danes, mojega sina bova jedli jutri!‘ Skuhali sva torej mojega sina in ga snedli. Drugi dan sem ji rekla: ‚Daj svojega sina, da ga sneva,‘ pa je svojega sina skrila.« Ko je kralj slišal ženine besede, si je pretrgal oblačila, in ko je šel po obzidju, je ljudstvo videlo, da ima znotraj raševino na životu. In je rekel: »Tako naj mi stori Bog in tako še doda, če bo danes ostala glava Safatovega sina Elizeja na njem!« Elizej pa je sedel v svoji hiši in starešine so sedeli pri njem. Poslal je tedaj moža pred seboj, in preden je sel prišel k njemu, je rekel starešinam: »Ali vidite, da je poslal tega morilca, da mi odseka glavo? Glejte, ko pride sel, zaprite duri in se uprite v duri proti njemu. Saj se za njim že slišijo koraki njegovega gospoda.« Ko je z njimi še govoril, glej, je prišel kralj k njemu in rekel: »Glej, taka nesreča je prišla od Gospoda! Kaj naj še pričakujem od Gospoda?« Elizej pa je rekel: »Čujte Gospodovo besedo! Tako govori Gospod: Jutri ob tem času bo pri samarijskih vratih merica bele moke po seklu in dve merici ječmenove moke po seklu.« Pribočnik, na čigar roko se je kralj opiral, je božjemu možu rekel: »Glej, Gospod je pač naredil zatvornice na nebu, ali kako se bo to zgodilo?« Ta pa je odvrnil: »Glej, videl boš to z lastnimi očmi, a ne boš jedel od tega.« Pred mestnimi vrati pa so bili štirje gobavci; in ti so med seboj rekli: »Kaj bomo tu tako dolgo ostali, da pomrjemo? Če bi se odločili v mesto iti, ko je v mestu lakota, bomo tam pomrli. Če pa tu ostanemo, bomo tudi umrli. Torej dajte, pobegnimo v aramski tabor! Če nam življenje pusté, bomo živeli; če pa nas usmrté, bomo pač umrli.« Vzdignili so se tedaj v mraku, da bi šli v aramski tabor. Ko so prišli do kraja aramskega tabora, glej, ni bilo tam nikogar. Gospod je bil namreč storil, da so v aramskem taboru slišali ropot voz, topot konj in hrup velike vojske. Zato so rekli eden drugemu: »Glej, Izraelov kralj je zoper nas najel kralje Hetejcev in kralje Egipčanov, da nas napadejo.« Zaradi tega so se vzdignili in v mraku pobegnili. Pustili so šotore, konje, osle in tabor, kakor je bil, ter zbežali, da si rešijo življenje. Ko so torej tisti gobavci prišli do kraja tabora, so stopili v neki šotor ter jedli in pili; nato so od ondod odnesli srebra, zlata in oblačil ter šli in to poskrili. Potem so se vrnili in stopili v drug šotor. Tudi tega so oplenili ter šli in plen poskrili. Tedaj so rekli med seboj: »Ne delamo prav. Ta dan je dan veselega oznanila. Če bomo molčali in čakali do jutranjega svita, bomo krivi. Torej dajte, pojdimo in oznanimo to v kraljevi hiši!« Šli so tedaj, poklicali mestne vratarje in jim sporočili: »Prišli smo v aramski tabor. In glejte, tam ni bilo nikogar videti ne slišati. Samo konji in osli so bili privezani in šotori so stali kakor sicer.« Vratarji so to razglasili in sporočili v kraljevo hišo. Kralj je vstal še ponoči in rekel svojim služabnikom: »Povem vam, kaj so nam storili Aramci. Vedo, da trpimo lakoto. Zato so šli iz tabora in se poskrili na polju, češ: kadar pridejo iz mesta, jih ujamemo žive in udarimo v mesto.« Eden izmed njegovih služabnikov pa je odgovoril: »Vzame naj se petero ostalih konj, ki so še tu preostali – saj se jim bo zgodilo, kakor se bo vsej Izraelovi množici, ki je še tu, in kakor se je vsej Izraelovi množici, ki je že proč – te pošljimo in bomo videli!« Vzeli so torej dva voza s konji in kralj jih je poslal za aramsko vojsko z naročilom: »Pojdite in poglejte!« Šli so za njimi do Jordana; in glej, vsa pot je bila polna oblačil in orožja, ki so ga Aramci na svojem begu proč pometali. Potem so se sli vrnili in kralju to sporočili. Tedaj je šlo ljudstvo ven in oplenilo aramski tabor. Merica bele moke je bila po seklu in dve merici ječmenove moke po seklu, kakor je Gospod napovedal. Kralj pa je postavil pribočnika, na čigar roko se je opiral, za nadzornika pri vratih. A ljudstvo ga je pohodilo med vrati, da je umrl, kakor je božji mož napovedal, ko je bil prišel kralj k njemu. Ko je namreč božji mož kralju rekel: »Dve merici ječmenove moke bosta jutri ob tem času pri samarijskih vratih po seklu in merica bele moke po seklu,« je dvornik božjemu možu odgovoril: »Glej, Gospod je pač naredil zatvornice na nebu, ali kako se bo to zgodilo?« Ta pa je odvrnil: »Glej, videl boš to z lastnimi očmi, a ne boš jedel od tega.« In tako se mu je zgodilo; ljudstvo ga je pohodilo med vrati, da je umrl. Elizej je rekel ženi, ki ji je oživil sina: »Vzdigni se, odidi s svojo družino in bivaj kjer koli v tujini! Kajti Gospod je poklical lakoto, ki tudi pride za sedem let v deželo.« Žena se je vzdignila in storila po besedi moža božjega. Odšla je s svojo družino in tujčevala sedem let v filistejski deželi. Po sedmih letih se je žena vrnila iz filistejske dežele. Šla je h kralju, da bi ga prosila pomoči zaradi svoje hiše in svojega polja. Kralj je ravno govoril z Giezijem, služabnikom božjega moža in rekel: »Pripoveduj mi vse velike reči, ki jih je storil Elizej!« In ko jih je kralju pripovedoval, kako je bil mrtvega oživil, se je prikazala žena, ki ji je bil sina oživil, da bi prosila kralja pomoči zaradi svoje hiše in svojega polja. Tedaj je rekel Giezi: »Moj gospod in kralj, to je žena in to je njen sin, ki ga je Elizej oživil.« Nato je kralj vprašal ženo in ona mu je povedala. In kralj ji je dal dvornika z naročilom: »Skrbi, da bo vse nazaj dobila, kar je njenega, tudi vse dohodke s polja od dne, ko je zapustila deželo, do zdaj!« Elizej je prišel v Damask. Aramski kralj Benadad pa je bil bolan; sporočili so mu: »Mož božji je prišel sem.« Tedaj je kralj velel Hazaelu: »Vzemi s seboj daril, pojdi naproti božjemu možu in po njem vprašaj Gospoda: ‚Ali bom ozdravel od te bolezni?‘« Hazael mu je šel naproti in vzel s seboj daril, vsakršnih dragocenosti iz Damaska, tovor za štirideset kamel. Ko je prišel tja, se je ustopil predenj in rekel: »Tvoj sin Benadad, aramski kralj, me pošilja k tebi z vprašanjem: ‚Ali bom ozdravel od te bolezni?‘« Elizej mu je odgovoril: »Pojdi in mu sporoči: ‚Ozdravel boš.‘ Gospod pa mi je razodel, da bo umrl.« Pri tem je božji mož nepremično strmel predse, nato se silno zgrozil in se razjokal. Ko je Hazael vprašal: »Zakaj joka moj gospod?« je odgovoril: »Ker vem, koliko hudega boš storil Izraelovim sinovom. Njih utrjena mesta boš požgal z ognjem, njih mladeniče pomoril z mečem, njih otročiče raztreščil in njih noseče žene razparal.« Hazael je odvrnil: »Kaj je vendar tvoj hlapec? Kako bi ta pes storil tolike reči?« Elizej je odgovoril: »Gospod mi te je pokazal kot aramskega kralja.« Nato je odšel od Elizeja, in ko je prišel k svojemu gospodu, ga je ta vprašal: »Kaj ti je rekel Elizej?« Odgovoril je: »Rekel mi je, da boš ozdravel.« Ko je pa drugi dan vzel odejo, jo namočil v vodi ter razgrnil čez njegov obraz, je umrl. In namesto njega je zavladal Hazael. V petem letu Izraelovega kralja Jorama, Ahabovega sina, ko je bil še Josafat Judov kralj, je zavladal v Judu Josafatov sin Joram. Dvaintrideset let je imel, ko je postal kralj, in osem let je vladal v Jeruzalemu. Hodil je po poti Izraelovih kraljev, kakor je delala Ahabova hiša. Imel je namreč Ahabovo hčer za ženo. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh. Toda Gospod ni hotel uničiti Juda zaradi svojega služabnika Davida, kakor mu je bil obljubil, da bo vedno dajal njemu in njegovim sinovom lučko. V njegovem času so Edomci odpadli od Judove oblasti in si postavili kralja. Joram je šel z vsemi svojimi vozmi v Seiro. Ko se je ponoči vzdignil, je pobil Edomce, ki so ga bili obkolili, in poveljnike voz; vojska pa je pobegnila domov. In Edomci so ostali neodvisni od Juda do današnjega dne. Tedaj je ob istem času odpadla tudi Lobna. Ostala Joramova zgodovina in vse, kar je storil, to je zapisano v knjigi letopisov Judovih kraljev. In Joram je legel k svojim očetom; pokopali so ga pri njegovih očetih v Davidovem mestu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Ohozija. V dvanajstem letu Izraelovega kralja Jorama, Ahabovega sina, je zavladal Ohozija, sin Judovega kralja Jorama. Dvaindvajset let je imel Ohozija, ko je postal kralj, in eno leto je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Atalija in je bila hči Izraelovega kralja Amrija. Hodil je po poti Ahabove hiše in delal, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, kakor Ahabova hiša; bil je namreč v svaštvu z Ahabovo hišo. Šel je tudi z Ahabovim sinom Joramom v Ramot v Galaadu v boj zoper aramskega kralja Hazaela; Aramci so Jorama ranili. In kralj Joram se je vrnil, da bi si v Jezraelu ozdravil rane, ki so mu jih Aramci zadali v Rami, ko se je bojeval zoper aramskega kralja Hazaela. Judov kralj Ohozija, Joramov sin, pa je prišel obiskat Ahabovega sina Jorama v Jezraelu, ker je bil bolan. Prerok Elizej je poklical enega izmed preroških sinov in mu velel: »Opaši si ledja, vzemi s seboj to posodico z oljem in pojdi v Ramot v Galaadu. Ko prideš tja, poglej tam za Jehujem, sinom Josafata, Namsijevega sina! Vstopi, vzdigni ga izmed njegovih tovarišev in pelji v notranjo izbo! Potem vzemi posodico z oljem in ga izlij na njegovo glavo, govoreč: Tako govori Gospod: ‚Mazilim te za kralja Izraelu!‘ Nato odpri duri ter nemudoma zbeži.« Mladenič – mladi mož je bil prerok – je torej šel v Ramot v Galaadu. Ko je vstopil, glej, so sedeli vojni poveljniki skupaj. Rekel je: »Imam naročilo za tebe, poveljnik.« Jehu je vprašal: »Za katerega izmed nas vseh?« Odgovoril je: »Zate, poveljnik.« Ta je vstal in šel v hišo. Oni pa je izlil olje na njegovo glavo in mu rekel: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ‚Mazilim te za kralja Gospodovemu ljudstvu, Izraelu. Zatri hišo Ahaba, svojega gospoda! Tako se bom nad Jezabelo maščeval za kri svojih služabnikov, prerokov, in za kri vseh Gospodovih služabnikov. Vsa Ahabova hiša bo uničena. Iztrebil bom iz Ahabovega rodu vse moške, sužnje in svobodne v Izraelu. Storil bom z Ahabovo hišo kakor s hišo Nabatovega sina Jeroboama in kakor s hišo Ahijevega sina Baasa. Jezabelo bodo snedli psi na jezraelskem polju in nihče je ne bo pokopal.‘« Nato je odprl duri ter zbežal. Ko je Jehu prišel k služabnikom svojega gospoda, so ga vprašali: »Je li dobro? Zakaj je prišel ta blaznik k tebi?« Odgovoril jim je: »Saj poznate moža in njegovo blebetanje.« Odvrnili so: »Prazen izgovor! Povej nam vendar!« Nato je odgovoril: »Tako in tako mi je rekel: Tako govori Gospod: ‚Mazilim te za kralja Izraelu.‘« Tedaj so vsi hitro vzeli svoje plašče, jih položili predenj na gole stopnice, zatrobili na rog in vzklikali: »Jehu je kralj!« In Jehu, sin Josafata, Namsijevega sina, se je zarotil zoper Jorama. Joram pa je z vsem Izraelom branil Ramot v Galaadu pred aramskim kraljem Hazaelom. In kralj Joram se je vrnil, da bi si v Jezraelu ozdravil rane, ki so mu jih Aramci zadali, ko se je bojeval zoper aramskega kralja Hazaela. In Jehu je rekel: »Ako vam je prav, naj nihče ne odide kot ubežnik iz mesta, da bi šel javljat v Jezrael.« Jehu je stopil na voz in odšel v Jezrael. Tam je namreč ležal Joram in Judov kralj Ohozija je bil prišel k Joramu na obisk. Čuvaj, ki je stal na stolpu v Jezraelu, je videl, da je prihajalo Jehujevo krdelo in javil: »Vidim neko krdelo.« Joram je velel: »Vzemi konjenika, pošlji jim ga naproti, naj vpraša, je li mir!« Konjenik mu je jezdil naproti in rekel: »Tako vpraša kralj: ‚Je li mir?‘« Jehu je odgovoril: »Kaj je tebi za mir? Obrni in hodi za menoj!« Čuvaj je javil: »Sel je prišel do njih, pa se ne vrača.« Poslal je drugega konjenika. Ko je ta prišel k njim, je rekel: »Tako vpraša kralj: ‚Je li mir?‘« Jehu je odgovoril: »Kaj je tebi za mir? Obrni in hodi za menoj!« Čuvaj je javil: »Sel je prišel do njih, pa se ne vrača. Vožnja pa je kakor vožnja Jehuja, Namsijevega sina; vozi namreč kakor blazen.« Tedaj je Joram velel: »Naprezi!« Napregli so njegov voz. In Izraelov kralj Joram ter Judov kralj Ohozija sta odrinila vsak na svojem vozu. Peljala sta se nasproti Jehuju in ga srečala na zemljišču Jezraelca Nabota. Ko je Joram zagledal Jehuja, je vprašal: »Je li mir, Jehu?« Odgovoril je: »Kakšen mir, dokler je toliko nečistovanja tvoje matere Jezabele in njenega vražarstva?« Joram je obrnil, da bi zbežal, Ohoziju pa je zaklical: »Izdajstvo, Ohozija!« Toda Jehu je napel lok in ustrelil Jorama v pleča, da mu je šla puščica skozi srce in se je zgrudil na svojem vozu. Potem je velel svojemu pribočniku Badakerju: »Vzemi in vrzi ga na zemljišče Jezraelca Nabota! Kajti spomni se, kako sva jaz in ti skupaj jezdila za njegovim očetom Ahabom in je Gospod povedal zoper njega ta izrek: ‚Resnično, videl sem včeraj Nabotovo kri in kri njegovih sinov, govori Gospod:, povrnil ti bom na tem zemljišču, govori Gospod!‘ Vzemi in vrzi ga zdaj na zemljišče po Gospodovi besedi!« Ko je Judov kralj Ohozija to videl, je zbežal po poti proti Bethaganu. A Jehu je drvel za njim in velel: »Tudi njega!« Ranili so ga na vozu na višini Gaveru pri Jeblaamu. Vendar je ubežal v Magedo in ondi umrl. Njegovi služabniki so ga pripeljali na vozu v Jeruzalem in ga pokopali pri njegovih očetih v njegovem grobišču v Davidovem mestu. V enajstem letu Ahabovega sina Jorama je zavladal Ohozija nad Judom. Jehu pa je prišel v Jezrael. Ko je Jezabela to slišala, si je olepotičila oči, nališpala glavo ter gledala skoz okno. Ko je šel Jehu skozi vrata, je zaklicala: »Ali se je Zambriju dobro godilo, ki je umoril svojega gospoda?« Tedaj je povzdignil oči proti oknu in vprašal: »Kdo je z menoj, kdo?« Dva ali trije dvorniki so pogledali nanj. Tem je zaklical: »Vrzite jo dol!« In vrgli so jo. Njena kri je oškropila zid in konje, ki so jo poteptali. Potem je vstopil, in ko je jedel in pil, je ukazal: »Poglejte po tej prekleti in jo pokopljite, ker je kraljeva hči.« Šli so torej, da bi jo pokopali, a niso našli od nje drugega kakor lobanjo, noge in roke. Ko so se vrnili in mu to naznanili, je rekel: »To je beseda Gospodova, ki jo je govoril po svojem služabniku Tesbanu Eliju: ‚Na jezraelskem polju bodo psi snedli Jezabelino meso. In Jezabelino truplo bo kakor njivski gnoj na jezraelskem polju, tako da ne bodo mogli reči: To je Jezabela!‘« Ahab pa je imel v Samariji sedemdeset sinov. Jehu je napisal in poslal mestnim poglavarjem, starešinam in vzgojiteljem Ahabovih sinov pismo s tole vsebino: »Brž, ko pride to pismo k vam – pri vas so sinovi vašega gospoda in pri vas so vozovi, konji, trdnjave in orožje – si izvolite najboljšega in najsposobnejšega izmed sinov svojega gospoda, posadite ga na prestol njegovega očeta in se vojskujte za hišo svojega gospoda!« Pa so se silno bali in so rekli: »Glejte, dva kralja nista mogla obstati pred njim, kako bomo mi obstali?« Načelnik dvora, mestni poglavar, starešine in vzgojitelji so torej Jehuju sporočili: »Tvoji hlapci smo, storili bomo vse, kar nam boš ukazal, nikogar ne bomo postavili za kralja. Stori, kar ti je všeč!« Tedaj jim je napisal drugo pismo, ki se je glasilo: »Ako držite z menoj in ste mi pokorni, vzemite sinovom svojega gospoda glave in pridite z njimi jutri ob tem času k meni v Jezrael!« Kraljevih sinov pa je bilo sedemdeset in so bili pri mestnih velikaših, ki so jih vzgajali. Brž ko je pismo prišlo k njim, so prijeli kraljeve sinove in jih pomorili, sedemdeset mož; njih glave so dejali v koše in mu jih poslali v Jezrael. Ko je prišel sel in mu javil, da so prinesli glave kraljevih sinov, je ukazal: »Zložite jih do jutri na dva kupa pri vhodu skozi vrata!« Zjutraj je šel ven, se ustopil pred vse ljudstvo in rekel: »Vi ste brez krivde. Glejte, jaz sem se zarotil zoper svojega gospoda in ga usmrtil. A kdo je pobil vse te? Vedite torej, da ne ostane nespolnjena nobena Gospodova beseda, ki jo je Gospod govoril zoper Ahabovo hišo! Gospod je storil, kar je govoril po svojem služabniku Eliju.« Potem je Jehu pobil vse, ki so bili ostali od Ahabove hiše v Jezraelu, vse njegove velikaše, zaupnike in duhovnike, tako da ni pustil niti enega izmed njih, da bi ostal. Nato se je Jehu vzdignil in se napotil v Samarijo. Ko je bil na potu pri zbirališču pastirjev, je naletel na brate Judovega kralja Ohozija. Vprašal jih je: »Kdo ste?« Odgovorili so: »Ohozijevi bratje smo. Prišli smo obiskat kraljeve sinove in sinove kraljice-matere.« Ukazal je: »Zgrabite jih žive!« In zgrabili so jih žive ter jih pomorili pri vodnjaku ob zbirališču, dvainštirideset mož. Niti enega izmed njih ni pustil. Ko je odšel od ondod, je naletel na Rehabovega sina Jonadaba, ki mu je prišel naproti. Pozdravil ga je in ga vprašal: »Ali je tvoje srce iskreno, kakor je moje srce do tebe?« Jonadab je odgovoril: »Je.« – »Ako je, podaj mi roko!« Ko mu je ta podal roko, ga je vzel k sebi na voz z besedami: »Pojdi z menoj in veseli se moje gorečnosti za Gospoda!« Peljali so ga torej na njegovem vozu. Ko je prišel v Samarijo, je pobil vse, kar jih je ostalo od Ahabovega rodu v Samariji, tako da ga je iztrebil po besedi Gospodovi, ki jo je govoril Eliju. Nato je zbral Jehu vse ljudstvo in jim rekel: »Ahab je malo častil Baala, Jehu ga bo bolj častil. Zdaj torej skličite k meni vse Baalove preroke, vse njegove služabnike in vse njegove duhovnike! Naj ga ne bo, ki ne bi prišel; kajti prirediti hočem Baalu veliko daritveno slovesnost. Kdor koli ne bi prišel, naj ne ostane pri življenju!« Jehu pa je delal to zvijačno, da bi uničil Baalove častilce. Potem je Jehu ukazal: »Priredite Baalu prazničen shod!« In oklicali so ga. Jehu je razposlal glasnike po vsem Izraelu. In prišli so vsi Baalovi častilci, in ni ga bilo, ki ne bi bil prišel. Šli so v Baalov tempelj in napolnil se je Baalov tempelj od kraja do konca. Potem je ukazal oblačilničarju: »Prinesi oblačila vsem Baalovim častilcem!« In prinesel jim je oblačila. Ko je prišel Jehu z Rehabovim sinom Jonadabom v Baalov tempelj, je rekel Baalovim častilcem: »Preiščite in preglejte, da ne bo tu med vami katerega izmed Gospodovih častilcev, temveč da bodo samo Baalovi častilci!« Vstopili so torej, da bi opravili klavne in žgalne daritve. Jehu pa si je postavil zunaj osemdeset mož in rekel: »Kdor pusti, da uide kateri izmed mož, ki vam jih izročam, ta je zanj porok s svojim življenjem.« Ko je bila žgalna daritev končana, je Jehu ukazal stražarjem in pribočnikom: »Vstopite in jih pobijte, nihče naj ne uide!« Stražarji in pribočniki so jih pobili z ostrim mečem, jih pometali ven, vdrli v svetišče Baalovega templja, spravili Ašero iz Baalovega templja in jo sežgali. Razdrobili so Baalov spominski kamen in razdejali Baalov tempelj ter naredili iz njega stranišča, ki so do tega dne. Tako je Jehu iztrebil Baala iz Izraela. Toda od grehov Nabatovega sina Jeroboama, h katerim je ta zapeljal Izraela, Jehu ni odstopil, namreč od zlatih telet v Betelu in Danu. Gospod je rekel Jehuju: »Ker si dobro izvršil, kar je prav v mojih očeh, in si povsem po moji volji storil Ahabovi hiši, bodo tvoji sinovi do četrtega rodu sedeli na Izraelovem prestolu.« Toda Jehu se ni potrudil, da bi z vsem srcem hodil po postavi Gospoda, Izraelovega Boga, ni odstopil od Jeroboamovih grehov, h katerim je ta zapeljal Izraela. Tiste dni je Gospod začel obsekavati ozemlje Izraelovo. Hazael jih je porazil v vsej Izraelovi pokrajini vzhodno od Jordana, vso galaadsko deželo, namreč Gada, Rubena in Manaseja, od Aroera ob potoku Arnonu: Galaad in Basan. Ostala Jehujeva zgodovina, vsa njegova dela in vse njegove zmage, to je zapisano v knjigi letopisov Izraelovih kraljev. Potem je Jehu legel k svojim očetom; pokopali so ga v Samariji. Namesto njega je postal kralj njegov sin Joahaz. Dni pa, v katerih je kraljeval Jehu v Samariji nad Izraelom, je bilo osemindvajset let. Ko je Ohozijeva mati Atalija videla, da je njen sin mrtev, je sklenila uničiti ves kraljevi zarod. Toda Josaba, hči kralja Jorama in Ohozijeva sestra, je vzela Ohozijevega sina Joasa, ga skrivaj odstranila izmed kraljevih sinov, ko so jih morili, ter ga spravila z njegovo dojiljo vred v spalnico. Tako so ga skrili pred Atalijo, da ni bil umorjen. Ostal je pri njej šest let skrit v Gospodovi hiši. Atalija pa je kraljevala nad deželo. V sedmem letu pa je dal Jojada poklicati stotnike Karejcev in stražarjev. Popeljal jih je k sebi v Gospodovo hišo, sklenil z njimi zavezo, jih zaprisegel v Gospodovi hiši ter jim pokazal kraljevega sina. Potem jim je naročil: »Tole storite: Tretjina izmed vas, ki odhaja v soboto in prevzema stražo pri kraljevi palači – tretjina pri Surskih vratih in tretjina pri vratih zadaj za stražarji, da stražite pri palači Mesi – dalje oba druga oddelka izmed vas, sploh vsi, ki prihajajo v soboto in stražijo pri Gospodovi hiši pri kralju; vi vsi se zberite okoli kralja, vsak z orožjem v roki! Kdor se vrine v vrste, bodi umorjen! Tako bodite pri kralju, ko bo odhajal in prihajal!« Stotniki so storili povsem tako, kakor je duhovnik Jojada naročil. Vsak je vzel svoje može, tiste, ki so v soboto prihajali, in tiste, ki so v soboto odhajali, in prišel k duhovniku Jojadu. Duhovnik je dal stotnikom sulice in ščite kralja Davida, ki so bili v Gospodovi hiši. Ko so se stražarji, vsak z orožjem v roki, postavili od južne strani templja do severne strani med oltar in tempelj okoli kralja, je pripeljal kraljevega sina in mu nadel načelek in zapestnice. Tako so ga napravili za kralja, ga mazilili, nato z rokami ploskali in vzklikali: »Živel kralj!« Ko je Atalija slišala vzklikanje stražarjev in ljudstva, je prišla k ljudstvu v Gospodovo hišo. Pogledala je in glej, na stojišču je stal kralj, kakor je bil običaj, in pri kralju stotniki in trobentači, in vse ljudstvo dežele se je veselilo in trobilo na trombe. Tedaj je Atalija pretrgala svoja oblačila in zavpila: »Zarota, zarota!« Duhovnik Jojada pa je stotnikom, vojnim poveljnikom zapovedal: »Odpeljite jo med vrstami iz templja! Kdor se ji pridruži, naj bo z mečem ubit!« Duhovnik je namreč naročil, naj ne bo ubita v Gospodovi hiši. Napravili so ji prostor in ko je prišla po poti Konjskega vhoda v kraljevo palačo, je bila ondi umorjena. Nato je Jojada sklenil zavezo med Gospodom in kraljem in ljudstvom, da bodo Gospodovo ljudstvo, prav tako tudi med kraljem in ljudstvom. In vse ljudstvo dežele je šlo v Baalov tempelj in ga razdejalo. Njegove oltarje in podobe so popolnoma zdrobili, Baalovega duhovnika Matana pa umorili pred oltarji. Nato je duhovnik postavil straže pri hiši Gospodovi in vzel stotnike, Karejce in stražarje ter vse ljudstvo dežele. In privedli so kralja iz Gospodove hiše ter prišli skozi Vrata stražarjev v kraljevo palačo. Sédel je na kraljevi prestol, vse ljudstvo dežele pa se je veselilo in mesto je ostalo mirno. Atalijo pa so v kraljevi palači umorili z mečem. Joas je imel sedem let, ko je postal kralj. V sedmem Jehujevem letu je zavladal Joas in štirideset let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Sebija iz Bersabe. Joas je delal, kar je bilo prav v Gospodovih očeh, vse dni, dokler ga je vodil duhovnik Jojada. Toda višin ni odpravil. Ljudstvo je še vedno darovalo klavne in kadilne daritve na višinah. Joas je velel duhovnikom: »Ves denar, ki se prinaša kot posvečeno darilo v hišo Gospodovo: denar, ki se komu po cenitvi nalaga, predpisani davek in ves denar, ki ga kdo prostovoljno prinaša v hišo Gospodovo, naj duhovniki k sebi prejemajo, vsak od svojega znanca. S tem naj popravijo tempeljske okvare, kjer koli bodo okvaro našli.« V triindvajsetem letu kralja Joasa duhovniki še niso popravili tempeljskih okvar. Tedaj je kralj Joas poklical duhovnika Jojada in druge duhovnike in jim rekel: »Zakaj ne popravljate tempeljskih okvar? Od zdaj ne prejemajte več denarja od svojih znancev, ampak ga porabite za popravo templja!« Duhovniki so privolili v to, da ne bodo več prejemali denarja od ljudstva, pa tudi ne popravljali tempeljskih okvar. Nato je vzel duhovnik Jojada skrinjo, izvrtal luknjo v pokrov in jo postavil poleg oltarja desno od vhoda v hišo Gospodovo. Vanjo so devali duhovniki, ki so stražili na pragu, ves denar, ki je dohajal v hišo Gospodovo. Ko so opazili, da je veliko denarja v skrinji, sta prišla kraljev pisar in veliki duhovnik ter izsula in preštela denar, ki se je našel v hiši Gospodovi. Sešteti denar sta izročila delovodjem, ki so nadzorovali v hiši Gospodovi. Ti so ga izplačevali tesarjem in stavbarjem, ki so delali v hiši Gospodovi, kakor tudi zidarjem in kamnosekom, da so kupovali les in obdelane kamne in tako popravili okvare v hiši Gospodovi – sploh za vse, kar se je izdajalo za popravljanje templja. Toda iz denarja, ki se je prinašal v hišo Gospodovo, se za hišo Gospodovo niso delale srebrne medenice, noži, kropilniki ali trombe, sploh nikake zlate ali srebrne posode, ampak se je dajal delavcem, da bi zanj popravili hišo Gospodovo. Pri tem se ni delal obračun z možmi, ki se jim je dajal denar, da so ga dajali delavcem, ampak so delali na poštenje. Denarja od daritev za zadolženje in od daritev za greh pa niso prinašali v hišo Gospodovo, ampak je bil duhovnikov. Takrat je prišel aramski kralj Hazael, se bojeval zoper Get ter ga zavzel. Ko pa se je Hazael namenil iti nad Jeruzalem, je vzel Judov kralj Joas vsa darila, ki so jih bili posvetili njegovi očetje, Judovi kralji, Josafat, Joram in Ohozija, in kar je sam daroval, in vse zlato, ki se je našlo v zakladnicah hiše Gospodove in kraljeve palače, ter to poslal aramskemu kralju Hazaelu. Nato se je ta umaknil od Jeruzalema. Ostala Joasova zgodovina in vse, kar je storil, to je zapisano v knjigi letopisov Judovih kraljev. Vzdignila pa sta se njegova služabnika, osnovala zaroto in ubila Joasa v trdnjavi Melu, koder se gre v Selo. Ubila sta ga njegova služabnika Semaatin sin Josahar in Somerin sin Jozabad in je umrl. Pokopali so ga pri njegovih očetih v Davidovem mestu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Amasija. V triindvajsetem letu Ohozijevega sina Joasa, Judovega kralja, je zavladal Jehujev sin Joahaz nad Izraelom v Samariji za sedemnajst let. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, in hodil za grehi Nabatovega sina Jeroboama, v katere je ta zapeljal Izraela, in se jih ni ogibal. In vnela se je Gospodova jeza nad Izraelom. Dal jih je za ves čas v roke aramskemu kralju Hazaelu in v roke Hazaelovemu sinu Benadadu. Ko pa je Joahaz Gospoda prosil milosti, ga je Gospod uslišal; kajti videl je Izraelovo stisko, ker jih je aramski kralj zatiral. Gospod je dal Izraelu rešitelja, da jih reši iz rok Aramcev; Izraelovi sinovi so zopet bivali v svojih šotorih kakor nekdaj. Vendar niso odstopili od grehov Jeroboamove hiše, v katere je zapeljal Izraela, marveč so v njih hodili. Tudi Ašera je stala v Samariji. Joahazu ni ostalo več vojske kakor petdeset konjenikov, deset voz in deset tisoč pešcev. Kajti aramski kralj jih je bil pokončal in jih naredil enake prahu pri mlatvi. Ostala Joahazova zgodovina, vsa njegova dela in njegove zmage, to je zapisano v knjigi letopisov Izraelovih kraljev. In Joahaz je legel k svojim očetom; pokopali so ga v Samariji. Namesto njega je postal kralj njegov sin Joas. V sedemintridesetem letu Judovega kralja Joasa je zavladal Joahazov sin Joas nad Izraelom v Samariji za šestnajst let. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh; ni se ogibal nobenih grehov Nabatovega sina Jeroboama, v katere je ta zapeljal Izraela, marveč je v njih hodil. Ostala Joasova zgodovina, vsa njegova dela in njegove zmage, kako se je bojeval zoper Judovega kralja Amasija, to je zapisano v knjigi letopisov Izraelovih kraljev. In Joas je legel k svojim očetom. Na njegov prestol se je usedel Jeroboam. Pokopali pa so Joasa v Samariji pri Izraelovih kraljih. Elizej pa je zbolel za boleznijo, za katero je tudi umrl. Tedaj je prišel k njemu Izraelov kralj Joas. Jokal je pred njim in klical: »Moj oče, moj oče! Izraelov voz in njegovi konjeniki!« Elizej mu je rekel: »Prinesi lok in puščice!« In prinesel mu je lok in puščice. Potem je rekel Izraelovemu kralju: »Položi svojo roko na lok!« Ko je položil svojo roko, je Elizej dejal svoje roke na kraljeve roke in rekel: »Odpri okno proti vzhodu!« Ko ga je odprl, je rekel Elizej: »Streljaj!« In je izstrelil. Oni pa je rekel: »Puščica zmage od Gospoda, puščica zmage nad Aramom. Pobil boš Aramce pri Afeku tako, da jih boš uničil.« Nato je rekel: »Vzemi puščice!« In ko jih je vzel, je rekel Izraelovemu kralju: »Udari ob tla!« Udaril je trikrat in obstal. Mož božji pa se je razsrdil nad njim in rekel: »Ko bi bil udaril petkrat ali šestkrat, bi bil Aramce pobil tako, da bi jih bil uničil. Zdaj pa boš pobil Aramce samo trikrat.« Potem je Elizej umrl in so ga pokopali. Ob začetku leta pa so prihajala v deželo moabska roparska krdela. Ko so nekoč pokopavali moža, glej, so zagledali roparsko krdelo. Vrgli so moža v Elizejev grob in odšli. Ko pa se je mož dotaknil Elizejevih kosti, je oživel in se postavil na noge. Aramski kralj Hazael je stiskal Izraela, dokler je Joahaz živel. Toda Gospod je bil milostljiv, se jih je usmilil ter se obrnil zopet k njim zaradi svoje zaveze z Abrahamom, Izakom in Jakobom. Ni jih hotel pokončati in jih do zdaj ni zavrgel izpred svojega obličja. Ko je torej aramski kralj Hazael umrl in njegov sin Benadad zavladal namesto njega, je Joahazov sin Joas zopet odvzel Hazaelovemu sinu Benadadu mesta, ki jih je ta iztrgal v vojni njegovemu očetu Joahazu. Trikrat ga je potolkel Joas in dobil nazaj Izraelova mesta. V drugem letu Joahazovega sina Joasa, Izraelovega kralja, je zavladal Amasija, sin Judovega kralja Joasa. Petindvajset let je imel, ko je postal kralj, in devetindvajset let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Joadana iz Jeruzalema. Delal je, kar je bilo prav v Gospodovih očeh, vendar ne tako kakor njegov oče David; delal je povsem tako, kakor je delal njegov oče Joas. Toda višin ni odpravil. Ljudstvo je še vedno darovalo klavne in kadilne daritve na višinah. Ko je v svoji roki utrdil kraljevo oblast, je usmrtil svoja služabnika, ki sta bila umorila kralja, njegovega očeta. A sinov morilcev ni usmrtil po Gospodovi zapovedi, kakor je pisano v knjigi Mojzesove postave: »Očetje naj se ne usmrtijo zaradi otrok in otroci ne zaradi očetov, ampak vsak naj bo usmrčen za svoj greh.« Porazil je v Solni dolini Edomce, deset tisoč mož, vzel v boju Selo in ji dal ime Jektehel do današnjega dne. Tedaj je Amasija poslal sle k Izraelovemu kralju Joasu, sinu Jehujevega sina Joahaza, s pozivom: »Pridi, da se poskusiva!« Toda Izraelov kralj Joas je dal Judovemu kralju Amasiju odgovoriti: »Osat na Libanonu je dal cedri na Libanonu sporočiti: ‚Daj svojo hčer mojemu sinu za ženo!‘ Zverjad na Libanonu pa je šla čez in osat poteptala. Ker si temeljito pobil Edomce, se ti je srce prevzelo; uživaj svojo slavo in ostani doma! Zakaj kličeš nesrečo, da padeš ti in Juda s teboj?« Toda Amasija ni poslušal. Zato je prišel Izraelov kralj Joas in poskusila sta se, on in Judov kralj Amasija, pri Judovem Betsemesu. Juda je bil poražen pred Izraelom, da so zbežali vsak v svoj šotor. Judovega kralja Amasija, sina Ohozijevega sina Joasa, pa je Izraelov kralj Joas pri Betsemesu ujel in ga privedel v Jeruzalem. Potem je v Jeruzalemu podrl štiristo komolcev zidu od Efraimovih vrat do Vogelnih vrat. Vzel je vse zlato in srebro in vse posode, ki so se našle v hiši Gospodovi in v zakladnicah kraljeve palače, in talce ter se vrnil v Samarijo. Ostala Joasova zgodovina, njegova dela in njegove zmage, in kako se je bojeval zoper Judovega kralja Amasija, to je zapisano v knjigi letopisov Izraelovih kraljev. In Joas je legel k svojim očetom; pokopali so ga v Samariji pri Izraelovih kraljih. Namesto njega je postal kralj njegov sin Jeroboam. Judov kralj Amasija, Joasov sin, je živel po smrti Izraelovega kralja Joasa, Joahazovega sina, še petnajst let. Ostala Amasijeva zgodovina je zapisana v knjigi letopisov Judovih kraljev. V Jeruzalemu so osnovali zaroto zoper njega. Ko je zbežal v Lakis, so poslali ljudi za njim v Lakis in ga ondi umorili. Prenesli so ga na konjih in ga pokopali pri njegovih očetih v Jeruzalemu, v Davidovem mestu. Vse Judovo ljudstvo pa je vzelo Azarija, ki je imel šestnajst let, in so ga postavili za kralja namesto njegovega očeta Amasija. Utrdil je Elat in ga nazaj dobil Judu, potem ko je kralj legel k svojim očetom. V petnajstem letu Judovega kralja Amasija, Joasovega sina, je zavladal v Samariji Jeroboam, sin Izraelovega kralja Joasa, za enainštirideset let. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh; ni odstopil od nobenega greha Nabatovega sina Jeroboama, v katere je ta zapeljal Izraela. Pridobil je nazaj Izraelovo pokrajino od vhoda v Emat do Morja v pustinji po besedi Gospoda, Izraelovega Boga, ki jo je govoril po svojem služabniku preroku Jonu, Amatijevem sinu, iz Gethefera. Gospod je namreč videl Izraelovo prebridko stisko. Saj so bili sužnji in svobodnjaki uničeni in ni bilo pomočnika Izraelu. Vendar Gospod ni mislil iztrebiti Izraelovega imena izpod neba. Zato jih je rešil po Joasovem sinu Jeroboamu. Ostala Jeroboamova zgodovina, vsa njegova dela in njegove zmage, kako se je bojeval in kako Izraelu nazaj pridobil Damask in Emat, ki sta bila nekdaj Judova, to je zapisano v knjigi letopisov Izraelovih kraljev. In Jeroboam je legel k svojim očetom, k Izraelovim kraljem. Namesto njega je postal kralj njegov sin Zaharija. V sedemindvajsetem letu Izraelovega kralja Jeroboama je zavladal Azarija, sin Judovega kralja Amasija. Imel je šestnajst let, ko je postal kralj in je vladal dvainpetdeset let v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Jehelija iz Jeruzalema. Delal je, kar je bilo prav v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor je delal njegov oče Amasija. Toda višin ni odpravil. Ljudstvo je še vedno darovalo klavne in kadilne daritve na višinah. Gospod je udaril kralja, da je bil gobav do dne svoje smrti. Prebival je posebej v svoji hiši; kraljev sin Joatam je upravljal dvor in vladal ljudstvu v deželi. Ostala Azarijeva zgodovina in vse, kar je storil, to je zapisano v knjigi letopisov Judovih kraljev. In Azarija je legel k svojim očetom; pokopali so ga pri njegovih očetih v Davidovem mestu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Joatam. V osemintridesetem letu Judovega kralja Azarija je zavladal Jeroboamov sin Zaharija nad Izraelom v Samariji za šest mesecev. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, kakor so delali njegovi očetje; ni odstopil od grehov Nabatovega sina Jeroboama, v katere je ta zapeljal Izraela. Zoper njega se je zarotil Jabesov sin Selum, ga porazil pri Jeblaamu in ga ubil ter zavladal namesto njega. Ostala Zaharijeva zgodovina je, glej, zapisana v knjigi letopisov Izraelovih kraljev. To je bila Gospodova beseda, ki jo je govoril Jehuju: »Tvoji sinovi bodo do četrtega rodu sedeli na Izraelovem prestolu.« In tako se je zgodilo. Jabesov sin Selum je postal kralj v devetintridesetem letu Judovega kralja Azarija in je vladal mesec dni v Samariji. Gadijev sin Manahem je namreč prišel iz Terse, vdrl v Samarijo, udaril Jabesovega sina Seluma v Samariji in ga ubil ter zavladal namesto njega. Ostala Selumova zgodovina in zarota, ki jo je osnoval, glej, to je zapisano v knjigi letopisov Izraelovih kraljev. Takrat je Manahem opustošil Tafuo in vse, kar je bilo v njej, in njeno okolico od Terse. Ker mu niso odprli, jo je opustošil in vse njene noseče žene razparal. V devetintridesetem letu Judovega kralja Azarija je zavladal Gadijev sin Manahem nad Izraelom v Samariji za deset let. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh; ni odstopil od grehov Nabatovega sina Jeroboama, v katere je ta zapeljal Izraela, vse svoje dni. Prišel pa je asirski kralj Ful nad deželo in Manahem je dal Fulu tisoč talentov srebra, da bi mu pomagal in mu utrdil kraljestvo. Manahem je naložil ta denar kot davek Izraelu, to je vsem premožnim ljudem, petdeset seklov srebra na osebo, da bi ga oddal asirskemu kralju. In asirski kralj se je vrnil in ni ostal tam dalje v deželi. Ostala Manahemova zgodovina in vse, kar je storil, to je zapisano v knjigi letopisov Izraelovih kraljev. In Manahem je legel k svojim očetom. Namesto njega je postal kralj njegov sin Fakeja. V petdesetem letu Judovega kralja Azarija je zavladal Manahemov sin Fakeja nad Izraelom v Samariji za dve leti. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh; ni odstopil od grehov Nabatovega sina Jeroboama, v katere je ta zapeljal Izraela. Zoper njega se je zarotil njegov pribočnik Romelijev sin Fakee in ga pobil v Samariji v stolpu kraljeve palače z Argobom in Arjem. Z njim je bilo tudi petdeset mož izmed Galaadcev. Ko ga je ubil, je zavladal namesto njega. Ostala Fakejeva zgodovina in vse, kar je storil, glej, to je zapisano v knjigi letopisov Izraelovih kraljev. V dvainpetdesetem letu Judovega kralja Azarija je zavladal Romelijev sin Fakee nad Izraelom v Samariji za dvajset let. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh; ni odstopil od grehov Nabatovega sina Jeroboama, v katere je ta zapeljal Izraela. V dneh Izraelovega kralja Fakeeja je prišel asirski kralj Teglatfalasar in vzel Ahion, Abelbetmaaho, Janoe, Kedes, Asor, Galaad in Galilejo, sploh vso Neftalijevo pokrajino, ter jih odvedel v pregnanstvo v Asirijo. Zoper Romelijevega sina Fakeeja je zasnoval zaroto Elov sin Osej, ga porazil in ubil ter zavladal namesto njega v dvajsetem letu Ozijevega sina Joatama. Ostala Fakeejeva zgodovina in vse, kar je storil, glej, to je zapisano v knjigi letopisov Izraelovih kraljev. V drugem letu Romelijevega sina Fakeeja, Izraelovega kralja, je zavladal Joatam, sin Judovega kralja Ozija. Petindvajset let je imel, ko je postal kralj, in šestnajst let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Jerusa in je bila Sadokova hči. Delal je, kar je bilo prav v Gospodovih očeh; ravnal je povsem tako, kakor je delal njegov oče Ozija. Toda višin ni odpravil. Ljudstvo je še vedno darovalo klavne in kadilne daritve na višinah. Sezidal pa je Gornja vrata pri hiši Gospodovi. Ostala Joatamova zgodovina in vse, kar je storil, to je zapisano v knjigi letopisov Judovih kraljev. V tistem času je Gospod začel zoper Juda pošiljati aramskega kralja Rasina in Romelijevega sina Fakeeja. In Joatam je legel k svojim očetom; pokopali so ga pri njegovih očetih v mestu njegovega očeta Davida. Namesto njega je zavladal njegov sin Ahaz. V sedemnajstem letu Romelijevega sina Fakeeja je zavladal Ahaz, sin Judovega kralja Joatama. Dvajset let je imel Ahaz, ko je postal kralj, in šestnajst let je vladal v Jeruzalemu. Ni delal, kar je bilo prav v očeh Gospoda, njegovega Boga, kakor njegov oče David, ampak je hodil po poti Izraelovih kraljev. Celo svojega sina je daroval v ognju po gnusnem običaju narodov, ki jih je Gospod pregnal pred Izraelovimi sinovi. Daroval je tudi klavne in kadilne daritve na višinah, gričih in pod vsakim zelenim drevesom. Tedaj sta prišla aramski kralj Rasin in Izraelov kralj Romelijev sin Fakee v boj zoper Jeruzalem. Oblegala sta Ahaza, pa v boju nista uspela. Tisti čas je aramski kralj Rasin spet spravil Elat k Aramu in pregnal Judovce iz Elata; potem so Edomci prišli v Elat in ondi ostali do tega dne. Ahaz pa je poslal k asirskemu kralju Teglatfalasarju sle s sporočilom: »Tvoj služabnik in tvoj sin sem. Pridi, reši me iz rok aramskega kralja in iz rok Izraelovega kralja, ki sta se zoper mene vzdignila!« In Ahaz je vzel srebro in zlato, ki se je našlo v hiši Gospodovi in v zakladnici kraljeve palače, ter ga poslal v dar asirskemu kralju. Asirski kralj ga je uslišal. Šel je torej asirski kralj nad Damask, ga vzel in odpeljal prebivalce v pregnanstvo v Kir, Rasina pa je ubil. Kralj Ahaz je šel v Damask pred asirskega kralja Teglatfalasarja. Ko je kralj Ahaz videl oltar v Damasku, je poslal duhovniku Uriju osnutek in posnetek oltarja, prav tako, kakor je bil narejen. Duhovnik Urija je napravil oltar; natančno tako, kakor je kralj Ahaz iz Damaska sporočil, je delal duhovnik Urija, preden je prišel kralj Ahaz iz Damaska. Ko je kralj prišel iz Damaska, si je ogledal oltar. Kralj se je približal in stopil k oltarju. Zažgal je žgalno in jedilno daritev, izlil pitno daritev ter pokropil s krvjo mirovnih daritev po oltarju. Odstranil pa je bronasti oltar, ki je stal pred Gospodom, s prostora pred svetiščem, med novim oltarjem in hišo Gospodovo ter ga postavil na severni strani novega oltarja. Duhovniku Uriju pa je kralj Ahaz ukazal: »Na velikem oltarju zažigaj jutranjo žgalno daritev in večerno jedilno daritev, dalje kraljevo žgalno daritev in njegovo jedilno daritev, kakor tudi žgalno daritev vsega ljudstva v deželi in njih jedilno daritev z njih pitnimi daritvami! Po njem pokropi vso kri žgalne daritve in vso kri klavne daritve! Glede bronastega oltarja pa bom še premislil.« Duhovnik Urija je storil natančno tako, kakor mu je kralj Ahaz ukazal. Dalje je kralj Ahaz odlomil okvirne plošče na stojalih in vzel z njih kotle. Tudi je snel morje z bronastih volov, ki so bili pod njim, in ga položil na kamniten podstavek. Tudi pokriti sobotni hodnik, ki so ga naredili v templju, s kraljevim zunanjim vhodom, je odstranil iz Gospodove hiše zaradi asirskega kralja. Ostala Ahazova zgodovina in vse, kar je storil, to je zapisano v knjigi letopisov Judovih kraljev. In Ahaz je legel k svojim očetom; pokopali so ga pri njegovih očetih v Davidovem mestu. Namesto njega je zavladal njegov sin Ezekija. V dvanajstem letu Judovega kralja Ahaza je zavladal Elov sin Osej nad Izraelom v Samariji za devet let. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, vendar ne tako kakor Izraelovi kralji, ki so bili pred njim. Zoper njega je prišel asirski kralj Salmanasar. Osej se mu je podvrgel in mu dajal davek. Toda asirski kralj je odkril, da Osej snuje zaroto, ker je poslal sle do egiptovskega kralja Sua in ni dal asirskemu kralju davka kakor vsako leto. Zato ga je asirski kralj ujel in vrgel v ječo. Asirski kralj je šel nad vso deželo, prispel pred Samarijo in jo oblegal tri leta. V devetem Osejevem letu pa je asirski kralj vzel Samarijo, odvedel Izraela v pregnanstvo v Asirijo ter jih naselil v Hali in ob Haboru, reki v Gozanu, kakor tudi po medijskih mestih. Izraelovi sinovi so se pregrešili zoper Gospoda, svojega Boga, ki jih je pripeljal iz egiptovske dežele izpod oblasti egiptovskega kralja faraona, ter častili druge bogove. Živeli so po običajih narodov, ki jih je Gospod pregnal pred Izraelovimi sinovi, in po običajih, ki so jih uvedli Izraelovi kralji. Izraelovi sinovi so zoper Gospoda, svojega Boga, delali, kar ni bilo prav. Narejali so si višine po vseh svojih mestih, od stražnega stolpa do utrjenega mesta. Postavljali so si spominske kamne in Ašere na vsakem visokem griču in pod vsakim zelenim drevesom, zažigali kadilo tam na vseh višinah kakor narodi, ki jih je Gospod pregnal pred njimi, ter počenjali hude reči, da so dražili Gospoda. Služili so malikom, o katerih jim je rekel Gospod: »Tega ne delajte!« Gospod je svaril Izraela in Juda po vseh svojih prerokih, po vseh vidcih govoreč: »Obrnite se od svojih hudobnih potov in spolnjujte moje zapovedi, moje zakone natančno po postavi, ki sem jo dal vašim očetom, in po tem, kar sem vam sporočil po svojih služabnikih prerokih!« Pa niso poslušali, ampak so postali trdovratni kakor njih očetje, ki niso zaupali Gospodu, svojemu Bogu. Zavrgli so njegove zakone in njegovo zavezo, ki jo je bil sklenil z njih očeti, prav tako tudi njegove naredbe, katere jim je zabičal; hodili so za ničnimi maliki, da so sami ničevi postali, in za narodi, ki so bivali okrog njih, čeprav jim je Gospod ukazal, naj ne delajo kakor ti. Opustili so vse zapovedi Gospoda, svojega Boga, si naredili ulite podobe, dve teleti, napravili Ašere, molili vso nebeško vojsko in služili Baalu. Svoje sinove in hčere so darovali v ognju, se bavili z vedeževanjem in čaranjem ter se vdajali temu, da so delali, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, in ga tako dražili. In Gospod se je zelo razsrdil nad Izraelom; zavrgel jih je izpred svojega obličja, da ni ostalo nič razen Judovega rodu samega. Pa tudi Juda ni spolnjeval zapovedi Gospoda, svojega Boga, ampak so živeli po običajih, ki jih je uvedel Izrael. Zato je Gospod zametaval ves Izraelov zarod, jih poniževal in dajal plenilcem v roke, dokler jih ni zavrgel izpred svojega obličja. Ko je Izraela odtrgal od Davidove hiše in so Nabatovega sina Jeroboama postavili za kralja, je Jeroboam odvrnil Izraela od Gospoda in jih zapeljal v velik greh. Izraelovi sinovi so hodili v vseh grehih, ki jih je delal Jeroboam. Niso odstopili od njih, dokler ni Gospod odpravil Izraela izpred svojega obličja, kakor je govoril po vseh svojih služabnikih prerokih, in Izraela odpeljal iz njegove dežele v Asirijo v pregnanstvo do tega dne. Asirski kralj je pripeljal ljudi iz Babilona, iz Kute, Ava, Emata in Sefarvaima ter jih naselil po samarijskih mestih namesto Izraelovih sinov. Posedli so Samarijo in bivali v njenih mestih. V začetku, ko so ondi bivali, niso častili Gospoda. Zato je Gospod poslal nadnje leve, ki so jih uničevali. Tedaj so sporočili asirskemu kralju: »Narodi, ki si jih odpeljal in naselil po samarijskih mestih, ne poznajo postavnega češčenja Boga te dežele. Zato je poslal nadnje leve; in glej, ti jih morijo, ker ne poznajo postavnega češčenja Boga te dežele.« Asirski kralj je ukazal: »Popeljite tja enega izmed duhovnikov, ki ste jih od tam odvedli! Naj gre, se tam naseli in jih uči postavnega češčenja Boga te dežele.« Prišel je torej eden izmed duhovnikov, ki so jih odvedli iz Samarije, se naselil v Betelu in jih učil, kako naj častijo Gospoda. Vendar si je naredil vsak narod svojega boga in ga postavil v svetiščih na višinah, ki so jih napravili Samarijani, vsak narod v mestih, kjer je prebival. Ljudje iz Babilona so si naredili Sokotbenota, ljudje iz Kute so naredili Nergela, ljudje iz Emata so si naredili Asima, Hevejci so si naredili Nebahaza in Tartaka, Sefarvaimci pa so sežigali svoje otroke v ognju sefarvaimskima bogovoma Adrameleku in Anameleku. Častili so pa tudi Gospoda in si postavili iz svoje srede duhovnike za višine, ki so opravljali službo v svetiščih na višinah. Častili so torej Gospoda in obenem služili svojim bogovom po običaju narodov, izmed katerih so bili odpeljani. Do tega dne se ravnajo po svojih prejšnjih običajih. Gospoda ne častijo in se ne ravnajo po njegovih zakonih in naredbah, po postavi in zapovedi, ki jih je Gospod dal sinovom Jakoba, ki ga je imenoval Izraela, in s katerimi je Gospod sklenil zavezo ter jim zapovedal: »Nikar ne častite drugih bogov, ne molite jih, ne služite jim in jim ne darujte, marveč Gospoda, ki vas je z veliko močjo in s stegnjenim laktom izpeljal iz egiptovske dežele, njega častite, njega molite in njemu darujte! Glejte, da boste vedno spolnjevali zakone, naredbe, postavo in zapoved, ki vam jih je zapisal! Nikar ne častite drugih bogov! Zaveze, ki jo je sklenil z vami, nikar ne pozabite in ne častite drugih bogov, ampak Gospoda, svojega Boga, častite! In rešil vas bo iz rok vseh vaših sovražnikov.« Pa niso poslušali, temveč so se ravnali po svojih prejšnjih običajih. Ti narodi so torej častili Gospoda in obenem služili svojim malikom. Tudi njih otroci in njih otrok otroci delajo do tega dne tako, kakor so delali njih očetje. V tretjem letu Elovega sina Oseja, Izraelovega kralja, je zavladal Ezekija, sin Judovega kralja Ahaza. Petindvajset let je imel, ko je postal kralj, in devetindvajset let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Abi in je bila Zaharijeva hči. Delal je, kar je bilo prav v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor je delal njegov oče David. Odpravil je višine, zdrobil spominske kamne, posekal Ašero in razbil bronasto kačo, ki jo je naredil Mojzes; do tega časa so ji namreč Izraelovi sinovi darovali kadilne daritve. Imenovali so jo Nohestan. Zaupal je v Gospoda, Izraelovega Boga. Za njim ni bilo med vsemi Judovimi kralji njemu enakega, pa tudi ne med temi, ki so bili pred njim. Držal se je Gospoda in ni odstopil od njega ter je spolnjeval njegove zapovedi, ki jih je Gospod dal Mojzesu. Zato je bil Gospod z njim: česar se je lotil, vse se mu je posrečilo. Uprl se je tudi asirskemu kralju in mu ni služil. Filistejce je pobijal do Gaze in njenega ozemlja, od stražnega stolpa do utrjenega mesta. V četrtem letu kralja Ezekija, to je v sedmem letu Elovega sina Oseja, Izraelovega kralja, je prišel asirski kralj Salmanasar nad Samarijo in jo oblegal. Po treh letih so jo zavzeli. V šestem Ezekijevem letu, to je v devetem letu Izraelovega kralja Oseja, je bila Samarija zavzeta. Asirski kralj je odvedel Izraelce v pregnanstvo v Asirijo; naselil jih je v Hali in ob Haboru, reki v Gozanu, in po medijskih mestih, ker niso poslušali glasu Gospoda, svojega Boga, in so prelomili njegovo zavezo. Kar je Gospodov služabnik Mojzes zapovedal, nič tega niso poslušali in ne spolnjevali. V štirinajstem letu kralja Ezekija je prišel asirski kralj Senaherib nad vsa utrjena Judova mesta ter jih zavzel. Judov kralj Ezekija je tedaj dal asirskemu kralju v Lakis sporočiti: »Grešil sem. Obrni se od mene! Karkoli mi boš naložil, bom nosil.« Asirski kralj je torej naložil Judovemu kralju Ezekiju tristo talentov srebra in trideset talentov zlata. In Ezekija je izročil vse srebro, ki se je našlo v hiši Gospodovi in v zakladnicah kraljeve palače. Takrat je Ezekija odluščil od vratnic Gospodovega templja in od podbojev zlate ploščice, ki jih je bil dal Judov kralj Ezekija sam narediti, ter jih je dal asirskemu kralju. Asirski kralj pa je poslal iz Lakisa Tartana, Rabsarisa in Rabsaka z močno vojsko h kralju Ezekiju v Jeruzalem. Odrinili so in prišli pred Jeruzalem. Ko so tja dospeli, so se ustavili pri vodovodu gornjega ribnika ob cesti k Valjavčevemu polju in so poklicali kralja. Tedaj so šli k njim načelnik palače Helkijev sin Eliakim, pisar Sobna in letopisec Asafov sin Joah. Rabsak jim je rekel: »Povejte Ezekiju: Tako govori veliki kralj, asirski kralj: Kakšno je to zaupanje, na katero se opiraš? Misliš, da je govorjenje ustnic že razsodnost in moč za boj? Na koga se torej zanašaš, da si se mi uprl? Glej, zanašaš se na ta nalomljeni trstovec, na Egipt, ki se vsakemu, kdor se nanj opre, zadere v roko in jo predere. Tak je egiptovski kralj faraon za vse, ki se nanj zanašajo. Če mi pa porečete: ‚V Gospoda, svojega Boga, zaupamo‘ – ni li to tisti, čigar višine in oltarje je Ezekija odpravil ter Judu in Jeruzalemu ukazal: ‚Pred tem oltarjem v Jeruzalemu molite‘? Zdaj pa stavi z mojim gospodom, asirskim kraljem! Dam ti dva tisoč konj, če imaš jezdecev, da bi jih mogel posaditi nanje! Kako boš zavrnil le enega izmed najmanjših služabnikov mojega gospoda? A ti se zanašaš na Egipt zaradi voz in konjenikov! Naposled, sem mar brez volje Gospodove prišel nad ta kraj, da ga opustošim? Gospod mi je velel: ‚Pojdi zoper to deželo in jo opustoši!‘« Tedaj so Helkijev sin Eliakim, Sobna in Joah rekli Rabsaku: »Govori, prosim, svojim hlapcem po aramejsko! Saj razumemo. Ne govori z nami po judovsko, ker sliši ljudstvo, ki je na obzidju!« Rabsak jim je odgovoril: »Mar me je moj gospod poslal k tvojemu gospodu in k tebi, da govorim te besede, in ne k možem, ki sedijo na obzidju, da bodo z vami vred jedli svoje blato in pili svoj seč?« Potem se je Rabsak ustopil in po judovsko zaklical z močnim glasom: »Slišite sporočilo velikega kralja, asirskega kralja! Tako govori kralj: Naj vas Ezekija ne vara. Kajti ne bo vas mogel rešiti iz mojih rok. Naj vam Ezekija ne daje zaupanja v Gospoda, govoreč: ‚Gospod nas bo gotovo rešil in to mesto ne bo dano v roke asirskega kralja.‘ Ne poslušajte Ezekija! Kajti tako govori asirski kralj: Sklenite z menoj mir in prestopite k meni! Potem naj jé vsak izmed vas od svoje trte in od svoje smokve in pije vodo svoje kapnice, dokler ne pridem, da vas vzamem v deželo, ki je enaka vaši deželi, v deželo žita in vina, deželo kruha in vinogradov, deželo oljk in medu, da boste živeli in ne umrli. Ne poslušajte Ezekija, ker vas zapeljuje, govoreč: ‚Gospod nas bo rešil!‘ So mar rešili bogovi narodov vsak svojo deželo iz rok asirskega kralja? Kje so bogovi Emata in Arfada? Kje so bogovi Sefarvaima, Ane in Ave? So mar rešili Samarijo iz mojih rok? Kateri so med vsemi bogovi teh dežel, ki bi bili rešili svojo deželo iz mojih rok, da bi Gospod Jeruzalem rešil iz mojih rok?« Ljudstvo pa je molčalo in mu ni nič odgovorilo. Kajti kraljev ukaz se je glasil: »Ne odgovarjajte mu!« Nato so prišli načelnik palače Helkijev sin Eliakim, pisar Sobna in letopisec Asafov sin Joah k Ezekiju s pretrganimi oblačili ter mu sporočili Rabsakove besede. Ko je kralj Ezekija to slišal, je pretrgal svoja oblačila, se ogrnil z raševino in šel v hišo Gospodovo. Načelnika palače Eliakima, pisarja Sobna in starešine duhovnikov pa je poslal ogrnjene z raševino k Amosovemu sinu preroku Izaiju. Rekli so mu: »Tako govori Ezekija: ‚Dan stiske, kaznovanja in zasramovanja je ta dan. Kajti otroci so prišli do poroda, a se ne morejo roditi. Morda bo Gospod, tvoj Bog, pazil na vse besede Rabsaka, ki ga je njegov gospod, asirski kralj, poslal zasramovat živega Boga, in ga kaznoval zaradi besed, ki jih je Gospod, tvoj Bog, slišal. Prosi torej za ostanek, ki se še najde!‘« Ko so tedaj prišli služabniki kralja Ezekija k Izaiju, jim je Izaija rekel: »Tako povejte svojemu gospodu: Tako govori Gospod: ‚Ne boj se besed, ki si jih slišal in so me z njimi sramotili hlapci asirskega kralja! Glej, vdahnil mu bom duha, da se bo, ko bo slišal novico, vrnil v svojo deželo. V njegovi deželi pa ga bom porazil z mečem.‘« Ko se je Rabsak vračal, je našel asirskega kralja v boju zoper Lobno. Slišal je namreč, da je odrinil iz Lakisa. Ko pa je ta slišal o etiopskem kralju Taraku sporočilo: »Glej, napotil se je v boj zoper tebe,« je zopet poslal k Ezekiju sle z naročilom: »Tako povejte Judovemu kralju Ezekiju: ‚Naj te ne vara tvoj Bog, ki vanj zaupaš in praviš: Jeruzalem ne bo dan v roke asirskega kralja. Glej, sam si slišal, kaj so storili asirski kralji vsem deželam, kako so jih z zakletvijo pokončali. In ti bi se rešil? So jih mar rešili bogovi narodov, ki so jih uničili moji očetje, Gozana, Harana, Resefa in sinove Edena, ki so bili v Telasaru? Kje je kralj Emata, kralj Arfada, kralj mesta Sefarvaima, Ane in Ave?‘« Ezekija je sprejel pisanje iz rok slov. Ko ga je Ezekija prebral, je šel v hišo Gospodovo in ga razgrnil pred Gospodom. Potem je Ezekija pred Gospodom molil: »Gospod, Izraelov Bog, ki prestoluješ na kerubih! Ti edini si Bog vsem kraljestvom na zemlji. Ti si ustvaril nebo in zemljo. Nagni, Gospod, svoje uho in poslušaj! Odpri, Gospod, svoje oči in glej! Sliši besede, ki jih je Senaherib poslal, da bi zasramoval živega Boga! Res so, Gospod, asirski kralji pokončali narode in njih dežele ter pometali njih bogove v ogenj. Saj to niso bili bogovi, ampak delo človeških rok, les in kamen. Zato so jih mogli pokončati. Zdaj torej, Gospod, naš Bog, reši nas iz njegovih rok, da bodo vsa kraljestva na zemlji spoznala, da si ti, Gospod, edini Bog!« Tedaj je poslal Amosov sin Izaija Ezekiju tole sporočilo: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: »Kar si molil k meni zaradi asirskega kralja Senaheriba, sem slišal.« To je beseda, ki jo je Gospod o njem govoril: »Zaničuje te, zasmehuje te, devica, hči sionska; maje z glavo za teboj, hči jeruzalemska. Koga si zasramoval, koga zasmehoval, zoper koga si povzdignil svoj glas in ošabno dvignil svoje oči? – Zoper Svetega Izraelovega! Po svojih slih si zasramoval Gospoda, govoreč: ‚Z množico svojih voz sem prišel na vrh gora, na libanonske višave; posekal njega visoke cedre, njegove izbrane ciprese; dosegel njegovo skrajno višino, bohotnost njegovega gozda. Izkopal sem vodnjake, pil vodo na tujem, s stopalom svojih nog posušil vse reke egiptovske.‘ Ali nisi tegale slišal? Od zdavnaj sem to pripravljal, od dni starodavnih to nameraval. Zdaj sem izpolnil, da si opustošil v razvaline utrjena mesta. Njih prebivalci so onemogli, prestrašeni in osramočeni; so kakor trava na polju in kakor mlada zelenina, kakor trava na strehah, kakor žito, ki usahne, še preden gre v klasje. Vem za tvoje počivanje, za tvoj odhod in prihod, tudi za tvoje divjanje zoper mene. Ker divjaš zoper mene in mi je tvoja prevzetnost prišla do ušes, bom dal v tvoj nos svoj obroček in med tvoje ustnice svoje brzde in te povedel nazaj po poti, po kateri si prišel. To pa ti bodi v znamenje: To leto se bo jedlo, kar podraste; drugo leto, kar zraste na ledini; v tretjem letu pa sejte in žanjite, sadite vinograde in jejte njih sad! Kar se bo rešilo od Judove hiše, kar bo ostalo, bo zopet pognalo korenine navzdol in sad rodilo navzgor. Kajti iz Jeruzalema bo izšel ostanek in krdelo rešenih s Sionske gore. Gospodova gorečnost bo to storila.« Zategadelj Gospod tako govori o asirskem kralju: »Ne bo prišel v to mesto, ne ustrelil tja puščice, ne ga naskočil s ščitom, ne nasul nasipa zoper njega. Po poti, po kateri je prišel, se bo vrnil, v to mesto ne bo prišel, govori Gospod. To mesto bom branil, da ga rešim, zaradi sebe in zaradi Davida, svojega hlapca.« Tisto noč je šel Gospodov angel in jih pobil v asirskem taboru sto petinosemdeset tisoč. Ko so zjutraj vstali, glej, so bili vsi ti mrtva trupla. Asirski kralj Senaherib je torej odrinil, odšel in se vrnil ter ostal v Ninivah. Ko je pa nekoč molil v templju svojega boga Nesroha, sta ga Adramelek in Sarasar z mečem ubila ter pobegnila v araratsko deželo. Namesto njega je postal kralj njegov sin Asarhadon. Tisti čas je Ezekija zbolel na smrt. Prišel pa je k njemu Amosov sin, prerok Izaija, in mu rekel: »Tako govori Gospod: Poskrbi za svojo hišo! Umrl boš namreč in ne živel.« Ta je pa obrnil svoj obraz v steno in molil h Gospodu: »O Gospod, spomni se, prosim, da sem hodil pred teboj v zvestobi in s popolnim srcem in delal, kar ti je všeč!« In Ezekija je glasno zajokal. Izaija pa še ni zapustil srednjega dvora ko mu je prišla tale beseda Gospodova: »Vrni se in povej Ezekiju, knezu mojega ljudstva: Tako govori Gospod, Bog tvojega očeta Davida: Slišal sem tvojo molitev, videl tvoje solze. Glej, ozdravil te bom; tretji dan pojdeš v hišo Gospodovo. In dodal bom tvojim dnem petnajst let; tudi bom iz rok asirskega kralja rešil tebe in to mesto in bom varoval to mesto zaradi sebe in zaradi svojega hlapca Davida.« Nato je velel Izaija: »Prinesite smokvino pogačo!« Prinesli so jo ter položili na uljé in je ozdravel. Ezekija je vprašal Izaija: »Kaj je znamenje, da me bo Gospod ozdravil in da pojdem tretji dan v hišo Gospodovo?« Izaija je odgovoril: »To ti bodi znamenje od Gospoda, da bo Gospod storil, kar je govoril: ali naj gre senca deset stopnic naprej, ali naj gre deset stopnic nazaj?« Ezekija je odvrnil: »Lahko se senca pomakne deset stopnic navzdol. Ne, ampak senca naj gre deset stopnic nazaj.« Prerok Izaija je tedaj klical h Gospodu; in ta je pomaknil senco po stopnicah, po katerih je bila šla dol na Ahazovih stopnicah, deset stopnic nazaj. Tisti čas je poslal babilonski kralj, Baladanov sin Merodahbaladan, Ezekiju pismo in darove; slišal je namreč, da je bil Ezekija bolan. Ezekija se jih je razveselil in poslancem pokazal vso svojo hišo zakladov, srebro in zlato, dišave in dragoceno olje, svojo orožarno in vse, kar se je našlo v njegovih zakladnicah. V njegovi palači in v vsem njegovem območju ni bilo reči, katere jim Ezekija ne bi pokazal. Tedaj je prišel prerok Izaija h kralju Ezekiju in ga vprašal: »Kaj so povedali ti možje in od kod so prišli k tebi?« Ezekija je odgovoril: »Iz daljne dežele so prišli, iz Babilona.« Oni je dalje vprašal: »Kaj so videli v tvoji palači?« Ezekija je odgovoril: »Videli so vse, kar je v moji palači. Ni reči v mojih zakladnicah, katere jim ne bi pokazal.« Izaija je rekel Ezekiju: »Čuj besedo Gospodovo: ‚Glej, dnevi bodo prišli, ko se odnese vse, kar je v tvoji palači in kar so tvoji očetje do tega dne nabrali, v Babilon; nič ne bo ostalo,‘ govori Gospod. ‚In izmed tvojih sinov, ki pridejo iz tebe, ki jih dobiš, jih bodo nekaj vzeli, da bodo dvorniki v palači babilonskega kralja.‘« Ezekija je odgovoril Izaiju: »Dobra je Gospodova beseda, ki si jo govoril.« Mislil je namreč: »Da bo le mir in varnost v mojih dneh!« Ostala Ezekijeva zgodovina, vse njegove zmage in kako je napravil ribnik in vodovod ter napeljal vodo v mesto, to je zapisano v knjigi letopisov Judovih kraljev. In Ezekija je legel k svojim očetom. Namesto njega je zavladal njegov sin Manase. Manase je imel dvanajst let, ko je postal kralj, in petinpetdeset let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Hafsiba. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, po gnusobah narodov, ki jih je Gospod pregnal pred Izraelovimi sinovi. Zopet je sezidal višine, ki jih je bil razdejal njegov oče Ezekija, postavil oltarje Baalu, napravil Ašero, kakor je storil Izraelov kralj Ahab, molil vso nebeško vojsko in ji služil. Sezidal je oltarje celo v hiši Gospodovi, ki je o njej Gospod rekel: »V Jeruzalemu bom nastanil svoje ime.« Vsej nebeški vojski je sezidal oltarje v obeh dvorih Gospodove hiše. Svojega sina je daroval v ognju, vedeževal je in vražaril, uvedel zarotovalce duhov in razlagalce znamenj; delal je mnogo, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, da ga je dražil k jezi. Tudi je postavil kip Ašere, ki ga je naredil, v tempelj, o katerem je Gospod rekel Davidu in njegovemu sinu Salomonu: »V tem templju in v Jeruzalemu, ki sem ga izvolil izmed vseh Izraelovih rodov, bom nastanil svoje ime na veke. Ne bom več premaknil Izraelovih nog iz dežele, ki sem jo dal njih očetom, če bodo le zvesto delali po vsem, kar sem jim zapovedal, in po vsej postavi, ki jim jo je ukazal moj služabnik Mojzes.« Toda niso poslušali, in Manase jih je zapeljal, da so še hujše reči delali kakor narodi, ki jih je Gospod uničil pred Izraelovimi sinovi. Tedaj je govoril Gospod po svojih služabnikih prerokih: »Ker je Judov kralj Manase delal te gnusobe, delal hujše od vsega, kar so delali pred njim Amorejci, in tudi Juda v greh zapeljal s svojimi maliki, zato tako govori Gospod, Izraelov Bog: ‚Glej, pripravil bom hudo nad Jeruzalem in Juda, da bo vsakemu, ki bo to slišal, zvenelo v obeh ušesih. Potegnil bom čez Jeruzalem merilno vrvico samarijsko in grezilo Ahabove hiše, ter zbrisal Jeruzalem, kakor se zbriše skleda in potem povezne. Tako bom zavrgel ostanek svoje dediščine in jih dal v roke njihovih sovražnikov, da bodo v rop in plen vsem svojim sovražnikom, ker so delali, kar je bilo hudo v mojih očeh, in me dražili od dneva, ko so njih očetje odšli iz Egipta, do tega dne.‘« Manase je tudi prelil silno mnogo nedolžne krvi, tako da je z njo napolnil Jeruzalem do vrha. Razen tega se je pregrešil s tem, da je Juda v greh zapeljal, da so delali, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh. Ostala Manasejeva zgodovina in vse, kar je storil, in greh, s katerim se je pregrešil, to je zapisano v knjigi letopisov Judovih kraljev. In Manase je legel k svojim očetom; pokopali so ga na vrtu njegove palače, na Ozovem vrtu. Namesto njega je zavladal njegov sin Amon. Dvaindvajset let je imel Amon, ko je postal kralj, in dve leti je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Mesalemeta in je bila Harusova hči iz Jetebe. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, kakor je delal njegov oče Manase. Hodil je po vsej poti, po kateri je hodil njegov oče, služil malikom, ki jim je služil njegov oče, in jih molil. Zapustil je Gospoda, Boga svojih očetov, in ni hodil po Gospodovi poti. Amonovi služabniki pa so se zarotili zoper njega ter umorili kralja v njegovi palači. A podeželsko ljudstvo je pobilo vse, ki so se bili zarotili zoper kralja Amona; potem je podeželsko ljudstvo namesto njega postavilo njegovega sina Josija za kralja. Ostala Amonova zgodovina in vse, kar je storil, to je zapisano v knjigi letopisov Judovih kraljev. Pokopali so ga v njegovem grobišču na Ozovem vrtu. Namesto njega je zavladal njegov sin Josija. Josija je imel osem let, ko je postal kralj, in enaintrideset let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Idida in je bila Hadajeva hči iz Baskata. Delal je, kar je bilo prav v Gospodovih očeh; hodil je po vsej poti svojega očeta Davida in ni krenil ne na desno ne na levo. V osemnajstem letu kralja Josija je poslal kralj pisarja Safana, sina Eselija, sina Mesulamovega, v Gospodovo hišo z naročilom: »Pojdi k velikemu duhovniku Helkiju! Naj pripravi v Gospodovo hišo prineseni denar, ki so ga nabrali od ljudstva čuvaji na pragu. Izroči naj se delovodjem, ki nadzorujejo v Gospodovi hiši. In ti naj ga dajejo delavcem v Gospodovi hiši, ki naj popravijo tempeljske okvare, tesarjem, stavbarjem in zidarjem, in da se nakupi les in obdelano kamenje in tako popravi tempelj. Vendar naj denarja, ki se jim izroči, ne obračunavajo z njimi, ker delajo na poštenje.« Tedaj je veliki duhovnik Helkija rekel pisarju Safanu: »Knjigo postave sem našel v Gospodovi hiši.« In Helkija je dal knjigo Safanu in ta jo je bral. Potem je pisar Safan šel h kralju in je kralju sporočil: »Tvoji hlapci so izsuli denar, ki se je našel v templju, in ga izročili delovodjem, ki nadzorujejo v hiši Gospodovi.« Dalje je pisar Safan naznanil kralju: »Duhovnik Helkija mi je dal knjigo.« In Safan jo je bral pred kraljem. Ko je pa kralj slišal besede knjige postave, je pretrgal svoja oblačila. Potem je kralj naročil duhovniku Helkiju, Safanovemu sinu Ahikamu, Mihovemu sinu Akoborju, pisarju Safanu in kraljevemu služabniku Asaju: »Pojdite, vprašajte Gospoda zame, za ljudstvo in za vsega Juda o besedah te knjige, ki se je našla! Kajti velik je Gospodov srd, ki se je vnel zoper nas, ker naši očetje niso poslušali besed te knjige, da bi delali po vsem, kar je pisano v njej.« Duhovnik Helkija, Ahikam, Akobor, Safan in Asaja so torej šli k prerokinji Holdi, ženi oblačilničarja Seluma, sinu Tekueta, sinu Araasa, ki je stanovala v Jeruzalemu v drugem okraju, in so jo vprašali. Odgovorila jim je: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Povejte možu, ki vas je k meni poslal: Tako govori Gospod: Glej, spravil bom nesrečo nad ta kraj in nad vse njegove prebivalce, vse, kar je povedano v tej knjigi, ki jo je bral Judov kralj. Ker so me zapustili in zažigali drugim bogovom kadilo, da bi me dražili k jezi z vsakršnim delom svojih rok, se bo vnel moj srd zoper ta kraj in ne bo ugasnil. Judovemu kralju, ki vas je poslal, da bi vprašali Gospoda, pa takole recite: Tako govori Gospod, Izraelov Bog, glede besed, ki si jih slišal: Ker se je tvoje srce omečilo in si se ponižal pred Gospodom, ko si slišal, kar sem govoril zoper ta kraj in zoper njegove prebivalce, da bodo predmet groze in prekletstva, ter si pretrgal svoja oblačila in se jokal pred menoj: sem tudi jaz tebe slišal, govori Gospod. Glej, ko te bom zbral k tvojim očetom, boš v miru položen v grob. Tvoje oči naj ne vidijo vse te nesreče, ki jo bom spravil na ta kraj.« To so sporočili kralju. Kralj je dal pri sebi zbrati vse Judove in jeruzalemske starešine. Potem je kralj šel v hišo Gospodovo in z njim vsi Judovi možje in vsi jeruzalemski prebivalci, duhovniki in preroki ter vse ljudstvo od najmanjšega do največjega. In bral je pred njimi vse besede knjige zaveze, ki se je našla v hiši Gospodovi. Nato se je kralj ustopil na svoje stojišče in sklenil zavezo pred Gospodom, da bodo hodili za Gospodom in njegove zapovedi, naredbe in zakone spolnjevali z vsem srcem in z vso dušo ter tako izvrševali besede te zaveze, ki so zapisane v tej knjigi. In vse ljudstvo je privolilo v zavezo. Kralj je ukazal velikemu duhovniku Helkiju, drugemu duhovniku in čuvajem na pragu, naj spravijo iz templja Gospodovega vso opravo, ki so jo bili naredili Baalu in Ašeri in vsej nebeški vojski. Sežgal jo je zunaj Jeruzalema na Cedronskih poljanah in njen pepel odnesel v Betel. Dalje je odpravil malikovalske duhovnike, ki so jih postavili Judovi kralji in ki so zažigali kadilo na višinah po Judovih mestih in v jeruzalemski okolici; prav tako tudi tiste, ki so zažigali kadilo Baalu, soncu in mesecu, podobam živalskega kroga in vsej nebeški vojski. Tudi Ašero je spravil iz hiše Gospodove pred Jeruzalem v Cedronsko dolino in jo v Cedronski dolini sežgal in zmlel v prah, njen prah pa raztresel po grobeh preprostega ljudstva. Podrl je tudi stanovanja tempeljskih hotnic v hiši Gospodovi, kjer so ženske tkale ogrinjala za Ašero. Dalje je sklical vse duhovnike iz Judovih mest, ognusil višine, kjer so duhovniki zažigali kadilo, od Gabae do Bersabe, in razdrl višine kozlov, ki so bile pred vrati mestnega poglavarja Jozueta na levi strani, če se gre skoz mestna vrata. Toda duhovniki višin niso pristopili k Gospodovemu oltarju v Jeruzalemu, samo jedli so opresnike med svojimi brati. Tudi je ognusil ognjišče v dolini Benenomu, da bi nihče več ne daroval Molohu sina ali hčere v ognju. Dalje je odpravil konje, ki so jih Judovi kralji postavili soncu ob vhodu v hišo Gospodovo pri izbi dvornika Natanmeleka v Farurimu, in sežgal sončne vozove v ognju. Oltarje na strehi Ahazove gornje izbe, ki so jih bili napravili Judovi kralji, in oltarje, ki jih je bil napravil Manase na obeh dvoriščih hiše Gospodove, je kralj podrl, jih spravil od ondod in njih prah stresel v Cedronski potok. Tudi je kralj ognusil višine vzhodno od Jeruzalema, južno od Gore pogube, ki jih je izraelski kralj Salomon napravil Astarti, gnusobi Sidoncev, Kamosu, gnusobi Moabcev, in Melkomu, grdobi Amoncev. In razbil je spominske kamne, posekal Ašere in napolnil njih mesta s človeškimi kostmi. Tudi oltar v Betelu, višino, ki jo je napravil Nabatov sin Jeroboam, ki je Izraela zapeljal v greh, tudi ta oltar in višino je podrl; sežgal je višino, jo zmlel v prah in sežgal Ašero. Ko se je Josija obrnil in zagledal grobove ondi na gori, je dal vzeti kosti iz grobov, jih sežgal na oltarju in ga tako ognusil po Gospodovi besedi, povedani po možu božjem, ki je to napovedal. Ko je vprašal: »Čigav je ta nagrobni spomenik, ki ga vidim?« so mu meščani odgovorili: »To je grob moža božjega, ki je prišel iz Judovega in napovedal to, kar si izvršil nad oltarjem v Betelu.« Tedaj je rekel: »Pustite ga! Nihče naj ne vznemirja njegovih kosti.« Tako so ostale njegove kosti nedotaknjene s kostmi preroka, ki je prišel iz Samarije. Tudi vsa višinska svetišča, ki so jih po samarijskih mestih napravili Izraelovi kralji, da bi dražili Gospoda, je Josija odpravil in z njimi storil prav tako, kakor je storil v Betelu. Vse duhovnike višin, ki so bili ondi, je dal pobiti na oltarjih in na njih sežgati človeške kosti. Potem se je vrnil v Jeruzalem. Tedaj je kralj ukazal vsemu ljudstvu: »Obhajajte pasho Gospodu, svojemu Bogu, kakor je pisano v tej knjigi zaveze!« Ni se obhajala pasha, kakor ta od dni sodnikov, ki so sodili Izraela, in ves čas Izraelovih kraljev in Judovih kraljev. Šele v osemnajstem letu kralja Josija se je obhajala pasha Gospodu v Jeruzalemu. Vrh tega je Josija odpravil zarotovalce mrtvih in vedeževalce, domače bogove in malike, sploh vse gnusobe, ki jih je bilo mogoče videti v Judovi deželi in v Jeruzalemu, da bi spolnil predpise v postavi, pisane v knjigi, ki jih je našel duhovnik Helkija v hiši Gospodovi. Ni bilo pred njim njemu enakega kralja, ki bi se bil obrnil h Gospodu z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo po vsej Mojzesovi postavi; tudi za njim ni vstal nobeden njemu enak. Vendar se Gospod ni odvrnil od srda svoje velike jeze, s katero se je vnel njegov srd zoper Juda zaradi vsega pohujšanja, s katerim ga je dražil Manase. In Gospod je dejal: »Tudi Juda bom odpravil izpred svojega obličja, kakor sem odpravil Izraela, in zavrgel bom to mesto, ki sem ga izvolil, Jeruzalem, in hišo, o kateri sem rekel: Moje ime bo ondi.« Ostala Josijeva zgodovina in vse, kar je storil, to je zapisano v knjigi letopisov Judovih kraljev. V njegovem času je šel egiptovski kralj faraon Nekao k asirskemu kralju na reko Evfrat. Kralj Josija mu je šel nasproti. Toda ko ga je oni v Magedu zagledal, ga je smrtno ranil. Njegovi služabniki so umirajočega odpeljali iz Mageda, ga pripeljali v Jeruzalem in ga pokopali v njegovem grobišču. Podeželsko ljudstvo pa je vzelo Josijevega sina Joahaza; mazilili so ga in ga postavili za kralja namesto njegovega očeta. Joahaz je imel triindvajset let, ko je postal kralj, in tri mesece je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Amitala in je bila Jeremijeva hči iz Lobne. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor so delali njegovi očetje. Faraon Nekao ga je vklenil v Rebli v deželi Ematu, da ne bi več kraljeval v Jeruzalemu, deželi pa naložil globo sto talentov srebra in talent zlata. In faraon Nekao je postavil Josijevega sina Eliakima za kralja namesto njegovega očeta Josija in njegovo ime spremenil v Joakima. Joahaza pa je vzel s seboj in pripeljal v Egipt, kjer je umrl. Joakim je oddal faraonu srebro in zlato. Toda moral je naložiti deželi davek, da je mogel oddati denar po faraonovem povelju. Kakor je bil kdo ocenjen, tako je od podeželskega ljudstva izterjal srebro in zlato, da ga je oddal faraonu Nekau. Joakim je imel petindvajset let, ko je postal kralj, in enajst let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Zebida in je bila Fadajeva hči iz Rume. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor so delali njegovi očetje. V njegovem času je prišel babilonski kralj Nabuhodonozor. Joakim mu je bil podložen tri leta, potem se mu je zopet uprl. Gospod pa je poslal zoper njega kaldejska, aramska, moabska in amonska krdela. Poslal jih je zoper Juda, da bi ga pokončali po besedi Gospodovi, ki jo je govoril po svojih služabnikih in prerokih. Samo po Gospodovi naredbi je to prišlo nad Juda, da bi ga odpravil izpred svojega obličja zaradi vseh Manasejevih grehov, ki jih je storil. Tudi zaradi nedolžne krvi, ki jo je prelil, tako da je napolnil Jeruzalem z nedolžno krvjo, Gospod ni hotel odpustiti. Ostala Joakimova zgodovina in vse, kar je storil, to je zapisano v knjigi letopisov Judovih kraljev. In Joakim je legel k svojim očetom in namesto njega je zavladal njegov sin Joahin. Egiptovski kralj ni več prišel iz svoje dežele. Kajti babilonski kralj je zavzel vse, kar je imel egiptovski kralj, od Egiptovskega potoka do reke Evfrata. Joahin je imel osemnajst let, ko je postal kralj, in tri mesece je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Nohesta in je bila Elnatanova hči iz Jeruzalema. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor je delal njegov oče. V tistem času so prišli služabniki babilonskega kralja Nabuhodonozorja nad Jeruzalem in začeli mesto oblegati. Medtem ko so ga njegovi služabniki oblegali, je prišel babilonski kralj Nabuhodonozor nad mesto. In Judov kralj Joahin je šel k babilonskemu kralju s svojo materjo, s svojimi služabniki, poglavarji in dvorniki. Babilonski kralj ga je ujel v osmem letu svojega kraljevanja. Odnesel je od ondod vse zaklade hiše Gospodove in zaklade kraljeve palače ter razbil vse zlate posode, ki jih je po Gospodovem povelju napravil v templju Gospodovem Izraelov kralj Salomon. Odpeljal je v ujetništvo ves Jeruzalem, vse poglavarje in vse vojne junake, deset tisoč ujetnikov, tudi vse kovače in ključavničarje. Nič ni ostalo razen ubogega ljudstva po deželi. Joahina je ujetega odpeljal v Babilon; tudi kraljevo mater, kraljeve žene, njegove dvornike in prvake po deželi je odpeljal iz Jeruzalema v Babilon v sužnost; tudi vse vojake, sedem tisoč, in kovače ter ključavničarje, en tisoč, same vojne junake, je odpeljal babilonski kralj v ujetništvo v Babilon. Namesto njega pa je babilonski kralj postavil za kralja njegovega strica Matanija in spremenil njegovo ime v Sedekija. Sedekija je imel enaindvajset let, ko je postal kralj, in enajst let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Amitala in je bila Jeremijeva hči iz Lobne. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor je delal Joakim. Saj je zaradi Gospodove jeze tako prišlo z Jeruzalemom in Judom, da jih je zavrgel izpred svojega obličja. Sedekija se je izneveril babilonskemu kralju. Deveto leto njegovega kraljevanja, deseti dan desetega meseca, je prišel babilonski kralj Nabuhodonozor z vso svojo vojsko nad Jeruzalem in se pred njim utaboril. Napravili so okoli njega okope. In oblegano je bilo mesto do enajstega leta kralja Sedekija. Deveti dan četrtega meseca je pritisnila lakota v mestu in ljudstvo po deželi ni imelo kruha. Ko je bil mestni zid predrt, so vsi vojaki zbežali ponoči po poti skozi vrata med obema zidovoma, ki so bila ob kraljevem vrtu, medtem ko so bili Kaldejci okrog mesta. Sedekija je šel po potu proti pustinji. Toda kaldejska vojska je drla za kraljem in ga dohitela na pustinjah ob Jerihi, potem ko se je vsa njegova vojska od njega razkropila. Kralja so prijeli in ga pripeljali k babilonskemu kralju v Reblo in ta mu je izrekel sodbo. Sedekijeve sinove je dal zaklati pred njegovimi očmi, Sedekiju je iztaknil oči, ga zvezal z bronastima verigama in ga dal odpeljati v Babilon. Sedmi dan petega meseca, to je devetnajsto leto kralja Nabuhodonozorja, babilonskega kralja, je prišel v Jeruzalem služabnik babilonskega kralja, poglavar telesne straže Nabuzardan. Zažgal je hišo Gospodovo, kraljevo palačo in vse jeruzalemske hiše; vse večje hiše je požgal z ognjem. Jeruzalemsko obzidje naokrog je podrla vsa kaldejska vojska, ki je bila s poglavarjem telesne straže. Drugo ljudstvo pa, kar ga je ostalo v mestu, in uskoke, ki so prešli k babilonskemu kralju, in ostalo množico je odvedel poglavar telesne straže Nabuzardan v ujetništvo. Izmed ubogih po deželi jih je poglavar telesne straže nekaj pustil za vinogradnike in poljedelce. Bronasta stebra v Gospodovi hiši, stojala in bronasto morje v Gospodovi hiši so Kaldejci razbili ter odnesli njih bron v Babilon. Tudi lonce, lopate, nože, torilca in vse bronaste priprave, s katerimi se je opravljala služba, so pobrali. Tudi ponve in kropilnike, ki so bili iz zlata ali iz srebra, je pobral poglavar telesne straže. Obeh stebrov, enega morja in stojal, ki jih je Salomon naredil za Gospodovo hišo – vseh teh bronastih predmetov ni bilo mogoče pretehtati. En steber je bil visok osemnajst komolcev, na njem je bil bronast glavič, glavič je bil visok tri komolce, krog in krog glaviča je bila mreža z granatnimi jabolki, vse iz brona. Enak temu je bil drugi steber z mrežo. Dalje je vzel poglavar telesne straže velikega duhovnika Saraja, drugega duhovnika Sofonija in tri čuvaje na pragu. Iz mesta je vzel enega dvornika, ki je poveljeval vojakom, pet mož iz kraljeve bližnje okolice, ki so se našli v mestu, pisarja vojnega poveljnika, ki je nabiral vojsko izmed ljudstva po deželi, in šestdeset mož izmed ljudstva po deželi, ki so se našli v mestu. Te je torej vzel poglavar telesne straže Nabuzardan in jih pripeljal k babilonskemu kralju v Reblo. Babilonski kralj jih je udaril in umoril v Rebli, v deželi Ematu. Tako je odvedel Juda z njegove zemlje v ujetništvo. Čez ljudstvo, ki je ostalo v Judovi deželi, kar ga je pustil babilonski kralj Nabuhodonozor, je postavil Godolija, sina Ahikama, sinu Safanovega. Ko so slišali vsi vojni poveljniki s svojimi možmi, da je babilonski kralj postavil Godolija, so prišli h Godoliju v Masfo: Natanijev sin Ismahel, Kareejev sin Johanan, Tanehumetov sin Saraja iz Netofe in Mahatejca sin Jezonija s svojimi možmi vred. Godolija je njim in njihovim možem prisegel in jim rekel: »Nikar se ne bojte Kaldejcev, ostanite v deželi, bodite podložni babilonskemu kralju in vam bo dobro!« Toda v sedmem mesecu je prišel Ismahel, sin Natanija, sinu Elisamovega, iz kraljevega zaroda, in z njim deset mož. Ubili so Godolija, pa tudi Jude in Kaldejce, ki so bili pri njem v Masfi. Tedaj se je vse ljudstvo, od majhnega do velikega, vzdignilo z vojnimi poveljniki in odšlo v Egipt, ker so se bali Kaldejcev. V sedemintridesetem letu ujetništva Judovega kralja Joahina, sedemindvajseti dan dvanajstega meseca, je babilonski kralj Evilmerodah v letu, ko je začel kraljevati, pomilostil Judovega kralja Joahina in ga izpustil iz ječe. Govoril je z njim prijazno in mu odkazal sedež nad sedeži kraljev, ki so bili pri njem v Babilonu. Smel je odložiti svojo jetniško obleko in jesti vedno pri njem, dokler je živel. Njegov živež, stalen živež, mu je kralj dajal za vsak dan, dokler je živel. Adam, Set, Enos, Kajnan, Malaleel, Jared, Henoh, Matusala, Lameh, Noe, Sem, Kam in Jafet. Jafetovi sinovi: Gomer, Magog, Madaj, Javan, Tubal, Mosok in Tiras. Gomerjevi sinovi: Askenez, Rifat in Togorma. Javanovi sinovi: Elisa, Tarsis, Ketimi in Dodanimi. Kamovi sinovi: Kus, Mesraim, Fut in Kanaan. Kusovi sinovi: Saba, Hevila, Sabata, Regma in Sabataka. Regmova sinova: Saba in Dedan. Kus je imel sina Nemroda; ta je bil prvi, ki je postal mogočen na zemlji. Mesraim je imel sinove Ludime, Anamime, Laabime, Neftuime, Fetrusime, Kasluime, od katerih so izšli Filistejci, in Kaftorime. Kanaan je imel sina Sidona, svojega prvorojenca, Heteja, Jebuseja, Amoreja, Gergeseja, Heveja, Arakeja, Sineja, Aradija, Samareja in Emateja. Semovi sinovi: Elam, Asur, Arfaksad, Lud, Aram, Us, Hul, Geter in Mosok. Arfaksad je imel sina Saleja, Sale je imel sina Heberja. Heberju sta se rodila dva sina, enemu je bilo ime Faleg, ker se je v njegovih dnevih razdelila zemlja, ime njegovemu bratu pa je Jektan. Jektan je imel sinove Elmodada, Salefa, Asarmota, Jareja, Adorama, Uzala, Dekla, Ebala, Abimaela, Saba, Ofirja, Hevila in Jobaba. Vsi ti so Jektanovi sinovi. Sem: Arfaksad, Sale, Heber, Faleg, Ragav, Sarug, Nahor, Tare, Abram, to je Abraham. Abrahamova sinova: Izak in Izmael. To je njun rodovnik: prvorojenec Izmaelov Nabajot, potem Kedar, Adbeel, Mabsam, Masma, Duma, Masa, Hadad, Tema, Jetur, Nafis in Kedma. To so Izmaelovi sinovi. Sinovi Abrahamove stranske žene Keture: porodila je Zamrana, Jeksana, Madana, Madiana, Jesboka in Sueta. Jeksanova sinova sta Saba in Dedan. Madianovi sinovi so Efa, Ofer, Henoh, Abida in Eldaa. Vsi ti so Keturini sinovi. Abraham je imel sina Izaka. Izakova sinova sta Ezav in Izrael. Ezavovi sinovi so Elifaz, Rahuel, Jehus, Ihelon in Kore. Elifazovi sinovi so Teman, Omar, Sefi, Gatam, Kenez, Tamna in Amalek. Rahuelovi sinovi so: Nahat, Zara, Sama in Meza. Seirovi sinovi so Lotan, Sobal, Sebeon, Ana, Dison, Eser in Disan. Lotanova sinova sta Hori in Heman; sestra Lotanova je bila Tamna. Sobalovi sinovi so Alian, Manahat, Ebal, Sefi in Onam. Sebeonova sinova sta Aja in Ana. Anov sin je Dison. Disonovi sinovi so Hamdan, Eseban, Jetran in Karan. Eserjevi sinovi so Balaan, Zavan in Jakan. Disanova sinova sta Us in Aran. To so kralji, ki so kraljevali v edomski deželi, preden je zavladal kralj Izraelovih sinov: Beorjev sin Bela; ime njegovega mesta je bilo Denaba. Bela je umrl in namesto njega je kraljeval Jobab, sin Zarov iz Bosre. Jobab je umrl in namesto njega je kraljeval Husam iz dežele Temanovcev. Husam je umrl in namesto njega je kraljeval Badadov sin Adad, ki je pobil Madiance na moabski planoti; in ime njegovega mesta je bilo Avit. Adad je umrl in namesto njega je kraljeval Semla iz Masreke. Semla je umrl in namesto njega je kraljeval Savel iz Rohobote na reki. Savel je umrl in namesto njega je kraljeval Akoborjev sin Balanan. Balanan je umrl in namesto njega je kraljeval Adad; ime njegovega mesta je bilo Fau in njegova žena se je imenovala Meetabela, hči Mezaabove hčere Matrede. Po Adadovi smrti so bili vojvodi v Edomu: vojvoda Tamna, vojvoda Alva, vojvoda Jetet, vojvoda Oholibama, vojvoda Ela, vojvoda Finon, vojvoda Kenez, vojvoda Teman, vojvoda Mabsar, vojvoda Magdiel, vojvoda Hiram. To so edomski vojvodi. To so Izraelovi sinovi: Ruben, Simeon, Levi, Juda, Isahar, Zabulon, Dan, Jožef, Benjamin, Neftali, Gad in Aser. Judovi sinovi so Her, Onan in Sela; te tri mu je rodila Suetova hči, Kanaanka. Judov prvorojenec Her pa je bil hudoben v Gospodovih očeh, zato ga je usmrtil. Njegova snaha Tamara mu je rodila Faresa in Zara. Vseh sinov Judovih je bilo pet. Faresova sinova sta Ezrom in Hamul. Zarovi sinovi so Zamri, Etan, Heman, Kalkol in Dara, vseh skupaj pet. Karmijev sin je Ahar, ki je spravil v nesrečo Izraela, ko se je pregrešil nad zakletimi predmeti. Etanov sin je Azarija. Ezromovi sinovi, ki so se mu rodili, so Jerameel, Aram in Kalubi. Aram je imel sina Aminadaba in Aminadab sina Naasona, kneza Judovih sinov. Naason je imel sina Salma, Salma sina Booza. Booz je imel sina Obeda, Obed sina Isaja. Isaj je imel svojega prvorojenega sina Eliaba, drugega sina Abinadaba, tretjega Samaa, četrtega Natanaela, petega Radaja, šestega Asoma in sedmega Davida. Njih sestri sta bili Sarvija in Abigaila. Sarvijini sinovi so: Abisaj, Joab in Asael, trije. Abigaila je rodila Amasa. Amasov oče je bil Izmaelec Jeter. Ezromov sin Kaleb je imel s svojo ženo Azubo hčer Jerioto, in to so njeni sinovi: Jaser, Sobab in Ardon. Ko je Azuba umrla, si je Kaleb vzel Efrato, ki mu je rodila Hura. Hur je imel sina Urija, Uri pa sina Beseleela. Zatem je šel Ezrom k hčeri Mahirja, očeta Galaada. Vzel jo je, ko je imel šestdeset let, in rodila mu je Seguba. Segub je imel sina Jairja, ki je imel triindvajset mest v galaadski deželi. Gesurejci in Aramci so jim vzeli Jairove vasi, Kanat z njegovimi naselji, šestdeset mest; vsi ti so sinovi Mahirja, očeta Galaada. Po Ezromovi smrti je šel Kaleb k Efrati. Ezrom je imel tudi ženo Abijo, ki mu je rodila Ashurja, očeta Tekue. Sinovi Ezromovega prvorojenca Jerameela so bili: prvorojenec Ram, dalje Buna, Aran, Asom in Ahija. Jerameel je imel še drugo ženo, po imenu Ataro, ki je bila mati Onamova. Sinovi Jerameelovega prvorojenca Rama so bili Moos, Jamin in Akar. Onamova sinova sta bila Semej in Jada, Semejeva sinova pa Nadab in Abisur. Abisurjeva žena se je imenovala Abihaila, ki mu je rodila Ahobana in Molida. Nadabova sinova sta bila Saled in Apfaim. Saled je umrl brez otrok. Apfaimov sin je bil Jesi, Jesijev sin je bil Sesan, Sesanova hči pa je bila Oholaja. Sinova Semejevega brata Jada sta bila Jeter in Jonatan; Jeter je umrl brez otrok. Jonatanova sinova sta bila Falet in Ziza. To so bili Jerameelovi sinovi. Sesan ni imel sinov, ampak le hčere; imel pa je Sesan egiptovskega sužnja, ki se je imenoval Jeraa. Svojemu sužnju Jerau je dal Sesan svojo hčer za ženo, ki mu je rodila Eteja. Etej je imel sina Natana, Natan sina Zabada. Zabad je imel sina Oflala, Oflal sina Obeda. Obed je imel sina Jehuja, Jehu sina Azarija. Azarija je imel sina Helesa, Heles sina Elasa. Elasa je imel sina Sisamoja, Sisamoj sina Seluma. Selum je imel sina Ikamija, Ikamija sina Elisama. Sinovi Jerameelovega brata Kaleba so: njegov prvorojenec Mesa, to je oče Zifov, in sinovi Maresa, očeta Hebrona. Hebronovi sinovi so Kore, Tafua, Rekem in Sama. Sama je imel sina Rahama, Jerkaamovega očeta, Rekem sina Samaja. Samajev sin je Maon, Maon pa je oče Betsurjev. Kalebova stranska žena Efa je rodila Harana, Mosa in Gezeza; Haran je imel sina Gezeza. Jahadajevi sinovi so Regom, Joatan, Gesan, Falet, Efa in Saaf. Kalebova stranska žena Maaka je rodila Saberja in Tarana. Rodila je Saafa, očeta Madmene, Sueta, očeta Mahbene, in očeta Gabae. Kalebova hči pa je bila Aksa. To so Kalebovi sinovi: sinovi Hura, prvorojenca Efrate, Sobal, oče Karjatjarima, Salma, oče Betlehema, in Harif, oče Betgadera. Sinovi Sobala, očeta Karjatjarima, so bili: Haroe, Hazimanahat, karjatjarimske rodovine, Jetrejci, Afutejci, Sematejci in Maserejci; od teh izhajajo Saratejci in Estaolci. Salmovi sinovi so: Betlehem, Netofatejci, Atarot, Betjoab in polovica Manahtejcev, Sarajci, rodovine pisarjev, ki so v Jabesu prebivali, Tiratejci, Simatejci in Sukatejci. To so Kinejci, ki izhajajo od Amata, očeta Betrehaba. To so Davidovi sinovi, ki so se mu rodili v Hebronu: prvorojenec Amnon od Ahinoame iz Jezraela; drugi Danijel od Abigaile iz Karmela; tretji Absalom, sin Maake, hčere gesurskega kralja Tolmaja; četrti Adonija, sin Hagite; peti Safatija, od Abitale; šesti Jetraam, od njegove žene Egle. Šest se mu jih je rodilo v Hebronu; tu je kraljeval sedem let in šest mesecev; triintrideset let pa je kraljeval v Jeruzalemu. V Jeruzalemu pa so se mu rodili tile: Simaa, Sobab, Natan in Salomon, štirje od Amielove hčere Betsabeje, dalje Jebahar, Elisama, Elifalet, Noga, Nafeg, Jafija, Elisama, Eliada in Elifalet, devet. Vsi ti so Davidovi sinovi brez sinov stranskih žen; Tamara pa je bila njihova sestra. Salomonov sin je bil Roboam. Njegov sin je bil Abija, njegov sin Asa, njegov sin Josafat, njegov sin Joram, njegov sin Ohozija, njegov sin Joas, njegov sin Amasija, njegov sin Azarija, njegov sin Joatam, njegov sin Ahaz, njegov sin Ezekija, njegov sin Manase, njegov sin Amon in njegov sin Josija. Josijevi sinovi so prvorojenec Johanan, drugi Joakim, tretji Sedekija, četrti Selum. Joakimova sinova sta njegov sin Jehonija in Sedekija. Sinovi Jehonija, ujetnika, so njegov sin Salatiel, Melkiram, Fadaja, Seneser, Jekemija, Sama in Nadabija. Fadajeva sinova sta Zorobabel in Semej. Zorobabelova sinova sta Mosolam in Hananija; njuna sestra je bila Salomita; dalje Hasaban, Ohol, Barahija, Hasadija, Josabhesed, pet. Hananijevi sinovi so Feltija in Jeseja, Rafajevi sinovi, Arnanovi sinovi, Obdijevi sinovi, Sehenijevi sinovi. Sehenijev sin je Semeja, Semejevi sinovi so Hatus, Jegaal, Barija, Naarija in Safat, šest. Naarijevi sinovi so Elioenaj, Ezekija in Ezrikam, trije. Elioenajevi sinovi so Oduja, Eliasib, Feleja, Akub, Johanan, Dalaja in Anani, sedem. Judovi sinovi so Fares, Ezrom, Karmi, Hur in Sobal. Sobalov sin Raja je imel sina Jahata, Jahat pa sinova Ahumaja in Laada. To so rodovine Saratejcev. Tole so Etamovi sinovi: Jezrahel, Jesema in Jedebos, in njih sestri je bilo ime Asalelfuni. Fanuel je bil oče Gedora, Ezer oče Hosaja. To so sinovi Hura, Efratinega prvorojenca, očeta Betlehema. Ashur, oče Tekue, je imel dve ženi, Halao in Naaro. Naara mu je rodila Oozama, Hefera, Temanija in Ahastarija; to so Naarini sinovi. Halaini sinovi so Seret, Isaar in Etnan. Kos je bil oče Anoba in Sobaba ter rodovin Arumovega sina Aharehela. Jabes je bil imenitnejši kot njegovi bratje. Njegova mati mu je dala ime Jabes, ker je dejala: »Z bolečino sem ga rodila.« Jabes pa je klical k Izraelovemu Bogu: »O, da me vendar blagosloviš in razširiš moje ozemlje, mi pomagaš in me varuješ hudega, da me ne zadene bolečina!« In Bog je spolnil njegovo prošnjo. Suaov brat Kaleb je imel sina Mahirja, ki je bil Estonov oče. Eston je imel sinove Betrafa, Feseja in Tehina, očeta mesta Naasa; to so možje iz Rehe. Kenezova sinova sta Otoniel in Saraja, Otonielov sin je Hatat. Maonati je imel sina Ofra, Saraja pa sina Joaba, očeta Doline rokodelcev; bili so namreč rokodelci. Sinovi Jefonovega sina Kaleba so Hir, Ela in Naham; Elov sin je Kenez. Jaleleelovi sinovi so Zif, Zifa, Tirija in Asrael. Sinovi Odajeve žene, Nahamove sestre, so oče Keile, Garmi in Estemo, Mahatejec. Simonovi sinovi so Amnon, Hananov sin Rina in Tilon. Jesijeva sinova sta Zohet in Benzohet. Sinovi Judovega sina Sela so Her, oče Lehe, in Laada, oče Marese, kakor tudi rodovine hiše tančičarjev v Betasbei, dalje Jokim in možje iz Kozebe, kakor tudi Joas in Saraf, ki so gospodovali nad Moabom in se potem vrnili v Lahem. To pa so stare zgodbe. Ti so bili lončarji in so stanovali v Netaimu in Gederi; tam so bivali pri kralju v njegovi službi. Simeonovi sinovi so Namuel, Jamin, Jarib, Zara in Savel. Njegov sin je Selum, njegov sin je Mabsam, njegov sin Masma. Masmovi potomci so njegov sin Hamuel, njegov sin Zahur, njegov sin Semej. Semej je imel šestnajst sinov in šest hčerá. Njegovi bratje pa niso imeli mnogo otrok. Vse njih rodovine se niso tako množile, da bi dosegle Judove sinove. Prebivali so v Bersabi, Moladi, Asarsualu, Bali, Esemu, Toladu, Batuelu, Hormi, Sikelegu, Betmarkabotu, Hasarsusimu, Betberaji in Saarimu. To so njih mesta do Davidovega kraljevanja. Njihove vasi so bile Etam, Ain, Remon, Tohen in Asan, pet mest, dalje vse njih vasi, ki so bile okrog teh mest, tja do Baala. To so bila njih prebivališča. Imeli so tudi svoj rodovnik. Mosobab, Jemleh, Amasijev sin Josa, Joel, Jehu, sin Josabija, sinu Saraja, Asielovega sina, Elioenaj, Jakoba, Isuhaja, Asaja, Adiel, Ismiel, Banaja, in Ziza, sin Sefeja, sinu Alona, sinu Jedaja, sinu Semrija, Samajevega sina: ti z imeni omenjeni so bili knezi v svojih rodovinah; njihove družine so se silno razširile. Šli so k vhodu v Gador, do vzhodne strani doline, da bi poiskali pašnikov svoji drobnici. Našli so obilno in dobro pašo. Kraj je bil prostran, miren in varen. Prejšnji tamkajšnji prebivalci so bili namreč Kamovega rodu. Za Judovega kralja Ezekija pa so prišli zgoraj z imeni popisani, uničili njih šotore, kakor tudi Meunce, ki so bili ondi, jih z zakletvijo iztrebili do današnjega dne ter se nastanili na njih mestu; kajti ondi je bila paša za njih drobnico. Nekaj izmed njih, izmed Simeonovih sinov, petsto mož, je šlo na gorovje Seir. Na čelu so jim bili Faltija, Naarija, Rafaja in Oziel, Jesijevi sinovi. Pobili so zadnje ostanke Amalečanov in se naselili ondi do današnjega dne. Sinovi Izraelovega prvorojenca Rubena – bil je namreč prvorojenec. Ker pa je oskrunil posteljo svojega očeta, se je njegovo prvorojenstvo dalo sinovoma Izraelovega sina Jožefa, ne da bi bil v rodovniku vpisan kot prvorojenec. Kajti Juda je imel premoč med svojimi brati: iz njega je izšel knez, dasi je imel Jožef prvenstvo. – Sinovi Izraelovega prvorojenca Rubena so Henoh, Falu, Hesron in Karmi. Joelovi sinovi so njegov sin Samija, njegov sin Gog, njegov sin Semej, njegov sin Miha, njegov sin Reja, njegov sin Baal, njegov sin Beera, ki ga je asirski kralj Teglatfalasar odvedel v ujetništvo; ta je bil vojvoda Rubenovcev. Njegovi bratje po njegovih rodovinah, kakor so vpisani v svojem rodovniku, so poglavar Jehiel, Zaharija, Bala, sin Azaza, sinu Sama, Joelovega sina. Ta je prebival v Aroeru in tja do Neba in Baalmeona. Proti vzhodu je prebival tja do vhoda v puščavo, ki se razteza od reke Evfrata; imeli so namreč mnogo živine v galaadski deželi. V Savlovem času so se bojevali zoper Agarence. Ko so ti padli po njihovi roki, so se nastanili v njih šotorih na vsej vzhodni strani Galaada. Gadovi sinovi so prebivali njim nasproti v basanski deželi tja do Salke: prvi Joel, drugi Safan, Janaj in Safat v Basanu. Njih bratje po svojih družinah so bili Mihael, Mosolam, Sebe, Joraj, Jahan, Zie in Heber, sedem. To so sinovi Abihaila, sinu Hurija, sinu Jara, sinu Galaada, sinu Mihaela, sinu Jesesija, sinu Jeda, Buzovega sina. Ahi, sin Abdiela, Gunijevega sina, je bil poglavar njih družin. Prebivali so v Galaadu, Basanu in po njega naseljih in po vseh sarionskih pašnikih tja do njih mej. Vsi ti so bili vpisani v rodovnike za časa Judovega kralja Joatama in za časa Izraelovega kralja Jeroboama. Rubenovi in Gadovi sinovi in polovica Manasejevega rodu – hrabri možje, ki so nosili ščit in meč, napenjali lok in bili v bojevanju izurjeni, štiriinštirideset tisoč sedemsto šestdeset za boj sposobnih – so se vojskovali zoper Agarence in zoper Jeturja, Nafisa in Nodaba. Dobili so pomoč zoper nje in Agarenci so jim bili dani v roke, kakor tudi vsi, ki so bili z njimi; kajti k Bogu so klicali v boju in jih je uslišal, ker so vanj zaupali. Odpeljali so njih živino: petdeset tisoč kamel, dvesto petdeset tisoč glav drobnice in dva tisoč oslov, dalje sto tisoč ljudi. Kajti mnogo zadetih je padlo, ker je vojsko podpiral Bog. Na njih mestu so prebivali do pregnanstva. Sinovi polovice Manasejevega rodu so prebivali v deželi od Basana tja do Baalhermona, Sanira in gore Hermona; bilo jih je mnogo. To so njih družinski poglavarji: Efer, Jesi, Eliel, Ezriel, Jeremija, Odoja in Jediel, bojni junaki, imenitni možje, poglavarji v svojih družinah. Toda izneverili so se Bogu svojih očetov in malikovali z bogovi narodov te dežele, ki jih je Bog iztrebil izpred njihovega obličja. Tedaj je Izraelov Bog vzbudil srd asirskega kralja Fula in togoto asirskega kralja Teglatfalasarja. Ta je odpeljal Rubenovce, Gadovce in polovico Manasejevega rodu v pregnanstvo ter jih pripeljal v Halo, k Haboru, v Aro in k reki v Gozanu do tega dne. Levijevi sinovi so Gerson, Kaat in Merari. Kaatovi sinovi so Amram, Isaar, Hebron in Oziel. Amramovi otroci so Aron, Mojzes in Marija. Aronovi sinovi so Nadab, Abiu, Eleazar in Itamar. Eleazar je imel sina Fineesa, Finees sina Abisueta, Abisue sina Bokija, Boki sina Ozija, Ozi sina Zaraja, Zaraja sina Merajota, Merajot sina Amarija, Amarija sina Ahitoba, Ahitob sina Sadoka, Sadok sina Ahimaasa, Ahimaas sina Azarija, Azarija sina Johanana, Johanan pa sina Azarija. Ta je tisti, ki je opravljal duhovniško službo v templju, ki ga je Salomon sezidal v Jeruzalemu. Azarija je imel sina Amarija, Amarija sina Ahitoba, Ahitob sina Sadoka, Sadok sina Seluma, Selum sina Helkija, Helkija sina Azarija, Azarija sina Saraja, Saraja pa sina Josedeka. Ko je Gospod po Nabuhodonozorju peljal Juda in Jeruzalem v pregnanstvo, je šel tudi Josedek. Levijevi sinovi so Gerson, Kaat in Merari. To sta imeni Gersonovih sinov: Lobni in Semej. Kaatovi sinovi so Amram, Isaar, Hebron in Oziel. Merarijeva sinova sta Moholi in Musi. To so Levijeve rodovine po svojih družinah. Od Gersona izhajajo njegov sin Lobni, njegov sin Jahat, njegov sin Zama, njegov sin Joah, njegov sin Ado, njegov sin Zara in njegov sin Jetraj. Kaatovi sinovi so njegov sin Aminadab, njegov sin Kore, njegov sin Asir, njegov sin Elkana, njegov sin Abiasaf, njegov sin Asir, njegov sin Tahat, njegov sin Uriel, njegov sin Ozija in njegov sin Savel. Elkanovi sinovi so Amasaj in Ahimot, Elkana. Elkanovi sinovi so njegov sin Sofaj, njegov sin Nahat, njegov sin Eliab, njegov sin Jeroham, njegov sin Elkana. Samuelova sinova sta prvorojenec in drugi Abija. Merarijevi sinovi so Moholi, njegov sin Lobni, njegov sin Semej, njegov sin Oza, njegov sin Samaa, njegov sin Hagija, njegov sin Asaja. Tile so, ki jih je David postavil za petje v hiši Gospodovi, odkar je skrinja pokoj našla. Vršili so službo kot pevci pred prebivališčem shodnega šotora, dokler ni Salomon sezidal hiše Gospodove v Jeruzalemu; po svojih predpisih so opravljali svojo službo. Tile so, ki so služili s svojimi sinovi: izmed Kaatovih sinov pevec Heman, sin Joela, sinu Samuela, sinu Elkana, sinu Jerohama, sinu Eliela, sinu Tohuja, sinu Sufa, sinu Elkana, sinu Mahata, sinu Amasaja, sinu Elkana, sinu Joela, sinu Azarija, sinu Sofonija, sinu Tahata, sinu Asirja, sinu Abiasafa, sinu Koreja, sinu Isaarja, sinu Kaata, sinu Levija, Izraelovega sina. Njegov brat je bil Asaf, ki je služboval na njegovi desnici, Asaf, sin Barahija, sinu Samaa, sinu Mihaela, sinu Basaja, sinu Melkija, sinu Atanaja, sinu Zara, sinu Adaja, sinu Etana, sinu Zama, sinu Semeja, sinu Jahata, sinu Gersona, Levijevega sina. Merarijevi sinovi, njih bratje, so službovali na levici: Etan, sin Kusija, sinu Abdija, sinu Maloha, sinu Hasabija, sinu Amasija, sinu Helkija, sinu Amasaja, sinu Bonija, sinu Somerja, sinu Moholija, sinu Musija, sinu Merarija, Levijevega sina. Njih bratje, leviti, so bili postavljeni za vso službo pri prebivališču hiše božje. Aron in njegovi sinovi pa so darovali na žgalnem in kadilnem oltarju ter opravljali vsakršno službo v svetišču in spravo za Izraela, po vsem, kar je zapovedal božji služabnik Mojzes. To pa so Aronovi sinovi: njegov sin Eleazar, njegov sin Finees, njegov sin Abisue, njegov sin Boki, njegov sin Ozi, njegov sin Zaraja, njegov sin Merajot, njegov sin Amarija, njegov sin Ahitob, njegov sin Sadok, njegov sin Ahimaas. To so njih prebivališča po njih šotoriščih na njihovem ozemlju: Aronovim sinovom, rodovini Kaatovcev – žreb je namreč odločil zanje – so dali Hebron v Judovi deželi z njegovimi pašniki okoli njega. Polje tega mesta z njegovimi vasmi pa so dali Jefonovemu sinu Kalebu. Dalje so dali Aronovim sinovom zavetno mesto Hebron in Lobno z njunimi pašniki, Jeter in Estemo z njunimi pašniki, Helon z njegovimi pašniki, Dabir z njegovimi pašniki, Asan z njegovimi pašniki in Betsemes z njegovimi pašniki. Od Benjaminovega rodu pa Gabao z njenimi pašniki, Almat z njegovimi pašniki in Anatot z njegovimi pašniki. Vseh mest je bilo trinajst po njihovih družinah. Kaatovi sinovi, ki so preostali od rodbin tega rodu, so dobili po žrebu od polovice Manasejevega rodu deset mest. Gersonovi sinovi so dobili po svojih rodovinah od Isaharjevega rodu, od Aserjevega rodu, od Neftalijevega rodu in od Manasejevega rodu v Basanu trinajst mest. Merarijevi sinovi so dobili po svojih rodovinah od Rubenovega rodu, od Gadovega rodu in od Zabulonovega rodu po žrebu dvanajst mest. Tako so dali Izraelovi sinovi levitom mesta z njihovimi pašniki vred. Dali so po žrebu od rodu Judovih sinov, od rodu Simeonovih sinov in od rodu Benjaminovih sinov tale mesta, ki so imenoma navedena. Nekatere rodovine Kaatovih sinov so dobile mesta svojega ozemlja od Efraimovega rodu. Dali so jim zavetno mesto Sihem z njegovimi pašniki na Efraimovem pogorju, Gazer z njegovimi pašniki, Jekmaan z njegovimi pašniki, Bethoron z njegovimi pašniki, Ajalon z njegovimi pašniki in Getremon z njegovimi pašniki. Od polovice Manasejevega rodu Aner z njegovimi pašniki in Balaam z njegovimi pašniki: za rodovine ostalih Kaatovih sinov. Gersonovi sinovi so dobili od rodovin polovice Manasejevega rodu Golan v Basanu z njegovimi pašniki in Astarot z njegovimi pašniki. Od Isaharjevega rodu Kedes z njegovimi pašniki, Daberet z njegovimi pašniki, Ramot z njegovimi pašniki in Anem z njegovimi pašniki. Od Aserjevega rodu Masal z njegovimi pašniki, Abdon z njegovimi pašniki, Hukok z njegovimi pašniki in Rohob z njegovimi pašniki. Od Neftalijevega rodu Kedes v Galileji z njegovimi pašniki, Hamon z njegovimi pašniki in Karjataim z njegovimi pašniki. Preostali Merarijevi sinovi so dobili od Zabulonovega rodu Remon z njegovimi pašniki in Tabor z njegovimi pašniki. Onkraj Jordana pri Jerihi, na vzhodni strani Jordana, od Rubenovega rodu Bosor v puščavi z njegovimi pašniki, Jaso z njenimi pašniki, Kademot z njegovimi pašniki in Mefaat z njegovimi pašniki. Od Gadovega rodu Ramot v Galaadu z njegovimi pašniki, Mahanaim z njegovimi pašniki, Hesebon z njegovimi pašniki in Jazer z njegovimi pašniki. Isaharjevi sinovi so Tola, Fua, Jasub in Semron, štirje. Tolovi sinovi so Ozi, Rafaja, Jeriel, Jemaj, Jebsem in Samuel, poglavarji svojih družin po Tolu, vojni junaki po svojih rodovinah. V Davidovem času jih je bilo dvaindvajset tisoč šeststo. Ozijev sin Izrahija in Izrahijevi sinovi so Mihael, Obadija, Joel in Jesija, pet, sami poglavarji. Pri njih je bilo po njih rodovinah in družinah za boj pripravnih vojnih krdel šestintrideset tisoč mož, kajti imeli so veliko žená in otrok. Njih bratje po vseh Isaharjevih rodovinah so bili vojni junaki. Njih rodovnik je štel v celem sedeminosemdeset tisoč mož. Benjaminovi sinovi so Bela, Behor in Jadihel, trije. Belovi sinovi so Esbon, Ozi, Oziel, Jerimot in Uraj, pet družinskih poglavarjev, vojni junaki. Njih rodovnik je štel dvaindvajset tisoč štiriintrideset mož. Behorjevi sinovi so Zamira, Joas, Eliezer, Elioenaj, Amri, Jerimot, Abija, Anatot in Almat; vsi ti so Behorjevi sinovi. Njih rodovnik je štel po njih rodovinah, družinskih poglavarjih, vojnih junakih dvajset tisoč dvesto. Jadihelov sin je Balan in Balanovi sinovi so Jehus, Benjamin, Aod, Kanana, Zetan, Tarsis in Ahisahar. Vsi ti so Jadihelovi sinovi po družinskih poglavarjih, vojni junaki: sedemnajst tisoč dvesto za vojsko sposobnih. Sufim in Hufim sta Hirjeva sinova, Husim je Aherjev sin. Neftalijevi sinovi so Jasiel, Guni, Jeser in Selum, Balini potomci. Manasejev sin je Asriel, ki ga je rodila njegova aramska stranska žena; rodila je Mahirja, Galaadovega očeta. Mahir je vzel ženi za Hufima in Sufima. Njegovi sestri je bilo ime Maaka; drugemu pa je bilo ime Salfaad in Salfaad je imel hčere. Mahirjeva žena Maaka je rodila sina in ga imenovala Faresa. Njegovemu bratu je bilo ime Sares; njegova sinova pa sta bila Ulam in Rekem. Ulamov sin je bil Badan. To so sinovi Galaada, sinu Mahirja, Manasejevega sina. Njegova sestra Moleketa je rodila Ishoda, Abiezerja in Mohola. Semidovi sinovi pa so bili Ahin, Sehem, Leki in Aniam. Efraimovi sinovi so Sutala, njegov sin Bared, njegov sin Tahat, njegov sin Elada, njegov sin Tahat, njegov sin Zabad, njegov sin Sutala, Ezer in Elad. Možje iz Geta, rojeni v deželi, pa so jih ubili, ker so prišli ropat njih živino. Njih oče Efraim je dolgo žaloval, tolažit so ga prišli njegovi bratje. Šel je k svoji ženi; spočela je in rodila sina. Imenoval ga je Berija, ker se je to zgodilo, ko je bila nesreča v njegovi hiši. Njegova hči je bila Sara, ki je postavila spodnji in zgornji Bethoron ter Ozensaro. Njegov sin je bil Rafa, njegov sin Resef, njegov sin Tale, njegov sin Taan, njegov sin Laadan, njegov sin Amiud, njegov sin Elisama, njegov sin Nun in njegov sin Jozue. Njih posest in njih prebivališča so Betel s svojimi naselji, proti vzhodu Noran, proti zahodu Gazer s svojimi naselji, Sihem s svojimi naselji do Haja z njegovimi naselji. V rokah Manasejevih sinov so bili Betsan s svojimi naselji, Tanak s svojimi naselji, Magedo s svojimi naselji in Dor s svojimi naselji. V teh so prebivali sinovi Izraelovega sina Jožefa. Aserjevi otroci so Jemna, Jesua, Jesui, Berija in njih sestra Sara. Berijeva sinova sta Heber in Melkiel, ki je bil Barsaitov oče. Heber je bil oče Jeflata, Somerja, Hotama in njih sestre Sue. Jeflatovi sinovi so Fosek, Kamaal in Asot; to so Jeflatovi sinovi. Somerjevi sinovi so Ahi, Roaga, Haba in Aram. Sinovi njegovega brata Helema so Sufa, Jemna, Seles in Amal. Sufovi sinovi so Sue, Harnafer, Sual, Beri in Jamra, Bosor, Hod, Sama, Salusa, Jetran in Bera. Jeterjevi sinovi so Jefone, Fasfa in Ara. Olovi sinovi so Aree, Haniel in Resija. Vsi ti so bili Aserjevi sinovi, družinski poglavarji, izbrani vojni junaki, prvaki med knezi. Njih rodovnik je štel šestindvajset tisoč za vojsko sposobnih mož. Benjamin je imel svojega prvorojenega sina Bela, drugega Asbela, tretjega Ahara, četrtega Nohaa in petega Rafa. Belovi sinovi so bili Adar, Gera, Abiud, Abisue, Naaman, Ahoe, Gera, Sefufan in Huram. To so Aodovi sinovi. To so družinski poglavarji prebivalcev Gabae. Pregnali so jih v Manahat: Naaman, Ahija in Gera; le-ta jih je pregnal; imel pa je sina Oza in Ahiuda. Saharaim je dobil sinove na moabski planjavi, potem ko je odpustil svoji ženi Husimo in Baro, in sicer je imel od svoje žene Hodese Jobaba, Sebija, Mosa, Molkoma, Jehusa, Sekija in Marma. To so njegovi sinovi, družinski poglavarji. Od Husime je imel sina Abitoba in Elfaala. Elfaalovi sinovi so Heber, Misaam in Samad. Ta je sezidal Ono in Lod z njegovimi naselji. Barija in Sama sta družinska poglavarja prebivalcev Ajalona, ki sta pregnala prebivalce iz Geta. Ahijo, Sesak, Jerimot, Zabadija, Arod, Eder, Mihael, Jesfa in Joha so Barijevi sinovi. Zabadija, Mosolam, Hezeki, Heber, Jesamari, Jezlija in Jobab so Elfaalovi sinovi. Jakim, Zekri, Zabdi, Elioenaj, Seletaj, Eliel, Adaja, Baraja in Samarat so Semejevi sinovi. Jesfam, Heber, Eliel, Abdon, Zekri, Hanan, Hananija, Elam, Anatotija, Jefdaja in Fanuel so Sesakovi sinovi. Samsari, Sohorija, Otolija, Jersija, Elija in Zekri so Jerohamovi sinovi. To so družinski poglavarji po rodovinah, ki so kot poglavarji prebivali v Jeruzalemu. V Gabaonu so prebivali oče Gabaona – njegovi ženi je bilo ime Maaka – njegov prvorojeni sin Abdon, dalje Sur, Kis, Baal, Nadab, Gedor, Ahijo, in Zaher. Makelot je imel sina Samaa. Tudi ti so prebivali pri svojih bratih v Jeruzalemu, nasproti svojim bratom. Ner je imel sina Kisa, Kis sina Savla, Savel sina Jonatana, Melkisua, Abinadaba in Esbaala. Jonatanov sin je Meribbaal; Meribbaal je imel sina Miha. Mihovi sinovi so Fiton, Melek, Taraa in Ahaz. Ahaz je imel sina Joada, Joada sina Alamata, Azmota in Zamrija. Zamri je imel sina Mosa, Mosa sina Banaa. Njegov sin je Rafa, njegov sin Elasa, njegov sin Asel. Asel je imel šest sinov, katerih imena so: Ezrikam, Bokru, Ismahel, Sarija, Obdija in Hanan; vsi ti so Aselovi sinovi. Sinovi njegovega brata Eseka so njegov prvorojenec Ulam, drugi Jehus in tretji Elifalet. Ulamovi sinovi so bili junaški vojni možje, lokostrelci. Tudi so imeli mnogo sinov in vnukov, sto petdeset. Vsi ti so Benjaminovi sinovi. Ves Izrael je bil zaznamovan v rodovnikih. Glej, zapisani so v knjigi Izraelovih kraljev. Juda pa je bil zaradi svoje nezvestobe odveden v pregnanstvo v Babilon. Prvi, ki so potem prebivali na svojih posestvih v svojih mestih, so bili Izraelci, duhovniki, leviti in tempeljski služitelji. V Jeruzalemu so prebivali izmed Judovih, Benjaminovih, Efraimovih in Manasejevih sinov Otej, sin Amiuda, sina Amrija, sinu Omraja, sinu Bonija, izmed potomcev Judovega sina Faresa. Izmed Silonovcev prvorojenec Asaja in njegovi sinovi. Izmed Zarovih sinov Jehuel in njih bratje, šeststo devetdeset. Izmed Benjaminovih sinov: Selum, sin Mosolama, sinu Oduja, Asanovega sina, dalje Jerohamov sin Jobanija in Ela, sin Ozija, Mohorijevega sina, in Mosolam, sin Safatija, sinu Rahuela, Jebanijevega sina, ter njih bratje po svojih rodovinah, devetsto šestinpetdeset. Vsi ti možje so bili družinski poglavarji v svojih družinah. Izmed duhovnikov: Jedaja, Jojarib, Jakin, Azarija, sin Helkija, sinu Mosolama, sinu Sadoka, sinu Merajota, sinu Ahitoba, predstojnik v hiši božji; dalje Adaja, sin Jerohama, sinu Fasurja, Melkijevega sina, in Maasaj, sin Adiela, sinu Jezra, sinu Mosolama, sinu Mosolamita, Emerjevega sina, ter njih bratje, poglavarji svojih družin, tisoč sedemsto šestdeset mož, krepki junaki za opravljanje službe v hiši božji. Izmed levitov: Semeja, sin Hasuba, sinu Ezrikama, sinu Hasabija, izmed Merarijevih sinov; Bakbakar, Heres, Galal, Matanija, sin Miha, sinu Zekrija, Asafovega sina, Obdija, sin Semeja, sinu Galala, Iditunovega sina, in Barahija, sin Asa, sinu Elkana, ki je prebival v vaseh Netofanov. Dalje vratarji: Selum, Akub, Telmon, Ahiman in njih bratje; Selum je bil načelnik. Do zdaj je pri kraljevih vratih proti vzhodu. To so vratarji v taboru Levijevih sinov. Selum, sin Koreja, sinu Abiasafa, Korejevega sina, in njegovi bratje iz njegove družine. Korejevci opravljajo službo kot čuvaji na pragu v šotoru. Že njih očetje so bili v Gospodovem taboru čuvaji pri vhodu. Nekdaj je bil njih predstojnik Eleazarjev sin Finees – Gospod bodi z njim! Mosolamijev sin Zaharija je bil vratar pri shodnem šotoru. Vseh teh, ki so bili izbrani za čuvaje na pragih, je bilo dvesto dvanajst. V rodovnike so bili vpisani v svojih vaseh. David in videc Samuel sta jim poverila njih službene dolžnosti. Ti in njih sinovi so bili pri vratih v Gospodovi hiši in pri šotoru na straži. Proti štirim vetrovom so stali vratarji, proti vzhodu, zahodu, severu in jugu. Njih bratje v svojih vaseh so morali od časa do časa prihajati za sedem dni, da so jim bili za pomoč. Kajti tisti štirje višji vratarji so imeli stalno službo. Ti, leviti, so tudi nadzorovali izbe in zakladnice v hiši božji. Prenočevali so okoli hiše božje; kajti morali so stražiti in vsako jutro odpirati. Nekateri izmed njih so skrbeli za službene posode; kajti preštete so jih prinašali in preštete odnašali. Drugi izmed njih so bili nastavljeni za orodje, za vse priprave svetišča, za belo moko, vino, olje, kadilo in dišave. Nekateri izmed sinov duhovnikov so napravljali iz dišav mazila. Eden izmed levitov, Matatija, prvorojenec Korejevca Seluma, je imel skrbeti za to, kar se je peklo v kozici. Nekaj izmed Kaatovcev, njih bratov, je bilo postavljenih za položne hlebe, da so jih pripravljali vsako soboto. To so pevci, družinski poglavarji levitov, ki so bili oproščeni službe v izbah; kajti podnevi in ponoči so bili zaposleni. To so družinski poglavarji levitov, poglavarji po svojih rodovinah, ki so prebivali v Jeruzalemu. V Gabaonu so prebivali oče Gabaona Jehiel – njegovi ženi je bilo ime Maaka – njegov prvorojeni sin Abdon, dalje Sur, Kis, Baal, Ner, Nadab, Gedor, Ahijo, Zaharija in Makelot. Makelot je imel sina Samaana. Tudi ti so prebivali pri svojih bratih v Jeruzalemu, nasproti svojim bratom. Ner je imel sina Kisa, Kis sina Savla, Savel sina Jonatana, Melkisua, Abinadaba in Esbaala. Jonatanov sin je Meribbaal; Meribbaal je imel sina Miha. Mihovi sinovi so Fiton, Melek, Taraa in Ahaz. Ahaz je imel sina Jara, Jara sina Alamata, Azmota in Zamrija. Zamri je imel sina Mosa, Mosa sina Banaa. Njegov sin je Rafaja, njegov sin Elasa, njegov sin Asel. Asel je imel šest sinov, katerih imena so: Ezrikam, Bokru, Ismahel, Sarija, Obdija in Hanan; to so Aselovi sinovi. Ko so se Filistejci bojevali z Izraelom, so Izraelci zbežali pred Filistejci in popadali pobiti na gori Gelboi. Filistejci so dohiteli Savla in njegove sinove. Pri tem so pobili Filistejci Savlove sinove Jonatana, Abinadaba in Melkisua. Tudi za Savla je bil boj hud; nanj so zadeli lokostrelci in strelci so ga hudo ranili. Tedaj je Savel rekel svojemu oprodu: »Izderi svoj meč in me prebodi z njim, da me ne pridejo ti neobrezanci zasmehovat!« Njegov oproda pa ni hotel, ker se je silno bal. V tem je Savel zagrabil meč in se nasadil nanj. Ko je njegov oproda videl, da je Savel mrtev, se je tudi sam nasadil na meč in umrl. Tako so umrli Savel in njegovi trije sinovi; tako je umrla vsa njegova hiša obenem. Ko so vsi Izraelci, ki so prebivali ob dolini, opazili, da so oni zbežali in da so Savel in njegovi sinovi mrtvi, so svoja mesta zapustili in pobegnili. Nato so prišli Filistejci in se v njih naselili. Drugo jutro so prišli Filistejci, da bi pobite oropali. Ko so našli Savla in njegove sinove, ki so padli na gori Gelboi, so ga oropali, vzeli njegovo glavo in njegovo orožje ter poslali okrog po deželi Filistejcev, da bi se to oznanilo med njih maliki in med ljudstvom. Njegovo orožje so položili v tempelj svojega boga, njega lobanjo pa pribili v Dagonovem templju. Ko je ves Jabes v Galaadu vse to slišal, kar so Filistejci storili Savlu, so se vzdignili vsi vojaki ter vzeli Savlovo truplo in trupla njegovih sinov. Prinesli so jih v Jabes, pokopali njih kosti pod terebinto v Jabesu in se postili sedem dni. Tako je umrl Savel zaradi svoje nezvestobe, s katero se je pregrešil zoper Gospoda, ker se ni držal Gospodove besede, in tudi zato, ker je za svèt vprašal duha mrtvih, namesto da bi se bil obrnil na Gospoda. Zato ga je pustil umreti in je kraljestvo naklonil Isajevemu sinu Davidu. Tedaj se je zbral ves Izrael pri Davidu v Hebronu in rekel: »Glej, tvoja kost smo in tvoje meso! Že poprej, ko je bil še Savel kralj, si ti vodil Izraela na vojsko in nazaj. Tebi je Gospod, tvoj Bog, obljubil: ‚Ti boš pasel moje ljudstvo Izraela in ti boš knez čez moje ljudstvo Izraela.‘« Ko so prišli vsi Izraelovi starešine h kralju v Hebron, je David sklenil z njimi v Hebronu zavezo pred Gospodom. Potem so mazilili Davida za kralja čez Izraela, po Gospodovem povelju, ki ga je dal po Samuelu. David je šel z vsem Izraelom v Jeruzalem, to je Jebus. Ondi so bili prebivalci dežele Jebusejci. Prebivalci v Jebusu so rekli Davidu: »Ne prideš tu noter.« David pa je osvojil grad Sion, to je Davidovo mesto. In David je rekel: »Kdor koli pobije Jebusejce prvi, bo poglavar in vojvoda.« Sarvijin sin Joab je prišel prvi gor in je postal poglavar. David se je nastanil v gradu; zato so ga imenovali Davidovo mesto. Pozidal je mesto okrog in okrog od Mela do obzidja, Joab pa je popravil ostalo mesto. Tako je David vedno bolj napredoval v moči in Gospod nad vojskami je bil z njim. To so najimenitnejši Davidovi junaki, ki so ga pri njegovem kraljevanju krepko podpirali z vsem Izraelom vred in so ga tako po Gospodovi besedi postavili za kralja čez Izraela. In to je seznam Davidovih junakov: Hakamonijev sin Jesbaam, prvi izmed treh. Ta je zavihtel svojo sulico zoper tristo in jih hkrati pobil. Za njim je bil Ahohičan Eleazar, Dodov sin; ta je bil med tremi junaki. Ta je bil z Davidom v Fesdomimu, ko so se Filistejci tam zbirali za bitko … Tam je bil kos polja, polnega ječmena. Ko so ljudje pred Filistejci zbežali, so se ustopili sredi polja in ga obvarovali ter pobili Filistejce. In Gospod je podelil veliko zmago. Trije najimenitnejši izmed tridesetih so šli k Davidu k skali v votlino Odolam, ko je vojska Filistejcev taborila v Rafaimski dolini. David je bil takrat v trdnjavi, straža Filistejcev pa je bila takrat v Betlehemu. Ko je David izrazil željo: »Kdo mi bo dal piti vode iz vodnjaka pri betlehemskih vratih?« so ti trije junaki prebili tabor Filistejcev, zajeli vode iz vodnjaka pri betlehemskih vratih, jo vzeli in prinesli Davidu. Pa je ni hotel piti, temveč jo je izlil Gospodu z besedami: »Nikakor ne, Bog, da bi to storil! Ali naj pijem kri teh mož z njih življenjem vred? Kajti z nevarnostjo svojega življenja so mi jo prinesli.« Zato je ni hotel piti. To so storili ti trije junaki. Joabov brat Abisaj je bil poglavar tridesetih. Ta je zavihtel svojo sulico zoper tristo in jih pobil. Imel je sloveče ime pri treh. Ker se je posebno odlikoval med tridesetimi, je postal njih poveljnik; a onih treh ni dosegel. Jojadov sin Banaja iz Kabseela je bil hraber mož, zelo podjeten. Ubil je dva junaka iz Moaba. Tudi je stopil dol ter ubil leva sredi jame ob snežnem dnevu. Ubil je tudi Egipčana, pet komolcev dolgega velikana. Dasi je Egipčan imel v roki sulico kakor tkalčje vratilo, je šel nadenj s palico, iztrgal Egipčanu sulico iz roke in ga ubil z njegovo sulico. To je storil Jojadov sin Banaja. Imel je sloveče ime pri treh junakih. Odlikoval se je med tridesetimi; a onih treh ni dosegel. David ga je postavil na čelo svoje telesne straže. Hrabri junaki so bili: Joabov brat Asael, Dodov sin Elhanan iz Betlehema, Samot iz Haroda, Heles iz Falona, Akesov sin Hira iz Tekue, Abiezer iz Anatota, Sobokaj iz Huse, Ilaj iz Ahoha, Maharaj iz Netofe, Baanov sin Heled iz Netofe, Ribajev sin Itaj iz Gabaata Benjaminovih sinov, Banaja iz Faratona, Huraj iz Nahalegaasa, Abiel iz Arbe, Azmavet iz Bahurima, Eliaba iz Salabona, Beneasem iz Gezona, Sagejev sin Jonatan iz Arara, Saharjev sin Ahiam iz Arara, Urov sin Elifal, Hefer iz Mehere, Ahija iz Falona, Hesro iz Karmela, Asbajev sin Naaraj, Natanov brat Joel, Agarajev sin Mibahar, Amonec Selek, Naharaj iz Berota, oproda Sarvijinega sina Joaba, Jetrejec Ira, Jetrejec Gareb, Hetejec Urija, Oholijev sin Zabad, Sizov sin Adina, Rubenovec, poglavar Rubenovcev, in z njim tridesetorica: Maakov sin Hanan in Josafat iz Matana, Ozija iz Astarota, Sama in Jehiel, Hotamova sinova iz Aroera, Semrijev sin Jedihel in njegov brat Joha iz Tose, Eliel iz Mahuma, Elnaemova sinova Jeribaj in Josaja, Moabec Jetma, Eliel, Obed in Jasiel iz Masobije. Ti so prišli k Davidu v Sikeleg, ko se je moral še umikati pred Kisovim sinom Savlom. Tudi ti so bili med junaki, ki so pomagali v boju, oboroženi z lokom, ki so z desnico in levico metali kamne in z lokom streljali puščice. Izmed Benjaminovcev, Savlovih bratov, so bili: poglavar Ahiezer in Joas, sinova Gabaačana Samaa, Jaziel in Falet, Azmotova sinova, Baraha in Jehu iz Anatota; Samaja iz Gabaona, junak med tridesetimi in poveljnik tridesetih, Jeremija, Jahaziel, Johanan in Jezabad iz Gedere; Eluzaj, Jerimut, Baalija, Samarija in Safatija iz Harufa; Elkana, Jesija, Azareel, Joezer in Jesbaam iz Karehima; Joela in Zabadija, Jerohamova sinova iz Gedora. Tudi izmed Gadovcev so prestopili hrabri junaki k Davidu v trdnjavo v puščavi, v boju izurjeni vojaki, noseči ščit in sulico, ki so bili podobni levom in hitri kot gazele v gorah. Poglavar je bil Ezer, drugi Obdija, tretji Eliab, četrti Masmana, peti Jeremija, šesti Eti, sedmi Eliel, osmi Johanan, deveti Elzebad, deseti Jeremija, enajsti Mahbanaj. Ti so prišli izmed Gadovcev. Bili so vojni poglavarji, eden, najmanjši, postavljen čez sto, največji pa čez tisoč. Ti so bili, ki so v prvem mesecu šli čez Jordan, ko je preplavil vse svoje bregove, in so zapodili v beg vse prebivalce po nižinah proti vzhodu in zahodu. Tudi nekaj Benjaminovcev in Judovcev je prišlo k Davidu do trdnjave. David je stopil prednje, spregovoril in jim rekel: »Če prihajate z mirnim namenom, da mi pomagate, se bom iz srca združil z vami; če pa zato, da bi me izdali mojim sovražnikom, čeprav se mojih rok ne drži krivica, naj vidi to Bog naših očetov in kaznuje.« Tedaj je duh navdal poglavarja tridesetorice Amasaja: »Tvoji smo, David, in s teboj, Isajev sin. Mir, mir bodi tebi in mir tvojim pomočnikom! Kajti tebi pomaga tvoj Bog.« Nato jih je David sprejel in jih postavil za poglavarje krdelu. Tudi nekaj Manasejevcev je prestopilo k Davidu, ko je šel s Filistejci v boj zoper Savla. Vendar jim ni pomagal; kajti filistejski knezi so ga po posvetu odslovili, ker so dejali: »Z nevarnostjo za naše glave bo prestopil k svojemu gospodu Savlu.« Ko je šel v Sikeleg, so od Manaseja prestopili k njemu: Ednas, Jozabad, Jedihel, Mihael, Jozabad, Eliu in Salati, poglavarji tisočnij v Manaseju. Ti so pomagali Davidu zoper roparsko drhal. Kajti vsi so bili hrabri junaki in so postali poveljniki v vojski. Dan na dan so namreč prihajali k Davidu možje mu pomagat, dokler jih ni bila velika vojska kakor božja vojska. To pa so števila za vojsko oboroženih mož, ki so prišli k Davidu v Hebron, da bi njemu po Gospodovi besedi izročili Savlovo kraljestvo. Judovih sinov, ki so nosili ščit in sulico, je bilo šest tisoč osemsto za vojsko oboroženih. Izmed Simeonovih sinov sedem tisoč in sto hrabrih vojakov. Izmed Levijevih sinov štiri tisoč in šeststo; in Jojada, vojvoda Aronovcev, in z njim tri tisoč in sedemsto; in Sadok, mlad junak, čigar družina je imela dvaindvajset poveljnikov. Izmed Benjaminovih sinov, Savlovih bratov, tri tisoč; do tedaj se je namreč večina izmed njih zvesto držala Savlove hiše. Izmed Efraimovih sinov dvajset tisoč in osemsto hrabrih vojakov, v svojih družinah slovečih mož. Od polovice Manasejevega rodu osemnajst tisoč, ki so bili imenoma določeni, naj gredo, da postavijo Davida za kralja. Izmed Isaharjevih sinov, ki so razumeli časovne razmere, da so vedeli, kaj ima Izrael storiti, dvesto poglavarjev in pod njihovim poveljem vsi njih bratje. Od Zabulona petdeset tisoč za vojsko sposobnih, z vsem vojnim orožjem za boj opremljenih mož, da bi pomagali s popolnim srcem. Od Neftalija tisoč poveljnikov in z njimi sedemintrideset tisoč mož s ščitom in sulico. Od Danovcev osemindvajset tisoč šeststo za boj opremljenih mož. Od Aserja štirideset tisoč za vojsko sposobnih, za boj opremljenih mož. Od onkraj Jordana, od Rubenovcev, Gadovcev in polovice Manasejevega rodu sto dvajset tisoč mož z vsem vojnim orožjem. Vsi ti vojaki, razporejeni v bojne vrste, so enodušno prišli v Hebron, da bi postavili Davida za kralja čez ves Izrael. Pa tudi vsi ostali Izraelci so bili složni v tem, da bi postavili Davida za kralja. Ostali so ondi pri Davidu tri dni; jedli so in pili, ker so jim to pripravili njihovi bratje. Tudi so njih sosedje tja do Isaharja, Zabulona in Neftalija, prinesli živila na oslih, kamelah, mezgih in volih: močnate jedi, smokvine kolače, posušeno grozdje, vino, olje, goved in drobnice v obilju. Kajti radost je bila v Izraelu. David se je posvetoval s poveljniki tisočnij in stotnij, z vsakim vojvodom. Nato je rekel David vsemu Izraelovemu zboru: »Če vam je prav in je od Gospoda, našega Boga, določeno, sporočimo vsem našim ostalim bratom po vseh Izraelovih pokrajinah in z njimi duhovnikom in levitom v mestih, kjer so njihovi pašniki, naj se zberejo pri nas, da prenesemo skrinjo našega Boga k sebi! Kajti v Savlovem času se zanjo nismo menili.« Ves zbor je odgovoril, naj se tako zgodi; kajti predlog je bil vsemu ljudstvu všeč. Zbral je torej David vse Izraelce od egiptovskega Sihora do poti proti Ematu, da bi spravil skrinjo božjo iz Karjatjarima. Nato je šel David z vsem Izraelom v Baalo, v Karjatjarim, ki je na Judovem, da bi od ondod pripeljal božjo skrinjo, ki se imenuje: »Gospod, ki prestoluje na kerubih.« Peljali so božjo skrinjo na novem vozu iz Abinadabove hiše, Oza in Ahio sta peljala voz. David in ves Izrael je rajal pred Bogom na vso moč s pesmimi, citrami, harfami, bobnicami, cimbali in trobentami. Ko so prišli h Kidonovemu gumnu, je Oza stegnil roko, da bi držal skrinjo, ker sta jo vola nagnila. Tedaj se je vnela jeza Gospodova zoper Oza in ga je udaril, ker je stegnil roko proti skrinji. Umrl je tam pred Bogom. David je postal žalosten, ker je Gospod udaril Oza. Zato se imenuje tisti kraj do tega dne Faresoza. Tisti dan se je David ustrašil Boga in je rekel: »Kako naj spravim k sebi skrinjo božjo?« Zato David ni spravil skrinje k sebi v Davidovo mesto, ampak jo je dal odpeljati v hišo Obededoma iz Geta. Tako je ostala skrinja božja tri mesece pri Obededomovi hiši, znotraj njegove hiše. Gospod pa je blagoslovil Obededomovo hišo in vse, kar je imel. Tirski kralj Hiram je poslal k Davidu sle, cedrovega lesa, kamnoseke in tesarje, da bi mu sezidali palačo. David je spoznal, da ga je Gospod potrdil za kralja čez Izraela; kajti njegovo kraljestvo je bilo povišano zaradi njegovega ljudstva Izraela. David si je v Jeruzalemu privzel še več žen in tako se je rodilo Davidu še več sinov in hčerá. To pa so imena tistih, ki so se mu rodili v Jeruzalemu: Samua, Sobab, Natan, Salomon, Jebahar, Elisua, Elifalet, Noga, Nafeg, Jafija, Elisama, Beeliada in Elifalet. Ko so Filistejci slišali, da je bil David maziljen za kralja čez ves Izrael, so vsi Filistejci šli Davida iskat. Ko je David to slišal, je šel proti njim. Filistejci so prišli in se razprostrli v Rafaimski dolini. David je vprašal Gospoda: »Ali naj grem zoper Filistejce? Ali mi jih boš dal v roke?« Gospod mu je odgovoril: »Pojdi! Dal ti jih bom v roke.« Ko so prišli v Baalfarasim, jih je David tam pobil. In rekel je David: »Bog je predrl moje sovražnike po moji roki, kakor predre voda.« Zato so imenovali tisti kraj Baalfarasim. Popustili so ondi svoje bogove, ki jih je David dal sežgati v ognju. Ko so Filistejci zopet prišli in se razprostrli v dolini, je David zopet vprašal Boga. Bog mu je odgovoril: »Ne hodi za njimi! Obidi jih in udari nadnje od strani bakovih dreves! Ko boš slišal šumenje korakov po vrheh bakovih dreves, tedaj pojdi v boj! Kajti Bog pojde pred teboj, da porazi vojsko Filistejcev.« David je storil tako, kakor mu je Bog zapovedal. In pobijali so vojsko Filistejcev od Gabaona do Gazera. Davidova slava se je razširila po vseh deželah in Gospod je navdal s strahom pred njim vse narode. V Davidovem mestu si je naredil hiše. Tudi je pripravil mesto za skrinjo božjo in razpel šotor zanjo. Tedaj je David ukazal: »Nihče ne sme nositi skrinje božje razen levitov, ker je Gospod nje izvolil, da nosijo skrinjo Gospodovo in ji služijo na veke.« In zbral je David vse Izraelce v Jeruzalem, da bi spravil skrinjo Gospodovo na njeno mesto, ki ga ji je pripravil. Tudi je zbral David Aronove sinove in levite: Izmed Kaatovih sinov poglavarja Uriela in njegovih sto dvajset bratov; izmed Merarijevih sinov poglavarja Asaja in njegovih dvesto in dvajset bratov; izmed Gersonovih sinov poglavarja Joela in njegovih sto in trideset bratov; izmed Elisafanovih sinov poglavarja Semeja in njegovih dvesto bratov; izmed Hebronovih sinov poglavarja Eliela in njegovih osemdeset bratov; izmed Ozielovih sinov poglavarja Aminadaba in njegovih sto in dvanajst bratov. Dalje je poklical David duhovnika Sadoka in Abjatarja in levite Uriela, Asaja, Joela, Semeja, Eliela in Aminadaba ter jim rekel: »Vi ste poglavarji levitskih družin. Posvetite se vi in vaši bratje ter prinesite skrinjo Gospoda, Izraelovega Boga, na mesto, ki sem ji ga pripravil! Ker prvikrat niste bili zraven, nas je Gospod, naš Bog, udaril. Nismo se namreč ozirali nanj, kakor bi bilo prav.« Posvetili so se torej duhovniki in leviti, da bi prinesli skrinjo Gospoda, Izraelovega Boga. Potem so leviti dvignili skrinjo božjo z nosilnima drogovoma na svoje rame, kakor je zapovedal Mojzes po Gospodovi besedi. Dalje je David ukazal poglavarjem levitov, naj nastavijo svoje brate, pevce z glasbili, s harfami, citrami in cimbali, da bi prepevali z veselim glasom. Leviti so torej nastavili Joelovega sina Hemana in izmed njegovih bratov Barahijevega sina Asafa; izmed Merarijevih sinov, njihovih bratov, Kasajevega sina Etana; in z njimi njihove brate drugega reda: Zaharija, Bena, Jaziela, Semiramota, Jahiela, Anija, Eliaba, Banaja, Maasija, Matatija, Elifaluja, Makenija, Obededoma in Jehiela, vratarje. Pevci Heman, Asaf in Etan so morali igrati na bronaste cimbale; Zaharija, Oziel, Semiramot, Jahiel, Ani, Eliab, Maasija in Banaja na harfe v visoki legi: Matatija, Elifalu, Makenija, Obededom, Jehiel in Ozaziu na harfe v nizki legi za vodstvo glasbe. Konenija, poglavar levitov pri nošnji, je vodil prenos; kajti bil je temu vešč. Barahija in Elkana sta bila vratarja pri skrinji. Duhovniki Sebenija, Josafat, Natanael, Amasaj, Zaharija, Banaja in Eliezer so trobili na trombe pred skrinjo božjo; Obededom in Jehija sta bila vratarja pri skrinji. Šli so torej David, Izraelovi starešine in poveljniki tisočnij, da bi z veseljem prenesli skrinjo zaveze Gospodove iz Obededomove hiše. Bog je pomagal levitom, ki so nosili skrinjo zaveze Gospodove. Darovali so sedem juncev in sedem ovnov. David je bil ogrnjen s plaščem iz tančice, prav tako vsi leviti, ki so nosili skrinjo, in pevci ter Konenija, voditelj prenosa in pevcev. David je nosil tudi platnen naramnik. Tako je prenesel ves Izrael skrinjo zaveze Gospodove z radostnim vzklikanjem in trobljenjem na rog, s trombami in cimbali, z brenkljanjem na harfe in citre. Ko je prišla skrinja zaveze Gospodove v Davidovo mesto, je gledala Savlova hči Mihola skozi okno in videla kralja Davida, kako je rajal in skakal, ter ga zaničevala v svojem srcu. Prinesli so torej skrinjo božjo in jo postavili sredi šotora, ki ga je David razpel zanjo; nato so darovali pred Bogom žgalne in mirovne daritve. Ko je David dokončal darovanje žgalnih in mirovnih daritev, je blagoslovil ljudstvo v Gospodovem imenu. Nato je razdelil vsem Izraelcem, možem in ženam, vsakemu hleb kruha, kos mesa in kolač iz suhega grozdja. Potem je postavil nekaj levitov za službo pri skrinji Gospodovi, ki so Gospoda, Izraelovega Boga, hvalili, zahvaljevali in slavili, in sicer Asafa kot načelnika in Zaharija kot drugega za njim, dalje Jahiela, Semiramota, Jehiela, Matatija, Eliaba, Banaja, Obededoma in Jehiela z glasbili, s harfami in citrami; Asaf naj bi udarjal na cimbale, duhovnika Banaja in Jahaziel pa stalno trobila na trombe pred božjo skrinjo zaveze. Takrat, tisti dan, je David prvič izročil Asafu in njegovim bratom slavospev Gospodu: Slavite Gospoda, kličite njegovo ime, oznanjujte med ljudstvi njegova dela! Pojte mu, igrajte mu, vsa njegova čudesa pripovedujte! Ponašajte se z njegovim svetim imenom, veseli naj se srce teh, ki iščejo Gospoda! Iščite Gospoda in njegovo moč, iščite vedno njegovo obličje! Spominjajte se njegovih čudes, ki jih je storil, njegovih znamenj in sodb njegovih ust, zarod Izraela, njegovega hlapca, sinovi njegovega izvoljenca Jakoba! On, Gospod, je naš Bog. Po vsej zemlji veljajo njegove sodbe. Na veke se spominja svoje zaveze, besede, ki jo je ukazal tisoč rodovom, zaveze, ki jo je sklenil z Abrahamom, in svoje prisege, dane Izaku. Za Jakoba jo je potrdil kot zakon, za Izraela kot večno zavezo, ko je rekel: »Dal ti bom kanaansko deželo kot vaš dedni delež.« Ko jih je bilo še malo število, prav malo, in so v njej bili kot tujci, in so hodili od naroda do naroda, od enega kraljestva do drugega ljudstva, ni dopustil nikomur, da bi jih stiskal, ampak je zaradi njih kaznoval kralje: »Mojih maziljencev se ne dotikajte in ne prizadevajte hudega mojim vidcem!« Pojte Gospodu vse dežele, oznanjujte dan na dan njegovo zveličanje! Pripovedujte med narodi o njegovem veličastvu, med vsemi ljudstvi o njegovih čudovitih delih! Kajti velik je Gospod in nad vse hvale vreden, bolj strašen ko vsi bogovi. Kajti vsi bogovi narodov so prividi, Gospod pa je nebesa naredil. Veličastvo in dostojanstvo stopata pred njim, moč in sijaj sta v njegovem svetišču. Dajte Gospodu, ljudski rodovi, dajte Gospodu slavo in moč! Dajte Gospodu slavo njegovega imena! Prinesite daritev in stopite v njegove dvore, molite Gospoda v svetem okrasju! Drhti pred njim vsa zemlja! Utrdil je svet, da ne omahne. Veselé naj se nebesa in zemlja naj se raduje in med narodi naj govoré: »Gospod je kralj!« Šumi naj morje in kar ga napolnjuje, vriska naj polje in vse, kar je na njem. Tedaj se bo radovalo drevje v gozdu pred Gospodom, ker pride vladat zemljo. Slavite Gospoda, ker je dober, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje! Recite: Pomagaj nam, Bog naše rešitve! Zberi nas, reši izmed narodov, da bomo slavili tvoje sveto ime in se veličali s tvojo hvalo! Hvaljen bodi Gospod, Izraelov Bog, od vekomaj do vekomaj! In vse ljudstvo je reklo »Amen« in »Hvala Gospodu!« Potem je pustil tam pred skrinjo zaveze Gospodove Asafa in njegove brate, da bi stalno, kakor bo zahteval sleherni dan, opravljali službo pred skrinjo; dalje Obededoma in oseminšestdeset njegovih bratov, Obededoma, Iditunovega sina, in Hosa kot vratarja; toda duhovnika Sadoka in njegove brate duhovnike pred prebivališčem Gospodovim na višini v Gabaonu, da bi stalno zjutraj in zvečer darovali Gospodu žgalne daritve na žgalnem oltarju, povsem tako, kakor je pisano v postavi Gospodovi, ki jo je dal Izraelu. Pri njih sta bila Heman in Iditun in drugi, ki so bili izbrani in imenoma zaznamovani, da bi »hvalili Gospoda, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje«. Pri njima, pri Hemanu in Iditunu, so bile trombe in cimbale za godce in glasbila za božje pesmi; Iditunovi sinovi pa so bili za vratarje. Potem je odšlo vse ljudstvo, vsak na svoj dom. Tudi David se je vrnil, da bi blagoslovil svojo družino. Ko je David prebival v svoji palači, je rekel David preroku Natanu: »Glej, jaz stanujem v cedrovi palači, skrinja zaveze Gospodove pa je pod šotorskimi preprogami.« Natan je Davidu odgovoril: »Stori vse, kar je v tvojem srcu, kajti Bog je s teboj!« A še tisto noč je Natanu prišla beseda božja: »Pojdi in povej mojemu služabniku Davidu: ‚Tako govori Gospod: Ti mi ne boš zidal hiše za stanovanje. Saj nisem prebival v hiši od dne, ko sem odpeljal Izraela, do tega dne, temveč sem potoval od enega šotora in prebivališča do drugega. Kjer koli sem hodil med vsem Izraelom, ali sem mar rekel kateremu izmed Izraelovih sodnikov, ki sem jim zapovedal pasti moje ljudstvo, besedo: Zakaj mi niste postavili cedrove hiše?‘ Zdaj torej tako povej mojemu služabniku Davidu: ‚Tako govori Gospod nad vojskami: Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil knez mojemu ljudstvu Izraelu. Bil sem s teboj, kjer koli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje sovražnike. Naredil ti bom ime enako imenu velikašev na zemlji. Določil bom kraj svojemu ljudstvu Izraelu in ga vanj zasadil, da bo prebivalo na svojem in se mu ne bo treba več bati in ga hudobneži ne bodo več stiskali kakor poprej, od časa, ko sem postavil sodnike čez svoje ljudstvo Izraela. Vse tvoje sovražnike bom ponižal in ti oznanjam, da ti bo Gospod sezidal hišo. Ko se ti dopolnijo dnevi in pojdeš k svojim očetom, bom določil tvojega potomca, enega izmed tvojih sinov, za tvojega naslednika in bom utrdil njegovo kraljestvo. Ta mi bo sezidal hišo in njegov prestol bom utrdil na veke. Jaz mu bom oče, on mi bo sin. Svoje milosti mu ne bom odtegnil, kakor sem jo odtegnil njemu, ki je bil pred teboj. Postavil ga bom v svoji hiši in v svojem kraljestvu na veke. Njegov prestol bo utrjen na veke.‘« Natančno po vseh teh besedah in po vsej tej prikazni je Natan govoril Davidu. Tedaj je vstopil kralj David, se ustavil pred Gospodom in rekel: »Kdo sem jaz, Gospod Bog, in kaj je moja hiša, da si me do semle pripeljal? A to se je zdelo še premalo tvojim očem, o Bog; govoril si marveč o hiši svojega služabnika tudi za daljno prihodnost. Ravnal si z menoj kot z imenitnim človekom, Gospod Bog. Kaj naj ti še dalje David govori o časti, ki si jo izkazal svojemu hlapcu? Saj poznaš svojega služabnika. Gospod, zaradi svojega hlapca in po svojem srcu si storil vse te velike reči, da si razodel vse te velike reči. Gospod, ni ga tebi enakega. Razen tebe ni Boga po vsem tem, kar smo slišali s svojimi ušesi. Kateri narod na zemlji je kot tvoje ljudstvo Izrael, zaradi katerega je Bog prišel, da si ga je odkupil za ljudstvo, si pridobil ime z velikimi in strašnimi deli ter pregnal narode pred svojim ljudstvom, ki si ga rešil iz Egipta? Določil si svoje ljudstvo Izraela na veke sebi za ljudstvo, in ti, Gospod, si postal njih Bog. Gospod, naj se torej za vselej uresniči beseda, ki si jo govoril o svojem služabniku in njegovi hiši, ter stori, kakor si obljubil! Naj bo trdno, naj se poveličuje tvoje ime na veke in naj se govori: ‚Gospod nad vojskami je Izraelov Bog, je Bog za Izraela!‘ In hiša tvojega služabnika Davida naj bo utrjena pred teboj. Ti namreč, moj Bog, si razodel svojemu služabniku, da mu boš sezidal hišo; zato se je tvoj služabnik opogumil, da je molil pred teboj. Zdaj tedaj, Gospod, ti si Bog in si napovedal svojemu služabniku te dobrine. Zdaj si torej začel blagoslavljati hišo svojega služabnika, da bo obstala pred teboj na veke! Kajti, kar ti, Gospod, blagosloviš, je blagoslovljeno na veke.« Potem je David potolkel Filistejce in jih podjarmil; vzel je Get in njegova naselja iz rok Filistejcev. Tudi je potolkel Moabce in Moabci so postali podložni Davidu in plačevali davek. David je potolkel tudi Adarezerja, kralja v Sobi pri Ematu, ko se je napotil, da bi si utrdil oblast na veletoku Evfratu. In David mu je vzel tisoč voz, sedem tisoč konjenikov in dvajset tisoč pešcev. Vse konje pa je David ohromil, le za sto voz jih je pustil. Ko so Aramci iz Damaska prišli Adarezerju, kralju v Sobi, na pomoč, je David pobil izmed Aramcev dvaindvajset tisoč mož. In David je postavil namestnike v Aramu ob Damasku. Aramci so postali podložni Davidu in plačevali davek. Tako je Gospod pomagal Davidu, kamor koli je šel. David je vzel zlate ščite, ki so jih imeli Adarezerjevi hlapci, in jih prinesel v Jeruzalem. Iz Adarezerjevih mest Tebata in Kuna pa je vzel David zelo veliko brona, iz katerega je Salomon naredil bronasto morje, stebra in bronaste posode. Ko je Tov, kralj v Ematu, slišal, da je David porazil vso vojsko Adarezerja, kralja v Sobi, je poslal svojega sina Adorama h kralju Davidu, da bi ga pozdravil in mu čestital, da se je bojeval zoper Adarezerja in ga porazil; Adarezer se je namreč vedno vojskoval zoper Tova; prinesel je s seboj vsakovrstne zlate, srebrne in bronaste posode. Tudi te je kralj David posvetil Gospodu s srebrom in z zlatom vred, ki ga je pobral od vseh narodov, od Edomcev, Moabcev, Amoncev, Filistejcev in Amalečanov. Sarvijin sin Abisaj je potolkel osemnajst tisoč Edomcev v Solni dolini. V Edomu je postavil namestnike in vsi Edomci so postali Davidu podložni. Gospod je namreč pomagal Davidu, kamor koli je šel. David je tedaj kraljeval vsemu Izraelu; vsemu svojemu ljudstvu je sodil in delil pravico. Sarvijin sin Joab je bil poveljnik vojske, Ahiludov sin Josafat je bil letopisec. Ahitobov sin Sadok in Abjatarjev sin Ahimelek sta bila duhovnika in Susa je bil pisar. Jojadov sin Banaja je bil vodja Keretejcev in Feletejcev. Davidovi sinovi pa so bili prvi za kraljem. Umrl pa je kralj Amonovih sinov Naas in namesto njega je zavladal njegov sin. David je rekel: »Naklonjen hočem biti Naasovemu sinu Hanonu, ker je bil njegov oče meni naklonjen.« Zato je poslal David sle, da bi ga potolažil zaradi njegovega očeta. Ko so Davidovi hlapci prišli v deželo Amonovih sinov, da bi ga tolažili, so rekli knezi Amonovih sinov Hanonu: »Mar misliš, da hoče David častiti tvojega očeta, ker ti pošilja tolažnike? Ali niso prišli njegovi hlapci k tebi zato, da bi preiskali, ogledali in razdejali deželo?« Zato je dal Hanon Davidove hlapce prijeti, jih obriti in jim oblačila na pol odrezati do sedala, nato jih je odpustil. Ko je prišlo sporočilo o teh možeh k Davidu, jim je naproti poslal sle; kajti možje so bili zelo osramočeni. Kralj jim je sporočil: »Ostanite v Jerihi, dokler vam ne zraste brada, potem se vrnite!« Amonovi sinovi so videli, da so se zamerili Davidu; zato so Hanon in Amonovi sinovi poslali tisoč talentov srebra, da bi si najeli vóz in konjenikov od Aramcev v Aramnaharaimu in od Aramcev v Maahi in Sobi. Najeli so si torej dvaintrideset tisoč voz in kralja iz Maahe z ljudstvom. Ti so prišli in se utaborili pred Medabo. Tudi Amonovi sinovi so se zbrali iz svojih mest ter prišli na boj. Ko je David to slišal, je poslal Joaba z vso vojsko junakov. Amonovi sinovi so nastopili in se pred mestnimi vrati postavili v bojno vrsto; kralji pa, ki so bili prišli, so bili posebej na polju. Ko je Joab videl, da mu preti napad od spredaj in od zadaj, si je izbral najbolj izbrane Izraelce in se postavil Aramcem nasproti. Ostalo vojsko je izročil svojemu bratu Abisaju, da so se postavili Amonovim sinovom nasproti. Rekel je: »Če bodo Aramci močnejši od mene, mi bodi ti v pomoč! Če pa bodo Amonovi sinovi močnejši kot ti, pridem jaz tebi na pomoč. Bodi pogumen in hrabro se bojujva za naše ljudstvo in za mesta našega Boga! Gospod pa naj stori, kar je prav v njegovih očeh.« Ko je tedaj Joab z vojaki, ki so bili pri njem, stopil v boj z Aramci, so ti zbežali pred njim. Ko pa so Amonovi sinovi videli, da so Aramci pobegnili, so tudi sami zbežali pred njegovim bratom Abisajem in se umaknili v mesto. Nato se je Joab vrnil v Jeruzalem. Ko so Aramci videli, da so jih Izraelci premagali, so poslali sle, da bi poklicali Aramce, ki so bili onkraj veletoka; Sofah, knez Adarezerjeve vojske, jim je bil poveljnik. Ko so Davidu to naznanili, je zbral ves Izrael, prekoračil je Jordan, prišel k njim in se postavil njim nasproti. Ko se je David postavil v boj zoper Aramce, so se ti z njim bojevali. Toda Aramci so zbežali pred Izraelom. David je uničil izmed Aramcev sedem tisoč borcev na vozeh in štirideset tisoč pešcev; tudi poveljnika vojske Sofaha je usmrtil. Ko so Adarezerjevi hlapci videli, da so jih Izraelci premagali, so sklenili mir z Davidom ter se mu vdali. In Aramci niso več hoteli pomagati Amonovim sinovom. Po preteku leta, ob času, ko hodijo kralji na vojsko, je Joab peljal vojsko v boj in opustošil deželo Amonovih sinov. Potem je šel in oblegal Rabo. David je ostal v Jeruzalemu. Ko pa je Joab Rabo premagal in jo razdejal, je David vzel njihovemu kralju krono z glave in našel, da je tehtala talent zlata. Na njej so bili dragoceni kamni in se je prilegala Davidovi glavi. Tudi zelo veliko plena je odpeljal iz mesta. Ljudstvo, ki je bilo v njem, je odvedel in jih postavil k žagam, železnim konicam in sekiram. Tako je storil David vsem mestom Amonovih sinov. Zatem se je David z vsem ljudstvom vrnil v Jeruzalem. Potem je nastala vojska s Filistejci v Gazeru. Takrat je Sobokaj iz Huse ubil Safaja, ki je bil iz rodu velikanov; tako jih je ponižal. Bila je zopet vojska s Filistejci. Jairjev sin Elhanan je ubil Lahmija, brata Getejca Goljata, čigar kopjišče je bilo kakor tkalčje vratilo. Ko je še bila vojska v Getu, je nastopil velik mož, ki je imel na rokah in nogah po šest prstov, skupaj štiriindvajset. Tudi ta je bil iz rodu velikanov. Ko je sramotil Izraela, ga je ubil Jonatan, sin Davidovega brata Samaa. Ti so bili iz rodu velikanov v Getu in so padli po roki Davidovi in njegovih hlapcev. Satan pa se je vzdignil zoper Izraelce in izpodbodel Davida, da bi preštel Izraela. In David je velel Joabu in vojskovodjem: »Pojdite, preštejte Izraelce od Bersabe do Dana in mi sporočite, da bom vedel njih število!« Joab je odgovoril: »Gospod naj pomnoži svoje ljudstvo, da jih bo stokrat toliko, kakor jih je! Ali niso, moj gospod in kralj, vsi ti hlapci mojega gospoda? Čemu to terja moj gospod? Zakaj naj bo to Izraelu v krivdo?« Toda kraljeva beseda je Joaba primorala. Joab je odšel in obhodil ves Izrael in se vrnil v Jeruzalem. Joab je izročil Davidu število preštetega ljudstva; in bilo je v vsem Izraelu en milijon sto tisoč z mečem oboroženih mož, v Judu pa štiristo sedemdeset tisoč z mečem oboroženih mož. Levija in Benjamina pa ni štel z njimi; kajti kraljevo povelje je bilo Joabu zoprno. Tudi Bogu ni bilo to povelje všeč, zato je udaril Izraela. In David je Bogu rekel: »Zelo sem grešil s tem, kar sem storil. Ali zdaj odpusti, prosim, krivdo svojemu hlapcu; kajti ravnal sem zelo nespametno!« In Gospod je rekel Gadu, Davidovemu vidcu: »Pojdi in Davidu povej: ‚Tako govori Gospod: Troje ti predlagam; izberi si eno izmed tega, da ti storim!‘« Gad je prišel k Davidu in mu rekel: »Tako govori Gospod: Izberi si, ali tri leta lakote, ali da tri mesece bežiš pred svojimi nasprotniki, tako da te doseže meč tvojih sovražnikov, ali da bo tri dni v deželi Gospodov meč, kuga, in da Gospodov angel pokončava vse Izraelovo ozemlje. Zdaj torej glej, kaj naj odgovorim njemu, ki me je poslal!« David je rekel Gadu: »Zelo sem v stiski. Rajši padem Gospodu v roke; kajti njegovo usmiljenje je veliko. Ljudem pa ne bi rad padel v roke.« Gospod je torej poslal kugo nad Izraela in umrlo je izmed Izraela sedemdeset tisoč mož. Tudi nad Jeruzalem je poslal Bog angela, da bi ga pokončal. Ko pa ga je pokončaval, se je ozrl Gospod in mu je bilo žal zaradi hudega, zato je rekel angelu, ki je pokončaval: »Dosti je, umakni zdaj svojo roko!« Stal pa je Gospodov angel pri gumnu Jebusejca Ornana. Ko je David povzdignil oči, je videl Gospodovega angela stati med zemljo in nebom z golim mečem v roki, ki je bil iztegnjen proti Jeruzalemu. Tedaj so padli David in starešine, oblečeni v raševino, na svoje obraze. David pa je rekel Bogu: »Ali nisem jaz ukazal ljudskega štetja? Jaz sem, ki sem se pregrešil in hudo storil; ti pa, ovce, kaj so storili? Gospod, moj Bog, tvoja roka bodi, prosim, zoper mene in zoper hišo mojega očeta, ne pa zoper tvoje ljudstvo v pogubo!« Tedaj je Gospodov angel zapovedal Gadu, da pove Davidu, naj gre David in postavi oltar Gospodu na gumnu Jebusejca Ornana. Šel je torej David po Gadovi besedi, ki jo je govoril v Gospodovem imenu. Ornan se je obrnil in videl angela, njegovi štirje sinovi pri njem pa so se skrili; Ornan je namreč mlatil pšenico. David je torej prišel k Ornanu. Ko se je Ornan ozrl in zagledal Davida, je stopil z gumna in se priklonil Davidu z obrazom do tal. David je rekel Ornanu: »Daj mi prostor tega gumna, da na njem sezidam oltar Gospodu! Prepusti mi ga za polno ceno, da neha kuga med ljudstvom!« Ornan je Davidu odgovoril: »Vzemi si ga! Moj gospod in kralj naj stori, kar je dobro v njegovih očeh. Glej, dam ti vole v žgalno daritev in mlatilni vitel za drva in pšenico v jedilno daritev; vse to ti darujem.« Kralj David pa je Ornanu odvrnil: »Nikakor, marveč kupiti hočem to za polno ceno. Kajti nočem vzeti, kar je tvojega za Gospoda, da bi daroval žgalno daritev, ki me nič ne stane.« David je torej dal Ornanu za prostor šeststo zlatih seklov v teži. Nato je David sezidal ondi oltar Gospodu ter daroval žgalne in mirovne daritve. Ko je poklical Gospoda, mu je ta odgovoril z ognjem, ki je prišel iz nebes na žgalni oltar. In Gospod je ukazal angelu, da je vtaknil svoj meč spet v nožnico. Ker je David videl, da ga je Gospod uslišal na gumnu Jebusejca Ornana, je tisti čas tam opravljal daritve. Gospodov šotor, ki ga je naredil Mojzes v puščavi, in žgalni oltar pa sta bila tisti čas na višini v Gabaonu. Toda David ni mogel hoditi predenj, da bi častil Boga, ker je bil v strahu pred mečem Gospodovega angela. In David je rekel: »To je hiša Gospoda, Boga, in to je žgalni oltar za Izraela.« David je ukazal, naj zberejo tujce, ki so bili v Izraelovi deželi, in nastavil za zidanje hiše božje kamnoseke, da bi obdelovali kamne. David je pripravil tudi veliko železa za žeblje pri vratnicah in za vezi, dalje toliko brona, da se ni dal tehtati in celo cedrovih debel brez števila; kajti Sidonci in Tirci so navozili Davidu veliko cedrovega lesa. David je namreč rekel: »Moj sin Salomon je mlad in nežen; hiša pa, ki se naj zida Gospodu, mora biti nad vse veličastna, da bo slavna in poveličevana po vseh deželah; zato bom naredil zanj priprave.« David je torej pred svojo smrtjo veliko reči pripravil. Nato je poklical svojega sina Salomona in mu naročil, naj zida hišo Gospodu, Izraelovemu Bogu. David je rekel Salomonu: »Moj sin, jaz sem nameraval sezidati hišo imenu Gospoda, svojega Boga, pa mi je prišla beseda Gospodova: ‚Mnogo krvi si prelil in vojeval velike vojne; ti ne boš zidal hiše mojemu imenu, ker si mnogo krvi prelil pred menoj na zemljo. Glej, rodil se ti bo sin; ta bo mož miru in jaz mu bom naklonil mir pred vsemi njegovimi sovražniki naokrog. Kajti Salomon se bo imenoval in v njegovem času bom delil mir in pokoj Izraelu. Ta bo zidal hišo mojemu imenu; ta mi bo sin in jaz mu bom oče; prestol njegovega kraljestva nad Izraelom bom utrdil za večno.‘ Zdaj tedaj, moj sin, Gospod bodi s teboj, da se ti posreči postaviti hišo Gospoda, tvojega Boga, kakor je dejal o tebi! Naj ti Gospod, ko te postavi čez Izraela, dá razumnost in modrost, da boš spolnjeval postavo Gospoda, svojega Boga. Posrečilo pa se ti bo, ako boš skrbno spolnjeval zakone in naredbe, ki jih je Gospod Mojzesu zapovedal za Izraela. Bodi močan in pogumen; ne boj se in se ne plaši! Glej, v svojem truda polnem življenju sem pripravil za hišo Gospodovo sto tisoč talentov zlata in en milijon talentov srebra, dalje toliko brona in železa, da ga ni moči stehtati, ker ga je obilo. Tudi lesa in kamenja sem pripravil, k temu pa še prideneš. Vrh tega imaš pri sebi mnogo delavcev, kamnosekov, zidarjev in tesarjev, dalje vsakršnih veščakov za sleherno delo v zlatu, srebru, bronu in železu, brez števila. Vzdigni se in delaj in Gospod bodi s teboj!« Potem je David vsem Izraelovim knezom ukazal, naj pomagajo njegovemu sinu Salomonu: »Ali ni Gospod, vaš Bog, z vami in ali vam ni pripravil miru naokrog? Saj je dal prebivalce dežele v moje roke in dežela je podvržena Gospodu in njegovemu ljudstvu. Prizadevajte si torej s srcem in dušo, da boste iskali Gospoda, svojega Boga! Vzdignite se in postavite svetišče Gospoda Boga, da se skrinja zaveze Gospodove in svete božje posode prenesó v hišo, ki se naj sezida Gospodovemu imenu!« Ko se je David postaral in bil zelo v letih, je za kralja nad Izraelom postavil svojega sina Salomona. Zbral je vse Izraelove kneze in duhovnike in levite. Ko so bili prešteti leviti od tridesetih let in više, je znašalo njih število od glave do glave osemintrideset tisoč mož. »Izmed teh jih naj štiriindvajset tisoč vodi službo pri Gospodovi hiši, šest tisoč naj bo uradnikov in sodnikov, štiri tisoč vratarjev in štiri tisoč naj jih hvali Gospoda z glasbili, ki sem jih naredil za hvalospeve.« David jih je razdelil v oddelke po Levijevih sinovih, po Gersonu, Kaatu in Merariju. Gersonovca sta bila Ladan in Semej. Ladanovi sinovi so bili poglavar Jahiel, Zetam in Joel, trije. Semejevi sinovi so bili Salomit, Hoziel in Aran, trije. To so bili poglavarji Ladanovih družin. Dalje so bili Semejevi sinovi Lehet, Ziza, Jehus in Barija; to so bili Semejevi sinovi, štirje. Lehet je bil poglavar, Ziza drugi; Jehus in Barija nista imela mnogo sinov, zato so jih šteli za eno družino in skupino. Kaatovi sinovi so bili Amram, Isaar, Hebron in Oziel, štirje. Amramova sinova sta bila Aron in Mojzes. Aron pa je bil odločen za to, da bi s svojimi sinovi vedno opravljal najbolj sveta dejanja, da bi na veke zažigal kadilo pred Gospodom, mu služil in v njegovem imenu blagoslavljal. Mojzes je bil mož božji; njegovi sinovi so se prištevali k Levijevemu rodu. Mojzesova sinova sta bila Gersam in Eliezer. Gersamov sin je bil poglavar Subael. Eliezerjev sin je bil poglavar Rohobija. Drugih sinov Eliezer ni imel, Rohobijevi sinovi pa so se silno pomnožili. Isaarjev sin je bil poglavar Salemot. Hebronovi sinovi so bili: poglavar Jeriav, drugi Amarija, tretji Jahaziel, četrti Jekmaam. Ozielova sinova sta bila: poglavar Miha, drugi Jesija. Merarijeva sinova sta bila Moholi in Musi. Moholijeva sinova sta bila Eleazar in Kis. Eleazar je umrl, pa ni imel sinov, ampak samo hčere; te so vzeli njih bratje, Kisovi sinovi. Musijevi sinovi so bili Moholi, Eder in Jerimot, trije. To so bili Levijevi sinovi po svojih družinah, družinski poglavarji, kakor so bili imenoma od glave do glave prešteti; ti so bili zaposleni pri službi v Gospodovi hiši od dvajsetega leta in više. David je namreč dejal: »Gospod, Izraelov Bog, je mir naklonil svojemu ljudstvu in se v Jeruzalemu nastanil na veke.« Zato tudi levitom ni bilo več treba nositi svetega šotora in vseh priprav, ki so bile potrebne za službo v njem. Po poslednjih Davidovih ukazih so bili namreč Levijevi sinovi prešteti od dvajsetega leta in više. Kajti njihova dolžnost je bila, da so Aronovim sinovom pomagali pri službi v Gospodovi hiši. Nadzorovali so dvore in izbe in očiščevanje vseh svetih reči ter opravljali delo v službi pri hiši božji. Skrbeli so za položne hlebe, za belo moko pri jedilni daritvi, za opresne mlince, za pečenje v kozici in umešeno pecivo, kakor tudi za votlo in dolžinsko mero. Nastopili so vsako jutro, da so Gospoda slavili in hvalili, prav tako tudi na večer; tudi pri vsakem darovanju žgalnih daritev za Gospoda ob sobotah, mlajih in praznikih, kolikor jih je po predpisu bilo treba stalno darovati pred Gospodom. Tako so opravljali posle pri shodnem šotoru, posle pri svetišču in posle pri svojih bratih, Aronovih sinovih, v službi pri Gospodovi hiši. Aronovi sinovi so imeli svoje vrste. Aronovi sinovi so bili Nadab, Abiu, Eleazar in Itamar. Nadab in Abiu sta umrla pred svojim očetom in nista imela otrok; duhovniško službo pa sta opravljala Eleazar in Itamar. David jih je razdelil skupno s Sadokom izmed Eleazarjevih sinov in skupno z Ahimelekom izmed Itamarjevih sinov v vrste po njih opravilu v njihovi službi. Ker pa se je našlo, da so Eleazarjevi sinovi imeli več družinskih poglavarjev kakor Itamarjevi, so jih razdelili tako, da je prišlo na Eleazarjeve sinove šestnajst, na Itamarjeve pa osem družinskih poglavarjev. Razdelili pa so jih z žrebom, te in one. Kajti bili so tako izmed Eleazarjevih sinov kakor izmed Itamarjevih sinov knezi svetišča in knezi božji. Natanaelov sin Semeja, pisar izmed levitov, jih je zapisal vpričo kralja in knezov in duhovnika Sadoka in Abjatarjevega sina Ahimeleka ter duhovniških in levitskih družinskih poglavarjev. Po ena družina je bila izžrebana za Eleazarja in po ena za Itamarja. Prvi žreb je zadel Jojariba, drugi Jedaja, tretji Harima, četrti Seorima, peti Melkija, šesti Miamina, sedmi Akosa, osmi Abija, deveti Jozue, deseti Sehenija, enajsti Eliasiba, dvanajsti Jakima, trinajsti Hopfa, štirinajsti Isbaaba, petnajsti Belga, šestnajsti Emerja, sedemnajsti Hezirja, osemnajsti Afsesa, devetnajsti Fetahija, dvajseti Hezekiela, enaindvajseti Jahina, dvaindvajseti Gamula, triindvajseti Dalajava, štiriindvajseti Maazijava. To je njih red za njihovo službo, po katerem so morali hoditi v hišo Gospodovo po naredbi, ki jo je dal njih oče Aron, kakor mu je zapovedal Gospod, Izraelov Bog. Izmed ostalih Levijevih sinov: izmed Amramovih sinov je bil Subael, izmed Subaelovih sinov Jehedeja; od Rohobija, in sicer izmed Rohobijevih sinov poglavar Jesija; izmed Isaarjevcev Salemot, izmed Salemotovih sinov Jahat. Hebronovi so bili Jeriav, drugi Amarija, tretji Jahaziel, četrti Jekmaam. Ozielov sin je bil Miha, izmed Mihovih sinov Samir; Mihov brat je bil Jesija, izmed Jesijevih sinov Zaharija. Merarijevi sinovi so bili Moholi in Musi ter sinovi njegovega sina Oziava. Merarijevi sinovi po njegovem sinu Oziavu so bili Soam, Zahur in Hebri. Moholijev sin je bil Eleazar; ta ni imel sinov. Kisov sin je bil Jerameel. Musijevi sinovi so bili Moholi, Eder in Jerimot. To so bili Levijevi sinovi po svojih družinah. Tudi ti so žrebali kakor njihovi bratje, Aronovi sinovi, vpričo kralja Davida in Sadoka in Ahimeleka in duhovniških in levitskih družinskih poglavarjev, in sicer poglavarji prav tako kakor njihovi mlajši bratje. David je skupno s knezi vojske od Asafovih, Hemanovih in Iditunovih sinov odločil za službo tiste, ki bi naj s citrami, harfami in cimbali peli svete pesmi. Seznam mož, ki so to službo opravljali, je: Izmed Asafovih sinov: Zahur, Jožef, Natanija in Asarela, Asafovi sinovi, pod Asafovim vodstvom, ki je po kraljevi naredbi gojil sveto glasbo. Od Idituna: Iditunovi sinovi Godolija, Sori, Jeseja, Hasabija in Matatija, šest, pod vodstvom svojega očeta Idituna, ki je s citrami pel slavo in hvalo Gospodu. Od Hemana: Hemanovi sinovi Bokijav, Matanjav, Oziel, Subael, Jerimot, Hananija, Hanani, Eliata, Gedelti, Romemtiezer, Jesbakasa, Meloti, Otir, Mahaziot. Vsi ti so bili sinovi Hemana, kraljevega vidca v božjih rečeh; da bi povišal njegovo moč, je dal Bog Hemanu štirinajst sinov in tri hčere. Vsi ti so po kraljevi naredbi pod vodstvom svojih očetov Asafa, Idituna in Hemana godli pri petju v hiši Gospodovi na cimbale, harfe in citre za službo v hiši božji. Bilo je pa njih število z njihovimi brati vred, ki so bili izurjeni v petju za Gospoda, sami izvedenci, dvesto oseminosemdeset. Da so določili službeni red, so žrebali, tako mlajši kakor starejši, izvedenci in učenci. Prvi žreb za Asafa je zadel Jožefa, drugi Godolija z njegovimi brati in sinovi, skupaj dvanajst; tretji Zahurja z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; četrti Isarija z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; peti Natanija z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; šesti Bokijava z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; sedmi Isreela z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; osmi Jesaja z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; deveti Matanjava z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; deseti Semeja z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; enajsti Azareela z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; dvanajsti Hasabija z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; trinajsti Subaela z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; štirinajsti Matatija z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; petnajsti Jerimota z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; šestnajsti Hananija z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; sedemnajsti Jesbakasa z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; osemnajsti Hananija z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; devetnajsti Melotija z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; dvajseti Eliata z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; enaindvajseti Otirja z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; dvaindvajseti Gedeltija z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; triindvajseti Mahaziota z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst; štiriindvajseti Romemtiezerja z njegovimi sinovi in brati, skupaj dvanajst. V vrsto vratarjev je spadal izmed Korejevcev Mosolamija, sin Koreja, potomec Abiasafa. Mosolamijevi sinovi so bili prvorojeni Zaharija, drugi Jadihel, tretji Zabadija, četrti Jatanael, peti Elam, šesti Johanan, sedmi Elioenaj. Obededomovi sinovi so bili prvorojeni Semeja, drugi Jozabad, tretji Joah, četrti Sahar, peti Natanael, šesti Amiel, sedmi Isahar, osmi Folati; kajti Bog ga je blagoslovil. Njegovemu sinu Semeju so se rodili sinovi, ki so postali poglavarji svojim družinam; kajti bili so hrabri junaki. Semejevi sinovi so bili Otni, Rafael, Obed, Elzabad, njegovi bratje, vrli možje, Eliu in Samahija. Vsi ti so bili Obededomovi potomci, ti, njihovi sinovi in bratje, vrli možje, sposobni za službo, dvainšestdeset Obededomovih. Tudi Mosolamija je imel sinove in brate, vrle može, skupaj osemnajst. Sinovi Merarijevega potomca Hosa so bili poglavar Semri – ni bilo namreč prvorojenca, zato ga je njegov oče postavil za poglavarja – drugi Helkija, tretji Tabelija, četrti Zaharija; vseh Hosovih sinov in bratov je bilo trinajst. Te vrste vratarjev, poglavarji mož, so bili na straži, da so kakor njih bratje opravljali službo v Gospodovi hiši. Žrebali so za posamezna vrata po družinah za mlajše kakor za starejše. Žreb za vzhodno stran je zadel Selemija. Tudi za njegovega sina Zaharija, razumnega svetovalca, so žrebali, in njega je žreb določil za severno stran; Obededoma za južno stran in njegove sinove za skladišče; Sefima in Hosa za zahodno stran pri Salehetskih vratih na strmi cesti, straža pri straži. Na vzhodni strani je bilo šest levitov, na severni strani na dan štirje, na južni strani na dan štirje, pri skladišču po dva in dva; pri Parbaru na zahodni strani štirje za cesto, dva za Parbar. To so vrste vratarjev izmed Korejevcev in Merarijevcev. Leviti, njihovi bratje, so nadzirali zaklade hiše božje in zaklade posvečenih reči. Med Ladanovimi potomci, to je potomci Gersonovcev, ki izhajajo od Ladana, družinskimi poglavarji Gersonovca Ladana, je bil Jehieli; Jehielijeva sinova Zetam in njegov brat Joel sta nadzirala zaklade v Gospodovi hiši. Izmed Amramovcev, Isaarjevcev, Hebronovcev in Ozielovcev je bil Subael, potomec Mojzesovega sina Gersama, glavni nadzornik zakladov. Izmed njegovih bratov, ki izhajajo od Eliezerja, čigar sin je bil Rohobija, njegov sin Isaija, njegov sin Joram, njegov sin Zekri, njegov sin Selemit, so Selemit in njegovi bratje nadzirali vse zaklade posvečenih reči, ki so jih posvetili kralj David, družinski poglavarji, tisočniki, stotniki in vojskovodje; iz vojnega plena so jih posvetili za opremo Gospodove hiše. Tudi vse, kar so posvetili videc Samuel, Kisov sin Savel, Nerov sin Abner, Sarvijin sin Joab, in vse druge posvečene reči so bile pod nadzorstvom Selemita in njegovih bratov. Izmed Isaarjevcev so bili Konenija in njegovi sinovi za uradnike in sodnike za zunanja opravila pri Izraelu. Izmed Hebronovcev so bili Hasabija in njegovi bratje, vrli možje, en tisoč sedemsto po številu, postavljeni za upravo Izraela zahodno od Jordana v vseh Gospodovih zadevah in v kraljevi službi. Med Hebronovci je bil Jerija poglavar Hebronovcev po njih rodovinah in družinah. V štiridesetem letu Davidovega kraljevanja so jih iskali in našli so se med njimi vrli junaki v Jazeru v Galaadu. Njegove brate, vrle može, dva tisoč sedemsto družinskih poglavarjev, je postavil kralj David čez Rubenovce, Gadovce in polovico rodu Manasejevcev za vse božje in kraljeve zadeve. To je seznam Izraelovih sinov po njih številu, družinskih poglavarjev, tisočnikov, stotnikov, uradnikov, ki so služili kralju v vseh opravilih oddelkov, kateri so vse mesece v letu, mesec za mesecem prihajali in odhajali. Vsak oddelek je štel štiriindvajset tisoč mož. Čez prvi oddelek za prvi mesec je bil Zabdielov sin Jesbaam; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Bil je izmed Faresovih sinov in poglavar vseh vojskovodij za prvi mesec. Čez oddelek drugega meseca je bil Ahohičan Dudija, in sicer čez svoj oddelek in oddelek kneza Makelota; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Vojvoda tretje vojske za tretji mesec je bil poglavar Banaja, sin duhovnika Jojada; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Ta Banaja je bil junak med tridesetimi in poveljnik tridesetih; čez njegov oddelek je bil njegov sin Amizabad. Četrti za četrti mesec je bil Joabov brat Asael in za njim njegov sin Zabadija; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Peti za peti mesec je bil knez Samaot, Jezerec; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Šesti za šesti mesec je bil Akesov sin Hira iz Tekue; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Sedmi za sedmi mesec je bil Heles, Faloničan izmed Efraimovih sinov; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Osmi za osmi mesec je bil Sobokaj iz Huse izmed Zarovcev; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Deveti za deveti mesec je bil Abiezer iz Anatota izmed Benjaminovcev; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Deseti za deseti mesec je bil Maharaj iz Netofe izmed Zarovcev; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Enajsti za enajsti mesec je bil Banaja iz Faratona izmed Efraimovih sinov; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Dvanajsti za dvanajsti mesec je bil Holdaj iz Netofe izmed Otonielovcev; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Knezi Izraelovih rodov so bili: pri Rubenovcih Zekrijev sin Eliezer; pri Simeonovcih Maakov sin Safatija; pri Levitih Kamuelov sin Hasabija; pri Aronovcih Sadok; pri Judovcih Davidov brat Eliu; pri Isaharjevcih Mihaelov sin Amri; pri Zabulonovcih Abdijev sin Jesmaja; pri Neftalijevcih Ozrielov sin Jerimot; pri Efraimovih sinovih Ozaziujev sin Osee; pri polovici Manasejevega rodu Fadajev sin Joel; pri polovici Manasejevega rodu v Galaadu Zaharijev sin Jado; pri Benjaminovcih Abnerjev sin Jasiel; pri Danovcih Jerohamov sin Azareel. To so bili knezi Izraelovih rodov. David pa tistih, ki jim je bilo manj ko dvajset let, ni štel, ker je Gospod obljubil, da bo razmnožil Izraela kakor zvezde na nebu. Sarvijin sin Joab je začel šteti, pa ni končal; zaradi tega je namreč prišla jeza nad Izraela. Zato število ni prišlo v knjigo letopisov kralja Davida. Kraljeve zaklade je nadziral Adielov sin Azmot, zaklade po deželi, v mestih, vaseh in stolpih pa Ozijev sin Jonatan. Poljske delavce, ki so obdelovali zemljo, je nadziral Kelubov sin Ezri; vinograde Semeja iz Rame, zaloge v vinskih hramih Afonec Zabdija; oljke in smokvino drevje v nižini Balanan iz Gedera; zaloge olja Joas; goved, ki se je pasla v Saronu, Saronec Setraj; goved v dolinah Adlijev sin Safat; kamele Izmaelec Ubil; osle Jehedeja iz Meronata; drobnico pa Agarenec Jaziz. Vsi ti so bili upravniki premoženja kralja Davida. Davidov stric Jonatan, moder in učen mož, je bil svetovalec. Hakamonijev sin Jahiel je bil pri kraljevih sinovih. Ahitofel je bil kraljev svetovalec in Husaj iz Araha kraljev prijatelj. Za Ahitofelom sta bila Banajev sin Jojada in Abjatar. Joab pa je bil kraljev vojskovodja. David je zbral v Jeruzalemu vse Izraelove kneze, namreč kneze rodov, kneze oddelkov, ki so kralju služili, kneze tisočnij in stotnij, upravnike vsega premoženja in živine, kar so imeli kralj in njegovi sinovi, z dvorniki, junaki in vsemi hrabrimi vojaki. In kralj David se je postavil na noge in rekel: »Poslušajte me, moji bratje in moje ljudstvo! Namenil sem se, da bi sezidal hišo, v kateri bi počivala skrinja zaveze Gospodove in podnožje našega Boga, in sem zidanje pripravljal. Toda Bog mi je rekel: ‚Ti ne boš zidal hiše mojemu imenu, ker si vojščak in si kri prelival.‘ Mene pa je Gospod, Izraelov Bog, izvolil izmed vse hiše mojega očeta, da bi bil kralj nad Izraelom na veke. Kajti izvolil je Juda za vojvoda in v Judovem rodu hišo mojega očeta in med sinovi mojega očeta je mene milostno postavil za kralja vsemu Izraelu. A izmed vseh mojih sinov – saj mi je dal Gospod mnogo sinov – je izvolil mojega sina Salomona, da bi sedel na prestolu Gospodovega kraljestva nad Izraelom. In rekel mi je: ‚Tvoj sin Salomon bo zidal mojo hišo in moje dvore; kajti njega sem si izvolil za sina in jaz mu bom oče. In utrdil bom njegovo kraljestvo na veke, če bo, kakor danes, stanovitno spolnjeval moje zapovedi in naredbe.‘ Zdaj tedaj vas opominjam pred očmi vsega Izraela, Gospodovega zbora, in pred ušesi našega Boga: Spolnjujte skrbno vse zapovedi Gospoda, svojega Boga, da ostanete v posesti te lepe dežele in jo v dediščino zapustite svojim sinovom za seboj na veke. Ti pa, moj sin Salomon, spoznaj Boga svojega očeta in služi mu s popolnim srcem in z voljnim duhom! Kajti Gospod preiskuje vsa srca in pozna vse misli in naklepe. Če ga boš iskal, ga boš našel, če ga boš zapustil, te bo zavrgel za vedno. Zdaj torej glej, ker te je Gospod izvolil, da sezidaš hišo za svetišče, bodi močan in pojdi na delo!« Nato je dal David svojemu sinu Salomonu načrt veže, poslopij, zakladnic, zgornjih izb, notranjih prostorov, prostora za spravni pokrov; kakor tudi načrt vsega, kar mu je bilo na umu: za dvore Gospodove hiše in vse hrame naokoli, za zakladnice hiše božje in zakladnice posvečenih reči; dalje za vrste duhovnikov in levitov, za vsa službena opravila v Gospodovi hiši in za vse posode za službo v Gospodovi hiši; za zlato po teži, za zlato za vse posamezne službene priprave, za vse priprave iz srebra po teži za vse posamezne službene priprave; dalje težo za zlate svečnike in njih zlate svetilnice po teži posameznega svečnika in njegovih svetilnic ter za srebrne svečnike po teži svečnika in njegovih svetilnic, kakor so rabili posamezne svečnike; dalje zlato po teži za mize položnih hlebov, za vsako posamezno mizo, in srebro za srebrne mize; dalje za vilice, kropilnike in kozarce iz čistega zlata in za zlate čaše po teži različnih čaš in za srebrne čaše po teži različnih čaš; dalje za kadilni oltar iz prečiščenega zlata po teži in za podobo voza, zlatih kerubov, ki razprostirata peruti ter zaslanjata skrinjo Gospodove zaveze. Vse to, vsa dela tega načrta mu je pojasnil s pisanjem iz Gospodove roke. Potem je David rekel svojemu sinu Salomonu: »Bodi močan in pogumen ter pojdi na delo! Ne boj se in se ne plaši! Kajti Gospod Bog, moj Bog, bo s teboj. Ne bo se ti odtegnil in te ne zapustil, dokler ne bodo končana vsa dela za službo v Gospodovi hiši. Glej, pripravljene so vrste duhovnikov in levitov za vso službo v hiši božji. Pri slehernem delu so pri tebi vsakršni ljudje, ki so voljni in spretni za vsako službo. Tudi so ti na uslugo knezi in vse ljudstvo za vse tvoje zapovedi.« Nato je kralj David rekel vsemu zboru: »Moj sin Salomon, edini, ki ga je Bog izvolil, je še mlad in nežen, delo pa je veliko. Kajti ta palača ni za človeka, ampak za Gospoda, Boga. Zato sem z vso močjo pripravil za hišo svojega Boga zlata za zlate predmete, srebra za srebrne, brona za bronaste, železa za železne in lesa za lesene, dalje oniksovih kamnov, kamnov za vdelavanje, črnosvetlih in pisanih kamnov, vsakovrstnih dragocenih kamnov in marmorja obilo. Iz ljubezni do hiše svojega Boga dam še, kar imam v lastni posesti zlata in srebra, za hišo svojega Boga povrh vsega tega, kar sem pripravil za sveto hišo: tri tisoč talentov zlata od ofirskega zlata in sedem tisoč talentov prečiščenega srebra, da se prevlečejo hišne stene, kakor tudi za vsakovrstne zlate in srebrne predmete in za vsa dela po rokah umetnikov. Kdo je torej pripravljen darovati danes z radodarno roko za Gospoda?« Tedaj so radovoljno darovali družinski poglavarji, knezi Izraelovih rodov, knezi tisočnij in stotnij in kraljevi upravniki. Dali so za zidanje hiše božje pet tisoč talentov zlata, deset tisoč darejkov, deset tisoč talentov srebra, osemnajst tisoč talentov brona in sto tisoč talentov železa. Kdor je imel drage kamne, jih je dal v zaklad hiše Gospodove v roke Gersonovca Jahiela. Ljudstvo se je veselilo njih prostovoljnih darov, ker so s popolnim srcem darovali za Gospoda. Tudi kralj David se je zelo veselil. Takrat je David hvalil Gospoda vpričo vsega zbora. David je rekel: »Hvaljen bodi Gospod, Bog našega očeta Izraela, od vekov na veke! Tvoja, o Gospod, je velikost, moč, čast, slava in veličastvo. Kajti tvoje je vse, kar je v nebesih in na zemlji. Tvoje, o Gospod, je gospostvo in ti se dvigaš kot gospod nad vse. Od tebe prihaja bogastvo in slava in ti gospoduješ nad vsem. V tvoji roki je moč in oblast in v tvoji roki je narediti vse veliko in močno. Zdaj torej, naš Bog, te zahvaljujemo in slavimo tvoje veličastno ime. In zares: kdo sem jaz in kaj je moje ljudstvo, da bi mogli radovoljno toliko darovati? Temveč od tebe je vse in iz tvoje roke smo ti dali. Kajti mi smo le tujci in gostači pred tabo kakor vsi naši očetje; kakor senca so naši dnevi na zemlji in brez upa. O Gospod, naš Bog, vsa ta obilica, ki smo jo pripravili, da bi ti sezidali hišo za tvoje sveto ime, je iz tvoje roke in tvoje je vse. Vem, moj Bog, da preskušaš srce in ljubiš odkritosrčnost; z iskrenim srcem sem radovoljno daroval vse to in zdaj z veseljem vidim, kako ti tvoje tu pričujoče ljudstvo radovoljno daruje. Gospod, Bog naših očetov Abrahama, Izaka in Izraela, ohrani za vedno v srcu svojega ljudstva take misli in naklepe in obračaj k sebi njih srca! Mojemu sinu Salomonu pa daj, da bo s popolnim srcem spolnjeval tvoje zapovedi, ukaze in zakone, da bo vse izvršil ter sezidal palačo, za katero sem vse pripravil!« Tedaj je rekel David vsemu zboru: »Hvalite Gospoda, svojega Boga!« Ves zbor je hvalil Gospoda, Boga svojih očetov, pripognili so se in poklonili Gospodu in kralju. Naslednji dan so darovali Gospodu klavne daritve in darovali Gospodu žgalne daritve: tisoč juncev, tisoč ovnov, tisoč jagnjet z njih pitnimi daritvami vred in obilo klavnih daritev za vse Izraelce. Jedli in pili so tisti dan pred Gospodom z veliko radostjo. Potem so drugič postavili Davidovega sina Salomona za kralja in ga mazilili Gospodu za vojvoda, Sadoka pa za duhovnika. Nato je zasedel Salomon prestol Gospodov kot kralj namesto svojega očeta Davida. Imel je srečo, ves Izrael ga je poslušal. Vsi knezi in junaki kakor tudi vsi sinovi kralja Davida so se vdali kralju Salomonu. Gospod je silno poveličal Salomona pred očmi vsega Izraela in mu naklonil sijajno kraljevanje, kakršnega ni imel pred njim noben kralj nad Izraelom. Isajev sin David je kraljeval nad vsem Izraelom. Dni pa, v katerih je kraljeval nad Izraelom, je bilo štirideset let. V Hebronu je kraljeval sedem let in v Jeruzalemu triintrideset. Umrl je v lepi starosti, poln let, bogastva in slave. Namesto njega je postal kralj njegov sin Salomon. Zgodovina kralja Davida, prejšnja in poznejša, glej, ta je zapisana v zgodovini vidca Samuela, v zgodovini preroka Natana in v zgodovini vidca Gada in vse njegovo kraljevanje, vsa njegova moč in časi, ki jih je preživel sam, ves Izrael in vsa kraljestva drugih dežel. Davidov sin Salomon se je utrdil v svojem kraljestvu; Gospod, njegov Bog, je bil z njim ter ga silno poveličal. In Salomon je sklical vse Izraelce, kneze tisočnij in stotnij, sodnike in vse kneze po vsem Izraelu, družinske poglavarje. Z vsemi, ki so se zbrali, je šel Salomon na višino v Gabaonu; tam je bil namreč božji shodni šotor, ki ga je naredil Gospodov služabnik Mojzes v puščavi. – Skrinjo božjo pa je David prenesel iz Karjatjarima na mesto, ki ga je David pripravil zanjo; postavil ji je namreč šotor v Jeruzalemu. – Bronasti oltar, ki ga je bil naredil Beseleel, sin Hurovega sina Urija, pa je bil ondi pred šotorom Gospodovim; in Salomon ga je z zborom poiskal. Salomon je ondi pred Gospodom daroval na bronastem oltarju, ki je bil pri shodnem šotoru; na njem je daroval tisoč žgalnih daritev. Tisto noč se je Bog prikazal Salomonu in mu dejal: »Prosi, kaj naj ti dam!« Salomon je Bogu odgovoril: »Ti si skazal mojemu očetu Davidu veliko milost in namesto njega postavil mene za kralja. O Gospod Bog, naj se zdaj spolni tvoja obljuba, ki si jo dal mojemu očetu Davidu. Postavil si me namreč za kralja čez ljudstvo, ki je številno kakor prah zemlje. Daj mi zdaj modrost in razumnost, da bom znal odhajati in prihajati pred tem ljudstvom! Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu velikemu ljudstvu?« Bog je Salomonu odgovoril: »Ker ti je bilo to pri srcu in nisi prosil bogastva, zakladov in slave, ne smrti svojih sovražnikov in tudi nisi prosil dolgega življenja, ampak si si prosil modrosti in razumnosti, da bi mogel vladati mojemu ljudstvu, čez katero sem te postavil za kralja: ti bodi dana modrost in razumnost! Pa tudi bogastva, zakladov in slave ti bom dal, kakor jih niso imeli kralji pred teboj, pa jih tudi za teboj ne bodo imeli.« Nato je prišel Salomon z višine v Gabaonu izpred shodnega šotora v Jeruzalem in kraljeval nad Izraelom. Salomon si je nabral tudi vóz in konjenikov; imel je tisoč štiristo voz in dvanajst tisoč konjenikov. Te je namestil v mestih za vozove in pri kralju v Jeruzalemu. Kralj je dosegel, da je bilo v Jeruzalemu toliko srebra in zlata kot kamenja in toliko ceder kot divjih smokev v nižavi. Konje, ki jih je imel Salomon, so dobivali iz Egipta in Koe. Kraljevi kupčevalci so jih jemali iz Koe za kupno ceno, tako da je prišel voz, ki so ga pripeljali iz Egipta, na šeststo seklov srebra in konj na sto petdeset. Tako so jih po njih posredovanju dobivali vsi hetejski in aramski kralji. Salomon je sklenil zidati tempelj imenu Gospodovemu in sebi kraljevo palačo. Salomon je nabral sedemdeset tisoč nosačev in osemdeset tisoč kamnosekov v gorovju in tri tisoč šeststo nadzornikov nad njimi. Nato je Salomon dal tirskemu kralju Hiramu sporočiti: »Kakor si storil mojemu očetu Davidu in mu poslal cedrovega lesa, da si je sezidal palačo za stanovanje –: Glej, tempelj nameravam zidati imenu Gospoda, svojega Boga, in mu ga posvetiti, da bodo pred njim zažigali blagodišeče kadilo, stalno pokladali položne hlebe in darovali žgalne daritve zjutraj in zvečer, ob sobotah, mlajih in praznikih Gospoda, našega Boga; in to veže Izraela na veke. Tempelj, ki ga nameravam zidati, bo namreč velik; kajti naš Bog je večji kot vsi bogovi. Kdo mu bo torej mogel zidati hišo? Saj ga nebo in nebes nebesa ne morejo obseči. Kdo sem torej jaz, da bi mu zidal hišo? Vendar le zato, da se pred njim zažiga kadilo. Zdaj mi torej pošlji moža, ki ume dela v zlatu, srebru, bronu, železu, rdečem škrlatu, karmesinu in višnjevem škrlatu! Naj zna tudi izrezovati rezbarije hkrati z umetniki, ki so pri meni v Judeji in v Jeruzalemu in jih je pripravil že moj oče David. Pošlji mi tudi cedrovega, cipresovega in sandalovega lesa z Libanona! Vem namreč, da znajo tvoji hlapci obdelovati libanonski les. In glej, moji hlapci bodo s tvojimi hlapci. Kajti pripraviti mi morajo veliko lesa, ker bo hiša, ki jo hočem zidati, velika in veličastna. Glej, delavcem, ki bodo obdelovali les, bom dajal za prehrano tvojih hlapcev dvajset tisoč korov pšenice, dvajset tisoč korov ječmena, dvajset tisoč batov vina in dvajset tisoč batov olja.« Tirski kralj Hiram je odgovoril v pismu, ki ga je poslal Salomonu: »Ker Gospod ljubi svoje ljudstvo, zato te je postavil za kralja nad njim.« Hiram je dodal: »Hvaljen Gospod, Izraelov Bog, ki je naredil nebo in zemljo, da je dal kralju Davidu modrega, pametnega in razumnega sina, ki bo sezidal tempelj Gospodu in sebi kraljevo palačo. Zdaj ti torej pošiljam modrega in veščega moža Hiramabija, ki je sin žene izmed Danovih hčerá, njegov oče pa je bil Tirec. Ta ume dela v zlatu, srebru, bronu, železu, kamnu, lesu, v rdečem in višnjevem škrlatu, tančici in karmesinu. Zna tudi izrezovati vsakovrstne rezbarije in izvrševati kakršno koli umetnino, ki se mu naloži, hkrati s tvojimi umetniki in z umetniki mojega gospoda, tvojega očeta Davida. Zdaj torej naj pošilja moj gospod svojim hlapcem pšenice, ječmena, olja in vina, kakor je obljubil. Mi pa bomo obdelali lesa na Libanonu, kolikor ga boš potreboval, in ti ga spravili na splavih po morju v Jopo. Ti ga pa potem odpraviš v Jeruzalem.« Tedaj je Salomon nabral vse tujce v Izraelovi deželi po štetju, kakor jih je preštel njegov oče David. Našlo se jih je sto triinpetdeset tisoč šeststo. Izmed teh jih je postavil sedemdeset tisoč za nosače, osemdeset tisoč za kamnoseke v gorovju in tri tisoč šeststo za nadzornike, da bi ljudstvo priganjali k delu. Salomon je začel zidati hišo Gospodovo v Jeruzalemu na gori Moriji, ki je bila pokazana njegovemu očetu Davidu, na mestu, ki ga je pripravil David, na gumnu Jebusejca Ornana. Zidati je začel drugi dan drugega meseca v četrtem letu svojega kraljevanja. To so temelji, ki jih je postavil Salomon za hišo božjo: dolžina je bila šestdeset komolcev po prejšnji meri in širina dvajset komolcev. Veža spredaj pred širino hiše je bila dvajset komolcev dolga in sto dvajset komolcev visoka; znotraj jo je prevlekel s čistim zlatom. Veliko hišo je obložil s cipresovimi deskami, jih prevlekel s čistim zlatom in na njih naredil palme in cvetne kite. Tudi je hišo obložil z dragimi kamni, da jo je olepšal. Zlato pa je bilo parvaimsko zlato. Z zlatom je prevlekel hišo, ogredje, prage, stene in vrata, in na stenah vrezal kerube. Potem je napravil prostor za Presveto. Njegova dolžina ob hišni širini je bila dvajset komolcev in širina dvajset komolcev. Prevlekel ga je s čistim zlatom, vrednim šeststo talentov. Teža žebljev je bila petdeset seklov zlata. Tudi zgornje izbe je prevlekel z zlatom. V prostoru Presvetega je naredil dva keruba kiparskega dela in ju prevlekel z zlatom. Peruti kerubov so bile dvajset komolcev dolge. Pet komolcev dolga perut enega keruba se je dotikala hišne stene in druga pet komolcev dolga perut se je dotikala peruti drugega keruba. Pet komolcev dolga perut drugega keruba se je dotikala hišne stene in druga pet komolcev dolga perut je segala do peruti prvega keruba. Peruti teh kerubov so se razprostirale dvajset komolcev na široko. Stala pa sta na nogah in njuno obličje je bilo obrnjeno v hišo. Dalje je naredil zagrinjalo iz višnjevega in rdečega škrlata, karmesina in tančice ter vdelal vanj kerube. Pred hišo je naredil dva stebra, visoka petintrideset komolcev; glavič na njih vrhu je imel pet komolcev. Naredil je cvetne kite kakor v svetišču in jih vdelal na stebrih; tudi je napravil sto granatnih jabolk in jih vdelal v cvetne kite. Stebra je postavil pred svetišče, enega na desno, drugega na levo. Onemu na desnici je dal ime Jahin, temu na levici pa ime Booz. Naredil je tudi bronast oltar, dvajset komolcev dolg, dvajset komolcev širok in deset komolcev visok. Dalje je naredil ulito morje, od roba do roba široko deset komolcev, krog in krog okroglo in pet komolcev visoko. Trideset komolcev dolga vrvca ga je mogla krog in krog obseči. Pod robom so ga krog in krog obdajale podobe volov, deset na komolec. V dveh vrstah so oklepali morje voli, ki so bili uliti hkrati z morjem. Slonelo je na dvanajstih volih; trije so gledali proti severu, trije proti zahodu, trije proti jugu in trije proti vzhodu. Na njih je bilo morje; zadnji deli vseh so bili obrnjeni na znotraj. Debelo je bilo eno dlan; njegov rob je bil kakor rob čaše, podoben lilijinemu cvetu. Držalo je tri tisoč batov. Naredil je tudi deset kotlov za umivanje. Pet jih je postavil na južno in pet na severno stran, da so v njih umivali; v njih so izpirali, kar je bilo pripravljeno za žgalno daritev. Morje pa je bilo za duhovnike, da so se v njem umivali. Dalje je naredil deset zlatih svečnikov, kakor je bilo zanje predpisano, in jih postavil v tempelj, pet na desno in pet na levo. Tudi je naredil deset miz in jih postavil v tempelj, pet na desno in pet na levo. Tudi sto zlatih kropilnikov je naredil. Nato je napravil dvor za duhovnike in veliki dvor in vrata za dvor ter prevlekel njih vratnice z bronom. Morje je postavil na desno stran, proti jugovzhodu. Hiram je naredil lonce, lopate in kropilnike. In tako je dokončal Hiram delo, ki ga je izvrševal za kralja Salomona pri hiši božji: dva stebra s kroglastima glavičema na vrhu obeh stebrov; dve mreži, da sta zastirali oba kroglasta glaviča na stebrih; štiristo granatnih jabolk za obe mreži, dve vrsti granatnih jabolk za vsako mrežo, da sta zastirali oba kroglasta glaviča na stebrih; deset stojal z desetimi kotli na stojalih; eno morje in dvanajst volov pod njim; tudi lonce, lopate in vilice je naredil Hiramabi z vsemi pripadajočimi pripravami kralju Salomonu za hišo Gospodovo iz uglajenega brona. Zliti pa jih je dal kralj v Jordanski dolini ob brodu pri Adami med Sokotom in Saredato. Salomon je napravil vse te priprave v veliki množini; kajti teže brona niso ugotovili. Salomon je naredil vse naprave, ki so bile v hiši božji: zlati oltar, mize, na katerih so bili hlebi obličja; svečnike z njih svetilnicami, da bi po predpisu gorele pred Presvetim, iz čistega zlata skupaj s cveti, svetilnicami in z utrinjačami iz zlata, to je najčistejšega zlata; nože, kropilnike, sklede in kadilnice iz čistega zlata. Tudi notranje vratnice tempeljskih vrat k Presvetemu in tempeljske vratnice k svetišču so bile iz zlata. Ko je bilo vse delo, ki ga je kralj Salomon izvršil za hišo Gospodovo, dokončano, je dal Salomon vanjo prenesti darove, ki jih je bil posvetil njegov oče David; srebro in zlato ter priprave je dal v zakladnico hiše božje. Tedaj je zbral Salomon Izraelove starešine in vse poglavarje rodov, kneze izraelskih družin, v Jeruzalemu, da bi prenesli skrinjo zaveze Gospodove iz Davidovega mesta, to je s Siona. In zbrali so se pri kralju vsi Izraelci ob prazniku, to je v sedmem mesecu. Ko so vsi Izraelovi starešine prišli, so leviti vzdignili skrinjo ter prenesli skrinjo, shodni šotor in vse svete priprave, ki so bile v šotoru; prenesli so jih duhovniki in leviti. Nato je kralj Salomon in ves Izraelov zbor, ki se je pri njem sešel pred skrinjo, daroval toliko drobnice in govedi, da je zaradi množine niso mogli prešteti ne preceniti. Potem so prinesli duhovniki skrinjo zaveze Gospodove na njeno mesto v notranji tempeljski prostor, v Presveto, pod peruti kerubov. Keruba sta namreč razprostirala peruti nad mestom, kjer je stala skrinja. Tako sta keruba pokrivala skrinjo in njena drogova od zgoraj. Drogova sta bila tako dolga, da sta se konca drogov pri skrinji videla pred Presvetim; dalje zunaj pa se nista videla. Ondi sta bila do današnjega dne. V skrinji ni bilo nič drugega ko obe tabli, ki jih je Mojzes ob Horebu vanjo položil, ko je Gospod sklenil zavezo z Izraelovimi sinovi pri njih izhodu iz Egipta. Duhovniki so prišli iz svetišča. Vsi navzočni duhovniki so bili namreč posvečeni brez ozira na vrste. Vsi pevci med leviti skupaj, Asaf, Heman in Iditun s svojimi sinovi in brati, so stali oblečeni v tančico s cimbalami, harfami in citrami na vzhodni strani oltarja in pri njih sto dvajset duhovnikov, ki so trobili na trobente. Trobentači in pevci so hkrati in soglasno hvalili in zahvaljevali Gospoda. Ko so povzdignili glas s trobentami, cimbalami in drugimi glasbili ter hvalili Gospoda, »ker je dober, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje«, se je tempelj, hiša Gospodova, napolnil z oblakom. Duhovniki zaradi oblaka niso mogli pristopiti, da bi opravljali službo. Kajti Gospodovo veličastvo je napolnilo hišo božjo. Tedaj je dejal Salomon: »Gospod je rekel, da bo prebival v temoti. Sezidal sem ti hišo za stanovanje, mesto za tvoje prebivališče na veke.« Nato se je kralj obrnil in je blagoslovil ves Izraelov zbor, ko je ves Izraelov zbor tam stal. Rekel je: »Hvaljen Gospod, Izraelov Bog, ki je zdaj resnično spolnil obljubo, dano s svojimi usti mojemu očetu Davidu, ko je rekel: ‚Odkar sem izpeljal svoje ljudstvo iz egiptovske dežele, nisem izvolil iz nobenega Izraelovega rodu mesta, da bi se tam sezidala hiša, ki bi v njej prebivalo moje ime. Tudi nisem nikogar izvolil, da bi bil vojvoda mojemu ljudstvu Izraelu. Potem pa sem izvolil Jeruzalem, da bi v njem prebivalo moje ime, in Davida sem izvolil, da bi bil nad mojim ljudstvom Izraelom.‘ Moj oče David je sicer hotel zidati hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga. Toda Gospod je rekel mojemu očetu Davidu: ‚Ker si mislil sezidati hišo mojemu imenu, si prav storil, da si to nameraval. Vendar ne boš ti zidal te hiše, marveč tvoj sin, ki se ti bo rodil, ta bo zidal hišo mojemu imenu.‘ Gospod je spolnil svojo obljubo, ki jo je dal: Jaz sem stopil na mesto svojega očeta Davida in sedel na Izraelov prestol, kakor je Gospod obljubil, in sezidal hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga. Ondi sem postavil skrinjo, v kateri je Gospodova zaveza, ki jo je sklenil z Izraelovimi sinovi.« Nato je Salomon vpričo vsega Izraelovega zbora stopil pred Gospodov oltar in razprostrl roke. Salomon je bil namreč naredil iz brona oder, pet komolcev dolg, pet komolcev širok in tri komolce visok, in ga postavil sredi dvora. Nanj je stopil, pokleknil pred vsem Izraelovim zborom, razprostrl roke proti nebu in molil: »Gospod, Izraelov Bog! Ni ga tebi enakega Boga v nebesih in na zemlji. Zavezo in milost hraniš svojim služabnikom, ki z vsem srcem hodijo pred teboj. Svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu, si spolnil, kar si mu bil obljubil. Kar si s svojimi usti govoril, si v dejanju spolnil, kakor potrjuje današnji dan. Gospod, Izraelov Bog, spolni zdaj svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu, kar si mu obljubil z besedami: ‚Ne bo ti zmanjkalo pred menoj moža, ki bo sedel na Izraelovem prestolu! Samo če bodo tvoji potomci pazili na svojo pot, da bodo hodili po moji postavi, kakor si ti hodil pred menoj.‘ Zdaj torej, Gospod, Izraelov Bog, naj se uresniči tvoja obljuba, ki si jo dal svojemu služabniku Davidu. Toda, ali v resnici prebiva Bog pri ljudeh na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal! Vendar se ozri na molitev svojega služabnika in na njegovo prošnjo, Gospod, moj Bog! Poslušaj klic in molitev, ki jo tvoj služabnik pred teboj moli! Naj bodo tvoje oči noč in dan odprte nad to hišo, nad mestom, o katerem si obljubil, da boš ondi nastanil svoje ime. Poslušaj molitev, ki jo bo opravljal na tem mestu tvoj služabnik! Poslušaj prošnjo svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, kadar bodo molili na tem mestu! Poslušaj iz mesta, kjer prebivaš, iz nebes, poslušaj in odpuščaj! Če se kdo pregreši zoper svojega bližnjega in se mu naloži prisega, da se z njo očisti, in pride za prisego pred tvoj oltar v tej hiši, poslušaj ti iz nebes, nastopi in sodi svoje služabnike! Krivičnega obsodi ter obrni njegovo delo na njegovo glavo! Pravičnega pa opraviči ter mu povrni po njegovi pravičnosti! Če bo tvoje ljudstvo Izrael pred sovražnikom premagano, ker se bodo pregrešili zoper tebe, pa se bodo spreobrnili in slavili tvoje ime ter v tej hiši k tebi molili in prosili, jih ti poslušaj iz nebes in odpusti greh svojega ljudstva Izraela ter jih nazaj pripelji v deželo, ki si jo dal njim in njih očetom. Če se bo nebo zaprlo in ne bo dežja, ker se bodo pregrešili zoper tebe, pa bodo molili na tem mestu in slavili tvoje ime ter se spreobrnili od svojih grehov, ker jih boš ponižal, jih ti poslušaj iz nebes in odpusti greh svojih služabnikov in svojega ljudstva Izraela ter jim pokaži pravo pot, po kateri naj hodijo, in daj dežja na svojo deželo, ki si jo dal svojemu ljudstvu v dedino! Če bo nastala v deželi lakota, če bo nastopila kuga, snet, rja, kobilica, mrčes, če ga bo stiskal njegov sovražnik v katerem koli njegovih mest, najsi bo katera koli nadloga ali bolezen: vsako molitev, vsako prošnjo, ki jo opravi kateri koli človek ali vse tvoje ljudstvo Izrael, ko bo vsak spoznal svojo nadlogo in svojo bolečino in razprostrl roke proti tej hiši, ti poslušaj iz nebes, iz mesta, kjer prebivaš, in odpusti ter povrni vsakemu po vseh njegovih potih, ker poznaš njegovo srce! Kajti ti edini poznaš srca vseh človeških otrok, da se te bodo bali in hodili po tvojih potih vse dni, dokler živé v deželi, ki si jo dal našim očetom. A tudi tujca, ki ni izmed tvojega ljudstva Izraela, ampak bo prišel iz daljne dežele zaradi tvojega velikega imena, tvoje močne roke in tvojega stegnjenega lakta, ko bo torej prišel in molil v tej hiši, ti poslušaj iz nebes, iz mesta, kjer prebivaš, in stori vse, za kar bo tujec k tebi klical, da bodo vsi narodi na zemlji spoznali tvoje ime, te častili kakor tvoje ljudstvo Izrael in se prepričali, da se po tvojem imenu imenuje ta hiša, ki sem jo sezidal! Če pojde tvoje ljudstvo na vojsko zoper svoje sovražnike po potu, po katerem jih pošlješ, pa bodo molili k tebi proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo sezidal tvojemu imenu, poslušaj iz nebes njih molitev in njih prošnjo ter jim nakloni pravico. Če se bodo zoper tebe pregrešili – saj ni človeka, ki bi ne grešil – in se boš nad njimi razsrdil ter jih izročil sovražniku, tako da jih bodo zmagovalci ujete odpeljali v deželo, daljno ali bližnjo, pa se bodo v svojem srcu premislili v deželi, kjer bodo ujeti, se bodo spreobrnili in te zaprosili v deželi svojega ujetništva ter priznali: ‚Grešili smo in krivično ravnali, brezbožni smo bili‘ – če se bodo torej z vsem srcem in vso dušo spreobrnili k tebi v deželi svojih sovražnikov, ki jih bodo ujete odpeljali, ter bodo molili proti svoji deželi, ki si jo dal njih očetom, proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo sezidal tvojemu imenu, poslušaj iz nebes, iz mesta, kjer prebivaš, njih molitev in njih prošnjo ter jim nakloni pravico! Tedaj odpusti svojemu ljudstvu, kar bodo grešili zoper tebe! Moj Bog, naj bodo torej tvoje oči odprte in tvoja ušesa naj poslušajo molitev na tem mestu. Zdaj se torej vzdigni, Gospod Bog, k svojemu počivališču, ti in skrinja tvoje moči! Tvoji duhovniki, o Gospod Bog, naj oblečejo zveličanje in tvoji sveti naj se radujejo dobrote. Gospod Bog, ne odvračaj obličja od svojega maziljenca! Spominjaj se milosti, ki si jih skazal svojemu služabniku Davidu!« Ko je Salomon končal svojo molitev, je šinil ogenj z neba, použil žgalno daritev in klavne daritve in veličastvo Gospodovo je napolnilo tempelj. Duhovniki niso mogli stopiti v hišo Gospodovo, ker je veličastvo Gospodovo napolnilo hišo Gospodovo. Vsi Izraelovi sinovi so videli, kako sta prišla ogenj in veličastvo Gospodovo na tempelj; padli so z obrazom na tla, na tlak, ter molili in hvalili Gospoda, »ker je dober, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje«. Nato je daroval kralj in vse ljudstvo klavne daritve pred Gospodom. Kralj Salomon je daroval v klavno daritev dvaindvajset tisoč goved in sto dvajset tisoč ovac. Tako so kralj in vse ljudstvo posvetili hišo božjo. Duhovniki so stali na svojih službenih mestih, prav tako leviti z Gospodovimi glasbili, ki jih je naredil kralj David, da so hvalili Gospoda, »ker vekomaj traja njegovo usmiljenje«, in k Davidovemu hvalospevu brenkali s svojimi rokami; pred njimi so trobili duhovniki in trobente in ves Izrael je stal zraven. Salomon je posvetil tudi sredino dvora pred hišo Gospodovo. Ondi je namreč daroval žgalne daritve in tolščo mirovnih daritev, ker bronasti oltar, ki ga je Salomon naredil, ni mogel obseči žgalne in jedilne daritve ter tolšče. Salomon in z njim ves Izrael, silno velik zbor od vhoda v Emat do Egiptovskega potoka, je takrat obhajal praznik sedem dni. Osmi dan so imeli prazničen shod; sedem dni so namreč obhajali posvečenje oltarja in sedem dni praznik. Triindvajseti dan sedmega meseca je odpustil v njih domovino ljudstvo veselo in dobre volje zaradi dobrega, kar je Gospod storil Davidu, Salomonu in svojemu ljudstvu Izraelu. Ko je Salomon dokončal hišo Gospodovo in kraljevo palačo in srečno izvršil vse, kar se je Salomon namenil narediti v Gospodovi hiši in v svoji palači, se je Gospod Salomonu ponoči prikazal in rekel: »Slišal sem tvojo molitev in si izvolil ta kraj za darovanje. Če bom zaprl nebo in ne bo dežja, ali če bom zapovedal kobilici, da obžre deželo, ali če bom poslal kugo med svoje ljudstvo: pa se bo moje ljudstvo, ki se imenuje po mojem imenu, ponižalo in molilo in iskalo moje obličje ter se odvrnilo od svojih hudobnih potov, jih bom iz nebes uslišal, njih greh odpustil in ozdravil njih deželo. Moje oči bodo zdaj odprte in moja ušesa bodo poslušala molitev na tem mestu. Zdaj sem to hišo izvolil in posvetil, da bo ondi moje ime na veke in da bodo vse dni ondi moje oči in moje srce. Če boš hodil pred menoj, kakor je hodil tvoj oče David, da boš delal vse, kakor sem ti zapovedal, ter spolnjeval moje zakone in naredbe, bom utrdil prestol tvojega kraljestva, kakor sem obljubil tvojemu očetu Davidu z besedami: ‚Ne bo ti zmanjkalo moža, ki bo vladal Izraelu.‘ Če pa se boste odvrnili in zapustili moje zakone in moje zapovedi, ki sem vam jih dal, pa boste šli in služili drugim bogovom ter jih molili, jih bom izruval iz dežele, ki sem jim jo dal, in zavrgel izpred svojega obličja to hišo, ki sem jo posvetil svojemu imenu, in jo dal v pregovor in zasmeh med vsemi ljudstvi. Nad to hišo, ki je bila tako vzvišena, bo vsak, ki pojde mimo nje, osupnil. In če bo vprašal: ‚Zakaj je Gospod tako storil tej deželi in tej hiši?‘ bodo odgovorili: ‚Ker so zapustili Gospoda, Boga svojih očetov, ki jih je izpeljal iz egiptovske dežele, in se oprijeli drugih bogov ter jih molili in jim služili, zato je spravil nanje vse to zlo.‘« Po dvajsetih letih, v katerih je Salomon sezidal Gospodovo hišo in svojo palačo, je utrdil Salomon mesta, ki jih je Hiram odstopil Salomonu, in naselil ondi Izraelove sinove. Salomon je šel nad Ematsobo in si jo podvrgel. Tudi je utrdil Tadmor v puščavi in vsa mesta za skladišča, ki jih je sezidal v Ematu. Dalje je sezidal zgornji Bethoron in spodnji Bethoron kot trdnjavi z obzidjem, vrati in zapahi; enako Baalat in vsa mesta za skladišča, ki jih je imel Salomon, vsa mesta za vozove in mesta za konjenike in vse, kar je želel Salomon sezidati v Jeruzalemu, na Libanonu in na vsem ozemlju svoje oblasti. Vse ljudi, kar jih je bilo ostalo od Hetejcev, Amorejcev, Ferezejcev, Hevejcev in Jebusejcev, ki niso bili izmed Izraelcev, njihove potomce, ki so za njimi še ostali v deželi, ker jih Izraelovi sinovi niso pokončali, je Salomon napravil za tlačane do današnjega dne. Izmed Izraelovih sinov pa Salomon ni nikogar naredil za sužnja pri svojem delu, ampak so bili vojaki, njegovi vojvodi in pribočniki, poveljniki nad njegovimi vozmi in konjeniki. Teh višjih nadzornikov, ki jih je imel kralj Salomon, je bilo dvesto petdeset. Ti so nadzorovali ljudi. Faraonovo hčer je Salomon prepeljal iz Davidovega mesta v palačo, ki jo je bil zanjo sezidal; rekel je namreč: »Moja žena ne bo prebivala v hiši Izraelovega kralja Davida; kajti sveti so kraji, kamor je prišla skrinja Gospodova.« Takrat je Salomon daroval Gospodu žgalne daritve na Gospodovem oltarju, ki ga je sezidal pred vežo. Daroval je, kar je bilo po Mojzesovi zapovedi dnevno določeno, ob sobotah, mlajih in prazničnih dneh, trikrat na leto, ob prazniku opresnikov, ob prazniku tednov in ob prazniku šotorov. Po naredbi svojega očeta Davida je postavil vrste duhovnikov za njih službo in levite za njih opravila, da bi peli hvalospeve in stregli pred duhovniki, kakor je bilo za vsak dan določeno, ter vratarje po njih oddelkih za posamezna vrata; kajti tako je zapovedal David, mož božji. V ničemer niso odstopili od kraljeve zapovedi glede duhovnikov in levitov, tudi ne glede zakladnic. Tako je bilo vse Salomonovo delo dovršeno od dneva, ko je položil temelj za hišo Gospodovo, dotlej, ko jo je dovršil. Tako je bila hiša Gospodova dodelana. Tedaj je šel Salomon v Asiongaber in Elat na morskem obrežju v edomski deželi. Hiram mu je po svojih hlapcih poslal ladje in ljudi, ki so bili izvedeni na morju. Skupno s Salomonovimi ljudmi so prišli v Ofir, vzeli od ondod štiristo petdeset talentov zlata in ga prinesli h kralju Salomonu. Ko je kraljica v Sabi slišala o Salomonovem slovesu, je prišla z zelo velikim spremstvom v Jeruzalem, da bi Salomona skušala z ugankami. Kamele so nosile dišav, veliko zlata in dragih kamnov. Ko je dospela k Salomonu, mu je povedala vse, kar je imela na srcu. Salomon ji je razložil vse, kar ga je vprašala. Ni je bilo reči, ki bi bila Salomonu prikrita, da bi ji je ne bil razložil. Ko je kraljica iz Sabe videla Salomonovo modrost in palačo, ki jo je bil sezidal, in jedi njegove mize, kako so tam sedeli njegovi dostojanstveniki in stregli njegovi služabniki, in njih oblačila in točaje in njih oblačila in njegovo žgalno daritev, ki jo je daroval v hiši Gospodovi, tedaj je kar strmela. Rekla je kralju: »Resnično je, kar sem slišala v svoji deželi o tebi in tvoji modrosti. Nisem verjela, kar so govorili, dokler nisem prišla in tega videla na svoje oči. In glej, niti polovice mi niso sporočili o veličini tvoje modrosti. Ti presegaš sloves, o katerem sem slišala. Blagor tvojim možem in blagor tem tvojim služabnikom, ki vedno stojé pred teboj in poslušajo tvojo modrost! Hvaljen Gospod, tvoj Bog, ki si mu bil všeč, da te je posadil na svoj prestol kot kralja namesto Gospoda, tvojega Boga! Ker tvoj Bog Izraela ljubi in ga hoče ohraniti na veke, te je postavil za kralja nad njimi, da bi ti vršil pravico in pravičnost.« In dala je kralju sto dvajset talentov zlata, silno veliko dišav in dragih kamnov. Nikdar ni bilo takih dišav, kakor jih je kraljica iz Sabe dala kralju Salomonu. Tudi Hiramovi in Salomonovi ljudje, ki so pripeljali zlato iz Ofira, so pripeljali sandalovega lesa in dragih kamnov. Kralj je dal iz sandalovega lesa napraviti ograje za hišo Gospodovo in kraljevo palačo ter citre in harfe za pevce. Kaj takega ni bilo poprej videti v Judovi deželi. Kralj Salomon pa je dal kraljici iz Sabe vse, kar ji je ugajalo in kar si je želela; izvzeto je bilo le to, kar je sama prinesla kralju. Potem se je vrnila in šla s svojimi služabniki v svojo deželo. Teža zlata, ki je dohajalo Salomonu na leto, je bila šeststo šestinšestdeset zlatih talentov razen dajatev veletrgovcev in davkov malih trgovcev. Tudi vsi puščavski kralji in deželni namestniki so prinašali Salomonu zlata in srebra. Kralj Salomon je dal napraviti dvesto ščitov iz kovanega zlata; šeststo seklov kovanega zlata je porabil za en ščit. Dalje tristo ščitkov iz kovanega zlata; tristo seklov zlata je porabil za en ščitek. Kralj jih je dajal v hišo libanonskega gozda. Dalje je kralj napravil velik prestol iz slonove kosti in ga prevlekel s čistim zlatom. Prestol je imel šest stopnic in zlat podnožnik v zvezi s prestolom. Na obeh straneh sedeža sta bila ročaja in ob ročajih sta stala dva leva. Dvanajst levov pa je stalo tam na šesterih stopnicah na obeh straneh. Kaj takega se še ni napravilo za nobeno kraljestvo. Tudi vse pitne posode kralja Salomona so bile iz zlata in vsa oprava v hiši libanonskega gozda je bila iz čistega zlata. Srebra v Salomonovem času niso nič čislali. Kralj je namreč imel ladje, ki so vozile s Hiramovimi ljudmi v Tarsis. Po enkrat na tri leta so prihajale tarsiške ladje, ki so prinašale zlata, srebra, slonove kosti, opic in pavov. Tako je kralj Salomon prekašal vse kralje na zemlji v bogastvu in modrosti. Vsi kralji na zemlji so želeli Salomona videti, da bi slišali njegovo modrost, ki mu jo je Bog dal v srce. In sleherni izmed njih je prispeval svoje darilo, za vsako leto določeno dajatev, srebrne in zlate priprave, oblačila, orožje, dišave, konje in mezge. Salomon je imel štiri tisoč vprežnih konj in voz ter dvanajst tisoč konjenikov. Te je nastanil v mestih za vozove in pri kralju v Jeruzalemu. Gospodoval je nad vsemi kralji od veletoka do filistejske dežele in egiptovske meje. Kralj je dosegel, da je bilo v Jeruzalemu toliko srebra kot kamenja in toliko ceder kot divjih smokev v nižavi. Dovažali pa so konje za Salomona iz Egipta in iz vseh dežel. Ostala Salomonova zgodovina, prejšnja in poznejša, je zapisana v zgodovini preroka Natana, v prerokovanju Ahija iz Sila in v prikaznih vidca Adda o Nabatovem sinu Jeroboamu. Salomon je kraljeval v Jeruzalemu nad vsem Izraelom štirideset let. Potem je Salomon legel k svojim očetom. Pokopali so ga v mestu njegovega očeta Davida. Namesto njega je postal kralj njegov sin Roboam. Roboam je šel v Sihem, ker je v Sihem prišel ves Izrael, da bi ga postavil za kralja. Ko je Nabatov sin Jeroboam o tem slišal – bil je namreč v Egiptu, kamor je bil zbežal pred kraljem Salomonom – se je Jeroboam vrnil iz Egipta. Tedaj so ga dali poklicati. In prišli so Jeroboam in ves Izrael ter govorili Roboamu: »Tvoj oče nam je naložil pretežek jarem; ti nam zdaj olajšaj trdo službo svojega očeta in težki jarem, ki nam ga je naložil, in ti bomo služili!« Odgovoril jim je: »Po treh dneh se vrnite k meni!« In ljudstvo je odšlo. Tedaj se je kralj Roboam posvetoval s starimi, ki so bili v službi pri njegovem očetu Salomonu, ko je še živel, in jih je vprašal: »Kako svetujete, da odgovorim temu ljudstvu?« Rekli so mu: »Če boš temu ljudstvu dober, jim ugodil in prijazno odgovoril, ti bodo vedno služili.« Toda zavrgel je svèt starih, ki so mu ga dali, in se posvetoval z mladimi, ki so z njim zrastli in bili zdaj v njegovi službi. Vprašal jih je: »Kaj svetujete, da odgovorimo temu ljudstvu, ki mi je reklo: ‚Olajšaj jarem, ki nam ga je naložil tvoj oče‘?« Mladi, ki so z njim zrastli, so mu odgovorili: »Tako odgovori ljudstvu, ki ti je reklo: ‚Tvoj oče nam je jarem obtežil, ti naš jarem olajšaj,‘ – tako jim odgovori: ‚Moj mezinec je debelejši ko ledja mojega očeta. Moj oče vam je naložil težek jarem, jaz pa bom vaš jarem še obtežil. Moj oče vas je tepel z biči, jaz pa vas bom s škorpijoni.‘« Tretji dan je torej prišel Jeroboam in vse ljudstvo k Roboamu, kakor je kralj velel: »Tretji dan se vrnite k meni!« Kralj jim je trdo odgovoril; kajti svèt starih je kralj Roboam zavrgel. Po nasvetu mladih jim je odgovoril: »Moj oče vam je naložil težek jarem, jaz ga bom pa še obtežil. Moj oče vas je tepel z biči, jaz pa vas bom s škorpijoni.« Kralj torej ni poslušal ljudstva; kajti Bog je bil tako sklenil, da Gospod uresniči svojo besedo, ki jo je govoril po Ahiju iz Sila Nabatovemu sinu Jeroboamu. Ko je ves Izrael videl, da jih kralj ni hotel poslušati, je ljudstvo kralju odgovorilo: »Kakšen delež imamo pri Davidu? Saj nimamo dedine pri Isajevem sinu. Izraelci, vsak na svoj dom! Zdaj glej, David, na svojo hišo!« In ves Izrael je šel domov. Roboam je kraljeval samo še nad Izraelovimi sinovi, ki so prebivali v Judovih mestih. Ko je kralj Roboam poslal tja Adorama, nadzornika nad rabotnim delom, so tega Izraelci posuli s kamenjem, da je umrl. Kralj Roboam je še naglo skočil na voz ter ubežal v Jeruzalem. Tako je Izrael odpadel od Davidove hiše do današnjega dne. Ko je Roboam prišel v Jeruzalem, je zbral Judovo in Benjaminovo hišo, sto osemdeset tisoč izbranih bojevnikov, da bi se bojevali z Izraelom ter zopet pridobili kraljestvo Roboamu. Tedaj je prišla božjemu možu Semeju Gospodova beseda: »Govori Salomonovemu sinu Roboamu, Judovemu kralju, in vsemu Izraelu v Judu in Benjaminu: Tako govori Gospod: ‚Ne hodite se bojevat s svojimi brati! Vrnite se vsak v svojo hišo! Kajti po meni se je to zgodilo.‘« Ko so slišali besede Gospodove, so se vrnili in niso šli zoper Jeroboama. Roboam je prebival v Jeruzalemu in prezidal mesta v Judu v trdnjave. Obzidal je Betlehem, Etam, Tekuo, Betsur, Soko, Odolam, Get, Mareso, Zif, Aduram, Lakis, Azeko, Sarao, Ajalon in Hebron, ki so bila v Judu in Benjaminu, za utrjena mesta. Trdnjave je naredil močne in dal vanje poveljnike in zaloge živil, olja in vina ter v vsako mesto ščite in sulice. Tako jih je silno močno utrdil. Juda in Benjamina je imel v svoji oblasti. Duhovniki in leviti, ki so bili po vsem Izraelu, so prišli k njemu iz vseh svojih okrajev. Leviti so namreč zapustili svoje pašnike in svoja posestva in odšli na Judovo in v Jeruzalem, ker jih je Jeroboam s svojimi sinovi odstavil od Gospodovega duhovstva ter si postavil duhovnike za višine, za kozle in za teleti, ki ju je naredil. Za njimi so prihajali iz vseh Izraelovih rodov tisti, ki so odkritosrčno iskali Gospoda, Izraelovega Boga, v Jeruzalem darovat Gospodu, Bogu svojih očetov. Tako so krepili Judovo kraljestvo in utrjevali Salomonovega sina Roboama tri leta; kajti tri leta so hodili po Davidovih in Salomonovih potih. Roboam si je vzel za ženo Mahalato, hčer Davidovega sina Jerimota in Abihaile, hčere Isajevega sina Eliaba. Rodila mu je sinove Jehusa, Somorija in Zooma. Za njo je vzel Absalomovo hčer Maaho; rodila mu je Abija, Etaja, Ziza in Salomita. Ljubil je Roboam Absalomovo hčer Maaho bolj kot vse svoje druge žene in stranske žene; vzel si je namreč osemnajst žen, stranskih žen pa šestdeset in dobil osemindvajset sinov in šestdeset hčerá. Roboam je potem postavil Maahinega sina Abija za poglavarja, za kneza med njegovimi brati, ker ga je mislil narediti za kralja. Ravnal je modro in porazdelil vse svoje sinove po vseh Judovih in Benjaminovih pokrajinah in po vseh utrjenih mestih, jim dal obilo živeža in jim pridobil mnogo žená. Ko je Roboam kraljestvo utrdil in svojo moč povečal, je zapustil postavo Gospodovo in z njim ves Izrael. V petem letu kralja Roboama pa je prišel egiptovski kralj Sesak nad Jeruzalem – izneverili so se namreč Gospodu – s tisoč dvesto vozovi in šestdeset tisoč konjeniki; brezštevilno pa je bilo ljudstvo, ki je prišlo z njim iz Egipta: Libijci, Sukijci in Etiopci. Zavzel je utrjena mesta v Judu in prišel do Jeruzalema. Tedaj je prišel prerok Semeja k Roboamu in Judovim knezom, ki so se pred Sesakom umaknili v Jeruzalem, in jim rekel: »Tako govori Gospod: Vi ste mene zapustili, zato sem tudi jaz vas prepustil Sesakovi roki.« Tedaj so se Izraelovi knezi s kraljem ponižali in rekli: »Pravičen je Gospod.« Ko je Gospod videl, da so se ponižali, je prišla beseda Gospodova Semeju: »Ponižali so se, ne bom jih pokončal, dal jim bom malo rešitve. Moj srd se ne bo razlil nad Jeruzalemom po Sesakovi roki, ampak mu bodo le služili, da bodo spoznali mojo službo in službo zemeljskih kraljestev.« Egiptovski kralj Sesak je torej prišel nad Jeruzalem. Pobral je zaklade hiše Gospodove in zaklade kraljeve palače, vse je vzel. Tudi je pobral zlate ščite, ki jih je Salomon napravil. Namesto njih je kralj Roboam napravil bronaste ščite in jih izročil poveljnikom telesnih stražnikov, ki so stražili pri vhodu v kraljevo palačo. Kadar koli je kralj šel v hišo Gospodovo, so prišli telesni stražniki in jih nosili ter jih potem nazaj zanesli v stražnico telesnih stražnikov. Ker se je ponižal, se je odvrnila jeza Gospodova od njega, da ga ni docela pokončal. Saj je bilo tudi v Judu še nekaj dobrega. Kralj Roboam se je utrdil v Jeruzalemu in kraljeval. Enainštirideset let je imel Roboam, ko je postal kralj, in sedemnajst let je vladal v Jeruzalemu, v mestu, ki ga je Gospod izvolil izmed vseh Izraelovih rodov, da je nastanil ondi svoje ime. Njegovi materi je bilo ime Naama in je bila Amonka. Delal je, kar je bilo hudo, ker ni pripravil svojega srca, da bi iskal Gospoda. Roboamova zgodovina prejšnja in poznejša, je zapisana v zgodovini preroka Semeja in vidca Adda o rodovnikih. Med Roboamom in Jeroboamom so bile vedno vojske. In Roboam je legel k svojim očetom; pokopali so ga v Davidovem mestu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Abija. V osemnajstem letu kralja Jeroboama je Abija zavladal nad Judom. Tri leta je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Mihaja in je bila hči Uriela iz Gabae. Med Abijem in Jeroboamom je bila vojna. Abija je začel boj z vojsko hrabrih vojakov, štiristo tisoč izbranih mož. Jeroboam pa se je postavil v boj zoper njega z osemsto tisoč izbranimi možmi, hrabrimi vojaki. Abija se je ustopil na gori Semaraimu v Efraimovem pogorju in rekel: »Poslušajte me, Jeroboam in vsi Izraelci! Ali ne veste, da je Gospod, Izraelov Bog, dal kraljestvo nad Izraelom Davidu na veke, njemu in njegovim sinovom s solno zavezo? Toda Nabatov sin Jeroboam, hlapec Davidovega sina Salomona, se je vzdignil in uprl svojemu gospodu. Zbrali so se pri njem lahkomiselni ljudje, ničvredneži, in so po moči presegli Salomonovega sina Roboama; Roboam je bil namreč premlad in malosrčen in jim ni bil kos. Sedaj pa vi menite, da boste kos Gospodovemu kraljestvu, ki ga imajo v rokah Davidovi potomci, ker vas je velika množica in imate pri sebi zlati teleti, ki vam jih je Jeroboam naredil za bogove. Mar niste pregnali Gospodovih duhovnikov, Aronovih potomcev, in levitov in si naredili duhovnike kakor ljudstva po deželah? Kdor koli je prišel z mladim juncem in s sedmimi ovni, da bi se dal posvetiti, je postal duhovnik ne-bogov. Naš Bog pa je Gospod in mi ga nismo zapustili. Kot duhovniki služijo Gospodu Aronovi potomci in leviti so v službi. Ti darujejo Gospodu jutro za jutrom in večer za večerom žgalne daritve in dišeče kadilo, polagajo kruh na čisto mizo in prižigajo zlati svečnik z njegovimi svetilkami večer za večerom. Kajti mi spolnjujemo odredbo Gospoda, našega Boga, vi pa ste ga zapustili. Glejte, z nami je Bog na čelu in njegovi duhovniki z bučečimi trombami, da zatrobijo zoper vas! Izraelci, nikar se ne bojujte zoper Gospoda, Boga vaših očetov! Kajti ne boste imeli uspeha!« Jeroboam je zasedo obrnil, da jim je prišla za hrbet. Tako so bili pred Judovci, zaseda pa je bila za njimi. Ko so se Judovci ozrli, glej, so bili napadeni spredaj in zadaj. Zavpili so h Gospodu, duhovniki so zatrobili na trombe in Judovi možje so zagnali bojni krik. Ko so Judovi možje kričali, je Bog udaril Jeroboama in ves Izrael pred Abijem in Judom. Izraelci so bežali pred Judovci in Bog jih je dal njim v roke. Abija in njegovi ljudje so jim prizadeli krvav poraz. Padlo je ubitih izmed Izraelcev petsto tisoč izbranih mož. Tako so bili takrat Izraelci ponižani, a Judovci so se okrepili; kajti zaupali so v Gospoda, Boga svojih očetov. Abija je podil Jeroboama in mu odvzel mesta: Betel in njegova naselja, Jesano in njena naselja ter Efron in njegova naselja. Dokler je Abija živel, si Jeroboam ni več opomogel. Gospod ga je udaril, da je umrl. Abija pa se je utrdil. Vzel si je štirinajst žen ter dobil dvaindvajset sinov in šestnajst hčerá. Ostala Abijeva zgodovina, njegova pota in njegove besede, to je zapisano v razlagi preroka Adda. In Abija je legel k svojim očetom; pokopali so ga v Davidovem mestu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Asa. V njegovih dneh je imela dežela deset let mir. Asa je delal, kar je bilo dobro in prav v očeh Gospoda, njegovega Boga. Odpravil je tuje oltarje in višine, razbil spominske kamne in posekal Ašere. Ukazal je Judovcem, naj iščejo Gospoda, Boga svojih očetov, in spolnjujejo postavo in zapoved. Tudi je odpravil iz vseh Judovih mest višine in sončne stebre. Pod njim je imela kraljevina mir. Sezidal je na Judovem utrjena mesta; kajti dežela je imela mir in v tistih letih ni bilo vojne zoper njega, ker mu je Gospod naklonil pokoj. In velel je Judovcem: »Zidajmo ta mesta in jih obdajmo z zidovi, s stolpi, z vrati in zapahi! Še je dežela svobodna pred nami; kajti iskali smo Gospoda, svojega Boga, iskali smo ga in naklonil nam je pokoj naokrog.« Zidali so in imeli srečo. Asa je imel iz Juda vojsko tristo tisoč mož, ki so nosili dolge ščite in sulice, in iz Benjamina dvesto osemdeset tisoč mož, ki so nosili male ščite in napenjali loke, vsi ti so bili hrabri vojaki. Zoper nje je šel Kušijec Zara z vojsko, ki je štela en milijon mož in tristo voz, in je prišel do Marese. Asa mu je šel nasproti; v dolini Sefati pri Maresi so se postavili v boj. Asa je klical h Gospodu, svojemu Bogu, in molil: »Razen tebe, Gospod, ni nikogar, ki bi pomagal v boju med močnim in slabim. Pomagaj nam, Gospod, naš Bog! Kajti vate zaupamo in v tvojem imenu smo prišli zoper tole množico. Gospod, ti si naš Bog; naj ne premore človek zoper tebe!« In udaril je Gospod Kušijce pred Asom in Judovci, in Kušijci so zbežali. Asa pa jih je s svojimi ljudmi podil do Gerare; in od Kušijcev jih je padlo, da ni ostal nobeden pri življenju; kajti strti so bili pred Gospodom in pred njegovo vojsko. Odnesli so silno veliko plena, premagali vsa mesta okrog Gerare – kajti strah Gospodov jih je bil obšel – ter oplenili vsa mesta, ker je bilo v njih veliko plena. Tudi šotore pri čredah so premagali, odgnali veliko drobnice in kamel ter se vrnili v Jeruzalem. Prišel pa je duh božji nad Odedovega sina Azarija, da je šel Asu naproti in mu rekel: »Poslušajte me, Asa in ves Juda in Benjamin! Gospod je z vami, če ste vi z njim. Če ga boste iskali, se vam bo dal najti. Če pa ga boste zapustili, vas bo zapustil. Izrael je bil dolgo brez pravega Boga, brez duhovnika, ki bi ga učil, in brez postave. V svoji stiski pa se je vrnil h Gospodu, Izraelovemu Bogu; iskali so ga in dal se jim je najti. V takih časih ni varnosti za tiste, ki odhajajo, ne za tiste, ki prihajajo, ampak je med vsemi prebivalci po deželah velika zbeganost. Narod je sprt z narodom in mesto z mestom; kajti Bog jih bega z vsakovrstno nadlogo. Bodite torej močni in naj ne omagajo vaše roke! Kajti vaše delo bo dobilo plačilo.« Ko je Asa slišal te besede in prerokovanje preroka, Odedovega sina Azarija, se je osrčil in odpravil mališke gnusobe iz vse Judove in Benjaminove dežele in iz mest, ki jih je vzel na Efraimovem pogorju, ter obnovil Gospodov oltar, ki je bil pred vežo Gospodovo. Zbral je vsega Juda in Benjamina in tiste izmed Efraima, Manaseja in Simeona, ki so kot tujci pri njih prebivali. Kajti mnogo izmed Izraela jih je prestopilo k njemu, ko so videli, da je z njim Gospod, njegov Bog. Zbrali so se v Jeruzalemu tretji mesec v petnajstem letu Asovega kraljevanja in darovali tisti dan Gospodu od plena, ki so ga bili pripeljali, sedemsto volov in sedem tisoč glav drobnice. Potem so sklenili zavezo, da bodo iskali Gospoda, Boga svojih očetov, z vsem srcem in z vso dušo. Kdor koli pa ne bi iskal Gospoda, Boga Izraelovega, naj umrje, pa naj bo majhen ali velik, mož ali žena. Prisegli so Gospodu z močnim glasom in vriskanjem ob bučanju tromb in rogov. Ves Juda se je veselil prisege; kajti prisegli so z vsem srcem. Z vso svojo voljo so ga iskali in dal se jim je najti. Gospod jim je naklonil mir krog in krog. Kralj Asa je tudi svojo mater Maaho odstavil kot gospodarico, ker je napravila Ašeri ostudno podobo. Asa je podrl njeno ostudno podobo, jo zmel in sežgal v Cedronski dolini. Višin pa niso odpravili iz Izraela. Vendar je bilo Asovo srce popolnoma pravo vse njegove dni. Tudi je prinesel v hišo božjo darove, ki jih je posvetil njegov oče, in tiste, ki jih je sam posvetil: srebro, zlato in posode. Do petintridesetega leta Asovega kraljevanja ni bilo več vojske. V šestintridesetem letu Asovega kraljevanja je šel Izraelov kralj Baasa nad Juda in utrdil Ramo, da bi zabranil odhod in dohod Judovemu kralju Asu. Asa pa je vzel srebro in zlato iz zakladnic hiše Gospodove in kraljeve palače in ga poslal aramskemu kralju Benadadu, ki je prebival v Damasku, s sporočilom: »Zaveza bodi med menoj in teboj, kakor je bila med mojim in tvojim očetom! Glej, pošiljam ti srebra in zlata. Daj, razderi svojo zavezo z Izraelovim kraljem Baasom, da se umakne od mene!« Benadad je ugodil kralju Asu in poslal poveljnike svoje vojske nad Izraelova mesta. Osvojili so Ahion, Dan, Abelmaim in vsa skladišča Neftalijevih mest. Ko je Baasa to slišal, je nehal utrjevati Ramo ter opustil svoje delo. Kralj Asa je nato pripeljal vse Judovce; in ti so odnesli kamenje in les, s katerim je bil Baasa utrjeval Ramo. S tem je utrdil Gabao in Masfo. Tisti čas je prišel videc Hanani k Judovemu kralju Asu in mu rekel: »Ker si se zanašal na aramskega kralja in nisi zaupal v Gospoda, svojega Boga, zato je ušla vojska aramskega kralja tvoji roki. Ali niso bili Kušijci in Libijci velika vojna sila s premnogimi vozmi in konjeniki? Ker pa si zaupal v Gospoda, ti jih je dal v roke. Kajti Gospodove oči gledajo po vsej zemlji, da izkaže svojo močno pomoč tem, katerih srce mu je popolnoma vdano. V tem si nespametno ravnal; kajti odslej bodo vojske zoper tebe.« Asa se je nad vidcem razsrdil in ga vrgel v ječo; razjezil se je namreč nanj zaradi tega. Tisti čas je Asa grdo ravnal tudi z nekaterimi izmed ljudstva. Asova zgodovina, prejšnja in poznejša, je, glej, zapisana v knjigi Judovih in Izraelovih kraljev. V devetintridesetem letu svojega kraljevanja pa je Asa zbolel na nogah, in zbolel je hudo. A tudi v svoji bolezni ni iskal Gospoda, ampak zdravnike. In Asa je legel k svojim očetom in umrl v enainštiridesetem letu svojega kraljevanja. Pokopali so ga v njegovem grobu, ki si ga je izsekal v Davidovem mestu. Položili so ga na ležišče, ki so ga napolnili z dišavami in s celo vrsto umetno narejenih mazil. Njemu na čast so priredili prav veliko sežiganje dišav. Namesto njega je postal kralj njegov sin Josafat, ki se je okrepil zoper Izraela. V vseh utrjenih Judovih mestih je nastanil vojsko in postavil posadke po Judovi deželi in po Efraimovih mestih, ki si jih je osvojil njegov oče Asa. Gospod je bil z Josafatom, ker je hodil po prvih potih svojega očeta Davida in ni iskal Baalov, ampak je iskal Boga svojega očeta, živel po njegovih zapovedih in ni delal kakor Izraelci. Zato je Gospod utrdil kraljestvo v njegovi roki; ves Juda je prinašal darila Josafatu in imel je obilo bogastva in časti. Ker mu je na potih Gospodovih zrastel pogum, je nadalje odpravljal iz Juda višine in Ašere. V tretjem letu svojega kraljevanja je poslal svoje načelnike Benhaila, Obdija, Zaharija, Natanaela in Miheja, da bi učili po Judovih mestih; in z njimi levite Semeja, Natanija, Zabadija, Asaela, Semiramota, Jonatana, Adonija, Tobija in Tobadonija, levite; in z njimi duhovnika Elisama in Jorama. Učili so po Judu in s seboj imeli knjigo postave Gospodove; obhodili so vsa Judova mesta in so učili ljudstvo. Strah Gospodov je navdal vsa kraljestva po deželah, ki so bile okrog Juda, da se niso vojskovali zoper Josafata. In od Filistejcev so prinašali Josafatu darila in srebro kot davek; tudi Arabci so mu prignali drobnice, sedem tisoč sedemsto ovnov in sedem tisoč sedemsto kozlov. In tako je Josafat vedno bolj rastel do vrhunca. Sezidal je po Judu gradove in mesta za skladišča. Imel je po Judovih mestih velike zaloge in v Jeruzalemu hrabre vojake. Njih število po njihovih družinah je bilo tole: Judovi so bili poveljniki čez tisoč: vojskovodja Ednas in z njim tristo tisoč hrabrih vojakov; zraven njega vojskovodja Johanan in z njim dvesto osemdeset tisoč mož; zraven njega Zekrijev sin Amasija, ki se je prostovoljno posvetil Gospodu, in z njim dvesto tisoč hrabrih vojakov. Benjaminovi so bili: hrabri junak Eliada in z njim dvesto tisoč oboroženih z lokom in s ščitom; zraven njega Jozabad in z njim sto osemdeset tisoč za vojsko oboroženih mož. Ti so služili kralju zraven teh, ki jih je kralj nastanil po vsem Judu v utrjenih mestih. Josafat je torej dosegel veliko bogastva in časti; nato je stopil v svaštvo z Ahabom. Čez nekaj let je šel k Ahabu v Samarijo. Ahab je zaklal njemu in ljudem, ki so bili z njim, obilo drobnice in volov in ga premotil, da je šel zoper Ramot v Galaadu. Izraelov kralj Ahab je namreč vprašal Judovega kralja Josafata: »Ali pojdeš z menoj zoper Ramot v Galaadu?« Odgovoril mu je: »Kakor ti, tako jaz; moje ljudstvo je tvoje ljudstvo; s teboj bomo v boju.« Nato je Josafat rekel Izraelovemu kralju: »Vprašaj vendar prej, kaj poreče Gospod!« Izraelov kralj je torej zbral preroke, štiristo mož, in jih vprašal: »Ali naj gremo v boj zoper Ramot v Galaadu, ali naj to opustim?« Odgovorili so: »Pojdi, Bog ga bo kralju dal v roke!« A Josafat je dejal: »Ali ni tu nobenega Gospodovega preroka več, da bi ga vprašal?« Izraelov kralj je Josafatu odgovoril: »Je še en mož, po katerem moremo vprašati Gospoda. Ali jaz ga sovražim, ker mi ne prerokuje nič dobrega, ampak vse svoje dni hudo; je to Jemlov sin Mihej.« In Josafat je rekel: »Kralj naj ne govori tako.« Poklical je tedaj Izraelov kralj dvornika in velel: »Pojdi hitro po Jemlovega sina Miheja!« Izraelov kralj in Judov kralj Josafat sta sedela, vsak na svojem prestolu, po kraljevsko oblečena; sedela sta na trgu pri samarijskih vratih; in vsi preroki so pred njima prerokovali. Kanaanov sin Sedekija pa si je naredil železna rogova in rekel: »Tako govori Gospod: ‚S tema boš Aramce prebodel in popolnoma uničil.‘« In vsi preroki so tako prerokovali: »Pojdi zoper Ramot v Galaadu! Imel boš srečo; Gospod ga bo kralju dal v roke.« Sel, ki je bil šel klicat Miheja, mu je rekel: »Glej, preroki so soglasno napovedali kralju srečo. Bodi vendar tvoja beseda kakor beseda katerega izmed njih; naznani torej srečo!« Mihej je odvrnil: »Kakor resnično živi Gospod, kar mi Bog poreče, to bom govoril.« Ko je prišel h kralju, ga je kralj vprašal: »Mihej, ali naj gremo v boj zoper Ramot v Galaadu, ali naj to opustim?« Odgovoril je: »Pojdite, imeli boste srečo, dani vam bodo v roke!« Toda kralj mu je rekel: »Kolikokrat naj te še rotim, da mi poveš samo resnico v Gospodovem imenu?« Tedaj je odgovoril: »Vidim vsega Izraela razkropljenega po gorah, kakor ovce, ki nimajo pastirja. In Gospod je dejal: ‚Ti nimajo gospoda, vsak naj se v miru vrne na svoj dom.‘« Izraelov kralj je rekel Josafatu: »Ali ti nisem pravil, da mi ne prerokuje nič dobrega, ampak hudo?« Oni pa je rekel: »Slišite torej Gospodovo besedo! Videl sem Gospoda sedeti na njegovem prestolu in vso nebeško vojsko stati ob njegovi desnici in levici. In Gospod je vprašal: ‚Kdo bo premotil Izraelovega kralja Ahaba, da bo šel in padel pri Ramotu v Galaadu?‘ In eden je odgovoril tako, drug je odgovoril drugače. Tedaj je prišel duh, se ustopil pred Gospoda in dejal: ‚Jaz ga bom premotil.‘ Gospod ga je vprašal: ‚S čim?‘ Odgovoril je: ‚Pojdem in bom lažniv duh v ustih vseh njegovih prerokov.‘ In rekel je: ‚Ti ga premotiš, tebi se tudi to posreči. Pojdi in stori tako!‘ Zdaj torej glej, Gospod je dal lažnivega duha v usta vseh teh tvojih prerokov in Gospod je izrekel hudo za tebe.« Tedaj je pristopil Kanaanov sin Sedekija, udaril Miheja po licu in rekel: »Po katerem potu je Gospodov duh odšel od mene, da govori s teboj?« Mihej je odgovoril: »Glej, videl boš to tisti dan, ko boš begal iz izbe v izbo, da bi se skril.« Nato je Izraelov kralj velel: »Primite Miheja in ga peljite k mestnemu poglavarju Amonu in kraljeviču Joasu ter povejte: ‚Tako ukazuje kralj: Vrzita tegale v ječo in živita ga borno s kruhom in vodo, dokler se čil in zdrav ne vrnem!‘« Mihej je odgovoril: »Če se ti res vrneš čil in zdrav, potem Gospod ni govoril po meni.« In je dodal: »Slišite to, vsa ljudstva!« Izraelov kralj in Judov kralj Josafat sta torej šla proti Ramotu v Galaadu. Izraelov kralj je rekel Josafatu: »Jaz se bom preoblekel in tako pojdem v boj. Ti pa obleci svoja oblačila!« Izraelov kralj se je torej preoblekel in šla sta v boj. Aramski kralj pa je poveljnikom svojih voz zapovedal: »Ne bojujte se zoper kakega majhnega ali velikega, ampak samo zoper Izraelovega kralja!« Ko so poveljniki voz zagledali Josafata, so menili: »To je Izraelov kralj.« Obrnili so se proti njemu, da bi ga napadli; Josafat pa je zavpil. Gospod mu je pomagal in Bog jih je odvrnil od njega. Ko so namreč poveljniki vóz opazili, da ni Izraelov kralj, so odstopili od njega. Neki mož pa je na slepo srečo napel lok in zadel Izraelovega kralja med pasom in oklepom. Tedaj je ukazal vozniku: »Obrni in pelji me z bojišča, ker sem ranjen!« A bitka se je tisti dan vedno bolj razvnemala in kralj je moral na vozu stoječ Aramcem nasproti vzdržati do večera. Ko je sonce zahajalo, je umrl. Judov kralj Josafat se je čil in zdrav vrnil domov v Jeruzalem. Tedaj je stopil pred njega Hananijev sin, videc Jehu, in kralju Josafatu rekel: »Ali ti je treba brezbožniku pomagati? Ali boš ljubil tiste, ki sovražijo Gospoda? Zato je nad teboj jeza Gospodova. Vendar se je našlo pri tebi nekaj dobrega; kajti odpravil si Ašere iz dežele in pripravil svoje srce, da bi iskal Boga.« Josafat je prebival v Jeruzalemu. Šel je zopet med ljudstvo od Bersabe do Efraimovega pogorja in jih obrnil h Gospodu, Bogu njih očetov. Postavil je sodnike v deželi pri vseh Judovih utrjenih mestih, od mesta do mesta. Sodnikom je rekel: »Glejte, kaj delate! Kajti ne sodite v imenu ljudi, ampak v imenu Gospoda, ki je pri vas, kadar sodite. Bodi torej strah Gospodov v vas! Previdno delajte! Kajti pri Gospodu, našem Bogu, ni krivice, ne ozira na osebe, ne prejemanja podkupnine.« Tudi v Jeruzalemu je postavil Josafat nekaj levitov, duhovnikov in Izraelovih družinskih poglavarjev za Gospodovo sodišče in za pravde jeruzalemskih prebivalcev. In jim je naročil: »Tako ravnajte: v strahu Gospodovem, v zvestobi in s popolnim srcem! Pri vsaki pravdi, ki pride k vam od vaših bratov, ki prebivajo v svojih mestih, glede umora, postave, zapovedi, zakonov ali naredb, jih poučujte, da se ne pregrešijo zoper Gospoda in ne pride jeza nad vas in nad vaše brate; tako delajte, da se ne pregrešite! Glejte, veliki duhovnik Amarija bo vaš predstojnik v vseh Gospodovih zadevah, Ismahelov sin Zabadija, knez Judove hiše, pa v vseh kraljevih zadevah! Kot pisarji vam bodo leviti. Pojdite pogumno na delo! Gospod bodi z dobrim!« Potem so prišli Moabci in Amonci in z njimi Meunci v boj zoper Josafata. In prišlo je Josafatu sporočilo: »Velika množica prihaja zoper tebe od one strani Mrtvega morja, od Edoma, glej, že so v Asasontamaru, ki je Engadi.« Josafat se je prestrašil, se zatekel h Gospodu in razglasil post po vsem Judu. Judovci so se zbrali, da bi prosili Gospoda; tudi iz vseh Judovih mest so prišli, da bi prosili Gospoda. Josafat se je ustopil v zboru Judovcev in Jeruzalemcev v hiši Gospodovi pred novim dvorom in je molil: »Gospod, Bog naših očetov! Nisi li ti Bog v nebesih in ti vladar vsem kraljestvom narodov? V tvoji roki je jakost in moč in nihče se ti ne more ustaviti. Nisi li ti, naš Bog, pregnal prebivalcev te dežele pred svojim ljudstvom Izraelom ter jo dal zarodu svojega prijatelja Abrahama na veke? Prebivali so v njej in ti v njej sezidali svetišče za tvoje ime in dejali: ‚Če pride nad nas nesreča, vojska, kazenska sodba, kuga ali lakota, se ustopimo pred ta tempelj in pred tebe – saj prebiva tvoje ime v tem templju – ter iz svoje stiske kličemo k tebi, da nas uslišiš in rešiš.‘ In sedaj, glej, Amonci in Moabci in oni z gorovja Seira, med katere Izraelu na potu iz egiptovske dežele nisi dovolil iti – kajti izognili so se jim in jih niso pokončali –; glej, ti nam vračajo s tem, da so nas prišli preganjat s tvojega posestva, ki si nam ga dal v lastnino. Naš Bog, ali jih ne boš kaznoval? Kajti v nas ni moči proti tej veliki množici, ki prihaja zoper nas. Ne vemo, kaj naj storimo, ampak v tebe so uprte naše oči.« Tako je ves Juda stal pred Gospodom z otroki, ženami in sinovi. In sredi zbora je prišel Gospodov duh nad levita izmed Asafovih sinov, Jahaziela, sina Zaharija, sinu Banaja, sinu Jehiela, sinu Matanijevega, in ta je rekel: »Poslušajte, vsi Judovci in jeruzalemski prebivalci in ti, kralj Josafat! Tako vam govori Gospod: Ne bojte se in se ne plašite spričo te velike množice; kajti boj ni vaš, ampak božji! Jutri pojdite proti njim; glejte, prihajali bodo po klancu Sisu in našli jih boste ob koncu doline pred Jeruelsko puščavo! Pri tem se vam ne bo treba bojevati, samo postavite se tja in stojte ter si oglejte, Juda in Jeruzalem, rešenje, ki vam ga bo Gospod naklonil! Ne bojte se in se ne plašite! Jutri pojdite proti njim, Gospod bo z vami!« Nato se je Josafat priklonil z obrazom do tal, in vsi Judovci in jeruzalemski prebivalci so padli pred Gospodom in so molili Gospoda. Potem so vstali leviti izmed Kaatovcev in izmed Korejevcev ter so hvalili Gospoda, Izraelovega Boga, s silno močnim glasom. Drugo jutro so zgodaj vstali in šli v puščavo Tekuo. Ko so odhajali, se je ustopil Josafat in rekel: »Poslušajte me, Judovci in jeruzalemski prebivalci! Zaupajte v Gospoda, svojega Boga, in boste varni! Zaupajte v njegove preroke in boste imeli srečo!« Potem se je posvetoval z ljudstvom in postavil pevce, ki naj bi oblečeni v sveto okrasje gredoč pred oboroženo vojsko slavili Gospoda z besedami: »Hvalite Gospoda, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje!« Ko pa so začeli radostno vzklikati in hvalo peti, je Gospod obrnil zasednike nad Amonce, Moabce in one z gorovja Seira, ki so bili prišli nad Juda, da so se med seboj pobili. Amonci in Moabci so se dvignili zoper prebivalce Seirskega gorovja, da so jih potolkli in uničili. Ko pa so opravili s seirskimi prebivalci, so pripomogli, da so se med seboj pokončali. Ko so Judovci prišli na višino nad puščavo in se ozrli po množici, glej, so ležala mrtva trupla na zemlji in nihče ni utekel. Potem je prišel Josafat s svojimi ljudmi pobirat njihov plen. Našli so obilo živine, opreme, oblačila in dragocene priprave; toliko so naplenili, da niso mogli več nesti. Tri dni so pobirali plen, ker je bilo plena obilno. Četrti dan so se zbrali v Slavilni dolini; kajti tam so slavili Gospoda. Zato so imenovali tisti kraj Slavilno dolino do današnjega dne. Nato so se vsi Judovci in Jeruzalemci z Josafatom na čelu z veseljem vrnili v Jeruzalem; kajti Gospod jih je razveselil z zmago nad njih sovražniki. S harfami, citrami in trombami so šli v Jeruzalem k hiši Gospodovi. In strah božji je navdal vsa kraljestva po deželah, ko so slišali, da se je Gospod bojeval zoper Izraelove sovražnike. Josafatovo kraljestvo je imelo mir in njegov Bog mu je naklonil mir krog in krog. Tako je Josafat kraljeval nad Judom. Imel je petintrideset let, ko je postal kralj, in petindvajset let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Azuba in je bila Selahijeva hči. Hodil je po poti svojega očeta Asa, ni krenil z nje ter je delal, kar je bilo prav v Gospodovih očeh. Toda višin niso odpravili in ljudstvo še ni obrnilo svojega srca k Bogu svojih očetov. Ostala Josafatova zgodovina, prejšnja in poznejša, glej, ta je zapisana v knjigi Hananijevega sina Jehuja, ki je bila sprejeta v knjigo Izraelovih kraljev. Potem se je Judov kralj Josafat zvezal z Izraelovim kraljem Ohozijem, ki je ravnal brezbožno. Zvezal se je z njim, da sta naredila ladje, ki bi plule v Tarsis; naredila pa sta ladje v Asiongaberu. Dodavov sin Eliezer iz Marese pa je prerokoval zoper Josafata takole: »Ker si se zvezal z Ohozijem, bo Gospod razbil tvoje delo.« Ladje so se razbile in niso mogle iti v Tarsis. In Josafat je legel k svojim očetom; pokopali so ga pri njegovih očetih v Davidovem mestu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Joram. Ta je imel brate, Josafatove sinove: Azarija, Jahiela, Zaharija, Azarija, Mihaela in Safatija; vsi ti so bili sinovi Judovega kralja Josafata. Njihov oče jim je dal mnogo darov v srebru, zlatu in dragotinah, poleg utrjenih mest v Judu; kraljestvo pa je dal Joramu, ker je bil prvorojenec. Ko je Joram nastopil vladarstvo svojega očeta in se utrdil, je pomoril vse svoje brate z mečem in tudi nekaj Izraelovih knezov. Dvaintrideset let je imel Joram, ko je postal kralj, in osem let je vladal v Jeruzalemu. Hodil je po poti Izraelovih kraljev, kakor je delala Ahabova hiša. Imel je namreč Ahabovo hčer za ženo. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh. Toda Gospod ni hotel uničiti Davidove hiše zaradi zaveze, ki jo je sklenil z Davidom, in ker je obljubil, da bo vedno dal njemu in njegovim sinovom lučko. V njegovem času so se Edomci izneverili Judovi oblasti in si postavili svojega kralja. Joram je šel tja s svojimi poveljniki in z vsemi svojimi vozmi. Ko se je ponoči vzdignil, se je prebil skozi vrste Edomcev, ki so bili obkolili njega in poveljnike voz. In Edomci so ostali neodvisni od Juda do današnjega dne. Tedaj je ob istem času odpadla tudi Lobna od njegove oblasti, ker je zapustil Gospoda, Boga svojih očetov. Tudi je napravil po Judovih gričih višine, zavedel jeruzalemske prebivalce v malikovanje in zapeljal Juda. In prišlo mu je pismo od preroka Elija, ki se je glasilo. »Tako govori Gospod, Bog tvojega očeta Davida: ‚Ker nisi hodil po potih svojega očeta Josafata in po potih Judovega kralja Asa, ampak si hodil po poti Izraelovih kraljev in zavedel Juda in jeruzalemske prebivalce v malikovanje, kakor je Ahabova hiša zavedla v malikovanje, in tudi pomoril svoje brate, hišo svojega očeta, ki so bili boljši od tebe: zato, glej, bo Gospod udaril tvoje ljudstvo, tvoje sinove, tvoje žene in vse tvoje imetje z veliko nadlogo, in ti boš zbolel za hudo boleznijo, za boleznijo svojega drobovja, dokler tvoj drob zaradi bolezni čez leto in dan ne izleze.‘« Gospod je torej vzbudil zoper Jorama duha Filistejcev in Arabcev, ki so prebivali poleg Kušijcev. Šli so zoper Judovo deželo, si jo osvojili in ugrabili vse imetje, ki se je našlo v kraljevi palači, tudi njegove sinove in žene; ni mu ostal noben sin razen Joahaza, najmlajšega izmed sinov. Po vsem tem ga je Gospod udaril z neozdravljivo boleznijo v njegovem drobovju. Čez leto in dan mu je zaradi njegove bolezni ob koncu drugega leta izlezel njegov drob in je umrl v hudih bolečinah. Njegovo ljudstvo mu ni priredilo sežiganja dišav, kakor so ga prirejali na čast njegovim očetom. Dvaintrideset let je imel, ko je postal kralj, in osem let je vladal v Jeruzalemu. Hodil ni hvale vredno. Pokopali so ga v Davidovem mestu, a ne v kraljevskih grobovih. Jeruzalemski prebivalci so namesto njega postavili njegovega najmlajšega sina Ohozija za kralja; kajti vse starejše je pomorila drhal, ki je prišla z Arabci v tabor. Tako je zavladal Ohozija, sin Judovega kralja Jorama. Dvainštirideset let je imel Ohozija, ko je postal kralj, in eno leto je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Atalija in je bila Amrijeva hči. Tudi ta je hodil po potih Ahabove hiše; kajti njegova mati mu je bila svetovalka k brezbožnemu ravnanju. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, kakor Ahabova hiša; kajti ti so mu bili po smrti njegovega očeta svetovalci v njegovo pogubo. Tudi se je oprijel njihovega nasveta in šel z Ahabovim sinom Joramom, Izraelovim kraljem, v Ramot v Galaadu v boj zoper aramskega kralja Hazaela; Aramci so Jorama ranili. In vrnil se je, da bi se v Jezraelu ozdravil od ran, ki so mu jih zadali v Rami, ko se je bojeval zoper aramskega kralja Hazaela. Judov kralj Ohozija, Joramov sin, pa je prišel obiskat Ahabovega sina Jorama v Jezraelu, ker je bil bolan. Bog je v Ohozijevo pogubo dopustil, da je ta šel k Joramu. Po svojem prihodu je šel z Joramom nasproti Namsijevemu sinu Jehuju, ki ga je Gospod mazilil, da bi iztrebil Ahabovo hišo. Ko je tedaj Jehu izvrševal sodbo nad Ahabovo hišo, je zalotil Judove kneze in sinove Ohozijevih bratov, ki so bili v Ohozijevi službi, ter jih pomoril. Nato je iskal Ohozija; ujeli so ga, ko se je skrival v Samariji, ga pripeljali k Jehuju in ubili. Potem so ga pokopali, ker so dejali: »Sin Josafata je, ki je z vsem srcem iskal Gospoda.« In Ohozijeva hiša ni imela nikogar več, ki bi mogel prevzeti kraljestvo. Ko je Ohozijeva mati Atalija videla, da je njen sin mrtev, je sklenila uničiti ves kraljevi zarod Judove hiše. Toda Josabeta, kraljeva hči, je vzela Ohozijevega sina Joasa, ga skrivaj odstranila izmed kraljevih sinov, ko so jih morili, ter ga spravila z njegovo dojiljo vred v spalnico. Tako ga je Josabeta, hči kralja Jorama, žena duhovnika Jojada – bila je namreč Ohozijeva sestra – skrila pred Atalijo, da ga ta ni umorila. Ostal je pri njih šest let skrit v hiši božji; Atalija pa je kraljevala nad deželo. V sedmem letu se je Jojada opogumil. Privzel si je kot zaveznike stotnike Jerohamovega sina Azarija, Johananovega sina Ismahela, Obedovega sina Azarija, Adajevega sina Maasija in Zekrijevega sina Elisafata. Ti so obhodili Juda ter zbrali levite iz vseh Judovih mest in poglavarje Izraelovih družin; prišli so v Jeruzalem. Ves zbor je sklenil s kraljem zavezo v hiši božji. Jojada jim je rekel: »Glejte, kraljev sin naj bo kralj, kakor je Gospod določil glede Davidovih potomcev. Tole storite: Tretjina izmed vas, duhovniki in leviti, ki prihajate v soboto, bodite vratarji na pragih; tretjina bodi pri kraljevi palači, tretjina pri Jesodskih vratih, vse ljudstvo pa v dvorih hiše Gospodove. Ali v hišo Gospodovo naj nihče ne hodi razen duhovnikov in levitov, ki imajo službo; ti smejo vstopiti, ker so posvečeni, vse ljudstvo pa naj se drži Gospodove naredbe. Leviti naj obdajo kralja od vseh strani, vsak z orožjem v roki. Kdor se vrine v tempelj, bodi umorjen! Tako naj bodo pri kralju, ko bo prihajal in odhajal.« Leviti in vsi Judovci so storili povsem tako, kakor je duhovnik Jojada naročil. Vsak je vzel svoje može, tiste, ki so v soboto prihajali, in tiste, ki so v soboto odhajali; kajti duhovnik Jojada oddelkov ni odpustil. Duhovnik Jojada je dal stotnikom sulice, ščite in ščitke kralja Davida, ki so bili v hiši božji. Postavil pa je vse ljudstvo, vsakega s sulico v roki, od južne strani templja do severne strani templja med oltar in tempelj okoli kralja. Nato so pripeljali kraljevega sina in mu nadeli načelek in zapestnice. Tako so ga napravili za kralja; Jojada in njegovi sinovi so ga mazilili ter vzklikali: »Živel kralj!« Ko je Atalija slišala vzklikanje ljudstva, ki je vrelo skupaj in kralju vzklikalo, je prišla k ljudstvu v hišo Gospodovo. Pogledala je in glej, kralj je stal na svojem stojišču pri vhodu in pri kralju stotniki in trobentači, in vse ljudstvo dežele se je veselilo in trobilo na trombe in pevci so z glasbili dajali znamenja za vzklike. Tedaj je Atalija pretrgala svoja oblačila in zavpila: »Zarota, zarota!« Duhovnik Jojada pa je stotnikom, vojnim poveljnikom, zapovedal: »Odpeljite jo med vrstami iz templja! Kdor se ji pridruži, naj bo z mečem ubit!« Duhovnik je namreč naročil: »Naj ne bo ubita v hiši Gospodovi!« Napravili so ji prostor, in ko je prišla do vhoda skozi Konjska vrata pri kraljevi palači, so jo tam umorili. Nato je Jojada sklenil zavezo med seboj in vsem ljudstvom in kraljem, da bodo Gospodovo ljudstvo. In vse ljudstvo je šlo v Baalov tempelj in ga razdejalo. Njegove oltarje in podobe so zdrobili, Baalovega duhovnika Matana pa umorili pred oltarji. Nato je uravnal Jojada posle pri hiši Gospodovi po duhovnikih, levitih, ki jih je David porazdelil za hišo Gospodovo, da bi darovali Gospodu žgalne daritve, kakor je pisano v Mojzesovi postavi, z veseljem in s petjem po Davidovi naredbi. Postavil je tudi vratarje pri vratih hiše Gospodove, da bi ne vstopil, kdor bi bil kakor koli nečist. Potem je vzel stotnike, odličnike, oblastnike med ljudstvom in vse ljudstvo dežele. Tako je privedel kralja iz hiše Gospodove; prišli so skozi Gornja vrata v kraljevo palačo. In posadili so kralja na kraljevi prestol. Vse ljudstvo dežele se je veselilo in mesto je ostalo mirno. Atalijo pa so umorili z mečem. Joas je imel sedem let, ko je postal kralj, in štirideset let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Sebija iz Bersabe. Joas je delal, kar je bilo prav v Gospodovih očeh, dokler je živel duhovnik Jojada. Jojada mu je dobil dve ženi, od katerih je imel sinove in hčere. Potem se je Joas namenil obnoviti hišo Gospodovo. Zbral je duhovnike in levite ter jim rekel: »Pojdite po Judovih mestih in zbirajte leto za letom od vsega Izraela denar, da se popravi hiša vašega Boga! In s tem delom pohitite!« Toda leviti niso hiteli. Kralj je poklical velikega duhovnika Jojada in mu dejal: »Zakaj ne skrbiš, da bi leviti prinašali od Juda in Jeruzalema davek, ki ga je Gospodov služabnik Mojzes naložil Izraelovemu zboru za šotor pričevanja?« Kajti pristaši brezbožne Atalije so opustošili hišo božjo in tudi vse za hišo Gospodovo posvečene darove porabili za Baale. Po kraljevem ukazu so torej naredili skrinjo in jo postavili zunaj pri vratih hiše Gospodove. Potem so v Judu in Jeruzalemu razglasili, naj prinašajo Gospodu davek, ki ga je služabnik božji Mojzes naložil Izraelu v puščavi. In veselili so se vsi načelniki in vse ljudstvo; prinašali so ga in metali v skrinjo, dokler je niso napolnili. Kadar so leviti skrinjo prinesli h kraljevemu nadzorništvu – ko so namreč opazili, da je v njej veliko denarja – sta prišla kraljev pisar in poverjenik velikega duhovnika in sta skrinjo izpraznila. Potem so jo vzdignili in zopet spravili na njeno mesto. Tako so delali dan na dan in nabrali obilo denarja. Kralj in Jojada sta ga izročala delovodjem, ki so bili v službi pri hiši Gospodovi. Ti so najemali kamnoseke in tesarje, da bi obnovili hišo Gospodovo, dalje kovače in kotlarje, da bi popravili hišo Gospodovo. Ker so bili delovodje delavni, je obnovitveno delo po njih rokah napredovalo. Postavili so hišo božjo v njeno prejšnje stanje in jo utrdili. Ko so to dovršili, so ostali denar prinesli pred kralja in Jojada. S tem so naredili posode za hišo Gospodovo, posode za božjo službo in daritve, torila ter zlate in srebrne posode. Dokler je Jojada živel, so stalno darovali žgalne daritve v hiši Gospodovi. Ko se je Jojada postaral in bil zelo v letih, je umrl. Ob svoji smrti je bil sto trideset let star. Pokopali so ga pri kraljih v Davidovem mestu, kajti storil je, kar je bilo dobro v Izraelu, za Boga in njegov tempelj. Po Jojadovi smrti so prišli Judovi knezi in so se kralju poklonili; takrat jih je kralj poslušal. In zapustili so hišo Gospoda, Boga svojih očetov, in služili Ašeram in malikom. Tedaj je prišla jeza nad Juda in Jeruzalem zaradi te njihove krivde. Poslal je mednje preroke, da bi jih obrnili h Gospodu. Ti so jih svarili. Ali niso poslušali. Tedaj je duh božji navdal Zaharija, sina duhovnika Jojada, in ustopil se je pred ljudstvo ter jim rekel: »Tako govori Bog: Zakaj prestopate zapovedi Gospodove? Ne boste imeli sreče. Ker ste zapustili Gospoda, je on vas zapustil.« Zarotili so se zoper njega ter ga na kraljevo povelje posuli s kamenjem v dvoru hiše Gospodove. Kralj Joas se ni spomnil dobrote, ki mu jo je bil izkazal njegov oče Jojada, ampak je umoril njegovega sina. Ko je ta umiral, je rekel: »Gospod naj vidi in kaznuje.« Ko je preteklo leto, se je vzdignila aramska vojska zoper njega. Ko so prišli v Juda in Jeruzalem, so med ljudstvom pobili vse ljudske kneze in ves njihov plen poslali kralju v Damasku. Dasi je aramska vojska prišla z neznatnim številom mož, jim je vendar Gospod dal v roke zelo veliko vojsko, ker so zapustili Gospoda, Boga svojih očetov. Tako so nad Joasom izvršili sodbo. Ko so ti odšli od njega – zapustili so ga namreč hudo bolnega – sta se njegova služabnika zarotila zoper njega zaradi krvi sinu duhovnika Jojada ter ga umorila na njegovi postelji. Tako je umrl. Pokopali so ga v Davidovem mestu; a niso ga pokopali v kraljevih grobovih. Ta dva sta se zarotila zoper njega: Zabad, sin Amonke Semaate, in Jozabad, sin Moabke Semarite. Njegovi sinovi, višina davka, ki se je pri njem nabral, in obnova hiše božje, glej, to je zapisano v razlagi knjige kraljev. Namesto njega je zavladal njegov sin Amasija. Amasija je imel petindvajset let, ko je postal kralj, in devetindvajset let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Joadana iz Jeruzalema. Delal je, kar je bilo prav v Gospodovih očeh, vendar ne s popolnim srcem. Ko si je utrdil kraljevsko oblast, je usmrtil svoja služabnika, ki sta bila umorila kralja, njegovega očeta. Njunih sinov pa ni usmrtil, ampak je storil, kakor je pisano v postavi v Mojzesovi knjigi, kjer je Gospod zapovedal: »Očetje naj se ne usmrtijo zaradi otrok in otroci ne zaradi očetov, ampak vsak naj bo usmrčen za svoj greh.« Amasija je zbral Judovce in razvrstil vsega Juda in Benjamina po družinah, tisočnikih in stotnikih. Ko jih je preštel od dvajsetih let in više, je našel, da jih je tristo tisoč izbranih, ki bi mogli hoditi v boj in nositi sulico in ščit. Vrh tega je najel iz Izraela sto tisoč hrabrih vojakov za sto talentov srebra. Božji mož pa je prišel k njemu in rekel: »O kralj, naj ne hodi s teboj Izraelova vojska, kajti Gospod ni z Izraelom, z nobenimi Efraimovci. Ampak sam pojdi, delaj, bodi pogumen v boju, sicer te utegne Bog poraziti pred sovražnikom! Kajti Bog ima moč, da dá zmago in poraz.« Amasija je vprašal božjega moža: »Kaj pa je storiti glede sto talentov, ki sem jih dal Izraelovemu krdelu?« Božji mož je odgovoril: »Gospod ti more dati veliko več kakor to.« Amasija je torej izločil krdelo, ki je prišlo iz Efraima k njemu, da bi šli domov. Ti so se zelo razjezili nad Judovci in se vrnili domov v silni jezi. Amasija pa je svoje ljudstvo pogumno vodil v boj, šel v Solno dolino in porazil deset tisoč Seircev. Deset tisoč pa so jih Judovci živih ujeli, jih pripeljali na vrh skale in pahnili z vrha skale, da so se vsi razbili. Vojno krdelo pa, ki ga je Amasija nazaj poslal, da ni šlo z njim v boj, je vdrlo od Samarije do Bethorona v Judova mesta, pobilo v njih tri tisoč mož ter naropalo mnogo plena. Ko se je Amasija po zmagi nad Edomci vrnil in prinesel bogove Seircev, si jih je postavil za bogove, pred njimi molil in jim zažigal kadilo. Zato se je vnela jeza Gospodova zoper Amasija. Poslal je k njemu preroka, ki mu je rekel: »Zakaj si iskal bogove ljudstva, kateri svojega ljudstva niso rešili iz tvoje roke?« Ko mu je to povedal, mu je oni odgovoril: »Smo te mar dali kralju za svetovalca? Nehaj! Čemu naj boš ubit?« Prerok je nehal in rekel: »Vem, da te je Bog sklenil pokončati, ker si to storil in nisi poslušal mojega svéta.« Judov kralj Amasija je sprejel nasvet in dal Izraelovemu kralju Joasu, sinu Jehujevega sina Joahaza, sporočiti: »Pridi, da se poskusiva!« Toda Izraelov kralj Joas je dal Judovemu kralju Amasiju odgovoriti: »Osat na Libanonu je dal cedri na Libanonu sporočiti: ‚Daj svojo hčer mojemu sinu za ženo!‘ Zverjad na Libanonu pa je šla čez in osat poteptala. Ti si misliš: Glej, ker si pobil Edomce, te žene tvoje srce, da bi se ponašal. Ostani zdaj doma! Zakaj kličeš nesrečo, da padeš ti in Juda s teboj?« Toda Amasija ni poslušal; kajti Bog je bil sklenil, da jih izroči v njegove roke, ker so iskali edomske bogove. Zato je prišel Izraelov kralj Joas in poskusila sta se, on in Judov kralj Amasija, pri Judovem Betsemesu. Juda je bil poražen pred Izraelom, da so zbežali vsak v svoj šotor. Judovega kralja Amasija, sina Ohozijevega sinu Joasa, pa je Izraelov kralj Joas pri Betsemesu ujel in ga privedel v Jeruzalem. Potem je v Jeruzalemu podrl štiristo komolcev zidu od Efraimovih vrat do Vogelnih vrat. Vzel je vse zlato in srebro in vse posode, ki so se našle v hiši božji pri Obededomu, in zaklade kraljeve palače in talce ter se vrnil v Samarijo. Judov kralj Amasija, Joasov sin, je živel po smrti Izraelovega kralja Joasa, Joahazovega sina, še petnajst let. Ostala Amasijeva zgodovina, prejšnja in poznejša, glej, ta je zapisana v knjigi Judovih in Izraelovih kraljev. Od časa, ko je Amasija odstopil od Gospoda, so v Jeruzalemu osnovali zaroto zoper njega. Ko je zbežal v Lakis, so poslali ljudi za njim v Lakis in ga ondi umorili. Prenesli so ga na konjih in ga pokopali pri njegovih očetih v Judovem mestu. Vse Judovo ljudstvo pa je vzelo Ozija, ki je imel šestnajst let, in so ga postavili za kralja namesto njegovega očeta Amasija. Utrdil je Elat in ga nazaj dobil Judu, potem ko je kralj legel k svojim očetom. Ozija je imel šestnajst let, ko je postal kralj, in dvainpetdeset let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Jehelija iz Jeruzalema. Delal je, kar je bilo prav v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor je delal njegov oče Amasija. Iskal je Boga, dokler je Zaharija živel, ki ga je poučeval v strahu božjem; in dokler je Gospoda iskal, mu je Bog dal srečo. Šel je v boj zoper Filistejce, podrl obzidje v Getu, obzidje v Jabniji in obzidje v Azotu ter utrdil mesta pri Azotu in med Filistejci. Bog mu je pomagal zoper Filistejce in zoper Arabce, ki so prebivali v Gurbaalu, in zoper Meunce. Tudi Amonci so dajali Oziju davek; njegovo ime je zaslovelo do vhoda v Egipt; kajti postal je silno mogočen. V Jeruzalemu je Ozija sezidal stolpe na Vogelnih vratih, na Dolinskih vratih in na Voglu ter jih utrdil. Tudi v puščavi je sezidal stolpe in skopal mnogo vodnjakov. Kajti imel je mnogo živine v nižavi in na planjavi, poljedelce in vinogradnike na pogorju in na rodnem polju; ljubil je namreč poljedelstvo. Ozija je imel tudi vojsko bojevnikov, ki je hodila v boj v krdelih, preštetih pri njih naboru, ki sta ga izvršila pisar Jehiel in uradnik Maasija pod vodstvom Hananija, enega izmed kraljevih vojvodov. Skupno število družinskih poglavarjev, hrabrih junakov, je bilo dva tisoč šeststo. Pod njihovim poveljem je bila vojna sila tristo sedem tisoč petsto mož, ki so se s silno močjo bojevali, da bi pomagali kralju zoper sovražnika. Ozija je oskrbel zanje, za vso vojsko, ščite, sulice, čelade, loke in kamenje za prače. V Jeruzalemu je dal napraviti umetno izdelane bojne stroje, ki naj bi bili na stolpih in na vogalih, da bi streljali s puščicami in z velikimi kamni. Njegovo ime je daleč zaslovelo, ker je dobival čudežno pomoč, tako da je postal mogočen. Ko pa je postal mogočen, se je prevzelo njegovo srce, tako da je pogubno ravnal. Pregrešil se je zoper Gospoda, svojega Boga, in je šel v tempelj Gospodov, da bi na kadilnem oltarju opravil kadilno daritev. Prišel pa je za njim duhovnik Azarija in z njim osemdeset duhovnikov Gospodovih, vrlih mož. Ti so se kralju Oziju ustavili in mu rekli: »Nimaš pravice, Ozija, da bi zažigal kadilo Gospodu, ampak le duhovniki, Aronovi potomci, ki so zato posvečeni, da opravljajo kadilno daritev. Pojdi iz svetišča, kajti pregrešil si se; to ti ne bo v čast pri Gospodu Bogu!« Tedaj se je Ozija razsrdil; ko pa je držal v roki kadilnico, da bi kadil, in bil poln jeze na duhovnike, so se mu vpričo duhovnikov v hiši Gospodovi poleg kadilnega oltarja pokazale gobe na čelu. Obrnil se je k njemu duhovnik Azarija in vsi drugi duhovniki, in glej, na čelu je bil gobav. Izgnali so ga hitro od ondod; a tudi sam je hitel ven, ker ga je Gospod udaril. Kralj Ozija je bil gobav do dne svoje smrti. Prebival je kot gobavec posebej v svoji hiši. Kajti iz hiše Gospodove je bil izločen. Njegov sin Joatam je upravljal kraljevi dvor in vladal ljudstvu v deželi. Ostalo Ozijevo zgodovino, prejšnjo in poznejšo, je zapisal Amosov sin prerok Izaija. In Ozija je legel k svojim očetom; pokopali so ga pri njegovih očetih na polju pri grobišču kraljev, ker so rekli: »Gobav je bil.« Namesto njega je postal kralj njegov sin Joatam. Joatam je imel petindvajset let, ko je postal kralj, in šestnajst let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Jerusa in je bila Sadokova hči. Delal je, kar je bilo prav v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor je delal njegov oče Ozija, razen da ni stopil v tempelj Gospodov; ljudstvo pa se je še vedno kvarilo. Sezidal je Gornja vrata pri hiši Gospodovi; tudi pri zidu na Ofelu je veliko zidal. Dalje je utrdil mesta v Judovem pogorju in sezidal v gozdih gradove in stolpe. Vojskoval se je s kraljem Amoncev in jih premagal. Tisto leto so mu Amonci dali sto talentov srebra, deset tisoč korov pšenice in deset tisoč korov ječmena. To so mu dajali Amonci tudi drugo in tretje leto. Tako je Joatam postal mogočen, ker je ravnal svoja pota pred Gospodom, svojim Bogom. Ostala Joatamova zgodovina in vse njegove vojske in njegova pota, glej, to je zapisano v knjigi Izraelovih in Judovih kraljev. Petindvajset let je imel, ko je postal kralj, in šestnajst let je vladal v Jeruzalemu. In Joatam je legel k svojim očetom; pokopali so ga v Davidovem mestu. Namesto njega je zavladal njegov sin Ahaz. Ahaz je imel dvajset let, ko je postal kralj, in šestnajst let je vladal v Jeruzalemu. Ni delal, kar bi bilo prav v Gospodovih očeh, kakor njegov oče David, ampak je hodil po potih Izraelovih kraljev; tudi je dal uliti podobe za Baale. Vrh tega je opravljal kadilno daritev v dolini Benenomu in daroval svoje sinove v ognju po gnusnih običajih narodov, ki jih je Gospod pregnal pred Izraelovimi sinovi. Daroval je tudi klavne in kadilne daritve na višinah, gričih in pod vsakim zelenim drevesom. Zato ga je Gospod, njegov Bog, dal v roke aramskemu kralju. Premagali so ga, mu odpeljali veliko ujetnikov in jih pripeljali v Damask. Tudi je prišel v roke Izraelovemu kralju, ki ga je udaril z velikim porazom. Romelijev sin Fakee je namreč pomoril v Judu v enem dnevu sto dvajset tisoč samih hrabrih borcev, ker so zapustili Gospoda, Boga svojih očetov. Vrh tega je Zekri, Efraimov junak, ubil kraljevega sina Maasija, upravnika palače Ezrikama, in Elkana, ki je drugi za kraljem. Izraelovi sinovi so od svojih bratov odpeljali dvesto tisoč ujetih žen, sinov in hčerá ter pobrali od njih tudi mnogo plena in plen prinesli v Samarijo. Tam je bil prerok Gospodov z imenom Oded; ta je šel vojski, ki je prihajala v Samarijo, naproti in jim rekel: »Glejte, ker se je Gospod, Bog vaših očetov, razsrdil nad Judovci, vam jih je dal v roke; vi pa ste jih pomorili z besnostjo, ki sega do neba. Zdaj hočete tudi Judove in jeruzalemske otroke podjarmiti za svoje hlapce in dekle. Ali niso pri vas samih krivde nasproti Gospodu, vašemu Bogu? Zdaj me torej poslušajte in vrnite ujetnike, ki ste jih odpeljali svojim bratom! Kajti sicer pride nad vas silen Gospodov srd.« Zoper tiste, ki so prišli iz vojske, so vstali nekateri izmed poglavarjev Efraimovih sinov, Johananov sin Azarija, Mosolamotov sin Barahija, Selumov sin Ezekija in Adalijev sin Amasa. Rekli so jim: »Ne vodite ujetnikov semkaj! Kajti naložili bi nam krivdo pred Gospodom, ki jo hočete dodati našim grehom in našim krivdam; kajti velika je že naša krivda in silna je jeza Gospodova nad Izraelom.« In pustili so oboroženci ujetnike in plen pred knezi in vsem zborom. Vzdignili so se z imeni navedeni možje in se zavzeli za ujetnike. Golim med njimi so dali oblačila iz plena, jih oblekli in obuli, jim dali jesti in piti ter jih pomazilili. Vse, ki so opešali, so posadili na osle ter jih pripeljali v palmovo mesto Jeriho v bližino njih rojakov. Potem so se vrnili v Samarijo. Tisti čas je kralj Ahaz dal prositi asirske kralje, da bi mu pomagali. Edomci so zopet prišli, porazili Judovce in odpeljali ujetnike. Tudi Filistejci so vdrli v mesta v nižavi in v Judovi Južni pokrajini, zavzeli Betsemes, Ajalon, Gederot, Soko z njegovimi naselji, Tamno z njenimi naselji in Gamzo z njenimi naselji ter se naselili ondi. Kajti Gospod je ponižal Juda zaradi Izraelovega kralja Ahaza, ker je uvajal v Judu razuzdanost in se popolnoma izneveril Gospodu. Asirski kralj Teglatfalasar je prišel proti njemu in ga stiskal, a ne utrdil. Dasi je Ahaz oropal Gospodovo hišo, kraljevo palačo in hiše knezov ter to dal asirskemu kralju, mu to ni nič pomagalo. Celo ob času, ko so ga stiskali, se je ponovno izneveril Gospodu, on, kralj Ahaz. Daroval je namreč damaškim bogovom, ki so ga porazili, in menil: »Bogovi aramskih kraljev, ti so jim pomagali. Njim bom daroval, da bodo pomagali tudi meni.« A ti so bili v padec njemu in vsemu Izraelu. Ahaz je zbral priprave hiše božje in jih razbil; zaprl je vrata hiše Gospodove in si naredil oltarje na vseh vogalih v Jeruzalemu. V vsakem posameznem Judovem mestu je napravil višine, da bi se opravljala kadilna daritev tujim bogovom. Tako je dražil v jezo Gospoda, Boga svojih očetov. Ostala njegova zgodovina in vsa njegova dela, prejšnja in poznejša, glej, to je zapisano v knjigi Judovih in Izraelovih kraljev. In Ahaz je legel k svojim očetom; pokopali so ga v jeruzalemskem mestu; niso ga namreč dejali v grobe Izraelovih kraljev. Namesto njega je zavladal njegov sin Ezekija. Ezekija je imel petindvajset let, ko je postal kralj, in devetindvajset let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Abija in je bila Zaharijeva hči. Delal je, kar je bilo prav v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor je delal njegov oče David. Prvo leto svojega kraljevanja, v prvem mesecu, je odprl vrata hiše Gospodove ter jih popravil. Poklical je duhovnike in levite, jih zbral na vzhodnem trgu in jim rekel: »Poslušajte, leviti! Posvetite se zdaj in posvetite hišo Gospoda, Boga svojih očetov, ter odpravite nesnago iz svetišča! Kajti naši očetje so se izneverili in delali, kar je bilo hudo v očeh Gospoda, našega Boga, ter ga zapustili. Obrnili so svoj obraz od Gospodovega prebivališča in mu pokazali hrbet. Zaprli so celo vežna vrata, pogasili svetilnice, niso zažigali kadila, ne darovali Izraelovemu Bogu žgalne daritve v svetišču. Zato je prišla jeza Gospodova nad Juda in Jeruzalem. Naredil jih je za predmet strahu, groze in zasmeha, kakor vidite s svojimi očmi. Zaradi tega, glejte, so padli naši očetje pod mečem in so v ujetništvu naši sinovi, naše hčere in žene. Zdaj sem se namenil v svojem srcu, da sklenem zavezo z Gospodom, Izraelovim Bogom, da se odvrne od nas srd njegove jeze. Ne bodite torej nemarni, moji sinovi! Kajti vas je izvolil Gospod, da bi stali pred njim v njegovi službi, da bi mu služili in zažigali kadilo.« Tedaj so se vzdignili leviti: Amasajev sin Mahat in Azarijev sin Joel izmed Kaatovcev; izmed Merarijevcev Abdijev sin Kis in Jalaleelov sin Azarija; izmed Gersonovcev Zamov sin Joah in Joahov sin Eden; izmed Elisafanovcev Semri in Jehiel, izmed Asafovcev Zaharija in Matanija; izmed Hemanovcev Jahiel in Semej, in izmed Iditunovcev Semeja in Oziel. Ti so zbrali svoje brate in se posvetili. Potem so po kraljevi zapovedi prišli, da bi po Gospodovih predpisih očistili hišo Gospodovo. Duhovniki so šli v hišo Gospodovo, da bi jo očistili; vse nečiste reči, ki so jih našli v templju Gospodovem, so znesli v dvor hiše Gospodove, leviti pa so jih prevzeli in jih odnesli v Cedronsko dolino. Prvi dan prvega meseca so začeli s posvečevanjem in osmi dan meseca so prišli v vežo Gospodovo. Potem so še osem dni posvečevali Gospodovo hišo, šestnajsti dan prvega meseca pa so dokončali. Nato so šli h kralju Ezekiju in rekli: »Očistili smo vso hišo Gospodovo, žgalni oltar z vsemi njegovimi pripravami in mizo položnih hlebov z vsemi njenimi pripravami. Vse priprave, ki jih je kralj Ahaz ob svojem kraljevanju v svojem odpadu oskrunil, smo popravili in posvetili. Glej, pred oltarjem Gospodovim so.« Kralj Ezekija je zjutraj zgodaj vstal, zbral mestne poglavarje ter šel v hišo Gospodovo. Privedli so sedem juncev, sedem ovnov, sedem jagnjet in sedem kozlov v daritev za greh za kraljestvo, za svetišče in za Juda. Ukazal je Aronovim sinovom, duhovnikom, naj jih darujejo na oltarju Gospodovem. Zaklali so junce in duhovniki so prestregli kri in pokropili z njo oltar. Zaklali so ovne in pokropili s krvjo oltar. Zaklali so jagnjeta in pokropili s krvjo oltar. Nato so pripeljali kozle za daritev za greh pred kralja in zbor in ti so položili roke nanje. Duhovniki pa so jih potem zaklali in pokropili z njihovo krvjo oltar v daritev za greh, da bi dosegli spravo za vsega Izraela; kajti za vse Izraelce je kralj naročil žgalno daritev in daritev za greh. Postavil je tudi levite v hiši Gospodovi s cimbali, harfami in citrami po naredbi Davida, kraljevega vidca Gada in preroka Natana; kajti ta naredba je prišla po prerokih od Gospoda. Leviti so se torej ustopili z Davidovimi glasbili in duhovniki s trobentami. Tedaj je ukazal Ezekija, naj se daruje žgalna daritev na oltarju. Ko se je začela žgalna daritev, so začeli Gospodu peti in trobiti, hkrati z glasbili Davida, Izraelovega kralja. Ves zbor se je vrgel na tla; petje se je razlegalo in trobente so donele vse dotlej, dokler se ni končala žgalna daritev. Ko pa je bila daritev končana, so pripognili kolena kralj in vsi, ki so bili z njim, in molili. Kralj in poglavarji so ukazali levitom, naj hvalijo Gospoda z besedami Davida in vidca Asafa. In peli so z veseljem hvalospeve, se priklanjali in molili. Nato je Ezekija spregovoril in rekel: »Posvetili ste se zdaj Gospodu. Pristopite in privedite živali za klavne in hvalne daritve k hiši Gospodovi!« Zbor je privedel živali za klavne in hvalne daritve, in kdor koli je rade volje hotel, je pripeljal živali za žgalne daritve. Število živali za žgalne daritve, ki jih je zbor privedel, je bilo: sedemdeset juncev, sto ovnov in dvesto jagnjet, vse to v žgalno daritev za Gospoda. Posvečenih darov pa je bilo šeststo juncev in tri tisoč ovac. Duhovnikov pa je bilo premalo in niso mogli iz kože deti vseh živali za žgalne daritve; zato so jim pomagali njih bratje leviti, dokler ni bilo delo dokončano in dokler se niso duhovniki posvetili; kajti leviti so se z večjo gorečnostjo posvečevali ko duhovniki. Tudi je bilo veliko žgalnih daritev s tolščo mirovnih daritev in s pitnimi daritvami pri žgalni daritvi. Tako je bila obnovljena služba v hiši Gospodovi. Ezekija in vse ljudstvo se je veselilo, da jo je Bog obnovil ljudstvu; kajti nepričakovano hitro se je reč izvršila. Ezekija je poslal sle k vsemu Izraelu in Judu ter napisal pisma Efraimu in Manaseju, da bi prišli k hiši Gospodovi v Jeruzalem obhajat pasho Gospodu, Izraelovemu Bogu. Kralj, njegovi poglavarji in ves zbor v Jeruzalemu so se odločili, da bi obhajali pasho v drugem mesecu. Niso je namreč mogli obhajati ob svojem času, ker se še ni posvetilo zadosti duhovnikov in se ljudstvo še ni zbralo v Jeruzalemu. To se je prav zdelo kralju in vsemu zboru. Sklenili so razglasiti po vsem Izraelu od Bersabe do Dana, naj pridejo obhajat pasho Gospodu, Izraelovemu Bogu, v Jeruzalemu. Kajti mnogi je niso obhajali, kakor je bilo predpisano. Hitri sli so šli s pismi kralja in njegovih poglavarjev po vsem Izraelu in Judu ter so po kraljevem ukazu oznanili: »Izraelovi sinovi, vrnite se h Gospodu, Bogu Abrahamovemu, Izakovemu in Izraelovemu, da se zopet obrne k vam, ki ste se rešili iz roke asirskih kraljev in ste še ostali! Ne bodite kakor vaši očetje in kakor vaši bratje, ki so odpadli od Gospoda, Boga svojih očetov, tako da jih je naredil za predmet groze, kakor sami vidite! Zdaj torej ne bodite trdovratni kakor vaši očetje; podajte roko Gospodu in pridite v njegovo svetišče, ki ga je posvetil na veke, ter služite Gospodu, svojemu Bogu, da se odvrne od vas srd njegove jeze! Kajti, ako se boste povrnili h Gospodu, bodo vaši bratje in sinovi našli usmiljenje pri tistih, ki so jih odpeljali v sužnost, in se bodo vrnili v to deželo. Kajti milostljiv in usmiljen je Gospod, vaš Bog, in ne bo obrnil svojega obličja od vas, če se povrnete k njemu.« In hitri sli so hiteli od mesta do mesta po Efraimovi in Manasejevi deželi in tja do Zabulona; toda zasmehovali so jih in zasramovali. Le nekateri možje iz Aserja, Manaseja in Zabulona so se ponižali ter prišli v Jeruzalem. Tudi v Judu je delovala roka Boga, ki jim je dal, da so se enodušno odzvali pozivu, ki ga je po Gospodovem naročilu dal kralj s poglavarji. Zbralo se je torej v Jeruzalemu mnogo ljudstva, da bi obhajali v drugem mesecu praznik opresnikov; bil je zelo velik zbor. Vzdignili so se in podrli oltarje, ki so bili v Jeruzalemu; prav tako so odpravili vse kadilne oltarje ter jih pometali v Cedronsko dolino. Štirinajsti dan drugega meseca so zaklali pasho. Duhovniki in leviti so se čutili osramočene, zato so se posvetili in so darovali žgalne daritve v hiši Gospodovi. Zavzeli so svoje mesto po predpisih, zanje danih v postavi božjega moža Mojzesa. Duhovniki so kropili s krvjo, ki so jim jo podajali leviti. Ker jih je v zboru bilo veliko, ki se niso bili posvetili, so leviti klali velikonočna jagnjeta za vse, ki niso bili čisti, da so jih posvetili Gospodu. Velik del ljudstva, mnogi iz Efraima, Manaseja, Isaharja in Zabulona se niso očistili, ampak so jedli velikonočno jagnje proti predpisu. Toda zanje je prosil Ezekija in molil: »Gospod, ki je dobrotljiv, naj odpusti vsem, ki s pripravljenim srcem iščejo Boga, Gospoda, Boga svojih očetov, čeprav ne s čistostjo, ki se spodobi svetišču.« Gospod je uslišal Ezekija in prizanesel ljudstvu. Tako so obhajali Izraelovi sinovi, ki so se znašli v Jeruzalemu, z velikim veseljem sedem dni praznik opresnikov; leviti in duhovniki so peli Gospodu dan na dan na vso moč hvalospeve v čast Gospodu. Ezekija je prijazno govoril z vsemi leviti, ki so pokazali dobro razumevanje za Gospoda. Praznik so dovršili v sedmih dneh: opravljali mirovne daritve in hvalili Gospoda, Boga svojih očetov. Ves zbor je sklenil praznovati še nadaljnjih sedem dni in praznovali so še sedem dni z veseljem. Kajti Judov kralj Ezekija je podaril zboru tisoč juncev in sedem tisoč ovac, poglavarji pa so podarili zboru tisoč juncev in deset tisoč ovac; tedaj se je veliko duhovnikov posvetilo. Veselil se je ves Judov zbor, duhovniki, leviti in vsa množica tistih, ki so prišli iz Izraela, kakor tudi tujci, ki so prišli iz Izraelove dežele ali bili naseljeni v Judu. V Jeruzalemu je bilo veliko veselje; kajti kaj takega ni bilo v Jeruzalemu od časa Davidovega sina Salomona, Izraelovega kralja. Potem so vstali duhovniki-leviti in ljudstvo blagoslovili. Uslišan je bil njih glas, in njih molitev je prišla do nebes, do njegovega svetega prebivališča. Ko je bilo vse to dokončano, so šli vsi Izraelci, ki so bili navzočni, v Judova mesta, razbili spominske kamne, posekali Ašere ter podrli višine in oltarje po vsem Judu, Benjaminu, Efraimu in Manaseju do konca. Potem so se vsi Izraelovi sinovi vrnili v svoja mesta, vsak na svojo posest. Ezekija je postavil oddelke duhovnikov in levitov po njihovih vrstah, vsakega duhovnika in levita pri njegovi službi, za žgalne in mirovne daritve, za božjo službo ter za slavospeve in hvalospeve pri vratih Gospodovega tabora. Kraljev prispevek iz njegovega imetja je bil za žgalne daritve, za žgalne daritve zjutraj in zvečer, za žgalne daritve ob sobotah, mlajih in praznikih, kakor je pisano v postavi Gospodovi. Tudi je ukazal ljudstvu, ki je prebivalo v Jeruzalemu, naj dajejo deleže duhovnikom in levitom, da bi se mogli trdno držati postave Gospodove. Ko se je ukaz razglasil, so prinašali Izraelovi sinovi obilo prvin žita, vina, olja, medu in vseh poljskih pridelkov; prinašali so tudi desetino vsega v izobilju. Tudi Izraelci in Judovci, ki so prebivali v Judovih mestih, so dajali desetino govedi in drobnice ter desetino posvečenih reči, ki so bile posvečene Gospodu, njih Bogu; skladali so jih na kupe. V tretjem mesecu so začeli skladati kupe in v sedmem mesecu so jih dokončali. Ko so prišli Ezekija in poglavarji, da bi videli kupe, so slavili Gospoda in njegovo ljudstvo Izraela. Ezekija je spraševal duhovnike in levite o teh kupih. Veliki duhovnik Azarija iz Sadokove hiše mu je odgovoril: »Odkar so začeli nositi dajatve v hišo Gospodovo, jemo do sitega in še veliko puščamo. Kajti Gospod je blagoslovil svoje ljudstvo, zato imamo še to množino.« Tedaj je Ezekija ukazal, naj napravijo shrambe v hiši Gospodovi. Ko so jih naredili, so vanje zvesto nosili dajatve, desetine in posvečene darove. Višji nadzornik nad tem je bil levit Konenija, drugi pa njegov brat Semej. Jahiel, Azazija, Nahat, Asael, Jerimot, Jozabad, Eliel, Jesmakija, Mahat in Banaja pa so bili nadzorniki pod vodstvom Konenija in njegovega brata Semeja, po naredbi kralja Ezekija in poglavarja hiše božje Azarija. Jemnov sin levit Kore, vratar pri vzhodnih vratih, je bil nadzornik nad tem, kar so prostovoljno darovali Bogu, da je oddajal Gospodove dajatve in presvete darove. Pod njegovim vodstvom so bili v duhovniških mestih Eden, Benjamin, Jozue, Semeja, Amarija in Sehenija, da so svojim bratom, velikim kakor malim, po oddelkih zvesto oddajali njihove deleže, samo da so bili moški od treh let in više vpisani v rodovnik, vsem, ki so hodili v hišo Gospodovo v svojo vsakdanjo službo po svojih opravilih in po svojih oddelkih. V rodovnik so bili vpisani duhovniki po svojih družinah in leviti od dvajsetih let in više po svojih opravilih in po svojih oddelkih. Vpisani so bili z vsemi svojimi otročiči, s svojimi ženami, sinovi in hčerami, v celotnem številu. Kajti s svojo zvesto službo so se posvečevali za svete darove. Za duhovnike, Aronove sinove, ki so prebivali na ozemlju v okolici njihovih mest, so bili v vsakem posameznem mestu imenoma zaznamovani možje, da so oddajali deleže vsakemu moškemu med duhovniki in vsakemu v rodovnik vpisanemu levitu. Prav tako je storil Ezekija po vsem Judu. Delal je, kar je bilo dobro, prav in zvesto pred Gospodom, njegovim Bogom. Pri vsakem delu, ki ga je začel za službo v hiši božji, za postavo in zapoved, da bi iskal svojega Boga, je delal z vsem svojim srcem in imel srečo. Po teh delih in po tej zvestobi je prišel asirski kralj Senaherib, vdrl v Juda, oblegal utrjena mesta in jih hotel zavzeti. Ko je Ezekija videl, da je Senaherib prišel z namenom, da bi napadel Jeruzalem, se je posvetoval s svojimi poglavarji in junaki, da bi zasuli studence zunaj mesta. In ko so mu pritrdili, se je zbralo veliko ljudi in zasuli so vse studence in potok, ki je tekel sredi dežele; dejali so: »Čemu naj najdejo asirski kralji pri svojem prihodu obilno vode?« Nato se je opogumil, pozidal ves zid, v kolikor je bil razrušen, zgradil na njem stolpe in drug zid od zunaj, utrdil Melo v Davidovem mestu in naredil mnogo orožja in ščitov. Tudi je postavil vojne poveljnike nad ljudstvom in jih zbral pri sebi na trgu pri mestnih vratih ter jim govoril na srce takole: »Bodite pogumni in hrabri, ne bojte se in se ne plašite pred asirskim kraljem in pred vso to množico, ki je pri njem; kajti z nami je večji ko z njim! Z njim je le mesena roka, z nami pa je Gospod, naš Bog, da nam pomaga in vodi naše boje.« In ljudstvo se je osrčilo po besedah Judovega kralja Ezekija. Potem je poslal asirski kralj Senaherib, ko je bil sam z vso svojo vojno silo pred Lakisom, svoje služabnike v Jeruzalem k Judovemu kralju Ezekiju in k vsem Judovcem, ki so bili v Jeruzalemu, s sporočilom: »Tako govori asirski kralj Senaherib: Na kaj se zanašate, da sedite zajeti v Jeruzalemu? Ali vas ne vara Ezekija, da bi vas izročil v smrt za lakoto in žejo, ko pravi: ‚Gospod, naš Bog, nas bo rešil iz rok asirskega kralja‘? Ni li to tisti Ezekija, ki je odpravil njegove višine in oltarje ter ukazal Judu in Jeruzalemu: ‚Pred enim edinim oltarjem molite in na njem zažigajte kadilo‘? Ali ne veste, kaj sem storil jaz in moji očetje vsem narodom po deželah? So mar bogovi narodov po deželah res mogli rešiti svojo deželo iz mojih rok? Kateri med vsemi bogovi teh narodov, ki so jih moji očetje z zakletvijo pokončali, je mogel rešiti svoje ljudstvo iz mojih rok, da bi vaš Bog mogel vas rešiti iz mojih rok? Naj vas zdaj Ezekija ne moti in vas tako ne vara in nikar mu ne verjemite! Kajti noben bog kateregakoli naroda ali kraljestva ni mogel rešiti svojega ljudstva iz mojih rok in iz rok mojih očetov. Koliko manj bo vaš Bog rešil vas iz mojih rok!« Njegovi služabniki so še več govorili zoper Gospoda Boga in zoper njegovega služabnika Ezekija. Tudi pisma je pisal, da bi zasramoval Gospoda, Izraelovega Boga, in je tako govoril zoper njega: »Kakor bogovi narodov po deželah niso rešili svojega ljudstva iz mojih rok, tako tudi Ezekijev Bog ne bo rešil svojega ljudstva iz mojih rok.« To so klicali po judovsko z močnim glasom tudi jeruzalemskemu ljudstvu, ki je bilo na obzidju, da bi jih oplašili in prestrašili in tako zavzeli mesto. In govorili so o jeruzalemskem Bogu kakor o bogovih ljudstev po zemlji, ki so delo človeških rok. Zaradi tega sta molila kralj Ezekija in Amosov sin prerok Izaija ter vpila k nebesom. Gospod je poslal angela, ki je pobil vse junake, kneze in poglavarje v taboru asirskega kralja, da se je s sramoto vrnil v svojo deželo. In ko je stopil v tempelj svojega boga, sta ga ondi lastna sinova ubila z mečem. Tako je rešil Gospod Ezekija in jeruzalemske prebivalce iz rok asirskega kralja Senaheriba in iz rok vseh drugih ter jim naklonil mir krog in krog. Mnogi so tedaj prinašali darila za Gospoda v Jeruzalem in dragocenosti za Judovega kralja Ezekija, ki je bil odslej pri vseh narodih zelo ugleden. Tisti čas je Ezekija zbolel na smrt. Molil je h Gospodu in ta mu je govoril ter mu dal znamenje. Ezekija pa ni bil hvaležen za izkazano dobroto; kajti njegovo srce se je prevzelo; zato se je vnela jeza nanj, na Juda in Jeruzalem. In Ezekija se je ponižal zato, ker se je bilo njegovo srce prevzelo z jeruzalemskimi prebivalci vred. Zato ni prišla nadnje jeza Gospodova v Ezekijevih dneh. Ezekija je bil zelo bogat in sloveč. Pridobil si je zakladov srebra, zlata, dragih kamnov, dišav, ščitov in vsakovrstnih dragocenih priprav. Imel je tudi skladišč za pridelke žita, vina in olja, hleve za vsakovrstne živali in staje za črede. Napravil si je tudi mesta in imel obilo drobnice in govedi; kajti Bog mu je dal silno veliko imetja. Isti Ezekija je zasul zgornji iztok Gihonske vode ter jo obrnil proti zahodu Davidovega mesta. Ezekija je imel srečo pri vseh svojih podjetjih. Toda pri poslancih babilonskih knezov, ki so jih poslali k njemu, da bi pozvedeli o znamenju, ki se je bilo zgodilo v deželi, ga je Bog zapustil, da bi ga preskusil in spoznal vse, kar je bilo v njegovem srcu. Ostala Ezekijeva zgodovina in njegova pobožna dela, glej, to je zapisano v prikazni Amosovega sina preroka Izaija in v knjigi Judovih in Izraelovih kraljev. In Ezekija je legel k svojim očetom; pokopali so ga zgoraj ob poti h grobovom Davidovih sinov. Ves Juda in jeruzalemski prebivalci so mu izkazali čast ob njegovi smrti. Namesto njega je zavladal njegov sin Manase. Manase je imel dvanajst let, ko je postal kralj, in petinpetdeset let je vladal v Jeruzalemu. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, po gnusobah narodov, ki jih je Gospod pregnal pred Izraelovimi sinovi. Zopet je sezidal višine, ki jih je razdejal njegov oče Ezekija, postavil oltarje Baalom, napravil Ašere, molil vso nebeško vojsko in ji služil. Sezidal je oltarje celo v hiši Gospodovi, ki je o njej Gospod rekel: »V Jeruzalemu bo moje ime na veke.« Vsej nebeški vojski je sezidal oltarje v obeh dvorih hiše Gospodove. Svoje sinove je daroval v ognju v dolini Benenomu, je vedeževal, vražaril in čaral, uvedel zarotovalce duhov in razlagalce znamenj; storil je mnogo takega, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, da ga je dražil k jezi. Tudi je postavil izklesan kip, ki ga je naredil, v tempelj božji, o katerem je Bog rekel Davidu in njegovemu sinu Salomonu: »V tem templju in v Jeruzalemu, ki sem ga izvolil izmed vseh Izraelovih rodov, bom nastanil svoje ime na veke. Ne bom več odpodil Izraelovih nog z zemlje, ki sem jo določil vašim očetom, če bodo le zvesto delali vse, kar sem jim po Mojzesu zapovedal v vsej postavi, v zakonih in naredbah.« Toda Manase je zapeljal Juda in jeruzalemske prebivalce, da so hujše reči delali kakor narodi, ki jih je Gospod uničil pred Izraelovimi sinovi. Gospod je govoril Manaseju in njegovemu ljudstvu, toda niso se za to zmenili. Tedaj je Gospod privedel nadnje vojskovodje asirskega kralja. Ti so Manaseja ujeli s kavlji, ga zvezali z bronastimi verigami in odvedli v Babilon. Ko je bil v stiski, je Gospoda, svojega Boga, milo prosil usmiljenja in se zelo ponižal pred Bogom svojih očetov. Ko je molil k njemu, se mu je dal sprositi, uslišal njegovo prošnjo ter ga privedel zopet nazaj v Jeruzalem v njegovo kraljestvo. Tedaj je spoznal Manase, da je Jahve Bog. Potem je naredil zid zunaj Davidovega mesta zahodno od Gihona v dolini, do vhoda pri Ribjih vratih in okoli Ofela; sezidal ga je zelo visoko. Tudi je postavil vojaške poglavarje po vseh utrjenih mestih v Judu. Potlej je odstranil tuje bogove in kip iz hiše Gospodove in vse oltarje, ki jih je bil postavil na gori hiše Gospodove in v Jeruzalemu ter jih zmetal iz mesta. Oltar Gospodov pa je popravil ter daroval na njem mirovne in hvalne daritve in zapovedal Judovcem, naj služijo Gospodu, Izraelovemu Bogu. Toda ljudstvo je še vedno darovalo na višinah, vendar le Gospodu, svojemu Bogu. Ostala Manasejeva zgodovina, njegova molitev k njegovemu Bogu in besede vidcev, ki so mu govorili v imenu Gospoda, Izraelovega Boga, glej, to je v zgodovini Izraelovih kraljev. Njegova molitev in uslišanje, vsi njegovi grehi in njegov odpad, tudi kraji, na katerih je bil sezidal višine in postavil Ašere in izrezane podobe, preden se je ponižal, glej, to je zapisano v zgodovini vidcev. In Manase je legel k svojim očetom; pokopali so ga na vrtu njegove palače. Namesto njega je zavladal njegov sin Amon. Dvaindvajset let je imel Amon, ko je postal kralj, in dve leti je vladal v Jeruzalemu. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, kakor je delal njegov oče Manase. Vsem izrezanim podobam, ki jih je naredil njegov oče Manase, je Amon daroval ter jim služil. A ni se ponižal pred Gospodom, kakor se je ponižal njegov oče Manase, temveč Amon je pomnožil krivdo. Njegovi služabniki so se zarotili zoper njega ter ga umorili v njegovi palači. A podeželsko ljudstvo je pobilo vse, ki so se bili zarotili zoper kralja Amona; potem je podeželsko ljudstvo namesto njega postavilo njegovega sina Josija za kralja. Josija je imel osem let, ko je postal kralj, in enaintrideset let je vladal v Jeruzalemu. Delal je, kar je bilo prav v Gospodovih očeh; hodil je po potih svojega očeta Davida in ni krenil ne na desno ne na levo. V osmem letu svojega kraljevanja, ko je bil še deček, je začel iskati Boga svojega očeta Davida. V dvanajstem letu je začel očiščevati Juda in Jeruzalem višin in Ašer, izrezanih in ulitih podob. Vpričo njega so podrli oltarje Baalov. Sončne stebre, ki so bili na njih vrhu, je razbil. Ašere ter izrezane in ulite podobe je zdrobil in zmel ter jih raztresel po grobovih tistih, ki so jim bili darovali. Kosti duhovnikov je sežgal na njih oltarjih in tako očistil Juda in Jeruzalem. Tudi v Manasejevih, Efraimovih in Simeonovih mestih do Neftalija, okrog po njihovih razvalinah, je podrl oltarje, zdrobil Ašere in izrezane podobe v prah ter razbil vse sončne stebre po vsej Izraelovi deželi. Potem se je vrnil v Jeruzalem. V osemnajstem letu svojega kraljevanja, ko je bil očistil deželo in tempelj, je poslal Eselijevega sina Safana, mestnega poglavarja Maasija in Joahazovega sina letopisca Joaha, da bi popravili hišo Gospoda, njegovega Boga. Ko so ti prišli k velikemu duhovniku Helkiju, so izročili denar, ki je bil prinesen v hišo božjo in ki so ga bili nabrali leviti, čuvaji na pragu, od Manaseja in Efraima in od vsega Izraelovega ostanka, kakor tudi od vsega Juda in Benjamina ter od jeruzalemskih prebivalcev. Izročili so ga delovodjem, ki so nadzorovali v hiši Gospodovi. In ti so ga dali delavcem, ki so delali v hiši Gospodovi, da bi se obnovil in popravil tempelj. Dali so ga rokodelcem in stavbarjem, da bi nakupili obsekano kamenje in les za vezi in opremili z ogredjem stavbe, ki so jih bili opustošili Judovi kralji. Možje so delali na poštenje pri tem poslu. Nad njimi so bili postavljeni za nadzorstvo leviti Jahat in Abdija izmed Merarijevcev ter Zaharija in Mosolam izmed Kaatovcev. Leviti, kolikor jih je bilo izvedenih v glasbilih, so bili postavljeni nad nosači in so vodili vse delavce pri slehernem delu. Nekateri izmed levitov so bili pisarji, uradniki in vratarji. Ko so jemali denar, ki je bil prinesen v hišo Gospodovo, je našel duhovnik Helkija knjigo postave Gospodove, ki je bila dana po Mojzesu. Helkija je spregovoril in rekel pisarju Safanu: »Knjigo postave sem našel v hiši Gospodovi.« In Helkija je dal knjigo Safanu. Safan je prinesel knjigo h kralju in kralju še tole sporočil: »Vse, kar je bilo tvojim hlapcem naročeno, so storili. Izsuli so denar, ki se je našel v hiši Gospodovi, in ga izročili nadzornikom in delovodjem.« Dalje je pisar Safan kralju naznanil: »Duhovnik Helkija mi je dal knjigo.« In Safan je bral iz nje pred kraljem. Ko je kralj slišal besede postave, je pretrgal svoja oblačila. Potem je kralj naročil Helkiju, Safanovemu sinu Ahikamu, Mihovemu sinu Abdonu, pisarju Safanu in kraljevemu služabniku Asaju: »Pojdite, vprašajte Gospoda zame in za tiste, ki so preostali v Izraelu in Judu, o besedah te knjige, ki se je našla! Kajti velik je Gospodov srd, ki se je izlil na nas, ker naši očetje niso pazili na besedo Gospodovo, da bi delali po vsem, kar je pisano v tej knjigi.« Šli so torej Helkija in tisti, ki jim je bil kralj ukazal, k prerokinji Holdi, ženi oblačilničarja Seluma, sinu Tekua, sinu Hasra, ki je stanovala v Jeruzalemu v drugem okraju, in so jo glede tega vprašali. Odgovorila jim je: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Povejte možu, ki vas je k meni poslal: Tako govori Gospod: Glej, spravil bom nesrečo nad ta kraj in nad njegove prebivalce, vsa prekletstva, zapisana v tej knjigi, ki so jo brali Judovemu kralju. Ker so me zapustili in drugim bogovom zažigali kadilo, da bi me dražili k jezi z vsakršnim delom svojih rok, se bo izlil moj srd na ta kraj in ne bo ugasnil. Judovemu kralju, ki vas je poslal, da bi vprašali Gospoda, pa takole recite: Tako govori Gospod, Izraelov Bog, glede besed, ki si jih slišal: Ker se je tvoje srce omečilo in si se ponižal pred svojim Bogom, ko si slišal njegove besede zoper ta kraj in zoper njegove prebivalce, in ker si se ponižal pred menoj ter si pretrgal svoja oblačila in se jokal pred menoj, sem tudi jaz tebe uslišal, govori Gospod. Glej, ko te bom zbral k tvojim očetom, boš v miru položen v svoj grob. Tvoje oči naj ne vidijo vse te nesreče, ki jo bom spravil nad ta kraj in nad njegove prebivalce.« To so sporočili kralju. Kralj je dal pri sebi zbrati vse Judove in jeruzalemske starešine. Potem je kralj šel v hišo Gospodovo in vsi Judovi možje in jeruzalemski prebivalci, duhovniki in leviti ter vse ljudstvo, od največjega do najmanjšega. In bral je pred njimi vse besede knjige zaveze, ki se je našla v hiši Gospodovi. Nato se je kralj ustopil na svoje stojišče in sklenil zavezo pred Gospodom, da bodo hodili za Gospodom in njegove zapovedi, naredbe in zakone spolnjevali z vsem srcem in z vso dušo ter tako izvrševali besede te zaveze, ki so zapisane v tej knjigi. Napotil je vse, ki so se znašli v Jeruzalemu in v Benjaminu, da so privolili v zavezo, in jeruzalemski prebivalci so delali po zavezi božji, Boga svojih očetov. Josija je tedaj odpravil vse gnusobe iz vseh pokrajin Izraelovih sinov in zavezal vse, ki so se znašli v Izraelu, da so služili Gospodu, svojemu Bogu. Vse njegove dni niso odstopili od Gospoda, Boga svojih očetov. Josija je obhajal v Jeruzalemu pasho Gospodu. Štirinajsti dan prvega meseca so klali pasho. Postavil je duhovnike za njih opravila in jih vzpodbudil za službo v hiši Gospodovi. Levitom, ki naj bi poučevali vse Izraelce in bili Gospodu sveti, je ukazal: »Postavite sveto skrinjo v tempelj, ki ga je sezidal Davidov sin Salomon, Izraelov kralj. Ni vam je treba več na rami nositi; služite zdaj Gospodu, svojemu Bogu, in njegovemu ljudstvu Izraelu! Pripravite se po svojih družinah in po svojih oddelkih, kakor je predpisal Izraelov kralj David in kakor je predpisal njegov sin Salomon. Postavite se v svetišču po skupinah družin svojih bratov, sinov ljudstva, vedno po en oddelek levitske družine! Potem zakoljite pasho, posvetite se in jo pripravite za svoje brate! Ravnajte po besedi Gospodovi, ki je bila dana po Mojzesu!« Josija je sinovom ljudstva za vse navzoče podaril za vse daritve pashe drobnice, po številu trideset tisoč jagnjet in kozličev, in tri tisoč goved; to je bilo od kraljevega imetja. Tudi njegovi poglavarji so prostovoljno poklonili darila za ljudstvo, duhovnike in levite. Helkija, Zaharija in Jahiel, predstojniki hiše božje, so dali duhovnikom za daritve pashe dva tisoč šeststo drobnice in tristo goved. Konenija in njegova brata Semeja in Natanael, dalje Hasabija, Jehiel in Jozabad, predstojniki levitov, so podarili levitom za daritve pashe pet tisoč drobnice in petsto goved. Služba je bila urejena takole: Duhovniki so se postavili na svoje mesto, enako leviti po svojih oddelkih, kakor je kralj zapovedal. Potem so zaklali pasho; duhovniki so kropili kri, ki so jo prejemali iz rok levitov, ti pa so daritve devali iz kože. Izločali so dele za žgalno daritev, da so jih dajali po skupinah družin sinovom ljudstva in so jih ti darovali Gospodu, kakor je predpisano v Mojzesovi knjigi; enako so delali z govedjo. Potem so po predpisu pekli na ognju pasho; posvečene darove pa so kuhali v loncih, kotlih in skledah in jih hitro nosili vsem sinovom ljudstva. Potlej so pripravili zase in za duhovnike; kajti duhovniki, Aronovi sinovi, so imeli opraviti z darovanjem žgalnih daritev in tolšče do noči. Zato so leviti pripravili zase in za duhovnike, Aronove sinove. Pevci, Asafovi potomci, so bili po odredbi Davida, Asafa, Hemana in kraljevega vidca Idituna, na svojih mestih in vratarji pri posameznih vratih; njim se ni bilo treba ganiti od službe, ker so zanje pripravili njih bratje, leviti. Tako je bila tisti dan urejena vsa služba Gospodova, ko so obhajali pasho in darovali žgalne daritve na oltarju Gospodovem, kakor je kralj Josija zapovedal. Tako so takrat obhajali Izraelovi sinovi, ki so bili navzočni, pasho in praznik opresnikov sedem dni. Ni se v Izraelu obhajala pasha kakor ta od dni preroka Samuela. Tudi nobeden izmed Izraelovih kraljev ni priredil take pashe, kakor jo je obhajal Josija z duhovniki in leviti, z vsemi Judovci in Izraelci, ki so se bili sešli, ter jeruzalemskimi prebivalci. V osemnajstem letu Josijevega kraljevanja se je ta obhajala. Po vsem tem, ko je Josija obnovil tempelj, se je egiptovski kralj Nekao šel bojevat pri Karkamisu ob Evfratu; Josija mu je šel nasproti. Oni mu je poslal sle s sporočilom: »Kaj imam s tabo, Judov kralj? Nisem prišel danes zoper tebe, ampak moja vojska je namenjena na Evfrat; in Bog mi je ukazal, naj hitim. Nikar se ne protivi Bogu, ki je z menoj, da te ne uniči!« Josija pa se ni odvrnil od njega, ampak se ga je drznil napasti. Ni poslušal Nekaovih besedi, ki so prišle iz božjih ust, in šel je v boj v ravnini pri Magedu. Toda strelci so zadeli kralja Josija in kralj je rekel svojim služabnikom: »Odpeljite me, ker sem zelo ranjen!« Njegovi služabniki so ga prenesli z bojnega voza, ga dali na drug voz, ki ga je imel, in ga pripeljali v Jeruzalem. In umrl je in bil pokopan v grobišču svojih očetov. Ves Juda in Jeruzalem je žaloval po Josiju. Jeremija je zložil žalostinko na Josija; vsi pevci in pevke so opevali Josija v svojih žalostinkah do tega dne in jih udomačili v Izraelu. In glej, zapisane so v žalostinkah. Ostala Josijeva zgodovina in njegova pobožna dela po predpisu v Gospodovi postavi ter njegova prejšnja in poznejša zgodovina, glej, to je zapisano v knjigi Izraelovih in Judovih kraljev. Podeželsko ljudstvo je vzelo Josijevega sina Joahaza in ga postavilo za kralja v Jeruzalemu namesto njegovega očeta. Joahaz je imel triindvajset let, ko je postal kralj, in tri mesece je vladal v Jeruzalemu. Egiptovski kralj ga je odstavil v Jeruzalemu, deželi pa naložil globo sto talentov srebra in talent zlata. Potem je egiptovski kralj postavil njegovega brata Eliakima za kralja nad Judom in Jeruzalemom in njegovo ime spremenil v Joakima. Njegovega brata Joahaza pa je Nekao vzel in ga pripeljal v Egipt. Joakim je imel petindvajset let, ko je postal kralj in enajst let je vladal v Jeruzalemu. Delal je, kar je bilo hudo v očeh Gospoda, njegovega Boga. Zoper njega je prišel babilonski kralj Nabuhodonozor in ga zvezal z bronastima verigama, da bi ga peljal v Babilon. Tudi del opreme iz hiše Gospodove je Nabuhodonozor spravil v Babilon in ga del v svoje svetišče v Babilonu. Ostala Joakimova zgodovina, njegove gnusobe, ki jih je delal, in kar se je o njem našlo, glej, to je zapisano v knjigi Izraelovih in Judovih kraljev. Namesto njega je zavladal njegov sin Joahin. Joahin je imel osem let, ko je postal kralj, in tri mesece in deset dni je vladal v Jeruzalemu. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh. Drugo leto ga je dal kralj Nabuhodonozor privesti v Babilon z dragoceno opremo iz hiše Gospodove. Za kralja nad Judom in Jeruzalemom pa je postavil njegovega brata Sedekija. Sedekija je imel enaindvajset let, ko je postal kralj, in enajst let je vladal v Jeruzalemu. Delal je, kar je bilo hudo v očeh Gospoda, njegovega Boga. Ni se ponižal pred prerokom Jeremijem, ki je govoril iz ust Gospodovih. Vrh tega se je izneveril kralju Nabuhodonozorju, ki ga je bil pri Bogu zaprisegel k zvestobi. Otrdil je svoj tilnik in zakrknil svoje srce, da se ni povrnil h Gospodu, Izraelovemu Bogu. Tudi vsi poglavarji duhovnikov in ljudstvo so kopičili nezvestobo za nezvestobo po vseh gnusobah narodov in oskrunili hišo Gospodovo, ki si jo je dal posvetiti v Jeruzalemu. Gospod, Bog njih očetov, jim je pravočasno in ponovno pošiljal po svojih poslancih opomine, ker se mu je smililo njegovo ljudstvo in njegovo prebivališče. Toda zasmehovali so božje poslance, zaničevali njegove opomine in zasramovali njegove preroke, dokler ni jeza Gospodova na ta narod tako vzkipela, da ni bilo več ozdravljenja. Tedaj je privedel nadnje kaldejskega kralja, ki je z mečem pomoril v njih svetišču njihove mladeniče. Ni prizanesel ne mladeniču ne devici ne staremu ne sivolasemu; vse mu je dal v roke. Tudi vso opremo hiše božje, veliko in majhno, zaklade hiše Gospodove ter zaklade kralja in njegovih poglavarjev, vse je spravil v Babilon. Zažgali so hišo božjo, podrli jeruzalemsko obzidje in vse palače v njem izročili ognju, da so vso dragoceno opremo v njih pokončali. Kar jih je preostalo meču, je odvedel v ujetništvo v Babilon. Bili so sužnji njemu in njegovim sinovom do začetka perzijskega kraljestva, da se je spolnila beseda Gospodova, ki jo je izgovoril prerok Jeremija. Dokler dežela ni nadomestila svojih sobot, je imela vso dobo, ko je bila opustošena, sobotni počitek, da se je spolnilo sedemdeset let. V prvem letu perzijskega kralja Cira je Gospod, da bi se spolnila beseda Gospodova, ki jo je izgovoril Jeremija, obudil duha perzijskega kralja Cira, da je razglasil po vsem svojem kraljestvu in tudi pismeno naznanil: »Tako govori perzijski kralj Cir: Vsa kraljestva na zemlji mi je dal Gospod, Bog nebes, in mi naročil, naj mu sezidam tempelj v Jeruzalemu v Judeji. Kdo je med vami izmed vsega njegovega ljudstva? Gospod, njegov Bog, bodi z njim in naj gre!« V prvem letu perzijskega kralja Cira je Gospod, da bi se spolnila Gospodova beseda, ki jo je izgovoril Jeremija, obudil duha perzijskega kralja Cira, da je razglasil po vsem svojem kraljestvu in tudi pismeno naznanil: »Tako govori perzijski kralj Cir: Vsa kraljestva na zemlji mi je dal Gospod, nebeški Bog, in mi naročil, naj mu sezidam tempelj v Jeruzalemu v Judeji. Kdo je med vami izmed vsega njegovega ljudstva? Njegov Bog bodi z njim in naj gre v Jeruzalem v Judeji ter naj zida hišo Gospoda, Izraelovega Boga; to je Bog, ki je v Jeruzalemu. Vse ostanke ljudstva pa naj na vseh krajih, kjer bivajo kot tujci, ljudje teh krajev podprejo s srebrom in zlatom, z imovino in živino, kakor tudi s prostovoljnimi darovi za hišo božjo v Jeruzalemu.« Tedaj so se vzdignili poglavarji Judovih in Benjaminovih družin ter duhovniki in leviti, vsi, katerih duha je Bog obudil, da bi šli in sezidali hišo Gospodovo v Jeruzalemu. Vsi ljudje njih okolice so jih podprli s srebrnimi pripravami, z zlatom, imovino in živino ter dragocenimi darili, poleg vsega tega, kar so prostovoljno darovali. Kralj Cir pa je izročil priprave Gospodove hiše, ki jih je Nabuhodonozor pobral iz Jeruzalema in jih del v hišo svojega boga. Izročil jih je perzijski kralj Cir po zakladničarju Mitridatu, ki jih je odštel Judovemu knezu Sasabasarju. Število priprav je bilo tole: Trideset zlatih medenic, tisoč srebrnih medenic, devetindvajset nožev, trideset zlatih čaš, štiristo deset srebrnih čaš druge vrste, tisoč drugih priprav; vseh zlatih in srebrnih priprav je bilo pet tisoč štiristo. Vse to je vzel Sasabasar s seboj, ko so pregnanci šli iz Babilona v Jeruzalem. To pa so sinovi pokrajine, ki so šli iz ujetništva in pregnanstva, katere je babilonski kralj Nabuhodonozor odvedel v pregnanstvo v Babilon, in se vrnili v Jeruzalem in Juda, sleherni v svoje mesto. Z Zorobabelom so prišli: Jozue, Nehemija, Saraja, Rahelaja, Mardohej, Belsan, Mesfar, Begvaj, Rehum in Baana. Število mož Izraelovega ljudstva je tole: Dva tisoč sto dvainsedemdeset Farosovih potomcev; tristo dvainsedemdeset Safatijevih sinov; sedemsto petinsedemdeset Arejevih; dva tisoč osemsto dvanajst Fahatmoabovih iz Jozuetovega in Joabovega rodu; tisoč dvesto štiriinpetdeset Elamovih; devetsto petinštirideset Zetuovih; sedemsto šestdeset Zakajevih; šeststo dvainštirideset Banijevih; šeststo triindvajset Bebajevih; tisoč dvesto dvaindvajset Azgadovih; šeststo šestinšestdeset Adonikamovih; dva tisoč šestinpetdeset Begvajevih; štiristo štiriinpetdeset Adinovih; osemindevetdeset Aterjevih iz Ezekijevega rodu; tristo triindvajset Besajevih; sto dvanajst Jorovih; dvesto triindvajset Hasumovih; petindevetdeset prebivalcev iz Gebara; sto triindvajset prebivalcev iz Betlehema; šestinpetdeset mož iz Netofe; sto osemindvajset mož iz Anatota; dvainštirideset prebivalcev iz Azmaveta; sedemsto triinštirideset prebivalcev iz Karjatjarima, Kefire in Berota; šeststo enaindvajset prebivalcev iz Rame in Gabae; sto dvaindvajset mož iz Mahmasa; dvesto triindvajset mož iz Betela in Haja; dvainpetdeset prebivalcev iz Neba; sto šestinpetdeset Megbisovih potomcev; tisoč dvesto štiriinpetdeset potomcev drugega Elama; tristo dvajset Harimovih potomcev; sedemsto petindvajset prebivalcev iz Loda, Hadida in Ona; tristo petinštirideset prebivalcev iz Jerihe; tri tisoč šeststo trideset prebivalcev iz Senae. Duhovnikov je bilo: devetsto triinsedemdeset potomcev Jedaja iz Jozuetove hiše; tisoč dvainpetdeset Emerjevih potomcev; tisoč dvesto sedeminštirideset Fasurjevih potomcev; tisoč sedemnajst Harimovih potomcev. Levitov je bilo štiriinsedemdeset potomcev Jozueta in Kedmihela iz Odovijeve hiše. Pevcev je bilo sto osemindvajset Asafovih potomcev. Vratarjev je bilo skupaj sto devetintrideset Selumovih, Aterjevih, Telmonovih, Akubovih, Hatitovih in Sobajevih potomcev. Tempeljski služitelji so bili potomci Sihovi, Hasufovi, Tabaotovi, Kerosovi, Siaajevi, Fadonovi, Lebanovi, Hagabini, Akubovi, Hagabovi, Semlajevi, Hananovi, Gadelovi, Gaherjevi, Raajevi, Rasinovi, Nekodovi, Gazamovi, Azovi, Fasejevi, Besajevi, Asenovi, Munimovi, Nefusimovi, Bakbukovi, Hakufovi, Harhurjevi, Beslutovi, Mahidovi, Harsovi, Berkosovi, Sisarovi, Temovi, Nasijevi in Hatifovi. Potomci Salomonovih tlačanov so bili potomci Sotajevi, Soferetovi, Farudovi, Jalovi, Darkonovi, Gedelovi, Safatijevi, Hatilovi, Foheret-Asebaimovi in Amijevi. Vseh tempeljskih služiteljev in potomcev Salomonovih tlačanov je bilo tristo dvaindevetdeset. Teh, ki so se vračali iz Telmele, Telharse, Keruba, Adona in Emera ter niso mogli dokazati, da je njih družina in njih rodovina izraelska, je bilo šeststo dvainpetdeset Dalajevih, Tobijevih in Nekodovih potomcev; in izmed potomcev duhovnikov so bili potomci Hobija, Akosa in Berzelaja, ki si je vzel ženo izmed hčerá Galaadčana Berzelaja in bil imenovan po njih imenu. Ti so iskali svoj rodovniški spisek; ker ga niso našli, so bili izvrženi od duhovništva. Namestnik jim je velel, naj ne jedo od presvetega, dokler ne vstane duhovnik za »urim« in »tumim«. Ves zbor je štel skupaj dvainštirideset tisoč tristo šestdeset oseb, brez njih hlapcev in dekel, katerih je bilo sedem tisoč tristo sedemintrideset; imeli so tudi dvesto pevcev in pevk. Njih konj je bilo sedemsto šestintrideset, njih mezgov dvesto petinštirideset, njih kamel štiristo petintrideset, njih oslov šest tisoč sedemsto dvajset. Nekateri izmed družinskih poglavarjev so dali pri svojem prihodu h Gospodovi hiši v Jeruzalemu prostovoljne darove za hišo božjo, da bi jo sezidali na njenem mestu. Po svojem premoženju so dali za stavbni zaklad enainšestdeset tisoč zlatih drahem, pet tisoč srebrnih min in sto duhovniških oblačil. Tako so se nastanili duhovniki in leviti, ljudje izmed ljudstva, pevci, vratarji in tempeljski služitelji v svojih mestih in ves Izrael po svojih mestih. Ko je prišel sedmi mesec in so bili Izraelovi sinovi že v svojih mestih, se je ljudstvo enodušno zbralo v Jeruzalemu. Vzdignili so se Josedekov sin Jozue in njegovi bratje, duhovniki, in Salatielov sin Zorobabel in njegovi bratje ter zidali oltar Izraelovega Boga, da bi na njem darovali žgalne daritve, kakor je pisano v postavi Mojzesa, moža božjega. Postavili so oltar na njegovih temeljih, ker so bili v strahu pred podeželskimi ljudstvi, in na njem darovali žgalne daritve Gospodu, žgalne daritve zjutraj in zvečer. Obhajali so po predpisu šotorski praznik in darovali dan na dan v predpisanem številu žgalne daritve, kakor je bilo za vsak dan določeno; in potem stalno žgalno daritev, daritve ob mlajih in ob vseh Gospodu posvečenih praznikih, kakor tudi daritve vseh, ki so darovali Gospodu prostovoljno darilo. S prvim dnem sedmega meseca so začeli Gospodu darovati žgalne daritve, dasi za tempelj Gospodov še niso položili temelja. Kamnosekom in rokodelcem so dajali denarja, Sidoncem in Tircem pa živeža, pijače in olja, da bi spravili z Libanona cedrovega lesa na morje v Jopo, kakor jim je dovolil perzijski kralj Cir. V drugem letu po svojem prihodu k hiši božji v Jeruzalemu, v drugem mesecu, so se lotili dela Salatielov sin Zorobabel in Josedekov sin Jozue in ostali njih bratje, duhovniki in leviti in vsi, ki so prišli iz ujetništva v Jeruzalem. Postavili so levite, ki so imeli dvajset let in več, da bi nadzirali delo pri Gospodovi hiši. Jozue s svojimi sinovi in brati, Kedmihel s svojimi sinovi, Judovi sinovi so bili enodušno pripravljeni nadzirati delavce pri hiši božji; enako sinovi Henadadovi in njih sinovi in bratje, leviti. Ko so stavbarji polagali temelj za Gospodov tempelj, so se postavili duhovniki v službeni obleki s trobentami, in leviti, Asafovi sinovi, s cimbalami, da bi hvalili Gospoda po naredbi Davida, Izraelovega kralja. Izmenoma odpevajoč so hvalili in slavili Gospoda, »ker je dober, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje nad Izraelom«. Vse ljudstvo je glasno vzklikalo, hvaleč Gospoda, ker je bil položen temelj za Gospodovo hišo. Mnogi izmed starejših duhovnikov in levitov in družinskih poglavarjev, ki so videli prejšnji tempelj, so glasno jokali, ko se je pred njih očmi polagal temelj temu templju. Mnogi drugi pa so glasno vzklikali od radosti. Ljudstvo ni moglo razločiti radostnega vzklikanja od jokanja ljudstva; zakaj ljudstvo je glasno vzklikalo in vrišč se je daleč slišal. Judovi in Benjaminovi sovražniki so slišali, da zidajo sinovi pregnanstva tempelj Gospodu, Izraelovemu Bogu. Pristopili so k Zorobabelu in družinskim poglavarjem in jim rekli: »Naj zidamo z vami; častimo namreč vašega Boga kakor vi in mu darujemo od dni asirskega kralja Asarhadona, ki nas je sem pripeljal.« Toda Zorobabel, Jozue in drugi Izraelovi družinski poglavarji so jim odgovorili: »Ne gre, da bi z vami zidali tempelj svojemu Bogu, ampak sami ga bomo zidali Gospodu, Izraelovemu Bogu, kakor nam je zapovedal perzijski kralj Cir.« Tedaj je ljudstvo v deželi skušalo Judovemu ljudstvu vzeti pogum in jih oplašiti, da bi ne zidali. Tudi so podkupovali svetovalce zoper nje, da bi preprečili njih namero. Tako je bilo vse dni perzijskega kralja Cira do kraljevanja perzijskega kralja Darija. Za Asuerjeve vlade, v začetku kraljevanja, so napisali tožbo zoper prebivalce v Judu in Jeruzalemu. In v Artakserksovem času so pisali Beselam, Mitridat, Tabeel z drugimi svojimi tovariši perzijskemu kralju Artakserksu. Tožno pismo je bilo pisano v aramejski pisavi in v aramejskem jeziku. Vladni namestnik Rehum in pisar Simsaj sta sestavila poročilo kralju Artakserksu zoper Jeruzalem takole: »Vladni namestnik Rehum in pisar Simsaj in drugi njuni tovariši, Dineji, Afarsataheji, Terfaleji, Afarseji, Erkveji, Babilonci, Susaneheji, Dievi, Elamci, kakor tudi druga ljudstva, ki jih je veliki in presvetli Asurbanipal odgnal ter jih naselil v mestu Samariji in po drugih krajih onkraj veletoka, itd.« Tole je prepis pisma, ki so mu ga poslali: »Kralju Artakserksu, tvoji služabniki, ljudje onkraj veletoka, itd. Znano bodi kralju, da so Judje, ki so šli od tebe, prišli k nam v Jeruzalem. Zopet zidajo to uporno in hudobno mesto, obnavljajo obzidje in popravljajo branike. Bodi torej znano kralju: če se to mesto sezida in obnovi obzidje, ne bodo dajali davka v denarju ne dajatev v blagu ne carine, tako da bo to oškodovalo kralje. Ker jemo sol palače in ni spodobno za nas, da bi gledali kraljevo škodo, zato pošiljamo kralju to sporočilo. Preišči v spominski knjigi svojih očetov in boš našel v spominski knjigi in zvedel, da je to mesto bilo uporno mesto in škodljivo kraljem in pokrajinam ter da so se v njem snovale vstaje od nekdaj; zato je bilo to mesto razdejano! Naznanjamo torej kralju: če se to mesto pozida in obnovi obzidje, potem ne boš več imel deleža onkraj veletoka.« Kralj je poslal vladnemu namestniku Rehumu, pisarju Simsaju in drugim njunim tovarišem, ki so prebivali v Samariji in drugih krajih onkraj veletoka, odlok. »Pozdrav, itd. Pisanje, ki ste nam ga poslali, se je natančno pred menoj prebralo. Na moj ukaz so preiskovali ter našli, da se je to mesto od nekdaj vzdigovalo zoper kralje ter da so se v njem snovali upori in vstaje. Mogočni kralji so bili nad Jeruzalemom in gospodovali nad vsem ozemljem onkraj veletoka, tako da so se jim dajali davki, dajatve in carine. Zatorej izdajte ukaz, da se zabrani delo tem ljudem in da se to mesto ne bo zidalo, dokler jaz ne ukažem! Glejte, da ne boste pri tem ravnali zanikrno! Čemu naj raste izguba, da bi oškodovali kralje?« Brž ko se je prepis pisanja kralja Artakserksa prebral pred Rehumom in pisarjem Simsajem in njunimi tovariši, so nato hitro šli v Jeruzalem zoper Jude ter jim zabranili delo s silo in z močjo. Potem se je ustavilo delo pri hiši božji v Jeruzalemu in se ni delalo do drugega leta kraljevanja perzijskega kralja Darija. Takrat sta prerok Agej in Adov sin Zaharija v imenu Izraelovega Boga nastopila kot preroka med Judi, ki so bili v Judu in Jeruzalemu. Nato sta se vzdignila Salatielov sin Zorobabel in Josedekov sin Jozue ter začela zidati hišo božjo v Jeruzalemu. Preroka božja sta bila z njima in ju podpirala. Tisti čas so prišli k njim Tatanaj, vladni namestnik onkraj veletoka, in Starbuzanaj in njuni tovariši in jih vprašali: »Kdo vam je ukazal zidati ta tempelj in dokončati to obzidje?« Potem so jih vprašali: »Kako se imenujejo možje, ki zidajo to stavbo?« Toda oko njih Boga je bilo nad judovskimi starešinami, tako da jim niso zabranili dela, dokler ni odšlo poročilo Dariju in niso prinesli o tem odloka. Prepis pisma, ki so ga poslali kralju Dariju Tatanaj, vladni namestnik onkraj veletoka, in Starbuzanaj in njuni tovariši, Afarsaheji onkraj veletoka. V poročilu, ki so mu ga poslali, je bilo takole pisano: »Kralju Dariju, vse dobro! Znano bodi kralju, da smo šli v Judovo pokrajino k hiši velikega Boga. Ta se zida z obdelanim kamnom in stene se oblagajo z lesom. To delo se marljivo izvršuje in napreduje pod njihovimi rokami. Tedaj smo vprašali tiste starešine in jim takole rekli: ‚Kdo vam je ukazal zidati ta tempelj in dokončati to obzidje?‘ Vprašali smo jih tudi za njih imena, da bi jih tebi naznanili, da bi mogli zapisati imena mož, ki so jim na čelu. Odgovorili so nam: ‚Mi smo služabniki Boga nebes in zemlje in zidamo ta tempelj, ki je bil postavljen mnogo let pred tem časom. Velik Izraelov kralj ga je zidal in dokončal. Ker pa so naši očetje nebeškega Boga nadražili k jezi, jih je dal v roke Kaldejcu Nabuhodonozorju, babilonskemu kralju, ki je ta tempelj razdejal in ljudstvo odvedel v pregnanstvo v Babilon. Toda v prvem letu babilonskega kralja Cira je kralj Cir ukazal, naj se ta hiša božja sezida. Tudi zlato in srebrno opravo hiše božje, ki jo je Nabuhodonozor pobral iz templja v Jeruzalemu in jo prenesel v tempelj v Babilonu, je vzel kralj Cir iz babilonskega templja in jo izročil možu Sasabasarju po imenu, ki ga je postavil za vladnega namestnika, in mu velel: Vzemi te priprave, pojdi in deni jih v tempelj v Jeruzalemu in hiša božja naj se zida na svojem mestu! Nato je prišel tisti Sasabasar in položil temelj za hišo božjo v Jeruzalemu. Od tedaj do zdaj se zida, a še ni dokončana.‘ Zdaj naj se torej, če je kralju všeč, preišče v kraljevi zakladnici tam v Babilonu, ali je tako, da je kralj Cir ukazal, naj se zida tista hiša božja v Jeruzalemu. Kralj naj nam pošlje svoj odlok o tej zadevi.« Nato je kralj Darij ukazal, naj preiščejo v knjižnici, kjer so se tam v Babilonu hranili zakladi. V gradu Ekbatani, ki je v Medijski pokrajini, se je našel zvitek, v katerem je bila zapisana tale listina: V prvem letu kralja Cira je kralj Cir ukazal glede hiše božje v Jeruzalemu: »Tempelj naj se sezida kot mesto, kjer se darujejo daritve, in njegovi temelji naj se postavijo. Njegova višina bodi šestdeset komolcev, njegova širina šestdeset komolcev. Tri vrste naj bodo iz obdelanega kamna in ena vrsta iz lesa. Stroški naj se poravnajo iz kraljeve hiše. Tudi zlata in srebrna oprava hiše božje, ki jo je Nabuhodonozor pobral iz templja v Jeruzalemu in jo prenesel v Babilon, naj se da nazaj in naj pride v jeruzalemski tempelj na svoje mesto. Deni jo v hišo božjo!« »Umaknite se torej od tam, Tatanaj, vladni namestnik onkraj veletoka, Starbuzanaj in vajini tovariši, Afarsaheji onkraj veletoka! Pustite, naj se dela tista hiša božja! Judovski vladni namestnik in judovski starešine naj sezidajo tisto hišo božjo na njenem mestu. Hkrati ukazujem glede tega, kaj naj storite tistim judovskim starešinam, da sezidajo hišo božjo: iz kraljevih davkov pokrajine onkraj veletoka naj se tistim možem brez odlašanja natančno poravnavajo stroški. Kar je sicer potrebno, namreč junci, ovni in jagnjeta v žgalne daritve za nebeškega Boga, pšenica, sol, vino in olje, naj se jim daje po napovedi duhovnikov v Jeruzalemu dan na dan, tako da se jim nič ne krati, da bodo darovali nebeškemu Bogu všečne daritve in molili za življenje kralja in njegovih sinov. Dalje ukazujem: Kdor koli prekrši ta odlok, naj se iz njegove hiše iztrga bruno in naj se nanj obesi in pribije; a njegova hiša naj se zaradi tega spremeni v grobljišče. Bog, ki je nastanil ondi svoje ime, naj pokonča vsakega kralja in vsako ljudstvo, ki bi se predrznili prekršiti ta ukaz in razdejati tisto hišo božjo v Jeruzalemu. Jaz, Darij, sem dal ukaz. Naj se natančno izvrši.« Tatanaj, vladni namestnik onkraj veletoka, Starbuzanaj in njuni tovariši so tedaj storili natančno tako, kakor je kralj Darij v poslanem odločil. Judovski starešine so srečno dalje zidali po prerokovanju preroka Ageja in Adovega sina Zaharija. Tako so dokončali stavbo po zapovedi Izraelovega Boga in po ukazu perzijskih kraljev Cira, Darija in Artakserksa. Dokončali so ta tempelj do tretjega dne meseca adarja v šestem letu vladanja kralja Darija. Izraelovi sinovi, duhovniki, leviti in drugi sinovi ujetništva so z veseljem obhajali posvečenje hiše božje. Darovali so v posvečenje hiše božje sto juncev, dvesto ovnov, štiristo jagnjet, in v daritev za greh za vse Izraelce dvanajst kozlov po številu Izraelovih rodov. Potem so postavili duhovnike po njih vrstah in levite po njih oddelkih za službo božjo v Jeruzalemu, kakor je predpisano v Mojzesovi knjigi. In sinovi ujetništva so obhajali pasho štirinajsti dan prvega meseca. Duhovniki in leviti so se namreč vsi hkrati očistili. Ko so bili vsi čisti, so zaklali pasho za vse sinove ujetništva in za svoje brate, duhovnike, in zase. Jedli pa so pasho Izraelovi sinovi, ki so se vrnili iz ujetništva, in vsi, ki so se ločili od nečistosti narodov v deželi in se jim pridružili, da bi iskali Gospoda, Izraelovega Boga. In obhajali so praznik opresnikov sedem dni z veseljem. Kajti Gospod jih je razveselil, ko jim je naklonil srce asirskega kralja, da jih je podpiral pri delu templja Izraelovega Boga. Po teh dogodkih je za vlade perzijskega kralja Artakserksa Ezdra, sin Saraja, sinu Azarija, sinu Helkija, sinu Seluma, sinu Sadoka, sinu Ahitoba, sinu Amarija, sinu Azarija, sinu Merajota, sinu Zaraja, sinu Ozija, sinu Bokija, sinu Abisueta, sinu Fineesa, sinu Eleazarja, sinu velikega duhovnika Arona, je ta Ezdra prišel iz Babilona. Bil je pismouk, izveden v Mojzesovi postavi, ki jo je dal Gospod, Izraelov Bog. Ker je bila roka Gospoda, njegovega Boga, nad njim, mu je kralj vse dovolil, kar je želel. Z njim je šlo v Jeruzalem v sedmem letu kralja Artakserksa nekaj Izraelovih sinov, duhovnikov, levitov, pevcev, vratarjev in tempeljskih služiteljev. Prišel je v Jeruzalem v petem mesecu, v sedmem kraljevem letu. Prvi dan prvega meseca je bil namreč določen za odhod iz Babilona in prvi dan petega meseca je prišel v Jeruzalem, ker je bila nad njim dobrotljiva roka njegovega Boga. Kajti Ezdra je svoje srce pripravil, da bi preiskoval Gospodovo postavo ter spolnjeval in učil v Izraelu zakone in naredbe. Tole je prepis pisanja, ki ga je dal kralj Artakserks pismouku duhovniku Ezdru, razlagalcu Gospodovih zapovedi in njegovih zakonov za Izraela. »Artakserks, kralj kraljev, duhovniku Ezdru, razlagalcu postave nebeškega Boga; izdano itd. Ukazujem, naj gre s teboj vsakdo izmed Izraelovega ljudstva in njegovih duhovnikov in levitov v mojem kraljestvu, kogar je volja iti v Jeruzalem. Kajti poslan si od kralja in njegovih sedem svetovalcev, da preiščeš Judejo in Jeruzalem po postavi svojega Boga, katera je v tvoji roki; in da neseš srebro in zlato, ki so ga kralj in njegovi svetovalci prostovoljno dali za Izraelovega Boga, čigar prebivališče je v Jeruzalemu; in vse srebro in zlato, ki ga boš dobil po vsej babilonski pokrajini, s prostovoljnimi darovi ljudstva in duhovnikov, ki jih dajejo za hišo svojega Boga v Jeruzalemu. Zategadelj skrbno nakupi s tem denarjem govedi, ovnov, jagnjet z njihovimi jedilnimi in pitnimi darovi ter jih daruj na oltarju v hiši vašega Boga v Jeruzalemu! In z ostalim srebrom in zlatom storite po volji svojega Boga, kar se tebi in tvojim bratom prav zdi storiti. Opravo, ki ti je dana za službo v hiši tvojega Boga, izroči pred Bogom v Jeruzalemu! Ostale potrebščine za hišo tvojega Boga, ki ti jih bo treba oskrbeti, oskrbi iz kraljeve zakladnice. Jaz, kralj Artakserks, ukazujem torej vsem zakladničarjem onkraj veletoka. Vse, kar bo duhovnik Ezdra, razlagalec postave nebeškega Boga, od vas terjal, se naj natančno daje: do sto talentov srebra, do sto mer pšenice, do sto batov vina, do sto batov olja, soli pa brez predpisa. Vse, kar je zapovedano po nebeškem Bogu, naj se natančno daje za hišo nebeškega Boga, da se ne razsrdi nad kraljestvom kralja in njegovih sinov. Dalje vam naznanjamo, da nihče nima pravice nalagati davka v denarju, dajatev v blagu ali carine kateremu koli duhovniku, levitu, pevcu, vratarju, tempeljskemu služitelju ali služabniku te božje hiše. Ti pa, Ezdra, postavi po svoji božji modrosti, ki jo imaš, sodnike in pravdnike, ki naj delijo pravico vsemu ljudstvu onkraj veletoka, vsem tistim namreč, ki poznajo postave tvojega Boga! Kdor pa jih ne pozna, tega poučite! A vsak, kdor ne bo spolnjeval postave tvojega Boga in kraljeve postave, naj se sodno strogo kaznuje: ali s smrtjo ali s pregnanstvom ali z globo ali z ječo.« Hvaljen Gospod, Bog naših očetov, ki je dal to kralju v srce, da poveliča hišo Gospodovo v Jeruzalemu, in mi naklonil milost pred kraljem, njegovimi svetovalci in vsemi kraljevimi mogočnimi veljaki. Zato sem se osrčil, ker je bila roka Gospoda, mojega Boga, nad menoj, in izbral Izraelove poglavarje, da bi šli z menoj. Tole so poglavarji svojih družin in njih rodovniki, tistih, ki so pod vlado kralja Artakserksa šli z menoj iz Babilona. Od Fineesovih sinov Gersom, od Itamarjevih sinov Danijel, od Davidovih sinov Hatus, Sehenijev sin, od Farosovih sinov Zaharija in z njim štetih sto petdeset moških; od Fahatmoabovih sinov Elioenaj, Zarajev sin, in z njim dvesto moških; od Sehenijevih sinov Jahazielov sin in z njim tristo moških; od Adinovih sinov Abed, Jonatanov sin, in z njim petdeset moških; od Elamovih sinov Izaija, Atalijev sin, in z njim sedemdeset moških; od Safatijevih sinov Zebedija, Mihaelov sin, in z njim osemdeset moških; od Joabovih sinov Obedija, Jahielov sin, in z njim dvesto osemnajst moških; od Banijevih sinov Selomit, Josfijev sin, in z njim sto šestdeset moških; od Bebajevih sinov Zaharija, Bebajev sin, in z njim osemindvajset moških; od Azgadovih sinov Johanan, Eketanov sin, in z njim sto deset moških; od Adonikamovih sinov, zadnji, imenoma: Elifelet, Jehiel in Semeja, in z njimi šestdeset moških; od Begvajevih sinov Utaj in Zahur, in z njima sedemdeset moških. Zbral sem jih ob reki, ki teče proti Ahavi, in tam smo taborili tri dni. Ko sem opazoval ljudstvo in duhovnike, nisem tam našel nobenega izmed Levijevih sinov. Tedaj sem poslal poglavarje Eliezerja, Ariela, Semeja, Elnatana, Jariba, Elnatana, Natana, Zaharija in Mosolama ter učitelja Jojariba in Elnatana. Poslal sem jih k Edu, prvaku v kraju Kasfiji, in jim položil v usta besede, ki naj jih govoré Edu in njegovim bratom, tempeljskim služiteljem, v kraju Kasfiji, da nam pripeljejo služabnikov za hišo našega Boga. Tedaj so nam pripeljali, ker je bila dobrotljiva roka našega Boga nad nami, umnega moža izmed sinov Moholija, sinu Levijevega, sinu Izraelovega, namreč Serebija z njegovimi sinovi in brati, osemnajst mož; dalje Hasabija in z njim Izaija izmed Merarijevih sinov z njegovimi brati in njih sinovi, dvajset mož; in izmed tempeljskih služiteljev, ki so jih David in knezi dali levitom v službo, dvesto dvajset tempeljskih služiteljev; vsi ti so imenoma zaznamovani. Nato sem tam ob reki Ahavi oznanil post, da bi se ponižali pred svojim Bogom in izprosili od njega srečno pot zase, za svoje otroke in za vse svoje imetje. Sramoval sem se namreč prositi kralja mož in konjenikov, da bi nas branili pred sovražnikom na potu, ker smo kralju rekli: »Roka našega Boga je nad vsemi, ki ga iščejo, blagodejna; njegova mogočna jeza pa zadene vse, ki ga zapustijo.« Postili smo se torej in prosili svojega Boga zaradi tega, in dal se nam je izprositi. Potem sem jih izmed duhovniških knezov izbral dvanajst ter Serebija in Hasabija in z njima deset njunih bratov. Tem sem odtehtal srebro in zlato in opravo, posvečene darove za hišo našega Boga, ki so jih darovali kralj, njegovi svetovalci in veljaki ter vsi tamkajšnji Izraelci. Odtehtal sem jim v roke šeststo petdeset talentov srebra, srebrnih priprav za sto talentov, zlata pa sto talentov, dalje dvajset zlatih čaš za tisoč darejkov in dve posodi iz čistega sijajnika, dragoceni kakor zlato. In rekel sem jim: »Vi ste sveti Gospodu, in priprave so svete, in srebro in zlato je radovoljen dar za Gospoda, Boga vaših očetov. Skrbno jih varujte, dokler jih ne odtehtate pred duhovniškimi knezi in leviti in izraelskimi družinskimi poglavarji v Jeruzalemu v izbah hiše Gospodove!« Duhovniki in leviti so torej prevzeli odtehtano srebro in zlato in priprave, da bi jih nesli v Jeruzalem v hišo našega Boga. Dvanajsti dan prvega meseca smo tedaj odrinili od reke Ahave, da bi šli v Jeruzalem. Roka našega Boga je bila nad nami, ki nas je obvaroval sovražnikov in cestnih razbojnikov. Prišli smo v Jeruzalem in prebili tam tri dni. Četrti dan pa je bilo odtehtano srebro in zlato s pripravami vred v hiši našega Boga v roke duhovnika Meremota, Urijevega sina; z njim je bil Fineesov sin Eleazar in z njima sta bila levita, Jozuetov sin Jozabed in Benujev sin Noadaja. Po številu in teži je bilo vse odtehtano, in vsa teža je bila takrat zapisana. Sinovi ujetništva, ki so prišli iz sužnosti, so darovali žgalne daritve Izraelovemu Bogu, dvanajst juncev za vse Izraelce, šestindevetdeset ovnov, sedeminsedemdeset jagnjet, dvanajst kozlov v daritev za greh, vse v žgalno daritev Gospodu. Potem so izročili kraljeve ukaze kraljevim namestnikom in okrajnim načelnikom veletoka; in ti so podpirali ljudstvo in hišo božjo. Ko je bilo to končano, so pristopili k meni poglavarji in rekli: »Izraelsko ljudstvo, duhovniki in leviti se niso ločili od ljudstev dežele kljub njih gnusobam, od Kanaancev, Hetejcev, Ferezejcev, Jebusejcev, Amoncev, Moabcev, Egipčanov in Amorejcev. Zakaj jemali so izmed njih hčerá žene zase in za svoje sinove. Tako se je pomešal sveti zarod z ljudstvi dežele. In poglavarji ter predstojniki so bili prvi pri tej hudobiji.« Ko sem to slišal, sem si pretrgal oblačilo in plašč, si pulil lase z glave in brade ter sedel potrt. Tedaj so se zbrali pri meni vsi, ki so se bali besed Izraelovega Boga zaradi hudobije pregnancev. Jaz pa sem sedel potrt do večerne daritve. Ob večerni daritvi pa sem se vzdignil od svoje muke, si pretrgal oblačilo in plašč, padel na kolena ter razprostrl roke proti Gospodu, svojemu Bogu. Rekel sem: »Moj Bog, sramujem se in se bojim povzdigniti svoje obličje k tebi, moj Bog; zakaj naše hudobije so se nam namnožile čez glavo in naša krivda je zrastla do neba. Od dni naših očetov smo v veliki krivdi do danes, in zaradi naših hudobij smo bili mi, naši kralji in duhovniki, izročeni kraljem po deželah v roke pod meč, v ujetništvo, v plenjenje in v očitno sramoto, kakor je še danes. Zdaj pa nam je Gospod, naš Bog, naklonil za majhen trenutek milost, da nam je pustil ostanek in nam dal oporišče na svojem svetem kraju, da bi nam naš Bog razsvetlil oči in nam podaril malo življenjske moči v naši sužnosti. Zakaj sužnji smo, a naš Bog nas v naši sužnosti ni zapustil, temveč nam je naklonil milost pred perzijskimi kralji ter nam podaril življenjsko moč, da postavimo hišo našega Boga in popravimo njene razvaline, in nam dal zavetišče v Judu in v Jeruzalemu. In zdaj, naš Bog, kaj naj rečemo po teh dogodkih? Saj smo zapustili tvoje zapovedi, ki si jih dal po svojih služabnikih prerokih, ko si govoril: ‚Dežela, ki greste vanjo, da bi jo vzeli v last, je oskrunjena dežela po nečistosti ljudstev deželà zaradi njih gnusob, s katerimi so jo v svoji nečistosti napolnili od konca do kraja. Zatorej ne dajajte svojih hčerá njih sinovom in njih hčerá ne jemljite za svoje sinove. Ne skrbite nikdar za njih blaginjo in srečo, da se boste okrepili in uživali dobrote dežele ter jo zapustili v dediščino svojim sinovom na veke!‘ In po vsem tem, kar je zaradi naših hudobnih del in zaradi naše velike krivde prišlo nad nas – čeprav si nam ti, naš Bog, bolj prizanašal, kakor bi zaslužile naše hudobije, in nam pustil tale ostanek – bomo mar zopet prelamljali tvoje zapovedi in stopali v svaštvo z ljudstvi, ki počenjajo te gnusobe? Ali se ne bi razsrdil na nas, tako da bi nas pokončal in bi ne bilo več ostanka in ne rešencev? Gospod, Izraelov Bog, ti si pravičen; kajti ostali smo kot rešenci, kakor se danes vidi. Glej, pred teboj smo v svoji krivdi; saj zaradi nje ne moremo obstati pred tvojim obličjem.« Ko je Ezdra jokajoč in zleknjen pred hišo božjo tako molil in priznaval krivdo, se je zbrala pri njem zelo velika množica izraelskih mož, žená in otrok, in ljudstvo se je bridko jokalo. Tedaj je spregovoril Jehielov sin Sehenija, izmed Elamovih sinov, in rekel Ezdru: »Pregrešili smo se zoper svojega Boga, ker smo si za žene jemali tujke izmed ljudstev dežele. Vendar je glede tega še upanje za Izraela. Zdaj torej sklenimo zavezo s svojim Bogom, da odpustimo vse žene in njih otroke, če svetuješ ti, gospod, in tisti, ki se bojé zapovedi našega Boga; naj se postopa po postavi! Vstani, ker pristoji zadeva tebi, mi pa bomo s teboj! Bodi srčen in delaj!« Nato je Ezdra vstal in zaprisegel poglavarje duhovnikov, levitov in vseh Izraelcev, da bodo storili po tej besedi; in so prisegli. Ezdra se je vzdignil izpred hiše božje in šel v izbo Eliasibovega sina Johanana. In ko je tam vstopil, ni jedel kruha, ne pil vode, ker je žaloval nad hudobijo pregnancev. Potem so razglasili v Judu in Jeruzalemu vsem sinovom pregnanstva, naj se zberejo v Jeruzalemu: kdor koli po sklepu poglavarjev in starešin v treh dneh ne pride, njemu se bo zaplenilo vse njegovo imetje in bo izključen iz zbora pregnancev. Tedaj so se v treh dneh v Jeruzalemu zbrali vsi možje iz Juda in Benjamina. Bilo je dvajseti dan devetega meseca. Vse ljudstvo je sedelo na prostoru pred hišo božjo trepetaje zaradi stvari in dežja. Duhovnik Ezdra je vstal in jim rekel: »Pregrešili ste se, ker ste si vzeli tujke za žene, da ste še pomnožili Izraelovo krivdo. Zdaj torej priznajte krivdo pred Gospodom, Bogom svojih očetov, in storite po njegovi volji! Ločite se od ljudstev dežele in od tujih žen!« Ves zbor je odgovoril z močnim glasom: »Dolžni smo tako storiti, kakor si nam rekel. Toda ljudstva je veliko in vreme deževno. Ne moremo zunaj stati. Tudi se to ne da opraviti v enem dnevu ali dveh; zakaj v tej zadevi smo se pregrešili mnogi. Ves zbor naj zastopajo naši poglavarji; vsi pa, ki so si v naših mestih vzeli tujke za žene, naj prihajajo ob določenih časih in z njimi starešine posameznih mest in njih sodniki, dokler se ne odvrne od nas srdita jeza našega Boga zaradi te zadeve.« Samo Azahelov sin Jonatan in Tekuetov sin Jaasija sta se temu ustavljala; Mosolam in levit Sabetaj sta jima pomagala. Sinovi pregnanstva pa so storili tako. Duhovnik Ezdra si je izbral po posameznih družinah može, družinske poglavarje, ki so bili vsi imenoma zaznamovani. Ti so sedli prvi dan desetega meseca, da bi zadevo preiskali. Opravili so z vsemi možmi, ki so vzeli tujke za žene, do prvega dne prvega meseca. Med duhovniškimi sinovi, ki so si vzeli tujke za žene, so se našli: Izmed sinov Josedekovega sina Jozueta in njegovih bratov: Maasija, Eliezer, Jarib in Godolija. Dali so roko, da bodo odpustili svoje žene; njih daritev za zadolženje je bil oven za njih krivdo. Izmed Emerjevih sinov: Hanani in Zebedija. Izmed Harimovih sinov: Maasija, Elija, Semeja, Jehiel in Ozija. Izmed Fasurjevih sinov: Elioenaj, Maasija, Izmael, Natanael, Jozabed in Elasa. Izmed levitov: Jozabed, Semej, Kelaja, tudi Kelita imenovan, Fetahija, Juda in Eliezer. Izmed pevcev: Eliasib; in izmed vratarjev: Selum, Telem in Uri. Med Izraelci: izmed Farosovih sinov: Remeja, Jezija, Melkija, Miamin, Eleazar, Melkija in Baneja. Izmed Elamovih sinov: Matanija, Zaharija, Jehiel, Abdi, Jerimot in Elija. Izmed Zetuovih sinov: Elioenaj, Eliasib, Matanija, Jerimut, Zabad in Aziza. Izmed Bebajevih sinov: Johanan, Hananija, Zabaj, Atalaj. Izmed Banijevih sinov: Mosolam, Meluh, Adaja, Jasub, Saal in Ramot. Izmed Fahatmoabovih sinov: Edna, Kalal, Banaja, Maasija, Matanija, Beseleel, Benui in Manase. Izmed Harimovih sinov: Eliezer, Jozue, Melkija, Semeja, Simeon, Benjamin, Malok in Samarija. Izmed Hasumovih sinov: Matanaj, Matata, Zabad, Elifelet, Jermaj, Manase in Semej. Izmed Banijevih sinov: Maadi, Amram, Uel, Baneja, Badaja, Keliav, Vanija, Meremot, Eliasib, Matanija, Matanaj, Jasi, Bani, Benui, Semej, Salmija, Natan, Adaja, Mehnedebaj, Sisaj, Saraj, Azareel, Selemija, Semerija, Selum, Amarija, Jožef. Izmed Nebovih sinov: Jehiel, Matatija, Zabad, Zabina, Jedu, Joel in Banaja. Vsi ti so si vzeli tujke za žene. Med njimi so bile žene, ki so že rodile otroke. Poročilo Hakalijevega sina Nehemija. Bilo je v mesecu kaslevu, v dvajsetem letu, ko sem bil v gradu Suzi. Tedaj je prišel Hanani, eden mojih bratov, z nekaterimi možmi iz Juda. Izpraševal sem jih o Judih, ki so se rešili in so preostali iz ujetništva, in o Jeruzalemu. Povedali so mi: »Ti, ki so preostali iz ujetništva, so ondi v deželi v veliki stiski in sramoti. Jeruzalemsko zidovje je razdrto in njegova vrata so sežgana z ognjem.« Ko sem to poročilo slišal, sem sedel in jokal in žaloval cele dni; postil sem se ter molil pred nebeškim Bogom. Govoril sem: »Oh, Gospod, nebeški Bog, veliki in strašni Bog, ki ohranjaš zavezo in usmiljenje tistim, ki te ljubijo in spolnjujejo tvoje zapovedi, naj poslušajo tvoja ušesa, in tvoje oči naj bodo odprte, da boš slišal molitev svojega služabnika, ki jo zdaj noč in dan pred teboj opravljam za Izraelove sinove, tvoje hlapce! Priznavam grehe Izraelovih sinov, s katerimi smo se pregrešili zoper tebe; tudi jaz in hiša mojega očeta smo grešili. Čisto smo se ti izneverili in nismo spolnjevali zapovedi, zakonov in naredb, ki si jih ukazal Mojzesu, svojemu služabniku. Vendar se spomni besede, ki si jo dal svojemu služabniku Mojzesu: ‚Ako se izneverite, vas bom razkropil med ljudstva. Ako se pa spreobrnete k meni in se boste držali mojih zapovedi ter jih spolnjevali, vas bom, četudi bi bili razkropljeni do konca neba, zbral od ondod in vas privedel na kraj, ki sem ga izvolil, da tam nastanim svoje ime.‘ Saj so tvoji hlapci in tvoje ljudstvo, ki si ga rešil s svojo veliko močjo in s svojo krepko roko. Oh, Gospod, naj vendar posluša tvoje uho molitev tvojega hlapca in molitev tvojih hlapcev, ki se hočejo bati tvojega imena. Daj danes srečo svojemu hlapcu ter mu nakloni usmiljenje pri tem možu!« Bil sem namreč točaj pri kralju. Bilo je v mesecu nisanu, v dvajsetem letu kralja Artakserksa. Vino je bilo pred njim. Vzel sem vino in ga podal kralju. Sicer pred njim nisem bil žalosten, vendar me je kralj vprašal: »Zakaj je tvoj obraz žalosten? Saj vendar nisi bolan! In če ne, imaš skrb v srcu.« Zelo sem se prestrašil. In odgovoril sem kralju: »Živel kralj na veke! Kako bi ne bil žalosten, ko je mesto, kjer so grobovi mojih očetov, opustošeno in njegova vrata sežgana z ognjem!« Kralj me je vprašal: »Ali kaj želiš?« Tedaj sem pomolil k nebeškemu Bogu in nato kralju odgovoril: »Ako se kralju prav zdi in ti je tvoj hlapec po volji, me pošlji v Judejo, v mesto grobov mojih očetov, da ga pozidam!« Kralj in njegova žena, ki je sedela zraven njega, sta me vprašala: »Doklej boš hodil in kdaj se vrneš?« Ko sem kralju naznanil čas, mu je bilo všeč, da me pošlje. Tudi sem kralju rekel: »Če se kralju prav zdi, naj se mi dajo pisma za namestnike onkraj veletoka, da mi dovolijo prehod, dokler ne pridem v Judejo, in pismo za Asafa, nadzornika kraljevega gozda, da mi dá lesa, da pokrijem vrata tempeljskega gradu, in za mestno obzidje in za hišo, v katero pojdem.« Kralj mi je dal tudi to, ker je bila dobrotljiva roka mojega Boga nad mano. Ko sem prišel k namestnikom onkraj veletoka, sem jim izročil kraljeva pisma. Kralj pa je poslal z menoj tudi vojne častnike in konjenike. Ko sta to slišala Horonec Sanabalat in suženjski Amonec Tobija, jima je bilo silno zoprno, da je prišel nekdo skrbet za blagor Izraelovih sinov. Prišel sem v Jeruzalem in bil ondi tri dni. Potem sem se ponoči vzdignil in z menoj nekaj mož. Nisem pa nikomur povedal, kaj mi je moj Bog dal v srce, da storim za Jeruzalem. Tudi nisem imel drugih živali pri sebi razen živali, ki sem jo jahal. Tako sem šel ponoči skozi Dolinska vrata mimo Zmajevega studenca h Gnojnim vratom. Pregledoval sem jeruzalemsko zidovje, ki je bilo podrto, in njegova vrata, ki so bila sežgana z ognjem. Šel sem dalje k Studenčnim vratom in h kraljevemu ribniku. Ondi ni bilo prostora za žival, na kateri sem bil, da bi šla dalje. Šel sem torej še ponoči po dolini in pregledoval zidovje. Vrnil sem se skozi Dolinska vrata in odšel domov. Predstojniki pa niso vedeli, kod sem hodil in kaj sem delal. Doslej namreč nisem nič povedal ne Judom ne duhovnikom ne plemičem ne predstojnikom ne drugim, ki so bili zaposleni pri delu. Zdaj pa sem jim rekel: »Vidite, v kakšni nadlogi smo. Jeruzalem je podrt in njegova vrata so sežgana z ognjem. Pridite, pozidajmo jeruzalemsko zidovje, da ne bomo več v zasramovanje!« Potem sem jim naznanil, kako je bila dobrotljiva roka mojega Boga nad menoj in kaj mi je kralj povedal. Tedaj so rekli: »Vstanimo in zidajmo!« In pogumno so se lotili dobrega dela. Ko so to slišali Horonec Sanabalat in suženjski Amonec Tobija in Arabec Gosem, so nas zasramovali in se nam rogali ter govorili: »Kaj je to, kar delate? Ali se hočete kralju upreti?« In v odgovor sem jim rekel: »Nebeški Bog nam bo dal srečo, in mi, njegovi hlapci, hočemo vstati in zidati. Vi pa nimate ne deleža ne pravice ne spomina v Jeruzalemu.« Tedaj so se vzdignili veliki duhovnik Eliasib in njegovi bratje duhovniki in sezidali Ovčja vrata. Posvetili so jih in nataknili njih vratnice. Nato so dalje zidali do stolpa Mea, ga posvetili in z zidavo nadaljevali do stolpa Hananeela. Zraven so zidali možje iz Jerihe; poleg njih pa je zidal Amrijev sin Zahur. Asnaajevi sinovi so zidali Ribja vrata; pokrili so jih in nataknili njih vratnice, vezi in zapahe. Poleg njih je zidal Meremot, sin Urija, sinu Akosovega. Poleg njega je zidal Mosolam, sin Barahija, sinu Mesezabelovega. Poleg njih je zidal Baanov sin Sadok. Poleg njih so zidali Tekuani. Toda njih odličniki niso upognili svojega tilnika za službo svojih gospodarjev. Stara vrata sta zidala Fasejev sin Jojada in Besodijev sin Mosolam; pokrila sta jih in nataknila njih vratnice, vezi in zapahe. Poleg njiju so zidali Gabaonec Meltija, Meronatec Jadon, možje iz Gabaona in Masfe pri sedežu namestnika onkraj veletoka. Zraven je zidal Arajev sin Oziel, eden od zlatarjev. Zraven njega je zidal Ananija, eden od mazilarjev. Obnovili so Jeruzalem do širokega zidu. Poleg je zidal Hurjev sin Rafaja, poglavar polovice jeruzalemskega okraja. Poleg je zidal Haromafov sin Jedaja pred svojo hišo. Zraven njega je zidal Hasebnijev sin Hatus. Drug kos s Pečnim stolpom vred je zidal Harimov sin Melkija in Fahatmoabov sin Hasub. Poleg je zidal s svojimi hčerami Alohesov sin Selum, poglavar druge polovice jeruzalemskega okraja. Dolinska vrata je zidal Hanun s prebivalci Zanoe. Sezidali so jih in nataknili njih vratnice, vezi in zapahe, dalje tisoč komolcev zidu do Gnojnih vrat. Gnojna vrata je zidal Rehabov sin Melkija, poglavar betkaremskega okraja. Sezidal jih je in nataknil njih vratnice, vezi in zapahe. Studenčna vrata je zidal Kolhozov sin Selum, poglavar okraja Masfe. Sezidal jih je, pokril in nataknil njih vratnice, vezi in zapahe. Tudi je postavil zid ob ribniku vodovoda pri kraljevem vrtu do stopnic, ki držé iz Davidovega mesta. Za njim je zidal Azbokov sin Nehemija, poglavar polovice betsurskega okraja, do Davidovih grobov in do narejenega ribnika in do vojašnice. Za njim so zidali leviti: Banijev sin Rehum. Poleg je zidal Hasabija, poglavar polovice keilskega okraja, za svoj okraj. Za njim so zidali njih bratje: Henadadov sin Bavaj, poglavar druge polovice keilskega okraja. Poleg je zidal Jozuetov sin Ezer, poglavar v Masfi, drug kos vzdolž klanca k orožarni pri kotu. Za njim je zidal na gori Zakajev sin Baruh drug kos od kota do hišnih vrat velikega duhovnika Eliasiba. Za njim je zidal Meremot, sin Urija, sinu Akosovega, drug kos od vrat Eliasibove hiše do konca Eliasibove hiše. Za njim so zidali duhovniki, možje iz pokrajine. Potem sta zidala Benjamin in Hasub vzdolž svoje hiše. Potem je zidal Azarija, sin Maasija, sinu Ananijevega, poleg svoje hiše. Za njim je zidal Henadadov sin Benui drug kos od Azarijeve hiše do kota in do vogala. Ozijev sin Falel je zidal nasproti kotu in stolpu, ki se dviga iznad gornje kraljeve palače pri dvoru jetnišnice. Za njim je zidal Farosov sin Fadaja, kakor tudi tempeljski služitelji, ki so prebivali na Ofelu, do Vodnih vrat na vzhodu in do visoko dvigajočega se stolpa. Potem so zidali Tekuani drug kos nasproti velikemu visoko dvigajočemu se stolpu do ofelskega zidu. Zgoraj od Konjskih vrat so zidali duhovniki, vsak pred svojo hišo. Potem je zidal Emerjev sin Sadok pred svojo hišo. Za njim je zidal Sehenijev sin Semeja, čuvaj Vzhodnih vrat. Potem sta zidala drug kos Selemijev sin Hananija in Selefov šesti sin Hanun. Potem je zidal Barahijev sin Mosolam pred svojo izbo. Za njim je zidal Melkija, eden od zlatarjev, do hiše tempeljskih služiteljev in tržarjev, pri Stražnih vratih in do pomola na vogalu. Med pomolom na vogalu in Ovčjimi vrati so zidali zlatarji in tržarji. Ko je Sanabalat slišal, da zidamo obzidje, se je razsrdil in bil silno nejevoljen; zasmehoval je Jude in vpričo svojih bratov in samarijske vojne sile govoril: »Kaj počenjajo borni Judje? Mar naj jim to pustimo? Mar bodo darovali? Mar bodo v enem dnevu dozidali? Mar bodo oživili kamne iz požganih grobelj?« Tudi Amonec Tobija, ki je bil poleg njega, je dejal: »Naj le zidajo. Če skoči nanj lisica, bo porušila njih kamnitni zid.« »Sliši, naš Bog; zakaj zaničujejo nas! Obrni njih zasramovanje njim na glavo in daj jih zaničevanju v deželi ujetništva! Ne odpusti njih krivde in njih pregreha naj se ne izbriše izpred tvojega obličja, ker so žalili zidalce!« Zidali so dalje obzidje in popravljeno je bilo vse obzidje do polovice višine; in ljudstvu se je vnelo srce za delo. Ko so slišali Sanabalat, Tobija, Arabci, Amonci in Azotci, da napreduje popravljanje jeruzalemskega obzidja in da so se začele vrzeli zadelavati, so se silno razjezili. Vsi skupaj so se zarotili, da pojdejo, napadejo Jeruzalem in ga porušijo. Tedaj smo molili k svojemu Bogu in postavljali stražo zoper nje podnevi in ponoči, da se jih obvarujemo. Judje so pa rekli: »Izčrpana je moč nosačev in grobelj je zelo veliko. Ne moremo več zidati obzidja.« Naši nasprotniki so pa govorili: »Naj nič ne opazijo in nič ne vidijo, dokler ne pridemo mednje in jih pobijemo ter delo ustavimo.« Ko so iz vseh krajev prišli Judje, ki so prebivali poleg njih, so nam desetkrat povedali: »Vrnite se k nam!« Tedaj sem postavil na niže ležečih krajih za obzidjem, na prostih mestih, ljudstvo po rodovinah z njih meči, sulicami in loki. Ko sem jih pregledal, sem vstal in rekel odličnikom, oblastnikom in ostalemu ljudstvu: »Nikar se jih ne bojte! Spominjajte se velikega in strašnega Gospoda in se bojujte za svoje brate, sinove, hčere, žene in za svoje hiše!« Ko so naši sovražniki slišali, da smo zvedeli in da je Bog uničil njih načrt, smo se vsi vrnili k obzidju, vsak na svoje delo. Od tistega dne je polovica mojih mladeničev opravljala delo, druga polovica pa je nosila sulice in ščite, loke in oklepe. Za vsem judovskim ljudstvom so stali poglavarji. Tisti, ki so zidali obzidje, in tisti, ki so nosili bremena, so bili oboroženi. Z eno roko so opravljali delo, druga je držala orožje. Vsak izmed zidarjev je okrog ledij imel opasan meč in je tako zidal. Trobentač je bil pa zraven mene. Odličnikom, oblastnikom in ostalemu ljudstvu sem naročil: »Delo je veliko in obsežno; mi pa smo razdeljeni po obzidju daleč drug od drugega. Kjer zaslišite trobente glas, tja se k nam zberite! Naš Bog se bo bojeval za nas.« Tako smo opravljali delo. Polovica jih je držala sulice od vzhoda jutranje zarje do prihoda zvezd. Tisti čas sem tudi naročil ljudstvu: »Vsak naj ostane s svojim hlapcem čez noč v Jeruzalemu, da nam bodo ponoči v stražo in čez dan za delo.« Ne jaz ne moji bratje ne moji mladeniči ne stražniki, ki so me spremljali, nismo slačili obleke. Vsak se je odrekel vodi. Nastalo je veliko vpitje ljudstva in njih žen zoper njihove judovske brate. Nekateri so govorili: »Svoje sinove in hčere smo morali zastaviti, da smo dobili žita, da smo jedli in ostali pri življenju.« Drugi so govorili: »Svoja polja, svoje vinograde in hiše smo morali zastaviti, da smo dobili žita v lakoti.« Zopet drugi so govorili: »Za kraljevi davek smo si morali izposoditi denar na svoja polja in svoje vinograde. Naše telo pa je vendar toliko vredno ko telo naših bratov, naši otroci so tako dobri ko njih otroci. A glej! Svoje sinove in svoje hčere moramo vklepati v sužnost in nekatere izmed naših hčerá so že tlačanke. Mi pa ne moremo nič storiti proti temu, saj so naša polja in naši vinogradi v posesti drugih.« Zelo sem se razsrdil, ko sem slišal njih vpitje in te govore. Ko sem sam pri sebi preudaril, sem pokaral odličnike in oblastnike ter jim rekel: »Vi odirate, vsak svojega brata!« Potem sem sklical veliko zborovanje zoper nje. Dejal sem jim: »Mi smo svoje judovske brate, ki so bili narodom prodani, odkupovali, kolikorkrat nam je bilo mogoče. Vi pa sami prodajate svoje brate. In nam naj bodo prodani!« Molčali so in niso vedeli kaj odgovoriti. Nato sem rekel: »To, kar delate, ni prav. Ali ne bi morali hoditi v strahu našega Boga, da nas ne bi sramotili narodi, naši sovražniki? Tudi jaz, moji bratje in moji mladeniči smo jim posodili denarja in žita. Odpustimo jim vendar, kar smo jim posodili! Vrnite jim še danes njih polja, vinograde, oljnike in hiše, kakor tudi obresti za denar, žito, vino in olje, ki ste jim ga posodili!« Odgovorili so: »Vrniti hočemo in jih za nič ne terjati; tako hočemo storiti, kakor praviš.« Nato sem poklical duhovnike ter jih zaprisegel, da storé po tej obljubi. Tudi sem iztresel gubo svoje obleke in rekel: »Tako iztresi Bog vsakogar iz njegove hiše in njegove posesti, ki te obljube ne izpolni! Tako naj bo iztresen in izpraznjen.« Ves zbor je rekel: »Amen!« In hvalili so Gospoda. Ljudstvo pa je storilo po tej obljubi. Od časa, ko mi je kralj ukazal, naj bom namestnik v judovski deželi – od dvajsetega leta do dvaintridesetega leta kralja Artakserksa, dvanajst let – nisem s svojimi brati živel od dohodkov, ki gredo namestnikom. Prejšnji namestniki, moji predniki, so bili ljudstvu v težko breme. Jemali so od njih za kruh in vino štirideset seklov srebra na dan. Tudi njih uradniki so tlačili ljudstvo. Jaz pa nisem delal tako iz strahu pred Bogom. Tudi pri popravljanju tega obzidja sem sodeloval; polja nismo kupili in vsi moji uradniki so bili zbrani tam pri delu. Vrh tega so jedli pri moji mizi Judje, ki so bili oblastniki, sto petdeset mož, in tisti, ki so k nam prihajali iz narodov v naši okolici. Kar se je vsak dan pripravljalo: en vol, šest glav izbrane drobnice in perutnina, se je pripravljalo na moje stroške; k temu še vsakih deset dni obilo raznega vina. Pri vsem tem nisem terjal plače, ki gre namestniku; kajti rabota je hudo tlačila to ljudstvo. »Moj Bog, spominjaj se meni v dobro vsega, kar sem storil za to ljudstvo!« Ko so Sanabalat, Tobija, Arabec Gosem in ostali naši sovražniki slišali, da sem dozidal obzidje in da v njem ni več vrzeli – vendar do tedaj še nisem bil nataknil vratnic v vratih – sta mi dala Sanabalat in Gosem sporočiti: »Pridi, snidimo se v kateri izmed vasi na Onski ravnini!« Mislila sta mi kaj hudega storiti. Poslal sem k njima sle s sporočilom: »Veliko delo opravljam; zato ne morem iti. Čemu naj zastane delo, če bi ga opustil in šel k vama?« Poslala sta k meni štirikrat isti predlog, a jaz sem jima isto odgovarjal. In Sanabalat je prav tako petič poslal k meni svojega služabnika z odprtim pismom v roki. V njem je bilo pisano: »Med narodi se čuje govorica – in Gosem jo potrjuje – da se mislite ti in Judje upreti, zato da zidaš obzidje, in po teh govoricah hočeš biti njihov kralj; celo preroke da si postavil, naj o tebi v Jeruzalemu razglasijo: ‚Kralj je v Judeji!‘ Take govorice bo zdaj kralj slišal. Zato zdaj pridi, da se bomo skupaj posvetovali!« Nato sem mu dal naznaniti: »Nič takega se ni zgodilo, kakor ti trdiš, ampak to si si sam izmislil.« Vsi ti so nas namreč hoteli prestrašiti, ker so menili: Njih roke bodo opustile delo, tako da se ne bo izvršilo. – »Zdaj pa okrepi moje roke!« Prišel sem v hišo Semeja, sinu Dalaja, sinu Metabeelovega, ki se je doma zaprl. Ta je dejal: »Pojdiva skupaj v hišo božjo, v sredino templja, in zapriva tempeljska vrata! Mislijo namreč priti, da te ubijejo; ponoči mislijo priti, da te ubijejo.« Odgovoril sem: »Mož, kakršen sem jaz, naj beži? Ali kdo, kakršen sem jaz, gre v tempelj in živi? Ne pojdem.« In glej, spoznal sem, da ga ni poslal Bog, ampak da je to prerokovanje o meni izrekel, ker sta ga Tobija in Sanabalat podkupila. Bil je podkupljen, da bi se jaz prestrašil in tako storil ter se s tem pregrešil. S tem bi me bili spravili v slab glas in sramoto. – »Spominjaj se, moj Bog, Tobija in Sanabalata po teh njunih delih, kakor tudi prerokinje Noadije in drugih prerokov, ki so me hoteli prestrašiti!« Obzidje je bilo v dvainpetdesetih dneh petindvajsetega elula dokončano. Ko so to slišali vsi naši sovražniki, so se prestrašili vsi narodi okoli nas in bili zelo pobiti; spoznali so, da je bilo to delo dovršeno po našem Bogu. In v tistih dneh so judovski odličniki napisali mnogo pisem, ki so odhajala k Tobiju, a Tobijeva so prihajala k njim. V Judeji jih je bilo namreč mnogo, ki so se mu s prisego zavezali, ker je bil zet Arejevega sina Sehenija, njegov sin Johanan pa je vzel za ženo hčer Barahijevega sina Mosolama. Govorili so tudi vpričo mene o njegovih dobrih lastnostih in mu skrivaj donašali moje izjave. Da bi me ostrašil, je pošiljal Tobija pisma. Ko je bilo obzidje dozidano in sem bil nataknil vratnice, so bili postavljeni vratarji, pevci in leviti. Svojemu bratu Hananu in grajskemu glavarju Hananiju sem poveril poveljstvo nad Jeruzalemom; bil je namreč zanesljiv in bogaboječ mož, bolj kot mnogi drugi. Velel sem jima: »Jeruzalemska vrata naj se ne odpirajo, dokler sonce ne začne greti. V njihovi navzočnosti naj se vratnice zapirajo in zapahujejo. Postavijo naj se straže tudi iz jeruzalemskih prebivalcev, vsak na svojem stražišču, vsak pred svojo hišo.« Mesto je bilo zelo prostrano in veliko; vendar je v njem stanovalo le malo ljudi in veliko hiš še ni bilo pozidanih. Tedaj mi je moj Bog dal misel, da sem zbral odličnike, oblastnike in ljudstvo, da bi se vpisali v rodovnike. Pri tem sem našel rodovnik tistih, ki so se najprej vrnili. V njem sem našel zapisano: To pa so sinovi pokrajine, ki so prišli iz ujetništva in pregnanstva, katere je bil babilonski kralj Nabuhodonozor odvedel v pregnanstvo v Babilon, in so se vrnili v Jeruzalem in Juda, sleherni v svoje mesto. Z Zorobabelom so prišli: Jozue, Nehemija, Azarija, Raamija, Nahamani, Mardohej, Belsan, Mesfarat, Begvaj, Nahum, Baana. Število mož Izraelovega ljudstva je tole: Dva tisoč sto dvainsedemdeset Farosovih potomcev; tristo dvainsedemdeset Safatijevih; šeststo dvainpetdeset Arejevih; dva tisoč osemsto osemnajst Fahatmoabovih iz Jozuetovega in Joabovega rodu; tisoč dvesto štiriinpetdeset Elamovih; osemsto petinštirideset Zetuovih; sedemsto šestdeset Zakajevih; šeststo oseminštirideset Banujevih; šeststo osemindvajset Bebajevih; dva tisoč tristo dvaindvajset Azgadovih; šeststo sedeminšestdeset Adonikamovih; dva tisoč sedeminšestdeset Begvajevih; šeststo petinpetdeset Adinovih; osemindevetdeset Aterjevih iz Ezekijevega rodu; tristo osemindvajset Hasumovih; tristo štiriindvajset Besajevih; sto dvanajst Harefovih; petindevetdeset prebivalcev iz Gabaona; sto oseminosemdeset mož iz Betlehema in Netofe; sto osemindvajset mož iz Anatota; dvainštirideset mož iz Betazmaveta; sedemsto triinštirideset mož iz Karjatjarima, Kefire in Berota; šeststo enaindvajset mož iz Rame in Gabae; sto dvaindvajset mož iz Mahmasa; sto triindvajset mož iz Betela in Haja; dvainpetdeset mož iz drugega Neba; tisoč dvesto štiriinpetdeset potomcev drugega Elama; tristo dvajset Harimovih potomcev; tristo petinštirideset prebivalcev iz Jerihe; sedemsto enaindvajset prebivalcev iz Loda, Hadida in Ona; tri tisoč devetsto trideset prebivalcev iz Senae. Duhovnikov je bilo: devetsto triinsedemdeset potomcev Jedaja iz Jozuetove hiše; tisoč dvainpetdeset Emerjevih potomcev; tisoč dvesto sedeminštirideset Fasurjevih potomcev; tisoč sedemnajst Harimovih potomcev. Levitov je bilo štiriinsedemdeset potomcev Jozueta in Kedmihela iz Odujeve hiše. Pevcev je bilo sto oseminštirideset Asafovih potomcev. Vratarjev je bilo skupaj sto osemintrideset Selumovih, Aterjevih, Telmonovih, Akubovih, Hatitovih in Sobajevih potomcev. Tempeljski služitelji so bili potomci Sihovi, Hasufovi, Tabaotovi, Kerosovi, Siaajevi, Fadonovi, Lebanovi, Hagabini, Selmajevi, Hananovi, Gadelovi, Gaherjevi, Raajevi, Rasinovi, Nekodovi, Gazamovi, Azovi, Fasejevi, Besajevi, Munimovi, Nefusimovi, Bakbukovi, Hakufovi, Harhurjevi, Beslotovi, Mahidovi, Harsovi, Berkosovi, Sisarovi, Temovi, Nasijevi in Hatifovi. Potomci Salomonovih hlapcev so bili potomci Sotajevi, Soferetovi, Faridovi, Jahalovi, Darkonovi, Gedelovi, Safatijevi, Hatilovi, Foheret-Asebaimovi in Amonovi. Vseh tempeljskih služiteljev in potomcev Salomonovih hlapcev je bilo tristo dvaindevetdeset. Teh, ki so se vrnili iz Telmele, Telharse, Keruba, Adona in Emera ter niso mogli dokazati, da je njih družina in njih rodovina izraelska, je bilo šeststo dvainštirideset Dalajevih, Tobijevih in Nekodovih potomcev; in izmed duhovnikov so bili potomci Hobija, Akosa in Berzelaja, ki si je vzel za ženo izmed hčerá Galaadčana Berzelaja in bil imenovan po njih. Ti so iskali svoj rodovniški spisek; ker ga niso našli, so bili izključeni iz duhovniške službe. Namestnik jim je velel, naj ne jedo od presvetega, dokler ne vstane duhovnik za »urim« in »tumim«. Ves zbor je štel skupaj dvainštirideset tisoč tristo šestdeset oseb, brez njih hlapcev in dekel, katerih je bilo sedem tisoč tristo sedemintrideset; imeli so tudi dvesto petinštirideset pevcev in pevk. Njihovih konj je bilo sedemsto šestintrideset, njihovih mezgov dvesto petinštirideset, njihovih kamel štiristo petintrideset, njih oslov šest tisoč sedemsto dvajset. Nekateri izmed družinskih poglavarjev so dali prispevke za delo. Namestnik je dal v zaklad tisoč zlatih drahem, petdeset skodelic, petsto trideset duhovniških oblačil. Nekateri izmed družinskih poglavarjev so dali za stavbni zaklad dvajset tisoč zlatih drahem in dva tisoč dvesto srebrnih min. Tega, kar je dalo ostalo ljudstvo, je bilo dvajset tisoč zlatih drahem, dva tisoč srebrnih min in sedeminšestdeset duhovniških oblačil. Tako so se nastanili duhovniki in leviti, vratarji, pevci, drugo ljudstvo, tempeljski služitelji in ves Izrael po svojih mestih. Ko je prišel sedmi mesec in so Izraelovi sinovi že bili v svojih mestih, se je ljudstvo enodušno zbralo na trgu pred Vodnimi vrati. Rekli so pismouku Ezdru, naj prinese knjigo Mojzesove postave, ki jo je Gospod zapovedal Izraelu. Duhovnik Ezdra je prinesel postavo pred zbor, pred može in žene in vse, ki so jo mogli z razumevanjem poslušati, prvi dan sedmega meseca. Od jutranjega svita do poldne je bral iz nje na trgu pred Vodnimi vrati pred možmi, ženami in tistimi, ki so mogli razumeti; ušesa vsega ljudstva so bila obrnjena h knjigi postave. Pismouk Ezdra je stal na lesenem govorniškem odru, ki so ga za to naredili. Zraven njega so stali ob njegovi desnici Matatija, Semeja, Anaja, Urija, Helkija in Maasija; ob njegovi levici pa Fadaja, Misael, Melkija, Hasum, Hasbadana, Zaharija in Mosolam. Ezdra je odprl knjigo pred očmi vsega ljudstva, ker je stal više nego vse ljudstvo; ko jo je odprl, je vse ljudstvo vstalo. Ezdra je hvalil Gospoda, velikega Boga, in vse ljudstvo je s povzdignjenimi rokami odgovarjalo: »Amen, amen!« Potem so se pripognili in poklonili Gospodu z obrazom do tal. Leviti Jozue, Bani, Serebija, Jamin, Akub, Sabetaj, Odaja, Maasija, Kelita, Azarija, Jozabed, Hanan in Falaja so razlagali ljudstvu postavo, ljudstvo pa je stalo na svojem mestu. Brali pa so po odstavkih iz knjige božje postave in razlagali smisel, tako da so razumeli, kar se je bralo. Nehemija, to je namestnik, in duhovnik in pismouk Ezdra in leviti, ki so poučevali ljudstvo, so tedaj rekli vsemu ljudstvu: »Ta dan je svet Gospodu, vašemu Bogu. Ne žalujte in ne jokajte!« Jokalo je namreč vse ljudstvo, ko je slišalo besede postave. Potem jim je velel. »Pojdite, jejte tolste jedi in pijte sladke pijače in pošljite deleže tem, ki nimajo nič pripravljenega! Zakaj ta dan je svet našemu Gospodu. Ne bodite žalostni! Zakaj veselje v Gospodu je vaša moč.« Leviti so pomirjevali vse ljudstvo z besedami: »Tiho bodite! Zakaj ta dan je svet. Nikar ne žalujte!« Nato je šlo vse ljudstvo jest in pit, pošiljat deleže in obhajat velik praznik veselja; zakaj umevali so to, kar so jim bili povedali. Drugi dan so se zbrali družinski poglavarji vsega ljudstva, duhovniki in leviti pri pismouku Ezdru, da bi spoznali besede postave. Tedaj so našli pisano v postavi, da je Gospod po Mojzesu zapovedal, naj Izraelovi sinovi ob prazniku v sedmem mesecu prebivajo v šotorih iz vej in naj oznanijo in razglasijo po vseh svojih mestih in v Jeruzalemu: »Pojdite na gore in prinesite vej z žlahtnih in divjih oljk, mirtovih in palmovih vej in mladik drugega listnatega drevja, da se napravijo iz njih šotori, kakor je pisano!« Ljudstvo je torej šlo in prineslo ter si napravilo šotore, vsak na svoji strehi, na svojih dvoriščih, na dvorih hiše božje, na trgu pri Vodnih vratih in na trgu pri Efraimovih vratih. Ves zbor tistih, ki so se vrnili iz ujetništva, si je napravil šotore in prebival v šotorih. Od dni Nunovega sina Jozueta Izraelovi sinovi niso več tako naredili do tega dne; zato je bilo silno veliko veselje. Dan na dan je bral iz knjige božje postave, od prvega dne do poslednjega dneva, in obhajali so praznik sedem dni, osmi dan pa so imeli po predpisu prazničen shod. Štiriindvajseti dan tega meseca so se Izraelovi sinovi postili in zbrali v raševnikih in s prahom na glavi. Ko se je Izraelov zarod ločil od vseh tujcev, so pristopili in priznali svoje grehe in hudobije svojih očetov. Nato so vstali na svojem mestu in tri ure brali iz knjige postave Gospoda, svojega Boga; potem so se tri ure spovedovali in poklanjali Gospodu, svojemu Bogu. Tedaj so stopili na oder levitov: Jozue, Bani, Kedmihel, Sebenija, Boni, Serebija, Bani in Kanani ter vpili z močnim glasom h Gospodu, svojemu Bogu. In leviti Jozue, Kedmihel, Bani, Hasebnija, Serebija, Odaja, Sebenija in Fetahija so rekli: »Vstanite, hvalite Gospoda, svojega Boga, od vekov na veke! Hvali naj se tvoje veličastno ime, vzvišeno nad vso hvalo in slavo.« »Ti, Gospod, si edini, ti si naredil nebo in nebes nebesa in vso njih vojsko, zemljo in vse, kar je na njej, morja in vse, kar je v njih. Vse to ti oživljaš in vojska nebeška te moli. Ti, Gospod, si Bog, ki si izvolil Abrama, ga izpeljal iz Ura v Kaldeji in mu dal ime Abraham. Našel si njegovo srce zvesto pred seboj ter sklenil z njim zavezo, da boš dal njegovemu zarodu deželo Kanaancev, Hetejcev, Amorejcev, Ferezejcev, Jebusejcev in Gergesejcev. In spolnil si svoje besede, ker si pravičen. Videl si stisko naših očetov v Egiptu in slišal njihovo vpitje ob Rdečem morju. Delal si znamenja in čudeže nad faraonom, vsemi njegovimi služabniki in vsem ljudstvom njegove dežele. Zakaj vedel si, da so prevzetno z njimi ravnali. In si si naredil ime, kakršno je še danes. Razdelil si morje pred njimi, da so šli sredi morja po suhem. Njih preganjalce pa si vrgel v globočino kakor kamen v silno vodovje. Vodil si jih v oblačnem stebru podnevi in v ognjenem stebru ponoči, da si jim razsvetljeval pot, po kateri naj bi hodili. Stopil si na Sinajsko goro, z njimi iz nebes govoril ter jim dal pravične naredbe, resnične postave, dobre zakone in zapovedi. Oznanil si jim svojo sveto soboto in jim dal po svojem služabniku Mojzesu zapovedi, zakone in postavo. Kruh z neba si jim dal v njihovi lakoti in vodo iz skale si jim privabil v njihovi žeji. Velel si jim iti in vzeti v posest deželo, ki si jim jo s prisego obljubil dati. Ti pa, naši očetje, so bili predrzni in trdovratni in niso poslušali tvojih zapovedi. Niso hoteli poslušati in se niso spominjali tvojih čudežev, ki si jih delal med njimi. Postali so trdovratni in si postavili poglavarja, da bi se vrnili v svojo sužnost v Egiptu. Ti pa si Bog, ki rad odpušča, milostljiv in usmiljen, prizanesljiv in velik v milosti, ti jih nisi zapustil. Tudi ko so si naredili ulito tele in rekli: ‚To je tvoj bog, ki te je izpeljal iz Egipta,‘ ter delali velika bogokletja, jih vendar v svojem obilnem usmiljenju nisi zapustil v puščavi. Oblačni steber se ni umaknil izpred njih podnevi, da jih je vodil po potu, ne ognjeni steber ponoči, da jim je razsvetljeval pot, po kateri naj bi hodili. Svojega dobrega duha si jim dal, da bi jih spametoval. Svoje mane nisi kratil njih ustom in vode si jim dajal za njihovo žejo. Štirideset let si jih preskrboval v puščavi, nič jim ni manjkalo. Oblačila jim niso razpadla in noge jim niso otekle. Dal si jim kraljestva in ljudstva in jih razdelil po deležih. Dobili so v last Sehonovo deželo, deželo hesebonskega kralja, in deželo basanskega kralja Oga. Razmnožil si njih sinove kot zvezde na nebu in jih privedel v deželo, o kateri si dejal njihovim očetom, da pridejo vanjo in jo dobijo v last. In prišli so sinovi ter se polastili dežele. Ponižal si pred njimi prebivalce v deželi, Kanaance, in jim jih dal v roke, njih kralje in ljudstva v deželi, da so po mili volji z njimi ravnali. Zavzeli so utrjena mesta in rodovitno zemljo, dobili v last hiše, vsega dobrega polne, izkopane vodnjake, vinograde, oljnike in obilno sadnega drevja. Jedli so, se nasitili, se odebelili in se s tvojimi velikimi dobrotami naslajali. Toda postali so uporni, odstopili so od tebe in zavrgli tvojo postavo. Morili so tvoje preroke, ki so jih ostro svarili, da bi jih k tebi nazaj pripeljali, in so počenjali grozna bogokletja. Zato si jih izročil v roke njihovim zatiralcem, da so jih stiskali. Ko so potem v svoji stiski vpili k tebi, si jih z nebes uslišal. Po svojem velikem usmiljenju si jim dal rešitelje, ki so jih oteli iz rok njih zatiralcev. Komaj pa so imeli mir, so zopet delali hudo pred teboj. Zato si jih prepustil roki njihovih sovražnikov, da so gospodovali nad njimi. Ko so znova vpili k tebi, si jih z nebes uslišal in jih v svojem usmiljenju mnogokrat rešil. Resno si jih svaril, da bi jih nazaj privedel k svoji postavi. A so ostali prevzetni. Niso poslušali tvojih zapovedi, marveč so grešili zoper tvoje naredbe, po katerih ima življenje, kdor jih spolnjuje. Otresli so jarem s pleč, se zakrknili in odrekli poslušnost. Mnogo let si imel potrpljenje z njimi in jih s svojim duhom svaril po svojih prerokih, a niso poslušali. Zato si jih dal v roke tujim ljudstvom. Toda v svojem velikem usmiljenju jih nisi uničil in ne zapustil, ker si milostljiv in usmiljen Bog. Zdaj torej, naš Bog, ti veliki, mogočni in strašni Bog, ki ohranjaš zavezo in milost, ne preziraj vse te nadloge, ki je zadela nas, naše kralje, naše kneze, naše duhovnike, naše preroke, naše očete in vse tvoje ljudstvo od dni asirskih kraljev do danes. Ti si pravičen v vsem, kar je prišlo nad nas; zakaj ti si bil zvest, ali mi smo brezbožno ravnali. Tudi naši kralji, naši knezi, naši duhovniki in naši očetje niso spolnjevali tvoje postave in niso marali za tvoje zapovedi in tvoja svarila, ki si jim jih dajal. V svojem kraljestvu in ob tvojih obilnih dobrotah, ki si jim jih skazoval, in v prostrani in rodovitni deželi, ki si jim jo izročil, ti niso služili in se niso odvrnili od svojih hudobnih dejanj. Glej, sužnji smo danes; v deželi, ki si jo izročil našim očetom, da bi uživali njene sadove in njene dobrote, glej, v njej smo sužnji. Njeni obilni pridelki gredo kraljem, ki si jih zaradi naših grehov nad nami postavil. Ti razpolagajo po mili volji z našimi telesi in z našo živino; zato smo v veliki stiski.« »Po vsem tem sklepamo trdno zavezo in jo zapisujemo. Na zapečateni listini naj bodo imena naših knezov, levitov in duhovnikov. Na zapečateni listini so podpisani: Hakalijev sin, namestnik Nehemija in Sedekija, Saraja, Azarija, Jeremija, Fasur, Amarija, Melkija, Hatus, Sebenija, Meluh, Harim, Meremot, Obdija, Danijel, Genton, Baruh, Mosolam, Abija, Miamin, Maazija, Belgaj, Semeja. To so bili duhovniki. Dalje leviti: Azanijev sin Jozue, Benui izmed Henadadovih sinov, Kedmihel in njih bratje Sebenija, Odaja, Kelita, Falaja, Hanan, Miha, Rohob, Hasabija, Zahur, Serebija, Sebenija, Odaja, Bani, Baninu. Poglavarji ljudstva: Faros, Fahatmoab, Elam, Zetua, Bani, Boni, Azgad, Bebaj, Adonija, Begvaj, Adin, Ater, Ezekija, Azur, Odaja, Hasum, Besaj, Haref, Anatot, Nebaj, Megfija, Mosolam, Hazir, Mesezabel, Sadok, Jedua, Feltija, Hanan, Anaja, Osee, Hananija, Hasub, Alohes, Falea, Sobek, Rehum, Hasebna, Maasija, Ehaja, Hanan, Anan, Meluh, Harim, Baana. Ostalo ljudstvo, duhovniki, leviti, vratarji, pevci, tempeljski služitelji, vsi, ki so se ločili od ljudstev po deželah k postavi božji, s svojimi ženami, sinovi in hčerami, vsi razsodni in razumni: se pridružujejo svojim bratom, odličnikom. Zaklinjajo se in prisegajo, da bodo živeli po postavi božji, ki je bila dana po božjem služabniku Mojzesu, ter ohranili in spolnjevali vse zapovedi našega Gospoda Jahveja in njegove naredbe in zakone. Zato ne bomo dajali svojih hčerá ljudstvom dežele, ne jemali njih hčerá za svoje sinove. Od ljudstev dežele, kateri na sobotni dan prinašajo blago in vsakršno žito naprodaj, ne bomo jemali v soboto ali na kakšen drug svet dan. V sedmem letu bomo zemlji počitek pustili in ne izterjevali nobenega dolga. Sprejemamo zakonito obveznost, da bomo vsako leto dajali tretjino sekla za službo v hiši našega Boga; za položne hlebe, vedno jedilno in žgalno daritev, za daritve ob sobotah, o mlajih in o praznikih, za mirovne daritve, za daritve za greh v spravo za Izraela in za vse opravilo v hiši našega Boga. Duhovniki, leviti in ljudstvo smo žrebali glede dajanja drv, da jih bomo po svojih družinah prinašali od leta do leta ob določenih časih v hišo našega Boga, da bodo gorela na oltarju Gospoda, našega Boga, kakor je pisano v postavi. Prvine svojega polja in prvine vsega sadja vsakega drevesa bomo prinašali leto za letom v Gospodovo hišo. Prvorojence svojih sinov in prvence svoje živine, prvence svoje govedi in svoje drobnice bomo, kakor je pisano v postavi, oddajali za hišo našega Boga duhovnikom, ki imajo službo v hiši našega Boga. Prvine svojih testenin in svojih darov, sadja vsega drevja, vina in olja bomo prinašali duhovnikom v izbe v hiši našega Boga, kakor tudi desetino svojega polja levitom; leviti pa pobirajo desetino v vseh naših poljedelskih mestih. Duhovnik, Aronov potomec, naj bo pri levitih, ko bodo leviti desetino pobirali. Leviti pa naj prinašajo deseti del svoje desetine k hiši našega Boga v skladiščne izbe. V te izbe namreč prinašajo Izraelci in leviti darove žita, vina in olja. Tam so tudi svetiščne priprave in službujoči duhovniki, vratarji in pevci. – Tako nočemo zanemarjati hiše našega Boga.« Poglavarji ljudstva so se naselili v Jeruzalemu. Ostalo ljudstvo je žrebalo, da bi enega izmed deseterih naselili v svetem mestu Jeruzalemu, devet pa bi jih ostalo v drugih mestih. In ljudstvo je zahvalilo vse, ki so se prostovoljno naselili v Jeruzalemu. Tole so poglavarji pokrajine, ki so se naselili v Jeruzalemu in v Judovih mestih. Naselili so se, vsak na svojem posestvu, po svojih mestih: Izraelci, duhovniki, leviti, tempeljski služitelji in potomci Salomonovih hlapcev. V Jeruzalemu so se naselili Judovci in Benjaminovci. Izmed Judovcev: Ataja, sin Aziama, sinu Zaharija, sinu Amarija, sinu Safatija, sinu Malaleela izmed Faresovih potomcev. Dalje Maasija, sin Baruha, sinu Kolhoza, sinu Hazija, sinu Adaja, sinu Jojariba, sinu Zaharija, sinu Silonca. Vseh Faresovih potomcev, ki so prebivali v Jeruzalemu, je bilo štiristo oseminšestdeset hrabrih mož. Tole so Benjaminovci: Selum, sin Mosolama, sinu Joeda, sinu Fadaja, sinu Kolaja, sinu Maasija, sinu Eteela, sinu Izaija; za njim še Gebaj, Selaj, skupaj devetsto osemindvajset. Zekrijev sin Joel jim je bil nadzornik in Asanov sin Juda je bil drugi nadzornik nad mestom. Izmed duhovnikov: Jojaribov sin Jedaja, Jakin, Saraja, sin Helkija, sinu Mosolama, sinu Sadoka, sinu Merajota, sinu Ahitoba, knez božje hiše; in njih bratje, ki so opravljali službo v templju, skupaj osemsto dvaindvajset; dalje Adaja, sin Jerohama, sinu Felelija, sinu Amsija, sinu Zaharija, sinu Fasurja, sinu Melkija; in njegovi bratje, družinski poglavarji, skupaj dvesto dvainštirideset; dalje Amasaj, sin Azareela, sinu Ahazija, sinu Mosolamota, sinu Emerja; in njih bratje, hrabri junaki, skupaj sto osemindvajset. Nadzornik jim je bil Hagedolimov sin Zabdiel. In izmed levitov: Semeja, sin Hasuba, sinu Ezrikama, sinu Hasabija, sinu Bonija; dalje izmed levitskih poglavarjev Sabetaj in Jozabed, ki sta bila nad zunanjimi posli hiše božje; dalje Matanija, sin Miha, sinu Zebedeja, sinu Asafa, prvi pevec hvalnic, ki je pri molitvi začenjal »Zahvalite«; dalje Bekbekija, drugi med svojimi brati, in Abda, sin Samua, sinu Galala, sinu Idituna. Vseh levitov v svetem mestu je bilo dvesto štiriinosemdeset. Vratarji so bili Akub, Telmon in njuni bratje, ki so stražili pri vratih, skupaj sto dvainsedemdeset. Ostali Izraelci, duhovniki in leviti so bili po vseh Judovih mestih, vsak na svojem posestvu. Tempeljski služitelji so prebivali na Ofelu. Nadzornika tempeljskih služiteljev sta bila Siha in Gasfa. In nadzornik levitov v Jeruzalemu je bil Ozi, sin Banija, sinu Hasabija, sinu Matanija, sinu Miha, iz rodu Asafovcev, pevcev pri službi v hiši božji. Glede njih je namreč kralj izdal odlok in pevcem določil plačo za vsak dan. Mesezabelov sin Fetahija iz rodu Judovega sina Zara je bil kraljev poverjenik za vse zadeve ljudstva. Kar zadeva kraje na deželi, so Judovci prebivali v Karjatarbi in njih naseljih, v Dibonu in njegovih naseljih, v Kabseelu in njegovih vaseh; v Jesui, Moladi, Betfeletu; v Asarsualu, Bersabi in njenih naseljih; v Sikelegu, Mohoni in nje naseljih; v Remonu, Sarai, Jerimotu; v Zanoi, v Odolamu in njegovih vaseh, v Lakisu in njegovih vaseh, v Azeki in njenih naseljih. Naselili so se od Bersabe do Enomove doline. Benjaminovci so prebivali od Gabae v Mahmasu, Haju, Betelu in njega naseljih; v Anatotu, Nobu, Ananiji; v Asoru, Rami, Getaimu; v Hadidu, Seboimu, Nebalatu; v Lodu in Onu, dolini obrtnikov. Od levitov so prebivali oddelki v Judu in Benjaminu. Tole so duhovniki in leviti, ki so šli s Salatielovim sinom Zorobabelom in z Jozuetom: Saraja, Jeremija, Ezdra, Amarija, Meluh, Hatus, Sehenija, Rehum, Meremot, Ado, Genton, Abija, Miamin, Madija, Belga, Semeja, Jojarib, Jedaja, Selum, Amok, Helkija, Jedaja. To so bili poglavarji duhovnikov in njih bratov ob Jozuetovem času. Leviti so bili: Jozue, Benui, Kedmihel, Serebija, Juda, Matanija; ta in njegovi bratje so vodili hvalospeve. Njihova brata Bekbekija in Hani sta jim v službi stala nasproti. Jozue je imel sina Joakima, Joakim Eliasiba, Eliasib Jojada; Jojada je imel sina Jonatana in Jonatan Jedua. V Joakimovih dneh so bili tile duhovniki poglavarji družin: Sarajeve Maraja, Jeremijeve Hananija; Ezdrove Mosolam, Amarijeve Johanan; Milihove Jonatan, Sebenijeve Jožef; Harimove Edna, Merajotove Helki; Adojeve Zaharija, Gentonove Mosolam; Abijeve Zekri, Miaminove in Maadijeve Felti; Belgove Samua, Semejeve Jonatan; Jojaribove Matanaj, Jedajeve Ozi; Selajeve Kelaj, Amokove Heber; Helkijeve Hasabija, Jedajeve Natanael. Leviti in duhovniki, ki so bili ob času Eliasiba, Jojada, Johanana in Jedua družinski poglavarji, so bili popisani za vlade Perzijca Darija. Družinski poglavarji levitov so bili popisani v knjigi letopisov do časa Eliasibovega potomca Johanana. Poglavarji levitov so bili Hasabija, Serebija in Jozue, sin Kedmihelov; dalje njih bratje, ki so jim nasproti stali, da so po naredbi moža božjega Davida peli hvalne in zahvalne speve, oddelek za oddelkom. Matanija, Bekbekija, Obedija, Mosolam, Telmon, Akub so bili vratarji in so stražili pri skladiščih ob vratih. Ti so bili ob času Joakima, sinu Josedekovega sina Jozueta, in ob času namestnika Nehemija ter duhovnika in pismouka Ezdra. Ob posvečevanju jeruzalemskega obzidja so poiskali levite iz vseh njihovih krajev ter jih privedli v Jeruzalem, da bi obhajali posvečenje z veseljem in zahvaljevanjem in s petjem, s cimbali, harfami in citrami. Zbrali so se torej pevci iz jeruzalemske okolice iz netofatskih vasi, iz Betgalgale in iz gabaaških in azmavetskih krajev; pevci so si namreč pozidali vasi okoli Jeruzalema. Ko so se očistili duhovniki in leviti, so očistili ljudstvo, vrata in obzidje. Velel sem Judovim knezom stopiti na obzidje in sem postavil dva velika pevska zbora. Eden je šel po obzidju na desno proti Gnojnim vratom. Za njim je šel Osaja in polovica Judovih knezov, Azarija, Ezdra, Mosolam, Juda, Benjamin, Semeja in Jeremija; in izmed duhovnikov s trobentami Zaharija, sin Jonatana, sinu Semeja, sinu Matanija, sinu Mihaja, sinu Zahurja, sinu Asafa, in njegovi bratje Semeja, Azareel, Malalaj, Galalaj, Maaj, Natanael, Juda in Hanani z glasbili moža božjega Davida; pismouk Ezdra jim je šel na čelu. Tako so šli k Studenčnim vratom, stopali potem naravnost naprej po stopnicah Davidovega mesta po potu navzgor k obzidju nad Davidovo palačo in šli nato do Vodnih vrat na vzhodu. Drugi pevski zbor je šel na levo. Jaz sem šel za njim s polovico ljudstva po obzidju mimo Pečnega stolpa do širokega zidu, potem mimo Efraimovih vrat, Starih vrat, Ribjih vrat, stolpa Hananeela in stolpa Mea do Ovčjih vrat. Pri Jetniških vratih so obstali. Nato sta se postavila oba pevska zbora pri hiši božji; tudi jaz in polovica predstojnikov z menoj in duhovniki Eliakim, Maasija, Miamin, Miheja, Elioenaj, Zaharija in Hananija s trombami, in Maasija, Semeja, Eleazar, Ozi, Johanan, Melkija, Elam in Ezer. Pevci so peli pod Jezrajevim vodstvom. Ta dan so darovali velike klavne daritve in se veselili; zakaj Bog jim je dal doživeti veliko veselje. Tudi žene in otroci so se veselili, in jeruzalemsko veselje se je daleč slišalo. Tisti čas so postavili nadzornike nad skladiščnimi izbami za darove, prvine in desetine. Ti so v njih zbirali z mestnih ozemelj deleže, ki so bili po postavi določeni za duhovnike in levite. Zakaj Judovci so se veselili duhovnikov in levitov, ki so bili v službi. Tu so oskrbovali službo svojega Boga in službo očiščevanja; enako pevci in vratarji po naredbi Davida in njegovega sina Salomona. Zakaj od nekdaj, v dneh Davida in Asafa, načelnika pevcev, so bili hvalni in zahvalni spevi Bogu v čast. V Zorobabelovih in Nehemijevih dneh je ves Izrael dajal za pevce in vratarje dan za dnem pristojbine. Tudi levitom so dajali svete darove, leviti pa so oddajali svete desetine Aronovim sinovom. Tisti čas se je ljudstvu glasno bralo iz Mojzesove knjige. V njej se je našlo zapisano, da Amonec in Moabec ne smeta nikdar priti v božjo občino, ker nista prišla naproti Izraelovim sinovom s kruhom in vodo, ampak sta zoper nje najela Balaama, da bi jih preklel; a naš Bog je kletev spremenil v blagoslov. Ko so slišali to postavo, so vse tuje ljudstvo ločili od Izraela. Pred tem je duhovnik Eliasib, ki je bil postavljen čez izbe v hiši našega Boga, Tobijev sorodnik, prepustil temu veliko izbo, kjer je bil poprej prostor za jedilne daritve, kadilo, priprave, desetine žita, vina in olja, pristojbine za levite, pevce in vratarje in darove za duhovnike. A ko se je vse to godilo, nisem bil v Jeruzalemu. Kajti v dvaintridesetem letu babilonskega kralja Artakserksa sem prišel h kralju. Čez nekaj časa sem si od kralja izprosil dopust. Ko sem zopet prišel v Jeruzalem, sem opazil hudobijo, ki jo je naredil Eliasib Tobiju na ljubo, ko mu je prepustil izbo v dvorih hiše božje. To me je zelo razkačilo. Zato sem pometal vse Tobijevo pohištvo iz izbe. Potem sem ukazal, da so očistili izbe, in sem zopet spravil tja opravo hiše božje, jedilne daritve in kadilo. Tudi sem zvedel, da se levitom deleži niso dajali, in da so zato službujoči leviti in pevci pobegnili, vsak v svojo pokrajino. Oštel sem predstojnike in jih vprašal: »Zakaj je zapuščena hiša božja?« In zopet sem jih zbral ter jih postavil na njih mesto. In ves Juda je prinašal desetino žita, vina in olja v skladišča. Za nadzornika nad skladišči sem postavil duhovnika Selemija, pismouka Sadoka in izmed levitov Fadaja in njim v pomoč Hanana, sina Matanijevega sinu Zahurja, ker so veljali za zanesljive ljudi. Zato se jim je poverilo razdeljevanje deležev med njih brate. – »Moj Bog, spominjaj se mi tega in ne izbriši mojih dobrih del, ki sem jih storil za hišo svojega Boga in za njeno službo!« Tiste dni sem videl v Judu ljudi, ki so v soboto stiskali grozdje, spravljali snopje in ga nakladali na osle, tudi vino, grozdje, smokve in vsakršna bremena ter jih sobotni dan prinašali v Jeruzalem. Posvaril sem jih, ko so na ta dan prodajali živila. Tudi Tirci, ki so tam prebivali, so prinašali ribe in vsakovrstno blago ter to v soboto prodajali Judovim sinovom in v Jeruzalemu. Oštel sem Judove odličnike in jim rekel: »Kakšna hudobija je to, kar počenjate, da oskrunjate sobotni dan? Ali niso tako delali vaši očetje, da je potem naš Bog poslal vso to nesrečo nad nas in nad to mesto? Vi pa še povečujete srd nad Izraelom, ko skrunite soboto!« Ko se je pred soboto zmračilo med jeruzalemskimi vrati, sem ukazal, naj zapró vratnice, in odredil, da jih smejo odpreti šele po soboti. Tudi sem postavil nekaj svojih ljudi k vratom, da ne pride sobotni dan nikako blago. Tedaj so tržci in prodajalci raznovrstnega blaga prenočevali enkrat ali dvakrat pred Jeruzalemom. Posvaril sem jih in jim dejal: »Zakaj prenočujete pred zidom? Ako še enkrat to storite, bom stegnil roko po vas.« Od tega časa niso prišli več v soboto. Nato sem ukazal levitom, naj se očistijo in pridejo stražit vrata, da bi se sobotni dan posvečeval. – »Moj Bog, tudi tega se mi spominjaj in mi prizanašaj po svoji veliki milosti!« Tiste dni sem tudi videl Judovce, ki so si bili vzeli azotske, amonske in moabske žene. Njih otroci so govorili na pol po azotsko. Niso znali govoriti po judovsko, marveč so govorili jezik tistega ljudstva. Oštel sem jih in jih preklel, dal nekaj mož od njih pretepsti in jim izpuliti lase ter jih pri Bogu zarotil: »Svojih hčerá ne dajajte njih sinovom in od njihovih hčerá ne jemljite nobene za svoje sinove in zase! Ali se ni v tem pregrešil kralj Izraelov Salomon? Med mnogimi narodi mu ni bilo enakega kralja. Bil je ljubljenec svojega Boga in Bog ga je postavil za kralja nad vsem Izraelom. A tudi njega so tuje žene zapeljale v greh. Zdaj moramo o vas slišati, da delate vso to veliko hudobijo in se izneverjate Bogu, ko si jemljete tuje žene!« Eden izmed sinov Jojada, sinu velikega duhovnika Eliasiba, je bil zet Horonca Sanabalata; zato sem ga spodil od sebe. – »Moj Bog, spominjaj se jih, da so oskrunili duhovništvo in zavezo, ki si jo sklenil z duhovniki in leviti!« Tako sem jih očistil vsega tujega in uredil dolžnosti duhovnikov in levitov, vsakemu pri njegovem poslu, prav tako tudi oddajo drv ob določenih časih in prvine. – »Moj Bog, spominjaj se me v dobro!« Bilo je v dneh Asuerja, tistega Asuerja, ki je kraljeval od Indije do Etiopije nad sto sedemindvajsetimi pokrajinami. Tiste dni, ko je kralj Asuer sedel na prestolu svojega kraljestva v prestolnici Suzi, je v tretjem letu svojega kraljevanja napravil vsem svojim knezom in uradnikom gostijo, na kateri so bili pri njem vojni poveljniki Perzijcev in Medijcev s plemiči in pokrajinskimi poglavarji. Pri tem je kazal bogastvo svojega kraljevskega veličastva in čudovit sijaj svoje veličine, mnogo časa, sto osemdeset dni. Ko so minuli ti dnevi, je kralj napravil vsemu ljudstvu, kar ga je bilo v prestolnici Suzi, od največjega do najmanjšega, gostijo za sedem dni na dvorišču ob vrtu pri kraljevi palači. Zavese iz bele bombaževine in vijoličastega škrlata so bile pripete z vrvicami iz bele tančice in rdečega škrlata na srebrnih obročkih in na marmornih stebrih. Na tleh, ki so bila iz alabastra, belega marmorja, biserovine in pisanega marmorja, so bili zlati in srebrni blazinjaki. Pijača se je dajala v zlatih posodah; vsaka posoda je bila od druge različna. Kraljevega vina je bilo po kraljevi darežljivosti obilno. Pili so po odredbi, da nikogar ne smejo siliti; zakaj tako je naročil kralj vsem upraviteljem svoje hiše, naj storé vsakemu po volji. Tudi kraljica Vasti je napravila gostijo ženam v kraljevski palači kralja Asuerja. Sedmi dan, ko je bil kralj od vina dobre volje, je ukazal sedmim dvornikom: Maumanu, Bazatu, Harbonu, Bagatu, Abgatu, Zetarju in Karkasu, ki so imeli službo pred kraljem Asuerjem, naj privedejo kraljico Vasti s kraljevsko krono pred kralja, da bi pokazal ljudstvom in knezom nje lepoto; zakaj bila je lepe postave. A kraljica Vasti ni hotela priti na kraljevo povelje, ki ga je po dvornikih sporočil. Zato se je kralj zelo razsrdil in togota njegove jeze se je v njem razvnela. Tedaj je kralj vprašal modre, ki so poznali pretekle čase – zakaj tako so se predlagale kraljeve zadeve vsem, ki so bili izvedeni v zakonu in pravu – in so mu bili najbližji, in to so bili Karsena, Setar, Admata, Tarsis, Mares, Marsana in Mamuhan, sedem perzijskih in medijskih knezov, ki so smeli prihajati h kralju brez poziva in so imeli prve sedeže v kraljestvu: »Kaj je po zakonu storiti s kraljico Vasti, ker ni izvršila povelja kralja Asuerja, ki ga je sporočil po dvornikih?« Odgovoril je Mamuhan pred kraljem in pred knezi: »Ne samo zoper kralja se je pregrešila kraljica Vasti, ampak tudi zoper vse kneze in vsa ljudstva, ki so v vseh pokrajinah kralja Asuerja. Zakaj kraljičino dejanje se bo razneslo med vse žene, tako da bodo prezirale svoje može, ko se bo govorilo: ‚Kralj Asuer je ukazal, naj privedejo kraljico Vasti predenj, pa ni prišla.‘ Od danes bodo perzijske in medijske kneginje, ki so slišale o kraljičinem dejanju, to omenjale vsem kraljevim knezom; tako bo dovolj preziranja in jeze. Če je kralju všeč, naj izda nespremenljivo odredbo, ki se naj zapiše v zakonik Perzijcev in Medijcev: ‚Vasti ne sme več priti pred kralja Asuerja in kralj naj dá njeno kraljevsko dostojanstvo njeni tovarišici, ki je boljša kakor ona.‘ Ko se bo razglasila kraljevska odredba, ki jo naj izda po vsem svojem prostranem kraljestvu, bodo vse žene spoštovale svoje može, od najvišjega do najnižjega.« Všeč je bil ta predlog kralju in knezom, in kralj je storil po Mamuhanovem nasvetu. Poslal je pisma v vse kraljeve pokrajine, in sicer v vsako pokrajino v njeni pisavi in vsakemu ljudstvu v njegovem jeziku: »Vsak mož naj bo gospod v svoji hiši in naj govori v jeziku svojega ljudstva.« Ko se je po teh dogodkih polegla jeza kralja Asuerja, se je spomnil Vasti in tega, kar je storila in kar se je sklenilo zoper njo. Tedaj so predlagali kraljevi dvorniki, ki so mu stregli: »Naj se poiščejo za kralja mladenke, device, lepe postave. Kralj naj postavi poverjenike v vseh pokrajinah svojega kraljestva, da zberejo vse mladenke, device, lepe postave, v prestolnico Suzo, v žensko hišo pod nadzorstvo kraljevega dvornika Egeja, varuha žen; potem naj se jim dá vse, kar potrebujejo za nego lepote. Mladenka, ki bo kralju všeč, naj bo kraljica namesto Vasti.« Predlog je bil kralju všeč in storil je tako. V prestolnici Suzi je živel Jud po imenu Mardohej, sin Jairja, sinu Semeja, sinu Kisa, iz Benjaminovega rodu. Bil je izgnanec iz Jeruzalema z ujetniki, ki so bili izgnani z Judovim kraljem Jehonijem, ki jih je odpeljal v ujetništvo babilonski kralj Nabuhodonozor. Ta je bil rednik Edise, to je Estere, hčere svojega strica, ker ni imela več očeta ne matere. Mladenka je bila lepe postave in ljubkega obraza. Ko sta ji umrla oče in mati, si jo je Mardohej vzel za hčer. Ko so razglasili kraljev odlok in njegovo odredbo in so zbrali v prestolnici Suzi mnogo mladenk pod Egejevo nadzorstvo, so spravili tudi Estero v kraljevo hišo pod nadzorstvo Egeja, varuha žen. Mladenka mu je ugajala in si pridobila njegovo naklonjenost. Zato se je podvizal, da ji je dal vse, kar je potrebovala za nego svoje lepote in za živež ter ji dal sedem izbranih deklic iz kraljeve palače. Tudi jo je prestavil z njenimi deklicami v najboljši oddelek ženske hiše. Estera pa ni razodela svojega ljudstva, ne svojega rodu, ker ji je Mardohej ukazal, naj o tem nič ne govori. Mardohej se je dan za dnem sprehajal pred dvoriščem ženske hiše, da bi zvedel, kako se Estera počuti in kaj se z njo godi. Ko so dvanajst mesecev ravnale, kakor je bilo predpisano za žene, je vsaka mladenka prišla na vrsto, da je šla h kralju Asuerju. Tako dolgo so se namreč lepotile: šest mesecev z mirovim oljem, šest mesecev z balzamom in drugimi ženskimi lepotili. Nato je prišla mladenka h kralju; vse, kar si je želela s sabo vzeti na pot iz ženske hiše v kraljevo palačo, se ji je dalo. Zvečer je vstopila, zjutraj pa se je vrnila v drugo žensko hišo pod nadzorstvo kraljevega dvornika Susagazija, varuha stranskih žen. Ni prišla več h kralju, razen če je kralju ugajala in bila imenoma pozvana. Ko je prišla na vrsto Estera, hči Abihaila, strica Mardoheja, kateri si jo je bil vzel za hčer, da bi šla h kralju, ni zahtevala nič drugega kakor to, kar je varuh žen, kraljevi dvornik Egej, določil. Estera je ugajala vsem, ki so jo videli. Tako so spravili Estero h kralju Asuerju v njegovo kraljevo palačo v desetem mesecu, to je v mesecu tebetu, v sedmem letu njegovega kraljevanja. Kralj je vzljubil Estero bolj ko vse žene in pridobila si je njegovo milost in naklonjenost pred vsemi drugimi mladenkami. Posadil ji je kraljevsko krono na glavo in jo naredil za kraljico namesto Vasti. Potem je kralj napravil veliko gostijo za vse svoje kneze in služabnike, gostijo Esteri na čast, dovolil pokrajinam davčni popust in razdelil s kraljevsko darežljivostjo darove. Ko so drugič zbirali device, je Mardohej bival pri kraljevih vratih. Estera ni razodela svojega rodu ne svojega ljudstva, kakor ji je Mardohej ukazal. Mardohejevo povelje je Estera spolnjevala kakor takrat, ko je bila še pri njem rejenka. V tistih dneh, ko je Mardohej prebival pri kraljevih vratih, sta se razjezila Bagatan in Tares, dva kraljeva dvornika izmed tistih, ki so stražili na pragu, ter stregla kralju Asuerju po življenju. To je zvedel Mardohej in naznanil kraljici Esteri. Estera pa je povedala kralju v Mardohejevem imenu. Ko so stvar preiskali in spoznali za resnično, so oba obesili na vislice. Dogodek pa so zapisali v knjigo kraljevih letopisov. Potem je kralj Asuer povzdignil Amadatijevega sina Amana iz Agaga, mu podelil visoko dostojanstvo in mu dal častno mesto nad vsemi knezi, ki so bili pri njem. Vsi kraljevi služabniki, ki so bili na kraljevem dvoru, so pripogibali kolena in se priklanjali Amanu do tal; tako je namreč kralj zanj zapovedal. Mardohej pa ni poklekoval, ne se priklanjal. Kraljevi služabniki, ki so bili na kraljevem dvoru, so rekli Mardoheju: »Zakaj prestopaš kraljevo zapoved?« Ni jih poslušal, dasi so mu prigovarjali dan na dan; tedaj so to naznanili Amanu, da bi videli, ali bo obveljal Mardohejev izgovor; povedal jim je namreč, da je Jud. Ko je Aman videl, da Mardohej ne poklekuje in se mu ne klanja, se je ves razjezil. A zdelo se mu je premalo, da bi samo nad Mardoheja stegnil roko; povedali so mu namreč tudi, katerega naroda je Mardohej. Zato je Aman sklenil pokončati vse Jude v vsem Asuerjevem kraljestvu kot Mardohejeve rojake. V prvem mesecu, to je v mesecu nisanu, v dvanajstem letu kralja Asuerja, so pred Amanom metali pur, to je žreb, od dneva do dneva in od meseca do meseca tja do dvanajstega meseca, to je meseca adarja. Potem je rekel Aman kralju Asuerju: »Med ljudstvi po vseh pokrajinah tvojega kraljestva biva razkropljeno in vendar ločeno neko ljudstvo. Njih postave so drugačne kakor vsakega drugega ljudstva. Kraljevih naredb pa ne spolnjujejo; ni kralju v prid, da bi jih pustil pri miru. Ako je kralju všeč, naj se izda pismeno povelje, da se pokončajo. Tedaj odtehtam deset tisoč talentov srebra zakladničarjem, da ga spravijo v kraljevo zakladnico.« In kralj si je snel pečatni prstan z roke ter ga dal Amadatijevemu sinu Amanu iz Agaga, nasprotniku Judov. In kralj je rekel Amanu: »Srebro naj bo tebi prepuščeno, kakor tudi ljudstvo, da z njim storiš, kar hočeš.« Trinajsti dan prvega meseca so bili poklicani kraljevi pisarji in napisalo se je pismo povsem, kakor je Aman ukazal, kraljevim namestnikom in okrajnim načelnikom, ki so bili nad vsako pokrajino, in knezom vsakega ljudstva, za vsako pokrajino v njeni pisavi in za vsako ljudstvo v njegovem jeziku. Pisano je bilo v imenu kralja Asuerja in zapečateno s kraljevim prstanom. Pisma so bila poslana po hitrih slih v vse kraljeve pokrajine, da naj v enem dnevu, trinajsti dan dvanajstega meseca, ki je mesec adar, pokončajo, pomoré in uničijo vse Jude, od mladega do starega, z otročiči in ženami vred, ter zaplenijo njih imetje. Vsebina pisma naj bi se izdala kot zakon v vsaki posamezni pokrajini in objavila vsem ljudstvom, da bi bila pripravljena na ta dan. Hitri sli so po kraljevem povelju naglo odpotovali, ko je bil v prestolnici Suzi ukaz izdan. Kralj in Aman pa sta se gostila, a mesto Suza je bilo razburjeno. Mardohej je zvedel vse, kar se je zgodilo. In Mardohej je pretrgal svoja oblačila, se oblekel v raševnik in potresel s pepelom, šel v sredino mesta ter vpil z velikim in bridkim jokom. Prišel je do kraljevih vrat; zakaj v raševniku se ni smelo stopiti skoz kraljeva vrata. Tudi v vsaki posamezni pokrajini, kamor koli je prišlo kraljevo povelje in njegov ukaz, je bila velika žalost med Judi. Postili so se, jokali in tožili; mnogi so imeli za posteljo raševnik s pepelom. Ko so Esterine služabnice in njeni dvorniki prišli in ji to povedali, se je kraljica zelo prestrašila. Poslala je Mardoheju oblačila, da bi se preoblekel in si slekel raševino; pa jih ni sprejel. Tedaj je Estera poklicala Ataha, enega izmed kraljevih dvornikov, ki ga je kralj postavil za njenega služabnika, ter ga poslala k Mardoheju, da bi zvedela, kaj to pomeni in čemu to dela. Atah je šel k Mardoheju na mestni trg, ki je bil pred kraljevimi vrati. Mardohej mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo, tudi o vsoti srebra, ki ga je Aman obljubil odtehtati v kraljevo zakladnico za uničenje Judov. Izročil mu je tudi prepis pismenega ukaza, ki je bil v Suzi izdan za njih uničenje, naj ga pokaže Esteri, ji vse sporoči in jo pozove, da gre h kralju in ga prosi, da pomilosti njeno ljudstvo. Atah se je vrnil in sporočil Esteri, kar je Mardohej povedal. Estera je Mardoheju po Atahu sporočila: »Vsi kraljevi služabniki in ljudstvo kraljevih pokrajin vedo, da se mora vsak, mož ali žena, ki pride h kralju v notranji dvor, ne da bi bil poklican, po zakonu usmrtiti; samo če kralj stegne proti njemu zlato žezlo, sme ostati pri življenju. Jaz pa že trideset dni nisem bila pozvana, da bi šla h kralju.« Mardoheju so sporočili Esterin odgovor. In Mardohej je zopet dal Esteri povedati: »Nikar si ne misli, da boš ti sama izmed vseh Judov rešila svoje življenje, ker si v kraljevi palači! Zakaj ako boš zdaj res molčala, pride Judom od drugod osvoboditev in rešitev; ti pa in hiša tvojega očeta bosta pokončani. Kdo ve, ali nisi prav za ta čas prišla do kraljevskega dostojanstva?« Estera je znova Mardoheju sporočila: »Pojdi, zberi vse Jude, ki so v Suzi, in postite se zame! Tri dni nič ne jejte in ne pijte, ne ponoči ne podnevi! Tudi jaz se bom s svojimi služabnicami tako postila. Potem pojdem h kralju, dasi je proti zakonu; in če umrjem, pač umrjem.« Nato je Mardohej odšel in storil vse, kakor mu je Estera naročila. Tretji dan je Estera oblekla kraljevska oblačila in stopila v notranji dvor kraljeve palače, nasproti kraljevemu stanovanju. Kralj je ravno sedel na svojem kraljevskem prestolu v kraljevi palači, nasproti vhodu v palačo. Ko je kralj zagledal kraljico Estero, stoječo v dvoru, je našla pred njim milost. Kralj je stegnil proti Esteri zlato žezlo, ki ga je držal v roki; Estera je pristopila in se dotaknila konca njegovega žezla. In kralj ji je rekel: »Kaj ti je, kraljica Estera? Kaj je tvoja želja? Če bi tudi bilo pol kraljestva, se ti bo dalo.« Estera je odgovorila: »Ako je kralju všeč, naj pride kralj danes z Amanom k obedu, ki sem ga zanj pripravila.« Kralj je ukazal: »Pokličite hitro Amana, da se spolni Esterina želja!« Prišla sta torej kralj in Aman k obedu, ki ga je Estera pripravila. Ko so pili vino, je Estero kralj vprašal: »Kaj je tvoja prošnja? Uslišala se ti bo. Kaj je tvoja želja? Če bi tudi bilo pol kraljestva, se ti bo spolnila.« Estera je odgovorila: »Moja prošnja in moja želja je: Ako sem našla milost v kraljevih očeh in ako je kralju všeč, da usliši mojo prošnjo in spolni mojo željo, naj pride kralj z Amanom k obedu, ki ga jima pripravim; jutri potem storim po kraljevi besedi.« Tisti dan je Aman odšel vesel in dobre volje. Ko pa je Aman pri kraljevih vratih zagledal Mardoheja in ta pred njim ni vstal niti se zganil, se je Aman raztogotil na Mardoheja. Vendar se je Aman vzdržal; ko pa je prišel domov, je dal pozvati k sebi svoje prijatelje in svojo ženo Zareso. Aman jim je pripovedoval o svojem sijajnem bogastvu, o svojih mnogih sinovih in o vsem tem, kako ga je kralj poveličal in kako ga je povzdignil nad kneze in kraljeve služabnike. Dalje je Aman rekel: »Tudi kraljica Estera ni povabila nikogar s kraljem na obed, ki ga je priredila, kakor samo mene; tudi za jutri me je s kraljem povabila. Toda vse to zame nič ni vredno, dokler vidim, da sedi Jud Mardohej pri kraljevih vratih.« Nato mu je odgovorila njegova žena Zaresa in vsi njegovi prijatelji: »Daj napraviti petdeset komolcev visoke vislice in zjutraj govori s kraljem, da obesijo nanje Mardoheja! Potem pojdi s kraljem vesel k obedu!« Ta predlog je bil Amanu všeč in je dal napraviti vislice. Tisto noč kralj ni mogel spati. Zato si je dal prinesti knjigo letopisov in brali so jo pred kraljem. Našli so zapisano, kako je Mardohej sporočil o Bagatanu in Taresu, dveh kraljevih dvornikih izmed vratarjev, ki sta stregla kralju Asuerju po življenju. Kralj je vprašal: »Kakšno čast in odliko je Mardohej za to prejel?« Kraljevi služabniki, ki so imeli pri njem službo, so odgovorili: »Nič ni prejel.« Tedaj je kralj vprašal: »Kdo je na dvoru?« Aman je ravnokar prišel na zunanji dvor kraljeve palače, da bi predlagal kralju, naj obesijo Mardoheja na vislice, ki jih je zanj postavil. Kraljevi služabniki so mu odgovorili: »Glej, Aman stoji na dvoru!« In kralj je velel: »Naj vstopi!« Ko je Aman vstopil, ga je kralj vprašal: »Kaj se naj zgodi z možem, ki ga kralj želi počastiti?« Aman si je pri sebi mislil: »Koga bi kralj želel počastiti, če ne mene?« Rekel je torej Aman kralju: »Če želi kralj koga počastiti, naj prinesó kraljevsko oblačilo, ki ga je kralj že nosil, in pripeljejo konja, na katerem je kralj že jezdil, in naj mu na glavo denejo kraljevsko krono. Oblačilo in konj naj se izročita kateremu izmed plemenitih kraljevih knezov, potem naj z njim oblečejo moža, ki ga kralj želi počastiti, ga posadé na konja in vodijo po mestnem trgu ter kličejo pred njim: ‚Tako se godi možu, ki ga kralj želi počastiti.‘« In kralj je rekel Amanu: »Vzemi hitro oblačilo in konja, kakor si dejal, in stori tako Judu Mardoheju, ki sedi pri kraljevih vratih! Ne opuščaj nič od vsega tega, kar si rekel!« Aman je vzel oblačilo in konja, oblekel Mardoheja, ga posadil na konja in vodil po mestnem trgu ter klical pred njim: »Tako se godi možu, ki ga kralj želi počastiti.« Mardohej se je potem vrnil h kraljevim vratom; Aman pa je hitel domov žalosten in z zakrito glavo. Svoji ženi Zaresi in vsem svojim prijateljem je Aman pripovedoval vse, kar se mu je pripetilo. Njegovi modreci in njegova žena Zaresa so mu rekli: »Če je Mardohej, pred katerim si začel padati, judovskega rodu, ne boš uspel zoper njega, ampak boš pred njim gotovo padel.« Ko so še z njim govorili, so že prišli kraljevi dvorniki in hitro odvedli Amana k obedu, ki ga je Estera pripravila. Kralj in Aman sta torej prišla h kraljici Esteri v goste. Kralj je tudi drugi dan, ko so pili vino, Estero vprašal: »Kaj je tvoja prošnja, kraljica Estera? Naj se ti usliši. Kaj je tvoja želja? Če bi tudi bilo pol kraljestva, se ti bo spolnila.« Kraljica Estera je odgovorila: »Ako sem našla milost v tvojih očeh, o kralj, in ako je kralju všeč, naj se mi podari moje življenje na mojo prošnjo in moje ljudstvo na mojo željo. Zakaj prodani smo, jaz in moje ljudstvo, da nas pokončajo, pomoré in uničijo. Če bi bili prodani samo za sužnje in sužnjice, bi molčala; tako pa nasprotnik ne more nadomestiti škode, ki bi se kralju prizadela.« Kralj je vprašal kraljico Estero: »Kdo je to? Kje je ta, ki bi se predrznil kaj takega storiti?« Estera je odgovorila: »Nasprotnik in sovražnik je ta hudobni Aman.« Tedaj se je prestrašil Aman pred kraljem in kraljico. Kralj se je jezen vzdignil od popivanja vina in odšel na vrt pri palači. Aman pa je ostal, da bi za svoje življenje prosil pri kraljici Esteri; zakaj videl je, da mu je kralj zlo že sklenil. Ko se je kralj vrnil z vrta pri palači v dvorano, kjer so vino pili, se je Aman ravno zgrudil na blazinjak, kjer je bila Estera. Tedaj je kralj zaklical: »Ali hoče celo kraljici silo delati pri meni v hiši?« Kralj je komaj to izpustil in že so zagrnili Amanu obličje. Harbona, eden izmed dvornikov, ki so bili v kraljevi službi, pa je rekel: »Glej, v Amanovi hiši stojé petdeset komolcev visoke vislice, ki jih je Aman dal napraviti za Mardoheja, ki je kralju nekoč v dobro govoril.« Kralj je velel: »Obesite ga nanje!« In obesili so Amana na vislice, ki jih je pripravil za Mardoheja. In kraljeva jeza se je polegla. Tisti dan je kralj Asuer podaril kraljici Esteri hišo nasprotnika Judov Amana in Mardohej je prišel pred kraljevo obličje; Estera je namreč razodela, kaj ji je bil. Kralj je snel svoj pečatni prstan, ki ga je dal vzeti Amanu, in ga izročil Mardoheju; Estera pa je postavila Mardoheja nad Amanovo hišo. Estera je zopet govorila pred kraljem; padla mu je pred noge in ga s solzami zaprosila, da bi razveljavil zlobni naklep Agagejca Amana, ki ga je zasnoval zoper Jude. Kralj je stegnil proti Esteri zlato žezlo; Estera je vstala, stopila pred kralja in rekla: »Ako je kralju všeč, ako sem našla milost pred njim, ako se kralju to zdi primerno in sem mu po volji, naj se izda pismen ukaz, da se prekličejo pisma z naklepom Amadatijevega sina Amana iz Agaga, ki jih je dal napisati, da bi uničil Jude po vseh kraljevih pokrajinah. Kajti kako bi mogla gledati nesrečo, ki naj zadene moje ljudstvo? Kako bi mogla gledati uničenje svojega rodu?« Kralj Asuer je odgovoril kraljici Esteri in Judu Mardoheju: »Glejta, podaril sem Esteri Amanovo hišo in njega so obesili na vislice, ker je stegnil svojo roko zoper Jude. Izdajta torej Judom v korist pismen ukaz, kakor se vama prav zdi, v kraljevem imenu, in ga zapečatita s kraljevim prstanom! Zakaj pisanje, ki je bilo izdano v kraljevem imenu in zapečateno s kraljevim prstanom, se ne more več preklicati.« Takrat, na triindvajseti dan v tretjem mesecu, ki je mesec sivan, so bili poklicani kraljevi pisarji in napisali so pismo povsem, kakor je Mardohej ukazal, Judom, kraljevim namestnikom, okrajnim načelnikom in knezom sto sedemindvajsetih pokrajin od Indije do Etiopije, za vsako pokrajino v njeni pisavi in za vsako ljudstvo v njegovem jeziku, tudi Judom v njih pisavi in v njih jeziku. Pisati je dal v imenu kralja Asuerja in zapečatil s kraljevim prstanom; potem je razposlal po hitrih slih, ki so jezdili na dirkalnih konjih, zrejenih v žrebčarnah, pisma, po katerih je kralj dovolil Judom po vseh mestih, da se zberejo in branijo svoje življenje ter vsako oboroženo krdelo ljudstva ali pokrajine, ki bi jih napadlo, z otročiči in ženami vred pokončajo, pomoré in uničijo ter oplenijo njih imetje v enem dnevu po vseh pokrajinah kralja Asuerja, trinajsti dan dvanajstega meseca, ki je mesec adar. Vsebina pisma naj bi se izdala kot zakon v vsaki posamezni pokrajini in objavila vsem ljudstvom, da bi bili Judje pripravljeni za ta dan, da se maščujejo nad svojimi sovražniki. Hitri sli so po kraljevem povelju urno in naglo odjezdili na dirkalnih konjih, ko je bil ukaz izdan v prestolnici Suzi. Mardohej je šel od kralja v modrem in belem kraljevskem oblačilu, z velikim zlatim vencem na glavi in s plaščem iz tančice in škrlata; mesto Suza se je radovalo in veselilo. Jude je zdaj doletela sreča, veselje, radost in čast. V vsaki pokrajini in v vsakem mestu, kamor koli je dospela kraljeva beseda in njegov ukaz, je bilo pri Judih veselje in radost, gostija in praznik. In mnogi izmed ljudstev dežele so postali Judje, ker jih je navdal strah pred Judi. V dvanajstem mesecu, ki je mesec adar, trinajsti dan tega meseca, ko bi se bila imela izvršiti kraljeva beseda in njegov ukaz, tisti dan, ko so se sovražniki Judov nadejali, da jih bodo zmogli, se je obrnilo, da so Judje zmogli svoje črtilce. V vseh pokrajinah kralja Asuerja so se Judje zbrali v svojih mestih, da bi stegnili roko zoper tiste, ki so jim skušali hudo storiti. A nihče ni vzdržal pred njimi, ker je strah pred njimi navdal vsa ljudstva. Vsi knezi v pokrajinah, kraljevi namestniki, okrajni načelniki in kraljevi uradniki so podpirali Jude, ker jih je navdal strah pred Mardohejem. Zakaj Mardohej je bil mogočen v kraljevi hiši; glas o njem se je razširil po vseh pokrajinah, ker je Mardohej postajal čedalje mogočnejši. Judje so torej z mečem pobili vse svoje sovražnike, jih pomorili in uničili ter ravnali s svojimi nasprotniki po svoji volji. V prestolnici Suzi so Judje pomorili in uničili petsto mož. Tudi Farsandata, Delfona, Esfata, Forata, Adalija, Aridata, Fermesta, Arisaja, Aridaja in Jezata, deset sinov Amadatijevega sina Amana, nasprotnika Judov, so umorili. Toda po plenu niso stegnili svojih rok. Tisti dan se je sporočilo kralju število v prestolnici Suzi pomorjenih. Tedaj je kralj rekel kraljici Esteri: »V prestolnici Suzi so Judje pomorili in uničili petsto mož, tudi deset Amanovih sinov. Kaj so šele v drugih kraljevih pokrajinah naredili! Pa kaj je tvoja prošnja? Uslišala se ti bo. Kaj je še tvoja želja? Spolnila se ti bo.« Estera je odgovorila: »Če je kralju všeč, naj se dovoli Judom v Suzi, da smejo tudi jutri delati prav tako ko danes; deset Amanovih sinov pa naj obesijo na vislice.« Kralj je velel, naj se tako zgodi. V Suzi je bil izdan ukaz, deset Amanovih sinov pa so obesili. In zbrali so se Judje v Suzi tudi štirinajsti dan meseca adarja in pomorili v Suzi tristo mož. Toda po plenu niso stegnili svojih rok. Tudi drugi Judje, ki so prebivali v kraljevih pokrajinah, so se zbrali in branili svoje življenje; pridobili so si mir pred sovražniki in pomorili petinsedemdeset tisoč svojih nasprotnikov. Toda po plenu niso stegnili svojih rok. To se je zgodilo trinajsti dan meseca adarja; štirinajsti dan so počivali in ga naredili za dan pogostitve in veselja. Judje v Suzi pa so se zbrali trinajsti in štirinajsti dan meseca ter počivali petnajsti dan in ga naredili za dan pogostitve in veselja. Zato imajo podeželski Judje, ki prebivajo v mestih brez obzidja, štirinajsti dan meseca adarja za dan veselja in pogostitve in za praznik ter si pošiljajo jedilne deleže drug drugemu. Mardohej je napisal te dogodke ter poslal pisma vsem Judom po vseh pokrajinah kralja Asuerja, bližnjim in daljnim, da jim je naročil, naj praznujejo vsako leto štirinajsti in petnajsti dan meseca adarja kot dneva, v katerih so Judje dosegli mir pred svojimi sovražniki, in kot mesec, ki se jim je spremenil iz skrbi v veselje in iz žalosti v praznik. Ta dneva naj obhajajo kot dneva pogostitve in veselja, ko si pošiljajo deleže jedil drug drugemu in delijo ubogim darila. Judje so sprejeli kot stalno navado, kar so začeli delati in kar jim je Mardohej pisal. Zakaj Amadatijev sin Aman iz Agaga, nasprotnik vseh Judov, je zasnoval naklep zoper Jude, da bi jih uničil, in vrgel pur, to je žreb, da bi jih ugonobil in pokončal. Ko pa je stvar prišla pred kralja, je ta dal pismen ukaz, naj se zlobni naklep, ki ga je zasnoval zoper Jude, obrne na njegovo glavo in naj obesijo na vislice njega in njegove sinove. Zato so imenovali ta dneva purim po besedi pur. Povsem po vsebini tega pisanja in po tem, kar so sami glede tega videli in kar se jim je pripetilo, so Judje določili in sprejeli zase, za svoje potomce in za vse, ki bi se jim pridružili, kot stalno in nespremenljivo navado, da bodo praznovali ta dva dneva vsako leto na predpisani način in v določenem času. Ta dneva naj bi se ohranila v spominu ter se praznovala od roda do roda v vsaki družini, v vsaki pokrajini in v vsakem mestu. Ta dneva žrebov naj bi ne izginila izmed Judov in njun spomin ne nehal pri njihovih potomcih. Abihailova hči kraljica Estera in Jud Mardohej sta pisala z vsem poudarkom, da bi uveljavila ta drugi ukaz o prazniku žrebov. Poslala sta pisma vsem Judom v sto sedemindvajsetih pokrajinah Asuerjevega kraljestva z besedami miru in zvestobe, da naj obhajajo ta dneva žrebov ob svojih časih, kakor sta jim določila Jud Mardohej in kraljica Estera in kakor so si določili zase in za svoje potomce predpise o postu in žalovanju. Esterin ukaz je uzakonil te predpise o prazniku žrebov; bil je zapisan v to knjigo. Kralj Asuer je naložil davek deželi in pomorskim otokom. Vsa njegova silna in mogočna dela ter natančno poročilo o dostojanstvu, h kateremu je kralj povzdignil Mardoheja, to je zapisano v knjigi letopisov medijskih in perzijskih kraljev. Zakaj Jud Mardohej je bil prvi za kraljem Asuerjem. Pomemben je bil za Jude in priljubljen pri svojih številnih bratih, ker je skrbel za blagor svojega ljudstva in si prizadeval za srečo vsega svojega zaroda. V deželi Us je živel mož po imenu Job. Ta mož je bil brezgrajen in pravičen, bal se je Boga in se vzdrževal hudega. Rodilo se mu je sedem sinov in tri hčere. Imel je sedem tisoč ovac, tri tisoč kamel, petsto parov volov, petsto oslic in silno mnogo služinčadi; ta mož je bil večji ko vsi sinovi Vzhoda. Njegovi sinovi pa so imeli navado, da so obhajali gostijo v hiši vsakega ob zanj določenem času in so vabili tudi svoje tri sestre, da so jedle in pile z njimi. Ko so se zvrstili dnevi gostije, je Job pošiljal ponje in jih očiščeval; zgodaj zjutraj je vstajal in daroval žgalne daritve po številu vseh njih. Zakaj Job je mislil: »Morda so grešili moji sinovi in žalili Boga v svojih srcih!« Tako je Job vsakikrat delal. Zgodilo se je nekega dne, da so prišli sinovi božji in stopili pred Gospoda; tudi satan je prišel med njimi. Gospod je rekel satanu: »Od kod prihajaš?« Satan je odgovoril Gospodu in rekel: »Potikal sem se po zemlji in se sprehajal po njej.« In Gospod je rekel satanu: »Ali si opazil mojega služabnika Joba? Ni mu enakega na zemlji. Mož je brezgrajen in pravičen, boji se Boga in se vzdržuje hudega.« Satan je odgovoril Gospodu in rekel: »Se li Job zastonj boji Boga? Mar ne varuješ ti njega, njegove hiše in vsega, kar je njegovega naokrog? Delo njegovih rok blagoslavljaš in njegova posest se širi v deželi. Toda stegni le svojo roko in se dotakni vsega, kar ima! Resnično, v obraz te bo preklinjal.« Gospod je rekel satanu: »Glej, vse, kar ima, bodi v tvoji roki! Le nadenj ne stegaj svoje roke!« In satan je odšel izpred Gospodovega obličja. Ko so pa nekega dne njegovi sinovi in njegove hčere v hiši svojega najstarejšega brata jedli in pili vino, je prišel k Jobu sel in rekel: »Voli so orali in oslice so se pasle poleg njih, pa so vpadli Sabejci, jih ugrabili ter hlapce pobili z ostrim mečem. Le jaz sam sem utekel, da ti sporočim.« Ko je ta še govoril, je prišel drug in rekel: »Ogenj božji je padel z neba in požgal ovce in hlapce ter jih pokončal. Le jaz sam sem utekel, da ti sporočim.« Ko je ta še govoril, je prišel drug in rekel: »Kaldejci so postavili tri krdela, planili na kamele, jih ugrabili ter hlapce pobili z ostrim mečem. Le jaz sam sem utekel, da ti sporočim.« Ko je ta še govoril, je prišel drug in rekel: »Tvoji sinovi in tvoje hčere so v hiši svojega najstarejšega brata jedli in pili vino. In glej, silen vihar je prihrumel iz puščave, pretresel štiri vogle hiše, da se je sesula na otroke in so umrli. Le jaz sam sem utekel, da ti sporočim.« Tedaj je Job vstal in pretrgal svoje oblačilo, si ostrigel glavo, padel na tla in molil: »Nag sem prišel iz materinega naročja in nag se povrnem tja. Gospod je dal in Gospod je vzel, bodi češčeno Gospodovo ime!« Pri vsem tem Job ni grešil in ni nič nespodobnega rekel proti Bogu. In zgodilo se je nekega dne, da so prišli sinovi božji in stopili pred Gospoda; tudi satan je prišel med njimi in stopil pred Gospoda. Gospod je rekel satanu: »Od kod prihajaš?« Satan je odgovoril Gospodu in rekel: »Potikal sem se po zemlji in se sprehajal po njej.« In Gospod je rekel satanu: »Ali si opazil mojega služabnika Joba? Ni mu enakega na zemlji. Mož je brezgrajen in pravičen, boji se Boga in se vzdržuje hudega. Še vedno je utrjen v svoji pobožnosti. Ti pa si me zaman nadražil zoper njega, da bi ga uničil.« Satan je odgovoril Gospodu in rekel: »Koža za kožo, človek da za svoje življenje vse, kar ima. Toda stegni le svojo roko in se dotakni njegove kosti in njegovega mesa, resnično, v obraz te bo preklinjal!« Gospod je rekel satanu: »Glej, v tvoji roki bodi, le življenje mu ohrani!« In satan je odšel izpred Gospodovega obličja in udaril Joba z nevarnim uljesom od podplatov njegovih nog do temena. Ta si je vzel črepinjo, da se je strgal z njo; pri tem je sedel na smetišču. Tedaj mu je rekla njegova žena: »Ali se še vedno trdno držiš svoje pobožnosti? Boga prekolni in umri!« Pa ji je odgovoril: »Govoriš kakor neumnica. Dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?« Pri vsem tem Job ni grešil s svojimi ustnicami. Ko so trije Jobovi prijatelji slišali o vsem hudem, ki je prišlo nadenj, so prišli vsak iz svojega kraja: Elifaz Temanejec, Baldad Suhejec in Sofar Naamatejec. Dogovorili so se namreč skupno, da pojdejo ter mu izrazijo sožalje in ga potolažijo. Ko pa so od daleč povzdignili svoje oči in ga niso spoznali, so začeli glasno jokati; pretrgali so vsak svoje oblačilo in natresli prahu na svoje glave. Potem so sedeli z njim na tleh sedem dni in sedem noči in nihče mu ni rekel besede, ker so videli, da je njegova bolečina zelo velika. Potem je Job odprl svoja usta in preklel svoj dan. Spregovoril je in rekel: Naj zgine dan, ob katerem sem se rodil, in noč, ko se je reklo: deček je bil spočet. Tisti dan naj se spremeni v temò, naj ne skrbi zanj Bog od zgoraj, nanj naj ne posije svetloba. Naj se ga polastita tema in smrtna senca, teman oblak se naj nanj pogrezne, naj ga prestrašijo mraki dneva. Tisto noč naj vzame tema, naj se ne pridruži dnevom leta in naj ne pride med število mesecev. Tista noč naj bo nerodovitna, vriskanje naj ne pride vanjo. Naj jo prekolnejo preklinjevalci dneva, ki so zmožni vzbuditi leviatana. Naj otemné zvezde njenega somraka, zaman naj pričakuje svetlobe in naj ne vidi trepalnic jutranje zarje. Ker ni zaprla pred menoj vrat materinega telesa in ne prikrila muke pred mojimi očmi. Zakaj nisem v materinem telesu umrl, ali izdihnil, ko sem prišel iz telesa? Zakaj so me sprejela kolena, zakaj prsi, da sem sesal? Zakaj zdaj bi pokojno ležal, spal bi in tako imel mir s kralji in svetovalci zemlje, ki si gradijo groblje, ali s knezi, ki imajo zlata, ki svoje hiše polnijo s srebrom; ali bi ne bival, kakor zagreben splavljenec, kakor otročiči, ki niso videli svetlobe. Tam hudobneži nehajo besneti, ondi počivajo onemogli. Enako so ujetniki pokojni, ne slišijo glasu svojih priganjačev. Mali in veliki so tam enaki in suženj je osvobojen svojega gospodarja. Zakaj se daje luč nesrečnemu in življenje v duši zagrenjenim, ki hrepenijo po smrti, pa ne pride, jo iščejo bolj ko zaklade, vriskajo od veselja, se radujejo, ko najdejo grob, možu, čigar steza je zastrta in ki ga je z ograjo Bog obkrožil? Moj vsakdanji kruh je moje vzdihovanje in kakor voda se razliva moje rjovenje. Strašni, ki sem se ga bal, je prišel nadme, in ta, pred komer me je groza, me je zadel. Nimam miru, nimam počitka, nimam pokoja; prišla je nadloga. Tedaj je Elifaz Temanejec spregovoril in rekel: Boš li nataknjen, če ti spregovorimo? A kdo more zadržati besede? Glej, mnoge si poučeval in medle roke krepil, omahujoče so dvigale tvoje besede in klecava kolena si utrjeval. Zdaj, ko je prišlo nadte, si nataknjen, ko je tebe zadelo, si obupan. Ali tvoj strah božji ni tvoje zaupanje in tvoje pošteno življenje vir tvojega upanja? Spomni se vendar, kdo je nedolžen poginil, in kje so pravični bili izgubljeni? Kakor sem videl: kateri delajo hudobijo in sejejo nesrečo, jo tudi žanjejo. Od božjega diha poginjajo in od sape njegove jeze izginjajo. Rjovenje leva in tuljenje levinje in zobje levičev se zdrobijo. Lev pogine, ker nima plena, in leviči se razkropijo. Prikradla se mi je skrivna beseda in moje uho je zajelo njen šepet. Pri igri misli v nočnih sanjah, ko globoko spanje ljudi objame, me je strah in trepet spreletel in vse moje kosti pretresel; in neki duh je šinil pred mano: dlake mojega telesa so se naježile. Obstal je, pa ga nisem prepoznal, prikazen je bila pred mojimi očmi in sem slišal šušljajoč glas: »Je li človek pravičen v primeri z Bogom, ali je smrtnik čist pred svojim Stvarnikom? Glej, svojim služabnikom ne zaupa, na svojih angelih najde napako. Koliko bolj bodo prebivalci ilnatih hiš, katerih temelj je v prsti, zdrobljeni kot molj. Med jutrom in večerom jih razbijejo in neopazno preminejo za vedno. Ali ne odtrgajo oni sami šotorske vrvi? Umirajo, pa ne v modrosti.« Kliči vendar! Je li kdo, ki bi ti odgovoril? Ali na koga izmed svetnikov bi se obrnil? Zakaj neumneža ubija nevolja in strast mori bedaka. Neumneža sem videl vkoreninjenega, a hipoma se je zrušila njegova hiša. Brez pomoči so njegovi otroci in zatirani pri vratih brez obrambe. Njegovo žetev bi lačnež pojedel, tudi izmed trnja jo izpuli; žejni hrepené po njegovem premoženju. Zakaj iz prahu ne prihaja nesreča in iz zemlje ne raste nadloga; ampak človek povzroča nesrečo, kakor iskre kvišku letijo. Jaz pa bi šel k Bogu, svojo zadevo bi predložil Bogu, ki dela velike in nedoumljive reči, polne čudežev brez števila; daje dež na zemljo in pošilja vodo na polja; ponižne povišuje in žalostne dviga k sreči; uničuje naklepe zvitih, tako da njih roke ne izvršé nič pravega; ukanja modre v njih prekanjenosti, da se izjalovi načrt zvijačnih; ti naleté podnevi na temo in opoldne tavajo kakor ponoči; on rešuje pred mečem njihovih ust in iz roke zatiralca siromake. Tako ima ubožec upanje, krivica pa mora zapreti svoja usta. Glej, srečen človek, ki ga Bog poučuje! Opomina Vsemogočnega ne zavračaj! On zadaja rane, pa jih tudi obvezuje, on udari, njegove roke pa ozdravljajo. Iz šestih nadlog te bo rešil in v sedmi te ne bo nič hudega zadelo. V lakoti te bo rešil smrti in v vojski iz oblasti meča. Pred šibo jezika boš obvarovan, če pride opustošenje, se ne boš bal. Opustošenju in lakoti se boš smejal in poljskih zveri se ne boš bal. Zakaj s poljskim kamenjem boš imel zavezo in poljske zveri bodo v miru s teboj. Spoznal boš, da ima mir tvoj šotor, ogledoval boš svojo hišo in nič ti ne manjka. Videl boš, da se množi tvoj zarod in tvoji potomci kakor trava na zemlji. V zreli starosti pojdeš v grob, kakor se žitna kopica dviga ob svojem času. Glej, to smo raziskali, tako je: ti pa poslušaj in uvidi sebi v dobro! Nato je Job odgovoril in rekel: O, da bi se moja nevolja tehtala in bi obenem položili na tehtnico mojo nesrečo! Zdaj bi bila težja ko morski pesek; zato so zmedene moje besede. Kajti puščice Vsemogočnega tičé v meni, njih strup pije moj duh: božje strahote me napadajo. Ali riga divji osel na paši, ali muka vol pri svoji krmi? Ali se neslana jed uživa brez soli, ali ima beljak dober okus? Gabi se mi, da bi se tega dotaknil, in vendar, to mi je v bolezni kruh. O, da bi se spolnilo, kar si želim, in da bi mi Bog naklonil, po čemer hrepenim! Da bi me Bog hotel uničiti, da bi stegnil svojo roko in me posekal! Bila bi mi vsaj tolažba, radoval bi se kljub neusmiljenim bolečinam, ker nisem zatajil besed Svetega. Kakšna je moja moč, da bi mogel vzdržati, in kakšen je moj konec, da naj še potrpim? Je li moja moč kakor moč kamenja, je li moje meso iz brona? Ali nisem brez vse moči, ali mi ni odvzeta sleherna opora? Prijatelj dolguje usmiljenje obupancu, četudi ta zapusti strah Vsemogočnega. Moji bratje varajo kakor zimski potok, kakor struga prekipevajočih potokov: motni so od ledu, sneg se skriva v njih; ob času vročine usihajo, v pripeki izginjajo iz svoje struge; sledovi njih teka se izgubljajo, se dvigajo kot sopara in preminejo. Karavane iz Teme so se ozirale po njih, potniki iz Sabe so koprneli po njih. Pa so se prevarali v svojem zaupanju: prišli so tja in bili razočarani. Taki ste zdaj vi zame: vidite strahote in se bojite. Ali sem rekel: »Dajte mi kaj in darujte mi od svojega premoženja; rešite me iz rok sovražnika in odkupite me iz rok nasilnikov?« Poučite me, in bom umolknil, razjasnite mi, v čem sem se zmotil! Zakaj se rogate odkritim besedam? In kaj dokazuje vaš prigovor? Mislite li, da so prazne besede dokaz, obupančev govor pa veter? In napadate siroto ter svojemu prijatelju kopljete jamo. Zdaj torej me blagovolite poslušati! Vam v obraz res ne bom lagal. Premislite si vendar, naj ne bo krivice, premislite si, če sem v pravici! Je li krivica na mojem jeziku? Ali moj okus ne zna razločevati hudega? Ali nima tlake človek na zemlji in njegovi dnevi, niso li dninarjevi dnevi? Kakor suženj hrepeni po senci in kakor dninar pričakuje svoje plače, tako so mi postali v dediščino mesci polni gorja in truda polne noči so mi bile dodeljene. Če ležem, mislim: »Kdaj bom vstal?« Ko se vleče noč, se naveličam preobračanja do svita. Moje telo je oblečeno v črve in v prsteno skorjo, moja koža je zgrbančena in mokra. Moji dnevi so hitrejši ko tkalska snovalnica in minevajo brez upanja. Spomni se, da je moje življenje le dih! Moje oko ne bo več videlo sreče. Kdor me zdaj še gleda, me ne bo več videl, tvoj pogled me bo iskal, pa me ne bo več. Kakor se oblak razprši in preide, tako tisti, ki gre v podzemlje, ne vzide več. Ne vrne se več v svojo hišo in njegov kraj ga ne pozna več. Zato ne bom zadrževal svojih ust, govoril bom v stiski svojega duha, tožil bom v bridkosti svoje duše. Mar sem morje ali morska pošast, da si postavil stražo nad mano? Kadar mislim, da me bo tolažila moja postelja, da mi bo moje ležišče pomagalo nositi mojo bedo: me strašiš s sanjami, me plašiš s prikaznimi. Rajši bi izvolil, da bi bil zadavljen, rajši bi videl smrt ko te svoje bolečine. Ginem, ne bom živel večno. Odstopi od mene, kajti le dih so moji dnevi! Kaj je človek, da ga upoštevaš, da pozornost nanj obračaš? Da ga obiskuješ vsako jutro in ga preskušaš vsak trenutek? Kako dolgo ne umakneš pogleda od mene, mi ne pustiš, da bi požrl vsaj svojo slino? Če sem grešil, kaj sem ti, čuvar ljudi, s tem storil? Zakaj si me postavil za tarčo svojim udarcem, da sem postal sam sebi v breme? Zakaj ne odvzameš mojega greha in ne odpustiš moje krivde? Ker zdaj bom legel v prah, in če me boš iskal, me ne bo več. Tedaj je Baldad Suhejec spregovoril in rekel: Doklej boš še tako govoril? So li silen veter besede tvojih ust? Mar Bog prevrača pravo ali Vsemogočni prevrača pravičnost? Če so tvoji otroci grešili zoper njega, jih je prepustil oblasti njih krivice; ti pa, če boš iskal Boga in Vsemogočnega prosil milosti, če boš čist in pošten, se bo zdaj zaradi tebe zganil in ti zopet dal prebivališče, ki ti pripada. Potem se bo majhna zdela tvoja prejšnja sreča, tvoja poslednja pa bo silno narastla. Le vprašaj prejšnje rodove in pazi na modrost njih očetov! Mi smo od včeraj in nič ne vemo, ker naši dnevi na zemlji so le senca. Ti te bodo učili, ti povedali in iz svojega srca jemali besede: »Mar raste trstika, kjer ni močvirja? Poganja li šaš brez vode? Še zeleni, nihče ga še ni porezal, pa se prej posuši ko vsaka trava. Taka je usoda vseh, ki pozabijo Boga, in brezbožnikovo upanje propade. Zakaj kot vlakno je njegovo pričakovanje in pajčevina njegovo zaupanje. Opira se na svojo hišo, pa trdno ne stoji, se je oprijemlje, pa ne vzdrži. Poln soka je na soncu in čez njegov vrt poganjajo njegove mladike. Na groblju se prepletajo njegove korenine, vdira celo med kamenje. Če pa ga izpulijo iz njegovega kraja, ga ta zataji: ‚Te nisem videl.‘ Glej, tako je veselje njegove usode! In iz prahu poganja drug.« Glej, Bog ne zavrača brezgrajnega in ne podaja roke hudobnim! On bo še napolnil tvoja usta s smehom in tvoje ustnice z radostjo. Tvoji sovražniki se bodo oblekli v sramoto in bivališča brezbožnežev ne bo več. Nato je Job odgovoril in rekel: Resnično, vem, da je tako: kako more človek prav imeti proti Bogu? Če bi se hotel pravdati z njim, bi mu ne mogel na tisoč reči ene odgovoriti. Modrega srca je in silne moči; kdo bi se mu uprl in ostal nepoškodovan? On prestavlja gore, ne da bi to opazile, jih prevrača v svojem srdu. On pretresa zemljo z njenega mesta, da se majejo nje temelji. On zapove soncu in ne sije ter pod pečatom zapira zvezde. Sam nebo razpenja in stopa po visokih morskih valovih. Veliki voz in Oriona je ustvaril ter Plejade in ozvezdje juga. On dela velike, nedoumljive reči, čudeže, ki jim ni števila. Če gre poleg mene, ga ne vidim, ko odide, ga ne opazim. Če ugrabi, kdo bi mu zabranil? Kdo bi mu rekel: »Kaj delaš?« Bog ne popusti svoje jeze, pred njim se uklanjajo Rahabovi pomagači. Koliko manj bi mu jaz odgovoril, četudi bi svoje besede izbral! Četudi bi bil pravičen, bi ne mogel odgovoriti, temveč bi moral svojega sodnika milosti prositi. Če bi ga poklical, da bi mi odgovoril, bi ne verjel, da bi moj glas uslišal. Zdrobil bi me v viharju, brez vzroka bi pomnožil moje rane; ne pustil bi, da bi si oddahnil, ampak bi me z bridkostmi nasitil. Če gre za moč silnega, glej, tu je! Če gre za pravico, kdo bi ga pozval? Četudi bi imel prav, bi me moja usta za krivega izrekla, četudi bi bil nedolžen, bi me pokazala za krivca. Sem nedolžen? Si nisem svest, studi se mi moje življenje. Vseeno je; zato rečem: »Nedolžnega in brezbožnega pokončuje.« Če nadloga nenadoma usmrti, se posmehuje obupu nedolžnih. Če je dežela izročena v brezbožneževe roke, zakriva obraz njenih sodnikov. Če ni on, kdo je potem? Moji dnevi so hitrejši ko tekač, utekajo, nič dobrega ne vidijo. Drsijo mimo kakor čolni iz trstja, kakor orel, ki zleti na plen. Če si rečem: »Hočem pozabiti svoje gorje, spremeniti svoj obraz, se razvedriti,« me je zopet groza vseh mojih bolečin; vem, da me ne boš priznal za nedolžnega. Jaz moram veljati za grešnika. Čemu naj se zaman še trudim? Če bi se s snegom umil in bi si roke očistil z lugom, bi me ti vendar pogreznil v mlakužo, da bi se še moji obleki gnusilo nad mano. Saj on ni človek ko jaz, da bi mu odgovarjal: »Pojdiva skupaj pred sodišče!« O da bi bil razsodnik med nama, ki bi na naju oba položil svojo roko, ki bi odmaknil od mene njegovo šibo, da bi me strah pred njim ne obvladal več! Tedaj bi govoril, ne da bi se ga bal; zakaj nisem tak sam v sebi. Studi se mi moje življenje, zato se hočem prepustiti tožbi nad njim, govoriti hočem v bridkosti svoje duše! Rečem Bogu: »Ne obsojaj me, povej mi, zakaj se pravdaš z mano! Je li dobro zate, da delaš silo, da zavračaš delo svojih rok, a naklep brezbožnih pospešuješ? Imaš li mesene oči, ali vidiš le tako, kot človek vidi? So li tvoji dnevi kakor človeški dnevi, ali tvoja leta kakor leta moža, da iščeš pri meni krivdo in raziskuješ pri meni greh, četudi veš, da nisem brezbožnik in me nihče ne reši iz tvoje roke? Tvoje roke so me oblikovale in naredile; potem pa si se obrnil, da bi me uničil. Spomni se, da si me iz ila naredil in me boš zopet v prah spremenil! Ali me nisi ulil ko mleko in me strdil ko sir? S kožo in z mesom si me oblekel, s kostmi in kitami me sklenil. Življenje polno milosti si mi podelil in tvoja skrb je obvarovala mojega duha. A to si skril v svojem srcu; vem, da je bilo tole že v tvojih mislih. Če bi grešil, bi prežal name in mi ne bi oprostil krivde. Če bi bil brezbožen, gorje mi! In če bi bil pravičen, bi vendar ne dvignil svoje glave, nasičen s sramoto in napojen z bedo; in če bi jo dvignil, bi me preganjal kakor leva in zopet bi delal strašne reči na meni, bi povabil nove priče zoper mene, bi še povečal svojo jezo name, vedno nova krdela bi šla v boj proti meni. Zakaj si me spravil iz materinega telesa? O da sem umrl, da me ne bi bilo videlo oko! Potem bi bil, kakor bi me ne bilo, iz materinega telesa v grob prenesen. Ali ni malo dni mojega življenja? Nehaj in me pusti, da se še malo razvedrim, preden odidem brez vrnitve v deželo temne smrtne sence, v deželo mračno ko polnoč, polno smrtne sence in nereda, kjer je sij temi podoben!« Tedaj je Sofar Naamatejec spregovoril in rekel: Mar bo mnogo besedovanja ostalo brez odgovora? Ali naj ima blebetač prav? Ali naj tvoje govoričenje zaveže možem jezike? In ko se rogaš, ni li nikogar, ki bi te osramotil? Rekel si: »Čist je moj nauk in čist sem v tvojih očeh!« A če bi le Bog spregovoril in odprl svoje ustnice proti tebi, da ti pokaže skrivnosti modrosti, mnogovrstne svoje načrte, bi spoznal, da Bog tebi v dobro pozablja del tvoje krivde! Ali moreš božji pravzrok doumeti, ali popolnost Vsemogočnega spoznati? Višja je ko nebo; kaj moreš početi? Globlja je ko podzemlje; kaj moreš vedeti? Daljša je po meri ko zemlja in širša ko morje. Če pridrvi in uklene ter kliče pred sodišče; kdo bi mu branil? Zakaj pozna hinavščine ljudi in vidi hudobijo, četudi ne pazi. Tedaj pride puhloglavec k pameti in žrebe divje oslice se prerodi v človeka. Če pripraviš svoje srce in povzdigneš k Njemu svoje roke, odstraniš s svojih rok krivico in ne trpiš hudobije v svoji hiši, tedaj boš povzdignil svoj obraz brez madeža, trdno boš stal in se ne bal; tedaj boš pozabil na muko, se je spomnil ko vode, ki je odtekla. In jasneje ko poldan zasije tvoje življenje, tema ti bo ko jutranji svit. Svest si boš, da je še upanje, in boš zapazil, da boš varno spal. Počival boš in nihče te ne bo ustrašil, mnogi pa se bodo za tvojo naklonjenost trudili. Ugasnile pa bodo oči brezbožnih, izginilo bo zavetišče zanje in njih upanje bo le: izdihniti dušo. Nato je Job odgovoril in rekel: Resnično, vi ste cvet ljudstva, in z vami umre modrost! A tudi jaz imam razum ko vi, nisem slabši od vas, kdo ne bi vedel takih reči? V zasmeh svojemu prijatelju naj je ta, ki je klical k Bogu in ga je uslišal, v zasmeh pravični in nedolžni! »Nesreči prezir!« si misli srečni, »pripravljen je onim, ki jim kleca noga!« Varni so šotori nasilnikov in brezskrbnost uživajo, ki dražijo Boga: takim deli Bog z lastno roko. Vprašaj vendar živino, in te pouči, ptice pod nebom, in ti naznanijo! Ali ogovori zemljo, in te bo učila, in ribe v morju ti bodo pripovedovale! Kdo ne spozna iz vsega tega, da je to naredila roka Gospodova? V njegovi roki je vseh bitij življenje in duh vsakega človeškega telesa! Ali uho ne preskuša besed, kakor grlo okuša jed? Pri osivelih je modrost in v dolgem življenju razsodnost. Pri Njem je modrost in moč, on ima svèt in razsodnost. Kar poruši, se ne pozida več, in kogar zapre, temu se ne odprè več! Glej, on zadrži vode, in nastane suša, jih spusti, in razrijejo zemljo. Pri njem je moč in pamet, njegova sta zapeljani in zapeljivec. Bose odpravlja svetovalce in za bedake dela sodnike. Pas kraljem odvezuje in jim ledja z vrvjo opasuje. Duhovnike odpravlja bose in mogočneže ruši. Preskušenim odjemlje govor in starcem jemlje uvidevnost. Na plemenite razliva zaničevanje in mogotcem rahlja pas. Najbolj skrite reči odkriva iz temine in spravlja kraljestvo mrtvih na svetlo. Velike dela narode in jih ugonablja, narode razširja in jih zapušča. Jemlje razum poglavarjem zemlje in jih zmede, da hodijo po pustinji brez pota. V temi tavajo brez svetlobe in jih zmede kakor pijanca. Glejte, vse to je videlo moje oko, slišalo moje uho in razumelo. Kolikor vi veste, vem tudi jaz, nisem manj vreden ko vi. Toda jaz hočem govoriti z Vsemogočnim, želim se pravdati z Bogom. Vi pa ste pletilci laži, vi vsi ste pomanjkljivi zdravniki. O da bi vsaj popolnoma molčali, to bi za vas za modrost veljalo! Poslušajte vendar mojo razlago in prisluhnite napadom mojih ustnic! Hočete li Bogu v prid napačno govoriti in njemu na ljubo navajati prevaro? Ali se hočete zanj potegovati; ali biti božji odvetniki? Bo li dobro, če vas on zasliši, ali ga boste varali, kakor varajo človeka? Ostro vas bo kaznoval, če ravnate pristransko na skrivnem. Ali vas ne bo prestrašilo njegovo veličastvo, ali vas ne bo prevzel strah pred njim? Vaši nauki so izreki na pepelu, vaši zagovori so kot iz ila. Molčite in pustite me, da govorim jaz, in naj pride nadme karkoli! Vzamem svoje meso med zobe in v svojo roko položim svoje življenje. Naj me umori, ne upam nič več! Vendar hočem pred Njim braniti svoje vedenje. To mi bi bila že zmaga, ker mu noben brezbožnež ne pride pred oči! Poslušajte, poslušajte moj govor! Moje poročilo naj pride v vaša ušesa. Glejte, pripravil sem pravdo, vem, da bom imel prav! Kdo je, ki bi se pravdal z menoj? Tedaj rad umolknem in umrem. Samo dveh reči mi ne delaj, potem se ne bom skrival pred tabo: svojo roko umakni od mene in strah pred tabo naj me ne plaši! Potem me pozovi predse, in jaz ti bom odgovarjal, ali pa bom jaz govoril, in mi ti odgovarjaj! Koliko je mojih prestopkov in grehov? Pokaži mi mojo krivdo in moj greh! Zakaj zakrivaš svoj obraz in me imaš za svojega sovražnika? Ali hočeš odleteli list še poditi in preganjati suho bilko? Ti mi predpisuješ grenjave in me pokoriš za grehe moje mladosti. Devlješ v klado moje noge, paziš na vse moje steze in meje postavljaš mojim korakom! Razpadam kakor trohnoba, kakor obleka, ki jo molj razjeda! Človek, od žene rojen, je kratkega življenja in poln nemira. Vzcvete kakor cvetlica in ovene, beži kakor senca in ne ostaja. In na takega odpiraš svoje oči ter me vodiš pred sodbo s sabo? Kdo je čist iz nečistega? Nihče. Ker so odmerjeni njegovi dnevi, ker je pri tebi določeno število njegovih mesecev, ker si mu postavil mejo, da je ne prestopi, glej proč od njega, daj, da se spočije, dokler se ne razveseli svojega dneva kakor dninar! Zakaj drevo ima upanje: ako se poseka, se zopet pomladi, njega poganjek ne preneha; četudi se njegova korenina v zemlji postara in njegov panj v prsti odmre, če le začuti vonj po vodi, zopet brsti in požene veje kakor sadika. Umre pa mož, je pokončan, premine človek, kje je potem? Naj izteče voda iz morja, naj reka usahne in se posuši: človek, ki se je ulegel, ne vstane več, dokler ne preide nebo, se ne vzdigne, se ne prebudi iz svojega spanja. O, da bi me shranil v podzemlju, me skril, dokler se ne poleže tvoja jeza, mi določil rok, potem pa se me spomnil! Ako človek umre, bo li oživel? Vse dni svoje tlake bi čakal, dokler ne pride moja zamena. Na tvoj poziv bi ti odgovarjal. Na delo svojih rok bi ti mislil s hrepenenjem. Tedaj bi ti štel moje korake, bi ne pazil na moj greh. Zapečaten v zavoju bi bil moj prestopek in pokril bi mojo krivdo. A kakor gora pade in razpade in se skala premakne s svojega mesta, kakor voda zmane kamenje in naliv odplavi prst, tako človekovo upanje uničiš. Za vedno ga premagaš in on odide, spačiš njegov obraz in ga odženeš. Bodo li njegovi otroci v časti, tega ne ve, bodo li zaničevani, tega ne opazi. Njegovo telo čuti le lastno bolečino in njegova duša objokuje le sebe. Tedaj je Elifaz Temanejec spregovoril in rekel: Ali modri odgovarja z votlim znanjem in napolnjuje svojo notranjost z vzhodnim vetrom? Pravdanje z besedo nič ne koristi in govoričenje nič ne pomaga. Vrh tega v nič devlješ strah božji in odpravljaš pobožnost pred Bogom. Zakaj tvoja izprijenost dela zgovorna tvoja usta in ti izbiraš jezik zvitih. Obsojajo te tvoja usta, ne jaz, tvoje ustnice govorijo zoper tebe. Ali si se rodil kot prvi človek, ali si prišel na svet, preden so bile gore? Si mar prisluškoval v svétu božjem in si si sam osvojil modrost? Kaj pač veš, česar mi ne bi vedeli? Kaj razumeš, pa ne bi bilo pri nas domače? Tudi med nami so osiveli in stari ljudje, starejši po življenja dnevih kakor tvoj oče. Ali so božje tolažbe premajhne zate, mila beseda, namenjena tebi? Kam te zanaša tvoje srce in zakaj zaobračaš oči, da obračaš proti Bogu svojo razdraženost, da bruhaš iz svojih ust take besede? Kaj je človek, da bi mogel biti čist, in rojeni od žene, da bi bil pravičen? Glej, On svojim svetim ne zaupa, v njegovih očeh še nebesa niso čista. Koliko manj ostudni in pokvarjeni, mož, ki pije pregreho kakor vodo. Hočem ti naznaniti! Poslušaj me! Kar sem videl, hočem pripovedovati! Kar so tudi modri oznanjevali in niso prikrivali od očetov sem, katerim samim je bila izročena dežela in noben tujec ni hodil med njimi. Vse svoje žive dni se plaši hudobnež in leta nasilnika so prešteta. Glas strahot mu zveni po ušesih, sredi miru ga napade pokončevalec. Ne zaupa, da temi uteče, on je določen za meč. On je določen za hrano jastrebom, on ve, da je zanj določen dan teme. Nadloga in stiska ga strašita, ga premoreta kakor kralj, pripravljen za napad. Zakaj stegnil je svojo roko zoper Boga in Vsemogočnemu se je uprl. Hitel je trdovratno zoper njega s svojim debelim grbastim ščitom, ker je s tolščo pokril svoj obraz in si nabral na ledjih masti. Prekletju izročena mesta si je izbral za bivališče, neobljudene hiše, odločene za razvaline. Ne bo obogatel in njegovo premoženje ne bo obstalo, ne bo se ukoreninil v zemlji. Temi se ne bo umaknil, njegove mladike bo osušil žar in v viharju bo odpadlo njegovo cvetje. Ne zaupaj varljivi nečimrnosti, zakaj ničnost bo njegovo plačilo! Že pred časom uvene in njegova palmova veja ne ozeleni. Kakor trta odvrže svoj nezreli grozd in kakor oljka otrese svoje cvetje. Zakaj rod brezbožnežev je nerodoviten, ogenj požge šotore, polne podkupnine. Spočnejo hudobijo in rodijo nesrečo in njih notranjost pripravlja prevaro. Nato je Job odgovoril in rekel: Takih reči sem že dosti slišal, vi vsi ste nadležni tolažniki. Bo li konec praznim marnjam? Ali kaj te draži, da mi tako odgovarjaš? Tudi jaz bi mogel govoriti kakor vi, ko bi vi bili na mojem mestu. Lepe besede bi na vas naslovil in nad vami z glavo majal. Osrčeval bi vas s svojimi usti in sožalje mojih ustnic bi vas tešilo. Če govorim, ne preneha moja bolečina; in če molčim, kako bi potem odšla od mene? Res, zdaj me je izčrpala moja muka; vsa moja soseska me je popadla, pričuje in se dviga proti meni, me obtožuje v obraz. Njena jeza mi zadaje rane in me napada, škriplje z zobmi zoper mene, moj sovražnik ostri svoje oči nad mano. Odpirajo proti meni svoja usta, z zasramovanjem me bijejo po mojih licih, vsi skupaj se zbirajo zoper mene. Bog me je izročil hudobnežu in me pahnil v roke brezbožnežev. Mirno sem živel, pa me je stresel, me zgrabil za tilnik in me raztreščil; postavil me je sebi za tarčo. Obletavajo me njegove puščice, brez prizanašanja mi prebada ledja, moj žolč razliva po zemlji. Rano za rano odpira na meni, zagnal se je v mene kakor vojni junak. Raševnik sem si sešil za svojo kožo, svoj ponos sem upognil v prah. Moj obraz se je pordečil od joka in na mojih trepalnicah je smrtna senca, dasi ni bilo krivice na mojih rokah in je bila moja molitev čista. O zemlja, ne pokrivaj moje krvi in naj ne bo počivališča za moje vpitje! Tudi zdaj je še, glejte, v nebesih priča zame in moj pričevalec je na višavah. Moj zagovornik je moj klic k Bogu, ko prelivam pred njim svoje solze. On možu pridobiva pravico nasproti Bogu in človeku proti njegovemu bližnjemu. Zakaj le še malo let bo prišlo in odšel bom po stezi brez vrnitve. Moj duh je razdejan, moji dnevi ugašajo, le grob me še čaka. Mar nisem med zasmehovalci? In pri njih zbadanju naj biva moje oko? Zastavi, prosim, poroštvo zame pri sebi! Kdo bi mi sicer ponudil roko za poroštvo? Zakaj njih srcu si zastrl razsodnost, zato jih ne boš povišal. Zaradi deleža kliče tovariše, medtem ko ginejo oči njegovih otrok. Postavil me je za pregovor ljudstvom, sem človek, ki mu pljuvajo v obraz. Moje oči ugašajo od žalosti in vsi moji udje so ko senca. Pravični se zgražajo nad tem, nedolžni so ogorčeni nad brezbožnežem; in pravični se trdno drži svojega pota, kdor je čistih rok, še pridobiva na moči! Pristopite vendar zopet vsi, dasi ne najdem med vami modrega! Moji dnevi so prešli, uničeni so moji načrti, prizadevanja mojega srca. Noč delajo za dan, bližnjo luč iz teme. Če kaj pričakujem, podzemlje je moj dom, v temi postiljam si ležišče. Grobu pravim: »Moj oče si ti!« Črvom: »Moja mati! Moja sestra!« Kje pač je moje upanje? Moja sreča, kdo jo more še zagledati? K zapahom podzemlja pojdeta, ko se skupaj v prah pogreznemo. Tedaj je Baldad Suhejec spregovoril in rekel: Kdaj naredite konec govoričenju? Bodite razumni in potem bomo dalje govorili! Zakaj smo cenjeni kot živina, zakaj smo bedasti v vaših očeh? Četudi se raztrgaš v svojem srdu, bo li zaradi tebe zemlja zapuščena? Se bo li premaknila skala s svojega mesta? Vendar ugasne hudobneževa luč in plamen njegovega ognjišča ne bo žarel. V njegovem šotoru bo luč otemnela in svetilka nad njim ugasne. Njegovi krepki koraki bodo omejeni, njegov lastni načrt ga bo vrgel. Zakaj njegova noga ga požene v mrežo, saj hodi po zapletkih. Past ga zgrabi za peto, zanka se zadrgne okoli njega. Mreža zanj je skrita v zemlji, njegova past pripravljena na stezi. Naokrog ga strašijo grozote in se mu drvé za petami. Lakotna preži nanj nesreča in poguba je pripravljena za njegov padec. Použiva ude njegovega telesa, použiva njegove ude prvorojenec smrti. Iz svojega šotora, ki vanj zaupa, bo izgnan in pognan h kralju strahot. V njegovem šotoru bo namesto njega ogenj in žveplo se raztrosi na njegovo stanovanje. Od spodaj se mu osušé njegove korenine in od zgoraj usahne njega vejevje. Spomin naj izgine iznad zemlje in ne bo mu več imena v pokrajini. Odrinejo ga iz luči v temo in ga preženejo z zemeljskega kroga. Nima zaroda ne potomstva med svojim ljudstvom in nihče ne preostane v njegovem bivališču. Nad njegovim dnevom strmijo na zahodu in ljudi na vzhodu prevzema groza. Zares, tako je s hudobneževim bivališčem in tako je s krajem tega, ki ne pozna Boga. Nato je Job odgovoril in rekel: Kako dolgo boste žalostili mojo dušo in me mučili z besedami? Že desetič me zasramujete in vas ni sram, da me pestite! Ako sem se res zmotil, je greh moje zmote pri meni. Ali se morete nasproti meni res širokoustiti in mi dokazati mojo krivdo? Spoznajte vendar, da me Bog zatira in me zapleta v svojo mrežo! Glejte, kričim o nasilju, pa nisem uslišan, kličem na pomoč, pa ni pravice! Mojo pot je zazidal, da ne morem dalje, in na moje steze je razprostrl temo. Mojo čast je z mene slekel in mi krono z glave vzel. Porušil me je krog in krog, da ginem, in kakor drevo izruval mi upanje. Zoper mene je razpalil svojo jezo ter me imel kot svoje sovražnike. Skupaj prodirajo njegova krdela, nasipajo si pot zoper mene in oblegajo naokrog moj šotor. Moji bratje se odvračajo od mene, moji prijatelji so mi povsem odtujeni. Moji sorodniki me zapuščajo, moji zaupniki me pozabljajo. Moji domači in moje dekle me imajo za tujca, inozemec sem v njihovih očeh. Svojega hlapca kličem in ne odgovori, z lastnimi usti ga moram milo prositi. Moj dih se gnusi moji ženi in sinovom svoje matere sem ostuden. Prezirajo me celo otroci, če kje nastopim, me zasmehujejo. Vsi moji upniki me mrzijo, in tisti, ki sem jih ljubil, se obračajo proti meni. Na moji koži, mojem mesu mi lepé kosti, ohranil sem le kožo okrog svojih zob. Usmilite se me, usmilite se me, vi, moji prijatelji; kajti božja roka me je zadela! Zakaj me preganjate kot Bog in nočete biti siti mojega mesa? O, da bi se vendar napisale moje besede, o, da bi se vendar zapisale v knjigo, z železnim pisalom in svincem, za vedno vklesale v skalo! Jaz vem, da moj rešitelj živi, in da se bo, poslednji, dvignil nad prahom! Tedaj bo moja koža zopet okoli mene in v svojem mesu bom gledal Boga. Da, jaz ga bom gledal, moje oči ga bodo videle, ne drug; po tem mi hrepeni srce v mojih prsih! Če pravite: »Kako ga bomo preganjali in kakšen vzrok bomo našli pri njem,« tedaj se bojte meča! Zakaj meč je maščevalec krivde, le pomislite, še živi sodnik! Tedaj je Sofar Naamatejec spregovoril in rekel: Za to mi dajejo moje misli odgovor in zaradi tega čutim nemir v sebi. Moram poslušati grajo, ki me sramoti, in prazne marnje so mi odgovor na mojo razsodnost. Ali ne veš, da že od nekdaj, odkar je človek postavljen na zemljo, slava hudodelcev prav kratko traja in le trenutek hudobneževa radost? Četudi bi se njegova domišljija dvigala do neba, da bi se njegova glava dotikala oblaka, on za vedno izgine kot njegovo slepilo; kateri so ga videli, porečejo: »Kje je?« Odleti kot sanje in se ne najde več, odplapola kakor nočna prikazen. Oko ga je zagledalo, pa ga ne bo več, njegov kraj ga ne bo več videl. Njegovi sinovi morajo škodo povrniti ubožcem, z lastno roko razdaje svoje premoženje. Četudi je njegovo telo še polno mladostne svežosti, z njim mora v zemljo leči. Čeprav je hudobija v njegovih ustih sladka, jo skriva pod svojim jezikom, jo čuva in je ne odpušča, ampak jo zadržuje v svojem grlu: vendar se spreminja jed v njegovi notranjosti, gadji strup postane v njegovem telesu; bogastvo, ki ga je požrl, izbljuva, iz njegovega telesa ga Bog izžene. Vsesal je gadji strup, umori ga gadji jezik. Ne sme se naslajati s potoki, ne z rekami medu in mleka. Vrača pridobljeno in ga ne sme uživati, bogatega dobička se ne more veseliti. Kajti zatiral in zapuščal je siromake, vzel si hišo, ki je ni sezidal. Ker ne ve, kaj je njegovemu trebuhu zadosti, se ne reši kljub svojim dragocenostim. Nič ne uide njegovi požrešnosti, zato njegova sreča ni trajna. Pri polnosti svojega izobilja pride v stisko, vsa sila nadložnosti pride nadenj. Ko hoče napolniti svoj trebuh, pošlje Bog nadenj plamen svoje jeze in dá dežiti nanj svoje hrane. Če uteče železnemu orožju, ga bronasti lok prebode; puščica predre in pride iz njegovega hrbta, iz njegovega žolča bleščeče rezilo; zalotijo ga smrtne strahote. Vsa tema mu je shranjena ko njegov zaklad, požre ga ogenj, od nikogar podneten, použije, kar še ostane v njegovem šotoru. Nebo razodene njegovo krivdo in zemlja vstane zoper njega. Izgine bogastvo njegove hiše, skopni ob dnevu njegove jeze. To je usoda brezbožneža od Boga, dediščina, ki mu jo je Bog odločil. Nato je Job odgovoril in rekel: Mirno poslušajte moj govor in mi bodi tolažba od vas! Privoščite mi, da govorim! Ko izgovorim, se moreš rogati! Mar je moja tožba proti človeku? Ali zakaj ne bi smel biti nepotrpežljiv? Obrnite se k meni in ostrmite, položite roko na usta! Če pomislim na to, me prevzame groza in mi telo trepet prešinja. Zakaj ostajajo brezbožni pri življenju, se starajo in bogaté? Zdrav stoji njih zarod pred njimi, in njihovi potomci pred njih očmi. Varne so pred nevarnostjo njih hiše in božje šibe ni nad njimi. Njih bik plemeni in ne zaman, njih krava se oteli in ne izvrže. Izpuščajo kakor drobnico svoje otroke in rajajo njih otročiči. Pojó ob bobnici in citrah, se veselé ob glasu piščali. Svoje dni preživljajo v sreči in mirno gredo v podzemlje. In vendar so govorili Bogu: »Pojdi od nas! Ne maramo vedeti za tvoja pota! Kaj je Vsemogočni, da bi mu služili? Kaj nam koristi, da bi ga prosili?« »Ni li sreča v njihovi roki? Bodi daleč od mene mišljenje brezbožnih!« Kolikokrat ugasne luč brezbožnih in pride nadnje njih nesreča? Ali jim naloži muke v svoji jezi, da so ko slama pred vetrom, ko pleve, ki jih veter raznese? »Bog prihrani njihovim otrokom njihovo nesrečo?« Naj jo pošlje njemu samemu, da občuti! Z lastnimi očmi naj vidi svojo nesrečo, sam naj pije Vsemogočnega jezo! Ker kaj mu mar, kaj je za njim v njegovi družini, ko se je število njegovih mesecev dopolnilo? Kdo more Boga učiti razsodnosti, njega, ki sodi na nebeških višavah? Ta umrje v svoji polni sreči, v vsem sijaju in mirno. Njegovi boki so polni tolšče, njegove kosti so z mozgom dobro preskrbljene. Drugi umrje z zagrenjeno dušo, ne da bi okusil kakšno srečo. Enako zdaj ležita v prahu in trohnoba ju pokriva. Glejte, poznam vaše misli, spletke, ki jih zmišljujete proti meni. Saj pravite: »Kje je plemenitaševa hiša in kje je šotor, kjer prebivajo brezbožni?« Ali niste vprašali popotnikov? Se ne marate ozirati na njih skušnje, da se hudobnemu prizanese na dan nesreče, se hudobni odvede ob dnevu jeze? Kdo graja vpričo njega njegovo vedenje? Kdo mu povrne njegove zločine? Spremljajo ga še do groba in skrbijo za njegovo gomilo. Lahke so mu grude doline. Za njim gredo vsi ljudje in pred njim nešteti. Kako pa me hočete tolažiti s praznimi besedami? Od vaših ugovorov ostane samo prevara. Tedaj je Elifaz Temanejec spregovoril in rekel: Ali ima Bog kakšno korist od človeka? Ne, pobožni koristi le sam sebi. Mar je v prid Vsemogočnemu, če si pravičen? Ali ima dobiček, če je tvoje vedenje brezgrajno? Mar te kaznuje zaradi tvojega strahu božjega, gre li zato s teboj na sodbo? Ali ni marveč zelo velika tvoja hudobija? Mar niso neizmerne tvoje krivde? Ti si brez vzroka rubil svoje brate, slačil revnim oblačila, od žeje zevajočim nisi nudil vode, lačnim si kratil kruha? »Mož sile ima deželo, kdor ima ugled, prebiva v njej.« Vdove si brez pomoči odpuščal in roke si lomil sirotam. Zato so zanke okoli tebe in te plaši nenaden strah ali tema, da ne vidiš, in obilica vode, ki te zagrinja. Ni li Bog visoko gori na nebu? Glej vendar, kako je teme zvezd visoko! Pa si mislil: »Kaj ve Bog, mar more soditi skozi oblake? Oblaki ga zastirajo, da nič ne vidi, ter se sprehaja po nebesnem oboku.« Ali se hočeš držati pota davnine, po katerem so nekdaj hodili hudobni ljudje, ki so bili pobrani pred časom, ko se je tok izlil čez njihov temelj, ki so Bogu govorili: »Pojdi od nas!« in »Kaj nam more Vsemogočni storiti?« On pa je vendar polnil z dobrotami njih hiše! Bodi daleč od mene mišljenje brezbožnih! Pravični so to videli in se veselili in zasmehoval jih je nedolžni: »Resnično, naši nasprotniki so uničeni! Ogenj je použil njih preostanek!« Sprijatelji se z njim in imej mir! Tako te bo doletela sreča. Sprejmi pouk iz njegovih ust in položi njegove besede v svoje srce! Če se povrneš k Vsemogočnemu in se ponižaš, odstraniš hudobijo iz svojega šotora! Imej za prah zlato rudo in ofirsko zlato za kremen iz potokov! Potem bo Vsemogočni tvoja zlata ruda in njegov pouk tvoj srebrni zaklad. Tedaj se boš veselil nad Vsemogočnim in dvigal k Bogu svoje obličje. Molil boš k njemu in te bo uslišal in spolnjeval boš svoje zaobljube. Če skleneš kakšno reč, ti bo uspela, in luč ti bo svetila na tvojih potih. Če peljejo navzdol, kličeš: »Navzgor!« Ponižnemu pa Bog pomaga. Reši tega, ki je brez krivde; tudi ti boš rešen, če so čiste tvoje roke. Nato je Job odgovoril in rekel: Tako je tudi danes moja tožba kot upor: težko tišči njegova roka moje vzdihovanje. O, da bi vedel, kje ga najdem, da pridem pred njegov sodni stol! Razložil bi pred njim svojo pravdo: polna dokazov bi bila moja usta. Želel bi zvedeti besede, ki bi mi jih odgovoril, in zaznati, kaj mi ve povedati. Ali bi se z veliko močjo z menoj prepiral? Ne, pazil bi name. Tam bi se mogel poštenjak z njim prepirati. Pred svojim sodnikom bi se jaz za vedno osvobodil. Če grem proti vzhodu, ga ni tam; če grem proti zahodu, ga ne zapazim. Če dela na severu, ga ne zagledam; če se obrne proti jugu, ga ne vidim. Vendar pozna moje vedenje. Če bi me preskusil, bi izšel ko zlato. Njegovih korakov se je držala moja noga, ohranil sem njegovo pot in nisem proč krenil. Od zapovedi njegovih ustnic se nisem odmaknil, v svojem srcu sem skril besede njegovih ust. Toda on ostane isti. Kdo ga more odvrniti? Kar zaželi, to stori. Tako bo dovršil tudi mojo usodo; in takih sklepov je še več pri njem. Zato sem prestrašen pred njegovim obličjem; če na to pomislim, me je groza pred njim. Bog mi je vzel pogum in Vsemogočni me je prestrašil. Zakaj zaradi teme ne ginem in zaradi mraka, ki mi obraz zagrinja. Zakaj Vsemogočni ni določil kazenskih časov in njegovi zvesti ne vidijo njegovih sodnih dni? Hudobneži mejnike prestavljajo, črede ropajo in gonijo na pašo. Osla odganjajo sirotam, vdovi rubijo govedo. Ubožce suvajo s pota, skrivati se morajo vsi siromaki po deželi. Glejte, kakor divji osli v pustinji hodijo ti na svoj posel, da si poiščejo hrane; pustinja jim daje kruha za otroke. Na polju kosijo krmo, paberkujejo v vinogradu brezbožca. Prenočujejo nagi brez obleke, v mrazu nimajo odeje. Mokri so od gorske plohe, brez zavetišča se privijajo k skali. Siroto trgajo od materinih prsi, bednega tlačijo z rubežem. Nagi hodijo brez obleke, in lačni vlačijo snope. Med njih zidovi stiskajo olje, tlačijo grozdje v stiskalnici, pa so žejni. Iz mesta se dvigajo vzdihi umirajočih, duša ranjenih do smrti vpije. Toda Bog ne pazi na sramoto. Oni so sovražniki luči, ne poznajo njenih potov in ne ostanejo na njenih stezah. Z jutranjim svitom vstane morilec, ubije ponižnega in ubožca, ponoči pa hodi kot tat. Oko prešuštnika čaka na somrak; on pravi: »Nobeno oko me ne zapazi,« in si zakrinka obraz. V temi vdirajo v hiše, podnevi pa se zaklepajo, ne marajo svetlobe. Zakaj jutro jim je vsem grozota, čas, ko se vidi, smrtna strahota. Naj zginejo na površini vode in prekleta naj bo njih dediščina v deželi; naj ne hodijo več po vinogradni poti. Kakor suša in vročina vsrkavata snežnico, tako podzemlje te, ki so grešili. Naj ga pozabi materino telo, črvi naj se naslajajo z njim, naj se ga ne spominjajo več, kakor drevo se naj razseka krivica. Izžema nerodovitno brez otrok, in vdovi ne stori nič dobrega. Bog daje nasilnikom s svojo močjo dolgo življenje; tak vstane, četudi ni več upal v življenje. Daje mu zaupanje, da ima oporo, toda njegove oči opazujejo njegova pota. Zato se dvigajo malo časa, potem jih ni več, pogreznejo se, izginejo kakor vsi drugi; odrežejo jih ko vrhove klasja. Mar ni tako? Kdo me postavi na laž in uniči moj govor? Tedaj je Baldad Suhejec spregovoril in rekel: Ali je strahovlada pri njem, ki dela mir na svojih višavah? Se li morejo prešteti njegova krdela in nad kom ne vzhaja njegova luč? Kako more biti človek pravičen pred Bogom in kako more biti čist rojeni od žene? Glej, še luna ne sveti brez madeža in zvezde niso čiste v njegovih očeh! Koliko manj človek, mrčes, in sin človekov, črv! Nato je Job nadaljeval svoj govor in rekel: Kako zelo si onemoglosti pomagal, kako podprl roko brez moči! Kako dobro si svetoval nemodrosti in v izobilju izkazal razumnost! Koga si hotel poučiti in čigav duh je iz tebe govoril? Pred njim trepetajo mrtvi, morje in njegovi prebivalci. Odkrito je pred njim podzemlje in kraljestvo mrtvih brez zagrinjala. On razpenja sever nad praznino, obeša zemljo nad ničem. V svoje oblake veže vode in se pod njimi oblačje ne razpoka. Pokriva lice polne lune in razprostira nadnjo svoje oblačje. Odmerja krog okoli površine vode, kjer luč meji s temo. Nebesni stebri se tresejo in so osupnjeni zaradi njegove grožnje. S svojo močjo razburja morje in s svojo pametjo ubija Rahaba. Z njegovim dihom se vedri nebo, njegova roka prebada ubežno kačo. Glej, to so le obrobki njegovega delovanja! Le šepet je, ki ga slišimo o njem. A grom njegove vsemogočnosti, kdo ga razume? Nato je Job nadaljeval svoj govor in rekel: Kakor Bog živi, ki mi je vzel pravico, in Vsemogočni, ki mi je užalostil dušo: dokler je še ves moj dih življenja v meni in me božji dih oživlja, resnično, moje ustnice naj ne izrekajo krivice, naj ne govori laži moj jezik! Bog ne daj, da bi vam dal prav! Dokler ne umrem, ne zatajim svoje nedolžnosti. Trdno se držim svoje pravičnosti in je ne opustim, vest mi ne graja niti enega mojih dni! Mojemu sovražniku se naj zgodi kot hudobnežu, mojemu nasprotniku kot hudodelcu. Zakaj kakšno upanje ima hudobnež ob koncu življenja, ko iztrga Bog njegovo dušo? Bo li Bog njegovo vpitje slišal, ko pride nadenj stiska? Se li more radovati Vsemogočnega, klicati vsak čas Boga? Poučil vas bom o božjem delovanju, ne bom prikrival, kaj namerava Vsemogočni. Glejte, vi vsi ste vendar to izkusili! Zakaj pa še gojite prazne upe? To je delež hudobnežu pri Bogu in to je dediščina nasilnikov, ki jo prejemajo od Vsemogočnega. Če se mu množé sinovi, so ti za meč, in njegovi potomci nimajo kruha dosita. Njegove preostale spravi kuga v grob, ne žalujejo njegove vdove. Četudi nakopiči srebra kakor prahu in si pripravi oblačil kot ila: on jih pripravi, a pravični jih obleče, in srebro si prilasti nedolžni. Zgradil si je kot molj svojo hišo, kakor senčnico, ki jo čuvaj nareja. Bogat se uleže spat – zadnjikrat; ko odpre oči, pa nič več ni. Strahote prihrumé ko povodenj čezenj, ponoči pa ga ugrabi vihar. Vzdigne ga vzhodni veter, da odide, in ga vrtinči proč od njegovega kraja. Nanj meri brez usmiljenja: mora pred njegovo roko zbežati. Ploskajo nad njim z rokami in ga izžvižgavajo iz njegovega kraja. Za srebro se vé najdišče in kraj za zlato, kjer se čisti. Železo se jemlje iz zemlje in raztopljena skala dá baker. Človek dela konec temi, z vso natančnostjo preiskuje kamen v globoki temoti. Rov koplje daleč od živih, visi brez podpore za nogo in se vznaša dol proč od ljudi. Zemlja, iz katere klije kruh, je spodaj prerita ko z ognjem. Safir počiva v njenem skalovju in zlati prah se ondi najde. Orel ne pozna tja steze in jastrebovo oko je ne zagleda. Zveri ne hodijo po njej, lev po njej ne stopa. A človek stega na kremen svojo roko, trga korenine gorá. V skale seka predore, vsakršne dragocenosti mu gleda oko. Izvire rek preizkuša, kar je skrito, spravlja na svetlo. Modrost pa, kje se najde? Razumnost, kje je doma? Človek ne pozna k njej poti, ni je najti v deželi živih. Brezdanje valovje trdi: »Ni je v meni!« Morje pravi: »Ni je pri meni!« Dragoceno zlato se ne more dati zanjo, ne odtehtati srebro za njeno kupno ceno. Ne da se odtehtati z zlatom iz Ofira, ne z dragocenim oniksom in safirom. Ne enači se z zlatom in steklom in se ne menja z nakitom iz čistega zlata. Koralde in kristal niso vredni omembe, posest modrosti presega bisere. Ne enači se z etiopskim topazom, s čistim zlatom se ne da odtehtati. Modrost tedaj, od kod pride? Razumnost, kje je doma? Zagrnjena je očem vseh živih, tudi pticam pod nebom je skrita. Kraljestvo mrtvih in smrt govori: »Čuli smo le govorico o njej!« Le Bog ve pot k njej; on ve, kje jo je najti. Kajti on gleda do koncev zemlje; vidi vse, kar je pod nebom. Ko je vetru določil težo, z mero omejil vodo; ko je dežju dal postavo in pot odkazal blisku in gromu, takrat jo je videl in razglasil, jo postavil in dognal. Človeku pa je rekel: »Glej, strah pred Gospodom je modrost in hudega se ogibati je razumnost!« Nato je Job nadaljeval svoj govor in rekel: O, da bi bilo z mano, kot je bilo v prejšnjih mesecih, kakor v dnevih, ko me je Bog varoval! Ko mi je svetila njegova svetilka nad glavo in sem ob njegovi svetlobi hodil tudi v temi! Kakor sem bil v času svoje zrele moške dobe, ko je Bog še ščitil moj šotor, ko je bil Vsemogočni še z mano in so bili krog mene moji mladci, ko sem si v mleku pral noge in mi je skala lila potoke olja! Ko sem šel skozi vrata v mesto, na trgu postavil svoj sedež, so se umaknili mladci, ko so me videli, starci pa so se vzdignili in so stali, knezi so zadržali besede in si položili roko na usta, plemičem je sapo zaprlo, in njih jezik se je prilepil k nebu. Zakaj blagrovalo me je uho, ki me je slišalo, in hvalilo oko, ki me je videlo. Saj sem reševal ubožca, ki je vpil, in siroto brez zaščitnika. Blagoslov ogroženih je prihajal name in vdovi sem srce razveseljeval. Pravičnost sem oblačil, in me je ogrinjala, čut za pravičnost mi je bil kot plašč in naglavka. Slepemu sem bil oko in kruljavemu noga. Oče sem bil ubogim in za pravdo neznanega sem se potegoval. Razbijal sem čeljusti krivičniku in trgal plen iz njegovih zob. Mislil sem: »V svojem gnezdu bom umrl in svoje dni množil ko pesek.« Moja korenina je bila odprta vodi in rosa je prenočevala na mojih vejah. Moja čast se je obnavljala pri meni in moj lok se je pomlajal v moji roki. Poslušali so me v velikem pričakovanju, tiho prisluškovali mojemu nasvetu. Potem ko sem govoril, niso ponavljali, ampak moja beseda je rosila nanje. Kakor na dež so čakali name in odpirali usta kot za pomladni naliv. Če sem se jim nasmehnil, niso upali verjeti, vedrosti mojega obličja niso kalili. Določal sem pot zanje in sedel kot glava, in prestoloval ko kralj nad vojsko, kot tak, ki žalostne tolaži. Zdaj pa me zasmehujejo ljudje, ki so po dnevih mlajši od mene, katerih očetov nisem imel za vredne, da bi jih pridružil k psom svoje črede. Čemu mi bi tudi bila moč njihovih rok? Izginila jim je polna sila. Od pomanjkanja in lakote izčrpani glodajo suho zemljo; pusta puščava je njih mati. Oni pobirajo lobodo v grmovju in košeničično korenino za hrano. Iz ljudstva so pregnani, nanje vpijejo kot na tatove. V groznih globelih morajo stanovati, v podzemeljskih jamah in skalnih votlinah. Rjovejo med grmovjem, pod trnovcem ždijo skupaj. Malovredni ljudje, otroci brezčastnežev, z bičem izgnani iz dežele. A zdaj sem jim postal za zabavljico in jim služim za pregovor. Studim se jim, odmikajo se od mene in ne zadržujejo pljunka od mojega obličja. Kajti odpel je mojo šotorsko vrv in me uklonil; zato so uzdo pred menoj odvrgli. Na desni mi vstaja krdelo, spodnaša mi noge in utira zoper mene steze nesreče. Razdirajo mojo pot, trudijo se, da bi me uničili, in ni nikogar, da jih zaustavi. Vdirajo kakor skoz široko odprtino, med razvalinami se semkaj valijo. Strahote se prevračajo name, kot v viharju je razpršena moja imenitnost in kakor oblak izginja moja sreča. Zdaj se žalosti moja duša v meni, oklepajo me bedni dnevi. Ponoči mi prebada kosti in ne počivajo moje glodajoče muke. Z veliko močjo me je zgrabil za obleko, zadrgnil je ovratnik moje halje. Vrgel me je v blato, postal sem kakor prah in pepel. Vpijem k tebi, a me ne uslišiš, stojim pred tabo, a ne paziš name. V kruteža si se spremenil zame, s trdo pestjo me napadaš. V viharju me dvigaš, goniš, in v nevihti me pretresaš. Saj vem: v smrt me hočeš gnati, v hišo zbirališča vseh, ki so živeli. Toda, mar se ne steguje v padcu roka in se ne vpije v stiski za pomoč? Ali se nisem jokal za tega, ki je imel hude dneve, se li ni žalostila moja duša nad ubožcem? Nadejal sem se sreče, a je prišla nesreča, čakal sem svetlobe, a je prišla tema. Kipi v meni brez prestanka, zadeli so me dnevi muke. Žalosten hodim brez sonca, dvigam se in vpijem v zboru. Brat sem postal šakalom in nojem tovariš. Črna se lušči koža od mene, moje okostje gori v vročici. Moje citre so postale žalostinka in moja piščal glas jokajočih. Zavezo sem sklenil s svojimi očmi, da ne bom gledal po devici. Kaj je namreč delež od Boga od zgoraj in dediščina od Vsemogočnega iz višav? Ali ni nesreča za zlobneža in poguba za zločince? Mar ne vidi mojih potov in ne šteje vseh mojih korakov? Če sem hodil z nepoštenostjo in je hitela moja noga za prevaro, naj me pretehta na pravični tehtnici, in Bog bo spoznal mojo nedolžnost. Če je krenil moj korak s poti, in je hodilo srce za mojimi očmi, če se je madež prijel mojih rok, naj drugi použije, kar posejem, naj se izkoreninijo moje sadike. Če se mi je dalo srce po ženi preslepiti in sem prežal pri vratih svojega soseda, naj moja žena za drugega melje in tujci naj se družijo z njo; ker to je sramotno dejanje, to je zločin, ki sodi pred sodnika; to je ogenj, ki žre do uničenja in bi izkoreninil vse moje premoženje. Če sem preziral pravico svojega hlapca in svoje dekle, ko sta imela prepir z menoj, kaj naj storim, ko se dvigne Bog, in kaj naj mu odgovorim, ko bo preiskoval? Ali ni v materinem telesu moj Stvarnik ustvaril tudi njega, ni li v materinem krilu eden in isti naju oba upodobil? Če sem ubogim odrekel, kar so želeli, in dal, da so koprnele vdovi oči, če sem svoj grižljaj sam pojedel in ni jedel sirotek od njega, – saj sem ga od svoje mladosti vzgajal kot oče in ga vodil od krila njegove matere. Če sem videl ginočega brez obleke in ubogega brez odeje, – in me ni blagoslavljalo njegovo ledje, ko se je ogrel s strižno volno mojih ovac – če sem kdaj zamahnil zoper siroto s svojo roko, ker sem pri mestnih vratih videl zase pomoč: naj odpadejo moja pleča od tilnika, naj se odlomi moja roka od nadlakta; zakaj bojim se božje kazni in pred njegovim veličastvom ne bi vzdržal. Če sem zlato naredil za svoje oporišče in govoril čistemu zlatu: »Moje zaupanje!«; če sem se veselil, da je veliko moje premoženje in da je mnogo pridobila moja roka; če sem gledal k soncu, ko je sijalo, in k luni, ki krasno hodi, in se je moje srce na skrivnem dalo zapeljati in sem metal z roko gor poljube: tudi to je krivda, ki sodi pred sodnika, ker bi zatajil Boga tam zgoraj! Ali sem se veselil nezgode svojega sovražnika in sem vriskal, da ga je zadelo hudo? Nasprotno, nisem dal v greh svojih ust, da bi s prekletjem terjal njegovo življenje. Zares, ljudje mojega šotora so govorili: »Kdo je, ki ni bil z njegovo jedjo nasičen?« Tujec ni zunaj prenočeval, popotniku sem svoja vrata odpiral. Če bi kot človek prikrival svoje pregrehe, svojo krivdo pokopal v svojih prsih, ker bi se plašil velike množice in se bal prezira rodov: tedaj bi umolknil in bi ne šel izpred vrat. O, da bi bil kdo, ki bi me poslušal! Glej, tu je moj podpis! Vsemogočni naj mi odgovori! Obtožnica mojih pravdnih nasprotnikov je napisana. Zares, vzel bi jo na svoje rame in si jo ovil kot častno krono! Število svojih korakov bi mu predložil, kot knez bi pristopil k njemu. Če je moja njiva name vpila in so hkrati jokale njene brazde, če sem njen sad užival brez plačila in užalostil njenega lastnika: naj raste namesto pšenice trnje in namesto ječmena plevel. Jobovi govori so končani. Ti trije možje so nehali Jobu odgovarjati, ker se jim je zdel pravičen. Tedaj se je razsrdil Eliu, Barahelov sin, Buzijec iz Ramovega rodu. Nad Jobom se je razsrdil, ker se je nasproti Bogu imel za pravičnega. In nad tremi njegovimi prijatelji se je razsrdil, ker niso našli odgovora in so Joba vendarle krivili. Eliu je čakal, ko so ti govorili z Jobom, ker so bili starejši od njega. Ko je torej Eliu videl, da ni odgovora v ustih treh mož, se je razsrdil. Eliu, Barahelov sin, Buzijec, je spregovoril in rekel: Sicer sem še mlad po letih, vi pa ste priletni; zato sem se obotavljal in se bal, da vam pokažem svoje znanje. Mislil sem: »Starost naj govori, množina let naj naznani modrost!« Toda le duh, ki je v človeku, le dih Vsemogočnega mu daje razumnost. Niso priletni vedno modri, ne vedo, kaj je prav, le starci. Zato pravim: »Poslušajte me! Tudi jaz hočem pokazati svoje znanje!« Glejte, čakal sem na vaše besede, poslušal vaše razumne misli, dokler bi ne našli pravih besed! Pazljivo sem vam sledil, a glejte, nihče ni Joba ovrgel, nihče izmed vas ni izpodbil njegovih besed! Ne govorite: »Našli smo pri njem modrost. Samo Bog, ne človek, ga more ugnati!« Govorov ni obrnil zoper mene, jaz mu ne bom odgovarjal z vašimi besedami. Potrti so, ne morejo več ugovarjati; zmanjkalo jim je besed. Mar naj še čakam, ko ne govoré več, ko stojé in več ne odgovarjajo? Odgovoriti hočem tudi jaz svoj del, tudi jaz hočem pokazati svoje znanje. Zakaj poln sem besed, duh v moji notranjosti me priganja. Glejte, moja notranjost je ko novo vino brez iztoka, ko novi mehovi, ki pokajo. Govoriti hočem, da začutim olajšanje, odprl bom svoje ustnice, da odgovorim! Za nikogar se ne bom zavzemal, nikomur se ne laskal. Zakaj ne znam se laskati, sicer me moj Stvarnik kmalu pobere. Čuj torej, Job, moj govor, prisluhni vsem mojim besedam! Glej, odprl sem svoja usta, moj jezik naj govori v mojem grlu! Moje besede prihajajo iz iskrenega srca, moje ustnice govorijo čisto resnico. Duh božji me je ustvaril, dih Vsemogočnega me oživil. Če moreš, odgovori mi! Pripravi se, stopi mi nasproti! Glej, pred Bogom sem toliko vreden ko ti, tudi jaz sem iz ila upodobljen! Glej, strah pred mano naj te ne plaši! Pritisk od mene te ne bo tlačil. Rekel si torej na moja ušesa, zakaj slišal sem glas tvojih besed: »Čist sem, brez greha, neomadeževan sem in brez krivde. Glej, le pretveze išče proti meni, ima me za svojega sovražnika. Moje noge polaga v klado, straži vse moje steze.« Glej, v tem nimaš prav, ti odgovarjam; kajti Bog je več ko človek. Zakaj se z njim prepiraš, ker ti na vsako besedo ne odgovarja? Zakaj tako govori Bog ali drugače; a človek na to ne pazi. V sanjah, v nočni prikazni, ko ljudi objame trdno spanje v spancu na ležišču. Tedaj odpira uho ljudem in jih straši s svarilom, da odvrne človeka od njegovega dela in ga očuva oholosti; da obvaruje njegovo dušo podzemlja, njegovo življenje smrti s strelom. Na svojem ležišču je posvarjen z bolečino in boj v njegovih kosteh besni nenehno. Njegovo stanje mu zagnusi kruh, njegovi duši najljubšo jed. Njegovo telo upada, da ga ni več videti, njegove kosti so gole, ki prej niso bile vidne. Njegova duša se že bliža grobu, njegovo življenje kraljestvu mrtvih. Če je tedaj pred njim angel, zagovornik, eden izmed tisoč, da opomni človeka na njegovo dolžnost, se ga Bog usmili in reče: »Iztrgaj ga! Ni mu treba iti v grob. Dobil sem že odkupnino.« Okrepi se njegovo telo bolj ko v mladosti, vrne se k dnevom svoje mladostne moči. Prosi Boga in ta je milostljiv, mu pokaže v radosti svoj obraz in vrne človeku njegovo pravico. Pred ljudmi zapoje in reče: »Grešil sem in delal krivico, a Bog mi ni povrnil; rešil je mojo dušo, da ni šla v grob, in moje življenje se veseli svetlobe.« Glej, vse to dela Bog dvakrat, trikrat na človeku, da odvrne njegovo dušo od groba, da mu sveti svetloba živih. Pazi, Job! Poslušaj me! Molči, ko govorim! Če imaš razloge, odgovori mi! Govori, rad ti pritrdim! Če ne, me ti poslušaj! Molči! Učil te bom modrosti. Eliu je zopet spregovoril in rekel: Čujte, modri, moje besede! Vi razumni, poslušajte me! Zakaj uho preskuša besede, kakor grlo okuša jed. Kaj je prav, hočemo preiskati, kaj je dobro, zase spoznati! Job je trdil: »Imam prav! A Bog mi je odtegnil mojo pravico. Proti svoji pravici veljam za lažnika, brez krivde me je zadela smrtna puščica.« Kdo je še mož ko Job, ki pije kakor vodo sramotitev; ki se je pridružil hudodelcem in se druži z brezbožnimi ljudmi? Zakaj trdil je: »Nič ne koristi človeku, če z Bogom živi v prijateljstvu.« Zato me poslušajte, razumni možje! Daleč je od Boga, da bi delal hudobno, od Vsemogočnega, da bi ravnal krivično! Ampak on vrača človeku po njegovem delu in gleda, da vsak dobi po svojem vedenju. In zares, Bog ne ravna krivično, Vsemogočni ne prevrača pravice. Kdo mu je zaupal zemljo, kdo je naredil ves zemeljski krog? Če bi le nase mislil, svojega duha in svoj dih k sebi nazaj vzel, bi preminilo hkrati vse meso, človek bi se v prah povrnil. Če si razumen, poslušaj to, prisluhni glasu mojih besed! Ali more vladati, kdor sovraži pravico? Ali hočeš silno pravičnega obsoditi? Ki pravi kralju: »Ničvrednež«, knezu: »Hudobnež«. Ki ni pristranski z velikaši in ne ceni bogatega bolj od ubožca, ker so vsi delo njegovih rok. V trenutku umrejo in sredi noči. On udari bogate: in izginejo. On zruši mogotca, ne da bi rabil roko. Njegove oči so obrnjene na človekova pota in vidi vse njegove korake. Ni teme ne mračnosti, kjer bi se mogli skriti hudodelci. Zakaj ne določa človeku roka, kdaj naj pride k Bogu v sodbo. On zlomi mogotce brez preiskave in postavlja druge na njih mesto. Saj že pozna njih dela, zato jih zruši ponoči, in so zdrobljeni. Kot hudodelce jih kaznuje na kraju, kjer vidijo vsi. Ker so krenili od njega, niso pazili na vsa njegova pota; povzročili so, da je prišel k njemu klic siromaka, da je uslišal vpitje bednih. Če pa miruje, kdo ga sme obsoditi? In če zakrije obraz, kdo bi ga videl? On bedi nad narodom in posameznim človekom; da ne bi vladali brezbožneži, ki so zapeljivci ljudstva. Ali sme kdo Bogu reči: »Jaz naj to prenašam, dasi ne delam nič hudega? Pokaži mi ti, česar ne vidim! Če sem storil krivico, je ne bom več!« Mar naj vrača po tvoji sodbi, ker se ti upiraš? Ti se moraš odločiti, ne jaz. Govori, kar veš! Razumni možje mi bodo rekli in vsak moder človek, ki me posluša: »Job ne govori razumno, njegove besede so brez razsodnosti.« Zato se naj Job temeljito preskuša zaradi svojih brezbožnih ugovorov. Zakaj k svoji krivdi še upor dodaja, v naši sredini se roga in grmadi svoje besede proti Bogu. Eliu je zopet spregovoril in rekel: Ali imaš to za pravo, ko govoriš: »Pravičen sem pred Bogom,« da praviš: »Kaj mi to koristi, kaj mi to pomaga bolj od mojega greha?« Hočem ti na to odgovoriti in tvojim prijateljem s teboj obenem. Ozri se v nebo in poglej, opazuj oblake, visoko nad teboj! Če grešiš, kaj mu prizadeneš, če je še toliko tvojih zločinov, kaj mu prizadeneš? Če si pravičen, kaj mu s tem daš, ali kaj li sprejme iz tvoje roke? Tvojega bližnjega pa tvoja hudobija prizadene, sinu človekovemu pride v dobro tvoja pravičnost. Vpijejo zaradi velikega pritiskanja, kriče zaradi nasilja velikih, pa ne govoré: »Kje je Bog, naš Stvarnik, ki mu noč poje hvalospeve; ki nas je naredil razumnejše ko živali na zemlji, modrejše ko ptice pod nebom?« Torej vpijejo, pa jih ne usliši zaradi napuha hudobnih. Gotovo, praznega vpitja Bog ne usliši, in Vsemogočni se nanje ne ozira. Še manj, če praviš, da ga ne vidiš. Pravda leži pred njim, le čakaj nanj! Zdaj pa, ko njegova jeza ne kaznuje in še ne pazi na greh, odpira Job za prazne čenče svoja usta in brez razsodnosti kopiči besede. Eliu je nadaljeval in rekel: Počakaj še malo, da ti naznanim; kajti še imam besed za božjo stvar! Vzel bom od daleč svoje znanje, da priskrbim svojemu Stvarniku pravico. Zakaj moje besede res niso prevara, s teboj obravnava človek s popolnim spoznanjem. Glej, Bog je mogočen, a nikogar ne zameta, mogočen je v moči razuma. Hudobnega ne ohranjuje pri življenju, bednim daje pravico. Od pravičnih ne odvrača svojih oči, on daje, da končno sedé ko kralji na prestolu, da se visoko povišajo. Če pa so vklenjeni v okovih, zvezani z vrvmi nadloge, jim predočuje njihova dela in njih pregrehe, ker so se prevzeli. Potem jim uho odpira, da jih posvari, in jih opominja, naj se odvrnejo od hudobije. Če poslušajo in ubogajo, prebijejo svoje dni v sreči in svoja leta v radosti. Če pa ne poslušajo, preminejo s strelom, umrejo in ne vedo, kako. Brezbožneži se vdajajo jezi, ne kličejo na pomoč, ko jih vklepa. V cvetu mladosti umre njih duša, in s hotnicami njih življenje. Trpečega pa rešuje z njegovim trpljenjem in odpira njegovo uho z nadlogo. Tudi tebe vabi iz žrela stiske na obširen prostor brez utesnitve, k mizi, polno obloženi s tolstimi jedili. Če pa si poln brezbožne sodbe, te zadene sodba in pravica. Naj te jeza ne zapelje v roganje in višina odkupnine naj te ne premoti. Ali te more rešiti iz stiske tvoje vpitje in ves napor moči? Ne hrepeni po noči, ker se namesto nje dvigajo prijatelji! Varuj se, ne obračaj se h krivici, da bi ji dajal prednost pred bedo! Glej, Bog je vzvišen v svoji moči! Kje je učitelj njemu enak? Kdo mu predpisuje njegovo pot? Kdo bi mu smel reči: »Nisi prav storil!« Spomni se, da moraš hvaliti njegovo delo, ki ga možje v pesmih slavijo! Vsi ljudje strmé vanj, a vsakdo ga vidi le od daleč. Glej, Bog je tako velik, da ga ne doumemo, in število njegovih let je neizsledno. On jemlje kvišku vodne kaplje, izliva dež iz svoje megle, ki šumlja iz oblakov, kaplja na množico ljudi. Kdo more razumeti razprostiranje oblakov, grmenje groma iz njegovega šotora? Glej, on razprostira okrog sebe svojo luč in odkriva dno morja! Kajti s tem sodi ljudstva, in daje obilo hrane. Nadene si na roke blisk in ukazuje, kje naj udari. Njegov tresk ga naznanja, ko se vnema njegov gnev zaradi hudobije. Od tega mi drhti srce in poskakuje s svojega mesta. Čujte, čujte grmenje njegovega glasu in godrnjanje, ki doni iz njegovih ust! Pod vsem nebom ga razširja in njegova bliskavica gre do koncev zemlje. Za njo rjove grom, bobni s svojim veličastnim hrumom; nič jih ne zadržuje, ko se zasliši njegov glas. Bog grmi čudovito s svojim glasom; on dela velike in za nas nerazumljive reči. Snegu ukazuje: »Padaj na zemljo!« Ukazuje dežju in njegovim silnim ploham. Tedaj zaustavi opravilo ljudi, da vsakdo spozna v tem njegovo delo. Zver gre v svoje skrivališče in se zadržuje v svojih brlogih. Od juga prihaja burja in od severa zima. Od božjega diha se dela led in vodna površina se strdi. A vedrina prežene oblake, jasna svetloba razkropi oblačje. In on hodi naokoli sem in tja po svojem sklepu, da vse izvršé, kar jim ukaže na zemlji, bodisi za kazen za njegovo zemljo, bodisi za dobroto, ki jo pošilja. Čuj to, Job, postoj! Razmišljaj čudovita božja dela! Ali veš, kako Bog z njimi vlada, kako blisk vzplameni v oblakih? Ali razumeš, kako visé oblaki, čudežna dela Vsevednega? Ti, ki so ti oblačila pregorka, ko zemlja zaradi juga miruje. Ali moreš kakor on obokati nebo, trdno kakor kovinasto ogledalo? Pouči nas, kaj naj mu zapovemo! Mi smo brez moči zaradi teme. Ali naj mu kdo reče: »Jaz govorim!« Mar je kakšen človek dejal, da svojo pogubo želi? Včasih se ne vidi sončna luč, ko sije nad oblaki; ko pa potegne veter, jih pomete: od severa pride zlat sijaj in okrog Boga strašno veličastvo. Vsemogočnega ne moremo doumeti, velik je v moči in pravici, a pravične sodbe ne zatira. Zato se ga bojé ljudje, na vse domišljave modrijane pa se ne ozira. Tedaj je Gospod Jobu odgovoril iz viharja in rekel: Kdo je, ki načrtno delo zatemnjuje z govori brez pameti? Opaši kot junak svoja ledja! Vprašal te bom in ti me pouči! Kje si bil, ko sem ustvaril zemljo? Povej to, če imaš razumnost! Kdo je določil njene mere, ako veš? Ali kdo je čeznjo potegnil merilno vrv? Na kaj so pogreznjeni njeni temelji, ali kdo je položil njen vogelni kamen, ko so se hkrati radovale jutranje zvezde in vzklikali vsi sinovi božji? Kdo je zaprl morje z vrati, ko je izbruhnilo in šlo iz materinega krila; ko sem mu dal za oblačilo oblačje, temne oblake za njegove plenice; ko sem mu določil njegove meje, mu postavil zapah in vrata; in rekel: »Do sem pojdeš in ne dalje! Tu se zlomi kljubovanje tvojih valov?« Si li kdaj, odkar živiš, zapovedal jutru? Si li nakazal zori njeno mesto, da zgrabi robove zemlje in se stresejo z nje brezbožneži? Ta se spreminja ko vosek pod pečatom in se kaže kot lično oblečena. Brezbožnežem pa se odtegne njih luč, in roka, že vzdignjena, se zlomi. Si li prišel do vrelcev morja in si se sprehajal v prepadu vodovja? Ali so se ti odprla vrata smrti in si videl vrata podzemlja? Ali razumeš daljine zemlje? Povej, če vse to veš? Kje je pot k prebivališču luči in kje je kraj teme, da ju popelješ v njuno območje in ju poučiš o stezah k njenemu domu? Ti veš, saj si se že takrat rodil; število tvojih dni je veliko. Si li prišel do zalog snega in videl zaloge toče, ki sem jih prihranil za čas stiske, za dan bitke in vojne? Kje je pot do tja, kjer se luč deli, od koder se vzhodni veter širi po zemlji? Kdo je plohi predrl odtok in pot grmečemu blisku, da dežuje na zemljo brez ljudi, na puščavo, ki v njej ni človeka, da napaja puste goličave, daje, da poganja zelenje? Ima li dež očeta, ali kdo je povzročil rosne kaplje? Iz čigavega telesa prihaja led in kdo poraja slano pod nebom? Kakor v kamen se strdijo vode in površina vodovja je trdno sklenjena. Moreš li združiti Gostosevce ali razvezati vezi Oriona? Pripelješ li zodiak ob svojem času in vodiš Medveda z njegovimi otroki? Ali poznaš zakone neba, ali določaš njega vpliv na zemljo? Moreš li povzdigniti svoj glas do oblakov, da te pokrije obilica vode? Mar pošiljaš bliske, da pojdejo in ti rekó: »Tukaj smo«? Kdo je položil modrost v srce in kdo je dal duhu razum? Kdo šteje z modrostjo oblake? Kdo daje, da mirujejo mehovi neba, ko se prah sprijemlje v kepe in se zlepljajo grude? Loviš li levinji plen? Tešiš levičem glad, ko čepé v brlogih, ležé v goščavi na preži? Kdo pripravlja vranu njegovo hrano, ko njegovi mladiči vpijejo k Bogu, omahujejo brez hrane. Veš li za čas, kdaj kotijo divje koze, li nadziraš porodne bolečine košut? Šteješ li mesce njihove brejosti in veš za čas, kdaj storijo? Sključijo se, skotijo svoje mladiče, se rešijo svojih bolečin. Njih mladiči se krepé in rastejo na prostem, odidejo in se več ne vračajo k njim. Kdo je divjemu oslu dal prostost, kdo je razvezal vezi divjaku, ki sem mu dal puščavo za dom, slano pokrajino za bivališče? Smeji se mestnemu vrvenju, gonjačevega vpitja ne sliši. Gore izsleduje za svojo pašo, išče sleherno zelenje. Mar ti bo divji vol hotel služiti, prenočevati pri tvojih jaslih? Prisiliš li divjega vola z jermenom k brazdi, bo li branal za teboj po dolini? Ali zaupaš vanj, ker je velika njegova moč, in mu prepuščaš svoje delo? Mar mu zaupaš, da ti vrne tvoj posevek in spravi žito na tvoje gumno? Noj veselo krili s perutjo, ko da je perutnica in perje štorklje. A svoja jajca prepušča zemlji in jih pusti, da se grejejo na pesku. Pozablja, da jih more noga streti in divja žival zmečkati. Trdo ravna s svojimi mladiči, kakor da bi ne bili njegovi; da je njegov trud zaman, ga ne skrbi. Zakaj Bog mu je odrekel modrost in mu ni dodelil razsodnosti. Kadar pa se našopiri kvišku, zasmehuje konja in njegovega jahača. Si li podelil konju moč, njegov vrat okrasil z grivo? Ali storiš, da skače ko kobilica? Njegovo krasno rezgetanje je strahota. V dolini koplje, se raduje moči, se zažene orožju nasproti. Smeji se strahu, se ne plaši in se meču ne umakne. Nad njim rožlja tul, bleščeča sulica in kopje. V nemiru in razburjenju požira tla in se ne obvlada, ko zadoni trobenta. Kolikorkrat zadoni trobenta, zahrže: »Heah!« Od daleč že zavoha bitko, bobneči klic poveljnikov in bojni krik. Ali jastreb po tvoji pameti vzleti, razpenja svoje peruti proti jugu? Se li na tvoje povelje orel visoko vznaša, da si napravi na višini gnezdo? V skalah prebiva in prenočuje, na strmih pečinah je njegova opazovalnica. Od tam izsleduje svojo hrano, daleč gledajo njegove oči. Njegovi mladiči srkajo kri, kjer so mrtvaki, tam je on. Tako je Gospod govoril Jobu; potem je vprašal: Se bo li grajalec še prepiral z Vsemogočnim? Kdor obtožuje Boga, naj odgovori. Nato je Job Gospodu odvrnil in rekel: Glej, premajhen sem! Kaj naj ti odvrnem? Svojo roko položim na svoja usta. Enkrat sem govoril, pa ne bom več odgovoril. In dvakrat, pa ne bom nadaljeval. Tedaj je Gospod Jobu odgovoril iz viharja in rekel: Opaši kot junak svoja ledja! Vprašal te bom in ti me pouči! Hočeš li razveljaviti mojo pravično razsodbo, me obsoditi, da bi ti imel prav? Imaš li roko kakor Bog, grmiš li z glasom kakor on? Okrasi se z vzvišenostjo in veličastvom, obleci se v dostojanstvo in sijaj! Izlij izbruhe svoje jeze, poglej vsakega prevzetneža in ga ponižaj! Poglej vsakega ošabneža in ga ukloni, potlači hudobneže na njih mestu! Skupaj jih zakoplji v zemljo, njih obličje zakleni v temo! Potem te bom hvalil tudi jaz, da ti daje zmago tvoja desnica. Glej povodnega konja, ki sem ga naredil ko tebe, s travo se hrani kakor govedo! Glej njegovo moč v njegovih ledjih in njegovo krepkost v mišicah njegovega trebuha! Svoj rep nateza kakor cedro, kite njegovih beder so izprepletene. Njegove kosti so bronaste cevi, njegovo okostje železno drogovje. On je prvina božjih del, njegov stvarnik mu je dal meč. Gore mu namreč dajejo krmo, vse poljske živali se tam igrajo. Pod lotosovimi grmi leži, skrit v trstju in močvirju. Lotosovi grmi ga pokrivajo s senco, obdajajo ga topoli ob vodi. Glej, četudi naraste reka, se ne vznemirja, je brez skrbi, čeprav mu hudournik teče čez žrelo. Kdo ga more zgrabiti od spredaj, z ostvami mu nozdrvi prebosti? Ali moreš s trnkom izvleči krokodila in pritiskati z vrvjo njegov jezik? Mu li vtikaš vrv iz ločja skoz nozdrvi in s kavljem prebadaš njegovo čeljust? Mar te bo veliko prosil ali ti milo govoril? Sklene li zavezo s tabo, da ga vzameš za vedno v službo? Ali se boš z njim igral ko s ptičkom in ga privezal za svoje dékle? Trži li ribiška družba z njim, ga li delijo med trgovce? Ali moreš s kavljem predreti njegovo kožo, z ribiškimi ostvami njegovo glavo? Položi nanj svojo roko! Spomni se boja! Ne boš tega spet storil. Glej, tvoje upanje je varano; že ob samem pogledu človek pade na tla! Nihče si ne drzne, da bi ga dražil: Kdo je, ki se mu ustavi? Kdo mu stopi nasproti in ga nepoškodovanega pusti? Pod vsem nebom niti eden. Ne smem molčati o njegovih udih, o njegovi moči, krasoti njegove postave. Kdo mu je kdaj odrgnil oklep? Kdo je kdaj predrl med njegovo dvojno zobovje? Kdo mu je odprl krilna vrata žrela? Okrog njegovih zob je groza. Sijajni so žlebovi njegovih ščitov, ozko strnjeni kakor s pečatom. Drug se za drugim tesno vrstijo, še sapica ne predre med njimi. Drug se drugega trdno držijo, stiskajo se in ne razpadejo. Njegovo kihanje izžarja svetlobo, njegove oči so kakor trepalnice zore. Iz njegovega žrela vzhajajo bakle, uhajajo ognjene iskre. Iz njegovih nozdrvi se dviga oblak sopare kakor iz vrelega lonca na gorečem ločju. Njegovo puhanje razplamti tleče oglje, plamen mu šviga iz žrela. V njegovem tilniku prebiva moč, pred njim skače obupanost. Podgrlje njegovega telesa je trdno zlepljeno, kakor zlito je na njem, neomajno. Njegovo srce je trdo ko kamen, trdo kakor spodnji kamen žrmelj. Ko se vzdigne, se prestrašijo celo junaki, preplašenost jih zmede. Če koga zgrabi, ne vzdrži ne meč ne sulica ne kopje ne puščica. Železo ima za slamo, bron za trhel les. Puščica ga ne požene v beg, kamni prače se mu spremené v strnišče. Kij mu velja ko slamnata bilka, smeji se frčanju kopja. Pod njim so ostre črepinje, v blato vtiska mlatilno desko. Globino vzvalovi ko kotel, morje speni, da je kot mazilo v loncu. Za sabo pušča svetlobo vodnega razora, vodovje je ko sivi lasje. Na zemlji mu ni enakega, stvor je brez strahu. Na vse najmočnejše prezirno gleda. On je kralj vseh najponosnejših zveri. Nato je Job Gospodu odvrnil in rekel: Zdaj vem, da vse premoreš, da ti noben sklep ni neizvedljiv. »Kdo je, ki načrtno delo zatemnjuje brez pameti?« Torej sem govoril brez razumevanja; prečudežno je to bilo, da bi doumel. »Poslušaj, govoriti hočem! Vprašal te bom in ti me pouči!« Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko. Zato preklicujem in se kesam v prahu in pepelu. Potem ko je Gospod Jobu tako govoril, je rekel Gospod Elifazu Temanejcu: »Moj srd se je vnel zoper tebe in zoper tvoja dva prijatelja; kajti o meni niste prav govorili kakor moj služabnik Job. Zdaj si torej vzemite sedem juncev in sedem ovnov, pojdite k mojemu služabniku Jobu ter jih darujte zase v žgalno daritev. Moj služabnik Job pa naj moli za vas. Le z ozirom nanj vam ne bom po vaši neumnosti poplačal; zakaj o meni niste prav govorili kakor moj služabnik Job.« Tedaj so šli Elifaz Temanejec, Baldad Suhejec in Sofar Naamatejec in storili, kakor jim je Gospod ukazal. In Gospod se je ozrl na Joba. Gospod je torej Jobovo usodo spremenil, ko je Job prosil za svoje prijatelje. Gospod je Jobu zopet dvojno dal vsega, kar je prej imel. Tedaj so prišli k njemu vsi njegovi bratje, vse njegove sestre in vsi njegovi znanci ter so jedli z njim v njegovi hiši. Izkazali so mu sožalje in ga potolažili zaradi vse nesreče, ki jo je Gospod nadenj poslal. Tudi so mu dali vsak en srebrnik in en zlat uhan. Bog pa je blagoslavljal Joba potlej še bolj ko prej. Imel je štirinajst tisoč ovc, šest tisoč kamel, tisoč parov volov in tisoč oslic. Imel je sedem sinov in tri hčere. Prvi je dal ime Jemima (Grlica), drugi Kesija (Dišavka), tretji Kerenhapuk (Lepotica). V vsej deželi ni bilo tako lepih žen, kakor so bile Jobove hčere. Njihov oče jim je dal dediščino med njihovimi brati. Job je potem živel še sto štirideset let in je videl svoje sinove in svoje vnuke do četrtega rodu. In Job je umrl star in zelo prileten. Blagor človeku, ki se ne ravna po nasvetu brezbožnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, marveč se veseli Gospodove postave in jo premišljuje podnevi in ponoči. On je kot drevo, zasajeno ob potokih vodá, ki daje ob svojem času svoj sad in njegovo listje ne ovene; karkoli dela, vse mu uspeva. Ne tako brezbožni, ne tako! Ti so kakor pleve, ki jih veter raznaša. Zato brezbožni v sodbi ne bodo obstali, ne grešniki v zboru pravičnih; zakaj Gospod pozna pot pravičnih, pot brezbožnih pa vodi v pogubo. Zakaj hrumé narodi in si ljudstva izmišljajo prazne reči? Kralji zemlje se vzdigujejo in knezi se skupaj zarotujejo zoper Gospoda in zoper njegovega Maziljenca: »Raztrgajmo njih vezi in vrzimo s sebe njih spone!« Ta, ki prebiva v nebesih, se smeje, Gospod jih zasmehuje. Potem jim spregovori v svoji jezi in v svojem srdu jih prestraši: »Jaz sem si postavil svojega kralja na Sionu, svoji sveti gori!« Oznanil bom Gospodov sklep; Gospod mi je rekel: »Moj sin si ti; jaz sem te danes rodil. Zahtevaj od mene in dam ti narode v dediščino in meje zemlje v tvojo lastnino. Vladal jih boš z železno palico, razbil jih ko lončarjevo posodo.« In zdaj, kralji, spoznajte, o vladarji zemlje, dajte se poučiti! Služite Gospodu v strahu in vriskajte in s trepetom se mu klanjajte, da se ne razsrdi in se ne pogubite, ko se hitro vname njegova jeza. Blagor vsem, ki se zatekajo k njemu! Psalm, Davidov, ko je bežal pred svojim sinom Absalomom. Gospod, kako so se namnožili, ki me stiskajo! Mnogi vstajajo zoper mene! Mnogo jih je, ki govoré o meni: »Zanj pri Bogu ni več rešitve!« A ti, Gospod, si moj ščit, moja slava, ti mi dvigaš glavo. Glasno sem klical h Gospodu in me je uslišal s svoje svete goré. Legel sem in zaspal; vstal sem, ker me Gospod podpira. Ne bojim se tisočev ljudstva, ki se naokrog postavljajo zoper mene. Vstani, Gospod! Reši me, moj Bog! Saj si udaril po čeljusti vse moje nasprotnike, grešnikom si zobe potrl. Pri Gospodu je rešitev; nad tvojim ljudstvom bodi tvoj blagoslov! Zborovodju, na strune, psalm, Davidov. Ko kličem, usliši me, pravični moj Bog, ki si mi v stiski pomagal; usmili se me in usliši mojo molitev! Možje, doklej boste zakrknjenega srca? Zakaj ljubite nečimrnost in iščete laž? Vedite, da Gospod čudovito ravna s svojim častilcem; Gospod me usliši, ko kličem k njemu. Trepetajte in nikar ne grešite, premislite v svojem srcu, na svojih ležiščih, in umolknite! Darujte pravične daritve in upajte v Gospoda! Mnogi govoré: »Kdo nam da videti srečo?« Dvigni, Gospod, nad nami svetlobo svojega obličja! Dal si mi v srce večje veselje, kakor ob času, ko je obilica žita in vina. V miru se uležem, hitro zaspim, ker ti sam, Gospod, skrbiš, da sem varen. Zborovodju, na piščali, psalm, Davidov. Čuj, Gospod, moje besede, pazi na moje vzdihovanje, prisluhni glasu moje molitve, moj kralj in moj Bog! Ker tebe prosim, Gospod! Zarana slišiš moj glas; zarana polagam predte svoje prošnje in pričakujem. Saj ti nisi Bog, ki mu je všeč krivica, hudobnež se pri tebi ne zadržuje in brezbožni pred tabo ne obstanejo. Sovražiš vse, ki delajo krivico; pogubljaš vse, ki govoré lažnivo; krvoločni in zvijačni ljudje se ti studijo, o Gospod. Jaz pa, po tvoji obilni milosti, vstopam v tvojo hišo, padam na kolena v tvojem svetem templju, v strahu pred tabo. Vodi me, o Gospod, v svoji pravičnosti zaradi mojih sovražnikov; uravnaj pred mano svojo pot! Zakaj v njih ustih ni odkritosrčnosti, njih srce misli na zasedo; njih grlo je odprt grob, s svojimi jeziki se prilizujejo. Kaznuj jih, moj Bog, naj propadejo njih naklepi; zaradi njih obilnih hudobij jih izženi, ker se upirajo zoper tebe! A veselé naj se vsi, ki se k tebi zatekajo, naj se vedno radujejo, ker jih ti varuješ, naj se veselé v tebi, ki ljubijo tvoje ime! Zakaj pravičnega ti, Gospod, blagoslavljaš; kakor s ščitom ga obdajaš z naklonjenostjo. Zborovodju, na strune, v oktavi, psalm, Davidov. Gospod, ne kaznuj me v svoji jezi in ne pokori me v svojem srdu! Gospod, usmili se me, ker sem onemogel, ozdravi me, Gospod, ker so strte moje kosti, in moja duša je silno zbegana; a ti, Gospod, doklej …? Obrni se, Gospod, reši mojo dušo, zaradi svoje milosrčnosti mi pomagaj! Zakaj v smrti se te nihče ne spominja in v kraljestvu mrtvih – kdo te hvali? Utrudil sem se s svojim vzdihovanjem; vsako noč z jokom rosim svojo posteljo, s solzami močim svoje ležišče. Oko mi ugaša od žalosti, in se stara zaradi toliko mojih sovražnikov. Odstopite od mene vsi, ki delate krivico! Zakaj Gospod je slišal moje glasno jokanje, Gospod je slišal mojo prošnjo, Gospod je sprejel mojo molitev. Naj zardé in se silno zbegajo vsi moji sovražniki, nagloma naj se umaknejo in zardé. Žalostinka Davidova, ki jo je pel Gospodu zaradi besede Benjaminovca Kusa. Gospod, moj Bog, k tebi se zatekam, otmi me vseh mojih preganjalcev in me reši! da me kdo ko lev ne zgrabi, raztrga in me nihče ne reši. Gospod, moj Bog, če sem to storil: če se mojih rok drži krivica, če sem svojemu prijatelju storil hudo, jaz, ki sem rešil svoje krivične nasprotnike, naj me preganja sovražnik in zgrabi, naj v tla pogazi moje življenje in naj v prah potepta mojo čast. Vstani, Gospod, v svoji jezi, vzdigni se zoper besnost mojih zatiralcev. Vstani zame v sodbi, ki si jo določil, zbor narodov naj te obda in sédi nad njim v višavi! Gospod je sodnik ljudstev: prisodi mi pravico, Gospod, po moji pravičnosti in po nedolžnosti, ki je v meni! Konča naj se zloba brezbožnih, pravičnega pa okrepi, pravični Bog, ki preiskuješ srca in obisti! Ščit mi je Bog, ki rešuje nje, ki so pravega srca. Bog je pravičen sodnik in Bog, ki vsak dan grozi njim, ki se ne spreobrnejo. Naj sovražnik svoj meč nabrusi, naj svoj lok napne in ga nameri: le zase pripravlja smrtne strele, dela iz svojih puščic plamenice. Glej, pripravlja nesrečo: spočne hudobijo in rodi prevaro. Jamo izkoplje in jo izdolbe, a padel bo v grob, ki ga je naredil; njegova hudobija se obrne na njegovo glavo in njegova nasilnost se zvrne na njegovo teme. Jaz pa bom hvalil Gospoda za njegovo pravičnost in opeval ime Gospoda, Najvišjega. Zborovodju, po napevu »Stiskalnice«, psalm, Davidov. Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! Povzdignil si svoje veličastvo nad nebesa! Iz ust otrok in dojencev si si napravil hvalo nakljub svojim nasprotnikom, da uženeš sovražnika in nasprotovalca. Kadar gledam tvoje nebo, delo tvojih prstov, mesec in zvezde, ki si jih naredil: kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da skrbiš zanj? In vendar, naredil si ga le malo nižjega od angelov, s slavo in častjo si ga ovenčal; dal si mu oblast nad deli svojih rok, in vse si podvrgel njegovim nogam: drobnico in vso goved, in tudi poljske živali, ptice pod nebom in ribe v morju, vse, kar hodi po morskih stezah. O Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! Zborovodju, po napevu »Umri za sina«, psalm, Davidov. Slavil te bom, Gospod, z vsem svojim srcem, oznanjeval bom vsa tvoja čudovita dela, veselil se nad teboj in radoval, opeval tvoje ime, Najvišji! ker so se moji sovražniki umaknili, padli so pred tabo in se pogubili. Zakaj sprejel si mojo sodbo in mojo pravdo, sedel na prestol, pravični sodnik. Ugnal si narode, brezbožneže si uničil, izbrisal si njih ime na veke. Sovražniki so propadli, razbiti v večne ruševine, njih mesta si razrušil; njih spomin je izginil. Gospod prestoluje na veke, postavil je svoj stol za sodbo. In on bo sodil svet pravično, razsojal ljudstvom po pravici. Gospod bo stiskanemu zavetišče, ugodno zavetje ob časih stiske. V tebe bodo upali, kateri tvoje ime poznajo, ker ne zapuščaš teh, ki iščejo tebe, Gospod. Pojte Gospodu, ki prebiva na Sionu, oznanjujte med ljudstvi njegova dela! Zakaj kot krvni maščevalec se jih je spomnil, ni pozabil vpitja ubožcev. »Usmili se me, Gospod: glej stisko, ki jo trpim od svojih črtilcev, izpred vrat smrti me reši, da bom oznanjeval vso tvojo hvalo ob vratih sionske hčere in se radoval tvoje pomoči!« Narodi so se pogreznili v jamo, ki so jo naredili, v zanko, ki so jo skrivaj nastavili, se je njih noga ujela. Gospod se je pokazal, izvršil je sodbo: grešnik se je zapletel v delih svojih rok. Grešniki naj se umaknejo v kraljestvo mrtvih, vsi narodi, ki so pozabili na Boga. Zakaj ubožec ne bo pozabljen za vselej, zaupanje bednih ne izgine na veke. Vstani, Gospod, naj ne prevlada človek, naj bodo narodi sojeni vpričo tebe. Ustraši jih, Gospod; naj spoznajo narodi, da so ljudje. Zakaj, o Gospod, stojiš od daleč, se skrivaš ob časih stiske? Ko se napihuje brezbožnež, se revež muči, se zapleta v zvijačah, ki si jih je oni izmislil. Zakaj grešnik se baha s svojo strastjo, ropar preklinja, zaničuje Gospoda. V napuhu duha govori brezbožnež: »Ne bo kaznoval; Boga ni!« Táko je njegovo mišljenje. Njegova pota so vsekdar srečna, tvoje sodbe so daleč proč od njegovih misli; iz svojih nasprotnikov se norčuje. V svojem srcu govori: »Ne bom omahnil, od roda do roda ne bom nesrečen.« Njegova usta so polna kletve, goljufije in zvijače; pod njegovim jezikom je nadloga in muka. Sedi v zasedi pri selih, na skrivnem ubija nedolžnega. Njegove oči izsledujejo ubožca, v skrivališču preži kakor lev v svojem brlogu, preži, da zgrabi bednega, ga zgrabi in potegne v svojo mrežo. Skloni se, pripogne se do tal in po njegovem nasilstvu padajo ubožci. Govori v svojem srcu: »Bog pozablja, obrnil je proč svoj obraz, ničesar ne vidi.« Vstani, Gospod Bog, vzdigni svojo roko, nikar ne pozabljaj ubožcev! Zakaj brezbožnež prezira Boga in govori v svojem srcu: »Ne bo kaznoval«? Ti pa vidiš nadlogo in žalost, ti gledaš, da jih vzameš v svoje roke: tebi se izroča ubožec, siroti si ti pomočnik! Zdrobi roko grešniku in hudobnežu; kaznuj njegovo hudobijo, da je ne bo več! Gospod je kralj na vekov veke, narodi so izginili iz njegove dežele. Hrepenenje ubogih si spolnil, Gospod, okrepil njih srce, jim milostno prisluhnil, da zavaruješ pravico siroti in stiskanemu, da ne bo več strašil človek, ki je iz zemlje. Zborovodju, Davidov. H Gospodu se zatekam; kako mi morete govoriti: »Odleti na goro kakor ptica! Zakaj glej, grešniki napenjajo lok, polagajo puščice na tetivo, da bi v temi streljali na pravične. Ko se temelji reda podirajo, kaj more storiti pravični?« Gospod je v svojem svetem templju, Gospodov prestol je v nebesih. Njegove oči gledajo, njegovi pogledi preiskujejo človeške sinove. Gospod presoja pravičnika in hudobneža, kdor ljubi krivico, tega njegova duša sovraži. Na grešnike bo dežil ognjeno oglje in žveplo, žgoč veter bo delež njihovega keliha. Zakaj Gospod je pravičen, ljubi pravičnost; pravični bodo gledali njegovo obličje. Zborovodju, v oktavi, psalm, Davidov. Pomagaj, Gospod! Zakaj ni več pobožnih, izginila je zvestoba med človeškimi sinovi. Lažnivo govoré vsak s svojim bližnjim, s hinavskimi usti govoré in neodkritosrčno. Gospod naj iztrebi vse hinavske ustne, vse bahaške jezike, te, ki pravijo: »S svojim jezikom smo močni; naše ustnice nam pomagajo: kdo nam je gospodar?« »Zaradi stiske ponižnih in vzdihovanja ubogih se bom zdaj vzdignil,« govori Gospod; »naklonil bom rešitev njemu, ki si je želi.« Besede Gospodove so čiste besede, preskušeno srebro, očiščeno zemlje, prečiščeno sedemkrat. Ti, Gospod, nas boš čuval, ti nas boš varoval tega rodu na veke. Brezbožni hodijo okrog, ko so najslabši na vrhu. Zborovodju, psalm, Davidov. Doklej me boš, Gospod, popolnoma pozabljal? Doklej boš skrival svoje obličje pred menoj? Doklej naj nosim bolečine v svoji duši, žalost v svojem srcu vsak dan? Doklej se bo nad menoj povzdigoval moj sovražnik? Ozri se, usliši me, Gospod, moj Bog! Razsvetli mi oči, da ne zaspim v smrti, da ne poreče sovražnik: »Premagal sem ga!« Naj se ne radujejo moji nasprotniki, da sem omahnil. Jaz pa zaupam v tvoje usmiljenje; moje srce naj se raduje tvoje pomoči; naj pojem Gospodu, ki mi je storil dobro. Zborovodju, Davidov. Neumnež pravi sam pri sebi: »Ni Boga.« Izprijeni so, mrzke reči uganjajo; ni ga, ki bi delal dobro. Gospod gleda z nebes na človeške otroke, da bi videl, ali je kdo razumen in išče Boga. Vsi skupaj so zablodili, so se pokvarili, ni ga, ki bi delal dobro, ni ga niti enega. Ali se ne bodo spametovali vsi hudodelci, ki žro moje ljudstvo, kakor bi jedli kruh? Kjer Gospoda ne kličejo, tam se bodo od strahu tresli, zakaj Bog je z rodom pravičnih. Sklep siromaka zasramujete, toda Gospod je njegovo zavetje. O da bi prišla s Siona rešitev Izraelu! Ko bo Gospod obrnil usodo svojega ljudstva, se bo Jakob radoval, Izrael se veselil. Psalm, Davidov. Gospod, kdo bo prebival v tvojem šotoru, kdo bo stanoval na tvoji sveti gori? Kdor hodi brez madeža in dela pravično in prav misli v svojem srcu in ne obrekuje s svojim jezikom; kdor svojemu bližnjemu nič hudega ne stori in ne zasramuje svojega soseda; kdor ničvredneža ne ceni, časti pa tiste, ki se bojé Gospoda; kdor tudi sebi v škodo prisege ne spreminja, svojega denarja ne posoja oderuško in zoper nedolžnega ne sprejema podkupnine. Kdor tako dela, ne bo nikoli omahnil. Himna, Davidova. Varuj me, o Bog; zakaj k tebi se zatekam! Govorim Gospodu: »Ti si moj Gospod, sreče zame ni brez tebe.« Do svetih, ki so v njegovi deželi, kako čudovito je vnel vso mojo ljubezen! Tisti, ki hodijo za tujimi bogovi, si množé bolečine. Ne bom daroval njih krvavih pitnih daritev in ne jemal njih imen na svoje ustne. Gospod, delež moje dediščine in mojega keliha, ti vodiš mojo usodo. Merilne vrvi so mi padle na ljubkih krajih, in moja dediščina mi ugaja. Slavim Gospoda, da mi svetuje, in celo ponoči me opominja moje srce. Vedno imam pred seboj Gospoda; ker je na moji desni, ne omahnem. Zato se veseli moje srce in raduje moja duša; tudi moje telo bo počivalo varno. Zakaj moje duše ne boš pustil v kraljestvu mrtvih svojemu svetemu ne boš dal gledati trohnobe. Pokazal mi boš pot življenja, polnost veselja pri sebi, večne radosti na svoji desnici. Molitev, Davidova. Čuj, o Gospod, pravično pravdo, čuj moje vpitje, poslušaj mojo molitev, na mojih ustnicah ni zvijače! Od tebe naj pride sodba o meni; tvoje oči vidijo, kaj je prav. Preišči moje srce, obišči me ponoči, preizkusi me z ognjem: ne boš našel v meni krivice. Moja usta se niso pregrešila po navadi ljudi; po besedah tvojih ustnic sem se držal potov postave. Moj korak se je trdno držal tvojih stezá, niso klecale moje noge. Kličem k tebi, o Bog, da me uslišiš; nagni k meni svoje uho, poslušaj mojo besedo! Pokaži svoje čudovito usmiljenje, ki rešuješ nasprotnikov tiste, ki se zatekajo k tvoji desnici! Varuj me kot zenico v očesu, skrij me v senci svojih peruti pred grešniki, ki me napadajo. Moji sovražniki besné okoli mene, svoje brezčutno srce so zaprli, s svojimi usti govoré ošabno. Moji sovražniki me že obkrožajo, svoje oči napenjajo, da bi me vrgli na tla, podobni levu, ki zija za plenom, in leviču, ki ždi v skrivališču. Vstani, Gospod, stopi mu nasproti, podri ga; iztrgaj grešniku moje življenje s svojim mečem, s svojo roko, Gospod, ga iztrgaj smrtnikom, ljudem, katerih ves delež je to življenje, katerim ti napolnjuješ trebuh s svojimi dobrinami; njih sinovi so siti in zapuščajo, kar jim ostane, svojim otrokom! Jaz pa bom v pravičnosti gledal tvoje obličje, se nasičeval, ko se zbudim, s tvojo podobo. Zborovodju. Od Davida, Gospodovega služabnika, ki je govoril Gospodu besede te pesmi, ko ga je Gospod rešil iz oblasti vseh njegovih sovražnikov in iz Savlove roke. Rekel je torej: Ljubim te, Gospod, moja moč, Gospod, moja skala, moj grad, moj osvoboditelj, moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam, moj ščit, rog moje rešitve, moja obramba! Gospoda hvalevrednega bom klical in svojih sovražnikov bom rešen. Obdali so me smrtni valovi, in pogubni hudourniki so me prestrašili, vezi podzemlja so me objele, smrtne zanke so me zajele. V svoji stiski sem klical Gospoda in vpil sem k svojemu Bogu. Slišal je moj glas iz svojega templja in moj klic je prišel do njegovih ušes. Zamajala se je zemlja in se stresla, temelji gora so strepetali, zmajali so se, ker se je razsrdil. Iz njegovih nosnic se je dvigal dim in požirajoč ogenj iz njegovih ust; od njega so se vžigali živi oglji. Upognil je nebo in stopil dol: teman oblak je bil pod njegovimi nogami. Vozil se je na kerubu in letal, na perutih vetra se je nosil. Temo si je nadel kot ogrinjalo, kot šotor temno vodo – goste oblake. Od bleska pred njim so se vnemale iskre in živo oglje, Gospod je zagrmel z neba, Najvišji se je oglasil. Izstrelil je svoje puščice in jih razpršil, mnogo bliskov in jih razmetal. Prikazale so se struge morja, odgrnili so se temelji zemlje od tvoje grožnje, Gospod, od puhanja tvoje srdite jeze. Z višave je stegnil roko, me zgrabil, me potegnil iz velikih vodá. Rešil me je mojega mogočnega sovražnika, mojih črtilcev, močnejših od mene. Napadli so me ob dnevu moje nesreče, Gospod pa mi je bil obramba; izpeljal me je na prostrano polje, me rešil, ker me ljubi. Gospod mi je poplačal po moji pravičnosti, povrnil mi je po čistosti mojih rok, ker sem se držal Gospodovih potov in od svojega Boga z grehom nisem odstopil, ker sem imel pred očmi vse njegove odloke in njegovih zakonov nisem zavračal od sebe, temveč sem bil neomadeževan pred njim in sem se krivde varoval. In Gospod mi je povrnil po moji pravičnosti, ker so bile čiste moje roke pred njegovimi očmi. Do usmiljenega si usmiljen, z brezgrajnim ravnaš brez graje, do iskrenega si iskren, do zvijačnega si oprezen. Ti rešuješ ponižno ljudstvo, prevzetne oči pa ponižuješ. Saj ti, Gospod, razsvetljuješ mojo lučko, ti si moj Bog, ki razjasnjuješ mojo temo. S teboj naskočim sovražna krdela, in s svojim Bogom preskočim zidovje. Božja pot je brezmadežna, Gospodov izrek je v ognju preskušen; on je ščit vsem, ki se zatekajo k njemu. Kdo je Bog razen Gospoda in kdo je skala razen našega Boga? Bog, ki me je z močjo opasal in mojo pot naredil brezmadežno, ki je moje noge naredil hitre ko noge jelenov in me postavil na višine, ki je moje roke izuril za boj, moje rame naučil napenjati bronasti lok. Dal si mi svoj rešilni ščit, tvoja desnica me je podprla in tvoja skrb me je velikega storila. Široko si naredil mojim korakom pot in niso klecale moje noge. Podil sem svoje sovražnike in jih dohiteval; nisem se vračal, dokler jih nisem uničil. Razbil sem jih in niso mogli vstati, padli so mi pod noge. Z močjo si me opasal za boj, moje nasprotnike si mi uklonil. Pognal si moje sovražnike v beg, moje črtilce si razpršil. Vpili so, a ni jim bilo pomočnika, h Gospodu, a ni jih poslušal. Razmetal sem jih ko prah pred vetrom, pomendral jih ko blato na cesti. Rešil si me iz ljudskih uporov, postavil si me narodom za poglavarja. Ljudstvo, ki ga nisem poznal, mi je služilo; na prvi sluh mi je bilo pokorno; dobrikali so se mi tujerodci; prebledevali so, trepetaje prihajali iz svojih gradov. Živel Gospod in slavljena bodi moja skala, poveličan Bog, moj rešitelj! Bog, ki mi je dal maščevanje in mi ljudstva podvrgel; ki si me osvobodil mojih sovražnikov, me povzdignil nad moje nasprotnike, nasilnega človeka me rešil. Zato te bom slavil, o Gospod, med narodi bom opeval tvoje ime, ki si dal velike zmage svojemu kralju in usmiljenje skazal svojemu maziljencu, Davidu in njegovemu zarodu na veke. Zborovodju, psalm, Davidov. Nebesa razglašajo božje veličastvo in nebesni svod oznanja, da je delo njegovih rok. En dan sporoča to drugemu in ena noč naznanja to drugi. To ni beseda in niso govori, katerih glas bi se ne mogel slišati, po vsej zemlji se razlega njih glas in do konca sveta njih govorica! Tam je šotor postavil soncu, ki prihaja kakor ženin iz svoje izbe, radosten kakor junak, ko steče po poti. Na enem koncu neba začne svoj tek in prehodi ves svod do drugega konca; nič se ne odtegne njegovemu žaru. Gospodova postava je popolna, poživlja dušo; Gospodova odredba je zanesljiva, uči nevednega; Gospodove zapovedi so prave, razveseljujejo srce; Gospodov ukaz je čist, razsvetljuje oči; Gospodov strah je iskren, ostane na veke; Gospodovi odloki so resnični, vsi pravični obenem, zaželeni bolj ko zlato in mnogo čistega zlata, slajši ko strd in med iz satovja. Čeprav tvoj služabnik pazi nanje in je prav goreč v njih spolnjevanju, vendar, kdo bi mogel opaziti vse zablode? Očisti me meni prikritih! Tudi prevzetnosti obvaruj svojega hlapca, da mi ne bo gospodovala! Potem bom neomadeževan in čist velike pregrehe. Prijetni naj bodo izreki mojih ust in misli mojega srca pred teboj, o Gospod, moja skala in moj rešitelj. Zborovodju, psalm, Davidov. Usliši naj te Gospod ob dnevu stiske, varuje naj te ime Boga Jakobovega. Pošlje naj ti pomoč iz svetišča in s Siona naj te podpira. Spominja naj se vseh tvojih jedilnih daritev in tvojo žgalno daritev naj milostno sprejme. Dá naj ti, česar si tvoje srce želi in naj spolni ves tvoj načrt. O da bi se veselili tvoje zmage in v imenu našega Boga razvili zastave! Gospod naj spolni vse tvoje prošnje! Zdaj vem, da je Gospod podelil zmago svojemu maziljencu, ga uslišal s svojih svetih nebes z močjo svoje zmagovite desnice. Ti z vozovi in oni s konji, mi pa smo močni z imenom Gospoda, našega Boga. Oni so klecnili in padli, mi pa stojimo in se držimo. Gospod, podeli kralju zmago in usliši nas ta dan, ko te kličemo! Zborovodju, psalm, Davidov. Tvoje moči, Gospod, se kralj veseli, kako zelo se raduje tvoje pomoči! Željo njegovega srca si mu spolnil in prošnje njegovih ustnic mu nisi odrekel. Zakaj prehitel si ga s srečnimi blagoslovi, mu del na glavo krono iz čistega zlata. Za življenje te je prosil, podelil si mu ga; dolgotrajno življenje na veke. Velika je njegova slava po tvoji pomoči, veličastvo in sijaj si nanj položil, zakaj naredil si ga za vir blagoslova na veke, ga razveselil z radostjo pred svojim obličjem. Zakaj kralj zaupa v Gospoda in zavoljo milosti Najvišjega ne omahne. Tvoja roka naj pride nad vse tvoje sovražnike, tvoja desnica naj doseže tvoje črtilce. Vrzi jih kakor v razbeljeno peč, ko se prikaže tvoje obličje! Gospod naj jih uniči s svojim srdom, ogenj naj jih použije. Njih cvet na zemlji uniči, njih zarod izmed ljudi iztrebi! Če kujejo zlo zoper tebe, če snujejo zvijače, ne bodo zmagali. Pognal jih boš v beg, nameri svoj lok v njih obličje. Vzdigni se, Gospod, v svoji moči; tvojo mogočnost bomo opevali in slavili! Zborovodju, po napevu »Košuta ob zori«, psalm, Davidov. Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Daleč proč si od prošenj, od besed mojega vpitja. Moj Bog, podnevi kličem in me ne uslišiš, ponoči in ne paziš name. In vendar prebivaš ti v svetišču, slava Izraelova! V tebe so upali naši očetje, upali so in osvobodil si jih. K tebi so klicali in so bili rešeni, v tebe so upali in niso bili osramočeni. Jaz pa sem črv in ne človek, zasramovanje ljudi in zaničevanje ljudstva. Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo, ustnice raztezajo, z glavo majejo: »Zaupal je v Gospoda, naj ga osvobodi, naj ga reši, če ga ima rad!« Da, ti si me vodil od materinega telesa, me zavaroval na materinih prsih. Tebi sem bil izročen že od rojstva, od materinega naročja si ti moj Bog. Ne oddaljuj se od mene, ker sem v stiski; blizu mi bodi, ker ni pomočnika! Mnogo juncev me obdaja, basanski biki me obkrožajo. Odpirajo zoper mene svoja žrela kakor grabljiv in rjoveč lev. Kakor voda sem se razlil, vse moje kosti so se razklenile. Moje srce je postalo kakor vosek, raztaplja se v mojih prsih. Moje grlo se je posušilo kakor črepinja, jezik mi na nebu lepi: v smrtni prah si me pogreznil. Zakaj mnogo je psov, ki me obdajajo, drhal hudobnežev me obkroža. Prebodli so mi roke in noge, vse svoje kosti morem prešteti. Oni pa gledajo in na meni oči pasejo; razdeljujejo si moja oblačila in za mojo suknjo žrebajo. Ti pa, o Gospod, ne stoj daleč stran, ti, moja pomoč, hiti mi pomagat! Iztrgaj mojo dušo meču in iz pasje šape moje življenje! Iz levjega žrela me reši, z bivolskih rogov, mene ubogega. Tvoje ime bom oznanjal svojim bratom, sredi zbora te bom hvalil: »Kateri se Gospoda bojite, hvalite ga, ves Jakobov zarod, slavite ga: bojte se ga, ves rod Izraelov! Zakaj ni preziral, ne zaničeval revnega v bedi, svojega obličja pred njim ni zakrival, temveč ga je uslišal, ko je klical k njemu.« Od tebe prihaja moj hvalospev v velikem zboru, spolnil bom svoje obljube vpričo tistih, ki se ga bojé. Ubožci bodo jedli in se nasitili, hvalili bodo Gospoda, kateri ga iščejo: »Naj vaša srca živé na veke.« Vsa zemlja se bo spomnila in se h Gospodu vrnila, vsi rodovi narodov se mu bodo klanjali. Zakaj Gospodovo je kraljevanje, on gospoduje nad narodi. Le njemu se bodo klanjali vsi, ki v zemlji spijo, pred njim se bodo pripogibali vsi, ki se v prah spremené. Moja duša bo njemu živela, moj zarod bo njemu služil, pripovedoval bo o Gospodu prihodnjemu rodu in oznanjal bo njegovo pravičnost ljudstvu, ki se bo še rodilo: »To je storil Gospod!« Psalm, Davidov. Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka; na zelenih pašnikih mi daje ležišča. K vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja. Vodi me po pravih potih zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil v temni dolini, ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj: tvoja gorjača in tvoja palica sta mi v tolažbo. Pogrinjaš mi mizo vpričo mojih nasprotnikov; z oljem mi glavo maziliš, moj kelih je zvrhan. Dobrotljivost in milost mi sledita vse dni mojega življenja in v Gospodovi hiši bom prebival najdaljše čase. Davidov, psalm. Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje, zemeljski krog in njegovi prebivalci. Zakaj on ga je utemeljil na morjih in ga ustalil na tekočih vodah. Kdo pojde na goro Gospodovo, kdo bo stal na njegovem svetem kraju? Kdor je nedolžnih rok in čistega srca, kdor svoje duše ne obrača k nečimrnim stvarem in ne prisega zvijačno. Ta bo prejel Gospodov blagoslov in plačilo Boga, svojega Odrešenika. To je rod tistih, ki ga iščejo, ki iščejo obličje Jakobovega Boga. Dvignite svoje glave, ve vrata, starodavne duri, dvignite se, da vstopi kralj veličastva! »Kdo je ta kralj veličastva?« »Gospod močni in mogočni; Gospod mogočni v boju.« Dvignite svoje glave, ve vrata, starodavne duri, dvignite se, da vstopi kralj veličastva! »Kdo je ta kralj veličastva?« »Gospod nad vojskami: on je kralj veličastva.« Davidov. K tebi povzdigujem svojo dušo, Gospod, moj Bog. V tebe zaupam; naj ne bom osramočen, naj se moji sovražniki nad menoj ne radujejo! Saj nihče, kdor v tebe upa, ne pride v sramoto; osramočen bo, kdor se lahkomiselno izneveri. Svoja pota, Gospod, mi pokaži, in svojih stezá me nauči! Vôdi me v svoji resnici ter me uči, saj si ti Bog, moj rešitelj; in v tebe vedno upam! Spomni se, Gospod, svojega usmiljenja in svojih milosrčnosti, ki so od vekov! Grehov moje mladosti in mojih hudobij se ne spominjaj, zaradi svoje milosrčnosti se me spominjaj, zaradi svoje dobrote, Gospod! Dober in pravičen je Gospod; zato grešnike uči pravih poti. Vodi ponižne v pravičnosti, uči krotke svojih potí. Vse steze Gospodove so milost in zvestoba njim, ki se držé njegove zaveze in njegovih zapovedi. Zaradi svojega imena, o Gospod, odpusti moj greh; velik je namreč! Kdor se boji Gospoda, njega pouči, katero pot naj ubere. Tak bo v sreči živel sam in njegov zarod bo deželo posédel. Gospod je zaupen s tistimi, ki se ga bojé, in svojo zavezo jim razodeva. Moje oči so vedno uprte v Gospoda; zakaj on mi rešuje noge iz zanke. Ozri se name in se me usmili; glej, osamljen sem in ubog! Olajšaj stiske mojega srca in iz mojih tesnob me iztrgaj! Poglej na mojo bedo in mojo nadlogo in odpusti vse moje pregrehe! Ozri se na moje sovražnike; mnogo jih je, in s silovitim sovraštvom me črtijo! Varuj mojo dušo in me reši, naj ne bom osramočen, ker sem se k tebi zatekel! Nedolžnost in poštenost naj me varujeta, ker upam v tebe, Gospod. Reši, o Bog, Izraela iz vseh njegovih stisk! Davidov. Prisodi mi pravico, Gospod, ker sem nedolžen, v Gospoda zaupam in ne omahujem! Skušaj me, Gospod, in me preišči; obisti in srce mi z ognjem preskusi. Zakaj tvoja dobrotljivost mi je vedno pred očmi in v tvoji resnici hodim. Ne posedam s krivičniki in z zvijačniki se ne shajam. Družbo hudobnežev sovražim in z brezbožneži ne zborujem. V nedolžnosti si umivam roke in stopam okrog tvojega oltarja, Gospod, da očitno oznanim hvalo in razglasim vsa tvoja čuda. Gospod, ljubim prebivališče tvoje hiše in kraj, kjer prebiva tvoja slava. Ne ugrabi obenem z grešniki moje duše in mojega življenja s krvoloki; njihovih rok se drži hudodelstvo in njih desnica je polna podkupnine! Jaz pa v svoji nedolžnosti hodim; reši me, usmili se me! Moja noga stoji na ravni poti: v zborih bom slavil Gospoda. Davidov. Gospod je moja luč in moja rešitev; koga bi se bal? Gospod je obramba mojega življenja; pred kom bi trepetal? Ko me zlobneži napadejo, da bi moje meso žrli, moji sovražniki in moji nasprotniki, se spotaknejo in padejo. Če se vojska utabori proti meni, se moje srce ne bo balo; če se vname boj zoper mene, jaz bom zaupal. Eno prosim, Gospod, to želim, da bi prebival v hiši Gospodovi vse dni svojega življenja, da bi užival Gospodovo milino in gledal njegov tempelj. Zakaj skril me bo v svojem šotoru ob dnevu nesreče, me prikril v zavetju svojega šotora, me vzdignil na skalo. In zdaj se dviga moja glava nad sovražnike, ki me obdajajo; daroval bom radostne daritve v njegovem šotoru, pel bom, igral bom Gospodu! Sliši, o Gospod, moj glas, ko kličem; usmili se me in usliši me! Tebi govori moje srce, moje obličje tebe išče; tvoj obraz iščem, Gospod. Ne skrivaj pred menoj svojega obraza, ne odklanjaj v srdu svojega hlapca; ti si moja pomoč, nikar me ne zavrzi, ne zapusti me, Bog, moj rešitelj! Če bi me oče in mati zapustila, Gospod me bo vendar sprejel. Úči me, Gospod, svojo pot in vodi me po ravni stezi zaradi mojih nasprotnikov! Ne prepuščaj me volji mojih sovražnikov; zakaj vstale so zoper mene lažnive priče in ljudje, ki hlepé po nasilju! Verujem, da bom užival Gospodove dobrote v deželi živih. Upaj v Gospoda, bodi pogumen, naj se ti okrepi srce, upaj v Gospoda! Davidov. K tebi, Gospod, kličem; moja skala, ne bodi gluh proti meni, da ne bom, če me ne uslišiš, podoben njim, ki se pogrezajo v jamo! Sliši glas moje prošnje, ko vpijem k tebi, ko dvigam svoje roke k tvojemu svetemu templju! Ne pogubi me z grešniki, z njimi, ki delajo krivico, ki govoré o miru s svojimi bližnjimi, v srcu pa imajo hudobijo! Ravnaj z njimi po njih delih, po hudobiji njih dejanj! Po delu njihovih rok jim povrni, njihova dela jim poplačaj! Ker se ne menijo za dejanja Gospodova, ne za delo njegovih rok, naj jih uniči in več ne vzpostavi! Hvaljen Gospod, ki je slišal glas moje prošnje, Gospod, moja moč in moj ščit! Vanj je zaupalo moje srce, in sem dobil pomoč; zato se raduje moje srce in s svojo pesmijo ga hvalim. Gospod je moč svojemu ljudstvu, in rešilna obramba svojemu maziljencu. Reši svoje ljudstvo in blagoslovi svojo dediščino, pasi jih in nosi na veke! Psalm, Davidov. Dajte Gospodu, božji sinovi, dajte Gospodu slavo in čast, dajte Gospodu slavo njegovega imena, molite Gospoda v svetem okrasju! Glas Gospodov nad vodami! Bog veličastva grmi, Gospod nad silnimi vodami. Glas Gospodov je mogočen, glas Gospodov je veličasten. Glas Gospodov lomi cedre, Gospod lomi cedre libanonske, daje, da Libanon skače ko teliček in Sarion kakor mlad bivol. Glas Gospodov siplje ognjene plamene. Glas Gospodov pretresa puščavo, Gospod pretresa puščavo kadeško. Glas Gospodov zvija hraste in razgalja gozdove, v njegovem templju pa vsi kličejo: »Slava!« Gospod je prestoloval nad potopom, Gospod bo prestoloval kot kralj na veke. Gospod daje moč svojemu ljudstvu, Gospod bo blagoslovil z mirom svoje ljudstvo. Psalm, pesem za praznik posvečenja templja, Davidov. Slavim te Gospod, ker si me osvobodil in nisi dal mojim sovražnikom veselja nad mano. Gospod, moj Bog, klical sem te in ozdravil si me, Gospod, iz podzemlja si me potegnil, rešil me izmed njih, ki se pogrezajo v jamo. Igrajte Gospodu, njegovi sveti, zahvaljujte se njegovemu svetemu imenu! Zakaj njegova jeza traja trenutek, njegova dobrohotnost pa vse življenje; zvečer pride jok in zjutraj radost. Jaz pa sem rekel v zaupanju v samega sebe: »Na veke ne bom omahnil.« Gospod, v svoji blagohotnosti si mi podelil čast in moč; ko pa si skril svoje obličje, sem bil zbegan. K tebi, o Gospod, kličem, svojega Boga prosim usmiljenja: »Kakšen dobiček bo iz moje krvi, če pojdem v jamo? Mar te bo prah hvalil, tvojo zvestobo oznanjal? Sliši, Gospod, in usmili se me; Gospod, pomočnik mi bodi!« Spremenil si moje žalovanje v rajanje, odpel mi raševnik in me opasal z veseljem; da ti bo pela moja duša in ne umolknila. Gospod, moj Bog, na veke te bom hvalil. Zborovodju, psalm, Davidov. K tebi, Gospod, se zatekam: naj ne bom osramočen na veke; v svoji pravičnosti me osvobodi! Nagni k meni svoje uho, hiti, da me rešiš! Bodi mi zavetna skala, utrjen grad, da me rešiš! Zakaj ti si moja skala in moj grad, in zaradi svojega imena me boš vodil in ravnal. Izvlekel me boš iz zanke, ki so mi jo nastavili; zakaj ti si moje zavetje. V tvoje roke izročam svojega duha: rešil me boš, Gospod, zvesti Bog. Ti sovražiš nje, ki častijo prazne malike; jaz pa v Gospoda zaupam. Radoval in veselil se bom tvojega usmiljenja, ker si se ozrl na mojo bedo, pomagal moji duši v stiskah in me nisi izročil sovražniku v roke, temveč si postavil moje noge na prostoren kraj. Usmili se me, Gospod, ker sem v stiskah; od žalosti gine moje oko, moja duša in moje telo. Zakaj od bridkosti hira moje življenje in moja leta od vzdihovanja. Opešale so v bedi moje moči in moje kosti so razpadle. Vsem svojim sovražnikom sem postal sramota, svojim sosedom posmeh in groza svojim znancem; kateri me zunaj vidijo, pred mano bežé. V srcih sem pozabljen kakor mrlič, postal sem kakor strta posoda. Slišal sem šepetanje mnogih, groza je povsod! Sestali so se zoper mene in mi mislili vzeti življenje. Jaz pa zaupam v tebe, Gospod; pravim: »Ti si moj Bog; v tvoji roki je moja usoda: reši me iz roke mojih sovražnikov in preganjalcev. Razjasni svoj obraz nad svojim hlapcem, reši me v svoji milosrčnosti!« Gospod, naj ne bom osramočen, ker sem te klical; osramočeni naj bodo brezbožni, umolknejo naj in se pogreznejo v podzemlje! Onemé naj lažnive ustnice, ki zoper pravičnega drzno govoré z napuhom in zaničevanjem! Kako velika je tvoja dobrota, Gospod, ki si jo prihranil njim, ki se te bojé, ki jo skazuješ njim, ki se k tebi zatekajo, vpričo ljudi! Varuješ jih z varstvom svojega obličja zarote mož, jih skrivaš v šotoru pred prepirljivimi jeziki. Slavljen bodi, Gospod, ki mi je skazal svojo čudovito milosrčnost v utrjenem mestu. V svojem nemiru sem rekel: »Zavržen sem izpred tvojih oči.« Ti pa si slišal glas moje prošnje, ko sem klical k tebi. Ljubite Gospoda, vsi njegovi sveti! Gospod varuje zveste, obilno pa vrača njim, ki ravnajo objestno. Okrepite se in opogumite si srce vsi, ki upate v Gospoda! Davidov, pouk. Blagor mu, ki mu je krivičnost odpuščena, ki mu je greh pokrit. Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde in v čigar duhu ni prevare. Dokler sem molčal, so usihale moje kosti zavoljo mojega neprestanega vzdihovanja. Zakaj noč in dan me je težila tvoja roka, moja moč je ginila kakor v poletni vročini. Tedaj pa sem ti svoj greh priznal in svoje krivde nisem prikrival. Rekel sem: »Priznam svojo krivico Gospodu,« in ti si odpustil krivdo mojega greha. Zato bo molil k tebi vsak pobožni ob času stiske. Če prideró velike vode, njega ne bodo dosegle. Ti si mi zavetje, obvaroval me boš stiske, z veseljem moje rešitve me boš obdal. Poučil te bom in pokazal pot, po kateri naj hodiš; svetoval ti bom in upiral v tebe svoje oči. Ne bodite kakor konj in mezeg brez razuma, katerih divjost se z uzdo in brzdo kroti; sicer se ti ne približata! Mnogo bolečin ima brezbožnež; kdor pa v Gospoda zaupa, njega milosrčnost obdaja. Veselite se v Gospodu in radujte, pravični, in vriskajte vsi, kateri ste pravega srca! Radujte se, pravični, v Gospodu: poštenim se spodobi, da ga hvalijo. Slavite Gospoda s citrami, igrajte mu na harfo deseterih strun! Pojte mu novo pesem, dobro mu pojte, da bo donelo! Zakaj Gospodova beseda je prava in vse njegovo delo je zanesljivo. Ljubi, kar je prav in pravično, zemlja je polna Gospodove milosti. Z Gospodovo besedo je nebo narejeno in z dihom njegovih ust vsa nebesna vojska. Kakor v mehu zbira morske vode, in v shrambe devlje vodovje globin. Boj se Gospoda vsa zemlja, pred njim naj trepetajo vsi prebivalci na svetu! Zakaj on je rekel in je nastalo, on je ukazal in je bilo. Gospod podira sklep narodov, misli ljudstev uničuje. Gospodov sklep pa ostane na veke, misli njegovega srca od roda do roda. Blagor narodu, čigar Bog je Gospod, ljudstvu, ki si ga je izvolil za dedno last. Z nebes se ozira Gospod, vidi vse človeške otroke. S kraja svojega bivališča gleda na vse, ki živé na zemlji: On, ki je vsem njih srca ustvaril, ki pazi na vsa njihova dela. Kralj ne zmaguje zaradi številne vojske, borec se z veliko močjo ne reši. Konj za zmago ni zanesljiv, ne rešuje kljub svoji veliki moči. Glej, oči Gospodove so uprte na nje, ki se ga bojé, na nje, ki upajo v njegovo milost, da reši njih duše smrti in jih ob lakoti preživlja. Naša duša čaka Gospoda: on je naš pomočnik in ščit. Njega se torej naše srce veseli, v njegovo sveto ime zaupamo. Tvoje usmiljenje, Gospod, bodi nad nami, kakor upamo v tebe! Davidov, ko se je pred Abimelekom delal neumnega in odšel, ko ga je ta spodil. Slavil bom Gospoda vsekdar; njegova hvala bodi vedno v mojih ustih! Z Gospodom se naj ponaša moja duša: naj slišijo ponižni in se veselé. Poveličujte Gospoda z mano in skupno slavimo njegovo ime! Iskal sem Gospoda in me je uslišal ter me rešil vseh mojih strahov. Glejte na njega, da se razveselite in da ne zardé vaši obrazi! Glej, ubožec je klical in Gospod je slišal, iz vseh njegovih stisk ga je rešil. Angel Gospodov šotori okoli teh, ki se ga bojé, da jih reši. Okusite in spoznajte, kako dober je Gospod: blagor človeku, ki se k njemu zateka! Bojte se Gospoda, njegovi sveti, ker nič ne manjka njim, ki se ga bojé! Mogočni so obubožali in stradali, kateri pa iščejo Gospoda, ne bodo ničesar pogrešali. Pridite, otroci, poslušajte me; strahu Gospodovega vas bom učil! Kdo je, ki ima rad življenje, si želi dni, da bi užival dobrote? Varuj svoj jezik hudega in svoje ustne varljivih besed! Ogibaj se hudega in delaj dobro; išči miru in poganjaj se zanj! Oči Gospodove pazijo na pravične in njegova ušesa na njihovo vpitje. Obraz Gospodov je proti njim, ki delajo hudo, da zbriše z zemlje njihov spomin. Ko pravični vpijejo, jih Gospod uslišuje in jih rešuje iz vseh njihovih stisk. Blizu je Gospod njim, ki so potrtega srca, in v duhu skrušenim pomaga. Mnogo nadlog zadeva pravičnega, a iz vseh ga Gospod rešuje. Varuje vse njegove kosti: niti ena izmed njih se ne bo strla. Hudobneža pa žene hudobija v smrt in kateri sovražijo pravičnega, bodo kaznovani. Gospod rešuje duše svojih služabnikov, ne bo se pokoril, kdor koli se k njemu zateče. Davidov. Bôri se zoper nje, Gospod, ki se zoper mene borijo, bojuj se zoper nje, ki se bojujejo zoper mene! Primi za ščit in zaslon in vzdigni se meni v pomoč! Zavihti sulico in ustavi moje preganjalce, reci moji duši: »Jaz sem tvoja rešitev!« Naj se sramujejo in zardé, ki mi strežejo po življenju, naj se umaknejo in osramoté, ki mi nameravajo hudo. Naj bodo ko pleve pred vetrom, ko jih angel Gospodov podi. Njih pot bodi temna in spolzka, ko jih angel Gospodov preganja! Zakaj brez vzroka so mi nastavili svojo mrežo, brez vzroka so skopali jamo zame. Iznenada naj jih zadene poguba, mreža, ki so jo nastavili, naj jih same ujame; v jamo, ki so jo skopali, naj sami padejo. Moja duša pa bo vriskala v Gospodu, veselila se njegove pomoči. Vse moje moči ti kličejo: »Gospod, kdo je tebi enak, ki osvobajaš bednega iz rok mogočnika, ubožca iz rok njega, ki ga pleni?« Lažnive priče so vstale; česar si nisem bil svest, so me dolžile. Dobro so mi s hudim vračali; zapuščena je moja duša. Ko so bili oni bolni, sem se jaz oblačil v raševino, s postom sem svojo dušo pokoril in molitve pri sebi opravljal. Kakor za prijatelja, za svojega brata, sem žalosten hodil, kakor žalujoč za materjo, sem se potrt upogibal. Ko pa sem jaz omahoval, so se veselili in shajali, zoper mene so se zbrali in me iznenada napadli. Psovali so me in niso odnehali, skušali so me, zasmehovali so me, z zobmi so zoper mene škripali. Gospod, doklej boš gledal? Iztrgaj mojo dušo iz njihovih pogub, moje življenje rjovečim levom! Zahvaljeval se ti bom v velikem zboru, med številnim ljudstvom te hvalil. Naj se nad mano moji krivični sovražniki ne veselé, naj si ne pomežikujejo, ki me brez vzroka sovražijo. Ne govoré namreč miroljubno, temveč zoper mirne v deželi snujejo prevare; svoja usta zoper mene raztezajo, govoré: »Ahà, ahà, s svojimi očmi smo videli!« Videl si, o Gospod, nikar ne molči, Gospod, ne bodi daleč od mene! Zbudi se in vstani v mojo obrambo, za mojo pravdo, moj Bog in moj Gospod! Prisodi mi pravico po svoji pravičnosti, Gospod! Moj Bog, naj se nad mano ne veselé. Naj ne mislijo v svojem srcu: »Ahà, to smo želeli!« Naj ne govoré: »Zdelali smo ga!« Naj se sramujejo in zardé vsi hkrati, ki se veselijo moje nesreče; sramota in nečastje naj jih zagrneta, ki se povzdigujejo zoper mene. Radujejo in veselé naj se vsi, ki so naklonjeni moji pravičnosti, in naj vedno govoré: »Poveličan bodi Gospod, ki mu je všeč blagor njegovega hlapca!« In moj jezik bo oznanjal tvojo pravičnost, vselej tvojo hvalo. Zborovodju, od Davida, Gospodovega služabnika. Hudobija govori brezbožnežu v njegovem srcu, pred njegovimi očmi ni strahu božjega. Zakaj v svojih mislih si utvarja, da se njegova krivda ne bo odkrila in ne kaznovala. Njegove besede so hudobija in prevara; nehal je pameten biti in dobro delati. Hudobijo si izmišlja na svojem ležišču, stopa na pot, ki ni dobra, hudega ne zavrača. Gospod, tvoja milosrčnost sega do neba, tvoja zvestoba do samih oblakov. Tvoja pravičnost je kot božje gore, tvoje sodbe so kot globoko morje: ljudem in živalim pomagaš, Gospod. Kako dragocena je tvoja milost, o Bog! Človeški otroci se zatekajo v senco tvojih peruti. Nasičujejo se z najboljšimi dobrotami tvoje hiše, s potokom svojih radosti jih napajaš. Zakaj v tebi je studenec življenja in v tvoji luči gledamo svetlobo. Ohrani svojo milost njim, ki te častijo, in svojo pravičnost njim, ki so pravega srca! Naj me ne pohodi prevzetneževa noga in grešnikova roka naj me ne premakne. Glej, padli so, ki počenjajo hudobijo: podrti so, in vstati ne morejo. Davidov. Ne razburjaj se zaradi hudobnežev, ne zavidaj krivičnežem! Zakaj kakor trava se bodo naglo posušili, kakor nežno zelenje bodo zveneli! Upaj v Gospoda in delaj dobro pa boš prebival v deželi in užival varnost! Imej veselje v Gospodu in dal ti bo, česar si tvoje srce želi! Izroči svojo pot Gospodu, upaj vanj in on bo storil! Dal bo, da zasije kakor luč tvoja pravičnost in tvoja pravica kakor opoldanska jasnina. Pomiri se v Gospodu in upaj vanj! Ne razvnemaj se zaradi njega, ki uspeva na svoji poti, zaradi človeka, ki spletkari! Nehaj se jeziti in pusti togoto, ne razburjaj se, da ne boš hudega delal! Zakaj hudobneži bodo iztrebljeni, kateri pa v Gospoda upajo, bodo deželo posedli. Še malo in ne bo več hudobneža; in če se boš ozrl po njegovem prostoru, ga ne bo več. Toda krotki bodo deželo posedli in se veselili obilnega miru. Hudobnež snuje hudo zoper pravičnega, z zobmi škriplje zoper njega. Gospod pa se mu posmehuje, ker vidi, da bo prišel njegov dan. Hudobneži izdirajo meč in napenjajo svoj lok, da bi podrli bednega in ubožca, da bi pomorili tiste, ki hodijo po pravi poti. Njihov meč se bo zadrl v njihova lastna srca in njihovi loki se bodo strli! Bolje je malo, kar ima pravični, kakor veliko bogastvo hudobnih. Zakaj hudobni si bodo roke polomili, pravične pa Gospod podpira. Gospod skrbi za življenje poštenih in njih dediščina ostane na veke. V času nesreče ne bodo osramočeni, v dneh lakote bodo nasičeni. Hudobneži pa poginejo in sovražniki božji zvenejo kakor cvetje livad, izginejo kakor dim. Krivičnik jemlje na posodo in ne vrača, pravični pa je usmiljen in radodaren. Da, tisti, ki so od Njega blagoslovljeni, bodo deželo posedli, od Njega prekleti pa bodo pokončani. Gospod utrjuje pravičnemu možu korake in njegova pot mu je všeč. Četudi pade, ne obleži, zakaj Gospod mu podpre roko. Bil sem deček, zdaj sem starec, pa nisem še videl, da bi bil pravični zapuščen in da bi njegovi otroci kruha prosili. Vsekdar je usmiljen in posoja; njegov zarod bo blagoslovljen. Ogibaj se hudega in delaj dobro, pa boš ostal na veke! Zakaj Gospod ljubi pravičnost in svojih svetih ne zapusti; nepošteni bodo uničeni in zarod hudobnežev bo iztrebljen; pravični bodo deželo posedli in na veke v njej prebivali. Usta pravičnega govoré modro in njegov jezik pove, kar je prav; postava njegovega Boga je v njegovem srcu in njegovi koraki ne omahujejo. Hudobnež preži na pravičnega in mu streže po življenju, toda Gospod ga ne pusti v njegovih rokah in ga ne obsodi, ko pride pred sodbo. Zaupaj v Gospoda in drži se njegovega pota! In povišal te bo, da boš deželo posedel; vesel boš videl padec brezbožnih. Videl sem hudobneža prevzetovati, razprostiral se je kakor košata cedra. Ko sem spet prišel mimo, glej, ni ga bilo več, iskal sem ga, pa ga ni bilo najti. Opazuj poštenega, glej pravičnega, miroljuben mož ima potomstvo! Grešniki pa bodo vsi uničeni, potomstvo brezbožnih bo iztrebljeno! Rešitev za pravične pride od Gospoda, ki je njih pribežališče ob času stiske; Gospod jim pomaga in jih otema; otema jih zlobnežev in jih rešuje, ker se k njemu zatekajo. Psalm, Davidov. Za spomin. Gospod, ne kaznuj me v svoji jezi in ne pokori me v svojem srdu! Zakaj tvoje puščice so se zapičile vame in tvoja roka se je name spustila. Nič zdravega ni na mojem mesu zaradi tvojega srda, nič nepoškodovanega v mojih kosteh zaradi mojega greha. Zakaj moja krivda mi je zrasla čez glavo, kakor težko breme me silno teži. Moje rane smrdé, se gnojé zaradi moje nespameti. Upognjen sem in potrt, ves dan prežalosten tavam okrog. Moja ledja so polna prisada in nič zdravega ni na mojem mesu. Izčrpan sem, silno potrt, tulim, tako me srce boli. Gospod, pred teboj je vse moje hrepenenje, moje vzdihovanje ti ni prikrito. Srce mi trepeta, moja moč me je zapustila, celo luč mojih oči mi pojema. Moji prijatelji in tovariši so stopili v stran od moje nadloge, moji sorodniki od daleč stojé. Tisti, ki mi strežejo po življenju, nastavljajo zanke, oni, ki mi želé hudo, grozijo s pogubo, nenehoma snujejo zvijače. Jaz pa, kakor da sem gluh, ne poslušam; sem kakor mutec, ki ne odpira svojih ust; postal sem ko človek, ki ne sliši in nima odgovora v ustih. Zakaj v tebe, Gospod, zaupam; ti boš odgovoril, Gospod in moj Bog. Pravim le: »Naj se ne veselé ob meni; naj se ne širokoustijo zoper mene, ko mi klecne noga.« Sedaj pa – jaz sem blizu padca, moja bolečina je vedno pred menoj. Da, priznavam svojo krivdo, zaradi svojega greha sem v skrbeh. Mogočni so, ki mi brez vzroka nasprotujejo, mnogo jih je, ki me krivično sovražijo. Ljudje, ki mi za dobro hudo vračajo, me napadajo, ker se za dobro potegujem. Ne zapusti me, o Gospod, moj Bog, ne bodi daleč od mene! Hiti mi na pomoč, moj Gospod, moja rešitev! Zborovodju, za Idituna, psalm, Davidov. Dejal sem: pazil bom na svoja pota, da se ne pregrešim z jezikom; usta si bom obrzdal, dokler je brezbožnik pred menoj. Onemel sem in molčal, človek brez sreče; a moja bolečina se je razvnemala. Srce je zažarelo v meni, ko sem razmišljal, je ogenj zagorel, in moj jezik je spregovoril: »Daj mi vedeti, Gospod, moj konec, kolika je mera mojih dni, da bom vedel, kako minljiv sem!« Glej, malo dlani dolge si naredil moje dni in moje življenje je kot nič pred teboj; le kot dih je vsak človek, le kot senca preide človek, le za prazen nič se vznemirja, kopiči, a ne ve, kdo bo pobral. In zdaj, Gospod, česa naj pričakujem? Moje zaupanje je v tebi. Reši me vseh mojih hudobij, ne dajaj me neumnežu v zasramovanje! Umolknil sem, ne odprem svojih ust; zakaj ti si to naredil. Odvrni od mene svoj udarec, pod tvojo silno roko omagujem! S kaznijo pokoriš človeka za krivdo, uničuješ kakor molj, kar mu je dragoceno: vsak človek je le kakor dih. Sliši mojo molitev, o Gospod! Prisluhni mojemu vpitju, ne bodi gluh za moj jok! Zakaj le gost sem pri tebi, tujec kot vsi moji očetje. Obrni oči od mene, da se razvedrim, preden bom šel in me ne bo več! Zborovodju, Davidov, psalm. Trdno sem upal v Gospoda; sklonil se je k meni, uslišal moje vpitje. Potegnil me je iz mračne jame, iz blatne mlakuže; moje noge je postavil na skalo, utrdil moje korake. V usta mi je položil novo pesem, hvalno pesem našemu Bogu. Mnogi bodo to videli in se bali; upali bodo v Gospoda. Blagor možu, ki svoje zaupanje stavi v Gospoda, ne hodi za domišljavci in onimi, ki se obračajo k prevaram. Mnogo svojih čudežev si storil, Gospod, moj Bog, v sklepih za nas ti nihče ni podoben. Če bi jih hotel oznanjati, pripovedovati, jih je preveč, da bi se mogli našteti. Klavnih in jedilnih daritev nisi hotel, ali ušesa si mi odprl. Žgalnih žrtev in daritev za greh nisi terjal; tedaj sem dejal: »Glej, prihajam; v zvitku knjige je o meni pisano: Spolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli in tvoja postava je v mojem srcu.« Oznanjeval sem pravičnost v velikem zboru; glej, svojih ustnic nisem zapiral; Gospod, ti veš. Tvoje pravičnosti nisem skrival v svoje srce, o tvoji zvestobi in tvoji pomoči sem pripovedoval. Nisem prikrival tvoje milosti in tvoje zvestobe velikemu zboru. Ti, o Gospod, ne odteguj mi svojega usmiljenja, tvoja milost in tvoja zvestoba naj me vedno varujeta! Zakaj obdale so me bolečine, ki jim ni števila, zajele so me moje krivde, da jih pregledati ne morem; več jih je ko las na moji glavi, in pogum mi je upadel. Blagovoli me, Gospod, rešiti, Gospod, hiti mi pomagat! Naj bodo osramočeni in naj zardé vsi, ki mi strežejo po življenju, da bi mi ga vzeli. Naj se umaknejo in osramoté, ki se moje nesreče veselijo. Naj osupnejo s sramoto pokriti, ki mi pravijo: »Ahà, ahà!« Radujejo in veselé pa se naj v tebi vsi, ki te iščejo, in tisti, ki želijo tvojo pomoč, naj vedno govoré: »Poveličan bodi Gospod!« Jaz sem beden in ubog, ali Gospod skrbi zame. Ti si moj pomočnik in moj rešitelj, moj Bog, nikar se ne mudi! Zborovodju, psalm, Davidov. Blagor mu, ki misli na siromaka in ubožca: ob hudem dnevu ga reši Gospod; Gospod ga obvaruje in pri življenju ohrani, ga osreči na zemlji in ga ne izroči pohlepu njegovih sovražnikov; Gospod mu pomore na bolniški postelji, v njegovi bolezni odvzame njegovo slabost. Jaz pravim: »Gospod, usmili se me, ozdravi me, zakaj grešil sem zoper tebe!« Moji sovražniki hudo govoré o meni: »Kdaj bo umrl in izgine njegovo ime?« Kdor me pride obiskat, govori puhlice; v srcu si zbira hudobijo, ko pride ven, jo razširja. Zoper mene si šepetajo vsi, ki me sovražijo, zoper mene si izmišljajo, kar mi je v nesrečo: »Peklenska kuga ga je zadela, zdaj, ko je legel, ne bo več vstal.« Celo moj prijatelj, ki sem mu zaupal, ki je jedel moj kruh, je vzdignil peto zoper mene. Ti pa, Gospod, usmili se me in dvigni me, da jim povrnem! Po tem bom spoznal, da si mi naklonjen, če se moj sovražnik ne vzraduje nad mano, in mene nepoškodovanega ohraniš ter me pred svoj obraz postaviš za vedno. Hvaljen bodi, Gospod, Izraelov Bog, od vekov na veke! Amen, amen! Zborovodju, pouk, Korejevih sinov. Kakor jelen hrepeni po potokih vodá, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu: kdaj pridem in se prikažem pred tvojim obličjem? Moje solze so mi postale vsakdanji kruh, ko mi neprestano govoré: »Kje je tvoj Bog?« Srce poka v meni, ko se spominjam, kako sem v množici hodil, stopal pred njimi k božji hiši, med radostnim in hvalnim petjem v prazničnem zboru. Zakaj si potrta moja duša, zakaj hrumiš v meni? Zaupaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, svojega rešitelja in svojega Boga! Moja duša je potrta v meni; zato se te spominjam v deželi jordanski in hermonski na gori Misar. Vrtinec kliče vrtincu s hrumom tvojih slapov: vsi tvoji zagoni in tvoji valovi so čezme pridrli. Podnevi vzdihujem: »Nakloni, Gospod, svojo milost,« in ponoči bom pel, Boga svojega življenja bom hvalil. Pravim Bogu: »Moja skala, zakaj me pozabljaš? Zakaj hodim žalosten, od sovražnika stiskan?« Kosti se mi tarejo, ko se mi rogajo moji nasprotniki, ko mi govoré vsak dan: »Kje je tvoj Bog?« Zakaj si potrta moja duša, zakaj hrumiš v meni? Zaupaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, svojega rešitelja in svojega Boga! Prisodi mi pravico, o Bog, in vodi mojo pravdo zoper nesveto ljudstvo, zvijačnega in hudobnega človeka me reši! saj si ti, o Bog, moja moč. Zakaj si me zavrgel? Zakaj hodim žalosten, od sovražnika stiskan? Pošlji svojo luč in svojo zvestobo: ti me naj vodita in me pripeljeta na tvojo sveto goro, v tvoje šotore; in pristopil bom k božjemu oltarju, k Bogu, ki je moje veselje in moja radost, in te bom hvalil s citrami, o Bog, o moj Bog! Zakaj si potrta moja duša, zakaj hrumiš v meni? Zaupaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, svojega rešitelja in svojega Boga! Zborovodju, Korejevih sinov, pouk. O Bog, na lastna ušesa smo slišali, naši očetje so nam pripovedovali o delu, ki si ga izvršil v njihovih dneh, v dneh starodavnih. Ti si s svojo roko izgnal narode, nje pa naselil, ljudstva zatrl, nje pa razširil. Niso namreč s svojim mečem dežele zasedli in ni jih rešila njihova roka, ampak tvoja desnica in tvoja roka, in svetloba tvojega obličja, ker si jih ljubil. Ti si moj kralj, moj Bog, ki si naklonil zmage Jakobu. S teboj smo odbili svoje nasprotnike in v tvojem imenu smo teptali svoje napadalce. Na svoj lok se namreč nisem zanesel in moj meč me ni rešil; ampak si nas ti reševal naših nasprotnikov in osramotil naše sovražnike. Z Bogom smo se hvalili vsekdar, vedno smo slavili tvoje ime. Zdaj si nas pa zavrgel in osramotil, in z našimi vojskami, o Bog, več ne hodiš. Obrnil si nas k umiku pred našimi nasprotniki in naši sovražniki nas ropajo. Prodal si nas kakor klavne ovce in razkropil si nas med narode. Prodal si svoje ljudstvo pod nič, pri tej prodaji nisi mnogo zaslužil. Dal si nas v sramotenje našim sosedom, da se rogajo in nas zasmehujejo vsi naokrog. Naredil si nas v pregovor med narodi, da ljudstva majejo z glavo nad nami. Moja sramota mi je vedno pred očmi, na obrazu se mi pozna, da me je sram, zaradi glasu sramotilca in zasmehovalca, zaradi sovražnika in preganjalca. Vse to nas je zadelo, dasi te nismo pozabili in tvoje zaveze ne prekršili; naše srce se ni umaknilo, naš korak ni krenil s tvoje poti, ko si nas potrl na kraju nesreče in nas s smrtno temo pokril. Če bi bili pozabili ime svojega Boga in stegovali svoje roke k tujemu bogu: mar ne bi Bog tega dognal, on, ki pozna skrivnosti srca? Ampak zaradi tebe nas vsekdar moré, nas cenijo kakor ovce za klanje. Zbudi se, zakaj spiš, o Gospod? Prebudi se, nikar nas ne zavrzi za vedno! Zakaj skrivaš svoje obličje, pozabljaš na našo bedo in stisko? Glej, v prah je vržena naša duša, naše telo leži na tleh. Vzdigni se, nam na pomoč, reši nas zavoljo svoje milosrčnosti! Zborovodju, po »Lilije«, Korejevih sinov, pouk, pesem ljubezni. Iz srca mi vre lepa beseda, posvečujem svojo pesem kralju, moj jezik je pisalo brzopisca. Najlepši si med človeškimi sinovi, na tvojih ustnicah je razlita milina; zato te je Bog blagoslovil na veke. Opaši si meč okoli ledij, mogočni junak, svoj ponos in svojo krasoto! Srečno se vozi za vero in za pravičnost in tvoja desnica naj te uči čudovita dela! Tvoje puščice so ostre, ljudstva ti bodo pokorna, upadla bo srčnost sovražnikom kralja. Tvoj prestol, o Bog, je na vekov veke! Žezlo tvojega kraljestva je žezlo pravičnosti! Ljubiš pravičnost in sovražiš krivico, zato te je mazilil Bog, tvoj Bog, z oljem veselja, bolj kot vse tvoje vrstnike. Tvoja oblačila diše po miri, aloi in kasiji, iz slonokoščenih palač te razveseljuje brenkanje strun. Kraljevske hčere ti prihajajo naproti, kraljica stoji na tvoji desnici, okrašena z zlatom iz Ofira. Poslušaj, hči, glej in nagni svoje uho, pozabi svoje ljudstvo in hišo svojega očeta! In kralj si bo želel tvoje lepote: on je tvoj gospod; njemu se pokloni! Glej, tirsko ljudstvo prihaja z darovi, odličniki ljudstva se potegujejo za tvojo naklonjenost. Vsa krasna vstopa kraljeva hči, zlate tkanine so njena obleka. S pisanim oblačilom ogrnjeno peljejo h kralju, za njo vodijo k tebi device, njene družice. Spremijo jih z veseljem in radovanjem, stopijo v kraljevo palačo. Na mesto tvojih očetov bodo prišli tvoji sinovi; postavil jih boš za kneze po vsej zemlji. Spominjal se bom tvojega imena od roda do roda, in ljudstva te bodo slavila na vekov veke. Zborovodju, Korejevih sinov, po napevu za ženske glasove, pesem. Bog nam je zavetje in moč, kot pomočnik v stiskah se je dobro izkazal. Zato se ne bojimo, četudi se zemlja spremeni, se gore prevalé v sredino morja; naj hrumé in bučé njegove vode, naj se tresejo gore od njegovega zagona: z nami je Gospod nad vojskami, naše zavetje je Bog Jakobov. Reka s potoki razveseljuje božje mesto, ki je presveti šotor Najvišjega. Bog je v njegovi sredi, ne bo se majalo; Bog mu pomore ob prvem svitu. Narodi so hrumeli, kraljestva so se majala; zagrmel je s svojim glasom, ginila je zemlja. Z nami je Gospod nad vojskami, naše zavetje je Bog Jakobov. Pridite, poglejte Gospodova dela, kakšne čudovite reči je naredil na zemlji! Preprečuje vojne tja do konca zemlje, tre loke, lomi sulice in ščite sežiga z ognjem. »Odnehajte in spoznajte, da sem jaz Bog, vzvišen med narodi, vzvišen na zemlji!« Z nami je Gospod nad vojskami, naše zavetje je Bog Jakobov. Zborovodju, Korejevih sinov, psalm. Vsa ljudstva, ploskajte z rokami, vriskajte Bogu z veselim glasom! Zakaj Gospod je vzvišen, strašen, velik kralj nad vso zemljo. Ljudstva spravlja pod našo oblast in narode meče pod naše noge. Odbira nam našo dedino, slavo Jakobovo, ki ga ljubi. Bog se dviga med radostnimi vzkliki, Gospod se dviga med razleganjem trombe. Prepevajte Bogu, prepevajte; prepevajte našemu kralju, prepevajte! Zakaj Bog je kralj vse zemlje, pojte mu slavospev! Bog kraljuje nad narodi, Bog sedi na svojem svetem prestolu. Knezi ljudstev se zbirajo z ljudstvom Abrahamovega Boga. Zakaj božji so poglavarji zemlje: On je silno vzvišen. Pesem, psalm, Korejevih sinov. Velik je Gospod in vse hvale vreden, v mestu našega Boga. Njegova sveta gora, prekrasna višina, je veselje vse zemlje; gora Sion, vzvišeni vrh, je mesto velikega kralja. V njegovih utrdbah se je Bog izkazal kot varna obramba. Zakaj glej, kralji so se zbrali, prodirali skupaj. Brž, ko so mesto zagledali, so ostrmeli, se zmedli, se razbežali. Trepet jih je tam obšel, bolečina kakor porodnico, kakor če vzhodni veter tarsiške ladje razbije. Kakor smo slišali, tako smo videli v mestu Gospoda nad vojskami, v mestu našega Boga: Bog ga utrjuje na veke. Spominjamo se, o Bog, tvoje milosrčnosti sredi tvojega templja. Kakor tvoje ime, o Bog, tako tvoja hvala sega do koncev zemlje. Tvoja desnica je polna pravičnosti: naj se veseli Sionska gora, naj se radujejo Judova mesta zavoljo tvojih sodb. Preglejte in prehodite Sion, preštejte njegove stolpe! Opazujte njegove utrdbe, preletite njegove trdnjave, da boste mogli oznanjati prihodnjemu rodu: Tako velik je Bog, naš Bog na veke in vedno; on nas bo vodil! Zborovodju, Korejevih sinov, psalm. Čujte to, vsi narodi, poslušajte, vsi prebivalci sveta, nizki po rodu kakor visoki, bogatin in ubožec enako! Moja usta bodo govorila modrost, moje srce bo premišljevalo, kar je razumno. K modremu izreku bom nagnil svoje uho, ob glasu citer bom razodel svojo uganko. Zakaj bi se bal v dneh nesreče, ko me hudobija zalezovalcev obdaja; ljudje, ki se na svoje premoženje zanašajo in se s svojim obilnim bogastvom ponašajo? Saj nihče ne more sam sebe osvoboditi, ne more plačati Bogu cene za svojo rešitev: preveč stane osvoboditev duše, nikdar ni dovolj premoženja, da bi mogel večno dalje živeti in ne videti groba. Saj vidi, da modri umirajo, da enako gineva nespametnež in neumnež; drugim zapuščajo svoje bogastvo. Grobovi so njih domovi na veke, njih bivališča od roda do roda, četudi so pokrajine imenovali po svojih imenih. Zakaj človek v sijaju nima obstanka: podoben je živini, ki pogine. To je pot tistih, ki se nespametno na bogastvo zanašajo, to je konec njih, ki se te svoje usode veselé. Kakor ovce jih denejo v podzemlje, smrt jih bo pasla in pravični bodo gospodovali nad njimi. Njih podoba hitro izgine, podzemlje bo njih bivališče. Toda mojo dušo bo Bog rešil iz podzemlja, ker me bo k sebi vzel. Ne boj se, če kdo bogati, če raste premoženje njegove hiše: zakaj ob svoji smrti nič ne vzame s sabo in njegovo premoženje ne pojde dol z njim! Čeprav se je v življenju blagroval: »Hvalili te bodo, da si si privoščil,« bo šel v zbor svojih očetov, ki nikdar ne bodo gledali luči. Človek, ki živi v sijaju in tega ne premisli, je podoben živini, ki pogine. Psalm, Asafov. Gospod Bog je spregovoril in poklical zemljo od sončnega vzhoda do zahoda. S Siona, sijajne lepote, se je Bog zasvetil: naš Bog prihaja in ne molči. Užigajoč ogenj gre pred njim, nevihta divja krog njega. Kliče nebesa od zgoraj in zemljo, da bo sodil svoje ljudstvo: »Zberite mi moje svete, ki so z daritvijo sklenili mojo zavezo!« In nebesa oznanjajo njegovo pravičnost; zakaj Bog sam je sodnik. »Poslušaj, moje ljudstvo, govoril bom, o Izrael, zoper tebe bom pričal: Bog, tvoj Bog sem jaz. Zaradi tvojih daritev te ne grajam, saj tvoje žgalne daritve so vedno pred menoj. Ne jemljem iz tvoje hiše telička, ne kozlov iz tvojih čred. Zakaj moje so vse zveri v gozdovih, tisočere živali na mojih gorah. Poznam vse ptice pod nebom, in kar se giblje po polju, mi je znano. Ko bi bil lačen, bi ne govoril tebi: moj je namreč svet in kar ga napolnjuje. Mar jem meso volôv ali pijem kri kozlov? Daruj Bogu hvalno daritev in spolnjuj Najvišjemu svoje zaobljube! In kliči me ob dnevu stiske: rešil te bom, in me boš častil!« Grešniku pa Bog govori: »Kaj naštevaš moje zapovedi in jemlješ mojo zavezo v svoja usta? Ti, ki sovražiš strahovanje in si moje besede mečeš za hrbet! Če si videl tatu, si z njim tekel in s prešuštniki si se družil. Svoja usta si odpiral za hudobijo in tvoj jezik je spletal prevare. Sedel si in zoper svojega brata govoril, sina svoje matere zasramoval. To si delal in jaz bi naj molčal? Si mislil, da sem kakor ti? Grajam te in ti to stavim pred oči. Razumite to, vi, ki pozabljate Boga, da vas ne zagrabim in vas nihče ne reši! Kdor daruje hvalno daritev, me časti, in kdor prav ravna, mu pokažem božje zveličanje.« Zborovodju, psalm, Davidov, ko je prišel k njemu prerok Natan, potem ko je grešil z Betsabejo. Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši mojo pregreho! Popolnoma me operi moje krivde in mojega greha me očisti! Zakaj svojo pregreho priznavam in moj greh mi je vedno pred očmi. Zoper tebe samega sem grešil, in kar je hudo pred teboj, sem storil, da se skažeš pravičnega s svojim izrekom, brez graje v svoji sodbi. Glej, s krivdo sem se rodil in z grehom me je spočela moja mati. Glej, odkritosrčnosti se veseliš, in v notranjosti me učiš modrosti. Pokropi me s hizopom in bom očiščen, operi me in bolj kot sneg bom bel! Daj mi slišati radost in veselje, naj se vzradujejo kosti, ki si jih potrl! Obrni svoj obraz od mojih grehov in vse moje krivde izbriši! Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi! Ne zavrzi me izpred svojega obličja in svojega svetega duha mi ne odvzemi! Vrni mi veselje nad tvojim zveličanjem in duha velikodušnosti v meni utrdi. Učil bom hudobne tvojih potov in grešniki se k tebi spreobrnejo. Reši me kazni za prelito kri, o Bog, Bog, moj Zveličar; moj jezik naj se raduje tvoje pravičnosti! Gospod, odpri moje ustnice in moja usta bodo oznanjevala tvojo hvalo! Zakaj nad klavno daritvijo nimaš veselja in če bi ti dal žgalne daritve, bi jih ne maral. Moja daritev, o Bog, je skesan duh, skesanega in ponižnega srca, o Bog, ne zametuješ. Po svoji dobroti, o Gospod, izkaži milost Sionu, in pozidaj jeruzalemske zidove! Tedaj boš sprejemal prave daritve, jedilne in žgalne daritve, tedaj bodo na tvojem oltarju darovali žrtve. Zborovodju, pouk, Davidov, ko je prišel Edomec Doeg k Savlu ter mu naznanil in rekel: »David je prišel v Ahimelekovo hišo.« Kaj se hvališ s hudobijo, ti sramotni mogočnež? Ves čas snuješ pogubo; tvoj jezik je kot ostra britev, zvijačni slepar. Bolj ljubiš hudo kakor dobro, bolj laž kakor pošteno besedo; ljubiš vsako pogubno govorjenje, o ti jezik zvijačni! Zato te bo Bog uničil, za vedno te bo odstranil, izgnal te bo iz šotora in te iztrebil iz dežele živih. Pravični bodo videli in se bodo bali, se mu bodo posmehovali: »Glejte človeka, ki si ni vzel Boga za svojo obrambo, marveč se je zanašal na obilnost svojega bogastva, se ojačeval s svojimi zločini.« Jaz pa sem kakor zeleneča oljka v božji hiši, zaupam v božje usmiljenje na veke. Slavil te bom na veke, ker si to storil, upal bom v tvoje ime, ker je dobro, vpričo tvojih svetih. Zborovodju, po »Bolezen«, pouk, Davidov. Neumnež pravi v svojem srcu: »Ni Boga.« Izprijeni so, zoprne reči uganjajo; ni ga, ki bi delal dobro. Bog gleda iz nebes na človeške otroke, da bi videl, ali je kdo razumen in išče Boga. Vsi skupaj so zablodili, so se pokvarili, ni ga, ki bi delal dobro, ni ga niti enega. Ali se ne bodo spametovali hudodelci? Žro moje ljudstvo, kakor bi jedli kruh; Boga ne kličejo. Trepetali bodo od strahu tam, kjer ni vzroka za strah. Zakaj Bog raztrese kosti tvojih oblegovalcev, osramočeni bodo, ker jih je Bog zavrgel. O da bi prišla s Siona rešitev Izraelu! Ko bo Gospod obrnil usodo svojega ljudstva, se bo Jakob radoval in veselil se bo Izrael. Zborovodju, na strune, pouk, Davidov, ko so prišli Zifovci k Savlu in rekli: »Glej, David je pri nas skrit.« O Bog, reši me s svojim imenom, s svojo močjo vodi mojo pravdo! Sliši mojo molitev, o Bog, poslušaj besede mojih ust! Zakaj prevzetneži so se vzdignili zoper mene, nasilniki mi po življenju strežejo; Boga nimajo pred svojimi očmi. Glej, Bog mi pomaga, Gospod mi varuje življenje. Obrni hudo na moje nasprotnike, v svoji zvestobi jih uniči! Rad ti bom daroval, tvoje ime bom slavil, Gospod, ker je dobro. Zakaj iz vsake stiske me je rešil, moje sovražnike vidi moje oko potrte. Zborovodju, na strune, pouk, Davidov. O Bog, poslušaj mojo molitev, ne odteguj se moji prošnji, pazi name ter me usliši! V svojem strahu sem vznemirjen, zbegan zaradi glasu sovražnika, zaradi grešnikovega vika. Zakaj húdo mi prizadevajo, srdito me napadajo. Moje srce je zbegano v meni, smrtna bojazen me obhaja. Strah in trepet prihajata nadme in groza me prevzema. Pa pravim: O da bi imel peruti kot golob, odletel bi in počival! Glej, daleč bi pobegnil, ostal bi v puščavi; hitro bi si poiskal zavetje pred viharjem in nevihto. Razkropi jih, Gospod, razdeli jim jezike, zakaj vidim silovitost in prepir v mestu; podnevi in ponoči hodijo okrog po njegovem obzidju, sredi njega pa sta hudobija in nasilje. Zahrbtnost vlada v njegovi sredini, krivica in prevara se ne umakneta z njegovih ulic. Če bi me sovražnik sramotil, bi pač prenašal; če bi se moj nasprotnik vzdignil zoper mene, bi se pred njim skril. Toda bil si ti, tovariš moj, moj prijatelj in zaupnik, ki sva skupaj prisrčno občevala, v slovesnem zboru hodila v božji hiši. Smrt naj jih zaloti, živi naj se pogreznejo v kraljestvo mrtvih; zakaj hudobija vlada v njih bivališčih sredi med njimi. Jaz pa bom klical k Bogu, in Gospod me bo rešil. Zvečer, zjutraj in opoldne bom tožil in stokal, in slišal bo moj klic. Rešil mi bo v miru življenje pred napadalci; zakaj mnogo jih je zoper mene. Bog, ki kraljuje od vekov, bo slišal in jih ponižal, ker se ne spremené in se Boga ne bojé: vsak steguje svoje roke zoper svoje zaveznike, prelamlja pogodbo. Kot iz masla so njegova usta, njegovo srce pa je bojaželjno; mehkejši ko olje so njegovi govori, vendar so goli meči. »Preloži na Gospoda svojo skrb, on te bo podpiral: nikdar ne bo pripustil, da bi pravični omahnil!« In ti, o Bog, ti jih pahneš v jamo pogube; krvoločni in zvijačni ljudje ne doživé polovice svojih dni. Jaz upam v tebe, Gospod! Zborovodju, po »Nemi golob v daljini«, Davidova himna, ko so ga Filistejci v Getu prijeli. Usmili se me, Bog, ker me vznemirjajo, kar naprej me napadajo in stiskajo; moji sovražniki me vedno vznemirjajo, zakaj mnogo jih je, ki se bojujejo zoper mene. – Najvišji, ko me bo strah napadel, bom v tebe zaupal! V Boga, čigar obljubo slavim, v Boga zaupam, ne bom se bal: kaj mi more storiti meso? Ves dan me obrekujejo, vse njih misli so zoper mene. Shajajo se, prežé v zasedi, pazijo na moje stopinje, strežejo mi po življenju. Za krivico jim poplačaj, z jezo, o Bog, vrzi na tla ta ljudstva. Pota mojega begunstva so ti znana, moje solze so spravljene v tvojem mehu. Mar niso zapisane v tvoji knjigi? Tedaj se bodo nazaj obrnili moji sovražniki, kadar te bom klical; to dobro vem, da je z menoj Bog. V Boga, čigar obljubo slavim, v Boga zaupam, ne bom se bal: kaj mi more storiti človek? Dolgujem ti, o Bog, obljube, ki sem ti jih storil, opravil ti bom hvalne daritve, ker si smrti rešil moje življenje in padca moje noge, da bi še hodil pred Bogom, v luči živih. Zborovodju, po »Ne uničuj«, Davidova himna, ko je pred Savlom v votlino bežal. Usmili se me, Bog, usmili se me; ker se k tebi zateka moja duša, v senco tvojih peruti se zatekam, dokler vihar ne gre mimo. Kličem k Bogu, Najvišjemu, k Bogu, ki mi dobrote skazuje. Naj pošlje pomoč iz nebes in me reši, osramoti naj moje preganjalce; Bog naj pošlje svojo milost in zvestobo. Sredi med levi ležim, ki pohlepno žro človeške sinove; njih zobje so sulice in puščice, njihov jezik je oster meč. O Bog, pokaži se vzvišenega nad nebesa! Na vso zemljo razširi svoje veličastvo! Mrežo so nastavili mojim nogam, potlačili mojo dušo; pred menoj so jamo izkopali, naj sami padejo vanjo. Moje srce je pripravljeno, o Bog, pripravljeno je moje srce; pel in igral bom. Prebudi se, moja duša; prebudita se, harfa in citre! Budil bom jutranjo zarjo. Hvalil te bom med ljudstvi, Gospod, igral ti med narodi; zakaj velika do nebes je tvoja dobrota, do oblakov sega tvoja zvestoba. O Bog, pokaži se vzvišenega nad nebesa! Na vso zemljo razširi svoje veličastvo! Zborovodju, po »Ne uničuj«, Davidova himna. Ali res pravico delite, mogočniki, ali sodite prav, človeški sinovi? Nasprotno, že v srcu počenjate hudobije, vaše roke delijo krivice v deželi. Izpridili so se brezbožni od materinega naročja, blodijo in lažejo že od rojstva. Njih strup je podoben kačjemu strupu, strupu gluhega gada, ki si maši ušesa, da bi ne slišal glasu rotilcev, čarovnika, ki spretno omamlja. O Bog, potri jim zobe v njih ustih, kočnike levom zdrobi, Gospod! Izginejo naj ko voda, ki se razteče; ko mečejo svoje puščice, naj bodo kakor otopljene. Izginejo naj ko polž, ki se raztali, kot ženski splav, ki sonca ni videl. Preden vaši lonci začutijo trnov grm, ko je še zelen, naj ga ugrabi silovitost viharja. Pravični pa se bo veselil, ko bo videl maščevanje, noge si bo pral v hudobneževi krvi. In ljudje porekó: Zares je plačilo za pravičnega, zares, je Bog, ki sodi na zemlji. Zborovodju, po »Ne uničuj«, Davidova himna, ko je Savel poslal može, ki bi naj stražili hišo, da bi ga umorili. Reši me mojih sovražnikov, moj Bog, pred njimi, ki so se zoper mene uprli, me brani! Otmi me iz rok hudodelcev, krvolokov me reši! Zakaj, glej, na moje življenje prežé, mogočniki se zoper mene zarotujejo. Na meni ni zločina, ne greha, o Gospod, brez krivde na meni se stekajo in me napadajo. Zbudi se, hiti mi naproti in glej; zakaj ti, Gospod, Bog nad vojskami, si Izraelov Bog! Prebudi se, kaznuj vse predrzneže, ne usmili se nobenega izdajalca! Zvečer se vračajo, kot psi lajajo in se po mestu klatijo; glej, širokoustijo se; na njih ustnah so zasramovanja: »Kdo neki sliši?« A ti, Gospod, se jim smeješ, vse narode zasmehuješ. Moč moja, nate bom gledal; zakaj ti, o Bog, si moja obramba, moj Bog, moje usmiljenje. Bog mi naj pride na pomoč, naj stori, da bom zmago slavil nad sovražniki. O Bog, pobij jih, da ne bodo v spotiko mojemu ljudstvu, s svojo močjo jih pretresi in poderi, ti, naš ščit, o Gospod! Grešno govorjenje jim je v ustih in na ustnicah, naj se ujamejo v svojem napuhu, v kletvah in lažeh, ki jih govoré. Pokončaj jih v srdu, pokončaj, da jih ne bo več, da se spozna, da Bog gospoduje v Jakobu in tja do koncev zemlje. Zvečer se vračajo, kot psi lajajo in po mestu begajo; klatijo se za živežem; če se ne nasitijo, tulijo. Jaz pa bom pel o tvoji moči, zjutraj se radoval tvojega usmiljenja, ker si mi bil obramba in zavetišče ob dnevu stiske. Tebi, moč moja, bom igral; zakaj ti, o Bog, si moja obramba, moj Bog, moje usmiljenje. Zborovodju, po »Lilija postave«, himna, Davidova, za učenje; ko se je boril z Aramci iz Mezopotamije in z Aramci iz Sobe in se je Joab vrnil in pobil Edomce v Solni dolini, dvanajst tisoč mož. O Bog, zavrnil si nas, naše bojne vrste prebil, jezil si se: o, vzpostavi nas zopet! Pretresel si deželo, jo razklal; zaceli njene razpoke, ker se maje! Naložil si svojemu ljudstvu trdote, z omotičnim vinom si nas napojil. Njim, ki se te bojé, si dal zastavo, da bi bežali pred lokom; da se rešijo tvoji ljubljenci, pomagaj s svojo desnico in usliši nas! Bog je govoril v svojem svetišču: »Radoval se bom in razdelil Sihem in premeril Sokotsko dolino. Moja je Galaadska dežela, moja dežela Manase, Efraim je moja čelada, Juda moje žezlo, Moab mi je posoda za umivanje; na Edom položim svoje obuvalo, nad Filistejo se bom zmagoslavno radoval.« Kdo me popelje v utrjeno mesto, kdo me popelje tja v Edom? Mar ne ti, o Bog, ki si nas zavrgel, in nič več ne hodiš z našimi vojskami? Daj nam pomoč zoper sovražnika; zakaj ničeva je človeška podpora! Z Bogom bomo delali junaštva, on bo poteptal naše sovražnike. Zborovodju, na strune, Davidov. Sliši, o Bog, moje vpitje, pazi na mojo molitev! Od konca zemlje kličem k tebi, ko mi srce upada. Na skalo me boš vzdignil, dal mi pokoj. Saj si moja obramba, močen stolp zoper sovražnika. O da bi vedno prebival v tvojem šotoru, zatekal se pod varstvo tvojih peruti! Zakaj ti, o Bog, si slišal moje zaobljube, dal si mi dediščino častilcev tvojega imena. Kraljevim dnevom še prideni dneve življenja, njegova leta naj obsegajo mnogo rodov! Naj kraljuje na veke pred Bogom; pošlji milost in zvestobo, da ga bosta varovali! Tako bom vedno opeval tvoje ime in dan na dan opravljal svoje zaobljube. Zborovodju, za Idituna, psalm, Davidov. Le v Bogu počiva moja duša, od njega mi pride pomoč. Le on je moja skala in moja rešitev, moja obramba: nikakor ne omahnem. Doklej se boste zaganjali v človeka, ga vsi podirali kot nagnjeno steno, kot razpadajoč zid? Zares me mislijo pahniti z mojega vzvišenega mesta, laž jim je veselje; z usti blagoslavljajo, v srcu pa preklinjajo. Le v Bogu počivaj, moja duša, od njega pride, kar upam! Le on je moja skala in moja rešitev, moja obramba: ne omahnem. Pri Bogu je moja rešitev in moja slava, skala moje moči: moje zavetje je v Bogu. Upaj vanj vsekdar, o ljudstvo, pred njim izlivajte svoja srca: Bog nam je zavetje! Le dih so preprosti ljudje, prevarljivi so visoki gospodje: na tehtnici šinejo kvišku, lažji so kot dih vsi skupaj. Ne zaupajte nasilju in ne bahajte se nečimrno z ropom; če raste bogastvo, ne navezujte nanj srca! Eno je Bog govoril, to dvoje sem slišal: »Božja je moč, in tvoja, o Gospod, je milost; ti povrneš vsakemu po njegovem delu.« Psalm, Davidov, ko je bil v Judovi puščavi. O Bog, moj Bog si, v skrbeh te iščem; po tebi žeja mojo dušo, po tebi koprni moje telo, kakor suha in žejna dežela brez vode. Hočem te premišljevati v svetišču, da vidim tvojo moč in tvoje veličastvo. Zakaj boljša je tvoja milost ko življenje, moje ustne te bodo slavile. Tako te bom hvalil v svojem življenju, v tvojem imenu bom dvigal svoje roke. Moja duša se bo nasičevala kakor z mastjo in tolščo, moja usta te bodo hvalila z radostnimi ustnicami; ko se te bom spominjal na svojem ležišču, bom v nočnih stražah o tebi premišljeval. Zakaj moj pomočnik si postal, radujem se v senci tvojih peruti. Moja duša se tebe drži, tvoja desnica me podpira. Kateri pa mi strežejo po življenju, pojdejo v globočine zemlje. Izročeni bodo oblasti meča, plen šakalov bodo postali. Kralj pa se bo veselil v Bogu, vsak, ki prisega pri njem, bo slovel; zakaj zamašila se bodo usta lažnikom. Zborovodju, psalm, Davidov. Sliši, o Bog, moj glas, ko tožim, obvaruj moje življenje sovražnikovega strahu! Obrani me zbora zlobnih, hrupa hudodelcev, ki svoje jezike brusijo kot meče, streljajo strupene besede kot puščice, da bi iz skrivališč zadeli nedolžnega, ga zadeli nenadoma in brez strahu! Trdno se odločajo za hudobno reč, zarotujejo se, kako bi na skrivnem nastavili zanke, govoré: »Kdo nas bo videl?« Snujejo zločine, skrivajo zasnovane naklepe in slehernega misel in srce sta brezdanja. A Bog jih s puščicami zadene, nenadoma so pokriti z ranami; ugonablja jih njih lastni jezik, vsi, ki jih vidijo, majejo z glavo. In vsi se bojijo in oznanjajo božje delo, in preudarjajo njegova dejanja. Pravični se veseli v Gospodu in se zateka k njemu; in ponašajo se vsi, ki so pravega srca. Zborovodju, psalm, Davidov, pesem. Tebi, o Bog, gre hvalospev na Sionu, naj se spolni zaobljuba tebi, ki uslišuješ prošnje. K tebi prihaja sleherni smrtnik zaradi pregreškov. Težijo nas naše krivde: ti jih odpuščaš. Blagor mu, kogar izvoliš in sprejmeš: prebiva v tvojih dvorih. Nasičujemo se z dobrotami tvoje hiše, s svetostjo tvojega templja. S čudovitimi znamenji pravičnosti nas uslišuješ, o Bog, naš Zveličar, ti, upanje vse zemlje in daljnih morij, ki s svojo silo gore utrjuješ, se z močjo opasuješ, miriš šumenje morja, šum njegovih valov in hrup narodov. Prebivalci koncev zemlje se bojé zaradi tvojih znamenj; skrajni vzhod in zahod napolnjuješ z veseljem. Obiskal si zemljo in jo napojil, zelo si jo obogatil. Božji potok se je napolnil z vodo, pripravil si jim žito; tako si jo namreč pripravil: njene brazde si napojil, njene grude poravnal, jo z deževjem zrahljal, blagoslovil njeno brstje. S svojo dobrotljivostjo si ovenčal leto, tvoje steze kapljajo rodovitnost. Bujni so pašniki v puščavi, griči se opasujejo z radostjo. Livade se oblačijo s čredami, doline se ogrinjajo z žitom: vse vriska in poje. Zborovodju, pesem, psalm. Vriskajte Bogu vse dežele, opevajte slavo njegovega imena, dajajte mu krasno hvalo! Recite Bogu: »Kako čudovita so tvoja dela! Zaradi tvoje velike moči se ti dobrikajo tvoji sovražniki. Vsa zemlja naj se ti klanja in ti prepeva, naj tvoje ime opeva.« Pridite in poglejte božja dela: čudovite reči je storil za človeške otroke! Morje je spremenil v suho zemljo, peš so prekoračili reko: zato se ga veselimo! S svojo močjo gospoduje na veke, njegove oči gledajo na narode: naj se uporniki ne povišujejo. Slavite, narodi, našega Boga, razglašajte njegovo hvalo. Dal je naši duši življenje, ni dovolil, da bi se nam noga spotaknila. Da, preskušal si nas, o Bog, z ognjem nas skušal, kakor se skuša srebro. Pripeljal si nas v zanko, nam težko breme naložil na ledja; dovolil si ljudem, da so hodili po naših glavah, šli smo skozi ogenj in vodo, a naklonil si nam olajšavo. Stopil bom v tvojo hišo z žgalnimi darovi, ti spolnil svoje zaobljube, ki so jih izrekle moje ustne in so jih v moji stiski obljubila moja usta. Žgalne darove tolstih ovac z maščobo ovnov ti bom daroval, daroval ti bom vole s kozliči. Pridite, čujte vsi, ki se Boga bojite, in bom povedal, kaj vse je storil moji duši! Vpil sem k njemu s svojimi usti in ga hvalil s svojim jezikom. Da sem nameraval hudobijo v svojem srcu, bi me Gospod ne bil uslišal. Ali Bog je uslišal, se ozrl na glas moje prošnje. Hvaljen bodi Bog, ki ni zavrgel moje prošnje in mi ni odtegnil svojega usmiljenja! Zborovodju, na strune, psalm, pesem. Bog naj se nas usmili in naj nas blagoslovi, razjasni naj svoj obraz nad nami, da na zemlji spoznajo njegovo pot, med vsemi narodi njegovo zveličanje! Slavé naj te ljudstva, o Bog, slavé naj te vsa ljudstva. Veselé in radujejo naj se narodi, ker vladaš ljudstva po pravici in narode na zemlji vodiš. Slavé naj te ljudstva, o Bog, slavé naj te vsa ljudstva. Zemlja je dala svoj sad: blagoslovil nas je Bog, naš Bog. Naj nas blagoslovi Bog in naj se ga bojé vsi konci zemlje. Zborovodju, Davidov, psalm, pesem. Vzdigne se Bog in razkropé se njegovi sovražniki; kateri ga črtijo, bežé izpred njegovega obličja. Kakor se razprši dim, se razpršijo, kakor se stopi vosek pred ognjem, tako grešniki preminejo pred Bogom. Pravični pa se veselé, vriskajo pred božjim obličjem in se naslajajo v radosti. Pojte Bogu, igrajte njegovemu imenu: utrite pot zanj, ki se pelje skozi puščavo, ime mu je Gospod: vriskajte pred njim! Oče sirotam in varuh vdovam je Bog v svojem svetem bivališču. Bog pripravlja dom zapuščenim, pelje ujetnike v srečo; samo uporniki ostanejo v suhi deželi. O Bog, ko si hodil pred svojim ljudstvom, ko si stopal skozi puščavo, se je zemlja tresla, so se tudi nebesa topila pred Bogom, Sinaj je trepetal pred Bogom, Izraelovim Bogom. Obilen dež si poslal, o Bog, na svojo dedino, ko je bila izčrpana, si jo okrepčal. Tvoja čreda je v njej prebivala, o Bog, ubožcu si jo pripravil v svoji dobroti. Gospod izreka besedo, znanilk veselja je velika množica: »Kralji z vojskami bežé, bežé, hišni prebivalci si plen delé. Ko ste počivali med stajami čred, so se golobove peruti lesketale od srebra in njegovo perje od rumenega zlata. Ko je Vsemogočni razprševal tam kralje, je padel sneg na Selmonu.« Basanske gore so visoke gore; basanske gore so strme gore: zakaj se zavidno ozirate, strme gore, na goro, na kateri je Bog želel prebivati, da, na kateri bo Gospod vedno prebival? Božjih vozov je nešteto, tisoč in tisoč: Gospod je s Sinaja prišel v svetišče. Šel si na višavo, s seboj peljal ujetnike, prejel si v dar ljudi, tudi nje, ki nočejo prebivati pri Gospodu Bogu. Slavljen bodi Gospod, iz dneva v dan! Naša bremena nosi, Bog naše rešitve! Naš Bog je Bog, ki rešuje, Gospod Bog daje rešitev iz smrti. Resnično, Bog razbije glave svojim sovražnikom, lasato teme njemu, ki hodi v svojih pregrehah. Gospod je rekel: »Iz Basana jih nazaj pripeljem, nazaj pripeljem iz globočine morja, da v krvi pomočiš svojo nogo, da imajo jeziki tvojih psov svoj delež na sovražnikih.« Gledajo tvoj vhod, o Bog, vhod mojega Boga, mojega kralja, v svetišče: spredaj gredo pevci, zadnji so citraši, sredi deklice bijó na bobnice. »V slovesnih zborih slavite Boga, Gospoda, vi, Izraelovi potomci!« Tam je Benjamin, najmlajši, ki hodi pred njimi, tam so Judovi knezi s svojimi trumami, Zabulonovi knezi, Neftalijevi knezi. Izkaži, o Bog, svojo moč, moč, o Bog, ki delaš za nas! Zaradi tvojega templja, ki je v Jeruzalemu, naj ti kralji prinašajo darila. Zagrozi zverini v trstju, čredi bikov s teleti ljudstev! Naj se poklonijo s ploščami srebra: razkropi narode, ki jih vojskovanje veseli! Naj pridejo velikaši iz Egipta, Etiopija naj k Bogu proži svoje roke. Kraljestva zemlje, pojte Bogu, igrajte Gospodu, ki se pelje po nebesih, starodavnih nebesih! Glej, oglaša se Bog z mogočnim glasom: »Priznajte božjo moč!« Nad Izraelom je njegovo veličastvo, njegova moč v oblakih. Strašen je Bog iz svojega svetišča, Izraelov Bog; on daje moč in silo svojemu ljudstvu. Slavljen bodi Bog! Zborovodju, po »Lilije«, Davidov. Reši me, o Bog; zakaj vode so mi prišle do grla! Pogrezam se v globoko blato, ni mesta, kamor bi nogo postavil; zašel sem v globino vodá in valovi me zagrinjajo. Utrudil sem se z vpitjem, hripavo je moje grlo; oči mi pešajo, ko čakam svojega Boga. Več jih je ko las na moji glavi, ki me sovražijo brez vzroka, bolj so močni ko moje kosti, ki mi krivično nasprotujejo: mar naj vrnem, česar nisem ugrabil? O Bog, ti veš za mojo nespamet in moje pregrehe ti niso prikrite. Naj ne bodo zaradi mene osramočeni, ki upajo vate, o Gospod, Gospod nad vojskami! Naj ne zardé zaradi mene, ki te iščejo, o Izraelov Bog. Ker zaradi tebe sem prenašal zasramovanje, sramota je pokrila moje obličje. Tujec sem postal svojim bratom, odtujen sinovom svoje matere. Zakaj gorečnost za tvojo hišo me razjeda, sramotenje tvojih sramotilcev me je zadelo. S postom sem pokoril svojo dušo, pa se mi je obrnilo v zasramovanje. Nadel sem raševino za obleko, pa sem jim bil v zasmeh. Govoričijo zoper mene, ki posedajo pri vratih, sramotijo me vinski pivci. Jaz pa molim k tebi, Gospod, ob času milosti, o Bog; usliši me po svoji veliki dobroti, po svoji zvesti pomoči! Potegni me iz blata, da se ne pogreznem, reši me mojih sovražnikov, in iz globin vodá! Naj me valovi vodá ne zagrnejo, naj me globina ne pogoltne, naj brezno ne zapre svojega žrela nad mano. Usliši me, Gospod, ker je tvoja milost dobrotljiva, po obilnosti svojega usmiljenja se ozri name! Ne skrivaj svojega obličja pred svojim hlapcem; hitro me usliši, ker sem v stiski! Približaj se moji duši, odreši jo; zaradi mojih sovražnikov me osvobodi! Ti veš, kako me zasramujejo, sramoté, mi jemljejo čast, pred tvojimi očmi so vsi moji zatiralci. Zasramovanje mi je strlo srce, onemogel sem; pričakoval sem sočutja, a ga ni bilo, tolažnikov, a jih nisem našel. V jed so mi dali žolča, v moji žeji so me napajali s kisom. Njih miza jim bodi v zanko in v past prijateljem! Njih oči naj otemné, da ne bodo videli, stori, da bodo njih ledja vedno majáva. Izlij nanje svojo nevoljo, ogenj tvoje jeze naj jih zgrabi. Njih bivališče naj bo opustošeno, v njih šotorih naj nihče ne prebiva. Zakaj njega, ki si ga ti udaril, so preganjali, in bolečino njega, ki si ga ti ranil, so še večali. Pridevaj krivdo k njihovi krivdi, naj ne veljajo za pravične pri tebi. Naj se izbrišejo iz knjige živih, naj ne bodo zapisani s pravičnimi. Jaz pa sem beden in trpeč; tvoja pomoč, o Bog, naj me varuje. Hvalil bom ime Boga s pesmijo, poveličeval ga z zahvalo. To bo Bogu bolj všeč ko žrtev vola, bolj ko junca z rogovi in parklji. Glejte, ponižni, in veselite se, naj oživi vaše srce, ki iščete Boga! Zakaj Gospod sliši ubožce, svojih jetnikov ne prezira. Naj ga hvalijo nebesa in zemlja, morja in kar se v njih giblje. Zakaj Bog bo rešil Sion in pozidal Judova mesta: in bivali bodo tam in ga imeli v lasti; zarod njegovih služabnikov ga bo podedoval, v njem bodo prebivali, kateri ljubijo njegovo ime. Zborovodju, Davidov, za spomin. Naj ti bo všeč, o Bog, da me rešiš, Gospod, hiti mi pomagat! Naj bodo osramočeni in naj zardé, ki mi strežejo po življenju. Naj se umaknejo in osramoté, ki se veselijo moje nesreče. Naj odstopijo s sramoto pokriti, ki mi pravijo: »Ahà, ahà!« Radujejo in veselé naj se v tebi vsi, ki te iščejo; naj vedno govoré: »Poveličan bodi Bog,« ki želijo tvojo pomoč. Jaz pa sem beden in ubožen, o Bog, pomagaj mi! Ti si moj pomočnik in moj rešitelj; Gospod, nikar se ne mudi! K tebi, Gospod, se zatekam: naj ne bom osramočen na veke. Po svoji pravičnosti me reši in osvobodi, nagni k meni svoje uho in me reši! Bodi mi zavetna skala, utrjen grad, da me rešiš: zakaj ti si moja skala in moj grad! Moj Bog, iztrgaj me iz roke krivičnika, iz pesti hudobneža in zatiralca! Zakaj ti si moje upanje, moj Bog, moje zaupanje, Gospod, od moje mladosti. Nate sem se opiral od rojstva, od naročja moje matere si bil moj varuh: vedno sem upal vate. Kakor čudo sem se mnogim zdel, ker si mi ti bil mogočen pomočnik. Moja usta so polna tvoje hvale, ves dan tvoje slave. Ne zavrzi me na stare dni, ko mi pešajo moči, me ne zapusti! Zakaj moji sovražniki govoré o meni, prežijo name in se posvetujejo, govoreč: »Bog ga je zapustil; podite ga in ga zgrabite, ni ga, ki bi ga rešil!« O Bog, ne bodi daleč od mene, moj Bog, hiti mi pomagat! Osramočeni naj izginejo nasprotniki mojega življenja: naj jih pokrijeta osramočenje in sramota, ki mi želé nesrečo. Jaz pa bom vedno upal, vsak dan bom množil tvojo hvalo. Moja usta bodo oznanjala tvojo pravičnost, ves dan tvojo pomoč: saj ji ne vem mere. Razlagal bom božjo moč, Gospod, slavil bom tvojo, samo tebi lastno pravičnost. O Bog, učil si me od moje mladosti in dosihmal oznanjam tvoja čuda. Tudi v starosti in osivelosti, o Bog, me ne zapusti, da oznanim tvojo roko temu rodu, tvojo moč vsem, ki še pridejo, in tvojo pravičnost, o Bog, ki sega do nebes, s katero si izvršil tako velike reči: o Bog, kdo ti je enak? Naložil si mi mnoge in hude stiske: zopet me oživiš in iz globin zemlje me zopet dvigneš. Povečaj moj ugled, znova me potolaži! Jaz pa bom na harfo slavil tvojo zvestobo, o Bog, igral ti na citre, Izraelov Sveti. Vriskale bodo moje ustne, ko ti bom prepeval, in moja duša, ki si jo rešil. Tudi moj jezik bo ves dan oznanjal tvojo pravičnost, ker so osramočeni in z rdečico obliti, ki mi želé nesrečo. Salomonov. O Bog, daj kralju svoje sodstvo in kraljevemu sinu svojo pravičnost! Naj pravično vlada tvoje ljudstvo in tvoje ponižne po pravici. Gore, prinesite ljudstvu mir in griči pravičnost. Ščitil bo ponižne med ljudstvom, pomagal sinovom ubožcev in zdrobil zatiralca. Dolgo bo živel ko sonce, kakor luna od roda do roda. Prihajal bo kakor dež na travo, kakor plohe, ki namakajo zemljo. V njegovih dneh bo cvetela pravičnost in obilnost miru, dokler ne ugasne luna. Gospodoval bo od morja do morja, od veletoka do koncev zemlje. Pred njim se bodo pripogibali njegovi sovražniki, njegovi nasprotniki bodo lizali prah. Kralji iz Tarsa in z otokov bodo dajali darila, kralji Arabcev in iz Sabe bodo prinašali darove. Vsi kralji se mu bodo klanjali, vsi narodi mu bodo služili. Zakaj rešil bo ubožca, ki vpije k njemu, in bednega, ki nima pomočnika. Usmilil se bo slabotnega siromaka, rešil bo življenje ubožcem. Krivice in nasilja jih bo osvobodil, njih kri bo pred njim dragocena. Zato bo živel, in dajali mu bodo arabskega zlata, zanj bodo neprestano molili in ga vedno blagoslavljali. V deželi bo obilica žita; visoko na gorah bo šumel ko Libanon njegov sad; in cveteli bodo prebivalci po mestih ko trava na zemlji. Njegovo ime bo blagoslovljeno na veke; njegovo ime bo ostalo, dokler bo sijalo sonce. V njem bodo blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji, vsi narodi ga bodo blagrovali. Hvaljen bodi Gospod, Izraelov Bog, ki edini dela čudeže, hvaljeno bodi njegovo veličastno ime na veke, njegove slave bodi polna vsa zemlja! Amen, amen! Konec je molitev Jesejevega sina Davida. Psalm, Asafov. Kako dober je Bog pravičnim, njim, ki so čistega srca! Moje noge pa so se skoraj spotaknile, malodane spodrsnili so moji koraki, ker sem hudobneže zavidal, ko sem srečo grešnikov opazoval. Nimajo nikakega trpljenja, zdravo in tolsto je njihovo telo; v težavah smrtnikov ne živijo in jih nadloge ne bičajo kot sicer ljudi. Zato jih napuh obdaja kot ogrlica, oblačijo se z nasiljem kakor z obleko. Iz tolstega srca izhaja njih krivica, prodirajo muhavosti duha. Rogajo se in govoré zlobno, zviška grozé z zatiranjem. S svojimi usti napadajo nebesa, njih jezik obletava zemljo. Zato se moje ljudstvo k njim obrača in si srkajo obilno vodo. In govoré: »Kako neki Bog vé, mar je vednost pri Najvišjem?« Glej, takšni so grešniki, vedno si brezskrbno večajo moč. Ali sem torej zastonj čuval svoje srce čisto in si v nedolžnosti umival roke? Saj ves čas trpim nadloge, vsak dan imam svojo pokoro. Če bi mislil: »Govoril bom kakor oni,« bi se izneveril rodu tvojih sinov. Premišljeval sem torej, da bi to doumel, pa se mi je zdelo težavno, dokler nisem vstopil v božje svetišče in pazil na njih konec. Zares, na spolzko pot jih postavljaš, strmoglavljaš jih v pogubo. Kako bodo v hipu padli, konec jih bo, z veliko grozo bodo izginili! Kakor kdo zavrže sanje, ko se zbudi, tako zavržeš njih privide, ko se dvigneš, Gospod. Ko je bil moj duh zagrenjen in se mi je razburjalo srce, sem bil nespameten in nisem razumel: bil sem kot žival pred teboj. A jaz bom vedno s teboj, prijel si me za desno roko; s svojim nasvetom me boš vodil, sprejel me boš končno v slavo. Kdo mi je v nebesih razen tebe? In če sem s teboj, me ne veseli zemlja. Meso in srce mi gineva, skala mojega srca, moj delež je Bog na veke. Zakaj glej, kateri odstopijo od tebe, se pogubé, uničil boš vse, ki so ti nezvesti. Meni pa je dobro, da sem blizu Boga, da svoje zavetje stavim v Gospoda Boga. Oznanjal bom vsa tvoja dela ob vratih sionske hčere. Pouk, Asafov. Zakaj, o Bog, si nas do kraja zavrgel, zakaj se razvnema tvoja jeza zoper ovce tvoje paše? Spomni se svoje občine, ki si jo zdavnaj ustanovil, rodu, ki si ga sebi v last odkupil, Sionske gore, kjer si prestol postavil! Nameri svoje korake k večnim razvalinam: sovražnik je v svetišču vse opustošil! Tvoji nasprotniki so rjuli na kraju tvojega zbirališča, postavili so svoje zastave kot zmagoslavno znamenje. Podobni njim, ki v gostem gozdu vihtijo sekiro, so s sekiro in kladivom razbijali njegova vrata. Tvoje svetišče so sežgali, do tal oskrunili bivališče tvojega imena. Rekli so v svojem srcu: »Uničimo jih hkrati; sežgite vsa božja svetišča v deželi!« Ne vidimo več svojih znamenj, ni preroka; ni ga med nami, ki bi vedel, doklej. Doklej, o Bog, se bo sovražnik rogal? Bo li nasprotnik vedno tvoje ime preklinjal? Zakaj odteguješ svojo roko in desnico v svojih nedrih zadržuješ? In vendar, Bog je moj kralj oddavnaj, on izvršuje rešitev v deželi. Ti si razklal morje s svojo močjo, razbil si zmajem v vodah glave. Ti si leviatanu glave raztreščil, dal ga v jed morskim pošastim. Ti si odprl studence in potoke, ti si posušil obilne reke. Tvoj je dan in tvoja je noč, ti si pritrdil luno in sonce. Ti si določil zemlji vse meje; poletje in zimo si ti naredil. Spomni se, Gospod, kako te je sovražnik žalil, kako je neumno ljudstvo preklinjalo tvoje ime! Ne dajaj jastrebu življenja svoje grlice: ne pozabljaj življenja svojih ubožcev za vedno! Ozri se na svojo zavezo, ker so zakotja dežele in polja polna nasilja! Naj se ponižni ne vrača osramočen: naj ubožec in siromak hvalita tvoje ime. Vstani, o Bog, vodi svojo pravdo; spomni se zasramovanja, ki ti ga neumnež prizadeva vsak dan! Ne pozabljaj krika svojih nasprotnikov, hrupa tvojih sovražnikov, ki se stalno dviga! Zborovodju, po »Ne uničuj«, psalm, Asafov, pesem. Slavimo te, Gospod, slavimo in hvalimo tvoje ime, oznanjamo tvoja čuda. »Ko določim čas, bom po pravici sodil. Čeprav se maje zemlja z vsemi svojimi prebivalci; jaz sem utrdil njene stebre. Prevzetnim pravim: ‚Ne prevzetujte!‘ in brezbožnim: ‚Ne dvigajte roga!‘ Ne dvigajte svojega roga proti Najvišjemu, ne govorite drzno proti Bogu!« Zakaj ne od vzhoda ne od zahoda ne od puščave ne od gorovja: marveč Bog je sodnik: tega poniža, onega poviša. Zakaj v Gospodovih rokah je kelih, ki se peni od vina, z dišavami mešanega: iz njega daje piti; srkali ga bodo do gošče, pili vsi brezbožneži na zemlji. Jaz pa bom vriskal na veke, igral Jakobovemu Bogu. Rogove brezbožnežev bom polomil, rog pravičnega pa bo povišan. Zborovodju, na strune, psalm, Asafov, pesem. Zaslovel je Bog v Judeji, v Izraelu je njegovo ime veliko; v Salemu je njegov šotor, njegovo prebivališče na Sionu. Ondi je potrl bliske loka, ščit in meč in orožje. Prišel si, mogočni, v luči blesteč, z vekovitih gorá. Pogumni junaki so oplenjeni, pogreznili so se v svoje spanje, roke so onemogle vsem korenjakom. Od tvoje grožnje, Jakobov Bog, so otrpnili vozovi in konji. Strašen si, kdo se ti bo ustavljal, spričo tvoje silne jeze? Z neba si dal slišati sodbo: zemlja se je prestrašila in utihnila, ko je Bog vstal k sodbi, da reši vse ponižane na zemlji. Togota Edomcev te bo slavila, in ostanki Emata ti bodo obhajali praznik. Delajte zaobljube in jih spolnjujte Gospodu, svojemu Bogu, vsi okrog njega naj prinašajo darove Strašnemu, njemu, ki brzda prevzetnost knezov, ki je strašen kraljem na zemlji! Zborovodju, za Idituna, Asafov, psalm. Moj glas se dviga k Bogu, moj glas se dviga k Bogu, da bi me slišal; ob dnevu svoje stiske iščem Gospoda. Moja roka se ponoči neutrudno steguje, moja duša odklanja tolažbo. Ko se spomnim Boga, vzdihujem, ko premišljujem, moj duh gine. Budne mi držiš oči; zbegan sem, da ne morem govoriti. Starodavne dni preudarjam, nekdanjih let se spominjam; premišljujem ponoči v svojem srcu, razmišljam in moj duh preiskuje: »Ali bo Bog na veke zametal, ne bo več milostljiv? Ali bo njegova milost pri kraju za vedno, bo li konec njegovi obljubi za vse rodove? Ali je Bog pozabil biti usmiljen, ali je v jezi zaprl svoje usmiljenje?« In pravim: »To je moja bolečina, da se je desnica Najvišjega spremenila.« Spominjam se Gospodovih del, da, spominjam se tvojih starodavnih čudežev. Premišljujem vsa tvoja dela, preudarjam tvoja dejanja. O Bog, tvoja pot je sveta, kateri bog je velik kakor naš Bog? Ti si Bog, ki delaš čudeže, pokazal si med ljudstvi svojo moč. S svojo roko si odrešil svoje ljudstvo, Jakobove in Jožefove sinove. Videle so te vode, o Bog, videle so te vode, se tresle in trepetale so morske globine. Oblaki so lili vode, iz oblakov je grmelo in tvoje puščice so švigale. Tvoj grom je bobnel v viharju, bliski so razsvetljevali svet: trepetala in tresla se je zemlja. Skozi morje je šla tvoja pot, tvoja steza skozi velike vode, pa se niso poznali tvoji sledovi. Kakor čredo si vodil svoje ljudstvo po Mojzesovi in Aronovi roki. Pouk, Asafov. Poslušaj, ljudstvo moje, moj nauk, nagnite svoja ušesa k besedam mojih ust! Odprl bom svoja usta za modre izreke, oznanil bom skrivnosti starodavne dobe. Kar smo čuli in zvedeli, kar so nam naši očetje pripovedovali, ne bomo prikrivali njih sinovom; pripovedovali bomo prihodnjemu rodu o Gospodovih slavnih delih in o njegovi moči in o čudežih, ki jih je storil. Postavil je namreč v Jakobu zapoved, dal je postavo v Izraelu. Naročil je našim očetom, naj oznanjajo svojim sinovom, da to spozna prihodnji rod, sinovi, ki se bodo rodili; da bodo vstali in pripovedovali svojim sinovom, naj zaupajo v Boga, naj ne pozabijo Gospodovih del, marveč naj spolnjujejo njegove ukaze; naj ne postanejo, kakor njih očetje, uporen in trmast rod, rod, ki ni imel pravega srca in ne Bogu zvestega duha. Efraimovi sinovi, lokostrelci, so se umaknili ob dnevu bitke. Niso držali božje zaveze, niso hoteli živeti po njegovi postavi; pozabili so na njegova dela, na njegove čudeže, ki jim jih je pokazal: pred njih očeti je delal čudeže v egiptovski deželi, na taniškem polju. Razklal je morje in jih prepeljal, vode je postavil ko jez; vodil jih je podnevi z oblakom in vso noč z ognjeno svetlobo; razklal je skale v puščavi, jih obilno napojil kakor s tokovi; izvabil je iz pečine potoke, voda je tekla kot reka. Toda še naprej so zoper njega grešili in žalili Najvišjega v pustinji. Skušali so Boga v svojih srcih, ko so terjali jed po svoji poželjivosti. Govorili so zoper Boga, rekli so: »Bo li mogel Bog pogrniti mizo v puščavi? Res, udaril je skalo in vode so pritekle in potoki so se udrli; ali pa bo mogel dati tudi kruha ali pripraviti mesa svojemu ljudstvu?« Ko je to slišal Gospod, se je razsrdil, ogenj je vzplamtel zoper Jakoba, jeza je vzkipela zoper Izraela, ker niso verovali v Boga, ne upali v njegovo pomoč. Vendar je zapovedal oblakom zgoraj, odprl je nebeška vrata in dežil je nanje mano za jed, podelil jim je nebeški kruh. Človek je jedel kruh močnih: poslal jim je brašna do sitega. Zbudil je vzhodnik na nebu, s svojo močjo je dvignil jug; dežil je nanje toliko mesa, kot je prahu, toliko krilatih ptic, kakor je peska ob morju. Padale so v njih tabor, okoli njihovih šotorov. Jedli so in se zelo nasitili, izpolnil jim je njih poželenje; še niso utešili svojega poželenja, njih jed je bila še v njih ustih, ko je božja jeza vzkipela zoper nje. In pomoril je njih veljake in Izraelove mladeniče pobil. A vendar so grešili še dalje, njegovim čudežem niso verovali. Zato je hitro naredil konec njih dnevom, njih letom z naglim poginom. Ko jih je pobijal, so ga iskali, obrnili so se, zopet iskali Boga. Spominjali so se, da je Bog njihova skala, Bog, Najvišji, njihov rešitelj. Toda varali so ga s svojimi usti, lagali mu s svojim jezikom, njih srce ni bilo odkritosrčno do njega, niso bili zvesti v njegovi zavezi. On pa jim je usmiljen odpuščal krivdo in jih ni uničeval, pogosto je zadržal svojo jezo in vsega svojega srda ni izlil. Spomnil se je, da so meso, dih, ki odhaja in se ne vrača. Kolikokrat so ga izzivali v puščavi, ga žalostili v samoti! Še in še so skušali Boga, Svetega Izraelovega dražili. Niso se spomnili njegove roke, dneva, ko jih je rešil nasprotnika, ko je delal svoja znamenja v Egiptu, svoja čuda na taniškem polju: v kri je spremenil njih reke, njih potoke, da bi ne pili; poslal je nadnje muhe, ki so jih grizle, žabe, ki so jih nadlegovale; dal je murnu njih sadež, kobilici sad njih truda; njihove vinograde je udaril s točo, njihove murve s slano; izročil je toči njih živino, njihove črede bliskom. Poslal je nadnje ogenj svoje jeze, gnev, togoto in stisko: krdelo služabnikov nesreče. Odprl je pot svoji jezi: ni jih ubranil smrti, njih življenje je izročil kugi. Udaril je vse prvorojeno v Egiptu, njih prvorojence v Kamovih šotorih: potem je izpeljal kakor ovce svoje ljudstvo, peljal jih je kakor čredo v puščavi; vodil jih je varno, da se niso bali, njihove sovražnike pa je pokrilo morje; pripeljal jih je v svojo sveto deželo, h goram, ki jih je pridobila njegova desnica; pred njimi je izgnal narode in jim z žrebom razdelil dediščino; v njihovih šotorih je nastanil rodove Izraelove. Vendar so skušali in izzivali Boga, Najvišjega, in se niso držali njegovih zapovedi; odpadli so in se izneverili kakor njih očetje, zablodili so kakor prevarljiv lok; dražili so ga k jezi s svojimi višinami, vzbujali njegovo ljubosumnost s svojimi maliki. Bog je to slišal in se razvnel v togoti ter odločno zavrgel Izraela; zapustil je prebivališče v Silu, šotor, kjer je prebival med ljudmi. Izročil je svojo moč v sužnost, svojo slavo sovražniku v roke; izročil je svoje ljudstvo meču, zoper svojo dediščino se je razsrdil. Njihove mladeniče je ogenj požrl, njihove mladenke se niso zaročile; njih duhovniki so padli pod mečem, njih vdove niso žalovale. Gospod se je zbudil kakor iz spanja, kakor bojevnik, ki ga je bilo premagalo vino. Udaril je svoje sovražnike v hrbet, jim zadal večno sramoto. Zavrgel je Jožefov šotor, Efraimovega rodu ni izvolil, temveč je izvolil Judov rod, Sionsko goro, ki jo je vzljubil. Sezidal je svoje svetišče kakor nebo, kakor zemljo, ki jo je utemeljil na veke. Izvolil je Davida, svojega hlapca, vzel ga je iz ovčje ograje, izza doječih ovc ga je poklical, da bi pasel Jakoba, njegovo ljudstvo, in Izraela, njegovo dediščino. In pasel jih je s poštenostjo svojega srca, s spretnostjo svojih rok jih je vodil. Psalm, Asafov. O Bog, pogani so prišli v tvojo dediščino, oskrunili so tvoj sveti tempelj, spremenili so Jeruzalem v groblje; trupla tvojih hlapcev so dali v jed pticam pod nebom, meso tvojih svetih zverem na zemlji. Prelivali so njih kri kakor vodo okrog Jeruzalema, ni ga bilo, ki bi jih pokopal. Postali smo sramota svojim sosedom, v pregovor in zasmeh tem, ki so okoli nas. Doklej, Gospod? Ali se boš vedno jezil, bo li gorela kot ogenj tvoja nejevolja? Izlij svoj srd na narode, ki te ne poznajo, in na kraljestva, ki ne kličejo tvojega imena! Zakaj požrli so Jakoba in njegovo bivališče razdejali. Nikar se ne spominjaj zoper nas krivic prednikov, hitro naj nas sreča tvoje usmiljenje, zakaj silno smo bedni. Pomagaj nam, Bog, naš rešitelj, v slavo svojega imena; reši nas in odpusti nam grehe zaradi svojega imena! Zakaj naj bi narodi govorili: »Kje je njih Bog?« Pred našimi očmi naj se izvé med narodi, da je maščevana prelita kri tvojih hlapcev. Naj pride k tebi vzdihovanje ujetnikov, z močjo svoje roke reši nje, ki jih izročajo smrti. Sedmero povrni našim sosedom v njih naročje sramoto, ki so ti jo, Gospod, prizadeli! Mi pa, tvoje ljudstvo in ovce tvoje paše, te bomo slavili na veke, od rodu do rodu bomo oznanjali tvojo hvalo. Zborovodju, po »Lilija postave«, Asafov, psalm. Izraelov pastir, poslušaj, ti, ki vodiš Jožefa kot čredo; ti, ki sediš na kerubih, zasijaj pred Efraimom, Benjaminom in Manasejem! Zbudi svojo moč in pridi, da nas rešiš! O Bog nad vojskami, vzpostavi nas, razjasni svoj obraz, da bomo rešeni! Bog nad vojskami, doklej se boš jezil, ko tvoje ljudstvo moli? Hranil si ga s kruhom solzá, napajal ga obilno s solzami; naredil si iz nas sporno jabolko za naše sosede, naši sovražniki nas zasramujejo. O Bog nad vojskami, vzpostavi nas, razjasni svoj obraz, da bomo rešeni! Trto si vzel iz Egipta, izgnal narode in jo zasadil; pripravil si ji prostor, in se je ukoreninila in napolnila deželo. Gore so se pokrile z njeno senco, z njenimi vejami božje cedre; iztezala je svoje mladike do morja, svoje rozge do reke. Zakaj si podrl njeno ograjo, da jo obirajo vsi, ki hodijo mimo; razruje jo merjasec iz gozda, popase jo poljska divjačina? Bog nad vojskami, povrni se, ozri se z nebes in glej, in obišči to trto! Varuj njo, ki jo je zasadila tvoja desnica, sadiko, katero si si okrepil! Z ognjem so jo požgali in jo posekali, naj preminejo od grožnje tvojega obličja. Naj bo tvoja roka nad možem tvoje desnice, nad sinom človekovim, katerega si si okrepil! Ne bomo več odstopili od tebe; poživi nas in slavili bomo tvoje ime! O Bog nad vojskami, vzpostavi nas, razjasni svoj obraz, da bomo rešeni! Zborovodju, po »Stiskalnice«, Asafov. Prepevajte Bogu, našemu pomočniku, vzklikajte Jakobovemu Bogu! Igrajte na strune, udarjajte na bobnico, na milo doneče citre s harfo! Zatrobite na trombe ob mlaju, ob ščipu, našem prazničnem dnevu! To je postava za Izraela, zapoved Jakobovega Boga. Ta zakon je dal za Jožefa, ko je šel zoper egiptovsko deželo. Slišal sem jezik, ki ga nisem poznal: »Oprostil sem njegove rame bremena, njegove roke so odložile košaro. V stiski si klical in sem te rešil, iz grmečega oblaka sem ti odgovoril, pri vodi Meribi sem te preskušal. Sliši, moje ljudstvo, opominjal te bom, o Izrael, da bi me vendar poslušal! Naj ne bo pri tebi drugega boga, ne moli tujega boga! Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz dežele egiptovske; široko odpri svoja usta, da jih napolnim! Toda moje ljudstvo ni poslušalo mojega glasu, Izrael me ni ubogal. Zato sem jih prepustil zakrknjenosti njih srca: naj hodijo po svojih načrtih. O da bi me moje ljudstvo poslušalo, da bi Izrael hodil po mojih potih, takoj bi zatrl njihove sovražnike, in zoper njihove nasprotnike bi obrnil svojo roko. Ti, ki sovražijo Gospoda, bi se mu dobrikali, in njih usoda bi bila odločena za vedno. Njega pa bi hranil z najboljšo pšenico, ga sitil z medom iz skale.« Psalm, Asafov. Bog vstane v božjem zboru sodi sredi bogov. »Doklej boste krivično sodili, in pravdo brezbožnih podpirali? Branite slabotnega in siroto, prisojajte pravico nizkemu in ubožcu! Osvobajajte stiskanega in potrebnega, iz rok zlobnežev ga rešujte!« Ne vedo in ne razumejo, v temi hodijo; vsi temelji zemlje se majejo. Jaz sem rekel: »Bogovi ste, vsi ste sinovi Najvišjega. Toda umrli boste kakor ljudje, popadali boste kakor kateri koli izmed knezov.« O Bog, vzdigni se, sodi zemljo; zakaj ti imaš po pravici v lasti vse narode! Pesem, psalm, Asafov. Gospod, ne bodi tiho, o Bog, ne molči in ne miruj! Zakaj glej, tvoji sovražniki hrumé, tvoji nasprotniki dvigajo glavo. Zoper tvoje ljudstvo kujejo naklepe, posvetujejo se zoper tvoje varovance. »Pridite,« govoré, »uničimo jih, da ne bodo več ljudstvo, in da se Izraelovo ime ne bo več omenjalo!« Zares, posvetujejo se enodušno, zoper tebe sklepajo zavezo: šotori Edomcev in Izmaelci, Moab in Agarenci, Gebal in Amon in Amalek, Filisteja s prebivalci Tira; tudi Asirci so se jim pridružili, pomagali so Lotovim sinovom. Stori jim kakor Madiancem, kakor Sisaru, kakor Jabinu ob potoku Kisonu, ki so bili pokončani pri Endoru, postali so gnoj zemlje! Stori njih knezom kakor Orebu in Zebu, vsem njih poglavarjem kakor Zebeeju in Salmanu, ki so rekli: »Osvojimo si božje pokrajine!« Moj Bog, stori jih podobne listju, ki ga vihar vrtinči, podobne plevam na vetru! Kakor ogenj, ki gozd požge, kakor plamen, ki gore popali, tako jih pôdi s svojo nevihto, s svojim viharjem jih prestraši! Naj zardi od sramote njih obličje, da bodo iskali tvoje ime, Gospod! Naj se osramoté in zmedejo na veke in se osramočeni pogubé. Naj spoznajo, da si ti, ki ti je ime Gospod, sam Najvišji nad vso zemljo. Zborovodju, po »Stiskalnice«, Korejevih sinov, psalm. Kako ljuba so tvoja bivališča, Gospod nad vojskami! Moja duša hrepeni, medleč koprni po Gospodovih dvorih. Moje srce in moje telo vriskata k živemu Bogu. Celo vrabec si najde dom in lastovka gnezdo, kamor položi svoje mladiče: pri tvojih oltarjih, Gospod nad vojskami, moj kralj in moj Bog. Blagor njim, ki prebivajo v tvoji hiši, Gospod: vedno te hvalijo! Blagor človeku, ki ima v tebi pomoč, ko se odpravlja na svete poti! Ko hodijo po suhi dolini, jim je ko zelenica, ki jo zgodnji dež oblači z blagoslovi. Gredo, na moči vedno krepkejši: gledali bodo Boga najvišjega na Sionu. Sliši mojo molitev, Gospod nad vojskami, poslušaj, Bog Jakobov! O Bog, naš ščit, ozri se, poglej na obličje svojega maziljenca! Resnično, boljši je v tvojih dvorih en dan kot tisoč drugih; rajši stojim na pragu v hiši svojega Boga, kakor da bi prebival v šotorih grešnikov. Zakaj Gospod Bog je sonce in ščit, milost in slavo daje Gospod, ne odreka dobrot njim, ki hodijo v nedolžnosti. Gospod nad vojskami, blagor človeku, ki v tebe zaupa! Zborovodju, Korejevih sinov, psalm. Milostljiv si bil, Gospod, svoji deželi; v dobro si obrnil Jakobovo usodo; odpustil si krivdo svojemu ljudstvu, pokril si vse njihove grehe; zadržal si ves svoj srd, odstopil od togote svoje jeze. Vzpostavi nas, Bog, naš Zveličar, odloži svojo nevoljo zoper nas! Se boš mar vekomaj srdil nad nami? Boš raztegnil svojo jezo na vse rodove? Ali nas ne boš iznova poživil, da se bo tvoje ljudstvo v tebi veselilo? Pokaži nam, Gospod, svoje usmiljenje in daj nam svoje rešenje! Poslušam, kaj govori Gospod Bog. Zares, o miru govori svojemu ljudstvu in svojim svetim, tistim, ki se s srcem spreobrnejo k njemu. Gotovo je blizu njegova rešitev tem, ki se ga bojé, in slava bo prebivala v naši deželi. Usmiljenje in zvestoba se srečata, pravičnost in mir se poljubita; zvestoba požene iz zemlje in pravičnost se skloni z nebes. Gospod bo dal blagoslov in naša dežela bo obrodila svoj sad. Pravičnost bo hodila pred njim in zveličanje po sledu njegovih korakov. Molitev, Davidova. Nagni, Gospod, svoje uho, usliši me; zakaj beden sem in ubog; varuj mojo dušo, ker sem ti vdan; reši svojega služabnika, ki v tebe upa! Ti si moj Bog: usmili se me, Gospod; zakaj neprestano te kličem! Razveseli svojega služabnika, ker k tebi, Gospod, povzdigujem svojo dušo! Zakaj ti, Gospod, si dober in milosrčen, poln usmiljenja do vseh, kateri te kličejo. Čuj, Gospod, mojo molitev, poslušaj glas moje prošnje! Ob dnevu svoje stiske kličem k tebi, saj me uslišiš. Ni tebi enakega med bogovi, Gospod, ni dela, podobnega tvojemu delu. Vsi narodi, ki si jih ustvaril, pridejo in te bodo molili, Gospod; slavili bodo tvoje ime. Zakaj velik si in čudodelen; ti edini si Bog. Úči me, Gospod, svojo pot, da bom hodil v tvoji resnici; vodi moje srce, da se bo balo tvojega imena! Slavil te bom, Gospod, moj Bog, z vsem svojim srcem in tvoje ime poveličeval na veke. Zakaj veliko je bilo tvoje usmiljenje do mene, rešil si mojo dušo iz brezna podzemlja. O Bog, prevzetneži so se vzdignili zoper mene, drhal nasilnikov mi streže po življenju, tebe pa nimajo pred očmi. A ti, Gospod, si usmiljen in milostljiv Bog, potrpežljiv, zelo milosrčen in zvest. Ozri se name in se me usmili; daj svojo moč svojemu služabniku, reši sina svoje dekle! Daj mi znamenje svoje naklonjenosti, da bodo moji sovražniki videli, osramočeni, da si mi ti, Gospod, pomagal in me tolažil! Veličastne reči se govoré o tebi, o božje mesto! Rahab in Babel prištevam k tvojim častilcem, glej, Filisteja in Tir in ljudstvo Etiopcev: ti so se tukaj rodili. O Sionu se bo reklo: »Vsi po vrsti so bili tu rojeni, on sam, Najvišji, ga je utemeljil.« Gospod zapiše v knjigo narodov: »Ti so se tukaj rodili.« Rajali bodo in peli: »Vsi moji studenci so v tebi.« Pesem, psalm, Korejevih sinov, zborovodju, po »Bolezen«, za petje, pouk, Ezrahovca Hemana. Gospod, moj Bog, podnevi vpijem, ponoči tožim pred teboj. Naj pride k tebi moja molitev, nagni svoje uho k mojemu vpitju! Zakaj moja duša je nasičena s hudim, moje življenje se bliža kraljestvu smrti. Štejejo me med pogrezajoče se v jamo, postal sem kakor mož brez moči. Med mrtvimi je moje ležišče, sem kakor pobiti, ki ležé v grobu, katerih se več ne spominjaš, in ki so ločeni od tvoje skrbi. Vrgel si me v globoko jamo, v temo, v brezno. Trdo teži na meni tvoj gnev, z vsemi svojimi valovi me stiskaš. Moje znance si umaknil od mene, napravil si iz mene gnusobo zanje, zaprt sem in nikamor ne morem. Oči mi medlijo od bede, k tebi, Gospod, vpijem vsak dan; k tebi razprostiram svoje roke. Mar za mrtve delaš čudeže? Ali bodo mrliči vstali in te hvalili? Mar se tvoja dobrota oznanja v grobu, tvoja zvestoba v kraljestvu smrti? Mar se tvoja čuda razodevajo v temi in tvoja milost v deželi pozabljenja? Jaz pa vpijem k tebi, Gospod, zjutraj prihaja k tebi moja molitev. Zakaj, Gospod, zametuješ mojo dušo, skrivaš svoje obličje pred mano? Beden sem in v umiranju od mladosti, prenašal sem tvoje strahove in ginil. Čezme so šle tvoje jeze, tvoji strahovi so me uničili. Obdajajo me vedno ko voda, obkrožajo me vsi hkrati. Umaknil si od mene prijatelja in tovariša: moj zaupnik je tema. Pouk, Ezrahovca Etana. Gospodove milosti bom na veke opeval, skozi vse rodove bom oznanjal tvojo zvestobo. Rekel sem namreč: »Milost ima večne temelje.« Z nebes si utrdil svojo zvestobo. »Zavezo sem sklenil s svojim izvoljencem, prisegel sem Davidu, svojemu hlapcu: na veke utrdim tvoj zarod, za vse rodove utemeljim tvoj prestol.« Nebesa slavé tvoja čuda, Gospod, tvojo zvestobo v zboru svetih, zakaj kdo se bo v oblakih enačil Gospodu, kdo bo Gospodu podoben med božjimi sinovi? Bog je strašen v krogu svetih, velik in grozen bolj ko vsi, ki so krog njega. Kdo ti je enak, Gospod, Bog nad vojskami? Mogočen si, Gospod, in venča te tvoja zvestoba. Ti gospoduješ nad objestnostjo morja, bučanje njegovih valov ti krotiš. Ti si Rahaba prebodel in razbil, s svojo mogočno roko svoje sovražnike razkropil. Tvoja so nebesa, tvoja je zemlja, zemeljski krog in kar ga napolnjuje, si ti ustanovil. Sever in jug si ti ustvaril, Tabor in Hermon se radujeta tvojega imena. Mogočna ti je rama, trdna je tvoja roka, dvignjena tvoja desnica. Pravičnost in pravica sta temelj tvojega prestola, milost in zvestoba hodita pred teboj. Blagor ljudstvu, ki tebe pozdravlja! Gospod, v svetlobi tvojega obličja bodo hodili, v tvojem imenu se bodo vedno veselili, poveličevali se s tvojo pravičnostjo. Zakaj ti si sijaj njih moči, s tvojo naklonjenostjo se dviga naš rog. Zakaj naš ščit je Gospodov, naš kralj je Sveti Izraelov. Nekdaj si govoril v videnju svojim svetim in rekel: »Nadel sem krono mogočnemu, povzdignil sem izvoljenca izmed ljudstva. Našel sem Davida, svojega hlapca, s svojim svetim oljem sem ga mazilil, da bi bila vedno z njim moja roka in ga krepila moja rama. Ne bo ga prevaral sovražnik, ne bo ga stiskal hudobnež. Ampak zdrobim pred njim njegove nasprotnike in udarim njegove sovražnike. Moja zvestoba in moja milost bosta z njim, v mojem imenu bo zrasla njegova moč; njegovo roko iztegnem nad morje, nad reke njegovo desnico. On me bo klical: ‚Moj oče si ti, moj Bog in skala mojega zveličanja.‘ Jaz pa ga postavim za prvorojenca za najvišjega med kralji na zemlji. Na veke mu ohranim svojo milost in trdna mu bo ostala moja zaveza. Njegov zarod naredim večen in njegov prestol kot nebeške dneve. Če zapusté njegovi sinovi mojo postavo in ne bodo hodili po mojih poveljih, če oskrunijo moje zakone in se ne bodo držali mojih zapovedi, bom s šibo kaznoval njih pregreho in z udarci njihovo krivdo; toda svoje milosti mu ne bom odtegnil, in svoje zvestobe ne bom prelomil. Ne bom oskrunil svoje zaveze in izreka svojih ustnic ne bom spremenil. Enkrat sem prisegel pri svoji svetosti, Davidu zares ne bom lagal. Njegov zarod bo ostal na veke in njegov prestol bo pred menoj kakor sonce, kot luna, ki ostane na veke, zvesta priča na nebu.« Ti pa si ga odklonil in zavrgel, hudo si se razsrdil na svojega maziljenca; ovrgel si zavezo s svojim hlapcem, v prahu si oskrunil njegovo krono. Razdrl si vse njegove zidove, njegove utrdbe spremenil v razvaline. Plenijo ga vsi, ki hodijo mimo, svojim sosedom je postal v zasmeh. Povzdignil si desnico njegovih nasprotnikov, z veseljem napolnil vse njegove sovražnike; otopil si ostrino njegovega meča in ga v boju nisi podpiral. Naredil si konec njegovemu sijaju in njegov prestol si treščil na tla; skrajšal si dni njegove mladosti, pokril si ga s sramoto. Doklej, Gospod? Ali se boš vedno skrival? Bo gorela kot ogenj tvoja nevolja? Spomni se, kako kratko je moje življenje, kako minljive si ustvaril vse ljudi! Kdo je med živimi, ki bi ne videl smrti, ki bi mogel iztrgati svojo dušo iz oblasti podzemlja? Kje so, Gospod, tvoje starodavne milosti, ki si jih Davidu prisegel pri svoji zvestobi? Spomni se, Gospod, sramote tvojih hlapcev: v sebi nosim vse sovraštvo narodov; tako napadajo tvoji nasprotniki, o Gospod, tako se rogajo korakom tvojega maziljenca. Hvaljen bodi Gospod na veke! Amen, amen! Molitev Mojzesa, moža božjega. Gospod, ti si nam bil pribežališče od roda do roda. Preden so se rodile gore in sta se oblikovala zemlja in svet, si ti od vekov na veke, o Bog. Smrtnike zavračaš v prah in govoriš: »Povrnite se, o človeški otroci!« V tvojih očeh je tisoč let ko včerajšnji dan, ki je minil, ali kakor nočna straža; ti jih razpršiš, so kot jutranji sen, kot zeleneča rastlina: zjutraj cvete in zeleni, zvečer se pokosi in usahne. Res, od tvoje jeze ginemo, od tvojega gneva smo zmedeni. Naše krivde si si postavil pred oči, naše skrivne grehe v svetlobo svojega obličja. Da, v tvoji jezi minevajo vsi naši dnevi, svoja leta končujemo ko vzdih. Doba naših let je sedemdeset let, če smo krepki, osemdeset; in največ izmed njih je trud in nečimrnost, zakaj hitro minejo in mi odletimo. Kdo doume silo tvoje jeze, kdo tvoj gnev, primerno strahu, ki ti ga dolgujemo? Úči nas šteti naše dni, da pridemo k srčni modrosti! Obrni se, Gospod! – Doklej? Bodi usmiljen svojim hlapcem! Hitro nas nasiti s svojim usmiljenjem, da se bomo radovali in veselili vse svoje dni! Razveseli nas za dni, v katerih si nas tepel, za leta, v katerih smo gledali hudo! Tvoje delo naj se pokaže tvojim hlapcem in tvoje veličastvo njih otrokom. Dobrotljivost Gospoda, našega Boga, naj bo nad nami, in delo naših rok nam podpiraj, da, delo naših rok podpiraj! Ti, ki živiš v zavetju Najvišjega, ki bivaš v senci Vsemogočnega, reci Gospodu: »Moje pribežališče si in moj grad, moj Bog, ki vanj zaupam.« Da, on te osvobodi iz zanke ptičarjev, pogubne kuge reši. S svojimi perutmi te pokrije in pod njegova krila se zatečeš: njegova zvestoba je zaslon in ščit. Ni se ti bati nočne strahote, ne puščice, ki prileti podnevi, ne kuge, ki se plazi v temi, ne pogube, ki razsaja opoldne. Naj jih pade tisoč ob tvoji strani in deset tisoč na tvoji desni, tebi se ne približa. Samo oči ti je treba odpreti in boš videl plačilo grešnikov. Zakaj tvoje pribežališče je Gospod, izbral si Najvišjega za svojo obrambo. Zlo te ne zadene, nadloga se tvojemu šotoru ne približa; zakaj svojim angelom je zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ob kamen ne zadeneš. Stopal boš čez gada in modrasa, z nogo poteptal leva in zmaja. Ker mi je vdan, ga osvobodim, varoval ga bom, ker moje ime spoznava. Ko me bo klical, ga uslišim; z njim bom v stiski, rešim ga in počastim. Z dolgim življenjem ga nasitim in mu pokažem svoje zveličanje. Psalm, pesem, za sobotni dan. Dobro je slaviti Gospoda, hvalnice peti tvojemu imenu, Najvišji; oznanjati zjutraj tvojo milosrčnost, tvojo zvestobo ponoči, na harfo desetih strun in z liro, s spevom na citre. Zakaj razveseljuješ me, Gospod, s svojimi deli, dejanj tvojih rok se radujem: »Kako veličastna so tvoja dela, Gospod, kako globoke so tvoje misli!« Nespametnež ne spozna, neumnež tega ne razume. Naj cveto brezbožni ko trava in blestijo vsi, ki delajo hudo, določeni so za večen pogin. Ti pa, Gospod, si vzvišen na veke. Zakaj glej, tvoji sovražniki, o Gospod, glej, tvoji sovražniki bodo uničeni, razpršé se vsi, ki delajo hudo. Ti dvigaš moj rog ko bivolov rog, maziliš me s prečistim oljem. Oko mi je prezirljivo gledalo moje sovražnike, o zlobnih, ki so vstajali zoper mene, sem slišal, kar me veseli. Pravični bo cvetel kot palma, kakor cedra na Libanonu bo rastel. Vsajeni v hiši Gospodovi bodo cveteli v dvorih našega Boga. Še v starosti bodo dajali sad, bodo sočni in zeleni, da bodo oznanjali, kako pravičen je Gospod, moja skala, in da ni v njem krivice. Gospod je kralj, oblekel je veličastvo, Gospod je oblekel moč, se opasal. Utrdil je vesoljstvo, ki ne omahne; tvoj prestol je trden od pradavnine, od vekomaj si ti. Reke dvigajo, o Gospod, reke dvigajo svoje bučanje, reke dvigajo svoj hrum. Bolj ko bučanje velikih vodá, bolj mogočen ko bobnenje morja, je mogočen Gospod na višavah. Tvoja pričevanja so zelo zanesljiva; tvoji hiši pristoja svetost, o Gospod, na večne čase. Bog maščevanja, Gospod, Bog maščevanja, pokaži se! Vzdigni se, ti, ki sodiš zemljo, povrni prevzetnim, kar si zaslužijo! Doklej se bodo brezbožni, Gospod, doklej se bodo brezbožni ponašali, blebetali, predrzno govorili, se bahali vsi, ki delajo krivico? Tvoje ljudstvo, Gospod, teptajo, tvojo dediščino stiskajo; vdovo in tujca morijo, pobijajo sirote. In govoré: »Gospod ne vidi, Jakobov Bog ne opazi.« Spoznajte, vi neumneži med ljudstvom, in vi nespametni, kdaj boste razumeli? Ta, ki je napravil uho, naj bi ne slišal? Ta, ki je naredil oko, naj bi ne videl? Ta, ki vzgaja narode, naj bi ne kaznoval? On, ki uči ljudi modrosti, Gospod, pozna misli človekove, vé, da so prazne! Blagor človeku, ki ga vzgajaš, Gospod, poučuješ v svoji postavi, da ga pomiriš v hudih dneh, medtem ko se brezbožnežu koplje jama. Zakaj Gospod ne zavrže svojega ljudstva in svoje dediščine ne zapusti; temveč se bo sodba k pravičnosti povrnila, in za njo pojdejo vsi, ki so pravega srca. Kdo se vzdigne zame zoper hudodelce, kdo nastopi zame zoper krivičnike? Da mi ni Gospod pomagal, bi kmalu prebivala moja duša v kraju molka. Ko mislim: »Moja noga omahuje,« me tvoja milost, Gospod, podpira. Ko se mi skrbi v srcu množé, tvoje tolažbe razveseljujejo mojo dušo. Mar se s tabo druži krivično sodišče, ki ustvarja muke pod videzom zakona? Napadajo življenje pravičnega, nedolžno kri obsojajo; toda Gospod mi bo obramba in Bog moj skala mojega zavetja. Povrne jim njih krivico in z njih zlobo jih uniči, uniči jih Gospod, naš Bog. Pridite, prepevajmo Gospodu, vzklikajmo skali našega zveličanja! Stopimo pred njegovo obličje s hvalnicami, s spevi ga slavimo! Zakaj velik Bog je Gospod, velik kralj nad vsemi bogovi; v njegovi roki so globine zemlje, višine gorá so njegove; njegovo je morje, zakaj on ga je naredil, in suha zemlja, ki so jo oblikovale njegove roke. Pridite, v molitvi padimo na tla, pokleknimo pred Gospodom, ki nas je ustvaril. Zakaj on je naš Bog, mi pa smo ljudstvo njegove paše in ovce njegove roke. O da bi danes poslušali njegov glas: »Ne zakrknite svojih src kot v Meribi, kot ob dnevu Mase v puščavi, ko so me vaši očetje skušali, preskušali so me, dasi so videli moja dela. Štirideset let se mi je gnusil ta rod in sem rekel: Ljudstvo blodečega srca so, ti ljudje ne spoznajo mojih potov. Zato sem v svojem srdu prisegel, da ne pridejo v moj pokoj!« Pojte Gospodu novo pesem, pojte Gospodu, vse dežele! Pojte Gospodu, slavite njegovo ime, oznanjujte dan na dan njegovo rešenje! Pripovedujte o njegovem veličastvu med narodi, o njegovih čudovitih delih med vsemi ljudstvi! Zakaj velik je Gospod in nad vse hvale vreden, bolj strašen ko vsi bogovi. Zakaj vsi bogovi narodov so prividi, Gospod pa je nebesa ustvaril. Veličastvo in dostojanstvo stopata pred njim, moč in sijaj napolnjujeta njegovo svetišče. Dajte Gospodu, ljudski rodovi, dajte Gospodu slavo in moč, dajte Gospodu slavo njegovega imena! Prinesite daritev in stopite v njegove dvore, molite Gospoda v svetem okrasju! Naj drhti vsa zemlja pred njim! Govorite med narodi: »Gospod kraljuje!« Utrdil je svet, ki ne omahne, vladal bo ljudstva po pravici. Veselé naj se nebesa in zemlja naj se raduje, šumi naj morje in kar ga napolnjuje; veseli naj se polje in vse, kar je na njem. Naj se raduje vse drevje v gozdu, pred Gospodom, ker pride, ker pride sodit zemljo; sodil bo svet s pravičnostjo in ljudstva v svoji resnici. Gospod je kralj: zemlja naj se raduje, veselé naj se mnogi otoki. Oblak in tema ga obdajata, pravičnost in pravica sta temelj njegovega prestola. Ogenj gre pred njim in požira naokrog njegove sovražnike. Njegovi bliski razsvetljujejo svet, zemlja to vidi in se trese. Gore se topé pred Gospodom kot vosek, pred gospodarjem vesoljne zemlje. Nebesa oznanjajo njegovo pravičnost in vsa ljudstva vidijo njegovo slavo. Osramočeni so vsi, ki časté podobe, ki se ponašajo z maliki, pred njim padajo v prah vsi bogovi. Sion to sliši in se veseli, Judova mesta se radujejo zaradi tvojih sodb, o Gospod. Zakaj ti, Gospod, si vzvišen nad vso zemljo, vzvišen nad vse bogove. Gospod ljubi nje, ki sovražijo zlo; varuje duše svojih svetih; rešuje jih iz roke brezbožnih. Luč vzhaja pravičnemu, veselje njim, ki so pravega srca. Veselite se, pravični, v Gospodu, slavite njegovo sveto ime! Psalm. Pojte Gospodu novo pesem, ker je storil čudovita dela! Zmago mu je pridobila njegova desnica, njegova sveta rama. Gospod je naznanil svojo zmago, pred očmi narodov je razodel svojo pravičnost, spomnil se je svoje dobrote in svoje zvestobe v blagor Izraelove hiše. Videle so vse zemeljske daljave zmago našega Boga. Radujte se v Gospodu, vse dežele, veselite se s petjem in godbo! Pojte Gospodu s spremljavo harf, s harfami in glasnim petjem, naj donijo trobente, naj buči rog: radujte se vpričo kralja Gospoda! Buči naj morje in kar ga napolnjuje, vesoljni svet in njegovi prebivalci! Reke naj ploskajo z rokami, tudi gore naj se radujejo pred Gospodom, ker pride, ker pride vladat zemljo. Vladal bo svet v pravičnosti in ljudstva po pravici. Gospod vlada; ljudstva trepetajo; sedi na kerubih; zemlja se maje. Gospod je velik na Sionu in vzvišen nad vsa ljudstva; naj slavé tvoje veliko in strašno ime: sveto je in mogočno. Ti si kralj, ki ljubiš pravico; določil si, kaj je prav, pravičnost in pravo izvršuješ v Jakobu. Poveličujte Gospoda našega Boga, in padite na tla pred podnožje njegovih nog, ker je sveto. Mojzes in Aron sta med njegovimi duhovniki, in Samuel je med njimi, ki so klicali njegovo ime; klicali so Gospoda in on jih je usliševal. V oblačnem stebru jim je govoril; slišali so njegove ukaze, zapoved, katero jim je dal. Gospod, naš Bog, ti si jih uslišal; o Bog, bil si jim milostljiv, vendar si kaznoval njih pregreške. Poveličujte Gospoda našega Boga, in padite na tla na njegovi sveti gori: zakaj svet je Gospod naš Bog! Psalm, v zahvalo. Glasno pritrjujte Gospodu, vse dežele, služite Gospodu z veseljem! Stopite pred njegovo obličje z radostjo! Vedite, Gospod je Bog: on nas je naredil in smo njegovi, njegovo ljudstvo in ovce njegove paše. Vstopite skozi njegova vrata s hvalnim petjem, v njegove dvore s hvalnicami; slavite ga, blagrujte njegovo ime! Zakaj dober je Gospod, vekomaj traja njegovo usmiljenje, od roda do roda njegova zvestoba. Davidov, psalm. Ljubezen in pravico bom opeval, tebi, Gospod, bom hvalnice pel. Stopal bom po brezmadežni poti; kdaj boš prišel k meni? Hodil bom v nedolžnosti svojega srca v svoji hiši; ne bom si postavljal pred oči, kar je krivično. Kdor zlobnost uganja, ga sovražim; ne bo se me oklenil; sprijeno srce bo daleč od mene; kar je hudega, nočem poznati. Kdor svojega bližnjega skrivaj obrekuje, tega uničim; kdor je prevzetnih oči in nadutega srca, ga ne prenesem. Moje oči se ozirajo na zveste v deželi, da bi bivali pri meni; kdor hodi po brezmadežni poti, ta bo moj služabnik. V moji hiši ne bo prebival, kdor snuje prevaro; kdor govori laži, ne bo obstal pred mojimi očmi. Vsak dan bom uničeval vse hudobneže v deželi, da potrebim iz Gospodovega mesta vse hudodelce. Molitev stiskanega, ki onemogel pred Gospodom hoče potožiti svojo tesnobo. Gospod, usliši mojo molitev, moj klic naj pride k tebi! Ne skrivaj svojega obličja pred mano ob dnevu moje stiske! Nagni k meni svoje uho; ko te kličem, me hitro usliši! Zakaj moji dnevi izginjajo kot dim, moje kosti žgo ko žerjavica; zvenel sem kot trava, moje srce se suši, svoj kruh pozabljam jesti; od mojega silnega vzdihovanja mi lepi koža na mojih kosteh. Podoben sem pelikanu v puščavi, postal sem ko skovir v razvalinah; brez sna sem in vzdihujem kakor osamela ptica na strehi; neprestano se mi rogajo moji sovražniki, ti, ki divjajo zoper mene, kolnejo z mojim imenom. Pepel je moj kruh, ki ga uživam, svojo pijačo mešam s solzami zaradi tvoje jeze in togote, ker si me vzdignil in nato vrgel; moji dnevi so kot senca, ki se daljša, sušim se ko trava. Ti pa, Gospod, ostaneš na veke, tvoj spomin od roda do roda. Vzdigni se, bodi milostljiv Sionu; zakaj čas je, da se ga usmiliš, ker je prišla ura. Saj tvoji hlapci ljubijo njegove kamne, smilijo se jim njegove razvaline. Narodi bodo tvoje ime, o Gospod, častili, in vsi kralji zemlje priznavali tvoje veličastvo; ko Gospod zopet pozida Sion, se prikaže v svojem veličastvu, se obrne k molitvi siromakov, njih prošnje ne bo zavrgel. To naj se zapiše za prihodnji rod, naj ljudstvo, ki bo šele rojeno, hvali Gospoda: zakaj Gospod se je ozrl s svojega vzvišenega svetišča, z nebes je pogledal na zemljo, da bi slišal vzdihovanje jetnikov, in rešil nje, ki so bili izročeni smrti, da bi Gospodovo ime oznanjali na Sionu in njegovo hvalo v Jeruzalemu, ko se hkrati zberejo ljudstva in kraljestva, da bi služila Gospodu. Sredi pota je zlomil moje moči, skrajšal moje dneve. Pravim: »Moj Bog, ne jemlji me proč v sredini mojih dni; tvoja leta trajajo v vse rodove. V davnini si zemljo utemeljil, in delo tvojih rok je nebo; oba bosta prešla, ti pa ostaneš, vse se postara kakor oblačilo; kakor obleko, ki se menja, ju boš zamenjal, ti pa si isti in tvoja leta nimajo konca.« Sinovi tvojih hlapcev bodo prebivali varni in njih zarod bo obstal pred teboj. Davidov. Slávi, moja duša, Gospoda, in vse, kar je v meni, njegovo sveto ime! Slávi, moja duša, Gospoda, ne pozabljaj nobene njegovih dobrot! On odpušča vse tvoje krivde, ozdravlja vse tvoje slabosti, rešuje pogina tvoje življenje, te venča z milostjo in usmiljenjem, nasičuje z dobrotami tvoje življenje: in obnavlja se ti mladost kot orlu. Pravična dela vrši Gospod, vsem zatiranim vrača pravico. Pokazal je Mojzesu svoja pota, Izraelovim sinovom svoja dela. Usmiljen in milostljiv je Gospod, potrpežljiv in zelo milosrčen; ne vojskuje se vedno, ne jezi se na veke; ne ravna z nami po naših grehih, ne vrača nam po naših krivdah. Kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko presega njegovo usmiljenje zasluženje tistih, ki se ga bojé. Kakor daleč je vzhod od zahoda, tako daleč od nas odrine naše pregrehe; kakor se oče usmili otrok, se Gospod usmili njih, ki se ga bojé. Zakaj on ve, iz česa smo, spominja se, da smo prah. Človekovi dnevi so kakor trava, tako vzcveti kakor cvetica na polju: komaj veter vanjo zaveje, je že ni več in njen kraj je več ne pozna. Usmiljenje Gospodovo pa traja od veka do veka nad njimi, ki se ga bojé, in njegova pravičnost nad otrok otroki, nad njimi, ki se držé njegove zaveze, se spominjajo njegovih zapovedi in jih spolnjujejo. Gospod je postavil svoj prestol v nebesih, njegova vrhovnost gospoduje vesoljstvu. Slavite Gospoda vsi njegovi angeli, ki v silni moči vršite njegova povelja, poslušni njegovi besedi! Slavite Gospoda vse njegove vojske, njegovi služabniki, ki izpolnjujete njegovo voljo! Slavite Gospoda vsa njegova dela, na vseh krajih njegove oblasti: slávi, moja duša, Gospoda! Slávi, moja duša, Gospoda! Gospod, moj Bog, zelo si velik! Veličastvo in sijaj si oblekel, ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem. Razpel si nebo kot šotor, zgradil nad vodami svoje hrame; oblake narejaš za svoj voz, letiš na perutih vetra; vetrove delaš za svoje poslance, ognjene plamene za svoje služabnike. Postavil si zemljo na njene temelje, na vekov veke ne omahne. S pravodovjem si jo ogrnil kot z oblačilom, nad gorami so stale vode; pred tvojimi grožnjami so zbežale, pred tvojim grmenjem odhitele. Vzdignile so se gore, pogreznile se doline na mesto, ki si jim ga določil. Mejo si jim postavil, ki je naj ne prestopijo, da zopet ne pokrijejo zemlje. Studence točiš v potoke, ki tečejo med gorami; napajajo vse poljske živali, divji osli gasé svojo žejo; ob njih prebivajo ptice pod nebom, med vejami gostolijo. Iz svojih hramov napajaš gore; zemlja se nasičuje s sadom tvojih del. Daješ, da raste trava živini, zelišče, ki služi človeku, da iz zemlje dobiva kruh in vino, ki razveseljuje srce človeku; da olje razvedruje obličje in kruh poživlja človeku srce. Nasičujejo se Gospodova drevesa, libanonske cedre, ki jih je vsadil; ondi gnezdijo ptice, štorklja ima svoj dom na vrhovih. Visoke gore dajejo pribežališče divjim kozam, pečine skalnim jazbecem. Naredil si luno za znamenje časom, sonce pozna svoj zahod; ko narediš temo in nastane noč, se klatijo v njej vse gozdne živali, leviči rjovejo za plenom in od Boga prosijo svoje hrane. Ko vzide sonce, se umaknejo in poležejo v svojih brlogih; človek gre na svoje delo, po svojem opravilu do večera. Kako mnogotera so tvoja dela, Gospod! vsa si z modrostjo naredil; zemlja je polna tvojih zakladov. Glej, veliko in prostrano morje: tam je brez števila živih bitij, majhnih in velikih živali. Tam plovejo ladje, se sprehaja leviatan, ki si ga ustvaril, da se igra v njem. Vsa bitja pričakujejo od tebe, da jim daš jesti ob svojem času; kadar jim daješ, pobirajo; kadar odpreš svojo roko, se z dobrotami nasičujejo. Če skriješ svoje obličje, se prestrašijo, če jim vzameš dih, preminejo in se v svoj prah povrnejo. Ko pošlješ svoj dih, so ustvarjena in prenoviš obličje zemlje. Naj bo slava Gospodova na veke; naj se veseli Gospod svojih del! On pogleda na zemljo, ta se strese; se dotakne gorá, se že kadé. Pel bom Gospodu, dokler bom živel; igral bom svojemu Bogu, dokler bom dihal. Naj mu bo prijetna moja pesem; jaz se bom veselil v Gospodu. Z zemlje naj izginejo grešniki, brezbožnih naj ne bo več! Slávi, moja duša, Gospoda! Aleluja. Slavite Gospoda, kličite njegovo ime, oznanjujte med narodi njegova čudežna dela! Pojte mu, igrajte mu, pripovedujte o vseh njegovih čudežih! Ponašajte se z njegovim svetim imenom, naj se veseli srce njih, ki iščejo Gospoda! Opazujte Gospoda in njegovo moč, iščite vedno njegovo obličje! Spominjajte se njegovih čudežev, ki jih je storil, njegovih znamenj in sodb njegovih ust, o zarod njegovega hlapca Abrahama, sinovi njegovega izvoljenca Jakoba! On je Gospod, naš Bog; njegove sodbe veljajo po vsej zemlji. Na veke se spominja svoje zaveze, obljube, ki jo je določil za tisoč rodov, zaveze, ki jo je sklenil z Abrahamom, prisege, ki jo je dal Izaku. Postavil jo je za Jakoba kot trden zakon, za Izraela kot večno zavezo, rekoč: »Tebi bom dal kanaansko deželo kot vaš dedni delež.« Ko jih je bilo malo po številu, neznatni in tujci v oni deželi; ko so potovali od naroda do naroda, iz tega kraljestva k onemu ljudstvu, ni nikomur dopustil, da bi jih stiskal, zaradi njih je kaznoval kralje: »Ne dotikajte se mojih maziljencev in mojim prerokom ne prizadevajte hudega!« Poklical je lakoto v deželo, odtegnil vso zalogo kruha; poslal je moža pred njimi, prodan je bil Jožef za sužnja. Njegove noge so vklenili v spone, okoli vratu mu deli železje, dokler se ni njegova napoved spolnila, in ga je Gospodova beseda potrdila. Tedaj je kralj poslal in ga izpustil iz ječe, poglavar ljudstev ga je osvobodil; postavil ga je za gospodarja svoji hiši, za upravitelja vsej svoji posesti, ker je s svojim zgledom poučeval njegove kneze in pokazal modrost njegovim starešinam. Zatem je Izrael prišel v Egipt, Jakob je bil gost v Kamovi deželi. Bog je zelo pomnožil svoje ljudstvo, da je postalo močnejše od svojih sovražnikov. Spremenil je srce teh, da so sovražili njegovo ljudstvo in zvijačno ravnali z njegovimi hlapci. Tedaj je poslal Mojzesa, svojega hlapca, in Arona, ki ga je izvolil; delala sta med njimi njegova znamenja, njegove čudeže v Kamovi deželi. Poslal je temo in stemnilo se je, toda uprli so se njegovim besedam; njih vode je v kri spremenil in pokončal njih ribe; njih dežela je bila polna žab, do notranjih prostorov njihovih kraljev; velel je in prišla je množica muh, komarji v vse njih pokrajine. Za dež jim je dal točo, plameneč ogenj po njih deželi; potolkel je njih trte in smokve, in polomil drevje po njihovih pokrajinah. Velel je, in so prišle kobilice in murnov brez števila; požrli so vso travo v njih deželi, požrli sad njihovega polja. Udaril je vse prvorojence v njih deželi, začetek vse njihove moči. In izpeljal jih je, obložene s srebrom in z zlatom, ni bilo onemoglega v njih rodovih. Egipčani so se veselili njih odhoda, zakaj obšel jih je strah pred njimi. Razgrnil je oblak, da jih je kril, ogenj, da je svetil ponoči. Prosili so, in pripeljal je prepelice in jih hranil z nebeškim kruhom. Odprl je skalo, pritekla je voda, in tekla je v puščavi kot reka. Zakaj spominjal se je svoje svete besede, ki jo je dal Abrahamu, svojemu hlapcu; izpeljal je svoje ljudstvo sredi veselja, ob radostnih vzklikih svoje izvoljence. Dal jim je dežele narodov, polastili so se premoženja ljudstev, zato, da bi se držali njegovih zakonov in spolnjevali njegove postave. Aleluja. Slavite Gospoda, ker je dober, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje! Kdo bo naštel Gospodova mogočna dela, kdo razglasil vso njegovo hvalo? Blagor njim, ki se držé zapovedi, ki vsak čas delajo, kar je prav! Spomni se me, Gospod, pri ljubezni do svojega ljudstva, obišči me s svojo pomočjo, da bom videl srečo tvojih izvoljencev, radoval se ob radosti tvojega ljudstva, in se ponašal s tvojo dediščino! Grešili smo kakor naši očetje, krivično smo delali, brezbožno ravnali. Naši očetje v Egiptu niso razumeli tvojih čudovitih del, niso pomnili tvoje velike ljubezni, temveč so se upirali Najvišjemu pri Rdečem morju. Vendar jih je rešil zaradi svojega imena, da je pokazal svojo moč. Zagrozil je Rdečemu morju, ki se je posušilo, in jih je peljal skozi tokove kakor v puščavi, rešil jih je iz črtilčeve roke, jih osvobodil iz rok sovražnika. In vode so pokrile njih nasprotnike: niti eden od njih ni ostal. In verjeli so njegovim besedam in peli so mu hvalo. Hitro so pozabili na njegova dela, niso zaupali njegovim načrtom; vdali so se poželenju v puščavi, skušali so Boga v suhi samoti. Dal jim je, kolikor so želeli, vendar je poslal nanje kugo. Zavidali so Mojzesu v taborišču, Aronu, Gospodovemu svetemu. Odprla se je zemlja in pogoltnila Datana, zagrnila Abironovo drhal; ogenj se je vnel zoper to trumo: plamen je požgal krivičnike. Naredili so tele ob Horebu in molili iz zlata ulito podobo; svoje veličastvo so zamenjali s podobo bika, ki travo muli. Pozabili so Boga, ki jih je rešil, njega, ki je delal znamenja v Egiptu, čudeže v Kamovi deželi, čudovite reči ob Rdečem morju. Že jih je hotel uničiti, da ni Mojzes, njegov izvoljenec, pri njem posredoval, in odvrnil njegovo jezo, da jih ni uničil. Zaničevali so zavidno deželo, niso verovali njegovi besedi; godrnjali so v svojih šotorih, niso ubogali Gospoda. Zato jim je z dvignjeno roko prisegel, da jih bo pokončal v puščavi, da bo razpršil njih zarod med pogane in jih razkropil po deželah. Potem so se oklenili Baalfegorja in jedli daritve mrtvih bogov. Izzivali so ga s svojimi dejanji in pridrla je zoper nje nadloga. Toda vstal je Finees in sodil, in nadloga je nehala; to se mu je štelo v zasluženje za vse rodove na veke. In dražili so ga pri vodi Meribi; zaradi njih se je Mojzesu slabo izteklo, ker so razdražili njegovega duha in je s svojimi ustnicami nepremišljeno govoril. Niso iztrebili ljudstev, katere jim je Bog ukazal, temveč so se pomešali s pogani in se naučili njihovih del: častili so njih malike, ki so jim postali past; darovali so svoje sinove in svoje hčere hudobnim duhovom. Prelivali so nedolžno kri, kri svojih sinov in hčerá, ki so jih darovali kanaanskim malikom, in dežela je bila s krvjo omadeževana. Oskrunili so se s svojimi deli, prešuštvovali so s svojimi zločini. Zato se je Gospod razsrdil nad svojim ljudstvom, in njegova dediščina se mu je pristudila. Dal jih je v roke poganom, zagospodovali so jim ti, ki so jih črtili; njihovi sovražniki so jih stiskali, upognjeni so bili pod njihov jarem. Velikokrat jih je osvobodil, oni pa so ga dražili s svojimi naklepi in se pogreznili v svoje hudobije. Vendar se je ozrl na njihovo stisko, ko je slišal njihovo molitev. Spomnil se je v njihov blagor svoje zaveze, postal je ginjen zaradi svoje velike dobrote; in dal je, da so se jih usmilili vsi ti, ki so jih imeli ujete. Reši nas, Gospod, naš Bog, zberi nas izmed narodov, da bomo slavili tvoje sveto ime in se ponašali s tvojo hvalo! Hvaljen bodi Gospod, Izraelov Bog, od vekov na veke! In vse ljudstvo naj reče: »Amen!« Aleluja. Slavite Gospoda, ker je dober, ker vekomaj traja njegova ljubezen! Tako naj govoré, kateri so bili rešeni po Gospodu, ki jih je rešil iz sovražnikove roke in jih je zbral iz dežel, od vzhoda do zahoda, od severa in juga. Blodili so po puščavi, v pustinji, pota k mestu za prebivanje niso našli. Bili so lačni in žejni, njih življenje je ginilo v njih. Vpili so h Gospodu v svojih stiskah, in rešil jih je iz njih nadlog. Vodil jih je po pravi poti, da so dospeli v mesto za prebivanje. Zahvalijo naj se Gospodu za njegovo dobroto, za njegove čudeže v prid človeškim otrokom, ker je lačno dušo nasitil, sestradano napolnil z dobrotami. Sedeli so v mraku in temi, vklenjeni v bedo in železje. Zakaj kljubovali so božjim izrekom, svèt Najvišjega so zavrgli. Pa je z nadlogami njih srce ponižal; omahnili so in ni bilo pomočnika. Vpili so h Gospodu v svojih stiskah, in rešil jih je iz njih nadlog. Izpeljal jih je iz mraka in teme, njih vezi je raztrgal. Zahvalijo naj se Gospodu za njegovo dobroto, za njegove čudeže v prid človeškim otrokom, ker je bronasta vrata razbil, zdrobil železne zapahe. Trpeli so zaradi svoje hudobije, zaradi svojih krivic so bili udarjeni, njihovi duši se je gabila vsaka jed, približali so se smrtnim vratom. Vpili so h Gospodu v svojih stiskah, in rešil jih je iz njih nadlog. Poslal je svojo besedo, da jih je ozdravil in jih rešil pogina. Zahvalijo naj se Gospodu za njegovo dobroto, za njegove čudeže v prid človeškim otrokom! Naj darujejo hvalne daritve, in z radostjo oznanjajo njegova dela. Kateri so šli na morje na ladjah, da bi trgovali na velikih vodah, ti so videli Gospodova dela, njegove čudeže na morju. Rekel je in zbudil buren vihar, ki je visoko dvignil morske valove; vzpenjali so se do neba, se pogrezali v brezna; njihova duša je obupavala v nesreči; opotekali so se in omahovali kakor pijani, izčrpala se je vsa njihova spretnost. Vpili so h Gospodu v svojih stiskah, in rešil jih je iz njih nadlog. Umiril je vihar v milo šumljanje in utihnili so morski valovi. Veselili so se, da so se umirili, in vodil jih je v zaželeno pristanišče. Zahvalijo naj se Gospodu za njegovo dobroto, za njegove čudeže v prid človeškim otrokom. Slavijo naj ga v zboru ljudstva in v svétu starešin naj ga hvalijo. Spremenil je reke v puščavo in studence vodá v suho krajino, rodovitno krajino v solno pustinjo, zaradi hudobije nje prebivalcev. Toda puščavo je spremenil v vodno jezero in suho krajino v studence vodá. Tja je naselil lačne, da so ustanovili mesto za prebivanje; posevali so njive in zasajali vinograde in dobivali sadne pridelke. Blagoslavljal jih je in silno so se množili; dal jim je tudi nemalo živine. Postali so maloštevilni in potrti, ko so jih stiskale nesreče in bridkosti; toda ta, ki izliva zaničevanje nad kneze, in jih pusti, da blodijo po pustinji brez potov, je dvignil siromaka iz bede in namnožil družine kot črede. Pravični to vidijo in se veselé in vsa hudobija zapira svoja usta. Kdor je moder, bo to preudaril in dobro premislil Gospodovo usmiljenje! Pesem, psalm, Davidov. Moje srce je pripravljeno, o Bog; pel in igral bom! Prebudi se, moja slava; prebudita se, harfa in citre, da zbudim jutranjo zarjo! Hvalil te bom med ljudstvi, Gospod, igral ti med narodi; zakaj velika nad nebesa je tvoja usmiljenost, in preko oblakov sega tvoja zvestoba. O Bog, dvigni se nad nebesa, nad vso zemljo tvoja slava! Da se rešijo tvoji ljubljenci, pomagaj s svojo desnico in nas usliši! Bog je govoril v svojem svetišču: »Zmagoslavno razdelim Sihem, premerim Sokotsko dolino; moja je Galaadska dežela, moja dežela Manase; Efraim je čelada moje glave, Juda moje žezlo, Moab je moj kotlič za umivanje; na Edom denem svoj čevelj, nad Filistejo bom slavil zmago.« Kdo me pripelje v utrjeno mesto, kdo me popelje tja v Edom? Mar ne ti, o Bog, ki si nas zavrgel in ne hodiš več z našimi vojskami? Daj nam pomoč zoper sovražnika, zakaj ničeva je človeška podpora! Z Bogom bomo delali čudeže, in on bo poteptal naše sovražnike. Zborovodju, Davidov, psalm. O Bog, ki si moja hvala, ne molči! Brezbožna in zvijačna usta se odpirajo zoper mene, lažnivi jeziki govorijo z menoj, s sovražnimi govori me obkrožajo, napadajo me brez vzroka. Zaradi moje ljubezni me obtožujejo, jaz pa le molim; vračajo mi hudo za dobro in sovraštvo za mojo ljubezen. »Spodbudi zoper njega hudobneža, tožilec naj stoji na njegovi desnici; ko ga bodo sodili, naj izide obsojen, njegova prošnja naj bo brezuspešna. Njegovih dni naj bo malo, njegovo službo naj vzame kdo drug; njegovi otroci naj postanejo sirote, njegova žena vdova! Njegovi otroci naj se potikajo in beračijo, naj jih vržejo iz njih opustošenih domov; oderuh naj zaseže vse njegovo imetje in tujci naj pograbijo sad njegovega dela! Nihče naj mu ne izkaže usmiljenja, nihče naj se ne usmili njegovih sirot, njegovo potomstvo naj se izroči poginu, v naslednjem rodu naj njih ime izgine! Krivda njegovih očetov naj bo pri Gospodu v spominu, greh njegove matere naj se ne izbriše; naj bodo vedno pred očmi Gospodu, da potrebi z zemlje njihov spomin!« Kajti ni mislil na to, da bi izkazoval usmiljenje, ampak je preganjal bednega in siromaka, v srcu potrtega, da bi ga umoril. Ljubil je prekletstvo, naj ga zadene; ni maral blagoslova, naj se umakne od njega! Odeval se je s prekletstvom ko s plaščem, naj pronikne kot voda v njegovo notranjost, kakor olje v njegove kosti! Bodi mu kakor obleka, ki ga pokriva, kakor pas, ki se z njim vedno opasuje! To bodi plačilo od Gospoda njim, ki me tožijo, ki hudo govoré zoper mene! Z menoj pa, Gospod, ravnaj v slavo svojega imena, reši me, saj je dobrotna tvoja usmiljenost! Zakaj beden in siromak sem, in moje srce je ranjeno v meni; ginem kakor senca, ki se nagiblje, otresejo me kakor kobilico. Kolena mi klecajo zavoljo posta moje telo je shujšano in mršavo; postal sem zanje predmet zasramovanja, kateri me vidijo, z glavo majejo. Pomagaj mi, Gospod, moj Bog, reši me po svojem usmiljenju; vedo naj, da je to tvoja roka, da si ti, Gospod, to storil: oni preklinjajo, ti me blagoslavljaj; moji nasprotniki naj se osramotijo, a tvoj služabnik naj se veseli! Moji tožilci naj se odenejo z nečastjo in s svojo sramoto ogrnejo kot s plaščem! Močno bom slavil Gospoda s svojimi usti, sredi množice ga bom hvalil; zakaj stal je na desni ubožcu, da bi ga rešil njegovih tožnikov. Davidov, psalm. Gospod je rekel mojemu Gospodu: »Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog!« Žezlo tvoje mogočnosti raztegne Gospod s Siona: »Gospoduj v sredi svojih sovražnikov! Tvoje je gospostvo ob dnevu tvojega rojstva v svetem sijaju: rodil sem te kakor roso pred zgodnjo danico.« Gospod je prisegel in se ne bo kesal: »Ti si duhovnik na veke po Melkizedekovem redu.« Gospod je ob tvoji desnici, na dan svoje jeze bo potrl kralje; sodil bo narode, nakopičil mrliče, razbil bo glave širom po zemlji; na potu bo pil iz potoka, zato bo dvignil glavo. Aleluja. Slavil bom Gospoda z vsem srcem v zboru pravičnih in v srenji. Velika so Gospodova dela, preiskovanja vredna za vse, ki jih ljubijo. Njegovo delo je polno veličastva in sijaja, njegova pravičnost ostane na veke. Obrnil je spomin na svoje čudeže, Gospod je usmiljen in milostljiv; jed daje njim, ki se ga bojé; vekomaj se spominja svoje zaveze. Svojemu ljudstvu je pokazal moč svojih del, ko jim je dal posest narodov. Dela njegovih rok so zvestoba in pravičnost, trdne so vse njegove zapovedi, postavljene za vek in veke, izpolnjene zvesto in pravično. Poslal je rešitev svojemu ljudstvu, potrdil je svojo zavezo za vekomaj; sveto in častitljivo je njegovo ime. Začetek modrosti je strah božji; pametno ravnajo vsi, ki ga časté. Njegova hvala ostane na veke. Aleluja. Blagor mu, kdor se boji Gospoda, kdor se njegovih zapovedi res veseli. Njegov zarod bo v deželi mogočen; rod pravičnih bo blagoslovljen. Premoženje in bogastvo je v njegovi hiši in njegova darežljivost vedno ostane. Vzhaja kakor luč v temi pravičnim, milostljiv in usmiljen in pravičen. Dobro je človeku, ki je usmiljen in posoja, ki svoje reči ureja po vesti, zakaj na veke ne bo omahnil, pravični človek ostane v večnem spominu. Ni se mu bati slabih vesti, njegovo srce je trdno, upa v Gospoda. Njegovo srce je stanovitno, ne boji se, dokler uničenih ne vidi svojih nasprotnikov. Razdeljuje, daruje ubogim, njegova darežljivost vedno traja, njegova moč se dviga v časti. Grešnik to vidi in se jezi, škriplje z zobmi in gine; želja grešnikov se izjalovi. Aleluja. Hvalite, služabniki Gospodovi, hvalite Gospodovo ime! Gospodovo ime bodi slavljeno zdaj in na veke! Od sončnega vzhoda do njega zahoda bodi hvaljeno ime Gospodovo! Nad vse narode je Gospod vzvišen, nad nebesa se dviga njegovo veličastvo. Kdo je kakor Gospod, naš Bog, ki prestoluje na višavi in gleda navzdol na nebesa in zemljo? Iz prahu dviga siromaka, iz blata povišuje ubožca, da ga posadi med kneze, med kneze svojega ljudstva. Nerodovitni daje, da prebiva v hiši kot vesela mati otrok. Aleluja. Ko je šel Izrael iz Egipta, hiša Jakobova iz srede tujega ljudstva, je Juda postal njegovo svetišče, Izrael njegovo kraljestvo. Morje je videlo in zbežalo, Jordan se je nazaj obrnil. Gore so skakale kakor ovni, griči kakor jagnjiči. Kaj ti je, morje, da bežiš? Jordan, da se nazaj obračaš? Gore, da skačete kakor ovni, griči kakor jagnjiči? Strepeči, zemlja, pred Gospodovim obličjem, pred obličjem Jakobovega Boga, ki spreminja skalo v jezero, pečino v studenec vodá! Ne nam, Gospod, ne nam, ampak svojemu imenu daj čast zaradi svoje usmiljenosti, zaradi svoje zvestobe! Da ne bodo govorili pogani: »Kje je njihov Bog?« Naš Bog je v nebesih; vse, karkoli hoče, stori. Njihovi maliki so srebro in zlato, delo človeških rok. Usta imajo, pa ne govoré, oči imajo, pa ne vidijo, ušesa imajo, pa ne slišijo, nos imajo, pa ne duhajo. Roke imajo, pa ne tipajo, noge imajo, pa ne hodijo; glasu ne dajo iz svojega grla. Njim bodo podobni, ki jih delajo, vsak, ki vanje zaupa. Izraelova hiša zaupa v Gospoda: on je njihov pomočnik in njihov ščit. Aronova hiša zaupa v Gospoda: on je njihov pomočnik in njihov ščit. Vsi, ki se Gospoda bojé, zaupajo v Gospoda: on je njihov pomočnik in njihov ščit. Gospod na nas misli in nas bo blagoslovil; blagoslovil bo Izraelovo hišo, blagoslovil bo Aronovo hišo, blagoslovil bo nje, ki se bojé Gospoda, vse, male in velike. Gospod vas bo namnožil, vas in vaše otroke. Blagoslovljeni ste od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo! Nebesa so nebesa za Gospoda, zemljo pa je dal človeškim otrokom. Mrtvi ne hvalijo Gospoda in nihče, ki gre v podzemlje. Mi pa hvalimo Gospoda zdaj in na veke. Aleluja. Ljubim Gospoda, ker je slišal glas moje prošnje, ker je nagnil k meni svoje uho, kadarkoli sem ga klical. Stisnile so me smrtne vezi, zanke podzemlja so me zajele, padel sem v stisko in nadloge; tedaj sem klical ime Gospodovo: »O, Gospod, reši moje življenje!« Milostljiv je Gospod in pravičen, naš Bog je usmiljen; preproste Gospod varuje: bil sem beden in rešil me je. Vrni se, moja duša, k svojemu miru, ker Gospod ti je dobro storil! Zakaj moje življenje je rešil smrti, moje oči solzá, moje noge padca. Hodil bom pred Gospodom v deželi živih. Zaupal sem, tudi ko sem rekel: »Zelo sem stiskan.« Rekel sem v svojem strahu: »Vsak človek je varljiv!« Kako naj povrnem Gospodu vse dobro, kar mi je storil? Kelih zveličanja bom dvignil in bom klical ime Gospodovo. Spolnil bom svoje obljube Gospodu pred vsem njegovim ljudstvom. Dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih. O Gospod, tvoj hlapec sem, tvoj hlapec, sin tvoje dekle: vezi si mi raztrgal. Daroval ti bom hvalno daritev in bom klical ime Gospodovo. Spolnil bom svoje obljube Gospodu pred vsem njegovim ljudstvom, v dvorih Gospodove hiše, sredi tebe, Jeruzalem! Aleluja. Hvalite Gospoda vsi narodi, slavite ga, vsa ljudstva! Zakaj močna je do nas njegova ljubezen, in zvestoba Gospodova traja na veke. Aleluja. Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober; ker vekomaj traja njegovo usmiljenje! Reci, Izraelova hiša: »Vekomaj traja njegovo usmiljenje!« Reci, Aronova hiša: »Vekomaj traja njegovo usmiljenje!« Naj rekó, kateri se bojé Gospoda: »Vekomaj traja njegovo usmiljenje!« V stiski sem klical Gospoda; Gospod me je uslišal in me osvobodil, Gospod je z menoj: ne bojim se; kaj mi more storiti človek? Gospod je z menoj, je moj pomočnik, videl bom svoje sovražnike uničene. Bolje je, zatekati se h Gospodu, kakor zaupati v človeka. Bolje je, zatekati se h Gospodu, kakor zaupati v kneze. Vsi narodi so me obkolili: v imenu Gospodovem sem jih uničil. Od vseh strani so me obkolili: v imenu Gospodovem sem jih uničil. Obsuli so me kakor čebele; zajeli so me kakor ogenj trnje: v imenu Gospodovem sem jih uničil. Suvali so me, suvali, da bi padel; a Gospod mi je pomagal. Moja moč in moja pesem je Gospod, rešitelj mi je postal. To je glas radosti in rešitve v šotorih pravičnih: Desnica Gospodova je mogočno delovala, desnica Gospodova me je dvignila, desnica Gospodova je mogočno delovala. Ne bom umrl, ampak živel, oznanjal bom Gospodova dela. Pokoril me je Gospod, toda smrti me ni izročil. Odprite mi vrata pravičnosti; vstopil bom skoznje in se zahvalil Gospodu! To so vrata Gospodova, tukaj vstopajo pravični. Zahvaljujem se ti, da si me uslišal in mi postal rešitelj. Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. To je delo Gospodovo; in je čudovito v naših očeh. To je dan, ki ga je Gospod naredil; radujmo in veselimo se ga! O Gospod, daj rešitev; o Gospod, daj srečo! Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem! Blagoslavljamo vas iz hiše Gospodove. Bog je Gospod, on nas razsvetljuje. Uredite slavnostni obhod z zelenim vejevjem prav do rogov oltarja! Ti si moj Bog, tebi se zahvaljujem; moj Bog, s hvalospevi te poveličujem! Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober; ker vekomaj traja njegovo usmiljenje! Blagor njim, ki je njih pot brez madeža, ki hodijo v postavi Gospodovi! Blagor njim, ki spolnjujejo njegove odredbe, ga iščejo z vsem srcem, ne počenjajo hudobije, marveč hodijo po njegovih potih! Ti si dal svoje zapovedi, da bi se jih natančno držali. O da bi bila moja pot trdna v spolnjevanju tvojih zakonov! Tedaj ne bom osramočen, če pazim na vse tvoje ukaze. Slavil te bom s pravim srcem, ko bom spoznal tvoje pravične odloke. Držal se bom tvojih zakonov; nikar me ne zapusti popolnoma! Kako bo mladenič ohranil svojo pot čisto? Če se bo držal tvojih besed. Z vsem svojim srcem te iščem; ne daj, da bi zablodil od tvojih ukazov! V svojem srcu hranim tvoj izrek, da ne grešim zoper tebe. Slavljen si, Gospod; uči me svojih zakonov! S svojimi usti oznanjam vse tvoje odloke. Življenja po tvojih odredbah se veselim kot največjega bogastva. Tvoje zapovedi hočem premišljevati in gledati na tvoja pota. Tvojih zakonov se radujem; tvojih besed ne pozabljam. Stori dobro svojemu hlapcu, da bom živel in se držal tvojih besed! Odpri moje oči, da bom gledal čuda tvoje postave! Tujec sem na zemlji; ne skrivaj pred mano svojih ukazov! Duša mi gine, ko vsak čas hrepeni po tvojih odlokih. Zagrozil si prevzetnim; prekleti, kateri krenejo od tvojih ukazov! Vzemi od mene sramoto in zaničevanje, ker spolnjujem tvoje odredbe! Četudi knezi sedé in govoré zoper mene, tvoj hlapec premišljuje tvoje zakone. Zakaj tvoje odredbe so moje veselje, moji svetovalci tvoji zakoni. V prahu leži moja duša: poživi me po svoji besedi! Svoja pota sem ti razložil in si me uslišal, uči me svojih zakonov! Pouči me o potu svojih zapovedi, premišljeval bom tvoja čuda! Moja duša toči solze od žalosti; dvigni me po svoji besedi! Od blodne poti me odvrni, svojo postavo mi podari! Izbral sem pot resnice, za tvoje odloke sem se odločil. Držim se tvojih odredb; Gospod, ne spravljaj me v sramoto! Po potu tvojih ukazov bom tekel, ko mi srce razširiš. Pokaži mi, Gospod, pot svojih zakonov in držal se je bom natančno! Pouči me, da bom spolnjeval tvojo postavo, in držal se je bom z vsem svojim srcem! Vodi me po stezi svojih ukazov, ker se je radujem! Nagni mi srce k svojim odredbam in ne k lakomnosti! Odvrni mi oči, da ne bodo videle nečimrnosti; na svoji poti me poživi! Spolni svojemu hlapcu svojo obljubo, dano za tiste, ki se te bojé! Odvrni od mene sramoto, ki se je bojim; zakaj tvoji odloki so prijetni! Glej, hrepenim po tvojih zapovedih; po svoji pravici me poživi! Naj pride k meni tvoje usmiljenje, Gospod, tvoja pomoč po tvoji obljubi, da bom odgovoril svojim sramotilcem, ker upam v tvoje besede. Ne jemlji iz mojih ust besede resnice, ker upam v tvoje odloke! da bom vedno držal tvojo postavo, na veke in vedno; da bom hodil po prostrani poti, ker iščem tvojih zapovedi. Govoril bom o tvojih odredbah pred kralji in ne bom osramočen. In veselil se bom nad tvojimi ukazi, ki jih ljubim. Dvigal bom svoje roke k tvojim ukazom, premišljeval bom tvoje zakone. Spomni se svoje besede do svojega hlapca, s katero si mi upanje dal. To je moja tolažba v moji stiski, tvoj izrek me poživlja. Prevzetneži me silno napadajo, od tvoje postave ne krenem. Spominjam se tvojih starodavnih sodb, Gospod, to mi je tolažba. Nevolja me grabi zaradi grešnikov, ki zapuščajo tvojo postavo. Tvoji zakoni so mi postali pesmi v kraju mojega tujčevanja. Spominjam se tudi ponoči tvojega imena, Gospod, in se držim tvoje postave. To mi je bilo dano, ker sem tvoje zapovedi spolnjeval. Rekel sem si: Gospod, moj delež je, da se držim tvojih besed. Z vsem srcem te prosim: usmili se me po svoji obljubi! Svoja pota preudarjam in svoje noge usmerjam k tvojim odredbam. Hitim in se ne obotavljam, ko se je treba držati tvojih ukazov. Zadrge grešnikov so me zapletle; tvoje postave nisem pozabil. Opolnoči vstajam, da te slavim zaradi tvojih pravičnih odlokov. Prijatelj sem vsem, ki se te bojé in tvoje zapovedi spolnjujejo. Gospod, zemlja je polna tvoje milosti, uči me svojih zakonov! Dobro si storil svojemu hlapcu, Gospod, po svoji besedi. Úči me razsodnosti in vednosti, ker zaupam v tvoje ukaze! Preden sem bil ponižan, sem blodil, zdaj pa se držim tvojega izreka. Ti si dober in dobrotljiv; uči me svojih zakonov! Prevzetneži kujejo prevare zoper mene, jaz pa z vsem srcem spolnjujem tvoje zapovedi. Stolstilo se je njih srce ko mast; jaz pa se radujem nad tvojo postavo. Dobro je zame, da sem bil ponižan, da se naučim tvojih zakonov. Boljša mi je postava tvojih ust, kakor tisoči zlata in srebra. Tvoje roke so me naredile in izoblikovale, daj mi pamet, da se tvojih ukazov naučim! Vsi, ki se te bojé, me bodo videli in se veselili, ker sem upal v tvojo besedo. Vem, Gospod, da so tvoji odloki pravični, in da si me po pravici ponižal. Tvoje usmiljenje naj bo pripravljeno, da me potolaži, po obljubi, ki si jo dal svojemu hlapcu! Naj pride tvoje usmiljenje, da oživim; zakaj tvoja postava je moje veselje! Osramoté naj se prevzetneži, ki me po krivici stiskajo; jaz pa bom premišljeval tvoje zapovedi. Obrnejo naj se k meni vsi, ki se te bojé in ki skrbé za tvoje odredbe. Bodi moje srce popolno v tvojih zakonih, da ne bom osramočen! Moja duša koprni po tvoji pomoči; v tvojo besedo upam. Pešajo mi oči od koprnenja po tvojem izreku: kdaj me boš potolažil? Dasi sem postal kakor meh v dimu, vendar nisem pozabil tvojih zakonov. Koliko dni je tvojemu hlapcu? Kdaj boš naredil sodbo nad mojimi preganjalci? Prevzetneži so mi izkopali jame, ne ravnajo po tvoji postavi. Vsi tvoji ukazi so pošteni; po krivici me preganjajo, pomagaj mi! Skoraj so me uničili na zemlji, jaz pa nisem zapustil tvojih zapovedi. Po svoji dobroti me ohrani pri življenju in držal bom odredbe tvojih ust. Od vekov je tvoja beseda, Gospod, utrjena v nebesih. Od roda do roda traja tvoja zvestoba: utrdil si zemljo, in ostane. Po tvojih odlokih vse vedno obstaja, zakaj vse stvari tebi služijo. Ko bi ne bila tvoja postava moje veselje, bi bil v svoji stiski že propadel. Na veke ne bom pozabil tvojih zapovedi; zakaj z njimi si me poživil. Tvoj sem, reši me; zakaj tvoje zapovedi iščem! Grešniki name prežé, da bi me pogubili; jaz pa na tvoje odredbe pazim. Vidim, da je vsaki popolnosti meja; tvoj ukaz pa je brez mej. Kako ljubim tvojo postavo! Ves dan jo premišljujem. Tvoj ukaz me je naredil modrejšega od mojih sovražnikov, ker je vekomaj z mano. Pametnejši sem od vseh svojih učiteljev, ker so tvoje odredbe moje premišljevanje. Razumnejši sem od starcev, ker spolnjujem tvoje zapovedi. Od vsake slabe poti zadržujem svoje noge, da bi se držal tvojih besed. Od tvojih odlokov ne krenem, ker me ti poučuješ. Kako sladki so mojemu nebu tvoji izreki, bolj ko med mojim ustom! Po tvojih zapovedih postajam razumen; zato sovražim vsako pot zlaganosti. Svetilka mojim nogam je tvoja beseda, luč na moji stezi. Prisegel sem, hočem prisego držati, da bom spolnjeval tvoje pravične odloke. Silno sem potrt, Gospod; ohrani me pri življenju po svoji besedi! Sprejmi, Gospod, darove mojih ust in uči me svojih odlokov! Moje življenje je zmeraj v nevarnosti, vendar ne pozabim tvoje postave. Grešniki so mi nastavili zanko, vendar od tvojih zapovedi nisem zablodil. Tvoje odredbe so moja dediščina na veke, ker so veselje mojega srca. Uklonil sem svoje srce, da spolnjujem tvoje zakone, vedno, natančno. Sovražim omahljivce, ljubim tvojo postavo. Moj varuh in ščit si ti: upam v tvojo besedo. Odstopite od mene, hudobneži, spolnjeval bom ukaze svojega Boga! Vzdržuj me po svoji obljubi in bom živel; ne osramoti mojega upanja! Pomagaj mi in bom rešen in bom vedno pazil na tvoje zakone! Zametuješ vse, ki odstopajo od tvojih zakonov, zakaj lažnivo je njih mišljenje. Za žlindro imaš vse grešnike na zemlji, zato ljubim tvoje odredbe. Od strahu pred teboj trepeče moje meso, tvojih odlokov se bojim. Delal sem prav in pravično, ne izročaj me mojim zatiralcem! Zavzemi se za svojega hlapca v dobro, da me prevzetneži ne zatró! Oči mi pešajo od hrepenenja po tvoji pomoči, po tvojem pravičnem izreku. Ravnaj s svojim hlapcem po svoji dobroti, uči me svojih zakonov! Tvoj hlapec sem, pouči me, da spoznam tvoje odredbe! Čas je, da kaj ukreneš, Gospod; prekršili so tvojo postavo. Zatorej ljubim tvoje ukaze bolj kot zlato, kot najčistejše zlato. Zato sem si izbral vse tvoje zapovedi, sleherno krivo pot sovražim. Čudovite so tvoje odredbe; zato jih moja duša spolnjuje. Razlaga tvojih besed razsvetljuje, uči neizkušene. Svoja usta odpiram in vdihavam, ker hlepim po tvojih ukazih. Obrni se k meni in usmili se me, kakor ravnaš s tistimi, ki ljubijo tvoje ime! Vodi moje korake po svojem izreku, naj ne gospoduje v meni nobena hudobija! Osvobodi me nasilstva ljudi, izpolnjeval bom tvoje zapovedi! Razjasni svoj obraz nad svojim hlapcem, uči me svojih zakonov! Potoki solzá mi tekó iz mojih oči, ker se ljudje ne držé tvoje postave. Pravičen si, Gospod, tvoja sodba je prava. Pravično si naložil svoje odredbe, in z veliko trdnostjo. Gorečnost me razjeda, ker moji nasprotniki pozabljajo tvoje besede. Dobro preskušen je tvoj izrek, tvoj hlapec ga ljubi. Majhen sem in zaničevan, tvojih zapovedi pa ne pozabim. Tvoja pravičnost je večna pravičnost, tvoja postava je trdna. Stiska in nadloga sta me zadeli, tvoji ukazi so moje veselje. Pravičnost tvojih odredb je večna, pouči me in bom živel! Kličem iz vsega svojega srca: usliši me, Gospod; tvoje zakone hočem spolnjevati! Kličem k tebi; reši me, pa se bom držal tvojih odredb! Ob zori prihajam in prosim pomoči; upam v tvoje besede. Moje oči prehitevajo nočne straže, da premišljujem tvoj izrek. Sliši moj glas zavoljo svoje dobrote, Gospod, poživi me po svojem odloku! Približujejo se moji krivični preganjalci, daleč so od tvoje postave. Ti si blizu, Gospod, vsi tvoji ukazi so zvesti. Zdavnaj sem spoznal iz tvojih odredb, da si jih ustanovil za vekomaj. Glej mojo stisko, reši me; zakaj, nisem pozabil tvoje postave! Brani mojo pravico in me reši; po svojem izreku me poživi! Daleč so grešniki od rešitve, ker ne marajo za tvoje zakone. Tvoje usmiljenje, Gospod, je obilno; po svojih odlokih me poživi! Mnogi me preganjajo in stiskajo; toda od tvojih odredb ne krenem. Videl sem nezvestneže in zastudilo se mi je, ker se ne držé tvojega izreka. Glej, tvoje zapovedi ljubim, Gospod; v svoji ljubezni mi ohrani življenje! Poglavitna lastnost tvoje besede je stalnost, večen je sleherni tvoj pravični odlok. Knezi me preganjajo brez vzroka, moje srce pa spoštuje tvoje besede. Veselim se nad tvojimi izreki, kakor kdor je našel obilen plen. Zlaganost sovražim in mrzim, tvojo postavo ljubim. Sedemkrat na dan te hvalim zaradi tvojih pravičnih sodb. Velik mir uživajo vsi, ki ljubijo tvojo postavo, ob ničemer se ne spotikajo. Pričakujem tvoje pomoči, Gospod, tvoje ukaze spolnjujem. Moja duša se drži tvojih odredb, in jih ljubi nad vse. Izpolnjujem tvoje zapovedi in tvoje ukaze, zakaj vsa moja pota so ti pred očmi. Moj klic naj pride k tebi, Gospod; pouči me po svoji besedi! Naj pride k tebi moja prošnja; reši me po svojem izreku! Naj zapojó moje ustne hvalospev, zakaj učiš me svojih zakonov! Moj jezik naj opeva tvoj izrek; zakaj vsi tvoji ukazi so pravični! Tvoja roka bodi pripravljena, da mi pomaga, ker sem si izvolil tvoje zapovedi! Želim rešitve od tebe, Gospod, tvoja postava je moje veselje. Naj živi moja duša, da te hvali, tvoji odloki naj mi pomagajo! Blodim ko izgubljena ovca; išči svojega hlapca; zakaj tvojih ukazov nisem pozabil! Stopniška pesem. Ko sem bil v stiski, sem klical h Gospodu in me je uslišal. Gospod, reši me krivičnih ustnic, zvijačnega jezika! Kaj ti bo dal ali kaj pridejal, zvijačni jezik? Ostre puščice junaškega strelca in žareče oglje iz bodičevja. Gorje mi, da bivam v Mosoku, prebivam v kedarskih šotorih! Predolgo že prebiva moja duša z njimi, ki sovražijo mir. Ko jaz govorim za mir, silijo oni na boj. Stopniška pesem. Dvigam svoje oči h goram: od kod mi pride pomoč? Pomoč mi pride od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo. Ne bo pustil, da bi ti spodrsnila noga, ne bo zadremal, kateri te varuje. Glej, ne zadremlje in ne zaspi, kateri varuje Izraela. Gospod te varuje, Gospod je tvoja bramba ob tvoji desnici. Ne bo ti škodilo sonce podnevi, ne luna ponoči. Gospod te bo varoval vsega hudega, varoval bo tvojo dušo. Gospod bo varoval tvoj odhod in prihod zdaj in na veke. Stopniška pesem, Davidova. Veselil sem se, ker so mi rekli: »V hišo Gospodovo pojdemo.« Že stojé naše noge med tvojimi vrati, Jeruzalem, Jeruzalem, ki je zidan kot mesto, vse v sebi trdno sklenjeno. Tja hodijo rodovi, Gospodovi rodovi, kakor določa Izraelova postava, slavit Gospodovo ime. Tam so postavljeni sodni stoli, stoli hiše Davidove. Izprosite, kar je Jeruzalemu v mir: naj bodo varni, kateri te ljubijo! Mir bodi za tvojim obzidjem, varnost v tvojih palačah! Zaradi svojih bratov in svojih prijateljev pravim: »Mir v tebi!« Zaradi hiše Gospoda, našega Boga, ti želim vse dobro. Stopniška pesem. K tebi dvigam svoje oči, k tebi, ki prebivaš v nebesih. Glej, kakor oči hlapcev na roke svojih gospodarjev, kakor oči dekle na roke svoje gospodinje: tako gledajo naše oči na Gospoda, našega Boga, dokler se nas ne usmili. Usmili se nas, Gospod, usmili se nas! Zakaj silno smo že siti prezira; naša duša je nasičena zasmeha bogatih, prezira prevzetnih. Stopniška pesem, Davidova. Da ni bil Gospod z nami, naj reče zdaj Izrael, da ni bil Gospod z nami, ko so ljudje vstali zoper nas, tedaj bi nas žive požrli, ko se je vnela njih besnost proti nam; tedaj bi nas voda preplavila, hudournik bi šel čez nas, tedaj bi čez nas šle vzburkane vode. Slavljen bodi Gospod, ki nas ni dal v plen njih zobém! Naša duša se je rešila kakor ptica iz ptičarjev zanke; zanka se je pretrgala in mi smo bili osvobojeni. Naša pomoč je v imenu Gospodovem, ki je ustvaril nebo in zemljo. Stopniška pesem. Kateri zaupajo v Gospoda, so kakor gora Sion, ki se ne premakne, ki ostane na veke. Jeruzalem obdajajo gore, tako obdaja Gospod svoje ljudstvo zdaj in na veke. Zato ne bo ostalo žezlo brezbožnih nad žrebom pravičnih, da pravični ne stegnejo svojih rok po krivici. Stori dobro dobrim, Gospod, in njim, ki so pravega srca! Kateri pa krenejo na svoja kriva pota, nje naj Gospod zapodi z drugimi hudodelci. Mir bodi nad Izraelom! Stopniška pesem. Ko je Gospod nazaj peljal sionske jetnike, nam je bilo, kot bi sanjali; tedaj so bila naša usta polna smeha in naš jezik radostnih pesmi. Tedaj so rekli med narodi: »Velike reči je Gospod zanje storil!« Da, velike reči je Gospod za nas storil: razveselili smo se! Gospod, obrni našo usodo kakor hudournike v južni deželi! Kateri sejejo v solzah, žanjejo med veselim petjem. Odidejo in plakajo seme za sejanje nesoč; pridejo z radostjo, nesoč svoje snope. Stopniška pesem, Salomonova. Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji; če Gospod ne varuje mesta, stražnik zaman čuje. Zaman vam je vstajati pred svitom, sedeti pozno v noč pri delu, jesti kruh trdega truda: saj ga svojim ljubljencem daje v spanju. Glej, dar Gospodov so sinovi, plačilo je telesni sad; kakor puščice v bojevnikovi roki, tako so sinovi mladosti. Blagor možu, ki je z njimi napolnil svoj tul; ne bodo mu v sramoto, ko se s sovražniki spoprime pri vratih. Stopniška pesem. Blagor vsem, ki se bojé Gospoda in hodijo po njegovih potih! Zakaj sad truda svojih rok boš užival, srečen boš in dobro ti bo. Tvoja žena bo ko rodovitna trta v notranjosti tvoje hiše, tvoji otroci kakor oljčne mladike okoli tvoje mize. Glej, tako se blagoslavlja mož, ki se boji Gospoda. Blagoslovi naj te Gospod s Siona, da boš gledal srečo Jeruzalema vse dni svojega življenja, da boš gledal svojih otrok otroke. Mir bodi nad Izraelom! Stopniška pesem. Mnogo so me napadali od moje mladosti, naj reče zdaj Izrael, mnogo so me napadali od moje mladosti, pa me niso premogli. Po hrbtu so mi orali orači, dolge so rezali svoje brazde. A Gospod je pravičen, razsekal je vrvi brezbožnih. Naj bodo osramočeni in se umaknejo vsi črtilci Siona. Naj bodo kot trava na strehah, ki usahne, preden jo populijo; z njo ne napolni svoje roke žanjec, ne svojega naročja, kdor veže snope; in mimoidoči ne govoré: »Blagoslov Gospodov bodi z vami!« »Blagoslavljamo vas v imenu Gospodovem.« Stopniška pesem. Iz globočine kličem k tebi, Gospod, Gospod, sliši moj glas! Naj pazijo tvoja ušesa na glas moje prošnje. Če boš pregrehe v spominu ohranil, Gospod, Gospod, kdo bo obstal? Toda pri tebi je odpuščanje grehov, da bi ti s spoštovanjem služili. Upam v Gospoda, moja duša upa v njegovo besedo; moja duša pričakuje Gospoda bolj ko stražniki jutranjo zarjo. Bolj ko stražniki jutranjo zarjo naj Izrael pričakuje Gospoda; zakaj pri Gospodu je usmiljenje, pri njem je obilno odrešenje: on bo Izraela rešil vseh njegovih pregreh. Stopniška pesem, Davidova. Gospod, srce mi ne prevzetuje, oči se mi ne nosijo visoko; ne poganjam se za velike reči, ne za take, ki so zame previsoke; marveč sem utešil in umiril svojo dušo, kakor otrok v naročju svoje matere, kakor otrok, tako je v meni moja duša. Upaj, Izrael, v Gospoda, zdaj in na veke! Stopniška pesem. Spomni se, Gospod, Davidu v milost vse njegove skrbi; kakó je prisegel Gospodu, storil obljubo Mogočnemu Jakobovemu: »Ne pojdem v stanovanje svoje hiše, ne stopim na ležišče svoje postelje; svojim očem ne dovolim spanja, svojim trepalnicam ne počitka, dokler ne najdem mesta za Gospoda, bivališča za Mogočnega Jakobovega!« Glej, slišali smo o njej v Efrati, našli smo jo na Jaarskih poljanah. Vstopimo v njegovo bivališče, priklonimo se pred podnožjem njegovih nog! Vzdigni se, Gospod, na kraj svojega počitka, ti in skrinja tvojega veličastva! Tvoji duhovniki naj oblečejo pravičnost, tvoji sveti naj se glasno radujejo. Zaradi Davida, svojega hlapca, ne zavračaj obličja svojega maziljenca! Gospod je prisegel Davidu trdno obljubo, od katere ne bo odstopil: »Potomca iz tvojega rodu bom posadil na tvoj prestol. Če bodo tvoji sinovi držali mojo zavezo, zapovedi, katerih jih učim, bodo tudi njih sinovi vedno sedeli na tvojem prestolu.« Zakaj Gospod je izvolil Sion, si ga zaželel kot svoj sedež: »To je moje počivališče za vedno; tu bom prebival, ker sem ga želel. Njegove pravične bom obilno blagoslavljal, njegove ubožce s kruhom nasičeval. Njegove duhovnike bom z zveličanjem oblačil in njegovi sveti se bodo glasno radovali. Tam bom zbudil Davidu rog, pripravil lučko svojemu maziljencu. Njegove sovražnike ogrnem s sramoto, nad njim pa bo žarela moja krona.« Stopniška pesem, Davidova. Glej, kako dobro in prijetno je, če bratje skupaj prebivajo; to je kakor najboljše olje na glavi, ki kaplja na brado, Aronovo brado, ki kaplja na rob njegove obleke. To je kakor rosa s Hermona, ki pada na sionske višine. Zakaj tam daje Gospod blagoslov, življenje na veke. Stopniška pesem. Glejte, slavite Gospoda vsi Gospodovi služabniki, ki stojite v hiši Gospodovi v nočnih urah! Povzdigujte svoje roke k svetišču in slavite Gospoda! S Siona te blagoslôvi Gospod, ki je ustvaril nebo in zemljo! Aleluja. Hvalite ime Gospodovo, hvalite ga, Gospodovi služabniki, ki stojite v hiši Gospodovi, v dvorih hiše našega Boga! Hvalite Gospoda, zakaj Gospod je dober; igrajte njegovemu imenu, ker je milo. Jakoba si je izvolil Gospod, Izraela kot svojo lastnino. Saj to vem: velik je Gospod, naš Gospodar presega vse bogove. Karkoli Gospod hoče, napravi na nebu in zemlji, v morju in v vseh vodnih globinah. Pripelje oblake od kraja zemlje, z bliski dela dež, jemlje veter iz njegovih shramb. Udaril je prvorojence v Egiptu, ljudi kakor tudi živino; naredil je znamenja in čudeže v tebi, Egipt, zoper faraona in vse njegove hlapce. Udaril je mnoge narode, pobil mogočne kralje: Sehona, kralja Amorejcev, in basanskega kralja Oga, in vse kanaanske kralje; in dal je njih deželo v last, v last svojemu ljudstvu Izraelu. Gospod, tvoje ime ostane večno, Gospod, tvoj spomin od roda do roda. Zakaj, Gospod varuje svoje ljudstvo, svojih služabnikov se usmili. Maliki narodov so srebro in zlato, delo človeških rok; usta imajo, pa ne govoré, oči imajo, pa ne vidijo. Ušesa imajo, pa ne slišijo, ni diha v njihovih ustih. Njim postanejo podobni, ki jih delajo, vsak, ki vanje zaupa. Hiša Izraelova, slavite Gospoda, hiša Aronova, slavite Gospoda! Hiša Levijeva, slavite Gospoda, vsi, ki Gospoda častite, slavite ga! Slavljen bodi Gospod s Siona, ki prebiva v Jeruzalemu! Aleluja. Hvalite Gospoda, ker je dober, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje! Hvalite Boga bogov, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje! Hvalite Gospoda gospodov, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje! Ki je sam naredil velika čuda, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje! Ki je z modrostjo naredil nebo, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. Ki je razprostrl zemljo nad vodami, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. Ki je naredil velike luči, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. Sonce, da gospoduje dnevu, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. Mesec in zvezde, da gospodujejo noči, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. Ki je udaril Egipčane v njih prvorojencih, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. In je Izraela izpeljal izmed njih, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. Z močno roko in s stegnjenim laktom, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. Ki je razdelil Rdeče morje v dva dela, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. In prepeljal Izraela sredi njega, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. In pahnil faraona in njegovo vojsko v Rdeče morje, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. Ki je vodil svoje ljudstvo skozi puščavo, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. Ki je udaril velike kralje, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. In pobil mogočne kralje, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. Sehona, kralja Amorejcev, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. In Oga, basanskega kralja, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. In dal jim je njih deželo v last, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. V last svojemu hlapcu Izraelu, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. Ki se nas je spomnil v našem ponižanju, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. In nas osvobodil naših sovražnikov, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. Ki daje živež vsemu mesu, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. Hvalite nebeškega Boga, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje. Ob rekah babilonskih smo sedeli in jokali spominjajoč se Siona. Na vrbe one pokrajine smo obesili svoje citre. Zakaj tam so naši izganjalci od nas zahtevali pesmi in naši mučitelji veselost: »Pojte nam katero sionskih pesmi!« Kako naj pojemo pesem Gospodovo v tuji deželi? Če pozabim tebe, Jeruzalem, naj bo pozabljena moja desnica; moj jezik mi naj lepi na nebu, če se ne spomnim tebe, če ne denem Jeruzalema nad vse svoje veselje. Spomni se, Gospod, jeruzalemskega dneva, zoper Edomce, ki so govorili: »Razdenite, razdenite tudi temelje v njem!« Hči babilonska, pustošnica, blagor mu, ki ti povrne zlo, ki si nam ga storila! Blagor mu, ki zgrabi in trešči tvoje otročiče ob skalo! Davidov. Slavil te bom, Gospod, z vsem srcem, ker si slišal besede mojih ust; vpričo angelov ti bom prepeval, se priklanjal v tvojem svetem templju. Slavil bom tvoje ime zaradi tvoje dobrote in resnice, ker si nad vse poveličal svoje ime in svojo obljubo. Ko sem te klical, si me uslišal, pomnožil si moč v moji duši. Slavili te bodo, Gospod, vsi kralji na zemlji, ko bodo slišali besede tvojih ust, in opevali bodo pota Gospodova. Res, velika je slava Gospodova, res, vzvišen je Gospod in se ozira na ponižnega, prevzetnega pa gleda od daleč. Če hodim sredi stiske, me živega ohranjaš, zoper jezo mojih sovražnikov steguješ svojo roko, me rešuje tvoja desnica. Gospod bo zame dovršil začeto, Gospod, tvoja dobrota traja na veke; ne zapuščaj dela svojih rok! Zborovodju, Davidov, psalm. Gospod, preiskuješ me in me poznaš; ti veš, če sedim ali vstanem; ti prodreš v moje misli od daleč; ko hodim in ko ležim, ti vidiš in na vsa moja pota paziš. Ko besede še ni na mojem jeziku, glej, Gospod, ti že vse veš; zadaj in spredaj me obdajaš in svojo roko name polagaš. Prečudovita mi je ta vednost, previsoka: je ne razumem. Kam naj grem pred tvojim duhom in kam naj bežim pred tvojim obličjem? Če bi se povzpel v nebesa, si ondi; če bi legel v podzemlje, si tam. Če bi vzel peruti zore, če bi prebival na koncu morja; tudi tja bi me vodila tvoja roka in me držala tvoja desnica. Če bi rekel: »Vsaj tema me bo pokrila in noč me bo obdala namesto luči.« Toda tema ti ne bo temna in noč bo svetila kakor dan; temina ti je kakor luč. Ti si namreč moje ledvice naredil, me stkal v telesu moje matere; hvalim te, ker sem tako čudovito narejen, ker so čudovita tvoja dela. Mojo dušo poznaš popolnoma, ni ti bilo skrito moje bistvo, ko sem bil oblikovan na skrivnem, ko sem bil tkan v globočinah zemlje. Moj zarodek so videle tvoje oči, in v tvoji knjigi so vsi zapisani, dnevi so določeni, preden je bil eden izmed njih. Kako težke pa so mi tvoje misli, o Bog, kako ogromna njih vsota! Če bi jih štel, jih je več ko peska; če bi prišel do konca, sem še pri tebi. O, da bi vendar pobil hudobneža, o Bog, da bi krvoločneži odstopili od mene! Zakaj zvijačno se upirajo zoper tebe, lokavo se ponašajo tvoji sovražniki. Mar ne sovražim tvojih sovražnikov, Gospod, se mi ne studijo, ki se vzdigujejo zoper tebe? S popolnim sovraštvom jih črtim; sovražniki so mi postali. Preišči me, o Bog, spoznaj moje srce, preizkusi me, spoznaj moje misli! In glej, da po slabi poti ne hodim; in vodi me po poti večnosti. Zborovodju, psalm, Davidov. Odreši me, Gospod, hudobnega človeka, nasilnega moža me obvaruj, teh, ki mislijo hudo v srcu, vsak dan zbujajo prepire, svoje jezike brusijo kakor kača, za njih ustnami je gadji strup. Reši me, Gospod, krivičneževih rok, nasilnega moža me obvaruj, njih, ki mi hočejo spodnesti noge! Prevzetneži mi skrivaj nastavljajo zanko in vrvi razpenjajo kot mrežo, ob potu mi polagajo pasti. Rečem Gospodu: ti si moj Bog, čuj, Gospod, glas moje prošnje! Gospod, o Bog, moja mogočna pomoč, ti mi kriješ glavo ob dnevu boja. Ne dovoljuj, Gospod, krivičnežu, kar si želi, ne daj, da se izpolnijo njegovi naklepi! Dvigajo glavo, ki me obkrožajo, hudobija njih ustnic naj jih zasuje, naj deži žareče oglje nanje, naj jih v jamo vrže, da več ne vstanejo. Mož s hudobnim jezikom ne bo obstal v deželi, nasilnega človeka hipoma zadene hudo. Vem, da bo Gospod priboril pravico siromaku, pravičnost ubožcem. Zares, pravični bodo slavili tvoje ime, pošteni prebivali pred tvojim obličjem. Psalm, Davidov. Gospod, k tebi kličem, hitro mi pomagaj; čuj moj glas, ko kličem k tebi! Naj se dviga moja molitev kakor kadilo, moje roke kot večerna daritev. Postavi, Gospod, pred moja usta stražo, zavaruj vrata mojih ustnic! Ne daj, da se mi nagne srce k hudobni reči, da bi počenjal, kar je hudobno! Z možmi, ki delajo krivico, se ne bom družil, ne bom pokusil njih slaščic. Naj me tepe pravični, to je milost, naj me kara, to je olje za glavo; tega se ne bo branila moja glava, temveč bom vedno molil pod njihovimi udarci. Njih knezi so bili vrženi med skale, slišali so, kako so mile moje besede. Kakor če kdo zemljo razorje in razkolje, so njih kosti raztresene ob žrelu podzemlja. Zakaj k tebi, Gospod Bog, se obračajo moje oči; k tebi se zatekam, ne uničuj moje duše! Varuj me zanke, ki so mi jo nastavili, in pasti hudodelcev! Brezbožni naj hkrati padejo v lastne mreže, medtem ko se jaz srečno rešim. Pouk, Davidov, ko je bil v votlini, molitev. Z močnim glasom vpijem h Gospodu, z močnim glasom prosim Gospoda. Pred njim izlivam svojo skrb, svojo stisko pred njim oznanjam. Ko se plaši v meni moj duh, ti poznaš mojo pot. Na poti, po kateri hodim, so mi skrivaj nastavili zanko. Oziram se na desno in gledam, in ni ga, ki bi se menil zame. Nimam kam se zateči, nikogar ni skrb za moje življenje. Vpijem k tebi, Gospod; pravim: »Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih.« Prisluhni mojemu vpitju, ker sem silno pobit; reši me mojih preganjalcev, ker so močnejši od mene! Izpelji me iz ječe, da se zahvalim tvojemu imenu! Pravični me bodo obdajali, ko mi izkažeš dobroto. Psalm, Davidov. Gospod, sliši mojo molitev, čuj mojo prošnjo v svoji zvestobi, usliši me v svoji pravičnosti! Ne kliči pred sodbo svojega služabnika, saj ni nihče, ki živi, pravičen pred tabo! Glej, sovražnik preganja mojo dušo; na tla je pobil moje življenje, me postavil v temo kot davno umrle. In gine v meni moj duh; otrpnilo je v meni moje srce. Spominjam se davnih dni; razmišljam o vseh tvojih delih, delo tvojih rok preudarjam. Stegujem k tebi svoje roke; mojo dušo žeja po tebi, kot izsušeno zemljo. Hitro me usliši, o Gospod; moj duh že omaguje; ne skrivaj pred mano svojega obličja, da ne bom podoben njim, ki se pogrezajo v jamo. Daj, da hitro občutim tvojo milost, zakaj v tebe zaupam; pokaži mi pot, po kateri naj hodim; zakaj k tebi dvigam svojo dušo! Reši me mojih sovražnikov, Gospod, v tebe upam! Úči me spolnjevati tvojo voljo; saj ti si moj Bog! Tvoj duh je dobrotljiv, naj me vodi po ravni zemlji. Zaradi svojega imena, o Gospod, me ohrani pri življenju; po svoji milosrčnosti izpelji iz stisk mojo dušo! In po svoji dobroti uniči moje sovražnike, pokončaj vse, ki stiskajo mojo dušo; zakaj jaz sem tvoj služabnik! Davidov. Blagoslovljen Gospod, moja skala, ki uri moje roke za boj, moje prste za bitko. Moj dobrotnik in moj grad, moja obramba in moj osvoboditelj, moj ščit in moje zavetje, on, ki mi pokori ljudstva! Gospod, kaj je človek, da skrbiš zanj, sin človekov, da nanj misliš? Človek je podoben dihu vetra, njegovi dnevi senci, ki preide. Gospod, nagni svoje nebo in stopi dol, dotakni se gorá in se bodo kadile; zaženi blisk in jih razkropi, izstreli svoje puščice in jih zbegaj! Stegni svojo roko z višave, izvleci me, reši me iz velikih vodá, iz roke tujcev, katerih usta govoré laž in katerih desnica krivo prisega! O Bog, novo pesem ti bom pel, na harfo desetih strun ti bom igral, tebi, ki naklanjaš kraljem zmago, ki si rešil Davida, svojega hlapca. Pogubnega meča me reši, reši me iz rok tujcev, katerih usta govoré laž in katerih desnica krivo prisega! Naši sinovi naj bodo ko sadike, ki rastejo v svoji mladosti, naše hčere ko vogelni stebri, izdolbeni kakor stebri templja. Naše žitnice naj bodo polne, bogate vsakovrstnih sadov; naše ovce, tisočkrat rodovitne, naj se desettisočkrat pomnožijo na naših poljih: naša goved naj bo s tovori obložena. Naj ne bo vrzeli v obzidju, ne izgona, ne jadikovanja po naših ulicah. Blagor ljudstvu, ki ima to; blagor ljudstvu, čigar Bog je Gospod. Hvalnica, Davidova. Poveličeval te bom, o božji moj kralj, slavil bom tvoje ime na vekov veke. Vsak dan te bom slavil in hvalil tvoje ime na vekov veke. Velik je Gospod in nad vse hvale vreden, ne da se preiskati njegova veličina. Rod za rodom slavi tvoja dela in oznanja tvojo moč. Pripovedujejo o sijajni slavi tvojega veličastva in razglašajo tvoja čuda. O moči tvojih strašnih del poročajo in pripovedujejo o tvoji veličini. Hvalo tvoje velike dobrote razglašajo in se radujejo tvoje pravičnosti. Blag in usmiljen je Gospod, potrpežljiv in silno milostljiv. Dober je Gospod vsem, usmiljen do vseh svojih del. Naj te hvalijo, Gospod, vsa tvoja dela, tvoji sveti naj te slavé; naj poročajo o slavi tvojega kraljestva, naj govoré o tvoji moči, da oznanijo človeškim sinovom tvojo moč in slavo tvojega sijajnega kraljestva. Tvoje kraljestvo je kraljestvo vseh vekov, tvoje gospostvo je za vse rodove. Resničen je Gospod v vseh svojih besedah, dober v vseh svojih delih; Gospod zadržuje vse, ki padajo, dviga vse, ki so tlačeni. Oči vseh so uprte v tebe, upajo; ti jim daješ jed o pravem času; odpiraš svojo roko in dobrohotno nasičuješ vse, kar živi. Pravičen je Gospod na vseh svojih potih in dober v vseh svojih delih; blizu je Gospod vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo iskreno. Voljo tistih, ki se ga bojé, izpolni, prisluhne njih vpitju ter jih reši; varuje Gospod vse, ki ga ljubijo, vse hudobneže pa bo uničil. Hvalo Gospodovo naj govoré moja usta in vsi ljudje naj slavé njegovo sveto ime na vekov veke. Aleluja. Hvali, moja duša, Gospoda! Hvalil bom Gospoda vse svoje življenje, prepeval bom svojemu Bogu, dokler bom živ. Ne zanašajte se na kneze, na človeka, pri katerem ni rešitve: izdihne, se povrne v svojo zemljo, in propadejo njegovi načrti. Blagor mu, komur je pomočnik Bog Jakobov, čigar upanje je v Gospodu, njegovem Bogu, stvarniku nebes in zemlje, morja in vsega, kar tam živi! On je na veke zvest, vrača pravico stiskanim, deli kruha lačnim. Gospod oprošča jetnike, Gospod odpira slepim oči, Gospod dviga potrte, Gospod ljubi pravične, Gospod varuje tujce; siroto in vdovo vzdržuje, naklepe grešnikov pa razdira. Gospod bo kraljeval na veke, tvoj Bog, o Sion, od roda do roda. Aleluja. Hvalite Gospoda, ker je dober, prepevajte našemu Bogu, ker je mil! Spodobi se, da ga hvalimo. Gospod zida Jeruzalem, zbira Izraelove razkropljence, ozdravlja potrta srca, in obvezuje njih rane. Določa zvezdam število, kliče sleherno po imenu; velik je naš Gospod in silen v moči, njegova modrost je neizmerna. Ponižne dviga Gospod, brezbožneže ponižuje do zemlje. Pojte Gospodu z zahvalo, igrajte na citre našemu Bogu! On zagrinja nebo z oblaki, zemlji pripravlja dež, daje, da raste trava po gorah, rastline, da služijo človeku; on daje živini njen živež, mladim vranom, ki vpijejo k njemu. Moč konja mu ne ugaja in moževe goleni mu niso všeč. Všeč so Gospodu, kateri se ga bojé, kateri zaupajo v njegovo dobroto. Hvali, Jeruzalem, Gospoda, hvali svojega Boga, o Sion! Ker je utrdil zapahe tvojih vrat, blagoslovil tvoje otroke v tebi; dal je mir tvojim pokrajinam, z najboljšo pšenico te hrani. Pošilja svoje ukaze na zemljo, hitro teče njegova beseda; sneg daje ko volno, slano siplje kakor pepel. Meče led ko drobtine kruha, daje mraz, da zmrzujejo vode. Pošlje svojo besedo in jih raztaja, ukaže svojemu vetru in stečejo vode. Oznanil je Jakobu svojo besedo, svoje zakone in zapovedi Izraelu. Ni storil tako nobenemu narodu, svojih zapovedi jim ni razodel. Aleluja! Aleluja. Hvalite Gospoda z nebes hvalite ga na višavah! Hvalite ga, vsi njegovi angeli, hvalite ga, vse njegove nebesne vojske! Hvalita ga, sonce in luna, hvalite ga, vse svetle zvezde! Hvalite ga, nebes nebesa in vode, ki so nad nebom! Naj hvalijo ime Gospodovo, zakaj on je ukazal, in stvari so bile ustvarjene; postavil jih je za vedno, na veke, dal je zakon, ki ne preide. Hvalite Gospoda na zemlji: velike morske živali in vse globine morja, ogenj in toča, sneg in megla, viharni veter, ki izpolnjuje njegovo besedo; gore in vsi griči, sadno drevje in vse cedre, zveri in vsa živina, laznina in krilate ptice; kralji zemlje in vsa ljudstva, knezi in vsi sodniki na zemlji; mladeniči in mladenke, starčki in otroci! Naj hvalijo ime Gospodovo, ker le njegovo ime je vzvišeno, njegovo veličastvo sega nad zemljo in nebo! Dvignil je moč svojemu ljudstvu, ponos za vse njegove svete, Izraelove sinove, za ljudstvo, ki mu je blizu. Aleluja! Aleluja. Pojte Gospodu novo pesem, njegova hvala naj se razlega v zboru svetih! Veseli naj se Izrael svojega stvarnika, sionski sinovi naj se radujejo svojega kralja. Hvalijo naj njegovo ime z rajalnim plesom, z bobnico in citrami naj mu igrajo! Zakaj Gospod ljubi svoje ljudstvo, ponižne venča z zmago; naj se sveti radujejo v njegovi slavi, naj se veselé v svojih domovih. Božji hvalospevi naj bodo v njihovih grlih in dvorezni meči v njihovih rokah, da izvršé maščevanje nad narodi, kazni nad ljudstvi; da vklenejo v okove njihove kralje in njih odličnike v železne verige; da izvršé nad njimi že napisano sodbo. To je v slavo vsem njegovim svetim. Aleluja! Aleluja. Hvalite Gospoda v njegovem svetišču, hvalite ga na njegovem veličastnem nebu! Hvalite ga zaradi njegovih mogočnih del, hvalite ga zaradi njegovega najvišjega veličastva! Hvalite ga z glasom trobente, hvalite ga na harfo in citre! Hvalite ga z bobnico in rajalnim plesom, hvalite ga na strune in piščali! Hvalite ga na cimbale milozvočne, hvalite ga na cimbale močno doneče! Vse, kar diha, naj hvali Gospoda. Aleluja! Pregovori Salomona, Davidovega sina, Izraelovega kralja, za spoznavanje modrosti in pouka, za razumevanje pametnih besed, za sprejemanje modre vzgoje, pravičnosti, poštenosti in iskrenosti, da se dá neizkušenim bistroumnost, mladeniču vdanost in preudarnost. Ako jih posluša modri, bo napredoval v spoznanju, in razumni bo pridobil pametne misli: bo razumel pregovor in priliko, besede modrih in njih uganke. Strah Gospodov je začetek znanja, modrost in pouk neumni zaničujejo. Poslušaj, moj sin, svojega očeta pouk in ne zametuj nauka svoje matere! Zakaj ljubek venec bosta tvoji glavi, in tvojemu vratu nakit. Moj sin, ako te zavajajo grešniki, se jim ne vdaj! Ako govoré: »Pojdi z nami! Prežimo na kri, nastavimo brez vzroka mreže nedolžnemu; kakor podzemlje jih žive požrimo, cele, kakor pogrezajoče se v jamo; vsakršno dragoceno premoženje bomo našli, napolnili svoje hiše s plenom; svoj žreb vrzi v naši sredi, ena mošnja naj bo nam vsem!« Moj sin, ne hodi po poti z njimi, zadrži svojo nogo od njihove poti! Zakaj njihove noge tečejo k hudobiji in hité prelivat kri; zaman se namreč razpenja mreža pred očmi vseh ptičev. Na svojo lastno kri prežé, sami sebi nastavljajo mreže. Takšna so pota vsakega, ki hrepeni po krivičnem dobičku, ta jemlje življenje tistim, ki si ga lasté. Modrost zunaj glasno kliče, na trgih dviga svoj glas. Na vrhu zidov vpije, pri mestnih vratih govori svoje besede: »Doklej boste, nespametni, ljubili nespamet, in si, zasmehovalci, želeli zasmeh, in bedaki, sovražili znanje? Spreobrnite se na moje svarjenje, glejte, izlila vam bom svojega duha, razodela vam svoje besede! Ker sem klicala, pa ste se branili, iztezala svojo roko, pa se nihče ni zmenil; in ste zavrgli vse moje nasvete in mojemu svarilu niste ugodili: se bom tudi jaz smejala vaši nesreči in se posmehovala, ko pride vaš strah, ko prihrumi kakor nevihta vaš strah, in vaša nesreča pridrvi kakor vihar, ko pridere nad vas stiska in nadloga. Tedaj me bodo klicali, pa ne bom odgovorila, iskali me bodo, pa me ne bodo našli. Zato ker so sovražili znanje in strahu Gospodovega niso marali, se ne menili za moje nasvete, odklonili vsako moje svarilo: zato naj uživajo sad svojega ravnanja in se nasičujejo s svojimi načrti; zakaj odpadništvo bo umorilo nespametne in brezskrbnost bo neumneže pokončala. Kdor pa mene posluša, bo brez skrbi prebival, in bo miren, ne da bi se bal hudega.« Moj sin, ako sprejmeš moje besede in pri sebi ohraniš moje zapovedi, tako da tvoje uho posluša modrost, svoje srce nagneš k razumnosti; dà, ako pokličeš razsodnost, daš razumnosti svoj glas, ako jo iščeš kakor srebro in jo zasleduješ kakor zaklade: tedaj boš razumel strah Gospodov in boš dosegel spoznanje Boga. Zakaj Gospod daje modrost, iz njegovih ust prihaja spoznanje in razumnost; ohranja odkritosrčnim pomoč, je ščit tem, ki hodijo nedolžni, varuje steze pravice in čuva pot svojih svetih. Tedaj boš spoznal pravičnost, pravico in poštenost, sleherno dobro stezo. Zakaj modrost pride v tvoje srce in znanje bo všeč tvoji duši; preudarnost te bo varovala in razumnost te čuvala; obvarovala te bo slabe poti, ljudi, ki napačno govoré, ki zapuščajo prave poti, da hodijo po temnih potih; ki se veselijo zlega dejanja, se radujejo hudih napak; katerih poti so krivo usmerjene in so zabredli na svojih stezah. Obvarovala te bo tuje ženske, tujke, ki govori priliznjeno, ki zapušča tovariša svoje mladosti in pozablja na zavezo svojega Boga; kajti njena hiša se nagiblje v smrt in njene steze proti umrlim. Nihče, ki k njej hodi, se ne vrne in ne doseže potov življenja. Zato hôdi po potih dobrih in se drži potov pravičnih! Zakaj pošteni bodo prebivali v deželi in brezmadežni bodo ostali v njej, hudobne pa bodo iztrebili iz dežele in nezveste iztrgali iz nje. Moj sin, ne pozabi mojega nauka in mojih zapovedi naj se drži tvoje srce! Zakaj dodelé ti dolge dni in mnogoletno življenje in srečo. Dobrota in zvestoba naj te ne zapustita, priveži si ju na vrat, zapiši ju na tablo svojega srca! In našel boš milost in dobro razumevanje pri Bogu in pri ljudeh. Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, in na svojo razumnost se ne zanašaj! Na vseh svojih potih misli nanj in on bo ravnal tvoje steze! Ne imej samega sebe za modrega, boj se Gospoda in varuj se hudega! To bo zdravilo za tvoje telo in krepčilo za tvoje kosti. Časti Gospoda s svojim premoženjem in s prvinami vseh svojih pridelkov! In tvoje žitnice se bodo polnile z obilnostjo, in mošt bo prekipeval iz tvojih kadi. Ne zametuj, moj sin, Gospodovega pouka, in njegovo karanje naj ti ne bo zoprno! Zakaj kogar Gospod ljubi, tega tepe in ga ima rad kakor oče sina. Blagor človeku, ki najde modrost, in možu, ki dobi razumnost! Zakaj nje pridobitev je boljša ko pridobitev srebra, in njen sad boljši kot zlato. Dragocenejša je kakor biseri, nobena dragocenost ji ni enakovredna. Dolgo življenje je v njeni desnici, v njeni levici sta bogastvo in čast. Vsa njena pota so prijetna pota, vse njene steze so mirne. Drevo življenja je onim, ki se je oprimejo, kdor jo obdrži, je srečen. Gospod je z modrostjo ustanovil zemljo, z razumnostjo utrdil nebesa; z njegovo vednostjo so izbruhnila brezdanja vodovja, in oblaki kapljajo roso. Moj sin, to naj ti ne izgine izpred oči, ohrani pamet in preudarnost; življenje bosta tvoji duši in tvojemu vratu okras. Tedaj boš varno hodil po svoji poti, tvoja noga se ne bo spotikala. Če ležeš spat, se ne boš bal; ko boš spal, bo sladko tvoje spanje. Ne bo se ti bati nenadnega strahu, ne napada hudobnih, kadar pride; zakaj Gospod bo tvoje zaupanje, on bo varoval tvojo nogo zanke. Ne odklanjaj dobrote onemu, ki jo potrebuje, če je v tvoji moči, da jo izkažeš. Ne govori svojemu bližnjemu: »Pojdi in zopet pridi, jutri ti bom dal,« če to imaš! Ne snuj hudega zoper svojega bližnjega, ko zaupno pri tebi prebiva! Ne prepiraj se z nikomer brez vzroka, ako ti ni nič žalega storil! Ne zavidaj nasilnemu človeku in ne izbiraj nobenih njegovih potov; zakaj gnusoba je Gospodu hudobnež, s pravičnimi pa je zaupen. Prekletstvo Gospodovo je v hudobneževi hiši, bivališče pravičnih pa blagoslavlja. Zasmehovalce zasmehuje, ponižnim pa daje milost. Čast je dediščina modrih, nespametne pa čaka sramota. Poslušajte, otroci, očetov opomin, pazite, da spoznate razumnost! Zakaj dober pouk vam dajem, mojega nauka ne zapuščajte! Tudi jaz sem bil sin pri svojem očetu, nežen, in edinec pod varstvom svoje matere; učil me je in mi rekel: »Tvoje srce naj obdrži moje besede, spolnjuj moje zapovedi in boš živel; pridobivaj si modrost, pridobivaj si razumnost, ne pozabi je in ne kreni od besed mojih ust! Ne zapusti je, ohranila te bo, ljubi jo, obvarovala te bo! Začetek modrosti je: pridobivaj si modrost; z vsem svojim premoženjem si priskrbi razumnost! Visoko jo ceni in te bo povišala, v čast te spravi, če jo boš objemal; na glavo ti dene ljubek venec, krono slave ti podari.« Poslušaj, moj sin, in sprejmi moje besede, in pomnožila se ti bodo leta življenja! Pot modrosti ti bom pokazal, te vodil po pravih stezah. Če boš hodil, ne bo utesnjen tvoj korak, če boš hitel, se ne boš spotaknil. Drži se pouka, ne zapuščaj ga, ohrani ga, ker je tvoje življenje! Po stezi hudobnežev ne hodi, ne stopaj po poti hudobnih! Ogni se je, ne hodi po njej, kreni od nje in pojdi mimo! Zakaj ne zaspé, če niso storili nič hudega, spanje jim je vzeto, če niso nikogar zapeljali; kruh hudobije jedo in vino nasilja pijejo. Steza pravičnih je kakor luč zore, ki sveti bolj in bolj do polnega dne; pot brezbožnih pa je kakor tema, nič ne vedo, ob kaj se spotaknejo. Moj sin, pazi na moje besede, nagni svoje uho k mojim govorom! Naj ti ne izginejo izpred oči, hrani jih sredi svojega srca! Ker življenje so njim, ki jih najdejo, in zdravje za vse njih telo. Z vso skrbjo čuvaj svoje srce, iz njega izvira življenje! Odpravi od sebe hinavska usta, varljive ustnice odstrani od sebe! Tvoje oči naj gledajo naravnost in tvoje trepalnice naj zro ravno pred tebe! Uravnaj stezo svojih nog, in vsa tvoja pota naj bodo pravilna! Ne kreni ne na desno ne na levo, odvrni od hudega svojo nogo! Moj sin, pazi na mojo modrost, k moji razumnosti nagni svoje uho, da obvaruješ preudarnost, in obdržiš znanje na svojih ustnicah! Kajti med se cedi z ustnic tujke, bolj gladka kot olje so njena usta; njen konec pa je grenak kakor pelin, oster kakor dvorezen meč. Njene noge se pogrezajo v smrt, njeni koraki držé v kraj mrtvih; po stezi življenja ne hodi, brez vednosti blodi po potih. Zdaj torej, moj sin, poslušaj me, in ne odstopaj od besed mojih ust: daleč od nje bodi tvoja pot, ne približuj se vratom njene hiše; sicer boš drugim dal cvet svoje mladosti, svoja leta neusmiljenemu; tujci se bodo sitili s tvojim premoženjem in tvoj zaslužek pride v hišo tujega človeka; ti pa boš nazadnje stokal, ko bo izčrpano tvoje meso in tvoje telo, in boš govoril: »Kako da sem sovražil pouk in je moje srce zaničevalo svarjenje? Nisem poslušal glasu svojih učiteljev, ne nagnil ušesa k svojim vzgojiteljem! Malo manjka, da nisem v vsej nesreči, sredi srenje in zbora.« Pij vodo iz svojega vodnjaka, studenčnico iz svojega studenca! Ali naj se tvoji vrelci izlivajo ven, po trgih tvoji izvirki? Imej jih sam zase in ne skupaj s tujci! Naj bo blagoslovljen tvoj vrelec, in živi veselo z družico svoje mladosti; ona je ljubka košuta in prijetna divja koza, njena ljubeznivost naj te vsak čas poživlja, bodi vedno zamaknjen v njeno ljubezen! Zakaj bi blodil, moj sin, za tujko in objemal naročje tujke? Zakaj Gospod ima pred očmi pota človekova, in vse njegove korake pretehta. Hudobneža ujamejo njegove pregrehe in z vezmi svojega greha bo zvezan. On bo umrl, ker ni sprejel pouka, v obilni svoji nespameti se bo uničil. Moj sin, ako si sprejel poroštvo za svojega bližnjega, ako si drugemu v roko segel, se zavezal z besedami svojih ust, se ujel z besedami svojih ust, tedaj stori to, moj sin, da se rešiš, ker si prišel v roke svojega bližnjega: pojdi nemudoma in nadleguj svojega prijatelja, ne dovoljuj spanja svojim očem, ne dremanja svojim trepalnicam; reši se iz roke kakor gazela, ali kakor ptica iz ptičarjeve roke! Pojdi k mravlji, lenuh, poglej njena pota in postani moder! Ona nima vodnika, ne nadzornika in ne zapovednika, vendar si pripravlja poleti hrano, zbira ob žetvi svoj živež. Lenuh, doklej boš spal, kdaj se boš vzdignil iz svojega spanja? Malo boš spal, malo dremal, malo roke križem držal in počival: in siromaštvo pride k tebi kakor klatež in pomanjkanje kakor berač. Ničvrednež, hudoben človek je, kdor hodi s hinavskimi usti, z očmi mežika, cepeta z nogami, daje znake s prsti, kuje spletke v svojem srcu, vedno seje prepire. Zato bo nemudoma prišla njegova poguba, hipoma bo uničen in ne bo zdravila. Šest reči je, ki jih sovraži Gospod, in sedma je gnusoba njegovi duši: prevzetne oči, lažniv jezik, roke, ki prelivajo nedolžno kri, srce, ki kuje zlobne naklepe, noge, ki hitro tečejo v hudobijo; kriva priča, ki govori laži, in kdor seje prepire med brati. Spolnjuj, moj sin, zapoved svojega očeta, ne zametuj nauka svoje matere! Vedno si ju privezuj na srce, privijaj si ju okoli vratu! Kadar odhajaš, naj te vodita, kadar spiš, naj te čuvata, kadar se zbudiš, naj se pogovarjata s teboj. Kajti zapoved je svetilo in nauk je luč, in poučna svarila so pot življenja, da te obvarujejo hudobne ženske, priliznjenega jezika tujke. Ne imej poželenja po njeni lepoti v svojem srcu, naj te ne ujame s svojimi trepalnicami; ker za hotnico zadostuje hleb kruha, omožena žena pa ugrabi dragoceno življenje. More li kdo nositi ogenj v svojih nedrih, ne da bi njegova obleka zgorela? Ali more kdo hoditi po žerjavici, ne da bi si noge ožgal? Tako, kdor se shaja z ženo svojega bližnjega: kdorkoli se je dotakne, ne ostane brez kazni. Ne zaničujejo tatu, ako ukrade, da se nasiti, ker je lačen. Vendar zasačen mora sedemkrat povrniti, dati vse premoženje svoje hiše. Kdor prešuštvuje z žensko, je nespameten, le kdor sam sebe hoče pogubiti, to stori. Muko in nečast najde in njegova sramota se ne izbriše. Zakaj ljubosumnost vžiga srd moža, in ne prizanese na dan maščevanja, se ne ozre na nobeno odkupnino, ne sprejme še toliko daril. Moj sin, ohrani moje besede, in moje zapovedi hrani pri sebi! Spolnjuj moje zapovedi in boš živel, in varuj moj nauk kakor zenico svojega očesa! Naveži jih na svoje prste, zapiši jih na tablo svojega srca! Reci modrosti: »Ti si moja sestra,« in razumnost imenuj: »Znanka,« da te obvaruje tuje ženske, tujke, ki govori laskave besede! Bil sem pri oknu svoje hiše, gledal skozi svoje omrežje, in sem videl med preprosteži, opazil med fanti brezumnega mladeniča: šel je mimo po cesti ob voglu in se napotil proti njeni hiši, v mraku, na večer dneva, ko se je delala noč in tema. In glej, ženska mu pride naproti v opravi hotnice in hinavskega srca. Razburjena je in vsiljiva, njene noge ne morejo doma mirovati: zdaj na cesti, zdaj na trgih, in na vsakem vogalu zalezuje. Prijela ga je in ga poljubila ter mu s predrznim obrazom rekla: »Zahvalne daritve sem bila dolžna, danes sem spolnila svojo zaobljubo. Zato sem ti prišla naproti, da te poiščem, in sem te našla. S prevlekami sem opremila svojo posteljo, s pisanimi odejami iz egiptovskega platna, svoje ležišče sem odišavila z miro, aloo in cimetom. Pridi, uživajva ljubezen do jutra, razveseljujva se z ljubkovanjem! Kajti moža ni doma, odšel je na daljno pot; mošnjo denarja je vzel s seboj, o polni luni bo prišel domov.« Z mnogim svojim pregovarjanjem ga je zapeljala, s svojimi priliznjenimi ustnicami ga je speljala. Takoj gre za njo, kakor gre vol v mesnico, kakor jelen, ki se zapleta v mrežo, dokler mu puščica jeter ne raztrga; kakor ptica, ki hiti v zanko, in ne ve, da ji gre za življenje. Zdaj torej, moj sin, poslušaj me, in pazi na besede mojih ust: tvoje srce naj ne krene na njena pota, naj ne blodi po njenih stezah, zakaj veliko jih je prebodla in podrla in mnogi so, ki jih je pomorila. Njena hiša je pot podzemlja, ki pelje dol v smrtne hrame. Ali ne kliče modrost, in ne dviga razumnost svojega glasu? Na vrhu višav, ob cesti, na razpotjih stoji, pri vratih, ob izhodu iz mesta, pri vhodu k vratom kliče: »Možje, vas kličem, svoj glas obračam na človeške otroke. Spoznajte, preprosti, modrost, in vi neumni, spametujte se! Poslušajte, ker govorim o vzvišenih rečeh, svoje ustnice odpiram za prave izreke! Moja usta govoré resnico, krivica je mojim ustnicam gnusoba. Vse besede mojih ust so pravične, nič ni v njih hinavskega in zahrbtnega. Vse so jasne razumnemu, prave njim, ki pridejo do spoznanja. Sprejmite moj pouk rajši ko srebro in spoznanje rajši ko čisto zlato! Zakaj modrost je boljša od biserov; nobena dragocenost se ne da primerjati z njo. Jaz, modrost, prebivam s pametjo, imam spoznanje dobrih sklepov. Strah Gospodov sovraži zlo; prevzetnost, napuh, hudobno pot in hinavska usta mrzim. Pri meni je svèt in pamet, pri meni je razumnost in moč. Po meni kraljujejo kralji in vladarji določajo pravico; po meni gospodujejo knezi in plemiči, vsi sodniki na zemlji. Jaz ljubim nje, ki me ljubijo, in kateri me iščejo, me najdejo. Pri meni je bogastvo in čast, trajno premoženje in pravičnost. Moj sad je boljši ko zlato, ko čisto zlato, moj pridelek je boljši ko prečiščeno srebro. Po poti pravičnosti hodim, sredi stezá pravice, da obdarim nje, ki me ljubijo, in njih zaklade napolnim.« »Gospod me je imel v začetku svojih potov, davno pred svojimi deli. Od vekomaj sem postavljena, od začetka, pred početkom zemlje. Ko še ni bilo brezdanjega vodovja, sem bila spočeta, ko še ni bilo studencev, polnih vodá; ko gore še niso bile utemeljene, pred hribi sem bila rojena; ko še ni naredil zemlje in polja in prvin zemeljskega kroga. Ko je utrjal nebo, sem bila tam, ko je meril oblok nad brezdanjim vodovjem; ko je zgoraj kopičil oblake, ko so izbruhnili studenci brezdanjega vodovja; ko je določal morju njegovo mejo, da vode ne prestopijo njegovega ukaza, ko je postavljal temelje zemlji: tedaj sem bila pri njem kot stavbenica, se veselila dan na dan, se igrala pred njim ves čas; igrala sem se na njegovem zemeljskem krogu, in moje veselje je pri človeških otrocih. Zdaj torej, sinovi, poslušajte me, blagor njim, ki se držé mojih potov! Poslušajte pouk, da boste modri, in nikar ga ne zametujte! Blagor človeku, ki me posluša, ki čuje pri mojih vratih vsak dan, ki bedi na pragu mojih duri! Zakaj kdor najde mene, najde življenje in prejme milost od Gospoda; kdor pa mene zgreši, rani svojo dušo; vsi, ki me sovražijo, ljubijo smrt.« Modrost si je sezidala hišo, izklesala si je sedem stebrov, zaklala je svojo živino, zmešala svoje vino, tudi je pogrnila svojo mizo. Poslala je svoje dekle in razglasila na visokih krajih mesta: »Kdor je preprost, naj pride sem! Kdor je nespameten, tega poučim! Pridite, jejte moj kruh in pijte vino, ki sem ga zmešala! Pustite nespametnost, da boste živeli, korakajte po poti razumnosti! Kdor svari zasmehovalca, si nakopava sramoto, kdor graja hudobneža, se onečaščuje. Ne svári zasmehovalca, da te ne bo sovražil, karaj modrega in te bo ljubil! Pouči modrega in bo še modrejši, pouči pravičnega in bo napredoval v spoznanju! Temelj modrosti je strah Gospodov in spoznanje Presvetega je razumnost. Zakaj po meni se ti bodo pomnožili dnevi, in se ti bodo pridejala leta življenja. Ako si moder, si sebi moder, ako pa si zasmehovalec, boš sam trpel.« Gospa Neumnost je nemirna, nora je in ničesar ne ve. Sedi pri durih svoje hiše, na stolu, na višinah mesta, da vabi mimoidoče, ki ravno stopajo po svojih potih: »Kdor je preprost, naj pride sem! Kdor je nespameten, tega poučim! Ukradena voda je sladka in skrit kruh je slastnejši.« Pa ne ve, da so tam mrtvi, da njeni gosti stojé v globočini podzemlja. Salomonovi pregovori. Moder sin razveseljuje očeta, neumen sin pa je žalost svoje matere. Krivični zakladi nič ne koristijo, pravičnost pa rešuje smrti. Gospod ne da stradati pravičnemu, pohlep brezbožnih pa zavrača. Lena roka dela uboštvo, roka pridnih pa bogati. Kdor poleti spravlja, je previden sin, kdor ob žetvi spi, je sin sramote. Blagoslovi so na glavi pravičnega, usta hudobnežev pa skrivajo krivico. Spomin na pravičnega je blagoslovljen, ime hudobnih preklinjajo. Kdor je modrega srca, sprejema zapovedi, kdor pa bedasto govori, propade. Kdor hodi v poštenosti, hodi varno, kdor pa svoja pota krivi, gre v pogubo. Kdor mežika z očmi, povzroča žalitev, kdor pa bedasto govori, propade. Vir življenja so usta pravičnega, usta brezbožnih pa skrivajo krivico. Sovraštvo zbuja prepire, ljubezen pa vse pogreške pokriva. Na ustnicah razumnega je modrost, šiba pa je za hrbet neumnega. Modri prikrivajo znanje, usta neumneža so blizu pogube. Premoženje bogatinovo mu je trdno mesto, strah siromakov je njih uboštvo. Zaslužek pravičnega služi za življenje, pridelek hudobneža gre za greh. Kdor se drži pouka, je na potu življenja, kdor pa svarjenje odklanja, zablodi. Lažnive ustnice zakrivajo sovraštvo, kdor pa obrekovanje raznaša, je bedak. Pri mnogem govorjenju ni brez greha, kdor pa brzda svoje ustnice, je pameten. Jezik pravičnega je izbrano srebro, srce brezbožnih malo velja. Ustnice pravičnega jih hranijo veliko, neumni pa mrjó, ker jim manjka razumnost. Gospodov blagoslov bogatí, naš trud pa ničesar ne pridene. Bedaku je zabava počenjati hudobijo, a razumnemu možu biti moder. Česar se boji hudobnež, to se mu zgodi, kar si želé pravični, se jim bo spolnilo. Ko poneha vihar, ni več hudobneža, pravični pa stoji trdno na večnem temelju. Kar je kis zobem in kar je dim očem, to je lenuh zanj, ki ga najame. Strah Gospodov podaljšuje dneve življenja, leta hudobnežev pa se skrajšajo. Pričakovanje pravičnih bo veselje, upanje hudobnih pa izgine. Pot Gospodova je obramba poštenemu, a groza njim, ki delajo hudo. Pravični vekomaj ne omahne, hudobni pa ne bodo prebivali v deželi. Usta pravičnega izražajo modrost, hinavski jezik pa bo iztrebljen. Ustnice pravičnega so navajene na ljubke reči, usta hudobnih pa na spačenost. Goljufiva tehtnica je Gospodu gnusoba, natančna teža pa mu je všeč. Če pride napuh, pride tudi sramota, s ponižnimi pa je modrost. Nedolžnost varno vodi poštene, nezveste pa ugonablja lastna hudobija. Bogastvo ne koristi na dan jeze, pravičnost pa rešuje smrti. Pravičnost ravna poštenemu njegovo pot, hudobnež pa propade v svoji zlobi. Poštene rešuje njihova pravičnost, nezvesti pa se ujamejo v svoji hudobiji. Ko umre hudobnež, izgine njegovo upanje, pričakovanje hudobnih propade. Pravični se reši iz stiske in hudobni pride na njegovo mesto vanjo. Hudobnež z usti pogublja svojega bližnjega, pravični pa ga z znanjem rešujejo. Sreče pravičnih se raduje mesto in nad pogubo hudobnih vriskajo. Po blagoslovu poštenih se dviga mesto, po ustih hudobnih se podira. Kdor svojega bližnjega zaničuje, je nespameten, razumen mož pa molči. Kdor hodi kot obrekovalec, izdaja skrivnost, zanesljiv človek pa skriva zaupano reč. Kjer ni pametnega vodstva, propade ljudstvo, blaginja pa je, kjer je mnogo svetovalcev. Hudo se mu bo godilo, če je kdo porok za tujca, kdor pa ne mara poroštva, varno živi. Ljubezniva žena dobi čast, marljivi dobijo bogastvo. Usmiljen človek sam sebi dobro stori, krut človek pa sam sebe muči. Hudobnež si pridobi goljufiv dobiček, kdor seje pravičnost, resnično plačilo. Kdor se drži pravičnosti, gre v življenje, kdor se žene za hudim, hiti v smrt. Kdor je hinavskega srca, je gnusoba Gospodu, kdor pa brezgrajno hodi, mu je všeč. Hudobnež gotovo ne ostane brez kazni, rod pravičnih pa se reši. Zlat obroček svinji na rilcu je lepa, a bedasta ženska. Želja pravičnih ima dober uspeh, upanje hudobnih propade. Nekateri obilno razdaja in še bogati, drugi varčuje čez mero, pa obuboža. Kdor je radodaren, se okrepi, in kdor druge napaja, bo tudi sam napojen. Kdor zadržuje žito, tega preklinja ljudstvo, blagoslov pa je na glavi onega, ki ga prodaja. Kdor si prizadeva za dobro, si pridobi naklonjenost, kdor pa išče zlo, ga bo zadelo. Kdor zaupa v svoje bogastvo, propade, pravični pa poganjajo kakor listje. Kdor zanemarja svojo hišo, žanje veter, in neumnež bo suženj modremu. Sad pravičnega je drevo življenja, modri pridobiva srca. Ako pravični dobi plačilo na zemlji, koliko bolj hudobnež in grešnik! Kdor ljubi opomin, ljubi spoznanje, kdor pa svarjenje sovraži, je neumen. Dobri dobi milost od Gospoda, spletkarja pa obsodi. Človek se ne utrdi s hudobnostjo, korenina pravičnih pa se ne omaje. Vrla žena je krona svojemu možu, sramotna pa je kakor gniloba v njegovih kosteh. Misli pravičnih gredo za pravico, načrti hudobnih za prevaro. Besede hudobnih zalezujejo življenje, usta pravičnih pa ga rešujejo. Prevrni hudobne in jih ni več, hiša pravičnih pa ostane. Po meri njegovega razuma hvalijo človeka, kdor pa je spačenega srca, bo zaničevan. Bolje je, da je kdo nepoznan in svoje potrebe krije, kakor da je poveličevan, pa kruha strada. Pravični skrbi za svojo živino, srce hudobnih pa je kruto. Kdor obdeluje svojo zemljo, ima kruha do sitega, kdor pa se poganja za prazne reči, je neumen. Želja zlobnega je mreža za hudobne, korenina pravičnih pa uspeva. Z grehom svojih ustnic se zaplete hudobnež, pravični pa se izvleče iz stiske. Od sadu svojih ust se mož siti z dobrim, in po delu njegovih rok se daje človeku povračilo. Bedaku se njegova pot zdi prava, modri pa posluša svèt. Bedak takoj kaže svojo nevoljo, pameten pa prikriva žalitev. Kdor reče resnico, pove, kar je zanesljivo, lažniva priča pa prevaro. Kdor nepremišljeno govori, prebada kakor meč, jezik modrih pa ozdravlja rane. Resnične ustnice so stanovitne za vedno, lažniv jezik pa le za trenutek. Prevara je v srcu teh, ki snujejo hudobijo, kateri pa svetujejo mir, doživé veselje. Pravičnega ne zadene nič hudega, hudobni pa so obloženi z nezgodami. Lažnive ustne so gnusoba Gospodu, kateri pa ravnajo pošteno, so mu všeč. Pameten človek skriva svoje znanje, srce bedakov pa oklicuje svojo neumnost. Roka pridnih bo gospodovala, malomarni bo tlako delal. Skrb v srcu tare človeka, dobra misel pa ga razveseli. Pravični prav vodi svojega bližnjega, pot hudobnih pa jih zapeljuje. Lenuh ne speče svoje divjačine, marljivemu človeku pa pripade dragoceno imetje. Na poti pravičnosti je življenje, steza hudobije pa pelje v smrt. Moder sin ljubi opomin, zasmehovalec pa ne posluša ukora. Od sadu svojih ust uživa človek dobro, želja nezvestih pa je nasilje. Kdor varuje svoja usta, ohrani svoje življenje, kdor svoje ustne nepremišljeno odpira, mu grozi poguba. Lenuh želi, a brez uspeha, želja pridnih pa se spolni. Pravični črti lažnivo besedo, brezbožni pa si dela nečast in sramoto. Pravičnost varuje pot nedolžnega, brezbožnega pa pogublja greh. Nekateri se dela bogatega, ko nič nima, nekateri se dela siromašnega, pa ima veliko premoženje. Odkupnina za življenje je človeku njegovo bogastvo, siromak pa ne sliši groženj. Luč pravičnih veselo gori, svetilka hudobnih pa ugasne. V napuhu je le prepir, pri njih, ki sprejemajo svèt, pa je modrost. Naglo nabrano imetje izgine, kdor pa ga po malem zbira, ga množi. Dolgo odlašano upanje dela srce bolno, izpolnjena želja pa je drevo življenja. Kdor prezira opomin, se pogubi, kdor pa spoštuje zapoved, dobi povračilo. Nauk modrega je vrelec življenja, da se človek izogne zadrgi smrti. Dobrotna pamet pridobiva naklonjenost, pot nezvestih pa je hrapava. Razumni dela vse s preudarkom, bedak pa razkazuje svojo neumnost. Hudoben poslanec pade v nesrečo, zvest sel pa je zdravilo. Uboštvo in sramoto ima, kdor zavrača pouk, kdor pa pazi na opomin, pride v čast. Spolnjena želja je prijetna duši, ogibati se hudega pa je bedakom gnusoba. Kdor hodi z modrimi, bo moder, kdor se druži z bedaki, postane slab. Grešnike zasleduje nesreča, pravične pa poplača sreča. Dobri zapušča dediščino sinov sinovom, grešnikovo premoženje pa je shranjeno za pravičnega. Mnogo živeža daje krčevina ubogih, krivica pa marsikoga ugonobi. Kdor prizanaša šibi, sovraži svojega sina, kdor pa ga ljubi, ga zgodaj strahuje. Pravični jé, da se nasiti, trebuh hudobnih pa strada. Modrost gospodinje zida hišo, neumnost pa jo podira s svojimi rokami. Kdor hodi v svoji poštenosti, se boji Gospoda, kdor pa je zablodil na svojih potih, ga zaničuje. V ustih bedaka je šiba napuha, modre pa njih ustnice varujejo. Kjer ni volov, so jasli prazne, močni voli, veliko pridelkov. Zvesta priča ne laže, kriva priča pa izreka laži. Zasmehovalec išče modrosti, pa je ni, razumnemu pa je spoznanje lahko. Pojdi proč od bedaka, ker ne boš zaznal pametnega govora! Modrost pametnega je, da pazi na svojo pot, neumnost bedakov je zmota. Bedak zasmehuje greh, med pravičnimi pa je dobrohotnost. Srce pozna svojo lastno bridkost, in v njegovo veselje se ne meša tujec. Hiša hudobnih se poruši, šotor pravičnih pa se razcvete. Marsikatera pot se zdi človeku prava, a njen konec so steze smrti. Tudi med smehom trpi srce, in konec veselja je žalost. Odpadnik prejme plačilo za svoje vedenje, in dober človek za svoja dobra dela. Preprosti verjame vsako besedo, pametni pa pazi na svoje korake. Modri se boji in se ogiblje hudega, bedak je malomaren in se čuti varnega. Mož nagle jeze dela neumnost, preudaren mož pa potrpi. Nespametni imajo za dediščino neumnost, modri pa se z znanjem venčajo. Hudobni se morajo klanjati pred dobrimi in hudobneži pri vratih pravičnega. Ubožca sovraži celo njegov prijatelj, mnogo pa jih je, ki ljubijo bogatina. Kdor zaničuje svojega bližnjega, greši, kdor pa ima usmiljenje z bednimi, bo srečen. Ali se ne motijo, kateri delajo hudo? Naklonjenost in zvestobo žanjejo tisti, ki delajo dobro. Pri vsakem trudu je dobiček, prazno besedičenje vodi le k pomanjkanju. Krona modrih je njih preudarnost, neumnost bedakov ostane neumnost. Rešitelj življenja je resnična priča, kdor pa izreka laži, je slepar. V strahu Gospodovem je zaupanje močnega, tudi njegovim otrokom je pribežališče. Strah Gospodov je vir življenja, da se izognemo zadrgam smrti. Mnogoštevilnost ljudstva je ponos kralja, pomanjkanje ljudi je padec kneza. Kdor je počasen za jezo, ima veliko razumnost, kdor pa se hitro razsrdi, povečuje neumnost. Mirno srce je življenje telesa, strast pa je gniloba v kosteh. Kdor zatira siromaka, zasramuje njegovega stvarnika, časti pa ga, kdor ima usmiljenje z ubogim. V svoji hudobiji bo brezbožni zavržen, pravični pa ima pribežališče v svoji nedolžnosti. V srcu razumnega počiva modrost, kar pa je v notranjosti bedakov, se pokaže. Pravičnost dviga narod, greh pa je sramota za ljudstva. Kralj je naklonjen razumnemu služabniku, njegov srd pa zadene tega, ki dela sramoto. Mil odgovor pomirja togoto, žaljiva beseda pa zbuja jezo. Jezik modrih dela znanje prijetno, usta bedakov pa bruhajo neumnost. Na vsakem kraju so Gospodove oči, ki gledajo na hudobne in dobre. Miren jezik je drevo življenja, njegova izprijenost pa rani duha. Bedak zaničuje pouk svojega očeta, kdor pa pazi na svarjenje, je pameten. V hiši pravičnega je veliko dobrin, v dohodkih hudobneža pa je zmeda. Ustnice modrih trosijo znanje, srce bedakov pa ne tako. Daritev hudobnih je gnusoba Gospodu, molitev poštenih pa mu je všeč. Pot hudobnega je gnusoba Gospodu, kdor pa se poganja za pravičnost, njega ljubi. Huda kazen zadene njega, ki zapusti pravo pot, kdor pa sovraži svarjenje, bo umrl. Kraj mrtvih in brezno sta pred Gospodom odprta, tolikanj bolj srca človeških otrok. Zasmehovalec ne ljubi njega, ki ga svari, zato ne hodi k modrim. Veselo srce razvedruje obličje, žalost srca pa stiska duha. Srce razumnega išče znanja, usta bedakov se pasejo z neumnostjo. Za potrtega so vsi dnevi žalostni, veselo srce pa ima stalno gostijo. Bolje je malo v strahu Gospodovem, nego velik zaklad z nemirom. Boljša je zelenjavna jed, kjer je ljubezen, kakor pitan vol, kjer je sovraštvo. Togoten človek povzroča zdražbo, potrpežljiv pa pomiri prepir. Lenuhova pot je kakor trnov plot, steza poštenih pa je uglajena. Moder sin razveseljuje očeta, nespameten človek zaničuje svojo mater. Neumnost je brezumnemu veselje, razumen človek pa hodi ravno pot. Kjer ni posvetovanja, se izjalovijo načrti, kjer pa je mnogo svetovalcev, uspejo. Človek ima veselje nad odgovorom svojih ust, a beseda o pravem času, kako je to dobro! Pot življenja gre razumnemu navzgor, da se izogne kraju mrtvih spodaj. Gospod podira hišo prevzetnih, vdovi pa utrjuje mejo. Hudobni naklepi so Gospodu gnusoba, dobrotne besede pa so mu všeč. Kdor si pridobiva nepravičen dobiček, podira svojo hišo, kdor sovraži podkupnine, bo imel življenje. Srce pravičnega premišlja, kaj naj odgovori, usta hudobnih pa bruhajo hudobije. Gospod je daleč proč od hudobnih, usliši pa molitev pravičnih. Dobrohoten pogled razveseljuje srce, vesela novica oživi kosti. Uho, ki posluša zveličavne opomine, biva med modrimi. Kdor zametuje pouk, zaničuje samega sebe, kdor pa posluša svarjenje, pridobiva razsodnost. Strah Gospodov je šola modrosti, pred častjo hodi ponižnost. Človekovi so načrti srca, od Gospoda pa pride odgovor. Človeku se zde vse njegove poti čiste, a Gospod je, ki preizkuša duhove. Priporočaj Gospodu svoja dela, in tvoji načrti uspejo! Vse je Gospod naredil za svoj namen, tudi hudobnega za hudi dan. Gnusoba je Gospodu vsak prevzetnež, gotovo ne ostane brez kazni. Z dobroto in zvestobo se očiščuje krivda, s strahom Gospodovim se človek izogne hudemu. Če so pota človekova Gospodu všečna, pomiri z njim tudi njegove sovražnike. Bolje je malo po pravici, kakor veliko dohodkov po krivici. Srce človekovo si izmišlja svojo pot, toda Gospod je, ki vodi njegove korake. Božji izrek je na kraljevih ustnah, v sodbi se ne smejo motiti njegova usta. Tehtnica in utežnici sta Gospodovi, njegovo delo so vse uteži v skrinjici. Brezbožno delati je za kralja gnusoba, zakaj s pravičnostjo se utrjuje prestol. Pravične ustnice so kraljem všeč, njega ljubijo, kdor odkritosrčno govori. Kraljeva jeza je glasnik smrti, a moder mož jo pomiri. V kraljevem jasnem obličju je življenje, njegova naklonjenost je kakor oblak poznega dežja. Pridobiti si modrost je bolje ko zlato, pridobiti si razumnost je dragocenejše ko srebro! Pot poštenih je: ogibati se zla, kdor pazi na svojo pot, ohrani svoje življenje. Napuh gre pred polomom, in prevzetnost duha pred padcem. Bolje je ponižen biti s krotkimi, kakor plen deliti s prevzetnimi. Kdor pazi na besedo, najde srečo, in kdor zaupa v Gospoda, blagor mu! Kdor je modrega srca, se imenuje razumen, in milina v govorjenju pospešuje pouk. Modrost je vir življenja za njega, ki jo ima, neumnost je kazen bedakov. Srce modrega daje pamet njegovim ustom in na njegovih ustnicah množi učinkovitost pouka. Prijazne besede so satovje medu: sladke za dušo in zdrave za telo. Marsikatera pot se zdi človeku prava, a njen konec so steze smrti. Glad delavca dela zanj, kajti njegova usta ga spodbadajo. Ničvreden človek koplje nesrečo, na ustnah mu je kakor žgoč ogenj. Spletkarski človek dela zdražbo, obrekovalec razdvaja prijatelje. Nasilen človek zapeljuje svojega bližnjega in ga vodi po poti, ki ni dobra. Kdor zapira oči, misli na spletke, kdor stiska ustnice, je izvršil hudobijo. Sivi lasje so častna krona, doseže se po pravični poti. Boljši je potrpežljiv človek kot junak, tisti, ki nad svojim srcem gospoduje, kot osvojevalec mesta. V naročje se meče žreb, od Gospoda pa prihaja vsa njegova odločitev. Boljši je kos suhega kruha v miru kakor hiša, polna daritvenega mesa, v prepiru. Razumen hlapec bo gospodoval nad ničvrednim sinom, z brati bo delil dediščino. Topilnik je za srebro in peč za zlato, Gospod pa skuša srca. Hudobnež pazi na zlobne ustne, lažnivec pa posluša hudoben jezik. Kdor zasmehuje ubožca, zasramuje njegovega stvarnika, kdor se veseli nesreče, ne ostane brez kazni. Krona starih so otrok otroci, slava otrok pa so njih očetje. Bedaku ne pristaja odličen govor, še manj lažniv govor plemenitemu človeku. Dragocen kamen je darilo v očeh njega, ki ga ima, kamorkoli se obrne, ima uspeh. Kdor zakriva pregrešek, išče ljubezni, kdor ga dalje pripoveduje, razdvaja prijatelje. Bolj gane razumnega ukor, kakor sto udarcev bedaka. Zlobnež išče le upora, a krut sel bo poslan zoper njega. Medvedka, ki so ji mladiče vzeli, naj sreča človeka, a ne bedak v svoji neumnosti. Kdor vrača hudo za dobro, se iz njegove hiše ne umakne nesreča. Začeti zdražbo je kakor vodo odjeziti, opusti torej prepir, preden izbruhne! Kdor oprošča krivega in kdor obsoja pravičnega: oba sta gnusoba Gospodu. Čemu naj bo denar v bedakovi roki? Da kupi modrost, ko nima razuma? Prijatelj vselej ljubi, a v stiski postane brat. Neumen je človek, ko roko daje in jamči za svojega bližnjega. Kdor ljubi prepir, ljubi greh, kdor visoko zida svoja vrata, pripravlja podrtijo. Kdor je spačenega srca, ne doseže sreče, kdor pa je lažnivega jezika, pade v nesrečo. Kdor ima neumnega sina, ima žalost, bedakov oče nima veselja. Veselo srce pospešuje zdravljenje, potrt duh pa kosti suši. Darilo izza nedrij prejema brezbožnik, da izprevrača pota pravice. Razumnik ima modrost pred očmi, bedakove oči pa švigajo do konca zemlje. Neumen sin je žalost svojemu očetu in bridkost svoji materi. Ni dobro pravičnega denarno kaznovati, plemenite ljudi tepsti je še bolj krivično. Kdor brzda svoje besede, ima znanje, kdor je hladnega duha, je razumen mož. Tudi bedak, ko molči, velja za modrega, ko zapre svoje ustnice, za razumnega. Kdor se hoče ločiti, išče pretveze, z vso prekanjenostjo začne prepir. Bedak nima veselja nad pametjo, ampak le nad razodevanjem svojih misli. Kamor pride hudobija, pride tudi prezir, in s sramoto pride zaničevanje. Globoke vode so besede iz ust moža, prekipevajoč potok, vrelec modrosti. Ni dobro potegniti se za brezbožnega, da bi se delala pravičnemu krivica pri sodbi. Bedakove ustnice prinašajo prepir, in njegova usta izzivajo tepež. Bedaku so usta v pogubo, in njegove ustnice so past za njegovo življenje. Podpihovalčeve besede so kakor slaščice, ki gredo do notranjosti telesa. Tudi kdor se kaže malomarnega pri svojem delu, je brat zapravljivcu. Ime Gospodovo je močen stolp, vanj se zateka pravični in je na varnem. Premoženje je bogatinu njegovo trdno mesto, kakor visok zid v njegovi domišljiji. Pred padcem se povzdiguje človeško srce, ponižnost pa gre pred častjo. Kdor odgovarja, preden je slišal, pokaže v svojo sramoto, da je neumen. Duh moža prenese svojo bolečino, a potrtega duha – kdo ga more dvigniti? Razumno srce si pridobiva znanje, uho modrih išče znanja. Darilo človeku pripravlja pot in ga vodi pred mogočne. V svoji pravdi ima prvi prav, potem pa pride njegov nasprotnik in ga preizkuša. Prepire poravnava žreb, tudi med mogočnimi odločuje. Užaljen brat je močnejši ko trdno mesto, in prepiri so kakor grajski zapah. Z delom ust se nasičuje želodec, s sadom svojih ustnic se nasičuje. Smrt in življenje sta v oblasti jezika, kakor ga kdo rabi, takšen sad bo užival. Kdor najde dobro ženo, je našel nekaj dobrega, je prejel milost od Gospoda. Ponižno prosi ubožec, bogatin pa trdo odgovarja. So prijatelji, ki so v pogubo, in je prijatelj, ki je bolj vdan ko brat. Boljši je siromak, ki hodi v svoji nedolžnosti, kakor tisti, ki napačno in bedasto govori. Že vnema brez razmisleka ni dobra, kdor pa se prenagli s koraki, zgreši. Neumnost človeku sprevrača njegovo pot, vendar se nad Gospodom jezi njegovo srce. Bogastvo pridobiva mnogo prijateljev, siromaka pa zapušča njegov prijatelj. Kriva priča ne ostane brez kazni, kdor govori laži, ne uide. Mnogi se potegujejo za naklonjenost mogočnega, in vsak je prijatelj radodarnega moža. Ubožca sovražijo vsi njegovi bratje, koliko bolj se oddaljujejo od njega njegovi prijatelji. Žene se za besedami, ki nič ne pomenijo. Kdor pridobiva razumnost, ljubi svoje življenje, kdor pazi na pamet, najde srečo. Kriva priča ne ostane brez kazni in kdor govori laži, se pogubi. Ne pristoji bedaku razkošno življenje, še manj hlapcu gospodovanje nad knezi. Razumnost dela človeka potrpežljivega, in njegova čast je spregledati pregrešek. Kakor levovo rjovenje je kraljeva jeza, a kakor rosa na travi je njegova naklonjenost. Neumen sin je nesreča za svojega očeta, prepiri ženske so neprestano kapljajoč dež. Hiša in premoženje sta dediščina po očetih, razumna žena pa je od Gospoda. Lenoba potaplja v mrtvilo, nemaren človek bo stradal. Kdor se drži zapovedi, varuje svoje življenje, kdor pa ne pazi na svoja pota, umre. Kdor ima s siromakom usmiljenje, daje posojilo Gospodu, ki mu bo povrnil njegovo dobro delo. Strahuj svojega sina, ko je še upanje, le ubiti ga ne poskušaj! Kdor je hude jeze, bo trpel kazen, če hočeš pomagati, še huje narediš. Poslušaj svèt in sprejmi pouk, da boš moder v prihodnje. V človekovem srcu je mnogo načrtov, a sklep Gospodov uspe. Človekov čar je v njegovi milosrčnosti, boljši je ubožec nego lažnivec. Strah Gospodov vodi k življenju, kdor v njem mirno živi, ga ne obišče nesreča. Lenuh spusti svojo roko v skledo, k svojim ustom je že več ne prinese. Če udariš zasmehovalca, se preprosti spametuje, če posvariš razumnega, si pridobi znanje. Kdor slabo ravna z očetom in mater zapodi, je ničvreden in pokvarjen sin! Nehaj, moj sin, poslušati pouk, in boš zablodil od besed spoznanja. Ničvredna priča zasmehuje pravico, usta hudobnih požirajo krivico. Za zasmehovalce so pripravljene kazenske sodbe, udarci za hrbet bedakov. Zasmehovalec je vino, razgrajač opojna pijača, kdorkoli se z njo omamlja, ni moder! Kakor levovo rjovenje je kraljeva grožnja, kdor ga razjezi, tvega svoje življenje. V čast je možu, ki se odteguje prepiru, vsak bedak pa išče prepir. Lenuh v jeseni noče orati, ob žetvi išče, pa nič ni. Globoka voda je načrt v človekovem srcu, razumen mož ga more zajeti. Mnogo ljudi se ponaša s svojo dobrotljivostjo, a zvestega moža, kdo ga najde? Pravični hodi v svoji poštenosti, blagor njegovim otrokom za njim! Kralj, ki sedi na sodnem stolu, razžene s svojimi očmi vse hudo. Kdo more reči: »Imam čisto srce, prost sem svojega greha?« Dvojna utež in dvojna mera, oboje je gnusoba Gospodu. Pri dečku je že iz njegovega igranja mogoče spoznati, ali bodo njegova dela čista in poštena. Uho, ki sliši, in oko, ki vidi: Gospod je oboje naredil. Ne ljubi spanja, da ne obubožaš, odpri svoje oči, in se nasitiš kruha! »Slabo, slabo,« pravi kupec, ko pa odide, tedaj se hvali. Četudi je zlata in biserov obilo, so razumne ustne najdragocenejši okras. Vzemi njegovo obleko, ker je bil porok za tujca, in rubi ga namesto tujcev. Sladek je človeku prisleparjen kruh, a pozneje so njegova usta polna kremena. Utrjuj načrte s posvetovanjem, in z modrim premislekom se vojskuj! Kdor hodi obrekovat, razodeva skrivnost, zato se ne ukvarjaj z jezikavcem! Kdor preklinja svojega očeta in svojo mater, mu bo njegova svetilka ugasnila v črni temi. Posest, v začetku v naglici pridobljena, ob svojem koncu nima blagoslova. Ne reci: »Povrnil bom hudo!« Čakaj Gospoda in ti bo pomagal! Dvojna utež je gnusoba Gospodu, prevarljiva tehtnica ni dobra. Od Gospoda so določeni možu koraki, človek pa, kaj razume o svoji poti? Past je za človeka nepremišljeno reči: »Posvečeno,« in šele nato preudarjati, kaj je obljubil. Moder kralj razveja hudobne in pelje čeznje mlatilno kolo. Človeški duh je Gospodova svetilka, ki preiskuje vso notranjost srca. Ljubezen in zvestoba varujeta kralja, z dobrotljivostjo podpira svoj prestol. Ponos mladeničev je njihova moč, okras starčkov je siva glava. Modrice od ran očiščujejo zlo, in udarci notranjost srca. Kakor vodotoki je králjevo srce v Gospodovi roki, kamor koli hoče, ga vodi. Človeku se vsaka njegova pot prava zdi, a Gospod je, ki tehta srca. Po pravičnosti in pravici ravnati je ljubše Gospodu ko daritev. Prevzetne oči in ošabno srce, svetilka hudobnih, je greh. Misli pridnega prinesejo dobiček, vsak zaletel pa pride le v pomanjkanje. Zakladi, nabrani z lažnivim jezikom, so dih, ki se razpihne, zanke smrti. Nasilje brezbožnih pograbi njih same, ker nočejo delati, kar je prav. Zamotana je pot pregrešnega človeka, delo nedolžnega pa je pravo. Bolje je prebivati v kotu na podstrešju, kakor s prepirljivo žensko skupaj v hiši. Hudobneževa duša želi zlo, njegov bližnji ne najde pri njem usmiljenja. Če se zasmehovalec kaznuje, se preprosti spametuje, in če se pouči modri, si pridobi znanje. Na hišo hudobneža pazi Pravični, hudobne peha v nesrečo. Kdor si maši uho pred siromakovim vpitjem, bo tudi sam vpil, pa ne bo uslišan. Skriven dar pomiri jezo, in darilo v naročje hud srd. Pravičnemu je veselje delati pravico, a strah hudodelcem. Človek, ki zaide s pota razuma, bo počival v zboru mrtvih. Kdor ljubi veselje, bo obubožal, kdor ljubi vino in mazilno olje, ne bo obogatel. Odkupnina za pravične je hudobni, in na mesto poštenih pride nepošten. Bolje je prebivati v puščavi kakor s prepirljivo in jezljivo žensko. Dragocen zaklad in olje je v stanovanju modrega, nespameten človek pa ju zapravi. Kdor se poganja za pravičnost in usmiljenje, najde življenje, pravičnost in čast. Modri se povzpne v mesto junakov, in poruši trdnjavo, ki je vanjo zaupalo. Kdor čuva svoja usta in svoj jezik, obvaruje stiske svoje življenje. Ošaben, nadut človek, zasmehovalec mu je ime, ravna s predrzno objestnostjo. Lenuha ubija želja, ker se njegove roke branijo dela. Hudobnež se ves dan ukvarja z željami, pravični pa daje in ne stiska. Daritev hudobnih je gnusoba, zlasti če darujejo s slabim namenom. Kriva priča propade, mož pa, ki posluša, sme vedno govoriti. Hudoben človek kaže predrznost v obličju, kdor pa je pošten, pazi na svojo pot. Ni modrosti ne razumnosti, ne svèta proti Gospodu. Konja pripravljajo za dan boja, a zmaga pride od Gospoda. Boljše je dobro ime kot obilno bogastvo, priljubljenost je več vredna ko srebro in zlato. Bogati in ubogi se srečavajo, Gospod jih je vse ustvaril. Razumni opazi zlo in se skrije, neizkušeni pa gredo naprej in trpé škodo. Plačilo ponižnosti, strahu Gospodovega, je bogastvo, čast in življenje. Trnje in zadrege so na potu izprijenega, kdor hoče svoje življenje obvarovati, se jim daleč ogne. Vzgajaj dečka primerno njegovi poti, tudi ko se postara, ne krene z nje. Bogatin gospoduje ubogim, kdor jemlje na posodo, je suženj upniku. Kdor krivico seje, žanje nesrečo, in ves njegov trud je zanič. Kdor je dobrotljiv, bo blagoslovljen, ker daje od svojega kruha siromaku. Spôdi zasmehovalca in z njim odide prepir, in pravdanja in zmerjanja bo konec! Bog ljubi čistost srca; čigar ustne prijetno govoré, ima kralja za prijatelja. Gospodove oči varujejo modrega, načrte nezvestega pa podira. Lenuh pravi: »Lev je zunaj, sredi trga me bo ubil!« Usta tujk so globoka jama, na kogar se Gospod jezi, pade vanjo. Neumnost je ukoreninjena v dečkovem srcu, poboljševalna šiba pa jo odpravi iz njega. Kdor stiska siromaka, ga obogati, kdor daje bogatinu, ga osiromaši. Nagni svoje uho in poslušaj besede modrih, vzemi si k srcu moj pouk! Zakaj prijetno ti bo, če jih ohraniš v svojem srcu, in jih imaš vse pripravljene na svojih ustnah! Da bo tvoje zaupanje v Gospodu, te danes poučim o njegovih potih. Glej, trideset sem ti jih napisal s svéti in nauki, da ti pokažem resnico, zanesljive besede, da boš prav odgovoril temu, ki te vpraša. Ne pleni siromaka, ker je siromak, in ne stiskaj ubožca pred sodiščem; zakaj Gospod bo branil njihovo pravdo in bo vzel življenje tem, ki jih plenijo! Ne druži se z jezljivim človekom in s togotnim ne hodi, da se ne navadiš njegovih potov in ne pripraviš zadrge za svoje življenje! Ne bodi izmed njih, ki v roko segajo, izmed njih, ki prevzemajo poroštvo za dolgove, če nimaš s čim plačati; zakaj bi ti vzeli tvojo postelj izpod tebe? Ne premikaj starega mejnika, ki so ga postavili tvoji očetje! Vidiš moža, ki je spreten pri svojem delu? Pred kralji bo še stal, ne bo ostal pri nizkih! Kadar sediš z velikašem pri jedi, dobro pazi, koga imaš pred seboj! In nastavi si nož na grlo, če imaš velik tek! Ne želi si njegovih slaščic, to je varljiva jed! Ne trudi se, da bi obogatel, opusti tako misel: komaj si v to uprl svoje oči, ga že ni več; ker naredi si peruti ko orel in zleti proti nebu. Ne jej pri njem, ki ima nevoščljivo oko, ne želi si njegovih slaščic! Kajti on misli samo nase: »Jej in pij,« ti pravi, a njegovo srce ni s tabo. Grižljaj, ki si ga pojedel, boš izbljuval, in svoje lepe besede si potratil. Bedaku ne govori na ušesa; preziral bo tvoje modre besede! Ne premikaj starega mejnika, in na polje sirot ne hodi! Zakaj njih krvni maščevalec je močan; ta se potegne za njih pravdo zoper tebe. Nagni svoje srce k pouku, svoja ušesa k razumnim govorom! Ne odteguj otroku kazni; če ga udariš s šibo, ne bo umrl; ti ga udariš s šibo, njega pa rešiš kraja mrtvih. Moj sin, če bo modro tvoje srce, se bom tudi jaz iz srca veselil; in moje srce se bo radovalo, kadar bodo tvoje ustne govorile, kar je prav. Tvoje srce naj ne zavida grešnikom, temveč naj se boji Gospoda! Zakaj je prihodnost in tvoje upanje se ne bo izjalovilo! Poslušaj, moj sin, in bodi moder, in vodi svoje srce po pravi poti! Ne bodi med popivači vina, ne med požeruhi mesa; zakaj popivač in požeruh obubožata, in zaspanec se s cunjami oblači. Poslušaj svojega očeta, ki ti je dal življenje, in ne zaničuj svoje matere, ko se postara! Pridobi resnico in je ne prodajaj, modrost, pouk in razumnost! Oče pravičnega se zelo raduje, kdor ima modrega otroka, se ga veseli. Naj se veselita tvoj oče in tvoja mati, naj se raduje tvoja porodnica! Daj mi, moj sin, svoje srce, tvoje oči naj imajo rade moja pota! Zakaj hotnica je globoka jama, tuja ženska je ozek vodnjak. Ona preži kakor ropar v zasedi in množi odpadnike med ljudmi. Kdo ima gorje? Kdo stisko? Kdo prepire? Kdo tarnanje? Kdo rane brez vzroka? Kdo motne oči? Tisti, ki pozno sedé pri vinu, ki hodijo pokušat dišavno vino. Ne glej vina, kako se rdečkasto iskri, kako se v kozarcu lesketa, gladko teče! Naposled piči kakor kača, brizgne strup kakor gad! Tvoje oči gledajo čudne reči, tvoje srce govori neumnosti. Boš kakor človek, ki leži sredi morja, ali kakor tisti, ki sedi na vrhu jadrnika. »Bíli so me, pa me ni bolelo, tepli so me, pa nisem čutil; kadar se iztreznim, ga zopet poiščem.« Ne zavidaj hudobnim ljudem, ne želi biti z njimi; zakaj njih srce misli na nasilje, njih ustnice govoré nesrečo. Z modrostjo se zida hiša in z razumnostjo se utrjuje; z znanjem se polnijo hrami, z dragocenim in prijetnim imetjem vsake vrste. Modri mož premore več ko močni, razumni človek več ko krepki. Zakaj s pametnimi načrti se boš srečno vojskoval, in zmaga je v velikem številu svetovalcev. Previsoka je modrost za bedaka, pri vratih ne odpre svojih ust. Kdor namerava kaj hudega storiti, se imenuje spletkar. Namera bedakova je greh, in zasmehovalec je ljudem gnusoba. Če se pokažeš slabega, ko se ti dobro godi, je tvoja moč majhna tudi v času nesreče. Reši nje, ki jih vlečejo v smrt, otmi nje, ki jih peljejo na morišče! Če porečeš: »Glej, nismo tega vedeli,« mar ta, ki tehta srca, tega ne bo opazil? Ta, ki pazi na tvoje življenje, ve to, in plačuje človeku po njegovem delu. Jej med, moj sin, ker je dober, in čisto strd, sladko tvojemu grlu! Taka je, vedi, modrost za tvojo dušo: če si jo pridobil, je zate prihodnost, in tvoje upanje se ne bo izjalovilo. Ne zalezuj kot hudobnež prebivališča pravičnega, ne razdevaj njegovega počivališča! Zakaj sedemkrat pade pravični, pa zopet vstane, hudobni pa se pogreznejo v nesreče. Če pade tvoj sovražnik, se ne vesêli, če omahne, naj se tvoje srce ne raduje! Sicer vidi Gospod in mu ni všeč, in odvrne svojo jezo od njega! Ne razvnemaj se zaradi hudodelcev, ne zavidaj hudobnim; zakaj hudobni nima prihodnosti, svetilka zlobnih ugasne. Boj se Gospoda, moj sin, in kralja! Z uporniki se ne druži; zakaj hipoma pride njih poguba, in kdo ve za nesrečo, ki pride od obeh? Tudi to je od modrih. Ozirati se na osebo v sodbi ni dobro. Kdor pravi krivičniku: »Ti imaš prav,« tega kolnejo ljudstva, ga sovražijo narodi; tem pa, ki pravično razsojajo, gre dobro, in nadnje pride blagoslov sreče. Ustnice poljublja, kdor prav odgovarja. Opravi zunaj svoje delo, oskrbi ga na polju, potem si ustvari dom! Ne bodi kriva priča zoper svojega bližnjega! Hočeš li varati s svojimi ustnicami? Ne govori: »Kakor je on meni storil, tako bom jaz njemu storil. Vsakomur povrnem po njegovem delu.« Šel sem mimo polja lenega človeka, in mimo vinograda neumnega moža. In glej, plevel ga je docela prerastel, s koprivami je bila pokrita njegova površina, in njegova kamnita ograja je bila podrta. Ko sem to videl, sem si vzel k srcu, gledal sem in povzel nauk: Malo boš spal, malo boš dremal, malo roke križem držal in počival: in siromaštvo pride k tebi kakor klatež in pomanjkanje kakor berač. Tudi to so Salomonovi pregovori, ki so jih zbrali možje Ezekija, Judovega kralja. Božja slava je prikrivati reč, slava kraljev je preiskovati reč. Nebo v svoji višini in zemlja v svoji globini in srce kraljev je nedoumljivo. Odstrani žlindro od srebra, in uspe zlatarju umetnina! Odstrani krivičnika izpred kralja, in utrdil se bo s pravičnostjo njegov prestol! Ne bahaj se pred kraljem, ne postavljaj se na mesto velikašev! Zakaj bolje je, da ti rekó: »Pomakni se sem gor!« kakor da bi se moral pred odličnikom niže odmakniti. Tega, kar si videl z lastnimi očmi, ne spravljaj naglo pred sodbo. Zakaj, kaj boš storil potem, če te tvoj bližnji sramotno ovrže? Doženi svojo pravdo s svojim nasprotnikom, skrivnosti drugega pa ne odkrivaj! Sicer te ogrdi, če o tem sliši, in ti prideš ob dobro ime. Zlata jabolka na srebrnih krožnikih je beseda, o pravem času izgovorjena. Zlat uhan in okras iz čistega zlata je moder svaritelj za poslušno uho. Kakor snežno hladilo ob času žetve je zvest sel njemu, ki ga pošilja: oživlja dušo svojega gospodarja. Oblaki in veter, pa nič dežja, tak je mož, ki se baha z darilom, ki ga samo obljublja. S potrpežljivostjo se da sodnik pregovoriti, in mil jezik kost zdrobi. Če si našel med, jej ga, kolikor ti zadošča, sicer ga boš, prenasičen, izbljuval! Redko zahajaj v hišo svojega bližnjega, sicer se te naveliča in te zasovraži! Kij, meč in ostra puščica je človek, ki priča po krivem zoper svojega bližnjega. Krhek zob, izpahnjena noga je zaupanje v izdajalca ob času stiske. Kakor kdor sleče obleko v času mraza ali kis vlije na soliter, tak je, kdor poje pesmi potrtemu srcu. Če je tvoj sovražnik lačen, nasiti ga, če je žejen, napoji ga! S tem mu žerjavico nakopičiš na glavo, in Gospod ti bo povrnil. Severni veter prinese dež, in obrekljiv jezik nevoljen obraz. Bolje je bivati v podstrešnem kotu, kakor s prepirljivo ženo v skupni hiši. Mrzla voda žejni osebi: to je dobra novica iz daljne dežele. Skaljen studenec, pokvarjen vrelec: to je pravični, ki omahne pred hudobnim. Preveč medu jesti ni dobro, tako njega, ki preiskuje veličastvo, potare njega slava. Razrušeno mesto, brez obzidja: to je človek, ki sam sebe ne obvlada. Kakor sneg v poletju in kakor dež ob žetvi, tako ne pristoja čast bedaku. Kakor vrabec, ki odfrči, kakor lastovka, ki odleti, taka je neutemeljena kletev: ne zadene. Konju bič, oslu uzdo, bedakom pa šibo po hrbtu! Ne odgovarjaj bedaku po njegovi neumnosti, da mu ne boš tudi ti enak! Odgovori bedaku po njegovi neumnosti, da se ne bo sam sebi zdel moder! Noge si odseka, škodo trpi, kdor pošilja po bedaku naročila. Omahujejo stegna hromega človeka, in moder izrek v ustih bedakov. Kakor kamen na pračo privezati, tako je bedaku čast izkazati. Trn, ki pride pijancu v roko, to je moder izrek v ustih bedakov. Prepirljivec vse razburi: najema bedaka in najema mimoidoče. Kakor pes, ki se vrača k svojemu izbljuvku, tak je bedak, ki ponavlja svojo neumnost. Če vidiš moža, ki se sam sebi zdi moder: je več upanja za bedaka ko za njega. Lenuh pravi: »Lev je na cesti, lev je na trgih!« Vrata se vrtijo na svojem tečaju in lenuh na svoji postelji. Lenuh pogrezne svojo roko v skledo, a pretežko mu jo je prinesti k ustom. Lenuh se sam sebi zdi modrejši kot sedem takih, ki znajo pametno odgovarjati. Kakor kdor mimo tekočega psa zgrabi za ušesa, je tisti, ki se meša v prepir, ki mu nič ni mar. Kakor blaznež, ki meče ognjene strelice in smrtne puščice, tak je človek, ki vara svojega bližnjega, in potem reče: »Saj sem se le šalil.« Ko poidejo drva, ugasne ogenj, ko ni podpihovalca, preneha prepir. Oglje je za žerjavico in drva za ogenj, prepirljivec pa je za razvnemanje prepira. Podpihovalčeve besede so kakor slaščice, ki gredo do notranjosti telesa. S srebrno peno prevlečena lončena posoda so žareče ustnice s hudobnim srcem. S svojimi ustnami se hlini sovražnik, v svoji notranjosti pa snuje prevaro; ko milo govori, mu ne zaupaj, zakaj sedem gnusob je v njegovem srcu! Kdor sovraštvo prikriva s pretvaro, tega hudobija se razodene v zboru. Kdor jamo koplje, vanjo pade, in kdor skalo vali, se bo nanj zvrnila. Varljiv jezik sovraži te, ki jih je zdrobil, hinavska usta povzročajo pogubo. Ne ponašaj se z jutrišnjim dnem, ker ne veš, kaj dan prinese. Drug naj te hvali, ne pa tvoja usta, tujec, ne pa tvoje ustnice! Težak je kamen in breme je pesek, težja od obeh je bedakova nejevolja. Divja je togota in prekipevajoča je jeza, kdo se more ustavljati ljubosumnosti? Boljša je očitna graja kakor skrita ljubezen. Zvesto mišljeni so prijateljevi udarci, varljivi pa so sovražnikovi poljubi. Kdor je sit, tepta z nogami tudi čisto strd, kdor pa je lačen, ima vse grenko za sladko. Kakor ptica, ki blodi daleč od svojega gnezda, tak je človek, ki zapusti svoj kraj. Olje in kadilo razveseljujeta srce, sladka je tolažba prijatelja, čigar svèt prihaja iz srca. Svojega prijatelja in prijatelja svojega očeta ne zapusti, v hišo svojega brata pa ne hodi na dan svoje nesreče; boljši je sosed blizu kakor brat daleč! Bodi moder, moj sin, in razveseljuj moje srce, da bom mogel odgovoriti njemu, ki bi me sramotil! Razumni opazi zlo in se skrije, neprevidni pa gredo mimo in trpé škodo. Vzemi njegovo obleko, ker je bil porok za tujca, in rubi ga namesto tujcev! Kdor svojega bližnjega navsezgodaj z močnim glasom pozdravlja, se mu to šteje za kletev. Neprestano kapljanje vode ob času dežja in prepirljiva ženska sta si enaka. Kdor jo ustavlja, ustavlja veter, in olje prijemlje s svojo desnico. Železo se brusi z železom, človek brusi svojega bližnjega. Kdor goji smokvo, bo jedel njen sad, in kdor varuje svojega gospodarja, bo čaščen. Kakor je v vodi obraz proti obrazu obrnjen, tako človekovo srce proti srcu drugega. Kraj mrtvih in brezno nista nikdar sita, prav tako so človeške oči nenasitljive. Topilnik je za srebro in talilna peč za zlato, človek pa se preskuša po ustih, ki ga hvalijo. Če bi bedaka v stopi s tolkačem stolkel med pšenom, bi se njegova neumnost ne umaknila od njega. Skrbno spoznavaj stanje svoje drobnice, pazi na svoje črede! Zakaj blaginja ne traja večno, niti krona od roda do roda. Trava izgine, prikaže se mlado zelenje, in spravljena so planinska zelišča; tedaj so jagnjeta za tvojo obleko in kozliči kupna cena za njivo; dosti je kozjega mleka za tvojo in tvoje hiše hrano, in za živež tvojim deklam. Hudoben človek beži, četudi ga nihče ne preganja, pravični pa je brez strahu kakor lev. Zaradi pregrešnosti dežele se pogosto menjajo njeni knezi, a z razumnim in izkušenim človekom dolgo traja pravni red. Hudobnež, ki stiska siromake, je ploha, ki odplavlja in ne da kruha. Kateri prezirajo postavo, hvalijo hudobneža, kateri pa se držé postave, se vojskujejo z njim. Hudobni ljudje nimajo smisla za pravico, kateri pa iščejo Gospoda, razumejo vse. Boljši je siromak, ki pošteno živi, ko človek, ki hodi po krivih potih, četudi je bogat. Kdor se drži postave, je razumen sin, kdor pa se druži s požrešneži, dela sramoto svojemu očetu. Kdor množi z obrestmi in oderuštvom svoje imetje, ga zbira za njega, ki ima usmiljenje s siromaki. Kdor odvrača svoje uho, da bi ne slišal postave, je tudi njegova molitev gnusoba. Kdor zapeljuje poštene na slabo pot, pade sam v svojo jamo, nedolžni pa bodo dosegli srečo. Bogatin se zdi sam sebi moder, razumen siromak pa ga razkrinka. Ko pravični slavé zmago, je velik sijaj, ko pa se hudobni povzdigujejo, se ljudje skrivajo. Kdor prikriva svoje pregrehe, nima sreče, kdor pa se jih obtoži in jih opusti, doseže usmiljenje. Blagor človeku, ki je vedno buden, kdor pa zakrkne svoje srce, pade v nesrečo. Rjoveč lev in gladen medved je hudoben vladar siromašnemu ljudstvu. Knez, ki mu manjka razumnosti, je velik izsiljevalec, kdor pa sovraži nepošten dobiček, bo dolgo živel. Človek, ki ga stiska krivda prelite človeške krvi, je na begu do groba; ne zaustavljajte ga! Kdor živi pošteno, bo rešen, kdor pa hodi po krivih potih, nenadoma pade. Kdor obdeluje svojo zemljo, ima obilo kruha, kdor pa se poganja za prazne reči, se siti z uboštvom. Zvest mož bo obilno blagoslovljen, kdor pa hiti, da obogati, ne bo brez kazni. Ozirati se na osebo ni dobro, vendar greši človek že za grižljaj kruha. Lakomniku se mudi, da obogati, pa ne ve, da pride nadenj pomanjkanje. Kdor posvari človeka, se končno bolj prikupi, kakor kdor se dobrika z jezikom. Kdor krade očetu in materi ter pravi: »To ni greh,« ta je tovariš razbojniku. Lakomnež povzroča prepir, kdor pa zaupa v Gospoda, bo okrepčan. Kdor se zanaša na svojo pamet, je bedak, kdor pa hodi modro, bo rešen. Kdor daje ubožcu, ne bo trpel pomanjkanja, kdor pa zagrinja svoje oči pred njim, bo obsut s kletvinami. Če se hudobni dvigajo, se ljudje skrivajo, če pa propadajo, se množé pravični. Človek, ki kljub opominom ostane trdovraten, se hipoma zdrobi in mu ni rešitve. Ko pravični vladajo, se ljudstvo veseli, ko vladajo hudobni, ljudstvo zdihuje. Kdor ljubi modrost, razveseljuje svojega očeta, kdor pa se druži s hotnicami, zapravlja premoženje. S pravičnostjo kralj utrjuje deželo, kdor pa davke izsiljuje, jo ugonablja. Mož, ki se prilizuje svojemu bližnjemu, razpenja mrežo njegovim korakom. V grehu hudobnega človeka je zadrga, pravični pa se raduje in veseli. Pravični pazi na pravice siromakov, hudobni pa ne pozna sočutja. Zasmehovalci razburjajo mesto, modri pa pomirjujejo razburjenost. Če se moder mož prepira z bedakom, ta besni ali se smeji, a miru ni. Krvoločneži sovražijo nedolžnega, pošteni pa se zanj zavzemajo. Ves svoj gnev izliva bedak, modri pa ga končno umiri. Ako vladar rad posluša lažne reči, bodo vsi njegovi služabniki hudobni. Ubožec in tlačitelj se srečujeta, Gospod razsvetljuje oči obeh. Kralju, ki siromake po pravici sodi, bo njegov prestol utrjen za veke. Šiba in svaritev dajeta modrost, sam sebi prepuščen deček dela sramoto svoji materi. Ko vladajo hudobni, se množi greh, pravični pa bodo videli njih padec. Strahuj svojega sina, pripravil ti bo zadovoljstvo, in dal bo veselje tvoji duši. Brez razodetja ljudstvo podivja, a blagor mu, če se drži postave. S samimi besedami se ne poboljša hlapec, kajti čeravno jih razume, vendar ne uboga. Če vidiš človeka, prenaglega v govorjenju: več je upanja za bedaka kot za njega. Kdor svojega hlapca od mladosti razvaja, bo postal ta končno nehvaležen. Jezljiv človek povzroča zdražbo, togoten stori mnogo grehov. Človeka poniža njegov napuh, od srca ponižni pa doseže čast. S tatom deli in svojo dušo sovraži, kdor čuje zakletev, pa ne naredi ovadbe. Strah pred ljudmi nastavlja zanko, kdor pa zaupa v Gospoda, bo obvarovan. Mnogo jih išče vladarjevo naklonjenost, toda od Gospoda prihaja vsakemu pravica. Pravičnim je gnusoba krivičen človek, a hudobnežu je gnusoba, kdor pošteno hodi. Besede Agurja, Jakejevega sina iz Mase. Izrek moža: Utrudil sem se, o Bog, utrudil sem se, o Bog, in se izgubil. Zakaj nespameten sem bolj ko drugi ljudje, in človeške razumnosti nimam; nisem se učil modrosti, nimam spoznanja Presvetega. Kdo je šel v nebesa in dol stopil? Kdo je zbral veter v svojih pesteh? Kdo je zvezal vode v svojem plašču? Kdo je določil meje zemlji? Kako se imenuje? Kako se imenuje njegov sin, če veš? Vsaka božja beseda je prečiščena, ščit je tem, ki zaupajo Vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne pokara in zasači v laži! Za dvoje te prosim, ne odrekaj mi tega, preden umrem: hinavstvo in lažnive besede oddalji od mene, ne dajaj mi ne uboštva ne bogastva, daj mi uživati meni primerno hrano! Da te presit ne zatajim in ne rečem: »Kdo je Gospod?« Ali da obubožan ne kradem in se ne spozabim nad božjim imenom. Ne opravljaj hlapca pri njegovem gospodarju, sicer te bo klel in se boš moral pokoriti. Gorje rodu, ki svojega očeta preklinja, in svoje matere ne blagoslavlja, rodu, ki se sam sebi zdi čist, pa svojih madežev ni očiščen, rodu, ki visoko nosi oči, in svoje trepalnice kvišku dviga, rodu, čigar zobje so meči in njegovi kočniki noži, da požre uboge z zemlje in potrebne izmed ljudi! Pijavka ima dve hčeri: »Daj, daj!« Tri reči se ne nasitijo, štiri nikdar ne rekó: »Dosti!« – kraljestvo mrtvih, nerodovitno telo, zemlja, ki se ne napoji vode, in ogenj, ki nikdar ne reče: »Dovolj!« Oko, ki očeta zasmehuje in zametuje pokorščino materi, naj izkljujejo krokarji ob potoku in ga požró mladi orli. Tri reči se mi zde prečudne, in štiri, ki jih ne razumem: pot orla pod nebom, pot kače na skali, pot ladje sredi morja, in pot moža k dekletu. Taka je pot prešuštnice: uživa, potem si obriše ustnice in pravi: »Nisem nič hudega storila!« Pod tremi rečmi se pretrese zemlja, in štirih ne more prenašati: hlapca, ki postane kralj, bedaka, ki je presit kruha, zoprne ženske, ki se omoži, in dekle, ki izpodrine svojo gospodinjo. Štiri stvari so prav majhne na zemlji, a so modrejše od modrih: mravlje, slabotno ljudstvo, vendar si pripravijo v poletju svojo hrano; skalni jazbeci, nejako ljudstvo, vendar si postavljajo v skalovju domovanje; kobilice nimajo kralja, vendar gredo vse krdeloma; kuščarica, ki jo lahko primeš z rokami, vendar je v kraljevih palačah. Trije so, ki imajo dober korak, in štirje, ki imajo lepo hojo: lev, junak med živalmi, ki se pred nikomer ne umakne, petelin, ki dviga greben, in kozel; ter kralj na čelu sklicane vojske. Če si se povzdigoval, bodisi nepremišljeno ali pa premišljeno, deni roko na usta! Zakaj če metemo smetano, dobimo maslo, če udarimo na nos, priteče kri, in če dražimo k jezi, nastane prepir. Besede Lamuela, kralja v Masi, s katerimi ga je učila njegova mati. Kaj naj ti povem, moj sin? Kaj, sin mojega telesa? Kaj, sin mojih obljub? Ne dajaj ženskam svoje moči, ne svojih potov pogubnicam kraljev! Ne spodobi se kraljem, o Lamuel, ne spodobi se kraljem, da bi pili vino, ne oblastnikom poželenje po opojni pijači. Sicer bi pili in pozabljali postavo, in prevračali pravico vseh ubogih. Dajajte opojno pijačo bednemu, in vino potrtim! Naj pije in pozabi svoje uboštvo, in se več ne spominja svoje nadloge. Odpri svoja usta za mutca, za pravdo vseh zapuščenih! Odpri svoja usta, sodi pravično in prisojaj pravico bednemu in siromaku! Vrlo ženo, kdo jo najde? Visoko presega bisere njena cena. Zaupa ji srce njenega moža, in dobička mu ne zmanjka. Ona mu izkazuje dobro in ničesar hudega, vse dni svojega življenja. Skrbi za volno in lan in veselo dela s svojimi rokami. Je kakor trgovska ladja, od daleč si prinaša živež. Vstaja, ko je še noč, in daje jed svoji družini in delo svojim deklam. Ogleda si njivo in jo kupi, z zaslužkom svojih rok zasadi vinograd. Z močjo opasuje svoje ledje, in svoje roke krepko giblje. Čuti, da je dober njen zaslužek, ponoči ne ugasne njena svetilka. Svoje roke steguje po preslici, njeni prsti prijemljejo vreteno. Svojo dlan odpira ubogemu, in potrebnemu podaja roke. Ne boji se snega za svojo družino, zakaj vsi njeni domači imajo dvojno oblačilo. Napravlja si odeje, tančica in škrlat sta njeno oblačilo. Sloveč je njen mož pri vratih, ko zboruje s starešinami dežele. Tenko platno dela in prodaja, in pasove izroča trgovcu. Moč in milina sta njen okras, in se smeji prihodnjemu dnevu. Svoja usta odpira modro, in na njenem jeziku so ljubke besede. Nadzira pota svoje družine, in kruha lenobe ne uživa. Njeni sinovi se dvigajo ter jo blagrujejo, tudi njen mož jo hvali: »Veliko hčerá je vrlo ravnalo, ti pa jih vse presegaš.« Varljiva je ljubkost in minljiva je lepota; žena, ki se boji Gospoda, ta je hvale vredna. Dajte ji uživati sad njenih rok, in naj jo hvalijo pri vratih njena dela! Besede Pridigarja, Davidovega sina, kralja v Jeruzalemu. »Nečimrnost čez nečimrnost!« pravi Pridigar. »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« Kaj koristi človeku ves njegov trud, s katerim se muči pod soncem? Rodovi odhajajo in drugi prihajajo, zemlja pa vedno ostaja. Sonce vzhaja in sonce zahaja, hiti k svojemu kraju, od koder spet vzhaja. Veter veje proti jugu in se obrača proti severu, vrti se okrog, piha in se vrača k svojemu kroženju. Vse reke tečejo v morje in morje se ne prenapolni; v kraj, kamor reke tekó, tja vedno zopet tekó. Vse reči so utrudljive, bolj nego se more dopovedati; oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem. Kar je bilo, bo zopet; kar se je zgodilo, se bo zopet zgodilo; nič ni novega pod soncem. Je li kaj, o čemer bi se reklo: »Glej, to je novo!« Zdavnaj je že bilo, v vekih, ki so bili pred nami. Ni spomina na prejšnje; tudi na poznejše, ki še bodo, ne bo spomina nanje pri tistih, ki bodo pozneje živeli. Jaz, Pridigar, sem bil kralj nad Izraelom v Jeruzalemu. In sem se namenil modro preiskati in poizvedeti vse, kar se godi pod nebom. Mučno opravilo je dal Bog ljudem, da se z njim ubadajo! Videl sem vsakršno dejanje, ki se godi pod soncem, in glej, vse je nečimrnost in obtežitev duha. Kar je krivo, se ne more zravnati, in kar manjka, se ne more šteti. Rekel sem sam pri sebi: Glej, pridobil sem si večjo in višjo modrost kakor vsi, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu; moje srce se je naučilo mnogo modrosti in znanja. Ko sem obrnil svoje srce k temu, da spoznam modrost in da spoznam neumnost in norost, sem sprevidel, da je tudi to obtežitev duha. Zakaj kjer je mnogo modrosti, je mnogo nejevolje, in kdor si množi znanje, si množi bolečino. Rekel sem v svojem srcu: »Daj, da poskusim z veseljem! Uživaj, kar je dobro!« Pa glej, tudi to je nečimrnost. O smehu sem rekel: »Nespametno!« in o veselju: »Kaj pač to napravi?« Namenil sem se v svojem srcu, streči svojemu telesu z vinom, a da bi me vodilo pri tem z modrostjo moje srce; hotel sem se oprijeti nespameti, dokler ne bi videl, kaj je za ljudi dobro, naj tako delajo pod soncem, vse dni svojega življenja. Izvršil sem velika dela: sezidal sem si hiše, zasadil si vinograde; napravil sem si vrtove in sadovnjake ter v njih zasadil drevje z vsakršnim sadjem; naredil sem si vodnjake, da bi iz njih namakal gaj rastočega drevja. Nakupil sem si hlapcev in dekel in imel mnogo družine; tudi sem imel velike črede govedi in drobnice, več ko vsi, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu. Nakopičil sem si zlata in srebra, zaklade kraljev in dežel; oskrbel sem si pevcev in pevk, zabave človeških otrok, veliko žená. Postal sem velik in sem presegal vse, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu, modrost pa je ostala pri meni. Karkoli so poželele moje oči, ničesar jim nisem odrekel; svojemu srcu nisem zabranil nobenega veselja; moje srce se je veselilo nad vsem mojim trudom in to mi je bilo plačilo za ves moj trud. Nato sem premišljeval o vseh svojih delih, ki so jih izvršile moje roke, in o trudu, ki sem ga imel pri izvrševanju: in glej, vse je bilo nečimrnost in obtežitev duha, in ni dobička pod soncem. In obrnil sem se, da bi pogledal modrost ter neumnost in norost – kaj namreč stori človek, ki pride za kraljem? Isto, kar so že davno delali. In sem videl, da ima modrost pred norostjo isto prednost, kakor jo ima svetloba pred temo: modri ima oči v svoji glavi, bedak pa hodi v temi. Vendar sem tudi spoznal, da zadene oba ista usoda. Tedaj sem dejal v svojem srcu: Ista usoda kakor bedaka zadene tudi mene; čemu sem torej postal moder? S kakšnim dobičkom? In sem rekel svojemu srcu: tudi to je nečimrnost. Niti spomin na modrega niti spomin na bedaka ni trajen, ker se v prihodnjih dneh vse pozabi; tako torej modri umre prav tako kakor bedak! In zasovražil sem življenje, ker mi je zoprno postalo, kar se godi pod soncem; zakaj vse je nečimrnost in obtežitev duha. Zasovražil sem ves svoj trud, s katerim sem se trudil pod soncem in ki ga bom zapustil svojemu nasledniku. Kdo ve, bo li moder ali nespameten? Vendar bo razpolagal z vsem mojim delom, kar sem si s trudom in z modrostjo pridobil pod soncem; tudi to je nečimrnost. Tedaj sem izročil srce obupu nad vsem trudom, s katerim sem se trudil pod soncem. Kar si namreč kdo težko pridobi z modrostjo, znanjem in s spretnostjo, to mora zapustiti v delež človeku, ki se ni trudil za to: tudi to je nečimrnost in veliko zlo. Kaj koristi človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se trudi pod soncem? Da, vsi njegovi dnevi so bolečine in nevolja je njegovo opravilo; celo ponoči ne počiva njegovo srce. Tudi to je nečimrnost. Ni druge sreče za človeka, kakor da jé in pije in uživa dobro v svojem trudu; tudi to sem videl, da je to iz božje roke; kdo namreč more jesti in uživati, če ne jaz? On daje človeku, ki mu je všeč, modrost, znanje in veselje; grešniku pa daje muko, da zbira in kopiči, da zapusti tistemu, ki je Bogu všeč. Tudi to je nečimrnost in obtežitev duha. Vse ima svoj čas in vsak opravek ima svojo uro pod nebom: Je čas rojstva in čas umiranja; čas, da se sadi in čas, da se vsajeno izruva; čas ubijanja in čas ozdravljanja, čas podiranja in čas zidanja. Je čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja. Je čas za metanje kamenja in čas zbiranja kamenja, čas objemanja in čas, ko se zdržiš objemanja. Je čas pridobivanja in čas izgubljanja, čas zbiranja in čas razmetavanja. Je čas trganja in čas šivanja, čas molčanja in čas govorjenja. Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru. Kakšen dobiček ima, kdor dela, od tega, da se trudi? Videl sem opravilo, ki ga je Bog dal ljudem, da se z njim ubadajo. On dela vse lepo ob svojem času; tudi večnost jim je položil v srce, samo da človek dela, ki ga je Bog napravil, ne more doumeti od začetka do konca. Spoznal sem, da ni drugega dobrega zanje, kakor da se veselé in delajo dobro v svojem življenju. Pa tudi to, da kdo jé in pije in se veseli dobrega pri vsem svojem trudu, je dar božji. Spoznal sem: vse, kar Bog dela, ostane na veke; nič se ne more temu dodati, nič od tega odvzeti, in Bog je tako storil, da bi se ga bali. Kar je, je bilo že zdavnaj: kar bo, je že zdavnaj; Bog privede nazaj, kar je preteklo. Še nekaj sem videl pod soncem: na mestu pravice je tu hudobija; na mestu pravičnosti je tu krivica. Rekel sem v svojem srcu: pravičnega in hudobnega bo Bog sodil, zakaj je čas za vsako opravilo in za vsako dejanje. Rekel sem v svojem srcu: zaradi človeških otrok je tako, da jih Bog izkuša in da vidijo, da so sami zase živina, kajti usoda ljudi je usoda živine, ista za vse: kakor ta umre, tako umrejo oni, isti dih življenja imajo vsi; človek nima prednosti pred živino, zakaj vse je nečimrnost. Vse gre na isti kraj; vse je nastalo iz prahu in vse se vrača nazaj v prah. Kdo ve, ali življenjski dih ljudi gre navzgor in ali življenjski dih živine gre navzdol v zemljo? Tako sem videl, da ni nič boljšega, kakor da se človek veseli svojih del, ker je to njegov delež; in kdo ga privede k temu, da bi videl, kaj bo za njim? In zopet sem videl vse stiske, ki se godé pod soncem: glej, solze stiskanih in nihče jih ne tolaži; na strani njih tlačiteljev je nasilje in nihče jih ne tolaži. Tedaj sem blagroval mrtve, ki so že davno umrli, bolj kakor žive, ki še živijo, a bolj od obojih njega, ki ga še ni, ki še ni videl zlega dejanja, ki se godi pod soncem. Tudi sem videl, da je ves trud in vsa spretnost pri delu le zavist enega proti drugemu; tudi to je nečimrnost in obtežitev duha. Bedak prekriža roke in jé svoje lastno meso. Boljša je peščica polna miru kakor dve pesti polni truda in obtežitve duha. In še sem videl nečimrnost pod soncem: kdor je sam in nima tovariša tudi ne sina, ne brata; vendar ni konca vsemu njegovemu trudu, tudi se njegove oči ne nasitijo bogastva. »A za koga se trudim in si odrekam uživanje?« Tudi to je nečimrnost in hudo opravilo. Bolje je, da sta dva kakor eden, ker imata dobro plačilo za svoj trud. In če eden pade, ga njegov tovariš vzdigne; gorje enemu, če pade, pa ni drugega, da bi ga vzdignil. Tudi če dva skupaj spita, jima je gorko; a kako se bo eden sam ogrel? In če kdo napade, se ga dva ubranita, in trojna vrvica se ne pretrga hitro. Boljši je ubog, pa moder dečko, kakor star in neumen kralj, ki si ne da več svetovati. Kajti iz ječe je oni prišel na prestol, ta pa se je ubog rodil, čeprav na svojem prestolu. Videl sem vse živeče, ki hodijo pod soncem, na strani dečka, drugega, ki je stopil na njegovo mesto. Ni bilo konca množici ljudstva, vsem tistim, ki jim je načeloval. Vendar se ga potomci niso veselili; tudi to je nečimrnost in obtežitev duha. Pazi na svojo nogo, ko greš v božjo hišo: približaj se, da poslušaš, to je bolje, ko darovanje bedakov; ti namreč ne vedo, da delajo hudo. Ne bodi prenagel s svojimi usti, in tvoje srce naj prehitro ne govori pred Bogom, zakaj Bog je v nebesih, ti pa si na zemlji; zato bodi malo tvojih besed: od mnogih poslov pridejo sanje, od mnogih besed neumno govorjenje. Kadar storiš Bogu obljubo, je ne odlašaj spolniti! Zakaj niso mu všeč bedaki; kar si obljubil, spolni! Bolje je, da ne obljubiš, kakor da obljubiš, a ne spolniš. Ne daj, da te napravijo tvoja usta krivega, in zato ne govori pred poslancem božjim, da je bila nepazljivost. Zakaj naj bi se Bog jezil zaradi tvojega govorjenja in uničil delo tvojih rok? Prazne so mnoge sanje in blebetanje; zatorej, Boga se boj! Če vidiš, da v deželi zatirajo ubožca in prevračajo pravo in pravičnost, se ne čudi temu početju; kajti višji bedi nad visokim in še višji nad obema. Prednost za deželo je v vsakem oziru: kralj, ki je navezan na grudo. Kdor ljubi denar, se ne nasiti denarja; in kdor ljubi bogastvo, nima nikdar dovolj dobička. Tudi to je nečimrnost. Če se množi imovina, se množé tisti, ki jo zapravijo; in kakšen dobiček ima njen lastnik, kakor da jo gleda s svojimi očmi? Sladko je spanje delavca, ako jé malo ali veliko; bogatinu pa prenasičenost ne da mirno spati. Je hudo zlo, ki sem ga videl pod soncem: bogastvo, ki ga hrani njegov lastnik v svojo nesrečo. Tako bogastvo se izgubi po nesrečni nezgodi; in če ima sina, ne ostane nič v njegovi roki. Kakor je izšel iz materinega telesa, odide zopet nag, kakor je prišel; in za svoj trud ničesar ne vzame, kar bi odnesel s seboj v roki. Tudi to je bridko hudo: prav tako, kakor je prišel, mora oditi, in kakšen dobiček ima, da se trudi za veter? Vrh tega jé vse svoje dni v temi, v mnogi nevolji, bolezni in jezi. Glej, kar sem spoznal za dobro in za lepo: da človek jé in pije in uživa dobro pri vsem svojem trudu, s katerim se trudi pod soncem, po številu dni svojega življenja, ki mu jih je Bog dal; zakaj to je njegov delež. Za vsakega človeka, ki mu je Bog dal bogastvo in premoženje in mu dopustil, da to uživa in vzame svoj delež in se veseli pri svojem trudu, je to božji dar. Vsaj ne razmišlja več dosti o dneh svojega življenja, ker ga Bog zaposluje z veseljem njegovega srca. Je zlo, ki sem ga videl pod soncem in težko tlači človeka. Nekomu dá Bog bogastvo, premoženje in čast, in nič mu ne manjka, karkoli si poželi; a Bog mu ne dopušča, da to uživa, ampak tujec to uživa: to je nečimrnost in hudo zlo. Ako bi kdo imel sto otrok in bi živel mnogo let in bi bilo veliko dni njegovih let, on bi se pa ne nasitil z dobrinami in bi ne imel niti pogreba: rečem, da je mrtvorojeni srečnejši od njega! Ta zaman pride in v temi odide in tema pokrije njegovo ime; še sonca ni videl, ne poznal, vendar ima ta več pokoja kot oni. In če bi živel dvakrat tisoč let, pa bi ne užil nič dobrega: ali ne gre vse v en kraj? Ves trud človekov je za njegova usta, vendar se poželenje nikdar ne uteši. Kakšno prednost ima modri pred bedakom, kakšno pred ubožcem ta, ki se zna vesti pred živečimi? Bolje je gledati z očmi, ko bloditi s poželenjem. Tudi to je nečimrnost in hlastanje po vetru. Za vse, kar je bilo, je že znano ime in znano je, kaj je človek: ta se ne more pravdati z močnejšim od njega. Mnogo je besed, ki pomnožujejo nečimrnost; kakšen dobiček ima človek od tega? Kdo ve, kaj je dobro za človeka v življenju, med dnevi njegovega ničevega življenja, ki jih preživi kot senca? Kdo vendar razodene človeku, kaj bo za njim pod soncem? Dober glas je boljši ko dišavno mazilo, in dan smrti je boljši ko dan rojstva. Bolje je iti v hišo žalosti, kakor iti v hišo gostije; kajti tam je konec vsakega človeka, kdor še živi, si vzame to k srcu. Boljša je resnoba ko smeh, zakaj pri resnobnem obličju je vendar srce lahko veselo. Srce modrih je v hiši žalosti, srce bedakov pa v hiši veselja. Bolje je poslušati grajo modrega, kakor da kdo posluša pesem bedakov. Zakaj kakor prasketanje trnja pod loncem, tak je smeh bedaka. Tudi to je nečimrnost. Zakaj prevara znori modrega in podkupovanje pokvari srce. Boljši je konec reči ko njen začetek, boljša je potrpežljivost kot domišljavost. Ne prenagli se v svojem duhu k nevolji, ker nevolja počiva v prsih bedakov. Ne govori: »Kako to, da so bili prejšnji časi boljši od teh?« ker tega ne vprašuješ iz modrosti. Dobra je modrost z dediščino, in je prednost za te, ki gledajo sonce; zakaj senco daje modrost in senco daje denar, toda prednost ima znanje: modrost daje življenje temu, kdor jo ima. Glej božje delo: kdo more zravnati, kar je on upognil? Ob dnevu sreče bodi dobre volje, ob dnevu nesreče pomisli: tudi to kakor ono je Bog naredil, da človek nič ne dožene, kaj ga čaka. Marsikaj sem videl v svojih ničevih dneh: je pravičnik, ki gine kljub svoji pravičnosti, pa je hudobnež, ki dolgo živi kljub svoji hudobiji. Ne bodi preveč pravičen in ne kaži se čez mero modrega; zakaj bi se ugonabljal? Ne bodi preveč hudoben, in ne bodi bedak; zakaj bi umrl pred svojim časom? Dobro je, da se oprimeš tega, pa tudi onega ne izpustiš iz rok. Kajti kdor se Boga boji, uide obema. Modrost daje modremu več moči, kakor je ima v mestu deset mogotcev. Ni na zemlji pravičnega, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne pogrešil. Tudi si ne jemlji k srcu vseh govoric, ki se govoré; sicer bi slišal, kako te sramoti tvoj hlapec. Zakaj večkrat, ti to veš, si tudi ti druge zasramoval. Vse to sem modro preskusil; dejal sem: modrost hočem doseči! Ona pa je ostala daleč od mene. Daleč je, kar je bilo daleč, in globoko, pregloboko: kdo more to doseči? Obrnil sem svojega duha v to, da bi razglabljal in zasledoval ter iskal modrost in razsodnost, in da bi spoznal, ali je hudobija neumnost in nespamet norost. In sem našel: grenkejša ko smrt je ženska; ona je mreža, njeno srce past, njene roke okovi: kdor je Bogu všeč, ji ubeži, grešnika pa ujame. Glej, to sem našel, govori Pridigar, ko sem opazoval reč za rečjo, da bi prišel do spoznanja. Kar še iščem in nisem našel: enega moža sem našel med tisoči, ali žene med vsemi ženskami nisem našel. Glej, samo to sem našel: Bog je človeka ustvaril preprostega, oni pa iščejo veliko spletk. Kdo je kakor modri? In kdo ve za razlago stvari? Človekova modrost razsvetljuje njegov obraz in preobrazi njegovo ostrost. Spolnjuj kraljevo zapoved, zaradi Bogu dane prisege! Ne odstopaj prenaglo od njega, ne vztrajaj pri slabi stvari! Saj vse stori, kar hoče. Zakaj kraljeva beseda je mogočna. In kdo mu more reči: »Kaj delaš?« Kdor spolnjuje zapoved, ne trpi nič hudega, in srce modrega ve za čas in sodbo. Zakaj vsaka reč ima čas in sodbo, in težko tlači človeka zlo. Kajti ne ve, kaj bo prišlo; in kdo bi mu mogel naznaniti, kdaj bo prišlo? Noben človek nima oblasti nad dihom, da bi mogel zadržati dih življenja, in nihče nima moči nad dnevom smrti; tudi ni odloga od smrtnega boja, in hudobija ne reši tega, ki ji služi. Vse to sem videl, ko sem svoje srce obrnil na vse dogajanje, kar ga je pod soncem ob času, ko človek vlada nad človekom v njegovo nesrečo. In tako sem videl, da so hudobni imeli pogreb, tisti pa, ki so prav delali, so morali oditi iz svetega kraja in so jih pozabili v mestu. Tudi to je nečimrnost. Ker se sodni izrek nad zločinci ne izvrši takoj, zato raste ljudem pogum, da delajo hudobije; grešnik stokrat hudo stori, in še dolgo živi. Vendar tudi vem, da bo dobro tem, ki se Boga bojé, prav zato, ker se ga bojé; in da hudobnežu ne bo dobro in si ne bo podaljšal dni kakor senca, ker se ne boji Boga. Je nečimrnost, ki se zgodi na zemlji: so pravični, ki se jim godi, kakor da bi delali hudobno; in so brezbožni, ki se jim godi, kakor da bi delali pravično. Zato rečem: tudi to je nečimrnost. Torej odobravam veselje, ker ni nič boljšega za človeka pod soncem, kakor da jé in pije in se veseli; in to naj ga spremlja pri njegovem trudu vse dni življenja, ki mu jih Bog daje pod soncem. Ko sem obrnil svoje srce v to, da spoznam modrost in vidim počenjanje, ki se dogaja na zemlji, ne da bi podnevi ali ponoči okusil spanje v očeh, tedaj sem videl vse božje delovanje: človek ne more doumeti delovanja, ki se vrši pod soncem; kakor koli se človek trudi, da ga preišče, ga vendar ne doume; in četudi modri misli, da ga pozna, ga vendar ne more doumeti. Vse to sem premislil v srcu in vse to sem uvidel: pravični in modri so v božji roki z vsem svojim delovanjem; človek ne ve, ali je ljubezni ali sovraštva vreden, vse je pred njim v prihodnosti. Vse se pripeti enako vsem: enaka usoda za pravičnega in hudobnega, za dobrega, čistega in nečistega, za tega, ki daruje, in tega, ki ne daruje, enako dobremu kakor grešniku, temu, ki prisega, kakor temu, ki se boji prisege. To je zlo pri vsem, kar se godi pod soncem: da je enako naključje za vse; tudi je srce človeških otrok polno hudobije, neumnost je v njih srcih, dokler živé, in potem – gredo k mrtvim. Kdor je pridružen živim, ima še upanje, zakaj boljši je živ pes ko mrtev lev; živi vedo, da morajo umreti, mrtvi pa ničesar več ne vedo in ni več plačila zanje, saj je njihov spomin pozabljen. Davno je izginila njih ljubezen, njih sovraštvo, njih zavist, in nimajo na veke več deleža na vsem, kar se godi pod soncem. Pojdi, jej z veseljem svoj kruh in pij veselega srca svoje vino; ker Bogu je že zdavnaj všeč tvoje dejanje. Vselej naj bodo bela tvoja oblačila in olja naj ne manjka na tvoji glavi. Uživaj življenje z ženo, ki jo ljubiš, vse dni svojega ničevega življenja, ki ti ga Bog daje pod soncem! To je tvoj delež v življenju in tvojem delu, ki se z njim trudiš pod soncem. Vse, kar more tvoja roka storiti, stori z vneto močjo, zakaj ni dela ne preudarjanja ne znanja ne modrosti v kraju mrtvih, kamor greš. Zopet sem videl pod soncem: ne dobijo hitri stave v teku, ne junaki vojske; tudi ne modri kruha, ne pametni bogastva, in ne razumni naklonjenosti; kajti čas in naključje zadeva njih vse. Človek ne ve svojega časa: kakor se ribe ujamejo v pogubno mrežo, ali kakor se ptice zadrgnejo v zanko, tako se zapletajo ljudje ob času nesreče, ki jih nenadoma zadene. Tudi to sem videl kot modrost pod soncem in zdelo se mi je pomembno: Bilo je majhno mesto in malo ljudi v njem; prišel je nadenj mogočen kralj in ga obkolil ter zgradil proti njemu velike nasipe. Bil pa je v njem ubog, moder mož. In ta je rešil mesto s svojo modrostjo. Vendar se potem ni nihče spomnil tega ubogega moža. Tedaj sem rekel: »Boljša je modrost ko moč; toda ubožčevo modrost zaničujejo in njegovih besed ne poslušajo.« Mirne besede modrih so bolj vredne poslušanja kakor vpitje vladarja med bedaki. Modrost je boljša kot bojno orožje; a en sam grešnik mnogo dobrega pokvari. Mrtve muhe usmradé in skazé mazilarju olje, malo neumnosti tehta več ko modrost in čast. Pamet modrega je na njegovi desnici, pamet bedaka pa na njegovi levici. Po katerikoli poti bedak gre, mu manjka pameti, in razodeva vsakemu, da je bedak. Če se vladarjeva jeza dvigne zoper tebe, ne zapusti svojega mesta, zakaj mirnost poravna velike napake. Je zlo, ki sem ga videl pod soncem, pomota, ki prihaja od vladarja: bedaka postavljajo na visoka mesta, plemeniti pa sedijo v nižini; videl sem hlapce na konjih in kneze, ki so hodili peš kakor hlapci. Kdor koplje jamo, pade vanjo; kdor podira zidovje, ga piči kača. Kdor lomi kamenje, se rani z njim, kdor cepi drva, lahko pride pri tem v nevarnost. Če je železo topo in se ostrina ne nabrusi, je treba mnogo moči porabiti; zato je bolje ga modro pripraviti. Če piči kača, ne da bi bila zagovorjena, tedaj nič več ne koristi zagovarjalec. Besede iz ust modrega so polne miline, bedakove ustnice pa njega samega pogubijo. Začetek besed njegovih ust je neumnost in konec iz njegovih ust je huda norost. Bedak mnogo brblja; človek ne ve, kaj bo, in kdo mu naznani, kaj pride za njim? Delo bedaka le utruja, saj niti ne ve v mesto iti. Gorje ti, dežela, ki je tvoj kralj deček, in se tvoji knezi gosté že zjutraj! Blagor ti, dežela, ki je tvoj kralj svoboden človek, in tvoji knezi jedo o pravem času, za okrepčilo, a ne kot popivači! Zaradi lenobe se pogreza tramovje in zaradi zanikrnosti rok kaplja v hišo. Za zabavo se napravljajo gostije in vino razveseljuje življenje; denar pa doseže vse. Tudi v svojih mislih ne preklinjaj kralja in v svoji spalnici ne preklinjaj bogatina; zakaj ptica pod nebom bi odnesla tvoj glas in vse, kar ima peruti, bi oznanilo tvojo besedo. Vrzi svoj kruh v vodo, in po mnogih dneh ga najdeš. Daj delež sedmim ali tudi osmim, ker ne veš, kakšna nesreča pride nad deželo. Če so oblaki polni dežja, ga izlijejo na zemljo; če pade drevo proti jugu ali proti severu: kamor pade, tam obleži. Kdor vedno pazi na veter, ne pride do sejanja, kdor vedno gleda na oblake, ne pride do žetve. Kakor ne poznaš poti vetra, ne skrivnosti v telesu noseče žene, tako ne poznaš dela Boga, ki vse vodi. Zjutraj sej svoje seme in do večera ne daj počivati svoji roki; saj ne veš, ali bo to uspelo ali ono, ali bo morda oboje enako dobro. Sladka je svetloba, dobro de očem gledati sonce. Četudi živi človek veliko let, naj se vseh veseli; vendar naj misli na temne dni, saj jih bo mnogo; vse, kar pride, je nečimrnost. Veseli se, mladenič, v svoji mladosti, in tvoje srce naj bo vedro v tvojih mladih dneh! Hodi po potih svojega srca in po želji svojih oči! Vedi pa, da te za vse to Bog privede pred sodbo! Odpravi nevoljo iz svojega srca, odstrani bolečino iz svojega telesa! A tudi mladost in čas črnih las sta nečimrnost. Zato se spominjaj svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti, preden pridejo hudi dnevi in se približajo leta, o katerih porečeš: »Niso mi všeč!« Preden zatemni sonce in svetloba, mesec in zvezde; in po dežju zopet pridejo oblaki; v času, ko se tresejo hišni varuhi, ko se krivijo močni možje, ko praznujejo mlinarice, ker jih je premalo, ko otemnijo, ki gledajo skozi okna, in se vrata na cesto zapirajo; ko ropotanje mlina potihuje, ko se vstaja ob ptičjem petju in umolknejo vse pesmi; ko je človeka strah višin in grozot na potu. Mandljevec odcveti, kobilica se s težavo premika in kaprovec se razpoči; ko človek odhaja v hišo svoje večnosti in žalovalci krožijo po cesti; preden se pretrga srebrna vrvica, se razbije zlata oljenica, se raztrešči vrč pri studencu, črpalno kolo pade zlomljeno v vodnjak; in se prah povrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal. »Nečimrnost čez nečimrnost!« pravi Pridigar, »vse je nečimrnost!« Ne samo, da je bil Pridigar moder, tudi je učil ljudstvo spoznanja; premišljeval je in raziskoval ter sestavil mnogo pregovorov. Pridigar si je prizadeval, da najde privlačnih besed in napiše odkritosrčne besede resnice. Besede modrih so kakor bodice, in členi zbranih pregovorov kakor zabiti klini; dal jih je en pastir. Več ko teh ne išči, moj sin; mnogemu pisanju knjig ni konca in mnogo učenja utruja telo. Končna beseda vse pridige: »Boga se boj in spolnjuj njegove zapovedi, to je namreč cel človek; zakaj Bog privede na sodbo vsako dejanje, vse skrito, bodisi dobro ali slabo.« Salomonova visoka pesem. O da bi mi dal poljub svojih ust! Zakaj tvoja ljubezen je slajša od vina, vonj tvojih mazil je prijeten, tvoje ime je razlito olje, zato te ljubijo mladenke. Vleci me za seboj; hitimo! Pelji me, o kralj, v svojo izbo, radovati se hočemo in veseliti v tebi, slaviti tvojo ljubezen bolj kot vino; po pravici te ljubijo! Črna sem, ali lepa, hčere jeruzalemske, kakor kedarski šotori, kakor salmejska zagrinjala. Nikar me ne glejte, da sem zagorela, ker me je sonce ožgalo! Sinovi moje matere so bili srditi z menoj, postavili so me za varuhinjo vinogradov, svojega lastnega vinograda nisem varovala. Povej mi ti, ki ga ljubi moja duša, kje paseš, kje opoldne počivaš, da ne bom blodila pri čredah tvojih tovarišev! Če tega ne veš, prelepa med ženami, pojdi po sledu drobnice in pasi svoje kozliče pri šotorih pastirjev! Konjski vpregi pri faraonovem vozu te prispodabljam, prijateljica moja. Lepa so tvoja lica z nizom biserov, vrat tvoj z vrvco korald. Zlate verižice ti naredimo s kroglicami iz srebra. Ko je kralj na svojem počivališču, daje svoj vonj moja narda. Moj ljubi mi je mošnjiček mire, ki mi v nedrih počiva. Ciprov grozd mi je moj ljubi, v vinogradih engadijskih. Glej, lepa si, prijateljica moja, glej, lepa! Tvoje oči so kakor golobi. Glej, lep si, moj ljubi, in ljubezniv! Najino počivališče je zeleno. Bruna najine hiše so cedre, njeni obložci ciprese. Jaz sem saronska narcisa, lilija v dolinah. Kakor lilija med trnjem, tako je moja prijateljica med mladenkami. Kakor jablana med gozdnimi drevesi, tako je moj ljubi med mladeniči. V njeni senci rada sedim in njen sad je sladek mojemu nebu. V vinski hram me pelje in njegov prapor nad mano je ljubezen. Pokrepčajte me z grozdjem, poživite me z jabolki, ker sem bolna od ljubezni! Njegova levica mi je pod glavo in njegova desnica me objema. Rotim vas, hčere jeruzalemske, pri gazelah ali poljskih košutah: Ne budite in ne dramite ljubezni, dokler ji ugaja! Glas mojega ljubega! Glej ga, prihaja! Skače čez gore, poskakuje čez griče. Moj ljubi je podoben gazeli ali mlademu jelenu. Glej, že stoji za našim zidom, gleda skozi okno, oprezuje skozi omrežje. Moj ljubi spregovori in mi reče: Vstani, prijateljica moja, moja lepa, in pridi! Zakaj, glej, zima je minila, deževje je nehalo, prešlo. Cvetlice so se prikazale v deželi, čas petja se je približal in grlice glas se sliši v naši krajini. Smokva poganja svoje sadove, cvetje vinske trte je zadišalo. Vstani, prijateljica moja, moja lepa, in pridi! Moja golobica v skalnih duplinah, v zaklonu pečine, pokaži mi svoje obličje, daj mi slišati svoj glas; kajti tvoj glas je sladek in tvoje obličje je ljubko! Polovite nam lisice, male lisice, vinogradov pokončevalke, ker naš vinograd je v cvetu. Moj ljubi je moj in jaz sem njegova, ki med lilijami pase. Preden se dan ohladi in sence zbežé, vrni se, moj ljubi, bodi podoben gazeli ali mlademu jelenu na balzamovih gorah! Na svojem ležišču ponoči sem iskala njega, ki ga ljubi moja duša, iskala sem ga, pa ga nisem našla. Vstala bom in obhodila mesto, po cestah in trgih bom iskala njega, ki ga ljubi moja duša! Iskala sem ga, pa ga nisem našla. Srečali so me čuvaji, ki krožijo po mestu: »Ste li videli njega, ki ga ljubi moja duša?« Kakor hitro sem jih prehitela, sem našla njega, ki ga ljubi moja duša. Prijela sem ga in ga nisem spustila, dokler ga nisem pripeljala v hišo svoje matere in v izbo svoje porodnice. Rotim vas, hčere jeruzalemske, pri gazelah ali poljskih košutah: Ne budite in ne dramite ljubezni, dokler ji ugaja! Kdo je ta, ki prihaja iz pustinje, sredi med stebri dima v dišavah mire in kadila, vsakovrstnega dišavarjevega praška? Glej, to je Salomonova nosilnica! Šestdeset junakov jo obdaja, cvet Izraelovih junakov; vsi so oboroženi z mečem, izurjeni v boju, vsak z mečem ob ledju zaradi nočnih grozot. Prestol si je kralj Salomon napravil iz libanonskega lesa; iz srebra je naredil njegove stebre, iz zlata njegovo naslonjalo, njegov sedež je škrlaten, znotraj je vezenina, delo ljubezni jeruzalemskih mladenk. Pridite in poglejte, hčere sionske, kralja Salomona s krono, s katero ga je kronala njegova mati na dan njegove poroke, na dan veselja njegovega srca! Glej, lepa si, prijateljica moja, glej, lepa! Tvoje oči za tvojo tančico so kakor golobi. Tvoji lasje so kakor čreda koz, ki prihajajo z galaadske gore. Tvoji zobje so kakor čreda strižnih ovac, ki stopajo iz kopeli; vse imajo dvojčke in jalovke ni med njimi. Tvoje ustne so kakor škrlaten trak in tvoja usta so ljubka. Tvoja lica za tvojo tančico so kakor granatna jabolka. Tvoj vrat je kakor Davidov stolp, zgrajen z zidnimi venci: tisoč ščitov visi na njem, sami ščiti junakov. Tvoje prsi so kakor dva mladiča, gazelina dvojčka, ki se paseta med lilijami. Preden se dan ohladi in sence zbežé, pojdem h gori mire in k hribu kadila! Vsa si lepa, prijateljica moja, in madeža ni na tebi. Pridi z Libanona, nevesta, pridi, stopi z Libanona! Zapusti vrh Amane, vrh Sanira in Hermona, levje brloge, gore leopardov! Ožarila si mi srce, moja sestra, nevesta, očarala si mi srce z enim pogledom svojih oči, z eno ogrlico svojega ovratnega okrasa. Kako lepa je tvoja ljubezen, moja sestra, nevesta, koliko slajša je tvoja ljubezen od vina in vonj tvojih mazil je nad vse dišave! Strd kaplja s tvojih ustnic, nevesta, med in mleko je pod tvojim jezikom in vonj tvojih oblačil je kakor vonj Libanona. Zaprt vrt si, moja sestra, nevesta, zaprt vrelec, zapečaten studenec. Tvoji poganjki so vrt granatovcev z najžlahtnejšim sadjem, ciprovo cvetje z nardami, narda in žafran, kolmež in cimet z vsakršnim kadilnim drevjem; mira in aloa z vsemi žlahtnimi balzami. Vrelec mojega vrta je studenec žive vode in teče z Libanona. Vzdigni se, sever, in pridi, jug, prepihajta moj vrt, da bodo dehtele njegove dišave! Naj pride moj ljubi v svoj vrt in naj uživa njegove žlahtne sadove. Prihajam v svoj vrt, moja sestra, nevesta, trgam svojo miro s svojim balzamom, jem svoje satovje s svojim medom, pijem svoje vino s svojim mlekom. Jejte, prijatelji, pijte, in napijte se, ljubi! Spala sem, ali moje srce je bedelo. Glas mojega ljubega, ki trka! Odpri mi, moja sestra, prijateljica moja, moja golobica, moja brezmadežna! Zakaj moja glava je pokrita z roso, moji kodri z nočnimi kapljami. Slekla sem si obleko, kako naj jo zopet oblečem? Umila sem si noge, kako naj jih zopet umažem? Moj ljubi je stegnil svojo roko skozi lino v vratih in moje srce je vzkipelo zanj. Vstala sem, da bi svojemu ljubemu odprla, in z rok mi je kapljala mira in s prstov najžlahtnejša mira na držaju zapaha. Odprla sem svojemu ljubemu, toda moj ljubi se je obrnil in odšel; duša mi je ginila ob njegovem odhodu. Iskala sem ga, pa ga nisem našla, klicala sem ga, pa mi ni odgovoril. Srečali so me čuvaji, ki krožijo po mestu, tepli so me, ranili me; sneli so mi ogrinjalo, čuvaji obzidja. Rotim vas, hčere jeruzalemske, če najdete mojega ljubega, kaj mu naznanite? Da sem bolna od ljubezni. Kakšno prednost ima tvoj ljubi pred drugimi ljubimi, o najlepša med ženami? Kakšno prednost ima tvoj ljubi pred drugimi ljubimi, da nas tako rotiš? Moj ljubi je bel in rdeč, odlikuje se izmed deset tisočev. Njegova glava je zlato, najboljše zlato. Njegovi kodri so palmove veje, črni ko vran. Kakor golobi ob potokih so njegove oči, ki se kopljejo v mleku, počivajo v obodu. Njegova lica so kakor balzamove gredice, ki v njih klijejo dišavne rastline. Lilije so njegove ustnice, s katerih kaplja najžlahtnejša mira. Njegove roke so zlati valji, okrašeni s tarsiškimi kamni. Njegov život je kakor iz slonove kosti, pokrit s safiri. Njegove goleni so marmorni stebri, postavljeni na zlatih podstavkih. Njegova postava je kakor Libanon, krasna kakor cedre. Njegova usta so polna sladkosti, on je sama ljubeznivost. Takšen je moj ljubi in takšen je moj prijatelj, hčere jeruzalemske. Kam je šel tvoj ljubi, o najlepša med ženami? Kam se je obrnil tvoj ljubi, da ga bomo s teboj iskale? Moj ljubi je stopil v svoj vrt, k balzamovim gredicam, da se razveseljuje v krasnem vrtu in lilije trga. Jaz sem svojega ljubega in moj ljubi je moj, ki med lilijami pase. Lepa si, prijateljica moja, kakor Tersa, ljubka kakor Jeruzalem, strašna kakor vojska v zastavah. Obrni svoje oči od mene, kajti vznemirjajo me! Tvoji lasje so kakor čreda koz, ki prihajajo z Galaada. Tvoji zobje so kakor čreda ovac, ki stopajo iz kopeli; vse imajo dvojčke in jalovke ni med njimi. Tvoja lica za tvojo tančico so kakor granatno jabolko. Šestdeset je kraljic in osemdeset stranskih žen in mladenk brez števila! A ena je moja golobica, moja brezmadežna, edinka svoji materi, izvoljenka svoji porodnici. Hčere jo vidijo in jo blagrujejo, kraljice in stranske žene, in jo slavijo: »Kdo je ta, ki se dviga kakor zarja, lepa kakor luna, čista kakor sonce, strašna kakor vojska v zastavah?« Šla sem dol na orehov vrt pogledat zelenje v dolini, pogledat, ali trta poganja, ali granatovci cveto. Nenadoma, moja duša me je prestrašila pred vozovi knežjih ljudi. »Vrni se, vrni se, Sulamita! Vrni se, vrni se, da te bomo gledali!« Kaj hočete gledati na Sulamiti – morda taborski ples? Kako lepi so tvoji koraki v sandalah, o knežja hči! Sklepi tvojih kolkov so kot ogrlica, delo umetnikovih rok. Tvoje krilo je dragocena kotlica, naj ji ne manjka odišavljenega vina. Tvoje telo je kup pšenice, z lilijami obdan. Tvoje prsi so kakor dva mladiča, gazelina dvojčka; tvoj vrat je kakor slonokoščen stolp, tvoje oči so kakor ribniki v Hesebonu pri vratih Betrabima; tvoj nos je kakor libanonski stolp, ki gleda proti Damasku. Tvoja glava je kakor Karmel in lasje tvoje glave so kakor kraljev škrlat, nabrani v kodre. Kako si lepa in kako si ljubka, ljubljena, hčerka radosti! Tvoja postava je podobna palmi in tvoje prsi grozdom. Dejal sem: Zlezel bom na palmo, potrgal njen sad. In tvoje prsi bodo kakor grozdi vinske trte in vonj tvojega diha kakor vonj jabolk. Tvoja usta so kakor najboljše vino, ki mi v slast čez nebce teče in polzi na ustnice in zobe. Jaz sem svojega ljubega in on hrepeni po meni. Pridi, moj ljubi, pojdiva na deželo, prenočujva v vaseh! Zjutraj se odpraviva v vinograde, pogledava, ali trta poganja, ali se cvetje odpira, ali granatovci cveto! Tam ti bom dala svojo ljubezen. Nadliščki širijo svoj vonj in pri naših vratih je vsakršno žlahtno sadje: sveže in staro, moj ljubi, sem shranila zate. O da bi bil moj brat, ki je sesal prsi moje matere, bi te poljubila, če bi te našla zunaj, ne da bi me mogli zaničevati! Vzela bi te s seboj in pripeljala v hišo svoje matere, ki me je vzgojila; napajala bi te z odišavljenim vinom, s svojim granatnim moštom. Njegova levica mi je pod glavo in njegova desnica me objema. Rotim vas, hčere jeruzalemske: ne budite in ne dramite ljubezni, dokler ji ugaja! Kdo je ta, ki prihaja iz pustinje in se opira na svojega ljubega? Pod jablano sem te zbudil. Tam te je spočela tvoja mati, tam te je rodila tvoja porodnica. Deni me kakor pečat na svoje srce, kakor pečat na svojo roko! Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor podzemlje njena gorečnost; njeni žari so žari ognja, njeni plameni Gospodovi plameni. Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in je ne preplaviti reke. Če bi kdo dal za ljubezen vse imetje svoje hiše, bi ga zaničevali. Majhno sestro imamo, nima še prsi. Kaj bomo storili s svojo sestro, ko jo kdo snubi? – Če je zid, sezidamo nanj srebrn branik; če je vrata, jih obdamo s cedrovimi deskami! Jaz sem zid in moje prsi kakor stolpi. Zatorej sem postala v njegovih očeh kakor ona, ki je našla mir. Salomon je imel vinograd v Baalhamonu, izročil je varuhom vinograd; vsak naj daje za njegov sad tisoč srebrnikov. Moj vinograd, v moji lasti, je pred mano. Tvojih, Salomon, bodi tisoč srebrnikov, vaših, varuhi njegovega sadu, pa dvesto! Ti, ki prebivaš na vrtovih, – tovariši poslušajo – daj mi slišati svoj glas! Beži, moj ljubi, bodi podoben gazeli ali mlademu jelenu na balzamovih gorah! Videnje Izaija, Amosovega sina, ki ga je imel nad Judom in Jeruzalemom v dneh Ozija, Joatama, Ahaza in Ezekija, Judovih kraljev. Čujte, nebesa, prisluhni, zemlja! kajti Gospod je govoril: Otroke sem vzgojil in povišal, oni pa so odpadli od mene. Vol pozna svojega gospodarja in osel jasli svojega gospoda; Izrael nima spoznanja, moje ljudstvo nima razumevanja! Gorje, pregrešni narod, ljudstvo, obteženo s krivdo, zarod hudodelcev, pokvarjeni otroci! Zapustili so Gospoda, sramotili so Svetega Izraelovega, umaknili so se nazaj. Kam naj bi bili še udarjeni, ko še nadaljujete odpad? Vsa bolna je glava, vse hiravo je srce; od podplatov do glave ni nič zdravega na njem; tvori, podplutbe in nove rane: niso jih iztisnili, ne obvezali in ne omečili z oljem. Vaša dežela je puščava, vaša mesta so požgana, vašo zemljo žro pred vami tujci; pustinja je ko razdejanje Sodome. Sionska hči je preostala kakor koliba v vinogradu, kakor čuvajnica na kumaričnem polju, kakor stražni stolp. Če nam Gospod nad vojskami ne bi pustil ostanka, bi bili ko Sodoma, Gomori bi bili podobni. Čujte Gospodovo besedo, sodomski knezi, prisluhni postavi našega Boga, gomorsko ljudstvo! Čemu mi je obilica vaših klavnih daritev? govori Gospod. Naveličal sem se žgalnih daritev ovnov in tolšče pitane živine; krvi bikov, jagnjet in kozlov ne maram. Ko prihajate gledat moje obličje, kdo terja od vas, da teptate moje dvore? Ne darujte več nevrednih daritev! Kadilo mi je gnusoba. Mlaja, sobote, poziva k prazniku: ne prenesem zločina in praznika. Vaše mlaje in vaše praznike sovraži moja duša; v breme so mi postali, naveličal sem se jih prenašati. Ko iztegujete svoje roke, zapiram pred vami svoje oči; četudi še toliko molite, vas ne poslušam: vaše roke so polne krvi. Umijte se, očistite se, odpravite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte s hudobijami! Učite se dobro delati, skrbite za pravico, pomagajte zatiranemu, pravico prisojajte siroti, branite pravdo vdove! Pridite, pravdajmo se, govori Gospod. Če so vaši grehi rdeči kot škrlat, bodo beli kakor sneg; če so rdeči kot bager, bodo beli kakor volna. Če me hočete poslušati, boste uživali dobrine zemlje; če pa nočete in se upirate, vas meč požre. Usta Gospodova so govorila. Kako je postalo hotnica, zvesto mesto, ki je bilo polno pravice! Pravičnost je v njem stanovala, zdaj pa – morilci. Tvoje srebro je postalo žlindra, tvoje vino je zmešano z vodo. Tvoji knezi so uporniki, pajdaši tatov; vsi ljubijo podkupnino in letajo za plačilom; siroti ne prisojajo pravice in vdovina pravda ne pride prednje. Zato govori Vsemogočni, Gospod nad vojskami, Močni Izraelov: Gorje, zadoščenje si dobim od svojih nasprotnikov, zmaščujem se nad svojimi sovražniki! Svojo roko obrnem proti tebi, z lužno soljo pretopim tvojo žlindro in izločim ves tvoj svinec! Spet ti sodnike postavim kakor prej, in svetovalce kakor v začetku. Potem se boš imenovalo »Mesto pravičnosti«, »Zvesto mesto«. Sion se bo rešil s pravično sodbo in njegovi spreobrnjenci s pravičnostjo. Upornike in grešnike pa zadene poguba. Tisti, ki so Gospoda zapustili, bodo pokončani. Da, osramočeni boste zaradi terebint, ki jih ljubite. In sramovali se boste zaradi vrtov, ki jih imate radi. Kajti postali boste kakor terebinta, ki ji vene listje, in kakor vrt, ki nima vode. Močni bo zadnje predivo in njegovo delo iskra. Hkrati bo gorelo oboje, pa ne bo gasilca. Razodetje, ki ga je dobil Izaija, Amosov sin, o Judu in Jeruzalemu. Zgodilo se bo poslednje dni: gora hiše Gospodove bo stala vrh gora, vzvišena nad griči. In vreli bodo k njej vsi narodi, mnoga ljudstva pojdejo tja in porekó: »Pridite, pojdimo h Gospodovi gori, k hiši Jakobovega Boga, da nas pouči o svojih potih, da bomo hodili po njegovih stezah! Zakaj s Siona bo prišla postava in Gospodova beseda iz Jeruzalema.« Sodil bo med narodi, delil bo pravico mnogim ljudstvom. Prekovali bodo svoje meče v lemeže, svoje sulice v vinjake. Ne vzdigne več narod zoper narod meča, ne bodo se več učili vojskovanja. Hiša Jakobova, pridite! Hodimo v luči Gospodovi! Saj si zavrgel svoje ljudstvo, Jakobovo hišo, ker so polni vedežev iz Vzhoda, čarovnikov kakor Filistejci, in sklepajo zveze s tujci. Njih dežela je polna srebra in zlata, njihovih zakladov ni konca; njih dežela je polna konj, njihovih vozov je brez števila. Njih dežela je polna malikov; molijo delo svojih rok, ki so ga njih prsti naredili. Uklonil se bo človek, ponižan bo mož: ne boš jim odpustil! Pojdi v skalovje, skrij se v prah iz strahu pred Gospodom, pred njegovim vzvišenim veličastvom! Uklonila se bo ošabnost ljudi, ponižan bo napuh mož. Samo Gospod bo vzvišen tisti dan. Zakaj sodni dan Gospoda nad vojskami pride nad vse ošabne in visoke in nad vse vzvišene, da bodo ponižani; nad vse cedre Libanona, visoke in vzvišene, in nad vse hraste basanske, nad vse visoke gore in nad vse vzvišene griče; nad vse visoke stolpe in nad vse utrjene zidove; nad vse tarsiške ladje in nad vse dragocene reči. Uklonila se bo ošabnost ljudi, ponižan bo napuh mož. Samo Gospod bo vzvišen tisti dan. Maliki izginejo popolnoma. Tedaj pojdejo v skalnate votline in zemeljske vdolbine iz strahu pred Gospodom, pred njegovim vzvišenim veličastvom, ko se dvigne, da prestraši zemljo. Tisti dan bodo ljudje odvrgli svoje malike, srebrne in zlate, ki so si jih naredili, da bi jih molili, podganam in netopirjem, da pojdejo v skalnate dupline in skalnate razpoke iz strahu pred Gospodom, pred njegovim vzvišenim veličastvom, ko se dvigne, da prestraši zemljo. Odpovejte se ljudem, katerih dih gre skozi nos! Kako malo so vredni! Glejte, Vsemogočni, Gospod nad vojskami odvzame Jeruzalemu in Judu palico in podporo, vsako krušno podporo in vsako vodno podporo; junaka in vojaka, sodnika, preroka, vedeža in starešina; petdesetnika in odličnika, svetovalca, veščaka v umetnosti in čarovnika. Za njih gospodarje postavim dečke, naj jim zapovedujejo objestneži. Tedaj ljudstvo pritisne, mož zoper moža, vsak zoper svojega bližnjega, deček je predrzen proti starcu, nizki proti imenitnemu. Če kdo zgrabi brata v hiši svojega očeta: »Ti imaš vrhnjo obleko, bodi nam knez, in ta podrtija bodi v tvoji oblasti,« bo tisti dan ta glasno zaklical: »Ranocelnik ne maram biti, v moji hiši ni kruha, ne obleke; nikar me ne postavljajte za kneza ljudstva!« Kajti Jeruzalem se ruši, Juda propada, ker so njih jeziki in dejanja zoper Gospoda, da kljubujejo očem njegovega veličastva. Izraz njih obrazov priča zoper nje, svoje grehe razglašajo ko v Sodomi. Gorje jim! Sebi škodujejo. Blagor pravičnemu, ker je zanj dobro! Sad svojih dejanj bo užival. Gorje brezbožnemu, ker je zanj hudo! Po delih njegovih rok mu bo povrnjeno. Mojega ljudstva gospodarji so pobalini, vladajo mu ženske. Moje ljudstvo, tvoji vodniki so zvodniki, pot tvojih stezá kvarijo. Gospod se dvigne k sodbi, stoji, da sodi ljudstva, Gospod gre v sodbo s starešinami svojega ljudstva in z njegovimi knezi: Popasli ste vinograd! Ubogim oropano blago je v vaših hišah. Kako da zatirate moje ljudstvo in bijete uboge v lice? govori vsemogočni Gospod nad vojskami. Gospod je rekel: Prevzetne so sionske hčere, hodijo s stegnjenim vratom, mečejo pohotne poglede, vedno stopicajo drobno in žvenkljajo z verižicami na nogah. Zato bo Vsemogočni ogolil teme sionskih hčerá, Gospod bo razgalil njihovo sramoto. Tisti dan bo Gospod odstranil okrasje: nožne verižice, sončke in lunice, uhane, zapestnice in tančice, naglavne svitke in nožne zaponke, pasove, dišavnice in amulete, prstane in nosne obročke, praznična oblačila, plašče, ogrinjala in torbice, zrcala, naličja, turbane in pajčolane. Tedaj bo namesto balzamovega vonja duh po trohnobi, namesto pasu vrv, namesto kodrov pleša, namesto prazničnih oblačil raševina, sramoten žig namesto lepote. Tvoji možje bodo padli pod mečem in tvoji junaki v boju. Stokala in žalovala bodo njegova vrata in izropan bo sedel na tleh. Tisti dan se bo sedem žená oklenilo enega moža in bodo rekle: »Same se bomo hranile in same se bomo oblačile; samo s tvojim imenom naj se imenujemo, odvzemi nam sramoto!« Tisti dan bo Gospodova mladika v okras in čast in sad zemlje v ponos in slavo za rešence Izraelove. Kdor tedaj v Sionu še ostane in je pri življenju v Jeruzalemu, se bo svet imenoval, vsak, ki je zapisan za življenje v Jeruzalemu. Ko Vsemogočni izmije nesnago sionskih hčerá, in krvavo zadolžitev Jeruzalema odplakne iz njegove srede z duhom sodbe in z duhom očiščenja, potem ustvari Gospod na vsem prostoru Sionskega griča in na vseh njegovih shodih oblak podnevi in dim ter žarek plamenečega ognja ponoči. Kajti nad vsem veličastvom bo baldahin, in zaslon bo za senco podnevi pred vročino, in za obrambo in zavetje pred nevihto in dežjem. Zapel bom o svojem ljubem, pesem svojega ljubega o njegovem vinogradu! Vinograd je imel moj ljubi na rodovitnem griču. Prekopal ga je, ga otrebil kamenja in ga zasadil z žlahtno trto. Sredi njega je sezidal stolp, tudi stiskalnico je v njem izdolbel. Upal je, da obrodi grozdje, pa je rodil viničje. Zdaj pa, jeruzalemski prebivalci in Judovi možje, sodite med menoj in mojim vinogradom! Kaj sem mogel še storiti svojemu vinogradu in mu nisem storil? Zakaj sem upal, da obrodi grozdje, pa je rodil viničje? Zdaj vam naznanim, kaj bom storil svojemu vinogradu: Odtrgal mu bom ograjo, da bo za pašnik! Podrl mu bom obzidje, da bo poteptan! Napravil ga bom v pustinjo, ne bo obrezan, ne okopan, osat in trnje naj v njem poganja in oblakom bom prepovedal, da bi deževali nad njim. Kajti vinograd Gospoda nad vojskami je Izraelova hiša, in Judovi možje so nasad njegovega veselja. Upal je na pravico, pa glej, krivica; na pravičnost, pa glej, brezpravnost! Gorje vam, ki hišo stikate s hišo, njivo pridevate njivi, dokler ni več prostora, a vi postanete edini lastniki v deželi! V mojih ušesih zveni beseda Gospoda nad vojskami: Mnoge hiše bodo opustošene, velike in lepe bodo brez prebivalcev! Kajti deset oralov vinograda bo dalo eno vedro, en homer semena bo dal eno efo. Gorje vam, ki zjutraj zgodaj vstajate in drvite za opojno pijačo, ki pozno v somrak sedite in vas razgreva vino! Citre, harfa, bobnica, piščal in vino so pri vašem popivanju. A na Gospodovo dejanje ne pazite in dela njegovih rok ne vidite. Zato pojde moje ljudstvo v izgnanstvo, ker nima spoznanja. Njegove odličnike ugonablja lakota in njegova množica gine od žeje. Zato odpre podzemlje svoje žrelo, čezmerno zazija s svojimi usti: in pojde vanj cvet Jeruzalema in njega množica, njegova hrupna četa in kdor vriska med njimi. Tako se bo uklonil človek, bo ponižan mož, in oči prevzetnih se povesijo. Gospod nad vojskami bo povišan v sodbi in sveti Bog se izkaže svetega v pravičnosti. Jagnjeta se bodo pasla ko na svojem pašniku in po razvalinah imenitnih se bodo pasli kozliči. Gorje vam, ki vlačite nase kazen s konopci norosti in povračilo kakor z voznimi vrvmi, ki govorite: »Naj hiti, naj pospeši svoje delo, da ga vidimo! Naj se približa in naj se spolni sklep Izraelovega Svetega, da ga spoznamo!« Gorje vam, ki hudo imenujete dobro in dobro hudo, ki delate temo za luč in luč za temo, ki delate grenko za sladko in sladko za grenko. Gorje vam, ki ste modri v svojih očeh in razumni sami pri sebi! Gorje vam, ki ste junaki pri pitju vina in hrabri pri mešanju opojne pijače; ki osvobajate krivca zaradi podkupnine in pravičnemu jemljete pravico! Zato bo, kakor če jezik ognja požre strnišče in se suha trava pokonča v plamenu, postala njih korenina kakor trhlina in njih cvet odleti kakor prašek. Kajti zavrgli so postavo Gospoda nad vojskami in osramotili besedo Svetega Izraelovega. Zato se vname Gospodov srd zoper njegovo ljudstvo. Svojo roko stegne nanj in ga udari, da se gore stresejo in obležé njih mrliči kakor smeti po ulicah. Pri vsem tem se ni odvrnil njegov srd in njegova roka je še iztegnjena. Povzdigne prapor za ljudstvo v daljavi, ga privabi od koncev zemlje. In glej, hitro in urno pride! Ni trudnega ne upehanega med njimi, nobeden ne dremlje in ne spi, nobenemu se ne odveže pas njegovih ledij, se ne pretrga jermen na njegovih čevljih. Njegove puščice so ostre in vsi njegovi loki so napeti. Kakor kremen so kopita njegovih konj, njegova kolesa so podobna viharju. Njegovo rjovenje je ko rjovenje levinje, rjove kakor leviči. Renči in zgrabi plen, ga zavaruje in ni rešilca. Tisti dan bo hrumelo nad Judom kakor bučanje morja. Če se pogleda na deželo, glej, tesnobna tema, in luč otemni v oblačnem mraku! V letu, ko je umrl kralj Ozija, sem videl Vsemogočnega, sedečega na visokem in vzvišenem prestolu. Njegova vlečka je napolnila svetišče. Serafi so stali pred njim. Vsak je imel šest peruti: z dvema si je zakrival obraz, z dvema noge in z dvema je letal. Drug drugemu so klicali: »Svet, svet, svet je Gospod nad vojskami! Vsa zemlja je polna njegovega veličastva!« In stresali so se podboji pri vratih od glasu vpijočih in hiša se je napolnila z dimom. Tedaj sem rekel: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož nečistih ustnic; prebivam sredi ljudstva nečistih ustnic, in so moje oči videle kralja, Gospoda nad vojskami!« Tedaj je priletel k meni eden izmed serafov, držeč v roki žareče oglje, ki ga je s kleščami vzel z oltarja. Dotaknil se je z njim mojih ustnic in rekel: »Glej, to se je dotaknilo tvojih ustnic: tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen!« In slišal sem glas Vsemogočnega, ki je rekel: »Koga naj pošljem? Kdo nam pojde?« In sem odgovoril: »Tukaj sem, pošlji mene!« Rekel je: »Pojdi in povej temu ljudstvu: ‚Le poslušajte, poslušajte, pa ne razumevajte! Le glejte, glejte, pa ne spoznavajte!‘ Zakrkni srce temu ljudstvu! Ogluši mu ušesa! Oslepi mu oči! Da ne bo videlo s svojimi očmi, ne slišalo s svojimi ušesi, da njegovo srce ne spozna, da se ne spreobrne in ne ozdravi!« Vprašal sem: »Doklej, Vsemogočni?« In je odgovoril: »Dokler ne bodo opustošena mesta, da bodo brez prebivalcev, hiše brez ljudi in dežela ne postane puščava; dokler Gospod ne požene ljudi v daljino in ne bo v deželi opustošenje veliko. In če še desetina v njej ostane, naj bo še ta pokončana. A kakor od terebinte in hrasta, ko ju posekajo, ostane korenina: tako bo njih korenina sveto seme.« V dnevih Ahaza, sinu Joatama, Ozijevega sina, Judovega kralja, sta šla Rasin, aramski kralj, in Fakee, Romelijev sin, Izraelov kralj, zoper Jeruzalem, da bi ga obkolila; a ga nista mogla zavzeti. Sporočili so Davidovi hiši: »Aram se je utaboril v Efraimu.« Tedaj je strepetalo njegovo srce in srce njegovega ljudstva, kakor trepeče drevje v gozdu pred vetrom. In Gospod je rekel Izaiju: »Pojdi Ahazu naproti, ti in tvoj sin Searjasub, na konec vodovoda gornjega ribnika, na cesto ob Valjavčevem polju ter mu reci: Glej, da ostaneš miren! Nikar se ne boj! Tvoje srce naj se ne straši teh dveh koncev kadečih se ogorkov kljub razvneti jezi Rasina, Arama in Romelijevega sina! Ker so Aram, Efraim in Romelijev sin naredili hudoben naklep zoper tebe, rekoč: ‚Pojdimo nad Juda, ga prestrašimo in si ga osvojimo in postavimo v njem Tabeelovega sina za kralja,‘ zato govori vsemogočni Gospod: ‚To ne bo uspelo in se ne bo zgodilo. Kajti Aramu je glava Damask in Damasku je glava Rasin. Še pet ali šest let in Efraim bo opustošen, da ni več ljudstvo. Efraimu je glava Samarija in Samariji je glava Romelijev sin. Če ne verjamete, ne boste obstali.‘« In Gospod je dalje govoril Ahazu: »Izprosi si znamenje od Gospoda, svojega Boga, v globočini zdolaj ali zgoraj v višavi!« Ahaz je odgovoril: »Ne bom prosil in ne bom skušal Gospoda.« Tedaj je rekel Izaija: »Slišite torej, Davidova hiša: vam je premalo nadlegovati ljudi, da še nadlegujete mojega Boga? Zato vam bo Vsemogočni sam dal znamenje: Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki ga bo imenovala Emanuel. Kislo mleko in med bo jedel, dokler ne bo vedel zavračati hudo in izbirati dobro. Zakaj preden bo deček vedel zavračati hudo in izbirati dobro, bo opustošena dežela, ki te je groza dveh njenih kraljev. Gospod bo po asirskem kralju privedel nadte, nad tvoje ljudstvo in hišo tvojega očeta dneve, kakršnih ni bilo, odkar je Efraim odpadel od Juda. Tisti dan bo Gospod požvižgal muhi, ki je na koncu Nila v Egiptu, in čebeli v asirski deželi, da pridejo in se usedejo po dolinskih žlebinah in skalnatih razpokah, po vsem grmovju in po vseh pašnikih. Tisti dan bo Vsemogočni obril z britvijo, najeto onkraj Evfrata (z asirskim kraljem), glavo in kocine na nogah in tudi brado bo vzel. Tisti dan bo vsak, ki si redi kravico in dve ovci, zaradi obilnosti mleka, ki ga dajejo, jedel kislo mleko; kajti kislo mleko in med bo jedel vsak, kdor bo ostal v deželi. Tisti dan bo vsak kraj, kjer je tisoč trt v vrednosti tisoč srebrnikov, poln trnja in grmovja. S puščicami in z lokom bodo tja hodili, ker je trnje in grmovje vsa dežela. In na noben grič, ki se okopava z rovnico, ne bo nihče več hodil, v strahu pred trnjem in grmovjem; za pašnik bodo govedu in drobnica jih bo teptala.« Gospod mi je rekel: »Vzemi si veliko tablo in napiši nanjo s človeško pisavo: ‚Hitro pleni, urno ropaj‘.« In vzel sem zanesljivi priči, duhovnika Urija in Barahijevega sina Zaharija. Potem sem se približal prerokinji; spočela je in rodila sina. Tedaj mi je rekel Gospod: »Imenuj ga: ‚Hitro pleni, urno ropaj‘! Kajti preden bo deček znal klicati ‚oče‘ in ‚mati‘, bodo bogastvo Damaska in plen Samarije nesli pred asirskim kraljem.« Gospod mi je še dalje govoril: »Ker je to ljudstvo zaničevalo mirno tekoče siloaške vode in se plaši pred Rasinom in Romelijevim sinom, zato bo, glej, Vsemogočni pripeljal nadnje silne in velike vode Evfrata, asirskega kralja in vso njegovo moč; prestopil bo vse svoje struge in preplavil vse svoje bregove. Prihrumel bo čez Juda, se razlil in ga poplavil, da bo segel do grla. In razpete njegove peruti bodo polnile širino tvoje dežele, o Emanuel.« Le besnite, ljudstva – kljub temu boste poteptana! Prisluhnite, vse daljine zemlje! Oborožujte se – poteptane boste! Oborožujte se – poteptane boste! Snujte načrt – uničen bo! Storite sklep – ne bo obveljal! Kajti »Bog je z nami«. Da, tako mi je Gospod govoril, ko me je njegova roka močno pritiskala in me je svaril, naj ne hodim po potu tega ljudstva: Ne imenujte zarote vsega, kar to ljudstvo imenuje zaroto; in tega, česar se boji, se ne bojte in se ne plašite! Gospoda nad vojskami, njega imejte za svetega! On bodi vaš strah in vaša groza! On vam bo svetišče, kamen spotike in skala pohujšanja obema Izraelovima hišama, zanka in zadrga prebivalcem v Jeruzalemu. Mnogo izmed njih se jih spotakne in pade, zlomi, zaplete in ujame. Zaklenil bom pričevanje, zapečatil bom nauk v srcu svojih učencev. Čakal bom Gospoda, ki zakriva svoj obraz pred Jakobovo hišo, in bom upal vanj. Glejte, jaz in sinova, katera mi je dal Gospod, smo v znamenje in prerokbo v Izraelu od Gospoda nad vojskami, ki prebiva na Sionski gori. Če vam pa porečejo: »Vprašajte rotilce duhov in vedeže, ki šepetajo in šušljajo,« odgovorite: »Mar ne bo ljudstvo vprašalo svojega Boga? Ali naj za žive vprašuje mrtve?« V nauk in pričevanje! Kdor ne govori tako, zanj ni več jutranje zarje. Klati se okrog, pobit in lačen, in če je lačen, se jezi in preklinja svojega kralja in svojega Boga; in če se obrne kvišku in gleda na zemljo, a glej, tu je nadloga in tema, mrak in stiska. Toda tema se bo razpršila. Kajti dežela, v kateri je zdaj stiska, ne ostane zamračena. Prvi čas je osramotil deželo Zabulonovo in deželo Neftalijevo, a poslednji čas bo povzdignil k časti pot ob morju, Prekjordanijo, okraj poganov. Ljudstvo, ki hodi v temi, gleda veliko luč; nad prebivalci v deželi smrtne sence zasije luč. Bogato daruješ radost, veliko delaš veselje; ljudje se veselé pred tabo, kakor se veselé ob žetvi, kakor se radujejo, ko se deli plen. Zakaj jarem njegovega bremena in šibo na njegovem hrbtu, palico njegovega zatiralca zlomiš, kakor ob dnevu Madiancev. Zakaj vsak vojaški čevelj, ki s hrupom nastopa, in vsako okrvavljeno oblačilo se sežge in bo ognju jed. Zakaj dete nam je rojeno, sin nam je dan, oblast je na njegovih ramah. Imenuje se: »Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Oče na veke, Knez miru.« Njegova je polnost oblasti, miru ne bo konec. Vladal bo na Davidovem prestolu in nad njegovim kraljestvom. Utrdil ga bo in podprl s pravico in pravičnostjo od zdaj in na veke. Gorečnost Gospoda nad vojskami bo to izvršila. Besedo je poslal Vsemogočni zoper Jakoba, v Izrael bo prišla. Zvedelo jo bo vse ljudstvo, Efraim in prebivalci Samarije, ki v napuhu in s prevzetnim srcem govoré: »Opeka je razpadla, a zidali bomo s klesanimi kamni, sikomore so bile posekane, a s cedrami jih nadomestimo.« Toda Gospod je povzdignil Rasinove sovražnike zoper nje in spodbodel njih nasprotnike, Arama na vzhodu in Filistejce na zahodu, na vsa usta so žrli Izraela. Pri vsem tem se njegova jeza ni polegla in njegova roka je ostala še iztegnjena. Ljudstvo pa se ni spreobrnilo k njemu, ki ga je tepel, in za Gospoda nad vojskami niso nič vprašali. Zato je Gospod Izraelu odsekal glavo in rep, palmovo vejo in ločje na en dan. Stare in ugledne, to je glava, in preroke, ki učé laži, to je rep. Vodniki tega ljudstva so zvodniki in ti, ki so jih vodili, so pogubi izročeni. Zato se Vsemogočni ni veselil njegovih mladeničev in se ni usmilil njegovih sirot in vdov. Kajti vsi so brezbožni in hudobni in vsaka usta govoré neumnost. Pri vsem tem se njegova jeza ni polegla in njegova roka je ostala še iztegnjena. Da, brezbožnost je gorela kot ogenj, ki použiva trnje in grmovje in zažiga goščavo v gozdu, da se vzdigne v stebrih dima. Srd Gospoda nad vojskami je požgal deželo in ljudstvo je bilo kakor jed ognju. Nihče ni prizanesel svojemu bratu, požirali so na desno in vendar ostali lačni, jedli so na levo in vendar niso bili siti, vsak je jedel meso svojega bližnjega: Manase Efraima, Efraim Manaseja, oba skupaj sta bila zoper Juda. Pri vsem tem se njegova jeza ni polegla in njegova roka je ostala še iztegnjena. Gorje njim, ki izdajajo zakone polne zla, in pisarjem, ki pišejo krivične ukaze, da onemogočajo slabotnim pot do sodišča, da ropajo pravico ubožcem mojega ljudstva, da jim bodo vdove za plen in da izropajo sirote! Kaj boste počeli ob dnevu obiskanja in ob nevihti, ki pride iz daljave? H komu se boste zatekli za pomoč in kje boste pustili svoje bogastvo? Ne ostane nič drugega, kakor da se upognete skupaj z ujetniki in padete med ubitimi. Pri vsem tem se njegova jeza ni polegla in njegova roka je ostala še iztegnjena. Gorje Asircu, šibi moje jeze, palici mojega srda v moji roki! Zoper brezbožen narod ga pošljem, zoper ljudstvo, na katerega se srdim, mu ukažem, da ga opleni, izropa in potepta ko blato na cesti. On pa ne meni tako, njegovo srce ne misli tako, ampak namerava uničiti, iztrebiti ne malo narodov. Kajti govoril je: »Ali niso kralji vsi moji knezi? Ali ni Kalano kakor Karkamis? Ali ni Emat kakor Arfad? Ali ni Samarija kakor Damask? Kakor je moja roka zadela kraljestva malikov, katerih podobe so bile močnejše ko jeruzalemske in samarijske, mar ne bom, kakor sem storil Samariji in nje malikom, storil tudi Jeruzalemu in njegovim podobam?« Ko bo Vsemogočni dovršil vse svoje delo na Sionski gori in v Jeruzalemu, bo kaznoval sad napuha asirskega kralja in prevzetno bahanje njegovih oči. Zakaj govoril je: »Z močjo svoje roke sem to izvršil in s svojo modrostjo, ker sem razumen. Premaknil sem meje ljudstvom, oplenil njih zaklade in kakor mogočni prekucnil prestolujoče. Kakor gnezdo je zagrabila moja roka bogastvo ljudstev. Kakor se poberejo zapuščena jajca, tako sem vzel vso zemljo, ne da bi kdo ganil s perutmi, odprl kljun ali začivkal.« Ali se baha sekira proti njemu, ki seka z njo? Ali se postavlja žaga proti njemu, ki jo vleče? Kakor da bi šiba vihtela njega, ki jo dviga! Kakor da bi palica dvigala njega, ki ni les. Zato bo vsemogočni Gospod nad vojskami poslal med njegove močne sušico, in pod njegovo vojno močjo bo zagorel požar kakor ogenj. In Izraelova luč bo ogenj, in njegov Sveti bo plamen, ki požge in použije njegovo trnje in grmovje v enem dnevu. Njegov krasni gozd in sadovnjak bo uničil od duše do mesa; bo kakor bolehavec, ki hira. Ostanek dreves njegovega gozda je mogoče prešteti in deček jih more zapisati. Tisti dan se Izraelov ostanek in kdor se je rešil Jakobovi hiši, ne bo več opiral na njega, ki jih je tepel, ampak se bo zvesto opiral na Gospoda, Svetega Izraelovega. Ostanek se spreobrne, ostanek Jakobov, k močnemu Bogu. Čeprav bi bilo tvojega ljudstva, Izrael, kakor peska ob morju, se bo le njegov ostanek spreobrnil. Sklenjeno je uničenje, pravičnost ga privede. Kajti sklenjeno uničenje bo izvršil vsemogočni Gospod nad vojskami po vsej zemlji. Zato tako govori vsemogočni Gospod nad vojskami: Ne boj se, moje ljudstvo, ki prebivaš na Sionu, Asirca, ki te s šibo tepe in svojo palico dviga zoper tebe, kakor nekdaj Egipt. Zakaj le še malo časa in srd preneha, in moja jeza se obrne, da jih uniči. Tedaj bo Gospod nad vojskami zavihtel zoper njega bič, kakor takrat, ko je pobil Madiance pri Orebovi skali. Vzdignil bo svojo palico nad morje, kakor jo je vzdignil zoper Egipčane. Tisti dan se njegovo breme razprta s tvojega hrbta in njegov jarem izgine s tvojega tilnika. Pride v Ajat, gre skoz Magron, odloži v Mahmasu svojo prtljago. Prekoračijo prelaz, v Gabai imajo prenočišče, Rama trepeta. Savlov Gabaat beži. Glasno vpij, hči galimska! Prisluhni, Laisa! Odgovori ji, Anatot! Medemena se odpravi, prebivalci v Gabimu pobegnejo. Še danes stopi v Nob. Že zavihti svojo roko proti hribu sionske hčere, proti jeruzalemskemu griču. Glej, vsemogočni Gospod nad vojskami poseka veje z grozno močjo. Visoki bodo posekani, vzvišeni bodo podrti. Gozdne goščave bodo posekane z železom, in Libanon pade s sekiro. Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek vzcvete iz njegove korenine. Na njem bo počival duh Gospodov: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega. Strah Gospodov mu je všeč. Ne sodi po videzu svojih oči, ne odloča po sluhu svojih ušes. Pravično sodi neznatne in deli pravico v prid ubogim na zemlji. Nasilnega udarja s palico svojih ust, z dihom svojih ustnic mori hudobneža. Pravičnost je pas njegovih ledij, in zvestoba je opasilo njegovih kolkov. Tedaj bo volk prebival z jagnjetom, panter bo ležal s kozličkom. Tele, lev in ovca bodo skupaj; majhen deček jih bo gonil. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli. Njih mladiči bodo skupaj ležali. Lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo. V baziliskovo luknjo bo odstavljeni otrok vtikal svojo roko. Nič hudega ne bodo storili, nič pogubnega naredili na vsej moji sveti gori. Zakaj dežela je polna spoznanja Gospodovega, kakor vode pokrivajo morsko globino. Tisti dan bo stal Jesejev korenski poganjek kot prapor ljudstvom. Njega obiščejo narodi in njegovo počivališče bo veličastno. Tisti dan Vsemogočni zopet stegne svojo roko, da odkupi ostanek svojega ljudstva, ki je preostal v Asiriji in Egiptu, v Patrosu, Etiopiji, Elamu, Senaaru, Ematu in na morskih otokih. Dvigne prapor narodom, zbere Izraelove pregnance in skupaj spravi Judove razkropljence od štirih koncev zemlje. Tedaj preneha Efraimova ljubosumnost in Judovi sovražniki bodo uničeni. Efraim ne bo zavidal Judu in Juda ne bo sovražil Efraima. Marveč poletita na rame Filistejcev proti morju, skupno oplenita sinove Vzhoda, Edoma in Moaba se polastita, sinovi Amonovi so jima pokorni. Gospod osuši egiptovski morski jezik, zavihti svojo roko nad Evfrat z žarom svojega diha, ga razbije v sedem potokov, da bodo mogli obuti čezenj hoditi. Tako bo cesta za ostanek njegovega ljudstva, ki bo preostal v Asiriji, kakršna je bila za Izraela, ko je šel iz egiptovske dežele. Tisti dan porečeš: Slavim te, Gospod! Kajti četudi si se name jezil, se je vendar tvoj srd odvrnil in si me potolažil. Glej, Bog je moje rešenje! Zaupam in se ne bojim. Zakaj moja moč in moja pesem je Gospod, on mi je bil v odrešenje. Z radostjo boste vodo zajemali iz studencev odrešenja. In porečete tisti dan: Slavite Gospoda, kličite njegovo ime, oznanjujte med ljudstvi njegova dejanja, razglašujte, da je vzvišeno njegovo ime! Pojte Gospodu, ker je storil velike reči! Naj bo to znano po vsej zemlji! Vriskajte in se radujte, prebivalci Siona; zakaj velik je med vami Sveti Izraelov! Izrek o Babilonu, ki ga je v videnju prejel Izaija, Amosov sin. Na goli gori dvignite prapor, glasno jim kličite, mahajte z roko, naj vstopijo skozi vrata samosilnikov! Jaz sam sem ukazal svojim posvečencem, tudi svoje junake, ponosno vriskajoče, sem poklical, da izvršé sodbo moje jeze. Čuj, hrup na gorah, kakor hrup velike množice ljudi! Čuj, hrup kraljestev, zbranih narodov! Gospod nad vojskami pregleduje vojsko. Prihajajo iz daljne dežele, od konca neba: Gospod in orodje njegovega srda, da pokonča vso deželo. Tulite, zakaj blizu je Gospodov dan. Prihaja kot razdejanje od Vsemogočnega. Zato omahnejo vse roke in vsako človeško srce obupa. Zbegani so. Krči in bolečine jih popadajo, zvijajo se kakor porodnica, vsak strmi v svojega bližnjega, v plamenu žaré njih obličja. Glej, Gospodov dan prihaja, poguben, poln srda in togote, da spremeni deželo v puščavo, da iztrebi njene grešnike iz nje. Zakaj zvezde neba in njih sozvezdja ne dajejo več svoje svetlobe. Sonce otemni pri svojem vzhodu, luna ne sveti več s svojo svetlobo. Obiščem na svetu hudobijo in na hudobnežih njih krivdo. Konec storim ošabnosti prevzetnih in napuh nasilnikov strem. Smrtnike storim redkejše ko čisto zlato, ljudi redkejše kot ofirsko zlato. Zato stresem nebo in zemlja se premakne s svojega mesta pri togoti Gospoda nad vojskami, ob dnevu njegove plamteče jeze. Kakor splašene gazele in kakor ovce, ki jih nihče skupaj ne drži, se obrnejo vsak k svojemu ljudstvu in bežé vsak v svojo deželo. Vsak, kogar najdejo, bo preboden, vsak, kogar zalotijo, pade pod mečem. Njihove otročiče raztreščijo pred njih očmi, njih hiše oropajo, njih žene oskrunijo. Glej, razdražim zoper nje Medijce, ki ne čislajo srebra in jih zlato ne veseli. Njihovi loki pobijejo mladeniče. Sadu materinega telesa se ne usmilijo. Njih oko ne prizanese otrokom. Babilonu, krasoti kraljestev, ponosnemu sijaju Kaldejcev, se zgodi kakor Sodomi in Gomori, ki ju je Bog razdejal. Ne bo več naseljen na veke, ne obljuden od roda do roda. Arabec ne bo tam šotoril in pastirji ne bodo tam dajali čredam počitka. Tam prebivajo pustinjske živali, njihove hiše so polne sov. Tam prebivajo noji in skačejo kozlom podobni demoni. Hijene tulijo v njihovih palačah in šakali v razkošnih gradovih. Blizu je njegov konec in njegovi dnevi se ne zavlečejo. Da, Gospod se bo Jakoba usmilil, Izraela bo zopet izvolil in jih pripeljal v njih domovino. Tujci se jim priključijo ter se pridružijo Jakobovi hiši. Ljudstva jih sprejmejo in pripeljejo v njihov kraj. Izraelova hiša si jih prisvoji v deželi Gospodovi za hlapce in dekle; tako ujamejo nje, ki so jih ujete odpeljali, in bodo gospodovali nad svojimi zatiralci. Ko ti potem Gospod dá mir po tvoji muki in tvojem nepokoju in tvoji trdi sužnosti, s katero si bil stiskan, tedaj zapoj tole zabavljico na babilonskega kralja in reci: Kako je končal zatiralec, prenehala muka! Gospod je zlomil šibo hudobnih, palico vladarjev, ki je ljudstva udarjala v togoti z neprestanimi udarci, v jezi podjarmljala narode, preganjala brez prizanašanja. Zdaj miruje in počiva vsa zemlja, vzradovali so se. Še ciprese se te veselé, libanonske cedre: »Odkar si mrtev, ne pride nihče, da bi nas posekal.« Podzemlje spodaj se vzdigne pred tabo v pričakovanju tvojega prihoda. Prebudi zaradi tebe smrtne sence, vse kneze zemlje; vzdigne z njih prestolov vse kralje narodov. Glej, vsi ti spregovoré in ti porečejo: »Tudi ti si postal slab kakor mi, nam si postal podoben.« V podzemlje je strmoglavilo tvoje veličastvo, donenje tvojih harf. Pod teboj so postlane gliste in črvi so tvoja odeja. Kako si padla z neba, svetla danica! Kako si telebnil na tla, premagovalec narodov! Mislil si sam pri sebi: »Na nebo se povzpnem, nad božjimi zvezdami postavim svoj prestol; na gori zbora bogov bom imel svoj sedež na skrajnem severu. Nad oblačne višave pojdem, enak bom Najvišjemu!« Pa si pahnjen v podzemlje, v najglobljo jamo. Kateri te vidijo, te gledajo, te opazujejo, misleč: »Je li to mož, ki je majal svet, pretresal kraljestva? Ki je zemljo spreminjal v puščavo in podiral njena mesta? Ki svojim ujetnikom nikoli ni odpiral hiše jetništva?« Vsi kralji narodov počivajo v časti, vsak v svoji grobnici. Ti pa si vržen proč od svojega groba, kakor ostudna veja, pokrit si z ubitimi, s prebodenimi z mečem, ki so vrženi na kamnito dno jame, kakor razteptana mrhovina. Tem, ki gredo v kamnite grobnice, se ne smeš pridružiti, ker si ugonabljal svojo deželo, moril svoje ljudstvo; naj se več ne imenuje na veke zarod hudodelca! Klavnico pripravite za njegove sinove zaradi krivde očetov, da ne vstanejo več, da si osvojé svet, in zemlje ne napolnijo z mesti! Vzdignil se bom zoper nje, govori Gospod nad vojskami, in iztrebim ime in ostanek Babilona, sinove in potomce, govori Gospod. In naredim ga za bivališče ježem in za močvirje in ga pometem z metlo uničenja, govori Gospod nad vojskami. Gospod nad vojskami je takole prisegel: Resnično, kakor sem se namenil, tako se zgodi; kakor sem sklenil, tako se izvrši: Zdrobim Asirca v svoji deželi in ga pomendram na svojih gorah. Njegov jarem se jim odvzame in njegovo breme izgine z njihovega tilnika. To je sklep, ki je sklenjen nad vso zemljo, in to je roka, ki je stegnjena nad vse narode! Zakaj Gospod nad vojskami je sklenil, in kdo naj to prepreči? Njegova roka je stegnjena, kdo naj jo zavrne? V letu, v katerem je umrl kralj Ahaz, je izšel tale izrek: Ne veseli se, vsa Filisteja, da je zlomljena palica, ki te je tepla! Kajti iz kačje korenine pride bazilisk in njegov sad je leteči zmaj. Najsiromašnejši so preskrbljeni; varno prebivajo ubožci. A tvoj zarod z lakoto pokončam; tvoj ostanek bodo pomorili. Tulite, vrata, vpij, mesto! Obupaj, vsa Filisteja! Zakaj od severa prihaja dim; od njegovih čet se nihče ne loči. Kaj naj se odgovori poganskim poslancem? »Gospod je utemeljil Sion; v njem dobé zavetje ubožci njegovega ljudstva.« Izrek o Moabu. Res, ponoči je Armoab premagan, uničen; da, ponoči je Kirmoab premagan, uničen. Pojdejo v tempelj in v Dibon na višine jokat. Moab toži na Nebu in Medabi. Na vseh glavah je pleša, vsaka brada je ostrižena. Po njihovih ulicah se opasujejo z raševnikom, po njih strehah in cestah vse toži, se razliva v solzah. Hesebon vpije in Eleale. Do Jase se sliši njun glas. Zato trepetajo junaki Moaba, njegova duša mu trepeče. Moje srce vpije zaradi Moaba. Njegovi begunci so prišli do Segorja (Eglatselisije). Z jokom stopajo na breg Luit. Na potu v Oronaim zaganjajo krik zaradi propada. Vode v Nemrimu so postale puščava. Trava se je posušila, zelišče je zvenelo, zelenja ni več. Zato odnesó, kar so si prihranili in kar so obvarovali, čez Vrbov potok. Kajti vpitje obkroža moabske meje. Do Galima se razlega njegovo stokanje, do Beerelima njegova tožba. Da, dimonske vode so polne krvi. Dimonu naložim še novo nesrečo, leva za begunce Moaba in za ostanek v deželi. Pošljite jagnjeta vladarju v deželi, od Sele po puščavi do gore sionske hčere! Kakor ubežne ptice, kakor zbegano gnezdo bodo moabske hčere ob brodovih čez Arnon. Svetuj! Odloči! Napravi kakor noč svojo senco opoldne! Skrij pregnance! Ne izdajaj beguncev! O, naj bivajo pri tebi moabski pregnanci! Bodi jim obramba pred pokončevalcem! Zakaj konec je z zatiralcem, prenehalo je pokončavanje, izginil je tlačitelj iz dežele. Prestol se v milosti postavi, na njem sedi v zvestobi sodnik v Davidovem šotoru, ki si prizadeva za pravico in je nagel za pravičnost. Slišali smo o Moabovi prevzetnosti, zelo veliki, o njegovem napuhu, njegovi domišljavosti, njegovi oholosti, njegovem ničevnem bahanju. Zato bodo Moabci tulili nad Moabom, vse bo tulilo. Zaradi grozdnih kolačev Kirhareseta bodo zdihovali, povsem pobiti. Kajti hesebonska polja so zvenela, zvenele sabamske trte; gospodje narodov so poteptali njihove trtne vitice. Segale so do Jazera, se vile do puščave. Njih rozge so se razširjale in šle celo čez morje. Zato se hočem jokati, kakor objokuje Jazer sabamski vinograd, s solzami hočem rositi Hesebon in Eleale; zakaj v tvoje obiranje sadja in v tvojo trgatev je udaril bojni krik. Izginila sta veselje in radost iz sadovnjaka. V vinogradih se ne radujejo, ne vriskajo. Vina ne mastí tlačilec v stiskalnicah. Vriskanje je prenehalo. Zato stoka moje osrčje nad Moabom kakor citre, moja notranjost nad Kirheresom. Ko se Moab prikaže, se na višini trudi, pride v svetišče molit: nič ne doseže. To je beseda, ki jo je Gospod nekdaj govoril o Moabu. Zdaj pa je Gospod govoril takole: V treh letih, kakor so najemnikova leta, bo Moabova slava z vso obilno množico zaničevana. Je le še ostanek, majčken, pičel, neznaten. Izrek o Damasku. Glej, Damask izgine kot mesto, bo kup razvalin. Zapuščena so njegova mesta za vedno, prepuščena čredam. Te ležijo tam in nihče jih ne plaši. Konec pride Efraimovi trdnjavi in kraljestvu v Damasku. Ostanku Arama bo kakor slavi Izraelovih sinov, govori Gospod nad vojskami. Tisti dan se zmanjša Jakobova slava in splahne tolšča njegovega telesa. In bo, kakor če žanjec bilke zbere in njegova roka klasje požanje. Bo, kakor če kdo klasje pobira v dolini Rafaim. Le paberki ostanejo pri tem, kakor če se otrese oljka: dve, tri jagode zgoraj na vrhu, štiri, pet na vejah sadnega drevesa, govori Gospod, Izraelov Bog. Tisti dan se človek ozre na svojega Stvarnika in njegove oči bodo gledale na Svetega Izraelovega. Ne bo se več oziral na oltarje, delo svojih rok. Na to, kar so naredili njegovi prsti, ne bo več gledal, na podobe malikov in sončne stebre. Tisti dan bodo njih trdna mesta kakor razvaline Hevejcev in Amorejcev, ki so jih zapustili iz strahu pred Izraelci. Bodo pustota, ker si pozabil Boga svojega odrešenja in se nisi spominjal skale svoje moči. Zasadil si ljubke vrtove in jih obsadil s trtami iz tujine. Ob dnevu, ko sadiš, jih ogradiš. Drugo jutro skrbiš, da se razcveto tvoje sadike. Ne bo pa žetve na dan hude bolezni in neozdravljive bolečine! Gorje, bučanje mnogih ljudstev! Bučé kakor bučanje morij. Šumenje ljudstev! Šumé kakor šumenje silnih vodá. Ljudstva šumé kakor šumenje silnih vodá. On pa jim zagrozi, in pobegnejo v daljno daljino. Podijo se kakor pleve na gričih pred vetrom, kakor vrtinec prahu pred viharjem. Ob večernem času, glej, strahota! Preden zasveti jutro, jih ni več. To je delež njih, ki nas plenijo, in usoda njih, ki nas ropajo. Gorje deželi brnečih peruti, ki je onkraj kušitskih rek, ki pošilja poslance po morju, v čolnih iz trstja po vodi! Pojdite, urni poslanci, k visokemu narodu bronaste barve, k ljudstvu, ki se ga od nekdaj in vedno bojé, k narodu, ki s silno močjo vse tepta, čigar deželo presekavajo reke. Vsi prebivalci sveta in stanovalci zemlje, ko se dvigne prapor na gorah, glejte, in ko zabuči tromba, poslušajte! Kajti tako mi je Gospod govoril: Mirno bom gledal na svojem prestolu, kakor pripekajoča vročina ob sončnem siju, kakor rosni oblak ob žetveni vročini. Zakaj pred trgatvijo, ko odcvete trta in iz cveta postane zrel grozd, odrežejo z vinjaki trte in mladike odstranijo, posekajo. Skupaj bodo prepuščeni gorskim pticam roparicam in divjim živalim dežele. Ptice roparice bodo letovale na njih in vse divje živali dežele na njih prezimovale. Tisti čas prinese Gospodu nad vojskami darove visoki narod bronaste barve, ljudstvo, ki se ga od nekdaj in vedno bojé, narod, ki s silno močjo vse tepta, čigar deželo presekavajo reke, tja, na kraj, kjer prebiva ime Gospoda nad vojskami, na goro Sion. Izrek o Egiptu. Glej, Gospod se pelje na hitrem oblaku in pride v Egipt. Egiptovski maliki se tresejo pred njim, srce Egipčanov obupava v njihovih prsih. Tedaj razdražim Egipčane zoper Egipčane, da se bodo bojevali brat zoper brata, bližnji zoper bližnjega, mesto zoper mesto, kraljestvo zoper kraljestvo. Duh Egipčanov se zmede v njihovi notranjosti, zmotim njihovo preudarnost. Povpraševali bodo malike in rotilce mrtvih, zaklinjalce duhov in vedeže. Egipt izročim v roke trdega gospodarja in strog kralj naj vlada nad njimi, govori vsemogočni Gospod nad vojskami. Usahnila bo voda v Nilu in reka se posuši do dna. Usmradé se rokavi reke, poplitvijo se in posušé egiptovski prekopi, trstje in ločje zvene. Trava ob Nilu in vsa setev ob Nilu usahne, izgine in je ni več. Tedaj bodo stokali ribiči in žalovali bodo vsi, ki mečejo trnek v Nil; in kateri razgrinjajo mrežo po vodni površini, bodo medleli. Razočarani bodo obdelovalci lanu, mikači in tkalci obledé. Pazniki bodo ko zbiti, vsi dninarji otožni. Nečimrni neumneži so taniški knezi. Faraonovi modri svetovalci so neumni svetovalci. Kako morete faraonu reči: »Sin modrih sem, sin starodavnih kraljev?« Kje so le tvoji modri? Naj ti vendar naznanijo in povedó, kaj namerava Gospod nad vojskami zoper Egipt. Nespametno so ravnali taniški knezi, prevarani so memfiški knezi; zapeljali so Egipt poglavarji njegovih rodov. Gospod je vdihnil vanje duha vrtoglavosti, da zavajajo v zmoto Egipt pri vseh njegovih dejanjih, kakor pijanec omahuje pri svojem bljuvanju. Tako ne izvrši Egipt nobenega dela več, bodisi glava ali rep, palmova veja ali ločje. Tisti dan bodo Egipčani podobni ženskam zaradi trepeta in strahu pred vihtenjem roke Gospoda nad vojskami, ki jo dvigne proti njim. Judova dežela bo Egiptu v strah. Vsak, komur se omenja, se strese pred sklepom Gospoda nad vojskami, ki ga je sklenil zoper njega. Tisti dan bo v egiptovski deželi govorilo pet mest kanaanski jezik in bo prisegalo pri Gospodu nad vojskami; eno se bo imenovalo Sončno mesto. Tisti dan bo Gospodov oltar sredi egiptovske dežele in Gospodov spominski steber ob njeni meji. Ta bo za Gospoda nad vojskami v znamenje in pričevanje v egiptovski deželi. Ko bodo klicali h Gospodu pred zatiralci, jim pošlje rešitelja, ki se bo boril zanje in jih rešil. Gospod se razodene Egipčanom in Egipčani spoznajo Gospoda tisti dan, in služili mu bodo s klavnimi in jedilnimi daritvami. Delali bodo Gospodu obljube in jih spolnjevali. Gospod udari Egipt z zdravilnim udarcem. Če se spreobrnejo h Gospodu, jih usliši ter jih ozdravi. Tisti dan bo šla cesta iz Egipta v Asirijo. Asirci bodo hodili v Egipt in Egipčani v Asirijo. Egipčani bodo z Asirci vred služili Gospodu. Tisti dan bo Izrael tretji v zvezi z Egiptom in Asirijo, kot blagoslov sredi zemlje, ker ga Gospod nad vojskami blagoslovi z besedami: »Blagoslovljeno bodi moje ljudstvo Egipt in delo mojih rok Asirija in moja dedina Izrael!« V letu, v katerem je prišel vrhovni vojskovodja v Azot, ko ga je asirski kralj Sargon poslal, in ga oblegal in zavzel, tisti čas je govoril Gospod po Izaiju, Amosovem sinu, takole: »Pojdi, sleci raševnik s svojih ledij in sezuj čevlje s svojih nog!« Storil je tako in hodil brez vrhnje obleke in bos. Tedaj je rekel Gospod: »Kakor hodi moj služabnik Izaija že tri leta brez vrhnje obleke in bos v znamenje in prerokbo za Egipt in Etiopijo, tako odžene asirski kralj egiptovske in etiopske pregnance, mlade in stare, brez vrhnje obleke in bose, z razgaljeno zadnjo platjo Egiptu v sramoto. Tedaj bodo prestrašeni in razočarani zaradi Etiopije, na katero so se ozirali, in zaradi Egipta, s katerim so se ponašali. Prebivalci tega obrežja porekó tisti dan: ‚Glejte, tako je s tistimi, na katere smo se ozirali, kamor smo se za pomoč zatekali, da bi nas rešili pred asirskim kraljem! Kako moremo uteči?‘« Izrek o morski puščavi. Kakor viharji na jugu drvé, pride iz puščave, iz strahovite dežele. Trdo videnje se mi je razodelo: ropar ropa, pustošnik pustoši. Pojdi gor, Elam, oblegaj, Medija! Vsemu vzdihovanju storim konec. Zato so moja ledja polna krčev, popadajo me bolečine, kakor so bolečine porodnice. Omamljen sem od tega, kar slišim, zbegan sem od tega, kar vidim. Srce mi trepeče, groza me plaši. Večerni mrak, ki sem si ga želel, mi povzroča strah. Pogrne se miza, razprostre se pregrinjalo, jedó in pijó. »Vstanite, knezi! Namažite ščit!« Kajti tako mi je govoril Vsemogočni: Pojdi, postavi prežarja! Kar bo videl, naj naznani! Če vidi vod jezdecev, pare konjenikov, vod oslov, vod velblodov, naj pazljivo posluša, zelo pazljivo! Ta zavpije: »Na stražnem stolpu, Vsemogočni, stojim neprestano podnevi, na straži postajam vse noči. Glej, prihaja vod jezdecev, pari konjenikov!« Spregovoril je in rekel: »Padel je, padel Babilon. Vse podobe njegovih bogov so raztreščene na tleh.« Moje zdrobljeno, zmlačeno ljudstvo! Kar sem slišal od Gospoda nad vojskami, od Izraelovega Boga, sem vam sporočil. Izrek o Dumi. Iz Seira mi kličejo: »Čuvaj, kako daleč je noč? Čuvaj, kako daleč je noč?« Čuvaj pravi: »Pride jutro, pa tudi noč. Če hočete vprašati, vprašajte; pridite zopet!« Izrek o Arabiji. V gozdu, v Arabiji prenočujte, karavane Dedancev! Prinašajte žejnemu naproti vode, prebivalci Teme, podajajte ubežniku kruha! Kajti pred meči so bežali, pred golim mečem, pred napetim lokom in pred silnim bojem. Da, tako mi je Vsemogočni govoril: »Še eno leto, kakor so najemnikova leta, in konec je kedarske slave. Ostanek lokostrelcev kedarskih sinov bo neznaten po številu. Kajti Gospod, Izraelov Bog, je govoril.« Izrek o dolini videnja. Kaj ti je vendar, da greste vsi na strehe, ti hrupa polno, hrumeče mesto, radostni grad? Tvoji prebodeni niso prebodeni z mečem, niso padli v boju. Vsi tvoji voditelji so skupaj zbežali, brez strela z lokom so bili ujeti; vsi tvoji vojaki so bili skupaj ujeti, čeprav so daleč bežali. Zato pravim: »Glejte proč od mene, da se bridko zjočem! Ne trudite se, da bi me tolažili zaradi uničenja mojega ljudstva!« Kajti dan zmede, poteptanja, zmešnjave pride od vsemogočnega Gospoda nad vojskami. V dolini videnja se podkopava mestno zidovje, krik na pomoč se razlega na gori. Elam je vzel tul, Aram je vpregel svoje konje, in Kir je odkril ščit. Tvoje krasne doline so polne vozov in konjeniki so se postavili ob mestnih vratih. Tako se odgrne Judovo zagrinjalo. Ti pa se tisti dan oziraš po orožarni v gozdni palači. Vidite, da je mnogo razpok Davidovega mesta. Zbirate vode spodnjega ribnika. Štejete jeruzalemske hiše, in podirate hiše, da utrdite obzidje. Vodni zbiralnik delate med obema zidovoma za vodo starega ribnika. A ne ozirate se v njega, ki je to storil, in ne gledate na njega, ki je to od daleč pripravil. Vsemogočni Gospod nad vojskami vas kliče tisti dan k joku in žalovanju, k britju in opasovanju z raševino. Toda glej: radost in veselje, pobijanje goved in klanje drobnice, uživanje mesa in pitje vina: »Jejmo in pijmo, ker jutri umremo!« A Gospod nad vojskami mi je razodel: »Resnično, ta hudobija vam ne bo odpuščena, dokler ne umrete,« govori vsemogočni Gospod nad vojskami. Tako govori vsemogočni Gospod nad vojskami: Daj, pojdi k temu oskrbniku, Sobnu, upravniku dvora, ki si visoko gori izsekuje grob in v skali dolbe počivališče: »Kaj imaš tu in koga imaš tu, da si tu grob izsekuješ? Glej, Gospod te s silo odvrže, o junak, in te zvije, zmota te v klobčič in vrže kot žogo v prostrano in široko deželo. Tam boš umrl in tja pridejo tvoji sijajni vozovi, ti sramota za dvor tvojega gospodarja.« Pahnem te iz tvoje službe in podrem s tvojega mesta. In zgodi se tisti dan, da pokličem svojega služabnika Eliakima, Helkijevega sina. Oblečem ga v tvojo uradno suknjo, ga opašem s tvojim pasom; njemu izročim tvojo oblast in bo oče jeruzalemskim prebivalcem in Judovi hiši. Ključ Davidove hiše dam na njegove rame, da ko on odpre, nihče ne zapira, in ko zapre, nihče ne odpira. Na trdnem mestu ga zabijem kot klin in bo časten prestol za hišo svojega očeta. Nanj se obesi vse imetje hiše njegovega očeta, mladike in odrastki, vse male posode, od kotlic do vsakršnih vrčev. Tisti dan – govori Gospod nad vojskami – se umakne klin, ki je bil zabit na trdnem mestu, se izdre in pade; in se razbije breme, ki je na njem viselo. Kajti Gospod je govoril. Izrek o Tiru. Tulite, tarsiške ladje, ker je opustošenje! Ni več hiše, ni vrnitve! Iz ketimske dežele jim je bilo oznanjeno. Umolknite, prebivalci primorja! Sidonski trgovci, pomorščaki so te doslej napolnjevali. Po velikih vodah mu je prihajala Sihorjeva setev, Nilova žetev, njegov pridelek. Tako je postal trg narodom. Prebledi, Sidon! Kajti morje govori, morska trdnjava: »Nisem imela porodnih bolečin in nisem rodila; nisem vzgojila mladeničev in vzredila devic.« Ko pride novica v Egipt, se bodo tresli ob vesti o Tiru. Prepeljite se v Tars, tulite, prebivalci obrežja! Je li tole vaše radostno mesto, ki mu je nastanek v pradavnini, ki so ga noge nosile, da se naseli v daljavi? Kdo je to prisodil Tiru, ki je dajal krone, čigar kupci so bili knezi, njega trgovci najodličnejši na zemlji? Gospod nad vojskami je to prisodil, da poniža vsak prevzetni sijaj, da osramoti vse odličnike na zemlji. Razlij se po svoji deželi kakor Nil, tarsiška hči; tu ni več brzde. Gospod je svojo roko stegnil čez morje, je pretresel kraljestva; Gospod je ukazal zoper Kanaan, da se porušijo njegove trdnjave. Rekel je: Nič več se ne raduj, oskrunjena devica, sidonska hči! Vstani, prepelji se v Ketim! Tudi tam ne bo pokoja zate. Glej, dežela Kaldejcev! To ljudstvo ni bil Asirec. Pripravite ga za pustinjske živali. Postavili so svoje opazovalne stolpe, razdejali njegove palače, ga zrušili v razvaline. Tulite, tarsiške ladje! Kajti porušena je vaša trdnjava. Zgodi se tisti dan: Tir bo pozabljen sedemdeset let, kakor dnevi enega kralja. Po sedemdesetih letih se bo Tiru godilo, kakor pravi pesem o hotnici: »Vzemi citre, hodi po mestu, pozabljena hotnica! Igraj lepo! Poj pridno, da se te spomnijo!« Po sedemdesetih letih Gospod obišče Tir, ki zopet pride do svojega zaslužka in bo trgoval z vsemi kraljestvi sveta na zemlji. A njegov dobiček in njegov zaslužek bosta posvečena Gospodu. Ne bo se zbiral, ne shranjeval, ampak njegov dobiček bo pripadal tistim, ki prebivajo pred Gospodovim obličjem, za hrano do sitosti in za odlično obleko. Glej, Gospod izprazni zemljo, jo opustoši, spači njen obraz in razkropi njene prebivalce. Zgodi se duhovniku kakor ljudstvu, gospodarju kakor njegovemu hlapcu, gospodinji kakor njeni dekli, prodajalcu kakor kupcu, posojevalcu kakor jemalcu posojila, upniku kakor dolžniku. Popolnoma se izprazni zemlja in docela opleni; zakaj Gospod je tako sklenil. Zemlja žaluje in vene, svet gine in vene, gineta nebo in zemlja. Zemljo so oskrunili njeni prebivalci; zakaj prelamljali so postave, prestopali zakon, razdrli večno zavezo. Zato prekletstvo žre zemljo in pokoriti se morajo njeni prebivalci, zato so požgani prebivalci zemlje in le malo ljudi je ostalo. Vino žaluje, trta gine, vzdihujejo vsi, ki so bili veselega srca. Prenehalo je veselje bobnic, radujočih se trušč je minil, utihnilo je veselje citer. Pri petju ne pijejo vina, grenka je pivcem opojna pijača. Razdrto je ničevo mesto, vsaka hiša je zaprta. Vpitje na cestah: ni vina, zatonila je vsa radost, izselilo se je veselje na zemlji. Preostalo je v mestu le opustošenje in v drobce so razbita vrata. Kajti tako se zgodi na zemlji med ljudstvi, kakor če se otresejo oljke, kakor ob paberkovanju, ko je trgatev končana. Ti povzdignejo svoj glas, na zahodu zavriskajo zaradi Gospodovega veličastva: »Zato slavite Gospoda, prebivalci vzhoda, vi na morskih obrežjih, ime Gospoda, Izraelovega Boga!« Od konca zemlje smo slišali petje: »Slava Pravičnemu!« Rekel sem: »Poguba nad menoj! Poguba nad menoj! Gorje mi! Nezvesti ravnajo nezvesto, nezvesto ravnajo nezvesti.« Groza, jama in zadrga pride nadte, prebivalec zemlje. Kdor zbeži pred grozo, pade v jamo. Kdor zleze iz jame, se ujame v zadrgo. Da, zatvornice višav se odpró in stresejo se temelji zemlje. Zemlja se razbije, raztrešči, zemlja se raztrga, razpoči, zemlja se maje, omahuje. Zemlja se opoteka kot pijanec, se ziblje kot utica. Hudo jo teži njena pregreha, pade in ne vstane več. Tisti dan obišče Gospod vojsko višave na višavi in kralje zemlje na zemlji. Zaprti bodo kot ujetniki v zaporu, uklenjeni bodo v ječi, in kaznovani za dolga leta. Luno oblije rdečica, sonce se bo sramovalo. Kajti Gospod nad vojskami nastopi kraljestvo na gori Sionu in v Jeruzalemu, in pred njegovimi starešinami zasije veličastvo. Gospod, ti si moj Bog, slavim te in hvalim tvoje ime. Zakaj storil si čudovita dela, sklepe iz starodavnosti v zvestobi in resnici. Zakaj naredil si iz mesta groblje, iz utrjenega kraja razvalino, iz palače prevzetnih podrtijo, nikdar več se ne pozida. Zato te časti močno ljudstvo, mesto silnih narodov se te boji, zakaj bil si zavetje nizkemu, zavetje ubožcu v njegovi stiski, zavetišče pred viharjem, senca pred vročino. Zakaj puhanje nasilnikov je kakor dež, ki pljuska ob zid, kakor vročina nad suhim krajem. Saj si zadušil hrup prevzetnih. Kakor z oblačno senco vročino, tako si zadušil radostno pesem nasilnikov. Gospod nad vojskami pripravi na tej gori vsem ljudstvom gostijo z izbornimi jedili, gostijo z žlahtnim vinom, z najboljšimi jedili, s prečiščenim žlahtnim vinom. Uniči na tej gori zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, s katerim so pokriti vsi narodi, uniči smrt za vedno. Vsemogočni Gospod obriše solze z vseh obrazov, sramoto svojega ljudstva odpravi z vse zemlje, kajti Gospod je govoril. Tisti dan porekó: Glejte, to je naš Bog! Čakali smo ga, da nas reši. To je Gospod, ki smo vanj upali! Radujmo in veselimo se, da nas je rešil. Kajti Gospodova roka bo počivala na tej gori. Na svojem mestu bo Moab poteptan, kakor se slama potepta v gnojnici. Četudi izteguje v njej svoje roke, kakor jih izteguje plavač pri plavanju, bo Gospod potlačil njegovo vzpenjanje kljub veščemu gibanju njegovih rok. Tvoje trdne, strme zidove prevrne, podre, zruši v prah na tla. Tisti dan bodo v Judovi deželi peli to pesem: »Imamo trdno mesto, rešenje nam je postavil v obzidje in nasip. Odprite vrata, da vstopi pravičen narod, ki vztraja v zvestobi! Utrjeno je njegovo mišljenje. Ti mu naklanjaš mir, ker zaupa vate. Zaupajte v Gospoda za vedno! Kajti Gospod, Vsemogočni, je večna skala, ponižal je prebivalce višave, visoko mesto, ga podrl do tal, ga zrušil v prah: teptajo ga noge bednih, koraki nizkih.« Steza pravičnega je ravna, uravnal si pot pravičnega. Da, na stezi tvojih sodb, Gospod, smo te čakali, po tvojem imenu in tvojem spominu hrepeni naša duša. Moja duša hrepeni po tebi ponoči, s svojim duhom te iščem v svoji notranjosti. Zakaj če zadevajo tvoje sodbe zemljo, se učé prebivalci na svetu pravičnosti. Če se izkazuje hudobnemu milost, se ne nauči pravičnosti. V deželi pravičnosti ravna hudobno in ne vidi Gospodove vzvišenosti. Gospod, čeprav je tvoja roka dvignjena, tega ne upoštevajo. V svoje osramočenje naj vidijo tvojo gorečnost za tvoje ljudstvo. Ogenj jeze zoper tvoje sovražnike jih požre. Gospod, priskrbiš nam mir. Zakaj karkoli se je z nami zgodilo, si ti izvršil. Gospod, naš Bog, vladali so nam drugi gospodje, ne ti, a samo tvoje ime slavimo. Mrtvi ne oživé, sence ne vstanejo več. Zato si jih obiskal in uničil, ves spomin nanje si zbrisal. Pomnožil si narod, Gospod, pomnožil si narod, poveličal si se, vse meje dežele razširil. Gospod, v nadlogi smo te iskali, smo vpili zaradi stiske, ko nas je zadela tvoja pokora. Kakor se mati pred porodom zvija, vpije v svojih bolečinah, tako smo bili pred teboj, Gospod. Zanosili smo, se zvijali; porodili smo veter. Deželi nismo prinesli rešitve in niso se rodili prebivalci svetu. Tvoji mrtvi bodo oživeli, mrliči bodo vstali. Zbudite se in se radujte, ki v prahu počivate! Zakaj rosa svetlobe je tvoja rosa: zemlja vrne sence. Vstani, moje ljudstvo, pojdi v svoje hrame in si zakleni duri za seboj! Skrij se za kratek trenutek, dokler ne preide jeza! Kajti glej, Gospod prihaja iz svojega kraja kaznovat hudobijo prebivalcev zemlje. Zemlja odkrije kri, ki jo je popila, in ne bo več zakrivala pobitih. Tisti dan kaznuje Gospod s svojim trdim, velikim in močnim mečem leviatana, hitro bežečo kačo, leviatana, zvito kačo, in ubije zmaja, ki je v morju. Tisti dan se bo reklo: Vinska gorica, pojte o njej! Jaz, Gospod, jo čuvam. Vsak trenutek jo namakam, da je nihče ne poškoduje, jo čuvam noč in dan. Ne srdim se več. Če bi našel trnje in grmovje v njej, bi šel v boj zoper to, bi požgal vse hkrati! Razen če bi se oklenili mojega varstva, mir sklenili z menoj, z menoj sklenili mir. V prihodnjih dneh se bo ukoreninil Jakob, bo cvetel in brstel Izrael, in polnil s sadom zemlje krog. Ga je mar udaril, kakor te, ki so njega udarjali, ali je bil ubit, kakor so bili ubiti njegovi morilci? Maščeval se je nad njim s tem, da ga je zavrgel in odpodil, pregnal ga je s svojim silnim viharjem na dan vzhodnega vetra. Zato bo Jakobova krivda s tem poravnana; in to je ves sad njegovega očiščenja od greha, da naredi vse oltarno kamenje enako zdrobljenemu apnencu, da se ne postavljajo več podobe malikov in sončni stebri. Kajti utrjeno mesto je postalo samotno, bivališče, opuščeno in zapuščeno kakor puščava. Tam se bo paslo govedo, tam ležalo in objedalo njegovo grmičje. Ko mu usahne vejevje, ga odlomijo, ženske pridejo in ga zažgó. Zakaj to je ljudstvo brez razsodnosti, zato se ga ne usmili njega stvarnik, in ga ne pomilosti njegov stvaritelj. Tisti dan Gospod otepe klasje, od Evfrata do Egiptovskega potoka. In vi, Izraelovi sinovi, boste zbrani drug k drugemu. Tisti dan zatrobijo na veliko trobento. In pridejo tisti, ki so se izgubili v asirski deželi, in ti, ki so bili pregnani v egiptovsko deželo, in bodo molili Gospoda na sveti gori v Jeruzalemu. Gorje prevzetni kroni pijancev v Efraimu, od vina omamljenih, veneči cvetlici njegove ošabne lepote na vrhu rodovitne doline! Glej, močnega in nasilnega pošlje Vsemogočni kakor ploho s točo, kakor pogubonosni vihar! Kakor naliv mogočnih, deročih vodá jih vrže s silo na tla. Z nogami bo poteptana prevzetna krona pijancev v Efraimu. In veneči cvetlici njegove ošabne lepote, ki je na vrhu rodovitne doline, se zgodi kakor zgodnji smokvi pred obiranjem sadja: brž ko jo kdo zagleda, jo pogoltne, komaj da je v njegovi roki. Tisti dan bo Gospod nad vojskami krasna krona in sijajen venec ostanku svojega ljudstva, duh pravice sedečemu na sodnem stolu in junaška moč odbijajočim napad na vrata. Tudi ti tavajo od vina, se opotekajo od opojne pijače. Duhovnik in prerok tavata od pijanosti, vino ju je premagalo; opotekata se od opojne pijače. Ne vidita prav, ko imata videnja, motita se, ko sodita. Da, vse mize so polne izbljuvkov in nesnage do poslednjega prostora! »Koga hoče učiti spoznanja in komu dajati nauk? Oddojenemu otroku, odstavljenemu od prsi? Zapoved na zapoved, zapoved na zapoved; pravilo na pravilo, pravilo na pravilo; malo tukaj, malo tam.« Da, z jecljajočimi ustnicami in s tujim jezikom bo govoril temu ljudstvu, on, ki jim je rekel: »To je počitek, dajte počitka trudnemu! In to je počitek.« A niso hoteli poslušati. Tako jim bo beseda Gospodova postala: »Zapoved na zapoved, zapoved na zapoved; pravilo na pravilo, pravilo na pravilo; malo tukaj, malo tam,« da gredo in padejo vznak, da se razbijó, zapletó in ujamejo v mrežo. Poslušajte, zasmehovalci, besedo Gospodovo, slabi vodniki tega ljudstva v Jeruzalemu! Pravite: »S smrtjo smo sklenili zavezo in s podzemljem smo naredili pogodbo. Hrumeča povodenj, če prihrumi, nas ne zadene, ker smo napravili laž za svoje zavetje in se skrili v prevaro.« Zato tako govori vsemogočni Gospod: »Glej, položim na Sionu temeljni kamen, preskušen kamen, dragocen vogelni kamen najtrdnejše podlage. Kdor veruje, se ne umakne. Naredim pravico za smernico in pravičnost za grezilo. Toča pobije zavetje laži in voda odplavi skrivališče prevare.« Tedaj se razveže vaša zaveza s smrtjo in vaša pogodba s podzemljem ne obstane. Če prihrumi hrumeča povodenj, boste od nje zdrobljeni. Kadar koli prihrumi, vas zagrabi. Vsako jutro prihrumi, podnevi in ponoči. Samo groza je slišati to sporočilo. Prekratka bo postelja, da bi se stegnil, preozka odeja, da bi se zavil. Da, kakor na gori Farasimu vstane Gospod, se razsrdi kakor v dolini pri Gabaonu, da izvrši svoje dejanje – svoje čudno dejanje – da opravi svoje delo – svoje nenavadno delo. In zdaj se nikar ne posmehujte, da se še ne utrdijo vaše vezi! Kajti od vsemogočnega Gospoda nad vojskami sem slišal, da je trdno sklenjeno uničenje nad vso zemljo. Prisluhnite in čujte moj glas, pazite in čujte mojo besedo! Mar oratár vse dni orje, da bi sejal, mar vedno brazdi in brana svojo njivo? Ni li tako: ko poravna njeno površino, raztrosi koper, poseje kumino, dene po vrsti pšenico in ječmen kot poseben del in pirjevico na robu? Ta, ki ga poučuje o pravem ravnanju, je njegov Bog, ki ga uči. Kajti koper se ne mlati s sanmi, tudi se ne vlači po kumini vozno kolo, ampak s palico se otepa koper in s šibo kumina. Ali se krušno žito drobi? Ne; ne mlati se vedno. Pač ženejo čezenj vozno kolo in konje, vendar se ne zdrobi. Tudi to prihaja od Gospoda nad vojskami. Čudovit je njegov načrt, velika njegova modrost. Gorjé tebi, Uriel, Uriel, mesto, kjer je David taboril! Pridenite leto k letu. Prazniki naj se zvrsté. Tedaj hočem stiskati Uriela, da nastane stokanje in ječanje. Ti mi boš kakor Uriel. Utaborim se v krogu zoper tebe, te oklenem z vojnimi stražami in namečem nasip zoper tebe. Zamolklo boš na tleh govoril in iz prahu bo votlo donel tvoj govor. Tvoj glas bo zvenel iz zemlje kakor glas duha mrtvih, le šepetal boš iz prahu. A množica tvojih sovražnikov bo ko droben prah in množica nasilnikov ko pleva, ki odleta. In zgodi se hipoma, nenadoma: Od Gospoda nad vojskami pride obiskovanje nadte z gromom in potresom in z glasnim bobnenjem, z vetrom in viharjem in s plamenom požrešnega ognja. Kakor sanje, kakor nočno videnje bo množica vseh narodov, ki se vojskujejo proti Urielu, in vsi, ki se bojujejo zoper njega in njegovo trdnjavo ter ga stiskajo. Bo, kakor če se sanja lačnemu, da jé; ko se pa zbudi, je njegov glad neutešen; ali kakor če se sanja žejnemu, da pije; ko se pa zbudi, je še izčrpan in žejen. Tako se bo zgodilo množici vseh narodov, ki se vojskujejo zoper Sionsko goro. Kažite se otrple, da otrpnete! Kažite se slepe, da oslepite! Pijani ste, pa ne od vina. Opotekate se, pa ne od opojne pijače. Zakaj Gospod je izlil na vas duha otopelosti. Vaše oči, preroke, je zaprl. Vaše glave, vidce, je zastrl. Tako vam je postalo razodetje vseh teh reči kakor vsebina zapečatene knjige. Če se dá komu, ki zna brati, z besedami: »Beri to!« odgovori ta: »Ne morem; saj je zapečatena.« Če pa se knjiga dá komu, ki ne zna brati, z besedami: »Beri to!« odgovori ta: »Ne znam brati.« Tako govori Vsemogočni: Ker se mi to ljudstvo približuje le s svojimi usti, me časti le s svojimi ustnicami, svoje srce pa drži daleč od mene, in je njegov strah pred menoj le priučena človeška zapoved: zato, glej, bom še dalje čudno ravnal s tem ljudstvom, čudno in prečudno, da modrost njegovih modrih mine in se razumnost njegovih razumnih skrije. Gorje njim, ki svoj načrt globoko skrivajo pred Gospodom, ki v temi opravljajo svoje delo in govoré: »Kdo nas vidi? Kdo nas pozna?« O vaša napačnost! Ali se morda ilovica enako ceni ko lončar? Ali more stvar reči o svojem stvarniku: »Ni me naredil,« in lonec reči o lončarju: »Nič ne razume«? Zares, še malo časa in Libanon se spremeni v vrt, in vrt bo veljal za gozd! Tisti dan bodo gluhi slišali besede knjige in iz mraka in teme bodo videle slepih oči. Ponižni se bodo brez konca veselili v Gospodu, in najubožnejši med ljudmi se bodo radovali nad Izraelovim Svetim. Zakaj nasilnikov ne bo več, izginejo zasmehovalci in iztrebljeni so vsi, ki mislijo na hudobijo, ti, ki druge ljudi z besedami razglašajo za krive, ki nastavljajo zanke temu, ki pri vratih prisoja pravico, in z navideznimi razlogi izpodrivajo tega, ki je v pravici. Zato govori Gospod, ki je rešil Abrahama, tako o Jakobovi hiši: Odslej naj ne bo več Jakob osramočen in njegov obraz naj odslej ne obledi več. Kajti ko bodo njegovi otroci videli delo mojih rok v svoji sredi, bodo posvečevali moje ime, posvečevali Jakobovega Svetega in se bali Izraelovega Boga. In kateri so napačnega duha, bodo spreumeli in godrnjači bodo sprejeli nauk. Gorje upornim sinovom, govori Gospod, snujejo naklep, ki ne izhaja od mene, in sklepajo pogodbo, ki ni po mojem duhu, da bi kopičili greh na greh. Odpravljajo se na pot, da pridejo v Egipt, ne da bi me vprašali, da se zatečejo v faraonovo varstvo in se zaklonijo v egiptovski senci. Faraonovo varstvo vam bo v sramoto in zaklon v egiptovski senci v zasmeh. Četudi so njihovi knezi v Tanisu in pridejo njih poslanci v Hanes, bodo vsi razočarani nad ljudstvom, ki jim nič ne koristi, ki jim ni v pomoč ne v korist, ampak le v razočaranje in sramoto. Izrek o veliki živali na jugu: Skozi deželo stiske in nadloge, levinj in rjovečih levov, gadov in krilatih zmajev nosijo na hrbtu oslov svoje bogastvo in na grbi velblodov svoje zaklade k ljudstvu, ki jim nič ne koristi. Zakaj prazna in ničeva je pomoč Egipta. Zato ga imenujem: »Rahab, ki mirno sedi«. Zdaj pojdi, napiši to na tablo vpričo njih in zapiši to v knjigo, da bo za prihodnji čas, za pričevanje na veke! To je uporno ljudstvo, to so lažnivi sinovi, sinovi, ki nočejo poslušati Gospodove postave. Vidcem govoré: »Ne imejte videnja!« in prerokom: »Ne prerokujte nam, kar je prav! Govorite nam sladke besede, prerokujte prevare! Umaknite se s pravega pota, krenite s prave steze, pustite nas pri miru z Izraelovim Svetim!« Zato Izraelov Sveti tako govori: Ker zametate to besedo in se zanašate na napačnost in prevaro ter se na to opirate, vam bo ta pregreha kakor razpad grozeča razpoka, štrleča na visokem zidu, ki se hipoma, mahoma zruši. Zdrobi se, kakor se zdrobi lončarjeva posoda, ki se razbije brez usmiljenja, da med njenimi razbitki ni najti črepinje, da bi vanjo vzel ogenj z ognjišča ali zajel vodo iz vodnjaka. Zakaj tako govori vsemogočni Gospod, Izraelov Sveti: Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni. V mirovanju in zaupanju je vaša moč. Toda niste hoteli. Rekli ste: »Nikakor ne. Na konjih bomo tja dirjali!« Zato boste bežali. »Na dirkalnih konjih bomo jahali!« Zato vas bodo podili v divjem diru. Tisoč vas bo bežalo pred grožnjo enega, pred grožnjo petih boste bežali, dokler ne postane vaš ostanek kakor drog na vrhu gore, kakor prapor na griču. Toda Gospod čaka, da vas pomilosti, zato se vzdigne, da se vas usmili. Kajti Gospod je Bog pravice, blagor vsem, ki zaupajo vanj. Da, ljudstvo na Sionu, ki prebivaš v Jeruzalemu, ne boš vedno jokalo. Gotovo se te usmili na tvoje glasno vpitje. Brž ko ga začuje, te usliši. Dal vam je Vsemogočni kruh stiske in vodo nadloge. Ne bo se več skrival tvoj učitelj, ampak tvoje oči bodo videle tvojega učitelja. Tvoja ušesa bodo slišala za teboj klic: »To je pot, po njej hodite!« če krenete na desno ali levo. Tedaj boste imeli za oskrunjene svoje posrebrene malike in svoje pozlačene ulite podobe. Kot nesnago jih vržeš proč. »Ven!« jim porečeš. Potem ti da dežja za tvoje seme, s katerim poseješ njivo, in kruha kot pridelek polja; ta bo redilen in tečen. Tisti dan se bo pasla tvoja živina na širokem pašniku. Voli in osli, ki obdelujejo zemljišče, bodo jedli osoljeno zmes, prevejano z velnico in rešetom. In na vsaki visoki gori in na vsakem vzvišenem griču bodo potoki, tokovi vodá ob dnevu velikega poboja, ko padejo stolpi. Tedaj bo lunina svetloba kakor sončna svetloba in sončna svetloba bo sedemkratna, kakor sedmih dni svetloba, tisti dan, ko Gospod obveže poškodbo svojega ljudstva in ozdravi vsekane mu rane. Glej, ime Gospodovo prihaja iz daljave! Njegov gnev plameni, njegovo razburjenje je silno, njegove ustnice so polne srda, njegov jezik je kakor požirajoč ogenj. Njegov dih je kakor preplavljajoč potok, ki sega do grla, da preseje narode na situ pogube in v zmoto vodečo uzdo dene ljudstvom na čeljusti. Tedaj boste peli pesmi kakor v noči, ko se posvečuje praznik! Iz srca se boste veselili, kakor tisti, ki gredo s piščaljo, da stopijo na goro Gospodovo, k Skali Izraelovi. Gospod dá slišati svoj veličastni glas in pokaže svojo roko, ki se spusti dol, s togoto gneva in s plamenom požirajočega ognja, z nevihto, s ploho in kameno točo. Kajti Gospodovega glasu se Asirec prestraši, ko ga s palico udari. Vsakokrat, ko prihrumi kaznilna šiba, ki z njo Gospod udarja nanj, naj zadoné bobnice in citre. Z vihtečo roko se vojskuje proti njim. Že davno je pripravljeno pogorišče, tudi za kralja je pripravljeno. Globoko in široko je zložena grmada z ognjem in množino drv. Dih Gospodov, kakor žveplen potok, jo zažge. Gorjé tem, ki so šli v Egipt po pomoč in se opirali na bojne konje! V bojne vozove so zaupali, ker jih je mnogo, in v konjenike, ker jih je zelo veliko. A na Izraelovega Svetega niso gledali, in za Gospoda niso nič vprašali. Toda tudi on je bil moder in je poslal nesrečo. Svojih groženj ni umaknil, ampak se je vzdignil nad hišo brezbožnih in zoper pomoč hudodelcev. Egipčani so ljudje, ne Bog, in njih konji so meso, ne duh. Ko stegne Gospod svojo roko, se spotakne pomočnik in pade varovanec; oba skupaj bosta pokončana. Da, tako mi je govoril Gospod: Kakor rjove nad svojim plenom lev ali levič, zoper katerega se skliče krdelo pastirjev, pa se ne ustraši njih kričanja in zaradi njihovega hrupa ne počene, tako stopi Gospod nad vojskami v boj zoper Sionsko goro in njeno višino. Kakor kriljajoči ptiči bo Gospod nad vojskami branil Jeruzalem, ga varoval in rešil, mu prizanesel, ga osvobodil. Povrnite se k njemu, od katerega ste globoko padli, Izraelovi sinovi! Da, tisti dan zavrže vsak svoje srebrne in zlate malike, ki so vam jih vaše roke naredile za greh. Asirec pade pod mečem, ki ni človekov, ugonobi ga meč, ki ni človeški. Če uteče meču, bodo njegovi mladeniči tlačani. Njegova skala od groze izgine in njegovi knezi zapusté zastavo. Tako govori Gospod, ki ima ogenj na Sionu in peč v Jeruzalemu. Glej, pravično bo kraljeval kralj, po pravici bodo vladali knezi; vsak bo kot zavetje pred vetrom, kakor zaklon pred nevihto, kot potoki vodá v suhi pokrajini, kot senca velike skale v deželi, zevajoči od žeje. Oči gledalcev ne bodo več zalepljene in ušesa poslušalcev bodo zvesto poslušala. Srce nepremišljencev se bo naučilo spoznanja in jezik jecljavcev bo spretno in razločno govoril. Neumneža ne bodo več imenovali duhovitega in zvijačneža ne bodo nazivali plemenitega. Kajti neumnež govori neumnost in njegovo srce misli na hudobijo. On počenja bogoskrunstvo in govori brezbožno zoper Gospoda. Poželenje lačnega pušča neutešeno in žejnemu odreka pijačo. Orožje zvijačnega je hudobno, on misli le na spletke, da pogubi z varljivimi govori siromake, četudi ubožec dokaže svojo pravico. Plemeniti misli le na plemenito in se poteguje le za plemenito. Brezskrbne žene, vstanite, čujte moj glas! Zaverovane hčere, poslušajte moj govor! Čez leto in dan boste trepetale, zaverovane, konec je s trgatvijo, obiranja sadja ne bo več. Tresite se, brezskrbne, trepetajte, varne! Slecite se, razgalite se in opašite si ledja. Trkajte se na prsi zaradi ljubkega polja, zaradi rodovitnih trt, zaradi njiv mojega ljudstva, kjer poganja trnje in grmovje, zaradi vseh hiš veselja, zaradi radostnega mesta. Kajti palača je zapuščena, mestni šum je utihnil. Grajski grič in stražni stolp bosta brlog za vedno, veselje za divje osle, pašnik za črede. Znova se razlije nad nas duh z višave; tedaj bo puščava postala sadovnjak in sadovnjak bo kakor gozd. Tedaj bo v puščavi stanovala pravica in v sadovnjaku bo prebivala pravičnost; delo pravičnosti bo mir in učinek pravice bo pokoj in varnost za vedno. V kraju miru bo prebivalo moje ljudstvo, v varnih stanovanjih in brezskrbnih počivališčih. A gozd se podre in mesto se pogrezne v globino. Blagor vam, ki morete sejati ob vseh vodah, in puščati, da prosto hodijo voli in osli. Gorjé ti, pokončevalec, ki sam še nisi bil pokončan, nezvestnež, ki sam še nisi trpel nezvestobe! Ko nehaš pokončevati, boš sam pokončan; ko nehaš ropati, boš sam izropan. Gospod, bodi nam milostljiv, vate zaupamo! Bodi naša rama vsako jutro, naša pomoč ob času stiske! Pred glasnim hrupom bežé ljudstva, če se vzdigneš, se razkropé narodi. Pobran bo plen, kakor pobirajo kobilice, kakor navalijo kobilice, tako planejo nanj. Vzvišen je Gospod; prebiva na višavi, napolnil bo Sion s pravico in pravičnostjo. On bo trden temelj tvoje usode, polnost rešenja, modrosti in spoznanja. Strah Gospodov je njegov zaklad. Glej, zunaj vpijejo njihovi sli, bridko jokajo poslanci miru. Ceste so zapuščene, potniki ne potujejo. Prelomil je zavezo, priče podcenjeval, zaničeval ljudi. Dežela žaluje, vene, Libanon je osramočen in se suši, saronska ravnina je postala ko pustinja. Basan in Karmel otresata svoje listje. Zdaj vstanem, pravi Gospod, zdaj se vzpnem, zdaj se vzdignem. Spočenjate slamo, rodite strnišče; vaša togotnost je ogenj, ki vas požre. Ljudstva bodo sežgana v apno, posekano trnje, ki se v ognju sežgè. Čujte, oddaljeni, kaj sem storil, spoznajte, bližnji, mojo moč! Trepetajo grešniki na Sionu, drget prevzema hudobneže. Kdo izmed nas more bivati pri požrešnem ognju, kdo izmed nas more bivati pri večni žerjavici? Kdor je pravičen in odkritosrčno govori, kdor zametuje dobiček iz izsiljevanja, kdor otresa svojo roko, da ne sprejme podkupnine, kdor si maši uho, da ne sliši o prelivanju krvi, kdor zatiska svoje oči, da ne vidi hudega: ta bo prebival na višavi, skalnati gradovi so njegovo pribežališče, kruh mu je pripravljen, voda mu ne usahne. Kralja v njegovi lepoti bodo videle tvoje oči, gledale bodo prostrano deželo. Tvoje srce bo preudarjalo strahoto: Kje je, ki je štel? Kje je, ki je tehtal denar? Kje je, ki je stolpe štel? Drznega ljudstva ne vidiš več, ljudstva nedoumljivega, nerazumljivega govora, z jecljavim, nerazumljivim jezikom. Poglej na Sion, mesto naših praznikov! Tvoje oči naj vidijo Jeruzalem, varno prebivališče, šotor, ki ne potuje, ki se mu klini nikdar ne izrujejo, ki se mu nikdar ne potrga nobena vrv. Tam je pri nas Gospod, Sijajni, na rekah in širokih vodotokih. Po njih ne vozi ladjevje z vesli, tja ne pluje ponosna ladja. Tvoje vrvi visé ohlapno, ne držé podstavka jadrnika, ne razpenjajo zastave. Kajti Gospod je naš sodnik, Gospod naš gospodar, Gospod naš kralj; on nas bo rešil. Tedaj se razdeli plen velikega ropa, še hromi ugrabijo plen. In noben prebivalec ne poreče: »Bolan sem.« Ljudstvo, ki tam stanuje, je oproščeno krivde. Približajte se, narodi, da boste slišali, ljudstva, prisluhnite! Naj posluša zemlja s svojimi prebivalci, svet in vse, kar na njem živi. Kajti Gospod se je razsrdil na vse narode, se razjezil na vse njih vojske; zaklel jih je v uničenje, jih določil za pokol. Njihovi pobiti so odvrženi, iz njih mrtvih trupel se dviga smrad, z gora curlja njihova kri. Izgine vsa nebeška vojska, nebo se zvije kakor knjiga. Vsa njegova vojska razpade, kakor odpade listje s trte in odpadejo zvenele smokve s smokvinega drevesa. Moj meč na nebu divja, glej, pride dol nad Edom in nad ljudstvo, izročeno v sodbo. Gospodov meč je poln krvi, prepojen z mastjo, s krvjo jagnjet in kozlov, z ledvično tolščo ovnov. Gospodova klavna daritev je v Bosri, veliko klanje v deželi Edom. Namesto bivolov se zgrudijo ljudstva, namesto bikov narod junakov. Njih dežela se upijani s krvjo in njena prst se prepoji z mastjo. Zakaj dan maščevanja ima Gospod, leto povračila za pravdo Siona. Njegovi potoki se spremené v smolo, njegov prah v žveplo, njih dežela bo goreča smola. Ponoči in podnevi ne ugasne, njen dim se vedno dviga. Od roda do roda ostane pusta, na veke ne bo nihče hodil po njej. Pelikan in jež se tam nastanita, sova in vran tam prebivata, Gospod čez njo potegne merilno vrvico pustote in grezilo praznote. Njenih plemičev ni več nobenega, da bi oklicali kraljestvo; izginejo vsi njeni knezi. V njenih palačah požene trnje, kopriva in osat v njenih gradovih. In bo brlog za šakale, ograja za mlade noje. Tam se srečavajo divje mačke in psi. Ondi naleti kozlom podoben demon na svojega tovariša. Le tam počiva lilit in si najde počivališče. Tam gnezdi kača skakalka in znese jajca, izvali mladiče in jih goji v svoji senci. Le tam se zbirajo jastrebi drug z drugim. Preiskujte v knjigi Gospoda in berite! Nobene izmed njih ne manjka. Ne ena ne pogreša druge. Kajti njegova usta so jih poklicala, njegov duh jih je zbral. On sam jim je vrgel žreb, njegova roka jim je deželo dodelila z merilno vrvico. Na veke jo bodo imele v lasti, od roda do roda bodo v njej prebivale. Naj vriska puščava in goljava. Raduje naj se pustinja, naj poganja kakor narcisa. Krasno naj cvete, se raduje in vriska. Veličastnost Libanona ji bo dana, krasota Karmela in Sarona. Gledali bodo veličastvo Gospodovo, krasoto našega Boga. Okrepite onemogle roke, utrdite klecava kolena! Recite njim, ki so obupanega srca: »Močni bodite. Nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! Maščevanje pride, božje povračilo. On sam pride in vas reši.« Tedaj spregledajo slepim oči in gluhim se odpró ušesa. Tedaj bo hromec skakal kakor jelen in jezik nemega bo vriskal. Zakaj v puščavi začnó izvirati vodé, v pustinji potoki. Suha pokrajina postane jezero in žejna dežela vrelci vodá. Kjer so prebivali šakali v svojem brlogu, bo poganjala trava s trstjem in bičjem. Ondi bo cesta in pot; »Sveta pot« se bo imenovala; nečisti po njej ne hodi, nevešči ne zablodijo na njej. Tam ne bo leva, huda zver ne pride nanjo, ne bo je tam najti, samo rešeni smejo tamkaj hoditi. Od Gospoda odkupljeni se povrnejo in pridejo vriskajoč na Sion. Večno veselje bo nad njihovo glavo, radost in veselje dosežejo, žalost in vzdihovanje pobegneta. V štirinajstem letu kralja Ezekija je prišel asirski kralj Senaherib nad vsa utrjena Judova mesta ter jih zavzel. Asirski kralj pa je poslal iz Lakisa h kralju Ezekiju v Jeruzalem Rabsaka z močno vojsko. Ta se je ustavil pri vodovodu gornjega ribnika na cesti k Valjavčevemu polju. Tedaj je šel k njemu načelnik palače Helkijev sin Eliakim, pisar Sobna in letopisec, Asafov sin Joah. Rabsak jim je rekel: »Povejte Ezekiju: Tako pravi veliki kralj, asirski kralj: Kakšno je to zaupanje, na katero se opiraš? Misliš, da je govorjenje ustnic že razsodnost in moč za boj. Na koga se torej zanašaš, da si se mi uprl? Glej, zanašaš se na ta nalomljeni trstovec, na Egipt, ki se vsakemu, kdor se nanj opre, zadere v roko in jo predere. Tak je faraon, egiptovski kralj, za vse, ki se nanj zanašajo. Če mi pa porečete: ‚V Gospoda, svojega Boga, zaupamo‘ – ali ni to tisti, čigar višine in oltarje je Ezekija odpravil ter Judu in Jeruzalemu ukazal: ‚Pred tem oltarjem molite?‘ Zdaj pa stavi z mojim gospodom, asirskim kraljem! Dam ti dva tisoč konj, če imaš jezdecev, da bi jih mogel posaditi nanje! Kako boš zavrnil le enega izmed najmanjših služabnikov mojega gospoda? A ti se zanašaš na Egipt zaradi voz in konjenikov! Naposled, sem mar brez volje Gospodove prišel nad ta kraj, da ga opustošim? Gospod mi je velel: ‚Pojdi zoper to deželo in jo opustoši!‘« Tedaj so Eliakim, Sobna in Joah rekli Rabsaku: »Govori, prosim, svojim hlapcem po aramejsko! Saj razumemo. Ne govori z nami po judovsko, ker sliši ljudstvo, ki je na obzidju!« A Rabsak je odgovoril: »Mar me je moj gospod poslal k tvojemu gospodu in k tebi, da govorim te besede, in ne k možem, ki sedijo na obzidju, da bodo z vami vred jedli svoje blato in pili svoj seč?« Potem je Rabsak stopil naprej in po judovsko zaklical z močnim glasom: »Slišite besede velikega kralja, asirskega kralja! Tako govori kralj: Naj vas Ezekija ne vara! Zakaj ne bo vas mogel rešiti. Naj vam Ezekija ne daje zaupanja v Gospoda, govoreč: ‚Gospod nas bo gotovo rešil; to mesto ne bo dano v roke asirskega kralja.‘ Ne poslušajte Ezekija! Zakaj tako govori asirski kralj: Sklenite z menoj mir in prestopite k meni! Potem naj jé vsak izmed vas od svoje trte in svoje smokve in pije vodo svoje kapnice, dokler ne pridem, da vas vzamem v deželo, ki je enaka vaši deželi, v deželo žita in vina, v deželo kruha in vinogradov. Da vas le ne zapelje Ezekija, govoreč: ‚Gospod nas bo rešil!‘ So mar rešili bogovi narodov vsak svojo deželo iz rok asirskega kralja? Kje so bogovi Emata in Arfada? Kje so bogovi Sefarvaima? So mar rešili Samarijo iz mojih rok? Kateri so med vsemi bogovi teh dežel, ki bi bili rešili svojo deželo iz mojih rok, da bi Gospod rešil Jeruzalem iz mojih rok?« Molčali so in mu niso nič odgovorili. Zakaj kraljev ukaz se je glasil: »Ne odgovarjajte mu!« Nato so prišli: načelnik palače Helkijev sin Eliakim, pisar Sobna in letopisec, Asafov sin Joah, k Ezekiju s pretrganimi oblačili ter mu sporočili Rabsakove besede. Ko je kralj Ezekija to slišal, je pretrgal svoja oblačila, se ogrnil z raševino in šel v hišo Gospodovo. Načelnika palače Eliakima, pisarja Sobna in starešine duhovnikov pa je poslal ogrnjene z raševino k Amosovemu sinu, preroku Izaiju. Rekli so mu: »Tako govori Ezekija: ‚Dan stiske, kaznovanja in zasramovanja je ta dan. Zakaj otroci so na tem, da bi se rodili, pa ne morejo na svet. Morda bo Gospod, tvoj Bog, poslušal besede Rabsaka, ki ga je njegov gospod, asirski kralj, poslal zasramovat živega Boga, in ga kaznoval zaradi besed, ki jih je Gospod, tvoj Bog, slišal. Prosi torej za ostanek, ki se še najde!‘« Ko so tedaj prišli služabniki kralja Ezekija k Izaiju, jim je Izaija rekel: »Tako povejte svojemu gospodu: Tako govori Gospod: ‚Ne boj se besed, ki si jih slišal in so me z njimi sramotili hlapci asirskega kralja! Glej, vdahnil mu bom duha, da se bo, ko bo slišal novico, vrnil v svojo deželo. V njegovi deželi pa ga bom porazil z mečem.‘« Ko se je Rabsak vračal, je našel asirskega kralja v boju zoper Lobno. Slišal je namreč, da je odrinil iz Lakisa. Ko pa je ta slišal o etiopskem kralju Taraku sporočilo: »Napotil se je v boj zoper tebe,« je zopet poslal k Ezekiju sle z naročilom: »Tako povejte Judovemu kralju Ezekiju: ‚Naj te ne vara tvoj Bog, ki vanj zaupaš in praviš: Jeruzalem ne bo dan v roke asirskemu kralju. Glej, sam si slišal, kaj so storili asirski kralji vsem deželam, kako so jih z zakletvijo pokončali. In ti bi se rešil? So jih mar rešili bogovi narodov, ki so jih uničili moji očetje, Gozana, Harana, Resefa in sinove Edena, ki so bili v Telasaru? Kje je kralj Emata, kralj Arfada, kralj mesta Sefarvaima, Ane in Ave?‘« Ezekija je sprejel pisanje iz rok poslancev. Ko ga je Ezekija prebral, je šel v hišo Gospodovo in ga razgrnil pred Gospodom. Potem je Ezekija pred Gospodom molil: »Gospod nad vojskami, Izraelov Bog, ki prestoluješ na kerubih! Ti edini si Bog vsem kraljestvom na zemlji. Ti si ustvaril nebo in zemljo. Nagni, Gospod, svoje uho in poslušaj! Odpri, Gospod, svoje oči in glej! Sliši vse besede, ki jih je Senaherib poslal, da bi zasramoval živega Boga! Res so, Gospod, asirski kralji pokončali narode in njih dežele ter pometali njih bogove v ogenj. Saj to niso bili bogovi, ampak delo človeških rok, les in kamen. Zato so jih mogli pokončati. Zdaj torej, Gospod, naš Bog, reši nas iz njegovih rok, da bodo vsa kraljestva na zemlji spoznala, da si edino ti Gospod!« Tedaj je poslal Amosov sin Izaija Ezekiju tole sporočilo: Tako govori Gospod, Izraelov Bog, tebi, ki si molil k meni zaradi asirskega kralja Senaheriba: To je beseda, ki jo je Gospod o njem govoril: Zaničuje te, zasmehuje te devica, hči sionska; maje z glavo za teboj, hči jeruzalemska. Koga si zasramoval, koga zasmehoval, zoper koga si povzdignil svoj glas in ošabno dvignil svoje oči? Zoper Svetega Izraelovega! Po svojih služabnikih si zasramoval Gospoda, govoreč: »Z množico svojih voz sem prišel na vrh gora, na libanonske višave; posekal njega visoke cedre, njegove izbrane ciprese; dosegel njegovo skrajno višino, bohotnost njegovega gozda. Izkopal sem vodnjake in pil vodo, s stopalom svojih nog sem posušil vse reke egiptovske.« Ali nisi tegale slišal? Od zdavnaj sem to pripravljal, od dni starodavnih sem to nameraval. Zdaj sem izpolnil: v razvaline so bila razdejana utrjena mesta. Njih prebivalci so onemogli, prestrašeni in osramočeni; so kakor trava na polju in kakor mlada zelenina, kakor trava na strehah, kakor žito, ki usahne, še preden gre v klasje. Vem za tvoj počitek, za tvoj odhod in tvoj prihod, tudi za tvoje divjanje zoper mene. Ker divjaš zoper mene in mi je tvoja prevzetnost prišla do ušes, bom del v tvoj nos svoj obroček in med tvoje ustnice svoje brzde in te povedel nazaj po poti, po kateri si prišel. To pa ti bodi v znamenje: To leto se bo jedlo, kar podraste; drugo leto, kar zraste na ledini; v tretjem letu pa sejte in žanjite, zasadite vinograde in jejte njih sad! Kar se bo rešilo od Judove hiše, kar bo ostalo, bo zopet pognalo korenine navzdol in sad rodilo navzgor. Kajti iz Jeruzalema bo izšel ostanek in krdelo rešenih s Sionske gore. Gorečnost Gospoda nad vojskami bo to storila. Zategadelj Gospod tako govori o asirskem kralju: Ne bo prišel v to mesto, ne bo ustrelil tja puščice, ne ga naskočil s ščitom, ne nasul nasipa zoper njega. Po poti, po kateri je prišel, se bo vrnil, v to mesto ne bo prišel, govori Gospod. To mesto bom branil, da ga rešim, zaradi sebe in zaradi Davida, svojega hlapca. Tedaj je šel angel Gospodov in jih pobil v asirskem taboru sto petinosemdeset tisoč. Zjutraj ob vstajanju, glej, so bili vsi ti mrtva trupla. Asirski kralj Senaherib je torej odrinil, odšel in se vrnil ter ostal v Ninivah. Ko pa je nekoč molil v templju svojega boga Nesroha, sta ga njegova sinova Adramelek in Sarasar z mečem umorila ter pobegnila v araratsko deželo. Namesto njega je postal kralj njegov sin Asarhadon. Tisti čas je Ezekija zbolel na smrt. Prišel pa je k njemu Amosov sin, prerok Izaija, in mu rekel: »Tako govori Gospod: Poskrbi za svojo hišo! Umrl boš in ne živel.« Ezekija pa je obrnil svoj obraz v steno in molil h Gospodu: »O Gospod, spomni se, prosim, da sem hodil pred teboj v zvestobi in s popolnim srcem, in delal, kar ti je všeč!« In Ezekija je glasno zajokal. Tedaj je prišla beseda Gospodova Izaiju: »Pojdi in povej Ezekiju: Tako govori Gospod, Bog tvojega očeta Davida: Slišal sem tvojo molitev, videl tvoje solze. Glej, dodal bom tvojim dnem petnajst let. Tudi bom iz rok asirskega kralja rešil tebe in to mesto in bom varoval to mesto.« Nato je velel Izaija, naj vzamejo smokvino pogačo in jo namažejo na uljé, da ozdravi. Ezekija je vprašal: »Kaj je znamenje, da pojdem v hišo Gospodovo?« Izaija je odgovoril: »To ti bodi znamenje od Gospoda, da bo Gospod to storil, kar je govoril. Glej, storil bom, da pojde senca po stopnicah, po katerih je zaradi sonca na Ahazovih stopnicah šla navzdol, za deset stopnic nazaj.« In sonce je šlo deset stopnic nazaj po stopnicah, po katerih je bilo šlo navzdol. Pesem Judovega kralja Ezekija, ko je bil bolan in je zopet ozdravel: »Rekel sem: Sredi svojega življenja naj grem k vratom podzemlja, oropan ostanka svojih let! Rekel sem: Ne bom gledal Gospoda v deželi živih, ne bom več videl človeka pri prebivalcih na svetu. Moj dom se podre, odnesó ga od mene ko šotor pastirski. Kakor tkalec si navil moje življenje, me ločil od osnutka. Preden mine dan, me končaš. Vpil sem do jutra. Kakor lev je zdrobil vse moje kosti. Še preden mine dan, me končaš. Kot lastovka, kot žerjav sem stokal, grulil kakor golob. Medlo gledajo moje oči navzgor: Vsemogočni, v stiski sem, potegni se zame! Kaj naj govorim? Kaj naj rečem? On je tudi izvršil. Beži ves moj spanec, v spominu na grenkobo moje duše. V tebe zaupam, Vsemogočni, v tem je življenje mojega duha. Ti me zopet okrepiš in poživiš. Glej, v blagor mi je bila grenka bolečina. Ti si obvaroval moje življenje jame uničenja. Zakaj vrgel si vse moje grehe za svoj hrbet. Ne slavi te kraljestvo mrtvih, smrt te ne hvali. Kateri gredo v jamo, ne upajo v tvojo zvestobo. Le kdor živi, kdor živi, te proslavlja, kakor jaz današnji dan. Oče oznanja sinovom tvojo zvestobo. Gospod me je hotel rešiti. Zato udarjajmo na strune vse dni svojega življenja v hiši Gospodovi!« Tisti čas je poslal babilonski kralj Merodahbaladan, sin Baladanov, Ezekiju pismo in darove. Slišal je namreč, da je bil bolan in da je ozdravel. Ezekija se je razveselil in poslancem pokazal svojo hišo zakladov, srebro in zlato, dišave in dragoceno olje, vso svojo orožarno in vse, kar se je našlo v njegovih zakladnicah. V njegovi palači in v vsem njegovem gospostvu ni bilo reči, katere jim Ezekija ne bi pokazal. Tedaj je prišel prerok Izaija h kralju Ezekiju in ga vprašal: »Kaj so povedali ti možje in od kod so prišli k tebi?« Ezekija je odgovoril: »Iz daljne dežele so prišli k meni, iz Babilona.« Oni je dalje vprašal: »Kaj so videli v tvoji palači?« Ezekija je odgovoril: »Videli so vse, kar je v moji palači. Ni reči v mojih zakladnicah, katere jim ne bi pokazal.« Izaija je rekel Ezekiju: »Čuj besedo Gospoda nad vojskami: ‚Glej, dnevi bodo prišli, ko se odnese vse, kar je v tvoji palači in kar so tvoji očetje do tega dne nabrali, v Babilon; nič ne bo ostalo,‘ govori Gospod. ‚In izmed tvojih sinov, ki pridejo iz tebe, ki jih dobiš, jih bodo nekaj vzeli, da bodo dvorniki v palači babilonskega kralja.‘« Ezekija je odgovoril Izaiju: »Dobra je beseda Gospodova, ki si jo govoril.« Mislil je namreč: »Da bo le mir in varnost v mojih dneh!« »Tolažite, tolažite moje ljudstvo,« govori vaš Bog. »Govorite Jeruzalemu na srce in mu kličite, da je dokončana njegova tlaka, da je poravnana njegova krivda, ker je prejel iz roke Gospodove dvojno kazen za vse svoje grehe.« Glas vpijočega: »V puščavi pripravite pot Gospodu, poravnajte v pustinji stezo našemu Bogu! Vsaka dolina naj se dvigne, vsak hrib in grič naj se pogrezne; kar je gričasto, bodi ravno in hribovje bodi dolina! In razodene se veličastvo Gospodovo in vse meso ga bo hkrati gledalo. Zakaj usta Gospodova so govorila.« Čuj, glas zadoni: »Oznanjaj!« Jaz vprašam: »Kaj naj oznanjam?« »Vse meso je trava, vsa njegova milina kot cvetlica na polju. Trava se posuši, cvetlica ovene, ker dih Gospodov piha nanjo. Da, trava je ljudstvo. Trava se posuši, cvetlica ovene, a beseda našega Boga obstane na veke.« Pojdi na visoko goro, sionski sel, kot glasnik veselja! Povzdigni močno svoj glas, Jeruzalem, kot glasnik veselja! Povzdigni ga, ne boj se! Povej Judovim mestom: »Glejte, vaš Bog! Glejte, vsemogočni Gospod prihaja kot močni, s svojo roko gospoduje! Glejte, njegovo plačilo je z njim in njegovo povračilo pred njim! Kakor pastir pase svojo čredo, s svojo roko zbira jagnjeta, jih nosi v svojem naročju, doječe pa rahlo vodi.« Kdo je s svojim prgiščem izmeril morja in mero neba s pedjo določil? Kdo je premeril z merico zemeljski prah, s tehtnico gore pretehtal in griče s skodelico na tehtnici? Kdo je določil duha Gospodovega in bil njegov svetovalec, da bi ga poučil? S kom se je posvetoval, da bi mu dal razsodnost, da bi ga naučil poti pravice in učil spoznanja ter mu pokazal stezo uvidevnosti? Glej, narodi so kot kaplja na vedru, kakor prašek na torilcih te cenijo! Glej, otoke dviga kakor zrno peska! Libanon nima dovolj drv za daritveni ogenj in njegovih živali ni dovolj za žgalno daritev. Vsi narodi so kot nič pred njim, kakor nič in prazen nič mu veljajo. S kom torej hočete Boga primerjati, kaj postaviti kot podobo poleg njega? Podobo malika je ulil umetnik, jo zlatar prevlekel z zlatom in ji dodal srebrne verige. Kdor je preubog za tako darilo, izbere les, ki ne trohni; si poišče spretnega umetnika, da napravi podobo, ki se ne maje. Mar ne veste, mar ne slišite? Mar vam ni oznanjeno od začetka? Ali ne razumete, kdo je utemeljil zemljo? On je, ki prestoluje nad krogom zemlje, katere prebivalci so kot kobilice; ki razprostira nebo kakor tančico in ga razpenja kot šotor za stanovanje. On je, ki v nič daje kneze, ki uničuje vladarje zemlje. Komaj so zasajeni, komaj zasejani, komaj se njih deblo ukorenini v zemlji, že On pihne vanje, da se posušé in jih vihar odnese kot pleve. »Komu me torej hočete primerjati, da bi mu bil enak?« govori Sveti. Povzdignite kvišku svoje oči in glejte: kdo je te ustvaril? On, ki razvršča njih številno vojsko, ki jih kliče vse po imenu. Zaradi polnosti njegove moči in njegove sile nobena ne zastane. Zakaj torej praviš, Jakob, in govoriš, Izrael: »Moja usoda je skrita Gospodu, mojemu Bogu uhaja moja pravica.« Ali ne veš, mar nisi slišal? Gospod je večni Bog, stvarnik koncev zemlje. On se ne utrudi in ne opeša, nedoumljiva je njegova razsodnost. Trudnemu daje moči, onemoglega obilo krepča. Pač se utrujajo in pešajo mladeniči, mladi možje se spotikajo in padajo, kateri pa zaupajo v Gospoda, dobivajo novo moč, dobivajo peruti kakor orli; tečejo in ne opešajo, hodijo in se ne utrudijo. Molče me poslušajte, otoki, ljudstva, črpajte novo moč! Naj se približajo in govoré, skupaj stopimo k pravdi! Kdo je obudil od vzhoda tega, ki ga zmaga srečuje pri njegovem koraku? Kdo mu je narode podvrgel in kralje zrušil? Njegov meč jih je zdrobil v prah, njegov lok jih je razpršil kot pleve. Podi jih, gre nepoškodovan naprej, po stezi s svojimi nogami ne stopa. Kdo je to storil in opravil? On, ki je poklical rodove od začetka. Jaz, Gospod, ki sem prvi in sem pri poslednjih še isti! Otoki so te videli in se zbali, konci zemlje so se stresli, približali so se in prišli. Drug drugemu je pomagal, drug drugemu je govoril: »Bodi srčen!« Umetnik je osrčeval zlatarja, gladilec s kladivom njega, ki kuje na nakovalo. Ta pravi o spajanju: »Dobro je,« in z žeblji pritrjuje podobo, da se ne prevrne. Ti, Izrael, moj hlapec, Jakob, ki sem te izvolil, potomec Abrahama, mojega prijatelja, ki sem te vzel od koncev zemlje, te poklical iz nje skrajnih kotov in ti rekel: »Moj hlapec si ti, izvolil sem te in te nisem zavrgel.« Ne boj se, ker sem s teboj! Ne oziraj se plaho, ker sem tvoj Bog! Krepim te in ti pomagam, podpiram te z desnico svoje pravičnosti. Glej, sramovali se bodo in zardevali vsi, ki so razkačeni nad teboj; uničeni bodo in propadejo, ki se bojujejo zoper tebe. Če jih iščeš, jih ne najdeš, ki se prepirajo s teboj. Bodo kakor nič in povsem nič, ki se vojskujejo zoper tebe. Zakaj jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki trdno drži tvojo desnico, ki ti pravi: »Ne boj se, jaz ti pomagam!« Ne boj se, Jakob, črviček, krdelce Izraelovo! Jaz ti pomagam, govori Gospod. Tvoj odkupitelj je Sveti Izraelov. Glej, naredim te za mlatilne sani, za nove sani z mnogimi zobmi. Gore boš mlatil, zdrobil, hribe boš v pleve spremenil. Vejal jih boš, odnese jih veter, razprši jih vihar. Ti pa se boš radoval nad Gospodom, se hvalil z Izraelovim Svetim. Bedni, ubogi iščejo vode, pa je ni. Njih jezik gine od žeje. Jaz, Gospod, jih uslišim, jaz, Izraelov Bog, jih ne zapustim. Na golih gričih odprem reke in studence sredi dolin; puščavo spremenim v jezero vodá in suho zemljo v vrelce vode. V puščavo zasadim cedro, nérod, mirto in oljko, v pustinjo postavim cipreso, brest in jelko hkrati, da bodo videli in uvideli, opazili in razumeli obenem, da je roka Gospodova to storila in Sveti Izraelov to naredil. Pridite s svojo pravdo, govori Gospod. Predložite svoje dokaze, pravi Jakobov kralj. Predložé naj in nam naznanijo, kaj se bo zgodilo! Preteklost, kako je bilo? Povejte, da to premislimo, in spoznamo, kar bo sledilo! Dajte nam slišati, kaj bo v prihodnje! Naznanite, kaj pride v prihodnje, da spoznamo, da ste bogovi! Da, storite kaj dobrega ali slabega, da bomo to skupaj začudeni videli! Glejte, vi ste nič in vaše delo je nično! Gnusoba je, kdor vas izvoli. Obudil sem ga od severa in je prišel, od sončnega vzhoda njega, ki bo klical moje ime. Pomendra kneze kakor ilovico, kakor lončar, ki glino tepta. Kdo je to naznanil od začetka, da bi vedeli, in vnaprej, da bi rekli: »Res je«? A nihče ni naznanil, nihče sporočil, nihče ni slišal vaših besed. Kot prvi sem jaz Sionu naznanil: »Glejte, tu so!« Jeruzalemu sem dal glasnika veselja. Če pogledam okrog, pa ni nikogar, med temi ni svetovalca, da bi jih vprašal in bi mi dali odgovor. Glej, vsi ti so nič! Njih delo je nično, veter in praznota so njih ulite podobe. Glej, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, nad katerim imam veselje. Del sem nanj svojega duha, da bo oznanil narodom pravo. Ne bo vpil, ne bo hrupa delal, ne bo dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne zlomi in tlečega stenja ne pogasi: po resnici bo pravo oznanjal. Ne bo opešal, ne podlegel, dokler ne utrdi na zemlji prava, zakaj otoki čakajo njegove postave. Tako pravi Bog, Gospod, ki je ustvaril nebo in ga razpel, ki je razprostrl zemljo z njenim rastlinstvom, dal dihanje ljudstvu na njej in duha hodečim po njej: Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti, prijel sem te za roko in te čuval, dal sem te v zavezo ljudstvu in v luč narodom, da odpreš slepe oči, da pripelješ jetnike iz zapora, iz ječe one, ki sedijo v temi. Jaz sem Gospod, to mi je ime, svoje časti ne dam drugemu, ne svoje slave malikom. Prej napovedano, glejte, se je spolnilo! In novo oznanjam, preden vzklije, vam dajem slišati. Pojte Gospodu novo pesem, njegovo slavo do konca zemlje! Naj ga slavi morje s svojo polnostjo, otoki in njih prebivalci! Glasno naj vzklikajo puščava in njena mesta, vasi, v katerih Kedar prebiva! Naj vriskajo skalarji, glasno zakličejo z vrha gorá! Naj dajejo čast Gospodu in oznanjajo njegovo slavo na otokih! Gospod nastopi kakor junak, kot bojevnik zbudi gorečnost. Bojni klic zažene in glasen krik, zoper svoje sovražnike se izkaže kot junak. Molčal sem dolgo časa, bil sem tih in se premagoval. Zdaj stokam kakor porodnica, duši me in težko diham. Opustošim gore in hribe in posušim vse njih zelišče, reke spremenim v otoke in jezera v suho zemljo. Popeljem slepce po potu, ki ga ne poznajo, jim dam hoditi po stezah, ki so jim neznane. Temo pred njimi spremenim v svetlobo in grapavo pot v ravnino. To so reči, ki jih storim in ne opustim. Popolnoma osramočeni se umaknejo nazaj, ki zaupajo v podobe malikov, ki pravijo ulitim podobam: »Vi ste naši bogovi.« Glušci, poslušajte! Slepci, spreglejte, da boste videli! Kdo je slep, če ne moj služabnik, in tako gluh ko moj poslanec, ki ga pošiljam? Kdo je tako slep kot zaupnik, in tako gluh kot služabnik Gospodov? Videl si mnogo, a se ne meniš za to, imaš ušesa odprta, a ne slišiš. Gospod je zaradi svoje zvestobe hotel postavo narediti veliko in sijajno. Vendar je to ljudstvo oropano in oplenjeno. Vsi skupaj so ujeti v zaporih, skriti po ječah. Postali so rop, brez rešitelja, plen, ne da bi kdo rekel: »Daj nazaj!« Kdo izmed vas bo temu prisluhnil, pazil na to in v prihodnje to poslušal? Kdo je izročil Jakoba v plenjenje in Izraela roparjem? Ali ne Gospod, zoper katerega smo grešili, ki po njegovih potih nismo hoteli hoditi in katerega postave nismo poslušali? – Tedaj je nadenj razlil srd svoje jeze in silovitost vojske. Ta ga je ovila s plameni, pa ni spoznal; požgala ga je, pa si ni vzel k srcu. Zdaj pa tako govori Gospod, ki te je ustvaril, Jakob, ki te je upodobil, Izrael: Nikar se ne boj, saj te odkupim, te kličem po imenu: Moj si! Če pojdeš skozi vode, sem pri tebi, in čez reke, te ne poplavijo; če pojdeš skozi ogenj, ne zgoriš in plamen te ne ožge. Zakaj jaz, Gospod, sem tvoj Bog, Sveti Izraelov, tvoj rešitelj. Kot odkupnino zate dam Egipt, Etiopijo in Sabo namesto tebe. Ker si drag v mojih očeh, čislan in te ljubim, dam zate ljudi, in ljudstva za tvoje življenje. Nikar se ne boj, saj sem pri tebi! Od vzhoda pripeljem tvoje otroke, od zahoda te zberem. Severu porečem: »Daj!« in jugu: »Ne zadržuj jih! Pripelji moje sinove iz daljine in moje hčere od konca zemlje, vsakega, ki se imenuje po mojem imenu, in ki sem ga v svojo čast ustvaril, upodobil in naredil!« Naj se privede ljudstvo, ki je slepo, pa vendar ima oči, in ti, ki so gluhi, pa vendar imajo ušesa. Vsi narodi naj se hkrati zberó in naj se snidejo ljudstva! Kdo med njimi more to naznaniti, poprej napovedano nam dati slišati? Naj postavijo svoje priče, da dokažejo svoje pravo, in ti naj slišijo, da rekó: »Res je!« Vi ste moje priče, govori Gospod, in moji služabniki, ki sem jih izvolil, da spoznate in mi verjamete in uvidite, da sem jaz. Pred menoj ni noben bog nastal in za menoj ne bo nobeden. Jaz, jaz sem Gospod, razen mene ni rešitelja. Jaz sem rešitev napovedal, prinesel in oznanil. Ni bilo med vami tujega boga. Vi ste moje priče, govori Gospod, in jaz sem Bog. Tudi odslej sem isti. Ni ga, ki bi rešil iz moje roke. To delam, kdo mi more zabraniti? Tako govori Gospod, vaš odkupitelj, Sveti Izraelov: Zaradi vas pošljem v Babilon in jih vse kot begunce poženem dol; in Kaldejce na njih ponosnih ladjah. Jaz sem Gospod, vaš Sveti, stvarnik Izraelov, vaš kralj. Tako govori Gospod, ki utira pot skozi morje in stezo skozi deroče vode, ki vodi v boj vozé in konje, vojsko in vodje hkrati. Zdaj ležé, ne vstanejo več, ugasnejo, stlijo kakor stenj. Ne spominjajte se poprejšnjega, ne pazite na preteklo! Glejte, novo stvar storim, zdaj že klije. Ali je ne poznate? Da, v puščavi napravim pot, v pustinji reke. Slavile me bodo poljske zveri, šakali in noji, da sem dal vodo v puščavi, reke v pustinji, da napojim svoje ljudstvo, svoje izvoljeno; to ljudstvo, ki sem si ga napravil, naj oznanjuje mojo slavo. Vendar me, Jakob, nisi klical, nisi se trudil zame, Izrael! Nisi mi prinašal jagnjet kot svoje žgalne daritve, ne me častil s svojimi klavnimi daritvami. Nisem te nadlegoval z jedilnimi darovi, ne te mučil s kadilom. Nisi mi kupoval z denarjem dišečega trsta, ne me krepčal s tolščo klavnih daritev. Le nadlegoval si me s svojimi grehi, me mučil s svojimi krivicami. Jaz sem, jaz, ki izbrisujem tvoje prestopke zaradi sebe in se tvojih grehov ne spominjam. Spomni me! Pravdajva se skupaj! Pripoveduj, da izkažeš svoje pravo! Že tvoj prvi oče je grešil in tvoji sredniki so se mi izneverili. Tvoji knezi so oskrunili svetišče. Tedaj sem izročil Jakoba zakletju in Izraela zasmehu. Zdaj pa poslušaj, Jakob, moj služabnik, Izrael, ki sem ga izvolil! Tako govori Gospod, ki te je ustvaril, te upodobil od materinega telesa in ti pomaga: Ne boj se, moj služabnik Jakob, Ješurun, ki sem ga izvolil! Kajti vodo razlijem na žejno krajino in žuboreče potočke na suho zemljo. Razlijem svojega duha na tvoje potomce in svoj blagoslov na tvoje poganjke. Naj rastejo kakor trava ob potoku, kakor vrbe ob tokih vodá. Ta poreče: »Gospodov sem,« drugi se imenuje z Jakobovim imenom. Oni si napiše na roko »Gospodu v lasti,« in si daje častni priimek »Izrael«. Tako govori Gospod, Izraelov kralj, in njegov odkupitelj, Gospod nad vojskami: Jaz sem prvi in jaz sem poslednji, razen mene ni Boga. Kdo mi je enak? Naj nastopi in govori, naj naznani in mi razloži, kaj je bilo, odkar sem ustanovil starodavno ljudstvo? In prihodnje, kar bo še prišlo, naj nam naznanijo! Nikar se ne plašite in se ne bojte: Ali ti nisem že davno povedal in naznanil? In vi ste mi priče: ali je Bog razen mene? Ne, ni nobene skale, ne poznam nobene! Izdelovalci malikov so vsi nični in njih ljubčki nič ne koristijo. Njih priče nič ne vidijo in nič ne zvedó, da bodo osramočene. Kdor upodobi boga, ulije le podobo, ki ni za rabo. Glejte, vsi njegovi častilci bodo osramočeni, saj so podobarji samo ljudje. Zberó naj se vsi in naj stojé: preplašeni bodo skupaj osramočeni. Kovač ga z železnim orodjem dela, na žerjavici in s kladivi ga obdeluje, ga oblikuje s svojo močno roko; tudi se izlačni, da mu peša moč, če ne pije vode, obnemore. Lesorezec potegne vrvico, ga očrta s črtalnikom, ga obdela z rezbarskimi noži, ga obriše s šestilom; naredi iz tega podobo moža, krasno človeško postavo, da v hiši dobi svoj prostor. Kdo drug si poseka cedre ali vzame gráden ali hrast, ki si ga je vzgojil med gozdnim drevjem, ali smreko, ki jo je vsadil in ji je dež dal rast, ki rabi človeku za kurjavo; vzame od nje in se pogreje, še zakuri z njo, da speče kruh; vendar si naredi tudi boga iz nje ter ga moli, naredi si iz nje podobo malika in se pred njim priklanja. Njeno polovico torej požge v ognju, na njeni žerjavici speče meso, pojé pečenko in se nasiti; tudi se pogreje in reče: »Oh, ogrel sem se, čutim ogenj.« Iz njenega ostanka pa naredi boga, podobo svojega malika, pred katerim pada na tla in se mu priklanja, moli k njemu in pravi: »Reši me, ker si moj bog!« Ne spoznajo in ne razumejo, ker so zalepljene njih oči, da ne vidijo, njih srca, da ne razumejo. In nihče ne pomisli v srcu, in nima spoznanja, ne razsodbe, da bi si rekel: »Njeno polovico sem požgal v ognju, sem spekel kruh na njeni žerjavici, sem spekel meso in ga pojedel: iz njenega ostanka naj naredim podobo gnusobe, pred lesenim štorom naj se priklanjam?« Kdor ima veselje s pepelom, tega je zapeljalo prevarano srce; ta ne reši svojega življenja in si ne reče: »Ni li prevara v moji desnici?« Spominjaj se tega, Jakob in Izrael! Saj si moj služabnik. Upodobil sem te, moj služabnik si. Izrael, ne bom te pozabil! Pometem tvoje prestopke kakor oblak in tvoje grehe kakor meglice. Vrni se k meni, ker te odkupim! Radujte se, nebesa! Zakaj Gospod je to opravil. Vriskajte, globočine zemlje! Zaukajte, gore, gozd in vse njegovo drevje! Ker Gospod bo Jakoba odkupil, se na Izraelu poveličal. Tako govori Gospod, tvoj odkupitelj, tvoj upodobitelj od materinega telesa: Jaz sem Gospod, stvarnik vsega, ki sem sam razpel nebo, razprostrl zemljo – kdo mi je pomagal? Jaz uničujem znamenja sleparjev, vedeževalce za neumneže skazujem, modrece zavračam in njih znanje kažem za nespamet, ki uresničujem besedo svojih služabnikov in načrt svojih glasnikov spolnjujem, ki o Jeruzalemu pravim: »Naj bo naseljen!« in o Judovih mestih: »Naj se pozidajo!« Njegove podrtine vzpostavim! Jaz velim globočini: »Usahni,« in tvoje vode posušim. Jaz rečem o Ciru: »Moj pastir,« vso mojo voljo bo izpolnil in o Jeruzalemu bo rekel: »Naj se pozida!« in o templju: »Naj se ustanovi!« Tako govori Gospod svojemu maziljencu Ciru, ki ga je prijel za desnico, da narode pred njim porazi, da odpaše ledja kraljem, da duri pred njim odpre in nobena vrata ne ostanejo zaprta: »Jaz pojdem pred teboj in višine poravnam, bronasta vrata razbijem in polomim železne zapahe. Dam ti zaklade teme in skrito bogastvo, da spoznaš, da sem jaz, Gospod, ki sem te po imenu poklical, Izraelov Bog. Zaradi svojega služabnika Jakoba in svojega izvoljenca Izraela sem te poklical po tvojem imenu, ti dal častni priimek, ne da bi me poznal. Jaz sem Gospod, in ni drugega, razen mene ni Boga. Opasal sem te, ne da bi me poznal, da spoznajo od sončnega vzhoda in od njegovega zahoda, da ni nobenega razen mene.« Jaz sem Gospod in drug nobeden, ki delam luč in temo ustvarjam, in napravljam mir in nesrečo ustvarjam. Jaz, Gospod, ki vse to delam. Rosite, nebesa, od zgoraj, in oblaki, dežite pravičnost! Zemlja naj se odpre, da se razcvete rešitev in požene hkrati pravičnost! Jaz, Gospod, sem to ustvaril. Gorje mu, kdor se s svojim upodobiteljem prepira, črepinja med prstenimi črepinjami! Mar pravi glina svojemu lončarju: »Kaj delaš?« in njegov izdelek: »Nimaš rok.« Gorje mu, kdor očetu reče: »Kaj še potrebuješ otrok?« in ženi: »Ali boš še mati?« Tako govori Gospod, Sveti Izraelov in njegov upodobitelj: Za prihodnje reči me vprašujete? Za moje otroke in za delo mojih rok mi naročate? Jaz sem naredil zemljo in ljudi na njej ustvaril. Moje roke so nebesa razpele in zapovedujejo vsej njihovi vojski. Jaz sem ga obudil, kakor je bilo prav, in poravnam vsa njegova pota. On pozida moje mesto in moje pregnance odpusti, ne za kupno ceno ne za dar, govori Gospod nad vojskami. Tako govori Gospod: Bogastvo Egipta in dobiček Etiopije, in sabejski možje visoke postave pridejo k tebi in bodo tvoji, pojdejo za teboj, v okovih ti bodo služili, pred teboj se klanjali, k tebi molili: »Le v tebi je Bog, sicer ni nobenega, da, nobenega Boga.« Zares, ti si skriti Bog, Izraelov Bog, Odkupitelj! Osramočeni se bodo vsi ti sramovali, s sramoto odidejo skupaj izdelovalci malikov. Izrael pa bo rešen po Gospodu z večnim rešenjem. Ne boste osramočeni in zasramovani na vse veke ne. Kajti tako govori Gospod, stvarnik nebes, ki je Bog, upodobitelj in stvarnik zemlje, ki jo je uredil, ni je ustvaril puste, za bivanje jo je pripravil: Jaz sem Gospod in drugega ni. Nisem na skrivnem govoril, v kakšnem skritem kotu zemlje. Nisem rekel Jakobovim potomcem: »Zaman me iščete!« Jaz, Gospod, govorim, kar je resnično. Zberite se, pridite, pristopite vsi, ki ste ostali izmed narodov! Nerazsodni so, ki nosijo lesene malike in molijo k bogu, ki ne more pomagati. Napovejte in predložite, tudi posvetujte se skupaj: Kdo je to oddávnaj oznanjal, poprej že napovedal? Mar nisem bil jaz, Jahve? Razen mene ni drugega Boga. Pravičnega Boga in rešitelja ni razen mene. Obrnite se k meni in dajte se rešiti, vsi konci zemlje! Zakaj jaz sem Bog in nobeden drug. Pri sebi sem prisegel, iz mojih ust prihaja resnica, neprelomljiva beseda. Meni se bo uklanjalo vsako koleno, prisegel vsak jezik. »Samo v Gospodu,« se bo reklo, »mi je rešenje in moč.« K njemu pridejo osramočeni vsi, ki se vnemajo zoper njega. V Gospodu dokažejo svoje pravo in se pohvalijo vsi Izraelovi potomci. Zgrudil se je Bel, omahnil je Nebo. Na živali in živino naložene so prišle njune podobe, ki ste jih sicer prenašali in so zdaj natovorjene kot breme za utrujene živali. Omahnila sta, zgrudila sta se hkrati, nista mogla rešiti bremena in sama sta odšla v sužnost. Poslušajte me, Jakobova hiša, in ves ostanek Izraelove hiše, ki vas prenašam od materinega telesa, pestujem od materinega naročja! Do vaše starosti bom ostal isti in do vaših sivih las vas bom podpiral; jaz sem to storil in vas bom nosil dalje, nosil vas bom in rešil. Komu me hočete primerjati, enačiti in me izenačiti, da bi si bila podobna? Razsipniki tehtajo zlato in srebro svojih mošenj na tehtnici, najamejo zlatarja, da naredi iz tega boga, pred katerim padajo na tla in ga časté. Dvigajo ga na rame, ga nosijo in dol postavljajo; na svojem prostoru tiho stoji, se ne gane s svojega mesta. Če kdo vpije k njemu, ne odgovori, iz njegove stiske ga ne reši. Mislite na to in bodite močni, vzemite si k srcu, odpadniki! Spominjajte se stvari, ki so se že zdavnaj zgodile. Jaz sem Bog, in drug nobeden, pravi Bog, in nihče mi ni enak; ki oznanjam od začetka konec in od davnine, kar se še ni zgodilo; ki pravim: moj sklep se uresniči, vse, kar mi je po volji, spolnim; ki od vzhoda kličem ptico roparico, iz daljne dežele moža mojega sklepa. Kakor sem rekel, tako izvršim, kakor sem sklenil, tako storim. Poslušajte me, trdosrčni, ki ste daleč od pravičnosti! Približal sem svojo pravičnost, ni več daleč. Moje rešenje se ne bo zakasnilo. Sionu prinesem rešenje, Izraelu svoj sijaj. Stopi dol in sédi v prah, devica, hči babilonska! Brez prestola sédi na zemljo, hči kaldejska! Zakaj ne boš se več imenovala nežna in razvajena. Vzemi ročni mlin in melji moko, odgrni svojo tančico, vzdigni vlečko, razgali stegno, prebredi reke! Naj se odkrije tvoja nagota, naj se vidi tvoja sramota! Maščeval se bom, ne bom odnehal od tega, govori naš odkupitelj, Gospod nad vojskami je njegovo ime, Sveti Izraelov. Tiho sédi in pojdi v temo, hči kaldejska! Zakaj ne boš se več imenovala gospa kraljestev. Razsrdil sem se nad svojim ljudstvom, oskrunil sem svojo dediščino. Dal sem jih tebi v roke, nisi jim izkazovala usmiljenja, starcu si nakladala svoj silno težki jarem. Mislila si: »Večno ostanem, gospa za vedno.« Tega si nisi vzela k srcu, nisi pomislila na svoj konec. Zdaj torej čuj, razkošnica, ki si prestolovala brez skrbi, ki si mislila v svojem srcu: »Jaz sem in nobena več! Ne bom obsedela kot vdova, ne bom ostala brez otrok!« A prišlo ti bo to dvoje nagloma v enem dnevu: izguba otrok in vdovstvo! Naj te zadene v polni meri, navzlic tvojemu obilnemu čaranju, kljub množici tvojih zakletev! Čutila si se varno v svoji hudobiji, mislila si: »Nihče me ne vidi.« Tvoja modrost in tvoja vednost te je zapeljala, tako da si mislila v svojem srcu: »Jaz sem in nobena več!« Vendar te zadene nesreča, ki je ne moreš odvrniti; zgrne se nadte poguba, ki je ne moreš odpraviti; hipoma te zadene pokončanje, ki ga še ne slutiš. Nastopi vendar s svojimi zakletvami in z obilico svojih čarodejnih izrekov, s katerimi si se trudila od svoje mladosti; morda si moreš koristiti, morda navdaš s strahom! Utrudila si se pri svojih mnogih posvetovanjih. Naj vendar nastopijo, da te rešijo, ki delijo nebo, ki gledajo na zvezde, ki oznanjajo ob mlajih, kaj te zadene. Glej, kakor strnišče so postali, ki jih je ogenj požgal; ne morejo si rešiti življenja iz oblasti plamena; ni to žerjavica, da bi se človek ogrel, ne ognjišče, da bi kdo sedel ob njem. Taki ti bodo tisti, za katere si se trudila, s katerimi si trgovala od svoje mladosti: vsak jo ubere na svojo stran, nihče ti ne bo pomagal. Poslušajte to, Jakobova hiša, ki se imenujete po Izraelovem imenu in ste izšli iz Judovega studenca, ki prisegate pri Gospodovem imenu in slavite Izraelovega Boga, a ne v resnici in odkritosrčnosti! Saj se imenujejo po svetem mestu in se opirajo na Izraelovega Boga, Gospod nad vojskami mu je ime. Prejšnje sem že davno oznanjal. Iz mojih ust je izšlo, sporočil sem jim to. Hipoma sem to izvršil in zgodilo se je. Ker sem vedel, da si neupogljiv, da je tvoj tilnik železna kita in tvoje čelo bron, zato sem že davno oznanjal, preden se je zgodilo, sem ti sporočil, da bi ne govoril: »Moj malik je to storil, moja zrezljana in ulita podoba je to ukazala.« Ti si to slišal, poglej zdaj vse to! Nočete tega priznati? Odslej ti sporočam novo, kar je bilo skrito in česar nisi vedel. Zdaj se ustvarja in ne davno. Pred tem dnevom nisi slišal, in nisi mogel reči: »Glej, vedel sem to.« Niti slišal nisi nič o tem, niti vedel, tudi ni bilo prej odprto tvoje uho. Zakaj vedel sem, da si silno nezvest, in da se imenuješ odpadnik že od materinega telesa. Zaradi svojega imena še zadržujem svojo jezo in zaradi svoje slave se premagujem, da te ne iztrebim. Glej, čistil sem te, a ne kot srebro, preskušal sem te v topilnici trpljenja. Zaradi sebe, zaradi sebe sem to delal, kajti zakaj bi se oskrunilo moje ime? Svoje časti pa ne dam drugemu. Poslušaj me, Jakob, Izrael, ki sem ga poklical: Jaz sem prvi in sem poslednji. Moja roka je utemeljila zemljo in moja desnica je razpela nebo. Če ju pokličem, hkrati stojita. Zberite se vsi in poslušajte! Kdo izmed njih je to naznanil? On, ki ga ljubi Gospod, bo izvršil njegovo voljo na Babilonu in na zarodu Kaldejcev. Jaz, jaz sem to naznanil in ga poklical. Pripeljal sem ga in on bo svojo pot srečno končal. Pristopite k meni, čujte to! Od začetka sèm nisem na skrivnem govoril. Od časa, ko se je to zgodilo, sem bil zraven. Zdaj pa me je vsemogočni Gospod poslal s svojim duhom. Tako govori Gospod, tvoj odkupitelj, Sveti Izraelov: Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki te učim, da storiš, kar ti koristi, ki te vodim po potu, po katerem naj hodiš. O, da bi bil pazil na moje zapovedi! Tedaj bi bil tvoj mir kakor reka, in tvoja pravičnost kakor morski valovi! Tedaj bi bil tvoj zarod kakor pesek in poganjki tvojega telesa kakor njegova zrna. Ne bi se iztrebilo, ne uničilo njih ime izpred mojega obličja. Pojdite iz Babilona! Bežite iz Kaldeje! Naznanjajte z zmagoslavnim glasom! Dajte, da se bo slišalo, razglašujte to do kraja zemlje! Govorite: »Gospod je odkupil svojega služabnika Jakoba!« Ni jih žejalo, ko jih je vodil po puščavah; vodo iz skale jim je točil; razklal je skalo, da so tekle vode. Brezbožni nimajo miru, govori Gospod. Poslušajte me, otoki, pazite, ljudstva v daljavi! Gospod me je poklical ob rojstvu, mi dal ime že v materinem naročju. Napravil je moja usta kakor oster meč, zakril me je s senco svoje roke, naredil me za gladko puščico, me skril v svojem tulu. Rekel mi je: »Moj služabnik si, Izrael, ki se bom v tebi poveličal.« Jaz pa sem si rekel: »Zaman sem se trudil, za nič in brez koristi sem potratil svojo moč.« Toda pri Gospodu je moja pravica in pri mojem Bogu moje plačilo. Zdaj pa govori Gospod, ki me je ob rojstvu upodobil za svojega služabnika, da nazaj privedem Jakoba k njemu, da zberem Izraela za njega. Počaščen sem bil v Gospodovih očeh in moj Bog je bil moja moč. Rekel je torej: »Premalo je, da si mi služabnik, da povzdigneš Jakobove rodove in nazaj privedeš Izraelove rešence. Zato te postavim za luč poganskim narodom, da boš moje zveličanje do konca zemlje.« Tako govori Gospod, Izraelov odkupitelj, njegov Sveti, zaničevanemu, gnusobi ljudi, hlapcu samosilnikov: Kralji bodo to videli in vstajali, knezi se bodo klanjali zaradi Gospoda, ki je zvest, zaradi Svetega Izraelovega, ki te je izvolil. Tako govori Gospod: Ob času milosti te uslišim, ob dnevu zveličanja ti pomagam. Čuvam te in te dam v zavezo ljudstvu, da povzdigneš deželo, da razdeliš opustošene dediščine, da porečeš jetnikom: »Pojdite ven,« tem, ki so v temi: »Pridite na svetlo!« Po potih bodo pasli, po vseh golih gričih bo njih paša. Ne bodo lačni ne žejni, ne zadene jih vroči veter ne sonce. Kajti njih Usmiljeni jih bo vodil, k vodnim vrelcem jih spremljal. Iz vseh svojih gora naredim pot, moje ceste bodo nasipane. Glej, tile pridejo od daleč, glej, oni od severa in zahoda, oni iz dežele Sincev! Vriskajte, nebesa, raduj se, zemlja! Zavriskajte gore! Zakaj Gospod je potolažil svoje ljudstvo, se usmilil svojih siromakov. Sion pa je rekel: »Gospod me je zapustil, Vsemogočni je name pozabil.« Ali pozabi žena na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim! Glej, na obe dlani sem te napisal, tvoji zidovi so mi vedno pred očmi. Prihiteli so tvoji sinovi, tvoji podiralci in opustoševalci odhajajo iz tebe. Ozri se naokrog in glej: vsi ti se zbirajo in prihajajo k tebi. Kakor resnično živim, govori Gospod, vse te boš oblekel kakor okras, se z njimi opasal kakor nevesta! Zakaj tvoje razvaline in podrtine in tvoja opustošena dežela so zdaj pretesne za prebivalce, in daleč so tvoji uničevalci. Še porekó, da boš slišal, sinovi tvoje nerodovitnosti: »Pretesen mi je kraj, napravi mi prostor, da bom mogel prebivati!« Tedaj boš mislil v svojem srcu: »Kdo mi je le-te rodil, ko sem bila brez otrok in nerodovitna, pregnana in zavržena? Kdo je té vzgojil? Glej, saj sem sama preostala, od kod so pa tile?« Tako govori vsemogočni Gospod: Glej, povzdignem svojo roko v znamenje poganskim narodom, za ljudstva postavim svoje bandero, da prinesó v naročju tvoje sinove, na ramah tvoje hčere. Kralji bodo tvoji redniki, njih kneginje tvoje dojilje. Klanjali se ti bodo z obrazom do tal in lizali prah tvojih nog. In spoznal boš, da sem jaz Gospod, ki ne pusti, da bi bili osramočeni, ki upajo vanj. Ali je mogoče močnemu odvzeti plen, ali morejo ujetniki nasilniku uiti? Da, tako govori Gospod: Tudi ujetniki se močnemu odvzamejo in plen nasilniku uide. Boril se bom s tvojimi nasprotniki in tvoje otroke rešim. Storim, da bodo tvoji zatiralci jedli svoje lastno meso, kakor z vinom se upijanijo s svojo lastno krvjo. Tedaj bodo vsi ljudje spoznali, da sem jaz, Gospod, tvoj rešitelj in tvoj odkupitelj, Močni Jakobov. Tako govori Gospod: Kje je ločilni list vaše matere, s katerim bi jo bil odpustil? Ali kateremu izmed svojih upnikov bi vas bil prodal? Glejte, zaradi svojih grehov ste bili prodani, zaradi vaših hudobij je bila odpuščena vaša mati! Zakaj ni bilo nikogar, ko sem prišel, zakaj ni nihče odgovoril, ko sem klical? Je mar moja roka prekratka za osvoboditev, ali ni moči v meni za rešenje? Glej, s svojo grožnjo posušim morje, reke izpreminjam v puščavo; njih ribe ginejo zaradi pomanjkanja vode in mrjó od žeje. Nebo oblačim v črnino, mu dajem raševnik za ogrinjalo. Vsemogočni Gospod mi je dal jezik učencev, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci. Vsemogočni Gospod mi je odprl uho. Jaz se nisem upiral, nazaj se nisem umaknil. Svoj hrbet sem nudil njim, ki so me bíli, svoje lice njim, ki so mi pulili brado, svojega obličja nisem skril sramotenju in pljunkom. Toda vsemogočni Gospod mi pomaga, zato nisem bil osramočen. Zaradi tega sem naredil svoj obraz ko kremen, saj sem vedel, da ne bom osramočen. Blizu je ta, ki mi da pravico. Kdo se bo z menoj prepiral? Nastopiva skupaj! Kdo je moj nasprotnik v pravdi? Naj stopi k meni! Glej, vsemogočni Gospod mi pomaga, kdo bi me za krivega razglasil? Glej, vsi ti razpadejo kot obleka, molj jih požre. Kdor izmed vas se boji Gospoda, naj posluša glas njegovega služabnika. Kdor hodi v temi in brez luči, naj zaupa v ime Gospodovo in naj se opira na svojega Boga. Glejte, vi vsi, ki zažigate ogenj, razpihujete žerjavico, pridete v žar svojega ognja, v ognjene iskre, ki ste jih vžgali! Od moje roke se vam to zgodi: v bolečinah boste ležali. Poslušajte me, ki se za pravičnost trudite, ki iščete Gospoda! Glejte na skalo, iz katere ste izsekani, na jamo, iz katere ste izkopani! Glejte na Abrahama, svojega očeta, in na Saro, ki vas je rodila! Zakaj sam je bil, ko sem ga poklical. Blagoslovil sem ga in ga namnožil. Da, Gospod potolaži Sion, potolaži vse njegove razvaline. Spremeni njega puščavo v raj, njega pustinjo v vrt Gospodov. Radost in veselje se najde v njem, hvalnica in petja glas. Poslušajte me, ljudstva, prisluhnite mi, narodi! Zakaj pouk prihaja od mene, svoje pravo postavljam ljudstvom za luč. Blizu je moja pravičnost, zveličanje, ki ga dajem, prihaja. Moje rame sodijo ljudstvo. Mene čakajo dežele ob morju, upajo v mojo ramo. Povzdignite proti nebu svoje oči in poglejte dol na zemljo! Zakaj nebo izgine kakor dim, zemlja razpade kot obleka in njeni prebivalci umrjó kot mušice. Zveličanje, ki ga dajem, pa bo večno, moja pravičnost ne preneha. Poslušajte me, ki poznate pravičnost, ljudstvo, v čigar srcu je moja postava! Ne bojte se roganja ljudi, ne plašite se njih zasramovanja! Kajti kakor obleko jih molj požre in kakor volno jih črvič razjé. Moja pravičnost pa vekomaj ostane in moja rešitev od roda do roda. Zbudi se, zbudi! Oboroži se z močjo, Gospodova roka! Zbudi se kakor v dnevih davnine, pri starodavnih rodovih! Nisi li ti razsekala Rahaba, morsko pošast prebodla? Nisi li ti posušila morja, vode velikega brezna? Naredila morske globine za pot odkupljenih? Od Gospoda odkupljeni se povrnejo, pridejo vriskajoči na Sion. Večno veselje bo nad njihovo glavo, radost in veselje dosežejo, pobegneta žalost in vzdihovanje. Jaz, jaz sem, ki vas tolaži. Kdo si ti, da bi se bal umrljivega človeka, sina človekovega, ki izgine ko trava; da si pozabil na Gospoda, svojega stvarnika, ki je razpel nebo in utemeljil zemljo; da vedno trepetaš, vsak čas pred zatiralčevim srdom, kakor bi se pripravljal, da te pogubi? Kje je zatiralčev srd? Zvezani bo kmalu oproščen, ne bo umrl, da strohni, in ne bo mu zmanjkalo njegovega kruha. Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki razburja morje, da bučé njegovi valovi, Gospod nad vojskami je njegovo ime. Položil sem svoje besede v tvoja usta, zakril te s senco svoje roke, da razpnem nebo in ustanovim zemljo ter rečem Sionu: »Ti si moje ljudstvo.« Zbudi se, zbudi, vstani, Jeruzalem, ki si pil iz Gospodove roke kelih njegove togote, omamni kelih si pil, izsrebal. Ni bilo nikogar, ki bi ga vodil izmed vseh otrok, ki jih je imel, nikogar, ki bi ga prijel za roko izmed vseh otrok, ki jih je vzgojil. To dvoje se ti je pripetilo, kdo te pomiluje? Opustošenje in razdejanje, lakota in meč, kdo te tolaži? Tvoji otroci so onemogli ležali na vseh vogalih cest kakor antilopa v mreži, polni Gospodove togote, grožnje tvojega Boga. Zato poslušaj to, stiskani, pijani, pa ne od vina! Tako govori vsemogočni Gospod, tvoj Bog, ki se poteguje za pravico svojega ljudstva: Glej, vzamem omamni kelih iz tvoje roke, kelih svoje togote. Nič več ga ne boš pil. Tvojim tlačiteljem ga dam v roke, ki so ti govorili: »Skloni se, da gremo čez te!« In naredil si svoj hrbet kakor tla, kakor cesto za potnike. Zbudi se, zbudi! Obleci svojo moč, o Sion! Obleci svoja veličastna oblačila, Jeruzalem, sveto mesto! Zakaj nič več ne bo po tebi hodil neobrezani in nečisti. Prah si otresi, vstani, ujeti Jeruzalem! Iznebi se okovov svojega vratu, ujeta hči sionska! Zakaj tako govori Gospod: Zastonj ste bili prodani in brez denarja boste odkupljeni. Zakaj tako govori vsemogočni Gospod: Najprej je šlo moje ljudstvo v Egipt, da bi tam tujčevalo, potem ga je Asirec tlačil brez vzroka. A zdaj, kaj naj tu počnem, govori Gospod, saj je bilo moje ljudstvo zastonj ujeto. Njegovi poglavarji tulijo, govori Gospod, neprestano, vsak čas se zasramuje moje ime. Zato naj moje ljudstvo moje ime ta dan spozna, da sem jaz, ki govori: »Glej, tukaj sem!« Kako ljubke so na gorah noge glasnika radosti, ki oznanja mir, prinaša veselo vest, razglaša zveličanje, Sionu govori: »Tvoj Bog kraljuje!« Čuj, tvoji stražarji dvigajo glas, skupaj se radujejo. Zakaj iz oči v oči gledajo z radostjo vrnitev Gospodovo na Sion. Vzklikajte radostno skupaj, jeruzalemske razvaline! Zakaj Gospod je potolažil svoje ljudstvo, Jeruzalem odkupil. Razgalil je Gospod svojo sveto ramo pred očmi vseh narodov. In vsi konci zemlje bodo videli zveličanje našega Boga. Proč, proč, pojdite od ondod! Ničesar nečistega se ne dotikajte! Pojdite iz njegove srede, očistite se, ki nosite Gospodove posode! Kajti ne odidete v naglici in ne pojdete v pobegu, ker gre Gospod pred vami in vam je zadnja straža Izraelov Bog. Glej, moj služabnik bo imel uspeh, se povzpne, povzdigne in silno vzviša! Kakor so se mnogi nad njim zavzemali, zakaj nečloveško je bil spačen njegov obraz, njegova podoba ni bila več človeški slična, tako spravi v strmenje mnogo narodov. Pred njim si kralji zatisnejo usta. Zakaj kar jim ni bilo povedano, bodo videli, in česar še niso čuli, bodo zaznali. Kdo je veroval našemu oznanilu, in Gospodova roka, komu se je razodela? Pognal je pred njim kakor mladika, kakor korenina iz suhe zemlje. Ni imel podobe ne lepote, da bi ga želeli gledati, ne zunanjosti, da bi nam ugajal. Zaničevan je bil in zadnji med ljudmi, mož bolečin, izkušen v trpljenju, kakor človek, pred katerim skrivajo obličje, preziran, da ga nismo čislali. On pa je nosil naše trpljenje, si naložil naše bolečine. Mi pa smo ga imeli za udarjenega, od Boga zadetega in mučenega. A zaradi naših grehov je bil ranjen, potrt zaradi naših hudobij. Za naše zveličanje ga je zadela kazen, po njegovih ranah smo ozdraveli. Mi vsi smo tavali kakor ovce, vsak je krenil po svojem potu. Gospod pa je naložil nanj nas vseh pregrehe. Mučili so ga, a uklonil se je in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, kakor ovca, ki pred svojimi strižci umolkne in ne odpre svojih ust. Iz stiske in sodbe je bil pobran, kdo se meni za njegovo usodo? Zakaj odrezan je bil iz dežele živih, zaradi hudobije mojega ljudstva zadet na smrt. Dali so mu pri brezbožnih grob in pri bogatih njegovo počivališče, čeprav ni storil nobene krivice in ni bilo zvijače v njegovih ustih. Gospodu je bilo po volji, da ga udari s trpljenjem. Če dá svoje življenje kot daritev za krivdo, bo videl potomce, bo dolgo živel, in Gospodova volja se bo po njem spolnila. Za muko svoje duše bo videl luč, se bo svetlobe do sitega nagledal. S svojim trpljenjem bo moj pravični služabnik prinesel pravičnost mnogim, njih hudobije bo naložil nase. Zato mu bom dal v delež mnoge, in mogočne prejme kot plen, zato, ker je svoje življenje dal v smrt in bil prištet med zločince, medtem ko je nosil grehe mnogih in prosil za grešnike. Raduj se, nerodovitna, ki nisi rodila; vzklikaj in vriskaj, ki nisi imela porodnih bolečin! Zakaj več otrok bo imela osamljena kakor poročena, govori Gospod. Razširi prostor svojega šotora, razpni pregrinjala svojih bivališč, ne varčuj! Podaljšaj svoje šotorske vrvi in pritrdi svoje kole! Zakaj na desno in na levo se boš razširila, tvoj zarod vzame v last narode in naseli opustošena mesta. Ne boj se, ker ne boš osramočena! Ne sramuj se, ker ne boš zardevala! Zakaj sramoto svoje mladosti boš pozabila in nečasti svojega vdovstva se ne boš več spominjala. Saj je tvoj soprog tvoj stvarnik, »Gospod nad vojskami« je njegovo ime, tvoj odkupitelj je Sveti Izraelov, »Bog vse zemlje« se imenuje. Da, kakor ženo, ki je zapuščena in v duhu žalostna, te Gospod pokliče. Ali je mogoče ženo mladosti zavreči? govori tvoj Bog. Za kratek trenutek sem te zapustil, a z velikim usmiljenjem te zberem. V izbruhu jeze sem zakril svoje obličje pred teboj za trenutek, a z večno ljubeznijo se te usmilim, govori Gospod, tvoj odkupitelj. Kakor v Noetovih dneh mi je to: kakor sem prisegel, da ne bodo več Noetove vode preplavile zemlje, tako prisegam, da se ne bom jezil nad teboj in te ne več grajal. Naj se tudi gore umaknejo in griči zmajejo, vendar se moja milost ne umakne od tebe in moja zaveza miru se ne omaje, govori Gospod, ki ima s teboj usmiljenje. O uboga, od viharja razmršena, tolažbe oropana! Glej, postavim iz črnosvetlega kamenja tvoje temelje in iz safira tvoje podzidke! Naredim tvoje nadzidke iz rubinov, tvoja vrata iz ognjencev in vso tvojo ograjo iz žlahtnih kamnov. Vsi tvoji otroci so Gospodovi učenci in velik je mir tvojih otrok. Na pravičnosti boš utrjena. Otresi se tesnobe! Saj se ti ni ničesar bati. Ne bodi v strahu! Saj se ti ne približa več. Če se izvrši napad, ne pride od mene; kdor tebe napade, pade ob tebi. Glej, jaz sem ustvaril kovača, ki razpihuje goreče oglje in nareja orožje po svojem poslu; jaz sem ustvaril tudi pokončevalca, da pokončuje! Nobeno orožje, narejeno zoper tebe, ne bo imelo uspeha, vsak jezik, ki nastopi v sodbi zoper tebe, osramotiš. To je dediščina Gospodovih služabnikov in pravičnost, ki jim gre, govori Gospod. O vsi žejni, pridite k vodi! In vi, ki nimate denarja, pridite, kupite žito in jejte! Pridite, kupite žito brez denarja in brez plačila vino in mleko! Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Poslušajte me vendar in boste dobro jedli, in s tolščo se boste krepili. Nagnite uho in pridite k meni! Poslušajte in oživela bo vaša duša! Sklenem z vami večno zavezo, na temelju milostnih obljub Davidu. Glej, za pričo ljudstvom ga narejam, za kneza in zapovednika ljudstvom. Glej, narode, ki jih ne poznaš, pokličeš! Narodi, ki te ne poznajo, pritekó k tebi zaradi Gospoda, tvojega Boga, in zaradi Svetega Izraelovega, ker te je poveličal. Iščite Gospoda, dokler ga je mogoče najti, kličite ga, dokler je blizu! Naj zapusti brezbožnež svojo pot in hudobnež svoje misli. Naj se vrne h Gospodu, in se ga bo usmilil, in k našemu Bogu, ker obilno odpušča. Zakaj moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota, govori Gospod. Kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moja pota nad vašimi poti in moje misli nad vašimi mislimi. Kakor pride dež in sneg izpod neba, in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti, da dá sejalcu seme in kruha uživalcu, tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne se k meni brez uspeha, dokler ne opravi, kar sem hotel, in izpolni, za kar sem jo poslal. Da, z veseljem se odpravite na pot in v miru vas bodo vodili. Gore in griči bodo pred vami radostno vzklikali in vsa poljska drevesa bodo ploskala z rokami. Namesto trnja zrastejo ciprese, namesto kopriv poženejo mirte. To bo Gospodu v slavo, v znamenje, ki nikdar ne izgine. Tako govori Gospod: Pazite na pravico, ravnajte pravično, kajti blizu je prihod mojega zveličanja, in moja pravičnost, da se razodene. Blagor človeku, ki to dela, in sinu človekovemu, ki se tega drži: ki spoštuje soboto in je ne skruni, varuje svojo roko, da ne stori nič hudega! Tujec, ki se pridruži Gospodu, naj ne govori: »Gospod me bo izključil iz svojega ljudstva.« In skopljenec naj ne govori: »Glej, jaz sem suho drevo!« Zakaj tako govori Gospod: Skopljencem, ki spoštujejo moje sobote in izbirajo to, kar mi je všeč, in se držé moje zaveze: njim dam v svoji hiši in sredi svojih zidov prostor in ime, ki je boljše kot sinovi in hčere; večno ime jim dam, ki ne bo iztrebljeno. Tujce, ki se pridružijo Gospodu, da bi mu služili, Gospodovo ime ljubili in bili njegovi hlapci, vse, ki spoštujejo soboto in je ne skrunijo in se držé moje zaveze: te pripeljem k svoji sveti gori in jih razveselim v svoji hiši molitve; njih žgalne in klavne daritve bodo všečne na mojem oltarju. Zakaj moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva. Govori vsemogočni Gospod, ki zbira Izraelove razkropljence: K že zbranim bom zbiral še druge. Vse poljske živali, pridite jest, vse živali gozda! Njegovi čuvarji so slepi: vsi ti nič ne vedo. Vsi so nemi psi, ki ne znajo lajati; sanjajoč ležé, najrajši spijo. Ti psi so požrešni in nenasitni. To so pastirji, ki ne znajo paziti. Vsi se obračajo po svojem potu, vsak za svojim dobičkom, eden kakor drugi. »Pridite, vina prinesem, napijmo se opojne pijače! Jutrišnji dan bodi kakor današnji, nad vse sijajen!« Pravični umrje, in nihče si ne vzame k srcu. Pobožne ljudi poberó, a nihče se ne zmeni. Da, pred hudobijo se umakne pravični, da doseže mir; počiva na svojem ležišču, kdorkoli hodi pošteno. Vi pa pristopite sem, sinovi čarovnice, zarod prešuštnice in hotnice! Iz koga se norčujete? Komu se režite z usti in mu kažete jezik? Ali niste otroci odpada, lažniv zarod, vi, ki se razvnemate v pohoti pri terebintah, pod vsakim zelenim drevesom, ki žrtvujete otroke po dolinah, v skalnatih prepadih. V gladkih kamnih v potoku imaš svoj delež, ti, ti so tvoj delež. Njim si izlivala pitno daritev, darovala jedilno daritev. Mar se naj s tem zadovoljim? Na visoki in vzvišeni gori si si napravljala ležišča; tudi tja se vzpenjala darovat klavno daritev. Za vrati in za podboji si postavljala svoje znamenje. Da, meni nezvesta si odgrinjala svoje ležišče, stopala nanj in ga razširjala, si izgovarjala od njih plačilo, rada ljubimkala z njimi, z njimi nečistovala. K Molohu si hodila z oljem in množila svoja mazila. Daleč si pošiljala svoje poslance in se poniževala do podzemlja. S svojim mnogim potovanjem si se utrudila, a nisi rekla: »Zaman je.« Poživila se je tvoja moč; zato nisi opešala. Koga si se plašila in se bala, da si se izneverila, da se nisi mene spominjala, se zame ne menila? Mar ne, ker sem molčal, in sicer od davnega časa, zato se nisi bala. Toda jaz bom razglasil tvojo pravičnost in tvoja dela: nič ti ne bodo pomagala. Ko boš potem vpila, naj te reši tvoja kopica malikov! Toda nje vse pobere veter, jih odnese dih. Kdor pa vame zaupa, bo podedoval deželo in dobil v last mojo sveto goro. Tedaj se bo reklo: Nasipajte, nasipajte, poravnajte pot! Odpravite zapreko s pota mojega ljudstva! Zakaj tako govori Visoki in Vzvišeni, ki večno prestoluje in se »Sveti« imenuje: »Na višavi, v svetišču prebivam in pri potrtem in ponižanem, da oživim duha ponižanih in oživim srce potrtih. Zakaj ne bom se vekomaj prepiral, ne se vedno srdil; sicer obnemore duh pred mano, in duše, ki sem jih ustvaril. Zaradi njegovega pohlepa po dobičku sem se razsrdil, sem se skril in ga udaril v svojem srdu, a uporno je šel po potu svojega srca. Videl sem njegova pota. Ozdravil ga bom, vodil ga bom in tolažil; in njegovim žalujočim polagam na ustnice: Mir, mir daljnjemu in bližnjemu, govori Gospod, ozdravil ga bom!« A hudobni so ko razburkano morje, ki se ne more umiriti, in njegove vode izmetavajo glen in blato. »Hudobni nimajo miru,« govori moj Bog. Kliči na vse grlo, ne zadržuj se! Kakor trobenta povzdiguj svoj glas! Oznanjaj mojemu ljudstvu njegovo pregreho in Jakobovi hiši njene grehe! Povprašujejo me namreč dan na dan, spoznati hočejo moja pota. Kakor narod, ki pravično ravna in ne zapušča pravice svojega Boga, terjajo od mene pravične sodbe, zahtevajo, da se jim Bog približa. »Zakaj se postimo, in ti tega ne vidiš, se mrtvičimo, in ti se za to ne meniš?« Glejte, ob dnevu svojega posta hodite po svojem poslu in priganjate vse svoje delavce. Glejte, postite se v prerekanju in prepiru in se bijete z zlobno pestjo. Vi se dandanes ne postite tako, da bi se slišal vaš glas na višavi. Ali je to post, kakršen mi je po volji, dan, ko se človek mrtviči? Da pripogibaš svojo glavo kakor ločje in ležiš na raševniku in pepelu? Mar boš to imenoval post in Gospodu všečen dan? Ali ni to post, kakršen mi je po volji: da raztrgaš krivične spone, da jarma vezi odpneš, da tlačene osvobodiš in zlomiš sleherni jarem; ni li v tem, da lomiš lačnemu svoj kruh in pripelješ bedne brezdomce v hišo? Ko vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne odtegneš svojemu sorodniku po krvi? Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in zdajci zacvete tvoje ozdravljenje, pred tabo pojde tvoja pravičnost, veličastvo Gospodovo bo tvoja zadnja straža. Če tedaj kličeš, ti Gospod odgovori. Če vpiješ za pomoč, ti reče: »Tukaj sem.« Če odpraviš iz svoje srede zatiranje, iztezanje prstov in prevarljivo govorjenje, če lačnemu nudiš, kar sam rad imaš, in potrtega nasitiš, zasije v temi tvoja luč in tvoja temina bo jasna ko poldan. Gospod te bo vedno vodil in te v suhih pokrajinah poživljal. Dal ti bo moč in boš kakor namakan vrt, kakor vrelec studenca, katerega vode ne usahnejo. Tvoji ljudje pozidajo prastare razvaline, temelje prejšnjih rodov vzpostaviš. Imenoval se boš »Zazidalec razpok«, »Obnovitelj cest za prebivanje«. Če zadržiš v soboto svojo nogo, da ob mojem svetem dnevu ne opravljaš svojih poslov, da soboto imenuješ radost in sveti dan Gospodov častitljiv, in ga častiš s tem, da ne delaš svojih potov, se ne lotevaš svojega posla in ne govoriš praznih besed: tedaj se boš veselil v Gospodu, in jaz te popeljem po višinah dežele in ti dam uživati dediščino tvojega očeta Jakoba; kajti usta Gospodova so govorila. Glejte, roka Gospodova ni prekratka, da bi ne mogel pomagati, in njegovo uho ni gluho, da bi ne slišal. Ampak vaše krivde so postale pregrade med vami in vašim Bogom. Vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši. Zakaj vaše roke so oskrunjene s krvjo in s krivdo vaši prsti. Vaše ustnice govoré laži, vaš jezik golči krivico. Nihče ne kliče pred sodišče po pravici, nihče se pošteno ne pravda. Zaupajo na nično in govoré lažnivo, spočenjajo hudobijo in rodé pogubo. Baziliskova jajca valé in pajčevine tko. Kdor jé njih jajca, umre, ako se stro, zleze iz njih gad. Njihove niti niso za obleko, in z njihovo pletenino se ni mogoče pokrivati. Njih dela so pogubna dela in v njihovih rokah je nasilje. Njih noge tekó k hudemu in hité prelivat nedolžno kri. Njih misli so pogubne misli, na njih cestah je opustošenje in razdejanje. Pota miru ne poznajo, in na njihovih cestah ni pravice. Svoje steze si krivijo, nihče, ki hodi po njih, ne pozna miru. Zavoljo tega je daleč od nas pravica, pravičnost nas ne dosega. Luči čakamo, a glej, tema je, svetlobnih žarkov, a hodimo v temi. Kakor slepi tipamo po steni, tavamo kakor brez oči. Opoldne se spotikamo kakor v mraku, pri zdravju smo podobni mrtvim. Vsi renčimo kakor medvedje in grulimo kakor golobje. Čakamo pravice, a je ni, rešitve, a je daleč od nas. Zakaj veliko je število naših pregreh pred tabo, in naši grehi pričajo zoper nas. Svojih pregreh smo si v svesti in svoje krivde poznamo. Nezvesti smo in tajimo Gospoda, izmikamo se hoji za svojim Bogom, govorimo o zatiranju in odpadu, izmišljamo in izrekamo lažnive besede. Tako se odmika pravica in pravičnost stoji od daleč. Kajti resnica se je spotaknila na trgu in poštenost nima dostopa. Tako je resnica pogrešana, in ni ga, ki bi se ogibal hudega. Gospod je videl in mu ni bilo všeč, da ni bilo pravice. Videl je, da ni bilo nikogar, osupnil je, da ni nihče posredoval. Tedaj mu je pomagala njegova rama in njegova pravičnost ga je podpirala. Oblekel je pravičnost kakor oklep in čelado zveličanja je del na svojo glavo, oblekel je maščevanje kakor obleko in se ogrnil z gorečnostjo kakor s plaščem. Po storjenih delih bo povračal: srd svojim nasprotnikom, sramoto svojim sovražnikom. In bali se bodo na zahodu imena Gospodovega, na vzhodu njegovega veličastva. Zakaj prišel bo kot utesnjena reka, ki jo žene dih Gospodov. A za Sion pride kot odkupitelj, in za te, ki so se v Jakobu spreobrnili od odpada, govori Gospod. Moja zaveza z njimi je to, govori Gospod: Moj duh, ki je na tebi, in moje besede, ki sem ti jih položil v usta, se naj ne umaknejo iz tvojih ust, ne iz ust tvojega zaroda, ne iz ust potomcev tvojega zaroda, govori Gospod, od zdaj in na veke. Vstani! Sveti se, ker je prišla tvoja luč in veličastvo Gospodovo sije nad tabo! Zakaj glej, tema pokriva zemljo in ljudstva mrak. Nad teboj pa sije Gospod in njegovo veličastvo se sveti nad tabo. Narodi pojdejo k tvoji luči in kralji k siju, ki vstaja nad tabo. Povzdigni oči naokrog in poglej: vsi se zbirajo in prihajajo k tebi. Tvoji sinovi prihajajo od daleč, tvoje hčere nosijo na ramah. Tedaj boš videl in žarel od veselja, od ginjenosti se bo razširjalo tvoje srce. Zakaj bogastvo morja se obrne k tebi, zakladi narodov pridejo k tebi. Množica velblodov te zagrne, dromedarji iz Madiana in Efe, vsi pridejo iz Sabe, zlata in kadila nesó in veselo oznanjajo slavna dela Gospodova. Vsa kedarska drobnica se zbira pri tebi, nabajotski ovni ti bodo služili, prišli bodo na moj oltar v moje ugodje, da se hiša mojega sijaja poveliča. Kdo so ti, ki leté kakor oblak, kakor golobi k svojim golobnjakom? Da, čakajo me primorski kraji, spredaj jadrajo tarsiške ladje, da pripeljejo tvoje sinove iz daljave, njih srebro in zlato z njimi, za ime Gospoda, tvojega Boga, in za Svetega Izraelovega, ker te je poveličal. Tujci bodo zidali tvoje zidove in njih kralji ti bodo stregli. Zakaj v svojem srdu sem te udaril, a v svoji milosti sem se te usmilil. Tvoja vrata bodo vedno odprta, noč in dan se ne zapró, da pridejo k tebi zakladi narodov in njih voditelji, kralji. Kajti narod in kraljestvo, ki ti ne služi, izgine, in ti narodi bodo gotovo pokončani. Krasota Libanona pride k tebi, cipresa, brest in jelka hkrati, da okrasijo prostor mojega svetišča, in počastil bom podnožje svojih nog. Sklonjeni pridejo k tebi sinovi tvojih tlačiteljev, se priklonijo pred stopali tvojih nog vsi tvoji zaničevalci. Imenovali te bodo »Mesto Gospodovo«, »Sion Svetega Izraelovega«. Zato, ker si bil zapuščen, zasovražen in brez ljudi, te napravim v večni ponos, v veselje od roda do roda. Sesal boš mleko narodov, sesal boš prsi kraljev. Spoznal boš, da sem jaz, Gospod, tvoj rešitelj, da je tvoj odkupitelj Močni Jakobov. Namesto brona prinesem zlata, namesto železa prinesem srebra, namesto lesa brona in namesto kamenja železa. Za tvojo vlado postavim mir in za tvojega gospodarja pravičnost. Nič več se ne bo slišalo o nasilju v tvoji deželi, o opustošenju in razdejanju v tvojih mejah. Imenoval boš svoje obzidje »Rešenje« in svoja vrata »Slavo«. Ne bo ti več sonce za luč podnevi, in lune sij ti ne bo svetil, marveč Gospod ti bo večna luč in tvoj Bog tvoj okras. Ne zaide več tvoje sonce in tvoja luna ne izgine; zakaj Gospod ti bo večna luč, in tvoji dnevi žalosti so pri kraju. Tvoje ljudstvo bodo sami pravični, za vedno bodo imeli deželo v lasti, mladika, ki sem jo zasadil, delo mojih rok, v moje poveličanje. Najmanjši postane rod, najneznatnejši mogočen narod. Jaz, Gospod, pospešim to ob svojem času. Duh vsemogočnega Gospoda je nad menoj, ker me je Gospod pomazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ponižnim, da ozdravim nje, ki so pobiti v srcu, da oznanim jetnikom prostost in zvezanim rešênje, da okličem leto Gospodove milosti, dan maščevanja našega Boga, da potolažim vse žalujoče, da dam na Sionu žalujočim kot dar venec namesto pepela, olje veselja namesto žalnega ogrinjala, hvalnico namesto obupa. »Hrasti pravičnosti« se bodo imenovali, »Nasad Gospodov« v njegovo poveličanje. Pozidajo prastare razvaline, zopet postavijo nekdanje ruševine, obnové opustošena mesta, ruševine minulih rodov. Tujci pridejo kot pastirji vaših čred, tuji ljudje bodo vaši orači in vaši viničarji. Vi pa se boste imenovali »Duhovniki Gospodovi«, »Služabnike našega Boga« vas bodo klicali. Uživali boste posest narodov in se hvalili z njihovim bogastvom. V zameno za dvojno zasramovanje, in za sramoto, ki so je bili deležni, dobijo dvojno posest v svoji deželi, večno veselje bodo imeli. Zakaj jaz, Gospod, ljubim pravico, sovražim hudoben rop. Zvesto jim dam njih plačilo in sklenem z njimi večno zavezo. Njih zarod bo znan med narodi in njih potomci med ljudstvi. Vsi, ki jih vidijo, pripoznajo, da so zarod, ki ga je Gospod blagoslovil. Glasno se veselim v Gospodu, moja duša se raduje v mojem Bogu. Zakaj odel me je z oblačilom zveličanja, me ogrnil s plaščem pravičnosti kakor ženina, ki si slovesno namešča venec, in kakor nevesto, ki se krasi s svojim nakitom. Kakor zemlja daje rast svojim rastlinam, kakor vrt daje kliti svojemu semenu, tako bo storil vsemogočni Gospod, da bo rasla pravičnost in slava pred vsemi narodi. Iz ljubezni do Siona ne bom molčal, zaradi Jeruzalema ne bom miroval, dokler ne vzide kakor svit njegova pravičnost in ne zagori njegova odrešitev kakor plamenica. Narodi bodo videli tvojo pravičnost in vsi kralji tvoje veličastvo. Imenoval se boš z novim imenom, ki ga določijo Gospodova usta. Krasna krona boš v Gospodovi roki, kraljevski načelek v roki svojega Boga. Ne bodo te več imenovali »Zapuščena«, in tvoja dežela se ne bo več imenovala »Osamljena«, ampak te bodo imenovali »Moja radost« in tvojo deželo »Omožena«. Zakaj Gospod ima veselje s teboj in tvoja dežela bo imela moža. Zakaj kakor se poroči mladenič z devico, tako vzame tebe v posest tvoj graditelj. In kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog. Na tvoje zidove, Jeruzalem, sem postavil čuvaje. Ne podnevi ne ponoči, nikdar naj ne molčijo! Vi, ki na vse spominjate Gospoda, ne privoščite si miru! Ne dajajte mu miru, dokler ne vzpostavi Jeruzalema, dokler ga ne napravi za slavo na zemlji! Gospod je prisegel pri svoji desnici in pri svoji močni rami: »Ne dam več tvojega žita za hrano tvojim sovražnikom in tujci naj ne pijejo več tvojega vina, ki si se trudil zanj; marveč tisti, ki žanjejo, naj ga jedo in hvalijo Gospoda, in tisti, ki berejo, naj ga pijó v mojih svetih dvorih.« Pojdite, pojdite skozi vrata, pripravite ljudstvu pot! Nasipajte, nasipajte cesto, odpravite kamenje! Povzdignite bandero za ljudstva! Glej, Gospod razglaša do konca zemlje: Povejte sionski hčeri: »Glej, tvoj Rešenik prihaja! Glej, njegovo plačilo prihaja z njim in njegovo povračilo gre pred njim!« Imenovali se bodo »Sveto ljudstvo«, »Odkupljenci Gospodovi«; a ti se boš imenoval »Iskano«, »Nezapuščeno mesto«. Kdo je ta, ki prihaja iz Edoma, v rdečih oblačilih iz Bosre? Ta, ki je krasen v svoji obleki, ki ponosno koraka v svoji silni moči? »Jaz sem, ki govorim pravično, ki imam moč, da rešim!« »Zakaj je rdeča tvoja obleka in tvoja oblačila kakor tlačilca v tlačilnici?« »V tlačilnici sem tlačil sam, izmed ljudstev ni bilo nobenega z mano. Pogazil sem jih v svoji jezi, poteptal jih v svojem srdu. Njih kri je oškropila moja oblačila, omadeževal sem vso svojo obleko. Zakaj dan maščevanja mi je v mislih, leto mojega odkupljenja je prišlo. Oziral sem se: ni bilo pomočnika, osupnil sem: ni bilo podpornika! Tedaj mi je pomagala moja rama in moj srd me je podpiral. Poteptal sem ljudstva v svoji jezi, jih upijanil v svojem srdu in njihovo kri izlil na tla.« Milosti Gospodove bom slavil, slavna dela Gospodova, za vse, kar nam je storil Gospod, in za veliko dobroto Izraelovi hiši, ki jo nam je izkazal po svojem usmiljenju in po obilnosti svojih milosti. Rekel je: »Saj so moje ljudstvo, sinovi, ki ne postanejo nezvesti.« In postal jim je rešitelj v vsej njihovi stiski. Ne poslanec in ne angel, temveč njegovo obličje jih je rešilo. V svoji ljubezni in prizanesljivosti jih je odkupil. Vzdignil jih je in jih nosil vse dni davnine. Oni pa so bili nepokorni in so žalili njegovega svetega duha. Zato se jim je spremenil v sovražnika, sam se je bojeval proti njim. Tedaj so se spomnili dni davnine, njegovega služabnika Mojzesa: »Kje je ta, ki je rešil iz vode Nila pastirja njegove črede? Kje je ta, ki je dal v njegovo notranjost svojega svetega duha, ki je vodil ob desnici Mojzesovi njegovo veličastno ramo, ki je razdelil vode pred njimi, da bi si ime ovekovečil, ki jih je vodil skozi vodne globine kakor konja v pustinji, da se niso spotaknili?« Kakor živino, ki stopa v dolino, jih je vodil duh Gospodov k počitku. Tako si vodil svoje ljudstvo, da si napraviš slavno ime. Ozri se z nebes in glej iz svojega svetega in veličastnega prebivališča! Kje je tvoja gorečnost in tvoja moč, nagib tvojega srca in tvoje usmiljenje? Pred menoj se je ustavilo! Saj si ti naš oče! Zakaj Abraham ne ve za nas in Izrael nas ne pozna. Ti, Gospod, si naš oče. »Naš odkupitelj od davnine« ti je ime. Zakaj si pustil, Gospod, da smo zašli s tvojih potov, zakrknil nam srce, da se te ne bojimo? Vrni se, zaradi svojih služabnikov, zaradi rodov, ki so tvoja posest! Zakaj so brezbožni zasramovali tvoj tempelj, naši nasprotniki poteptali tvoje svetišče? Postali smo kakor tisti, ki jim že zdavnaj nisi vladal, ki se niso imenovali po tvojem imenu. O, da bi predrl nebesa in stopil dol, da bi pred tabo zadrhtele gore! Kakor ogenj vžiga dračje, kakor voda vzkipi od ognja, pridi, da svoje ime pokažeš svojim sovražnikom, da bi pred tabo narodi vztrepetali, s tem, da delaš strašne, nepričakovane reči. O, da bi stopil dol, da bi pred tabo zadrhtele gore! Saj se od veka ni slišalo, uho ni čulo, oko ni videlo, da bi kateri bog, razen tebe, toliko storil za tega, ki ga čaka. Naproti prihajaš njemu, ki z veseljem ravna pravično, njim, ki se te spominjajo na tvojih potih. Glej, ti si se jezil, a mi smo grešili s svojo nezvestobo in s svojim odpadom; postali smo vsi skupaj kakor nečistnik in vsa naša pravična dela kakor umazana obleka. Vsi smo oveneli kakor listje, naša krivda nas je odnesla kakor veter. Ni bilo nikogar, ki bi klical tvoje ime, ki bi se vzdignil, da bi se tebe držal. Zakaj skril si svoje obličje pred nami in nas izročil sili naše krivde. In vendar, Gospod, si ti naš oče. Mi smo glina, ti naš podobar, vsi smo delo tvojih rok. Ne jezi se, Gospod, preveč in ne spominjaj se brez konca krivde! Glej, ozri se, vsi smo tvoje ljudstvo! Tvoja sveta mesta so postala puščava, Sion je postal puščava, Jeruzalem pustinja. Naš sveti in veličastni tempelj, kjer so te slavili naši očetje, je bil požgan z ognjem, vse naše dragocenosti so postale razvaline. Mar se boš, Gospod, pri tem še obotavljal, boš li molčal in nas čez mero ponižal? Dal sem se poiskati njim, ki niso po meni vpraševali, dal sem se najti njim, ki me niso iskali. Rekel sem: »Glej, tu sem, glej, tu sem!« narodu, ki še ni imenoval mojega imena. Vsak dan sem stegoval svoje roke k upornemu ljudstvu, ki je hodilo po potu, ki ni dober, po svojih lastnih mislih, k ljudstvu, ki me je dražilo vedno brez strahu; ki so darovali po vrtovih in zažigali kadilo na opeki; ki sedé v grobovih, prenočujejo v skritih krajih, uživajo svinjsko meso, in imajo v svojih posodah nečisto juho. Oni govoré: »Ostani zase! Ne pridi mi blizu! Zakaj svet sem zate.« Ti so dim v mojem nosu, ogenj, ki ves dan gori. Glej, to je pisano pred mano: Ne bom molčal, dokler ne povrnem. In povrnem jim v naročje njih krivde in krivde njih očetov hkrati, govori Gospod, ki so kadilo zažigali na gorah in me na gričih sramotili. Povrnem jim v naročje, kar jim gre. Tako govori Gospod: Če se v grozdu najde še sok, se potlej reče: »Ne pogubi ga, ker je blagoslov v njem!« Tako bom storil zaradi svojih služabnikov. Ne bom vsega pokončal. Zato bom storil, da pride zarod iz Jakoba in iz Juda dedič mojih gora; moji izvoljenci bodo dediči, moji služabniki bodo ondi stanovali. Saron postane pašnik za drobnico, dolina Ahor ležišče govedi za moje ljudstvo, ki me je iskalo. Vi pa, ki zapuščate Gospoda, ki pozabljate mojo sveto goro, ki pripravljate mizo Sreči, ki polnite Usodi vrč dišavnega vina, vas določam za meč. Pokleknili boste vsi v zakol. Ker sem klical, a niste odgovorili, ker sem govoril, a niste poslušali, temveč ste delali, kar je hudo v mojih očeh, in ste izvolili, kar mi ni po volji. Zato vsemogočni Gospod tako govori: Glej, moji služabniki bodo jedli, vi pa boste stradali. Glej, moji služabniki bodo pili, vi pa boste žejni. Glej, moji služabniki se bodo veselili, vi pa se boste sramovali. Glej, moji služabniki bodo vriskali od srčnega veselja, vi pa boste vpili od srčne bolečine in tulili od dušne bridkosti. Svoje ime boste zapustili v kletev mojim izvoljencem. Vsemogočni Gospod vas bo usmrtil. Moji služabniki pa se bodo imenovali z drugim imenom. Kdor hoče biti blagoslovljen v deželi, naj bo blagoslovljen od Boga, ki je zvest. Kdor prisega v deželi, prisega pri Bogu, ki je zvest. Zakaj pozabljene so poprejšnje stiske in skrite pred mojimi očmi. Da, glej, ustvarim novo nebo in novo zemljo, o prejšnjem ne bo spomina in ne pride več na misel. Temveč veselite in radujte se na veke tega, kar ustvarim. Zakaj glej, preustvarim Jeruzalem v radost in njegovo ljudstvo v veselje. Radoval se bom nad Jeruzalemom, se veselil nad svojim ljudstvom. Ne bo se več v njem slišal glas joka, ne glas tarnanja. Ne bo več tam dojenca, ki doživi le malo dni, ne starca, ki bi ne dopolnil svojih let. Kdor bo umrl stoleten, bo umrl mlad, kdor ne doseže sto let, bo veljal za prekletega. Zidali bodo hiše in v njih prebivali, zasajali bodo vinograde in njih sad uživali. Ne bodo zidali, drug pa prebival; ne bodo sadili, drug pa užival. Zakaj kakor starost dreves bo starost mojega ljudstva. Kar so njihove roke naredile, bodo moji izvoljenci porabili. Ne bodo se zaman trudili ne rodili otrok za naglo smrt, kajti zarod Gospodovih blagoslovljencev so in njih potomci z njimi. Preden bodo klicali, jim odgovorim, še bodo govorili, že jih uslišim. Volk in jagnje se bosta skupaj pasla, lev bo slamo jedel kakor vol in kači bo prah hrana. Ne bodo delali škode, ne pogubno ravnali na vsej moji sveti gori, govori Gospod. Tako govori Gospod: Nebo je moj prestol in zemlja podnožje mojih nog. Kakšna je hiša, ki mi jo hočete sezidati, in kakšen je kraj mojega počivališča? Saj je vse to naredila moja roka. Tako je vse to nastalo, govori Gospod. Jaz pa gledam na tega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu in se trese pred mojo besedo. Bike žrtvujejo, hkrati pa človeka ubijajo; drobnico darujejo, hkrati pa psu tilnik lomijo; darujejo jedilno daritev, hkrati pa svinjsko kri darujejo; kadilo zažigajo, hkrati pa malike hvalijo. Kakor so ti izbrali svoja lastna pota in so jim všeč njih gnusobe, tako bom tudi jaz izbral muke zanje in spravim nadnje, česar jih je groza. Kajti klical sem, a nihče ni odgovoril; govoril sem, a niso poslušali; delali so, kar je hudo v mojih očeh, in izvolili, kar mi ni po volji. Poslušajte besedo Gospodovo, vi, ki se tresete pred njegovo besedo: Govoré vaši bratje, ki vas sovražijo, ki vas zavračajo zaradi mojega imena: »Naj se Gospod pokaže v svojem veličastvu, da vidimo vaše veselje!« Toda osramočeni bodo. Čuj, hrup iz mesta, čuj, iz templja! Čuj, Gospod povračuje svojim sovražnikom! Preden je imela porodne bolečine, je porodila. Preden so jo obšle porodne težave, je povila dečka. Kdo je kaj takega slišal, kdo je kaj takega videl? Pride li dežela v enem dnevu na svet, ali se narod rodi naenkrat? Zakaj porodne bolečine je imel in hkrati rodil Sion svoje otroke. Ali bi jaz odprl maternico, a ne dal poroditi? govori Gospod. Ali bi jaz, ki dam roditi, nazadnje porod zadržal? govori tvoj Bog. Veselite se z Jeruzalemom! Radujte se nad njim vsi, ki ga ljubite! Vriskajte od veselja z njim vsi, ki žalujete nad njim! Da se nasesate in nasitite na prsih njegovih tolažb, da se nasrkate in se okrepite od polnosti njegovega bogastva. Zakaj tako govori Gospod: Glej, napeljem k njemu mir kakor reko, in kakor preplavljajoč potok veličastvo narodov. Njegove dojenčke bodo na ramah nosili in na kolenih ljubkovali. Kakor dečka, ki ga tolaži njegova mati, tako vas bom jaz tolažil. V Jeruzalemu boste potolaženi. Ko boste to videli, se bo razveselilo vaše srce in vaše telo vzcvete kakor nežna trava. Tako bo očitna roka Gospodova na njegovih služabnikih, njegovim sovražnikom pa njegova jeza. Zakaj glej, Gospod pride v ognju, podobni viharju so njegovi vozovi, da strese v togoti svojo jezo in svojo grožnjo v ognjenih plamenih. Zakaj Gospod bo sodil z ognjem in s svojim mečem vse meso. In mnogo jih bo pobitih po Gospodu. Tisti, ki se posvečujejo in očiščujejo za vrtove drug za drugim med tistimi, ki jedo svinjsko meso, nečisto in miši: naj se vsi pokončajo, govori Gospod. Jaz poznam njih dejanja in misli, in bom prišel, da zberem vse narode in jezike. Prišli bodo in videli moje veličastvo. Tedaj naredim čudežno znamenje na njih in jih nekaj izmed njih, ki so se rešili, pošljem k narodom: v Tarsis, Ful in Lud, Mesek in Roš, v Tubal in Javan, na daljne otoke, ki še niso slišali vesti o meni, ne videli mojega veličastva; in oznanjali bodo med narodi moje veličastvo. In pripeljejo vse vaše brate izmed vseh narodov v dar Gospodu, na konjih, na vozeh, na nosilih, na mezgih in dromedarjih, na mojo sveto goro v Jeruzalem, govori Gospod, kakor Izraelovi sinovi prinašajo jedilno daritev v čisti posodi v hišo Gospodovo. In nekatere izmed njih vzamem za duhovnike, levite, govori Gospod. Kajti kakor bosta obstala pred menoj novo nebo in nova zemlja, ki ju naredim, govori Gospod, tako bo obstal vaš zarod in vaše ime. In od mlaja do mlaja in od sobote do sobote bo prihajalo vse meso molit predme, govori Gospod. In ko pojdejo ven, bodo videli mrtva trupla ljudi, ki so odpadli od mene. Njih črv ne umre in njih ogenj ne ugasne, in gnusoba bodo vsemu mesu. Gôvori Jeremija, Helkijevega sina, izmed duhovnikov v Anatotu, v Benjaminovi deželi. Njemu je bila razodeta beseda Gospodova v dneh Josija, Amonovega sina, Judovega kralja, v trinajstem letu njegovega vladanja; enako tudi v dneh Joakima, Josijevega sina, Judovega kralja, do konca enajstega leta Sedekija, Josijevega sina, Judovega kralja, do odgona prebivalcev Jeruzalema v petem mesecu. Prišla mi je beseda Gospodova: Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega krila, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom. Jaz pa sem rekel: »Oh, vsemogočni Gospod, glej, ne znam govoriti, ker sem še mlad!« A Gospod mi je odvrnil: Nikar ne reci: »Sem še mlad!« Le pojdi, kamorkoli te pošljem! Govori, karkoli ti ukažem! Nikar se jih ne boj! Saj sem s tabo, da te obvarujem, govori Gospod. Potem je Gospod stegnil svojo roko, se dotaknil mojih ust in mi je rekel: Glej, svoje besede polagam v tvoja usta. Glej, postavljam te danes nad narode in kraljestva, da ruješ in podiraš, da uničuješ in rušiš, da zidaš in sadiš! Nato mi je prišla beseda Gospodova: »Kaj vidiš, Jeremija?« Odgovoril sem: »Mandeljnovo vejo vidim.« Tedaj mi je Gospod rekel: »Prav vidiš; kajti bedim nad svojo besedo, da jo izpolnim.« In zopet mi je prišla beseda Gospodova: »Kaj vidiš?« Odgovoril sem: »Kipeč lonec vidim; njegova odprtina se nagiblje od severa sèm.« Tedaj mi je Gospod rekel: »Od severa prikipi nesreča nad vse prebivalce dežele. Zakaj glej, pokličem vse rodove severnih kraljestev,« govori Gospod. »Pridejo in se vsi utaboré pred jeruzalemskimi vrati, pred vsemi njegovimi zidovi naokrog, pred vsemi Judovimi mesti. Tedaj jim izrečem svojo sodbo za vso njih hudobijo, ker so me zapustili, darovali drugim bogovom in molili delo svojih rok.« »Ti torej si opaši ledja! Vstani in jim govori vse, kar ti ukažem! Nikar se jih ne boj, da te jaz ne prestrašim pred njihovimi očmi. Jaz pa, glej, te storim danes za utrjeno mesto, za železen steber, za bronast zid zoper vso deželo, zoper Judove kralje, zoper njegove kneze, zoper njegove duhovnike in zoper ljudstvo dežele. Bojevali se bodo zoper tebe, a te ne bodo premagali. Zakaj jaz sem s teboj,« govori Gospod, »da te obvarujem.« Prišla mi je beseda Gospodova: Pojdi, kliči Jeruzalemu na ušesa! Tako govori Gospod: Spominjam se miline tvoje mladosti, ljubezni tvoje zaročne dobe, ko si hodil za menoj v puščavi, v deželi, kjer se ne seje. Sveta posest je bil Izrael Gospodu, prvina njegovih pridelkov. Kdor je to jedel, je moral trpeti; nesreča ga je zadela, govori Gospod. Poslušajte besedo Gospodovo, hiša Jakobova in vse rodovine hiše Izraelove! Tako govori Gospod: Kaj so našli vaši očetje krivičnega na meni, da so odstopili od mene, da so šli za ničevimi maliki in postali sami ničevi? Niso vprašali: »Kje je Gospod, ki nas je pripeljal iz egiptovske dežele, ki nas je vodil po puščavi, v deželi pustinje in nevarnih globeli, po deželi, pusti in mračni, po deželi, po kateri nihče ne hodi in kjer noben človek ne prebiva.« Pripeljal sem vas v rodovitno deželo, da bi uživali njene sadove in njene dobrine. Vi pa ste prišli in oskrunili mojo deželo, in mojo dediščino spremenili v gnusobo. Duhovniki niso vprašali: »Kje je Gospod?« Čuvarji postave me niso poznali in voditelji so odpadli od mene. Preroki so prerokovali v Baalovem imenu; za onemoglimi maliki so hodili. Še zato vas obtožujem, govori Gospod, in otroke vaših otrok obtožujem. Pojdite vendar na otoke Ketejcev in poglejte! Pošljite v Kedar in natančno poizvedujte, in poglejte, ali se je zgodilo kaj takega! Ali je zamenjal kateri narod svoje bogove? In ti sploh niso bogovi! A moje ljudstvo je zamenjalo svojega veličastnega Boga za onemogle malike. Osupnite nad tem, nebesa, in silno se zgrozite, govori Gospod. Saj je dvojno hudobijo storilo moje ljudstvo: Mene, studenec žive vode, so zapustili, da si izkopljejo kapnice, razpokane vodnjake, ki ne morejo držati vode. Je li Izrael hlapec ali v hiši rojen suženj? Zakaj je postal plen? Nanj rjovejo levi, rjoveče se zaganjajo vanj. Njegovo deželo so spremenili v puščavo, njegova mesta so požgana, brez prebivalcev. Tudi sinovi Memfa in Tafne se ti po glavi pasejo. Ali se ti ni to zgodilo, ker si zapustil Gospoda, svojega Boga, v času, ko te je vodil po potu? In zdaj, kaj hočeš s potom v Egipt? Da piješ vodo iz Nila? In kaj hočeš s potom v Asirijo? Da piješ vodo iz Evfrata? Tvoja hudobija te tepe in tvoj odpad te kaznuje. Vedi torej in glej, kako hudo in bridko je, da si zapustil Gospoda svojega Boga, in da se me nisi bal, govori vsemogočni Gospod nad vojskami. Že davno je tega, kar si zlomil svoj jarem, svoje vezi raztrgal in dejal: »Ne maram ti služiti!« A na vsakem visokem griču, pod vsakim zelenim drevesom, si se sklanjal kot blodnica. Jaz sem te zasadil kot plemenito trto, kot pravo rastlino. Kako si se vendar izprevrgel v sprijeno viničje? Četudi bi se umival s sodo in bi si jemal premnogo luga: tvoja krivda ostane umazana pred mano, govori vsemogočni Gospod. Kako moreš reči: »Nisem se omadeževal, za Baali nisem hodil!« Glej na svoje početje v dolini, pomisli, kaj si storil! Hitra kamela, ki križa svoja lastna pota, divja oslica, vajena puščave, ki sapo lovi v divjem poželenju. Kdo zadrži njeno gonitev? Kdor koli jo poželi, se mu ni truditi, jo najde ob času njene gonitve. Varuj svojo nogo, da se ne zbosi, in svoje grlo, da se ne užeja! Ti pa praviš: »Nemogoče! Ne! Zakaj tujce ljubim in pojdem za njimi!« Kakor je tat, ki ga zalotijo, osramočen, tako bo osramočena hiša Izraelova, s svojimi kralji in svojimi knezi, s svojimi duhovniki in svojimi preroki, ki pravijo lesu: »Ti si moj oče!« in kamnu: »Ti si mi dal življenje!« Da, k meni obračajo hrbet in ne obraza. Ob času svoje nesreče pa kličejo: »Vstani, pridi nam pomagat!« A kje so tvoji bogovi, ki si si jih naredil? Naj vstanejo, če ti morejo pomagati ob času tvoje nesreče! Zakaj mnogoštevilni kakor tvoja mesta so tvoji bogovi, o Juda! Zakaj se pritožujete zoper mene? Saj ste se mi vsi izneverili, govori Gospod. Zaman sem tepel vaše otroke, nauka niste sprejeli: vaš meč je žrl vaše preroke kakor lev, ki davi. O rod, kakšni ste, pazite na besedo Gospodovo! Ali sem postal puščava Izraelu, dežela strašne teme? Zakaj govori moje ljudstvo: »Osvobodili smo se, ne pridemo več k tebi?« Mar pozabi devica svoj nakit, nevesta svoj pas? A moje ljudstvo me je pozabilo brez števila dni. Kako dobro si uravnaš svojo pot, da iščeš ljubezni! Zato si se tudi na hudobne reči navadil na svojih potih. Celo robu tvojih oblačil se drži kri nedolžnih ubožcev. Pri vlomu jih nisi zalotil. Pri vsem tem še trdiš: »Brez krivde sem. Saj se je njegova jeza obrnila od mene!« Zdaj te kličem na odgovor, ker trdiš: »Nisem grešil!« Zakaj se ti tako mudi, spremeniti svojo pot? Tudi od Egipta boš imel sramoto, kakor si imel sramoto od Asirije. Tudi od ondod pojdeš proč s svojimi rokami na glavi! Kajti Gospod zavrača te, na katere se zanašaš. Ne boš imel sreče z njimi. Če mož odslovi svojo ženo in ona gre od njega proč in se poroči z drugim, ali se on povrne zopet k njej? Ali se ni do kraja oskrunila ta žena? Vdajala si se mnogim ljubimcem in se hočeš zopet vrniti k meni? govori Gospod. Povzdigni svoje oči k višinam in glej! Kje nisi bila onečaščena? Ob potih si čakala nanje, kakor Arabec v puščavi. Tako si omadeževala deželo s svojim nečistovanjem in s svojo hudobijo. Deževje se je zaustavilo, ni bilo poznega dežja. Toda imela si čelo hotnice, nisi se hotela sramovati. Zdaj seve mi kličeš: »Moj oče! Ti si prijatelj moje mladosti! Ali se hoče večno jeziti? Se li hoče vedno tega spominjati?« Da, tako govoriš, a delaš hudo! In to zmoreš! Gospod mi je rekel v dneh kralja Josija: »Ali si videl, kaj je storila odpadnica, Izrael? Hodila je na vsak visok grič in pod vsako zeleno drevo in ondi nečistovala. Mislil sem: Ko je vse to storila, se povrne k meni. A se ni vrnila. Juda, njena sestra nezvestnica, je to zapazila. Ona pa je tudi videla, da sem odpadnico, Izraela, ravno zato, ker je prešuštvovala, odslovil in ji dal ločilni list. Toda nezvestnica, njena sestra Juda, se ni bala, ampak je šla in nečistovala tudi ona. S svojim hotniškim nastavljanjem je oskrunila deželo in prešuštvovala s kamnom in lesom. Pri vsem tem se tudi nezvestnica, njena sestra Juda, ni k meni vrnila z vsem svojim srcem, ampak le na videz,« govori Gospod. Nato mi je Gospod rekel: Pravična je odpadnica Izrael v primeri z nezvestnico Judom. Pojdi, vpij te besede proti severu in reci: »Vrni se, odpadnica Izrael,« govori Gospod. »Ne bom vas več jezno gledal; kajti milostljiv sem,« govori Gospod. »Ne jezim se na veke. Samo spoznaj svojo krivdo, da si bila nezvesta Gospodu, svojemu Bogu, in si na vse strani tekala k tujcem pod vsako zeleno drevo, mojega glasu pa nisi poslušala,« govori Gospod. Povrnite se, odpadli sinovi, govori Gospod. Kajti jaz sem vaš gospodar. Vzel vas bom, enega iz mesta, dva iz rodu, in vas pripeljem na Sion. In dam vam pastirjev po svojem srcu, da vas bodo pasli z modrostjo in razsodnostjo. Ko se potem namnožite in narastete v deželi tiste dni, govori Gospod, se ne bo več reklo: »Skrinja zaveze Gospodove!« Nanjo ne bo nihče več mislil, ne bodo se je spominjali, ne je pogrešali in nobene nove več naredili. Tisti čas bodo Jeruzalem imenovali prestol Gospodov. Tja se bodo zbirali vsi narodi v imenu Gospodovem v Jeruzalem, in ne bodo več hodili v trdovratnosti svojega hudobnega srca. Tiste dni pojde hiša Judova v hišo Izraelovo; iz severne dežele prideta skupaj v deželo, ki sem jo dal v dediščino vašim očetom. Jaz sem pa mislil: Kako bi te mogel imeti kakor za sina in ti dati ljubko deželo, narodov prekrasno posest! Mislil sem: »Moj oče« bi me imenoval, in se ne več odvrnil od mene. Toda kakor nezvesta žena zapusti svojega soproga, tako ste mi nezvesti postali, hiša Izraelova, govori Gospod. Čuj, na višinah se sliši jok, milo vpitje Izraelovih sinov, ker so hodili po krivih potih, pozabili Gospoda, svojega Boga! »Spreobrnite se, odpadli sinovi, ozdraviti hočem vaš odpad!« »Glej, prihajamo k tebi! Zakaj ti si Gospod, naš Bog! Zares, prevara so griči, hrup na hribih! Zares, le pri Gospodu, našem Bogu, je Izraelu rešitev! Sramotni malik je žrl trud naših očetov od mladosti, njih drobnico in govedo, njih sinove in hčere. Ležati moramo v svoji sramoti, naša nečast nas pokriva. Zakaj grešili smo zoper Gospoda, svojega Boga, mi in naši očetje, od svoje mladosti do današnjega dne. Nismo poslušali glasu Gospoda, našega Boga!« Če se hočeš povrniti, Izrael, govori Gospod, se povrni k meni. Če odpraviš svoje mališke gnusobe izpred mojega obličja, ne boš ostal brez domovine. Če prisegaš: »Kakor resnično Gospod živi« resnično, pošteno in pravično, bodo narodi blagoslovljeni v njem, in se bodo z njim ponašali. Zakaj tako govori Gospod ljudem v Judu in Jeruzalemu: Preorjite si novino in ne sejte med trnje! Obrežite se za Gospoda, odpravite sprednjo kožico svojih src, Judovi ljudje in prebivalci v Jeruzalemu! Sicer šine moja jeza kakor ogenj, se razgori in nihče ne more gasiti, zaradi vaših hudobnih del. Oznanjujte v Judu, razglašajte v Jeruzalemu! Trobite po deželi, vpijte na vse grlo in recite: »Zberite se! V utrjena mesta moramo iti!« Dvignite prapor proti Sionu! Bežite, ne mudite se! Zakaj nesrečo pripeljem od severa in silen polom. Lev se dviga iz svoje goščave, pokončevalec narodov se odpravlja, gre iz svojega tabora, da naredi iz tvoje dežele puščavo; tvoja mesta bodo razdejana in brez prebivalcev. Zato si ogrnite raševino, žalujte in tulite: »Goreča jeza Gospodova se ne odvrača od nas!« Zgodi se tisti dan, govori Gospod: Pogum upade kralju in knezom, duhovniki ostrmijo, osupnejo preroki. Govorili bodo: »Oh, vsemogočni Gospod! Resnično, silno si prevaral to ljudstvo in Jeruzalem z obljubo: Rešitev boste imeli! – In zdaj nam gre meč do grla!« Tisti čas porekó o tem ljudstvu in Jeruzalemu: Žgoč veter z golih višin v puščavi vleče proti hčeri, proti mojemu ljudstvu, ne da veja, ne da čisti. Presilen vihar mi pride na pomoč. Zdaj jim tudi jaz izrečem sodbo: »Glej, kakor oblak prihaja, kakor vihar hrumé njegovi vozovi! Hitrejši kot orli so njegovi konji! Gorje nam, izgubljeni smo!« Izperi hudobije iz svojega srca, Jeruzalem, da se rešiš! Doklej boš v svojih prsih hranil pregrešne načrte? Le čuj! Iz Dana se oznanja, nesreča se razglaša z Efraimovih gora: »Sporočite rodovom, oznanite Jeruzalemu: Oblegovalci pridejo iz daljne dežele in zaženejo bojni klic zoper Judova mesta. Kakor poljski čuvaji se postavljajo krog njega, ker se mi je uprl, govori Gospod. Tvoje življenje in tvoja dela so ti to napravila; tvoja hudobija je kriva, da ti je bridko, da ti sega do srca.« »Moje osrčje, moje osrčje! Zvijam se v bolečini! Moje srce je razburjeno, moja notranjost buči! Ne morem molčati: Zakaj slišim glas trombe, bojni hrup! Razdejanje za razdejanjem se oznanja, opustošena je vsa dežela! Naglo so podrti moji šotori, v trenutku moji domovi! Doklej moram gledati zastavo, poslušati glas trombe?« »Oh, nespametno je moje ljudstvo, mene nočejo poznati! Neumni otroci so, brez razsodnosti. Modri so za počenjanje hudobije, storiti dobro pa ne znajo.« Gledam zemljo – in glej: prazna in pusta je! K nebu – njegove svetlobe ni! Gledam gore – in glej: tresejo se! Vsi griči drhté! Gledam – in glej: ni več človeka! Vse ptice pod nebom so odletele! Gledam – in glej: rodovitna dežela je puščava! Razdejana so vsa njena mesta pred Gospodom, pred njegovo silno jezo. Da, tako govori Gospod: Vsa dežela bo puščava! Vendar je popolnoma ne uničim. Zato se zemlja ogrne v žalost in zgoraj potemni nebo. Zato sem svoj načrt oznanil. Ni mi žal! Tega ne opustim! Pred klicem: »Konjeniki in lokostrelci« bežé vsa mesta. Gredo v goščave, se vzpenjajo na skale. Vsa mesta so zapuščena, nihče ne prebiva v njih. In ti, opustošena, kaj boš počela? Četudi se v škrlat oblačiš, četudi se krasiš z zlatim nakitom, četudi si z lepotilom mažeš oči: zaman se delaš lepo! Ljubimci so te siti, ti strežejo po življenju! Oh, kričanje slišim kakor kričanje žene v porodnih bolečinah, ječanje kakor ječanje žene, ki prvič rodi: glas hčere sionske, ki stoka, vije roke: »Gorje mi! Moje življenje bo plen morilcev!« Obhodite jeruzalemske ceste, glejte in poizvedujte, in iščite po njegovih trgih, ali najdete človeka, ki bi delal, kar je prav, ki bi se držal zvestobe: mu hočem odpustiti. Četudi govoré: »Kakor resnično Gospod živi,« vendar prisegajo po krivem. Ali tvoje oči, Gospod, ne iščejo zvestobe? Tepel si jih, a jih ni bolelo; pokončaval si jih, a se branijo sprejeti nauk. Čelo si delajo trše od skale, nočejo se spreobrniti. Mislil sem: »Morda so le ubogi ljudje, ti so nespametni; saj ne poznajo pota Gospodovega, pravice svojega Boga. Pa pojdem k imenitnim in hočem z njimi govoriti; saj ti poznajo pot Gospodovo, pravico svojega Boga.« Toda prav ti so zlomili jarem, raztrgali vezi. Zato jih udari lev iz gozda, jih podavi volk iz stepe, bo prežal panter pred njih mesti: kdor pojde iz njih, bo raztrgan. Kajti mnogoštevilne so njih hudobije, mnogovrstni njih odpadi. Kako bi ti mogel odpustiti? Tvoji sinovi so me zapustili in prisegajo pri njih, ki niso Bog. Sklenil sem zavezo z njimi, pa so prešuštvovali, v hiši malikov so bili gostje. Kakor tolsti, pohotni žrebci so, vsak rezgeče po ženi svojega bližnjega. Mar jih zato ne bom kaznoval? govori Gospod. Ali naj se ne maščujem nad takim narodom? Povzpnite se na njegovo pobočje in ga razdenite! (Vendar vsega ne pokončajte!) Posekajte njegove trte! Zakaj niso več Gospodove. Da, popolnoma nezvesti sta mi postali, hiša Izraelova in hiša Judova, govori Gospod. Tajé Gospoda in pravijo: »Njega ni. Ne pride nad nas nesreča. Meča in lakote ne okušamo. In preroki so veter, prazen dih: besede Gospodove ni v njih. Naj se njim tako zgodi!« Zato tako govori Gospod, Bog nad vojskami: Ker táko besedo govorite, glej, bom naredil iz svojih besed ogenj v tvojih ustih, in iz tega ljudstva les, ki ga bo ogenj pokončal. Glej, pripeljem narod iz daljine nad vas, hiša Izraelova, govori Gospod. Nepremagljiv narod je, starodaven narod je, narod – ne znaš njegovega jezika, ne razumeš, kaj govori. Njegov tul je odprt grob, vsi so junaki. Použije ti žetev in kruh, použije ti sinove in hčere, použije ti drobnico in govedo, použije ti trto in smokvo. Razdene ti z mečem utrjena mesta, na katera se zanašaš. Vendar vas tudi tiste dni – govori Gospod, popolnoma ne uničim. Če pa vprašate: »Zakaj nam je Gospod, naš Bog, vse to storil?« jim reci: »Kakor ste mene zapustili in služili tujim bogovom v svoji deželi, tako boste služili tujcem v deželi, ki ni vaša.« Oznanjujte to v hiši Jakobovi! Razglašajte v Judu; poslušajte vendar to, ljudstvo nespametno in brez razuma, ki ima oči, pa ne vidi, ki ima ušesa, pa ne sliši! Mene se nočete bati, govori Gospod, pred menoj se nočete tresti? Sipino sem postavil morju za mejo, kot večno ograjo, ki je ne prestopi. Četudi bučé valovi: nič ji ne morejo, četudi butajo ob obalo: ne pridejo čez. A to ljudstvo ima trmasto in uporno srce. Odpadli so in odšli. Pa ne pravijo v svojem srcu: »Bojmo se Gospoda, svojega Boga, ki daje dež, zgodnji in pozni dež ob pravem času; ki polja napaja, nam ohranjuje žetev!« Vaše hudobije vam to preprečujejo, vaši grehi vam odvračajo srečo. Da, hudobneži so v mojem ljudstvu, sključeni prežé ko ptičarji, zanke nastavljajo, ljudi lovijo. Kakor kletka, ki je polna ptičev, tako so njih hiše polne krivičnega blaga. Zato so postali mogočni in bogati. Debeli so in zamaščeni, njih hudobija presega vsako mero. Ne skrbijo za pravico, ne potegujejo se za pravdo sirote in ne prisojajo pravice ubogim. Ali naj ne kaznujem tega? govori Gospod. Ali naj se ne maščujem nad takim narodom? Strašne in grozne reči se godé v deželi: preroki prerokujejo lažnivo, duhovniki delajo na svojo roko. In moje ljudstvo ima to rado! A kaj boste storili, ko pride konec? Bežite, Benjaminovi sinovi, izpred Jeruzalema! V Tekui trobite na trombo, proti Betkaremu dvignite bandero! Zakaj od severa grozi nesreča in silen polom. Ljubkemu travniku podobna je sionska hči. Pastirji pridejo k njej s svojimi čredami, okrog nje postavijo svoje šotore, vsak popase, kar mu je pri roki. »Posvetite se za boj proti njej!« »Vstanite! Pojdimo gor opoldne!« »Gorje nam! Dan se nagiblje, že se raztezajo večerne sence!« »Vstanite! Pojdimo gor ponoči! Razdenimo njene palače!« Kajti tako govori Gospod nad vojskami: Posekajte njeno drevje! Nasujte zoper Jeruzalem nasip! To je mesto, ki ga je treba kaznovati. V njem je sámo zatiranje. Kakor studenec svojo vodo ohranjuje živo, tako ono trajno ohranjuje svojo hudobijo. »Krivica, nasilje!« se sliši v njem. Bolečina in muka sta mi vedno pred očmi. Daj se posvariti, Jeruzalem! Sicer se odtrgam od tebe, sicer te naredim puščavo, deželo brez prebivalcev. Tako govori Gospod nad vojskami: Paberkovali bodo kakor na trti ostanek Izraelov, stegovali bodo svojo roko kakor trgalec po rozgah. Komu naj govorim in koga naj svarim, ki bi poslušal? Glej, njih uho je neobrezano, ne morejo biti pozorni! Glej, beseda Gospodova jim je v zasmeh, ta jim ni všeč. Prepoln sem srda Gospodovega, utrujen sem od zadrževanja. Izliti ga moram nad otroka na cesti, na zbor mladeničev prav tako. Da, možje in žene bodo ujeti, starčki in zelo priletni. Njih hiše preidejo na tujce, in njihova polja in njihove žene. Da, roko iztegnem nad prebivalce dežele, govori Gospod. Zakaj vsi od najmanjšega do največjega mislijo na dobiček. Varajo vsi, od preroka do duhovnika. Rano mojega ljudstva hočejo ozdraviti, ko lahkomiselno zatrjujejo: »Mir, mir!« Ko vendar ni miru! Sramovali naj bi se, da so počenjali gnusobo! A se ne sramujejo, zardeti ne znajo. Zato padejo s padajočimi, se zgrudijo, ko jih kaznujem, govori Gospod. Tako govori Gospod: Stopite na prava pota, glejte in vprašajte po stezah starih časov: kje je pot k dobremu in pojdite po njej! Tako boste našli mir svoji duši! Pa so rekli: »Nočemo iti!« Postavil sem za vas čuvaje: »Pazite na glas trobente!« Pa so rekli: »Nočemo paziti!« Zato poslušajte, narodi, čuj, občina, kaj se jim zgodi! Poslušaj, zemlja! Glej, v nesrečo bom spravil to ljudstvo, kot plačilo za njihove načrte. Zakaj na moje besede niso pazili, mojo postavo so zavrgli. Čemu mi je kadilo, ki prihaja iz Sabe, dišeči cimet iz daljne dežele? Vaših žgalnih daritev ne maram, vaše klavne daritve mi niso všeč. Zato tako govori Gospod: »Glej, ovire postavim temu ljudstvu na pot, popadali bodo ob njih očetje in sinovi hkrati. Sosed in njegov bližnji bosta pokončana!« Tako govori Gospod: Glej, ljudstvo prihaja iz severne dežele. Velik narod se odpravlja od koncev zemlje. Lok nosi in kopje, trd je in brez usmiljenja. Njegov hrup je podoben bučanju morja, na konjih drvi, kot vojak oborožen, zoper tebe, sionska hči. »Čuli smo novico o njem. Omahujejo nam roke, tesnoba nas obhaja, bolečina kakor porodnico.« Ne hodite na polje, ne stopajte na cesto! Zakaj sovražnikov meč vam preti, groza krog in krog. Hči, moje ljudstvo, obleci raševnik, valjaj se v pepelu! Žaluj kakor po edincu z bridko žalostjo: »Oh, naglo je prišel nad nas pokončevalec!« Postavljam te za preizkuševalca svojega ljudstva, za junaka, da spoznaš in preizkusiš njihov pot. Vsi so uporniki in obrekovalci, le bron in železo, pokvarjeni so vsi. Meh puha, ves ostane v ognju svinec. Zaman topé in topé: hudobni se ne dajo izločiti. Imenujejo jih zavrženo srebro. Kajti Gospod jih je zavrgel. Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda: Postavi se ob vrata hiše Gospodove in oznanjuj tam to besedo: Poslušajte besedo Gospodovo, vsi Judovci, ki prihajate skozi ta vrata molit Gospoda! Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: »Poboljšajte svoja pota in svoja dejanja, pa storim, da boste prebivali v tem kraju! Ne zanašajte se na lažnive besede: ‚Tempelj Gospodov, tempelj Gospodov, tempelj Gospodov je to!‘ Le če resno poboljšate svoja pota in svoja dejanja, če boste pravično ravnali drug do drugega, če ne boste tlačili tujca, sirote in vdove, ne nedolžne krvi prelivali na tem kraju, in za tujimi bogovi ne hodili v svojo nesrečo, tedaj storim, da boste prebivali v tem kraju, v deželi, ki sem jo dal vašim očetom za večne čase. Glejte, zanašate se na lažnive besede, ki nimajo vrednosti! Kako? Kradete, ubijate, prešuštvujete, krivo prisegate, Baalu darujete in hodite za tujimi bogovi, ki jih ne poznate, in potem prihajate in stopate predme v tej hiši, ki se imenuje po mojem imenu, in govorite: ‚Varni smo,‘ pa potem počenjate vse te gnusobe! Ali je ta hiša, ki se imenuje po mojem imenu, v vaših očeh jama razbojnikov? Dobro, potem tudi jaz tako gledam nanjo, govori Gospod. Pojdite vendar v moj kraj v Silu, kjer je spočetka po mojem sklepu prebivalo moje ime, in poglejte, kaj sem mu storil zaradi hudobije svojega ljudstva Izraela! Ker pa ste zdaj delali vsa tista dejanja, govori Gospod, in niste poslušali, dasi sem vam govoril rano in pozno, in niste odgovorili, dasi sem klical, bom storil tej hiši, ki se imenuje po mojem imenu, na katero se vi zanašate, in kraju, ki sem ga dal vam in vašim očetom, kakor sem storil Silu. Zavrgel vas bom izpred svojega obličja, kakor sem zavrgel vse vaše brate, ves Efraimov rod.« Ti pa ne moli za to ljudstvo, ne povzdiguj zanje prošnje in zagovora ter ne sili vame; kajti ne bom te uslišal! Mar ne vidiš, kaj počenjajo v Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah? Otroci nabirajo drva, očetje zažigajo ogenj in žene gnetejo testo, da naredé kolače za kraljico neba; tujim bogovom darujejo pitne daritve, da me dražijo. Mar mene dražijo, govori Gospod, ali ne sami sebe, da se osramoté? Zato tako govori vsemogočni Gospod: Glej moja srdita jeza se razlije nad ta kraj, nad ljudi in nad živino, nad drevje polja in nad sad zemlje; gorelo bo in ne ugasne. Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Le kopičite svoje žgalne daritve na svoje klavne daritve in jejte meso! Ko sem vaše očete peljal iz egiptovske dežele, jim nisem nič govoril in nič zapovedal o žgalnih in klavnih daritvah, ampak sem jim dal to zapoved: »Poslušajte moj glas, tako bom vaš Bog in vi boste moje ljudstvo! Hodite natanko po potu, ki vam ga predpisujem, da vam bo dobro!« Pa niso poslušali, ne nagnili svojih ušes, marveč so hodili po svojih sklepih v trmi svojega hudobnega srca; hrbet so mi pokazali in ne obličja. Od dne, ko so vaši očetje odšli iz egiptovske dežele, do današnjega dne sem rano in pozno pošiljal k vam vse svoje služabnike preroke. Toda niso poslušali in ne nagnili svojega ušesa, ampak so bili trdovratni, huje so ravnali ko njihovi očetje. In če jim vse te besede poveš, te ne bodo poslušali, in če jih pokličeš, ti ne bodo odgovorili. Tedaj jim reci: »To je narod, ki ne posluša glasu Gospoda, svojega Boga, in ne sprejema nauka. Konec je zvestobe, izginila je iz njihovih ust.« Ostrizi si lase in vrzi jih proč! Zapoj na višinah žalostinko! Zakaj Gospod je zavrgel in zapustil rod, ki se mu studi. Zakaj Judovi sinovi so delali, kar je hudo v mojih očeh, govori Gospod. Postavili so svoje gnusobe v hišo, ki se imenuje po mojem imenu, in jo oskrunili. Naredili so v dolini Benenomu darovališče Tofet, da so zažigali svoje sinove in svoje hčere v ognju, česar jim nisem zapovedal in mi ni prišlo na misel. Zato, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko se ne poreče več Tofet in dolina Benenom, ampak dolina morije; tedaj bodo v Tofetu pokopavali, ker drugje ne bo več prostora. Mrliči tega ljudstva bodo v žrtje pticam neba in živalim polja, ne da bi jih kdo plašil. Tedaj storim, da v Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah umolkne glas radosti in glas veselja, glas ženina in glas neveste; zakaj dežela postane puščava. Tisti čas, govori Gospod, bodo izgrebli kosti Judovih kraljev, kosti njegovih knezov, kosti duhovnikov, kosti prerokov in kosti jeruzalemskih prebivalcev iz njih grobov, in jih razmetali pod sonce, luno in vso nebeško vojsko, ki so jih ljubili, ki so jih častili, za katerimi so hodili, katere so vpraševali za svèt in jih molili; ne bodo jih zbirali ne pokopavali, za gnoj bodo po zemlji. Tedaj bo vsemu ostanku, ki preostane od tega hudobnega rodu, na vseh krajih, kamor jih zavržem, smrt ljubša ko življenje, govori Gospod nad vojskami. Reci jim: Tako govori Gospod: Kdor pade, ne vstane li zopet? Če kdo zablodi, ali se ne povrne nazaj? Zakaj se to jeruzalemsko ljudstvo z nenehnimi odpadi odvrača? Zakaj se trdno držé laži in se nočejo povrniti? Pazim in poslušam. Kar ni prav, govoré; nihče se ne kesa svoje hudobije, da bi rekel: »Kaj sem storil!« Vsi hité v svojem teku kakor konj, ki drvi v boj. Celo štorklja pod nebom pozna svoj čas, golob, lastovka in žerjav se držé časa svojega prihoda. Moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove pravice! Kako morete reči: »Modri smo! Gospodova postava je pri nas!« Res! A laž je iz nje naredilo lažnivo pisalo pisarjev. Modri bodo osramočeni, prestrašeni in ujeti. Glej, besedo Gospodovo so zavrgli. Kakšno modrost še imajo? Zato dam njihove žene tujcem, njihove njive drugim posestnikom. Kajti od najmanjšega do največjega vsi mislijo na dobiček. Varajo vsi, od preroka do duhovnika. Rano mojega ljudstva hočejo ozdraviti, ko lahkomiselno zatrjujejo: »Mir, mir!« Ko vendar ni miru! Sramovali naj bi se, da so počenjali gnusobo! A se ne sramujejo, zardeti ne znajo. Zato padejo s padajočimi, se zgrudijo, ko jih kaznujem, govori Gospod. Če hočem imeti pri njih trgatev, govori Gospod, ni grozdja na trti, ne smokev na figovcu; listje je ovenelo. In dam jih tem, ki pridejo nadnje. »Čemu sedimo tiho? Zberite se! Pojdimo v utrjena mesta! Tam naj propademo! Zakaj Gospod, naš Bog, hoče naš propad. S strupeno vodo nas napaja, ker smo grešili zoper Gospoda. Upamo na mir, a ne pride nič dobrega, in na čas ozdravljenja, a je le strah! Od Dana se sliši prhanje njegovih konj, od rezgetanja njegovih žrebcev se trese vsa dežela. Prihajajo in žrejo deželo z njenimi pridelki, mesta z njihovimi prebivalci.« Glejte, pošljem na vas strupene kače, zoper katere ne pomaga nobeno zarotilo, da vas opikajo, govori Gospod, neozdravljivo. Žalost me obhaja, moje srce je bolno. Le čuj! Vpitje hčere, mojega ljudstva, iz daljne dežele: »Ali Gospoda ni več na Sionu? Ni li njegovega kralja v njem?« »Zakaj so me dražili s svojimi podobami, s svojimi tujimi ničnimi maliki?« »Minila je žetev, minila jesen, a nam ni pomagano!« Ker se je zgrudila hči, moje ljudstvo, sem se jaz zgrudil, žalosten sem, groza me obhaja. Ali ni balzama v Galaadu? Ali ni nobenega zdravnika tam? Zakaj ni ozdravljenja za hčer, moje ljudstvo? Kdo spremeni mojo glavo v vodo in moje oko v studenec solzá, da bi jokal dan in noč nad pobitimi mojega ljudstva! Kdo mi da v puščavi kočo ob potu, da zapustim svoje ljudstvo in odidem od njih? Zakaj vsi so prešuštniki, drhal nezvestežev. Napenjajo svoje jezike kakor lok. Laž in nezvestoba prevladujeta v deželi. Kajti od hudobije hité k hudobiji, a mene ne poznajo, govori Gospod. Vsak naj se varuje svojega prijatelja, naj ne zaupa nobenemu bratu. Kajti vsak brat je prevarljivec, in vsak prijatelj širi obrekovanje. Drug vara drugega, nihče ne govori resnice. Navadili so svoje jezike na laž, trudijo se, da bi napačno delali. Prebivaš sredi lokavosti. Zaradi lokavosti me nočejo poznati, govori Gospod. Zato tako govori Gospod nad vojskami: Glej, topil jih bom in preizkušal! Kajti kako bi naj drugače delal zaradi hčere, mojega ljudstva? Morilna puščica je njegov jezik, prevaro govoré njegova usta. Miroljubno govori z usti s svojim bližnjim, v srcu pa pripravlja zasedo. Ali naj ne kaznujem na njih tega? govori Gospod. Ali naj se ne maščujem nad takim narodom? Jok in žalovanje začnem zaradi gora, žalostinko zaradi pašnikov v puščavi. Kajti opustošeni so, nihče ne hodi čeznje. Ne slišijo več beketanja črede. Od ptic pod nebom do živine, vse je zbežalo, odšlo. Iz Jeruzalema napravim groblje, prebivališče šakalov, Judova mesta spremenim v puščavo, kjer nihče ne prebiva. Kdo je modrec, ki to razume in oznani, kar mu Gospodova usta govoré: Zakaj propada dežela, je opustošena ko puščava, da nihče skoznjo ne hodi? Gospod govori: Ker so zapustili mojo postavo, katero sem jim dal, in niso poslušali mojega glasu, ne po njem živeli, ampak so hodili po trmi svojega srca in za Baali, kakor so jih učili njih očetje, zato tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glej, hranil jih bom, to ljudstvo, s pelinom in jih napajal s strupeno vodo. Razkropil jih bom med narode, ki jih niso poznali ne oni sami ne njihovi očetje, in bom za njimi poslal meč, dokler jih ne pokončam. Tako govori Gospod nad vojskami. Dajte, pokličite žalovalke, da pridejo, in pošljite po modre žene! Hitro naj pridejo in zapojó žalostinko nad nami, da se naše oči raztopé v solzah in z naših trepalnic voda prikaplja! Čuj! Žalostinka se sliši s Siona: »Kako smo uničeni, silno osramočeni! Domovino moramo izgubiti, svoje hiše zapustiti!« Čujte, žene, besedo Gospodovo! Vaše uho naj sprejme besedo njegovih ust! Učite svoje hčere žalostinko, učite druga drugo pogrebno pesem: »Smrt nam je prilezla skozi okna, prišla v naše palače, pobrala je otroka s ceste, s trgov mladeniče!« Govôri: »Tako govori Gospod: Mrtva trupla ljudi ležé kakor gnoj na polju, kakor za žanjcem snopi, ki jih nihče ne pobira.« Tako govori Gospod: Modri naj se ne hvali s svojo modrostjo, močni naj se ne hvali s svojo močjo, bogati naj se ne hvali s svojim bogastvom; ampak s tem naj se hvali, kdor se hoče hvaliti, da ima razum in mene pozna, da sem jaz Gospod, ki delam milost, pravico in pravičnost na zemlji. Da, taki so mi po volji, govori Gospod. Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko obiščem vse, kar je neobrezano kljub obrezi, Egipt, Juda, Edom, Amonce in Moab in vse s pristriženimi lasmi, ki stanujejo v puščavi. Zakaj vsi narodi so neobrezani, vsa hiša Izraelova pa je neobrezanega srca. Poslušajte besedo, ki vam jo govori Gospod, hiša Izraelova! Tako govori Gospod: Ne učite se običajev poganov, in ne bojte se znamenj na nebu! Kajti le pogani se jih bojé. Zakaj to, kar časté ljudstva, je prazno. Malikova podoba je les, ki se s sekiro v gozdu poseka, delo umetnikove roke. On jo okrasi s srebrom in z zlatom, pritrdi z žeblji in s kladivi ter jo postavi, da ne omahne. Kakor strašilo na polju so maliki, ne morejo govoriti; nositi jih morajo, ker ne morejo hoditi. Ne bojte se jih, ker ne morejo škodovati! A tudi kaj dobrega storiti ni v njihovi moči. Nič ni tebi, Gospod, enakega! Velik si ti, veliko je tvoje ime zaradi moči. Kdo bi se te ne bal, o kralj narodov? Da, tebi se to spodobi. Zakaj med vsemi modreci narodov in v vseh njihovih kraljestvih ni nič tebi enakega. Neumni in nespametni so vsi, ves nauk o malikih se glasi: les je to; kovano srebro, prineseno iz Tarsisa, in zlato iz Ofira, delo umetnika iz rok zlatarja; višnjev in rdeč škrlat je njihovo oblačilo. Delo modrih umetnikov je vse to! Toda Gospod je Bog v resnici, živi Bog in večni kralj. Ako se razjezi, se strese zemlja, narodi ne vzdržijo njegovega srda. Tako o njih recite: »Bogovi, ki niso naredili neba in zemlje, naj izginejo z zemlje in izpod neba!« On je naredil zemljo s svojo močjo, utemeljil vesoljni svet s svojo modrostjo in s svojo razumnostjo razpel nebo. Ko zadoni njegov glas, zašumé vodé na nebu; on privede oblake od konca zemlje, napravi bliske za dež in pripelje veter iz svojih shramb. Vsak človek je nespameten, ki tega ne vé; osramočen je vsak umetnik zaradi ulite podobe. Kajti prevara je njegova ulita podoba, duha ni v njej. Blodnje so, stvari za smeh. Ob času njihovega kaznovanja jih je konec. Njim ni podoben delež Jakobov, zakaj on je stvarnik vesoljstva, in Izrael je rod, ki je njegova lastnina. »Gospod nad vojskami« je njegovo ime. Poberi od tal svojo culo, ti, ki sediš v obleganem mestu! Kajti tako govori Gospod: Glej, tokrat vržem proč prebivalce dežele in jih spravim v stisko, da me najdejo. Gorje mi zaradi mojega zloma, neozdravljiv je moj udarec! Mislil sem: To je moja bolečina, ki jo bom mogel prenesti. Moj šotor je razdejan, vse moje šotorske vrvi so pretrgane, moji otroci so odšli – proč so! Nihče ne razpne več mojega šotora in ne razprostre nanj mojih zaves. Kajti nespametni so bili pastirji, niso popraševali po Gospodu. Zato niso imeli uspeha, njihova čreda se je razkropila. Čuj, sporočilo prihaja: Silen hrup iz severne dežele, da se Judova mesta spremené v puščavo, v prebivališče šakalov. Vem, Gospod: človek nima v oblasti svoje usode, nobenemu človeku ni dano, da določi svoje korake na poti življenja. Kaznuj me, Gospod, toda le zmerno, ne v svoji jezi, da me ne uničiš! Razlij svoj srd med narode, ki te ne poznajo, in nad rodove, ki ne kličejo tvojega imena. Kajti pogoltnili so Jakoba, ga pojedli in požrli ter opustošili njegove livade. Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda: »Poslušaj besede te zaveze in jih oznanjuj Judovim ljudem in jeruzalemskim prebivalcem! Reci jim: Tako govori Gospod, Izraelov Bog. Preklet bodi vsak, ki ne posluša besed te zaveze, ki sem jo ukazal vašim očetom, ko sem jih peljal iz egiptovske dežele, iz talilne peči za železo, veleč: Poslušajte moj glas in delajte vse tako, kakor vam ukazujem! Tako boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog, da spolnim prisego, ki sem jo prisegel vašim očetom, da jim dam deželo, kjer teče mleko in med, kakor je uresničeno danes.« Tedaj sem odgovoril: »Tako bodi, Gospod!« Dalje mi je rekel Gospod: »Oznani vse te besede v Judovih mestih in po jeruzalemskih cestah: Poslušajte besede te zaveze in jih izpolnjujte! Kajti vašim očetom sem, že ko sem jih peljal iz egiptovske dežele in do današnjega dne, vedno najresneje zabičeval: Poslušajte moj glas! Pa niso poslušali, ne nagnili svojega ušesa, ampak je vsak hodil v trmi svojega hudobnega srca. Zato sem poslal nadnje vse grožnje te zaveze, katero sem jim ukazal spolnjevati, a je niso spolnjevali.« Dalje mi je rekel Gospod: »Zarota je med Judovimi ljudmi in jeruzalemskimi prebivalci. Vrnili so se h grehom svojih davnih očetov, ki so se branili poslušati moje besede; hodili so za tujimi bogovi, da so jim služili. Prelomila je hiša Izraelova in hiša Judova mojo zavezo, ki sem jo sklenil z njih očeti.« Zato Gospod tako govori: Glej, pošljem nadnje nesrečo, ki ji ne bodo mogli uteči. Če potem zavpijejo k meni, jih ne bom uslišal. Judova mesta in jeruzalemski prebivalci naj potem pojdejo in vpijejo k bogovom, ki so jim darovali! A jim ne bodo pomagali ob času njihove nesreče. Zakaj mnogoštevilni kakor tvoja mesta so tvoji bogovi, Juda, in kolikor je cest v Jeruzalemu, toliko oltarjev ste postavili sramotnemu maliku, oltarjev, da kadite Baalu. Ti pa ne moli za to ljudstvo in ne povzdiguj zanje prošnje in zagovora; zakaj ne bom jih uslišal, ko bodo klicali k meni v svoji nesreči! Kaj hoče moj ljubi v moji hiši? Počenjati hudobije? Bodo li zaobljube in sveto meso odvzele od tebe tvojo hudobijo, da se potem moreš radovati? Zelenečo oljko, krasno z lepim sadežem, te je Gospod imenoval. A s hrumom močnega šumenja zažge ogenj v njenem listju, da ji veje zagoré. Gospod nad vojskami, ki te je zasadil, ti je zagrozil nesrečo zaradi hudobije, ki jo počenjata hiša Izraelova in hiša Judova, da me dražita, ko darujeta Baalu. Gospod mi je razodel in tako sem to zvedel. Takrat si mi pokazal njih spletke. Bil sem kakor krotko jagnje, ki ga peljejo v zakol. Nisem vedel, da so kovali zle naklepe proti meni: »Pokončajmo drevo z njegovim sadom vred in iztrebimo ga iz dežele živih, da se ne bo več omenjalo njegovo ime!« Gospod nad vojskami, ti sodiš pravično, preiskuješ obisti in srca; daj, da vidim, kako se boš maščeval nad njimi, zakaj tebi sem zaupal svojo pravdo. Zato tako govori Gospod zoper ljudi v Anatotu: Tiste, ki ti strežejo po življenju in govoré: »Ne prerokuj več v Gospodovem imenu, sicer umreš od naših rok,« glej, bom kaznoval; mladi ljudje umro pod mečem; njihovi sinovi in hčere umro od gladu. Nič jim ne preostane. Kajti nesrečo pošljem nad ljudi v Anatotu v letu njihovega kaznovanja. Ti, Gospod, imaš prav, kadarkoli se pravdam s teboj. Vendar bi se hotel zaradi ene stvari pritožiti: zakaj je uspešna pot hudobnih? Zakaj živé v miru vsi, ki delajo nezvesto? Zasadil si jih, korenine poženejo, rastejo in dajejo sad. Blizu si njih ustom, a daleč od njihovega srca. A ti, Gospod, me poznaš in me vidiš, si preskusil, kakšno je moje srce do tebe. Loči jih kot ovce za klanje, določi jih za dan zakola! Doklej naj žaluje dežela, sahne zelišče po vsem polju? Zaradi hudobije njenih prebivalcev ginejo živali in ptice. Kajti govoré: »Ne bo videl našega konca.« »Če te že utruja tekma s pešci, kako le hočeš tekmovati s konji? Če se v mirni deželi ne čutiš varnega, kaj boš počel v goščavi Jordana? Zakaj tudi tvoji bratje in hiša tvojega očeta, tudi ti so ti nezvesti, tudi ti vpijejo za teboj na vse grlo. Ne zaupaj jim, četudi prijazno govoré s teboj!« Zapustil sem svojo hišo, zavrgel sem svojo lastnino, ljubega svojega srca sem dal v sovražnikove roke. Moja lastnina je zoper mene kakor lev v gozdu. Zaganja proti meni svoje rjovenje, zato mi je zoprna. Pisana ptica je moja lastnina, ptice roparice jo obkrožujejo. Dajte, zberite se vse poljske živali, pridite k žrtju! Mnogo pastirjev pustoši moj vinograd, tepta mojo lastnino, spreminja moj ljubki delež v samotno puščavo. V puščavo ga spreminjajo, puščava po meni žaluje. Opustošena je vsa dežela, nihče si ne jemlje k srcu. Čez vse višine v puščavi vdirajo pokončevalci. Zakaj Gospod ima meč, ki žre od enega konca zemlje do drugega, nobenemu živemu bitju ne bo prizaneseno. Sejejo pšenico, trnje žanjejo, trudijo se, pa nič ne dosežejo. Osramočeni so pri svojih žetvah zaradi Gospodove srdite jeze. Tako govori Gospod o vseh hudobnih sosednih narodih, ki segajo po lastnini, ki sem jo dal svojemu ljudstvu Izraelu: »Glej, iztrgam jih iz njihove dežele, in hišo Judovo iztrgam iz njihove srede. Potem, ko jih bom iztrgal, se jih bom zopet usmilil in jih nazaj pripeljal, vsakega v njegovo lastnino in vsakega v njegovo domovino. Če se potem naučé potov mojega ljudstva, da bodo prisegali pri mojem imenu: ‚Kakor resnično Gospod živi,‘ kakor so učili moje ljudstvo prisegati pri Baalu, tedaj se nastanijo sredi mojega ljudstva. Če pa ne bodo poslušali, tedaj takšen narod čisto iztrgam in uničim,« govori Gospod. Tako mi je rekel Gospod: »Pojdi, kupi si platnen pas in si ga deni krog ledij; v vodo pa ga ne devaj!« Kupil sem pas po Gospodovi besedi in si ga del krog ledij. V drugo mi je prišla beseda Gospoda: »Vzemi pas, ki si ga kupil in ga nosiš krog ledij; vstani, pojdi k Evfratu in ga ondi skrij v skalni razpoklini!« Šel sem in ga skril pri Evfratu, kakor mi je Gospod ukazal. Ko je minilo mnogo dni, mi je Gospod rekel: »Vstani, pojdi k Evfratu in vzemi tam pas, ki sem ti ga ukazal ondi skriti!« Šel sem k Evfratu, poiskal in vzel pas z mesta, kjer sem ga skril. A glej, pas je bil pokvarjen, ni bil za nobeno rabo. Tedaj mi je prišla beseda Gospodova. »Tako govori Gospod: Prav tako uničim Judovo prevzetnost in veliko jeruzalemsko prevzetnost. Ti hudobni ljudje, ki nočejo poslušati mojih besed, ki ravnajo po trmi svojega srca in hodijo za tujimi bogovi, da jim služijo in jih molijo, naj postanejo kakor ta pas, ki ni za nobeno rabo. Kajti kakor se pas prime ledij moža, tako sem hotel, da se pritisne k meni vsa hiša Izraelova in vsa hiša Judova,« – govori Gospod – »da bi bili moje ljudstvo, moja slava, moja čast in moj okras. A niso poslušali.« Govôri jim tele besede. Tako govori Gospod, Izraelov Bog: »Vsak vrč se napolni z vinom!« Če ti odgovoré: »Mar ne vemo sami, da se vsak vrč napolni z vinom?« jim ti reci: »Tako govori Gospod: Glejte, napolnim vse prebivalce te dežele, kralje, ki sedé na Davidovem prestolu, duhovnike in preroke in vse jeruzalemske prebivalce s pijanostjo in jih razbijem, enega ob drugem, očete in sinove hkrati« – govori Gospod. »Ne prizanesem, ne bo mi jih žal, brez usmiljenja jih bom uničil.« Poslušajte in prisluhnite, ne prevzetujte; zakaj Gospod govori! Dajajte čast Gospodu, svojemu Bogu, preden se zmrači, preden se vam noge spotaknejo na gorah v temi! Sicer čakate zaman na luč, on jo spremeni v smrtno senco in najglobljo temo! Če ne boste poslušali, se moram na tihem jokati zaradi vaše prevzetnosti in solze točiti. Moje oko se raztopi v solzah, ker bo v ujetništvo odpeljana čreda Gospodova. Reci kralju in kraljici-materi: »Sédita in se globoko ponižajta! Zakaj vajina krasna krona vama pade z glave. Mesta južne pokrajine so zaprta, nihče jih ne odpre. Ves Juda bo odpeljan popolnoma zasužnjen.« Povzdigni svoje oči in glej, kako prihajajo od severa! Kje je čreda, tebi zaupana, kje ovce, tvoj ponos? Kaj porečeš, ko te obiščejo, oni, ki si jih kot ljubčke navadil nase? Ali te ne popadejo bolečine kakor ženo pri porodu? In če se vprašaš: Zakaj me je to zadelo? Zaradi tvoje velike krivde ti bo dvignjena vlečka, bodo ožuljene tvoje pete. Ali more zamorec spremeniti svojo polt, panter svoje maroge? Potem bi tudi vi mogli dobro delati, ko ste se navadili hudega. Raztresem jih kakor pleve, ki odleté v vetru puščave. To je tvoja usoda, tvoj delež, ki sem ti ga odmeril, govori Gospod – ker si me pozabil in se zanašal na laž. Jaz pa ti dvignem rob tvoje obleke do obraza, da se bo videla tvoja sramota. Tvoje prešuštvovanje, tvoj pohotni rezget, tvoje sramotno nečistovanje: na višinah, na polju sem videl tvoje gnusobe. Gorje ti, Jeruzalem, da se nočeš očistiti! Doklej bo to še trajalo? Beseda Gospodova, ki je prišla Jeremiju ob času velike suše. Juda žaluje, njegova mesta ginejo, ležé na tleh. V Jeruzalemu se razlega vpitje. Odličniki pošiljajo svoje posle po vodo; ti pridejo k vodnjakom, pa ne najdejo vode; se vračajo s praznimi posodami, osramočeni so in razočarani ter si zakrivajo glavo. Zaradi polja so kmetje v strahu, ker ni bilo dežja v deželi; osramočeni so in razočarani ter si zakrivajo glavo. Da, celó košuta, če stori na polju, popusti mladiča, ker ni trave. Divji osli stojé na golih višinah in lovijo sapo kakor šakali. Njih oči omagujejo, ker ni zelenja. Če naši grehi pričajo zoper nas, Gospod, ravnaj milostno zaradi svojega imena! Da, mnogi so naši prekrški, s katerimi smo grešili zoper tebe. Ti, upanje Izraelovo, njegov rešitelj ob času stiske, zakaj si kakor tujec v deželi, kakor popotnik, ki se ustavi le, da prenoči? Zakaj si kakor mož brez svéta, kakor junak, ki ne more pomagati? Saj si vendar v naši sredi, Gospod! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj nas! Tako govori Gospod o tem ljudstvu: Sem ter tja bloditi, to imajo radi; svojim nogam ne prizanašajo! A Gospodu niso všeč. Zdaj se spominja njih krivde in jih kaznuje za njih grehe. Dalje mi je Gospod rekel: »Ne prosi milosti za to ljudstvo! Če se postijo, ne slišim njih vpitja; če darujejo žgalne in jedilne daritve, mi niso po volji. Temveč z mečem, lakoto in s kugo jih pokončam.« Tedaj sem rekel: »Oh, vsemogočni Gospod, glej, preroki jim pravijo: ‚Meča ne boste videli, lakota vas ne bo zadela, ampak resničen mir vam dam v tem kraju!‘« Gospod mi je odgovoril: »Laž prerokujejo preroki v mojem imenu. Nisem jih poslal, ne jim ukazal, ne jim govoril. Lažnivo videnje, prazno prerokovanje in prevaro svojega srca vam sporočajo kot prerokovanje. Zato tako govori Gospod o prerokih, ki prerokujejo v mojem imenu, ne da bi jih poslal, in ki obljubljajo: ‚Meč in lakota ne bosta prišla v to deželo!‘: Z mečem in lakoto bodo ti preroki pokončani. Ljudje pa, katerim so prerokovali, bodo po jeruzalemskih cestah ležali, vrženi od lakote in meča. Nihče jih ne pokoplje, njih, njihovih žená, njihovih sinov in njihovih hčerá. Tako razlijem nad nje njihovo hudobijo.« To besedo jim govôri: Moje oči točijo solze noč in dan in ne prenehajo! Kajti silna nesreča je zadela devico, hčer, moje ljudstvo, da, neozdravljiva rana! Če grem na polje, glej, z mečem prebodene! Če pridem v mesto, glej, bolne od lakote! Tudi prerok in duhovnik blodita po deželi in ne razumeta. Ali si Juda popolnoma zavrgel? Ali se ti je pristudil Sion? Zakaj nas tepeš in nam ni ozdravljenja? Upamo na mir, a ne pride nič dobrega; na čas ozdravljenja, a je le strah! Spoznavamo, Gospod, svojo hudobijo, krivdo svojih očetov, da, grešili smo zoper tebe. Ne zametuj nas zaradi svojega imena, ne onečaščuj prestola svojega veličastva! Spomni se! Ne prelamljaj svoje zaveze z nami! Ali so med maliki narodov povzročitelji dežja? Ali daje nebo sámo od sebe plohe? Mar nisi to ti, Gospod, naš Bog? Zato zaupamo vate! Kajti ti delaš vse to. Gospod mi je rekel: »Četudi bi Mojzes in Samuel stopila predme, mi nič ni več za to ljudstvo. Spôdi mi jih izpred oči, naj odidejo! Če te vprašajo: ‚Kam naj gremo?‘ jim reci: Tako govori Gospod: ‚H kugi, kdor je za kugo, pod meč, kdor je za meč, v lakoto, kdor je za lakoto, v sužnost, kdor je za sužnost.‘« Štiri nadloge spravim nadnje, govori Gospod: Meč, da jih pomori, pse, da jih raztrgajo, ptice pod nebom in živali na polju, da jih požró in uničijo. Naredil bom iz njih grozo za vsa kraljestva na zemlji zaradi Manaseja, Ezekijevega sina, Judovega kralja, zaradi tega, kar je počenjal v Jeruzalemu. Kdo bo imel usmiljenje s teboj, Jeruzalem, kdo te bo pomiloval? Kdo se bo ustavil pri tebi, da bi te poprašal, kako ti je? Ti si me zavrgel, govori Gospod, obrnil si mi hrbet. Zato stegnem svojo roko zoper tebe in te uničim, naveličal sem se prizanašati. Vejal sem jih z vejalnico ob vratih dežele. Napravim svoje ljudstvo brez otrok in ga pogubim, ker se niso vrnili s svojih potov. Njegove vdove so mi postale številnejše od peska ob morju. Nad matere mladih mož sem pripeljal pokončevalca opoldne, storil sem, da sta jih nagloma popadla strah in groza. Onemogla je mati sedmih otrok. Izdihnila je. Še za dne ji je sonce zašlo. Bila je osramočena in razočarana. Kar jih še preostane, jih meču izročim vpričo njihovih sovražnikov, govori Gospod. Gorje mi, moja mati, da si me rodila, moža, ki je v sporu in prepiru z vso deželo. Nisem posojal in posojali mi niso, vendar me vse preklinja! Naj bo, Gospod, če ti nisem dobro služil, če te nisem prosil celo za sovražnika ob času nesreče in ob času stiske! Ali se more železo zlomiti, železo s severa in bron? Tvojo posest in tvoje zaklade izročim v plenjenje, brezplačno, zaradi vseh tvojih grehov na vsem tvojem ozemlju. Naredim te za sužnja tvojih sovražnikov v deželi, ki je ne poznaš. Zakaj ogenj se je vžgal od moje jeze, zoper vas je zagorel. Spomni se me, Gospod, in zavzemi se zame! Maščuj me nad mojimi preganjalci! Daj, da ne bom iztrebljen zaradi tvoje potrpežljivosti! Vedi, da trpim zasramovanje zaradi tebe! Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral; tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca, kajti po tvojem imenu se imenujem, Gospod, Bog nad vojskami. Ne sedim v krogu smejavcev, da bi se radoval; od tvoje roke prisiljen sedim samoten; kajti s srdom si me napolnil. Zakaj moja bolečina večno traja, in je moja rana brezupno neozdravljiva? Postal si mi kakor varljiv potok, katerega voda je nestanovitna. Zato tako govori Gospod: »Če se mi ukloniš, ti vrnem tvojo službo pri meni; in če hočeš navajati le plemenite misli, nič napačnega, smeš biti zopet moja usta. Oni se morajo k tebi obrniti, ti pa se ne smeš obrniti k njim. Tedaj naredim iz tebe bronast, trden zid proti temu ljudstvu. Bojevali se bodo zoper tebe, pa te ne bodo premagali, zakaj jaz sem s teboj, da ti pomorem in te rešim, govori Gospod. Rešim te iz roke hudobnih in osvobodim iz pesti nasilnikov.« Prišla mi je beseda Gospodova: Ne jemlji si žene in ne imej sinov ne hčerá v tem kraju! Zakaj tako govori Gospod o sinovih in hčerah, ki se rodé v tem kraju, o njih materah, ki jih rodé, in o njih očetih, ki so jim dali življenje v tej deželi: Mučne smrti bodo umrli, ne bodo objokovani ne pokopani, za gnoj bodo na zemlji; meč in lakota jih bosta pokončala. Njih mrtva trupla bodo v žrtje pticam pod nebom in živalim na polju. Da, tako pravi Gospod: Ne stopaj v nobeno hišo žalosti, ne hodi k nobenemu žalovanju in ne izražaj nikomur sožalja! Zakaj temu ljudstvu odtegnem svoje prijateljstvo, govori Gospod, milost in usmiljenje. Veliki in mali umro v tej deželi, ne bodo pokopani ne objokovani; nihče si ne bo delal vrezov ne si strigel glave zaradi njih. Ne bodo lomili kruha žalosti, da bi koga potolažili zaradi umrlega. Nikomur ne bo ponudena čaša tolažbe za njegovega očeta ali njegovo mater. Ne hodi v hišo, kjer je gostija, da bi tam sedel, jedel in pil! Zakaj tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Resnično, storil bom, da na tem kraju, pred vašimi očmi, v vaših dneh umolkne glas radosti in glas veselja, glas ženina in glas neveste. In ko oznaniš temu ljudstvu vse te besede in te vprašajo: »Zakaj nam grozi Gospod z vso to veliko nesrečo? V čem je naša krivda in naš greh, s katerim smo se pregrešili zoper Gospoda, svojega Boga?« jim odgovori: »Ker so me zapustili vaši očetje« – govori Gospod – »in so hodili za tujimi bogovi, jim služili in jih molili, mene pa zapustili in se moje postave niso držali. Vi pa ste delali še huje kakor vaši očetje. Glejte namreč, vsak izmed vas ravna po trmi svojega hudobnega srca, mene pa ne posluša. Zato vas vržem iz te dežele proč v deželo, ki je niste poznali ne vi ne vaši očetje. Tam boste dan in noč služili tujim bogovom. Jaz pa vam ne izkažem več nobenega usmiljenja!« Zato, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko se več ne poreče: »Kakor resnično živi Gospod, ki je Izraelove sinove izpeljal iz egiptovske dežele,« ampak: »Kakor resnično živi Gospod, ki je Izraelove sinove izpeljal iz severne dežele in iz vseh dežel, kamor jih je zavrgel!« Pripeljem jih nazaj v njihovo deželo, ki sem jo dal njihovim očetom. Glej, pošljem veliko ribičev, govori Gospod, da jih polové. Nato pošljem veliko lovcev, da jih polové na vsaki gori in na vsaki višini in v vseh skalnih razpokah. Kajti moje oči sledijo njihovim potom. Niso skriti mojemu obličju. Njih krivda ni prikrita mojim očem. Dvojno poplačam njih krivdo in njih greh, ker so oskrunili mojo deželo z mrhovino svojih malikov in napolnili mojo dedino s svojimi gnusobami. Gospod, moja moč in moja obramba, moje pribežališče ob dnevu stiske! Narodi pridejo k tebi od koncev zemlje in porekó: Sámo laž so podedovali naši očetje, ničevost in nemoč. Ali si more človek narediti bogove? To vendar niso bogovi! Zato, glej, dam jim razumeti; tokrat jim pokažem svojo močno pest, da spoznajo, da mi je ime: Gospod. Judov greh je zapisan z železnim pisalom, z diamantno konico vrezan na tabli njih srca in na rogovih njih oltarjev. Njih sinovi se spominjajo njihovih oltarjev in njihovih maliških stebrov pod zelenimi drevesi, na visokih gričih, na hribih in na ravnem. Tvojo posest, vse tvoje zaklade izročim v plenjenje, tvoje višine zaradi greha na vsem tvojem ozemlju. Svojo dediščino, ki sem ti jo dal, moraš zapustiti. Naredim te za sužnja tvojih sovražnikov v deželi, ki je ne poznaš. Zakaj ogenj ste vžgali v moji jezi, ki bo večno gorel. Tako govori Gospod: Preklet, kdor zaupa v človeka, se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda! On je kakor grm v pustinji: ne doživi, da pride sreča; prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi. Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo upanje. On je kakor drevo, vsajeno ob vodi, ki k potoku stega svoje korenine; ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v letu suše ne trpi pomanjkanja in vedno rodi svoj sad. Nepredirno je srce, bolj ko vse, in popačeno: kdo ga more doumeti? Jaz, Gospod, preiskujem srce, preizkušam obisti, da poplačam vsakemu po njegovem vedenju, kakor zaslužijo njegova dela. Jerebica, ki vali, česar ni znesla, je človek, ki pridobiva bogastvo, a ne po pravici; sredi svojega življenja ga mora zapustiti in ob svojem koncu je bedak. Prestol veličastva, vzvišen od začetka, je kraj našega svetišča. Upanje Izraelovo, Gospod! Vsi, ki te zapusté, bodo osramočeni; v prah bodo zapisani, kateri odstopajo od tebe, ker so zapustili studenec žive vode, Gospoda. Ozdravi me, Gospod, da bom ozdravljen, pomagaj mi, da najdem pomoč, zakaj ti si moja hvala! Glej, oni mi pravijo: Kje je grožnja Gospodova? Naj vendar pride! Jaz te nisem silil k slabemu, dneva nesreče si nisem želel. Ti veš, kaj je prišlo iz mojih ustnic, pred tvojim obličjem je bilo. Ne bodi mi za strah, ti, moje pribežališče ob dnevu nesreče! Osramočeni naj bodo moji preganjalci, jaz pa naj ne bom osramočen! Uplašijo naj se oni, jaz pa naj se ne uplašim! Pripelji nadnje dan nesreče, z dvojnim udarcem jih razbij! Tako mi je Gospod govoril: Pojdi, postavi se ob vratih »sinov ljudstva«, skozi katera hodijo noter in ven Judovi kralji, in ob vseh jeruzalemskih vratih! In jim reci: Poslušajte besedo Gospodovo, Judovi kralji, vsi Judovci in vsi jeruzalemski prebivalci, ki hodite skozi ta vrata! Tako govori Gospod: Varujte se, zaradi svojega življenja, da ne nosite sobotni dan bremena in ga ne prinašate skozi jeruzalemska vrata! Tudi ne nosite sobotni dan nobenega bremena iz svojih hiš! Ne opravljajte nobenega dela, temveč posvečujte sobotni dan, kakor sem zapovedal vašim očetom! Pa niso poslušali in niso nagnili svojega ušesa, ampak so ostali trdovratni, niso ubogali in ne sprejeli nauka. Če me boste zdaj res ubogali, govori Gospod, in ne boste več sobotni dan prinašali nobenega bremena skozi vrata tega mesta, temveč boste sobotni dan posvečevali in ne opravljali ta dan nobenega dela, tedaj bodo prihajali skozi vrata tega mesta kralji in knezi, ki sedé na Davidovem prestolu, na vozovih se bodo peljali in na konjih jahali, oni, njih knezi, možje Judovi in jeruzalemski prebivalci; in to mesto ostane vedno naseljeno. Tedaj bodo prihajali iz Judovih mest, iz jeruzalemske okolice, iz Benjaminove dežele, iz ravnine, z gorovja in iz južne pokrajine, in prinašali žgalne, klavne, jedilne daritve in kadilo ter prinašali zahvalne daritve v hišo Gospodovo. Če me pa ne boste poslušali, da bi posvečevali sobotni dan, ne nosili bremena in sobotni dan ne hodili skozi jeruzalemska vrata, tedaj zažgem ogenj v njegovih vratih, da požre jeruzalemske palače in ne ugasne! Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda: »Vstani, pojdi dol v lončarjevo hišo! Tam ti bom naznanil svoje besede!« Šel sem torej dol v lončarjevo hišo; in glej, lončar je opravljal na lončarskem kolovratu svoje delo! Če se je posoda, ki jo je ravno iz gline oblikoval, v lončarjevi roki pokvarila, je iz nje zopet naredil drugo posodo, kakor se je lončarju prav zdelo. Tedaj mi je prišla beseda Gospodova: »Mar ne morem z vami storiti, kakor ta lončar?« – govori Gospod. »Glej, kakor je glina v lončarjevi roki, tako ste vi v moji roki, hiša Izraelova! Včasih grozim kakšnemu narodu ali kakšnemu kraljestvu, da ga hočem iztrebiti, razdejati in pokončati. Če pa se tisti narod spreobrne od svoje hudobije, zaradi katere sem mu grozil, mi bo žal nesreče, ki sem mu jo mislil narediti. Drugič obljubim kakšnemu narodu ali kakšnemu kraljestvu, da ga ustanovim in zasadim. Če pa potem dela, kar je hudo v mojih očeh, da ne posluša mojega glasu, mi bo žal dobrote, ki sem mu jo obljubil izkazati.« Zdaj torej povej Judovim možem in jeruzalemskim prebivalcem: Tako govori Gospod: Glejte, snujem zoper vas nesrečo in kujem zoper vas naklep! Povrnite se vendar vsak s svojega hudobnega pota; popravite svoja pota in svoja dela! Oni pa odgovoré: »Zaman! Po svojih mislih hočemo delati; vsak izmed nas se hoče ravnati po trmi svojega hudobnega srca.« Zato tako govori Gospod: Le povprašujte pri narodih! Kdo je kaj takega slišal? Prav grozno reč je storila devica Izraelova. Mar se umakne z ravne skale sneg Libanona? Ali usahnejo vode Sariona, hladeče, šumeče? A mene je pozabilo moje ljudstvo, ničnosti darujejo kadilne daritve. A se spotaknejo na svojih potih, na starodavnih stezah, ko hodijo po strmih, neuglajenih potih. Njih deželo spremenim v puščavo, v večno sramoto; kdorkoli pojde skoznjo, se zgraža in maje z glavo. Kakor vzhodni veter jih razkropim pred sovražnikom; hrbet jim pokažem, ne obraza ob dnevu njihove stiske. Tedaj so rekli: »Dajte, izmislimo si naklep zoper Jeremija! Kajti ni še izginilo navodilo duhovnika ne svèt modrega ne beseda preroka. Dajte, udariti ga hočemo z jezikom, in ne glejmo na njegove besede.« Glej name, Gospod, in poslušaj govor mojih nasprotnikov! Se li dobro povračuje s hudim, ker mi kopljejo jamo? Spomni se, kako sem stal pred tabo, da bi v njih prid govoril, da bi od njih odvrnil tvojo jezo! Zato predaj njih otroke lakoti in jih izroči oblasti meča! Njihove žene naj bodo brez otrok in brez mož, njihove može naj podavi kuga, njih mladeniče naj meč pokonča v boju! Vpitje naj se sliši iz njih hiš, ko naglo pripelješ nadnje tolpo! Kajti jamo kopljejo, da me ujamejo, zanke nastavljajo mojim nogam. Ti pa, Gospod, poznaš ves njih morilni naklep proti meni. Ne očiščuj jih krivde, njih greha ne izbrisuj pred sabo, naj propadejo pred tabo, ob času svoje jeze obračunaj z njimi! Tako govori Gospod Jeremiju: »Pojdi, kupi si lončen vrč! Vzemi s seboj nekaj starešin ljudstva in starešin duhovnikov! Pojdi ven v dolino Benenom ob vhodu Črepinjskih vrat ter oznani tam besede, ki ti jih bom govoril! Reci: Poslušajte besedo Gospodovo, kralji Judovi in jeruzalemski prebivalci! Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: ‚Glejte, pripeljem nesrečo nad ta kraj, da bo vsakemu, ki to zasliši, zvenelo po ušesih! Ker so me zapustili, mi odtujili ta kraj in na njem darovali kadilne daritve tujim bogovom, ki jih niso poznali ne oni ne njih očetje ne Judovi kralji, ter napolnili ta kraj s krvjo nedolžnih, ker so sezidali Baalove višine, da so zažigali svoje otroke v ognju kot žgalne daritve Baalu, česar nisem nikoli zapovedal, ne ukazal in mi ni prišlo na misel: Zato, glejte, pridejo dnevi, govori Gospod, ko se ta kraj ne bo več imenoval Tofet in dolina Benenom, ampak dolina morije. Tedaj uničim na tem kraju modrost Juda in Jeruzalema ter storim, da padejo pod mečem pred svojimi sovražniki, pod pestjo teh, ki jim strežejo po življenju, njih mrtva trupla dam v žrtje pticam neba in živalim polja. To mesto naredim za grozo in zasmeh; vsak, kdor pojde mimo njega, se bo zgražal in se rogal zaradi vseh njegovih udarcev. Dam jim jesti meso njih sinov in meso njih hčerá; vsak bo jedel meso svojega bližnjega v stiski in nadlogi, s katero jih bodo stiskali njih sovražniki in tisti, ki jim strežejo po življenju.‘ Razbij vrč pred očmi mož, ki pojdejo s teboj! In jim reci: Tako govori Gospod nad vojskami: ‚Glej, tako razbijem to ljudstvo in to mesto, kakor se razbije lončarska posoda, ki se ne da več popraviti. V Tofetu bodo pokopavali, ker drugje ne bo več prostora za pokopavanje. Tako storim temu kraju, govori Gospod, in njegovim prebivalcem: Naredim to mesto enako Tofetu. Jeruzalemske hiše in hiše Judovih kraljev naj bodo nečiste kakor kraj Tofet, vse hiše, na katerih strehah so vsej nebeški vojski darovali kadilne daritve in tujim bogovom pitne daritve.‘« Ko je Jeremija prišel iz Tofeta, kamor ga je Gospod poslal prerokovat, je stopil v dvor hiše Gospodove in rekel vsemu ljudstvu: Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glejte, pripeljem nad to mesto in vsa njegova mesta vso nesrečo, ki sem mu jo zagrozil; kajti trdovratni so in ne poslušajo mojih besed. Duhovnik Fasur, Emerjev sin, ki je bil nadzornik v hiši Gospodovi, je slišal, kako je Jeremija prerokujoče govoril te besede. Tedaj je Fasur dal preroka Jeremija bičati in ga del v klado, ki je bila pri zgornjih Benjaminovih vratih pri hiši Gospodovi. Ko je drugo jutro Fasur izpustil Jeremija iz klade, mu je Jeremija rekel: »Gospod te ne imenuje več Fasur, ampak Magor misabib (Groza naokrog). Kajti tako govori Gospod: Glej, naredim, da boš v grozo sebi in svojim prijateljem! Oni padejo pod mečem svojih sovražnikov in ti boš to videl na lastne oči. Vsega Juda izročim v roke babilonskega kralja; on jih ujete odpelje v Babilon in jih pobije z mečem. Predam vse bogastvo tega mesta, vse njegovo premoženje in vso njegovo dragocenost; vse zaklade Judovih kraljev izročim v roke njih sovražnikov; ti jih oplenijo, odvzemó in spravijo v Babilon. In ti, Fasur, in vsi tvoji domači pojdete v ujetništvo; v Babilon prideš, tam umreš in ondi boš pokopan, ti in vsi tvoji prijatelji, ki si jim laži prerokoval.« Preslepil si me, Gospod, in dal sem se preslepiti. Zgrabil si me in premagal. Ves dan sem v posmeh, vsak me zasmehuje. Da, kadar govorim, moram zavpiti, »krivda in nasilje« moram klicati. Kajti beseda Gospodova mi je vsak dan v sramotitev in zasmeh. Če rečem: »Nočem več nanj misliti, ne več govoriti v njegovem imenu!« Tedaj je v moji notranjosti kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh. Trudim se, da ga prenesem; ne morem več! Da, slišim šušljanje mnogih – groza naokrog –: »Naznanite ga, ovadimo ga!« Celo moji prijatelji prežé, da se spotaknem: »Morda se da preslepiti! Potem ga imamo v oblasti in se bomo maščevali nad njim.« Toda Gospod je z menoj kot silen junak. Zato se spotaknejo moji preganjalci, nič ne premorejo; zelo bodo osramočeni – saj nič ne dosežejo – z večno, nepozabljivo sramoto. Gospod nad vojskami, ki skušaš pravičnega, ki preiskuješ obisti in srce! Daj, da vidim tvoje maščevanje nad njimi! Zakaj tebi sem zaupal svojo pravdo. Pojte Gospodu, slavite Gospoda, ker rešuje življenje ubožca iz rok hudobnežev! Preklet bodi dan, ko sem se rodil, dan, ko me je povila moja mati! Naj ne bo blagoslovljen! Preklet bodi mož, ki je sporočil mojemu očetu: »Sin se ti je rodil,« in ga silno razveselil! Naj se godi temu možu kakor mestom, ki jih je Gospod razdejal brez usmiljenja! Naj sliši vpitje zjutraj in bojni krik v opoldanskem času, ker ni dal, da bi umrl v materinem telesu, da bi mi mati postala grob in bi njeno telo ostalo vedno noseče! Zakaj sem prišel iz materinega telesa, da doživim muko in žalost, da v sramoti izginejo moji dnevi? Beseda, ki je od Gospoda prišla Jeremiju, ko je kralj Sedekija k njemu poslal Fasurja, Melkijevega sina, in duhovnika Sofonija, Maasijevega sina, z naročilom: »Povprašaj za nas Gospoda; kajti babilonski kralj Nabuhodonozor gre z vojsko zoper nas. Morda stori Gospod z nami kakor pri vseh svojih čudežih, da sovražnik odide od nas.« Jeremija pa jima je odgovoril: »Tako povejta Sedekiju: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Glej, jaz obrnem nazaj bojno orožje v vaših rokah, s katerim se zunaj pred obzidjem bojujete zoper babilonskega kralja in Kaldejce, ki vas oblegajo, in jih zberem skupaj v sredini tega mesta. Jaz sam se hočem bojevati zoper vas s stegnjeno roko in z močnim laktom, z jezo, s srdom in z veliko togoto. Udarim prebivalce tega mesta, ljudi in živali, z veliko kugo, da izginejo. Potem, govori Gospod, dam Sedekija, Judovega kralja, njegove služabnike in ljudstvo, kar ga preostane v tem mestu od kuge, od meča in od lakote, v roke babilonskega kralja Nabuhodonozorja, v roke njih sovražnikov in v roke onih, ki jim strežejo po življenju; on jih pobije z ostrim mečem, ne bo jim prizanašal, ne bo imel pomilovanja in ne usmiljenja.« Temu ljudstvu reci: »Tako govori Gospod: Glejte, predlagam vam pot življenja in pot smrti! Kdor ostane v tem mestu, umre pod mečem, za lakoto ali kugo! Kdor pa pojde ven in se preda Kaldejcem, ki vas oblegajo, ostane pri življenju in njegovo rešeno življenje bo njegov plen! Zakaj svoj obraz obrnem zoper to mesto v nesrečo, ne v dobro, govori Gospod, v roko babilonskega kralja bo dano, da ga sežge z ognjem.« Hiši Judovega kralja pa reci: Poslušajte besedo Gospodovo, Davidova hiša! Tako govori Gospod: Vsako jutro sodite pravično! Rešujte stiskanega iz roke zatiralca! Sicer izbruhne moja jeza kakor ogenj in gori neugasljivo zaradi hudobije vaših del. Glej, hočem nadte, prebivalka doline, skale v ravnini, govori Gospod. Vi pravite: »Kdo pride k nam dol, kdo prodre v naše hiše?« »Poplačam vam, kakor zaslužijo vaša dela, govori Gospod, in zanetim v njenem gozdu ogenj; ta požre vse okoli nje!« Tako govori Gospod: Pojdi dol v palačo Judovega kralja in oznani ondi to besedo! Reci: Poslušaj besedo Gospodovo, Judov kralj, ki sediš na Davidovem prestolu, ti, tvoji služabniki in tvoje ljudstvo, ki hodite skozi ta vrata! Tako govori Gospod: Strezite pravici in pravičnosti! Rešujte stiskanega iz rok zatiralca! Ne zapostavljajte tujca, sirote in vdove! Ne bodite nasilni in nedolžne krvi ne prelivajte v tem kraju! Če boste to besedo res spolnjevali, pojdejo skozi vrata te hiše kralji, ki sedé na Davidovem prestolu, na vozovih in na konjih, on, njegovi služabniki in njegovo ljudstvo. Če pa teh besed ne boste poslušali, prisegam sam pri sebi, pravi Gospod, da bo razvalina ta palača. Da, tako govori Gospod o palači Judovega kralja: »Kakor Galaad si mi bila, kakor vrh Libanona! Zares, spremenim te v puščavo, v mesto brez prebivalcev! Posvetim zoper tebe pokončevalce: ljudi in orožje. Ti posekajo tvoje krasne cedre in jih vržejo v ogenj. Ko potem pojde mnogo narodov mimo tega mesta in rekó med seboj: ‚Zakaj je Gospod tako storil temu velikemu mestu?‘, se bo odgovorilo: ‚Zato, ker so zapustili zavezo z Gospodom, svojim Bogom, ter molili druge bogove in jih častili.‘« Ne jokajte za mrtvim, ne žalujte za njim! Pač pa jokajte za odhajajočim, ker se ne vrne več in ne vidi več svoje domovine! Zakaj tako govori Gospod o Selumu, Josijevem sinu, Judovem kralju, ki je postal kralj namesto svojega očeta Josija: »Ta, ki je odšel iz tega kraja, se sèm ne vrne več; ampak v kraju, kamor so ga ujetega odpeljali, bo umrl; in te dežele ne bo več videl.« Gorje mu, kdor zida svojo palačo brez pravičnosti in svoje pomole brez pravice, ki pusti svojega bližnjega delati zastonj in mu njegovega zaslužka ne plača, ki pravi: »Sezidam si prostorno hišo in obširne pomole!« Široka si na njej napravi okna, s cedrovino obloži in rdeče pobarva. Mar si postal kralj, da bi se ponašal s cedrovino? Ali ni tvoj oče jedel in pil? In vendar je delal po pravici in pravičnosti! Tedaj mu je šlo dobro! Stiskanemu in ubožcu je prisojal pravico. Takrat je bilo dobro. Ali se to ne pravi, mene poznati? govori Gospod. Toda tvoje oko in tvoje srce ne gre za tem, ampak le za tvojim dobičkom in za tem, da bi prelival nedolžno kri, da bi zatiral in izsiljeval. Zato tako govori Gospod o Joakimu, Josijevem sinu, Judovem kralju: »Ne bodo ga objokovali: ‚Ah, moj brat! Ah, moja sestra!‘ Ne bodo ga objokovali: ‚Ah, gospodar! Ah, presvetli!‘ Kakor osel bo pokopan: vlekli ga bodo in vrgli onkraj jeruzalemskih vrat.« Pojdi na Libanon in vpij, glasno kriči na Basanu! Vpij z Abarima! Zakaj pobiti so vsi tvoji ljubimci. Prigovarjal sem ti, ko ti je bilo še dobro. Rekla si: »Ne maram tega slišati!« To je bilo tvoje ravnanje od tvoje mladosti: nisi hotela slišati mojega glasu. Vse tvoje pastirje razžene veter, tvoji ljubimci pojdejo v pregnanstvo. Da, tedaj prideš v sramoto in nečast zaradi vseh svojih hudobij. Ti, ki prestoluješ na Libanonu, ki gnezdiš na cedrah, kako boš stokala, ko te popadejo bolečine, kakor krči porodnice! Kakor resnično jaz živim, govori Gospod, četudi bi bil Jehonija, Joakimov sin, Judov kralj, pečatni prstan na moji desni roki, bi ga odtrgal od ondod. Izročim te v roke teh, ki ti strežejo po življenju, v roke teh, katerih te je groza, v roke babilonskega kralja Nabuhodonozorja in v roke Kaldejcev. In vržem te ven, tebe in tvojo mater, ki te je rodila, v tujo deželo, kjer se nista rodila; tam bosta umrla. V deželo, kamor hrepeneče želé, da se vrnejo, tja se nikdar ne vrnejo. Je li ta mož Jehonija zaničljiva, zavržena posoda, ali posoda, ki je nihče ne mara? Zakaj je zavržen, on in njegov zarod, in vržen v deželo, ki je ne pozna? Dežela, dežela, dežela, čuj besedo Gospodovo! Tako govori Gospod: »Vpišite tega moža: brez otrok, mož, ki nima sreče v svojih dneh! Kajti nobenemu izmed njegovih potomcev se ne posreči, da bi sedel na Davidovem prestolu in še vladal v Judu.« Gorje pastirjem, ki pogubljajo in razpršujejo ovce moje paše, govori Gospod. Zato tako govori Gospod, Izraelov Bog, zoper pastirje, ki pasejo moje ljudstvo: Vi ste moje ovce razpršili in jih razkropili ter jih niste iskali. Zdaj kaznujem na vas vaša hudobna dejanja, govori Gospod. Jaz zberem ostanek svojih ovac iz vseh dežel, kamor sem jih razkropil, in jih zopet pripeljem na njihov pašnik, da se bodo plodile in množile. Postavim jim pastirje, ki jih bodo pasli; ne bodo se več bale, ne plašile, in ne bo jih treba iskati, govori Gospod. Resnično, pridejo dnevi, govori Gospod, ko obudim Davidu pravično mladiko; kralj bo in bo modro vladal, prav in pravično bo delal v deželi. V njegovih dneh bo Juda rešen in Izrael bo na varnem prebival. To mu je ime, s katerim ga bodo imenovali: »Gospod, naša pravičnost«. Zato, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko se ne poreče več: »Kakor resnično živi Gospod, ki je izpeljal Izraelce iz egiptovske dežele,« ampak: »Kakor resnično živi Gospod, ki je potomce Izraelove hiše iz severne dežele in iz vseh dežel, kamor sem jih razkropil, izpeljal in pripeljal, da bodo zopet prebivali v svoji deželi!« O prerokih: V meni se trga srce, tresejo se mi vsi udi. Kakor pijan sem, kakor mož, ki ga je premagalo vino, pred Gospodom, pred njegovimi svetimi besedami: »Dežela je polna prešuštnikov; zaradi tega v prekletstvu žaluje dežela in so se posušili pašniki v puščavi. Njih težnja je zločin, njih moč krivica. Da, tudi prerok in duhovnik sta brezbožna. Celo v svoji hiši moram najti njuno hudobijo,« govori Gospod. »Zato jim bo njih pot kakor spolzka tla, v temi jim spodrsne in padli bodo na njej. Zakaj nesrečo spravim nadnje v letu njih kaznovanja,« govori Gospod. Pri samarijskih prerokih sem videl nespodobnosti: prerokovali so v imenu Baala in zapeljevali moje ljudstvo Izraela. Pri prerokih v Jeruzalemu pa vidim grozoto: prešuštvujejo, govoré laži in potrjujejo zločince, da se nihče ne spreobrne od svoje hudobije. Ti vsi so mi kot Sodoma, njih prebivalci kakor Gomora. Zato tako govori Gospod nad vojskami zoper preroke: Glej, hranil jih bom s pelinom in jih napajal s strupeno vodo. Zakaj od jeruzalemskih prerokov je izšla hudobija po vsej deželi. Tako govori Gospod nad vojskami: Ne poslušajte besed prerokov, ki vam prerokujejo! Oni vas le slepijo, oznanjajo videnja svojega srca, ne pa tega, kar pride iz Gospodovih ust. Zaničevalcem Gospodove besede vedno obljubljajo: »Srečo boste imeli!« Vsem, ki sledijo trmi svojega srca, pravijo: »Nesreča nad vas ne pride!« Da, kdo je bil navzoč v Gospodovem svétu, da ga je videl in čul njegovo besedo? Kdo je pazil na njegovo besedo in jo slišal? Glej, vihar Gospodov, njegov srd prihrumi, vrtinčast vihar prišumi nad glavo hudobnih. Ne odvrne se jeza Gospodova, dokler ne izpolni in ne izvrši načrtov svojega srca. Poslednje dni to jasno spoznate! Nisem poslal teh prerokov, vendar tekajo; nisem jim govoril, vendar prerokujejo. Če bi stali v mojem svétu, bi oznanjali mojemu ljudstvu moje besede in jih odvrnili z njih hudobnega pota in proč od njih brezbožnih dejanj. Ali sem jaz Bog le od blizu, govori Gospod, in ne tudi Bog v daljavi? Če se kdo še tako popolnoma skrije, mar ga ne bom videl, govori Gospod. Mar ne napolnjujem neba in zemlje? govori Gospod. Slišal sem, kaj govoré preroki, ki v mojem imenu laži prerokujejo: »Sanjalo se mi je.« »Sanjalo se mi je!« Kako dolgo še bodo tako mislili ti preroki, ki prerokujejo laži in oznanjajo prevare svojega srca? Ali nameravajo s svojimi sanjami, ki jih drug drugemu pripovedujejo, storiti, da moje ljudstvo pozabi moje ime, kakor so njih očetje pozabili moje ime zaradi Baala? Prerok, ki ima sanje, pripoveduje sanje; kdor pa ima mojo besedo, govori v resnici mojo besedo. Kaj je slama v primeri z žitom? govori Gospod. Ali moja beseda ne gori kakor ogenj? govori Gospod. – Ali ni kakor kladivo, ki razbija skalo? Zato, glej, pojdem nad preroke, govori Gospod, ki drug drugemu kradejo moje besede. Glej, pojdem nad preroke, govori Gospod, ki le s svojim jezikom blebetajo in to imenujejo božji govor. Glej, pojdem nad preroke, ki se jim sanjajo laži, govori Gospod, jih pripovedujejo in zapeljujejo moje ljudstvo s svojimi lažmi in svojim bahanjem. Jaz jih nisem poslal, ne jim zapovedal in nikakor ne koristijo temu ljudstvu, govori Gospod. Ako te to ljudstvo ali prerok ali duhovnik povpraša: »Kaj je breme Gospodovo?« jim odgovori: »Vi ste breme, in jaz vas zavržem!« govori Gospod. Preroka, duhovnika in kdor izmed ljudstva poreče »breme Gospodovo«, tega bom kaznoval z njegovo hišo vred. Tako govorite drug drugemu in med seboj: »Kaj je odgovoril Gospod?« ali »Kaj je rekel Gospod?« Gospodovega bremena pa ne omenjajte več; kajti sicer bo breme vsakemu njegova lastna beseda, ker preobračate besede živega Boga, Gospoda nad vojskami, našega Boga. Vprašajte torej preroka tako: »Kaj ti je odgovoril Gospod?« ali »Kaj je rekel Gospod?« Ako pa govorite o bremenu Gospodovem, grozi Gospod: »Ker rabite to besedo, ‚breme Gospodovo‘, dasi sem vam ukazal: Ne recite ‚breme Gospodovo‘, zato, glejte, se vas otresem in vas z mestom vred, ki sem ga dal vam in vašim očetom, vržem izpred svojega obličja ter vas dam v večno sramoto in večno nečast, ki se ne bo pozabila.« Gospod mi je dal videti dve košari smokev, postavljeni pred Gospodovim templjem. To je bilo potem, ko je babilonski kralj Nabuhodonozor iz Jeruzalema odpeljal Jehonija, Joakimovega sina, Judovega kralja, in Judove kneze s kovači in ključavničarji vred ter jih pripeljal v Babilon. V eni košari so bile prav dobre smokve, kakor so zgodnje smokve; v drugi košari so bile zelo slabe smokve, tako slabe, da jih ni bilo mogoče uživati. Gospod me je vprašal: »Kaj vidiš, Jeremija?« Odgovoril sem: »Smokve! Dobre so prav dobre, slabe pa so zelo slabe, tako slabe, da jih ni mogoče uživati.« Tedaj mi je prišla beseda Gospodova: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Kakor na te dobre smokve se hočem milostno ozreti na Judove ujetnike, ki sem jih poslal iz tega kraja v deželo Kaldejcev. Svoje oči hočem milostno obrniti nanje in jih nazaj pripeljati v to deželo, jih pozidati, ne zopet podirati, jih zasajati, ne zopet ruvati. Dal jim bom razsodnost, da me spoznajo, da sem jaz Gospod. Oni bodo moje ljudstvo in jaz bom njihov Bog, ko se spreobrnejo k meni z vsem svojim srcem. A kakor s slabimi smokvami, ki so tako slabe, da jih ni mogoče uživati,« tako govori Gospod, »tako hočem ravnati s Sedekijem, Judovim kraljem, in z njegovimi knezi in z ostankom v Jeruzalemu, ki so ostali v tej deželi, in s temi, ki so se naselili v egiptovski deželi. Napravim jih za strašilo za vsa kraljestva na zemlji, za sramoto in pregovor, za posmeh in prekletstvo po vseh krajih, kamor jih preženem. Nadnje pošljem meč, lakoto in kugo, dokler ne bodo popolnoma iztrebljeni iz dežele, ki sem jo dal njim in njih očetom.« Beseda, ki je v četrtem letu Joakima, Josijevega sina, Judovega kralja – to je prvo leto babilonskega kralja Nabuhodonozorja – prišla Jeremiju za vse Judovo ljudstvo. Prerok Jeremija jo je govoril vsemu Judovemu ljudstvu in vsem jeruzalemskim prebivalcem: Od trinajstega leta Josija, Amonovega sina, Judovega kralja, do današnjega dne, to je triindvajset let, mi je prihajala beseda Gospodova, in sem vam neutrudljivo govoril, pa niste poslušali. Gospod je neprenehoma k vam pošiljal vse svoje služabnike, preroke, pa niste poslušali, ne nagnili svojih ušes, da bi slišali, ko vam je govoril: Spreobrnite se, vsak s svojega hudobnega pota in od svojih hudobnih dejanj, in prebivali boste v deželi, ki jo je Gospod dal vam in vašim očetom, za večne čase! Ne tekajte za tujimi bogovi, da bi jim služili in jih molili! Ne dražite me k jezi z delom svojih rok, da vam ne prizadenem nesreče! Pa me niste poslušali, govori Gospod, tako da ste me k jezi dražili z delom svojih rok, sebi v pogubo. Zato tako govori Gospod nad vojskami: Ker niste poslušali mojih besed, glejte, pošljem po vse rodove severa, govori Gospod, in po Nabuhodonozorja, babilonskega kralja, mojega služabnika. Pripeljem jih nad to deželo, nad njene prebivalce (in vse te narode naokrog). Pokončam jih s prekletjem ter jih napravim za grozo, v posmeh in večno opustošenje. Storim, da izgine izmed njih glas radosti in glas veselja, glas ženina in glas neveste, ropot mlina in luč svetilke. Vsa ta dežela bo puščava, opustošenje, in ti narodi bodo služili babilonskemu kralju sedemdeset let. Ko se dopolni sedemdeset let, bom kaznoval babilonskega kralja in oni narod, govori Gospod, njih krivdo; tako tudi deželo Kaldejcev in jo spremenim v puščavo za vedno. Nad to deželo izpolnim vse svoje besede, ki sem jih zoper njo govoril, vse, kar je pisano v tej knjigi. To, kar je Jeremija prerokoval zoper vse narode. Kajti tudi ti bodo služili mogočnim narodom in silnim kraljem. Po njihovem dejanju in po delu njih rok jim povrnem. Tako mi je govoril Gospod, Izraelov Bog: »Vzemi iz moje roke to čašo z vinom srda in daj, da pijó iz nje vsi narodi, h katerim te pošljem. Naj pijó, tavajo in divjajo pred mečem, ki ga pošljem mednje! Torej sem vzel čašo iz Gospodove roke in dal, da so iz nje pili vsi narodi, h katerim me je poslal Gospod: Jeruzalem in Judova mesta, njegovi kralji in njegovi knezi, da jih napravim za puščavo, grozo, posmeh in kletev, kakor je danes; faraon, egiptovski kralj, njegovi služabniki, njegovi knezi in vse njegovo ljudstvo; vsa mešanica ljudstev, vsi kralji v Usovi deželi, vsi kralji v deželi Filistejcev: Askalon, Gaza, Akaron in ostanek v Azotu; Edom, Moab in Amonci; vsi kralji v Tiru, vsi kralji v Sidonu in kralji otokov onkraj morja; Dedan, Tema, Buz in vsi s pristriženimi lasmi; vsi kralji v Arabiji in vsi kralji mešanice ljudstev, ki prebivajo v puščavi; vsi kralji v Zimri, vsi kralji v Elamu, vsi kralji v Mediji; vsi kralji na severu, bližnji in daljni, eden kakor drug, vsa kraljestva sveta, kar jih je na zemlji; kralj v Sesahu pa bo pil za njimi. Reci jim: Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: ‚Pijte, upijanite se, bljujte! Padite, da ne vstanete več, pred mečem, ki ga pošljem med vas!‘ Če bi se branili vzeti čašo iz mojih rok, da bi pili, jim reci: Tako govori Gospod nad vojskami: ‚Morate piti! Zakaj glejte: začnem z nesrečo pri mestu, ki se imenuje po mojem imenu; mar vam bo prizaneseno? Ne bo vam prizaneseno, zakaj meč pokličem nad vse prebivalce zemlje,‘ govori Gospod nad vojskami.« Ti prerokuj vse te besede in jim reci: »Rjove Gospod z višave, s svojega svetega prebivališča zaganja svoj glas. Močno rjove čez svoj pašnik, vriska kakor tlačilci. K vsem prebivalcem na zemlji, do konca zemlje prodira bučanje. Zakaj Gospod ima tožbo zoper narode, gre na sodbo z vsemi ljudmi; izroči hudobneže meču,« govori Gospod. Tako govori Gospod nad vojskami: »Glej, nesreča se širi od naroda do naroda, silen vihar se vzdigne od koncev zemlje.« Tisti dan bodo ležali od Gospoda pobiti od enega konca zemlje do drugega. Ne bodo objokovani, ne bodo pobrani, ne bodo pokopani: za gnoj bodo na polju. Tulite, pastirji, vpijte! Valjajte se po pepelu, voditelji črede, kajti dopolnili so se vaši dnevi, da boste poklani; padli boste kakor izbrani kozli. Uničeno je pribežališče pastirjem, rešitev voditeljem črede. Čuj, kričanje pastirjev, tuljenje voditeljev črede! Kajti Gospod pustoši njih pašnik, uničeni so mirni pašniki zaradi srdite jeze Gospodove. Lev zapušča svoj brlog, njih dežela je postala puščava, zaradi morilnega meča, zaradi srdite jeze Gospodove. V začetku vladanja Joakima, Josijevega sina, Judovega kralja, je prišla ta beseda od Gospoda. Tako govori Gospod: »Postavi se v dvor hiše Gospodove! Govori vsem, ki pridejo iz Judovih mest molit v hišo Gospodovo, vse besede, ki sem ti jih ukazal, da jim govoriš; ne opuščaj nobene besede! Morda prisluhnejo in se spreobrnejo, vsak s svojega hudobnega pota. Tedaj mi bo žal hudega, kar jim mislim storiti zaradi njih hudobnih dejanj. Povej jim: Tako govori Gospod: ‚Ako me ne boste poslušali, da bi hodili po moji postavi, ki sem vam jo dal, in ne pazili na besede prerokov, mojih služabnikov, ki jih neprenehoma k vam pošiljam, a jih ne poslušate, naredim tej hiši kakor Silu in to mesto dam za kletev vsem narodom na zemlji.‘« Slišali so duhovniki, preroki in vse ljudstvo, kako je Jeremija govoril te besede v hiši Gospodovi. Ko je Jeremija vse do konca izgovoril, kar mu je Gospod ukazal, da pove vsemu ljudstvu, so ga duhovniki, preroki in vse ljudstvo zgrabili s klicem: »Umreti moraš! Zakaj si prerokoval v imenu Gospodovem: ‚Kakor Silu se bo zgodilo tej hiši in to mesto bo razdejano, da nihče več ne bo tu prebival?‘« In vse ljudstvo v hiši Gospodovi se je zbralo zoper Jeremija. Ko so Judovi knezi slišali o teh rečeh, so prišli iz kraljeve palače k hiši Gospodovi in se usedli pri vhodu novih vrat hiše Gospodove. Duhovniki in preroki so rekli knezom in vsemu ljudstvu: »Smrt zasluži ta mož! Zakaj prerokoval je zoper to mesto, kakor ste slišali na lastna ušesa.« Jeremija pa je odgovoril vsem knezom in vsemu ljudstvu: »Gospod me je poslal prerokovat zoper to hišo in zoper to mesto vse besede, ki ste jih slišali. Zdaj torej poboljšajte svoja pota in svoja dejanja ter poslušajte glas Gospoda, svojega Boga, da se bo Gospod skesal hudega, kar vam je zagrozil. Jaz sem, glejte, v vaših rokah; storite z mano, kar se vam dobro in prav zdi! Samo vedite: ako me usmrtite, spravite nedolžno kri nase, na to mesto in njegove prebivalce! Kajti Gospod me je v resnici k vam poslal, da vam na ušesa povem vse te besede.« Tedaj so rekli knezi in vse ljudstvo duhovnikom in prerokom: »Ta mož ne zasluži smrti; zakaj govoril nam je v imenu Gospoda, našega Boga.« Vstali so nekateri izmed deželnih starešin in rekli vsemu zbranemu ljudstvu: »Mihej iz Moraste je bil prerok v dnevih Ezekija, Judovega kralja, in je rekel vsemu Judovemu ljudstvu: ‚Tako govori Gospod nad vojskami: Sion bo preoran kot njiva, Jeruzalem bo groblja, tempeljski grič gozdna višina!‘ Ali ga je zaradi tega Ezekija, Judov kralj, ali ves Juda usmrtil? Ali se ni zbal Gospoda in skušal pomiriti Gospoda, da se je Gospod kesal hudega, ki jim ga je zagrozil? In mi naj storimo tako veliko krivico v svojo lastno škodo.« Takrat je še drug prerok nastopal v imenu Gospodovem, Urija, Semejev sin, iz Karjatjarima. Prerokoval je zoper to mesto in zoper to deželo povsem kakor Jeremija. Kralj Joakim in vsi njegovi poveljniki in vsi knezi so slišali o njegovih govorih. Tedaj ga je kralj skušal usmrtiti. Ko je Urija to slišal, se je zbal, pobegnil in prišel v Egipt. Kralj Joakim pa je poslal nekatere v Egipt, Elnatana, Ahoborjevega sina, in druge može z njim. Ti so privedli Urija iz Egipta in ga pripeljali h kralju Joakimu. Ta ga je dal z mečem ubiti in njegovo mrtvo truplo vreči h grobovom preprostega ljudstva. Jeremija pa je varoval Ahikam, Safanov sin, da ga niso izročili v roke ljudstva, da bi ga usmrtilo. V začetku vladanja Sedekija, Josijevega sina, Judovega kralja, je prišla tale beseda Jeremiju od Gospoda: Tako mi je rekel Gospod: »Napravi si vezi in jarem, in si jih deni na vrat! Potem pošlji poslance k edomskemu kralju, k moabskemu kralju, k amonskemu kralju, k tirskemu kralju in k sidonskemu kralju, ki so prišli v Jeruzalem k Sedekiju, Judovemu kralju! Daj jim tole naročilo za njih gospodarje! Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog. Tako povejte svojim gospodarjem: ‚Jaz sem naredil zemljo, ljudi in živali na zemlji s svojo veliko močjo in s svojo stegnjeno roko, in jih dajem, komur hočem. Zdaj dajem vse te dežele v roko svojemu služabniku Nabuhodonozorju, babilonskemu kralju. Tudi živali na polju mu dajem, da mu bodo služile. Vsi narodi naj bodo podložni njemu, njegovemu sinu in njegovemu vnuku, dokler ne pride tudi za njegovo deželo čas, in ga podjarmijo mogočni narodi in veliki kralji. Narod pa in kraljestvo, ki ne bo hotelo služiti babilonskemu kralju Nabuhodonozorju in ne bo uklonilo svojega vratu pod jarem babilonskega kralja, ta narod bom kaznoval, govori Gospod, z mečem, z lakoto in s kugo, dokler ga ne pokončam z njegovo roko. Vi torej ne poslušajte svojih prerokov, vedeževalcev, sanjačev, ugibalcev in čarovnikov, ki vam govoré: Ne boste podložni babilonskemu kralju! Kajti laž vam prerokujejo, da vas spravijo iz vaše dežele, ker sem vas zavrgel, da poginete. Narod pa, ki ukloni svoj vrat pod jarem babilonskega kralja in mu bo podložen, bom mirno pustil v njegovi deželi, govori Gospod, da jo bo obdeloval in v njej prebival.‘« Judovemu kralju Sedekiju sem govoril po vseh teh besedah: »Uklonite svoje vratove pod jarem babilonskega kralja! Bodite podložni njemu in njegovemu ljudstvu, pa boste ostali pri življenju! Zakaj hočete umirati, ti in tvoje ljudstvo, pod mečem, za lakoto in kugo, kakor je Gospod zagrozil narodu, ki noče biti podložen babilonskemu kralju? Ne poslušajte govorov prerokov, ki vam pravijo: ‚Ne boste podložni babilonskemu kralju.‘ Kajti laž vam prerokujejo. ‚Saj jih nisem poslal,‘ govori Gospod, ‚oni lažnivo prerokujejo v mojem imenu, da bi vas zavrgel in poginete vi in preroki, ki vam prerokujejo.‘« Duhovnikom in vsemu temu ljudstvu sem rekel: »Tako govori Gospod: Ne poslušajte besed svojih prerokov, ki vam prerokujejo: ‚Glejte, posode hiše Gospodove se zdaj kmalu nazaj spravijo iz Babilona!‘ Kajti laž vam prerokujejo. Ne poslušajte jih! Bodite podložni babilonskemu kralju, pa boste ostali pri življenju! Čemu naj to mesto postane razvalina? Ako so res preroki in je beseda Gospodova pri njih, naj prosijo Gospoda nad vojskami, da ne pridejo v Babilon posode, ki so še ostale v hiši Gospodovi in v palači Judovega kralja in v Jeruzalemu. Kajti tako govori Gospod nad vojskami o stebrih, morju, stojalih in drugih posodah, ki so še ostale v tem mestu, ki jih babilonski kralj Nabuhodonozor ni pobral, ko je odpeljal Jehonija, Joakimovega sina, Judovega kralja, iz Jeruzalema v Babilon z vsemi Judovimi in jeruzalemskimi veljaki vred. Kajti tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog, o posodah, ki so še ostale v hiši Gospodovi in v palači Judovega kralja in v Jeruzalemu: V Babilon jih odnesejo in ondi ostanejo do dneva, ko se ozrem po njih, govori Gospod, in jih pripeljem in vrnem v ta kraj.« Tisto leto, v začetku vladanja Sedekija, Judovega kralja, v četrtem letu, v petem mesecu, mi je rekel Hananija, Azurjev sin, prerok iz Gabaona, v hiši Gospodovi pred duhovniki in vsem ljudstvom: »Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: ‚Zlomim jarem babilonskega kralja. Še dve leti, potem vrnem v ta kraj vse posode hiše Gospodove, ki jih je babilonski kralj Nabuhodonozor pobral iz tega kraja in jih spravil v Babilon. Tudi Jehonija, Joakimovega sina, Judovega kralja, in vse Judove ujetnike, ki so prišli v Babilon, vrnem v ta kraj,‘ govori Gospod, ‚kajti zlomim jarem babilonskega kralja.‘« Prerok Jeremija pa je odgovoril preroku Hananiju pred duhovniki in pred vsem ljudstvom, ki je stalo v hiši Gospodovi. Prerok Jeremija je rekel: »Res, tako naj stori Gospod! Gospod naj spolni tvoje besede, ki si jih prerokoval, da vrne posode hiše Gospodove in vse ujetnike iz Babilona v ta kraj! Vendar poslušaj to besedo, ki jo govorim tebi na ušesa in na ušesa vsemu ljudstvu: Preroki, ki so bili pred menoj in pred teboj oddavnaj, so prerokovali mnogim deželam in velikim kraljestvom vojsko, lakoto in kugo. Preroka pa, ki prerokuje mir, je mogoče spoznati le, ko se spolni prerokova beseda, da je prerok, ki ga je v resnici Gospod poslal.« Tedaj je prerok Hananija vzel preroku Jeremiju jarem z vratu ter ga zlomil. In Hananija je rekel pred vsem ljudstvom: »Tako govori Gospod: ‚Prav tako zlomim jarem babilonskega kralja Nabuhodonozorja v dveh letih z vratu vseh narodov.‘« Tedaj je prerok Jeremija odšel svojo pot. Toda potem, ko je prerok Hananija zlomil jarem z vratu preroka Jeremija, je prišla beseda Gospodova Jeremiju: »Pojdi in povej Hananiju: Tako govori Gospod: ‚Leseni jarem si zlomil, a namesto njega bom napravil železni jarem!‘ Kajti tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: ‚Železen jarem denem na vrat vsem tem narodom, da bodo podložni babilonskemu kralju Nabuhodonozorju; in podložni mu bodo. Tudi živali na polju mu dajem.‘« Nato je prerok Jeremija rekel preroku Hananiju: »Poslušaj, Hananija! Gospod te ni poslal. Zapeljuješ to ljudstvo, da zaupa v laž. Zato tako govori Gospod: ‚Glej, spravim te z zemlje! Umreš to leto, ker si oznanjal odpad od Gospoda.‘« In prerok Hananija je umrl to leto v sedmem mesecu. Besedilo pisma, ki ga je prerok Jeremija poslal iz Jeruzalema starešinam ujetnikov, duhovnikom, prerokom in vsemu ljudstvu, ki ga je Nabuhodonozor odpeljal iz Jeruzalema v Babilon. To je bilo potem, ko so iz Jeruzalema odšli kralj Jehonija, kraljica-mati, dvorniki, Judovi in jeruzalemski knezi, kovači in ključavničarji. Nesla sta ga Elasa, Safanov sin, in Gamarija, Helkijev sin, ki ju je Sedekija, Judov kralj, poslal k babilonskemu kralju Nabuhodonozorju v Babilon: »Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog, vsem ujetnikom, ki sem jih dal odpeljati iz Jeruzalema v Babilon: Zidajte hiše in prebivajte v njih, zasajajte vrtove in uživajte njih sad! Ženite se in rodite sinove in hčere, oženite svoje sinove in pomožite svoje hčere, da bodo rodile sinove in hčere, da se boste ondi množili in se ne boste manjšali! Skrbite za blaginjo dežele, kamor sem vas izgnal, in molite zanjo h Gospodu; kajti njena blaginja je vaša blaginja. Ker tako govori Gospod: Šele ko se dopolni Babilonu sedemdeset let, vas obiščem in spolnim nad vami svojo obljubo rešenja, da vas pripeljem nazaj v ta kraj. Dobro vem, kaj nameravam z vami, govori Gospod: misli rešenja in ne nesreče, da vam dam prihodnost upanja polno. Če me boste klicali in boste prišli molit k meni, vas uslišim. Če me boste iskali, me boste našli. Da, iščite me z vsem svojim srcem, in dal se vam bom najti, govori Gospod. Obrnil bom vašo usodo in vas bom zbral iz vseh narodov in iz vseh krajev, kamor sem vas pregnal, govori Gospod. Pripeljal vas bom nazaj v kraj, od koder sem vas odpeljal v sužnost. Vi pa pravite: ‚Obudil nam je Gospod preroke v Babilonu.‘ Tako pa govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Naj vas ne varajo vaši preroki, ki so med vami, in vaši vedeževalci! Ne poslušajte njihovih sanj, ki jih sami naročajo! Saj je laž, kar vam prerokujejo v mojem imenu; nisem jih poslal, govori Gospod. Tako govori Gospod o kralju, ki sedi na Davidovem prestolu, in o vsem ljudstvu, ki še prebiva v tem mestu, o vaših bratih, ki niso odšli z vami v sužnost, tako govori Gospod nad vojskami: ‚Glejte, pošljem nadnje meč, lakoto in kugo in jih naredim podobne slabim smokvam, ki so tako slabe, da jih ni mogoče uživati. Preganjal jih bom z mečem, z lakoto in s kugo in jih napravim za strašilo za vsa kraljestva na zemlji, za kletev, za grozo, za sramoto in za zasmeh pri vseh narodih, kamor jih preženem, zato ker niso poslušali mojih besed, govori Gospod, ko sem neprenehoma k njim pošiljal svoje služabnike, preroke, pa jih niso poslušali, govori Gospod. Toda vi poslušajte Gospodovo besedo, vi vsi, ujetniki, ki sem vas poslal iz Jeruzalema v Babilon!‘ A tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog, o Ahabu, Kolajevem sinu, in o Sedekiju, Maasijevem sinu, ki vam laž prerokujeta v mojem imenu: ‚Glej, izročim ju v oblast babilonskemu kralju Nabuhodonozorju, da ju umori pred vašimi očmi.‘ Tedaj bodo vsi Judovi ujetniki, ki so v Babilonu, po njima uporabljali kletev: ‚Gospod naj ti stori kakor Sedekiju in Ahabu, ki ju je babilonski kralj pekel na ognju.‘ Zato, ker sta podlo ravnala v Izraelu in prešuštvovala z ženami svojih prijateljev ter govorila v mojem imenu lažnive besede, katerih jima nisem ukazal. Jaz to vem in sem priča za to, govori Gospod. O Semeju Nehelamcu, tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: On je v svojem lastnem imenu poslal pismo vsemu ljudstvu v Jeruzalemu, duhovniku Sofoniju, Maasijevemu sinu, in vsem duhovnikom z vsebino: Gospod te je namesto duhovnika Jojada postavil za duhovnika, da v hiši Gospodovi paziš na vsakega zmedenega vedeža ter ga deneš v zapor in okove. Zakaj zdaj ne nastopiš zoper Jeremija iz Anatota, ki vam prerokuje? Saj nam je v Babilon poslal sporočilo: ‚Še dolgo bo trajalo! Zidajte hiše in prebivajte v njih; zasajajte vrtove in uživajte njih sad!‘« Duhovnik Sofonija je bral to pismo preroku Jeremiju na ušesa. Tedaj je prišla beseda Gospodova Jeremiju: »Pošlji vsem ujetnikom tole sporočilo: ‚Tako govori Gospod o Semeju Nehelamcu: Ker vam Semeja prerokuje, dasi ga jaz nisem poslal, in vas zapeljuje, da zaupate v laž,‘ zato tako govori Gospod: ‚Glej, kaznoval bom Semeja Nehelamca in njegove potomce. Nikogar ne bo imel, ki bi prebival med tem ljudstvom in doživel srečo, ki jo pripravim svojemu ljudstvu,‘ govori Gospod. ‚Kajti svetoval je odpad od Gospoda.‘« Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Zapiši si v knjigo vse besede, ki ti jih govorim! Zakaj glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko obrnem usodo svojega ljudstva Izraela in Juda, govori Gospod, in pripeljem jih nazaj v deželo, ki sem jo dal njih očetom v posest.« To so besede, ki jih je Gospod govoril o Izraelu in Judu. Da, tako govori Gospod. Glas strahu slišimo, trepet, poln groze! Vprašajte in glejte: ali moški rodi? Zakaj torej vidim vsakega moža, da ima roke na ledjih kakor porodnice? Zakaj so vsi obrazi spremenjeni, prebledeli? Gorje, ker silen je ta dan, ni mu enakega! Čas stiske je za Jakoba, toda iz nje bo rešen. Zgodi se tisti dan, govori Gospod nad vojskami, da zlomim jarem, ki teži njegov vrat, in raztrgam njegove vezi, da ga ne bodo več zasužnjevali tujci. Temveč Gospodu, svojemu Bogu, bodo služili, in Davidu, svojemu kralju, ki jim ga obudim. Ti pa, moj služabnik Jakob, se nikar ne boj, govori Gospod. Nikar se ne plaši, Izrael! Kajti glej, rešim te iz daljne dežele, tvoje potomce iz dežele njih ujetništva! Jakob se vrne in najde mir, varno bo živel in nikogar ga ne bo strah. Zakaj jaz sem s teboj, govori Gospod, da te rešim. Pokončal bom vse narode, med katere sem te razkropil. Toda tebe ne pokončam, ampak te bom kaznoval le zmerno; čisto brez kazni te ne morem pustiti. Da, tako govori Gospod: Globoka je tvoja rana, neozdravljiva je tvoja poškodba. Nihče se ne zavzema za tvojo bolezen, ni zdravila za uljé, ni zacelitve zate. Vsi tvoji ljubimci so te pozabili, ne povprašujejo po tebi. Da, kakor sovražnik udarja, sem te udaril z neizprosno kaznijo zaradi tvoje velike krivde; silni so tvoji grehi. Kaj vpiješ zaradi svoje rane, zaradi svoje neozdravljive bolečine? Zaradi tvoje velike krivde, zaradi tvojih mnogih grehov sem ti to storil! Vendar bodo požrti vsi, ki so te žrli, in vsi tvoji zatiralci pojdejo v sužnost. Ti, ki so te plenili, postanejo sami plen, vse, ki so te oropali, izročim ropu. Kajti ozdravljenje ti podelim, tvoje rane ti zacelim, govori Gospod, ker so te imenovali »zavrženega«, »Sion, za katerega se nihče več ne meni«. Tako govori Gospod: Glej, obnovim Jakobove šotore, njegovih prebivališč se usmilim. Mesto bo pozidano na svojem griču, in grad se bo dvignil na svojem pravem mestu. Radost doni iz njih, glas veselih. Pomnožim jih, ne bo jih manj; počastim jih, ne bodo neznatni. Njegovi sinovi bodo, kakor so bili poprej, njegova občina bo trdna pred mano, kaznoval bom vse njegove zatiralce. Iz njega samega vstane njegov knez, njegov vladar pride iz njegove sredine. Povabil ga bom, da se mi približa. Kdo neki bi tvegal svoje življenje, da bi se mi približal? govori Gospod. Vi ste moje ljudstvo, jaz sem vaš Bog. Glej, vihar Gospodov, njegov srd prihrumi, vrtinčast vihar prišumi nad glavo hudobnih. Gospod ne odvrne svoje jeze, dokler ne izpolni in ne izvrši misli svojega srca. Poslednje dni to jasno spoznate. Tisti čas, govori Gospod, bom Bog vsem Izraelovim rodovom, in oni bodo moje ljudstvo. Tako govori Gospod: Milost je našlo v puščavi ljudstvo, ki je meču uteklo. Izrael gre v svoj počitek. Iz daljave se mi je prikazal Gospod: Z večno ljubeznijo te ljubim; zato sem ti tako dolgo ohranil svojo milost. Zopet te bom pozidal in boš pozidana, devica Izraelova! Zopet se boš krasila s svojimi bobniči, boš nastopila v rajalnem plesu. Zopet boš zasajala vinograde na samarijskih gričih; kdor bo zasajal, bo užival sad. Da, pride dan, ko bodo vpili čuvaji na Efraimskem gorovju: »Vstanite, pojdimo na Sion h Gospodu, našemu Bogu!« Kajti tako govori Gospod: Vriskajte Jakobu od veselja, vzklikajte glavi narodov! Oznanjajte, hvalite in govorite: »Gospod je rešil svoje ljudstvo, ostanek Izraelov.« Glejte, pripeljem jih iz severne dežele in jih zberem od koncev zemlje. Z njimi tudi slepe in hrome, noseče in porodnice hkrati, velik zbor se jih vrne. Z jokom so odhajali, a tolažeč jih spremim; k potokom vodá jih popeljem, po ravnem potu, kjer se ne spotaknejo. Zakaj jaz sem Izraelov oče, in Efraim je moj prvorojenec. Čujte, narodi, besedo Gospodovo! Oznanjajte jo po daljnih otokih in govorite: »On, ki je Izraela razkropil, ga zbere, čuval ga bo kakor pastir svojo čredo.« Zakaj Gospod je rešil Jakoba, ga osvobodil iz rok močnejšega od njega. Pridejo in vriskajo na Sionski višini, žaré od radosti zaradi rešenja Gospodovega: zaradi žita, vina in olja, zaradi mlade drobnice in govedi. So kakor obilno namakan vrt, v prihodnje ne ginejo več. Tedaj se razveseli devica pri rajalnem plesu, mladeniči in starci bodo veseli. Njih žalost spremenim v radost, njih trpljenje v tolažbo in veselje. Poživim duhovnike z mastjo, moje ljudstvo se nasiti z mojim rešenjem, govori Gospod. Tako govori Gospod: Čuj, žalovanje se sliši v Rami, bridko jokanje! Rahela objokuje svoje otroke, ne dá se potolažiti zaradi svojih otrok, ker jih ni več. Tako govori Gospod: Zabrani svojemu glasu žalovanje, solze svojim očem, kajti za svoje trpljenje prejmeš plačilo, govori Gospod. Vrnejo se iz sovražnikove dežele, je upanje za tvojo prihodnost (govori Gospod): otroci se vrnejo v svojo pokrajino. Čujem, da Efraim toži: »Kaznoval si me in sprejel sem kazen kakor neukročeno govedo. Pripelji me nazaj in vrnil se bom, saj si ti, Gospod, moj Bog! Da, ko sem se proč obrnil, sem se kesal; ko sem to uvidel, sem se tolkel po kolku. Sram me je bilo in rdečica me je pokrila; saj sem prenašal sramoto svoje mladosti.« Ali je Efraim moj dragi sin, ali otrok – ljubljenček? Kadarkoli mu zagrozim, moram zopet nanj misliti. Zato zanj bije moje srce; moram se ga usmiliti, govori Gospod. Postavi si kažipote, naredi si znamenja ob potu; pazi na cesto, na pot, po kateri si hodila! Vrni se, devica Izraelova, vrni se v ta svoja mesta! Doklej se boš obotavljala, hči upornica? Kajti Gospod je ustvaril nekaj novega v deželi: žena bo obdajala moža. Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: V bodoče, ko spremenim njih usodo, bodo govorili tole besedo v Judovi deželi in njenih mestih: »Blagoslovi te Gospod, pašnik pravičnosti, sveta gora!« V njej bodo skupaj prebivali Juda in vsa njegova mesta, kmetovalci in kateri hodijo s čredo. Kajti okrepim utrujene in nasitim vsakega, ki omedleva. Ob tem sem se prebudil in pogledal; moje spanje mi je bilo sladko. Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko obdarim hišo Izraelovo in hišo Judovo s človeškim in živalskim potomstvom. Kakor sem čul nad njimi, da bi jih iztrebil in podrl, razdejal in uničil ter onesrečil, tako čujem zdaj nad njimi, da jih pozidam in zasadim, govori Gospod. Tiste dni ne porekó več: »Očetje so jedli kislo grozdje in zobje otrok imajo skomino; ampak vsak umre zaradi svoje krivde; le kdor sam jé kislo grozdje, temu bodo zobje imeli skomino.« Resnično, pridejo dnevi, govori Gospod, ko sklenem s hišo Izraelovo in s hišo Judovo novo zavezo. Ne zaveze, kakršno sem sklenil z njih očeti takrat, ko sem jih za roko prijel, da jih izpeljem iz egiptovske dežele. To zavezo z menoj so prelomili, dasi sem bil njih Gospod, govori Gospod. – Ampak to je zaveza, ki jo sklenem po tistih dneh z Izraelovo hišo, govori Gospod: Svojo postavo položim v njihovo notranjost in jo zapišem v njih srce; jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Ne bodo se več med seboj opominjali in drug drugega učili: »Spoznajte Gospoda!« Vsi me bodo poznali, od najmanjšega do največjega, govori Gospod. Zakaj njih krivdo odpuščam in njih greha se ne spominjam več. Tako govori Gospod, ki daje sonce za luč podnevi, luno in zvezde za luč ponoči, ki razburka morje, da zašumé njegovi valovi, Gospod nad vojskami je njegovo ime: »Če ti zakoni omahnejo pred mano, govori Gospod, tudi Izraelovo potomstvo preneha biti narod pred mano vse dni.« Tako govori Gospod: Če je mogoče izmeriti nebo zgoraj in se morejo raziskati temelji zemlje doli, bom tudi jaz zavrgel vse Izraelovo potomstvo zaradi vsega, kar so storili, govori Gospod. Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko bo zopet pozidano mesto za Gospoda od Hananeelovega stolpa do Vogelnih vrat. In merilna vrvica bo še dalje šla čez hrib Gareb in bo zavila v Goo. In vsa dolina, mrliči in pepel, in vse mrtvaško polje do potoka Cedrona, do vogala Konjskih vrat na vzhodu, bo sveto Gospodu. Nikdar več se ne bo podrlo in razdejalo. To je beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda v desetem letu Sedekija, Judovega kralja, to je osemnajsto leto Nabuhodonozorjevo. Takrat je vojska babilonskega kralja oblegala Jeruzalem, in prerok Jeremija je bil priprt v stražnem dvoru v palači Judovega kralja. Sedekija, Judov kralj, ga je priprl, očitajoč mu: »Zakaj si prerokoval: Tako govori Gospod: ‚Glej, to mesto dam v roke babilonskemu kralju, da ga zavzame. In Sedekija, Judov kralj, ne uteče roki Kaldejcev, ampak bo gotovo predan v roke babilonskemu kralju, in moral bo z njim govoriti iz ust do ust in mu gledati iz oči v oči. V Babilon odpelje Sedekija, kjer ostane, dokler ga ne obiščem, govori Gospod. Če se boste bojevali zoper Kaldejce, ne boste imeli uspeha.‘« Rekel je torej Jeremija: Prišla mi je beseda Gospodova: »Glej, Hanameel, sin tvojega ujca Seluma, pride k tebi s prošnjo: ‚Kupi si mojo njivo v Anatotu; ti imaš namreč odkupno pravico!‘« Tedaj je prišel Hanameel, sin mojega ujca, kakor je Gospod naznanil, k meni v stražni dvor in me prosil: »Kupi, prosim, mojo njivo v Anatotu v Benjaminovi deželi, zakaj ti imaš dedno pravico in dolžnost za odkup; kupi jo torej!« Tedaj sem spoznal, da je bil to ukaz Gospodov. Kupil sem njivo od Hanameela, sina svojega ujca, v Anatotu in sem mu plačal v denarju, sedemnajst seklov srebra. Napisal sem kupno pismo, ga zapečatil, najel priče ter odtehtal denar na tehtnici. Nato sem vzel kupno pismo, po predpisih zapečateno in odprto. Kupno pismo sem izročil Baruhu, sinu Nerija, Maasijevega sina, vpričo Hanameela, sina svojega ujca, pred pričami, ki so podpisale kupno pismo, in pred vsemi Judovci, ki so se zadrževali v stražnem dvoru. Vpričo njih sem Baruhu ukazal: »Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: ‚Vzemi ti listini, to zapečateno kupno pismo in to odprto pismo, in ju deni v prsteno posodo, da se ohranita dolgo časa!‘ Zakaj tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Še se bodo v tej deželi kupovale hiše, njive in vinogradi.« Ko sem izročil kupno pismo Baruhu, Nerijevemu sinu, sem molil h Gospodu: »Oh, vsemogočni Gospod! Ti si ustvaril nebo in zemljo s svojo veliko močjo in s svojo stegnjeno roko; tebi ni pretežka nobena reč! Tisočem izkazuješ milost, krivdo očetov pa poplačuješ njihovim otrokom za njimi, veliki, silni Bog, ki se imenuješ Gospod nad vojskami, velik v svojih načrtih, mogočen v dejanju, čigar oči bedijo nad vsemi potmi ljudi, da daš vsakemu po njegovem vedenju in po zasluženju njegovih del! Ti si delal znamenja in čudeže v egiptovski deželi, in jih delaš do današnjega dne nad Izraelom in nad drugimi ljudmi, in si si pridobil ime, kakršno je danes. Izpeljal si svoje ljudstvo Izraela iz egiptovske dežele z znamenji in čudeži, z močno roko in s stegnjenim laktom, in z velikim strahom. Dal si jim to deželo, kakor si jo s prisego obljubil njih očetom, da jim jo daš, deželo, po kateri tečeta mleko in med. Prišli so in si jo prilastili; a niso poslušali tvojega glasu in se niso ravnali po tvoji postavi: nič vsega tega niso storili, kar si jim zapovedal storiti; zato si storil, da jih je zadela vsa ta nesreča. Glej, okopi, ki so jih naredili, da zavzamejo mesto; izročeno bo po meču, lakoti in kugi Kaldejcem, ki se bojujejo zoper njega. Kar si zagrozil, se je zgodilo; saj sam vidiš! Zdaj pa si mi, vsemogočni Gospod, ukazal: ‚Kupi si njivo za denar in najemi priče!‘ ko je vendar mesto izročeno v roke Kaldejcem.« Tedaj je prišla beseda Gospodova Jeremiju: »Glej, jaz sem Gospod, Bog vsega človeštva. Ali je kaj pretežko zame? Zato tako govori Gospod: Glej, to mesto dam v roke Kaldejcem in v roko Nabuhodonozorju, babilonskemu kralju, da ga zavzame. Kaldejci, ki se bojujejo zoper to mesto, bodo prišli v mesto in ga zažgali z ognjem. Požgali bodo hiše, ki so na njih strehah zažigali kadilo Baalu in izlivali drugim bogovom pitne daritve, da bi me dražili k jezi. Kajti Izraelovi sinovi in Judovi sinovi so delali od svoje mladosti le to, kar je hudo v mojih očeh; kajti Izraelovi sinovi so me vedno le dražili z delom svojih rok, govori Gospod. Da, v jezo in srd mi je bilo to mesto od dne, ko so ga sezidali, do današnjega dne; zato ga moram odpraviti izpred svojega obličja zaradi vse hudobije Izraelovih sinov in Judovih sinov, ki so jo počenjali, da bi me dražili k jezi, oni, njih kralji, njih knezi, njih duhovniki in njih preroki, Judovi možje in jeruzalemski prebivalci. Obračali so mi hrbet, a ne obličja, in dasi sem jih neprestano poučeval, niso poslušali, da bi sprejeli pouk. Postavili so svoje gnusobe v hišo, ki se imenuje po mojem imenu, da so jo oskrunili. Sezidali so Baalu višine v dolini Benenomu in darovali tam Molohu svoje sinove in svoje hčere, česar jim nisem zapovedal in jim nisem dovolil, da bi počenjali to gnusobo in zapeljevali Juda v greh. Toda zdaj, tako govori Gospod, Izraelov Bog, o tem mestu, o katerem pravite, da je izročeno v roko babilonskemu kralju po meču, lakoti in kugi: Glej, zberem jih iz vseh pokrajin, kamor sem jih pregnal v svoji jezi in v svojem srdu in v veliki togoti, in jih pripeljem nazaj v ta kraj in jim dam, da bodo tu varno prebivali. Naj bodo moje ljudstvo in jaz bom njih Bog. Dam jim eno srce in eno pot, da se me bodo vse dni bali, njim v blagor in njih otrokom za njimi. Sklenil bom z njimi večno zavezo; nikdar se ne obrnem od njih, da bi jim ne delal dobro; in v srce jim dam strah pred menoj, da ne krenejo od mene. Veselil se jih bom in jim skazoval dobroto; zasadil jih bom trdno v to deželo, z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo! Kajti tako govori Gospod: Kakor sem pripeljal nad to ljudstvo vso to veliko nesrečo, tako pripeljem nadnje tudi vse dobro, kar sem jim obljubil. Njive bodo zopet kupovali v tej deželi, o kateri pravite: ‚Puščava je, brez ljudi in živine, izročena Kaldejcem v roke.‘ Njive bodo zopet kupovali za denar, pisali o tem listine, jih pečatili in privzemali priče v Benjaminovi deželi, v jeruzalemski okolici, v Judovih mestih, v gorskih mestih, v mestih na nižavi in v mestih južne pokrajine. Zakaj jaz spremenim njih usodo – govori Gospod.« Ko je bil Jeremija še priprt v stražnem dvoru, mu je prišla vdrugič beseda Gospodova: Tako govori Gospod, ki je naredil zemljo, jo oblikoval in ji dal trdnost, »Gospod« je njegovo ime. Kliči me in ti odgovorim; pokažem ti velike in nedoumljive reči, ki jih nisi poznal! Da, tako govori Gospod, Izraelov Bog, o hišah tega mesta in o palačah Judovih kraljev, ki so jih podrli; zoper okope in meč se gredo bojevat Kaldejci, da jih napolnijo s trupli ljudi, ki jih bom udaril v svoji jezi in v svojem srdu, ker sem pred tem mestom zastrl svoje obličje zaradi hudobije njih vseh. Resnično, pospešim jim okrevanje in ozdravljenje, ozdravim jih in jim razodenem polnost miru in resnice. Spremenim usodo Judovo in usodo Izraelovo ter jih obnovim kakor prej. Očistim jih vse njih krivde, s katero so grešili zoper mene, in jim odpustim vse njihove pregrehe, ki so jih zagrešili zoper mene in s katerimi so se mi izneverili. Jeruzalem mi bo v radost, slavo in ponos pri vseh narodih na zemlji, ki bodo slišali o vsem, kar jim dobrega izkažem; prestrašili se bodo in zadrhteli zaradi vsega dobrega in zaradi vsega miru, ki jim ga dodelim. Tako govori Gospod: Na tem kraju, o katerem pravite: »Puščava je, brez ljudi in brez živine,« v Judovih mestih in po jeruzalemskih cestah, ki so zdaj opustošene, brez ljudi, brez prebivalcev in brez živine, se bo zopet slišal glas radosti in glas veselja, glas ženina in glas neveste, glas teh, ki prinašajo zahvalne daritve v hišo Gospodovo in govoré: »Hvalite Gospoda nad vojskami, ker dober je Gospod, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje!« Kajti spremenim usodo dežele tako, kakor je bilo prej, govori Gospod. Tako govori Gospod nad vojskami: V tem kraju, ki je zdaj opustošen, brez ljudi in živine, in v vseh njegovih mestih, bo zopet pašnik, kjer pastirji čredi dajejo počitek. V gorskih mestih, v mestih na nižavi, v mestih južne pokrajine, v Benjaminovi deželi, v jeruzalemski okolici in v Judovih mestih bodo zopet šle črede pod roko tega, ki jih šteje, govori Gospod. Resnično, pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Izraelovi hiši in Judovi hiši. Tiste dni in tisti čas storim, da požene Davidu mladika pravičnosti; delala bo prav in pravično v deželi. Tiste dni bo Juda rešen in Jeruzalem bo prebival na varnem. In to je ime, s katerim ga bodo imenovali: »Gospod, naša pravičnost«! Kajti tako govori Gospod: Nikdar naj ne zmanjka Davidu potomca, ki bo sedel na prestolu Izraelove hiše. Tudi levitskim duhovnikom naj ne zmanjka potomcev pred mojim obličjem, ki bodo darovali žgalne daritve, zažigali jedilne daritve ter opravljali klavne daritve vse dni. Prišla je beseda Gospodova Jeremiju. Tako govori Gospod: Če morete mojo zavezo razveljaviti z dnevom in mojo zavezo z nočjo, tako da ne bi bilo več dneva in noči ob svojem času, tedaj se more tudi moja zaveza z mojim služabnikom Davidom razveljaviti, da ne bi več imel potomca, ki bi kraljeval na njegovem prestolu, in moja zaveza z levitskimi duhovniki, ki mi opravljajo sveto službo. Kakor se ne more prešteti vojska na nebu in ne izmeriti pesek v morju, tako pomnožim potomstvo svojega služabnika Davida in levite, ki mi opravljajo sveto službo. Zopet je prišla beseda Gospodova Jeremiju: Nisi li opazil, kaj pravijo ti ljudje: »Dva rodova, ki jih je Gospod izvolil, je zavrgel,« in kako zaničujejo moje ljudstvo, tako da jim ne velja več za narod. Tako govori Gospod: Ako nisem sklenil zaveze z dnevom in nočjo, in nisem ustanovil zakonov neba in zemlje, tedaj bom zavrgel potomce Jakoba in svojega služabnika Davida, da iz njegovega potomstva ne bom več jemal vladarjev nad potomci Abrahama, Izaka in Jakoba! Kajti spremenim njih usodo in se jih usmilim. Beseda, ki je prišla od Gospoda Jeremiju, ko so se vojskovali babilonski kralj Nabuhodonozor in vsa njegova vojska in vsa kraljestva na zemlji, ki so bila pod njegovo oblastjo, in vsa ljudstva zoper Jeruzalem in zoper vsa njegova mesta. Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Pojdi, reci Sedekiju, Judovemu kralju, in mu povej: Tako govori Gospod: Glej, izročim to mesto v roko babilonskega kralja, da ga z ognjem požge. Ti ne utečeš njegovi roki, ampak boš gotovo ujet in predan v njegovo roko. Tvoje oči bodo videle oči babilonskega kralja in njegova usta bodo govorila tvojim ustom; potem pojdeš v Babilon. Vendar poslušaj besedo Gospodovo, Sedekija, Judov kralj! Tako govori Gospod o tebi: Ne boš umrl pod mečem; v miru boš umrl. In kakor za tvoje očete, prejšnje kralje, ki so bili pred teboj, tako bodo tudi zate zažgali mrtvaški ogenj in narekali za teboj: »Joj, Gospod!« Zakaj, jaz ti to naznanjam, govori Gospod. Tedaj je prerok Jeremija govoril vse te besede Judovemu kralju Sedekiju v Jeruzalemu, ko se je vojska babilonskega kralja bojevala zoper Jeruzalem in zoper vsa Judova mesta, ki so še ostala, zoper Lakis in Azeko; ti sta se namreč od Judovih mest še držali kot utrjeni mesti. Beseda, ki je prišla od Gospoda Jeremiju, potem ko je kralj Sedekija sklenil dogovor z vsem ljudstvom v Jeruzalemu, da jim okliče osvoboditev: vsak naj osvobodi svojega sužnja in svojo sužnjo, Hebrejca ali Hebrejko, nihče naj nima več v sužnosti Juda, svojega brata. Ubogali so vsi knezi in vse ljudstvo, ki so pristali na dogovor, da vsak osvobodi svojega sužnja in svojo sužnjo in jih nima več v sužnosti; ubogali so in jih odpustili. Potlej pa so si premislili, vzeli moške in ženske sužnje, ki so jih bili proste odpustili, zopet nazaj in jih prisilili zopet za sužnje. Tedaj je prišla od Gospoda Jeremiju beseda Gospodova: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Jaz sem sklenil zavezo z vašimi očeti, ko sem jih izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti: »Po sedmih letih odpustite vsak svojega brata Hebrejca, ki se ti je prodal; potem, ko ti je služil šest let, ga odpusti prostega od sebe!« A vaši očetje me niso poslušali in niso nagnili svojega ušesa. Vi ste se zdaj spreobrnili, storili ste, kar je prav v mojih očeh, da ste oklicali osvoboditev vsak za svojega bližnjega in ste sklenili dogovor pred menoj v hiši, ki se imenuje po mojem imenu. A zopet ste oskrunili moje ime, ko ste vzeli nazaj vsak svojega sužnja in svojo sužnjo, ki ste jih bili proste odpustili in jih prisilili, da so vam spet sužnji in sužnje. Zato tako govori Gospod: Niste me ubogali, da bi res oklicali osvoboditev vsak za svojega brata in vsak za svojega bližnjega. Glejte, zato vam jaz oklicujem osvoboditev, govori Gospod, za meč, za kugo in za lakoto in vas naredim za strašilo vsem kraljestvom na zemlji. Može pa, ki prelamljajo moj dogovor in se ne držé določb dogovora, ki so ga pred menoj sklenili, storim enake teletu, ki so ga razsekali na dvoje ter šli med njegovima polovicama. Judove in jeruzalemske kneze, dvornike, duhovnike in vse ljudstvo dežele, ki so šli med polovicama teleta, izročim v roke njih sovražnikov in v roke teh, ki jim strežejo po življenju, in njih mrtva trupla naj bodo v jed pticam pod nebom in živalim na zemlji. Tudi Sedekija, Judovega kralja, in njegove kneze izročim v roke njih sovražnikov, v roke teh, ki jim strežejo po življenju, in v roke vojske babilonskega kralja, ki je zdaj od vas odšla. Resnično, govori Gospod, ukažem in jih pripeljem zopet nazaj k temu mestu, da se bodo zoper njega bojevali, ga zavzeli in požgali z ognjem. Judova mesta pa napravim v puščavo, kjer nihče ne prebiva. Beseda, ki je prišla od Gospoda Jeremiju v dnevih Joakima, Josijevega sina, Judovega kralja: »Pojdi k družini Rehabcev, govori z njimi in jih pripelji v hišo Gospodovo, v kakšno sobo, in jim daj piti vina.« Vzel sem Jezonija, sinu Jeremija, sinu Habsanija, njegove brate, vse njegove sinove in vso družino Rehabcev. Peljal sem jih v hišo Gospodovo, v sobo sinov Hanana, sinu Jegedelija, moža božjega, ki je poleg sobe knezov nad sobo Maasija, sinu Seluma, ki je bil čuvaj na pragu. Postavil sem pred ljudi družine Rehabcev polne vrče vina in čaše ter jim rekel: »Pijte vino!« Pa so odgovorili: »Ne pijemo vina; zakaj naš praded Jonadab, Rehabov sin, nam je zapovedal: ‚Ne pijte vina, ne vi, ne vaši sinovi na veke! In hiše ne zidajte in semena ne sejte, vinograda ne zasajajte in ga v lasti ne imejte, temveč vse svoje dni prebivajte v šotorih, da boste dolgo živeli v deželi, v kateri ste le gost!‘ Pokorni smo glasu Jonadaba, Rehabovega sina, svojega pradeda, v vsem, kar nam je zapovedal, da vse svoje dni ne pijemo vina, ne mi, ne naše žene, ne naši sinovi, ne naše hčere, da ne zidamo hiš, da bi tam stanovali, in da nimamo vinogradov, njiv in setvenega polja. Prebivamo v šotorih in pokorno delamo vse, kar nam je zapovedal naš praded Jonadab. Ko pa je babilonski kralj Nabuhodonozor prodiral proti deželi, smo rekli: ‚Pridite, pojdimo pred vojsko Kaldejcev in pred vojsko Aramcev v Jeruzalem!‘ Tako zdaj stanujemo v Jeruzalemu.« Tedaj je prišla beseda Gospodova Jeremiju: Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Pojdi, povej Judovim možem in jeruzalemskim prebivalcem: Ali ne boste sprejeli pouka, da bi poslušali moje besede? govori Gospod. Zapoved Jonadaba, Rehabovega sina, ki je svojim potomcem prepovedal piti vino, so izpolnjevali. Do današnjega dne ne pijejo vina, ampak so pokorni zapovedi svojega pradeda. Jaz pa sem vam neprestano govoril, a mi niste bili pokorni. Pošiljal sem vam neprenehoma vse svoje služabnike, preroke, z opominom: »Krenite vendar vsi s svojega hudobnega pota, poboljšajte svoja dejanja in ne hodite za drugimi bogovi, da bi jih častili; tako boste ostali v deželi, ki sem jo dal vam in vašim očetom.« A niste nagnili svojega ušesa in me niste ubogali. Da, sinovi Jonadaba, Rehabovega sina, so se držali zapovedi svojega pradeda, ki jim jo je dal; a to ljudstvo me ne uboga. Zato tako govori Gospod, Bog nad vojskami, Izraelov Bog: Resnično, spravim nad Juda in nad vse jeruzalemske prebivalce vso nesrečo, ki sem jim jo zagrozil, ker sem jim govoril, pa niso poslušali, ker sem jih klical, pa niso odgovorili. Družini Rehabcev pa je rekel Jeremija: »Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Ker ste bili pokorni zapovedi Jonadaba, svojega pradeda, in ste se držali vseh njegovih zapovedi in delali vse, kakor vam je zapovedal, zato tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Jonadabu, Rehabovemu sinu, naj vse dni ne zmanjka potomca, ki bi ne bil v moji službi.« V četrtem letu Joakima, Josijevega sina, Judovega kralja, je prišla od Gospoda tale beseda Jeremiju: Vzemi si zvitek knjige in napiši vanj vse besede, ki sem ti jih govoril o Izraelu in o Judu in o vseh narodih od dneva, ko sem te ogovoril, od dni Josijevih do današnjega dne! Morda bo slišala hiša Judova vso nesrečo, ki jim jo mislim storiti, da krenejo vsak s svoje hudobne poti ter jim odpustim krivdo in greh. Tedaj je Jeremija poklical Baruha, Nerijevega sina; in Baruh je napisal po Jeremijevem nareku vse Gospodove besede, ki mu jih je govoril, v zvitek knjige. Nato je Jeremija Baruhu zapovedal: »Jaz sem oviran, ne morem iti v hišo Gospodovo. Zato pojdi ti in beri iz zvitka, ki si ga napisal po mojem nareku, besede Gospodove, da bo slišalo ljudstvo v hiši Gospodovi na postni dan; beri, da bodo slišali tudi vsi Judovci, ki so prišli iz svojih mest! Morda prodre njihova prošnja h Gospodu in se spreobrnejo vsak s svoje hudobne poti; kajti velika je srdita jeza, s katero je Gospod zagrozil temu ljudstvu!« Baruh, Nerijev sin, je storil vse, kar mu je prerok Jeremija zapovedal, in bral iz knjige besede Gospodove v hiši Gospodovi. V petem letu Joakima, Josijevega sina, Judovega kralja, v devetem mesecu, so oklicali post pred Gospodom za vse ljudstvo v Jeruzalemu in za vse ljudstvo, ki je prišlo iz Judovih mest v Jeruzalem. Baruh je bral iz knjige Jeremijeve besede v hiši Gospodovi v dvorani Gamarija, sinu Safana, državnega pisarja, v gornjem dvoru pri vhodu novih vrat hiše Gospodove, da je slišalo vse ljudstvo. Mihej, sin Gamarija, sinu Safana, je slišal vse besede Gospodove iz knjige. Šel je v kraljevo palačo v sobo državnega pisarja. Tam so bili prav vsi knezi pri seji: državni pisar Elisama, Dalaja, Semejev sin, Elnatan, Ahoborjev sin, Gamarija, Safanov sin, Sedekija, Hananijev sin, in vsi drugi knezi. Mihej jim je povedal vse besede, ki jih je slišal, ko je bral Baruh iz knjige, da je poslušalo ljudstvo. Tedaj so vsi knezi poslali Judija, sinu Natanija, sinu Selemija, sinu Kusijevega, k Baruhu s pozivom: »Zvitek, iz katerega si bral, da je ljudstvo poslušalo, vzemi s seboj in pridi!« Baruh, Nerijev sin, je vzel zvitek s seboj in prišel k njim. Rekli so mu: »Sédi in ga nam beri, da bomo poslušali!« Baruh je bral, da so poslušali. Ko so slišali vse besede, so se prestrašeni med seboj spogledali in rekli Baruhu: »Moramo vse te besede kralju sporočiti!« Baruha pa so vprašali: »Povej nam vendar, kako si mogel vse te besede po njegovem nareku napisati?« Baruh jim je odgovoril: »Narekoval mi je vse te besede in jaz sem jih s črnilom napisal v knjigo.« Nato so knezi rekli Baruhu: »Pojdi, skrij se, ti in Jeremija; nihče naj ne ve, kje sta!« Potem so šli h kralju v dvor palače. Zvitek so shranili v hramu državnega pisarja Elisama in sporočili kralju ves potek. Kralj je poslal Judija, naj gre po zvitek. Ta ga je vzel iz hrama državnega pisarja Elisama; potem ga je Judi bral, da je slišal kralj in so slišali vsi knezi, ki so stali okoli kralja. Kralj je takrat stanoval v zimski palači, bilo je v devetem mesecu in ogenj je gorel na žerjavici pred njim. Ko je Judi prebral tri ali štiri stolpce, jih je kralj s pisarskim nožem odrezal ter jih vrgel v ogenj na žerjavici, dokler ni zgorel ves zvitek v ognju na žerjavici. Ne kralj ne njegovi uradniki, ki so slišali vse te besede, se niso zbali, ne pretrgali svojih oblačil. Sicer so Elnatan, Dalaja in Gamarija proseče silili v kralja, naj ne zažiga zvitka, pa jih ni poslušal. Temveč je kralj zapovedal kraljeviču Jeremielu, Saraju, Ezrielovemu sinu in Selemiju, Abdeelovemu sinu, naj primejo pisarja Baruha in preroka Jeremija; a Gospod ju je skril. Potem ko je kralj sežgal zvitek z besedami, ki jih je Baruh po Jeremijevem nareku napisal, je prišla beseda Gospodova Jeremiju: »Vzemi si drug zvitek in napiši vanj vse poprejšnje besede, ki so bile v prejšnjem zvitku, ki ga je sežgal Joakim, Judov kralj. O Joakimu, Judovem kralju, pa oznani: Tako govori Gospod: Ti si sežgal ta zvitek in rekel: ‚Zakaj si napisal v njem: Gotovo pride babilonski kralj in uniči to deželo in iztrebi iz nje ljudi in živino?‘ Zato tako govori Gospod o Joakimu, Judovem kralju: Ne bo imel potomca, ki bi sedel na Davidovem prestolu; in njegovo mrtvo truplo bo izročeno vročini dneva in mrazu noči. Kaznoval bom na njem, na njegovem potomstvu in na njegovih uradnikih njih krivdo in spravil nadnje, na jeruzalemske prebivalce in na Judovce vso nesrečo, ki sem jim jo zagrozil, pa niso poslušali.« Jeremija je torej vzel drug zvitek in ga dal pisarju Baruhu, Nerijevemu sinu; ta je vanj napisal po Jeremijevem nareku vse besede knjige, ki jo je Joakim, Judov kralj, sežgal v ognju. Tem je bilo pridejanih še mnogo podobnih besedí. Namesto Jehonija, Joakimovega sina, je postal kralj Sedekija, Josijev sin. Nabuhodonozor, babilonski kralj, ga je postavil za kralja v Judovi deželi. Toda ne on ne njegovi uradniki in ne ljudstvo dežele niso poslušali besed Gospodovih, ki jih je govoril po preroku Jeremiju. Kralj Sedekija je poslal Juhala, Selemijevega sina, in duhovnika Sofonija, Maasijevega sina, k preroku Jeremiju s pozivom: »Moli vendar za nas h Gospodu, našemu Bogu!« Jeremija je takrat še svobodno hodil med ljudstvom; niso ga še vrgli v ječo. Faraonova vojska pa je izšla iz Egipta. Ko so Kaldejci, ki so oblegali Jeruzalem, slišali novico o njih, so odrinili od Jeruzalema. Tedaj je prišla beseda Gospodova Jeremiju: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Tako povejte Judovemu kralju, ki vas je k meni poslal, da bi me vprašal: Glej, faraonova vojska, ki je izšla vam na pomoč, se vrne zopet v svojo deželo Egipt. A Kaldejci bodo zopet prišli, se bojevali zoper to mesto, ga zavzeli in sežgali z ognjem. Tako govori Gospod: Ne slepite sami sebe z mislijo: »Kaldejci gotovo pojdejo od nas,« kajti ne pojdejo. Tudi ko bi vso vojsko, ki se bojuje zoper vas, pobili, da bi ostalo od njih le nekaj ranjencev v njih šotorih, bi se vendar ti vzdignili in sežgali to mesto z ognjem. Ko je vojska Kaldejcev zaradi faraonove vojske odrinila od Jeruzalema, je Jeremija šel iz Jeruzalema, da bi potoval v Benjaminovo deželo, da bi pri tamkajšnjih ljudeh uredil dedinsko zadevo. Ko je bil pri Benjaminovih vratih, je bil tam stražnik z imenom Jerija, sin Selemija, sinu Hananija. Ta je zadržal preroka Jeremija in rekel: »H Kaldejcem hočeš uskočiti.« Jeremija je odgovoril: »Laž! Nočem h Kaldejcem uskočiti.« Jerija pa ga ni dalje poslušal; zgrabil je Jeremija in ga odpeljal h knezom. Knezi so se raztogotili nad Jeremijem, ga dali pretepsti in ga vrgli v kaznilnico v hiši državnega pisarja Jonatana, to so namreč naredili za ječo. Tako je prišel Jeremija v obokano podzemsko kapnico; tam je ostal mnogo dni. Potem je kralj Sedekija poslal ponj. Kralj ga je na skrivnem v svoji palači vprašal: »Je li kakšna beseda od Gospoda?« Jeremija je odgovoril: »Da!« in rekel: »V roko babilonskega kralja boš izročen!« Dalje je Jeremija rekel kralju Sedekiju: »Kaj sem se pregrešil zoper tebe, zoper tvoje uradnike in zoper to ljudstvo, da ste me vrgli v ječo? In kje so vaši preroki, ki so vam prerokovali: ‚Babilonski kralj ne pride nad vas in nad to deželo?‘ Zdaj pa poslušaj, prosim, moj gospod kralj! Moja prošnja naj najde milost pred teboj: Ne pošiljaj me nazaj v hišo državnega pisarja Jonatana, da tam ne umrjem.« Na povelje kralja Sedekija so zdaj zaprli Jeremija v stražnem dvoru in mu dajali na dan hleb kruha iz Pekovske ulice, dokler je bilo kaj kruha v mestu. Tako je ostal Jeremija v stražnem dvoru. Safatija, Matanov sin, Gedelija, Fasurjev sin, Juhal, Selemijev sin, in Fasur, Melkijev sin, so slišali besede, ki jih je Jeremija govoril vsemu ljudstvu: »Tako govori Gospod: Kdor ostane v tem mestu, umre pod mečem, za lakoto in kugo; kdor pa pojde ven h Kaldejcem, bo ostal pri življenju in imel svoje življenje kot plen. Tako govori Gospod: To mesto bo gotovo izročeno vojski babilonskega kralja v roke: on ga bo zavzel.« Tedaj so knezi rekli kralju: »Tega moža je treba usmrtiti; kajti hromi odpornost vojakov, ki so še ostali v tem mestu, in vseh ljudi, ko jim take besede govori; saj ta mož ne išče blaginje temu ljudstvu, ampak le nesrečo.« Kralj Sedekija je odgovoril: »Dobro, v vaših rokah je. Kralj vam ne more ničesar odreči.« Vzeli so torej Jeremija in ga vrgli v kapnico kraljeviča Melkija, ki je bila v stražnem dvoru. Po vrveh so dol spustili Jeremija. V kapnici ni bilo vode, ampak blato; tako se je Jeremija pogreznil v blato. Etiopec Abdemelek, dvornik, ki je služil v kraljevi palači, je slišal, da so Jeremija vrgli v kapnico. Kralj je bil tedaj pri Benjaminovih vratih. In Abdemelek je šel iz kraljeve palače ter rekel kralju: »Moj gospod kralj! Hudo so storili ti možje v vsem, kar so počeli s prerokom Jeremijem, ko so ga vrgli v kapnico, da tam umrje za lakoto; kajti v mestu ni več kruha.« Tedaj je kralj zapovedal Etiopcu Abdemeleku: »Vzemi si od tod s seboj trideset mož in potegni preroka Jeremija iz kapnice, preden umrje!« Abdemelek je vzel s seboj može, šel v kraljevo palačo, v prostor pod zakladnico, od koder je vzel ponošena oblačila in stare cunje ter jih po vrveh spustil k Jeremiju v kapnico. Potem je Etiopec Abdemelek zaklical Jeremiju: »Deni ponošena oblačila in cunje pod pazduho svojih rok in pod vrvi!« Jeremija je storil tako. Nato so vlekli Jeremija po vrveh in ga spravili iz kapnice. Odslej je ostal Jeremija v stražnem dvoru. Tedaj je kralj Sedekija dal preroka Jeremija k sebi poklicati pri tretjem vhodu k hiši Gospodovi. Kralj je rekel Jeremiju: »Hotel bi te nekaj vprašati. Nič mi ne prikrivaj!« Jeremija je odgovoril Sedekiju: »Ali me ne boš usmrtil, če ti razodenem? In če ti svetujem, me ne boš poslušal.« A kralj Sedekija je Jeremiju na skrivnem prisegel: »Kakor resnično živi Gospod, ki nam je dal to življenje, te ne bom usmrtil in te ne bom dal v roke tem možem, ki ti strežejo po življenju.« Tedaj je Jeremija rekel Sedekiju: »Tako govori Gospod, Bog nad vojskami, Izraelov Bog: Če pojdeš h knezom babilonskega kralja, si ohraniš življenje in to mesto ne bo sežgano z ognjem; in živel boš ti in tvoja hiša. Če pa ne pojdeš h knezom babilonskega kralja, bo to mesto izročeno v roke Kaldejcem, ki ga požgó z ognjem; ti pa ne utečeš njih rokam.« Kralj Sedekija je odgovoril Jeremiju: »Bojim se Judovcev, ki so uskočili h Kaldejcem, da bi me izročili njih rokam, ki bi ravnali objestno z menoj.« Jeremija je odgovoril: »Ne bodo te izročili. Le poslušaj glas Gospodov v tem, kar ti jaz povem, in ti bo dobro in boš ostal živ! Če se pa boš branil iti tja, velja ta beseda, ki mi jo je razodel Gospod: Resnično, vse žene, ki so še ostale v palači Judovega kralja, bodo odpeljane h knezom babilonskega kralja in bodo govorile: ‚Prevarali so te in ukanili tvoji zaupniki; ko so se tvoje noge pogreznile v blato, so se umaknili.‘ Vse tvoje žene in tvoje otroke odpeljejo h Kaldejcem. Tudi ti ne utečeš njih rokam, ampak roka babilonskega kralja te zgrabi in to mesto bo požgano z ognjem.« Tedaj je Sedekija rekel Jeremiju: »Nihče ne sme zvedeti o tem pogovoru, sicer moraš umreti. Če bodo knezi slišali, da sem s teboj govoril, in pridejo k tebi in te pozovejo: ‚Razodeni nam, kaj si kralju rekel! Nič nam ne prikrivaj, sicer te ubijemo; in kaj je kralj rekel tebi?‘ tedaj jim odgovori: ‚Milo sem prosil kralja, naj me ne pošilja več nazaj v Jonatanovo hišo, da tam ne umrjem.‘« Res so prišli vsi knezi k Jeremiju in ga vprašali. Odgovoril jim je vse tako, kakor mu je kralj ukazal. Tedaj so ga pustili pri miru, ker nihče ni poslušal pogovora. In Jeremija je ostal v stražnem dvoru do dne, ko je bil Jeruzalem zavzet. Ko je bil Jeruzalem zavzet, v devetem letu Sedekija, Judovega kralja, v desetem mesecu, je prišel Nabuhodonozor, babilonski kralj, z vso svojo vojsko pred Jeruzalem in ga oblegal. V enajstem letu Sedekija, v četrtem mesecu, deveti dan tega meseca, je bil mestni zid predrt. Tedaj so vstopili vsi knezi babilonskega kralja in se ustavili pri Srednjih vratih: Nergelsereser, knez iz Sinmagira, vrhovni poveljnik, Nabusezban, načelnik dvornikov, in vsi ostali knezi babilonskega kralja. Ko jih je zagledal Sedekija, Judov kralj, s svojimi vojaki, so vsi zbežali; odšli so ponoči iz mesta po potu ob kraljevem vrtu skozi vrata med obema zidovoma in se napotili proti puščavi. A kaldejska vojska je drla za njimi in dohitela Sedekija v stepah ob Jerihi. Prijeli so ga in pripeljali k babilonskemu kralju Nabuhodonozorju v Reblo, v deželi Emat. Ta mu je izrekel sodbo. Babilonski kralj je dal Sedekijeve sinove v Rebli vpričo njega poklati; tudi vse Judove veljake je babilonski kralj dal pobiti. Sedekiju pa je iztaknil oči, ga zvezal z verigami in dal odpeljati v Babilon. Kraljevo palačo in hiše ljudstva so Kaldejci požgali z ognjem in podrli jeruzalemsko obzidje. Ostanek ljudstva, kar jih je še bilo v mestu, ubežnike, ki so prešli k njemu, in ostanek ljudstva po deželi je dal Nabuzardan, poglavar telesne straže, odpeljati v Babilon v ujetništvo. Izmed ubogih ljudi, ki niso nič imeli, jih je Nabuzardan, poglavar telesne straže, nekaj pustil v Judovi deželi in jim tisti dan razdelil vinograde in njive. Babilonski kralj Nabuhodonozor je zapovedal Nabuzardanu, poglavarju telesne straže, glede Jeremija: »Pojdi ponj, glej nanj in mu ne stori nič hudega! Temveč ravnaj z njim po želji, ki ti jo izrazi!« Nabuzardan, poglavar telesne straže, skupaj z Nabusezbanom, načelnikom dvornikov, Nergelsereserjem, vrhovnim poveljnikom in vsemi mogočniki babilonskega kralja, so poslali ljudi, da bi vzeli Jeremija iz stražnega dvora in ga izročili Godoliju, sinu Ahikama, Safanovega sina, da ga odpusti domov. Tako je ostal sredi med ljudstvom. Jeremiju je prišla, ko je bil še zaprt v stražnem dvoru, tale beseda Gospodova: Pojdi in povej Etiopcu Abdemeleku: Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glej, zdaj izpolnim svoje besede nad tem mestom v hudo, ne v dobro; izpolnijo se tisti dan pred tvojimi očmi. Tebe pa bom rešil tisti dan, govori Gospod, da ne boš izročen v roke možem, ki se jih bojiš. Gotovo te bom rešil; pod mečem ne boš padel, ampak boš kot plen imel svoje življenje, ker si zaupal vame, govori Gospod. Beseda, ki je prišla od Gospoda Jeremiju, potem ko ga je Nabuzardan, poglavar telesne straže v Rami, odpustil prostega; ko ga je dal vzeti, je bil v verigah vklenjen med vsemi ujetniki Jeruzalema in Juda, ki bi jih naj odpeljali v Babilon. Poglavar telesne straže je vzel Jeremija in mu rekel: »Gospod, tvoj Bog, je zagrozil temu kraju to nesrečo. Zdaj jo je Gospod pripeljal in opravil, kakor je zagrozil. Kajti pregrešili ste se zoper Gospoda in niste poslušali njegovega glasu, zato vas je to zadelo. Zdaj glej, danes te oproščam verig na tvojih rokah! Če ti je prav, da greš z menoj v Babilon, pojdi! Gledal bom nate. Če ti ni prav, da greš z menoj v Babilon, pa ne hodi! Glej, vsa dežela ti je odprta. Kamor se ti zdi dobro in prav iti, tja pojdi! Ako torej hočeš ostati, pojdi h Godoliju, sinu Ahikama, Safanovega sina, ki ga je babilonski kralj postavil čez Judova mesta, in ostani pri njem med ljudstvom, ali kamor koli se ti prav zdi, da greš, tja pojdi.« Poglavar telesne straže mu je dal brašna in darilo ter ga odpustil. Tako je prišel Jeremija h Godoliju, sinu Ahikama v Masfo in ostal pri njem med ljudstvom, ki je še ostalo v deželi. Tedaj so slišali vsi vojni poveljniki, ki so bili s svojimi možmi na deželi, da je babilonski kralj postavil čez deželo Godolija, sina Ahikamovega, in da mu je zaupal može, žene, otroke in od ubogih ljudi v deželi tiste, ki niso bili odpeljani v Babilon. Tako so prišli h Godoliju v Masfo, namreč Ismahel, Natanijev sin, Johanan, Kareejev sin, Saraja, Tanehumetov sin, sinovi Ofija iz Netofe in Jezonija, sin Mahatejca, s svojimi možmi vred. Godolija, sin Ahikama, sinu Safanovega, je prisegel njim in njihovim možem: »Nikar se ne bojte Kaldejcem služiti! Ostanite v deželi, bodite podložni babilonskemu kralju in vam bo dobro. Jaz sam, glejte, ostanem tu v Masfi kot namestnik pri Kaldejcih, ki pridejo k nam! Vi pa zbirajte vino, sadje in olje ter jih spravite v svoje shrambe in ostanite v svojih mestih, ki jih imate!« Tudi vsi Judovci, ki so bili v Moabu, pri Amoncih, v Edomu in v kateri koli deželi, so slišali, da je babilonski kralj pustil ostanek Judovcev in da je čeznje postavil Godolija, sina Ahikama, sinu Safanovega. Tedaj so se vrnili vsi Judovci iz vseh krajev, kamor so bili razkropljeni, in so prišli v Judovo deželo h Godoliju v Masfo. Nabrali so zelo mnogo vina in sadja. Johanan, Kareejev sin, in vsi vojni poveljniki, ki so bili v deželi, so prišli h Godoliju v Masfo. Rekli so mu: »Ali tudi veš, da je Baalis, kralj Amoncev, poslal Ismahela, Natanijevega sina, da te ubije?« Toda Godolija, Ahikamov sin, jim ni verjel. Johanan, Kareejev sin, je Godoliju v Masfi na skrivnem predložil: »Pojdem in ubijem Ismahela, Natanijevega sina! Nihče ne bo tega zvedel. Zakaj naj bi te ubil, da se vsi Judovci, ki so se zbrali pri tebi, zopet razkropé in propade Judov ostanek?« Toda Godolija, Ahikamov sin, je odgovoril Johananu, Kareejevemu sinu: »Ne delaj tega! Kajti ni res, kar praviš o Ismahelu.« V sedmem mesecu je prišel Ismahel, sin Natanija, sinu Elisamovega, iz kraljevega rodu, in kraljevi velikaši z desetimi možmi h Godoliju, Ahikamovemu sinu, v Masfo. Ko so tam v Masfi skupaj jedli, se je vzdignil Ismahel, Natanijev sin, in deset mož, ki so bili pri njem. Ubili so Godolija, sina Ahikama, sinu Safanovega, z mečem. Tako je umoril njega, ki ga je babilonski kralj postavil čez deželo. Tudi vse Judovce, ki so bili pri njem, pri Godoliju v Masfi, in Kaldejce, ki so bili tam, vojake, je pobil Ismahel. Drugi dan po Godolijevem umoru, ko še nihče ni tega vedel, so prišli možje iz Sihema, iz Sila in iz Samarije, osemdeset mož, z obrito brado, s pretrganimi oblačili in z vrezanimi znamenji žalosti, z daritvenim darom in s kadilom v rokah, da jih prinesó v hišo Gospodovo. Tedaj jim je šel Ismahel, Natanijev sin, iz Masfe naproti ter se gredoč neprestano jokal. Ko jih je srečal, jim je rekel: »Pridite h Godoliju, Ahikamovemu sinu!« Ko so pa prišli v sredo mesta, jih je Ismahel, Natanijev sin, pobil in pometal v kapnico, on in možje, ki so bili pri njem. Med njimi je bilo deset mož, ki so rekli Ismahelu: »Nikar nas ne ubijaj! Kajti na polju imamo skrite zaloge pšenice, ječmena, olja in medu.« Tedaj je odnehal in jih ni pobil kakor njih brate. Kapnica, v katero je Ismahel pometal vsa trupla mož, ki jih je pobil, je bila velika kapnica, tista, ki jo je kralj Asa naredil proti Baasu, Izraelovemu kralju; njo je napolnil Ismahel, Natanijev sin, s pobitimi. Nato je Ismahel odpeljal ves ostanek prebivalstva v Masfi, kraljeve hčere in vse ljudstvo, kar ga je še bilo v Masfi, čez katere je Nabuzardan, poglavar telesne straže, postavil Godolija, Ahikamovega sina. Ismahel, Natanijev sin, jih je odpeljal in odrinil, da bi prešel k Amoncem. Ko je slišal Johanan, Kareejev sin, in vsi vojni poveljniki, ki so bili pri njem, o vsej nesreči, ki jo je prizadel Ismahel, Natanijev sin, so vzeli s seboj vse može ter se napotili, da bi se bojevali zoper Ismahela, Natanijevega sina. Zalotili so ga ob veliki vodi pri Gabaonu. Ko so vsi ljudje, ki so bili pri Ismahelu, zagledali Johanana, Kareejevega sina, in vse vojne poveljnike, ki so bili pri njem, so se razveselili. Vsi ljudje, ki jih je Ismahel odpeljal iz Masfe, so krenili stran in prešli zopet k Johananu, Kareejevemu sinu. Ismahel, Natanijev sin, pa je utekel Johananu ter odšel z osmimi možmi k Amoncem. Tedaj je vzel Johanan, Kareejev sin, in vsi vojni poveljniki, ki so bili pri njem, ves ostanek ljudstva, ki ga je Ismahel, Natanijev sin, po umoru Godolija, Ahikamovega sina, odpeljal iz Masfe: može, vojake, žene in otroke in dvornike, te je nazaj pripeljal iz Gabaona. Odšli so in se ustavili v gostišču Kamaamu blizu Betlehema, da bi se napotili in prišli v Egipt iz strahu pred Kaldejci. Bali so se jih namreč, ker je Ismahel, Natanijev sin, umoril Godolija, Ahikamovega sina, ki ga je babilonski kralj postavil čez deželo. Tedaj so pristopili vsi vojni poveljniki, Johanan, Kareejev sin, Azarija, Osajev sin, in vse ljudstvo, od majhnega do velikega, in so rekli preroku Jeremiju: »Sprejmi našo prošnjo in moli za nas h Gospodu, svojemu Bogu, za ves ta ostanek! Zakaj ostalo nas je malo od mnogih, kakor nas sam vidiš. Gospod, tvoj Bog, naj nam naznani pot, po kateri naj hodimo, in kaj naj storimo!« Prerok Jeremija jim je odgovoril: »Slišal sem! Glejte, molil bom po vaših besedah h Gospodu, vašemu Bogu, in vse, kar vam Gospod odgovori, vam naznanim, in ne prikrijem vam nobene besede.« Oni so zatrjevali Jeremiju: »Gospod bodi resnična in zanesljiva priča zoper nas, če ne bomo ravnali po vsaki besedi, ki nam jo pošlje po tebi Gospod, tvoj Bog! Bodisi dobro ali hudo, poslušali bomo glas Gospoda, svojega Boga, ki te pošiljamo k njemu, da nam bo dobro; da, poslušali bomo glas Gospoda, svojega Boga.« Po desetih dneh je prišla beseda Gospodova Jeremiju. Tedaj je poklical Johanana, Kareejevega sina, vse vojne poveljnike, ki so bili pri njem, in vse ljudstvo, od majhnega do velikega in jim rekel: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog, ki ste me poslali k njemu, da mu predložim vašo prošnjo: Ako ostanete mirni v tej deželi, vas bom zidal in ne podiral, vas sadil in ne ruval; kajti žal mi je zaradi nesreče, ki sem vam jo storil. Nikar se ne bojte babilonskega kralja, pred katerim vas je strah, nikar se ga ne bojte, govori Gospod, kajti jaz sem z vami, da vam pomorem in vas rešim iz njegove roke. Izkazal vam bom milost, da se vas usmili in vas pusti prebivati v vaši deželi. Če pa porečete: ‚Nočemo ostati v tej deželi,‘ in ne boste poslušali glasu Gospoda, svojega Boga, ampak rečete: ‚Ne, v Egipt pojdemo, kjer ne bomo več videli vojske, ne slišali glasu trobente, ne stradali kruha, in tam se bomo naselili!‘ tedaj pa, čujte besedo Gospodovo, Judov ostanek! Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Če se obrnete v Egipt in pojdete tja, da se tam naselite, vas bo meč, ki se ga bojite, zadel tam v Egiptu, in lakota, zaradi katere ste v skrbeh, se vas bo tam v Egiptu oklenila; ondi boste pomrli. Vsi možje, ki se obrnejo v Egipt in pojdejo tja, da se tam naselijo, bodo pomrli pod mečem, za lakoto in kugo. Nobeden izmed njih ne uide in ne uteče nesreči, ki jo pošljem nadnje. Da, tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Kakor se je razlila moja jeza in moja togota nad jeruzalemske prebivalce, tako se razlije moja togota nad vas, če pojdete v Egipt. In boste v prekletstvo in v strmenje, v rotenje in v sramoto, in tega kraja ne boste več videli.« Ko je Jeremija nehal naznanjati vsemu ljudstvu vse besede Gospoda, njihovega Boga, vse te besede, ki mu jih je Gospod, njih Bog, zanje naročil, tedaj so rekli Azarija, Osajev sin, in Johanan, Kareejev sin, in vsi uporni možje Jeremiju: »Laž govoriš. Gospod, naš Bog, te ni poslal z navodilom: ‚Ne pojdite v Egipt, da se tam naselite,‘ temveč Baruh, Nerijev sin, te ščuva zoper nas, da nas izroči Kaldejcem v roke, da nas pomoré ali odpeljejo v Babilon.« Beseda, ki je prišla Jeremiju za vse Judovce, ki so prebivali v Egiptu, ki so se naselili v Magdalu, Tafnisu, Memfisu in v deželi Patrosu. Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Sami ste videli vso nesrečo, ki sem jo pripeljal nad Jeruzalem in nad vsa Judova mesta. Glejte, danes so razvaline in nihče ne prebiva v njih zaradi njih hudobije, ki so jo počenjali, da bi me žalili, ko so hodili kadit in častit druge bogove, ki jih niso poznali ne oni ne vi ne vaši očetje. Saj sem vendar vse svoje služabnike, preroke, neprestano k vam pošiljal z opominom: »Ne delajte vendar te gnusobe, ki jo sovražim!« Pa niso poslušali, ne nagnili svojega ušesa, da bi se spreobrnili od svoje hudobije in ne več zažigali kadila drugim bogovom. Tako se je razlila moja togota in moja jeza in se vnela po Judovih mestih in po jeruzalemskih cestah, da so postale razvaline in puščava, kakor je dandanes. Zdaj pa, tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Zakaj sami sebi povzročate tako veliko nesrečo? Vi iztrebljate sebe, moža in ženo, otroka in dojenca, iz Juda, tako da si ne puščate več ostanka. Dražite me z deli svojih rok, ko kadite drugim bogovom v Egiptu, kamor ste prišli, da se ondi naselite. Tako iztrebljate sami sebe in postajate v kletev in sramoto pri vseh narodih na zemlji. Ali ste mar pozabili hudobije svojih očetov in hudobije Judovih kraljev, hudobije njegovih knezov, svoje hudobije in hudobije svojih žená, ki so jih počenjale v Judovi deželi in po jeruzalemskih cestah? Pa se do danes niso skesali in se niso bali in se niso držali moje postave in mojih zakonov, ki sem jih dal vam in vašim očetom. Zato tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glejte, svoje obličje obrnem zoper vas v nesrečo, da iztrebim vsega Juda. Pograbim Judov ostanek, ki se je obrnil proti Egiptu in tja šel in se ondi naselil: vsi bodo pokončani v Egiptu, popadali bodo pod mečem in za lakoto, pokončani bodo od najmanjšega do največjega; pod mečem in za lakoto bodo pomrli in bodo v prekletstvo in strmenje, v kletev in v sramoto. Naseljence v egiptovski deželi obiščem, kakor sem obiskal Jeruzalem z mečem, z lakoto in kugo. Tisti od ostanka Judov, ki so prišli v Egipt, da bi se ondi naselili, nihče ne uide in ne uteče, da bi se vrnil v Judovo deželo, dasi hrepenijo po vrnitvi, da bi zopet tam prebivali. Resnično, ne bodo se vrnili, razen malo beguncev. Vsi možje, ki so vedeli, da so njih žene drugim bogovom darovale kadilne daritve, in vse žene, ki so v velikem številu zraven stale, in vse ljudstvo, ki se je naselilo v Egiptu v Patrosu, vsi so odgovorili Jeremiju: »V tem, kar si nam oznanil v imenu Gospodovem, te ne bomo ubogali. Temveč bomo natančno vse spolnjevali, kar smo s svojimi usti obljubili, namreč, da bomo kraljici na nebu darovali kadilne in pitne daritve, kakor smo sami delali in naši očetje, naši kralji in naši knezi v Judovih mestih in po jeruzalemskih cestah. Takrat smo imeli kruha do sitosti. Bilo nam je dobro in nobene nesreče nismo doživeli. Odkar pa smo nehali kraljici na nebu darovati kadilne in pitne daritve, trpimo pomanjkanje v vsem in nas pokončujeta meč in lakota. In ako kraljici na nebu darujemo kadilne in pitne daritve, je mar to brez vednosti in volje naših mož, da ji delamo daritvene kolače po njeni podobi in ji opravljamo pitne daritve?« Tedaj je Jeremija rekel vsemu ljudstvu, možem in ženam in vsem ljudem, ki so mu tako odgovorili: »Ali ni bila prav kadilna daritev, ki ste jo darovali v Judovih mestih in po jeruzalemskih cestah, vi in vaši očetje, vaši kralji in vaši knezi z ljudstvom dežele vred, to, česar se je Gospod spomnil in kar mu je šlo k srcu? Gospod ni mogel več dalje prenašati vaših hudobnih del in gnusob, ki ste jih počenjali: tako je postala vaša dežela razvalina, groza in prekletje. Nihče ne prebiva več v njej, kakor je dandanes. Ker ste opravljali kadilne daritve, grešili zoper Gospoda, ne poslušali glasu Gospodovega in niste živeli po njegovi postavi, po njegovih zakonih in po njegovih odredbah, zato vas je zadela ta nesreča, kakor je dandanes.« Jeremija je dalje rekel vsemu ljudstvu, zlasti vsem ženam: »Poslušajte besedo Gospodovo, ves Juda, ki ste v egiptovski deželi: Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Vi in vaše žene ste z lastnimi usti obljubili in spolnjujete to z lastnimi rokami, ko pravite: ‚Moramo držati svoje obljube, ki smo jih naredili; moramo kraljici na nebu darovati kadilne in pitne daritve.‘ Le držite svoje obljube in jih verno spolnjujte! Toda poslušajte besedo Gospodovo, vsi Judovci, ki prebivate v egiptovski deželi: Resnično, prisegam pri svojem velikem imenu, govori Gospod: Naj se nikdar več ne jemlje v usta moje ime od katerega koli Judovca kjer koli v egiptovski deželi, da bi rekel: ‚Kakor resnično vsemogočni Gospod živi!‘ Glejte, bedim nad njimi v hudo in ne v dobro. Vsi Judovci, ki so v Egiptu, bodo pokončani pod mečem in z lakoto do popolnega uničenja. Le malo jih bo po številu, ki utečejo meču in se vrnejo iz Egipta v Judovo deželo. Vsi od Judovega ostanka, ki so šli v Egipt, da bi se ondi naselili, bodo spoznali, čigava beseda obvelja, moja ali njihova. To vam bodi znamenje za to, govori Gospod, da vas na tem kraju obiščem, da spoznate, da res obveljajo moje besede vam v hudo: Tako govori Gospod: Glejte, izročim faraona Efreeja, egiptovskega kralja, v roke njegovim sovražnikom in v roke tem, ki mu strežejo po življenju, kakor sem izročil Sedekija, Judovega kralja, v roko njegovemu sovražniku Nabuhodonozorju, babilonskemu kralju, ki mu je stregel po življenju.« Beseda, ki jo je govoril prerok Jeremija Baruhu, Nerijevemu sinu, ko je v četrtem letu Joakima, Josijevega sina, Judovega kralja, napisal te govore po Jeremijevem nareku v knjigo: Tako govori Gospod, Izraelov Bog, o tebi, Baruh: Rekel si: »Gorje meni, da Gospod kopiči žalost na mojo bolečino! Utrudil sem se v svojem vzdihovanju in ne najdem pokoja.« Tako mu povej: Tako govori Gospod: »Glej, kar sem sezidal, podiram, in kar sem zasadil, rujem! To velja za vso deželo. Zahtevaš zase velikih reči! Ne zahtevaj jih! Kajti glej: nad vse meso pripeljem nesrečo, govori Gospod. Tebi pa dam tvoje življenje kot plen na vseh krajih, kamor pojdeš!« Beseda Gospodova, ki je prišla preroku Jeremiju zoper narode. O Egiptu: Zoper vojsko faraona Nekaa, egiptovskega kralja, ki je stala ob reki Evfratu pri Karkamisu, in ki jo je potolkel Nabuhodonozor, babilonski kralj v četrtem letu Joakima, Josijevega sina, Judovega kralja. Pripravite ščit in zaslon, pojdite v boj! Naprezite konje, povzpnite se vozniki! Nastopite v šlemih, zaostrite sulice! Oblecite oklepe! Kaj vidim? Malosrčni so, umikajo se nazaj, njih junaki so pobiti. Divje bežé, ne da bi se obrnili. Strah naokrog, govori Gospod. Tudi najhitrejši ne uide, tudi junak ne uteče! Na severu, ob bregu Evfrata omahnejo in padejo! Kdo je ta, ki se dviga kakor Nil, čigar vodé šumé ko reke? Egipt se dviga kot Nil, njegove vode šumé ko reke! In govori: »Gori pojdem, poplavim deželo, uničim mesta z njih prebivalci vred!« Pridirjajte, konji, pridirjajte vozovi! Odrinite, junaki, Kuš in Fut, ščitonosci, in Lidijci, lokostrelci! Tisti dan je za Gospoda, Gospoda nad vojskami, dan maščevanja, da se maščuje nad svojimi sovražniki. Meč žre in se nasiti, se upijani z njih krvjo. Da, klanje obhaja Gospod, Gospod nad vojskami, v severni deželi ob reki Evfratu. Pojdi v Galaad, vzemi si balzama, devica, egiptovska hči! Zaman množiš zdravila: nič te ne more ozdraviti! Narodi slišijo o tvoji sramoti, tvoje vpitje napolnjuje zemljo. Kajti junak pade ob junaku, skupaj ležita oba. Beseda, ki jo je govoril Gospod preroku Jeremiju o prihodu Nabuhodonozorja, babilonskega kralja, da udari egiptovsko deželo: Oznanite v Egiptu, razglasite v Magdalu! Razglasite v Memfisu in Tafnisu! Recite: Postavi se in se pripravi! Kajti meč žre okoli tebe! Kako? Tvoji junaki so vrženi ob tla? Niso mogli obstati? Da, Gospod jih je prevrnil. Storil je, da jih mnogo omahne, zgrudi se mož ob možu. Tedaj kličejo: »Kvišku, vrnimo se k svojemu ljudstvu, v deželo svojega rojstva pred uničujočim mečem!« Imenujte zdaj faraona, egiptovskega kralja: »Prepozno besnenje!« Kakor resnično živim, govori Kralj, Gospod nad vojskami je njegovo ime: Prišel bo, podoben Taboru med gorami, podoben Karmelu ob morju! Za izselitev si pripravi imetje, o prebivalstvo Egipta, kajti Memfis postane pustinja, razdejana, brez prebivalcev. Krasni kravi je podoben Egipt. Obadi s severa jo napadejo. Tudi njegovi najemniki v njegovi sredi so kakor pitana teleta v hlevu: tudi ti se obrnejo in skupaj zbežé, ne obstanejo. Kajti dan njih nesreče pride nadnje, čas njihove kazni. Čuj, kakor sikajoča kača! Da, z vojno silo se približajo in s sekirami pridejo nadenj kakor drvarji. Posekajo njegov gozd, govori Gospod, kajti neprediren je. Več jih je kakor kobilic, ni jih môči prešteti. Osramočena je hči egiptovska, izročena roki severnega ljudstva. Govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glej, obiščem Amona v Tebah, faraona in vse, ki se zanašajo nanj. Izročim jih v roke njim, ki jim strežejo po življenju, v roko Nabuhodonozorju, babilonskemu kralju, in v roke njegovim služabnikom. A potlej bodo v njem prebivali kakor v prejšnjih časih, govori Gospod. Ti pa, moj služabnik Jakob, se ne boj! Nikar se ne plaši, Izrael! Zakaj, glej, rešim te iz daljne dežele, tvoje potomce iz dežele njih ujetništva: Jakob se bo vrnil in našel mir, varno bo živel in nihče ga ne bo več plašil. Ti, moj služabnik Jakob, se ne boj, govori Gospod, zakaj jaz sem s teboj! Gotovo pokončam vse narode, med katere sem te pregnal! Tebe pa ne pokončam, ampak te bom le zmerno strahoval, a čisto brez kazni te ne morem pustiti. Beseda Gospodova, ki je prišla preroku Jeremiju zoper Filistejce, preden je faraon porazil Gazo. Tako govori Gospod: Glej, vode prihajajo od severa, naraščajo v preplavljajočo reko; preplavljajo deželo in kar jo napolnjuje, mesta z njih prebivalci vred. Ljudje vpijejo, tulijo vsi prebivalci dežele pred glasnim topotanjem kopit njih žrebcev, pred drdranjem njih vozov, pred ropotanjem njih koles. Očetje ne skrbé za otroke, ker jim omahujejo roke zaradi dneva, ki pride, da pokonča vse Filistejce in Tiru in Sidonu uniči vsakega še ostalega pomočnika. Kajti Gospod pokonča Filistejce, ostanek otoka Kaftorja. V Gazi se brijejo na plešo; uničen je Askalon. Ostanek Enakovcev, doklej si boš vrezoval znamenja žalosti? Oh, meč Gospodov, doklej ne boš počival? Vrni se v svojo nožnico, miruj in počivaj! Kako naj počiva, ko mu je Gospod ukazal? Zoper Askalon in zoper morsko obrežje, tja ga je poslal. O Moabu. Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Gorje Nebu, ker bo razdejano; osramočen, osvojen bo Karjataim! Osramočena in zlomljena bo skalna trdnjava. Moabove slave ni več. V Hesebonu snujejo nesrečo zoper njega: »Pridite, iztrebimo ga, da ne bo več narod!« Tudi ti, Madmen, boš uničen, za teboj gre meč! Čuj, vpitje iz Oronaima: »Razdejanje in velik polom!« »Zdrobljen je Moab!« Njih vpitje se razlega do Segorja. Da, po vzpetini proti Luitu z jokom stopajo navzgor. Da, pri sestopu proti Oronaimu se sliši vpitje zaradi poloma: »Bežite, rešite svoje življenje, bodite kakor divji osel v puščavi!« Ker si se zanašal na svoja dela in svoje zaklade, boš tudi ti osvojen. Kamos odide v pregnanstvo s svojimi duhovniki in knezi vred. Pokončevalec pride nad vsako mesto, nobeno mu ne uide. Pokončana bo dolina, opustošena ravnina, kakor je Gospod govoril. Postavite Moabu nagrobnik, saj je razdejan! Njegova mesta postanejo pustinja, ni prebivalca v njih. Preklet, kdor opravlja delo Gospodovo nemarno! Preklet, kdor krvi odteguje svoj meč! V brezskrbni varnosti je bil Moab od mladosti, mirno je ležal na svojih drožeh, niso ga pretakali iz posode v posodo, ni šel v pregnanstvo. Zato mu je ostal njegov okus in njegov vonj se ni spremenil. Zato, resnično, pride čas, govori Gospod, ko mu pošljem prebivalce, da ga izlijejo, izpraznijo njegove posode in razbijejo njegove vrče. In osramočen bo Moab s Kamosom, kakor je bila osramočena hiša Izraelova z Betelom, ki so vanj zaupali. Kako morete reči: »Junaki smo, možje polni moči za boje?« Pokončevalec Moabov gre nadenj, izbranci njegove mladosti gredo v klanje, govori Kralj, Gospod nad vojskami je njegovo ime. Zelo blizu je poguba Moabova, njegova nesreča se prehitro bliža. Obžalujte ga, vsi njegovi sosedi, vsi, ki poznate njegovo ime! Govorite: »Kako je zlomljena močna palica, veličastno žezlo!« Stopi dol z veličastva, sédi v blato, prebivalka v Dibonu! Kajti pokončevalec Moaba pride nadte, razdene tvoje trdnjave. Postavi se na pot in opazuj, prebivalka v Aroeru! Vprašaj begunca in prebežnika, reci: »Kaj se je zgodilo?« Osramočen je Moab, da, razbit! Tulite in vpijte! Oznanjujte pri Arnonu: »Opustošen je Moab!« Sodba je prišla nad dežele ravnine, nad Helon in Jaso in Mefaat, nad Dibon in Nebo in Betdeblataim, nad Karjataim in Betgamul in Betmaon, nad Karjot in Bosro in vsa mesta moabske dežele, daljna in bližnja. »Odsekan bo Moabu rog, njegova roka bo zlomljena,« govori Gospod. Upijanite ga! Kajti zoper Gospoda se je povzdigoval. Naj se premetava Moab v lastnem izmečku in naj bo v zasmeh! Ali ti ni bil Izrael v zasmeh? Ali je bil zasačen med tatovi, da si porogljivo z glavo zmajeval, kadar koli si o njem govoril? Zapustite mesta, stanujte v skalnih razpokah, moabski prebivalci! Bodite ko golob, ki gnezdi v pustinji ob robu prepada! Slišali smo o Moabovi prevzetnosti, zelo veliki, o njega napuhu, njega oholosti, njega domišljavosti in o njegovem prevzetnem mišljenju. Poznam njegovo objestnost, govori Gospod. »Laž je njegovo blebetanje, laž njegovo delovanje.« Zato tulim nad Moabom in vpijem nad vsem Moabom, nad ljudmi Kirheresa vzdihujem. Bolj kot objokujejo Jazer, se jokam zate, sabamski vinograd! Tvoje mladike se vijejo ob morju, segajo do Jazerja. Nad tvojo jesen in tvojo trgatev plane pokončevalec. Izginila sta veselje in radost z rodovitnega polja in iz moabske dežele; vinu v kadeh storim konec, tlačilci ne bodo dalje tlačili, veselega vriskanja ni več. Vpitje Hesebona sega do Eleal, glasno tulijo do Jase, od Segorja do Oronaima, do Eglatselisije; da, tudi vode v Nemrimu postanejo pustinje. In ne bo več mogoče v Moabu, govori Gospod, da bi kdo šel na daritveno višino in kadil svojim bogovom. Zato jadikuje moje srce za Moabom, kakor piščali, moje srce stoka za ljudmi Kirheresa, ker bo izgubilo vse, kar je preostalo. Zakaj vsaka glava je plešasta, vsaka brada ostrižena, na vseh rokah so vrezana znamenja, na vseh ledjih je raševnik! Na vseh strehah v Moabu in po njegovih cestah je sámo žalovanje: ker sem Moaba razbil kakor posodo, ki nikomur ne ugaja, govori Gospod. Kako je razbit! Tulite! Kako Moab osramočen obrača hrbet! V posmeh postane Moab, v grozo vsem svojim sosedom. Zakaj tako govori Gospod: Glej, kakor orel leta in svoje peruti razpenja nad Moabom! Osvojena so mesta, zavzete so trdnjave. Pogum moabskih junakov je tisti dan kakor pogum žene v porodnih bolečinah. Uničen bo Moab, da ne bo več ljudstvo, kajti povzdigoval se je zoper Gospoda. Groza, jama in zadrga nadte, prebivalec v Moabu, govori Gospod. Kdor zbeži pred grozo, pade v jamo. Kdor zleze iz jame, se ujame v zadrgo. Da, to pripeljem nad Moaba v letu njih obiskanja, govori Gospod. V hesebonski senci se ustavijo izčrpani begunci. Da, ogenj gre iz Hesebona, plamen iz hiše Sehona in použije sencè Moabovo, tême besnečih. Gorje ti, Moab, izgubljeno si, Kamosovo ljudstvo! Kajti tvoji sinovi bodo odpeljani v ujetništvo, tvoje hčere v pregnanstvo. A v poslednjih dneh spremenim Moabovo usodo, govori Gospod. Dotlej je sodba nad Moabom. O Amoncih. Tako govori Gospod: Ali Izrael nima sinov? Ali nima nobenega dediča? Zakaj je Milkom podedoval Gadov delež in zakaj njegovo ljudstvo prebiva v njegovih mestih? Zato resnično pridejo dnevi, govori Gospod, ko storim, da se bo slišal proti Rabi Amonovih sinov bojni hrup. Kup razvalin postane, njena podružna mesta se požgó z ognjem in Izrael bo spet v last prejel, kar so oni posestvovali, govori Gospod. Tuli, Hesebon! Opustošen je Haj. Vpijte, hčere Rabine! Opašite se z raševino, žalujte! Blodite med ograjami, kajti Milkom gre v pregnanstvo s svojimi duhovniki in knezi vred! Kaj se hvališ s svojo dolino, s svojo bujno cvetočo globino, nezvesta hči, ki se zanašaš na svoje zaklade: »Kdo bo prišel nadme?« Resnično, grozo spravim nadte, govori vsemogočni Gospod nad vojskami, od vseh strani okoli tebe! Razkropljeni boste, vsak zase, nihče ne bo zbiral beguncev. Vendar potlej spremenim zopet usodo Amoncev, govori Gospod. O Edomu. Tako govori Gospod nad vojskami: Ali ni več modrosti v Temanu? Ali je izginil nasvèt razumnim? Ali je njih modrost preminila? Bežite, pobegnite! Skrijte se globoko, prebivalci v Dedanu! Kajti nad Ezava pripeljem njegovo nesrečo, čas njegove kazni. Če pridejo k tebi viničarji, ne pustijo nič za paberkovanje; če tatovi pridejo ponoči, pograbijo, da jim je zadosti. Da, jaz odgrnem Ezava, odkrijem njegova skrivališča; ne more se več skriti. Njegov narod bo uničen, njegovi bratje in sosedi; nič ne ostane od njega. Pusti svoje sirote! Jaz jih ohranim pri življenju. Tvoje vdove naj zaupajo vame! Zakaj tako govori Gospod: Resnično, ti, ki niso bili obsojeni, da pijejo kelih, ga morajo gotovo piti; in ti bi ostal brez vsake kazni? Ne boš ostal brez kazni, ampak gotovo ga boš pil! Kajti prisegam sam pri sebi, govori Gospod. V grozo, sramoto, zasmeh, prekletstvo naj postane Bosra, vsa edomska mesta večna puščava! Sporočilo sem slišal od Gospoda, glasnik je k narodom poslan: Zberite se in pojdite zoper Edoma! Vstanite na boj! Resnično, majhnega te storim med narodi, zaničevanega med ljudmi. Tvoja grozotnost te je premotila, ošabnost tvojega srca, ker stanuješ v skalnih razpokah, se oklepaš strmih vrhov. Četudi si zgradiš svoje gnezdo visoko kakor orel, te vržem od ondod dol, govori Gospod. Edom postane v grozo: kdor koli pojde mimo njega, se zgraža in žvižglja nad vsemi njegovimi porazi. Kakor se je zgodilo Sodomi in Gomori in sosednim mestom pri njih uničenju, tako naj, govori Gospod, nihče več tam ne stanuje in naj človek ondi ne prebiva. Resnično, kakor lev gor gre iz jordanske bujne goščave na pašnik v Temanu, tako jih preženem od ondod. Kogar sem izbral, tega postavim nadnje. Kajti kdo mi je enak? Kdo me hoče klicati na odgovor? Kateri pastir bi vzdržal pred mano? Zato poslušajte sklep Gospodov, ki ga je storil proti Edomu, načrte, ki jih je napravil zoper prebivalce v Temanu! Resnično, odvlečejo jih, tudi najneznatnejše ovce! Resnično, trepeta pred njimi lastni pašnik! Od bobnenja njih padca se potrese zemlja, njih vpitje se sliši do Rdečega morja. Glej, kakor orel se dviga, leta in svoje peruti razpenja nad Bosro! Pogum edomskih junakov bo tisti dan kakor pogum žene v porodnih bolečinah. O Damasku. Osramočena sta Emat in Arfad, kajti slabo novico sta slišala. Njuno srce je razburjeno od skrbi, ne more se več pomiriti. Obupan je Damask, obrača se v beg, strah ga prevzema, stiska in bolečine ga popadajo kakor ženo ob porodu. Gorje mu, zapuščeno je sloveče mesto, mesto veselja! Zato popadajo njegovi mladeniči po njegovih cestah, vsi vojaki umrejo tisti dan, govori Gospod nad vojskami. Ogenj zažgem na zidovju v Damasku, da použije Benadadove palače. O Kedarju in o kraljestvih Asorja, ki jih je potolkel babilonski kralj Nabuhodonozor. Tako govori Gospod: Vstanite, pojdite nad Kedarja, premagajte sinove Vzhoda! Njih šotore in njih črede poberó, njih pregrinjala in vse njih posode. Njih kamele si ugrabijo in nanje vpijejo: Groza naokrog! Bežite, pobegnite naglo, skrijte se globoko, asorski prebivalci, govori Gospod. Kajti babilonski kralj Nabuhodonozor je storil sklep proti vam, načrt zamislil zoper vas. Vstanite, pojdite zoper brezskrbni narod, ki v varnosti prebiva, govori Gospod. Nima vrat in nima zapaha, sami zase prebivajo! Njih kamele bodo v plen, množica njih čred bo v rop. Razkropim jih na vse vetrove, z obstriženimi senci. Od vseh strani pripeljem nadnje njih nesrečo, govori Gospod. Asor bo šakalom v prebivališče, puščava na veke. Nihče ne bo tam stanoval, noben človek v njem prebival. Beseda Gospodova, ki je prišla preroku Jeremiju proti Elamu, v začetku vladanja Sedekija, Judovega kralja. Tako govori Gospod nad vojskami: Resnično, zlomim Elamu lok, njih glavno moč! Pripeljem proti Elamu štiri vetrove od štirih koncev neba. Razkropim jih na vse te vetrove, da ne bo naroda, kamor bi ne prišli elamski razkropljenci. Prešinem s strahom Elamce pred njih sovražniki, pred njimi, ki jim strežejo po življenju. Nesrečo pripeljem nadnje, svojo strašno jezo, govori Gospod. Meč pošljem za njimi, dokler jih ne pokončam. Postavim svoj prestol v Elamu, uničim ondi kralja in kneze, govori Gospod. A v poslednjih dneh spremenim Elamovo usodo, govori Gospod. Beseda, ki jo je Gospod govoril po preroku Jeremiju o Babilonu, deželi Kaldejcev. Oznanite med narodi in sporočite, dvignite prapor in razglasite, ne prikrivajte, recite: Babilon je zavzet, Bel je osramočen, Marduk je razbit, njegove podobe so osramočene, njegovi maliki strti! Kajti zoper njega pride narod od severa, spremeni njegovo deželo v puščavo. Nihče več v njej ne bo prebival. Ljudje in živina so se odpravili, so odšli. V tistih dneh in v tistem času, govori Gospod, pridejo Izraelci in Judovci hkrati. Gredo in se jočejo, in iščejo Gospoda, svojega Boga. Za pot na Sion povprašujejo, tja je obrnjen njih obraz. Gredo in se Gospodu pridružujejo v večno, nepozabno zavezo. Zgubljena čreda je bilo moje ljudstvo, njegovi pastirji so jih zapeljali. Po gorah so jih vodili, z gore na grič so morali hoditi, pozabili so na njih počitek. Kdor koli jih je našel, jih je žrl. Njih sovražniki so govorili: »Ne delamo s tem krivice,« ker so grešili zoper Gospoda, zatočišče pravičnosti, zoper Gospoda, upanje svojih očetov. Bežite iz Babilona, iz dežele Kaldejcev! Odrinite, bodite kakor ovni pred čredo! Zakaj glej, jaz obudim in pripeljem zoper Babilon zbor velikih narodov iz severne dežele. Postavijo se zoper njega; od ondod bo zavzet. Njih puščice so kot puščice izurjenega junaka, ki se ne vrača brez uspeha. Tako postane Kaldeja v plen; kateri jo plenijo, dobijo vsi zadosti, govori Gospod. Da, le veselite se, radujte se, roparji moje dedine! Da, poskakujte kakor teleta na travi in rezgetajte kakor žrebci! Vaša mati bo vsa osramočena, sramovati se mora, ona, ki vas je rodila. Resnično, zadnja bo med narodi: puščava, suha pustinja! Zaradi srda Gospodovega ostane brez prebivalcev, in bo popolna puščava. Kdor koli pojde mimo Babilona, se zgraža in žvižga nad njegovimi porazi. Postavite se zoper Babilon, obkolite ga, vsi lokostrelci! Streljajte nanj, ne varčujte s puščicami! Zakaj zoper Gospoda je grešil. Zaženite naokoli zoper njega bojni klic: Vdaja se, njegovi stebri padajo, njegovo zidovje se podira! Da, to je maščevanje Gospodovo! Maščujte se nad njim! Storite mu, kakor je sam storil! Iztrebite sejalca iz Babilona, in tega, ki suče srp ob času žetve! Pred uničevalnim mečem se vsak zateče k svojemu ljudstvu, sleherni zbeži v svojo deželo. Izrael je izgubljena ovca, levi so jo preganjali. Najprej ga je žrl asirski kralj, potlej mu je potrl kosti babilonski kralj Nabuhodonozor. Zato govori tako Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Resnično, kaznoval bom babilonskega kralja in njegovo deželo, kakor sem kaznoval asirskega kralja. Izraela popeljem nazaj na njegov pašnik, da se bo pasel na Karmelu in v Basanu, da se bo sitil na Efraimskem gorovju in v Galaadu. V tistih dneh in v tistem času, govori Gospod, bodo iskali Izraelovo krivdo, pa je ne bo več; in Judove grehe, pa jih ne bo najti; kajti odpustim ostanku, ki ga pustim. Pojdi zoper deželo Merataim, pojdi zoper njo in zoper prebivalce Fakuda! Uniči in iztrebi jih, govori Gospod, in delaj povsem, kakor ti zapovedujem! Čuj! Vojska je v deželi in veliko razdejanje! Kako je razbito in zdrobljeno kladivo vsega sveta! Kako je postal Babilon v grozo med narodi! Zanko ti nastavim, in tudi ti se ujameš, Babilon, in tega ne opaziš. Zalotili te bodo in zgrabili, ker si izzival Gospoda. Svojo orožarno odpre Gospod, vzame iz nje svoje srdito orožje, ker je delo vsemogočnega Gospoda nad vojskami v deželi Kaldejcev. Pojdite nadnjo s skrajnega konca! Odprite njene žitnice! Spravite jo v kupe in jo uničite! Naj nima nobenega ostanka! Pokoljite vse njene junce! Naj gredo v zakol! Gorje njim! Njih dan je prišel, čas njih obiskanja! Čuj! Ubežniki in begunci iz babilonske dežele, ki na Sionu oznanjajo maščevanje Gospoda, našega Boga, maščevanje za njegov tempelj! Skličite jih mnogo zoper Babilon, vse lokostrelce! Utaborite se zoper njega naokrog, nihče naj ne uide! Povrnite mu po njegovem delu, storite mu povsem, kakor je sam storil! Kajti zoper Gospoda je bil predrzen, zoper Svetega Izraelovega! Zato padejo njegovi mladeniči po njegovih cestah in njegovi vojaki umrjejo tisti dan, govori Gospod. Glej, hočem nadte, prevzetnež, govori vsemogočni Gospod nad vojskami. Da, tvoj dan je prišel, čas tvojega obiskanja! Tedaj se spotakne prevzetnež in pade, in nihče ga ne vzdigne. Ogenj zažgem v njegovih mestih, ki použije vse okoli njega. Tako govori Gospod nad vojskami: Silo trpé Izraelci in Judovci hkrati. Vsi, ki so jih odpeljali, jih trdo držé, jih nočejo spustiti. A njih odkupitelj je močan, Gospod nad vojskami mu je ime. Varno vodi njih zadevo, da prinese mir zemlji, nemir pa babilonskim prebivalcem. Meč nad Kaldejce, govori Gospod, in nad babilonske prebivalce, nad njegove kneze in njegove modrijane! Meč nad njegove blebetače: neumni bodo! Meč nad njegove junake: klonili bodo! Meč nad njegove konje in njegove vozove in nad vse mešano ljudstvo v njegovi sredi: bodo kakor ženske! Meč nad njegove zaklade: zaplenjeni bodo! Meč nad njegove vode: usahnile bodo! Kajti to je dežela malikov. Zaradi svojih pošastnih podob noré. Zato naj lisice in šakali tam živijo in noji naj ondi prebivajo. Ne bo več naseljen na veke, ne nastanjen od roda do roda. Kakor je Bog razdejal Sodomo in Gomoro in njih sosedna mesta, govori Gospod, tako naj nihče več tam ne stanuje in noben človek naj ondi ne prebiva! Glej, ljudstvo prihaja od severa. Velik narod in mnogi kralji se odpravljajo od koncev zemlje. Lok nosijo in kopje, trdi so in brez usmiljenja. Njih hrup buči kakor morje, na konjih drvé, kot oborožen vojak, zoper tebe, babilonska hči! Babilonski kralj je slišal novico o njih: omahujejo mu roke, tesnoba ga obhaja, bolečina kakor porodnice. Resnično, kakor gre lev navzgor iz jordanske bujne goščave na pašnik v Temanu, tako jih preženem od ondod. Kogar sem izbral, tega postavim nadnje. Kajti kdo mi je enak? Kdo me hoče izzvati? In kdo je pastir, ki bi vzdržal pred mano? Zato poslušajte sklep Gospodov, ki ga je storil proti Babilonu, načrte, ki jih je zamislil zoper deželo Kaldejcev! Resnično, odvlečejo jih, tudi najmanjšo drobnico! Resnično, zgraža se nad njimi pašnik! Od klica »Zavzet je Babilon« se potrese zemlja, njegovo vpitje se sliši med narodi! Tako govori Gospod: Resnično, obudim zoper Babilon in zoper prebivalce Kaldeje pokončevalnega duha. Zoper Babilon pošljem vejače, da ga prevejajo in oplenijo njegovo deželo, ko ga obkolijo ob dnevu nesreče. Strelec naj ne napenja svojega loka in naj se ne dviga v svojem oklepu! Ne prizanašajte njegovim mladeničem, iztrebite vso njegovo vojsko! Pobiti se zgrudijo v deželi Kaldejcev, prebodeni po njenih cestah. Kajti njih dežela je polna krivde zoper Svetega Izraelovega. Izrael in Juda pa nista kakor vdova, zapuščena od svojega Boga, Gospoda nad vojskami. Bežite iz Babilona, vsak naj reši svoje življenje, da ne boste pokončani zaradi njegove krivde! Zakaj to je čas maščevanja za Gospoda, povrača mu po njegovih delih. Zlata čaša je bil Babilon v Gospodovi roki, upijanil je vso zemljo. Od njegovega vina so pili narodi, zato so zbesneli. Nenadoma pade Babilon in se razbije. Tulite nad njim! Prinesite balzama za njegovo bolečino, morebiti kdaj ozdravi! Hoteli smo ozdraviti Babilon, pa ni ozdravel. Zapustite ga! Pojdimo vsak v svojo deželo! Kajti do neba sega njegova sodba, dviga se do oblakov. Na dan je spravil Gospod našo pravičnost. Pridite, pripovedujmo na Sionu o delu Gospoda, našega Boga! Zaostrite puščice! Napolnite tule! Gospod je zbudil duha medijskega kralja; kajti zoper Babilon je naperjen njegov načrt, da ga uniči. Da, to je maščevanje Gospodovo, maščevanje za njegov tempelj. Zoper babilonsko zidovje dvignite prapor! Ojačite stražo! Postavite čuvaje! Pripravite zasede! Kajti Gospod snuje naklep in tudi izvrši, kar je rekel o babilonskih prebivalcih. Ti, ki stanuješ ob velikih vodah, z bogatimi zakladi, tvoj konec je prišel, konec je tvojega oderuštva! Prisegel je Gospod nad vojskami sam pri sebi: Četudi bi bil z ljudmi napolnjen kot s kobilicami, vendar zaženó nad teboj zmagoslavni krik. On je naredil zemljo s svojo močjo, utemeljil vesoljni svet s svojo modrostjo in s svojo razumnostjo razpel nebo. Ko zadoni njegov glas, zašumé vode na nebu, on privede oblake od konca zemlje, med bliskanjem dela dež in pripelje veter iz svojih shramb. Vsak človek je nespameten, ki tega ne ve; osramočen je vsak umetnik zaradi ulite podobe. Zakaj njegova ulita podoba je prevara, v njej ni duha. Blodnje so, stvari za smeh. Ob času njihove kazni jih je konec. Njim ni podoben ta, ki je delež Jakobov, zakaj on je stvarnik vsega, in Izrael je rod, ki je njegova lastnina. Gospod nad vojskami je njegovo ime. Kladivo si mi bil, bojno orožje; razbil sem s tabo narode, uničil s tabo kraljestva. Razbil sem s tabo konja in jezdeca, razbil sem s tabo voz in voznika. Razbil sem s tabo moža in ženo, razbil sem s tabo starčka in otroka, razbil sem s tabo mladeniča in devico. Razbil sem s tabo pastirja in čredo, razbil sem s tabo orača in vprego, razbil sem s tabo namestnike in upravitelje. In povrnem Babilonu in vsem prebivalcem Kaldeje vso njih hudobijo, ki so jo storili na Sionu, pred vašimi očmi, govori Gospod. Glej, pridem nadte, gora pogube, govori Gospod, ki pogubljaš vso zemljo! Stegnem svojo roko zoper tebe in te zvalim s skalovja, naredim te goro pogorišča. S tebe ne bodo jemali vogelnega kamna, ne kamna za temelj, ampak večna puščava boš, govori Gospod. Postavite prapor na zemlji! Zatrobite v rog med narodi! Posvetite narode za boj zoper njega! Pokličite zoper njega kraljestva Ararat, Meni in Askenez! Postavite zoper njega poveljnika, pripeljite konj, mnogo, kakor kobilic! Posvetite narode za boj zoper njega, medijskega kralja, njegove namestnike, vse njegove upravitelje in vse ozemlje njegove oblasti. Tedaj se zemlja strese in zadrhti; kajti na Babilonu se spolni sklep Gospodov, da se babilonska dežela spremeni v puščavo, kjer nihče ne prebiva. Junaki Babilona se nehajo bojevati, sedé v trdnjavah. Njih moč usiha, postali so ženske. Njegove hiše so požgane, njegovi zapahi razbiti. Tekač sledi za tekačem, glasnik za glasnikom, da oznani babilonskemu kralju, da je mesto docela zavzeto, da so zasedeni prehodi, da so močvirja izsušena, da so preplašeni vojaki. Kajti tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Babilonska hči je kakor gumno ob času, ko ga s teptanjem ravnajo. Še malo, pa pride zanjo čas žetve. Žrl me je in me ugonobil babilonski kralj Nabuhodonozor, me odložil kot prazno posodo. Požrl me je kakor zmaj, si napolnil trebuh, me pregnal iz moje radosti. »Krivica proti meni naj pride nad Babilon,« govori prebivalstvo Siona, »moja kri naj pride nad prebivalce Kaldeje,« govori Jeruzalem. Zato tako govori Gospod: Glej, jaz se pravdam zate in se maščujem zate! Izsušim njegovo morje, posušim njegov studenec. Babilon bo groblja, prebivališče šakalom: v grozo, žvižgljanje, brez prebivalcev. Vsi rjovejo kakor levi, renčijo ko leviči. Če žaré od pohlepa, jim pripravim gostijo in jih upijanim, da se omamijo, se pogreznejo v večno spanje, ki se iz njega več ne prebude, govori Gospod. Kakor jagnjeta jih popeljem v klanje, kakor ovne in kozliče. Kako je bil Sesah zavzet in osvojena krasota vse zemlje! Kako je postal Babilon groza med narodi! Čez Babilon valovi morje. Z navalom njegovih valov je pokrit. Njegova mesta so postala puščava, dežela suše in pustinje, dežela, kjer nihče več ne biva, nikdo ne hodi skoznjo. Obiščem Bela v Babilonu in iztrgam iz njegovega žrela, kar je požrl. Narodi se več ne bodo k njemu stekali, tudi obzidje Babilona pade. Pojdi iz njegove srede, moje ljudstvo, naj reši vsak svoje življenje pred srdito Gospodovo jezo! Ne zgubljajte poguma! Ne bojte se govorice, ki se sliši v deželi; v enem letu kroži ta govorica, in potlej, v drugem letu, ona govorica; nasilje zavlada v deželi, in vladar nastopi proti vladarju. Zato, resnično, pridejo dnevi, ko obiščem babilonske malike. Vsa njegova dežela bo osramočena in padejo sredi njega vsi njegovi pobiti. Tedaj bodo vriskali nad Babilonom nebo in zemlja in vse, kar je na njih; kajti od severa pridejo nadenj razdejalci, govori Gospod. Tudi Babilon mora pasti za pobite Izraelove, kakor so za Babilon padli pobiti vse zemlje. Odrinite, vi, ki ste ušli njegovemu meču, ne ustavljajte se! Spominjajte se iz daljave Gospoda, in Jeruzalem naj vam prihaja na misel! Sramovati se moramo, ker smo slišali sramoto, rdečica pokriva naš obraz. Kajti tujci so vdrli v svete prostore hiše Gospodove. Zato, resnično, pridejo dnevi, govori Gospod, ko obiščem njegove malike. V vsej njegovi deželi zastokajo ranjenci. Če se Babilon povzdigne tudi do neba in si napravi nepristopno visoko svojo trdnjavo, pridejo vendar na moj ukaz razdejalci nadenj, govori Gospod. Čuj, vpitje se sliši iz Babilona, velik polom iz dežele Kaldejcev! Kajti Gospod razdeva Babilon, preganja iz njega njegov veliki trušč; njegovi valovi šumé ko silne vodé, njihovo bučanje se razlega: kajti razdejalec pride nad Babilon, njegovi junaki bodo ujeti, zlomljen bo njegov lok. Da, Gospod je Bog povračila, zagotovo poplača. »Upijanim njegove kneze in modrijane, namestnike, upravitelje in junake, da se pogreznejo v večno spanje, ki se iz njega več ne prebude,« govori Kralj, Gospod nad vojskami je njegovo ime. Tako govori Gospod nad vojskami: Široko babilonsko zidovje bo do temelja razdejano, njegova visoka vrata bodo požgana z ognjem. Ljudstva se trudijo za nič, narodi se mučijo za ogenj. Naročilo, ki ga je dal prerok Jeremija Saraju, sinu Nerija, sina Maasijevega, ko je šel s Sedekijem, Judovim kraljem, v Babilon v četrtem letu njegovega kraljevanja; Saraja je bil glavni nastanjevalec. Jeremija je popisal vso nesrečo, ki pride nad Babilon, v knjigo, namreč vse te besede, ki so pisane zoper Babilon. Jeremija je rekel Saraju: »Ko prideš v Babilon, glej, da prebereš vse te besede! In reci: ‚Gospod, zagrozil si temu kraju, da ga uničiš, da ne bo nihče več v njem prebival, ne človek ne živina, temveč da bo večna puščava.‘ Ko prebereš to knjigo do konca, priveži nanjo kamen in jo vrzi v sredo Evfrata ter reci: ‚Tako se pogrezne Babilon in se ne vzdigne več zaradi nesreče, ki jo spravim nadenj, in obnemore.‘« Do tukaj so Jeremijeve besede. Sedekija je imel enaindvajset let, ko je postal kralj, in enajst let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Amitala in je bila Jeremijeva hči iz Lobne. Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, popolnoma tako, kakor je delal Joakim. Saj je zaradi Gospodove jeze tako prišlo z Jeruzalemom in Judom, da jih je zavrgel izpred svojega obličja. Sedekija se je izneveril babilonskemu kralju. Deveto leto njegovega kraljevanja, deseti dan desetega meseca, je prišel babilonski kralj Nabuhodonozor z vso svojo vojsko nad Jeruzalem in se pred njim utaboril; napravili so okoli njega okope. Tako je bilo mesto oblegano do enajstega leta kralja Sedekija. Deveti dan četrtega meseca je pritisnila lakota v mestu in ljudstvo po deželi ni imelo kruha. Ko je bil mestni zid predrt, so vsi vojaki zbežali in zapustili mesto ponoči po potu skozi vrata med obema zidovoma, ki so bila ob kraljevem vrtu, medtem ko so bili Kaldejci okrog mesta, in so se napotili proti puščavi. Toda kaldejska vojska je drla za kraljem in dohitela Sedekija na goličavah ob Jerihi, potem ko se je vsa njegova vojska razkropila. Kralja so prijeli in ga pripeljali v Reblo, v deželo Emat k babilonskemu kralju, ki mu je izrekel sodbo. Babilonski kralj je dal Sedekijeve sinove zaklati pred njegovimi očmi; tudi vse Judove kneze je dal v Rebli poklati. Sedekiju je iztaknil oči in ga zvezal z bronastima verigama. Potem ga je babilonski kralj dal odpeljati v Babilon in ga imel v zaporu do njegove smrti. Deseti dan petega meseca, to je devetnajsto leto kralja Nabuhodonozorja, babilonskega kralja, je prišel v Jeruzalem služabnik babilonskega kralja, poglavar telesne straže Nabuzardan. Zažgal je Gospodovo hišo, kraljevo palačo in vse jeruzalemske hiše; vse večje hiše je požgal z ognjem. Vse jeruzalemsko obzidje naokrog je podrla kaldejska vojska, ki je bila s poglavarjem telesne straže. Nekaj nižjega ljudstva, ostanek mestnih prebivalcev in prebežnike, ki so prešli k babilonskemu kralju, in ostalo množico je odvedel poglavar telesne straže Nabuzardan v ujetništvo. Izmed ubogih po deželi jih je poglavar telesne straže Nabuzardan nekaj pustil za vinogradnike in poljedelce. Bronasta stebra v hiši Gospodovi, stojala in bronasto morje v hiši Gospodovi so Kaldejci razbili ter odnesli ves njih bron v Babilon. Tudi lonce, lopate, nože, kropilnike, torilca in vse bronaste priprave, s katerimi se je opravljala služba, so pobrali. Tudi umivalnike, ponve, kropilnike, lonce, svečnike, torilca in čaše, kar je bilo vse iz zlata ali iz srebra, je pobral poglavar telesne straže. Oba stebra, eno morje, dvanajst bronastih volov, ki so bili pod njim, in stojala, ki jih je kralj Salomon naredil za hišo Gospodovo, vseh teh bronastih naprav ni bilo mogoče pretehtati. Kar se tiče stebrov, je bil en steber osemnajst komolcev visok, dvanajst komolcev pa je meril v obsegu; debel je bil štiri prste, znotraj pa votel. Bronast glavič na njem je bil visok pet komolcev, krog in krog glaviča je bila mreža z granatnimi jabolki, vse iz brona. Enak temu je bil drugi steber z granatnimi jabolki. In granatnih jabolk je bilo šestindevetdeset; vseh granatnih jabolk je viselo sto okoli mreže. Poglavar telesne straže je vzel velikega duhovnika Saraja, drugega duhovnika Sofonija in tri čuvaje na pragu. Iz mesta je vzel enega dvornika, ki je poveljeval vojakom, sedem mož iz bližnje kraljeve okolice, ki so bili v mestu, pisarja vojnega poveljnika, ki je nabiral vojsko izmed ljudstva po deželi, in šestdeset mož izmed ljudstva po deželi, ki so bili v mestu. Te je torej vzel poglavar telesne straže Nabuzardan in jih pripeljal k babilonskemu kralju v Reblo. Babilonski kralj jih je usmrtil v Rebli, v deželi Ematu. Tako je bil Juda odveden s svoje zemlje v ujetništvo. To je število ljudi, ki jih je Nabuhodonozor odvedel v ujetništvo: v sedmem letu tri tisoč triindvajset Judovcev; osemnajsto leto Nabuhodonozorjevo iz Jeruzalema osemsto dvaintrideset ljudi. Triindvajseto leto Nabuhodonozorjevo je odvedel v ujetništvo poglavar telesne straže Nabuzardan sedemsto petinštirideset Judovcev. Skupaj štiri tisoč šeststo ljudi. V sedemintridesetem letu ujetništva Judovega kralja Joahina, petindvajseti dan dvanajstega meseca, je babilonski kralj Evilmerodah v letu, ko je začel kraljevati, pomilostil Judovega kralja Joahina in ga izpustil iz ječe. Govoril je z njim prijazno in mu odkazal sedež, višji od sedežev kraljev, ki so bili pri njem v Babilonu. Smel je odložiti svojo jetniško obleko in jesti vedno pri njem, dokler je živel. Njegov živež, stalen živež, mu je babilonski kralj dajal vsak dan do njegove smrti, dokler je živel. Kako opustošeno leži mesto, nekdaj polno ljudstva! Kakor vdova je postalo nekdaj velikan med narodi. Nekdaj kneginja nad pokrajinami je postala tlačanka. Bridko se joka ponoči, solze ji tekó po licih. Ni ga, ki bi jo tolažil izmed vseh njenih ljubih. Vsi njeni prijatelji so se ji izneverili, so ji postali sovražni. Izselil se je Juda zaradi bede, zaradi trde tlake. Prebiva med narodi, ne najde pokoja. Vsi njegovi preganjalci ga napadajo sredi stiske. Pota na Sion žalujejo, nihče ne pride na praznik. Opustošena so vsa njena vrata, njeni duhovniki vzdihujejo. Njene device so žalostne, sama je v bridkosti. Njeni zatiralci se radujejo, njeni sovražniki so veseli; kajti Gospod jo je pahnil v žalost zaradi obilnosti njenih grehov. Njeni otročiči gredo v sužnost vpričo zatiralca. Zginila je s sionske hčere vsa njena krasota. Kakor ovni so njeni knezi, ki ne najdejo paše. Vlačijo se onemogli pred preganjalcem. Jeruzalem se spominja v dneh svoje bede in nadloge vseh svojih dragocenosti, ki jih je imel od davnih dni, ko je njegovo ljudstvo padlo zatiralcu v roke in mu nihče ni pomagal. Zatiralci so ga videli, se smejali njegovi pogubi. Jeruzalem je hudo grešil, zato je postal gnusoba. Zaničujejo ga vsi njegovi častilci, ker so videli njegovo nagoto. Sam pa vzdihuje in se nazaj obrača. Nesnaga se drži njenih vlečk, ni pomislila na svoj konec. Zato se je globoko pogreznila; ni ji bilo tolažnika. »Poglej, Gospod, na mojo nadlogo, ker prevzetuje sovražnik!« Svojo roko je stegnil zatiralec po vseh njenih dragocenostih; videti je morala, kako so vdrli v njeno svetišče narodi, katerim si prepovedal vstopiti v tvojo občino. Vse njeno ljudstvo vzdihuje in išče kruha. Svoje dragotine daje za jed, da se preživi. »Ozri se, Gospod, in glej, kako sem zaničevana!« O vi vsi, ki mimo greste po potu, poglejte in vidite, je li katera bolečina kakor moja bolečina, ki me je zadela, ko me je Gospod v bridkost pogreznil ob dnevu svoje srdite jeze. Poslal je z višave ogenj v mojo notranjost in me pokoril. Razpel je mrežo mojim nogam, me pognal nazaj. Storil me je obupano, vedno hirajočo. Teži me jarem mojih grehov, spleten z njegovo roko; položen na moj vrat mi je zlomil moč. Gospod me je izročil tem, ki jih ne morem obvladati. Zavrgel je vse moje junake Gospod v moji sredini. Zbor je sklical zoper mene, da stre moje mladeniče. Gospod je tlačil tlačilnico device hčere Judove. Zato se moram jokati, oko mi toči solze. Zakaj daleč je od mene tolažnik, ki bi me poživil. Zbegani so moji otroci, ker je prevladal sovražnik. Sion steza svoje roke, nima tolažnika. Gospod je poklical zoper Jakoba njegove sovražnike naokrog. Jeruzalem je postal gnusoba pri njih. Gospod je pravičen, kajti kljubovala sem mu! Slišite vendar, vsa ljudstva, in poglejte mojo bolečino! Moje device in moji mladeniči so odšli v ujetništvo. Klicala sem svoje ljube, pa so mi bili nezvesti. Moji duhovniki in moji starešini so umirali v mestu; iskali so si hrane, da bi se preživeli. Glej, Gospod, kako sem v stiski! Notranjost mi kipi, krčevito se mi stiska srce. Da, veliko je bilo moje kljubovanje! Zunaj razsaja meč, doma pa smrt. Slišali so, kako vzdihujem: ni ga, ki bi me tolažil. Vsi moji sovražniki so slišali o moji nesreči, se veselili, da si to storil. Pošlji dan, ki si ga zagrozil, naj jih zadene kakor mene! Naj pride predte vsa njih hudobija! Potem stori tudi njim, kakor si storil meni zaradi vseh mojih grehov! Kajti mnogo je mojih vzdihov in moje srce hira. Kako je Gospod zatemnil v svoji jezi sionsko hčer! Z neba na zemljo je vrgel krasoto Izraelovo, ni se spomnil podnožja svojih nog ob dnevu svoje jeze. Brez prizanašanja je Gospod uničil vsa polja Jakobova. Podrl je v svojem srdu trdnjave hčere Judove, vrgel je v prah, oskrunil kraljestvo in njegove kneze. Zdrobil je v svoji srditi jezi vso moč Izraelovo. Svojo desnico je umaknil pred sovražnikom, zažgal je v Jakobu plamteč ogenj, ki požira daleč naokrog. Sovražno je napel svoj lok, stegnil svojo desnico kakor nasprotnik, uničil vse, kar razveseljuje oko v šotoru sionske hčere. Izlil je kakor ogenj svojo jezo. Gospod je postal kakor sovražnik, uničil je Izraela, uničil vse njegove palače, razdrl njegove trdnjave in namnožil hčeri Judovi žalost na žalost. S silo je odprl kakor vrt svoj tempelj, opustošil svoj shodni prostor. V pozabljenje je dal Gospod na Sionu praznik in soboto; v svoji srditi jezi je zavrgel kralja in duhovnika. Gospod je zavrgel svoj oltar, zastudilo se mu je njegovo svetišče. Izročil je sovražniku v roke zidove njegovih zgradb. Hrupotali so v Gospodovi hiši kakor ob prazničnem dnevu. Gospod je sklenil, da uniči zidovje sionske hčere. Napel je merilno vrv, ni zadržal svoje roke pri razdejanju. Storil je, da je žaloval okop in zid, žalovala sta skupaj. V tla so se pogreznila njena vrata; polomil in razbil je njene zapahe. Pri narodih so njen kralj, nje knezi, ni več postave. Tudi njeni preroki ne dobivajo videnja od Gospoda. Molče sedé na tleh starešine sionske hčere, s pepelom so si potresli glavo, z raševino so se prepasali. K tlom povešajo svoje glave device jeruzalemske. V solzah mi ginejo oči, razburjeno je moje osrčje. Na zemljo se usipljejo moja jetra zaradi padca hčere mojega ljudstva, ker gine otrok in dojenec po mestnih trgih. Svojim materam govoré: »Kje je kruh in kje vino?« Omedlevajo kakor hudo ranjeni po mestnih trgih, umirajo v naročjih svojih mater. S čim naj te vzporejam, čemu prispodobim, hči jeruzalemska? Čemu naj te primerjam, da te potolažim, devica, sionska hči? Zakaj velika kot morje je tvoja nesreča; kdo te more ozdraviti? Tvoji preroki so ti prerokovali laž in prevaro. Niso odkrivali tvoje krivde, da bi obrnili tvojo usodo. Prerokovali so ti izreke v prevaro in zapeljevanje. Ploskajo nad teboj z rokami vsi, ki mimo gredo po potu, sikajo in majejo z glavami nad hčerjo jeruzalemsko: »Je li to mesto, ki so ga slavili kot najlepše, radost vsega sveta?« Zoper tebe odpirajo svoja usta vsi tvoji sovražniki. Žvižgljajo in škripljejo z zobmi, kličejo: »Požrli smo ga! Da, to je dan, ki smo ga pričakovali; dočakali, doživeli smo ga!« Gospod je storil, kar je sklenil, spolnil je svojo besedo, ki jo je oddavnaj zagrozil. Razdejal je in ni prizanesel, razveselil je nad teboj sovražnika, povzdignil rog tvojih nasprotnikov. Vpij vendar h Gospodu, vzdihuj, hči sionska! Toči solze v potokih podnevi in ponoči! Ne dajaj si pokoja; naj ne počivajo tvoje oči! Vstani, tarnaj ponoči ob začetku straž! Izlivaj svoje srce kakor vodo pred obličjem Gospodovim! Dvigaj k njemu svoje roke za življenje svojih otrok, ki ginejo od lakote na vogalih vseh cest! »Ozri se, Gospod, in poglej, komu si storil tako! Mar so žene smele jesti sad svojega telesa, otročiče, ljubko negovane? Mar so smeli moriti v Gospodovem svetišču duhovnika in preroka? Po cestah ležita na tleh deček in starec. Moje device in moji mladeniči so padli pod mečem. Pobil si jih ob dnevu svoje jeze, poklal brez prizanašanja. Sklical si kot k prazničnemu dnevu moje strahote od vseh strani. Na dan Gospodove jeze ni bilo nikogar, ki bi ušel in utekel. Te, ki sem jih negovala in vzgojila, je uničil moj sovražnik.« Jaz sem mož, ki sem okusil bedo pod šibo njegovega srda. Mene je gnal in peljal v temo, ne v luč. Le zoper mene vedno znova obrača svojo roko ves čas. Postaral je moje meso in mojo kožo, potrl mi kosti. Pozidal in nakopičil je okoli mene strupeno nadlogo. V temo me je pogreznil kakor večno mrtve. Ogradil me je, da ne uidem, obtežil mi okove. Četudi kričim in kličem, ne sliši mojega vpitja. Obzidal je moja pota s klesancem, skrivil moje steze. Kakor prežav medved mi je bil, kakor lev v zasedi. Moja pota je posul s trnjem in me raztrgal, naredil je iz mene podrtino. Napel je lok in me postavil puščici za cilj. V ledvice mi je streljal puščice svojega tula. Bil sem v zasmeh svojemu ljudstvu, njim v vsakdanje zasramovanje. Z grenkostmi me je sitil, s pelinom me je napajal. S kremenom mi je zmel zobe, me hranil s pepelom. Sunil si iz pokoja mojo dušo, pozabil sem, kaj je sreča. In sem rekel: »Zginila je moja tolažba, moje upanje v Gospoda.« Spomin na mojo bedo in moje blodnje mi je pelin in grenkost; preveč razglablja o tem moja duša, zato je v meni potrta. To si hočem poklicati v spomin, da bom mogel upati: Milost Gospodova je, da nismo pokončani, ker je njegovo usmiljenje neizčrpno; vsako jutro se obnavlja, velika je tvoja zvestoba! »Gospod je moj delež,« pravi moja duša, »zato upam vanj.« Dober je Gospod njemu, ki ga čaka, duši, ki ga išče. Dobro je, tiho čakati pomoči Gospodove. Dobro je možu, če nosi jarem od svoje mladosti. Samoten naj sedi in molči, ker mu ga on nalaga. Naj položi svoja usta v prah, morda je še upanje; naj ponudi lice njemu, ki ga bije, naj se nasiti s sramoto. Kajti Gospod ne zameta na veke; če užalosti, se vendar usmili po obilnosti svojega usmiljenja. Kajti ne muči iz naslade, ne žalosti človeških otrok. Da so z nogami teptali vse ujetnike dežele, da so zavijali pravico človeka pred obličjem Najvišjega, da so tlačili človeka v njegovi pravdi: mar Gospod tega ne vidi? Kdo je, ki je ukazal in se je zgodilo, če ni Gospod zapovedal? Ali ne prihaja iz ust Najvišjega hudo in dobro? Kaj toži človek, ki še živi, mož zaradi svojih grehov? Preudarimo in preiščimo svoja pota in se spreobrnimo h Gospodu! Povzdignimo svoja srca in roké k Bogu v nebesih! Mi smo grešili, se uprli; ti nam nisi odpustil. Ogrnil si se z jezo, nas preganjal, ubijal brez prizanašanja; z oblakom si se ogrnil, da molitev ni predrla; za smeti si nas naredil in za izmeček sredi med ljudstvi. Odpirali so proti nam svoja usta vsi naši sovražniki. Groza in jama sta bili naš delež, uničenje in poguba. Potoke vodá mi toči oko zaradi padca hčere mojega ljudstva. Oko se mi solzi in ne neha, ni nobenega prestanka, dokler se ne ozre in ne vidi Gospod z nebes. Oko mi muči mojo dušo zaradi vseh hčerá mojega mesta. Lovili so me kakor ptico ti, ki me sovražijo brez vzroka. Pogreznili so v jamo moje življenje, metali kamenje name. Vode so mi preplavljale glavo; mislil sem: »Izgubljen sem!« Tedaj, Gospod, sem klical tvoje ime iz pregloboke jame. Slišal si moj klic: »Ne zatiskaj svojega ušesa pred mojim vpitjem!« Bil si mi blizu, ko sem klical, rekel si: »Ne boj se!« Vodil si, Gospod, mojo pravdo, rešil si mi življenje. Videl si, Gospod, storjeno mi krivico, preskrbi mi pravico! Videl si vso njihovo maščevalnost, vse njih naklepe zoper mene. Slišal si, Gospod, njih zasramovanje, vse njih naklepe zoper mene, mojih nasprotnikov govore in spletke zoper mene ves čas. Glej, naj sedé ali vstajajo: jaz sem jim pesem – zbadljivka. Povrnil jim boš, Gospod, po delu njihovih rok. Njih srca boš zaslepil; tvoje prekletstvo nadnje! V jezi jih boš preganjal, zatrl pod nebom, o Gospod! Kako je potemnelo zlato, kako se pokvarila žlahtna kovina! Raztreseni so sveti kamni na vogalih vseh cest. Sionski sinovi, plemeniti, nekdaj odtehtani s čistim zlatom, kako so cenjeni kakor prstene posode, kakor delo lončarjevih rok! Celó šakali ponujajo prsi, dojé svoje mladiče. Hči mojega ljudstva je kruta kakor noji v puščavi. Jezik je lepel dojenčku na nebu od žeje; otročiči so prosili kruha, a nihče jim ga ni lomil. Ljudje, ki so nekdaj uživali slaščice, ginejo na cestah; ljudje, ki so jih nosili v škrlatu, objemajo blato. Večja je bila krivda hčere mojega ljudstva kakor pregreha Sodome, ki je bila razdejana v trenutku, ne da bi se trudile roke. Svetleje kot sneg so sijali njeni nazirci, bolj beli kot mleko; bolj rdeče ko korale je bilo njih telo, ko safir je bil njih lik. Temnejša od oglja je postala njih podoba, ne poznajo jih na cestah. Na kosteh se je zgrbančila njih koža, se osušila kakor les. Srečnejši so oni, ki so pod mečem padli, kakor ti, ki od lakote umirajo, počasi ginejo od pomanjkanja hrane. Roke nežno čutečih žená so kuhale svoje otroke. Bili so jim za hrano ob padcu hčere mojega ljudstva. Gospod je izčrpal svojo togoto, izlil svojo srdito jezo, zažgal je na Sionu ogenj, ki je požrl njegove temelje. Niso mislili kralji zemlje, ne vsi zemeljski prebivalci, da pojde kdaj zatiralec in sovražnik skozi jeruzalemska vrata. Zgodilo se je to zaradi grehov njegovih prerokov, zaradi hudobij njegovih duhovnikov, ki so prelivali sredi njega kri pravičnih. Kakor slepi so tavali po cestah, omadeževani s krvjo, da se ljudje niso mogli dotikati njih oblačil. Vpili so jim: »Nazaj! Nečist! Nazaj! Nazaj! Ne dotikajte se!« Če so bežali in tavali pri narodih, niso smeli tam dalje bivati. Gospod jih je razkropil, ne mara jih več. Dostojanstvo duhovnikov so prezirali, starcem niso prizanašali. Še vedno so koprnele naše oči po prazni pomoči; na naši opazovalnici smo čakali na narod, ki ne pomaga. Zalezovali so naše korake, da nismo mogli hoditi po naših trgih. Naš konec se je približal, naši dnevi so se dopolnili; da, naš konec je prišel. Naši preganjalci so bili hitrejši kakor orli pod nebom. Po gorah so nas podili, nas zasledovali v puščavi. Naš življenjski dih, maziljenec Gospodov, je bil v njih jamah ujet, on, o katerem smo mislili: »V njegovi senci bomo živeli med narodi.« Raduj in veseli se, edomska hči, prebivalka v deželi Usu! Tudi nadte pride kelih; upijaniš se in se razgališ! Uničena je tvoja krivda, sionska hči; ne bo te več pregnal. Kaznoval bo tvojo krivdo, edomska hči, odkril bo tvoje grehe. Spomni se, Gospod, kaj nas je zadelo! Ozri se in poglej našo sramoto! Naša dediščina je pripadla tujcem, naše hiše inozemcem. Sirote smo, brez očeta, naše matere so kakor vdove. Svojo vodo pijemo za denar, svoja drva moramo plačati. Na vratu imamo zatiralce; utrujeni smo, ne najdemo pokoja. Egipčanom smo nudili roko, Asircem, da bi se nasitili. Naši očetje so grešili in jih ni več, mi pa nosimo njih krivde. Hlapci so gospodarji nad nami; ni ga, ki bi nas osvobodil iz njih roke. Z nevarnostjo življenja si prinašamo svoj kruh, ob grožnji meča iz puščave. Naša koža gori kakor peč zaradi silne lakote. Žene so skrunili na Sionu, device v Judovih mestih; kneze so obešali, dostojanstvo starcev prezirali. Mladeniči nosijo mlin, pod bremenom drv se spotikajo dečki. Starcev ni več pri vratih, mladeničev ni več pri njihovi igri. Našega srca veselje je minilo, naše rajanje se je spremenilo v žalost. Padla nam je krona z glave, gorje nam, ker smo grešili! Zato nam je srce potrto, zato so otemnele naše oči: zaradi Sionske gore, ki je opustošena, lisice se klatijo po njej. Gospod, ti prestoluješ na veke, tvoj prestol je od roda do roda. Zakaj nas hočeš za vedno pozabiti, nas zapustiti za dolge čase? Obrni nas, Gospod, k sebi, in se spreobrnemo! Obnovi naše dni kakor od davnaj, saj nas nisi popolnoma zavrgel in se čez mero na nas ne jeziš. V tridesetem letu, v četrtem mesecu, peti dan tega meseca, ko sem bil med pregnanci ob reki Kobaru, so se odprla nebesa in sem videl božja videnja. Peti dan meseca, v petem letu izgnanstva kralja Joahina, je prišla beseda Gospodova Ezekijelu, Buzijevemu sinu, duhovniku, v kaldejski deželi ob reki Kobaru. Tam je prišla roka Gospodova nadenj. Videl sem, in glej: od severa je privršel vihar z velikim oblakom, polnim plapolajočega ognja. Svetlobni sijaj ga je obdajal, in iz njegove notranjosti se je svetilo kakor sijajnik iz sredine ognja. V njegovi sredi so bile postave, podobne štirim živim bitjem, katerih videz je bil: imela so človeško podobo, vsako je imelo štiri obraze, in vsako štiri perutnice. Njih noge so bile ravne in njih stopala so bila kakor goveja stopala; lesketala so se kakor likan bron. Imela so človeške roke pod svojimi perutnicami, na štirih straneh; in vsa štiri so imela obraze obrnjene na štiri strani, in perutnice. – Njih perutnice so se dotikale med seboj; niso se obračala pri hoji; vsako bitje je šlo v smeri, ki je bila pred njegovim obrazom. Podoba njih obrazov je bila tale: človeški obraz spredaj, obraz leva na desni, obraz vola na levi, in obraz orla so imela vsa štiri bitja. Njih perutnice so bile navzgor razprostrte; po dve in dve sta se dotikali druga druge in drugi daljnji dve sta pokrivali njih telesa. Vsako bitje se je gibalo v smeri pred seboj. Šla so, kamor jih je duh vodil, in se niso obračala pri hoji. Med štirimi bitji je bilo nekaj, kar je bilo videti kakor žerjavica, kakor plamenice, ki so švigale med bitji sem ter tja. Ogenj je imel svetal sijaj, in iz ognja so švigali bliski. In živa bitja so letala sem ter tja, da je bilo videti, kakor da bi švigali bliski. Ko sem bitja ogledoval, sem videl kolo na zemlji poleg njih, na njih štirih straneh. Kolesa so bila kakor bleščeč tarsiški kamen; vsa štiri so imela enako obliko. Videti je bilo, da so bila tako narejena, kakor da bi šlo eno kolo sredi skozi drugo. V štiri smeri so mogla teči; niso se vrtela, ko so tekla. Tudi platišča so imela; ozrl sem se, in glej, njih platišča so bila polna oči naokrog pri vseh štirih. Ko so se bitja premikala, so tekla tudi kolesa poleg njih; ko so se bitja dvignila nad zemljo, so se dvignila tudi kolesa. Kamor jih je duh k hoji gnal, tja so šla tudi kolesa, ker jih je duh gnal k hoji; kolesa so se dvignila hkrati z njimi, ker je bil duh živega bitja v kolesih. Ko so bitja hodila, so se vrtela kolesa z njimi; ko so stala, so stala tudi ta; ko so se dvignila nad zemljo, so se dvignila tudi kolesa hkrati z njimi, ker je bil duh živega bitja v kolesih. Nad glavami bitij je bil videz nebesnega obloka, kakor čudovit kristal, razprostrt navzgor nad njihovimi glavami. Pod nebesnim oblokom so bile njih perutnice razprostrte druga proti drugi; vsako je imelo dve, ki sta pokrivali njih telesa. Slišal sem šum njih perutnic, kakor šumenje velikih vodá, kakor grom Vsemogočnega; ko so šla, je bilo glasno šumenje kakor hrup vojske; ko so stala, so pobešala svoje perutnice. Slišalo se je šumenje vrhu nebesnega obloka, ki je bil nad njihovimi glavami; ko so stala, so pobešala svoje perutnice. Vrhu nebesnega obloka, ki je bil nad njihovimi glavami, je bilo nekaj, kar je bilo videti kakor safir, nekaj, kar je bilo prestolu podobno; na tem, kar je bilo prestolu podobno, je bila zgoraj postava, podobna človeku. In videl sem nekaj kakor bleščeč sijajnik, kar je bilo videti kakor ogenj naokrog, od dela, ki je bil videti kakor njegova ledja, in navzgor; in od dela, ki je bil videti kakor njegova ledja, navzdol, sem videl nekaj kakor ogenj, in svetloba je bila okoli njega. Kakor mavrica na oblaku ob deževnem dnevu, taka je bila svetloba okoli njega. To je bila vnanja prikazen tega, kar je podobno Gospodovemu veličastvu. Ko sem to videl, sem padel na svoj obraz in slišal glas govorečega. Rekel mi je: »Sin človekov, postavi se na svoje noge, zakaj govoril bom s teboj!« Ko je govoril z menoj, je prišel duh vame in me postavil pokonci; in sem zaznal, da je z menoj govoril. Rekel mi je: »Sin človekov, pošiljam te k Izraelovim sinovom, k upornikom, ki so se uprli zoper mene. Oni in njih očetje so grešili zoper mene do današnjega dne. Ti ljudje imajo drzen obraz in zakrknjeno srce; k njim te pošiljam. Reci jim: Tako govori vsemogočni Gospod! Najsi bodo poslušali ali ne, zakaj uporna hiša so, vendar naj spoznajo, da je prerok med njimi. Ti pa, sin človekov, ne boj se njih in njihovih besed; in ne boj se, čeprav je osat in trnje okoli tebe, in bivaš med škorpijoni! Njihovih besed se ne boj, in pred njih obličjem se ne tresi, zakaj uporna hiša so. Govori jim moje besede, najsi bodo poslušali ali ne! Zakaj uporni so. Ti pa, sin človekov, poslušaj, kar ti govorim! Ne bodi uporen kakor ta uporna hiša! Odpri svoja usta in jej, kar ti dam!« Pogledal sem, in glej, roka se je stegnila k meni, in v njej je bil knjižni zvitek. Razvil ga je pred menoj; bil je popisan na prednji in zadnji strani. Na njem je bilo zapisano: »Žalovanje, vzdihovanje in gorje.« Rekel mi je: »Sin človekov, jej, kar tu najdeš; jej ta zvitek, potem pojdi in govori hiši Izraelovi!« Odprl sem svoja usta in dal mi je jesti ta zvitek. Rekel mi je: »Sin človekov, nasiti si telo in si napolni notranjost s tem zvitkom, ki ti ga dajem!« Použil sem ga in bil je v mojih ustih sladek kot med. Nato mi je rekel: »Sin človekov, napoti se in pojdi k Izraelovi hiši in jim govori z mojimi besedami! Saj nisi poslan k ljudstvu nerazumljivega govora in neokretnega jezika, ampak k hiši Izraelovi; tudi ne k mnogim ljudstvom nerazumljivega govora in neokretnega jezika, katerih besed ne moreš razumeti. Če bi te namreč k njim poslal, bi te poslušali. Toda hiša Izraelova te noče poslušati; saj tudi mene nočejo poslušati. Kajti vsa hiša Izraelova je trdega čela in zakrknjenega srca. Glej, naredim tvoje obličje tako trdo, kakor je njih obličje, in tvoje čelo tako trdo, kakor je njihovo čelo; kakor diamant, trše od kremena naredim tvoje čelo. Ne boj se jih in pred njih obličjem se ne tresi, čeprav so uporna hiša.« Dalje mi je rekel: »Sin človekov, vse moje besede, ki ti jih govorim, si vtisni v srce, poslušaj jih s svojimi ušesi; potem se napoti in pojdi k pregnancem, k sinovom svojega ljudstva, govori jim ter jim reci: ‚Tako govori vsemogočni Gospod,‘ najsi poslušajo ali ne poslušajo.« Tedaj me je duh dvignil, in slišal sem za seboj šum mogočnega hrupa: veličastvo Gospodovo se je vzdignilo s svojega kraja. Bil je šum, ki so ga delale peruti bitij, ki so udarjale druga proti drugi, in ropot koles poleg njih. Bilo je hrumenje mogočnega hrupa. Duh me je torej dvignil in me vzel, in šel sem, v bridkem razburjenju svojega duha; toda roka Gospodova je bila nad menoj in me krepila. Tako sem prišel k pregnancem v Telabibu, ki so stanovali ob reki Kobaru, kjer so se naselili. Tam sem bival sedem dni kakor omamljen, sredi med njimi. Ko je preteklo sedem dni, mi je prišla beseda Gospodova takole: »Sin človekov, postavil sem te za čuvaja hiši Izraelovi. Ko slišiš iz mojih ust besedo, jih posvari v mojem imenu! Če porečem hudobnežu: ‚Gotovo umreš,‘ in ga ne svariš in ne govoriš, da bi posvaril hudobneža pred njega hudobnim potom in ga ohranil pri življenju, umre hudobni zaradi svoje krivde, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok. Če pa posvariš hudobneža, pa se ne spreobrne od svoje hudobije in svojega zlobnega pota, umre v svoji krivdi, ti pa si rešil svoje življenje. Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti in dela krivico, mu nastavim spotiko, da umre. Če ga nisi svaril, umre zaradi svojega greha, in njegova pravična dela, ki jih je storil, ne bodo v spominu. A iz tvojih rok bom terjal njegovo kri. Če pa si pravičnega posvaril, naj ne greši, in on res ne greši več, ostane pri življenju; kajti dal se je posvariti, in ti si rešil svoje življenje.« Tam je prišla Gospodova roka nadme in mi je rekel: »Vstani, pojdi v dolino in tam bom govoril s teboj!« Vstal sem in šel v dolino. In glej, tu je stalo veličastvo Gospodovo kakor veličastvo, ki sem ga gledal ob reki Kobaru, in sem padel na svoj obraz. Tedaj je prišel duh vame in me postavil na moje noge. Govoril je z menoj in mi rekel: »Pojdi, zakleni se v svoji hiši! Ti, sin človekov, glej: vrvi denejo nate in te zvežejo z njimi, da ne boš več mogel iti mednje. Tvoj jezik ti prilepim na nebo, onemel boš in jim ne boš več opominjevalec; zakaj uporna hiša so. Ko bom pa s teboj govoril, ti odprem usta in to jim oznaniš: ‚Tako govori vsemogočni Gospod.‘ Kdor hoče poslušati, naj posluša! Kdor noče, naj opusti! Zakaj uporna hiša so. Sin človekov, vzemi si opeko, položi jo predse in zariši na njej mesto, Jeruzalem! Potem napravi zoper njega obleganje, zgradi zoper njega oblegovalne stolpe, nasuj zoper njega nasip, postavi zoper njega taborišča in razpostavi zoper njega podirače naokrog! Nato si vzemi železno ponev in jo postavi kot železen zid medse in mesto! Potem upri svoje obličje vanj, kakor da je oblegan in si ti njegov oblegovalec! To bodi znamenje za hišo Izraelovo! Lezi na svojo levo stran in deni nanjo krivdo hiše Izraelove; kolikor dni boš ležal na njej, boš nosil njih krivdo! Jaz ti določim leta njih krivde kot število dni: sto in devetdeset dni boš nosil krivdo hiše Izraelove. Ko to dokončaš, lezi vdrugič na desno stran in nosi krivdo hiše Judove, štirideset dni; odredil sem ti po en dan za vsako leto. Svoje obličje upiraj in svojo odkrito roko steguj proti obleganemu Jeruzalemu; tako prerokuj zoper njega. Glej, nate denem vrvi, da se ne boš obračal od ene strani na drugo, dokler ne dopolniš dni, ko si bil zvezan. Vzemi si pšenice, ječmena, boba, leče, prosa in pire: deni to v posodo in si napravi iz tega kruh. Po številu dni, ki jih boš preležal na svoji strani, sto devetdeset dni, boš to jedel. In ta tvoja jed, ki jo boš užival, bodi odtehtana po dvajset seklov na dan; dnevno boš toliko jedel. Tudi vodo boš pil odmerjeno, namreč šesti del hina; dnevno boš toliko pil. Kruh boš jedel pripravljen kakor ječmenov kolač; na človeškem blatu ga boš pekel pred njihovimi očmi.« In Gospod je rekel: »Tako bodo Izraelovi sinovi jedli nečisti kruh med narodi, kamor jih preženem.« Tedaj sem rekel: »Oh, vsemogočni Gospod, glej, nikdar se nisem ognusil z nečistim; mrhovine ali od zveri raztrganega nisem od svoje mladosti do zdaj nikdar jedel; pokvarjeno meso ni nikdar prišlo v moja usta!« Odgovoril mi je: »Dobro, dovolim ti goveji gnoj namesto človeškega blata, da si na njem pripraviš svoj kruh.« Dalje mi je rekel: »Sin človekov, glej, odtegnil bom Jeruzalemu palico kruha. Jedli bodo odtehtan kruh, v skrbeh, in pili bodo odmerjeno vodo, z grozo. Trpeli bodo pomanjkanje kruha in vode, medleli bodo eden kot drug in ginili zaradi svoje krivde.« »Sin človekov, vzemi si oster meč! Rabi ga kot britev in ga potegni čez lase svoje glave in čez svojo brado! Potem si vzemi tehtnico ter jih razdeli! Tretjino jih sežgi z ognjem sredi mesta, ko bodo dnevi obleganja na vrhuncu! Drugo tretjino vzemi in jo z mečem razsekaj okoli mesta! Zadnjo tretjino raztresi po vetru, in jaz izderem meč za njimi. Potem vzemi od teh malo ter jih zaveži v rob svojega plašča, in od teh vzemi še nekaj, vrzi jih v ogenj ter jih sežgi z ognjem! Od tod bo planil ogenj na vso Izraelovo hišo.« Tako govori vsemogočni Gospod: »Tako je z Jeruzalemom. Sredi med narode sem ga postavil, in okoli njega dežele. Pa se je uprl mojim odlokom, bolj brezbožno ko narodi, in proti mojim zakonom bolj kot dežele okoli njega; zakaj moje naredbe so zavrgli in po mojih zakonih se niso ravnali. Zato tako govori vsemogočni Gospod: Ker ste bili bolj uporni kot narodi okoli vas, se niste ravnali po mojih zakonih, in mojih naredb niste spolnjevali, pa še niti po šegi narodov okoli vas niste delali, zato tako govori vsemogočni Gospod: Glejte, tudi jaz pridem nadte in izvršim sodbo sredi tebe pred očmi narodov. Zaradi vseh tvojih gnusob bom storil nad tabo, česar še nikdar nisem storil in česar enako več ne bom storil. Zato bodo sredi tebe očetje jedli svoje otroke in otroci svoje očete. Nad tabo izvršim sodbo in ves tvoj ostanek raztresem na vse vetrove. Zato, kakor resnično živim – govori vsemogočni Gospod – zares, ker si moje svetišče oskrunil z vsemi svojimi ostudnostmi in z vsemi svojimi gnusobami, te tudi jaz ostrižem; moje oko ne bo pogledalo z usmiljenjem, tudi jaz ne prizanesem. Tretjina prebivalcev umre za kugo, in za lakoto premine v tvoji sredi, tretjina pade pod mečem okoli tebe, tretjino raztresem na vse vetrove in izderem meč za njimi. Tako se izlije moja jeza, utešim svoj srd nad njimi in se tako maščujem. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril v svoji gorečnosti, ko sem raztresel svoj srd nad njimi. In spremenim te v pustinjo in boš v zasmeh med narodi okoli tebe, pred očmi vsakega, ki gre mimo. Ti boš v zasmeh in zasramovanje, v svarilo in grozo med narodi okoli sebe, ko izvršim nad tabo sodbo v jezi in srdu, s hudimi kaznimi. Jaz, Gospod, sem govoril. Kadar pošljem pogubne puščice lakote zoper tebe, da vas uničim, in povečam lakoto pri vas, tedaj vam starem palico kruha. Pošljem zoper tebe lakoto in divje zveri, ki ti ugrabijo otroke. Kuga in kri pride nadte, in nadte izderem meč. Jaz, Gospod, sem govoril.« Prišla mi je beseda Gospodova takole: »Sin človekov, obrni svoje obličje na Izraelove gore in prerokuj zoper nje! Reci: ‚Izraelove gore, poslušajte besedo vsemogočnega Gospoda! Tako govori vsemogočni Gospod goram in hribom, dolinam in globelim: Glejte, jaz izderem meč zoper vas in pokončam vaše višine. Vaši oltarji bodo opustošeni, vaši sončni stebri se zdrobijo in vaše pobite vržem pred vaše malike. Mrtva trupla Izraelovih sinov položim pred njih malike in vaše kosti raztresem okoli vaših oltarjev. Povsod, kjer prebivate, bodo mesta opustošena in višine razdejane, tako da bodo vaši oltarji opustošeni in razdejani, vaši maliki razrušeni in uničeni, vaši sončni stebri zdrobljeni in vaša dela uničena. Pobiti padejo v vaši sredini; tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod. Vendar pustim nekatere izmed vas, da ubežé meču, med narodi, ko boste razkropljeni po deželah. Tedaj se bodo tisti izmed vas, ki so ubežali, mene spominjali med narodi, kamor jih kot ujetnike odpeljejo, ko starem njih srce, ki se je malikovalsko odvrnilo od mene, in njih oči, ki so hotniško gledale za njih maliki. Sami sebi se bodo studili zaradi hudobij, ki so jih zakrivili pri vseh svojih gnusobah. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod. Nisem jim zaman grozil, da jim prizadenem to nesrečo.‘« Tako govori vsemogočni Gospod: »Ploskni s svojo roko in udari s svojo nogo ter reci: ‚Gorje!‘ zaradi vseh gnusob Izraelove hiše! Padli bodo pod mečem, za lakoto in kugo. Kdor je daleč, umre za kugo; kdor je blizu, pade pod mečem; kdor še preostane in ostane obvarovan, umre za lakoto; svoj srd utešim nad njimi. Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko bodo njihovi pobiti ležali sredi malikov okoli njihovih oltarjev, na vsakem visokem hribu, na vseh vrhovih gora, pod vsakim zelenim drevesom, pod vsako košato terebinto, na kraju, kjer so vsem svojim malikom darovali prijetno dišavo. Stegnem svojo roko zoper nje in spremenim deželo v puščavo in pustinjo, od puščave do Reble, po vseh njih bivališčih. Tako bodo spoznali, da sem jaz Gospod.« Prišla mi je beseda Gospodova takole: »Ti, sin človekov, tako govori vsemogočni Gospod Izraelovi deželi: ‚Konec pride, konec nad vso deželo. Zdaj pride nadte konec. Pošljem svojo jezo nadte, sodil te bom po tvojih potih, povrnem ti vse tvoje gnusobe. Brez usmiljenja gleda nate moje oko in ne prizanesem, ampak ti poplačam tvoja hudobna pota, in tvoje gnusobe bodo vidne sredi tebe. Tedaj spoznate, da sem jaz Gospod.‘ Tako govori vsemogočni Gospod: ‚Nadloga za nadlogo pride! Konec pride, blizu je konec! Vzbudi se nad tabo, glej, pride! Pride nadte usoda, prebivalec dežele. Pride čas, blizu je dan hrupa, a ne veselja klic na gorah. Zdaj kmalu izlijem nadte svoj srd, nad tabo raztresem svojo jezo. Sodil te bom po tvojih potih, povrnem ti vse tvoje gnusobe. Brez usmiljenja gleda nate moje oko in ne prizanesem, ampak ti poplačam tvoja hudobna pota, in tvoje gnusobe bodo vidne sredi tebe. Tedaj spoznate, da sem jaz, Gospod, ki tepe. Glej dan, glej, pride! Usoda je prišla, šiba cvete, napuh poganja. Nasilje se je vzdignilo kot šiba brezbožnosti; nič več ne ostane od njih: nič od njihove množice, nič od njihovega hrušča; sijaja ni pri njih. Pride čas, približuje se dan! Kupec naj se ne veseli! Prodajalec naj ne žaluje, zakaj jeza pride nad vso njih množico. Prodajalec se ne vrne več k prodanemu blagu, četudi je še med živimi; zakaj prerokovanje zoper vso njih množico ne bo preklicano; nihče ne bo zaradi svoje krivde svojega življenja obvaroval. Trobite v rog, pripravite vse! A nihče ne gre v boj. Zakaj moja jeza pride nad vso njih množico. Zunaj besni meč, znotraj kuga in lakota. Kdor je na polju, umre pod mečem, kdor je v mestu, ga požre lakota in kuga. Utekó li ubežniki, bodo šli na gore kakor dolinski golobje, vsi žalostno gruleč, vsak zaradi svoje krivde. Vsem obnemorejo roke, vsa kolena se razlijejo kot voda. Opašejo se z raševniki, groza jih zagrne. Na vseh obrazih je zmeda, na vseh njih glavah je pleša. Svoje srebro pomečejo na cesto, njih zlato se bo štelo za nesnago; njih srebro in zlato jih ne more rešiti na dan izbruha Gospodove jeze; svojega gladu ne utešé s tem, svojega trebuha ne napolnijo, saj jim je bilo povod za njihovo krivdo. Krasoto svojega lepotičja so rabili za napuh in si delali iz tega podobe ostudnih gnusob; zato jim to izpremenim v nesnago. Tujcem dam to kot plen in brezbožnim zemlje za rop; ti ga oskrunijo. Odvrnem svoje obličje od njih; oskrunili bodo moj zaklad. Razbojniki vderó vanj in ga oskrunijo. Napravi verigo, zakaj dežela je polna umorov, mesto polno nasilja. Privedem najhujše izmed narodov, da vzamejo njih hiše v last. Konec naredim prevzetnosti mogočnih in njih svetišča bodo oskrunjena. Stiska prihaja. Iščejo rešenja, pa ga ni. Nesreča za nesrečo pride, govorica za govorico nastane. Tedaj bodo terjali prerokovanje od preroka, duhovniku izgine pouk in svèt starešinam. Kralj bo žaloval, knez se bo oblačil v grozo. Roke bodo odrevenele ljudstvu dežele. Po njih delih bom ravnal z njimi, po njih zasluženju jih bom sodil. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod.‘« Peti dan šestega meseca v šestem letu, ko sem sedel v svoji hiši in so Judovi starešine sedeli pred menoj, je prišla nadme roka vsemogočnega Gospoda. Videl sem, glej, bila je postava, podobna možu. Od dela, ki se je videl kakor njegova ledja, in navzdol, je bil ogenj, in od dela, ki se je videl kakor njegova ledja, in navzgor, je bil videti kakor blesk, kakor bleščeč sijajnik. Stegnil je nekaj kakor roko in me zgrabil za koder moje glave. Duh me je dvignil med zemljo in nebo in me privedel v božjih videnjih v Jeruzalem k vhodu notranjih vrat, ki gledajo proti severu; tam je stal kip ljubosumnosti, ki je vzbujal ljubosumnost Gospodovo. In glej, ondi je bilo veličastvo Izraelovega Boga, enako prikazni, ki sem jo videl v dolini. Rekel mi je: »Sin človekov, dvigni svoje oči proti severu!« Dvignil sem svoje oči proti severu, in glej, severno od oltarnih vrat je bil ta kip ljubosumnosti, ob vhodu. Rekel mi je: »Sin človekov, ali vidiš, kaj ti počenjajo? Velike gnusobe so, ki jih tu počenja hiša Izraelova, da se moram oddaljiti od svojega svetišča. A še večje gnusobe boš videl.« Nato me je pripeljal k vhodu v dvor. Ko sem pogledal, sem opazil luknjo v zidu. Ukazal mi je: »Sin človekov, prederi zid!« Predrl sem zid in zagledal duri. Rekel mi je: »Vstopi in poglej hude gnusobe, ki jih tu počenjajo!« Ko sem vstopil in pogledal, sem videl podobe vsakršne laznine in živali; vsakršni ostudni maliki hiše Izraelove so bili vklesani okrog po zidu. Sedemdeset mož izmed starešin hiše Izraelove je stalo pred njimi; tudi Jezonija, Safanov sin, je stal sredi med njimi. Vsak je imel svojo kadilnico v roki in oblak kadila se je dvigal. Vprašal me je: »Ali vidiš, sin človekov, kaj počenjajo starešine hiše Izraelove v temi, vsak v skrivališčih svojega malika? Govoré: ‚Gospod nas ne vidi, Gospod je zapustil deželo.‘« Potem mi je rekel: »Videl boš še večje gnusobe, ki jih počenjajo.« Nato me je pripeljal k vhodu severnih vrat hiše Gospodove. In glej, tam so sedele žene, ki so objokovale Tamuza. Rekel mi je: »Ali vidiš, sin človekov? Še večje gnusobe, kakor te, boš videl.« Tedaj me je pripeljal v notranji dvor hiše Gospodove. In glej, pri vhodu v tempelj Gospodov, med vežo in žgalnim oltarjem, je bilo okoli petindvajset mož. Svoj hrbet so obrnili proti templju Gospodovemu in svoje obraze proti vzhodu; ti so, obrnjeni proti vzhodu, molili sonce. Vprašal me je: »Ali vidiš, sin človekov? Ali je premalo Judovi hiši, da počenjajo gnusobe, ki jih tu delajo, da še deželo polnijo z nasiljem in me vedno zopet dražijo v jezo? Glej, vejice držé pod svoj nos. Tako bom tudi jaz v srdu ravnal z njimi. Moje oko ne bo gledalo z usmiljenjem. Ne bom jim prizanesel. Četudi mi z močnim glasom vpijejo na ušesa, jih ne uslišim.« Tedaj mi je vpil z močnim glasom na ušesa: »Približajte se, izvrševalci sodbe nad mestom. Vsak naj nosi svoje uničevalno orodje v roki!« In glej, šest mož je prišlo po poti od gornjih vrat, ki gledajo na sever. Vsak je imel svoje pokončevalno orodje v roki. Sredi njih pa je bil en mož v platnenem oblačilu in s pisarsko pripravo ob ledjih. Prišli so in se ustopili zraven bronastega oltarja. Veličastvo Boga Izraelovega se je iznad kerubov, nad katerimi je bilo, vzdignilo proti tempeljskemu pragu. Zaklical je možu v platnenem oblačilu, ki je imel pisarsko pripravo ob ledjih. Gospod mu je ukazal: »Pojdi po sredi mesta, po sredi Jeruzalema in zaznamuj črko Tav na čela možem, ki vzdihujejo in žalujejo nad vsemi gnusobami, ki so se počenjale v njem.« Drugim pa je rekel, da sem slišal: »Pojdite za njim skozi mesto in pobijajte! Vaše oko naj ne gleda z usmiljenjem, ne prizanašajte! Starce, mladeniče, device, otroke in žene pomorite, dokler ne bodo vsi iztrebljeni! Ne dotikajte pa se nikogar, ki ima na sebi Tav! Pri mojem svetišču začnite!« Začeli so pri možeh, starešinah, ki so stali pred templjem. Ukazal jim je: »Oskrunite tempelj, napolnite dvore s pomorjenimi! Potem pojdite ven!« Šli so in pobijali po mestu. Ko so tako pobijali, sem jaz sam preostal, padel sem na obraz in vpil: »Oh, vsemogočni Gospod, ali hočeš uničiti ves ostanek Izraelov, ko izlivaš svoj srd nad Jeruzalemom?« Odgovoril mi je: »Krivda hiše Izraelove in Judove je silno velika. Dežela je polna krvi, mesto je polno nasilja. Pravijo namreč: ‚Gospod je zapustil deželo‘ in ‚Gospod ne vidi‘. Zato moje oko ne bo gledalo z usmiljenjem, ne bom prizanašal. Njih ravnanje jim spravim na njih glavo.« In glej, mož v platnenem oblačilu, ki je imel pisarsko pripravo ob ledjih, je sporočil: »Storil sem, kakor si mi zapovedal.« Pogledal sem, in glej, nad oblokom, ki je bil nad glavo kerubov, je bilo nekaj kakor safir; nekaj, kar je bilo na videz podobno prestolu, se je prikazalo nad njimi. Rekel je možu v platnenem oblačilu: »Stopi v prostor med kolesi pod kerubi, napolni si roke z živim ogljem iz prostora med kerubi in ga raztresi nad mesto!« Vstopil je pred mojimi očmi. Kerubi pa so stali na južni strani templja, ko je mož vstopil, in oblak je napolnil notranji dvor. Veličastvo Gospodovo se je dvignilo iznad kerubov proti tempeljskemu pragu. Tempelj se je napolnil z oblakom in dvor je bil poln sijaja veličastva Gospodovega. Šumenje perutnic kerubov se je slišalo do zunanjega dvora kakor glas vsemogočnega Boga, ko govori. Ko je možu v platnenem oblačilu zapovedal: »Vzemi ognja iz prostora med kolesi, iz prostora med kerubi,« je vstopil in se postavil poleg kolesa. Kerub je stegnil svojo roko iz prostora med kerubi k ognju, ki je bil med kerubi, vzel od njega in ga dal v roke temu, ki je bil oblečen v platno; ta je to vzel in stopil ven. Tedaj se je na kerubih videlo nekaj kakor človeška roka pod njihovimi perutmi. Videl sem, glej, štiri kolesa so bila poleg kerubov, po eno kolo poleg vsakega keruba; kolesa so bila videti kakor bleščeč tarsiški kamen. Njih videz je bil pri vseh štirih kolesih enak, kakor da bi bilo eno kolo sredi drugega. Kadar so se vrtela, so se vrtela na vse štiri strani; niso se obračala, ko so se vrtela, temveč proti kraju, kamor se je obrnilo prednje kolo, so se vrtela za njim; niso se obračala, ko so se vrtela. Célo njihovo telo, njihov hrbet, njihove roke, njihove peruti in kolesa so bili krog in krog polni oči. Kolesa so dobila, kakor sem sam slišal, ime vihar. Vsako bitje je imelo štiri obraze: prvo obraz vola, drugo obraz človeka, tretje obraz leva, četrto obraz orla. Kerubi so se dvignili; bili so isto bitje, ki sem ga videl ob reki Kobaru. Ko so šli kerubi, so se vrtela tudi kolesa poleg njih; ko so kerubi razpeli svoje peruti, da bi se dvignili od zemlje, se tudi kolesa niso odmaknila od njih. Ko so stali, so tudi kolesa stala; ko so se dvignili, so se dvignila z njimi, ker je bil duh živega bitja v njih. Tedaj je veličastvo Gospodovo odšlo s tempeljskega praga in se ustavilo nad kerubi. Kerubi so razpeli svoje peruti in se dvignili pred mojimi očmi od zemlje; pri njihovem odhodu so bila tudi kolesa hkrati z njimi. Ustavili so se ob vhodu vzhodnih vrat Gospodovega templja, in veličastvo Izraelovega Boga je bilo zgoraj nad njimi. To je bilo isto živo bitje, ki sem ga videl pod Izraelovim Bogom ob reki Kobaru; spoznal sem, da so bili kerubi. Štiri obraze in štiri peruti je vsak imel; nekaj, kar je bilo podobno človeškim rokam, je bilo pod njihovimi perutmi. O podobi njihovih obrazov lahko rečem, da so bili isti obrazi, ki sem jih videl ob reki Kobaru; šli so vsak naravnost pred seboj. Tedaj me je duh dvignil in me pripeljal k vzhodnim vratom Gospodovega templja, ki so obrnjena proti vzhodu. In glej, pri vhodu vrat je bilo petindvajset mož; med njimi sem videl Jezonija, Azurjevega sina, in Feltija, Banajevega sina, kneza ljudstva. Gospod mi je rekel: »Sin človekov, to so možje, ki izmišljajo nesrečo in sklepajo hudoben svèt v tem mestu. Ti govoré: ‚Ali niso bile hiše šele nedavno pozidane? Mesto je lonec, a mi smo meso.‘ Zato nastopi kot prerok proti njim, prerokuj, sin človekov!« Tedaj je šinil duh Gospodov vame in mi rekel: »Reci: Tako govori Gospod: ‚Tako govorite, hiša Izraelova; kaj vam blodi po glavi, to vem. Mnoge svojih ste pobili v tem mestu in njega ceste napolnili s pobitimi.‘ Zato govori tako vsemogočni Gospod: ‚Od vas pobiti, ki ste jih pobili sredi mesta, ti so meso in ono je lonec. Vas pa odvedem iz njegove sredine. Meča se bojite, a meč spravim nad vas,‘ govori vsemogočni Gospod. ‚Spravim vas iz njegove sredine in vas izročim tujcem v roke ter izvršim sodbo nad vami. Pod mečem boste padli; na Izraelovi meji vas bom sodil. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod. To mesto vam ne bo lonec in vi ne boste sredi njega meso; na Izraelovi meji vas bom sodil. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod, po čigar zakonih se niste ravnali in čigar odredb niste spolnjevali, temveč ste delali po šegah poganov, ki so okoli vas.‘« Ko sem tako prerokoval, je umrl Feltija, Banajev sin. Jaz pa sem padel na obraz, zavpil z močnim glasom in rekel: »Oh, vsemogočni Gospod, ali hočeš popolnoma pokončati ostanek Izraelov?« Gospodova beseda mi je prišla takole: »Sin človekov, tvoji bratje, tvoji rojaki, tvoji sopregnanci in vsa hiša Izraelova, so tisti, o katerih pravijo jeruzalemski prebivalci: ‚Oddaljili so se od Gospoda, nam je dežela dana v posest.‘ Zato reci: Tako govori vsemogočni Gospod: ‚Da, odpravil sem jih daleč med narode in jih razkropil po deželah ter sem jim le malo časa predmet svetega češčenja v deželah, kamor so prišli.‘ Zato reci: Tako govori vsemogočni Gospod: ‚Zbral vas bom izmed ljudstev in vas združil iz dežel, kamor ste se razkropili, in vam bom zopet dal deželo Izraelovo.‘ Ko bodo prišli tja, bodo odstranili iz nje vse njene ostude in vse njene gnusobe. Dam jim drugo srce in novega duha v njih notranjost; odstranim kamnito srce iz njih telesa in jim dam meseno srce, da se bodo ravnali po mojih zakonih in spolnjevali moje odloke ter jih izvrševali. Oni bodo moje ljudstvo in jaz bom njihov Bog. Tem pa, katerih srce teka za njih ostudami in njih gnusobami, povrnem njih ravnanje na njihovo glavo,« govori vsemogočni Gospod. Tedaj so kerubi razpeli svoje peruti in kolesa so se vrtela hkrati z njimi. Zgoraj nad njimi je prestolovalo veličastvo Izraelovega Boga. In dvignilo se je veličastvo Gospodovo iznad srede mesta in se ustavilo na gori, ki je vzhodno od mesta. Mene pa je dvignil duh in me privedel, v videnju, z božjim duhom, nazaj v Kaldejo k pregnancem. Potem je videnje, ki sem ga imel, izginilo izpred mene. Povedal sem pregnancem vse besede Gospodove, ki mi jih je razodel. Beseda Gospodova mi je prišla takole: »Sin človekov, sredi uporne hiše prebivaš; oči imajo, da bi videli, pa ne vidijo; ušesa imajo, da bi slišali, pa ne slišijo; zakaj uporna hiša so. Ti pa, sin človekov, pripravi si culo za pregnanstvo in se seli podnevi, pred njihovimi očmi! Preseli se pred njihovimi očmi s svojega kraja v drug kraj! Morda uvidijo, da so uporna hiša. Znosi skupaj svoje reči kakor popotno culo, podnevi, pred njihovimi očmi! Sam pa odrini zvečer pred njihovimi očmi, kakor kdor odhaja v pregnanstvo. Pred njimi si prederi steno in zlezi skoznjo! Vzemi pred njihovimi očmi svoje popotne reči na rame in odidi v mraku! Svoj obraz zagrni, da ne boš videl dežele; zakaj naredim te za znamenje hiši Izraelovi!« Storil sem tako, kakor mi je bilo ukazano. Svoje reči sem podnevi znosil kakor culo za pregnanstvo. Zvečer sem si z roko predrl steno. V mraku sem odšel; na ramah sem pred njihovimi očmi nosil svojo culo. Drugo jutro mi je prišla beseda Gospodova takole: »Sin človekov, ali ti ni rekla hiša Izraelova, uporna hiša: ‚Kaj delaš?‘ Reci jim: Tako govori vsemogočni Gospod: ‚Ta grozilni izrek velja knezu v Jeruzalemu in vsej hiši Izraelovi, ki je sredi njega.‘ Reci: ‚Jaz sem za vas znamenje. Kakor sem storil, tako se jim bo zgodilo; v pregnanstvo, v ujetništvo pojdejo. Knez, ki je sredi med njimi, ponese na ramah culo, odide v mraku, predre steno, da pride skoznjo. Svoj obraz zagrne, da ne bo videl z očmi dežele. Svojo mrežo razpnem nad njim in se ujame v mojo zanko. V Babilon ga spravim, v kaldejsko deželo; pa je ne bo videl, in bo ondi umrl. Vso njegovo okolico, njegove pomočnike in vsa njegova vojna krdela razkropim na vse vetrove, in izderem meč za njimi. Ko jih razkropim med narode in raztresem po deželah, bodo spoznali, da sem jaz Gospod. Nekatere izmed njih pa obvarujem pred mečem, lakoto in kugo; naj pripovedujejo vse svoje gnusobe med narodi, kamor pridejo. Tedaj bodo tudi ti spoznali, da sem jaz Gospod.‘« Gospodova beseda mi je prišla takole: »Sin človekov, jej svoj kruh z drgetom in pij svojo vodo s trepetom in v skrbeh! Reci ljudstvu dežele: Tako govori vsemogočni Gospod o prebivalcih Jeruzalema v deželi Izraelovi: ‚V skrbeh bodo jedli svoj kruh, in v grozi bodo pili svojo vodo; zakaj dežela bo opustošena, oropana svoje polnosti zaradi brezbožnosti vseh svojih prebivalcev. Obljudena mesta bodo opustošena in dežela bo puščava. Tedaj spoznate, da sem jaz Gospod.‘« Gospodova beseda mi je prišla takole: »Sin človekov, kakšen pregovor imate v deželi Izraelovi, da pravijo: ‚Na dolgo se vlečejo dnevi in iz vsega prerokovanja ni nič?‘ Zato jim reci: Tako govori vsemogočni Gospod: ‚Konec storim temu pregovoru; ne bodo ga več rabili v Izraelu.‘ Reci jim: ‚Blizu so dnevi in vsako prerokovanje se spolni. Zakaj ne bo več praznega videnja in varljivega prerokovanja sredi hiše Izraelove. Jaz, Gospod, bom govoril. Kar govorim, govorim, in to se spolni. Ne bo se več zavlačevalo. Da, v vaših dneh, uporna hiša, bom govoril besedo in jo tudi spolnim,‘« govori vsemogočni Gospod. Beseda Gospodova mi je prišla takole: »Sin človekov, glej, hiša Izraelova pravi: ‚Videnje, ki ga ta gleda, se spolni šele po mnogih dneh; za daljne čase prerokuje.‘ Zato jim reci: Tako govori vsemogočni Gospod: ‚Nobena mojih besed se ne bo več zavlačevala. Beseda, ki jo govorim, se spolni,‘« govori vsemogočni Gospod. Beseda Gospodova mi je prišla takole: »Sin človekov, prerokuj zoper preroke Izraelove! Nastopi kot prerok in reci njim, ki prerokujejo po svoji lastni pameti: Čujte besedo Gospodovo! Tako govori vsemogočni Gospod: Gorje nespametnim prerokom, ki hodijo za svojim lastnim duhom in nič ne vidijo! Kakor šakali v razvalinah so tvoji preroki, Izrael. Niste stopali v vrzeli in niste gradili obzidja okoli hiše Izraelove, da bi trdno stala v boju na Gospodov dan. Prevaro gledajo in laž vedežujejo, kadar pravijo: ‚Gospod govori,‘ dasi jih Gospod ni poslal. Vendar čakajo, da besedo uresniči. Niste li gledali varljivih videnj in pripovedovali lažnivih vedeževanj, ko ste pravili: ‚Gospod govori,‘ dasi nisem govoril?« Zato tako govori vsemogočni Gospod: »Ker govorite prevaro in gledate laž, zato, glejte, pridem nad vas,« govori vsemogočni Gospod. »Stegnem svojo roko zoper preroke, ki gledajo prevaro in vedežujejo laž. Ne bodo več v skupnosti mojega ljudstva, in v imenik hiše Izraelove ne bodo vpisani. V deželo Izraelovo ne bodo prišli. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz vsemogočni Gospod. Kajti moje ljudstvo zapeljujejo, ko govoré: ‚Mir!‘, ko vendar ni miru. Ko ljudstvo gradi steno, glej, jo ti belijo z beležem. Reci belivcem: ‚Stena bo padla.‘ Ploha se bo ulila, toča bo padala, prihrumel bo vihar. Glej, padel bo zid! Ali vam potem ne porekó: ‚Kje je belež, s katerim ste belili?‘« Zato govori vsemogočni Gospod takole: »Dal bom v svojem srdu, da prihrumi vihar, se ulije zaradi moje jeze ploha in bo padala zaradi moje togote toča. Porušil bom zid, ki ste ga pobelili z beležem, podrl ga bom na tla, da se bo pokazal njegov temelj. Padel bo in pokončani boste sredi njega. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod. In stresel bom svoj srd nad zidom in nad njimi, ki so ga belili z beležem, da vam porekó: ‚Zidu ni več, in njegovi belivci so izginili, Izraelovi preroki, ki so prerokovali o Jeruzalemu in mu gledali videnja miru; ko vendar ni bilo miru!‘« govori vsemogočni Gospod. »Ti pa, sin človekov, obrni svoje obličje proti hčeram svojega ljudstva, ki prerokujejo po svoji lastni pameti, in nastopi kot prerok zoper nje! Reci: Tako govori vsemogočni Gospod: ‚Gorje njim, ki vežejo obveze na vse členke rok in narejajo tančice za glave vsake velikosti, da love duše! Boste li ulovile duše ljudi mojega ljudstva, svojo dušo pa ohranile pri življenju? Skrunite me pri mojem ljudstvu za peščico ječmena in nekaj koščkov kruha, ko ubijate nje, ki ne bi smeli umreti, in prizanašate njim, ki ne bi smeli živeti, ko lažete mojemu ljudstvu, ki laž rado posluša.‘ Zato tako govori vsemogočni Gospod: ‚Glejte, jaz sem zoper vaše obveze, s katerimi lovite duše kakor ptice. Iztrgam jih iz vaših rok, in duše, ki jih lovite, izpustim kakor ptice. Raztrgam vaše tančice in rešim svoje ljudstvo iz vaših rok. Naj ne bodo več plen v vaših rokah. Tedaj boste spoznale, da sem jaz Gospod. Ker ste z lažjo užalostile srce pravičnika, dasi ga jaz nisem hotel užalostiti, in ste okrepile roke brezbožnika, da se ni spreobrnil od svojega hudobnega ravnanja, da bi se ohranil pri življenju, zato ne boste več gledale prevare in vedeževale laži. Rešim svoje ljudstvo iz vaših rok. Tedaj boste spoznale, da sem jaz Gospod.‘« Tedaj so prišli k meni nekateri izmed starešin Izraelovih ter sedli pred menoj. In prišla mi je beseda Gospodova takole: »Sin človekov, ti možje so dali malikom mesto v svojem srcu in jih postavili predse kot pobudo za svojo krivdo. Ali naj se jim res dam vprašati? Zato govôri z njimi in jim reci: Tako govori vsemogočni Gospod: ‚Vsak iz hiše Izraelove, ki daje malikom mesto v svojem srcu, jih postavlja predse kot pobudo za svojo krivdo, in kljub temu prihaja k preroku, temu bom jaz, Gospod, odgovoril kljub množici njegovih malikov, da zgrabim hišo Izraelovo pri srcu, ker so se mi zaradi vseh svojih malikov odtujili.‘ Zato reci hiši Izraelovi: Tako govori vsemogočni Gospod: ‚Spreobrnite se in odvrnite se od svojih malikov! Odvrnite svoje obličje od vseh svojih gnusob! Zakaj vsakemu iz hiše Izraelove in izmed tujcev, ki bivajo v Izraelu, ki se mi odtuji in daje malikom mesto v svojem srcu, jih postavlja predse kot pobudo za svojo krivdo, pa kljub temu prihaja k preroku, da me zase vpraša, temu bom jaz, Gospod, sam odgovoril. Obrnem svoj obraz zoper tistega moža, ga naredim za svarilno znamenje in pregovor ter ga iztrebim iz svojega ljudstva. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod.‘ Ako pa se prerok da premotiti, da dá odgovor, ker sem jaz, Gospod, premotil tistega preroka, stegnem svojo roko zoper njega in ga iztrebim iz svojega ljudstva Izraela. Oba bosta nosila svojo krivdo. Krivda povpraševalca je enako velika kot krivda preroka. Tako hiša Izraelova ne zablodi več od mene in se ne omadežuje več z vsemi svojimi grehi, ampak bodo moje ljudstvo in jaz njihov Bog,« govori vsemogočni Gospod. Beseda Gospodova mi je prišla takole: »Sin človekov, če bi se dežela pregrešila zoper mene in se mi izneverila, a bi potem stegnil svojo roko zoper njo in ji strl palico kruha, ji poslal lakoto in iz nje pokončal ljudi in živino, pa bi bili ti trije možje v njeni sredi: Noe, Danijel in Job, bi rešili le sami sebe s svojo pravičnostjo,« govori vsemogočni Gospod. – »Ali če bi dal, da bi divje živali pretaknile deželo in jo oropale ljudi ter bi postala puščava, da nihče zaradi divjih živali ne bi hodil skoznjo, pa bi bili ti trije možje v njeni sredi, kakor resnično živim,« govori vsemogočni Gospod, »ne bi rešili ne sinov ne hčerá, le sami sebe bi rešili, dežela pa bi postala puščava. Ali če bi meč poslal nad to deželo in ukazal: ‚Meč naj gre po deželi,‘ in bi iz nje iztrebil ljudi in živino, pa bi bili ti trije možje v njeni sredi, kakor resnično živim,« govori vsemogočni Gospod, »ne bi rešili ne sinov ne hčerá, le sami sebe bi rešili. Ali če bi kugo poslal v to deželo in bi izlil svoj srd nad njo v krvi, da bi iztrebil iz nje ljudi in živino, pa bi bili Noe, Danijel in Job v njeni sredi, kakor resnično živim,« govori vsemogočni Gospod, »ne bi rešili ne sinov ne hčerá, le sami sebe bi rešili s svojo nedolžnostjo.« Tako govori vsemogočni Gospod: »In vendar, ako pošljem svoje štiri zle nadloge: meč, lakoto, divje živali in kugo zoper Jeruzalem, da iztrebim iz njega ljudi in živino, glejte, bo vendar rešen v njem ostanek, ki popelje iz njega sinove in hčere. Ti bodo k vam prišli, videli boste njihovo ravnanje in dejanje in se boste potolažili zaradi nesreče, ki sem jo poslal nad Jeruzalem, zaradi vsega, kar sem spravil nadenj. Tolažili vas bodo, ko boste videli njihovo ravnanje in dejanje. Tako boste spoznali, da nisem ničesar storil brez vzroka, kar sem mu prizadejal,« govori vsemogočni Gospod. Gospodova beseda mi je prišla takole: »Sin človekov, kaj ima les vinske trte, če ga primerjaš z drugim lesom, ki je med gozdnim drevjem? Ali vzamejo od nje les, da ga porabijo za kako delo? Ali naredé iz nje klin, da nanj obesijo kakšno orodje? Glej, ognju jo dajo v hrano. Ko ogenj použije oba konca, in je sredina ožgana, ali je potem še porabna za kako delo? Ko je bila še nepoškodovana, je ni bilo mogoče rabiti za nobeno delo, koliko manj bo porabna za kako delo, ko jo je ogenj použil in ožgal!« Zato reci: Tako govori vsemogočni Gospod: »Kakor les vinske trte med gozdnim drevjem, ki ga dam ognju v hrano, tako izročim jeruzalemske prebivalce. Obrnem svoje obličje zoper nje; iz ognja so izšli, a ogenj jih použije. Ko obrnem svoje obličje zoper nje, boste spoznali, da sem jaz Gospod. Deželo pa spremenim v puščavo, ker so se izneverili,« govori vsemogočni Gospod. Beseda Gospodova mi je prišla takole: »Sin človekov, oznani Jeruzalemu njegove gnusobe in reci: Tako govori vsemogočni Gospod Jeruzalemu: ‚Tvoj izvor in tvoj rod je iz kanaanske dežele, tvoj oče je Amorejec, tvoja mati je Hetejka. Na dan tvojega rojstva, ko si bila rojena, ti niso odrezali popka, te niso z vodo umili, da bi te očistili, te niso s soljo odrgnili, te niso v plenice povili. Nihče se ni milosrčno ozrl nate, da bi storil katero teh reči, in imel s teboj usmiljenje. Vržena si bila na dan svojega rojstva na polje, ker jim je mrzelo tvoje življenje. Tedaj sem šel mimo tebe in sem videl, kako si cepetala v svoji krvi. In sem ti rekel v tvoji krvi: ‚Živi!‘ Da, rekel sem ti v tvoji krvi: ‚Ostani pri življenju in zrasti!‘ Kakor cvetlico na polju sem te naredil. Zrasla si, postala si velika in prišla si v čas zrelosti; prsi so se ti napele, lasje so ti zrasli. Ti pa si bila še naga in gola. Tedaj sem zopet šel mimo tebe in te videl. Glej, čas ljubezni je prišel zate. Razgrnil sem vogal svojega plašča čezte in pokril tvojo goloto. Prisegel sem ti, sklenil s teboj zavezo, govori vsemogočni Gospod, in ti si postala moja. Nato sem te umil z vodo, te opral tvoje krvi, te pomazilil z oljem. Oblekel sem te v pisano vezenino, ti obul čevlje iz delfinove kože, te opasal s tančico in te ogrnil s svilo. Okrasil sem te z nakitom, zapestnice sem ti dal na roke in ogrlico okoli tvojega vratu. Vtaknil sem ti obroček v nos, uhane v ušesa in ti položil krasen venec na glavo. Bila si okrašena z zlatom in srebrom, tvoja obleka je bila iz tančice, svile in pisane vezenine. Uživala si kruh iz bele moke, med in olje. Postala si silno lepa, sposobna za kraljevsko dostojanstvo. Glas o tebi je prodrl med narode zaradi tvoje lepote; zakaj ta je bila dovršena, zaradi moje krasote, ki sem jo nate del,‘ govori vsemogočni Gospod. ‚Zaradi svoje lepote si postala razbrzdana; zaradi glasu o sebi si se vdala hotništvu; vsakemu, ki je mimo šel, si se ponudila kot hotnica, njegova si postala. Vzela si od svojih oblačil, naredila si pisane malikovalske višine in na njih malikovala; nisi se sramovala, ne čutila spoštovanja. Vzela si svoje krasne dragotine iz zlata in iz srebra, ki sem ti ga dal, naredila si iz njega malikovalske moške podobe ter nečistovala z njimi. Tudi si vzela svoja pisana vezena oblačila, jih z njimi pokrila in polagala moje olje in moje kadilo pred njih obličje. Mojo hrano, ki sem ti jo dal, kruh iz bele moke, olje in med, s čimer sem te hranil, si polagala prednje v prijeten vonj. Da, tako se je godilo,‘ govori vsemogočni Gospod. ‚Vzela si svoje sinove in svoje hčere, ki si mi jih rodila, in si jih klala njim v hrano. Ali ti je bilo tvoje hotništvo premalo? Klala si moje sinove in jih izročala, da si jim jih sežigala. In pri vseh svojih gnusobah in svojem hotništvu se nisi spomnila dni svoje mladosti, ko si bila naga in gola in si cepetala v svoji krvi. In zgodilo se je po vseh tvojih hudih delih. Gorje, gorje ti, govori vsemogočni Gospod, ker si si gradila vzpetino in postavljala malikovalsko višino na vsakem trgu. Na vsakem cestnem križišču si si zgradila malikovalsko višino, da si skrunila svojo lepoto, se vdajala vsakemu, ki je šel mimo, in množila svoja hotniška dejanja. Ljubimkala si z Egipčani, svojimi pohotnimi sosedi, množila si svoje hotništvo, da bi me dražila. A glej, stegnil sem svojo roko zoper tebe in skrčil tvoj živežni delež ter te izročil besnosti tvojih sovražnic, filistejskih hčerá, ki so se sramovale tvojega nesramnega vedenja. Nečistovala si z Asirci, ne da bi se s tem nasitila; nadaljevala si hotništvo z njimi, in še nisi bila sita. Pomnoževala si svoje hotništvo s kanaansko deželo, tja do Kaldeje; a še se nisi nasitila. Kako razuzdano je tvoje srce, govori vsemogočni Gospod, ko si vse to počenjala, dela nesramne hotnice! Ko si si gradila vzpetino na vsakem cestnem križišču in si postavljala malikovalsko višino na vsakem prostem trgu. In vendar nisi bila kakor hotnica, ki zbira plačilo hotnice, ampak kakor prešuštnica, ki si namesto svojega moža jemlje tuje može. Vsem hotnicam se daje darilo, ti pa si dajala darila vsem svojim ljubimcem in jih s tem podkupovala, naj bi od vseh strani prihajali k tebi, da bi s teboj ljubimkali. V tvojem hotništvu se je pri tebi godilo ravno narobe kakor pri drugih ženskah. Nikdo ni tekel za tabo, ti si dajala hotniško plačilo, niso ga pa drugi dajali tebi. S teboj je bilo torej narobe. Zato, hotnica, poslušaj Gospodovo besedo! Tako govori vsemogočni Gospod: Ker si razgalila svojo sramoto, odkrila svojo goloto pri svojem hotništvu pred svojimi ljubimci in pred vsemi svojimi gnusnimi maliki, in zaradi krvi tvojih otrok, ki si jim jih dala; zaradi tega, glej, zberem vse tvoje ljubimce, ki si jim bila všeč, vse, ki si jih ljubila, z vsemi tistimi, ki jih nisi marala. Da, zberem jih zoper tebe od vseh strani, razgalim pred njimi tvojo sramoto, da bodo videli vso tvojo goloto. Sodil te bom po pravu za prešuštnice in morilke: nate pošljem svoj srd in svojo ljubosumnost, izročim te njihovi oblasti, da porušijo tvojo vzpetino in podró tvojo višino, ti slečejo tvoja oblačila, ti poberejo tvoje krasne dragotine in te pustijo nago in golo. Nato pripeljejo zoper tebe zbor, kamenjali te bodo in razsekali s svojimi meči. Tvoje hiše požgó z ognjem ter izvršé sodbo nad teboj vpričo mnogih žená. Tako storim konec tvojemu hotništvu, in hotniškega plačila ne boš več dajala. Utešim svoj srd na tebi, in moja ljubosumnost se umakne od tebe; pomirim se in se ne bom več jezil. Ker se nisi spomnila dni svoje mladosti in si me z vsem tem dražila, zato ti tudi jaz povrnem tvoje ravnanje na tvoji glavi,‘ govori vsemogočni Gospod. ‚Mar nisi uganjala hotništva pri vseh svojih gnusobnih malikih? Glej, vsak pesnik pregovorov naredi nate zbadljivko: ‚Kakor mati, tako hči!‘ Ti si hči svoje matere, ki je zavrgla svojega moža in svoje otroke, in sestra svojih sestrá si, ki so zavrgle svoje može in svoje otroke. Vaša mati je Hetejka in vaš oče Amorejec. Tvoja starejša sestra, ki prebiva ob tvoji levici, je Samarija s svojimi hčerami; tvoja mlajša sestra, ki prebiva ob tvoji desnici, je Sodoma s svojimi hčerami. Ti nisi hodila po njunih potih, ne delala takih gnusob kakor one; toda le kratek čas, potem si pa ravnala huje kot one na vseh svojih potih. Kakor resnično živim, govori vsemogočni Gospod, še Sodoma, tvoja sestra, in njene hčere niso delale tako, kakor si delala ti in tvoje hčere. Glej, to je bila krivda tvoje sestre Sodome: ona in njene hčere so bile napuhnjene zaradi obilnosti kruha in brezskrbnega pokoja, a bednim in ubogim niso podajale roke. Postale so prevzetne in so počenjale gnusobe pred menoj; tedaj sem jih odstranil, kakor si videla. Samarija ni zagrešila polovice tvojih grehov. Ti si množila svoje gnusobe bolj kot onidve. Svoji sestri si postavila v stanje pravičnosti zaradi vseh svojih gnusob, ki si jih zakrivila. Nôsi torej sramoto tudi ti, ki si opravičila svoji sestri! Po tvojih grehih, s katerimi si se gnusneje pregrešila kakor onidve, sta pravičnejši od tebe. Torej se sramuj tudi ti in nosi svojo sramoto, ker si opravičila svoji sestri! Spremenim njih usodo, usodo Sodome in njenih hčerá, in usodo Samarije in njenih hčerá. Spremenim tudi tvojo usodo v njih sredini, da nosiš svojo sramoto in se sramuješ vsega, kar si počela, ko jima boš v tolažbo. Tvoja sestra Sodoma in njene hčere se vrnejo v svoje prejšnje stanje. Samarija in njene hčere se vrnejo v svoje prejšnje stanje. Tudi ti in tvoje hčere se povrnete v svoje prejšnje stanje. Ni li bilo ime Sodome, tvoje sestre, kot kletev v tvojih ustih v času tvojega napuha, preden se je odkrila tvoja golota? Tako si ti zdaj v posmeh za aramske žene in vse okoliške, za filistejske hčere, ki te naokrog zasmehujejo. Svojo nesramnost in svoje gnusobe, ti jih moraš nositi,‘ govori Gospod. Zakaj tako govori vsemogočni Gospod: ‚Ravnal sem s teboj, kakor si ti ravnala, ti, ki si prezirala prisego in prelomila zavezo. Vendar se bom spomnil svoje zaveze, ki sem jo sklenil s teboj v dneh tvoje mladosti, in sklenem s teboj večno zavezo. Tedaj se boš spomnila svojih potov in se sramovala, ko bom sprejel tvoje sestre, ki so večje od tebe, s tistimi vred, ki so manjše od tebe, in ti jih dam za hčere, a ne zaradi tvoje zaveze. Da, sklenem svojo zavezo s teboj; tedaj boš spoznala, da sem jaz Gospod, da se osramočena tega spomniš, in iz sramu nikdar več ne odpreš ust, ko ti vse odpustim, kar si zakrivila,‘« govori vsemogočni Gospod. Beseda Gospodova mi je prišla takole: »Sin človekov, zastavi uganko in povej priliko Izraelovi hiši! Reci: Tako govori vsemogočni Gospod: ‚Velik orel, z ogromnimi perutmi, z dolgimi perutnicami, polnimi pisanega perja, je prišel na Libanon in zagrabil vrh cedre; vrhnjo mladiko njenih vej je odtrgal, jo odnesel v deželo Kanaan in jo postavil v trgovsko mesto. Potem je vzel od semena dežele, in ga del v žitno polje; ob obilni vodi, kot vrbo ga je vsadil, da bi vzraslo in postalo bohotna vinska trta, nizke rasti; njene veje naj bi se obračale k njemu, njene korenine pa ostale pod njim. Tako je postala vinska trta, poganjala veje in raztezala grebenice. Bil pa je še drug velik orel, z velikimi perutnicami in močnim perjem. In glej, ta vinska trta je k njemu iztezala svoje korenine, in k njemu poganjala veje, da bi jo napajal bolj kakor greda, v katero je bila vsajena. V rodovitno polje je bila vsajena, ob obilni vodi, da bi poganjala veje in rodila sad, postala krasna vinska trta.‘ Zato povej: Tako govori vsemogočni Gospod: ‚Bo li uspevala? Ali ne bo izruval njenih korenin in odrezal njenega sadu, da se posušé vse njene mlade veje? Posušila se bo. Ni treba močne roke, ne mnogo ljudstva, da jo iztrga iz njenih korenin. Glej, vsajena je, bo li uspevala? Ali se ne bo, ko zapiha vanjo veter, vzhodni veter, docela posušila? Na gredi, na kateri je zrasla, usahne.‘« Tedaj mi je prišla beseda Gospodova takole: »Reci uporni hiši: ‚Ne veste li, kaj to pomeni? Reci: Glej, babilonski kralj je prišel v Jeruzalem, vzel njegovega kralja in njegove kneze ter jih odpeljal k sebi v Babilon. Potem je vzel kraljevega potomca, sklenil z njim zavezo ter ga obvezal s prisego. Odličnike v deželi pa je vzel s seboj, da bi bilo kraljestvo oslabljeno in se ne bi vzdignilo zoper njega, ampak bi držalo z njim zavezo in obstalo. Toda uprl se je zoper njega ter poslal svoje poslance v Egipt, naj mu dajo konj in mnogo ljudstva. Ali bo uspel? Ali se bo rešil, kdor je to storil? Prelomil je zavezo, bo li srečno ubežal? Kakor resnično živim,‘ govori vsemogočni Gospod, ‚v kraju kralja, ki ga je postavil za kralja, čigar prisego je prezrl in čigar zavezo je prelomil, pri njem bo umrl sredi Babilona. Faraon pa ne bo z veliko vojsko in mnogoštevilno množico delal zanj v boju, ko bo nasut nasip in bodo zgrajeni oblegovalni stolpi, da se uniči mnogo ljudi. Zakaj prezrl je prisego in prelomil zavezo; glej, dasi je dal roko, je vse to storil. Ne bo ubežal.‘« Zato tako govori vsemogočni Gospod: »Kakor resnično živim, meni dano prisego, ki jo je prezrl, in z menoj sklenjeno zavezo, ki jo je prelomil, mu povrnem na njegovi glavi. Razprostrem svojo mrežo čezenj, da se ujame v moji zanki. V Babilon ga privedem in ondi ga bom sodil zaradi nezvestobe, ki jo je zagrešil zoper mene. Vsi njegovi izbrani vojaki v vseh njegovih krdelih popadajo pod mečem in preostali se razkropé na vse vetrove. Tedaj spoznate, da sem jaz, Gospod, to govoril.« Tako govori vsemogočni Gospod: »Od vršiča visoke cedre vzamem tudi jaz nekaj in zasadim; od najgornje mladike odtrgam nežno vejico in jo zasadim na visoko in vzvišeno goro. Na visoko Izraelovo goro jo zasadim; veje požene in obrodi sad ter postane krasna cedra. Pod njo bodo prebivale vsakovrstne ptice; v senci njenih vej bodo gnezdile. Tedaj bodo spoznala vsa drevesa polja, da sem jaz, Gospod, ponižal visoko drevo in povišal nizko drevo, da sem posušil sveže drevo in dal poganjati suhemu drevesu. Jaz, Gospod, govorim in izvršim.« Beseda Gospodova mi je prišla takole: Kaj vam je, da uporabljate v Izraelovi deželi ta pregovor: »Očetje so jedli kislo grozdje in zobje otrok imajo skomino?« Kakor resnično živim, govori vsemogočni Gospod, nikar ne rabite več tega pregovora v Izraelu! Glejte, vse duše so moje; duša očetova kakor duša sinova, moji sta! Duša, ki greši, umre. Če je kdo pravičen in dela, kar je prav in pravično, ne jé na gorah daritvenega mesa, ne dviga svojih oči k malikom Izraelove hiše, ne oskrunja žene svojega bližnjega, se ne približuje ženi v mesečni dobi, nikogar ne stiska, dolžniku vrača njegovo zastavo, ničesar ne izsiljuje, daje lačnemu svoj kruh, oblači nagega, na obresti ne posoja, ne jemlje oderuške plače, svojo roko odvrača od krivice, med možem in možem pošteno sodi, po mojih zakonih živi, pazi na moje pravice in jih izvršuje, ta je pravičen, on bo živel, govori vsemogočni Gospod. Če ima kdo nasilnega sina, ki preliva kri in dela katero onih reči, medtem ko sam vsega tega ne stori, sin pa na gorah jé daritveno meso, oskrunja ženo svojega bližnjega, stiska bednega in ubogega, izsiljuje, zastave ne vrača, svoje oči dviga k malikom, počenja gnusobo, na obresti posoja in jemlje oderuško plačo, bo mar ta živel? Ne, ne bo živel! Ker je počenjal vse te gnusobe, mora gotovo umreti; njegova kri bo nad njim. Če pa ima sina, ki vidi vse grehe, ki jih je storil njegov oče, pa se boji in ne dela enako, torej ne jé na gorah daritvenega mesa, svojih oči ne dviga k malikom Izraelove hiše, ne oskrunja žene svojega bližnjega, nikogar ne stiska, zastave ne jemlje, ničesar ne izsiljuje, daje lačnemu svoj kruh, oblači nagega, svojo roko odvrača od krivice, ne jemlje obresti ne oderuške plače, se mojih pravic drži, po mojih zakonih živi, ta ne umre zaradi krivde svojega očeta, ampak gotovo živi. Njegov oče pa, ker je stiskal in izsiljeval ter delal med svojim ljudstvom, kar ni bilo dobro, glej, ta bo umrl zaradi svoje krivde. Vi pravite: »Zakaj ne trpi sin za krivdo svojega očeta?« Zato, ker je sin delal, kar je prav in pravično, se ravnal po vseh mojih zakonih in jih izpolnjeval, zato bo gotovo živel. Tisti, ki greši, bo umrl. Sin ne bo trpel za očetovo krivdo, in oče ne bo trpel za sinovo krivdo. Pravičnost se bo prištela pravičnemu, in krivičnost se bo prištela krivičnemu. Če pa se hudobnež odvrne od vseh svojih grehov, ki jih je storil, izpolnjuje vse moje zakone ter dela, kar je prav in pravično, bo gotovo živel in ne bo umrl. Nobena njegovih hudobij, ki jih je zakrivil, se mu ne bo vračunala; zaradi svoje pravičnosti, ki jo je vršil, naj živi. Ali mi je res všeč hudobneževa smrt, govori vsemogočni Gospod, ne pa, da se spreobrne od svojih potov in živi? Če pa se odvrne pravični od svoje pravičnosti in počenja hudobijo, posnema vse gnusobe, ki jih je počenjal hudobnež, bo mar živel? Ne, nobeno njegovih pravičnih del, ki jih je storil, se mu ne bo vračunalo; zaradi svoje nezvestobe, ki jo je zagrešil, in zaradi svojega greha, ki ga je zakrivil, zaradi tega mora umreti. Pa porečete: »Gospodova pot ni pravilna.« Slišite vendar, hiša Izraelova: moja pot da ni pravilna? Niso li vaše poti nepravilne? Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, počenja hudobijo in zato umre, mora umreti zaradi hudobije, ki jo je storil. Če pa se hudobnež odvrne od svoje hudobije, ki jo je počenjal, in ravna prav in pravično, bo ohranil svoje življenje. Ker uvidi in se odvrne od vseh svojih hudobij, ki jih je počenjal, bo gotovo živel, ne bo umrl. Vendar pravi Izraelova hiša: »Gospodova pot ni pravilna!« Moje poti da niso pravilne, hiša Izraelova? Niso li vaše poti nepravilne? Zato bom vsakega izmed vas sodil po njegovih potih, hiša Izraelova, govori vsemogočni Gospod. Spreobrnite se in odvrnite se od vseh svojih grehov, da vam ne bodo več spotika za krivdo. Vrzite od sebe vse svoje grehe, s katerimi ste se pregrešili, in naredite si novo srce in novega duha! Zakaj hočete umreti, hiša Izraelova? Kajti ni mi všeč smrt tega, ki naj umre, govori vsemogočni Gospod. Spreobrnite se torej, da boste živeli! Ti pa zapoj žalostinko nad Izraelovimi knezi. Reci: Kaj je bila tvoja mati? Levinja med levi! Ležala je sredi med leviči, redila je svoje mladiče! Vzredila je enega svojih mladičev, postal je levič. Naučil se je loviti plen, ljudi je žrl. Narodi so se zbrali zoper njega, v njih jami je bil ujet. Z obroči so ga peljali v egiptovsko deželo. Ko je videla, da se je prevarala, da je njeno upanje izginilo, je vzela drugega svojih mladičev, ga naredila za leviča. Ta je hodil med levi, postal je levič. Naučil se je loviti plen, ljudi je žrl. Množil je njih vdove, pustošil je njih mesta; zgrozila se je dežela in vse, kar je v njej, od glasu njegovega rjovenja. Tedaj so se zoper njega postavili narodi naokrog iz pokrajin; razpeli so proti njemu svojo mrežo, v njih jami je bil ujet. Z obroči so ga vklenili v kletko, ga pripeljali k babilonskemu kralju, ga spravili v trdnjavo, da se ne bi več slišalo njegovo rjovenje po Izraelovih gorah. Tvoja mati je bila kakor vinska trta, zasajena ob vodi; rodovitna in vejata je bila od obilne vode; imela je močne veje za vladarske palice, njena rast se je visoko dvigala nad grmovjem. Vidna je bila zaradi svoje višine, zaradi množice vej. A izruvana je bila v srdu, vržena na tla, vzhodni veter jo je posušil, njen sad se je odtrgal. Usahnila je njena močna veja, ogenj jo je použil. Zdaj je presajena v puščavo, v suho in žejno deželo, ogenj je švignil iz njene veje, použil je veje in sad. Ni ostala na njej mogočna veja za vladarsko palico. Žalostinka je to; žalostinka je bila. V sedmem letu, deseti dan petega meseca, so prišli nekateri izmed Izraelovih starešin, da bi vprašali Gospoda, in so se usedli pred menoj. Tedaj mi je prišla beseda Gospodova takole: Sin človekov, govôri Izraelovim starešinam in jim povej: Tako govori vsemogočni Gospod: Ste li prišli, da bi me vprašali? Kakor resnično živim, ne dam se od vas vprašati, govori vsemogočni Gospod. Ali jim hočeš soditi, ali jim hočeš izreči sodbo, sin človekov? Oznani jim gnusobe njih očetov! Reci jim: Tako govori vsemogočni Gospod: Ko sem izvolil Izraela, sem povzdignil svojo roko potomcem Jakobove hiše v prisego, in sem se jim dal spoznati v egiptovski deželi. Povzdignil sem jim svojo roko v prisego in rekel: »Jaz sem Gospod, vaš Bog!« Takrat sem jim povzdignil svojo roko v prisego, da jih izpeljem iz Egipta v deželo, ki sem jo izbral zanje, v kateri teče mleko in med in je krasota med vsemi deželami. Rekel sem jim: Vsak vrzi od sebe ostudne malike, ki privlačijo njegove oči! Ne oskrunjajte se z egiptovskimi maliki! Jaz sem Gospod, vaš Bog! Pa so bili uporni proti meni in me niso hoteli poslušati. Niso vrgli od sebe ostudnih malikov, ki so ugajali njih očem, in se niso odrekli egiptovskim malikom. Tedaj sem mislil izliti svoj srd nanje, da stresem svojo jezo nanje sredi egiptovske dežele. Toda ravnal sem zaradi svojega imena, da se ne bi skrunilo pred očmi narodov, med katerimi so živeli, vpričo katerih sem se jim pokazal, da jih izpeljem iz egiptovske dežele. Izpeljal sem jih torej iz egiptovske dežele in jih pripeljal v puščavo. Dal sem jim svoje zakone in jim oznanil svoje uredbe, ki jih mora človek spolnjevati, da bo po njih živel. Tudi svoje sobote sem jim dal, da bi bile znamenje med menoj in njimi, da se spozna, da sem jaz Gospod, ki jih posvečujem. A hiša Izraelova je bila v puščavi uporna proti meni. Po mojih zakonih se niso ravnali in so prezirali moje uredbe, ki jih mora človek spolnjevati, da bo živel. Tudi moje sobote so silno oskrunjali. Tedaj sem mislil izliti svoj srd nanje v puščavi, da jih iztrebim. Toda ravnal sem zaradi svojega imena, da se ne bi skrunilo pred očmi narodov, vpričo katerih sem jih izpeljal. Vendar sem jim povzdignil v puščavi svojo roko v prisego, da jih ne popeljem v deželo, ki sem jo določil zanje, v kateri teče mleko in med in je krasota med vsemi deželami. Zakaj prezirali so moje pravice, niso se ravnali po mojih zakonih in so oskrunjali moje sobote, ker se je njih srce oklepalo njihovih malikov. A moje oko jim je prizaneslo, da jih nisem uničil in jih nisem iztrebil v puščavi. Njihovim sinovom sem rekel v puščavi: Po zakonih svojih očetov se ne ravnajte, njihovih navad se ne držite, in z njihovimi maliki se ne oskrunjajte! Jaz sem Gospod, vaš Bog. Po mojih zakonih se ravnajte, mojih uredb se držite in jih spolnjujte! Moje sobote posvečujte, da bodo znamenje med menoj in vami, da se spozna, da sem jaz, Gospod, vaš Bog. A tudi sinovi so bili uporni proti meni. Po mojih zakonih se niso ravnali, mojih uredb se niso držali, da bi jih spolnjevali, ki jih mora človek vendar spolnjevati, da bo po njih živel. Moje sobote so oskrunjevali. Tedaj sem mislil izliti svoj srd nanje, da stresem svojo jezo nanje v puščavi. A sem zopet umaknil svojo roko in sem ravnal zaradi svojega imena, da se ne bi skrunilo pred očmi narodov, vpričo katerih sem jih izpeljal. Vendar sem jim povzdignil v puščavi svojo roko v prisego, da jih razkropim med narode in jih razpršim po deželah. Kajti niso spolnjevali mojih pravic, prezirali so moje zakone, oskrunjali so moje sobote, in njih oči so se obračale za maliki njihovih očetov. Tako sem jim tudi jaz dal zakone, ki niso bili dobri, in uredbe, po katerih niso mogli živeti. Dal sem, da so s svojimi daritvenimi darovi postali nečisti s tem, da so vse prvorojeno pošiljali skozi ogenj, da bi jih tako navdal z grozo, da spoznajo, da sem jaz Gospod. Zdaj govôri, sin človekov, hiši Izraelovi, in jim reci: Tako govori vsemogočni Gospod: Tudi s tem so me zasramovali vaši očetje, da so mi zvestobo prelomili. Pripeljal sem jih v deželo, ki sem jim s prisego obljubil, da jim jo dam. Oni pa so darovali, kjerkoli so zagledali visok grič ali košato drevo, svoje klavne daritve, oddajali tam svoje pohujšljive daritvene darove, polagali tam svoje prijetno dišeče daritve ter izlivali tam svoje pitne daritve. Rekel sem jim: Kaj je ta višina, ki nanjo hodite? In njeno ime se je imenovalo »Bama« (Višina) do današnjega dne. Zato reci hiši Izraelovi: Tako govori vsemogočni Gospod: Ali se ne oskrunjate po navadi svojih očetov in ne uganjate hotništva z ostudnimi maliki? Ko prinašate svoje daritvene darove, ko pošiljate svoje otroke skozi ogenj, se oskrunjate z vsemi svojimi maliki do današnjega dne. In jaz naj pustim, da me vprašujete, hiša Izraelova? Kakor resnično živim, govori vsemogočni Gospod, ne bom se dal od vas vprašati! Kar vam na misel prihaja, se gotovo ne bo zgodilo, ko pravite: »Hočemo biti kakor narodi, kakor rodovi po deželah, da bomo častili les in kamen!« Kakor resnično živim, govori vsemogočni Gospod, se bom gotovo z močno roko, iztegnjeno ramo in razlitim srdom izkazal kot kralj nad vami. Izpeljem vas izmed ljudstev in vas zberem iz dežel, kamor ste bili razkropljeni, z močno roko, z iztegnjeno ramo in razlitim srdom. Popeljem vas v puščavo ljudstev, in tam se bom pravdal z vami iz obličja v obličje. Kakor sem se pravdal z vašimi očeti v puščavi egiptovske dežele, tako se bom pravdal z vami, govori vsemogočni Gospod. Dal bom, da boste prešli pod palico in vas prisilim v vezi zaveze. Ločim izmed vas tiste, ki so se uprli zoper mene in so odpadli od mene. Iz dežele, kjer so bivali kot tujci, jih odpeljem, a v deželo Izraelovo ne pridejo, da spoznate, da sem jaz Gospod. Vi pa, hiša Izraelova, tako govori vsemogočni Gospod, le pojdite in služite vsak svojemu maliku! A pozneje me boste gotovo poslušali, mojega svetega imena ne boste več oskrunjali s svojimi daritvenimi darovi in s svojimi maliki. Da, na moji sveti gori, na Izraelovi gorski višini, govori vsemogočni Gospod, tam mi boste služili, vsa hiša Izraelova, vsi skupaj v deželi. Tam vas milostno sprejmem in tam bom zahteval vaše daritve dviganja in prvine vaših darov z vsemi vašimi svetimi darili. Kakor prijetno dišečo daritev vas milostno sprejmem, ko vas izpeljem izmed ljudstev in vas zberem iz dežel, kamor ste bili razkropljeni. Tako se nad vami izkažem svetega vpričo narodov. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod, ko vas pripeljem v deželo Izraelcev, v deželo, ki sem jo vašim očetom s prisego obljubil, da jim jo dam. Tam se boste spomnili svojih potov in vseh svojih dejanj, s katerimi ste se oskrunjali. Sami sebi se boste studili zaradi vseh svojih hudobij, ki ste jih zakrivili. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod, ko bom z vami ravnal zaradi svojega imena, ne po vaših hudobnih potih in po vaših zlobnih delih, hiša Izraelova, govori vsemogočni Gospod. Beseda Gospodova mi je prišla takole: Sin človekov, usmeri svoje obličje proti jugu, pridigaj proti poldnevu! Prerokuj zoper gozd južne poljane! Reci gozdu južne poljane: Čuj besedo Gospodovo: Tako govori vsemogočni Gospod: Glej, zanetim v tebi ogenj, naj požre v tebi vsako zeleno drevo in vsako suho drevo. Razgoreli plamen naj ne ugasne in osmodé naj se v njem vsi obrazi od juga do severa. Vse meso naj vidi, da sem ga jaz, Gospod, vžgal; naj ne ugasne. Tedaj sem rekel: Oh, vsemogočni Gospod, tile pravijo o meni: »Ali ne govori ta vedno v prilikah?« Beseda Gospodova mi je prišla takole: Sin človekov, usmeri svoje obličje proti Jeruzalemu, pridigaj proti njegovemu svetišču! Prerokuj zoper deželo Izraelovo! Reci deželi Izraelovi: Tako govori Gospod: Glej, pridem nadte. Izderem svoj meč iz nožnice in iztrebim iz tebe pravične in brezbožne. Ker iztrebim iz tebe pravične in brezbožne, zato pojde moj meč iz nožnice zoper vse meso od juga do severa. Vse meso naj spozna, da sem jaz, Gospod, izdrl svoj meč iz nožnice; naj se več ne vrne. Ti pa, sin človekov, vzdihuj z zlomljenimi ledji in stokaj v bridkosti vpričo njih! Če te vprašajo: »Zakaj vzdihuješ?« reci: »Zaradi tega, ker pride vest, ob kateri skoprni vsako srce, omagajo vse roke, obupa sleherni duh in se raztopé v vodi vsa kolena. Glejte, to pride in se spolni, govori vsemogočni Gospod.« Beseda Gospodova mi je prišla takole: Sin človekov, prerokuj in reci: Tako govori Gospod. Reci: Meč, meč je nabrušen in tudi uglajen, da napravi pokol, je nabrušen, da izžareva bliske, je uglajen. Dali so ga ugladiti, da ga prime roka; nabrušen je meč in uglajen, da se da v roko morilcu. Vpij, tuli, sin človekov! Zakaj ta pride nad moje ljudstvo, nad vse Izraelove kneze. Meču so zapadli z mojim ljudstvom vred. Zato se tolci na prsi, zakaj preizkušnja pride. A kaj se bo zgodilo, ko vendar preziraš šibo? govori vsemogočni Gospod. Ti pa, sin človekov, prerokuj in ploskaj z rokami! Podvoji naj se meč, dà, potroji naj se morilni meč, meč velikega pokola, ki jih obkroža, da se stresejo srca in bo mnogo padlih. Pred vsa njih vrata prinesem meč, napravljen za lesketanje, uglajen za klanje. Udari na desno, okreni na levo, kamor je namerjena tvoja ostrina! Tudi jaz bom ploskal z rokami, in utešim svoj srd. Jaz, Gospod, sem govoril. Beseda Gospodova mi je prišla takole: Ti pa, sin človekov, zaznamuj dva pota, po katerih naj pride meč babilonskega kralja! Iz ene dežele naj izhajata oba. Napravi znamenje ob začetku pota v mesto; naredi pot tako, da pride meč v Rabo Amonovih sinov in v Juda, v utrjeni Jeruzalem. Zakaj babilonski kralj stoji na razpotju, ob začetku obeh potov, da povpraša preročišče. On trese puščici, vprašuje hišne malike, gleda na jetra. V njegovi desnici je žreb »Jeruzalem«: da tu nastavi oblegovalne ovne, odpre usta za bojni krik, glasno pozove na boj, postavi oblegovalne ovne proti vratom, nasuje nasip, zgradi oblegovalne stolpe. Njim pa se je prerokovanje zdelo varljivo: oni so dali najsvetejše prisege. Toda on jih spominja na njih krivdo, da bodo ujeti. Zato tako govori vsemogočni Gospod: Ker ste odkrili svojo krivdo, da so se razodeli vaši prestopki in so se pokazali vaši grehi pri vseh vaših delih, ker ste tako opozorili nase, se boste v njih ujeli. Tebi pa, oskrunjeni, brezbožni knez Izraelov, čigar dan je prišel ob času, ko se stori konec grehu, tako govori vsemogočni Gospod: Odloži oglavnico, odstrani krono! To ni več to! Nizko bo povišano, visoko ponižano. V ruševine, ruševine, ruševine jo spremenim, in je ne bo več, dokler ne pride tisti, ki ima pravico do nje; njemu jo dam. Ti pa, sin človekov, prerokuj in reci: Tako govori vsemogočni Gospod o Amoncih in o njih zasmehovanju. Reci: Meč, meč je izdrt za klanje, je uglajen za uničevanje, da se bliska, – medtem ko so ti kazali prevaro in ti prerokovali laži – da ga denejo na vrat oskrunjenim, brezbožnim, katerim je prišel dan, ko se stori konec grehu. Povrni se v svojo nožnico! Na kraju tvojih začetkov, v deželi tvojega izvora te bom sodil. Izlijem nate svojo jezo, ogenj svoje srditosti razpiham zoper tebe, dam te v roke surovih ljudi, ki kujejo tvojo pogubo. Ognju boš v jed, tvoja kri bo tekla sredi dežele. Ne bodo se te več spominjali. Zakaj jaz, Gospod, sem govoril. Beseda Gospodova mi je prišla takole: Ti pa, sin človekov, ali hočeš soditi? Hočeš li izreči sodbo krvoločnemu mestu? Tedaj mu oznani vse njegove gnusobe! Reci: Tako govori vsemogočni Gospod: O mesto, ki preliva v svoji sredi kri, da pride njegov čas, in si dela malike, da se s tem oskrunja! S svojo krvjo, ki si jo prelilo, si si naprtilo krivdo, in s svojimi maliki, ki si jih napravilo, si se oskrunilo. Storilo si, da so se približali tvoji dnevi, da si prispelo do konca svojih let. Zato te dam v zasramovanje narodom, v zasmeh po vseh deželah. Bližnji in oddaljeni te bodo zasmehovali, ker je tvoje ime oskrunjeno, ker je zmešnjava pri tebi velika. Glej, knezi Izraelovi, ki bivajo v tebi, porabljajo vsi svojo moč v to, da prelivajo kri. Očeta in mater malo cenijo pri tebi; tujca stiskajo v tvoji sredi; sirote in vdove tlačijo v tebi. Kar mi je sveto, preziraš in moje sobote skruniš. V tebi so obrekljivci, ki prelivajo kri; pri tebi jedo na gorah daritveno meso, nečistujejo v tvoji sredi. Pri tebi odgrinjajo očetovo sramoto; v tebi se pečajo z ženo, omadeževano zaradi mesečnega čiščenja. Ta počenja gnusobo z ženo svojega bližnjega, oni skruni svojo snaho z nečistostjo, tretji posiljuje v tebi svojo sestro, hčer svojega očeta. Pri tebi se jemljejo podkupnine, da se preliva kri. Jemlješ obresti in oderuško plačilo, iščeš svoj dobiček z izsiljevanjem svojega bližnjega, mene pa pozabljaš, govori vsemogočni Gospod. Glej, plosknem z rokami nad oderuškim dobičkom, ki si ga napravilo, in nad krvavimi deli, ki so se zgodila sredi tebe. Bo li tvoje srce vzdržalo, bodo li tvoje roke ostale močne ob dneh, ko pridem nadte? Jaz, Gospod, sem govoril in bom storil. Razkropim te med narode, razpršim te po deželah in odstranim tvojo nečistost od tebe. In osramočeno boš pred očmi narodov, da spoznaš, da sem jaz Gospod. Beseda Gospodova mi je prišla takole: Sin človekov, hiša Izraelova mi je postala žlindra: vse je postalo baker, bron, kositer, železo in svinec v topilnici. Zato reci: Tako govori vsemogočni Gospod: Ker ste vsi postali žlindra, zato, glejte, vas zberem sredi Jeruzalema. Kakor se srebro, baker, železo, svinec in kositer zbere v topilnici, da se spodaj razneti ogenj, da se vse raztopi, tako vas zberem v svoji jezi in v svojem srdu, vas sunem noter in raztopim. Da, zberem vas in ogenj svojega srda razpiham zoper vas, da se raztopite v njem. Kakor se srebro raztopi v topilnici, tako se vi v njem raztopite, da spoznate, da sem jaz, Gospod, razlil svoj srd na vas. Beseda Gospodova mi je prišla takole: Sin človekov, reci mu: Ti si dežela, ki ni očiščena, ki je bila brez dežja ob deževnem dnevu. Njeni knezi so kakor rjoveči levi, ki grabijo plen, žro ljudi, jemljejo zaklade in dragotine, pomnožujejo v njej vdove. Njeni duhovniki kršijo mojo postavo in skrunijo, kar mi je sveto. Med svetim in nesvetim ne razločujejo, ne učé razločka med čistim in nečistim. Pred mojimi sobotami si zagrinjajo oči, da me oskrunijo v svoji sredi. Njeni knezi so kakor plen grabeči volkovi, ki prelivajo kri, v pogubo spravljajo ljudi, da si prisvojé krivičen dobiček. Njeni preroki jih belijo z beležem, gledajo prevaro, jim vedežujejo laž in pravijo: »Tako govori vsemogočni Gospod,« dasi Gospod ni govoril. Ljudstvo po deželi izsiljuje in ropa. Stiskajo ubogega in bednega, tlačijo tujca proti vsaki pravici. Iskal sem med njimi človeka, ki bi zazidal zid in stopil pred menoj v razpoko, za deželo, da je ne uničim; a nisem našel nikogar. Zato izlijem nadnje svoj srd; v ognju svoje srditosti jih uničim. Njih ravnanje jim povrnem na njih glavi, govori vsemogočni Gospod. Beseda Gospodova mi je prišla takole: Sin človekov, bili sta dve ženi, hčeri ene matere. Počenjali sta hotništvo v Egiptu, nečistovali sta v svoji mladosti. Tam so otipavali njune prsi, tam so stiskali njuna deviška nedrja. Njuni imeni sta bili: Ohola se je imenovala starejša, Oholiba se je imenovala njena sestra. Postali sta moji in sta rodili sinove in hčere. Njuni imeni: Ohola je bila Samarija, in Oholiba Jeruzalem. Ohola je počenjala hotništvo, dasi je bila moja, in je gorela v strasti za svoje ljubimce, za Asirce, ki so jo zvabljali, oblečene v škrlat, namestnike in poveljnike, same brhke mladeniče, jezdece na konjih. Njim se je ponujala v svojem hotništvu, vsem izbranim Asircem, in se oskrunjala z vsemi maliki vseh tistih, za katere je gorela v pohoti. Vendar ni opustila svojega hotništva z Egipčani; zakaj ti so v njeni mladosti pri njej ležali, stiskali njene deviške prsi in z njo ljubimkali. Zato sem jo dal v roke njenim ljubimcem, v roke Asircem, za katere je gorela v sli. Ti so odgrnili njeno sramoto, vzeli njene sinove in njene hčere in njo sámo ubili z mečem. Ona je postala ženam grozilno strašilo, ko so nad njo izvršili obsodbo. Njena sestra Oholiba je to videla, pa je stregla svoji poželjivosti še huje kot ona, in svojemu hotništvu bolj ko njena hotljiva sestra. Gorela je v sli za Asirce, namestnike in poveljnike, ki so jo zvabljali, oblečene v škrlat, jezdece na konjih, same brhke mladeniče, ponosne jezdece. Videl sem, da se je oskrunila; obe sta hodili isto pot. Ta je še huje počenjala svoje hotništvo. Videla je može, naslikane na steni, podobe Kaldejcev, slikane z rdečo barvo. Ledja so imeli opasana, glave okrašene s širokimi pokrivali; vsi so bili videti kot junaki, podoba babilonskih sinov, ki jim je bila Kaldeja rojstna dežela. Razvnela se je v sli zanje, ko jih je videla, in poslala sle k njim v Kaldejo. Babilonci so prišli k njej, da bi se spečali z njo, in so jo oskrunili s svojim hotništvom; ko je bila po njih oskrunjena, se jih je naveličala. A njeno hotništvo se je odkrilo, in njena sramota je bila vidna. Tedaj sem se je naveličal, kakor sem se naveličal njene sestre. Toda množila je svoje hotništvo, spominjajoč se dni svoje mladosti, ko je nečistovala v Egiptu. Razvnela se je v sli za svoje ljubimce, ki so bili podobni oslom in žrebcem. Hrepenela si po nečistosti svoje mladosti, ko so ti Egipčani stiskali prsi in otipavali tvoja deviška nedrja. Zato Oholiba: Tako govori vsemogočni Gospod: Glej, naščuvam tvoje ljubimce nadte, ki si se jih naveličala; pripeljem jih nadte od vseh strani. Babilonce in vse Kaldejce, Fakudce, Suejce in Kuejce, vse Asirce z njimi, brhke mladeniče, vse namestnike in poveljnike, junake in odličnike, vse na konjih. Pridejo nadte z množico bojnih vozov in koles in z množico ljudstev. Zaslone, ščite in čelade usmerijo naokrog proti tebi. Izročim jim sodbo, da te obsodijo po svojem pravu. Namerim svojo gorečnost nadte, in s srdom bodo s teboj ravnali. Nos in ušesa ti odrežejo; kar še preostane od tebe, pade pod mečem. Tvoje sinove in tvoje hčere odpeljejo; kar še preostane od tebe, požre ogenj. Slečejo ti tvoja oblačila in poberó tvoje dragotine. Tako storim konec tvojemu nečistovanju in tvojemu hotništvu, ki si se ga naučila v Egiptu, da ne povzdigneš več svojih oči k njim in se ne spomniš več Egipta. Zakaj tako govori vsemogočni Gospod: Glej, izročim te v roke tistih, ki jih sovražiš, v roke tistih, ki si se jih naveličala. Ravnali bodo s teboj v sovraštvu, poberó ti vse, kar si si pridobila, in te pusté nago in golo. Tako se odkrije sramota tvojega nečistovanja, tvoja nesramnost in tvoje hotništvo. To se ti zgodi, ker si v svojem hotništvu hodila za pogani in se oskrunjala z njihovimi maliki. Po poti svoje sestre si hodila; zato dam njeno čašo v tvojo roko. Tako govori vsemogočni Gospod: Pij čašo svoje sestre, globoko in široko! Zasmehovana in zasramovana boš, zelo mnogo drži, polna boš pijanosti in skrbi. Čaša groze in grozote je čaša tvoje sestre Samarije. Pij jo in izsrkaj; izprazni jo do dna, raztrgaj si prsi! Zakaj jaz sem rekel, govori vsemogočni Gospod. Zato tako govori vsemogočni Gospod: Ker si me pozabila in me vrgla za svoj hrbet, trpi tudi ti za svoje nečistovanje in za svoje hotništvo! Gospod mi je govoril: Sin človekov, če hočeš obsoditi Oholo in Oholibo, jima pokaži njune gnusobe! Zakaj prelomili sta zakon, kri je na njunih rokah. S svojimi maliki sta prelomili zakon, svoje sinove, ki sta jih rodili, sta jim v žrtje puščali skoz ogenj. Pa še to sta mi storili: omadeževali sta tisti dan moje svetišče in oskrunjali moje sobote. Ko sta zaklali svoje sinove svojim malikom, sta prišli še isti dan v moje svetišče in ga oskrunili. Glejte, tako sta delali sredi moje hiše. Da, pošiljali sta celo po može, ki so od daleč prihajali. Sel je bil k njim poslan. Glej, ko so prišli, si se zanje skopala, si ličila oči in si nadevala okras. Sedela si na krasnem počivalniku, pred katerim je bila pripravljena miza, na katero si postavljala moje kadilo in moje olje. Glasen hrup je donel, zaradi množice mož, ki so prihajali iz puščave. Ti so jima devali zapestnice na roke in krasen načelek na glavo. Tedaj sem rekel: Prelomili sta zakon! Kakor dela hotnica, so zdaj nečistovali: hodili so k njej, kakor se hodi k hotnici. Tako so hodili k Oholi in Oholibi počenjat hotništvo. Toda pravični možje ju bodo sodili po pravu o prešuštnicah in po pravu o morilkah; zakaj prešuštnici sta, in kri se drži njunih rok. Zakaj tako govori vsemogočni Gospod: Naj se skliče proti njima ljudski zbor in naj ju izročé v strahovanje in plen; ljudski zbor naj ju kamná in razseka s svojimi meči. Njune sinove in njune hčere naj pomoré, in njune hiše požgó z ognjem. Tako storim konec nesramnosti v deželi; to bo vsem ženam v posvaritev, da ne bodo delale nesramnosti kakor vedve. Vajino nesramnost spravim nad vaju in nosili bosta grehe s svojimi maliki. Tedaj spoznate, da sem jaz vsemogočni Gospod. Beseda Gospodova mi je prišla deseti dan desetega meseca, v devetem letu, takole: Sin človekov, zapiši si natančno datum tega dneva! Prav ta dan se vrže babilonski kralj na Jeruzalem. Pripoveduj uporni hiši tole priliko in jim reci: Tako govori vsemogočni Gospod: Pristavi lonec, pristavi ga in vlij vanj tudi vode! Deni vanj kose mesa, vsakršne dobre kose, stegno in pleče, napolni ga z izbranimi kostmi! Vzemi izmed izbrane drobnice; tudi drva naloži podenj! Zavri njegove kose mesa v njem, s kostmi vred. Zato tako govori vsemogočni Gospod: Gorje mestu, ki je prelivalo kri, kotlu, ki se ga je prijela rja, katerega rja ne gre od njega! Kos za kosom izvleci iz njega, ne da bi metali žreb nad njim! Zakaj njegova kri je sredi njega. Na golo skalo jo daje, ne izliva je na zemljo, da bi jo mogla prst pokriti. Da stresem jezo, da se maščujem, spravim tudi jaz njegovo kri na golo skalo, da se ne pokrije. Da, tako govori vsemogočni Gospod: Gorje mestu, ki je prelivalo kri! Tudi jaz naredim veliko grmado. Nanôsi mnogo drv, zaneti ogenj, skuhaj meso, odlij juho, da se sežgó kosti! Nato ga postavi praznega na njegovo žerjavico, da se razgreje, se razbeli njegov bron, se raztopi v njem njegova nečistost in izgine njegova rja! Zaman sem se trudil; njegova obilna rja ne gre od njega, tudi v ognju ostane njegova rja. Ker si bilo s hotništvom oskrunjeno, sem te hotel očistiti, pa nisi postalo čisto; tudi dalje ne boš več čisto, dokler ne pomirim svojega srda nad teboj. Jaz, Gospod, sem govoril; pride čas in izvršim to. Ne odneham, ne prizanesem in ne bo mi žal. Po tvojih potih in po tvojih delih te bom sodil, govori vsemogočni Gospod. Gospodova beseda mi je prišla takole: Sin človekov, glej, vzamem ti z nenadno smrtjo radost tvojih oči. Pa nikar ne žaluj, ne jokaj in ne pretakaj solz! Tiho vzdihuj, a žalovanja po mrtvih ne opravljaj! Nadeni si svojo oglavnico, obuj si čevlje na noge, ne zagrinjaj si brade in ne jej kruha žalosti! Zjutraj sem še govoril ljudstvu, zvečer pa mi je umrla žena; naslednje jutro sem storil, kakor mi je bilo ukazano. Tedaj so me vprašali ljudje: »Ali nam nočeš razjasniti, kakšen pomen ima za nas to, kar delaš?« Odgovoril sem jim: »Beseda Gospodova mi je prišla takole: Povej hiši Izraelovi: Tako govori vsemogočni Gospod: Glejte, oskrunim svoje svetišče, vaš najvišji ponos, radost vaših oči, hrepenenje vaše duše. Vaši sinovi in vaše hčere, ki ste jih pustili, padejo pod mečem. Tedaj boste storili, kakor sem jaz storil: ne boste zagrinjali brade, ne jedli kruha žalosti. Svoje oglavnice boste imeli na glavah in svoje čevlje na nogah; ne boste žalovali ne jokali, temveč ginili boste zaradi svoje krivde in vzdihovali drug proti drugemu. Ezekijel vam bo za čudežno znamenje. Vse, kakor je on storil, boste vi storili, ko to pride. Tedaj spoznate, da sem jaz vsemogočni Gospod.« Ti pa, sin človekov, tisti dan, ko jim odvzamem njihovo moč, njih ponosno veselje, radost njih oči, hrepenenje njih duše, njih sinove in njih hčere, tisti dan pride k tebi begunec, ki ti prinese novico. Tisti dan, ko pride begunec, se ti odpró tvoja usta. Govoril boš in ne boš več nem. Za čudežno znamenje jim boš. Tedaj spoznate, da sem jaz Gospod. Beseda Gospodova mi je prišla takole: Sin človekov, obrni svoje obličje proti Amonovim sinovom in prerokuj zoper nje! Reci Amonovim sinovom: Poslušajte besedo vsemogočnega Gospoda. Tako govori vsemogočni Gospod: Ker si »Ha, ha« klical nad mojim svetiščem, ko je bilo oskrunjeno, nad deželo Izraelovo, ko je bila opustošena, in nad hišo Judovo, ko je šla v pregnanstvo, zato, glej, te izročim vzhodnim sinovom v posest. V tebi bodo razpeli svoje šotore, v tebi bodo postavili svoja šotorska bivališča. Oni bodo jedli tvoje sadove in pili tvoje mleko. Rabo napravim za pašnik kamelam in mesta Amonovih sinov za taborišče drobnici. Tako spoznate, da sem jaz Gospod. Zakaj tako govori vsemogočni Gospod: Ker si ploskal z rokami in cepetal z nogami ter se v srcu veselil, poln zaničevanja nad deželo Izraelovo, zato, glej, stegnem svojo roko zoper tebe, te dam narodom v plen, te iztrebim izmed ljudstev, te zatrem iz dežel in uničim. Tedaj spoznate, da sem jaz Gospod. Tako govori vsemogočni Gospod: Ker sta rekla Moab in Seir: »Glej, Judovi hiši se godi kakor vsem narodom,« zato, glej, odprem Moabovo pobočje, da izgubi svoja mesta od enega konca do drugega, kras dežele, Betjesimot, Baalmeon in Karjataim. Vzhodnim sinovom ga dam skupaj z Amonci v posest, da se Amonci ne bodo več omenjali med narodi. Nad Moabom izvršim sodbo. Tedaj spoznajo, da sem jaz Gospod. Tako govori vsemogočni Gospod: Ker je Edom maščevalno ravnal nad Judovo hišo, in so se zelo pregrešili, ko so se maščevali nad njimi, zato tako govori vsemogočni Gospod: Stegnem svojo roko zoper Edom, iztrebim iz njega ljudi in živino in ga spremenim v puščavo; od Temana do Dedana padejo pod mečem. Svoje maščevanje nad Edomom pa izvršim po roki svojega ljudstva Izraela; ravnali bodo z Edomom po moji jezi in po mojem srdu. In spoznajo moje maščevanje, govori vsemogočni Gospod. Tako govori vsemogočni Gospod: Ker so Filistejci maščevalno ravnali in se polni maščevanja v srcu bridko maščevali do uničenja, iz večnega sovraštva, zato, tako govori vsemogočni Gospod, glej, stegnem svojo roko zoper Filistejce in iztrebim Kerečane ter zatrem ostanek na morski obali. Bridko se maščujem nad njimi, s srditimi kaznimi. Tedaj spoznate, da sem jaz Gospod, ko izvršim svoje maščevanje nad njimi. Prvi dan meseca, v enajstem letu, mi je prišla beseda Gospodova takole: Sin človekov, ker je Tir rekel o Jeruzalemu: »Ha! Vrata narodov so razbita! Meni so se odprla, polnost je postala puščava,« zato tako govori vsemogočni Gospod: Glej, nadte pridem, Tir, zoper tebe pripeljem mnogo narodov, kakor morje pribuči s svojimi valovi. Ti bodo razdejali tirske zidove, podrli njegove stolpe; pometem njegovo podrtino in ga spremenim v golo skalo. Prostor za sušenje mrež bo sredi morja. Zakaj jaz sem rekel, govori vsemogočni Gospod. In v plen bo narodom. Njemu podložna mesta na kopnem bodo uničena z mečem, in spoznajo, da sem jaz Gospod. Zakaj tako govori vsemogočni Gospod: Glej, pripeljem nad Tir od severa babilonskega kralja Nabuhodonozorja, kralja kraljev, s konji, vozovi, jezdeci in z veliko množico ljudstev. Tvoja podložna mesta na kopnem uniči z mečem. Zoper tebe zgradi oblegovalne stolpe, nasuje zoper tebe nasip in postavi zoper tebe zaščitno streho. Udar svojega ovna nameri proti tvojim zidovom in tvoje stolpe poruši z železnimi kavlji. Zaradi množice njegovih konj te pokrije njih prah. Od ropota jezdecev, koles in vozov se stresejo tvoji zidovi, kadar pojde skozi tvoja vrata, kakor gre v osvojeno mesto. S kopiti svojih konj potepta vse tvoje ceste, tvoje ljudstvo pobije z mečem, tvoje ponosne spomenike prevrne na tla. Zaplenijo tvoje bogastvo, poberó kot plen tvoje kupčijsko blago, razdenejo tvoje zidove in porušijo tvoje krasne palače. Tvoje kamne, tvoja bruna in tvojo podrtino pomečejo v morje. Tedaj napravim konec hrupu tvojih pesmi, in zvok tvojih citer ne zadoni več. Spremenim te v golo skalo; prostor boš za sušenje mrež. Ne boš več pozidan. Zakaj jaz, Gospod, sem rekel, govori vsemogočni Gospod. Tako govori vsemogočni Gospod o Tiru: Ali se ne bodo tresli otoki od hrušča pri tvojem padcu, ko bodo stokali pobiti, ko bo moril meč sredi tebe? S svojih prestolov stopijo vsi knezi morja, odložijo svoje plašče in slečejo svoja pisana oblačila. Oblekli se bodo v žalost, sedli bodo na tla, se tresli neprestano, in groza jih bo zaradi tebe. Potem zapojó žalostinko nad teboj in rekó o tebi: Kako si propadlo, zginilo z morja, sloveče mesto, ki je bilo mogočno na morju, sámo, in njegovi prebivalci, ki so zbujali strah vsem svojim sosedom! Zdaj se tresejo otoki ob dnevu tvojega padca. Osupli so otoki v morju zaradi tvojega konca. Zakaj tako govori vsemogočni Gospod: Spremenim te v opustošeno mesto, kakor mesta, ki v njih ne stanujejo več, ko pripeljem nadte brezdanje vodovje, da te pokrijejo velike vode. Sunem te dol k njim, ki so že šli v jamo k starodavnemu ljudstvu. Nastanim te v deželi podzemlja, v starodavnih razvalinah, pri njih, ki so šli v jamo, tako da ne boš več obljuden in ne ostaneš v deželi živih. Strahotam te izročim in te ne bo več; iskali te bodo, pa te vekomaj ne bodo več našli, govori vsemogočni Gospod. Beseda Gospodova mi je prišla takole: Ti pa, sin človekov, zapoj žalostinko nad Tirom! Reci Tiru, ki prebiva ob dohodih na morje, ki trguje z ljudstvi na mnogih obalah: Tako govori vsemogočni Gospod: »Ti, o Tir, si rekel: Dovršene lepote sem!« Sredi morja so tvoje meje, tvoji graditelji so dovršili tvojo lepoto. Iz cipres s Sanira so ti naredili vse ladijsko ogrodje. Cedro z Libanona so vzeli, da so ti postavili jambor. Iz hrastov z Basana so izdelali tvoja vesla. Tvoj krov je bil slonova kost s smrekovino ketejske obale. Pisano vezena tančica iz Egipta je tvoje jadro, ti je za zastavo. Rdeči in modri škrlat z obal Elise je tvoja streha. Prebivalci Sidona in Arada so tvoji veslarji. Tvoji modri, Tir, so pri tebi, ti so tvoji krmarji. Starešine Gebala in njegovi izvedenci so pri tebi in popravljajo tvoje okvare. Vse morske ladje in njih mornarji so pri tebi, da izmenjavajo tvoje blago. Ljudje iz Perzije, Luda in Futa so bili v tvoji vojski vojaki. Ščit in čelado so obešali v tebi; ti so ti dajali sijaj. Sinovi Arada in njih vojská so bili okrog na tvojem obzidju, na tvojih stolpih so bili stražarji; svoje ščite so obešali okrog na tvojem obzidju; ti so dovršili tvojo lepoto. Tarsis je trgoval s teboj zaradi obilice vsega tvojega bogastva; srebro, železo, kositer in svinec so dajali za tvoje blago. Javan, Tubal in Mosok so trgovali s teboj; sužnje in bronaste posode so dajali za tvoje blago. Iz hiše Togormove so dobavljali konje, jahalne konje in mezge za tvoje blago. Sinovi Dedanovi so trgovali s teboj, mnogi otoki so imeli s teboj trgovske zveze; slonovo kost in ebenovino so ti dobavljali kot plačilo. Edom je sklepal s teboj kupčije zaradi obilice tvojih izdelkov: ognjenec, škrlat, pisano vezenino, tančico, korale in rubine so dajali za tvoje blago. Juda in dežela Izraelova sta bila v kupčiji s teboj. Pšenico iz Menita, rahlo pecivo, med, olje in balzam so dajali za tvoje blago. Damask je trgoval s teboj zaradi obilice tvojih izdelkov, zaradi množine tvojega bogastva; vino iz Helbona in volno iz Saharja sta Dan in Javan dajala za tvoje blago. Od Uzala je prihajalo obdelano železo, cimet in kolmež v zameno k tebi. Dedan je trgoval s teboj z volnenimi preprogami za ježo. Arabija in vsi knezi kedarski so bili v kupčijski zvezi s teboj; trgovali so s teboj z jagnjeti, ovni in kozli. Trgovci iz Sabe in Regme so trgovali s teboj z najboljšo vrsto balzama, vsakršne drage kamne in zlato so dajali za tvoje blago. Haran, Kene in Eden so trgovali s teboj. Trgovci iz Sabe, Asurja in vse Medije so sklepali kupčije s teboj. Ti so trgovali s teboj za krasna oblačila, za plašče iz višnjeve škrlatne volne in pisane vezenine, za pisano tkane preproge, za spletene in zavite vrvi na tvojem tržišču. Tarsiške ladje so razpošiljale tvoje blago. Napolnil si se in silno slovel sredi morja. V velike vodé so te zapeljali tvoji veslarji. Vzhodni veter te je razbil sredi morja. Tvoje bogastvo, tvoja kupčija in tvoje blago, tvoji mornarji in tvoji krmarji, popravljavci tvojih okvar, menjalci tvojega blaga, vsi tvoji vojaki, ki so v tebi, in vse množice ljudi sredi tebe: propadejo sredi morja ob dnevu tvojega padca. Od glasnega vpitja tvojih mornarjev se strese tramovje. Potem stopijo s svojih ladij vsi veslarji. Mornarji, vsi krmarji na morju gredo na kopno. Glasno bodo tulili nad teboj, in tarnali bridko; sipali si bodo prah na glave, se valjali v pepelu. Zavoljo tebe se bodo na plešo ostrigli, se opasali z raševniki. Zavoljo tebe bodo jokali, z zaskrbljenim srcem, v bridkem žalovanju. Zapeli bodo nate žalostinko in tarnali za teboj. Kdo je kakor Tir uničen sredi morja? Ko si svoje blago izkrcaval, si nasičeval mnogo ljudstev; z obilico svojega bogastva in svojega blaga si bogatil kralje zemlje. Zdaj si se razbil na morju v globočinah vodá. Tvoje blago in vse tvoje moštvo se je pogreznilo s teboj. Vsi prebivalci otokov so ostrmeli nad teboj. Njih kralje obhaja groza, bledijo jim obrazi. Trgovci med ljudstvi žvižgajo nad teboj. Strahotno si končal, izginil za vedno! Gospodova beseda mi je prišla takole: Sin človekov, reci tirskemu knezu: Tako govori vsemogočni Gospod: Ker si ošaben in praviš: »Jaz sem bog; na božjem prestolu sedim sredi morja!« Vendar si le človek in ne bog, čeprav si domišljaš, da si bog. Glej, modrejši si ko Danijel, nobena skrivnost ti ni pretemna. S svojo modrostjo in svojo razsodnostjo si si pridobil bogastvo in spravil zlata in srebra v svoje zakladnice. S svojo veliko modrostjo pri svoji trgovini si si množil bogastvo. Ošabno je postalo tvoje srce zaradi tvojega bogastva. Zato tako govori vsemogočni Gospod: Ker si domišljaš, da si bog, zato, glej, pripeljem nadte tujce, najhujše med narodi. Ti izderejo svoje meče zoper sad tvoje modrosti, in oskrunijo tvoj sijaj. Pahnejo te v jamo, umrješ krute smrti pobitih sredi morja. Boš li tedaj govoril: »Jaz sem bog,« pred svojimi ubijalci? Ko si vendar le človek in ne bog, v roki svojih morilcev. Smrti neobrezanih umreš po roki tujcev. Zakaj jaz sem rekel, govori vsemogočni Gospod. Beseda Gospodova mi je prišla takole: Sin človekov, zapoj žalostinko nad tirskim kraljem in mu reci: Tako govori vsemogočni Gospod: Pečat popolnosti si, poln modrosti in dovršene lepote. Bil si v Edenu, božjem vrtu. Sami žlahtni kamni so te pokrivali: karneol, topaz in jaspis, krizolit, beril in oniks, safir, rubin in smaragd; obdelava okvira in ozadja je bila iz zlata. Ob dnevu, ko si bil ustvarjen, si bil maziljen stražni kerub; za to sem te postavil; bil si na sveti božji gori, se sprehajal sredi ognjenih kamnov. Brezgrajen si bil na svojih potih od dneva, ko si bil ustvarjen, dokler se ni našla na tebi krivica. Tvoja notranjost se je zaradi mnoge trgovine napolnila s krivico in grehom. Tedaj sem te pahnil z božje gore in te zatrl kot stražnega keruba iz srede ognjenih kamnov. Ošaben si postal zaradi svoje lepote; svojo modrost si pokvaril zaradi svojega sijaja. Vrgel sem te na zemljo, izročil sem te kraljem, da po tebi pasejo oči. Z obilico svojih krivd, s krivico pri svojem trgovanju si oskrunil svoja svetišča. Zato sem ukresal ogenj iz tebe, ki te je požrl. Spremenil sem te v pepel na zemlji, za vse, ki so te gledali. Vsi, ki so te poznali med narodi, so ostrmeli nad teboj. Strahotno si končal, izginil za vedno. Beseda Gospodova mi je prišla takole: Sin človekov, obrni svoje obličje proti Sidonu in prerokuj zoper njega! Reci: Tako govori vsemogočni Gospod: Glej, pridem nadte, Sidon, in bom poveličan sredi tebe. Ko izvršim na njem sodbo in se izkažem svetega na njem, tedaj spoznajo, da sem jaz Gospod. Pošljem vanj kugo in kri na njegove ulice. Pobiti padejo v njegovi sredi pod mečem, ki besni zoper nje vse naokrog. Tedaj spoznajo, da sem jaz Gospod. Za hišo Izraelovo ne bo več bodečega trna ne bolečega ostna od vseh teh, ki so prebivali okoli njih in jih zaničevali. Tedaj spoznajo, da sem jaz vsemogočni Gospod. Tako govori vsemogočni Gospod: Ko zberem hišo Izraelovo iz ljudstev, med katera so bili razkropljeni, tedaj se izkažem na njih svetega pred očmi narodov; prebivali bodo v svoji deželi, ki sem jo dal svojemu služabniku Jakobu. Varno bodo v njej prebivali, hiše zidali in zasajali vinograde. Brezskrbno bodo prebivali, ko izvršim sodbo nad vsemi, ki so jih naokrog zaničevali. Tedaj spoznajo, da sem jaz Gospod, njih Bog. Dvanajsti dan desetega meseca, v desetem letu, mi je prišla beseda Gospodova takole: Sin človekov, obrni svoje obličje proti faraonu, egiptovskemu kralju, in prerokuj zoper njega in zoper ves Egipt! Reci in povej! Tako govori vsemogočni Gospod: Glej, pridem nadte, faraon, egiptovski kralj, ti veliki krokodil, ki ležiš sredi svojih nilskih rokavov in govoriš: »Moj je Nil, jaz sem sam sebe naredil.« Denem ti trnek v čeljusti, prilepim ribe tvojih nilskih rokavov na tvoje luskine in te izvlečem iz tvojih nilskih rokavov z vsemi ribami tvojega Nila vred, ki lepé na tvojih luskinah. Potem te vržem v puščavo, tebe in vse ribe tvojih nilskih rokavov. Na planem polju padeš, ne poberó te in ne pokopljejo. Divjim živalim in pticam pod nebom te dam v žrtje. Tedaj spoznajo vsi prebivalci Egipta, da sem jaz Gospod. Zakaj bil si le trstova palica za Izraelovo hišo. Kadar so te z roko prijeli, si se zlomil in jim raztrgal vso roko. Kadar so se nate oprli, si se zdrobil in jim omajal vse ledje. Zato govori vsemogočni Gospod takole: Glej, pripeljem nadte meč ter iztrebim iz tebe človeka in živino. Dežela Egipt postane puščava in samota. Tedaj spoznajo, da sem jaz Gospod. Ker si rekel: »Moj je Nil; jaz sem sam sebe naredil,« zato, glej, pridem nadte in nad tvoje nilske rokave in spremenim deželo Egipt v samoto in puščavo, od Magdala do Siene ter do meje Etiopije. Ne pojde skoznjo ne človeška ne živalska noga; neobljudena ostane štirideset let. Spremenim deželo Egipt v puščavo sredi opustošenih dežel, in njena mesta naj bodo sredi razrušenih mest goličave štirideset let. Egipčane pa razkropim med narode in jih razpršim po deželah. Zakaj tako govori vsemogočni Gospod: Po štiridesetih letih zberem Egipčane izmed ljudstev, kamor so bili razkropljeni. Obrnem tedaj usodo Egipčanov in jih pripeljem nazaj v deželo Patros, v deželo njihovega rodu; tam bodo neznatno kraljestvo. Neznatnejše naj bo ko druga kraljestva, in naj se ne povzdigne več nad druge narode; zmanjšam jih, da ne bodo več gospodovali nad narodi. Za hišo Izraelovo ne bodo več zaupanja vredni, ampak jo bodo spominjali le še na njeno krivdo, da je tekala za njimi. Tedaj spoznajo, da sem jaz vsemogočni Gospod. Prvi dan prvega meseca, v sedemindvajsetem letu, mi je prišla beseda Gospodova takole: Sin človekov, babilonski kralj Nabuhodonozor je naložil svoji vojski trdo službo zoper Tir. Vsaka glava je plešasta in vsaka rama je oguljena. A plače ni dobil ne on ne njegova vojska od Tira, za službo, ki jo je opravil zanj. Zato govori vsemogočni Gospod takole: Glej, jaz dam babilonskemu kralju Nabuhodonozorju Egipt, da odnese njegovo bogastvo ter ga izropa in opleni; to naj bo plača za njegovo vojsko. Za njegovo plačilo, za katero je delal, mu izročim deželo Egipt, ker so delali zame, govori vsemogočni Gospod. Tisti dan storim, da zraste hiši Izraelovi rog, in ti odprem usta sredi njih. Tedaj spoznajo, da sem jaz Gospod. Beseda Gospodova mi je prišla takole. Sin človekov, prerokuj in reci: Tako govori vsemogočni Gospod: Tulite: »Gorje, kakšen dan!« Zakaj blizu je dan, blizu je dan Gospodov; to bo oblačen dan, sodni dan narodov. Meč pride v Egipt, strah bo v Etiopiji, ko padejo pobiti v Egiptu, ko bo pobrano njegovo bogastvo in bodo porušeni njegovi temelji. Etiopija, Fut, Lud, vsa mešanica ljudstev, Kub, in sinovi zaveze, padejo z njimi vred pod mečem. Tako govori Gospod: Padejo podporniki Egipta in se zruši njegova ponosna moč. Od Magdala do Siene padejo pod mečem, govori vsemogočni Gospod. Puščava bo sredi opustošenih dežel, njegova mesta bodo med razrušenimi mesti. Tedaj spoznajo, da sem jaz Gospod, ko zanetim ogenj v Egiptu in se zrušijo vsi njegovi pomočniki. Tisti dan pojdejo sli pred menoj na ladjah, da prestrašijo brezskrbne Etiopce. Strah pride nadnje, ob dnevu Egipta; zakaj, glej, prihaja. Tako govori vsemogočni Gospod: Storim konec ljudski množici Egipta, po roki babilonskega kralja Nabuhodonozorja. On in njegovo ljudstvo z njim, najhujši med narodi, bodo pripeljani, da opustošijo deželo. Izderejo svoje meče zoper Egipt in napolnijo deželo s trupli. Posušim nilske rokave ter predam deželo hudobnežem. Opustošim deželo z vsem, kar jo napolnjuje, po roki tujcev. Jaz, Gospod, sem govoril. Tako govori vsemogočni Gospod: Uničim malike, zatrem velikaše Memfisa in kneze iz dežele Egipta, da jih ne bo več, in pošljem strah v egiptovsko deželo. Opustošim Patros, zanetim ogenj v Tanisu in izvršim sodbo nad Tebami. Izlijem svoj srd nad Peluzij, egiptovsko trdnjavo, in iztrebim ljudsko množico v Memfisu. Zanetim ogenj v Egiptu, Siena se bo zvijala, Tebe bodo zavzete in njihovi zidovi porušeni. Mladeniči Heliopola in Bubaste padejo pod mečem in žene gredo v pregnanstvo. V Tafnisu se dan stemni, ko tam polomim žezla Egipta, in se konča njegov ponosni sijaj. Oblak ga pokrije in njemu podložna mesta pojdejo v ujetništvo. Tako izvršim sodbo v Egiptu. Tedaj spoznajo, da sem jaz Gospod. Sedmi dan prvega meseca, v enajstem letu, mi je prišla beseda Gospodova takole: Sin človekov, roko faraona, egiptovskega kralja, sem zdrobil. Glej, ne bo več obvezana. Ne bo zdravila, ne bo zanjo obveze, da bi se okrepila in mogla prijeti meč. Zato tako govori vsemogočni Gospod: Glej, pojdem nad faraona, egiptovskega kralja; zdrobim mu obe roki, zdravo in zlomljeno, in mu izbijem meč iz roke. Egipčane razkropim med narode in jih razpršim po deželah. Roke babilonskega kralja okrepim in mu dam svoj meč v roko; faraonove roke pa zdrobim, da bo kakor smrtno ranjen stokal pred njim. Da, okrepim roke babilonskega kralja, faraonove roke pa omahnejo. Tedaj spoznajo, da sem jaz Gospod, ko dam svoj meč babilonskemu kralju v roke, da z njim zamahne nad Egipt. Da, Egipčane razkropim med narode in jih razpršim po deželah. Tedaj spoznajo, da sem jaz Gospod. Prvi dan tretjega meseca, v enajstem letu, mi je prišla beseda Gospodova takole: Sin človekov, reci faraonu, egiptovskemu kralju, in njegovi množici: Komu si enak v svoji velikosti? Glej, si kakor cedra na Libanonu, z lepim vejevjem, gozd obsenčujoča, visoke rasti! Njen vrh sega v oblake. Voda ji je dajala rast, brezdanje vodovje jo je napravilo mogočno, svoje reke je izlivalo okoli njenega nasada, svoje potočke je pošiljalo k vsem drevesom polja. Zato je presegala njena rast vse drevje polja, pomnožile so se ji mladike, njene veje so se raztezale široko zaradi obilo tekoče vode. V njenih mladikah so gnezdile vse ptice neba, pod njenimi vejami so imele vse živali polja svoje mlade, v njeni senci so prebivali vsi številni narodi. Lepa je bila v svoji velikosti s svojim dolgim vejevjem; zakaj njene korenine so se pogrezale v obilne vodé. Cedre v božjem vrtu ji niso bile enake, cipres z njihovimi mladikami se ni dalo primerjati z njo, javori niso imeli takih vej kakor ona. V božjem vrtu ni bilo drevesa, ki bi ji bilo enako v lepoti. Lépo sem jo naredil z obilico njenih vej, zavidala so jo vsa edenska drevesa v božjem vrtu. Zato tako govori vsemogočni Gospod: Ker je bila visoke rasti, in je svoj vrh raztezala v oblake ter postala prevzetna zaradi svoje velikosti, zato sem jo dal v oblast mogočnežu med narodi. Ta bo ravnal z njo po njeni hudobiji. Zavrgel sem jo. Tedaj so jo tujci, najhujši med narodi, posekali in podrli na tla; na gorah in po vseh dolinah so popadali njeni izrastki, njene veje so ležale polomljene v vseh globinah zemlje. Vsa ljudstva zemlje so šla iz njene sence in jo zapustila. Na njenem podrtem deblu so gnezdile vse ptice neba, po njenih vejah so gazile vse živali polja. Tako naj se nobeno drevo ob vodi ne vzdigne več v svoji rasti in svojih vrhov več ne razteza v oblake. Nihče izmed mogočnežev, ki pijejo vodo, naj ne stoji prevzetno v svoji višini; zakaj vsi so zapisani smrti, v podzemlje, med ljudi, ki gredo v jamo. Tako govori vsemogočni Gospod: Na dan, ko se je pogreznila v podzemlje, sem dal žalovati nad njo brezdanjemu vodovju, sem ustavil njegove reke; obilne vode so nehale teči. Zaradi nje sem Libanon zagrnil v žalost in vsa drevesa polja so zaradi nje ovenela. Z bobnenjem njenega padca sem pretresel narode, ko sem jo pahnil v podzemlje, h gredočim v jamo. Tedaj so se tolažila v podzemlju vsa edenska drevesa, najizbranejša in najboljša na Libanonu, vsa, ki so pila vodo. Tudi ta so šla v podzemlje z njo, k njim, ki so bili pobiti z mečem; in ti, ki so prebivali v njeni senci, so bili razkropljeni med narode. Kdo ti je bil enak v moči, krasoti in velikosti med drevesi v Edenu? Vendar si bil z edenskimi drevesi pahnjen v podzemlje. Sredi neobrezanih ležiš, pri njih, ki so bili pobiti z mečem. To je faraon in vsa njegova množica, govori vsemogočni Gospod. Prvi dan dvanajstega meseca, v dvanajstem letu, mi je prišla beseda Gospodova takole: Sin človekov, zapoj žalostinko nad faraonom, egiptovskim kraljem, in mu reci: Levič med narodi, uničen si! Čeprav si bil kakor krokodil v morju: prhal si iz svojih nozdrvi, kalil vodo s svojimi nogami in razrival njene tokove. Tako govori vsemogočni Gospod: Razpnem nad teboj svojo mrežo z množico mnogih ljudstev, in te izvlečejo z mojim sakom. Potem te vržem na tla, zaženem te na polje. Posadim nate vse ptice neba in nasitim s teboj živad vse zemlje. Tvoje meso denem na gore, napolnim doline s tvojo mrhovino. Napojim deželo s tvojo krvjo do hribov, in globine se napolnijo s tvojo krvjo. Ko ti ugasneš, zagrnem nebo in zatemnim njegove zvezde. Sonce pokrijem z oblaki in luna ne bo več svetila s svojo svetlobo. Vse luči na nebu zatemnim zaradi tebe, in temo razprostrem nad tvojo deželo, govori vsemogočni Gospod. Užalostim srce mnogih ljudstev, ko pripeljem tvoje ujetnike med narode, v dežele, ki jih ne poznaš. Napolnim zaradi tebe z grozo mnogo ljudstev, in njih kralji se bodo nad teboj zgrozili, ko zavihtim svoj meč pred njimi. Neprestano se bodo tresli, vsak za svoje življenje, ob dnevu, ko padeš. Zakaj tako govori vsemogočni Gospod: Meč babilonskega kralja pride nadte. Z meči junakov podrem tvojo množico; vsi so najhujši med narodi. Ti opustošijo krasoto Egipta in uničena bo vsa njegova množica. Pokončam vse njegove živali pri obilno tekočih vodah. Nobena človeška noga jih ne bo več kalila in živinski parkelj jih ne bo več razrival. Tedaj bom očistil njih vode in njih tokovi bodo tekli kot olje, govori vsemogočni Gospod. Ko spremenim deželo Egipt v puščavo in bo dežela oropana svoje polnosti, ko udarim vse njene prebivalce, tedaj spoznajo, da sem jaz Gospod. Pogrebna pesem je to, in kot žalostinko jo bodo peli; hčere narodov jo bodo pele, nad Egiptom in vso njegovo množico jo bodo pele, govori vsemogočni Gospod. Petnajsti dan prvega meseca, v dvanajstem letu, mi je prišla beseda Gospodova takole: Sin človekov, žaluj nad množico Egipta, ki jo pahnem dol, njo in hčere slavnih narodov. Pahnem jo v podzemlje, s temi, ki padajo v jamo, med nje, ki so pobiti z mečem. Padel je, z vso svojo množico; junaki mu govorijo sredi podzemlja: »Koga nadkriljuješ v lepoti? Stopi dol in lezi z neobrezanimi, med umorjene z mečem.« Tam je Asur in njegovo krdelo krog njega, vsi so pobiti, padli pod mečem. Njegov grob so dali na skrajni rob jame in njegovo krdelo okrog njegovega groba; vsi so pobiti, padli pod mečem, ki so nekdaj grozo širili v deželi živih. Tam je Elam in vsa njegova množica, okoli njegovega groba; vsi so pobiti, padli pod mečem, ki so neobrezani stopili v podzemlje; oni, ki so nekdaj grozo širili v deželi živih, zdaj nosijo svojo sramoto s temi, ki so stopili v jamo. Sredi pobitih so mu pripravili ležišče, z vso njegovo množico. Okoli njega so njegovi grobovi; vsi so neobrezani, pobiti z mečem, zakaj groza pred njimi se je nekdaj širila v deželi živih. Zdaj nosijo svojo sramoto s temi, ki so stopili v jamo, sredi med pobite so jih položili. Tam je Mosok in Tubal in vsa njuna množica. Okoli njiju so njih grobovi; vsi so neobrezani, pobiti z mečem, oni, ki so nekdaj grozo širili v deželi živih. Ti ne ležé pri junakih, ki so padli v pradavnini, ki so stopili v podzemlje v svoji bojni opravi in so jim pod glave položili njih meče. Njih krivda je na njih kosteh, zakaj grozo so zbujali junaki v deželi živih. Tudi ti boš razbit sredi neobrezanih, in boš ležal pri pobitih z mečem. Tam je Edom, njegovi kralji in vsi njegovi knezi, ki so jih kljub njih hrabrosti položili k pobitim z mečem. Ležé pri neobrezanih, pri teh, ki so stopili v jamo. Tam so vsi knezi severa in vsi Sidonci, ki so stopili k pobitim z mečem, kljub grozi svojih junaštev so bili osramočeni; zdaj ležé, neobrezani, pri njih, ki so bili pobiti z mečem, in nosijo svojo sramoto s temi, ki so stopili v jamo. Te bo videl faraon, in se potolažil nad vso svojo množico. Z mečem pobit je faraon z vsem svojim ljudstvom, govori vsemogočni Gospod. Zakaj grozo je širil v deželi živih, zato bo položen sredi neobrezanih, pri njih, ki so bili pobiti z mečem – faraon in vsa njegova množica, govori vsemogočni Gospod. Beseda Gospodova mi je prišla takole: Sin človekov, govôri sinovom svojega ljudstva in jim reci: Ako pošljem meč nad deželo, ljudstvo dežele pa vzame koga izmed sebe in ga postavi za čuvaja; in ta vidi, kako meč prihaja na deželo, zatrobi na trobento in posvari ljudstvo: Če kdo sliši glas trobente, pa se ne da posvariti, tako da meč pride in ga pobere, pride njegova kri nad njegovo glavo. Glas trobente je slišal, pa se ni dal posvariti: njegova kri naj pride nadenj; oni pa, ki je svaril, reši svoje življenje. Če čuvaj vidi, da meč prihaja, pa ne zatrobi na trobento in ljudstvo ni posvarjeno, in meč pride in pobere koga izmed njih, bo ta sicer vzet v svoji krivici, toda njegovo kri bom terjal iz čuvajevih rok. Tebe, sin človekov, sem postavil za čuvaja hiši Izraelovi. Ako slišiš iz mojih ust besedo, jih posvari v mojem imenu! Če porečem hudobnežu: »Hudobnež, gotovo umreš,« in ti ne govoriš, da bi posvaril hudobneža pred njegovim hudobnim potom, umre hudobnež zaradi svoje krivde, toda njegovo kri bom terjal iz tvojih rok. Če pa posvariš hudobneža, naj se spreobrne od svojega pota, in se ta ne spreobrne od svojega pota, umre zaradi svoje krivde, ti pa si rešil svoje življenje. Ti torej, sin človekov, reci hiši Izraelovi: Tako ste govorili: »Naši prestopki in naši grehi so nad nami, ginemo zaradi njih; kako bi mogli živeti?« Reci jim: »Kakor resnično živim,« govori vsemogočni Gospod, »nimam veselja nad smrtjo brezbožneža, ampak nad tem, da se brezbožnež spreobrne od svojega pota in živi. Zapustite, zapustite svoja hudobna pota! Zakaj hočete umreti, hiša Izraelova?« Ti pa, sin človekov, reci sinovom svojega ljudstva: »Pravičnost pravičnega ga ne bo rešila na dan, ko se pregreši, in hudobija hudobnega ga ne bo podrla na dan, ko se spreobrne od svoje hudobije. Tudi pravični ne more ohraniti svojega življenja na dan, ko se pregreši.« Če obljubim pravičnemu, da gotovo ostane živ, pa se zanaša na svojo pravičnost in stori hudobijo, se vse njegove pravičnosti ne bom več spominjal; zaradi hudobije, ki jo je storil, mora umreti. Če pa hudobnemu rečem: »Moraš umreti,« pa se spreobrne od svojega greha ter ravna prav in pravično, če dá nazaj zastavo, povrne oropano, se ravna po zakonih življenja, tako da ne stori več hudobije: ostane gotovo pri življenju, ne umre. Nobeden njegovih grehov, ki jih je zagrešil, ne pride več v spomin; prav in pravično je ravnal, ostane gotovo pri življenju. Vendar pravijo sinovi tvojega ljudstva: »Gospodova pot ni pravilna.« A njihova pot ni pravilna. Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti in počenja hudobijo, mora zaradi tega umreti. Če pa se hudobni odvrne od svoje hudobije in ravna prav in pravično, ostane zaradi tega pri življenju. In vendar pravite: »Gospodova pot ni pravilna.« Vsakega izmed vas bom sodil po njegovih potih, hiša Izraelova. Peti dan desetega meseca, v enajstem letu po našem odgonu, je prišel k meni begunec iz Jeruzalema z naznanilom: »Mesto je zavzeto.« Roka Gospodova pa je prišla nadme zvečer, preden je prišel begunec. Odprl mi je usta, preden je oni zjutraj prišel k meni. Odkar so mi bila usta odprta, nisem več molčal. Beseda Gospodova mi je prišla takole: Sin človekov, prebivalci tistih razvalin v deželi Izraelovi pravijo takole: »Abraham je bil edinec in je dobil deželo v posest; nas pa je veliko, nam je dana dežela v posest.« Zato jim reci: Tako govori vsemogočni Gospod: »S krvjo jeste meso in obračate oči k svojim malikom ter prelivate kri, pa vendar hočete imeti deželo v posest? Opirate se na svoj meč, počenjate gnusobe in vsak oskrunja ženo svojega bližnjega, pa hočete imeti deželo v posest?« Tako jim povej: Tako govori vsemogočni Gospod: »Kakor resnično živim, kateri prebivajo v razvalinah, padejo pod mečem, kdor je na polju, ga dam zverinam v žrtje, in kateri so na čereh in v votlinah, umrejo za kugo. Deželo spremenim v puščavo in samoto in njena ponosna krasota preneha. Gore Izraelove bodo opustošene, nihče ne bo več hodil po njih. Tedaj spoznajo, da sem jaz Gospod, ko spremenim deželo v puščavo in samoto zaradi vseh njihovih gnusob, ki so jih počenjali.« Ti pa, sin človekov, sinovi tvojega ljudstva se pogovarjajo o tebi ob zidovih in pri hišnih vratih ter pravijo drug drugemu takole: »Pridite in poslušajte, kakšna beseda prihaja od Gospoda!« In hodijo k tebi kakor ob ljudskih shodih, sedé pred teboj kakor moje ljudstvo. Poslušajo tvoje besede, pa se ne ravnajo po njih; zakaj laži, ki jih izrekajo, so v njih ustih, njih srce pa se žene za njih dobičkom. Glej, ti si kakor pevec ljubezni, ki ima lep glas in dobro udarja na strune; poslušajo pač tvoje besede, a ne delajo po njih. Kadar pa to pride – zares že prihaja – tedaj spoznajo, da je bil prerok med njimi. Beseda Gospodova mi je prišla takole: Sin človekov, prerokuj zoper pastirje Izraelove, prerokuj in reci pastirjem: Tako govori vsemogočni Gospod: Gorje pastirjem Izraelovim, ki pasejo sami sebe! Ali naj pastirji ne pasejo črede? Mleko uživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete. Slabih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, ranjenih niste obvezovali, razkropljenih niste nazaj pripeljavali, izgubljenih niste iskali, temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno. Tako so se razkropile moje ovce, ker niso imele pastirja, in so bile v plen vsem divjim živalim; razkropile so se. In blodile so moje ovce po vseh gorah in po vseh visokih hribih; po vsej deželi so bile razkropljene moje ovce, a ni bilo nikogar, ki bi zanje vprašal, nikogar, ki bi jih iskal. Zato, pastirji, čujte besedo Gospodovo. Kakor resnično živim, govori vsemogočni Gospod: Ker so bile moje ovce za rop in so postale plen divjim živalim, ko ni bilo pastirja, in moji pastirji niso skrbeli za moje ovce, ampak so pasli sami sebe, a mojih ovac niso pasli, zato pastirji, čujte besedo Gospodovo! Tako govori vsemogočni Gospod: Glej, jaz sem zoper pastirje. Svoje ovce terjam iz njih rok. Onemogočil jim bom, da bi pasli moje ovce. Pastirji ne bodo več pasli sami sebe. Iztrgam svoje ovce iz njih žrela. Ne bodo jim več v žrtje. Zakaj tako govori vsemogočni Gospod: Glej, jaz sam bom skrbel za svoje ovce in bom gledal nanje. Kakor pastir gleda na svojo čredo, ko je med svojimi razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz pogledal na svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temnega dne. Pripeljem jih izmed ljudstev in zberem iz dežel ter privedem v njih deželo. Pasel jih bom po gorah Izraelovih, po dolinah in po vseh naseljih v deželi. Na dobri paši jih bom pasel; na gorskih višinah Izraelovih bodo njih pašniki. Tam bodo počivale na ljubkem pašniku; imele bodo obilno pašo na gorah Izraelovih. Jaz sam bom pasel svoje ovce in jim bom nudil počitek, govori vsemogočni Gospod. Izgubljene poiščem, razkropljene pripeljem nazaj, ranjene obvežem, bolne pokrepčam, zdrave in krepke obvarujem. Pasel jih bom, kakor je prav. Ve pa, moje ovce, tako govori vsemogočni Gospod, glejte, sodil bom med ovco in ovco, med ovni in kozli. Ali vam je premalo, da popasete najboljšo pašo? Ostanek paše pa poteptate s svojimi nogami. Pijete najčistejšo vodo; kar še ostane, skalite s svojimi nogami. Tako so se morale moje ovce pasti po tem, kar so poteptale vaše noge, in so morale piti, kar so skalile vaše noge. Zato jim vsemogočni Gospod tako govori: Glejte, jaz bom sodil med pitanimi in mršavimi ovcami. Ker ste vse slabotne živali odrivali z boki in ramami in jih bodli s svojimi rogovi, dokler jih niste ven pregnali, bom jaz pomagal svojim ovcam, da ne bodo več v plen, in bom sodil med posameznimi ovcami. Postavil bom nadnje enega pastirja, ki jih bo pasel, svojega služabnika Davida; ta jih bo pasel, ta jim bo pastir. Jaz, Gospod, jim bom Bog in moj služabnik David bo knez med njimi; jaz, Gospod, sem govoril. Sklenem z njimi zavezo miru in iztrebim divje živali iz dežele, da bodo mogle varno prebivati v puščavi in spati v gozdovih. Blagoslavljal jih bom okoli svojega hriba in dajal dež ob pravem času, ki bo dež blagoslova. Drevesa polja bodo rodila svoje sadove in zemlja bo dajala svoje pridelke. Prebivali bodo varno na svoji rodni grudi. In spoznali bodo, da sem jaz Gospod, ko zlomim palice njihovega jarma in jih rešim iz oblasti teh, katerim morajo tlačaniti. Ne bodo več plen narodov in divje živali dežele jih ne bodo žrle, ampak bodo varno prebivali in nihče jih ne bo plašil. Storil bom, da jim vzklije nasad blaginje, da jih več ne pobere lakota v deželi in ne bodo več prenašali zasramovanja narodov. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz, Gospod, njih Bog, in da so oni, hiša Izraelova, moje ljudstvo, govori vsemogočni Gospod. Zakaj vi ste moje ovce, čreda moje paše, vi ljudje in jaz sem vaš Bog, govori vsemogočni Gospod. Beseda Gospodova mi je prišla takole: Sin človekov, obrni svoje obličje proti gorovju Seiru in prerokuj zoper njega! Reci mu: Tako govori vsemogočni Gospod: Glej, nastopim zoper tebe, seirsko gorovje! Stegnem svojo roko nadte in te spremenim v puščavo in samoto. Tvoja mesta porušim in ti postaneš puščava; tedaj spoznaš, da sem jaz Gospod. Ker si gojil večno sovraštvo in izročal sinove Izraelove oblasti meča ob času njih nesreče, ob času njih končne krivde, zato, kakor resnično živim, govori vsemogočni Gospod, storim, da boš krvavel in te bo kri preganjala; da, s krvjo si se pregrešil, kri te bo preganjala. Spremenim seirsko gorovje v puščavo in samoto ter iztrebim z njega, kar odhaja in prihaja. Napolnim tvoje gore s pobitimi, tvoje hribe, doline in vse tvoje globine; v njih padejo z mečem pobiti. V večno puščavo te spremenim, tvoja mesta ostanejo neobljudena. Tedaj spoznate, da sem jaz Gospod. Ti si rekel: Oba naroda in obe deželi sta moja last; vzeli jih bomo v posest, dasi Gospod ondi prebiva. Zato, kakor resnično živim, govori vsemogočni Gospod, storim s teboj po tvoji jezi in tvoji zavisti, kakor si ti iz svojega sovraštva z njima delal. Dam se jim spoznati, ko te bom sodil. Tedaj boš tudi ti spoznal, da sem jaz, Gospod, slišal vsa tvoja sramotenja, ki si jih govoril zoper gore Izraelove, ko si dejal: »Opustošene so, nam so izročene v jed.« Širokoustili ste se proti meni in prevzetno govorili zoper mene; sam sem slišal. Tako govori vsemogočni Gospod: Na radost vse zemlje te opustošim. Kakor si se ti veselil, da je bila dedina hiše Izraelove opustošena, tako storim tebi. Puščava postaneš, seirsko gorovje, in hkrati ves Edom. Tedaj spoznaš, da sem jaz Gospod. Ti pa, sin človekov, prerokuj zoper Izraelove gore in reci: Gore Izraelove, poslušajte besedo Gospodovo! Tako govori vsemogočni Gospod: Vaš sovražnik je rekel o vas: »Aha, večne višine so postale naša posest!« Zato prerokuj in reci: Tako govori vsemogočni Gospod: Ker so vas pustošili in po vas segali, dokler niste postale posest še ostalim narodom in ste prišle ljudstvu v pregovore in v smeh, zato, gore Izraelove, čujte besedo vsemogočnega Gospoda! Tako govori vsemogočni Gospod goram, hribom, dolinam in globinam, opustošenim razvalinam in zapuščenim mestom, ki so postala plen in zasmeh ostanku narodov naokrog. Da, tako govori vsemogočni Gospod: Zares, v ognju svoje gorečnosti sem govoril zoper ostanek narodov in zoper ves Edom, ki so si vzeli mojo deželo v posest, z vsem veseljem svojega srca in s čustvom zaničevanja, da bi prebivalce pregnali in jo oplenili. Zato prerokuj o deželi Izraelovi in reci goram in hribom, globinam in dolinam: Tako govori vsemogočni Gospod: Zares, v svoji gorečnosti in v svojem srdu sem govoril: Ker morate nositi zasramovanje narodov, zato, tako govori vsemogočni Gospod, z dvignjeno roko prisegam: Zares, narodi, ki so okoli vas, naj nosijo svojo sramoto. Ve pa, Izraelove gore, poganjajte svoje veje in rodite svoj sad mojemu ljudstvu Izraelu; zakaj kmalu se vrnejo. Glejte, pridem k vam, obrnem se k vam; obdelane in posejane boste. Pomnožim na vas ljudi, vso hišo Izraelovo; mesta bodo zopet obljudena in razvaline na novo pozidane. Pomnožim na vas ljudi in živino; naj bodo mnogoštevilni in rodovitni. Naselim vas kakor nekdaj in vam izkažem več dobrega kakor prej. Tedaj spoznate, da sem jaz Gospod. Storim, da bodo po vaših tleh hodili ljudje, moje ljudstvo Izrael. Ti vas bodo vzeli v posest in vi jim boste dedina in jih nikdar več ne oropate otrok. Tako govori vsemogočni Gospod: Ker o tebi pravijo: »Ljudi žreš in pripravljaš svoj narod ob otroke,« zato ne boš več žrla ljudi, ne svojega naroda pripravljala ob otroke, govori vsemogočni Gospod. Ne dam ti več slišati zasramovanja narodov, in zasmehovanja ljudstev ne boš več prenašala, ne svojega naroda oropala njegovih otrok, govori vsemogočni Gospod. Beseda Gospodova mi je prišla takole: Sin človekov, ko je hiša Izraelova še prebivala v svoji deželi, so jo oskrunjali s svojim ravnanjem in s svojimi deli; kakor nečist krvotok je bilo njih ravnanje pred menoj. Tedaj sem izlil svoj srd nadnje zaradi krvi, ki so jo prelili v deželi, in zaradi njihovih malikov, s katerimi so jo oskrunili. Razkropil sem jih med narode in razpršeni so bili po deželah; po njihovem ravnanju in po njih delih sem jih sodil. Tako so prišli k narodom. Kamor so prišli, so oskrunili moje sveto ime, ker se je o njih reklo: »To je ljudstvo Gospodovo, in vendar so morali oditi iz njegove dežele.« Tedaj mi je bilo žal zaradi mojega svetega imena, ki so ga, hiša Izraelova, oskrunili pri narodih, kamor so prišli. Zato reci hiši Izraelovi: Tako govori vsemogočni Gospod: Ne storim tega zaradi vas, hiša Izraelova, temveč zaradi svojega svetega imena, ki ste ga oskrunili pri narodih, kamor ste prišli. Svoje veliko ime, ki je bilo oskrunjeno pri narodih, ki ste ga oskrunili sredi njih, storim zopet sveto. Tedaj spoznajo narodi, da sem jaz Gospod, govori vsemogočni Gospod, ko se med vami izkažem svetega pred njimi. Vzamem vas izmed narodov in vas zberem iz vseh dežel ter vas nazaj pripeljem v vašo deželo. Pokropim vas s čisto vodo, da boste čisti; vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce, novega duha vam vlijem v vašo notranjost; odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha vam vdihnem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih spolnjevali. Prebivali boste v deželi, ki sem jo dal vašim očetom, ter boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog. Osvobodim vas vseh vaših nečistosti. In pokličem žito in ga pomnožim, in lakote ne pošljem več nad vas. Pomnožim sadove dreves in pridelke polja, da ne boste več v posmeh zaradi lakote med narodi. Tedaj se spomnite svojega hudobnega ravnanja in svojih del, ki niso bila dobra; sami sebi se boste studili zaradi svojih krivd in svojih gnusob. Ne storim tega zaradi vas, govori vsemogočni Gospod, to vam bodi znano! Sramujte in zardevajte zaradi svojega ravnanja, hiša Izraelova! Tako govori vsemogočni Gospod: Na dan, ko vas očistim vseh vaših krivd, zopet naselim mesta in se na novo pozidajo ruševine. Opustošena dežela, ki je bila prej puščava pred očmi slehernega, ki je šel mimo, bo zopet obdelana. Reklo se bo: »Ta dežela, ki je bila opustošena, je postala kakor edenski vrt, in razrušena, opustošena in razdejana mesta so zopet utrjena in naseljena.« Tedaj spoznajo narodi, ki preostanejo okoli vas, da sem jaz, Gospod, razdejano na novo pozidal in opustošeno zopet zasadil. Jaz, Gospod, sem govoril in to tudi storim. Tako govori vsemogočni Gospod: Tudi v tem se dam preprositi hiši Izraelovi, da jim to storim: Pomnožil jih bom z ljudmi kakor ovce. Kakor svetišče daritvenih ovac, kakor Jeruzalem ob svojih praznikih čred, tako bodo opustošena mesta polna čred ljudi. Tedaj spoznajo, da sem jaz Gospod. Roka Gospodova je prišla nadme. Gospod me je peljal ven ter me postavil sredi doline, ki je bila polna mrtvaških kosti. Vodil me je krog in krog mimo njih. In glej, bilo jih je silno veliko po dolini; bile so zelo suhe. Vprašal me je: »Sin človekov, ali bodo te kosti oživele?« Odgovoril sem: »Vsemogočni Gospod, ti veš.« Tedaj mi je rekel: »Prerokuj nad temi kostmi in jim reci: Suhe kosti, čujte Gospodovo besedo! Tako govori vsemogočni Gospod tem kostem: Glejte, pošljem duha, da oživite! S kitami vas obdam in storim, da zraste na vas meso; prevlečem vas s kožo ter dam v vas duha, in oživite. Tedaj spoznate, da sem jaz Gospod.« Prerokoval sem, kakor mi je bilo ukazano. Ko sem prerokoval, je nastalo šumenje; glej, nastalo je šelestenje, in kosti so se približale druga k drugi. Gledal sem, glej, kite so prišle, meso je zraslo in koža se je razpela čeznje po vrhu; a duha ni bilo v njih. Tedaj mi je rekel: »Prerokuj duhu, prerokuj, sin človekov, in reci duhu: Tako govori vsemogočni Gospod: Od štirih vetrov pridi, duh, dihni v te pobite, da oživé!« Ko sem prerokoval, kakor mi je bilo ukazano, je prišel duh vanje; oživele so in se postavile na svoje noge: silno velika vojska. Rekel mi je: »Sin človekov, te kosti so vsa hiša Izraelova. Oni pravijo: ‚Naše kosti so usahnile, naše upanje je izginilo, uničeni smo.‘ Zato prerokuj in jim reci: Tako govori vsemogočni Gospod: ‚Glejte, odprem vaše grobove in vas, svoje ljudstvo, izpeljem iz vaših grobov in vas privedem v deželo Izraelovo. Tedaj spoznate, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove, in vas, svoje ljudstvo, izpeljem iz vaših grobov. Dam svojega duha v vas, da oživite in vas zopet naselim v vaši deželi. Tedaj spoznate, da sem jaz, Gospod, to rekel in izpolnil,‘« govori Gospod. Beseda Gospodova mi je prišla takole: Ti pa, sin človekov, vzemi si palico in zapiši nanjo: »Judu in sinovom Izraelovim, njegovim zaveznikom!« Vzemi še drugo palico in zapiši nanjo: »Jožefu, palici Efraimovi, in vsej hiši Izraelovi, njegovim zaveznikom!« Potem ju združi drugo z drugo, da ti bosta ena palica, da bosta združeni v tvoji roki. Kadar te sinovi tvojega ljudstva vprašajo: »Ali nam ne boš razložil, kaj hočeš s tem?« jim odgovori: Tako govori vsemogočni Gospod: Glejte, vzamem Jožefovo palico, ki je v Efraimovi roki, in rodove Izraelove, njegove zaveznike, in jo pridenem Judovi palici ter storim, da zrasteta v eno palico, tako da bosta ena palica v moji roki. Palici pa, na kateri si pisal, naj bosta v tvoji roki, da ju bodo videli. Potem jim reci: Tako govori vsemogočni Gospod: Glejte, vzamem sinove Izraelove izmed narodov, kamor so prišli, in jih zberem od vseh strani ter jih pripeljem v njih deželo. Zedinil jih bom v eno ljudstvo v svoji deželi, na gorah Izraelovih; en sam kralj bo vsem ukazoval. Ne bosta več dva naroda in ne bodo se več delili v dve kraljestvi. Ne bodo se več oskrunjali s svojimi maliki in s svojimi ostudami in z vsemi svojimi pregrehami. Rešim jih vseh njihovih nezvestob, s katerimi so se pregrešili, in jih očistim; oni bodo moje ljudstvo in jaz bom njihov Bog. Moj služabnik David bo kralj nad njimi, in en sam pastir bo pasel vse; po mojih odlokih se bodo ravnali in mojih zakonov se bodo držali in jih spolnjevali. Prebivali bodo v deželi, ki sem jo dal svojemu služabniku Jakobu, v kateri so prebivali njih očetje. Prebivali bodo v njej oni, njih sinovi in njih sinov sinovi na veke; moj služabnik David bo njih knez na veke. Sklenem z njimi zavezo miru, z njimi bo večna zaveza. Utrdim jih in pomnožim jih ter postavim svoje svetišče v njih sredi na veke. Moje prebivališče bo pri njih ter bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Tedaj spoznajo narodi, da sem jaz, Gospod, ki posvečujem Izraela, ko bo moje svetišče v njih sredi na veke. Beseda Gospodova mi je prišla takole: Sin človekov, obrni svoje obličje proti Gogu v deželi Magogu, proti velikemu knezu v Mosoku in Tubalu, in prerokuj zoper njega! Reci: Tako govori vsemogočni Gospod: Glej, nastopim zoper tebe, Gog, veliki knez v Mosoku in Tubalu! Zvabim te in ti denem kavlje v čeljusti. Izpeljem tebe in vso tvojo vojsko, konje in konjenike, vse dobro opremljene, veliko vojsko z zasloni in ščiti, same borce z mečem. Perzijci, Etiopci in ljudje iz Futa so pri njih, vsi s ščitom in čelado. Gomer in vsa njegova krdela, hiša Togormova na skrajnem severu in vsa njegova krdela; mnogo ljudstev je pri tebi. Pripravi se, oboroži se, ti in vsa tvoja množica, ki se je zbrala okoli tebe; bodi mi pripravljen za službo! Čez mnogo dni dobiš ukaz. Na koncu let pojdeš nad deželo, ki se je osvobodila meča in se iz mnogih ljudstev zbrala na gore Izraelove, ki so bile dolgo časa opustošene; bila je izpeljana izmed ljudstev, in vsi zdaj varno prebivajo. Pridrviš kakor nevihta, prideš kakor oblak, da pokriješ deželo, ti in vsa tvoja krdela in veliko ljudstev s teboj. Tako govori vsemogočni Gospod: Tisti dan bodo vstajale misli v tvojem srcu in zasnoval boš hudoben načrt. Mislil boš: »Pojdem v odprto deželo, planem na mirno in varno prebivajoče, saj vsi stanujejo brez obzidja in nimajo ne zapahov ne vrat. Hočem dobiti plen in pograbiti rop, stegniti svojo roko na spet naseljene razvaline, na ljudstvo, ki je bilo zopet zbrano iz narodov, si zopet pridobiva blago in imovino in prebiva v sredini zemlje.« Saba, Dedan, trgovci iz Tarsisa in vsi njih kupčevalci porečejo: »Prihajaš, da dobiš plen? Ali si zbral svojo vojsko, da pograbiš rop, da odneseš srebro in zlato, da pobereš blago in imovino, da dobiš velik plen?« Zato prerokuj, sin človekov, in reci Gogu: Tako govori vsemogočni Gospod: Zares, tisti čas, ko moje ljudstvo Izrael varno prebiva, odrineš in prideš iz svojega bivališča, od najskrajnejšega severa, ti in mnoga ljudstva s teboj, vsi na konjih jezdeč, veliko krdelo, silna vojska. Pridrviš nad moje ljudstvo Izraela kakor oblak, da pokriješ deželo. Na koncu dni se zgodi, da te pripeljem nad svojo deželo, da me spoznajo narodi, ko se izkažem pred njih očmi svetega nad teboj, Gog. Tako govori vsemogočni Gospod: Ti si tisti, ki sem o njem v prejšnjih časih govoril po svojih služabnikih, prerokih Izraelovih, ki so v tistih dneh in letih prerokovali, da te pripeljem nadnje. Tisti dan, ko pride Gog nad deželo Izraelovo, govori vsemogočni Gospod, vzplamti moja jeza v meni. V gorečnosti svojega srda, v ognju svoje togote govorim: Zares, tisti dan pride velik trepet nad deželo Izraelovo. Pred mojim obličjem strepetajo ribe v morju, ptice pod nebom, živali na polju in vsa laznina, ki lazi po zemlji, in vsi ljudje, ki živé na zemlji. Gore se razpočijo, pečine se poderó in vsak zid se zruši na tla. Na vseh svojih gorah pokličem meč zoper njega, govori vsemogočni Gospod. Vsakterega meč se obrne proti njegovemu bratu. Sodil ga bom s kugo in krvjo, s ploho in točo. Ogenj in žveplo dam dežiti nanj in na njegova krdela in na mnoga ljudstva, ki so z njim. Tako se izkažem velikega in svetega ter se razodenem pred očmi mnogih narodov. Tedaj spoznajo, da sem jaz Gospod. Ti pa, sin človekov, prerokuj zoper Goga in reci: Tako govori vsemogočni Gospod: Zares nastopim zoper tebe, Gog, veliki knez v Mosoku in Tubalu. Zvabim te, napotim te, popeljem te od skrajnega severa in te pripeljem na gore Izraelove. A izbijem ti lok iz tvoje leve roke in ti stresem puščice iz tvoje desne roke. Na gorah Izraelovih padeš ti in vsa tvoja krdela in ljudstva, ki so pri tebi; pticam roparicam, vsemu, kar ima krila, in živalim na polju te dam v žrtje. Na polju padeš; zakaj jaz sem to rekel, govori vsemogočni Gospod. Pošljem ogenj nad Magoga, in nad te, ki varno prebivajo na obalah; tedaj spoznajo, da sem jaz Gospod. Svoje sveto ime razodenem sredi svojega ljudstva Izraela in ne dopustim, da bi se dalje skrunilo moje sveto ime. Tedaj spoznajo narodi, da sem jaz Gospod, svet v Izraelu. Zares, to pride in se zgodi, govori vsemogočni Gospod. To je dan, ki sem o njem govoril. Prebivalci Izraelovih mest pojdejo ven in zanetijo ogenj z orožjem, s ščiti in zasloni, z loki in puščicami, s kiji in kopji ter jih požgó; sedem let bodo z njimi zažigali ogenj. Ne bodo več nosili drv s polja, ne jih sekali v gozdovih; zakaj z orožjem bodo zažigali ogenj. Tako bodo oplenili nje, ki so jih plenili, in oropali nje, ki so jih oropali, govori vsemogočni Gospod. Tisti dan določim Gogu znamenit kraj za grobišče v Izraelu, dolino Abarim, vzhodno od morja; ta bo zaprta za mimo gredoče. Ondi pokopljejo Goga in vso njegovo vojsko, in se bo imenovala »Dolina Gogove vojske«. Izraelova hiša jih bo pokopavala sedem mesecev, da očisti deželo. Vse ljudstvo dežele bo pokopavalo; to jim bo v slavo ta dan, ko se poveličam, govori vsemogočni Gospod. Določili bodo može s stalnim naročilom, naj hodijo po deželi, da pokopljejo še ostale v deželi raztresene mrliče in tako očistijo deželo; sedem mesecev jo bodo preiskovali. Ko bodo hodili po deželi in bo kdo zagledal človeško okostje, naj postavi zraven znamenje, dokler ga pogrebci ne pokopljejo v dolini Gogove vojske. Tudi tamkajšnje mesto se bo imenovalo Amona. Tako očistijo deželo. Ti pa, sin človekov, tako govori vsemogočni Gospod: Reci pticam, vsemu, kar ima krila, in vsem živalim na polju: Zberite se, pridite, snidite se od vseh strani k mojemu daritvenemu obedu, ki vam ga pripravim kot veliko klavno daritev na gorah Izraelovih; jejte meso in pijte kri! Jejte meso junakov in pijte kri zemeljskih knezov, ovnov, jagnjet, kozlov in juncev, vse pitane živine z Basana! Jejte tolščo do sitosti in pijte kri do pijanosti od mojega daritvenega obeda, ki ga vam pripravim! Najedli se boste pri moji mizi konj in konjenikov, junakov in vsakovrstnih bojevnikov, govori vsemogočni Gospod. Tako razodenem svoje veličastvo med narodi; vsi narodi bodo videli mojo sodbo, ki jo izvršim, in mojo roko, ki jo položim nanje. Izraelova hiša pa bo spoznala, da sem jaz, Gospod, njih Bog, od tega dne in dalje. Tudi narodi bodo spoznali, da je Izraelova hiša zaradi svojih krivd morala iti v pregnanstvo, ker so mi bili nezvesti. Zato sem skril svoje obličje pred njimi in jih dal v roke njih sovražnikom, da so vsi padli pod mečem. Po njih nečistosti in po njih prestopkih sem ravnal z njimi in svoje obličje skril pred njimi. Zato govori vsemogočni Gospod takole: Zdaj hočem spremeniti usodo Jakobovo, se usmiliti vse hiše Izraelove in se razvneti za svoje sveto ime. Tedaj pozabijo svojo sramoto in svojo nezvestobo, ki so jo zagrešili zoper mene, ko bodo zopet varno prebivali na svoji rodni grudi, ne da bi jih kdo plašil. Ko jih iz ljudstev nazaj pripeljem ter jih zberem iz dežel njih sovražnikov, se izkažem svetega nad njimi pred očmi mnogih narodov. Tedaj spoznajo, da sem jaz, Gospod, njihov Bog, ki sem jih sicer poslal k narodom v pregnanstvo, pa jih zopet zberem na njihovi rodni zemlji in nobenega izmed njih ne pustim več tam. Ne bom več skrival svojega obličja pred njimi, ker izlijem svojega duha nad hišo Izraelovo, govori vsemogočni Gospod. Deseti dan prvega meseca, v petindvajsetem letu našega pregnanstva, v štirinajstem letu po zavzetju mesta, prav ta dan je prišla roka Gospodova nadme in me pripeljala tja. V božjem videnju me je pripeljal v deželo Izraelovo ter me spustil na silno visoko goro. Na njej je bila zgradba, podobna mestu, proti jugu. Ko me je tja pripeljal, glej, je bil tam mož, ki je bil videti kakor iz brona. Imel je v roki laneno vrvico in merilno palico, stal pa je pri vratih. Mož me je ogovoril: »Sin človekov, glej s svojimi očmi in poslušaj s svojimi ušesi! Pazi na vse, kar ti pokažem! Kajti zato si bil sem pripeljan, da ti pokažem. Oznani hiši Izraelovi vse, kar vidiš!« Glej, obzidje je bilo zunaj okrog templja. V moževi roki je bila merilna palica, šest komolcev dolga, komolec je meril navadni komolec in eno dlan. Zmeril je širino stavbe: eno palico, in višino: eno palico. Tedaj je šel k vratom, katerih prednja stran je gledala proti vzhodu, stopil po sedmih stopnicah gor in zmeril prag pod vratmi: eno palico v širino, in prag: eno palico v širino. In vdolbino: eno palico dolgo in eno palico široko; stenski steber med vdolbinami: pet komolcev; in drugo vdolbino: eno palico dolgo in eno palico široko; in stenski steber: pet komolcev; in tretjo vdolbino: eno palico dolgo in eno palico široko; in prag vratom poleg veže na notranji strani: eno palico. Potem je zmeril vežo na notranji strani: eno palico. Zmeril je vežo: osem komolcev, in njene stranske stebre: dva komolca; veža je bila obrnjena na znotraj. Vdolbine vrat so si bile nasproti: tri na eni in tri na drugi strani; vse tri so imele enako mero. Tudi stenski stebri na obeh straneh so imeli enako mero. Zmeril je širino vhoda pri vratih: deset komolcev, in dolžino vhoda pri vratih: trinajst komolcev. Pred vdolbinami je bila pregraja, en komolec široko na eni kakor na drugi strani, vdolbina pa je merila šest komolcev na tej strani in šest komolcev na oni strani. Zmeril je vrata od strehe vdolbine do nasprotne strehe; širina je bila petindvajset komolcev od duri do duri. Potem je zmeril vežo: dvajset komolcev. Na vežo je mejil dvor povsod okrog. Od prednje strani vhodnih vrat do prednje strani veže na znotraj je bilo petdeset komolcev. Vrata so imela naokrog okna, ki so bila v kamnitem okviru vdelana in so k vdolbinam in k njih stebrom na znotraj spuščala luč; prav tako je imela veža naokrog okna, ki so na znotraj dajala luč, in na stenskih stebrih so bili tu in tam okraski iz palm. Nato me je peljal na zunanji dvor, in glej, tu so bile narejene celice in kamnit tlak krog in krog po dvoru; na kamnitem tlaku je bilo trideset celic. Kamniti tlak je bil ob straneh vrat, primerno dolžini vrat; to je bil spodnji kamniti tlak. Zmeril je širino dvora od prednje strani spodnjih vrat do prednje strani notranjih vrat od zunaj: sto komolcev. Potem me je peljal proti severu. In glej, bila so vrata, katerih prednja stran je bila proti severu na zunanjem dvoru; zmeril je njih dolžino in njih širino. Njih vdolbine, tri na eni in tri na drugi strani, njih stenski stebri in njih veža so imeli enako mero kot prva vrata: petdeset komolcev je bila njih dolžina in petindvajset komolcev njih širina. Njih okna, njih veža in njih okraski iz palm so merili kakor vrata, katerih prednja stran je gledala proti vzhodu; sedmero stopnic je vodilo do njih, njih veža pa je bila na znotraj. Tudi vrata k notranjemu dvoru, nasproti severnim vratom, so bila kakor vzhodna vrata; zmeril je od enih vrat do drugih: sto komolcev. Peljal me je proti jugu; in glej, bila so vrata proti jugu. Zmeril je njih vdolbine, njih stenske stebre in njih vežo: bili so iste mere. Imela so naokrog okna kakor njih veža, enaka onim oknom: petdeset komolcev je bila dolžina in petindvajset komolcev širina. Po sedmih stopnicah se je prišlo do njih. Njih veža je bila na znotraj: enako so bili okraski iz palm na eni in drugi strani stenskih stebrov. Tudi so bila vrata k notranjemu dvoru proti jugu; zmeril je od enih vrat do drugih proti jugu: sto komolcev. Potem me je peljal na notranji dvor skozi južna vrata; zmeril je južna vrata: imela so iste mere. Njih vdolbine, njih stenski stebri in njih veža so imeli iste mere; tudi so imela naokrog okna kakor veža. Petdeset komolcev je bila dolžina in petindvajset komolcev širina. Veže so bile naokrog: petindvajset komolcev dolge in pet komolcev široke. Njih veža je bila proti zunanjemu dvoru. Okraski iz palm so bili na njih stenskih stebrih; pot navzgor je imela osem stopnic. Tedaj me je peljal k vratom, ki so bila proti vzhodu; zmeril je vrata: iste mere. Njih vdolbine, njih stenski stebri in njih veža so imeli iste mere. Imela so naokrog okna kakor veža; dolžina je bila petdeset komolcev in širina petindvajset komolcev. Njih veža je bila proti zunanjemu dvoru. Okraski iz palm so bili na njih stebrih na obeh straneh; pot navzgor je imela osem stopnic. Tedaj me je peljal k severnim vratom in jih zmeril: imela so iste mere. Imela so vdolbine, stenske stebre in vežo; imela so tudi okna kakor njih veža naokrog. Dolžina je bila petdeset komolcev in širina petindvajset komolcev. Njih veža je bila proti zunanjemu dvoru. Okraski iz palm so bili na njih stebrih na obeh straneh; pot navzgor je imela osem stopnic. Vrnil se je v notranjost in me pripeljal k vzhodnim vratom; tam so splakovali žgalno daritev. V veži sta bili dve mizi na eni in dve mizi na drugi strani; na njih so klali žgalno daritev, daritev za greh in daritev za krivdo. Tudi na zunanji krajni steni, severno za tega, ki stopa gor k vratnemu vhodu, sta bili dve mizi; in na drugi zunanji steni vratne veže sta bili tudi dve mizi, štiri mize na eni in štiri mize na drugi strani krajne vratne stene, osem miz, na katerih so klali. Tudi so bile štiri mize za žgalno daritev iz klesanih kamnov, poldrugi komolec dolge, poldrugi komolec široke in en komolec visoke; na te so polagali orodje, s katerim so klali žgalno in klavno daritev. Obrobek, eno dlan širok, noter zavihan, je bil naokrog pritrjen; na te so polagali daritveno meso. Tedaj me je peljal na notranji dvor, in glej, bili sta dve celici na notranjem dvoru, ena na krajni steni severnih vrat s pročeljem proti jugu, druga na krajni steni južnih vrat s pročeljem proti severu. Rekel mi je: »Ta celica, ki ji je pročelje obrnjeno proti jugu, je za duhovnike, ki opravljajo službo v templju. Celica pa, ki ji je pročelje obrnjeno proti severu, je za duhovnike, ki opravljajo službo pri oltarju. To so sinovi Sadokovi, izmed Levijevih sinov, ki se smejo bližati Gospodu, da mu opravljajo službo.« Zmeril je dvor: sto komolcev dolžine in sto komolcev širine, torej kvadrat. Žgalni oltar pa je bil pred templjem. Nato me je peljal v tempeljsko vežo in zmeril vežna stebra: pet komolcev na eni in pet komolcev na drugi strani; širina vrat je bila štirinajst komolcev ter krajna vratna stena tri komolce na eni in tri komolce na drugi strani. Veža pa je bila dvajset komolcev dolga in dvanajst komolcev široka; po desetih stopnicah se je prišlo do nje. Na stebrih sta bila stebriča, eden tu, drugi tam. Tedaj me je peljal v tempeljsko dvorano in zmeril stebre: bili so šest komolcev široki na eni strani in šest komolcev široki na drugi strani. Širina vhoda je bila deset komolcev, krajni steni vhoda sta merili pet komolcev na eni strani in pet komolcev na drugi strani; zmeril je dolžino: štirideset komolcev, in širino: dvajset komolcev. Potem je stopil v notranjost in zmeril stenski steber vhoda: dva komolca, in širino vhoda: šest komolcev, in krajni steni: sedem komolcev tu in sedem komolcev tam. Zmeril je njeno dolžino: dvajset komolcev, in širino: dvajset komolcev na prednji strani tempeljske dvorane. Rekel mi je: »To je Presveto.« Nato je zmeril zid templja: šest komolcev, in širino prizidka okrog templja: štiri komolce. Stranskih celic, celica nad celico, je bilo po trideset v treh nadstropjih; presledki so bili v zidu naokrog, na znotraj k celicam obrnjeni; ti so bili v zunanjem zidu kot nosilci, niso pa bili kot nosilci v zidu templja. Stranski prostori so bili navzgor vedno širši, po dodatku zidu navzgor, okoli templja. Zato se je širina prizidka navzgor povečala. Od spodnjega nadstropja se je stopalo k srednjemu in od srednjega do zgornjega. Videl sem okrog templja zvišan tlakovan prostor. Temelji stranskih prostorov so merili polno palico, šest komolcev stranske mere. Debelina zidu, ki je spadal k prizidku na zunaj, je bila pet komolcev; prost prostor je bil med stranskimi prostori templja in med celicami, v širini dvajset komolcev, okrog templja. Duri prizidka so vodile na prosti prostor, ene duri proti severu, druge proti jugu. Širina prostega prostora je bila pet komolcev naokrog. Zadajšnje poslopje, ki je bilo na ograjenem prostoru proti zahodu, je imelo širino sedemdeset komolcev. Zid poslopja je imel debelino pet komolcev naokrog, in njegova dolžina je bila devetdeset komolcev. Tedaj je zmeril tempeljsko hišo; bila je sto komolcev dolga. Ograjeni prostor in zadajšnje poslopje s svojimi zidovi sta imela dolžine sto komolcev. Širina prednje strani tempeljske hiše in ograjenega prostora proti vzhodu je bila sto komolcev. Potem je zmeril dolžino zadajšnjega poslopja pred ograjenim prostorom, ki je bil na nasprotni strani, z njegovimi zidovi tu in tam: bilo je sto komolcev. Tempeljska dvorana, notranjost in njena zunanja veža so bile z deskami obite. Poševno vpadajoča okna so dajala naokrog svetlobo v tri prostore, in opaž iz lesa je šel od tal do oken; okna pa so bila zagrnjena. Nad vhodom do notranjosti, izven in na vseh stenah naokrog in zunaj mer, so bili narejeni kerubi in palme, po ena palma med dvema keruboma. Vsak kerub pa je imel dva obraza: človeški obraz proti palmi na eni strani in obraz leva proti palmi na drugi strani; tako je bilo narejeno po vsem templju naokrog. Od tal do vrh vhoda so bili narejeni kerubi in palme na steni in na vhodu. Podboji tempeljske dvorane so bili na štiri vogle. Pred svetiščem je bilo nekaj, kar je imelo podobo lesenega oltarja, tri komolce v višino, dva komolca v dolžino in dva komolca v širino. Njegovi vogali, njegov podstavek in njegove stene so bili leseni. Potem mi je rekel: »To je miza, ki stoji pred obličjem Gospodovim!« Tempeljska dvorana je imela dvoje durnic, in tudi svetišče je imelo dve durnici; vsaka durnica je imela dvoje vrtečih se kril, dve krili je imela ena durnica in dve krili druga durnica. Na njih, na durnicah tempeljske dvorane, so bili narejeni kerubi in palme, kakor so bili narejeni po stenah. Lesena zaščitna streha je bila zunaj pred vežo. Poševno vpadajoča okna in palme so bili na tej in na oni strani na stranskih vežnih stenah, na stranskih prostorih templja in nadstreških. Tedaj me je popeljal na zunanji dvor, proti severu, in me privedel k celicam, ki so bile pred ograjenim prostorom, pred zadajšnjim poslopjem, proti severu. Dolžina je bila sto komolcev, na severni strani, in širina petdeset komolcev. Nasproti dvajsetim komolcem notranjega dvora, in nasproti kamnitemu tlaku zunanjega dvora so bile celice, galerija na galeriji, v treh nadstropjih. Pred celicami je bil hodnik, deset komolcev širok proti notranjemu dvoru in sto komolcev v dolžino. Njih vrata so bila proti severu. Zgornje celice so bile krajše ko spodnje in srednje v poslopju, ker so jim galerije odvzemale prostor. Bile so trinadstropne, a niso imele stebrov primerno stebrom na zunanjem dvoru. Zato je bil od spodnjega in srednjega nadstropja prostor manjši, računano od tal. Bil je tudi zid, ki je šel zunaj, vzporedno s celicami, proti zunanjemu dvoru, celicam nasproti; njegova dolžina je bila petdeset komolcev. Zakaj dolžina celic, ki so bile ob zunanjem dvoru, je bila petdeset komolcev, in teh, ki so bile pred tempeljsko dvorano, sto komolcev. Pod temi celicami je bil vhod od vzhoda, če se je šlo k njim od zunanjega dvora. V širini zidu na dvoru proti jugu, pred ograjenim prostorom in pred zadajšnjim poslopjem, so bile tudi celice. Pred njimi je bil hodnik; bile so podobne celicam na severni strani. Bile so enako dolge in enako široke, in so vse imele enake izhode, naprave in vhode. Pod celicami, ki so bile proti jugu, je bil vhod na začetku hodnika, ob zidu pred ograjenim prostorom in zadajšnjim poslopjem, za te, ki so vstopali od vzhoda. Rekel mi je: »Celice na severu in celice na jugu, ki so pred ograjenim prostorom, so celice ‚Svetega‘, kjer naj duhovniki, ki se smejo bližati Gospodu, uživajo presvete darove. Tam naj pokladajo presvete reči, jedilno daritev, daritev za greh in daritev za krivdo; zakaj ta kraj je svet. Ko so duhovniki vstopili, naj ne hodijo iz svetišča na zunanji dvor. Naj odložijo tam svoja oblačila, v katerih so opravljali službo; zakaj ta oblačila so sveta. Naj oblečejo druga oblačila, in šele potem naj gredo na kraj, ki je za ljudstvo določen.« Ko je premeril notranji tempelj, me je peljal skoz vzhodna vrata ven in zmeril preddvor okrog in okrog. Zmeril je vzhodno stran z merilno palico: imela je petsto palic po merilni palici. Potem se je obrnil in zmeril severno stran; imela je petsto palic po merilni palici. Potem se je obrnil in zmeril južno stran: imela je petsto palic po merilni palici. Potem se je obrnil na zahodno stran in zmeril petsto palic po merilni palici. Na štirih straneh je meril in zid je bil okrog in okrog: meril je v dolžino petsto in v širino petsto, da je ločil sveto od nesvetega. Nato me je peljal k vratom, ki so gledala proti vzhodu. In glej, veličastvo Izraelovega Boga je prišlo od vzhoda. Njegovo šumenje je bilo kakor šumenje velikih vodá, in zemlja je žarela od njegovega veličastva. Prikazen, ki sem jo videl, je bila kakor prikazen, ki sem jo videl, ko je prišel, da uniči mesto; tudi je bila kakor prikazen, ki sem jo videl ob reki Kobaru. In padel sem na obraz. Veličastvo Gospodovo pa je vstopilo pri vzhodnih vratih v tempelj. Duh me je vzdignil in me pripeljal na notranji dvor. In glej, tempelj je bil napolnjen z veličastvom Gospodovim. Slišal sem, kako je nekdo iz templja govoril z menoj, medtem ko je mož še vedno stal poleg mene. Rekel mi je: »Sin človekov, to je prostor mojega prestola, kraj za stopala mojih nog, kjer bom vekomaj prebival med Izraelovimi sinovi. Izraelova hiša ne bo več skrunila mojega svetega imena, ne oni sami, ne njih kralji, s svojim malikovanjem in s svojimi kraljevimi mrliči sredi sebe, ko so postavili svoj prag poleg mojega praga in svoj podboj poleg mojega podboja, tako da je bila le stena med menoj in njimi. Tako so oskrunjali moje sveto ime s svojimi gnusobami, ki so jih počenjali, tako da sem jih pokončal v svoji jezi. Zdaj pa bodo odpravili izpred mene svoje malikovanje in mrliče svojih kraljev, da bom vekomaj prebival v njih sredi. Ti pa, sin človekov, opiši hiši Izraelovi tempelj – da se sramujejo zaradi svojih krivd –, njegovo podobo in njegov načrt. Kadar se bodo sramovali vsega, kar so počenjali, popiši tempelj in njegovo opravo, njegove izhode in njegove vhode, vso njegovo podobo, vse njegove zakone; vso njegovo obliko in vse njegove postave jim naznani, in jim zapiši pred njih očmi, da se bodo držali vseh njegovih predpisov in vseh njegovih zakonov in jih spolnjevali!« To je postava za tempelj: na vrhu gore bodi ves njegov okraj krog in krog presvet! Glej, to je postava za tempelj! To so mere za oltar, označene v komolcih, komolec je imel navadni komolec in eno dlan. Podnožje je bilo en komolec visoko in en komolec široko. Njegov okrajek na njegovem robu naokrog je bil eno ped visok. In to je višina oltarja: od podnožja na tleh do spodnjega odstavka sta bila dva komolca višine in en komolec širine. Od malega roba do velikega roba so bili štirje komolci višine in en komolec širine. Božje ognjišče je imelo štiri komolce višine; od božjega ognjišča so se dvigali štirje rogovi en komolec visoko. Božje ognjišče je bilo dvanajst komolcev dolgo, pri širini dvanajst komolcev, tako da so njegove štiri strani tvorile kvadrat. Veliki rob je bil štirinajst komolcev dolg, pri širini štirinajst komolcev na njegovih štirih straneh. Okrajek naokrog je bil pol komolca širok. Njegovo podnožje je merilo naokrog en komolec. Njegove stopnice so vodile gor od vzhoda. Tedaj mi je rekel: Sin človekov, tako govori vsemogočni Gospod: To so zakoni za oltar: Na dan, ko ga dodelajo, da se na njem daruje žgalna daritev in se na njem škropi kri, tedaj levitskim duhovnikom iz Sadokovega potomstva, ki se mi smejo bližati, govori vsemogočni Gospod, da bi mi stregli, daj junca v daritev za greh! Vzemi njegove krvi in pomaži štiri rogove oltarja, štiri vogle roba in okrajek naokrog, da ga očistiš greha in opraviš zanj spravo! Nato vzemi v daritev za greh določenega junca in ga sežgi na določenem kraju pri templju zunaj svetišča! Drugi dan daruj kozla brez madeža v daritev za greh, opravi spravo za oltar, kakor si naredil z juncem! Ko dokončaš obred sprave, daruj junca, brez madeža, in ovna izmed drobnice, brez madeža! Daruj ju pred obličjem Gospodovim; duhovniki naj nanju potresejo sol in ju darujejo kot žgalno daritev za Gospoda. Sedem dni daruj vsak dan kozla kot daritev za greh; tudi junca in ovna izmed drobnice, oba brez madeža, naj darujejo, sedem dni. Tako naj opravljajo spravo za oltar, naj ga očiščujejo in posvečujejo. Ko se dopolnijo dnevi, naj duhovniki, osmi dan in dalje, darujejo na oltarju vaše žgalne in mirovne daritve, in vas milostno sprejmem, govori vsemogočni Gospod. Nato me je peljal nazaj k zunanjim vratom svetišča, ki so gledala proti vzhodu; bila so zaprta. Gospod mi je rekel: Ta vrata naj ostanejo zaprta; ne bodo se več odpirala, in nihče ne sme skozi nje vstopiti; zakaj Gospod, Izraelov Bog, je šel skozi nje; zato naj ostanejo zaprta. Samo knez, kot knez, se sme v njih muditi, da pred Gospodom použije daritveni obed; skozi vežo ob vratih naj vstopa in po tej poti naj odhaja. Potem me je peljal k severnim vratom, pred tempelj. Gledal sem, in glej, veličastvo Gospodovo je napolnilo tempelj Gospodov; padel sem na obraz. Gospod mi je rekel: Sin človekov, pazi, glej s svojimi očmi in poslušaj s svojimi ušesi vse, kar ti povem o vseh zakonih templja Gospodovega in o vseh njegovih postavah! Pazi na vse, ki smejo vstopiti v tempelj, in na vse, ki morajo oditi iz svetišča! Reci uporni hiši, hiši Izraelovi: Tako govori vsemogočni Gospod: Dosti vam bodi vseh vaših gnusob, hiša Izraelova! Tujce neobrezanega srca in neobrezanega telesa ste vodili v moje svetišče, da so skrunili moj tempelj, ko ste darovali mojo hrano, tolščo in kri, in tako razdrli mojo zavezo z vsemi svojimi gnusobami. Službe v mojem svetišču niste sami opravljali, ampak ste postavili one, da opravljajo službo v mojem svetišču. Zato tako govori vsemogočni Gospod: Noben tujec, ki je neobrezanega srca in neobrezanega telesa, ne sme stopiti v moje svetišče, nobeden izmed vseh tujcev, ki prebivajo med Izraelovimi sinovi, ampak le leviti, ki so se oddaljili od mene, ko je blodil Izrael od mene in hodil za svojimi maliki. Naj nosijo svojo krivdo. Naj opravljajo v mojem svetišču službo čuvajev ob tempeljskih vratih in kot tempeljski služitelji. Naj koljejo žgalno in klavno daritev za ljudstvo; naj stojé pri njih, ki darujejo in jim strežejo. Ker so jim stregli pred njihovimi maliki in bili Izraelovi hiši spotikljaj h krivdi, zato sem proti njim vzdignil svojo roko, govori vsemogočni Gospod, naj nosijo svojo krivdo. Ne smejo se mi približati, da bi mi opravljali duhovniško službo, niti pristopiti k vsemu, kar mi je sveto in presveto, ampak naj nosijo svojo sramoto zaradi svojih gnusob, ki so jih počenjali. Postavim jih za službo v templju za vsa dela v njem in za vse, kar je treba v njem storiti. Levitski duhovniki, potomci Sadokovi, ki so opravljali službo v mojem svetišču, ko so Izraelovi sinovi zablodili od mene, ti se mi smejo približati, da mi služijo, in smejo stopiti pred moje obličje, da mi darujejo tolščo in kri, govori vsemogočni Gospod. Ti naj hodijo v moje svetišče in pristopajo k moji mizi, da mi služijo in opravljajo mojo službo. Kadar vstopijo skozi vrata notranjega dvora, naj oblečejo platnena oblačila. Volna ne sme priti nanje, če opravljajo službo med vrati notranjega dvora in v templju. Platnene ovijače naj imajo na svoji glavi in platnene hlače okoli svojih ledij; naj se ne opasujejo z ničimer, kar povzroča znoj. Kadar pa pojdejo na zunanji dvor k ljudstvu, naj slečejo svoja oblačila, v katerih so opravljali svojo službo, jih odložijo v celicah svetišča in oblečejo druga oblačila, da ne posveté ljudstva s svojimi oblačili. Glave naj si ne brijejo, tudi dolgih las naj si ne puščajo rasti, ampak naj si svoje lase na glavi pravilno strižejo. Noben duhovnik naj ne pije vina, ko hoče iti na notranji dvor. Vdove ali zavržene naj si ne jemljejo za ženo, ampak le device iz rodu hiše Izraelove; vdovo pa, ki je vdova po duhovniku, smejo vzeti. Moje ljudstvo naj poučé o razločku med svetim in nesvetim in jim pokažejo razloček med čistim in nečistim. V prepiru naj nastopijo, da razsodijo; po mojih pravnih določbah naj sodijo. Moje postave in moje zakone naj spolnjujejo ob vseh mojih praznikih, in moje sobote naj posvečujejo. K mrliču naj ne hodijo, da se ne onečistijo; samo na mrtvem truplu očeta in matere, sina in hčere, brata in sestre, ki še ni omožena, se smejo onečistiti. Ko se je kdo zopet očistil, naj si šteje še sedem dni. Na dan, ko stopi v svetišče, na notranji dvor, da opravi službo v svetišču, naj daruje svojo daritev za greh, govori vsemogočni Gospod. Dedine ne smejo imeti; zakaj njih dedina sem jaz. In lastnine jim ne dajajte v Izraelu; zakaj jaz sem njih lastnina. Jedilno daritev, daritev za greh in daritev za krivdo smejo uživati; vse, kar je v Izraelu z zakletvijo posvečeno, naj bo njihovo. Najboljše reči od prvin vsake vrste in vse darove obveznih dajatev vsake vrste, od vseh vaših darov, naj imajo duhovniki. Tudi prvine svojih jedi dajajte duhovniku, da prikliče blagoslov na vaše hiše. Nič poginulega ali raztrganega od ptičev ali živine ne smejo duhovniki uživati. Kadar boste izžrebali deželo v dedino, odločite Gospodu sveti delež dežele, petindvajset tisoč komolcev dolžine in dvajset tisoč komolcev širine; ta okraj bodi po vsem svojem obsegu naokrog svet. Od tega naj pripade svetišču en kvadrat po petsto komolcev vsaka stran naokrog; okoli njega naj bo še petdeset komolcev prostega prostora. Od tega okraja izmeri prostor petindvajset tisoč komolcev dolžine in deset tisoč komolcev širine; na njem naj stoji svetišče, to je Presveto. To naj bo sveti delež od dežele; naj bo last duhovnikov, ki opravljajo službo v svetišču, ki pristopajo, da služijo Gospodu. Naj jim bo kot prostor za njihove hiše in kot svet prostor svetišča. Ozemlje petindvajset tisoč komolcev dolžine in deset tisoč komolcev širine naj bo last levitov, ki v templju opravljajo službo; naj bo njih lastnina z dvorci za stanovanje. Kot lastnino mesta določite ozemlje pet tisoč komolcev širine in petindvajset tisoč komolcev dolžine ob strani svetega okraja; to bodi last vse hiše Izraelove. Za kneze določite ozemlje na obeh straneh svetega okraja in mestne lastnine. Naj gre od svetega okraja in od mestne lastnine, na zahodni strani proti zahodu, in na vzhodni strani proti vzhodu. V dolžini naj se sklada z enim izmed rodovnih deležev, od zahodne meje do vzhodne meje. To naj ima od dežele kot svojo lastnino v Izraelu, da moji knezi ne bodo več stiskali mojega ljudstva, temveč da ostalo deželo prepustijo hiši Izraelovi po njenih rodovih. Tako govori vsemogočni Gospod: Dosti vam bodi, knezi Izraelovi! Opustite nasilje in zatiranje, delajte prav in pravično! Nehajte preganjati moje ljudstvo z njegovega posestva, govori vsemogočni Gospod. Imejte pravilno tehtnico, pravilno efo in pravilen bat. Efa in bat naj imata enotno določeno mero; bat naj drži deseti del homera, efa prav tako deseti del homera, po homeru naj se ravna mera. Sekel naj ima dvajset ger; pet seklov naj bo pet, deset seklov naj bo deset, petdeset seklov naj vam bo mina. To je prispevek, ki ga oddajajte: šestinko efe od vsakega homera pšenice in šestinko efe od vsakega homera ječmena. Določena mera za olje je desetinka bata od vsakega kora; deset batov je en kor. Dalje naj se oddaja ena ovca od drobnice dvesto glav kot prispevek od Izraelovih rodov za jedilno, žgalno in mirovno daritev, da se dobi za vas sprava, govori vsemogočni Gospod. Vse ljudstvo dežele naj oddaja ta prispevek knezu v Izraelu. Knezova dolžnost naj bo skrbeti za žgalno, jedilno in pitno daritev ob praznikih, mlajih, sobotah in pri vseh slovesnih shodih hiše Izraelove. On naj oskrbi daritev za greh, jedilno, žgalno in mirovno daritev, da se izvrši sprava za hišo Izraelovo. Tako govori vsemogočni Gospod: Prvi dan prvega meseca vzemi junca brez madeža in z njim očisti svetišče greha. Duhovnik naj vzame krvi daritve za greh in z njo pomaže tempeljske podboje in štiri vogle oltarjevega roba, in podboje vrat, ki vodijo k notranjemu dvoru. Tako stôri tudi prvi dan sedmega meseca za te, ki so iz zmote ali iz nevednosti grešili; tako opravite spravo za tempelj. Štirinajsti dan prvega meseca obhajajte praznik velike noči; sedem dni jejte opresnike. Ta dan naj daruje knez zase in za vse ljudstvo dežele junca v daritev za greh. Sedem prazniških dni naj daruje, vsak dan kot žgalno daritev Gospodu sedem juncev in sedem ovnov brez madeža, in kot daritev za greh vsak dan kozla. Kot jedilno daritev naj daruje eno efo za vsakega junca in eno efo za vsakega ovna in en hin olja k vsaki efi. Petnajsti dan sedmega meseca, ob prazniku šotorov, naj daruje sedem dni enake daritve za greh, žgalne in jedilne daritve z oljem vred. Tako govori vsemogočni Gospod: Vrata, ki vodijo k notranjemu dvoru in gledajo proti vzhodu, naj ostanejo zaprta šest delavnikov. Sobotni dan naj se odpró, tudi ob mlaju naj se odpró; knez naj vstopi skozi vežo ob vratih od zunaj in naj obstoji ob podboju pri vratih. Duhovniki naj darujejo njegovo žgalno in mirovno daritev; on naj moli na pragu pri vratih in potem naj odide; vrata pa se naj ne zapirajo do večera. Tudi ljudstvo dežele naj ob vhodu teh vrat moli pred Gospodom ob sobotah in mlajih. Žgalna daritev, ki naj jo knez sobotni dan daruje Gospodu, bodi: šest jagnjet brez madeža in oven brez madeža. Kot jedilna daritev bodi: ena efa za vsakega ovna, in jedilna daritev za jagnjeta: dar, ki ga premore; za vsako efo naj da en hin olja. Na dan mlaja naj bodo: junec brez madeža in šest jagnjet ter oven brez madeža. Eno efo za junca in eno efo za ovna naj daruje kot jedilno daritev, in za jagnjeta, kolikor premore; in en hin olja za vsako efo. Če hoče knez vstopiti, naj pride skozi vežo ob vratih in po isti poti naj odide. Ko pride ljudstvo dežele ob praznikih pred Gospoda, naj tisti, ki je vstopil skozi severna vrata, da bi molil, gre ven skozi južna vrata; kdor pa je vstopil skozi južna vrata, naj gre ven skozi severna vrata. Nihče naj se ne vrača skozi vrata, skozi katera je vstopil, ampak naj gre ven skozi nasproti stoječa. Knez naj bo med njimi; kadar oni vstopajo, naj tudi on vstopi, kadar oni gredo ven, naj gre tudi on. Ob godovih in praznikih naj bo jedilna daritev ena efa za junca in ena efa za ovna, in za jagnjeta, kolikor kdo premore; in en hin olja za vsako efo. Če knez daruje prostovoljno daritev, žgalno ali mirovno daritev kot prostovoljen dar za Gospoda, naj mu odprejo vrata, ki gledajo proti vzhodu; naj daruje svojo žgalno daritev in svoje mirovne daritve, kakor jih opravlja sobotni dan. Potem naj gre ven, in ko odide, naj se vrata zopet zapró. Vsak dan daruj Gospodu enoletno brezmadežno jagnje v žgalno daritev in sicer ga daruj vsako jutro! Kot jedilno daritev daruj k temu vsako jutro šestinko efe in tretjino hina olja, da se pokropi bela moka, kot jedilna daritev za Gospoda kot vedno veljavno stalno pravilo! Tako darujte jagnje in jedilno daritev in olje vsako jutro kot stalno žgalno daritev. Tako govori vsemogočni Gospod: Če knez podeli kateremu svojih sinov dar od svoje dedine, bodi ta last njegovih sinov kot dedna posest. Če pa pokloni kateremu svojih služabnikov dar od svoje dedine, bodi ta njegov do odpustnega leta, potem pa se naj vrne knezu; le dedina njegovih sinov naj ostane njihova. Knez pa naj nič ne vzame od dedine ljudstva, da bi ga svojevoljno pregnal z njegove posesti. Od svoje posesti naj daje svojim sinovom dedno lastnino, da ne bo nihče izmed mojega ljudstva pregnan s svoje posesti. Tedaj me je peljal skozi vhod, ki je bil ob strani vrat, k svetim, za duhovnike določenim celicam, ki so bile proti severu; in glej, ondi je bil prostor v skrajnem kotu, proti zahodu. Rekel mi je: »To je prostor, kjer naj duhovniki kuhajo daritev za krivdo in daritev za greh in pečejo jedilno daritev, da jim jih ni treba nositi na zunanji dvor, ker bi sicer posvetili ljudstvo.« Nato me je peljal na zunanji dvor in me vodil mimo štirih voglov dvora; in glej, na vsakem voglu dvora je bil dvorec. Na štirih voglih dvora so bili štirje mali dvori, štirideset komolcev dolgi in trideset komolcev široki; enako mero so imeli štirje vogelni prostori. Zid je bil okoli vseh štirih krog in krog; spodaj ob zidu so bile krog in krog kuhinje. Rekel mi je: »To so kuhinje, kjer naj tempeljski služabniki kuhajo klavne daritve ljudstva.« Tedaj me je peljal nazaj k tempeljskemu vhodu. In glej, izpod tempeljskega praga je privrela voda, proti vzhodu, zakaj ospredje templja je gledalo proti vzhodu. Voda pa je tekla od spodaj od desne strani templja, južno od oltarja. Nato me je peljal ven skozi severna vrata ter me vodil zunaj okrog do zunanjih vrat, ki gledajo proti vzhodu. In glej, voda je žuborela od desne strani. Mož je šel z merilno vrvico v svoji roki proti vzhodu; zmeril je tisoč komolcev in me peljal po vodi, ki mi je segala do gležnjev. Zmeril je zopet tisoč komolcev in me peljal po vodi, ki mi je segala do kolen. Zopet je zmeril tisoč komolcev in me peljal po vodi, ki mi je segala do ledij. Zopet je zmeril tisoč komolcev; tedaj je bila reka, ki je nisem mogel prebresti; zakaj voda je tako narastla, da je bila voda za plavanje, reka, ki je ni bilo mogoče prebresti. Tedaj mi je rekel: »Ali si videl, sin človekov?« Potem me je peljal nazaj po bregu reke. Ko sem se vračal, sem videl na bregu reke na obeh straneh silno veliko drevja. Rekel mi je: »Ta voda teče v vzhodni okraj in vrvra dol v pustinjo in dospe v Mrtvo morje. Ko pride tja, postane voda Mrtvega morja zdrava. Vsakršno živo bitje, ki se tam giblje, oživi, kamor koli se izlije reka; tedaj bo silno veliko rib. Zakaj če pride ta voda tja, ozdravi Mrtvo morje in ostane pri življenju vse, kar doseže reka. Ob njej bodo stali ribiči. Od Engadija do Engalima bo prostor za sušenje mrež. Rib bo v silno veliki množini kakor rib v Velikem morju. Močvirja in mlakuže v njeni bližini pa ne bodo postale zdrave; odločene so za pridobivanje soli. Na obeh bregovih reke bo rastlo vsakovrstno drevje z užitnim sadjem; listje mu ne ovene in sad mu ne mine. Vsak mesec bo nov sad rodilo; zakaj voda, ki ga napaja, teče iz svetišča. Njegov sad bo za jed in njegovo listje v zdravilo.« Tako govori vsemogočni Gospod: To je meja, po kateri si razdelite deželo v dedino dvanajsterim Izraelovim rodovom, in Jožef dobi dvojen delež. Vsak naj dobi enak delež v dedino kakor drugi; saj sem vzdignil svojo roko v prisego, da jo dam vašim očetom; zato naj vam pripade ta dežela kot dedina. To je meja deželi na severni strani: Od Velikega morja po poti v Hetalon in dalje v Emat, do Sedada, Berota, Sabarima, ki je med ozemljem Damaska in ozemljem Emata, do Hasarenana, ki je ob meji Avrana. Severna meja naj torej gre od morja do Hasarenana; ozemlje Damaska in ozemlje Emata naj leži severno; to je severna stran. Vzhodna stran naj gre od Hasarenana, ki leži med Avranom in Damaskom; med Galaadom in deželo Izraelovo je Jordan meja do Vzhodnega morja, do Tamara; to je vzhodna stran. Južna meja proti poldnevu gre od Tamara do Meribatkadesa, potem do potoka in do Velikega morja; to je južna stran, proti poldnevu. Zahodna meja je Veliko morje do tja, koder se gre v Emat; to je zahodna stran. To deželo si razdelite po Izraelovih rodovih. Z žrebom jo razdelite v dedino sebi in tujcem, ki bivajo med vami in ki so rodili otroke med vami: naj vam bodo kakor domačini med Izraelovimi sinovi; z vami naj dobijo dedino med Izraelovimi rodovi. Pri rodu, pri katerem tujec prebiva, mu dajte njegovo dedino, govori vsemogočni Gospod. To pa so imena rodov. Na skrajnem severu: od morja v smeri od Hetalona do tja, kjer se gre v Emat, Hasarenan – ozemlje Damaska ostane proti severu – ob strani Emata naj ima, od vzhodne strani do zahodne strani, Dan rodovno ozemlje. Poleg Danovega ozemlja naj ima, od vzhodne strani do zahodne strani, Aser rodovno ozemlje. Poleg Aserjevega ozemlja naj ima, od vzhodne strani do zahodne strani, Neftali rodovno ozemlje. Poleg Neftalijevega ozemlja naj ima, od vzhodne strani do zahodne strani, Manase rodovno ozemlje. Poleg Manasejevega ozemlja naj ima, od vzhodne strani do zahodne strani, Efraim rodovno ozemlje. Poleg Efraimovega ozemlja naj ima, od vzhodne strani do zahodne strani, Ruben rodovno ozemlje. Poleg Rubenovega ozemlja naj ima, od vzhodne strani do zahodne strani, Juda rodovno ozemlje. Poleg Judovega ozemlja naj leži, od vzhodne strani do zahodne strani, sveti okraj, ki ga posvetite Gospodu, petindvajset tisoč komolcev širok in dolg kakor drugi rodovni deleži, od vzhodne strani do zahodne strani; sredi njega bodi svetišče! Sveti okraj, ki ga posvetite Gospodu, naj bo petindvajset tisoč komolcev dolg in dvajset tisoč komolcev širok. Sveti okraj naj pripade temle: Duhovnikom naj pripade na severni strani kos petindvajset tisoč komolcev v dolžini, na zahodni strani deset tisoč komolcev v širini, na vzhodni strani deset tisoč komolcev v širini in na južni strani petindvajset tisoč komolcev v dolžini; sredi njega bodi svetišče Gospodovo! Posvečenim duhovnikom, sinovom Sadokovim, ki so opravljali mojo službo in niso zašli, kakor so zašli leviti, ko so blodili Izraelovi sinovi, njim naj pripade kot posvečen kos, kot presveti del posvečenega okraja poleg ozemlja levitov. Levitom naj pripade kos, ki je enak ozemlju duhovnikov, petindvajset tisoč komolcev dolg, deset tisoč komolcev širok, vse skupaj naj bo dolgo petindvajset tisoč komolcev in široko dvajset tisoč komolcev. Od tega ne smejo nič prodati in nič zamenjati, ne prenesti tega posvečenega dela dežele v tuje roke; zakaj svet je Gospodu. Pet tisoč komolcev, ki preostanejo od širine poleg petindvajset tisoč komolcev, ni posvečeno; naj bo mestu prostor za prebivanje in za pašnik; mesto pa bodi sredi njega! To so njegove mere: severna stran štiri tisoč in petsto, južna stran štiri tisoč in petsto, vzhodna stran štiri tisoč in petsto, zahodna stran štiri tisoč in petsto komolcev. Pašnik mesta naj meri na sever dvesto in petdeset, na jug dvesto in petdeset, na vzhod dvesto in petdeset in na zahod dvesto in petdeset komolcev. Kar od dolžine še preostane ob svetem okraju, namreč deset tisoč komolcev proti vzhodu in deset tisoč komolcev proti zahodu, pridelek iz tega naj bo v živež delavcem v mestu. Tu bodo delali delavci, ki bodo iz vseh rodov Izraelovih. Ves posvečeni okraj naj ima petindvajset tisoč komolcev na kvadrat, namreč posvečeni okraj z mestno posestjo. Kar ostane, naj pripade knezu na obeh straneh posvečenega okraja in mestne posesti, poleg petindvajset tisoč komolcev do vzhodne meje, in proti zahodu poleg petindvajset tisoč komolcev do zahodne meje, primerno rodovnim deležem. To naj pripade knezu; posvečeni okraj in tempeljsko svetišče bodita sredi tega! Posest levitov in mestna posest naj bosta sredi tega, kar pripada knezu; med ozemljem Judovim in ozemljem Benjaminovim naj leži to, kar je knezovo. To so ostali rodovi: Od vzhodne strani do zahodne strani naj ima Benjamin rodovno ozemlje. Poleg Benjaminovega ozemlja naj ima, od vzhodne strani do zahodne strani, Simeon rodovno ozemlje. Poleg Simeonovega ozemlja naj ima, od vzhodne strani do zahodne strani, Isahar rodovno ozemlje. Poleg Isaharjevega ozemlja naj ima, od vzhodne strani do zahodne strani, Zabulon rodovno ozemlje. Poleg Zabulonovega ozemlja naj ima, od vzhodne strani do zahodne strani, Gad rodovno ozemlje. Poleg Gadovega ozemlja, na južni strani proti poldnevu, naj gre meja od Tamara do Meribatkadesa, potem do potoka in do Velikega morja. To je dežela, ki jo kot dedino z žrebom razdelite Izraelovim rodovom, in to so njih deleži, govori vsemogočni Gospod. To so izhodi mesta: na severni strani, ki meri štiri tisoč in petsto komolcev. Mestna vrata se imenujejo po imenih Izraelovih rodov. Troje vrat proti severu: Rubenova vrata, Judova vrata, Levijeva vrata. Na vzhodni strani, ki meri štiri tisoč petsto komolcev, je troje vrat: Jožefova vrata, Benjaminova vrata, Danova vrata. Na južni strani, ki meri štiri tisoč in petsto komolcev, je troje vrat: Simeonova vrata, Isaharjeva vrata, Zabulonova vrata. Na zahodni strani, ki meri štiri tisoč in petsto komolcev, je troje vrat: Gadova vrata, Aserjeva vrata, Neftalijeva vrata. Obseg znaša osemnajst tisoč komolcev. In ime mesta se odslej glasi: »Gospod je ondi.« Tretje leto vladanja Joakima, Judovega kralja, je prišel Nabuhodonozor, babilonski kralj, pred Jeruzalem in ga oblegal. Gospod mu je dal v roko Joakima, Judovega kralja, in del posod templja božjega. Prepeljal jih je v deželo Senaar, v tempelj svojih bogov; posode je dal v zakladnico svojih bogov. Kralj je ukazal Asfenezu, načelniku svojih dvornikov, naj pripelje izmed Izraelovih sinov kraljevega ali plemenitega rodu mladeniče brez vsakršnega madeža, lepe postave, vešče v vsaki modrosti, bogate z znanjem in bistre pameti, ki bi bili sposobni za službo v kraljevi palači, in jih dá poučiti v pisavi in jeziku Kaldejcev. Kralj jim je določil vsakdanji obrok kraljevih jedil in vina, ki ga je sam pil, in ukazal, naj jih izobražujejo tri leta, potem pa naj stopijo v kraljevsko službo. Bili pa so med njimi izmed Judovih sinov: Danijel, Ananija, Misael in Azarija. Knez dvornikov jim je dal druga imena: Danijelu je dal ime Baltazar, Ananiju Sidrah, Misaelu Misah, Azariju Abdenago. Danijel je sklenil v svojem srcu, da se ne bo skrunil s kraljevo jedjo, ne z njegovim vinom. Prosil je torej kneza dvornikov, naj mu dovoli, da se mu ne bo treba skruniti. Bog je storil, da je Danijel našel milost in usmiljenje pred knezom dvornikov. Vendar je knez dvornikov rekel Danijelu: »Bojim se svojega gospoda kralja, ki vam je določil jed in pijačo; kajti čemu naj vidi, da so vaši obrazi medlejši nego drugih mladeničev vaše starosti? Tako bi bili krivi, če zapade moja glava kralju.« Tedaj je Danijel prosil nadzornika, ki ga je knez dvornikov postavil nad Danijela, Ananija, Misaela in Azarija: »Poskusi, prosim, deset dni s svojimi služabniki! Naj nam dajo jesti sočivja in piti vode. Potem si oglej naše obraze in obraze mladeničev, ki uživajo kraljevo jed, in kakor boš videl, tako stori s svojimi služabniki!« Poslušal jih je v tej reči in jih preskušal deset dni. Po desetih dneh so bili videti lepši in bolj rejeni ko vsi mladeniči, ki so uživali kraljevo jed. Nato jim je nadzornik odvzel jed in vino, ki bi ga naj pili, in jim dajal le sočivja. Bog pa je dal tem štirim mladeničem znanje in razumnost za vsakršno pismenstvo in modrost. Danijel je bil povrh izveden v videnju in v sanjah vsakršne vrste. Ko so torej minili dnevi, po katerih je kralj določil, da jih pripeljejo, jih je knez dvornikov privedel pred Nabuhodonozorja. Kralj se je pogovarjal z njimi; nihče med njimi se ni izkazal tako kakor Danijel, Ananija, Misael in Azarija; zato so smeli stopiti v kraljevo službo. V vseh rečeh, ki so terjale modrost in razumnost, je kralj ugotovil pri vseh vprašanjih, da desetkrat prekašajo vse modre in vedeževalce, ki so bili po vsej njegovi državi. Danijel je ostal do prvega leta kralja Cira na dvoru. Drugo leto Nabuhodonozorjevega vladanja je imel Nabuhodonozor sanje. Tako se je njegov duh vznemiril, da se je spanje umaknilo od njega. Tedaj je kralj ukazal, naj pokličejo modre in vedeževalce, čarovnike in kaldejce, da kralju razložijo njegove sanje; prišli so in stopili pred kralja. Kralj jim je rekel: »Sanje sem imel in moj duh je vznemirjen, ker bi rad sanje razumel.« Kaldejci so kralju odgovorili po aramejsko: »Kralj, na veke živi! Povej sanje svojim služabnikom, in oznanimo njih razlago!« Kralj je odgovoril kaldejcem in rekel: »Moj sklep je trden: ako mi ne poveste sanj in njih razlage, boste razsekani na kosce in vaše hiše bodo spremenjene v podrtine. Ako pa mi odkrijete sanje in njih razlago, prejmete od mene darove, darila in veliko čast; zato povejte sanje in njih razlago!« Odgovorili so drugič in rekli: »Kralj naj pove sanje svojim služabnikom, pa razodenemo njih razlago.« Kralj je odgovoril in rekel: »Za gotovo vem, da hočete pridobiti časa, ker vidite, da je pri meni trden sklep. Ako mi ne razodenete sanj, ostane o vas le ena sodba: da ste se namenili govoriti lažnive in neugodne besede pred menoj, dokler se čas ne spremeni. Zato mi povejte sanje in bom vedel, da mi morete povedati tudi njih razlago!« Kaldejci so odgovorili pred kraljem in rekli: »Ni človeka na zemlji, ki bi mogel razodeti kraljevo stvar. Kajti noben kralj, še tako velik in mogočen, ni zahteval take stvari od katerega koli modrega ali vedeževalca ali kaldejca. Stvar, ki jo kralj zahteva, je težka, in ni nikogar drugega, ki bi jo pred kraljem mogel razodeti, razen bogov, katerih stanovanje pa ni pri ljudeh.« Zaradi tega se je kralj vznejevoljil in v silni togoti ukazal, naj pomoré vse babilonske modrece. Ko je izšel ukaz, da se pobijejo modreci, so mislili tudi Danijela in njegove tovariše pobiti. Tedaj se je Danijel modro in razumno obrnil na Arioha, načelnika kraljeve telesne straže, ki je prišel ven, da bi pobil babilonske modrece. Spregovoril je in vprašal kraljevega poveljnika Arioha: »Zakaj je od kralja izšel tako strog ukaz?« Arioh je razložil Danijelu to stvar. Nato je Danijel šel in si izprosil od kralja, naj mu določi čas, da bo kralju naznanil razlago. Danijel se je vrnil v svojo hišo in razložil stvar svojim tovarišem, Ananiju, Misaelu in Azariju: naj si izprosijo milosti od Boga nebes zaradi te skrivnosti, da ne bi bili pokončani Danijel in njegovi tovariši z drugimi babilonskimi modreci vred. Nato je bila Danijelu v nočnem videnju skrivnost razodeta; tedaj je Danijel hvalil Boga nebes. Danijel je spregovoril in molil: »Hvaljeno bodi božje ime od vekomaj do vekomaj! Kajti njegova je modrost in moč. On spreminja čase in dobe, odstavlja kralje in postavlja kralje, daje modrim modrost in razumnim razumnost. On odkriva globoke in skrite reči, ve, kaj se godi v temi, ker pri njem stanuje svetloba. Tebe, Bog mojih očetov, zahvaljujem in slavim, ker si mi dal modrost in moč. In zdaj si mi oznanil, za kar smo te prosili; kajti kraljevo stvar si nam dal spoznati.« Potem je šel Danijel k Ariohu, ki mu je kralj ukazal, naj pokonča babilonske modrece. Vstopil je in mu rekel takole: »Ne pokončuj babilonskih modrecev! Pelji me pred kralja in razodenem kralju razlago!« Tedaj je Arioh hitro peljal Danijela pred kralja in mu rekel takole: »Med judovskimi pregnanci sem našel moža, ki bo kralju oznanil razlago.« Kralj je odgovoril in rekel Danijelu, ki mu je bilo ime Baltazar: »Ali mi res moreš povedati sanje, ki sem jih videl, in njih razlago?« Danijel je odgovoril pred kraljem in rekel: »Skrivnosti, za katero vpraša kralj, ne morejo kralju oznaniti modreci, rotilci, pismouki in zvezdarji. Toda Bog je v nebesih, ki razodeva skrivnosti, in on oznani kralju Nabuhodonozorju, kaj se zgodi v poslednjih dneh. Tvoje sanje in videnja tvoje glave na tvojem ležišču so bila: Tebi, o kralj, so prišle misli na tvojem ležišču o tem, kaj se bo poslej zgodilo. On, ki razodeva skrivnosti, ti oznanja, kaj se zgodi. Meni je bila ta skrivnost razodeta, ne z modrostjo, ki bi bila v meni mimo vseh ljudi, ampak zato, da se kralju oznani razlaga in da spoznaš misli svojega srca. Ti, o kralj, si imel videnje: Glej, bila je velika podoba. Ta podoba je bila ogromna in njena svetlost izredna; stala je pred teboj in njen pogled je bil grozen. Glava te podobe je bila iz čistega zlata, njene prsi in njene roke iz srebra, njen trebuh in njena ledja iz brona, njena stegna iz železa, njene noge deloma iz železa, deloma iz ila. Ti si to gledal, dokler se ni brez človeških rok utrgal kamen in zadel podobo v njene železne in ilnate noge ter jih razdrobil. Tedaj se je hkrati razdrobilo železo, il, bron, srebro in zlato ter bilo kakor pleve na poletnih gumnih. Veter jih je odnesel, nikakršnega sledu jim ni bilo več najti. Kamen pa, ki je zadel podobo, je postal velika gora in je napolnil vso zemljo. To so sanje; njih razlago povemo zdaj pred kraljem. Ti, o kralj, kralj kraljev, ki mu je Bog nebes dal kraljestvo, moč, oblast in slavo, in v čigar roko je dal povsod, kjerkoli so prebivališča ljudi, živali polja in ptice neba, in tebe postavil za gospodarja njim vsem, ti si glava iz zlata. A za teboj vstane drugo kraljestvo, neznatnejše od tvojega, nato tretje kraljestvo, iz brona, ki bo vladalo vsej zemlji. Četrto kraljestvo bo močno kakor železo, ki zdrobi in razbije vse; kakor železo, ki vse zruši, bo to zdrobilo in razbilo. Če si videl noge in prste deloma iz lončarskega ila, deloma iz železa, to pomeni, da se bo kraljestvo delilo in bo v njem nekaj trdnosti železa, ker si videl, da je bilo železo pomešano z lončarskim ilom. Da so bili prsti na nogah deloma iz železa, deloma iz ila, pomeni: del kraljestva bo trden in drugi del zdrobljiv. Da si videl železo pomešano z lončarskim ilom, pomeni, da se bodo med seboj mešali z ženitvijo, pa se vendar ne bodo držali drug drugega, kakor se železo ne more zmešati z ilom. V dneh teh kraljev bo Bog nebes ustanovil kraljestvo, ki na veke ne bo razdejano. Njegovo kraljestvo ne bo prepuščeno drugemu ljudstvu. Razdrobilo in pokončalo bo vsa ta kraljestva, sámo pa bo obstalo na veke. Saj si videl sam, da se je z gore kamen utrgal brez človeških rok in zdrobil železo, bron, ilo, srebro in zlato. Tako je veliki Bog kralju oznanil, kaj se bo poslej zgodilo. Sanje so resnične in njih razlaga je zanesljiva.« Tedaj je kralj Nabuhodonozor padel na obraz in se poklonil Danijelu. Ukazal je, naj mu darujejo jedilno in kadilno daritev. Kralj je rekel Danijelu: »Resnično, vaš Bog je Bog bogov, gospod kraljev in razodevalec skrivnosti, ker si mogel razodeti to skrivnost.« Nato je kralj povišal Danijela in mu dal mnoga velika darila. Postavil ga je za gospodarja nad vso babilonsko pokrajino in za višjega predstojnika vsem modrecem v Babilonu. Toda Danijel je prosil kralja, da je izročil upravo babilonske pokrajine Sidrahu, Misahu in Abdenagu; Danijel pa je ostal v kraljevi palači. Kralj Nabuhodonozor je dal napraviti zlato podobo. Njena višina je bila šestdeset komolcev, njena širina šest komolcev; postavil jo je v ravnini Duri v babilonski pokrajini. Nato je kralj Nabuhodonozor dal zbrati satrape, namestnike, upravnike, svetovalce, zakladnike, sodnike, višje uradnike in vse poveljnike pokrajin, da pridejo k posvetitvi podobe, ki jo je postavil kralj Nabuhodonozor. Tedaj so se zbrali satrapi, namestniki, upravniki, svetovalci, zakladniki, sodniki, višji uradniki in vsi poveljniki pokrajin k posvetitvi podobe, ki jo je postavil kralj Nabuhodonozor; postavili so se pred podobo, ki jo je postavil Nabuhodonozor. Glasnik je z močnim glasom klical: »Ukazuje se vam, ljudstva, narodi in jeziki: Brž ko zaslišite glas roga, piščali, citer, harfe, psalterija, dipel in vseh vrst glasbil, padite na obraz in molite zlato podobo, ki jo je postavil kralj Nabuhodonozor! Kdor ne pade na obraz in je ne moli, bo še isto uro vržen v gorečo, razbeljeno peč!« Brž ko so torej slišala ljudstva glas roga, piščali, citer, harfe, psalterija in vseh vrst glasbil, so padla na obraz vsa ljudstva, narodi in jeziki in so molili zlato podobo, ki jo je postavil kralj Nabuhodonozor. Takrat pa so stopili naprej nekateri kaldejski možje in obtožili Jude. Rekli so kralju Nabuhodonozorju: »Kralj, na veke živi! Ti, o kralj, si izdal ukaz, naj vsak, ki sliši glas roga, piščali, citer, harfe, dipel in vseh vrst glasbil, pade na obraz in moli zlato podobo. Kdor pa ne pade in ne moli, naj bo vržen v gorečo, razbeljeno peč. Tu pa so judovski možje, ki si jim zaupal upravo babilonske pokrajine, Sidrah, Misah in Abdenago. Ti možje se ne menijo zate, o kralj. Tvojemu bogu ne služijo, in zlate podobe, ki si jo postavil, ne molijo.« Tedaj je Nabuhodonozor v jezi in togoti ukazal, naj privedejo Sidraha, Misaha in Abdenaga; pripeljali so torej te može pred kralja. Nabuhodonozor je spregovoril in jih vprašal: »Je li res, Sidrah, Misah in Abdenago, da mojemu bogu ne služite in ne molite zlate podobe, ki sem jo postavil? Zdaj torej, ali ste pripravljeni, da padete na obraz in molite podobo, ki sem jo napravil, brž ko zaslišite glas roga, piščali, citer, harfe, psalterija, dipel in vseh vrst glasbil? Ako je ne boste molili, boste še to uro vrženi v gorečo, razbeljeno peč; in kdo je tisti bog, ki bi vas rešil iz moje roke?« Sidrah, Misah in Abdenago so odgovorili in rekli kralju Nabuhodonozorju: »Ni nam treba, da ti na to odgovorimo. Ako nas naš Bog, ki ga častimo, more osvoboditi, nas bo iz goreče, razbeljene peči in iz tvoje roke, o kralj, rešil. Ako pa tega ne bo storil, vedi, o kralj, da tvojega boga ne bomo častili, ne zlate podobe, ki si jo postavil, molili.« Tedaj je bil Nabuhodonozor poln togote in izraz njegovega obraza se je spremenil nasproti Sidrahu, Misahu in Abdenagu. Spregovoril je in ukazal, naj se peč sedemkrat bolj zakuri, kakor se je sicer zakurila. In najmočnejšim možem v svoji vojski je ukazal, naj zvežejo Sidraha, Misaha in Abdenaga ter jih vržejo v gorečo, razbeljeno peč. Brž so bili ti možje zvezani, in to oblečeni, v svojih suknjah, svojih čepicah in svojih drugih oblačilih ter vrženi v gorečo, razbeljeno peč. Kraljev ukaz je bil silno strog, in peč izredno močno zakurjena, tako da je ognjeni plamen do smrti ožgal može, ki so dvigali Sidraha, Misaha in Abdenaga. Ti trije možje, Sidrah, Misah in Abdenago, pa so padli zvezani v gorečo, razbeljeno peč. Tedaj je kralj Nabuhodonozor ostrmel in hitro vstal. Vprašal je svoje svetovalce: »Nismo li vrgli treh mož zvezanih v ogenj?« Odgovorili so in rekli kralju: »Gotovo, o kralj!« Odgovoril je in rekel: »Glejte, vidim štiri može razvezane, kako hodijo sredi ognja, ne da bi bili poškodovani; in četrti je videti kakor sin bogov.« Nato je stopil Nabuhodonozor pred vrata goreče, razbeljene peči. Spregovoril je in rekel: »Sidrah, Misah in Abdenago, služabniki najvišjega Boga, pojdite ven in pridite sem!« Takoj so prišli Sidrah, Misah in Abdenago iz ognja. Tedaj so prišli satrapi, namestniki, upravniki in kraljevi uradniki ter videli te može, da ogenj ni imel nobene moči do njihovih teles: lasje na njihovih glavah niso bili osmojeni, njih oblačila niso bila spremenjena in ogenj jih ni posmodil. Nabuhodonozor je vzkliknil: »Slavljen bodi Bog Sidrahov, Misahov in Abdenagov, ki je poslal svojega angela in osvobodil svoje služabnike, ki so se zanesli nanj, prestopili kraljev ukaz in žrtvovali svoja telesa, da ne bi častili nobenega drugega boga in ga ne molili razen svojega Boga. Zato zdaj ukazujem: Član katerega koli ljudstva, naroda ali jezika, ki bo nespoštljivo govoril zoper Boga Sidrahovega, Misahovega in Abdenagovega, bo na kosce razsekan in njegova hiša bo spremenjena v podrtine; kajti ni drugega boga, ki bi mogel tako rešiti kakor ta.« Potem je kralj Sidraha, Misaha in Abdenaga zopet osrečil v babilonski pokrajini. Kralj Nabuhodonozor vsem ljudstvom, narodom in jezikom, ki prebivajo po vsej zemlji. Mir naj se vam množi! Prav se mi zdi, da oznanim znamenja in čudeže, ki jih je najvišji Bog storil pri meni. Kako velika so njegova znamenja, kako mogočni njegovi čudeži! Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo, in njegovo gospostvo je od roda do roda. Jaz, Nabuhodonozor, sem živel brezskrbno v svoji hiši in srečno v svoji palači. Tedaj sem videl sanje, ki so me prestrašile. Predstave na mojem ležišču in videnja moje glave so me osupila. Zato sem izdal ukaz, naj privedejo predme vse babilonske modrece, da mi oznanijo razlago sanj. Prišli so torej vedeževalci, čarovniki, kaldejci in zvezdarji. Povedal sem pred njimi sanje, a njih razlage mi niso dali. Nazadnje je stopil predme Danijel, ki mu je ime Baltazar, po imenu mojega boga, in v katerem je duh svetih bogov; pred njim sem povedal sanje: »Baltazar, višji pismouk! Vem, da je duh svetih bogov v tebi in da ti nobena skrivnost ni pretežka. Glej, videnja mojih sanj, in povej njih razlago! Videnja moje glave na mojem ležišču so bila tale: Glej, drevo je bilo sredi zemlje, njegova višina je bila velika. Drevo je rastlo, postalo močno in njegova višina je dosegla nebo; videlo se je do konca vse zemlje. Njegovo listje je bilo lepo, njegov sad obilen, na njem je bilo hrane za vse; pod njim so prebivale poljske živali, na njegovih vejah so gnezdile ptice neba, na njem je bilo hrane za vsako živo bitje. Gledal sem, v videnjih svoje glave, na svojem ležišču: In glej, svet stražnik je stopil z neba. Z močnim glasom je zaklical: ‚Posekajte drevo in odsekajte mu veje! Osmukajte mu listje in raztrosite njegov sad! Živali naj zbežé izpod njega in ptice z njegovih vej! Toda štor z njegovimi koreninami pustite v zemlji, in sicer v okovih iz železa in brona, v travi polja; rosa neba naj ga moči, in z živalmi polja naj ima svoj delež v travi zemlje. Njegovo človeško srce naj se spremeni, naj se mu dá živalsko srce, in sedem dob naj preteče nad njim! Po sklepu stražarjev je to povelje, in po želji svetih je odredba, da živi spoznajo, da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom. Komur hoče, ga da, in postavi nadnje tudi najnižjega izmed ljudi.‘ Te sanje sem videl jaz, kralj Nabuhodonozor. In ti, Baltazar, povej njih razlago! Kajti nihče izmed vseh modrecev mojega kraljestva mi ni mogel oznaniti razlage. Ti pa to moreš, ker je v tebi duh svetih bogov.« Tedaj je bil Danijel, ki mu je bilo ime Baltazar, za trenutek zbegan; njegove misli so ga plašile. Kralj je spregovoril in rekel: »Baltazar, sanje in njih razlaga naj te ne plašijo!« Baltazar je odgovoril in rekel: »Moj gospod, sanje naj veljajo tvojim nasprotnikom, in njih razlaga tvojim sovražnikom! Drevo, ki si ga videl, ki je rastlo in postalo močno, katerega višina je dosegla nebo, in ki ga je bilo videti do konca vse zemlje, katerega listje je bilo lepo in katerega sad je bil obilen, na katerem je bila hrana za vse, pod katerim so prebivale poljske živali in na katerega vejah so gnezdile ptice neba, to si ti, o kralj, ki si rastel in postal močan; tvoja veličina je rastla in dosegala nebo, in tvoja oblast sega do konca zemlje. Da pa je kralj videl, kako je svet stražnik stopil z neba, ki je rekel: ‚Posekajte drevo in ga podrite, toda štor z njegovimi koreninami pustite v zemlji, in sicer v okovih iz železa in brona, v travi polja, rosa neba naj ga moči in z živalmi polja naj bo njegov delež, sedem dob naj preteče nad njim,‘ za to je razlaga, o kralj, in sklep Najvišjega, ki je bil izrečen nad mojim gospodom, kraljem: ‚Pahnili te bodo iz družbe ljudi in pri živalih polja bo tvoje bivališče. Travo ti bodo dajali jesti kakor govedu in rosa neba te bo močila. Sedem dob bo nad teboj preteklo, dokler ne spoznaš, da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom ter ga daje, komur ga hoče. Ukaz, da se pusti štor s koreninami drevesa, pomeni: Tvoje kraljestvo ti bo zopet zagotovljeno, brž ko spoznaš, da imajo nebesa oblast. Zato, o kralj, naj ti ugaja moj svèt: Zbriši svoje grehe s pravičnostjo, in svoje krivice z usmiljenjem do bednih! In tvoja blaginja bo trajna.‘« Vse to se je izpolnilo na kralju Nabuhodonozorju. Dvanajst mesecev pozneje se je sprehajal na strehi kraljeve palače v Babilonu. Kralj je spregovoril in rekel: »Ali ni to veliki Babilon, ki sem si ga sezidal za kraljevo prestolnico, v moči svojega bogastva in v slavo svojega veličastva?« Še je bila beseda v kraljevih ustih, ko je prišel glas z neba: »Tebi, kralj Nabuhodonozor, se naznanja: Kraljestvo ti je vzeto, iz družbe ljudi te pahnejo, pri živalih polja bo tvoje bivališče, travo ti bodo dajali jesti kakor govedu. Sedem dob bo nad teboj preteklo, dokler ne spoznaš, da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom ter ga daje, komur ga hoče.« Še isto uro se je beseda izpolnila nad Nabuhodonozorjem. Iz družbe ljudi je bil pahnjen, jedel je travo kakor govedo, rosa neba je močila njegovo telo, dokler niso njegovi lasje zrasli dolgi kakor orlovska krila in njegovi nohti kakor ptičji kremplji. »Ob koncu dni sem jaz, Nabuhodonozor, povzdignil svoje oči k nebu, in moj razum se mi je povrnil. Slavil sem Najvišjega, hvalil in slavil večno Živega, čigar oblast je večna oblast in čigar kraljestvo traja od roda do roda. Vsi prebivalci zemlje veljajo toliko kot nič; kakor hoče, ravna z vojsko neba in s prebivalci zemlje. Nikogar ni, ki bi ga oviral in ga smel vprašati: ‚Kaj delaš?‘ V istem času se mi je povrnil moj razum. K slavi mojega kraljestva se mi je povrnilo moje veličastvo in moj sijaj. Moji svetovalci in moji velikaši so me poiskali, zopet sem bil postavljen v svoje kraljestvo, in še večja oblast mi je bila podeljena. Zdaj jaz, Nabuhodonozor, hvalim, slavim in poveličujem kralja nebes; kajti vsa njegova dela so resnična, njegova pota pravična. Tiste, ki prevzetno živé, more ponižati.« Kralj Baltazar je priredil veliko gostijo svojim tisoč velikašem, in skupaj s temi tisoči je pil vino. V vinjenosti je Baltazar dal prinesti zlate in srebrne posode, ki jih je njegov oče Nabuhodonozor odnesel iz templja v Jeruzalemu, da bi iz njih pili kralj, njegovi velikaši, njegove soproge in njegove stranske žene. Tedaj so prinesli zlate in srebrne posode, ki so jih odnesli iz templja, hiše božje v Jeruzalemu, in pili iz njih kralj, njegovi velikaši, njegove soproge in njegove stranske žene. Pili so vino in slavili bogove iz zlata in srebra, brona, železa, lesa in kamna. Ob isti uri so se prikazali prsti človeške roke in so pisali nasproti svečniku na pobeljeni steni kraljeve palače; kralj je opazil dlan roke, ki je pisala. Tedaj je prebledelo kraljevo obličje in njegove misli so ga prestrašile, kolčni zgibi so popustili in njegova kolena so klecala. Kralj je glasno zaklical, naj pripeljejo vedeže, kaldejce in zvezdarje. Kralj je spregovoril in rekel babilonskim modrecem: »Kdorkoli prebere to pisanje in razloži njega pomen, ta bo oblečen v škrlat, nosil bo zlato verižico na vratu in vladal bo kot tretji v kraljestvu.« Prišli so vsi kraljevi modreci, a niso mogli pisanja brati in ne kralju razložiti njegovega pomena. Tedaj se je kralj Baltazar zelo prestrašil, njegovo obličje se je spremenilo in njegovi velikaši so se zmedli. Zaradi klicev kralja in njegovih velikašev je stopila kraljica v hišo gostije. Kraljica je spregovorila in rekla: »Kralj, živi na veke! Tvoje misli naj te ne plašijo in tvoje obličje naj se ne spreminja! V tvojem kraljestvu je mož, v katerem je duh svetih bogov. V dneh tvojega očeta so našli v njem razsvetljenje, razsodnost in modrost, kakor modrost bogov. Kralj Nabuhodonozor, tvoj oče, ga je postavil za predstojnika čarovnikov, vedeževalcev, kaldejcev in zvezdarjev, prav tvoj oče, o kralj. Kajti Danijel, ki mu je kralj dal ime Baltazar, je človek izrednega duha, znanja in razsodnosti v razlaganju sanj, v razjasnjevanju ugank in v reševanju težkih vprašanj. Naj torej pokličejo Danijela, on razlago oznani!« Tedaj so Danijela pripeljali pred kralja. Kralj je spregovoril in Danijelu rekel: »Si li ti Danijel, eden izmed Judovih ujetnikov, ki jih je kralj, moj oče, pripeljal iz Judovega? Slišal sem o tebi, da je duh bogov v tebi in da so našli pri tebi razsvetljenje, razsodnost in izredno modrost. Pravkar so bili pripeljani predme modreci in čarovniki, da bi prebrali to pisanje in mi razodeli njegov pomen, pa niso mogli povedati, kaj pomeni. O tebi pa sem slišal, da moreš dajati razlage in reševati težka vprašanja. Ako torej moreš prebrati pisanje in mi njega pomen razložiti, boš oblečen v škrlat, nosil boš zlato verižico na vratu in vladal boš kot tretji v kraljestvu.« Tedaj je Danijel odgovoril in pred kraljem rekel: »Tvoji darovi naj ostanejo tebi in svoja darila daj drugemu! Toda pisanje preberem kralju in njega pomen razložim. O kralj, Bog Najvišji je dal kraljestvo, veličino, čast in veličastvo Nabuhodonozorju, tvojemu očetu. Zaradi veličine, ki mu jo je dal, so se tresla vsa ljudstva, narodi in jeziki ter trepetali pred njim. Kogar je hotel, je mogel ubiti, kogar je hotel, je mogel ohraniti pri življenju; kogar je hotel, je mogel povišati, in kogar je hotel, je mogel ponižati. Ko pa se je prevzelo njegovo srce in se je njegov duh zakrknil v predrznosti, je bil pahnjen s kraljevega prestola in njegovo dostojanstvo mu je bilo odvzeto. Iz družbe ljudi je bil vržen in njegovo srce je postalo podobno živalskemu; pri divjih oslih je bilo njegovo bivališče, travo so mu dajali jesti kakor govedu, rosa neba je močila njegovo telo, dokler ni spoznal, da ima Bog Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom in da nadenj postavi, kogar hoče. Tudi ti, njegov sin Baltazar, nisi ponižal svojega srca, dasi si vse to vedel, ampak si se vzdignil zoper Gospoda nebes. Posode njegovega templja si dal prinesti predse, in ti si pil vino iz njih s svojimi velikaši, svojimi soprogami in svojimi stranskimi ženami. Slavil si bogove iz srebra in zlata, brona, železa, lesa in kamna, ki ne vidijo, ne slišijo in nimajo razuma. Toda Boga, v čigar oblasti je tvoj dih življenja in vsa tvoja pota, nisi častil. Zato je poslal dlan roke in je bilo napisano to pisanje. To je pisanje, ki je bilo napisano: Mene, tekel, parsin. To pa je razlaga besed: Mene: preštel je Bog tvoje kraljestvo in mu naredil konec. Tekel: tehtan si bil na tehtnici in prelahek najden. Parsin: razdeljeno bo tvoje kraljestvo in dano Medijcem in Perzijcem.« Tedaj je Baltazar ukazal, in oblekli so Danijela v škrlat, mu deli zlato verižico na vrat in nad njim razglasili, da bo kot tretji vladal v kraljestvu. Isto noč je bil umorjen Baltazar, kaldejski kralj. Medijec Darij je dobil kraljestvo, ko je bil dvainšestdeset let star. Dariju se je zdelo prav, da postavi nad kraljestvo sto in dvajset satrapov, ki naj bi bili po vsem kraljestvu. Nadnje je postavil tri višje uradnike, eden izmed njih je bil Danijel; satrapi naj bi jim dajali obračun, da kralj ne bi imel škode. Danijel je s svojim izrednim duhom presegel višje uradnike in satrape. Kralj ga je mislil postaviti nad vse kraljestvo. Oba višja uradnika in satrapi so iskali povod za tožbo proti Danijelu zaradi upravljanja države. Pa niso mogli najti nikakršnega povoda, ne slabega dejanja, ker je bil zanesljiv, in nikake zanikrnosti ali slabega dejanja ni bilo zaslediti pri njem. Tedaj so rekli ti možje: »Ne bomo našli zoper tega Danijela nobenega povoda za tožbo, razen če najdemo kaj zoper njega v postavi njegovega Boga.« Nato so hiteli višji uradniki in satrapi h kralju ter mu rekli takole: »Kralj Darij, na veke živi! Vsi višji uradniki kraljestva, namestniki, satrapi, svetovalci in upravniki dajemo skupno nasvet, naj se izda kraljeva odredba in postavi stroga prepoved: Vsak, kdor bo v tridesetih dneh kaj prosil kogar koli, boga ali človeka, razen tebe, o kralj, bo vržen v levnjak! Zdaj torej, o kralj, izdaj prepoved in podpiši listino, da se po nespremenljivi medijsko-perzijski postavi ne more preklicati!« Nato je kralj Darij podpisal listino s prepovedjo. Ko je Danijel zvedel, da je bila listina podpisana, je šel v svojo hišo. V svoji zgornji izbi je imel odprta okna proti Jeruzalemu. Trikrat na dan je padel na kolena, molil in slavil svojega Boga, kakor je tudi poprej delal. Tedaj so prihiteli ti možje in zalotili Danijela, da je molil in milo prosil pred svojim Bogom. Potem so vstopili in rekli pred kraljem zaradi kraljeve prepovedi: »Ali nisi podpisal prepovedi, da bo vsak, kdor bo v tridesetih dneh kaj prosil kogar koli, boga ali človeka, razen tebe, o kralj, vržen v levnjak?« Kralj je odgovoril in rekel: »Trdna je ta odredba po medijsko-perzijski postavi, ki ne bo preklicana.« Tedaj so odgovorili in rekli pred kraljem: »Danijel, eden izmed judovskih ujetnikov, se ne meni zate, o kralj, ne za prepoved, ki si jo podpisal, temveč opravlja trikrat na dan svojo molitev.« Ko je kralj to slišal, mu je bilo zelo nevšeč in je razmišljal, kako bi Danijela rešil. Do sončnega zahoda se je trudil, da bi ga osvobodil. Tedaj so planili ti možje na kralja in mu rekli: »Vedi, o kralj, da je pri Medijcih in Perzijcih postava, da se nobena prepoved ali odredba, ki jo je izdal kralj, ne more spremeniti!« Tedaj je kralj ukazal pripeljati Danijela, in vrgli so ga v levnjak. Kralj je spregovoril in rekel Danijelu: »Tvoj Bog, ki mu vztrajno služiš, on naj te reši!« Prinesli so kamen in ga položili na odprtino jame. Kralj ga je zapečatil s svojim prstanom in s prstani svojih velikašev, da se ne bi ravnanje proti Danijelu spremenilo. Nato je kralj odšel v svojo palačo in prebil noč ob postu. Ni si dal prinesti jedil in njegovo spanje je zbežalo od njega. Kralj je ob jutranji zarji vstal in hitro šel k levnjaku. Ko se je približal levnjaku, je poklical Danijela z žalostnim glasom. Kralj je rekel Danijelu: »Danijel, služabnik živega Boga, ali te je tvoj Bog, ki mu vztrajno služiš, mogel rešiti levov?« Tedaj je Danijel nagovoril kralja: »Kralj, na veke živi! Moj Bog je poslal svojega angela in zaprl žrela levom. Niso me poškodovali, ker sem bil pred njim nedolžen. Tudi zoper tebe, o kralj, nisem krivično ravnal.« Tedaj se je kralj silno razveselil in ukazal, naj potegnejo Danijela iz jame. Ko so potegnili Danijela iz jame, niso našli na njem nobene poškodbe, ker je zaupal v svojega Boga. Može pa, ki so obtožili Danijela, so na kraljev ukaz pripeljali in vrgli v levnjak, nje, njih otroke in njih žene. Še niso prileteli do tal v jami, že so jih levi zgrabili in razdrobili vse njih kosti. In kralj Darij je izdal vsem ljudstvom, narodom in jezikom, ki prebivajo na vsej zemlji, tole pisanje: »Blagor vam bodi v izobilju! Od mene je izdan ukaz: Na vsem ozemlju mojega kraljestva naj vsi trepetajo in se bojé Danijelovega Boga, kajti on je živi Bog, ki ostane na veke. Njegovo kraljestvo ne bo uničeno, njegovo gospostvo bo brez konca. On osvobaja in rešuje, dela znamenja in čudeže na nebu in na zemlji. Danijela je osvobodil iz levjih šap.« Danijel je uspeval ob Darijevem kraljevanju in ob kraljevanju Perzijca Cira. V prvem letu Baltazarja, babilonskega kralja, je videl Danijel na svojem ležišču sanje in prikazni svoje glave. Potem je popisal sanje; to je začetek poročila. Rekel je: Videl sem v svojem videnju ponoči; in glej, štirje vetrovi neba so razburkali veliko morje. Štiri velike živali so prišle iz morja, različne druga od druge. Prva je bila kakor lev in je imela orlove peruti. Gledal sem, in medtem so bile njene peruti izpuljene. Dvignila se je od tal in stala na nogah kakor človek, in človeško srce ji je bilo dano. In glej, druga žival, drugačna, podobna medvedu; po eni strani se je vzravnala, in imela je troje reber v svojem gobcu med zobmi. Bilo ji je rečeno: Vstani, požri mnogo mesa! Nato sem videl, glej, druga žival, bila je kakor panter; imela je štiri ptičje peruti na svojem hrbtu, in štiri glave je imela, in oblast ji je bila dana. Potem sem gledal v svojih nočnih videnjih, in glej, četrta žival, grozna in strašna in silno močna. Imela je mogočne železne zobe; žrla je, drobila, in kar je ostalo, je pomendrala s svojimi nogami. Razlikovala se je od vseh živali pred njo in je imela deset rogov. Ko sem opazoval rogove, glej, je vzrastel med njimi drug, majhen rog; trije prejšnjih rogov so bili pred njim izdrti. In glej, na tem rogu so bile oči kakor človeške, in usta, ki so govorila drzne reči. Opazoval sem; tedaj so bili postavljeni prestoli in Staroletni se je usedel. Njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg in lasje njegove glave kakor čista volna; njegov prestol so bili ognjeni plameni, in njegova kolesa goreč ogenj. Ognjena reka je tekla in se izlivala iz njega. Tisočkrat tisoči so mu stregli, desettisočkrat desettisoči so stali pred njim. Sodni dvor je sedel in knjige so se odprle. Gledal sem tedaj, zaradi hrupa drznih besed, ki jih je rog govoril, in ko sem gledal, je bila žival umorjena, njeno truplo uničeno in izročeno požigu ognja. Ostalim živalim je bila njih oblast odvzeta in dolgost njih življenja jim je bila dana do določenega časa in roka. Gledal sem v nočnih videnjih. Glej, na oblakih neba je prišel sin človekov; dospel je do Staroletnega, in privedli so ga predenj. Dana mu je bila oblast, čast in kraljestvo, in vsa ljudstva, narodi in jeziki so mu služili. Njegova oblast je večna, neminljiva oblast in njegovo kraljestvo neuničljivo. Jaz, Danijel, sem bil v svoji duši pretresen in videnja moje glave so me zmedla. Pristopil sem k enemu tam stoječih in ga prosil o vsem tem zanesljivega pojasnila. Odgovoril mi je in pojasnil pomen prigodb: »Te velike živali, štiri po številu, pomenijo: štirje kralji vstanejo na zemlji, potem pa prejmejo kraljestvo sveti Najvišjega in ga obdržé vekomaj, na vekov veke.« Nato sem hotel še natančno zvedeti o četrti živali, ki se je razlikovala od njih vseh: silno strašna je bila, njeni zobje so bili iz železa in njeni parklji iz brona, žrla je in drobila, in kar je ostalo, je pomendrala s svojimi nogami; in o desetih rogovih na njeni glavi, in o drugem rogu, ki je vzrastel in so pred njim odpadli trije rogovi, o tem rogu namreč, ki je imel oči in usta, ki so govorila drzne reči, in je bil videti večji ko njegovi tovariši. Gledal sem, kako se je ta rog vojskoval s svetimi in jih premagal, dokler ni prišel Staroletni in je bila sodba dana svetim Najvišjega, in je prišel čas, da so se sveti polastili kraljestva. Tako je odgovoril: »Četrta žival pomeni: četrto kraljestvo bo na zemlji, ki se bo razlikovalo od vseh drugih kraljestev; vso zemljo požre, jo pomendra in jo razdrobi. Deset rogov pomeni: iz tega kraljestva vstane deset kraljev, za njimi vstane še drug, ki se razlikuje od prejšnjih in uniči tri kralje. Drzne besede bo govoril zoper Najvišjega, zatiral bo svete Najvišjega; mislil bo na to, da spremeni čase in postavo; in sveti bodo izročeni njegovi oblasti za en čas in dva časa in polovico časa. Potem bo sodba, in oblast se mu odvzame, da se do konca uniči in razdene. Kraljestvo, oblast in moč nad kraljestvi pod vsem nebom bo dana ljudstvu svetih Najvišjega. Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo in vse oblasti mu bodo služile in mu bodo pokorne.« Tu je konec poročila. Mene, Danijela, so moje misli zelo zmedle. Barva mojega obraza se je spremenila. Stvar pa sem ohranil v svojem srcu. V tretjem letu vladanja kralja Baltazarja sem prejel jaz, Danijel, videnje, po onem, ki sem ga videl poprej. Gledal sem videnje; bil sem, ko sem gledal, v gradu Suzi, ki je v pokrajini Elamu; ko sem dobil videnje, sem bil pri reki Ulaju. Povzdignil sem svoje oči in sem videl: glej, oven je stal pred reko. Imel je dva roga; rogova sta bila visoka, eden je bil višji od drugega, in višji je vzrastel pozneje. Videl sem, kako je oven bodel proti zahodu, proti severu in proti jugu. Nobena žival se mu ni mogla ustavljati, nihče se ni osvobodil iz njegove oblasti. Delal je po mili volji in postal velik. Ko sem to premišljeval, glej, je prišel kozel od zahoda čez vso zemljo, ne da bi se tal dotaknil. Kozel je imel nenavaden rog med svojimi očmi. Prišel je k ovnu z dvema rogovoma, ki sem ga videl stoječega pred reko, in se zaletel vanj s togoto svoje moči. Videl sem, kako je prispel do ovna, se razkačil zoper njega, udaril ovna in mu polomil oba roga; oven pa ni imel moči, da bi vzdržal pred njim, in tako ga je vrgel na tla in ga poteptal. Ni bilo nikogar, ki bi osvobodil ovna iz njegove oblasti. Kozel je nato postal silno velik. A ko je dosegel svojo polno moč, se je zlomil veliki rog, in namesto njega so vzrasli štirje drugi, proti štirim vetrovom neba. Iz enega izmed njih je vzrasel majhen rog; silno velik je postal v smeri proti jugu, proti vzhodu in proti Prekrasni deželi. Vzdignil se je do vojske neba, vrgel nekaj vojske in zvezd na zemljo in jih pomendral. Celo proti knezu vojske se je vzdignil, mu vzel vsakdanjo daritev in porušil kraj njegovega svetišča. In na vsakdanjo daritev je bila hudobija položena; vrgla je resnico na tla. Kar je delal, se mu je posrečilo. Slišal sem, da je neki sveti govoril. Drugi sveti je vprašal tega, ki je govoril: »Doklej bo trajalo spolnjenje videnja: o vsakdanji daritvi, o hudobiji opustoševalca, da sta izročena svetišče in vojska v poteptanje?« Odgovoril mu je: »Še dva tisoč tristo večerov in juter, potem pride svetišče do svoje pravice.« Zgodilo se je pa, ko sem jaz, Danijel, gledal videnje ter ga skušal razumeti, glej, je stal pred menoj nekdo, ki je imel podobo moža. Potem sem slišal človeški glas, ki je klical čez Ulaj in rekel: »Gabrijel, razloži temu tam prikazen!« Stopil je tja, kjer sem stal; ko se je približal, sem se ustrašil in padel na svoj obraz. Rekel mi je: »Pazi, sin človekov: videnje velja za poslednji čas.« Ko je z menoj govoril, sem ležal omamljen, z obrazom na tleh; pa se me je dotaknil in me postavil na noge. Govoril je dalje: »Glej, naznanjam ti, kaj se zgodi ob koncu jeze; kajti videnje meri na poslednji čas. Oven z dvema rogovoma, ki si ga videl, sta kralja Medije in Perzije. Kosmati kozel je grški kralj; veliki rog, ki je med njegovimi očmi, je prvi kralj. Da se je zlomil in so štirje drugi stopili na njegovo mesto, pomeni: štiri kraljestva vstanejo iz njegovega naroda, a nimajo njegove moči. Ob koncu njihovega kraljevanja, ko dovršé hudobneži mero, vstane kralj z drznim obrazom in poln zvijače. Njegova moč se krepi, pa ne po njegovi zaslugi. Izmišljuje si presenetljive stvari, uspeva v svojih delih, pogublja mogočne in ljudstvo svetih. Zaradi njegove zvitosti se posreči izdajstvo v njegovi roki. Bahaško bo njegovo srce, in mnoge pogubi, ki so brezskrbni. Zoper kneza knezov se vzdigne, toda brez človeškega sodelovanja bo razbit. Videnje o večeru in jutru, o katerem se je govorilo, je resnica. Toda ti zapečati videnje, kajti spolnilo se bo po dolgem času!« Jaz, Danijel, pa sem oslabel in bil bolan mnogo dni. Potem sem vstal, da spolnim svojo nalogo pri kralju. O videnju pa sem bil zmeden, ker ga nisem mogel razumeti. V prvem letu Darija, sina Artakserksovega, iz rodovine Medijcev, ki je kraljeval nad kraljestvom Kaldejcev, v prvem letu njegovega vladanja, sem jaz, Danijel, preiskoval v knjigah število let, ki se naj po Gospodovi besedi preroku Jeremiju spolnijo nad razvalinami Jeruzalema, namreč sedemdeset let. Obrnil sem svoj obraz h Gospodu Bogu, da bi ga iskal z molitvijo in s prošnjami, s postom, v raševini in pepelu. Molil sem h Gospodu, svojemu Bogu, priznal sem in rekel: »O Gospod, veliki in strašni Bog, ki hraniš zavezo in naklonjenost tem, ki te ljubijo in spolnjujejo tvoje zapovedi! Grešili smo in krivično ravnali, brezbožni smo bili, upirali smo se in smo odstopili od tvojih zapovedi in pravic. Nismo poslušali tvojih služabnikov, prerokov, ki so v tvojem imenu govorili našim kraljem, našim knezom, našim očetom in vsemu ljudstvu dežele. Tebi, o Gospod, gre pravica, naše obličje pa obliva danes rdečica sramu, in sicer Judove može, prebivalce Jeruzalema in vse Izraelce, ki so blizu in daleč po vseh deželah, kamor si jih razkropil zaradi nezvestobe, ki so jo zakrivili zoper tebe. O Gospod, rdečica sramu mora oblivati obličje nam, našim kraljem, knezom in očetom, ki smo grešili zoper tebe. A pri Gospodu, našem Bogu, je usmiljenje in odpuščanje, dasi smo se mu uprli. Nismo poslušali glasu Gospoda, svojega Boga, da bi se ravnali po njegovih postavah, ki nam jih je dal po svojih služabnikih, prerokih. Izrael je prestopil tvojo postavo in se odvrnil, da ni poslušal tvojega glasu. Tako sta se razlila nad nas prekletstvo in prisega, ki je o njiju zapisano v postavi Mojzesa, božjega služabnika, ker smo grešili zoper tebe. Spolnil je svoje grozilne besede, ki jih je govoril zoper nas in zoper naše kneze, ki so nas sodili, da bo spravil veliko nesrečo nad nas, kakršna se še nikdar ni zgodila pod vsem nebom, ki pa se je zdaj zgodila v Jeruzalemu. Kakor je pisano v Mojzesovi postavi, tako je prišla vsa ta nesreča nad nas. Vendar nismo pomirili Gospoda, svojega Boga, s tem da bi se odvrnili od svojih pregreh in se natančno zavzeli za tvojo resnico. A Gospod je mislil na nesrečo in jo poslal nad nas. Kajti Gospod, naš Bog, je pravičen pri vseh svojih delih, ki jih opravlja; mi pa nismo poslušali njegovega glasu. In zdaj, Gospod, naš Bog, ki si z mogočno roko izpeljal svoje ljudstvo iz egiptovske dežele in si napravil ime, kakor je današnji dan, grešili smo, brezbožno smo ravnali! O Gospod, po vsej tvoji dobroti naj se odvrne, prosim, tvoja jeza in tvoj srd od tvojega mesta Jeruzalema in tvoje svete gore; kajti zaradi naših grehov in zaradi hudobij naših očetov je Jeruzalem in tvoje ljudstvo v zasmeh vsem, ki prebivajo okoli nas. Zdaj torej, naš Bog, poslušaj molitev in milo prošnjo svojega služabnika! Razjasni svoj obraz nad svojim svetiščem, ki je opustošeno, zaradi sebe, o Gospod! Nagni, moj Bog, svoje uho in poslušaj, odpri svoje oči in poglej na naše opustošenje in na mesto, ki se imenuje po tvojem imenu! Kajti ne v zaupanju na svoja pravična dela polagamo predte svoje mile prošnje, ampak z ozirom na tvoje obilno usmiljenje. O Gospod, čuj! O Gospod, odpusti! O Gospod, pazi in stori! Ne odlašaj, zaradi sebe samega, moj Bog! Kajti po tvojem imenu se imenuje tvoje mesto in tvoje ljudstvo.« Ko sem še govoril in molil in priznaval svoj greh in greh svojega ljudstva Izraela, in Gospodu, svojemu Bogu, svojo milo prošnjo za sveto goro svojega Boga polagal pred njegovo obličje, ko sem še opravljal svojo molitev, je mož Gabrijel, ki sem ga poprej gledal v videnju, naglo priletel k meni, ob času večerne daritve. Prišel je, mi govoril in naznanil: »Danijel, zdaj sem prišel, da ti dam pravo razsodnost! V začetku tvoje mile prošnje je izšla božja beseda, in prišel sem, da ti jo oznanim; kajti ljubljenec božji si. Pazi torej na besedo in razumi videnje. Sedemdeset tednov je določenih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom, da preneha hudodelstvo, da se zapečati greh, da se doseže sprava za krivdo, in da se uvede večna pravičnost, da se zapečati videnje in prerokba ter se mazili Presveto. Vedi torej in razumi: Od časa, ko izide beseda, da se zopet pozida Jeruzalem, do Maziljenca-kneza, bo sedem tednov. In za dvainšestdeset tednov bo zopet pozidan trg in jarek; potem pride konec časov. Po dvainšestdesetih tednih bo Maziljenec odstranjen, dasi ni krivde na njem. Mesto in svetišče bo razdejal knez, ki bo prišel. Njegov konec pride s poplavo, in do konca bo vojna ter sklenjeno opustošenje. Trdno zavezo sklene z mnogimi za čas enega tedna; v polovici tedna odpravi klavno in jedilno daritev; in v svetišču Gospodovem ostane gnusoba opustošenja do določenega konca, ki zadene pustošnika.« V tretjem letu perzijskega kralja Cira je bila beseda razodeta Danijelu, ki se je imenoval Baltazar. Zanesljiva je beseda; govori o veliki vojni stiski. Hotel je umeti besedo in je dobil razumnost v videnju. Tiste dni sem jaz, Danijel, žaloval tri tedne. Okusnih jedi nisem užival, meso in vino ni prišlo v moja usta. Tudi se nisem mazilil, dokler niso pretekli trije tedni. Štiriindvajseti dan prvega meseca sem bil na bregu velike reke, ki je Tigris. Povzdignil sem oči in videl: Glej, mož, oblečen v platno, okoli ledij pas iz čistega zlata. Njegovo telo je bilo kakor krizolit, njegov obraz se je svetil kakor blisk, njegove oči so bile kakor goreče plamenice, njegove roke in noge kakor lesket izglajenega brona. Zvok njegovih besed je bil kakor hrum ljudske množice. Samo jaz, Danijel, sem videl prikazen. Ljudje, ki so bili pri meni, prikazni niso videli; toda prevzel jih je velik strah, da so zbežali in se skrili. Tako sem ostal sam, ko sem gledal to veliko videnje. A ni mi ostalo moči; moj obraz se je strašno spačil, nisem imel nič moči. Slišal sem glas njegovih besed; ob zvoku njegovih besed sem padel omamljen na obraz, z obrazom na tla. A glej! Roka se me je dotaknila, mi pomogla na moja kolena in na moje roke. Rekel mi je: »Danijel, ljubljenec božji, pazi na besede, ki ti jih govorim! Stoj na svojem mestu! Kajti zdaj sem k tebi poslan.« Ko mi je izgovoril to besedo, sem tresoč se vstal. Potem mi je rekel: »Ne boj se, Danijel! Zakaj od prvega dne, ko si se trudil, da bi dobil jasnost, in si se ponižal pred svojim Bogom, so bile uslišane tvoje besede; in zaradi tvojih besed sem prišel. Knez perzijskega kraljestva se mi je ustavljal enaindvajset dni, toda Mihael, eden prvih knezov, mi je prišel na pomoč. Pustil sem ga tam pri knezu perzijskega kraljestva in sem prišel, da ti naznanim, kaj se bo zgodilo tvojemu ljudstvu poslednje dni; kajti videnje velja še za prihodnje dni.« Ko mi je govoril te besede, sem pobesil obraz v tla in sem onemel. Toda glej, kakor s človeško roko se je nekdo dotaknil mojih ustnic, da sem mogel svoja usta odpreti in govoriti. Tako sem rekel temu, ki je stal pred menoj: »Moj Gospod, pri tej prikazni so prišle nadme bolečine in nisem imel več moči. Kako more pač hlapec mojega Gospoda, kakor jaz, govoriti s tako visokim gospodom, ko že ni več moči v meni in mi zastaja dih?« Tedaj se me je zopet dotaknila postava, ki je bila videti kakor človek, ter me okrepila. Potem mi je rekla: »Ne boj se, ljubljenec božji! Mir tebi! Bodi močan, da, bodi močan!« Ko je tako z menoj govoril, sem se čutil okrepljenega in sem rekel: »Govori, moj gospod; kajti okrepil si me!« Potem je vprašal: »Ali veš, zakaj sem prišel k tebi? Moram se vrniti, da se bojujem s knezom-angelom Perzije; ko to končam, glej, pride knez-angel Grčije. Toda naznaniti ti hočem, kaj je zapisano v knjigi resnice. Nihče ni z menoj v zvezi zoper one razen vašega kneza-angela Mihaela. Že v prvem letu vlade Medijca Darija sem stal pri njem, v pomoč in zaščito. Zdaj ti naznanim resnico: Glej, še trije kralji nastopijo v Perziji. Četrti si pridobi večje bogastvo nego vsi drugi. Ko postane mogočen po svojem bogastvu, nadraži vse zoper grško kraljestvo. Potem vstane junaški kralj, ki bo gospodoval z veliko močjo in bo delal, kar mu bo všeč. Toda komaj nastopi, se razdrobi njegovo kraljestvo in razdeli na štiri vetrove neba, toda ne med njegove potomce. Vladavine, kakršno je on imel, ne bo več, kajti njegovo kraljestvo bo razrušeno in ga dobé drugi mimo teh. Južni kralj postane mogočen. A eden izmed njegovih knezov bo mogočnejši kakor on, in bo sam gospodoval; njegovo gospostvo bo zelo veliko. Ko mine nekoliko let, se bosta zvezala; hči južnega kralja pride k severnemu kralju, da naredi mir. Toda moč njegove rame se ne ohrani, in njegovo potomstvo se ne obdrži. Marveč bo izdana, ona in njeno spremstvo, njen otrok in njen zaščitnik. V svojem času vstane poganjek iz njene korenine na njegovo mesto, se postavi na čelo vojske, pride k trdnjavi severnega kralja, jo napade in zavzame. Tudi njih bogove z njih ulitimi podobami in z njih dragocenimi posodami iz srebra in zlata odpelje kot plen v Egipt; več let bo močnejši od severnega kralja. Potem vpade ta v kraljestvo južnega kralja, a se mora zopet vrniti v svojo deželo. Toda njegova sinova bosta pripravljala vojno in zbrala množico vojnih sil; eden pridre in poplavi vse kakor povodenj; nato ponovno prodre do njegove trdnjave. Južni kralj se razkači in pride, da bi se vojskoval s severnim kraljem. Ta postavi v boj veliko vojsko, a vojska bo dana v roke onemu. Ko bo vojska uničena, se njegovo srce prevzame, jih pobije deset tisoče, vendar njegova moč ne vzdrži. Severni kralj zopet postavi vojsko, še večjo kakor poprej, in po nekaj letih pride z veliko vojsko in obilnim pratežem. V tistih časih jih mnogo vstane zoper južnega kralja, in nasilneži iz tvojega ljudstva se vzdignejo, da se spolni videnje; toda padejo. Severni kralj pride, nasuje nasip in zavzame utrjeno mesto. Južne sile ne vzdržé; tudi njegovo izbrano moštvo ne bo imelo moči, da bi vzdržalo. Tako more tisti, ki je prišel zoper njega, delati, kar mu je pogodu, ne da bi kdo vzdržal pred njim. Tako se ustavi v Prekrasni deželi, in uničenje je v njegovi roki. Tedaj se odloči, da dobi vse njegovo kraljestvo v svojo oblast. Sklene z njim pogodbo in mu da hčer za ženo, da ga pogubi. A načrt se ne uresniči in se mu ne posreči. Tedaj se obrne na primorske pokrajine in jih mnogo osvoji; toda vojskovodja stori konec njegovemu zasramovanju in mu še povrne njegovo zasramovanje. Potem se obrne k trdnjavam svoje dežele, a se spotakne, pade in ga ni več najti. Na njegovo mesto stopi drug, ki pošlje izterjevalca davkov skozi Prekrasno deželo svojega kraljestva. Toda po nekoliko dneh bo zdrobljen, a ne v jezi, ne v boju. Na njegovo mesto stopi podlež. Ne bi se mu dalo kraljevsko dostojanstvo, pa pride iznenada in se s spletkami polasti kraljestva. Vojne sile bodo pred njim odplavljene, in tudi knez zaveze bo strt. Če se kdo zaveže z njim, bo ravnal zvijačno; nastopi in premaga z neznatnim moštvom. Nenadoma bo pridrl v najbolj rodovitne kraje dežele in bo delal, česar niso delali njegovi očetje ne njegovih očetov očetje. Naropani plen in bogastvo jim bo razmetal in zoper trdnjave bo snoval svoje naklepe, za nekoliko časa. Potem obudi svojo moč in svoj pogum zoper južnega kralja, z veliko vojsko. Južni kralj se vzdigne na boj z veliko in zelo močno vojsko, pa ne vzdrži, ker bodo zoper njega kovali spletke. Njegovi omizniki mu pripravijo zlom, njegova vojska se razkropi in mnogo jih pade prebodenih. Oba kralja bosta nameravala prevaro in pri isti mizi bosta lažnivo govorila; pa ne pride do ničesar, kajti konec pride šele ob določenem času. Vračal se bo z velikim pratežem v svojo deželo, njegovo srce bo zoper sveto zavezo; bo delal tako in se vrnil v svojo deželo. Ob določenem času pride zopet na jug. A drugikrat se mu ne bo godilo kakor prvikrat. Kajti ladje s Ketima bodo prišle zoper njega. Zato zgubi pogum in se vrne ter se raztogoti zoper sveto zavezo, in bo delal temu primerno. In vendar, ko se bo vrnil, se bo dobro razumel s tistimi, ki zapuščajo sveto zavezo. Vojne sile, ki jih je poslal, nastopijo, oskrunijo svetišče, trdnjavo, odpravijo vsakdanjo daritev in postavijo gnusobo opustošenja. Tiste, ki so se pregrešili zoper zavezo, zapelje s prilizovanjem v odpad. Ljudje pa, ki poznajo svojega Boga, bodo ostali trdni in bodo pravilno delali. Razumni med ljudstvom bodo mnoge poučili; toda padali bodo pod mečem, v plamenu, v ujetništvu in po oropanju, mnogo dni. Ko pa bodo padali, jim pride majhna pomoč; mnogi se jim pridružijo iz hinavščine. Tudi nekateri pametni bodo padali; tako se v svojem številu preskusijo, prečistijo in prekalijo do časa konca; kajti določeni čas še pride. Kralj bo delal, kar mu bo pogodu. Povzdigoval se bo in poviševal nad vse bogove; zoper Boga bogov bo drzno govoril. Vendar mu gre po sreči, dokler se ne dopolni jeza; kajti to, kar je sklenjeno, se bo spolnilo. Bogov svojih očetov ne bo čislal, tudi se ne bo oziral na ljubljenca žen, ne na katerega koli boga; kajti nad vse se bo povzdigoval. Namesto tega bo častil boga trdnjav; boga, ki ga niso poznali njegovi očetje, bo častil z zlatom in srebrom, žlahtnim kamenjem in drugimi dragocenostmi. Postavil bo kot branilce trdnjav ljudstvo tega tujega boga. Te, ki ga bodo priznali, bo obsipal z veliko častjo. Podeli jim gospostvo nad množicami in jim dá zemljo v plačilo. Ob času konca udari nanj južni kralj. Severni kralj prihrumi nanj z vozmi, konjeniki in mnogimi ladjami; pride v dežele, jih poplavi in prehodi. Tudi v Prekrasno deželo pride; veliko število jih pade, in samo tile se rešijo iz njegove roke: Edom, Moab in ostanki Amonovih sinov. Potem stegne roko po deželah; tudi Egipt mu ne uteče. Polasti se zakladov zlata in srebra in vseh dragocenosti Egipta; Libijci in Kušiti so v njegovem spremstvu. Tedaj pa ga preplašijo glasovi z vzhoda in severa. Z velikim srdom pojde, da jih mnogo uniči in iztrebi. Šotore svoje palače postavi med morjem in sveto prekrasno goro. Vendar dospe do svojega konca, in nihče mu ne pomore. Tisti čas nastopi Mihael, veliki knez, ki se poteguje za sinove tvojega ljudstva. To bo čas stiske, kakršne ni bilo, odkar so narodi, do tistega časa. A v tistem času bo tvoje ljudstvo rešeno: vsi, ki jih najdejo zapisane v knjigi. Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili: nekateri za večno življenje, drugi za sramoto in večno gnusobo. Pametni se bodo lesketali kakor sijaj neba, in tisti, ki so mnoge poučili v pravičnosti, so kakor zvezde za vso večnost. Ti pa, Danijel, zakleni ta razodetja in zapečati knjigo do časa konca. Mnogi jo bodo preiskovali in spoznanje se pomnoži.« Tedaj pogledam jaz, Danijel, in glej, dva druga angela stojita, eden tostran reke, drugi onkraj reke. Eden vpraša moža, oblečenega v platno, ki je bil nad vodo reke: »Kdaj bo konec teh čudovitih reči?« Slišal sem moža, oblečenega v platno, ki je bil nad vodo reke, ko je povzdignil desnico in levico proti nebu in prisegel pri večno Živem: »Za en čas, dva časa in polovico časa, ko bo dokončano uničenje moči svetega ljudstva, se bo vse to spolnilo.« Slišal sem to, pa nisem razumel. Zato sem vprašal: »Moj gospod, kaj je na koncu tega?« Odgovoril je: »Pojdi, Danijel; kajti razodetja so zaklenjena in zapečatena do časa konca. Mnogi se bodo čistili in belili in precejali, a hudobni bodo hudobno delali. Noben hudobnež ne bo razumel, pametni pa bodo razumeli. Od časa, ko se odpravi vsakdanja daritev in se postavi gnusoba razdejanja, je tisoč dvesto in devetdeset dni. Blagor mu, kdor čaka in dočaka tisoč tristo in petintrideset dni! Ti pa pojdi naproti svojemu koncu in počivaj! K svojemu deležu boš vstal ob koncu dni.« Beseda, ki jo je Gospod govoril Ozeju, Beerijevemu sinu, v dneh Ozija, Joatama, Ahaza, Ezekija, judovskih kraljev, in v dneh Jeroboama, Joasovega sina, izraelskega kralja. Začetek Gospodovega govora Ozeju. Gospod je rekel Ozeju: »Pojdi, vzemi si nečistnico za ženo in imej otroke nečistosti, zakaj dežela se nesramno kakor nečistnica obrača od Gospoda.« Šel je torej in vzel Gomero, Debelaimovo hčer; zanosila je in mu rodila sina. Gospod mu je rekel: »Daj mu ime ‚Jezrael‘, kajti le še malo in kaznoval bom Jehujevo hišo za krvno krivdo Jezraela in napravil bom konec kraljestvu Izraelove hiše. Tedaj bom zlomil Izraelov lok v dolini Jezraela.« Spet je zanosila in rodila hčer. Gospod mu je rekel: »Daj ji ime ‚Nepomiloščena‘, zakaj ne bom se več usmilil Izraelove hiše, da bi ji še odpustil. (Judove hiše pa se bom usmilil in jo rešil po Gospodu, njih Bogu; vendar jih ne bom rešil z lokom, ne z mečem, ne z bojem, ne s konji in ne s konjenico).« Ko je »Nepomiloščeno« odstavila, je zanosila in rodila sina. Gospod je rekel Ozeju: »Daj mu ime ‚Ne-moje-ljudstvo‘, zakaj vi niste moje ljudstvo in jaz nisem vaš Bog.« Število Izraelovih otrok bo kakor morskega peska, ki ga ni mogoče prešteti, ne izmeriti. In namesto da bi se jim reklo: »Vi niste moje ljudstvo«, se bodo imenovali: »Otroci živega Boga«. Sinovi Judovi in sinovi Izraelovi se bodo zedinili in si bodo postavili enega edinega poglavarja in bodo prestopili svoje ozemlje, zakaj Jezraelov dan bo velik. Recite svojemu bratu: »Moje ljudstvo« in svoji sestri: »Pomiloščena«. Obtožite svojo mater, obtožite jo! ker ni moja žena in jaz nisem njen mož. Naj odpravi svoja hotniška znamenja s svojega obličja in znamenja svojega prešuštva s svojih prsi, če ne, jo slečem do nagega in jo postavim, kakor je bila, ko je prišla na svet; jo napravim enako puščavi, izsušeni zemlji, jo z žejo usmrtim. Ne bom ljubil njenih otrok, ker so otroci iz prešuštva; zakaj njih mati je prešuštvovala, njihova porodnica se je osramotila, saj je rekla: »Hodila bom za svojimi ljubimci, ki mi dajejo moj kruh in mojo vodo, mojo volno in moj lan, moje olje in mojo pijačo.« Zaradi tega, glej, ji zagradim pot s trnjem, ji postavim zid, da ne najde svojih stez. Tekla bo za svojimi ljubimci, pa jih ne bo dosegla; zaman jih bo iskala. Tedaj poreče: »Vrniti se hočem k svojemu prvemu možu, ker mi je takrat šlo bolje kakor zdaj.« Ona ni spoznala, da sem ji jaz dajal žito in vino in olje, in ji množil srebro in zlato: porabili so ga za Baale. Zato vzamem zopet nazaj svoje žito ob svojem času, svoje vino ob njegovem roku; odtegnem svojo volno in svoj lan, s čimer je zagrinjala svojo nagoto. Zdaj odgrnem njeno sramoto pred očmi njenih ljubimcev in nihče je ne reši iz moje roke. Storil bom konec vsemu njenemu veselju, njenim praznikom in njenim mlajem, njenim sobotam in vsem njenim shodom. Opustošim njene trte in njene smokvine nasade, o katerih je dejala: »To je moje hotniško plačilo, ki so mi ga dali moji ljubimci!« V divjino jih spremenim, da jih požró živali polja. Obračunam z njo za dneve Baalov, ko jim je zažigala kadilo, se lišpala s svojim prstanom in nakitom, hodila za svojimi ljubimci, mene pa pozabila, govori Gospod. Zato, glej, jo privabim, jo povedem v puščavo, spregovorim ji na srce! Potem ji vrnem njene vinograde, in dolino Ahor naredim za vrata upanja. Tam bo voljna kakor v mladih dneh, kakor ob dnevu svojega izhoda iz egiptovske dežele. Tisti dan, govori Gospod, me bo imenovala: »Moj mož«! Ne bo me več imenovala: »Moj Baal«. Tedaj odstranim imena Baalov iz njenih ust, njihovih imen se ne bo nihče več spominjal. Tisti dan bom zanje sklenil zavezo z živalmi polja, s pticami pod nebom in z laznino zemlje; lok in meč in vojno vržem iz dežele in storim, da bodo varno počivali. S teboj se zaročim na veke; s teboj se zaročim v pravičnosti in pravu, v ljubezni in usmiljenju; s teboj se zaročim v zvestobi, in spoznala boš Gospoda. Tisti dan bom odgovoril, govori Gospod, odgovoril bom nebesom, nebesa bodo odgovorila zemlji, zemlja bo odgovorila žitu, vinu, olju, in te stvari bodo odgovorile Jezraelu. Tedaj si jo posejem v deželi, in pomilostim »Nepomiloščeno«, »Ne-mojemu-ljudstvu« rečem: »Ti si moje ljudstvo«, in odgovorilo bo: »Moj Bog«! Gospod mi je rekel: »Pojdi spet in ljubi ženo, ki ima ljubimca in je nezvesta, kakor Bog ljubi Izraelove otroke, oni pa se obračajo za drugimi bogovi in imajo radi grozdne kolače.« Dobil sem jo torej za petnajst srebrnikov, za mero in pol mere ječmena. In rekel sem ji: »Mnogo dni ostani pri meni; ne nečistuj in se ne pečaj z nobenim moškim; enako jaz ne pridem k tebi.« Tako bodo namreč Izraelovi otroci ostali mnogo dni brez kralja in brez poglavarjev, brez daritve in brez oltarja, brez efoda in brez terafov. Potem se bodo Izraelovi otroci spreobrnili in bodo iskali Gospoda, svojega Boga in svojega kralja Davida; s spoštovanjem se bodo bližali Gospodu in njegovim dobrotam v poslednjih dneh. Poslušajte besedo Gospodovo, Izraelovi otroci, Gospod se pravda s prebivalci dežele, zakaj v deželi ni vere, ne ljubezni in ne spoznanja božjega, temveč krivo priseganje in laž, uboj in tatvina, prešuštvo in nasilje; krvoprelitje sledi za krvoprelitjem. Zavoljo tega dežela žaluje, vsi njeni prebivalci omagujejo, celo živali na polju in ptice pod nebom, tudi ribe v morju ginejo. Vendar naj nihče ne toži, nihče ne očita: s teboj, o duhovnik, imam tožbo! Ti se spotakneš podnevi, s teboj se spotakne prerok ponoči; pokončal bom tvojo mater! Moje ljudstvo propada, ker nima spoznanja. Ker si ti zavrgel spoznanje, bom zavrgel tebe, da mi ne boš duhovnik; ti si pozabil postavo svojega Boga, tudi jaz pozabim tvoje otroke! Več jih je, bolj grešé proti meni, njih slavo bom spremenil v sramoto. Od greha mojega ljudstva se redé, in njegovega greha so željni. Kakor z ljudstvom, se bo zgodilo z duhovnikom, kaznoval ga bom za njegovo vedenje, za njegova dela mu plačam z enakim. Jedli bodo, ne da bi se nasitili, nečistovali bodo, ne da bi se obogatili, ker so zapustili Gospoda, da bi se vdajali nečistovanju. »Vino in mošt jemljeta pamet.« Moje ljudstvo vprašuje za svèt svoj kos lesa in njegova palica mu daje odgovor; duh nečistovanja jih zavaja, in z nečistostjo se obračajo od svojega Boga. Na vrhovih gora opravljajo daritve in na hribih zažigajo kadilo, pod hrastom in topolom, pod terebinto, kjer je hladna senca! Zato se vaše hčere vdajajo nečistosti in vaše snahe prešuštvujejo. Ne bom kaznoval vaših hčerá za njihovo nečistovanje, ne vaših snah za njihova prešuštva, zakaj sami hodijo na stransko pot z vlačugami in s hotnicami opravljajo daritve. Tako propade ljudstvo, ker nima pameti. Če se ti, Izrael, vdajaš nečistovanju, naj vsaj Juda ne greši! Nikar ne hodite v Galgalo, ne lazite gori v Bethaven, tudi ne prisegajte: »Gospod živi!« Izrael se upira kakor neukročena telica; kako jo bo torej Gospod pasel kakor ovco na široki planjavi? Efraim se druži z maliki, udobno se steguje v družbi pijancev. Vdajajo se razbrzdani pohoti, bolj ko svojo čast ljubijo sramoto. Sunek vetra jih zajame v svoje peruti in osramočeni bodo zavoljo svojih oltarjev. Čujte to, duhovniki! Pazi, hiša Izraelova! Vi, iz kraljeve hiše, poslušajte! Zakaj zoper vas se izreka sodba. Vi ste postali zadrga Masfi, mreža, raztegnjena vrh Tabora. Globoko so zabredli v svoji popačenosti, a jaz jih bom vse kaznoval. Dobro poznam Efraima, Izrael ni skrit pred menoj; da, ti, Efraim, si nečistoval, in Izrael se je ognuševal. Njih dela jim ne dopusté, da bi se vrnili k svojemu Bogu; duh nečistosti je v njegovem srcu in ne spoznajo Gospoda. Ošabnost Izraelova odseva v njegovem obličju; po svoji krivdi bo padel Efraim, in tudi Juda bo padel z njim. Ko bodo šli s svojo drobnico in svojim govedom iskat Gospoda, ga ne bodo našli: umaknil se je od njih! Bili so nezvesti Gospodu, rodili so nezakonske otroke; požrl jih bo pokončevalec, nje in njihova polja. Zatrobite z rogom v Gabai, s trobento v Rami, zavpijte v Bethavenu, pokličite k orožju Benjamina! Efraim bo opustošen ob dnevu kazni; nad Izraelovimi rodovi oznanim svoj trdni sklep. Judovi knezi so enaki njim, ki mejnike prestavljajo, nanje bom izlil svojo jezo kakor vodo. Efraim dela silo, tepta pravo, ker hodi ves vnet za malikom! Zato postanem Efraimu kakor molj in kakor črvina hiši Judovi. Efraim je čutil svojo bolezen in Juda svojo rano: tedaj se je Efraim obrnil na Asurja in Juda na velikega kralja; toda on vas ne more ozdraviti, ne zaceliti vaše rane, zakaj jaz sem kakor lev Efraimu, kakor mlad lev Judovi hiši; jaz, jaz raztrgam in odidem, odnesem svoj plen in nihče mi ga ne iztrga. Odidem, vrnem se na svoje mesto, dokler ne bodo priznali krivde in me ne bodo iskali. V svoji stiski bodo po meni koprneli. »Pridite, vrnimo se h Gospodu! Zakaj on je raztrgal, pa nas tudi ozdravi, zadal nam je rano, pa nas tudi obveže; v dveh dneh nas oživi, tretji dan nas vzdigne, in živeli bomo pred njegovim obličjem. Vneto si prizadevajmo spoznati Gospoda; prišel bo zanesljivo kakor jutranja zarja, prišel bo k nam kakor jesenski dež, kakor spomladanski dež, ki zemljo ovlaži.« »Kaj naj počnem s teboj, Efraim? Kaj naj počnem s teboj, Juda? Vaša zvestoba je kakor jutranja megla, kakor rosa, ki hitro izgine.« Zavoljo tega jih obtesujem po prerokih, jih ubijam z besedo svojih ust, in kakor luč se dviga moja sodba: da, hočem ljubezni in ne daritve, spoznanja božjega, bolj ko žgalne žrtve! Oni pa so v Adamu prekršili zavezo; tam so se mi izneverili. Galaad je mesto zločincev, s krvjo omadeževano. Tolpi razbojnikov je podobnih nekaj duhovnikov, ubijali so na cesti v Sihem, zares je sramotno, kar so počeli. Kar sem videl v Betelu, je grozno: tam se vdaja Efraim hotništvu, tam se Izrael onečašča. Tudi tebe, Juda, čaka žetev, ko spremenim usodo svojega ljudstva. Kadar hočem ozdraviti Izraela, se pokaže Efraimova pregreha in zlobnost Samarije. Zakaj laž je, kar počenjajo: tat v hišo vlamlja, zunaj ropa razbojnik. V svojem srcu ne pomislijo, da se spominjam njihove hudobije! Toda njih dela me obkrožajo, stojé pred menoj. S svojo hudobijo razveseljujejo kralja, in s svojo lažnivostjo veljake. Vsi so prešuštniki, podobni so peči, ki jo je pek razbelil: on neha kuriti, ko je umesil testo, dokler se vse ne prekvasi. Na dan našega kralja obolijo poglavarji od vinskega žara; kralj se rokuje z zlikovci. Kakor peč je njihovo zvijačno srce: vso noč dremlje njihova togota, zjutraj gori kakor požar; vsi so razbeljeni kakor peč, in požirajo svoje sodnike. Vsi njihovi kralji padajo, nobeden izmed njih pa ne kliče k meni. Efraim se z ljudstvi meša, Efraim je kakor kolač, ki ni bil obrnjen. Tujci použivajo njegovo moč, sam tega ne ve; obdajajo ga sivi lasje, sam tega ne ve! Ošabnost Izraelova pričuje zoper njega, vendar se ne vrnejo h Gospodu, svojemu Bogu, in kljub vsemu ga ne marajo iskati! Efraim je kakor golob, otročji, brez pameti; Egipt kličejo, v Asirijo hodijo. A kamor koli se obrnejo, razgrnem čeznje svojo mrežo: potegnem jih dol kakor ptice z neba; kaznoval jih bom, kakor je bilo oznanjeno njihovi občini. Gorje jim! Daleč od mene so se zgubili! Poguba nadnje! Zoper mene so se uprli! Jaz sem jih vendar rešil, oni pa govoré zoper mene laži. Ne kličejo k meni v svojem srcu, ko vpijejo na svojih ležiščih: zaradi svojega žita in vina se bojijo, in vendar se od mene obračajo. Jaz sem jim okrepil roke, oni pa zoper mene hudo mislijo! Obračajo se k Baalu, so kakor lok, ki napačno strelja. Pod mečem padajo njih poglavarji, zaradi svojega predrznega jezika, da so v zasmeh egiptovski deželi. Nastavi na usta trobento, kakor straža na hiši Gospodovi; ker so prestopili mojo zavezo, se pregrešili zoper mojo postavo. K meni vpijejo: »Mi te poznamo, o Izraelov Bog!« Toda Izrael je zavrgel dobro; sovražnik ga bo preganjal. Postavili so si kralje, a ne na mojo pobudo; nameščali so si poglavarje, a brez mojega odobrenja. Iz svojega srebra in zlata so si narejali malike, zato, da bodo uničeni. Doklej ne bodo mogli biti čisti sinovi Izraelovi? Moj srd se vnema zoper nje, odklanjam tvoje tele, o Samarija! To je obrtniški izdelek, to ni Bog; zato se bo samarijsko tele v kosce razbilo. Oni sejejo veter, želi bodo vihar. Njih žito ne bo dalo zrna, ne zrno moke, in če bi jo dalo, jo bodo tujci použili. Izrael je izgubljen. Zdaj so med narodi, kakor predmet brez vrednosti. Kajti šli so v Asur, k divjemu oslu, ki biva sam zase. Efraim je najel ljubimce. Čeprav si jih za plačilo najemajo med narodi, jih bom zdaj razkropil, in nehali bodo maziliti kralje in kneze. Efraim je množil oltarje za spravo, postali so mu oltarji greha. Naj mu predpišem tisoč zakonov postave, imel jih bo za tuje. Radi imajo daritve – naj žrtvujejo; radi imajo daritveno meso – naj jedo! Gospodu pa to ni všeč. Zdaj se spominja njihove krivde, in kaznoval bo njihove grehe; morali bodo zopet v Egipt. Izrael je pozabil svojega Stvarnika, sezidal si je palače; Juda je pomnožil svoja utrjena mesta; toda vrgel bom ogenj v njegova mesta, in použil bo njegove palače. Nikar se ne veseli, o Izrael, nikar ne rajaj kot ljudstva! Zakaj bil si nezvest svojemu Bogu, ljubil si sramotno plačilo na vseh gumnih. Ne gumno, ne tlačilnica ga ne bosta nasičevala, in vinski mošt ga bo goljufal; v Gospodovi deželi ne bo več prebival, Efraim se bo vrnil v Egipt in v Asiriji bo jedel nečisti kruh. Gospodu ne bodo več darovali vina in ne bodo mu pripravljali klavnih daritev. Kakor kruh žalujočih bo njihov kruh, kdor ga bo jedel, postane nečist; zakaj njih kruh bo za njih same, ne pride v hišo Gospodovo. Kaj boste počeli ob dnevu slovesnosti, kaj v dan praznika Gospodovega? Ker glej, odšli so iz opustošene dežele; Egipt jih bo zbral, Memfis jih bo pokopal; njih srebrne dragotine deduje kopriva, v njihovih šotorih bo zraslo trnje. Pridejo dnevi obiskanja, pridejo dnevi povračila! Izrael vpije: »Prerok je iz uma, mož duha je zmešane pameti!« Da, zato, ker je velika tvoja krivica, in obilno tvoje sovraštvo! Efraimov stražar je prerok s svojim Bogom! Na vseh potih so mu postavljene zanke, sovraštvo je v hiši njegovega Boga. Globoko so se popačili, kakor nekdaj v Gabai; Gospod se bo spomnil njihovih hudobij, in bo kaznoval njihove grehe. Kakor grozdje v puščavi sem našel nekoč Izraela, kakor prvine smokve v njeni mladosti, sem gledal vaše očete: ko pa so prišli v Baalfegor, so se vdali ostudnosti in so postali ostudni kakor to, kar so ljubili. Efraimova slava bo odletela ko ptica: ne bo poroda ne nosečnosti ne spočetja; in ko bi tudi zredili otroke, jim jih odvzamem do zadnjega; da, gorjé tudi njim, če odstopim od njih! Vidim, Efraim je kakor košuta, ki povrže mladiče za lovski plen, tako Efraim svoje sinove za klanje. Daj jim, Gospod! Kaj jim boš dal? Daj jim nerodovitna telesa in suhe prsi! Vsa njih hudobija se je pokazala v Galgali, tam sem jih zasovražil. Zaradi njihovih hudobnih naklepov jih preženem iz svoje hiše; ne bom jih več ljubil, vsi njihovi poglavarji so uporniki. Efraim je udarjen, njih korenine so posušene, sadu ne obrodé več; pa če bi tudi imeli otroke, usmrtim ljubčke njihovega telesa. Zavrgel jih bo moj Bog, ker ga niso poslušali, in klatili se bodo med narodi. Izrael je bil bujna trta, ki je obilno rodila. Čim bolj pa je obilovala sadu, tem bolj so množili oltarje, čim bolje je šlo deželi, tem bogatejše stebre so postavljali. Njih srce je razdeljeno, zdaj bodo pokončani; razdrl bo njih oltarje, porušil bo njihove stebre. Tedaj bodo rekli: »Nimamo kralja ker se nismo bali Gospoda; kaj nam more kralj pomagati?« Besedičenje, krive prisege, sklepanje zvez, in pravo uspevajo ko strupeno zelišče po brazdah na njivi. Prebivalci Samarije se bojé za tele v Bethavenu, zakaj njegovo ljudstvo žaluje za njim in svečeniki malika zanj trepetajo, za njegov kras, ker odide od njih. Tudi tega bodo prenesli v Asirijo, v dar velikemu kralju; Efraim bo osramočen, Izrael se bo sramoval svojega sklepa! Propadla je Samarija, njen kralj je ko trska na površini vode. Razdejane bodo zločinske višave, ta greh Izraelov; trnje in robidje bo raslo na njih oltarjih. Tedaj porekó goram: »Pokrijte nas!« In hribom: »Padite na nas!« Bolj ko v dneh gabaaških si grešil, Izrael! Če bi tam z grehom ostali, ali jih ne bi zadela vojna kakor v Gabai? Prihajam, da jih kaznujem: zoper nje se zberó narodi, da jih kaznujejo za njih dvojno krivdo. Efraim je priučena junica, voljna, da mlati na gumnu; posadil bom jarem na njen lepi vrat, vpregel bom Efraima; Juda bo oral, Jakob bo branal. Sejte si seme pravičnosti, spravljajte žetev ljubezni; novo zemljo prekrčite! Čas je iskati Gospoda, da pride k vam sad pravičnosti! Zakaj ste orali hudobijo, želi pregreho in sad laži jedli? Ker si se zanašal na svoje vozove, na množico svojih vojakov! V tvojih mestih bo vstal bojni hrup, in vse tvoje trdnjave bodo razrušene, kakor je Salman razdejal Betarbeel na dan bitke, ko je bila pogažena mati z otroki. Tako storim tebi, Izraelova hiša, zaradi tvojih prevelikih hudobij. Ob jutranji zori bo izginil kralj izraelski. Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil in iz Egipta sem poklical svojega sina. Toda bolj ko sem jih klical, bolj so se od mene oddaljevali; darovali so Baalom in zažigali so kadila malikom. Efraima sem učil hoditi, jemal sem jih v svoje naročje, pa niso spoznali, da sem skrbel zanje! Z vrvcami dobrote sem jih vlekel, z vezmi ljubezni; bil sem jim kakor človek, ki dvigne dojenčka k svojemu licu, nagnil sem se k njemu in mu dal jesti. Efraim se bo vrnil v Egipt in Asur bo njihov kralj, ker se niso hoteli spreobrniti. Meč bo začel divjati v njihovih mestih, pokončal bo njihove prvake, razdejal bo njihove trdnjave. Moje ljudstvo je bolno od svoje nezvestobe; če ga kličejo kvišku, se nikdo ne dvigne. Kako bi te mogel zapustiti, o Efraim? Kako te drugim izročiti, o Izrael? Kako bi mogel s teboj ravnati kakor z Adamo, kako te zenačiti s Seboimom? Moje srce se v meni obrača, moja notranjost v usmiljenju gori. Ne bom storil po nagibu svoje jeze, ne bom pahnil Efraima v pogibel, zakaj Bog sem in ne človek: Sveti sem v tvoji sredi in ne sovražnik pred vrati. Šli bodo za Gospodom; rjul bo kakor lev, in ko bo rjul, bodo njegovi sinovi prihiteli od zahoda; prihiteli bodo kakor ptica iz Egipta, kakor golob iz asirske dežele; in postavil jih bom nazaj v njihove hiše, govori Gospod. Efraim me obdaja z lažjo, Izraelova hiša s prevaro; Juda si še ni na jasnem o Bogu in o Svetem, ki je zvest. Efraim se obrača za vetrom, vsak dan lovi vzhodnik; množi laž in nasilje, sklepa zvezo z Asirijo in nosi olje v Egipt. Z Izraelom se Gospod pravda, z Jakobom bo ravnal po njegovem početju, povrne mu po njegovih delih. V materinem telesu se je prijel za bratovo peto, ko je odrasel, se je boril z Bogom, boril se je z angelom in je zmagal, jokal je in ga milo prosil. V Betelu ga je našel, in tam je Bog z njim govoril, da, Bog nad vojskami, Jahve je njegovo ime. In ti, vrni se torej k svojemu Bogu, ohrani ljubezen in pravičnost, in stanovitno zaupaj v svojega Boga! Kanaan drži v rokah lažnivo tehtnico, rad opehari. Efraim govori: »Resda, obogatel sem! Ali najdem pri sebi krivico? V vsem mojem delu ni nič napačnega, kar bi bilo greh.« Jaz sem Gospod, tvoj Bog od egiptovske dežele sèm; še ti bom dal stanovati v šotorih, kakor ob dnevu srečanja; govoril sem prerokom, pomnožil sem videnja in razodel se po prerokih v prilikah. V Galaadu vlada hudobija, zato pride na nič; v Galgali so darovali teletom, zato bodo njih oltarji kakor kupi kamenja v brazdah na njivi. Jakob je zbežal na aramsko polje, Izrael je služil za ženo, za ženo je bil pastir. Po preroku je Gospod izpeljal Izraela iz Egipta, po preroku ga je obvaroval. Efraim ga je bridko dražil: zato pusti Gospod na njem njegovo krivdo, njegov Gospod mu povrne njegovo sramotenje. Ko je imel Efraim besedo, je vladal strah, zakaj velik je bil v Izraelu; toda pregrešil se je z Baalom, in je propadel. Zdaj nadaljujejo z grehom: iz svojega srebra si delajo ulite podobe, malike po svoji zamisli – obrtniško delo! Pa pravijo: »Tem darujte!« In ljudje pošiljajo poljube teletom. Zato bodo kakor jutranja megla, kakor rosa, ki hitro izgine, kakor pleve, ki jih veter z gumna pobere, kakor dim, ki uhaja skoz okno. Zakaj jaz sem Gospod, tvoj Bog, od egiptovske dežele sèm; drugega Boga ne poznaš razen mene, in drugega rešitelja ni. Zavzel sem se zate v puščavi, v deželi velike žeje. Na svoji paši so se nasitili; ko so bili siti, so se prevzeli in so mene pozabili. Zato jim postanem kakor lev; kakor panter ob potu bom prežal, planil bom nanje kakor medvedka, ki so ji vzeli mladiče, raztrgam oklep njihovih prsi; tam jih požró šakali, razmesarijo jih poljske zverine. Jaz te uničim, o Izrael; kdo ti bo mogel na pomoč priti? Kje je tvoj kralj, da te reši? Kje tvoji poglavarji, da te ščitijo? O katerih si rekel: »Daj mi kralja in poglavarje!« Dal sem ti kralja v svoji jezi, in ti ga vzamem v svojem srdu. Zvezana je Efraimova krivica, na varnem je njegov greh. Popadajo ga bolečine, kakor so porodne; toda on je nespameten otrok: čas rojstva je, pa ne pride v porod. Ali jih bom iztrgal iz oblasti podzemlja, jih rešil iz rok smrti? Kje je tvoja kuga, o smrt, kje tvoja nadloga, podzemlje? Sočutje je skrito mojim očem. Ker je napravil med brati razcep, bo prišel od vzhoda veter, vihar Gospodov se dvigne s puščave, in osuši njegov vir, izpije njegov studenec, upleni zaklad in vse dragocenosti. Samarija se bo pokorila, ker se je uprla svojemu Bogu; padli bodo pod mečem, njihovi otroci bodo pobiti, njihove noseče žene razparane. Vrni se, o Izrael, h Gospodu, svojemu Bogu, zakaj po svoji krivdi si padel. Vzemite besede s seboj in vrnite se h Gospodu ter mu recite: »Odpusti vso pregreho in vzemi za dobro, da ti darujemo sad svojih ustnic. Asur nas ne bo rešil, ne bomo več sedli na konja, in tega, kar so izdelale naše roke, ne bomo več imenovali ‚Naš Bog‘, zakaj pri tebi najde sirota sočutje.« Ozdravil bom njih zablodo, rad jih bom ljubil, zakaj moja jeza se je od njih odvrnila. Bom kakor rosa Izraelu, cvetel bo kot lilija, pognal bo korenine kakor na Libanonu; njegove veje se bodo široko razprostirale, veličasten bo kakor oljka in njegov vonj bo kakor vonj kadila. Vrnili se bodo in sedli bodo pod mojo senco; zopet bodo pridelovali pšenico in gojili vinsko trto: nje vino bo slovelo kot libanonsko. Kaj ima Efraim še skupnega z maliki? Kaznoval sem ga, nato sem ga osrečil. Jaz sem kakor zelena cipresa; iz mene izhaja sad, ki je na njem. Kdor je moder, bo to razumel, kdor je razumen, bo spoznal, da so Gospodova pota ravna: pravični po njih hodijo, grešniki pa na njih padejo. Beseda Gospodova, govorjena Joelu, Fatuelovemu sinu. Čujte to, starešine, prisluhnite, vsi prebivalci dežele! Ali se je zgodilo kaj takega v vaših dneh, ali v dneh vaših očetov? Pripovedujte to svojim otrokom, in vaši otroci svojim otrokom, in njih otroci prihodnjemu rodu. Kar je pustil gazam, je požrla kobilica, kar je pustila kobilica, je požrl jelek, kar je pustil jelek, je požrl hasil. Predramite se, vinjenci, in jokajte! Tarnajte, pivci, zavoljo vina, ker vam je vzeto spred vaših ust. Zakaj truma je prišla nad mojo deželo, mogočna in brezštevilna: njeni zobje so levji zobje, čeljusti ima kakor levinja. Napravila je iz mojega vinograda puščo, moj smokvin nasad je ogolila, ga olupila in uničila, pobelile so se njegove veje. Jokaj kakor devica, ogrnjena v raševino, za svojim mladim zaročencem! Jedilna in pitna daritev sta izginili iz hiše Gospodove; duhovniki, služabniki Gospodovi, žalujejo. Obrano je polje, zemlja žaluje, ker je uničeno žito; vino se je osušilo, olje izčrpalo; kmetje so potrti, vinogradniki tarnajo zavoljo pšenice in zavoljo ječmena, ker je uničena žetev. Trta je oslabela, smokev je ovenela, granatovec, palma in jablana, vse drevje na polju je suho; zato je izginilo veselje ljudi. Duhovniki, prepašite se, žalujte, služabniki oltarja, tarnajte! Vstopite, prenočite v raševniku, o služabniki mojega Boga! Zakaj prenehala je v hiši vašega Boga jedilna in pitna daritev. Razglasite post, skličite slovesni shod, zberite, starešine, vse prebivalce dežele v hiši Gospoda, vašega Boga, in vpijte h Gospodu! Oh, kakšen dan! Da, blizu je Gospodov dan, pride kot razdejanje od Vsemogočnega. Ali nam ni pred našimi očmi zginil živež, veselje in radost iz hiše našega Boga? Strohnelo je zrnje pod trdimi grudami; skladišča so opustošena, žitnice prazne, ker ni prišlo dovolj žita. Kako ječi živina! Klavrno tavajo črede govedi, ker ne najdejo paše; tudi tropi drobnice trpijo. O Gospod, k tebi vpijem! Ker ogenj požira pašnike na planoti in plamen sežiga vse poljsko drevje. Celo poljske živali vpijejo k tebi, ker so se posušili studenci vode in ogenj požira pašnike na planoti. Zatrobite v rog na Sionu, zaženite krik na moji sveti gori! Naj trepetajo vsi prebivalci dežele, ker pride dan Gospodov, ker je blizu, mračni in temni dan, dan oblakov in temine! Kakor zarja se po gorah širi številno, mogočno ljudstvo, kakršnega ni bilo od vekov in ga za njim več ne bo dolge čase. Pred njim gre požirajoč ogenj, za njim smodeč plamen; dežela pred njim je kakor rajski vrt, za njim je prazna puščava; nič mu ne more uteči. Njih podoba je kakor podoba konj, dirjajo kakor bojni konji. Kakor ropotajoči vozovi, skačejo po višinah gora, kakor prasketajoč ogenj, ki požira strnišče, mogočna vojska, razvrščena za boj. Spričo njih ljudstva trepetajo, vsi obrazi prebledevajo. Tekajo kakor junaki, kakor vojščaki naskakujejo zid; vsak gre ravno svojo pot, njihove steze se ne zapletajo; drug se ob drugega ne zadeva, vsak hodi po svoji stezi; najsi kdo pade pod strelom, njih bojna vrsta se ne pretrga. Obkrožijo mesto, se vržejo na obzidje, se priplazijo v hiše, lezejo skozi okna kakor tatovi. Pred njimi se trese zemlja, se maje nebo; sonce in mesec otemnita, in zvezde gube svojo svetlobo. Gospod se oglaša na čelu svoje vojske, zakaj silna so njegova krdela, mnogo jih je, ki izvršujejo njegove naredbe. Zakaj velik je dan Gospodov, silno strašen: kdo ga more prestati? Zdaj torej, govori Gospod, obrnite se k meni z vsem srcem, s postom in z jokom in s srčno bolečino! Pretrgajte svoja srca in ne svojih oblačil, vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, zakaj milostljiv je in poln usmiljenja, počasen za jezo in bogat v milosti, pripravljen preklicati kazen. Kdo ve, če se ne vrne, se usmili in pusti za seboj blagoslov, jedilno in pitno daritev za Gospoda, vašega Boga? Dajte s trobento znak na Sionu! Zapovejte post, razglasite slovesni shod, zberite ljudstvo, očistite srenjo, skličite starčke, zberite otroke in dojenčke na prsih; naj pride ženin iz svoje izbe in nevesta iz svoje spalnice! Naj jokajo med lopo in oltarjem duhovniki, služabniki Gospodovi! Naj govoré: »Usmili se, Gospod, svojega ljudstva! Ne daj svoje dediščine v zasramovanje, da bi bili v zabavljico narodom! Zakaj bi govorili med ljudstvi: ‚Kje je njihov Bog?‘« Tedaj se je Gospod vnel za svojo deželo, in se je usmilil svojega ljudstva. Gospod je odgovoril in rekel svojemu ljudstvu: »Glej, pošljem vam žita in vina in olja; imeli ga boste do sitega. Ne bom vas več dal v zasmeh narodom. Njega, ki pride od severa, poženem daleč od vas, v suho in pusto pokrajino: njegov prvi roj proti vzhodnemu morju, njegov zadnji roj proti zahodnemu morju, in dvigne se smrad in duh gnilobe, ker je mnogo prevzetoval.« Ne boj se, o gruda, veseli in raduj se: Gospod dela velike reči! Ne bojte se, živali na polju, ker spet so ozeleneli pašniki na planoti, drevje rodi svoj sad, smokev in trta dajeta svoje obilje! In vi, sionski sinovi, radujte se! Veselite se v Gospodu, svojem Bogu! Dal vam je dežja v duhu pravičnosti: storil je, da vam prihaja dež, jesenski in spomladanski, kakor poprej; zato bodo gumna spet polna žita in v kadeh bo preobilo vina in olja. Povrnem vam letine, ki so vam jih požrli: kobilica, obrezovalec, glodalec, pokončevalec, moja velika vojska, ki sem jo poslal proti vam. Imeli boste jesti do sitega in slavili boste ime Gospoda, svojega Boga, ki je čudovito ravnal z vami. In moje ljudstvo ne bo več osramočeno. Spoznali boste, da sem jaz sredi Izraela, da sem jaz Gospod, vaš Bog, in nihče drug. Moje ljudstvo ne bo več osramočeno. Po tem bom izlil svojega Duha na vse človeštvo; in vaši sinovi in vaše hčere bodo prerokovali, vaši starčki bodo sanje imeli, vaši mladeniči bodo prikazni gledali; tudi na vaše hlapce in na vaše dekle bom v tistih dneh izlil svojega Duha. Delal bom na nebu in na zemlji čudovita znamenja: kri in ogenj in stebre dima; sonce se bo spremenilo v temo, luna v kri, ko pride Gospodov dan, veliki in strašni. In zgodilo se bo: vsi, ki bodo klicali ime Gospodovo, bodo rešeni, kajti na gori Sionu in v Jeruzalemu bo rešitev, kakor je govoril Gospod, in med rešenimi bodo, katere Gospod pokliče. Besede Amosa, bivšega pastirja v Tekui, ki jih je slišal v videnju o Izraelu v dneh Ozija, kralja Judovega, in v dneh Jeroboama, sina Joasovega, kralja Izraelovega, dve leti pred potresom. Rekel je: Gospod s Siona rjôve in svoj glas pošilja iz Jeruzalema, žalujejo pastirski pašniki in vrh Karmela se suši. Tako govori Gospod: Zavoljo treh pregreh Damaska in zavoljo štirih ne bom preklical: ker so z železnimi sanmi mlatili Galaad, pošljem ogenj v hišo Hazaelovo, in použil bo Benadadove gradove. Strem Damaskove zapahe, iztrebim prebivalce v Biceatavenu in njega, ki drži žezlo v Betedenu. Aramsko ljudstvo bo izgnano v Kir, govori Gospod. Tako govori Gospod: Zavoljo treh pregreh Gaze in zavoljo štirih ne bom preklical: ker so odgnali mnoge v ujetništvo in jih izročali v roke Edomcem, pošljem ogenj na obzidje Gaze, in použil bo njene hiše; iztrebim prebivalce v Azotu, in njega, ki drži žezlo v Askalonu; obrnem svojo roko proti Akaronu, in pogine preostanek Filistejcev, govori Gospod Bog. Tako govori Gospod: Zavoljo treh pregreh Tira in zavoljo štirih ne bom preklical: ker so množice ujetnikov izročali Edomcem in se niso spomnili bratovske zaveze, pošljem ogenj na obzidje Tira in použil bo njegove hiše. Tako govori Gospod: Zavoljo treh pregreh Edoma in zavoljo štirih ne bom preklical: ker je z mečem preganjal svojega brata in zadušil vsak čut usmiljenja, gojil nenehoma svoj srd in do konca vztrajal v jezi, bom zanetil ogenj v Temanu in použil bo hiše v Bosri. Tako govori Gospod: Zavoljo treh pregreh Amoncev in zavoljo štirih ne bom preklical: ker so razparali noseče galaadske žene, zato da bi razširili svoje meje, bom zanetil ogenj na obzidju Rabe in použil bo njene hiše, med krikom na dan bitke, v viharju ob nevihti. Njih kralj bo šel v izgnanstvo, sam in z njim njegovi knezi, govori Gospod. Tako govori Gospod: Zavoljo treh pregreh Moabovih in zavoljo štirih ne bom preklical: ker je sežgal do pepela kosti edomskega kralja, pošljem ogenj na Moabsko in použil bo palače v Karjotu; v bojnem hrupu bo Moab poginil, ob rjovenju in ob glasu trombe; iztrebil bom sodnika iz njegove srede in vse njegove kneze bom z njim vred usmrtil, govori Gospod. Tako govori Gospod: Zavoljo treh pregreh Judovih in zavoljo štirih ne bom preklical: ker so zavrgli Gospodovo postavo in njegovih zapovedi niso spolnjevali, temveč so se dali zapeljati svojim malikom, za katerimi so hodili njih očetje, pošljem ogenj na Judejsko in použil bo hiše v Jeruzalemu. Tako govori Gospod: Zavoljo treh pregreh Izraelovih in zavoljo štirih ne bom preklical: ker za denar prodajajo pravičnega in za sandale siromaka; ker v prah teptajo nizkega in s pota suvajo slabotnega; ker sin in oče lazita za isto žensko, da moje sveto ime oskrunjata; ker na zastavljenih oblekah ležijo pri slehernem oltarju in pijejo vino, ki so si ga z globami izsilili v hiši svojih malikov. In vendar sem pred njimi iztrebil Amorejca, ki je bil visok ko cedra, močan ko hrast; uničil sem zgoraj njegov sad in spodaj njegove korenine. Izpeljal sem vas iz Egipta, in štirideset let sem vas vodil po puščavi, da bi vam dal deželo Amorejca v dediščino. Obudil sem med vašimi sinovi preroke in nazirce med vašimi mladeniči. Ali ni tako, sinovi Izraelovi? govori Gospod. Vi pa ste nazircem dajali vina piti in prerokom ste prerokovati prepovedali! Glejte, pritisnil vas bom k tlom, kakor pritisne voz, ki je s snopjem naložen. Hitremu tedaj preide misel na pobeg, močnega njegova moč ne bo krepila, junak si življenja ne bo rešil in lokostrelec ne bo trdno stal; kdor je lahkih nog, ne ubeži, in kdor konja jezdi, se ne bo rešil. Najpogumnejši med korenjaki bo moral nag bežati tisti dan, govori Gospod. Poslušajte to besedo, ki jo Gospod govori zoper vas, sinovi Izraelovi, zoper vse ljudstvo, ki sem ga privedel iz Egipta! Samo vas sem izvolil izmed vseh rodov na zemlji; zato bom terjal od vas odgovor za vse vaše krivice! Ali hodita dva skupaj, če nista istih misli? Rjôve lev v gozdu, kadar nima plena? Se oglaša mlad lev na ležišču, če ni česa zagrabil? Mar pade ptica v zadrgo na zemlji, če ji nikdo ni nastavil zanke? Mar odskoči past od zemlje, preden se kaj ujame? Ako v mestu zabuči trobenta, mar se ljudstvo ne prestraši? Mar se v mestu pripeti nesreča, ki bi je ne bil Gospod pripravil? Da, Gospod Bog ne stori ničesar, ne da bi razodel svoj sklep svojim služabnikom prerokom. Ko lev rjôve, kdo bi se ne bal? Ko Gospod Bog govori, kdo bi ne prerokoval? Razglasite palačam Asurja in palačam Egipta, in recite: »Zberite se na gori Samarije in poglejte, kolikšna zmešnjava v mestu in kolikšna nasilstva sredi njega!« Ne znajo prav ravnati, govori Gospod, z nasiljem in zatiranjem kopičijo zaklade v svojih hišah. Zatorej tako govori Gospod Bog: Sovražnik bo deželo zavzel, tvojo moč bo strl in tvoje palače izropal. Tako govori Gospod: Kakor pastir iztrga levu iz žrela dve kosti ali kos uhlja, tako bodo ušli Izraelovi sinovi, ki prebivajo v Samariji, le z robom postelje in damaščanskega divana. Poslušajte! Spričujte hiši Jakobovi, govori Gospod Bog, Bog nad vojskami: Ob dnevu, ko bom kaznoval zločine Izraelove, obiščem tudi oltarje v Betelu; odbiti bodo rogovi oltarja in popadali bodo na tla! Podrl bom zimsko hišo s poletno hišo vred, izginila bodo slonokoščena stanovališča in mnogih hiš ne bo več, govori Gospod. Poslušajte to besedo, o basánske krave, ki prebivate na samarijski gori, ve, ki stiskate slabotne, tlačite ubožce, in govorite svojim možem: »Prinesi, da pijemo!« Gospod Bog prisega pri svoji svetosti: Glejte, dnevi pridejo nad vas, ko vas bodo sleherno izmed vas s kavlji in ostvami proč vlačili. Šle boste skozi zidne vrzeli druga za drugo in vržene boste proti Hermonu, govori Gospod. Le hodite v Betel in grešite, v Galgalo in množite prestopke! Opravljajte zjutraj svoje daritve in tretjega dne svoje desetine; razglašujte zahvalno daritev, glasno vabite k prostovoljnim darovom, zakaj to vam je všeč, otroci Izraelovi! govori Gospod Bog. Glejte, dal sem vam čiste zobé po vseh vaših mestih, pomanjkanje kruha po vseh vaših krajih: in vendar se niste k meni vrnili, govori Gospod. Tudi vam nisem dal dežja, ko so do žetve manjkali trije meseci; in če sem poslal dež enemu mestu, ga nisem dal drugemu; eno polje je dež dobilo, drugo je sušo trpelo, ker ni bilo dežja; dvoje, troje mest se je opotekalo k enemu mestu, da bi se vodé napili, a je ni bilo dovolj: in vendar se niste k meni vrnili, govori Gospod. Udaril sem vas z žgočo vročino in s snetjo, posušil sem vaše vrtove in vaše vinograde; vaše smokve in vaše olive so kobilice požrle: in vendar se niste k meni vrnili, govori Gospod. Poslal sem nad vas kugo, egiptovsko kugo, usmrtil sem z mečem vašo mladino, z vašimi konji vred; storil sem, da je puhtel smrad vašega taborišča v vaše nosove: in vendar se niste k meni vrnili, govori Gospod. Napravil sem razdejanje med vami, kakor ga je storil Bog v Sodomi in Gomori, bili ste kot ogorek, potegnjen iz ognja: in vendar se niste k meni vrnili, govori Gospod. Zato, glej, kaj ti bom storil, o Izrael! Da, zakaj to ti bom storil: pripravi se, o Izrael, na srečanje s svojim Bogom! Zakaj glej, On oblikuje gore in ustvarja veter, On odkriva človeku svojo misel, spreminja jutranjo zarjo v temo in stopa po zemeljskih višavah: Gospod, Bog nad vojskami, je njegovo ime. Poslušajte to besedo-žalostinko, ki se z njo obračam k vam, o hiša Izraelova: »Padla je, ne bo več vstala devica Izraelova! Leži na svojih tleh, ni ga, da bi jo vzdignil!« Zakaj tako govori Gospod Bog: Mesto, ki je šlo v boj s tisoč možmi, jih bo ohranilo samo sto, in tistemu, ki je šlo v boj s sto možmi, jih preostane deset. Da, tako govori Gospod hiši Izraelovi: Iščite me in boste živeli! Ne iščite Betela, ne hodite v Galgalo, in ne zahajajte v Bersabo; zakaj Galgala bo odpeljana v sužnost in Betel bo prišel na nič! Iščite Gospoda in boste živeli; če ne, bo poslal ogenj na Jožefovo hišo, ogenj, ki žre, in nikogar ni, da bi ga pogasil za hišo Izraelovo. On, ki je ustvaril Gostosevce in ozvezdje Oriona, ki spreminja temo v jutranjo zarjo in dan v temno noč; ki kliče vodé morja in jih razliva po širni zemlji: Gospod je njegovo ime. On pripravlja močnemu padec in pošilja nad trdnjavo pokončanje. Gorjé vam, ki pravo spreminjate v pelin in mečete pravico ob tla, sovražite branilca prava pri vratih in mrzite njega, ki govori resnico. Glejte, zato, ker teptate slabotnega, in izsiljujete od njega davek na žito, ne boste prebivali v hišah iz rezanega kamna, ki ste si jih zgradili, ne boste pili vina z izbranih vinskih trt, ki ste jih zasadili. Zakaj vem, kako obilni so vaši zločini in kako velike so vaše pregrehe; vi, ki tlačite pravičnika, izsiljujete odkupnino in tarete siromaka pri vratih. Zato bo v tem času umolknil, kdor je razumen, ker je čas hude nesreče. Iščite, kar je dobro, ne, kar je hudo, da boste živeli in bo Gospod, Bog nad vojskami, z vami, kakor vi pravite! Sovražite hudo in ljubite dobro, in storite, da vlada pravica pri vratih: morda se Gospod, Bog nad vojskami, usmili Jožefovega ostanka. Zato pravi Gospod, Bog nad vojskami: Na vseh trgih bo jok, na vseh cestah bo vpitje: »Gorjé, gorjé!« Klicali bodo kmetovalca k žalovanju in k žalostinkam objokovalce, po vseh vinogradih bo žalovanje, ko bom šel skozi sredi tebe, govori Gospod. Gorjé vam, ki hrepenite po Gospodovem dnevu! Kaj more biti za vas Gospodov dan? Tema in ne luč! Kakor človek, ki beži pred levom, pa sreča medveda, uide domov in se z roko opre na zid – pa ga piči kača! Ali ne bo temota Gospodov dan, in ne luč? Gost mrak v njem, in ne svetloba? Mrzim vaše praznike, odklanjam vaše shode! Ako mi tudi darujete žgalne daritve, ne maram njih vonja; vaše jedilne daritve mi niso prijetne, na vaše tolste mirovne daritve se ne ozrem! Spravite izpred mene vrišč svojih pesmi, zvoka vaših strun ne maram poslušati, temveč pravica naj teče ko voda, pravičnost kakor vedno tekoč potok! Ste mi mar prinašali klavne in nekrvave daritve onih štirideset let v puščavi, o hiša Izraelova, in na ramena dvigali Sakuta in Kevana, te malike, ki ste si jih naredili? Zato vas odpravim onkraj Damaska, govori Gospod, Bog nad vojskami je njegovo ime. Gorje vam, lahkomišljenci na Sionu, brezskrbneži na gori Samarije, vi, veljaki prvega med narodi, ki vas obiskuje hiša Izraelova. Pojdite tja v Kalane in poglejte, od ondod pojdite v veliki Emat, nato stopite dol v Get Filistejcev. Ste mar vi odličnejši nego ta kraljestva, ali je vaše ozemlje večje kot njihovo? O, vi, ki bi radi odložili dan nesreče, pa v resnici kličete oblast nasilja! Poležavajo na slonokoščenih posteljah, stegujejo se na svojih blazinjakih, jedo jagnjeta od črede in teleta iz pitališča; se deró ob brenkanju harfe, se ponašajo kakor David v glasbeni umetniji; najboljša vina pijó in se mazilijo z izbranimi olji, ne boli pa jih Jožefova propast. Zato bodo korakali na čelu izgnancev, in končala se bo razigranost veseljakov. Jahve, Gospod, prisega pri sebi, govori Gospod, Bog nad vojskami: Studi se mi Jakobov napuh, mrzim njegove palače; dal bom v sovražnikove roke mesto z vsem, kar je v njem. In če ostane deset mož v eni hiši, umrli bodo! Le malo jih bo ostalo, da spravijo iz hiše kosti. In če bo kdo vprašal tega, ki je v hramu: »Ali je še kdo ostal pri tebi?« bo odgovoril: »Nihče!« Ta pa: »Molči! Ker ne gre, da se spominja ime Gospodovo.« Zakaj Gospod je ukazal; in razbil bo veliko hišo v podrtine, in majhno hišo na drobce. Mar konji dirjajo po skalovju? Se more orati z voli po morju? Vi pa ste v strup spremenili pravico in sad pravičnosti v pelin. Vi, ki se veselite za prazen nič in pravite: »Ali si nismo s svojo sposobnostjo priborili Karnaima?« Glejte, obudim zoper vas, hiša Izraelova, – govori Gospod nad vojskami – narod, ki vas bo stiskal od vhoda v Emat do potoka Arabe. To mi je dal videti Gospod Bog. Glej, nastal je roj kobilic, v času, ko je začela poganjati otava, namreč trava, ki požene po králjevi košnji. Ko so kobilice požrle skoraj vse zelenje polja, sem rekel: »Gospod Bog, prosim, odpusti! Kako bo Jakob obstal? Je že tako majhen!« Gospodu je bilo žal. »Ne bo se zgodilo,« je rekel Gospod. Še mi je dal videti Gospod Bog: Glej, Gospod Bog je poklical velik ogenj, ki naj požre veliko brezno. In je že požrl del kopnega. Tedaj sem dejal: »Gospod Bog, prosim, odnehaj! Kako bo Jakob obstal? Je že tako majhen!« Gospodu je bilo žal. »Tudi to se ne bo zgodilo,« je rekel Gospod Bog. Zopet mi je dal videti Gospod Bog: Glej, Gospod je stal ob zidu in je držal v roki svinčnico. Gospod mi je rekel: »Kaj vidiš, Amos?« Odgovoril sem: »Svinčnico.« Gospod mi pravi: »Glej, svinčnico nastavim po sredi svojega ljudstva, Izraela. Odslej mu ne bom več prizanašal. Opustošene bodo Izakove višave in razdejana bodo Izraelova svetišča, in z mečem se dvignem zoper Jeroboamovo hišo.« Tedaj je poslal Amasija, duhovnik v Betelu, sporočilo Jeroboamu, izraelskemu kralju: »Amos snuje zoper tebe zaroto sredi Izraelove hiše; dežela ne more več prenašati vsega njegovega govorjenja. Zakaj Amos pravi: ‚Jeroboam umrje po meču in Izrael bo izgnan daleč iz svoje dežele.‘« Potem veli Amasija Amosu: »Ti, videc, izgubi se! Beži v deželo Judovo! Tam jej svoj kruh in tam prerokuj! V Betelu pa odslej ne smeš več prerokovati, zakaj to je kraljevsko svetišče in kraljevska prestolnica!« Amos je odgovoril Amasiju: »Nisem bil ne prerok ne sin preroka; bil sem pastir in sem gojil smokve. Gospod me je vzel, ko sem hodil za čredo, in mi je rekel: ‚Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu!‘ In sedaj poslušaj besedo Gospodovo: Ti praviš: ‚Ne smeš zoper Izraela prerokovati, ne smeš govoriti zoper Izakovo hišo!‘ Zato govori Gospod: Tvoja žena postane hotnica v mestu; tvoji sinovi in tvoje hčere bodo padli pod mečem, tvoja polja bodo razdeljena z merilno vrvco, ti sam boš umrl v ognušeni deželi in Izrael bo odpeljan v izgnanstvo daleč od svoje zemlje.« To mi je dal videti Gospod Bog: Glej, košara z zrelim sadjem. Rekel je: »Kaj vidiš, Amos?« Odgovoril sem: »Košaro z zrelim sadjem.« In Gospod mi pravi: »Dozorelo je moje ljudstvo Izrael za svoj konec; ne bom mu več prizanesel: Petje v palači se spremeni v jok tisti dan, govori Gospod: mnogo bo trupel, kamor koli jih zaženem.« Poslušajte to, vi, ki požirate siromaka, in bi se radi znebili slabotnih v deželi, ki govorite: »Kdaj bo že mlaj mimo, da bomo prodajali svoje žito, kdaj sobota, da odpremo žitnice? Zmanjšali bomo mero, zvišali bomo ceno in uporabili bomo varljivo tehtnico; za majhen denar bomo kupili reveža in za par čevljev ubožca; z žitom vred bomo razpečali tudi pleve.« Gospod prisega pri Jakobovem ponosu: »Ne, nikoli ne bom pozabil teh njihovih del!« Mar naj se zaradi tega ne trese dežela, naj ne žalujejo vsi njeni prebivalci, da se vsa dvigne kakor Nil, vzkipi in upade kakor reka v Egiptu? Tisti dan, govori Gospod Bog, bom dal soncu zaiti opoldne in v temo bom zagrnil zemljo ob belem dnevu; spremenil bom vaše praznike v žalost, vse vaše pesmi v žalovanje; čez vsako ledje bom vrgel raševnik, na vsako glavo bom spravil plešo; to bo žalovanje kakor žalovanje za edincem, in do konca bo kakor dan bridkosti. Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko bom poslal v deželo glad, ne glad po kruhu in ne žejo po vodi, marveč glad, da bi slišali božjo besedo. Tedaj bodo tavali od morja do morja, begali bodo od severa do vzhoda in iskali bodo božjo besedo, pa je ne bodo našli! Tisti dan bodo od žeje omedlevale lepe device in krepki mladeniči, tisti, ki prisegajo pri grehu Samarije in pravijo: »Pri življenju tvojega boga v Danu!« in: »Pri življenju tvojega ljubljenca v Bersabi!« Padli bodo, in ne bodo več vstali! Videl sem Gospoda stati nad oltarjem. Rekel je: Udari vrhnji tram, da se stresejo pragovi! Razbij jih vse na njih glavi! In če še kdo preostane, ga z mečem umorim; niti eden izmed njih ne bo utekel, niti eden izmed njih se ne bo rešil. Ko bi se vkopali v podzemlje, jih od tam izvleče moja roka; ko bi se povzpeli v nebesa, jih od tam dol potegnem; ko bi se skrili na vrhu Karmela, jih grem iskat in jih zgrabim; ko bi se umaknili pred menoj v globočino morja, bi tam zapovedal kači, naj jih piči; ko bi šli ujeti pred svojimi sovražniki, bi zapovedal meču, da jih umori. Svoje oči sem uprl vanje, njim v nesrečo, ne v srečo. Gospod, Bog nad vojskami, se dotakne zemlje in ta se zamaje in vsi njeni prebivalci se zgrozijo; dvigne se vsa kakor velereka, in spet upade kot veletok Egipta. Na nebu si je zgradil svoj vzvišeni prestol, na zemljo je postavil svoj nebesni obok; vodé morjá pokliče in jih razliva po površini zemlje, Jahve je njegovo ime. Mar niste v mojih očeh enaki Etiopcem, o sinovi Izraelovi? govori Gospod. Mar nisem Izraela izpeljal iz Egipta, in Filistejcev iz Kaftorja, Aramcev iz Kira? Glej, oči Gospoda Boga so uprte v kraljestvo, z grehi obremenjeno, da ga izbriše z obličja zemlje. Vendar ne bom do kraja uničil hiše Jakobove, govori Gospod. Glej, zapovedal bom in rešetal bom hišo Izraelovo med vsemi narodi, kakor se žito trese na rešetu in noben kamenček na tla ne pade. Pod mečem umrjó vsi grešniki mojega ljudstva, ki govoré: »Ni blizu, ne bo prišla nesreča do nas.« Tisti dan spet dvignem razpadlo Davidovo kočo, popravim razpoke, dvignem podrtine, obnovim jo, kakor je bila v nekdanjih časih, da vzamejo v posest ostanek Edoma in vse narode, ki so bili moji, govori Gospod, ki to izvršuje. Glej, prišli bodo dnevi, govori Gospod, ko bo stopal orač tesno za žanjcem in tlačilec grozdja za sejalcem; z gora bo kapljal vinski mošt in teklo bo z vseh gričev. Obnovil bom svoje ljudstvo Izraela; pozidali bodo in naselili bodo porušena mesta, zasadili bodo vinograde in pili bodo vino, napravili bodo vrtove in uživali bodo njihov sad. Zasadil jih bom v njihovi zemlji, in nikdar več ne bodo izruvani iz zemlje, ki sem jo njim dal, govori Gospod, tvoj Bog. Abdijevo videnje o Edomu. Novico sem slišal od Gospoda, poslanec je bil poslan med narode: »Vstanite! Vzdignimo se v boj zoper to ljudstvo!« Tako govori Gospod Bog: Glej, majhnega te napravim med narodi, prav zaničevan boš! V ošabnosti svojega srca si zablodil, ker prebivaš v razpokah pečevja in imaš svoj sedež na višinah, ti, ki govoriš v svojem srcu: »Kdo me more vreči na zemljo?« Čeprav bi se dvignil kot orel, čeprav bi postavil svoje gnezdo med zvezdami, od ondod te pahnem dol, govori Gospod. Če vlomijo pri tebi tatovi ali nočni razbojniki, ali ne poberó, kar jim zadostuje? Če pridejo k tebi vinski trgači, ali ne pusté paberka? Kako boš opustošen! Kako bodo Ezava preiskali, kako stikali za njegovimi zakladi! Do meje te poženo vsi tvoji zavezniki, prevarajo te, nadvladajo te tvoji prijatelji; tisti, ki so tvoj kruh jedli, ti nastavijo past pod teboj, ne da bi ti opazil. Zgodilo se bo tisti dan, govori Gospod, da potrebim modre iz Edoma in razumne na Ezavovem pogorju. O Teman, tedaj upade pogum vsem tvojim junakom, in preminejo vsi prebivalci na Ezavovih gorah. Zaradi pokola, zaradi nasilja nad tvojim bratom Jakobom te pokrije sramota in boš izginil za vedno! Zakaj stal si ob strani, ko so barbari plenili njegovo imetje, ko so tujci vstopili skozi vrata in vrgli žreb za Jeruzalem: tudi ti si bil kakor kateri izmed njih! Ne oziraj se škodoželjno na svojega brata ob dnevu njegove nesreče! Ne veseli se nad Judovimi sinovi ob dnevu njihove pogube! Ne odpiraj široko svojih ust ob dnevu njihove stiske! Ne sili skozi vrata mojega ljudstva ob dnevu njegove nesreče! Ne pasi se na trpljenju ob dnevu njegovega razdejanja! Ne steguj svojih rok po njegovem blagu ob dnevu njegove stiske! Ne postavljaj se na razpotja, da bi moril njegove begunce, in ne barantaj za preživele ob dnevu strahote! Zakaj blizu je Gospodov dan za vse narode! Kar si ti storil, se bo tebi storilo, tvoje dejanje se vrne na tvojo glavo! Kakor ste vi pili na moji sveti gori, bodo pili nenehno vsi narodi, pili bodo in se opotekali, in bodo, kakor bi jih nikoli ne bilo. Na gori Sionu pa bo rešitev – saj je svet kraj – in Jakobova hiša bo podedovala nje, ki so imeli njo v lasti. Jakobova hiša postane ogenj in Jožefova hiša plamen, Ezavova hiša pa bo strnišče: na njem bodo sežgani in pokončani, ne da bi kdo preostal od hiše Ezavove, zakaj Gospod je govoril. Zasedli bodo južno pokrajino, Ezavovo pogorje in nižavje, Filistejo; zasedli bodo ozemlje Efraima in Samarije in Benjamina in Galaada. Izraelski izgnanci iz Hale bodo zasedli Kanaan do Sarepte, jeruzalemski izgnanci v Safaradu bodo zasedli mesta na jugu. Rešeni pojdejo na goro Sion in bodo sodili Ezavovo pogorje. In Gospodovo bo kraljestvo. Gospod je govoril Jonu, Amatijevemu sinu, rekoč: »Vstani in pojdi v Ninive, veliko mesto, in pridigaj v njem! Zakaj njegova hudobija je prišla predme.« Jona pa se je dvignil, da bi zbežal pred Gospodom v Tarsis. Šel je v Jopo in našel ladjo, namenjeno v Tarsis; plačal je svojo brodnino in vstopil, da bi se peljal z njimi v Tarsis, proč od obličja Gospodovega. Gospod pa je zagnal močan veter na morje, in nastal je velik vihar na morju. Ladja je bila v nevarnosti, da se razbije. Mornarji so se prestrašili in vsak je vpil k svojemu bogu; metali so ladijsko orodje v morje, da bi se tovor zmanjšal. Jona pa je stopil v notranjost ladje, legel in trdno zaspal. Tedaj pristopi k njemu poveljnik ladje in mu reče: »Kaj je s teboj, da spiš? Vstani, kliči k svojemu Bogu! Morebiti se nas Bog spomni, da ne poginemo.« In rekó drug drugemu: »Pridite, vadljajmo, da zvemo, zakaj nas je ta nesreča zadela.« Vrgli so kocke in kocka je zadela Jona. Tedaj mu rekó: »Pojasni nam vendar, zakaj nas je zadela ta nadloga? Kakšno je tvoje opravilo? Od kod si prišel? Katera je tvoja dežela? Iz katerega ljudstva si?« Reče jim: »Hebrejec sem. Častim Jahveja, Boga nebes, ki je naredil morje in kopno.« Tedaj se možje hudo prestrašijo in mu rekó: »Kaj si vendar storil!« Vedeli so namreč, da je zbežal izpred obličja Gospodovega, ker jim je bil povedal. Vprašajo ga: »Kaj naj storimo s teboj, da se nam morje umiri?« Kajti morje se je vedno huje dvigalo. Odgovori jim: »Vzemite me in vrzite me v morje, in morje se vam umiri. Zakaj vem, da je po moji krivdi prišel ta veliki vihar nad vas.« Še so možje hrabro veslali, da bi dosegli kopno, a zaman, ker je morje bolj in bolj divjalo proti njim. Zato so zaklicali h Gospodu, rekoč: »Oh, Gospod, ne daj, da poginemo zavoljo življenja tega moža, in ne prištevaj nam nedolžne krvi; zakaj ti, o Gospod, delaš, kakor je tvoja volja.« Nato so vzeli Jona in ga vrgli v morje. In morje je nehalo besneti. Može pa je prevzel velik strah pred Gospodom; opravili so daritev Gospodu in storili obljube. Gospod je poslal veliko ribo, da je Jona požrla. Jona je ostal v ribjem trebuhu tri dni in tri noči. Jona je molil h Gospodu, svojemu Bogu, v ribjem trebuhu, rekoč: »V svoji stiski sem klical h Gospodu, in mi je odgovoril; iz osrčja podzemlja sem vpil, ti si uslišal moj glas. Vrgel si me v globino, v sredo morja, in obdalo me je vodovje. Vsi tvoji tokovi in tvoji valovi so se čezme razlili. Že sem dejal: Zavržen sem izpred tvojih oči. Kako bom še kdaj videl tvoj sveti tempelj? Vode so me zagrnile do grla, brezno me je obdalo. Morska trava se mi je ovila okrog glave, do temeljev gora sem se pogreznil, zemlja je za menoj zaprla svoje zapahe za vselej. A ti, o Gospod, moj Bog, si potegnil moje življenje iz jame. Ko je moja duša v meni medlela, sem se spomnil Gospoda, in moja molitev je prišla k tebi v tvoj sveti tempelj. Kateri časté nične malike, zametujejo svojo milost. Jaz pa ti bom opravljal daritve z glasnim zahvaljevanjem, izpolnil bom, kar sem obljubil. Pri Gospodu je rešitev.« Tedaj je Gospod ribi ukazal, in vrgla je Jona na kopno. Gospod je drugič govoril Jonu, rekoč: »Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in mu oznanjuj, kar ti povem.« Jona se dvigne in gre v Ninive, kakor mu je naročil Gospod. Ninive pa so bile velikansko mesto, tri dni hoda. Jona se je odpravil po mestu en dan hoda in je klical, rekoč: »Še štirideset dni, in Ninive bodo pokončane!« Ninivljani so verovali Bogu. Razglasili so post in se oblekli, vsi, od največjega do najmanjšega, v spokorno obleko. Ko je vest o tem prišla do kralja v Ninivah, je vstal s svojega prestola, slekel svoj plašč, se ogrnil v raševnik in sedel na pepel. Na ukaz kralja in njegovih velikašev je bilo v Ninivah razglašeno: Ljudje in živali, goved in drobnica naj ničesar ne uživajo, naj ne hodijo na pašo in ne pijejo vode! Ljudje in živali naj se ogrnejo z raševino, in naj močno vpijejo k Bogu; vsak naj zapusti svojo hudobno pot in krivico, ki se drži njegovih rok. Morebiti se Bog pomiri in odpusti; morebiti se odvrne od svoje plamteče jeze, da ne poginemo. Ko je Bog videl, kako si prizadevajo, da zapusté svojo hudobno pot, mu je bilo žal grožnje, s katero je zagrozil, in je ni izvršil. To pa Jonu ni bilo po volji in se je jezil. Molil je h Gospodu, rekoč: »Oh, Gospod, ali nisem prav na to mislil, ko sem bil še v svoji deželi! Zavoljo tega sem tudi hotel zbežati v Tarsis. Vedel sem namreč, da si dobrotljiv in usmiljen Bog, prizanesljiv in zelo milosrčen, in ti je žal hudega. Zdaj torej, Gospod, vzemi, prosim, moje življenje. Ker bolje mi je umreti, kakor živeti.« Gospod pa reče: »Misliš, da imaš prav, ko se jeziš?« Jona zapusti mesto in se ustavi vzhodno od mesta. Tam si napravi kolibo in sede v njeno senco, da bi videl, kaj se bo z mestom zgodilo. Gospod pa pripravi ricinov grm in stori, da zraste čez Jona, da bi mu delal senco nad glavo in mu pregnal slabo voljo. Jona se ricinovega grma zelo razveseli. Toda drugi dan, ko je napočila zarja, pošlje Bog črva, ki izpodje ricinov grm, da usahne. Ko je nato vzšlo sonce, pošlje Bog žgoč vzhodni veter, in sonce je pripekalo Jonu na glavo, da je od vročine medlel. Tedaj si je želel smrti in je rekel: »Bolje mi je umreti, kakor živeti.« Gospod pa reče Jonu: »Misliš, da imaš prav, ko se jeziš zaradi ricinovega grma?« Odgovoril je: »Po pravici sem jezen do smrti!« Tedaj reče Gospod: »Tebi je žal tega ricinovega grma, čeprav se ti nisi zanj trudil in ga nisi odgojil. V eni noči je zrasel in v eni noči usahnil. Jaz pa naj bi ne imel sočutja z Ninivami, velikim mestom, v katerem živi več ko sto dvajset tisoč ljudi, ki ne znajo razlikovati med svojo desnico in svojo levico, in toliko živali?« Beseda, ki jo je Gospod govoril Miheju iz Moraste, v dneh judovskih kraljev Joatama, Ahaza in Ezekija; njegovo videnje o Samariji in Jeruzalemu. Čujte, vsa ljudstva, pazi, o zemlja, z vsem, kar te napolnjuje: Gospod Bog vas toži, Gospod iz svoje svete palače! Zakaj glejte: Gospod zapušča svoje bivališče, gre dol in stopa na višave zemlje. Goré se topé pod njegovimi koraki, razmikajo se doline kakor vosek pred ognjem, kakor voda, razlita čez pobočje. Vse to zaradi Jakobove nezvestobe, zaradi grehov Izraelove hiše. Kdo je kriv Jakobove nezvestobe? Ali ne Samarija? Od kod Judov greh? Ali ne iz Jeruzalema? »Iz Samarije bom naredil ruševino na polju, kraj, kjer zasajajo vinsko trto; njeno kamenje bom zvalil v dolino, njene temelje bom razgalil. Vsi njeni kipi bodo zdrobljeni, vsi sveti koli v ognju sežgani, vsi njeni maliki razbiti. Zakaj iz vlačugarskega plačila so bili nabrani, in vlačugarsko plačilo zopet postanejo.« Zavoljo tega bom tožil in žaloval, hodil bom brez obuvala in brez obleke; zagnal bom jok kakor šakali, žalni krik kakor noji. Zakaj neozdravljiva je njena rana, prišla je do Juda, segla je do vrat mojega ljudstva, do Jeruzalema! V Getu ne razglašujte; v Bahimu jokajte! V Betleafri se valjajte v prahu! Pojdite proč, prebivalci Safira! Prebivalstvo Saanana ne gre iz mesta, Bethesel žaluje, vzeli so mu oporo. Kako bi mogla upati na rešitev prebivalka v Marotu? Zakaj od Gospoda prihaja nesreča pred vrata jeruzalemska. Naprezite bojne konje, ljudje iz Lakisa! Tu je bil začetek greha sionske hčere: ker v tebi so se našle pregrehe Izraelove. Zato boš dal doto za Moresetget, in hiše v Akzibu bodo razočarale izraelske kralje. Zdaj ti pripeljem plenilca, Maresa! Do Odolama bo prišla slava Izraelova. Izpuli si lase, obrij jih zavoljo svojih ljubljenih sinov! Razširi si plešo kot orel, zakaj od tebe gredo proč, v izgnanstvo. Gorjé njim, ki si izmišljajo krivico in na svojih ležiščih snujejo zlo, da ga izvršijo, ko sine jutro, ker imajo za to v rokah moč! Požele polja in jih pograbijo, hiše, in jih vzamejo; polasté se gospodarja in njegovega doma, moža in njegovega premoženja. Zato Gospod tako govori: Glej, namerjam zoper ta rod nesrečo, ki ji ne boste mogli odtegniti svojega vratu in ne boste hodili ošabno, zakaj to bo hud čas. Tiste dni bo nastal o vas pregovor, peli bodo žalostinko, rekoč: »Popolnoma smo uničeni; delež mojega ljudstva se meri z vrvjo, nikogar ni, ki bi ga vrnil; naša polja se z žrebom delijo.« Zato nikogar ne bo, ki bi zate potegnil merilno vrv ob žrebanju v zboru Gospodovem. »Ne oznanjajte praznih marnj,« oznanjajo, »ni treba tako pridigati! Sramota nas ne zadene. Jakobova hiša naj bi bila zavržena? Mar je Gospod postal nepotrpežljiv? Ali tako ravna? Ali njegove besede niso dobrotne zanj, ki pošteno živi?« Vi že dolgo niste več moje ljudstvo, nastopate kot sovražniki: miroljubnemu jemljete njegov plašč, nič hudega sluteče popotnike slačite kakor vojne ujetnike. Žene mojega ljudstva podite iz domov, ki jih ljubijo; njihovim otročičem ropate za vselej moj kras. »Vstanite, pojdite! Tu ni kraj počitka!« Za prazen nič izsiljujete grozno jamstvo. Ko bi kdo prišel in lažnivo tvezel: »Jaz ti bom prerokoval o vinu in pijači,« ta bi bil prerok za to ljudstvo. Gotovo bom združil vsega Jakoba, zbral bom ves Izraelov ostanek. Skupaj jih denem kakor ovce v staji, kakor čredo na njenem pašniku, in bo velika množica ljudstva. Pred njimi bo šel on, ki jim odpre vrata, prodrli bodo, šli bodo skoz in šli ven; njihov kralj pojde pred njimi, Gospod na njih čelu. Tedaj sem rekel: »Čujte vendar, vi, Jakobovi poglavarji, in vi, sodniki Izraelove hiše! Ali ni vaša dolžnost poznati pravo?« O, sovražniki dobrega in ljubitelji hudega, ki trgajo z ljudi kožo in meso z njih kosti, ki žro meso mojega ljudstva, mu deró kožo in lomijo kosti; razkosavajo ga kakor meso v loncu, kakor meso, ki se devlje v ponev. Nekega dne bodo vpili h Gospodu, pa jih ne bo uslišal; takrat bo skril pred njimi svoje obličje, zavoljo zločinov, ki so jih izvršili. Tako govori Gospod zoper preroke, ki zapeljujejo moje ljudstvo: Če imajo kaj z zobmi gristi, so oznanjevalci miru. Kdor pa jim ničesar v usta ne vtakne, mu napovedujejo vojsko. Zato boste imeli noč namesto videnja, boste imeli temo namesto znamenj; sonce zatone prerokom in dan otemni zanje. Tedaj pokrije vidce sramota in vedeže rdečica; vsi si pokrijejo brado, ker ni odgovora božjega. Jaz, nasprotno, sem poln moči, duha Gospodovega, pravičnosti in poguma, da predočim Jakobu njegov zločin in Izraelu njegov greh. Poslušajte vendar, vi, poglavarji Jakobove hiše, vi, sodniki Izraelove hiše, vi, ki mrzite pravico in skrivljate, kar je ravno; vi, ki zidate Sion s krvjo in Jeruzalem s krivico! Njegovi poglavarji sodijo za darila, njegovi duhovniki učé za plačilo, njegovi preroki prerokujejo za denar. Kljub temu se opirajo na Gospoda, rekoč: »Mar ni Gospod sredi med nami? Ne bo nas zadelo nič hudega!« Zato bo, zavoljo vas, Sion preoran kakor njiva, Jeruzalem bo postal kup ruševin in tempeljski grič bo gozdna višava. Zgodilo se bo v prihodnjih dneh, da bo gora hiše Gospodove postavljena na vrhu gora in se bo dvigala nad griči; k njej bodo vrela ljudstva, mnogi narodi bodo prišli in bodo rekli: »Pridite, pojdimo na goro Gospodovo, v tempelj Boga Jakobovega, da nas bo učil svoja pota, in bomo hodili po njegovih stezah; zakaj s Siona pride postava in iz Jeruzalema beseda Gospodova.« Pravico bo delil mnogim ljudstvom in razsojal bo med narodi daleč naokrog. Prekovali bodo svoje meče v lemeže in svoje sulice v srpe; ne dvigne več narod proti narodu meča, in ne bodo se več učili bojevanja. Sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, ne da bi jih kdo vznemirjal. Govorila so usta Gospoda nad vojskami! Da, vsa ljudstva hodijo, vsaktero v imenu svojega boga; mi pa hočemo hoditi v imenu Gospoda, našega Boga vedno in vekomaj. Tisti dan, govori Gospod, hočem zbrati, kar je kruljavo, spraviti skupaj, kar je razgnano, in tiste, ki sem jih tepel. Iz kruljavih bom napravil ostanek, iz pregnanih močno ljudstvo. Gospod jim bo kraljeval na Sionu, odslej in na veke. In ti, Stolp črede, Ofel sionske hčere, k tebi bo prišlo, k tebi bo prispelo prvotno kraljestvo, kraljestvo jeruzalemske hčere. Sedaj pa, zakaj tako vpiješ? Ali nimaš kralja? Nimaš več svetovalca, da te je popadla bolečina kot porodnico? Zvijaj se in vzdihuj, o sionska hči, kakor žena, ki je na porodu, zakaj kmalu pojdeš iz mesta in boš na polju prebivala. Šla boš do Babilona: tam boš oteta, tam te Gospod odkupi iz rok tvojih sovražnikov. Sedaj so se zoper te zbrala mnoga ljudstva, ki govoré: »Naj bo oskrunjena, da se raduje naše oko pri pogledu na sionske razvaline!« Toda ljudstva ne vedo za Gospodov načrt, ne razumejo njegovega sklepa: da jih zbere ko snope na gumnu. Vstani in mlati, sionska hči! Napravim ti rog iz železa, tvoja kopita iz brona in pohodila boš mnoga ljudstva, posvetila Gospodu njihov plen, in njih imetje Gospodarju vse zemlje. Sedaj se zberi, trdnjava! Oblegajo nas krog in krog; s palico bijejo po licu Izraelovega sodnika. A ti, Betlehem-Efrata, majhen si med Judovimi tisočnijami, iz tebe mi izide on, ki naj vlada v Izraelu: njegov izhod je od nekdaj, iz dni starodavnosti. Zato jih izroči v oblast drugih do časa, ko porodnica porodi in se ostanek njegovih bratov povrne k Izraelovim sinovom. Trdno bo stal in pasel svojo čredo z močjo Gospodovo, z veličastjem imena Gospoda, svojega Boga. V miru bodo prebivali, zakaj raztegnil bo odslej svojo oblast tja do koncev zemlje. Tak mir bo: ako pride Asirec v našo deželo in stopi na naša tla, postavimo zoper njega sedmero pastirjev in osmero poglavarjev ljudi, ti bodo pasli asirsko deželo z mečem, Nemrodovo deželo z rezilom; osvobodil nas bo Asurja, če bi kdaj prišel v našo deželo in stopil na našo zemljo. Tedaj bo ostanek Jakobov sredi mnogih ljudstev kakor rosa, ki jo pošlje Gospod, kakor kaplje dežja na travi, ki ne čaka nikogar in ničesar ne pričakuje od človeških otrok. Tedaj bo ostanek Jakobov med narodi sredi številnih ljudstev kakor lev med živalmi v gozdu, kakor mlad lev med čredami drobnice, ki tepta in trga, ko gre skozi, in nikogar ni, da bi kaj rešil. Tvoja roka se dvigne nad tvoje sovražnike in vsi tvoji nasprotniki bodo uničeni. Tisti dan se zgodi, govori Gospod, da bom pobral tvoje konje iz tvoje srede in razbil tvoje vozove; razdejal bom mesta tvoje dežele in porušil vse tvoje trdnjave; iz rok ti iztrgam vražarije, vedeževanja iz zvezd ne bo več pri tebi; odpravil bom iz tvoje sredine tvoje kipe, tvoja znamenja, in ne boš več molil del svojih rok; podrl bom v tvoji sredi vse tvoje svete kole, uničil vse tvoje malike. Maščeval se bom v jezi in srdu nad narodi, ki niso poslušali. Poslušajte vendar, kaj Gospod govori: »Vstani, pravdaj se vpričo gora in hribi naj čujejo tvoj glas!« Poslušajte gore, tožbo Gospodovo, prisluhnite, temelji zemlje! Zakaj Gospod toži svoje ljudstvo, z Izraelom se pravda: »O moje ljudstvo, kaj sem ti storil? S čim sem ti bil nadležen? Odgovori mi! Saj sem te vendar izpeljal iz egiptovske dežele in te odkupil iz hiše sužnosti; poslal sem ti Mojzesa, Arona in Marijo. Ljudstvo moje, spomni se vendar, kaj je snoval Balak, moabski kralj, kaj mu je odgovoril Balaam, Beorjev sin, kaj je bilo od Setima do Galgale, da spoznaš pravičnost Gospodovo.« »S čim naj stopim pred Gospoda, se priklonim pred Bogom na višavah? Naj stopim predenj z žgalnimi daritvami, z enoletnimi teleti? Ali se bo Gospod veselil tisoč ovnov, daritve potokov olja? Ali naj mu darujem svojega prvorojenca v povračilo za svojo pregreho? Sad svojega telesa kot poravnavo za svojo dušo?« »Bilo ti je razodeto, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da pravično ravnaš, da ljubiš usmiljenje in da si ponižen pred svojim Bogom.« Gospodov glas kliče mestu (blagor njim, ki se bojé tvojega imena): Čujte, zbor mesta in rodu: V hudobneževi hiši so krivični zakladi in pomanjkljiva mera, ki draži k jezi. Mar ga bo opravičila krivična tehtnica in vrečica z lažnivimi utežmi? Bogatini v mestu so polni nasilja, prebivalci govoré laž, v njihovih ustih je goljufiv jezik. Zato sem te tudi jaz začel tepsti, in te zaradi tvojih grehov pustošiti. Jedel boš, pa se ne boš nasitil, ostal boš s praznim želodcem; dal boš na stran, pa ne boš ohranil, in če boš kaj ohranil, izročim meču. Sejal boš, pa ne boš žel; tlačil boš olive, pa se ne boš z oljem mazilil; tudi grozdje, pa ne boš vina pil. Posnemal si Amrijeve šege in vse početje Ahabove hiše, ravnal se po njihovih domislicah. Zato te napravim za svarilen zgled, in tvoje prebivalce izročim v zasmehovanje; prenašal boš sramotenje ljudstev. Gorje mi, ker se mi je zgodilo kakor pobiralcu ob koncu letine, kakor paberkovalcu po vinski trgatvi: nobenega grozda ni, da bi jedel, ne smokve, ki si je želi moja duša! Ni vernega človeka v deželi, ni poštenjaka med toliko ljudmi; vsi prežijo na kri, vsak svojemu bratu nastavlja mrežo. Roke so spretne za hudobijo: glavar terja, sodnik sodi za darilo, velikaš odloča po samovolji; in tako prevračajo pravo. Najboljši med njimi je kakor robidje, najpoštenejši je kakor trnje v plotu. Pride dan tvojih stražarjev, tvoja kazen, tedaj bo nastala zanje zmešnjava. Ne verjemite sosedu, ne zaupajte prijatelju! Pred njo, ki počiva v tvojem naročju, pazi na vrata svojih ust. Zakaj sin zaničuje očeta, hči se vzdiguje zoper svojo mater, snaha zoper svojo taščo, človeku so sovražniki njegovi domači. Toda jaz se oziram na Gospoda, čakam na Boga – moje rešenje, moj Bog me bo uslišal. Ne vesêli se nad menoj, moja sovražnica! Ako sem padel, bom spet vstal, ako sedim v temi, je Gospod moja luč. Jezo Gospodovo bom prenašal, ker sem grešil zoper njega, dokler ne razsodi moje pravde in ne izvrši nad menoj sodbe. Privedel me bo v svetlobo, veselil se bom njegove pravičnosti. Ko bo to videla moja sovražnica, jo pokrije sramota; njo, ki mi je govorila: »Kje je Gospod, tvoj Bog?« Moje oči se bodo na njej pasle, ko bo pogažena kakor blato na cesti. Pride dan, ko se obnové tvoji zidovi! Ta dan se daleč razširijo meje: ta dan bodo prišli k tebi od Asirije do Egipta, od Tira do veletoka, od morja do morja in od gore do gore. Zemlja pa se spremeni v puščavo zavoljo svojih prebivalcev, zavoljo sadu njih naklepov. Pasi svoje ljudstvo s svojo palico, čredo svoje lastnine, ki osamela prebiva v gozdu sredi rodovitne dežele. Naj pasejo v Basanu in Galaadu kakor v dneh starodavnosti! Daj nam videti čudežna dela, kakor v dneh, ko si šel iz Egipta! Narodi bodo videli in jih bo sram, kljub vsej njihovi moči; položili si bodo roko na usta in ušesa jim oglušé. Lizali bodo prah kakor kače, kakor laznina na zemlji; prišli bodo iz svojih domov h Gospodu, našemu Bogu, tresli se bodo v strahu pred teboj. Kdo je Bog, kakor ti, ki odjemlješ krivico, ki odpuščaš greh ostanku svoje dediščine? Ne vztraja večno pri svoji jezi, zakaj všeč mu je usmiljenje. Zopet se nas bo usmilil pod noge si bo vrgel našo krivdo, v globočino morja vse naše grehe! Izkaži Jakobu svojo zvestobo, Abrahamu svojo milost, kakor si obljubil našim očetom v dneh starodavnosti! Prerokba o Ninivah. Knjiga videnja Nahuma iz Elkasa. Gospod je goreč Bog, je maščevalec, Gospod je maščevalec in poln srda! Gospod se maščuje nad svojimi nasprotniki, Gospod ne odpušča svojim sovražnikom! Gospod je potrpežljiv, a silno mogočen, Gospod ne pusti krivca nekaznovanega. Skozi vihar in nevihto gre Gospodova pot, oblaki so prah ob njegovih nogah. Zapreti morju in ga posuši, vse reke usahnejo; Basan in Karmel hirata, cvetje na Libanonu ovene. Pred njim se tresejo gore, hribi se opotekajo; pred njegovim obličjem se udira zemlja, svet in vsi, ki na njem bivajo. Kdo bo obstal pred njegovo jezo? Kdo bo vzdržal pred njegovim plamtečim gnevom? Njegov srd se razliva kot ogenj, pred njim se topi skalovje. In vendar je Gospod dobrotljiv, zavetje ob dnevu stiske, skrbi za nje, ki se k njemu zatekajo, ko prihruje povodenj. Uniči pa vse, ki mu nasprotujejo, svoje sovražnike goni v temo. Kaj mislite o Gospodu? Napravil bo konec, ne dvigne se dvakrat nesreča! Kakor bohotna goščava trnja, kakor suho strnišče bodo uničeni. Iz tebe je izšel spletkar zoper Gospoda, zlobni, ničvredni svetovalec. Tako govori Gospod: Kakor so močni in mnogoštevilni, bodo vendar pokošeni, uničeni; Juda, tebe sem tepel, odslej te ne bom več; zdaj zlomim na tebi njegov jarem, tvoje spone raztrgam. O tebi je Gospod sklenil: Tvoje ime se ne bo več spominjalo, iz templja tvojih malikov pometem vse kipe in lite podobe, tvoj grob napravim sramoten. Glej, na gorah prihaja sel, ki oznanja mir! O Juda, praznuj svoje praznike, izpolni svoje obljube! Ničvrednež ne bo več prihajal k tebi, popolnoma je uničen. Da, Gospod bo obnovil Jakobovo lepoto, kakor je bil sijaj Izraela, ki so ga opustošili roparji, in pokončali njegove mladike. Dviga se zoper te pokončevalec! Zastraži utrdbe, nadzoruj pota, opaši si ledja, zberi vso svojo moč! Ščiti njegovih junakov so rdeči, njegovi borci so odeti v škrlat; bojni vozovi se v jeklu iskrijo, sulice se lesketajo. Po cestah drvijo vozovi, dirjajo preko trgov, videti so kot bakle, švigajo kakor bliski. Pokliče svoje junake, prihité, se v hoji spotikajo, planejo pred obzidje, zaščitna streha je že na mestu. Že se vrata ob reki odpró, in kraljeva palača je v zmedi. Ujeto pripeljejo vladarico in njene dekle, ki stokajo, kot bi golobi grulili, in se bijejo na prsi. Ninive so kakor vrtni ribnik, ki mu voda uhaja: »Stojte! Stojte!« A nihče se ne okrene. »Ropajte srebro, ropajte zlato!« Ni konca zakladom, bogastvu dragocenih stvari. Izropano, izpraznjeno, opustošeno … Srce se topi, kolena se šibijo, bolečina je v vseh ledjih, vsi obrazi so bledi. Kje je zdaj levji brlog, jasli levičev, od koder je lev hodil po hrano, kjer je puščal levinjo in mladiče, ne da bi jih kdo vznemirjal? Lev je trgal za svoje mladiče in davil za svoje levinje; z ropom je polnil svoje brloge, s plenom svoja ležišča. Glej, tu sem! Govori Gospod nad vojskami. Tvoje ležišče izročim ognju, tvoje leviče v plen meču; napravim konec tvojim ropom na zemlji, ne bo se več slišal glas tvojih poslancev! Gorje krvoločnemu mestu! Vse na njem je prevara. Polno nasilja, ne neha z ropanjem. Čujte, pokanje bičev! Škripanje koles! Konji v galopu, vozovi odskakujejo, jezdeci pridirjavajo, meči se bliskajo, sulice se leskečejo. Množice ubitih, mrličev brez konca, ljudje padajo čez njihova trupla. To je zavoljo mnogega nečistovanja lepe vlačuge, spretne čarodejke, ki je omamljala narode s svojim nečistovanjem, ljudstva s svojim čarovništvom. Glej, tu sem! Govori Gospod nad vojskami. Odkrijem ti rob krila do obraza in pokažem narodom tvojo nagoto, kraljestvom tvojo sramoto! Vrgel bom nate gnusobo, vzamem ti čast in te postavim v zasmeh. Kdor te zagleda, se od tebe obrne in reče: »Razdejane so Ninive, kdo jih bo objokoval?« Kje ti naj iščem tolažnike? Mar si na boljšem kot Amonove Tebe, ki so prestolovale ob bregovih Nila, obdane od vodá? Te so bile njihov zid. Njihova moč je bil Kuš in Egipt, ljudi brez števila. Fut in Libija sta jim pomagala. In vendar so morale oditi v izgnanstvo. Njihovi otročiči so bili pobiti povsod ob cestnih vogalih; za njihove prvake so kocko metali, njihovi velikaši so bili vkovani v verige. Tudi ti boš omamljena, boš podjarmljena, boš pred sovražnikom iskala zavetja. Vse tvoje trdnjave so smokve, smokve z zgodnjimi sadeži; ko jih otresajo, padejo v usta temu, ki jih hoče jesti. Glej, tvoje ljudstvo, ki ga imaš, so ženske, tvojim sovražnikom so odprta vrata tvoje dežele, ogenj je požrl tvoje zapahe. Pripravi si vode za čas, ko boš oblegan; popravi svoje branike, melji glino in gneti ilovko, vzemi v roke kalup za opeko. Kljub temu te požre ogenj, te pokonča meč. Kakor kobilice te bo snedel, čeprav bi se množil kakor kobilice, čeprav bi bilo tvojih trgovcev, kakor je zvezd na nebu. Kobilice se razlezejo, nato odleté … Tvoji čuvarji so kakor kobilice, tvoji uradniki kakor roj kobilic, ki sedé na plotovih, kadar je mraz, ko pa se sonce vzdigne, odleté, in nihče ne ve, kje so. O kralj asirski! Zaspali so tvoji pastirji, tvoje izbrane čete počivajo! Tvoje ljudstvo je razkropljeno po gorah in nikogar ni, da bi ga zbral. Za tvojo potrtost ni olajšave, za tvojo rano ni leka. Vsi, ki bodo slišali tvojo zgodbo, bodo z rokami ploskali nad teboj, zakaj kdo je, ki ga ni tepla nenehoma tvoja podlost! Prerokba, ki jo je v videnju prejel prerok Habakuk. Doklej moram prositi, Gospod, in ne uslišiš, vpijem k tebi zaradi nasilja, in ne pomagaš? Zakaj moram gledati zlo, ko dopuščaš krivico? Pred menoj je rop in nasilstvo, prepir vlada in spor se vnema. Zato odmira postava in pravica se ne uveljavi, kajti hudobnež pesti pravičnika. Zato prihaja na dan popačena sodba. Ozrite se k narodom in poglejte, od začudenja ostrmite! Zakaj izvršil bom v vaših dneh tako delo, da ne bi verjeli, če bi vam pripovedoval. Glejte, pokličem Kaldejce, kruto in bliskovito ljudstvo, ki preleti zemeljske daljine, da se polasti domov, ki niso njegovi. Strašno je in grozovito, iz njega bruha obsodba in razdejanje. Hitrejši ko leopardi so njihovi konji, urnejši so od volkov v stepi. Od daleč pridirjajo njegovi konjeniki, leté kakor orel, ko plane na jed. Sleherni se poganja na ropanje z iztegnjenim obrazom, in grabi ujetnike kakor pesek. To ljudstvo se norčuje iz kraljev in knezi so mu v posmeh. Vsaka trdnjava mu je igrača, napravi nasip in jo vzame. Potem odvihra in gre dalje, zločinec, ki mu je lastna moč njegov bog. Mar nisi ti, Gospod, od začetka, moj Sveti, Bog, ki ne umrješ? Pač si ga ti, Gospod, postavil, da red napravi, o Skala, določil si ga, da kaznuje. Tvoje oči so čiste, ne moreš videti hudobije, pogleda na zatiranje ne preneseš. Zakaj vendar gledaš na verolomne, zakaj molčiš, ko hudobnež požira pravičnejšega od sebe? Ti si storil, da so ljudje ko ribe morja, podobne laznini, ki nima vladarja. Vse jih dviga s trnkom, zbira jih v svojo mrežo in spravlja v svoj sak. Ob tem se veseli in raduje! Zato opravlja daritve svojemu saku in zažiga kadilo svoji mreži, zakaj po njih je bogat njegov delež in obilen njegov živež. Toda, ali sme brez konca prazniti svojo mrežo, moriti narode brez prizanašanja? Na svojo opazovalnico bom stopil, na opazovališče se bom postavil: oprezoval bom, da vidim, kaj mi bo rekel, kaj bo odgovoril na mojo tožbo. Gospod je odgovoril in rekel: Napiši razodetje in ga vreži na plošče, da bo z lahkoto bral, kdor bo bral. Zakaj to razodetje ima čas določen, bliža se svoji izpolnitvi in ne vara. Ako prihaja počasi, ga le čakaj, pride gotovo, ne izostane! Glej, kdor je prevzeten, se ne bo rešil, pravični pa bo v svoji veri živel. Gotovo ne bo obstal verolomnež, človek, ki nenehoma ruši, ki odpira svoje žrelo kakor podzemlje in je nenasiten kot smrt; vse narode grabi k sebi in vleče nase vsa ljudstva. Vsi ti zaženó zoper njega zbadljivko, zasmehljivo puščico, uganko, rekoč: Gorjé mu, kdor kopiči, kar ni njegovo – doklej? –, in se obremenjuje z dolgovi! Mar se ne dvignejo naglo tvoji upniki, se ne prebude tvoji terjalci? Tedaj boš ti njihov plen. Ker si ti mnoge oplenil, bo ostanek ljudstev tebe oplenil, zakaj prelival si kri in stiskal deželo, mesto in vse, ki v njem bivajo. Gorjé mu, kdor grabi dobičke, usodne za njegovo hišo – da bi na visoko postavil svoje gnezdo in se zavaroval pred nesrečo! Sklenil si, kar je tvoji hiši v sramoto; ko pokončuješ mnoge narode, proti samemu sebi grešiš, zakaj kamen vpije iz stene, in škarnica v ostrešju mu odgovarja. Gorjé mu, kdor s krvjo zida mesto in naselje ustanavlja s krivico! Glej, ali ne pride od Gospoda nad vojskami, da se ljudstva za ogenj trudijo in narodi mučijo za prazen nič? Zemlja se bo napolnila s spoznanjem slave Gospodove, kakor vode napolnjujejo morje. Gorjé mu, kdor s strupom napaja svojega bližnjega, ga upijanjuje zato, da bi gledal njegovo nagoto! Nasitil si se s sramoto, namesto s častjo! Pij tudi ti, da dobiš vrtoglavico! Čaša desnice Gospodove se obrne k tebi in sramota pokrije tvojo slavo. Kajti nasilstvo, storjeno na Libanonu, te stisne, in trpinčene živali te prestrašijo zaradi prelite človeške krvi, in ker si stiskal deželo, mesto in vse, ki v njem bivajo. Gorjé mu, kdor pravi lesu: »Zbudi se!« nememu kamnu: »Vstani!« Glej, prevlečen je z zlatom in srebrom, a v njem ni diha življenja. Kaj more pomoči podoba, ki jo je izklesal podobar, delo iz kovine, ki uči laž? Svojemu lastnemu izdelku se umetnik zaupa, ko izdeluje neme malike! Gospod pa je v svojem svetem templju, naj umolkne pred njim vsa zemlja! Molitev preroka Habakuka; po napevu psalmov. Gospod, slišal sem tvojo besedo, Gospod, videl sem tvoje delo. Uresniči ga v bližnjih letih, razodeni ga v našem času, v jezi se spominjaj usmiljenja. Bog prihaja iz Temana, Sveti z gore Farana. Njegovo veličastvo pregrinja nebo, njegova hvala napolnjuje zemljo. Njegov blesk je kot luč, iz njegovih rok se razlivajo žarki, z njimi zastira svojo moč. Pred njegovim obličjem hodi kuga, njegovim stopinjam sledi vročica. Ko obstane, se zemlja zamaje, ko pogleda, se prestrašijo narodi, pokajo večne gore, se pripogibajo starodavni hribi, ki so od nekdaj njegova steza. Vidim, da so v stiski kusanski šotori, da se tresejo madianske preproge. Ali se je vnela, Gospod, zoper vodovje tvoja jeza, zoper morje tvoj srd, da prihajaš na svojih konjih, na svojih zmagovitih vozovih? Svoj lok si pripravil, svoj tul si napolnil s puščicami. Ko zemljo kálaš, nastajajo reke, gore te gledajo in se stresajo, oblaki se v nalivih trgajo, morje buči s silnim šumom. Sonce in luna ostajata v svojem bivališču zavoljo luči tvojih švigajočih puščic, zavoljo bleska tvoje bliskajoče se sulice. Z jezo stopaš po zemlji, v srdu teptaš narode. Prišel si, da rešiš svoje ljudstvo, da rešiš svojega maziljenca. Razbiješ hišo brezbožniku, razgališ ji temelj do skale. Prebodeš s svojim kopjem glavo njegovih vodnikov, ki so prihruli, da bi nas razpršili, in se radujejo, kot bi hoteli na skrivnem požreti ubožca. V morje zaženeš njihove konje, v blato velikih vodá. Slišal sem. Moje telo trepeta, ob glasu o tem se mi tresejo ustnice, onemoglost mi leze v ude in noge se mi v hoji zapletajo. Vendar bom mirno počival ob dnevu stiske, ko pride ljudstvo, ki nas napade. Smokva sicer ne cvete, na vinski trti ni grozdja; pridelek olive je odpovedal in polja ne dajo hrane; ni več drobnice v stajah, v hlevih ni več živine. Vendar se bom veselil v Gospodu, radoval se bom v Bogu, svojem rešitelju! Gospod Bog je moja moč, daje mi noge, kot so jelenje, vodi me na višine. (Zborovodju, za strune.) Beseda Gospodova, ki je prišla Sofoniju, sinu Kušija, sina Godolija, sina Amarija, sina Ezekija, v dneh Josija, sina Amonovega, judovskega kralja. Vse bom pobral s površja zemlje, govori Gospod, pobral bom ljudi in živali, pobral bom ptice neba in ribe morja, pohujšanja s hudobneži vred; da, iztrebil bom ljudi s površja zemlje, govori Gospod. Stegnil bom roko zoper Juda in zoper vse jeruzalemske prebivalce, izbrisal bom ostanek Baala iz tega kraja, imena malikovalskih svečenikov z duhovniki vred, in tiste, ki se na strehah klanjajo nebesni vojski; molilce, ki prisegajo Gospodu in prisegajo Molohu, nje, ki odstopajo od Gospoda, ga ne iščejo in zanj ne vprašujejo. Molčite pred obličjem Gospoda Boga, zakaj blizu je dan Gospodov! Da, Gospod je pripravil klavno daritev, posvetil je svoje povabljence. Na ta Gospodov daritveni dan bom kaznoval prvake in kraljeve prince in vse, ki se oblačijo po tuje. Kaznoval bom ta dan vse, ki čez prag skačejo, ki napolnjujejo hišo svojega gospodarja s silovitostjo in prevaro. Tisti dan, govori Gospod, se bo slišalo vpitje od Ribjih vrat, kričanje iz novega mesta in velik hrup s hribov. Tulite, prebivalci Možnarja, ker je uničeno vse kramarsko ljudstvo, uničeni vsi, ki so tehtali srebro. V tistem času preiščem Jeruzalem s svetilkami in kaznujem vse ljudi, ki so otrpnili na svojih drožeh in govoré, da »Bog ne stori nič dobrega in nič hudega«. Njihovo imetje bo dano v plen, njihove hiše v razdejanje; če so zidali hiše, ne bodo prebivali v njih, če so sadili trte, ne bodo od njih pili vina. Blizu je veliki Gospodov dan, blizu je in naglo prihaja. Turoben je glas Gospodovega dneva, celo junak ob njem vpije. Ta dan je dan srda, dan stiske in tesnobe, dan razdejanja in razvalin, dan temine in mraka, dan oblaka in temote; dan trombe in bojnega vpitja zoper trdna mesta in zoper visoke utrdbe. Spravil bom ljudi v stisko, da bodo tavali kakor slepci, ker so grešili zoper Gospoda; njihova kri bo razmetana ko prah, njihova trupla ko blato. Ne srebro ne zlato jih ne reši ob dnevu Gospodove jeze. V ognju njegovega srda bo použita vsa zemlja, zakaj napravil bo nagel konec vsem prebivalcem zemlje. Spametujte se! Ukloni se, o trmasto ljudstvo, preden se rodi sklep, da postanete kakor pleve, ki odleté, preden vas zaloti srd Gospodove jeze, preden vas zaloti dan Gospodove jeze. Iščite Gospoda, vsi ponižni v deželi, ki vršite njegovo pravico! Iščite pravičnost, iščite ponižnost, morebiti se skrijete ob dnevu Gospodove jeze. Da, Gaza bo razdejana, Askalon bo puščava, Azot bodo ob belem dnevu izgnali in Akaron bo izkoreninjen. Gorje vam, prebivalci ob morju, ljudstvo Krečanov! O Kanaan, dežela Filistejcev: Zoper tebe govori beseda Gospodova: »Spremenim te v razvalino, da boš brez prebivalca.« Tedaj postane pokrajina ob morju pastirski pašnik in ovčja ograja; pokrajino ob morju dobi ostanek hiše Judove; tam bodo pasli, v askalonskih hišah bodo zvečer počivali. Zakaj Gospod, njih Bog, jih obišče in dovrši njihovo obnovo. Slišal sem zasmehovanje Moaba in sramotenje Amonovih sinov, s čimer so žalili moje ljudstvo in se košatili zoper njegovo deželo. Zavoljo tega, kakor resnično živim, govori Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: »Moab bo kakor Sodoma, Amonovi sinovi kakor Gomora: goščava trnja, solna jama in večna puščava! Ostanek mojega ljudstva jih opleni, ostanek mojega ljudstva jih dobi v dediščino!« To jim bo cena za njihovo prevzetnost, ker so sramotili in se širokoustili zoper ljudstvo Gospoda nad vojskami. Gospod jim bo strašen. Pokončal bo vse bogove na zemlji; njega bodo molili, vsak v svojem kraju, narodi vseh otokov. »Tudi vi, Etiopci, boste zadeti z mojim mečem.« Stegnil bo svojo roko proti severu, uničil bo Asur in spremenil bo Ninive v pustinjo, v suho puščavo. Črede bodo tam taborile in vsakovrstne živali; pelikan in bobnarica bosta prenočevala na glavičih ninivskih stebrov; sova bo skovikala v oknu. Na pragih bo razdejanje, ker je odpadel cedrov deščeni oboj. To je torej zmagoslavno mesto, ki se je varno čutilo in govorilo: »Jaz in nihče drug!« Kako se je spremenilo v puščavo, v živalski brlog! Vsak, ki gre mimo, samo požvižga in mahne z roko. Gorje, uporno, nečisto, nasilno mesto! Ne posluša Gospodovega opomina, ne sprejme nobenega nauka. V Gospoda nima zaupanja, svojemu Bogu se ne približa. Veljaki v njem so rjoveči levi, njegovi sodniki so volkovi v stepi, ki še kosti ne pusté do jutra. Njegovi preroki so domišljavci, izdajalski možje, njegovi duhovniki skrunijo svetišče, delajo silo postavi. Gospod pa stoji v njihovi sredi, pravični, ki ne dela krivice; jutro za jutrom daje svoj nauk, kakor luč, ki ne premine. Hudobnež pa ne pozna sramu. Pokosil sem narode, podrte so njih utrdbe, opustošil sem njihove ceste, nihče ne hodi po njih; njihova mesta so razdejana, nikogar ni, da bi v njih prebival. Mislil sem: Morebiti se me bo zbal in bo sprejel moj nauk, morebiti ne bo izgubil z vida tolikih kazni, s katerimi sem jih kaznoval. Toda hitro so obrnili na slabo vsa svoja dejanja. Zatorej, počakajte me, govori Gospod, do dneva, ko vstanem kot tožnik. Sklenil sem zbrati ljudstva, zbrati kraljestva, da izlijem nanje svoj srd, vso svojo jezo. Da, v ognju moje vneme bo uničena vsa dežela. Tedaj bom dal ljudstvu spet čiste ustnice, da bodo vsi klicali moje ime in mi služili v skupni vnemi. Z onstran bregov etiopskih rek mi prinesó moji častilci darila. Tisti dan se ti ne bo treba več sramovati dejanj, s katerimi si me žalil; takrat bom odpravil iz tvoje sredine vse tvoje predrzne bahače in se ne boš več povzdigoval na moji sveti gori. Vriskaj, o sionska hči! Ukaj, o Izrael! Vesêli se, raduj se iz vsega srca, o jeruzalemska hči! Gospod te je rešil obsodbe, odstranil je tvoje sovražnike. Gospod je Izraelov kralj v tvoji sredi, ne boš se več bala hudega. Tisti dan porekó Jeruzalemu: »Sion, ne boj se! Naj ti roke ne omahnejo! Gospod, tvoj Bog, je pri tebi, mogočni rešitelj! On se veseli nad teboj v obnovljeni ljubezni; vriskajoč se raduje nad teboj, kakor ob prazniku.« Odvzel sem ti mučno nadlogo, da ne boš več prenašal sramote. Glej, v tem času obračunam z vsemi, ki so te stiskali; rešil bom hrome, zbral bom izgnance. Hvalo in slavo jim pridobim v vseh deželah, kjer so jih prej zaničevali. V tem času vas privedem, vas zberem, vam pridobim hvalo in sloveče ime med vsemi narodi na zemlji, ko dopolnim vašo obnovo pred vami, govori Gospod. V drugem letu kralja Darija, v šestem mesecu, prvi dan meseca, je Gospod po preroku Ageju govoril Zorobabelu, sinu Salatielovemu, upravitelju Judeje, in Jozuetu, sinu Josedekovemu, velikemu duhovniku, rekoč: »Tako govori Gospod nad vojskami. To ljudstvo pravi: ‚Še ni prišel čas, da bi zidali hišo Gospodovo.‘« Zavoljo tega je prišla beseda Gospodova po preroku Ageju: »Za vas same pa je čas, da prebivate v hišah z deščenim obojem, medtem ko je ta hiša v razvalinah? Toda, tako govori Gospod nad vojskami: Pomislite vendar, kako vam gre: mnogo sejete, pa malo pod streho spravite; jeste, pa se ne nasitite; pijete, pa se ne odžejate; oblačite se, pa se ne ogrejete; in kdor dela za plačo, spravlja denar v luknjasto mošnjo. Tako govori Gospod nad vojskami: Premislite vendar svoja pota! Pojdite v gore, pripeljite lesa in obnovite hišo! To mi bo prijetno in v poveličanje, govori Gospod. Vi ste mnogo pričakovali, pa ste malo dobili; kar ste v hišo prinesli, sem vam odpihnil. Zakaj neki? govori Gospod nad vojskami. Zavoljo moje hiše, ki je zapuščena, medtem ko vi toliko skrbite vsak za svojo. Zavoljo tega vam je nebo zadržalo roso in zemlja ne da svojih sadov. Zato sem poklical sušo na polja in na gore, na žito in vino, na olje in na vse, kar zemlja rodi, na ljudi in živino in na vse, kar roke naredé.« Zorobabel, sin Salatielov, upravitelj Judeje, in Jozue, sin Josedekov, veliki duhovnik in ves ostanek ljudstva so poslušali glas Gospoda, svojega Boga in besede preroka Ageja, ko ga je poslal Gospod, njihov Bog. In ljudstvo se je Gospoda balo. Tedaj je Agej, poslanec Gospodov, po naročilu Gospodovem dejal ljudstvu: »Jaz sem z vami, govori Gospod.« In Gospod je obudil duha Zorobabelovega, Salatielovega sina, upravitelja Judeje, in duha Jozueta, Josedekovega sina, in duha vsega ostanka ljudstva. Prišli so in so se lotili dela pri hiši Gospoda nad vojskami, svojega Boga. To je bilo štiriindvajseti dan šestega meseca. V drugem letu kralja Darija, enaindvajseti dan sedmega meseca, je Gospod govoril po preroku Ageju, rekoč: »Govori vendar Zorobabelu, sinu Salatielovemu, upravitelju Judeje, in Jozuetu, sinu Josedekovemu, velikemu duhovniku, in vsemu ostanku ljudstva: ‚Ali je med vami še ostal kdo, ki je videl to hišo v njenem prvem sijaju? In kakšno jo vidite zdaj? Ali se vam ne zdi kakor nič? Vendar pogum, Zorobabel, govori Gospod, pogum Jozue, sin Josedekov, govori Gospod, pogum, vse ljudstvo v deželi, govori Gospod. Na delo! Zakaj jaz sem z vami, govori Gospod nad vojskami. Po besedi, ki sem se vam z njo zavezal, ko ste šli iz Egipta, ostane moj duh med vami. Ne bojte se! Kajti tako govori Gospod nad vojskami: Še malo časa, in potresel bom nebo in zemljo, morje in kopno! Razgibal bom vse narode; dragocenosti vseh narodov se bodo stekale sèm in to hišo bom s slavo napolnil, govori Gospod nad vojskami. Moje je srebro in moje je zlato, govori Gospod nad vojskami. Slava te druge hiše bo večja, kakor je bila slava prve, govori Gospod nad vojskami; in na tem kraju bom podelil mir, govori Gospod nad vojskami.‘« Štiriindvajseti dan devetega meseca, v drugem letu Darija, je govoril Gospod po preroku Ageju, rekoč: »Tako govori Gospod nad vojskami. Vprašaj vendar duhovnike glede postave: ‚Če kdo nese posvečeno meso v krajcu svojega oblačila, pa se dotakne z oblačilom kruha, hrane, vina, olja ali kake druge jestvine: ali postanejo te stvari s tem posvečene?‘« Duhovniki so odgovorili in rekli: »Ne!« Agej nadaljuje: »Če se kdo, ki se je omadeževal z dotikom mrliča, dotakne vseh teh stvari, ali postanejo zaradi tega omadeževane?« Duhovniki so odgovorili in rekli: »Da, postanejo omadeževane!« Sedaj povzame Agej besedo in reče: »Tako je s temi ljudmi, tako je s tem narodom pred mojim obličjem, govori Gospod, tako je z vsem delom njihovih rok in kar tam darujejo: nečisto je! Zdaj pa, vzemite si k srcu, od tega dne in za bodoče! Preden se je kamen pokladal na kamen v templju Gospodovem, kako se vam je godilo? Ko ste prišli h kopi žita, ki bi morala dati dvajset mer, jih je bilo samo deset; prišli ste v tlačilnico, da bi zajeli petdeset veder, in bilo jih je le dvajset. Udaril sem vas s snetjo, z rjo in s točo pri vsem delu vaših rok. Pa vas ni bilo k meni, govori Gospod. Dobro torej pazite: od tega dne in naprej (od štiriindvajsetega dne devetega meseca), se pravi, od dneva, ko so bili položeni temelji templju Gospodovemu, pazite: ali še manjka zrnje v žitnici, in ali še ne rodi trta, smokva, granatovec in oljka? Od tega dne dalje dajem blagoslov!« Gospod je govoril drugič Ageju štiriindvajseti dan meseca: »Govori Zorobabelu, upravitelju Judeje, in mu reci: Potresel bom nebo in zemljo. Prevrgel bom kraljevske prestole in zlomil bom moč kraljev narodov. Prevrnil bom vozove in voznike, da bodo padli konji in njih jezdeci, drug pod mečem drugega. Tisti dan, govori Gospod nad vojskami, te bom vzel, moj služabnik Zorobabel, sin Salatielov, govori Gospod, in te bom spravil kakor pečat. Zakaj izvolil sem te, govori Gospod nad vojskami.« V osmem mesecu, drugo leto kralja Darija, je Gospod govoril preroku Zahariju, sinu Barahijevemu, ki je bil sin Adov, rekoč: Gospod se je zelo srdil nad vašimi očeti. Reci torej ljudem! Tako govori Gospod nad vojskami: Vrnite se k meni, govori Gospod nad vojskami, in tudi jaz se vrnem k vam, govori Gospod nad vojskami. Ne bodite kakor vaši očetje, ki so jih prejšnji preroki pozivali: »Tako govori Gospod nad vojskami: Zapustite vendar svoja hudobna pota in svoja hudobna dejanja!« Toda niso me poslušali in niso me ubogali, govori Gospod. Vaši očetje, kje so? In preroki, ali živé vekomaj? Toda moje besede in moje naredbe, ki sem jih zapovedal svojim služabnikom prerokom, ali niso dosegle vaših očetov? Tedaj so bili osramočeni in so morali priznati: »Kakor je Gospod nad vojskami odločil, da nam stori po našem vedenju in naših delih, tako je storil.« Štiriindvajseti dan enajstega meseca (to je mesec šebat), v drugem letu Darija, je Gospod govoril preroku Zahariju, sinu Barahijevemu, ki je bil sin Adov, takole. Imel sem videnja ponoči. Glej, mož je sedel na rdečem konju, bil je med mirtami v dolini, in za njim so stali rdeči, svetlorjavi in beli konji. Rekel sem: »Kdo so ti, gospod?« Angel, ki je z menoj govoril, mi je rekel: »Hočem ti pokazati, kdo so.« Mož, ki je bil med mirtami, se oglasi, rekoč: »To so ti, ki jih je Gospod poslal, da pogledajo po zemlji.« Oni se obrnejo k angelu Gospodovemu, ki je bil med mirtami, in rekó: »Prepotovali smo zemljo, in glej, vsa zemlja je v miru.« Angel Gospodov je spregovoril in rekel: »Gospod nad vojskami, doklej boš odlašal s svojim usmiljenjem do Jeruzalema in do judovskih mest, na katera se srdiš že sedemdeset let?« In Gospod je odgovoril angelu, ki je z menoj govoril, dobre, tolažilne besede. Nato mi reče angel, ki je z menoj govoril: »Oznani, rekoč: Tako govori Gospod nad vojskami. Goreče ljubim Jeruzalem in vnet sem za Sion. In velik je moj srd zoper prevzetne narode, zakaj ko sem se le malo ujezil, so kaznovali čez mero!« Zatorej govori Gospod: Zopet se obrnem poln usmiljenja k Jeruzalemu. Moja hiša v njem bo obnovljena, govori Gospod nad vojskami, in merilna vrv se bo spet razpela čez Jeruzalem. Oznani še to: Tako govori Gospod nad vojskami: »Moja mesta bodo spet v obilju blagoslova. Gospod se bo zopet usmilil Siona, in iz Jeruzalema bo napravil zopet svoje izvoljeno mesto.« Potem sem povzdignil oči in sem videl. Glej, štirje rogovi. Rekel sem angelu, ki je z menoj govoril: »Kaj pomenijo ti?« Odgovoril mi je: »To so rogovi, ki so Juda, Izraela in Jeruzalem razmetali.« Nato mi je Gospod pokazal štiri kovače. Rekel sem: »Čemu so prišli ti?« Odgovoril mi je: »Onile so rogovi, ki so Juda razmetali, da nihče ni upal dvigniti glave; in ti so prišli, da jih prestrašijo, da odbijejo rogove narodom, ki so dvignili svoj rog zoper Judovo deželo, da jo raztepejo.« Potem sem povzdignil oči in sem videl. Glej, človek z merilno vrvico v roki. Rekel sem mu: »Kam greš?« Odgovoril mi je: »Zmeril bom Jeruzalem, da vidim, kolikšna je njegova širina in kolikšna njegova dolžina.« Tedaj se angel, ki je z menoj govoril, naprej pomakne, in nasproti mu stopi drug angel; temu reče: »Teci in povej mlademu človeku tam: Jeruzalem bo odprto mesto, toliko bo ljudi in živine v njem! Jaz ga bom obdajal kakor ognjen zid, govori Gospod, in bom njegova slava sredi njega.« Hitro! Hitro! Bežite iz severne dežele, vi, ki sem vas raztresel na štiri vetrove neba, govori Gospod. Kvišku! Na Sion! Reši se, ti, ki prebivaš v Babilonu! Zakaj tako govori Gospod nad vojskami, čigar veličastvo me je poslalo, glede narodov, ki so vas plenili: Kdor se vas dotakne, se dotakne punčice mojega očesa. Glej, iztegnil bom svojo roko proti njim, in postali bodo plen svojih sužnjev! In spoznali boste, da me je poslal Gospod nad vojskami. Raduj se in bodi vesela, sionska hči! Ker glej, prihajam in bom prebival v tvoji sredi, govori Gospod. Mnogi narodi se bodo Gospodu pridružili tisti dan in bodo postali del njegovega ljudstva; v tvoji sredi bodo prebivali, in spoznala boš, da me je Gospod nad vojskami poslal k tebi. Gospod bo vzel Juda v svojo last, kot svojo dediščino v sveti deželi, in zopet si bo izvolil Jeruzalem. Pred Gospodom naj umolkne vse meso, zakaj vstal je in prihaja iz svojega svetega templja. Potem mi je dal videti velikega duhovnika Jozueta. Stal je pred angelom Gospodovim, in ob njegovi desnici je stal satan, da bi ga zatožil. Angel Gospodov pa je rekel satanu: »Gospod ti zapoveduje molk, satan! Umolkni pred Gospodom, ki je izvolil Jeruzalem! Mar ni ta kot ogorek, ki so ga iz ognja potegnili?« Jozue pa je imel na sebi umazano oblačilo; tak je stal pred Gospodovim angelom. Ta je spregovoril in velel svojim služabnikom: »Slecite mu umazano oblačilo!« Njemu pa je rekel: »Glej, odvzamem ti tvojo krivdo in te oblečem v dragocena oblačila.« Nato je velel: »Denite mu na glavo čisto pokrivalo.« Dali so mu na glavo čisto pokrivalo in ga oblekli v bela oblačila. Angel Gospodov je stal zraven. Potem je angel Gospodov zagotovil Jozuetu, rekoč: »Tako govori Gospod nad vojskami: Če boš hodil po mojih potih in se držal mojih naredb, boš vladal mojo hišo in čuval moje dvore, in dal ti bom prost dostop pri teh, ki stojé tu. Poslušaj torej, veliki duhovnik Jozue, ti in tvoji tovariši, ki sedé pred teboj, zakaj vi ste možje slutnje: Glejte, pripeljem svojega služabnika, Mladiko. Glejte, kamen, ki ga položim pred Jozueta, na tem kamnu je sedmero očes, glejte, vanj vdolbem napis, govori Gospod nad vojskami, in odpravim krivico te dežele v enem dnevu! Tisti dan, govori Gospod nad vojskami, boste vabili vsak svojega soseda pod trto in pod smokvo.« Angel, ki je z menoj govoril, me je zopet zbudil, kakor človeka, ki se je prebudil iz svojega spanja. In mi je rekel: »Kaj vidiš?« Odgovoril sem: »Vidim zlat svečnik; na vrhu je oljnica s sedmerimi svetilnicami, in svetilnice imajo sedmero stenjev. Ob strani stojita dve oljki, ena desno od oljnice, druga levo od nje.« Spregovoril sem in sem rekel angelu, ki je z menoj govoril: »Kaj to pomeni, gospod?« Angel, ki je z menoj govoril, mi je odgovoril: »Ne veš, kaj to pomeni?« Odvrnil sem mu: »Ne, gospod.« Spregovoril je in mi rekel: »To je beseda Gospodova Zorobabelu: Ne z močjo in ne s silo, temveč z mojim duhom, govori Gospod nad vojskami. Kdo si ti, velika gora, pred Zorobabelom? Ravnina postaneš! On bo dvignil glavni kamen do vrha ob glasnih vzklikih: Naj živi! Naj živi!« Prišla mi je beseda Gospodova, rekoč: »Zorobabelove roke so položile temelj tej hiši, in njegove roke jo bodo tudi dovršile. In spoznali boste, da me je k vam poslal Gospod nad vojskami. Zakaj kdo bo zaničeval dan skromnih začetkov? Ko bodo videli svinčnico v Zorobabelovih rokah, se bodo razveselili. Teh sedmero svetilnic je sedmero Gospodovih oči, ki preiskujejo vso zemljo.« Spet sem spregovoril in mu rekel: »Kaj pomenita ti dve oljki ob desni in ob levi strani svečnika?« Še sem dodal: »Kaj pomenita dve oljčni veji, ki skozi dve zlati cevi spuščata olje?« Odgovoril mi je: »Ne veš, kaj pomenita?« Odgovoril sem: »Ne, gospod!« In je rekel: »To sta dva maziljenca, ki stojita pred Gospodom vse zemlje.« Zopet sem povzdignil oči in sem videl: glej, leteč knjižni zvitek. Angel me je vprašal: »Kaj vidiš?« Odgovoril sem: »Vidim knjižni zvitek, ki leti; dvajset komolcev je dolg in deset komolcev širok.« Tedaj mi je pojasnil: »To je prekletstvo, ki se razširi čez vso deželo. Kdor koli krade, njega bo ta knjiga pokončala, in kdor koli krivo prisega, njega bo pokončala. Izpustil sem jo, govori Gospod nad vojskami, da pride v hišo tatu in v hišo njega, ki lažnivo prisega v mojem imenu; v njegovi hiši se bo nastanila in jo bo pokončala s tramovjem in kamenjem vred.« Angel, ki je z menoj govoril, je prišel in mi rekel: »Povzdigni vendar oči, in poglej, kaj to prihaja.« Vprašal sem: »Kaj je to?« Odgovoril mi je: »To, kar prihaja, je mernik.« Pristavil je: »To je splošna pokvarjenost v vsej deželi.« In glej, dvignil se je svinčeni pokrov in videl sem ženo, sedečo v merniku. Rekel je: »To je hudobija,« in sunil jo je nazaj v mernik; nato je zaloputnil svinčeni pokrov nad njegovo odprtino. Potem sem povzdignil oči in sem videl. Glej, dve ženi sta tu; veter je zajel njune perutnice – perutnice pa sta imeli, kakor jih ima štorklja – in vzdignili sta mernik med nebo in zemljo. Vprašal sem angela, ki je z menoj govoril: »Kam neseta mernik?« Odgovoril mi je: »V deželo senaarsko, da mu sezidajo tempelj; tam mu postavijo oder in ga na njem namesté.« Zopet sem povzdignil oči in sem videl. Glej, štirje vozovi! Privozijo izmed dveh gora; gori pa sta bili iz brona. Pri prvem vozu so bili rdeči konji, pri drugem vozu pa črni konji; pri tretjem vozu so bili beli konji, pri četrtem vozu pa lisasti konji. Spregovoril sem in rekel angelu, ki je z menoj govoril: »Kaj ti pomenijo, gospod?« Angel je odgovoril in mi dejal: »Ti gredo ven na štiri strani neba, potem ko so se postavili pred Gospodom vse zemlje. Rdeči konji gredo proti vzhodni deželi, črni gredo proti severni deželi; beli konji gredo na zahod, lisasti pa gredo v južno deželo!« Krepke živali so se nestrpno premikale, da bi predirjale zemljo. In je velel: »Naprej, peljite čez zemljo!« In pognale so se v tek prek zemlje. Zatem me je poklical in mi dejal, rekoč: »Glej, ti, ki gredo proti severu, bodo moj srd potolažili v severni deželi.« Prišla mi je beseda Gospodova, rekoč: Vzemi darove ujetnikov, od Holdaja in Tobija in Jedaja, ki so danes prišli iz Babilona, in pridi v hišo Josija, sina Sofonijevega: Vzemi srebro in zlato, naredi iz tega krono in jo deni na glavo velikemu duhovniku Jozuetu, sinu Josedekovemu. In mu reci: »Tako govori Gospod nad vojskami: Glej, mož, ki mu je ime Mladika! Kjer je on, bo brstelo, in on bo zidal tempelj Gospodov. Da, on bo sezidal svetišče Gospodovo. Prejel bo čast in bo sedel kot vladar na svojem prestolu; tudi duhovnik bo na svojem prestolu, in med njima je sklenjen mir. Krona se bo hranila v templju Gospodovem, v spomin na Holdaja, Tobija, Jedaja in Josija, sina Sofonijevega.« Tudi od daleč bodo prišli, da pomagajo zidati tempelj Gospodov. In spoznali boste, da me je poslal k vam Gospod nad vojskami. To se bo zgodilo, če boste res poslušali besedo Gospoda, svojega Boga! V četrtem letu kralja Darija, četrti dan devetega meseca (kisleva), je prišla beseda Gospodova Zahariju. Betel je poslal Sarasarja, višjega kraljevega uradnika, z njegovimi ljudmi, prosit Gospodovo obličje in vprašat duhovnike v hiši Gospoda nad vojskami in preroke: »Ali naj še žalujem in se postim v petem mesecu, kakor že delam toliko let?« Tedaj mi je prišla beseda Gospoda nad vojskami, rekoč: »Reci vsemu ljudstvu dežele in duhovnikom: Ko ste se postili in vzdihovali v petem in sedmem mesecu teh sedemdeset let, ali ste to delali meni na ljubo? In ko jeste in pijete, ali ne jeste in ne pijete sebi v prid? Ne poznate besed, ki jih je Gospod oznanjal po prejšnjih prerokih, ko je bil Jeruzalem naseljen in je živel v miru s svojimi mesti okoli sebe, in sta bili naseljeni južna pokrajina in nižava?« Gospod je govoril po preroku Zahariju, rekoč: Tako govori Gospod nad vojskami: »Sodite pravično, in bodite dobri in usmiljeni drug z drugim! Vdove in sirote, tujca in ubožca ne stiskajte, in nihče naj ne izmišlja zlega v svojem srcu zoper svojega bližnjega!« Oni pa niso hoteli poslušati; uporno so mi obračali hrbet in si mašili ušesa, da ne bi slišali. Svoje srce so storili trdo ko diamant, ne da bi se zmenili za postavo in besede, ki jih je Gospod nad vojskami poslal po svojem duhu s prejšnjimi preroki. Zato je nastala velika jeza pri Gospodu, in zgodilo se je, da je Gospod nad vojskami rekel: »Kakor sem jaz klical, pa niso slišali, tako naj oni kličejo, ne da bi jaz slišal! Razpodil sem jih med vse narode, ki jih niso poznali. Dežela za njimi je bila opustošena, da nihče ni hodil po njej. Tako so iz dežele blaginje naredili puščavo.« Prišla je beseda Gospoda nad vojskami, rekoč: Tako govori Gospod nad vojskami: »Ves gorim za Sion; zavoljo njega me vnema silno čustvo!« Tako govori Gospod: »Vrnem se na Sion in sredi Jeruzalema bom prebival. Jeruzalem se bo imenoval zvesto mesto in gora Gospoda nad vojskami sveta gora.« Tako govori Gospod nad vojskami: »Še bodo posedali po jeruzalemskih trgih starčki in starke, vsak s palico v roki zavoljo visoke starosti, in mestne ulice bodo polne dečkov in deklic, ki se bodo na trgih igrali.« Tako govori Gospod nad vojskami: »Če se bo to zdelo čudežno ostanku tega ljudstva v tistih dneh, mar bo čudežno tudi v mojih očeh?« govori Gospod nad vojskami. Tako govori Gospod nad vojskami: »Glej, rešil bom svoje ljudstvo iz dežele vzhajajočega sonca in iz dežele zahajajočega sonca. Pripeljem jih domov, da bodo zopet prebivali v Jeruzalemu. Moje ljudstvo bodo in jaz bom njihov Bog v zvestobi in pravičnosti.« Tako govori Gospod nad vojskami: »Utrdite si svoje roke, vi, ki ste slišali iz ust prerokov besede v teh dneh, ko je bil položen temelj za zidanje hiše Gospoda nad vojskami! Zakaj pred temi dnevi ni bilo plačila za ljudi in ne plačila za živino. Kdor je šel z doma ali se je vračal domov, ni bil varen pred sovražnikom, kajti pustil sem vsem ljudem, da so se dvigali drug proti drugemu. Proti ostanku tega ljudstva pa zdaj ne bom več tako ravnal, kakor sem v prejšnjih časih, govori Gospod nad vojskami. Temveč seme bo v miru, vinska trta bo dala svoj sad, zemlja bo dala svoje pridelke, nebo bo dalo svojo roso. Vse to izročim v dedno last ostanku tega ljudstva. Kakor ste bili prekletstvo med narodi, o hiša Judova in hiša Izraelova, tako vas rešim, da boste blagoslov! Ne bojte se! Naj bodo vaše roke močne! Zakaj tako govori Gospod nad vojskami: Kakor sem sklenil, da vas pokorim, ko so me vaši očetje dražili, govori Gospod nad vojskami, in se nisem usmilil, tako sedaj sklenem, dobro storiti Jeruzalemu in hiši Judovi. Ne bojte se! To so dela, ki jih izvršujte: Govorite resnico drug z drugim; na svojih sodiščih sodite pravično, z iskreno ljubeznijo do miru! Nihče naj ne izmišlja v svojem srcu nič hudega zoper svojega bližnjega, in ne dajte se zavesti h krivi prisegi. Zakaj vse to sovražim,« govori Gospod. Prišla mi je beseda Gospoda nad vojskami, rekoč: Tako govori Gospod nad vojskami: Post četrtega, post petega, post sedmega in post desetega meseca naj se spremeni za hišo Judovo v dneve veselja, radosti in praznovanja! Toda ljubite resnico in mir! Tako govori Gospod nad vojskami: Prišla bodo ljudstva in prebivalci mnogih mest. Prebivalci enega mesta pojdejo k prebivalcem drugega mesta in porekó: »Pojdimo prosit milosti Gospoda in iskat Gospoda nad vojskami! Tudi jaz pojdem!« In prišla bodo mnoga ljudstva in močni narodi, da bi iskali Gospoda nad vojskami v Jeruzalemu in prosili Gospoda milosti. Tako govori Gospod nad vojskami: Tiste dni bo deset mož iz narodov vseh jezikov prijelo judovskega moža za rob suknje in bodo rekli: »Z vami pojdemo, zakaj slišali smo, da je Bog z vami!« Prerokovanje. Gospod gre čez deželo Hadrah, Damask mu je počivališče, zakaj Gospodova so mesta Arama, kakor vsi Izraelovi rodovi, tudi Emat, ki meji nanj. In Tir in Sidon, ki sta tako modra. Tir si je sezidal trdnjavo, nakopičil srebra ko prahu in čistega zlata ko blata na cesti. Glej, Gospod se ga polasti, zruši v morje njegovo obzidje in njega samega použije ogenj. To bo videl Askalon in se prestraši, tudi Gaza bo silno trepetala, in Akaron, ker mu upanje splava po vodi. Iz Gaze izgine kralj, Askalon je brez prebivalcev, v Azotu biva ljudstvo mešancev. Ko uničim prevzetnost Filistejca in odstranim njegovo kri iz njegovih ust, njegovo gnusobo izmed njegovih zob, bo tudi on ostanek za našega Boga, bo kakor eden izmed judovskih rodov, in Akaron postane enak Jebusejcem. Kot straža se utaborim pred svojo hišo, proti njemu, ki odhaja in se vrača: zatiralec jih ne bo več napadel, zdaj namreč bedim s svojimi očmi! Močno se raduj, hči sionska, od veselja vriskaj, hči jeruzalemska! Glej, k tebi prihaja tvoj kralj: pravičen je in zmagoslaven, krotak, na osliču jezdi, na žrebetu oslice. Uničil bo vozove v Efraimu in konje v Jeruzalemu; uničil bo bojne loke in bo oznanil narodom mir. Njegovo kraljestvo bo segalo od morja do morja, od veletoka do kraja zemlje. Zavoljo krvi zaveze s teboj izpustim ujetnike iz jame, ki v njej ni vode. Vrnite se k skali, ujetniki, zaprti za upanje! Že danes oznanjam: »Dvojno ti bom povrnil!« Da, napel sem si Juda kot lok, pripravil sem Efraima kot orožje; Sion, zbudil sem tvoje sinove zoper tvoje sinove, o Javan, naredil te bom kot junakov meč. Gospod se nad njimi prikaže, kot blisk šine njegova puščica. Gospod Bog bo zatrobil na rog in se pognal z južnim viharjem. Gospod nad vojskami jih bo čuval. S kamni iz prač bodo uničevali sovražnika; pili bodo njihovo kri kakor vino; polni so je kot čaša, kot rogovi oltarja. Jahve, njih Bog, jih bo ta dan rešil, ker so čreda njegovega ljudstva; kakor dragulji na kroni se bodo zalesketali na zemlji. O, kako srečen bo, kako lep! Žito bo dajalo mladeničem rast, sladko vino devicam. Prosite Gospoda za dež ob času poznega dežja. Gospod dela hudourne oblake in pošilja dež, daje kruh za ljudi, zelišče na polju! Maliki pa govorijo laži in vedeževalci vidijo slepila, pripovedujejo nične sanje, dajejo prazno tolažbo; zato tavajo kakor čreda, blodijo, ker ni pastirja. Zoper pastirje se vnema moja jeza, s kaznijo obiščem koštrune. Da, Gospod nad vojskami obišče svojo čredo, hišo Judovo, postavi jo kakor častnega konja v bitki; iz nje pride vogelni kamen, iz nje šotorski klin, iz nje bojni lok, iz nje vsi vodniki. Vsi skupaj bodo kakor junaki, ki gazijo v boju po blatu na cestah. Zmagali bodo, ker je Gospod z njimi, osramočeni bodo jahači na konjih. Napravil bom hišo Judovo močno in hiši Jožefovi podelim zmago; nazaj jih pripeljem, ker sem se jih usmilil. Bodo, kot bi ne bili nikoli zavrnjeni, zakaj Jahve, njihov Bog sem, in jih uslišim. Efraimski možje bodo kakor junak, njih srce se bo veselilo kakor ob vinu: njih sinovi bodo to videli in bodo veseli, njih srce se bo radovalo v Gospodu. Zažvižgal jim bom in jih zbral, ker sem njihov rešitelj; pomnožil jih bom, kot so bili nekdaj. Med narodi jih bom sejal, a v daljini se me bodo spominjali, vzgojili bodo svoje sinove in se vrnili. Pripeljem jih nazaj iz egiptovske dežele in zberem jih iz Asirije; privedem jih v pokrajino Galaada in Libanona, pa jim ne bo zadosti prostora. Šli bodo čez morje Egipta, udaril bom morske valove, posušijo se vse globočine reke. Ponižana bo prevzetnost Asurja in žezlo bo iz Egipta odstranjeno. V Gospodu bo njihova moč, z njegovim imenom se bodo ponašali, govori Gospod. Odpri svoja vrata, o Libanon, tvoje cedre naj ogenj použije! Tarnaj, cipresa, ker je padla cedra, na tla so vrženi velikani. Tarnajte, hrasti v Basanu, ker je posekan nepredirni gozd. Razlega se vpitje pastirjev, ker so uničeni njihovi krasni pašniki; sliši se rjovenje mladih levov, ker je opustošeno Jordanovo razkošje. Tako mi je govoril Gospod, moj Bog: »Pasi drobnico, namenjeno v zakol. Njeni kupci jo koljejo, ne da bi se za to pokorili; tisti, ki jo prodajajo, govoré: ‚Hvaljen bodi Gospod! Obogatel sem!‘ In njeni pastirji ji ne prizanašajo. Zato ne bom več imel sočutja s prebivalci dežele, govori Gospod, temveč izročim vsakega v pest njegovega bližnjega in v pest njegovega kralja; ti bodo deželo uničili, in jih ne bom rešil iz njihovih rok.« Tako sem pasel klavne ovce za ovčje mešetarje. Vzel sem dve palici; eno sem imenoval »Dobrohotnost« in drugo »Edinost«. In pasel sem svoje ovce. Odslovil sem tri pastirje v enem mesecu. Potem sem se črede naveličal, ker tudi one niso marale zame. In sem rekel: »Ne bom vas več pasel! Kar umira, naj umre, in kar propada, naj propade! Ostale pa naj žro meso druga druge!« In vzel sem svojo palico »Dobrohotnost« in jo zlomil, da razderem zavezo, ki sem jo sklenil z vsemi ljudstvi. Tisti dan je bila zaveza pretrgana, in ovčji mešetarji, ki so me opazovali, so razumeli, da je bila to beseda Gospodova. Nato sem jim rekel: »Če vam je prav, mi dajte moje plačilo, če ne, pustite!« In odtehtali so mi moje plačilo, trideset srebrnikov. Gospod pa mi je rekel: »Vrzi jo v zakladnico, krasno ceno, za katero so me ocenili!« Vzel sem torej trideset srebrnikov in sem jih vrgel v hišo Gospodovo, v zakladnico. Nato sem zlomil svojo drugo palico, »Edinost«, da razderem bratovsko edinost med Judom in Izraelom. Tedaj mi je Gospod rekel: Vzemi si še enkrat opremo pastirja, ničvrednega pastirja. Zakaj glej, obudil bom v tej deželi pastirja: kar v čredi propada, za to ga ne bo skrb; kar se izgubi, tega ne bo šel iskat; kar je ranjeno, tega ne bo zdravil; kar je lačno, temu ne bo dal jesti. Pač pa bo jedel meso pitanih živali in trgal njihove parklje. Gorje ničvrednemu pastirju, ki zapusti čredo! Meč naj pride nad njegovo roko in nad njegovo desno oko! Njegova roka naj se do kraja posuši, njegovo desno oko naj oslepi! Prerokovanje. Beseda Gospodova o Izraelu. Tako govori Gospod, ki je razprostrl nebo in utemeljil zemljo in človeku oblikoval duha v njem. Glej, naredim Jeruzalem za opojno čašo vsem ljudstvom okrog. Tudi Juda zadene stiska pri obleganju Jeruzalema. Tisti dan postavim Jeruzalem kakor težko skalo za vsa ljudstva. Vsi, ki jo bodo skušali vzdigniti, se bodo hudo poškodovali. In zbrali se bodo zoper njo vsi narodi zemlje. Tisti dan, govori Gospod, udarim vse konje, da se splašé, in njihove jezdece, da zbesné. Toda nad hišo Judovo bom imel odprte oči. Udaril bom s slepoto vse konje narodov. Tedaj porekó judovski poglavarji v svojem srcu: »Moč prebivalcev Jeruzalema je v njihovem Bogu, Gospodu nad vojskami.« Tisti dan naredim, da bodo judovski poglavarji kakor žerjavica v kupu lesa in kakor goreča plamenica med snopjem, da požró ob desni in ob levi vsa ljudstva okrog. Toda Jeruzalem ostane, kjer je, v popolnem miru. Gospod bo rešil najprej Judove šotore, da slava hiše Davidove in jeruzalemskih prebivalcev ne postane prevelika nasproti Judu. Tisti dan bo Gospod ščit jeruzalemskim prebivalcem; najslabotnejši med njimi bo kakor David, in hiša Davidova kakor božje bitje, kakor angel Gospodov pred njimi. Tisti dan se bom potrudil, da pokončam vsa ljudstva, ki gredo zoper Jeruzalem. Nad hišo Davidovo in prebivalci Jeruzalema pa bom razlil duha milosti in molitve. Ozirali se bodo nanj, ki je bil preboden in žalovali bodo za njim, kakor žalujejo za sinom edincem, in bridko bodo jokali, kakor jočejo za prvorojencem. Tisti dan bo veliko žalovanje v Jeruzalemu, kakor žalovanje za Adadremonom na magedski ravnini. Žalovala bo dežela, vsaka rodovina posebej, rodovina hiše Davidove posebej in njihove žene posebej; rodovina hiše Natanove posebej in njihove žene posebej; rodovina hiše Levijeve posebej in njihove žene posebej; rodovina hiše Simeonove posebej in njihove žene posebej. Tako vse druge rodovine, vsaka rodovina posebej in njihove žene posebej. Tisti dan bo studenec odprt hiši Davidovi in jeruzalemskim prebivalcem v očiščenje greha in nečistosti. Tisti dan iztrebim iz dežele, govori Gospod nad vojskami, imena malikov, in ne bodo se jih več spominjali; tudi odpravim iz dežele prerokovalce in nečistega duha. Če bo kdo še nastopal kot prerok, mu porekó njegovi lastni starši, oče in mati: »Ne smeš več živeti, kajti laž govoriš v imenu Gospodovem.« In njegov oče in njegova mati, ki sta ga rodila, ga prebodeta, ker nastopa kot prerok. Tisti dan bodo vsi prerokovalci doživeli sramoto vsak s svojim prerokovalskim videnjem; tudi se ne bodo ogrinjali v raševinast plašč, da bi varali. Vsak bo dejal: »Nisem prerok, kmetovalec sem; od mladih nog me zaposluje zemlja.« In če ga kdo vpraša: »Od kod te brazgotine na tvojih prsih?« poreče: »Ranjen sem bil v hiši onih, ki me ljubijo.« Meč, dvigni se zoper mojega pastirja, zoper moža, ki je moj družabnik, govori Gospod nad vojskami. Udari pastirja, da se razkropé ovce in bom obrnil svojo roko proti slabotnim. Zgodi se v vsej deželi, govori Gospod: dva dela v njej se zbrišeta in pogineta, tretji del v njej pa bo ostal. Ta tretji del povedem skozi ogenj, jih očistim, kakor se očiščuje srebro, jih preizkusim, kakor se preizkusi zlato. Klical bo moje ime in jaz ga uslišim, rekel bom: »Moje ljudstvo je,« in on bo dejal: »Gospod je moj Bog.« Glej, pride dan za Gospoda, in tvoj vojni plen se razdeli sredi tebe. Zbral bom vse narode v boj zoper Jeruzalem. Mesto bo zavzeto, hiše bodo oplenili, žene oskrunjali. Polovica mesta pojde v izgnanstvo, a ostanek ljudstva ne bo iztrebljen iz mesta. Tedaj bo Gospod nastopil in se bo vojskoval zoper one narode, kakor se je vojskoval ob dnevu bitke. Njegove noge stopijo tisti dan na Oljsko goro, ki je nasproti Jeruzalemu na jutranji strani, in Oljska gora se bo razklala po sredi od vzhoda proti zahodu in bo naredila velikansko dolino: polovica gore se umakne proti severu in polovica proti jugu. Napolnila se bo Enomova dolina, ki se je dotika od strani, kakor se je napolnila ob potresu za časa Ozija, judovskega kralja. Tedaj pride Gospod, moj Bog, in vsi sveti z njim. Tisti dan ne bo več luči ne mraza ne vročine. To bo čudovit dan – znan je Gospodu – brez menjave dneva in noči; in zvečer bo spet svetlo. Zgodi se tisti dan, da privró iz Jeruzalema žive vode: polovica njih se bo izlivala v vzhodno morje in polovica v zahodno morje. Poleti in pozimi bodo tekle. Gospod bo kralj nad vso zemljo. Tisti dan bo Gospod edini Bog, in njegovo ime bo edino. Vsa dežela, od Gabae do Remona na jugu, se bo spremenila v ravnino. Jeruzalem pa bo povišan in bodo v njem prebivali na prejšnjem kraju: od Benjaminovih vrat do prejšnjih, to je do Vogalnih vrat, in od Hananeelovega stolpa do Kraljevih tlačilnic. Prebivali bodo v njem in ne bo več prekletstva; v Jeruzalemu bo bivanje varno. To pa bo nadloga, s katero Gospod udari vsa ljudstva, ki so se vojskovala zoper Jeruzalem: segnije jim meso, ko bodo še stali na nogah; strohnijo jim oči v njih očesnih jamicah, in posuši se jim jezik v ustih. Tisti dan nastane med njimi velika zmešnjava od Gospoda, da bo drug drugega popadel za roko in bo drug zoper drugega dvignil svojo pest. Tudi Juda se bo vojskoval v Jeruzalemu. Bogastvo vseh narodov okrog se bo nakopičilo v njem, zlata in srebra in dragocenih oblačil v veliki množini. Ravno tako bo zadela nadloga, enaka prejšnji, konje, mule, kamele, osle in vso drugo živino, ki bo v šotoriščih. Vsi preostali od vseh narodov, ki so prišli zoper Jeruzalem, bodo vsako leto hodili gori molit Kralja, Gospoda nad vojskami, in praznovat šotorski praznik. Ako pa katera izmed rodovin dežele ne bo hotela priti v Jeruzalem, da se pokloni Kralju, Gospodu nad vojskami, zanjo ne bo dežja. In če egiptovska rodovina ne bo hotela hoditi gori, pride tudi nadnjo nadloga, s katero bo Gospod udaril narode, ki ne bodo prihajali gori, da praznujejo šotorski praznik. To bo kazen za Egipt in kazen za vsa ljudstva, ki ne bodo hodila obhajat šotorskega praznika. Tisti dan bo na konjskih kraguljčkih zapisano: »Sveto Gospodu!« In lonci v hiši Gospodovi bodo kakor daritvene čaše pred oltarjem. Vsak lonec v Jeruzalemu in na Judovskem bo svet Gospodu nad vojskami. Vsi, ki pridejo, da bi darovali, jih bodo jemali in bodo v njih kuhali. In ne bo več kramarjev v hiši Gospoda nad vojskami tisti dan. Prerokba. – Beseda Gospodova Izraelu po Malahiju. Ljubim vas, govori Gospod, in vi pravite: »V čem si nam izkazal ljubezen?« Ali ni bil Ezav brat Jakobov? govori Gospod, in vendar sem ljubil Jakoba, Ezava pa sem sovražil. Njegove gore sem spremenil v puščavo in njegovo dediščino sem dal živalim v pustinji. Če ti, Edom, praviš: »Mi smo bili sicer porušeni, toda zopet bomo pozidali, kar je porušeno,« govori na to Gospod nad vojskami: Naj le zidajo, jaz bom že porušil, in imenovali jih bodo »malopridna dežela« in »ljudstvo, ki se Bog nanj vedno srdi«. Na lastne oči boste videli in sami rekli: »Gospod je velik tudi onstran Izraelove meje.« Sin spoštuje očeta in služabnik se boji svojega Gospoda. Ako sem torej oče, kje je moja čast, in ako sem Gospod, kje je strah, ki mi gre? govori Gospod nad vojskami vam, duhovnikom, ki zaničujete moje ime. Vi pravite: »S čim zaničujemo tvoje ime?« Ker darujete na mojem oltarju nečist kruh. Pravite: »S čim smo ga omadeževali?« Ker pravite: »Miza Gospodova ni vredna pozornosti.« Ko pripeljete za daritev, kar je slepo, ni nič hudega, in ko pripeljete hromo in bolno, ni nič hudega? Pripelji pa to svojemu deželnemu oblastniku! Misliš, da mu bo všeč? Da se ozre nate? govori Gospod nad vojskami. Zdaj torej, prosite vendar Boga, da se nas usmili! Po vaši roki se je to zgodilo. Ali vam bo še naklonjen? govori Gospod nad vojskami. O da bi bil kdo med vami, ki bi zaprl vrata, da ne bi več zaman zažigali ognja na mojem oltarju! Nimam veselja z vami, govori Gospod nad vojskami; ne maram daritev iz vaših rok. Ker od sončnega vzhoda do zahoda je moje ime veliko med narodi, in na vseh krajih se bo mojemu imenu zažigalo kadilo in se bo darovala čista daritev. Zakaj veliko je moje ime med narodi, govori Gospod nad vojskami. Vi pa ga onečaščate, ko pravite: »Miza Gospodova sme biti nečista« in »Jestvine na njej niso tako važne!« Tudi pravite: »Glej, kako mučno!« Zato vršite opravilo s prezirom, govori Gospod nad vojskami. Sèm prinašate za daritev, kar je ugrabljeno in kruljavo in bolno! Kako naj to sprejmem z veseljem iz vaših rok? govori Gospod. Preklet malopridnež, ki ima v svoji čredi neoporečno žival, jo zaobljubi, potem pa Gospodu daruje kaj poškodovanega! Zakaj jaz sem velik Kralj, govori Gospod nad vojskami, in moje ime je strahu vredno med narodi! Zdaj torej, tale odločba za vas, o duhovniki! Če ne poslušate in si ne vzamete k srcu, da bi dali čast mojemu imenu, govori Gospod nad vojskami, vržem prekletstvo na vas in prekolnem vaš blagoslov. Da, že sem ga preklel, ker si ne marate vzeti k srcu. Glejte, zdrobil vam bom pleče in v obraz vam bom zagnal odpadke, odpadke vaših praznikov, in vas odstranim z njimi vred. Tedaj boste spoznali, da sem vam dal ta opomin, ker sem sklenil zavezo z Levijem, govori Gospod nad vojskami. Moja zaveza z njim je bila: življenje in blagostanje – in dal sem ga – in strah, da se me boji in ima spoštovanje pred mojim imenom. Nauk resnice je bil v njegovih ustih, krivice ni bilo na njegovih ustnicah. Neoporečno in pošteno je hodil z menoj, in mnoge je odvrnil od hudega. Zakaj ustnice duhovnika naj ohranijo spoznanje in iz njegovih ust se pričakuje pouk, ker je poslanec Gospoda nebesnih sil. Vi pa ste krenili s pota; zakrivili ste, da so se mnogi spotaknili v postavi. Vi ste pogazili Levijevo zavezo, govori Gospod nad vojskami. Zavoljo tega tudi jaz vas izročim v prezir in ponižanje vsemu ljudstvu, ker se ne držite mojih potov, temveč se v postavi ozirate na osebo. Ali nimamo vsi enega Očeta? Ali nas ni vseh ustvaril en Bog? Zakaj se torej drug drugemu izneverjamo in se onečašča zaveza naših očetov? Juda se je izneveril; gnusoba se je zgodila v Izraelu in v Jeruzalemu. Da, Juda je oskrunil svetišče, ki ga Gospod ljubi. Zaročil se je s hčerko tujega boga! Gospod naj iztrebi moža, ki to dela, iz Jakobovih šotorov in iz srede njih, ki prinašajo darila Gospodu nebesnih sil! Še drugo stvar delate. Gospodov oltar pokrivate s solzami, jokom in vzdihi, ker se nič več ne ozre na daritev in je ne sprejme z veseljem iz vaših rok. In pravite: »Zakaj pač?« Ker je Gospod priča za tebe in ženo tvoje mladosti, ki si ji prelomil zvestobo, dasiravno je bila tvoja družica in tvoja zakonita žena. Ali je ni naredil enega bitja, ki je telo in v njem duh? In kaj išče to eno bitje? Potomstvo od Boga! Varujte se tedaj zaradi svojega življenja in ne ravnajte nezvesto do žene svoje mladosti! Zakaj sovražim ločitev zakona, govori Gospod, Izraelov Bog, in njega, ki pokriva s krivico svojo obleko, govori Gospod nad vojskami. Imejte torej razsodnost duha in se nikar ne izneverjajte! S svojim besedičenjem utrujate Gospoda! Vprašujete: »S čim ga utrujamo?« Ker govorite: »Vsak, kdor dela hudo, je v Gospodovih očeh dober, taki so mu po volji!« ali: »Kje neki je Bog pravice?« Glejte, pošljem svojega angela, da pripravi pot pred menoj. In naglo bo stopil v svoje svetišče Gospod, ki ga iščete, angel zaveze, ki po njem hrepenite. Glej, prihaja, govori Gospod nad vojskami. Toda kdo bo mogel prestati dan njegovega prihoda? Kdo bo ostal, ko se prikaže? Zakaj on je kakor livarjev ogenj, kakor lug pralcev. Sedel bo kakor topilec in čistilec srebra, in očistil bo Levijeve sinove. Kakor zlato in srebro jih prečisti, da bodo darovali Gospodu daritve, kakor je prav. Tedaj bo daritev Judova in jeruzalemska Bogu všeč, kakor v starodavnih časih in kakor v nekdanjih letih. Približam se vam za sodbo in hitro bom pričeval zoper čarovnike in prešuštnike, zoper krivoprisežnike, zoper nje, ki stiskajo dninarja, vdovo, siroto, in tujcu kratijo pravico ter nimajo strahu pred menoj, govori Gospod nad vojskami. Da, jaz, Jahve, se ne spreminjam, vi pa niste nehali biti Jakobovi sinovi. Od dni svojih očetov odstopate od mojih zapovedi in jih ne izpolnjujete. Vrnite se k meni, in jaz se vrnem k vam, govori Gospod nad vojskami. Vi pa pravite: »V čem naj se vrnemo?« Ali sme človek Boga goljufati? In vi me goljufate! Pravite: »V čem smo te goljufali?« Pri desetini in darovanjih! Zato vas zadeva prekletstvo, ker me goljufate – vse ljudstvo! Prinesite vso desetino v skladišče, da bo zaloga v moji hiši, in preizkusite me v tem, govori Gospod nad vojskami. Ali vam ne odprem zatvornic neba in ne zlijem na vas blagoslova do preobilja? Pregnal vam bom kobilico, da vam sadu zemlje ne pokonča; in tudi vinska trta ne bo nerodovitna, govori Gospod nad vojskami. In vsi narodi vas bodo blagrovali, ker boste dežela ugodja, govori Gospod nad vojskami. Predrzno je vaše govorjenje zoper mene, govori Gospod. Pa pravite: »Kaj smo vendar govorili proti tebi?« Govorili ste: »Prazno je služiti Bogu! Kaj imamo od tega, da izpolnjujemo njegove zapovedi in hodimo v spokorni obleki pred Gospodom nad vojskami? Zdaj smo na tem, da blagrujemo prevzetneže, kajti uspevajo ti, ki ravnajo brezvestno. Čeprav Boga skušajo, vendar uspevajo!« Tako so se bogaboječi med seboj pogovarjali: Gospod je prisluhnil in slišal. In pred njim so napisali spominsko knjigo za te, ki se ga bojé in njegovo ime spoštujejo. Ti bodo ob dnevu, ki ga pripravim, moj zaklad, govori Gospod nad vojskami. Imel bom z njimi usmiljenje, kakor je človek usmiljen do lastnega sina, ki mu služi. Tedaj boste zopet videli razloček med pravičnim in grešnikom, med njim, ki služi Bogu, in njim, ki mu ne služi. Zakaj glej, pride dan, razžarjen kakor peč; in vsi prevzetneži in vsi malopridneži bodo strnišče; dan, ki pride, jih bo sežgal, govori Gospod nad vojskami, tako da ne pusti od njih ne koreninice ne vejice! Toda vam, ki se mojega imena bojite, zasveti sonce pravičnosti z rešenjem v svojih žarkih. Tedaj boste šli ven poskakujoč kakor junčki iz staje. In boste pohodili grešnike, zakaj prah bodo pod stopali vaših nog, na dan, ki ga pripravim, govori Gospod nad vojskami. Spominjajte se postave mojega služabnika Mojzesa, ki sem mu na Horebu predpisal zapovedi in pravice za vse izraelsko ljudstvo. Glejte, pošljem vam Elija, preroka, preden pride dan Gospodov, veliki in strašni! In bo zopet približal srce očetov sinovom in srce sinov očetom, da kje ne pridem in ne udarim dežele s prekletstvom. Rodovnik Jezusa Kristusa, sina Davidovega, sina Abrahamovega. Abraham je imel sina Izaka, Izak Jakoba, Jakob Juda in njegove brate; Juda je s Tamaro imel sina Faresa in Zara, Fares je imel sina Ezroma, Ezrom Arama, Aram Aminadaba, Aminadab Naasona, Naason Salmona; Salmon z Rahabo sina Booza, Booz z Ruto sina Obeda, Obed Jeseja, Jese pa je imel sina kralja Davida. Kralj David je z Urijevo imel sina Salomona, Salomon je imel sina Roboama, Roboam Abija, Abija Asa, Asa Josafata, Josafat Jorama, Joram Ozija, Ozija Joatama, Joatam Ahaza, Ahaz Ezekija, Ezekija Manaseja, Manase Amona, Amon Josija, Josija pa je imel sina Jehonija in njegove brate ob preselitvi v Babilon. In po preselitvi v Babilon je Jehonija imel sina Salatiela, Salatiel Zorobabela, Zorobabel Abiuda, Abiud Eliakima, Eliakim Azorja, Azor Sadoka, Sadok Ahima, Ahim Eliuda, Eliud Eleazarja, Eleazar Matana, Matan Jakoba, Jakob pa je imel sina Jožefa, moža Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki je Kristus. Vseh rodov je torej: od Abrahama do Davida štirinajst rodov; od Davida do preselitve v Babilon štirinajst rodov; od preselitve v Babilon do Kristusa štirinajst rodov. Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. Ker je bil Jožef, njen mož, pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti. Ko pa je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marijo, svojo ženo; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je spolnilo, kar je bil Gospod napovedal po preroku, ki pravi: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel, kar pomeni: Bog z nami.« Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel, ter je svojo ženo vzel k sebi. In je ni spoznal, dokler ni rodila sina, in dal mu je ime Jezus. Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji, ob času kralja Heroda, glej, pridejo modri z Vzhoda v Jeruzalem in govorijo: »Kje je judovski kralj, ki se je rodil? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit.« Ko kralj Herod to sliši, se prestraši in ves Jeruzalem z njim. In zbere vse velike duhovnike in pismouke ljudstva in jih izprašuje, kje naj bi se Kristus rodil. Odgovoré mu: »V Betlehemu v Judeji; tako je namreč pisano po preroku: ‚In ti, Betlehem, zemlja Judova, nikakor nisi najmanjši med Judovimi knežjimi mesti; zakaj iz tebe bo izšel vojvoda, ki bo vladal moje ljudstvo Izraela.‘« Tedaj je Herod skrivaj poklical modre in jih izprašal o času, v katerem se je zvezda prikazala; in poslal jih je v Betlehem ter rekel: »Pojdite in natančno poizvédite po detetu; in ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pridem tudi jaz poklonit.« Ko so ti kralja slišali, so odšli. In glej, zvezda, ki so jo bili videli na Vzhodu, je šla pred njimi, dokler ni prišla in obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko pa so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo, in so padli predenj in ga počastili; in odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. In ko so bili v spanju opomnjeni, naj se ne vračajo k Herodu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo. Ko so odšli, glej, se Gospodov angel prikaže Jožefu v spanju in pravi: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt in bodi tam, dokler ti ne porečem! Herod bo namreč dete iskal, da bi ga pogubil.« In vstal je, še ponoči vzel dete in njegovo mater in se umaknil v Egipt. Bil je ondi do Herodove smrti, da se je spolnilo, kar je bil Gospod povedal po preroku, ki pravi: »Iz Egipta sem poklical svojega sina.« Ko je tedaj Herod videl, da so ga modri prevarali, se je silno razsrdil. V Betlehemu in v vsej njegovi okolici je dal pomoriti vse dečke, dvoletne in mlajše, po času, ki ga je bil pozvedel od modrih. Takrat se je spolnilo, kar je bilo povedano po preroku Jeremiju, ki pravi: »Glas se je slišal v Rami, jok in velik krik: Rahela je jokala za svojimi otroki in se ni hotela utolažiti, ker jih ni več.« Ko pa je Herod umrl, glej, se Gospodov angel prikaže v spanju Jožefu v Egiptu in reče: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in pojdi v izraelsko deželo; zakaj pomrli so, kateri so detetu stregli po življenju.« In vstal je, vzel dete in njegovo mater in prišel v izraelsko deželo. Ker pa je slišal, da v Judeji vlada Arhelaj namesto svojega očeta Heroda, se je bal tja iti. In v spanju opomnjen se je umaknil v galilejske kraje. Prišedši tja se je nastanil v mestu, imenovanem Nazaret, da se je spolnilo, kar so govorili preroki, da bo Nazarejec. Tiste dni pride Janez Krstnik in pridiga v judejski puščavi: »Spreobrnite se, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo.« Bil je namreč tisti, ki ga je napovedal prerok Izaija, ki pravi: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze!« Janez pa je imel obleko iz velblodje dlake in usnjen pas okoli ledij in njegova jed so bile kobilice ter divji med. Tedaj je prihajal k njemu Jeruzalem in vsa Judeja in vsa pokrajina ob Jordanu; spovedovali so se svojih grehov ter se mu dajali krstiti v Jordanu. Ko pa je videl, da prihaja k njegovemu krstu mnogo farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega, kdo vas je učil, da ubežite prihodnji jezi? Obrodite torej vreden sad pokore in ne govorite sami pri sebi: ‚Abrahama imamo za očeta.‘ Zakaj povem vam, da more Bog iz teh kamnov Abrahamu otroke obuditi. Že je sekira nastavljena drevesom na korenino; vsako drevo torej, katero ne rodi dobrega sadu, bo posekano in vrženo v ogenj. Jaz vas krščujem z vodo, da bi se spokorili; ta pa, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu obuvalo sezul; on vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem. Velnico ima v roki in svoje gumno bo očistil in spravil pšenico v svojo žitnico, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Takrat pride Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez pa mu je branil in rekel: »Meni je treba, da me ti krstiš, pa hodiš ti k meni?« Jezus mu je odgovoril: »Pusti zdaj; zakaj spodobi se nama, da tako spolniva vso pravico.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode; in glej, odprla so se mu nebesa in videl je božjega Duha, ki se je kakor golob spuščal navzdol in prihajal nadenj; in glej, iz nebes se je začul glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da ga je hudič skušal. In ko se je štirideset dni in štirideset noči postil, je bil potem lačen. In pristopil je skušnjavec ter mu rekel: »Ako si božji Sin, reci, naj bodo ti kamni kruh.« On je odgovoril: »Pisano je: ‚Naj človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki izhaja iz božjih ust.‘« Potem ga hudič vzame s seboj v sveto mesto in ga postavi vrh templja ter mu reče: »Ako si božji Sin, vrzi se dol, zakaj pisano je: ‚Svojim angelom bo zate zapovedal, in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‘« Jezus mu je rekel: »Pisano je tudi: ‚Ne skušaj Gospoda, svojega Boga!‘« Zopet ga hudič vzame s seboj na zelo visoko goro, mu pokaže vsa kraljestva sveta in njihovo slavo in mu reče: »Vse to ti dam, če predme padeš in se mi pokloniš.« Tedaj mu Jezus reče: »Poberi se, satan; zakaj pisano je: ‚Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‘« Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili ter mu stregli. Ko pa je slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. In zapustil je Nazaret in prišel v Kafarnaum, ki je ob morju, v Zabulonovi in Neftalijevi pokrajini, in se je tam nastanil. Tako se je spolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju, ki pravi: »Zemlja Zabulonova in zemlja Neftalijeva, ob potu k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja, ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč; in njim, ki so sedeli v deželi smrtne sence, je luč zasvetila.« Od tedaj je začel Jezus oznanjati in opominjati: »Spreobrnite se, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo.« Ko pa je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal dva brata: Simona, z imenom Peter, in njegovega brata Andreja, ko sta mrežo metala v morje; bila sta namreč ribiča. Reče jima: »Hodíta za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi.« In takoj sta mreže popustila in šla za njim. In ko je od tam šel dalje, je videl druga dva brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ko sta z očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže, in ju je poklical. In ta dva sta čoln in očeta takoj zapustila in šla za njim. In Jezus je hodil po vsej Galileji, učil po njih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva; in ozdravljal je vsakršno bolezen in vsakršno slabost med ljudstvom. In glas o njem se je razširil po vsej Siriji: in prinesli so k njemu vse bolnike z različnimi boleznimi in mukami, obsedene in mesečne in mrtvoudne, in jih je ozdravil. In spremljale so ga velike množice iz Galileje in Deseteromestja in Jeruzalema in Judeje in od onkraj Jordana. Ko je videl množice, je šel na goro, in ko je sédel, so k njemu stopili njegovi učenci. In odprl je usta in jih učil: »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli. Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi. Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli. Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo božji otroci. Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse húdo zoper vas lažnivo govorili. Veselite se in radujte, zakaj vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali tudi preroke, ki so bili pred vami. Vi ste sol zemlje; če pa se sol spridi, s čim se bo solila? Za nič drugega ni več, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, marveč na svetilnik, in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih. Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, marveč dopolnit sem jih prišel. Kajti resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla ne ena črka ali ena pičica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil katero teh najmanjših zapovedi in bo ljudi tako učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo spolnjeval in učil, bo v nebeškem kraljestvu velik. Kajti povem vam: Ako vaša pravičnost ne bo obilnejša ko pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo. Slišali ste, da je bilo rečeno starim: ‚Ne ubijaj; kdor pa koga ubije, pride pred sodbo.‘ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se na svojega brata jezi, zasluži, da pride pred sodbo; in kdor reče svojemu bratu ‚tepec‘, zasluži, da pride pred veliki zbor; kdor pa reče ‚norec‘, zasluži, da pride v peklenski ogenj. Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pústi svoj dar tam pred oltarjem in pojdi, da se poprej s svojim bratom spraviš, in potem pridi in daruj svoj dar. S svojim nasprotnikom se hitro spravi, dokler si z njim še na poti; da te nasprotnik ne izroči sodniku in sodnik biriču, ki bi te v ječo vrgel. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne poplačaš zadnjega novčiča. Slišali ste, da je bilo rečeno starim: ‚Ne prešuštvuj!‘ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor gleda žensko, da jo poželi, je v svojem srcu z njo že prešuštvoval. Ako te tvoje desno oko pohujšuje, ga izderi in vrzi od sebe; zakaj bolje je zate, da je izgubljen eden tvojih udov, kakor da bi bilo célo telo vrženo v pekel. In ako te tvoja desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe; zakaj bolje je zate, da je eden tvojih udov izgubljen, kakor da bi célo telo prišlo v pekel. Rečeno je bilo: ‚Kdor se od svoje žene loči, naj ji dá ločitveni list.‘ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se od svoje žene loči – razen če se zaradi nečistovanja – je kriv, da ona prešuštvuje; in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje. Dalje ste slišali, da je bilo rečeno starim: ‚Ne prisegaj po krivem: spolni pa, kar si Gospodu prisegel.‘ Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte: ne pri nebu, ker je božji prestol; ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog; ne pri Jeruzalemu, ker je mesto velikega kralja. Tudi ne prisegaj pri svoji glavi, ker ne moreš ne enega lasú napraviti belega ali črnega. Vaš govor pa bodi: Dà, dà; ne, ne; kar je več kot to, je od hudega. Slišali ste, da je bilo rečeno: ‚Oko za oko in zob za zob.‘ Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo; in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč; in kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Kdor te prosi, mu daj; in kdor si hoče od tebe sposoditi, se ne obračaj od njega. Slišali ste, da je bilo rečeno: ‚Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika!‘ Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih. Zakaj on veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Ali ne delajo tega tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Ali ne delajo tega tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče. Glejte, da dobrih del ne boste opravljali pred ljudmi, da bi vas oni videli; sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in po ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj tvoja levica ne vé, kaj dela tvoja desnica, da bo tvoja miloščina na skrivnem; in tvoj Oče, ki vidi v skrivno, ti bo povrnil. In kadar molite, ne bodite kakor hinavci; ti namreč radi molijo stojé po shodnicah in uličnih vogalih, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam, svoje plačilo so prejeli. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in k svojemu Očetu moli na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi v skrivno, ti bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani zaradi svojih mnogih besed. Ne postanite jim podobni; zakaj vaš Oče vé, kaj potrebujete, preden ga prósite. Vi torej takole molite: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime; pridi tvoje kraljestvo; zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpústi nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo; temveč reši nas hudega. Če namreč odpustite ljudem njih pregreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, vam tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših pregreškov. In kadar se postite, ne bodite kakor čemerni hinavci; grdijo si namreč obraze, da bi ljudem pokazali, da se postijo. Resnično, povem vam, svoje plačilo so prejeli. Kadar pa se ti postiš, pomazili svojo glavo in si umij obraz, da ne pokažeš ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi v skrivno, ti bo povrnil. Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi kopljejo in kradejo; nabirajte si marveč zakladov v nebesih, kjer jih ne uničuje ne molj ne rja in kjer tatovi ne kopljejo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce. Svetilka tvojega telesa je oko. Če je torej tvoje oko zdravo, bo vse tvoje telo svetlo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo vse tvoje telo v temi. Če se torej tvoja notranja luč stemni, kolika bo tema! Nihče ne more služiti dvema gospodoma: ali bo namreč enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu. Zato vam pravim: Ne bodite v skrbeh za svoje življenje, kaj boste jedli, tudi ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več ko jed in telo več ko obleka? Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, in vaš nebeški Oče jih živi. Ali niste vi veliko več vredni ko one? Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo dodati svojemu življenju en sam komolec? In za obleko, kaj ste v skrbeh? Poglejte lilije na polju, kako rastejo; ne trudijo se in ne predejo, a povem vam, da se še Salomon v vsem svojem sijaju ni oblačil kakor katera izmed njih. Če pa travo na polju, ki danes stoji in se jutri v peč vrže, Bog tako oblači, ali ne bo mnogo bolj vas, maloverni? Ne bodite torej v skrbeh in ne povprašujte: ‚Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali s čim se bomo oblekli?‘ Zakaj po vsem tem povprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče vé, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse to vam bo navrženo. Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava. Ne sodite, da ne boste sojeni; s kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo. Kaj pa gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ‚Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‘ in glej, bruno je v tvojem očesu? Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem glej, kako boš vzel iver iz očesa svojega brata. Svetega ne dajajte psom in svojih biserov ne mečite pred svinje, da jih morda z nogami ne pohodijo in se ne obrnejo ter vas raztrgajo. Prosíte in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo. Zakaj vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali: kdo izmed vas bo svojemu sinu dal kamen, če ga prosi kruha? Ali mu bo dal kačo, če ga prosi ribe? Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš nebeški Oče dajal dobro tem, ki ga prosijo. Vse torej, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim; zakaj to je postava in preroki. Vstopíte skozi ozka vrata; zakaj široka so vrata in prostorna je pot, ki drži v pogubo, in mnogo jih je, ki po njej v pogubo hodijo. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki drži v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo! Várujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njih sadovih jih boste spoznali. Ali obirajo grozdje s trnja ali smokve z osata? Tako rodi vsako dobro drevo dober sad, slabo drevo pa rodi slab sad. Dobro drevo ne more roditi slabega sadu in ne slabo drevo roditi dobrega sadu. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, bo posekano in v ogenj vrženo. Po njih sadovih jih boste torej spoznali. Ne vsak, kdor mi pravi: ‚Gospod, Gospod,‘ pojde v nebeško kraljestvo; temveč kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Mnogi mi tisti dan porekó: ‚Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali hudobnih duhov in v tvojem imenu storili mnogo čudežev?‘ Tedaj jim porečem: ‚Nikoli vas nisem poznal. Proč od mene, kateri delate krivico!‘ Vsak torej, kdor te moje besede posluša in jih spolnjuje, bo podoben pametnemu možu, kateri si je hišo postavil na skalo. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter se zagnali v ono hišo: in ni padla; zakaj imela je temelje na skali. Vsak, kdor te moje besede posluša in jih ne spolnjuje, pa bo podoben nespametnemu možu, kateri si je hišo postavil na pesek. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter butnili v ono hišo: in padla je in njena podrtija je bila velika.« Ko je Jezus ta svoj govor končal, so množice strmele nad njegovim naukom. Kajti učil jih je, kakor kdor ima oblast in ne kakor njihovi pismouki in farizeji. Ko je prišel z gore, so ga spremljale velike množice. In glej, pristopil je gobavec, padel predenj in rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je stegnil roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, očiščen bodi!« In takoj je bil očiščen od gob. In Jezus mu je naročil: »Glej, da nikomur ne poveš; ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je prišel v Kafarnaum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil: »Gospod, moj služabnik leži doma mrtvouden in zelo trpi.« Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz, ki sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj, rečem temu: ‚Pojdi‘ in gre; in drugemu: ‚Pridi‘ in pride; in svojemu služabniku: ‚Stôri to‘ in storí.« Ko pa je Jezus to slišal, se je začudil in svojim spremljevalcem rekel: »Resnično, povem vam, tolike vere nisem našel pri nikomer v Izraelu! Povem vam pa, da jih bo veliko prišlo od vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu, otroci kraljestva pa bodo vrženi ven v temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.« In stotniku je Jezus rekel: »Pojdi, in kakor si veroval, se ti zgôdi!« In služabnik je ozdravel tisto uro. Ko je prišel Jezus v Petrovo hišo, je videl, da njegova tašča leži in jo trese mrzlica. In dotaknil se je njene roke in mrzlica jo je zapustila. In vstala je ter mu stregla. Ko pa se je zvečerilo, so mu privedli mnogo obsedenih, in izgnal je z besedo duhove in ozdravil vse bolnike. Tako se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Izaiju, ki pravi: »On je prevzel naše slabosti in nosil naše bolezni.« Ko pa je Jezus videl okrog sebe mnogo ljudstva, je velel oditi na drugo stran. In pristopil je neki pismouk ter mu rekel: »Učenik, za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus mu je odgovoril: »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekdo drug izmed njegovih učencev mu je rekel: »Gospod, dovoli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Jezus pa mu je rekel: »Hôdi za menoj in pústi, da mrtvi svoje mrtve pokopljejo!« In stopil je v čoln in z njim so šli njegovi učenci. In glej, na morju je nastal velik vihar, tako da so čoln zagrinjali valovi – on pa je spal. In učenci so pristopili, ga zbudili in rekli: »Gospod, reši nas! Potapljamo se!« In reče jim: »Kaj ste boječi, maloverni?« Tedaj vstane in zagrozi vetrovom in morju – in nastala je velika tišina. Ljudje pa so se začudili in so govorili: »Kdo je ta, da so mu celo vetrovi in morje pokorni?« Ko je prišel na drugo stran, v Gadarsko deželo, sta ga srečala dva obsedenca, ki sta prišla iz grobišča, tako silno divja, da nihče ni mogel iti mimo po tisti poti. In glej, zakričala sta: »Kaj imaš ti z nama, Sin božji? Ali si nas prišel semkaj pred časom mučit?« Pasla pa se je [ne] daleč od njih velika čreda svinj. In hudi duhovi so ga prosili: »Če nas hočeš izgnati, pošlji nas v čredo svinj!« In rekel jim je: »Pojdite!« Izšli so torej in obsedli svinje. In glej, vsa čreda je po bregu planila v morje in v vodi poginila. Pastirji pa so zbežali, odšli v mesto in razglasili vse, tudi o obsedencih. In glej, vse mesto je šlo Jezusu naproti; in ko so ga zagledali, so ga prosili, da bi odšel iz njihovih krajev. In stopil je v čoln, se prepeljal in prišel v svoje mesto. In glej, prinesli so mu mrtvoudnega, ležečega na postelji. Ko je Jezus videl njih vero, je mrtvoudnemu rekel: »Zaupaj, sin, tvoji grehi so ti odpuščeni.« In glej, nekateri izmed pismoukov so si mislili: »Ta govori bogokletno.« Ko je Jezus videl njih misli, je rekel: »Zakaj v srcu hudo mislite? Kaj je laže, rêči: ‚Grehi so ti odpuščeni‘ ali rêči: ‚Vstani in hôdi‘? Da pa boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji grehe odpuščati,« – reče tedaj mrtvoudnemu – »vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!« In vstal je ter odšel na svoj dom. Ko pa so množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno oblast. Od tam gredoč je Jezus zagledal pri mitnici sedečega moža, Mateja po imenu, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In vstal je ter šel za njim. Ko pa je bil Jezus v hiši pri mizi, glej, je prišlo mnogo cestninarjev in grešnikov in so obedovali z njim in njegovimi učenci. Ko so farizeji to videli, so govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učenik jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: ‚Usmiljenja hočem in ne daritve.‘ Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Tedaj so stopili k njemu Janezovi učenci in rekli: »Zakaj se mi in farizeji pogostoma postimo, tvoji učenci pa ne?« Jezus jim je odgovoril: »Ali morejo svatje žalovati, dokler je pri njih ženin? Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet in takrat se bodo postili. Nihče ne prišije zaplate iz neudelanega blaga na staro obleko. Našiv namreč obleko trga in nastane še večja luknja. Tudi ne devajo novega vina v stare mehove; sicer mehovi počijo in se vino razlije in mehovi pokončajo; temveč novo vino devajo v nove mehove in se oboje ohrani.« Ko jim je to govoril, glej, pristopi neki načelnik, pade predenj in pravi: »Moja hči je pravkar umrla. Toda pridi, polôži roko nanjo in bo živela.« Jezus vstane ter gre z njim in učenci ga spremljajo. In glej, žena, ki je za krvotokom trpela dvanajst let, je pristopila od zadaj in se dotaknila roba njegove obleke. Mislila si je namreč: »Ako se le njegove obleke dotaknem, bom ozdravela.« Jezus se obrne, jo pogleda in reče: »Zaupaj, hči, tvoja vera te je ozdravila.« In žena je bila od tiste ure zdrava. Ko je tedaj Jezus prišel v načelnikovo hišo in videl piskače in razburjeno množico, je rekel: »Umaknite se, deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. Ko pa je bila množica odpravljena, je vstopil in deklico prijel za roko in je vstala. In glas o tem je šel po vsej tisti deželi. Ko je Jezus od tam odhajal, sta šla za njim dva slepa in vpila: »Usmili se naju, Davidov sin!« Ko pa je dospel v hišo, sta slepa stopila k njemu in Jezus ju je vprašal: »Ali verujeta, da morem to storiti?« »Da, Gospod,« mu odgovorita. Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: »Zgôdi se vama po vajini veri!« In oči so se jima odprle. In Jezus jima je ostro zabičal: »Glejta, da nihče ne zve!« Toda ko sta odšla, sta ga razglasila po vsej tisti deželi. Ko pa sta odhajala, glej, so privedli k njemu nemega človeka, ki je bil obseden. In ko je bil hudi duh izgnan, je mutec spregovoril. Množice so se začudile in govorile: »Nikoli se ni videlo kaj takega v Izraelu.« Farizeji pa so govorili: »S poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« In Jezus je hodil po vseh mestih in vaseh: učil je v njih shodnicah, oznanjal blagovest kraljestva in ozdravljal vse bolezni in vse slabosti. Ko pa je videl množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je svojim učencem rekel: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« In poklical je svojih dvanajst učencev ter jim dal oblast izganjati nečiste duhove in ozdravljati vsaktere bolezni in vsaktere slabosti. Imena dvanajstih apostolov pa so ta: prvi Simon, ki se imenuje Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedejev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfejev sin, in Tadej; Simon Gorečnik in Juda Iškarijot, tisti, ki ga je tudi izdal. Teh dvanajst je Jezus poslal in jim naročil: »Na pot k nevernikom ne hodite in v samarijska mesta ne vstopajte, marveč pojdite k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Gredé pa oznanjajte: ‚Približalo se je nebeško kraljestvo.‘ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte! Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne jemljite si ne zlata ne srebra ne bakra v svoje pasove, ne torbe ne dveh sukenj ne obuval ne palice! Zakaj delavec je vreden svoje hrane. V katero koli mesto ali vas pa pridete, poizvedite, kdo je tam vreden, in tam ostanite, dokler ne odpotujete. Ko stopite v hišo, jo pozdravite. In če bo hiša vredna, naj pride nadnjo vaš mir; če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam. In kjer vas kdo ne bo sprejel in ne bo poslušal vaših besed, pojdite iz tiste hiše ali iz tistega mesta in otresite prah s svojih nog. Resnično, povem vam: Lažje bo na sodni dan sodomski in gomorski zemlji ko tistemu mestu. Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove. Bodite torej previdni kakor kače in preprosti kakor golobje! Varujte se pa ljudi; zakaj izročali vas bodo sodiščem in vas bičali v svojih shodnicah; in pred poglavarje in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, v pričevanje njim in poganom. Kadar pa vas izročijo, ne skrbíte, kako ali kaj bi govorili; zakaj tisto uro vam bo dano, kaj govoríte. Ne boste namreč govorili vi, ampak Duh vašega Očeta bo v vas govoril. Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina in otroci bodo vstajali zoper starše in jih izročali v smrt. In zaradi mojega imena vas bodo vsi sovražili; kdor pa bo vztrajal do konca, ta bo rešen. Kadar vas bodo preganjali v enem mestu, bežite v drugo. Kajti resnično, povem vam: Ne boste obhodili Izraelovih mest, dokler ne pride Sin človekov. Učenec ni nad učiteljem, tudi služabnik ne nad svojim gospodarjem. Za učenca je zadosti, da postane kakor njegov učitelj, in za služabnika kakor njegov gospodar. Če so hišnega gospodarja imenovali Beelzebula, koliko bolj bodo njegove domače! Ne bojte se jih torej! Nič ni namreč prikritega, kar bi se ne razodelo, in skritega, kar bi se ne zvedelo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanjajte na strehah! Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti; bojte se marveč tistega, ki more dušo in telo v pekel pogubiti. Ali se ne prodajata dva vrabca za en novčič? In ne eden izmed njih ne pade na tla brez volje vašega Očeta. Vam pa so tudi lasje na glavi vsi prešteti. Nikar se torej ne bojte! Več ko mnogo vrabcev ste vredni vi. Vsakega torej, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, njega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem namreč, da ločim sina od očeta in hčer od matere in snaho od tašče; in človeku bodo sovražniki njegovi domači. Kdor ljubi očeta ali mater bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ljubi sina ali hčer bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo našel. Kdor vas sprejme, mene sprejme; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preroka, ker je prerok, bo prejel plačilo preroka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta pravičen, bo prejel plačilo pravičnega. In kdor dá komu teh malih piti le čašo hladne vode, ker je moj učenec – resnično, povem vam –, ne bo izgubil svojega plačila.« Ko je Jezus končal z naročili svojim dvanajstim učencem, je od tam odšel učit in pridigat po njih mestih. Ko pa je Janez v ječi slišal o Kristusovih delih, je poslal svoje učence, da bi mu rekli: »Ali si ti, kateri mora priti, ali naj drugega čakamo?« In Jezus jim je odgovoril: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo in ubogim se blagovest oznanja; in blagor mu, kdor se nad menoj ne spotakne.« Ko pa so ti odhajali, je začel Jezus ljudstvu govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila? Glejte, kateri nosijo mehka oblačila, so v kraljevskih hišah. Ali kaj ste šli gledat? Preroka? Dà, povem vam, več ko preroka. Zakaj ta je tisti, ki je o njem pisano: ‚Glej, pred tvojim obličjem pošiljam svojega glasnika, ki ti bo pripravljal pot pred teboj.‘ Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni vstal nobeden večji ko Janez Krstnik; in vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega. Od dni Janeza Krstnika do zdaj trpi nebeško kraljestvo silo in silni ga osvajajo. Kajti vsi preroki in postava do Janeza so napovedovali; on pa je, če hočete priznati, Elija, ki mora priti. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša. Komu naj primerjam ta rod? Podoben je otrokom, ki posedajo po trgih in tovarišem kličejo: ‚Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinko, pa niste jokali.‘ Prišel je namreč Janez; ta ni ne jedel ne pil, pa govorijo: ‚Hudega duha ima.‘ Prišel je Sin človekov; ta jé in pije, pa govorijo: ‚Glejte, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.‘ In opravičena je bila modrost po svojih delih.« Mestom, v katerih se je zgodilo največ njegovih čudežev, je tedaj začel očitati, da se niso spokorila: »Gorjé ti, Korozain, gorjé ti, Betsajda! Zakaj, ko bi se bili v Tiru in Sidonu zgodili čudeži, ki so se zgodili v vama, bi se bila zdavnaj spokorila v raševini in pepelu. Toda povem vama: Tiru in Sidonu bo na sodni dan lažje ko vama. In ti, Kafarnaum, se boš mar do neba povzdignil? Do pekla se boš pogreznil! Zakaj, ko bi se bili v Sodomi zgodili čudeži, ki so se zgodili v tebi, bi bila ostala do današnjega dne. Toda povem ti: Sodomski zemlji bo na sodni dan lažje ko tebi.« V tistem času je Jezus spregovoril: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. Dà, Oče; zakaj tako ti je bilo všeč. Moj Oče mi je izročil vse, in nihče ne pozna Sina kakor le Oče, in nihče ne pozna Očeta kakor le Sin in komur hoče Sin razodeti. Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam. Zakaj moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« V tistem času je Jezus šel v soboto skozi setve. Njegovi učenci pa so postali lačni in so začeli klasje smukati in jesti. Ko so farizeji to videli, so mu rekli: »Glej, tvoji učenci delajo, kar v soboto ni dovoljeno delati.« On pa jim je odgovoril: »Ali niste brali, kaj je storil David, ko je bil sam lačen in kateri so bili z njim; kako je stopil v božjo hišo in jedel posvečene hlebe, katerih ni bilo dovoljeno jesti ne njemu ne tistim, ki so bili z njim, ampak samo duhovnikom? Ali niste mar brali v postavi, da ob sobotah duhovniki v templju sobotni počitek prelamljajo in so brez krivde? A povem vam: Tukaj je nekaj, kar je večje ko tempelj. Ko pa bi vedeli, kaj se pravi: ‚Usmiljenja hočem in ne daritve,‘ bi nedolžnih ne bili obsodili. Kajti Sin človekov je gospod sobote.« In šel je od tam ter prišel v njihovo shodnico. In glej, bil je nekdo s suho roko, in vprašali so Jezusa, ali se sme v soboto ozdravljati: hoteli so ga namreč zatožiti. Pa jim je odgovoril: »Kdo izmed vas, ki bi imel ovco, bi je, če bi mu v soboto padla v jamo, ne prijel in ne izvlekel? In koliko je človek več kot ovca! Torej se v soboto sme delati dobro.« Nato je rekel možu: »Stegni roko!« In stegnil jo je in bila je zdrava kakor druga. Farizeji pa so šli ven in se zoper njega posvetovali, da bi ga pogubili. Toda Jezus je to zvedel in se od tam umaknil. Mnogo jih je šlo za njim; in ozdravil je vse ter jim zabičal, naj ga ne razglasijo. Tako se je spolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju, ki pravi: »Glej, moj služabnik, ki sem ga izvolil, moj ljubljenec, ki ga je vzljubila moja duša! Dal mu bom svojega duha in oznanil bo narodom pravico. Ne bo se prepiral in ne bo vpil in nihče ne bo slišal na ulicah njegovega glasu. Nalomljenega trsta ne bo prelomil in tlečega stenja ne bo ugasil, dokler pravice ne dovede do zmage: in vanj bodo narodi upali.« Tedaj so mu privedli obsedenca, ki je bil slep in nem, in ga je ozdravil, da je govoril in videl. In zavzele so se vse množice in so govorile: »Ali ni to Davidov sin?« Ko so farizeji to slišali, so rekli: »Ta izganja hude duhove le z Beelzebulom, poglavarjem hudih duhov.« Jezus pa je vedel za njih misli in jim je rekel: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, se opustoši; in nobeno mesto ali hiša, ki se razdeli zoper sebe, ne obstane. In če satan izganja satana, je zoper sebe razdeljen; kako bo torej njegovo kraljestvo obstalo? In če jaz z Beelzebulom izganjam hude duhove, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa jaz izganjam hude duhove z božjim Duhom, je torej k vam prišlo božje kraljestvo. Ali kako more kdo priti v hišo močnega in mu ugrabiti orodje, če močnega poprej ne zveže? Šele tedaj bo oplenil njegovo hišo. Kdor ni z menoj, je zoper mene; in kdor ne zbira z menoj, raztresa. Zato vam pravim: Vsaka pregreha in kletev bo ljudem odpuščena, kletev zoper Duha pa ne bo odpuščena. In kdor reče besedo zoper Sina človekovega, se mu bo odpustilo; kdor pa jo reče zoper Svetega Duha, se mu ne bo odpustilo ne v tem življenju ne v prihodnjem. Ali recite, da je drevo dobro in njegov sad dober, ali pa recite, da je drevo slabo in njegov sad slab; zakaj po sadu se drevo spozna. Gadja zalega! Kako bi mogli dobro govoriti, ko ste hudobni? Kajti česar je polno srce, to usta govoré. Kdor je dober, prinaša iz dobrega zaklada dobro, in kdor je hudoben, prinaša iz hudobnega zaklada húdo. Povem vam pa, da bodo za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovoré, na sodni dan dajali odgovor. Po svojih besedah boš namreč opravičen in po svojih besedah boš obsojen.« Tedaj so ga nekateri izmed pismoukov in farizejev ogovorili in so rekli: »Učenik, radi bi od tebe videli znamenje.« Odvrnil jim je: »Hudobni in prešuštni rod hoče imeti znamenje, a ne bo se mu dalo drugo znamenje kakor znamenje preroka Jona. Kakor je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili; spokorili so se namreč na Jonovo pridigo, in glejte, več ko Jona je tukaj! Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala s tem rodom in ga obsodila; zakaj prišla je s konca sveta, da bi slišala Salomonovo modrost, in glejte, več ko Salomon je tukaj! Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, pa ga ne najde. Tedaj pravi: ‚Vrniti se hočem v svojo hišo, od koder sem izšel.‘ In ko pride, jo najde prazno, pometeno in okrašeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših, kot je sam, in gredo vanjo in v njej prebivajo. In končno stanje tega človeka je hujše od prejšnjega. Tako bo tudi s tem hudobnim rodom.« Ko je še govoril množicam, glej, so zunaj stali njegova mati in njegovi bratje in so želeli z njim govoriti. Rekel mu je nekdo: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in želijo s teboj govoriti.« On pa je odgovoril tistemu, ki mu je to rekel: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In stegnil je roko proti svojim učencem ter rekel: »Glejte, moja mati in moji bratje! Kdor koli namreč spolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, on mi je brat in sestra in mati.« Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel ob morju. In zbralo se je pri njem mnogo ljudstva, tako da je moral sesti v čoln, vsa množica pa je stala na bregu. In povedal jim je mnogo v prilikah, govoreč: »Glejte, sejalec je šel sejat. In ko je sejal, je nekaj semena padlo na pot in priletele so ptice ter ga pozobale. Drugo je padlo na kamnito zemljo, kjer ni imelo veliko prsti; hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje; ko pa je sonce vzšlo, je uvenelo, in ker ni imelo korenin, je usahnilo. Drugo je padlo med trnje; in trnje je zraslo in ga zadušilo. Drugo pa je padlo na dobro zemljo in je dajalo sad: nekatero stoternega, nekatero šestdeseternega in nekatero trideseternega. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« In pristopili so učenci ter mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovoril jim je: »Vam je dano skrivnosti nebeškega kraljestva razumeti, njim pa ni dano. Kdor namreč ima, temu se bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo; in poslušajo pa ne slišijo in ne razumejo. In spolnjuje se nad njimi prerokba Izaijeva, ki pravi: ‚Z ušesi boste poslušali, pa ne razumeli, z očmi boste gledali, pa ne videli; zakaj temu ljudstvu je srce otopelo in so na ušesa težko slišali in si oči zatisnili: da bi morda z očmi ne videli in z ušesi ne slišali in s srcem ne umeli ter se ne spreobrnili in bi jih jaz ne ozdravil.‘ Srečne pa vaše oči, ker vidijo, in vaša ušesa, ker slišijo; zakaj resnično, povem vam: Mnogi preroki in pravični so želeli videti, kar vi vidite, in niso videli; in slišati, kar vi slišite, in niso slišali. Vi torej poslušajte priliko o sejalcu: Kadar kdo sliši besedo kraljestva in je ne razume, pride hudi duh in mu ugrabi, kar mu je vsejano v srce: ta je tisti, ki je vsejan ob potu. Seme na kamniti zemlji pa je tisti, ki besedo posluša in jo takoj z veseljem sprejme; nima pa v sebi korenine in je nestanoviten; ko zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Seme pa, ki je med trnjem, je tisti, ki besedo posluša, pa mu posvetne skrbi in zapeljivost bogastva besedo zadušijo, da ostane brez sadu. Seme na dobri zemlji pa je tisti, ki besedo posluša in umeva; ta torej obrodi in daje sad, nekateri stoternega, nekateri šestdeseternega in nekateri trideseternega.« Drugo priliko jim je podal takole: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je na svoji njivi vsejal dobro seme. A ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, prisejal med pšenico ljuljke in odšel. Ko pa je bilje zraslo in šlo v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. In pristopili so h gospodarju hlapci in mu rekli: ‚Gospod, ali nisi na svoji njivi vsejal dobrega semena? Od kod je torej ljuljka?‘ Rekel jim je: ‚Sovražnik je to storil.‘ Hlapci so mu rekli: ‚Ali hočeš, naj jo gremo pobrat?‘ Rekel je: ‚Nikar, da pobiráje ljuljko ne porujete z njo morda tudi pšenice. Pustite, naj oboje raste do žetve; in ob času žetve porečem žanjcem: Poberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da se sežge, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‘« Še drugo priliko jim je povedal: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svoji njivi. To je sicer najmanjše izmed vseh semen; ko pa zraste, je večje ko zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in prebivajo na njegovih vejah.« In še drugo priliko jim je povedal: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« Vse to je povedal Jezus množicam v prilikah in brez prilike jim ni govoril. Tako se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: »Odprl bom svoja usta v prilikah, razodel bom, kar je bilo skrito od začetka sveta.« Nato je množice odpustil in šel v hišo. In prišli so k njemu njegovi učenci in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi!« In odgovoril jim je: »Sejavec dobrega semena je Sin človekov, njiva je svet, dobro seme so otroci kraljestva, ljuljka so otroci hudobe, sovražnik pa, ki jo je zasejal, je hudič; žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor se torej ljuljka pobira in v ognju sežiga, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je pohujšljivega, in tiste, ki delajo krivico; in vrgli jih bodo v ognjeno peč, kjer bo jok in škripanje z zobmi. Takrat se bodo pravični zasvetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša! Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je človek našel in skril; in od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima, ter kupi tisto njivo. Nebeško kraljestvo je podobno tudi trgovcu, ki je iskal lepih biserov. Ko je našel dragocen biser, je šel in prodal vse, kar je imel, in ga je kupil. Dalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki so jo vrgli v morje in je zajela ribe vsake vrste; ko se je napolnila, so jo potegnili na breg in so sedli ter odbrali dobre v posodo, slabe pa pometali proč. Tako bo ob koncu sveta: angeli bodo šli in ločili hudobne izmed pravičnih in jih bodo vrgli v ognjeno peč; tam bo jok in škripanje z zobmi.« »Ste razumeli vse to?« Odgovorijo mu: »Smo.« Nato jim je rekel: »Zato je vsak pismouk, ki je poučen o nebeškem kraljestvu, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.« Ko je Jezus končal te prilike, je odšel od tam. Prišel je v svoj kraj in jih učil v shodnici, da so strmeli in govorili: »Od kod ima ta to modrost in te moči? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegova mati Marija? In njegovi bratje, ali niso Jakob in Jožef in Simon in Juda? In njegove sestre? Ali niso vse pri nas? Od kod ima vendar vse to?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v svojem kraju in na svojem domu.« In zaradi njih nevere ni storil tam mnogo čudežev. V tem času je četrtni oblastnik Herod slišal glas o Jezusu in je rekel svojim služabnikom: »To je Janez Krstnik; on je vstal od mrtvih in zato delujejo v njem čudežne moči.« Herod je bil namreč dal Janeza prijeti, ga vkleniti in vreči v ječo zaradi Herodiade, žene svojega brata Filipa. Kajti Janez mu je govoril: »Ni ti je dovoljeno imeti.« Hotel ga je usmrtiti, pa se je zbal ljudstva, ker so ga imeli za preroka. Na Herodov rojstni dan pa je Herodiadina hči plesala pred gosti in se Herodu prikupila. Zato ji je s prisego obljubil dati, kar koli bi prosila. Ona pa je po materinem navodilu rekla: »Daj mi tukaj na krožniku glavo Janeza Krstnika!« Kralj se je razžalostil, toda zaradi prisege in gostov jo je ukazal dati. Dal je torej Janeza v ječi obglaviti. In prinesli so njegovo glavo na krožniku in jo dali deklici in ta jo je nesla materi. In prišli so Janezovi učenci, vzeli truplo ter ga pokopali; potem so šli in to sporočili Jezusu. Ko je Jezus to slišal, se je v čolnu umaknil od ondod na samoten kraj, sam zase. Toda množice, ki so to zvedele so šle iz mest peš za njim. Ko je izstopil, je zagledal mnogo ljudstva; zasmilili so se mu in je ozdravil bolehne izmed njih. Ko pa se je zvečerilo, so k njemu stopili učenci in rekli: »Samoten je kraj in dan se je že nagnil; odpústi množice, naj gredo v vasi in si kupijo živeža.« Toda Jezus jim je rekel: »Ni jim treba odhajati, dajte jim vi jesti.« Odgovorili so mu: »Tukaj nimamo več ko pet hlebov in dve ribi.« Rekel je: »Prinesite mi jih semkaj!« In velel je ljudem sesti po travi; in vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo in jih blagoslovil; nato je hlebe razlomil in dal učencem, učenci pa množicam. In vsi so jedli in se nasitili; ostanke koscev so nato pobrali, dvanajst polnih košev. Teh pa, ki so jedli, je bilo kakih pet tisoč mož, brez žená in otrok. Takoj nato je učencem velel, naj stopijo v čoln in se pred njim peljejo na drugo stran; medtem bi on odpustil množice. Ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil; in ko se je zvečerilo, je bil sam ondi. Čoln pa so sredi morja premetavali valovi, kajti veter je bil nasproten. Ob četrti nočni straži je Jezus šel k njim, stopajoč po morju. Ko so ga učenci videli hoditi po morju, so se prestrašili in rekli: »Prikazen je!« In od strahu so zavpili. On pa jih je takoj ogovoril: »Bodite brez skrbi! Jaz sem; ne bojte se!« Oglasil pa se mu je Peter in rekel: »Gospod, če si ti, vêli mi, naj grem po vodi k tebi.« »Pridi!« mu je rekel. In Peter je stopil iz čolna in šel po vodi, da bi dospel do Jezusa. Ko pa je videl silni veter, se je zbal; začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Takoj je Jezus stegnil roko, ga prijel in mu rekel: »Malovernež, zakaj si dvomil?« In stopila sta v čoln in veter je nehal. Ti pa, ki so bili v čolnu, so pristopili, padli predenj in rekli: »Zares, ti si božji Sin!« Ko so se prepeljali, so prišli v genezareško pokrajino. Kakor hitro pa so ga možje tega kraja spoznali, so sporočili po vsej tisti okolici; in prinesli so mu vse bolnike in ga prosili, da bi se le roba njegove obleke dotaknili; in kateri koli so se ga dotaknili, so ozdraveli. Takrat so prišli k njemu farizeji in pismouki iz Jeruzalema in so rekli: »Zakaj tvoji učenci prestopajo izročilo starih? Ne umivajo si namreč rok, kadar jedó kruh.« On pa jim je odgovoril: »Zakaj pa tudi vi zaradi svojega izročila prestopate božjo zapoved? Bog je namreč rekel: ‚Spoštuj očeta in mater‘ in ‚Kdor kolne očeta in mater, naj umrje!‘ Vi pa pravite: ‚Kdor koli reče očetu ali materi: Naj bo Bogu dar, kar bi ti od mene bilo v prid – mu ni treba spoštovati očeta ali matere!‘ Tako ste zaradi svojega izročila zavrgli božjo zapoved. Hinavci! Prav je prerokoval o vas Izaija, ko je rekel: ‚To ljudstvo me časti z ustnicami, a njih srce je daleč od mene; zaman me pa časté, ker učé človeške nauke in zapovedi.‘« In poklical je k sebi ljudstvo in mu rekel: »Poslušajte in umejte! Ne omadežuje človeka to, kar gre v usta, ampak, kar gre iz ust, to ga omadežuje.« Tedaj so njegovi učenci pristopili in mu rekli: »Ali veš, da so se farizeji spotikali, ko so slišali to besedo?« In odgovoril je: »Vsaka sadika, ki je ni vsadil moj nebeški Oče, bo s korenino izrvana. Pustite jih! Slepi so, vodniki slepih. Če pa slepi slepega vodi, oba v jamo padeta.« Spregovoril pa je Peter in mu rekel: »Razloži nam to priliko!« On pa je rekel: »Kaj tudi vi ne umevate? Ali ne veste, da gre to, kar prihaja v usta, v želodec, in se izloča? Kar pa prihaja iz ust, gre iz srca, in to omadežuje človeka. Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, uboji, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, bogokletstva. To je, kar človeka omadežuje, z neumitimi rokami jesti pa človeka ne omadežuje.« In Jezus je šel od tam in se umaknil v tirske in sidonske kraje. In glej, prišla je žena Kananejka iz tistih krajev in je zavpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo muči hudi duh.« Toda ni ji odgovoril besede. In pristopili so njegovi učenci ter ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami!« On je odgovoril: »Le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše sem poslan.« Ona pa je prišla in padla predenj, govoreč: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovoril je: »Ni prav, da bi se kruh vzel otrokom in se vrgel psom.« Ona pa je rekla: »Res je, Gospod, a tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj ji je Jezus rekel: »O žena, velika je tvoja vera; zgôdi se ti, kakor želiš!« In njena hči je bila zdrava od tiste ure. In Jezus je šel od tam in dospel h Galilejskemu morju; stopil je na goro in tam sédel. In k njemu so prišle velike množice, ki so imele s seboj hrome, slepe, kruljave, neme in mnogo drugih. Položili so jih pred njegove noge in jih je ozdravil; in množice so se začudile, ko so videle, da nemi govorijo, da so kruljavi zdravi, hromi hodijo in slepi gledajo. In slavili so Izraelovega Boga. Jezus pa je poklical svoje učence in rekel: »Ljudstvo se mi smili; kajti že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti; lačnih pa nočem odpustiti, da morda na poti ne omagajo.« Učenci mu rečejo: »Od kod bi vzeli v puščavi toliko kruha, da bi takšno množico nasitili?« Jezus jim reče: »Koliko hlebov imate?« Rekli so: »Sedem, pa malo ribic.« In velel je ljudstvu sesti po tleh; in vzel je sedmero hlebov in ribe, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, učenci pa množicam. In vsi so jedli in se nasitili; in kar je ostalo koščkov, so pobrali – sedem polnih košar. Njih pa, ki so jedli, je bilo štiri tisoč mož, brez žená in otrok. In odpustil je množice, stopil v čoln in prišel v magedanske kraje. In pristopili so farizeji in saduceji, da bi ga skušali. Prosili so ga, naj jim pokaže znamenje z neba. On pa jim je odgovoril: »Ko se zvečeri, pravite: ‚Lepo vreme bo, kajti nebo žari.‘ In zjutraj: ‚Danes bo viharno, kajti nebo žari megleno.‘ Obličje neba torej znate presojati, znamenj časa pa ne morete. Hudobni in prešuštni rod hoče imeti znamenje; toda znamenje se mu ne bo dalo, razen Jonovega znamenja.« In pustil jih je ter odšel. Ko so učenci odšli na drugi breg, so pozabili vzeti kruha. Jezus jim je rekel: »Pazite in varujte se farizejskega in saducejskega kvasu!« Ti pa so sami pri sebi premišljali: »Kruha nismo vzeli.« Toda Jezus je to vedel in rekel: »Zakaj premišljate sami pri sebi, maloverni, da nimate kruha? Ali še ne umevate in se ne spominjate petih hlebov za pet tisoč in koliko košev ste nabrali? In sedmih hlebov za štiri tisoč in koliko košar ste nabrali? Zakaj ne umevate, da vam nisem govoril o kruhu, ko sem rekel: Varujte se farizejskega in saducejskega kvasu!« Tedaj so razumeli, da jim ni rekel varovati se krušnega kvasu, ampak farizejskega in saducejskega nauka. Ko pa je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, je svoje učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Odgovorili so: »Nekateri: da je Janez Krstnik, drugi: da je Elija, zopet drugi: da Jeremija ali kdo izmed prerokov.« Reče jim: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Simon Peter in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus mu je odgovoril: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva, in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Tedaj je svojim učencem naročil, naj nikomur ne pravijo, da je on Kristus. Od tedaj je začel Jezus razodevati svojim učencem, da mora iti v Jeruzalem in od starešin in velikih duhovnikov in pismoukov veliko trpeti, da mora biti umorjen in tretji dan od mrtvih vstati. Peter pa ga je vzel v stran in mu začel braniti: »Nikakor, Gospod, to se ti ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in Petru rekel: »Pojdi od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je božje, marveč na to, kar je človeško.« Takrat je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame svoj križ ter hodi za menoj! Zakaj, kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor pa svoje življenje zavoljo mene izgubi, ga bo našel. Kaj namreč človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ali kaj bo človek dal v zameno za svojo dušo? Prišel bo namreč Sin človekov v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovih delih. Resnično, povem vam: So nekateri izmed tukaj stoječih, ki ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Sina človekovega priti v njegovem kraljestvu.« Po šestih dneh je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal proč na visoko goro. Tedaj se je pred njimi spremenil: obraz se mu je zasvetil ko sonce in njegova oblačila so postala bela ko luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija in sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in Jezusu rekel: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; ako hočeš, naredim tu tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, glej, jih je obsenčil svetal oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!« Ko so učenci to slišali, so padli na obraz in se silno bali. Jezus pa je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in se ne bojte!« Ko pa so oči povzdignili, niso videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne pripovedujte o tem, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih.« In učenci so ga vprašali: »Kaj torej pismouki govorijo, da mora prej priti Elija?« Odgovoril jim je: »Elija bo prišel in vse prenovil; a povem vam, da je Elija že prišel, pa ga niso spoznali, ampak so z njim storili, kar so hoteli. Tako bo tudi Sin človekov od njih trpel.« Tedaj so učenci razumeli, da jim je govoril o Janezu Krstniku. Ko so prišli k množici, je nekdo stopil predenj, se vrgel pred njim na kolena in rekel: »Gospod, usmili se mojega sina, zakaj mesečen je in hudo trpi; večkrat namreč pade v ogenj in večkrat v vodo. Privedel sem ga bil k tvojim učencem, pa ga niso mogli ozdraviti.« Jezus je odgovoril: »O, neverni in popačeni rod! Doklej bom pri vas? Doklej vas bom prenašal? Privedite mi ga sem!« In Jezus je hudemu duhu zapovedal in ta je odšel iz njega in deček je bil od tiste ure zdrav. Takrat so učenci na samem pristopili k Jezusu in rekli: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« Jezus jim je rekel: »Zato, ker ste imeli premalo vere. Zakaj resnično, povem vam: Če boste imeli vero kakor gorčično zrno, porečete tej gori: ‚Prestavi se od tod tjakaj!‘ in prestavila se bo in nič vam ne bo nemogoče. [Ta rod pa se ne izžene drugače ko z molitvijo in postom.]« Ko so bili v Galileji, jim je Jezus rekel: »Sin človekov bo izdan ljudem v roke in ga bodo umorili in tretji dan bo vstal.« In zelo so se užalostili. Ko so prišli v Kafarnaum, so k Petru pristopili pobiralci davka dveh drahem in so rekli: »Ali vaš učenik ne plačuje davka dveh drahem?« »Seveda ga!« je odgovoril. Ko pa je stopil v hišo, ga je Jezus prehitel z vprašanjem: »Kaj se ti zdi, Simon, od koga jemljejo zemeljski kralji carino ali davek: od svojih sinov ali od tujcev?« Odgovoril je: »Od tujcev.« »Sinovi so torej prosti,« mu je rekel Jezus. »Da pa jih ne pohujšamo, pojdi k morju in vrzi trnek in prvo ribo, ki se ujame, vzemi, ji odpri usta in boš našel statêr; tega vzemi in jim ga daj zame in zase.« V tistem času so učenci pristopili k Jezusu in rekli: »Kdo je največji v nebeškem kraljestvu?« Jezus je poklical otroka, ga postavil v sredo mednje in rekel: »Resnično, povem vam: Ako se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo. Kdor se torej poniža in postane kot ta otrok, tisti je v nebeškem kraljestvu največji. In kdor takega otroka sprejme v mojem imenu, mene sprejme. Kdor pa katerega teh malih, ki vame verujejo, pohujša, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja. Gorjé svetu zaradi pohujšanja! Pohujšanje sicer mora priti, toda gorjé človeku, po katerem pohujšanje pride! Če pa te tvoja roka ali tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš z eno roko ali kruljav v življenje, kakor da bi imel dve roki ali dve nogi, pa bi bil vržen v večni ogenj. In ako te tvoje oko pohujšuje, ga izderi in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v življenje, kakor da bi imel dve očesi, pa bi bil vržen v peklenski ogenj. Glejte, da ne boste zaničevali katerega teh malih; zakaj povem vam, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih. [Kajti Sin človekov je prišel, da reši, kar je bilo izgubljeno.] Kaj se vam zdi? Če ima kdo sto ovac in katera izmed njih zajde, ali devetindevetdesetih ne pusti na gorah in gre iskat tisto, ki je zašla? In če jo najde, resnično, povem vam, se je bolj veseli ko devetindevetdesetih, ki niso bile zašle. Tako ni volja vašega nebeškega Očeta, da bi se kateri teh malih izgubil. Ako tvoj brat greši zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si svojega brata pridobil. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej cerkvi. Če pa cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo moj Oče, ki je v nebesih, vse storil. Kajti kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Tedaj je k njemu stopil Peter in mu rekel: »Gospod, če moj brat greši zoper mene, kolikokrat naj mu odpustim? Do sedemkrat?« Jezus mu pravi: »Ne rečem ti: do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. In ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker pa ni imel s čim plačati, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo in otroke in vse, kar je imel, in poplačati. Služabnik pa je padel predenj in ga prosil: ‚Gospod, potrpi z menoj in vse ti povrnem.‘ Gospod se je usmilil tega služabnika, ga oprostil in mu dolg odpustil. Komaj pa je ta hlapec odšel, je srečal enega svojih tovarišev, ki mu je bil dolžan sto denarjev, in ga je zgrabil ter davil, govoreč: ‚Plačaj, kar si dolžan!‘ Ta pa je padel predenj in ga prosil: ‚Potrpi z menoj in vse ti povrnem.‘ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler bi ne poplačal dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se nad tem razsrdili in so svojemu gospodu povedali, kaj se je primerilo. Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu rekel: ‚Hudobni služabnik, ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega tovariša, kakor sem se tudi jaz tebe usmilil?‘ In njegov gospod se je razsrdil in ga izročil mučiteljem, dokler bi ne poplačal vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu.« Ko pa je Jezus končal te govore, je odšel iz Galileje in po drugi strani Jordana prišel v judejske kraje. Pridružile so se mu velike množice in jih je tam zdravil. Pristopili pa so k njemu farizeji, da bi ga skušali. Rekli so: »Ali je možu dovoljeno ženo odsloviti iz katerega koli vzroka?« Odgovoril jim je: »Ali niste brali, da ju je Stvarnik od začetka ustvaril kot moža in ženo, in rekel: ‚Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se bo pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso.‘ Zatorej nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči.« Rečejo mu: »Zakaj je torej Mojzes naročil dati ločitveni list in jo odsloviti?« Odgovori jim: »Mojzes vam je zaradi vaše trdosrčnosti dovolil ločiti se od svojih žená, od začetka pa ni bilo tako. Toda jaz vam pravim: Kdor odslovi svojo ženo – razen če jo zaradi nečistovanja – in se oženi z drugo, prešuštvuje.« Njegovi učenci mu rečejo: »Če je z možem in ženo tako, se ni dobro ženiti.« On pa jim je rekel: »Ne umejo te besede vsi, ampak, katerim je dano. So namreč nekateri samski, ker so že od rojstva taki, da morajo samski ostati; in so nekateri samski, ker so jih v to prisilili ljudje; in zopet drugi so samski, ker so si samski stan izvolili zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more razumeti, naj razume!« Tedaj so mu prinesli otročiče, da bi nanje položil roke in molil. Učenci so jih karali, a Jezus je rekel: »Pustite otročiče in ne branite jim k meni priti, zakaj takih je nebeško kraljestvo.« Položil je nanje roke in potem je šel od ondod. In glej, nekdo je pristopil in mu rekel: »Učenik, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« On mu je rekel: »Kaj me vprašuješ o dobrem? Samo eden je dober; če pa hočeš priti v življenje, spolnjuj zapovedi!« Vprašal ga je: »Katere?« In Jezus je rekel: »Ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem, spoštuj očeta in mater in svojega bližnjega ljubi kakor sam sebe.« Mladenič mu je rekel: »Vse to sem spolnjeval. Kaj mi je še treba?« Jezus mu je rekel: »Ako hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!« Ko je mladenič slišal to besedo, je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. Jezus pa je svojim učencem rekel: »Resnično, povem vam: Bogatin bo težko prišel v nebeško kraljestvo. In še vam povem: Lažje je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v božje kraljestvo.« Ko pa so učenci to slišali, so se silno čudili in govorili: »Kdo se torej more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in jim rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.« Tedaj je spregovoril Peter in mu rekel: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj; kaj bo torej naš delež?« Jezus pa jim je rekel: »Resnično, povem vam: Ob prerojenju sveta, ko bo Sin človekov sédel na prestol svojega veličastva, boste tudi vi, ki ste šli za menoj, sedeli na dvanajstih prestolih in sodili dvanajst Izraelovih rodov. In vsak, kdor je zapustil hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali ženo ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo stokratno prejel in dobil v delež večno življenje. Mnogi prvi pa bodo poslednji in poslednji prvi. Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najemat delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil po denarju na dan in jih poslal v vinograd. In šel je ven okrog tretje ure in videl druge na trgu stati brez dela. Tudi tem je rekel: ‚Pojdite še vi v vinograd, in kar bo prav, vam bom dal.‘ In so šli. Okrog šeste in devete ure je zopet šel in storil prav tako. Ko je šel okoli enajste, je našel druge, da so postavali, in jim je rekel: ‚Kaj stojite tukaj ves dan brez dela?‘ Odgovoré mu: ‚Nihče nas ni najel.‘ Reče jim: ‚Pojdite tudi vi v vinograd!‘ Ko pa se je zvečerilo, reče gospodar vinograda svojemu oskrbniku: ‚Pokliči delavce in jim daj plačilo, začenši od poslednjih do prvih!‘ Pristopili so torej tisti, ki so bili prišli okoli enajste ure, in so dobili vsak po denarju. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo prejeli več; pa tudi ti so prejeli vsak po denarju. In ko so prejeli, so nad hišnim gospodarjem godrnjali in rekli: ‚Le-ti poslednji so delali eno uro, pa si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‘ On pa je odgovoril enemu izmed njih: ‚Prijatelj, ne delam ti krivice; ali se nisi po denarju z menoj pogodil? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi poslednjemu dati kakor tebi. Ali ne smem s svojim storiti, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‘ Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji.« Ko je Jezus šel proti Jeruzalemu, je vzel dvanajstero učencev posebej ter jim med potjo rekel: »Glejte, v Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izdan velikim duhovnikom in pismoukom; in obsodili ga bodo na smrt in ga izročili nevernikom, da ga bodo zasmehovali, bičali in križali, in tretji dan bo vstal.« Tedaj je stopila k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma, padla predenj in ga nekaj prosila. Rekel ji je: »Kaj hočeš?« Odgovorila mu je: »Reci, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus je odgovoril: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?« Odgovorita mu: »Moreva.« Reče jima: »Moj kelih bosta pila, sedeti na moji desnici ali levici pa ne gre meni dajati, ampak katerim je moj Oče to pripravil.« Ko je drugih deset to slišalo, so bili nad bratoma nevoljni. Jezus pa jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da vladarji ljudstev gospodujejo nad njimi in velikaši izvršujejo nad njimi oblast. Med vami pa ne bodi tako; ampak kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik, in kdor koli med vami hoče biti prvi, bodi vaš služabnik. Kakor tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Ko so odhajali iz Jerihe, se mu je pridružilo mnogo ljudstva. In glej, dva slepa, ki sta sedela kraj pota in slišala, da gre Jezus mimo, sta zavpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se naju!« Množica ju je posvarila, naj utihneta, toda zavpila sta še bolj: »Gospod, Davidov sin, usmili se naju!« Jezus je obstal, ju poklical in rekel: »Kaj hočeta, naj vama storim?« Odgovorila sta mu: »Gospod, da se najine oči odpró.« In Jezus se ju je usmilil ter se njunih oči dotaknil; in takoj sta spregledala in šla za njim. Ko so se približali Jeruzalemu in prišli do Betfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca ter jima naročil: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla oslico privezano in žrebe pri njej. Odvežita ju in pripeljita k meni! In če bi kdo vaju kaj vprašal, recita: ‚Gospod ju potrebuje,‘ in takoj ju bo pustil.« To pa se je zgodilo, da se je spolnilo, kar je bilo napovedano po preroku, ki pravi: »Povejte hčeri sionski: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak in na osliču sedeč, na žrebetu vprežne oslice.« Učenca sta šla in storila, kar jima je bil Jezus naročil. Pripeljala sta oslico in žrebe; in položili so nanju svoja oblačila in Jezus je sédel nanje. Zelo veliko ljudi je na pot razgrnilo svoje plašče; drugi pa so z dreves sekali vejice in jih stlali po poti. Množice pa, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: »Hozana Davidovemu sinu! Blagoslovljèn, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« Ko je prišel v Jeruzalem, se je zganilo vse mesto in so vpraševali: »Kdo je ta?« Množice pa so odgovarjale: »Ta je prerok Jezus, iz Nazareta v Galileji.« In Jezus je stopil v božji tempelj in je izgnal vse, ki so v templju prodajali in kupovali; menjalcem je prevrnil mize in prodajalcem golobov stole in jim je rekel: »Pisano je: ‚Moja hiša naj bo hiša molitve; vi pa ste iz nje napravili razbojniško jamo.‘« In v templju so k njemu prišli slepi in hromi in jih je ozdravil. Ko pa so veliki duhovniki in pismouki videli čudeže, ki jih je storil, in otroke, ki so v templju klicali: »Hozana Davidovemu sinu!« so se vznevoljili in mu rekli: »Slišiš, kaj le-ti pravijo?« Jezus jim je rekel: »Seveda! Ali niste nikdar brali: ‚Iz ust otrok in dojencev si sebi pripravil hvalo‘?« In pustil jih je ter šel iz mesta v Betanijo in tam prenočil. Zjutraj, ko se je vračal v mesto, je bil lačen. In ob poti je videl smokvino drevo in šel k njemu; ni pa našel na njem nič drugega kakor le listje, in mu je rekel: »Naj noben sad nikoli ne zraste na tebi!« In takoj se je smokva posušila. Ko so učenci to videli, so se začudili in rekli: »Kako naglo se je smokva posušila!« Jezus jim je odgovoril: »Resnično, povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili, ne boste delali samo tega, kar se je zgodilo s smokvo, ampak tudi če boste rekli tej gori: ‚Dvigni se in se vrzi v morje,‘ se bo zgodilo. In vse, kar koli boste v molitvi prosili z zaupanjem, boste prejeli.« Ko pa je prišel v tempelj in učil, so k njemu stopili veliki duhovniki in starešine ljudstva in so rekli: »S kakšno oblastjo to delaš in kdo ti je dal to oblast?« Jezus jim je odgovoril: »Tudi jaz bom vas vprašal neko stvar; če mi jo poveste, vam bom tudi jaz povedal, s kakšno oblastjo to delam: Janezov krst – od kod je bil, iz nebes ali od ljudi?« Ti pa so sami pri sebi mislili: »Ako rečemo: ‚Iz nebes,‘ nam bo dejal: ‚Zakaj mu torej niste verjeli?‘ Ako pa rečemo ‚Od ljudi,‘ se bojimo ljudstva; vsi imajo namreč Janeza za preroka.« Jezusu so odgovorili: »Ne vemo.« In on jim je rekel: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam. A kaj se vam zdi? Neki človek je imel dva sina. Obrnil se je k prvemu in rekel: ‚Sin, pojdi danes delat v moj vinograd!‘ Ta je odgovoril: ‚Nočem!‘ Pozneje pa se je skesal in je šel. Stopil pa je k drugemu in rekel prav tako. Ta je odgovoril: ‚Pojdem, gospod,‘ pa ni šel. Kateri teh dveh je očetovo voljo spolnil?« Pravijo: »Prvi.« Jezus jim reče: »Resnično, povem vam, da pojdejo v božje kraljestvo cestninarji in nečistnice prej ko vi. Kajti Janez vas je učil pot pravičnosti, in mu niste verjeli, cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli; vi pa ste to videli in se tudi potlej niste pokesali, da bi mu verjeli. Poslušajte drugo priliko! Bil je gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem tlačilnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem vinogradnikom in je odpotoval. Ko pa se je približal čas trgatve, je poslal k vinogradnikom svoje služabnike, da bi iz njega prejeli pridelek. Vinogradniki pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, enega ubili, enega kamnali. Poslal je spet druge služabnike, več ko prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je k njim poslal svojega sina, misleč: ‚Mojega sina bodo spoštovali.‘ Ko so vinogradniki zagledali sina, so rekli med seboj: ‚To je dedič! Dajte, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‘ In zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Kadar torej pride gospodar vinograda, kaj bo s temi vinogradniki storil?« Rečejo mu: »Hudobneže bo hudo pokončal in vinograd bo dal v najem drugim vinogradnikom, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim reče: »Ali niste nikoli brali v pismu: ‚Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen; Gospod je to naredil in je čudovito v naših očeh.‘ Zatorej vam pravim, da se vam bo božje kraljestvo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove. In kdor pade na ta kamen, se bo razbil; in na kogar on pade, ga bo strl.« Ko so veliki duhovniki in farizeji slišali njegove prilike, so spoznali, da govori o njih. Skušali so ga prijeti, pa so se zbali ljudstva, ker ga je imelo za preroka. In Jezus jim je zopet spregovoril v prilikah: »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je svojemu sinu napravil svatbo. In poslal je svoje služabnike klicat povabljene na svatbo, pa niso hoteli priti. Poslal je spet druge služabnike z naročilom: ‚Povejte povabljenim: Glejte, svoj obed sem pripravil; moji voli in pitana živina je zaklana in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‘ Ti pa se niso zmenili in so odšli: eden na svojo pristavo, drugi po svoji kupčiji, ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih zasramovali ter pobili. Ko je kralj to zvedel, se je razsrdil, poslal svoje vojake, pokončal tiste ubijalce in njihovo mesto požgal. Potem reče svojim služabnikom: ‚Svatba je pripravljena, a povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, katere koli najdete.‘ In njegovi služabniki so šli na pota in zbrali vse, katere so našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko pa je prišel kralj goste pogledat, je videl tam človeka, ki ni imel svatovskega oblačila. Rekel mu je: ‚Prijatelj, kako si prišel semkaj, ko nimaš svatovskega oblačila?‘ On pa je molčal. Tedaj je kralj velel strežnikom: ‚Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v temo: tam bo jok in škripanje z zobmi.‘ Zakaj mnogo je poklicanih, ali malo izvoljenih.« Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, da bi ga ujeli v besedi. In pošljejo k njemu svoje učence skupaj s herodovci in rekó: »Učenik, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš pot božjo in se za nikogar ne meniš, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: ali se sme cesarju dajati davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njih hudobnost in rekel: »Kaj me skušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Prinesli so mu denar. In reče jim: »Čigava je ta podoba in napis?« Rekó mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim pravi: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.« Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli. Tistega dne so prišli k njemu saduceji, ki trdijo, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učenik, Mojzes je rekel: ‚Če kdo umrje brez otrok, naj njegov brat vzame njegovo ženo in obudi zarod svojemu bratu.‘ Bilo pa je pri nas sedem bratov. In prvi, ki se je oženil, je umrl, in ker ni imel potomstva, je zapustil ženo svojemu bratu; tako tudi drugi in tretji, do sedmega. Za vsemi pa je umrla tudi žena. Ob vstajenju torej – čigava izmed teh sedmih bo žena? Vsi so jo namreč imeli.« Jezus jim je odgovoril: »Motite se, ker ne poznate ne pisma ne božje moči. Ob vstajenju se namreč ne bodo ženili in ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih. O vstajenju mrtvih pa – ali niste brali, kar vam je povedal Bog, ko je govoril: ‚Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov‘? Ni pa Bog mrtvih, marveč živih.« In ko so množice to slišale, so strmele nad njegovim naukom. Ko so farizeji zvedeli, da je saduceje prisilil k molku, so se sešli in nekdo izmed njih, ki je bil učitelj postave, ga je hotel skušati in ga je vprašal: »Učenik, katera je največja zapoved v postavi?« Jezus mu je odgovoril: »‚Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem.‘ To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: ‚Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.‘ Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« Ko pa so bili farizeji zbrani, jih je Jezus vprašal: »Kaj se vam zdi o Kristusu, čigav sin je?« Odgovorijo mu: »Davidov.« Reče jim: »Kako ga torej David v Duhu imenuje Gospoda, ko pravi: ‚Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sédi na mojo desnico, dokler tvojih sovražnikov ne položim za podnožje tvojih nog.‘ Če ga torej David imenuje Gospoda, kako je njegov sin?« In nobeden mu ni mogel ne besede odgovoriti in od tega dne se ga tudi nihče ni več drznil še kaj vprašati. Takrat je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesovo stólico so zasedli pismouki in farizeji. Vse torej, kar vam porečejo, storite in ubogajte, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena ter jih nalágajo ljudem na rame, a sami jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela pa opravljajo zato, da bi jih ljudje videli: napravljajo si namreč širše molitvene jermene in na oblekah si povečujejo obeske; radi imajo na gostijah prva mesta in v shodnicah prve sedeže in da jih ljudje na trgih pozdravljajo ter kličejo ‚rabi‘. Vi pa se ne dajajte klicati z imenom ‚rabi‘, zakaj eden je vaš Učenik, vi vsi pa ste bratje. Tudi nikogar na zemlji ne kličite ‚oče‘, zakaj eden je vaš Oče, tisti, ki je v nebesih. Tudi se ne imenujte vodniki, zakaj eden je vaš vodnik, Kristus. Kdor je med vami največji, bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan. A gorjé vam, pismouki in farizeji, hinavci: ker zapirate nebeško kraljestvo pred ljudmi; vi namreč ne greste noter, pa tudi tistim, ki bi šli, ne pustite, da bi vstopili. [Gorjé vam, pismouki in farizeji, hinavci: ker vdovam hiše požirate, medtem ko hinavsko opravljate dolge molitve; zaradi tega boste ostreje sojeni.] Gorjé vam, pismouki in farizeji, hinavci: ker prepotujete morje in celino, da koga spreobrnete k svoji veri; in ko se to zgodi, ga napravite, da je sin pekla, dvakrat bolj ko vi. Gorjé vam, slepi vodniki, ki pravite: ‚Če kdo priseže pri templju, ni nič; če pa kdo priseže pri tempeljskem zlatu, je dolžan.‘ Neumneži in slepci! Kaj je vendar več, zlato ali tempelj, ki zlato posvečuje? In: ‚Če kdo priseže pri oltarju, ni nič; če pa kdo priseže pri daru, ki je na njem, je dolžan.‘ Slepci! Kaj je vendar več, dar ali oltar, ki dar posvečuje? Kdor torej priseže pri oltarju, priseže pri njem in pri vsem, kar je na njem; in kdor priseže pri templju, priseže pri njem in pri tistem, ki prebiva v njem; in kdor priseže pri nebu, priseže pri božjem prestolu in pri tistem, ki na njem sedi. Gorjé vam, pismouki in farizeji, hinavci: ki dajete desetino od mete in kopra in kumine, pa ste opustili to, kar je v postavi važnejše: pravičnost in usmiljenje in zvestobo. To bi bilo treba storiti in onega ne opustiti. Slepi vodniki, ki precejate komarja, a velbloda požirate! Gorjé vam, pismouki in farizeji, hinavci: ker čistite čašo in skledo od zunaj, znotraj pa sta polni ropa in nezmernosti. Slepi farizej! Najprej očísti čašo in skledo znotraj, da bo čista tudi zunaj. Gorjé vam, pismouki in farizeji, hinavci: ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj kažejo čedni, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne gnusobe; tako se tudi vi ljudem na zunaj kažete pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in krivice. Gorjé vam, pismouki in farizeji, hinavci: ki prerokom zidate grobnice in pravičnim krasite spomenike in govorite: ‚Ko bi bili mi živeli v dneh naših očetov, bi se umora prerokov ne bili z njimi udeležili.‘ Tako si dajete sami spričevalo, da ste sinovi tistih, ki so morili preroke. Le dopolnite tudi vi mero svojih očetov! Kače, gadja zalega, kako boste ubežali peklenski pogubi? Zato, glejte, pošiljam k vam preroke in modre in pismouke. Izmed teh boste nekatere pobili in križali, nekatere v svojih shodnicah bičali in od mesta do mesta preganjali, da pride nad vas vsa pravična kri, prelita na zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija, Barahijevega sina, ki ste ga umorili med templjem in oltarjem. Resnično, povem vam: Vse to bo prišlo nad ta rod. Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnáš tiste, ki so poslani k tebi: kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli. Glejte, vaša hiša bo prazna. Zakaj povem vam, da me odslej ne boste videli, dokler ne porečete: ‚Blagoslovljèn, ki prihaja v Gospodovem imenu!‘« Ko je Jezus zapustil tempelj in šel dalje, so njegovi učenci stopili k njemu, da bi mu pokazali tempeljske stavbe. On pa je spregovoril in jim rekel: »Vidite vse to? Resnično, povem vam: Ne bo ostal tukaj kamen na kamnu, ki bi se ne zrušil.« Ko je pa sedèl na Oljski gori, so stopili učenci sami k njemu in rekli: »Povej nam, kdaj bo to in kakšno bo znamenje tvojega prihoda in konca sveta?« Jezus jim je odgovoril: »Glejte, da vas kdo ne premoti. Mnogo jih bo namreč prišlo z mojim imenom in bodo govorili: ‚Jaz sem Kristus‘ in bodo mnoge premotili. Slišali pa boste o vojskah in o vojnih novicah. Glejte, da se ne daste zbegati; kajti vse to se mora zgoditi, pa ni še konec. Narod se bo namreč vzdignil zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; in lakota, kuga in potresi bodo po mnogih krajih: vse to pa bo le začetek bolečin. Takrat vas bodo predajali v stiske in vas morili; in vsi narodi vas bodo sovražili zaradi mojega imena. In takrat se bodo mnogi pohujšali in bodo drug drugega izdajali in drug drugega sovražili. In vstalo bo mnogo krivih prerokov, ki bodo mnoge premotili. In ker bo hudobija narasla, bo ljubezen premnogih omrznila. Kdor pa bo vztrajal do konca, ta bo rešen. In ta evangelij kraljestva se bo oznanil po vsem svetu, vsem narodom v pričevanje: in takrat pride konec. Kadar boste torej na svetem kraju videli gnusobo opustošenja, napovedano po preroku Danijelu – kdor bere, naj razume –, takrat naj beži v hribe, kdor je v Judeji; in kdor je na strehi, naj ne hodi dol, da bi kaj vzel iz svoje hiše; in kdor je na polju, naj se ne vrača domov po svoj plašč. Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Molíte, da se vaš beg ne zgodi pozimi ali na soboto; zakaj takrat bo velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta do zdaj in je tudi več ne bo. In ko bi tisti dnevi ne bili okrajšani, bi ne bil rešen noben človek; toda zaradi izvoljenih bodo ti dnevi okrajšani. Če vam tedaj kdo poreče: ‚Glejte, tukaj je Kristus‘ ali: ‚Tam je,‘ ne verjemite! Vstali bodo namreč krivi Kristusi in krivi preroki in bodo delali velika znamenja in čudeže, tako da bi tudi izvoljene premotili, ko bi bilo mogoče. Glejte, vnaprej sem vam povedal. Ako vam torej porekó: ‚Glejte, v puščavi je,‘ ne hodite ven; ‚Glejte, v hramu je,‘ ne verjemite! Kakor namreč blisk pride od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sina človekovega. Kjer koli je mrtvo truplo, tam se bodo zbirali jastrebi. Takoj po stiski tistih dni pa bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe in zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Takrat se bo prikazalo znamenje Sina človekovega na nebu in takrat bodo jokali vsi rodovi na zemlji: in videli bodo Sina človekovega priti na oblakih neba z veliko močjo in slavo. In ob mogočnem glasu tromb bo poslal svoje angele in zbrali bodo njegove izvoljene od štirih vetrov, od kraja do kraja neba. Od smokvinega drevesa pa se učite prilike: Kadar njegova veja postane že mužévna in poganja liste, veste, da je blizu poletje. Tako tudi vi: kadar boste videli vse to, vedite, da je blizu – pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle. Za tisti dan in uro pa nihče ne ve, niti angeli v nebesih, ampak le moj Oče. Kakor pa je bilo v Noetovih dneh, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in hčere možili do dne, ko je Noe šel v ladjo, in niso opazili, dokler ni prišel potop in uničil vseh: tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen; dve bosta na kamnu mleli: ena bo sprejeta, druga puščena. Čujte torej, ker ne veste, katero uro pride vaš Gospod. To pa vedite, da bi hišni gospodar, ko bi vedel, ob kateri uri pride tat, čul in bi ne pustil spodkopati svoje hiše. Zato bodite tudi vi pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov. Kdo neki je zvesti in razumni služabnik, ki ga je gospod postavil nad svojo družino, da bi jim ob svojem času dal hrane? Blagor temu služabniku, ki ga bo gospod ob svojem prihodu našel, da tako dela. Resnično, povem vam, čez vse svoje imetje ga bo postavil. Ako pa je služabnik malopriden in si misli: ‚Mojega gospoda dolgo ni‘ in začne svoje sohlapce pretepati in pojeda in popiva s pijanci, bo gospod tega služabnika prišel ob dnevu, ko se ga ne nadeja, in ob uri, za katero ne vé, in ga bo presekal in mu dal delež s hinavci; tam bo jok in škripanje z zobmi. Tedaj bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet pametnih. Nespametne so vzele svetilke, niso pa s seboj vzele olja; pametne pa so s svetilkami vred vzele olja v posodicah. Ker pa se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa nastane vpitje: ‚Glejte, ženin gre, pojdite mu naproti!‘ Tedaj vse tiste device vstanejo in napravijo svoje svetilke. In nespametne rečejo pametnim: ‚Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo.‘ Toda pametne odgovorijo: ‚Da morda ne poide nam in vam, pojdite rajši k prodajalcem in si ga kupite.‘ Medtem ko so šle kupovat, pride ženin; tiste, ki so bile pripravljene, gredo z njim na svatbo in vrata se zapró. Pozneje pa pridejo tudi ostale device in pravijo: ‚Gospod, gospod, odpri nam!‘ On pa jim odgovori: ‚Resnično, povem vam: Ne poznam vas.‘ Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure. Bo namreč kakor pri človeku, ki se je odpravljal na potovanje in je poklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje; enemu je dal pet talentov, drugemu dva, tretjemu pa enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in je odpotoval. Tisti, ki je bil prejel pet talentov, je šel takoj z njimi kupčevat in je pridobil pet drugih. Prav tako je tudi tisti, ki je bil prejel dva, pridobil dva druga. Tisti pa, ki je bil prejel enega, je šel, izkopal zemljo in denar svojega gospodarja skril. Čez dolgo časa pa je gospodar teh služabnikov prišel in napravil z njimi račun. In pristopil je tisti, ki je bil prejel pet talentov, in je prinesel pet drugih talentov ter rekel: ‚Gospod, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‘ Njegov gospodar mu je rekel: ‚Prav, dobri in zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil: pojdi v veselje svojega gospoda!‘ Pristopil je tudi tisti, ki je bil prejel dva talenta, in je rekel: ‚Gospod, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‘ Njegov gospodar mu je rekel: ‚Prav, dobri in zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil; pojdi v veselje svojega gospoda!‘ Pristopil pa je tudi ta, ki je bil prejel en talent, in je rekel: ‚Gospod, vem, da si trd človek: žanješ, kjer nisi sejal, in pobiraš, kjer nisi vejal; zbal sem se in sem šel ter tvoj talent zakopal v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega.‘ Njegov gospodar mu je odgovoril in mu rekel: ‚Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in pobiram, kjer nisem vejal; torej bi bil moral dati moj denar menjalcem in ob svojem prihodu bi jaz svojo lastnino prejel z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki ima deset talentov! Kajti vsakemu, kdor ima, se bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima. Neporabnega služabnika pa vrzite ven v temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.‘ Ko pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. In zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od ovnov, in bo ovce postavil na svojo desnico, ovne pa na levico. Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: ‚Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popoten sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni.‘ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ‚Gospod, kdaj smo te videli lačnega in smo te nasitili ali žejnega in smo ti dali piti? Kdaj smo te videli popotnega in smo te sprejeli ali nagega in te oblekli? Ali kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo k tebi prišli?‘ In kralj jim bo odgovoril: ‚Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‘ Takrat poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ‚Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom. Zakaj lačen sem bil in mi niste dali jesti; žejen sem bil in mi niste dali piti; popoten sem bil in me niste sprejeli; nag sem bil in me niste oblekli; bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‘ Tedaj mu bodo odgovorili tudi ti: ‚Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali popotnega ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‘ Tedaj jim bo odgovoril: ‚Resnično, povem vam: Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili.‘ In ti pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje.« Ko je Jezus končal vse te govore, je rekel svojim učencem: »Veste, da bo čez dva dni pasha (velika noč), in Sin človekov bo izdan, da ga križajo.« Tedaj so se duhovniki in ljudski starešine zbrali na dvoru velikega duhovnika, ki mu je bilo ime Kajfa, in so sklenili Jezusa z zvijačo prijeti in usmrtiti. Rekli pa so: »Nikar na praznik, da ne nastane hrup med ljudstvom!« Ko pa je bil Jezus v Betaniji, v hiši Simona Gobavca, je k njemu pristopila žena z alabastrno posodico dragocenega olja in ga izlila na njegovo glavo, ko je bil pri mizi. Ko so učenci to videli, so bili nejevoljni in so govorili: »Čemú ta potrata? Saj bi se bilo moglo to drago prodati in dati ubogim.« Jezus pa je to vedel in jim rekel: »Kaj delate ženi težave? Saj mi je dobro delo storila. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno. Ko je namreč razlila to olje na moje telo, je to storila za moj pogreb. Resnično, povem vam: Kjer koli po vsem svetu se bo ta evangelij oznanjal, se bo tudi to, kar je ta storila, povedalo v njen spomin.« Tedaj je eden izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Juda Iškarijot, šel k velikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in jaz vam ga izdam?« Ti pa so mu določili trideset srebrnikov; in odslej je iskal prilike, da bi ga izdal. Prvi dan opresnikov pa so učenci pristopili k Jezusu in rekli: »Kje hočeš, da ti pripravimo pasho?« Jezus je rekel: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recite: ‚Učenik pravi: Moj čas je blizu, pri tebi hočem s svojimi učenci obhajati veliko noč.‘« In storili so učenci, kakor jim je bil Jezus naročil, in so pripravili pasho. Ko se je pa zvečerilo, je bil z dvanajsterimi učenci pri mizi in je med jedjo rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Silno so se užalostili in so začeli drug za drugim vpraševati: »Gospod, ali sem jaz?« Odgovoril je: »Kateri je z menoj pomočil roko v skledo, ta me bo izdal. Sin človekov sicer gre, kakor je o njem pisano, ali gorjé tistemu človeku, ki bo Sina človekovega izdal; bolje bi bilo zanj, ko bi se ne bil rodil.« In izdajalec Juda je spregovoril ter rekel: »Učenik, ali sem jaz?« Reče mu: »Ti si!« Pri večerji je Jezus vzel kruh, ga blagoslovil in razlomil, dal učencem in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« In vzel je kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz njega vsi! To je namreč moja kri zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov. Povem vam pa: Poslej ne bom pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami novega pil v kraljestvu svojega Očeta.« Nato so zapeli zahvalno pesem in odšli na Oljsko goro. Tedaj jim Jezus reče: »Vsi vi se boste to noč pohujšali nad menoj; zakaj pisano je: ‚Udaril bom pastirja in ovce črede se bodo razkropile.‘ Ko pa bom vstal, pojdem pred vami v Galilejo.« Spregovoril pa je Peter in mu rekel: »Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz nikdar ne bom.« Jezus mu pravi: »Resnično, povem ti: To noč, preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« Peter mu reče: »Tudi če bi bilo treba s teboj umreti, te ne bom zatajil.« Tako so rekli tudi vsi drugi učenci. Tedaj pride Jezus z njimi na pristavo, ki se imenuje Getsemani, in reče učencem: »Sédite tukaj; medtem pojdem tja in bom molil.« In vzel je s seboj Petra in oba Zebedejeva sinova in se je začel žalostiti in trepetati. Tedaj jim reče: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in čujte z menoj!« Nato je šel malo dalje, padel na svoj obraz in molil: »Moj Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene; vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« In vrne se k učencem in jih najde speče; pravi torej Petru: »Takó, eno uro niste mogli čuti z menoj? Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, toda meso je slabo.« Zopet drugič je odšel in molil: »Moj Oče, ako ta kelih ne more mimo iti, ne da ga pijem, zgôdi se tvoja volja!« In ko se je vrnil, jih je spet našel speče, kajti njih oči so bile dremotne. Pustil jih je in spet odšel in v tretje molil, govoreč iste besede. Nato pride k svojim učencem in jim reče: »Zdaj spíte in počivajte! Glejte, približala se je ura, v kateri bo Sin človekov izdan v roke grešnikom. Vstanite, pojdimo! Glejte, tisti, ki me bo izdal, se je približal!« Ko je še govoril, glej, je prišel Juda, eden izmed dvanajsterih, in z njim velika množica z meči in koli, poslana od vélikih duhovnikov in ljudskih starešin. Njegov izdajalec pa jim je bil dal to znamenje: »Kogar bom poljubil, tisti je, njega primite!« In takoj je stopil k Jezusu in rekel: »Pozdravljen, Učenik!« in ga je poljubil. Jezus mu je rekel: »Prijatelj, stôri, za kar si prišel.« Tedaj so pristopili, stegnili roke po Jezusu in ga prijeli. In glej, eden izmed teh, ki so bili z Jezusom, je stegnil roko, potegnil svoj meč, mahnil po služabniku velikega duhovnika in mu odsekal uho. Tedaj mu Jezus reče: »Spravi meč na njegovo mesto; zakaj vsi, ki za meč primejo, bodo z mečem pokončani. Ali misliš, da bi ne mogel prositi svojega Očeta in bi mi takoj poslal več ko dvanajst legij angelov? Kako naj se torej spolnijo pisma, da se mora tako zgoditi?« Tisto uro je Jezus rekel množici: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli, da bi me prijeli. Dan na dan sem sedèl pri vas v templju in učil, in me niste prijeli.« Vse to pa se je zgodilo, da so se spolnila pisma prerokov. Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali. Ti, ki so Jezusa prijeli, so ga odpeljali k velikemu duhovniku Kajfu, kjer so se zbrali pismouki in starešine. Peter pa je od daleč šel za njim do dvorišča velikega duhovnika; vstopil je in sédel med služabnike, da bi videl konec. Veliki duhovniki in ves veliki zbor so iskali krivega pričevanja zoper Jezusa, da bi ga obsodili na smrt, pa ga niso našli, dasi je nastopilo mnogo lažnivih prič. Naposled sta nastopili dve lažnivi priči in rekli: »Ta je dejal: ‚Tempelj božji morem podreti in ga v treh dneh zopet postaviti.‘« In vstal je veliki duhovnik ter mu rekel: »Ne boš nič odgovoril na to, kar ti zoper tebe pričajo?« Jezus pa je molčal. In veliki duhovnik mu je rekel: »Rotim te pri živem Bogu, da nam izjaviš, ali si ti Kristus, božji Sin.« Jezus mu je odgovoril: »Ti si to rekel. Toda povem vam: Poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti na oblakih neba.« Tedaj je veliki duhovnik raztrgal svoja oblačila in dejal: »Bogokletje je izrekel! Kaj nam je treba še prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje; kaj se vam zdi?« Ti so odgovorili: »Smrt zasluži.« Nato so mu v obraz pljuvali in ga bíli s pestmi. Nekateri so ga tolkli po licu, govoreč: »Prerokuj nam, Kristus: kdo te je udaril?« Peter pa je sedèl zunaj na dvorišču. In stopila je k njemu neka dekla in dejala: »Tudi ti si bil z Jezusom Galilejcem.« On pa je pred vsemi tajil, govoreč: »Ne vem, kaj praviš.« Ko je šel na prostor pri vratih, ga je zagledala druga in je tam navzočim rekla: »Tudi ta je bil z Jezusom Nazarečanom.« In zopet je tajil, in sicer s prisego: »Ne poznam tega človeka!« Malo nato pa so pristopili tam stoječi in Petru rekli: »Zares si tudi ti izmed njih, saj te tudi tvoja govorica izdaja.« Tedaj se je začel rotiti in prisegati: »Ne poznam tega človeka!« In takoj je petelin zapel. In Peter se je spomnil besede, ki mu jo je rekel Jezus: »Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« In šel je ven in se bridko zjokal. Ko pa se je zdanilo, so vsi veliki duhovniki in ljudski starešine sklenili zoper Jezusa, da ga izdajo v smrt. In zvezali so ga in odpeljali ter izročili poglavarju Ponciju Pilatu. Ko je izdajalec Juda zdaj videl, da so ga obsodili, se je skesal, prinesel velikim duhovnikom in starešinam trideset srebrnikov in rekel: »Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.« Ti so mu rekli: »Kaj nam mar, ti glej!« In vrgel je srebrnike v tempelj in se oddaljil; in šel je ter se obesil. Veliki duhovniki pa so srebrnike pobrali in rekli: »Ne smemo jih deti v tempeljsko zakladnico, ker so cena krvi.« Posvetovali so se in zanje kupili lončarjevo njivo, da bi bila za pokopališče tujcev. Zato se tista njiva do današnjega dne imenuje Njiva krvi. Tedaj se je spolnilo, kar je rekel prerok Jeremija: »In vzeli so trideset srebrnikov, ceno ocenjenega, ki so ga ocenili Izraelovi sinovi, in so jih dali za lončarjevo njivo, kakor mi je bil naročil Gospod.« Jezusa so torej postavili pred poglavarja, in poglavar ga je vprašal: »Ti si judovski kralj?« Jezus mu je odgovoril: »Sem.« In ko so ga veliki duhovniki in starešine tožili, ni nič odgovoril. Tedaj mu Pilat reče: »Ne slišiš, koliko zoper tebe pričajo?« In na nobeno besedo mu ni odgovoril, tako da se je poglavar zelo čudil. O prazniku pa je imel poglavar navado, da je ljudstvu izpustil ujetnika, katerega so hoteli. Imel je takrat zloglasnega ujetnika, ki mu je bilo ime Baraba. Ko so se torej zbrali, jim je Pilat rekel: »Koga hočete, da vam izpustim: Baraba ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?« Vedel je namreč, da so ga izdali iz zavisti. Ko je sedèl na sodnem stolu, mu je njegova žena sporočila: »Nič ne imej s tem pravičnim, kajti danes sem v sanjah zaradi njega veliko trpela.« Veliki duhovniki in starešine pa so ljudstvo pregovorili, naj zahtevajo Baraba in pogubijo Jezusa. Spregovoril je poglavar in jih vprašal: »Katerega od teh dveh hočete, da vam izpustim?« Rekli so: »Baraba.« Pilat jim reče: »Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?« Vsi rekó: »Križan naj bo!« Poglavar jim je rekel: »Kaj je vendar hudega storil?« Ti pa so še bolj kričali: »Križan naj bo!« Ko je Pilat sprevidel, da nič ne opravi, ampak da hrup še bolj narašča, je vzel vode in si vpričo ljudstva umil roke, govoreč: »Nedolžen sem pri krvi tega pravičnega, vi glejte!« In vse ljudstvo je odgovorilo in reklo: »Njegova kri na nas in naše otroke!« Tedaj jim je izpustil Baraba, Jezusa pa je dal bičati in ga nato izročil, da bi bil križan. Poglavarjevi vojaki so potem vzeli Jezusa v sodno hišo in zbrali okrog njega vso četo. In slekli so ga ter ogrnili s škrlatnim plaščem; spletli so krono iz trnja in mu jo dali na glavo in trst v njegovo desnico. In poklekovali so pred njim ter ga zasmehovali, govoreč: »Pozdravljen, judovski kralj!« Opljuvali so ga in mu vzeli trst ter ga bíli po glavi. Ko so ga nehali zasmehovati, so mu slekli plašč in ga oblekli v njegova oblačila ter ga odvedli, da bi ga križali. Gredoč ven pa so našli moža iz Cirene, z imenom Simon; tega so prisilili, da je nesel njegov križ. In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Golgota, to je Lobanja, so mu dali piti vina, mešanega z žolčem; pokusil je, pa ni hotel piti. Ko so ga pribili na križ, so si po žrebu razdelili njegova oblačila. In sedeli so tam ter ga stražili. In nad njegovo glavo so deli napis o njegovi krivdi: »To je Jezus, judovski kralj.« Takrat sta bila z njim križana dva razbojnika, eden na desni in eden na levi. Mimo gredoči pa so ga sramotili, zmajevali z glavo in govorili: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postavljaš, reši sam sebe! Če si božji Sin, stopi s križa!« Enako so se mu posmehovali tudi veliki duhovniki s pismouki in starešinami in so govorili: »Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Če je Izraelov kralj, naj stopi zdaj s križa in bomo vanj verovali. V Boga je zaupal; naj ga zdaj reši, če mu dobro hoče; saj je rekel: ‚Božji Sin sem.‘« Prav tako sta ga sramotila tudi razbojnika, ki sta bila z njim križana. Ob šesti uri se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure. Okoli devete ure je Jezus z močnim glasom zaklical: »Elí, Elí, lama sabaktáni?« to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Ko so nekateri izmed tam stoječih to slišali, so govorili: »Ta kliče Elija.« Takoj je eden izmed njih pritekel, vzel gobo, jo napolnil s kisom, nataknil na trst in mu dajal piti. Drugi pa so govorili: »Pústi, poglejmo, ali ga pride Elija rešit.« Jezus pa je spet zaklical z močnim glasom in izdihnil. In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal, zemlja se je stresla, skale so se razpočile, grobovi so se odprli in mnogo teles svetnikov, ki so bili zaspali, je vstalo. In po njegovem vstajenju so šli iz grobov in prišli v sveto mesto ter se mnogim prikazali. Ko pa so stotnik in ti, ki so z njim stražili Jezusa, videli potres in kar se je zgodilo, so se silno prestrašili in so govorili: »Resnično, ta je bil božji Sin!« Bile pa so tam in so od daleč gledale mnoge žene, ki so bile iz Galileje prišle za Jezusom in mu stregle; med njimi je bila Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova in Jožefova, in mati Zebedejevih sinov. Ko pa se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimateje, z imenom Jožef, ki je bil tudi sam Jezusov učenec; ta je stopil k Pilatu in poprosil za Jezusovo telo. Tedaj je Pilat ukazal, naj se telo izroči. In Jožef je telo vzel, zavil v čisto tančico in ga položil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. Potem je k vhodu v grob zavalil velik kamen in odšel. Bili pa sta tam Marija Magdalena in druga Marija in sta sedeli nasproti grobu. Drugi dan, to je po pripravljanju, so se veliki duhovniki in farizeji zbrali pri Pilatu in so govorili: »Gospod, spomnili smo se, da je oni zapeljivec, ko je bil še živ, rekel: ‚Čez tri dni bom vstal.‘ Ukaži torej, naj se grob do tretjega dne zavaruje, da morda ne pridejo njegovi učenci, ga ukradejo in ljudstvu porečejo: ‚Od mrtvih je vstal.‘ In zadnja prevara bi bila hujša od prve.« Pilat jim je rekel: »Imejte stražo! Pojdite in zavarujte, kakor veste!« Oni so šli, kamen zapečatili in grob zavarovali s stražo. Po soboti pa, ko se je svital prvi dan tedna, je šla Marija Magdalena in druga Marija, da bi videli grob. In glej, nastal je velik potres. Zakaj Gospodov angel je prišel iz nebes in je pristopil ter odvalil kamen in sédel nanj. Njegovo obličje je bilo kakor blisk in njegovo oblačilo belo ko sneg. Od strahu pred njim so stražniki strepetali in bili kakor mrtvi. Angel je spregovoril in ženam rekel: »Ne bojte se! Vem namreč, da iščete Jezusa, križanega. Ni ga tukaj, kajti vstal je, kakor je bil rekel. Pridite in poglejte kraj, kamor je bil Gospod položen. Hitro pojdite in povejte njegovim učencem: ‚Vstal je, in glejte, pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‘ Glejte, povedal sem vam.« S strahom in velikim veseljem so hitro odšle od groba in so tekle, da bi sporočile njegovim učencem. In glej, Jezus jim pride naproti in reče: »Pozdravljene!« One pristopijo, mu objamejo noge in se mu poklonijo. Tedaj jim Jezus reče: »Ne bojte se! Pojdite in sporočite mojim bratom, naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli.« Ko so bile še na potu, so nekateri stražniki dospeli v mesto in so ves dogodek naznanili velikim duhovnikom. Ti so se s starešinami zbrali, se posvetovali in nato dali vojakom mnogo denarja z naročilom: »Recíte: ‚Njegovi učenci so prišli ponoči in so ga ukradli, ko smo mi spali.‘ In če bi to zvedel poglavar, ga bomo mi pogovorili in bomo naredili, da boste brez skrbi.« Ti so vzeli denar in so storili, kakor so jih bili naučili. In ta govorica se je razširjala med Judi do današnjega dne. Enajst učencev pa je šlo v Galilejo, na goro, kamor jim je bil naročil Jezus. In ko so ga ugledali, so ga molili, a nekateri so dvomili. In Jezus je pristopil in jim spregovoril te besede: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal; in glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Začetek evangelija o Jezusu Kristusu, božjem Sinu. Kakor je pisal prerok Izaija: »Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravljal tvojo pot; glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze,« je prišel Janez in je v puščavi krščeval ter oznanjal krst spreobrnitve za odpuščanje grehov. In prihajala je k njemu vsa Judeja in vsi Jeruzalemčani in so se mu, spovedujoč se svojih grehov, dajali krstiti v reki Jordanu. Imel pa je Janez obleko iz velblodje dlake in usnjen pas okoli ledij ter je užival kobilice in divji med. In oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in odvezal jermen njegovega obuvala. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in se je dal Janezu krstiti v Jordanu. In ko je stopal iz vode, je videl odpirajoča se nebesa in Duha, ki je kakor golob prihajal nadenj in na njem ostal; in zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. Bil je v puščavi štirideset dni in satan ga je skušal. Živel je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa so Janeza vrgli v ječo, je Jezus prišel v Galilejo in je oznanjal evangelij o božjem kraljestvu, govoreč: »Čas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo; spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ko je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ko sta mreže metala v morje; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi.« In takoj sta mreže popustila in šla za njim. Ko je od tam šel malo dalje, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza; tudi ta dva sta bila v čolnu in sta popravljala mreže; takoj ju je poklical in zapustila sta svojega očeta Zebedeja z najemniki v čolnu in odšla za njim. Pridejo v Kafarnaum. Takoj v soboto je stopil v shodnico in učil. In nad njegovim naukom so strmeli, zakaj učil jih je, kakor kdor ima oblast in ne kakor pismouki. Bil pa je v shodnici človek z nečistim duhom, ki je zakričal: »Kaj imaš ti z nami, Jezus Nazarečan? Si prišel, da nas pogubiš? Vem, kdo si – svetnik božji.« Jezus mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« In nečisti duh ga je stresel in zavpil z močnim glasom ter šel iz njega. In ostrmeli so vsi, tako da so se med seboj vpraševali: »Kaj je to? Nov nauk, nauk z oblastjo? Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni!« In glas o njem se je hitro razširil po vsej okolici v Galileji. Ko so prišli iz shodnice, so z Janezom in Jakobom takoj stopili v hišo Simona in Andreja. Simonova tašča pa je ležala zaradi mrzlice in brž mu povedó o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Pri tej priči jo je mrzlica zapustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedence in vse mesto je bilo zbrano pri vratih. Ozdravil je mnogo takih, ki so trpeli za različnimi boleznimi, in mnogo hudih duhov izgnal, toda branil jim je o tem govoriti, ker so ga poznali. Zjutraj, ko je bilo še zelo temno, je vstal in odšel, se napotil na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so pohiteli za njim, in ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« In rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnje trge, da bom tudi tam učil, kajti za to sem prišel.« In hodil je okoli, učil v njihovih shodnicah po vsej Galileji in izganjal hude duhove. In k njemu pride gobavec in ga na kolenih prosi: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus se ga usmili, stegne svojo roko in se ga dotakne ter mu reče: »Hočem, bodi očiščen.« In takoj je gobavost izginila in je bil očiščen. In z ostrimi besedami ga je takoj odpravil in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš; ampak pojdi, pokaži se duhovniku in za svoje očiščenje prinesi njim v pričevanje dar, ki ga je Mojzes zapovedal.« Ta pa je odšel in začel na vsa usta razglašati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni več mogel očitno iti v mesto, ampak je bival zunaj, na samotnih krajih; in od vseh strani so hodili k njemu. Ko je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnaum, se je razvedelo, da je v hiši. In nabralo se jih je mnogo, tako da tudi pri vratih ni bilo več prostora, in jim je oznanjal nauk. In prišli so k njemu z mrtvoudnim, ki so ga štirje nosili. Ker pa ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho in skozi odprtino spustili posteljo, na kateri je mrtvoudni ležal. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel mrtvoudnemu: »Sin, grehi so ti odpuščeni.« Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v srcu mislili: »Kaj ta tako govori? Bogokletno govori. Kdo more grehe odpuščati kakor edino le Bog?« Jezus v duhu takoj spozna, da sami pri sebi tako mislijo, in jim reče: »Kaj to v srcu mislite? Kaj je lažje, mrtvoudnemu rêči: ‚Grehi so ti odpuščeni‘ ali rêči: ‚Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi‘? Da pa boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« – reče mrtvoudnemu – »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!« In ta je prècej vstal, vzel posteljo in vpričo vseh odšel, tako da so vsi strmeli in slavili Boga, govoreč: »Nikoli nismo kaj takega videli.« Nato je šel spet k morju. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu in jih je učil. Mimo gredoč je zagledal Levija, Alfejevega sina, ko je sedel pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In vstal je ter šel za njim. Ko pa je bil Jezus v njegovi hiši pri mizi, je z njim in njegovimi učenci obedovalo mnogo cestninarjev in grešnikov; kajti mnogo jih je bilo, ki so hodili za njim. Ko so pismouki izmed farizejev videli, da jé z grešniki in cestninarji, so njegovim učencem govorili: »Kako da vaš učenik jé in pije s cestninarji in grešniki?« Ko Jezus to sliši, jim reče: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Janezovi učenci in farizeji so se postili. Pa pridejo in mu porečejo: »Zakaj se Janezovi učenci in učenci farizejev postijo, tvoji učenci pa ne?« Jezus jim odgovori: »Ali se morejo postiti svatje, dokler je ženin pri njih? Dokler imajo ženina med seboj, se ne morejo postiti. Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet, in takrat, tiste dni, se bodo postili. Nihče na staro obleko ne prišije zaplate iz neudelanega blaga; sicer nov našiv od stare še kaj odtrga in nastane še večja luknja. In nihče ne deva novega vina v stare mehove, sicer vino mehove razžene in bo uničeno vino in tudi mehovi. Novo vino je marveč treba devati v nove mehove.« Zgodilo se je, ko je v soboto šel skozi setve, da so njegovi učenci spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto! To ni dovoljeno.« In rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je storil David, ko je prišel v stisko in je bil lačen sam in kateri so bili z njim; kako je ob času velikega duhovnika Abjatarja stopil v božjo hišo in jedel posvečene hlebe, katerih ni bilo dovoljeno jesti drugim kakor duhovnikom, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« In rekel jim je: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov tudi gospod sobote.« Stopil je spet v shodnico in tam je bil človek s posušeno roko. Opazovali so ga, ali ga bo v soboto ozdravil, da bi ga zatožili. In rekel je možu, ki je imel suho roko: »Stopi v sredo!« Njim pa reče: »Ali se sme v soboto dobro storiti ali húdo storiti? Življenje rešiti ali pogubiti?« Ti pa so molčali. Jezno se ozre po njih in žalosten nad slepoto njih srca reče človeku: »Stegni roko!« In stegnil jo je in roka je bila ozdravljena. Nato so farizeji odšli in so se zoper njega brž posvetovali s herodovci, da bi ga umorili. Jezus se je s svojimi učenci umaknil k morju in spremljala ga je velika množica iz Galileje, pa tudi iz Judeje, Jeruzalema, Idumeje, z one strani Jordana, iz okolice Tira in Sidona je prišla k njemu velika množica, ko so slišali, kolika dela je izvrševal. In svojim učencem je rekel, naj zaradi množice zanj pripravijo čoln, da bi ga ne stiskali. Mnogo jih je namreč ozdravil; zato so tiščali za njim, da bi se ga dotaknili, kateri so bili v nadlogah. In kadar so ga videli nečisti duhovi, so padali predenj in vpili: »Ti si božji Sin.« In zelo jim je zabičeval, naj ga ne razglašajo. Nato je šel na goro in poklical k sebi, katere je sam hotel, in so prišli k njemu. Postavil jih je dvanajst, da bi bili z njim in bi jih pošiljal pridigat in bi imeli oblast ozdravljati bolezni ter izganjati hude duhove. Postavil je torej dvanajstere: Simona, ki mu je dodal ime Peter, Jakoba, Zebedejevega sina, in Jakobovega brata Janeza, katerima je dodal ime Boanerges, to je »sinova groma«, Andreja, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alfejevega sina, Tadeja, Simona Kananejca in Juda Iškarijota, ki ga je tudi izdal. Pridejo v hišo in zopet se zbere množica, da še kruha ne morejo zaužiti. In ko so njegovi to slišali, so šli, da bi se ga polastili; govorili so namreč: »Iz uma je.« Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Od Beelzebula je obseden in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« Poklical jih je in jim govoril v prilikah: »Kako more satan izganjati satana? In ako je kraljestvo sámo v sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. In ako je hiša sama v sebi razdvojena, ta hiša ne more obstati. In ako se je satan vzdignil zoper sebe in je razdeljen, ne more obstati, ampak ga bo konec. Nihče ne more priti v hišo močnega in mu opravo ugrabiti, če močnega poprej ne zveže; šele tedaj bo njegovo hišo oplenil. Resnično, povem vam: Človeškim otrokom bo odpuščeno vse, kar so zagrešili grehov in kletvin; kdor pa izreče kletev zoper Svetega Duha, nikoli ne dobi odpuščanja, temveč je kriv večne pregrehe.« Trdili so namreč: »Od nečistega duha je obseden.« Tedaj pridejo njegova mati in njegovi bratje in ga zunaj stoječ dajo poklicati. Sedela pa je okoli njega množica, ko so mu rekli: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje so zunaj in te iščejo.« Odgovoril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozre se po tistih, ki so sedeli okoli njega, in pravi: »Glejte, moja mati in moji bratje! Kdor namreč spolni božjo voljo, ta mi je brat in sestra in mati.« In ob morju je spet začel učiti. Pri njem se je zbrala zelo velika množica, tako da je moral stopiti v čoln in ostati na morju, vsa množica pa je bila kraj morja na suhem. Učil jih je mnogo rečí v prilikah in jim v svojem nauku govoril: »Poslušajte! Glejte, sejalec je šel sejat. In ko je sejal, je padlo nekaj semena poleg pota in priletele so ptice ter ga pozobale. Drugo je padlo na kamnito zemljo, kjer ni imelo veliko prsti; hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje; ko pa je vzšlo sonce, je uvenelo, in ker ni imelo korenine, je usahnilo. Drugo je padlo med trnje, in trnje je zraslo in ga zadušilo, da ni obrodilo sadu. In drugo je padlo na dobro zemljo, se razraslo in razvilo ter rodilo in doneslo trideseteren in šestdeseteren in stoteren sad.« Nato je rekel: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša.« Ko je bil na samem, so ga ti, ki so bili okoli njega z dvanajsterimi, vpraševali za prilike. In govoril jim je: »Vam je dana skrivnost božjega kraljestva, onim zunaj pa se daje vse v prilikah, da: z očmi gledajo, pa ne vidijo, in z ušesi poslušajo, pa ne razumejo, da bi se ne spreobrnili in bi jim ne bilo odpuščeno.« Nato jim reče: »Te prilike ne razumete? In kako boste razumeli vse prilike? Sejalec seje besedo. Ti, pri katerih je beseda vsejana poleg pota, so tisti, pri katerih se beseda seje, a ko jo slišijo, takoj pride satan in vzame vanje vsejano besedo. In prav tako so ti, pri katerih je seme vsejano na kamnita tla, tisti, ki besedo, ko jo slišijo, takoj z veseljem sprejmejo, a v sebi nimajo korenine, ampak so nestanovitni; ko pa potem zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, se takoj pohujšajo. Zopet drugi so ti, pri katerih je seme vsejano med trnje: to so tisti, ki besedo slišijo, pa se jim prikradejo svetne skrbi in zapeljivost bogastva in želje po drugih rečeh ter besedo zadušé, da ostane brez sadu. In ti, ki so seme sprejeli v dobro zemljo, so tisti, ki besedo slišijo in sprejmejo ter obrodijo trideseteren in šestdeseteren in stoteren sad.« In govoril jim je: »Mar se svetilka prinaša, da se postavi pod mernik ali pod posteljo, mar ne, da se postavi na svetilnik? Zakaj nič ni skrito, kar bi ne postalo očito; in nič ni postalo skrito kakor zato, da pride na dan. Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša.« Dalje jim je govoril: »Glejte, kaj slišite! S kakršno mero merite, se vam bo odmerilo in še navrglo se vam bo. Zakaj kdor ima, se mu bo dalo; in kdor nima, se mu bo vzelo še to, kar ima.« In govoril je: »Z božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki je vrgel seme v zemljo: sam ponoči spi in podnevi bedí, seme pa poganja in raste in on sam ne ve, kako. Zemlja namreč poraja sama od sebe: najprej bilko, potem klas, nato polno žito v klasu. Kadar pa sad dovoli, pošlje takoj srp, ker je čas žetve.« In govoril je: »Čému naj primerjamo božje kraljestvo ali v kakšni priliki naj ga ponazorimo? Kakor gorčično zrno je, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji; ko pa se vseje, raste in postane večje ko vsa zelišča in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba prebivati v njegovi senci.« In v mnogih takih prilikah jim je oznanjal nauk, kakor so ga mogli umevati. Brez prilike jim ni govoril, svojim učencem pa je vse posebej razlagal. Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« In pustili so množico ter ga odpeljali s seboj v čolnu, kakor je bil; in še drugi čolni so bili z njim. In nastal je silen vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je čoln že zalivalo. On pa je bil na krmi in je na vzglavnici spal. Zbudijo ga in mu rečejo: »Učenik, ti ni mar, da se utapljamo?« In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni, umíri se!« In veter je ponehal in nastala je velika tišina. In rekel jim je: »Kaj ste tako boječi? Kako da še nimate vere?« In velik strah jih je prevzel in so govorili med seboj: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna veter in morje?« Prišli so na drugo stran morja, v Geraško deželo. In brž ko je stopil iz čolna, mu je od grobov sèm prišel nasproti človek z nečistim duhom. Bivališče je imel v grobovih in nihče ga ni mogel več niti z verigami zvezati; že večkrat so ga bili namreč vklenili v okove in verige, pa je verige raztrgal in okove strl in nihče ga ni mogel ukrotiti. Ponoči in podnevi je bil vedno v grobovih in v gorah in je kričal in se tolkel s kamenjem. Ko je od daleč zagledal Jezusa, je pritekel in padel predenj in zakričal z močnim glasom: »Kaj mi hočeš, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Zarotim te pri Bogu: Ne muči me!« Jezus mu je namreč rekel: »Pojdi iz človeka, nečisti duh!« In ga je vprašal: »Kako ti je ime?« In odgovoril mu je: »Legija mi je ime, ker nas je mnogo.« In zelo ga je prosil, naj bi jih ne izgnal iz kraja. Pasla pa se je tam po gori velika čreda svinj. In duhovi so ga prosili: »Pošlji nas k svinjam, da gremo vanje!« In dovolil jim je. Nečisti duhovi so torej izšli in so obsedli svinje; in čreda svinj, okoli dva tisoč, je planila po bregu v morje in se v morju utopila. Njihovi pastirji so zbežali in novico razglasili po mestu in po naseljih in ljudje so prišli gledat, kaj se je zgodilo. Pridejo torej k Jezusu in vidijo, da obsedenec, ki je imel prej »legijo«, sedi oblečen in je zdrave pameti; in obšla jih je groza. Tisti pa, ki so bili priča, so jim pripovedovali, kako se je zgodilo obsedencu in kaj je s svinjami. In začeli so ga prositi, naj odide iz njihovih krajev. Ko pa je stopal v čoln, ga je ta, ki je bil prej obseden, prosil, da bi smel ostati pri njem. Toda ni mu dovolil, marveč mu je rekel: »Pojdi domov k svojim ljudem in jim oznani, kako velike reči ti je Gospod storil in se te usmilil.« In odšel je ter v Deseteromestju začel oznanjati, koliko mu je Jezus storil; in vsi so se čudili. Ko se je Jezus prepeljal v čolnu spet na drugo stran, se je okoli njega zbrala velika množica in je ostal kraj morja. Tedaj pride eden izmed načelnikov shodnice, Jair po imenu. Ko ga zagleda, mu pade k nogam in ga zelo prosi: »Moja hčerka umira; pridi in položi nanjo roke, da ozdravi in bo živela.« In odšel je z njim. Spremljalo pa ga je mnogo ljudstva in so ga stiskali. In neka žena, ki je že dvanajst let imela krvotok in je od mnogih zdravnikov veliko pretrpela ter vse svoje imetje potrošila, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je še poslabšalo, je slišala o Jezusu; od zadaj se mu je v gneči približala in se dotaknila njegove obleke. Mislila je namreč: »Ako se le dotaknem njegove obleke, bom ozdravela.« In pri priči ji je vir krvi usahnil in je na telesu začutila, da je bolezen ozdravljena. Jezus je brž spoznal, da je šla iz njega moč, se obrnil k množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Učenci so mu rekli: »Vidiš množico, ki te stiska od vseh strani, pa praviš: ‚Kdo se me je dotaknil?‘« In oziral se je okoli sebe, da bi ugledal tisto, ki je to storila. Žena pa, ki se je zavedala, kaj se ji je zgodilo, je preplašena in drhteč pristopila in se vrgla predenj ter mu povedala vso resnico. On ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je ozdravila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje bolezni.« Še je govoril, ko pridejo načelnikovi domači in mu rečejo: »Tvoja hči je umrla; kaj še nadleguješ Učenika?« Ko Jezus sliši to sporočilo, reče načelniku: »Ne boj se, samo veruj!« In ni pustil nikogar, da bi šel z njim, razen Petra, Jakoba in Jakobovega brata Janeza. Pridejo do načelnikove hiše, in opazi hrup in jok in žalno vpitje. Vstopi in jim reče: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa vse odslovi, vzame s seboj očeta in mater deklice in te, ki so bili z njim, in gre tja, kjer je deklica ležala. Prime deklico za roko in ji ukaže: »Talíta kum« – kar pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« In deklica je brž vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Obšla jih je silna groza. In ostro jim je zabičal, naj tega nihče ne zve; in rekel je, naj ji dajo jesti. In odšel je od tam in prišel v svoj kraj in njegovi učenci so ga spremljali. Ko je prišla sobota, je začel v shodnici učiti in mnogi so strmé poslušali ter govorili: »Od kod ima ta vse to in kakšna je modrost, ki mu je dana, in kakšni čudeži se godijo po njegovih rokah? Ali ni to tesar, sin Marije in brat Jakoba in Jožefa in Juda in Simona? In ali niso njegove sestre tukaj pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus jim je pa rekel: »Prerok ni brez časti, razen v svojem kraju in med svojimi sorodniki in na svojem domu.« In ni mogel tam storiti nobenega čudeža, razen da je na nekatere bolnike položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi nevernosti. In hodil je po vaseh v okolici in učil. In poklical je dvanajstere ter jih po dva in dva začel pošiljati in jim je dal oblast nad nečistimi duhovi. Naročil jim je, naj ne jemljejo na pot nič drugega kakor le palico, ne kruha ne torbe ne denarja v pasu; ampak naj imajo sandale na nogah in naj ne oblačijo dveh oblek. In govoril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete od ondod. In če vas kak kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in v pričevanje zoper nje otresite prah s svojih nog.« In šli so ter oznanjali pokoro; tudi mnogo hudih duhov so izgnali in mnogo bolnikov so z oljem mazilili ter jih ozdravili. In kralj Herod je slišal – zakaj Jezusovo ime je postalo znano – in je trdil: »Janez Krstnik je od mrtvih vstal in zato delujejo v njem čudežne moči.« Drugi so pa govorili: »Elija je.« Spet drugi so trdili: »Prerok je, kakor kateri drug izmed prerokov.« Ko je Herod to slišal, je rekel: »Janez, ki sem ga dal obglaviti, ta je od mrtvih vstal.« Herod je bil namreč zaradi Herodiade, žene svojega brata Filipa, s katero se je bil sam oženil, dal Janeza prijeti in ga v ječi vkleniti. Zakaj Janez je Herodu govoril: »Ni ti dovoljeno imeti žene svojega brata!« Herodiada ga je sovražila in bi ga rada umorila, pa ga ni mogla. Kajti Herod se je Janeza bal, ker je vedel, da je pravičen in svet mož, in ga je varoval; kadar koli ga je poslušal, je bil v veliki zadregi; poslušal ga je pa rad. Prišel pa je ugoden čas, ko je Herod za svoj rojstni dan napravil gostijo svojim velikašem, častnikom in galilejskim prvakom; vstopila je hči same Herodiade in plesala ter se prikupila Herodu in gostom. Tedaj je kralj rekel deklici: »Prosi me, kar koli hočeš, in ti bom dal.« In prisegel ji je: »Kar koli me poprosiš, ti bom dal, do polovice svojega kraljestva.« Odšla je ven in svoji materi rekla: »Kaj naj prosim?« Ta pa je rekla: »Glavo Janeza Krstnika.« In brž je pohitela pred kralja ter ga prosila: »Hočem, da mi takoj daš na krožniku glavo Janeza Krstnika.« Kralj se je zelo užalostil, toda zaradi prisege in zaradi gostov ji ni hotel odreči; takoj je poslal krvnika in ukazal prinesti njegovo glavo. Ta je šel, ga v ječi obglavil in njegovo glavo prinesel na krožniku ter jo dal deklici, deklica pa jo je dala materi. Ko so to zvedeli njegovi učenci, so prišli, vzeli truplo in ga položili v grob. Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu povedali vse, kar so storili in učili. Rekel jim je: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se nekoliko odpočijte!« Mnogo jih je namreč prihajalo in odhajalo, da še jesti niso utegnili. In sami zase so se v čolnu odpeljali v samoten kraj. Videli so jih pa, da odhajajo, in mnogo jih je to zvedelo: in od vseh mest so peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko je Jezus izstopil, je zagledal veliko množico; zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel mnogokaj učiti. Ko je bilo že pozno, so k njemu stopili njegovi učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura že pozna. Odpústi jih, naj odidejo v bližnje pristave in vasi in si kupijo kaj jesti.« Odgovoril jim je: »Dajte jim vi jesti!« Rečejo mu: »Ali naj gremo in kupimo kruha za dvesto denarjev ter jim damo jesti?« On jim reče: »Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte!« Poizvedó in pravijo: »Pet in dve ribi.« In velel jim je, naj vse po skupinah razposadijo po zeleni travi. In sedli so, skupina za skupino, po sto in po petdeset. In vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil in razlomil hlebe ter dajal učencem, da bi polagali prednje; tudi obe ribi je vsem razdelil. In vsi so se najedli do sitega. Nato so pobrali koščke, dvanajst polnih košev, in nekaj od rib. Teh pa, ki so jedli kruh, je bilo pet tisoč mož. Takoj nato je svojim učencem velel, naj stopijo v čoln in se pred njim odpeljejo na drugo stran proti Betsajdi, sam pa je medtem odpuščal množico. In ko jih je odslovil, je šel na goro molit. Ko se je zvečerilo, je bil čoln sredi morja, on sam pa na suhem. In ko je videl, kako se mučijo z veslanjem, veter jim je bil namreč nasproten, je okoli četrte nočne straže prišel po morju hodeč k njim in hotel iti mimo njih. Ko pa so ga videli hoditi po morju, so menili, da je prikazen, in so zavpili; vsi so ga namreč zagledali in se prestrašili. On pa jih je takoj nagovoril in jim rekel: »Brez skrbi bodite; jaz sem, ne bojte se!« Stopil je k njim v čoln in veter je nehal. Oni pa so bili kar iz sebe, zakaj ob čudežu s hlebi še niso prišli k spoznanju, njih srce je bilo še zaslepljeno. Ko so se prepeljali, so pri Genezaretu zadeli na suho in pristali. Ko pa so se izkrcali, so ga takoj spoznali; in obtekli so vso tisto pokrajino in začeli bolnike na posteljah prinašati tja, kjer so slišali, da biva. In kamor koli je prihajal v vasi ali na pristave ali v mesta, so polagali bolnike na trge in ga prosili, da bi se ti smeli dotakniti vsaj roba njegove obleke. In vsi, kateri so se ga dotaknili, so ozdraveli. In zbrali so se pri njem farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema. Videli so, da nekateri izmed njegovih učencev jedó kar z nečistimi, se pravi neumitimi rokami. Farizeji namreč in sploh Judje ne jedó, če si prej s prgiščem vode ne umijejo rok, ker se držé izročila starih; tudi ko pridejo s trga, ne jedó, ako se ne umijejo. In še mnogo drugih stvari je, ki jih spolnjujejo po izročilu: umivanje čaš in vrčev in bakrenih kotlov. Farizeji in pismouki so ga torej vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedó kar z nečistimi rokami?« In rekel jim je: »Prav je prerokoval Izaija o vas hinavcih, kakor je pisano: ‚To ljudstvo me časti z ustnicami, a njih srce je daleč od mene: toda njih čaščenje je prazno, ker učijo človeške nauke in zapovedi.‘ Božjo zapoved zametujete in se držite človeškega izročila: [umivanje vrčev in čaš; in še mnogo drugega temu podobnega delate].« In govoril jim je: »Lepo zametate božjo zapoved, da se držite svojega izročila! Mojzes je namreč rekel: ‚Spoštuj očeta in mater‘ in ‚Kdor kolne očeta in mater, naj umrje.‘ Vi pa pravite: ‚Če kdo očetu ali materi reče: Vse, kar bi ti od mojega bilo v prid, razglašam za korban,‘ to je dar – mu poslej več ne pustite, da bi za očeta ali mater kaj storil; in tako s svojim izročilom, ki ste ga uvedli, razveljavljate božjo besedo. In še mnogo temu podobnega delate.« In poklical je spet ljudstvo ter jim govoril: »Poslušajte me vsi in umejte! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, pač pa, kar prihaja iz človeka, to ga omadežuje. [Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«] Ko je od množice prišel v hišo, so ga njegovi učenci vprašali o priliki. In reče jim: »Tako? Tudi vi ste brez razumnosti? Mar ne veste, da človeka ne more nič omadeževati, kar pride vanj od zunaj, ker mu ne pride v srce, ampak v želodec in odide v greznico?« – in tako razglasi za čiste vse jedi. »Kar pa pride iz človeka,« je rekel, »tisto človeka omadežuje. Kajti od znotraj, iz srca, prihajajo ljudem hudobne misli, nečistovanja, tatvine, uboji, prešuštva, lakomnost, zlobnost, zvijačnost, razuzdanost, zavist, bogokletstvo, oholost, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in človeka omadežujejo.« Vstal je in od tam odšel v pokrajino Tira in Sidona. Stopil je v neko hišo in želel, da bi nihče ne zvedel, pa ni mogel ostati prikrit; kajti hitro je o njem slišala žena, katere hčerka je imela nečistega duha, in je prišla ter mu padla pred noge. Žena pa je bila Grkinja, po rodu Sirofeničanka. Prosila ga je, da bi izgnal hudega duha iz njene hčere. On pa ji je rekel: »Daj, da se nasitijo najprej otroci; zakaj ne gre, da bi kruh vzeli otrokom in ga vrgli psom.« Ona pa je odgovorila: »Res, Gospod, a tudi psički pod mizo jedó od drobtinic otrók.« Tedaj ji je rekel: »Zaradi te besede pojdi; hudi duh je šel iz tvoje hčere.« Vrnila se je domov in našla deklico na postelji ležečo – hudi duh je odšel iz nje. Potem je spet odšel iz pokrajine Tira in skozi Sidon prišel h Galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja. Pa mu pripeljejo gluhega in nemega in ga prosijo, da bi položil roko nanj. Vzel ga je od množice v stran, mu vtaknil prste v ušesa in se mu s slino dotaknil jezika, pogledal je v nebo, zavzdihnil in mu rekel: »Efeta!« to je »Odpri se!« In ušesa so se mu kar odprla in vez njegovega jezika se je razvezala in je govoril prav. Naročil jim je, naj tega nikomur ne pravijo; pa bolj ko jim je naročal, bolj so razglašali. In na vso moč so strmeli in govorili: »Vse je prav storil: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govoré.« Tiste dni, ko je bilo spet mnogo ljudstva in niso imeli kaj jesti, je poklical učence in jim rekel: »Ljudstvo se mi smili; kajti že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti. In če jih lačne odpustim domov, bodo na poti omagali, kajti nekateri izmed njih so prišli od daleč.« Učenci so mu odgovorili: »Kako jih bo mogel kdo tukaj v puščavi nasititi s kruhom?« Vprašal jih je: »Koliko hlebov imate?« Ti so rekli: »Sedem.« In velel je množici sesti po tleh; in vzel je sedmero hlebov, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, da bi jih delili; in razdelili so jih med množico. Imeli so tudi nekaj ribic. Blagoslovil jih je in velel položiti prednje tudi te. In najedli so se do sitega in ostanke koscev pobrali – sedem košar. Bilo pa jih je kakih štiri tisoč; in jih je odpustil. Takoj zatem je s svojimi učenci stopil v čoln in prišel v dalmanutske kraje. Tedaj so prišli farizeji in se začeli z njim prepirati: zahtevali so od njega znamenje z neba, da bi ga skušali. Iz globočine srca vzdihne in reče: »Kaj, ta rod hoče imeti znamenje! Resnično, povem vam: Temu rodu se ne bo dalo znamenje.« In pustil jih je, zopet stopil v čoln in se odpeljal na drugo stran. Pozabili pa so bili vzeti kruha in so imeli v čolnu samo en hleb s seboj. In naročal jim je: »Pazite, varujte se kvasa farizejev in Herodovega kvasa.« Oni pa so se med seboj menili, da nimajo kruha. Jezus je to opazil in jim rekel: »Zakaj premišljate, da nimate kruha? Kaj še zmeraj ne spoznate in ne razumete? Ali imate srce zaslepljeno? Oči imate, pa ne vidite? In ušesa imate, pa ne slišite? In ali se ne spominjate, ko sem pet hlebov razlomil med pet tisoč, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?« Rečejo mu: »Dvanajst.« »In ko sem sedem hlebov razlomil med štiri tisoč, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?« Odgovorijo mu: »Sedem.« In rekel jim je: »Kako da še ne umevate?« Pridejo v Betsajdo; privedejo mu slepega in ga prosijo, naj se ga dotakne. Prijel je slepega za roko in ga peljal ven iz vasi. Nato mu je s slino omočil oči, položil nanj roke in ga vprašal, ali kaj vidi. In pogledal je ter rekel: »Vidim ljudi, pa so, kakor da vidim hoditi drevesa.« Nato je spet položil roke na njegove oči; in je spregledal ter bil ozdravljen in je vse razločno videl. Tedaj ga je poslal domov in mu rekel: »V vas pa nikar ne hôdi!« In Jezus je s svojimi učenci šel v vasi Cezareje Filipove. Po poti je svoje učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem jaz?« In odgovorili so mu: »Janez Krstnik, drugi pravijo: Elija, zopet drugi: kdo izmed prerokov.« Nato jih je vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Peter in mu rekel: »Ti si Kristus.« Tedaj jim je ostro naročil, naj o njem z nikomer ne govoré. In začel jih je učiti, da mora Sin človekov veliko trpeti, biti zavržen od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov, biti umorjen in po treh dneh vstati, in o teh stvareh je očitno govoril. Tedaj ga je Peter vzel v stran in mu začel braniti. On se je pa obrnil, pogledal po učencih in Petra posvaril: »Pojdi od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je božje, ampak kar je človeško.« In poklical je množico in svoje učence ter jim rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Zakaj kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene in evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ali kaj naj dá človek v zameno za svojo dušo? Zakaj kdor se bo pred tem prešuštnim in grešnim rodom sramoval mene in mojih naukov, se ga bo tudi Sin človekov sramoval, kadar pride s svetimi angeli v veličastvu svojega Očeta.« Tudi jim je rekel: »Resnično, povem vam: So nekateri izmed tu stoječih, ki ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli, da je z močjo prišlo božje kraljestvo.« Šest dni nato je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza ter jih peljal proč na visoko goro; tam se je pred njimi spremenil. Njegova oblačila so se zasvetila silno bela kakor sneg; tako ne zna beliti noben belivec na zemlji. Prikazal se jim je Elija z Mojzesom in oba sta se z Jezusom razgovarjala. Oglasil pa se je Peter in Jezusu rekel: »Učenik, dobro je, da smo tukaj; naredimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, ker so bili vsi zelo prestrašeni. In naredil se je oblak ter jih obsenčil, iz oblaka pa je prišel glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se koj nato ozrli okoli sebe, niso videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je zapovedal, naj nikomur ne pravijo, kaj so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. In to naročilo so ohranili zase in so se med seboj vpraševali, kaj bi pomenilo: vstati od mrtvih. In so ga vprašali: »Zakaj farizeji in pismouki pravijo, da mora prej priti Elija?« Odgovoril jim je: »Elija bo poprej prišel, da bo vse obnovil; in kako je pisano o Sinu človekovem, da bo veliko pretrpel in da bo zaničevan? Pa vam povem, da je tudi Elija že prišel in so mu storili, kar koli so hoteli, kakor je o njem pisano.« Ko je prihajal k učencem, je zagledal okoli njih veliko množico in pismouke, ki so se z njimi prepirali. In brž ko so ga opazili, je vsa množica ostrmela, mu tekla naproti in ga pozdravljala. Vprašal jih je: »Zakaj se prepirate z njimi?« Nekdo iz množice mu je odgovoril: »Učenik, svojega sina sem pripeljal k tebi, ima nemega duha. Kadar koli ga napade, ga vrže; in peni se, škriplje z zobmi in odreveni. Rekel sem tvojim učencem, da bi duha izgnali, pa ga niso mogli.« On pa jim je odgovoril: »O neverni rod! Doklej bom pri vas? Doklej vas bom prenašal? Privedite ga k meni!« In privedli so ga k njemu. Kakor hitro pa je duh zagledal Jezusa, je sina takoj stresel, da je padel na tla, se valjal in penil. In vprašal je njegovega očeta: »Koliko časa se mu že to dogaja?« Ta je rekel: »Od otroških let; večkrat ga je vrgel tudi v ogenj in v vodo, da bi ga pokončal; toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!« Jezus mu je rekel: »Če moreš! … Tistemu, ki veruje, je vse mogoče.« Takoj je dečkov oče vzkliknil: »Verujem, pomagaj moji neveri!« Ko je Jezus videl, da množica narašča, je nečistemu duhu zagrozil in mu rekel: »Nemi in gluhi duh, jaz ti ukazujem: Pojdi iz njega in ne vračaj se več vanj!« In je zakričal, ga silno stresel in odšel. In deček je bil kakor mrtev, tako da so mnogi govorili: »Umrl je.« Jezus pa ga je prijel za roko in vzdignil – in je vstal. Ko pa je prišel v hišo, so ga njegovi učenci na samem vpraševali: »Kako da ga mi nismo mogli izgnati?« In povedal jim je: »Ta rod se ne dá izgnati drugače ko z molitvijo.« In so šli od tam dalje in so hodili skozi Galilejo, pa ni hotel, da bi kdo to zvedel. Učil je namreč svoje učence in jim pripovedoval: »Sin človekov bo izdan ljudem v roke in ga bodo umorili in tretji dan po smrti bo vstal.« Te besede pa niso umeli in so se ga bali vprašati. Prišli so v Kafarnaum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se po poti menili?« Ti pa so molčali. Po poti so se namreč med seboj pogovarjali, kdo je največji. In sédel je, poklical dvanajstere in jim govoril: »Če kdo hoče biti prvi, bodi izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil v sredo mednje in ga objel ter jim rekel: »Kdor koli sprejme katerega izmed takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; in kdor mene sprejme, ne sprejme mene, marveč tistega, ki me je poslal.« Spregovoril je Janez in mu rekel: »Učenik, nekoga, ki ne hodi z nami, smo videli, da je v tvojem imenu izganjal duhove, pa smo mu branili.« Jezus je rekel: »Ne branite mu; zakaj nihče ne more storiti čudeža v mojem imenu in takoj nato hudo govoriti o meni. Kdor namreč ni zoper nas, je za nas. Zakaj kdor koli vam dá piti čašo vode zaradi tega, ker ste Kristusovi, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila. In kdor koli pohujša katerega teh malih, ki verujejo vame, bi mu bilo bolje, če bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje. In ako te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj; bolje je zate, da brez roke prideš v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v pekel, v neugasljivi ogenj, [kjer njih črv ne umrje in ogenj ne ugasne.] In ako te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj; bolje je zate, da prideš v življenje kruljav, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v pekel, [kjer njih črv ne umrje in ogenj ne ugasne.] In ako te tvoje oko pohujšuje, ga izderi; bolje je zate, da prideš z enim očesom v božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v pekel, kjer njih črv ne umrje in ogenj ne ugasne. Vsakdo mora namreč biti osoljen z ognjem, [kakor mora vsaka daritev biti osoljena s soljo]. Dobra je sol; če pa sol ne bo slana, s čim jo boste popravili? Imejte sol v sebi in živite med seboj v miru!« Odpotoval je od ondod in prišel v judejske kraje in na drugo stran Jordana. Znova se množice zberejo okoli njega, in on jih je kakor po navadi spet začel učiti. Pristopili pa so farizeji, in da bi ga skušali, so ga vprašali, ali je možu dovoljeno ženo odsloviti. Odgovoril jim je: »Kaj vam je Mojzes naročil?« Ti so rekli: »Mojzes je dovolil napisati ločitveno pismo in jo odsloviti.« In Jezus jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to naročilo. Od začetka stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil ženi, in bosta oba eno telo; zatorej nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči.« V hiši so ga učenci spet vprašali o tem. In rekel jim je: »Kdor koli se od svoje žene loči in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in ako se žena, ki se je od svojega moža ločila, omoži z drugim, prešuštvuje.« Prinašali so mu tudi otročiče, da bi se jih dotaknil, učenci pa so prinašalce grajali. Ko je Jezus to videl, se je vznejevoljil in jim rekel: »Pustite otročičem, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, za take je namreč božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor božjega kraljestva ne sprejme kakor otrok, ne pride vanj.« In objemal jih je, polagal nanje roke in jih tako blagoslavljal. Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« Jezus mu je rekel: »Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober razen Boga sámega. Zapovedi poznaš: ‚Ne prešuštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem, ne utrgavaj, spoštuj očeta in mater.‘« Ta mu je odgovoril: »Učenik, vse to sem spolnjeval od mladosti.« Jezus ga je pogledal in vzljubil ter mu rekel: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in boš imel zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!« Ta pa se je ob tej besedi užalostil in odšel otožen; imel je namreč veliko premoženje. In Jezus je pogledal naokoli ter svojim učencem rekel: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v božje kraljestvo!« Ob teh njegovih besedah so učenci ostrmeli. Jezus pa zopet spregovori in jim reče: »Otroci, kako težko je priti v božje kraljestvo! Lažje je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v božje kraljestvo.« Ti so se silno čudili in so med seboj govorili: »Kdo se more tedaj rešiti?« Jezus se ozre vanje in reče: »Pri ljudeh je nemogoče, ne pa pri Bogu; zakaj pri Bogu je vse mogoče.« In Peter mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in bi ne prejel stokrat toliko: zdaj v tem življenju hiš in bratov in sester in mater in otrok in njiv – četudi sredi preganjanja –, v prihodnjem veku pa večno življenje. Mnogi prvi pa bodo poslednji in poslednji prvi.« Bili so na poti proti Jeruzalemu in Jezus je hodil pred njimi in čudili so se mu; tisti pa, ki so šli za njim, so bili prestrašeni. In zopet je dvanajstere vzel posebej in jim začel praviti, kaj se bo z njim zgodilo: »Glejte, v Jeruzalem gremo, in Sin človekov bo izdan velikim duhovnikom in pismoukom; in obsodili ga bodo na smrt in ga izročili nevernikom; zasramovali ga bodo in vanj pljuvali in ga bičali ter umorili; in po treh dneh bo vstal.« Pa stopita k njemu Zebedejeva sinova Jakob in Janez ter mu rečeta: »Učenik, želiva, da bi nama storil, kar koli te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj želita, da vama storim?« Odgovorila sta mu: »Daj nama, da bova v tvojem veličastvu sedela eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je rekel: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« Jezus pa jima je rekel: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; sedeti na moji desnici ali levici pa ne gre dajati meni, marveč bo dano tistim, katerim je pripravljeno.« Ko so deseteri to slišali, so bili nejevoljni na Jakoba in Janeza. Jezus pa jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da ti, ki veljajo ljudstvom za vladarje, nad njimi gospodujejo in da si prvaki lastijo oblast nad njimi. Med vami pa naj ne bo tako; ampak kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik; in kdor koli med vami hoče biti prvi, bodi vsem služabnik. Zakaj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Pridejo v Jeriho. In ko je s svojimi učenci in veliko množico odhajal iz Jerihe, je slepi Bartimej, Timejev sin, sedèl kraj pota in vbogajme prosil. In ko je slišal, da je to Jezus iz Nazareta, je začel vpiti: »Davidov Sin, Jezus, usmili se me!« Mnogi so ga svarili, naj utihne; on pa je še veliko bolj vpil: »Davidov Sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Pokličejo torej slepega in mu pravijo: »Zaupaj, vstani, kliče te.« In vrgel je s sebe svoj plašč, poskočil in prišel k Jezusu. Jezus ga je nagovoril: »Kaj hočeš, da naj ti storim?« Slepi mu je rekel: »Rabuní, da spregledam!« In Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je ozdravila.« In brž je spregledal in šel po poti za njim. Ko so prišli blizu Jeruzalema, do Betfage in Betanije ob Oljski gori, pošlje dva izmed svojih učencev in jima reče: »Pojdita v vas, ki je pred vama; in ko stopita vanjo, bosta takoj našla privezano žrebe, na katerem še noben človek ni sedel; odvežita ga in pripeljita. In če vama kdo reče: ‚Kaj to delata?‘ recita: ‚Gospod ga potrebuje,‘ in takoj ga bo pustil semkaj.« Odšla sta in našla žrebe, privezano pred vrati zunaj ob cesti, in ga odvezovala. Nekateri izmed tam stoječih so jima govorili: »Kaj delata, da žrebe odvezujeta?« Odgovorila sta, kakor je bil naročil Jezus, in so ju pustili. Pripeljala sta torej žrebe k Jezusu. In nanj so položili svoja oblačila in je sédel nanj. In mnogi so na pot pogrinjali svoje plašče, drugi pa so z dreves sekali zelenje in ga stlali po poti. In kateri so šli pred njim in za njim, so vzklikali: »Hozana! Blagoslovljèn, ki prihaja v Gospodovem imenu! Blagoslovljeno prihajajoče kraljestvo našega očeta Davida! Hozana na višavah!« Tako je prišel v Jeruzalem v tempelj. Ko je vse ogledal, in ker je bilo že pozno, je z dvanajsterimi odšel v Betanijo. Drugi dan, ko so šli iz Betanije, je bil lačen. In ko je od daleč zagledal smokvino drevo, ki je imelo listje, je šel, če bi morda na njem kaj našel. Ko je prišel do njega, ni našel nič drugega kakor le listje; kajti ni bil še čas za smokve. In spregovoril je ter mu rekel: »Naj od tebe nikoli več nihče ne jé sadu!« In njegovi učenci so to slišali. Prišli so v Jeruzalem. Ko je stopil v tempelj, je tiste, ki so v templju prodajali in kupovali, začel izganjati; in je menjalcem prevrnil mize in prodajalcem golobov stole, in ni pustil, da bi kdo kako posodo prenesel skozi tempelj. In učil jih je: »Ali ni pisano: ‚Moja hiša naj bo hiša molitve za vse narode, vi pa ste iz nje napravili razbojniško jamo‘?« Ko so veliki duhovniki in pismouki to slišali, so iskali, kako bi ga umorili; kajti bali so se ga, ker se je njegovemu nauku vse ljudstvo čudilo. Ko pa se je zvečerilo, je odšel iz mesta. Ko so zjutraj šli mimo smokvinega drevesa, so videli, da je do korenin suho. Peter se spomni in mu reče: »Učenik, glej, smokva, ki si jo preklel, je suha.« Jezus jim je odgovoril: »Imejte vero v Boga! Resnično, povem vam: Kdor koli poreče tej gori: ‚Vzdigni se in se vrzi v morje‘ in v srcu ne bo dvomil, ampak veroval, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo. Zato vam pravim: Kar koli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli, in vse se vam bo zgodilo. In kadar se postavite k molitvi, odpustite, če imate kaj zoper koga: da vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, odpusti vaše grehe. [Če pa vi ne odpustite, vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, ne bo odpustil vaših grehov.«] Nato pridejo zopet v Jeruzalem. Ko hodi po templju, pridejo k njemu veliki duhovniki in pismouki in starešine in mu rečejo: »S katero oblastjo to delaš in kdo ti je to oblast dal, da to delaš?« Jezus jim pravi: »Tudi jaz vas bom vprašal neko stvar; odgovorite mi, in povedal vam bom, s katero oblastjo to delam. Ali je bil Janezov krst iz nebes ali od ljudi? Odgovorite mi!« In sami pri sebi so mislili: »Ako rečemo: ‚Iz nebes,‘ bo dejal: ‚Zakaj mu torej niste verjeli?‘ Ali naj rečemo: ‚Od ljudi‘?« Obšel jih je strah pred ljudstvom; zakaj Janeza so vsi imeli za resničnega preroka. Jezusu torej odgovorijo: »Ne vemo.« In Jezus jim pravi: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.« In začel jim je govoriti v prilikah. »Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal tlačilnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem vinogradnikom in je odpotoval. Ob svojem času je k vinogradnikom poslal služabnika, da bi od njih prejel sadov iz vinograda. Ti pa so ga zgrabili in pretepli ter odpravili praznega. Poslal je k njim spet drugega služabnika; tudi tega so na glavi ranili in ga opsovali. In spet drugega je poslal in tega so ubili. In še mnogo drugih: nekatere so pretepli, nekatere pobili. Še enega je imel – ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega, misleč: ‚Mojega sina bodo spoštovali.‘ Vinogradniki pa so rekli med seboj: ‚To je dedič! Dajte, ubijmo ga in dediščina bo naša!‘ In prijeli so ga ter ubili in vrgli iz vinograda. Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in vinogradnike pokončal, vinograd pa dal drugim. Ali tudi tega niste brali v pismu: ‚Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen; Gospod je to naredil in je čudovito v naših očeh‘?« Skušali so ga torej prijeti, pa so se zbali ljudstva. Spoznali so namreč, da je s to priliko mislil nanje. In pustili so ga in odšli. Nato pošljejo k njemu nekatere izmed farizejev in herodovcev, da bi ga ujeli v besedi. Ti pridejo in mu rečejo: »Učenik, vemo, da si resnicoljuben in da se ne meniš za nikogar, ker ne gledaš na osebo, ampak v resnici učiš pot božjo. Ali se sme cesarju dajati davek ali ne? Ali naj ga dajemo ali ne?« On pa je poznal njihovo hinavščino in jim je rekel: »Kaj me skušate? Prinesite mi denar, da ga vidim.« In prinesli so ga. Tedaj jim je rekel: »Čigava je ta podoba in napis?« Rekli so mu: »Cesarjeva.« In Jezus jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!« In čudili so se mu. Pridejo k njemu saduceji, ki trdijo, da ni vstajenja, in ga vprašajo: »Učenik, Mojzes nam je zapisal: ‚Če komu umrje brat in zapusti ženo, otrók pa ne zapusti, naj njegov brat vzame njegovo ženo in obudi zarod svojemu bratu.‘ Bilo pa je sedem bratov: in prvi se je oženil, pa je umrl in ni zapustil potomstva. Vzel jo je drugi, pa je umrl in tudi ta ni zapustil potomstva. In tretji prav tako. In vseh sedem ni zapustilo potomstva. Za vsemi je umrla tudi žena. Ob vstajenju torej, ko bodo vstali – čigava izmed njih bo žena? Kajti vseh sedem jo je imelo za ženo.« Jezus jim je odgovoril: »Ali se ne motite zato, ker ne poznate ne pisma in ne božje moči? Ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih. O mrtvih pa, da bodo vstali, mar niste brali v Mojzesovi knjigi, v zgodbi o grmu, kako je Bog rekel Mojzesu: ‚Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov‘? Ni Bog mrtvih, ampak živih. Zelo se torej motite!« Tedaj je pristopil neki pismouk, ki je slišal njihov prepir in videl, da jim je dobro odgovoril, in ga je vprašal: »Katera je prva med vsemi zapovedmi?« Jezus mu je odgovoril: »Prva zapoved med vsemi je: ‚Poslušaj, Izrael, Gospod je naš Bog, Gospod edini. Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem in vso močjo.‘ To je prva zapoved. Druga je tej enaka: ‚Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‘ Večja od teh ni nobena druga zapoved.« In pismouk mu je rekel: »Dobro, učenik, prav si rekel, da je edini in drugega razen njega ni; in da je ljubiti njega z vsem srcem in vsem mišljenjem in vso dušo in vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe – več kakor vse žgalne in druge daritve.« Ko ga je Jezus slišal, da je razumno odgovoril, mu je rekel: »Nisi daleč od božjega kraljestva.« In nihče si ga ni upal še kaj vprašati. Ko je Jezus učil v templju, se je oglasil in je dejal: »Kako da pismouki pravijo, da je Kristus Davidov sin? Sam David je rekel v Svetem Duhu: ‚Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sédi na mojo desnico, dokler tvojih sovražnikov ne položim za podnožje tvojih nog.‘ David sam ga torej imenuje Gospoda; kako je potem njegov sin?« In velika množica ga je rada poslušala. In govoril jim je v svojem nauku: »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo v dolgih oblačilih in imajo na trgih radi pozdrave in v shodnicah prve sedeže ter pri gostijah prva mesta; ki vdovam hiše požirajo, medtem ko hinavsko opravljajo dolge molitve; te bo zadela hujša obsodba.« In Jezus je sedel nasproti zakladnici in gledal, kako ljudje mečejo denar v zakladnico. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Ko pa je prišla neka uboga vdova, je vrgla dva novčiča, kar je ena četrtinka. In poklical je svoje učence ter jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi, kateri so metali v zakladnico. Zakaj vsi so vrgli od tega, česar imajo v izobilju, ta pa je vrgla od svojega uboštva vse, kar je imela, vse svoje premoženje.« Ko je odhajal iz templja, mu je eden izmed njegovih učencev rekel: »Učenik, glej kakšni kamni in kakšne stavbe!« Jezus je odgovoril: »Gledaš te velike stavbe? Kamen ne bo ostal na kamnu, ki bi ne bil razdejan.« In ko je sedèl na Oljski gori, templju nasproti, so ga Peter in Jakob in Janez in Andrej na samem vpraševali: »Povej nam, kdaj bo to in kakšno bo znamenje, ko naj bi se vse to spolnilo?« Jezus jim je začel pripovedovati: »Glejte, da vas kdo ne premoti. Mnogo jih bo namreč prišlo z mojim imenom in bodo govorili: ‚Jaz sem‘ in bodo mnoge premotili. Ko pa boste slišali o vojskah in o vojnih novicah, se ne dajte zbegati. Zakaj to se mora zgoditi, pa ni še konec. Narod bo namreč vstal zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo in po mnogih krajih bodo potresi in lakota: to bo začetek bolečin. Glejte pa sami nase! Zakaj izročali vas bodo sodiščem in vas v shodnicah pretepali, in pred poglavarje in kralje vas bodo zaradi mene postavljali, njim v pričevanje. In vsem narodom se mora poprej oznaniti evangelij. Kadar pa vas bodo peljali, da bi vas izročili, ne skrbite vnaprej, kaj bi govorili; ampak govorite to, kar vam bo dano tisto uro. Ne boste namreč govorili vi, ampak Sveti Duh. Izdajal pa bo brat brata in oče sina v smrt in otroci bodo vstajali zoper starše in jih izročali v smrt. In zaradi mojega imena vas bodo vsi sovražili; kdor pa bo vztrajal do konca, ta bo rešen. Kadar pa boste videli gnusobo opustošenja tam, kjer bi ne smela biti – kdor bere, naj razume – takrat naj, kateri so v Judeji, bežé v hribe; in kdor je na strehi, naj ne hodi dol v hišo in naj tudi ne stopa v hišo kaj iskat; in kdor je na polju, naj se ne vrača po svoj plašč. Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Prosite, da se to ne zgodi pozimi. Zakaj tiste dni bo stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta, odkar ga je Bog ustvaril, do zdaj in je tudi več ne bo. In ko bi Gospod dni ne bil okrajšal, bi ne bil rešen noben človek; toda zaradi izvoljenih, ki si jih je izvolil, je dni okrajšal. In če vam tedaj kdo poreče: ‚Glej, tukaj je Kristus‘, ‚Glej, tam je,‘ ne verjemite. Vstali bodo namreč krivi Kristusi in krivi preroki in bodo delali znamenja in čudeže, da bi tudi izvoljene premotili, ko bi bilo mogoče. Vi torej pazite; glejte, vse sem vam vnaprej povedal. Toda v tistih dneh, po oni stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe in zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In tedaj bo poslal svoje angele in zbral svoje izvoljence od štirih vetrov, od kraja zemlje do kraja neba. Od smokvinega drevesa pa se učite prilike. Kadar postane njegova veja že mužévna in požene liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: kadar boste videli, da se to godi, vedite, da je blizu – pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa nihče ne ve, niti angeli v nebesih niti Sin, ampak le Oče. Pazite, čujte in molite! Zakaj ne veste, kdaj pride čas. Bo kakor pri človeku, ki je zapustil svoj dom in šel na pot, potem ko je svojim služabnikom izročil oblast, vsakemu lastno opravilo, in je vratarju naročil, naj čuje. Čujte torej, zakaj ne veste, kdaj pride hišni gospodar, ali zvečer ali opolnoči ali o petelinjem petju ali zjutraj –, da vas ob nenadnem prihodu ne najde spečih. Kar pa vam pravim, pravim vsem: Čujte!« Bilo je dva dni pred pasho in praznikom opresnikov, in veliki duhovniki in pismouki so iskali, kako bi ga z zvijačo prijeli in usmrtili. Rekli pa so: »Nikar na praznik, da ne vstane hrup med ljudstvom.« In ko je bil v Betaniji pri mizi v hiši Simona Gobavca, je prišla žena z alabastrno posodico dragocenega olja iz pristne narde, strla alabastrno posodico in ga izlila na njegovo glavo. Nekateri pa so bili nejevoljni in so med seboj govorili: »Čemú ta potrata mazila? Saj bi se bilo to olje moglo prodati za več ko tristo denarjev in dati ubogim.« In hudovali so se nad njo. Jezus pa je rekel: »Pustite jo! Kaj ji delate težave? Dobro delo mi je storila. Uboge imate namreč vedno med seboj, in kadar hočete, jim morete dobro storiti, mene pa nimate vedno. Kar je mogla, je storila; že vnaprej je mazilila moje telo za pogreb. Resnično, povem vam: Kjer koli po vsem svetu se bo oznanjal ta evangelij, se bo tudi to, kar je ta storila, povedalo v njen spomin.« In Juda Iškarijot, eden izmed dvanajsterih, je odšel k velikim duhovnikom, da bi jim ga predal. Ko so ti to slišali, so se razveselili in mu obljubili dati denarja. Iskal je torej, kako bi ga jim ob priložnosti mogel izročiti. In prvi dan opresnikov, ko so klali velikonočno jagnje, mu njegovi učenci rečejo: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo velikonočno jagnje?« In pošlje dva izmed svojih učencev ter jima naroči: »Pojdita v mesto in srečal vaju bo človek z vrčem vode. Pojdita za njim, in kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: ‚Učenik pravi: Kje je moja obednica, kjer bi s svojimi učenci jedel velikonočno jagnje?‘ Pokazal vama bo veliko obednico, popolnoma pripravljeno, in tam nam pripravita!« Učenca sta odšla. Ko sta prišla v mesto, sta našla, kakor jima je bil povedal, in sta pripravila velikonočno jagnje. Ko se je zvečerilo, je prišel z dvanajsterimi. In ko so bili pri mizi in so jedli, je Jezus rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas, ki jé z menoj, me bo izdal.« Užalostili so se in ga začeli drug za drugim vpraševati: »Ali jaz?« On pa jim je rekel: »Eden izmed dvanajsterih, ki z menoj v skledo roko pomaka. Sin človekov sicer gre, kakor je o njem pisano, toda gorje tistemu, ki bo Sina človekovega izdal. Bolje bi bilo zanj, da bi se ne bil rodil.« Pri večerji je Jezus vzel kruh, ga blagoslovil in razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« In vzel je kelih, se zahvalil in jim ga dal in so vsi iz njega pili, in rekel jim je: »To je moja kri, kri zaveze, ki bo kmalu za mnoge prelita. Resnično, povem vam: Od sadu vinske trte ne bom več pil do onega dne, ko bom v božjem kraljestvu pil novega.« Nato so zapeli zahvalno pesem in odšli na Oljsko goro. Tedaj jim Jezus reče: »Nocoj se boste vsi pohujšali, zakaj pisano je: ‚Udaril bom pastirja, in ovce se bodo razkropile.‘ Ko pa bom vstal, pojdem pred vami v Galilejo.« Peter pa mu reče: »Čeprav se bodo vsi pohujšali, se jaz vendar ne bom.« Jezus mu odgovori: »Resnično, povem ti, nocoj, to noč, preden bo petelin dvakrat zapel, me boš ti trikrat zatajil.« On pa je še bolj zatrjeval: »Če bi bilo treba s teboj umreti, te ne bom zatajil.« Prav tako so vsi govorili. Pridejo na pristavo, ki se imenuje Getsemani, in Jezus reče svojim učencem: »Sedite tukaj; medtem bom molil.« S seboj vzame Petra, Jakoba in Janeza ter se začne od strahu tresti in od groze trepetati. In reče jim: »Moja duša je žalostna do smrti; ostanite tukaj in čujte!« Nato je šel malo dalje, padel na zemljo in molil, da bi ta ura, če mogoče, šla mimo njega. Govoril je: »Aba, Oče, vse ti je mogoče, vzemi ta kelih od mene; vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti.« In vrne se in jih najde speče; pravi torej Petru: »Simon, spiš? Nisi mogel eno uro čuti? Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, toda meso je slabo.« In spet je odšel in molil, govoreč iste besede. In ko se je vrnil, jih je spet našel speče, kajti njih oči so bile dremotne in niso vedeli, kaj bi mu odgovorili. Pride še v tretje in jim reče: »Spíte zdaj in počivajte! Dosti je. Ura je prišla: Glejte, Sin človekov bo izročen v roke grešnikom. Vstaníte, pojdimo! Glejte, ta, ki me bo izdal, se je približal.« Ko je še govoril, je prišel Juda Iškarijot, eden izmed dvanajsterih, in z njim velika množica z meči in koli, poslana od velikih duhovnikov in pismoukov in starešin. Njegov izdajalec pa jim je dal to znamenje: »Kogar bom poljubil, tisti je, njega primite in ga varno peljite!« In ko je prišel, je brž stopil k njemu in rekel: »Rabi!« in ga je poljubil. Tedaj so stegnili roke po njem in ga prijeli. Eden izmed zraven stoječih pa je potegnil meč, mahnil po služabniku velikega duhovnika in mu odsekal uho. In Jezus je spregovoril in jim rekel: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli, da bi me prijeli. Dan na dan sem bil pri vas v templju ter učil, in me niste prijeli; toda pismo se mora spolniti.« Tedaj so ga vsi zapustili in so zbežali. Neki mladenič pa je šel za njim, ogrnjen samo z rjuho, pa so ga zgrabili; toda ta je rjuho pustil in jim nag ubežal. Jezusa so odpeljali k velikemu duhovniku in sešli so se vsi duhovniki, starešine in pismouki. Peter pa je šel od daleč za njim noter na dvorišče velikega duhovnika in je sedèl med služabniki ter se pri ognju grel. Veliki duhovniki in ves veliki zbor so zoper Jezusa iskali pričevanja, da bi ga obsodili na smrt, pa ga niso mogli najti. Mnogo jih je namreč zoper njega po krivem pričalo, toda njih izjave se niso ujemale. In vstalo jih je nekaj, ki so zoper njega po krivem pričali, govoreč: »Mi smo ga slišali, ko je govoril: ‚Jaz bom podrl ta tempelj, ki je narejen z rokami, in postavil v treh dneh drugega, ki ne bo narejen z rokami.‘« Toda tudi v tem se njihovo pričevanje ni ujemalo. In veliki duhovnik je stopil v sredo in Jezusa vprašal: »Ali ne boš nič odgovoril na to, kar ti zoper tebe pričajo?« On pa je molčal in ni nič odgovoril. Veliki duhovnik ga je znova vprašal in mu rekel: »Ti si Kristus, Sin Blagoslovljenega?« Jezus je odgovoril: »Jaz sem; in videli boste Sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti na oblakih neba.« Veliki duhovnik pa je raztrgal svoja oblačila in dejal: »Kaj nam je treba še prič? Bogokletje ste slišali. Kaj se vam zdi?« In vsi so ga obsodili, da zasluži smrt. In nekateri so začeli vanj pljuvati, mu zakrivati obraz in ga s pestjo bíti ter mu govoriti: »Prerokuj!« Tudi služabniki so ga bíli. Ko pa je bil Peter spodaj na dvorišču, pride ena izmed dekel velikega duhovnika, in ko je videla Petra, ki se je grel, ga je pogledala in mu rekla: »Tudi ti si bil z Jezusom Nazarečanom.« On je pa tajil: »Ne vem in ne razumem, kaj praviš.« In šel je ven pred dvorišče in petelin je zapel. In ko ga je dekla zopet zagledala, je začela okoli stoječim pripovedovati: »Ta je izmed njih.« On pa je zopet tajil. In malo nato so tisti, ki so stali zraven, zopet govorili Petru: »Res si izmed njih, saj si tudi Galilejec.« Tedaj pa se je začel zaklinjati in prisegati: »Ne poznam tega človeka, o katerem govorite.« In že je petelin v drugo zapel. In Peter se je spomnil besede, ki mu jo je rekel Jezus: »Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil« – in je začel jokati. Prècej zjutraj so se véliki duhovniki s starešinami in pismouki in ves véliki zbor posvetovali in so Jezusa zvezali, ga odpeljali ter izročili Pilatu. Pilat ga je vprašal: »Ti si judovski kralj?« On mu je odgovoril: »Sem.« In veliki duhovniki so ga tožili v mnogih zadevah. Pilat pa ga je zopet vprašal: »Nič ne odgovarjaš? Glej, koliko reči te tožijo!« Jezus pa mu ni nič več odgovoril, tako da se je Pilat čudil. Za praznik pa jim je navadno izpustil enega ujetnika, za katerega so prosili. Bil pa je nekdo, z imenom Baraba, zaprt z drugimi uporniki, ki so bili ob uporu izvršili umor. In prišlo je ljudstvo in začelo prositi za to, kar jim je vselej storil. Pilat jim je odgovoril: »Ali hočete, da vam izpustim judovskega kralja?« Vedel je namreč, da so ga veliki duhovniki izdali iz zavisti. Veliki duhovniki pa so ljudstvo naščuvali, naj jim rajši izpusti Baraba. Pilat je znova spregovoril in jim rekel: »Kaj naj torej storim s tem, ki se imenuje judovski kralj?« Ti so spet zavpili: »Križaj ga!« Pilat jim je govoril: »Kaj je vendar hudega storil?« Ti pa so še bolj vpili: »Križaj ga!« Ker je Pilat hotel ljudstvu ustreči, jim je izpustil Baraba, Jezusa pa je dal bičati in ga nato izročil, da bi bil križan. Vojaki so ga odpeljali na dvorišče, v sodno hišo, in sklicali vso četo. Ogrnili so ga s škrlatom, iz trnja spletli krono in mu jo deli na glavo. In začeli so ga pozdravljati: »Pozdravljen, judovski kralj!« S trstom so ga bíli po glavi in vanj pljuvali in so poklekovali ter se mu klanjali. Ko so ga nehali zasmehovati, so mu slekli škrlat, ga oblekli v njegova oblačila in peljali ven, da bi ga križali. In nekega mimo gredočega moža, ki je prihajal s polja, Simona iz Cirene, Aleksandrovega in Rufovega očeta, so prisilili, da mu je nesel križ. Pripeljali so ga na Golgoto, kar pomeni lobanjo. In dajali so mu vina, z miro mešanega, pa ga ni vzel. Nato so ga križali in si razdelili njegova oblačila, tako da so zanje žrebali, kaj naj bi kdo vzel. Bila pa je tretja ura, ko so ga pribili na križ. In napis o njegovi krivdi se je glasil: »Judovski kralj.« Z njim so križali dva razbojnika, enega na njegovi desnici in enega na levici. [Tako se je spolnilo pismo, ki pravi: »In med hudodelce je bil prištet.«] In mimo gredoči so ga sramotili, zmajevali z glavo in govorili: »Aha, ti, ki podereš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši sam sebe in stopi s križa.« Tako so se mu posmehovali tudi veliki duhovniki s pismouki in so med seboj govorili: »Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati; Kristus, Izraelov kralj, naj stopi zdaj s križa, da bomo videli in verovali.« Celo onadva, ki sta bila z njim križana, sta ga sramotila. Ko je prišla šesta ura, je po vsej zemlji nastala tema do devete ure. In ob deveti uri je Jezus zaklical z močnim glasom: »Eloi, Eloi, lama sabaktani?« kar pomeni: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Ko so to slišali nekateri izmed teh, ki so stali zraven, so govorili: »Glejte, Elija kliče.« Pritekel pa je nekdo in napojil gobo s kisom, jo nataknil na trst in mu dajal piti, govoreč: »Pustite; glejmo, ali pride Elija, da ga sname.« Jezus pa je z močnim glasom zaklical in izdihnil. In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Ko pa je stotnik, ki mu je stal nasproti, videl, da je izdihnil s takim klicem, je rekel: »Resnično, ta človek je bil božji Sin.« Bile pa so tudi nekatere žene, ki so od daleč gledale; med njimi Marija Magdalena in Marija, mati Jakoba mlajšega in Jožefa, in Saloma, ki so v Galileji hodile za njim in mu stregle; in veliko drugih, ki so z njim prišle v Jeruzalem. Ko se je bilo že zvečerilo, je prišel, ker je bil dan pripravljanja, to je pred soboto, Jožef iz Arimateje, ugleden svetovalec, ki je tudi sam pričakoval božjega kraljestva, in je pogumno šel k Pilatu ter poprosil za Jezusovo telo. Pilat se je začudil, da bi bil že mrtev; poklical je stotnika in ga vprašal, ali je že umrl. In ko je to od stotnika zvedel, je truplo podaril Jožefu. In Jožef je kupil tančice in ga snel, zavil v tančico in ga položil v grob, ki je bil vsekan v skalo; nato je k vhodu v grob zavalil kamen. In Marija Magdalena in Marija, mati Jožefova, sta gledali, kam so ga položili. Ko je minila sobota, so Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova, in Saloma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. In prvi dan v tednu so prišle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. Med seboj so govorile: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« Ko pa so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; bil je namreč zelo velik. In stopile so v grob in zagledale mladeniča, sedečega na desni in z belim oblačilom ogrnjenega, in so se prestrašile. On pa jim reče: »Ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Vstal je; ni ga tukaj. Glejte kraj, kamor so ga bili položili. Toda pojdite, povejte njegovim učencem in Petru, da pojde pred vami v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.« In so šle ven in od groba zbežale, zakaj navdajal jih je trepet in strah; povedale pa niso nikomur nič, ker so se bale. [ Ko pa je Jezus prvega dne v tednu zjutraj vstal, se je prikazal najprej Mariji Magdaleni, iz katere je bil izgnal sedem hudih duhov. Ta je šla in sporočila tistim, ki so bili prej z njim in ki so žalovali in jokali. Ko pa so ti slišali, da živi in da ga je ona videla, niso verjeli. Nato se je v drugi podobi prikazal dvema izmed njih na poti, ko sta šla na deželo. Tudi onadva sta šla in sporočila drugim, pa tudi njima niso verjeli. Pozneje se je prikazal enajsterim, ko so bili pri mizi; in grajal je njih nevero in trdosrčnost, da tistim, ki so ga po vstajenju videli, niso verjeli. In rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan; kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen. Tiste pa, ki bodo verovali, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo hude duhove izganjali, nove jezike govorili, kače s tal dvigali, in če kaj strupenega izpijejo, jim ne bo škodovalo; na bolnike bodo roke polagali in ti bodo ozdraveli.« In Gospod Jezus je bil, potem ko je z njimi govoril, vzet v nebo in je sédel na božjo desnico. Oni pa so šli in učili povsod in Gospod je delal z njimi in besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala.] Ker so že mnogi poskusili urediti poročilo o dogodkih, ki so se dovršili med nami, kakor so nam sporočili tisti, ki so od začetka bili očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, plemeniti Teofil, to po vrsti popisati, da spoznaš resničnost naukov, v katerih si bil poučen. V dnevih Heroda, kralja Judeje, je bil duhovnik, Zaharija po imenu, iz Abijeve vrste, in njegova žena je bila izmed Aronovih hčerá in se je imenovala Elizabeta. Oba sta bila pred Bogom pravična in sta živela brez graje po vseh Gospodovih zapovedih in zakonih. Otrok nista imela, ker je bila Elizabeta nerodovitna in sta bila oba že priletna. Ko je Zaharija po redu svoje vrste opravljal duhovniško službo pred Bogom, ga je po običaju med duhovniki zadel žreb, da je stopil v Gospodovo svetišče zažigat kadilo; vsa množica ljudstva pa je ob uri kajenja zunaj molila. Prikaže pa se mu Gospodov angel, stoječ na desni kadilnega oltarja. Ko ga Zaharija zagleda, se prestraši in groza ga obide. Angel pa mu reče: »Ne boj se, Zaharija; zakaj tvoja prošnja je uslišana: tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez. V radost in veselje ti bo in mnogi se bodo radovali njegovega rojstva; zakaj velik bo pred Gospodom: vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. Mnogo Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njih Bogu; in on sam pojde pred njim z Elijevim duhom in njegovo močjo, da obrne srca očetov k otrokom in nevernike k modrosti pravičnih, da pripravi ljudstvo voljno za Gospoda.« Zaharija je rekel angelu: »Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je zelo v letih.« Angel mu je odgovoril: »Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Bogom; poslan sem, da govorim s teboj in ti sporočim to blagovest. In glej, onemel boš in ne boš mogel spregovoriti do dneva, ko se bo to zgodilo, zato ker nisi veroval mojim besedam, ki se bodo spolnile v svojem času.« Ljudstvo je čakalo Zaharija in se čudilo, da se tako dolgo mudi v svetišču. Ko pa je prišel ven, jim ni mogel govoriti in spoznali so, da je v svetišču videl prikazen; dajal jim je znamenja in ostal nem. Ko pa so se dnevi njegove službe dopolnili, je šel na svoj dom. Po teh dneh je njegova žena Elizabeta spočela; in prikrivala se je pet mesecev ter govorila: »Tako mi je storil Gospod v dneh, ko se je ozrl, da mi odvzame sramoto pri ljudeh.« V šestem mesecu pa je bil angel Gabrijel od Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni možu, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. In stopil je k njej in ji rekel: »Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj ta pozdrav pomeni. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, zakaj milost si našla pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in bo vladal v Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila; in zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Sin božji. In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki se imenuje nerodovitna; zakaj pri Bogu ni nič nemogoče.« Marija je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. Marija pa je tiste dni vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je dete v njenem telesu poskočilo; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je z močnim glasom vzkliknila: »Blagoslovljêna ti med ženami in blagoslovljèn sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Zakaj, glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je dete v mojem telesu od veselja poskočilo. Blagor ji, ki je verovala; zakaj spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!« Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Zakaj ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi. Zakaj velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od rodu do rodu traja njegovo usmiljenje njim, ki mu v strahu služijo. Moč je skazal s svojo roko, razkropil je nje, ki so napuhnjenih misli. Mogočne je vrgel s prestola in nizke povišal. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega rodu na veke.« Marija je ostala pri njej nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. Elizabeti se je dopolnil čas poroda in je rodila sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod skazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan pa so prišli, da dete obrežejo in so mu po očetu hoteli dati ime Zaharija. Njegova mati pa je odgovorila: »Nikakor, ampak Janez se bo imenoval!« In rekli so ji: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.« Tedaj so pomignili njegovemu očetu, kako bi ga on hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Pri tej priči so se mu razvezala usta in jezik ter je govoril in Boga hvalil. In vse njih sosede je obšel strah in po vsem judejskem pogorju se je govorilo o vsem tem. Vsi pa, ki so to slišali, so si vzeli k srcu in so govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je bila namreč z njim.« In njegov oče Zaharija je bil napolnjen s Svetim Duhom in je prerokoval, govoreč: »Hvaljen Gospod, Bog Izraelov, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje: povzdignil nam je rog zveličanja v hiši svojega služabnika Davida, kakor je govoril po ustih svojih svetih prerokov iz davnih vekov: da nas bo rešil naših sovražnikov in iz rok vseh, kateri nas sovražijo, da skaže usmiljenje našim očetom in se spomni svoje svete zaveze; kakor je prisegel Abrahamu, našemu očetu, da nam bo dal, da bomo rešeni iz rok sovražnikov in mu brez strahu v svetosti in pravičnosti pred njegovim obličjem služili vse dni življenja. In ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom pripravljat mu pota, da daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščanju njih grehov, po prisrčnem usmiljenju našega Boga, s katerim nas bo obiskal Vzhajajoči z višave, da razsvetli te, ki sedé v temi in smrtni senci, da naravna naše noge na pot miru.« Otrok pa je rasel in se v duhu krepil; in bil je v samoti do dneva, ko je nastopil pred Izraelom. Tiste dni je od cesarja Avgusta izšlo povelje, naj se popiše ves svet. To prvo popisovanje se je vršilo, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoje mesto. Šel je torej tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem – bil je namreč iz Davidove hiše in rodovine – da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, se ji je dopolnil čas poroda. In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V prav tistem kraju pa so pastirji prenočevali pod milim nebom in bili na nočnih stražah pri svoji čredi. In glej, Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova svetloba jih je obsvetila in so se silno prestrašili. Angel jim je rekel: »Ne bojte se; zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod. In to vam bo znamenje: našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno.« In v hipu je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so Boga hvalili in govorili: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.« In ko so angeli odšli od njih v nebesa, so pastirji drug drugemu rekli: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in nam je oznanil Gospod!« In pohiteli so, prišli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, v jasli položeno. Ko so to videli, so povedali, kar jim je bilo rečeno o tem detetu. In vsi, ki so slišali, so se čudili temu, kar so jim povedali pastirji; Marija pa je vse te besede ohranila in jih v svojem srcu premišljevala. In pastirji so se vrnili in Boga slavili in hvalili za vse, kar so slišali in videli, prav kakor jim je bilo povedano. In ko je bilo dopolnjenih osem dni, da bi bil obrezan, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet. Ko so se dopolnili dnevi njunega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu,« in da bi dali v daritev »dve grlici ali dva golobčka,« kakor je rečeno v Gospodovi postavi. In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelove tolažbe in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. In po navdihnjenju je prišel v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po običaju postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, po svoji besedi svojega služabnika v miru; zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.« Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. In Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli iz mnogih src.« In bila je neka prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je z možem preživela sedem let od svojega devištva, je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so v Jeruzalemu pričakovali odrešenja. Ko so izvršili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in božja milost je bila z njim. Njegovi starši so hodili vsako leto na velikonočni praznik v Jeruzalem. Ko je dopolnil dvanajst let in so po običaju praznika šli v Jeruzalem ter se po končanih prazniških dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu in njegovi starši tega niso opazili. Misleč, da je pri druščini, so šli dan hoda ter ga iskali med sorodniki in znanci. In ko ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju, ko je sedel sredi učiteljev, jih poslušal ter povpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko so ga starši zagledali, so se zavzeli in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« In rekel jima je: »Kaj sta me iskala? Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Toda ona nista razumela besed, ki jima jih je rekel. In vrnil se je z njima ter prišel v Nazaret in jima bil pokoren. In njegova mati je vse to ohranila v svojem srcu. In Jezus je napredoval v modrosti in starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj v Judeji in Herod četrtni oblastnik v Galileji in njegov brat Filip četrtni oblastnik v Itureji in deželi Trahonitidi ter Lizanija četrtni oblastnik v Abileni in ko sta bila velika duhovnika Ana in Kajfa, je Bog govoril v puščavi Janezu, Zaharijevemu sinu. In prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst pokore za odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija: »Glas vpijočega v puščavi: ‚Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze; vsaka dolina naj se izpolni in vsak hrib in grič naj se zniža; in kar je krivo, naj bo ravno, in kar je hrapavo, postani gladka pot; in vse človeštvo bo videlo božje zveličanje.‘« Govoril je torej ljudem, ki so prihajali, da bi jih krstil: »Gadja zalega, kdo vam je zagotovil, da ubežite prihodnji jezi? Obrodite torej vreden sad spokoritve in nikar sami pri sebi ne govorite: ‚Abrahama imamo za očeta.‘ Zakaj povem vam, da Bog lahko iz teh kamnov obudi Abrahamu otroke. Že je namreč sekira nastavljena drevesom na korenino; vsako drevo torej, katero ne rodi dobrega sadu, se bo posekalo in vrglo v ogenj.« Ljudje so ga tedaj vpraševali: »Kaj naj torej storimo?« Odgovoril jim je: »Kdor ima dve suknji, naj eno podarí tistemu, ki je nima; in kdor ima jedi, naj ravna enako.« Prišli so tudi cestninarji, da bi se dali krstiti, in so mu rekli: »Učenik, kaj naj storimo?« Odgovoril jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je določeno.« Pa tudi vojaki so ga vpraševali: »Kaj naj pa mi storimo?« Rekel jim je: »Nikomur ne delajte sile, nikogar ne varajte in s svojo plačo bodite zadovoljni!« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so vsi v srcu mislili o Janezu, ali ni morda on Kristus, je Janez vsem govoril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala: on vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem. Velnico ima v roki, da bo svoje gumno očistil in spravil pšenico v svojo žitnico, pleve pa bo sežgal z neugasljivim ognjem.« In še mnogo drugih opominov je dajal, ko je ljudstvu oznanjal evangelij. Herod pa, četrtni oblastnik, katerega je grajal zaradi Herodiade, žene njegovega brata, in zaradi vseh hudobij, ki jih je Herod storil, je vrhu tega storil še to, da je Janeza zaprl v ječo. Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo: in nadenj je prišel Sveti Duh v telesni podobi kakor golob; in iz nebes se je začul glas: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« In Jezus je bil pri tridesetih letih, ko je nastopil; bil je, kakor so mislili, sin Jožefov, ki mu je bil oče Heli, temu Matat, temu Levi, temu Melki, temu Jane, temu Jožef, temu Matatija, temu Amos, temu Nahum, temu Hesli, temu Nage, temu Maat, temu Matatija, temu Semej, temu Jozeh, temu Joda, temu Johana, temu Reza, temu Zorobabel, temu Salatiel, temu Neri, temu Melki, temu Adi, temu Kozam, temu Elmadam, temu Her, temu Jezu, temu Eliezer, temu Jorim, temu Matat, temu Levi, temu Simeon, temu Juda, temu Jožef, temu Jona, temu Eliakim, temu Melea, temu Mena, temu Matata, temu Natan, temu David, temu Jese, temu Obed, temu Booz, temu Salmon, temu Naason, temu Aminadab, temu Aram, temu Ezrom, temu Fares, temu Juda, temu Jakob, temu Izak, temu Abraham, temu Tare, temu Nahor, temu Sarug, temu Ragav, temu Faleg, temu Heber, temu Sale, temu Kajnan, temu Arfaksad, temu Sem, temu Noe, temu Lameh, temu Matusala, temu Henoh, temu Jared, temu Malaleel, temu Kajnan, temu Enos, temu Set, temu Adam in temu Bog. Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha; in Duh ga je vodil po puščavi štirideset dni, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel; ko pa so minili, je bil lačen. Tedaj mu je hudič rekel: »Ako si božji Sin, reci temu kamnu, naj bo kruh.« In Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: ‚Naj človek ne živi samo od kruha.‘« Nato ga je hudič popeljal na višavo in mu v trenutku pokazal vsa kraljestva sveta ter mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njih slavo, kajti izročena je meni in jo dam, komur hočem. Če torej padeš predme in se mi pokloniš, bo vse tvoje.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: ‚Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‘« Potem ga je peljal v Jeruzalem in postavil vrh templja ter mu rekel: »Ako si božji Sin, vrzi se od tukaj dol; zakaj pisano je: ‚Svojim angelom bo zate zapovedal, naj te obvarujejo; in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‘« Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: ‚Ne skušaj Gospoda, svojega Boga.‘« Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, je do svojega časa odstopil od njega. In Jezus se je v moči Duha vrnil v Galilejo; in glas o njem je šel po vsej okolici. Učil je v njih shodnicah in vsi so ga slavili. In prišel je v Nazaret, kjer je bil vzrejen; po svoji navadi je šel sobotni dan v shodnico in je vstal, da bi bral. Dali so mu knjigo preroka Izaija. Odprl je knjigo in našel mesto, kjer je bilo pisano: »Duh Gospodov je nad menoj; zato me je mazilil. Poslal me je, da ubogim oznanim blagovest; da naznanim jetnikom oproščenje in slepim pogled, da zatirane izpustim v prostost in oznanim leto božjega usmiljenja.« In zaprl je knjigo, jo dal služabniku in sédel; in vseh oči v shodnici so bile uprte vanj. Začel jim je govoriti: »Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali in so se čudili besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust – pa so govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« Rekel jim je: »Kajpada mi boste povedali ta pregovor: ‚Zdravnik, ozdravi sam sebe! Kar smo slišali, da si storil v Kafarnaumu, stôri tudi tukaj v svojem kraju!‘« Rekel pa je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka v njegovem kraju ne sprejmejo. V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec.« Ko so to slišali, so se vsi v shodnici razsrdili. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njihovo mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal. Prišel je v Kafarnaum, mesto v Galileji, in jih je v soboto učil. In strmeli so nad njegovim naukom, zakaj njegova beseda je bila polna oblasti. V shodnici pa je bil človek, ki je imel nečistega duha, in je zakričal z močnim glasom: »Pusti! Kaj imaš ti z nami, Jezus Nazarečan? Si prišel, da nas pogubiš? Vem, kdo si – svetnik božji!« Jezus mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« In hudi duh ga je vrgel na sredo ter šel iz njega in ga ni nič poškodoval. Groza je obšla vse in govorili so med seboj: »Kakšna je ta beseda, da z oblastjo in močjo ukazuje nečistim duhovom in odhajajo?« In glas o njem se je širil po vseh krajih v okolici. Ko se je odpravil iz shodnice, je šel v Simonovo hišo. Simonova tašča pa je imela hudo mrzlico in prosili so ga zanjo. In sklonil se je nadnjo ter mrzlici zapovedal in jo je pustila; pri tej priči je vstala in jim stregla. Ob sončnem zahodu pa so vsi, ki so imeli bolnike z različnimi boleznimi, te pripeljali k njemu in on je na vsakega izmed njih položil roke in jih ozdravljal. Tudi zli duhovi so iz mnogih odhajali in vpili: »Ti si božji Sin.« Pa jim je prepovedal in ni pustil govoriti, ker so vedeli, da je Kristus. Ko se je zdanilo, je odšel in se napotil na samoten kraj. Množice so ga iskale in prišle do njega. Pridrževale so ga, da bi ne šel od njih, on pa jim je rekel: »Tudi drugim mestom moram oznaniti božje kraljestvo, ker sem za to poslan.« In učil je v shodnicah po Judeji. Ko pa je množica pritiskala za njim, da bi poslušala božjo besedo, je on stal ob Genezareškem jezeru. Zagledal je dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili stopili iz njiju in so izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; in sédel je ter iz čolna učil množico. Ko pa je nehal govoriti, je Simonu rekel: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da se je njih mreža trgala. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se potapljala. Ko pa je Simon Peter to videl, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli, je namreč obšla groza njega in vse, ki so bili z njim; prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus pa je Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil!« In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim. In ko je bil v nekem mestu, glej, je bil tam človek, poln gob. Ko je zagledal Jezusa, je padel na obraz in ga prosil: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« In stegnil je roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem; bodi očiščen!« In gobavost mu je takoj prešla. In on sam mu je naročil, naj nikomur ne pravi, ampak: »Pojdi, pokaži se duhovniku in za svoje očiščenje prinesi dar, kakor je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Toda glas o njem se je vedno bolj širil in velike množice so se shajale, da bi ga poslušale in da bi jih ozdravljal od njihovih bolezni. On pa se je umikal v samotne kraje in molil. Nekega dne, ko je ravno učil, so ga sedé poslušali farizeji in učitelji postave, ki so bili prišli iz vseh galilejskih in judovskih vasi in iz Jeruzalema. In bila je moč Gospodova, da je ozdravljal. In glej, možje so na postelji nesli človeka, ki je bil mrtvouden, in so iskali, da bi ga prinesli noter in postavili predenj. Ker zaradi množice niso našli, kod bi ga nesli noter, so šli na streho in ga med opeko spustili s posteljo vred v sredo pred Jezusa. Ko je videl njihovo vero, je rekel: »Človek, tvoji grehi so ti odpuščeni.« Pismouki in farizeji so začeli misliti: »Kdo je ta, ki govori bogokletno? Kdo more grehe odpuščati kakor edino Bog?« Jezus je spoznal njih misli in jim odvrnil: »Kaj v srcu mislite? Kaj je lažje, rêči: ‚Tvoji grehi so ti odpuščeni‘ ali rêči: ‚Vstani in hôdi‘? Da pa boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« – je mrtvoudnemu rekel – »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!« In takoj je vpričo njih vstal, vzel posteljo in odšel na svoj dom ter slavil Boga. Vsi so ostrmeli, slavili Boga in prevzel jih je strah in so govorili: »Čudovite reči smo danes videli.« Nato je šel ven in zagledal cestninarja z imenom Levi, sedečega pri mitnici, in mu rekel: »Hôdi za menoj!« In pustil je vse, vstal in šel za njim. Napravil pa mu je Levi v svoji hiši veliko gostijo; in bilo je zelo veliko cestninarjev in drugih, ki so bili z njimi pri mizi. In farizeji in njih pismouki so godrnjali in so govorili njegovim učencem: »Zakaj jeste in pijete s cestninarji in grešniki?« Jezus jim je odgovoril: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Nisem prišel k pokori klicat pravičnih, ampak grešnike.« Oni pa so mu rekli: »Zakaj se Janezovi učenci pogostoma postijo in opravljajo molitve, kakor tudi učenci farizejev, tvoji pa jedó in pijejo?« Jezus jim je rekel: »Ali morete post naložiti svatom, dokler je ženin pri njih? Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet, in takrat, tiste dni, se bodo postili.« Pripovedoval pa jim je tudi priliko: »Nihče ne prišije zaplate od nove obleke na staro obleko; sicer novo raztrga, stari pa se zaplata od nove tudi ne poda. In nihče ne deva novega vina v stare mehove; sicer novo vino mehove razžene in vino sámo se razlije in mehovi pokončajo. Ampak novo vino je treba dati v nove mehove, pa se oboje ohrani. In nihče, ki je pil starega, ne mara takoj novega; pravi namreč: ‚Starina je boljša.‘« Neko soboto je šel skozi setve in njegovi učenci so smukali klasje, ga z rokami meli in jedli. Nekateri izmed farizejev so jim rekli: »Kaj delate, kar v soboto ni dovoljeno?« Jezus jim je odgovoril: »Ali še niste brali tega, kar je storil David, ko je bil lačen sam in oni, ki so bili z njim: kako je stopil v božjo hišo in vzel posvečene hlebe, ki jih ni dovoljeno jesti drugim kakor samo duhovnikom, in jih je jedel ter dal tistim, ki so bili z njim?« In govoril jim je: »Sin človekov je tudi gospod sobote.« Drugo soboto je šel v shodnico in je učil. In bil je tam človek, čigar desna roka je bila suha. Pismouki in farizeji so pazili, ali bo ozdravljal v soboto, da bi kaj našli, česar bi ga tožili. On pa je vedel za njih misli in je možu, ki je imel suho roko, rekel: »Vstani in stopi v sredo!« Ta je vstal in stopil. Jezus jim je rekel: »Vprašam vas, ali se sme v soboto dobro storiti ali hudo storiti, življenje rešiti ali uničiti?« In ozrl se je po vseh naokoli ter mu rekel: »Stegni roko!« Ta jo je stegnil in roka je ozdravela. One pa je prevzela jeza in so se med seboj pogovarjali, kaj bi Jezusu storili. V teh dneh je šel na goro molit in je noč prečul v molitvi k Bogu. In ko se je zdanilo, je poklical svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst, katere je imenoval tudi apostole: Simona, ki ga je imenoval tudi Petra, njegovega brata Andreja, Jakoba, Janeza, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alfejevega sina, Simona, s priimkom Gorečnik, Juda, Jakobovega brata, in Juda Iškarijota, ki je postal izdajalec. In stopil je z njimi dol in se ustavil na ravnem kraju, z njim pa velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema in od tirskega in sidonskega primorja, ki so prišli, da bi ga slišali in da bi bili od svojih bolezni ozdravljeni; tudi tisti, ki so jih nadlegovali nečisti duhovi, so dobivali zdravje. Vse ljudstvo se ga je hotelo dotikati, zakaj od njega je izhajala moč in je vse ozdravljala. Nato se je ozrl na svoje učence in govoril: »Blagor ubogim, zakaj vaše je božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, zakaj nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, zakaj smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili in kadar vas bodo izobčevali in zasramovali in vaše ime kot zlo zavrgli zaradi Sinu človekovega. Razveselite se tisti dan in radujte se, zakaj glejte, vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč s preroki delali njih očetje. Toda gorjé vam bogatinom, zakaj dobili ste svojo tolažbo. Gorjé vam, kateri ste zdaj nasičeni, zakaj stradali boste. Gorjé vam, kateri se zdaj smejete, zakaj žalovali in jokali boste. Gorjé, kadar bodo vsi ljudje o vas lepo govorili, zakaj prav tako so njih očetje delali z lažnivimi preroki. Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubite svoje sovražnike; delajte dobro tem, ki vas črtijo; blagoslavljajte tiste, ki vas kolnejo; molite za tiste, ki vas obrekujejo. Kdor te bije po enem licu, mu nastavi še drugo; in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi suknje ne brani. Vsakemu, kdor te prosi, dajaj, in od tistega, ki jemlje, kar je tvojega, ne zahtevaj nazaj. In kakor hočete, da bi ljudje delali vam, tako delajte tudi vi njim. In če ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki nje ljubijo. In če dobro delate tistim, ki vam dobro delajo, kakšno zasluženje imate? Tudi grešniki delajo isto. In če posodite tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno zasluženje imate? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako vrednost. Nasprotno, svoje sovražnike ljubite, delajte dobro in posojajte, ne da bi kaj pričakovali, in vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega: kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite torej usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen. Ne sodite in ne boste sojeni; ne obsojajte in ne boste obsojeni; oproščajte in vam bo oproščeno; dajajte in se vam bo dalo: dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« Povedal pa jim je tudi priliko: »Ali more slepi slepega voditi? Ali ne bosta oba v jamo padla? Učenec ni nad učiteljem; vsak pa, kateri bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš rêči svojemu bratu: ‚Brat, pústi, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‘ sam pa ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl vzeti iver, ki je v očesu tvojega brata. Kajti drevo, katero rodi slab sad, ni dobro, in drevo, katero rodi dober sad, ni slabo. Vsako drevo se namreč spozna po sadu. Zakaj s trnja ne beró smokev in tudi z robidovja ne trgajo grozdja. Kdor je dober, donaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, in kdor je hudoben, donaša iz hudobnega húdo. Zakaj iz tega, česar je polno srce, usta govoré. Kaj pa me kličete: ‚Gospod, Gospod‘ in ne delate, kar pravim? Vsak, kdor prihaja k meni in moje besede posluša in jih spolnjuje – pokazal vam bom, komu je podoben: podoben je človeku, ki je zidal hišo in je globoko kopal in temelj postavil na skalo. In ko je prišla povodenj, se je tok uprl v tisto hišo, pa je ni mogel omajati, zakaj imela je temelj na skali. Kdor pa jih sliši in ne spolni, je podoben človeku, ki je hišo sezidal na zemljo brez temelja: voda se je uprla vanjo in takoj se je zrušila in podrtija te hiše je bila velika.« Ko je končal svoje besede pred poslušajočim ljudstvom, je šel v Kafarnaum. Pri nekem stotniku je bil na smrt bolan služabnik, ki mu je bil zelo drag. Ko je slišal o Jezusu, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo, da bi prišel in njegovega služabnika ozdravil. Ti so prišli k Jezusu in ga lepo prosili, govoreč: »Vreden je, da mu to storiš; rad ima namreč naš narod in shodnico nam je sezidal.« Jezus je šel z njimi. Ko pa že ni bil več daleč od hiše, je stotnik poslal k njemu prijatelje in mu sporočil: »Gospod, ne trudi se; zakaj nisem vreden, da prideš pod mojo streho. Zato se tudi nisem imel za vrednega, da bi šel k tebi, ampak reci le besedo, in moj služabnik bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz, ki sem postavljen pod oblast in imam vojake pod seboj, pravim temu: ‚Pojdi‘ in gre; in drugemu: ‚Pridi‘ in pride; in svojemu služabniku: ‚Stôri to‘ in storí.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil; in se je obrnil ter množici, ki ga je spremljala, rekel: »Resnično, povem vam, še v Izraelu nisem našel tolike vere.« In ko so se poslanci vrnili domov, so služabnika, ki je bil bolan, našli zdravega. Nato je šel v mesto, z imenom Naim, in z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko pa se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Gospod videl, se mu je v srce zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« In pristopil je ter se dotaknil nosil – nosilci pa so obstali – in je rekel: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« In mrtvi je sédel in začel govoriti; in dal ga je njegovi materi. In vse je obšel strah in hvalili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« In ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in po vsej okolici. O vsem tem so Janezu sporočili njegovi učenci. In Janez je poklical dva izmed svojih učencev ter ju poslal h Gospodu vprašat: »Ali si ti, kateri mora priti, ali naj čakamo drugega?« Moža sta prišla k njemu in rekla: »Janez Krstnik naju je poslal k tebi vprašat: ‚Ali si ti, kateri mora priti, ali naj čakamo drugega?‘« Prav tisti čas jih je mnogo ozdravil od bolezni in nadlog in hudih duhov in je mnogim slepim podaril vid. In odgovoril jima je: »Pojdita in Janezu sporočita, kar sta videla in slišala: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo, ubogim se oznanja blagovest; in blagor mu, kdor se nad menoj ne spotakne.« Ko pa sta Janezova poslanca odšla, je začel ljudstvu govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila? Glejte, ti, ki se imenitno oblačijo in živijo v razkošju, prebivajo v kraljevskih palačah. Ali kaj ste šli gledat? Preroka? Dà, povem vam, več ko preroka. Zakaj ta je tisti, ki je o njem pisano: ‚Glej, svojega glasnika pošiljam pred tvojim obličjem, ki ti bo pripravil pot pred teboj.‘ Povem vam namreč: Med rojenimi od žená ni večjega [preroka], kakor je Janez Krstnik; kdor pa je v božjem kraljestvu najmanjši, je večji od njega.« Vse ljudstvo, ki ga je slišalo, tudi cestninarji, vsi so priznali božjo pravičnost in so prejeli Janezov krst. Farizeji in učitelji postave pa so uničili namen, ki ga je imel Bog z njimi, ker se mu niso dali krstiti. »Komu naj torej primerjam ljudi tega rodu in komu so podobni? Podobni so otrokom, ki posedajo po trgih in si med seboj kličejo: ‚Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinke, pa niste jokali.‘ Prišel je namreč Janez Krstnik, ki ni jedel kruha in ne pil vina, pa pravite: ‚Hudega duha ima.‘ Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravite: ‚Glejte, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.‘ In modrosti so vsi njeni otroci prav dali.« Prosil pa ga je nekdo izmed farizejev, da bi prišel k njemu na obed; in prišel je v farizejevo hišo in sédel k mizi. In glej, žena, ki je bila v mestu grešnica, je zvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, in je prinesla alabastrno posodo dišečega olja; jokajoč je stopila od zadaj k njegovim nogam in mu s solzami začela močiti noge; brisala jih je z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. Ko pa je farizej, ki ga je bil povabil, to videl, je rekel sam pri sebi: »Ko bi bil on prerok, bi vedel, kdo in kakšna je ženska, ki se ga dotika: da je grešnica.« Jezus pa se je oglasil in mu rekel: »Simon, nekaj ti imam povedati.« On pravi: »Učenik, povej!« »Neki upnik je imel dva dolžnika; eden mu je bil dolžan petsto denarjev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla plačati, je obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo torej bolj ljubil?« Simon je odgovoril: »Menim, da tisti, kateremu je več odpustil.« On pa mu je rekel: »Prav si sodil.« In obrnivši se k ženi je Simonu rekel: »Vidiš to ženo? Prišel sem v tvojo hišo: vode za noge mi nisi dal, ta pa mi je s solzami močila noge in brisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi; ta pa, odkar je prišla, ni nehala poljubljati mojih nog. Z oljem mi nisi mazilil glave, ta pa mi je z dišečim oljem mazilila noge. Zato ti povem: Njeni mnogi grehi so odpuščeni, ker je mnogo ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: »Tvoji grehi so odpuščeni.« Tisti, ki so bili z njim pri mizi, so začeli sami pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?« Ženi pa je rekel: »Tvoja vera te je rešila, pojdi v miru!« In poslej je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi ter jih učil in oznanjal božje kraljestvo. Z njim so bili dvanajsteri in nekatere žene, ki so bile ozdravljene od hudih duhov in bolezni, Marija s priimkom Magdalena, iz katere je odšlo sedem hudih duhov, in Joana, žena Herodovega oskrbnika Huza, in Suzana in mnogo drugih, ki so mu stregle s svojim premoženjem. Ko pa se je zbirala velika množica in so iz mest prihajali k njemu, je povedal v priliki: »Sejalec je šel seme sejat. In ko je sejal, ga je nekaj padlo poleg poti in je bilo pohojeno in ptice neba so ga pozobale. Drugo je padlo na skalo; in ko je pognalo, je usahnilo, ker ni imelo vlage. Drugo je padlo na sredo med trnje; in trnje, ki je z njim zraslo, ga je zadušilo. Drugo je padlo na dobro zemljo in je zraslo ter obrodilo stoteren sad.« Ko je to govoril, je zaklical: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« Njegovi učenci pa so ga vprašali, kaj ta prilika pomeni. On jim je rekel: »Vam je dano razumeti skrivnosti božjega kraljestva, drugim pa v prilikah, da gledajo, pa ne vidijo, in poslušajo, pa ne razumejo. Prilika pa pomeni to: Seme je božja beseda. Kateri so poleg pota, so tisti, ki poslušajo; nato pa pride hudič in vzame besedo iz njih src, da ne verujejo in se ne rešijo. Kateri so na skali, so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, kadar jo slišijo – pa nimajo korenine: nekaj časa verujejo, ob času skušnjave pa odpadejo. Seme pa, ki je padlo med trnje, so tisti, ki slišijo, pa gredó ter se v skrbeh in bogastvu in nasladnostih življenja zadušé in ne obrodé sadu. Ono pa, ki je v dobri zemlji, so tisti, ki besedo slišijo in ohranijo v dobrem in plemenitem srcu ter v potrpljenju obrodé sad. Nihče pa svetilke, ki jo prižge, ne pokriva s posodo, tudi je ne postavlja pod posteljo, temveč na svetilnik, da tisti, ki prihajajo noter, svetlobo vidijo. Nič ni namreč skrito, kar bi se ne razodelo, in nič skrivno, kar bi se ne zvedelo in ne prišlo na svetlo. Glejte torej, kako poslušate! Zakaj kdor ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo še to, kar misli, da ima.« Prišli pa so k njemu njegova mati in bratje, pa se zaradi množice niso mogli sniti z njim. Sporočilo se mu je: »Tvoja mati in tvoji bratje stojé zunaj in te želé videti.« On pa jim je odgovoril: »Moja mati in moji bratje so ti, ki božjo besedo poslušajo in spolnjujejo.« Nekoč v teh dneh je s svojimi učenci stopil v čoln in jim rekel: »Prepeljimo se na drugo stran jezera!« In odrinili so. Med vožnjo pa je zaspal. In prihrumel je na jezero silen vihar in čoln je zajemal vodo, da so bili v nevarnosti. Pristopili so tedaj in ga zbudili s klicem: »Učenik, Učenik, potapljamo se!« In vstal je ter zapretil vetru in valovom: in ponehali so in je nastala tišina. Rekel pa jim je: »Kje je vaša vera?« Prestrašili so se in se začudili ter med seboj govorili: »Kdo je neki ta, da celo vetrovom in vodi ukazuje in so mu pokorni?« In odpluli so proti Geraški deželi, ki je nasproti Galileji. Ko je stopil na suho, mu je od mesta prišel nasproti mož, ki je bil obseden in se že dolgo časa ni oblačil in ni stanoval v hiši, ampak v grobeh. Ko je zagledal Jezusa, je zakričal, padel predenj in rekel z močnim glasom: »Kaj imaš ti z menoj, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Prosim te, ne muči me!« Veleval je bil namreč nečistemu duhu, naj izide iz človeka. Zakaj že mnogokrat ga je bil pograbil; vklepali so ga v verige in okove in ga čuvali, pa je vezi vselej potrgal in hudi duh ga je gonil na zapuščene kraje. Jezus ga je vprašal: »Kako ti je ime?« »Legija,« je odgovoril, kajti veliko hudih duhov ga je bilo obsedlo. Prosili so ga, naj bi jim ne velel oditi v brezno. Bila pa je tam velika čreda svinj, ki so se pasle na gori. In prosili so ga, da bi jim dovolil iti vanje, in jim je dovolil. Hudi duhovi so torej zapustili človeka in šli v svinje; in čreda je planila po bregu v jezero in se utopila. Ko pa so pastirji videli, kaj se je zgodilo, so zbežali in to razglasili po mestu in po vaseh. In šli so gledat, kaj se je zgodilo, in so prišli k Jezusu in našli človeka, iz katerega so bili odšli hudi duhovi, sedečega pri Jezusovih nogah, oblečenega in pri zdravi pameti. In groza jih je obšla. Kateri pa so bili videli, so jim povedali, kako je bil obsedenec rešen. In vsa množica iz geraške okolice ga je prosila, naj odide od njih, ker jih je navdajal velik strah. Stopil je torej v čoln in se vrnil. Mož pa, iz katerega so odšli hudi duhovi, ga je prosil, da bi smel biti pri njem. Toda Jezus ga je odslovil z besedami: »Vrni se na svoj dom in pripoveduj, kako velike reči ti je Bog storil.« In odšel je ter oznanjal po vsem mestu, kaj vse mu je Jezus storil. Ko pa se je Jezus vračal, ga je sprejela množica, zakaj vsi so ga pričakovali. In glej, prišel je mož, po imenu Jair, ki je bil načelnik shodnice. Padel je Jezusu k nogam in ga prosil, da bi prišel v njegovo hišo; imel je namreč edino hčer pri kakih dvanajstih letih in ta je umirala. Medtem pa, ko je šel Jezus tja, so ga množice stiskale. In neka žena, ki je že dvanajst let imela krvotok in je za zdravnike potrošila vse svoje imetje, pa pri nobenem ni mogla dobiti zdravja, je pristopila od zadaj in se dotaknila roba njegove obleke: in pri tej priči se je tok njene krvi ustavil. In Jezus je rekel: »Kdo se me je dotaknil?« Ko pa so vsi zanikali, je rekel Peter in tisti, ki so bili z njim: »Učenik, množica se te tišči in te stiska; in ti praviš: ‚Kdo se me je dotaknil?‘« Jezus je pa rekel: »Dotaknil se me je nekdo, zakaj čutil sem, da je moč šla od mene.« Ko pa je žena videla, da ni ostala neopažena, je drhteč pristopila in padla predenj ter vpričo vsega ljudstva priznala, zakaj se ga je dotaknila in kako je v hipu ozdravela. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je ozdravila. Pojdi v miru!« Še je govoril, ko pride nekdo iz načelnikovega doma in mu naznani: »Tvoja hči je umrla, ne nadleguj več Učenika!« Ko je to Jezus slišal, mu je rekel: »Ne boj se, samo veruj in bo rešena!« Šel je v hišo in ni pustil nikomur drugemu, da bi z njim vstopil, kakor Petru, Janezu in Jakobu, dekličinemu očetu in njeni materi. Vsi so jokali in žalovali za njo. On pa je rekel: »Ne jokajte, ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu, ker so vedeli, da je umrla. On pa jo je prijel za roko in zaklical: »Deklica, vstani!« In njen duh se je vrnil in je takoj vstala. In naročil je, naj ji dajo jesti. Njeni starši so ostrmeli; on pa jim je naročil, naj nikomur ne pravijo, kaj se je zgodilo. Sklical pa je dvanajstere apostole ter jim dal moč in oblast nad vsemi hudimi duhovi in da bi ozdravljali bolezni. In poslal jih je oznanjat božje kraljestvo in ozdravljat bolnike in jim je rekel: »Nič ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja; tudi ne imejte dveh oblek. In v katero koli hišo pridete, tam ostanite in od tam odhajajte. In kjer koli vas ne sprejmejo, pojdite iz tistega mesta in otresite prah s svojih nog v pričevanje zoper nje!« Šli so torej in hodili od vasi do vasi, oznanjali blagovest in povsod ozdravljali. Slišal pa je četrtni oblastnik Herod o vsem, kar se je po njem godilo; bil je v skrbeh, ker so nekateri govorili, da je Janez vstal od mrtvih, nekateri pa, da se je prikazal Elija, nekateri zopet, da je vstal kateri izmed starih prerokov. Herod pa je rekel: »Janeza sem dal jaz obglaviti; kdo pa je ta, o katerem slišim take reči?« In želel ga je videti. Apostoli so se vrnili in mu povedali vse, kar so storili. In vzel jih je s seboj in se umaknil v stran, v samoten kraj, ki je pri Betsajdi. Množice pa so to zvedele in šle za njim. Sprejel jih je in jim govoril o božjem kraljestvu in tiste, ki so potrebovali ozdravljenja, je ozdravljal. Dan pa se je začel nagibati. In pristopili so dvanajsteri in mu rekli: »Odpústi množice, da odidejo v bližnje vasi in pristave in prenočijo ter dobijo živeža; zakaj tukaj smo v samotnem kraju.« Toda rekel jim je: »Dajte jim vi jesti!« Oni pa so dejali: »Nimamo več kakor pet hlebov in dve ribi, razen če bi šli in kupili jedi za vse to ljudstvo.« Bilo pa je okoli pet tisoč mož. In rekel je svojim učencem: »Posadite jih v skupinah po petdeset!« Storili so tako in jih vse posadili. Tedaj je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil ter razlomil in jih dajal učencem, da bi jih položili pred množico. In vsi so jedli in se nasitili. In pobrali so, kar jim je ostalo, dvanajst polnih košar. Ko je bil nekoč v molitvi na samem, so bili z njim učenci in povprašal jih je: »Kdo, pravijo množice, da sem?« Oni so odgovorili: »Janez Krstnik; drugi: Elija; drugi pa, da je vstal kateri izmed starih prerokov.« Rekel jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Peter in rekel: »Božji maziljenec.« On pa jim je strogo prepovedal to komu praviti in je povedal: »Sin človekov mora veliko trpeti in biti zavržen po starešinah, velikih duhovnikih in pismoukih in biti umorjen in tretji dan vstati.« Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Zakaj kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo rešil. Kaj si namreč človek pomaga, če si ves svet pridobi, sebe pa zavrže ali pogubi? Zakaj kdor se bo sramoval mene in mojih besed, tega se bo sramoval Sin človekov, kadar pride v svojem in Očetovem in svetih angelov veličastvu. Resnično, povem vam: So nekateri izmed tu stoječih, ki ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli božjega kraljestva.« Nekako osem dni po tem govoru je vzel s seboj Petra, Jakoba in Janeza in šel na goro molit. In ko je molil, se je podoba njegovega obličja spremenila in njegovo oblačilo je postalo belo in se je svetilo. In glej, dva moža sta govorila z njim; bila sta Mojzes in Elija; prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovi smrti, ki ga je čakala v Jeruzalemu. Petra in njegova tovariša pa je bil premagal spanec; ko so se predramili, so videli njegovo veličastvo in onadva moža, ki sta stala pri njem. Ko pa sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj; naredímo tri šotore: enega tebi, enega Mojzesu in enega Eliju!« In ni vedel, kaj govori. Ko je to govoril, se je naredil oblak, ki jih je obsenčil; in zbali so se, ko sta onadva stopila v oblak. Prišel pa je iz oblaka glas, ki je govoril: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« In ko je ta glas nastal, je bil Jezus sam. In oni so molčali in niso v tistem času povedali nikomur nič tega, kar so bili videli. Naslednji dan, ko so prišli z gore, mu je prišla naproti velika množica. In glej, mož iz ljudstva je zaklical: »Učenik, prosim te, ozri se na mojega sina, zakaj moj edinec je. Glej, neki duh ga napada, da nenadoma zakriči, in ga meče in trga, tako da se peni, in ko ga muči, se komaj loči od njega. Prosil sem tvoje učence, da bi ga izgnali, pa ga niso mogli.« Jezus pa je odgovoril: »O neverni in popačeni rod! Doklej bom pri vas in vas prenašal? Privedi svojega sina semkaj!« In ko je ta prihajal, ga je hudi duh vrgel in stresel. Jezus pa je nečistemu duhu zapovedal in dečka ozdravil ter ga izročil očetu. Vsi pa so strmeli nad božjim veličastvom. Ko so se vsi čudili vsemu temu, kar je delal, je svojim učencem rekel: »Vtisnite si v srce te besede: Sin človekov bo namreč izdan v roke ljudem.« Oni pa te besede niso umeli; bila je namreč zakrita pred njimi, da je niso razumeli, toda bali so se ga vprašati o tej stvari. Prišla pa jim je misel, kdo bi bil med njimi največji. Jezus pa, ki je videl misel njih srcá, je vzel otroka, ga postavil poleg sebe in jim rekel: »Kdor koli sprejme tega otroka v mojem imenu, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Zakaj kdor je med vami vsemi najmanjši, ta je velik.« Spregovoril pa je Janez in rekel: »Učenik, videli smo nekoga, ki je v tvojem imenu izganjal hude duhove, pa smo mu branili, ker ne hodi z nami.« Jezus pa mu je rekel: »Ne branite; kdor namreč ni zoper vas, je za vas.« Ko pa so se dopolnjevali dnevi, ko bi bil vzet v nebo, se je tudi sam namenil iti v Jeruzalem. In poslal je pred seboj glasnike; ti so šli in stopili v samarijsko vas, da bi mu pripravili prenočišče. Pa ga niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pride ogenj z neba in jih pokonča?« Toda obrnil se je in ju posvaril: [»Ne vesta, kakšnega duha sta; Sin človekov ni prišel življenj uničevat, ampak reševat.«] In odšli so v drugo vas. Ko so šli po poti, mu je nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus mu je odgovoril: »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Drugemu je pa rekel: »Hôdi za menoj!« Ta je dejal: »Gospod, dovoli mi, da prej grem in svojega očeta pokopljem.« Toda rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi svoje mrtve pokopljejo, ti pa pojdi in oznanjaj božje kraljestvo!« Še drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod; toda dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je rekel: »Nihče, kdor roko položi na plug in se ozira nazaj, ni pripravljen za božje kraljestvo.« Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti. Govoril jim je: »Žetev je velika, delavcev pa malo; prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Pojdite: glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosite mošnje ne torbe ne obuvala in nikogar na poti ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, najprej recite: ‚Mir tej hiši!‘ In če bo tam sin miru, bo vaš mir počival na njem; če pa ne, se povrne k vam. V tisti hiši pa ostanite ter jejte in pijte, kar imajo; zakaj delavec je vreden svojega plačila. Ne prehajajte iz hiše v hišo. In v katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, kar se pred vas postavi; ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in oznanjujte: ‚Božje kraljestvo se vam je približalo.‘ Kadar koli pa pridete v kako mesto, kjer vas ne sprejmejo, pojdite ven na cesto in recite: ‚Tudi prah, ki se je iz vašega mesta prijel naših nog, otresamo na vas; vendar vedite to, da se je približalo božje kraljestvo.‘ Povem vam, da bo oni dan Sodomi laže kakor temu mestu. Gorje ti, Korozain, gorje ti, Betsajda! Zakaj ko bi se bili v Tiru in Sidonu zgodili čudeži, ki so se zgodili v vama, bi bila zdavnaj sedela v raševini in pepelu in se spokorila. Vendar bo Tiru in Sidonu na sodbi laže ko vama. In ti, Kafarnaum, do neba povzdignjen: do pekla se boš pogreznil. Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje; kdor pa mene zaničuje, zaničuje tistega, ki me je poslal.« Dvainsedemdeseteri pa so se z veseljem vrnili in pripovedovali: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Videl sem satana, da je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast, stopati na kače in škorpijone in na vsakršno sovražnikovo moč in nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite tega, da so vam duhovi pokorni, ampak veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih.« Prav to uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. Dà, Oče, zakaj tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne ve, kdo je Sin, razen Očeta; in kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.« In posebej se je obrnil k svojim učencem in rekel: »Srečne oči, ki vidijo, kar vi vidite! Zakaj povem vam, da so mnogi preroki in kralji želeli videti, kar vi vidite, pa niso videli; in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali.« In glej, neki učitelj postave je vstal in ga je takole skušal: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel; »to izvršuj in boš živel.« Ta pa se je hotel opravičiti in je Jezusu rekel: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali rane ter so odšli in ga pustili napol mrtvega. Primerilo pa se je, da je šel po tisti poti neki duhovnik; in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo. Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je k njemu in v njegove rane vlil olja in vina ter jih obvezal; in posádil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in poskrbel zanj. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ‚Poskrbi zanj, in kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‘ Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« Ko so potovali, je prišel v neko naselje in neka žena, po imenu Marta, ga je sprejela v svojo hišo. Ta je imela sestro, z imenom Marija, ki je sedla k Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo. Marta pa si je dala veliko opraviti s postrežbo. In pristopila je ter rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, mnogo stvari te skrbí in vznemirja, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ne bo vzet.« Nekoč je na nekem kraju molil, in ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev rekel: »Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« In rekel jim je: »Kadar molite, recite: ‚Oče, posvečeno bodi tvoje ime; pridi tvoje kraljestvo; naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne; in odpústi nam naše grehe; saj tudi mi odpuščamo vsakemu, kateri nam je dolžan; in ne vpelji nas v skušnjavo!‘« In rekel jim je: »Kdo izmed vas bi imel prijatelja in bi opolnoči šel k njemu ter mu rekel: ‚Prijatelj, posódi mi tri hlebe, ker je moj prijatelj prišel k meni s pota, pa nimam kaj predenj položiti,‘ in da bi oni znotraj odgovoril: ‚Ne delaj mi nadlege; vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji; ne morem vstati in ti dati.‘ Povem vam, četudi ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo vendar zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. In jaz vam pravim: Prosíte in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo. Zakaj vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Kje je med vami oče, ki bi ga sin prosil kruha, pa mu bo dal kamen? Ali ribe, pa mu bo dal namesto ribe kačo? Ali ga bo prosil jajca, pa mu bo dal škorpijona? Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.« In izganjal je hudega duha, ki je bil nem. Ko je hudega duha izgnal, je mutec spregovoril in množice so se začudile. Nekateri izmed njih pa so rekli: »Z Beelzebulom, poglavarjem hudih duhov, izganja hude duhove.« Drugi pa so ga skušali in so od njega zahtevali znamenje z neba. Toda on je poznal njih misli in jim je rekel: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, se opustoši in hiša se na hišo zruši. Če je torej tudi satan zoper sebe razdeljen, kako bo obstalo njegovo kraljestvo, ker pravite, da z Beelzebulom izganjam hude duhove? Če pa jaz z Beelzebulom izganjam hude duhove, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa izganjam hude duhove s prstom božjim, tedaj je božje kraljestvo prišlo k vam. Kadar močni z orožjem varuje svoj dom, je njegovo premoženje na varnem: če pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli njegov plen. Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor ne zbira z menoj, raztresa. Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ko ga ne najde, pravi: ‚Vrnil se bom v svojo hišo, od koder sem odšel.‘ In ko pride, jo najde pometeno in okrašeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših, kot je sam, in gredo vanjo in ondi prebivajo; in končno stanje tega človeka je hujše od prejšnjega.« Ko pa je to govoril, je neka žena iz množice povzdignila svoj glas in mu rekla: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« On pa je rekel: »Dà, še bolj pa blagor tistim, ki božjo besedo poslušajo in ohranijo.« Ko pa so se zbirale množice, je začel govoriti: »Ta rod je hudoben rod: znamenje hoče imeti, pa se mu ne bo dalo drugo znamenje kakor Jonovo znamenje. Kakor je bil namreč Jona znamenje za Ninivljane, tako bo tudi Sin človekov za ta rod. Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala z možmi tega rodu in jih obsodila; zakaj prišla je s konca sveta, da bi slišala Salomonovo modrost, in glejte, več kakor Salomon je tukaj. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili; zakaj spokorili so se na Jonovo pridigo, in glejte, več kakor Jona je tukaj. Nihče ne postavlja svetilke, ko jo prižiga, v kak skrit kot ali pod mernik, ampak na svetilnik, da vstopajoči vidijo svetlobo. Svetilka tvojega telesa je tvoje oko. Kadar je tvoje oko zdravo, je vse tvoje telo svetlo; če pa je pokvarjeno, je tudi tvoje telo temno. Glej torej, da luč, ki je v tebi, ne bo tema! Če bo torej vse tvoje telo svetlo in ne bo imelo nobenega dela temnega, bo svetlo vse, kakor takrat, ko te svetilka obseva s svojo svetlobo.« Ko je to izgovoril, ga je neki farizej prosil, naj pri njem obeduje. In vstopil je ter sédel k mizi. Ko je farizej to videl, se je začudil, da se pred kosilom ni umil. Gospod pa mu je rekel: »Sedaj vi, farizeji, čašo in skledo čistite od zunaj, kar pa je znotraj v vas, je polno ropa in hudobije. Nespametni! Ali ni oni, ki je naredil to, kar je zunaj, naredil tudi tega, kar je znotraj? Dajte torej raje to, kar je znotraj, v miloščino, in glejte, vse vam bo čisto. Toda gorjé vam farizejem, ker dajete desetino od mete in rutice in vsake zelenjave, zanemarjate pa pravico in božjo ljubezen. To bi bilo treba storiti in onega ne opustiti. Gorjé vam farizejem, ker imate v shodnicah radi prve sedeže in na trgih pozdrave. Gorjé vam, ker ste kakor grobovi, ki se ne vidijo, in ljudje hodijo čeznje, pa ne vedó.« Oglasi pa se eden izmed učiteljev postave in mu reče: »Učenik, s takimi besedami žališ tudi nas.« On pa je rekel: »Tudi vam učiteljem postave gorjé, ker nalagate ljudem neznosna bremena, sami pa se teh bremen niti z enim prstom ne dotaknete. Gorjé vam, ker zidate grobnice prerokom, vaši očetje pa so jih umorili. Torej spričujete in potrjujete dejanja svojih očetov; zakaj oni so jih umorili, vi pa jim grobnice zidate. Zaradi tega je tudi božja modrost rekla: ‚Pošiljam k njim preroke in apostole in izmed njih bodo nekatere umorili in nekatere pregnali, da se bo od tega rodu terjala kri vseh prerokov, ki je bila prelita od začetka sveta: od krvi Abelove do krvi Zaharijeve, ki je bil ubit med oltarjem in templjem.‘ Dà, rečem vam, od tega rodu se bo terjala. Gorjé vam učiteljem postave, ker ste vzeli ključ do spoznanja: sami niste vstopili in tistim, ki so hoteli vstopiti, ste zabranili.« Ko jim je to povedal, so začeli pismouki in farizeji silno tiščati vanj in ga izpraševati o več rečeh, pri čemer so nanj pazili in iz njegovih ust želeli kaj ujeti, da bi ga zatožili. Ko se je medtem nabralo na tisoče ljudstva, tako da so drug drugemu stopali na noge, je začel najprej govoriti svojim učencem: »Varujte se farizejskega kvasu, ki je hinavščina. Nič pa ni skrito, kar bi se ne razodelo, in skrivno, kar bi se ne zvedelo. Zakaj kar ste rekli v temi, se bo slišalo o belem dnevu, in kar ste na uho povedali v hramih, se bo oznanjevalo na strehah. Povem pa vam, svojim prijateljem: Ne bojte se tistih, ki umoré telo, a potem ne morejo storiti nič več. Pokazal pa vam bom, koga se bojte: Bojte se tistega, ki more usmrtiti in potem vreči v pekel. Dà, rečem vam, tega se bojte! Ali se ne prodaja pet vrabcev za dva novčiča? In ne eden izmed njih ni pozabljen pred Bogom. Pa tudi lasje na vaši glavi so vsi prešteti. Ne bojte se torej: več ko mnogo vrabcev ste vredni vi. Toda povem vam: Vsakega, kdor mene prizna pred ljudmi, bo tudi Sin človekov priznal pred božjimi angeli; kdor pa me zataji pred ljudmi, bo zatajen pred božjimi angeli. In vsakemu, kdor poreče besedo zoper Sina človekovega, se bo odpustilo; kdor pa izreče kletev zoper Svetega Duha, se mu ne bo odpustilo. Kadar pa vas bodo vlačili v shodnice in pred gosposko in pred oblasti, ne skrbite, kako ali s čim bi se zagovarjali ali kaj bi rekli. Sveti Duh vas bo namreč v tisti uri poučil, kaj je treba reči.« Rekel pa mu je nekdo iz množice: »Učenik, rêci mojemu bratu, naj dediščino deli z menoj!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.« Povedal pa jim je to priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo in je sam pri sebi premišljal: ‚Kaj naj počnem, ko svojih pridelkov nimam kam spraviti?‘ In rekel je: ‚Tole bom storil; svoje žitnice bom podrl ter postavil večje in tam bom spravil vse svoje pridelke in svoje blago. In svoji duši porečem: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‘ Toda Bog mu je rekel: ‚Neumnež, to noč bodo tvoje življenje terjali od tebe; kar pa si spravil, čigavo bo?‘ Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat pred Bogom.« Svojim učencem pa je rekel: »Zato vam pravim: Ne bodite v skrbeh za življenje, kaj boste jedli; tudi ne za telo, kaj boste oblekli. Zakaj življenje je več ko jed in telo več ko obleka. Poglejte krokarje: ne sejejo in ne žanjejo, nimajo ne shrambe ne žitnice, in Bog jih živi. Koliko več ste vi vredni ko ptice. Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo dodati svojemu življenju en komolec? Če torej še tega ne zmorete, kar je najmanjše, kaj ste v skrbeh za drugo? Poglejte lilije, kako rastejo; ne delajo in ne predejo, a povem vam, da se še Salomon v vsem svojem sijaju ni oblačil kakor katera izmed njih. Če pa travo, ki je danes na polju in se jutri v peč vrže, Bog tako oblači, koliko bolj bo vas, maloverni! Tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili, in si ne delajte skrbi! Vse to namreč iščejo pogani tega sveta. Vaš Oče pa vé, da to potrebujete. Iščite marveč božje kraljestvo in vse to vam bo navrženo. Ne boj se, mala čreda, zakaj vaš Oče vam je sklenil dati kraljestvo. Prodajte, kar imate, in dajte vbogajme. Napravite si mošnje, ki ne ostarijo, zaklad v nebesih, ki ne poíde in kateremu se tat ne približa in ga molj ne razjé. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce. Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane in vi bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se njihov gospod vrne s svatbe, da mu takoj odpró, ko pride in potrka. Blagor služabnikom, ki jih gospod ob svojem prihodu najde čuječe! Resnično, povem vam, da se bo opasal in jih posadil za mizo in bo pristopil ter jim stregel. In če pride ob drugi straži in če pride ob tretji straži in jih tako najde, blagor tem služabnikom! To pa vedite, da bi hišni gospodar, ko bi vedel, ob kateri uri pride tat, čul in bi svoje hiše ne pustil podkopati. Tudi vi bodite pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.« Peter pa ga je vprašal: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali tudi za vse?« In Gospod je rekel: »Kdo neki je zvesti in razumni oskrbnik, ki ga bo gospod postavil nad svoje posle, da jim ob svojem času odmeri živež? Blagor služabniku, ki ga bo gospod ob svojem prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje imetje ga bo postavil. Ako bo pa ta služabnik mislil: ‚Mojega gospoda še dolgo ne bo‘ in bo začel pretepati hlapce in dekle, pojedati in popivati in se upijanjati, bo gospod tega služabnika prišel ob dnevu, ko se ga ne nadeja, in ob uri, za katero ne ve, in ga bo presekal in mu dal delež z neverniki. Tisti služabnik pa, ki je spoznal voljo svojega gospoda, pa se ni pripravil ali ni storil po njegovi volji, bo zelo tepen; tisti pa, ki je ni spoznal, a je storil kaj kazni vrednega, bo malo tepen. Od vsakogar, komur je bilo mnogo dano, se bo mnogo zahtevalo; in komur so zaupali mnogo, bodo od njega terjali še več. Prišel sem, da vržem na zemljo ogenj, in kako želim, da bi se že vnel! Biti pa moram krščen s krstom in kako bridko mi je, dokler se ne izvrši. Ali mislite, da sem prišel, da prinesem na zemljo mir? Ne, vam rečem, ampak razdor! Odslej jih bo namreč v eni hiši pet razprtih: trije se bodo razprli zoper dva in dva zoper tri; oče bo zoper sina in sin zoper očeta, mati zoper hči in hči zoper mater, tašča zoper svojo snaho in snaha zoper taščo.« Govoril je tudi množicam: »Kadar vidite, da se oblak vzdiguje od zahoda, takoj pravite: ‚Dež bo,‘ in tako se zgodi. In kadar vleče jug, pravite: ‚Pripekalo bo,‘ in se zgodi. Hinavci! Obličje zemlje in neba znate presojati; kako da tega časa ne presodite? Zakaj pa tudi sami od sebe ne sodite, kaj je prav? Kadar greš s svojim nasprotnikom k oblastniku, si že med potjo prizadevaj, da se z njim spraviš; da te morda ne privleče pred sodnika in te sodnik ne izroči biriču in te birič ne vrže v ječo. Povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš tudi zadnjega novčiča.« Prav ta čas je bilo nekaj navzočih, ki so mu poročali o Galilejcih, katerih kri je bil Pilat pomešal z njih daritvami. In odgovoril jim je: »Ali mislite, da so bili ti Galilejci zato, ker jih je zadelo to trpljenje, večji grešniki ko vsi drugi Galilejci? Ne, vam pravim; toda če se ne spokorite, boste vsi enako pokončani. Ali onih osemnajst, ki je nanje padel stolp pri Siloi in jih pobil, ali mislite, da so bili ti bolj krivi kot vsi ljudje, ki prebivajo v Jeruzalemu? Ne, vam pravim; toda če se ne spokorite, boste vsi prav tako pokončani.« Povedal pa je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu vsajeno smokvino drevo in je prišel iskat sadu na njem, pa ga ni našel. Rekel je vinogradniku: ‚Glej, tri leta je, kar hodim iskat sadu na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo torej; čemú še zemljo izrablja?‘ Ta mu je odgovoril: ‚Gospod, pústi jo še to leto, da jo okopljem in ji pognojim, morda bo obrodila sad; če pa ne, jo boš potlej posekal.‘« Učil pa je v neki shodnici v soboto. In glej, bila je tam žena, ki je osemnajst let imela duha bolezni; bila je sključena in se ni mogla prav nič vzravnati. Ko jo je Jezus videl, jo je poklical k sebi in ji rekel: »Žena, rešena si svoje bolezni.« In položil je nanjo roke in takoj se je vzravnala in je slavila Boga. Oglasil pa se je predstojnik shodnice, nejevoljen, da jo je Jezus ozdravil v soboto, in je množici govoril: »Šest dni je, v katerih je treba delati; ob teh torej prihajajte in se dajajte ozdravljati, ne pa sobotni dan.« Gospod pa mu je odgovoril: »Hinavci, ali ne odvezuje vsak izmed vas v soboto svojega vola ali osla od jasli in ga žene napajat? Te hčere Abrahamove pa, ki jo je satan imel zvezano, čujte, osemnajst let, ni bilo treba rešiti te vezi sobotni dan?« In ko je to govoril, je bilo vse njegove nasprotnike sram, in vsa množica se je veselila vseh veličastnih del, ki jih je storil. Govoril je tedaj: »Čému je podobno božje kraljestvo in čému naj ga primerjam? Podobno je gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svojem vrtu; in zraslo je in postalo veliko drevo in ptice neba so prebivale na njegovih vejah.« In zopet je rekel: »Čému naj primerjam božje kraljestvo? Podobno je kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« In hodil je po mestih in vaseh in učil, in se napotil v Jeruzalem. Rekel pa mu je nekdo: »Gospod, ali je teh, ki se bodo rešili, malo?« On jim je rekel: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata; zakaj, povem vam, mnogi bodo želeli vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl in boste postajali zunaj in začeli trkati na vrata, govoreč: ‚Gospod, odpri nam,‘ vam bo odgovoril: ‚Ne poznam vas, od kod ste.‘ Tedaj boste začeli govoriti: ‚Vpričo tebe smo jedli in pili in po naših ulicah si učil.‘ In poreče vam: ‚Ne vem, od kod ste; proč od mene vsi, ki ste delali krivico.‘ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama in Izaka in Jakoba in vse preroke v božjem kraljestvu, sebe pa izgnane venkaj. In prišli bodo od vzhoda in zahoda in severa in juga in bodo sedli za mizo v božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.« Tisti dan so pristopili nekateri farizeji in mu govorili: »Odidi in umakni se od tod, zakaj Herod te hoče umoriti.« In jim je rekel: »Pojdite in temu lisjaku recite: Glej, hude duhove izganjam in še danes in jutri ozdravljam; in tretji dan bo z menoj konec. Vendar moram danes in jutri in pojutrišnjem potovati, ker ne gre, da bi prerok umrl zunaj Jeruzalema. Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so k tebi poslani: kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke kakor koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli! Glejte, vaša hiša vam bo zapuščena. Povem vam, da me ne boste videli, dokler ne pride čas, ko porečete: ‚Blagoslovljèn, ki prihaja v Gospodovem imenu!‘« Ko je na soboto šel v hišo nekega prvaka med farizeji na obed, so ga ti opazovali. In glej, neki vodeničen človek je bil pred njim. Jezus je spregovoril ter učiteljem postave in farizejem rekel: »Ali je dovoljeno v soboto ozdravljati?« Ti pa so molčali. In prijel ga je, ozdravil in odpustil. Njim pa je rekel: »Komu izmed vas bo osel ali vol padel v vodnjak in ga ne bo izvlekel takoj sobotni dan?« In niso mu mogli na to odgovoriti. Ker je opazil, kako so si izbirali prve sedeže, je povabljenim povedal tudi priliko. Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, da če bi bil morda povabljen kateri imenitnejši ko ti, ne pride ta, ki je tebe in njega povabil, in ti ne poreče: ‚Umakni se temu,‘ in ti bi se takrat začel s sramoto presedati na zadnje mesto. Temveč, kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti poreče, ko pride, kateri te je povabil: ‚Prijatelj, pomakni se više!‘ Takrat ti bo čast vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi. Zakaj vsak, ki se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Tudi temu, ki ga je bil povabil, je govoril: »Kadar napravljaš kosilo ali večerjo, ne vabi svojih prijateljev ne svojih bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti to povrnejo. Marveč, kadar napravljaš gostijo, vabi uboge, pohabljene, kruljave, slepe. In srečen boš, ker ti ne morejo povrniti: povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih!« Ko je to slišal nekdo izmed gostov, mu je rekel: »Srečen, kdor bo obedoval v božjem kraljestvu!« On pa mu je rekel: »Neki človek je napravljal veliko večerjo in jih je mnogo povabil. Ob času večerje je poslal svojega služabnika povabljenim povedat, naj pridejo, ker je že vse pripravljeno. In začeli so se vsi hkrati izgovarjati. Prvi mu je rekel: ‚Njivo sem kupil in jo moram iti pogledat; prosim te, imej me za opravičenega!‘ Drugi je rekel: ‚Pet jarmov volov sem kupil in jih pojdem preskušat; prosim te, imej me za opravičenega!‘ In spet drug je rekel: ‚Oženil sem se in zato ne morem priti.‘ Služabnik se je vrnil in to sporočil svojemu gospodu. Tedaj se je hišni gospodar razsrdil in je rekel svojemu služabniku: ‚Pojdi brž na ceste in ulice po mestu in pripelji semkaj uboge in pohabljene in slepe in kruljave!‘ Služabnik je rekel: ‚Gospod, zgodilo se je, kar si naročil, pa je še prostor.‘ In gospod je rekel služabniku: ‚Pojdi na pota in k ograjam in primoraj jih vstopiti, da se moja hiša napolni. Zakaj, povem vam, nobeden izmed onih povabljenih mož ne bo okusil moje večerje.‘« Za njim pa so šle velike množice in obrnil se je ter jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo namreč izmed vas, ki hoče zidati stolp, poprej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima, da ga dozida; da bi se mu potem, ko bo postavil temelj in bi ne mogel dovršiti, ne začeli vsi, ki bi to videli, posmehovati in govoriti: ‚Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dovršiti.‘ Ali kateri kralj, ki gre na vojsko zoper drugega kralja, poprej ne séde in se ne posvetuje, ali more z desetimi tisoči stopiti nasproti njemu, ki prihaja nadenj z dvajsetimi tisoči? Če ne, pošlje, ko je oni še daleč, poslanstvo in prosi miru. Tako torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec. Sol je dobra. Če pa se tudi sol pokvari, s čim se bo popravila? Ne za zemljo ne za gnoj ni porabna; proč jo mečejo. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« Približevali pa so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki so godrnjali: »Ta grešnike sprejema in z njimi jé.« Povedal pa jim je to priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac in eno izmed njih izgubi, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na svoje rame; in ko pride domov, skliče prijatelje in sosede in jim pravi: ‚Veselite se z menoj, zakaj našel sem svojo ovco, ki se je bila izgubila.‘ Povem vam: tako bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore. Ali katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno drahmo, ne prižge svetilke in ne pomete hiše in skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede in pravi: ‚Veselite se z menoj, zakaj našla sem drahmo, ki sem jo bila izgubila.‘ Tako bo, povem vam, veselje med božjimi angeli nad vsakim grešnikom, ki se spokori.« Rekel je tudi: »Neki človek je imel dva sina. In mlajši izmed njiju je rekel očetu: ‚Oče, daj mi delež imetja, ki mi gre!‘ In razdelil jima je imetje. Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo in je tam z razuzdanim življenjem zapravil svoje imetje. Ko pa je vse potrošil, je v tistem kraju nastala huda lakota in je začel stradati. Šel je torej in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele in ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past. In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in rekel: ‚Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v izobilju, jaz pa tukaj od lakote ginem! Vstal bom in pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin, sprejmi me kot katerega svojih najemnikov!‘ In je vstal ter šel k svojemu očetu. Ko pa je bil še daleč, ga je njegov oče zagledal in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. Sin pa mu je rekel: ‚Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‘ Oče pa je velel svojim služabnikom: ‚Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite, in dajte mu prstan na roko in čevlje na noge; in pripeljite pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter se veselimo; zakaj ta moj sin je bil mrtev in je oživel; je bil izgubljen in je najden.‘ In so se začeli gostiti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. In ko se je domov gredé približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in vprašal, kaj bi to bilo. Ta mu je rekel: ‚Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je spet zdravega dobil.‘ Ujezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je tedaj prišel ven in ga pogovarjal. Ta pa je očetu odgovoril: ‚Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza; pa meni nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je tvoje imetje zapravil s hotnicami, si mu zaklal pitano tele.‘ On pa mu je rekel: ‚Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Gostiti se in razveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživel, je bil izgubljen in je najden.‘« Učencem pa je govoril: »Bil je bogatin, ki je imel oskrbnika, in tega so mu zatožili, da mu imetje zapravlja. Poklical ga je in mu rekel: ‚Kaj slišim o tebi? Daj odgovor o svojem oskrbovanju, zakaj poslej ne boš mogel biti več oskrbnik.‘ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ‚Kaj naj storim, ker mi moj gospod jemlje oskrbništvo? Kopati ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom storil, da me sprejmejo v svoje hiše, ko bom odstavljen od oskrbništva.‘ In poklical je dolžnike svojega gospoda, vsakega posebej, in prvemu dejal: ‚Koliko si dolžan mojemu gospodu?‘ ‚Sto mer olja,‘ je rekel ta. On pa mu je dejal: ‚Vzemi svoje pismo, brž sédi in zapiši: petdeset.‘ Nato je rekel drugemu: ‚Koliko pa si ti dolžan?‘ Ta je rekel: ‚Sto mer žita.‘ Reče mu: ‚Vzemi svoje pismo in zapiši: osemdeset.‘ In gospod je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je ravnal razumno. Zakaj otroci tega sveta so do svojega rodu razumnejši kakor otroci luči. In jaz vam rečem: Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mamonom, da vas, ko premine, sprejmejo v večne šotore. Kdor je zvest v najmanjšem, je zvest tudi v velikem, kdor pa je krivičen v najmanjšem, je krivičen tudi v velikem. Če torej pri krivičnem mamonu niste bili zvesti, kdo vam bo zaupal resnično dobrino? In če pri tujem niste bili zvesti, kdo vam bo dal to, kar je vaše? Noben služabnik ne more služiti dvema gospodoma: ali bo namreč enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal in drugega preziral. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« Denarja lakomni farizeji pa so vse to tudi slišali in so ga zasmehovali. Tedaj jim je rekel: »Vi ste tisti, ki se delate pravične pred ljudmi, a Bog pozna vaša srca; kajti kar je med ljudmi visoko, je pred Bogom gnusoba. Postava in preroki so do Janeza; od tedaj se oznanja božje kraljestvo in vsakdo mu dela silo. Lažje pa je, da nebo in zemlja preide, kakor da iz postave pade le ena pičica. Vsak, kdor se od svoje žene loči in se oženi z drugo, prešuštvuje, in kdor se oženi z ločeno od moža, prešuštvuje. Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki siromak, po imenu Lazar, ki je poln turov ležal pri njegovih vratih, in se je želel nasititi z drobtinami, ki so padale z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in mu lizali ture. Je pa siromak umrl in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan. In ko je v kraljestvu mrtvih trpel muke, je povzdignil svoje oči in od daleč zagledal Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ‚Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in ohladi moj jezik, zakaj silno trpim v tem plamenu!‘ Abraham mu je rekel: ‚Sin, spomni se, da si v svojem življenju prejel dobro in prav tako Lazar húdo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš. In vrh tega je med nami in vami narejen velik prepad, da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo; pa tudi od ondod ne morejo sem.‘ In rekel je: ‚Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta; imam namreč pet bratov in naj te posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja.‘ In Abraham mu reče: ‚Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‘ Le-ta pa je odgovoril: ‚Ne, oče Abraham, temveč ako pojde do njih kdo izmed mrtvih, se bodo spokorili.‘ Rekel pa mu je: ‚Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.‘« In rekel je Jezus svojim učencem: »Ni mogoče, da bi pohujšanje ne prišlo; ali gorjé temu, po komer pride! Bolje bi bilo zanj, da bi se mu mlinski kamen obesil na vrat in bi bil vržen v morje, kakor da bi pohujšal katerega teh malih. Pazite nase! Ako se pregreši tvoj brat, ga posvári; in če se skesa, mu odpústi! In če sedemkrat na dan greši zoper tebe in se sedemkrat do tebe obrne in reče: ‚Žal mi je,‘ mu odpusti.« In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa je rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi tej murvi lahko rekli: ‚Izruj se s korenino in se presádi v morje,‘ in bila bi vam poslušna. Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ‚Pridi brž in sédi k mizi‘? Ali mu ne bo marveč rekel: ‚Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‘ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar mu je bilo zapovedano? Pač ne. Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ‚Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‘« Ko je potoval v Jeruzalem, je šel po sredi med Samarijo in Galilejo. In ko je prihajal v neko vas, mu je prišlo nasproti deset gobavih mož, ki so se od daleč ustavili in so povzdignili glas ter rekli: »Jezus, učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Eden izmed njih pa, ko je videl, da je ozdravljen, se je vrnil, in je z velikim glasom slavil Boga. In padel je na obraz pred njegove noge ter se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je spregovoril: »Ali ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali se ni našel nobeden drug, da bi se vrnil in dal čast Bogu, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi, tvoja vera te je rešila.« Ko pa so ga farizeji vprašali, kdaj pride božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride tako, da bi zbujalo pozornost; tudi ne bodo govorili: ‚Glej, tukaj je!‘ ali: ‚Tam je!‘ Zakaj, glejte, božje kraljestvo je med vami.« Učencem pa je rekel: »Pridejo dnevi, ko boste želeli videti enega izmed dni Sinu človekovega, pa ga ne boste videli. In porekó vam: ‚Glejte, tukaj je, glejte, tam je.‘ Ne hodite in ne begajte za njimi! Kajti kakor blisk, ko se zabliska, posveti od enega konca neba do drugega, tako bo Sin človekov na svoj dan. Poprej pa mora veliko trpeti in biti po tem rodu zavržen. In kakor je bilo v Noetovih dneh, tako bo tudi v dneh Sinu človekovega: jedli so in pili, se ženili in se možile do dne, ko je Noe šel v ladjo: in prišel je potop in vse pokončal. Podobno bo, kakor je bilo v Lotovih dneh: jedli so in pili, kupovali in prodajali, sadili in zidali; tisti dan pa, ko je šel Lot iz Sodome, je izpod neba dežilo ogenj in žveplo in vse pokončalo. Prav tako bo tisti dan, ko se bo razodel Sin človekov. Kdor bo tisti dan na strehi, njegove stvari pa v hiši, naj ne hodi dol ponje; in prav tako naj se ne vrača, kdor bo na polju. Spominjajte se Lotove žene! Kdor koli bo skušal svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; in kdor koli ga bo izgubil, ga bo rešil. Povem vam, tisto noč bosta dva na eni postelji; eden bo sprejet in drugi puščen. Dve bosta skupaj mleli; ena bo sprejeta in druga puščena. [Dva bosta na polju; eden bo sprejet in drugi puščen.«] In spregovorili so ter mu rekli: »Kje, Gospod?« On pa jim je rekel: »Kjer bo mrtvo truplo, tam se bodo zbrali tudi jastrebi.« Povedal jim je tudi priliko, da jim je treba vedno moliti in se ne naveličati. Govoril je: »Bil je v nekem mestu sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za ljudi. In bila je v tistem mestu vdova, ki je hodila k njemu, govoreč: ‚Pomagaj mi do pravice zoper mojega nasprotnika.‘ Nekaj časa ni hotel; potem pa je sam pri sebi rekel: ‚Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za ljudi, bom vendar tej vdovi, ker mi ne da miru, pomagal do pravice, da me ne bo nenehoma hodila nadlegovat.‘« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki vpijejo k njemu noč in dan, in bo pri njih odlašal? Povem vam, da jim bo hitro pomagal do pravice. Vendar, ali bo Sin človekov, kadar pride, našel vero na zemlji?« Nekaterim, ki so zaupali sami vase, da so pravični, in so druge zaničevali, pa je povedal tudi to priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit, eden farizej in drugi cestninar. Farizej se je postavil in je sam pri sebi tako molil: ‚Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje: roparji, krivičniki, prešuštniki, ali tudi kakor ta cestninar; postim se dvakrat v tednu, desetino dajem od vsega, kar dobivam.‘ Cestninar pa je od daleč stal in še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: ‚Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‘ Povem vam: Ta je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne; zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Prinašali so mu tudi otročiče, da bi se jih dotikal. Ko so učenci to videli, so jih karali. Toda Jezus jih je poklical in govoril: »Pustite otročičem, naj prihajajo k meni, in ne branite jim; zakaj takih je božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor božjega kraljestva ne sprejme kakor otrok, ne pride vanj.« In neki prvak ga je vprašal: »Dobri učenik, kaj naj storim, da prejmem večno življenje?« Jezus mu je rekel: »Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober kakor samo eden, Bog. Zapovedi poznaš: ‚Ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem, spoštuj očeta in mater!‘« Ta pa je rekel: »Vse to sem spolnjeval od mladosti.« Ko je Jezus to slišal, mu je rekel: »Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, in razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!« Ko pa je ta to slišal, se je zelo razžalostil; bil je namreč zelo bogat. Ko ga je Jezus videl žalostnega, je rekel: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v božje kraljestvo! Lažje je namreč velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v božje kraljestvo.« Tisti, ki so to slišali, so rekli: »Kdo se more tedaj rešiti?« On pa je rekel: »Kar je nemogoče pri ljudeh, je mogoče pri Bogu.« Peter pa je rekel: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« In on jim je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zapustil hišo ali starše ali brate ali ženo ali otroke zaradi božjega kraljestva in bi ne prejel mnogo več v tem času in večnega življenja v prihodnjem veku.« Vzel pa je dvanajstere k sebi in jim rekel: »Glejte, v Jeruzalem gremo in nad Sinom človekovim se bo spolnilo vse, kar je pisano po prerokih. Izdan bo namreč nevernikom in ga bodo zasmehovali in z njim grdo ravnali in vanj pljuvali; in potem, ko ga bodo bičali, ga bodo umorili in tretji dan bo vstal.« In oni niso nič od tega umeli; ta beseda jim je bila skrita in niso vedeli, kaj je govoril. Ko se je bližal Jerihi, je kraj pota sedèl slep človek in prosil vbogajme. In ko je slišal množico, ki je šla mimo, je vpraševal, kaj bi to bilo. Povedali so mu, da gre mimo Jezus iz Nazareta. In zavpil je: »Jezus, Davidov Sin, usmili se me!« Spredaj gredoči so ga svarili, naj utihne. Ta pa je še glasneje kričal: »Davidov Sin, usmili se me!« Jezus je tedaj obstal in velel, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se je približal, ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Ta pa je rekel: »Gospod, da spregledam.« In Jezus mu je rekel: »Spreglej, tvoja vera te je ozdravila.« V hipu je spregledal, šel za njim in slavil Boga. In vse ljudstvo je dalo Bogu hvalo, ko je to videlo. Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. In glej, bil je neki mož, Zahej po imenu, ki je bil višji cestninar in bogat. Želel je videti Jezusa, kdo je, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Tekel je torej dalje in splezal na divjo smokev, da bi ga videl, zakaj tam je moral iti mimo. Ko je Jezus prišel na ono mesto, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, stopi hitro dol; zakaj danes moram ostati v tvoji hiši.« In stopil je hitro dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali: »Ustavil se je pri grešnem človeku.« Zahej pa je stopil pred Gospoda in rekel: »Glej, Gospod, polovico svojega imetja dam ubogim, in ako sem koga v čem prevaral, povrnem četverno.« Jezus mu je rekel: »Danes je tej hiši prišla rešitev, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.« Ko so ti to slišali, je pristavil še priliko, ker je bil blizu Jeruzalema in so mislili, da se bo božje kraljestvo takoj razodelo. Rekel je torej: »Neki človek plemenitega rodu je šel v daljno deželo, da bi zase dobil kraljevsko oblast in se vrnil. Poklical pa je svojih deset služabnikov in jim dal deset min ter jim rekel: ‚Trgujte, dokler ne pridem!‘ Njegovi podaniki pa so ga sovražili in so poslali za njim poslance, ki naj bi sporočili: ‚Nočemo, da bi ta zavladal nad nami.‘ Zgodilo pa se je, da je dobil kraljevsko oblast in se vrnil; in velel je poklicati služabnike, katerim je bil dal denar, da bi zvedel, kaj je vsak pritržil. Prišel je prvi in rekel: ‚Gospod, tvoja mina je pridobila deset min.‘ ‚Prav, dobri služabnik,‘ mu je rekel; ‚ker si bil zvest v malem, imej oblast nad desetimi mesti.‘ In prišel je drugi ter rekel: ‚Tvoja mina, gospod, je pridobila pet min.‘ Rekel je tudi temu: ‚Tudi ti bodi nad petimi mesti.‘ Zopet drugi je prišel in rekel: ‚Glej, gospod, tu je tvoja mina, ki sem jo imel shranjeno v prtiču; bal sem se te namreč, ker si trd človek: jemlješ, česar nisi vložil, in žanješ, česar nisi vsejal.‘ ‚Iz tvojih ust te sodim, malopridni služabnik,‘ mu reče; ‚vedel si, da sem trd človek, ki jemljem, česar nisem vložil, in žanjem, česar nisem vsejal. Zakaj torej nisi dal mojega denarja v menjalnico in bi ga jaz po vrnitvi izterjal z obrestmi?‘ In je rekel zraven stoječim: ‚Vzemite mu mino in jo dajte temu, ki ima deset min.‘ In rekli so mu: ‚Gospod, ima že deset min.‘ ‚Povem vam: Vsakemu, kdor ima, se bo dalo; tistemu pa, ki nima, se bo vzelo še to, kar ima. Tiste moje sovražnike pa, ki niso hoteli, da bi bil jaz kralj nad njimi, pripeljite semkaj in jih vpričo mene posekajte.‘« Po teh besedah je šel naprej v Jeruzalem. Ko pa je prišel blizu Betfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je odposlal dva izmed svojih učencev in rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama; ko prideta tja, bosta našla privezanega osliča, na katerega nikoli noben človek ni sédel. Odvežita ga in pripeljita! In če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ‚Gospod ga potrebuje.‘« Poslanca sta odšla in našla, kakor jima je bil povedal. Ko sta žrebe odvezovala, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta žrebe?« Onadva sta rekla: »Gospod ga potrebuje.« In pripeljala sta ga k Jezusu. In položili so na žrebe svoja oblačila in nanj posadili Jezusa. Ko pa je šel dalje, so na pot razgrinjali svoje plašče. In ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa čudovita dela, ki so jih videli. Klicali so: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu; mir v nebesih in slava na višavah!« Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učenik, posvári svoje učence!« Odgovoril jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.« Ko pa se je približal in zagledal mesto, se je zjokal nad njim in rekel: »O da bi bilo tudi ti na ta svoj dan spoznalo, kaj ti je v mir! Tako pa je pred tvojimi očmi skrito. Zakaj prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo tvoji sovražniki obdali z nasipom in te oblegali ter stiskali od vseh strani; in v tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo v tebi pustili kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.« Potem je stopil v tempelj in začel izganjati tiste, ki so tam prodajali in kupovali; in jim je govoril: »Pisano je: ‚Moja hiša je hiša molitve, vi ste pa iz nje napravili razbojniško jamo.‘« In učil je vsak dan v templju. Veliki duhovniki in pismouki in ljudski prvaki so ga skušali umoriti, pa niso mogli najti, kaj bi mu storili. Zakaj vse ljudstvo se ga je oklepalo in ga poslušalo. V tistem času, ko je v templju učil ljudstvo in oznanjal blagovest, so neki dan veliki duhovniki in pismouki skupaj s starešinami pristopili in so mu rekli: »Povej nam, s kakšno oblastjo to delaš, ali kdo ti je dal to oblast?« Odgovoril jim je: »Tudi jaz vas bom vprašal neko stvar; povejte mi: Janezov krst – ali je bil iz nebes ali od ljudi?« Ti pa so sami pri sebi mislili: »Ako rečemo: ‚Iz nebes,‘ bo dejal: ‚Zakaj mu niste verjeli?‘ Če pa rečemo: ‚Od ljudi,‘ nas bo vse ljudstvo kamnalo; zakaj prepričano je, da je Janez prerok.« Rekli so torej, da ne vedo, od kod. In Jezus je rekel: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.« Začel pa je ljudstvu pripovedovati tole priliko: »Nekdo je zasadil vinograd in ga vinogradnikom dal v najem in je za dolgo časa odpotoval. Ob svojem času je vinogradnikom poslal služabnika, da bi mu dali od pridelka iz vinograda. Vinogradniki pa so ga pretepli in odslovili praznega. Poslal je drugega služabnika; oni pa so tudi tega pretepli, opsovali in ga odpravili praznega. Poslal je še tretjega; oni pa so tudi tega ranili in izgnali. Gospodar vinograda je torej rekel: ‚Kaj naj storim? Poslal bom svojega ljubljenega sina, njega bodo pač spoštovali, ko ga bodo videli.‘ Ko pa so vinogradniki tega zagledali, so se med seboj posvetovali in govorili: ‚To je dedič; ubijmo ga, da dediščina postane naša.‘ In vrgli so ga iz vinograda in ubili. Kaj jim bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in te vinogradnike pokončal, vinograd pa dal drugim.« Ko so to slišali, so rekli: »Bog ne daj!« On pa se je ozrl po njih in rekel: »Kaj torej pomeni to, kar je pisano: ‚Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen‘? Vsak, kdor pade na ta kamen, se bo razbil; in na kogar on pade, ga bo strl.« V tisti uri so ga pismouki in veliki duhovniki hoteli prijeti, pa so se zbali ljudstva; spoznali so namreč, da je priliko povedal zoper nje. Pazili so torej nanj in poslali zalezovalce, ki naj bi se delali pravične, da bi ga ujeli v besedi in ga tako izdali gosposki in poglavarjevi oblasti. In so ga vprašali: »Učenik, vemo, da prav govoriš in učiš in ne gledaš na osebo, ampak v resnici učiš pot božjo: Ali smemo cesarju davek dajati ali ne?« Ker pa je spoznal njihovo zvijačnost, jim je rekel: »Kaj me skušate? Pokažite mi denar! Čigavo podobo in napis ima?« Odgovorili so: »Cesarjevo.« In jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!« In niso ga mogli pred ljudmi ujeti v besedi; in začudili so se njegovemu odgovoru in so molčali. Prišli pa so nekateri izmed saducejev, ki trdijo, da vstajenja ni, in so ga vprašali: »Učenik, Mojzes nam je zapisal: ‚Če komu umrje brat, ki je oženjen, pa je brez otrok, naj ženo vzame njegov brat in obudi zarod svojemu bratu.‘ Bilo pa je sedem bratov. In prvi se je oženil, pa je umrl brez otrok. In vzel jo je drugi, a tudi ta je umrl brez otrok; in tretji, prav tako vseh sedem; in so pomrli in niso zapustili otrok. Za vsemi je umrla tudi žena. Ob vstajenju torej – čigava izmed njih bo žena? Kajti vseh sedem jo je imelo za ženo.« In Jezus jim je odgovoril: »Otroci tega veka se ženijo in možé; tisti pa, ki bodo vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ženili in ne možile, zakaj tudi umreti ne bodo mogli več; enaki so namreč angelom in so božji otroci, ker so otroci vstajenja. Da pa umrli vstajajo, je tudi Mojzes pokazal v zgodbi o grmu, ko Gospoda imenuje ‚Abrahamovega Boga in Izakovega Boga in Jakobovega Boga‘; ni pa Bog mrtvih, ampak živih, zakaj njemu vsi živé.« Oglasili pa so se nekateri izmed pismoukov in so rekli: »Učenik, dobro si povedal.« In nič več si ga niso upali vpraševati. Rekel pa jim je: »Kako pravijo, da je Kristus Davidov sin? Saj David sam pravi v knjigi psalmov: ‚Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sédi na mojo desnico, dokler tvojih sovražnikov ne položim za podnožje tvojih nog.‘ David ga torej imenuje Gospoda; kako je torej njegov sin?« In ko je vse ljudstvo poslušalo, je rekel svojim učencem: »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo v dolgih oblačilih in imajo na trgih radi pozdrave in v shodnicah prve sedeže in pri gostijah prve prostore; ki vdovam požirajo hiše, medtem ko hinavsko opravljajo dolge molitve: te bo zadela hujša obsodba.« Ozrl se je in videl bogatine, ki so metali svoje darove v zakladnico. Videl pa je tudi neko siromašno vdovo, ko je devala vanjo dva novčiča, in rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi, zakaj vsi ti so Bogu v dar vrgli od svojega izobilja, ta pa je od svojega uboštva vrgla vse, kar je imela za živež.« In ko so nekateri govorili o templju, da je okrašen z lepimi kamni in z darovi, je rekel: »Prišli bodo dnevi, v katerih od vsega tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.« Vprašali pa so ga: »Učenik, kdaj bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to zgodilo?« On pa je rekel: »Glejte, da se ne daste premotiti! Mnogo jih bo namreč prišlo z mojim imenom in bodo govorili: ‚Jaz sem‘ in ‚Čas se je približal.‘ Ne hodite torej za njimi! Ko pa boste slišali o vojskah in uporih, se ne ustrašite; zakaj to se mora poprej zgoditi, a ne bo še takoj konec.« Tedaj jim je govoril: »Vstal bo narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; veliki potresi bodo in kužne bolezni in lakota po mnogih krajih; grozote bodo in velika znamenja na nebu. Pred vsem tem pa bodo stegnili roke po vas in vas preganjali, izdajali v shodnice in ječe ter vlačili zaradi mojega imena pred kralje in poglavarje. Zgodilo pa se vam bo to v pričevanje. Vtisnite si torej v srce, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Zakaj jaz vam bom dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli nasprotovati ali ji ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje in sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo izročili v smrt; in vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje. Kadar pa boste videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, tedaj vedite, da je njegovo razdejanje blizu. Takrat naj bežé v hribe, kateri so v Judeji; in kateri so v mestu, naj gredo ven, in kateri so na deželi, naj ne hodijo noter; zakaj to so dnevi maščevanja, da se dopolni vse, kar je pisano. Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Zakaj velika stiska bo v deželi in srd nad tem ljudstvom; pod ostrino meča bodo padali in v sužnost jih bodo vlačili med vse narode in Jeruzalem bodo teptali neverniki, dokler se ne izpolnijo časi poganov. In znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah, in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale. In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. Ko pa se bo to začelo goditi, se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.« In povedal jim je priliko: »Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa! Kadar začnó že odganjati, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi, kadar boste videli, da se to godi, vedite, da je božje kraljestvo blizu. Resnično, povem vam: Ta rod ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle. Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride nad vas nenadoma kakor zanka; kajti prišel bo čez vse, ki prebivajo po vsej zemlji. Čujte torej vsak čas in prosite, da bi vsemu temu, kar se bo godilo, mogli ubežati in stopiti pred Sina človekovega.« Čez dan je poučeval v templju, čez noč pa je hodil ven in prenočeval na gori, ki se imenuje Oljska. In vse ljudstvo je zgodaj prihajalo k njemu v tempelj, da bi ga poslušalo. Bližal se je praznik opresnikov, ki se imenuje pasha. In veliki duhovniki in pismouki so iskali, kako bi ga umorili, zakaj bali so se ljudstva. Šel pa je satan v Juda, ki se je imenoval Iškarijot in je bil izmed števila dvanajsterih; in odšel je ter govoril z velikimi duhovniki in poveljniki, kako bi jim ga izdal. Razveselili so se in se pogodili, da mu dajo denarja. In dal je besedo in iskal prilike, da bi jim ga izdal, kadar bi ne bilo množice. Prišel pa je dan opresnikov, ko je bilo treba klati velikonočno jagnje. In poslal je Petra in Janeza z naročilom: »Pojdita in nam pripravita velikonočno jagnje, da ga bomo jedli.« Ta dva pa sta rekla: »Kje hočeš, da pripraviva?« In rekel jima je: »Glejta, ko prideta v mesto, vaju bo srečal človek z vrčem vode; pojdita za njim v hišo, v katero pojde, in recita hišnemu gospodarju: ‚Učenik ti pravi: Kje je obednica, kjer bi s svojimi učenci jedel velikonočno jagnje?‘ Pokazal vama bo veliko opremljeno obednico in tam pripravita.« Šla sta in našla, kakor jima je bil rekel, in sta pripravila velikonočno jagnje. In ko je prišla ura, je sédel k mizi in dvanajst apostolov z njim. In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti to velikonočno jagnje z vami, preden bom trpel. Zakaj povem vam, da ga ne bom več jedel, dokler se ne dopolni v božjem kraljestvu.« In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj. Zakaj povem vam, da ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride božje kraljestvo.« Potem je vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas; to delajte v moj spomin.« Prav tako tudi kelih po večerji, govoreč: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas. Toda glejte, roka mojega izdajalca je z menoj pri mizi. Sin človekov sicer gre, kakor je določeno, vendar gorjé tistemu človeku, ki ga bo izdal.« Začeli so se med seboj vpraševati, kateri izmed njih bi bil tisti, ki bo to storil. Nastal pa je tudi prepir med njimi, kateri izmed njih se zdi, da je največji. On pa jim je rekel: »Kralji poganov gospodujejo nad njimi in tisti, ki imajo nad njimi oblast, se imenujejo ‚dobrotniki‘. Vi pa ne tako. Temveč kdor je med vami največji, naj bo kakor najmanjši, in predstojnik kakor strežnik. Kdo je namreč večji: kdor je pri mizi ali kdor streže? Ali ne, kdor je pri mizi? Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže. Vi ste tisti, ki ste vztrajali z menoj v mojih preskušnjah; in jaz vam prepuščam kraljestvo, kakor ga je moj Oče prepustil meni, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu, sedeli na prestolih in sodili dvanajst Izraelovih rodov.« In Gospod je rekel: »Simon, Simon, glej, satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal kakor pšenico; jaz pa sem prosil zate, da ne opeša tvoja vera. In ko boš ti nekoč šel vase, potrdi svoje brate.« On mu je rekel: »Gospod, s teboj sem pripravljen iti tudi v ječo in v smrt.« Jezus mu je rekel: »Povem ti, Peter, petelin danes ne bo zapel, dokler trikrat ne utajiš, da me poznaš.« In rekel jim je: »Ko sem vas poslal brez mošnje in torbe in čevljev, ali ste kaj pogrešali?« Odgovorili so: »Nič.« »Zdaj pa,« jim je rekel, »kdor ima mošnjo, naj jo vzame, prav takó tudi torbo; in kdor je nima, naj proda svoj plašč in kupi meč. Zakaj povem vam, da se mora na meni spolniti še ta beseda v pismu: ‚In hudodelcem je bil prištet.‘ Moja stvar se namreč bliža koncu.« Ti so rekli: »Gospod, glej, tukaj sta dva meča.« On pa jim je rekel: »Dosti je.« In šel je ven ter se kakor ponavadi napotil na Oljsko goro in spremili so ga tudi učenci. In ko je prišel na kraj, jim je rekel: »Molite, da ne pridete v skušnjavo.« On sam se je odtrgal od njih nekako za lučaj kamna in padel na kolena ter molil: »Oče, ako hočeš, vzemi ta kelih od mene, vendar ne moja, ampak tvoja volja se zgôdi.« [ Prikazal pa se mu je angel iz nebes in ga krepčal. In ko so ga obšle smrtne težave, je še bolj goreče molil; in njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki so tekle na zemljo.] In ko je vstal od molitve in prišel k učencem, jih je našel od žalosti speče. Rekel jim je: »Kaj spite? Vstanite in molite, da ne pridete v skušnjavo!« Še je govoril in glej, prišla je množica, in eden izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Juda, je šel pred njimi in se približal Jezusu, da bi ga poljubil. Jezus mu je rekel: »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?« Ko pa so ti, ki so bili okoli njega, videli, kaj se bo zgodilo, so rekli: »Gospod, ali naj z mečem mahnemo?« In eden izmed njih je mahnil po služabniku velikega duhovnika ter mu odsekal desno uho. Jezus pa je odgovoril: »Nehajte, ne več!« In dotaknil se je ušesa ter ga ozdravil. Velikim duhovnikom, poveljnikom tempeljske straže in starešinam, ki so bili prišli nadenj, pa je Jezus rekel: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli. Ko sem bil dan na dan med vami v templju, niste stegnili rok po meni, ampak to je vaša ura in oblast teme.« Zgrabili so ga in odpeljali v hišo velikega duhovnika. Peter pa je od daleč šel za njim. Zakurili so sredi dvorišča ogenj, in ko so posedli okrog, je Peter sédel sredi mednje. Ko ga je neka dekla videla sedeti pri ognju in je vanj uprla oči, je rekla: »Tudi ta je bil z njim.« On pa ga je zatajil, govoreč: »Ne poznam ga, žena.« In malo nato ga je zagledal drugi in je rekel: »Tudi ti si izmed njih.« Peter pa je rekel: »Človek, jaz nisem!« In ko je pretekla približno ena ura, je nekdo drug trdil: »V resnici je bil tudi ta z njim, saj je tudi Galilejec.« Peter je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš.« In takoj, ko je še govoril, je petelin zapel. Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: »Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« In Peter je šel ven in se bridko zjokal. Možje pa, ki so ga imeli zvezanega, so ga zasmehovali in bíli; zakrili so mu oči, ga bíli v obraz in vpraševali: »Prerokuj, kdo te je udaril.« In mnogo drugih bogokletstev so govorili zoper njega. Ko se je zdanilo, so se zbrali ljudski starešine, veliki duhovniki in pismouki in so ga dali pripeljati pred svoj zbor ter so rekli: »Če si ti Kristus, povej nam!« Rekel jim je: »Če vam rečem, ne boste verjeli; in če vas vprašam, mi ne boste odgovorili. Toda odslej bo Sin človekov sedèl na desnici božje Moči.« Vsi so rekli: »Ti si torej božji Sin?« Rekel jim je: »Sem.« Oni pa so rekli: »Kaj potrebujemo še pričevanja? Saj smo sami slišali iz njegovih ust.« In vsa množica je vstala in ga peljala pred Pilata. Začeli so ga tožiti: »Tega smo našli, da zapeljuje naš narod in brani cesarju dajati davke in pravi, da je on Kristus kralj.« Pilat ga je vprašal: »Ti si judovski kralj?« On je odgovoril: »Sem.« In Pilat je velikim duhovnikom in množicam rekel: »Nobene krivde ne najdem na tem človeku.« Ti pa so še bolj silili, govoreč: »Narod hujska, ko uči po vsej Judeji, začenši od Galileje do sèm.« Ko pa je Pilat to slišal, je vprašal, ali je on Galilejec; in ko je zvedel, da je izpod Herodove oblasti, ga je poslal k Herodu, ki je bil tiste dni tudi sam v Jeruzalemu. Herod se je zelo razveselil, ko je zagledal Jezusa; kajti že zdavnaj ga je želel videti, ker je mnogo slišal o njem in se je nadejal, da ga bo videl storiti kak čudež. Izpraševal ga je z mnogimi besedami, on pa mu ni nič odgovoril. Zraven pa so stali veliki duhovniki in pismouki in ga hudó tožili. Herod pa ga je s svojimi vojaki zaničeval in ga v zasmeh dal ogrniti z bleščečim oblačilom ter poslal nazaj k Pilatu. Od tega dne sta bila Herod in Pilat prijatelja; prej sta bila namreč med seboj v sovraštvu. Pilat je sklical vélike duhovnike, poglavarje in ljudstvo in jim rekel: »Pripeljali ste mi tega človeka, češ da hujska narod; a glejte, jaz sem ga vpričo vas izprašal in v tem, česar ga tožite, nisem našel na njem nobene krivde. Pa tudi Herod ne; zakaj poslal ga je nazaj k nam. Glejte, nič smrti vrednega ni storil. Dal ga bom torej pretepsti in ga bom izpustil.« [Moral pa jim je o prazniku koga izpustiti.] Vsi hkrati pa so zavpili: »Proč s tem, izpusti nam Baraba!« Ta je bil namreč zaradi nekega upora, ki je bil nastal v mestu, in zaradi uboja vržen v ječo. Znova jih je Pilat nagovoril, ker je hotel Jezusa izpustiti. Oni pa so vpili: »Križaj ga, križaj ga!« Še tretjič jim je rekel: »Kaj je vendar hudega storil? Nič smrti vrednega nisem našel na njem. Dal ga bom torej pretepsti in ga bom izpustil.« Ti pa so pritiskali z velikim vpitjem in zahtevali, naj bo križan, in njih vpitje je zmagovalo. In Pilat je razsodil, naj se njih zahteva izpolni. Izpustil je tistega, ki je bil zaradi upora in uboja vržen v ječo, za katerega so prosili. Jezusa pa je izročil njihovi volji. Ko so ga odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in so mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom. Šla pa je za njim velika množica ljudstva, tudi žená, ki so žalovale in jokale nad njim. Jezus se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Zakaj, glejte, prišli bodo dnevi, ob katerih porekó: ‚Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!‘ Takrat bodo goram začeli govoriti: ‚Padite na nas‘ in gričem: ‚Pokrijte nas.‘ Zakaj če z zelenim lesom tako delajo, kaj se bo zgodilo s suhim?« Peljali pa so z njim na morišče še dva druga, ki sta bila hudodelca. In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Kalvarija (Lobanja), so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici, drugega na levici. [Jezus pa je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedó, kaj delajo.«] Ko pa so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali. In ljudstvo je stalo ter gledalo. Obenem z njim pa so ga zasmehovali tudi prvaki in so govorili: »Druge je rešil; sam sebe naj reši, če je on izvoljeni božji Maziljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki, ki so pristopali in mu podajali kisa ter govorili: »Če si ti judovski kralj, se reši!« Bil je nad njim tudi napis, pisan z grškimi, latinskimi in hebrejskimi črkami: »To je judovski kralj.« Eden izmed obeh hudodelcev, ki sta visela, se mu je rogal, govoreč: »Ali nisi ti Kristus? Reši sebe in naju!« Oglasil pa se je drugi in ga svaril: »Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti primerno temu, kar sva storila, prejemava, ta pa ni storil nič hudega.« In rekel je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« Jezus mu je rekel: »Resnično, povem ti, še danes boš z menoj v raju.« Bilo je že okoli šeste ure in po vsej zemlji je nastala tema do devete ure. Sonce je otemnelo in v templju se je zagrinjalo pretrgalo po sredi. In Jezus je zaklical z močnim glasom: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« In ko je to rekel, je izdihnil. Ko pa je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in rekel: »Zares, ta človek je bil pravičen.« In vse množice, ki so se bile sešle, da bi to gledale, so se trkale na prsi, ko so videle, kaj se je zgodilo, in so se vračale. Od daleč pa so stali vsi njegovi znanci in žene, ki so prišle z njim iz Galileje in so to gledale. In glej, mož z imenom Jožef, iz judovskega mesta Arimateje, svetovalec in dober ter pravičen mož – ta z njih sklepom in delom ni soglašal – ki je tudi sam pričakoval božjega kraljestva: ta je stopil k Pilatu in poprosil za Jezusovo telo. Nato ga je snel in zavil v tančico ter ga položil v grob, izklesan v skalo, kamor še nihče ni bil položen. Bil je to dan pripravljanja in začenjala se je sobota. Žene pa, ki so ga spremile in ki so bile z Jezusom prišle iz Galileje, so si ogledale grob in kako je bilo položeno njegovo telo. Ko so se vrnile, so pripravile dišav in mire. V soboto so po zapovedi počivale. Prvi dan tedna pa so šle navsezgodaj h grobu in nesle dišav, ki so jih bile pripravile. Našle so kamen od groba odvaljen in so stopile noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle. In ko so bile zaradi tega v zadregi, glej, sta k njim pristopila dva moža v blestečem oblačilu. Prestrašile so se in povesile obraz proti tlom, onadva pa sta jim rekla: »Čemú iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal. Spomnite se, kako vam je povedal, ko je bil še v Galileji: ‚Sin človekov mora biti izdan v roke grešnikov, biti križan in tretji dan vstati.‘« In spomnile so se njegovih besed. Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim. Bile so to Marija Magdalena, Joana, Marija Jakobova in z njimi druge, ki so to povedale apostolom. In te besede so se jim zdele kakor blodnja in jim niso verjeli. Peter pa je vstal in tekel h grobu; in sklonil se je, pa je videl samo povoje. In odšel je ter se sam pri sebi čudil temu, kar se je bilo zgodilo. In glej, dva izmed njih sta prav tisti dan šla v kraj, ki se imenuje Emavs in je šestdeset tečajev oddaljen od Jeruzalema. Med seboj sta govorila o vsem tem, kar se je bilo zgodilo. Medtem ko sta se pogovarjala in se vpraševala, se je približal sam Jezus in šel z njima, njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »Kakšni so pogovori, ki jih imata po poti med seboj?« Žalostna sta obstala. Eden, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Ali si ti edini tujec v Jeruzalemu in nisi zvedel, kaj se je ondi zgodilo te dni?« In rekel jima je: »Kaj?« Ta dva sta rekla: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, v dejanju in besedi mogočen pred Bogom in vsem ljudstvom: kako so ga naši veliki duhovniki in poglavarji izdali v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrhu vsega tega je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas ostrašile; šle so namreč zarana h grobu, in ko njegovega telesa niso našle, so prišle in pripovedovale, da so videle tudi prikazen angelov, ki pravijo, da živi. In nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli tako, kakor so žene rekle, njega samega pa niso videli.« On jima je rekel: »O nespametna in po srcu kasna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« In začel je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima je razlagal, kar je bilo o njem v vseh pismih. Približali so se kraju, kamor so šli, in on se je delal, da gre dalje. In silila sta ga, govoreč: »Z nama ostani, zakaj proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Vstopil je, da bi ostal z njima. Ko pa je z njima sédel k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. In oči so se jima odprle in sta ga spoznala: on pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni bilo najino srce v nama goreče, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« In še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem; našla sta zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi; in ti so pripovedovali: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je bilo zgodilo na poti in kako sta ga spoznala po lomljenju kruha. Ko pa so o tem govorili, je Jezus sam stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi! Jaz sem, ne bojte se!« Vznemirili so se in se prestrašili ter so mislili, da vidijo duha. In rekel jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj vam v srcih vstajajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz; potipljite in poglejte, zakaj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tu kaj jesti?« Dali so mu kos pečene ribe. In vzel je ter vpričo njih jedel. In rekel jim je: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Treba je, da se dopolni vse, kar je o meni pisano v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl razum, da so umevali pisma. In rekel jim je: »Tako je pisano in tako je bilo treba Kristusu trpeti in tretji dan od mrtvih vstati ter v njegovem imenu oznaniti pokoro in odpuščanje grehov med vsemi narodi, začenši v Jeruzalemu. Vi pa ste priče teh reči. In glejte, jaz pošiljam na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne prejmete moči z višave.« Peljal pa jih je venkaj proti Betaniji, povzdignil roke in jih blagoslovil. In medtem ko jih je blagoslavljal, se je od njih ločil in šel v nebo. Oni pa so ga molili in se z velikim veseljem vrnili v Jeruzalem. In bili so ves čas v templju in so hvalili in častili Boga. V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi in luč sveti v temi in tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Ta je prišel v pričevanje, da je pričeval o luči, da bi po njem vsi vero sprejeli. Ni bil on luč, ampak naj bi pričeval o luči. Prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Na svetu je bil in svet je nastal po njem – in svet ga ni spoznal. V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli. Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda se je učlovečila in se je naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta: polno milosti in resnice. Janez je o njej pričeval in klical: »Ta je bil, o katerem sem rekel: On, ki pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej ko jaz.« In iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost na milost; zakaj postava je bila dana po Mojzesu, milost in resnica je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, on je povedal. In to je Janezovo pričevanje, ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?« Priznal je in ni tajil; priznal je: »Jaz nisem Kristus.« In vprašali so ga: »Kaj torej? Si Elija?« Rekel je: »Nisem.« »Ali si prerok?« Odgovoril je: »Ne.« Rekli so mu torej: »Kdo pa si? Tem, ki so nas poslali, moramo vendar odgovoriti. Kaj praviš sam o sebi?« Rekel je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Izravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija.« In ti, ki so bili poslani, so bili izmed farizejev. In vprašali so ga ter mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če ti nisi ne Kristus ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovoril: »Jaz krščujem z vodo; sredi med vami pa stoji on, ki ga vi ne poznate, ta, ki pride za menoj, ki pa je pred menoj in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala.« To se je zgodilo v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez krščeval. Drugega dne je videl Jezusa, ko je prihajal k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj; zakaj bil je prej ko jaz. In jaz ga nisem poznal; toda da se Izraelu razodene, zato sem jaz prišel in z vodo krščujem.« In Janez je pričeval: »Videl sem Duha, ki je prihajal kakor golob z neba in ostal na njem. In jaz ga nisem poznal; toda ta, ki me je poslal z vodo krščevat, mi je rekel: ‚Na kogar boš videl Duha prihajati in ostati na njem, ta je, kateri krščuje s Svetim Duhom.‘ In jaz sem videl in sem priča, da je ta božji Sin.« Naslednji dan je Janez spet stal tam in z njim dva izmed njegovih učencev; in ko se je ozrl v mimo gredočega Jezusa, je rekel: »Glejte, Jagnje božje!« Oba učenca sta slišala njegove besede in sta šla za Jezusom. Jezus pa se obrne, in ko ju vidi, da gresta za njim, jima reče: »Kaj iščeta?« Odgovorita mu: »Rabi (kar pomeni učenik), kje stanuješ?« Veli jima: »Pridita in poglejta!« Šla sta in videla, kje stanuje, in sta tisti dan ostala pri njem. Bilo je okoli desete ure. Eden izmed dveh, ki sta to slišala od Janeza in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta najprej najde svojega brata Simona in mu reče: »Našli smo Mesija« (kar pomeni Kristus – Maziljenec). In privedel ga je k Jezusu. Jezus ga pogleda in reče: »Ti si Simon, Janezov sin: ti se boš imenoval Kefa,« kar pomeni Peter. Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo, pa dobi Filipa in mu reče: »Hôdi za menoj!« Bil je to Filip iz Betsajde, Andrejevega in Petrovega mesta. Filip dobi Natanaela in mu reče: »Njega, o katerem so v postavi pisali Mojzes in preroki, smo našli: Jezusa, Jožefovega sina, iz Nazareta.« Natanael mu reče: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Filip mu reče: »Pridi in poglej!« Ko Jezus vidi, da Natanael prihaja k njemu, reče o njem: »Glej, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Natanael ga vpraša: »Od kod me poznaš?« Jezus mu odgovori: »Preden te je Filip poklical, ko si bil pod smokvinim drevesom, sem te videl.« Natanael mu pravi: »Učenik, ti si božji Sin, ti si Izraelov kralj.« Jezus mu odgovori: »Ker sem ti rekel, da sem te videl pod smokvinim drevesom, veruješ. Še kaj večjega ko to boš videl.« In mu reče: »Resnično, resnično, povem vam: Videli boste nebo odprto in angele božje nad Sinom človekovim gor in dol hoditi.« Tretji dan je bila svatba v Kani galilejski in Jezusova mati je bila tam. Povabljeni pa so bili na svatbo tudi Jezus in njegovi učenci. In ko je vino pošlo, reče Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« Jezus odgovori: »Kaj je meni in tebi, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati reče strežnikom: »Kar koli vam poreče, storite!« Stalo pa je tam po šegi judovskega očiščevanja šest kamnitih vrčev, ki so držali po dve ali tri mere. Jezus jim reče: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim reče: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so. Ko pa je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki pa, ki so bili vodo zajeli, so vedeli – pokliče ženina in mu reče: »Vsak človek najprej daje dobro vino, in ko se napijejo, tedaj slabše. Ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je v Kani galilejski Jezus storil prvi čudež in razodel svoje veličastvo – in njegovi učenci so verovali vanj. Zatem je šel v Kafarnaum in z njim njegova mati, njegovi bratje in njegovi učenci, in so nekaj dni tam ostali. Bila pa je blizu judovska pasha in Jezus se je napotil v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov in ovac in golobov in menjalce, ki so tam sedeli. In naredil je iz vrvi nekak bič in vse izgnal iz templja, ovce in vole; menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa je rekel: »Spravite to proč, in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« In njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: »Gorečnost za tvojo hišo me razjeda.« Tedaj so se oglasili Judje in mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš tako delati?« Jezus jim je odgovoril: »Poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let se je zidal ta tempelj in ti ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je torej vstal od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je o tem govoril, in so verovali pismu in besedi, ki jo je bil Jezus povedal. Ko je bil na velikonočni praznik v Jeruzalemu, so mnogi verovali vanj, ker so videli njegova znamenja, ki jih je delal; a Jezus se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni potreboval, da bi mu kdo o kom kaj povedal, zakaj sam je vedel, kaj je v človeku. Bil pa je med farizeji mož, Nikodem po imenu, judovski prvak. Ta je ponoči prišel k njemu in mu rekel: »Rabi, vemo, da si od Boga prišel kot Učenik; zakaj nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, ako ni Bog z njim.« Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti, ako se kdo znova ne rodi, ne more videti božjega kraljestva.« Nikodem mu reče: »Kako se more človek roditi, ko je star? Mar more vdrugič iti v telo svoje matere in se roditi?« Jezus odgovori: »Resnično, resnično, povem ti, ako se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso; in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čúdi se, da sem ti rekel: Treba vam je, da se znova rodite. Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre: tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« Nikodem mu je odgovoril: »Kako se more to zgoditi?« Jezus mu je rekel: »Ti si Izraelov učitelj, pa tega ne veš? Resnično, resnično, povem ti: Kar vemo, govorimo; in kar smo videli, spričujemo, a našega pričevanja ne sprejemate. Če sem vam govoril o pozemeljskih stvareh in ne verujete, kako boste verovali, če vam bom govoril o nebeških? In nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov, ki je v nebesih. In kakor je Mojzes povzdignil v puščavi kačo, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje vanj, imel po njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet obsodil, marveč da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, ne bo obsojen; kdor pa ne veruje, je že v obsodbi, ker ne veruje v ime edinorojenega Sina božjega. Obsodba pa je v tem, da je na svet prišla luč, pa so ljudje bolj vzljubili temo ko luč, zakaj njih dela so bila hudobna. Kajti vsak, kdor dela húdo, luč sovraži in ne hodi k luči, da bi se ne odkrila njegova dela; kdor pa vrši resnico, prihaja k luči, da se njegova dela razodenejo, ker so storjena v Bogu.« Nato je Jezus šel s svojimi učenci v pokrajino Judejo in je tam z njimi prebival ter krščeval. Pa tudi Janez je krščeval v Enonu, blizu Salima, ker je bilo tam mnogo vodá, in prihajali so ter se dajali krstiti; Janez namreč še ni bil vržen v ječo. Nastalo pa je med Janezovimi učenci in nekim Judom prerekanje zaradi očiščevanja. In prišli so k Janezu ter mu rekli: »Učenik, tisti, ki je bil pri tebi onstran Jordana in ki si zanj pričal, glej, on krščuje in vse gre za njim.« Janez pa je odgovoril: »Ne more si človek nič vzeti, če mu ni dano iz nebes. Vi sami ste mi priče, da sem rekel: ‚Jaz nisem Kristus, marveč sem poslan pred njim.‘ Kdor ima nevesto, je ženin; prijatelj ženinov pa, ki stoji in ga posluša, se zaradi ženinovega glasu srčno veseli. To moje veselje je torej dopolnjeno. On mora rasti, jaz pa se manjšati. Tisti, ki prihaja od zgoraj, je nad vsemi, kateri pa je z zemlje, je pozemeljski in govori pozemeljsko. Tisti, ki prihaja iz nebes, je nad vsemi in pričuje to, kar je videl in slišal, in njegovega pričevanja nihče ne sprejme. Kdor pa njegovo pričevanje sprejme, potrjuje, da je Bog resničen. Kogar je namreč poslal Bog, govori božje besede; kajti Bog ne daje Duha na mero. Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa v Sina ne veruje, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim božja jeza.« Ko je tedaj Gospod spoznal, da so farizeji slišali, da Jezus pridobiva in krščuje več učencev ko Janez, čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci, je zapustil Judejo in zopet odšel v Galilejo. Treba pa mu je bilo iti skozi Samarijo. Pride torej k samarijskemu mestu, ki se imenuje Sihar, blizu posestva, katero je bil Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Bil je tam Jakobov studenec. Ker je bil Jezus od pota utrujen, je pri studencu kar sédel; bilo je okoli šeste ure. Pride žena Samarijanka, da bi zajela vode. Jezus ji reče: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so bili namreč odšli v mesto kupovat živeža. Samarijanka mu pravi: »Kako da ti mene prosiš piti, ko si Jud, jaz pa Samarijanka?« Judje namreč niti ne govorijo s Samarijani. Jezus ji je odgovoril: »Ko bi poznala božji dar in kdo je, ki ti pravi: ‚Daj mi piti,‘ bi ga ti prosila in bi ti dal žive vode.« Žena mu reče: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok; od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji ko naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je sam iz njega pil in njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus ji odgovori: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen; kdor koli pa bo pil od vode, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikdar žejen, marveč bo voda, ki mu jo bom dal, v njem postala studenec vode, tekoče v večno življenje.« Žena mu reče: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila semkaj zajemat.« Jezus ji reče: »Pojdi, pokliči svojega moža in pridi semkaj!« Žena odgovori: »Nimam moža.« Jezus ji reče: »Prav si rekla: ‚Nimam moža‘; zakaj imela si pet mož in tisti, ki ga imaš sedaj, ni tvoj mož; to si prav povedala.« Žena mu reče: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so Boga molili na tej gori, a vi govorite, da je kraj, kjer ga je treba moliti, v Jeruzalemu.« Jezus ji pravi: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste Očeta molili ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo, kajti zveličanje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi molivci molili Očeta v duhu in resnici. Zakaj tudi Oče hoče takih molivcev. Bog je duh, in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici.« Žena mu reče: »Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus; ko pride on, nam bo vse oznanil.« Jezus ji odgovori: »Jaz sem to, ki govorim s teboj!« Medtem so prišli njegovi učenci in so se čudili, da je govoril z žensko. Vendar ni nobeden rekel: »Kaj hočeš ali kaj govoriš z njo?« Žena je popustila vrč, šla v mesto in ljudem pripovedovala: »Pridite, poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila; ali ni on Kristus?« Šli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili: »Učenik, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za živež jed, katere vi ne poznate.« Učenci so torej govorili med seboj: »Mar mu je kdo jedi prinesel?« Jezus jim reče: »Moja jed je, da izvršujem voljo tistega, ki me je poslal, in da dovršim njegovo delo. Ali ne pravite: ‚Še štiri mesece, pa pride žetev‘? Glejte, povem vam, povzdignite oči in poglejte polja, da so že bela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja sad v večno življenje, da se bosta skupno veselila sejalec in žanjec. Kajti v tem se uresničuje pregovor: ‚Eden seje, drugi žanje.‘ Jaz sem vas poslal, da boste želi to, za kar se niste vi trudili. Drugi so se trudili in vi ste stopili v njih delo.« Iz tistega mesta je mnogo Samarijanov verovalo vanj zaradi besed žene, ki je pričevala: »Vse mi je povedal, kar sem bila storila.« Ko so torej Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih. Ostal je tam dva dni. In še mnogo več jih je vanj verovalo zaradi njegove besede; in ženi so govorili: »Ne verujemo več zaradi tvojega pripovedovanja, zakaj sami smo ga slišali in vemo, da je on resnično Zveličar sveta.« Po teh dveh dneh je od ondod odšel v Galilejo. Sam Jezus je namreč pričal, da prerok nima časti v domačem kraju. Ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so videli vse, kar je bil ob prazniku storil v Jeruzalemu; kajti tudi oni so bili šli k prazniku. Prišel je torej spet v Kano galilejsko, kjer je bil vodo spremenil v vino. Bil pa je neki kraljev uradnik, čigar sin je bil v Kafarnaumu bolan. Ko je ta slišal, da je Jezus dospel iz Judeje v Galilejo, je prišel k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina; bil je namreč že na tem, da umrje. Jezus mu je tedaj rekel: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Kraljevi uradnik mu pravi: »Gospod, stopi tja, preden moj otrok umrje!« Jezus mu reče: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je besedi, ki mu jo je rekel Jezus, verjel in je šel. A že na poti so mu naproti prišli služabniki in naznanili, da njegov sin živi. Povprašal jih je torej po uri, ob kateri mu je odleglo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmi uri ga je mrzlica pustila.« Oče je tedaj spoznal, da ob tisti uri, ob kateri mu je bil Jezus rekel: »Tvoj sin živi.« In veroval je on in vsa njegova hiša. To je bil že drugi čudež, ki ga je Jezus storil po svojem prihodu iz Judeje v Galilejo. Potem je bil judovski praznik in Jezus se je napotil v Jeruzalem. Je pa v Jeruzalemu pri Ovčjih vratih kopališče, ki se po hebrejsko imenuje Betesda in ima pet stebrenikov. V teh je ležala velika množica bolnikov: slepih, hromih, sušičnih, [ki so pričakovali plivkanja vode. Kajti od časa do časa je v kopel prihajal Gospodov angel in je voda plivkala. In kdor je po plivkanju vode prvi vstopil, je ozdravel, naj je imel katero koli bolezen.] Bil pa je tam neki človek, ki je bil osemintrideset let bolan. Videl ga je Jezus ležečega, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Ali hočeš ozdraveti?« Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam nikogar, ki bi me, kadar voda zaplivka, dejal v kopel; medtem pa, ko se jaz pomikam tja, vstopi pred menoj kdo drug.« Jezus mu reče: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« In takoj je mož ozdravel, vzel posteljo in hodil. Tisti dan pa je bila sobota. Zatorej so Judje ozdravljencu govorili: »Sobota je; ne smeš postelje nositi!« On jim je odgovoril: »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: ‚Vzemi svojo posteljo in hodi!‘« Vprašali so torej: »Kdo je tisti, ki ti je rekel: ‚Vzemi svojo posteljo in hodi‘?« Toda ozdravljenec ni vedel, kdo je. Jezus se je bil namreč umaknil, ker je bila ondi množica. Pozneje ga je Jezus našel v templju in mu rekel: »Glej, ozdravel si; ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega.« Mož je odšel in Judom povedal, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. In zaradi tega, ker je Jezus delal taka dela v soboto, so ga Judje preganjali. Jezus pa jim je rekel: »Moj Oče doslej dela in tudi jaz delam.« Zaradi tega so ga Judje še bolj želeli umoriti, ker ni samo sobote kršil, ampak tudi Boga imenoval svojega Očeta in se delal Bogu enakega. Jezus se je torej oglasil in jim govoril: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more sam od sebe delati ničesar, razen kar vidi, da dela Oče; kar koli namreč dela on, dela enako tudi Sin. Oče namreč Sina ljubi in mu kaže vse, kar sam dela; in še večja dela ko ta mu bo pokazal, da se boste čudili. Kakor namreč Oče obuja in oživlja mrtve, tako tudi Sin oživlja, katere hoče. Kajti Oče tudi nikogar ne sodi, temveč je vso sodbo dal Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor časté Očeta; kdor ne časti Sina, ne časti Očeta, ki ga je poslal. Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v sodbo, ampak je iz smrti prestopil v življenje. Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli. Kajti kakor ima Oče v sebi življenje, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. In dal mu je oblast, da sodi, ker je Sin človekov. Ne čudite se temu; kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobeh, slišali njegov glas: in kateri so delali dobro, bodo vstali k življenju, kateri pa so delali húdo, bodo vstali k obsodbi. Jaz ne morem delati ničesar sam od sebe: kakor slišim, tako sodim; in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Če jaz sam pričam o sebi, moje pričevanje ni pravo; drug je, ki priča o meni, in vem, da je pričevanje, ki ga daje o meni, pravo. Vi ste poslali k Janezu in je pričeval za resnico. Jaz sicer ne sprejemam pričevanja od človeka; to pa pripovedujem zato, da bi se vi rešili. On je bil svetilka, ki gori in sveti, vi pa ste se hoteli nekaj časa veseliti ob njegovi luči. Jaz pa imam večje pričevanje, kakor je Janezovo; dela namreč, ki mi jih je dal moj Oče, da jih izvršim, prav ta dela, ki jih izvršujem, pričujejo o meni, da me je poslal Oče. Tudi Oče, ki me je poslal, je pričal o meni. Nikoli niste slišali njegovega glasu, niste videli njegove postave in tudi njegove besede nimate, da bi prebivala v vas, ker vi ne verujete tistemu, ki ga je on poslal. Preiskujete pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta so, ki pričujejo o meni, in vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje. Ne sprejemam časti od ljudi; toda poznam vas, da nimate v sebi božje ljubezni. Jaz sem prišel v imenu svojega Očeta in me nočete sprejeti; če pride kdo drug v lastnem imenu, ga boste sprejeli. Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate čast drug od drugega in ne iščete časti, ki jo daje edini Bog? Ne mislite, da vas bom tožil pri Očetu jaz; vaš tožitelj je Mojzes, v katerega vi zaupate. Zakaj ko bi vi verjeli Mojzesu, bi verjeli meni. On je namreč pisal o meni. Če pa ne verjamete njegovemu pismu, kako boste verjeli mojim besedam?« Potem je Jezus odšel na ono stran Galilejskega, to je Tiberijskega morja. Šla pa je za njim velika množica, ker so videli čudeže, ki jih je delal nad bolniki. Jezus je šel na goro in tam s svojimi učenci sédel. Bila pa je blizu pasha, judovski praznik. Ko tedaj Jezus povzdigne oči in vidi, da k njemu prihaja velika množica, reče Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bi ti jedli?« To pa je rekel, ker ga je skušal, zakaj sam je vedel, kaj bo storil. Filip mu odgovori: »Za dvesto denarjev kruha bi jim ne bilo zadosti, da bi vsak le kaj malega dobil.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu reče: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebcev in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus pravi: »Velíte ljudem sesti!« Bilo pa je na onem kraju mnogo trave. Možje so torej posedli, kakih pet tisoč po številu. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče; prav tako tudi rib, kolikor so hoteli. Ko pa so se nasitili, je svojim učencem rekel: »Kosce, ki so ostali, poberite, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so torej in s kosci, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali njim, ki so jedli, napolnili dvanajst košar. Ko so torej ljudje videli čudež, ki ga je storil, so govorili: »Ta je zares prerok, ki mora priti na svet.« Ker je tedaj Jezus spoznal, da hočejo priti in ga po sili vzeti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro. Ko pa se je zvečerilo, so njegovi učenci šli k morju, stopili v čoln in se peljali na drugo stran morja, proti Kafarnaumu. Že se je bilo stemnilo in Jezus še ni prišel k njim, morje pa se je vzdigovalo, ker je pihal močan veter. Ko so prevozili nekako petindvajset ali trideset tečajev, so videli, da gre Jezus po morju in se bliža čolnu, ter so se prestrašili. On pa jim je rekel: »Jaz sem, ne bojte se!« Radostno so ga torej vzeli v čoln in takoj je bil čoln pri kraju, kamor so pluli. Drugi dan se je množica, ki je stala onkraj morja, zavedela, da je bil tam en sam čoln, da pa Jezus s svojimi učenci ni bil stopil v čoln, ampak da so se bili njegovi učenci sami odpeljali. Pripluli pa so drugi čolni iz Tiberije v bližino kraja, kjer so bili jedli kruh po Gospodovi zahvali. Ko je torej množica videla, da ondi ni Jezusa in ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, šli v Kafarnaum in Jezusa iskali. Našli so ga onkraj morja in mu rekli: »Učenik, kdaj si prišel semkaj?« Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli čudeže, ampak ker ste jedli od hlebov in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov; njega je namreč s svojim pečatom zaznamoval Oče, Bog.« Rekli so mu torej: »Kaj naj delamo, da bomo izvrševali božja dela?« Jezus jim je odgovoril: »To je božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Katero znamenje boš dal, da bomo uvideli in ti verovali? Kaj boš naredil? Naši očetje so v puščavi jedli mano, kakor je pisano: ‚Kruh iz nebes jim je dal jesti.‘« Jezus jim je rekel: »Resnično, resnično vam povem: Ni vam dal kruha iz nebes Mojzes, ampak moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in svetu daje življenje.« Rekli so mu: »Gospod, daj nam vselej tega kruha!« Jezus jim je rekel: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen. Toda rekel sem vam, da ste me videli, pa ne verujete. Vse, kar mi Oče dá, bo prišlo k meni, in kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel; kajti nisem prišel iz nebes zato, da bi vršil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. To pa je volja Očeta, ki me je poslal, da nič od tega, kar mi je dal, ne izgubim, marveč poslednji dan vse to obudim. To je namreč volja mojega Očeta, da bi vsakdo, ki vidi Sina in veruje vanj, imel večno življenje; in jaz ga bom poslednji dan obudil.« Judje pa so godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki sem prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin, čigar očeta in mater mi poznamo? Kako sedaj ta govori: ‚Iz nebes sem prišel‘?« Jezus jim je odgovoril: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal; – in jaz ga bom poslednji dan obudil. Pisano je v prerokih: ‚In vsi se bodo dali Bogu poučiti.‘ Vsak, kdor od Očeta sliši in se dá poučiti, pride k meni. Ne, kakor da bi bil kdo Očeta videl; le tisti je videl Očeta, ki je od Boga. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so v puščavi jedli mano in so umrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da kdor od njega jé, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli v sebi življenja. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom poslednji dan obudil. Zakaj moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki uživa mene, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes. Ne, kakor so vaši očetje jedli mano in so umrli – kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnaumu. Mnogi izmed njegovih učencev, ki so to slišali, so rekli: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?« Ker pa je Jezus sam pri sebi vedel, da njegovi učenci nad tem godrnjajo, jim je rekel: »To vam je v spotiko? Če pa boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil poprej? Duh je, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. So pa nekateri med vami, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri so, ki ne verujejo, in kdo ga bo izdal. In je dejal: »Zaradi tega sem vam rekel, da ne more nihče priti k meni, ako mu ni dano od mojega Očeta.« Odslej je mnogo njegovih učencev odstopilo in niso več hodili z njim. Jezus je torej rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odgovoril: »Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, božji Sin.« Jezus jim je odgovoril: »Ali vas nisem jaz izbral dvanajst? In vendar je eden izmed vas hudič.« Mislil je Juda, sina Simona Iškarijota; ta je bil namreč tisti, ki ga je potlej izdal, eden izmed dvanajsterih. Potem je Jezus hodil po Galileji; po Judeji namreč ni hotel hoditi, ker so ga Judje hoteli umoriti. Bil pa je blizu judovski šotorski praznik. Rekli so mu torej njegovi bratje: »Odidi od tod in pojdi v Judejo, da bodo tudi tvoji učenci videli tvoja dela, ki jih izvršuješ. Zakaj nihče ne dela ničesar skrivoma, kdor hoče biti na glasu. Če to delaš, se pokaži svetu!« Tudi njegovi bratje namreč niso verovali vanj. Jezus jim reče: »Moj čas še ni prišel, vaš čas pa je vedno pripravljen. Vas svet ne more sovražiti, mene pa sovraži, ker jaz o njem spričujem, da so njegova dela hudobna. Vi le pojdite na ta praznik, jaz na ta praznik še ne grem, ker moj čas še ni dopolnjen.« To jim je povedal in je ostal v Galileji. Ko pa so bili njegovi bratje odšli, tedaj je tudi sam šel na praznik, ne očitno, ampak bolj naskrivaj. Judje so ga o prazniku iskali in so govorili: »Kje je?« In zaradi njega je bilo veliko govorjenja med ljudmi. Nekateri so govorili: »Dober je.« Drugi pa so govorili: »Ni, temveč ljudi zapeljuje.« Iz strahu pred Judi pa ni o njem nihče očitno govoril. Že sredi praznika pa je stopil Jezus v tempelj in učil. In Judje so se čudili ter govorili: »Kako ta ume pisma, ko se ni učil?« Jezus jim je odgovoril: »Moj nauk ni moj, ampak tistega, ki me je poslal. Če hoče kdo spolnjevati njegovo voljo, bo spoznal, ali je ta nauk od Boga, ali govorim sam od sebe. Kdor govori sam od sebe, išče lastno slavo; kdor pa išče slavo tistega, ki ga je poslal, ta je resničen in v njem ni krivice. Ali vam Mojzes ni dal postave? In nihče izmed vas postave ne spolnjuje. Zakaj me hočete umoriti?« Množica je odgovorila: »Hudega duha imaš; kdo te hoče umoriti?« Jezus jim je odgovoril: »Eno delo sem storil in vsi se zato čudite. Mojzes vam je dal obrezo – ne, kakor bi bila od Mojzesa, ampak je od očakov – in v soboto obrezujete človeka. Če obrezo sprejema človek v soboto, da se ne prekrši Mojzesova postava, ali se morete nad menoj srditi, ker sem v soboto ozdravil celega človeka? Ne sodíte po videzu, temveč sodíte pravično!« Nekateri izmed Jeruzalemčanov so tedaj govorili: »Ali ni ta tisti, ki ga hočejo umoriti? In glejte, očitno govori, pa mu nič ne rečejo. Ali so morda voditelji res spoznali, da je on Kristus? Toda o tem vemo, od kod je; o Kristusu pa, kadar pride, nihče ne bo vedel, od kod je.« Zaklical je torej Jezus, ko je v templju učil: »Mene poznate in tudi veste, od kod sem! In vendar nisem prišel sam od sebe, ampak tisti, ki biva v resnici, me je poslal, in ga vi ne poznate. Jaz ga poznam, ker sem od njega in me je on poslal.« Hoteli so ga torej prijeti, a nihče ni stegnil rok po njem, ker njegova ura še ni bila prišla. Iz ljudstva pa so mnogi verovali vanj in so govorili: »Bo mar Kristus, kadar pride, storil več čudežev, kakor jih je storil ta?« Farizeji so slišali, da je ljudstvo to govorilo o njem; in véliki duhovniki in farizeji so poslali služabnike, da bi ga prijeli. Jezus je rekel: »Še malo časa bom med vami in pojdem k njemu, ki me je poslal. Iskali me boste, pa ne našli; in kjer bom jaz, tja vi ne morete priti.« Judje so torej drug drugemu govorili: »Kam hoče ta potovati, da ga mi ne bomo našli? Pojde mar k bratom, razkropljenim med pogani, in bo učil pogane? Kaj pomenijo te besede, ki jih je rekel: ‚Iskali me boste, pa ne našli; in kjer bom jaz, tja vi ne morete priti?‘« Zadnji, véliki dan praznika, pa je Jezus stal in klical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije, kdor v mene veruje. Iz njegovega osrčja bodo tekle reke žive vode, kakor pravi pismo.« To pa je rekel o Duhu, ki naj bi ga potlej prejeli tisti, ki so verovali vanj. Sveti Duh namreč še ni bil prišel, ker Jezus še ni bil poveličan. Nekateri iz množice, ki so slišali te besede, so govorili: »On je zares prerok.« Drugi so rekli: »To je Kristus.« Nekateri pa so govorili: »Kristus menda vendar ne pride iz Galileje? Ali ne pravi pismo, da pride Kristus iz Davidovega rodu in iz mesta Betlehema, kjer je bil David?« Med množico je torej zaradi njega nastala razprtija. Nekateri izmed njih so ga hoteli prijeti, toda nihče ni stegnil rok po njem. Služabniki so se vrnili k velikim duhovnikom in farizejem in ti so jim rekli: »Zakaj ga niste privedli?« Služabniki so odgovorili: »Nikoli ni noben človek govoril tako, kakor govori ta človek.« Farizeji so jim odgovorili: »Ste se mar tudi vi dali preslepiti? Ali je mar vero vanj sprejel kdo izmed voditeljev ali farizejev? Prekleta ta drhal, ki ne pozna postave!« Nikodem, ki je bil prej prišel ponoči k njemu in je bil eden izmed njih, jim je rekel: »Ali mar naša postava koga sodi, če ga poprej ne zasliši in ne pozve, kaj dela?« Odgovorili so mu: »Kaj si tudi ti iz Galileje? Preišči in spoznaj, da iz Galileje ne vstane noben prerok.« [ In so odšli vsak na svoj dom. Jezus pa je šel na Oljsko goro. In zjutraj je zopet prišel v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu; in sédel je ter jih učil. Kar pripeljejo pismouki in farizeji ženo, zasačeno pri prešuštvovanju, jo postavijo v sredo in mu rekó: »Učenik, ta žena je bila zasačena v prešuštvovanju. V postavi nam Mojzes ukazuje take kamnati; kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga skušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus pa se je pripognil in je s prstom pisal po tleh. Ko pa ga niso nehali vpraševati, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« In spet se je pripognil in pisal po tleh. Ko pa so to slišali, so drug za drugim odhajali ven – počenši od najstarejših – in je ostal sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Žena, kje so? Te ni nobeden obsodil?« Ona pa je rekla: »Nobeden, Gospod.« In Jezus je rekel: »Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši več!«] Zopet jim je Jezus spregovoril: »Jaz sem luč sveta. Kdor gre za menoj, ne bo hodil v temi, marveč bo imel luč življenja.« Farizeji so mu rekli: »Ti pričuješ sam o sebi; tvoje pričevanje ni pravo.« Jezus jim je odgovoril: »Tudi če jaz pričujem sam o sebi, je moje pričevanje pravo, ker vem, od kod sem prišel in kam grem. Vi pa ne veste, od kod prihajam in kam grem. Vi sodite po mesu, jaz nikogar ne sodim. In če jaz sodim, je moja sodba prava, ker nisem sam, ampak sva jaz in Oče, ki me je poslal. Tudi v vaši postavi je zapisano, da je pričevanje dveh oseb pravo. Jaz pričujem o sebi, in Oče, ki me je poslal, pričuje o meni.« Rekli so mu tedaj: »Kje je tvoj Oče?« Jezus je odgovoril: »Ne poznate ne mene ne mojega Očeta. Ko bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta.« Te besede je govoril pri zakladnici, ko je učil v templju; in nihče ga ni prijel, ker njegova ura še ni prišla. Jezus jim je zopet rekel: »Jaz grem in iskali me boste in umrli v svojem grehu. Kamor jaz grem, vi ne morete priti.« Judje so torej govorili: »Se bo mar usmrtil, ker pravi: ‚Kamor jaz grem, vi ne morete priti‘?« In jim je rekel: »Vi ste od tu doli, jaz sem od zgoraj; vi ste od tega sveta, jaz nisem od tega sveta. Zato sem vam rekel, da boste umrli v svojih grehih. Zakaj ako ne boste verovali, da sem jaz, boste umrli v svojih grehih.« Rekli so mu torej: »Kdo si ti?« Jezus jim je odgovoril: »Prav to, kar vam govorim. Mnogo imam o vas govoriti in soditi; toda ta, ki me je poslal, je resničen in jaz svetu govorim to, kar sem slišal od njega.« In niso spoznali, da jim je govoril o Očetu. Jezus je torej rekel: »Ko boste Sina človekovega povišali, takrat boste spoznali, da sem jaz in da sam od sebe nič ne delam, ampak govorim tako, kakor me je učil Oče. In tisti, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega, kajti jaz delam vedno to, kar je njemu všeč.« Ko jim je to govoril, so mnogi verovali vanj. Tistim Judom, ki so verovali vanj, pa je Jezus govoril: »Če boste v mojem nauku vztrajali, boste zares moji učenci; spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« Rekli so mu: »Abrahamovi potomci smo in nismo nikdar nikomur služili; kako praviš ti: ‚Postali boste svobodni‘?« Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Vsakdo, ki dela greh, je suženj greha. Suženj ne ostane za vedno v hiši, sin ostane vedno. Ako vas torej Sin osvobodi, boste zares svobodni. Vem, da ste Abrahamovi potomci, toda vi me hočete umoriti, ker v vas ni prostora za moj nauk. Jaz govorim, kar sem videl pri svojem Očetu, in vi delate, kar ste videli pri svojem očetu.« Odgovorili so mu: »Naš oče je Abraham.« Jezus jim pravi: »Če bi bili Abrahamovi otroci, bi izvrševali Abrahamova dela. Zdaj me pa hočete umoriti, mene, ki sem vam povedal resnico, katero sem slišal od Boga; Abraham tega ni storil. Vi izvršujete dela svojega očeta.« Rekli so mu: »Mi nismo rojeni iz prešuštvovanja; enega očeta imamo: Boga.« Jezus jim je rekel: »Ko bi bil Bog vaš oče, bi mene ljubili, ker sem izšel in prišel iz Boga. Nisem namreč prišel sam od sebe, ampak me je on poslal. Zakaj ne umejete mojega govora? Ker ne morete poslušati mojega nauka. Vi imate hudiča za očeta in hočete spolnjevati želje svojega očeta. On je bil že od začetka ubijalec in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnik in njen oče. Ker pa jaz govorim resnico, mi ne verujete. Kdo izmed vas mi more dokazati greh? Če govorim resnico, zakaj mi ne verujete? Kdor je iz Boga, posluša božje besede. Zaradi tega jih vi ne poslušate, ker niste iz Boga.« Judje so mu odgovorili: »Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš hudega duha?« Jezus je odgovoril: »Jaz nimam hudega duha, ampak častim svojega Očeta in vi mi čast jemljete. Jaz ne iščem svoje časti; je, kateri jo zahteva in sodi. Resnično, resnično, povem vam: Če kdo izpolni moj nauk, vekomaj ne bo videl smrti.« Judje so mu rekli: »Zdaj smo spoznali, da imaš hudega duha. Abraham je umrl in preroki in ti praviš: ‚Če kdo izpolni moj nauk, vekomaj ne bo okusil smrti.‘ Si mar ti večji ko naš oče Abraham, ki je umrl? Tudi preroki so umrli; koga sam sebe delaš?« Jezus je odgovoril: »Ko bi jaz častil sam sebe, bi moja čast ne bila nič. Moj Oče je, ki me časti, on, o katerem vi pravite: naš Bog je; pa ga ne poznate, a jaz ga poznam. In ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil podoben vam, bi bil lažnik. Toda poznam ga in spolnjujem njegovo besedo. Vaš oče Abraham se je silno veselil, da bo videl moj dan; videl ga je in se vzradoval.« Judje so mu torej rekli: »Še petdeset let nimaš, in si videl Abrahama?« Jezus jim je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Preden je bil Abraham, sem jaz.« Tedaj so pograbili kamne, da bi jih vrgli vanj, Jezus pa se je skril in odšel iz templja. Mimo gredoč je videl človeka, ki je bil od rojstva slep. In njegovi učenci so ga vprašali: »Učenik, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo božja dela. Delati moram dela tistega, ki me je poslal, dokler je dan; pride noč, v kateri nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.« Ko je bil to izgovoril, je pljunil na tla, s slino naredil blata, mu pomazal z blatom oči in mu rekel: »Pojdi, umij se v kopeli Siloi!« (kar pomeni Poslani). Šel je torej in se umil, in ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni ta tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so trdili: »On je,« drugi: »Nikakor, ampak podoben mu je.« On je rekel: »Jaz sem.« Vpraševali so ga torej: »Kako so se ti oči odprle?« Odgovoril jim je: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je napravil blata, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ‚Pojdi v Siloo in se umij!‘ Šel sem in se umil in sem spregledal.« In so mu rekli: »Kje je tisti?« Odgovoril je: »Ne vem.« Peljali so ga, poprej slepega, k farizejem. Bila pa je sobota, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči. A tudi farizeji so ga izpraševali, kako je spregledal. On pa jim je rekel: »Blata mi je del na oči in sem se umil in vidim.« Tedaj so nekateri izmed farizejev govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne praznuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešen človek mogel delati taka znamenja?« In bil je razpor med njimi. Tedaj zopet rečejo slepemu: »Kaj praviš ti o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.« Judje tedaj niso verjeli o njem, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tistega, ki je spregledal. In so jih vprašali: »Ali je to vaš sin, ki o njem pravite, da se je rodil slep? Kako da zdaj vidi?« Njegovi starši so jim odgovorili: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep: kako pa da zdaj vidi, ne veva; ali kdo mu je odprl oči, midva ne veva; njega vprašajte, dovolj je star; sam naj govori o sebi!« To sta rekla njegov oče in mati, ker sta se Judov bala; kajti Judje so bili že sklenili, da bo vsak, kdor ga prizna za Kristusa, izobčen iz shodnice; zato so njegovi starši rekli: »Dovolj je star, njega vprašajte.« Človeka, ki je bil prej slep, so torej poklicali v drugo in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« On je tedaj rekel: »Ali je grešnik, ne vem. Eno vem, da jaz, ki sem bil slep, zdaj vidim.« Rekli so mu torej: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovoril jim je: »Povedal sem vam že in ste me slišali. Čemú hočete znova slišati? Ali hočete tudi vi postati njegovi učenci?« Ti pa so ga ozmerjali in rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog, o tem pa ne vemo, od kod je.« Odgovoril jim je oni človek: »To je vendar čudno, da vi ne veste, od kod je, pa je meni odprl oči! Vemo, da Bog grešnikov ne usliši, marveč ako je kdo bogaboječ in spolnjuje njegovo voljo, takega usliši. Odkar svet stoji, se ni slišalo, da bi bil kdo odprl oči sleporojenemu. Ko bi ta ne bil od Boga, bi nič ne mogel storiti.« Odgovorili so mu: »Ves si v grehih rojen, pa nas boš ti učil?« In so ga pahnili ven. Jezus je slišal, da so ga pahnili ven; in ko je naletel nanj, mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« Odgovoril je: »Gospod, kdo je, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga in s teboj govori: ta je.« In odgovoril je: »Verujem, Gospod.« In se je vrgel predenj. In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da tisti, ki ne vidijo, spregledajo, in da tisti, ki vidijo, oslepé.« To so slišali nekateri izmed farizejev, ki so bili z njim, in so mu rekli: »Smo mar tudi mi slepi?« Jezus jim je odgovoril: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha; tako pa pravite: ‚Vidimo‘; vaš greh ostane.« »Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčji hlev skozi vrata, ampak prileze drugod, ta je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovác. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in on svoje pokliče po imenu in jih vodi ven. Kadar svoje ovce izpusti, gre pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujim pa ne pojdejo, ampak bodo zbežale od njega, ker ne poznajo glasu tujih.« To priliko jim je povedal Jezus; oni pa niso razumeli, kaj je pomenilo, kar jim je govoril. Jezus jim je torej zopet spregovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata k ovcam. Vsi, kolikor jih je prišlo pred mano, so tatje in roparji, ovce pa jih niso poslušale. Jaz sem vrata: kdor stopi skozi mene, bo rešen in bo hodil noter in hodil ven in bo našel pašo. Tat ne pride, razen da krade in kolje in pogublja; jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da volk prihaja, ovce popusti ter zbeži, in volk jih pograbi in razkropi. Najemnik zbeži, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in svoje poznam in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in za ovce dam svoje življenje. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati: in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga zopet prejmem. Nihče mi ga ne more vzeti, ampak ga jaz dam sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.« Vnovič je zaradi teh besed nastala razprtija med Judi. Mnogo izmed njih jih je govorilo: »Hudega duha ima in meša se mu, kaj ga poslušate?« Drugi so govorili: »To niso besede takega, ki je obseden; ali mar hudi duh more oči odpreti slepim?« Takrat se je v Jeruzalemu obhajal praznik tempeljskega posvečenja. Bila je zima in Jezus je v templju hodil po Salomonovem stebreniku. Obstopili so ga Judje in mu govorili: »Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Kristus, nam odkrito povej!« Jezus jim je odgovoril: »Povedal sem vam, pa ne verujete. Dela, ki jih izvršujem v imenu svojega Očeta, pričajo o meni. Toda vi ne verujete, ker niste izmed mojih ovác. Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in hodijo za menoj. In jaz jim dam večno življenje: in nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji ko vse; in nihče ne more nečesa iztrgati iz roke mojega Očeta. Jaz in Oče sva êno.« Tedaj so Judje zopet pograbili kamne, da bi ga kamnali. Jezus jim je rekel: »Mnogo dobrih del sem vam pokazal od Očeta; zaradi katerega teh del me hočete kamnati?« Judje so mu odgovorili: »Ne kamnamo te zaradi dobrega dela, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Ali ni zapisano v vaši postavi: ‚Jaz sem rekel: bogovi ste‘? Če je bogove imenoval one, katerim je bila govorjena božja beseda, in se pismo ne more ovreči: ali boste tistemu, ki ga je Oče posvetil in poslal na svet, očitali: ‚Bogokletno govoriš‘ – ker sem rekel: Božji Sin sem? Če ne vršim del svojega Očeta, mi nikar ne verujte; če pa jih vršim, tudi če meni ne verujete, verujte delom, da boste spoznali in se prepričali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.« Hoteli so ga zgrabiti, pa se je umaknil njihovi roki. In odšel je spet čez Jordan, v tisti kraj, kjer je Janez najprej krščeval, in je tam ostal. In mnogo jih je prišlo k njemu in so govorili: »Janez ni storil nobenega čudeža; toda vse, kar je rekel Janez o njem, je bilo resnično.« In mnogo jih je tam sprejelo vero vanj. Bil pa je nekdo bolan, Lazar iz Betanije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi; njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta mu torej sporočili: »Gospod, glej, ta, ki ga ljubiš, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v božjo slavo, da se po njej poveliča božji Sin.« Jezus je ljubil Marto in njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil, potem pa je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo!« Učenci mu rečejo: »Učenik, pravkar so te hoteli Judje kamnáti in zopet greš tja?« Jezus je odgovoril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker gleda luč tega sveta. Če pa kdo hodi ponoči, se spotakne, ker pri njem ni luči.« To je izgovoril in nato jim je rekel: »Naš prijatelj Lazar spi, jaz pa grem, da ga zbudim.« Njegovi učenci so mu torej rekli: »Gospod, ako spi, bo ozdravel.« Jezus pa je govoril o njegovi smrti, a oni so mislili, da govori o počitku v spanju. Tedaj jim je Jezus naravnost povedal: »Lazar je umrl in zaradi vas se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se imenuje Dvojček, je tedaj rekel tovarišem: »Pojdimo še mi, da umrjemo z njim.« Jezus je tedaj prišel in ga dobil, ko je bil že štiri dni v grobu. – Betanija pa je bila blizu Jeruzalema, oddaljena kakih petnajst tečajev. – Mnogo Judov je bilo prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je torej Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti, Marija pa je sedela doma. Marta je Jezusu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl. A tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga poprosiš.« Jezus ji reče: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu odgovori: »Vem, da bo vstal ob vstajenju, poslednji dan.« Jezus ji reče: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje v mene, bo živel, tudi če umrje; in kdor koli živi in veruje v mene, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?« »Dà, Gospod,« mu reče: »jaz verujem, da si ti Kristus, božji Sin, ki mora priti na svet.« Po teh besedah je odšla in na tihem poklicala svojo sestro Marijo in rekla: »Učenik je tukaj in te kliče.« Ko je ta to slišala, je hitro vstala in stopila k njemu; Jezus namreč še ni bil prišel v vas, ampak je bil še na kraju, kjer ga je bila srečala Marta. Ko so torej Judje, ki so bili z njo v hiši in jo tolažili, videli, da je Marija hitro vstala in šla ven, so šli za njo, misleč, da gre h grobu, da bi se tam zjokala. Ko je Marija prišla tja, kjer je bil Jezus, in ga je zagledala, mu je padla k nogam ter mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl.« Ko jo je tedaj Jezus videl, da joka in da jokajo Judje, ki so prišli z njo, se je v duhu raztožil; in zadrhtel je ter je rekel: »Kam ste ga položili?« Rečejo mu: »Gospod, pridi in poglej!« In Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je ljubil!« Nekateri izmed njih pa so rekli: »Ali ni mogel on, ki je oči odprl slepemu, tudi storiti, da bi ta ne umrl?« Jezus se spet raztoži in gre h grobu. Bila je to votlina in k njej je bil prislonjen kamen. Jezus veli: »Odvalite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu reče: »Gospod, že dehni; kajti že četrti dan leži.« Jezus ji reče: »Ali ti nisem dejal, da boš videla božjo slavo, če boš verovala?« Odvalili so torej kamen. Jezus pa je povzdignil oči kvišku in rekel: »Oče, zahvalim te, da si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi okoli stoječega ljudstva sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« In ko je to izrekel, je z močnim glasom zaklical: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven, na nogah in rokah povezan s povoji, in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim reče: »Razvežite ga in pustite, naj hodi.« Mnogo Judov, ki so bili prišli k Mariji in so videli, kaj je storil, je verovalo vanj; nekateri izmed njih pa so odšli k farizejem in so jim povedali, kaj je Jezus storil. Veliki duhovniki in farizeji so torej sklicali zbor in so govorili: »Kaj naj počnemo? Kajti ta človek dela mnogo čudežev. Če ga tako pustimo, bodo vsi verovali vanj in prišli bodo Rimljani ter pokončali naš kraj in naš narod.« Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto veliki duhovnik, jim je rekel: »Vi nič ne veste in ne pomislite, da je za vas bolje, da eden umrje za ljudstvo in ne propade ves narod.« Tega pa ni rekel sam od sebe, ampak je kot veliki duhovnik tistega leta prerokoval, da mora Jezus umreti za narod; pa ne samo za narod, ampak da bi zbral razkropljene božje otroke. Od tega dne je bilo torej med njimi sklenjeno, da ga usmrtijo. Jezus torej ni več očitno hodil med Judi, ampak je od tam odšel v pokrajino blizu puščave, v mesto, imenovano Efrem, in je s svojimi učenci tam ostal. Bila pa je blizu judovska velika noč in mnogo ljudi z dežele je šlo pred veliko nočjo v Jeruzalem, da bi se očistili. In iskali so Jezusa ter v templju stojé med seboj govorili: »Kaj se vam zdi? Ali morebiti ne pride na praznik?« Veliki duhovniki in farizeji pa so bili dali povelje, naj naznani, če kdo zve, kje je, da ga bodo prijeli. Šest dni pred veliko nočjo je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bival Lazar, ki je bil umrl in ga je Jezus obudil od mrtvih. Tam so mu napravili gostijo in Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. Marija je vzela funt dragocenega olja iz pristne narde in je Jezusu mazilila noge ter mu jih obrisala s svojimi lasmi, in hiša se je napolnila z vonjem olja. Tedaj je rekel eden izmed njegovih učencev, Juda Iškarijot, ki ga je pozneje izdal: »Zakaj se to olje ni prodalo za tristo denarjev in razdalo ubogim?« Tega pa ni rekel, kakor da bi imel skrb za uboge, ampak ker je bil tat in je imel denarnico ter je izmikal, kar se je devalo vanjo. Jezus je rekel: »Pústi jo, za moj pogrebni dan ga je prihranila. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.« In velika množica Judov je zvedela, da je tam, in prišli so ne le zaradi Jezusa, marveč da bi videli tudi Lazarja, ki ga je obudil od mrtvih. Veliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja, ker je mnogo Judov zaradi njega odhajalo in verovalo v Jezusa. Ko je drugi dan velika množica, ki je bila prišla na praznik, slišala, da prihaja Jezus v Jeruzalem, so vzeli palmove veje, mu šli naproti in klicali: »Hozana, blagoslovljèn, ki prihaja v Gospodovem imenu, kralj Izraelov!« In Jezus je našel osliča in je sédel nanj, kakor je pisano: »Ne boj se, hči sionska, glej, tvoj kralj prihaja, sedeč na osličjem žrebetu.« Tega njegovi učenci sprva niso razumeli; ko pa je bil Jezus poveličan, so se spomnili, da je bilo to o njem pisano in da so mu to storili. Pričevala je torej množica, ki je bila z njim, ko je iz groba poklical Lazarja in ga obudil od mrtvih. Zaradi tega mu je množica tudi prišla naproti, ker so bili slišali, da je storil ta čudež. Farizeji so torej med seboj govorili: »Vidite, da nič ne opravite; glejte, ves svet je odšel za njim!« Bilo pa je med tistimi, ki so prihajali o prazniku molit, nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, Jezusa bi radi videli.« Filip gre povedat Andreju, Andrej in Filip pa povesta Jezusu. Jezus jima je odgovoril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil; in kdor svoje življenje na tem svetu sovraži, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo služi meni, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo služi meni, ga bo Oče počastil. Zdaj je moja duša vznemirjena in kaj naj rečem? ‚Oče, reši me iz te ure‘? Ne! Zato sem v to uro prišel. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas z neba: »Poveličal sem ga in ga bom še poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila, da je zagrmelo. Drugi so rekli: »Angel mu je govoril.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ta glas ni prišel zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan. In jaz bom, ko bom z zemlje povišan, vse pritegnil k sebi.« To pa je govoril, da je označil, kakšne smrti bo umrl. Ljudstvo mu je odgovorilo: »Mi smo slišali iz postave, da Kristus ostane vekomaj; kako praviš ti, da mora biti Sin človekov povišan? Kdo je ta Sin človekov?« Jezus jim je rekel: »Le še malo časa je luč med vami. Hodíte, dokler imate luč, da vas ne objame tema. Kdor namreč hodi v temi, ne ve, kam gre. Dokler imate luč, verujte v luč, da boste otroci luči.« To jim je Jezus povedal ter je odšel in se jim skril. Čeprav je vpričo njih storil toliko čudežev, niso verovali vanj, da so se spolnile besede preroka Izaija, ki jih je govoril: »Gospod, kdo je veroval temu, kar je slišal od nas, in Gospodova roka – komu se je razodela?« Zato niso mogli verovati, ker je Izaija tudi rekel: »Oslepil je njih oči in zakrknil njih srce, da bi z očmi ne videli in s srcem ne umeli ter bi se ne spreobrnili in bi jih jaz ne ozdravil.« To je rekel Izaija, ko je videl njegovo slavo in je govoril o njem. Vendar so tudi mnogi izmed voditeljev verovali vanj, a zaradi farizejev tega zato niso priznavali, da bi ne bili izobčeni iz shodnice. Svojo čast pred ljudmi so namreč ljubili bolj ko božjo čast. Jezus je bil zaklical: »Kdor veruje v mene, ne veruje v mene, temveč v njega, ki me je poslal; in kdor vidi mene, vidi njega, ki me je poslal. Jaz sem prišel na svet kot luč, da nihče, kdor veruje v mene, ne ostane v temi. In če kdo moje besede sliši in jih ne spolni, ga jaz ne sodim; zakaj nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi svet rešil. Kdor mene zaničuje in ne sprejema mojih besed, ima nad seboj sodnika; nauk, ki sem ga oznanil, ta ga bo sodil poslednji dan. Zakaj jaz nisem govoril sam od sebe; ampak Oče, ki me je poslal, mi je zapovedal, kaj naj rečem in kaj naj oznanim. In vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej govorim jaz, govorim tako, kakor mi je rekel Oče.« Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca. Med večerjo – ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda – je, ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. Pride k Simonu Petru; ta mu pa reče: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti?« Jezus mu odgovori: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!« Peter mu reče: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Jezus mu odgovori: »Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« Simon Peter mu reče: »Gospod, ne le moje noge, ampak tudi roke in glavo!« Jezus mu pravi: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kot da si umije noge, pa je ves čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« Ko jim je torej umil noge, vzel vrhnje oblačilo in spet sédel, jim je rekel: »Veste, kaj sem vam storil? Vi me kličete: ‚Učenik‘ in ‚Gospod‘, in prav pravite; saj to sem. Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil. Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji ko njegov gospod in poslanec ne večji ko tisti, ki ga je poslal. Ako to veste, blagor vam, če boste to delali! Ne govorim o vas vseh; jaz vem, katere sem izvolil. A spolniti se mora pismo: ‚Tisti, ki z menoj kruh jé,‘ je vzdignil svojo peto zoper mene. Že zdaj vam to povem, preden se zgodi, da boste, ko se zgodi, verovali, da sem jaz. Resnično, resnično, povem vam: Kdor sprejme, kogar pošljem, sprejme mene; kdor pa sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal.« Po teh besedah se je Jezus v duši zgrozil in je zatrdil: »Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal!« Učenci so se spogledovali, ker niso vedeli, o kom govori. Slonel pa je pri mizi ob Jezusovih prsih njegov učenec, ki ga je Jezus ljubil. Njemu torej pomigne Simon Peter in mu reče: »Vprašaj, kdo je tisti, o katerem govori.« Ta se skloni na Jezusove prsi in mu reče: »Gospod, kdo je ta?« Jezus odgovori: »Tisti je, kateremu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Pomoči torej grižljaj in ga dá Judu, sinu Simona Iškarijota. In po grižljaju – tedaj je šel satan vanj. Jezus mu torej pravi: »Kar misliš storiti, stôri brž!« Nobeden od teh, ki so bili pri mizi, pa ni spoznal, zakaj mu je to rekel. Ker je namreč Juda imel denarnico, so nekateri menili, da mu Jezus naroča: »Nakupi, česar nam je za praznik treba,« ali da naj ubogim kaj dá. Ko je torej vzel oni grižljaj, je takoj odšel. Bila pa je noč. Ko je odšel, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog v sebi poveličal: in poveličal ga bo kmalu. Otročiči, še malo časa bom med vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, tudi vam zdaj pravim: Kamor jaz grem, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam: Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, se tudi vi ljubite med seboj. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ljubezen med seboj.« Simon Peter mu reče: »Gospod, kam greš?« Jezus mu odgovori: »Kamor grem, zdaj ne moreš iti za menoj, pojdeš pa pozneje.« Peter mu reče: »Zakaj bi ne mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.« Jezus odgovori: »Življenje daš zame? Resnično, resnično, povem ti: Ne bo petelin zapel, preden me trikrat ne zatajiš. Vaše srce naj se ne vznemirja. V Boga verujete, tudi vame vérujte. V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč. Če bi ne bilo tako, bi vam bil povedal, ker odhajam, da vam pripravim prostor. In če odidem in vam pripravim prostor, bom zopet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kam grem, veste in za pot veste.« Tomaž mu reče: »Gospod, ne vemo, kam greš; in kako bi mogli vedeti za pot?« Jezus mu reče: »Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste poznali tudi mojega Očeta. Zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu reče: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu odgovori: »Toliko časa sem med vami, Filip, in me nisi spoznal? Kdor vidi mene, vidi Očeta. Kako moreš govoriti: ‚Pokaži nam Očeta‘? Ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim jaz, ne govorim sam od sebe. Oče, ki prebiva v meni, on izvršuje dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in da je Oče v meni. Če pa ne, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih izvršujem jaz, tudi sam izvrševal; in še večja ko ta bo izvrševal, ker grem k Očetu. In kar koli boste prosili v mojem imenu, to bom storil, da se Oče poveliča v Sinu. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom to spolnil. Ako me ljubite, ohraníte moje zapovedi. In jaz bom prosil Očeta in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj, Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in tudi ne pozna; vi pa ga poznate, zakaj prebiva pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot; prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl; vi pa me boste videli, zakaj jaz živim in vi boste živeli. V tistem času boste spoznali, da sem jaz v svojem Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, ta me ljubi; a kdor ljubi mene, ga bo ljubil moj Oče in ga bom ljubil jaz in se mu razodel.« Reče mu Juda, ne Iškarijot: »Gospod, in kaj je, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?« Jezus mu je odgovoril: »Ako me kdo ljubi, bo spolnjeval mojo besedo; in moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me pa ne ljubi, ne spolnjuje mojih besed. In besede, ki jih slišite, niso moje, ampak Očeta, ki me je poslal. To sem vam razodel, ko sem bil pri vas; Tolažnik Sveti Duh pa, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; a ne, kakor ga daje svet, vam ga dam jaz. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: ‚Odhajam in pridem k vam.‘ Ko bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, zakaj Oče je večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Ne bom z vami več veliko govoril, zakaj vladar tega sveta prihaja. Meni sicer nič ne more; vendar naj ves svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče. Vstanite, pojdimo od tod! Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, katera ne rodi sadu, odstrani; in vsako, katera rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besed, ki sem vam jih govoril. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu; zakaj brez mene ne morete ničesar storiti. Če kdo ne ostane v meni, se vrže ven kakor mladika in usahne; in jih poberó, vržejo v ogenj in zgoré. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličanje mojega Očeta, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci. Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas; ostanite v moji ljubezni! Ako boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni. To sem vam rekel, da bo moje veselje v vas in da se vaše veselje dopolni. To je moja zapoved, da se med seboj ljubite, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo za svoje prijatelje dá svoje življenje. Vi ste moji prijatelji, ako izvršujete, kar vam jaz zapovedujem. Ne imenujem vas več služabnike, zakaj služabnik ne vé, kaj dela njegov gospod. Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz izvolil vas in postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad ostane; da vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj. Ako vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil prej ko vas. Ko bi bili vi od sveta, bi svet svoje ljubil. Ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz od sveta odbral, zato vas svet sovraži. Spominjajte pa se besede, ki sem vam jo rekel: ‚Služabnik ni večji ko njegov gospod.‘ Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so spolnjevali mojo besedo, bodo spolnjevali tudi vašo. Toda vse to vam bodo storili zaradi mojega imena, ker ne poznajo njega, ki me je poslal. Ko bi ne bil prišel in bi jim ne bil govoril, bi ne imeli greha; tako pa za svoj greh nimajo izgovora. Kdor sovraži mene, sovraži tudi mojega Očeta. Ko bi jaz ne bil storil med njimi del, kakršnih ni storil nihče drug, bi greha ne imeli. Tako pa so jih videli in vendar sovražijo mene in mojega Očeta. Toda spolniti se mora beseda, ki je zapisana v njih postavi: ‚Sovražili so me brez vzroka.‘ Kadar pa pride Tolažnik, ki vam ga bom jaz poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni. Pa tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni. To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Iz shodnic vas bodo izobčevali; pride celo ura, da bo vsak, ki vas umori, mislil, da služi Bogu. In to bodo delali, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. A to sem vam rekel, da se boste, ko pride ura za to, spominjali, da sem vam povedal jaz. Spočetka vam tega nisem povedal, ker sem bil pri vas. Zdaj pa odhajam k njemu, ki me je poslal, in nihče izmed vas me ne vpraša: ‚Kam greš?‘ Ker pa sem vam to povedal, vam je žalost napolnila srce. Toda resnico vam govorim: za vas je dobro, da grem. Zakaj če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. In ko pride, bo on prepričal svet o grehu in o pravičnosti in o sodbi; o grehu, ker vame ne verujejo; o pravičnosti, ker grem k Očetu in me ne boste več videli; o sodbi pa, ker je vladar tega sveta obsojen. Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril, kar bo slišal, in vam bo oznanjal prihodnje reči. On bo poveličal mene, ker bo jemal iz mojega in oznanjal vam. Vse, kar ima Oče, je moje; zato sem rekel, da bo jemal iz mojega in oznanjal vam. Še malo in ne boste me več videli, in spet malo in me boste videli, ker grem k Očetu.« Tedaj so nekateri njegovi učenci govorili med seboj: »Kaj je to, kar nam pravi: ‚Še malo in ne boste me videli, in spet malo in me boste videli‘ in ‚grem k Očetu‘?« Govorili so torej: »Kaj je to, kar pravi ‚malo‘? Ne vemo, kaj govori.« Jezus je spoznal, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: »O tem se med seboj vprašujete, ker sem rekel: ‚Še malo in ne boste me videli, in spet malo in me boste videli‘? Resnično, resnično, povem vam: Jokali boste in žalovali, svet pa se bo veselil; vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu je žalostna, ker je prišla njena ura. Ko pa porodi dete, od veselja, da je človek rojen na svet, ne misli več na bridkost. Tudi vi zdaj žalujete; a zopet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in vašega veselja vam ne bo nihče vzel. In tisti dan me ne boste nič vpraševali. Resnično, resnično, povem vam: Ako boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal. Doslej v mojem imenu niste ničesar prosili. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje popolno. To sem vam govoril v prilikah; pride pa ura, ko vam ne bom več govoril v prilikah, ampak vam bom o Očetu oznanjeval očitno. Tisti čas boste prosili v mojem imenu in vam ne rečem, da bom jaz prosil Očeta za vas; zakaj Oče sam vas ljubi, ker vi ljubite mene in verujete, da sem prišel od Boga. Izšel sem iz Očeta in prišel na svet; zdaj spet zapuščam svet in grem k Očetu.« »Glej,« mu rečejo njegovi učenci, »zdaj govoriš očitno in ne pripoveduješ nobene prilike. Zdaj vemo, da vse veš in ne potrebuješ, da bi te kdo vpraševal. Zato verujemo, da si izšel od Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Zdaj verujete? Glejte, prihaja ura in je že prišla, ko se razkropite vsak v svoj kraj in me zapustite samega. Vendar nisem sam, ker je z menoj Oče. To sem vam povedal, da bi v meni imeli mir. Na svetu boste imeli stisko; a zaupajte, jaz sem svet premagal.« Po teh besedah je Jezus povzdignil oči k nebu in rekel: »Oče, ura je prišla. Poveličaj svojega Sina, da tvoj Sin poveliča tebe, kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil večno življenje. To pa je večno življenje, da poznajo tebe, edinega pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa. Poveličal sem te na zemlji – dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga izvršim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. Tvoje ime sem razodel ljudem, katere si mi dal od sveta. Bili so tvoji in si jih dal meni: in tvojo besedo so ohranili. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe. Zakaj besede, ki si mi jih dal, sem dal njim; oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me poslal ti. Zanje prosim. Ne prosim za svet, ampak za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; in vse, kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje, in poveličan sem v njih. Že nisem več na svetu; oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani v svojem imenu te, ki si mi jih dal, da bodo êno kakor midva. Dokler sem bil med njimi, sem jih varoval v tvojem imenu; katere si mi dal, sem jih obvaroval in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sinu pogubljenja, da se spolni pismo. Zdaj pa grem k tebi; in o tem govorim na svetu, da bi imeli v sebi polnost mojega veselja. Jaz sem jim izročil tvoj nauk in svet jih je sovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih varuješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posvéti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet. In jaz se posvečujem zanje, da bodo tudi oni posvečeni v resnici. A ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, da bodo vsi êno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama êno, da bo svet veroval, da si me poslal ti. In jaz sem jim dal slavo, ki si jo dal meni, da bodo êno, kakor sva midva êno. Jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma êno, tako bo svet spoznal, da si me poslal ti in da sem jih ljubil, kakor si ti mene ljubil. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, katere si mi dal, z menoj tam, kjer sem jaz: da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče! Svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal; in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih, in jaz v njih.« Po teh besedah je Jezus odšel s svojimi učenci čez potok Cedron; tam je bil vrt, na katerega je stopil on in njegovi učenci. Vedel pa je za ta kraj tudi izdajalec Juda, zakaj tam se je Jezus mnogokrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike velikih duhovnikov in farizejev ter šel tja s svetilkami in plamenicami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel za vse, kaj se bo zgodilo z njim, stopil naprej in jim rekel: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazarečana.« Jezus jim reče: »Jaz sem.« Stal pa je med njimi tudi Juda, izdajalec. In ko jim je rekel: »Jaz sem,« so stopili nazaj in popadali na tla. Nato jih je spet vprašal: »Koga iščete?« Rekli so mu: »Jezusa Nazarečana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo« – da so se izpolnile besede, ki jih je rekel: »Nikogar izmed teh, katere si mi dal, nisem izgubil.« Simon Peter pa, ki je imel meč, ga je potegnil in je mahnil po služabniku velikega duhovnika ter mu odsekal desno uho. Služabniku je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: »Vtakni meč v nožnico! Ali naj ne pijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« In četa, poveljnik in služabniki Judov so Jezusa zgrabili ter ga zvezali. Peljali so ga najprej k Anu; bil je namreč tast Kajfu, ki je bil tisto leto veliki duhovnik. Kajfa pa je bil tisti, ki je bil Judom nasvetoval: »Bolje je, da eden umrje za ljudstvo.« Simon Peter in neki drug učenec pa sta šla za Jezusom. Tisti učenec je bil velikemu duhovniku znan in je šel z Jezusom vred na dvorišče velikega duhovnika; Peter pa je stal zunaj pri vratih. Oni drugi učenec, ki je bil velikemu duhovniku znan, je šel ven, govoril z vratarico in peljal Petra noter. Tedaj reče dekla vratarica Petru: »Ali nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?« On odgovori: »Nisem.« Hlapci in služabniki pa so si napravili žerjavico, ker je bil mraz, in so zraven stali ter se greli. Tudi Peter je stal med njimi in se grel. Veliki duhovnik je tedaj vprašal Jezusa o njegovih učencih in njegovem nauku. Jezus mu je odgovoril: »Jaz sem svetu govoril očitno; vedno sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje, in nisem na skrivnem ničesar govoril. Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim govoril; glej, ti vedó, kaj sem povedal.« Ko pa je to rekel, je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, Jezusa udaril in rekel: »Tako odgovarjaš velikemu duhovniku?« Jezus mu je odgovoril: »Če sem nápak govoril, spričaj, da nápak; če pa prav, kaj me biješ?« Ana ga je tedaj zvezanega poslal k velikemu duhovniku Kajfu. Simon Peter pa je stal in se grel. Rekli so mu: »Ali nisi tudi ti izmed njegovih učencev?« On je utajil in rekel: »Nisem.« Eden izmed služabnikov velikega duhovnika, sorodnik tistega, ki mu je bil Peter odsekal uho, je rekel: »Ali te nisem videl z njim na vrtu?« Peter pa je spet utajil – in takoj je petelin zapel. Od Kajfa so Jezusa peljali v sodno hišo. Bilo je zgodaj zjutraj; in sami niso šli v sodno hišo, da bi se ne omadeževali, ampak bi smeli jesti velikonočno jagnje. Pilat je torej prišel k njim venkaj in rekel: »Kakšno tožbo imate zoper tega človeka?« Odgovorili so mu: »Ko bi ta ne bil hudodelec, bi ti ga ne bili izročili.« Tedaj jim je Pilat rekel: »Vzemite ga vi in ga sodite po vaši postavi!« Judje so mu odgovorili: »Mi ne smemo nikogar usmrtiti.« Tako se je spolnila Jezusova beseda, s katero je naznanil, kakšne smrti bo umrl. Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, dal poklicati Jezusa in mu rekel: »Ti si judovski kralj?« Jezus je odgovoril: »Ali praviš to sam od sebe, ali so ti o meni drugi povedali?« Pilat je odgovoril: »Sem mar jaz Jud? Tvoj narod in veliki duhovniki so te meni izročili. Kaj si storil?« Jezus je odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta; ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da bi ne bil izročen Judom; tako pa moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je tedaj rekel: »Torej kralj si?« Jezus je odgovoril: »Tako je, kralj sem. Jaz sem za to rojen in sem za to prišel na svet, da spričam resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas.« Pilat mu reče: »Kaj je resnica?« In ko je to izgovoril, je šel spet ven k Judom in jim rekel: »Jaz ne najdem na njem nobene krivde. Pri vas pa je navada, da vam o veliki noči nekoga izpustim; hočete torej, da vam izpustim judovskega kralja?« Tedaj so spet vsi zavpili: »Ne tega, ampak Baraba!« Baraba pa je bil razbojnik. Tedaj je Pilat vzel Jezusa in ga dal bičati. In vojaki so iz trnja spletli krono, mu jo deli na glavo in ga ogrnili s škrlatnim plaščem; in prihajali so predenj ter govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« In bíli so ga po licu. Pilat pa je spet šel ven in jim rekel: »Glejte, pripeljem vam ga ven, da spoznate, da ne najdem na njem nobene krivde.« Jezus je torej prišel ven s trnovo krono in škrlatnim plaščem. In Pilat jim reče: »Glejte, človek!« Ko so ga veliki duhovniki in služabniki zagledali, so zavpili: »Križaj ga, križaj ga!« Pilat jim reče: »Vzemite ga vi in ga križajte; zakaj jaz ne najdem na njem nobene krivde.« Judje so mu odgovorili: »Mi imamo postavo in po postavi mora umreti, ker se je delal božjega Sina.« Ko je Pilat slišal te besede, se je še bolj zbal. In spet je šel v sodno hišo in rekel Jezusu: »Od kod si ti?« Jezus pa mu ni dal odgovora. Pilat mu tedaj reče: »Meni ne odgovarjaš? Ali ne veš, da imam oblast, te oprostiti, in imam oblast, te križati?« Jezus je odgovoril: »Nobene oblasti bi ne imel nad mano, če bi ti ne bilo dano od zgoraj; zato ima tisti, ki me je tebi izročil, večji greh.« Odslej si je Pilat prizadeval, da bi ga oprostil. Judje pa so vpili: »Ako tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj; vsak, kdor se dela kralja, se cesarju upira.« Ko je Pilat slišal te besede, je privedel Jezusa ven in sédel na sodni stol na kraju, ki se imenuje Litóstrotos, po hebrejsko pa Gabata. Bil pa je dan pripravljanja na pasho, okoli šeste ure. In rekel je Judom: »Glejte, vaš kralj!« Ti pa so zavpili: »Proč, proč; križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vašega kralja naj križam?« Veliki duhovniki so odgovorili: »Nimamo kralja razen cesarja!« Tedaj jim ga je izročil, da bi ga križali. Vzeli so torej Jezusa, in ko je nosil sam sebi križ, je šel ven, na kraj, ki se imenuje Lobanja, po hebrejsko Golgota. Tam so ga križali in z njim dva druga: ob vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa. Pilat pa je dal napraviti tudi napis in ga pritrditi na križ. Bilo pa je napisano: »Jezus Nazarečan, judovski kralj.« Ta napis je bralo mnogo Judov; kajti kraj, kjer so Jezusa križali, je bil blizu mesta, in je bilo napisano po hebrejsko, latinsko in grško. Tedaj so judovski veliki duhovniki rekli Pilatu: »Nikar ne piši: ‚Judovski kralj,‘ ampak da je on rekel: ‚Judovski kralj sem.‘« Pilat je odgovoril: »Kar sem pisal, sem pisal.« Ko so vojaki pribili Jezusa na križ, so vzeli njegova oblačila in napravili štiri dele, za vsakega vojaka en del, in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha izcela tkana. Govorili so torej med seboj: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bodi,« – da se je spolnilo pismo, ki pravi: »Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali.« In vojaki so to storili. Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Kleopova, in Marija Magdalena. Jezus se ozre na mater in na zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, ter reče materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem reče učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. In potem – da se je spolnilo pismo – je Jezus, ki je vedel, da je vse dovršeno, rekel: »Žejen sem.« Stala pa je tam posoda, polna kisa. Nataknili so torej na hizop s kisom napojeno gobo in mu jo podali k ustom. Ko je torej Jezus vzel kisa, je rekel: »Dopolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil. Judje so tedaj, ker je bil dan pripravljanja, da bi trupla v soboto ne ostala na križu – tisto soboto je bil namreč velik praznik – prosili Pilata, da bi se jim kosti strle in da bi jih sneli. Prišli so torej vojaki in strli kosti prvemu in tudi drugemu, ki je bil z njim križan; ko pa so prišli do Jezusa in so videli, da je že mrtev, mu niso kosti strli, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda. In tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično; in on ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. Kajti to se je zgodilo, da se je spolnilo pismo: »Nobene kosti mu ne bodo strli.« In zopet drugo pismo pravi: »Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.« Potem je Jožef iz Arimateje, ki je bil Jezusov učenec, toda iz strahu pred Judi naskrivaj, poprosil Pilata, da bi snel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in snel njegovo telo. Pa tudi Nikodem, ki je bil prvič ponoči prišel k Jezusu, je prišel in prinesel zmesi mire in aloe, približno sto funtov. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati. Na kraju, kjer je bil križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. Ker je bil ta grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja položila Jezusa tam. Prvi dan tedna je Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, šla h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta se torej odpravila in šla h grobu. Skupaj sta tekla, pa je oni drugi učenec prehitel Petra in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl na tleh povoje – vendar ni vstopil. Tedaj je prišel Simon Peter, ki je šel za njim, in je stopil v grob. Videl je, da so povoji na tleh in da prtič, ki je bil na njegovi glavi, ni ležal med povoji, ampak posebej, zvit na drugem mestu. Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu, in je videl in veroval. Nista še namreč umela pisma, da mora vstati od mrtvih. Nato sta se učenca vrnila domov. Marija pa je stala zunaj pri grobu in jokala. Ko je jokala, se je sklonila v grob in je videla dva angela v belih oblačilih, ki sta sedela eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo. Rečeta ji: »Žena, kaj jokaš?« Odgovori jima: »Mojega Gospoda so vzeli in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to izgovorila, se je obrnila in videla Jezusa, ki je stal tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji reče: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Misleč, da je vrtnar, mu reče: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Jezus ji reče: »Marija!« Ona se obrne in mu reče: »Rabuní!« kar pomeni »Učenik!« Jezus ji reče: »Ne dotikaj se me tako, zakaj nisem še šel k svojemu Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim reci: ‚Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‘« Marija Magdalena je šla in učencem naznanila, da je videla Gospoda in da ji je to rekel. Zvečer tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih vratih tja, kjer so iz strahu pred Judi bili učenci, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se učenci, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je Jezus prišel. Pripovedovali so mu torej drugi učenci: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Ako na njegovih rokah ne vidim znamenja žebljev in svojega prsta ne vtaknem v znamenja od žebljev in svoje roke ne položim v njegovo stran, ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci zopet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: »Mir vam bodi!« Potem reče Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!« Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu reče: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli in so verovali.« Še mnogo drugih znamenj je storil Jezus vpričo svojih učencev, katera niso zapisana v tej knjigi. Ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus – Kristus, božji Sin, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu. Nato se je Jezus učencem zopet prikazal ob Tiberijskem morju. Prikazal pa se je tako: Skupaj so bili Simon Peter in Tomaž, ki se imenuje Dvojček, in Natanael iz Kane galilejske in Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev. Simon Peter jim reče: »Ribe grem lovit.« Rečejo mu: »Gremo še mi s teboj.« Šli so torej in stopili v čoln, a tisto noč niso ničesar ujeli. Ko se je že danilo, je Jezus stal na bregu, učenci pa niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otročiči, ali imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Ne.« On jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so torej in zaradi obilice rib je že niso več mogli izvleči. Oni učenec, ki ga je Jezus ljubil, je torej Petru rekel: »Gospod je!« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal haljo, bil jo je namreč slekel, in se vrgel v morje. Drugi učenci pa so vlekli mrežo z ribami in pripluli s čolnom – niso bili namreč daleč od zemlje, ampak le kakih dvesto komolcev. Ko stopijo na suho, zagledajo žerjavico pripravljeno in na njej ribo in kruh. Jezus jim reče: »Prinesite rib, ki ste jih zdaj ujeli.« Simon Peter je stopil in na suho potegnil mrežo, polno velikih rib – bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni strgala. Jezus jim veli: »Pridite jest!« In nobeden izmed učencev si ga ni upal vprašati: »Kdo si?« Kajti vedeli so, da je Gospod. Jezus torej gre in vzame kruh ter jim ga dá; prav tako tudi ribo. To je bilo že v tretje, da se je Jezus prikazal učencem, odkar je vstal od mrtvih. Po jedi Jezus reče Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj ko tile?« Odgovori mu: »Dà, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moja jagnjeta!« Zopet v drugo mu reče: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Odgovori mu: »Dà, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce!« V tretje mu reče: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Peter se užalosti, ker mu je v tretje rekel: »Ali me ljubiš?« in mu odgovori: »Gospod, ti vse veš; ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce!« »Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel. Ko pa se postaraš, boš raztegnil svoje roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, ker je hotel naznaniti, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko mu je to povedal, mu je rekel: »Hôdi za menoj!« Peter se je obrnil in je videl, da gre za njima učenec, ki ga je Jezus ljubil in ki se mu je bil pri večerji naslonil na prsi ter vprašal: »Gospod, kdo je tisti, ki te bo izdal?« Ko je torej Peter videl tega, je Jezusu rekel: »Gospod, kaj pa ta?« Jezus mu je odgovoril: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj je tebi za to? Ti hôdi za menoj!« Zato se je med brati raznesla govorica, da oni učenec ne umrje. A Jezus mu ni rekel: »Ne umrje,« ampak: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj je tebi za to?« To je tisti učenec, ki o tem pričuje in je to napisal; in vemo, da je njegovo pričevanje resnično. Je pa še mnogo drugega, kar je storil Jezus; in ko bi se vse to popisalo vsako posebej, mislim, da bi ves svet ne obsegel knjig, ki bi jih bilo treba napisati. V prvi knjigi sem govoril, o Teofil, o vsem, kar je Jezus delal in učil od začetka do dneva, ko je apostolom, ki jih je izvolil, po Svetem Duhu dal naročila in bil v nebesa vzet. Njim se je po svojem trpljenju tudi živega izkazal z mnogimi znamenji, ko se jim je štirideset dni prikazoval in jim govoril o božjem kraljestvu. In ko je bil z njimi pri jedi, jim je velel, naj ne hodijo iz Jeruzalema, marveč naj čakajo Očetove obljube, »o kateri ste slišali od mene; zakaj Janez je krščeval z vodo, vi pa boste krščeni s Svetim Duhom ne dolgo po teh dneh.« Tedaj so ga ti, ki so se bili sešli, vpraševali: »Gospod, ali boš v tem času obnovil Izraelovo kraljestvo?« Rekel jim je: »Ne gre vam, da bi vedeli čase in trenutke, ki jih je Oče pridržal svoji oblasti; prejeli pa boste moč, ko pride v vas Sveti Duh, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do konca sveta.« Ko je to izrekel, se je vpričo njih vzdignil in oblak ga je vzel izpred njih oči. In ko so ob njegovem odhodu gledali v nebo, glej, sta stala pri njih dva moža v belih oblačilih, ki sta rekla: »Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil od vas vzet v nebo, bo tako prišel, kakor ste ga videli iti v nebo.« Tedaj so se z gore, ki se imenuje Oljska in je blizu Jeruzalema, sobotni pot daleč, vrnili v Jeruzalem. Ko so vstopili, so šli v gornjo izbo, kjer so se stalno mudili: Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Jakob, Alfejev sin, in Simon Gorečnik in Juda, Jakobov brat. Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami, z Marijo, Jezusovo materjo, in z njegovimi brati. V tistih dneh je sredi bratov – bila je skupaj množica kakih sto dvajset ljudi – Peter vstal in spregovoril: »Bratje! Moralo se je spolniti pismo, s katerim je Sveti Duh po Davidovih ustih napovedal o Judu, vodniku tistih, ki so prijeli Jezusa. Bil je prištet med nas in je prejel delež te službe. S plačilom krivičnega pa je dobil njivo, padel na obraz ter se po sredi razpočil in izsul se je ves njegov drob. To se je razvedelo med vsemi jeruzalemskimi prebivalci, tako da je ta njiva v njihovem jeziku dobila ime Hakeldama, to je Njiva krvi. – V knjigi psalmov je namreč pisano: ‚Njegovo bivališče naj bo pusto in naj ne bo nikogar, ki bi v njem prebival.‘ In: ‚Njegovo mesto naj kdo drug prevzame.‘ Treba je torej, da kdo izmed teh mož, ki so hodili z nami ves čas, dokler je bival Gospod Jezus med nami, od Janezovega krsta pa do dneva, ko je bil od nas vzet, postane z nami priča njegovega vstajenja.« Postavili so dva: Jožefa, ki se je imenoval Barsaba, s priimkom Justus (Pravični), in Matija; in molili so: »Gospod, ti, ki poznaš srca vseh, pokaži, katerega izmed teh dveh si izvolil, da v tej službi in v apostolstvu prevzame mesto, od katerega je odpadel Juda, da je šel na svoj kraj.« In žrebali so zanju; žreb je zadel Matija in bil je prištet enajsterim apostolom. Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Tedaj je nastal nenadoma z neba šum, podoben bližajočemu se silnemu viharju, in je napolnil vso hišo, kjer so sedeli. Prikazali so se jim jeziki kakor plameni, ki so se porazdelili ter obstali nad slehernim po eden. In napolnjeni so bili vsi s Svetim Duhom in so začeli govoriti v drugih jezikih, kakor jim je dajal Duh, da so govorili. Bili so pa v Jeruzalemu Judje izmed vsakega naroda pod nebom, bogaboječi možje. Ko je ta glas nastal, se je zbrala množica in se zavzela, ker jih je vsak slišal govoriti v svojem jeziku. Vsi so strmeli in se čudili ter govorili: »Glejte, ali niso vsi ti, ki govoré, Galilejci? Kako da mi slišimo vsak svoj jezik, v katerem smo se rodili: Parti, Medi in Elamci in kateri smo iz Mezopotamije in Judeje in Kapadocije, Ponta in Azije, iz Frigije in Pamfilije, Egipta in libijskih krajev pri Cireni in mi iz Rima, Judje in spreobrnjenci, Krečani in Arabci? Slišimo jih v naših jezikih oznanjati velika božja dela.« Vsi so strmeli, in ne da bi vedeli, kaj naj si mislijo, so drug drugega vpraševali: »Kaj naj bo to?« Nekateri pa so se posmehovali in rekli: »Novega vina so se napili.« Vstal je tedaj Peter z enajsterimi, povzdignil svoj glas in jih nagovoril: »Judje in vsi vi, ki prebivate v Jeruzalemu! To vam bodi znano in poslušajte moje besede! Ti tu niso pijani, kakor vi mislite, saj je šele tretja dnevna ura, ampak dogaja se, kar je bilo napovedano po preroku Joelu: ‚In v poslednjih dneh, govori Bog, bom izlil od svojega Duha na vse človeštvo: in vaši sinovi in vaše hčere bodo prerokovali; vaši mladeniči bodo videli prikazni in vaši starčki bodo gledali v sanjah. Celo na svoje hlapce in na dekle bom v tistih dneh izlil svojega Duha in bodo prerokovali. Delal bom čudeže zgoraj na nebu in znamenja spodaj na zemlji: kri in ogenj in oblake dima. Sonce se bo spremenilo v temo in mesec v kri, preden pride veliki in slavni Gospodov dan. In zgodilo se bo: Vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen.‘ Izraelci, poslušajte te besede: Jezusa Nazarečana, ki ga je Bog pred vami spričal z močmi in čudeži in znamenji, ki jih je po njem storil sredi med vami, kakor sami veste: njega, po določenem sklepu in previdnosti božji izdanega, ste po rokah krivičnikov na križ pribili in umorili; toda Bog ga je oprostil bolečin smrti in ga obudil, zakaj nemogoče je bilo, da bi ga imela v oblasti. David namreč o njem pravi: ‚Vedno vidim pred seboj Gospoda, ker je ob moji desnici, da ne omagam. Zato se moje srce veseli in moj jezik raduje in v upanju bo počivalo moje telo. Saj moje duše ne boš pustil v kraljestvu mrtvih in svojemu Svetemu ne boš dal trohneti. Dal si mi spoznati pot življenja, napolnil me boš z veseljem pred svojim obličjem.‘ Bratje, naj vam odkrito spregovorim o očaku Davidu: Umrl je in bil pokopan in njegov grob je med nami do današnjega dne. Ker pa je bil prerok in je vedel, da mu je Bog s prisego obljubil, da posadi potomca njegovega rodu na njegov prestol, je s pogledom v prihodnost povedal o Kristusovem vstajenju, da ne bo puščen v kraljestvu mrtvih in da tudi njegovo telo ne bo trohnelo. Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo mi vsi priče. Z božjo desnico torej povišan, in ko je prejel od Očeta obljubljenega Svetega Duha, ga je razlil, kakor vidite in slišite. David namreč ni šel v nebesa, vendar sam govori: ‚Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov v podnožje tvojih nog.‘ Za gotovo védi torej, vsa Izraelova hiša, da je Bog tega Jezusa, ki ste ga vi križali, postavil za Gospoda in Maziljenca.« Ko so to slišali, jih je v srce zabolelo in so rekli Petru in drugim apostolom: »Bratje, kaj naj storimo?« Peter jim je rekel: »Spreobrnite se in sleherni izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in boste prejeli dar Svetega Duha. Zakaj obljuba velja vam in vašim otrokom in vsem oddaljenim, kolikor jih pokliče Gospod, naš Bog.« Še z mnogimi drugimi besedami je pričeval in jih opominjal: »Rešite se iz tega pokvarjenega rodu!« Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so bili krščeni; in pridružilo se je tisti dan okoli tri tisoč duš. Bili so stanovitni v nauku apostolov in bratski skupnosti, v lomljenju kruha in molitvah. Porajal pa se je strah v duši slehernega; kajti v Jeruzalemu se je po apostolih godilo tudi mnogo čudežev in znamenj. Vsi pa, kateri so vero sprejeli, so bili skupaj in so imeli vse skupno; posestva in premoženje so prodajali in jih razdeljevali med vse, kolikor je kdo potreboval. Vsak dan so enodušno prihajali v tempelj, po hišah lomili kruh in uživali jed z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in bili pri vsem ljudstvu priljubljeni. Gospod jim je pa vsak dan pridruževal takih, ki naj bi se rešili. Peter in Janez sta šla v tempelj ob deveti molitveni uri. In nekega moža, ki je bil od rojstva hrom, so prinašali in ga vsak dan posajali k tempeljskim vratom, ki se imenujejo Lepa, da bi v tempelj gredoče prosil vbogajme. Ta je videl Petra in Janeza, ko sta hotela stopiti v tempelj, in ju je prosil miloščine. Peter in Janez sta se ozrla vanj in Peter je rekel: »Poglej v naju!« In gledal je vanju v pričakovanju, da bo od njiju kaj dobil. Peter pa je rekel: »Srebra in zlata nimam; kar pa imam, to ti dam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana vstani in hôdi!« In prijel ga je za desnico ter vzdignil: in v hipu so se mu utrdila stopala in gležnji in je skočil pokonci ter hodil. Nato je z njima stopil v tempelj in je hodil, poskakoval in hvalil Boga. In vse ljudstvo ga je videlo, da hodi in Boga hvali. Prepoznali so ga pa, da je on tisti, ki je zaradi miloščine posedal pri tempeljskih Lepih vratih, in prevzela jih je groza in strmenje nad tem, kar se mu je prigodilo. Ker se je pa držal Petra in Janeza, je vse ljudstvo zelo osuplo priteklo k njima v stebrenik, ki se imenuje Salomonov. Ko je Peter to videl, je ljudstvu spregovoril: »Izraelci, kaj se čudite temu ali kaj strmite v naju, kakor da bi bila z lastno močjo ali s pobožnostjo storila, da ta hodi? Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov, Bog naših očetov, je poveličal svojega služabnika Jezusa, ki ste ga vi izdali in pred Pilatom zatajili, ko je ta razsodil, naj bi bil oproščen. Vi ste se odrekli Svetemu in Pravičnemu in prosili, da vam je podaril ubijalca, začetnika življenja ste pa umorili; toda Bog ga je od mrtvih obudil, čemur smo mi priče. In zaradi vere v njegovo ime je temu, ki ga vidite in poznate, njegovo ime dalo moč, in vera vanj mu je dala vpričo vas vseh to popolno zdravje. Zdaj pa, bratje, vem, da ste ravnali iz nevednosti, prav tako tudi vaši voditelji. Bog pa je tako dopolnil, kar je bil napovedal po ustih vseh prerokov, da bo namreč njegov Maziljenec trpel. Spokorite se in spreobrnite se torej, da se vam izbrišejo grehi, da tako pridejo od Gospoda časi olajšanja in da pošlje Jezusa, vam namenjenega Mesija. Tega morajo namreč nebesa sprejeti do časov, ko se vse prenovi, o čemer je Bog že davno govoril po ustih svojih svetih prerokov. Že Mojzes je rekel: ‚Preroka vam bo Gospod, vaš Bog, obudil izmed vaših bratov kakor mene; njega poslušajte v vsem, kar koli vam bo rekel. Kdor pa tega preroka ne bo poslušal, bo iz ljudstva iztrebljen.‘ Pa tudi vsi preroki, ki so govorili od Samuela in njegovih naslednikov naprej, so napovedali te dni. Vi ste sinovi prerokov in zaveze, ki jo je Bog sklenil z vašimi očeti, ko je govoril Abrahamu: ‚In v tvojem potomcu bodo blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji.‘ Bog je najprej za vas obudil svojega služabnika in ga poslal, da vam je v blagoslov in da odvrne slehernega izmed vas od vaših hudobnih del.« Ko sta pa govorila ljudstvu, so stopili k njima duhovniki, poveljnik tempeljske straže in saduceji, nejevoljni, ker sta učila ljudstvo in oznanjala v Jezusu vstajenje od mrtvih; in prijeli so ju ter vrgli v ječo do drugega dne, kajti bil je že večer. Veliko tistih pa, ki so slišali govor, je vero sprejelo; in število mož je naraslo na približno pet tisoč. Drugi dan so se v Jeruzalemu zbrali njihovi poglavarji, starešine in pismouki, veliki duhovnik Ana, dalje Kajfa, Janez in Aleksander in vsi, kolikor jih je bilo iz rodu velikih duhovnikov. Postavili so ju v sredo in izpraševali: »S kakšno močjo ali v čigavem imenu sta to storila?« Tedaj jim je Peter, poln Svetega Duha, govoril: »Poglavarji ljudstva in starešine! Če naju zaradi dobrote do bolnega človeka danes zaslišujete, s čim je bil ta ozdravljen, bodi znano vsem vam in vsemu izraelskemu ljudstvu, da v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, Bog pa ga je obudil od mrtvih. Po njem stoji ta pred vami zdrav. On je kamen, ki ste ga vi, zidarji, zavrgli, ki pa je postal vogelni kamen. In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, da bi se mi mogli v njem rešiti.« Ko so videli Petrovo in Janezovo srčnost in opazili, da sta neuka in preprosta človeka, so se čudili. Spoznali so ju, da sta bila z Jezusom, videli so pa tudi, da pri njima stoji ozdravljeni človek, in niso mogli nič ugovarjati. Ukazali so jima, naj gresta iz zbora, in so se med seboj posvetovali, govoreč: »Kaj naj storimo s tema človekoma? Da se je namreč po njima zgodil očiten čudež, je znano vsem jeruzalemskim prebivalcem in tega ne moremo tajiti. Da se pa to še bolj ne raznese med ljudstvo, jima zagrozimo, naj nikomur več ne govorita v tem imenu.« Poklicali so ju torej in jima zabičali, naj v Jezusovem imenu nikakor več ne govorita in ne učita. Toda Peter in Janez sta jim odgovorila: »Sami presodíte, ali je pred Bogom prav, vas bolj poslušati ko Boga. Ne moremo namreč, da bi ne govorili, kar smo videli in slišali.« Ti so jima spet zagrozili, nato ju pa izpustili, zakaj nič niso mogli najti, kako bi ju kaznovali, in sicer zaradi ljudstva, ker so vsi poveličevali Boga za to, kar se je zgodilo. Oni človek, ki je bil čudežno ozdravljen, je imel namreč več kot štirideset let. Ko sta bila izpuščena, sta prišla k svojim in jim povedala vse, kar so jima rekli véliki duhovniki in starešine. Ko so pa ti to slišali, so kakor iz ene duše povzdignili glas k Bogu in govorili: »Gospod, ti, ki si ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih, si v Svetem Duhu po ustih našega očeta Davida, svojega služabnika govoril: ‚Zakaj hrumé narodi in si ljudstva izmišljajo prazne reči? Kralji zemlje se vzdigujejo in knezi se skupaj zarotujejo zoper Gospoda in zoper njegovega Maziljenca.‘ Resnično, v tem mestu so se zoper tvojega svetega služabnika Jezusa, ki si ga mazilil, zbrali Herod in Poncij Pilat s pogani in izraelskim ljudstvom, da so izvršili, kar sta tvoja roka in tvoj sklep že vnaprej določila. In zdaj, Gospod, glej njihove grožnje in daj svojim služabnikom, da bodo z vso srčnostjo oznanjali tvojo besedo. Zato iztegni roko za ozdravljanje in naj se godé znamenja in čudeži v imenu tvojega svetega služabnika Jezusa.« In ko so odmolili, se je potresel kraj, kjer so bili zbrani, in napolnjeni so bili vsi s Svetim Duhom in so srčno oznanjali božjo besedo. Množica teh, ki so verovali, je bila enega srca in duha; tudi ni nihče govoril, da je kaj tega, kar je imel, njegovo, ampak jim je bilo vse skupno. In z veliko močjo so apostoli pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa Kristusa in obilje milosti je bilo nad vsemi. Nobenega ubogega ni bilo med njimi; kolikor je bilo namreč posestnikov zemljišč ali hiš, so jih prodajali in ceno za prodane stvari prinašali ter polagali k nogam apostolov. Delilo pa se je vsakemu, kakor je kdo česa potreboval. Tako je Jožef, ki so mu apostoli dali priimek Barnaba – po naše Sin tolažbe – levit doma s Cipra, imel njivo, jo prodal in denar prinesel ter položil k nogam apostolov. Neki mož pa, po imenu Ananija, z ženo Safiro, je prodal posestvo in je z vednostjo svoje žene pridržal nekaj od skupička, nekaj pa je prinesel ter položil k nogam apostolov. Peter je rekel: »Ananija, zakaj je satan prevzel tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu in pridržal nekaj od skupička za zemljišče? Ali bi ne bilo, ko bi bilo ostalo, tebi ostalo? In ko se je prodalo, ali ni bilo v tvojih rokah? Zakaj si to dejanje sklenil v svojem srcu? Nisi lagal ljudem, ampak Bogu.« Ko je Ananija slišal te besede, se je zgrudil in je izdihnil. In velik strah je navdal vse, ki so o tem slišali. Vstali so pa mladeniči, ga zavili, odnesli in položili v grob. Pretekle so kake tri ure in vstopila je njegova žena, ki ni vedela, kaj se je bilo zgodilo. Peter ji je rekel: »Povej mi, ali sta zemljišče za toliko prodala?« Rekla je: »Da, za toliko!« A Peter njej: »Zakaj sta se dogovorila, da skušata Gospodovega Duha? Glej, ti, ki so tvojega moža v grob položili, so že pri vratih in te bodo odnesli.« Pri tej priči mu je padla pred noge in izdihnila. Ko so mladeniči vstopili, so jo našli mrtvo; odnesli so jo in jo položili v grob poleg njenega moža. In velik strah je navdal vso Cerkev in vse, ki so to slišali. Po apostolih pa se je godilo mnogo znamenj in čudežev med ljudstvom. In bili so vsi skupaj v Salomonovem stebreniku. Izmed drugih si nihče ni upal družiti se z njimi, pač pa so jih ljudje poveličevali. Bolj in bolj se je večalo število tistih, ki so verovali v Gospoda: množica mož in žená, tako da so celo na ceste nosili bolnike in jih polagali na postelje in nosila, da bi ob Petrovem prihodu vsaj njegova senca koga izmed njih obsenčila. Prihajala pa je v Jeruzalem tudi množica iz sosednjih mest z bolniki in takimi, ki so jih mučili nečisti duhovi: in vsi so bili ozdravljeni. Vstal je pa veliki duhovnik in vsi, ki so bili z njim – bila je to ločina saducejev – in so bili polni zavisti; prijeli so apostole ter jih vrgli v mestno ječo. Gospodov angel je pa ponoči odprl vrata ječe, jih peljal ven in rekel: »Pojdite, stopíte v tempelj in ljudstvu govoríte vse besede tega življenja!« In ko so to slišali, so ob jutranjem svitu stopili v tempelj in učili. Medtem je prišel veliki duhovnik in njegovi privrženci in so sklicali veliki zbor in vse starešine Izraelovih sinov ter poslali v ječo, da bi jih privedli. Služabniki so prišli, pa jih v ječi niso našli. Vrnili so se in sporočili: »Ječo smo našli z vso varnostjo zaprto in stražnike pri vratih stoječe: ko smo pa odprli, v njej nismo našli nikogar.« Ko so poveljnik tempeljske straže in veliki duhovniki te besede slišali, so bili zaradi njih v veliki zadregi, kaj bi to bilo. Takoj je prišel nekdo in jim sporočil: »Glejte! Možje, ki ste jih bili vrgli v ječo, stojé v templju in učé ljudstvo.« Tedaj je odšel poveljnik s služabniki in jih pripeljal, a ne s silo; zakaj bali so se ljudstva, da bi jih ne kamnalo. Ko so jih pripeljali, so jih postavili pred zbor in veliki duhovnik jim je rekel: »Ostro smo vam zabičali, da ne učite v tem imenu, in glejte, napolnili ste Jeruzalem s svojim naukom in hočete na nas spraviti kri tega človeka!« Peter in apostoli so pa odgovorili: »Boga je treba bolj poslušati ko ljudi. Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi razpeli na les in umorili. Njega je Bog povišal na svojo desnico, za Vodnika in Zveličarja, da bi podelil Izraelu spreobrnjenje in odpuščanje grehov. In mi smo za te stvari priče, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal vsem, kateri so mu poslušni.« Ko so pa to slišali, so se razsrdili in se posvetovali, da bi jih umorili. Vstal je pa v zboru neki farizej, z imenom Gamalijel, učitelj postave, ki ga je vse ljudstvo spoštovalo. Ukazal je, naj može za nekaj časa odstranijo, nato jim je govoril: »Izraelci! Dobro premislite, kaj hočete s temi ljudmi storiti. Kajti pred dnevi je vstal Teuda, ki je trdil, da je nekaj, in se mu je pridružilo kakih štiristo mož po številu; toda bil je ubit in vsi, ki so ga poslušali, so se razkropili in so bili uničeni. Za njim je ob času popisovanja vstal Juda iz Galileje in je potegnil ljudstvo za seboj; tudi njega je bilo konec in vsi, kateri so ga poslušali, so se razpršili. Zato vam zdaj pravim: Ne dotikajte se teh ljudi in pustite jih; zakaj če je ta načrt ali to delo človeško, bo razpadlo; če je pa od Boga, jih ne boste mogli uničiti – da bi se kdaj ne izkazalo, da se borite proti Bogu.« In dali so se pregovoriti. Poklicali so torej apostole, jih pretepli in jim zabičali, naj v Jezusovem imenu ne govoré; nato so jih izpustili. Ti so pa izpred velikega zbora odhajali veseli, da so bili vredni za Jezusovo ime trpeti zasramovanje. In niso nehali v templju in po hišah vsak dan učiti in oznanjati Kristusa Jezusa. Število učencev je pa naraščalo in tiste dni so začeli Helenisti godrnjati zoper Hebrejce, češ da so pri vsakdanji postrežbi zanemarjali njihove vdove. Dvanajsteri so sklicali množico učencev in rekli: »Ne bilo bi prav, da bi mi opuščali božjo besedo in oskrbovali mize. Izberite si torej, bratje, izmed sebe sedem mož, ki so na dobrem glasu, polni Duha in modrosti; nje bomo postavili za to opravilo, mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju nauka.« Ta beseda je ugajala vsej množici in izvolili so Štefana, moža polnega vere in Svetega Duha, Filipa, Prohorja, Nikanorja, Timona, Parmena in Nikolaja, spreobrnjenca iz Antiohije. Postavili so jih pred apostole in ti so molili ter položili roke nanje. Božja beseda se je širila in število učencev v Jeruzalemu je silno naraščalo; tudi veliko število duhovnikov je bilo veri poslušnih. Štefan, ki je bil poln milosti in moči, je med ljudstvom delal čudeže in velika znamenja. Vstali pa so nekateri iz shodnice, ki se je imenovala shodnica Libertincev, Cirenejcev in Aleksandrijcev, in izmed tistih, ki so bili iz Cilicije in Azije, in so se s Štefanom prerekali, pa se niso mogli ustavljati modrosti in duhu, s katerim je govoril. Tedaj so naščuvali može, da so govorili: »Slišali smo ga, da je zoper Mojzesa in Boga govoril bogokletne besede.« Nahujskali so ljudstvo, starešine in pismouke; ti so pristopili, ga zgrabili in odvlekli pred veliki zbor. Privedli so krive priče, ki so govorile: »Ta človek ne neha žaljivo govoriti zoper sveti kraj in zoper postavo. Slišali smo ga namreč, ko je govoril: ‚Ta Jezus iz Nazareta bo razdejal ta kraj in spremenil običaje, ki nam jih je Mojzes izročil.‘« Vsi, ki so sedeli v velikem zboru, so uprli pogled vanj in videli njegovo obličje kakor angelovo obličje. Veliki duhovnik je vprašal: »Ali je to res?« On je pa govoril: »Bratje in očetje, poslušajte! Bog veličastva se je prikazal našemu očetu Abrahamu, ko je bil še v Mezopotamiji, preden se je naselil v Haranu, in mu je rekel: ‚Odidi iz svoje dežele in od svoje rodovine in pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal.‘ Tedaj je odšel iz kaldejske dežele in se naselil v Haranu. Od tam ga je po smrti njegovega očeta preselil v to deželo, v kateri zdaj prebivate, pa mu ni dal deleža v njej niti za stopinjo; pač pa mu je obljubil, da jo bo dal v posest njemu in za njim njegovim potomcem, čeprav še ni imel sina. In Bog je govoril: ‚Njegov zarod bo priseljenec v tuji deželi in bo prišel v sužnost in bo stiskan štiristo let. Ljudstvo pa, kateremu bodo služili, bom jaz sodil,‘ je rekel Bog, ‚in potem bodo odšli in mi služili na tem kraju.‘ Nato mu je dal zavezo obreze in tako je postal oče Izaku, ki ga je osmi dan obrezal, Izak Jakobu in Jakob dvanajsterim očakom. Očaki so iz nevoščljivosti prodali Jožefa v Egipt, Bog pa je bil z njim; rešil ga je iz vseh stisk in mu dal, da je bil pred egiptovskim faraonom priljubljen in moder. Ta ga je postavil za poglavarja nad Egiptom in vso svojo hišo. Prišla je pa nad ves Egipt in nad Kanaan lakota in velika stiska, in naši očetje niso mogli dobiti živeža. Ko je pa Jakob slišal, da je v Egiptu žito, je prvikrat poslal tja naše očete. In drugikrat se je Jožef dal svojim bratom spoznati, in je njegov rod postal znan faraonu. Jožef je poslal po očeta Jakoba in vse sorodstvo, petinsedemdeset duš. Jakob je torej odšel v Egipt, kjer je umrl, kakor tudi naši očetje. Prenesli so jih pa v Sihem in položili v grob, ki ga je Abraham za plačilo v denarju kupil od Hemorjevih sinov v Sihemu. Kakor pa se je bližal čas obljube, ki jo je Bog dal Abrahamu, tako je ljudstvo v Egiptu raslo in se množilo, dokler ni nad Egiptom zavladal drug kralj, ki Jožefa ni poznal. Ta je z našim rodom ravnal zvijačno in očete zatiral, tako da je dal njihove otroke izpostavljati, da bi si ne ohranili življenja. V tem času je bil rojen Mojzes, ki je bil zelo lep. Tri mesece so ga hranili na očetovem domu. Ko pa je bil izpostavljen, ga je vzela faraonova hči in ga vzredila kot sina. Mojzes se je izobrazil v vsej egiptovski modrosti in je bil mogočen v besedah in delih. Ko se mu je pa dopolnjevala doba štiridesetih let, je zaželel obiskati svoje brate, Izraelove sinove. Ko je videl, da se nekomu godi krivica, ga je branil; zatiranemu je dal zadoščenje s tem, da je ubil Egipčana. Menil je pa, da njegovi bratje umevajo, da jih hoče Bog po njegovih rokah rešiti; pa niso razumeli. Naslednji dan je prišel k njim, ko so se prepirali; miril jih je in jim rekel: ‚Možje, bratje ste; čemu delate drug drugemu krivico?‘ Tisti pa, ki je bližnjemu delal krivico, ga je pahnil v stran in rekel: ‚Kdo te je postavil za poglavarja in za sodnika nad nami? Ali me hočeš ubiti, kakor si včeraj ubil Egipčana?‘ Mojzes je na te besede pobegnil in se naselil v madianski deželi; tam je dobil dva sina. Ko je minilo štirideset let, se mu je v puščavi ob Sinajski gori v plamenu gorečega grma prikazal angel. Ko je Mojzes to videl, se je prikazni začudil. Bližal se je, da bi pogledal, a zaslišal se je Gospodov glas: ‚Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov.‘ Mojzes se je prestrašil in si ni upal pogledati. Gospod mu je pa rekel: ‚Sezuj čevlje s svojih nog; zakaj kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja. Dobro sem videl stisko svojega ljudstva v Egiptu in slišal njih zdihovanje, in sem prišel, da jih rešim. Zdaj pojdi; pošljem te v Egipt.‘ Tega Mojzesa, ki so ga zavrgli z besedami: ‚Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika?‘, tega je Bog v varstvu angela, ki se mu je v grmu prikazal, poslal za poglavarja in za rešitelja. Ta jih je izpeljal iz Egipta in delal čudeže in znamenja v egiptovski deželi, v Rdečem morju in v puščavi štirideset let. To je tisti Mojzes, ki je rekel Izraelovim sinovom: ‚Preroka vam bo Bog obudil izmed vaših bratov kakor mene; njega poslušajte!‘ To je tisti, ki je bil pri množici v puščavi z angelom, ki mu je govoril na Sinajski gori, in z našimi očeti. Ta je prejel besede življenja, da jih je dal nam. Naši očetje mu pa niso hoteli biti poslušni, ampak so ga od sebe pahnili in se v srcu obrnili k Egiptu. Rekli so Aronu: ‚Naredi nam bogove, ki naj hodijo pred nami! Kajti ne vemo, kaj se je prigodilo temu Mojzesu, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele.‘ In naredili so v tistih dneh tele, prinesli maliku daritev in se veselili izdelka svojih rok. Bog pa se je obrnil in jih prepustil, da so služili zvezdam, kakor je pisano v knjigi prerokov: ‚Ste mi mar prinašali klavne in nekrvave daritve tistih štirideset let v puščavi, hiša Izraelova? Nosili ste Molohov šotor in zvezdo vašega boga Remfama, podobe, ki ste jih naredili, da bi jih molili. Prestavil vas bom onkraj Babilona.‘ Naši očetje v puščavi so imeli šotor pričevanja, kakor je zapovedal ta, ki je Mojzesu rekel, naj ga napravi po podobi, ki jo je bil videl. Tega so naši očetje prevzeli in prinesli pod Jozuetom, ko so si podvrgli deželo poganov, ki jih je Bog izgnal izpred obličja naših očetov; tako do dni Davidovih. Ta je pred Bogom našel milost in je prosil, da bi mogel napraviti bivališče Jakobovemu Bogu. Toda hišo mu je sezidal Salomon. Najvišji pa ne prebiva v tem, kar napravijo roke, kakor pravi prerok: ‚Nebesa so mi prestol in zemlja podnožje mojih nog; kakšno hišo mi boste sezidali, pravi Gospod, ali kje je mesto za moj počitek? Ali ni vsega tega naredila moja roka?‘ Trdovratni in neobrezani na srcih in ušesih, vi se vedno upirate Svetemu Duhu; kakor vaši očetje tako tudi vi! Katerega izmed prerokov vaši očetje niso preganjali? Celo morili so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in tega ste zdaj izdali in umorili, vi, ki ste po posredovanju angelov prejeli postavo, pa se je niste držali.« Ko so to slišali, so se v svojih srcih togotili in z zobmi škripali zoper njega. On pa je, poln Svetega Duha, uprl pogled v nebo, videl božje veličastvo in Jezusa, stoječega na božji desnici, in je rekel: »Glejte, vidim nebesa odprta in Sina človekovega, stoječega na božji desnici.« Tedaj so z močnim glasom zavpili, si zatisnili ušesa in vsi hkrati nanj planili; in vrgli so ga iz mesta ter ga kamnáli. Priče so pa odložile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki se je imenoval Savel. In ko so ga kamnáli, je Štefan molil: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!« Pokleknil je in z močnim glasom zaklical: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« In ko je to rekel, je zaspal. Savel pa je odobraval njegov umor. Tisti čas je nastalo veliko preganjanje jeruzalemske cerkve; in razen apostolov so se vsi razkropili po judejskih in samarijskih krajih. Štefana so pobožni možje pokopali in so za njim priredili veliko žalovanje. Savel je pa zatiral Cerkev; hodil je po hišah, vlačil može in žene ter jih oddajal v ječo. Tisti torej, ki so se razkropili, so hodili okoli in oznanjali evangelij. Tako je Filip prišel v glavno mesto Samarije in jim oznanjal Kristusa. Množice pa so kakor ena duša pazljivo poslušale, kar je Filip govoril, ker so slišale in videle, kakšna znamenja je delal. Kajti mnogo obsedencev so nečisti duhovi zapustili z velikim vpitjem; tudi mnogo mrtvoudnih in hromih je bilo ozdravljenih. Nastalo je torej veliko veselje v tem mestu. Bil pa je neki mož, po imenu Simon, ki je bil poprej v mestu čarodej in je samarijsko ljudstvo begal, trdeč, da je on nekaj vélikega. Poslušalo ga je vse, majhno in veliko, češ: »On je božja moč, ki se imenuje vélika.« Poslušali so ga pa zato, ker jih je dolgo slepil s svojimi čarovnijami. Ko so pa verjeli Filipu, ki je oznanjal evangelij o božjem kraljestvu in o imenu Jezusa Kristusa, so se dajali krstiti možje in žene. Tudi sam Simon je vero sprejel; dal se je krstiti in se je držal Filipa; in ko je videl, da se godé znamenja in veliki čudeži, je strmel. Ko so apostoli v Jeruzalemu slišali, da je Samarija sprejela božjo besedo, so poslali k njim Petra in Janeza. Ta dva sta šla in zanje molila, da bi prejeli Svetega Duha; zakaj na nobenega izmed njih ni bil še prišel, le krščeni so bili v imenu Gospoda Jezusa. Tedaj sta nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha. Ko je pa Simon videl, da se s polaganjem rok po apostolih daje Sveti Duh, jima je prinesel denarja in rekel: »Dajta še meni to oblast, da bo vsak, na kogar položim roke, prejel Svetega Duha.« Peter mu je rekel: »Tvoj denar naj gre s teboj vred v pogubo, ker si mislil, da se božji dar dobi za denar. Nobenega deleža nimaš in nobene pravice do tega, zakaj tvoje srce ni odkrito pred Bogom. Spreobrni se torej od svoje hudobije in prosi Gospoda, da ti morda odpusti namero tvojega srca, kajti vidim te, da si poln grenkega žolča in v vezeh krivičnosti.« Simon je odgovoril: »Vidva prosita zame Gospoda, da se mi res ne zgodi kaj takega, kar sta rekla.« Ko sta dala pričevanje in oznanila Gospodov nauk, sta se vrnila v Jeruzalem in spotoma oznanjevala evangelij mnogim samarijskim vasem. Filipu je pa rekel Gospodov angel: »Vstani in pojdi proti jugu na pot, ki drži iz Jeruzalema v Gazo; samotna je.« Vstal je in šel. In glej, neki Etiopec, dvornik, mogočen služabnik etiopske kraljice kandáke, ki je bil nad vsemi njenimi zakladi in je bil prišel v Jeruzalem molit, se je vračal in na vozu sedé bral preroka Izaija. Duh je pa rekel Filipu: »Stopi tja in se pridruži temu vozu!« Filip je tedaj prihitel, slišal, da bere preroka Izaija, in rekel: »Ali razumeš, kar bereš?« Ta je odgovoril: »Kako bi neki mogel, če me nihče ne pouči?« Povabil je torej Filipa, naj stopi na voz in prisede. Mesto v pismu, ki ga je bral, je pa bilo tole: »Kakor ovca je bil peljan v klanje; in kakor je jagnje pred tistim, ki ga striže, brez glasu, tako ni odprl svojih ust. Ker se je ponižal, je bila sodba nad njim odpravljena. Kdo bi opisal njegov rod? Zakaj njegovo življenje je vzeto z zemlje.« Dvornik se je obrnil do Filipa in rekel: »Prosim te, o kom prerok to govori, o sebi ali o kom drugem?« Filip je odprl usta, začel s tem mestom v pismu in mu oznanil evangelij o Jezusu. Ko sta tako nadaljevala pot, sta prišla do neke vode in dvornik je rekel: »Glej, voda! Kaj brani, da bi jaz ne bil krščen?« [Filip je rekel: »Če z vsem srcem véruješ, se sme zgoditi.« In odgovoril je: »Vérujem, da je Jezus Kristus božji Sin.«] Ukazal je voz ustaviti in stopila sta v vodo oba, Filip in dvornik, in ga je krstil. Ko sta pa stopila iz vode, je Duh Gospodov vzel Filipa in dvornik ga ni več videl; in šel je veselo svojo pot. Filip se je pa znašel v Azotu in je dalje gredoč vsem mestom oznanjal evangelij, dokler ni prišel v Cezarejo. Savel pa, ki je še puhal grožnjo in umor zoper Gospodove učence, je šel k velikemu duhovniku in si od njega izprosil pisma za shodnice v Damasku, da bi može in žene tega nauka, če bi jih kaj našel, zvezane pripeljal v Jeruzalem. Ko pa je bil na poti in se je bližal Damasku, ga je nenadoma obsijala svetloba z neba. Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: »Savel, Savel, kaj me preganjaš?« Odgovoril je: »Kdo si, Gospod?« In ta: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš; toda vstani, pojdi v mesto in povedalo se ti bo, kaj ti je treba storiti.« Možje, ki so z njim potovali, so stali strmé, ker so neki glas slišali, pa nikogar niso videli. Savel se je vzdignil s tal; ko je pa odprl oči, ni nič videl. Peljali so ga torej za roko in privedli v Damask. In tri dni ni videl in ni ne jedel ne pil. Bil pa je v Damasku neki učenec, po imenu Ananija, kateremu je Gospod v prikazni rekel: »Ananija!« On je odgovoril: »Tukaj sem, Gospod.« In Gospod njemu: »Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna, in v Judovi hiši vprašaj po nekem Taržanu, Savlu po imenu! Kajti glej, on moli. In v prikazni je videl, da je vstopil mož, po imenu Ananija, in položil nanj roke, da bi spregledal.« Ananija je odgovoril: »Gospod, slišal sem o tem možu od mnogih, koliko hudega je storil tvojim svetim v Jeruzalemu; in tudi tukaj ima oblast od velikih duhovnikov zvezati vse, ki kličejo tvoje ime.« Gospod pa mu je rekel: »Pojdi, zakaj on mi je orodje, ki sem ga izvolil, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. In jaz mu bom pokazal, koliko mora trpeti za moje ime.« Ananija je šel in stopil v hišo; in položil je nanj roke ter rekel: »Brat Savel, Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti, po kateri si šel, me je poslal, da spregledaš in boš napolnjen s Svetim Duhom.« In takoj so z njegovih oči padle kakor luskine in je spregledal. Vstal je in bil krščen. Vzel je jedi ter se pokrepčal. Bival je nekaj dni z učenci, ki so bili v Damasku, in je takoj v shodnicah oznanjal o Jezusu, da je božji Sin. Vsi, ki so ga slišali, so se zavzeli in so govorili: »Ali ni ta tisti, ki je v Jeruzalemu zatiral take, ki so to ime klicali, in je zato semkaj prišel, da bi take odvedel zvezane pred velike duhovnike?« Savel je pa nastopal z vedno večjo močjo in je Jude, ki so prebivali v Damasku, vznemirjal, dokazujoč, da je Jezus res Kristus. Ko je tako preteklo mnogo dni, so Judje sklenili, da ga bodo umorili. Savel je pa zvedel za njihov naklep. Stražili so tudi pri vratih noč in dan, da bi ga umorili. Njegovi učenci pa so ga vzeli in ga ponoči v košu spustili po zidu na tla. Ko je prišel v Jeruzalem, se je skušal pridružiti učencem, pa so se ga vsi bali, ker niso verjeli, da je učenec. Barnaba pa ga je prijel in ga pripeljal k apostolom ter jim razložil, kako je na poti videl Gospoda, ki je z njim govoril, in kako je v Damasku srčno govoril v Jezusovem imenu. In bil je z njimi, kadar je v Jeruzalem prihajal in od tam odhajal, in je odkrito govoril v Gospodovem imenu. Govoril je in se tudi prerekal s Helenisti, ti pa so ga hoteli umoriti. Toda bratje so to zvedeli, ga odpeljali v Cezarejo in poslali v Tarz. Cerkev je tedaj po vsej Judeji in Galileji in Samariji imela mir. Krepila se je, živela v Gospodovem strahu in rasla po tolažbi Svetega Duha. Peter je vse obiskoval in tako je prišel tudi k svetim, ki so prebivali v Lidi. Tam je našel nekega moža, po imenu Eneja, ki je na postelji ležal že osem let; bil je mrtvouden. Peter mu je rekel: »Eneja, Jezus Kristus te ozdravlja; vstani in si sam postêlji.« In takoj je vstal. In videli so ga vsi, ki so prebivali v Lidi in na saronski zemlji, in so se spreobrnili h Gospodu. V Jopi je živela neka učenka, po imenu Tabita, kar pomeni Dorka (Gazela). Bila je polna dobrih del in je delila obilo miloščine. Tiste dni pa je zbolela in umrla. Umili so jo in jo položili v zgornjo izbo. Ker pa je Lida blizu Jope in so učenci slišali, da je Peter tam, so poslali k njemu dva moža s prošnjo: »Ne odlašaj priti k nam!« Peter je vstal in šel z njima. Ko je prišel, so ga peljali v zgornjo izbo in stopile so k njemu vse vdove ter s solzami v očeh kazale plašče in oblačila, ki jih jim je naredila Dorka, ko je bila še med njimi. Peter je vse odpravil ven, pokleknil in molil. Nato se je obrnil proti truplu in rekel: »Tabita, vstani!« Ta je odprla oči, in ko je zagledala Petra, je sedla. Podal ji je roko in jo vzdignil; potem je poklical svete in vdove in jo predstavil živo. Razvedelo pa se je po vsej Jopi in mnogo jih je v Gospoda verovalo. In ostal je več dni v Jopi pri nekem strojarju Simonu. V Cezareji je živel neki mož, po imenu Kornelij, stotnik čete, ki se je imenovala italska. Bil je pobožen in bogaboječ z vso svojo hišo; delil je ljudem obilno miloščino in vedno k Bogu molil. Ta je podnevi okoli devete ure v prikazni razločno videl božjega angela, ki je k njemu stopil in mu rekel: »Kornelij!« Uprl je vanj pogled in je preplašen rekel: »Kaj je, Gospod?« Odgovoril mu je: »Tvojih molitev in tvoje miloščine se je Bog spomnil. In zdaj pošlji v Jopo nekaj mož in pokliči nekega Simona, s priimkom Peter; kot gost prebiva pri nekem strojarju Simonu, ki ima hišo ob morju.« Ko je angel, ki je govoril z njim, odšel, je poklical dva izmed svojih domačih in pobožnega vojaka izmed takih, ki so bili stalno pri njem. Razložil jim je vse in jih poslal v Jopo. Sledečega dne, ko so bili ti na poti in so se bližali mestu, je šel Peter okrog šeste ure na streho molit. Postal je lačen in je želel jesti. Ko so pripravljali, se je zamaknil: videl je, da je bilo nebo odprto in da je prihajala neka posoda, kakor velik prt, ki se je na štirih voglih spuščala na zemljo; v njej pa so bile vsakovrstne četveronoge živali in laznina z zemlje in ptice neba. In do njega je prišel glas: »Vstani, Peter, zakolji in jej!« Peter je odgovoril: »Nikakor, Gospod; zakaj nikoli nisem jedel nič omadeževanega in nečistega.« Pride pa spet v drugo glas do njega: »Kar je Bog očistil, ti ne imej za omadeževano!« To se je zgodilo trikrat in brž je bila posoda spet vzeta v nebo. Ko je Peter sam pri sebi premišljal, kaj bi prikazen, ki jo je videl, pomenila, glej, tedaj so možje, ki jih je poslal Kornelij, stali pred vrati in vpraševali po Simonovi hiši. Zaklicali so in vprašali, ali tam kot gost prebiva Simon, s priimkom Peter. Ko je pa Peter o prikazni razmišljal, mu je rekel Duh: »Glej, trije možje te iščejo. Vstani torej, stopi dol in brez pomišljanja pojdi z njimi, zakaj jaz sem jih poslal.« Peter je torej stopil do mož in rekel: »Glejte, jaz sem tisti, ki ga iščete. Kaj je vzrok, da ste prišli?« Ti so odgovorili: »Stotnik Kornelij, pravičen in bogaboječ mož, ki je pri vsem judovskem ljudstvu na dobrem glasu, je dobil po svetem angelu naročilo, naj te pokliče na svoj dom in posluša tvoje besede.« Povabil jih je torej noter in jih pogostil. Drugega dne se je napotil in šel z njimi in pridružilo se mu je nekaj bratov iz Jope. Naslednjega dne je prišel v Cezarejo. Kornelij je bil sklical svoje sorodnike in bližnje prijatelje in je Petra pričakoval. Ko je Peter vstopil, mu je Kornelij prišel naproti, padel pred noge in ga počastil. Peter ga je pa vzdignil in mu rekel: »Vstani, tudi jaz sem človek.« In v pogovoru z njim je vstopil; našel jih je mnogo zbranih in jim rekel: »Vi veste, da Judu ni dovoljeno družiti se z ljudmi drugega rodu ali zahajati k njim; meni pa je Bog pokazal, naj nobenega človeka ne imenujem omadeževanega ali nečistega. Zato sem, ko sem bil poklican, tudi brez ugovora prišel. Vprašam torej: Iz katerega razloga ste me poklicali?« Kornelij je rekel: »Pred štirimi dnevi sem prav ob tej deveti uri v hiši molil, in glej, stopil je predme mož v svetli obleki in rekel: ‚Kornelij, tvoja molitev je uslišana in tvoje miloščine se je Bog spomnil. Pošlji torej v Jopo poklicat Simona, s priimkom Peter; kot gost prebiva v hiši strojarja Simona ob morju.‘ Takoj sem torej poslal pote in ti si prav storil, da si prišel. Zdaj smo vsi tukaj vpričo Boga, da bi vse slišali, kar ti je naročil Gospod.« Peter je odprl usta in spregovoril: »Zdaj v resnici umevam, da Bog ne gleda na osebo, ampak mu je v vsakem narodu všeč, kdor se ga boji in dela po pravici. Nauk je poslal Izraelovim sinovom, oznanjujoč mir po Jezusu Kristusu; ta je Gospod vseh. Vi veste, kaj se je zgodilo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je Janez oznanjal: kako je Bog s Svetim Duhom in z močjo mazilil Jezusa iz Nazareta, ki je hodil od kraja do kraja, delil dobrote in ozdravljal vse, ki so bili po hudem duhu obsedeni, zakaj Bog je bil z njim. In mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu on, ki so ga celó na les razpeli in umorili. Bog ga je pa tretji dan obudil in je dal, da so ga videli – ne vsi ljudje, ampak od Boga prej odbrane priče, mi, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je od mrtvih vstal; in nam je naročil, naj ljudstvu oznanimo in spričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. O njem spričujejo vsi preroki, da dobi v njegovem imenu odpuščanje grehov vsak, kdor vanj véruje.« Še je Peter govoril te besede, ko pride Sveti Duh na vse, ki so govor poslušali. Verniki iz obreze, ki so bili prišli s Petrom, so se začudili, da se je milost Svetega Duha razlila tudi na pogane; slišali so jih namreč, da so govorili v jezikih in Boga poveličevali. Tedaj je Peter spregovoril: »Ali more kdo odreči krstno vodo tem, ki so prejeli Svetega Duha kakor tudi mi?« In ukazal jih je krstiti v imenu Jezusa Kristusa. Potem so ga prosili, naj ostane še nekaj dni pri njih. Slišali so pa apostoli in bratje, ki so bili v Judeji, da so tudi pogani sprejeli božjo besedo. In ko je Peter prišel v Jeruzalem, so se tisti, ki so bili iz obreze, z njim prepirali. Govorili so: »K neobrezanim si šel in si z njimi jedel!« Peter jim je pa začel po vrsti razlagati: »Molil sem v mestu Jopi in v zamaknjenju videl prikazen – kako je prihajala nekakšna posoda kakor velik prt, ki se je na štirih voglih spuščal z neba in prišel do mene. Pogledal sem vanjo in jo opazoval; in videl sem četveronoge živali z zemlje, zveri in laznino in ptice neba. Slišal sem tudi glas, ki mi je govoril: ‚Vstani, Peter, zakolji in jej!‘ Pa sem rekel: ‚Nikar, Gospod, zakaj kar je omadeževano in nečisto, mi ni še nikoli prišlo v usta.‘ Glas z neba pa se je oglasil v drugo: ‚Kar je Bog očistil, tega ti ne imej za omadeževano!‘ To se je zgodilo trikrat in vse je bilo zopet vzeto v nebo. In glejte, prav tedaj so se pred hišo, kjer sem bil, ustavili trije možje iz Cezareje, poslani k meni. In Duh mi je rekel, naj brez pomišljanja grem z njimi. Z menoj je šlo tudi teh šest bratov in prišli smo v moževo hišo. Povedal nam je, kako je v svoji hiši videl angela, ki je vstopil in mu rekel: ‚Pošlji v Jopo in pokliči Simona, s priimkom Peter, ki ti bo govoril besede, po katerih se boš rešil ti in vsa tvoja hiša.‘ Ko sem pa začel govoriti, je Sveti Duh prišel nanje, kakor na nas v začetku. In spomnil sem se Gospodove besede, kako je govoril: ‚Janez je krščeval z vodo, vi pa boste krščeni s Svetim Duhom.‘ Če je torej Bog dal isti dar njim kakor nam, ki smo sprejeli vero v Gospoda Jezusa Kristusa, kdo sem bil jaz, da bi bil mogel Bogu braniti?« Ko so to slišali, so se pomirili in so poveličevali Boga, govoreč: »Tudi poganom je torej Bog dal spreobrnjenje, da bodo živeli.« Tisti, ki so se razkropili zaradi preganjanja, ki je bilo nastalo ob Štefanovem času, so prišli do Fenicije in Cipra in Antiohije; vendar nauka niso oznanjali nikomur drugemu, kakor le Judom. Bilo pa je med njimi nekaj mož s Cipra in iz Cirene, ki so po prihodu v Antiohijo oznanjali evangelij o Gospodu Jezusu tudi Grkom. Gospodova roka je bila z njimi in veliko število jih je vérovalo ter se spreobrnilo h Gospodu. Prišel je pa glas o tem do ušes jeruzalemske cerkve in so poslali Barnaba v Antiohijo. Ko je ta prišel in videl božjo milost, se je razveselil in je opominjal vse, naj z odločnim srcem vztrajajo v Gospodu; kajti bil je odličen mož in poln Svetega Duha in vere. Tako se je pridružila velika množica Gospodu. Nato je odšel v Tarz po Savla, in ko ga je našel, ga je vzel s seboj v Antiohijo. Celo leto sta bila skupaj v tej občini in sta učila veliko množico, in najprej so v Antiohiji učence imenovali kristjane. Tiste dni pa so iz Jeruzalema prišli nekateri preroki v Antiohijo. Eden izmed njih, po imenu Agab, je vstal in je po navdihnjenju naznanil, da bo velika lakota po vsem svetu, kar se je zgodilo ob Klavdijevem času. Učenci so sklenili, da bo vsak poslal, kolikor premore, v podporo bratom, ki so v Judeji. To so tudi storili in po Barnabu in Savlu poslali starešinam. V tistem času pa je kralj Herod stegnil roko, da bi nekatere izmed udov Cerkve hudo prizadel. Umoril je z mečem Jakoba, Janezovega brata. Ko je pa videl, da je to Judom všeč, je dal zgrabiti še Petra; to je bilo v dneh opresnikov. Ko ga je prijel, ga je vrgel v ječo in dal stražiti štirim četvericam vojakov. Po veliki noči ga je namreč hotel privesti pred ljudstvo. Petra so torej v ječi stražili, Cerkev pa je zanj neprenehoma k Bogu molila. Tisto noč, ko ga je Herod hotel privesti pred ljudstvo, je Peter, vklenjen v dve verigi, spal med dvema vojakoma, in stražniki so ječo stražili pred vrati. In glej, vstopil je Gospodov angel in luč je zasvetila v ječi; udaril je Petra v bok, ga zbudil in rekel: »Hitro vstani!« In verige so mu padle z rok. Nato mu je angel rekel: »Opaši se in podveži si obutev!« Storil je tako. In mu je rekel: »Ogrni si plašč in pojdi za menoj!« Odpravil se je in šel za njim, pa ni vedel, da je res, kar se je po angelu godilo, ampak je mislil, da vidi prikazen. Šla sta mimo prve in druge straže in prišla do železnih vrat, ki držé v mesto: ta so se jima odprla sama od sebe. Ko sta prišla ven in prehodila eno ulico, je angel nenadoma izginil. Tedaj se je Peter zavedel in rekel: »Zdaj zares vem, da je Gospod poslal svojega angela in me rešil iz Herodove roke in od vsega, kar je judovsko ljudstvo pričakovalo.« Ko se je razgledal, je prišel do hiše Marije, matere Janeza, s priimkom Marko, kjer je bilo mnogo zbranih in so molili. Potrkal je na vežna vrata in prišla je poslušat dekla, po imenu Roda. Ko je spoznala Petrov glas, od veselja vrat ni odprla, ampak je stekla noter in sporočila, da stoji Peter pred vrati. Ti pa so ji rekli: »Meša se ti.« Toda ona je trdila, da je tako. Tedaj so govorili: »Njegov angel je.« Peter pa je še dalje trkal. Ko so odprli in ga zagledali, so ostrmeli. Z roko je dal znamenje, naj molčé, in jim pripovedoval, kako ga je Gospod rešil iz ječe. Rekel je tudi: »Sporočite to Jakobu in bratom!« Potem je odšel in se napotil v drug kraj. Ko se je zdanilo, so bili vojaki silno razburjeni: kaj neki se je s Petrom zgodilo? Herod ga je iskal; ker ga pa ni našel, je zaslišal straže in jih velel usmrtiti. Nato pa je odšel iz Judeje v Cezarejo in tam ostal. Bil pa je hudo jezen na Tirce in Sidonce; toda ti so prišli skupno k njemu, in ko so pridobili kraljevega komornika Blasta, so prosili miru, kajti njihova dežela je dobivala živež iz kraljevine. Določenega dne si je Herod oblekel kraljevsko obleko, sédel na prestol in jim govoril, ljudstvo pa mu je vzklikalo: »Božji glas je to in ne človeški!« Pri tej priči pa ga je Gospodov angel udaril, ker ni dal časti Bogu: razjedli so ga črvi in je izdihnil. Božja beseda je pa rasla in se vedno bolj širila. Ko sta Barnaba in Savel opravila svojo službo, sta se iz Jeruzalema vrnila in s seboj privedla Janeza, s priimkom Marko. V antiohijski cerkvi so bili kot preroki in učitelji: Barnaba in Simeon, ki se je imenoval Niger, in Lucij iz Cirene in Manahen, ki je bil vzrejen skupaj s Herodom, četrtnim oblastnikom, in Savel. Ko so opravljali Gospodovo službo in se postili, jim je Sveti Duh govoril: »Oddelite mi Barnaba in Savla za delo, za katero sem ju poklical.« Tedaj so se postili in molili, položili nanju roke ter ju odpustili. Po Svetem Duhu poslana sta prišla v Selevcijo, od ondod pa odplula na Ciper. Ko sta prišla v Salamino, sta oznanjala božjo besedo v judovskih shodnicah; za pomočnika sta imela tudi Janeza. Ko sta prehodila ves otok do Pafa, sta našla nekega judovskega vražarja in krivega preroka, z imenom Barjezu, ki je bil pri cesarskem namestniku Sergiju Pavlu, pametnem možu. Ta je poklical Barnaba in Savla in je zaželel slišati božjo besedo. Toda vražar Elima – to namreč pomeni njegovo ime – se jima je ustavljal in je skušal namestnika od vere odvrniti. Savel pa, tudi Pavel imenovan, je poln Svetega Duha uprl vanj pogled in rekel: »O ti, vsakršne zvijače in vsakršne hudobije poln, hudičev sin, sovražnik vsake pravičnosti! Ali ne boš nehal izkrivljati Gospodovih ravnih potov? Glej, Gospodova roka je zdaj zoper tebe; oslepel boš in nekaj časa ne boš videl sonca.« V tem hipu sta padla nanj mrak in tema in taval je okrog in iskal, kdo bi ga za roko vodil. Ko je namestnik videl, kaj se je zgodilo, je véroval in se čudil Gospodovemu nauku. Pavel in njegova spremljevalca so odpluli s Pafa in prišli v pamfilske Perge, Janez pa se je ločil od njiju in se vrnil v Jeruzalem. Sama sta šla iz Perg dalje in prišla v pizidsko Antiohijo. Sobotni dan sta prišla v shodnico in se usedla. Po branju iz postave in prerokov so jima načelniki shodnice sporočili: »Brata, če imata kakšno spodbudno besedo za ljudstvo, govorita!« Pavel je vstal, zamahnil z roko in rekel: »Izraelci in vi, ki se Boga bojite, poslušajte! Bog tega naroda, Bog Izraela, je izvolil naše očete in povišal ljudstvo, ko je prebivalo v egiptovski deželi, in jih je z vzdignjeno roko izpeljal od tam. Kakih štirideset let je imel z njimi v puščavi potrpljenje. Ko pa je pokončal sedem narodov v kanaanski deželi, jim je v delež dal njih zemljo: po približno štiristo petdesetih letih. Potem jim je dal sodnike do preroka Samuela. Od tedaj pa so zahtevali kralja in Bog jim je dal za štirideset let Savla, Kisovega sina, moža iz Benjaminovega rodu. Ko ga je odstavil, jim je za kralja obudil Davida, o katerem je pričal: ‚Našel sem Davida, Jesejevega sina, moža po svojem srcu, ki bo izvrševal vse moje želje.‘ Iz njegovega rodu je Bog poslal Izraelu Jezusa Odrešenika, kakor je bil obljubil; pred njegovim prihodom pa je Janez oznanjal vsemu izraelskemu ljudstvu krst pokore. Ko je Janez končaval svoj tek, je govoril: ‚Nisem tisti, za kogar me imate; a glejte, za menoj prihaja ta, ki mu nisem vreden odvezati obuvala z nog.‘ Bratje, sinovi Abrahamovega rodu, in kar je med vami bogaboječih! Vam je poslana beseda odrešenja. Tisti namreč, ki prebivajo v Jeruzalemu, in njih poglavarji ga niso spoznali in so s svojo sodbo dopolnili besede prerokov, ki se beró vsako soboto. In čeprav niso našli nobene smrti vredne krivde, so od Pilata zahtevali, naj ga dá usmrtiti. Ko pa so dopolnili vse, kar je o njem pisano, so ga sneli s križa in položili v grob. Toda Bog ga je obudil od mrtvih. Več dni se je prikazoval tem, ki so bili z njim prišli iz Galileje v Jeruzalem, in ti so zdaj njegove priče pred ljudstvom. In mi vam oznanjamo evangelij, da je Bog obljubo, ki je bila dana očetom, našim otrokom izpolnil s tem, da je obudil Jezusa, kakor je tudi v drugem psalmu zapisano: ‚Moj Sin si ti, danes sem te rodil.‘ Da ga je pa od mrtvih obudil, in sicer tako, da se več ne povrne v trohnenje, je tako izrekel: ‚Zvesto bom spolnil obljube, ki so bile dane Davidu.‘ Zato tudi drugje pravi: ‚Svojemu Svetemu ne boš dal gledati trohnobe.‘ David je namreč, potem ko je doslužil svojemu rodu, po božjem sklepu umrl in bil pridružen svojim očetom in je trohnel; ta pa, ki ga je Bog obudil, ni trohnel. Glejte torej, da na vas ne pride, kar je rečeno pri prerokih: ‚Glejte, zaničevalci, začudite se in izginite! Zakaj delo v vaših dneh vršim, delo, ki ga ne boste verjeli, če vam ga bo kdo pripovedoval.‘« Ko sta odhajala, so ju prosili, da bi jim prihodnjo soboto spregovorila o tem nauku. In ko se je zbor razšel, je mnogo Judov in bogaboječih spreobrnjencev Pavla in Barnaba spremilo; ta dva sta se pa z njimi razgovarjala in jih spodbujala, naj vztrajajo v božji milosti. Naslednjo soboto se je zbralo skoro vse mesto, da bi slišali Gospodovo besedo. Ko so pa Judje videli množice, jih je navdala zavist in so s sramotenjem ugovarjali temu, kar je Pavel govoril. Tedaj sta Pavel in Barnaba pogumno povedala: »Vam je bilo treba najprej oznaniti božjo besedo; ker jo pa zametujete in se imate za nevredne večnega življenja, glejte, se obrneva k poganom. Zakaj tako nam je Gospod zapovedal: ‚Postavil sem te za luč poganom, da bi bil v zveličanje do konca zemlje.‘« Ko so pogani to slišali, so se veselili in poveličevali Gospodovo besedo; in vsi, ki so bili določeni za večno življenje, so sprejeli vero. In Gospodova beseda se je širila po vsej deželi. Judje pa so nahujskali pobožne, ugledne žene in mestne poglavarje ter povzročili preganjanje zoper Pavla in Barnaba; in izgnali so ju iz svojih krajev. Onadva sta pa otresla z nog prah proti njim in šla v Ikonij. Učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha. V Ikoniju sta šla skupaj v judovsko shodnico in sta tako govorila, da je vero sprejela velika množica Judov in Grkov. Tisti Judje pa, ki so ostali neverni, so zoper brate naščuvali in nahujskali pogane. Vendar sta se precej časa pomudila in sta govorila prostodušno in z zaupanjem v Gospoda, ki je besedo svoje milosti spričeval z znamenji in čudeži, ki jih je po njih delal. Množica v mestu pa se je razdvojila: eni so bili z Judi, drugi z apostoloma. Ko so se pa pogani in Judje s svojimi poglavarji vred vzdignili, da bi ju sramotili in kamnali, in sta to zvedela, sta pobegnila v likaonski mesti Listro in Derbe ter v okolico in sta tam oznanjala evangelij. V Listri je bil neki mož, ki je bil v nogah brez moči, od rojstva hrom in ni nikdar hodil. Poslušal je Pavlov govor. Ko ga je ta pogledal in videl, da ima vero v ozdravljenje, je zaklical z močnim glasom: »Pokonci, na noge se postavi!« In poskočil je ter hodil. Ko so množice videle, kaj je Pavel storil, so povzdignile glas in po likaonsko govorile: »Bogova v človeški podobi sta prišla k nam!« Barnaba so imenovali Zevsa, Pavla pa Hermesa, ker je ta govoril prvo besedo. In duhovnik Zevsovega svetišča, ki je bilo pred mestom, je dal pred vrata pripeljati volov in prinesti vencev, in je hotel z množicami vred darovati. Ko sta apostola Barnaba in Pavel to slišala, sta raztrgala svoja oblačila, skočila med množico in klicala: »Možje, kaj to počenjate? Tudi midva sva umrljiva človeka, vam enaka. Oznanjujeva vam pa evangelij, da bi se od teh praznih reči spreobrnili k živemu Bogu, ki je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. On je sicer v prejšnjih vekih dovolil, da so vsa ljudstva hodila svoja pota; vendar sebe ni pustil brez pričevanja, ko je skazoval dobrote, dajal z neba dež in rodovitne čase, vam dajal hrano in vam z veseljem napolnjeval srca.« S temi besedami sta množicam komaj ubranila, da jima niso darovale. Prišli pa so iz Antiohije in Ikonija Judje, pridobili zase množice in so Pavla kamnali ter iz mesta vlekli, misleč, da je mrtev. Ko pa so ga obstopili učenci, je vstal in šel v mesto; naslednjega dne je z Barnabom odšel v Derbe. Ko sta tudi temu mestu evangelij oznanila in mnogo učencev pridobila, sta se vrnila v Listro, v Ikonij in v Antiohijo; učence sta potrjevala in jih opominjala, naj vztrajajo v veri. Rekla sta, da moramo po mnogih stiskah priti v božje kraljestvo. In ko sta jim v vsaki cerkvi po molitvi in postu postavila starešine, sta jih priporočila Bogu, v katerega so vérovali. Nato sta prehodila Pizidijo in prišla v Pamfilijo; in ko sta v Pergah oznanila Gospodovo besedo, sta stopila v Atalijo. Od tam sta odplula v Antiohijo, kjer sta se bila izročila božji milosti za delo, ki sta ga dovršila. Ko sta prišla tja in zbrala cerkev, sta poročala, koliko je Bog po njima storil in da je poganom odprl vrata vere. Precej dolgo sta ostala med učenci. Prišlo jih je pa nekaj iz Judeje, ki so brate učili: »Ako se po Mojzesovem običaju ne daste obrezati, se ne morete zveličati.« Ker sta se z njimi Pavel in Barnaba nemalo sprla in sporekla, so sklenili, naj gredo zastran tega vprašanja Pavel in Barnaba in nekaj drugih izmed njih v Jeruzalem k apostolom in starešinam. Cerkev jih je torej spremila in šli so skozi Fenicijo in Samarijo; pripovedovali so, kako se pogani spreobračajo, in vsem bratom so napravljali veliko veselje. Ko so dospeli v Jeruzalem, jih je sprejela cerkev z apostoli in starešinami; in sporočili so, kaj vse je Bog po njih storil. Vstali pa so nekateri verniki, ki so bili iz farizejske smeri, in so trdili, da jih je treba obrezati in jim ukazati, naj spolnjujejo Mojzesovo postavo. Zbrali so se torej apostoli in starešine, da bi to vprašanje presodili. Ko je pa prišlo do hudega prerekanja, je vstal Peter in jim govoril: »Bratje, vi veste, da me je že davno med vami Bog izvolil, da so pogani iz mojih ust slišali nauk evangelija in vérovali. Bog, ki pozna srca, je zanje pričeval, ko jim je dal Svetega Duha kakor nam; tako med nami in njimi ni napravil razločka, ko je z vero očistil njih srca. Kaj torej zdaj Boga skušate, da učencem nalagate na tilnik jarem, ki ga niso mogli nositi ne naši očetje ne mi? Pač pa vérujemo, da se po milosti Gospoda Jezusa zveličamo tako mi kakor oni.« Vsa množica je utihnila in poslušali so Barnaba in Pavla, ko sta pripovedovala, koliko znamenj in čudežev je Bog po njima storil med pogani. Ko sta umolknila, se je oglasil Jakob in je govoril: »Bratje, poslušajte me! Simon je povedal, kako si je Bog od začetka izmed poganov milostno vzel ljudstvo za svoje ime. S tem se ujemajo besede prerokov, kakor je pisano: ‚Zatem se bom vrnil in bom Davidov dom, ki se je zrušil, zopet zgradil in spet pozidal njegove razvaline; in spet ga bom postavil, da bodo Gospoda iskali tudi drugi ljudje in vsi pogani, nad katerimi se kliče moje ime, pravi Gospod, ki to izvršuje. Od vekomaj pozna Gospod svoje delo.‘ Zato sodim, da poganom, ki se spreobračajo k Bogu, ne delajmo težav; predpišimo jim le, naj se zdržé tega, kar je ognušeno od malikov, nečistovanja, mesa zadušenih živali in krvi. Zakaj Mojzes ima od starih časov v vsakem mestu svoje oznanjevalce, ki ga v shodnicah vsako soboto beró.« Tedaj so apostoli in starešine z vso cerkvijo sklenili, da iz svoje srede izberejo dva moža in ju s Pavlom in Barnabom pošljejo v Antiohijo. To sta bila: Juda, s priimkom Barsaba, in Sila, vodilna moža med brati. Po njima so poslali tole pismo: »Apostoli in starešine, vaši bratje, pozdravljajo brate izmed poganov v Antiohiji, Siriji in Ciliciji! Ker smo slišali, da so vas nekateri, ki so izšli iz naše srede, pa jim nismo ničesar naročili, z govori zbegali in vznemirili, smo se zbrali in smo sklenili izbrati dva moža in ju poslati k vam z našim predragim Barnabom in Pavlom, možema, ki sta posvetila svoje življenje za ime našega Gospoda Jezusa Kristusa. Poslali smo torej Juda in Sila, ki bosta isto tudi sama ustno povedala. Sveti Duh je namreč odločil in mi z njim, da vam ne nalagamo nobenega bremena več kakor tele potrebne reči: da se zdržite tega, kar je malikom darovano, in krvi in mesa zadušenih živali in nečistovanja. Če se boste tega zdržali, boste prav ravnali. Pozdravljeni!« Odposlanci so prišli v Antiohijo; zbrali so množico in oddali pismo. Ko je bilo prebrano, so se vsi razveselili njegovih tolažilnih besed. Juda in Sila, ki sta bila tudi sama preroka, sta z mnogimi besedami brate spodbudila in jih potrdila. Nekaj časa sta se ondi pomudila, potem so ju bratje z voščili miru odpustili k njim, kateri so ju bili odposlali. [A Sila je sklenil tam ostati, le Juda je odšel nazaj v Jeruzalem.] Pavel in Barnaba sta pa ostala v Antiohiji in z mnogimi drugimi učila ter oznanjala Gospodovo besedo. Čez nekaj dni je Pavel rekel Barnabu: »Vrniva se in poglejva, kako je z brati po vseh mestih, v katerih sva oznanjala Gospodovo besedo.« Barnaba je hotel s seboj vzeti tudi Janeza, s priimkom Marko. Pavel je pa mislil, naj bi njega, ki se je bil v Pamfiliji od njiju ločil in ni šel z njima na delo, ne jemala s seboj. Prišlo je do tolikega nesoglasja, da sta se razšla, in Barnaba je vzel s seboj Marka ter odplul na Ciper. Pavel pa si je izbral Sila in je odpotoval, od bratov priporočen Gospodovi milosti. Potoval je pa skozi Sirijo in Cilicijo in utrjeval cerkve. Prišel je tudi v Derbe in v Listro. In glej, tam je bil neki učenec, po imenu Timotej, sin verne judovske žene in poganskega očeta, pri bratih v Listri in Ikoniju na dobrem glasu. Tega je Pavel hotel imeti, da bi šel z njim. Vzel ga je torej in ga zaradi Judov, ki so bili v teh krajih, dal obrezati; zakaj vsi so vedeli, da je bil njegov oče pogan. Ko so potovali skozi mesta, so jim v spolnjevanje izročali naredbe, ki so jih sklenili apostoli in starešine v Jeruzalemu. Cerkve so se torej v veri utrjevale in vsak dan po številu rasle. Prehodili so Frigijo in galaško deželo, ker jim je Sveti Duh zabranil oznanjati nauk v Aziji. Ko so prišli do Mizije, so skušali priti v Bitinijo, pa jim Jezusov Duh ni pustil. Šli so torej skozi Mizijo in so prišli v Troado. In ponoči je Pavel videl prikazen: neki Makedonec je stal pred njim in ga prosil: »Pridi v Makedonijo in nam pomagaj!« Ko pa je videl prikazen, smo takoj iskali priložnosti, kako bi odšli v Makedonijo, prepričani, da nas je Bog poklical, da jim oznanimo evangelij. Odpluli smo torej iz Troade in smo se peljali naravnost na Samotrako, prihodnjega dne pa v Neapolis; in od ondod v Filipe, ki so prvo mesto makedonske pokrajine, kolonija. V tem mestu smo se mudili nekaj dni. Sobotni dan smo šli zunaj mestnih vrat k reki, kjer smo mislili, da je molilnica; sédli smo in govorili ženam, ki so se bile tam zbrale. Poslušala je tudi neka bogaboječa žena iz mesta Tiatire, po imenu Lidija, ki je kupčevala s škrlatom; njej je Gospod odprl srce, da je pazila na Pavlove besede. Ko je bila s svojo hišo krščena, nas je povabila z besedami: »Ako ste me spoznali za verno Gospodu, pridite v mojo hišo in tu ostanite.« In nas je primorala. Ko smo nekoč šli v molilnico, nas je pa srečala neka deklica, ki je imela vedežnega duha in je svojim gospodarjem z vedeževanjem donašala veliko dobička. Ta je šla za Pavlom in za nami ter vpila: »Ti ljudje so služabniki Boga Najvišjega in vam oznanjajo pot zveličanja!« To je delala mnogo dni. Pavlu je postalo mučno, obrnil se je in duhu rekel: »Zapovem ti v imenu Jezusa Kristusa, da greš iz nje!« In tisti hip je odšel. Ko so pa videli njeni gospodarji, da je upanje na njihov dobiček zginilo, so prijeli Pavla in Sila ter ju vlekli na trg pred gosposko. Ko so ju privedli pred poglavarje, so rekli: »Ti ljudje, ki so Judje, vznemirjajo naše mesto in oznanjajo običaje, katerih mi ne smemo sprejeti in ne spolnjevati, ker smo Rimljani.« In množica se je vzdignila proti njima, poglavarji pa so jima strgali obleko in ukazali, naj ju šibajo. Ko so ju hudo pretepli, so ju vrgli v ječo in ječarju naročili, naj ju varno straži. Na tako naročilo ju je ta vrgel v najbolj notranjo ječo in jima noge dal v klado. Okoli polnoči sta Pavel in Sila molila in Boga slavila in ujetniki so ju poslušali. Kar nastane velik potres, tako da se je ječa v temeljih zamajala. Na mah so se vsa vrata odprla in vsem so vezi odpadle. Ko se je ječar zbudil in je opazil, da so vrata ječe odprta, je izdrl meč in se hotel usmrtiti, ker je mislil, da so ujetniki pobegnili. Toda Pavel je z močnim glasom zaklical: »Nič žalega si ne stôri, saj smo vsi tukaj!« Zahteval je luč, planil noter in trepetaje padel pred Pavla in Sila; nato ju je peljal ven in rekel: »Gospoda, kaj mi je storiti, da se rešim?« Ona pa sta rekla: »V Gospoda Jezusa veruj in rešil se boš ti in tvoja hiša.« In govorila sta Gospodovo besedo njemu in vsem, ki so bili v njegovi hiši. In vzel ju je s seboj še tisto uro ponoči ter jima izpral rane; in dal se je takoj krstiti on sam in vsi njegovi domači. Peljal ju je v hišo, jima z jedjo postregel in se z vso hišo veselil, da je prejel vero v Boga. Ko se je zdanilo, so poslali poglavarji sodne sluge z naročilom: »Onadva moža izpusti!« Ječar je te besede sporočil Pavlu: »Poglavarji so sporočili, naj vaju izpustim; zdaj torej pójdita in potujta v miru!« Toda Pavel jim je rekel: »Naju, ki sva Rimljana, so brez sodbe javno šibali in vrgli v ječo in zdaj naju skrivaj izganjajo? Ne tako; sami naj pridejo in naj naju odpeljejo!« Sluge so te besede sporočili poglavarjem. Ti so se zbali, ko so slišali, da sta Rimljana; prišli so in jima prigovarjali; in ko so ju peljali ven, so ju prosili, naj odideta iz mesta. Ko sta prišla iz ječe, sta šla k Lidiji; obiskala in spodbudila sta brate in nato odšla. Napotila sta se skozi Amfipolo in Apolonijo ter prišla v Tesaloniko, kjer so Judje imeli shodnico. Po svoji navadi je šel Pavel k njim in se je tri sobote z njimi pogovarjal ter jim iz pisem odkrival in dokazoval, da je bilo Mesiju treba trpeti in od mrtvih vstati. Rekel je: »Ta Mesija je Jezus, ki vam ga jaz oznanjam.« Nekateri izmed njih so se dali prepričati in so se pridružili Pavlu in Silu, tako tudi velika množica bogaboječih Grkov in precej uglednih žená. Toda Jude je prevzela zavist. Najeli so si malopridnih mož z ulice, skupaj spravili množice in vznemirjali mesto. Obstopili so Jazonovo hišo in so ju hoteli pripeljati pred ljudstvo. Ker ju pa niso našli, so vlekli Jazona in nekatere brate k mestnim poglavarjem in glasno vpili: »Tisti, ki so ves svet razburili, so tudi semkaj prišli in Jazon jih je sprejel. Vsi ti delajo zoper cesarjeve odloke, ker govoré, da je kralj nekdo drug, Jezus!« Tako so razdražili ljudstvo in mestne poglavarje, ki so to slišali. Izpustili so jih pa, ko so od Jazona in drugih dobili jamščino. Bratje so pa brž ponoči odpravili Pavla in Sila v Berejo. Ko sta dospela, sta šla v shodnico Judov, ki so bili pa plemenitejši od tesaloniških. Sprejeli so nauk z vso vnemo in vsak dan preiskovali pisma, ali je to res tako. Mnogi izmed njih so vero sprejeli, tudi mnogo uglednih grških žená in mož. Ko so pa tesaloniški Judje zvedeli, da je Pavel oznanil božjo besedo tudi v Bereji, so prišli tudi tja ljudstvo razburjat in vznemirjat. Tedaj so bratje Pavla brž poslali proti morju. Sila in Timotej sta pa ostala tam. Spremljevalci so Pavla pripeljali do Aten. Ko so tam prejeli naročilo za Sila in Timoteja, naj čimprej prideta za njim, so se vrnili. Ko ju je Pavel v Atenah čakal, se mu je zbujala huda nevolja, ker je videl, da je mesto polno malikov. Pogovarjal se je torej v shodnici z Judi in s spreobrnjenci, vse dni pa na trgu s tistimi, ki so bili slučajno tam. Tudi nekaj epikurejskih in stoiških modrijanov se je z njim prerekalo. Nekateri so govorili: »Kaj neki hoče ta kvasač povedati?« Drugi pa: »Zdi se, da oznanja tuja božanstva.« Kajti oznanjal je Jezusa in vstajenje. Prijeli so ga torej, peljali pred areopag in govorili: »Ali bi mogli zvedeti, kakšen je novi nauk, ki ga oznanjaš? Kajti nekaj nenavadnega nudiš našim ušesom; hočemo torej zvedeti, kaj naj bo to.« Vsi Atenci pa tudi tujci, ki so tam prebivali, niso za nobeno drugo stvar imeli več časa kakor za to, da so pripovedovali ali poslušali kaj novega. Pavel je stopil v sredo areopaga in spregovoril: »Atenci! Po vsem, kar vidim, ste zelo pobožni. Ko sem namreč hodil okoli in ogledoval vaša svetišča, sem našel tudi oltar, na katerem je bilo napisano: ‚Neznanemu bogu‘. Kar torej častite, dasi ne poznate, to vam jaz oznanjam. Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem, on, ki je Gospod nebes in zemlje, ne stanuje v templjih, z rokami narejenih; tudi si ne da streči s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, kajti on sam daje vsem življenje in dihanje in vse. Iz enega izvora je ustvaril ves človeški rod, da prebiva po vsej zemlji, in je bivanju ljudi odmeril ter določil čase in meje. Naj bi iskali Boga, da bi ga morda otipali in našli, zlasti ker ni daleč od nobenega izmed nas. Zakaj v njem živimo in se gibljemo in smo. Tako so tudi nekateri vaših pesnikov rekli: ‚Celo njegovega rodu smo.‘ Ker smo torej božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo podobno zlatu ali srebru ali kamnu, izdelku človeške umetnosti in zamisli. Bog je nad časi te nevednosti zatisnil oči, zdaj pa ljudem oznanja, naj vsi povsod delajo pokoro; zakaj določil je dan, ko bo v pravičnosti sodil vesoljni svet po možu, ki ga je v to odločil; in da bi vsi mogli vanj verovati, ga je od mrtvih obudil.« Ko so pa slišali o vstajenju od mrtvih, so se nekateri posmehovali, drugi pa so rekli: »O tem te bomo poslušali drugikrat.« Tako je Pavel odšel iz njih srede. Nekaj mož pa se mu je pridružilo in vero sprejelo, med njimi tudi Dionizij Areopagit in žena, po imenu Damara, in še drugi z njima. Potem je Pavel odpotoval iz Aten in prišel v Korint. Našel je nekega Juda, po imenu Akvila, ki je bil rojen v Pontu, pa je malo prej prišel iz Italije, in njegovo ženo Priscilo. Klavdij je bil namreč ukazal, naj se vsi Judje iz Rima odstranijo. Prišel je k njima, in ker je znal isto rokodelstvo, je ostal pri njima in je delal. Njuno rokodelstvo je bilo namreč izdelovanje šotorov. Razgovarjal se je vsako soboto v shodnici in prepričeval Jude in Grke. Ko sta pa iz Makedonije prišla Sila in Timotej, je Pavel samo pridigal in je Judom dokazoval, da je Jezus Mesija. Ker so se pa ti upirali in žaljivo govorili, je svoja oblačila otresel in jim rekel: »Vaša kri na vašo glavo! Jaz sem nedolžen; odslej bom hodil k poganom.« In šel je proč od tam in stopil v hišo nekega častilca božjega, Ticija Justa po imenu, čigar hiša se je držala shodnice. Sprejel je pa vero v Gospoda Krisp, načelnik shodnice, z vso svojo hišo; tudi mnogo Korinčanov je poslušalo in verovalo ter se dalo krstiti. Gospod je pa Pavlu ponoči v prikazni rekel: »Ne boj se, ampak govôri in ne umolkni; kajti jaz sem s teboj in nihče se te ne bo pritaknil, da bi ti storil kaj hudega; zakaj mnogo ljudstva imam v tem mestu.« Tako je ostal eno leto in šest mesecev in je učil med njimi božjo besedo. Ko je bil pa Galion prokonzul v Ahaji, so se Judje enodušno vzdignili zoper Pavla, ga privedli pred sodišče in rekli: »Ta nagovarja ljudi, da bi častili Boga v nasprotju s postavo.« Ko je Pavel hotel spregovoriti, je Galion Judom rekel: »Ko bi šlo za kakšno krivico ali zločin, bi vas, o Judje, poslušal, kakor je prav; ker so pa to prepiri o nauku in imenih in vaši postavi, sami glejte; v teh rečeh jaz nočem biti sodnik.« In odpravil jih je izpred sodišča. Tedaj so vsi zgrabili Sostena, načelnika shodnice, in ga pred sodiščem tepli; a za vse to se Galion ni menil. Pavel je ostal tam še mnogo dni. Ko se je poslovil od bratov, je odplul proti Siriji in z njim tudi Priscila in Akvila. V Kenhreji si je dal glavo ostriči; imel je namreč zaobljubo. Prišel je v Efez: onadva je tam pustil, sam pa je stopil v shodnico in se razgovarjal z Judi. Prosili so ga, da bi dalj časa ostal, pa ni privolil, temveč se je poslovil in se iz Efeza odpeljal z besedami: »Še se bom k vam vrnil, če Bog da.« Pripeljal se je v Cezarejo, potem je šel v Jeruzalem ter pozdravil cerkev, nato je odšel v Antiohijo. Ko se je tam nekaj časa mudil, je odšel, zapored obhodil galaško deželo in Frigijo in potrjeval vse učence. Prišel je pa v Efez neki Jud, po imenu Apolo, rojen v Aleksandriji, zgovoren mož in izveden v pismih. Bil je poučen v Gospodovem nauku, goreč v duhu, in je o Jezusu govoril ter učil natančno, dasi je poznal samo Janezov krst. Začel je v shodnici z vso srčnostjo govoriti. Ko sta ga slišala Akvila in Priscila, sta ga povabila k sebi in mu božji nauk še natančneje razložila. In ko je hotel iti v Ahajo, so ga bratje osrčevali in so pisali učencem, naj ga sprejmejo. Ko je prišel tja, je tistim, ki so po milosti verovali, mnogo pomagal; kajti krepko je javno zavračal Jude, dokazujoč s pismi, da je Jezus Mesija. Medtem ko je bil Apolo v Korintu, je pa Pavel prehodil zgornje pokrajine in prišel v Efez. Tam je našel nekaj učencev in jim je rekel: »Ali ste prejeli Svetega Duha, ko ste postali verni?« Odgovorili so mu: »Saj še slišali nismo, da Sveti Duh je.« Vprašal je: »Kakšen krst ste torej prejeli?« Odgovorili so: »Janezov krst.« Pavel je pa rekel: »Janez je delil krst pokore in govoril ljudstvu, naj verujejo v tistega, ki bo prišel za njim, to je v Jezusa.« Ko so to slišali, so se dali krstiti v imenu Gospoda Jezusa. Ko pa je Pavel položil nanje roke, je prišel nanje Sveti Duh in so govorili jezike ter prerokovali. Bilo je pa vseh mož kakih dvanajst. Hodil je v shodnico in kake tri mesece srčno govoril, učil in prepričeval o božjem kraljestvu. Ker so pa nekateri ostali zakrknjeni in neverni in so nauk pred množico sramotili, se je odvrnil od njih, ločil od njih učence in vsak dan govoril v šoli nekega Tirana. To se je godilo dve leti, tako da so mogli Gospodovo besedo slišati vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki. Bog je delal po Pavlovih rokah nenavadne čudeže. Celo pôtne prte in rutice, ki jih je nosil, so polagali na bolnike in so jih bolezni puščale in so hudi duhovi odhajali. Poskusili so pa tudi nekateri izmed Judov, ki so okoli hodili in zarotovali, nad tiste, ki so imeli hudega duha, klicati ime Gospoda Jezusa. Govorili so: »Rotim vas pri Jezusu, ki ga Pavel oznanja.« Bilo je sedem sinov judovskega velikega duhovnika Skeva, ki so to delali. Toda hudi duh jim je odgovoril: »Jezusa poznam in za Pavla vem; kdo pa ste vi?« In človek, v katerem je bil hudi duh, je skočil vanje, obvladal vse in jih s tako silo zdelal, da so nagi in ranjeni zbežali iz tiste hiše. To se je razvedelo med vsemi Judi in Grki, ki so prebivali v Efezu; vse te je prevzel strah in ime Gospoda Jezusa se je poveličevalo. In mnogo vernikov je prihajalo, da so se spovedovali in odkrivali svoja dejanja. Tudi mnogi izmed tistih, ki so uganjali vraže, so prinašali knjige in jih vpričo vseh sežigali. Preračunali so njih ceno in našli, da so veljale petdeset tisoč srebrnikov. Tako je Gospodova beseda krepko rasla in dobivala moč. Ko se je to izvršilo, se je Pavel pod vplivom Duha odločil prehoditi Makedonijo in Ahajo ter iti v Jeruzalem. Rekel je: »Potem ko bom tam, moram obiskati tudi Rim.« Poslal je v Makedonijo svoja dva pomočnika, Timoteja in Erasta, sam pa se je nekaj časa pomudil v Aziji. Nastala je pa v tistem času nemajhna razburjenost zaradi nauka. Neki srebrar namreč, po imenu Demetrij, ki je delal Dianine srebrne tempeljčke, je dajal obrtnikom nemalo zaslužka. Zbral je te in druge delavce te stroke in rekel: »Možje! Kakor veste, imamo od tega dela svojo blaginjo; vidite in slišite pa, da je ne samo v Efezu, temveč skoro po vsej Aziji ta Pavel pregovoril in odvrnil veliko ljudstva, govoreč, da to, kar je narejeno z rokami, niso bogovi. Ni pa samo nevarnost, da nam ta stroka pride v nič, ampak da se tudi tempelj velike boginje Diane ne bo več cenil in da bo propadla celó veličina nje same, ki jo vendar časti vsa Azija in ves svet.« Ko so to slišali, so se razsrdili in so vpili: »Velika je Diana Efeška!« In razširila se je zmešnjava po vsem mestu; zagnali so se skupaj v gledališče in so s seboj potegnili Makedonca Gaja in Aristarha, ki sta bila Pavlova sopotnika. Pavel je hotel iti med ljudstvo, pa ga učenci niso pustili. Tudi nekateri izmed azijskih načelnikov, ki so mu bili prijatelji, so poslali k njemu s prošnjo, naj ne hodi v gledališče. Eni so kričali to, drugi drugo; kajti zbor je bil zmeden in večina ni vedela, zakaj so se sešli. Iz množice so potegnili Aleksandra, ki so ga bili Judje naprej potisnili. Aleksander je zamahnil z roko in hotel ljudstvu podati pojasnilo. Ko so pa spoznali, da je Jud, je zadonel iz vseh ust en klic in so skoro dve uri vpili: »Velika je Diana Efeška!« Pomiril pa je množico mestni tajnik, ki je rekel: »Efežani, kdo ne ve, da mesto Efez ščiti tempelj velike Diane in njeno z neba padlo podobo? Ker je torej to neoporečno, je treba, da ste mirni in ne storite nič nepremišljenega. Pripeljali ste namreč ta dva moža, ki nista ne templja oropala ne sramotila naše boginje. Če imajo Demetrij in z njim drugi obrtniki zoper koga kako pritožbo – saj so sodišča in cesarski namestniki – naj se med seboj tožijo. Če pa iščete še kaj več, se bo odločilo v zakonitem zboru. Smo namreč tudi v nevarnosti, da bi nas tožili zaradi današnjega nemira, ker ni nobenega razloga, s katerim bi mogli opravičiti ta hrupni shod.« Po teh besedah je zbor razpustil. Ko se je hrup polegel, je Pavel poklical učence in jih osrčil; nato se je poslovil in odšel na pot v Makedonijo. Ko je prehodil te kraje in vernike z mnogimi besedami spodbudil, je prišel v Grčijo. Tam je prebil tri mesece. Ko je nameraval odpluti v Sirijo, so ga Judje zalezovali; zato je sklenil, da se bo vrnil skozi Makedonijo. Spremljali so ga do Azije Sopater, Pirov sin iz Bereje, izmed Tesaloničanov Aristarh in Sekund, Gaj iz Derb in Timotej, iz Azije pa Tihik in Trofim. Ti so šli pred nami in so nas čakali v Troadi; mi pa smo po prazniku opresnikov odpluli iz Filipov in v petih dneh prišli k njim v Troado, kjer smo ostali sedem dni. Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha, jim je Pavel govoril. Ker je hotel naslednji dan oditi, je govor raztegnil do polnoči. V zgornji izbi, kjer smo bili zbrani, je gorelo mnogo svetilk. Neki mladenič, po imenu Evtih, je sedel na oknu, in ker je Pavel dalj časa govoril, je trdno zaspal, v spanju iz tretjega nadstropja padel na tla in so ga vzdignili mrtvega. Pavel je stopil dol, se sklonil nadenj, ga objel in rekel: »Ne vznemirjajte se, zakaj življenje je v njem.« Nato je šel nazaj, razlomil kruh in ga zaužil ter še dolgo govoril, do jutra; potem je odšel. Mladeniča so pa privedli živega in so bili nemalo potolaženi. Mi smo pa stopili na ladjo in odpluli proti Asu, kjer smo hoteli sprejeti Pavla; tako je bil namreč naročil, ker je hotel iti peš. Ko se je v Asu z nami sešel, smo ga vzeli na ladjo in smo prišli v Mitileno. Ko smo se od tam odpeljali, smo dospeli prihodnji dan do Hija; drugega dne smo se prepeljali na Sam in naslednjega dne smo prišli v Milet. Pavel se je bil namreč odločil pri Efezu, da se bo peljal mimo, da bi se v Aziji ne zamudil; hitel je namreč, da bi prišel na binkoštni praznik v Jeruzalem, če bi mu bilo mogoče. Iz Mileta je poslal v Efez poklicat cerkvene starešine. Ko so prišli k njemu, jim je rekel: »Veste, kako sem ves čas, od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, živel med vami in Gospodu služil z vso ponižnostjo, v solzah in preizkušnjah, ki so me zadele zaradi judovskega zalezovanja. Nič koristnega nisem opustil, da bi vam ne bil oznanjal in vas učil javno in po hišah, Judom in poganom dokazujoč spreobrnjenje k Bogu in vero v našega Gospoda Jezusa Kristusa. In glejte, kot ujetnik Duha grem zdaj v Jeruzalem, ne da bi vedel, kaj se mi bo tam zgodilo; le da mi Sveti Duh po vseh mestih spričuje in pravi, da me čakajo vezi in bridkosti. Toda mislim, da življenje zame nima nobene vrednosti, samo da dokončam svoj tek in dovršim službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da spričam blagovest o božji milosti. In zdaj, glejte, vem, da ne boste več videli mojega obličja vi vsi, med katerimi sem hodil in oznanjal božje kraljestvo. Zato vam današnji dan spričujem, da sem nad krvjo vseh vas nedolžen. Zakaj nisem se ognil, da bi vam ne bil oznanil vse božje volje. Pazite nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duh postavil za predstojnike, da vodite Cerkev Boga, ki jo je pridobil z lastno krvjo. Vem, da bodo po mojem odhodu prišli k vam grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi. In izmed vas samih bodo vstali možje, ki bodo krive nauke oznanjali, da bi potegnili učence za seboj. Zato bódite čuječi in pomnite, da tri leta nisem nehal noč in dan vsakega izmed vas s solzami opominjati. In zdaj vas prepuščam Bogu in nauku njegove milosti, kateri vas more dvigniti in vam dati delež med vsemi svetimi. Srebra ali zlata ali obleke drugih nisem poželel. Sami veste, da so te roke prislužile, kar je bilo potrebno meni in mojim tovarišem. V vsem sem vam pokazal, da se je treba tako truditi in skrbeti za slabotne in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je sam rekel: ‚Bolje je dajati kakor prejemati.‘« Ko je to izgovoril, je pokleknil in z njimi vsemi molil. Med vsemi je nastal velik jok in oklenili so se Pavla okoli vratu in ga poljubljali, najbolj žalostni zaradi besede, ki jo je bil rekel, da njegovega obličja ne bodo več videli. In spremili so ga na ladjo. Ko smo se od njih odtrgali in se odpeljali, smo prišli naravnost na Kos, naslednjega dne pa na Rod in od tam v Pataro. In ko smo dobili ladjo, ki je plula v Fenicijo, smo stopili nanjo in se odpeljali. Zagledali smo Ciper, ga pustili na levi in se peljali v Sirijo; prišli smo v Tir, kajti tam je morala ladja blago izkladati. Poiskali smo učence in smo tam ostali sedem dni. Ti so po Duhu svarili Pavla, naj ne hodi v Jeruzalem. Ko so nam dnevi potekli, smo se odpravili in šli, in vsi so nas z ženami in otroki spremili iz mesta ven. Na obrežju smo pokleknili in molili; nato smo se drug od drugega poslovili; mi smo stopili na ladjo, oni so se pa vrnili na svoj dom. Ko smo pa končali vožnjo od Tira, smo dospeli v Ptolemaido; pozdravili smo brate in en dan ostali pri njih. Drugi dan smo odšli in dospeli v Cezarejo. Šli smo v hišo oznanjevalca evangelija Filipa, ki je bil eden izmed sedmerih, in smo ostali pri njem. Imel je štiri hčere, device, ki so prerokovale. Ko smo bili tam več dni, je prišel iz Judeje neki prerok, po imenu Agab. Poiskal nas je, vzel Pavlov pas, si zvezal roke in noge ter rekel: »Tako govori Sveti Duh: ‚Moža, čigar je ta pas, bodo Judje v Jeruzalemu takole zvezali in ga izročili poganom.‘« Ko smo to slišali, smo ga mi in domačini prosili, naj ne hodi v Jeruzalem. Tedaj je odgovoril Pavel: »Kaj počnete, da jokate in mi trgate srce? Pripravljen sem, ne samo zvezan biti, ampak v Jeruzalemu zaradi imena Gospoda Jezusa tudi umreti.« Ko se ni dal pregovoriti, smo odnehali in rekli: »Gospodova volja se zgôdi!« Po teh dneh smo se pripravili in šli v Jeruzalem. Šlo je pa z nami tudi nekaj učencev iz Cezareje. Ti so nas privedli k nekemu Mnazonu, pri katerem naj bi gostovali; bil je s Cipra in že zdavnaj učenec. Ko smo prišli v Jeruzalem, so nas bratje radostno sprejeli. Drugi dan je Pavel šel z nami k Jakobu in prišli so vsi starešine. Pozdravil jih je in pripovedoval vse po vrsti, kaj je Bog po njegovi službi storil med pogani. Ko so to slišali, so slavili Boga in mu rekli: »Vidiš, brat, koliko tisoč vernikov je med Judi in vsi so za postavo vneti. Toda o tebi so slišali, da Jude, ki so med pogani, učiš, naj odpadejo od Mojzesa, ko jim govoriš, naj ne obrezujejo svojih otrok in naj ne živé po šegah. Kaj je torej? Vsekakor jih bo veliko prišlo, če bodo zvedeli o tvojem prihodu. Stôri tedaj to, kar ti pravimo: med nami so štirje možje, ki imajo zaobljubo. Te vzemi s seboj, se z njimi vred očisti in plačaj zanje, da si ostrižejo glavo. Tako bodo vsi spoznali, da ni nič na tem, kar so slišali o tebi, ampak da s svojim življenjem sam spolnjuješ postavo. Glede vernikov izmed poganov smo pa določili ter pisali, naj se vzdržé tega, kar je malikom darovano, krvi, mesa zadušenih živali in nečistovanja.« Tedaj je Pavel vzel može s seboj, in ko se je naslednjega dne z njimi očistil, je hodil v tempelj naznanjat konec dni očiščevanja, dokler se ni za vsakega izmed njih opravila daritev. Ko so šli sedmeri dnevi h koncu, so ga Judje iz Azije v templju opazili in vso množico nahujskali. Stegnili so roke po njem in kričali: »Izraelci, pomagajte! To je tisti človek, ki povsod vse ljudi uči to, kar je zoper ljudstvo in postavo in ta kraj. In zdaj je celó pogane privedel v tempelj in onečastil ta sveti kraj.« Videli so namreč malo prej z njim v mestu Efežana Trofima, o katerem so mislili, da ga je Pavel pripeljal v tempelj. Zganilo se je vse mesto in ljudstvo je vrelo skupaj. Zgrabili so Pavla, ga vlekli iz templja in takoj zaprli vrata. Že so ga hoteli umoriti, ko je do poveljnika vojaške čete prišel glas, da se je uprl ves Jeruzalem. Ta je takoj vzel s seboj vojake in stotnike in je tekel nadnje. Ko so zagledali poveljnika in vojake, so nehali Pavla tepsti. Tedaj se je poveljnik približal, ga dal prijeti in z dvema verigama vkleniti; nato je spraševal, kdo je in kaj je storil. Med množico pa so eni vpili to, drugi drugo. Ker zaradi hrupa ni mogel nič gotovega zvedeti, ga je ukazal peljati v vojašnico. Ko je prišel do stopnic, so ga vojaki zaradi nasilnosti množice nesli. Šla je namreč za njim množica ljudstva in vpila: »Proč z njim!« Ko so pa hoteli peljati Pavla v vojašnico, je rekel poveljniku: »Ali mi dovoliš, da spregovorim nekaj s teboj?« Ta je odgovoril: »Znaš grško? Torej nisi ti tisti Egipčan, ki je pred nekaj dnevi povzročil upor in odpeljal v puščavo onih štiri tisoč zavratnih morilcev?« Pavel je rekel: »Jaz sem Jud iz Tarza, meščan ne neznatnega mesta v Ciliciji. Prosim te, dovoli mi, da spregovorim ljudstvu.« Ko mu je dovolil, je Pavel stojé na stopnicah ljudstvu zamahnil z roko; nastala je velika tišina in v hebrejskem jeziku je spregovoril takole: »Bratje in očetje, poslušajte me; zdaj se bom pred vami zagovarjal!« Ko so slišali, da jim govori v hebrejskem jeziku, so se še bolj pomirili. In govoril je: »Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Ciliciji. Bil sem pa v tem mestu vzgojen in pri nogah Gamalijelovih v očetni postavi natančno poučen, za Boga vnet, kakor ste danes vi vsi. Jaz sem ta nauk smrtno preganjal, može in žene vklepal in jih v ječe izročal, kakor mi more spričati tudi veliki duhovnik in ves veliki zbor. Od tega sem prejel celo pisma in šel k bratom v Damask, da bi tudi tam bivajoče zvezane privedel v Jeruzalem in bi bili kaznovani. Ko sem pa bil na poti in se okoli poldne bližal Damasku, me je nenadoma z neba obsijala velika svetloba. Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ‚Savel, Savel, kaj me preganjaš?‘ Odgovoril sem: ‚Kdo si, Gospod?‘ In rekel mi je: ‚Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.‘ Moji spremljevalci so svetlobo sicer videli, glasu pa, ki je z menoj govoril, niso razločili. In rekel sem: ‚Kaj naj storim, Gospod?‘ Gospod mi je pa rekel: ‚Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo vse povedalo, kar ti je treba storiti.‘ Ker pa zaradi sijaja tiste svetlobe nisem videl, so me moji spremljevalci peljali za roko in sem tako prišel v Damask. Neki Ananija pa, pobožen mož, kakor postava ukazuje, in na dobrem glasu pri vseh Judih, ki so tam bivali, je prišel k meni in pristopil ter rekel: ‚Brat Savel, spreglej!‘ In v trenutku sem pogledal vanj. On pa je rekel: ‚Bog naših očetov te je izvolil, da bi spoznal njegovo voljo in videl Pravičnega in slišal glas iz njegovih ust; zakaj pred vsemi ljudmi mu boš priča tega, kar si videl in slišal. In zdaj, kaj se obotavljaš? Vstani in se daj krstiti, kliči njegovo ime in operi svoje grehe!‘ Ko sem se pa vrnil v Jeruzalem in molil v templju, sem se zamaknil in ga zagledal, ko mi je govoril: ‚Pohiti in pojdi brž iz Jeruzalema, zakaj tvojega pričevanja o meni ne bodo sprejeli.‘ Rekel sem: ‚Gospod, sami vedó, da sem jaz zapiral v ječe in pretepal po shodnicah tiste, ki so v tebe verovali. Ko se je prelivala kri tvojega pričevalca Štefana, sem tudi sam zraven stal in to odobraval in čuval oblačila tistih, ki so ga pobijali.‘ Pa mi je rekel: ‚Pojdi, zakaj poslal te bom daleč med pogane.‘« Do te besede so ga poslušali, nato pa so povzdignili glas in vpili: »Proč s sveta s takim! Ni prav, da živi.« Ko pa so vpili in proč metali oblačila in dvigali prah, ga je poveljnik ukazal peljati v vojašnico in je naročil, naj ga zaslišujejo med bičanjem, da bi zvedel, zakaj so nad njim tako vpili. Ko pa so ga bili nategnili za bičanje, je Pavel rekel zraven stoječemu stotniku: »Ali vam je dovoljeno brez sodbe bičati rimskega državljana?« Ko je stotnik to slišal, je šel k poveljniku in sporočil: »Kaj misliš storiti? Ta človek je vendar rimski državljan!« Poveljnik je torej prišel in Pavlu rekel: »Povej mi, ali si ti rimski državljan?« »Dà,« je odgovoril. Poveljnik je pristavil: »Jaz sem si to državljanstvo pridobil z veliko vsoto.« Pavel pa je odgovoril: »Jaz pa že z rojstvom.« Takoj so tisti, ki so ga hoteli z bičanjem zasliševati, od njega odstopili. Pa tudi poveljnik se je zbal, ker je zvedel, da je rimski državljan, in ker ga je bil dal vkleniti. Ker pa je hotel zanesljivo zvedeti, zakaj ga Judje tožijo, mu je drugi dan odvzel vezi, ukazal, naj se zberejo veliki duhovniki in ves veliki zbor, in je privedel Pavla ter ga postavil prednje. Pavel je pa pogled uprl na veliki zbor in rekel: »Bratje, jaz sem živel pred Bogom z dobro vestjo do tega dne –.« Veliki duhovnik Ananija je ukazal poleg njega stoječim, naj ga udarijo po ustih. Tedaj mu je Pavel rekel: »Bog te bo udaril, stena pobeljena! Ti sediš tu, da bi me sodil po postavi, pa me boš zoper postavo dajal bíti?« Navzoči so rekli: »Velikega duhovnika božjega sramotiš?« Pavel pa je rekel: »Nisem vedel, bratje, da je veliki duhovnik. Zakaj pisano je: ‚Vodnika svojega ljudstva ne sramôti!‘« Ker je pa Pavel vedel, da so v zboru deloma saduceji, deloma farizeji, je zaklical: »Bratje, jaz sem farizej, sin farizejev; zaradi upanja v vstajenje od mrtvih me sodijo.« Ko je to izrekel, je med farizeji in saduceji nastal razdor in zbor se je razcepil. Saduceji namreč trdijo, da vstajenja ni in ne angelov ne duhov; farizeji pa priznavajo to in ono. Nastalo je veliko vpitje in nekateri pismouki farizejske stranke so vstali in se prerekali, govoreč: »Na tem človeku ne moremo najti nič hudega; če mu je pa govoril duh ali angel?« Ko je nastal velik razdor in se je poveljnik zbal, da bi Pavla ne raztrgali, je ukazal, da ga vojaki iz njih srede iztrgajo in odpeljejo v vojašnico. Naslednjo noč je k njemu stopil Gospod in rekel: »Srčen bodi! Kakor si o meni pričeval v Jeruzalemu, tako ti je treba pričevati tudi v Rimu.« Ko se je zdanilo, so se nekateri Judje zbrali in se zakleli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler Pavla ne ubijejo. Bilo jih je pa več ko štirideset, ki so se tako zarotili. Ti so šli k velikim duhovnikom in starešinam in so rekli: »S prisego smo se zakleli, da ne bomo ničesar pokusili, dokler Pavla ne ubijemo. Vi torej zdaj z velikim zborom sporočite poveljniku, naj ga privede k vam, češ da hočete njegovo zadevo natančneje preiskovati. Mi smo pa pripravljeni, da ga ubijemo, preden bo tukaj.« Slišal je pa o tem naklepu sin Pavlove sestre in je prišel, stopil v vojašnico in Pavlu to povedal. Pavel je poklical enega izmed stotnikov in rekel: »Tega mladeniča pelji k poveljniku; ima mu namreč nekaj sporočiti.« Ta ga je torej vzel, peljal k poveljniku in rekel: »Ujetnik Pavel me je poklical in prosil, naj peljem tega mladeniča k tebi, ker bi ti rad nekaj povedal.« Poveljnik ga je prijel za roko, se z njim umaknil in ga na samem izpraševal: »Kaj mi imaš povedati?« Rekel je: »Judje so se dogovorili, da te poprosijo, da bi jutri privedel Pavla v veliki zbor, češ da hočejo o njem nekaj natančneje poizvedovati. Ti se jim pa ne daj pregovoriti! Kajti več ko štirideset mož izmed njih preži nanj. Zakleli so se, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler ga ne ubijejo; in zdaj so pripravljeni in čakajo, da jim obljubiš.« Poveljnik je mladeniča odpustil, potem ko mu je ukazal: »Nikomur ne povej, da si mi to naznanil!« Poklical je dva stotnika in rekel: »Od tretje nočne ure imejta pripravljenih dvesto vojakov, da pojdejo do Cezareje, in sedemdeset konjenikov in dvesto strelcev; tudi živino pripravita, da Pavla nanjo posadé in ga srečno pripeljejo k poglavarju Feliksu.« Napisal je pismo, ki se je glasilo: »Klavdij Lizija odličnemu poglavarju Feliksu: pozdrav! Tega moža so Judje zgrabili in ga hoteli umoriti. Nastopil sem z vojaki in ga rešil, ker sem zvedel, da je rimski državljan. In ker sem hotel zvedeti krivdo, katere so ga dolžili, sem ga pripeljal pred njihov veliki zbor. Našel sem, da ga tožijo v vprašanjih svoje postave, da pa na njem ni nobene krivde, ki bi zaslužila smrt ali ječo. Ko mi je bil pa naznanjen naklep zoper njega, sem ga takoj poslal k tebi, obenem pa tudi tožiteljem naročil, naj o njegovi zadevi govoré pred teboj.« Vojaki so torej, kakor jim je bilo naročeno, Pavla vzeli in ga ponoči odpeljali v Antipatrido. Drugi dan so konjenike pustili, da so šli z njim, sami so se pa vrnili v vojašnico. Ko so konjeniki prišli v Cezarejo, so poglavarju oddali pismo in predenj postavili tudi Pavla. Ko je pismo prebral, je vprašal, iz katere pokrajine je; in ko je zvedel, da je iz Cilicije, je rekel: »Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tvoji tožitelji.« In ukazal ga je stražiti v Herodovem uradnem poslopju. Čez pet dni je prišel veliki duhovnik Ananija z nekaterimi starešinami in z nekim govornikom Tertulom, in stopili so pred poglavarja s tožbo zoper Pavla. Ko je bil ta poklican, je Tertul tožbo takole pričel: »Da smo po tebi, odlični Feliks, deležni velikega miru in da se temu ljudstvu razmere izboljšujejo po tvoji previdnosti, to priznavamo vedno in povsod z vso hvaležnostjo. Da te pa dalje ne bom zadrževal, te prosim, poslušaj nas na kratko v svoji dobrohotnosti. Našli smo namreč, da je ta človek kuga in da zoper vse Jude po vsem svetu povzroča upore in da je voditelj ločine Nazarejcev. Poskusil je celo tempelj oskruniti; zato smo ga prijeli [in ga hoteli soditi po našem zakonu, pa je prišel poveljnik Lizija, ga z veliko silo iztrgal iz naših rok in ukazal, naj gredo njegovi tožitelji predte]. Ko boš preiskoval, boš od njega sam mogel zvedeti o vsem tem, česar ga tožimo.« Tožbi so se pridružili tudi Judje, zatrjujoč, da je res tako. Ko mu je poglavar pomignil, naj govori, je Pavel odgovoril: »Ker vem, da si temu narodu že mnogo let sodnik, se v svoji zadevi zagovarjam poln zaupanja. Moreš se namreč prepričati, da ni več ko dvanajst dni, odkar sem prišel v Jeruzalem molit, in niso me našli, da bi se bil v templju s kom razgovarjal ali da bi povzročal zbiranje ljudstva, ne v shodnicah ne po mestu. In ne morejo ti tega dokazati, česar me zdaj tožijo. To ti pa priznam, da po nauku, ki ga ti imenujejo ločino, tako služim Bogu naših očetov, da verujem v vse, kar je pisano v postavi in v prerokih, in da upam v Boga, da bodo vstali pravični in krivični, kakor pričakujejo tudi oni sami. Zaradi tega si tudi sam prizadevam, da bi pred Bogom in ljudmi imel vedno čisto vest. Po več letih pa sem prišel, da bi svojemu narodu prinesel miloščino in dal opraviti daritve. Pri izvrševanju zaobljube, v templju, vendar ne med množico in ne med hrupom so me našli nekateri Judje iz Azije. Ti bi morali priti k tebi in me tožiti, če bi imeli kaj zoper mene. Ali pa naj ti sami povedó, kakšno krivico so našli, ko sem stal pred velikim zborom, razen če gre za besede, ki sem jih med njimi stoječ zaklical: ‚Zaradi vstajenja od mrtvih me danes sodite!‘« Feliks je njih tožbo odložil, ker je precej natančno poznal ta nauk, in je rekel: »Vašo zadevo bom preiskal, kadar pride poveljnik Lizija.« Naročil je stotniku, naj ga straži, a naj z njim ravna milo in naj nikomur izmed njegovih ne brani, da bi mu stregli. Čez nekaj dni je prišel Feliks s svojo ženo Druzilo, ki je bila Judinja, in je poslal po Pavla ter ga poslušal o veri v Jezusa Kristusa. Ko je pa ta govoril o pravičnosti in zdržnosti in prihodnji sodbi, se je Feliks zbal in je odgovoril: »Za zdaj pojdi, kadar pa dobim ugoden čas, te bom poklical.« Obenem je tudi pričakoval, da mu bo Pavel dal denarja; zaradi tega ga je tudi večkrat k sebi klical in se z njim pogovarjal. Po dveh letih pa je Feliks dobil naslednika Porcija Festa. Ker je Feliks hotel Judom ustreči, je Pavla pustil v ječi. Ko je Fest nastopil službo, je šel čez tri dni iz Cezareje v Jeruzalem. Veliki duhovniki in judovski prvaki so prišli predenj s tožbo zoper Pavla in ga prosili glede tega naklonjenosti, da bi ga dal poklicati v Jeruzalem. Pripravljali so zasedo, da bi ga med potjo umorili. Fest jim je pa odgovoril, da je Pavel zaprt v Cezareji in da pojde v kratkem on sam tja. »Kateri izmed vas torej morejo,« je rekel, »naj gredo z menoj in naj moža tožijo, če je na njem kaj napačnega.« Ko se je pomudil med njimi kvečjemu osem do deset dni, je odšel v Cezarejo, drugi dan sédel na sodni stol in ukazal privesti Pavla. Ko je prišel, so ga obstopili Judje, ki so bili prišli iz Jeruzalema. Dolžili so ga mnogih hudih stvari, katerih pa niso mogli dokazati; zakaj Pavel se je zagovarjal: »Nič se nisem pregrešil, ne zoper judovsko postavo ne zoper tempelj ne zoper cesarja.« Fest pa, ki je hotel Judom ustreči, je Pavlu rekel: »Hočeš iti v Jeruzalem in tam vpričo mene biti o tem sojen?« Pavel je odvrnil: »Pred cesarskim sodnim stolom stojim, tu moram biti sojen. Judom nisem storil krivice, kakor tudi ti dobro veš. Če sem kriv in sem storil kaj smrti vrednega, se ne branim umreti. Če pa to, česar me ti tožijo, ni nič, me nihče ne more njim izročiti; na cesarja se sklicujem.« Tedaj se je Fest pomenil s svetovalci in odgovoril: »Na cesarja si se skliceval, pred cesarja pojdeš.« Čez nekaj dni sta kralj Agripa in Bernika prišla v Cezarejo, da bi Festa pozdravila. Ko sta se pa tam mudila več dni, je Fest kralju razložil Pavlovo zadevo. Povedal je: »Feliks je pustil v ječi nekega moža, zaradi katerega so veliki duhovniki in judovski starešine, ko sem bil v Jeruzalemu, prišli s tožbo in prosili, naj ga obsodim. Odgovoril sem jim, da Rimljani nimajo navade, da bi kakega človeka izročali, dokler toženec nima pred seboj tožiteljev in ne dobi priložnosti, da se glede obdolžitve zagovarja. Ko so se torej tukaj sešli, sem brez vsakega odlašanja naslednjega dne sédel na sodni stol in ukazal privesti moža. Tožitelji, ki so ga obstopili, niso mogli povedati nobene obdolžitve takih hudobij, ki sem jih pričakoval; pač pa so imeli z njim neke prepire o svojem praznoverju in o nekem Jezusu, ki je umrl, o katerem pa je Pavel trdil, da živi. Ker nisem vedel, kako naj o takem prepiru sodim, sem vprašal, ali bi ne hotel iti v Jeruzalem in v teh rečeh biti tam sojen. Pavel se je pa skliceval na to, da se mora ohraniti za cesarjevo razsodbo, in zato sem ga ukazal stražiti, dokler ga ne pošljem pred cesarja.« Tedaj je Agripa rekel Festu: »Tega moža bi tudi jaz rad slišal.« »Jutri ga boš slišal,« mu je odvrnil. Drugi dan torej, ko sta Agripa in Bernika prišla z velikim sijajem in sta v zasliševalno dvorano stopila s poveljniki in najuglednejšimi možmi v mestu, so na Festovo povelje privedli Pavla. Fest je rekel: »Kralj Agripa in vsi možje, ki ste z nami tu navzoči! Tukaj vidite moža, zaradi katerega me je vsa judovska množica nadlegovala v Jeruzalemu in tukaj, in je vpila, da ne sme več živeti. Jaz sem spoznal, da ni storil nič smrti vrednega, a ker se je sam skliceval na cesarja, sem ga sklenil predenj poslati. Ne morem pa o njem gospodu pisati nič gotovega. Zato sem ga dal privesti pred vas, zlasti pred tebe, kralj Agripa, da bi po zaslišanju imel kaj pisati. Kajti nespametno se mi zdi, da bi pošiljal ujetnika brez naznanila, kaj mu očitajo.« Agripa je rekel Pavlu: »Dovoljeno ti je zase govoriti.« Tedaj je Pavel stegnil roko in se zagovarjal: »Za srečnega se štejem, kralj Agripa, da se bom danes o vsem tem, česar me Judje dolžé, zagovarjal pred teboj, zlasti ker poznaš vse šege in vsa sporna vprašanja pri Judih. Zato, prosim, potrpežljivo me poslušaj! Kakšno je bilo od mladosti moje življenje, ki mi je izpočetka teklo med mojim ljudstvom v Jeruzalemu, vedó vsi Judje, ker me od prej poznajo, če le hočejo pričevati, da sem živel kot farizej v najstrožji ločini naše vere. Tudi zdaj stojim pred sodbo zaradi upanja v obljubo, ki jo je Bog dal našim očetom in ki jo upa doseči naših dvanajst rodov s stanovitno službo noč in dan. Zaradi tega upanja, o kralj, me Judje tožijo. Zakaj imate vi za neverjetno, da Bog mrtve obuja? Nekoč sem tudi jaz mislil, da moram zoper ime Nazarečana Jezusa z vso močjo nastopati sovražno. To sem v Jeruzalemu tudi storil. Ko sem dobil oblast od velikih duhovnikov, sem veliko svetih zaprl v ječe; in ko so jih morili, sem soglašal. Po vseh shodnicah sem jih s pogostnimi kaznimi silil k sramotenju in čez mero sem divjal zoper nje ter jih preganjal celo po tujih mestih. Ko sem s tem namenom, s pooblastilom in naročilom velikih duhovnikov potoval v Damask, sem opoldne na poti, o kralj, videl, da je z neba luč, svetlejša od sonca, obsijala mene in moje sopotnike. Vsi smo padli na tla in zaslišal sem glas, ki mi je govoril v hebrejskem narečju: ‚Savel, Savel, kaj me preganjaš? Težko ti je udarjati proti ostnu.‘ Odgovoril sem: ‚Kdo si, Gospod?‘ In Gospod je rekel: ‚Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. Toda vstani in stopi na noge! Kajti zato sem se ti prikazal, da bi te izvolil za služabnika in za pričo tega, kar si videl, in tega, v čemer se ti bom še razodel. Ščitil te bom pred tvojim ljudstvom in pred pogani, h katerim te pošiljam, da jim odpreš oči, da bi se od teme spreobrnili k luči in od satanove oblasti k Bogu, in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med svetimi.‘ Zato, kralj Agripa, nisem smel biti neposlušen nebeški prikazni, in sem oznanjal najprej tistim, ki so v Damasku in v Jeruzalemu in potem po vsej judovski deželi, nato poganom, naj se kesajo, spreobrnejo k Bogu in izvršujejo prava spokorna dela. Zaradi tega so me Judje v templju prijeli in skušali umoriti. Toda z božjo pomočjo do tega dne podpiran stojim kot priča malim in velikim in nič drugega ne govorim kakor to, kar so Mojzes in preroki o prihodnosti napovedovali: da mora Kristus trpeti, da mora, ko je kot prvi vstal od mrtvih, ljudstvu in poganom oznanjati luč.« Ko se je tako zagovarjal, je Fest vzkliknil: »Meša se ti, Pavel; velika učenost ti jemlje razum.« Pavel pa odvrne: »Ne meša se mi, vrli Fest, ampak govorim resnične in pametne besede. Saj kralj to vé in njemu tudi odkrito govorim; kajti ne verjamem, da bi mu bilo kaj od tega neznano. To se namreč ni zgodilo v kakem kotu. Ali verjameš, kralj Agripa, prerokom? Vem, da verjameš.« Agripa nato Pavlu: »Malo manjka, pa bi me pregovoril, da bi postal kristjan.« In Pavel: »Naj manjka malo ali veliko, daj Bog, da bi ne samo ti, ampak tudi vsi ti, ki me danes poslušajo, postali taki, kakršen sem jaz, izvzemši te vezi.« In vstali so kralj, poglavar in Bernika in vsi, ki so sedeli z njimi, in so med seboj po odhodu govorili: »Ta človek ne dela nič smrti ali ječe vrednega.« Agripa je rekel Festu: »Tega človeka bi bilo mogoče izpustiti, ko bi se ne bil skliceval na cesarja.« Ko je bilo določeno, da se odpeljemo v Italijo, so Pavla in nekaj drugih ujetnikov izročili stotniku cesarske čete, Juliju po imenu. Stopili smo na adramitijsko ladjo, namenjeno v kraje ob azijski obali, in smo se odpeljali. Z nami je bil Makedonec Aristarh iz Tesalonike. Drugega dne smo se pripeljali v Sidon. Julij je s Pavlom ravnal človekoljubno in mu dovolil, da je šel k prijateljem in bil postrežen. Ko smo od tam odrinili, smo se, ker so bili vetrovi nasprotni, peljali zadaj za Ciprom. Prejadrali smo morje ob Ciliciji in Pamfiliji in dospeli v Miro v Liciji. Tam je stotnik dobil aleksandrijsko ladjo, ki je plula v Italijo, in nas vkrcal nanjo. Po mnogih dneh počasne vožnje smo s težavo prišli do Knida; ker nam veter ni pustil, da bi pristali, smo pluli zadaj za Kreto mimo Salmone. S težavo smo jadrali mimo nje in prišli do nekega kraja, imenovanega Dobri pristan, blizu katerega je bilo mesto Laseja. Ko je pa preteklo mnogo časa in je bila vožnja že nevarna – ker je bil tudi post že minil – je Pavel svaril in jim govoril: »Možje, vidim, da bo vožnja združena z nezgodo in veliko škodo ne samo za tovor in ladjo, ampak tudi za naše življenje.« Stotnik je pa bolj verjel krmarju in gospodarju ladje kakor Pavlovim besedam. Ker pristanišče ni bilo pripravno za prezimovanje, je večina svetovala, da bi od ondod odrinili, če bi mogli kako dospeti do Feniksa in tam prezimiti; to je bilo pristanišče na Kreti, odprto proti jugozahodu in severozahodu. Ko je začel na rahlo pihati jug, so mislili, da so namen že dosegli; odrinili so in se vozili blizu ob Kreti. Malo zatem je pa zavel z nje viharen veter, ki se imenuje severovzhodnik. S seboj je potegnil ladjo, ki se vetru ni mogla več upirati; prepustili smo se in neslo nas je dalje. Drveli smo pod nekim otočkom, imenovanim Kavda, in smo komaj še zmogli, da smo se polastili čolna ter ga vzdignili. Da bi ladjo zavarovali, so jo z vrvmi ovili. V strahu, da bi ne zašli v Sirto, so zvili jadra in se tako vozili dalje. Ker pa nas je vihar silno premetaval, so naslednji dan začeli metati z ladje tovor in tretji dan so lastnoročno proč pometali ladijsko opravo. In ker več dni ni bilo videti ne sonca ne zvezd in nas je stiskal silen vihar, nam je končno že ginilo vsako upanje na rešitev. Ko že dolgo niso ničesar jedli, je Pavel stopil mednje in rekel: »Sicer bi bilo treba, možje, da bi me bili poslušali, in ne bi smeli odpluti od Krete, pa bi se bili nezgode in škode obvarovali. A tudi zdaj vas opominjam, da bodite srčni; zakaj nihče izmed vas ne bo izgubil življenja, pač pa bo izgubljena ladja. Prišel je namreč to noč k meni angel Boga, čigar sem in ki mu tudi služim, in rekel: ‚Ne boj se, Pavel! Pred cesarja moraš priti. In glej, Bog ti je podaril vse, kar se jih s teboj pelje.‘ Zato bodite srčni, možje, zakaj Bogu verujem, da bo tako, kakor mi je bilo rečeno. Zadeti moramo na kakšen otok.« Ko je nastopila štirinajsta noč in smo se vozili po Adriji sem in tja, se je okoli polnoči zdelo mornarjem, da se jim bliža neka zemlja. Vrgli so grezilo in našli dvajset sežnjev; ko so se malo dalje pomaknili in spet vrgli grezilo, so našli petnajst sežnjev. Ker so se bali, da bi kje ne zadeli na skalovje, so s krme vrgli štiri sidra in željno čakali, da bi se zdanilo. Mornarji so skušali z ladje pobegniti in so čoln v morje spustili s pretvezo, da hočejo tudi s prednjega dela vreči sidro. Pavel je pa stotniku in vojakom rekel: »Če ti ne ostanejo na ladji, se vi ne morete rešiti.« Tedaj so vojaki pri čolnu presekali vrvi in pustili, da je padel. Ko se je začelo daniti, je Pavel vsem prigovarjal, naj si vzamejo hrane, govoreč: »Štirinajsti dan je danes, odkar čakate in ste ostali tešč, saj niste nič jedli. Zato vas prosim, vzemite si hrane, ker je to za vašo rešitev; nikomur izmed vas se namreč ne bo las izgubil z glave.« Ko je to rekel, je vzel kruh, zahvalil Boga vpričo vseh, ga razlomil in začel jesti. Vsi so se osrčili in si tudi sami vzeli hrane. Bilo pa je na ladji nas vseh dvesto šestinsedemdeset duš. Ko so se okrepčali z jedjo, so ladjo olajševali s tem, da so metali žito v morje. Ko se je zdanilo, dežele niso mogli spoznati; videli so neki zaliv z nizkim obrežjem; posvetovali so se torej, ali bi mogli v njem z ladjo pristati. Odvezali so sidra ter jih pustili v morju in obenem so popustili vrvi pri krmilih, razpeli prednje jadro vetru in jadrali proti bregu. Toda naleteli so na greben in ladja je nasedla in obtičala nepremična, krma se je pa začela lomiti od silnih valov. Vojaki so sklenili ujetnike pomoriti, da bi kdo ne izplaval in se rešil. Toda stotnik je njih naklep preprečil, ker je hotel rešiti Pavla; ukazal je tistim, ki so znali plavati, naj se prvi spusté v morje in dosežejo kopno, drugi pa ali na deskah ali na kakih kosih ladje. Tako se je zgodilo, da so se vsi na kopno rešili. Ko smo se rešili, smo zvedeli, da se otok imenuje Melita. Tujci so nam skazovali nenavadno človekoljubnost. Zaradi nastalega dežja in zaradi mraza so zakurili ogenj ter nas vse sprejeli. Ko je pa Pavel zgrabil kup dračja in ga dejal na ogenj, je zaradi vročine švignila iz njega kača in se mu obesila na roko. Ko so domačini zagledali kačo, ki mu je visela od roke, so med seboj govorili: »Ta človek je gotovo morilec, ki mu po rešitvi iz morja Pravičnost ni pustila, da bi živel.« On je pa otresel žival na ogenj in nič hudega se mu ni zgodilo. Pričakovali so, da bo otekel ali se takoj mrtev zgrudil. Ko so pa dolgo čakali in so videli, da se mu ni zgodilo nič hudega, so spremenili mnenje in govorili, da je bog. V okolici tega kraja pa je imel svoje posestvo poglavar otoka, po imenu Publij, ki nas je sprejel in tri dni prijateljsko gostil. Prav takrat je bil Publijev oče bolan za mrzlico in črevesnim vnetjem. Pavel je stopil k njemu; molil je ter položil nanj roke in ga ozdravil. Ko se je pa to zgodilo, so prihajali tudi drugi otočani, ki so imeli kake bolezni, in so bili ozdravljeni. Ti so nam skazali mnogo časti in pri našem odhodu so nam naložili, kar je bilo treba. Po treh mesecih smo se odpeljali na aleksandrijski ladji, ki je na otoku prezimila in nosila znamenje Dioskurov. Ko smo se pripeljali v Sirakuzo, smo ostali tri dni. Od tam smo jadrali ob obrežju in prišli v Regij. In ko je naslednji dan zapihal jug, smo drugi dan prišli v Puteole. Tam smo našli brate, ki so nas prosili, da smo ostali pri njih sedem dni. In tako smo prišli v Rim. Ko so bratje o nas slišali, so nam od tam naproti prišli do Apijevega trga in do Treh Tabern. Ko jih je Pavel ugledal, je zahvalil Boga in se osrčil. In ko smo prišli v Rim, je bilo Pavlu dovoljeno stanovati zasebno, z vojakom, ki ga je stražil. Čez tri dni je sklical judovske prvake. Ko so se zbrali, jim je govoril: »Bratje, čeprav ničesar nisem storil zoper ljudstvo ali očetovske šege, sem bil vendar kot ujetnik iz Jeruzalema izročen oblasti Rimljanov. Ti so me zaslišali in hoteli oprostiti, ker ni bilo na meni nobene krivde, ki bi zaslužila smrt. Ker so Judje ugovarjali, sem bil prisiljen sklicati se na cesarja, vendar ne tako, kakor da bi imel jaz svoj narod v čem tožiti. Iz tega razloga torej sem vas poklical, da bi vas videl in nagovoril. Zaradi upanja Izraelovega namreč nosim to verigo.« Ti so mu pa rekli: »Nismo dobili glede tebe nobenega pisma iz Judeje in tudi nobeden izmed bratov ni prišel in sporočil ali povedal o tebi kaj slabega. Želimo pa od tebe slišati, kaj misliš; kajti o tem nauku nam je znano, da mu povsod nasprotujejo.« Določili so mu torej dan, in jih je prav mnogo prišlo k njemu na stanovanje. Razlagal jim je in spričeval božje kraljestvo ter jih iz Mojzesove postave in prerokov od jutra do večera pridobival za Jezusa. Nekateri so se temu, kar je govoril, dali prepričati, drugi pa niso verovali. Ker pa ni bilo soglasja med njimi, so odhajali; in Pavel je rekel besedo: »Dobro je Sveti Duh po preroku Izaiju našim očetom povedal, ko je govoril: ‚Pojdi k temu ljudstvu in reci: Z ušesi boste poslušali, pa ne boste razumeli, z očmi boste gledali, pa ne boste videli; zakaj temu ljudstvu je srce otopelo in so na ušesa težko slišali in si oči zatisnili: da bi morda z očmi ne videli in z ušesi ne slišali in s srcem ne umeli ter se ne spreobrnili in bi jih jaz ne ozdravil.‘ Vedite torej, da je bilo to zveličanje božje poslano poganom: in ti bodo poslušali.« [Ko je to rekel, so Judje odšli in se med seboj zelo prepirali.] Ostal je pa celi dve leti v svojem najetem stanovanju in je sprejemal vse, ki so prihajali k njemu. Oznanjal je božje kraljestvo in o Gospodu Jezusu Kristusu učil z vso srčnostjo in brez ovire. Pavel, služabnik Jezusa Kristusa, poklican apostol, odbran za evangelij božji, ki ga je Bog napovedal po svojih prerokih v svetih pismih, o svojem Sinu, po telesu rojenem iz semena Davidovega, po duhu svetosti pa določenem za mogočnega Sina božjega po vstajenju mrtvih – o Jezusu Kristusu, Gospodu našem, po katerem smo prejeli milost in apostolstvo, da bi bili za njegovo ime veri poslušni vsi narodi, med katerimi ste tudi vi, poklicani po Jezusu Kristusu, vsem, kateri so v Rimu, Bogu ljubim, poklicanim k svetosti. Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Najprej hvalim svojega Boga po Jezusu Kristusu za vas vse, da vaša vernost slovi po vsem svetu. Zakaj Bog, ki mu služim s svojim duhom v oznanjevanju evangelija o njegovem Sinu, mi je priča, kako se vas neprenehoma spominjam in v svojih molitvah vedno prosim, da bi se mi vendar že kako posrečilo po volji božji k vam priti. Želim vas namreč videti, da bi vam podelil kak duhovni dar, da se utrdite, to je, da nam bo med vami v medsebojno tolažbo skupna vera, vaša in moja. Nočem pa, da bi ne vedeli, bratje, da sem se večkrat namenil k vam priti – pa sem bil doslej zadržan – da bi imel kaj sadu tudi pri vas kakor pri drugih narodih. Grkom in barbarom, modrim in neukim sem dolžnik; tako sem pripravljen, kar mene zadeva, evangelij oznanjati tudi vam, ki ste v Rimu. Zakaj ne sramujem se evangelija, božja moč je namreč, v rešitev vsakemu, kateri veruje, najprej Judu, potem Grku. Kajti božja pravičnost se v njem razodeva iz vere v vero, kakor je pisano: »Pravični bo živel iz vere.« Razodeva se namreč božja jeza z neba nad vsako brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, kateri resnico ovirajo s krivico; kajti kar se o Bogu more spoznati, jim je očitno, Bog jim je namreč razodel. Zakaj to, kar je v njem nevidno, se od stvarjenja sveta po delih spoznano vidi, njegova večna moč in božanstvo, tako da so neopravičljivi; čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvalili, ampak so postali v svojih mislih prazni in je otemnelo njih nespametno srce. Imenovali so se modre, pa so se poneumili in so zamenjali veličastvo neminljivega Boga s podobo, slično minljivemu človeku in pticam in četveronožcem in plazilcem. Zaradi tega jih je Bog v željah njih src prepustil nečistosti, da so sami skrunili svoja telesa, oni, ki so zamenjali božjo resnico z lažjo in so častili ter molili rajši stvari ko Stvarnika, ki je slavljen na veke. Amen. Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem: njih ženske so namreč naravno občevanje zamenjale s protinaravnim; prav tako so pa tudi moški pustili naravno občevanje z žensko in so se vneli v svoji strasti drug do drugega: moški so z moškimi počenjali nespodobnost in so prejemali sami na sebi zasluženo plačilo za svojo zablodo. In ker niso imeli za vredno, da bi se držali spoznanja božjega, jih je Bog prepustil sprijenemu mišljenju, da so počeli, kar se ne spodobi, polni vsakršne krivičnosti, hudobnosti, lakomnosti, zlobnosti, polni zavisti, ubijanja, prepira, zvijače, malopridnosti; podpihovalci, klevetniki, Bogu sovražni, nasilniki, ošabneži, bahači, izmišljevalci hudobij, staršem nepokorni; brez pameti, brez zvestobe, brez ljubezni, brez usmiljenja; ki so spoznali božjo sodbo, da so tisti, ki delajo taka dela, vredni smrti, vendar jih ne le delajo, ampak tistim, ki jih delajo, tudi z odobravanjem pritrjujejo. Zato si neopravičljiv, o človek, kdor koli si, ki sodiš. V čemer namreč drugega sodiš, sebe samega obsojaš; zakaj ti, ki sodiš, delaš isto. Vemo pa, da je božja sodba nad tistimi, ki delajo taka dela, prava. Mar meniš, o človek, kateri sodiš tiste, ki delajo taka dela, pa jih sam delaš, da ubežiš božji sodbi? Ali mar preziraš bogastvo njegove dobrote, potrpežljivosti in prizanesljivosti, ne vedoč, da te božja dobrota vodi k pokori? Toda s svojo trdovratnostjo in z nespokornim srcem si nakopavaš jezo za dan jeze, ko se bo razodela pravična sodba Boga, ki bo povrnil vsakemu po njegovih delih: tistim, ki vztrajno v dobrih delih iščejo slave in časti in neminljivosti, z večnim življenjem; tistim pa, ki so prepirljivi in se ne uklonijo resnici, vdani pa so krivici, z jezo in srdom. Bridkost in stiska nad dušo vsakega človeka, ki dela hudo, najprej nad Juda, potem nad Grka; a slava in čast in mir nad vsakega, ki dela dobro, najprej nad Juda, potem nad Grka; zakaj Bog ne gleda na zunanjo veljavo ljudi. Kateri koli so namreč grešili brez postave, se bodo tudi brez postave pogubili; in kateri koli so grešili pod postavo, bodo po postavi obsojeni. Niso namreč pravični pred Bogom, kateri postavo slišijo, marveč kateri postavo spolnjujejo, bodo opravičeni – kadar namreč pogani, ki nimajo postave, po naravi delajo, kar veli postava, so oni, ko nimajo postave, sami sebi postava; ti namreč kažejo, da je delo postave zapisano v njih srcih, ker to spričuje obenem njih vest in se njih misli med seboj tožijo ali tudi zagovarjajo – na dan, ko bo, po mojem evangeliju, Bog sodil skrite namene človeštva po Jezusu Kristusu. Če se pa ti imenuješ Juda in se opiraš na postavo in se ponašaš z Bogom in poznaš njegovo voljo in po postavi poučen presojaš, kaj je boljše, in si prepričan, da si vodnik slepim, luč tistim, ki so v temi, vzgojitelj nerazumnih, učitelj preprostih, ker imaš v postavi pravilo spoznanja in resnice – ti torej, ki učiš drugega, sebe samega ne učiš, ki oznanjaš: »Ne kradi,« kradeš, ki praviš: »Ne prešuštvuj,« prešuštvuješ, ki čutiš gnus nad maliki, skruniš tempelj, ki se ponašaš s postavo, delaš s prelamljanjem postave Bogu nečast? Kajti božje ime se zaradi vas sramoti med pogani, kakor je pisano. Obreza je namreč v prid, če postavo spolnjuješ; če pa postavo prelamljaš, je tvoja obreza postala neobreza. Če torej neobrezani spolnjuje, kar določa postava, ali ne bo veljala njegova neobreza za obrezo? In po naravi neobrezani, ki postavo spolnjuje, bo obsodil tebe, ki kljub pismu in obrezi postavo prelamljaš. Ni namreč Jud, kateri je po zunanje, tudi ni obreza, katera je zunanja, na telesu; marveč tisti je Jud, ki je po notranje; in obreza je obreza srca, po duhu, ne po črki; njegova hvala ni od ljudi, ampak od Boga. V čem je torej prednost Judov, ali kaj jim koristi obreza? Prav veliko v vsakem oziru. Predvsem to, da so jim poverjene božje obljube. Kaj zato, če so se nekateri izneverili? Ali bo njih nezvestoba ovrgla božjo zvestobo? Nikakor; kaže naj se marveč, da je Bog resničen, vsak človek pa lažniv, kakor je pisano: »– da se izkažeš pravičnega v svojih besedah in zmagaš, kadar te sodijo«. Ako pa naša krivičnost odkriva božjo pravičnost, kaj porečemo? Ali je krivičen Bog, ki v jezi kaznuje? – Po človeško govorim. Nikakor ne; kako bo sicer Bog ta svet sodil? Če se je namreč božja resnica po moji laži še bolj izkazala v njegovo poveličanje, zakaj tudi mene še zadeva obsodba, da sem grešnik? In ali bomo – kakor nas nekateri obrekujejo, da pravimo – delali hudo, da pride dobro? Obsodba takih je pravična. Kaj torej? Smo li mi boljši? Nikakor ne. Zakaj obtožili smo prej Jude in Grke, da so vsi pod grehom, kakor je pisano: »Ni pravičnega, niti enega; ni razumnega, ni ga, kateri bi Boga iskal. Vsi so zašli, vsi skupaj so se spridili; ni ga, kateri bi delal dobro, ni ga kar nobenega. Odprt grob je njih grlo, s svojimi jeziki govoré zvijačno; kačji strup je pod njihovimi ustnicami in njih usta so polna kletve in grenkobe; hitre so njih noge, da prelijejo kri; uničenje in beda je na njih potih in pota miru ne poznajo. Ni strahu božjega pred njihovimi očmi.« Vemo pa, da kar govori postava, govori tistim, ki so pod postavo, da umolknejo vsaka usta in se ves svet spozna krivega pred Bogom. Zato se z deli postave ne bo opravičil pred njim noben človek, kajti po postavi se greh le spozna. Zdaj se je pa brez postave razodela božja pravičnost, izpričevana s postavo in preroki, božja pravičnost po veri v Jezusa Kristusa za vse in nad vsemi, kateri verujejo; ni namreč razločka. Zakaj vsi so grešili in so brez božje slave, opravičenje pa jim daruje njegova milost po odrešitvi, ki je v Kristusu Jezusu. Njega je Bog postavil kot spravo po veri v njegovi krvi, da bi pokazal svojo pravičnost, ker je prizanašal prej storjenim grehom v času božje potrpežljivosti, da bi pokazal svojo pravičnost v sedanjem času: da je sam pravičen in da opravičuje tistega, ki je iz vere v Jezusa. Kje naj bi torej bilo ponašanje? Je izključeno. Po kakšni postavi? Po postavi del? Ne, po postavi vere. Sklepamo namreč, da se človek opraviči po veri brez del postave. Ali je Bog samo Bog Judov? Ne tudi poganov? Dà, tudi poganov; zakaj en sam Bog je, ki bo obrezane opravičil iz vere in neobrezane po veri. Ali torej postavo z vero razveljavljamo? Nikakor, marveč postavo upostavljamo. Kaj torej porečemo, da je dosegel Abraham, naš praded po mesu? Zakaj če je bil Abraham opravičen po delih, se more ponašati. Toda ne pred Bogom. Kaj namreč pravi pismo? »Véroval je Abraham Bogu in štelo se mu je v pravičnost.« Kdor dela, se mu plačilo ne šteje po milosti, marveč po dolžnosti. Temu pa, ki ne opravlja del, toda veruje vanj, ki grešnika opravičuje, se v pravičnost šteje njegova vera. Tako tudi David blagruje človeka, kateremu Bog pravičnost prisoja brez del: »Blagor njim, katerim so hudobije odpuščene in katerih grehi so pokriti; blagor človeku, kateremu Gospod ne prišteva greha.« Velja torej to blagrovanje za obrezane, ali tudi za neobrezane? Pravimo namreč, da se je vera Abrahamu štela v pravičnost. Kako se je torej štela? Ko je bil obrezan, ali ko še ni bil obrezan? Ne, ko je bil obrezan, ampak, ko je bil neobrezan; in znamenje obreze je dobil kot pečat pravičnosti, ki jo je imel po veri, ko je bil še neobrezan, da je oče vseh tistih, ki verujejo neobrezani, da bi se tudi njim prisodila pravičnost, pa tudi oče tistih, ki so obrezani, pa ne samo obrezani, ampak tudi hodijo po stopinjah vere, ki jo je imel naš oče Abraham pred obrezo. Zakaj Abrahamu ali njegovemu potomstvu je bila obljuba, da bo dedič sveta, dana, ne zaradi postave, ampak zaradi pravičnosti iz vere. Ko bi bili namreč dediči tisti, ki so iz postave, bi bila vera prazna in obljuba brez učinka. Zakaj postava povzroča jezo; kjer namreč ni postave, tudi ni prestopka. Zato »iz vere«, da je »po milosti«, da je obljuba tako zagotovljena za vse potomstvo, ne samo potomstvo iz postave, ampak tudi iz vere Abrahamove, ki je oče nas vseh – kakor je pisano: »Za očeta mnogih narodov sem te postavil« – pred njim, kateremu je veroval, pred Bogom, ki oživlja mrtve in to, kar ne biva, kliče, da biva. Proti upanju je upal in veroval, da postane oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: »Takó bo s tvojim potomstvom.« In ne da bi opešal v veri, je opazil, da je njegovo telo zamrlo, ker je imel blizu sto let, in da je zamrlo Sarino materinstvo; glede božje obljube pa se ni dal zbegati z nezaupnostjo, temveč se je v veri utrdil in dal Bogu hvalo, popolnoma prepričan, da more tudi storiti, kar je obljubil; zato se mu je tudi štelo v pravičnost. Ni pa zapisano samo zaradi njega, da se mu je štelo, ampak tudi zaradi nas, ki se nam bo štelo, če bomo verovali v njega, ki je od mrtvih obudil našega Gospoda Jezusa, ki je bil žrtvovan zaradi naših grehov in je vstal zaradi našega opravičenja. Ker smo torej iz vere opravičeni, imamo mir z Bogom po Gospodu našem Jezusu Kristusu, po katerem smo z vero dobili tudi dostop v to milost, v kateri stojimo, in se ponašamo z upanjem na slavo božjo. Pa ne samo to, ampak ponašamo se tudi z nadlogami, vedoč, da nadloga rodi potrpežljivost, potrpežljivost pa preskušenost, preskušenost pa upanje; upanje pa ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Zakaj ko smo bili še slabotni, je Kristus v primernem času umrl za brezbožne. Težko namreč, da bi kdo umiral za pravičnega; za dobrotnika bi si morda kdo še upal umreti; Bog pa skazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus za nas umrl, ko smo bili še grešniki. Mnogo bolj bomo torej zdaj, ko smo z njegovo krvjo opravičeni, po njem jeze rešeni. Kajti če smo se z Bogom spravili po smrti njegovega Sina, ko smo bili še sovražniki, bomo mnogo bolj, odkar smo se spravili, rešeni po njegovem življenju; pa ne samo to, ampak celo ponašali se bomo v Bogu po Gospodu našem Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj spravo zadobili. Kakor je torej po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili –; kajti tudi do postave je bil greh na svetu, a greh se ne prisoja, če ni postave. Kraljevala pa je smrt od Adama do Mojzesa tudi nad tistimi, ki se s podobnim prestopkom kakor Adam, ki je podoba prihodnjega, niso pregrešili. Toda ni tako kakor s prestopkom tudi z milostjo; kajti če je zaradi prestopka enega množica umrla, sta se milost božja in dar v milosti enega človeka Jezusa Kristusa izlila nad množico v mnogo večjem izobilju. In ni tako z darom kakor s tem, kar je eden zagrešil. Kajti sodba je po enem v obsojenje, milost pa po mnogih prestopkih v opravičenje. Če je namreč zaradi prestopka enega zavladala smrt po enem, bodo mnogo bolj tisti, ki prejemajo izobilje milosti in daru pravičnosti, v življenju kraljevali po enem Jezusu Kristusu. Kakor je torej po enem prestopku za vse ljudi obsodba, tako tudi po eni spravi za vse ljudi opravičenje, ki daje življenje. Kakor je namreč po nepokorščini enega človeka množica postala grešna, tako bo tudi po pokorščini enega množica postala pravična. Postava je pa vmes prišla, da se je pomnožil greh. Kjer pa se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost, da bi, kakor je greh zavladal s smrtjo, zavladala tudi milost s pravičnostjo za večno življenje, po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Kaj bomo torej rekli? Ali naj ostanemo v grehu, da se pomnoži milost? Nikakor ne. Kateri smo grehu umrli, kako bi še živeli v njem? Ali mar ne veste, da smo vsi, kateri smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, bili krščeni v njegovo smrt? Pokopani smo bili torej z njim po krstu v smrt, da bi tako, kakor je Kristus vstal od mrtvih s slavo Očetovo, tudi mi zaživeli novo življenje. Kajti če smo z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja. Vemo namreč, da je bil naš stari človek z njim vred križan, da bi se telo greha razdejalo in bi mi grehu več ne služili. Kdor je namreč umrl, je bil oproščen greha. Če smo pa s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, vedoč, da od mrtvih vstali Kristus več ne umrje: smrt nad njim več ne gospoduje. Kajti smrt, ki jo je za greh pretrpel, je pretrpel enkrat za vselej; življenje pa, ki ga živí, živí Bogu. Tako se tudi vi sodíte, da ste mrtvi za greh, žívi pa za Boga v Kristusu Jezusu. Naj torej v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, da bi služili njegovim pohotam, pa tudi ne dajajte svojih udov grehu za orodje krivičnosti, ampak izročite sebe Bogu kakor od mrtvih oživeli, in svoje ude dajte Bogu za orodje pravičnosti; kajti greh ne bo gospodoval nad vami, ker niste pod postavo, ampak pod milostjo. Kaj torej? Bomo li grešili, ker nismo pod postavo, ampak pod milostjo? Nikakor. Ali ne veste, da če se komu dajete kot sužnji v pokorščino, ste tega, ki se mu pokoravate, sužnji: ali greha v smrt, ali pokorščine v pravičnost? Hvala Bogu, da ste sicer bili sužnji greha, pa ste postali iz srca poslušni onemu pouku, v katerega ste bili uvedeni, in da ste po osvobojenju od greha postali služabniki pravičnosti. Po človeško govorim zaradi slabosti vašega mesa: Kakor ste bili namreč dali svoje ude, da so služili nečistosti in razbrzdanosti za hudobijo, tako dajte svoje ude, da bodo služili pravici za posvečenje. Ko ste bili namreč sužnji greha, ste bili nasproti pravičnosti prosti. Kakšen sad ste torej takrat imeli od dejanj, katerih se zdaj sramujete? Zakaj njih konec je smrt. Zdaj pa, ko ste oproščeni greha in ste postali služabniki božji, imate kot svoj sad posvečenje, kot konec pa večno življenje. Zakaj plačilo za greh je smrt, dar božji pa večno življenje v Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Ali ne veste, bratje – govorim pač takim, ki postavo poznajo – da vsakemu postava gospoduje, dokler živi. Tako je omožena ženska po postavi vezana na moža, dokler on živi; če pa mož umrje, je oproščena postave moža. Potemtakem bo veljala za prešuštnico, če vzame drugega moža, dokler živi njen mož; če pa mož umrje, je prosta postave, tako da ni prešuštnica, če vzame drugega moža. Zato ste tudi vi, bratje moji, po Kristusovem telesu postavi umrli, da ste last drugega, namreč njega, ki je vstal od mrtvih, da sad obrodimo za Boga. Kajti ko smo bili v mesu, so grešne strasti, zbújane s postavo, delovale v naših udih, da smo obrodili sad za smrt. Zdaj pa smo se postave oprostili, ker smo umrli temu, kar nas je držalo v vezeh, tako da služimo v novem duhu in ne po stari črki. Kaj bomo torej rekli? Ali je postava greh? Nikakor; toda greha nisem spoznal razen po postavi. Kajti poželjivosti bi ne poznal, ko bi postava ne govorila: »Ne poželi!« Greh je po zapovedi dobil povod in je povzročil v meni vsakršno poželenje; kajti brez postave je greh mrtev. Jaz sem nekdaj živel brez postave. Ko pa je prišla zapoved, je greh oživel, jaz pa sem umrl in izkazalo se je, da mi je postava, ki je dana za življenje, bila v smrt. Kajti greh, ki je po postavi dobil povod, me je prevaral in po njej usmrtil. Tako je torej postava svéta in zapoved svéta ter pravična in dobra. Ali je torej postalo zame smrt to, kar je dobro? Nikakor, marveč greh, ki mi je ob tem, kar je dobro, smrt povzročil, da bi se po zapovedi greh pokazal čez mero grešen. Vemo namreč, da je postava duhovna, jaz pa sem mesen, prodan grehu. Kajti kar delam, ne umevam; ne delam namreč tega, kar hočem, ampak to delam, kar sovražim. Če pa to delam, česar nočem, pritrjujem postavi, da je dobra. Tako tega ne delam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. Vem namreč, da v meni, to je v mojem mesu, dobro ne prebiva; zakaj hoteti je v moji moči, da bi pa dobro tudi izvrševal, ni. Ne delam namreč dobrega, kar hočem, ampak húdo delam, česar nočem. Če pa to delam, česar nočem, ne izvršujem tega več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. Čutim torej postavo, da mi je, ko hočem delati dobro, lažje to, kar je húdo. Veselim se namreč božje postave po notranjem človeku, vidim pa v svojih udih drugo postavo, ki nasprotuje postavi mojega duha in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih. Jaz nesrečni človek, kdo me bo rešil telesa te smrti? Hvala Bógu po Jezusu Kristusu, Gospodu našem! Tako torej jaz sam z duhom služim postavi božji, z mesom pa postavi greha. Zatorej ni zdaj nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu: zakaj postava Duha, ki oživlja v Kristusu Jezusu, me je oprostila postave greha in smrti. Kar je bilo namreč postavi nemogoče, ker je bila zaradi mesa slabotna, je storil Bog: poslal je svojega Sina v podobi grešnega mesa in zaradi greha in je obsodil greh na mesu, da bi se to, kar zahteva postava, spolnilo v nas, kateri ne živimo po mesu, ampak po duhu. Zakaj tisti, ki živé po mesu, mislijo na to, kar je mesenega, kateri pa po duhu, na to, kar je duhovnega. Meseno mišljenje je namreč smrt, duhovno mišljenje pa je življenje in mir. Kajti meseno mišljenje je sovraštvo nasproti Bogu, ker se ne pokorava božji postavi; saj se niti ne more. Kateri pa živé po mesu, se Bogu ne morejo priljubiti. Vi pa ne živite po mesu, temveč po duhu, seveda če v vas prebiva Duh božji. Ako pa kdo nima Duha Kristusovega, ta ni njegov. Ako je pa Kristus v vas, je sicer telo mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi opravičenja. In če prebiva v vas Duh njega, ki je od mrtvih obudil Jezusa, bo on, ki je Jezusa Kristusa obudil od mrtvih, tudi vaša umrljiva telesa oživil po svojem Duhu, ki v vas prebiva. Torej, bratje, nismo dolžni mesu, da bi po mesu živeli. Zakaj če po mesu živite, boste umrli; če pa z duhom dela mesa mrtvite, boste živeli. Kateri koli namreč se dajo voditi božjemu Duhu, ti so božji otroci. Kajti niste prejeli duha suženjstva zopet v strah, ampak prejeli ste duha sinovstva, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« Sam Duh pričuje z našim duhom, da smo božji otroci. Ako pa otroci, tudi dediči, dediči božji, sodediči pa Kristusovi, če le z njim trpimo, da bomo z njim tudi poveličani. Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami. Kajti stvarstvo željno pričakuje razodetja božjih sinov. Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, ne iz svoje volje, ampak zaradi tistega, ki ga je podvrgel, v upanju, da se bo tudi stvarstvo sámo iz suženjstva pokvarjenosti rešilo v svobodo poveličanih božjih otrok. Vemo namreč, da doslej vse stvarstvo skupno zdihuje in trpi v porodnih bolečinah. Pa ne le ono, ampak tudi mi, ki imamo prvine Duha; tudi mi sami pri sebi zdihujemo, ko čakamo posinovljenja, odrešenja svojega telesa. Za to upanje smo bili namreč rešeni. Upanje pa, ki se vidi, ni upanje. Kajti kar kdo vidi, čemu bi to še upal? Če pa upamo, česar ne vidimo, pričakujemo v potrpežljivosti. Prav tako pa tudi Duh podpira našo slabotnost; kaj naj bi namreč prosili, kakor je treba, ne vemo, marveč sam Duh prosi za nas z neizrekljivimi zdihi. On pa, ki preiskuje srca, vé, kaj je namen Duha, ker po božji volji prosi za svete. Vemo pa, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu, njim, ki so po njegovem sklepu poklicani. Zakaj katere je vnaprej poznal, jih je tudi vnaprej določil, naj bodo podobni njegovemu Sinu, da bi bil on prvorojenec med mnogimi brati. Katere pa je vnaprej določil, jih je tudi poklical; in katere je poklical, jih je tudi opravičil; katere pa je opravičil, jih je tudi poveličal. Kaj torej porečemo k temu? Če je Bog z nami, kdo je zoper nas? In on svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? Kdo bo tožil izvoljence božje? Bog, ki opravičuje? Kdo jih bo obsodil? Kristus Jezus, ki je umrl, še več: ki je vstal od mrtvih, ki sedi celo na desnici božji, ki tudi prosi za nas? Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? Nadloga ali stiska ali preganjanje? Ali lakota ali nagota ali nevarnost ali meč? – Kakor je pisano: »Zaradi tebe nas moré ves dan, imeli so nas za klavne ovce.« Toda v vsem tem zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Zakaj prepričan sem, da nas ne smrt ne življenje ne angeli ne poglavarstva ne sedanjost ne prihodnost ne moči ne visokost ne globokost ne kaka druga stvar ne bo mogla ločiti od ljubezni božje, ki je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Resnico govorim v Kristusu, ne lažem – to mi spričuje moja vest v Svetem Duhu – da sem v veliki žalosti in imam vedno bolečino v svojem srcu. Želel bi namreč, da bi bil sam zavržen, ločen od Kristusa – za svoje brate, ki so moji rojaki po mesu; oni so Izraelci, njihovo je sinovstvo in veličastvo in zaveze in postavodaja in božja služba in obljube; njihovi so očaki in od njih je po telesu Kristus, ki je nad vsem, Bog, blagoslovljen na veke! Amen! Ne, kakor da bi bila božja beseda ovržena. Zakaj niso vsi Izraelci, kateri so od Izraela. Tudi, ker so Abrahamovi potomci, niso vsi otroci, ampak: »Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo«; to je: Niso otroci božji, kateri so otroci po mesu, ampak za potomstvo se štejejo, kateri so otroci po obljubi. Obljuba je namreč bila v tej besedi: »Ob tem času bom prišel in Sara bo imela sina.« Pa ne samo to, ampak tudi Rebeka, ki je spočela od enega, našega očeta Izaka. Ko namreč sinova še nista bila rojena in nista storila še nič dobrega ali hudega, ji je – da bi ostal božji sklep po izvolitvi, ne zaradi del, ampak zaradi njega, ki kliče – bilo rečeno: »Starejši bo služil mlajšemu,« kakor je pisano: »Jakoba sem ljubil, Ezava pa sovražil.« Kaj torej porečemo? Je mar krivica pri Bogu? Nikakor. Zakaj Mojzesu pravi: »Milostljiv bom, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti.« Torej ni na njem, ki hoče, tudi ne na tistem, ki teče, ampak na Bogu, ki se usmili. Saj pravi pismo faraonu: »Prav zato sem te zbudil, da pokažem na tebi svojo moč in da se oznani moje ime po vsej zemlji.« Usmili se torej, kogar se hoče, in kogar hoče, otrdi. Porečeš mi torej: »Čemu potlej še graja? Kdo se je pa še uprl njegovi volji?« O človek, kdo si vendar ti, ki bi se prerekal z Bogom? Bo mar rekel izdelek tistemu, ki ga je izdelal: »Zakaj si me naredil tako?« Ali nima lončar oblasti nad glino, da iz iste snovi napravi eno posodo, ki je v časti, in drugo, ki ni v časti? Če je pa Bog, hoteč prikazati jezo in razodeti svojo mogočnost, prenašal z veliko potrpežljivostjo posode jeze, pripravljene za pogubo, da bi hkrati razodel bogastvo svoje slave nasproti posodam usmiljenja, ki jih je vnaprej pripravil za poveličanje? K tem je tudi nas poklical, ne samo izmed Judov, marveč tudi izmed poganov. Tako pravi tudi pri Ozeju: »Ljudstvo, ki ni moje, bom imenoval svoje ljudstvo, in njo, ki ni ljubljena, ljubljeno. In zgodilo se bo: Na kraju, kjer se jim je reklo: ‚Vi niste moje ljudstvo,‘ tam se bodo imenovali otroci živega Boga.« Izaija pa kliče o Izraelu: »Če bo število Izraelovih sinov kakor peska morja, se bo rešil le ostanek. Kajti besedo bo popolnoma in hitro spolnil Gospod na zemlji.« In kakor je napovedal Izaija: »Ko bi nam Gospod nad vojskami ne bil zapustil potomcev, bi bili postali kakor Sodoma in Gomori bi bili postali enaki.« Kaj torej porečemo? Pogani, ki si za pravičnost niso prizadevali, so pravičnost dosegli, pravičnost namreč, ki je iz vere; Izrael pa, ki si je prizadeval za postavo pravičnosti, do postave ni dospel. Zakaj ne? – Ker je ni iskal iz vere, ampak kakor da bi bila iz del. Spotaknili so se ob kamen spotike, kakor je pisano: »Glejte, polagam na Sionu kamen spotike in skalo pohujšanja; in kdor vanj veruje, ne bo osramočen.« Bratje! Moja srčna želja in prošnja zanje k Bogu je, da bi se zveličali. Kajti spričujem jim, da imajo gorečnost za Boga, toda ne po razsodnosti. Ker namreč niso poznali božje pravičnosti in so skušali uveljaviti lastno, se niso podvrgli božji pravičnosti. Kajti konec postave je Kristus, v opravičenje vsakemu, kdor veruje. Mojzes namreč piše o pravičnosti, ki je iz postave: »Kdor jo izvrši, bo po njej živel.« Pravičnost, ki je iz vere, pa tako pravi: »Ne govôri v svojem srcu: ‚Kdo pojde v nebesa?‘ da bi namreč Kristusa dol pripeljal. Ali: ‚Kdo pojde v spodnji svet?‘ da bi namreč Kristusa pripeljal nazaj od mrtvih.« Toda kaj pravi? »Blizu ti je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu,« to je, beseda vere, ki jo oznanjamo. Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem se namreč veruje za opravičenje, z usti pa se priznava za rešitev. Kajti pismo pravi: »Nobeden, kdor vanj veruje, ne bo osramočen.« Ni namreč razločka med Judom in Grkom, zakaj isti je Gospod vseh, bogat za vse, kateri ga kličejo. Kajti »vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen.« Kako naj ga vendar kličejo, v kogar niso verovali? Kako pa naj verujejo v tistega, o komer niso slišali? In kako naj slišijo brez oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso poslani? – Kakor je pisano: »Kako lepe so noge oznanjujočih mir, oznanjujočih dobro!« Toda evangeliju niso bili vsi poslušni. Izaija namreč pravi: »Gospod, kdo je veroval našemu oznanilu?« Torej je vera iz oznanila, oznanilo pa po Kristusovi besedi. Vprašam pa: »Niso mar slišali?« O pač! »Po vsej zemlji se je razlegel njih glas in do koncev sveta njih besede.« Pa vprašam: »Ali Izrael ni razumel?« Prvič pravi Mojzes: »Storil bom, da boste ljubosumni na ljudstvo, ki ni ljudstvo; po ljudstvu, ki ni umno, vas bom razsrdil.« Izaija si pa upa reči: »Našli so me, kateri me niso iskali; razodel sem se njim, ki po meni niso vpraševali.« Izraelu pa odgovori: »Ves dan sem stegoval svoje roke proti ljudstvu, ki ni spokorno in ugovarja.« Vprašam torej: »Ali je Bog zavrgel svoje ljudstvo?« Nikakor. Saj sem tudi jaz Izraelec, Abrahamov potomec, Benjaminovega rodu. Ni zavrgel Bog svojega ljudstva, katero je poprej poznal. Ali ne veste, kaj pravi pismo pri Eliju, kako se ta Bogu pritožuje nad Izraelci? »Gospod, tvoje preroke so pomorili, tvoje oltarje podrli, jaz sem ostal sam in strežejo mi po življenju.« Toda kaj mu pravi božji odgovor? »Prihranil sem si sedem tisoč mož, ki niso kolen pripognili pred Baalom.« Prav tako se je tudi v sedanjem času rešil ostanek, kakor je izvoljen po milosti; ako pa po milosti, ni več iz del, ker bi milost ne bila več milost. Kaj torej? Česar Izrael išče, tega ni dosegel, pač pa so dosegli, kateri so izvoljeni; ostali so se zakrknili, kakor je pisano: »Dal jim je Bog omotičnega duha: oči, da ne vidijo, in ušesa, da ne slišijo, do današnjega dne.« In David pravi: »Njih miza jim postani v zanko in v past in v spotiko in v povračilo; njih oči naj otemné, da ne bodo videli, in njih hrbet upogni za vedno.« Vprašam torej: »So se mar spotaknili, da so padli?« Nikakor. A zaradi njih padca je zveličanje prešlo na pogane, da bi jih ti spodbudili k tekmovanju. Če pa je bil njih padec bogastvo za svet in njih pomanjšanje bogastvo za pogane, koliko bolj bo njih polno število? Vam namreč, poganom, pravim: Kolikor sem apostol za pogane, hočem delati čast svoji službi, če bi morda s tem razvnel svoje rojake in vsaj nekatere od njih rešil. Kajti če je njih zavrženje sprava za svet, kaj bo njih pridobitev, če ne življenje iz mrtvih? Če je namreč prvina svéta, je tudi testo; in če je korenina svéta, so tudi veje. Če pa se je nekaj vej odlomilo in si bil ti, divja oljka, vcepljen nanje ter si postal deležen oljčne korenine in sočnosti, se nikar ne ponašaj pred vejami. Ako se pa ponašaš, vedi, da ne nosiš ti korenine, temveč korenina tebe. Porečeš torej: »Veje so bile odlomljene, da sem bil jaz vcepljen.« Dobro: zaradi nevere so se odlomile, ti pa stojiš zaradi vere. Ne prevzemaj se, ampak se boj! Če namreč Bog ni prizanesel naravnim vejam, tudi tebi ne bo prizanesel. Poglej torej božjo dobroto in strogost: strogost nasproti padlim, nasproti tebi pa božjo dobroto, če ostaneš v dobroti; sicer boš tudi ti odsekan. Pa tudi oni bodo vcepljeni, ako ne ostanejo v neveri; saj jih Bog more spet vcepiti. Kajti če si bil ti odrezan z oljke, ki je po naravi divja, in vcepljen proti naravi na plemenito oljko, koliko bolj gotovo bodo oni, ki so naravne mladike, vcepljeni na lastno oljko. Kajti nočem, bratje, da bi vi ne vedeli te skrivnosti – da ne boste sami sebe imeli za modre: zakrknjenost je prišla na del Izraelcev, dokler ne vstopi polno število poganov; in tako bo rešen ves Izrael, kakor je pisano: »Prišel bo s Siona Odrešenik in odvrnil bo brezbožnost od Jakoba; in to bo z njimi moja zaveza, ko odvzamem njih pregrehe.« Glede na evangelij so sovražniki zaradi vas, po izvolitvi pa so ljubljeni zaradi očetov. Kajti Bog se ne kesa svojih darov in svoje izvolitve. Kakor ste namreč nekdaj bili vi Bogu neposlušni, zdaj pa ste zaradi njihove neposlušnosti dosegli usmiljenje, tako so tudi ti zaradi usmiljenja, ki ste ga vi deležni, postali zdaj neposlušni, da bi nato tudi oni dosegli usmiljenje. Bog je namreč vse skupaj vklenil v nepokorščino, da bi se vseh usmilil. O globočina bogastva in modrosti in vednosti božje! Kako nedoumljive so njegove sodbe in neizsledna njegova pota! Zakaj »kdo je spoznal misel Gospodovo? Ali kdo je bil njegov svetovalec?« Ali »kdo mu je prej kaj dal, da bi se mu povrnilo?« Kajti od njega in po njem in zanj je vse: njemu slava na veke! Amen. Rotim vas torej, bratje, pri božjem usmiljenju, dajte svoja telesa v živo, sveto, Bogu prijetno daritev; tako bo vaše bogoslužje po pameti. In ne ravnajte se po tem svetu, ampak preobrazujte se z obnovo svojega mišljenja, da boste preskušali, kaj je božja volja, kaj je dobro in njemu všeč in popolno. Zakaj po milosti, ki mi je dana, naročam vsakemu izmed vas, naj ne misli o sebi več, kakor se sme misliti, temveč naj misli, kakor je prav, vsak po meri vere, ki mu jo je Bog dodelil. Kakor imamo namreč v enem telesu mnogo udov, vsi udje pa nimajo istega opravila, tako je množica nas eno telo v Kristusu, posamezni pa med seboj udje. Imamo pa darove, ki so po dani nam milosti različni: če preroštvo, naj bo po nauku vere; če strežništvo, naj bo v strežbi; kdor je učitelj, naj bo pri poučevanju; kdor je tolažnik, naj tolaži; kdor miloščino deli, naj jo v preproščini; kdor je predstojnik, naj bo z vnemo; kdor usmiljenje skazuje, naj ga z veseljem. Ljubezen bodi brez hinavščine. Sovražite húdo, držite se dobrega; bratovsko se med seboj ljubite; v spoštovanju drug drugega prekašajte; v gorečnosti ne bodite počasni; v duhu bodite goreči; Gospodu služite; v upanju se veselite; v nadlogi potrpite; v molitvi vztrajajte; s svetimi v potrebah delite; gostoljubje gojite. Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte jih in ne kolnite! Veselite se z veselimi, jokajte z jokajočimi; bodite med seboj ene misli; ne hrepenite po visokih stvareh, ampak se držite nizkih. Ne bodite sami pri sebi modri. Nikomur ne povračujte hudega s hudim; prizadevajte si za dobro pred vsemi ljudmi. Ako je mogoče, živite, kolikor je na vas, z vsemi ljudmi v miru. Ne delajte si, preljubi, sami pravice, ampak dajte prostora božji jezi; zakaj pisano je: »Meni gre maščevanje, jaz bom povrnil, govori Gospod.« Marveč, »ako je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; ako je žejen, mu daj piti; kajti če to delaš, mu boš žerjavico zbiral na glavo.« Ne daj se premagati hudemu, ampak premaguj hudo z dobrim. Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren; ni je namreč oblasti razen od Boga in te, ki so, so od Boga postavljene. Kdor se torej ustavlja oblasti, se upira božji naredbi; kateri pa se upirajo, si bodo sodbo nakopali. Zakaj oblastniki niso v strah dobremu delu, ampak hudemu. Ali hočeš, da bi se ne bal oblasti? Delaj dobro in boš imel pohvalo od nje. Božja služabnica je namreč, tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj, kajti meča ne nosi zaman; saj je božja služabnica, ki se maščuje v strahovanje tistega, ki dela hudo. Zato se je treba pokoravati, ne samo zaradi strahovanja, ampak tudi zaradi vesti. Zato namreč tudi davke plačujete; kajti božjo službo izvršujejo in je prav to njih opravilo. Dajte vsakemu, kar ste dolžni: davek, komur davek; carino, komur carino; strah, komur strah; čast, komur čast. Nikomur ne bodite nič dolžni, razen da se med seboj ljubite. Kdor namreč bližnjega ljubi, je postavo spolnil. Zakaj to: »Ne prešuštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne poželi« in če je kaka druga zapoved, je obseženo v tej besedi: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.« Ljubezen bližnjemu ne dela hudega. Spolnitev postave je torej ljubezen. In to vršite, ker poznate čas, da je že ura, da od spanja vstanemo. Kajti zdaj je naše zveličanje bliže ko tedaj, ko smo vero prejeli. Noč se je pomaknila in dan se je približal. Odložimo torej dela teme in si nadenimo orožje svetlobe. Kakor podnevi hodimo pošteno, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželjivost. Slabotnega v veri pa sprejemajte medse, ne da bi presojali njegovo naziranje. Nekateri je namreč prepričan, da sme jesti vse, slabotni pa jé zelišča. Kdor jé, naj tistega, ki ne jé, ne zaničuje; kdor pa ne jé, naj tistega, ki jé, ne sodi; kajti Bog ga je sprejel. Kdo si ti, ki sodiš tujega služabnika? Svojemu Gospodu stoji ali pade; bo pa stal, zakaj Gospod ima moč, da ga postavi. Nekateri razlikuje med dnevom in dnevom, nekateri pa sodi o vsakem dnevu enako: vsakdo pridi v svojih mislih do popolnega prepričanja. Kdor se ozira na dan, se ozira zaradi Gospoda; in kdor jé, jé zaradi Gospoda; zakaj Bogu daje hvalo. In kdor ne jé, ne jé zaradi Gospoda in Bogu daje hvalo. Kajti nihče izmed nas sebi ne živi in nihče sebi ne umrje. Če namreč živimo, živimo Gospodu, in če umiramo, umiramo Gospodu; naj torej živimo ali umrjemo, smo Gospodovi. Zato je namreč Kristus umrl in oživel, da gospoduje mrtvim in živim. A ti, kaj sodiš svojega brata? Ali pa ti, kaj svojega brata zaničuješ? Saj bomo vsi stopili pred sodni stol božji. Kajti pisano je: »Živim jaz, pravi Gospod, meni se bo pripogibalo vsako koleno in vsak jezik bo slavil Boga.« Torej bo vsak izmed nas zase odgovor dajal Bogu. Zatorej več ne sodimo drug drugega, marveč sklenite, da ne boste dajali bratu spotike ali pohujšanja. Vem in sem prepričan v Gospodu Jezusu, da sámo na sebi nič ni nečisto; le če kdo misli, da je nečisto, je zanj nečisto. Če se namreč tvoj brat zaradi kake jedi žalosti, ne ravnaš več po ljubezni. Nikar s svojo jedjo ne pogubljaj njega, ki je zanj Kristus umrl. Naj se torej vaša dobrina ne sramoti. Kajti kraljestvo božje ni jed in pijača, ampak pravičnost in mir in veselje v Svetem Duhu; kdor namreč s tem služi Kristusu, je všeč Bogu in čislan pri ljudeh. Zatorej si prizadevajmo za to, kar je za mir in medsebojno spodbudo. Zaradi jedi ne razdiraj božjega dela. Vse je sicer čisto, ali slabó je za tistega, ki jé v spotiko. Dobro je mesa ne jesti in vina ne piti in nič takega ne storiti, nad čimer bi se tvoj brat spotikal ali pohujševal ali slabil. Prepričanje, ki ga imaš, imej ti pred Bogom zase. Srečen, kdor sam sebe v tem ne sodi, kar odobrava! Kdor pa dvomi, je obsojen, če jé, ker ne dela iz prepričanja. Vse pa, kar ni iz prepričanja, je greh. Dolžni smo pa mi, ki smo močni, prenašati slabosti onih, ki niso močni, in ne delati sebi po volji. Vsak izmed nas naj skuša bližnjemu ugoditi k dobremu, v spodbudo. Zakaj tudi Kristus ni sebi ugodil, ampak kakor je pisano: »Sramotenje tvojih sramotilcev me je zadelo.« Kar koli se je namreč poprej napisalo, se je napisalo v naše poučenje, da bi imeli upanje po potrpežljivosti in po tolažbi iz pisem. Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli po Kristusu Jezusu, da bi tako enodušno z enimi usti slavili Boga in Očeta Gospoda našega Jezusa Kristusa. Zato se sprejemajte med seboj, kakor je tudi Kristus vas sprejel v slavo božjo. Pravim namreč, da je Kristus postal služabnik obreze zaradi božje zvestobe, da bi namreč spolnil obljube, dane očetom, da pa pogani Boga slavé zaradi usmiljenja, kakor je pisano: »Zato te bom slavil med narodi in bom hvalo pel tvojemu imenu.« In zopet pravi: »Veselite se, narodi z njegovim ljudstvom.« In zopet: »Hvalite Gospoda, vsi narodi, slavite ga, vsa ljudstva.« In zopet Izaija pravi: »Pride korenina Jesejeva, on, ki se dvigne vladat narode: vanj bodo narodi upali.« Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da boste imeli obilno upanje v moči Svetega Duha. Prepričan sem pa o vas, moji bratje, tudi jaz sam, da ste že sami polni dobrote, napolnjeni z vsakršnim znanjem, zmožni tudi drug drugega opominjati. Pisal pa sem vam mestoma nekoliko drzneje, da bi vas zopet opomnil; to pa zaradi milosti, ki mi jo je Bog dal, da sem služabnik Kristusa Jezusa za pogane in opravljam sveto službo za božji evangelij, da bi tako postala daritev poganov prijetna, posvečena v Svetem Duhu. Morem se torej glede tega, kar Boga zadeva, ponašati v Kristusu Jezusu. Ne bom se namreč drznil navajati kaj takega, česar bi ne bil za poslušnost poganov po meni izvršil Kristus, z besedo in dejanjem, z močjo znamenj in čudežev, z močjo Svetega Duha, tako da sem evangelij o Kristusu razširil od Jeruzalema in naokoli tja do Ilirika. Tako sem imel za svojo čast, oznanjati evangelij ne tam, kjer se je Kristus že imenoval, da bi ne zidal na tujem temelju, marveč, kakor je pisano: »Tisti, katerim ni bilo o njem sporočeno, bodo videli, in kateri niso slišali, bodo razumeli.« Zaradi tega sem bil tudi večinoma zadržan priti k vam. Zdaj pa nimam več mesta v teh krajih in me že mnogo let navdaja želja, da bi k vam prišel, ko bom potoval v Španijo. Kajti upam, da vas bom mimogrede videl in da me boste, ko se vaše družbe nekoliko naužijem, tjakaj spremili. Zdaj pa pojdem v Jeruzalem, da služim svetim. Makedonija in Ahaja sta namreč sklenili, da bi napravili zbirko za uboge onih svetih, ki so v Jeruzalemu. Sklenili sta namreč, pa tudi dolžni sta jim; kajti če so pogani postali deležni njihovih duhovnih dobrot, so jim tudi dolžni v telesnih potrebah postreči. Ko torej to opravim in jim izročim ta dar, pojdem mimo vas v Španijo. Vem pa, da ko pridem k vam, pridem s polnostjo Kristusovega blagoslova. Opominjam pa vas, bratje, po Gospodu našem Jezusu Kristusu in po ljubezni Duha, da se z menoj vred borite v svojih molitvah zame pri Bogu, da bi bil rešen nevernikov, kateri so v Judeji, in da bi bila moja podpora za Jeruzalem svetim všeč; da bi, če je božja volja, z veseljem prišel k vam in se oddahnil med vami. Bog miru z vami vsemi! Amen. Priporočam vam našo sestro Febo, ki je v službi cerkve v Kenhreji, da jo v Gospodu sprejmete, kakor je primerno svetim, in ji pomorete, v kateri koli stvari bi vas potrebovala; saj je tudi sama postala zavetnica mnogih in tudi mene samega. Pozdravite Prisko in Akvila, moja pomočnika v Kristusu Jezusu, ki sta za moje življenje zastavila svoj tilnik, ki jima nisem le jaz dolžan hvale, ampak tudi vse cerkve poganov; pozdravite tudi cerkev, ki je v njuni hiši. Pozdravite ljubega mi Epeneta, ki je prvenec Azije za Kristusa. Pozdravite Marijo, ki se je za vas mnogo trudila. Pozdravite Andronika in Junija, moja rojaka in sojetnika, ki sta odlična med apostoli, ki sta bila že pred menoj v Kristusu. Pozdravite Ampliata, mojega ljubljenca v Gospodu. Pozdravite Urbana, našega sodelavca v Kristusu, in mojega ljubega Stahija. Pozdravite Apela, preskušenega v Kristusu. Pozdravite Aristobulove. Pozdravite mojega rojaka Herodiona. Pozdravite Narcisove, kateri so v Gospodu. Pozdravite Trifeno in Trifozo, ki se trudita v Gospodu. Pozdravite drago Perzido, ki se je mnogo trudila v Gospodu. Pozdravite Rufa, izvoljenca v Gospodu, in njegovo mater, ki je tudi moja. Pozdravite Asinkrita, Flegonta, Hermeja, Patroba, Herma in brate, kateri so z njimi. Pozdravite Filologa in Julijo, Nereja in njegovo sestro in Olimpa in vse svete, ki so z njimi. Pozdravite se med seboj s svetim poljubom. Pozdravljajo vas vse cerkve Kristusove. Opominjam pa vas, bratje, pazite na tiste, ki delajo razprtije in pohujšanje proti nauku, ki ste se ga vi naučili, in izogibljite se jih. Zakaj taki ne služijo našemu Gospodu Kristusu, ampak svojemu trebuhu in s priliznjeno govorico ter lepimi besedami varajo srca nedolžnih. Kajti vaša poslušnost se je razglasila pri vseh; vas sem torej vesel; želim le, da bi bili modri za dobro in preprosti za húdo. Bog miru pa bo v kratkem satana strl pod vašimi nogami. Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z vami. Pozdravlja vas moj sodelavec Timotej in moji rojaki Lucij, Jazon in Sozipater. Pozdravljam vas jaz, Tercij, ki sem pismo pisal, v Gospodu. Pozdravlja vas Gaj, moj in vse cerkve gostitelj. Pozdravlja vas mestni blagajnik Erast in brat Kvart. [Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z vami vsemi. Amen.] Njemu pa, ki vas more utrditi po mojem evangeliju in oznanjenju Jezusa Kristusa – po razodetju skrivnosti, od večnih časov primolčane, zdaj pa razodete in po naročilu večnega Boga v preroških pismih oznanjene vsem narodom, da bi bili poslušni veri: Bogu, edinemu modremu, po Jezusu Kristusu, njemu slava na vekov veke. Amen. Pavel, po božji volji poklican apostol Jezusa Kristusa, in brat Sosten cerkvi božji, ki je v Korintu, posvečenim v Kristusu Jezusu, poklicanim k svetosti z vsemi, kateri kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, na katerem koli kraju, njihovem in našem: Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Vedno hvalim Boga zaradi vas za božjo milost, ki vam je dana v Kristusu Jezusu: da ste v vsem po njem obogateli, v vsaki besedi in vsakem spoznanju, ker se je pričevanje o Kristusu utrdilo med vami, tako da v nobeni milosti ničesar ne pogrešate, kateri pričakujete razodetje Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki vas bo tudi utrdil do konca, da boste brez graje ob dnevu Gospoda našega Jezusa Kristusa. Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, Gospodom našim. Opominjam pa vas, bratje, v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa, govorite vsi isto in naj ne bo med vami razprtij, temveč bodite popolni v enem duhu in enem mišljenju. Sporočili so mi namreč Hlojini domači o vas, bratje moji, da so prepiri med vami. Mislim s tem, da vsak med vami pravi: »Jaz sem Pavlov, jaz pa Apolov, jaz pa Kefov, jaz pa Kristusov.« Ali je Kristus razdeljen? Ali je bil Pavel za vas križan? Ali ste bili v Pavlovo ime krščeni? Hvalim Boga, da nisem krstil nobenega izmed vas, razen Krispa in Gaja, da bi kdo ne rekel, da ste bili krščeni v moje ime. Krstil sem tudi Stefanasovo hišo, sicer pa ne vem, če sem koga drugega krstil. Ni me namreč Kristus poslal krščevat, ampak evangelij oznanjat; in sicer ne z modrostjo govora, da Kristusov križ moči ne izgubi. Kajti beseda o križu je tistim, ki se pogubljajo, nespamet, nam pa, kateri smo na poti zveličanja, božja moč. Zakaj pisano je: »Uničil bom modrost modrih in razumnost razumnih bom zavrgel.« Kje je modrijan, kje pismouk, kje učenjak tega sveta? Ali ni Bog modrosti tega sveta obrnil v nespamet? Ker namreč svet po svoji modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog sklenil verujoče rešiti po nespameti oznanjevanja. Kajti Judje zahtevajo znamenj in Grki iščejo modrosti, mi pa oznanjamo Kristusa, križanega, Judom pohujšanje, a poganom nespamet, njim pa, kateri so poklicani, Judom in Grkom, Kristusa, božjo moč in božjo modrost. Kar je namreč pri Bogu nespametno, je modrejše od ljudi, in kar je pri Bogu slabotno, je močnejše od ljudi. Zakaj, glejte, bratje, kakšni ste poklicani: ni veliko modrih po mesu, ne veliko mogočnih, ne veliko imenitnih; marveč, kar je nespametnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil modre, in kar je slabotnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil, kar je močnega; in izvolil si je Bog, kar je na svetu preprostega in zaničevanega, to, kar ni nič, da uniči to, kar je, da se noben človek ne bo hvalil pred njim. Od njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki nam je postal modrost od Boga in pravičnost in posvečenje in odrešenje, da, kakor je pisano: »Kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu.« Tudi ko sem jaz prišel k vam, bratje, nisem prišel z visokostjo besede ali modrosti vam oznanjat pričevanje božje. Sklenil sem bil namreč nič drugega ne vedeti med vami ko Jezusa Kristusa, in to križanega. In jaz sem prišel k vam slaboten in v strahu in velikem trepetu, in moja beseda in moja pridiga ni bila v prepričevalnih besedah modrosti, ampak v skazovanju Duha in moči, da bi vaša vera ne slonela na človeški modrosti, ampak na božji moči. Modrost pa oznanjamo med popolnimi, toda ne modrosti tega sveta, tudi ne poglavarjev tega sveta, ki preminevajo, marveč oznanjamo skrivnostno modrost božjo, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil v naše poveličanje; ki je ni spoznal nobeden izmed prvakov tega sveta; ko bi jo bili namreč spoznali, bi Gospoda veličastva ne bili križali, ampak, kakor je pisano: »Kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo,« je nam Bog razodel po svojem Duhu; Duh namreč preiskuje vse, celo globočine božje. Kajti kdo izmed ljudi ve, kaj je v človeku, kakor le duh človekov, ki je v njem? Tako tudi, kar je božjega, nihče ne pozna kakor le Duh božji. Mi pa nismo prejeli duha sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi spoznali, kar nam je Bog milostno daroval: in to tudi oznanjamo, ne z besedami, kakor jih uči človekova modrost, marveč kakor jih uči Duh, tako da razlagamo duhovno, kar je duhovnega. Naravni človek pa ne sprejema, kar je božjega Duha, kajti zanj je nespamet in ne more razumeti, ker se duhovno presoja; duhovni pa presoja vse, a njega samega ne presoja nihče. »Zakaj kdo je spoznal misel Gospodovo, da bi njega učil?« Mi pa imamo misel Kristusovo. In jaz, bratje, vam nisem mogel govoriti kakor duhovnim, temveč kakor mesenim, kakor nedoraslim v Kristusu. Mleka sem vam dal piti, ne jedi, ker je še niste zmogli. Pa tudi zdaj je še ne zmorete; zakaj še ste meseni. Dokler je namreč med vami zavist in prepir, ali niste meseni in ali ne živite po človeško? Kadar namreč kdo pravi: »Jaz sem Pavlov,« a drug: »Jaz pa Apolov,« ali niste le preveč ljudje? Kaj je vendar Apolo in kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste vero prejeli, in sicer vsak, kakor mu je dal Gospod. Jaz sem sadil, Apolo je zalival, Bog pa je rast dajal. Zatorej ni nič ta, ki sadi, in nič ta, ki zaliva, ampak ta, ki daje rast, Bog. Ta, ki sadi, in ta, ki zaliva, sta eno, vsak pa bo prejel svoje plačilo po svojem delu. Kajti božji sodelavci smo, vi pa ste božja njiva, božja zgradba. Po milosti božji, ki mi je bila dana, sem kot moder stavbenik položil temelj, drug pa nanj zida; vsak pa naj gleda, kako zida. Kajti drugega temelja nihče ne more položiti razen tega, ki je položen, in ta je Jezus Kristus. Če pa kdo na ta temelj zida zlato, srebro, drage kamne, les, seno, slamo – vsakega delo bo postalo očito. Kajti dan bo to odkril, ker se bo razodel v ognju; in kakšno je vsakterega delo, bo ogenj preskusil. Če katerega delo, ki ga je na njem sezidal, ostane, bo prejel plačilo. Čigar delo pa zgori, bo trpel škodo, sam pa se bo rešil, vendar tako, kakor skozi ogenj. Ali ne veste, da ste božji tempelj in da božji Duh v vas prebiva? Če kdo božji tempelj pokončava, njega bo Bog uničil. Zakaj božji tempelj je svet, in taki ste vi. Nihče naj se ne vara. Če misli kdo med vami, da je moder na tem svetu, naj postane nespameten, da bo moder. Zakaj modrost tega sveta je nespamet pri Bogu. Pisano je namreč: »Ujame modre v njih zvijači.« In zopet: »Gospod pozna misli modrih, da so prazne.« Zatorej naj se z ljudmi nihče ne hvali, zakaj vse je vaše, naj bo Pavel ali Apolo ali Kefa ali svet ali življenje ali smrt ali sedanje ali prihodnje: vse je vaše, vi pa Kristusovi, Kristus pa božji. Tako nas imej vsakdo za služabnike Kristusove in oskrbnike božjih skrivnosti. Pri oskrbnikih se sicer zahteva, da je vsak zvest. Meni pa je prav malo mar, da me sodite vi ali človeško sodišče, pa tudi sam se ne sodim; nič sicer nimam na vesti, vendar s tem še nisem opravičen: Gospod je, ki me sodi. Zatorej ničesar ne sodite pred časom, dokler ne pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je v temi skritega, in bo razodel misli src: in takrat bo vsakdo hvalo prejel od Boga. To sem pa, bratje, obrnil nase in na Apola zaradi vas, da bi se na nama naučili: Ne preko tega, kar je pisano! – da bi se kdo med vami za koga ne ponašal zoper drugega. Kdo te namreč odlikuje? Kaj pa imaš, česar bi ne bil prejel? Če si pa prejel, kaj se ponašaš, kakor da bi ne bil prejel? Že ste nasičeni, že ste obogateli, brez nas ste dosegli kraljestvo. O da bi ga bili le res dosegli, da bi tudi mi z vami prišli do kraljestva! Kajti mislim, da je Bog nas apostole postavil za najzadnje, kakor za smrt določene; saj smo postali predstava za svet, angele in ljudi: Mi nespametni zaradi Kristusa, vi pa razumni v Kristusu; mi slabotni, vi pa močni; vi slavni, mi pa zaničevani. Do te ure smo lačni in žejni in goli in bijejo nas s pestmi in nimamo stalnega bivališča in trudimo se z delom lastnih rok; ko nas sramoté, blagoslavljamo; ko nas preganjajo, prenašamo; ko nas preklinjajo, prosimo; kakor smeti sveta smo postali, vseh izvržek do zdaj. Ne pišem vam tega, da bi vas sramotil, ampak da vas kot svoje ljube otroke svarim. Kajti ko bi imeli tudi na tisoče vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov; zakaj v Kristusu Jezusu sem vas po evangeliju jaz rodil. Prosim vas torej, posnemalci moji bodite. Prav zato sem vam poslal Timoteja, ki je moj dragi in zvesti sin v Gospodu in vas bo spomnil mojih potov v Kristusu, kakor povsod v vsaki cerkvi učim. Kakor da me k vam ne bo, so se nekateri napihnili. Prišel pa bom kmalu k vam, če bo Gospod hotel, in bom pozvedel, ne, kaj napihnjenci govoré, temveč, kaj morejo. Božje kraljestvo namreč ni v besedi, ampak v moči. Kaj hočete? Naj pridem k vam s palico ali z ljubeznijo in z duhom krotkosti? Sploh se sliši o nečistosti med vami, pa še o taki nečistosti, kakršne ni niti med pogani, tako da ima nekdo očetovo ženo. Napuhnjeni ste, namesto da bi se užalostili, in bi tistega, ki je to dejanje storil, iz vaše srede izločili! Jaz sem namreč, odsoten sicer po telesu, a navzoč po duhu, kakor navzoč že sklenil njega, ki je tako storil, v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, ko boste zbrani vi in moj duh, z močjo našega Gospoda Jezusa izročiti satanu v pogubo mesa, da se duh reši ob dnevu Gospoda Jezusa. Ni dobra vaša hvala. Ne veste, da malo kvasu vse testo okisa? Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste opresni; zakaj tudi naše velikonočno jagnje, Kristus, je bilo darovano. Zatorej obhajajmo praznik ne s starim kvasom, tudi ne s kvasom hudobije in malopridnosti, marveč z opresniki čistosti in resnice. Pisal sem vam bil v pismu, da ne občujte z nečistniki; ne z nečistniki tega sveta sploh, ali z lakomniki in roparji ali malikovalci – sicer bi morali iti s sveta – ampak sem vam pisal, da ne občujte s takim, ki se imenuje brat, pa je nečistnik ali lakomnik ali malikovalec ali obrekljivec ali pijanec ali ropar; s takim niti ne jejte skupaj. Čemu bi namreč sodil tiste, ki so zunaj? Ali ne sodite vi tistih, ki so znotraj? Kateri so zunaj, jih bo sodil Bog. »Odpravite malopridneža iz svoje srede.« Ali se predrzne kdo izmed vas, ki ima tožbo zoper koga drugega, pravico iskati pred nepravičnimi in ne pred svetimi? Ali mar ne veste, da bodo sveti sodili svet? In če boste vi svet sodili, ste mar nevredni, da bi bili sodniki v malenkostih? Ali ne veste, da bomo sodili angele, kaj šele stvari vsakdanjega življenja? Če se pravdate o vsakdanjih stvareh, postavljate za sodnike te, ki so v cerkvi prezirani. Vam v sramoto pravim. Ni torej med vami nobenega modrega, ki bi mogel razsoditi med svojimi brati? Pa se brat z bratom pravda, in to pred neverniki? Sploh je že to škoda za vas, da imate pravde med seboj. Zakaj bi rajši ne trpeli krivice? Zakaj si ne pustite rajši jemati? Toda vi sami delate krivico in jemljete, in to bratom! Ali mar ne veste, da krivičniki božjega kraljestva ne bodo deležni? Ne motite se: ne nečistniki ne malikovalci ne prešuštniki ne mehkužneži ne hotniki moških ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo posedli božjega kraljestva. In taki ste bili nekateri; toda očistili ste se, posvetili ste se, opravičenje ste dosegli v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga. Vse mi je dovoljeno, a ni vse k pridu. Vse mi je dovoljeno, a nič naj me ne spravi pod svojo oblast. Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi, a Bog bo onega in te storil nepotrebne. Telo pa ni za nečistost, ampak za Gospoda in Gospod za telo. Bog je pa Gospoda obudil in bo tudi nas obudil s svojo močjo. Mar ne veste, da so vaša telesa udje Kristusovi? Ali naj torej vzamem ude Kristusove in jih napravim za ude hotnice? Tega ne! Ali mar ne veste, da kdor se druži s hotnico, postane eno telo? »Bosta namreč,« pravi, »dva eno telo.« Kdor se pa druži z Gospodom, je en duh. Bežite pred nečistostjo! Vsak greh, ki ga človek stori, je izven telesa; kdor pa nečistuje, greši proti lastnemu telesu. Ali pa ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas, in da ga imate od Boga in niste svoji? Kajti odkupljeni ste za drago ceno. Poveličujte torej Boga v svojem telesu! Glede tega pa, o čemer ste pisali: Dobro je za človeka, da se ženske ne dotika; zaradi nečistosti pa imej vsak svojo ženo in vsaka imej svojega moža. Mož naj ženi stori dolžnost, enako pa tudi žena možu. Žena nima oblasti nad svojim telesom, ampak mož; enako pa tudi mož nima oblasti nad svojim telesom, ampak žena. Ne odtegujta se drug drugemu, razen morda kdaj v soglasju za nekaj časa, da se posvetita molitvi; nato se povrnita zopet skupaj, da bi vaju ne skušal satan zaradi vajine nezdržnosti. To pa je dovoljenje, pravim, in ne povelje. Želim pa, da bi bili vsi kakor jaz; toda vsak ima svoj dar od Boga, eden tako, drug tako. Neporočenim pa in vdovam pravim: Dobro je zanje, če ostanejo kakor jaz. Če pa niso zdržni, naj se poročé; boljše je namreč v zakon stopiti, kakor goreti. Zakonskim pa naročam, ne jaz, temveč Gospod, naj se žena od moža ne loči; če se pa že loči, naj ostane neomožena, ali pa naj se z možem spravi; tudi mož naj žene ne odpušča. Drugim pravim jaz, ne Gospod: Če ima kak brat neverno ženo in je ta voljna bivati z njim, naj je ne odpušča. In če ima katera žena nevernega moža in je ta voljan bivati z njo, naj ne odpušča moža. Posvečen je namreč neverni mož po ženi in posvečena je neverna žena po možu; sicer bi bili vaši otroci nečisti, zdaj so pa sveti. Če se pa nevernik hoče ločiti, naj se loči; v tem primeru brat ali sestra nista usužnjena; Bog nas je poklical k miru. Kajti kaj veš, žena, če boš moža rešila? Ali kaj veš, mož, če boš ženo rešil? Vsak naj tako živi, kakor je komu dal Gospod in kakor je koga poklical Bog. In tako ukazujem po vseh cerkvah. Kdor je bil poklican obrezan, naj se ne dela neobrezanega. Kdor je bil poklican neobrezan, naj se ne da obrezati. Obreza ni nič in neobrezanost ni nič; ampak spolnjevanje božjih zapovedi. Vsak naj ostane v tistem stanu, v katerem je bil poklican. Si bil poklican kot suženj? Nič ne maraj za to. Če bi pa tudi mogel postati svoboden, bodi še rajši. Kajti suženj, ki je v Gospodu poklican, je svoboden v Gospodu. Enako je tisti, ki je svoboden poklican, suženj Kristusov. Odkupljeni ste za drago ceno; ne bodite sužnji ljudem! V čemer je bil kdo poklican, bratje, v tem naj vsak ostane pri Bogu. Zastran devic nimam naročila Gospodovega, dajem pa svèt, ker sem od Gospoda prejel milost, da sem vreden zaupanja. Mislim torej, da je to dobro zaradi sedanje stiske; da je torej dobro človeku tako biti. Če si vezan z ženo, ne išči ločitve; če si žene prost, ne išči žene. A tudi če se oženiš, ne grešiš; in če se devica omoži, ne greši. Toda nadloge mesa bodo taki imeli, jaz pa bi vam rad prizanesel. To pa pravim, bratje, čas je kratek. Odslej naj bodo tudi, kateri imajo žene, kakor bi jih ne imeli; in kateri jokajo, kakor bi ne jokali; in kateri se veselé, kakor bi se ne veselili; in kateri kupujejo, kakor bi bili brez posesti; in kateri ta svet uživajo, kakor bi ga ne uživali – zakaj podoba tega sveta preide. Želim pa, da bi bili vi brez skrbi. Kdor ni oženjen, skrbi za to, kar je Gospodovega, kako bi ugajal Gospodu; kdor je pa oženjen, skrbi za to, kar je svetnega, kako bi ugajal ženi, in je razdeljen. Ženska, ki ni omožena, in devica skrbi za to, kar je Gospodovega, da bi bila sveta po telesu in po duhu. Katera je pa omožena, skrbi za to, kar je svetnega, kako bi ugajala možu. To pa govorim v vašo korist, ne zato, da bi na vas vrgel zanko, temveč da bi bilo za vas lepo in bi bili pri Gospodu trajno in brez raztresenosti. Ako pa kdo meni, da bi bilo nespodobno, če bi bila njegova devica preveč priletna, in se mora tako zgoditi, naj stori, kar hoče, greši ne. Naj se možé. Kdor pa stoji v svojem srcu trden in ni primoran, ampak ima moč, da svojo voljo izvrši, pa se je odločil v svojem srcu za to, da ohrani svojo devico, bo prav ravnal. Zatorej, kdor omoži svojo devico, dela prav, kdor je pa ne omoži, bo storil še bolje. Žena je vezana, dokler živi njen mož; če pa njen mož umrje, je prosta, da se omoži, s komer hoče, da se le v Gospodu. Srečnejša pa je, če tako ostane, po mojem svétu. Mislim pa, da imam tudi jaz božjega Duha. Zastran tega pa, kar je darovano malikom, vemo, da imamo vsi spoznanje. Spoznanje napihuje, ljubezen pa zida. Če kdo meni, da je kaj spoznal, še ni spoznal, kakor bi bilo treba spoznati; če pa kdo Boga ljubi, njega pozna Bog. Kar torej zadeva uživanje mesa, darovanega malikom, vemo, da malik ni nič na svetu in da ni Boga razen enega. Kajti čeprav bivajo tako imenovani bogovi na nebu ali na zemlji, kakor je res dosti bogov in dosti gospodov, je vendar za nas en Bog, Oče, od katerega je vse in smo mi zanj; in en Gospod Jezus Kristus, po katerem je vse in smo mi po njem. Toda nimajo vsi spoznanja; ampak nekateri, ki so doslej navajeni na malika, uživajo jed kot maliku darovano in tako se njih vest, ki je slabotna, omadežuje. Jed nas ne bo priporočila Bogu; če ne jemo, nismo slabši, in če jemo, nismo boljši. Glejte pa, da morda ne postane ta vaša svoboda v spotiko slabotnim. Če namreč tebe, ki imaš spoznanje, kdo opazi, da sediš za mizo v malikovalnici, ali ga ne bo njegova vest, če je slaboten, nagnila, da bo jedel, kar je darovano malikom? In tako bo zaradi tvojega spoznanja propadel slabotni, brat, zaradi katerega je Kristus umrl! Če pa tako grešite proti bratom in ranite njih slabotno vest, grešite proti Kristusu. Zatorej, če jed pohujšuje mojega brata, nikoli ne bom jedel mesa, da svojega brata ne pohujšam. Ali nisem svoboden? Ali nisem apostol? Ali nisem videl Jezusa, našega Gospoda? Ali niste vi moje delo v Gospodu? Če drugim nisem apostol, sem vendar vam, zakaj vi ste pečat mojega apostolstva v Gospodu. To je moj zagovor proti tistim, ki me obtožujejo. Ali nimamo pravice jesti in piti? Ali nimamo pravice, sestre kot žene s seboj jemati, kakor drugi apostoli in bratje Gospodovi in Kefa? Ali mar samo jaz in Barnaba nimava pravice, ročno delo opustiti? Kdo gre kdaj na vojsko na lastne stroške? Kdo zasaja vinograd in ne uživa njegovega sadu? Kdo pase čredo in ne uživa mleka od črede? Mar po človeško to pravim? Ali ne pravi tega tudi postava? Kajti v Mojzesovi postavi je pisano: »Ne zavezuj volu gobca, kadar mlati.« Ali je mar Bogu skrb za vole? Ali ne govori vsekakor zaradi nas? Da, zaradi nas je bilo pisano: Kdor orje, mora orati z upanjem, in kdor mlati, z upanjem, da bo imel delež. Če smo mi pri vas vsejali duhovne dobrine, ali je kaj velikega, če bi želi vaše telesne? Če so drugi deležni pravice do vas, ali ne bolj mi? Toda nismo izrabili te pravice, ampak vse prenašamo, da bi ne povzročili kake ovire Kristusovemu evangeliju. Ne veste, da tisti, ki opravljajo sveto službo, živé od svetišča, in da tisti, ki imajo opravilo pri oltarju, dobé svoj delež z oltarjem? Tako je tudi Gospod odredil, naj ti, ki evangelij oznanjajo, živé od evangelija. A jaz nisem nič tega uporabil. Pa ne pišem tega zato, da bi se tako z menoj zgodilo. Kajti boljše bi bilo zame, da bi umrl, kakor da bi kdo uničil mojo hvalo. Če namreč evangelij oznanjam, mi ne gre hvala, ker mi je naložena dolžnost; kajti gorje mi, če bi evangelija ne oznanjal. Zakaj če iz svoje volje to delam, imam plačilo, če pa ne iz svoje volje, mi je poverjeno oskrbništvo. Kaj je torej moje plačilo? Da pri oznanjevanju evangelija ne napravim evangeliju stroškov in tako pri evangeliju ne izrabim svoje pravice. Dasi sem namreč od vseh neodvisen, sem se vsem uslužil, da bi jih kar največ pridobil. Tako sem Judom postal kakor Jud, da bi Jude pridobil; njim, ki so pod postavo, kakor bi bil pod postavo, čeprav sam nisem pod postavo, da bi pridobil te, ki so pod postavo; njim, ki so brez postave, kakor bi bil brez postave, dasi nisem brez božje postave, ampak v postavi Kristusovi, da bi pridobil te, ki so brez postave; slabotnim sem postal slaboten, da bi slabotne pridobil. Vsem sem postal vse, da bi jih vsekakor nekaj rešil. Vse pa delam zaradi evangelija, da bi tudi jaz dobil delež pri njem. Ali ne veste, da tisti, ki v tekališču tekajo, sicer vsi tečejo, pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo dosežete. Vsak pa, kateri tekmuje, se zdržuje vsega: oni, da prejmejo minljiv venec, mi pa neminljivega. Jaz torej tako tečem, ne kakor na slepo; se tako borim, ne, kakor bi mahal po zraku; marveč zatiram svoje telo in ga devljem v sužnost, da bi, ko evangelij oznanjam drugim, sam ne bil zavržen. Nočem namreč, bratje, da bi vi ne vedeli, da so bili naši očetje vsi pod oblakom in so šli vsi skozi morje in so bili vsi v Mojzesa krščeni v oblaku in morju; da so vsi jedli isto duhovno jed in vsi pili isto duhovno pijačo: pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala, skala pa je bil Kristus. Ali večina izmed njih Bogu ni bila po volji; pobiti so bili namreč v puščavi. To pa je postalo zgled za nas, da bi mi ne poželeli hudega, kakor so oni poželeli. Tudi ne bodite malikovalci kakor nekateri od njih, kakor je pisano: »Ljudje so sedli jest in pit in vstali igrat.« Tudi ne nečistujmo, kakor so nekateri od njih nečistovali in jih je zato v enem dnevu padlo triindvajset tisoč. Tudi ne skušajmo Gospoda, kakor so ga nekateri od njih skušali in so od kač poginili. Tudi ne godrnjajte, kakor so nekateri od njih godrnjali in so bili po pokončevalcu uničeni. Vse to se je pa z njimi zgodilo kot zgled in je bilo zapisano v svarilo nam, ki smo doživeli dopolnitev časov. Kdor torej meni, da stoji, naj gleda, da ne pade. Prijela vas je le človeška skušnjava. Bog pa je zvest in vas ne bo pustil skušati čez vaše moči, ampak bo s skušnjavo dal možnost, da jo boste zmagali. Zatorej, ljubi moji, bežite od malikovanja! Kakor razumnim govorim; presodite sami, kar pravim. Kelih zahvale, ki ga blagoslavljamo, ali ni udeležba pri krvi Kristusovi? Kruh, ki ga lomimo, ali ni udeležba pri telesu Kristusovem? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je mnogo, eno telo; vsi smo namreč deležni enega kruha. Glejte Izraela, ki je po mesu: ali niso tisti, ki uživajo daritve, deležni oltarja? Kaj torej pravim? – Da je to kaj, kar je darovano malikom? Ali da je malik kaj? Ne, ampak da to, kar darujejo pogani, darujejo hudim duhovom in ne Bogu. Nočem pa, da bi vi postajali družabniki hudih duhov. Ne morete piti Gospodovega keliha in keliha hudih duhov. Ne morete biti deležni Gospodove mize in mize hudih duhov. Ali hočemo Gospoda izzivati? Smo mar močnejši od njega? Vse je dovoljeno, toda ni vse k pridu; vse je dovoljeno, toda ni vse spodbudno. Nihče naj ne išče svojega, ampak to, kar je drugega. Vse, kar se na trgu prodaja, jejte, ne da bi zaradi vesti kaj preiskovali. »Kajti Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje.« Če vas kdo izmed nevernikov vabi in hočete iti, jejte vse, kar se pred vas postavi, in zaradi vesti nič ne preiskujte. Ako bi vam pa kdo rekel: »To je darovano bogovom,« ne jejte, zaradi tistega, ki je to povedal, in zaradi vesti. Ne mislim pa tvoje vesti, ampak vest bližnjega. Zakaj bi namreč mojo svobodo sodila tuja vest? Če jaz z zahvalo uživam, zakaj bi me kdo preklinjal zaradi tega, za kar se zahvaljujem? Najsi torej jeste ali pijete ali kaj delate, vse delajte v božjo slavo. Brez spotike bodite Judom in Grkom in božji cerkvi, kakor skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem in pri tem ne iščem tega, kar meni koristi, ampak to, kar množici, da bi se zveličali. Bodite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov. Hvalim pa vas, bratje, da se me v vsem spominjate in se držite izročil, kakor sem vam jih dal. Hočem pa, da veste, da je slehernemu možu glava Kristus, glava ženi mož in glava Kristusu Bog. Vsak mož, ki moli ali prerokuje s pokrito glavo, dela nečast svoji glavi. Vsaka žena pa, ki moli ali prerokuje z odkrito glavo, dela nečast svoji glavi; je namreč prav taka kakor ostrižena. Če se namreč žena ne pokriva, naj se še striže. Če je pa za ženo sramotno biti ostrižena ali obrita, naj se pokriva. Mož si namreč ne sme pokrivati glave, ker je podoba in odsvit Boga; žena pa je odsvit moža. Ni namreč mož iz žene, ampak žena iz moža. In tudi ni bil mož ustvarjen zaradi žene, ampak žena zaradi moža. Zato mora žena imeti na glavi oblast zaradi angelov. Sicer pa v Gospodu ni ne mož brez žene ne žena brez moža. Kakor je namreč žena iz moža, tako je mož po ženi, vse pa iz Boga. Sami pri sebi sodite: ali je spodobno, da bi žena razoglava Boga molila? Ali vas ne uči že narava sama, da če si mož pusti dolge lase, mu je v nečast, če pa si žena pusti dolge lase, ji je v čast, kajti lasje so ji dani za ogrinjalo. Če se pa kdo misli prepirati: mi nimamo take navade, pa tudi božje cerkve ne. Ko vam pa to naročam, vas ne hvalim: ne shajate se v svoje boljšanje, ampak v slabšanje. In sicer prvič, kadar se v zboru shajate, slišim, da so med vami razprtije, in deloma verjamem. Zakaj tudi ločine morajo biti med vami, da bodo tisti, ki so preskušeni, med vami znani. Kadar se torej shajate, se to ne pravi jesti Gospodovo večerjo. Vsak namreč použije svojo večerjo poprej, in eden gladuje, drug pa se opija. Mar nimate domov, da bi jedli in pili? Ali mar hočete zaničevati božjo cerkev in sramotiti one, ki nimajo? Kaj bi vam rekel? Ali vas bom hvalil? V tem vas ne hvalim. Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: da je Gospod Jezus tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil ter ga razlomil in rekel: »To je moje telo, ki se za vas daje; to delajte v moj spomin.« Prav tako tudi kelih po večerji, govoreč: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi; to delajte, kolikorkrat boste pili, v moj spomin.« Zakaj kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride. Kdor koli bo torej nevredno jedel ta kruh ali pil Gospodov kelih, bo grešil nad Gospodovim telesom in njegovo krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha. Zakaj kdor nevredno jé in pije, si sodbo jé in pije, ker ne razločuje [Gospodovega] telesa. Zato je med vami mnogo slabotnih in bolehnih in dosti jih spi. Ko bi mi sami sebe presojali, bi ne bili sojeni. Ko pa nas Gospod sodi, nas pokori, da bi ne bili s svetom obsojeni. Zatorej, bratje moji, kadar se shajate k jedi, čakajte drug drugega. Če je kdo lačen, naj jé doma, da se ne boste shajali v obsodbo. Drugo bom uravnal, kadar pridem. Zastran duhovnih darov pa nočem, bratje, da bi bili vi v nevednosti. Veste, kako ste se, zapeljani, dajali voditi k nemim malikom, ko ste bili pogani. Zato vam v vednost dajem, da nihče, ki govori v božjem Duhu, ne pravi: »Preklet bodi Jezus,« in nihče ne more reči: »Jezus je Gospod,« razen v Svetem Duhu. Različni so duhovni darovi, isti pa je Duh. In različne so službe, isti pa je Gospod. In različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Slehernemu pa se razodetje Duha daje v korist. Enemu se po Duhu daje beseda modrosti, drugemu beseda spoznanja po istem Duhu; drugemu vera v istem Duhu, drugemu darovi ozdravljanja v enem Duhu; drugemu čudežna dela, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanje duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. Vse to pa dela eden ter isti Duh, ki deli slehernemu, kakor hoče. Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, vendar eno telo: tako tudi Kristus. V enem Duhu namreč smo bili mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo bili napojeni z enim Duhom. Zakaj tudi telo ni iz enega uda, temveč iz mnogih. Ako bi noga rekla: »Ker nisem roka, ne spadam k telesu,« spada vendarle k telesu. In ako bi reklo uho: »Ker nisem oko, ne spadam k telesu,« spada vendarle k telesu. Ako bi bilo vse telo oko, kje bi bil sluh? Ako bi bilo vse sluh, kje bi bil vonj? Tako pa je Bog ude v telesu razpostavil, vsakega izmed njih, kakor je hotel. Ako bi bili vsi en ud, kje bi bilo telo? Tako pa je mnogo udov, eno pa telo. In oko ne more roki reči: »Ne potrebujem te,« ali tudi glava nogam: »Ne potrebujem vas.« Marveč telesni udje, ki se zde, da so slabotnejši, so veliko bolj potrebni; in o katerih mislimo, da so na telesu manj častni, te obdajamo z obilnejšo častjo; in kateri so nespodobni na nas, se pokrivajo z obilnejšo spodobnostjo, kateri pa so spodobni na nas, je ne potrebujejo. Bog je telo tako zložil, da je dal slabšemu obilnejšo čast, da ni razdora v telesu, ampak da udje enako skrbé drug za drugega. In če en ud trpi, trpé z njim vsi udje, in če je en ud v časti, se z njim veselé vsi udje. Vi pa ste Kristusovo telo in posamez udje. In nekatere je Bog postavil v cerkvi, prvič apostole, drugič preroke, tretjič učitelje, potlej moči, potlej darove ozdravljanja, pomaganje, vladanje, različne jezike. So mar vsi apostoli? Ali so vsi preroki? Ali vsi učitelji? Ali imajo vsi moči? Ali vsi darove ozdravljanja? Ali vsi govoré jezike? Ali vsi razlagajo? Hrepenite pa po večjih darovih; hočem pa vam pokazati še mnogo odličnejšo pot. Ko bi človeške in angelske jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti ter imel vso vednost in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal v živež vse svoje imetje in ko bi dal svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežljiva, je dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje; ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne dá razdražiti, ne misli hudega; se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenaša. Ljubezen nikoli ne mine: če so preroštva, bodo ponehala; če jeziki, bodo umolknili; če vednost, bo prešla. Zakaj nepopolno spoznavamo in nepopolno prerokujemo. Ko pa pride, kar je popolno, bo minilo, kar je nepopolnega. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sodil kakor otrok; ko sem pa postal mož, sem opustil, kar je bilo otroškega. Zdaj namreč gledamo v zrcalu, nejasno, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Zdaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja med temi pa je ljubezen. Prizadevajte si, da boste imeli ljubezen. Hrepenite po duhovnih darovih, zlasti pa, da bi prerokovali. Kajti kdor jezik govori, ne govori ljudem, ampak Bogu; nihče ga namreč ne razume, skrivnosti pa govori v Duhu; kdor pa prerokuje, govori ljudem v spodbudo in osrčevanje in tolažbo. Kdor jezik govori, spodbuja sebe, a kdor prerokuje, spodbuja cerkev. Želel bi, da bi vi vsi jezike govorili, še bolj pa, da bi prerokovali. Večji je namreč, kdor prerokuje, kakor kdor jezike govori, razen če razlaga, da cerkev prejema spodbudo. Zatorej, bratje, ako bi jaz prišel k vam in bi govoril jezike, kaj bi vam koristil, ako bi vam ne povedal razodetja ali spoznanja ali prerokbe ali nauka? Čeprav nežive stvari dajejo glas, naj si bo piščalka ali citre, če ne dajo različnih glasov, kako se bo razumelo, kar se igra na piščalko ali citre? In če tromba daje nejasen glas, kdo se bo pripravil za boj? Tako tudi vi, če z jezikom ne izgovorite razločnih besed, kako se bo razumelo, kar pravite? V zrak boste govorili. Koliko je pač različnih jezikov na svetu, a nobeden ni nerazumljiv. Če torej ne vem pomena glasu, bom temu, ki govori, tujec, in ta, ki govori, bo zame tujec. Tako tudi vi: ker hrepenite po duhovnih darovih, si prizadevajte, da bi jih imeli obilo v spodbujanje cerkvi. Kdor torej govori jezik, naj prosi, da bi razlagal. Če namreč molim v jeziku, moli moj duh, moj razum pa je brez sadu. Kaj torej? Molil bom z duhom, molil tudi z razumom; pel bom z duhom, pel tudi z razumom. Kajti če moliš zahvalno molitev z duhom, kako bo tisti, ki zavzema mesto neukega človeka, rekel k tvoji zahvalni molitvi »amen«? Saj ne vé, kaj govoriš. Ti sicer lepo daješ hvalo, toda drug se pri tem ne spodbuja. Hvala Bogu, bolj ko vi vsi govorim jezike, toda v cerkvi hočem rajši pet besed povedati s svojim razumom, da bi tudi druge poučil, kakor pa na tisoče besed v jezikih. Bratje, ne bodite otroci glede na razumnost; glede na hudobnost bodite otroci, v razumnosti pa bodite popolni. V postavi je pisano: »V tujih jezikih in z ustnicami tujcev bom govoril temu ljudstvu, pa me tudi tako ne bodo poslušali, govori Gospod.« Jeziki torej niso v znamenje vernikom, ampak nevernikom, preroštvo pa ni za nevernike, ampak za vernike. Ako bi se torej sešla vsa cerkev na istem kraju in bi vsi govorili jezike, pa bi vstopili neuki ljudje ali neverniki, ali ne bodo rekli, da blaznite? Ako bi pa vsi prerokovali, pa bi vstopil kak nevernik ali neuk človek: ga vsi poučujejo, vsi presojajo, razkrivajo se skrivnosti njegovega srca; in tako bo padel na obraz in molil Boga ter priznaval, da je resnično Bog v vas. Kaj torej, bratje? Kadar se shajate, ima vsak izmed vas pesem, ima nauk, ima razodetje, ima jezik, ima razlaganje: vse naj se vrši v spodbudo. Če kdo govori v jeziku, naj bosta le dva, ali največ trije, in to drug za drugim, eden naj pa razlaga. Če pa ni razlagalca, naj v cerkvi molči, govori pa sebi in Bogu. Od prerokov pa naj po dva ali trije govoré in drugi naj razsojajo. Če pa pride razodetje drugemu, ki sedi, naj prvi molči. Saj morete drug za drugim vsi prerokovati, da se vsi učé in vsi spodbujajo. In preroški navdihi so prerokom poslušni. Kajti Bog ni Bog nereda, ampak miru. Kakor v vseh cerkvah svetih, naj ženske v cerkvah molče. Zakaj ni jim dovoljeno govoriti, ampak naj bodo podložne, kakor tudi postava pravi. Ako se pa hočejo v čem poučiti, naj doma vprašujejo svoje može; kajti ženi ne pristoji, da bi govorila v cerkvi. Ali je božja beseda od vas izšla? Ali je edino k vam prišla? Če kdo misli, da je prerok ali da je navdihnjen, naj spozna, da je to, kar vam pišem, Gospodova zapoved. Če pa kdo ne spozna, ne bo spoznan. Zato si prizadevajte, bratje moji, da bi prerokovali, in govoriti v jezikih ne branite. Vse pa naj se vrši dostojno in po redu. Spominjam vas pa, bratje, evangelija, ki sem vam ga oznanil. Vi ste ga tudi sprejeli in v njem vztrajate. Po njem se tudi zveličujete, ako se ga tako držite, kakor sem ga vam oznanil; sicer ste zaman vero sprejeli. Zakaj izročil sem vam predvsem to, kar sem tudi prejel, da je Kristus za naše grehe umrl, kakor je v pismih; in da je bil pokopan in da je tretji dan vstal, kakor je v pismih; in da se je prikazal Kefu in potem dvanajsterim; potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati, izmed katerih je še zdaj večina živih, nekateri so pa zaspali. Potem se je prikazal Jakobu, nato vsem apostolom. Nazadnje za vsemi pa se je kakor negodniku prikazal tudi meni. Kajti jaz sem najmanjši izmed apostolov, ki nisem vreden, da se imenujem apostol, ker sem preganjal božjo Cerkev. Po milosti božji pa sem to, kar sem, in njegova milost do mene ni bila prazna, ampak sem se bolj kakor oni vsi trudil, toda ne jaz, marveč milost božja, ki je z menoj. Naj bom jaz ali oni: tako oznanjamo in tako ste vero sprejeli. Ako se pa o Kristusu oznanja, da je vstal od mrtvih, kako govoré nekateri med vami, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera. Očitno je pa tudi, da smo lažnive priče božje, ker smo pričali zoper Boga, da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil, če seveda mrtvi ne vstajajo. Zakaj če mrtvi ne vstajajo, tudi Kristus ni vstal; ako pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera, še ste v grehih. Torej so izgubljeni tudi tisti, ki so v Kristusu zaspali. Če imamo samo v tem življenju upanje v Kristusa, smo od vseh ljudi najnesrečnejši. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali, ker je namreč po človeku smrt in po človeku vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli. Toda vsakteri v svojem redu: kot prvi Kristus, potem, kateri bodo Kristusovi ob njegovem prihodu; nato bo konec, ko bo kraljevanje izročil Bogu in Očetu, potem ko bo izničil vsako poglavarstvo in sleherno oblast in moč. Kajti kraljevati mora, dokler ne položi vseh sovražnikov pred svoje noge. Kot zadnji sovražnik pa bo pokončana smrt, zakaj »vse je podvrgel njegovim nogam«. Ko pa pravi, da mu je vse podvrženo, je jasno, da razen njega, ki mu je vse podvrgel. Ko mu bo pa vse podvrženo, tedaj se bo tudi sam Sin podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem. Kaj bodo sicer napravili oni, ki se dajejo krstiti za mrtve? Če mrtvi sploh ne vstajajo, kaj se dajejo še krstiti zanje? Čemu se tudi mi v nevarnost postavljamo vsako uro? Vsak dan umiram, kakor resnično se morem z vami, bratje, hvaliti v Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Če sem se po človeško v Efezu boril z zvermi, kakšno korist imam? Ako mrtvi ne vstajajo, »jejmo in pijmo, zakaj jutri bomo umrli«. Ne varajte se. Slabi pogovori kvarijo dobre navade. V redu se streznite in ne grešite; zakaj nekateri ne poznajo Boga, v vašo sramoto to pravim. Pa poreče kdo: »Kako vstajajo mrtvi? S kakšnim telesom pridejo?« Nespametni, kar ti seješ, ne oživi, če prej ne umrje. In kar seješ: ne seješ telesa, ki bo nastalo, ampak golo zrno, na primer pšenično ali katero drugo. Bog mu pa daje telo, kakor je hotel, in sicer vsakemu izmed semen lastno telo. Ni vsako meso isto meso, ampak je drugo pri ljudeh, drugo pa meso pri živini; drugo je ptičje meso, drugo pa ribje. Tudi so nebesna telesa in zemeljska telesa. Toda drug je sijaj nebesnih in drug zemeljskih. Drug je sijaj sonca in drug sijaj meseca in drug sijaj zvezd; kajti zvezda se od zvezde razlikuje po sijaju. Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti. Seje se v nečasti, vstaja v časti. Seje se v slabosti, vstaja v moči. Seje se naravno telo, vstaja duhovno telo. Če biva čutno telo, biva tudi duhovno. Tako je tudi pisano: »Postal je prvi človek Adam živo bitje,« poslednji Adam pa oživljajoč duh. Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak kar je čutno, potem, kar je duhovno. Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek je iz nebes. Kakršen je zemeljski, taki so tudi zemeljski; in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški. In kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega. To pa pravim, bratje: Meso in kri ne moreta podedovati božjega kraljestva in tudi minljivost ne podeduje neminljivosti. Glejte, skrivnost vam povem: Vsi ne bomo zaspali, vsi pa se bomo spremenili, hipoma, kot bi z očmi trenil, ob poslednji trombi; zapela bo namreč in mrtvi bodo vstali neminljivi in mi bomo spremenjeni. Zakaj to minljivo si mora nadeti neminljivost in to umrljivo nadeti neumrljivost. Ko pa si bo to minljivo nadelo neminljivost in to umrljivo nadelo neumrljivost, takrat se bo spolnila beseda, ki je pisana: »Použita je smrt v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« Želo smrti je greh, moč greha pa je postava. Hvala pa Bógu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Bodite torej, ljubi bratje moji, stanovitni, neomahljivi in vedno bogati v delu Gospodovem, ker veste, da vaš trud ni prazen v Gospodu. Kar pa se tiče zbiranja darov za svete, storite tudi vi tako, kakor sem naročil cerkvam v Galaciji. Vsak prvi dan v tednu naj vsak izmed vas doma deva na stran in nabira, kolikor mu je mogoče, da se zbiranje ne bo opravljalo šele tedaj, ko pridem. Ko pa pridem, bom tiste, ki jih boste potrdili, s pismom poslal, da ponesó vaše darove v Jeruzalem. Če bo pa vredno, da bi šel tudi jaz, bodo šli z menoj. Prišel pa bom k vam, ko prehodim Makedonijo; skozi Makedonijo bom namreč potoval, pri vas pa bom morda ostal ali tudi prezimil, da me boste vi spremili, kamor pojdem. Kajti zdaj vas nočem obiskati mimogrede. Upam namreč, da nekaj časa pri vas ostanem, če dovoli Gospod. V Efezu bom ostal do binkošti. Kajti odprta so mi velika in vplivna vrata in nasprotnikov je mnogo. Ako pa pride Timotej, glejte, da bo pri vas brez strahu, kajti Gospodovo delo opravlja kakor jaz. Nihče naj ga torej ne prezira, ampak ga v miru spremite, da pride k meni; pričakujem ga namreč z brati. O bratu Apolu pa vedite: zelo sem ga prosil, da bi prišel z brati k vam, pa ga nikakor ni bila volja, da bi zdaj prišel; pride pa, kadar bo utegnil. Čujte, bodite trdni v veri, držite se moško, bodite močni. Vse naj se pri vas vrši v ljubezni. Opominjam vas pa, bratje, – poznate Stefanasovo hišo, da je prvina v Ahaji in da se je postavila v službo svetih – podredite se tudi vi takim in vsakomur, kdor sodeluje in se trudi. Veselim se, da so pri meni Stefanas in Fortunat in Ahaik, ker so nadomestili vašo odsotnost. Poživili so namreč mojega in vašega duha. Spoštujte torej take. Pozdravljajo vas azijske cerkve. Iskreno vas v Gospodu pozdravljata Akvila in Priska s cerkvijo v njuni hiši. Pozdravljajo vas vsi bratje. Pozdravite se med seboj s svetim poljubom. Pozdrav z mojo, Pavlovo roko. Če kdo ne ljubi Gospoda Jezusa Kristusa, bodi zavržen. Marán-athá. Milost Gospoda Jezusa z vami. Moja ljubezen z vami vsemi v Kristusu Jezusu. Amen. Pavel, apostol Jezusa Kristusa po božji volji, in brat Timotej božji cerkvi, ki je v Korintu, z vsemi svetimi, ki so po vsej Ahaji. Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Hvaljen Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nas tolaži v vsaki naši nadlogi, da moremo tudi mi tolažiti nje, ki so v kateri koli nadlogi, s tolažbo, s katero nas same Bog tolaži. Zakaj kakor je trpljenje Kristusovo v nas obilno, tako je po Kristusu obilna tudi naša tolažba. Pa bodisi da smo stiskani, smo v vašo tolažbo in rešitev; bodisi da smo tolaženi, smo v vašo tolažbo, ki stori, da potrpežljivo nosite iste nadloge, ki jih tudi mi trpimo. In naše upanje za vas je trdno, ker vemo, da ste deležni tudi tolažbe, kakor ste deležni trpljenja. Nočemo namreč, da bi vi, bratje, ne vedeli o stiski, ki nas je zadela v Aziji: da smo bili neizmerno, čez moči, stiskani, tako da smo bili že obupali celo nad življenjem. Toda sami sebi smo že izrekli smrtno obsodbo; tako naj bi ne zaupali v same sebe, ampak v Boga, ki mrtve obuja. On nas je iz tolikšne smrtne nevarnosti rešil in nas rešuje; in vanj upamo, da nas bo tudi v prihodnje reševal, ker tudi vi sodelujete z molitvijo za nas, da se bodo za milost, podeljeno nam na priprošnjo mnogih, mnogi zahvaljevali za nas. Zakaj to je naša hvala: pričevanje naše vesti, da smo v preprostosti in iskrenosti pred Bogom, ne v meseni modrosti, ampak v božji milosti živeli na svetu, prav posebno pri vas. Drugega vam namreč ne pišemo, kakor kar berete ali tudi spoznavate; a upam, da boste do konca spoznali, kakor ste nas nekoliko že spoznali, da smo mi vaša hvala, kakor tudi vi naša ob dnevu našega Gospoda Jezusa. In v tem zaupanju sem hotel prej priti k vam, da bi bili vi vdrugič milost prejeli, in od vas iti v Makedonijo in iz Makedonije spet priti k vam, in bi me bili vi spremili v Judejo. Če sem torej to hotel, ali sem morda lahkomiselno ravnal? Ali mar to, kar nameravam, nameravam po mesu, tako da je pri meni »dà, dà« tudi »ne, ne«? A Bog je zvest; naš govor do vas ni »dà« in »ne.« Kajti božji Sin Jezus Kristus, ki smo ga med vami oznanili jaz in Silvan in Timotej, ni postal »dà« in »ne«, marveč v njem je »dà«. Kolikor je namreč božjih obljub, so v njem »dà«; zato je tudi po njem »amen«, Bogu v slavo po nas. Kateri pa nas in vas potrjuje za Kristusa in nas je mazilil, je Bog, ki nam je tudi pečat vtisnil in dal v naša srca zastavo Duha. Jaz pa na svojo dušo kličem Boga za pričo, da zato nisem več prišel v Korint, ker sem vam prizanašal; ne, kakor da gospodujemo nad vašo vero, marveč smo sodelavci pri vašem veselju; kajti v veri ste trdni. To pa sem sklenil sam pri sebi, da k vam v drugo ne pridem v žalosti. Zakaj če vas jaz žalostim – kdo pa naj me razveseljuje, ako ne tisti, ki ga žalostim? In prav to sem vam pisal, da bi me ob mojem prihodu ne zadela žalost na žalost od tistih, ki bi se jih moral veseliti, prepričan o vas vseh, da je moje veselje veselje vas vseh. Zakaj v veliki stiski in srčni tesnobi sem vam pisal z mnogimi solzami: ne zato, da bi se užalostili, temveč da bi spoznali ljubezen, ki jo imam prav posebno do vas. Če je kdo napravil žalost, je ni napravil le meni, marveč, da ne rečem preveč, deloma vam vsem. Za takega je že zadosti tista kazen, ki ga je zadela od večine, tako da mu nasprotno rajši odpustite in ga potolažite, da se morda ta, ki je tak, ne pogrezne v preveliko žalost. Zato vas prosim, da se odločite za ljubezen do njega. V ta namen sem bil namreč tudi pisal, da bi spoznal vašo preskušenost, če ste v vsem poslušni. Komur pa kaj odpuščate, mu tudi jaz; zakaj kar sem jaz odpustil, če sem imel kaj odpustiti, sem zaradi vas pred obličjem Kristusovim, da bi nas ne prekanil satan; saj nam niso neznane njegove namere. Ko sem pa bil prišel v Troado za Kristusov evangelij in so mi bila v Gospodu vrata odprta, nisem imel pokoja v svojem duhu, ker nisem našel svojega brata Tita, marveč sem se od njih poslovil ter odšel v Makedonijo. A hvala Bogu, ki nam vedno daje zmago v Kristusu in po nas razširja po vseh krajih prijeten vonj njegovega spoznanja! Kajti prijeten vonj Kristusov za Boga smo med onimi, ki se zveličujejo, in med onimi, ki se pogubljajo: enim smo vonj iz smrti za smrt, drugim pa vonj iz življenja za življenje. In kdo je za to sposoben? Nismo namreč kakor množica tistih, ki z božjo besedo tržijo, ampak govorimo iskreno, kakor iz Boga, pred Bogom v Kristusu. Ali začenjamo spet sami sebe priporočati? Ali mar potrebujemo, kakor nekateri, priporočilnih pisem do vas ali od vas? Naše pismo ste vi, zapisano v naših srcih, ki ga poznajo in beró vsi ljudje: očitno je namreč, da ste pismo Kristusovo, sestavljeno po nas, pisano ne s črnilom, ampak z Duhom živega Boga, ne na kamnitih ploščah, marveč na mesenih ploščah srca. Tako zaupanje imamo po Kristusu v Boga, ne, kakor bi bili sami od sebe zmožni kaj misliti kakor iz sebe, marveč naša zmožnost je od Boga, ki nas je tudi usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha; zakaj črka mori, Duh pa oživlja. Ako je pa služba smrti, s črkami vdolbena v kamen, bila obdana s sijajem, tako da Izraelovi sinovi niso mogli Mojzesu v obličje pogledati zaradi sijaja na obličju, ki je bil minljiv, kako ne bo še bolj obdana s sijajem služba Duha? Zakaj če je že služba obsodbe v časti, je še v veliko obilnejši časti služba pravičnosti. Pa saj glede na to oni sijaj zaradi tega izrednega sijaja ni sijaj. Če je namreč dano v sijaju, kar mineva, je veliko bolj v sijaju, kar ostaja. Ker imamo torej tako upanje, ravnamo z veliko srčnostjo in ne kakor Mojzes, ki si je deval zagrinjalo na obraz, da bi Izraelovi sinovi ne ugledali konca tega, kar mineva. Njih misli pa so otopele; kajti do današnjega dne ostaja na branju stare zaveze prav tisto zagrinjalo neodgrnjeno, ker se le v Kristusu odpravlja. Ampak do danes leži, kadar se bere Mojzes, zagrinjalo na njih srcu. Kadar se pa spreobrne h Gospodu, se bo zagrinjalo odvzelo. Gospod je Duh; kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda. Mi vsi pa z odgrnjenim obrazom gledamo kakor v ogledalu Gospodovo slavo in se tako v isto podobo spreminjamo iz sijaja v sijaj, kakor po Gospodovem Duhu. Ker imamo torej po usmiljenju, ki smo ga dosegli, tako službo, ne omagujemo, ampak smo se odrekli skrivnih del, ki bi se jih morali sramovati; in ne hodimo v zvijačnosti, tudi ne pačimo božje besede, ampak se z oznanjevanjem resnice priporočamo vesti vseh ljudi pred Bogom. Če je pa naš evangelij res zakrit, je zakrit tistim, ki so na poti pogube, nevernikom, katerim je bog tega sveta zaslepil misli, da bi jim ne zasvetila luč evangelija o veličastvu Kristusa, ki je božja podoba. Ne oznanjamo namreč sebe, ampak Jezusa Kristusa kot Gospoda, sebe pa kot vaše služabnike zaradi Jezusa. Zakaj Bog, ki je rekel: »Iz teme naj zasveti luč,« je zasvetil tudi v naših srcih, da bi se svetilo spoznanje božjega veličastva na obrazu Kristusa Jezusa. Imamo pa ta zaklad v prstenih posodah, da je preobilna moč iz Boga in ne iz nas. V vsem nas stiskajo, toda nismo utesnjeni; v negotovosti smo, pa ne obupujemo; preganjajo nas, pa nismo zapuščeni; ob tla nas mečejo, pa nismo pobiti; na svojem telesu vedno okrog nosimo Jezusovo umiranje, da se tudi Jezusovo življenje na našem telesu razodene. Vedno namreč nas, ki živimo, izdajajo v smrt zaradi Jezusa, da se tudi Jezusovo življenje razodene na našem umrljivem mesu. Zatorej v nas deluje smrt, v vas pa življenje. Ker pa imamo prav tistega duha vere, kakor je pisano: »Véroval sem, zato sem govoril,« tudi mi vérujemo, zato tudi govorimo, vedoč, da bo on, ki je obudil Jezusa, tudi nas z Jezusom obudil ter obenem z vami predse postavil. Zakaj vse je zaradi vas, da bi se milost po večji množici pomnožila in dala še obilnejšo zahvalo v božjo slavo. Zato ne omagujemo, ampak, dasi se naš zunanji človek uničuje, se naš notranji od dne do dne obnavlja. Zakaj naša sedanja lahka stiska nam pripravlja nad vso mero veliko, večno bogastvo slave, če ne gledamo na to, kar se vidi, marveč na to, kar se ne vidi; kar se namreč vidi, je časno, kar se pa ne vidi, je večno. Vemo namreč, da če razpade naša šotorska hiša na zemlji, imamo božjo zgradbo, hišo, ki ni narejena z rokami in je večna, v nebesih. Zato tudi v sedanji vzdihujemo in si želimo, da bi bili preoblečeni z našim prebivališčem, ki je iz nebes; seveda, če se tudi izkaže, da smo v obleki, ne goli. Mi, ki smo v šotoru, namreč vzdihujemo, obteženi zaradi tega, ker se nočemo sleči, ampak se še povrhu obleči, da bi življenje použilo, kar je umrljivega. Tisti pa, ki nas je prav za to pripravil, je Bog, ki nam je dal zastavo Duha. Vedno smo torej polni zaupanja in vemo, da smo ločeni od Gospoda, dokler smo v telesu – zakaj v veri hodimo, ne v gledanju. – V tem zaupanju pa rajši želimo, da bi se ločili od telesa in prišli h Gospodu. Zatorej si tudi prizadevamo, da bi mu bili všeč, naj bomo v telesu ali zunaj njega. Zakaj mi vsi se moramo prikazati pred Kristusovim sodnim stolom, da sleherni prejme po tem, kar je v telesu delal, dobro ali hudo. Ker torej poznamo strah Gospodov, prepričujemo ljudi; Bog pa nas pozna in nadejam se, da nas pozna tudi vaša vest. Ne priporočamo vam spet sami sebe, marveč dajemo vam priložnost za ponašanje zaradi nas, da boste imeli kaj nasproti onim, ki se ponašajo z obrazom in ne s srcem. Če smo namreč postali nespametni, smo zaradi Boga; če pa smo pametni, smo zaradi vas. Zakaj priganja nas ljubezen Kristusova; prišli smo namreč do sodbe, da če je eden umrl za vse, so torej vsi umrli; in za vse je umrl, da bi tisti, ki živé, ne živeli več sami sebi, ampak njemu, ki je zanje umrl in vstal. Zatorej odslej nikogar ne poznamo po mesu. In če smo po mesu poznali Kristusa, ga pa zdaj tako več ne poznamo. Ako je torej kdo v Kristusu, je novo stvarjenje: staro je prešlo, glejte, nastalo je novo. Vse pa je od Boga, ki nas je po Kristusu s seboj spravil in nam dal službo sprave; zakaj Bog je v Kristusu svet spravil s seboj s tem, da jim njih grehov ni prisojal in je razglasil med nami nauk sprave. Namesto Kristusa smo poslani, kakor da Bog opominja po nas. Prosimo v imenu Kristusa: Spravite se z Bogom! Njega, ki ni poznal greha, je za nas storil nosilca greha, da bi mi po njem postali božja pravičnost. Kot sodelavci vas pa tudi opominjamo, da milosti božje nekoristno ne prejemajte. – Pravi namreč: »Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal.« Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve! V ničemer ne dajemo nobenega pohujšanja, da se naša služba ne bo grajala, marveč se v vsem skazujemo kot božji služabniki v veliki potrpežljivosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, v ranah, v ječah, pri uporih, v trudih, v prečutih nočeh, v postih; s čistostjo, z znanjem, s prizanesljivostjo, s prijaznostjo, s Svetim Duhom, z nehlinjeno ljubeznijo; z oznanjevanjem resnice, z božjo močjo, z orožjem pravice v desni in levi; v časti in nečasti, pri slabem in dobrem glasu; kakor zapeljivci in vendar resnični, kakor nepoznani in vendar znani, kakor umirajoči, in glejte, živimo, kakor pretepeni in vendar ne usmrčeni; kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa vendar mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli in vendar imamo vse. Naša usta so naproti vam, Korinčani, odprta, naše srce je razširjeno. Ni vam tesno v nas, tesno pa vam je v vaših srcih. Da z enakim meni povrnete – govorim kakor otrokom – se razširite tudi vi. Ne dajte se vpregati v jarem z neverniki. Kaj imata namreč skupnega pravica in krivica? Ali kakšno zvezo ima luč s temo? Kakšno je soglasje med Kristusom in Belialom? Ali kakšen delež ima vernik z nevernikom? Kaj ima božje svetišče skupnega z maliki? Vi ste namreč svetišče živega Boga, kakor je Bog rekel: »Prebival bom med njimi in med njimi bom hodil in bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Zato odidite iz njihove srede ter se ločite, pravi Gospod, in nečistega se ne dotikajte. In jaz vas bom sprejel ter vam bom Oče in vi boste meni sinovi in hčere, govori vsemogočni Gospod.« Ker imamo torej take obljube, predragi, se očistimo vseh madežev mesa in duha in dopolnjujmo v božjem strahu svetost. Sprejmite nas. Nikomur nismo storili krivice, nikogar nismo spridili, nikogar prevarali. Ne govorim, da bi obsojal; saj sem poprej rekel, da ste tako v naših srcih, da z vami umrjemo in z vami živimo. Veliko zaupanje imam do vas, veliko hvalo zaradi vas; poln tolažbe sem in preobilno je moje veselje pri vsej naši nadlogi. Zakaj tudi tedaj, ko smo prišli v Makedonijo, nismo imeli nobenega pokoja, temveč smo bili v vsem stiskani: zunaj boji, znotraj strah. Toda Bog, ki tolaži nizke, nas je potolažil s Titovim prihodom; pa ne samo z njegovim prihodom, ampak tudi s tolažbo, ki jo je dobil med vami; poročal nam je o vašem hrepenenju, o vašem žalovanju, o vaši gorečnosti zame, tako da sem se še bolj razveselil. Zakaj dasi sem vas s pismom užalostil, se ne kesam. Čeprav sem se kesal – vidim namreč, da vas je ono pismo, četudi za malo časa, užalostilo, – se zdaj veselim; ne zato, ker ste se užalostili, temveč ker ste se užalostili v spreobrnjenje. Užalostili ste se namreč po božji volji, tako da v ničemer ne trpite škode od nas. Kajti žalost, ki je po božji volji, rodi stanovitno spreobrnjenje k zveličanju, svetna žalost pa povzroča smrt. Zakaj glejte, prav to, da ste se po božji volji užalostili, koliko vnemo vam je zbudilo, pa tudi opravičevanje, nevoljo, strah, hrepenenje, gorečnost in kaznovanje. V vsem ste se skazali, da ste nedolžni v tej stvari. Če sem vam torej tudi pisal, nisem zaradi tistega, ki je krivico storil, tudi ne zaradi tistega, ki se mu je krivica zgodila, marveč zato, da se je med vami razodela vaša vnema za nas pred Bogom. Zato smo potolaženi. Pri naši tolažbi smo se pa še bolj razveselili Titovega veselja, ker ste poživili njegovega duha vi vsi. Zakaj če sem se pred njim kaj pohvalil z vami, nisem bil osramočen; temveč, kakor smo vam vse povedali po resnici, tako se je tudi naša pohvala naproti Titu skazala kot resnica. In njegovo srce vam je posebno naklonjeno, ker se spominja pokorščine vas vseh, kako ste ga s strahom in trepetom sprejeli. Veseli me, da se morem v vsem na vas zanesti. Naznanjamo pa vam, bratje, o milosti božji, dani cerkvam v Makedoniji, da je v mnogih stiskah, ki so jih skusili, obilica njih veselja in globočina njih uboštva obrodila preobilno bogastvo njih radodarnosti; kajti po svojih močeh, pričam, dà, preko svojih moči so dajali iz lastnega nagiba in so z mnogimi prošnjami nas prosili milosti, da bi se smeli udeležiti podpiranja svetih; in ne le, kakor smo upali, ampak dali so sami sebe najprej Gospodu, nato pa po božji volji nam. Zatorej smo naprosili Tita, naj bi pri vas, kakor je prej začel, tako tudi dovršil še to dobro delo. Pa kakor se v vsem odlikujete: v veri in nauku in spoznanju in vsakršni gorečnosti in ljubezni, ki smo jo v vas zbudili, glejte, da se boste odlikovali tudi v tem dobrem delu. Ne pravim tega, kakor bi vam ukazoval, marveč ker bi rad po gorečnosti drugih preskusil tudi pristnost vaše ljubezni. Saj poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, kako je zaradi vas postal ubog, dasi je bil bogat, da bi po njegovem uboštvu vi obogateli. Svèt dajem v tem; to namreč koristi vam, ki ste poprej začeli ne samo vršiti, ampak tudi hoteti, že od lanskega leta; zdaj delo še dovršite, da bo pripravljenosti vaše volje primerna tudi izvršitev, kolikor je v vaših močeh. Če je namreč volja pripravljena, je všeč po tem, kar ima, ne pa po tem, česar nima. Ne da bi bila drugim polajšava, vam pa stiska, temveč po enakosti. V sedanjem času naj vaša obilica odpomore njih pomanjkanju, da bo tudi njih obilica pomoč vašemu pomanjkanju, da bo tako enakost, kakor je pisano: »Kdor je veliko nabral, ni imel več, in kdor je malo, ni imel manj.« A hvala Bógu, ki je dal Titu v srce isto vnemo za vas; kajti prejel je sicer opomin, ker pa je zelo vnet, je šel k vam radovoljno. Poslali smo z njim tudi brata, čigar hvala je v evangeliju po vseh cerkvah; pa ne samo to, ampak cerkve so ga tudi izvolile nam za popotnega tovariša pri tej dobrodelnosti, ki jo oskrbujemo v čast Gospoda samega in v dokaz naše pripravljenosti; varujemo se tega, da bi nas kdo zaradi obilne miloščine, ki jo oskrbujemo, ne pograjal. Skrbimo namreč za dobro ne le pred Gospodom, marveč tudi pred ljudmi. Z njima pa smo poslali našega brata, ki smo ga v mnogoterih zadevah velikokrat preskusili, da je vnet, zdaj pa je še mnogo bolj vnet zaradi velikega zaupanja do vas. Najsi bo Tit, moj tovariš in sodelavec za vas, najsi bosta naša brata, odposlanca cerkvá in slava Kristusova: dajte jim vpričo cerkvá dokaz svoje ljubezni in naše hvale o vas. Kajti odveč mi je, da bi vam pisal zaradi podpore svetim. Saj poznam vašo pripravljenost, zaradi katere se z vami pred Makedonci hvalim, da je Ahaja od lanskega leta pripravljena, in vaša gorečnost jih je prav mnogo spodbudila. Poslal pa sem brate, da bi naše ponašanje z vami glede na to ne postalo prazno, da boste, kakor sem rekel, pripravljeni; da bi, če pridejo z menoj Makedonci in vas najdejo nepripravljene, ne bili mi – da ne rečem: vi – v tem zaupanju osramočeni. Potrebno se mi je torej zdelo brate poprositi, naj poprej k vam stopijo in vaš obljubljeni obilni dar poprej pripravijo, da bo ta pripravljen kakor blagoslovljeni dar in ne kakor skopuški dar. Pomnite: Kdor malo seje, bo tudi malo žel; in kdor obilno seje, bo tudi obilno žel. Vsak, kakor je v srcu namenil, ne z žalostjo ali po sili; zakaj veselega darovalca Bog ljubi. More pa vam Bog vsako milost v obilni meri podeliti, da boste imeli v vsem vedno vsega dovolj in vam bo še obilo ostajalo za vsako dobro delo, kakor je pisano: »Razdelil je, dal ubogim, pravičnost njegova ostane vekomaj.« Oni pa, ki daje sejalcu seme in kruha za živež, bo dal in pomnožil vaše seme ter povečal sadove vaše pravičnosti, da boste v vsem bogateli za vsako radodarnost; ta namreč po nas pripravlja Bogu zahvalo. Zakaj izvrševanje te službe ne dopolnjuje samo, kar nedostaja svetim, marveč se po mnogih zahvalah naproti Bogu tudi odlikuje. Če se pri tem opravilu izkažete, bodo Boga poveličevali zaradi poslušnosti, s katero priznavate Kristusov evangelij, in zaradi iskrene radodarnosti do njih in do vseh; in v molitvi za vas bodo po vas hrepeneli zaradi izredne božje milosti v vas. Hvala Bogu za njegov neizrekljivi dar! Sam jaz, Pavel, ki sem sicer med vami osebno skromen, odsoten pa pogumen proti vam, vas opominjam pri krotkosti in prizanesljivosti Kristusovi; prosim pa, da bi navzoč ne bil primoran pogumnosti pokazati s tisto odločnostjo, s katero mislim drzno nastopiti proti nekaterim, ki menijo, da živim po mesu. V mesu sicer živimo, pa se po mesu ne vojskujemo. Zakaj orožje našega vojskovanja ni meseno, ampak je močno za Boga, da ruši trdnjave: da podiramo naklepe in vsako visokost, ki se vzdiguje zoper vednost božjo; da podvržemo vsak razum pokorščini do Kristusa in da smo pripravljeni kaznovati vsako neposlušnost, kadar bo vaša poslušnost popolna. Na to, kar je pred očmi, glejte. Če kdo vase zaupa, da je Kristusov, naj zopet to misli sam pri sebi, da smo tudi mi Kristusovi kakor on. Kajti če sebi v hvalo še kaj več rečem o naši oblasti, ki jo je Gospod dal v vašo spodbudo in ne v vaše podiranje, ne bom osramočen. Naj se nikar ne zdi, kakor da vas hočem s pismi strašiti. »Pisma so,« pravijo, »tehtna in krepka, če je pa osebno navzoč, je slaboten in njegov govor zanič.« Tak naj to pomisli: Kakršni smo v pismih z besedo, kadar nismo navzoči, takšni smo tudi navzoči v dejanju. Kajti ne drznemo se prištevati ali primerjati nekaterim izmed tistih, ki sami sebe priporočajo; toda ker se merijo sami po sebi in se primerjajo sami sebi, so nespametni. Mi pa se ne bomo čez mero hvalili, ampak v mejah dejavnosti, ki nam jo je Bog začrtal, da moremo priti tudi do vas. Kajti ne stegamo se predaleč, kakor bi ne mogli priti do vas – saj smo tudi do vas prišli s Kristusovim evangelijem. Čez mero se ne hvalimo s tujimi trudi, ampak imamo upanje, da bomo ob rastoči vaši veri v preobilni meri postali veliki med vami po naši dejavnosti, tako da bomo oznanili evangelij onkraj vaših meja in se ne bomo hvalili v tujem območju s tem, kar je že storjeno. Kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu. Kajti ni preskušen, kdor se sam priporoča, ampak kogar priporoča Gospod. O da bi vi prenesli malo moje nespameti! Pa saj me tudi prenašate. Ljubosumen sem namreč na vas z božjo ljubosumnostjo; kajti enemu možu sem vas zaročil, da vas privedem Kristusu kot čisto devico. Bojim se pa, da bi se, kakor je kača Evo preslepila s svojo zvijačo, morda tudi vaše misli spačile in oddaljile od preproste vdanosti do Kristusa. Če namreč kdo pride in oznanja drugega Jezusa, ki ga mi nismo oznanili, ali prejemate drugega duha, ki ga niste prejeli, ali drug evangelij, ki ga niste prejeli, ste lepo prenašali! Mislim namreč, da nič ne zaostajam za »nadapostoli«. Pa čeprav sem nevešč v govoru, vendar nisem v znanju; to smo vam pokazali v vsakem pogledu v vseh rečeh. Ali sem storil greh, ko sem se poniževal, da bi se vi povišali, ker sem vam brezplačno oznanjal božji evangelij? Druge cerkve sem oropal, ko sem vzel plačilo, da sem vam služil. In ko sem bil pri vas in trpel pomanjkanje, nisem bil nikomur nadležen. Kar mi je namreč manjkalo, so doložili bratje, ki so prišli iz Makedonije, in tako sem se v vsem vároval in se bom vároval, da bi vam ne bil nadležen. Kakor gotovo je v meni resnica Kristusova, ta hvala o meni ne bo umolknila v pokrajinah ahajskih. Zakaj? Ker vas morda ne ljubim? Bog ve. Kar pa delam, bom še delal, da priložnost odvzamem onim, ki iščejo priložnosti, da bi se v tem, v čemer se hvalijo, izkazali kakor mi. Zakaj taki so krivi apostoli, slepivi delavci, ki si nadevajo podobo Kristusovih apostolov. In ni čuda, kajti sam satan se spreminja v angela luči. Ni torej nič posebnega, če se tudi njegovi služabniki spreminjajo v služabnike pravice; njih konec pa bo po njihovih delih. Zopet pravim: Nihče naj ne misli, da sem nespameten; če pa vendar, me tudi kakor nespametnega sprejmite, da se tudi jaz kaj malega pohvalim. Kar govorim v tej zadevi hvale, ne govorim po Gospodu, temveč kakor v nespameti. Ker se mnogi hvalijo po mesu, se bom še jaz hvalil. Saj radi prenašate nespametne, ker ste pametni. Prenašate namreč, če vas kdo usužnjuje, če vas kdo ujeda, če vam kdo jemlje, če se kdo povišuje, če vas kdo v obraz bije. V nečast pravim: smo bili pač slabotni! V čemer si pa kdo kaj upa – v nespameti govorim – si tudi jaz upam: So Hebrejci? Jaz sem tudi. So Izraelci? Jaz tudi. So zarod Abrahamov? Jaz tudi. So služabniki Kristusovi? – V nespameti govorim – jaz še bolj: s trudi čez mero, z ječo čez mero, z ranami v izobilju, v smrtni nevarnosti pogostoma. Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj ko štirideset. Trikrat sem bil šiban, enkrat kamnan, trikrat se je z menoj ladja razbila, eno noč in en dan sem prebil na odprtem morju. Mnogokrat sem bil na potih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred neverniki, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v samoti, v nevarnostih na morju, v nevarnostih pred lažnivimi brati; v trudu in naporu, v pogostnem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostnih postih, v mrazu in nagoti. Zraven tega, kar me povrhu zadene, imam vsakdanji opravek, skrb za vse cerkve. Kdo je slaboten in bi jaz ne bil slaboten? Kdo se pohujšuje in bi mene ne peklo? Če se je treba hvaliti, se bom hvalil s svojimi slabostmi. Bog in Oče Gospoda Jezusa, ki je hvaljen vekomaj, vé, da ne lažem. V Damasku je dal namestnik kralja Areta damaško mesto zastražiti, da bi me ujel, toda spustili so me v košu skozi okno po zidu in sem ubežal njegovim rokam. Hvaliti se je treba. Ne koristi sicer nič, prišel bom pa do prikazni in razodetij Gospodovih. Vem za človeka v Kristusu, ki je bil pred štirinajstimi leti – ali v telesu, ne vem, ali zunaj telesa, ne vem, Bog vé – zamaknjen v tretje nebo. In vem, da je bil tisti človek – ali v telesu, ali zunaj telesa, ne vem, Bog vé – zamaknjen v raj in je slišal skrivnostne besede, o katerih človeku ni dovoljeno govoriti. S tem se bom hvalil, s seboj pa se ne bom hvalil, razen s slabostmi. Zakaj ko bi se tudi hotel pohvaliti, bi ne bil nespameten, ker bi govoril resnico; toda zdržujem se, da bi ne mislil kdo o meni več, kakor kar na meni vidi ali od mene sliši; in da bi se zaradi velikih razodetij ne prevzel, mi je bil dan trn v meso, angel satanov, da me bije. Zaradi njega sem trikrat prosil Gospoda, da bi od mene odstopil; ali rekel mi je: »Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje.« Z veseljem se bom torej rajši hvalil s svojimi slabostmi, da bi prišla name moč Kristusova. Zato so mi všeč slabosti, zasramovanje, potrebe, preganjanje in stiske za Kristusa; kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan. Postal sem nespameten, vi ste me prisilili. Zakaj vi bi me bili morali priporočati; saj nisem v ničemer zaostal za »nadapostoli«, čeprav nisem nič. Znamenja apostolstva so se med vami izvršila z vsakršnim potrpljenjem, z znamenji in čudeži in močmi. Kajti v čem ste bili na slabšem kakor druge cerkve, razen v tem, da vam jaz sam nisem bil nadležen? Odpustite mi to krivico. Glejte, zdaj sem v tretje pripravljen k vam priti in ne bom vas nadlegoval; kajti ne iščem, kar je vašega, ampak vas. Niso namreč otroci dolžni za starše nabirati zaklade, temveč starši za otroke. Jaz pa bom prav rad vse žrtvoval, tudi sebe popolnoma žrtvoval za vaše duše, četudi bi me vi tem manj ljubili, čim bolj vas ljubim. Pa bodi. Jaz vam nisem postal v nadlego, ali »ker sem prekanjen, sem vas ujel v zvijačo«. Sem vas mar ukanil po kom od tistih, ki sem jih k vam poslal? Naprosil sem bil Tita in z njim poslal brata. Ali vas je mar Tit ukanil? Ali nisva hodila v istem duhu? Ali ne po istih stopinjah? Že mislite, da se pred vami zagovarjamo. Pred Bogom v Kristusu govorimo, vse pa, preljubi, v vašo spodbudo. Zakaj bojim se, da bi vas, ko pridem, ne našel, kakršnih si želim, in da bi vi mene našli, kakršnega si ne želite; da bi ne bilo pričkanja, zavisti, razdraženosti, prepirljivosti, opravljanja, podpihovanja, napihovanja, upornosti; da bi me, ko zopet pridem, pred vami Bog ne ponižal in bi moral obžalovati mnoge, ki so poprej grešili, pa se za nečistost in nesramnost in razuzdanost, ki so jo počeli, niso spokorili. V tretje grem zdaj k vam. »Po izjavi dveh ali treh prič se bo ugotovila vsaka beseda.« Napovedal sem in napovedujem, kakor vdrugič prisoten in zdaj odsoten, tistim, ki so prej grešili, in vsem drugim: če spet pridem, ne bom prizanesel, ker iščete dokaza, da govori v meni Kristus, ki naproti vam ni slaboten, ampak mogočen med vami. Bil je namreč križan zaradi slabosti, toda živi zaradi božje moči; tudi mi smo slabotni v njem, toda živeli bomo z njim zaradi božje moči glede na vas. Sami se preskušajte, ali ste v veri, sami se preiskujte. Ali pa sebe ne poznate, da je Kristus Jezus v vas? Razen če ste morda nepreskušeni. Upam, da boste spoznali, da mi nismo nepreskušeni. Molimo pa k Bogu, da bi vi ne storili nič hudega, ne zato, da bi se mi pokazali preskušene, ampak da bi vi dobro delali, mi bi pa bili kakor nepreskušeni. Kajti nič ne moremo proti resnici, ampak za resnico. Veselimo se namreč, kadar smo mi slabotni, vi pa močni. Tega tudi prosimo, vaše spopolnitve. Zaradi tega pišem nenavzoč, da navzoč ne bom ostro nastopal, z oblastjo, ki mi jo je Gospod dal, da zidam in ne, da podiram. Končno, bratje, veselite se, spopolnjujte se, tolažite se, bodite istih misli, živite v miru in Bog ljubezni in miru bo z vami. Pozdravite se med seboj s svetim poljubom. Pozdravljajo vas vsi sveti. Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen božja in občestvo Svetega Duha z vami vsemi. Amen. Pavel, apostol ne od ljudi, tudi ne po človeku, temveč po Jezusu Kristusu in Bogu Očetu, ki ga je obudil od mrtvih, in vsi bratje, kateri so z menoj, cerkvam v Galaciji: Milost vam in mir od Boga Očeta in Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki je dal sam sebe za naše grehe, da bi nas rešil iz sedanjega hudobnega veka po volji Boga in Očeta našega, ki mu bodi slava na vekov veke! Amen. Čudim se, da se od njega, ki vas je poklical po milosti Kristusovi, tako hitro obračate k drugemu evangeliju; sicer to ni drug, razen da so nekateri, ki vas motijo in hočejo preobrniti Kristusov evangelij. Toda tudi, če bi vam mi ali če bi angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo ga vam mi oznanili, bodi zavržen. Kakor smo poprej rekli, tudi zdaj znova pravim: če vam kdo oznanja drugačen evangelij, kakor ste ga prejeli, bodi zavržen. Ali torej skušam zdaj pridobiti ljudi ali Boga? Ali si prizadevam ugajati ljudem? Ko bi še ljudem hotel ugajati, bi ne bil Kristusov služabnik. Kajti opozarjam vas, bratje, da evangelij, ki sem ga jaz oznanil, ni človeški. Zakaj jaz ga tudi nisem prejel in se ga nisem naučil od človeka, marveč po razodetju Jezusa Kristusa. Slišali ste namreč, kako sem se nekdaj vedel v judovstvu: da sem čez mero preganjal božjo Cerkev in jo zatiral, in napredoval sem v judovstvu bolj kakor mnogi vrstniki v mojem rodu ter prav posebno gorel za svoja očetna izročila. Ko pa je Bog, ki me je bil odločil že od rojstva in me poklical po svoji milosti, sklenil v meni razodeti svojega Sina, da ga oznanjam med pogani, se nisem posvetoval z mesom in krvjo, tudi nisem šel v Jeruzalem k njim, ki so bili apostoli pred menoj, ampak sem takoj odšel v Arabijo, potem pa sem se zopet vrnil v Damask. Tri leta zatem sem šel v Jeruzalem obiskat Petra in sem ostal pri njem petnajst dni; drugega apostola pa nisem videl nobenega razen Jakoba, Gospodovega brata. Kar pa vam pišem, glejte, je Bog priča, da ne lažem. Nato sem prišel v sirske in cilicijske pokrajine. Bil sem pa cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, osebno neznan. Samo slišali so: »Tisti, ki nas je nekdaj preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je nekoč zatiral.« In slavili so Boga zaradi mene. Štirinajst let zatem sem zopet šel v Jeruzalem z Barnabom in sem vzel s seboj tudi Tita. Šel sem pa gor po razodetju in sem jim predložil evangelij, ki ga oznanjam med pogani, posebej še njim, ki so bili veljavni, da bi morda ne tekel ali da bi ne bil tekel zaman. Pa tudi Tit, ki je bil z menoj, ni bil prisiljen, da bi se bil dal obrezati, čeprav je bil Grk; to pa zaradi lažibratov, ki so se vrinili ter se prikradli, da bi prežali na našo svobodo, ki jo imamo v Kristusu Jezusu, in bi nas usužnjili; tem se nismo niti za trenutek vdali in podvrgli, da ostane pri vas resnica evangelija. Od tistih pa, ki so nekaj veljali – kakšni so nekoč bili, mi ni nič mar, Bog ne gleda na osebo – meni namreč ti veljavni možje niso nič dodali. Marveč nasprotno, ko so videli, da mi je bilo zaupano oznanjevanje evangelija med neobrezanimi kakor Petru med obrezanimi – kateri je namreč deloval v Petru, da je imel apostolstvo za obrezane, je deloval tudi v meni za pogane – in ko so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob in Kefa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Barnabu desnico vzajemnosti, naj greva midva med pogane, sami pa med obrezane; le ubogih naj bi se spominjala; in potrudil sem se, da bi prav to izvršil. Ko pa je prišel Kefa v Antiohijo, sem mu v obraz povedal, ker je bil grajo zaslužil. Preden so namreč prišli nekateri od Jakoba, je jedel s pogani, ko pa so prišli, se je umikal in odtegoval, boječ se tistih, ki so bili iz obreze. In z njim vred so se potajili tudi drugi Judje, tako da se je celo Barnaba dal zavesti po njihovi hlimbi. Toda ko sem videl, da ne ravnajo prav po evangeljski resnici, sem rekel Kefu vpričo vseh: »Ako ti, ki si Jud, živiš po poganski šegi in ne po judovski, kako moreš pogane siliti, da bi živeli po judovski?« Mi smo po naravi Judje in ne grešniki poganskega rodu. Ker pa vemo, da se človek ne opraviči po delih postave, ampak po veri v Jezusa Kristusa, smo tudi mi sprejeli vero v Kristusa Jezusa, da bi se opravičili po Kristusovi veri in ne po delih postave; kajti po delih postave ne bo opravičen noben človek. Če se pa pri tem, ko si prizadevamo, da bi bili opravičeni v Kristusu, izkaže, da smo celo sami grešniki – je torej Kristus služabnik greha? Nikakor. Če namreč zopet zidam, kar sem podrl, kažem, da sem prestopnik. Po postavi sem namreč postavi umrl, da bi živel Bogu: s Kristusom sem križan; živim pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus; kolikor pa zdaj živim v telesu, živim v veri božjega Sina, ki me je vzljubil in zame dal sam sebe. Ne zametujem božje milosti; kajti če je opravičenje po postavi, tedaj je Kristus zaman umrl. O nespametni Galačani, kdo vas je začaral, vas, pred katerih očmi je bil Jezus Kristus poprej naslikan kot med vami križani? Samo to bi rad zvedel od vas, ali ste prejeli Duha iz del postave, ali iz poslušnosti vere? Tako nespametni ste? Začeli ste z Duhom in zdaj končavate z mesom? Ste zaman toliko trpeli? Če bi vsaj samo zaman. Ta, ki vam torej daje Duha in dela med vami čudeže, ali dela to iz del postave ali iz poslušnosti vere? Je kakor pri Abrahamu, ki je »Bogu verjel in mu je bilo všteto v pravičnost.« Spoznajte torej, da so tisti, ki verujejo, Abrahamovi sinovi. In ker je pismo vnaprej videlo, da Bog opravičuje narode iz vere, je napovedalo Abrahamu: »Blagoslovljeni bodo v tebi vsi narodi.« Torej se z vernim Abrahamom blagoslavljajo tisti, ki verujejo. Kolikor jih je namreč iz del postave, so pod prekletstvom. Kajti pisano je: »Preklet vsak, kdor ne vztraja v vsem, kar je zapisano v knjigi postave, da izvrši.« Da pa nihče ni pred Bogom opravičen po postavi, je jasno, kajti »Pravični bo živel iz vere«. Postava pa ni iz vere, ampak: »Kdor to izvrši, bo v tem živel.« Kristus nas je odkupil iz prekletstva postave, ker je zaradi nas postal prekletstvo; kajti pisano je: »Preklet vsak, kdor visi na lesu«: tako naj bi k poganom prišel Abrahamov blagoslov v Kristusu Jezusu, da bi mi obljubo Duha prejeli po veri. Bratje, po človeško govorim: že človekove pravnomočne oporoke nihče ne zametuje ali ji kaj dostavlja. Tu pa gre za obljube, izrečene Abrahamu in njegovemu zarodu; ne pravi »in zarodom«, kakor o mnogih, ampak kakor o enem, »in tvojemu zarodu«, ki je Kristus. Pravim pa to: Od Boga prej potrjene oporoke ne more postava, ki je nastala po štiristo tridesetih letih, razveljaviti, da bi uničila obljubo. Kajti če je dediščina iz postave, ni več iz obljube. Abrahamu pa jo je Bog milostno podaril po obljubi. Čemu torej postava? Zaradi prestopkov je bila dodana, dokler bi ne prišel zarod, kateremu je bila obljuba dana; izročena je bila po angelih sredniku. Ni srednika, kjer je samo eden; in Bog je eden. Ali je postava zoper božje obljube? Nikakor. Kajti le ko bi bila dana postava, ki bi mogla dati življenje, bi bila pravičnost res iz postave. Toda pismo je vse zaklenilo pod greh, da bi se verujočim dala obljuba iz vere v Jezusa Kristusa. Preden je pa vera prišla, smo zaklenjeni pod postavo bili varovani za vero, ki se je morala razodeti. Postava je torej postala naša vzgojiteljica za Kristusa, da bi bili iz vere opravičeni; ko je pa vera prišla, nismo več pod vzgojiteljico. Zakaj vsi ste po veri božji otroci v Kristusu Jezusu; kateri ste bili namreč v Kristusa krščeni, ste Kristusa oblekli. Ni več Juda, tudi ne Grka; ni več sužnja, tudi ne svobodnega; ni več moškega in ženske; kajti vsi vi ste eno v Kristusu Jezusu. Če pa ste vi Kristusovi, ste torej Abrahamov zarod, po obljubi dediči. Pravim pa: Dokler je dedič nedoleten, se nič ne loči od sužnja, dasi je gospod vsega, ampak je pod varuhi in oskrbniki do časa, ki ga je določil oče. Tako je tudi z nami; ko smo bili nedoletni, smo bili zasužnjeni z začetnimi nauki sveta. Ko je pa prišla polnost časov, je poslal Bog svojega Sina, rojenega iz žene, podrejenega postavi, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi tako prejeli posinovljenje. Ker ste pa sinovi, je Bog poslal Duha svojega Sina v naša srca, ki kliče: »Aba, Oče!« Zato nisi več suženj, ampak sin; ako pa sin, tudi dedič po Bogu. A takrat ste služili njim, ki v resnici niso bogovi, ker niste Boga poznali. Toda kako se morete zdaj, ko ste Boga spoznali, da, še več, ko ste od Boga spoznani, zopet obračati k slabotnim in bornim začetnim naukom, katerim hočete spet znova služiti? Dneve obhajate in mesece in letne praznike in leta. Bojim se za vas, da sem se za vas morda zaman trudil. Bodite kakor jaz, ker sem tudi jaz kakor vi, bratje, prosim vas. Nič žalega mi niste storili. Veste pa, da sem vam prvikrat v telesni slabosti evangelij oznanjeval in da me pri vaši skušnjavi zaradi mojega telesa niste zaničevali, ne zavrgli, marveč me sprejeli kakor božjega poslanca, kakor Kristusa Jezusa. Kje je torej vaše blagrovanje? To spričevalo vam namreč dajem, da bi si bili, ko bi bilo možno, oči izdrli ter jih meni dali. Torej sem postal vaš sovražnik, ko sem vam resnico govoril? Vneti so za vas, pa ne, kakor je prav, ampak odtrgati vas hočejo, da bi bili vi zanje vneti. Dobro bi pa bilo, da bi bili v dobrem vneti vsak čas in ne samo, kadar sem navzoč pri vas, otročiči moji, za katere zopet trpim porodne bolečine, dokler se v vas ne upodobi Kristus. Želel bi, da bi bil zdaj pri vas in bi svoj glas spremenil, ker sem v zadregi zastran vas. Povejte mi, kateri hočete biti pod postavo, ali postave ne slišite? Kajti pisano je, da je Abraham dobil dva sina, enega od dekle in enega od svobodne. Toda tisti, ki je bil od dekle, je bil rojen po mesu, oni pa, ki je bil od svobodne, po obljubi. To pa je rečeno v podobi; to sta namreč dve zavezi: ena s Sinajske gore, ki rodi za hlapčevanje, in taka je Agara. Sinaj je namreč gora v Arabiji, zlaga se pa s sedanjim Jeruzalemom, hlapčuje namreč s svojimi otroki. Oni Jeruzalem pa, ki je gori, je svoboden in taka je naša mati. Zakaj pisano je: »Razveseli se, nerodovitna, ki ne rodiš; zavriskaj in vzklikni, katera nisi v porodnih bolečinah; zakaj veliko otrok ima zapuščena, več ko tista, ki ima moža.« Mi pa, bratje, smo kakor Izak otroci obljube. Toda kakor je takrat tisti, ki je bil rojen po mesu, preganjal onega, ki je bil po duhu, tako tudi zdaj. A kaj pravi pismo? »Izženi deklo in njenega sina; kajti sin dekle nikakor ne bo dedič s sinom svobodne.« Zatorej, bratje, nismo otroci dekle, ampak svobodne. Za svobodo nas je oprostil Kristus. Stojte torej trdno in se ne dajte zopet vpreči v jarem hlapčevanja. Glejte, jaz Pavel vam pravim: če se daste obrezati, vam Kristus ne bo nič koristil. Pričujem pa znova vsakemu, da je dolžan vso postavo spolniti, kdor se dá obrezati. Ločili ste se od Kristusa, kateri se hočete opravičiti po postavi: izgubili ste milost. Kajti pravičnosti, ki je naše upanje, mi pričakujemo po Duhu, iz vere. V Kristusu Jezusu namreč niti obreza niti neobreza nič ne velja, ampak vera, ki deluje po ljubezni. Tekli ste dobro; kdo vas je zadržal, da niste resnici pokorni? K temu vas ni pregovoril tisti, ki vas je poklical. Malo kvasa vse testo skvasi. Jaz se v Gospodu na vas zanesem, da ne boste nič drugače mislili. Kdor vas pa bega, bo obsojen v kazen, kdor koli je. Toda, bratje, če jaz še oznanjam obrezo, kaj me še preganjajo? Pohujšanje križa je vendar minilo. Da bi se tisti, ki vas begajo, tudi dali skopiti! Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje; samo da vam svoboda ne bo pretveza za mesenost, marveč drug drugemu služite z ljubeznijo. Zakaj vsa postava se dopolnjuje v eni besedi, namreč: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.« Če se pa med seboj grizete in ujedate, glejte, da se med seboj ne pokončate. Pravim pa: Po duhu živite in ne strezite poželenju mesa. Zakaj meso poželi zoper duha, duh pa zoper meso; ta dva sta si namreč med seboj nasprotna, da ne delate tega, kar bi hoteli. Ako se pa daste voditi duhu, niste pod postavo. Očitna so pa dela mesa; in taka so: nečistovanje, nesramnost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštvo, zdražba, zavist, jeza, prepirljivost, razprtije, ločine, nevoščljivost, uboji, pijančevanje, požrešnost in kar je temu podobnega. O tem vam napovedujem, kakor sem napovedal: tisti, ki take reči počenjajo, ne bodo podedovali božjega kraljestva. Sad duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, zdržnost. Zoper take ni postave. Ti pa, ki so Kristusovi, so meso s strastmi in poželenjem vred križali. Ako živimo po duhu, po duhu tudi ravnajmo. Ne bodimo željni prazne časti, da bi drug drugega izzivali, drug drugemu zavidali. Bratje, tudi če je kdo zasačen v kakem prestopku, takega vi, ki ste duhovni, v duhu krotkosti opomnite; obenem pazi nase, da tudi ti ne prideš v skušnjavo. Drug drugega bremena nosíte in tako spolnite postavo Kristusovo. Zakaj če kdo misli, da je kaj, ko ni nič, sam sebe vara. Svoje delo naj vsak preudarja in potem bo imel hvalo naproti sebi in ne naproti drugemu. Vsak bo namreč lastno breme nosil. Kdor se v besedi božji poučuje, naj s tistim, ki ga poučuje, deli vse dobrine. Nikar se ne motite; Bog se ne dá zasmehovati. Kar namreč kdo seje, to bo tudi žel. Kdor seje v svoje meso, bo od mesa žel pogubljenje; kdor pa seje v duha, bo od duha žel večno življenje. Ko dobro delamo, pa ne omagujmo; kajti ob svojem času bomo želi, če ne opešamo. Dokler utegnemo, torej delajmo dobro vsem, zlasti pa svojim domačim po veri. Glejte, s kolikšnimi črkami sem vam napisal, z lastno roko! Kateri se hočejo prikupiti v mesu, vas silijo, da bi se dali obrezati, samo zato, da bi jih zaradi Kristusovega križa ne preganjali. Zakaj tudi tisti sami, ki se dajo obrezati, ne spolnjujejo postave, ampak hočejo, da se vi daste obrezati, da bi se z vašim mesom hvalili. Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, s katerim je meni svet križan in jaz svetu. Zakaj v Kristusu Jezusu niti obreza niti neobreza nič ne velja, ampak nova stvar. In kateri koli se bodo po tem pravilu ravnali, mir in usmiljenje nad njimi in nad Izraelom božjim! V prihodnje mi nihče ne delaj težav; zakaj jaz nosim znamenja Gospoda Jezusa na svojem telesu. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa z vašim duhom, bratje. Amen. Pavel, apostol Jezusa Kristusa po božji volji, svetim, [kateri so v Efezu], in zvestim v Kristusu Jezusu. Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Hvaljen Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki nas je v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom iz nebes, kakor nas je pred stvarjenjem sveta v njem izvolil, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim; v ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po sklepu njegove volje zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu in naj slavimo veličastvo njegove milosti, s katero nas je oblagodaril v Ljubljenem; zakaj v tem imamo odrešenje po njegovi krvi, odpuščanje grehov, po bogastvu njegove milosti, ki nam jo je v izobilju podaril v vsej modrosti in razumnosti, ko nam je razodel skrivnost svoje volje po svojem sklepu, ki ga je vanj položil, da ga izvrši v polnosti časov, da v Kristusu spet zedini v eni glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji. V njem smo postali tudi dediči, vnaprej določeni po načrtu njega, ki vse vrši po odločitvi svoje volje, da bi bili tako v hvalo njegovega veličastva, kateri smo že poprej upali v Kristusa; v njem ste tudi vi, ko ste slišali besedo resnice, evangelij vašega odrešenja, in ste vero sprejeli, bili zaznamovani z obljubljenim Svetim Duhom, ki je ara za našo dediščino, v odrešenje lastnine, v hvalo njegove slave. Odkar sem slišal o vaši veri v Gospodu Jezusu in o ljubezni do vseh svetih, se zato tudi jaz neprenehoma zahvaljujem za vas in se vas spominjam v svojih molitvah: naj vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dá duha modrosti in razodetja, da bi ga spoznali, in vašemu srcu razsvetljene oči, da bi vedeli, kakšno je upanje, v katero vas je poklical, kakšno bogastvo veličastne njegove dediščine pri svetih in kako neizmerna velikost njegove moči do nas vernikov, kakšno je delo silne njegove moči, ki ga je storil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih nad vsako vladarstvo in oblast in moč in gospostvo in vsako ime, ki se imenuje ne le na tem svetu, ampak tudi na prihodnjem, in vse je podvrgel njegovim nogam in njega je kot glavo čez vse dal Cerkvi, ki je njegovo telo, polnost njega, ki vse v vsem napolnjuje. Tudi vas, ki ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov, v katerih ste nekdaj živeli po šegi tega sveta, po poglavarju oblasti v zraku, duha, ki zdaj deluje v sinovih nepokorščine, med katerimi smo tudi mi vsi nekdaj živeli v svojih mesenih strasteh in stregli poželenju mesa in mišljenja ter smo bili po naravi otroci jeze kakor tudi drugi. – Bog pa, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi svoje velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili mrtvi zaradi prestopkov, oživil s Kristusom – po milosti ste rešeni – in z njim vred obudil in nam dal sedež v nebesih s Kristusom Jezusom, da bi v prihodnjih vekih pokazal obilno bogastvo svoje milosti z dobrotljivostjo do nas v Kristusu Jezusu. Z milostjo ste namreč rešeni po veri; in to ne iz sebe, božji dar je; ne iz del, da bi se kdo ne hvalil. Zakaj njegovo delo smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela, za katera nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli. Zatorej pomnite, da ste bili nekdaj vi, ki ste po rodu pogani in vas ti, ki se imenujejo »obreza«, storjena z roko na telesu, imenujejo neobrezane – da ste bili v tistem času na svetu brez Kristusa, izključeni iz izraelskega občestva in tuji zavezam obljube, brez upanja in brez Boga. Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekdaj daleč, blizu prišli po krvi Kristusovi. Zakaj on je naš mir, ki je oba dela združil v eno in je ločilno steno med njima, sovraštvo, podrl, ko je postavo zapovedi v predpisih s svojim telesom odpravil, da bi tako oba v sebi preustvaril v enega, novega človeka ter posredoval mir in da bi oba v enem telesu spravil z Bogom po križu, s tem da je na njem sovraštvo uničil. Tako je prišel in mir oznanil vam, ki ste bili daleč, in mir njim, ki so bili blizu; kajti po njem imamo oboji v enem Duhu dostop k Očetu. Zatorej niste več tujci in priseljenci, marveč sodržavljani svetih in domačini božji, zidani na temelju apostolov in prerokov, in glavni vogelni kamen je sam Kristus Jezus, na katerem vsa stavba skladno raste v svet tempelj v Gospodu, v katerega se tudi vi vzidavate za božje bivališče v Duhu. Zaradi tega jaz Pavel, ujetnik Kristusa Jezusa za vas pogane – saj ste pač slišali o delu božje milosti, ki mi je bila dana za vas, da sem po razodetju spoznal skrivnost, kakor sem zgoraj v malo besedah zapisal, iz katerih morete, če berete, spoznati moje razumevanje skrivnosti Kristusove, ki se v drugih časih ni oznanila človeškim otrokom, kakor se je zdaj po Duhu razodela njegovim svetim apostolom in prerokom, da so pogani sodediči in soudje in soudeleženci pri obljubi v Kristusu Jezusu po evangeliju, katerega služabnik sem postal po daru božje milosti, ki mi je bila dana, po delovanju njegove moči. Meni, najmanjšemu izmed vseh svetih, je bila dana ta milost, da bi poganom oznanil nedoumljivo bogastvo Kristusovo ter vsem pojasnil, kakšen je načrt skrivnosti, od vekov skrite v Bogu, ki je vse ustvaril, da bi se zdaj vladarstvom in oblastem v nebesih po Cerkvi oznanila mnogovrstna božja modrost, po večnem sklepu, ki ga je izvršil v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, v katerem imamo srčnost in zaupljiv pristop po veri vanj. Zatorej prosim, ne omagujte pri mojih nadlogah za vas, ki so vaša slava. Zaradi tega poklekujem pred Očetom Gospoda našega Jezusa Kristusa, po katerem biva vsako občestvo v nebesih in na zemlji, naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se z njegovim Duhom krepko utrdite v notranjem človeku, da se po veri v vaših srcih naseli Kristus in boste mogli, ukoreninjeni in utrjeni v ljubezni, z vsemi svetimi razumeti, kakšna je širokost in dolgost in visočina in globočina ter spoznati vse spoznanje presegajočo Kristusovo ljubezen, da se boste spopolnili do vse božje polnosti. Njemu pa, ki more po moči, katera deluje v nas, storiti neizmerno več ko vse, kar mi prosimo ali umejemo, njemu slava v Cerkvi in v Kristusu Jezusu skozi vse rodove na vekomaj. Amen. Opominjam vas torej, jaz ujetnik v Gospodu: živíte, kakor se spodobi za klic, s katerim ste poklicani, v vsej ponižnosti in krotkosti, s potrpežljivostjo; drug drugega prenašajte v ljubezni in se trudite, da ohranite edinost duha z vezjo miru; eno telo in en Duh, kakor ste bili tudi poklicani k enemu upanju svojega poklica; en Gospod, ena vera, en krst; en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh. Slehernemu izmed nas pa je bila dana milost po meri Kristusovega daru. Zato pravi: »Šel je v višavo ter ujete peljal ujetnike, dal je darove ljudem.« Kaj pa pomeni: »Šel je v višavo,« če ne, da je poprej šel v nižine zemlje? Ta, ki je šel na zemljo, je prav tisti, ki je šel v višavo nad vsa nebesa, da napolni vse. In on je dal, da so eni apostoli, drugi preroki, zopet drugi evangelisti in zopet drugi pastirji ter učitelji, da se tako sveti usposobijo za delo službe in se zida telo Kristusovo, dokler vsi ne dospemo do edinosti vere in spoznanja božjega Sinu, do popolnega moža, do mere polne starosti Kristusove; da ne bomo več nedoletni otroci, omahljivi, da nas ne bo vsak veter nauka zanašal, kadar ljudje varajo in zvijačno zavajajo v zmoto, marveč bomo ostali v resnici in bomo v ljubezni v vsem rasli k njemu, ki je glava, Kristus; iz njega prejema vse telo rast, ko se zlaga in sestavlja z vsakršno vezjo medsebojne pomoči, po delovanju, kakršno je primerno vsakemu poedinemu delu, in tako sámo sebe zida v ljubezni. Zatorej pravim to in vas rotim v Gospodu: Ne živite več, kakor živé pogani v nečimrnosti svojih misli; razum jim je otemnel in božjemu življenju so odtujeni zaradi nevednosti, v kateri so zaradi zakrknjenosti svojega srca; ti so otopeli in so se vdali razbrzdanosti, da počenjajo vsakršno nesramnost z nenasitnostjo. Vi se pa niste tako učili Kristusa; seveda, če ste slišali o njem in ste bili v njem tako poučeni, kakor je resnica v Jezusu: da vam je treba odložiti, kar zadeva prejšnje življenje, starega človeka, ki se kvari po varljivih strasteh, da se pa prenavljajte po duhu svojega mišljenja in si oblecite novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti. Zatorej opustite laž in govorite vsak s svojim bližnjim resnico, ker smo udje med seboj. »Če se jezite, nikar ne grešite,« sonce naj ne zajde v vaši jezi in ne dajajte prostora hudiču. Kdor je kradel, naj ne krade več, marveč naj se trudi z delom svojih rok za kaj dobrega, da bo mogel deliti potrebnemu. Nobena slaba beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč, če je katera pripravna za spodbudo, kadar je treba, da prinese poslušalcem korist. In ne žalite božjega Svetega Duha, s katerim ste zaznamovani za dan odrešenja. Vsaka zagrenjenost in srditost in jeza in vpitje in zmerjanje naj izmed vas izgine z vso hudobijo vred. Bodite pa drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam odpustil. Posnemajte torej Boga kot ljubljeni otroci in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus ljubil nas in se za nas dal v daritev in žrtev, Bogu v prijeten vonj. Nesramnost pa in vsaka nečistost ali lakomnost naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim; tudi ne nespodobno vedenje in nespametno govorjenje ali norčevanje, kar se ne spodobi, ampak rajši zahvaljevanje. To namreč vedite in umevajte, da noben nesramnež ali nečistnik ali lakomnik – kar pomeni malikovalec – nima deleža v kraljestvu Kristusovem in božjem. Nihče naj vas ne vara s praznimi besedami; kajti zaradi tega pride božja jeza nad sinove nepokornosti. Ne imejte torej z njimi deleža. Kajti nekdaj ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Kakor otroci luči hodite – sad luči je namreč v vsakršni dobroti in pravici in resnici – in zato preudarjajte, kaj je všeč Gospodu, in se nerodovitnih del teme ne udeležujte, marveč jih obsojajte. Kar namreč na skrivaj počenjajo, je še povedati grdo. Vse pa, kar se obsoja, se razodeva po luči. Vse namreč, kar se razodeva, je luč. Zato pravi: »Vzdrami se, ki spiš, in vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus.« Skrbno torej glejte, kako bi hodili, ne kakor brez modrosti, ampak kakor modri: odkupujte čas, zakaj dnevi so hudi. Zato ne bodite nespametni, ampak umevajte, kaj je Gospodova volja. In ne opivajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, marveč se napolnjujte z Duhom: govorite med seboj s psalmi in hvalnicami in duhovnimi pesmimi, pojte Gospodu in ga slavite v svojih srcih; in zahvaljujte se vedno za vse Bogu Očetu v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa, podrejeni drug drugemu v Kristusovem strahu. Žene naj se svojim možem pokoravajo kakor Gospodu; zakaj mož je glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi, svojemu telesu, ki mu je odrešenik. Kakor se pa Cerkev pokorava Kristusu, tako tudi žene svojim možem v vsem. Možje, ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus Cerkev ljubil in sam sebe zanjo dal, da bi jo v vodni kopeli z besedo očistil in jo posvetil; da bi napravil sam sebi slavno Cerkev, ki bi ne imela madeža ali gube ali kaj podobnega, ampak da bi bila sveta in brezmadežna. Tako so tudi možje dolžni svoje žene ljubiti kot svoja telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. Kajti še nikoli nihče ni svojega telesa sovražil, marveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev; zakaj udje njegovega telesa smo [iz njegovega mesa in iz njegovih kosti]. »Zaradi tega bo zapustil človek očeta in mater in se bo držal svoje žene in bosta dva eno telo.« Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: v Kristusu in v Cerkvi. Vsekakor tudi vi: vsak naj svojo ženo ljubi kakor sebe, žena pa naj moža spoštuje. Otroci, bodite svojim staršem poslušni v Gospodu, zakaj to je prav. »Spoštuj očeta in mater,« to je prva zapoved z obljubo: »da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji.« In očetje, ne dražite k jezi svojih otrok, ampak jih vzrejajte s strahovanjem in svarjenjem Gospodovim. Sužnji, bodite poslušni zemeljskim gospodarjem s strahom in trepetom, v preproščini svojega srca, kakor Kristusu; ne s službo na videz, kakor bi hoteli ljudem ugajati, marveč vršite božjo voljo iz srca kot Kristusovi služabniki in služite z dobro voljo kakor Gospodu in ne kakor ljudem, ker veste, da bo vsak, naj bo suženj ali svoboden, dobil od Gospoda povračilo za to, kar bo dobrega storil. In gospodarji, prav to delajte vi njim in grožnje opustite, vedoč, da je njihov in vaš Gospod v nebesih in da se ne ozira na osebo. Končno, bratje, krepite se v Gospodu in v njegovi silni moči. Nadenite si vso bojno opravo božjo, da se boste mogli ustaviti hudičevim zvijačam. Kajti ni se nam bojevati zoper kri in meso, ampak zoper vladarstva, zoper oblasti, zoper svetovne gospodovalce te teme, zoper hudobne duhove pod nebom. Zaradi tega si vzemite vso božjo bojno opravo, da se boste mogli ob hudem dnevu v bran postaviti, vse premagati ter obstati. Stojte torej, opasani okoli svojega ledja z resnico in obdani z oklepom pravice in na nogah obuti s pripravljenostjo za evangelij miru; k vsemu si vzemite ščit vere, s katerim boste mogli ugasiti vse ognjene puščice hudega duha; vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je božja beseda; zraven pa ob vsakem času v duhu molite z vsakršno molitvijo in prošnjo, in v ta namen čujte z vso vztrajnostjo in prošnjo za vse svete; tudi zame, da bi mi bila dana beseda, kadar odprem svoja usta, da bi z odkritostjo oznanil skrivnost evangelija, ki zanj vršim poslanstvo v vezeh, da bi v njem srčno govoril, kakor moram govoriti. Da pa boste tudi vi vedeli, kako se meni godi, kaj delam, vam bo vse sporočil Tihik, ljubljeni brat in zvesti služabnik v Gospodu, ki sem ga k vam poslal prav zato, da spoznate, kako je z nami, in da potolaži vaša srca. Mir bratom in ljubezen z vero od Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa. Milost z vsemi, ki Gospoda našega Jezusa Kristusa ljubijo neminljivo. Pavel in Timotej, služabnika Kristusa Jezusa, vsem svetim v Kristusu Jezusu, ki so v Filipih, s predstojniki in diakoni: Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Zahvaljujem se Bogu, kadarkoli se vas spomnim, in v sleherni molitvi vedno za vas vse prosim z veseljem, ker se udeležujete dela za evangelij od prvega dne do danes. Tako imam zaupanje, da bo on, ki je v vas dobro delo pričel, to tudi dovršil, do dneva Kristusa Jezusa. Zakaj po pravici moram tako misliti o vas vseh, ker vas imam v srcu in ste v mojih vezeh in pri obrambi in utrjevanju evangelija vsi vi deležni iste milosti ko jaz. Zakaj Bog mi je priča, kako hrepenim po vas vseh v ljubezni Kristusa Jezusa; in to prosim, da bi vaša ljubezen bolj in bolj rastla v spoznanju in vsaki razumnosti, da boste preskušali, kaj je boljše, da bi tako bili za dan Kristusov čisti in brez spotike, napolnjeni po Jezusu Kristusu s sadom pravičnosti v slavo in hvalo božjo. Želim pa, da bi vi vedeli, bratje, da je to, kar se z menoj godi, zelo pripomoglo k razširjenju evangelija, tako da so moje vezi postale po Kristusu znane vsej cesarski straži in vsem drugim, in večina bratov v Gospodu, polna zaupanja zaradi mojih vezi, si še bolj upa brez strahu oznanjati božjo besedo. Nekateri oznanjajo Kristusa sicer tudi iz zavisti in prepirljivosti, nekateri pa tudi iz blage volje; eni iz ljubezni, ker vedo, da sem postavljen evangeliju za brambo, eni pa oznanjajo Kristusa iz nasprotovanja, ne iz čistega namena, misleč, da mi povzročajo stisko v mojem ujetništvu. Kaj zato! Da se le, kakor koli že, naj bo preračunano ali iskreno, oznanja Kristus, in tega se veselim. Pa se tudi bom veselil. Vem namreč, da se mi bo to po vaši molitvi in s pomočjo Duha Jezusa Kristusa obrnilo v zveličanje. Tako namreč pričakujem in upam, da ne bom v ničemer osramočen, ampak bo tudi zdaj kakor vselej z vso srčnostjo Kristus poveličan v mojem telesu, bodisi z življenjem, bodisi s smrtjo. Zakaj življenje je meni Kristus in smrt dobiček; če življenje v telesu, mi to daje sad dela, in kaj bi si izvolil, ne vem. Stiskan sem od obeh strani: željo imam, biti razvezan in biti s Kristusom, zakaj to je mnogo boljše; a v telesu ostati je potrebnejše zaradi vas. In v tem zaupanju vem, da bom živel in ostal pri vas vseh za vaš napredek in za veselje v veri, da se boste mogli v Kristusu Jezusu še bolj hvaliti zaradi mene, ko zopet pridem k vam. Samo živite, kakor je vredno Kristusovega evangelija, da bom, naj že pridem ter vas vidim, ali naj bom odsoten, o vas slišal, da ste trdni v enem duhu, da se enodušno ter skupno bojujete za vero v evangelij in se ne daste v nobeni stvari od nasprotnikov ostrašiti; zakaj to je njim znamenje pogube, vam pa rešitve, in to od Boga. Kajti dana vam je bila zaradi Kristusa milost, ne samo, da vanj verujete, marveč da zanj tudi trpite in imate isti boj, kakor ste ga na meni videli in kakor zdaj od mene slišite. Če torej kaj premore opominjanje v Kristusu, če kaj ljubeznivo prigovarjanje, če kaj skupnost Duha, če kaj sočutje in usmiljenje, dopolníte moje veselje s tem, da boste istih misli in boste imeli isto ljubezen; da boste enega duha in enega mišljenja; da ne boste ničesar storili iz prepirljivosti, ne iz prazne slavohlepnosti, marveč da boste v ponižnosti drug drugega imeli za boljšega ko sebe; da ne boste gledali le vsak na svoje, ampak tudi vsak na to, kar je drugih. Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu. Dasi je bil namreč v božji podobi, ni imel za plen, da je enak Bogu, ampak je sam sebe izničil, podobo hlapca vzel nase, postal podoben ljudem in bil po zunanjosti kakor človek. Ponižal se je in je bil pokoren do smrti, smrti na križu. Zato ga je Bog povišal in mu dal ime, ki je nad vsa imena, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da vsak jezik prizna v slavo Boga Očeta, da je Jezus Kristus Gospod. Zatorej, dragi moji, kakor ste bili vselej poslušni, ne le v moji pričujočnosti, ampak še mnogo bolj zdaj, ko nisem navzoč: delajte s strahom in trepetom za svoje zveličanje. Bog je namreč, ki iz blagohotnosti v vas dela, da hočete in delate. Vse delajte brez godrnjanja in obotavljanja, da boste brez graje in čisti, božji otroci, brez madeža sredi pokvarjenega in popačenega rodu, med katerim svetíte kakor luči na svetu, držeč se besede življenja, da bi se mogel ob dnevu Kristusovem z vami pohvaliti, da nisem zastonj tekel in se ne zastonj trudil. Pa tudi, če bi bil darovan pri žrtvi in službi vaše vere, se radujem in sem vesel z vami vsemi. Prav tako se tudi vi radujte in bodite veseli z menoj. Upam v Gospodu Jezusu, da vam skoro pošljem Timoteja, da bom tudi jaz mirnega srca, ko zvem, kako je z vami. Nikogar namreč nimam, ki bi z menoj enako čutil in za vas iskreno skrbel. Kajti vsi iščejo svoje, ne tega, kar je Jezusa Kristusa. Da je pa on preskušen, veste, ker mi je pomagal pri evangeliju kakor sin očetu. Upam, da bom torej njega poslal, brž ko zvem, kako bo z menoj. Zaupam pa v Gospoda, da kmalu tudi sam pridem. Potrebno se mi je pa zdelo k vam poslati brata Epafrodita, mojega sodelavca in sobojevnika, ki ste ga bili vi poslali in mi je stregel v moji potrebi; kajti hrepenel je po vas vseh in je bil v skrbeh, ker ste slišali, da je bil zbolel. Res je bil namreč smrtno obolel, ali Bog se ga je usmilil, pa ne samo njega, marveč tudi mene, da bi me ne zadela žalost na žalost. Hitreje sem ga torej poslal, da se zopet razveselite, ko ga zagledate, in bom jaz bolj brez skrbi. Sprejmite ga torej v Gospodu z vsem veseljem, in takšne imejte v čislih; kajti zaradi dela za Kristusa je bil prišel blizu smrti, ker je življenje v nevarnost postavil, da bi dopolnil to, s čimer mi vi niste mogli postreči. Končno, bratje moji, veselite se v Gospodu. Isto vam pisati meni ni nadležno, vam pa daje varnost. Čuvajte se psov, čuvajte se zlih delavcev, čuvajte se razreze. Kajti obreza smo mi, ki Bogu služimo v duhu in se ponašamo v Kristusu Jezusu in se ne zanašamo na meso, čeprav bi se jaz mogel zanašati tudi na meso. Če kdo drug meni, da se more zanašati na meso, se veliko bolj jaz: obrezan osmi dan, iz Izraelovega ljudstva, iz Benjaminovega rodu, Hebrejec od Hebrejcev, po postavi farizej, po gorečnosti preganjalec Cerkve, po pravičnosti v postavi neoporečen. Toda, kar je bilo zame dobiček, to imam zaradi Kristusa za izgubo. Dà, vse imam za izgubo zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda, zaradi katerega sem vse zavrgel in imam za smeti, da pridobim Kristusa in da bom v njem, ne s svojo pravičnostjo, ki je iz postave, marveč ki je po veri v Kristusa, s pravičnostjo, ki je iz Boga po veri, da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter svoj delež pri njegovem trpljenju, tako da mu postajam podoben v njegovi smrti, če bi kako prišel do vstajenja od mrtvih; ne, kakor da bi bil že dosegel ali da bi bil že popoln, toda trudim se, da bi tudi dosegel, ker me je dosegel Jezus Kristus. Bratje, jaz ne mislim, da sem že dosegel; eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem za tem, kar je pred menoj, in tako hitim proti cilju za nagrado božjega klica od zgoraj v Kristusu Jezusu. Kolikor nas je torej popolnih, to mislimo; in če kaj drugače mislite, vam bo tudi to Bog razodel. Vsekakor se držimo tega, kar smo dosegli. Posnemajte mene, bratje, in glejte na tiste, ki tako živé, kakor imate zgled v nas. Zakaj mnogi, o katerih sem vam večkrat rekel, zdaj pa celo jokaje pravim, živé kot sovražniki Kristusovega križa; njih konec je pogubljenje, njih bog trebuh in slava v njih osramočenju; oni mislijo posvetno. Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo Zveličarja, Gospoda Jezusa Kristusa, ki bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše borno telo, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu. Zatorej, moji ljubi, dragi bratje, moje veselje in moja krona, tako bodite trdni v Gospodu, preljubi! Evodijo opominjam in Sintiho opominjam, naj bosta enih misli v Gospodu. Dà, prosim tudi tebe, zvesti tovariš, pomagaj jima, ki sta se z menoj trudili za evangelij s Klemenom in drugimi mojimi sodelavci, katerih imena so v knjigi življenja. Veselite se vedno v Gospodu; zopet pravim: Veselite se! Vaša blagost bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nikar ne bodite v skrbeh, ampak v vsem razodevajte svoje želje Bogu v molitvi in prošnji z zahvalo. In božji mir, ki vsak razum presega, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Končno, bratje: kar je resnično, kar pošteno, kar pravično, kar čisto, kar ljubeznivo, kar je častno, karkoli je krepostno in karkoli hvale vredno, to imejte v mislih. Česar ste se naučili, kar ste prejeli in slišali in na meni videli, to izvršujte, in Bog miru bo z vami. Razveselil sem se močno v Gospodu, da je vendar že znova vzcvetela vaša skrb zame; v tem ste tudi bili skrbni, pa priložnosti niste imeli. Ne govorim zaradi pomanjkanja, kajti naučil sem se biti zadovoljen s tem, v čemer sem. Znam živeti v skromnosti, znam živeti tudi v izobilju. V vsem in povsem sem navajen biti sit in biti lačen, biti v izobilju in trpeti pomanjkanje. Vse premorem v njem, ki mi daje moč. Vendar ste prav storili, ko ste mi v stiski pomagali. Veste pa tudi vi, Filipljani, da mi v začetku evangelija, ko sem odšel iz Makedonije, ni nobena cerkev dala računa o dajanju in prejemanju razen vas edinih; zakaj celo v Tesaloniko ste mi bili zopet in zopet poslali, česar sem potreboval. Ne, kakor da bi želel daru, marveč želim obilnega sadu vam v prid. Dobil sem vsega dovolj in sem v izobilju. V obilici imam vsega, odkar sem od Epafrodita prejel, kar ste mi poslali kot lepo dišeč vonj, prijetno daritev, ki je Bogu všeč. Moj Bog pa vas bo z vsem, česar vi potrebujete, napolnil po svojem bogastvu v slavi, v Kristusu Jezusu. Bogu in Očetu našemu slava na vekov veke. Amen. Pozdravite vsakega svetega v Kristusu Jezusu. Pozdravljajo vas bratje, kateri so pri meni. Pozdravljajo vas vsi sveti, posebno pa ti, ki so iz cesarjeve hiše. Milost Gospoda Jezusa Kristusa z vašim duhom. Amen. Pavel, po božji volji apostol Kristusa Jezusa, in brat Timotej, svetim in v Kristusu Jezusu zvestim bratom v Kolosah: Milost vam in mir od Boga, našega Očeta. Zahvaljujemo se Bogu in Očetu Gospoda našega Jezusa Kristusa vedno, ko za vas molimo. Kajti slišali smo o vaši veri v Kristusu Jezusu in o ljubezni, ki jo imate do vseh svetih zaradi upanja, ki vam je shranjeno v nebesih. O njem ste že prej slišali pri oznanjevanju resnice evangelija, ki je med vami. Kakor po vsem svetu rodi sad in raste tudi pri vas od dne, ko ste ga slišali in ste resnično spoznali božjo milost. O tem vas je poučil Epafra, naš ljubljeni sodelavec, ki je za vas zvest služabnik Kristusov in ki nam je tudi povedal o vaši ljubezni v Duhu. Zaradi tega tudi mi od dne, ko smo to slišali, ne nehamo za vas moliti in prositi, naj bi vi popolnoma spoznali njegovo voljo v vsej duhovni modrosti in razumnosti: da bi živeli vredno Gospoda in mu bili popolnoma všeč, da bi dajali sad vsakršnega dobrega dela in rasli v božjem spoznanju, da bi se utrjevali v vsaki moči, kakor je primerno mogočnosti njegove slave, za vsakršno potrpljenje in stanovitnost, in se z veseljem zahvaljevali Očetu, ki nas je usposobil za delež pri dediščini svetih v svetlobi; zakaj rešil nas je iz oblasti teme in prestavil v kraljestvo svojega preljubega Sina, v katerem imamo odrešenje, odpuščanje grehov. On je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, najsi bodo prestoli ali gospostva ali vladarstva ali oblasti: vse je ustvarjeno po njem in zanj. In on je pred vsem in vse ima v njem svoj obstoj in on je glava telesu, Cerkvi; on je začetek, prvorojenec vstalih od mrtvih, da med vsemi zavzame prvo mesto. Kajti Bog je sklenil, da naj v njem prebiva vsa polnost in da s krvjo njegovega križa uresniči mir in tako po njem s seboj spravi vse, kar je na zemlji in kar je v nebesih. Tudi vas, ki ste bili nekdaj odtujeni in po hudobnih delih sovražnega mišljenja, je zdaj spravil s smrtjo njegovega človeškega telesa, da bi vas predse postavil svete in brezmadežne in neoporečne; če le vztrajate v veri trdni in stanovitni ter se ne daste omajati v upanju evangelija, ki ste ga slišali, ki se je oznanil po vsem stvarstvu pod nebom in ki sem mu jaz, Pavel, postal služabnik. Zdaj se veselim v trpljenju za vas in s svoje strani na svojem mesu dopolnjujem, kar nedostaja bridkostim Kristusovim, za njegovo telo, ki je Cerkev. Zakaj zanjo sem postal služabnik po božjem načrtu, ki mi je bil dan za vas, da izpolnim božjo besedo, skrivnost, ki je bila skrita od vekov in v vseh rodovih, zdaj pa je razodeta njegovim svetim. Njim je Bog hotel oznaniti, kako bogata je med pogani veličina te skrivnosti: to je namreč Kristus v vas, upanje slave; njega oznanjamo in vsakega človeka opominjamo in vsakega človeka poučujemo v vsej modrosti, da bi vsakega človeka napravili popolnega v Kristusu; za to se tudi trudim in bojujem z vso silo, ki mi jo je dal in ki v meni mogočno deluje. Želim namreč, da bi vi vedeli, koliko skrb imam za vas in za te, ki so v Laodiceji, in za vse, kateri me niso osebno videli, da bi se utrdila njih srca in bi se združili v ljubezni za vse bogastvo popolnega razumevanja, za spoznanje skrivnosti Boga Očeta in Kristusa, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in vednosti. To pa pravim, da bi vas nihče ne premotil s spretnim pregovarjanjem. Kajti, čeprav sem po telesu odsoten, sem vendar v duhu z vami, vesel, da vidim vaš red in vašo trdno vero v Kristusa. Kakor ste torej Gospoda Kristusa Jezusa sprejeli, tako v njem živite, ukoreninjeni in sezidani na njem ter utrjeni v veri, kakor ste bili poučeni, in odlikujte se v zahvaljevanju. Glejte, da vas kdo ne ujame z modrovanjem in prazno prevaro, po človeškem izročilu, po začetnih naukih sveta in ne po Kristusu; kajti v njem prebiva vsa polnost božanstva telesno, in vi ste postali deležni te polnosti v njem, ki je glava vsakega vladarstva in vse oblasti; v njem ste bili tudi obrezani z obrezo, ki je ne izvršé roke, takó da ste slekli meseno telo, z obrezo Kristusovo, ko ste bili z njim v krstu pokopani; v njem ste bili tudi obujeni po veri v delovanje Boga, ki ga je obudil od mrtvih. Tudi vas, ki ste bili mrtvi zaradi pregreh in neobrezanosti vašega mesa, je z njim obudil k življenju; odpustil nam je vse grehe in izbrisal zadolžnico zoper nas, z njenimi za nas neugodnimi določbami. Odpravil jo je, ko jo je pribil na križ; razorožil je vladarstva in oblasti in jih očitno postavil v zasmeh, ko je v njem slavil zmago nad njimi. Nihče naj vas torej ne sodi zaradi jedi in pijače ali v zadevi kakega praznika ali mlaja ali sobote; zakaj vse to je senca prihodnosti, stvarnost pa je Kristusova. Naj vam nagrade za zmago ne jemlje nihče, kateri ima svoje veselje v tem, da se ponižuje in služi angelom, da se ponaša s tem, česar ni videl, da se brez vzroka napihuje v svojih mesenih mislih in se ne drži glave, iz katere se vse telo po členkih in sklepih zlaga in sestavlja in tako napreduje v božjo rast. Če ste s Kristusom naukom sveta umrli, čemu si dajete, kot bi še živeli na svetu, zapovedovati: »Ne prijemaj, ne pokušaj, ne dotikaj se,« kar je vse za to, da se z uporabo uničuje – po človeških ukazih in naukih? To ima sicer ime modrosti zaradi narejene pobožnosti in ponižnosti in ostrosti do telesa, ni pa v nikaki časti in streže mesu. Če ste torej vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na božji desnici. Kar je zgoraj, po tem hrepenite, ne po tem, kar je na zemlji. Zakaj umrli ste in vaše življenje je s Kristusom skrito v Bogu. Ko se prikaže Kristus, naše življenje, takrat se boste tudi vi z njim prikazali v slavi. Zamorite torej ude, kateri so na zemlji, nesramnost, nečistost, pohotnost, hudobno poželjivost in lakomnost, ki je malikovalstvo; zaradi teh prihaja božja jeza nad otroke nepokornosti; in v teh ste tudi vi nekdaj živeli, ko ste bili med njimi. Zdaj pa tudi vi odložite vse: jezo, srditost, hudobnost, zmerjanje in grdo govorjenje iz svojih ust. Ne lažite drug drugemu, ker ste slekli starega človeka z njegovimi deli in oblekli novega, ki se obnavlja k spoznanju, po podobi njega, ki ga je ustvaril; tukaj ni več ne Grka ne Juda, ni obrezanega ne neobrezanega, ni tujca ne Scita, ni sužnja ne svobodnega, ampak je vse in v vseh Kristus. Oblecite si torej kakor izvoljenci božji, sveti in ljubljeni, prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, milobo, potrpežljivost; prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo na kom kaj grajati; kakor je Gospod vam odpustil, tako tudi vi; na vse to pa oblecite ljubezen, ki je vez popolnosti. In mir Kristusov naj kraljuje v vaših srcih, h kateremu ste bili tudi poklicani v enem telesu; in hvaležni bodite. Beseda Kristusova naj v obilju prebiva med vami; v vsej modrosti drug drugega poučujte ter opominjajte in s psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi hvaležno prepevajte Bogu v svojih srcih. In vse, kar delate, v besedi ali v dejanju, vse storite v imenu Gospoda Jezusa in po njem se zahvaljujte Bogu in Očetu. Žene, bodite pokorne svojim možem, kakor se spodobi v Gospodu. Možje, ljubite svoje žene in ne bodite osorni proti njim. Otroci, bodite staršem poslušni v vsem; zakaj to ugaja v Gospodu. Očetje, ne grenite življenja svojim otrokom, da jim srce ne upade. Sužnji, bodite v vsem poslušni zemeljskim gospodarjem, ne s službo na oko, kakor bi hoteli ljudem ugajati, ampak s preprostim srcem, v Gospodovem strahu. Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem, ker veste, da boste od Gospoda prejeli povračilo dediščine. Gospodu Kristusu služite; zakaj kdor dela krivico, bo prejel po tem, kar je krivičnega storil; tu ni pristranosti. Gospodarji, dajajte sužnjem, kar je pravično in primerno, ker veste, da imate tudi vi Gospoda v nebesih. V molitvi bodite stanovitni, čujte v njej in se zahvaljujte. Molite obenem tudi za nas, da Bog odpre vrata našemu nauku, da oznanimo Kristusovo skrivnost, zaradi katere sem tudi v vezeh, da bi jo razodel tako, kakor jo moram oznaniti. Modro občujte s tistimi, ki so zunaj, in odkupujte čas. Vaša beseda bodi vedno prijazna, s soljo začinjena, da boste vedeli, kako je treba vsakemu odgovarjati. Kaj je z menoj, vam bo vse povedal Tihik, ljubljeni brat in zvesti služabnik in sodelavec v Gospodu, ki sem vam ga prav zato poslal, da zveste, kako se nam godi, in potolaži vaša srca; z njim pa zvestega in ljubljenega brata Onezima, ki je izmed vas. Vse vam bosta sporočila, kako je tukaj. Pozdravlja vas moj sojetnik Aristarh in Marko, Barnabov bratranec – o njem ste že dobili naročila: če pride k vam, ga sprejmite – in Jezus, imenovan Justus; ti so izmed obrezanih in so edini sodelavci za kraljestvo božje, ki so mi bili v tolažbo. Pozdravlja vas vaš rojak Epafra, ki je služabnik Kristusa Jezusa in se v molitvah vedno bojuje za vas, da bi bili popolni in dovršeni v vsem, kar je božja volja. Pričam namreč zanj, da se veliko trudi za vas in za tiste, ki so v Laodiceji in v Hierapoli. Pozdravlja vas Luka, preljubi zdravnik, in Dema. Pozdravite brate v Laodiceji in Nimfa in cerkev, ki je v njegovi hiši. In ko se pismo pri vas prebere, poskrbite, da se prebere tudi v laodicejski cerkvi; in pismo iz Laodiceje tudi vi preberite. In Arhipu recite: »Glej, da boš službo, ki si jo prejel v Gospodu, dobro opravljal.« Pozdrav z mojo, Pavlovo roko. Spominjajte se mojih vezi. Milost z vami. [Amen.] Pavel, Silvan in Timotej tesaloniški cerkvi v Bogu Očetu in Gospodu Jezusu Kristusu: Milost vam in mir. Vedno zahvaljujemo Boga za vas vse, ko se vas spominjamo v svojih molitvah, ker se pred Bogom in našim Očetom neprenehno spominjamo vaše dejavne vere, požrtvovalne ljubezni in stanovitnega upanja v Gospoda našega Jezusa Kristusa. Vemo namreč, od Boga ljubljeni bratje, da ste izvoljeni; zakaj naš evangelij ni prišel k vam le v besedi, ampak tudi v moči in v Svetem Duhu in popolni gotovosti, kakor veste, kakšni smo mi bili med vami zaradi vas. In vi ste začeli posnemati nas in Gospoda, ko ste besedo sprejeli v veliki stiski z veseljem Svetega Duha, tako da ste postali zgled vsem vernim v Makedoniji in Ahaji. Zakaj od vas se je razglasila Gospodova beseda ne le po Makedoniji in Ahaji, temveč po vseh krajih je šla vaša vera v Boga, tako da nam ni treba o tem nič govoriti. Sami namreč oznanjajo o nas, kako ste nas sprejeli in kako ste se spreobrnili od malikov k Bogu, da služite živemu in pravemu Bogu in pričakujete iz nebes njegovega Sina, ki ga je od mrtvih obudil, Jezusa, ki nas rešuje prihodnje jeze. Sami namreč veste, bratje, da naš prihod k vam ni bil zaman, ampak smo se v našem Bogu osrčili, da smo vam z velikim trudom oznanili božji evangelij, dasi smo, kakor veste, prej v Filipih trpeli in bili zasramovani. Zakaj naša pridiga ni iz blodnje, ne iz nečednih nagibov ali zvijačnosti, marveč tako govorimo, kakor nas je Bog imel za vredne, da nam je zaupal evangelij; ne, kakor bi hoteli ugajati ljudem, ampak Bogu, ki preskuša naša srca. Kajti nikoli nismo bili priliznjeni v govorjenju, kakor veste, nikoli iskali prilike za lakomnost. Bog je priča; tudi nismo iskali človeške časti ne pri vas ne pri drugih. Mogli bi kot Kristusovi apostoli biti ostri, ali nastopili smo sredi vas milo, kakor neguje mati svoje otroke. Tako smo v blagočutju do vas pripravljeni dati vam ne samo božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, ker ste se nam priljubili. Saj se spominjate, bratje, našega truda in napora: noč in dan smo delali, da bi komu izmed vas ne bili v breme, in medtem smo vam oznanili božji evangelij. Vi ste priče in Bog, kako sveto in pravično in brez graje smo bili pred vami, ki ste verovali, prav kakor veste, ker smo vsakega izmed vas kakor oče svoje otroke opominjali, spodbujali in rotili, da živite, kakor se spodobi pred Bogom, ki vas kliče v svoje kraljestvo in svojo slavo. Zato tudi mi neprenehoma Boga hvalimo, da božjega nauka, ki ste ga od nas prevzeli, niste sprejeli kot človeško besedo, marveč, kar resnično jè, kot božjo besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujete. Zakaj vi, bratje, ste postali posnemovalci božjih cerkvá, ki so v Kristusu Jezusu v Judeji, ker ste tudi vi pretrpeli isto od lastnih rojakov, kar oni od Judov. Ti so Gospoda Jezusa in preroke umorili in nas pregnali; in Bogu niso všeč in vsem ljudem so nasprotni, ko nam branijo poganom oznanjati zveličanje. Tako nenehno dopolnjujejo mero svojih grehov. Toda božja jeza nad njimi je prikipela že do vrha. Mi pa, bratje, za nekaj časa ločeni od vas po obličju, ne po srcu, smo si v velikem hrepenenju še bolj prizadevali, da bi ugledali vaše obličje. Zato smo hoteli k vam priti, jaz Pavel zopet in zopet, pa nas je zadržal satan. Kajti kdo je naše upanje ali veselje ali častni venec? Ali ne tudi vi pred našim Gospodom Jezusom ob njegovem prihodu? Vi namreč ste naša slava in naše veselje. Ker zato nismo več mogli strpeti, smo sklenili ostati v Atenah sami in smo poslali Timoteja, našega brata ter božjega služabnika v evangeliju Kristusovem, da vas utrdi in opogumi za vašo vero, da bi nihče ne omahoval v teh stiskah; sami namreč veste, da smo za to namenjeni. Saj smo vam takrat, ko smo bili pri vas, tudi napovedovali, da bomo v stiskah, kakor se je res zgodilo in veste. Zaradi tega sem tudi jaz, ko nisem več mogel strpeti, dal pozvedeti o vaši veri, če vas ni morda skušal skušnjavec in ni naš trud postal prazen. Pravkar pa je od vas k nam prišel Timotej ter nam sporočil o vaši veri in ljubezni in da nas imate vedno v dobrem spominu ter nas želite videti, kakor tudi mi vas; zato smo se, bratje, v vsej svoji nadlogi in stiski potolažili nad vami z vašo vero; zakaj zdaj živimo, če ste vi trdni v Gospodu. Kako bi se mogli namreč Bogu glede vas zahvaliti za vse veselje, ki ga občutimo zaradi vas pred našim Bogom? Noč in dan silno goreče prosimo, da bi ugledali vaše obličje in spopolnili nedostatke vaše vere. Sam Bog in naš Oče in naš Gospod Jezus naj naravna našo pot k vam! Vas pa naj Gospod obogati in obilno napolni z ljubeznijo med seboj in do vseh, kakršni smo tudi mi do vas, da tako vaša srca utrdi, da bodo v svetosti brez graje pred Bogom in Očetom našim, ko pride naš Gospod Jezus Kristus z vsemi svojimi svetimi. Amen. Končno vas, bratje, prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu, da čedalje bolj napredujete, kakor ste od nas prejeli, kako vam je treba živeti in Bogu ugajati – kakor tudi živite. Saj veste, katere zapovedi smo vam dali po Gospodu Jezusu. To je namreč božja volja, vaše posvečenje: da se zdržite nečistosti; da vsak izmed vas s svojo ženo živi v svetosti in časti, ne v poželjivi strasti kakor pogani, ki Boga ne poznajo; da nihče pravic ne prestopa in svojega brata v dejanju ne ukani; zakaj Gospod vse to kaznuje, kakor smo vam prej povedali in spričali. Bog nas namreč ni poklical k nečistosti, marveč k svetosti. Zatorej, kdor to zametuje, ne zametuje človeka, ampak Boga, ki vam je tudi dal svojega Svetega Duha. O bratovski ljubezni pa ni treba, da bi vam pisali, zakaj sami ste od Boga poučeni, da se ljubite med seboj. Saj to tudi vršite naproti vsem bratom po vsej Makedoniji. Opominjamo vas pa, bratje, da še bolj napredujte in si prizadevajte živeti v miru, držati se svojih opravil in delati s svojimi rokami, kakor smo vam naročili, da bi tako spodobno živeli pred tistimi, ki so zunaj, in bi ne potrebovali nikogar. Nočemo pa, bratje, da bi bili vi nevedni o pokojnih, da se ne boste žalostili kakor drugi, kateri nimajo upanja. Zakaj če verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tako tudi tiste, ki so zaspali, po Jezusu pripeljal obenem z njim. To vam namreč povemo po Gospodovi besedi, da mi živeči, kateri ostanemo do Gospodovega prihoda, pokojnih ne bomo prehiteli. Zakaj sam Gospod bo ob povelju, ob glasu nadangelskem in ob božji trombi stopil z neba, in oni, ki so v Kristusu umrli, bodo vstali prvi; nato bomo mi živeči, kateri bomo ostali, obenem z njimi odneseni na oblakih v višavo, Gospodu naproti, in tako bomo vedno z Gospodom. Tolažite se torej med seboj s temi besedami. O času pa in uri, bratje, ne potrebujete, da bi vam pisali. Zakaj sami dobro veste, da pride dan Gospodov kakor tat ponoči. Ko bodo namreč govorili: »Mir in varnost,« takrat jim pride nagla poguba kakor noseči porodna bolečina in ne bodo ubežali. Vi pa, bratje, niste v temi, da bi vas ta dan zalotil kakor tat. Zakaj vsi vi ste otroci luči in otroci dneva; nismo otroci noči in ne teme. Torej ne spimo kakor drugi, ampak čujmo in bodimo trezni. Zakaj, kateri spe, ponoči spe, in kateri se opijajo, se ponoči opijajo. Mi pa, ki smo otroci dneva, bodimo trezni ter si nadenimo oklep vere in ljubezni in za čelado upanje zveličanja. Kajti Bog nas ni namenil za jezo, marveč da dosežemo zveličanje po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki je za nas umrl, da bi mi, naj bedimo ali spimo, z njim živeli. Zato se tolažite med seboj in spodbujajte drug drugega, kakor to že delate. Prosimo vas pa, bratje, priznavajte tiste, ki se trudijo med vami in so vaši predstojniki v Gospodu ter vas opominjajo, in imejte jih zaradi njih dela v prav veliki ljubezni. Živite v miru med seboj. Opominjamo pa vas, bratje, svarite neredne, tolažite malodušne, skrbite za slabotne, potrpežljivi bodite z vsemi. Glejte, da kdo ne bo vračal komu hudega s hudim, ampak prizadevajte si vedno za to, kar je dobro za vas in za vse. Vedno se veselite. Neprenehoma molite. V vsem bodite hvaležni: zakaj to je v Kristusu Jezusu božja volja do vas. Duha ne ugašajte, prerokovanja ne zaničujte, vse pa preskušajte, in kar je dobro, ohranite. Vsakršne pregrehe se zdržite. Sam Bog miru pa naj vas popolnoma posveti ter ohrani v popolnosti vašega duha, vašo dušo in vaše telo brez graje ob prihodu Gospoda našega Jezusa Kristusa. Zvest je ta, ki vas kliče, in on bo to tudi spolnil. Bratje, molite za nas. Pozdravite vse brate s svetim poljubom. Rotim vas pri Gospodu, da preberete to pismo vsem svetim bratom. Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z vami. Amen. Pavel, Silvan in Timotej tesaloniški cerkvi v Bogu, Očetu našem, in Gospodu Jezusu Kristusu. Milost vam in mir od Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa. Hvaliti moramo vedno Boga za vas, bratje, kakor se spodobi, ker vaša vera zelo napreduje in ljubezen vsakega izmed vas do drugih raste. Zato se tudi mi po božjih cerkvah z vami ponašamo zaradi vaše potrpežljivosti in zvestobe v vsem vašem preganjanju in stiskah, ki jih prenašate – to je znamenje pravične božje sodbe – da postanete vredni božjega kraljestva, za katero tudi trpite. Saj je pravično pred Bogom, da tistim, ki vas stiskajo, povrne s stisko in vam stiskanim s pokojem, skupaj z nami, kadar se prikaže Gospod Jezus z neba z angeli svoje moči, s plamenečim ognjem, ki bo kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso poslušni evangeliju našega Gospoda Jezusa Kristusa; ti bodo kaznovani z večno pogubo, ločeni od Gospodovega obličja in od veličastva njegove moči, tisti dan, ko pride, da se poveliča v svojih svetih in skaže čudovitega v vseh, kateri so verovali, kakor ste verovali vi našemu pričevanju. Zato tudi vedno molimo za vas, naj vas naš Bog spozna za vredne klica in z močjo spopolni vsako dobro voljo in vsako delo po veri, da bi se poveličalo ime našega Gospoda Jezusa v vas in vi v njem, po milosti našega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa. Prosimo vas pa, bratje, glede prihoda Gospoda našega Jezusa Kristusa in naše združitve z njim, ne dajte se takoj zbegati in ne dajte se ostrašiti, ne po kakem duhu ne po kaki besedi ne po pismu, kakor da bi bilo od nas, češ da je Gospodov dan blizu. Nikakor se ne dajte od nikogar premotiti; kajti poprej mora priti odpad in se razodeti človek greha, sin pogube, ki bo nasprotoval in se bo vzdigoval čez vse, kar se imenuje Bog ali se kot božje časti, tako da se bo usedel v božje svetišče in se skazoval, kakor bi bil Bog. Ali se ne spominjate, da sem vam to pravil, ko sem bil še pri vas? Veste tudi, kaj ga zdaj zadržuje, tako da se razodene šele ob svojem času. Zakaj skrivnost hudobije je že na delu; samo ta, ki zdaj zadržuje, mora biti umaknjen. In takrat se razkrije tisti hudobnež, ki ga bo Gospod Jezus pokončal z dihom svojih ust in uničil s sijajem svojega prihoda. Nastopal pa bo po satanovem delovanju z vso močjo ter z znamenji in slepivimi čudeži in z vso hudobno zapeljivostjo za tiste, ki se bodo pogubili, ker niso vzljubili resnice, po kateri bi se zveličali. Zaradi tega jim Bog pošilja silno blodnjo, da verjamejo láži, da bodo obsojeni vsi, ki niso verovali resnici, ampak so pritrdili krivici. Mi pa moramo za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, vedno Boga hvaliti, da vas je od začetka izvolil za zveličanje s posvečevanjem Duha in z vero v resnico. V to vas je tudi poklical po našem evangeliju, da dosežete slavo našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zatorej bodite trdni, bratje, in se držite izročil, ki ste se jih naučili, bodisi po našem govoru, bodisi po našem pismu. Sam Gospod naš Jezus Kristus pa in Bog, naš Oče, ki nas je vzljubil in nam milostno podelil večno tolažbo in dobro upanje, naj spodbudi vaša srca ter utrdi v vsakem dobrem delu in vsaki dobri besedi. Končno, bratje, za nas molite, da bi se beseda Gospodova razširjala in proslavljala, kakor se pri vas, in da bi bili mi rešeni slabih in hudobnih ljudi; nimajo namreč vsi vere. Zvest pa je Gospod, ki vas bo utrdil ter obvaroval hudega. Zaupamo vam pa v Gospodu, da to, kar vam zapovedujemo, tudi delate in da boste delali. Gospod pa naj vodi vaša srca k ljubezni božji in k potrpežljivosti Kristusovi. V imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa pa vam, bratje, zapovedujemo, da se ogibljite vsakega brata, ki živi neredno in ne po izročilu, ki ste ga prejeli od nas. Zakaj sami veste, kako nas je treba posnemati; saj nismo živeli med vami neredno, tudi nismo pri nikomer kruha jedli zastonj, ampak smo s trudom in naporom noč in dan delali, da bi komu izmed vas ne bili v nadlego; ne, kakor da bi ne imeli pravice, ampak da bi vam sebe dali v zgled za posnemanje. Že tedaj, ko smo bili pri vas, smo vam to naročali, da kdor noče delati, naj tudi ne jé. Slišimo namreč, da živé nekateri med vami neredno in nič pravega ne delajo, marveč se ukvarjajo s praznimi rečmi. Takim zapovedujemo in jih opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu, naj mirno delajo in jedo svoj kruh. Vi pa, bratje, ne omagajte pri opravljanju dobrih del. Če pa kdo ni poslušen naši besedi, ki jo pišemo, si ga zapomnite in se z njim ne družite, da ga bo sram. Ne imejte ga pa za sovražnika, temveč ga svarite kot brata. Sam Gospod miru pa vam daj mir vedno in v vsakem pogledu. Gospod z vami vsemi. Pozdrav z mojo, Pavlovo roko. To je znamenje v vsakem pismu; tako pišem. Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z vami vsemi. Amen. Pavel, apostol Kristusa Jezusa po povelju Boga, našega Odrešenika, in Kristusa Jezusa, našega upanja, Timoteju, pravemu sinu v veri: Milost, usmiljenje in mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, Gospoda našega. Tedaj, ko sem odhajal v Makedonijo, sem te prosil: ostani v Efezu in zapovej nekaterim, naj ne učé drugega nauka in naj se ne ukvarjajo z bajkami in brezkončnimi rodovniki, ki pospešujejo prepire, ne pa božje uredbe, ki je v veri. Namen te zapovedi je pa ljubezen iz čistega srca in dobre vesti in nehlinjene vere. Od tega so nekateri zašli in se obrnili k praznemu besedičenju; učitelji postave hočejo biti, pa ne razumejo, kar govoré, in ne, kar zagotavljajo. Vemo pa, da je postava dobra, če se je kdo prav drži, vedoč, da postava ni dana za pravičnega, marveč za krivične in nepokorne, za brezbožne in grešne, za nesvete in podle, za morilce očetov in mater, za ubijalce, nečistnike, hotnike moških, roparje ljudi, lažnivce, krivoprisežnike in kar še drugega nasprotuje zdravemu nauku, kakor uči meni zaupani evangelij veličastva blaženega Boga. Hvaležen sem njemu, ki mi je dal moč, Kristusu Jezusu, našemu Gospodu, da me je postavil v službo in me imel za zvestega, dasi sem bil prej bogokletnik, preganjalec in zasramovalec. Usmiljenje sem pa dosegel, ker sem v neveri ravnal iz nevednosti, milost našega Gospoda pa je bila preobilna z vero in ljubeznijo, ki je v Kristusu Jezusu. Zanesljiva in popolnega sprejetja vredna je beseda, da je Kristus Jezus prišel na svet reševat grešnike, med katerimi sem jaz prvi. Ali zaradi tega sem dosegel usmiljenje, da je Kristus Jezus najprej na meni pokazal vso potrpežljivost, za zgled tistim, ki bodo verovali vanj za večno življenje. Kralju vekov pa, neminljivemu, nevidnemu, edinemu Bogu čast in slava na vekov veke. Amen. To zapoved ti izročam, sin Timotej, v soglasju s prejšnjimi prerokbami o tebi, da bi ti po njih bojeval dobri boj ter ohranil vero in dobro vest, ki so jo nekateri zavrgli in tako odpadli od vere; med temi sta Himenej in Aleksander, ki sem ju izročil satanu, da bosta vedela, da Boga ni dovoljeno sramotiti. Opominjam torej predvsem, naj se opravljajo prošnje, molitve, priprošnje, zahvale za vse ljudi, za kralje in vse oblastnike, da bomo živeli tiho in mirno življenje v vsej pobožnosti in čistosti. To je namreč dobro in všeč Bogu, našemu Odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice. Zakaj en Bog je; eden tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, ki je dal sam sebe v odkupnino za vse, v pričevanje ob svojem času; in v to sem jaz postavljen za glasnika in apostola – resnico govorim, ne lažem – poganom za učitelja v veri in resnici. Hočem torej, naj možje na vsakem kraju molijo, povzdigujoč čiste roke, brez srda in prepirljivosti; prav tako žene, v dostojni obleki; naj se zaljšajo s sramežljivostjo in skromnostjo, ne z nakodranimi lasmi ali zlatom ali biseri ali drago obleko, marveč z dobrimi deli, kar se ženam, ki hočejo biti bogaboječe, spodobi. Žena naj se da poučiti molče in z vso pokornostjo. Da bi pa učila, ženi ne dopuščam, tudi ne, da bi nad možem gospodovala, ampak naj molči. Kajti najprej je bil ustvarjen Adam, nato Eva. In Adam ni bil prevaran, žena pa se je prevarana pregrešila. Ali zveličala se bo s tem, da rodi otroke, če s spodobnostjo ostane v veri in ljubezni in svetosti. Zanesljiva je beseda: Če kdo hrepeni po predstojniški službi, si želi dobro delo. Predstojnik mora torej biti brez graje, ene žene mož, trezen, razumen, dostojen, gostoljuben, sposoben za poučevanje: ne pijanec, ne pretepač, ampak krotak; ne prepirljiv, ne lakomen; svoji hiši dober gospodar, ki ima otroke v pokorščini z vso dostojnostjo. Ako pa kdo lastne hiše ne zna vladati, kako bo skrbel za božjo Cerkev? Ne sme biti novokrščenec, da se ne prevzame in pade v obsodbo hudičevo. Mora pa imeti tudi lepo spričevalo od tistih, ki so zunaj, da ne pade v zaničevanje in hudičevo zanko. Enako naj bodo diakoni dostojni, ne dvolični, ne vdani obilnemu vinu, ne željni umazanega dobička; naj hranijo skrivnost vere v čisti vesti. Tudi ti naj se prej preskušajo in potlej naj opravljajo službo, če bodo brez graje. Prav tako naj bodo žene dostojne, ne obrekljive, trezne, zveste v vsem. Diakoni naj bodo le ene žene možje, otrokom in svojim hišam dobri gospodarji. Ti namreč, ki diakonsko službo dobro opravljajo, dosežejo lepo stopnjo in veliko srčnost v veri, ki je v Kristusu Jezusu. To ti pišem v upanju, da skoro pridem k tebi; če bi se pa zamudil, da veš, kako se je treba vesti v božji hiši, ki je Cerkev živega Boga, steber in temelj resnice. In velika je, kar se splošno priznava, skrivnost pobožnosti: On, ki se je prikazal v telesu, je bil opravičen v Duhu; razodet angelom, oznanjen narodom; v veri sprejet na svetu, vzet v slavo. Duh pa razločno pravi, da bodo v poznejših časih nekateri od vere odpadli, ker se bodo vdali zapeljivim duhovom in demonskim naukom onih, ki hinavsko govoré laži, imajo v svoji vesti vžgano znamenje, branijo ženiti se in velevajo zdržati se jedi, ki jih je Bog ustvaril, da jih s hvaležnostjo uživajo, kateri so verni in so spoznali resnico. Zakaj vsaka božja stvar je dobra in nobena se ne more zametati, če se s hvaležnostjo uživa; posvečuje se namreč z božjo besedo in z molitvijo. To priporočaj bratom in boš dober služabnik Kristusa Jezusa, in hranile te bodo besede vere in dobrega nauka, po katerem si se ravnal. Posvetne govorice in bajke za stare ženske zavračaj. Vadi pa se v pobožnosti. Zakaj telesna vaja je za malokaj koristna, za vse koristna pa je pobožnost, ker ima obljubo sedanjega in prihodnjega življenja. Zanesljiva je ta beseda in vredna, da se popolnoma sprejme. Za to se namreč trudimo in se damo sramotiti, ker upamo v živega Boga, ki je Odrešenik vseh ljudi, posebno vernikov. To zapoveduj in uči! Nihče naj tvoje mladosti ne prezira, temveč bodi vernikom zgled v besedi, v vedênju, v ljubezni, v veri, v čistosti. Dokler ne pridem, skrbi za branje, opominjanje, poučevanje. Ne zanemarjaj milosti, ki je v tebi in ki ti je bila dana na preroško besedo s polaganjem rok starešin. To premišljuj, v tem bodi ves, da bo tvoj napredek vsem očiten. Pazi nase in na poučevanje: vztrajaj v tem. Če boš namreč tako ravnal, boš zveličal sebe in tiste, ki te poslušajo. Starejšega ne zmerjaj, ampak opominjaj kakor očeta, mlajše kakor brate, starejše žene kakor matere, mlajše kakor sestre, z vso sramežljivostjo. Spoštuj vdove, katere so res vdove. Ako pa ima katera vdova otroke ali vnuke, naj se ti predvsem učé z domačimi spoštljivo ravnati in svojim staršem povračevati; to je namreč Bogu všeč. Tista, ki je res vdova in osamela, upa v Boga in vztraja v prošnjah in molitvah noč in dan. Katera pa živi nasladno, živi sicer, pa je mrtva. In to zabičuj, naj bodo brez graje. Ako pa kdo za svoje, in zlasti za domače, nima skrbi, je vero zatajil in je hujši od nevernika. Izvoli naj se vdova ne izpod šestdesetih let, katera je bila žena enega moža in je na glasu po dobrih delih: če je otroke vzgajala, če je popotnike sprejemala, če je svetim noge umivala, če je stiskanim pomagala, če si je za vse dobro prizadevala. Mlajše vdove pa odklanjaj. Kadar jih namreč čutnost odvrne od Kristusa, se hočejo možiti in si nakopavajo obsodbo, ker so zavrgle prvo zvestobo. Obenem pa se učé tudi biti lene, ko hodijo po hišah; a ne samo lene, ampak tudi klepetave in radovedne, in govoré, česar bi ne smele. Hočem torej, naj se mlajše možé, otroke rodé, gospodinjijo in nasprotniku ne dajejo nobenega povoda za obrekovanje. Že so se namreč nekatere obrnile za satanom. Če ima kaka verna žena vdove, naj jih podpira in naj se ne obremenjuje cerkev, da bo mogla prave vdove podpirati. Starešine, ki so dobri predstojniki, naj se imajo za vredne dvojne časti, posebno tisti, ki se trudijo z besedo in poučevanjem. Pismo namreč pravi: »Ne zavezuj gobca volu, kadar mlati« in »Delavec je vreden svojega plačila.« Zoper starešine ne sprejemaj tožbe, razen z dvema ali s tremi pričami. Tiste, ki grešé, posvari vpričo vseh, da se bodo bali tudi drugi. Rotim te pred Bogom in Kristusom Jezusom in izvoljenimi angeli, da se tega držiš brez predsodka in ničesar ne delaš pristransko. Rok na nikogar ne polagaj prenaglo in se ne udeležuj tujih grehov. Sebe samega ohrani čistega. Ne pij več same vode, marveč jemlji malo vina zaradi želodca in svojih pogostnih slabosti. Grehi nekaterih ljudi so očitni in gredo na sodbo pred njimi, pri nekaterih pa gredo za njimi. Tako so tudi dobra dela očitna in ona, s katerimi je drugače, se ne morejo skriti. Vsi, ki so pod jarmom suženjstva, naj imajo svoje gospodarje za vredne vse časti, da se božje ime in nauk ne bosta sramotila. Tisti pa, ki imajo verne gospodarje, naj jih zato, ker so bratje, ne prezirajo, temveč naj jim še bolj služijo, ker so verni in ljubljeni, kateri si prizadevajo za dobrodelnost. To úči in priporočaj. Če pa kdo drugače uči in se ne ravna po zdravih besedah našega Gospoda Jezusa Kristusa in po pobožnem nauku, je napuhnjen in ne razume nič, ampak boleha za prerekanjem in puhlim besedičenjem, iz katerega nastaja zavist, prepir, preklinjanje, hudo natolcevanje, neprenehno prerekanje med ljudmi pokvarjenega mišljenja in brez resnice, ki imajo pobožnost za vir dobička. Je pa velik dobiček pobožnost z zadovoljnostjo. Nič namreč nismo prinesli na svet, tudi odnesti ne moremo nič. Ako imamo živež in obleko, bodimo s tem zadovoljni. Kateri pa hočejo obogateti, padejo v skušnjavo in zanko in v mnoge nespametne in škodljive želje, ki pogrezajo ljudi v pogubo in pokončanje. Zakaj korenina vsega zla je lakomnost; njej so se nekateri vdali, pa so zašli od vere in sami sebe prebodli z mnogimi bolečinami. Ti pa, človek božji, beži pred tem; prizadevaj si pa za pravico, pobožnost, vero, ljubezen, potrpežljivost, krotkost. Bojuj dobri boj vere, sezi po večnem življenju, za katero si bil poklican in si to lepo izpovedal pred mnogimi pričami. Zapovedujem ti vpričo Boga, ki vse oživlja, in Kristusa Jezusa, ki je pod Poncijem Pilatom dobro pričeval, da ohraniš zapoved brez madeža in brez graje do prihoda Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki ga bo ob svojem času pokazal blaženi in edini Vladar, Kralj nad kralji in Gospod nad gospodi, ki ima edini nesmrtnost in prebiva v nedostopni svetlobi, ki ga noben človek ni videl in ga videti tudi ne more; njemu čast in oblast na veke. Amen. Bogatinom na tem svetu vêli, naj ne bodo visokih misli in naj ne upajo v bogastvo, ki je negotovo, temveč v Boga, ki nam daje vsega obilo za uživanje; naj delajo dobro, bogaté v dobrih delih, radodarno delé od svojega in si nabirajo zakladov za dobro podlago v prihodnosti, da dosežejo pravo življenje. O Timotej, čuvaj, kar ti je izročeno, in ogiblji se posvetnih, praznih govoric in nasprotnih trditev »spoznanja«, po krivici tako imenovanega, katerega so se nekateri držali in so glede vere zabredli. Milost s teboj. Amen. Pavel, apostol Kristusa Jezusa po božji volji, da oznanja življenje, ki je v Kristusu Jezusu, ljubljenemu sinu Timoteju: Milost, usmiljenje in mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, Gospoda našega. Hvaležen sem Bogu, ki mu služim od dedov s čisto vestjo, kakor imam v svojih molitvah noč in dan vedno tebe v spominu; spominjam se pri tem tvojih solz in te srčno želim videti, da bi bilo moje veselje polno; zakaj spomnili so me tvoje nehlinjene vere, ki je bila najprej v tvoji stari materi Loidi in potem v tvoji materi Evniki, sem pa prepričan, da tudi v tebi. Zaradi tega te spominjam, da poživiš božjo milost, ki je v tebi po polaganju mojih rok. Zakaj Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči in ljubezni in razumnosti. Ne sramuj se torej pričevanja o našem Gospodu in ne mene, njegovega ujetnika, marveč trpi z menoj za evangelij po môči Boga. On nas je odrešil in nas poklical s svetim klicem, ne po naših delih, temveč po lastnem sklepu in milosti. Ta nam je bila podeljena v Kristusu Jezusu pred večnimi časi, razodeta pa zdaj s prihodom našega Odrešenika Jezusa Kristusa. On je uničil smrt, osvetlil pa življenje in neminljivost, po evangeliju, za katerega sem jaz postavljen kot oznanjevalec in apostol ter učitelj poganov. To je tudi vzrok, da to trpim, a ne sramujem se, zakaj vem, komu sem veroval, in sem prepričan, da more moj zaklad ohraniti za oni dan. Drži se kot pravila zdravih naukov, ki si jih od mene slišal v veri in ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu; dobri zaklad ohrani s pomočjo Svetega Duha, ki v nas prebiva. To veš, da so se od mene obrnili vsi, kateri so v Aziji, med njimi Figel in Hermogen. Gospod naj izkaže usmiljenje hiši Onezifora, ker me je velikokrat poživil in se ni sramoval mojih vezi, ampak me je, ko je v Rim prišel, skrbno iskal in našel. Gospod naj mu podeli, da doseže oni dan usmiljenje pri Gospodu. In kako mi je služil v Efezu, veš sam najbolje. Ti torej, sin moj, bodi močan v milosti, ki je v Kristusu Jezusu. Kar si pa pred mnogimi pričami slišal od mene, to izroči zvestim ljudem, kateri bodo sposobni, da bodo tudi druge poučili. Trpi tudi ti kakor dober vojščak Kristusa Jezusa. Nihče, ki se vojskuje, se ne zapleta v opravila življenja, da je po volji tistemu, ki ga je v vojsko vzel. Pa čeprav se kdo bori, ne prejme venca, ako se ni boril pravilno. Poljedelec, ki se trudi, mora prvi biti deležen sadov. Premišljaj, kar pravim; Gospod ti bo namreč dal v vsem razumevanje. Spominjaj se Jezusa Kristusa, od mrtvih vstalega, iz rodu Davidovega. To je moj evangelij, za katerega trpim do vezi kakor hudodelec; ali božja beseda ni vklenjena. Zato vse prenašam zaradi izvoljenih, da tudi oni dosežejo zveličanje, ki je v Kristusu Jezusu, z večno slavo. Zanesljiva je beseda: Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi živeli; če trpimo, bomo z njim tudi kraljevali; če ga bomo zatajili, bo tudi on nas zatajil. Ako smo nezvesti, on ostane zvest, zakaj sam sebi se ne more izneveriti. Na to spominjaj in roti pred Gospodom, naj se ne pričkajo za besede, kar ni v nobeno korist, poslušalcem pa je v pogubo. Potrudi se, da se izkažeš preskušenega Bogu, delavca, ki se ne sramuje, ki besedo resnice prav oznanja. Posvetnih, praznih govoric pa se ogiblji, zakaj taki bodo še bolj napredovali v brezbožnosti in njih govorjenje bo razjedalo kakor rak. Med temi sta Himenej in Filet, ki sta od resnice zašla, govoreč, da je vstajenje že bilo, in v nekaterih podirata vero. Vendar trdni temelj božji stoji in ima ta napis: »Gospod pozna svoje« in »Vsak, kdor kliče ime Gospodovo, naj odstopi od krivice.« V veliki hiši pa niso le zlate in srebrne posode, ampak tudi lesene in prstene, in nekatere so častne, druge nečastne. Ako se torej kdo teh očisti, bo častna posoda, posvečena, porabna za gospodarja, pripravna za vsako dobro delo. Pred mladostnim poželenjem beži, prizadevaj si pa za pravičnost, vero, ljubezen in mir z onimi, ki Gospoda kličejo s čistim srcem. Nespametnih in nerazsodnih vprašanj pa se ogiblji, ker veš, da rodé prepire. Služabnik Gospodov pa se ne sme prepirati, marveč mora biti krotak do vseh, zmožen poučevanja, potrpežljiv, ki s krotkostjo svari uporne; morda jim Bog le dá spokornost, da spoznajo resnico in se streznijo iz mreže hudega duha, ki jih ima ujete, da delajo po njegovi volji. To pa vedi, da bodo v poslednjih dneh nastopili hudi časi. Zakaj ljudje bodo samoljubni, lakomni, bahavi, prevzetni, zasramljivi, staršem nepokorni, nehvaležni, brezbožni, brez ljubezni, nespravljivi, obrekljivi, razuzdani, surovi, brez dobrotljivosti, izdajalski, predrzni, napuhnjeni, naslade željni, ne pa bogoljubni, ki bodo imeli videz pobožnosti, zatajili pa bodo njeno moč. Teh se ogiblji. Med njimi so namreč taki, ki se vrivajo v hiše in osvajajo z grehi obložene ženske, ki se dajo voditi mnogoterim željam in se zmerom učé, pa ne morejo nikdar priti do spoznanja resnice. Kakor sta se Janes in Jambres upirala Mojzesu, tako se tudi ti upirajo resnici, ljudje pokvarjenega mišljenja, pa nezanesljivi v veri. Toda bolj ne bodo uspeli, zakaj njih nespamet bo vsem očitna, kakor je bila tudi pri onih dveh. Ti pa hodiš za menoj v nauku, vedênju, namenu, veri, prizanesljivosti, ljubezni, potrpežljivosti, preganjanju, trpljenju, ki me je zadelo v Antiohiji, v Ikoniju, v Listri. Kakšno preganjanje sem prebil! In iz vsega me je Gospod rešil. – In vsi, kateri hočejo v Kristusu Jezusu pobožno živeti, bodo preganjani. Hudobni ljudje in sleparji pa bodo rasli v hudobiji, bodo varali in bodo varani. Ti pa ostani pri tem, kar si se naučil in si verno sprejel, ker veš, od koga si se naučil, in ker od detinstva poznaš sveto pismo, ki ti more dati modrost za zveličanje po veri v Kristusa Jezusa. Vse od Boga navdihnjeno pismo je tudi koristno za pouk, za prepričevanje, za poboljševanje in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek popoln, za vsako dobro delo pripraven. Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo sodil žive in mrtve, pri njegovem prihodu in njegovem kraljestvu: Oznanjuj besedo, vztrajaj, bodi prilično ali neprilično; prepričuj, svari, opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem. Zakaj pride čas, ko zdravega nauka ne bodo prenesli, temveč si bodo za čehljanje ušes kopičili učitelje po svojih željah in bodo ušesa odvračali od resnice, obračali pa se k bajkam. Ti pa bodi v vsem trezen, nadloge pretrpi, izvrši delo evangelista, spolni svojo službo. Jaz se namreč že darujem in čas moje razveze je blizu. Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljen venec pravice, ki mi ga bo dal oni dan Gospod, pravični sodnik; pa ne le meni, ampak tudi vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod. Podvizaj se, da skoro prideš k meni. Zakaj Dema me je zapustil, ker je vzljubil ta svet, in je odšel v Tesaloniko, Krescent v Galijo, Tit v Dalmacijo. Edino Luka je pri meni. Vzemi Marka in ga pripelji s seboj, kajti zelo mi je koristen za službo. Tihika pa sem poslal v Efez. Kadar prideš, prinesi plašč, ki sem ga pustil v Troadi pri Karpu, in knjige, zlasti pergamente. Kovač Aleksander mi je storil veliko hudega; Gospod mu bo povrnil po njegovih delih. Tudi ti se ga varuj; zakaj silno se upira našim naukom. Ko sem se prvikrat zagovarjal, mi ni nihče prišel na pomoč, ampak so me vsi zapustili. Naj se jim to ne šteje v slabo. Gospod pa mi je pomagal in dal moč, da bi se po meni oznanjevanje dopolnilo in bi ga slišali vsi narodi; rešil me je levu iz žrela. Gospod me bo osvobodil iz vsakega hudega naklepa in rešil v svoje nebeško kraljestvo. Njemu slava na vekov veke. Amen. Pozdravi Prisko in Akvila ter Oneziforovo hišo. Erast je ostal v Korintu, Trofima sem pa bolnega pustil v Miletu. Podvizaj se, da prideš pred zimo. Pozdravljajo te Evbul in Pudent in Lin in Klavdija in vsi bratje. Gospod Jezus Kristus s tvojim duhom. Milost z vami. Amen. Pavel, služabnik božji, apostol pa Jezusa Kristusa, da izvoljeni božji verujejo in spoznajo resnico, ki je za pobožnost, oprti na upanje v večno življenje, ki ga je Bog, ki ne laže, obljubil pred veki, ob svojem času pa razodel svojo besedo v oznanjevanju, ki mi je bilo zaupano po zapovedi Boga, našega Odrešenika – Titu, po skupni veri pravemu sinu: Milost in mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, našega Odrešenika. Zaradi tega sem te pustil na Kreti, da kar nedostaja, urediš in postaviš po mestih starešine, kakor sem ti naročil: če je kdo brez graje, ene žene mož, ima verne otroke, ki niso razuzdanosti obdolženi ali nepokorni. Zakaj predstojnik mora kot božji oskrbnik biti brez graje, ne prevzeten ne togoten ne pijanec ne pretepač ne pohlepen po dobičku, ampak gostoljuben, dobrotljiv, zmeren, pravičen, svet, zdržen. Držati se mora zanesljive besede, ki je v skladu z naukom, da bo zmožen z zdravim poukom tudi opominjati in prepričevati tiste, ki ugovarjajo. Veliko je namreč tudi nepokornih, blebetavcev in sleparjev, posebno iz obreze; te je treba ustaviti; kajti cele hiše prevračajo, ko zaradi grdega dobička učijo, česar bi ne smeli. Eden izmed njih, njihov lastni prerok, je rekel: »Krečani so vedno lažnivi, hude zveri, leni trebuhi.« To pričevanje je resnično. Zato jih ostro posvari, da bodo zdravi v veri in ne bodo poslušali judovskih bajk in ukazov ljudi, ki zametajo resnico. Čistim je vse čisto; umazanim pa in nevernim ni nič čisto, ampak sta jim umazana pamet in vest. Trdijo, da Boga poznajo, z deli ga pa tajé, ker so ostudni in nepokorni in nesposobni za vsako dobro delo. Ti pa govori, kar je primerno zdravemu nauku: Stari možje naj bodo trezni, častitljivi, preudarni, zdravi v veri, ljubezni in potrpežljivosti; stare žene naj bodo prav tako v vedenju sveto spodobne, ne obrekljive, tudi ne obilnemu vinu vdane, naj dobro učé, da bodo mlade žene razumno navajale ljubiti svoje može, ljubiti otroke, biti pametne, čiste, za dom skrbne, dobre, svojim možem pokorne, da se božja beseda ne bo sramotila. Prav tako opominjaj mlajše moške, naj bodo zmerni v vsem, in sam se kaži kot vzor dobrih del; v poučevanju ohrani nepopačenost, častitljivost, zdravo, neoporečno besedo, da bo nasprotnik osramočen, ker ne bo imel o nas nič slabega govoriti. Sužnje opominjaj, naj bodo svojim gospodarjem pokorni v vsem, naj bodo prikupni, naj ne ugovarjajo, ne poneverjajo, marveč kažejo v vsem popolno zvestobo, da bodo v vsem delali čast nauku Boga, našega Zveličarja. Zakaj razodela se je božja milost, ki prinaša zveličanje vsem ljudem; uči nas, da se odpovejmo hudobnosti in posvetnim željam in na tem svetu trezno in pravično in pobožno živimo, pričakujoč blaženega upanja in veličastnega prihoda vélikega Boga in Zveličarja našega, Jezusa Kristusa, ki je dal sam sebe za nas, da bi nas odrešil vse krivice in zase očistil kot izvoljeno ljudstvo, vneto za dobra dela. Tako govôri in opominjaj in prepričuj z vsem poudarkom. Nihče naj te ne zaničuje. Opominjaj jih, naj bodo vladam in oblastem pokorni, poslušni, za vsako dobro delo pripravljeni; naj nikogar ne sramoté, naj ne bodo prepirljivi, ampak priljudni in naj kažejo vso krotkost naproti vsem ljudem. Saj smo bili tudi mi nekdaj nespametni, neposlušni, smo se motili, stregli mnogoterim željam in nasladam, živeli v hudobiji in nevoščljivosti, bili mrzki in v medsebojnem sovraštvu. Ko se je pa razodela dobrotljivost in ljudomilost Boga, našega Odrešenika, nas je odrešil, ne zaradi pravičnih del, ki smo jih mi storili, marveč po svojem usmiljenju v kopeli prerojenja in prenovljenja po Svetem Duhu, ki ga je na nas obilno razlil po Jezusu Kristusu, našem Zveličarju, da bi bili opravičeni z njegovo milostjo in bi po upanju postali dediči večnega življenja. Zanesljiva je beseda in želim, da to poudarjaš, naj si prizadevajo izvrševati dobro, kateri v Boga verujejo. To je dobro in koristno ljudem. Nespametnih vprašanj in rodovnikov in prepirov in bojev o postavi se pa ogiblji; so namreč brez vsake koristi in prazni. Krivoverca se po prvem in drugem svarjenju ogiblji, vedoč, da je tak ves spačen in da greši, obsojen z lastno sodbo. Ko pošljem k tebi Artema ali Tihika, se podvizaj, da prideš k meni v Nikopolo. Sklenil sem namreč ondi prezimiti. Zena, ki je izveden v postavi, in Apola dobro preskrbi za na pot, da ne bosta ničesar pogrešala. Učé naj se pa tudi naši prizadevati si za dobra dela v nujnih potrebah, da ne bodo brez sadu. Pozdravljajo te vsi, kateri so pri meni. Pozdravi tiste, ki nas v veri ljubijo. Milost z vami vsemi. Amen. Pavel, ujetnik Kristusa Jezusa, in brat Timotej – našemu ljubemu sodelavcu Filemonu, sestri Apiji, našemu sobojevniku Arhipu in cerkvi, ki je v tvoji hiši: Milost vam in mir od Boga, Očeta našega, in Gospoda Jezusa Kristusa. Zahvaljujem svojega Boga in se te vedno spominjam v svojih molitvah, ker slišim o tvoji ljubezni in zvestobi, ki jo imaš do Gospoda Jezusa in do vseh svetih. Skupnost tvoje vere z nami naj se izkaže dejavna v spoznanju vsega dobrega, kar je med vami v Kristusu Jezusu. Zakaj velika radost in tolažba me je navdala zaradi tvoje ljubezni, ker so se po tebi, brat, srca svetih poživila. Zaradi tega, dasi imam v Kristusu veliko zaupanje, da ti morem zapovedovati, kar se spodobi, te rajši iz ljubezni prosim; tak, kakršen sem, stari Pavel, zdaj še ujetnik Jezusa Kristusa, te prosim za svojega sina, ki sem ga rodil v vezeh, za Onezima, ki ti je bil nekdaj neporaben, zdaj pa je tebi in meni zelo poraben; nazaj ti ga pošiljam, ti pa ga sprejmi kakor moje srce. Rad bi ga obdržal pri sebi, da bi mi namesto tebe stregel, ko sem v vezeh zaradi evangelija; toda brez tvoje privolitve nočem ničesar storiti, da bi tvoja dobrota ne bila nekako prisiljena, marveč radovoljna. Morda se je bil namreč za nekaj časa zato ločil, da ga obdržiš za vedno, ne več kot sužnja, ampak več ko sužnja: kot brata, prav ljubega meni, koliko bolj še tebi, po mesu in v Gospodu. Ako me torej imaš za tovariša, ga sprejmi kakor mene. Ako ti je pa storil kako krivico ali ti je kaj dolžan, to meni vračunaj. Jaz, Pavel, pišem lastnoročno: jaz bom povrnil – da ti ne rečem, da si mi celo sam sebe dolžan. Dà, brat, naj imam od tebe korist v Gospodu. Poživi moje srce v Gospodu. Z zaupanjem v tvojo poslušnost ti pišem, vedoč, da boš storil še več, kakor pravim. Obenem mi tudi pripravi stanovanje. Upam namreč, da bom po vaših prošnjah vam podarjen. Pozdravlja te Epafra, moj sojetnik v Kristusu Jezusu, in Marko, Aristarh, Dema in Luka, moji sodelavci. Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z vašim duhom. Amen. Mnogokrat in na mnogotere načine je nekdaj Bog govoril očetom po prerokih, slednjič, te dni, nam je govoril po Sinu, ki ga je postavil za dediča vsega in po njem tudi naredil svet. On, ki je odsvit njegovega veličastva in podoba njegovega bitja ter nosi vse z besedo svoje moči, je dovršil očiščenje od grehov, sédel na desnico veličastva na višavah ter postal toliko višji od angelov, kolikor odličnejše ime je dobil od njih. Zakaj kateremu izmed angelov je kdaj rekel: »Moj Sin si ti, danes sem te rodil?« In zopet: »Jaz mu bom oče in on mi bo sin.« In ko zopet vpelje Prvorojenca na svet, pravi: »In molijo naj ga vsi božji angeli.« O angelih pravi: »Kateri dela svoje angele enake vetrovom in svoje služabnike kakor ognjen plamen«; Sinu pa: »Tvoj prestol, o Bog, je za vekomaj« in »Žezlo pravice je žezlo tvojega kraljestva. Ljubil si pravico in sovražil krivico, zato te je, o Bog, tvoj Bog mazilil z oljem veselja bolj ko tvoje tovariše.« Dalje: »Ti, Gospod, si v začetku zemljo utrdil in nebo je delo tvojih rok. Oba bosta prešla, ti pa ostaneš; oba se bosta postarala, kakor se obleka; kakor plašč ju boš zvil in bosta spremenjena; ti pa si vedno isti in tvoja leta ne minejo.« Kateremu izmed angelov je kdaj rekel: »Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog?« Ali niso vsi angeli duhovi, ki so v službi in poslani, da strežejo tistim, ki bodo dobili zveličanje kot dediščino? Zato se moramo toliko bolj držati tega, kar smo slišali, da ne bomo šli mimo. Zakaj, če je bila po angelih oznanjena beseda trdna in je vsaka kršitev in neposlušnost prejela pravično povračilo, kako bomo mi ubežali, če vnemar pustimo takšno blagodat, ki jo je začel oznanjati Gospod in so jo med nami utrdili ti, ki so ga slišali, obenem pa je pričeval Bog z znamenji in čudeži in z mnogoterimi močmi ter s podeljevanjem Svetega Duha po svoji volji. Ni namreč angelom podredil prihodnjega sveta, o katerem govorimo. Pričeval pa je nekdo na nekem mestu: »Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da ga obiskuješ? Le malo nižjega od angelov si ga naredil, s slavo in častjo si ga ovenčal in ga postavil nad dela svojih rok; vse si podvrgel njegovim nogam.« Ko mu je namreč vse podvrgel, ni nič pustil, kar bi mu ne bilo podvrženo. Zdaj pa še ne vidimo, da bi mu bilo vse podvrženo. Njega pa, ki je bil malo nižji od angelov, da bi po milosti božji smrt okusil za vse, Jezusa, vidimo zaradi smrtnega trpljenja s slavo in častjo venčanega. Spodobilo se je namreč, da je on, za katerega je vse in po katerem je vse, njega, ki je pripeljal mnogo sinov v slavo in je začetnik njih odrešenja, s trpljenjem poveličal. Zakaj, kateri posvečuje in kateri se posvečujejo, so vsi iz enega. Iz tega vzroka se ne sramuje imenovati jih brate, ko pravi: »Oznanjal bom tvoje ime svojim bratom, sredi zbora te bom hvalil.« In zopet: »Zaupal bom vanj.« In zopet: »Glej, jaz in otroci, ki mi jih je dal Bog.« Ker so torej otroci deležni krvi in mesa, se je prav tako tudi sam udeležil obojega, da bi s smrtjo zrušil tistega, ki je imel oblast nad smrtjo, to je hudiča, in bi rešil nje, ki so bili v strahu pred smrtjo vse življenje podvrženi sužnosti. Saj se vendar ne zavzema za angele, ampak za Abrahamov zarod se zavzema. Zato se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen in zvest veliki duhovnik pred Bogom v spravo za grehe ljudstva. V čemer je bil namreč sam skušan in je trpel, more skušanim pomagati. Zatorej, sveti bratje, ki ste deležni nebeškega klica, glejte na poslanca in velikega duhovnika vere, ki jo izpovedujemo, na Jezusa, zvestega njemu, ki ga je postavil, kakor je bil Mojzes v vsej njegovi hiši. Zakaj toliko večje slave je on vreden nad Mojzesom, kolikor večjo čast od hiše ima tisti, ki jo je naredil. Kajti vsako hišo kdo naredi, on pa, ki je vse naredil, je Bog. In Mojzes je bil zvest v vsej njegovi hiši kot služabnik, da je pričeval, kar se je imelo pozneje oznanjati, Kristus pa je kot sin čez svojo hišo; njegova hiša smo mi, če do konca trdno ohranimo zaupanje in hvalo upanja. Zatorej – kakor govori Sveti Duh: »Če danes slišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob upiranju na dan skušanja v puščavi, kjer so me skušali vaši očetje; preskušali so me štirideset let, dasi so videli moja dela. Zato sem se srdil nad tem rodom in rekel: Vedno se motijo v srcu in niso spoznali mojih potov – da sem prisegel v svojem srdu: Ne pojdejo v moj pokoj.« Glejte, bratje, da ne bo v kom izmed vas hudobnosti nevernega srca, da bi odstopili od živega Boga; opominjajte se marveč vsak dan, dokler se pravi »danes«, da kdo izmed vas po zapeljivosti greha ne zakrkne. Kajti Kristusa smo deležni, če prvotno zaupanje do konca trdno ohranimo. Ko se pravi: »Če danes slišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob upiranju,« kdo so neki bili, ki so slišali, pa so se upirali? Ali ne vsi, kateri so šli iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom? Nad kom pa se je srdil štirideset let? Ali ne nad tistimi, ki so grešili ter so njih trupla popadala v puščavi? In katerim je prisegel, da ne pojdejo v njegov pokoj, če ne tistim, ki so bili neposlušni? In tako vidimo, da niso mogli iti vanj zaradi nevere. Bojmo se torej, da bi kdo izmed vas ne menil, da je zakasnel, ko obljuba, da pridemo v njegov pokoj, še obstaja. Zakaj evangelij je oznanjen nam kakor onim. Toda onim slišana beseda ni koristila, ker niso bili po veri združeni s tistimi, ki so jo poslušali. Pojdemo namreč v pokoj, kateri smo vero sprejeli, kakor je rekel: »Prisegel sem v svojem srdu: Ne pojdejo v moj pokoj,« in vendar so bila dela dovršena od začetka sveta. Rekel je namreč nekje o sedmem dnevu tako: »In počival je Bog sedmi dan od vseh svojih del.« In na tem mestu zopet: »Ne pojdejo v moj pokoj.« Ker torej ostane, da nekateri pojdejo vanj, tisti pa, ki se jim je poprej oznanilo, zaradi neposlušnosti niso šli, določuje zopet neki dan, »danes«, ko po tolikem času govori po Davidu, kakor je bilo rečeno: »Če danes slišite njegov glas, ne zakrknite svojih src.« Zakaj, ko bi jih bil Jozue pripeljal v pokoj, bi potem ne govoril o drugem dnevu. Torej božjemu ljudstvu še ostaja sobotni počitek. Kdor je namreč prišel v njegov pokoj, tudi on počiva od svojih del, kakor Bog od svojih. Potrudimo se torej, da pridemo v oni pokoj, da kateri ne pade po prav tem zgledu neposlušnosti. Živa je namreč božja beseda, učinkovita in ostrejša kakor vsak dvorezen meč in prodre do ločitve duše in duha, tudi do sklepov in mozga ter razsoja misli in namene srca. In ni je stvari, ki bi bila nevidna pred njim, ampak vse je odkrito in očitno očem njega, kateremu nam bo treba dajati odgovor. Ker imamo torej vzvišenega velikega duhovnika, ki je šel skozi nebo, Jezusa, Sina božjega, se veroizpovedi držimo. Kajti nimamo velikega duhovnika, ki bi ne mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, temveč enako skušanega v vsem, razen v grehu. Bližajmo se torej z zaupanjem prestolu milosti, da dosežemo usmiljenje in najdemo milost za pomoč o pravem času. Zakaj vsak veliki duhovnik se jemlje izmed ljudi in se postavlja za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga, da daruje darove in daritve za grehe in more imeti potrpljenje s tistimi, ki so nevedni in se motijo, ker je tudi sam obdan s slabostjo in mora zaradi nje kakor za ljudstvo tako tudi zase opravljati daritve za grehe. In nobeden si ne prisvaja te časti, ampak ga kliče Bog kakor Arona. Tako si tudi Kristus ni sam dal časti, da je postal veliki duhovnik, ampak Oni, ki mu je rekel: »Moj Sin si ti, danes sem te rodil«; kakor pravi tudi na drugem mestu: »Ti si duhovnik na veke po redu Melkizedekovem.« On je v dneh svojega življenja na zemlji daroval prošnje in molitve s silnimi klici in solzami njemu, ki ga je mogel rešiti smrti, in bil je uslišan zaradi bogovdanosti. In čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je trpel, učil pokorščine. Ko je dosegel popolnost, je postal za vse, kateri so mu poslušni, začetnik večnega zveličanja, od Boga imenovan za velikega duhovnika po redu Melkizedekovem. O tem bi nam bilo veliko govoriti, pa je težko razlagati, ker ste postali leni za poslušanje. Kajti vi, ki bi po času morali biti učitelji, zopet potrebujete, da vas kdo uči, katere so začetne prvine božjih naukov, in ste postali potrebni mleka in ne močne hrane. Vsakdo namreč, ki dobiva mleko, je neskušen v besedi pravičnosti, ker je otrok. Za popolne, ki imajo zaradi skušnje vajene čute, da razločujejo dobro in hudo, pa je močna hrana. Pustimo torej začetni nauk Kristusov in se dvignimo k popolnosti, ne da bi znova polagali temelj, ki je v spreobračanju od mrtvih del, v veri v Boga, v nauku o krstih, o polaganju rok, o vstajenju mrtvih in o večni sodbi. – In to bomo storili, če Bog da. – Zakaj tistih, ki so bili kdaj že razsvetljeni in so okusili nebeški dar, ki so postali deležni Svetega Duha ter okusili lepo besedo božjo in moči prihodnjega sveta, pa so odpadli, ni mogoče spet pripraviti k novemu spreobrnjenju, ker sami sebi božjega Sina križajo in sramoté. Zakaj zemlja, ki pije pogosten dež in rodi koristne rastline tistim, ki jo obdelujejo, prejema od Boga blagoslov; če pa rodi trnje in osat, je malopridna in blizu prekletja in se konča s požigom. O vas, preljubi, pa smo prepričani, da ste boljši in blizu zveličanja, čeprav tako govorimo. Saj Bog ni krivičen, da bi pozabil vaše delo in ljubezen, ki ste jo skazali njegovemu imenu, ker ste svetim stregli in še strežete. Želimo pa, naj vsak izmed vas pokaže isto vnemo za popolnost upanja do konca, da bi se namreč ne polenili, ampak posnemali tiste, ki so po veri in stanovitnosti deležni obljub. Ko je namreč Bog Abrahamu dal obljubo, je prisegel sam pri sebi, ker ni mogel priseči pri nikomer, ki bi bil večji; rekel je: »Resnično, obilno te bom blagoslovil in silno te namnožil.« In tako je potrpežljivo čakal ter obljubo prejel. Ljudje namreč prisegajo pri večjem in vsakega prerekanja konec je prisega, ki je v potrditev. Ker je dedičem obljube hotel Bog še bolj pokazati nepremenljivost svojega sklepa, je pristavil prisego, da bi po dveh nepremenljivih dejanjih, ki je v njih nemogoče, da bi Bog varal, imeli močno tolažbo, kateri smo pribežali, da se oprimemo danega upanja. V njem imamo svoje duše sidro, ki je varno in trdno ter sega v notranjščino za zagrinjalom, kamor je šel za nas predhodnik Jezus, ki je postal po Melkizedekovem redu veliki duhovnik na veke. Zakaj ta Melkizedek, kralj v Salemu, duhovnik Boga Najvišjega, ki je Abrahamu, vračajočemu se po porazu kraljev, prišel naproti ter ga blagoslovil, ki mu je Abraham dal tudi desetino od vsega, ki je najprej, po razlagi, »kralj pravičnosti«, potem pa tudi kralj Salema, kar pomeni »kralj miru«, brez očeta, brez matere, brez rodovnika, brez začetka dni in brez konca življenja, podoben pa Sinu božjemu – ostane duhovnik za vedno. Glejte pa, kako velik je ta, ki mu je celo očak Abraham dal desetino od najboljšega plena. Tudi tisti izmed Levijevih sinov, ki prejmejo duhovništvo, imajo naročilo, da pobirajo po postavi desetino od ljudstva, to je od svojih bratov, čeprav so izšli iz Abrahamovih ledij. Ta pa, ki ni bil iz njihovega rodu, je prejel desetino od Abrahama in blagoslovil je njega, ki je imel obljube. Brez vsakega ugovora pa večji blagoslavlja to, kar je manjše. In tukaj prejemajo desetino ljudje, ki umirajo, tam pa tisti, ki se o njem pričuje, da živi. In, da se tako izrazim, po Abrahamu je tudi Levi, ki je desetino prejemal, dal desetino. Kajti bil je še v očetovem ledju, ko mu je prispel naproti Melkizedek. Ako se je torej mogla doseči popolnost že z levitskim duhovništvom – pod njim je namreč ljudstvo dobilo postavo – čemu je še potrebno, da nastopi drug duhovnik po Melkizedekovem redu in da se ne imenuje po Aronovem redu? Kadar se namreč premeni duhovništvo, se nujno premeni tudi postava. Zakaj tisti, ki se o njem to pravi, je iz drugega rodu, iz katerega nihče ni služil oltarju. Kajti očitno je, da je naš Gospod izšel iz Juda, iz rodu, kateremu glede duhovnikov Mojzes ni nič rekel. In še bolj očitno je, če podobno kakor Melkizedek nastopi drug duhovnik, ki ni postal duhovnik po postavi telesne zapovedi, ampak po moči neminljivega življenja. Pismo namreč pričuje: »Ti si duhovnik vekomaj po Melkizedekovem redu.« Razveljavlja se namreč prejšnja zapoved, ker je brez moči in brez koristi; zakaj postava ni v ničemer privedla do popolnosti; uvaja pa se boljše upanje, po katerem se bližamo Bogu. In ker se to ni zgodilo brez prisege – oni so namreč brez prisege postali duhovniki, ta pa s prisego, po njem, ki mu je rekel: »Prisegel je Gospod in se ne bo kesal: Ti si duhovnik vekomaj« – zato je tudi Jezus postal pôrok boljše zaveze. In onih duhovnikov je bilo več, ker jim je smrt branila ostati, ta pa ima, ker ostane vekomaj, neminljivo duhovništvo. Zatorej more tistim, ki se po njem bližajo Bogu, tudi zveličanje vedno dajati, ker vedno živi, da prosi zanje. Spodobilo se je namreč, da imamo takega velikega duhovnika, ki je svet, nedolžen, neomadeževan, ločen od grešnikov in višji od nebes; ki mu ni treba kakor velikim duhovnikom vsak dan poprej darovati za lastne grehe, potlej za grehe ljudstva. Zakaj to je storil enkrat, ko je daroval sam sebe. Postava namreč za velike duhovnike postavlja ljudi, obdane s slabostjo, beseda prisege, ki je prišla za postavo, pa Sina, vekomaj popolnega. Glavno pri tem, o čemer govorimo, je pa to, da imamo takega velikega duhovnika, ki je sédel na desno prestola veličastva v nebesih in je služabnik svetišča in pravega šotora, ki ga je postavil Gospod in ne človek. Vsak veliki duhovnik je namreč v to postavljen, da daruje darove in daritve; zatorej je treba, da ima tudi ta kaj darovati. Ko bi bil torej na zemlji, bi niti ne bil duhovnik, zakaj tu so taki, ki darujejo daritve po postavi; in ti služijo podobi in senci tega, kar je v nebesih, kakor je bilo naročeno Mojzesu, ko je hotel napraviti šotor: »Glej,« je rekel, »da vse narediš po podobi, ki ti je bila pokazana na gori.« Tako pa je dobil toliko odličnejšo službo, kolikor je tudi srednik boljše zaveze, ki je pač postavljena na boljših obljubah. Zakaj, če bi bila ona prva brez pomanjkljivosti, bi se ne iskalo mesto drugi. Graja jih namreč, ko pravi: »Glejte, prišli bodo dnevi, pravi Gospod, in s hišo Izraelovo in hišo Judovo bom sklenil novo zavezo; ne take, kakor je bila zaveza, ki sem jo sklenil z njih očeti tisti dan, ko sem jih prijel za roko, da bi jih popeljal iz egiptovske dežele; ker sami niso ostali v moji zavezi, sem jih tudi jaz vnemar pustil, pravi Gospod. To je zaveza, ki jo bom s hišo Izraelovo sklenil po tistih dneh, pravi Gospod: Dal bom svoje postave v njih misli ter jih zapisal v njih srca; in jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. In nihče ne bo učil svojega rojaka in nihče svojega brata, govoreč: ‚Spoznaj Gospoda‘; zakaj vsi me bodo poznali, od majhnega med njimi do velikega. Zakaj milosten bom njih krivicam in njihovih grehov se ne bom več spominjal.« S tem, da je rekel »novo«, je prejšnjo označil za staro. Kar pa se stara in postaja zastarelo, se bliža koncu. Imela je sicer tudi prva ukaze glede božje službe ter pozemeljsko svetišče. Narejen je bil namreč prvi šotor, v njem svečnik in miza in položni hlebi; in temu se pravi »Sveto«. Za drugim zagrinjalom pa je bil šotor, ki se mu pravi »Presveto«; imel je zlat kadilni oltar in skrinjo zaveze, obloženo od vseh strani z zlatom; v njej je bila zlata posoda z mano in Aronova palica, ki je bila pognala, in plošči zaveze, nad njo pa keruba veličastva, ki sta obsenčevala pokrov sprave, o čemer zdaj ni treba podrobno govoriti. To je torej tako urejeno in v prvi šotor hodijo duhovniki vedno, ko opravljajo službo, v drugega pa enkrat v letu samo veliki duhovnik, ne brez krvi, ki jo daruje zase in za grehe ljudstva. S tem Sveti Duh razodeva, da še ni odprta pot v svetišče, dokler stoji še prvi šotor, ki je podoba sedanjega časa; v njem se namreč darujejo darovi in daritve, ki ne morejo glede vesti popolnega storiti tistega, ki službo opravlja, samo z jedmi in pijačami in raznimi umivanji – ukazi za telo, ki veljajo do časa spopolnitve. Kristus pa je stopil kot veliki duhovnik prihodnjih dobrin skozi večji ter popolnejši šotor, ki ni z roko narejen, to je, ni od tega sveta; tudi ni s krvjo kozlov in juncev, ampak z lastno krvjo enkrat za vselej stopil v svetišče ter pridobil večno odrešenje. Zakaj če kri kozlov in volov in juničji pepel po škropljenju omadeževane posvečuje glede na zunanjo čistost, koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po Svetem Duhu sam sebe dal Bogu v brezmadežno daritev, očistila vašo vest od mrtvih del za službo živemu Bogu! In zaradi tega je srednik nove zaveze, da bi po smrti, ki jo je prenesel za odrešenje od pregreh v prejšnji zavezi, prejeli, kateri so poklicani, obljubo večne dediščine. Kjer je namreč oporoka, mora prej nastopiti smrt oporočníka. Oporoka je namreč veljavna po smrti, ker nima še moči, dokler živi oporočník. Zato tudi prva zaveza ni bila brez krvi uvedena. Ko je namreč Mojzes vse zapovedi v postavi oznanil vsemu ljudstvu, je vzel krvi juncev in kozlov z vodo in s škrlatnordečo volno in hizopom ter pokropil knjigo sámo in vse ljudstvo z besedami: »To je kri zaveze, ki jo je Bog sklenil z vami.« Enako je s krvjo pokropil tudi šotor in vse orodje za službo božjo. In skoro vse se po postavi očiščuje s krvjo in brez prelivanja krvi ni odpuščanja. Treba je torej, da se s tem očiščujejo podobe nebeških reči, nebeške reči same pa z boljšimi daritvami, kakor so te. Kristus namreč ni šel v svetišče, ki je narejeno z rokami in je le podoba pravega, marveč v sama nebesa, da se zdaj za nas predstavlja božjemu obličju; tudi ne, da bi se večkrat daroval, kakor hodi veliki duhovnik s tujo krvjo vsako leto v svetišče; sicer bi moral večkrat trpeti od začetka sveta. Tako pa se je prikazal enkrat ob koncu časov, da s svojo daritvijo odpravi greh. In kakor je ljudem določeno enkrat umreti – nato pa sodba – tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da odvzame grehe mnogih, drugič se bo prikazal brez greha tistim, ki ga pričakujejo, v zveličanje. Ker ima namreč postava le senco prihodnjih dobrin, ne pa stvari v lastni podobi, ne more z istimi daritvami, ki se vsako leto neprenehoma darujejo, njih, ki z njimi prihajajo, nikdar privesti do popolnosti. Ali bi se sicer ne bile nehale opravljati, ker bi si darovalci, enkrat za vselej očiščeni, ne bili več v svesti nobenih grehov? Toda z njimi se vsako leto obuja spomin na grehe; zakaj nemogoče je, da bi kri volov in kozlov odvzemala grehe. Zato ob svojem prihodu na svet pravi: »Daritve in žrtve nisi hotel, a telo si mi pripravil; žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč. Tedaj sem rekel: ‚Glej, prihajam – o meni je pisano v knjigi – da izvršim, o Bog, tvojo voljo.‘« Poprej je rekel: »Daritev in žrtev, žgalnih daritev in daritev za greh, kakor se po postavi darujejo, nisi hotel in ti niso bile všeč«; nato pa je rekel: »Glej, prihajam, da izvršim, o Bog, tvojo voljo.« Prvo odpravlja, da postavi drugo. Po tej volji smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej. In vsak duhovnik dan na dan opravlja službo ter daruje po večkrat iste daritve, ki nikoli ne morejo odvzeti grehov. On pa je opravil za grehe eno daritev ter za vekomaj sédel na desnico božjo in odtlej čaka, da bodo položeni njegovi sovražniki za podnožje njegovih nog. Zakaj z eno daritvijo je za vedno popolne storil tiste, ki se posvečujejo. Spričuje pa nam to tudi Sveti Duh; potem namreč, ko je rekel: »To je zaveza, ki jo bom sklenil z njimi po tistih dneh, govori Gospod: Dal bom svoje postave v njih srca in zapisal jih bom v njih misli, in njih pregreh ter njih krivic se ne bom več spominjal.« Kjer pa so te odpuščene, ni več daritve za grehe. Ker imamo torej zaupanje, bratje, da z Jezusovo krvjo stopimo v svetišče po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje telo, in imamo tudi velikega duhovnika nad božjo hišo: prihajajmo s pravim srcem v polni veri, v srcih očiščeni slabe vesti in na telesu umiti s čisto vodo; držimo se neomahljivo izpovedi upanja – kajti zvest je on, ki je dal obljubo – glejmo drug na drugega, da se bomo spodbujali k ljubezni in dobrim delom, in ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč se spodbujajmo, in to toliko bolj, kolikor bolj vidite, da se bliža dan. Če namreč potem, ko smo resnico spoznali, radovoljno grešimo, ne ostane za grehe nobena daritev več, ampak strašno pričakovanje sodbe in maščevalni ogenj, ki bo razjedal nasprotnike. Če kdo zavrže Mojzesovo postavo, na pričevanje dveh ali treh prič brez usmiljenja umrje. Koliko večjo kazen, menite, bo zaslužil, kdor tepta božjega Sina in ima kri zaveze, s katero je bil posvečen, za navadno ter sramoti Duha milosti! Zakaj vemo, kdo je rekel: »Moje je maščevanje, jaz bom povrnil«; in zopet: »Gospod bo sodil svoje ljudstvo.« Strašno je pasti v roke živega Boga. Spominjajte pa se prejšnjih dni, v katerih ste razsvetljeni prestali velik boj v trpljenju: zdaj v sramoti in stiski postavljeni v zgledovanje, zdaj tovariši tistih, katerim se je tako godilo. Zakaj tudi z ujetniki ste imeli sočutje in prenesli ste z veseljem uplenitev svojega imetja, vedoč, da imate boljšo in neminljivo posest. Ne zavrzite torej zaupanja, ki ga čaka veliko plačilo. Potrpežljivosti vam je namreč treba, da izvršite božjo voljo ter dosežete obljubo. »Zakaj še malo, prav malo in prišel bo, kateri mora priti, in ne bo odlašal. Moj pravični pa bo živel iz vere. Če se pa odtegne, ne bo z njim zadovoljna moja duša.« Mi pa nismo izmed tistih, ki se v svojo pogubo odtegujejo, ampak izmed tistih, ki verujejo, da tako rešijo življenje. Je pa vera trdno prepričanje o tem, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Po njej so namreč stari dosegli hvalo. Po veri spoznavamo, da je bil svet urejen z božjo besedo, da je iz nevidnega nastalo, kar se vidi. Po veri je daroval Abel Bogu popolnejšo daritev kakor Kajn; po njej je dosegel hvalo, da je pravičen, ko je Bog pričal za njegove darove, in po njej govori še po smrti. Po veri je bil Henoh prenesen, da ni videl smrti; in ni ga bilo najti, ker ga je Bog prenesel. Preden je bil namreč prenesen, je prejel hvalo, da je bil Bogu všeč; brez vere pa mu ni mogoče biti všeč. Zakaj, kdor hoče priti k Bogu, mora verovati, da je in da je tistim, ki ga iščejo, plačnik. Po veri je dobil Noe naznanilo glede stvari, ki se še niso videle, in je v svetem strahu zgradil ladjo za rešitev svoje hiše; po njej je obsodil svet ter se udeležil pravičnosti, kakršno daje vera. Po veri je bil poslušen Abraham, ko je bil poklican, naj gre v deželo, ki naj bi jo prejel v delež; in odšel je, ne vedoč, kam gre. Po veri se je naselil v obljubljeni deželi kakor v tujini ter se z Izakom in Jakobom, ki sta bila z njim deležna iste obljube, nastanil v šotorih. Kajti pričakoval je mesta s trdnimi temelji, katerega graditelj in stvaritelj je Bog. Po veri je tudi Sara dobila moč, da je kljub starosti spočela, ker je verovala, da je zvest, kateri je bil to obljubil. Zato je tudi bilo od enega, in to od oslabelega, toliko potomcev, kakor je zvezd na nebu in kakor je brezštevilnega peska ob kraju morja. V veri so vsi ti pomrli, ne da bi bili obljube dosegli; toda od daleč so jih gledali ter pozdravljali in priznavali so, da so tujci ter priseljenci na zemlji. Kateri namreč tako govoré, razodevajo, da domovino iščejo. In ko bi bili mislili na tisto, iz katere so prišli, bi bili imeli priložnost, da se vrnejo. Tako pa hrepené po boljši, to je po nebeški. Zato se Bog ne sramuje imenovati se njihov Bog; zakaj mesto jim je pripravil. Po veri je Abraham, ko je bil skušan, v dar prinesel Izaka; in hotel je edinorojenca darovati on, ki je bil prejel obljube in ki mu je bilo rečeno: »Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo.« Pomislil je namreč, da more Bog tudi od mrtvih obujati. Zato ga je tudi kot podobo prejel. Po veri je Izak tudi za prihodnost blagoslovil Jakoba in Ezava. Po veri je umirajoči Jakob blagoslovil oba Jožefova sinova in molil čez vrh svoje palice. Po veri je Jožef na smrtni postelji mislil na izhod Izraelovih sinov ter dal naročila glede svojih kosti. Po veri so Mojzesa njegovi starši tri mesece po rojstvu skrivali, ker so videli, da je dete zalo, in se niso bali kraljevega povelja. Po veri je Mojzes, ko je dorastel, odklonil, da bi ga imenovali sina faraonove hčere; rajši si je izvolil trpljenje z božjim ljudstvom, kakor pa da bi imel časno korist od greha, ker je imel sramoto maziljenca za večje bogastvo kakor egiptovske zaklade; kajti gledal je na povračilo. Po veri je zapustil Egipt in se ni zbal kraljeve jeze. Kajti vztrajal je, kakor bi Nevidnega gledal. Po veri je obhajal veliko noč in kropljenje s krvjo, da bi se pokončevalec prvorojencev ne dotaknil njihovih. Po veri so šli skozi Rdeče morje kakor po suhem; ko pa so Egipčani to poskusili, so utonili. Po veri se je po sedemdnevnih obhodih zrušilo zidovje Jerihe. Po veri ni bila pokončana z neverniki hotnica Rahaba, ker je v miru sprejela oglednike. In kaj bi še dalje govoril? Čas bi mi namreč pošel, ko bi pripovedoval o Gedeonu, Baraku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih, ki so po veri premagali kraljestva, delali pravico, prejeli obljube, zamašili levom žrela, pogasili silo ognja, ubežali ostrini meča, okrevali od bolezni, se okrepili v boju, v beg zapodili tuje vojske. Žene so dobile svoje mrtve obujene. Nekateri so bili mučeni, ker oprostitve niso marali, da bi dosegli boljše vstajenje. Drugi so trpeli zasmehovanje in bičanje, povrh še vezi in ječo. Bili so kamnani, mučeni, žagani; umrli so z mečem umorjeni, hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah; bili so ubožni, stiskani, zatirani; tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po puščavah in gorah in brlogih in podzemeljskih jamah. In od teh vseh, preskušenih po veri, ni nobeden dosegel obljube, ker je Bog za nas preskrbel nekaj boljšega, da bi ti popolnosti ne dosegli brez nas. Zatorej tudi mi, ki imamo tolik oblak prič okoli sebe, odložimo vso težo in zapeljivi greh, vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka, in glejmo na voditelja in dopolnitelja vere, na Jezusa. Ta je namesto veselja, ki ga je čakalo, s preziranjem sramote pretrpel križ in sédel na desnico božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov prenesel toliko nasprotovanja zoper sebe, da ne omagate, utrujeni v svojih srcih. Niste se še do krvi ustavljali v boju zoper greh in pozabili ste tolažbo, ki vam kakor sinovom govori: »Moj sin, ne preziraj strahovanja Gospodovega in ne omaguj, kadar te kara: kogar namreč Gospod ljubi, ga strahuje in tepe vsakega sina, katerega sprejme.« Za vzgojo to prenesite. Kakor s sinovi ravna Bog z vami; kajti kje je sin, ki bi ga oče ne strahoval? Ako pa ste brez strahovanja, ki so ga vsi postali deležni, ste torej postranski in ne sinovi. Dalje, svoje očete po telesu smo imeli za vzgojitelje in smo jih spoštovali: ali se ne bomo veliko bolj pokorili Očetu duhov in bomo živeli? Kajti oni so nas strahovali za malo časa po svoji razsodnosti, ta pa v našo korist, da bi postali deležni njegove svetosti. Nobeno strahovanje pa se takrat, ko se vrši, ne zdi veselo, ampak bridko; pozneje pa daje tistim, ki so po njem izučeni, miru polni sad pravičnosti. Zato »vzravnajte onemogle roke in klecava kolena ter napravite za svoje noge ravna pota«, da bi se to, kar je hromo, še ne izvinilo, marveč da bi ozdravelo. Prizadevajte si za mir z vsemi in svetost, brez katere nihče ne bo videl Gospoda. Pazite, da kdo ne izgubi božje milosti; da ne bo kaka grenka korenina pognala ter delala nadlege in bi se jih mnogo po njej okužilo; da ne bo kateri nečist ali posveten kakor Ezav, ki je za eno jed prodal pravice svojega prvorojenstva. Saj veste, da je tudi potlej, ko je želel postati deležen blagoslova, bil zavržen, kajti ni našel več priložnosti za spremembo, dasi jo je prosil s solzami. Niste se namreč približali dotakljivi gori in gorečemu ognju in mraku in temi in nevihti in bučanju trombe in glasu besed, ob katerem so tisti, ki so ga slišali, prosili, naj se jim ne govori nobena beseda več. Kajti niso mogli prenesti ukaza: »Tudi če se žival dotakne gore, naj se kamná.« In tako strašna je bila prikazen, da je Mojzes rekel: »V strahu in trepetu sem.« Približali ste se marveč gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu in tisočem angelov, svečanemu shodu in zboru prvorojencev, ki so zapisani v nebesih, in Bogu, sodniku vseh, in duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost, in sredniku nove zaveze, Jezusu, in krvi kropljenja, ki glasneje govori ko Abelova. Glejte, da njega, ki govori, ne zavržete. Zakaj, če oni niso ubežali, ker so zavrgli tistega, ki je na zemlji govoril, bomo tem manj mi, ako bi zavračali njega, ki govori iz nebes. Njegov glas je takrat stresel zemljo, zdaj pa obeta: »Še enkrat bom stresel, ne samo zemljo, ampak tudi nebo.« »Še enkrat« pomeni, da se bo spremenilo, kar se kot narejeno stresa, da ostane to, kar se ne stresa. Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, skazujmo hvaležnost ter služimo po njej Bogu, njemu po volji v svetem spoštovanju in strahu. Zakaj »naš Bog je ogenj, ki uničuje«. Bratovska ljubezen naj ostane. Gostoljubnosti ne pozabite. V tej so namreč nekateri, ne da bi vedeli, pogostili angele. Spominjajte se ujetnikov kakor sojetniki in trpečih, ker ste tudi sami v telesu. Častit bodi zakon v vsem in postelja neomadeževana, kajti nečistnike in prešuštnike bo sodil Bog. Življenje bodi brez lakomnosti, zadovoljni bodite s tem, kar imate; kajti sam je rekel: »Ne bom stopil od tebe in ne bom te zapustil.« Zato moremo zaupljivo govoriti: »Gospod je moj pomočnik, ne bom se bal; kaj bi mi storil človek?« Spominjajte se svojih predstojnikov, ki so vam oznanjali božjo besedo; glejte konec njihovega življenja in ravnajte se po njihovi veri. Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke. Različnim tujim naukom se ne dajte zapeljati; dobro je namreč okrepčati si srce z milostjo, ne z jedmi, ki niso koristile tem, ki so se jih držali. Imamo oltar, s katerega jesti nimajo pravice tisti, ki služijo šotoru. Zakaj trupla živali, katerih kri veliki duhovnik nese za greh v svetišče, se sežigajo zunaj šotorišča. Zato je tudi Jezus trpel zunaj vrat, da bi s svojo krvjo ljudstvo posvetil. Pojdimo torej k njemu ven iz šotorišča in nosimo njegovo sramoto. Zakaj nimamo tukaj stalnega kraja, marveč iščemo prihodnjega. Po njem torej neprenehoma prinašajmo Bogu hvalno daritev, to je sad ustnic, ki slavé njegovo ime. Dobrodelnosti in miloščine pa ne pozabite, zakaj take daritve so Bogu všeč. Poslušajte svoje predstojnike in jih ubogajte, zakaj oni bedijo nad vašimi dušami kot taki, ki bodo dajali odgovor; da bodo to delali z veseljem in ne zdihovaje, kar bi ne bilo dobro za vas. Molite za nas. Zaupamo namreč, da imamo dobro vest, ker se hočemo v vsem pošteno vesti. Še bolj pa vas prosim, da to storite, da bi vam bil hitreje vrnjen. Bog miru pa, ki je od mrtvih obudil njega, ki je po krvi večne zaveze veliki pastir ovac, našega Gospoda Jezusa, naj vas usposobi za vsako dobro delo, da spolnite njegovo voljo; in naj v vas, kar mu je všeč, izvrši po Jezusu Kristusu, ki mu bodi slava na vekov veke. Amen. Prosim pa vas, bratje, prenesite spodbujajoče besede, saj sem vam na kratko pisal. Vedite, da je naš brat Timotej oproščen. Če prav kmalu pride, vas bom z njim obiskal. Pozdravite vse svoje predstojnike in vse svete. Pozdravljajo vas ti, ki so iz Italije. Milost z vami vsemi. Amen. Jakob, služabnik Boga in Gospoda Jezusa Kristusa, razkropljenim dvanajsterim rodovom: pozdrav! V zgolj veselje si štejte, bratje moji, če pridete v razne preskušnje, ker veste, da preskušnja vaše vere rodi stanovitnost. Stanovitnost pa naj vrši popolno delo, da boste popolni in dovršeni in ne boste v ničemer zaostajali. Ako pa kdo izmed vas nima modrosti, naj jo prosi od Boga, ki vsem daje v obilici in brez oponašanja, in mu bo dana. Prosi naj pa v veri in naj nič ne dvomi. Zakaj kdor dvomi, je podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava. Naj pač ne misli tak človek, da bo od Gospoda kaj prejel – človek duhovno razdvojen, nestanoviten na vseh svojih potih. Hvali naj se pa siromašni brat s svojo visokostjo, bogati pa s svojim ponižanjem, ker bo minil kakor cvetlica v travi. Vzide namreč sonce z vročino in travo posuši in cvetlica v njej uvene in lepota njene podobe premine. Tako bo tudi bogatin zvenel na svojih potih. Blagor človeku, ki vzdrži v skušnjavi, zakaj preskušen bo prejel krono življenja, ki jo je Gospod obljubil tistim, ki ga ljubijo. Nihče naj v skušnjavi ne govori: »Bog me skuša.« Zakaj Bog ne more biti skušan k hudemu in sam ne skuša nikogar. Vsak pa je skušan po lastnem poželenju, ki ga vleče in vabi; ko pa je poželenje spočelo, rodi greh, greh pa, ko je storjen, rodi smrt. Ne motite se, ljubi moji bratje! Vsak dober dar in vsako popolno darilo je od zgoraj in prihaja od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave. Radovoljno nas je rodil z besedo resnice, da bi bili nekakšna prvina njegovih stvari. Veste, ljubi moji bratje: vsak človek bodi hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo. Kajti človekova jeza ne vrši božje pravice. Zato odpravite vso nečednost in vsak izrastek malopridnosti in sprejmite v krotkosti vsajeno besedo, ki more rešiti vaše duše. Bodite pa izpolnjevalci besede in ne le poslušalci, ki bi sami sebe varali. Zakaj če je kdo poslušalec besede, pa ne vršitelj, je podoben človeku, ki svoj lastni obraz ogleduje v zrcalu; pogleda se namreč, pa gre in takoj pozabi, kakšen je bil. Kdor pa dobro pogleda v popolno postavo svobode in vztraja ter ne postane pozabljiv poslušalec, ampak vršitelj dela, ta bo po svojem delu blažen. Če kdo misli, da je pobožen, pa ne brzda svojega jezika, ampak vara svoje srce, je njegova pobožnost prazna. Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: obiskovati sirote in vdove v njih stiski in se ohraniti neomadeževanega od sveta. Bratje moji, brez osebnih pristranosti imejte vero veličastnega Gospoda našega Jezusa Kristusa. Ako namreč stopi v vaš zbor mož z zlatim prstanom in v sijajni obleki, stopi pa tudi ubožec v umazani obleki, pa se ozrete proti onemu, ki nosi sijajno obleko, in rečete: »Ti lepo tukaj sédi,« ubožcu pa rečete: »Ti se ustopi tamkajle« ali »Sédi k mojemu podnožju«: ali niste delali razlike med seboj in sodili po napačnih mislih? Slišite, ljubi moji bratje! Ali ni Bog za svet ubožnih izbral, da so bogati v veri in so dediči kraljestva, ki ga je obljubil tistim, ki ga ljubijo? Vi pa ste ubožca osramotili. Ali vas ne zatirajo bogatini in vas ne vlačijo oni pred sodišča? Ali ne sramoté prav ti lepega imena, ki se je klicalo na vas? Zares, če spolnjujete kraljevsko postavo, kakor je pisano: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe,« delate prav. Če pa gledate na zunanjo veljavo, grešite in postava priča zoper vas, da ste njen kršitelj. Kdor namreč spolni vso postavo, pa prekrši eno zapoved, se je pregrešil zoper vse. Zakaj tisti, ki je rekel: »Ne prešuštvuj,« je tudi rekel: »Ne ubijaj.« Če torej ne prešuštvuješ, ubijaš pa, si kršitelj postave. Tako govorite in tako delajte, kakor je treba takim, ki bodo sojeni po postavi svobode. Zakaj brez usmiljenja bo sojen, kdor ne skazuje usmiljenja; usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo. Kaj pomaga, bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ali ga more vera rešiti? Ako sta brat in sestra brez obleke in nimata vsakdanjega živeža, pa jima kdo izmed vas reče: »Pojdita v miru, pogrejta se in se nasitita« – pa jima ne daste, kar je potrebno za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del: sama zase je mrtva. Pa poreče kdo: Ti imaš vero in jaz imam dela. Pokaži mi svojo vero brez del, in jaz ti iz svojih del pokažem vero. Ti véruješ, da je en Bog? Prav delaš; tudi hudi duhovi vérujejo, pa trepečejo. Ali hočeš, nečimrni človek, spoznati, da je vera brez del prazna? Ali ni bil naš oče Abraham opravičen iz del, ker je položil svojega sina Izaka na oltar? Vidiš, da je vera sodelovala z njegovimi deli in da se je vera po delih dopolnila. Spolnilo se je pismo, ki pravi: »Abraham je Bogu verjel in se mu je štelo v pravičnost« in je bil imenovan »prijatelj božji«. Vidite, da se človek opravičuje iz del in ne samo iz vere. Ali ni bila prav tako iz del opravičena tudi hotnica Rahaba, ker je sprejela poslance ter jih po drugem potu odpravila? Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva. Naj vas, bratje moji, ne bo mnogo učiteljev, ker veste, da bomo strože sojeni. V marsičem namreč grešimo vsi; če kdo ne greši z besedo, ta je popoln mož, zmožen brzdati tudi vse telo. Ako denemo konjem uzde v gobce, da bi nam bili pokorni, vodimo tudi vse njihovo telo. Glejte, tudi ladje, čeprav so tolike in jih gonijo silni vetrovi, obrača majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja. Tako je tudi jezik majhen ud, pa se hvali z velikimi rečmi. Glejte, kako majhen ogenj, pa kolik gozd zažge! Tudi jezik je ogenj, svet krivice; jezik se izkazuje med našimi udi za tistega, ki omadežuje vse telo in vžiga življenja kolo, njega pa vžiga pekel. Saj se vsaka narava zveri in ptičev in laznine in morskih živali dá ljudem ukrotiti in se je ukrotila, le jezika ne more ukrotiti noben človek; neugnano zlo je, poln smrtnega strupa! Z njim hvalimo Gospoda in Očeta in z njim kolnemo ljudi, ki so ustvarjeni po božji podobi. Iz istih ust prihaja hvala in kletev. Bratje moji, to ne sme tako biti. Ali mar studenec iz istega vrela iztaka sladko in grenko vodo? Ali more, bratje moji, smokva roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan vrelec ne more dati sladke vode. Kdo je med vami moder in razumen? Pokaže naj z lepim življenjem svoja dela v modri krotkosti. Ako pa imate grenko zavist in prepirljivost v srcu, se nikar ne hvalite in ne lažite zoper resnico. Taka modrost ne prihaja od zgoraj, ampak je pozemeljska, čutna, hudičeva. Kjer je namreč zavist in prepirljivost, tam je nered in hudobija vsake vrste. Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, potem miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez pristranosti in brez hlimbe. Sad pravičnosti pa se seje v miru tistim, ki delajo za mir. Od kod boji in od kod prepiri med vami? Ali ne od tod: iz vašega poželenja, ki se vojskuje v vaših udih? Poželite, pa nimate. Ubijate in zavidate, pa ne morete dobiti. Borite se in se vojskujete, pa nimate, ker ne prosite. Prósite in ne prejemate, ker prosite s slabim namenom: da bi svoje poželenje utešili. Prešuštniki, ne veste, da je prijateljstvo s svetom sovraštvo do Boga? Kdor koli torej hoče biti prijatelj svetu, postane sovražen Bogu. Ali mislite, da zaman pravi pismo: »Do ljubosumnosti hrepeni po duhu, ki ga je naselil v nas«? Daje pa tem večjo milost. Zato pravi: »Bog se prevzetnim ustavlja, ponižnim pa daje milost.« Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo pobegnil od vas. Približajte se Bogu in se vam bo približal. Umijte si roke, grešniki, in očistite srca, vi duhovno razdvojeni! Občutite svojo bedo, žalujte in jokajte; vaš smeh naj se spremeni v žalovanje in veselje v potrtost. Ponižajte se pred Gospodom in povišal vas bo. Ne govorite, bratje, slabo drug zoper drugega. Kdor zoper brata slabo govori ali brata sodi, govori zoper postavo in sodi postavo. Če pa postavo sodiš, nisi vršitelj postave, ampak sodnik. Eden je zakonodajalec in sodnik: on, ki more rešiti in pogubiti. Kdo pa si ti, ki sodiš bližnjega? No, vi, ki pravite: »Danes ali jutri odpotujemo v to in to mesto in preživimo tam eno leto in bomo kupčevali ter dobiček delali« – ki pa niti ne veste, kaj bo jutri – kakšno je vendar vaše življenje? Dim ste namreč, ki se za malo časa pokaže in nato izgine – namesto da bi rekli: »Če bo Gospod hotel, bomo živeli in to ali ono delali.« Tako pa se ponašate v svoji bahavosti. Vsako tako ponašanje je zlo. Kdor torej ume dobro delati, pa ne dela, ima greh. Zdaj pa, vi bogatini, razjokajte se in tarnajte nad stiskami, ki pridejo na vas. Vaše bogastvo je preperelo in vaša oblačila so od moljev razjedena. Vaše zlato in srebro je zarjavelo in njuna rja bo pričala zoper vas in razjedla vaše meso kakor ogenj. Nabrali ste si zakladov v zadnjih dneh. Glejte, plačilo, ki ste ga utrgali delavcem, kateri so poželi vaša polja, vpije; in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. Gostili ste se na zemlji in se naslajali na klavni dan, napasli ste svoja srca. Obsodili, ubili ste pravičnega – ne upira se vam več. Potrpite torej, bratje, do Gospodovega prihoda. Glejte, poljedelec pričakuje dragocenega sadu zemlje in voljno potrpi, dokler ne dobi zgodnjega in poznega dežja. Potrpite tudi vi, okrepite svoja srca, kajti Gospodov prihod je blizu. Ne godrnjajte drug nad drugim, bratje, da ne boste sojeni; glejte, sodnik stoji pred vrati. Za zgled trpljenja in potrpežljivosti, bratje, si vzemite preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu. Glejte, blagrujemo jih, te, ki so vztrajali. O Jobovi potrpežljivosti ste slišali in videli ste konec Gospodov; zakaj zelo milosrčen je Gospod in usmiljen. Predvsem pa, bratje moji, ne prisegajte, ne pri nebu ne pri zemlji ne s kako drugo prisego. Vaš »dà« bodi »dà« in »ne« bodi »ne«, da ne zapadete sodbi. Če kdo med vami trpi, naj moli! Če je kdo dobre volje, naj pôje hvalnice. Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine cerkve in naj ga v Gospodovem imenu z oljem mazilijo ter nad njim molijo; in verna molitev bo bolnika rešila in Gospod mu bo polajšal, in če je v grehih, mu bo odpuščeno. Priznavajte torej drug drugemu grehe in molite drug za drugega, da ozdravite. Veliko premore goreča molitev pravičnega. Elija je bil človek, ki je čutil kakor mi; pa je goreče molil, da bi ne deževalo, in ni deževalo na zemljo tri leta in šest mesecev. Pa je spet molil in nebo je dalo dež in zemlja je rodila svoj sad. Bratje moji! Če kdo izmed vas zajde od resnice in ga kdo spreobrne, naj ve, da kdor obrne grešnika od njegove krive poti, reši njegovo dušo smrti in pokrije obilo grehov. Peter, apostol Jezusa Kristusa, izvoljenim tujcem, ki so razkropljeni v Pontu, Galaciji, Kapadociji, Aziji, Bitiniji, po previdnosti Boga Očeta v posvečenje po Duhu, v poslušnost in pokropljenje s krvjo Jezusa Kristusa: Milost vam in mir v obilju! Hvaljen Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki nas je po svojem obilnem usmiljenju prerodil za živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih, za neminljiv, brezmadežen in nevenljiv delež, v nebesih prihranjen vam, ki vas božja moč po veri čuva za zveličanje, pripravljeno, da se razodene poslednji čas. Tega se radujte, če je treba zdaj nekaj časa v raznoterih preskušnjah trpeti bridkosti, da se preskušnja vaše vere, mnogo dragocenejša od zlata, ki je minljivo, pa se v ognju preskuša, skaže v hvalo in slavo in čast ob razodetju Jezusa Kristusa; njega ljúbite, dasi ga niste videli, vanj sedaj verujete, dasi ga ne vidite, in se radujete v neizrekljivem in veličastnem veselju, ker dosegate namen svoje vere: zveličanje duš. Po tem zveličanju so pozvedovali in o njem preiskovali preroki, ki so prerokovali o vam namenjeni milosti; preiskovali so, za kateri ali kakšen čas je Kristusov duh, ki je bil v njih, napovedoval in naznanjal Kristusu namenjeno trpljenje in za tem poveličanje. Njim je bilo razodeto, da niso zase, ampak za vas pripravljali, kar so vas zdaj učili ti, ki so vam oznanili evangelij v Svetem Duhu, poslanem iz nebes. To želé spoznati celo angeli. Zatorej prepašite ledja svojega uma, bodite trezni in zaupajte popolnoma v milost, ki se vam nudi v razodetju Jezusa Kristusa. Kakor poslušni otroci se ne ravnajte po željah, ki ste jih imeli poprej v svoji nevednosti, temveč, kakor je svet ta, ki vas je poklical, bodite tudi sami sveti v vsem vedenju. Zakaj pisano je: »Sveti bodite, ker sem jaz svet.« In če kličete za Očeta njega, ki ne gledé na veljavo ljudi sodi vsakogar po njegovem delu, preživíte v strahu čas svojega bivanja v tujini, ker veste, da niste z minljivimi rečmi, s srebrom ali zlatom, odkupljeni iz svojega praznega življenja, ki ste ga imeli od očetov, marveč z dragoceno krvjo Kristusa kot nedolžnega in brezmadežnega Jagnjeta. On je bil izbran pred začetkom sveta, razodet pa poslednji čas zaradi vas. Vi po njem vérujete v Boga, ki ga je obudil od mrtvih in mu dal veličastvo, da je vaša vera tudi upanje v Boga. Ker ste svoje duše v poslušnosti do resnice očistili za nehlinjeno bratoljubje, se goreče, iz srca med seboj vzljubite, prerojeni ne iz minljivega semena, temveč iz neminljivega: po božji besedi, ki živi in ostane. Zakaj »Vse človeštvo je kakor trava in vsa njegova slava kakor cvetlica v travi; trava se posuši in cvetlica uvene, beseda Gospodova pa ostane vekomaj.« To pa je beseda, ki vam je bila oznanjena. Odložite torej vsako hudobijo in vso zvijačnost in hinavščino in nevoščljivost in vse opravljanje. Kakor novorojeni otroci zahrepenite po duhovnem, nepokvarjenem mleku, da boste po njem zrasli v zveličanje, ko ste vendar okusili, da je Gospod dober. K njemu, živemu kamnu, ki so ga ljudje zavrgli, pri Bogu pa je izbran in dragocen, pridite in se dajte tudi sami vzidati kot živi kamni v duhovno hišo, za sveto duhovništvo, da boste darovali duhovne daritve, Bogu prijetne po Jezusu Kristusu. Zatorej se bere v pismu: »Glej, polagam na Sionu vogelni kamen, izbran, dragocen, in kdor vanj veruje, ne bo osramočen.« Vam torej, ki verujete, je čast; njim pa, ki ne verujejo: »kamen, ki so ga zidarji zavrgli, ta je postal vogelni kamen« in kamen spotike ter skala pohujšanja. Ob njem se spotikajo, ker niso poslušni besedi; za to so bili tudi določeni. Vi pa ste izvoljen rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo, da bi oznanjali slavna dela njega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč, vas, ki nekdaj niste bili ljudstvo, zdaj pa ste božje ljudstvo, kateri niste bili deležni usmiljenja, zdaj pa ste usmiljenje dosegli. Preljubi! Opominjam vas kot tujce in popotnike, da se zdržujte mesenega poželenja, ki se vojskuje zoper dušo. Lepo živite med neverniki, da bodo v tem, v čemer vas obrekujejo kot hudodelce, zaradi dobrih del, ki jih bodo videli, v dan obiskanja začeli Boga slaviti. Podvrzite se zaradi Gospoda vsakemu človeškemu redu: bodisi kralju kot najvišjemu, bodisi poglavarjem kot od njega poslanim, da hudodelce kaznujejo, dobre pa pohvalijo; zakaj to je božja volja, da po vaših dobrih delih umolkne nevednost nerazumnih ljudi; kakor svobodni, pa ne, kakor bi svobodo imeli za prikrivanje hudobije, ampak kakor božji služabniki. Vse spoštujte, brate ljubite, Boga se bojte, kralja častite. Služabniki, bodite gospodarjem z vsem strahom poslušni, ne le dobrim in krotkim, ampak tudi osornim. To je namreč všečno, če kdo zaradi misli na Boga prenaša bridkosti in trpi krivico. Kajti kakšna čast bi bila, če bi potrpeli tepeni za greh? Toda če voljno prenesete, ko dobro delate, pa morate trpeti, je to všečno pred Bogom. K temu ste bili namreč poklicani, ker je tudi Kristus za vas trpel in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah. On ni storil greha in tudi zvijače ni bilo v njegovih ustih; ko je bil zasramovan, ni sramotil, ko je trpel, ni pretil, temveč je prepuščal njemu, ki pravično sodi; sam je naše grehe na svojem telesu nesel na križ, da bi mi grehom odmrli in živeli pravičnosti: z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni. Bili ste namreč kakor izgubljene ovce, zdaj pa ste se obrnili k pastirju in varuhu svojih duš. Prav tako bodite, žene, poslušne svojim možem, da se, če kateri ne verujejo besedi, pridobé brez besede po vedenju svojih žená, ko bodo videli vaše bogaboječe in čisto življenje. Vaš okras naj ne bo zunanji, v kodranju las in navešanju zlatnine ali v noši oblačil, ampak bodite skriti človek srca z neminljivim okraskom krotkega in mirnega duha; to je dragoceno pred Bogom. Tako so se namreč zaljšale nekdaj tudi svete žene, ki so upale v Boga in bile pokorne svojim možem, kakor je bila Sara poslušna Abrahamu in ga je imenovala gospoda; njene hčere boste postale, če delate dobro in se ne bojite nobene grožnje. Enako, možje, živite s svojimi ženami kakor s slabotnejšim spolom po pameti, in ker so tudi one z vami deležne milosti življenja, jih imejte v časti, da ne bo ovire za vaše molitve. Končno pa bodite vsi enih misli, sočutni, bratoljubni, usmiljeni, ponižni. Ne vračajte hudega za húdo, ne sramotenja za sramotenje, marveč blagoslavljajte, ker ste bili v to poklicani, da postanete deležni blagoslova. Zakaj »kdor hoče ljubiti življenje in videti dobre dni, zadržuj svoj jezik od hudega in usta, da ne bodo govorila zvijače; ogiblji se hudega in delaj dobro; išči miru in hodi za njim: zakaj Gospodove oči so obrnjene v pravične in njegova ušesa k njih prošnjam, obraz Gospodov pa je zoper hudodelce.« In kdo vam bo škodoval, če boste vneti za dobro? Pa če bi zaradi pravice tudi trpeli, blagor vam! Njih grožnje se ne bojte in ne dajte se zbegati, marveč Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih, vedno pripravljeni, da boste vsakemu, kdor hoče vedeti razlog za vaše upanje, dali odgovor, toda krotko in spoštljivo; in imejte čisto vest, da bodo tisti, ki sramoté vaše lepo življenje v Kristusu, v tem osramočeni, v čemer vas obrekujejo. Kajti bolje je, da trpite za dobra dela, če hoče božja volja, kakor za huda. Zakaj tudi Kristus je za grehe enkrat umrl, pravični za krivične, da bi nas privedel k Bogu, usmrčen po telesu, pa oživljen po duhu. V njem je šel oznanjat tudi duhovom v ječi, ki so bili nekdaj neposlušni, ko je čakala božja potrpežljivost, v dneh Noetovih, ko se je gradila ladja, v kateri se jih je le malo, to je osmero ljudi, rešilo po vodi. Uresničenje te podobe, krst, zdaj rešuje tudi vas, ne kot očiščenje telesnih madežev, ampak kot prošnja k Bogu za čisto vest, po vstajenju Jezusa Kristusa, ki je šel v nebesa in je na desnici božji ter so mu podrejeni angeli, oblasti in moči. Ker je torej Kristus trpel v telesu, se tudi vi oborožite s prav to mislijo; kdor je namreč v telesu trpel, je nehal grešiti, da ostali čas, dokler je v telesu, ne živi več človeškemu poželenju, marveč božji volji. Zadosti je namreč, da ste v preteklem času vršili voljo poganov, ko ste živeli v razuzdanosti, poželenju, pijanosti, požrešnosti, popivanju in brezvestnem malikovanju. Zato se čudijo, da ne drevite z njimi v isto razbrzdano razkošnost, in vas sramoté. Ti bodo dajali odgovor njemu, ki je pripravljen, da bo sodil žive in mrtve. Zato se je evangelij oznanil tudi mrtvim, da bi ti, ki so v telesu po človeško sojeni, z duhom živeli po božje. Konec vsega je blizu. Bodite torej pametni in trezni, da boste mogli moliti. Predvsem imejte močno ljubezen med seboj, ker ljubezen pokrije množico grehov. Bodite drug do drugega gostoljubni, brez godrnjanja. Služite drug drugemu kot dobri oskrbniki mnogotere milosti božje, vsak z darom, kakor ga je prejel. Če kdo govori, govôri kakor božje besede. Če kdo služi, služi kakor z močjo, ki jo daje Bog, da se bo v vsem slavil Bog po Jezusu Kristusu, ki ima slavo in moč na vekov veke. Amen. Preljubi, ne čudite se pekoči nadlogi, ki prihaja nad vas za preskušnjo, kakor da bi se vam dogajalo kaj nenavadnega, ampak, kolikor s Kristusom trpite, se veselite, da se boste tudi v razodetju njegovega veličastva veselili in radovali. Ako vas zasramujejo zaradi Kristusovega imena, blagor vam; zakaj Duh slave in moči, Duh božji, počiva nad vami. Nihče izmed vas naj pa ne trpi kot morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh; ako pa kot kristjan, naj se ne sramuje, ampak naj poveličuje Boga v tem imenu. Zakaj čas je, da se začne sodba pri božji hiši. Če se pa najprej pri nas, kakšen bo konec tistih, ki ne verujejo božjemu evangeliju? In če se pravični komaj reši, kje se bo pokazal hudobnež in grešnik? Zato naj tudi tisti, ki trpé po božji volji, svoje duše priporočajo zvestemu Stvarniku z dobrimi deli. Starešine med vami torej prosim, jaz, ki sem tudi starešina in priča Kristusovega trpljenja in tudi sodeležnik njegove slave, ki se bo razodela: pasíte božjo čredo, ki je pri vas, in pazíte nanjo, ne prisiljeno, marveč radovoljno, kakor hoče Bog; ne z grdim pohlepom po dobičku, marveč z voljnim srcem; tudi ne, kakor bi nad svojimi deleži gospodovali, marveč kakor vzor čredi; in ko se prikaže najvišji Pastir, boste prejeli nevenljivi venec slave. Prav tako vi, mlajši, bodite pokorni starešinam. Vsi pa se v občevanju med seboj navzemite ponižnosti, ker Bog prevzetnim nasprotuje, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se torej pod mogočno božjo roko, da vas ob svojem času poviša. Vse svoje skrbi preložite nanj, zakaj on skrbi za vas. Trezni bodite, čujte: vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri in vedite, da so vaši bratje po svetu v istem trpljenju. Bog vse milosti pa, ki vas je poklical k svoji večni slavi v Kristusu Jezusu, vas bo po kratkem trpljenju sam spopolnil, utrdil, okrepil in postavil na trden temelj. Njemu slava in moč na vekov veke. Amen. Po Silvanu, zvestem bratu, kakor sodim, sem vam na kratko napisal opomin in pričevanje, da je to prava božja milost, v kateri bodite trdni. Pozdravlja vas soizvoljena cerkev v Babilonu in moj sin Marko. Pozdravite se med seboj s poljubom ljubezni. Mir vam vsem, kateri ste v Kristusu Jezusu. Amen. Simon Peter, služabnik in apostol Jezusa Kristusa, njim, ki so v pravičnosti našega Boga in Zveličarja Jezusa Kristusa prejeli isto dragoceno vero kakor mi. Milost vam in mir v obilju po spoznanju Boga in Jezusa, našega Gospoda. Njegova božja moč nam je s spoznanjem njega, ki nas je poklical po svoji slavi in moči, podarila vse, kar je potrebno za življenje in pobožnost. Tako nam je dal dragocene in največje obljube, da bi vi po njih ubežali pogubnemu poželenju na svetu ter postali deležni božje narave. Prav zato si z vso vnemo prizadevajte, da pokažete v svoji veri krepost, v kreposti spoznanje, v spoznanju zdržnost, v zdržnosti potrpežljivost, v potrpežljivosti pobožnost, v pobožnosti bratoljubje, v bratoljubju ljubezen. Zakaj če so v vas te kreposti in če se množé, vas ne pusté lenih in ne nerodovitnih za spoznanje Gospoda našega Jezusa Kristusa. Kdor jih namreč nima, je slep, kratkoviden in je pozabil, da je očiščen starih grehov. Zato se, bratje, bolj in bolj potrudite, da z dobrimi deli utrdite svojo poklicanost in svojo izvolitev; če namreč to delate, se ne boste nikdar spotaknili. Zakaj tako vam bo dan bogat vhod v večno kraljestvo našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa. Zatorej vas bom tega vedno spominjal, čeprav veste in ste v tej resnici utrjeni. Mislim pa, da je prav, da vas z opomini dramim, dokler sem v tem šotoru, ker vem, da se bo moj šotor skoraj razdrl, kakor mi je naznanil tudi naš Gospod Jezus Kristus. Potruditi se hočem tudi, da se boste po mojem odhodu vedno mogli tega spominjati. Kajti nismo se oprijeli izmišljenih bajk, ko smo vam oznanili moč in prihod Gospoda našega Jezusa Kristusa, ampak smo na lastne oči videli njegovo veličino. Ko je namreč prejel od Boga Očeta čast in slavo, mu je ob veličastnem sijaju prišel glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje;« in ta glas, ki je prišel iz nebes, smo mi slišali, ko smo bili z njim na sveti gori. Tako je za nas preroška beseda še trdnejša in prav ravnate, če pazite nanjo kakor na svetilko, ki sveti na temnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih. To namreč predvsem vedite, da nobena prerokba v pismu ni stvar lastne razlage. Zakaj nikdar ni prišla prerokba po človeški volji, temveč po nagibu Svetega Duha so govorili sveti možje božji. Nastopili pa so med ljudstvom tudi lažni preroki, kakor bodo tudi med vami lažni učitelji, kateri bodo uvajali pogubne ločine; celo Gospoda, ki jih je odkupil, bodo tajili in si nakopavali naglo pogubo. Oprijeli se bodo njih razbrzdanosti mnogi, po katerih se bo sramotila pot resnice; in v lakomnosti vas bodo izkoriščali z izmišljenimi besedami; toda njih obsodba že zdavnaj ne počiva in njih poguba ne dremlje. Zakaj če Bog grešnim angelom ni prizanesel, temveč jih je pahnil v pekel in izročil breznu teme, da se prihranijo za sodbo; če staremu svetu ni prizanesel, ampak je Noeta kot osmega ohranil za glasnika pravice, ko je poslal potop na svet brezbožnežev; če je mesti Sodomo in Gomoro obsodil na uničenje z ognjem in tako postavil zgled za tiste, ki bodo brezvestno živeli; če je rešil pravičnega Lota, ki je trpel zaradi razuzdanega življenja brezbožnežev, pri vsem namreč, kar je pravični videl in slišal, ko je prebival med njimi, so ga dan na dan v pravični duši mučila njih brezbožna dela: more Gospod pobožne iz preskušnje reševati, krivične pa hraniti za kazen na sodni dan, zlasti tiste, ki gredo v grdi poželjivosti za mesenim uživanjem in prezirajo gospostvo. Samoglavi predrzneži sramoté veličastva in se ne tresejo, ko vendar angeli, dasi so po moči in oblasti večji, ne izrekajo nad njimi sramotilne sodbe pred Gospodom. Ti pa, kakor brezumne živali, po naravi rojene za to, da se ujamejo in pobijejo, ti sramoté, česar ne poznajo, in bodo v svoji izprijenosti tudi končali ter prejeli plačilo za krivico. Za veselje jim je nasladnost sredi dneva, so sramotni madeži in pege, razkošno uživajo v svojih prevarah, ko gostujejo z vami. Oči imajo polne prešuštva in za greh nenasitne; mamijo neutrjene duše in srce imajo navajeno na lakomnost, otroci prekletstva! Zapustili so pravo pot in zabredli; krenili so na pot Bosorjevega sina Balaama, ki si je zaželel krivično plačilo, pa je bil posvarjen zaradi svoje nepokornosti: nemo živinče je spregovorilo s človeškim glasom in preprečilo prerokovo nespamet. Ti so studenci brez vode in po viharju gnani oblaki, ki jih čaka črna tema. Kajti govoré šopirne besede nečimrnosti in z razuzdanostjo mamijo v meseno poželenje tiste, ki se komaj odmikajo v zmotah živečim; svobodo jim obetajo, ko so vendar sami sužnji pogube; od kogar je namreč kdo premagan, temu je tudi usužnjen. Kajti če se tisti, ki so bili okuženju sveta utekli po spoznanju Gospoda našega in Zveličarja Jezusa Kristusa, zopet vanj zapletejo in se dajo premagati, je zanje poslednje hujše od prvega. Boljše bi namreč bilo zanje, da bi ne bili spoznali poti pravice, kakor da so se po spoznanju spet obrnili od izročene jim svete zapovedi. Zgodilo se jim je, kar pravi resnični pregovor: »Pes, ki se vrne k lastnemu izbljuvku« in »Svinja, ki se je skopala, da se gre valjat v blato.« To je, preljubi, že drugo pismo, ki vam ga pišem; v obeh z opominjanjem dramim vaše iskreno mišljenje, da se spomnite besed, ki so jih napovedali sveti preroki, in zapovedi Gospoda in Zveličarja, ki so jo oznanili vaši apostoli. Vedite predvsem to, da bodo v poslednjih dneh s posmehom prišli posmehovalci, ki bodo živeli po svojem poželenju in govorili: »Kje je obljuba njegovega prihoda? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo, kakor je bilo od začetka stvarjenja.« Prikrito je namreč njim, ki to hočejo, da sta bila zdavnaj nebo in zemlja, ki je nastala iz vode in po vodi z božjo besedo; po teh je bil tedanji svet v povodnji pokončan. Sedanje nebo in zemlja sta pa po isti besedi prihranjena za ogenj, ohranjena za dan sodbe in pogubljenja brezbožnih ljudi. Eno pa naj vam, preljubi, ne bo prikrito, da je en dan pri Gospodu kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. Gospod ne odlaša obljube, kakor nekateri menijo, da je to odlašanje, marveč potrpi z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi se vsi spokorili. Prišel bo pa Gospodov dan kakor tat; tedaj bo nebo s hrumom prešlo, prvine se bodo v ognju raztopile, zemlja in dela na njej pa bodo zgorela. Ker bo torej vse to tako razpadlo, kakšni morate biti v svetem vedenju in pobožnosti, ko pričakujete in pospešujete prihod božjega dne, zaradi katerega bo nebo v ognju razpadlo in se bodo prvine v požaru raztopile. Čakamo pa po njegovi obljubi novih nebes in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost. Ker tega pričakujete, preljubi, si torej prizadevajte, da vas najde brez madeža in brez graje v miru; in potrpljenje našega Gospoda imejte za zveličanje, kakor vam je z dano mu modrostjo pisal tudi naš preljubi brat Pavel, kakor tudi v vseh pismih, ko v njih o tem govori; v njih so težko umljive nekatere stvari, ki jih nevedni in neutrjeni prevračajo, kakor tudi druga pisma, v svojo lastno pogubo. Vi torej, preljubi, ki to vnaprej veste, se varujte, da vas zmota brezbožnih ne potegne s seboj in ne izgubite lastne trdnosti; rastite pa v milosti in spoznanju našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa. Njemu slava zdaj in na dan večnosti. Amen. Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo s svojimi očmi videli, kar smo gledali in so naše roke otipale, o Besedi življenja – in Življenje se je razodelo in smo videli in spričujemo ter vam oznanjamo večno Življenje, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo – kar smo videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi z nami združeni, mi pa smo združeni z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom. In to vam pišemo, da bi bilo naše veselje popolno. In to je oznanilo, ki smo ga od njega slišali in ga vam oznanjamo: Bog je luč in nobene teme ni v njem. Ako rečemo, da smo z njim združeni, pa hodimo v temi, lažemo in se ne ravnamo po resnici. Ako pa hodimo v luči, kakor je v luči on sam, smo med seboj združeni in kri njegovega Sina Jezusa Kristusa nas očiščuje vsakega greha. Ako rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo in v nas ni resnice. Ako svoje grehe priznamo, je zvest in pravičen, da nam naše grehe odpusti in nas očisti vse krivičnosti. Ako rečemo, da nismo grešili, ga postavljamo na laž in njegove besede ni v nas. Otročiči moji, to vam pišem, da bi ne grešili. Ako se pa kdo pregreši, imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravičnega. On je sprava za naše grehe; pa ne samo za naše, marveč tudi za ves svet. In po tem vemo, da ga poznamo, če spolnjujemo njegove zapovedi. Kdor pravi: »Poznam ga,« pa njegovih zapovedi ne spolnjuje, je lažnik in v njem ni resnice. Kdor pa njegovo besedo spolnjuje, v tem je resnično božja ljubezen dovršena. Po tem spoznamo, da smo v njem. Kdor pravi, da v njem ostane, mora tudi sam tako živeti, kakor je on živel. Preljubi! Ne pišem vam nove zapovedi, ampak staro zapoved, ki ste jo imeli od začetka. Stara zapoved je beseda, ki ste jo slišali. Z druge strani pa vam pišem novo zapoved, ki je resnična v njem in v vas, ker tema izginja in resnična luč že sveti. Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. Kdor svojega brata ljubi, ostane v luči in v njem ni spotike. Kdor pa svojega brata sovraži, je v temi in hodi v temi in ne ve, kam gre, ker mu je tema oslepila oči. Pišem vam, otroci, ker so vam zaradi njegovega imena grehi odpuščeni. Pišem vam, očetje, ker ste spoznali njega, ki je od začetka. Pišem vam, mladeniči, ker ste premagali hudobo. Pisal sem vam, otroci, ker ste spoznali Očeta. Pisal sem vam, očetje, ker ste spoznali njega, ki je od začetka. Pisal sem vam, mladeniči, ker ste močni in je božja beseda v vas in ste premagali hudobo. Ne ljubite sveta, ne tega, kar je na svetu. Če kdo ljubi svet, ni v njem Očetove ljubezni. Zakaj, kar koli je na svetu, poželenje mesa in poželenje oči in napuh življenja, ni od Očeta, ampak od sveta. In svet prêjde in njegovo poželenje; kdor pa dela po božji volji, ostane vekomaj. Otročiči, poslednja ura je, in kakor ste slišali, da pride antikrist, je tudi zdaj vstalo veliko antikristov; iz tega spoznavamo, da je poslednja ura. Izmed nas so izšli, toda niso bili od nas. Kajti ko bi bili od nas, bi bili ostali z nami; pa niso, da se na njih razodene, da niso vsi od nas. Vi pa imate maziljenje od Svetega in veste vse. Nisem vam pisal, kakor bi ne poznali resnice, marveč ker jo poznate in veste, da nobena laž ni iz resnice. Kdo je lažnik, če ne tisti, ki trdi, da Jezus ni Kristus? Tisti je antikrist, ki taji Očeta in Sina. Kdor koli taji Sina, tudi Očeta nima; kdor priznava Sina, ima tudi Očeta. Kar ste vi slišali v začetku, naj v vas ostane. Če ostane v vas, kar ste v začetku slišali, boste ostali tudi vi v Sinu in v Očetu. In to je obljuba, ki nam jo je sam obljubil: večno življenje. To sem vam zapisal glede onih, ki vas zapeljujejo. In vi – maziljenje, ki ste ga od njega prejeli, v vas ostane in vam ni treba, da bi vas kdo učil: marveč, kakor vas v vsem uči njegovo maziljenje, to je tudi resnično in ni laž; kakor vas je poučilo, v njem ostanite. In zdaj otročiči, ostanite v njem, da bomo, ko se prikaže, imeli zaupanje in ne bomo osramočeni pred njim ob njegovem prihodu. Ako veste, da je pravičen, spoznajte, da je tudi vsak, ki ravna pravično, iz njega rojen. Poglejte, kakšno ljubezen nam je skazal Oče, da se imenujemo in smo božji otroci. Zaradi tega nas svet ne pozna, ker njega ni spoznal. Preljubi! Zdaj smo božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakršen je. Vsakdo, ki ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je on čist. Vsakdo, ki dela greh, dela tudi nepostavno, in greh je nepostavnost. In veste, da je on prišel, da bi grehe odvzel, in greha na njem ni. Kdor v njem ostane, ne greši. Kdor pa greši, ga ni videl in ga ni spoznal. Otročiči, nihče naj vas ne zavaja. Kdor dela pravico, je pravičen, kakor je on pravičen. Kdor dela greh, je iz hudiča; kajti hudič greši od začetka. Zato je prišel božji Sin, da bi hudičeva dela razdejal. Kdor je rojen iz Boga, ne dela greha, ker njegovo seme ostane v njem; in ne more grešiti, ker je rojen iz Boga. Po tem se spoznajo otroci božji in otroci hudičevi. Nobeden ni iz Boga, kdor ne dela pravice in kdor ne ljubi svojega brata. Zakaj to je oznanilo, ki ste ga slišali od začetka, da se ljubimo med seboj. Ne, kakor je bil Kajn iz hudobe in je ubil svojega brata. In zakaj ga je ubil? Ker so bila njegova dela hudobna, bratova pa pravična. Ne čudite se, bratje, ako vas svet sovraži. Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo; kdor ne ljubi, ostane v smrti. Vsak, kdor brata sovraži, je ubijalec, in veste, da noben ubijalec nima v sebi večnega življenja. Na tem smo ljubezen spoznali, da je on dal življenje za nas; tudi mi smo dolžni za brate dati življenje. Kdor ima premoženje sveta in vidi brata v pomanjkanju, pa svoje srce pred njim zapre, kako more biti ljubezen božja v njem? Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici. Iz tega bomo spoznali, da smo iz resnice: in potolažili bomo pred njim svoja srca; zakaj če nas naše srce obsoja, je vendar Bog večji od našega srca in ve vse. Preljubi, če nas naše srce ne obsoja, imamo zaupanje v Boga; in kar koli prosimo, prejmemo od njega, ker spolnjujemo njegove zapovedi ter delamo, kar mu je všeč. In to je njegova zapoved, da vérujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in da se med seboj ljubímo, kakor nam je zapovedal. In kdor spolnjuje njegove zapovedi, ostane v Bogu in Bog v njem. In po tem spoznamo, da je v nas: po Duhu, ki nam ga je dal. Preljubi, ne verjemite vsakemu duhu, temveč duhove preskušajte, ali so od Boga; kajti veliko krivih prerokov je šlo v svet. Po tem spoznate božjega duha: sleherni duh, ki priznava, da je Jezus Kristus prišel v telesu, je od Boga, in noben duh, ki Jezusa ne priznava, ni od Boga. In to je duh antikrista, o katerem ste slišali, da pride in je že zdaj na svetu. Vi ste iz Boga, otročiči, in ste jih premagali, ker je večji ta, ki je v vas, kakor tisti, ki je na svetu. Oni so od sveta. Zato govoré posvetno in svet jih posluša. Mi smo iz Boga. Kdor pozna Boga, nas posluša, kdor ni iz Boga, nas ne posluša. Iz tega spoznavamo duha resnice in duha zmote. Preljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen iz Boga; in vsakdo, ki ljubi, je iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ne pozna, zakaj Bog je ljubezen. V tem se je razodela božja ljubezen do nas, da je Bog na svet poslal svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli. V tem je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, temveč, da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Preljubi! Če nas je Bog tako ljubil, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega. Boga ni nikoli nihče videl; ako se med seboj ljubimo, je Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna. Iz tega spoznamo, da smo v njem in on v nas, ker nam je dal od svojega Duha. In mi smo videli in pričujemo, da je Oče poslal Sina svetu za Odrešenika. Kdor koli prizna, da je Jezus božji Sin, je Bog v njem in on v Bogu. In mi smo spoznali ter se prepričali o ljubezni, ki jo ima Bog do nas. Bog je ljubezen, in kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem. S tem je v nas ljubezen dovršena, da imamo zaupanje za dan sodbe; zakaj, kakršen je on, taki smo tudi mi na tem svetu. Strahu ni v ljubezni, temveč popolna ljubezen strah prežene; kajti strah je združen z muko, a kdor se boji, se ni spopolnil v ljubezni. Mi torej ljubimo, ker nas je on prej ljubil. Ako kdo pravi: »Ljubim Boga,« pa sovraži svojega brata, je lažnik. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, kako more ljubiti Boga, ki ga ni videl? In to zapoved imamo od njega, da kdor ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata. Vsakdo, ki veruje, da je Jezus – Kristus, je rojen iz Boga; in vsakdo, ki ljubi roditelja, ljubi tudi tistega, ki je rojen iz njega. Iz tega spoznavamo, da ljubimo božje otroke, če Boga ljubimo in njegove zapovedi spolnjujemo. Zakaj v tem je božja ljubezen, da spolnjujemo njegove zapovedi. In njegove zapovedi niso težke. Zakaj vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In to je zmaga, ki premaga svet: naša vera. Kdo pa premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus božji Sin? Ta je, ki je prišel z vodo in krvjo, Jezus Kristus; ne le z vodo, marveč z vodo in krvjo. In Duh je, ki pričuje, kajti Duh je resnica. Zakaj trije so, ki pričujejo [v nebesih: Oče, Beseda in Sveti Duh; in ti trije so eno. In trije so, ki pričujejo na zemlji]: Duh in voda in kri; in ti trije so eno. Če sprejemamo že človeško pričevanje, je božje pričevanje večje; kajti božje pričevanje je v tem, da je pričeval o svojem Sinu. Kdor veruje v božjega Sina, ima pričevanje v sebi. Kdor Bogu ne veruje, ga je postavil na laž, ker ni veroval v pričevanje, s katerim je Bog pričeval o svojem Sinu. In to je pričevanje, da nam je Bog dal večno življenje in je to življenje v njegovem Sinu. Kdor ima Sina, ima življenje. Kdor nima božjega Sina, nima življenja. To sem vam, ki verujete v ime božjega Sina, napisal, da bi vedeli, da imate večno življenje. In to je zaupanje, ki ga imamo vanj, da nas usliši, če kaj po njegovi volji prosimo. In če vemo, da nas usliši, kar koli ga prosimo, vemo, da imamo, kar smo ga zaprosili. Če kdo svojega brata opazi, da stori greh, ki ni za smrt, naj prosi in dal mu bo življenje, njim, ki ne grešé za smrt. Je greh, ki je za smrt: o tem ne pravim, naj prosi zanj. Vsaka krivica je greh, in je greh, ki ni za smrt. Vemo, da nihče, ki je rojen iz Boga, ne greši; iz Boga rojeni se marveč varuje in hudič se ga ne dotakne. Vemo, da smo iz Boga, in ves svet tiči v zlu. In vemo, da je božji Sin prišel in nam dal razumnost, da spoznavamo resničnega Boga, in smo v Resničnem, v njegovem Sinu Jezusu Kristusu; ta je resnični Bog in večno življenje. Otročiči, varujte se malikov! Starešina izvoljeni gospé in njenim otrokom, ki jih v resnici ljubim, in ne samo jaz, marveč tudi vsi, kateri so resnico spoznali, zaradi resnice, ki je v nas in bo z nami vekomaj. Z nami bo milost, usmiljenje in mir od Boga Očeta in Jezusa Kristusa, Sina Očetovega, v resnici in ljubezni. Zelo sem se razveselil, ker sem našel med tvojimi otroki take, ki živé po resnici, kakor smo zapoved prejeli od Očeta. In zdaj te prosim, gospa, ne, kakor bi ti hotel pisati novo zapoved, ampak tisto, ki smo jo imeli od začetka: da se ljubímo med seboj. In v tem je ljubezen, da živimo po njegovih zapovedih; to pa je zapoved, kakor ste slišali od začetka, da živite v njej. Kajti šlo je med svet mnogo zapeljivcev, ki ne priznavajo, da je Jezus Kristus prišel v telesu. Tak je zapeljivec in antikrist. Glejte nase, da ne izgubite sadov svojega dela, ampak prejmete polno plačilo. Kdor koli gre dalje in ne ostane v Kristusovem nauku, nima Boga. Kdor pa ostane v nauku, ta ima Očeta in Sina. Če kdo k vam prihaja in ne prinaša tega nauka, ga ne sprejemajte v hišo in ga tudi ne pozdravljajte. Kdor ga namreč pozdravlja, se udeležuje njegovih hudobnih del. Veliko bi vam imel pisati, pa nisem hotel na papir s črnilom, ampak upam, da pridem k vam in povem ustno, da bo vaše veselje popolno. Pozdravljajo te otroci tvoje izvoljene sestre. Starešina ljubljenemu Gaju, ki ga v resnici ljubim. Preljubi! Želim, da bi ti bilo v vsem dobro in da bi bil zdrav, kakor je dobro tvoji duši. Močno sem se razveselil, ko so prišli bratje in so pričali o tvoji zvestobi, v kateri po resnici živiš. Večjega veselja nimam kakor to, da slišim, da moji otroci živé po resnici. Preljubi, zvesto ravnaš v vsem, kar storiš za brate, in to za tuje, ki so pričali o tvoji ljubezni vpričo cerkve, in prav boš storil, če jih za pot preskrbiš, kakor se spodobi pred Bogom. Kajti zaradi njegovega imena so šli na pot in nič ne jemljejo od poganov. Torej smo mi dolžni take sprejemati, da postanemo sodelavci za resnico. Pisal sem bil nekaj cerkvi, ali Diotref, ki hoče biti med njimi prvi, nas noče sprejeti. Zato ga bom, ako pridem, spomnil njegovih del, ki jih počenja, ko zoper nas blebeta s hudobnimi besedami. In to mu ni dosti: sam ne sprejema bratov in onim pa, ki jih hočejo, brani ter jih iz cerkve izobčuje. Preljubi, ne posnemaj hudega, marveč to, kar je dobro. Kdor dela dobro, je iz Boga, kdor dela húdo, Boga ni videl. Demetriju so dali vsi lepo spričevalo, tudi resnica sama; in tudi mi pričujemo zanj in veš, da je naše pričevanje resnično. Veliko bi ti imel pisati, toda nočem ti pisati s črnilom in peresom; upam, da te bom v kratkem videl in bova ustno govorila. Mir s teboj! Pozdravljajo te prijatelji. Pozdravi prijatelje imenoma! Juda, služabnik Jezusa Kristusa in brat Jakobov, poklicanim, ki so v Bogu Očetu ljubljeni in za Jezusa Kristusa ohranjeni: Usmiljenje vam in mir in ljubezen v obilju. Preljubi! Ko sem z vso vnemo mislil na to, da bi vam pisal o našem skupnem zveličanju, sem imel za potrebno pisati vam v opomin, da se borite za vero, ki je bila enkrat za vselej izročena svetim. Kajti vrinilo se je nekaj ljudi, že zdavnaj poprej zapisanih v to obsodbo, brezvestnih, ki milost našega Boga prevračajo v razuzdanost in tajé edinega Gospodarja in Gospoda našega Jezusa Kristusa. Spomniti pa vas hočem, čeprav že vse veste, da je Gospod, ki je ljudstvo iz Egipta rešil, potem tiste, ki niso vérovali, pokončal; in tudi angele, ki niso ohranili svojega dostojanstva, ampak so zapustili svoje bivališče, je prihranil v večnih vezeh pod temo za sodbo velikega dne; tako so tudi Sodoma in Gomora in bližnja mesta, ki so prav tako kakor ti dve nečistovala in šla za drugim mesom, postavljena za zgled, ko trpé kazen večnega ognja. Prav tako se tudi ti vdajajo sanjam in skrunijo telo, zametajo gospostvo in sramoté veličastva. Ko se je pa nadangel Mihael v prepiru s hudičem prerekal o Mojzesovem truplu, si ni upal izreči sramotilne sodbe, marveč je rekel: »Gospod naj te kaznuje!« Ti pa sramoté, česar ne poznajo, kar pa po naravi spoznavajo kakor brezumne živali, v tem se pogubljajo. Gorje jim, zakaj na Kajnovo pot so krenili, vdali so se zaradi plačila Balaamovi zmoti in pogubili so se s Korejevo upornostjo. Ti so pri vaših bratskih obedih sramota, ko se z vami brez sramu gosté in sami sebe pasejo; brezvodni oblaki, ki jih vetrovi mimo pode; poznojesenska drevesa brez sadov, dvakrat usahla, izkoreninjena; divji morski valovi, ki izmetavajo nesnago; blodne zvezde, ki jih čaka črna tema na veke. Prerokoval je tudi o teh sedmi za Adamom, Henoh, ko je govoril: »Glej, prišel je Gospod s tisoči svojih svetih, da sodi vse in dokaže krivdo vsem hudobnežem v vseh njihovih grešnih delih, ki so jih zagrešili, in v vsem, kar so brezvestni grešniki trdo govorili zoper njega.« To so godrnjači, ki tožijo nad svojo usodo; živé po svojem poželenju; njih usta govoré bahato; občudujejo ljudi zaradi koristi. Vi pa, preljubi, se spomnite besed, napovedanih po apostolih Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki so vam rekli: »V poslednjem času nastopijo zasmehovalci, ki bodo živeli po svojem hudobnem poželenju. To so tisti, ki napravljajo razkole, ki so čutni, ki nimajo Duha.« Vi pa, preljubi, se zidajte na svoji presveti veri, molite v Svetem Duhu in se ohranite v božji ljubezni, pričakujoč usmiljenja Gospoda našega Jezusa Kristusa za večno življenje. Ene prepričujte, ker so v dvomih, rešujte jih, otemajoč jih iz ognja, z drugimi pa imejte usmiljenje s strahom in sovražite tudi obleko, ki je po mesenosti omadeževana. Njemu pa, ki vas more obvarovati padca in vas postaviti pred svoje veličastvo brez madeža v veselju, edinemu Bogu, našemu Odrešeniku, po Jezusu Kristusu, Gospodu našem: slava in veličastvo, moč in oblast pred vsem časom in zdaj in na vse veke. Amen. Razodetje Jezusa Kristusa, ki mu ga je Bog dal, da bi pokazal svojim služabnikom, kar se mora skoraj zgoditi, in ga je po svojem angelu dal oznaniti svojemu služabniku Janezu. Ta je pričeval o božji besedi in o pričevanju Jezusa Kristusa, kar je videl. Blagor mu, kdor bere, in kateri poslušajo besede prerokbe ter spolnjujejo, kar je v njej pisano, zakaj čas je blizu. Janez sedmerim cerkvam, ki so v Aziji: Milost vam in mir od njega, ki je, ki je bil in ki bo, in od sedmih duhov, ki so pred njegovim prestolom, in od Jezusa Kristusa, ki je zvesta priča, prvorojeni izmed umrlih in vladar nad kralji zemlje. Njemu, ki nas ljubi in nas je opral naših grehov s svojo krvjo ter nas napravil kraljestvo, duhovnike Bogu, svojemu Očetu: njemu slava in moč na vekov veke. Amen. Glej, prišel bo na oblakih in videlo ga bo vsako oko in ti, ki so ga prebodli; in jokali bodo nad njim vsi narodi na zemlji. Da, amen. »Jaz sem Alfa in Omega,« pravi Gospod Bog, ki je, ki je bil in ki bo, vsemogočni. Jaz, Janez, vaš brat in sodeležnik stiske, kraljestva in potrpežljivosti v Jezusu, sem bil na otoku, ki se imenuje Patmos, zaradi božje besede in zaradi pričevanja o Jezusu. Na Gospodov dan sem se zamaknil in sem slišal za seboj močan glas kakor glas trombe, ki je velel: »Kar vidiš, zapiši v knjigo in pošlji sedmerim cerkvam: v Efez, v Smirno, v Pergam, v Tiatiro, v Sarde, v Filadelfijo in v Laodicejo.« Obrnil sem se, da bi videl, kateri glas je govoril z menoj; in zagledal sem sedem zlatih svečnikov in v sredi svečnikov podobnega Sinu človekovemu, oblečenega v dolgo haljo in opasanega na prsih z zlatim pasom. Njegova glava in lasje so bili beli kakor bela volna, kakor sneg, in njegove oči kakor ognjen plamen in njegove noge podobne v peči razbeljenemu bronu in njegov glas kakor glas mnogih vodá; imel je v svoji desnici sedem zvezd in iz njegovih ust je prihajal dvorezen oster meč in njegovo obličje je bilo kakor sonce, ko sije v svoji moči. In ko sem ga zagledal, sem padel k njegovim nogam kakor mrtev; in položil je svojo desnico name in rekel: »Ne boj se! Jaz sem Prvi in Poslednji in Živi; in bil sem mrtev, in glej, živim na vekov veke in imam ključe smrti in podzemlja. Zapiši torej, kar si videl, kar je in kar se bo zgodilo poslej: skrivnost sedmerih zvezd, ki si jih videl v moji desnici, in sedmero zlatih svečnikov. Sedmere zvezde so angeli sedmerih cerkvá in sedmero svečnikov je sedem cerkvá.« Angelu cerkve v Efezu piši: »To govori on, ki drži sedmero zvezd v svoji desnici, on, ki hodi sredi med sedmerimi zlatimi svečniki: Poznam tvoja dela in tvoj trud in tvojo stanovitnost in da ne moreš prenesti hudobnih; preskusil si tiste, ki se imenujejo apostoli, pa niso, ter si našel, da so lažniki; stanovitnost imaš in si trpel zaradi mojega imena in se nisi utrudil. Ali zoper tebe imam, da si opustil svojo prvotno ljubezen. Spomni se torej, od kod si padel, in se spreobrni in opravljaj prva dela. Ako pa ne, pridem k tebi, in če se ne spreobrneš, premaknem tvoj svečnik z njegovega mesta. To pa imaš, da sovražiš dela nikolajevcev, ki jih tudi jaz sovražim. Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam: Kdor zmaga, mu bom dal jesti od drevesa življenja, ki je v božjem raju.« Angelu cerkve v Smirni piši: »To govori Prvi in Poslednji, ki je bil umrl in je oživel: Poznam tvojo stisko in tvoje uboštvo – si pa bogat – in da te sramotijo tisti, ki pravijo, da so Judje, pa niso, marveč so shodnica satanova. Nič se ne boj tega, kar boš trpel. Glej, hudič bo nekatere izmed vas vrgel v ječo, da boste preskušeni, in imeli boste stisko deset dni. Bodi zvest do smrti in dal ti bom venec življenja. Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam: Kdor zmaga, mu druga smrt ne bo škodovala.« Angelu cerkve v Pergamu piši: »To govori on, ki ima dvorezni ostri meč: Vem, kje prebivaš; tam, kjer je satanov prestol. In držiš se mojega imena in nisi zatajil vere vame niti v dnevih Antipa, mojega zvestega pričevalca, ki je bil umorjen pri vas, kjer prebiva satan. Ali zoper tebe imam nekaj: da imaš tam take, ki se držé Balaamovega nauka, ki je učil Balaka, naj pred Izraelovimi sinovi napravi pohujšanje, da bi jedli malikom darovano meso ter nečistovali. Tako imaš tudi ti takih, ki se podobno držé nauka nikolajevcev. Spreobrni se torej! Ako pa ne, pridem hitro k tebi in se bom z njimi bojeval z mečem svojih ust. Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam: Kdor zmaga, mu bom dal skrite mane in dal mu bom bel kamen in na kamnu napisano novo ime, ki ga ne pozna nihče, razen njega, ki ga prejme.« Angelu cerkve v Tiatiri piši: »To govori božji Sin, ki ima oči kakor ognjen plamen in so njegove noge podobne bronu: Poznam tvoja dela ter ljubezen in vero in službo in stanovitnost in tvoja poslednja dela, ki jih je več kot prvih. Ali zoper tebe imam, da puščaš ženo Jezabelo, ki sebe imenuje prerokinjo in uči ter zavaja moje služabnike, da bi nečistovali in jedli malikom darovano meso. Dal sem ji časa, da bi se spreobrnila, pa se od svojega nečistovanja noče spreobrniti. Glej, vržem jo na bolniško posteljo in tiste, ki z njo prešuštvujejo, v veliko stisko, če se ne spreobrnejo od njenih del; in njene otroke bom pokončal s smrtjo; in spoznale bodo vse cerkve, da sem jaz tisti, ki preiskuje obisti in srca, in povrnil bom vsakemu izmed vas po njegovih delih. Vam drugim v Tiatiri, kolikor jih nima tega nauka, kateri niso spoznali satanovih ‚globin‘, kakor jih imenujejo, pa pravim: Ne nalagam vam drugega bremena. To pa, kar imate, ohranite, dokler ne pridem. Kdor zmaga in moja dela ohrani do konca, mu bom dal oblast nad pogani; in pasel jih bo z železno palico, kakor se lončene posode razbijajo – kakor sem tudi jaz prejel od svojega Očeta – in dal mu bom zvezdo danico. Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam.« Angelu cerkve v Sardah piši: »To govori on, ki ima sedmero božjih duhov in sedmero zvezd: Poznam tvoja dela; ime imaš, da živiš, pa si mrtev. Zbudi se in utrdi drugo, kar je bilo na tem, da umrje; kajti nisem našel, da bi bila tvoja dela popolna pred mojim Bogom. Spomni se torej, kako si prejel in slišal; ohrani to in spreobrni se! Če se torej ne zbudiš, pridem kakor tat in ne boš opazil, katero uro pridem k tebi. Imaš pa v Sardah nekaj ljudi, ki niso omadeževali svojih oblačil in bodo hodili z menoj v belih, ker so vredni. Kdor zmaga, bo tako oblečen v bela oblačila in ne bom izbrisal njegovega imena iz knjige življenja in priznal bom njegovo ime pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli. Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam.« Angelu cerkve v Filadelfiji piši: »To govori Sveti, Resnični, ki ima Davidov ključ, ki odpira, in nihče ne zapira, in zapira, in nihče ne odpira: Poznam tvoja dela. Glej, postavil sem pred tebe odprta vrata, ki jih nihče ne more zapreti; kajti majhno moč imaš, vendar si mojo besedo ohranil in mojega imena nisi zatajil. Glej, izročam nekatere iz shodnice satanove, izmed onih, ki pravijo, da so Judje, pa niso, ampak se lažejo; glej, storil bom, da pridejo in padejo pred tvoje noge ter spoznajo, da sem te jaz vzljubil. Ker si ohranil mojo besedo o potrpežljivosti, bom tudi jaz tebe ohranil iz ure preskušnje, ki pride nad ves svet, da preskusi prebivalce na zemlji. Pridem kmalu. Drži, kar imaš, da ti nihče venca ne vzame. Kdor zmaga, ga bom napravil za steber v svetišču svojega Boga in ven ne pojde več; in bom zapisal nanj ime svojega Boga in ime mesta svojega Boga, novega Jeruzalema, ki prihaja z neba od mojega Boga, in svoje novo ime. Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam.« Angelu cerkve v Laodiceji piši: »To govori Amen, priča, zvesta in zanesljiva, začetek božjega stvarstva: Poznam tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O da bi bil mrzel ali vroč! Tako pa, ker si mlačen in ne vroč ne mrzel, te hočem pljuniti iz svojih ust. Praviš: ‚Premožen sem in bogat in nič ne potrebujem,‘ pa ne veš, da si beden in pomilovanja vreden in ubog in slep in nag. Svetujem ti, da kupiš od mene v ognju očiščenega zlata, da obogatiš, in belih oblačil, da se oblečeš in se ne pokaže sramota tvoje nagote, in mazila, da si pomaziliš oči, da bi videl. Svarim in pokorim tiste, ki jih ljubim. Bodi torej goreč in se spreobrni. Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj. Kdor zmaga, mu bom dal, da z menoj sede na moj prestol, kakor sem tudi jaz zmagal in sem s svojim Očetom sédel na njegov prestol. Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam.« Nato sem videl: glej, odprta vrata v nebesih, in prvi glas, ki sem ga bil slišal, kakor bi tromba govorila z menoj, je govoril: »Stopi sem gor in pokazal ti bom, kar se bo za tem zgodilo.« Takoj sem se zamaknil; in glej, prestol je stal v nebesih in na prestolu je nekdo sedel. In sedeči je bil na pogled kakor kamen jaspis in sard, in mavrica okrog prestola je bila videti kakor smaragd. In okrog prestola je bilo štiriindvajset prestolov in na prestolih je sedelo štiriindvajset starešin, oblečenih v bela oblačila, in na njih glavah so bili zlati venci. In od prestola so prihajali bliski in glasovi in gromi. In sedem plamenic je gorelo pred prestolom; to so sedmeri božji duhovi. In pred prestolom je bilo kakor stekleno morje, podobno kristalu. In sredi pred prestolom in okrog prestola so bila štiri živa bitja, polna oči spredaj in zadaj; in prvo bitje podobno levu in drugo bitje podobno teletu in tretje bitje z obličjem kakor človek in četrto bitje podobno letečemu orlu. In ta štiri bitja so imela vsako po šest peruti in so bila okrog in okrog ter znotraj polna oči; in so brez počitka govorila podnevi in ponoči: »Svet, svet, svet, Gospod, Bog vsemogočni, ki je bil, ki je in ki bo.« In ko so bitja dala slavo in čast in hvalo na prestolu sedečemu, ki živi na vekov veke, je padlo štiriindvajset starešin pred sedečega na prestolu in molilo njega, ki živi na vekov veke, in položilo svoje vence pred prestol, govoreč: »Vreden si, naš Gospod in Bog, da prejmeš slavo in čast in moč; zakaj ti si vse ustvaril in po tvoji volji je bivalo in bilo ustvarjeno.« In videl sem v desnici sedečega na prestolu knjigo, popisano znotraj in zunaj, zapečateno s sedmimi pečati. In videl sem silnega angela, ki je klical z močnim glasom: »Kdo je vreden, da bi odprl knjigo in odtrgal njene pečate?« In nihče ne v nebesih ne na zemlji ne pod zemljo ni mogel knjige odpreti in gledati vanjo. In silno sem jokal, ker ni bilo najti nikogar, ki bi bil vreden odpreti knjigo in gledati vanjo. Ali eden izmed starešin mi pravi: »Ne jokaj. Glej, zmagal je lev iz rodu Judovega, korenina Davidova, da odpre knjigo in njenih sedem pečatov.« In videl sem sredi prestola in četverih živih bitij in sredi starešin Jagnje, ki je stalo kakor žrtvovano, s sedmimi rogovi in sedmimi očmi, ki so sedmeri božji duhovi, poslani po vsej zemlji. In je prišlo in jo vzelo iz desnice sedečega na prestolu. In ko je knjigo vzelo, je padlo pred Jagnje četvero bitij in štiriindvajset starešin; vsak je imel harfo in zlate čaše, polne dišav, ki so molitve svetih. In peli so novo pesem, govoreč: »Vreden si, da vzameš knjigo in odpreš njene pečate, zakaj bil si žrtvovan in si nas s svojo krvjo Bogu odkupil iz vsakega rodu in jezika in naroda in ljudstva in napravil si jih našemu Bogu za kraljestvo in duhovnike in bodo kraljevali na zemlji.« Ko sem se ozrl, sem zaslišal glas mnogih angelov okrog prestola in živih bitij in starešin – njih število je bilo desettisočkrat deset tisoč in tisočkrat tisoč – in govorili so z močnim glasom: »Vredno je Jagnje, ki je bilo žrtvovano, da prejme oblast in bogastvo in modrost in moč in čast in slavo in hvalo!« In vse stvari, ki so v nebesih in na zemlji in pod zemljo in na morju in vse, kar je v njih, sem slišal govoriti: »Sedečemu na prestolu in Jagnjetu hvala in čast in slava in oblast na vekov veke!« In štiri živa bitja so govorila: »Amen.« Starešine pa so padli in ga molili. In videl sem, ko je odprlo Jagnje enega izmed sedmerih pečatov: in slišal sem eno izmed štirih živih bitij govoriti z glasom kakor grom: »Pridi!« In videl sem: glej, bel konj in na njem jezdec z lokom. In dan mu je bil venec in šel je kot zmagovalec in da zmaga. In ko je odprlo drugi pečat, sem slišal govoriti drugo živo bitje: »Pridi!« In prišel je drug konj, rdeč kot ogenj; in jezdecu na njem je bilo dano, da je vzel mir z zemlje in da se med seboj moré, in dan mu je bil velik meč. In ko je odprlo tretji pečat, sem slišal govoriti tretje živo bitje: »Pridi!« In videl sem: glej, črn konj in na njem jezdec s tehtnico v roki. In slišal sem glas kakor iz srede štirih živih bitij, ki je govoril: »Merica pšenice po denarju, tri merice ječmena po denarju, olju in vinu pa ne škoduj.« In ko je odprlo četrti pečat, sem slišal glas četrtega živega bitja, ki je govorilo: »Pridi!« In videl sem: glej, bledorumen konj in na njem jezdec. Ime mu je bilo smrt, in podzemlje ga je spremljalo. In dana jim je bila oblast nad četrtino zemlje, da jo pokončajo z mečem in z lakoto in s smrtjo ter po zvereh na zemlji. In ko je odprlo peti pečat, sem videl pod oltarjem duše umorjenih zaradi božje besede in zaradi pričevanja, ki so ga dajali. In zavpili so z močnim glasom, govoreč: »Doklej, Gospod, Sveti in Resnični, ne boš sodil in maščeval naše krvi nad onimi, ki prebivajo na zemlji?« In dano je bilo vsakemu izmed njih belo oblačilo in jim je bilo rečeno, naj počakajo še malo, dokler se ne dopolni tudi število njihovih sohlapcev in njihovih bratov, ki morajo biti umorjeni kakor oni sami. In videl sem, ko je odprlo šesti pečat; in nastal je velik potres, sonce je postalo črno kakor žimnata raševina, mesec je ves postal kakor kri in zvezde neba so padale na zemljo, kakor odmeta smokva svoje nezrelo sadje, kadar jo stresa velik vihar; in nebo se je odmaknilo kakor knjiga, ki se zvije, in vse gore in vsi otoki so se premaknili s svojih mest. In kralji zemlje in velikaši in poveljniki in bogatini in mogočniki ter vsi sužnji in svobodni so se poskrili v votline in med gorske pečine ter govoré goram in pečinam: »Padite na nas in nas skrijte pred obličjem sedečega na prestolu in pred Jagnjetovo jezo; kajti prišel je veliki dan njune jeze, in kdo more obstati?« Zatem sem videl štiri angele, ki so stali na štirih koncih zemlje in pridrževali štiri vetrove zemlje, da bi ne pihal noben veter ne po zemlji ne po morju ne v kako drevo. In videl sem drugega angela, ki se je dvigal od sončnega vzhoda in je imel pečat živega Boga; zaklical je z močnim glasom štirim angelom, katerim je bilo dano škodovati zemlji in morju: »Ne škodujte zemlji ne morju ne drevju, dokler ne zaznamujemo služabnikov našega Boga na njih čelih.« In slišal sem število zaznamovanih: sto štiriinštirideset tisoč zaznamovanih iz vseh rodov Izraelovih otrok. Iz rodu Judovega dvanajst tisoč zaznamovanih, iz rodu Rubenovega dvanajst tisoč, iz rodu Gadovega dvanajst tisoč, iz rodu Aserjevega dvanajst tisoč, iz rodu Neftalijevega dvanajst tisoč, iz rodu Manasejevega dvanajst tisoč, iz rodu Simeonovega dvanajst tisoč, iz rodu Levijevega dvanajst tisoč, iz rodu Isaharjevega dvanajst tisoč, iz rodu Zabulonovega dvanajst tisoč, iz rodu Jožefovega dvanajst tisoč, iz rodu Benjaminovega dvanajst tisoč zaznamovanih. Zatem sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila in s palmami v rokah. In klicali so z močnim glasom: »Zveličanje prihaja od našega Boga, ki sedi na prestolu, in od Jagnjeta!« In vsi angeli so stali okrog prestola in starešin in štirih živih bitij in so padli pred prestolom na svoje obličje ter Boga molili, govoreč: »Amen. Hvala in slava in modrost in zahvala in čast in oblast in moč našemu Bogu na vekov veke. Amen.« In spregovoril je eden izmed starešin ter mi rekel: »Ti, ki so oblečeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?« In odgovoril sem mu: »Moj Gospod, ti veš.« In rekel mi je: »To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti ter so oprali svoja oblačila in jih očistili v Jagnjetovi krvi. Zato so pred božjim prestolom in mu služijo noč in dan v njegovem svetišču in sedeči na prestolu bo prebival nad njimi. Ne bodo več lačni, ne žejni, tudi sonce jih ne bo peklo, ne druga vročina; zakaj Jagnje, ki je v sredi pred prestolom, jih bo paslo ter jih vodilo k virom živih vodá; in Bog bo obrisal vse solze z njih oči.« In ko je odprlo sedmi pečat, je v nebesih nastala tihota kake pol ure. In videl sem sedem angelov, ki stojé pred Bogom; in dano jim je bilo sedem tromb. In prišel je drug angel ter se k oltarju ustopil z zlato kadilnico; in dano mu je bilo mnogo vonjav, da bi jih dal k molitvam vseh svetih na zlat oltar, ki je pred prestolom. In dvignil se je z molitvami svetih dim vonjav iz angelove roke pred Boga. In angel je vzel kadilnico, jo napolnil z ognjem z oltarja in vrgel na zemljo; in nastali so gromi in bobnenje in bliski in potres. In sedmero angelov, ki imajo sedmero tromb, se je pripravilo, da zatrobijo. In prvi je zatrobil, in nastala sta toča in ogenj, pomešana s krvjo, in sta padla na zemljo; in zgorela je tretjina zemlje in zgorela je tretjina dreves in zgorela je vsa zelena trava. In drugi angel je zatrobil, in nekaj kakor velika v ognju goreča gora je padlo v morje; in tretjina morja je postala kri in pomrla je tretjina stvari, ki živé v morju, in tretjina ladij je bila pokončana. In tretji angel je zatrobil, in padla je z neba velika zvezda, goreča ko plamenica, in priletela na tretjino rek in na studence vodá. In zvezdi je ime pelin; in tretjina vodá je postala pelin in mnogo ljudi je pomrlo od vodá, ker so ogrenele. In četrti angel je zatrobil, in udarjena je bila tretjina sonca in tretjina meseca in tretjina zvezd, da je tretjina od njih otemnela in je dan izgubil tretjino svetlobe in prav tako noč. In videl in slišal sem orla, ki je letel po sredi neba in klical z močnim glasom: »Gorje, gorje, gorje prebivalcem na zemlji zaradi drugih glasov tromb treh angelov, ki bodo še trobili.« In peti angel je zatrobil. In videl sem zvezdo, ki je z neba padla na zemljo in ji je bil dan ključ k žrelu brezna. In odprla je žrelo brezna in dvignil se je dim iz žrela kakor dim velike peči; in zatemnelo je sonce in ozračje od dima iz žrela. Iz dima pa so prišle kobilice na zemljo in dana jim je bila oblast, kakor imajo oblast škorpijoni na zemlji. In ukazano jim je bilo, naj ne poškodujejo trave na zemlji, tudi nobenega zelenja in nobenega drevesa, ampak samo ljudi, kateri nimajo božjega znamenja na čelih. In ni jim bilo dano, da bi jih pomorile, ampak da bi jih mučile pet mesecev; in njihovo mučenje je bilo kakor mučenje škorpijonovo, kadar piči človeka. In tiste dni bodo ljudje iskali smrti, pa je ne bodo našli; in bodo želeli umreti, a smrt bo bežala od njih. In kobilice so bile podobne konjem, pripravljenim za vojsko; in na njih glavah so bile kakor krone, podobne zlatu, in njih obrazi so bili kakor obrazi ljudi; in imele so lase, kakor so ženski lasje, in njih zobje so bili kakor levji zobje; in imele so oklepe, podobne železnim oklepom, in šum njihovih peruti je bil kakor ropot bojnih voz z mnogimi konji, ki dirjajo v boj. In imele so repe, podobne škorpijonovim, ter žela; in v njihovih repih je bila njih moč, da škodujejo ljudem pet mesecev. Imajo nad seboj za kralja angela brezna; ime mu je po hebrejsko Abadon, po grško pa Apolíon. Eno gorje je prešlo; glej, prihaja za tem še dvojno gorje. In šesti angel je zatrobil: in zaslišal sem en glas iz štirih rogov zlatega oltarja, ki je pred Bogom; govoril je šestemu angelu, ki je imel trombo: »Odveži štiri angele, ki so privezani pri veliki reki Evfratu!« In odvezal je štiri angele, ki so bili pripravljeni na uro in dan in mesec in leto, da pomoré tretjino ljudi. In število konjenikov je bilo dvakrat deset tisoč desettisočev; slišal sem njih število. In tako sem v prikazni videl konje in na njih jezdece z oklepi, ognjene in hijacintove in žveplene barve. In glave konj so bile kakor levje glave in iz njih gobcev je švigal ogenj, dim in žveplo. In od teh treh nadlog – od ognja in dima in žvepla, prihajajočega iz njih gobcev – je bila pomorjena tretjina ljudi. Kajti moč konj je v njih gobcih in njih repih. Njih repi so namreč podobni kačam, imajo glave in s temi škodujejo. In ostali ljudje, kateri niso bili pomorjeni po teh nadlogah, se niso spokorili od del svojih rok, da bi ne bili molili hudih duhov in malikov iz zlata in srebra in brona in kamna in lesa, ki ne morejo ne videti ne slišati ne hoditi; in se niso spokorili od svojih umorov, ne od svojih čarovnij ne od svojega nečistovanja ne od svojih tatvin. In videl sem drugega silnega angela, prihajajočega z neba; obdan je bil z oblakom in mavrica je bila nad njegovo glavo; in njegovo obličje je bilo kakor sonce in njegovi nogi sta bili kakor ognjena stebra in imel je v roki odprto knjižico. Stopil je z desno nogo na morje, z levo pa na zemljo in zavpil z močnim glasom, kakor rjove lev. In ko je zavpil, je spregovorilo sedem gromov s svojimi glasovi. In ko je spregovorilo sedem gromov, sem hotel pisati, a zaslišal sem glas iz nebes: »Zapečati, kar je spregovorilo sedem gromov, in ne piši tega.« In angel, katerega sem videl stoječega na morju in na zemlji, je dvignil desnico proti nebu ter prisegel pri njem, ki živi na vekov veke, ki je ustvaril nebo in kar je na njem, in zemljo in kar je na njej, in morje in kar je v njem: da ne bo več časa, ampak da bo v dnevih, ko se sedmi angel oglasi ter zatrobi, tudi božja skrivnost dopolnjena, kakor je oznanil svojim služabnikom prerokom. In glas, ki sem ga slišal iz nebes, je spet govoril z menoj in rekel: »Pojdi, vzemi odprto knjižico iz roke angela, ki stoji na morju in na zemlji.« In šel sem k angelu ter mu rekel, naj mi dá knjižico. Pa mi pravi: »Vzemi jo ter snej in napravila ti bo v trebuhu grenkobo, a v tvojih ustih bo sladka ko med.« In vzel sem knjižico iz angelove roke ter jo snedel; in v mojih ustih je bila sladka ko med, a ko sem jo snedel, mi je v trebuhu zagrenelo. In rečeta mi: »Zopet moraš prerokovati o ljudstvih in narodih in jezikih in mnogih kraljih.« In dan mi je bil trst, podoben palici, z naročilom: »Vstani in izmeri božje svetišče in oltar in tiste, ki v njem molijo. Dvor pa, ki je zunaj svetišča, izpústi in ga ne meri, ker je bil dan nevernikom; in ti bodo sveto mesto teptali dvainštirideset mesecev. In dal bom dvema svojima pričama, da bosta prerokovali tisoč dvesto šestdeset dni, oblečeni v raševino.« To sta dve oljki in dva svečnika, ki stojita pred Gospodom zemlje. Ako bi jima kdo hotel storiti kaj žalega, pride ogenj iz njunih ust in požre njune sovražnike. Kdor bi jima hotel storiti kaj žalega, mora prav tako umreti. Ona imata oblast zapreti nebo, da ne dežuje v dneh njunega prerokovanja, in imata oblast nad vodami, da jih spremenita v kri, in da udarita zemljo s sleherno šibo, kolikorkrat hočeta. In ko dokončata svoje pričevanje, bo zver, ki se dvigne iz brezna, zoper njiju začela vojsko ter ju premagala in ubila. In njuni trupli bosta ležali na ulicah velikega mesta, ki se duhovno imenuje Sodoma in Egipt, kjer je bil tudi njun Gospod križan. In izmed ljudstev in rodov in jezikov in narodov gledajo njuni trupli tri dni in pol in ne pusté njunih trupel položiti v grob. In prebivalci na zemlji se veselé zaradi njih ter se radujejo in pošiljajo drug drugemu darila, ker sta ta dva preroka prebivalce na zemlji mučila. In po treh dneh in pol je prišel vanju iz Boga duh življenja in sta se postavila na noge in silen strah je obšel one, ki so ju gledali. In slišali so močan glas iz nebes, ki jima je rekel: »Vzdignita se semkaj.« In vzdignila sta se na oblaku v nebo in njuni sovražniki so ju videli. In tisto uro je nastal velik potres in deseti del mesta se je zrušil; in ubitih je bilo pri potresu sedem tisoč ljudi, drugi pa so se prestrašili in so izkazali čast Bogu v nebesih. Drugo gorje je prešlo; glej, hitro prihaja tretje gorje. In sedmi angel je zatrobil: in zadoneli so močni glasovi v nebesih, govoreč: »Kraljevanje nad svetom je prešlo na našega Gospoda in njegovega Kristusa in vladal bo na vekov veke.« In štiriindvajset starešin, ki pred Bogom sedé na svojih prestolih, je padlo na obraz in so molili Boga, govoreč: »Zahválimo te, Gospod, vsemogočni Bog, ki si in si bil, da si prevzel svojo veliko oblast ter zakraljeval. Narodi so se razjezili, a prišla je tvoja jeza in dan, da se sodijo mrtvi, da se dá plačilo tvojim služabnikom, prerokom, svetim in njim, ki se bojé tvojega imena, malim in velikim, in da se pogubé, kateri so pogubljali zemljo.« Tedaj se je odprlo božje svetišče v nebesih: in videla se je skrinja njegove zaveze v njegovem svetišču in nastali so bliski in bobnenje in gromi in potres in velika toča. In prikazalo se je veliko znamenje na nebu: žena, obdana s soncem, in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila v porodnih bolečinah in mukah. Še drugo znamenje se je prikazalo na nebu. Glej, bil je velik ognjenordeč zmaj, ki je imel sedem glav in deset rogov in na svojih glavah sedem kron; in njegov rep je potegnil s seboj tretjino nebesnih zvezd ter jih vrgel na zemljo. In zmaj se je ustopil pred ženo, ki je bila na porodu, da bi požrl njeno dete, ko bi porodila. In porodila je moško dete, ki naj bi paslo vse narode z železno palico; in vzeto je bilo njeno dete k Bogu in k njegovemu prestolu. Žena pa je ubežala v puščavo, kjer ima prostor, ki ji ga je Bog pripravil, da jo tam hranijo tisoč dvesto šestdeset dni. In nastala je vojska v nebesih: Mihael in njegovi angeli so se vojskovali zoper zmaja; tudi zmaj se je vojskoval in njegovi angeli, a niso zmogli in tudi ni bilo v nebesih več mesta zanje. In pahnjen je bil veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje hudič in satan, ki zapeljuje ves svet; pahnjen je bil na zemljo in njegovi angeli so bili pahnjeni z njim. In slišal sem močan glas v nebesih, ki je govoril: »Zdaj se je uresničilo zveličanje, moč in kraljevanje našega Boga in oblast njegovega Kristusa, zakaj pahnjen je bil tožnik naših bratov, ki jih je tožil pred našim Bogom noč in dan. Oni so ga premagali z Jagnjetovo krvjo in z besedo svojega pričevanja in niso ljubili svojega življenja do smrti. Zatorej se radujte, nebesa, in vi, ki prebivate v njih. Gorje pa zemlji in morju, ker je stopil na vaju hudič z veliko jezo, vedoč, da ima malo časa.« In ko je zmaj videl, da je pahnjen na zemljo, je preganjal ženo, ki je dete porodila. A ženi so dali dve peruti velikega orla, da bi letela v puščavo na svoje mesto, kjer se preživlja čas in dva časa in pol časa, daleč od zmaja. In zmaj je vrgel za ženo iz svojega žrela vode kakor reko, da bi jo reka odnesla. A pomagala je ženi zemlja; odprla je zemlja svoja usta in je popila reko, ki jo je vrgel zmaj iz svojega žrela. In razsrdil se je zmaj nad ženo in se je šel vojskovat z drugimi iz njenega rodu, ki spolnjujejo božje zapovedi in imajo pričevanje Jezusovo. In ustopil se je na pesek ob morju. In videl sem iz morja vzdigujočo se zver, ki je imela deset rogov in sedem glav in na svojih rogovih deset kron in na svojih glavah bogokletno ime. In zver, ki sem jo videl, je bila podobna leopardu in njene noge so bile kakor medvedje in njen gobec kakor levji gobec. In dal ji je zmaj svojo moč, svoj prestol in veliko oblast. In ena izmed njenih glav je bila kakor do smrti zaklana, a nje smrtna rana se je zacelila. Začuden je ves svet gledal za zverjo in molili so zmaja, ker je dal zveri svojo moč, in molili so zver, govoreč: »Kdo je zveri enak in kdo se more z njo vojskovati?« In dana so ji bila usta, ki so govorila velike besede in bogokletstva, in dana ji je bila oblast, da deluje dvainštirideset mesecev. In odprla je svoja usta za bogokletstva proti Bogu, da bi preklela njegovo ime in njegovo bivališče in one, ki prebivajo v nebesih. Tudi ji je bilo dano, da začne vojsko s svetimi in da jih premaga; in dana ji je bila oblast nad vsakim rodom in ljudstvom in jezikom in narodom. In molili jo bodo vsi prebivalci na zemlji, katerih ime ni zapisano v knjigi življenja Jagnjeta, ki je bilo zaklano, od začetka sveta. Kdor ima ušesa, naj sliši! Če kdo vodi v ujetništvo, pride v ujetništvo; če kdo z mečem mori, mora biti z mečem umorjen. Tukaj je potrpljenje in vera svetih. In videl sem drugo zver, ki se je dvigala iz zemlje in je imela dva roga, podobna jagnječjim, govorila pa je kakor zmaj. In izvrševala je vso oblast prve zveri vpričo nje in delala je na to, da bi zemlja in njeni prebivalci molili prvo zver, kateri se je bila zacelila nje smrtna rana. In delala je velika znamenja, da je po njenem delovanju prihajal celo ogenj z neba na zemljo vpričo ljudi. In varala je prebivalce na zemlji z znamenji, katera ji je bilo dano delati pred zverjo, in je naročala prebivalcem na zemlji, naj naredé podobo zveri, ki ima rano od meča in je ostala živa. Tudi ji je bilo dano, da je podobi zveri podelila življenje, tako da je podoba zveri celo spregovorila in dala pomoriti vse, kateri podobe zveri ne molijo. In dela, da si vsi, mali in veliki, bogati in ubožni, svobodni in sužnji, dajo znamenje na svojo desno roko ali na svoje čelo in da nihče ne more ničesar kupiti ali prodati, razen kdor ima znamenje, ime zveri ali število njenega imena. Tukaj je modrost. Kdor ima razum, naj prešteje število te zveri; je namreč število človeka. In njeno število je šeststo šestinšestdeset. In videl sem: in glej, Jagnje je stalo na gori Sion in z njim sto štiriinštirideset tisoč njih, ki so imeli zapisano na svojih čelih njegovo ime in ime njegovega Očeta. In slišal sem glas z neba kakor šumenje mnogih vodá in kakor bobnenje silnega groma; in glas, ki sem ga slišal, je bil, kakor bi strunarji brenkali na harfe. In peli so kakor novo pesem pred prestolom in pred štirimi živimi bitji in starešinami. In nihče se ni mogel naučiti pesmi razen onih sto štiriinštirideset tisočev, ki so bili odkupljeni z zemlje. Ti so, ki se z ženskami niso omadeževali: so namreč deviški. Ti so, ki spremljajo Jagnje, kamor gre. Ti so bili odkupljeni izmed ljudi kot prvenci za Boga in Jagnje in v njih ustih se ni našla laž; brezmadežni so. In videl sem drugega angela, letečega po sredi neba; imel je večen evangelij, da bi ga oznanil prebivalcem na zemlji, vsakemu ljudstvu in rodu in jeziku in narodu, in govoril je z močnim glasom: »Bojte se Boga in dajte mu čast, ker je prišla ura njegove sodbe, in molite njega, ki je ustvaril nebo in zemljo, morje in studence vodá.« In za njim je prišel drug angel in je govoril: »Padel, padel je véliki Babilon, ki je s pekočim vinom svojega nečistovanja napojil vse narode.« In za tema je prišel tretji angel in je govoril z močnim glasom: »Če kdo moli zver in njeno podobo ter sprejme znamenje na svoje čelo ali na svojo roko, bo tudi sam pil od vina božjega srda, ki je pripravljeno čisto v čaši njegove jeze, in bo mučen z ognjem in žveplom pred svetimi angeli in pred Jagnjetom. In dim njihove muke se dviga na vekov veke; in nimajo počitka noč in dan ti, ki molijo zver in njeno podobo in nosijo znamenje njenega imena. Tukaj je stanovitnost svetih, ki se držé božjih zapovedi in vere Jezusove.« In slišal sem glas iz nebes, ki je govoril: »Zapiši: Blagor mrtvim, ki bodo poslej umrli v Gospodu. Dà, govori Duh, spočijejo naj se od svojega truda, zakaj njih dela gredo z njimi.« In videl sem: in glej, bil je bel oblak, in na oblaku je sedel nekdo, ki je bil podoben Sinu človekovemu; imel je na glavi zlato krono in v roki oster srp. In prišel je iz svetišča drug angel in je zaklical z močnim glasom sedečemu na oblaku: »Nastavi svoj srp in požanji, ker je prišla ura žetve, zakaj žetev na zemlji je usahla.« In sedeči na oblaku je zamahnil s svojim srpom po zemlji in zemlja je bila požeta. Še drug angel je prišel iz svetišča, ki je v nebesih; tudi ta je imel oster srp. In od oltarja je prišel še drug angel, ki je imel oblast nad ognjem; in zaklical je z močnim klicem onemu, ki je imel oster srp: »Nastavi svoj ostri srp ter poreži grozde z vinske trte na zemlji, zakaj dozorele so njene jagode.« In angel je zamahnil s svojim srpom po zemlji ter obral vinsko trto na zemlji in grozde je vrgel v veliko tlačilnico božjega srda. In tlačili so v tlačilnici zunaj mesta in kri je tekla iz tlačilnice do konjskih uzd, tisoč šeststo tečajev daleč. In videl sem potem drugo znamenje na nebu, veliko in čudovito: sedem angelov, ki so imeli sedem poslednjih šib; kajti v njih se je dopolnil božji srd. In videl sem kakor stekleno morje, namešano z ognjem, in zmagovalce nad zverjo in nad njeno podobo in nad številom njenega imena, stoječe ob steklenem morju in z božjimi harfami v rokah. In peli so pesem Mojzesa, božjega služabnika, in pesem Jagnjetovo, govoreč: »Velika in čudovita so tvoja dela, Gospod, vsemogočni Bog; pravična in resnična so tvoja pota, Kralj vekov. Kdo bi se ne bal, Gospod, in ne slavil tvojega imena? Zakaj ti sam si svet; vsi narodi bodo prišli ter padli pred teboj na kolena, ker so se razodele tvoje sodbe.« In za tem sem videl: odprlo se je svetišče šotora pričevanja v nebesih; in iz svetišča je prišlo sedem angelov, ki so imeli sedem šib; oblečeni so bili v čisto in svetlo platno ter opasani okrog prsi z zlatimi pasovi. In eno izmed štirih živih bitij je dalo sedmerim angelom sedem zlatih čaš, polnih jeze Boga, ki živi na vekov veke. In napolnilo se je svetišče z dimom božje slave in njegove moči in nihče ni mogel stopiti v svetišče, dokler se ni dokončalo sedmero šib sedmih angelov. In slišal sem iz svetišča močan glas, ki je govoril sedmim angelom: »Pojdite ter izlijte sedmero čaš božjega srda na zemljo!« Odšel je prvi ter izlil svojo čašo na zemljo; in nastalo je hudo in boleče uljé na ljudeh, ki so imeli znamenje zveri in so molili njeno podobo. Drugi je izlil svojo čašo v morje; in postalo je kakor kri mrtveca in vsaka živa stvar je umrla v morju. Tretji je izlil svojo čašo v reke in studence vodá; in postale so kri. In slišal sem angela vodá govoriti: »Pravičen si, ki si in si bil, ti Sveti, ker si tako razsodil; kajti kri svetnikov in prerokov so prelili in kri si jim dal piti; zaslužili so.« In slišal sem oltar, ki je govoril: »Dà, Gospod, vsemogočni Bog, resnične in pravične so tvoje sodbe.« Četrti je izlil svojo čašo na sonce; in dano mu je bilo žgati ljudi z ognjem. In žgala je ljudi velika vročina in kleli so ime Boga, ki ima oblast nad temi šibami, in se niso spreobrnili, da bi mu dali čast. Peti je izlil svojo čašo na prestol zveri; in otemnelo je njeno kraljestvo in grizli so si svoje jezike zaradi bolečin; in kleli so Boga v nebesih zaradi svojih bolečin in zaradi svojih uljes in se niso spreobrnili od svojih del. Šesti je izlil svojo čašo na veliko reko Evfrat; in posušila se je njegova voda, da se je pot pripravila kraljem od sončnega vzhoda. In videl sem iz žrela zmajevega in iz gobca zveri in iz ust lažnega preroka prihajati tri nečiste duhove kakor žabe. So namreč duhovi hudičev, ki delajo znamenja in ki gredo h kraljem vsega sveta, da bi jih zbrali na vojsko, na veliki dan Boga vsemogočnega. – »Glej, pridem kakor tat; blagor mu, kdor čuje in hrani svoja oblačila, da ne bo hodil brez obleke in ne bodo gledali njegove sramote.« – In zbral jih je na kraj, ki se imenuje po hebrejsko Harmagedon. Sedmi je izlil svojo čašo po zraku; in močan glas je zadonel iz svetišča od prestola in je rekel: »Zgodilo se je.« In nastali so bliski in bobnenje in gromi in nastal je velik potres, kakršnega ni bilo, odkar so ljudje na zemlji – tako silen, tako velik je bil potres. In razpadlo je veliko mesto na tri dele in mesta nevernikov so se zrušila. Tako se je Bog spomnil vélikega Babilona, da mu je dal čašo vina svoje srdite jeze. In vsi otoki so izginili in gorá ni bilo najti. In debela toča, talent težka, je padala z neba na ljudi. In ljudje so kleli Boga zaradi šibe s točo, ker je bila ta šiba silno velika. In prišel je eden izmed sedmih angelov, ki so imeli sedmero čaš, in je spregovoril z menoj: »Pridi, pokazal ti bom obsodbo velike hotnice, ki sedi na mnogih vodah, ki so z njo nečistovali zemeljski kralji in so se z vinom njenega nečistovanja upijanili prebivalci na zemlji.« In odnesel me je v duhu v puščavo. In videl sem žensko, sedečo na zveri, ki je bila rdeča kot škrlat, polna bogokletnih imen in je imela sedem glav in deset rogov. In ženska je bila oblečena v bager in škrlat ter okrašena z zlatom, dragimi kamni in biseri; imela je v roki zlato čašo, polno gnusob in nečednosti svojega nečistovanja; in na njenem čelu je bilo zapisano ime, skrivnost: »Véliki Babilon, mati nečistnic in gnusob na zemlji.« In videl sem žensko, pijano od krvi svetih in od krvi pričevalcev Jezusovih. In silno sem se začudil, ko sem jo videl. Angel pa mi je rekel: »Zakaj si se začudil? Jaz ti povem skrivnost te ženske in zveri, ki jo nosi in ki ima sedem glav in deset rogov. Zver, ki si jo videl, je bila in je ni, a bo prišla iz brezna in pojde v pogubo. In začudili se bodo prebivalci na zemlji, katerih ime ni zapisano v knjigi življenja od začetka sveta, ko bodo videli, da je zver bila, da je ni in da pride. Tukaj je razum z modrostjo. Sedmero glav je sedem gričev, na katerih ženska sedi, in je sedem kraljev. Pet jih je padlo, eden je, zadnji še ni prišel; in ko pride, bo smel malo časa ostati. Zver pa, ki je bila in je ni, je sam osmi in je od sedmerih in gre v pogubo. In desetero rogov, ki si jih videl, je deset kraljev, ki še niso prejeli kraljestva, toda oblast kot kralji bodo prejeli za eno uro z zverjo. Ti imajo eno misel in bodo svojo moč in oblast dali zveri. Ti se bodo vojskovali z Jagnjetom, a Jagnje jih bo premagalo, ker je Gospod gospodov in Kralj kraljev, in z njim tisti, ki so poklicani in izvoljeni ter zvesti.« In rekel mi je: »Vode, ki si jih videl, kjer sedi hotnica, so ljudstva in množice in narodi in jeziki. In desetero rogov, ki si jih videl, in zver, ti bodo hotnico sovražili ter jo osámili in slekli; in jedli bodo njeno meso ter njo sámo v ognju sežgali. Kajti Bog je dal v njih srca, da izvršé njegov namen ter napravijo enodušen sklep in dajo svoje kraljestvo zvéri, dokler se ne spolnijo božje besede. In ženska, ki si jo videl, je véliko mesto, ki kraljuje nad kralji zemljé.« Zatem sem videl drugega angela, ki je prihajal z nebá z veliko oblastjo; in zemlja se je razsvetlila od njegovega sijaja. In zaklical je z močnim glasom: »Padel, padel je véliki Babilon ter postal bivališče hudičev in pribežališče za vse nečiste duhove in pribežališče za vse nečiste in sovražne ptice, ker so od pekočega vina njenega nečistovanja pili vsi narodi in so kralji zemlje z njo nečistovali in trgovci zemlje obogateli od njenega silnega razkošja.« In slišal sem drug glas z neba, ki je govoril: »Pridi od nje, moje ljudstvo, da ne postanete deležni njenih pregreh in ne prejmete njenih nadlog. Kajti njene pregrehe so segle do neba in Bog se je spomnil njenih krivic. Plačajte ji, kakor je tudi sama plačala, in povrnite ji dvojno po njenih delih. V čašo, ki jo je ona nalila, ji nalijte dvojno. Kolikor se je proslavila in nasladila, toliko ji prizadenite muke in žalosti. Kajti v svojem srcu pravi: ‚Sedim kakor kraljica, nisem vdova in ne bom videla žalosti.‘ Zaradi tega bodo prišle na en sam dan njene nadloge: smrt, žalost in lakota, in bo v ognju sežgana; kajti silen je Gospod Bog, ki jo je sodil. In jokali bodo in tarnali za njo kralji zemlje, ki so z njo nečistovali ter nasladno živeli, ko bodo gledali dim njenega požara, od daleč stoječ iz strahu pred njeno muko, in bodo govorili: ‚Gorjé, gorjé, veliko mesto, močno mesto Babilon, kajti v eni uri je prišla tvoja sodba.‘ In trgovci zemlje bodo jokali ter žalovali za njo, ker nihče več ne bo kupoval njihovega blaga: blaga iz zlata in srebra in dragih kamnov in biserov in tančice in bagra in svile in škrlata in vsakterega dišečega lesa in vsakršnega slonokoščenega orodja in vsakovrstnega orodja iz najdražjega lesa in brona in železa in marmorja in cimeta in balzama in dišav in mire in kadila in vina in olja in bele moke in pšenice in goved in ovac in konj in voz in sužnjev in človeških duš. ‚In sadje, slast tvoje duše, ti je odšlo in vse sijajne in blesteče stvari so izpred tebe izginile in jih ni več najti.‘ Trgovci s temi stvarmi, ki so obogateli od nje, bodo od daleč stali iz strahu pred njeno muko ter bodo jokajoč in žalujoč govorili: ‚Gorjé, gorjé, veliko mesto, oblečeno v tančico in bager in škrlat ter okrašeno z zlatom in dragimi kamni in biseri; kajti v eni uri je uničeno toliko bogastvo.‘ In vsi krmarji in vsi, kateri plovejo h kraju, in mornarji in vsi delavci na morju so se od daleč ustavili ter so vpili, ko so gledali dim njenega požara: ‚Katero mesto je podobno temu velikemu mestu?‘ In natresli so si prahu na glavo ter so vpili v joku in žalovanju: ‚Gorjé, gorjé, veliko mesto, v katerem so obogateli od njegovih dragocenosti vsi, kateri imajo ladje na morju; kajti v eni uri je bilo uničeno. Veselite se nad njim nebesa in svetniki in apostoli in preroki, zakaj izvršil je Bog nad njim vašo sodbo.‘« In neki silni angel je vzdignil kamen, velik ko mlinski kamen, in ga je vrgel v morje ter je rekel: »Tako bo siloma vrženo veliko mesto Babilon in ga ne bo več najti. In glas strunarjev in godcev in piskačev in trobilcev se v tebi ne bo več slišal in nobenega umetnika katere koli umetnosti ne bo več v tebi najti in glas mlina se v tebi ne bo več slišal in luč svetilke v tebi ne bo več svetila in glas ženinov in nevestin se ne bo več slišal v tebi: zakaj tvoji trgovci so bili zemeljski velikaši, po tvoji čarovniji so zabredli vsi narodi in v njem se je našla kri prerokov in svetih in vseh, kateri so bili umorjeni na zemlji.« Zatem sem slišal kakor močan glas velike množice v nebesih, ki je klicala: »Aleluja! Zveličanje in slava in moč gre našemu Bogu, zakaj resnične in pravične so njegove sodbe; obsodil je veliko hotnico, ki je pohujševala zemljo s svojim nečistovanjem, in maščeval je nad njo kri svojih služabnikov.« In v drugo so rekli: »Aleluja! In njen dim se dviga na vekov veke.« In padlo je štiriindvajset starešin in štiri živa bitja ter so molili Boga, sedečega na prestolu, govoreč: »Amen, aleluja!« In od prestola je prišel glas, ki je rekel: »Hvalite našega Boga, vsi njegovi služabniki in kateri se ga bojite, mali in veliki!« In slišal sem kakor glas velike množice in kakor šumenje mnogih vodá in kakor bobnenje močnih gromov: »Aleluja, ker je zakraljeval naš Gospod, vsemogočni Bog. Veselimo in radujmo se in dajmo mu čast, zakaj prišla je svatba Jagnjetova in njegova zaročenka se je pripravila in ji je bilo dano, da se je oblekla v svetlo čisto tančico.« Tančica so namreč pravična dela svetnikov. In reče mi: »Zapiši: Blagor njim, ki so povabljeni na Jagnjetovo svatbeno gostijo!« Dalje mi reče: »To so resnične besede božje.« In padel sem mu pred noge, da bi ga molil, a reče mi: »Nikar! Služabnik sem kakor ti in tvoji bratje, ki pričujejo za Jezusa; Boga moli. Kajti Jezusovo pričevanje je preroški duh.« In videl sem nebo odprto: in glej, bel konj in jezdec na njem, ki se imenuje Zvesti in Resnični ter pravično sodi in se vojskuje. Njegove oči so kakor ognjen plamen in na njegovi glavi je veliko kron; ima zapisano ime, ki ga nihče ne pozna razen njega, in ima ogrnjen plašč, ki je namočen s krvjo, in njegovo ime se imenuje Beseda božja. In spremljajo ga nebeške vojske na belih konjih, oblečene v belo čisto tančico. In iz njegovih ust prihaja oster meč, da z njim udari narode. In pasel jih bo z železno palico. In sam tlači tlačilnico vina srdite jeze vsemogočnega Boga. In na plašču in na svojem stegnu ima zapisano ime: »Kralj kraljev in Gospod gospodov.« In videl sem nekega angela, ki je stal na soncu in je zaklical z močnim glasom vsem pticam, ki letajo po sredi neba: »Pridite, zberite se k véliki božji gostiji, da boste jedle meso kraljev in meso poveljnikov in meso mogočnjakov in meso konj in njih jezdecev in meso vseh svobodnih in sužnjev in majhnih in velikih.« In videl sem zver in kralje zemlje in njih vojske, zbrane, da začnó vojsko z njim, ki sedi na konju, in z njegovo vojsko. In zgrabljena je bila zver in z njo lažni prerok, ki je delal znamenja pred njo, s katerimi je preslepil tiste, ki so sprejeli znamenje zveri ter molili njeno podobo. Živa sta bila vržena oba v ognjeno jezero, kjer gori žveplo. In drugi so bili pobiti z mečem, ki je prihajal iz ust njega, ki je sedel na konju; in vse ptice so se najedle njihovega mesa. In videl sem angela, prihajajočega z neba, ki je imel ključ k breznu in veliko verigo v svoji roki. In premagal je zmaja, staro kačo, ki je hudič in satan, ter ga je zvezal za tisoč let. In vrgel ga je v brezno, ki ga je zaklenil in zapečatil nad njim, da bi več ne zapeljeval narodov, dokler se ne dopolni tisoč let. Potem mora biti odvezan za malo časa. In videl sem prestole – nanje so sedli in dana jim je bila sodba – in duše obglavljenih zaradi pričevanja Jezusovega in zaradi božje besede in tiste, ki niso molili zveri in njene podobe in niso sprejeli znamenja na svoje čelo in roko. In oživeli so ter kraljevali s Kristusom tisoč let. – Drugi mrtvi pa niso oživeli, dokler se ne dopolni tisoč let. – To je prvo vstajenje. Blažen je in svet, kdor je deležen prvega vstajenja. Nad temi druga smrt nima oblasti, ampak bodo duhovniki božji in Kristusovi ter bodo kraljevali z njim tisoč let. In ko se dopolni tisoč let, bo izpuščen satan iz svoje ječe. In prišel bo ven, da bi zapeljal narode, ki so na štirih koncih zemlje, Goga in Magoga, da bi jih zbral na vojsko. Njih število je, kakor je peska ob morju. In prišli so na zemeljsko površje ter obstopili taborišče svetih in ljubljeno mesto. A prišel je od Boga ogenj z neba in jih požrl. In hudič, ki jih je slepil, je bil vržen v ognjeno in žvepleno jezero, kjer sta tudi zver in lažni prerok, in mučeni bodo noč in dan na vekov veke. In videl sem velik bel prestol in njega, ki je sedel na njem; izpred njegovega obličja sta izginila zemlja in nebo in zanju ni bilo več mesta. In videl sem umrle, velike in majhne, ki so stali pred prestolom. In odprle so se knjige; še druga knjiga se je odprla: knjiga življenja. In sojeni so bili rajni po tem, kar je zapisano v knjigah, po svojih delih. In dalo je morje mrtve, ki so bili v njem; in smrt in podzemlje sta dala mrtve, ki so bili v njima; in bili so sojeni vsak po svojih delih. In smrt in podzemlje sta bila vržena v ognjeno jezero. To je druga smrt, ognjeno jezero. In če koga niso našli zapisanega v knjigi življenja, je bil vržen v ognjeno jezero. In videl sem novo nebo in novo zemljo. Zakaj prvo nebo in prva zemlja sta prešla in morja ni več. In videl sem sveto mesto, novi Jeruzalem, priti z neba od Boga, pripravljeno kakor nevesta, ozaljšana za svojega ženina. In slišal sem govoriti močan glas s prestola: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi, prebival bo z njimi; in oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo med njimi; in obrisal bo vse solze z njih oči in smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine, zakaj, kar je bilo prej, je minilo.« In ta, ki je sedel na prestolu, je rekel: »Glej, vse delam novo.« In rekel mi je: »Zapiši, zakaj te besede so zanesljive in resnične.« In rekel mi je: »Zgodilo se je. Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Jaz bom žejnemu dal zastonj iz studenca žive vode. Kdor bo zmagal, bo tega deležen in njemu bom Bog in on bo meni sin. Bojazljivci pa in neverniki in ognušenci in morilci in nečistniki in čarovniki in malikovalci in vsi lažniki bodo imeli svoj delež v jezeru, kjer gori žveplen ogenj; to je druga smrt.« In prišel je eden izmed sedmerih angelov, ki so imeli sedmere čaše, napolnjene s sedmimi zadnjimi nadlogami, ter je z menoj spregovoril: »Pridi, pokažem ti nevesto, zaročenko Jagnjetovo.« In odnesel me je v duhu na veliko in visoko goro ter mi pokazal sveto mesto Jeruzalem, ki je prihajalo z neba od Boga in imelo božjo veličastnost. Njegov sijaj je bil podoben najdražjemu kamnu, kakor kamnu jaspisu, ki se je svetil kot kristal; imelo je veliko in visoko zidovje, imelo dvanajst vrat in pri vratih dvanajst angelov in napisana imena dvanajsterih rodov Izraelovih otrok. Proti vzhodu je bilo troje vrat, proti severu troje vrat, proti jugu troje vrat in proti zahodu troje vrat. Zidovje mesta pa je imelo dvanajst temeljnih kamnov in na njih dvanajst imen dvanajsterih Jagnjetovih apostolov. In kateri je govoril z menoj, je imel za mero zlat trst, da bi izmeril mesto, njegova vrata in njegovo zidovje. Zidano je mesto na štiri vogle in njegova dolžina je tolika ko širina. In izmeril je mesto s trstom na dvanajst tisoč tečajev. Njegova dolžina in širina in višina so enake. In izmeril je njegovo zidovje: sto štiriinštirideset komolcev človeške mere, ki je tudi angelska. In njegov zid je bil zložen iz jaspisa, mesto pa iz čistega zlata, podobnega čistemu steklu. Temeljni kamni mestnega zidú so bili okrašeni z vsakovrstnimi dragimi kamni. Prvi temeljni kamen je bil jaspis, drugi safir, tretji kalcedon, četrti smaragd, peti sardoniks, šesti sard, sedmi krizolit, osmi beril, deveti topaz, deseti krizopraz, enajsti hijacint, dvanajsti ametist. In dvanajstero vrat je bilo dvanajst biserov; vsaka vrata so bila iz enega bisera. In cesta po mestu je bila čisto zlato kakor prozorno steklo. Svetišča nisem videl v njem; zakaj njegovo svetišče je Gospod, Bog vsemogočni, in Jagnje. In mesto ne potrebuje sonca, ne meseca, da bi mu svetila; kajti božje veličastvo ga je razsvetlilo in njegov svetilnik je Jagnje. In hodili bodo narodi v njegovi svetlobi in kralji zemlje prinašajo vanj svojo slavo in čast. In njegova vrata se podnevi ne zapró, kajti noči tam ne bo. In prinašali bodo vanj slavo in čast narodov. In nič omadeževanega ne pride vanj in nihče, kdor se ognusi in laže, ampak le tisti, ki so zapisani v Jagnjetovi knjigi življenja. In pokazal mi je reko žive vode, kakor kristal svetlo, ki je izvirala od prestola božjega in Jagnjetovega: po sredi njegovih ulic in na obeh straneh reke pa drevje življenja, ki rodi dvanajstero sadov, ker daje vsak mesec svoj sad; in listi tega drevja so v zdravilo narodom. In nobenega prekletstva ne bo več; in prestol božji in Jagnjetov bo v njem in njegovi služabniki mu bodo služili; in gledali bodo njegovo obličje in njegovo ime bo na njih čelih. In noči ne bo več in ne bodo potrebovali luči svetilke in ne sončne luči; zakaj Gospod Bog jih bo razsvetljeval in kraljevali bodo na vekov veke. In rekel mi je: »Te besede so zanesljive in resnične; Gospod, Bog preroških duhov, je poslal svojega angela, da pokaže njegovim služabnikom, kar se mora skoraj zgoditi. Glej, skoraj pridem. Blagor mu, kdor ohrani preroške besede te knjige!« In jaz, Janez, sem to slišal in videl. In ko sem bil slišal in videl, sem padel pred noge angelu, ki mi je to kazal, da bi ga molil. A reče mi: »Nikar! Služabnik sem kakor ti in tvoji bratje, preroki in tisti, ki ohranijo besede te knjige. Boga moli!« In mi reče: »Ne zapečati preroških besed te knjige. Čas je namreč blizu. Kdor dela krivico, naj jo še dela; kdor je omadeževan, naj se še omadežuje; kdor je pravičen, naj še vrši pravico, in kdor je svet, naj se še posvečuje. Glej, skoraj pridem in moje plačilo z menoj, da povrnem vsakemu po njegovih delih. Jaz sem Alfa in Omega, prvi in poslednji, začetek in konec. Blagor njim, ki izpirajo svoja oblačila, da bodo imeli oblast do drevesa življenja in pojdejo skozi vrata v mesto. Zunaj so psi in vražarji in nečistniki in ubijalci in malikovalci in vsak, kdor ljubi laž in se ji vdaja. Jaz, Jezus, sem poslal svojega angela, da vam to izpriča za cerkve. Jaz sem korenina Davidova in rod njegov, svetla zvezda danica.« Duh in nevesta pravita: »Pridi!« In kdor sliši, naj reče: »Pridi!« In kdor je žejen, naj pride; kdor hoče, naj vzame žive vode zastonj. Pričujem vsakemu, kdor posluša preroške besede te knjige: »Če jim kdo kaj pridene, mu bo dal Bog nadloge, ki so zapisane v tej knjigi. In če kdo kaj odvzame od besed te preroške knjige, mu bo odvzel Bog njegov delež pri drevesu življenja in pri svetem mestu, o katerih je pisano v tej knjigi.« Tisti, ki to izpričuje, pravi: »Dà, skoraj pridem.« – »Amen. Pridi, Gospod Jezus!« Milost Gospoda Jezusa Kristusa z vsemi svetimi. Amen.