V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami. Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. In Bog je ločil svetlobo od teme. In Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan. Bog je rekel: »Bodi obok sredi vodá in naj loči vode od vodá!« In Bog je naredil obok in ločil vode, ki so bile pod obokom, od vodá nad obokom. Zgodilo se je tako. Bog je obok imenoval nebo. In bil je večer in bilo je jutro, drugi dan. Bog je rekel: »Vode pod nebom naj se zberejo na en kraj in prikaže naj se kopno!« Zgodilo se je tako. Bog je kopno imenoval zemljo, zbrane vode pa je imenoval morje. Bog je videl, da je dobro. Nato je Bog rekel: »Zemlja naj požene zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki na zemlji rodi sadje s semenom po svoji vrsti!« Zgodilo se je tako. Zemlja je pognala zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki rodi na zemlji sadje s semenom po svoji vrsti. Bog je videl, da je dobro. In bil je večer in bilo je jutro, tretji dan. Bog je rekel: »Naj bodo luči na nebesnem oboku! Ločujejo naj dan od noči in naj bodo znamenja za čase, dneve in leta! Naj svetijo na nebesnem oboku in razsvetljujejo zemljo!« Zgodilo se je tako. Bog je naredil dve veliki luči: večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje noči, ter zvezde. Bog jih je postavil na nebesni obok, da bi razsvetljevale zemljo. Gospodovale naj bi dnevu in noči in ločevale svetlobo od teme. Bog je videl, da je dobro. In bil je večer in bilo je jutro, četrti dan. Bog je rekel: »Živa bitja naj mrgolijo v vodah in ptice naj letajo nad zemljo pod nebesnim obokom!« Bog je ustvaril velike morske živali in vsa živa bitja, ki se gibljejo in mrgolijo v vodah, po njihovih vrstah in vse krilate ptice po njihovih vrstah. Bog je videl, da je dobro. In Bog jih je blagoslovil in rekel: »Plodite se in množite, napolnite vse morsko vodovje! In ptice naj se množijo na zemlji!« In bil je večer in bilo je jutro, peti dan. Bog je rekel: »Zemlja naj rodi živa bitja po njihovih vrstah: živino, laznino in zveri zemlje po njihovih vrstah!« Zgodilo se je tako. Bog je naredil zveri zemlje po njihovih vrstah, živino po njenih vrstah in vso laznino na zemlji po njenih vrstah. Bog je videl, da je dobro. Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.« Zgodilo se je tako. Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan. Tako sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal. To je nastanek neba in zemlje, ko sta bila ustvarjena. Na dan, ko je Gospod Bog naredil zemljo in nebo, še ni bilo nobenega poljskega grmičja na zemlji in trava še ni rastla na polju, kajti Gospod Bog še ni pošiljal dežja na zemljo in ni še bilo človeka, da bi polje obdeloval. Iz zemlje pa se je vzdigovala vlaga in namakala vso površino polja. Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša. Gospod Bog je zasadil vrt proti vzhodu v Edenu in je tja postavil človeka, katerega je bil izoblikoval. Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega. V Edenu je izvirala reka, da je namakala vrt; od tam pa se je delila v štiri glavne reke. Ena od njih se imenuje Pišón. Ta teče okoli vse dežele Havíla, v kateri je zlato – in zlato te dežele je dobro; tam je tudi bdelij in kamen oniks. Drugi reki je ime Gihon. Ta teče okoli vse dežele Kuš. Tretji reki je ime Tigris. Ta teče vzhodno od Asúrja. Četrta reka pa je Evfrat. Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval. Gospod Bog je človeku zapovedal in rekel: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« Gospod Bog je rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.« Gospod Bog je izoblikoval iz zemlje vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k človeku, da bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek. Tako je človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju, za človeka pa se ni našla pomoč, ki bi bila njemu primerna. Gospod Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, naredil ženo in jo pripeljal k človeku. Tedaj je človek rekel: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža.« Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso. Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram. Kača pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil Gospod Bog. Rekla je ženi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« In žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu jeva, ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹« Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov. Zaslišala sta glas Gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Človek in njegova žena sta se skrila pred Gospodom Bogom sredi drevja v vrtu. Gospod Bog je poklical človeka in mu rekel: »Kje si?« Rekel je: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.« Pa je rekel: »Kdo ti je povedal, da si nag? Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti prepovedal jesti?« Človek je rekel: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.« Gospod Bog je rekel ženi: »Kaj si to storila?« Žena je odgovorila: »Kača me je zapeljala in sem jedla.« Gospod Bog je rekel kači: »Ker si to storila, bodi prekleta med vso živino in vsemi poljskimi živalmi. Po trebuhu se boš plazila in prah jedla vse dni življenja. Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto.« Ženi pa je rekel: »Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke. Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.« In človeku je rekel: »Ker si poslušal glas svoje žene in jedel z drevesa, o katerem sem ti zapovedal in rekel: ›Nikar ne jej z njega!‹ naj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje. V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš.« Človek je imenoval svojo ženo Eva, ker je postala mati vseh živih. Gospod Bog je naredil človeku in njegovi ženi suknji iz kože in ju oblekel. Tedaj je Gospod Bog rekel: »Glejte, človek je postal kakor eden izmed nas, saj pozna dobro in húdo. Da ne bo zdaj iztegnil roke in vzel še z drevesa življenja ter jedel in živel na veke!« In Gospod Bog je odpravil človeka iz edenskega vrta obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet. Izgnal je človeka in postavil vzhodno od edenskega vrta kerube in meč, iz katerega je švigal ogenj, da bi stražili pot do drevesa življenja. Človek je spoznal svojo ženo Evo. Spočela je in rodila Kajna. Rekla je: »Dobila sem moža od Gospoda.« Nato je rodila njegovega brata Abela. In Abel je pasel drobnico, Kajn pa je obdeloval zemljo. Ko je preteklo nekaj časa, je Kajn daroval Gospodu daritev od sadov zemlje. Tudi Abel je daroval od prvencev svoje drobnice in njihove tolšče. Gospod se je ozrl na Abela in njegovo daritev, na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl. Zato se je Kajn zelo ujezil in obraz mu je upadel. Gospod je rekel Kajnu: »Zakaj se jeziš in zakaj ti je upadel obraz? Ali ga ne boš vzdignil, če delaš dobro? Če pa ne delaš dobro, greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj!« Tedaj je Kajn rekel svojemu bratu Abelu: »Pojdiva ven!« Ko pa sta bila na polju, se je Kajn vzdignil proti svojemu bratu Abelu in ga ubil. Gospod je rekel Kajnu: »Kje je tvoj brat Abel?« Odvrnil je: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?« In Gospod je rekel: »Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni. Bodi torej preklet z zemlje, ki je odprla svoja usta in iz tvojih rok sprejela kri tvojega brata! Ko boš obdeloval zemljo, naj ti ne daje več svoje moči, blodil in begal boš po svetu.« Kajn je rekel Gospodu: »Moja krivda je prevelika, da bi jo mogel nositi. Glej, danes me izganjaš iz dežele in moral se bom skrivati pred tvojim obličjem. Blodil in begal bom po zemlji. Kdor koli me bo našel, me bo ubil.« Gospod pa mu je odgovoril: »Ne tako; kdor koli ubije Kajna, bo sedemkrat maščevan.« In Gospod je dal Kajnu znamenje, da ga nihče, ki bi ga našel, ne bi ubil. Kajn je odšel izpred Gospodovega obličja in se naselil v deželi Nod, vzhodno od Edena. Kajn je spoznal svojo ženo, spočela je in rodila Henoha. Potem je sezidal mesto in ga imenoval po imenu svojega sina Henoha. Henohu se je rodil Irád, Irád je dobil sina Mehujaéla, Mehujaél je dobil sina Metušaéla in Metušaél je dobil sina Lameha. Lameh si je vzel dve ženi; eni je bilo ime Ada, drugi pa Cila. Ada je rodila Jabála, ki je postal oče prebivalcev šotorov in živinorejcev. Njegovemu bratu je bilo ime Jubál in postal je oče vseh godcev na citre in flavto. Tudi Cila je rodila Tubál Kajina, ki je koval vsakovrstno orodje iz brona in železa. Tubál Kajinova sestra pa je bila Naáma. Lameh je rekel svojima ženama: »Ada in Cila, poslušajta moj glas, Lamehovi ženi, prisluhnita mojim besedam: Moža ubijem, ki me rani, in dečka, ki mi prizadene prasko. Kajti Kajn bo sedemkrat maščevan, Lameh pa sedeminsedemdesetkrat.« Adam je spet spoznal svojo ženo in rodila je sina, kateremu je dala ime Set. Rekla je namreč: »Bog mi je dal drugega potomca namesto Abela, ki ga je ubil Kajn.« Tudi Set je dobil sina in mu dal ime Enóš. Takrat so začeli klicati Gospodovo ime. To je knjiga Adamovega rodovnika. Na dan, ko je Bog ustvaril človeka, ga je naredil sebi podobnega. Ustvaril ju je moškega in žensko, ju blagoslovil in ju imenoval človeka, na dan, ko ju je ustvaril. Adam je živel sto trideset let in rodil se mu je sin po njegovi podobnosti, kot njegova podoba. Imenoval ga je Set. Potem ko se mu je rodil Set, je bilo Adamovih dni še osemsto let in rodili so se mu sinovi in hčere. In vseh Adamovih dni, ki jih je preživel, je bilo devetsto trideset let. Potem je umrl. Set je živel sto pet let in rodil se mu je Enóš. Potem ko se mu je rodil Enóš, je Set živel še osemsto sedem let in rodili so se mu sinovi in hčere. In vseh Setovih dni je bilo devetsto dvanajst let. Potem je umrl. Enóš je živel devetdeset let in rodil se mu je Kenán. Potem ko se mu je rodil Kenán, je Enóš živel še osemsto petnajst let in rodili so se mu sinovi in hčere. In vseh Enóševih dni je bilo devetsto pet let. Potem je umrl. Kenán je živel sedemdeset let in rodil se mu je Mahalalél. Potem ko se mu je rodil Mahalalél, je Kenán živel še osemsto štirideset let in rodili so se mu sinovi in hčere. In vseh Kenánovih dni je bilo devetsto deset let. Potem je umrl. Mahalalél je živel petinšestdeset let in rodil se mu je Jered. Potem ko se mu je rodil Jered, je Mahalalél živel še osemsto trideset let in rodili so se mu sinovi in hčere. In vseh Mahalalélovih dni je bilo osemsto petindevetdeset let. Potem je umrl. Jered je živel sto dvainšestdeset let in rodil se mu je Henoh. Potem ko se mu je rodil Henoh, je Jered živel še osemsto let in rodili so se mu sinovi in hčere. In vseh Jeredovih dni je bilo devetsto dvainšestdeset let. Potem je umrl. Henoh je živel petinšestdeset let in rodil se mu je Matuzalem. Potem ko se mu je rodil Matuzalem, je Henoh hodil z Bogom še tristo let in rodili so se mu sinovi in hčere. In vseh Henohovih dni je bilo tristo petinšestdeset let. Hodil je z Bogom, potem ga ni bilo več, kajti Bog ga je vzel. Matuzalem je živel sto sedeminosemdeset let in rodil se mu je Lameh. Potem ko se mu je rodil Lameh, je Matuzalem živel še sedemsto dvainosemdeset let in rodili so se mu sinovi in hčere. In vseh Matuzalemovih dni je bilo devetsto devetinšestdeset let. Potem je umrl. Lameh je živel sto dvainosemdeset let in rodil se mu je sin. Imenoval ga je Noe in rekel: »Ta nas bo tolažil pri našem delu in trudu naših rok z zemljo, ki jo je Gospod preklel.« Potem ko se mu je rodil Noe, je Lameh živel še petsto petindevetdeset let in rodili so se mu sinovi in hčere. In vseh Lamehovih dni je bilo sedemsto sedeminsedemdeset let. Potem je umrl. Ko je bil Noe star petsto let, so se Noetu rodili Sem, Ham in Jafet. Ko so se ljudje začeli množiti po zemlji, so se jim rojevale tudi hčere in Božji sinovi so videli, da so človeške hčere lepe. Jemali so si jih za žene, katere koli so izbrali. Gospod je rekel: »Moj dih ne bo ostal v človeku za vedno, ker je meso. Njegovih dni bo sto dvajset let.« Tiste dni in tudi pozneje – ko so hodili Božji sinovi k človeškim hčeram, ki so jim rodile otroke – so bili na zemlji velikani. To so bili junaki, sloveči možje iz davnine. Gospod pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno. Gospodu je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu. Rekel je torej Gospod: »Izbrisal bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje, ljudi in živino, laznino in ptice neba, kajti žal mi je, da sem jih naredil.« Noe pa je našel milost v Gospodovih očeh. To je Noetov rodovnik. Noe je bil pravičen mož, popoln sredi svojega rodu. Noe je hodil z Bogom. Noetu so se rodili trije sinovi: Sem, Ham in Jafet. Zemlja pa je bila vedno bolj sprijena pred Bogom in polna nasilja. Bog je pogledal na zemljo in glej, bila je pokvarjena; vse meso je spridilo svojo pot na zemlji. Bog je rekel Noetu: »Sklenil sem, da je prišel konec vsega mesa, kajti napolnili so zemljo z nasiljem, zato, glej, jih bom uničil z zemljo vred.« »Ti pa si izdelaj ladjo iz cipresovega lesa. Narêdi jo z več prostori in jo od znotraj in od zunaj premaži z zemeljsko smolo. Takole jo narêdi: ladja naj bo dolga tristo komolcev, široka petdeset in visoka trideset komolcev. Zgoraj naredi ladji streho, en komolec nad njo jo postavi, in ob strani napravi vhod v ladjo. Narêdi jo tako, da bo imela spodnji, srednji in zgornji oddelek. Glej, zlil bom vode potopa na zemljo, da uničim vse meso pod nebom, v katerem je dih življenja. Vse, kar je na zemlji, bo preminilo. S teboj pa sklepam zavezo. Pojdi torej v ladjo ti in s teboj tvoji sinovi, tvoja žena in žene tvojih sinov! In od vseh živali, od vsega mesa, spravi po dvoje v ladjo, da bodo skupaj s teboj ostale pri življenju! Naj bodo samci in samice! Od ptic po njihovih vrstah, od živine po njenih vrstah in od vse laznine na zemlji po njenih vrstah, od vsake vrste naj po dve živali prideta k tebi, da bodo ostale pri življenju. Ti pa si vzemi vsakršnega živeža, kar boš potreboval za hrano, in ga spravi pri sebi, da se boste mogli hraniti ti in oni.« Noe je to storil; prav tako, kakor mu je Bog zapovedal, tako je storil. Gospod je rekel Noetu: »Pojdi v ladjo ti in vsa tvoja družina, kajti vidim, da si sredi tega rodu pravičen pred menoj. Od vseh čistih živali vzemi s seboj po sedem parov, samce in samice, od živali pa, ki niso čiste, vzemi po dvoje, samca in samico. Tudi od ptic neba vzemi od vsake vrste po sedem parov, samce in samice, da ohraniš pri življenju zarod po vsej zemlji. Kajti še sedem dni in storil bom, da bo deževalo na zemljo štirideset dni in štirideset noči in iztrebil bom s površja zemlje vsa bitja, ki sem jih naredil.« Noe je storil vse tako, kakor mu je zapovedal Gospod. Noe je bil star šeststo let, ko so nastopile vode potopa na zemlji. Noe in z njim njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov so šli v ladjo, da bi se rešili pred vodami potopa. Od čistih živali in od živali, ki niso čiste, od ptic in od vsega, kar lazi po zemlji, so prišli po dva in dva k Noetu v ladjo, samci in samice, kakor je Bog zapovedal Noetu. Po sedmih dneh so vode potopa prišle na zemljo. V šeststotem letu Noetovega življenja, na sedemnajsti dan drugega meseca, so začeli bruhati vsi studenci velikih globin in odprle so se nebesne zapornice. Štirideset dni in štirideset noči je deževalo na zemljo. Prav ta dan so šli Noe, njegovi sinovi Sem, Ham in Jafet in z njimi Noetova žena ter tri žene njegovih sinov v ladjo. Ti, vse zveri po njihovih vrstah, vsa živina po njenih vrstah in vsa laznina, ki se plazi po zemlji, po njenih vrstah in vse ptice po njihovih vrstah, vse, kar ima perje in peruti, vse to je prišlo k Noetu v ladjo, po dva in dva od vsega mesa, v katerem je dih življenja. Prišli in vstopili so torej samci in samice od vsega mesa, kakor mu je Bog zapovedal. Gospod pa je zaprl vrata za njim. In potop je bil na zemlji štirideset dni. Vode so narasle in vzdignile ladjo, tako da je splavala nad zemljo. Vode so se dvignile in zelo narasle na zemlji, ladja pa je plavala na vodi. Vode so čedalje huje naraščale na zemlji in pokrile vse visoke gore, kar jih je pod vsem nebom. Vzdignile so se za petnajst komolcev nad vrhove in pokrile gore. Tako je preminilo vse meso, ki se je gibalo po zemlji: ptice, živina, zveri in vsa drobna bitja, ki mrgolijo po zemlji, in vsi ljudje. Pomrlo je vse, kar je imelo v nosnicah dih življenja in je živelo na kopnem. Iztrebil je s površja zemlje vse, kar živi: ljudi in živino, laznino in ptice neba; iztrebljeni so bili z zemlje. Ostali so samo Noe in tisti, ki so bili z njim v ladji. Vode so naraščale na zemlji sto petdeset dni. Bog pa se je spomnil Noeta, vseh zveri in živine, ki je bila z njim v ladji. Storil je, da je zapihal veter prek zemlje, in vode so začele upadati. Zaprli so se studenci globin in nebesne zapornice in ponehal je dež z neba. Polagoma so vode odtekale z zemlje, po sto petdesetih dneh so začele upadati. Sedemnajsti dan sedmega meseca je ladja obstala na ararátskih gorah. Vode so še naprej upadale vse do desetega meseca; prvi dan desetega meseca so se prikazali vrhovi gora. Preteklo je še štirideset dni in Noe je odprl lino, ki jo je naredil na ladji, in izpustil krokarja. Ta je odletel, a se je vračal in spet vzletaval, dokler vode na zemlji niso usahnile. Nato je Noe spustil golobico, da bi ugotovil, ali so vode odtekle s površja zemlje. Toda golobica ni našla počivališča, kamor bi stopila, in vrnila se je k njemu v ladjo, kajti voda je še vedno prekrivala zemljo. Iztegnil je roko, jo prijel in spravil k sebi v ladjo. Počakal je še sedem dni in nato je spet poslal golobico iz ladje. Proti večeru se je golobica vrnila in glej, v kljunu je imela zeleno oljčno vejico. Zdaj je Noe vedel, da so vode na zemlji upadle. Počakal je še sedem dni. Spet je spustil golobico, a se ni več vrnila. Prvi dan prvega meseca v šeststoprvem letu so vode izginile z zemlje. Noe je odkril streho na ladji, pogledal in glej, površina zemlje se je začela sušiti. Sedemindvajseti dan drugega meseca je bila zemlja suha. Bog je spregovoril Noetu in rekel: »Pojdi iz ladje ti in tvoja žena, tvoji sinovi in žene tvojih sinov! S teboj naj odidejo vse živali, ki so pri tebi, od vsega mesa: ptice, živina in vsa laznina, ki se plazi po zemlji. Razkropijo naj se po zemlji, naj se plodijo in množijo na njej!« Noe je torej stopil ven, prav tako njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov. Vse živali, vsa laznina in vse ptice, vse, kar se giblje na zemlji, je šlo iz ladje po svojih rodovih. Noe je postavil Gospodu oltar in vzel od vse čiste živine in od vseh čistih ptic ter daroval žgalne daritve na oltarju. Gospod je zaduhal prijetni vonj in Gospod je rekel v svojem srcu: »Ne bom več preklel zemlje zaradi človeka, kajti mišljenje človekovega srca je hudobno od njegove mladosti. Ne bom več udaril vsega živega, kakor sem storil. Dokler bo trajala zemlja – ne setev ne žetev, ne mraz ne vročina, ne poletje ne zima, ne dan ne noč ne bodo prenehali.« Bog je blagoslovil Noeta in njegove sinove in jim rekel: »Bodite rodovitni in se množite ter napolnite zemljo! Vse živali zemlje in vse ptice neba naj se vas bojijo in trepetajo pred vami. Tudi vse, kar se giblje po zemlji, in vse ribe morja, vse to bodi v vaši oblasti. Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za živež, tudi vse zelene rastline vam dajem. Le mesa skupaj z življenjem, to je s krvjo, ne smete jesti. Tudi za vašo kri, ki je vaše življenje, bom terjal račun od vsake živali. Terjal ga bom tudi od človeka; od vsakogar bom terjal račun o življenju njegovega brata. Če kdo prelije človeško kri, bo človek prelil njegovo kri. Zakaj po svoji podobi je Bog naredil človeka. Vi pa bodite rodovitni in se množite, bodite številni na zemlji in namnožite se na njej!« Potem je Bog rekel Noetu in njegovim sinovom: »Glejte, zavezo sklepam z vami in vašim potomstvom, ki pride za vami, pa tudi z vsemi živimi bitji, ki so pri vas: s pticami, z živino in z vsemi zvermi zemlje, ki so pri vas, z vsemi, ki so prišle iz ladje. Tako sklepam zavezo z vami in ne bom več iztrebil vsega mesa z vodami potopa. Ne bo več potopa, ki bi opustošil zemljo.« Bog je rekel: »To je znamenje zaveze, ki jo sklepam med seboj in vami in med vsemi živimi bitji, ki so pri vas, za vse prihodnje rodove. Svojo mavrico postavljam v oblake in bo v znamenje zaveze med menoj in zemljo. In kadar bom zbral oblake nad zemljo in se bo v oblakih prikazala mavrica, tedaj se bom spomnil svoje zaveze, ki je med menoj in vami in vsemi živimi bitji in vsem mesom; vode ne bodo nikoli več narasle v potop, da bi iztrebile vse meso. Kadar bo v oblakih, jo bom pogledal in se spomnil večne zaveze med Bogom in vsemi živimi bitji in vsem mesom, ki je na zemlji.« Bog je rekel Noetu: »To je znamenje zaveze, ki sem jo sklenil med seboj in vsem mesom, ki je na zemlji.« Noetovi sinovi, ki so odšli iz ladje, so bili Sem, Ham in Jafet. Ham je Kánaanov oče. Trije so bili Noetovi sinovi in ti so obljudili vso zemljo. Tedaj je Noe, mož zemlje, začel saditi vinograd. Ko pa je pil vino, se je napil in nag obležal sredi svojega šotora. Ham, Kánaanov oče, je videl nagoto svojega očeta in je šel to pravit obema bratoma, ki sta bila zunaj. Sem in Jafet pa sta vzela plašč, si ga dala na ramena, šla zadenjsko in pokrila nagoto svojega očeta. Obrnjena sta bila torej proč, tako da nista videla njegove nagote. Ko se je Noe prebudil iz vinske omame in izvedel, kaj mu je storil njegov mlajši sin, je rekel: »Preklet bodi Kánaan; bodi hlapec hlapcev svojih bratov!« Potem je rekel: »Blagoslovljen Gospod, Semov Bog; Kánaan mu bodi za hlapca! Naj Bog razširi Jafetov prostor, naj ga naseli v Semovih šotorih in Kánaan mu bodi za hlapca!« Noe je po potopu živel še tristo petdeset let. Vseh Noetovih dni je bilo torej devetsto petdeset let. Potem je umrl. To je rodovnik Noetovih sinov: Sema, Hama in Jafeta. Tem so se po potopu rodili sinovi. Jafetovi sinovi so Gomer, Magóg, Madáj, Javán, Tubál, Mešeh in Tirás. Gomerjevi sinovi pa so Aškenáz, Rifát in Togarmá. Javánovi sinovi so Elišá, Taršíš, Kitéjci in Rodošáni. Njihovi potomci so se razdelili kot narodi po otokih in deželah, vsak s svojim jezikom, po svojih rodbinah in narodih. Hamovi sinovi so Kuš, Micrájim, Put in Kánaan. Kuševi sinovi so Sebá, Havilá, Sabtá, Ramá in Sabtehá. Ramájeva sinova sta Šebá in Dedán. Kušu se je rodil Nimród, ta je prvi postal junak na zemlji. Bil je velik lovec pred Gospodom; zato pravijo: Velik lovec pred Gospodom kakor Nimród. Prvenci njegovega kraljestva so bili Babilon, Ereh, Akád in Kalne v šinárski deželi. Iz te dežele je odšel v Asirijo. Pozidal je Ninive, Rehobót Ir, Kelah in Resen med Ninivami in Kelahom; to je veliko mesto. Micrájimu so se rodili Ludéjci, Anaméjci, Lehabéjci, Naftuhéjci, Patroséjci, Kasluhéjci, od katerih so izšli Filistejci, in Kaftoréjci. Kánaanu so se rodili Sidón, njegov prvorojenec, Het, Jebusejec, Amoréjec, Girgašéjec, Hivéjec, Arkéjec, Sinéjec, Arvadéjec, Cemaréjec in Hamatéjec. Potem so se kánaanski rodovi razkropili. Kánaanovo ozemlje je segalo od Sidóna proti Gerárju in do Gaze, proti Sódomi, Gomóri, Adámi, Cebojímu do Leše. To so Hamovi sinovi po svojih rodovih, jezikih, deželah in narodih. Semu, Jafetovemu starejšemu bratu, se je rodil tudi oče vseh Eberjevih sinov. Semovi sinovi so Elám, Asúr, Arpahšád, Lud in Arám. Arámovi sinovi pa so Uc, Hul, Geter in Maš. Arpahšádu se je rodil Šelah, Šelahu se je rodil Eber. Eberju sta se rodila dva sina; enemu je bilo ime Peleg, ker se je v njegovih dneh razdelila zemlja, njegovemu bratu pa je bilo ime Joktán. Joktánu so se rodili Almodád, Šelef, Hacarmávet, Jerah, Hadorám, Uzál, Diklá, Obál, Abimaél, Šebá, Ofír, Havilá in Jobáb. Vsi ti so Joktánovi sinovi. Njihovo ozemlje je segalo od Meše proti Sefárju do vzhodnega gorovja. To so Semovi sinovi po svojih rodovih, jezikih, deželah in narodih. To so rodovi Noetovih sinov po njihovih rodbinah in narodih. In iz njih so se po potopu razdelili narodi po zemlji. Vsa zemlja je imela en sam jezik in isto govorico. Ko so se ljudje odpravili od vzhoda, so našli ravnino v šinárski deželi in se tam naselili. Rekli so drug drugemu: »Dajmo, delajmo opeko in jo žgimo v ognju!« Opeko so uporabljali namesto kamna in zemeljsko smolo namesto malte. Rekli so: »Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!« Gospod je stopil dol, da bi si ogledal mesto in stolp, ki so ga postavili človeški otroci. In Gospod je rekel: »Glej, eno ljudstvo so in vsi imajo en jezik, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili. Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega!« In Gospod jih je razkropil od tam po vsej zemlji in nehali so zidati mesto. Zato se je imenovalo Babél, ker je tam Gospod zmešal jezik vse zemlje in od tam jih je Gospod razkropil po vsej zemlji. To je Semov rodovnik. Sem je bil star sto let, ko se mu je rodil Arpahšád, dve leti po potopu. Potem ko se mu je rodil Arpahšád, je Sem živel še petsto let in rodili so se mu sinovi in hčere. Ko je bil Arpahšád star petintrideset let, se mu je rodil Šelah. Potem ko se mu je rodil Šelah, je Arpahšád živel še štiristo tri leta in rodili so se mu sinovi in hčere. Ko je bil Šelah star trideset let, se mu je rodil Eber. Potem ko se mu je rodil Eber, je Šelah živel še štiristo tri leta in rodili so se mu sinovi in hčere. Ko je bil Eber star štiriintrideset let, se mu je rodil Peleg. Potem ko se mu je rodil Peleg, je Eber živel še štiristo trideset let in rodili so se mu sinovi in hčere. Ko je bil Peleg star trideset let, se mu je rodil Regu. Potem ko se mu je rodil Regu, je Peleg živel še dvesto devet let in rodili so se mu sinovi in hčere. Ko je bil Regu star dvaintrideset let, se mu je rodil Serúg. Potem ko se mu je rodil Serúg, je Regu živel še dvesto sedem let in rodili so se mu sinovi in hčere. Ko je bil Serúg star trideset let, se mu je rodil Nahór. Potem ko se mu je rodil Nahór, je Serúg živel še dvesto let in rodili so se mu sinovi in hčere. Ko je bil Nahór star devetindvajset let, se mu je rodil Terah. Potem ko se mu je rodil Terah, je Nahór živel še sto devetnajst let in rodili so se mu sinovi in hčere. Terah je bil star sedemdeset let, ko so se mu rodili Abram, Nahór in Harán. To je Terahov rodovnik. Terahu so se rodili Abram, Nahór in Harán, Haránu pa se je rodil Lot. Harán je umrl pred svojim očetom Terahom v svoji rojstni deželi, v Uru Kaldejcev. Abram in Nahór sta se oženila. Abramovi ženi je bilo ime Sarája, Nahórjevi pa Milka. Bila je hči Harána, Milkinega in Jiskinega očeta. Sarája pa je bila nerodovitna, ni imela otrok. Terah je vzel sina Abrama in vnuka Lota, Haránovega sina, ter svojo snaho Sarájo, ženo svojega sina Abrama, in odšel z njimi iz Ura Kaldejcev, da bi šel v deželo Kánaan. Prišli so do Harána in se tam naselili. Vseh Terahovih dni je bilo dvesto pet let. Potem je Terah umrl v Haránu. Gospod je rekel Abramu: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal. Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov. Blagoslovil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali, in preklel tiste, ki te bodo preklinjali, in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje.« Abram je šel, kakor mu je naročil Gospod, in Lot je šel z njim. Ko je Abram odšel iz Harána, je bil star petinsedemdeset let. S seboj je vzel ženo Sarájo, bratovega sina Lota in vse premoženje, ki sta ga zbrala, in vse duše, ki sta jih pridobila v Haránu. Odšli so in se napotili proti kánaanski deželi. Ko so prišli v kánaansko deželo, je Abram prehodil deželo do kraja Sihem, do Moréjevega hrasta – Kánaanci so takrat živeli v deželi. Gospod se mu je prikazal in rekel: »Tvojemu potomstvu bom dal to deželo.« Tam je postavil oltar Gospodu, ki se mu je bil prikazal. Od tam je šel naprej na vzhodno gorovje do Betela in se ušotoril tako, da je imel Betel na zahodni, Aj pa na vzhodni strani. Tam je postavil Gospodu oltar in klical Gospodovo ime. Potem se je spet odpravil na pot in tako potoval proti Negebu. Tedaj je v deželi nastala lakota in Abram je šel v Egipt, da bi tam nekaj časa ostal; kajti lakota v deželi je bila huda. Ko pa se je približal Egiptu, je rekel ženi Saráji: »Glej, vem, da si lepa ženska. Ko te bodo Egipčani videli in rekli: ›To je njegova žena,‹ bodo mene ubili, tebe pa pustili pri življenju. Reci, prosim, da si moja sestra, da se mi bo dobro godilo zaradi tebe in bom po tvoji zaslugi ostal živ.« Ko je torej Abram prispel v Egipt, so Egipčani videli, da je žena zelo lepa. Videli so jo tudi faraonovi uradniki in jo hvalili faraonu. Tako so ženo vzeli v faraonovo hišo. Zaradi nje je lepo ravnal z Abramom: dobil je drobnico in govedo, osle, hlapce in dekle, oslice in kamele. Gospod pa je udaril faraona in njegovo hišo s hudimi nadlogami zaradi Abramove žene Saráje. Faraon je poklical Abrama in rekel: »Kako si mi mogel to storiti? Zakaj mi nisi povedal, da je to tvoja žena? Zakaj si rekel, da je tvoja sestra, da sem si jo vzel za ženo? Glej, tu imaš zdaj svojo ženo, vzemi jo in pojdi!« Faraon je glede njega dal ukaze svojim možem in pospremili so Abrama, njegovo ženo in vse njegovo imetje. Abram je torej odšel iz Egipta proti Negebu. Z njim je šla njegova žena, vse, kar je imel, in Lot. Abram je bil silno bogat z živino, s srebrom in z zlatom. Potem se je selil s šotori od Negeba do Betela, do kraja, kjer si je prej postavil šotor, med Betelom in Ajem. To je kraj, kjer je prej postavil oltar; in tam je klical Gospodovo ime. Tudi Lot, ki je potoval z Abramom, je imel drobnico, govedo in šotore. A dežela ni mogla preživljati obeh, ko sta prebivala skupaj. Kajti njuno premoženje je bilo tako veliko, da nista mogla živeti skupaj. Vnel se je prepir med pastirji Abramovih čred in pastirji Lotovih čred – Kánaanci in Perizéjci so tisti čas prebivali v deželi – in Abram je rekel Lotu: »Naj ne bo prepira med menoj in teboj, med mojimi in tvojimi pastirji, saj sva brata! Mar ni vsa dežela pred teboj? Loči se torej od mene! Če pojdeš ti na levo, grem jaz na desno, če se ti obrneš proti desni, bom jaz krenil na levo.« Lot je povzdignil oči in videl vso jordansko pokrajino. Preden je Gospod pokončal Sódomo in Gomóro, je bila v celoti namakana. Vse do Coara je bila kakor Gospodov vrt, kakor egiptovska dežela. Lot si je torej izbral vso jordansko pokrajino in se odselil proti vzhodu. Tako sta se ločila. Abram je prebival v kánaanski deželi, Lot pa je živel v mestih pokrajine in šotoril tja do Sódome. Sódomci pa so bili hudobni in so silno grešili zoper Gospoda. Gospod je govoril Abramu, potem ko se je Lot ločil od njega: »Povzdigni oči in poglej s svojega mesta proti severu in jugu, proti vzhodu in zahodu! Zares, vso deželo, ki jo vidiš, za vedno dajem tebi in tvojemu potomstvu. In storil bom, da bo tvojega zaroda kakor prahu zemlje. Če bi kdo mogel prešteti prah zemlje, bi lahko preštel tudi tvoj zarod. Vstani in prehodi deželo po vsej njeni dolžini in širini, kajti tebi jo dajem.« Abram je šotoril ter prišel in se naselil pri Mamrejevih hrastih, ki so pri Hebrónu. Tam je postavil oltar Gospodu. Za časa šinárskega kralja Amraféla so se elasárski kralj Arjóh, elámski kralj Kedorlaómer in gojímski kralj Tidál vojskovali zoper sódomskega kralja Bera, gomórskega kralja Biršája, admaškega kralja Šinába, cebojímskega kralja Šeméberja in kralja Bele, to je Coarja. Vsi ti so zbrali svoje čete v Sidímski dolini, to je Slano morje. Dvanajst let so služili Kedorlaómerju, trinajsto leto pa so se uprli. Štirinajsto leto so prišli Kedorlaómer in kralji, ki so bili z njim. Premagali so Rafájevce pri Ašterót Karnájimu, Zuzéjce pri Hamu, Emejce v Kirjatájimski dolini in Horéjce na njihovem pogorju Seír ter prišli do El Parána na robu puščave. Ko so se vračali, so prišli do En Mišpáta, to je Kadeša, in pokončali vse amalečanske kraje in tudi Amoréjce, ki so bivali v Hacecón Tamáru. Tedaj so se sódomski, gomórski, admaški, cebojímski in belaški – to je coarski – kralj odpravili na pot in se v Sidímski dolini spustili v spopad z elámskim kraljem Kedorlaómerjem, gojímskim kraljem Tidálom, šinárskim kraljem Amrafélom in elasárskim kraljem Arjóhom: štirje kralji proti petim. V Sidímski dolini pa je bilo vse polno smolnih jam. Na begu sta sódomski in gomórski kralj padla v eno od njih, drugi pa so zbežali v gore. Oni pa so pobrali vse imetje Sódome in Gomóre, ves njihov živež, in odšli. Vzeli so tudi Lota, sina Abramovega brata, in njegovo imetje ter odšli. Prebival je namreč v Sódomi. Neki ubežnik je prišel do Hebrejca Abrama in mu to povedal. Ta se je naselil pri hrastih Amoréjca Mamreja, Eškólovega in Anêrjevega brata, ki so bili Abramovi zavezniki. Ko je torej Abram slišal, da je njegov brat ujet, je sklical svoje izurjene može, rojene v njegovi hiši, tristo osemnajst ljudi, in jih zasledoval do Dana. Ponoči je razdelil svoje može in z njimi napadel sovražnike. Premagal jih je in jih zasledoval do Hobe, ki je severno od Damaska. In spravil je nazaj vse imetje in tudi svojega brata in njegovo premoženje je spravil nazaj, z ženami in drugimi ljudmi vred. Potem ko se je vrnil z zmage nad Kedorlaómerjem in kralji, ki so bili z njim, mu je prišel naproti sódomski kralj v dolini Šavé, to je v Kraljevi dolini. Salemski kralj Melkízedek pa je prinesel kruha in vina. Bil je duhovnik Najvišjega Boga in ga je blagoslovil, rekoč: »Blagoslovi naj te, Abram, Bog Najvišji, ki je ustvaril nebo in zemljo! In slavljen bodi Bog Najvišji, ki ti je dal v roke tvoje nasprotnike!« Potem mu je Abram dal desetino od vsega. Sódomski kralj pa je rekel Abramu: »Daj mi duše, imetje pa obdrži zase!« Abram mu je odgovoril: »Prisegam Gospodu, Bogu Najvišjemu, ki je ustvaril nebo in zemljo: Ne, niti vrvice ali jermena od sandale, prav ničesar od tega, kar je tvoje, ne bom vzel, da ne porečeš: ›Jaz sem storil, da je Abram bogat.‹ Samó tisto, kar so pojedli moji ljudje, in delež plena za može, ki so šli z menoj: Anêr, Eškól in Mamre. Naj vzamejo svoje deleže.« Po teh dogodkih se je Abramu v videnju zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« Abram pa je rekel: »Gospod Bog, kaj mi boš vendar dal, ko pa ostajam brez otrok in bo dedič moje hiše Damaščan Eliézer?« In Abram je rekel: »Glej, nisi mi naklonil potomstva, zato, glej, bo moj dedič hlapec moje hiše.« A glej, zgodila se mu je Gospodova beseda, rekoč: »Ne bo ta dedoval za teboj, temveč tisti, ki bo prišel iz tebe, bo tvoj dedič.« Popeljal ga je ven in mu rekel: »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Potem mu je rekel: »Tako bo s tvojim potomstvom.« Veroval je Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost. Rekel mu je: »Jaz sem Gospod, ki sem te izpeljal iz Ura Kaldejcev, da bi ti dal to deželo v posest.« Rekel je: »Gospod Bog, po čem bom spoznal, da jo dobim v posest?« Pa mu je rekel: »Vzemi zame triletno telico, triletno kozo, triletnega kozla, grlico in mladega goloba!« Vzel je torej zanj vse te živali, jih razpolovil in položil vsako polovico nasproti drugi, le ptic ni razpolovil. Ptice roparice so se spuščale na trupla, Abram pa jih je odganjal. Ko se je sonce nagibalo k zatonu, je Abrama obšel trden spanec in glej, polastila se ga je groza in gost mrak je padel nanj. Rekel je Abramu: »Vedi, da bodo tvoji potomci priseljenci v deželi, ki ne bo njihova, spravili jih bodo v sužnost in jih stiskali štiristo let. A tudi narodu, ki jih bo imel zasužnjene, bom sodil. Potem bodo odšli z velikim imetjem. Ti pa pojdeš v miru k svojim očetom; pokopan boš v visoki starosti. V četrtem rodu se bodo vrnili sem, kajti hudobija Amoréjcev še ni dopolnjena.« Sonce je zašlo in legel je mrak. In glej, lonec za ogenj, iz katerega se je kadilo, in plameneča bakla sta se premikala med kosi živali. Tisti dan je Gospod sklenil z Abramom zavezo in rekel: »Tvojemu potomstvu dajem to deželo od Egiptovske reke do vélike reke, reke Evfrata; Kenéjce, Kenázovce, Kadmonéjce, Hetejce, Perizéjce, Rafájevce, Amoréjce, Kánaance, Girgašéjce in Jebusejce.« Žena Sarája Abramu ni rodila otrok; imela pa je egiptovsko deklo, ki ji je bilo ime Hagára. Sarája je rekla Abramu: »Glej, Gospod mi ni dal, da bi rodila. Pojdi k moji dekli! Mogoče bom po njej dobila otroka.« Abram je poslušal Sarájo. Potem ko je preteklo deset let, odkar se je Abram naselil v kánaanski deželi, je Abramova žena Sarája vzela svojo egiptovsko deklo Hagáro in jo dala možu Abramu za ženo. Šel je k Hagári in je spočela. Ko pa je videla, da je spočela, je začela zaničevati gospodarico. Sarája je rekla Abramu: »Ti si kriv, da me žali. Dala sem ti svojo deklo v naročje, ko pa je videla, da je spočela, me je začela zaničevati. Naj Gospod sodi med menoj in teboj!« Abram je rekel Saráji: »Glej, tvoja dekla je v tvoji roki; naredi z njo, kar se ti zdi prav!« Tedaj je začela Sarája z njo tako trdo ravnati, da je Hagára pobegnila od nje. Gospodov angel jo je našel pri studencu v puščavi, pri izviru ob poti proti Šuru. Rekel je: »Hagára, Sarájina dekla, od kod prihajaš in kam greš?« Rekla je: »Bežim od svoje gospodarice Saráje.« Gospodov angel ji je rekel: »Vrni se k svoji gospodarici in se podrêdi njeni roki!« Potem ji je Gospodov angel rekel: »Silno bom namnožil tvoje potomstvo, da ga ne bo mogoče prešteti.« In Gospodov angel ji je rekel: »Glej, spočela si in rodila boš sina; daj mu ime Izmael, kajti Gospod te je slišal v tvoji stiski. Ta človek bo pravi divji osel. Njegova roka bo proti vsem in roke vseh proti njemu; nasproti vsem svojim bratom se bo naselil.« Imenovala je Gospoda, ki je z njo govoril: »Ti si El Roí«; rekla je namreč: »Ali sem res tukaj videla tistega, ki me je videl?« Zato se vodnjak imenuje Beêr Laháj Roí; glej, je med Kadešem in Beredom. Potem je Hagára Abramu rodila sina. Abram je dal sinu, ki ga je rodila Hagára, ime Izmael. Ko je Hagára Abramu rodila Izmaela, je bil Abram star šestinosemdeset let. Ko pa je Abram imel devetindevetdeset let, se mu je prikazal Gospod in mu rekel: »Jaz sem Bog Mogočni. Hodi pred menoj in bodi popoln! Sklenil bom svojo zavezo med seboj in teboj in silno te bom namnožil.« Abram je padel na obraz in Bog je govoril z njim ter rekel: »Glej, to je moja zaveza s teboj: postal boš oče množice narodov. Ne boš se več imenoval Abram, temveč Abraham ti bo ime, kajti postavljam te za očeta množici narodov. Naredil te bom silno rodovitnega, napravil bom iz tebe narode in kralji bodo izšli iz tebe. Postavljam svojo zavezo med seboj in teboj ter tvojimi potomci za teboj iz roda v rod kot večno zavezo. Tebi in tvojim potomcem za teboj bom Bog. Tebi in tvojemu potomstvu dajem deželo, v kateri bivaš kot tujec, vso kánaansko deželo, v večno last in bom njihov Bog.« Bog je rekel Abrahamu: »Ti pa se dŕži moje zaveze, ti in tvoji potomci za teboj iz roda v rod! To je moja zaveza, ki se je držite, zaveza med menoj in vami ter tvojimi potomci za teboj: vsak moški pri vas naj bo obrezan! Obrežite si meso svojih prednjih kožic! To bodi znamenje zaveze med menoj in vami! Osem dni po rojstvu naj bodo obrezani vsi moški iz roda v rod, najsi bodo rojeni v hiši ali pridobljeni za denar od katerega koli tujca, ki ni izmed tvojih potomcev. Oboji morajo biti obrezani, rojeni v tvoji hiši in pridobljeni za tvoj denar. Takó bo moja zaveza v vašem mesu večna zaveza. Kar pa zadeva neobrezanega moškega, ki ni obrezan na mesu svoje prednje kožice, naj bo iztrebljen iz svojega ljudstva; prelomil je mojo zavezo.« Potem je Bog rekel Abrahamu: »Svoje žene Saráje ne imenuj več Sarája, temveč Sara bodi njeno ime! Blagoslovil jo bom in ti dal sina tudi od nje; blagoslovil jo bom, da bodo iz nje nastali narodi in bodo kralji ljudstev izšli iz nje.« Abraham je padel na obraz in se zasmejal. Rekel si je: »Ali se bo stoletniku rodil sin? Ali bo devetdesetletna Sara rodila?« Abraham je rekel Bogu: »O da bi le Izmael živel pred teboj!« Bog pa je odgovoril: »Ne, temveč tvoja žena Sara ti bo rodila sina in dal mu boš ime Izak. Sklenil bom z njim svojo zavezo kot večno zavezo za njegove potomce za njim. Tudi glede Izmaela sem te uslišal; glej, blagoslovil ga bom in ga naredil rodovitnega ter ga silno namnožil; dvanajst knezov se mu bo rodilo in naredil bom iz njega velik narod. Svojo zavezo pa bom sklenil z Izakom, ki ti ga bo rodila Sara čez leto dni.« Ko je Bog nehal govoriti z njim, se je vzdignil od Abrahama. Abraham je vzel sina Izmaela, vse, ki so bili rojeni v hiši, in vse, ki so bili pridobljeni za denar, vse moške izmed ljudi Abrahamove hiše, in obrezal meso njihove prednje kožice še isti dan, kakor mu je Bog naročil. Ko je bil Abraham obrezan na mesu svoje prednje kožice, je bil star devetindevetdeset let, njegovemu sinu Izmaelu pa je bilo trinajst let, ko je bil obrezan na mesu svoje prednje kožice. Istega dne sta bila obrezana Abraham in njegov sin Izmael. Z njim vred so bili obrezani vsi moški njegove hiše, rojeni v hiši in za denar kupljeni od tujcev. Gospod se je prikazal Abrahamu pri Mamrejevih hrastih, ko je ob dnevni vročini sedèl pred vhodom v šotor. Povzdignil je oči, pogledal in glej, pred njim so stali trije možje. Ko jih je zagledal, jim je stekel naproti od vhoda v šotor in se jim priklonil do tal. Rekel je: »Moj gospod, če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, nikar ne hodi mimo svojega služabnika! Naj prinesejo malo vode, da si umijete noge. Potem se spočijte pod drevesom! Jaz pa prinesem kos kruha, da se okrepčate, potem pa lahko greste naprej. Čemu bi sicer prišli mimo svojega služabnika!« Rekli so: »Stori, kakor si rekel!« Abraham je pohitel v šotor k Sari in rekel: »Hitro vzemi tri merice boljše moke, zamesi jo in speci kolače!« Potem je Abraham tekel k živini. Vzel je mlado in lepo tele in ga dal hlapcu; ta ga je hitro pripravil. Vzel je masla in mleka ter tele, ki ga je bil pripravil, in vse to položil prednje. Stal je pri njih pod drevesom in so jedli. Rekli so mu: »Kje je tvoja žena Sara?« Rekel je: »Glejte, v šotoru.« Pa je rekel: »Čez leto dni se bom vrnil k tebi in glej, tvoja žena Sara bo imela sina.« Sara pa je poslušala za vhodom v šotor, ki je bil za njim. Abraham in Sara sta bila stara, že zelo v letih; Sari se je nehalo dogajati, kakor se dogaja ženskam, pa se je sama pri sebi zasmejala in rekla: »Mar naj zdaj, ko sem uvela, še občutim slast? Tudi moj gospod je star.« Gospod pa je rekel Abrahamu: »Zakaj se je Sara zasmejala in rekla: ›Ali bom res rodila, ko sem že ostarela?‹ Ali je za Gospoda kaj pretežko? Ko bom čez leto dni v tem času spet prišel k tebi, bo Sara imela sina.« Sara pa je tajila in rekla: »Nisem se zasmejala.« Bala se je namreč. »Pač,« je rekel, »zares si se zasmejala.« Tedaj so se možje odpravili in gledali proti Sódomi, Abraham pa je šel z njimi, da bi jih pospremil. Gospod si je rekel: »Ali naj skrivam pred Abrahamom, kaj nameravam storiti? Iz Abrahama bo vendar nastal velik in mogočen narod in v njem bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje. Izbral sem ga, da bo zapovedal svojim sinovom in svoji hiši za njim, naj se držijo Gospodove poti in ravnajo v skladu s pravičnostjo in pravico; tako bo Gospod izpolnil Abrahamu, kar mu je obljubil.« Gospod je rekel: »Vpitje iz Sódome in Gomóre je res silno in njihov greh je izredno težak. Stopil bom dol, da vidim, ali so res počeli vse tisto, o čemer govori vpitje, ki prihaja do mene, ali ne. Izvedeti hočem.« Moža sta se obrnila in odšla proti Sódomi, Abraham pa je še stal pred Gospodom. Abraham je pristopil in rekel: »Ali boš res pokončal pravičnega s krivičnim vred? Mogoče je v mestu petdeset pravičnih. Ali boš tudi te pokončal in ne boš prizanesel kraju zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem? Daleč naj bo od tebe, da bi ti storil kaj takega, da bi pobil pravičnega s krivičnim vred, da bi se enako zgodilo pravičnim kakor krivičnim! Daleč naj bo od tebe! Ali ne bo sodnik vse zemlje ravnal pravično?« Gospod je rekel: »Če najdem v Sódomi petdeset pravičnih med meščani, bom prizanesel vsemu kraju zaradi njih.« Abraham pa je rekel: »Glej, jaz, ki sem prah in pepel, sem si dovolil govoriti z Gospodom. Mogoče jih petdesetim pravičnim manjka pet, ali boš zaradi teh petih uničil vse mesto?« Rekel je: »Ne bom ga uničil, če jih tam najdem petinštirideset.« Pa je spet spregovoril in mu rekel: »Mogoče se jih tam najde štirideset.« Odgovoril je: »Ne bom storil tega zaradi teh štiridesetih.« Pa je rekel: »Naj se Gospod ne jezi, če govorim; mogoče se jih tam najde trideset.« Rekel je: »Ne bom storil tega, če jih najdem trideset.« Rekel je: »Glej, dovolil sem si govoriti z Gospodom; mogoče se jih tam najde dvajset.« Rekel je: »Ne bom jih uničil zaradi teh dvajsetih.« Abraham je rekel: »Naj se Gospod ne jezi, če spregovorim še tokrat: Mogoče se jih tam najde deset.« Odgovoril je: »Ne bom jih uničil zaradi teh desetih.« Gospod je potem, ko je nehal govoriti z Abrahamom, odšel. Abraham pa se je vrnil v svoj kraj. Zvečer sta angela prišla v Sódomo, ko je Lot sedèl pri sódomskih vratih. Ko ju je zagledal, je vstal, jima šel naproti in se priklonil z obrazom do tal. Rekel je: »Prosim, gospoda, stopita v hišo svojega služabnika, da prenočita in si umijeta noge, zjutraj pa vstaneta in odideta po svoji poti.« Rekla sta: »Ne, prenočila bova na trgu.« Zelo ju je silil, zato sta le odšla z njim in stopila v njegovo hišo. Pripravil jima je večerjo, spekel nekvašeni kruh in sta jedla. Preden sta legla, so hišo obstopili meščani, sódomski moški, vsi, od dečkov do starcev, vse ljudstvo do zadnjega moža. Klicali so Lota in mu rekli: »Kje sta moža, ki sta nocoj prišla k tebi? Pripelji ju ven k nam, da ju spoznamo!« Lot je tedaj stopil ven k njim na prag, zaprl vrata za seboj in rekel: »Nikar, bratje moji, ne delajte hudega! Glejte, imam dve hčeri, ki še nista spoznali moža; naj ju pripeljem k vam, da storite z njima, kar boste hoteli. Samo tema možema ne storite ničesar, saj sta prišla v senco moje strehe!« Rekli so: »Poberi se!« Potem so rekli: »Nekdo je prišel sem kot tujec, pa bi rad razsojal. Tebi bomo storili še kaj hujšega kakor njima.« Silno so pritiskali na Lota in bili na tem, da razbijejo vrata. A moža sta iztegnila roke, potegnila Lota k sebi v hišo in zaprla vrata. Može pa, ki so stali pri vhodu, sta udarila s slepoto, od najmanjših do največjih, tako da niso mogli najti vrat. In moža sta rekla Lotu: »Imaš v mestu še koga, morda zeta, sinove, hčere ali sicer kakega svojega človeka? Odpelji jih iz kraja! Midva bova namreč ta kraj uničila, kajti njihovo vpitje, ki je prišlo do Gospoda, je prehudo. Zato naju je Gospod poslal, da ga uničiva.« Lot je šel ven in govoril s svojima zetoma, ki sta nameravala vzeti njegovi hčeri. Rekel je: »Vstanita, pojdita iz tega kraja, kajti Gospod bo mesto uničil!« Toda zeta sta mislila, da se šali. Ko se je vzdignila jutranja zarja, sta angela priganjala Lota in rekla: »Vstani, vzemi ženo in hčeri, ki sta tu, da ne boš pokončan zaradi krivde tega mesta!« Obotavljal se je, zato sta ga moža zgrabila za roko, prav tako tudi njegovo ženo in hčeri – ker mu je Gospod hotel prizanesti – in ga odpeljala ven ter ga pustila zunaj mesta. Ko sta jih vodila ven, sta rekla: »Reši si življenje! Ne oziraj se nazaj in ne ustavljaj se nikjer v pokrajini! V gorovje se reši, da ne boš pokončan!« Lot jima je odgovoril: »Nikar, gospod! Glej, tvoj služabnik je našel milost v tvojih očeh in s tem, da si mi rešil življenje, si mi izkazal veliko dobroto. Toda ne morem se rešiti v gore; lahko bi se mi pripetila nesreča in bi umrl. Glej, tisto mesto je dovolj blizu, da se morem zateči vanj. In tako majhno je. Dovôli, da se rešim tja! Ali ni res majhno? Tako bom ostal živ.« Rekel mu je: »Glej, uslišal ti bom tudi to prošnjo in ne bom razdejal mesta, o katerem si govoril. Hitro se reši tja! Ničesar ne morem storiti, dokler ne prideš tja.« Zato se mesto imenuje Coar. Sonce je vzhajalo nad deželo, ko je Lot prišel do Coarja in je Gospod storil, da sta od Gospoda, z neba, deževala na Sódomo in Gomóro žveplo in ogenj. Razdejal je ti mesti in vso pokrajino, vse prebivalce mest in vse rastlinstvo te dežele. Lotova žena, ki je bila z njim, pa se je ozrla nazaj in postala solnat steber. Zgodaj zjutraj je šel Abraham na kraj, kjer je bil stal pred Gospodom. Pogledal je proti Sódomi in Gomóri in vse naokrog po pokrajini. Pogledal je in glej, z zemlje se je vzdigoval dim, kakor bi se kadilo iz peči. Ko je Bog uničil mesta pokrajine, se je spomnil Abrahama in poslal Lota proč od razdejanja, ko je razdejal mesta, kjer je prebival Lot. Lot je iz Coarja odšel navzgor in se s hčerama naselil na gorovju. Bal se je namreč bivati v Coarju, zato je živel v votlini, on in obe hčeri. Starejša hči je rekla mlajši: »Najin oče je star, v deželi pa ni moža, ki bi se nama približal po navadi vse zemlje. Dajva, napojiva očeta z vinom in leziva z njim; tako obudiva zarod po očetu.« Tisti večer sta torej napojili očeta z vinom in starejša je šla in legla k očetu. Pa ni zaznal, ne ko je legla ne ko je vstala. Naslednji dan je starejša hči rekla mlajši: »Sinoči sem ležala z očetom; še nocoj ga napojiva z vinom! Potem pojdi ti in lezi z njim! Tako bova obudili zarod po očetu.« Tudi tisti večer sta napojili očeta z vinom. Mlajša hči je vstala in legla k njemu, pa ni zaznal, ne ko je legla ne ko je vstala. Tako sta obe Lotovi hčeri zanosili s svojim očetom. Starejša hči je rodila sina in mu dala ime Moáb. To je oče Moábcev do danes. Tudi mlajša hči je rodila sina in dala mu je ime Ben Amí. To je oče Amóncev do danes. Od tam se je Abraham odpravil v pokrajino Negeb in se zadrževal med Kadešem in Šurom. Ko pa je kot tujec živel v Gerárju, je govoril o svoji ženi Sari: »Moja sestra je.« Tedaj je gerárski kralj Abiméleh poslal po Saro in jo vzel k sebi. Toda Bog je prišel k Abimélehu ponoči v sanjah in mu rekel: »Glej, umrl boš zaradi ženske, ki si jo vzel, kajti poročena je!« Abiméleh pa se ji še ni približal. Rekel je: »Gospod, ali ubijaš tudi pravične ljudi? Mar ni on rekel: ›Moja sestra je.‹ Pa tudi sama je rekla: ›Moj brat je.‹ S poštenim srcem in čistimi rokami sem to storil.« Bog pa mu je odgovoril v sanjah: »Tudi jaz vem, da si to storil s poštenim srcem in sam sem te obvaroval, da nisi grešil zoper mene. Zato nisem dal, da bi se je dotaknil. Zdaj pa vrni ženo možu, kajti prerok je in molil bo zate, da ostaneš živ. Če pa je ne vrneš, vedi, da boste gotovo umrli ti in vsi tvoji.« Abiméleh je vstal zgodaj zjutraj, sklical vse služabnike in jim povedal vse, kar se je zgodilo. Možje so se silno prestrašili. Potem je Abiméleh poklical Abrahama in mu rekel: »Kaj si nam storil? S čim sem se pregrešil zoper tebe, da si nadme in nad moje kraljestvo spravil to veliko pregreho? Storil si mi, česar človek ne sme narediti.« Dalje je Abiméleh rekel Abrahamu: »Kaj ti je prišlo na misel, da si to storil?« Abraham je rekel: »Rekel sem si: ›Gotovo ni strahu Božjega v tem kraju; ubili me bodo zaradi žene.‹ Sicer pa je res moja sestra; hči mojega očeta je, a ne hči moje matere. Tako je postala moja žena. Ko me je Bog poslal iz hiše mojega očeta po svetu, sem ji rekel: ›Narêdi mi tole dobroto: v vsakem kraju, kamor bova prišla, reci, da sem tvoj brat!‹« Abiméleh je tedaj vzel drobnico in govedo, hlapce in dékle ter jih dal Abrahamu. Vrnil mu je ženo Saro. Potem je Abiméleh rekel: »Glej, moja dežela je pred teboj; prebivaj, kjer ti ugaja.« Sari pa je rekel: »Glej, tvojemu bratu dajem tisoč srebrnikov; glej, naj bo zate kot zagrinjalo čez oči za vse, ki so s teboj. Tako si v vsem opravičena.« Potem je Abraham molil k Bogu in Bog je ozdravil Abiméleha, njegovo ženo in dékle, da so mogle roditi. Gospod je bil namreč zaprl naročja vsem ženskam v Abimélehovi hiši zaradi Abrahamove žene Sare. Gospod je obiskal Saro, kakor je rekel, in Gospod je storil Sari, kakor je napovedal. Sara je spočela in rodila Abrahamu sina v njegovi starosti ob času, ki mu ga je Bog napovedal. Abraham je svojemu sinu, ki mu ga je rodila Sara, dal ime Izak. Ko je bil sin Izak star osem dni, ga je Abraham obrezal, kakor mu je Bog zapovedal. Abraham je bil star sto let, ko se mu je rodil sin Izak. Sara je rekla: »Bog mi je pripravil smeh; kdor bo to slišal, se mi bo nasmihal.« In rekla je: »Kdo bi dejal Abrahamu, da bo Sara dojila otroke? In vendar sem mu rodila sina v njegovi starosti.« Deček je rastel in ga je odstavila. Na dan, ko je bil Izak odstavljen, je Abraham napravil veliko gostijo. Ko je Sara nekoč videla sina Egipčanke Hagáre, ki ga je rodila Abrahamu, kako se posmehuje, je rekla Abrahamu: »Naženi to deklo in njenega sina! Kajti sin te dekle ne sme dedovati skupaj z mojim sinom Izakom.« Ta beseda Abrahamu zaradi sina ni bila prav nič pogodu. Bog pa mu je rekel: »Naj ti ne bo žal ne dečka ne dekle! Poslušaj Saro, kar koli ti poreče! Kajti po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. A tudi iz deklinega sina bom naredil narod, kajti tvoj potomec je.« Abraham je zgodaj zjutraj vstal, vzel kruha in meh vode, dal to Hagári na rame in jo z dečkom poslal proč. Šla je in blodila po beeršébski puščavi. Ko pa je voda v mehu pošla, je vrgla dečka pod enega od grmov. Potem je šla in sedla za streljaj puščice daleč; rekla si je namreč: »Naj ne gledam, kako deček umira!« Ko je tako sedela v bližini, je na glas zajokala. Bog je pa slišal dečkov glas in Božji angel je iz nebes poklical Hagáro ter ji rekel: »Kaj ti je, Hagára? Ne boj se, kajti Bog je slišal dečkov glas od tam, kjer leži. Vstani, poberi dečka in ga dŕži s svojo roko! Kajti iz njega bom naredil velik narod.« Bog ji je tedaj odprl oči, da je zagledala studenec. Šla je, napolnila meh z vodo in dala piti dečku. Bog je bil z dečkom. Rastel je, prebival v puščavi in postal lokostrelec. Živel je v paránski puščavi. Mati pa mu je dobila ženo iz egiptovske dežele. Tisti čas pa sta Abiméleh in poveljnik njegove vojske Pihól rekla Abrahamu: »Bog je s teboj v vsem, kar delaš. Prisezi mi zdaj tukaj pri Bogu, da ne boš varal ne mene ne mojih naslednikov ne potomcev; enako dobroto, kakršno sem ti izkazoval jaz, izkazuj ti meni in deželi, v kateri prebivaš kot tujec!« Abraham je odgovoril: »Prisežem.« Tedaj se je Abraham pritožil Abimélehu zaradi studenca, ki so si ga Abimélehovi hlapci s silo prilastili. Abiméleh je rekel: »Ne vem, kdo je to storil, tudi ti mi nisi povedal in sam nisem slišal o tem do danes.« Abraham je vzel od drobnice in goveda, dal to Abimélehu in sklenila sta zavezo. Abraham je oddelil od drobnice sedem jagnjic. Abiméleh je rekel Abrahamu: »Kaj pomeni teh sedem jagnjic, ki si jih oddelil?« Rekel je: »Resnično, vzel boš sedem jagnjic iz moje roke, da mi boš za pričo, da sem jaz izkopal ta vodnjak.« Zato je ta kraj dobil ime Beeršéba, ker sta tam oba prisegla. Tako sta pri Beeršébi sklenila zavezo. Potem sta Abiméleh in poveljnik njegove vojske Pihól vstala in se vrnila v filistejsko deželo. Abraham je v Beeršébi zasadil tamarisko in tam klical ime Gospoda, večnega Boga. In Abraham je prebival veliko dni kot tujec v filistejski deželi. Po teh dogodkih je Bog preizkušal Abrahama. Rekel mu je: »Abraham!« Rekel je: »Tukaj sem.« Pa je rekel: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Moríja! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!« Abraham je vstal zgodaj zjutraj, osedlal osla, vzel s seboj dva hlapca in svojega sina Izaka. Nacepil je drv za žgalno daritev, potem pa je vstal in odšel proti kraju, o katerem mu je govoril Bog. Tretji dan je povzdignil oči in od daleč zagledal kraj. Rekel je hlapcema: »Ostanita tukaj z oslom, jaz in deček pa greva tjakaj, da pomoliva. Potem se vrneva k vama.« Abraham je vzel drva za žgalno daritev in jih naložil svojemu sinu Izaku, v svojo roko pa je vzel ogenj in nož. In šla sta oba skupaj. Izak je nagovoril svojega očeta Abrahama in rekel: »Moj oče!« Ta je rekel: »Tukaj sem, moj sin.« Pa je rekel: »Glej, ogenj in drva, kje pa je jagnje za žgalno daritev?« Abraham je rekel: »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin.« In šla sta oba skupaj. Prišla sta na kraj, o katerem mu je Bog rekel. Tam je Abraham sezidal oltar in razložil drva. Zvezal je svojega sina Izaka in ga položil na oltar na drva. Potem je Abraham iztegnil svojo roko in vzel nož, da bi zaklal svojega sina. Tedaj mu je zaklical Gospodov angel iz nebes in rekel: »Abraham, Abraham!« Rekel je: »Tukaj sem.« In je rekel: »Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.« Abraham je povzdignil oči in pogledal, in glej, za njim je bil oven, ki se je z rogovi zapletel v grmovje. Abraham je torej šel in vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev namesto svojega sina. Zato je Abraham tisti kraj imenoval » Gospod bo preskrbel«, kakor pravijo danes: Na gori Gospodovi bo preskrbljeno. Gospodov angel je drugič poklical Abrahama iz nebes in rekel: »Prisegel sem pri sebi, govori Gospod: Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslovil in silno namnožil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morskem bregu. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas.« Abraham se je vrnil k hlapcema, vzdignili so se in skupaj odšli proti Beeršébi. In Abraham je prebival v Beeršébi. Po teh dogodkih so povedali Abrahamu in rekli: »Tudi Milka je rodila sinove tvojemu bratu Nahórju: prvorojenca Uca, njegovega brata Buza, Arámovega očeta Kemuéla, Keseda, Hazója, Pildáša, Jidláfa in Betuéla.« Betuélu pa se je rodila Rebeka. Osem otrok je rodila Milka Abrahamovemu bratu Nahórju. Njegova stranska žena, Reúma po imenu, je tudi rodila, in sicer Tebaha, Gahama, Tahaša in Maahája. Sarino življenje je trajalo sto sedemindvajset let. Potem je umrla v Kirját Arbi, to je v Hebrónu, v kánaanski deželi. Abraham je prišel, da bi opravil za Saro žalovanje in jo objokoval. Ko se je Abraham vzdignil od pokojnice, je spregovoril Hetovim sinovom in rekel: »Tujec in priseljenec sem pri vas. Dajte mi kos zemlje za grobišče pri vas, da spravim pokojnico od doma in jo pokopljem!« Hetovi sinovi so odgovorili in mu rekli: »Poslušaj nas, gospod! Božji knez si med nami; v najlepšem izmed naših grobov pokoplji pokojnico! Nobeden izmed nas ti ne bo odrekel groba, da ne bi mogel pokopati pokojnice.« Abraham se je vzdignil in se priklonil ljudstvu dežele, Hetovim sinovom. Potem jim je govoril in rekel: »Če vam je prav, da spravim pokojnico od doma in jo pokopljem, me poslušajte in rotite Coharjevega sina Efróna, naj mi da votlino Mahpélo, ki jo ima na koncu svojega polja. Za polno vrednost srebra naj mi jo da sredi med vami za grobišče.« Efrón pa je sedèl sredi med Hetovimi sinovi. In Hetejec Efrón je odgovoril Abrahamu vpričo Hetovih sinov, vseh, ki so prihajali k vratom njegovega mesta, in rekel: »Ne, gospod, poslušaj me! Dam ti polje in tudi votlino, ki je na njem, ti dam; vpričo sinov svojega ljudstva ti jo dam. Le pokoplji pokojnico!« Abraham se je priklonil pred ljudstvom dežele in govoril Efrónu vpričo ljudstva dežele in rekel: »Ko bi me le hotel poslušati! Dam ti srebro za polje. Vzemi ga od mene, da tam pokopljem pokojnico.« Efrón je odgovoril Abrahamu in mu rekel: »Poslušaj me, gospod! Zemljišče za štiristo šeklov srebra, kaj je to med menoj in teboj? Le pokoplji pokojnico!« Ko je Abraham slišal Efróna, mu je vpričo Hetovih sinov odtehtal srebro, ki ga je zahteval: štiristo šeklov srebra po veljavni trgovski teži. Tako je prešlo Efrónovo polje, ki je v Mahpéli nasproti Mamreju, polje in votlina na njem in vse drevje, ki je bilo na polju po vsem zemljišču naokrog, Abrahamu v last vpričo Hetovih sinov, vseh, ki so prihajali k vratom njegovega mesta. Potem je Abraham pokopal svojo ženo Saro v votlini na polju Mahpéli nasproti Mamreju, to je Hebrónu, v kánaanski deželi. Tako sta polje in votlina na njem od Hetovih sinov prešla v last Abrahamu za grobišče. Abraham je bil star, že močno v letih in Gospod ga je v vsem blagoslovil. Abraham je rekel najstarejšemu služabniku svoje hiše, ki je upravljal vse njegovo imetje: »Polôži roko pod moja ledja, da te zaprisežem pri Gospodu, Bogu neba in Bogu zemlje, da ne vzameš žene mojemu sinu izmed hčera Kánaancev, med katerimi prebivam, ampak da pojdeš v mojo deželo, k mojemu sorodstvu, in dobiš ženo za mojega sina Izaka.« Služabnik pa mu je rekel: »Kaj pa, če ženska ne bo hotela iti z menoj v to deželo? Ali naj popeljem tvojega sina nazaj v deželo, iz katere si prišel?« Abraham mu je rekel: »Varuj se tega, da bi odpeljal mojega sina tjakaj! Gospod, Bog neba, ki me je vzel iz hiše mojega očeta in iz dežele moje rodbine, ta, ki mi je govoril, mi prisegel in rekel: ›Tvojemu potomstvu bom dal to deželo,‹ bo poslal svojega angela pred teboj, da boš od tam dobil ženo mojemu sinu. Če pa ženska ne bi hotela iti s teboj, si prost te moje prisege. Samo nikar ne vôdi mojega sina tjakaj!« Služabnik je tedaj položil roko pod ledja svojega gospoda Abrahama in mu prisegel glede te zadeve. Služabnik je vzel deset kamel izmed kamel svojega gospoda in odšel. S seboj je vzel tudi vseh vrst blago, najdragocenejše stvari svojega gospoda. Odpravil se je na pot in šel proti Mezopotamiji v Nahórjevo mesto. Ustavil je kamele, da bi se spočile zunaj mesta pri vodnjaku. Bilo je proti večeru ob času, ko hodijo ženske zajemat vodo. Tedaj je rekel: » Gospod, Bog mojega gospoda Abrahama, pomagaj mi, da se mi danes posreči, in izkaži dobroto mojemu gospodu Abrahamu! Glej, stojim pri studencu in hčere mož tega mesta prihajajo zajemat vodo. Dekle, ki ji bom rekel: ›Nagni, prosim, vrč, da bom pil!‹ in ki bo rekla: ›Pij! Pa tudi tvoje kamele bom napojila,‹ naj bo tista, ki si jo določil za svojega služabnika Izaka, in po tem bom spoznal, da si izkazal dobroto mojemu gospodu.« Še preden je to do kraja izgovoril, je prišla Rebeka, ki se je rodila Betuélu, sinu Milke, žene Abrahamovega brata Nahórja, z vrčem na rami. Bila je zelo lepega videza, devica, ki je še ni spoznal moški. Stopila je k studencu, napolnila vrč in prišla gor. Tedaj ji je služabnik pritekel naproti in rekel: »Daj mi, prosim, piti malo vode iz vrča!« Rekla je: »Pij, gospod!« Hitro je spustila vrč na roko in mu dala piti. In ko ga je napojila, je rekla: »Tudi tvojim kamelam grem zajemat vodo, dokler se ne napijejo.« Urno je spraznila vrč v korito in spet stekla k vodnjaku zajemat. Tako je zajela vsem njegovim kamelam. Medtem jo je mož molče opazoval, da bi spoznal, ali je Gospod njegovo pot naredil uspešno ali ne. Ko so se kamele napile, je vzel zlat obroček, težak pol šekla, in dve zlati zapestnici, težki deset šeklov, za njeni roki. Rekel je: »Čigava hči si? Povej mi, ali je v hiši tvojega očeta kaj prostora, kjer bi mi prenočili!« Rekla mu je: »Sem hči Betuéla, Milkinega sina, ki ga je rodila Nahórju.« Rekla mu je še: »Imamo veliko slame in krme in tudi prostora za prenočevanje.« Mož je pokleknil in se priklonil Gospodu. Rekel je: »Blagoslovljen bodi Gospod, Bog mojega gospoda Abrahama, ki ni odrekel svoje dobrote in zvestobe mojemu gospodu! Gospod me je vodil po poti, ki me je pripeljala do hiše brata mojega gospoda.« Dekle je stekla in povedala hiši svoje matere, kaj se je zgodilo. Rebeka je imela brata, ki mu je bilo ime Labán. In Labán je tekel ven k možu pri studencu. Ko je videl obroček in zapestnici na rokah svoje sestre in slišal besede sestre Rebeke, kako je rekla: »Tako mi je rekel mož,« je šel k možu. Ta je stal pri kamelah ob studencu. Rekel je: »Pridi, blagoslovljen od Gospoda! Kaj bi stal zunaj! Pospravil sem hišo in naredil prostor za kamele.« Mož je stopil v hišo, Labán pa je razsedlal kamele, jim dal slame in krme, njemu in možem, ki so bili z njim, pa vode, da bi si umili noge. Ko je predenj postavil jedi, je ta rekel: »Ne bom jedel, dokler ne povem svoje zadeve.« Labán je rekel: »Govôri!« Rekel je: »Abrahamov služabnik sem. Gospod je silno blagoslovil mojega gospoda, tako da je obogatel. Dal mu je drobnice in goveda, srebra in zlata, hlapcev in dekel, kamel in oslov. Sara, žena mojega gospoda, mu je rodila sina, potem ko je ostarela. Temu je izročil vse imetje. Moj gospod me je zaprisegel in rekel: ›Ne jemlji mojemu sinu žene izmed hčera Kánaancev, v katerih deželi prebivam, temveč pojdi do hiše mojega očeta, k moji rodbini, in dôbi ženo mojemu sinu!‹ Rekel sem svojemu gospodu: ›Kaj pa, če ženska ne bo hotela iti z menoj?‹ Pa mi je rekel: › Gospod, pred čigar obličjem hodim, bo poslal svojega angela s teboj in bo storil, da bo tvoja pot uspešna in da boš dobil ženo mojemu sinu iz moje rodbine, iz hiše mojega očeta. Le tedaj te prisega, ki si mi jo izrekel, ne bo več vezala, če boš prišel k moji rodbini in ti je ne bodo hoteli dati, tedaj si prost prisege.‹ Tako sem danes prišel k studencu in govoril: › Gospod, Bog mojega gospoda Abrahama, ko bi vendar hotel narediti uspešno to pot, po kateri hodim! Glej, stojim pri studencu; ko pride dekle zajemat, ji bom rekel: Daj mi piti malo vode iz svojega vrča! Če mi bo rekla: Pij, pa tudi za tvoje kamele bom zajela, je to tista ženska, ki jo je Gospod določil za sina mojega gospoda.‹ Še preden sem to izgovoril v svojem srcu, je prišla Rebeka z vrčem na rami in stopila dol k studencu zajemat. Pa sem ji rekel: ›Daj mi, prosim, piti!‹ Hitro je spustila vrč z rame in rekla: ›Pij, pa tudi tvoje kamele bom napojila.‹ Pil sem torej in tudi kamele je napojila. Vprašal sem jo: ›Čigava hči si?‹ Rekla je: ›Sem hči Betuéla, Nahórjevega sina, ki mu ga je rodila Milka.‹ Tedaj sem ji dal obroček na nos in zapestnici na roke. Potem sem pokleknil in se priklonil Gospodu in hvalil Gospoda, Boga svojega gospoda Abrahama, ki me je vodil po pravi poti, da bi vzel hčer brata svojega gospoda za njegovega sina. Če ste torej pripravljeni izkazati dobroto in zvestobo mojemu gospodu, mi povejte! In če ne, mi povejte, da se obrnem na desno ali na levo!« Labán in Betuél sta odgovorila: »Od Gospoda je prišla ta stvar, ne moreva ti reči o tem ne dobro ne slabo. Tu imaš Rebeko; vzemi jo in pojdi in naj bo žena sinu tvojega gospoda, kakor je govoril Gospod!« Ko je Abrahamov služabnik slišal te besede, se je do tal priklonil Gospodu. In služabnik je potegnil na dan srebrne in zlate posode in oblačila ter dal to Rebeki. Tudi njenemu bratu in materi je dal dragocena darila. Potem so jedli in pili, on in možje, ki so bili z njim, in prenočili. Ko pa so zjutraj vstali, je rekel: »Odpustite me k mojemu gospodu!« Njen brat in njena mati sta rekla: »Naj dekle ostane pri nas še nekaj časa, kakih deset dni, potem bo šla.« Rekel jima je: »Ne zadržujta me! Gospod je mojo pot kronal z uspehom. Odpustita me, naj odidem k svojemu gospodu!« Rekla sta: »Pokličimo dekle in jo vprašajmo, kaj meni!« Poklicala sta Rebeko in ji rekla: »Ali bi hotela oditi s tem možem?« Rekla je: »Pojdem.« Odpustili so torej svojo sestro Rebeko, njeno dojiljo, Abrahamovega služabnika in njegove može. Blagoslovili so Rebeko in ji rekli: »O sestra naša, namnôži se v tisoče deset tisočev! Tvoj zarod naj zavzame vrata svojih sovražnikov!« Rebeka in njene služabnice so se vzdignile, sedle na kamele in šle za možem. Tako je služabnik vzel Rebeko in odšel. Tisti čas se je Izak vrnil od vodnjaka v Laháj Roí in prebival v pokrajini Negeb. Proti večeru se je šel sprehajat na polje. Ko je vzdignil oči, je zagledal, da se bližajo kamele. Tudi Rebeka je vzdignila oči in zagledala Izaka. Spustila se je s kamele. Rekla je služabniku: »Kdo je človek, ki nam prihaja naproti po polju?« Služabnik je rekel: »To je moj gospod.« Tedaj je vzela tančico in se zakrila. Služabnik je Izaku poročal o vsem, kar je storil. Izak jo je popeljal v šotor svoje matere Sare. Vzel je Rebeko, da je postala njegova žena. Izak jo je ljubil in se potolažil po materini smrti. Abraham si je spet vzel ženo. Ime ji je bilo Ketúra. Rodila mu je Zimrána, Jokšána, Medána, Midjána, Jišbáka in Šuaha. Jokšánu pa sta se rodila Šebá in Dedán. Dedánovi sinovi so Ašuríti, Letušéjci in Leuméjci. Midjánovi sinovi so Efá, Efer, Henoh, Abidá in Eldaá. Vsi ti so Ketúrini sinovi. Abraham je vse svoje imetje izročil Izaku. Sinovom stranskih žena, ki jih je imel, pa je Abraham dal darove in jih poslal, dokler je še živel, proč od sina Izaka proti vzhodu v vzhodno deželo. To je število Abrahamovih let, ki jih je preživel: sto petinsedemdeset. Abraham je izdihnil in umrl v visoki starosti, star in nasičen z dnevi, in bil pridružen svojim ljudem. Sinova Izak in Izmael sta ga pokopala v votlini Mahpéli na polju Efróna, sina Hetejca Coharja, nasproti Mamreju, na polju, ki ga je Abraham kupil od Hetovih sinov; tam sta bila pokopana Abraham in njegova žena Sara. Po Abrahamovi smrti pa je Bog blagoslovil njegovega sina Izaka. Prebival je pri vodnjaku Laháj Roí. To je rodovnik Abrahamovega sina Izmaela, ki ga je Abrahamu rodila Egipčanka Hagára, Sarina dekla. To so imena Izmaelovih sinov, imena po redu rojstev: Izmaelov prvorojenec Nebajót, potem Kedár, Adbeél, Mibsám, Mišmá, Dumá, Masá, Hadád, Temá, Jetúr, Nafíš in Kedma. To so Izmaelovi sinovi in to so njihova imena po naseljih in šotoriščih, dvanajst knezov po njihovih rodovih. To pa so leta Izmaelovega življenja: sto sedemintrideset let. Izdihnil je in umrl ter bil pridružen svojim ljudem. Prebivali so od Havíle do Šura, ki je nasproti Egiptu, in vse do Asirije. Naselil se je nasproti vsem svojim bratom. To pa je rodovnik Abrahamovega sina Izaka. Abrahamu se je rodil Izak. Ko je bil Izak star štirideset let, je vzel za ženo Rebeko, hčer Aramejca Betuéla iz Mezopotamije, sestro Aramejca Labána. Izak je prosil Gospoda za ženo, ker je bila nerodovitna. Gospod ga je uslišal in žena Rebeka je spočela. Ko sta se otroka pehala v njenem telesu, je rekla: »Če je tako, čemu naj še živim?« Šla je vprašat za svet Gospoda. Gospod ji je rekel: »Dva naroda sta v tvojem telesu, dve ljudstvi se bosta ločili iz tvojega naročja. Eno bo močnejše od drugega in starejše bo služilo mlajšemu.« Ko so se dopolnili dnevi, da bi rodila, glej, sta bila v njenem telesu dvojčka. Prišel je na svet prvi, rdečkast, ves poraščen, kakor bi imel kožuh. Zato so mu dali ime Ezav. Potem je prišel na svet njegov brat. Z roko je trdno držal Ezava za peto. Dali so mu ime Jakob. Ko sta se rodila, je bil Izak star šestdeset let. Dečka sta rastla in Ezav je postal izkušen lovec. Bil je človek polja. Jakob pa je bil miren človek in je prebival v šotorih. Izak je ljubil Ezava, ker je imel rad divjačino, Rebeka pa je imela rajši Jakoba. Ko je nekoč Jakob skuhal jed, je prišel Ezav ves onemogel s polja. Ezav je rekel Jakobu: »Daj mi, da pogoltnem malo rdečega, tega rdečega, kajti ves onemogel sem.« Zato je dobil ime Edóm. Jakob je rekel: »Prej mi prodaj svojo pravico prvorojenstva!« Ezav je rekel: »Vidiš, da umiram, čemu mi bo prvorojenstvo?« Jakob je rekel: »Prej mi prisezi!« In mu je prisegel in prodal pravico prvorojenstva Jakobu. Jakob je potem Ezavu dal kruha in kuhane leče. Jedel je in pil, nato pa je vstal in odšel. Tako malo je Ezav cenil pravico prvorojenstva. V deželi je nastala lakota, druga od tiste, ki je bila v Abrahamovih dneh. Zato je šel Izak k filistejskemu kralju Abimélehu v Gerár. Gospod se mu je prikazal in rekel: »Ne hôdi v Egipt, ostani v deželi, ki ti jo določim! Bivaj kot tujec v tej deželi; s teboj bom in te bom blagoslovil, kajti tebi in tvojemu potomstvu bom dal vse te dežele. Izpolnil bom prisego, ki sem jo dal tvojemu očetu Abrahamu. Namnožil bom tvoje potomce, da jih bo, kolikor je zvezd na nebu. Tvojemu potomstvu bom dal vse te dežele in s tvojim zarodom se bodo blagoslavljali vsi narodi zemlje. Zato, ker je Abraham poslušal moj glas in izpolnjeval, kar sem mu ukazal, moje zapovedi, zakone in postave.« Izak je torej ostal v Gerárju. Ko so ga možje tega kraja vprašali o njegovi ženi, je rekel: »Moja sestra je.« Bal se je namreč reči, da je njegova žena. Mislil si je: »Da me morda možje tega kraja ne umorijo zaradi Rebeke.« Bila je namreč lepega videza. Ko je tam bival že več dni, je filistejski kralj Abiméleh pogledal skoz okno in glej, Izak je ljubkoval ženo Rebeko. Abiméleh je poklical Izaka in rekel: »Tako torej, to je tvoja žena! Kako si mogel reči: ›Moja sestra je.‹« Izak mu je rekel: »Resnično sem mislil: da morda ne umrem zaradi nje.« Abiméleh pa je rekel: »Kaj si nam storil! Prav lahko bi kdo od ljudstva ležal s tvojo ženo in ti bi spravil krivdo na nas.« Abiméleh je zapovedal vsemu ljudstvu in rekel: »Kdor se dotakne tega moža ali njegove žene, mora umreti!« Izak je sejal v tej deželi. Tisto leto je pridelal stotero; tako ga je Gospod blagoslovil. Mož je obogatel in potem še in še bogatel, tako da je bil silno mogočen. Imel je črede drobnice in goveda in veliko služabnikov. Zaradi tega so mu bili Filistejci nevoščljivi. Vse vodnjake, ki so jih izkopali hlapci njegovega očeta v Abrahamovih dneh, so Filistejci zasuli in jih napolnili s prstjo. Abiméleh je rekel Izaku: »Pojdi od nas, kajti premogočen si postal za nas!« Izak je torej šel odondod, postavil šotor v Gerárski dolini in tam prebival. Dal je spet izkopati vodnjake, ki so jih izkopali v dneh njegovega očeta Abrahama, pa so jih Filistejci po Abrahamovi smrti zasuli. Dal jim je tista imena, s katerimi jih je poimenoval njegov oče. Izakovi hlapci so kopali v dolini in tam našli vodnjak žive vode. Gerárski pastirji pa so se začeli prepirati z Izakovimi pastirji in rekli: »Voda je naša.« Zato je Izak studenec imenoval Esek, ker so se z njim prepirali. Izkopali so še drug vodnjak. Pa tudi zaradi tega so se sprli. Zato mu je dal ime Sitna. Premaknil se je od tam in izkopal drug vodnjak, zanj pa se niso prepirali; zato mu je dal ime Rehobót. Rekel je: »Resnično, zdaj nam je Gospod razširil prostor, da lahko rastemo v deželi.« Od tam je šel v Beeršébo. Gospod se mu je prikazal tisto noč in rekel: »Jaz sem Bog tvojega očeta Abrahama. Nikar se ne boj, kajti jaz sem s teboj! Blagoslovil te bom in pomnožil tvoje potomstvo zaradi svojega služabnika Abrahama.« Tam je Izak postavil oltar in klical Gospodovo ime. Razpel je svoj šotor in Izakovi hlapci so tam izkopali vodnjak. Tedaj je prišel k njemu Abiméleh iz Gerárja. Z njim sta bila še njegov svetovalec Ahuzát in poveljnik vojske Pihól. Izak jim je rekel: »Čemu ste prišli k meni, ko me sovražite in ste me pregnali od sebe?« Rekli so: »Jasno smo videli, da je Gospod s teboj in smo rekli: ›Dogovorimo se med seboj, mi in ti!‹ Radi bi sklenili zavezo s teboj, da nam ne storiš nič hudega, kakor se te mi nismo dotaknili in kakor smo ti storili le dobro in te odpustili v miru. Zdaj je tebe Gospod blagoslovil.« Tedaj jim je napravil gostijo, jedli so in pili. Zjutraj so zgodaj vstali in si prisegli med seboj. Potem jih je Izak odpustil in odšli so v miru. Prav tistega dne so prišli Izakovi hlapci in mu povedali o vodnjaku, ki so ga kopali. Rekli so: »Našli smo vodo.« Dal mu je ime Šiba. Zato se mesto imenuje Beeršéba do današnjega dne. Ko je bil Ezav star štirideset let, je vzel za ženo Jehudíto, hčer Hetejca Beeríja, in Basemáto, hčer Hetejca Elóna. Ti dve sta Izaku in Rebeki zagrenili življenje. Izak se je postaral in oči so mu opešale, da ni mogel videti. Poklical je starejšega sina Ezava in mu rekel: »Moj sin!« Ta mu je rekel: »Tukaj sem.« Rekel je: »Glej, postaral sem se in ne vem, kdaj pride dan moje smrti. Vzemi zdaj svojo pripravo, tulec in lok, pojdi na polje in ulôvi zame kako divjad! Potem mi pripravi okusno jed, kakršno imam rad, in mi jo prinesi, da bom jedel. Zato, da te moja duša blagoslovi, preden umrem.« Rebeka pa je poslušala, kaj je Izak govoril sinu Ezavu. Ezav je odšel na polje, da bi ulovil in prinesel plen. Rebeka pa je rekla sinu Jakobu: »Slišala sem, kaj je oče govoril tvojemu bratu Ezavu. Rekel je: ›Prinesi mi plen in mi pripravi okusno jed, da bom jedel in te blagoslovil pred Gospodom, preden umrem.‹ Zdaj pa, moj sin, poslušaj moj glas, kaj ti zapovem! Pojdi k čredi in vzemi od tam dva lepa kozlička, da ju pripravim za okusno jed, kakršno ima tvoj oče rad! Potem jo boš odnesel očetu, da bo jedel in te blagoslovil, preden umre.« Jakob je rekel materi Rebeki: »Glej, moj brat Ezav je kosmat človek, jaz pa sem gladek. Morda me oče potipa. Menil bo, da se norčujem iz njega, in namesto blagoslova si bom nakopal prekletstvo.« Mati mu je rekla: »Tvoje prekletstvo naj pride name, moj sin! Le poslušaj moj glas, pojdi in mi prinesi!« Šel je, vzel in prinesel materi. In mati je pripravila okusno jed, kakršno je imel oče rad. Nato je Rebeka vzela najboljšo obleko svojega starejšega sina Ezava, ki jo je imela pri sebi v hiši, in jo nadela svojemu mlajšemu sinu Jakobu. Koži kozličkov pa mu je ovila okoli rok in okoli gladkega vratu. In dala je okusno jed in kruh, ki ga je pripravila, v roke svojemu sinu Jakobu. Ko je prišel k očetu, je rekel: »Moj oče!« Ta je rekel: »Tukaj sem. Kdo si ti, moj sin?« Jakob je rekel očetu: »Ezav sem, tvoj prvorojenec. Storil sem, kakor si mi ukazal. Vstani, sédi in jej od mojega plena, da me tvoja duša blagoslovi!« Izak je rekel sinu: »Kako to, da si ga našel tako hitro, moj sin?« Pa je rekel: » Gospod mi ga je poslal naproti.« Izak je rekel Jakobu: »Stopi bliže, da te potipam, moj sin, ali si ti moj sin Ezav ali ne!« Jakob se je približal očetu Izaku in ta ga je potipal in rekel: »Glas je Jakobov glas, toda roki sta Ezavovi roki.« Tako ga ni spoznal, ker je imel roki poraščeni kakor njegov brat Ezav. Potem ga je blagoslovil. Rekel je: »Si ti moj sin Ezav?« Rekel je: »Sem.« Potem je rekel: »Daj mi bliže, da bom jedel od plena svojega sina in te moja duša blagoslovi!« Postavil je jed predenj in on je jedel. Prinesel mu je vina in je pil. Potem mu je oče Izak rekel: »Stopi sem in me poljubi, moj sin!« Stopil je k njemu in ga poljubil. Tedaj je začutil vonj njegove obleke. Blagoslovil ga je, rekoč: »Glej, vonj mojega sina je kakor vonj polja, ki ga Gospod blagoslavlja. Bog ti daj rose neba in rodovitno zemljo in obilico žita in vina! Naj ti služijo ljudstva in se ti priklanjajo rodovi! Zagospoduj svojim bratom in priklanjajo naj se ti sinovi tvoje matere! Preklet naj bo, kdor te preklinja, in blagoslovljen, kdor te blagoslavlja!« Ko pa je Izak sklenil svoj blagoslov nad Jakobom in je Jakob komaj odšel izpred obličja očeta Izaka, se je njegov brat Ezav vrnil z lova. Tudi on je pripravil okusno jed in jo prinesel očetu. Rekel je: »Vstani, moj oče, in jej od plena svojega sina, da me tvoja duša blagoslovi!« Oče Izak pa mu je rekel: »Kdo si?« Rekel je: »Tvoj prvorojeni sin Ezav sem.« Izak se je tedaj na moč prestrašil in rekel: »Kdo pa je potem oni, ki mi je ulovil in prinesel plen, da sem jedel od vsega, preden si prišel ti? Blagoslovil sem ga in ostal bo blagoslovljen!« Ko je Ezav slišal očetove besede, je glasno in bridko zajokal in rekel očetu: »Blagoslovi tudi mene, oče!« Rekel je: »Tvoj brat je prišel s prevaro in vzel tvoj blagoslov.« Ezav je rekel: »Mar mu je zato ime Jakob, ker me je dvakrat ogoljufal? Vzel mi je pravico prvorojenstva, zdaj pa mi je vzel še blagoslov.« Rekel je: »Ali nisi prihranil nobenega blagoslova zame?« Izak je odgovoril in rekel Ezavu: »Glej, za gospodarja sem ga postavil tebi in vse njegove brate sem mu dal za služabnike. Z žitom in vinom sem ga oskrbel; kaj pa naj storim zate, moj sin?« Ezav je rekel očetu: »Ali imaš samo en blagoslov, moj oče? Blagoslovi tudi mene, oče!« Ezav je glasno zajokal. Oče Izak je odgovoril in mu rekel: »Glej, daleč od plodne zemlje bo tvoje bivališče in daleč od rose neba od zgoraj. Z mečem se boš preživljal in bratu boš služil; ko pa se boš stresel, boš zlomil njegov jarem z vratu.« Ezav je zasovražil Jakoba zaradi blagoslova, s katerim ga je blagoslovil njegov oče. Sam pri sebi je govoril: »Bližajo se dnevi žalovanja za očetom; potem brata Jakoba ubijem.« Rebeki so sporočili besede starejšega sina Ezava. Dala je poklicati mlajšega sina Jakoba in mu rekla: »Glej, tvoj brat Ezav se hoče maščevati nad teboj in te ubiti. Zdaj pa, moj sin, poslušaj moj glas! Odpravi se in zbéži k mojemu bratu Labánu v Harán! Ostani pri njem nekaj časa, dokler se bratov srd ne poleže, dokler se njegova jeza do tebe ne odvrne od tebe in ne pozabi, kaj si mu storil. Tedaj bom poslala pote in te vzela od tam. Zakaj naj bi vaju oba izgubila isti dan?« Rebeka je rekla Izaku: »Zaradi Hetovih hčera mi je zoprno živeti. Če si še Jakob vzame za ženo katero izmed Hetovih hčera, kakor sta oni dve, izmed hčera te dežele, čemu naj še živim?« Izak je tedaj poklical Jakoba, ga blagoslovil in mu zapovedal: »Ne jemlji si žene izmed Kánaanovih hčera! Odpravi se na pot in pojdi v Mezopotamijo, v hišo Betuéla, očeta tvoje matere, in od tam si vzemi ženo, izmed hčera materinega brata Labána! Bog Mogočni naj te blagoslovi, naj te stori rodovitnega in te namnoži, da bo iz tebe nastalo občestvo ljudstev! Naj ti dá Abrahamov blagoslov, tebi in tvojim potomcem za teboj, da vzameš v last deželo svojega tujčevanja, ki jo je Bog dal Abrahamu!« Tako je Izak poslal Jakoba od doma. In šel je v Mezopotamijo k Labánu, sinu Aramejca Betuéla, bratu Jakobove in Ezavove matere Rebeke. Ezav je izvedel, kako je Izak blagoslovil Jakoba in ga odposlal v Mezopotamijo, da bi si od tam vzel ženo, in kako mu je pri blagoslovu zapovedal in rekel: »Ne jemlji si žene izmed kánaanskih hčera!« In še, da je Jakob poslušal očeta in mater ter odšel v Mezopotamijo. Tako je Ezav spoznal, da njegov oče ne vidi rad kánaanskih hčera. Šel je torej k Izmaelu in si vzel k svojima ženama za ženo še Mahaláto, hčer Abrahamovega sina Izmaela, Nebajótovo sestro. Jakob je odšel iz Beeršébe in potoval proti Haránu. Dospel je do nekega kraja, in ker je sonce že zašlo, je tam prenočil. Vzel je enega od kamnov tistega kraja, si ga položil za vzglavje in zaspal na tistem mestu. V sanjah so se mu prikazale stopnice, ki so bile postavljene na zemljo, vrh pa jim je segal do neba. In po njih so Božji angeli hodili gor in dol. In glej, Gospod je stal zgoraj in rekel: »Jaz sem Gospod, Bog tvojega očeta Abrahama in Izakov Bog. Zemljo, na kateri ležiš, bom dal tebi in tvojim potomcem. Tvojih potomcev bo kakor prahu zemlje. Razširil se boš proti zahodu in vzhodu, proti severu in jugu, in v tebi in tvojem potomstvu bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje. Glej, jaz bom s teboj in varoval te bom, kjer koli boš hodil, in pripeljal te bom nazaj v to deželo. Zares te ne bom zapustil, dokler ne storim, kar sem ti obljubil.« Ko se je Jakob prebudil, je rekel: »Zares, Gospod je na tem kraju, pa nisem vedel.« Prevzel ga je strah in je rekel: »Kako strah vzbujajoč je ta kraj! To ni nič drugega kakor hiša Božja in vrata nebeška!« Zjutraj je Jakob zgodaj vstal, vzel kamen, ki ga je imel za vzglavje, in ga postavil za spomenik ter na vrh izlil olje. Ta kraj je imenoval Betel, prej pa se je mesto imenovalo Luz. Potem se je Jakob zaobljubil in rekel: »Če bo Bog z menoj in me bo varoval na poti, po kateri hodim, če mi bo dajal kruha, da ga bom jedel, in obleko, da se bom oblačil, in če se bom srečno vrnil v očetovo hišo, bo Gospod moj Bog. Ta kamen pa, ki sem ga postavil za spomenik, bo Božja hiša. In od vsega, kar mi boš dal, ti bom zagotovo dajal desetino.« Jakob je vzdignil svoje noge in šel v deželo sinov vzhoda. Pogledal je in zagledal vodnjak na polju. Pri njem so počivale tri črede drobnice, kajti iz tega vodnjaka so napajali črede. Odprtina pri vodnjaku pa je bila pokrita z velikim kamnom. Kadar so se tam zbrale vse črede, so ga odvalili in napojili drobnico. Nato pa so kamen spet zavalili na njegovo mesto nad odprtino. Jakob jim je rekel: »Bratje, od kod ste?« Rekli so: »Iz Harána smo.« Rekel jim je: »Ali poznate Labána, Nahórjevega sina?« Rekli so: »Poznamo.« Rekel jim je: »Ali se mu dobro godi?« Rekli so: »Dobro. Glej, njegova hči Rahela prihaja z drobnico.« Rekel je: »Poglejte, dan je še dolg, ni še čas, da bi zbrali živino; napojite drobnico in pojdite past!« Pa so rekli: »Ne moremo, dokler se ne zberejo vse črede. Potem odvalijo kamen z odprtine vodnjaka in napojimo drobnico.« Ko je še govoril z njimi, je prišla Rahela z drobnico svojega očeta; bila je namreč pastirica. Ko je Jakob videl Rahelo, hčer materinega brata Labána, in drobnico materinega brata Labána, je pristopil in odvalil kamen z odprtine vodnjaka in napojil drobnico materinega brata Labána. Potem je Jakob poljubil Rahelo in na glas zajokal. In Jakob je povedal Raheli, da je brat njenega očeta in Rebekin sin. Tekla je to povedat očetu. Ko je Labán slišal sporočilo o sestrinem sinu Jakobu, mu je tekel naproti, ga objel in poljubil ter ga popeljal v svojo hišo. Potem je Labánu povedal vse, kar se je zgodilo. Labán mu je rekel: »Zares si moja kost in moje meso!« In Jakob je ostal pri njem mesec dni. Potem je Labán rekel Jakobu: »Mar mi boš zato, ker si moj brat, zastonj služil? Povej mi, kakšno plačilo hočeš!« Labán pa je imel dve hčeri: starejši je bilo ime Lea, mlajši pa Rahela. Leine oči so bile motne, Rahela pa je imela lepo postavo in lep obraz. Ker je Jakob ljubil Rahelo, je rekel Labánu: »Služil ti bom sedem let za tvojo mlajšo hčer Rahelo.« Labán je rekel: »Boljše je, da jo dam tebi, kakor da bi jo dal komu drugemu. Ostani pri meni!« Jakob je služil za Rahelo sedem let, toda ker jo je ljubil, so se mu zdela kakor nekaj dni. Tedaj je rekel Labánu: »Daj mi mojo ženo, da grem k njej! Kajti čas je potekel.« Labán je zbral vse može iz kraja in napravil svatbo. Zvečer pa je vzel hčer Leo in jo pripeljal k njemu, da je šel k njej. – Labán je dal hčeri Lei svojo deklo Zilpo za deklo. – Zjutraj pa, glej, je bila tam Lea! Tedaj je Jakob rekel Labánu: »Kaj si mi vendar storil! Ali ti nisem služil za Rahelo? Zakaj si me prevaral?« Labán je rekel: »V našem kraju ni navada, da bi mlajšo hčer oddajali pred starejšo. Dokončaj teden s to, potem ti dam še ono, zanjo pa mi boš služil še drugih sedem let.« Jakob je storil tako; dokončal je teden z Leo. Nato mu je Labán dal hčer Rahelo za ženo. – Tej je dal svojo deklo Bilho za deklo. – Jakob je šel tudi k Raheli in je bolj ljubil Rahelo kakor Leo. In služil mu je še drugih sedem let. Ko je Gospod videl, da je Lea zapostavljena, ji je odprl naročje, Rahela pa je ostala nerodovitna. Lea je spočela in rodila sina. Dala mu je ime Ruben; rekla je namreč: » Gospod se je ozrl na mojo bedo. Zdaj me bo mož ljubil.« Spet je spočela in rodila sina. Rekla je: » Gospod je slišal, da sem zapostavljena, in mi je dal še tega.« Dala mu je ime Simeon. In spet je spočela in rodila sina. Rekla je: »Zdaj se bo mož vendar držal mene, saj sem mu rodila tri sinove.« Zato mu je dala ime Levi. Spet je spočela in rodila sina. Rekla je: »Tokrat bom hvalila Gospoda.« Zato mu je dala ime Juda. Potem ni več rodila. Rahela je videla, da Jakobu ne rojeva otrok. Zato je bila ljubosumna na sestro. Rekla je Jakobu: »Daj mi otrók, sicer bom umrla!« Jakob se je razjezil na Rahelo in rekel: »Sem mar jaz namesto Boga, ki ti je odrekel telesni sad?« Pa je rekla: »Tu je moja dekla Bilha, pojdi k njej, da bo rodila na mojih kolenih in bom po njej tudi jaz prišla do otrok.« Dala mu je torej svojo deklo Bilho za ženo in Jakob je šel k njej. Bilha je spočela in rodila Jakobu sina. Rahela je rekla: »Bog mi je prisodil pravico in tudi uslišal mojo prošnjo; dal mi je sina.« Zato mu je dala ime Dan. Rahelina dekla Bilha pa je spet spočela in rodila Jakobu drugega sina. Rahela je rekla: »Božje boje sem bojevala s sestro in sem tudi zmagala.« Dala mu je ime Neftáli. Ko pa je Lea spoznala, da ne bo več rodila, je vzela svojo deklo Zilpo in jo dala Jakobu za ženo. Zilpa je Jakobu rodila sina. Lea pa je rekla: »Srečno!« Dala mu je ime Gad. Leina dekla Zilpa je rodila Jakobu še drugega sina. Lea je rekla: »Blagor meni, kajti žene me bodo blagrovale!« In dala mu je ime Aser. Ko je šel Ruben v času pšenične žetve na polje, je našel nadliščke. Nesel jih je svoji materi Lei. Rahela pa je rekla Lei: »Daj mi nekaj nadliščkov svojega sina!« Pa ji je rekla: »Ti mar ni zadosti, da si mi vzela moža, da mi hočeš vzeti še sinove nadliščke?« Rahela je rekla: »Prav, pa naj nocoj leži s teboj za nadliščke tvojega sina!« Ko se je Jakob zvečer vračal s polja, mu je šla Lea naproti in rekla: »K meni pojdeš, kajti plačala sem zate z nadliščki svojega sina!« Ležal je torej tisto noč z njo. Bog je Leo uslišal; spočela je in rodila Jakobu petega sina. In Lea je rekla: »Bog mi je dal plačilo, ker sem dala svojo deklo možu.« In dala mu je ime Isahár. Potem je Lea spet spočela in rodila Jakobu šestega sina. In Lea je rekla: »Bog me je obdaril z lepim darilom; zdaj me bo mož povišal, kajti rodila sem mu šest sinov.« Dala mu je ime Zábulon. Potem je rodila hčer in ji dala ime Dina. Potem se je Bog spomnil Rahele; Bog jo je uslišal in ji odprl naročje. Spočela je in rodila sina. Rekla je: »Bog mi je odvzel sramoto.« Dala je sinu ime Jožef in rekla: »Naj mi Gospod doda še drugega sina!« Potem ko je Rahela rodila Jožefa, je Jakob rekel Labánu: »Odpusti me, da grem v svoj kraj in v svojo deželo! Naj vzamem ženi, za kateri sem ti služil, in otroke ter odidem. Saj veš, kako sem ti služil.« Labán pa mu je rekel: »O, da bi našel naklonjenost v tvojih očeh! Iz znamenj sem spoznal, da me je Gospod blagoslovil zaradi tebe.« Pristavil je še: »Določi si plačilo in ti ga dam!« Rekel mu je: »Veš, kako sem ti služil in kaj se je zgodilo z živino v moji oskrbi. Kajti tisto malo, kar si imel pred menoj, je zrastlo in se pomnožilo. Gospod te je blagoslovil za vsak moj korak. Zdaj pa – kdaj bom tudi jaz lahko delal za svojo hišo?« In je rekel: »Kaj naj ti dam?« Jakob je rekel: »Ničesar ti ni treba dati, le tole mi stôri: naj še naprej pasem in varujem tvojo drobnico! Danes bom šel po sredi vse tvoje drobnice in izločil vsa črno pikasta in marogasta jagnjeta in vse črne ovce. Prav tako tudi koze z belimi marogami ali belo pikaste. To naj bo moje plačilo! Tako naj se izkaže moja pravičnost v prihodnosti, ko boš prišel k meni zaradi mojega plačila: vse, kar ne bo belo pikasto ali marogasto pri kozah in kar ne bo črno pri ovcah, to naj velja pri meni za ukradeno!« Labán je rekel: »Prav, naj se zgodi, kakor si rekel!« Tisti dan je Labán izločil svetlo progaste in marogaste kozle in vse pikaste in marogaste koze, vse, ki so imele kaj belega na sebi. Prav tako pa tudi vse, kar je imelo kaj črnega pri ovnih. Dal jih je v roke svojim sinovom. Določil je razdaljo treh dni hoje med seboj in Jakobom. Ta je namreč pasel preostalo Labánovo drobnico. Jakob si je vzel muževne šibe belega topola, mandeljnovca in platane in jih olupil tako, da so imele bele proge, ker je odkril belino na šibah. Polagal je šibe, ki jih je obelil, v žlebove, korita, h katerim je prihajala drobnica pit. Mrkala se je namreč, ko je prihajala pit. Drobnica se je torej parila pred šibami, potem pa povrgla progaste, pikaste in marogaste mladiče. Jagnjeta je potem Jakob izločal. Postavljal je drobnico tako, da je bila obrnjena proti progam in vsemu, kar je bilo črnega pri Labánovi drobnici. Tako je pripravljal črede zase namesto za Labánovo drobnico. Vedno, kadar se je mrkala krepka drobnica, je Jakob položil šibe pred oči drobnice v korita, da bi se parila pred šibami. Pri slabotni drobnici pa ni polagal šib, zato so slabotne živali pripadle Labánu, krepke pa Jakobu. Mož je silno obogatel; imel je številno drobnico, dekle in hlapce ter kamele in osle. In slišal je besede Labánovih sinov, ko so rekli: »Jakob je pobral vse očetovo imetje in iz posesti našega očeta si je pripravil vse to bogastvo.« Tudi na Labánovem obrazu je Jakob opazil, da ni več tak do njega, kakor je bil dotlej. Gospod je tedaj rekel Jakobu: »Vrni se v deželo svojih očetov, k svoji rodbini! S teboj bom!« Jakob je dal poklicati Rahelo in Leo na polje k drobnici. Rekel jima je: »Na obrazu vajinega očeta vidim, da ni več tak do mene, kakršen je bil doslej, toda Bog mojega očeta je bil z menoj. Vedve vesta, da sem vajinemu očetu služil z vso svojo močjo. A vajin oče me je varal in mi desetkrat spremenil plačilo. Toda Bog mu ni pustil, da bi mi škodoval. Če je rekel: ›Pikasta živina bo tvoje plačilo,‹ tedaj je vsa drobnica dobivala pikasta jagnjeta. Če pa je rekel: ›Progasta živina bo tvoje plačilo,‹ je vsa drobnica dobivala progasta jagnjeta. Tako je Bog vzel živino vajinemu očetu in jo dal meni. V času, ko se drobnica pari, sem v sanjah povzdignil oči in zagledal progaste, pikaste in marogaste ovne, ki so skakali na ovce. In Božji angel mi je rekel v sanjah: ›Jakob!‹ Rekel sem: ›Tukaj sem.‹ Pa je rekel: ›Povzdigni vendar oči in poglej, da so vsi ovni, ki skačejo na ovce, progasti, pikasti in marogasti; kajti videl sem vse, kar ti je storil Labán. Jaz sem Bog Betela, ki si mu mazilil spomenik in ki si mu izrekel zaobljubo. Vstani zdaj, odidi iz te dežele in se vrni v svojo rojstno deželo!‹« Rahela in Lea sta mu odgovorili: »Ali imava še delež in dediščino v očetovi hiši? Ali nisva zanj kakor tujki? Saj naju je prodal in tudi požrl najin denar. Zares, vse bogastvo, ki ga je Bog vzel najinemu očetu, pripada nama in najinim otrokom. Stôri zdaj vse, kar ti je rekel Bog!« Jakob je tedaj vstal in posadil otroke in ženi na kamele. Odgnal je vse govedo in vse imetje, ki si ga je pridobil, govedo in drobnico, kar si je pridobil v Mezopotamiji, da bi šel k očetu Izaku v kánaansko deželo. Medtem ko je Labán odšel strič drobnico, je Rahela ukradla očetove hišne bogove. Jakob je ukanil Aramejca Labána tako, da mu ni dal slutiti, da hoče zbežati. Pobegnil je z vsem, kar je imel. Vzdignil se je, prekoračil reko in se obrnil proti gorovju Gileád. Tretji dan so Labánu povedali, da je Jakob pobegnil. Vzel je s seboj brate in ga zasledoval sedem dni hoda in se mu čisto približal v gorovju Gileád. Ponoči pa je k Aramejcu Labánu v sanjah prišel Bog in mu rekel: »Varuj se, da bi Jakobu kar koli očital!« Labán je dohitel Jakoba, ko je ta postavil šotor na gori. Tudi Labán se je s svojimi brati ušotoril v gorovju Gileád. Labán je rekel Jakobu: »Kaj si storil! Ukanil si me in odgnal moji hčeri kakor ujetnici meča. Zakaj si skrivaj zbežal in me okradel? Nisi mi povedal, da bi te pospremil z veseljem in pesmimi, z bobnom in s citrami. Nisi mi dal priložnosti, da bi poljubil svoje sinove in hčere. Tokrat si ravnal nespametno. V moji moči je, da bi z vami ravnal hudo, toda Bog vaših očetov mi je sinoči rekel: ›Varuj se, da bi Jakobu kar koli očital!‹ No, ko si že odšel, ker si močno hrepenel po očetovi hiši, zakaj si ukradel moje bogove?« Jakob je Labánu odgovoril: »Bal sem se in sem si rekel: ›Da mi s silo ne vzame svojih hčera!‹ Tisti pa, pri komer najdeš svoje bogove, naj ne živi več! Vpričo najinih bratov preišči, kaj je pri meni tvojega, in si vzemi!« Jakob pa ni vedel, da jih je ukradla Rahela. Labán je stopil v Jakobov šotor, nato v Lein šotor in še v šotor obeh dekel in ni našel ničesar. Zapustil je Lein šotor in šel v Rahelinega. Rahela pa je prej vzela bogove, jih položila pod kamelino sedlo in sedla nanje. Labán je prebrskal ves šotor, pa ni našel ničesar. Rahela je rekla očetu: »Naj mi gospod ne zameri, ne morem vstati pred tvojim obličjem, ker se mi godi, kakor se dogaja ženskam.« Vse je natančno preiskal, pa ni našel bogov. Jakob se je močno razsrdil na Labána in se začel prepirati z njim. In Jakob je odgovoril in rekel Labánu: »Kaj je moj prestopek, s čim sem se pregrešil, da me divje zasleduješ? Saj si prebrskal vse moje stvari in kaj si našel, da je iz tvoje hiše? Polôži sem pred moje in svoje brate, pa naj razsodijo med nama! Dvajset let sem bil pri tebi; tvoje ovce in tvoje koze niso izvrgle in ovnov tvoje črede nisem jedel. Raztrganih živali ti nisem prinašal, sam sem trpel škodo. Zahteval si jih iz mojih rok, naj jih je kdo ukradel podnevi ali ponoči. Podnevi me je morila vročina, ponoči mraz in spanec mi je bežal iz oči. Dvajset let sem bil v tvoji hiši; štirinajst let sem ti služil za tvoji hčeri in šest let za tvojo drobnico. Ti pa si mi desetkrat spremenil plačilo. Ko ne bi bil z menoj Bog mojega očeta, Abrahamov Bog in Izakov Strah, bi me ti zdaj odpravil praznih rok. Toda Bog je videl mojo bedo in trud mojih rok; v pretekli noči je razsodil.« Labán je odgovoril in rekel Jakobu: »Hčeri sta moji, sinovi so moji in drobnica je moja; vse, kar vidiš, je moja last. Toda kaj naj danes storim tema hčerama ali otrokom, ki sta jih rodili? Zdaj dajva, skleniva zavezo: jaz in ti, naj bo nekaj za pričo med nama!« Jakob je vzel kamen in ga postavil pokonci za spomenik. Nato je Jakob rekel bratom: »Naberite kamenja!« Vzeli so kamne in napravili kup. Potem so tam na kupu jedli. Labán ga je imenoval Jegár Sahadutá, Jakob pa Galéd. Labán je rekel: »Ta kup naj bo danes priča med menoj in teboj!« Zato ga je imenoval Galéd in Micpa, ker je rekel: »Naj Gospod straži med menoj in teboj, ko ne bova več vedela drug za drugega. Če boš grdo ravnal z mojima hčerama in če boš vzel zraven njiju še druge žene, vedi, četudi ni človeka pri naju, da je Bog priča med menoj in teboj!« In Labán je rekel Jakobu: »Poglej ta kup in poglej ta spomenik, ki sem ga postavil med menoj in teboj! Priča naj bo ta kup in priča ta spomenik: jaz ne bom šel nikoli prek tega kupa na tvojo stran in ti ne smeš s slabim namenom prek tega kupa na mojo stran in mimo tega spomenika. Bog Abrahamov in Bog Nahórjev« – Bog njunega očeta – »naj sodi med nama!« In Jakob je prisegel pri Strahu svojega očeta Izaka. Na gori je Jakob daroval daritev, potem pa je povabil brate, da bi jedli kruh. Jedli so kruh in prenočili na gori. Zjutraj je Labán zgodaj vstal, poljubil sinove in hčeri ter jih blagoslovil. Potem je Labán odšel in se vrnil v svoj kraj. Jakob se je odpravil po svoji poti in naproti so mu prišli Božji poslanci. Ko jih je zagledal, je Jakob rekel: »To je Božji tabor.« Zato je dal tistemu kraju ime Mahanájim. Potem je Jakob poslal pred seboj sle k Ezavu v deželo Seír, v edómsko pokrajino. Zapovedal jim je in rekel: »Tako recite mojemu gospodu Ezavu: Tako govori tvoj služabnik Jakob: Živel sem pri Labánu kot tujec in ostal do zdaj. Pridobil sem si govedo, osle in drobnico ter hlapce in dekle. To bi rad sporočil svojemu gospodu, da bi našel naklonjenost v tvojih očeh.« Sli so se vrnili k Jakobu in rekli: »Prišli smo k tvojemu bratu Ezavu. Sam ti prihaja naproti in z njim štiristo mož.« Jakob se je silno zbal in bilo ga je strah. Razdelil je ljudi, ki so bili pri njem, pa tudi drobnico, govedo in kamele, v dva tabora. Rekel si je: »Če pride Ezav do enega tabora in ga pobije, se bo drugi tabor še lahko rešil.« In Jakob je rekel: »Bog mojega očeta Abrahama in Bog mojega očeta Izaka, Gospod, ki si mi rekel: ›Vrni se v svojo deželo in k svoji rodbini in dober bom s teboj,‹ nisem vreden vseh dobrot in vse zvestobe, ki si jih izkazal svojemu služabniku. Le s palico sem namreč prekoračil ta Jordan, zdaj pa sem narastel v dva tabora. Reši me, prosim, iz roke mojega brata, iz Ezavove roke! Kajti bojim se ga, da pride in me pobije, mater z otroki. Ti si vendar rekel: ›Prav zares bom dober s teboj in storil bom, da bo tvojih potomcev kakor peska ob morju, toliko jih bo, da jih ne bo mogoče prešteti.‹« In tisto noč je prebil tam. Potem je izločil izmed živali, ki jih je imel pri roki, darilo za brata Ezava: dvesto koz in dvajset kozlov, dvesto ovc in dvajset ovnov, trideset doječih kamel z mladiči, štirideset krav in deset juncev, dvajset oslic in deset osličkov. Vsako čredo posebej je izročil enemu od hlapcev. Potem je rekel hlapcem: »Pojdite pred menoj in pustite presledek med čredo in čredo!« Prvemu je zapovedal in rekel: »Ko te sreča moj brat Ezav in te vpraša: ›Čigav si in kam greš in čigavo je tole pred teboj?‹ mu reci: ›Last tvojega služabnika Jakoba je, darilo, ki ga pošilja mojemu gospodu Ezavu. Pa tudi sam prihaja za nami.‹« Tudi drugemu, tretjemu in vsem, ki so hodili za čredami, je zapovedal in rekel: »S temi besedami govorite Ezavu, ko boste naleteli nanj! Recite tudi: ›glej, tvoj služabnik Jakob prihaja za nami.‹« Mislil si je: »Pomirim ga z darilom, ki gre pred menoj, potem pa stopim predenj; mogoče me potem prijazno sprejme.« Darilo je šlo torej pred njim, on sam pa je tisto noč prebil v taboru. Toda vstal je tisto noč, vzel svoji ženi, dekli in enajst sinov ter šel po brodu prek Jabóka. Vzel jih je in jih spravil čez reko. Čez je spravil tudi svoje premoženje. Ko je Jakob ostal sam, se je neki mož bojeval z njim, dokler se ni vzdignila jutranja zarja. Videl je, da ga ne bo zmogel, zato ga je udaril v kolk, tako da se je Jakobov kolčni sklep izpahnil, ko se je bojeval z njim. Potem je rekel: »Spusti me, kajti zarja že vstaja!« Rekel je: »Ne bom te spustil, dokler me ne blagosloviš.« Rekel mu je: »Kako ti je ime?« Pa je rekel: »Jakob.« In je rekel: »Tvoje ime ne bo več Jakob, temveč Izrael, kajti bojeval si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal.« Jakob je vprašal: »Povej, prosim, kako ti je ime?« Pa je rekel: »Čemu sprašuješ po mojem imenu?« Potem ga je tam blagoslovil. Jakob je tisti kraj imenoval Penuél: »Kajti videl sem Boga iz obličja v obličje in kljub temu ostal živ.« In sonce je vzhajalo nad njim, ko je šel mimo Penuéla in pri tem šepal zaradi kolka. Zato Izraelovi sinovi vse do danes ne jedo stegenske mišice, ki je na kolčnem sklepu. Kajti udaril je Jakoba v kolk, v stegensko mišico. Jakob je vzdignil oči in zagledal Ezava, ki je prihajal, in z njim štiristo mož. Razdelil je otroke med Leo, Rahelo in dekli. Spredaj je postavil dekli in njune otroke, za njimi Leo in njene otroke, nazadnje pa Rahelo in Jožefa. Sam je šel pred njimi in se sedemkrat priklonil do tal, dokler se ni približal svojemu bratu. Ezav mu je pritekel naproti, ga objel, mu padel okoli vratu, ga poljubil in zajokala sta. Povzdignil je oči in opazil ženske in otroke in rekel: »Kdo so tile pri tebi?« Rekel je: »Otroci, ki jih je Bog naklonil tvojemu služabniku.« Pristopili sta dekli s svojimi otroki in priklonili so se. Nato je pristopila Lea s svojimi otroki in priklonili so se. Za njimi sta pristopila Jožef in Rahela in se priklonila. Ezav je rekel: »Kaj hočeš z vso to vojsko, ki sem jo srečal?« Rekel je: »Hotel sem najti naklonjenost v očeh svojega gospoda.« Ezav pa je rekel: »Zadosti imam, brat moj, naj bo tvoje, kar imaš!« A Jakob je rekel: »Nikar, prosim! Če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, potem vzemi darilo iz moje roke. Gledal sem namreč tvoj obraz kakor človek gleda Božje obličje, tako prijazno si me sprejel. Vzemi, prosim, moj dar, ki so ti ga pripeljali! Kajti Bog me je obdaril in vsega imam zadosti!« Tako dolgo ga je silil, da je sprejel. Potem je Ezav rekel: »Odpraviva se in pojdiva naprej! Potoval bom ob tebi.« Pa mu je rekel: »Moj gospod ve, da so otroci nežni in da imam na skrbi doječe živali pri drobnici in pri govedu; če jih preveč ženemo le en dan, bo poginila vsa drobnica. Naj gre, prosim, moj gospod pred svojim služabnikom, jaz pa bom šel počasi, kakor bo hodila živina, ki je pred menoj, in kakor bodo hodili otroci, dokler ne pridem k svojemu gospodu v Seír.« Ezav je rekel: »Potem pa mi dovôli, da pustim pri tebi nekaj svojih ljudi!« Jakob je rekel: »Le čemu? Samó da sem našel naklonjenost v očeh svojega gospoda.« In Ezav se je tisti dan vrnil po svoji poti v Seír. Jakob pa se je odpravil v Sukót in si postavil hišo, za svojo živino pa je naredil kolibe; zato se kraj imenuje Sukót. Jakob je iz Mezopotamije zdrav prišel do mesta Sihema v kánaanski deželi in se ušotoril pred mestom. Od sinov Hamórja, Sihemovega očeta, je za sto cekinov kupil kos polja in si tam razpel šotor. Tam je postavil tudi oltar in ga imenoval El, Izraelov Bog. Dina, hči, ki jo je Lea rodila Jakobu, je šla gledat hčere dežele. Videl pa jo je Sihem, sin Hivéjca Hamórja, kneza dežele; zgrabil jo je, legel k njej in ji storil silo. Njegova duša se je navezala na Dino, Jakobovo hčer; vzljubil je dekle in ljubeznivo z njo govoril. Sihem je rekel očetu Hamórju: »Vzemi mi to deklico za ženo!« Jakob pa je slišal, da je onečastil njegovo hčer Dino; ker pa so bili njegovi sinovi pri živini na polju, je molčal, dokler se niso vrnili. Sihemov oče Hamór se je odpravil k Jakobu, da bi se z njim pogovoril. Ko so Jakobovi sinovi prišli s polja, so slišali, kaj se je zgodilo. Bili so ogorčeni in so se silno raztogotili; kajti Sihem je zagrešil hudodelstvo v Izraelu, ker je bil pri Jakobovi hčeri. Česa takega ne bi smel storiti. Hamór jim je spregovoril in rekel: »Duša mojega sina Sihema hrepeni po vaši hčeri; dajte mu jo, prosim, za ženo! Stopite v svaštvo z nami; svoje hčere dajajte nam in si jemljite naše hčere! Prebivajte pri nas in dežela vam bodi na voljo; bivajte v njej, selite se po njej in pridobite si v njej posest.« Sihem pa je rekel njenemu očetu in njenim bratom: »Naj najdem naklonjenost v vaših očeh! Kar koli terjate od mene, bom dal. Četudi mi naložite veliko odkupnino za nevesto in darila, bom dal, kolikor mi boste rekli. Le dajte mi dekle za ženo!« Jakobovi sinovi so odgovorili Sihemu in njegovemu očetu Hamórju. Govorili pa so zvijačno, ker je onečastil njihovo sestro Dino. Rekli so jima: »Ne moremo storiti tega, da bi dali sestro možu, ki ni obrezan; kajti to velja pri nas za sramoto. Privolimo pa vam pod pogojem, da postanete kakor mi s tem, da se da med vami obrezati vsak moški. Potem vam bomo dajali svoje hčere in si jemali vaše hčere in prebivali bomo pri vas ter postali eno ljudstvo. Če pa nas nočete poslušati, da bi se dali obrezati, vzamemo svojo hčer in odidemo.« Njihove besede so ugajale Hamórju in njegovemu sinu Sihemu. Mladenič je bil pripravljen stvar opraviti brez omahovanja, saj je bil zaljubljen v Jakobovo hčer. Bil pa je najuglednejši v vsej očetovi hiši. Hamór in njegov sin Sihem sta šla k mestnim vratom in spregovorila možem svojega mesta ter rekla: »Ti možje so miroljubni z nami; naj živijo v deželi in se selijo po njej. V deželi je zanje na vse strani zadosti prostora. Jemljimo si njihove hčere za žene in dajajmo jim svoje hčere! Toda možje so pripravljeni privoliti, da se naselijo med nami in da postanemo eno ljudstvo le s pogojem, da se med nami vsak moški da obrezati, kakor so obrezani oni. Njihove črede, premoženje in vsa živina, ali ne bo vse to naše? Le privolimo, da ostanejo pri nas!« Vsi, ki so hodili k vratom njegovega mesta, so poslušali Hamórja in njegovega sina Sihema; vsi moški so se dali obrezati, vsi, ki so hodili k vratom njegovega mesta. Tretji dan pa, ko jih je bolelo, sta dva Jakobova sinova, Simeon in Levi, Dinina brata, vzela vsak svoj meč in napadla brezskrbno mesto ter pobila vse moške. Tudi Hamórja in njegovega sina Sihema sta umorila z mečem. Nato sta vzela Dino iz Sihemove hiše in odšla. Jakobovi sinovi so planili na pobite in oropali mesto, ker so onečastili njihovo sestro. Vzeli so njihovo drobnico, govedo, osle, vse, kar je bilo v mestu in na polju. Tudi vse njihovo imetje, vse otroke in žene so odpeljali kot plen in izropali, kar je bilo v hišah. Tedaj je Jakob rekel Simeonu in Leviju: »Spravila sta me v nesrečo, ker sta me osovražila pri prebivalcih dežele, pri Kánaancih in Perizéjcih. Le malo ljudi imam. Če se zberejo proti meni, me bodo premagali ter pokončali mene in mojo hišo.« Rekla sta: »Ali je smel ravnati z našo sestro kakor z vlačugo?« Bog je rekel Jakobu: »Vstani, pojdi v Betel in ostani tam! Tam postavi oltar Bogu, ki se ti je prikazal, ko si bežal pred bratom Ezavom!« Jakob je rekel svoji hiši in vsem, ki so bili z njim: »Odpravite tuje bogove, ki so med vami! Očistite se in preoblecite se! Potem se vzdignimo in pojdimo v Betel! Tam bom naredil oltar Bogu, ki me je uslišal na dan moje stiske in bil z menoj na poti, po kateri sem hodil.« Tedaj so dali Jakobu vse tuje bogove, ki so jih imeli, pa tudi uhane iz svojih ušes, in Jakob jih je zakopal pod hrast blizu Sihema. Ko so se odpravili, je okoliška mesta zajel strah Božji, tako da niso zasledovali Jakobovih sinov. Jakob je prišel v Luz, ki je v kánaanski deželi, to je Betel, on in vse ljudstvo, ki je hodilo z njim. Tam je postavil oltar in kraj imenoval El iz Betela, ker se mu je tam Bog razodel, ko je bežal pred bratom. Takrat je umrla Rebekina dojilja Debóra. Pokopali so jo za Betelom pod hrastom; zato ga je imenoval hrast jokanja. Bog se je Jakobu spet prikazal, ko je ta prišel iz Mezopotamije, in ga blagoslovil. Rekel mu je: »Jakob ti je ime, a se ne boš več imenoval Jakob, temveč naj ti bo ime Izrael!« Tako ga je imenoval za Izraela. Bog mu je rekel: »Jaz sem Bog Mogočni. Bodi rodoviten in mnôži se! Narod, da, občestvo narodov naj nastane iz tebe in kralji naj prihajajo iz tvojih ledij. Deželo pa, ki sem jo dal Abrahamu in Izaku, dajem tebi; in tvojim potomcem dajem deželo.« In Bog se je vzdignil izpred njega z mesta, kjer je govoril z njim. Jakob je na kraju, kjer je govoril z njim, postavil spomenik, kamnit spomenik. Izlil je nanj pitno daritev in ga oblil z oljem. Kraj, kjer je Bog govoril z njim, je Jakob imenoval Betel. Odpravili so se od Betela. Ko so imeli še malo poti, da bi dospeli v Efráto, je Rahela porodila, a je imela pri porodu težave. Ko je ležala v porodnih bolečinah, ji je rekla babica: »Nikar se ne boj, saj imaš tudi zdaj sina!« Ko je njena duša že odhajala, kajti umirala je, ga je imenovala Ben Oní. Njegov oče pa mu je dal ime Benjamin. Rahela je umrla in pokopali so jo ob poti v Efráto, to je v Betlehem. Jakob je postavil spomenik na njenem grobu; to je Rahelin nagrobnik do današnjega dne. Izrael se je odpravil dalje in razpel šotor onkraj Migdál Ederja. In ko je prebival v tem kraju, je šel Ruben k Bilhi, stranski ženi svojega očeta, in ležal z njo. Izrael pa je to izvedel. Jakobovih sinov je bilo dvanajst. Leini sinovi: Jakobov prvorojenec Ruben, Simeon, Levi, Juda, Isahár in Zábulon. Rahelina sinova: Jožef in Benjamin. Sinova Raheline dekle Bilhe: Dan in Neftáli. Sinova Leine dekle Zilpe: Gad in Aser. To so Jakobovi sinovi, ki so se mu rodili v Mezopotamiji. Jakob je prišel k svojemu očetu Izaku v Mamre, v Kirját Arbo, to je Hebrón, kjer sta Abraham in Izak živela kot tujca. Izakovih dni je bilo sto osemdeset let. Potem je Izak izdihnil in umrl, star in nasičen z dnevi, in bil je pridružen svojim ljudem. Pokopala sta ga sinova Ezav in Jakob. To je rodovnik Ezava, ki se imenuje tudi Edóm. Ezav si je vzel žene izmed Kánaanovih hčera: Ado, hčer Hetejca Elóna, Oholibámo, hčer Anája, sina Hivéjca Cibóna, in Basemáto, Izmaelovo hčer, Nebajótovo sestro. Ada je Ezavu rodila Elifáza, Basemáta je rodila Reguéla, Oholibáma pa je rodila Jeúša, Jaláma in Koraha. To so Ezavovi sinovi, ki so se mu rodili v kánaanski deželi. Ezav je vzel svoje žene, sinove in hčere ter vse duše svoje hiše, čredo, vso živino in vse imetje, ki si ga je pridobil v kánaanski deželi, in odšel v deželo proč od brata Jakoba. Kajti njunega premoženja je bilo preveč, da bi mogla živeti skupaj, in zemlja, kjer sta živela kot tujca, ju ni mogla vzdrževati zaradi njunih čred. Tako se je Ezav naselil na pogorju Seír; Ezav, to je Edóm. To je rodovnik Ezava, očeta Edómcev na pogorju Seír. To so imena Ezavovih sinov: Elifáz, sin Ezavove žene Ade, Reguél, sin Ezavove žene Basemáte. Elifázovi sinovi so bili: Temán, Omár, Cefó, Gatám in Kenáz. Timna je bila stranska žena Ezavovega sina Elifáza in je rodila Elifázu Amáleka. To so bili sinovi Ezavove žene Ade. To pa so Reguélovi sinovi: Nahat, Zerah, Šamá in Mizá. To so bili sinovi Ezavove žene Basemáte. In to so bili sinovi Ezavove žene Oholibáme, hčere Anája, Cibónovega sina; ta je rodila Ezavu Jeúša, Jaláma in Koraha. To so poglavarji Ezavovih sinov. Sinovi Ezavovega prvorojenca Elifáza: poglavar Temán, poglavar Omár, poglavar Cefó, poglavar Kenáz, poglavar Korah, poglavar Gatám in poglavar Amálek. To so bili Elifázovi poglavarji v edómski deželi; to so Adini sinovi. To so sinovi Ezavovega sina Reguéla: poglavar Nahat, poglavar Zerah, poglavar Šamá in poglavar Mizá. To so Reguélovi poglavarji v edómski deželi; to so sinovi Ezavove žene Basemáte. To pa so sinovi Ezavove žene Oholibáme: poglavar Jeúš, poglavar Jalám in poglavar Korah. To so poglavarji Ezavove žene Oholibáme, Anájeve hčere. To so Ezavovi sinovi in to njihovi poglavarji; to je Edóm. To so sinovi Horéjca Seírja, prebivalci dežele: Lotán, Šobál, Cibón, Aná, Dišón, Ecer in Dišán. To so poglavarji Horéjcev, Seírjevih sinov v edómski deželi. Lotánova sinova sta bila Horí in Hemám, Lotánova sestra pa je bila Timna. To pa so Šobálovi sinovi: Alván, Manáhat, Ebál, Šefí in Onám. In to sta Cibónova sinova Ajá in Aná. To je tisti Aná, ki je v puščavi našel izvire, ko je pasel osle svojega očeta Cibóna. To pa sta Anájeva otroka: Dišón in Oholibáma, Anájeva hči. To pa so Dišónovi sinovi: Hemdán, Ešbán, Jitrán in Kerán. To so Ecerjevi sinovi: Bilhán, Zaaván in Akán. To sta Dišánova sinova: Uc in Arán. To so poglavarji Horéjcev: poglavar Lotán, poglavar Šobál, poglavar Cibón, poglavar Aná, poglavar Dišón, poglavar Ecer in poglavar Dišán. To so horéjski poglavarji po svojih rodovih v seírski deželi. To pa so kralji, ki so kraljevali v edómski deželi, preden je kak kralj zavladal Izraelovim sinovom. V Edómu je kraljeval Beórjev sin Bela in njegovo mesto se je imenovalo Dinhába. Ko je Bela umrl, je namesto njega postal kralj Jobáb, Zerahov sin iz Bocre. Ko je Jobáb umrl, je namesto njega postal kralj Hušám iz dežele Temáncev. Ko je Hušám umrl, je namesto njega postal kralj Bedádov sin Hadád, ki je pobil Midjánce na moábski planoti; njegovo mesto se je imenovalo Avít. Ko je Hadád umrl, je namesto njega postal kralj Samlá iz Masréke. Ko je Samlá umrl, je namesto njega postal kralj Šaúl iz Rehobót Nahárja. Ko je Šaúl umrl, je namesto njega postal kralj Ahbórjev sin Báal Hanán. Ko je Ahbórjev sin Báal Hanán umrl, je namesto njega postal kralj Hadád; njegovo mesto se je imenovalo Pagú, njegovi ženi pa je bilo ime Mehetabéla, hči Me Zahábove hčere Matréde. To so imena Ezavovih poglavarjev po njihovih rodovih, krajih in imenih: poglavar Timná, poglavar Alvá, poglavar Jetét, poglavar Oholibáma, poglavar Elá, poglavar Pinón, poglavar Kenáz, poglavar Temán, poglavar Mibcár, poglavar Magdiél in poglavar Irám. To so edómski poglavarji po svojih bivališčih v deželi, ki so jo posedli. To je Ezav, oče Edómcev. Jakob se je naselil v deželi, kjer je živel njegov oče kot tujec, v kánaanski deželi. To je Jakobova zgodba. Ko je bil Jožef star sedemnajst let, torej še mladenič, je z brati pasel drobnico, skupaj s sinovi očetovih žena Bilhe in Zilpe. Jožef je očetu poročal, kar so slabega govorili o njih. Izrael je ljubil Jožefa bolj kakor druge sinove, ker se mu je rodil v starosti. Naredil mu je dolgo haljo. Ko so bratje videli, da ga oče ljubi bolj kot njegove brate, so ga zasovražili in niso mogli z njim prijazno govoriti. Jožef je sanjal sanje in jih je povedal svojim bratom; zato so ga še bolj sovražili. Rekel jim je: »Poslušajte, prosim, te sanje, ki sem jih sanjal. Sredi polja smo vezali snope in glej, moj snop se je vzdignil in stal pokonci, vaši pa so se postavili naokrog in se priklanjali mojemu snopu.« Bratje pa so mu rekli: »Ali bi res rad zakraljeval in zavladal nad nami?« In še bolj so ga sovražili zaradi njegovih sanj in besed. Nato je sanjal še druge sanje in pripovedoval je o njih bratom. Rekel je: »Glej, spet sem sanjal sanje: in glej, sonce, mesec in enajst zvezd se mi je priklanjalo.« Ko je to povedal očetu in bratom, ga je oče pograjal in mu rekel: »Kaj pomeni, kar se ti je sanjalo? Mar naj res pridemo jaz, tvoja mati in tvoji bratje in se ti klanjamo do tal?« Njegovi bratje so mu bili zato nevoščljivi, oče pa si je stvar zapomnil. Ko so bratje odšli past drobnico svojega očeta proti Sihemu, je Izrael rekel Jožefu: »Ali ne pasejo tvoji bratje pri Sihemu? Pojdi, pošiljam te k njim!« Jožef mu je rekel: »Tukaj sem.« In rekel mu je: »Pojdi torej, poglej, ali se dobro godi tvojim bratom in ali se dobro godi drobnici, in mi sporôči!« Tako ga je poslal iz hebrónske doline in Jožef je prišel do Sihema. Ko je blodil po polju, ga je našel neki mož. Vprašal ga je in rekel: »Kaj iščeš?« Rekel je: »Brate iščem. Povej mi, prosim, kje pasejo!« Mož je rekel: »Odšli so od tod, slišal pa sem jih, ko so govorili: ›Pojdimo v Dotán!‹« Jožef je torej šel za brati in jih našel pri Dotánu. Zagledali so ga od daleč, in še preden se jim je približal, so se odločili, da ga usmrtijo. Govorili so drug drugemu: »Glejte, tam prihaja sanjač! Dajmo, ubijmo ga in ga vrzimo v kak vodnjak! Potem porečemo: ›Divja zver ga je požrla.‹ Bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj!« Ko je to slišal Ruben, ga je hotel rešiti iz njihovih rok. Rekel je: »Ne vzemimo mu življenja!« In Ruben jim je rekel: »Ne prelivajte krvi! Vrzite ga v tale vodnjak tukaj v pustinji, rok pa ne polagajte nanj!« Tako ga je hotel rešiti iz njihovih rok in ga vrniti očetu. Ko je torej Jožef prišel k bratom, so mu slekli haljo, dolgo haljo, ki jo je nosil. Nato so ga zgrabili in vrgli v vodnjak. Vodnjak pa je bil prazen, ni bilo vode v njem. Nato so sedli in jedli kruh. Ko so povzdignili oči, so zagledali karavano Izmaelcev, ki je prihajala z Gileáda. Njihove kamele so nosile kozlinec, mastiko in ládan. Potovali so, da bi to spravili v Egipt. Tedaj je Juda rekel bratom: »Kaj imamo od tega, če ubijemo brata in skrijemo njegovo kri? Dajmo, prodajmo ga Izmaelcem, naša roka pa naj se ga ne dotakne, saj je naš brat, naše meso.« Bratje so ga ubogali. Ko so tedaj šli mimo midjánski trgovci, so Jožefa potegnili in spravili iz vodnjaka. Potem so ga prodali za dvajset srebrnikov Izmaelcem in ti so ga odpeljali v Egipt. Ruben pa se je vrnil k vodnjaku in odkril, da Jožefa ni več v njem. Pretrgal je svoja oblačila, se vrnil k bratom in rekel: »Dečka ni več tu! In jaz, kam naj grem?« Vzeli so Jožefovo haljo, zaklali kozla in pomočili haljo v kri. Potem so poslali dolgo haljo očetu in rekli: »To smo našli. Poglej, ali je to halja tvojega sina ali ne!« Ko jo je pogledal, je rekel: »To je halja mojega sina! Divja zver ga je požrla. Raztrgan, raztrgan je Jožef!« In Jakob je pretrgal svoja oblačila, si ogrnil ledja z raševino in dolge dneve žaloval za sinom. Vzdignili so se vsi njegovi sinovi in vse njegove hčere, da bi ga tolažili, pa se ni dal potolažiti. Rekel je: »Zares, žalujoč pojdem k sinu pod zemljo.« Tako ga je oče objokoval. Midjánci pa so Jožefa prodali v Egipt Potifárju, faraonovemu dvorjanu, načelniku telesne straže. Tisti čas se je Juda ločil od bratov in razpel šotor pri nekem Adulámcu, ki mu je bilo ime Hirá. Tam je Juda videl hčer Kánaanca, ki se je imenoval Šua. Vzel jo je za ženo in šel k njej. Spočela je in rodila sina in dal mu je ime Er. Spet je spočela in rodila sina ter ga imenovala Onán. In še enkrat je rodila sina in mu dala ime Šelá. Bil pa je v Kezíbu, ko ga je rodila. Juda je vzel za prvorojenca Era ženo, ki ji je bilo ime Tamara. Toda Judov prvorojenec Er je bil hudoben v Gospodovih očeh, zato ga je Gospod usmrtil. Tedaj je Juda rekel Onánu: »Pojdi k ženi svojega brata in stôri svaško dolžnost do nje, da bratu obudiš potomstvo!« Ker pa je Onán vedel, da potomci ne bodo njegovi, je vsakokrat, ko je šel k bratovi ženi, spustil seme na tla, da bratu ne bi dal potomstva. V Gospodovih očeh je bilo hudobno, kar je delal, zato je tudi njega usmrtil. Nato je Juda rekel snahi Tamari: »Prebivaj kot vdova v očetovi hiši, dokler ne doraste moj sin Šelá!« Rekel je namreč: »Da še ta ne umre kakor njegova brata!« Tamara je šla in prebivala v očetovi hiši. Preteklo je veliko dni in Judova žena, Šuova hči, je umrla. Ko se je Juda potolažil, je šel s prijateljem Hirájem iz Aduláma v Timno, kjer so strigli njegovo drobnico. Tamari so povedali in rekli: »Tvoj tast gre v Timno strič drobnico.« Tedaj je odložila vdovska oblačila, se pokrila s tančico, se zagrnila in sedla pri vhodu v Enájim ob poti v Timno. Spoznala je namreč, da je Šelá dorastel, pa mu je niso dali za ženo. Ko jo je Juda zagledal, jo je imel za vlačugo, ker si je zakrila obraz. Obrnil se je s poti k njej in ji rekel: »Pusti, naj grem k tebi!« Ni namreč vedel, da je njegova snaha. Rekla je: »Kaj mi boš dal za to, da prideš k meni?« Rekel je: »Poslal ti bom kozlička od svoje drobnice.« Nato je rekla: »Le če daš kaj v zastavo, dokler ga ne pošlješ.« Rekel je: »Kakšno zastavo naj ti dam?« Pa je rekla: »Pečatni prstan, trak in palico, ki jo imaš v roki.« Dal ji je to in šel k njej. In spočela je z njim. Nato je vstala in šla, odložila tančico ter oblekla vdovska oblačila. Juda je po svojem adulámskem prijatelju poslal kozlička, da bi od ženske dobil zastavo; pa je ni našel. Vprašal je domačine in rekel: »Kje je posvečena vlačuga, ki je bila v Enájimu ob poti?« Rekli so: »Tu ni bilo nobene posvečene vlačuge.« Vrnil se je k Judu in mu rekel: »Nisem je našel, pa tudi domačini so rekli, da tam ni bilo nobene posvečene vlačuge.« Juda je rekel: »Naj jo ima! Da le ne bova v zasmeh! Glej, poslal sem tega kozlička, ti pa je nisi našel.« Ko so pretekli približno trije meseci, so Judu povedali in rekli: »Tvoja snaha Tamara je nečistovala in tudi spočela je iz nečistovanja.« Juda je rekel: »Peljite jo ven in naj jo sežgejo!« Ko so jo peljali ven, je poslala tastu sporočilo: »Spočela sem od moža, čigar last so te stvari.« Rekla je še: »Le poglej, čigavi so ta pečatni prstan, ta trak in ta palica!« Juda si je to ogledal in rekel: »Pravičnejša je od mene, ker je nisem dal sinu Šeláju.« Potem pa je ni več spoznal. Ko je prišel čas njenega poroda, sta bila v njenem telesu dvojčka. Ko je rodila, je eden pomolil roko. Babica je vzela rdečo nit, jo privezala na roko in rekla: »Ta pride najprej na svet.« Toda ta je potegnil roko nazaj in ven je prišel njegov brat. Rekla je: »Kaj si naredil prodor?« Zato so mu dali ime Perec. Potem je prišel na svet njegov brat, ki je imel na roki rdečo nit. Dali so mu ime Zerah. Jožefa so pripeljali v Egipt in kupil ga je faraonov dvorjan Potifár, poveljnik telesne straže, Egipčan, iz rok Izmaelcev, ki so ga pripeljali tja. Gospod pa je bil z Jožefom, zato je bil uspešen človek. Bival je v hiši svojega gospodarja Egipčana. Gospodar je videl, da je Gospod z njim in da mu Gospod daje, da v njegovih rokah uspeva vse, česar koli se loti. Zato je Jožef našel naklonjenost v njegovih očeh in mu je smel streči. Postavil ga je za oskrbnika svoje hiše in mu dal v roke vse, kar je imel. Odkar ga je postavil za oskrbnika svoje hiše in vsega, kar je imel, je Gospod blagoslavljal Egipčanovo hišo zaradi Jožefa; Gospodov blagoslov je bil pri vsem, kar je imel, doma in na polju. Zato je prepustil vse, kar je imel, Jožefovim rokam in se ob njem ni menil za nič drugega kakor za kruh, ki ga je jedel. Jožef pa je bil lepe postave in zalega obraza. Po teh dogodkih je žena njegovega gospodarja vrgla oči nanj in rekla: »Lezi z menoj!« Pa ni hotel; rekel je ženi svojega gospodarja: »Glej, moj gospodar se ne meni ob meni za nič v hiši, in vse, kar ima, je dal meni v roke. Sam ni večji od mene v tej hiši in ničesar mi ni odrekel razen tebe, ker si njegova žena. Kako naj torej storim tako veliko hudobijo in se pregrešim zoper Boga?« In čeprav ga je dan na dan nagovarjala, je vendar ni poslušal, da bi legel k njej in bil pri njej. Ko je nekega dne prišel, da bi opravil svoje delo, v hiši pa ni bilo nobenega služabnika, ga je zgrabila za obleko in rekla: »Lezi z menoj!« On pa je pustil svojo obleko v njeni roki in zbežal ter odšel ven. Ko je videla, da ji je pustil obleko v roki in zbežal ven, je sklicala služabnike in jim rekla: »Glejte, pripeljal nam je Hebrejca, da bi se zabaval z nami. Prišel je k meni, da bi ležal z menoj, pa sem na ves glas zavpila. Ko je slišal, da sem povzdignila glas in zavpila, je pustil svojo obleko ob meni in zbežal ter odšel ven.« Pustila je njegovo obleko poleg sebe, dokler ni prišel gospodar domov. Tedaj mu je govorila z istimi besedami in rekla: »K meni je prišel hebrejski suženj, ki si nam ga pripeljal, da bi se zabaval z menoj. Ko pa sem povzdignila glas in zavpila, je pustil obleko ob meni in zbežal ven.« Ko je Jožefov gospodar slišal ženine besede, ko mu je govorila: »Tako mi je storil tvoj suženj«, se je silno razjezil. Dal ga je prijeti in vreči v ječo, v kraj, kjer so bili zaprti kraljevi jetniki. Tam je bil torej v ječi. Gospod pa je bil z Jožefom in mu je izkazoval dobroto. Dal mu je naklonjenost v očeh načelnika ječe. In ta je izročil Jožefu vse jetnike, ki so bili v ječi; kar koli se je tam naredilo, je bilo njegovo delo. Načelnik ječe se ni menil za tisto, kar je izročil Jožefu. Gospod je bil namreč z njim in Gospod mu je dajal uspeh v vsem, česar koli se je lotil. Po teh dogodkih sta se točaj in pek egiptovskega kralja pregrešila zoper svojega gospoda, egiptovskega kralja. Faraon se je razjezil na dvorjana, na vélikega točaja in vélikega peka. Dal ju je zapreti v hišo načelnika telesne straže, v ječo, kjer je bil zaprt Jožef. Načelnik telesne straže jima je postavil Jožefa za strežaja. Ko pa sta bila že nekaj časa v ječi, se je isto noč sanjalo obema, točaju in peku egiptovskega kralja, ki sta bila zaprta v ječi. Vsakemu se je sanjalo, kar je imelo zanj poseben pomen. Zjutraj je prišel k njima Jožef in videl, da sta slabe volje. Vprašal je faraonova dvorjana, ki sta bila zaprta z njim v gospodarjevi hiši, in rekel: »Zakaj sta danes vajina obraza čemerna?« Rekla sta mu: »Imela sva sanje, pa ni nikogar, ki bi nama jih razložil.« Jožef pa jima je rekel: »Ali niso razlage od Boga? Povejta mi jih, prosim!« Véliki točaj mu je tedaj razodel svoje sanje in mu rekel: »V sanjah je bila pred menoj vinska trta in na trti tri mladike. Vzbrstela je in pognala cvet in že so zorele jagode njenih grozdov. V roki sem imel faraonovo čašo in utrgal grozdje, ga stisnil v faraonovo čašo, čašo pa podal faraonu v roko.« Jožef mu je rekel: »To je razlaga: tri mladike so trije dnevi. Še tri dni in faraon bo povzdignil tvojo glavo in te postavil nazaj v tvojo službo; podajal mu boš čašo v roko, kakor je bila navada prej, ko si bil njegov točaj. Toda spomni se me, ko se ti bo dobro godilo, in izkaži mi dobroto; priporoči me faraonu in me spravi iz te hiše! Kajti zares sem bil ukraden iz hebrejske dežele in tudi tukaj nisem storil nič takega, da bi me morali vreči v ječo.« Véliki pek je videl, da je sanje ugodno razložil, zato je rekel Jožefu: »Tudi meni se je sanjalo in v sanjah sem imel na glavi tri košare belega peciva. V vrhnji košari so bili vsakovrstni pekovski izdelki, ki jih uživa faraon; a ptice so jih jedle iz košare na moji glavi.« Jožef je odgovoril: »To je razlaga: tri košare so trije dnevi. Še tri dni in faraon bo povzdignil tvojo glavo s tebe in te obesil na drevo in ptice bodo jedle tvoje meso.« Tretji dan je faraon na svoj rojstni dan napravil pojedino vsem svojim služabnikom. Tedaj je sredi svojih služabnikov povzdignil glavo vélikega točaja in glavo vélikega peka. Vélikega točaja je postavil nazaj v njegovo točajsko službo, da je podajal čašo faraonu v roko. Vélikega peka pa je dal obesiti, kakor jima je razložil Jožef. Toda véliki točaj se ni spomnil na Jožefa, temveč ga je pozabil. Ko sta pretekli dve leti, se je faraonu sanjalo: stal je ob Nilu in glej, iz Nila je stopilo sedem lepih in rejenih krav in so se pasle v ločju. In glej, drugih sedem krav je stopilo iz Nila za njimi. Bile so grde in mršave in postavile so se poleg onih krav na bregu Nila. Potem so grde in mršave krave požrle sedem lepih in rejenih krav. In faraon se je prebudil. Ko je spet zaspal, se mu je sanjalo drugič. In glej, na enem steblu je rastlo sedem debelih in lepih klasov. In glej, za njimi je poganjalo sedem drobnih klasov, ki jih je osmodil vzhodni veter. Drobni klasi so pogoltnili sedem debelih in polnih klasov. Tedaj se je faraon prebudil in glej, bile so sanje. Zjutraj je bil njegov duh vznemirjen. Zato je dal poklicati vse egiptovske čarovnike in modrijane. In faraon jim je povedal sanje, a nobeden mu jih ni znal razložiti. Tedaj je véliki točaj spregovoril faraonu in rekel: »Danes sem se spomnil svojih grehov. Faraon se je razjezil na svoja služabnika in ju dal zapreti v hišo načelnika telesne straže, mene in vélikega peka. Sanjalo pa se je isto noč meni in njemu; vsak je imel svoje sanje, ki so imele zanj poseben pomen. Bil pa je tam z nama hebrejski mladenič, suženj načelnika telesne straže. Povedala sva mu sanje in razložil nama jih je; vsakemu je razložil njegove sanje. In kakor nama je razložil, tako se je zgodilo: jaz sem bil spet postavljen v svojo službo, oni pa je bil obešen.« Faraon je dal poklicati Jožefa. Hitro so ga pripeljali iz ječe. Obril se je, se preoblekel in prišel k faraonu. In faraon je rekel Jožefu: »Imel sem sanje in ni ga, ki bi mi jih razložil. Slišal pa sem o tebi, da kadar slišiš sanje, jih tudi razložiš.« Jožef mu je odgovoril in rekel: »Ne jaz, Bog bo odgovoril faraonu, kar mu je v blagor.« Potem je faraon govoril Jožefu: »V svojih sanjah, glej, sem stal na bregu Nila. In glej, iz Nila je stopilo sedem rejenih in lepih krav in se paslo v ločju. In glej, za njimi je stopilo iz Nila še sedem drugih, zelo mršavih, zelo grdih in kilavih krav. V vsej egiptovski deželi nisem videl tako grdih krav. In te kilave in grde krave so požrle sedem rejenih krav. Tako so jih požrle, a se jim ni poznalo, da bi jim prišle v trebuh; videti so bile grde kakor prej. Nato sem se prebudil. In spet sem videl v sanjah: glej, sedem polnih in lepih klasov je rastlo na enem steblu. In glej, za njimi je poganjalo sedem drugih, suhih, drobnih, ki jih je osmodil vzhodni veter. In drobni klasi so pogoltnili sedem lepih klasov. To sem povedal čarovnikom, a ni bilo nobenega, ki bi mi znal to razložiti.« Jožef je tedaj rekel faraonu: »Faraonove sanje so le ene. Bog je faraonu naznanil, kaj hoče storiti. Sedem lepih krav je sedem let in sedem lepih klasov je sedem let; sanje so le ene. Sedem mršavih in grdih krav, ki so stopale za njimi, je sedem let, in sedem drobnih klasov, ki jih je osmodil vzhodni veter, je sedem let lakote. To je tisto, kar sem rekel faraonu: Bog je faraonu pokazal, kaj hoče storiti. Prišlo bo sedem let velikega obilja po vsej egiptovski deželi. Za njimi pa nastopi sedem let lakote in pozabljeno bo vse obilje v egiptovski deželi in lakota bo izčrpala deželo. Deželi se obilje ne bo poznalo zaradi lakote, ki bo prišla potem; kajti zelo bo pritiskala. Da so se sanje faraonu ponovile, pomeni, da je to Bog trdno sklenil in bo to prav kmalu tudi storil. Torej naj faraon zdaj poskrbi za razumnega in modrega moža in naj ga postavi nad egiptovsko deželo. Postavi naj oskrbnike po deželi, da bodo v sedmih letih obilja pobirali petino v egiptovski deželi. Naj zberejo ves živež teh dobrih let, ki pridejo, in naj spravijo žito pod faraonovo oblastjo kot živež po mestih in ga shranijo. Ta živež bo zaloga za deželo za sedem let lakote, ki bo vladala v egiptovski deželi. Tako dežela zaradi lakote ne bo propadla.« Ta beseda je ugajala faraonu in vsem njegovim služabnikom. Faraon je rekel služabnikom: »Mar bomo našli moža, kakor je ta, ki je v njem Božji duh?« Jožefu pa je faraon rekel: »Potem ko ti je Bog vse to razodel, ni nikogar, ki bi bil tako razumen in moder kakor ti. Ti bodi oskrbnik moje hiše in po tvojem ukazu naj se ravna vse moje ljudstvo; samo za prestol bom večji od tebe.« Faraon je še rekel Jožefu: »Glej, postavljam te nad vso egiptovsko deželo.« Snel je pečatni prstan in ga dal Jožefu na prst. Oblekel ga je v oblačila iz tankega platna in mu obesil zlato ogrlico okoli vratu. Potem ga je dal peljati na svojem drugem vozu in pred njim so klicali: »Priklonite se!« Tako ga je postavil nad vso egiptovsko deželo. In faraon je rekel Jožefu: »Jaz sem faraon, a brez tebe naj nihče ne vzdigne ne roke ne noge po vsej egiptovski deželi.« In faraon je dal Jožefu ime Cafenát Panéah in mu dal za ženo Asenáto, hčer Potifêra, duhovnika v Onu. Potem je Jožef odšel po egiptovski deželi. Ko je Jožef stopil pred egiptovskega kralja faraona, je imel trideset let. In Jožef je odšel izpred faraonovega obličja in prehodil vso egiptovsko deželo. Zemlja je v sedmih letih obilja bogato rodila. Zbral je ves živež sedmih let, ki so nastopila v egiptovski deželi, in ga naložil po mestih; živež s polja okoli vsakega mesta je spravil vanj. Zbral je žita kakor peska ob morju, silno veliko, tako da je nehal meriti, ker se ni več dalo meriti. Preden je prišlo leto lakote, sta se Jožefu rodila dva sinova, ki mu ju je rodila Asenáta, hči Potifêra, duhovnika v Onu. Jožef je dal prvorojencu ime Manáse, češ: »Bog mi je dal pozabiti vse moje trpljenje in vso hišo mojega očeta.« Drugemu je dal ime Efrájim, češ: »Bog me je storil rodovitnega v deželi moje stiske.« V egiptovski deželi je preteklo sedem let obilja. In začelo je prihajati sedem let lakote, kakor je napovedal Jožef. Lakota je nastala po vseh deželah, po vsej egiptovski deželi pa je bilo dovolj kruha. Ko je tudi vsa egiptovska dežela trpela lakoto, je ljudstvo vpilo k faraonu za kruh. Faraon pa je rekel vsem Egipčanom: »Pojdite k Jožefu; kar vam poreče, to storite!« Ko je po vsej deželi nastopila lakota, je Jožef odprl vse žitnice in prodajal žito Egipčanom. Lakota pa je vedno huje pritiskala po egiptovski deželi. Ves svet je hodil v Egipt k Jožefu kupovat žito; kajti lakota je hudo pritiskala po vsej zemlji. Ko je Jakob izvedel, da imajo v Egiptu žito, je rekel svojim sinovom: »Kaj se spogledujete?« In je rekel: »Slišal sem, da je žito v Egiptu. Pojdite tja in kupite nam žita, da ostanemo pri življenju in ne umremo!« Tedaj je odšlo deset Jožefovih bratov, da bi nakupili žita v Egiptu. Jožefovega brata Benjamina pa Jakob ni poslal z njegovimi brati; rekel si je: »Da se mu ne pripeti kaka nesreča!« Med drugimi, ki so prihajali kupovat žito, so prišli tudi Izraelovi sinovi, kajti lakota je bila v kánaanski deželi. Jožef je bil oblastnik v deželi in je prodajal žito vsemu ljudstvu. Jožefovi bratje so prišli in se priklonili pred njim z obrazom do tal. Ko jih je Jožef videl, jih je spoznal, a se je delal tujca pred njimi in trdo govoril z njimi. Rekel jim je: »Od kod ste prišli?« Rekli so: »Iz kánaanske dežele kupovat živež.« Jožef je brate spoznal, oni pa ga niso spoznali. Tedaj se je Jožef spomnil sanj, ki jih je imel o njih, in jim je rekel: »Ogleduhi ste! Prišli ste ogledovat nezavarovane kraje v deželi.« Rekli so mu: »Ne, moj gospod, tvoji služabniki so prišli nakupit živež. Vsi smo sinovi enega moža; pošteni smo, tvoji služabniki niso ogleduhi.« »Ne,« jim je rekel, »zares ste prišli ogledovat nezavarovane kraje v deželi.« Rekli so: »Dvanajst je bilo tvojih služabnikov, bratje smo, sinovi enega moža v kánaanski deželi; najmlajši je zdaj pri našem očetu, enega pa ni več.« Jožef pa jim je rekel: »Tako je, kakor sem vam govoril in rekel: ogleduhi ste! Takole vas bomo preizkusili: kakor živi faraon, ne boste šli od tod, dokler ne pride sem vaš najmlajši brat. Pošljite enega izmed sebe, da pripelje vašega brata! Vi pa ostanete ujeti. Tako preizkusimo vaše besede, ali je resnica v njih. Če je ni, kakor živi faraon, ste ogleduhi.« Potem jih je dal skupaj zapreti za tri dni. Tretji dan jim je rekel: »To morate storiti, če hočete ostati živi. Bojim se Boga. Če ste pošteni, naj ostane eden izmed vas ujetnik v hiši, kjer ste bili zaprti. Vi pa pojdite in nesite žito za svoje sestradane hiše; potem pripeljite svojega najmlajšega brata k meni! Tako se bodo vaše besede izkazale za resnične in ne boste umrli.« In storili so tako. Govorili so med seboj: »Resnično, pregrešili smo se nad svojim bratom, saj smo videli stisko njegove duše, ko nas je prosil usmiljenja, pa nismo poslušali; zato je prišla ta stiska nad nas.« Ruben jim je odgovoril in rekel: »Ali vam nisem rekel: ›Ne pregrešite se nad otrokom!‹ Pa niste hoteli poslušati. Zdaj se od nas terja njegova kri.« Niso pa vedeli, da Jožef razume, ker je z njimi govoril po tolmaču. Obrnil se je proč od njih in se razjokal. Potem se je vrnil k njim in jim govoril. Vzel je izmed njih Simeona in ga dal zvezati pred njihovimi očmi. Potem je ukazal, naj jim napolnijo posode z žitom in jim vrnejo njihov denar, vsakemu v njegovo vrečo, ter jim dajo hrane za na pot. In storili so jim tako. Naložili so žito na osle in odšli. Na počivališču je eden razvezal svojo vrečo, da bi nakrmil osla. Pa je zagledal svoj denar. Bil je v žitni vreči na vrhu. Rekel je bratom: »Denar mi je bil vrnjen. Tu je, glejte, v moji vreči!« Srce jim je zastalo in trepetajoč so se obračali drug k drugemu ter rekli: »Kaj nam je Bog to storil?« Potem so prišli k svojemu očetu Jakobu v kánaansko deželo, mu povedali vse, kar se jim je pripetilo, in rekli: »Mož, ki je gospodar dežele, je trdo govoril z nami. Imel nas je za ogleduhe dežele. Rekli smo mu: ›Pošteni smo, nismo ogleduhi. Bilo nas je dvanajst bratov, sinov enega očeta; enega ni več, najmlajši pa je zdaj pri očetu v kánaanski deželi.‹ Pa nam je mož, ki je gospodar dežele, rekel: ›Po tem bom spoznal, da ste pošteni: enega svojih bratov pustite pri meni, potem vzemite, kar potrebujete za svoje sestradane hiše in odidite! Pripeljite k meni svojega najmlajšega brata in videl bom, da niste ogleduhi, temveč poštenjaki! Vašega brata vam potem vrnem in smeli boste hoditi po deželi.‹« Ko so praznili vreče, je vsak našel v svoji vreči mošnjo s svojim denarjem. Ko so sami in njihov oče videli te mošnje, so se prestrašili. Oče Jakob jim je rekel: »Otroke mi jemljete; Jožefa ni več, Simeona ni več in še Benjamina mi jemljete! Vse prihaja nadme!« Ruben je rekel očetu: »Moja sinova usmŕti, če ti ga ne pripeljem nazaj! Zaupaj ga moji roki in vrnil ti ga bom!« Pa je rekel: »Moj sin ne pojde z vami. Kajti njegov brat je mrtev in ta je ostal sam. Če bi ga na poti, na katero boste odšli, zadela nesreča, bi spravili moje sive lase z žalostjo v podzemlje.« Lakota je hudo pestila deželo. Ko so pojedli vse žito, ki so ga prinesli iz Egipta, jim je oče rekel: »Pojdite in nam spet kupite nekaj živeža!« Juda mu je rekel: »Tisti mož nam je ostro zabičal in rekel: ›Ne boste videli mojega obličja, če ne pripeljete s seboj svojega brata.‹ Če se odločiš, da pošlješ našega brata z nami, pojdemo in ti kupimo živeža. Če ga pa nočeš poslati, ne gremo; kajti mož nam je rekel: ›Ne boste videli mojega obličja, če ne bo vašega brata z vami.‹« Izrael je rekel: »Zakaj ste mi storili to húdo, da ste možu povedali, da imate še enega brata?« Rekli so: »Mož nas je natančno spraševal o nas in o naši rodbini: ›Ali vaš oče še živi?‹ je rekel. ›Imate še kakega brata?‹ Morali smo mu odgovoriti na ta vprašanja. Kako bi mogli vedeti, da poreče: ›Pripeljite svojega brata.‹« Juda pa je rekel očetu Izraelu: »Pošlji mladeniča z menoj, da se vzdignemo in odidemo, si ohranimo življenje in ne umremo ne ti ne mi ne naši otroci! Jaz sem porok zanj. Iz mojih rok ga terjaj! Če ga ne pripeljem nazaj k tebi in ga ne postavim pred tvoje obličje, bom kriv pred teboj vse dni. Kajti če ne bi odlašali, bi se zdaj že dvakrat vrnili.« Nato jim je oče Izrael rekel: »Če je tako, storite tole: denite najboljše pridelke dežele v svoje posode in nesite možu darilo: nekaj mastike in nekaj medu, kozlinca in ládana, pistacij in mandeljnov! Vzemite s seboj dvakratno vsoto denarja; kajti denar, ki je bil vrnjen na vrhu vaših žitnih vreč, morate nesti nazaj in ga izročiti; nemara se je kdo zmotil. Tudi svojega brata vzemite, odpravite se in se vrnite k tistemu možu! Bog Mogočni pa naj vam nakloni usmiljenje tistega moža, da vam izpusti drugega vašega brata in Benjamina. Jaz pa, kakor sem bil brez otrok, sem spet brez njih!« Tedaj so možje vzeli to darilo, tudi dvakratno vsoto denarja so vzeli in Benjamina. Odpravili so se in odšli v Egipt ter stopili pred Jožefa. Ko je Jožef videl pri njih Benjamina, je velel oskrbniku svoje hiše: »Pelji te može v hišo, zakolji žival in pripravi obed! Kajti ti možje bodo opoldne jedli z menoj.« Mož je storil, kakor mu je Jožef naročil, in je peljal može v njegovo hišo. Možje pa so se bali, ker so jih pripeljali v Jožefovo hišo, in so rekli: »Zaradi denarja, ki je bil zadnjič vrnjen v naše žitne vreče, nas vodijo noter. Hočejo nas obdolžiti, planiti na nas in nas vzeti za sužnje z našimi osli vred.« Zato so stopili k oskrbniku Jožefove hiše in ga pred hišnimi vrati nagovorili. Rekli so: »Prosimo, gospod! Zadnjič smo prišli sem, da kupimo živeža. Ko pa smo prišli do počivališča in razvezali žitne vreče, je bil denar vsakega izmed nas na vrhu njegove vreče, naš denar v svoji polni teži; zato smo ga prinesli nazaj. Pa tudi drug denar smo prinesli s seboj, da kupimo živeža. Ne vemo, kdo je položil naš denar v žitne vreče.« In oskrbnik je rekel: »Pomirite se, nikar se ne bojte! Vaš Bog in Bog vašega očeta vam je dal zaklad v žitne vreče; vaš denar je prišel do mene.« Potem je pripeljal k njim Simeona. Nato je mož popeljal može v Jožefovo hišo in jim dal vode, da so si umili noge, in klaje njihovim oslom. Pripravili so darilo, preden bi opoldne prišel Jožef. Izvedeli so namreč, da bodo tam obedovali. Ko je Jožef prišel v hišo, so mu izročili darilo, ki so ga imeli pri sebi v hiši, in so se mu priklonili do tal. Vprašal jih je, kako se jim godi, in rekel: »Ali se vašemu staremu očetu, o katerem ste govorili, dobro godi? Ali še živi?« Rekli so: »Dobro se godi tvojemu služabniku, našemu očetu; še živi.« Pokleknili so in se priklonili. Ko je vzdignil oči, je zagledal brata Benjamina, sina svoje matere, in rekel: »Ali je to vaš najmlajši brat, o katerem ste mi govorili?« In je rekel: »Bog ti bodi milostljiv, moj sin!« Potem je hitro odšel, kajti milo se mu je storilo pred bratom in bil je na tem, da zajoka. Šel je v sobo in se tam razjokal. Potem si je umil obraz in prišel ven. Ko se je obvladal, je rekel: »Prinesite jedi!« Prinesli so posebej njemu, posebej njim in posebej Egipčanom, ki so jedli z njim; kajti Egipčani ne smejo jesti skupaj s Hebrejci, ker je Egipčanom to gnusoba. Sedeli pa so pred njim razvrščeni po starosti, od prvorojenega do najmlajšega. Začudeno so se spogledovali. Dal jim je nositi jedila izpred sebe. Benjaminov delež pa je bil petkrat večji kakor deleži vseh drugih. Pili so z njim in postali dobre volje. Jožef je zapovedal oskrbniku svoje hiše in rekel: »Napolni žitne vreče teh mož z živežem, kolikor bodo mogli nesti, in položi vsakemu njegov denar na vrh vreče! Mojo čašo pa, srebrno čašo, deni na vrh žitne vreče najmlajšega skupaj z denarjem za žito!« In ta je storil, kakor mu je naročil Jožef. Ob jutranji svetlobi so odpustili može in njihove osle. Šli so iz mesta in še niso bili daleč, ko je Jožef ukazal oskrbniku svoje hiše: »Vzdigni se, hiti za možmi in ko jih dohitiš, jim reci: Zakaj ste dobro povrnili s hudim? Ali ni to tisto, iz česar moj gospod pije in s čimer vedežuje? Hudo ste ravnali, ko ste to storili.« Ko jih je oskrbnik dohitel, jim je izrekel te besede. Rekli so mu: »Kako more moj gospod reči kaj takega? Daleč naj bo od tvojih služabnikov, da bi storili kaj takega! Glej, denar, ki smo ga našli na vrhu svojih žitnih vreč, smo prinesli nazaj k tebi iz kánaanske dežele. Kako bi torej mogli ukrasti iz hiše tvojega gospoda srebro ali zlato? Če se predmet najde pri katerem izmed tvojih služabnikov, naj ta umre, mi pa bomo sužnji mojemu gospodu.« »Prav,« je rekel, »naj bo, kakor pravite: tisti, pri katerem se najde, mi bo suženj, vi pa boste prosti krivde.« Hitro je postavil vsak svojo žitno vrečo na tla in jo razvezal. In oskrbnik je preiskoval: začel je pri najstarejšem, končal pa pri najmlajšem. Čašo je našel v Benjaminovi žitni vreči. Tedaj so pretrgali oblačila, otovorili vsak svojega osla in se vrnili v mesto. Tako so prišli Juda in njegovi bratje v Jožefovo hišo, ko je bil ta še tam. Vrgli so se pred njim na tla. Jožef jim je rekel: »Kaj ste vendar storili! Ali ne veste, da zna mož, kakršen sem jaz, vedeževati?« Juda je rekel: »Kaj naj rečemo mojemu gospodu? Kaj naj govorimo in s čim naj se opravičimo? Bog je našel krivdo na tvojih služabnikih. Zdaj smo sužnji mojega gospoda, tako mi kakor ta, pri katerem se je našla čaša.« Jožef pa je rekel: »Daleč naj bo od mene, da bi to storil! Mož, pri katerem se je našla čaša, mi bo suženj, vi pa pojdite v miru k svojemu očetu!« Tedaj je Juda stopil k njemu in rekel: »Prosim, moj gospod, naj sme tvoj služabnik mojemu gospodu spregovoriti v ušesa besedo. Naj se ne vname tvoja jeza zoper tvojega služabnika! Saj si kakor faraon. Moj gospod je vprašal svoje služabnike in rekel: ›Ali imate še očeta ali brata?‹ Mi pa smo rekli mojemu gospodu: ›Imamo še starega očeta in dečka, ki se mu je rodil v starosti. Njegov brat je umrl. Tako je ostal sam od svoje matere in oče ga ljubi.‹ Ti pa si rekel svojim služabnikom: ›Pripeljite ga k meni, da ga vidim s svojimi očmi!‹ Rekli smo mojemu gospodu: ›Mladenič ne more zapustiti očeta; če bi zapustil očeta, bi ta umrl.‹ Potem si rekel svojim služabnikom: ›Če ne pride z vami vaš najmlajši brat, ne boste več videli mojega obličja.‹ Ko pa smo prišli k svojemu očetu, tvojemu služabniku, smo mu sporočili besede mojega gospoda. Naš oče je rekel: ›Vrnite se in nam kupite nekaj živeža!‹ Pa smo mu rekli: ›Ne moremo iti; le če bo naš najmlajši brat z nami, pojdemo; kajti ne smemo videti moževega obličja, če ni z nami našega najmlajšega brata.‹ Moj oče, tvoj služabnik, nam je rekel: ›Veste, da mi je žena rodila dva sinova. Eden je odšel od mene in sem rekel: Zares, raztrgan je, raztrgan! Do danes ga nisem več videl. Če vzamete še tega izpred mojega obličja in ga zadene nesreča, spravite moje sive lase od hudega v podzemlje.‹ Ko bi torej jaz zdaj prišel k svojemu očetu, tvojemu služabniku, in bi ne bilo mladeniča, na čigar dušo je navezana njegova duša, bi oče umrl, ko bi videl, da ni mladeniča. Tako bi tvoji služabniki res spravili sive lase svojega očeta, tvojega služabnika, z žalostjo v podzemlje. Kajti tvoj služabnik je zastavil sebe za mladeniča pri svojem očetu, ko je rekel: ›Če ga ne pripeljem k tebi, bom jaz kriv pred očetom vse dni.‹ Naj torej zdaj, prosim, tvoj služabnik ostane namesto mladeniča za sužnja mojemu gospodu; mladenič pa naj gre z brati! Kako naj namreč grem brez mladeniča k očetu? Ne bi mogel gledati bridkosti, ki bi zadela mojega očeta.« Tedaj se Jožef ni mogel več premagovati vpričo vseh, ki so stali pri njem. Zaklical je: »Pošljite ven vse moje ljudi!« Tako ni bilo nikogar pri Jožefu, ko se je dal spoznati bratom. Potem je glasno zajokal, tako da so slišali Egipčani in slišala je faraonova hiša. Jožef je rekel bratom: »Jaz sem Jožef! Ali moj oče še živi?« Bratje pa mu niso mogli odgovoriti; tako so osupnili pred njim. Potem je Jožef rekel svojim bratom: »Stopite bliže k meni!« In ko so se mu približali, je rekel: »Jaz sem Jožef, vaš brat, ki ste ga prodali v Egipt. Toda zdaj se nikar ne žalostite in si ne očitajte, da ste me prodali sem! Kajti Bog me je poslal pred vami, da vas ohrani pri življenju. Že dve leti vlada lakota v notranjosti dežele in bo še pet let, ko ne bodo ne orali ne želi. Zato me je Bog poslal pred vami, da vam zagotovi ostanek v deželi, da vas ohrani pri življenju za veliko rešitev. Tako me torej niste vi poslali sem, temveč Bog, ki me je postavil faraonu za očeta in za gospodarja vsej njegovi hiši ter za vladarja vse egiptovske dežele. Pojdite hitro k mojemu očetu in mu recite: ›Tako govori tvoj sin Jožef: Bog me je postavil za gospodarja vsemu Egiptu; pridi k meni, nikar se ne múdi! Prebival boš v gošenski deželi in boš blizu mene, ti in tvoji sinovi in sinovi tvojih sinov, tvoja drobnica in tvoje govedo in vse, kar imaš. Tam bom poskrbel zate, kajti še pet let bo lakota, da ne obubožaš ti, tvoja hiša in vsi tvoji.‹ Glejte, vaše oči in oči mojega brata Benjamina vidijo, da moja usta govorijo z vami. Naznanite torej mojemu očetu vse moje dostojanstvo v Egiptu in vse, kar ste videli, ter mojega očeta hitro pripeljite sem!« Potem se je oklenil brata Benjamina okoli vratu in jokal; tudi Benjamin je jokal ob njegovem vratu. Nato je poljubil vse brate in jokal pri njih. Potem so njegovi bratje govorili z njim. V faraonovi hiši se je zaslišal glas in so rekli: »Jožefovi bratje so prišli!« To je bilo faraonu in njegovim služabnikom všeč. Faraon je rekel Jožefu: »Reci svojim bratom: ›Tole storite! Otovorite svojo živino in pojdite hitro v kánaansko deželo! Vzemite očeta in svoje družine in pridite k meni! Dal vam bom, kar je najboljšega v egiptovski deželi; uživali boste obilje dežele.‹ Ti pa jim narôči: ›Tole storite: vzemite si iz egiptovske dežele vozove za svoje otroke in žene; posadite tudi očeta na voz in pridite! Vašemu očesu naj ne bo žal zaradi vaše opreme, saj bo vaše vse, kar je v vsej egiptovski deželi najboljšega.‹« Izraelovi sinovi so storili tako. Jožef jim je dal vozove po faraonovem naročilu; dal jim je tudi živeža na pot. Vsakemu od njih je dal praznično oblačilo, Benjaminu pa tristo srebrnikov in pet prazničnih oblačil. Očetu je poslal deset oslov, obloženih z najboljšimi rečmi iz Egipta, in deset oslic, obloženih z žitom, kruhom in živili, očetu za pot. Potem je brate odslovil. Ko so odhajali, jim je rekel: »Ne prepirajte se med potjo!« Tako so odšli iz Egipta in prišli v kánaansko deželo k svojemu očetu Jakobu. Povedali so mu in rekli: »Jožef še živi in je celó vladar nad vso egiptovsko deželo!« A njegovo srce je ostalo hladno, ker jim ni verjel. Tedaj so mu ponovili vse besede, ki jim jih je rekel Jožef. In ko je videl vozove, ki jih je Jožef poslal, da bi ga odpeljali, je oživel duh njihovega očeta Jakoba. Izrael je rekel: »Zadosti! Moj sin Jožef še živi! Pojdem, da ga vidim, preden umrem.« Izrael se je odpravil z vsem, kar je imel. Ko je prišel do Beeršébe, je Bogu svojega očeta Izaka daroval klavne daritve. Bog je rekel Izraelu v nočnih prikaznih: »Jakob, Jakob!« In ta je rekel: »Tukaj sem.« Rekel je: »Jaz sem Bog, Bog tvojega očeta. Ne boj se iti v Egipt, kajti tam bom iz tebe naredil velik narod. S teboj pojdem v Egipt in te gotovo tudi popeljem nazaj. Jožef ti bo s svojo roko zatisnil oči.« Jakob se je vzdignil iz Beeršébe. Izraelovi sinovi so posadili očeta Jakoba, svoje otroke in žene na vozove, ki jih je poslal faraon, da bi ga odpeljali. Vzeli so tudi živino in imetje, ki so ga pridobili v kánaanski deželi. Tako so Jakob in z njim vsi njegovi potomci prišli v Egipt, njegovi sinovi in sinovi njegovih sinov, njegove hčere in hčere njegovih sinov. Vse svoje potomstvo je pripeljal s seboj v Egipt. In to so imena Izraelovih sinov, ki so prišli v Egipt: Jakob in njegovi sinovi: Jakobov prvorojenec Ruben. Rubenovi sinovi: Henoh, Palú, Hecrón in Karmí. Simeonovi sinovi: Jemuél, Jamín, Ohad, Jahín, Cohar in Šaúl, sin Kánaanke. Levijevi sinovi: Geršón, Kehát in Merarí. Judovi sinovi: Er, Onán, Šelá, Perec in Zerah. Er in Onán sta umrla v kánaanski deželi, Perecova sinova pa sta bila Hecrón in Hamúl. Isahárjevi sinovi: Tolá, Puvá, Job in Šimrón. Zábulonovi sinovi: Sered, Elón in Jahleél. To so Leini sinovi, ki jih je rodila Jakobu v Mezopotamiji kakor tudi hčer Dino. Njegovih sinov in hčera je bilo skupaj triintrideset duš. Gadovi sinovi: Cifjón, Hagí, Šuní, Ecbón, Erí, Aród in Arelí. Aserjevi sinovi: Jimná, Jišvá, Jišví, Berijá in njihova sestra Sêraha. Berijájeva sinova pa sta Heber in Malkiél. To so sinovi Zilpe, ki jo je Labán dal svoji hčeri Lei; te je rodila Jakobu: šestnajst duš. Sinova Jakobove žene Rahele: Jožef in Benjamin. Jožefu sta se rodila v egiptovski deželi Manáse in Efrájim, ki mu jih je rodila Asenáta, hči Potifêra, duhovnika v Onu. Benjaminovi sinovi: Bela, Beher, Ašbél, Gerá, Naamán, Ehí, Roš, Mupím, Hupím in Ard. To so Rahelini sinovi, ki so se rodili Jakobu, skupaj štirinajst duš. Danov sin: Huším. Neftálijevi sinovi: Jahceél, Guní, Jecer in Šilém. To so sinovi Bilhe, ki jo je Labán dal svoji hčeri Raheli; te je rodila Jakobu, skupaj sedem duš. Vseh duš, ki so prišle z Jakobom v Egipt, tistih, ki so izšli iz njega, brez žen Jakobovih sinov, je bilo skupaj šestinšestdeset duš. Jožefova sinova, ki sta se mu rodila v Egiptu: dve duši. Vseh duš Jakobove hiše, ki so prišli v Egipt, je bilo sedemdeset. Poslal je Juda pred seboj k Jožefu, naj pride pred njim v Gošen. Tako so prišli v deželo Gošen. Tedaj je Jožef napregel svoj voz in šel očetu naproti v Gošen. Ko ga je ta zagledal, se ga je oklenil okoli vratu in dolgo jokal ob njegovem vratu. Izrael je rekel Jožefu: »Zdaj rad umrem, ko sem videl tvoje obličje, da še živiš!« Potem je Jožef rekel bratom in očetovi hiši: »Pojdem poročat faraonu in mu rečem: ›Moji bratje in hiša mojega očeta, ki so bili v kánaanski deželi, so prišli k meni. Ti možje so pastirji drobnice; kajti živinorejci so bili in so pripeljali svojo drobnico in govedo in vse, kar imajo.‹ Če vas torej faraon pokliče in vpraša, kaj je vaš poklic, recite: ›Živinorejci so bili tvoji služabniki od mladosti do zdaj, mi in naši očetje.‹ Tako boste smeli prebivati v gošenski deželi, kajti Egipčanom je zoprn vsak pastir drobnice.« Jožef je tedaj šel in povedal faraonu ter rekel: »Moj oče in moji bratje so prišli iz kánaanske dežele s svojo drobnico in govedom in z vsem, kar imajo; in glej, so v gošenski deželi.« Od vseh bratov jih je vzel pet in jih postavil pred faraona. Faraon je rekel njegovim bratom: »Kaj je vaš poklic?« Rekli so faraonu: »Pastirji drobnice so tvoji služabniki, mi in naši očetje.« Potem so rekli: »Prišli smo, da bi kot tujci prebivali v tej deželi; kajti ni paše za našo drobnico, ki jo imajo tvoji služabniki, ker lakota pritiska v kánaanski deželi. Zdaj pa prosimo, da bi smeli tvoji služabniki bivati v gošenski deželi.« Faraon je tedaj rekel Jožefu: »Tvoj oče in tvoji bratje so prišli k tebi. Egiptovska dežela je pred teboj. V najboljšem delu dežele nasêli očeta in brate! Naj prebivajo v gošenski deželi! In če veš, da so med njimi zmožni možje, jih postavi za nadzornike moje živine!« Potem je Jožef pripeljal očeta Jakoba in ga predstavil faraonu. Jakob je blagoslovil faraona. In faraon je rekel Jakobu: »Koliko let je tvojega življenja?« Jakob je rekel faraonu: »Dni mojega popotovanja je sto trideset let; malo jih je in huda so bila leta mojega življenja in ne dosegajo let življenja mojih očetov v dnevih njihovega popotovanja.« Potem je Jakob blagoslovil faraona in odšel izpred faraonovega obličja. Jožef je naselil očeta in brate in jim dal posest v egiptovski deželi, v najboljšem delu dežele, v Ramesésovi pokrajini, kakor je zapovedal faraon. In Jožef je preskrboval očeta in brate in vso očetovo hišo z živežem po številu otrok. V vsej deželi ni bilo kruha, kajti lakota je hudo pritiskala. Egiptovska in kánaanska dežela sta bili izčrpani od lakote. Jožef je pobral ves denar, ki se je našel v egiptovski in v kánaanski deželi, za žito, ki so ga kupovali; in ta denar je spravil v faraonovo hišo. Ko je pošel ves denar v egiptovski in v kánaanski deželi, so prihajali vsi Egipčani k Jožefu in govorili: »Daj nam kruha! Zakaj bi umirali pred teboj, ker je zmanjkalo denarja?« Jožef je rekel: »Pripeljite svojo živino in dam vam ga v zameno zanjo, če je zmanjkalo denarja.« Ko so pripeljali svojo živino k Jožefu, jim je dal živeža v zameno za konje, drobnico, govedo in osle. Tako jih je preskrbel za to leto z živežem v zameno za njihovo živino. Ko je preteklo to leto, so tudi drugo leto prišli k njemu in mu rekli: »Ne moremo ti prikrivati, moj gospod, da je denar pošel in da je naša živina prešla v last mojega gospoda. Nič drugega ne ostaja pred mojim gospodom kakor naša telesa in naša zemlja. Zakaj bi umirali pred tvojimi očmi s svojo zemljo vred? Kupi nas in našo zemljo za živež, pa bomo mi in naša zemlja zasužnjeni faraonu. Daj semena, da ostanemo pri življenju in ne umremo in da zemlja ne bo opustošena!« Tako je Jožef kupil vso egiptovsko deželo za faraona, kajti vsak Egipčan je prodal svoje polje, ker jih je stiskala lakota; in dežela je postala faraonova lastnina. Ljudstvo pa je preselil v mesta od enega do drugega konca egiptovske pokrajine. Le zemlje duhovnikov ni pokupil, kajti duhovniki so imeli od faraona določen dohodek in so živeli od tega dohodka, ki jim ga je dal faraon; zato jim ni bilo treba prodati zemlje. Tedaj je Jožef rekel ljudstvu: »Glejte, danes sem kupil vas in vašo zemljo za faraona. Tu imate seme, da posejete zemljo. Od pridelkov boste dali eno petino faraonu, štiri petine pa boste imeli kot seme za polje in kot hrano zase, za tiste, ki živijo v vaših hišah, in za hrano svojih otrok.« Rekli so: »Ohranil si nam življenje. Da bi le našli naklonjenost v tvojih očeh, moj gospod, pa bomo radi za sužnje faraonu!« Tako je Jožef naredil zakon o egiptovski zemlji, ki velja še danes, da gre petina faraonu. Samo zemlja duhovnikov ni postala faraonova. Izrael se je naselil v egiptovski deželi v gošenski pokrajini. Dobili so jo v last, bili so rodovitni in so se silno namnožili. Jakob pa je živel v egiptovski deželi sedemnajst let in vseh Jakobovih dni, let njegovega življenja, je bilo sto sedeminštirideset let. Ko so se Izraelu približali dnevi njegove smrti, je poklical sina Jožefa in mu rekel: »Če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, položi, prosim, svojo roko pod moja ledja in izkaži mi dobroto in zvestobo; nikar me ne pokoplji v Egiptu! Pri svojih očetih bi rad počival; pelji me nazaj iz Egipta in me pokoplji v njihovem grobišču!« Rekel je: »Storil bom po tvoji besedi.« Ko je rekel: »Prisezi mi!« mu je prisegel. In Izrael se je priklonil proti vzglavju svoje postelje. Po teh dogodkih so sporočili Jožefu: »Tvoj oče je bolan.« Vzel je s seboj svoja sinova: Manáseja in Efrájima. Jakobu so povedali: »Tvoj sin Jožef prihaja k tebi.« Izrael je tedaj zbral moči in se usedel na postelji. Jakob je rekel Jožefu: »Bog Mogočni se mi je prikazal v Luzu v kánaanski deželi in me blagoslovil ter mi rekel: ›Naredil te bom rodovitnega in te namnožil in naredil bom iz tebe občestvo ljudstev. To deželo dajem tvojemu potomstvu za teboj v večno last.‹ In tvoja sinova, ki sta se ti rodila v egiptovski deželi, preden sem prišel k tebi v Egipt, naj bosta moja: Efrájim in Manáse naj bosta moja kakor Ruben in Simeon. Toda tvoji otroci, rojeni za njima, naj bodo tvoji; po imenu svojih bratov naj se imenujejo pri svoji dediščini! Ko sem prišel iz Mezopotamije, mi je v kánaanski deželi na poti umrla Rahela, ko je bilo še kos poti do Efráte. Tam sem jo pokopal, ob poti v Efráto, to je Betlehem.« Ko je Izrael videl Jožefova sinova, je rekel: »Kdo sta ta dva?« Jožef je rekel očetu: »Moja sinova sta, ki mi ju je tukaj dal Bog.« Rekel je: »Pripelji ju, prosim, k meni, da ju blagoslovim!« Izraelove oči so zaradi starosti postale motne, da ni mogel prav videti. Jožef ju je pripeljal bliže in Izrael ju je poljubil in objel. Potem je Izrael rekel Jožefu: »Nisem mislil, da bom še videl tvoje obličje, a glej, Bog mi je dal videti tudi tvoja potomca.« Nato ju je Jožef odmaknil od njegovih kolen in se priklonil z obrazom do tal. Jožef je vzel oba, Efrájima s svojo desnico na Izraelovo levico in Manáseja s svojo levico na Izraelovo desnico ter ju primaknil blizu k njemu. Izrael je iztegnil desnico in jo položil na Efrájimovo glavo, čeprav je bil mlajši, levico pa na Manásejevo glavo. Tako je prekrižal roki; ker je bil Manáse prvorojenec. Potem je blagoslovil Jožefa, rekoč: »Bog, pred čigar obličjem sta hodila moja očeta Abraham in Izak, Bog, ki mi je bil pastir, odkar živim, do tega dne, angel, ki me je rešil vsega hudega: naj blagoslovi ta mladeniča! Naj se po njiju kliče moje ime in ime mojih očetov Abrahama in Izaka! In razrasteta naj se v množico sredi dežele!« Jožef je videl, da je njegov oče položil desnico na Efrájimovo glavo, to pa mu ni bilo všeč. Zato je prijel očetovo roko, da bi jo preložil z Efrájimove na Manásejevo glavo. Rekel je očetu: »Ne tako, oče! Kajti ta je prvorojenec; polôži desnico na njegovo glavo!« Oče pa ni hotel in je rekel: »Vem, moj sin, vem. Tudi iz njega bo nastalo ljudstvo in tudi on bo velik; toda njegov mlajši brat bo večji od njega in iz njegovih potomcev bo nastala polnost narodov.« Blagoslovil ju je torej tisti dan in rekel: »S teboj bo Izrael blagoslavljal, govoreč: ›Stôri te Bog kakor Efrájima in kakor Manáseja!‹« Tako je postavil Efrájima pred Manáseja. Izrael je rekel Jožefu: »Umrl bom, a Bog bo z vami in vas bo pripeljal nazaj v deželo vaših očetov. Tebi dam en gorski hrbet več kakor tvojim bratom. Vzel sem ga iz rok Amoréjcev s svojim mečem in lokom.« Jakob je poklical svoje sinove in rekel: »Zberite se, da vam naznanim, kaj se vam bo zgodilo v prihodnjih dnevih! Zberite se in poslušajte, sinovi Jakobovi; prisluhnite Izraelu, svojemu očetu! Ruben, moj prvorojenec si, moja moč in prvina moje moške moči, preponosen in premočan. Nestalen kakor voda, ne boš prvi, ker si legel na posteljo svojega očeta; takrat si oskrunil moje ležišče. Simeon in Levi sta brata; njuna meča sta orodje nasilja. Moja duša naj ne hodi v njuno družbo, naj se moja čast ne druži z njunim občestvom; kajti v jezi sta pobila može, podivjana pohabila bike. Prekleta bodi njuna jeza, ker je silna, in njuna togota, ker je okrutna! Razdelil ju bom v Jakobu in ju razkropil v Izraelu. Juda, tebe bodo hvalili tvoji bratje. Tvoja roka bo na tilniku sovražnikov, priklanjali se ti bodo sinovi tvojega očeta. Juda je mlad lev; od plena, moj sin, si se vzdignil. Sklonil se je, se ulegel kakor lev in kakor levinja; kdo si ga drzne dražiti? Ne bo se umaknilo žezlo od Juda, ne vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride tisti, ki mu pripada, in njemu bodo ljudstva pokorna. Za trto bo privezoval oslička in za žlahten trs mladiča oslice; v vinu bo pral svojo obleko, v grozdni krvi svoje oblačilo. Iskré se mu oči od vina in zobje so mu beli od mleka. Zábulon prebiva ob morskem bregu, tam na obrežju ladij, na Sidón se s hrbtom naslanja. Isahár je koščen osel, ki leži med ograjami. Videl je, da je počivališče dobro in da je dežela prijetna; zato je pripognil pleča za breme, se udinjal za suženjsko delo. Dan bo sodil svoje ljudstvo kakor eden od Izraelovih rodov. Dan bo kakor kača ob poti, gad bo ob stezi, ki piči konja v kopita, da pade jezdec vznak. Tvojo rešitev pričakujem, Gospod! Gad, bojne čete pritiskajo nanj, a on jim pritiska na pete. Aser ima hrane v obilju, on daje kraljevske slaščice. Neftáli je spuščena košuta, lepe jelenčke koti. Rodovitna mladika je Jožef, rodovitna mladika ob studencu, ki se vzpenja po zidu. Dražijo ga in obstreljujejo, lokostrelci ga preganjajo. Toda trden ostaja njegov lok in gibčne njegove lakti in roke. To ima od Močnega Jakobovega, od tam prihaja Pastir, Izraelova Skala. Bog tvojega očeta naj ti pomaga, Bog Mogočni naj te blagoslavlja z blagoslovi neba od zgoraj, z blagoslovi brezna od spodaj, z blagoslovi prsi in materinega naročja. Blagoslóvi tvojega očeta so presegli blagoslove večnih gorá, meje večnih gričev. Naj pridejo na Jožefovo glavo, na tême posvečenega med brati! Benjamin je volk, ki trga; zjutraj požira plen, zvečer razdeljuje ulov.« Vsi ti so Izraelovi dvanajsteri rodovi in to jim je govoril njihov oče, ko jih je blagoslavljal. Vsakega je blagoslovil s posebnim blagoslovom. Potem jim je zapovedal in rekel: »Pridružen bom svojim ljudem; pokopljite me pri mojih očetih v votlini na polju Hetejca Efróna, v votlini, ki je na polju Mahpéli nasproti Mamreju v kánaanski deželi! Polje je kupil Abraham od Hetejca Efróna za grobišče. Tam so pokopali Abrahama in njegovo ženo Saro, tam so pokopali Izaka in njegovo ženo Rebeko in tam sem pokopal Leo. Polje in votlina na njem sta bila kupljena od Hetovih sinov.« Ko je Jakob nehal zapovedovati sinovom, je potegnil noge nazaj na posteljo. Potem je izdihnil in bil pridružen svojim ljudem. Tedaj se je Jožef vrgel na obličje svojega očeta, jokal nad njim in ga poljubljal. Potem je zapovedal svojim služabnikom zdravnikom, naj njegovega očeta balzamirajo. In zdravniki so balzamirali Izraela. To je trajalo štirideset dni, kajti toliko dni je potrebnih za balzamiranje. Egipčani pa so ga objokovali sedemdeset dni. Ko so pretekli dnevi njegovega objokovanja, je Jožef spregovoril faraonovi hiši in rekel: »Če sem našel naklonjenost v vaših očeh, govorite, prosim, faraonu in recite: Moj oče me je zaprisegel in rekel: ›Glej, umiram; v grobu, ki sem si ga izkopal v kánaanski deželi, me pokoplji!‹ Zdaj bi torej rad odšel, da pokopljem očeta; potem se vrnem.« Faraon je rekel: »Pojdi in pokoplji očeta, kakor te je zaprisegel!« In Jožef je šel, da pokoplje očeta. Z njim so šli vsi faraonovi služabniki, starešine njegove hiše in vsi starešine egiptovske dežele, vsa Jožefova hiša, njegovi bratje in hiša njegovega očeta. Le otroke, drobnico in govedo so pustili v gošenski deželi. Tudi vozovi in konjeniki so šli z njim, tako da je bil sprevod zelo mogočen. Ko so prišli do Goren Atáda, ki leži onkraj Jordana, so imeli veliko žalno slovesnost. Priredil je svojemu očetu sedemdnevno žalovanje. Ko so Kánaanci, prebivalci dežele, videli žalovanje v Goren Atádu, so rekli: »To je slovesno žalovanje Egipčanov!« Zato so ta kraj, ki je onkraj Jordana, imenovali Abél Micrájim. Sinovi so Jakobu storili, kakor jim je bil zapovedal. Odnesli so ga v kánaansko deželo in ga pokopali v votlini na polju Mahpéle, na polju, ki ga je bil Abraham kupil od Hetejca Efróna za grobišče nasproti Mamreju. Potem ko je Jožef pokopal svojega očeta, se je vrnil v Egipt, on, njegovi bratje in vsi, ki so šli z njim pokopavat očeta. Ko so Jožefovi bratje videli, da je oče umrl, so rekli: »Kaj, če nas bo Jožef sovražil in nam hotel povrniti vse húdo, ki smo mu ga prizadeli!« Pristopili so k Jožefu in rekli: »Tvoj oče je pred smrtjo zapovedal in rekel: ›Tako recite Jožefu: Oh, odpusti vendar hudodelstvo svojih bratov in njihov greh!‹ Res so ti prizadeli húdo, a odpusti vendar zdaj hudodelstvo služabnikov Boga tvojega očeta!« Ko so mu to govorili, se je Jožef zjokal. Tedaj so prišli tudi njegovi bratje, se vrgli predenj in rekli: »Glej, tvoji sužnji smo!« Jožef jim je rekel: »Ne bojte se! Sem mar jaz namesto Boga? Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo. Ne bojte se torej! Poskrbel bom za vas in za vaše otroke.« Tako jih je tolažil in jim govoril na srce. Jožef je prebival v Egiptu, on in hiša njegovega očeta. Živel pa je sto deset let in videl tretji rod Efrájimovih sinov. Tudi sinovi Manásejevega sina Mahírja so se rodili Jožefu na kolenih. Potem je Jožef rekel bratom: »Umrl bom. Bog pa vas bo gotovo obiskal in vas popeljal iz te dežele v deželo, ki jo je s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu.« Jožef je zaprisegel Izraelove sinove in rekel: »Gotovo vas bo Bog obiskal; takrat odnesite moje kosti od tod!« Jožef je umrl star sto deset let. Balzamirali so ga in položili v krsto v Egiptu. To so imena Izraelovih sinov, ki so prišli v Egipt – z Jakobom so prišli, vsak s svojo hišo: Ruben, Simeon, Levi in Juda; Isahár, Zábulon in Benjamin; Dan in Neftáli; Gad in Aser. Vseh, ki so izšli iz Jakobovih ledij, je bilo sedemdeset duš. Jožef pa je bil že v Egiptu. Potem so Jožef in vsi njegovi bratje in ves tisti rod umrli. Izraelovi sinovi pa so bili rodovitni, da jih je kar mrgolelo. Namnožili so se in postali silno močni; napolnili so deželo. Tedaj je vstal nad Egiptom nov kralj, ki ni poznal Jožefa. Rekel je svojemu ljudstvu: »Glejte, ljudstvo Izraelovih sinov je številnejše in močnejše od nas. Dajte, ravnajmo modro z njim, da se neha množiti! Sicer se bo ob kaki vojni pridružilo našim sovražnikom, se bojevalo proti nam in odšlo iz dežele.« Postavili so jim torej priganjače pri tlaki, da bi jih stiskali s težkimi deli; tako so zidali za faraona skladiščni mesti Pitóm in Ramesés. A bolj ko so jih stiskali, bolj so se množili in bolj so se širili, tako da je Egipčane prevzemala groza pred Izraelovimi sinovi. In Egipčani so Izraelovim sinovom z vso silo nalagali dela, grenili so jim življenje s trdim delom: z ilovico in opeko in vsakršnim delom na polju; vsa ta dela so jim nalagali z vso silo. Potem je egiptovski kralj rekel hebrejskima babicama – eni je bilo ime Šifra, drugi pa Pua: »Kadar pomagata Hebrejkam pri porodu, glejta na spol: če je deček, ga ubijta, če pa je deklica, naj živi!« Toda babici sta se bali Boga in nista storili, kakor jima je naročil egiptovski kralj, ampak sta pustili dečke živeti. Zato je egiptovski kralj poklical babici in jima rekel: »Zakaj delata tako in puščata dečke živeti?« Babici sta rekli faraonu: »Hebrejke niso kakor Egipčanke; tako krepke so, da rodijo, preden pride k njim babica.« Bog je storil babicama dobro. Ljudstvo pa se je množilo in postalo silno močno. Ker sta se babici bali Boga, jima je naredil hiši. Nato je faraon zapovedal vsemu svojemu ljudstvu in rekel: »Vsakega dečka, ki se rodi, vrzite v Nil, vsako deklico pa pustite živeti!« Neki mož iz Levijeve hiše je šel in vzel Levijevo hčer. Žena je spočela in rodila sina. Ko je videla, kako je lep, ga je skrivala tri mesece. Ko pa ga ni mogla več skrivati, je vzela košaro iz papirusa, jo zamazala z ilovico in smolo, položila dečka vanjo in jo postavila v ločje ob bregu Nila. Njegova sestra pa se je postavila nekoliko proč, da bi videla, kaj se bo zgodilo z njim. Tedaj je prišla faraonova hči, da bi se kopala v Nilu. Njene služabnice pa so hodile ob Nilu. Zagledala je košaro v ločju in poslala služabnico, da jo prinese. Ko jo je odprla, je zagledala otroka, dečka, ki je jokal. Zasmilil se ji je in je rekla: »To bo kak hebrejski otrok!« Nato je njegova sestra rekla faraonovi hčeri: »Ali naj grem in ti pokličem doječo ženo izmed Hebrejk, da ti bo dojila otroka?« Faraonova hči ji je rekla: »Pojdi!« In deklica je šla in poklicala otrokovo mater. Tej je faraonova hči rekla: »Vzemi tega otroka in mi ga dôji, jaz pa ti bom plačala!« Žena je otroka vzela in ga dojila. Ko pa je otrok dorastel, ga je pripeljala k faraonovi hčeri. Vzela ga je za sina in mu dala ime Mojzes. Rekla je namreč: »Iz vode sem ga potegnila.« V tistih dneh, ko je Mojzes dorastel, je šel k svojim bratom in videl, kako težaško delajo. Zagledal je Egipčana, ki je pretepal Hebrejca, enega izmed njegovih bratov. Ozrl se je na levo in na desno, in ko je videl, da ni nikogar, je Egipčana ubil in ga skril v pesek. Ko je šel drugi dan spet ven, glej, prepirala sta se dva hebrejska moža. Rekel je tistemu, ki ni imel prav: »Zakaj tepeš svojega bližnjega?« Rekel je: »Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika nad nami? Ali me hočeš ubiti, kakor si ubil Egipčana?« Mojzes se je prestrašil in rekel: »Resnično, stvar se je razvedela.« Faraon je slišal o zadevi in je hotel Mojzesa usmrtiti. Mojzes pa je zbežal izpred faraonovega obličja in se ustavil v midjánski deželi. Usedel se je pri nekem vodnjaku. Midjánski duhovnik je imel sedem hčera. Prišle so zajemat vodo in polnit korita, da bi napojile očetovo drobnico. Tedaj so prišli pastirji in jih hoteli odpoditi. Mojzes pa je vstal, se zavzel zanje in napojil njihovo drobnico. Ko so prišle k očetu Reguélu, je rekel: »Kako da ste prišle danes tako hitro?« Rekle so: »Neki Egipčan nas je rešil iz rok pastirjev; celó vodo nam je zajemal in napojil drobnico.« Tedaj je rekel hčeram: »Kje pa je? Zakaj ste ga vendar pustile? Pokličite ga, da bo jedel kruh!« In Mojzes je privolil, da se naseli pri tem možu. Ta mu je dal svojo hčer Cipóro. Ko je rodila sina, mu je dal ime Geršóm; rekel je namreč: »Tujec sem v tuji deželi.« Potem ko je minilo veliko dni, je umrl egiptovski kralj. Izraelovi sinovi pa so vzdihovali zaradi tlake. Vpili so in njihov klic na pomoč se je od njihove tlake vzdigoval do Boga. Bog je slišal njihovo vzdihovanje in se spomnil svoje zaveze z Abrahamom, Izakom in Jakobom. Bog se je ozrl na Izraelove sinove in Bog se je zavzel zanje. Mojzes je pasel drobnico svojega tasta Jitra, midjánskega duhovnika. Ko je nekoč prignal drobnico daleč v pustinjo, je prišel k Božji gori Horeb. Tedaj se mu je iz sredine grma v ognjenem plamenu prikazal Gospodov angel. Pogledal je in glej, grm je gorel s plamenom, a ni zgorel. Mojzes je rekel: »Moram stopiti tja in si ogledati to veliko prikazen, kako da grm ne zgori!« Ko je Gospod videl, da prihaja gledat, ga je Bog poklical iz sredine grma in rekel: »Mojzes, Mojzes!« Rekel je: »Tukaj sem.« Bog je rekel: »Ne hôdi sem! Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja!« Potem je rekel: »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.« Tedaj si je Mojzes zakril obraz, kajti bal se je gledati v Boga. Gospod je rekel: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal, kako vpije zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov in ga popeljem iz te dežele v lepo in širno deželo, v deželo, v kateri se cedita mleko in med, na področje Kánaancev, Hetejcev, Amoréjcev, Perizéjcev, Hivéjcev in Jebusejcev. In zdaj, glej, je prišlo vpitje Izraelovih sinov do mene in videl sem tudi, kako jih Egipčani zatirajo. In zdaj pojdi, pošiljam te k faraonu, da izpelješ moje ljudstvo, Izraelove sinove, iz Egipta.« Mojzes pa je Bogu rekel: »Kdo sem jaz, da bi šel k faraonu in izpeljal Izraelove sinove iz Egipta?« Bog je rekel: »Jaz bom s teboj. In to ti bodi znamenje, da sem te jaz poslal: ko izpelješ ljudstvo iz Egipta, boste častili Boga na tej gori.« In Mojzes je rekel Bogu: »Glej, če pridem k Izraelovim sinovom in jim rečem: ›Bog vaših očetov me je poslal k vam,‹ pa mi rečejo: ›Kako mu je ime?‹ – kaj naj jim odgovorim?« Bog mu je rekel: » Jaz sem, ki sem.« In nato je rekel: »Tako reci Izraelovim sinovom: › Jaz sem ‹ me je poslal k vam.« Nadalje je Bog rekel Mojzesu: »Tako reci Izraelovim sinovom: › Gospod, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov me je poslal k vam.‹ To je moje ime na veke in to je v spomin name iz roda v rod. Pojdi, zberi Izraelove starešine in jim reci: › Gospod, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov se mi je prikazal in rekel: Skrbno sem pazil na vas in na to, kako se vam je godilo v Egiptu. Zato sem sklenil: popeljem vas iz egiptovske stiske v deželo Kánaancev, Hetejcev, Amoréjcev, Perizéjcev, Hivéjcev in Jebusejcev, v deželo, v kateri se cedita mleko in med.‹ Poslušali bodo tvoj glas in ti in Izraelovi starešine pojdite k egiptovskemu kralju in mu recite: › Gospod, Bog Hebrejcev, je prišel k nam. In zdaj, prosimo, naj gremo tri dni hoda v puščavo, da darujemo Gospodu, svojemu Bogu.‹ Toda vem, da vas egiptovski kralj ne bo pustil iti, razen če ga prisili močna roka. Zato bom iztegnil svojo roko in udaril Egipt z vsemi čudežnimi deli, ki jih bom storil sredi njega; in potem vas bo odpustil. Priskrbel bom temu ljudstvu naklonjenost v očeh Egipčanov, tako da ne boste odhajali praznih rok. Vsaka žena bo izprosila od sosede in od sostanovalke srebrne in zlate dragotine ter oblačila. Naložite jih svojim sinovom in hčeram; tako boste oplenili Egipčane!« Mojzes je odgovoril in rekel: »Glej, ne bodo mi verjeli in me ne bodo poslušali, ampak bodo rekli: › Gospod se ti ni prikazal.‹« Gospod mu je rekel: »Kaj je v tvoji roki?« Rekel je: »Palica.« In je rekel: »Vrzi jo na tla!« Vrgel jo je na tla in spremenila se je v kačo. Mojzes je zbežal pred njo. In Gospod je rekel Mojzesu: »Iztegni roko in primi jo za rep!« Iztegnil je roko in jo prijel in v njegovi roki se je spremenila v palico. »Da bodo verjeli, da se ti je prikazal Gospod, Bog njihovih očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.« Gospod mu je še rekel: »Vtakni svojo roko v nedrje!« In vtaknil je roko v nedrje. Ko pa jo je potegnil ven, je bila gobava, bela kot sneg. Potem je Bog rekel: »Vtakni roko spet v nedrje!« In spet je vtaknil roko v nedrje. Ko pa jo je potegnil iz nedrja, je bila zdrava kakor drugo njegovo meso. »Če ti ne bodo verjeli in te ne poslušali na prvo znamenje, ti bodo verjeli na drugo znamenje. Če pa ne bodo verjeli niti na ti dve znamenji in te ne bodo poslušali, tedaj vzemi vodo iz Nila in jo izlij na suho! In voda, ki jo boš zajel iz Nila, se bo na suhem spremenila v kri.« Mojzes pa je rekel Gospodu: »O Gospod, nikoli nisem bil spreten v besedah, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, pa tudi zdaj ne, odkar govoriš s svojim služabnikom; kajti moja usta so okorna in moj jezik okoren.« Gospod mu je tedaj rekel: »Kdo je dal človeku usta? Kdo naredi človeka, da je nem ali gluh, da vidi ali da je slep? Mar nisem to jaz, Gospod? Zdaj pa pojdi; s tvojimi usti bom in te bom učil, kaj moraš govoriti.« In je rekel: »O Gospod, prosim, pošlji koga drugega!« Tedaj se je Gospod razjezil na Mojzesa in rekel: »Ali ni tvoj brat levit Aron? Vem, da je spreten v govorjenju. Prav zdaj ti prihaja naproti in razveselil se bo v svojem srcu, ko te bo ugledal. Govôri z njim in mu položi besede v usta! Jaz pa bom s tvojimi in z njegovimi usti. In učil vaju bom, kaj morata storiti. Govoril bo ljudstvu namesto tebe. On bo namesto tvojih ust in ti boš njemu kakor bog. In to palico vzemi v roko, da boš z njo delal znamenja!« Mojzes je odšel in se vrnil k svojemu tastu Jitru. Rekel mu je: »Rad bi šel in se vrnil k svojim bratom, ki so v Egiptu, da vidim, če še živijo.« Jitro mu je rekel: »Pojdi v miru!« Gospod je rekel Mojzesu v Midjánu: »Pojdi, vrni se v Egipt, kajti vsi, ki so ti stregli po življenju, so pomrli!« Mojzes je torej vzel svojo ženo in sinova, jih posadil na osla in se vrnil v egiptovsko deželo. Tudi Božjo palico je vzel v roko. Potem je Gospod rekel Mojzesu: »Ko se vrneš v Egipt, dobro glej: vse čudeže, ki sem ti jih dal v roke, stôri pred faraonom! Jaz pa bom zakrknil njegovo srce, in ne bo odpustil ljudstva. Potem reci faraonu: ›Tako govori Gospod: Moj prvorojenec je Izrael, zato ti pravim: Pústi mojega sina, naj gre, da mi bo služil! Če pa ga nočeš pustiti, bom ubil tvojega prvorojenca.‹« V nekem prenočišču na poti ga je srečal Gospod in ga hotel usmrtiti. Cipóra pa je vzela oster kamen, odrezala svojemu sinu prednjo kožico, se z njo dotaknila njegovih nog in rekla: »Krvav ženin si mi!« Potem ga je pustil. Takrat je rekla »krvav ženin« zaradi obrezovanja. Gospod je rekel Aronu: »Pojdi Mojzesu naproti v puščavo!« Šel je, ga srečal pri Božji gori in ga poljubil. Mojzes je povedal Aronu vse Gospodove besede, s katerimi ga je poslal, in o vseh znamenjih, ki mu jih je zapovedal. Mojzes in Aron sta šla in zbrala vse starešine Izraelovih sinov. Aron je govoril vse besede, ki jih je bil Gospod govoril Mojzesu, in naredil znamenja pred očmi ljudstva. In ljudstvo je verjelo. Ko so slišali, da je Gospod obiskal Izraelove sinove in da je videl njihovo stisko, so pokleknili in se priklonili. Zatem sta šla Mojzes in Aron in rekla faraonu: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Odpústi moje ljudstvo, da mi bo obhajalo praznik v puščavi!‹« Faraon je rekel: »Kdo je Gospod, da bi moral poslušati njegov glas in odpustiti Izraela? Ne poznam Gospoda in tudi ne odpustim Izraela.« Tedaj sta rekla: »Bog Hebrejcev nam je prišel naproti. Naj vendar gremo tri dni hoda v puščavo, da opravimo daritve Gospodu, svojemu Bogu, sicer nas udari s kugo ali z mečem!« Egiptovski kralj pa jima je rekel: »Mojzes in Aron, zakaj odvračata ljudstvo od dela? Pojdita na tlako!« In še je faraon rekel: »Glejta, več jih je že kakor prebivalstva dežele, vidva pa hočeta, da prenehajo s tlako!« In faraon je tisti dan zapovedal priganjačem ljudstva in njegovim nadzornikom in rekel: »Ne dajajte več ljudstvu slame za izdelovanje opeke kakor doslej; sami naj gredo in si nabirajo slamo! Toda naložite jim prav toliko opek, kolikor so jih delali doslej; tega nič ne zmanjšujte! Kajti leni so, zato vpijejo in pravijo: ›Naj gremo, da opravimo daritve svojemu Bogu!‹ Delo naj ljudi teži, da bodo zaposleni z njim in ne bodo poslušali lažnivih besed.« Priganjači ljudstva in njegovi nadzorniki so šli in rekli ljudstvu: »Tako govori faraon: ›Slame vam ne bom dajal. Pojdite sami, priskrbite si slame, kjer jo kaj najdete! Toda vašega dela ne bomo nič zmanjšali.‹« Tedaj se je ljudstvo razkropilo po vsej egiptovski deželi, da bi zbiralo slamo s strnišč. Priganjači pa so jih silili in rekli: »Vsak dan opravite toliko svojega dnevnega dela kakor takrat, ko ste imeli slamo!« In tepli so nadzornike Izraelovih sinov, ki so jih postavili nadnje faraonovi priganjači. Rekli so: »Zakaj niste ne včeraj ne danes naredili določenega števila opek kakor prej?« Tedaj so šli nadzorniki Izraelovih sinov in vpili k faraonu ter rekli: »Zakaj delaš tako s svojimi služabniki? Svojim služabnikom ne daješ slame, govorijo pa nam: ›Delajte opeko!‹ Glej, tvoje služabnike pretepajo; tvoji ljudje delajo krivico.« Rekel je: »Leni ste, leni; zato pravite: ›Naj gremo darovat Gospodu!‹ Zdaj pa pojdite na delo; slame ne boste dobivali, a določeno število opek morate oddajati.« Nadzorniki Izraelovih sinov so videli, da so v stiski, ko morajo reči: »Nikakor ne smete zmanjšati svoje dnevne količine opeke!« Ko so odhajali od faraona, so se sešli z Mojzesom in Aronom, ki sta jih pričakovala. Rekli so jima: » Gospod naj vaju pogleda in naj sodi, ker sta nas spravila na slab glas pred faraonom in pred njegovimi služabniki. Tako sta jim dala v roke meč, da nas pomorijo!« Mojzes se je obrnil h Gospodu in rekel: »Gospod, zakaj si storil temu ljudstvu toliko hudega? Zakaj si me vendar poslal? Odkar sem prišel k faraonu, da bi govoril v tvojem imenu, ravna s tem ljudstvom še huje, ti pa nikakor nisi rešil svojega ljudstva.« Gospod pa je rekel Mojzesu: »Zdaj boš videl, kaj bom storil faraonu: z močno roko ga prisilim, da jih bo odpustil, in z močno roko prisiljen jih bo izgnal iz svoje dežele.« Bog je govoril Mojzesu in mu rekel: »Jaz sem Gospod. Prikazal sem se Abrahamu, Izaku in Jakobu kot ›Bog Mogočni‹; a z imenom Gospod se jim nisem razodel. Sklenil sem tudi zavezo z njimi, da jim bom dal kánaansko deželo, deželo tujčevanja, v kateri so živeli kot tujci. Slišal sem tudi, kako so vzdihovali Izraelovi sinovi, ki jih zasužnjujejo Egipčani, in sem se spomnil svoje zaveze. Zato reci Izraelovim sinovom: ›Jaz sem Gospod; izpeljem vas izpod tlake Egipčanov, rešim vas iz njihove sužnosti in vas osvobodim z iztegnjeno roko in z velikimi sodbami. Vzamem vas za svoje ljudstvo in bom vaš Bog in spoznali boste, da sem jaz, Gospod, vaš Bog; izpeljem vas izpod tlake Egipčanov. Potem vas pripeljem v deželo, za katero sem vzdignil roko, da jo dam Abrahamu, Izaku in Jakobu; in dal vam jo bom v posest, jaz sem Gospod.‹« Tako je Mojzes povedal Izraelovim sinovom, toda zaradi malodušnosti in zaradi trdega dela niso poslušali Mojzesa. Tedaj je Gospod govoril Mojzesu in rekel: »Pojdi, govôri egiptovskemu kralju faraonu, da odpusti Izraelove sinove iz svoje dežele!« Mojzes pa je govoril pred Gospodom in rekel: »Glej, Izraelovi sinovi me niso poslušali; kako me bo poslušal faraon, ko imam neobrezane ustnice?« In Gospod je govoril Mojzesu in Aronu ter jima dal ukaze glede Izraelovih sinov in glede egiptovskega kralja faraona, da bi izpeljal Izraelove sinove iz egiptovske dežele. To so poglavarji hiš svojih očetov. Sinovi Izraelovega prvorojenca Rubena: Henoh, Palú, Hecrón in Karmí; to so Rubenove rodbine. Simeonovi sinovi: Jemuél, Jamín, Ohad, Jahín, Cohar in Šaúl, sin Kánaanke; to so Simeonove rodbine. To so imena Levijevih sinov po njihovih potomcih: Geršón, Kehát in Merarí. Let Levijevega življenja je bilo sto sedemintrideset let. Geršónova sinova: Libní in Šimí po svojih rodbinah. Kehátovi sinovi: Amrám, Jichár, Hebrón in Uziél. Let Kehátovega življenja je bilo sto triintrideset let. Meraríjeva sinova: Mahlí in Muší. To so Levijeve rodbine po svojih potomcih. Amrám je vzel za ženo Johébedo, sestro svojega očeta; rodila mu je Arona in Mojzesa. Let Amrámovega življenja je bilo sto sedemintrideset let. Jichárjevi sinovi: Korah, Nefeg in Zihrí. Uziélovi sinovi: Mišaél, Elicafán in Sitrí. Aron je vzel za ženo Elišébo, Aminadábovo hčer, Nahšónovo sestro; rodila mu je Nadába, Abihúja, Eleazarja in Itamárja. Korahovi sinovi: Asír, Elkaná in Abiasáf. To so rodbine Kórahovcev. Aronov sin Eleazar je vzel za ženo eno izmed Putiélovih hčera; rodila mu je Pinhása. To so poglavarji očetov rodu levitov po svojih rodbinah. To sta Aron in Mojzes, ki jima je Gospod rekel: »Izpeljita Izraelove sinove iz egiptovske dežele, razvrščene po četah!« Ta dva sta, ki sta govorila egiptovskemu kralju faraonu, da bi izpeljala Izraelove sinove iz Egipta; to sta Mojzes in Aron. Bilo je tistega dne, ko je Gospod govoril Mojzesu v egiptovski deželi. Gospod mu je govoril in rekel: »Jaz sem Gospod. Povej egiptovskemu kralju faraonu vse, kar ti govorim!« Mojzes pa je rekel pred Gospodom: »Glej, imam neobrezane ustnice, kako me bo faraon poslušal?« Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, postavil sem te faraonu za boga, tvoj brat Aron pa bo tvoj prerok. Ti mu povej vse, kar ti zapovem, tvoj brat Aron pa naj govori faraonu, da odpusti Izraelove sinove iz svoje dežele. Jaz pa zakrknem faraonovo srce in pomnožim svoja znamenja in čudeže v egiptovski deželi. Faraon vaju ne bo poslušal, zato položim roko na Egipt in izpeljem svoje čete, svoje ljudstvo, Izraelove sinove, z velikimi sodbami iz egiptovske dežele. In Egipčani bodo spoznali, da sem jaz Gospod, ko iztegnem roko nad Egipt in izpeljem Izraelove sinove izmed njih.« Mojzes in Aron sta to storila; storila sta, kakor jima je bil zapovedal Gospod. Mojzes je bil, ko sta govorila faraonu, star osemdeset let, Aron pa triinosemdeset. Gospod je rekel Mojzesu in Aronu ter rekel: »Če vama bo faraon govoril in rekel: ›Naredita kak čudež,‹ reci Aronu: ›Vzemi svojo palico in vrzi jo pred faraona,‹ in postala bo kača.« Mojzes in Aron sta tedaj šla k faraonu in storila, kakor jima je zapovedal Gospod. Aron je vrgel palico pred faraona in njegove služabnike; in postala je kača. A tudi faraon je poklical modrijane in vražarje; in tudi ti, egiptovski čarovniki, so naredili enako s svojimi čarovnijami: vrgli so vsak svojo palico in postale so kače. Toda Aronova palica je požrla njihove palice. Faraonovo srce pa se je zakrknilo in ju ni poslušal, kakor je napovedal Gospod. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Faraonovo srce je zakrknjeno; brani se odpustiti ljudstvo. Pojdi k njemu zjutraj, ko bo šel k vodi, in se mu postavi nasproti na bregu Nila; palico pa, ki se je spremenila v kačo, vzemi v roko in mu reci: › Gospod, Bog Hebrejcev, me je poslal k tebi in rekel: Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo v puščavi! A glej, doslej nisi poslušal. Tako govori Gospod: Po tem boš spoznal, da sem jaz Gospod: glej, udarim s palico, ki je v moji roki, po vodi v Nilu in spremenila se bo v kri. Ribe v Nilu bodo poginile in Nil se bo usmradil in Egipčanom se bo gnusilo piti vodo iz Nila.‹« Gospod je rekel Mojzesu: »Reci Aronu: ›Vzemi palico in iztegni roko nad egiptovske vode – nad reke, prekope, ribnike in vse vodne zbiralnike –, da bodo postale kri!‹ In kri bo po vsej egiptovski deželi, tudi v lesenih in kamnitih posodah.« Mojzes in Aron sta storila, kakor je zapovedal Gospod. Vzdignil je palico in udaril vodo v Nilu pred očmi faraona in njegovih služabnikov in vsa voda v Nilu se je spremenila v kri. Ribe v Nilu so poginile in Nil se je usmradil in Egipčani niso mogli piti vode iz Nila. Kri je bila po vsej egiptovski deželi. Toda egiptovski čarovniki so s svojimi čarovnijami naredili enako in faraonovo srce se je zakrknilo, da ju ni poslušal, kakor je napovedal Gospod. Faraon se je obrnil, šel v svojo hišo in si tudi tega ni jemal k srcu. Egipčani pa so vsi kopali okoli Nila, da bi našli pitno vodo; kajti vode iz Nila niso mogli piti. Tako je preteklo sedem dni, odkar je Gospod udaril Nil. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi k faraonu in mu reci: ›Tako govori Gospod: Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo! Če pa ga ne boš hotel odpustiti, udarim vse tvoje pokrajine z žabami. V Nilu bo mrgolelo žab in lezle bodo in prišle v tvojo hišo, v spalnico in na posteljo. V hiše tvojih služabnikov pridejo in med tvoje ljudstvo, v tvoje peči in nečke. Da, po tebi, po tvojem ljudstvu in po vseh tvojih služabnikih bodo lezle žabe.‹« Gospod je rekel Mojzesu: »Reci Aronu: ›Iztegni svojo roko s palico nad reke, prekope in ribnike in pripelji žabe nad egiptovsko deželo!‹« Aron je iztegnil roko nad egiptovske vode in žabe so prilezle in pokrile egiptovsko deželo. Toda čarovniki so s svojimi čarovnijami naredili enako: pripeljali so žabe nad egiptovsko deželo. Tedaj je faraon poklical Mojzesa in Arona in rekel: »Prosita Gospoda, da mene in moje ljudstvo reši žab, in odpustil bom ljudstvo, da opravi daritve Gospodu.« Mojzes je rekel faraonu: »Blagovoli mi določiti, za kdaj naj prosim zate, za tvoje služabnike in ljudstvo, da bodo žabe iztrebljene od tebe in iz tvojih hiš; samo v Nilu bodo ostale.« Faraon je rekel: »Za jutri.« Mojzes je rekel: »Naj bo, kakor praviš, da spoznaš, da ni nikogar, kakor je Gospod, naš Bog! Žabe se bodo umaknile od tebe in iz tvojih hiš, od tvojih služabnikov in od tvojega ljudstva; samo v Nilu bodo ostale.« Mojzes in Aron sta odšla izpred faraona. Mojzes pa je zavpil h Gospodu zaradi žab, ki jih je spravil nad faraona. In Gospod je storil po Mojzesovi besedi: žabe so poginile po hišah, dvoriščih in poljih. Nagrabili so jih na kupe in dežela se je zasmradila. Ko pa je faraon videl, da je nadloga mimo, je zakrknil svoje srce in ju ni poslušal, kakor je napovedal Gospod. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Reci Aronu: ›Iztegni svojo palico in udari prah zemlje; iz njega bodo nastali komarji po vsej egiptovski deželi.‹« Storila sta tako; Aron je iztegnil roko s palico in udaril prah zemlje in komarji so bili na ljudeh in na živini: iz vsega prahu so nastali komarji po vsej egiptovski deželi. Čarovniki so s svojimi čarovnijami storili enako, da bi naredili komarje, pa niso mogli. In komarji so bili na ljudeh in na živini. Čarovniki so rekli faraonu: »To je prst Božji!« Faraonovo srce pa se je zakrknilo in jih ni poslušal, kakor je napovedal Gospod. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Jutri vstani zgodaj zjutraj in stopi pred faraona, ko bo šel k vodi, in mu reci: ›Tako govori Gospod: Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo! Če pa ga ne odpustiš, glej, pošljem nadte, nad tvoje služabnike, nad tvoje ljudstvo in nad tvoje hiše muhe; in hiše Egipčanov in tudi zemlja, na kateri bivajo, bodo polne muh. Ta dan pa izločim góšensko deželo, v kateri prebiva moje ljudstvo, tako da tam ne bo muh, da spoznaš, da sem jaz, Gospod, sredi dežele. Razliko naredim med svojim in tvojim ljudstvom. To znamenje se bo zgodilo jutri.‹« Gospod je storil tako. Muhe so se usule v faraonovo hišo in v hiše njegovih služabnikov in muhe so onesnažile vso egiptovsko deželo. Tedaj je faraon poklical Mojzesa in Arona in rekel: »Pojdite, darujte svojemu Bogu v deželi!« Mojzes je rekel: »Ne bilo bi prav, če bi to storili; kajti daritve, ki jih opravljamo Gospodu, svojemu Bogu, so žalitev za Egipčane. Če bi darovali pred očmi Egipčanov, kar je zanje žalitev, mar nas ne bi kamnali? Tri dni hoda daleč v puščavo hočemo iti, da darujemo Gospodu, svojemu Bogu, kakor nam ukazuje.« Faraon je rekel: »Odpustim vas, da opravite daritve Gospodu, svojemu Bogu, v puščavi, samo ne hodite predaleč! Prosite zame!« Mojzes je rekel: »Glej, odhajam od tebe in prosil bom Gospoda. Jutri se muhe umaknejo od faraona, od njegovih služabnikov in njegovega ljudstva. Samo faraon naj več ne vara s tem, da ne bi odpustil ljudstva darovat Gospodu.« Mojzes je odšel od faraona in prosil Gospoda. In Gospod je storil po Mojzesovi besedi in umaknil muhe od faraona, od njegovih služabnikov in njegovega ljudstva; niti ena ni ostala. Faraon pa je tudi tokrat zakrknil svoje srce in ni odpustil ljudstva. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi k faraonu in mu povej: ›Tako govori Gospod, Bog Hebrejcev: Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo! Če pa ga ne boš hotel odpustiti in ga boš še zadrževal, bo prišla Gospodova roka nad tvojo živino na polju: nad konje, osle, kamele, govedo in drobnico; silno huda kuga. Gospod pa bo naredil razliko med izraelsko in egiptovsko živino; nobenemu od Izraelovih sinov ne bo ničesar poginilo.‹« Gospod je določil rok in rekel: »Jutri bo Gospod to naredil v deželi.« In naslednji dan je Gospod to naredil: vsa egiptovska živina je poginila, od izraelske živine pa ni poginila niti ena žival. Faraon je poslal oglednike in glej, Izraelcem ni poginila niti ena žival. Toda faraonovo srce se je zakrknilo in ni odpustil ljudstva. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu in Aronu: »Vzemita si polna prgišča saj iz peči in Mojzes naj jih vpričo faraona vrže proti nebu. In postale bodo droben prah po vsej egiptovski deželi, ki bo povzročil tvore z gnojnimi mehurji na ljudeh in na živini po vsej egiptovski deželi.« Vzela sta torej saje iz peči, se postavila pred faraona in Mojzes jih je vrgel proti nebu. Nastali so tvori z gnojnimi mehurji na ljudeh in na živini. Čarovniki pa niso mogli stopiti pred Mojzesa zaradi tvorov; kajti čarovniki so imeli tvore kakor vsi Egipčani. Gospod pa je zakrknil faraonovo srce, in ni ju poslušal, kakor je Gospod govoril Mojzesu. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Jutri vstani zgodaj zjutraj in stopi pred faraona in mu reci: ›Tako govori Gospod, Bog Hebrejcev: Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo! Kajti tokrat pošljem vse svoje nadloge nadte, nad tvoje služabnike in nad tvoje ljudstvo, da spoznaš, da na vsej zemlji ni meni enakega. Že zdaj bi lahko iztegnil roko in udaril tebe in tvoje ljudstvo s kugo, da bi te iztrebil z zemlje. Toda ohranil sem te pri življenju, da ti pokažem svojo moč in da se moje ime razglasi po vsej zemlji. Še naprej se ošabno vedeš zoper moje ljudstvo, da ga ne odpustiš. Jutri ob tem času bom usipal silno hudo točo, kakršne ni bilo v Egiptu od dneva, ko je bil ustanovljen, pa do zdaj. Zdaj torej daj spraviti na varno svojo živino in vse, kar imaš na polju! Na vse ljudi in živali, ki jih zaloti na polju in se ne umaknejo v hišo, bo padala toča in poginejo.‹« Tisti izmed faraonovih služabnikov, ki so se bali Gospodove besede, so spravili hlapce in živino v hiše na varno. Tisti pa, ki si Gospodove besede niso vzeli k srcu, so pustili hlapce in živino na polju. Nato je Gospod rekel Mojzesu: »Iztegni roko proti nebu, da pada toča po vsej egiptovski deželi na ljudi in na živino in na vsa poljska zelišča!« Mojzes je iztegnil palico proti nebu in Gospod je poslal grom in točo. Ogenj se je spuščal na zemljo in Gospod je usipal točo na egiptovsko deželo. Padala je toča in ogenj je švigal med točo; tako silno je bilo to, da česa takega še ni bilo v vsej egiptovski deželi, odkar so postali narod. Toča je pobila po vsej egiptovski deželi vse, kar je bilo na polju, od človeka do živine. Tudi vsa poljska zelišča je pobila in polomila vse drevje na polju. Samo v góšenski deželi, kjer so bili Izraelovi sinovi, ni bilo toče. Potem je dal faraon poklicati Mojzesa in Arona in jima je rekel: »Tokrat sem se pregrešil. Gospod je pravičen, jaz pa in moje ljudstvo smo krivi. Prosita Gospoda, kajti dovolj je groma Božjega in toče! Odpustim vas, ni vam treba več ostajati.« Mojzes mu je rekel: »Ko pridem iz mesta, bom iztegnil roko proti Gospodu. Grmenje bo prenehalo in toče ne bo več, da spoznaš, da je zemlja Gospodova. Toda vem, da se ti in tvoji služabniki še ne bojite Gospoda Boga.« Lan in ječmen sta bila pobita, kajti ječmen je bil v klasju in lan v cvetju. Pšenica in pira pa nista bili pobiti, ker sta pozni. Mojzes je odšel od faraona in iz mesta in iztegnil roko proti Gospodu. Tedaj sta prenehala grmenje in toča in dež ni več lil na zemljo. Toda ko je faraon videl, da so prenehali dež, toča in grmenje, je grešil naprej in zakrknil svoje srce, on in njegovi služabniki. Faraonovo srce se je zakrknilo in ni odpustil Izraelovih sinov, kakor je Gospod napovedal po Mojzesu. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi k faraonu, kajti zakrknil sem srce njemu in njegovim služabnikom, zato da napravim svoja znamenja sredi med njimi; in da boš pripovedoval svojemu sinu in sinu svojega sina o tem, kako sem se poigral z Egipčani, in o mojih znamenjih, ki sem jih napravil nad njimi; da spoznate, da sem jaz Gospod.« Mojzes in Aron sta prišla k faraonu in mu rekla: »Tako govori Gospod, Bog Hebrejcev: ›Do kdaj se boš branil ponižati se pred menoj? Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo! Če ne boš hotel odpustiti mojega ljudstva, pripeljem jutri kobilice v tvoje pokrajine. Pokrile bodo površino dežele, tako da je ne bo več mogoče videti. Požrle bodo ostanek, ki ste ga rešili in vam je preostal od toče, in objedle bodo vse drevje, ki vam raste na polju. Napolnile bodo tvoje hiše in hiše vseh tvojih služabnikov in vseh Egipčanov, da česa takega niso videli ne tvoji očetje ne očetje tvojih očetov, odkar so na zemlji, do današnjega dne.‹« Mojzes se je obrnil in odšel od faraona. Faraonovi služabniki pa so mu rekli: »Do kdaj nam bo ta v pogubo? Odpusti može, da bodo služili Gospodu, svojemu Bogu! Ali še ne vidiš, da Egipt propada?« Poklicali so torej Mojzesa in Arona nazaj k faraonu. Rekel jima je: »Pojdite, služite Gospodu, svojemu Bogu! Kateri so, ki naj gredo?« Mojzes je rekel: »Z mladimi in starimi pojdemo, s sinovi in hčerami, z drobnico in govedom pojdemo, kajti to je za nas Gospodov praznik.« Rekel jima je: »Tako bodi Gospod z vami, kakor vas odpustim z otroki vred! Vidite, da imate v mislih slabe namene! Ne bo tako! Naj gredo možje, da služijo Gospodu; saj ste to terjali!« In izgnali so ju izpred faraonovega obličja. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Iztegni roko nad egiptovsko deželo, da pridejo kobilice nadnjo in požrejo vsa zelišča, vse, kar je pustila toča!« Mojzes je iztegnil palico nad egiptovsko deželo in Gospod je gnal vzhodni veter v deželo ves tisti dan in vso noč. Ko je napočilo jutro, je vzhodni veter prinesel kobilice. In kobilice so prišle čez vso egiptovsko deželo in se usedle po vseh egiptovskih pokrajinah; tako velika množica kobilic, da jih ni bilo toliko do tedaj in jih tudi potlej ne bo. Pokrile so površino vse dežele, da se je stemnilo. Požrle so vsa zelišča in vse sadje na drevju, kar je pustila toča; nič zelenega ni ostalo ne na drevju ne na poljskih zeliščih po vsej egiptovski deželi. Faraon je tedaj hitro poklical Mojzesa in Arona ter rekel: »Pregrešil sem se zoper Gospoda, vašega Boga, in zoper vaju. Zdaj pa mi, prosim, odpustita greh, samo še tokrat. In prosita Gospoda, svojega Boga, naj odvrne od mene vsaj to smrt!« Mojzes je odšel od faraona in prosil Gospoda. In Gospod je zasukal veter, da je nastal silno močan zahodnik, odnesel kobilice in jih pognal v Trstično morje. Niti ena ni ostala po vseh egiptovskih pokrajinah. Gospod pa je zakrknil faraonovo srce, in ni odpustil Izraelovih sinov. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Iztegni roko proti nebu in tema naj pride nad egiptovsko deželo, taka tema, da bi jo lahko tipali!« Mojzes je iztegnil roko proti nebu in po vsej egiptovski deželi je bila tri dni gosta tema. Drug drugega niso videli in tri dni se nihče ni mogel ganiti z mesta; Izraelovi sinovi pa so vsi imeli svetlobo v svojih bivališčih. Faraon je poklical Mojzesa in rekel: »Pojdite, služite Gospodu! Samo vaša drobnica in govedo naj ostaneta tu; tudi vaši otroci smejo iti z vami.« Mojzes je rekel: »Prepustiti nam moraš tudi klavne in žgalne daritve, da jih pripravimo Gospodu, svojemu Bogu. Tudi naša živina pojde z nami – niti parkelj ne ostane; kajti od nje bomo vzeli za službo Gospodu, svojemu Bogu, saj dokler ne pridemo tja, ne bomo vedeli, s čim naj služimo Gospodu.« Gospod pa je zakrknil faraonovo srce, in jih ni hotel odpustiti. Potem mu je faraon rekel: »Pojdi od mene! Varuj se, da ne zagledaš več mojega obličja; kajti tisti dan, ko bi zagledal moje obličje, boš moral umreti!« Mojzes je rekel: »Prav si govoril; ne bom več videl tvojega obličja.« Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Še eno nadlogo spravim nad faraona in nad Egipt, zatem pa vas bo pustil oditi. Ko vas bo končno pustil, vas bo celo izgnal. Narôči torej ljudstvu, naj vsak mož prosi svojega soseda in vsaka žena svojo sosedo za srebrne in zlate predmete.« Gospod je priskrbel ljudstvu naklonjenost pri Egipčanih; še več, tudi mož Mojzes je bil velik v egiptovski deželi, v očeh faraonovih služabnikov in v očeh ljudstva. Mojzes je rekel: »Tako govori Gospod: ›Opolnoči pojdem po sredi Egipta. In umrli bodo vsi prvorojenci v egiptovski deželi od faraonovega, ki sedi na prestolu, do prvorojenca dekle pri ročnem mlinu in vsi prvenci živine. Veliko vpitje bo po vsej egiptovski deželi, kakršnega ni bilo in kakršnega tudi več ne bo. Na nikogar izmed Izraelovih sinov, ne na človeka kot tudi ne na živino, pa niti pes ne bo zarenčal, da spoznate, kako Gospod dela razliko med Egipčani in Izraelci.‹ Potem bodo prišli vsi ti tvoji služabniki k meni in se mi priklonili in rekli: ›Odidi ti in vse tvoje ljudstvo, ki hodi za teboj!‹ In zatem odidem.« Nato je razjarjen odšel od faraona. Gospod je rekel Mojzesu: »Faraon vaju ne bo poslušal, da se pomnožijo moji čudeži v egiptovski deželi.« Mojzes in Aron sta naredila vse te čudeže pred faraonom. Gospod pa je zakrknil faraonovo srce, in ni pustil Izraelovih sinov iz svoje dežele. Gospod je rekel Mojzesu in Aronu v egiptovski deželi: »Ta mesec naj vam bo začetek mesecev, naj vam bo prvi med meseci v letu! Govorita vsej Izraelovi skupnosti in recita: ›Deseti dan tega meseca naj si vsak priskrbi po eno jagnje za očetno hišo, po eno jagnje za hišo. Če pa je hiša premajhna za eno jagnje, naj ga vzame skupaj s svojim sosedom, ki je najbližji njegovi hiši, po številu duš; na jagnje štejte po tem, koliko more vsak pojesti! Jagnje pa naj vam bo neoporečno, eno leto star samec. Morete ga vzeti izmed ovc ali izmed koz. Hranite ga do štirinajstega dneva tega meseca! Potem naj ga vsa zbrana Izraelova skupnost proti večeru zakolje. Vzamejo naj nekaj krvi in z njo pomažejo podboja in naddurje hiš, v katerih ga bodo jedli. Tisto noč naj jedo meso, pečeno na ognju, in nekvašeni kruh; z grenkimi zelišči naj ga jedo. Ne jejte od njega nič surovega, tudi ne kuhanega na vodi, marveč na ognju pečeno, skupaj z glavo, nogami in drobovjem! Ne puščajte od njega do jutra ničesar! Kar pa bi ostalo od njega do jutra, sežgite v ognju! Takole ga jejte: imejte ledja prepasana, sandale na nogah in palico v roki; jejte ga naglo! To je pasha za Gospoda. To noč pojdem skoz egiptovsko deželo in udarim vse prvorojence v egiptovski deželi, od človeka do živine, in opravim sodbo nad vsemi egiptovskimi bogovi. Jaz sem Gospod. Tedaj bo za vas kri znamenje na hišah, v katerih bivate: ko zagledam kri, pojdem mimo vas; pri vas ne bo morilne šibe, ko udarim egiptovsko deželo. Ta dan naj vam bo v spomin in praznujte ga kot Gospodov praznik; iz roda v rod ga praznujte kot večni zakon! Sedem dni jejte nekvašeni kruh! Že prvi dan odstranite kvas iz svojih hiš! Kajti kdor koli bo od prvega do sedmega dne jedel kaj kvašenega, bo iztrebljen iz Izraela. Prvi in sedmi dan imejte svet shod! Ta dva dneva ne opravljajte nobenega dela, samo to si pripravite, kar kdo pojé! Obhajajte torej praznik nekvašenega kruha! Kajti ravno ta dan sem izpeljal vaše čete iz egiptovske dežele; zato obhajajte ta dan iz roda v rod kot večni zakon! Nekvašeni kruh jejte od večera štirinajstega dneva prvega meseca do večera enaindvajsetega dneva tega meseca! Sedem dni naj se ne najde kvas v vaših hišah; kajti vsak, kdor koli bo jedel kaj kvašenega, bodisi tujec ali domačin, bo iztrebljen iz Izraelove skupnosti. Nič kvašenega ne smete jesti; v vseh svojih bivališčih jejte nekvašeni kruh!‹« Mojzes je poklical vse Izraelove starešine in jim rekel: »Pojdite in si priskrbite živali za svoje družine ter zakoljite pashalno jagnje! Vzemite šop hizopa in ga pomočite v kri v skledi in z njo pomažite naddurje in podboja! Nobeden izmed vas naj do jutra ne hodi ven skozi vrata svoje hiše. Gospod pojde mimo, da udari Egipt. Ko bo videl kri na naddurju in na podbojih, pojde Gospod mimo vrat in ne bo pustil, da bi Pokončevalec vstopal v vaše hiše in pobijal. Izpolnjujte to kot zakon zase in za svoje sinove na veke! Ko pridete v deželo, ki vam jo bo Gospod dal, kakor je obljubil, opravljajte ta obred! In kadar vas vaši sinovi vprašajo: ›Kaj pomeni ta obred?‹ recite: ›To je daritev pashe za Gospoda, ki je šel mimo hiš Izraelovih sinov v Egiptu, ko je udaril Egipčane, naše hiše pa rešil.‹« Tedaj je ljudstvo pokleknilo in se priklonilo. Izraelovi sinovi so šli in storili tako; kakor je Gospod zapovedal Mojzesu in Aronu, tako so storili. Opolnoči je Gospod udaril vse prvorojence v egiptovski deželi, od faraonovega prvorojenca, ki je sedèl na prestolu, do prvorojenca jetnika, ki je bil v ječi, in vse prvence živine. Faraon, vsi njegovi služabniki in vsi Egipčani so ponoči vstali. Nastalo je veliko vpitje po Egiptu, kajti ni bilo hiše, v kateri ne bi imeli mrliča. Še ponoči je faraon poklical Mojzesa in Arona in rekel: »Vstanite, odidite izmed mojega ljudstva, vidva in Izraelovi sinovi, in pojdite, služite Gospodu, kakor sta rekla! Tudi drobnico in govedo vzemite, kakor sta rekla! Pojdita in še mene blagoslovita!« Egipčani so ljudstvo silili, da bi odšlo kar le mogoče hitro; govorili so namreč: »Vsi bomo pomrli.« Tedaj je ljudstvo vzelo testo, preden se je skvasilo. Nečke so zavili v plašče in jih zadeli na rame. Izraelovi sinovi so storili po Mojzesovem naročilu in prosili Egipčane za srebrne in zlate predmete in oblačila. In Gospod je priskrbel ljudstvu naklonjenost pri Egipčanih, tako da so jim izpolnili prošnje. Tako so oplenili Egipčane. Izraelovi sinovi so se odpravili iz Ramesésa v Sukót, kakih šeststo tisoč pešcev, mož brez otrok. Tudi dosti drugih ljudi je šlo z njimi ter drobnica in govedo, silno veliko živine. Iz testa, ki so ga prinesli iz Egipta, so spekli nekvašene podpepelnike, ker ni bilo skvašeno. Ker so jih izgnali iz Egipta, se niso mogli muditi in si tudi popotnice niso pripravili. Časa, ki so ga Izraelovi sinovi prebili v Egiptu, je bilo štiristo trideset let. Po štiristo tridesetih letih so ravno ta dan vse Gospodove čete odšle iz egiptovske dežele. To je bila noč bedenja za Gospoda, ko jih je izpeljal iz egiptovske dežele. To noč naj bedijo za Gospoda vsi Izraelovi sinovi iz roda v rod. Gospod je rekel Mojzesu in Aronu: »To je zakon za pashalno jagnje. Noben tujec naj ne je od njega! Vsak suženj pa, kupljen za denar, sme jesti od njega, če ga obrežeš. Začasni prebivalec in najemnik naj ne jesta od njega! Jedo naj ga v isti hiši; ne nosite mesa iz hiše in ne zlomite na njem nobene kosti! Vsa Izraelova skupnost naj ga obhaja. Če prebiva pri tebi tujec in hoče obhajati pasho za Gospoda, naj obrežejo vse njegove moške. Potem sme pristopiti, da ga obhaja, in naj bo kakor domačin. Nihče pa, ki ni obrezan, ne sme jesti od njega! Ena postava naj bo za domačina in za tujca, ki prebiva sredi med vami.« Vsi Izraelovi sinovi so to storili; kakor je bil Gospod zapovedal Mojzesu in Aronu, tako so storili. Ravno tisti dan je Gospod izpeljal Izraelove sinove iz egiptovske dežele, razvrščene po četah. Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Posvéti mi vse prvorojeno! Kar koli prvo odpre materino naročje pri Izraelcih, pri ljudeh in pri živini, je moje.« Mojzes je rekel ljudstvu: »Spominjajte se tega dneva, ko ste odšli iz Egipta, iz hiše sužnosti; kajti z močno roko vas je Gospod izpeljal od tod. Ne jejte torej nič kvašenega! Danes odhajate, v mesecu abíbu. Ko te Gospod pripelje v deželo Kánaancev, Hetejcev, Amoréjcev, Hivéjcev in Jebusejcev, o kateri je prisegel tvojim očetom, da ti jo da, deželo, v kateri se cedita mleko in med, tedaj opravljaj v tem mesecu ta obred! Sedem dni jej nekvašeni kruh, sedmi dan pa naj bo praznik za Gospoda! Nekvašeni kruh jej sedem dni in po vsej tvoji pokrajini naj ne bo pri tebi nič kvašenega in nič kvasa! In svojemu sinu na ta dan povej in reci: ›To je zaradi tega, kar je Gospod storil zame, ko sem šel iz Egipta.‹ Naj ti bo za znamenje na tvoji roki in za spomin med tvojimi očmi, zato da bo Gospodova postava v tvojih ustih! Kajti z močno roko te je Gospod izpeljal iz Egipta. Izpolnjuj ta zakon iz leta v leto ob času, ki je določen zanj! Ko te Gospod pripelje v deželo Kánaancev, kakor je prisegel tebi in tvojim očetom, in ko ti jo da, tedaj določi za Gospoda, kar koli prvo odpre materino naročje! Tudi vsak prvenec tvoje živine, če je samec, je Gospodov. Vsakega prvenca osla pa odkupi z jagnjetom; če ga ne odkupiš, mu zlômi tilnik! Odkupi pa pri svojih sinovih vsakega človeškega prvorojenca! In ko te jutri tvoj sin vpraša ter reče: ›Kaj je to?‹ mu reci: ›Z močno roko nas je Gospod izpeljal iz Egipta, iz hiše sužnosti. Ko se je faraon trdovratno branil, da bi nas pustil oditi, je Gospod pomoril vse prvorojence v egiptovski deželi od človekovega prvorojenca do prvenca živine; zato darujem Gospodu vse, kar prvo odpre materino naročje, če je samec, in odkupim vsakega prvorojenca svojih sinov.‹ In naj ti bo za znamenje na tvoji roki in za čelni nakit med tvojimi očmi, da nas je Gospod z močno roko izpeljal iz Egipta.« Ko je faraon odpustil ljudstvo, jih Bog ni peljal po poti dežele Filistejcev, čeprav je bila blizu. Bog je namreč rekel: »Da bi se ljudstvo morda ne skesalo, ko bi videlo vojsko, in se ne bi vrnilo v Egipt!« Zato je Bog napotil ljudstvo po puščavski poti proti Trstičnemu morju. In Izraelovi sinovi so v bojnem redu odšli iz egiptovske dežele. Mojzes je vzel s seboj Jožefove kosti; kajti Jožef je s prisego zavezal Izraelove sinove in rekel: »Gotovo vas bo Bog obiskal. Takrat odnesite moje kosti s seboj od tod!« Odpravili so se iz Sukóta in se utaborili v Etámu na robu puščave. Gospod pa je hodil pred njimi podnevi v oblačnem stebru, da jih je vodil po poti, in ponoči v ognjenem stebru, da jim je svetil in so lahko hodili podnevi in ponoči. Oblačni steber se podnevi ni umaknil izpred ljudstva in ognjeni steber ne ponoči. Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom, naj se obrnejo in utaborijo pred Pi Hahirótom med Migdólom in morjem, pred Báal Cefónom; njemu nasproti postavite šotore ob morju! Faraon bo rekel o Izraelovih sinovih: ›Zašli so v deželi, puščava jih je zaprla vase.‹ Zakrknil bom faraonovo srce, da jih bo zasledoval. Potem bom pokazal svoje veličastvo nad faraonom in vso njegovo vojsko in Egipčani bodo spoznali, da sem jaz Gospod.« In storili so tako. Egiptovskemu kralju so sporočili, da je ljudstvo pobegnilo. Tedaj se je faraonu in njegovim služabnikom spremenilo srce glede ljudstva in so rekli: »Kaj smo vendar storili, da smo odpustili Izraelce iz svoje službe!« Napregel je torej svoj voz in vzel ljudi s seboj. Vzel je šeststo izbranih voz in vse vozove Egipčanov in častnike na vsakem od njih. Gospod je zakrknil srce egiptovskega kralja faraona, da je zasledoval Izraelove sinove, ti pa so odhajali z vzdignjeno roko. Egipčani so jih zasledovali z vsemi faraonovimi konji, vozovi, konjeniki in vojsko in jih dohiteli, ko so taborili ob morju pri Pi Hahirótu pred Báal Cefónom. Ko se je faraon bližal, so Izraelovi sinovi vzdignili oči in zagledali Egipčane, ki so šli za njimi. Izraelovi sinovi so se silno prestrašili in so vpili h Gospodu. Rekli so Mojzesu: »Ali mar ni bilo grobov v Egiptu, da si nas odpeljal, da umremo v puščavi? Kaj si nam storil, da si nas izpeljal iz Egipta? Ali ti nismo že v Egiptu govorili in rekli: ›Pusti nas, da služimo Egipčanom!‹ Saj bi bilo boljše za nas, da bi služili Egipčanom, kakor da umremo v puščavi.« Mojzes je rekel ljudstvu: »Nikar se ne bojte! Vztrajajte in videli boste rešitev, ki vam jo danes nakloni Gospod. Kajti kakor danes vidite Egipčane, jih ne boste videli nikdar več. Gospod se bo bojeval za vas, vi pa ostanite mirni!« Gospod je rekel Mojzesu: »Kaj vpiješ k meni? Ukaži Izraelovim sinovom, naj se odpravijo! Ti pa povzdigni palico in iztegni roko nad morje in ga razdeli, da bodo šli Izraelovi sinovi po suhem sredi morja! In jaz bom zakrknil srce Egipčanom, da pojdejo za njimi. Potem bom pokazal svoje veličastvo nad faraonom in vso njegovo vojsko, nad njegovimi vozovi in konjeniki. Egipčani bodo spoznali, da sem jaz Gospod, ko pokažem svoje veličastvo nad faraonom, nad njegovimi vozovi in konjeniki.« Tedaj se je premaknil Božji angel, ki je hodil pred Izraelovo vojsko, in se postavil za njimi. In premaknil se je oblačni steber, ki je bil pred njimi, in se postavil za njimi. Tako je prišel med egiptovsko in izraelsko vojsko. Bil je oblak in tema, vendar se je svetlikalo v noči, in vso noč se niso približali drug drugemu. Tedaj je Mojzes iztegnil roko nad morje in Gospod je gnal morje z močnim vzhodnim vetrom vso noč nazaj. Iz morja je naredil suho zemljo. In vode so se razdelile. Izraelovi sinovi so šli sredi morja po suhem in vode so jim bile kakor zid na desni in levi. Egipčani so jih zasledovali in šli za njimi v sredo morja, vsi faraonovi konji, njegovi vozovi in konjeniki. Ob jutranji straži je Gospod v ognjenem in oblačnem stebru pogledal na egiptovsko vojsko in jo zbegal. Zaviral je kolesa njihovih voz in jim tako oteževal vožnjo. Tedaj so Egipčani rekli: »Bežimo pred Izraelom, kajti Gospod se bojuje zanje proti Egipčanom!« Potem je Gospod rekel Mojzesu: »Iztegni roko nad morje, da se vode vrnejo na Egipčane, na njihove vozove in konjenike.« Mojzes je iztegnil roko nad morje in morje se je ob jutranji zori vrnilo na svoje navadno mesto, medtem ko so Egipčani bežali proti njemu. Tako je Gospod pognal Egipčane v sredo morja. Vode so se vrnile in zagrnile vozove in konjenike in vso faraonovo vojsko, ki je prišla za njimi v morje. Niti eden izmed njih ni ostal. Izraelovi sinovi pa so šli po suhem sredi morja in vode so jim bile kakor zid na desni in levi. Tako je Gospod tisti dan rešil Izraelce iz rok Egipčanov in Izrael je videl Egipčane mrtve na morskem obrežju. Ko je Izrael videl mogočno roko, ki jo je Gospod izkazal nad Egipčani, se je ljudstvo balo Gospoda in zaupalo Gospodu in njegovemu služabniku Mojzesu. Tedaj so Mojzes in Izraelovi sinovi peli Gospodu tole pesem. Rekli so: »Pel bom Gospodu, ker je silno vzvišen; konja in jezdeca je treščil v morje. Gospod je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev. To je moj Bog, zato ga bom hvalil, Bog mojega očeta, poveličeval ga bom. Gospod je bojevnik; ime mu je Gospod. Faraonove vozove in njegovo vojsko je pahnil v morje; njegovi izbrani častniki so utonili v Trstičnem morju. Zagrnili so jih valovi; potopili so se v globočino kakor kamen. Tvoja desnica, Gospod, se blešči od moči, tvoja desnica, Gospod, drobi sovražnika. V svojem velikem sijaju tolčeš nasprotnike; pošiljaš svojo jezo; požiga jih kakor strnišče. Ob pišu tvojih nosnic so se nakopičile vode; valovi so se postavili kakor jez, globine so se strdile v osrčju morja. Sovražnik je dejal: ›Zasledujem, dohitim; razdelim si plen, z njim se nasiti moja duša; izderem meč, moja roka jih pokonča.‹ Pihnil si s svojim dihom in zagrnilo jih je morje; kakor svinec so se pogreznili v silnem vodovju. Kdo je kakor ti, Gospod, med bogovi? Kdo je kakor ti, veličasten v svetosti, strašen v sijaju, ki delaš čudeže? Le desnico si iztegnil in zemlja jih je požrla. V svoji dobroti si vodil ljudstvo, ki si ga rešil; ga peljal s svojo močjo k svojemu svetemu bivališču. Ljudstva so slišala in vztrepetala; strah je prevzel filistejske prebivalce. Tedaj so se zgrozili edómski poglavarji, drhtenje je zajelo moábske voditelje, obupali so vsi kánaanski prebivalci. Zajela sta jih groza in trepet; pred veličino tvoje roke molčijo kot kamen; dokler tvoje ljudstvo, Gospod, ne gre mimo, dokler ne gre mimo ljudstvo, ki si ga pridobil. Popelješ jih in zasadiš na svoji dedni gori, na kraju, ki si ga, Gospod, pripravil sebi, v svetišču, Gospod, ki so ga postavile tvoje roke. Gospod kraljuje na vekov veke.« Kajti faraonovi konji z njegovimi vozovi in konjeniki so prišli v morje in Gospod je poslal morske vode nadnje, medtem ko so Izraelovi sinovi odšli po suhem sredi morja. Tedaj je Mirjam, Aronova sestra, prerokinja, vzela v roko boben in vse žene so se ji pridružile; plesale so in igrale na bobne. Mirjam pa jim je odpevala: »Pojte Gospodu, ker je silno vzvišen; konja in jezdeca je treščil v morje.« Tedaj je Mojzes odpeljal Izraela od Trstičnega morja in odšli so v puščavo Šur; tri dni so hodili po puščavi in niso našli vode. Prišli so v Maro, pa niso mogli piti vode iz Mare, ker je bila grenka; od tod njeno ime Mara. In ljudstvo je godrnjalo proti Mojzesu ter reklo: »Kaj bomo pili?« Zaklical je h Gospodu in Gospod mu je pokazal kos lesa; ko ga je vrgel v vodo, je voda postala sladka. Tam jim je določil zakon in pravo in tam jih je preizkušal. Rekel je: »Če boš res poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in delal, kar je prav v njegovih očeh, in ubogal njegove zapovedi in izpolnjeval vse njegove zakone, ne bom spravil nadte nobene od bolezni, ki sem jih poslal nad Egipt; kajti jaz sem Gospod, tvoj zdravnik.« Potem so prišli v Elím, kjer je bilo dvanajst studencev in sedemdeset palm; tam so se utaborili ob vodi. Odpravili so se na pot iz Elíma in petnajsti dan drugega meseca po odhodu iz egiptovske dežele je vsa skupnost Izraelovih sinov prišla v Sinsko puščavo, ki je med Elímom in Sinajem. Vsa skupnost Izraelovih sinov je v puščavi godrnjala čez Mojzesa in Arona. Izraelovi sinovi so jima rekli: »O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Odpeljala sta nas namreč v to puščavo, da z lakoto pomorita vse to občestvo!« Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, pošiljal vam bom kruh z neba; ljudstvo naj hodi vsak dan nabirat za en dan hrane, da ga preizkusim, ali se bo ravnalo po moji postavi ali ne. Ko pa bodo šesti dan pripravili, kar so prinesli, bo dvakrat toliko, kolikor bodo dnevno nabrali.« Mojzes in Aron sta rekla vsem Izraelovim sinovom: »Zvečer boste spoznali, da vas je Gospod izpeljal iz egiptovske dežele, in zjutraj boste videli Gospodovo veličastvo, ker je slišal vaše godrnjanje čez Gospoda; a kaj sva midva, da godrnjate čez naju?« In Mojzes je rekel: »Po tem, da vam bo dal Gospod zvečer jesti mesa in zjutraj kruha do sitega, boste spoznali, da je Gospod slišal vaše godrnjanje, s katerim godrnjate čezenj. A kaj sva midva? Ni čez naju vaše godrnjanje, ampak čez Gospoda.« Mojzes je rekel Aronu: »Reci vsej skupnosti Izraelovih sinov: ›Stopite pred Gospoda, kajti slišal je vaše godrnjanje!‹« Ko je Aron govoril vsej skupnosti Izraelovih sinov, so se obrnili proti puščavi, in glej, Gospodovo veličastvo se je prikazalo v oblaku. Tedaj je Gospod spregovoril Mojzesu in rekel: »Slišal sem, kako godrnjajo Izraelovi sinovi; spregovôri jim in reci: ›Proti večeru boste jedli meso in zjutraj se boste najedli kruha in spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog.‹« Zvečer so priletele prepelice in pokrile šotorišče, zjutraj pa je ležala rosa okoli njega. Ko pa je rosa izhlapela, se je na puščavi pokazalo na tleh nekaj drobnega, zrnatega, drobno kakor slana. Ko so Izraelovi sinovi to videli, so govorili drug drugemu: »Kaj je to?« Niso namreč vedeli, kaj to je. Mojzes pa jim je rekel: »To je kruh, ki vam ga Gospod daje jesti. Gospod je zapovedal tole: ›Vsak naj nabere tega, kolikor potrebuje, en jerbas za vsakega, po številu vaših duš. Vsak naj vzame za tiste, ki so v njegovem šotoru.‹« In Izraelovi sinovi so storili tako; nabrali so nekateri več, drugi manj. Merili so na jerbas; kdor je veliko nabral, ni imel preveč, in kdor malo, ni imel premalo; vsak je nabral, kolikor je potreboval. Mojzes jim je rekel: »Nihče naj od tega ne pušča do jutra!« Pa niso poslušali Mojzesa; nekateri so del tega pustili do jutra, pa je postalo črvivo in se je usmradilo. Zato se je Mojzes razjezil nanje. Tako so nabirali jutro za jutrom, vsak, kolikor je potreboval; ko pa je sonce začelo pripekati, se je stajalo. Šesti dan so nabrali dvakrat toliko kruha, dva jerbasa za vsakega. Tedaj so prišli vsi poglavarji skupnosti in to povedali Mojzesu. Rekel jim je: »To je tisto, kar je naročil Gospod: Jutri je praznik počitka, sobota, posvečena Gospodu; specite, kar je treba speči, in skuhajte, kar je treba skuhati; vse pa, kar ostane, denite na stran, da se prihrani do jutra!« In deli so to na stran do jutra, kakor je Mojzes zapovedal, pa se ni usmradilo in črvov ni bilo v njem. Tedaj je Mojzes rekel: »Jejte to danes, kajti danes je sobota za Gospoda; danes tega ne boste našli na polju. Šest dni to nabirajte, sedmi dan pa je sobota, ta dan ne bo nič.« Sedmi dan so šli nekateri izmed ljudstva nabirat, pa niso nič našli. Nato je Gospod rekel Mojzesu: »Do kdaj se boste branili izpolnjevati moje zapovedi in postave? Vidite, da vam je Gospod dal soboto; zato vam daje šesti dan kruha za dva dni. Vsak naj ostane doma, kjer je, nihče naj sedmi dan ne hodi iz svojega kraja!« Ljudstvo je torej sedmi dan počivalo. Izraelova hiša je temu kruhu dala ime mana; bila je bela kakor koriandrovo seme in imela je okus po medenem kolaču. Mojzes je rekel: »To je zapovedal Gospod: ›Napolnite en jerbas s tem in ga shranite za prihodnje rodove, da bodo videli kruh, ki sem vam ga dal jesti v puščavi, ko sem vas izpeljal iz egiptovske dežele!‹« Potem je Mojzes rekel Aronu: »Vzemi posodo in deni vanjo poln jerbas mane ter jo postavi pred Gospoda, da se shrani za prihodnje rodove!« Aron je storil, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, in postavil posodo pred pričevanje v shrambo. Izraelovi sinovi so jedli mano štirideset let, dokler niso prišli v deželo, kjer so se mogli naseliti; jedli so mano, dokler niso prišli do meje kánaanske dežele. Jerbas je deseti del škafa. Vsa skupnost Izraelovih sinov se je na Gospodovo povelje odpravila po poti iz Sinske puščave od postaje do postaje. Ko so se utaborili v Refidímu, tam ni bilo vode, da bi ljudstvo moglo piti. Zato so se prepirali z Mojzesom; rekli so: »Dajta nam vode, da bomo pili!« Mojzes jim je rekel: »Kaj se prepirate z menoj? Zakaj preizkušate Gospoda?« Ljudstvo je bilo tam žejno in tako je godrnjalo zoper Mojzesa: »Zakaj si nas izpeljal iz Egipta, da z žejo pomoriš nas, naše otroke in našo živino?« In Mojzes je vpil h Gospodu ter rekel: »Kaj naj storim s tem ljudstvom? Še malo in kamnali me bodo.« Gospod je rekel Mojzesu: »Pojdi pred ljudstvom in vzemi s seboj nekaj Izraelovih starešin! Tudi palico, s katero si udaril Nil, vzemi v roko in pojdi! Glej, stal bom pred teboj tam na skali na Horebu. Udari po skali in iz nje bo pritekla voda, da bo ljudstvo moglo piti!« Mojzes je storil tako pred očmi Izraelovih starešin. In dal je temu kraju ime Masa in Meríba, ker so se Izraelovi sinovi prepirali in preizkušali Gospoda ter rekli: »Ali je Gospod med nami ali ne?« Tedaj je prišel Amálek in se je bojeval z Izraelom v Refidímu. Mojzes je rekel Józuetu: »Izberi može in pojdi na spopad z Amálekom! Jutri se bom postavil na vrh hriba z Božjo palico v roki.« Józue je storil tako, kakor mu je naročil Mojzes, da bi se bojeval z Amálekom. Mojzes, Aron in Hur pa so stopili na vrh hriba. Ko je Mojzes držal roke kvišku, je zmagoval Izrael, ko pa jih je povesil, je zmagoval Amálek. In Mojzesove roke so se utrudile; zato sta vzela kamen in mu ga podložila, da je sédel nanj. Aron in Hur pa sta mu podpirala roke, eden na eni, drugi na drugi strani. Tako so njegove roke ostale trdne vse do sončnega zahoda. In Józue je z ostrim mečem premagal Amáleka in njegovo ljudstvo. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Zapiši to za spomin v knjigo in povej Józuetu, da bom docela izbrisal spomin na Amáleka izpod neba!« Potem je Mojzes postavil oltar in ga imenoval Gospod je moj prapor. Rekel je: »Roko na Gospodov prapor! Gospod se bo vojskoval zoper Amáleka iz roda v rod.« Midjánski duhovnik Jitro, Mojzesov tast, je slišal o vsem, kar je Bog storil za Mojzesa in svoje ljudstvo Izraela: da je Gospod izpeljal Izraela iz Egipta. In Mojzesov tast Jitro je vzel Mojzesovo ženo Cipóro – mož jo je bil poslal nazaj – in njena dva sinova; enemu je bilo ime Geršóm, ker je rekel: »Tujec sem v tuji deželi,« drugemu je bilo ime Eliézer, kajti »Bog mojega očeta je bil moja pomoč in me je rešil faraonovega meča«. Mojzesov tast Jitro je torej prišel k Mojzesu z njegovima sinovoma in njegovo ženo v puščavo k Božji gori, kjer je Mojzes šotoril. Rekel mu je: »Jaz, tvoj tast Jitro, prihajam k tebi s tvojo ženo in z njo sta njena sinova.« Mojzes je šel tastu naproti in se priklonil in ga poljubil. In ko sta drug drugega vprašala, kako se jima godi, sta šla v šotor. Potem je Mojzes pripovedoval tastu vse, kar je Gospod zaradi Izraela storil faraonu in Egipčanom, vse težave, ki so jih zadele na poti, in kako jih je Gospod rešil. Jitro se je veselil vsega dobrega, kar je Gospod storil Izraelu, da ga je rešil iz rok Egipčanov. In Jitro je rekel: »Blagoslovljen bodi Gospod, ki vas je rešil iz rok Egipčanov in iz faraonovih rok! Zdaj vem, da je Gospod večji kakor vsi bogovi, ker je rešil ljudstvo izpod oblasti Egipčanov, ko so ti grdo ravnali z njim.« Nato je Mojzesov tast Jitro daroval Bogu žgalne in klavne daritve; Aron pa in vsi Izraelovi starešine so prišli, da bi jedli kruh z Mojzesovim tastom pred Bogom. Naslednji dan se je Mojzes usedel, da bi sodil ljudstvo; in ljudstvo je stalo pred Mojzesom od jutra do večera. Ko je Mojzesov tast videl, kaj vse je moral Mojzes delati za ljudstvo, je rekel: »Kaj vendar delaš za ljudstvo? Zakaj sediš sam, vse ljudstvo pa mora stati pred teboj od jutra do večera?« Mojzes je rekel tastu: »Ljudstvo prihaja k meni Boga spraševat za nasvet. Kadar koli imajo namreč kako sporno zadevo, pridejo k meni, da razsodim med enim in drugim in naznanim Božje zakone in postave.« Tast pa mu je rekel: »To, kar delaš, ni dobro. Sebe in ljudstvo, ki je pri tebi, boš čisto izmučil; kajti to je pretežavno zate, sam tega ne moreš opravljati. Poslušaj me zdaj; dam ti nasvet in Bog bo s teboj! Ti zastopaj ljudstvo pred Bogom in prinašaj zadeve pred Boga! Razlagaj jim zakone in postave in kaži jim pot, po kateri naj hodijo, in delo, ki naj ga opravljajo! Izberi pa iz vsega ljudstva sposobne može, ki se bojijo Boga, zanesljive ljudi, ki sovražijo podkupovanje; postavi jim jih za načelnike čez tisoč, čez sto, čez petdeset in čez deset ljudi! Ti naj vsak čas sodijo ljudstvu; vse večje zadeve naj prinašajo tebi, vse manjše zadeve pa naj razsojajo sami. Olajšaj si breme, naj ga nosijo s teboj! Če to storiš in ti Bog to zapove, boš lahko zdržal in tudi vse ljudstvo bo v miru hodilo domov.« Mojzes je poslušal svojega tasta in storil vse, kar je rekel. Izbral je torej iz vsega Izraela sposobne može in jih postavil za poglavarje čez ljudstvo: za načelnike čez tisoč, čez sto, čez petdeset in čez deset ljudi. In sodili so ljudstvu vsak čas: težje zadeve so prinašali k Mojzesu, vse manjše zadeve pa so razsojali sami. Nato je Mojzes odpustil svojega tasta in ta je odšel v svojo deželo. Tretji mesec po izhodu Izraelovih sinov iz egiptovske dežele, prav ta dan, so prišli v Sinajsko puščavo. Odpravili so se iz Refidíma in prišli v Sinajsko puščavo ter se utaborili v puščavi. Tam se je Izrael utaboril nasproti gori, Mojzes pa je stopil k Bogu. Gospod mu je zaklical z gore in rekel: »Tako reci Jakobovi hiši in povej Izraelovim sinovom: ›Sami ste videli, kaj sem storil Egipčanom in kako sem vas nosil na orljih perutih in vas pripeljal k sebi. Zdaj pa, če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh ljudstev, kajti moja je vsa zemlja. Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod.‹ To so besede, ki jih povej Izraelovim sinovom!« Mojzes je šel in sklical starešine ljudstva ter jim predložil vse besede, ki mu jih je zapovedal Gospod. In vse ljudstvo je soglasno odgovorilo: »Vse, kar je Gospod govoril, bomo storili.« Mojzes je njihove besede sporočil Gospodu. Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, pridem k tebi v gostem oblaku, da bo ljudstvo slišalo, ko bom govoril s teboj, in bo tudi tebi vedno zaupalo.« In Mojzes je besede ljudstva povedal Gospodu. Gospod je rekel Mojzesu: »Pojdi k ljudstvu in posvečuj jih danes in jutri; naj operejo svoja oblačila! Naj bodo pripravljeni za tretji dan, kajti tretji dan bo Gospod stopil pred očmi vsega ljudstva na Sinajsko goro. Napravi za ljudstvo mejo naokrog in reci: ›Varujte se stopiti na goro ali se dotakniti njenega vznožja; kdor koli se dotakne gore, naj bo usmrčen!‹ Naj se ga ne dotakne roka, temveč naj bo posut s kamenjem ali s strelicami, najsi bo žival ali človek, naj ne ostane živ! Ko zadoni ovnov rog, naj gredo na goro.« Mojzes je stopil z gore k ljudstvu in ga je posvetil; oprali so svoja oblačila. Potem je rekel ljudstvu: »Bodite pripravljeni na tretji dan; ne bližajte se ženi!« Ko je tretji dan nastalo jutro, je začelo grmeti in se bliskati, težak oblak je pokrival goro in rog je močno zadonel. Vztrepetalo je vse ljudstvo, ki je bilo v šotorišču. Tedaj je Mojzes popeljal ljudstvo iz šotorišča Bogu naproti in postavili so se ob vznožju gore. Vsa Sinajska gora se je kadila, ker je Gospod v ognju stopil nanjo; njen dim se je vzdigoval kakor dim topilne peči. Vsa gora se je silno tresla. In glas roga je donel vedno močneje. Mojzes je govoril in Bog mu je odgovarjal z gromom. Gospod je stopil na Sinajsko goro, na vrh gore, in Gospod je poklical Mojzesa na vrh gore. In Mojzes je stopil gor. Gospod je rekel Mojzesu: »Stopi dol, posvári ljudstvo, naj ne pritiska proti Gospodu, da bi ga videlo, sicer bi jih veliko padlo. Tudi duhovniki, ki pristopajo h Gospodu, naj se posvetijo, da se Gospod ne znese zoper nje.« Mojzes je rekel Gospodu: »Ljudstvo ne more stopiti na Sinajsko goro, saj si nas sam posvaril in rekel: ›Napravi mejo okoli gore in jo okliči za sveto!‹« In Gospod mu je rekel: »Pojdi, stopi dol, potem pa pridi gor ti in Aron s teboj! Duhovniki pa in ljudstvo naj ne pritiskajo, da bi šli gor h Gospodu, da se ne znese nad njimi.« In Mojzes je stopil k ljudstvu in jim govoril. Tedaj je Bog govoril vse te besede in rekel: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo, toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi. Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga, kajti Gospod ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime! Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat! Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival. Zato je Gospod blagoslovil sobotni dan in ga posvetil. Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog! Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu! Ne žêli hiše svojega bližnjega! Ne žêli žene svojega bližnjega ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu!« Vse ljudstvo je zaznavalo grmenje, bliskanje, glas roga in kadečo se goro; ljudstvo je videlo in trepetalo in stalo od daleč. Rekli so Mojzesu: »Ti govôri z nami in poslušali bomo! Bog pa naj ne govori z nami, da ne umremo!« In Mojzes je rekel ljudstvu: »Nikar se ne bojte! Kajti Bog je prišel, da bi vas preizkusil in da bi bil njegov strah pri vas, da ne bi grešili.« Ljudstvo je torej stalo od daleč, Mojzes pa se je približal temnemu oblaku, v katerem je bil Bog. Gospod je rekel Mojzesu: Tako reci Izraelovim sinovom: »Videli ste, da sem govoril z vami z neba. Ne delajte srebrnih bogov, da bi bili poleg mene, in ne delajte si zlatih bogov! Napravi mi oltar iz prsti in daruj na njem žgalne in mirovne daritve, svojo drobnico in govedo! Na vsakem kraju, kjer te bom spomnil na svoje ime, bom prišel k tebi in te blagoslovil. Če pa mi napraviš kamnit oltar, ga ne postavljaj iz obdelanih kamnov, kajti če bi uporabljal dleto nad njimi, bi jih oskrunil. In ne stopaj k mojemu oltarju po stopnicah, da se ne odgrne tvoja nagota pred njim!« To so odloki, katere jim predloži: Kadar kupiš hebrejskega sužnja, naj služi šest let, sedmo leto pa naj brez odškodnine odide v prostost. Če je prišel sam, naj sam odide; če pa je imel ženo, naj žena odide z njim. Če mu je dal ženo njegov gospodar in mu je rodila sinove ali hčere, naj bodo žena in otroci gospodarjevi, on pa naj odide sam. Če pa suženj izrecno pravi: »Ljubim svojega gospodarja, svojo ženo in otroke, nočem oditi svoboden,« naj ga njegov gospodar pripelje k Bogu in ga postavi k vratom ali k podbojem in naj mu s šilom prebode uhelj; potem naj bo njegov suženj za zmeraj. Če kdo proda svojo hčer za sužnjo, ta ne sme oditi, kakor odhajajo sužnji. Če gospodarju, ki si jo je odbral, ne ugaja, naj pusti, da se odkupi; nima pa pravice prodati jo tujemu ljudstvu, ker bi s tem prelomil zvestobo do nje. Če jo je določil za svojega sina, naj ravna z njo po pravu hčera. Če pa si vzame še drugo, ji ne sme kratiti ne hrane ne obleke in ne zakonskega občevanja. Če ji ne stori teh treh reči, sme oditi v svobodo brez plačila odkupnine. Kdor koga udari do smrti, naj bo kaznovan s smrtjo. Če ni prežal nanj, temveč mu ga je Bog dal v roke, ti bom določil kraj, kamor lahko uteče. Če pa se kdo razsrdi na svojega bližnjega in ga umori z zvijačo, ga odtrgaj od mojega oltarja, da umre! Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo. Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. Kadar se moža prepirata in eden udari drugega s kamnom ali s pestjo, tako da udarjeni ne umre, temveč le pade in obleži, naj bo tisti, ki je udaril, brez kazni, če oni spet vstane in lahko na prostem hodi s palico; le zamudo mu mora povrniti in plačati stroške zdravljenja. Kadar pa kdo udari svojega sužnja ali sužnjo s palico, tako da umre pod njegovo roko, se mora ostro kaznovati. Toda če suženj preživi en dan ali dva, naj se gospodar ne kaznuje, saj gre za njegov denar. Kadar se moža tepeta in pri tem suneta nosečo ženo, tako da splavi svoje dete, kakšna druga nesreča pa se ne pripeti, naj bo krivec kaznovan z globo, kakršno mu naloži ženin mož, in naj plača po razsodbi. Če pa se nesreča pripeti, daj življenje za življenje, oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo, opeklino za opeklino, rano za rano, modrico za modrico! Kadar kdo svojemu sužnju ali sužnji z udarcem uniči oko, naj ga za njegovo oko odpusti v svobodo. In če izbije svojemu sužnju ali sužnji zob, naj ga za njegov zob odpusti v svobodo. Kadar vol do smrti pobode moža ali ženo, naj bo vol kamnan in njegovo meso se ne sme jesti; gospodar vola pa naj bo brez kazni. Če pa je vol že prej bodel in je bil njegov gospodar posvarjen, pa ni pazil nanj, in je vol usmrtil moža ali ženo, naj bo vol kamnan, pa tudi njegov gospodar naj bo usmrčen. Če se mu naloži globa, naj plača odkupnino za svoje življenje, kolikor se mu naloži. Če vol pobode sina ali hčer, naj se ravna z njim po tem pravilu. Če pa pobode sužnja ali sužnjo, naj plača njegovemu gospodarju trideset šeklov srebra, vola pa naj kamnajo. Če kdo pusti kapnico odprto ali jo izkoplje, pa je ne pokrije, in vanjo pade vol ali osel, naj lastnik kapnice povrne škodo: denar naj da njegovemu gospodarju, mrtva žival pa naj bo njegova. Kadar vol enega lastnika sune vola koga drugega, tako da žival pogine, naj prodata živega vola in si razdelita denar, pa tudi mrtvega naj si razdelita. Če pa je bilo znano, da je vol že prej bodel, in njegov gospodar ni pazil nanj, naj da vola kot odškodnino za vola, mrtvi pa naj bo njegov. Kadar kdo ukrade vola ali ovco in žival zakolje ali proda, naj povrne pet goved za vola in štiri ovce za ovco. Če kdo zasači tatu pri vlomu in ga udari, da umre, nima krivde prelite krvi. Če pa je sonce že vzšlo nad njim, ima krivdo prelite krvi. – Tat mora dati odškodnino; če nima ničesar, naj ga prodajo za vrednost ukradenega blaga. Če najdejo tisto, kar je ukradel, še živo v njegovi roki, najsi bo vol, osel ali ovca, naj povrne dvojno. Kadar kdo pase na polju ali v vinogradu in spusti svojo živino, da popase polje drugega, naj da kot odškodnino najboljše od svojega polja in najboljše od svojega vinograda. Kadar nastane ogenj in zažge trnje in zgori kopica snopja ali stoječe žito ali polje, naj škodo povrne tisti, ki je zanetil ogenj. Kadar kdo da v hrambo svojemu bližnjemu denar ali predmete, pa je iz njegove hiše ukradeno, naj tat, če ga najdejo, povrne dvojno. Če pa tatu ne najdejo, naj se hišni gospodar približa Bogu, češ da ni iztegnil roke po blagu svojega bližnjega. Pri vsakem sporu glede lastnine, pa naj gre za vola, osla, ovco, ogrinjalo ali za katero koli izgubljeno reč, o kateri se pravi »to je tisto«, naj pride zadeva obeh pred Boga. Tisti, ki ga Bog razglasi za krivega, naj svojemu bližnjemu povrne dvojno. Kadar kdo da svojemu bližnjemu v varstvo osla ali vola ali ovco ali katero koli živinče, pa ta pogine ali se polomi ali ga odpeljejo, ne da bi kdo videl, naj prisega pri Gospodu odloči med obema, da res ni iztegnil roke po blagu svojega bližnjega; gospodar mora to sprejeti, oni pa ni dolžan dati odškodnine. Če pa mu je bilo ukradeno, mora dati gospodarju odškodnino. Če je bilo kaj raztrgano od zveri, naj to prinese za dokaz; za raztrgano pa mu ni treba dati odškodnine. Kadar si kdo sposodi od svojega bližnjega živinče, pa se to polomi ali pogine, ne da bi bil gospodar zraven, naj da odškodnino. Če je bil gospodar zraven, ni treba dati odškodnine; če je najemnik, naj gre od njegove plače. Kadar kdo zapelje še ne zaročeno devico in leži z njo, mora plačati ženitno odkupnino in jo vzeti za ženo. Če pa mu je njen oče ne mara dati, naj plača toliko denarja, kolikor znaša odkupnina za device. Čarovnice ne puščaj pri življenju! Vsak, ki spolno občuje z živino, naj bo usmrčen. Kdor daruje bogovom, razen Gospodu samemu, bodi iztrebljen! Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi! Ne zatirajte nobene vdove in sirote! Če bi jih zatiral, bodo vpile k meni in gotovo uslišim njihovo vpitje. In moja jeza se razvname in pomorim vas z mečem, tako da bodo vaše žene postale vdove in vaši otroci sirote. Če posodiš denar mojemu ljudstvu, ubožcu zraven sebe, mu ne bodi kakor oderuh, ne nalagaj mu obresti! Če vzameš v zastavo plašč svojega bližnjega, mu ga vrni do sončnega zahoda! Kajti to je njegova edina odeja, ogrinjalo za njegovo kožo. V čem naj sicer spi? Če se bo zgodilo, da bo vpil k meni, ga bom uslišal, ker sem milostljiv. Ne kolni Boga in ne preklinjaj voditelja svojega ljudstva! Ne zadržuj zase prvine iz svoje stiskalnice! Daruj mi prvorojenca od svojih sinov! Enako delaj s svojim govedom in drobnico: sedem dni naj bo pri svoji materi, osmi dan pa mi ga daruj! Bodite mi sveti ljudje; ne jejte mesa na polju raztrganih živali; vrzite ga psom! Ne raznašaj lažnive govorice; ne podajaj roke krivičniku, da bi krivo pričeval! Ne vleci z večino, da bi delal húdo, in v pravdi ne pričaj z večino, da bi zatrl pravico! Tudi do ubožca ne bodi posebej naklonjen v njegovi pravdi! Kadar najdeš sovražnikovega vola ali njegovega osla, ki je zašel, mu ga gotovo pripelji nazaj! Kadar vidiš, da se je sovražnikov osel zgrudil pod bremenom, ga nikakor ne smeš tako pustiti, temveč mu z njim vred pomagaj! Ne zatiraj pravice siromaka v njegovi pravdi! Ogibaj se lažnive pravde; nedolžnega in pravičnega ne ubijaj, kajti krivičnega ne bom opravičil! Ne jemlji podkupnine, kajti podkupnina dela slepe tiste, ki vidijo, in sprevrača zadeve pravičnih. Tujca ne stiskaj; saj veste, kako je tujcu pri duši, ker ste bili sami tujci v egiptovski deželi! Šest let sej na svoji zemlji in spravljaj njene pridelke! Sedmo leto pa jo pusti, naj počiva in leži neobdelana; naj jedo od nje siromaki tvojega ljudstva in kar še ostane, naj pojedo poljske živali! Prav tako delaj s svojim vinogradom in s svojim oljčnim nasadom! Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dekle in tujec! Izpolnjujte vse, kar sem vam rekel; imen drugih bogov ne omenjajte; naj jih tvoja usta ne izgovarjajo! Trikrat na leto mi obhajaj praznike! Obhajaj praznik nekvašenega kruha! Sedem dni jej nekvašeni kruh, kakor sem ti zapovedal, ob določenem času v mesecu abíbu, kajti v njem si šel iz Egipta! In ne prikažite se pred menoj praznih rok! Dalje obhajaj praznik žetve, prvin svojega dela, tega, kar si sejal na polju, in praznik spravljanja ob koncu leta, ko pospraviš svoje pridelke s polja! Trikrat na leto naj se prikažejo vsi tvoji moški pred obličjem Gospoda Boga. Ne daruj krvi moje daritve s kvašenim kruhom in maščoba moje praznične daritve naj ne ostane do jutra! Najboljše prvine svoje zemlje prinašaj v hišo Gospoda, svojega Boga! Ne kuhaj kozliča v mleku njegove matere! Glej, angela pošljem pred tvojim obličjem, da te obvaruje na poti in te pripelje v kraj, ki sem ga pripravil. Pazi nanj in poslušaj njegov glas; ne upiraj se mu, ne bo namreč prenašal vašega zavračanja, ker je moje ime navzoče v njem! Če boš poslušal njegov glas in storil vse, kar porečem, bom sovražnik tvojih sovražnikov in nasprotnik tvojih nasprotnikov. Ko bo torej šel moj angel pred teboj in te pripeljal k Amoréjcem, Hetejcem, Perizéjcem, Kánaancem, Hivéjcem in Jebusejcem, ki jih bom iztrebil, se ne priklanjaj njihovim bogovom, ne služi jim in ne delaj po njihovih delih, temveč jih zagotovo razruši in razbij njihove spomenike! Služi pa Gospodu, svojemu Bogu, in blagoslovil bom tvoj kruh in vodo in odstranil bolezen izmed vas! Ne bo v tvoji deželi ne žene, ki bi splavila, ne nerodovitne; dopolnil bom število tvojih dni. Svoj strah pošiljam pred teboj in zbegal bom vsa ljudstva, h katerim prideš, ter zapodil pred teboj vse tvoje sovražnike v beg. In sršene pošljem pred teboj, da preženejo izpred tebe Hivéjce, Kánaance in Hetejce. Ne preženem jih izpred tebe v enem letu, da dežela ne postane pustinja in se ne namnožijo poljske zveri v tvojo škodo. Le polagoma jih preženem izpred tebe, dokler se ne razmnožiš, da boš lahko vzel deželo v last. Tvoje meje postavim od Trstičnega morja do morja Filistejcev in od puščave do reke. Ko vam dam v roke prebivalce dežele, da jih preženeš izpred sebe, ne sklepaj zaveze ne z njimi ne z njihovimi bogovi! Naj ne prebivajo v tvoji deželi, da te ne zapeljejo v greh zoper mene; če bi namreč služil njihovim bogovom, bi to postalo zate past. Potem je rekel Mojzesu: »Stopite h Gospodu, ti in Aron, Nadáb in Abihú ter sedemdeset izmed Izraelovih starešin, in od daleč molite! Mojzes naj se sam približa Gospodu, oni pa naj se ne bližajo in ljudstvo ne sme iti gor z njim.« Mojzes je prišel in povedal ljudstvu vse Gospodove besede in odloke. In vse ljudstvo je odgovorilo z enim glasom; rekli so: »Vse besede, ki jih je govoril Gospod, bomo izpolnjevali.« Mojzes je zapisal vse Gospodove besede. Potem je zjutraj zgodaj vstal in postavil oltar pod goro in dvanajst spominskih kamnov za dvanajst Izraelovih rodov. Nato je poslal mladeniče izmed Izraelovih sinov, da so darovali žgalne daritve in žrtvovali junce kot mirovne daritve za Gospoda. Mojzes je vzel polovico krvi in jo vlil v kotlico, polovico krvi pa je poškropil po oltarju. Potem je vzel knjigo zaveze in jo prebral ljudstvu. Tedaj so rekli: »Vse, kar je govoril Gospod, bomo izpolnjevali; pokorni bomo.« In Mojzes je vzel kri in z njo poškropil ljudstvo in rekel: »Glejte, to je kri zaveze, ki jo je Gospod po vseh teh besedah sklenil z vami.« Nato so šli Mojzes, Aron, Nadáb in Abihú ter sedemdeset izmed Izraelovih starešin na goro. In videli so Izraelovega Boga; pod njegovimi nogami je bil nekakšen tlak iz safirja, tako čist kakor sámo nebo. In ni iztegnil roke zoper odličnike Izraelovih sinov; zrli so Boga, jedli so in pili. Gospod je rekel Mojzesu: »Pridi k meni na goro in ostani tukaj! Dal ti bom kamniti plošči, postavo in zapovedi, ki sem jih zapisal ljudstvu v poduk.« Mojzes se je vzdignil in z njim njegov pomočnik Józue in Mojzes je šel na Božjo goro. Starešinam pa je rekel: »Čakajte tukaj na naju, dokler se ne vrneva k vam! Glejte, pri vas sta Aron in Hur; če ima kdo pravdo, naj se obrne nanju.« Ko je Mojzes odšel na goro, jo je pokril oblak. Gospodovo veličastvo se je spustilo na Sinajsko goro in oblak jo je pokrival šest dni. Poklical je Mojzesa sedmi dan iz srede oblaka. Prikazen Gospodovega veličastva je bila na vrhu gore pred očmi Izraelovih sinov kakor požirajoč ogenj. Mojzes je šel v sredo oblaka in stopil na goro. Štirideset dni in štirideset noči je ostal na gori. Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: Govôri Izraelovim sinovom, naj pobirajo zame dar; od vsakega, ki ga srce nagiba k temu, vzemite dar zame! To pa naj bo dar, ki ga jemljite od njih: zlato, srebro in bron, višnjev in rdeč škrlat, karmezin, tančica, kozja dlaka, rdeče barvane ovnove kože, delfinove kože, akacijev les, olje za svetilnico, dišave za mazilno olje in za dišeče kadilo, oniksovi kamni in okrasni kamni za efód in naprsnik. Postavijo naj mi svetišče, da bom prebival med njimi. Naredijo naj natančno po tem, kakor ti bom pokazal na vzorcu prebivališča in na vzorcu njegove opreme! Naredijo naj skrinjo iz akacijevega lesa; dva komolca in pol naj bo dolga, poldrugi komolec široka in poldrugi komolec visoka! Prevleci jo s čistim zlatom; znotraj in zunaj jo prevleci in naredi na njej okrog in okrog zlat venec. Ulij zanjo štiri zlate obroče in jih pritrdi na njene štiri noge: dva obroča na eni strani, dva na drugi! Naredi drogova iz akacijevega lesa in ju pozláti! In vtakni drogova v obroče ob straneh skrinje, da bo mogoče z njima skrinjo nositi! Drogova naj ostaneta v obročih na skrinji, ne smete jih vzeti z nje. V skrinjo pa deni pričevanje, ki ti ga bom dal! Narêdi tudi spravni pokrov iz čistega zlata; dva komolca in pol naj bo dolg in poldrugi komolec širok! Narêdi dva keruba iz zlata, s kovanjem ju narêdi na obeh koncih spravnega pokrova! Enega keruba narêdi na enem koncu, drugega na drugem; keruba naredite tako, da se bosta dvigala iznad spravnega pokrova na obeh njegovih koncih! Keruba naj razprostirata peruti navzgor in zaslanjata z njimi spravni pokrov, obrnjena z obrazom drug proti drugemu; obraza kerubov naj gledata na spravni pokrov. Deni ta pokrov na skrinjo in vanjo deni pričevanje, ki ti ga bom dal! Tam se bom shajal s teboj in ti iznad spravnega pokrova med keruboma, ki sta na skrinji pričevanja, govoril vse, kar ti bom zapovedal za Izraelove sinove. Narêdi mizo iz akacijevega lesa: dva komolca naj bo dolga, komolec široka in poldrugi komolec visoka! Prevleci jo s čistim zlatom in narêdi na njej okrog in okrog zlat venec! Narêdi ji okrog za dlan širok okvir in na okviru napravi zlat venec! Narêdi zanjo štiri zlate obroče in pritŕdi obroče na štiri vogale pri njenih štirih nogah! Obroči naj bodo tik ob okviru, da se vanje vtakneta drogova in bo mogoče mizo nositi. Drogova narêdi iz akacijevega lesa in ju pozláti; z njima naj nosijo mizo! In narêdi zanjo sklede, torilca, vrče in kozarce, s katerimi se bodo izlivale pitne daritve. Narêdi jih iz čistega zlata! Na mizo pa neprenehoma pokladaj predme hlebe obličja! Potem narêdi svečnik iz čistega zlata; s kovanjem naj naredijo svečnik, njegovo nogo in deblo; kakor on naj bodo iz celega njegove čaše, popki in cveti! Šest vej naj izhaja iz njegovih strani: tri veje svečnika iz ene strani in tri veje iz druge. Po tri mandeljnovemu cvetu podobne čaše s popkom in cvetom naj bodo na vsaki veji; tako naj bo na šestih vejah, ki izhajajo iz svečnika. Na svečniku samem naj bodo štiri mandeljnovemu cvetu podobne čaše s popki in cveti. In sicer naj bo popek pod dvema vejama, kjer izhajata iz njega, in popek pod drugima dvema vejama, kjer izhajata iz njega, in popek pod zadnjima dvema vejama, kjer izhajata iz njega; tako naj bo pri šestih vejah, ki izhajajo iz svečnika. Ti popki in te veje naj bodo z njimi vred iz celega; vse naj bo eno samo kovano delo iz čistega zlata. Narêdi zanj sedem svetilk in postavi nanj njegove svetilke tako, da bodo razsvetljevale prostor pred njim! Njegovi utrinjači in skledice naj bodo iz čistega zlata. Svečnik in vse te naprave naj naredijo iz enega talenta čistega zlata. Glej, da jih narediš po njihovem vzorcu, ki se ti je pokazal na gori! Prebivališče narêdi iz desetih preprog; iz sukane tančice, iz višnjevega in rdečega škrlata in iz karmezina; narêdi jih z umetelno vtkanimi kerubi! Preproga naj bo osemindvajset komolcev dolga in štiri komolce široka. Ista mera naj bo za vse preproge. Pet preprog poveži drugo z drugo in drugih pet preprog poveži drugo z drugo. Na robu ene preproge ob kraju prvega poveza narêdi zanke iz višnjevega škrlata; enako narêdi na robu skrajne preproge drugega poveza! Petdeset zank narêdi na eni preprogi in petdeset zank narêdi na skrajni preprogi drugega poveza; zanke naj bodo druga nasproti drugi! In narêdi petdeset zlatih kljuk ter spni preproge drugo z drugo s kljukami; tako bo prebivališče ena celota! Potem narêdi preproge iz kozje dlake za šotorsko streho nad prebivališčem; enajst preprog narêdi! Preproga naj bo trideset komolcev dolga in štiri komolce široka; ista mera naj bo za vseh enajst preprog. Poveži pet preprog posebej in šest preprog posebej in deni šesto preprogo v dve gubi spredaj na šotor! Narêdi petdeset zank na robu skrajne preproge prvega poveza in petdeset zank na robu skrajne preproge v drugem povezu! In narêdi petdeset bronastih kljuk in vtakni kljuke v zanke in spni šotorsko streho, da bo ena celota! Od odvečnega prevesa pri preprogah šotora naj visi polovica preproge čez zadnjo stran prebivališča. Na obeh straneh naj visi po en komolec odvečne dolžine preprog šotora čez strani prebivališča, da ga pokriva. In narêdi za šotorsko streho pregrinjalo iz rdeče barvanih ovnovih kož in čez to pregrinjalo iz delfinovih kož! Narêdi pokonci stoječe deske iz akacijevega lesa za prebivališče! Vsaka deska naj bo deset komolcev dolga in poldrugi komolec široka. Vsaka deska naj ima dva čepa za medsebojno povezavo; tako narêdi pri vseh deskah prebivališča! Deske za prebivališče narêdi: dvajset desk za južno stran, proti poldnevu! Pod dvajset desk pa pride štirideset srebrnih podstavkov, po dva podstavka pod vsako desko za njena čepa. In za drugo stran prebivališča, ki gleda proti severu, dvajset desk skupaj s štiridesetimi srebrnimi podstavki, po dva podstavka pod vsako desko! Za zadnjo stran prebivališča proti zahodu narêdi šest desk! In dve deski narêdi za vogala pri prebivališču ob zadnji strani! Naj bosta spodaj dvodelni, na vrhu pa naj se stikata pri prvem obroču; taki naj bosta obe za oba vogala. Naj bo torej osem desk in zanje šestnajst srebrnih podstavkov; dva podstavka pod eno desko in dva podstavka pod drugo. Potem narêdi zapahe iz akacijevega lesa: pet za deske na eni, pet za deske na drugi strani prebivališča in pet na zadnji strani prebivališča proti zahodu! Srednji zapah naj gre sredi desk od enega konca do drugega. Deske pozláti in narêdi zanje iz zlata obroče, da skoznje vtaknejo zapahe; tudi zapahe pozlati! Tako postavi prebivališče po zanj določenem načrtu, ki se ti je pokazal na gori! Potem narêdi zagrinjalo iz višnjevega in rdečega škrlata, karmezina in sukane tančice; narêdi ga z umetelno vtkanimi kerubi! Obesi ga na štiri pozlačene stebre iz akacijevega lesa, ki imajo zlate kavlje in stojijo na štirih srebrnih podstavkih! Zagrinjalo obesi pod kljuke in tja, za zagrinjalo, spravi skrinjo pričevanja! Tako vam bo zagrinjalo ločevalo Sveto od Presvetega. In v Presvetem položi spravni pokrov na skrinjo pričevanja! Postavi mizo pred zagrinjalo in svečnik nasproti mizi, na južni strani prebivališča; mizo namreč postavi na severno stran! Potem narêdi zagrinjalo za vhod v šotor iz višnjevega in rdečega škrlata, karmezina in sukane tančice z umetelnim vezenjem! Za zagrinjalo pa narêdi pet stebrov iz akacijevega lesa in jih pozláti; njihovi kavlji naj bodo zlati; in ulij zanje pet bronastih podstavkov! Narêdi oltar iz akacijevega lesa, pet komolcev dolg in pet komolcev širok – oltar naj bo štirioglat – in tri komolce visok! Narêdi mu rogove na štirih vogalih, tako da bodo rogovi z njim vred iz celega, in prevleci ga z bronom! Narêdi zanj lonce za pobiranje pepela, lopate, kotlice, vilice in ponve; vse te priprave naredi iz brona! Narêdi zanj tudi rešetko, mrežast izdelek iz brona, in na mreži narêdi štiri bronaste obroče na štirih vogalih! Polôži jo spodaj pod obrobek pri oltarju, tako da bo rešetka segala do polovice višine oltarja! Narêdi drogova za oltar, drogova iz akacijevega lesa, in prevleci ju z bronom! Drogova naj se vtakneta v obroče, tako da bosta drogova na obeh straneh oltarja, ko ga bodo nosili. Narêdi ga iz desk in naj bo votel! Kakor se ti je pokazal na gori, tako naj ga napravijo. Narêdi dvorišče okrog prebivališča! Za poldansko stran, proti jugu, naj bodo zavese za dvorišče iz sukane tančice; sto komolcev naj bodo dolge za to stran; zanje naj bo dvajset stebrov z dvajsetimi podstavki iz brona; kavlji stebrov in njihove vezi pa naj bodo iz srebra. Enako naj bodo za severno stran zavese dolge sto komolcev; zanje naj bo dvajset stebrov z dvajsetimi podstavki iz brona; kavlji stebrov in njihove vezi pa naj bodo iz srebra. Za širino dvorišča na zahodni strani naj bodo zavese dolge po petdeset komolcev; zanje naj bo deset stebrov z desetimi podstavki. Tudi širina dvorišča na vzhodni strani naj bo petdeset komolcev: petnajst komolcev zaves na enem krilu, zanje trije stebri s tremi podstavki; in za drugo krilo petnajst komolcev zaves, zanje trije stebri s tremi podstavki. Za vrata na dvorišče naj bo zagrinjalo dvajsetih komolcev iz višnjevega in rdečega škrlata, karmezina in sukane tančice z umetelnim vezenjem; naj imajo štiri stebre s štirimi podstavki. Vsi stebri okrog dvorišča naj imajo srebrne vezi, tudi njihovi kavlji naj bodo iz srebra, podstavki pa iz brona. Dvorišče naj bo sto komolcev dolgo, petdeset široko in pet visoko; zavese naj bodo iz sukane tančice, podstavki pa iz brona. Vse priprave prebivališča za vse opravilo pri njem, tudi vsi njegovi količki in vsi količki dvorišča, naj bodo iz brona. Zapovej pa Izraelovim sinovom, da ti prinesejo čistega olja iz stolčenih oliv za svečnik, da prižgejo svetilko, ki bo stalno gorela v shodnem šotoru, pred zagrinjalom, ki je pred pričevanjem. Aron in njegovi sinovi naj jo oskrbujejo, da bo od večera do jutra pred Gospodom. To naj bo večni zakon za Izraelove sinove iz roda v rod. Ti pa vzemi k sebi brata Arona in z njim njegove sinove izmed Izraelovih sinov, da mi bodo služili kot duhovniki: Aron in Aronovi sinovi Nadáb, Abihú, Eleazar in Itamár! Narêdi bratu Aronu sveta oblačila za čast in v okras! Govôri z vsemi, ki se razumejo na umetnost, ki sem jih napolnil z umetelnim duhom, da napravijo Aronu oblačila, da bo posvečen in mi bo služil kot duhovnik! Naredijo naj tale oblačila: naprsnik, efód, vrhnje oblačilo, spodnje oblačilo, pokrivalo in pas. Naj torej naredijo sveta oblačila tvojemu bratu Aronu in njegovim sinovom, da mi bodo služili kot duhovniki. Naj uporabijo zlato, višnjev in rdeč škrlat, karmezin in tančico. Efód naj napravijo iz zlata, višnjevega in rdečega škrlata ter karmezina in sukane tančice, kakršno izdelujejo tkalski mojstri. Naj ima dva obramna dela, ki se sklepata; zapenja naj se na obeh koncih. Preveza, ki bodi na njem, naj bo narejena enako in iz celega z njim, iz zlata, višnjevega in rdečega škrlata ter karmezina in sukane tančice. Vzemi oniksova kamna in vreži vanju imena Izraelovih sinov; šest njihovih imen na en kamen in šest drugih imen na drug kamen, po redu, kakor so bili rojeni! Kakor kamnorezec vrezuje pečate, vreži v oba kamna imena Izraelovih sinov; narêdi ju tako, da bosta obdana z zlato pletenino! Pripni oba kamna na obramna dela efóda kot kamna spomina na Izraelove sinove! Aron naj nosi njihova imena pred Gospodom na obeh ramah v spomin. Narêdi pletenino iz zlata in dve verižici iz čistega zlata; spleti ju in narêdi kakor vrvici in spleteni verižici pritrdi k pletenini! Potem narêdi naprsnik razsodbe kot umetelno tkano delo; narêdi ga, kakor je narejen efód; narêdi ga iz zlata, višnjevega in rdečega škrlata ter karmezina in sukane tančice! Naj bo štirioglat, v dve gubi, pedenj dolg in pedenj širok. Vdelaj vanj kamne v štirih vrstah; vrsta karneol, topaz in smaragd naj bo prva vrsta; druga vrsta: rubin, safir in jaspis; tretja vrsta: hijacint, ahat in ametist; četrta vrsta: hrizolit, beril in oniks. Naj se vdelajo v zlato pletenino. Kamnov naj bo dvanajst glede na število imen Izraelovih sinov; naj bodo kakor pečati, na vsakem naj bo vrezano njegovo ime, za dvanajst rodov. In na naprsnik deni spleteni verižici, narejeni kakor vrvici iz čistega zlata! Narêdi tudi zlata obročka za naprsnik in ju pritŕdi na dveh koncih naprsnika! Vtakni potem zlati vrvici v obročka na koncih naprsnika, druga konca obeh vrvic pa zapni v pletenini in ju vtakni v obramna dela efóda od spredaj! Naredi še dva zlata obročka in ju vstavi v konca naprsnika, na njegov notranji rob, ki je obrnjen proti efódu! Potem narêdi dva zlata obročka in ju pritŕdi v obramna dela efóda, spodaj ob sprednji strani, tam, kjer se zapenjata, nad prevezo efóda! Naprsnik z obročki naj privežejo k obročkom efóda z vrvico iz višnjevega škrlata, tako da bo nad prevezo efóda. Tako naj Aron nosi imena Izraelovih sinov na naprsniku razsodbe na svojem srcu, kadar gre v svetišče, v trajen spomin pred Gospodom. V naprsnik razsodbe pa deni urím in tumím, da bosta na Aronovem srcu, kadar gre pred Gospodovo obličje; in tako naj Aron vedno nosi pred Gospodom razsodbo Izraelovih sinov na svojem srcu! Potem narêdi iz višnjevega škrlata vrhnje oblačilo k efódu! Na sredi naj ima odprtino za glavo; ob odprtini naj bo tkan rob; naj bo kakor odprtina pri oklepu, da se ne raztrga. Na robu oblačila pa narêdi granatna jabolka iz višnjevega in rdečega škrlata in karmezina, okrog in okrog po njegovem robu, in med njimi okrog in okrog zlate zvončke: zlat zvonček in granatno jabolko, zlat zvonček in granatno jabolko okrog in okrog po robu vrhnjega oblačila! Aron naj ga ima, ko opravlja službo, da se bo slišalo njegovo zvončkljanje, kadar gre v svetišče pred Gospodovo obličje in kadar pride ven; tako ne bo umrl. Potem narêdi ploščico iz čistega zlata in vreži vanjo, kakor vrezujejo v pečat: »Sveto Gospodu.« Priveži jo na pokrivalo z vrvico iz višnjevega škrlata; spredaj na pokrivalu naj bo! Naj bo na Aronovem čelu, da bo mogel jemati nase pregreške, storjene pri svetih rečeh, ki jih bodo Izraelovi sinovi posvečevali pri vseh svojih svetih darilih; naj bo vedno na njegovem čelu, da bi našli milost pred Gospodom. Spodnje oblačilo stki iz sukane tančice in narêdi pokrivalo iz tančice! Napravi pas z umetelnim vezenjem! Za Aronove sinove napravi spodnja oblačila in narêdi jim pasove in visoke čepice za čast in v okras! To obleci bratu Aronu in z njim njegovim sinovom; in mazili jih, umésti jih v službo in jih posvéti, da mi bodo služili kot duhovniki! Napravi jim tudi platnene hlače, da zakrijejo svojo nagoto; segajo naj od ledij do stegna! Aron in njegovi sinovi naj jih imajo na sebi, kadar gredo v shodni šotor ali kadar se bližajo oltarju opravljat službo v svetišču, da si ne naložijo krivde in ne umrejo. To naj bo večni zakon zanj in za njegovo potomstvo za njim. To stôri, da jih posvetiš in mi bodo služili kot duhovniki. Vzemi junca in dva neoporečna ovna in nekvašenega kruha ter nekvašenih, z oljem umešenih kolačev in nekvašenih, z oljem pomazanih mlincev; narêdi jih iz bele pšenične moke! Polôži jih v košaro in v košari jih prinesi poleg junca in obeh ovnov! Arona in njegove sinove pripelji k vhodu shodnega šotora in jih umij z vodo! Potem vzemi oblačila in obleci Aronu spodnje oblačilo, vrhnje oblačilo k efódu, efód in naprsnik, in ga prepaši s prevezo efóda! Deni mu na glavo pokrivalo in na pokrivalo pritrdi sveti načelek! Vzemi mazilnega olja, izlij mu ga na glavo in ga mazili! Pripelji tudi njegove sinove in jim obleci spodnja oblačila! Opaši jih s pasom, Arona in njegove sinove, in priveži jim visoke čepice; in naj jim pripada duhovništvo po večnem zakonu! Tako umésti Arona in njegove sinove v njihovo službo! Potem pripelji junca pred shodni šotor in Aron in njegovi sinovi naj mu položijo roke na glavo! In zakolji junca pred Gospodom pri vhodu v shodni šotor! Vzemi nekaj junčeve krvi in jo s prstom pomaži po rogovih oltarja, vso drugo kri pa izlij na oltarno podnožje! Nato vzemi vso tolščo, ki pokriva drobovje, péčico na jetrih, obe ledvici in tolščo, ki je na njiju, in vse to sežgi na oltarju! Junčevo meso, kožo in iztrebke sežgi v ognju zunaj tabora, ker je to daritev za greh. Nato vzemi prvega ovna in Aron in njegovi sinovi naj mu položijo roke na glavo! Zakolji ovna, vzemi njegovo kri in poškrôpi z njo okrog in okrog po oltarju! Potem ovna razsekaj na kose. Ko opereš njegovo drobovje in noge, jih polôži na njegove kose in na njegovo glavo! Sežgi vsega ovna na oltarju; to je žgalna daritev za Gospoda, prijeten vonj, ognjena daritev za Gospoda! Potem vzemi drugega ovna in Aron in njegovi sinovi naj položijo roke ovnu na glavo! Zakolji ovna in vzemi nekaj njegove krvi ter z njo pomaži mečico desnega Aronovega ušesa in mečice desnih ušes njegovih sinov in palce njihovih desnih rok ter palce njihovih desnih nog, potem pa poškrôpi s krvjo okrog in okrog po oltarju! Vzemi krvi, ki je na oltarju, in mazilnega olja ter poškrôpi Arona in njegova oblačila in z njim njegove sinove in oblačila njegovih sinov; tako bo posvečen on in njegovi sinovi, njegova oblačila in oblačila njegovih sinov. Potem vzemi ovnovo tolščo, rep, tolščo, ki pokriva drobovje, jetrno péčico, obe ledvici in tolščo, ki je na njiju, in desno stegno, kajti to je oven umestitve; dalje hleb kruha in kolač z oljem umešenega kruha ter mlinec iz košare z nekvašenim kruhom, ki je pred Gospodom. Polôži vse na roke Aronu in na roke njegovim sinovom in to kot dar primikanja primikaj pred Gospodom! Potem vzemi to z njihovih rok in to sežgi na oltarju poleg žgalne daritve v prijeten vonj pred Gospodom; to je ognjena daritev za Gospoda! Vzemi tudi prsi ovna umestitve, ki so za Arona, ter jih primikaj kot dar primikanja pred Gospodom; potem naj bodo tebi v delež! Tako posvetiš prsi kot dar primikanja in stegno kot dar vzdigovanja, vse to, kar je bilo primikano in kar je bilo vzdigovano od ovna umestitve za Arona in njegove sinove. In to naj Aron in njegovi sinovi dobivajo od Izraelovih sinov kot večni zakon. Kajti to je dar, in sicer dar Izraelovih sinov od njihovih mirovnih daritev kot dar za Gospoda. Sveta oblačila, ki jih ima Aron, naj dobijo za njim njegovi sinovi, da bodo v njih maziljeni in umeščeni v službo. Sedem dni naj jih oblači tisti izmed njegovih sinov, ki bo duhovnik namesto njega in bo hodil v shodni šotor opravljat službo v svetišču. Ovna umestitve pa vzemi in skuhaj njegovo meso na svetem kraju! Aron in njegovi sinovi naj jedo ovnovo meso s kruhom iz košare pri vhodu v shodni šotor. To smejo jesti tisti, za katere je bila s tem opravljena sprava, da bi jih umestili v službo in jih posvetili; nihče drug ne sme jesti od tega, ker je sveto. Če ostane kaj umestitvenega mesa in kruha do jutra, sežgi v ognju, kar je ostalo; ni dovoljeno jesti, ker je sveto! Stôri torej Aronu in njegovim sinovom povsem tako, kakor sem ti zapovedal; sedem dni jih umeščaj v službo! In junca daritve za greh pripravi vsak dan v spravo, da oltar očistiš greha s tem, da na njem opraviš spravo; in mazili ga, da ga posvetiš! Sedem dni opravljaj spravo na oltarju in ga posvečuj, da oltar postane presvet; kar koli se dotakne oltarja, bo sveto! Tole pa pripravi na oltarju: vsak dan dve enoletni jagnjeti, vedno! Eno jagnje pripravi zjutraj, drugo pa proti večeru; in k prvemu jagnjetu desetinko bele moke, umešene s četrtinko vrča olja iz stolčenih oliv, in kot pitno daritev četrtinko vrča vina! Drugo jagnje pa pripravi proti večeru; pripravi ga z enako jedilno in pitno daritvijo kakor zjutraj v prijeten vonj kot ognjeno daritev za Gospoda! To naj bo stalna žgalna daritev iz roda v rod pri vhodu v shodni šotor pred Gospodom, kjer se bom shajal z vami, da bom tam govoril s teboj. Tam se bom shajal z Izraelovimi sinovi in kraj bo posvečen po mojem veličastvu. Posvetil bom shodni šotor in oltar; tudi Arona in njegove sinove bom posvetil, da mi bodo služili kot duhovniki. Prebival bom sredi Izraelovih sinov in bom njihov Bog. In spoznali bodo, da sem jaz, Gospod, njihov Bog, ki sem jih izpeljal iz egiptovske dežele, da bi prebival sredi med njimi; jaz sem Gospod, njihov Bog. Potem narêdi oltar, na katerem boste zažigali kadilo; naredi ga iz akacijevega lesa! Naj bo en komolec dolg, en komolec širok, štirioglat in dva komolca visok; in rogovi naj bodo z njim vred iz celega. Prevleci ga s čistim zlatom: ploščo, stene okrog in okrog in rogove; in napravi mu okrog zlat venec! Narêdi zanj dva obroča pod vencem na obeh straneh; na obeh nasprotnih koncih ju narêdi, da vtaknete vanju drogova in ga boste na njiju nosili! Drogova narêdi iz akacijevega lesa in ju pozláti! Postavi oltar pred zagrinjalo, ki je pred skrinjo pričevanja, pred spravni pokrov, ki je nad pričevanjem, kjer se ti bom razodeval! Aron naj zažiga na njem dišeče kadilo; zažiga naj ga vsako jutro, ko bo pripravljal svetilke. In zažiga naj ga proti večeru, ko bo natikal svetilke. To naj bo trajno kajenje pred Gospodom iz roda v rod. Na njem ne smete darovati nepostavnega kadila ne žgalne ne jedilne daritve; tudi pitne daritve ne izlivajte nanj! Aron pa naj enkrat na leto opravi spravo na njegovih rogovih; s krvjo spravne daritve za greh naj na njem opravi spravo enkrat na leto, iz roda v rod; nadvse svet je Gospodu. Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: Ko ugotavljaš število Izraelovih sinov, naj da vsak Gospodu odkupnino za svoje življenje, da ob štetju ne pride nadnje nadloga. To naj da vsak, ki preide k preštetim, naj da pol šekla – po svetiščnem šeklu, ki ima dvajset ger; pol šekla je dar za Gospoda. Vsak, ki preide k preštetim, od dvajsetih let in čez, naj dá Gospodu dar. Ko dajete Gospodu dar kot odkupnino za svoje življenje, naj bogatin ne daje več in ubožec ne manj kakor pol šekla. Vzemi spravni denar od Izraelovih sinov in ga uporabi za službo v shodnem šotoru, da bo za Izraelove sinove spomin pred Gospodom kot odkupnina za vaše življenje! Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: Narêdi bronast umivalnik z bronastim stojalom za umivanje in ga postavi med shodni šotor in oltar ter vlij vanj vode! Z njo naj si Aron in njegovi sinovi umivajo roke in noge; kadar gredo v shodni šotor, naj se umijejo z vodo, da ne umrejo. Kadar se približajo oltarju opravljat službo, da zažgejo ognjeno daritev Gospodu, naj si umijejo roke in noge, da ne umrejo. To bodi zanje večen zakon, zanj in za njegovo potomstvo iz roda v rod! Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: Vzemi si najbolj dragocene dišave: tekoče mire petsto šeklov, dišečega cimeta polovico toliko, to je dvesto petdeset šeklov, dišečega kolmeža dvestopetdeset šeklov, kasije petsto šeklov, po svetiščnem šeklu, in oljčnega olja en vrč! In iz tega napravi olje za sveto maziljenje, mazilo, kakor ga dela mazilar; to bodi olje za sveto maziljenje! Z njim pomazili shodni šotor in skrinjo pričevanja, mizo in vse njene priprave, svečnik in njegove priprave, kadilni oltar, oltar za žgalne daritve in vse njegove priprave, umivalnik in njegovo stojalo! Posvéti te reči, da bodo nad vse svete: kdor koli se jih dotakne, bo posvečen! Tudi Arona in njegove sinove pomazili in posvéti, da mi bodo služili kot duhovniki! Izraelovim sinovom pa govôri in reci: »To mi bodi olje za sveto maziljenje iz roda v rod! Na telo nobenega človeka ga ne smete izliti; ne smete zmešati nobenega drugega temu podobnega olja; to je sveto in tudi vam bodi sveto! Kdor zmeša podobno ali kdor kaj takega nanese na svetnega človeka, naj bo iztrebljen izmed svojega ljudstva!« Gospod je rekel Mojzesu: Vzemi si dišave: stakte, kadilne školjke, galbana in čistega kadila; to naj bo v enakih delih! Iz tega naredi kadilo, dišavo, kakor jo napravlja dišavar, osoljeno, čisto, sveto! Nekaj tega stolci v prah in deni nekaj tega pred pričevanje v shodnem šotoru, kjer se ti bom razodeval; bodi vam presveto! Takega kadila pa, kakršno boš naredil, ne delajte zase; to ti bodi sveto za Gospoda! Kdor naredi podobno, da bi ga duhal, bodi iztrebljen izmed svojega ljudstva! Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: Glej, poklical sem po imenu Becaléla, sina Urijája, Hurovega sina, iz Judovega rodu. Napolnil sem ga z Božjim duhom, z modrostjo, razumnostjo in vednostjo za vsakršno delo, da napravi načrte za delo iz zlata, srebra in brona; za rezanje kamnov za vdelavanje, za rezbarjenje lesa, za opravljanje vsakršnega dela. Dodal pa sem mu še Oholiába, Ahisamáhovega sina iz Danovega rodu; in vsem modrim sem položil v srce modrost, da bodo naredili vse, kar sem ti zapovedal: shodni šotor, skrinjo pričevanja, spravni pokrov na njej in vso šotorsko opremo: mizo in njene priprave, čisti svečnik in vse njegove priprave, kadilni oltar, oltar za žgalne daritve in vse njegove priprave, umivalnik in njegovo stojalo, bogoslužna oblačila, sveta oblačila za duhovnika Arona in oblačila njegovih sinov za duhovniško službo, mazilno olje in dišeče kadilo za svetišče. Povsem tako naj naredijo, kakor sem ti zapovedal. Gospod je rekel Mojzesu: Govôri Izraelovim sinovom in reci: »Glejte, da boste praznovali moje sobote; kajti to je znamenje med menoj in vami iz roda v rod, da se ve, da vas jaz, Gospod, posvečujem! Praznujte torej soboto, ker je za vas sveta! Kdor jo skruni, naj bo usmrčen; kdor koli opravlja ta dan kako delo, bodi iztrebljen iz srede svojega ljudstva! Šest dni naj se opravlja delo, sedmi dan pa je sobota, dan počitka, posvečen Gospodu; kdor koli na sobotni dan opravlja kako delo, naj bo usmrčen. Izraelovi sinovi naj torej praznujejo soboto, naj se držijo počitka iz roda v rod kot večne zaveze. Med menoj in Izraelovimi sinovi naj bo to znamenje na veke, kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, sedmi dan pa je počival in si oddahnil.« In ko je nehal govoriti z Mojzesom na Sinajski gori, mu je dal dve plošči pričevanja, kamniti plošči, ki ju je popisal Božji prst. Ko je ljudstvo videlo, da Mojzes odlaša priti z gore, se je zbralo pri Aronu in mu reklo: »Vstani, naredi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Kajti ta Mojzes, mož, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele – ne vemo, kaj se mu je zgodilo.« Aron jim je rekel: »Izderite zlate uhane iz ušes svojih žena, sinov in hčera in mi jih prinesite!« In vse ljudstvo si je izdrlo zlate uhane iz ušes in jih prineslo Aronu. Vzel jih je iz njihovih rok, vse to oblikoval s kalupom in naredil ulito tele. Tedaj so ljudje rekli: »To so tvoji bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele!« Ko je Aron to videl, je pred teletom postavil oltar; nato je razglasil: »Jutri bo praznik za Gospoda!« Drugo jutro so ljudje zgodaj vstali, darovali žgalne daritve in prinašali mirovne daritve; potem so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, se je pokvarilo. Hitro so krenili s pota, ki sem jim ga zapovedal; naredili so si ulito tele, se mu priklanjali, mu darovali in rekli: ›To so tvoji bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele!‹« In Gospod je rekel Mojzesu: »Videl sem to ljudstvo: to je trdovratno ljudstvo. Zdaj me pusti, da se vname moja jeza proti njim in jih pokončam, tebe pa napravim za velik narod!« Mojzes pa je blažil obličje Gospoda, svojega Boga, in je rekel: »Zakaj, Gospod, se vnema tvoja jeza proti tvojemu ljudstvu, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko? Zakaj naj bi Egipčani govorili in rekli: ›S hudobnim namenom jih je izpeljal, da jih pomori v gorah in iztrebi s površja zemlje.‹ Odvrni se od svoje togotne jeze in naj ti bo žal zaradi hudega, ki si ga namenil svojemu ljudstvu! Spomni se svojih služabnikov Abrahama, Izaka in Izraela, ki si jim prisegel pri sebi in jim govoril: ›Namnožil bom vaše potomstvo, da jih bo, kolikor je zvezd na nebu, in vso to deželo, ki sem jo obljubil, bom dal vašim potomcem, da jo prejmejo v večno posest.‹« Tedaj je bilo Gospodu žal zaradi hudega, o katerem je govoril, da bi ga storil svojemu ljudstvu. Mojzes se je obrnil in šel z gore s ploščama pričevanja v roki; plošči sta bili popisani na obeh straneh; na eni in na drugi strani sta bili popisani. Bili sta Božje delo in pisava je bila Božja pisava, vrezana vanju. Ko je Józue slišal, kako ljudstvo dela hrup, ko vpije, je rekel Mojzesu: »V taboru je bojni hrup.« Ta pa je rekel: »To ni hrup ukajočih ob zmagi, ne hrup vpijočih ob porazu, hrup prepevajočih slišim.« Ko se je približal taboru in zagledal tele in kólo, se je v Mojzesu vnela jeza: vrgel je plošči iz rok in ju razbil pod goro. Zgrabil je tele, ki so ga naredili, in ga sežgal v ognju. Potem ga je zmlel v prah, ga stresel v vodo in to dal piti Izraelovim sinovom. Mojzes je rekel Aronu: »Kaj ti je storilo to ljudstvo, da si spravil nadenj tako velik greh?« Aron je rekel: »Naj se ne vnema jeza mojega gospoda; saj sam poznaš ljudstvo, da je hudobno. Rekli so mi namreč: ›Narêdi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Kajti ta Mojzes, mož, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele – ne vemo, kaj se mu je zgodilo.‹ Tedaj sem jim rekel: ›Kdor ima zlato, naj si ga izdere.‹ Pa so mi ga dali; vrgel sem ga v ogenj in izšlo je to tele.« Mojzes je videl, da je ljudstvo razbrzdano; kajti Aron ga je razbrzdal, da je bilo v zasmeh njegovih nasprotnikov. In Mojzes se je postavil k vratom v tabor in rekel: »Kdor je za Gospoda, k meni!« Vsi Levijevi sinovi so se zbrali pri njem. Rekel jim je: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Pripnite si vsak svoj meč k boku, pojdite po taboru sem in tja, od vrat do vrat, in vsak naj ubije svojega brata, prijatelja in soseda!‹« Levijevi sinovi so storili po Mojzesovi besedi in tisti dan je padlo izmed ljudstva približno tri tisoč mož. Mojzes je rekel: »Danes se posvetite Gospodu, vsak za ceno svojega sina ali brata; naj vam danes podeli blagoslov!« Drugi dan je Mojzes rekel ljudstvu: »Zagrešili ste velik greh, a zdaj pojdem gor h Gospodu; morda dosežem spravo za vaš greh.« Vrnil se je h Gospodu in rekel: »Oh, to ljudstvo je zagrešilo velik greh: naredili so si bogove iz zlata. Vendar zdaj, ko bi ti odpustil njihov greh! Če pa ne, izbriši, prosim, mene iz svoje knjige, ki si jo napisal!« Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Kdor je grešil zoper mene, ga bom izbrisal iz svoje knjige. Pojdi zdaj, vôdi ljudstvo tja, kamor sem ti rekel! Glej, moj angel pojde pred teboj; a na dan svojega obiskanja jih bom kaznoval za njihov greh.« In Gospod je udaril ljudstvo zato, ker je naredilo tele, ki ga je izdelal Aron. Gospod je spregovoril Mojzesu: »Pojdi, odpravi se z ljudstvom, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, od tod v deželo, ki sem jo s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu, ko sem rekel: ›Tvojemu potomstvu jo bom dal.‹ Poslal bom pred teboj angela in pregnal bom Kánaance, Amoréjce, Hetejce, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce. Pojdi v deželo, v kateri se cedita mleko in med! Jaz pa ne pojdem v tvoji sredi, ker si trdovratno ljudstvo, da te ne pokončam na poti.« Ko je ljudstvo slišalo te hude besede, je začelo žalovati in nihče si ni nadel okrasja. Gospod je rekel Mojzesu: »Reci Izraelovim sinovom: ›Trdovratno ljudstvo ste! Ko bi le za trenutek hodil v tvoji sredi, bi te pokončal. Zdaj pa snemi okrasje! Potem bom videl, kaj naj storim s teboj.‹« In Izraelovi sinovi niso nosili nobenega okrasja od gore Horeb naprej. Mojzes je vzel šotor in ga razpel zanj zunaj tabora, precej proč od tabora. Imenoval ga je shodni šotor. Kdor koli je iskal Gospoda, je šel k shodnemu šotoru, ki je bil zunaj tabora. Kadar koli je šel Mojzes k šotoru, je vse ljudstvo vstalo. Vsak je stal pri vhodu svojega šotora in gledal za Mojzesom, dokler ta ni prišel do šotora. Ko pa je prišel k šotoru, se je spustil oblačni steber in stal pri vhodu v šotor; tedaj je govoril z Mojzesom. Kadar je vse ljudstvo videlo, kako oblačni steber stoji pri vhodu v šotor, je vse ljudstvo vstajalo in se priklanjalo, vsak pri vhodu svojega šotora. Gospod pa je govoril z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s svojim prijateljem. Potem se je vrnil v tabor, a njegov mladi pomočnik Józue, Nunov sin, se ni umaknil iz šotora. Mojzes je rekel Gospodu: »Glej, ti mi praviš: ›Popelji to ljudstvo!‹ Nisi mi pa razodel, koga pošlješ z menoj. In vendar si rekel: ›Poznam te po imenu in našel si milost v mojih očeh.‹ Če sem torej res našel milost v tvojih očeh, mi pokaži, prosim, svoje poti, da te spoznam in tako najdem milost v tvojih očeh! In upoštevaj, da je ta narod tvoje ljudstvo!« In je rekel: »Moje obličje bo šlo in naklonil ti bom počitek.« Mojzes mu je rekel: »Če tvoje obličje ne bo šlo, nas nikar ne vôdi od tod! Le po čem naj spoznam, da smo našli milost v tvojih očeh jaz in tvoje ljudstvo? Ali ne po tem, da hodiš z nami in smo tako jaz in tvoje ljudstvo odlikovani izmed vseh ljudstev, ki so na zemlji?« Gospod je rekel Mojzesu: »To, kar si rekel, bom tudi storil; kajti našel si milost v mojih očeh in poznam te po imenu.« Potem je Mojzes rekel: »Pokaži mi, prosim, svoje veličastvo!« Rekel je: »Storil bom, da pojde mimo tebe vsa moja dobrota in klical bom pred teboj ime Gospod. Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti.« Nato je rekel: »Mojega obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ.« Potem je Gospod rekel: »Glej, tu je mesto pri meni; stopi na skalo! Ko pojde moje veličastvo mimo, te bom postavil v razpoko v skali in te pokril z roko, dokler ne bom mimo. Ko bom potem odmaknil roko, me boš videl v hrbet, mojega obličja pa ne more videti nihče.« Gospod je rekel Mojzesu: »Izsekaj si dve kamniti plošči, kakršni sta bili prvi, da napišem nanju besede, ki so bile na prvih ploščah, ki si ju razbil! Zjutraj bodi pripravljen in zgodaj stopi na Sinajsko goro; tam se postavi predme na vrhu gore! Nihče naj ne gre s teboj in tudi naj se nihče ne prikaže na vsej gori; tudi drobnica in govedo naj se ne paseta nasproti tej gori.« Mojzes je izsekal kamniti plošči, kakršni sta bili prvi. Zjutraj je zgodaj vstal in šel na Sinajsko goro, kakor mu je Gospod zapovedal, v roko pa je vzel kamniti plošči. Gospod je stopil dol v oblaku in se postavil ob njem ter klical ime Gospod. In Gospod je šel mimo njega in klical: » Gospod, Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi, ki ohranja dobroto tisočem, odpušča krivdo, upornost in greh, toda nikakor ne oprosti krivde, ampak obiskuje krivdo očetov na sinovih in na sinov sinovih, na tretjih in na četrtih.« Tedaj je Mojzes hitro pokleknil in se priklonil do tal ter rekel: »Če sem našel milost v tvojih očeh, Gospod, naj hodi, prosim, Gospod sredi med nami. Ljudstvo je namreč trdovratno, toda odpústi našo krivdo in naš greh in vzemi nas za svojo lastnino!« Rekel je: »Glej, sklepam zavezo: vpričo vsega tvojega ljudstva bom delal čudeže, kakršni se niso zgodili na vsej zemlji in pri nobenem narodu. In vse ljudstvo, med katerim prebivaš, bo videlo Gospodovo delo; kajti strah vzbujajoče je, kar bom storil s teboj. Pazi na to, kar ti danes zapovedujem! Glej, pregnal bom pred teboj Amoréjce, Kánaance, Hetejce, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce. Varuj se, da ne skleneš zaveze s prebivalci dežele, v katero prideš, da ne postanejo past v tvoji sredi! Temveč podrite njihove oltarje, razbijte spomenike in posekajte njihove svete kole! Kajti ne smeš se priklanjati drugemu bogu, ker je Gospodovo ime ›Ljubosumni‹, ljubosumen Bog je. Nikar ne sklepaj zaveze s prebivalci dežele! Kadar bi se vlačugali s svojimi bogovi in darovali svojim bogovom, bi te vabili in bi jedel od njihove daritve; jemal bi njihove hčere za tvoje sinove in njihove hčere bi se vlačugale s svojimi bogovi in zapeljevale tvoje sinove, da bi se vlačugali z njihovimi bogovi. Ne delaj si ulitih bogov! Praznuj praznik nekvašenega kruha! Sedem dni jej nekvašeni kruh ob določenem času v mesecu abíbu, kakor sem ti zapovedal; kajti v mesecu abíbu si odšel iz Egipta. Kar koli prvo odpre materino naročje, je moje; vsak prvi moški mladič tvoje živine, goveda in drobnice. Prvega mladiča osla pa odkupi z jagnjetom; če ga ne odkupiš, mu zlômi tilnik! Vsakega prvorojenca izmed svojih sinov moraš odkupiti. In ne prikažite se pred menoj praznih rok! Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj; počivaj tudi ob času oranja in ob času žetve! Obhajaj praznik tednov za prvine pšenične žetve in praznik spravljanja pridelkov ob koncu leta! Trikrat v letu naj se vsi tvoji moški prikažejo pred obličjem Gospoda Boga, Izraelovega Boga. Kajti pregnal bom narode pred teboj in razširil tvoje pokrajine in nihče ne bo zahlepel po tvoji deželi, kadar pojdeš, da se trikrat na leto prikažeš pred obličjem Gospoda, svojega Boga. Ne daruj krvi moje klavne daritve s kvašenim kruhom in daritev praznika pashe naj ne ostane do jutra! Najboljše prvine svoje zemlje prinašaj v hišo Gospoda, svojega Boga! Ne kuhaj kozliča v mleku njegove matere!« Potem je Gospod rekel Mojzesu: »Zapiši te besede, kajti z njimi sklepam zavezo s teboj in z Izraelom!« Bil je tam pri Gospodu štirideset dni in štirideset noči; ni jedel kruha in ni pil vode. Napisal je na plošči besede zaveze, deset besed. In ko je Mojzes šel s Sinajske gore – obe plošči pričevanja sta bili v Mojzesovi roki, ko je šel z gore –, Mojzes ni vedel, da koža njegovega obraza žari zaradi pogovora z njim. Aron in vsi Izraelovi sinovi so videli Mojzesa in glej, koža njegovega obraza je žarela; in bali so se mu približati. Mojzes pa jih je poklical in Aron in vsi knezi skupnosti so se vrnili k njemu. Govoril je z njimi. Nato so se približali vsi Izraelovi sinovi in zapovedal jim je vse, kar je Gospod z njim govoril na Sinajski gori. Ko je nehal govoriti z njimi, si je zagrnil obraz. Kadar je Mojzes prišel pred Gospoda, da bi z njim govoril, si je snel zagrinjalo, dokler ni odšel. Potem ko je šel ven, je povedal Izraelovim sinovom, kar mu je bilo zapovedano. In Izraelovi sinovi so videli Mojzesov obraz, kako žari koža Mojzesovega obraza. Potem si je Mojzes spet zagrnil obraz, dokler ni šel, da bi govoril z njim. Mojzes je zbral vso skupnost Izraelovih sinov in jim rekel: »To so stvari, ki jih je Gospod zapovedal narediti. Šest dni naj se opravlja delo, sedmi dan pa vam bodi svet, sobota, dan počitka za Gospoda! Kdor koli bi ta dan delal, mora umreti. Na sobotni dan ne smete netiti ognja v nobenem svojih prebivališč.« In Mojzes je rekel vsej skupnosti Izraelovih sinov: »To je beseda, ki jo je zapovedal Gospod in rekel: ›Vzemite od tega, kar imate, dar za Gospoda! Vsak, ki ga srce nagiba k temu, naj prinese kot dar za Gospoda: zlato, srebro in bron; višnjev in rdeč škrlat, karmezin, tančico in kozjo dlako; rdeče barvane ovnove kože, delfinove kože in akacijev les; olje za svetilnico, dišave za mazilno olje in za dišeče kadilo; oniksove kamne in okrasne kamne za efód in naprsnik. Vsi strokovnjaki med vami naj pridejo in naredijo vse, kar je zapovedal Gospod: prebivališče z njegovo šotorsko streho in pregrinjalom, kljuke, deske, zapahe, stebre in podstavke; skrinjo in njena drogova, spravni pokrov in zastirajoče zagrinjalo; mizo in njena drogova in vse njene posode ter hlebe obličja; svečnik svetilnice in njegove priprave, svetilke in olje za svetilnico; kadilni oltar in njegova drogova; mazilno olje in dišeče kadilo; vhodno zagrinjalo za vhod v prebivališče; oltar za žgalne daritve in njegovo bronasto rešetko, drogova in vse priprave; umivalnik in njegovo stojalo; zavese za dvorišče in njegove stebre in njihove podstavke ter zagrinjalo za vrata na dvorišče; količke za prebivališče in količke za dvorišče in njihove vrvi; obredna oblačila za službo v svetišču, sveta oblačila za duhovnika Arona in oblačila njegovih sinov za duhovniško službo.‹« Tedaj je vsa skupnost Izraelovih sinov odšla izpred Mojzesa. Potem pa so prišli vsi, katerim je tako velelo srce, in vsi, ki jih je k temu nagibal njihov duh. Prinesli so dar za Gospoda, za izdelavo shodnega šotora, za vso službo pri njem in za sveta oblačila. Prišli so tako možje kot žene; vsi, ki jih je srce nagibalo k temu, so prinesli zaponke, uhane, prstane, ogrlice, vsakovrstno zlatnino; vsak, kdor je hotel darovati zlat dar Gospodu, in vsak, kdor je imel višnjev in rdeč škrlat, karmezin, tančico, kozjo dlako, rdeče barvane ovnove kože in delfinove kože, jih je prinesel. Vsak, kdor je hotel pokloniti srebrn in bronast dar, je prinesel dar Gospodu. In vsak, kdor je imel akacijev les za kakršno koli bogoslužno napravo, ga je prinesel. Vse spretne žene so s svojimi rokami predle in prinesle, kar so napredle: višnjev in rdeč škrlat, karmezin in tančico. In vse žene, obdarovane s spretnostjo, so predle kozjo dlako. Knezi pa so prinesli oniksove kamne in okrasne kamne za efód in naprsnik, dišave in olje za svetilnico, za mazilno olje in za dišeče kadilo. Tako so prinesli Izraelovi sinovi, možje in žene, ki jih je njihovo srce nagibalo, da bi kaj darovali za kakršno koli napravo, ki jo je Gospod po Mojzesu zapovedal narediti, prostovoljni dar Gospodu. Mojzes je rekel Izraelovim sinovom: »Glejte, Gospod je po imenu poklical Becaléla, sina Urijája, Hurovega sina, iz Judovega rodu, in ga napolnil z Božjim duhom, z modrostjo, razumnostjo in vednostjo za vsakršno delo, da napravi načrte za delo iz zlata, srebra in brona; za rezanje kamnov, ki naj bi jih vdelavali, za rezbarjenje lesa, za izdelavo vsakega umetelnega dela. In dal mu je v srce dar poučevanja, njemu in Oholiábu, Ahisamáhovemu sinu iz Danovega rodu. Napolnil ju je z modrostjo, da bi opravila vsakršno delo, kakršno opravljajo rezbar, tkalski mojster, vezilec na višnjevem in rdečem škrlatu, karmezinu in tančici in tkalec; bila sta zmožna narediti vsako delo in izdelovati načrte. Becalél, Oholiáb in vsi sposobni, ki jim je Gospod dal modrost in razumnost, da znajo narediti vsakršno delo za postavitev svetišča, naj naredijo, kar je Gospod zapovedal.« Potem je Mojzes poklical Becaléla, Oholiába in vse strokovnjake, ki jih je Gospod obdaril s sposobnostjo, vse, ki jih je srce nagibalo, da bi se lotili dela in ga opravili. Vzeli so od Mojzesa vse darove, ki so jih prinesli Izraelovi sinovi, da bi pripravili, kar je potrebno za postavitev svetišča. Ker pa so mu jutro za jutrom še prinašali prostovoljne darove, so prišli vsi sposobni za delo pri svetišču, vsak od dela, ki ga je opravljal. Rekli so Mojzesu: »Ljudstvo prinaša več, kakor je potrebno, da se opravi delo, ki ga je zapovedal Gospod.« Zato je Mojzes zapovedal in raznesli so glas po taboru ter rekli: »Ne moški ne ženska naj ne delata več za dar za svetišče!« In ljudstvo je nehalo prinašati. Dovolj so namreč darovali za vsa dela, ki jih je bilo treba opraviti, in ostajalo je. Vsi strokovnjaki so naredili prebivališče iz desetih preprog iz sukane tančice, višnjevega in rdečega škrlata in karmezina; naredili so jih z umetelno vtkanimi kerubi. Preproga je bila osemindvajset komolcev dolga in štiri komolce široka; ista mera je bila za vse preproge. Pet preprog je povezal drugo z drugo in drugih pet je prav tako povezal drugo z drugo. Naredil je zanke iz višnjevega škrlata na robu ene preproge ob kraju prvega poveza; enako je naredil na robu skrajne preproge drugega poveza. Naredil je petdeset zank na eni preprogi in petdeset zank na skrajni preprogi drugega poveza; zanke so bile druga nasproti drugi. In naredil je petdeset zlatih kljuk in spel preproge s kljukami, tako da je bilo prebivališče ena celota. Potem je naredil preproge iz kozje dlake za šotorsko streho nad prebivališčem; naredil je enajst preprog. Preproga je bila trideset komolcev dolga in štiri komolce široka; za vseh enajst preprog je bila ista mera. Povezal je pet preprog posebej in šest preprog posebej. In naredil je petdeset zank na robu skrajne preproge prvega poveza in petdeset na robu preproge drugega poveza. Naredil je petdeset bronastih kljuk, da je spel šotorsko streho, tako da je bila celota. Potem je naredil za šotorsko streho pregrinjalo iz rdeče barvanih ovnovih kož in čez to pregrinjalo iz delfinovih kož. Naredil je pokonci stoječe deske iz akacijevega lesa. Vsaka deska je bila deset komolcev dolga in poldrugi komolec široka. Vsaka deska je imela dva čepa za medsebojno povezavo; tako je naredil pri vseh deskah prebivališča. Naredil je deske za prebivališče: dvajset desk za južno stran proti poldnevu; in štirideset srebrnih podstavkov je dal pod dvajset desk, po dva podstavka pod vsako desko za njena dva čepa. In za drugo stran prebivališča, ki gleda proti severu, je naredil dvajset desk skupaj s štiridesetimi srebrnimi podstavki, po dva podstavka pod vsako desko. Za zadnjo stran prebivališča, proti zahodu, je naredil šest desk. In dve deski je naredil za vogala pri prebivališču ob zadnji strani. Bili sta spodaj dvodelni, na vrhu pa sta se stikali, pri prvem obroču; taki je naredil obe za oba vogala. Bilo je torej osem desk in zanje šestnajst srebrnih podstavkov, po dva podstavka pod vsako desko. Potem je naredil zapahe iz akacijevega lesa: pet za deske na eni strani prebivališča, pet zapahov za deske na drugi strani prebivališča in pet na zadnji strani prebivališča proti zahodu. Srednji zapah je naredil tako, da je šel sredi desk od enega konca do drugega. Deske je pozlatil in zanje naredil obroče iz zlata, da so skoznje vtikali zapahe; tudi zapahe je pozlatil. Naredil je zagrinjalo iz višnjevega in rdečega škrlata, karmezina in sukane tančice; naredil ga je z umetelno vtkanimi kerubi. In zanj je napravil štiri stebre iz akacijevega lesa in jih pozlatil; tudi njihovi kavlji so bili iz zlata. Zanje je ulil štiri srebrne podstavke. Potem je naredil zagrinjalo za vhod v šotor iz višnjevega in rdečega škrlata, karmezina in sukane tančice z umetelnim vezenjem in pet stebrov s kavlji; pozlatil je njihove glaviče in vezi; petero podstavkov pa je bilo iz brona. Becalél je naredil skrinjo iz akacijevega lesa; dva komolca in pol je bila dolga, poldrugi komolec široka in poldrugi komolec visoka. Prevlekel jo je znotraj in zunaj s čistim zlatom in ji naredil okrog in okrog zlat venec. Ulil je zanjo štiri zlate obroče za njene štiri noge: dva obroča na eni strani in dva obroča na drugi. Naredil je drogova iz akacijevega lesa in ju pozlatil. In vtaknil je drogova v obroče ob straneh skrinje, da so skrinjo lahko nosili. Potem je naredil spravni pokrov iz čistega zlata; dva komolca in pol je bil dolg in poldrugi komolec širok. Naredil je dva keruba iz zlata; s kovanim delom ju je naredil na obeh koncih spravnega pokrova, enega keruba na enem koncu, drugega pa na drugem; tako je naredil keruba, da sta se dvigala iznad spravnega pokrova na obeh njegovih koncih. Razprostirala sta peruti navzgor in z njimi zaslanjala spravni pokrov, obrnjena z obrazom drug proti drugemu; obraza kerubov sta gledala na spravni pokrov. Naredil je mizo iz akacijevega lesa; dva komolca je bila dolga, en komolec široka in poldrugi komolec visoka. Prevlekel jo je s čistim zlatom in ji naredil zlat venec okrog in okrog. Okrog ji je naredil za dlan širok okvir in napravil na okviru zlat venec. Ulil je zanjo štiri zlate obroče in dal obroče na štiri vogale pri njenih štirih nogah. Tik ob okviru so bili obroči, da so vanje vtikali drogova in so mizo lahko nosili. Naredil je drogova iz akacijevega lesa in ju pozlatil, da se je miza mogla nositi. Iz čistega zlata je naredil tudi posode za mizo: sklede, torilca, vrče in kozarce, s katerimi so se izlivale pitne daritve. Potem je naredil svečnik iz čistega zlata; s kovanjem ga je naredil, njegovo nogo in deblo; z njim vred so bile iz celega njegove čaše, popki in cveti. Šest vej je izhajalo iz njegovih strani: tri veje svečnika z ene strani in tri veje z druge. Po tri mandeljnovemu cvetu podobne čaše s popkom in cvetom so bile na vsaki veji; tako je bilo na šestih vejah, ki so izhajale iz svečnika. Na svečniku samem so bile štiri mandeljnovemu cvetu podobne čaše s popki in cveti. In sicer je bil popek pod dvema vejama, kjer izhajata iz svečnika, in popek pod drugima dvema vejama, kjer izhajata iz svečnika, in popek pod zadnjima dvema vejama, kjer izhajata iz svečnika; tako je bilo pri šestih vejah, izhajajočih iz svečnika. Ti popki in te veje so bili z njim vred iz celega; vse je bilo eno samo kovano delo iz čistega zlata. Naredil je zanj sedem svetilk, utrinjače in skledice iz čistega zlata. Naredil ga je iz enega talenta čistega zlata z vsemi njegovimi napravami vred. Potem je naredil kadilni oltar iz akacijevega lesa; en komolec je bil dolg, en komolec širok, štirioglat, in dva komolca visok; rogovi so bili z njim vred iz celega. Prevlekel ga je s čistim zlatom: ploščo, stene okrog in okrog in rogove; in napravil mu je okrog zlat venec. Naredil je zanj dva zlata obroča pod vencem na obeh straneh, na obeh nasprotnih koncih, da so vanju vtikali drogova, da so ga na njiju nosili. Drogova je naredil iz akacijevega lesa in ju pozlatil. Napravil je tudi olje za sveto maziljenje in čisto dišeče kadilo, kakor ga dela mazilar. Potem je naredil oltar za žgalne daritve iz akacijevega lesa: pet komolcev dolg, pet komolcev širok, štirioglat, in tri komolce visok. Naredil mu je rogove na štirih vogalih, tako da so bili rogovi z njim vred iz celega, in ga prevlekel z bronom. Naredil je vse priprave pri oltarju: lonce, lopate, kotlice, vilice in ponve; vse te priprave je naredil iz brona. Za oltar je naredil tudi rešetko, mrežast izdelek iz brona, in jo dal pod obrobek, da je segala do polovice višine oltarja. Ulil je štiri obroče na štirih vogalih bronaste rešetke, da so vanje vtikali drogova. Drogova je naredil iz akacijevega lesa in ju prevlekel z bronom. Vtaknil je drogova v obroče ob straneh oltarja, da so ga z njima lahko nosili. Naredil ga je votlega, iz desk. Potem je naredil bronast umivalnik z bronastim stojalom iz ogledal službujočih žena, ki so služile pri vhodu v shodni šotor. Potem je naredil dvorišče. Za poldansko stran, proti jugu, so bile zavese za dvorišče iz sukane tančice, sto komolcev dolge; zanje je bilo dvajset stebrov z dvajsetimi podstavki iz brona, kavlji stebrov in njihove vezi pa so bili iz srebra. Za severno stran so bile zavese dolge sto komolcev; zanje je bilo dvajset stebrov z dvajsetimi podstavki iz brona, kavlji stebrov in njihove vezi pa so bili iz srebra. Na zahodni strani so bile zavese dolge petdeset komolcev; zanje je bilo deset stebrov z desetimi podstavki; kavlji stebrov in njihove vezi so bili iz srebra. Na vzhodni strani pa petdeset komolcev: petnajst komolcev zaves na enem krilu, zanje trije stebri s tremi podstavki; in enako za drugo krilo. Z ene in druge strani vrat na dvorišče je bilo petnajst komolcev zaves, zanje trije stebri s tremi podstavki. Vse zavese okrog in okrog dvorišča so bile iz sukane tančice, podstavki za stebre iz brona, kavlji stebrov in njihove vezi iz srebra in prevleka njihovih glavičev iz srebra; vsi stebri dvorišča so imeli srebrne vezi. Zagrinjalo vrat na dvorišče je bilo umetelno vezenje iz višnjevega in rdečega škrlata, karmezina in sukane tančice; bilo je dvajset komolcev dolgo in pet komolcev visoko po širini, v skladu z zavesami na dvorišču. Njihovi štirje stebri s štirimi podstavki so bili iz brona; njihovi kavlji so bili iz srebra in prevleka njihovih glavičev in njihove vezi iz srebra. Vsi količki za prebivališče in za dvorišče okrog in okrog so bili iz brona. To je obračun za prebivališče, prebivališče pričevanja, ki ga je dal izračunati Mojzes. To je bilo opravilo levitov pod vodstvom Itamárja, sina duhovnika Arona. Becalél, sin Urijája, Hurovega sina, iz Judovega rodu, je naredil vse, kar je Gospod zapovedal Mojzesu. Z njim je bil Oholiáb, Ahisamáhov sin iz Danovega rodu: rezbar, tkalski mojster in vezilec na višnjevem in rdečem škrlatu, karmezinu in sukani tančici. Vsega zlata, kar so ga porabili za delo pri vseh delih pri svetišču – darovanega zlata –, je bilo devetindvajset talentov in sedemsto trideset šeklov, po svetiščnem šeklu. Srebra teh, ki so bili v skupnosti prešteti, je bilo sto talentov in tisoč sedemsto petinsedemdeset šeklov, po svetiščnem šeklu: pol šekla na glavo, polovica šekla – po svetiščnem šeklu – od vsakega, ki je prešel k preštetim, od dvajset let starih in čez, torej od šeststo tri tisoč petsto petdeset mož. Za ulivanje podstavkov za svetišče in podstavkov za zagrinjalo so porabili sto talentov srebra, sto podstavkov iz stotih talentov, torej talent za podstavek. Iz tisoč sedemsto petinsedemdesetih šeklov je naredil kavlje za stebre, posrebril njihove glaviče in jih opremil z vezmi. Darovanega brona je bilo sedemdeset talentov in dva tisoč štiristo šeklov. Iz njega je naredil podstavke pri vhodu v shodni šotor, bronasti oltar, njegovo bronasto rešetko, vse priprave pri oltarju, podstavke dvorišča okrog in okrog, podstavke pri vratih na dvorišče, vse količke prebivališča in vse količke dvorišča okrog in okrog. Iz višnjevega in rdečega škrlata in karmezina so naredili obredna oblačila za službo v svetišču; naredili so sveta oblačila za Arona, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Naredil je efód iz zlata, višnjevega in rdečega škrlata, karmezina in sukane tančice. Zlato so skovali v liste in jih razrezali v niti, da so jih vdelali v višnjev in rdeč škrlat, v karmezin in v tančico, kakor to dela tkalski mojster. Naredili so mu obramna dela, ki sta se sklepala; na obeh koncih se je zapenjal. Preveza, ki je bila na njem, je bila narejena enako in iz celega z njim, iz zlata, višnjevega in rdečega škrlata, karmezina in sukane tančice, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Napravili so oniksova kamna, tako da sta bila obdana z zlato pletenino in imela vrezana imena Izraelovih sinov, kakor jih zna vrezati pečatar. In pritrdili so ju na obramna dela efóda kot kamna spomina na Izraelove sinove, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Naprsnik je naredil kot umetelno tkano delo, kakor je narejen efód, iz zlata, višnjevega in rdečega škrlata, karmezina in sukane tančice. Naprsnik je bil štirioglat; naredili pa so ga v dve gubi, pedenj dolgega in pedenj širokega, v dve gubi. Vanj so vdelali kamne v štirih vrstah: vrsta karneol, topaz in smaragd je bila prva vrsta; druga vrsta: rubin, safir in jaspis; tretja vrsta: hijacint, ahat in ametist; četrta vrsta: hrizolit, beril in oniks. Ko so jih vdelali, so jih obdali z zlato pletenino. Kamnov je bilo glede na imena Izraelovih sinov dvanajst, po njihovih imenih; vrezani so bili kakor pečati, vsak s svojim imenom, za dvanajst rodov. Na naprsnik so dali spleteni verižici, narejeni kakor vrvici iz čistega zlata. Naredili so dve zlati pletenini in dva zlata obročka in pritrdili obročka na dveh koncih naprsnika. Potem so zlati vrvici položili v obročka na koncih naprsnika, druga konca obeh vrvic pa so zapeli v pletenini in ju vtaknili v obramna dela efóda od spredaj. Naredili so še dva zlata obročka in ju vstavili v konca naprsnika na njegov notranji rob, ki je obrnjen proti efódu. Potem so naredili dva zlata obročka in ju pritrdili v obramna dela efóda, spodaj ob sprednji strani, tam, kjer se zapenjata, nad prevezo efóda. In privezali so naprsnik z obročkoma k obročkoma efóda z vrvico iz višnjevega škrlata, tako da je bil nad prevezo efóda in se naprsnik ni premikal od efóda, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Potem je naredil vrhnje oblačilo k efódu kot tkalčevo delo, célo iz višnjevega škrlata. Odprtina sredi vrhnjega oblačila je bila kakor odprtina pri oklepu; ob odprtini je bil tkan rob, da se ni trgala. Na robu vrhnjega oblačila pa so naredili granatna jabolka iz višnjevega in rdečega škrlata, karmezina in sukane tančice. Naredili so zvončke iz čistega zlata in jih pritrdili sredi med granatna jabolka na rob vrhnjega oblačila okrog in okrog, sredi med granatna jabolka: zvonček in granatno jabolko, zvonček in granatno jabolko, okrog in okrog po robu vrhnjega oblačila za službo, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Potem so kot tkalčevo delo naredili spodnje oblačilo iz tančice, za Arona in njegove sinove, pokrivalo iz tančice, okrašene visoke čepice iz tančice in platnene hlače iz sukane tančice, pas iz sukane tančice, višnjevega in rdečega škrlata in karmezina z umetelnim vezenjem, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Potem so naredili ploščico, sveti načelek, iz čistega zlata in napisali nanjo, kakor se vrezuje pisanje v pečat: »Sveto Gospodu!« In pripeli so nanjo vrvico iz višnjevega škrlata, da se je privezala zgoraj na pokrivalu, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Tako je bilo končano vse delo pri prebivališču shodnega šotora. Izraelovi sinovi so naredili natanko tako, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu; tako so naredili. K Mojzesu so prinesli prebivališče, šotor in vse njegove priprave, kljuke, deske, zapahe, stebre in podstavke, pregrinjalo iz rdeče barvanih ovnovih kož, pregrinjalo iz delfinovih kož in zastirajoče zagrinjalo, skrinjo pričevanja, njena drogova in spravni pokrov, mizo z vsemi posodami in hlebe obličja, čisti svečnik, njegove svetilke, vse njegove priprave in olje za luč, zlati oltar, mazilno olje, dišeče kadilo, zagrinjalo pri vhodu v šotor, bronasti oltar, njegovo bronasto rešetko, drogova in vse njegove priprave, umivalnik in njegovo stojalo, zavese za dvorišče, njegove stebre in podstavke, zagrinjalo za vrata na dvorišče, vrvi, količke in vse priprave za službo v prebivališču, za shodni šotor, obredna oblačila za službo v svetišču, sveta oblačila za duhovnika Arona in oblačila njegovih sinov za duhovniško službo. Kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, so Izraelovi sinovi opravili vse delo. Mojzes je tedaj videl, da so dokončali vse delo; kakor je Gospod zapovedal, tako so naredili. In Mojzes jih je blagoslovil. Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Prvi dan prvega meseca postavi prebivališče shodnega šotora! Postavi tja skrinjo pričevanja in jo zakrij z zagrinjalom! Prinesi mizo in urêdi njeno opremo; prinesi tudi svečnik in natakni svetilke! Postavi zlati kadilni oltar pred skrinjo pričevanja in obesi zagrinjalo pri vhodu v prebivališče! Postavi oltar za žgalne daritve pred vhod v prebivališče shodnega šotora! Postavi umivalnik med shodni šotor in oltar ter vlij vanj vode! Naokrog napravi dvorišče in obesi zagrinjalo pri vratih na dvorišče! Vzemi mazilno olje in pomazili prebivališče in vse, kar je v njem, pa ga posvéti in vse njegove priprave, da bo sveto! Pomazili oltar za žgalne daritve in vse njegove priprave in posvéti oltar, da bo oltar nadvse svet! Pomazili umivalnik in njegovo stojalo in ga posvéti! Potem pripelji Arona in njegove sinove k vhodu v shodni šotor in jih umij z vodo! Obleci Arona v sveta oblačila, pomazili ga in ga posvéti, da mi bo služil kot duhovnik. Tudi njegove sinove pripelji in jih obleci v spodnja oblačila ter jih pomazili, kakor si mazilil njihovega očeta, da mi bodo služili kot duhovniki! Maziljenje naj jim podeli duhovništvo za vedno, iz roda v rod.« Mojzes je to storil; natanko tako, kakor mu je Gospod zapovedal, je storil. Prvi dan prvega meseca v drugem letu je bilo prebivališče postavljeno. Mojzes je postavil prebivališče: namestil je podstavke, postavil deske, vtaknil zapahe in postavil stebre. Razpel je šotorsko streho čez prebivališče in prek nje položil vrhnje šotorsko pregrinjalo, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Vzel je pričevanje in ga položil v skrinjo, vtaknil je drogova ob skrinjo in položil spravni pokrov na skrinjo. Prinesel je skrinjo v prebivališče, obesil zagrinjalo za zastiranje in zastrl skrinjo pričevanja, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Potem je postavil mizo v shodni šotor na severno stran prebivališča, zunaj zagrinjala. Nanjo je naložil hlebe kruha v vrsto pred Gospodom, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Svečnik je postavil v shodni šotor nasproti mizi na južno stran prebivališča. In postavil je svetilke gor pred Gospodom, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Zlati oltar je postavil v shodni šotor pred zagrinjalo. Na njem je zažgal dišeče kadilo, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Nato je obesil zagrinjalo pri vhodu v prebivališče. Oltar za žgalne daritve je postavil pred vhod v prebivališče shodnega šotora in daroval na njem žgalno in jedilno daritev, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Umivalnik je postavil med shodni šotor in oltar ter vlil vanj vode za umivanje. Z njo so si Mojzes, Aron in njegovi sinovi umivali roke in noge. Kadar so šli v shodni šotor in kadar so se bližali oltarju, so se umili, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Okoli prebivališča in oltarja je napravil dvorišče ter obesil zagrinjalo pri vratih na dvorišče. Tako je Mojzes dokončal delo. Shodni šotor je tedaj pokril oblak in Gospodovo veličastvo je napolnilo prebivališče. In Mojzes ni mogel vstopiti v shodni šotor, kajti oblak je obstal nad njim in Gospodovo veličastvo je napolnjevalo prebivališče. Kadar koli se je oblak vzdignil iznad prebivališča, so se Izraelovi sinovi odpravili, dokler so bili na potovanju. Če pa se oblak ni vzdignil, se niso odpravili do dne, ko se je vzdignil. Kajti Gospodov oblak je bil podnevi na prebivališču, ponoči pa je bil ogenj v njem pred očmi vse Izraelove hiše, dokler so bili na potovanju. Gospod je poklical Mojzesa in mu spregovoril iz shodnega šotora ter rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in jim reci: ›Kadar hoče kdo od vas darovati Gospodu dar od živine, darujte od goveda ali od drobnice! Če hoče darovati žgalno daritev od goveda, naj daruje neoporečnega samca. Naj ga privede k vhodu v shodni šotor, da si s tem pridobi naklonjenost pred Gospodom. Položi naj žgalni daritvi roko na glavo, da bo sprejeta v spravo zanj. Potem naj junca zakolje pred Gospodom. In Aronovi sinovi, duhovniki, naj darujejo kri in naj s krvjo okrog in okrog poškropijo oltar pri vhodu v shodni šotor. Nato naj žgalno daritev odere in jo razseka na kose. Sinovi duhovnika Arona naj na oltarju zakurijo ogenj in na ogenj naložijo drva. Potem naj Aronovi sinovi, duhovniki, položijo kose z glavo in tolščo vred na drva, ki gorijo na oltarju. Drobovje in noge naj opere z vodo in duhovnik naj vse sežge na oltarju. To je žgalna daritev, ognjena daritev v prijeten vonj Gospodu. Če hoče darovati žgalno daritev izmed drobnice, od ovc ali od koz, naj daruje neoporečnega samca. Zakolje naj ga na severni strani oltarja pred Gospodom; Aronovi sinovi, duhovniki, pa naj z njegovo krvjo okrog in okrog poškropijo oltar. Razseka naj ga na kose in duhovnik naj jih položi z glavo in tolščo vred na drva, ki gorijo na oltarju. Drobovje in noge naj opere z vodo in duhovnik naj vse sežge na oltarju. To je žgalna daritev, ognjena daritev v prijeten vonj Gospodu. Če hoče kdo darovati žgalno daritev Gospodu izmed ptičev, naj daruje grlico ali golobčka. Duhovnik naj ga prinese k oltarju, mu odščipne glavo in jo sežge na oltarju; njegovo kri naj iztisne na steno oltarja. Vzame naj golšo s perjem vred in naj jo vrže poleg oltarja proti vzhodu, na pepelišče. Potem naj mu nalomi peruti – ne sme jih odtrgati – in duhovnik naj ga sežge na oltarju, na gorečih drvih. To je žgalna daritev, ognjena daritev v prijeten vonj Gospodu.‹« »›Kadar hoče kdo darovati Gospodu jedilno daritev, naj bo njegov dar bela moka; zlije naj nanjo olja in da nanjo kadila. Prinese naj jo Aronovim sinovom, duhovnikom. Vzame naj je polno prgišče z oljem in vsem kadilom in duhovnik naj to sežge na oltarju kot spominski dar. To je ognjena daritev v prijeten vonj Gospodu. Kar pa od jedilne daritve ostane, pripada Aronu in njegovim sinovom kot presveto od Gospodovih ognjenih daritev. Kadar hočeš darovati kot jedilno daritev kaj v peči pečenega, naj bodo z oljem umešeni nekvašeni kolači iz bele moke ali z oljem pomazani nekvašeni mlinci. Če je tvoj dar jedilna daritev, ki je pečena v ponvi, naj bo nekvašena iz bele moke, umešena z oljem. Zdrôbi jo na grižljaje in zlij nanjo olja! To je jedilna daritev. Če je tvoj dar jedilna daritev, ki je kuhana v kotličku, naj bo pripravljena iz bele moke z oljem. Prinesi jedilno daritev, ki je iz tega pripravljena, Gospodu; podaj jo duhovniku, da jo odnese k oltarju! Od te jedilne daritve naj duhovnik vzame spominski dar in ga sežge na oltarju. To je ognjena daritev v prijeten vonj Gospodu. Kar pa od jedilne daritve ostane, pripada Aronu in njegovim sinovom kot presveto od Gospodovih ognjenih daritev. Nobene jedilne daritve, ki jo hočete darovati Gospodu, ne pripravljajte s kvasom; kajti nič kvašenega ali medenega ne smete sežgati kot ognjeno daritev Gospodu! Kot dar prvin jih smete darovati Gospodu, a na oltar ne smejo priti v prijeten vonj. Sleherni dar jedilne daritve osôli; ne daj, da bi na tvoji jedilni daritvi manjkala sol zaveze s tvojim Bogom; pri vsakem daru daruj sol! Če hočeš darovati Gospodu jedilno daritev od prvin, daruj kot jedilno daritev svojih prvin na ognju praženo stolčeno zrnje iz svežih klasov! Nanjo zlij olje in polôži kadilo! To je jedilna daritev. Duhovnik naj spominski dar – nekaj od stolčenega zrnja in olja z vsem kadilom – sežge kot ognjeno daritev Gospodu.‹« »›Če je njegov dar mirovna daritev in hoče kdo darovati govedo, samca ali samico, naj ga daruje neoporečnega pred Gospodom. Položi naj roko žrtvi na glavo in jo zakolje pri vhodu v shodni šotor; Aronovi sinovi, duhovniki, pa naj s krvjo okrog in okrog poškropijo oltar. Od mirovne daritve naj daruje kot ognjeno daritev za Gospoda tolščo, ki pokriva drobovje, in vso tolščo, ki je na drobovju, obe ledvici, tolščo, ki je na njiju, in tisto na ledjih; in péčico, ki jo odstrani z jeter in z ledvic. Aronovi sinovi naj to sežgejo na oltarju z žgalno daritvijo na gorečih drvih. To je ognjena daritev v prijeten vonj Gospodu. Če je njegov dar za mirovno daritev Gospodu od drobnice, samec ali samica, naj ga daruje neoporečnega. Če daruje kot svoj dar jagnje, naj ga pripelje pred Gospoda. Položi naj roko žrtvi na glavo in jo zakolje pred shodnim šotorom; Aronovi sinovi pa naj z njeno krvjo okrog in okrog poškropijo oltar. Potem naj od mirovne daritve daruje kot ognjeno daritev Gospodu njeno tolščo, ves tolsti rep – tik ob hrbtenici naj ga odreže –, tolščo, ki pokriva drobovje, in vso tolščo, ki je na drobovju, obe ledvici, tolščo, ki je na njiju, in tisto na ledjih; in péčico, ki jo odstrani z jeter in ledvic. Duhovnik naj to sežge na oltarju kot hrano ognjene daritve Gospodu. Če je njegov dar koza, naj jo pripelje pred Gospoda. Položi naj ji roko na glavo in jo zakolje pred shodnim šotorom; Aronovi sinovi pa naj z njeno krvjo okrog in okrog poškropijo oltar. Od nje naj kot svoj dar daruje ognjeno daritev za Gospoda: tolščo, ki pokriva drobovje, in vso tolščo, ki je na drobovju, obe ledvici, tolščo, ki je na njiju, in tisto na ledjih; in péčico, ki jo odstrani z jeter in ledvic. Duhovnik naj to sežge na oltarju kot hrano ognjene daritve v prijeten vonj. Vsa tolšča pripada Gospodu. To je večni zakon iz roda v rod po vseh vaših bivališčih: nobene tolšče in nobene krvi ne smete uživati.‹« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in reci: ›To velja za tistega, ki se nehote pregreši proti kateri koli od Gospodovih zapovedi s tem, da stori kaj takega, kar se ne sme storiti. Če se pregreši maziljeni duhovnik in v krivdo zaplete ljudstvo, naj da za greh, ki ga je storil, Gospodu v daritev za greh mladega neoporečnega junca. Pripelje naj junca k vhodu v shodni šotor pred Gospoda, položi naj mu roko na glavo in ga zakolje pred Gospodom. Potem naj maziljeni duhovnik vzame nekoliko junčeve krvi in jo nese v shodni šotor. Omoči naj si prst v krvi in z njo sedemkrat poškropi pred Gospodom proti zagrinjalu svetišča. Potem naj s krvjo pomaže rogove oltarja dišečih kadil, ki je pred Gospodom v shodnem šotoru; vso drugo junčevo kri pa naj zlije k vznožju žgalnega oltarja pri vhodu v shodni šotor. Vso tolščo junca, ki je daritev za greh, naj vzame iz njega: tolščo, ki pokriva drobovje, in vso tolščo na drobovju, obe ledvici in tolščo na njiju in tisto na ledjih; in péčico, ki jo odstrani z jeter in ledvic – kakor jemlje od goveda mirovne daritve –, in duhovnik naj to sežge na žgalnem oltarju. Junčevo kožo in vse meso z glave in goleni, drob in iztrebke; vsega junca pa naj torej odnese iz tabora na čist kraj, kamor stresajo pepel, in ga v ognju sežge na grmadi; na kraju, kamor stresajo pepel, naj bo sežgan. Če pa se vsa Izraelova skupnost nehote pregreši in je stvar skrita pred očmi občestva, pa so storili kaj proti kateri koli Gospodovi zapovedi, česar ne bi smeli storiti, in so tako postali krivi, naj občestvo, ko spozna greh, ki so ga storili, daruje mladega junca v daritev za greh. Pripeljejo naj ga pred shodni šotor. Starešine skupnosti naj položijo roke juncu na glavo pred Gospodom. Potem naj ga zakoljejo pred Gospodom. Maziljeni duhovnik naj nese nekoliko junčeve krvi v shodni šotor. Omoči naj si prst v krvi in z njo sedemkrat poškropi pred Gospodom proti zagrinjalu. Potem naj s krvjo pomaže rogove oltarja, ki je pred Gospodom v shodnem šotoru; vso drugo kri pa naj zlije k vznožju žgalnega oltarja pri vhodu v shodni šotor. Vso njegovo tolščo naj vzame iz njega in sežge na oltarju. Z juncem naj naredi, kakor je naredil z juncem daritve za greh; tako naj naredi z njim. Opravi naj zanje spravo in jim bo odpuščeno. Junca pa naj odnese iz tabora in ga sežge, kakor je sežgal prvega junca. To je daritev za greh za občestvo. Če se pregreši knez s tem, da nehote stori kaj proti kateri koli zapovedi Gospoda, svojega Boga, česar ne bi smel storiti, in tako postane kriv, naj potem, ko ga spomnijo na greh, ki ga je storil, pripelje kot svoj dar kozla, neoporečnega samca. Položi naj kozlu roko na glavo in ga zakolje na kraju, kjer koljejo žgalno daritev pred Gospodom; to je daritev za greh. Duhovnik naj s prstom vzame nekoliko krvi daritve za greh in pomaže rogove žgalnega oltarja, drugo kri pa zlije k vznožju žgalnega oltarja. Vso njegovo tolščo naj sežge na oltarju kakor tolščo mirovne daritve. Tako naj duhovnik zanj opravi spravo za njegov greh in mu bo odpuščeno. Če se kdo izmed ljudstva dežele nehote pregreši s tem, da stori kaj proti kateri koli Gospodovi zapovedi, česar ne bi smel storiti, in tako postane kriv, naj potem, ko ga opomnijo na greh, ki ga je storil, pripelje kot svoj dar kozo, neoporečno samico, za svoj greh, ki ga je storil. Položi naj daritvi za greh roko na glavo in naj zakolje daritev za greh na kraju za žgalno daritev. Duhovnik naj s prstom vzame nekoliko njene krvi in pomaže rogove žgalnega oltarja, vso drugo kri pa zlije k vznožju oltarja. Odstrani naj vso njeno tolščo, kakor odstranjujejo tolščo z mirovne daritve, in naj jo sežge na oltarju v prijeten vonj Gospodu. Tako naj duhovnik zanj opravi spravo in mu bo odpuščeno. Če pa kdo pripelje jagnje kot dar za daritev za greh, naj pripelje neoporečno samico. Položi naj daritvi za greh roko na glavo in jo zakolje v daritev za greh na kraju, kjer koljejo žgalno daritev. Duhovnik naj s prstom vzame nekoliko krvi daritve za greh in pomaže rogove žgalnega oltarja, vso drugo kri pa zlije k vznožju oltarja. Odstrani naj vso njeno tolščo, kakor odstranjujejo tolščo jagnjeta pri mirovni daritvi; in naj jo sežge na oltarju poleg Gospodovih ognjenih daritev. Tako naj duhovnik zanj opravi spravo za greh, ki ga je storil, in mu bo odpuščeno.‹« »›Če se kdo pregreši s tem, da sliši glas zaklinjanja k pričevanju in bi moral iti za pričo, ker je videl ali kaj izvedel o stvari, pa ne govori, ga zadene krivda. Ali če se kdo dotakne česa nečistega, bodisi mrhovine nečiste zveri bodisi trupla nečiste živine ali mrhovine nečiste laznine, pa mu je to skrito, postane nečist in kriv. Ali če se dotakne človeške nečistosti, naj bo kakršna koli nečistost, s katero človek postane nečist, pa mu je to skrito, je kriv, ko to spozna. Ali če kdo nepremišljeno priseže z ustnicami, da bo storil kaj slabega ali kaj dobrega, naj bo kar koli, o čemer človek nepremišljeno prisega, pa mu je to skrito, je, ko spozna, kriv zaradi katere od teh reči. Kdor je torej kriv katere od teh reči, naj prizna, s čim se je pregrešil, in naj pripelje Gospodu kot spravni dar za greh, ki ga je storil, samico od drobnice, ovco ali kozo, v daritev za greh; in duhovnik naj zanj opravi spravo zaradi njegovega greha.‹« »›Če pa kdo ne more kupiti ovce, naj prinese Gospodu kot spravni dar za svoj greh grlici ali dva golobčka, enega za daritev za greh in drugega za žgalno daritev. Prinese naj ju duhovniku; ta naj daruje najprej tistega za daritev za greh; preščipne naj mu vrat tik pri glavici, ne da bi jo čisto odtrgal, in naj nekoliko krvi poškropi po steni oltarja, drugo kri pa naj iztisne ob vznožju oltarja; to je daritev za greh. Drugega naj, kakor je določeno, daruje kot žgalno daritev. Tako naj duhovnik zanj opravi spravo zaradi greha, ki ga je storil, in mu bo odpuščeno. Če pa ne zmore niti dveh grlic ali dveh golobčkov, naj prinese kot dar za svoj greh desetinko škafa bele moke kot daritev za greh; nanjo naj ne zliva olja in ne daje kadila, ker je daritev za greh. Prinese naj jo duhovniku in ta naj je vzame polno prgišče kot spominski dar in jo sežge na oltarju z Gospodovimi ognjenimi daritvami; to je daritev za greh. Tako naj duhovnik zanj opravi spravo zaradi greha, ki ga je storil v kakšni taki zadevi, in mu bo odpuščeno. Duhovniku pa pripada enako kakor pri jedilni daritvi.‹« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Če kdo ravna nezvesto in se pregreši – čeprav nehote – nad tem, kar je posvečeno Gospodu, naj pripelje kot spravni dar Gospodu neoporečnega ovna od drobnice v spravno daritev; oceni ga v srebrnih šeklih po teži svetiščnega šekla! Povrne naj toliko, kolikor se je pregrešil nad svetim. Doda naj petino in jo izroči duhovniku. Ta naj z ovnom spravne daritve zanj opravi spravo in mu bo odpuščeno. Če kdo greši in stori kaj proti kateri koli od Gospodovih zapovedi, česar ne bi smel, čeprav nevedoma, je kriv in ga zadene krivda. Duhovniku naj pripelje neoporečnega ovna od drobnice po tvoji cenitvi kot spravno daritev. Tako naj duhovnik zanj opravi spravo zaradi greha, ki ga je nehote storil – ni vedel – in mu bo odpuščeno. To je spravna daritev; nakopal si je krivdo pred Gospodom.« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Če se kdo pregreši in ravna nezvesto proti Gospodu, bodisi da prevara rojaka za kakšno stvar, ki jo je dobil v hrambo, si jo sposodil ali ukradel, bodisi da rojaka izkoristi ali ga prevara za izgubljeno stvar, ki jo je našel, in krivo priseže glede česar koli, s čimer se človek more pregrešiti: kdor se tako pregreši in si nakoplje krivdo, naj vrne vse, kar je ukradel ali izsilil ali mu je bilo zaupano v hrambo ali kar je izgubljenega našel ali stvari, o katerih je krivo prisegel; na dan svoje spravne daritve naj glavnico povrne tistemu, čigar je, in naj doda še petino vrednosti. Kot svoj spravni dar Gospodu naj pripelje duhovniku neoporečnega ovna od drobnice po tvoji cenitvi za spravno daritev. Tako naj duhovnik zanj opravi spravo pred Gospodom in odpuščeno mu bo katero koli dejanje, s katerim si je nakopal krivdo.« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Zapovej Aronu in njegovim sinovom ter reci: ›To je postava za žgalno daritev. Žgalna daritev naj bo na oltarnem ognjišču vso noč do jutra in ogenj na oltarju naj gori. Duhovnik naj obleče platneno oblačilo in si natakne platnene hlače; pobere naj pepel, ki je ostal, ko je ogenj použil daritev na oltarju, in ga strese poleg oltarja. Potem naj sleče ta oblačila in obleče druga in naj odnese pepel iz tabora na čist kraj. Ogenj na oltarju ne sme ugasniti; duhovnik naj vsako jutro kuri drva na oltarju, polaga nanj žgalno daritev in na njem sežiga tolščo mirovnih daritev. Nenehno naj gori ogenj na oltarju, ne sme ugasniti. To je postava za jedilno daritev: Aronovi sinovi naj jo prinesejo pred Gospoda k oltarju. Eden od njih naj vzame polno prgišče bele moke jedilne daritve in njenega olja in vse kadilo, ki je na njej, in naj to kot spominski dar sežge na oltarju v prijeten vonj Gospodu. Kar pa od nje ostane, naj kot nekvašen kruh pojedo Aron in njegovi sinovi na svetem kraju, na dvorišču shodnega šotora. Ne smejo je peči s kvasom; to sem jim določil kot delež od svojih ognjenih daritev; presveta je kakor daritev za greh in kakor spravna daritev. Vsi moški Aronovi potomci jo smejo jesti. To je večni zakon iz roda v rod glede Gospodovih ognjenih daritev; kar koli se jih dotakne, bo posvečeno.‹« Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »To je dar Arona in njegovih sinov, ki naj ga darujejo Gospodu na dan svojega maziljenja: desetinko škafa bele moke kot stalno jedilno daritev, polovico zjutraj in polovico zvečer. Pripravi jo z oljem v kozici, prinesi jo umešeno, in ko je pečena, jo daruj v koščkih kot jedilno daritev v prijeten vonj Gospodu! In tisti duhovnik, ki bo izmed Aronovih sinov maziljen kot njegov naslednik, naj opravi táko daritev. To je večni zakon za Gospoda: vsa naj se sežge. Vsaka duhovnikova jedilna daritev naj se vsa sežge, ni je dovoljeno jesti.« Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Govôri Aronu in njegovim sinovom ter reci: ›To je postava za daritev za greh: Na kraju pred Gospodom, kjer koljejo žgalno, naj koljejo tudi daritev za greh; presveta je. Uživa naj jo duhovnik, ki jo je daroval, jé naj jo na svetem kraju, na dvorišču shodnega šotora. Kar koli se dotakne mesa te daritve, bo sveto, in če se od njene krvi kaj poškropi po obleki, to operi na svetem kraju! Lončeno posodo, v kateri so kuhali daritev, naj razbijejo; če pa so jo kuhali v bronasti posodi, naj jo oribajo in poplaknejo z vodo. Vsak moški izmed duhovnikov sme uživati daritev; presveta je. Ni pa dovoljeno jesti daritve za greh, če so z njo vred prinesli kaj krvi v shodni šotor, da bi opravili spravo v svetišču; v ognju naj jo sežgejo.‹« »›To je postava za spravno daritev; presveta je. Na kraju, kjer koljejo žgalno daritev, naj koljejo tudi spravno; z njeno krvjo naj okrog in okrog poškropijo oltar. Darujejo naj vso njeno tolščo: tolsti rep, tolščo, ki pokriva drobovje, ledvici in tolščo, ki je na njiju, in tisto na ledjih in péčico, ki naj jo odstranijo z jeter in ledvic. Duhovnik naj jo sežge na oltarju kot ognjeno daritev Gospodu; to je spravna daritev. Vsak moški izmed duhovnikov jo sme uživati; jé naj jo na svetem kraju; presveta je. Kar velja za daritev za greh, to velja tudi za spravno daritev; ista postava je za obe. Pripada pa duhovniku, ki z njo opravi spravo. Kožo daritvene živali, ki jo je kdo pripeljal kot žgalno daritev, naj dobi duhovnik, ki je opravil daritev. In vsako jedilno daritev, ki jo pečejo v peči, in kar koli pripravljajo v kotličku ali v kozici, naj dobi duhovnik, ki to daruje. Vsaka drugačna jedilna daritev, pomešana z oljem ali suha, pripada vsem Aronovim sinovom brez razlike. To je postava za mirovno daritev, ki jo darujejo Gospodu. Če jo kdo daruje v zahvalo, naj z zahvalno daritvijo daruje z oljem umešene nekvašene kolače in z oljem pomazane nekvašene mlince in belo moko, z oljem umešeno v kolače; zraven kolačev naj prinesejo še kvašen kruh in vse to naj z mirovno daritvijo daruje kot zahvalno daritev. Od vsakega daru naj vzame po en kos kot darilo za Gospoda; naj ga dobi duhovnik, ki je škropil s krvjo mirovne daritve. Meso njegove zahvalne mirovne daritve naj použijejo na dan, ko ga darujejo; nič od tega naj ne puščajo do jutra. Če pa je njegov dar zaobljubna ali prostovoljna daritev, naj ga použijejo na dan, ko darujejo; a kar od tega ostane, se sme pojesti naslednji dan. Kar pa ostane od daritvenega mesa tretji dan, naj sežgejo v ognju. Če bi pa kdo vseeno tretji dan jedel meso mirovne daritve, ta, ki jo daruje, ne bo sprejet, ne bo se mu vštela; to je ognušeno meso, in kdor ga jé, ga zadene krivda. Mesa, ki se dotakne kakršne koli nečiste stvari, se ne sme uživati; v ognju naj ga sežgejo. Kdor je čist, sme uživati meso, toda človeka, ki bi užival meso Gospodove mirovne daritve, pri tem pa imel na sebi kaj nečistega, naj iztrebijo iz njegovega ljudstva. Če se kdo dotakne česar koli nečistega, človekove nečistosti ali nečiste živine ali katere koli nečiste laznine, in kljub temu jé meso Gospodove mirovne daritve, takšnega naj iztrebijo iz njegovega ljudstva.‹« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in reci: ›Ne jejte nobene tolšče od goveda, ovce ali koze! Tolščo mrhovine in raztrganih živali lahko uporabite za kar koli, le jesti je nikakor ne smete. Zares, kdor bi jedel tolščo živine, ki jo darujejo v žgalno daritev Gospodu, takšnega, ki bi to jedel, naj iztrebijo iz njegovega ljudstva. V nobenem od svojih prebivališč ne smete uživati nobene krvi, pa naj bo od ptic ali od živine. Kdor koli bi užil katero koli kri, takšnega naj iztrebijo iz njegovega ljudstva.‹« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in reci: ›Kdor hoče darovati Gospodu mirovno daritev, naj Gospodu prinese svoj dar; od svoje mirovne daritve naj z lastnimi rokami prinese Gospodovo ognjeno daritev: prinese naj tolščo s prsmi vred, prsi, da bi jih kot dar primikanja primikal pred Gospodom. Duhovnik naj sežge tolščo na oltarju, prsi pa pripadajo Aronu in njegovim sinovom. Tudi desno stegno dajte duhovniku kot dar od svojih mirovnih daritev! Tistemu od Aronovih sinov, ki daruje kri mirovne daritve in tolščo, naj bo v delež desno stegno. Kajti prsi primikanja in stegno vzdigovanja sem vzel Izraelovim sinovom od njihovih mirovnih daritev in jih določil duhovniku Aronu in njegovim sinovom kot večno dajatev Izraelovih sinov.‹« To je Aronov delež in delež njegovih sinov od Gospodovih ognjenih daritev od dneva, ko jih je Gospod sprejel, da bi mu služili kot duhovniki. Na dan, ko jih je mazilil, je Gospod zapovedal Izraelovim sinovom, naj jim to dajejo kot večni zakon iz roda v rod. To je postava za žgalno daritev, daritev za greh, spravno daritev, umestitveno in mirovno daritev, ki jo je Gospod zapovedal Mojzesu na Sinajski gori na dan, ko je Izraelovim sinovom zapovedoval, naj Gospodu darujejo svoje darove v Sinajski puščavi. Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Vzemi Arona in z njim njegove sinove, oblačila, mazilno olje, junca za daritev za greh, dva ovna in košaro z nekvašenim kruhom! Potem zberi vso skupnost pri vhodu v shodni šotor!« Mojzes je storil, kakor mu je zapovedal Gospod, in skupnost se je zbrala pri vhodu v shodni šotor. Mojzes je rekel skupnosti: »Tole je zapovedal storiti Gospod.« Tedaj je Mojzes pripeljal Arona in njegove sinove in jih umil z vodo. Aronu je nadel spodnje oblačilo, ga opasal s pasom, mu oblekel vrhnje oblačilo, mu nadel efód, mu nadel prevezo efóda in ga z njo prevezal. Nadel mu je naprsnik in del vanj urím in tumím. Na glavo mu je položil pokrivalo in nanj spredaj privezal zlato ploščico, sveti načelek, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Potem je vzel mazilno olje, pomazilil prebivališče in vse, kar je v njem, in tako to posvetil. Sedemkrat je z njim poškropil oltar, pomazilil oltar in vse njegove priprave, umivalnik in njegovo stojalo, da bi jih posvetil. Zlil je mazilnega olja Aronu na glavo in ga mazilil, da bi ga posvetil. Nato je Mojzes pripeljal Aronove sinove, jim oblekel spodnja oblačila, jih opasal s pasom in jim privezal visoke čepice, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Dal je pripeljati junca za daritev za greh; Aron in njegovi sinovi so položili roke na glavo junca daritve za greh in bil je zaklan. Mojzes pa je vzel nekaj krvi in jo s prstom nanesel okrog in okrog na rogove oltarja in ga tako očistil greha, drugo kri pa je zlil k vznožju oltarja. Ko je tako opravil spravo nad njim, ga je posvetil. Potem je vzel vso tolščo z drobovja, jetrno péčico, ledvici in njuno tolščo. In to je Mojzes sežgal na oltarju. Junca pa, njegovo kožo, meso in iztrebke, je sežgal v ognju zunaj tabora, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Dal je pripeljati ovna za žgalno daritev; Aron in njegovi sinovi so položili roke na ovnovo glavo in bil je zaklan. Mojzes pa je oltar okrog in okrog poškropil s krvjo. Razsekal je ovna na kose in sežgal glavo, kose in tolščo. Drobovje in noge je opral z vodo; nato je Mojzes vsega ovna sežgal na oltarju; to je bila žgalna daritev v prijeten vonj, ognjena daritev za Gospoda, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Nato je dal pripeljati še drugega ovna, ovna umestitve, in Aron in njegovi sinovi so položili roke na ovnovo glavo in bil je zaklan. Mojzes pa je vzel nekaj krvi in Aronu pomazal mečico desnega ušesa in palca njegove desne roke in desne noge. Pripeljal je Aronove sinove in jim s krvjo pomazal mečice desnih ušes in palce desnih rok in desnih nog; z drugo krvjo pa je okrog in okrog poškropil oltar. Potem je vzel tolščo: tolsti rep, vso tolščo z drobovja, jetrno péčico, ledvici in njuno tolščo in desno stegno. Iz košare z nekvašenim kruhom, ki je bila pred Gospodom, je vzel nekvašeni kolač, kolač z oljem umešenega kruha in mlinec in jih položil na tolščo in desno stegno. Vse to je naložil Aronu in njegovim sinovom na roke in dal primikati kot dar primikanja pred Gospodom. Nato je Mojzes to vzel z njihovih rok in sežgal na oltarju poleg žgalne daritve. To je bila umestitvena daritev v prijeten vonj, ognjena daritev za Gospoda. Mojzes je vzel prsi in jih kot dar primikanja primikal pred Gospodom; to so bile prsi ovna umestitve kot Mojzesov delež, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Mojzes je vzel mazilnega olja in krvi, ki je bila na oltarju, in poškropil Arona in njegova oblačila, z njim vred pa tudi njegove sinove in njihova oblačila. Tako je posvetil Arona in njegova oblačila in z njim vred njegove sinove in njihova oblačila. Rekel je Aronu in njegovim sinovom: »Kuhajte meso pri vhodu v shodni šotor in ga tam jejte s kruhom iz košare za umestitev, kakor sem zapovedal in rekel: ›Aron in njegovi sinovi naj to jedo; kar pa ostane mesa in kruha, sežgite v ognju!‹ In sedem dni ne odhajajte od vhoda v shodni šotor do dne, ko se dopolnijo dnevi vaše umestitve, kajti sedem dni traja vaše umeščanje! Kakor smo storili danes, tako je Gospod zapovedal delati, da se za vas opravi sprava. Sedem dni ostanite pri vhodu v shodni šotor podnevi in ponoči in izpolnjujte, kar je določil Gospod, da ne boste umrli! Kajti tako mi je bilo zapovedano.« Aron in njegovi sinovi so storili vse, kar je Gospod zapovedal po Mojzesu. Osmi dan je Mojzes poklical Arona in njegove sinove in Izraelove starešine. Rekel je Aronu: »Vzemi si tele za daritev za greh in ovna za žgalno daritev, oba neoporečna, in ju daruj pred Gospodom! Potem govôri Izraelovim sinovom in reci: ›Vzemite kozla za daritev za greh in tele in jagnje, obe enoletni in neoporečni, za žgalno daritev, vola in ovna za mirovno daritev, da jih zakoljete pred Gospodom, in z oljem umešeno jedilno daritev; kajti danes se vam bo prikazal Gospod.‹« Spravili so torej, kar je zapovedal Mojzes, pred shodni šotor in vsa skupnost je pristopila in se postavila pred Gospoda. In Mojzes je rekel: »To je Gospod zapovedal storiti, da se vam prikaže Gospodovo veličastvo.« Potem je Mojzes rekel Aronu: »Pristopi k oltarju, daruj svojo daritev za greh in svojo žgalno daritev, da opraviš spravo zase in za ljudstvo, in daruj daritev za ljudstvo, da opraviš spravo zanje, kakor je zapovedal Gospod.« Aron je stopil k oltarju in zaklal tele kot daritev za greh zase. Aronovi sinovi so mu podali kri; pomočil je vanjo prst in jo nanesel na oltarne rogove, drugo kri pa je zlil k vznožju oltarja. Tolščo, ledvici in jetrno péčico od daritve za greh je sežgal na oltarju, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Meso in kožo pa je sežgal v ognju zunaj tabora. Potem je zaklal žgalno daritev; Aronovi sinovi so mu izročili kri in z njo je okrog in okrog poškropil oltar. Podajali so mu žgalno daritev po kosih in glavo; in sežgal jo je na oltarju. Drobovje in noge je opral in sežgal poleg žgalne daritve na oltarju. Potem je daroval daritev ljudstva; vzel je kozla daritve za greh za ljudstvo, ga zaklal in opravil daritev za greh kakor prejšnjo. Nato je daroval žgalno daritev in jo opravil, kakor je bilo določeno. Daroval je še jedilno daritev; vzel je je polno prgišče in jo sežgal na oltarju poleg jutranje žgalne daritve. Potem je zaklal vola in ovna kot mirovno daritev za ljudstvo. Aronovi sinovi so mu podali kri in z njo je okrog in okrog poškropil oltar. Volovo in ovnovo tolščo: tolsti rep, tolščo, ki pokriva drobovje, ledvici in jetrno péčico, so položili na prsne kose in sežgal jih je na oltarju. Prsne kose in desno stegno je Aron primikal kot dar primikanja pred Gospodom, kakor je zapovedal Mojzes. Potem je Aron razprostrl roke nad ljudstvo in ga blagoslovil; in stopil je dol, ko je opravil daritev za greh, žgalno daritev in mirovno daritev. Nato sta Mojzes in Aron odšla v shodni šotor; ko sta prišla ven, sta blagoslovila ljudstvo. Tedaj se je prikazalo Gospodovo veličastvo vsemu ljudstvu. In ogenj je šinil izpred Gospoda in použil na oltarju žgalno daritev in tolščo. Ko je vse ljudstvo to videlo, je vriskalo od veselja in vsi so popadali na obraz. Tedaj sta Aronova sinova Nadáb in Abihú vzela vsak svojo kadilnico, dala vanjo ogenj in nanj položila kadila in pred Gospodom darovala nedovoljen ogenj, kakršnega jim ni zapovedal. In ogenj je šinil izpred Gospoda in ju použil; umrla sta pred Gospodom. Tedaj je Mojzes rekel Aronu: »To je tisto, kar je govoril Gospod in rekel: ›Pred temi, ki se mi bližajo, se izkazujem svetega in pred vsem ljudstvom razodevam svojo slavo.‹« Aron pa je ostal tiho. Mojzes je poklical Mišaéla in Elicafána, sinova Aronovega strica Uziéla. Rekel jima je: »Pristopita, odnesita svoja brata izpred svetišča in iz tabora!« Pristopila sta in ju odnesla v njunih spodnjih oblačilih iz tabora, kakor je ukazal Mojzes. Aronu in njegovima sinovoma Eleazarju in Itamárju pa je Mojzes rekel: »Ne mršite si las in ne trgajte si oblačil, da ne umrete in da ne pride srd nad vso skupnost! Vaši bratje pa, vsa Izraelova hiša, naj objokujejo požar, ki ga je vžgal Gospod. Ne smete oditi od vhoda v shodni šotor, da ne umrete, kajti na vas je Gospodovo mazilno olje.« Storili so, kakor je Mojzes ukazal. Gospod je spregovoril Aronu in rekel: »Kadar greste v shodni šotor, ne pijte vina in opojne pijače ne ti ne tvoji sinovi, da ne umrete! To je večni zakon iz roda v rod. Razlikovati morate med svetim in posvetnim, med nečistim in čistim, in poučevati Izraelove sinove v vseh zakonih, ki jim jih je Gospod povedal po Mojzesu.« Mojzes je govoril Aronu in njegovima sinovoma Eleazarju in Itamárju, ki sta ostala: »Vzemite jedilno daritev, ki je ostala od Gospodovih ognjenih daritev in použijte jo nekvašeno poleg oltarja! Kajti presveta je. Použijte jo na svetem kraju; to je namreč dajatev od Gospodovih ognjenih daritev, določena tebi in tvojim sinovom; tako mi je bilo zapovedano. Prsi primikanja in stegno vzdigovanja pa jejte na čistem kraju ti in s teboj tvoji sinovi in hčere! Kajti to je določeno kot dajatev tebi in tvojim sinovom od mirovnih daritev Izraelovih sinov. Stegno vzdigovanja in prsi primikanja naj prinesejo poleg tolstih kosov za ognjene daritve in jih primikajo kot dar primikanja pred Gospodom; potem pripadejo tebi in tvojim sinovom kot večna dajatev, kakor je zapovedal Gospod.« Mojzes je skrbno poizvedoval o kozlu daritve za greh in glej, bil je sežgan. In razsrdil se je na Eleazarja in Itamárja, sinova, ki sta preostala Aronu, in rekel: »Zakaj nista jedla daritve za greh na svetem kraju? Saj je presveta in dal vama jo je, da odvzameta krivdo skupnosti in opravita zanjo spravo pred Gospodom. Glejta, njene krvi niso prinesli v notranjost svetišča; zato bi jo morala pojesti v svetišču, kakor sem zapovedal.« Aron je rekel Mojzesu: »Glej, danes so darovali svojo daritev za greh in žgalno daritev pred Gospodom, mene pa je to doletelo. Ali bi bilo Gospodu všeč, če bi danes jedel od daritve za greh?« Ko je Mojzes to slišal, je bil zadovoljen. Gospod je govoril Mojzesu in Aronu in jima rekel: »Govorita Izraelovim sinovom in recita: ›Izmed vseh živali na zemlji smete jesti naslednje: vse živali, ki imajo parklje, preklane parklje, in prežvekujejo, te smete jesti. Izmed prežvekovalcev in izmed tistih s parklji pa ne smete jesti kamele, ker sicer prežvekuje, pa nima parkljev: za vas je nečista; skalnega jazbeca, ker sicer prežvekuje, pa nima parkljev: za vas je nečist; zajca, ker sicer prežvekuje, pa nima parkljev: za vas je nečist; in svinje, ker sicer ima parklje, preklane parklje, pa ne prežvekuje: za vas je nečista. Njihovega mesa ne uživajte in njihove mrhovine se ne dotikajte: za vas so nečiste. Izmed vsega, kar živi v vodi, smete jesti naslednje: vse v vodi, v morjih in rekah, kar ima plavuti in luskine, to smete jesti. Kar koli pa v morjih in rekah izmed vsega, kar se giblje v vodi in izmed vseh živih bitij, ki so v vodi, nima plavuti in luskin, je za vas gnusoba. Gnusoba naj vam bodo; od njihovega mesa ne smete jesti in njihova mrhovina naj se vam gnusi. Kar koli v vodi nima plavuti in luskin, je za vas gnusoba. Izmed ptic naj se vam gnusijo – ne smete jih jesti, gnusoba so – naslednje: orel, brkati ser, jastreb, kanja, sokol po njegovih vrstah, krokar po vseh njegovih vrstah, noj, postovka, galeb, kragulj po njegovih vrstah, čuk, kormoran, čebélar, sova, kavka, mrhar, štorklja, deževnik po njegovih vrstah, smrdokavra in netopir. Vse krilate živalce, ki hodijo po štirih, so za vas gnusoba. Vendar pa smete od vseh krilatih živalc, ki hodijo po štirih, jesti tiste, ki imajo nad nožicami še nogi, s katerima lahko skačejo po zemlji. Od teh smete jesti kobilico selivko po njenih vrstah, poševnolice, dolgoroge in kratkoroge kobilice. Vse druge krilate živalce, ki hodijo po štirih, so za vas gnusoba. Tako postanete od njih nečisti – kdor koli se dotakne njihove mrhovine, bo nečist do večera. Kdor koli prenaša kaj njihove mrhovine, naj opere svoja oblačila in bo nečist do večera. Vse živali, ki sicer imajo parklje, a ne preklanih in ne prežvekujejo, so za vas nečiste; kdor koli se jih dotakne, bo nečist. Vse živali, ki stopajo po šapah izmed teh, ki hodijo po štirih, so za vas nečiste; kdor koli se dotakne njihove mrhovine, bo nečist do večera. Kdor prenaša njihovo mrhovino, naj si opere oblačila in bo nečist do večera; za vas so nečiste. In tele izmed živalc, ki mrgolijo po zemlji, so za vas nečiste: krt, miš, kuščarica po njenih vrstah, gekon, martinček, zelenec, močerad in kameleon. Izmed vseh živalc so te za vas nečiste; kdor koli se jih dotakne, ko so mrtve, bo nečist do večera. Vse, na kar pade katera izmed njih, ko so mrtve, bo nečisto: kakršna koli lesena posoda ali obleka ali koža ali vreča, kakršno koli orodje, s katerim se kaj dela; táko stvar je treba potopiti v vodo in bo nečista do večera, potem pa bo čista. Če katera izmed njih pade v kako lončeno posodo, bo vse, kar je v njej, nečisto; njo pa razbijte! Vsaka jed, ki se uživa, na katero pride taka voda, bo nečista, in vsaka pijača, ki se pije, bo v vsaki taki posodi nečista. Vse, na kar pade kaj njihove mrhovine, bo nečisto; peč in ognjišče je treba podreti; nečista sta in nečista bodita za vas! Vendar ostanejo studenci in vodnjaki, v katerih se zbira voda, čisti; kdor pa se dotakne mrhovine, bo nečist. Če pade kaj njihove mrhovine na kakršno koli seme, ki je namenjeno sejanju, ostane čisto. Če pa polijete vodo na seme in pri tem pade nanj kaj njihove mrhovine, je za vas nečisto. Če pogine kakšna žival, ki vam je v živež, in se kdo dotakne njene mrhovine, bo nečist do večera. Če kdo jé od te mrhovine, naj si opere oblačila in bo nečist do večera; in kdor prenaša to mrhovino, naj si opere oblačila in bo nečist do večera. Vse živalce, ki mrgolijo po zemlji, so gnusoba; ne smete jih uživati. Nobene od teh, ki mrgolijo po zemlji, najsi se plazijo po trebuhu ali hodijo po štirih ali več nogah, ne smete uživati, kajti gnusoba so. Ne ognušajte se z nobeno laznino in ne onečiščujte se z njo, da ne boste nečisti zaradi nje! Kajti jaz sem Gospod, vaš Bog; posvečujte se in bodite sveti, ker sem jaz svet! Ne onečiščujte se z nobeno laznino, ki mrgoli po zemlji! Kajti jaz sem Gospod, ki sem vas izpeljal iz egiptovske dežele, da vam bom Bog. Bodite torej sveti, ker sem jaz svet! To je postava o živalih in pticah in vseh živih bitjih, ki se gibljejo v vodi in ki mrgolijo po zemlji, da morete razlikovati med nečistim in čistim, med živalmi, ki jih smete, in živalmi, ki jih ne smete uživati.‹« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in reci: ›Ženska, ki spočne in rodi dečka, bo nečista sedem dni, kolikor časa je nečista ob svoji mesečni čišči. Osmi dan naj se obreže meso njegove prednje kožice. Potem naj mati ostane še triintrideset dni v krvi očiščevanja: nič svetega naj se ne dotika in naj ne hodi v svetišče, dokler se ne dopolnijo dnevi njenega očiščevanja. Če pa rodi deklico, bo nečista dva tedna kakor ob mesečni čišči. Potem naj ostane še šestinšestdeset dni v očiščevanju svoje krvi. Ko se dopolnijo dnevi njenega očiščevanja, bodisi pri sinu ali pri hčeri, naj prinese duhovniku k vhodu v shodni šotor enoletno jagnje za žgalno in golobčka ali grlico za daritev za greh. Ta naj to daruje pred Gospodom, da opravi zanjo spravo in bo očiščena od svojega krvotoka. To je postava o porodnici dečka ali deklice. Če pa ne zmore ovce, naj vzame dve grlici ali dva golobčka: enega za žgalno in drugega za daritev za greh; duhovnik naj zanjo opravi spravo in bo čista.‹« Gospod je spregovoril Mojzesu in Aronu ter rekel: »Kadar se na koži kakega človeka pokaže oteklina ali izpuščaj ali pega in iz tega nastane gobavost, naj ga pripeljejo k duhovniku Aronu ali h kateremu od njegovih sinov, duhovnikov. Duhovnik naj pregleda bolno mesto na koži: če se je dlaka na bolnem mestu pobelila in je to mesto videti globlje od druge kože, je to gobavost; ko duhovnik to vidi, naj ga razglasi za nečistega. Če pa je pega na njegovi koži bela in ni videti globlja od druge kože in se dlaka ni pobelila, naj duhovnik bolnika zapre za sedem dni. Sedmi dan naj ga duhovnik pregleda. Če ugotovi, da se bolno mesto ni spremenilo in se bolezen ni razširila po koži, naj ga duhovnik drugič zapre za sedem dni. Sedmi dan naj ga duhovnik spet pregleda, in če vidi, da bolno mesto izginja in se ni razširilo po koži, naj ga duhovnik razglasi za čistega. Samo izpuščaj je bil. Naj si opere oblačila, potem je čist. Če pa se izpuščaj, potem ko se je bolnik že pokazal duhovniku in ga je ta razglasil za čistega, očitno razširi po koži, naj se drugič pokaže duhovniku. Duhovnik naj ga pregleda, in če vidi, da se je izpuščaj res razširil po koži, naj ga duhovnik razglasi za nečistega; to so gobe. Kadar je kakšen človek gobav, naj ga pripeljejo k duhovniku. Duhovnik naj ga pregleda, in če vidi na koži belo oteklino, da je dlaka postala bela in da na oteklini raste divje meso, pomeni, da ima na koži zastarane gobe; duhovnik naj ga razglasi za nečistega; ni ga treba zapreti, saj je nečist. Če pa se te gobe začnejo izpuščati po koži tako, da pokrijejo vso bolnikovo kožo od glave do peta, kamor koli duhovnik pogleda, naj ga duhovnik pregleda, in ko vidi, da gobe pokrivajo vse telo, naj bolnika razglasi za čistega; ker je ves postal bel, je čist. Tisti dan pa, ko bi se na njem pokazalo divje meso, bi postal nečist. Če duhovnik vidi divje meso, naj ga razglasi za nečistega; divje meso je nekaj nečistega; to so gobe. Če pa divje meso izgine in mesto postane belo, naj gre k duhovniku. Duhovnik naj ga pregleda, in če vidi, da je bolno mesto postalo belo, naj duhovnik bolnika razglasi za čistega, ker je čist. Če se komu na koži naredi tvor in se spet zaceli, pa na mestu tvora nastane bela oteklina ali rdečkasto bela pega, naj se pokaže duhovniku. Duhovnik naj ga pregleda, in če opazi, da je mesto videti globlje od kože in da se je dlaka na njem pobelila, naj ga duhovnik razglasi za nečistega; kajti to je gobavost, ki je udarila na dan v tvoru. Če pa duhovnik ob pregledu vidi, da na njej ni bele dlake in ni globlje od kože, temveč že izginja, naj ga duhovnik zapre za sedem dni. Če se pega potem vendarle razširi po koži, naj ga duhovnik razglasi za nečistega; to je bolezen. Če pa pega ostane nespremenjena in se ne razširi, je to zarasli tvor; duhovnik naj ga razglasi za čistega. Če pa ima kdo na koži opeklino od ognja, pa pega opekline postane rdečkastobela ali bela, naj jo duhovnik pregleda. Če ugotovi, da se je dlaka na pegi pobelila in je videti globlja od kože, pomeni, da so to gobe – udarile so na dan v opeklini; duhovnik naj ga razglasi za nečistega; to je gobavost. Če pa duhovnik vidi, da na pegi ni bele dlake in ni globlja od kože in izginja, naj duhovnik bolnika zapre za sedem dni. Sedmi dan naj ga duhovnik pregleda. Če se potem vendarle razširi po koži, naj ga duhovnik razglasi za nečistega; to je bolezen gob. Če pa je pega ostala nespremenjena in se ni razširila po koži in izginja, tedaj je to oteklina od opekline; duhovnik naj ga razglasi za čistega, kajti to je zarasla opeklina. Če ima mož ali žena bolno mesto na glavi ali na bradi, naj duhovnik to mesto pregleda, in če opazi, da je videti globlje od kože in je na njem redka rumena dlaka, naj ga duhovnik razglasi za nečistega; to je lišaj, gobe na glavi ali na bradi. Če pa duhovnik ob pregledu ugotovi, da bolezenski lišaj ni videti globlji od kože, čeprav tam ni črne dlake, naj duhovnik bolnika z lišajem zapre za sedem dni. Sedmi dan naj ga duhovnik pregleda, in če vidi, da se lišaj ni razširil, da na njem ni rumene dlake in ni videti globlji od kože, naj se obrije – lišaja pa ne sme obriti – in duhovnik naj ga drugič zapre za sedem dni. Sedmi dan naj ga duhovnik pregleda, in če se lišaj ni razširil po koži in ni videti globlji od kože, naj ga duhovnik razglasi za čistega; opere naj si oblačila, potem je čist. Toda če se lišaj potem, ko je bil razglašen za čistega, vendarle razširi po koži, naj ga duhovnik pregleda, in ko vidi, da se je lišaj razširil po koži, duhovniku ni treba iskati rumene dlake; nečist je. Če pa ugotovi, da je lišaj ostal nespremenjen in je na njem zrastla črna dlaka, to pomeni, da je ozdravljen in da je čist; duhovnik naj ga razglasi za čistega. Če ima mož ali žena na koži svetle bele pege, naj ga duhovnik pregleda, in če so te bele pege na koži obledele, je to navaden izpuščaj, ki se je izpustil na koži; čist je. Če komu izpadajo lasje in je plešast zadaj na glavi, je čist. Če mu izpadajo lasje spredaj, je plešast spredaj na glavi; čist je. Če pa na zadnji ali sprednji pleši nastane rdečkasto bela pega, so to gobe, ki so se izpustile na sprednji ali zadnji pleši. Duhovnik naj ga pregleda, in če ugotovi, da je oteklina na bolnem mestu na zadnji ali sprednji pleši rdečkastobela, podobna gobam na koži, je mož gobav, nečist. Duhovnik naj ga razglasi za nečistega; bolezen ima na glavi. Gobavec, ki ima na sebi bolna mesta, naj nosi pretrgana oblačila, naj ima razmršene lase, naj zakriva brke in naj kliče: ›Nečist, nečist!‹ Vse dni, dokler je bolan, naj prebiva ločeno; zunaj tabora naj bo njegovo bivališče!« »Kadar se gobavost pokaže na volnenem ali platnenem oblačilu, na tkanem ali pletenem platnu ali volni, na usnju ali na kakršnem koli usnjenem izdelku, ali če je pega na oblačilu ali na usnju, na tkanem ali pletenem blagu ali na kakršnem koli predmetu iz usnja, zelenkasta ali rdečkasta, so to gobe; stvar je treba pokazati duhovniku. Duhovnik naj pego pregleda in prizadeto reč zapre za sedem dni. Sedmi dan naj pego pregleda; če se pega na oblačilu, na tkanem ali pletenem blagu ali na usnju, pri kakršni koli iz usnja narejeni pripravi, razširi, so to razjedljive gobe; predmet je nečist. Oblačilo, tkano ali pleteno, volneno ali platneno ali kakršen koli usnjen izdelek, na katerem je pega, naj se sežge; kajti to so razjedljive gobe. Treba jih je sežgati v ognju. Če pa duhovnik vidi, da se pega ne širi po oblačilu, tkanem ali pletenem, ali po kakršnem koli usnjenem izdelku, naj duhovnik zapove, da predmet, na katerem je pega, operejo, in naj ga drugič zapre za sedem dni. Po pranju naj duhovnik pregleda prizadeti predmet, in če vidi, da se pega ni spremenila, je predmet nečist, čeprav se pega ni razširila; sežgi ga v ognju! Razjedeno mesto je na njegovi zadnji ali sprednji strani. Če pa duhovnik vidi, da je pega po pranju začela izginjati, naj jo iztrga iz oblačila ali iz usnja, iz tkanega ali pletenega blaga. Če bi se potem spet pokazala na oblačilu, tkanem ali pletenem, ali na kakršnem koli usnjenem izdelku, pomeni, da so gobe spet tu; v ognju sežgi tisto, kar je prizadeto! Oblačilo, tkano ali pleteno, ali kakršen koli usnjeni izdelek, s katerega je po pranju pega izginila, se mora še enkrat oprati, potem je to čisto. To je postava o bolezni gob na volnenem ali platnenem oblačilu, tkanem ali pletenem ali na kakršnem koli usnjenem izdelku, da se lahko kaj razglasi za čisto ali nečisto.« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »To je postava za gobavca, ki naj se izpolnjuje na dan njegovega očiščevanja. Naj ga pripeljejo k duhovniku. Duhovnik naj gre iz tabora in duhovnik naj ga pregleda. Če je gobavec ozdravljen gobavosti, naj duhovnik zapove, da za tega, ki se očiščuje, vzamejo dve živi, čisti ptici, cedrovino, karmezin in hizop. Duhovnik naj ukaže, da zakoljejo eno ptico nad lončeno posodo, v kateri je živa voda. Živo ptico, cedrovino, karmezin in hizop pa naj vzame in vse to, z živo ptico vred, pomoči v kri ptice, zaklane nad živo vodo. Tistega, ki se očiščuje gob, naj sedemkrat poškropi in ga tako očisti, živo ptico pa spusti na površje polja. Ta, ki se očiščuje, naj si opere oblačila, si ostriže vse lase in se okopa v vodi; potem je čist. Nato sme iti v tabor, mora pa ostati sedem dni zunaj svojega šotora. Sedmi dan naj si obrije vse lase na glavi, svojo brado in obrvi svojih oči; skratka, vse lase si mora obriti; naj si opere oblačila in se okopa v vodi; potem je čist. Osmi dan naj vzame dve neoporečni jagnjeti in enoletno ovco brez madeža in tri desetinke bele moke, umešene z oljem, in vrček olja. Duhovnik očiščevalec naj postavi moža, ki se očiščuje, s temi darovi vred pred Gospoda k vhodu v shodni šotor. Potem naj duhovnik vzame jagnje, da ga daruje kot spravno daritev, in vrček olja; oboje naj daruje s primikanjem pred Gospodom. Jagnje naj zakolje na kraju, kjer koljejo daritev za greh in žgalno daritev, na svetem kraju; kajti tako kot daritev za greh tudi spravna daritev pripada duhovniku; presveta je. Vzame naj nekaj krvi spravne daritve in z njo pomaže očiščevancu mečico desnega ušesa in palca njegove desne roke in desne noge. Potem naj duhovnik vzame iz vrčka nekaj olja in ga zlije v svojo levo dlan. Omoči naj si desni prst v olju, ki ga ima v levi dlani, in naj z njim sedemkrat poškropi pred Gospodom. Z oljem, ki ostane v dlani, naj očiščevancu pomaže mečico desnega ušesa in palca desne roke in desne noge, kjer je že kri spravne daritve. Kar pa še ostane olja na duhovnikovi dlani, naj ga zlije očiščevancu na glavo. Tako naj opravi zanj spravo pred Gospodom. Nato naj daruje daritev za greh, da opravi spravo za očiščevanca zaradi njegove nečistosti. Potem naj zakolje žgalno daritev in duhovnik naj daruje žgalno in jedilno daritev na oltarju. Tako naj duhovnik zanj opravi spravo in je čist.« »Če pa je reven in tega ne zmore, naj vzame le eno jagnje za spravno daritev, da se daruje s primikanjem in se tako zanj opravi sprava, in desetinko bele moke, umešene z oljem, v jedilno daritev in vrček olja, dalje dve grlici ali dva golobčka, kar pač lahko kupi; eden naj bo za daritev za greh in drugi za žgalno daritev. To naj osmi dan očiščevanja prinese duhovniku k vhodu v shodni šotor, pred Gospoda. Duhovnik naj vzame jagnje spravne daritve in vrček olja in naj oboje daruje s primikanjem pred Gospodom. Potem naj duhovnik zakolje jagnje spravne daritve, vzame naj nekaj njegove krvi in z njo pomaže očiščevancu mečico desnega ušesa in palca desne roke in desne noge. Nekaj olja naj si duhovnik zlije v svojo levo dlan. In z desnim prstom naj iz olja v levi dlani sedemkrat poškropi pred Gospodom. Potem naj duhovnik z oljem z dlani očiščevancu pomaže mečico desnega ušesa in palca desne roke in desne noge, mesta, kjer je že kri spravnega daru. Kar pa še ostane olja na duhovnikovi dlani, naj ga zlije očiščevancu na glavo. Tako naj zanj opravi spravo pred Gospodom. Nato naj daruje grlico ali golobčka, kar pač premore, enega kot daritev za greh in drugega kot žgalno daritev z jedilno daritvijo vred. Tako naj duhovnik opravi za očiščevanca spravo pred Gospodom. To je postava za tistega, ki je imel gobe in ne premore dovolj za očiščevanje.« Gospod je spregovoril Mojzesu in Aronu ter rekel: »Ko pridete v kánaansko deželo, ki vam jo bom dal v posest, in dam v kako hišo v deželi vaše posesti gobavost, naj gre hišni lastnik k duhovniku, mu pove in reče: ›V hiši je videti nekaj, kar je podobno bolezni.‹ Duhovnik naj zapove, naj hišo, preden bo duhovnik prišel pregledovat prizadeta mesta, izpraznijo, da ne bo razglasil za nečisto vsega, kar je v hiši. Potem naj jo gre duhovnik pregledat. Ko pregleda prizadeta mesta in ugotovi, da je na hišnih stenah bolezen z zelenkastimi ali rdečkastimi udrtinami, ki so videti globlje kot stena, tedaj naj duhovnik stopi ven k vratom in hišo zapre za sedem dni. Sedmi dan naj se duhovnik vrne. Če ob pregledu ugotovi, da se je bolezen razširila po hišnih stenah, naj duhovnik zapove, da izderejo kamne, na katerih so prizadeta mesta, in naj jih pomečejo na nečist kraj zunaj mesta. Hišo pa naj od znotraj okrog in okrog ostrgajo in ostrgani omet stresejo zunaj mesta na nečist kraj. Potem naj vzamejo druge kamne in jih vložijo namesto onih in naj vzamejo drug omet in hišo omečejo. Če se bolezen potem, ko so izdrli kamne, ostrgali hišo in jo ometali, vrne in razširi po hiši, naj pride duhovnik pregledovat. Ko ugotovi, da se je bolezen razširila po hiši, so v njej razjedljive gobe; nečista je. Porušijo naj jo s kamni, lesom in vsem ometom vred in zunaj mesta spravijo na nečist kraj. Kdor bi stopil v hišo, kadar je zaprta, bi postal nečist do večera. Kdor bi spal v hiši, bi si moral oprati oblačila; kdor bi jedel v hiši, bi si moral oprati oblačila. Če pa duhovnik pride pregledovat in ugotovi, da se bolezen potem, ko so hišo ometali, ni razširila po hiši, naj jo duhovnik razglasi za čisto, ker je bolezen prešla. Da hišo očisti greha, naj vzame ptici, cedrovino, karmezin in hizop. Eno ptico naj zakolje nad lončeno posodo z živo vodo. Potem naj vzame cedrovino, hizop, karmezin in živo ptico in naj vse to pomoči v kri zaklane ptice in v živo vodo in naj hišo sedemkrat poškropi. Tako naj jo očisti greha s krvjo ptice, živo vodo, živo ptico, cedrovino, hizopom in s karmezinom. Živo ptico pa naj spusti iz mesta na polje. Tako naj opravi spravo za hišo; potem je čista. To je postava za vsakršno bolezen gob in lišaja, za gobe na oblačilih in na hiši, za oteklino, izpuščaj in pegavost, pravila za razločevanje, kdaj je kaj nečisto in kdaj čisto. To je postava o gobah.« Gospod je spregovoril Mojzesu in Aronu ter rekel: »Govorita Izraelovim sinovom in jim recita: ›Kadar ima kak moški tok iz telesa, je nečist zaradi toka. Takole pa ga tok omadežuje: najsi njegovo telo pušča tok ali pa ga zadržuje, nečist je. Vsako ležišče, na katerem leži tisti, ki ima tok, je nečisto, in vsak predmet, na katerem sedi, je nečist. Kdor se dotakne njegovega ležišča, naj si opere oblačila in se okopa v vodi in je nečist do večera. Kdor sede na predmet, na katerem je sedèl tisti, ki ima tok, naj si opere oblačila in se okopa v vodi in je nečist do večera. Kdor se dotakne telesa tistega, ki ima tok, naj si opere oblačila in se okopa v vodi in je nečist do večera. Če tisti, ki ima tok, pljune na čistega, naj si ta opere oblačila in se okopa v vodi in je nečist do večera. Vsako sedlo, na katerem sedi tisti, ki ima tok, je nečisto. Kdor se dotakne česar koli, kar je bilo pod njim, je nečist do večera; in kdor to nosi, naj si opere oblačila in se okopa v vodi in je nečist do večera. Kogar koli se tisti, ki ima tok, dotakne, ne da bi si prej oplaknil roke z vodo, naj si opere oblačila in se okopa v vodi in je nečist do večera. Lončena posoda, ki se je dotakne tisti, ki ima tok, naj se razbije, vsaka lesena posoda pa naj se pomije z vodo. Kadar se tisti, ki ima tok, očisti svojega toka, naj si šteje sedem dni od očiščenja; potem naj si opere oblačila in se okopa v živi vodi; potem je čist. Osmi dan naj vzame dve grlici ali dva golobčka in naj gre pred Gospoda k vhodu v shodni šotor in ju izroči duhovniku. Duhovnik naj ju daruje, enega kot daritev za greh in drugega kot žgalno daritev. Tako naj duhovnik pred Gospodom zanj opravi spravo zaradi toka. Če moškemu steče seme, naj se ves okopa v vodi in je nečist do večera. Vsaka obleka in vsako usnje, na katero se je izlilo seme, naj se opere v vodi in je nečisto do večera. Kadar moški leži pri ženski in steče seme, naj se okopata v vodi in sta nečista do večera. Če ima ženska tok in ji iz telesa teče kri, naj bo sedem dni v svoji mesečni čišči; kdor koli se je dotakne, je nečist do večera. Vse, na čemer leži med svojo mesečno čiščo, je nečisto in vse, na čemer sedi, je nečisto. Kdor koli se dotakne njenega ležišča, naj si opere oblačila in se okopa v vodi in je nečist do večera. Kdor koli se dotakne katerega koli predmeta, na katerem je sedela, naj si opere oblačila in se okopa v vodi in je nečist do večera. Če se kdo dotakne kake reči, ki je na ležišču ali na predmetu, na katerem je sedela, postane nečist do večera. Če pa kakšen moški celó leži z njo in pride njena mesečna čišča nanj, je sedem dni nečist; tudi vsako ležišče, na katerem leži, je nečisto. Če pa ženski zunaj dobe njene mesečne čišče več dni izteka kri ali če se ji tok podaljša prek časa mesečne čišče, je vse dni, ko se to dogaja, nečista kakor v dneh svoje mesečne čišče: nečista je. Vsako ležišče, na katerem leži vse dni svojega toka, je kakor ležišče njene mesečne čišče in vsak predmet, na katerem sedi, je nečist, kakor je vse to nečisto med njeno mesečno čiščo. Kdor koli se teh reči dotakne, naj si opere oblačila in se okopa v vodi in je nečist do večera. Če se očisti svojega toka, naj si šteje sedem dni; potem je čista. Osmi dan naj vzame dve grlici ali dva golobčka in ju prinese k duhovniku k vhodu v shodni šotor. Duhovnik naj enega daruje kot daritev za greh in drugega kot žgalno daritev; tako naj duhovnik zanjo opravi spravo pred Gospodom zaradi njenega nečistega toka.‹ Tako storita, da se bodo Izraelovi sinovi varovali nečistosti, da ne bodo umrli v svoji nečistosti, ko bi onečistili moje prebivališče, ki je sredi njih. To je postava za tistega, ki ima tok, za tistega, ki mu teče seme, kar ga dela nečistega, za tisto, ki ima mesečno čiščo, za kogar koli, najsi bo moški ali ženska, ki ima tok, in za moškega, ki leži z onečiščeno.« Gospod je govoril Mojzesu po smrti Aronovih sinov, ki sta umrla, ko sta se približala Gospodu. Gospod je rekel Mojzesu: »Povej bratu Aronu, naj ne hodi kadar koli v svetišče za zagrinjalo pred spravni pokrov, ki je na skrinji, da ne umre; kajti prikazoval se bom v oblaku nad spravnim pokrovom. Tole pa mora imeti Aron s seboj, kadar pride v svetišče: mladega junca za daritev za greh in ovna za žgalno daritev. Obleče naj sveto platneno spodnje oblačilo, na sebi naj ima platnene hlače, opaše naj se s platnenim pasom in si priveže na glavo platneno visoko čepico. To so sveta oblačila, zato se mora prej skopati v vodi in jih potem obleči. Od skupnosti Izraelovih sinov pa naj vzame dva kozla za daritev za greh in enega ovna za žgalno daritev. Aron naj pripelje junca, ki je določen za njegovo daritev za greh, in opravi spravo zase in za svojo hišo. Nato naj vzame oba kozla in ju postavi pred Gospoda pri vhodu v shodni šotor. In Aron naj vrže žreba za kozla: en žreb za Gospoda in drug žreb za Azazéla. Kozla, katerega je zadel žreb za Gospoda, naj Aron pripelje in daruje kot daritev za greh. Kozla, katerega je zadel žreb za Azazéla, pa naj živega postavi pred Gospoda, da nad njim opravi spravo in ga pošlje Azazélu v puščavo. Aron naj torej pripelje junca, ki je določen za njegovo daritev za greh, in opravi spravo zase in za svojo hišo. Zakolje naj junca, ki je določen za njegovo daritev za greh. Potem naj z oltarja izpred Gospoda vzame kadilnico, polno žerjavice, in dve prgišči zdrobljenega dišečega kadila in naj to nese za zagrinjalo. Nato naj pred Gospodom naloži kadilo na ogenj, da oblak kadila pokrije spravni pokrov nad pričevanjem, in ne bo umrl. Potem naj vzame nekaj junčeve krvi in naj s prstom poškropi sprednjo stran spravnega pokrova in pred pokrovom naj s prstom sedemkrat poškropi s krvjo. Nato naj zakolje kozla daritve za greh, ki je določena za ljudstvo, in naj nese njegovo kri za zagrinjalo; naredi naj z njo, kakor je storil z junčevo krvjo: naj z njo poškropi spravni pokrov in pred spravnim pokrovom. Tako naj opravi spravo za svetišče zaradi nečistosti Izraelovih sinov in zaradi njihovih hudodelstev, zaradi vseh njihovih grehov. Prav tako naj stori za shodni šotor, ki je v njihovi sredi, sredi njihovih nečistosti. Noben človek ne sme biti v shodnem šotoru, kadar gre opravljat spravo v svetišče, dokler ne pride ven, ko je opravil spravo zase, za svojo hišo in za vse Izraelovo občestvo. Potem naj gre k oltarju, ki je pred Gospodom, in naj zanj opravi spravo: vzame naj nekaj junčeve in nekaj kozlove krvi in okrog in okrog pomaže oltarne rogove. Nato naj nanj s prstom sedemkrat poškropi nekaj krvi; tako ga bo očistil od nečistosti Izraelovih sinov in ga posvetil. Ko dokonča spravni obred za svetišče, shodni šotor in oltar, naj pripelje živega kozla. Aron naj položi obe roki živemu kozlu na glavo in naj nad njim prizna vse krivde in hudodelstva Izraelovih sinov, vse njihove grehe, in jih naloži kozlu na glavo. Potem naj ga po pripravljenem možu pošlje v puščavo. Kozel naj odnese na sebi vse njihove krivde v nerodovitno pokrajino. Tako naj pošlje kozla v puščavo. Aron naj gre v shodni šotor, sleče platnena oblačila, ki jih je oblekel, ko je šel v svetišče, in jih pusti tam. Okopa naj se v vodi na svetem kraju, obleče svoja oblačila, gre ven in opravi žgalno daritev zase in za ljudstvo – tako naj opravi spravo zase in za ljudstvo – tolščo daritve za greh pa naj sežge na oltarju. Tisti pa, ki je odgnal kozla za Azazéla, naj si opere oblačila in se okopa v vodi; potem sme priti v tabor. Junca daritve za greh in kozla daritve za greh, katerih kri so prinesli za spravni obred v svetišču, naj odnesejo iz tabora, njuni koži, meso in iztrebke pa naj sežgejo v ognju. Tisti, ki je to sežgal, naj si opere oblačila in se okopa v vodi; potem sme priti v tabor. To naj vam bo večni zakon: Deseti dan sedmega meseca pokorite svoje duše in ne opravljajte nobenega dela, ne domačin ne tujec, ki biva med vami! Kajti ta dan bo za vas opravljen spravni obred, da boste očiščeni; vseh svojih grehov boste očiščeni pred Gospodom. Naj vam bo to dan sobotnega počitka in pokorite svoje duše; to je večni zakon. Spravo naj opravi duhovnik, ki je bil maziljen in posvečen, da bi opravljal duhovniško službo namesto svojega očeta. Obleče naj platnena oblačila, sveta oblačila. Opravi naj spravo za svetišče, za shodni šotor in za oltar; tudi za duhovnike in za vse občestvo ljudstva naj opravi spravo. To naj vam bo večni zakon, da se enkrat na leto opravi spravni obred za Izraelove sinove zaradi vseh njihovih grehov.« In Aron je storil, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Govôri Aronu, njegovim sinovom in vsem Izraelovim sinovom; reci jim: ›To je tisto, kar je zapovedal Gospod in rekel: Če kdor koli iz Izraelove hiše zakolje vola, jagnje ali kozo v taboru ali zunaj njega, pa jih ne pripelje k vhodu v shodni šotor, da bi jih daroval kot dar Gospodu pred Gospodovim prebivališčem, temu človeku naj se to šteje, kakor da je kriv krvi; kri je prelil, treba ga je iztrebiti iz srede njegovega ljudstva. Zato naj Izraelovi sinovi pripeljejo svoje klavne daritve, ki so jih klali na polju, k duhovniku pred Gospoda k vhodu v shodni šotor in naj jih zakoljejo kot mirovne daritve za Gospoda. Duhovnik naj s krvjo poškropi Gospodov oltar pri vhodu v shodni šotor in sežge tolščo v prijeten vonj Gospodu. Naj ne darujejo več svojih žgalnih daritev kozlom, s katerimi se vlačugajo. To naj bo zanje večni zakon iz roda v rod.‹ In še to jim reci: ›Če kdo iz Izraelove hiše in izmed tujcev, ki bivajo med vami, daruje žgalno ali klavno daritev in je ne pripelje k vhodu v shodni šotor, da bi jo daroval Gospodu, ga je treba iztrebiti iz njegovega ljudstva. Če kdo iz Izraelove hiše in izmed tujcev, ki bivajo med vami, uživa kakršno koli kri, bom proti temu uživalcu krvi obrnil svoje obličje in ga iztrebil iz njegovega ljudstva. Kajti življenje mesa je v krvi in dal sem vam jo za oltar, da opravite spravo za svoje življenje, kajti kri opravi spravo za življenje.‹ Zato sem rekel Izraelovim sinovom: ›Nihče izmed vas naj ne uživa krvi, tudi tujec, ki biva med vami, naj je ne uživa.‹ Če kdo od Izraelovih sinov in izmed tujcev, ki bivajo med njimi, ulovi divjad ali ptico, ki se sme jesti, naj ji spusti kri in to pokrije s prstjo. Življenje vsega mesa je namreč njegova kri v njegovi duši. Zato sem rekel Izraelovim sinovom: ›Ne uživajte krvi nobenega mesa, kajti kri je življenje vsega mesa; kdor koli jo užije, bodi iztrebljen!‹ Vsakdo, naj bo domačin ali tujec, ki jé od poginjene ali od zveri raztrgane živali, naj si opere oblačila in se okopa v vodi; nečist je do večera, potem je čist. Če pa se ne opere in ne okopa, ga zadene krivda.« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in jim reci: ›Jaz sem Gospod, vaš Bog! Nikar ne delajte, kakor delajo v egiptovski deželi, v kateri ste prebivali, in nikar ne delajte, kakor delajo v kánaanski deželi, v katero vas vodim; nikar ne živite po njihovih zakonih! Po mojih odlokih delajte in moje zakone izpolnjujte in se po njih ravnajte: jaz sem Gospod, vaš Bog. Izpolnjujte torej moje zakone in moje odloke; človek, ki jih izvršuje, bo živel po njih; jaz sem Gospod. Nihče naj se ne približa nobenemu sorodniku svojega mesa, da bi odkril njegovo nagoto; jaz sem Gospod. Ne odkrivaj ne nagote svojega očeta ne svoje matere; tvoja mati je; ne smeš odkriti njene nagote. Ne odkrivaj nagote žene svojega očeta; to je očetova nagota! Ne odkrivaj nagote svoje sestre, očetove ali materine hčere, rojene v hiši ali zunaj nje! Ne odkrivaj nagote hčere svojega sina ali hčere svoje hčere, kajti to je tvoja lastna nagota. Ne odkrivaj nagote hčere žene tvojega očeta; rodila se je tvojemu očetu, tvoja sestra je; ne odkrivaj njene nagote! Ne odkrivaj nagote sestre svojega očeta; meso tvojega očeta je. Ne odkrivaj nagote sestre svoje matere, saj je meso tvoje matere! Ne odkrivaj nagote brata svojega očeta; ne bližaj se njegovi ženi; tvoja teta je! Ne odkrivaj nagote svoje snahe; žena tvojega sina je; ne odkrivaj njene nagote! Ne odkrivaj nagote žene svojega brata; to je nagota tvojega brata! Ne odkrivaj nagote žene in njene hčere! Hčere njenega sina ali hčere njene hčere ne smeš jemati, da bi odkrival njuno nagoto; krvni sorodnici sta; to bi bila sramota. Ne jemlji za ženo sestre svoje žene, da bi postala njena tekmica, ko bi odkrival njeno nagoto poleg še živeče! Ne približuj se ženi, kadar ima mesečno čiščo, da bi odkrival njeno nagoto! Ne smeš spolno občevati z ženo svojega rojaka; s tem bi postal nečist. Ne dajaj nobenega od svojih potomcev v daritev Molohu in ne skruni imena svojega Boga; jaz sem Gospod. Ne smeš ležati z moškim kakor se leži z žensko; to bi bila gnusoba. Z nobeno živaljo ne smeš spolno občevati; postal bi nečist! In ženska naj se ne postavlja pred žival, da bi se z njo parila; to bi bila sprevrženost. Ne onečiščujte se z nobeno teh reči, kajti z vsem tem se onečiščujejo narodi, ki jih bom pregnal pred vami. Dežela se je onečistila, zato sem jo kaznoval zaradi njene krivde in izbruhala je svoje prebivalce. Izpolnjujte torej moje zakone in odloke in ne počenjajte nobene od teh gnusob, ne domačin ne tujec, ki biva med vami! Kajti vse te gnusobe so počeli ljudje, ki so bili pred vami v deželi, in tako je dežela postala nečista. Tako vas dežela ne bo izbruhala, ker bi jo onečistili, kakor je izbruhala narod, ki je bil pred vami. Kajti kdor koli stori katero koli od teh gnusob, takšni, ki to delajo, bodo iztrebljeni iz sredine svojega ljudstva. Izpolnjujte torej, kar sem ukazal izpolnjevati; ne ravnajte se po gnusnih zakonih, kakor so počeli pred vami, da se ne onečistite z njimi; jaz sem Gospod, vaš Bog.‹« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Govôri vsej skupnosti Izraelovih sinov in jim reci: ›Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet. Vsak naj spoštuje svojo mater in svojega očeta in naj se drži mojih sobot; jaz sem Gospod, vaš Bog. Ne obračajte se k ničnostim in ne delajte si ulitih bogov; jaz sem Gospod, vaš Bog. Kadar darujete mirovno daritev Gospodu, jo darujte tako, da bo sprejeta vam v prid. Tisti dan, ko jo darujete, in naslednji dan jo použijte; kar pa ostane do tretjega dne, sežgite v ognju! Če pa bi vseeno jedli tretji dan, bi bilo to ognušeno meso; ne bi bilo sprejeto. Kdor bi to jedel, bi ga zadela krivda, ker bi oskrunil, kar je bilo posvečeno Gospodu: takšen naj bo iztrebljen iz svojega ljudstva. Kadar spravljate žetev svoje dežele, ne požanji čisto do roba polja in ne paberkuj po svoji žetvi! Tudi v svojem vinogradu ne paberkuj in ne pobiraj osutih jagod v njem; pústi jih revežu in tujcu; jaz sem Gospod, vaš Bog. Ne kradite, ne lažite in ne varajte vsak svojega rojaka! Ne prisegajte po krivem pri mojem imenu; s tem bi skrunili ime svojega Boga; jaz sem Gospod. Ne izkoriščaj svojega bližnjega in ne ropaj ga; plačilo dninarja naj ne ostaja pri tebi do jutra! Ne preklinjaj gluhega in slepemu ne nastavljaj spotike; boj se svojega Boga; jaz sem Gospod. Ne delajte krivice pri sodbi; ne bodi pristranski do ubožca in ne klanjaj se velikemu: pravično sodi svojega bližnjega! Ne hôdi kot obrekljivec med svojimi rojaki in ne strezi svojemu bližnjemu po življenju; jaz sem Gospod. Ne sovraži svojega brata v svojem srcu; odkrito posvári svojega bližnjega, da si zaradi njega ne nakoplješ greha! Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe; jaz sem Gospod. Izpolnjujte moje zakone! Ne pripuščaj k parjenju dvoje različnih vrst živine, ne posevaj polja z dvoje vrst semenom in ne oblači se z obleko, ki je tkana iz dveh različnih niti! Če kdo spolno občuje z žensko, ki je sužnja, določena drugemu možu in ni odkupljena ali oproščena, je treba oba kaznovati; usmrtiti ju ni treba, ker ona ni bila prosta. Moški naj pripelje svojo spravno daritev za Gospoda k vhodu v shodni šotor, ovna spravne daritve. Za greh, ki ga je storil, naj duhovnik zanj pred Gospodom opravi spravo z ovnom spravne daritve in odpuščen mu bo greh, ki ga je storil. Ko pridete v deželo in zasadite vsakovrstno sadno drevje, imejte njegovo sadje za njegovo prednjo kožico: tri leta naj vam velja kot nekaj neobrezanega, ne smete ga jesti! V četrtem letu naj bo vse njegovo sadje s prazničnim slavjem posvečeno Gospodu. Šele peto leto uživajte njegovo sadje, da vam bo prinašalo obilnejši pridelek; jaz sem Gospod, vaš Bog. Ničesar ne jejte s krvjo! Ne ukvarjajte se z vedeževanjem in čaranjem! Ne strizite na okroglo roba svojih las in ne krajšaj konca svoje brade! Ne delajte si vrezov na telesu zaradi mrliča in ne dajajte si vžigati nobenih znamenj; jaz sem Gospod. Ne skruni svoje hčere s tem, da bi jo naredil za vlačugo, da se dežela ne vda vlačuganju in se ne napolni z nesramnostjo. Praznujte moje sobote in spoštujte moje svetišče; jaz sem Gospod. Ne obračajte se na zarotovalce duhov in na duhove umrlih! Ne iščite jih, da bi ob njih postali nečisti; jaz sem Gospod, vaš Bog. Pred sivo glavo vstani, prikloni se staremu človeku in boj se svojega Boga; jaz sem Gospod. Če pri tebi biva tujec v vaši deželi, ga ne zatirajte! Tujec, ki biva med vami, vam naj bo kakor domačin, kakor eden izmed vas! Ljubi ga kakor sebe, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi; jaz sem Gospod, vaš Bog. Ne delajte krivice pri sodbi, ne pri dolžinski meri ne pri uteži in ne pri votli meri! Imejte pravično tehtnico, pravične uteži, pravičen škaf in pravičen vrč! Jaz sem Gospod, vaš Bog, ki sem vas izpeljal iz egiptovske dežele. Držite se torej vseh mojih zakonov in vseh mojih odlokov in jih izpolnjujte; jaz sem Gospod.‹« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Reci Izraelovim sinovom: ›Kdor koli izmed Izraelovih sinov ali izmed tujcev, ki prebivajo v Izraelu, dá kakega svojega potomca Molohu, naj bo usmrčen. Ljudstvo dežele naj ga kamenja. Jaz pa bom obrnil svoje obličje zoper tega človeka in ga iztrebil iz njegovega ljudstva, kajti Molohu je dal svojega potomca in tako onečistil moje svetišče in oskrunil moje sveto ime. Ko bi ta človek dajal svojega potomca Molohu in bi ljudstvo dežele vendarle zamižalo, da ga ne bi bilo treba usmrtiti, bom jaz obrnil obličje proti njemu in proti njegovi rodbini in bom njega in vse, ki se vlačugajo z Molohom, iztrebil iz srede njihovega ljudstva. Proti človeku, ki se obrača na zarotovalce duhov in na duhove umrlih in se vlačuga z njimi, bom obrnil svoje obličje in ga iztrebil iz srede njegovega ljudstva. Posvečujte se torej in bodite sveti, kajti jaz sem Gospod, vaš Bog. Držite se mojih zakonov in jih izpolnjujte; jaz sem Gospod, ki vas posvečujem. Kdor preklinja očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo; očeta ali mater je klel; njegova kri pade nanj. Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju. Če kdo leži s svojo snaho, naj bosta oba usmrčena; ravnala sta sprevrženo; njuna kri pade nanju. Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. Če si kdo vzame ženo in še njeno mater, je to krvoskrunstvo; njega in njiju naj sežgejo v ognju, da ne bo krvoskrunstva med vami. Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite! Če se ženska približa kateri koli živali, da bi se z njo parila, ubijte žensko in žival; naj bosta usmrčeni; njuna kri pade nanju! Če kdo vzame svojo sestro, hčer svojega očeta ali hčer svoje matere, pa vidi njeno nagoto in ona njegovo, je to sramota; pred očmi sinov svojega ljudstva naj bosta iztrebljena; odgrnil je nagoto svoje sestre, zadene ga krivda. Če kdo leži z žensko, ko ima ta mesečno čiščo, in odkrije njeno nagoto, je odgrnil izvir njene krvi in sama je odgrnila izvir svoje krvi; naj bosta oba iztrebljena izmed svojega ljudstva. Ne odgrinjaj nagote ne sestre svoje matere ne sestre svojega očeta, kajti to se pravi razgaljati svoje meso; zadene ju krivda. Če kdo leži s svojo teto, je odgrnil nagoto svojega strica: nosila bosta svoj greh in umrla brez otrok. Če se kdo oženi z ženo svojega brata, je to nečistost; odgrnil je nagoto svojega brata; naj bosta brez otrok. Držite se torej vseh mojih zakonov in vseh mojih odlokov in jih izpolnjujte, da vas ne izbruha dežela, v katero vas vodim, da boste prebivali v njej. Ne hodite po zakonih narodov, ki jih bom pregnal pred vami; ker so počenjali vse to, so se mi zastudili. Rekel sem vam: Polastili se boste njihove zemlje in dal vam jo bom v last, deželo, v kateri se cedita mleko in med; jaz sem Gospod, vaš Bog, ki sem vas ločil izmed ljudstev. Razlikujte torej med čistimi in nečistimi živalmi, med nečistimi in čistimi pticami, da se ne ognusite ne z živalmi ne s pticami ne z ničimer, kar mrgoli po zemlji, kar sem za vas izločil kot nečisto. Bodite mi torej sveti, kajti jaz, Gospod, sem svet in ločil sem vas izmed ljudstev, da bi bili moji. Če ima kdo, moški ali ženska, v sebi duhove umrlih ali duha zarotovanja, naj bosta usmrčena: s kamenjem naj ju posujejo; njuna kri pade nanju.‹« Gospod je rekel Mojzesu: »Reci duhovnikom, Aronovim sinovom, in jim povej: ›Naj se nihče ne onečisti pri mrliču svojega rodu! Samo pri svojem bližnjem mesu: pri materi, očetu, sinu, hčeri, bratu in sestri, devici, ki mu je blizu, ker še ne pripada možu, se sme onečistiti. Pri omoženi med svojimi ljudmi pa se ne sme onečistiti in se tako oskruniti. Naj si ne brijejo glave na plešo, ne strižejo konca svoje brade in si ne delajo vrezov po telesu. Naj bodo sveti za svojega Boga in naj ne skrunijo imena svojega Boga; saj darujejo Gospodove ognjene daritve, hrano svojega Boga, zato naj bodo sveti. Naj se ne ženijo z vlačugo ali onečaščeno žensko; tudi take, ki jo je mož odslovil, naj ne jemljejo, kajti sveti so za svojega Boga. Naj ti bo svet, kajti hrano tvojega Boga daruje; svet naj ti bo, kajti jaz, Gospod, ki jih posvečujem, sem svet. Če se duhovnikova hči oskruni z vlačuganjem, oskruni svojega očeta; naj jo sežgejo v ognju. Duhovnik pa, ki je najvišji med svojimi brati, na čigar glavo je bilo zlito mazilno olje in ki je bil posvečen in oblečen v oblačila, naj ne nosi razpuščenih las in si ne trga oblačil; naj ne hodi k nobenemu mrliču; tudi pri svojem očetu ali pri svoji materi se ne sme onečistiti. Naj ne hodi iz svetišča in naj ne skruni svetišča svojega Boga, kajti na njem je posvetitev mazilnega olja njegovega Boga; jaz sem Gospod. Za ženo naj si vzame žensko, ki je še devica. Naj ne jemlje ne vdove ne odslovljene ne onečaščene ne vlačuge, temveč naj vzame za ženo devico iz svojega rodu. Tako ne bo oskrunil potomcev v svojem rodu; kajti jaz sem Gospod, ki ga posvečujem.‹« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Govôri Aronu in reci: ›Nihče od tvojih potomcev iz roda v rod, ki ima kako napako, ne sme pristopiti, da bi daroval hrano svojega Boga. Da, nihče, ki ima kako napako, ne sme pristopiti: ne slepec ne hromec ne kdo z iznakaženim obrazom ali s pokvečenimi udi ne kdo z zlomljeno nogo ali roko ne grbavec ne pritlikavec ne kdo s pego v očesu ne človek z garjami ali lišajem ne kdo, ki ima zmečkana moda. Nihče izmed potomcev duhovnika Arona, ki ima na sebi kako napako, se ne sme približati, da bi daroval Gospodove ognjene daritve; napako ima, ne sme se približati in darovati hrane svojega Boga. Sicer sme uživati hrano svojega Boga, tako od presvetih kakor od svetih darov, ne sme pa iti do zagrinjala in ne sme se približati oltarju, ker ima napako, da ne oskruni mojih svetih reči; kajti jaz sem Gospod, ki jih posvečujem.‹« Tako je Mojzes govoril Aronu in njegovim sinovom in vsem Izraelovim sinovom. Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Govôri Aronu in njegovim sinovom, naj spoštljivo ravnajo s svetimi darovi, ki mi jih posvečujejo Izraelovi sinovi, da ne oskrunijo mojega svetega imena; jaz sem Gospod. Reci jim: ›Kdor koli izmed vseh vaših potomcev iz roda v rod se približa svetim darovom, ki so jih Izraelovi rodovi posvetili Gospodu, ko je nečist, naj bo iztrebljen izpred mojega obličja; jaz sem Gospod. Nihče izmed Aronovih potomcev, ki je gobav ali ima tok, ne sme jesti od svetih darov, dokler se ne očisti. Kdor se dotakne kogar koli, ki je nečist zaradi mrliča, ali komur uhaja seme ali kdor se dotakne katere koli golazni, ki ga onečisti, ali človeka, ki ga onečisti, najsi bo njegova nečistost kakršna koli, kdor se česa takega dotakne, naj bo nečist do večera in naj ne jé od svetih darov, dokler se ne okopa v vodi. Ko sonce zaide, je čist in potem sme jesti od svetih darov; kajti to je njegova hrana. Naj pa ne uživa od tega, kar je poginilo ali so raztrgale zveri, da se s tem ne onečisti; jaz sem Gospod. Izpolnjujejo naj, kar sem naročil, da si ne nakopljejo greha zaradi tega in bi v tem umrli, ker so skrunili svete reči. Jaz sem Gospod, ki jih posvečujem. Kdor pa ni duhovnik, ne sme uživati svetega; niti tisti, ki stanuje pri duhovniku niti njegov najemnik ne smeta jesti svetega. Tisti pa, ki ga duhovnik kupi za denar, da je njegova last, sme to uživati; tudi tisti, ki so rojeni v njegovi hiši, smejo uživati njegovo hrano. Če se duhovnikova hči omoži z neduhovnikom, ne sme jesti od svetih darov. Če pa je duhovnikova hči ovdovela ali jo je mož odslovil in nima otrok, pa se vrne v očetovo hišo kakor v svoji mladosti, sme uživati hrano svojega očeta; sicer pa nihče, ki ni duhovnik, ne sme od tega jesti. Kdor bi ponevedoma pojedel kaj svetega, mora to duhovniku povrniti in dodati še petino vrednosti. Duhovniki naj ne skrunijo svetih darov, ki jih Izraelovi sinovi darujejo Gospodu, in naj jim ne nalagajo kazni za krivdo, če bi uživali njihove svete darove; kajti jaz sem Gospod, ki jih posvečujem.‹« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Govôri Aronu in njegovim sinovom in vsem Izraelovim sinovom in jim reci: ›Če kdor koli iz Izraelove hiše ali izmed tujcev v Izraelu daruje svoj dar, bodisi kakršen koli zaobljubni bodisi kakršen koli prostovoljni dar, ki ga daruje Gospodu v žgalno daritev, mora biti to, da boste sprejeti, neoporečen samec od goveda, ovc ali koz. Ničesar, kar ima napako, ne darujte, kajti ne bi bili sprejeti! Če hoče kdo darovati Gospodu mirovno daritev, da izpolni zaobljubo ali kot prostovoljni dar od goveda ali od drobnice, naj bo neoporečna, da bo sprejeta; nobene napake ne sme imeti. Kar je slepo ali polomljeno ali pohabljeno ali kozavo ali garjavo ali lišajasto, tega ne darujte Gospodu in ne polagajte na oltar kot ognjeno daritev Gospodu! Kot prostovoljni dar smeš darovati bika ali jagnje s predolgimi ali prekratkimi udi, kot zaobljubna daritev pa ne bo sprejeto. Živali, ki ima zmečkana ali stolčena ali odtrgana ali zrezana moda, ne darujte Gospodu! Česa takega ne smete delati v svoji deželi. Tudi iz tujčeve roke ne smete nič takega darovati v hrano svojemu Bogu, kajti zaradi te poškodbe imajo napako; ne bi bilo sprejeto od vas.‹« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Ko se tele ali jagnje ali kozlič rodi, naj ostane sedem dni pri svoji materi, od osmega dne naprej pa je sprejemljiv kot dar ognjene daritve za Gospoda. Goveda ali ovce ne smete klati isti dan z njenim mladičem. Kadar darujete Gospodu zahvalno daritev, jo darujte tako, da boste sprejeti. Tisti dan jo použijte, ničesar od nje ne puščajte do jutra; jaz sem Gospod. Držite se torej mojih zapovedi in jih izpolnjujte; jaz sem Gospod. Ne skrunite mojega svetega imena, temveč posvečevan hočem biti sredi Izraelovih sinov; jaz sem Gospod, ki vas posvečujem, ki sem vas izpeljal iz egiptovske dežele, da bi bil vaš Bog; jaz sem Gospod.« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in jim reci: ›To so Gospodovi prazniki, ob katerih sklicujte svete shode, moji prazniki. Šest dni opravljajte delo, sedmi dan pa je sobota, dan počitka s svetim shodom; ne opravljajte nobenega dela, to je počitek za Gospoda, kjer koli prebivate. Tole so Gospodovi prazniki s svetimi shodi, ki jih sklicujte ob časih, ki so zanje določeni: Štirinajsti dan prvega meseca proti večeru je pasha za Gospoda. Petnajsti dan tega meseca pa je praznik nekvašenega kruha za Gospoda; sedem dni jejte nekvašeni kruh! Prvi dan imejte sveti shod; nobenega težkega dela ne opravljajte! Sedem dni darujte Gospodu ognjeno daritev! Sedmi dan je sveti shod; nobenega težkega dela ne opravljajte!‹« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in jim reci: ›Ko boste prišli v deželo, ki vam jo dajem, in boste poželi njeno žetev, prinesite prvi snop svoje žetve k duhovniku! Ta naj snop daruje s primikanjem pred Gospodom, da boste sprejeti; na dan po soboti naj ga duhovnik daruje s primikanjem. Tisti dan, ko s primikanjem darujete snop, pripravite enoletno neoporečno jagnje v žgalno daritev za Gospoda in z njim vred jedilno daritev: dve desetinki bele moke, umešene z oljem, kot ognjeno daritev v prijeten vonj Gospodu; zraven pa še pitno daritev: četrtinko vrča vina. Kruha in praženega ali svežega zrnja ne jejte vse do dne, ko boste prinesli dar svojemu Bogu. To naj vam bo večni zakon iz roda v rod, kjer koli prebivate! In od dneva po soboti, od dneva, ko ste prinesli snop primikanja, si štejte sedem tednov; naj bodo popolni; štejte do dneva po sedmi soboti petdeset dni in darujte Gospodu novo jedilno daritev! Iz svojih prebivališč prinesite dva hleba, spečena iz dveh desetink moke s kvasom, v daritev primikanja kot prvine za Gospoda. Poleg kruha darujte sedem enoletnih neoporečnih jagnjet, junca in dva ovna v žgalno daritev za Gospoda in zraven še jedilno in pitne daritve kot ognjeno daritev v prijeten vonj Gospodu! Darujte tudi kozla kot daritev za greh in dve enoletni jagnjeti kot mirovno daritev! Duhovnik naj jih s kruhom prvin vred daruje s primikanjem kot daritev primikanja pred Gospodom; zraven pa tudi jagnjeti; to naj bo posvečeno Gospodu za duhovnika. Prav ta dan razglasite sveti shod; ne opravljajte nobenega težkega dela! To naj bo večni zakon, kjer koli prebivate, iz roda v rod! Kadar spravljate žetev svoje dežele, ne požanji čisto do roba polja in ne paberkuj po svoji žetvi; to pusti revežu in tujcu; jaz sem Gospod, vaš Bog.‹« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in reci: ›Prvi dan sedmega meseca vam bodi slovesen dan počitka, spomin s trobentanjem, sveti shod! Nobenega težkega dela ne opravljajte in darujte ognjeno daritev Gospodu!‹« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Deseti dan tega sedmega meseca pa je spravni dan; imejte sveti shod, pokorite svoje duše in darujte ognjeno daritev Gospodu! Na isti dan ne opravljajte nobenega dela, kajti to je spravni dan, da se za vas opravi sprava pred Gospodom, vašim Bogom! Kajti vsak, ki se ta dan ne spokori, naj bo iztrebljen izmed svojega ljudstva. Vsakega, ki bi prav ta dan opravljal kakršno koli delo, bom izbrisal izmed njegovega ljudstva. Nobenega dela ne opravljajte! To naj vam bo večni zakon iz roda v rod, kjer koli prebivate. To naj vam bo sobota slovesnega počitka; pokorite svoje duše! Deveti dan meseca na večer, od večera do večera, praznujte svojo soboto!« Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in reci: ›Petnajsti dan tega sedmega meseca naj bo sedem dni šotorski praznik za Gospoda. Prvi dan imejte sveti shod, nobenega težkega dela ne opravljajte! Sedem dni darujte ognjeno daritev Gospodu! Osmi dan imejte sveti shod in darujte ognjeno daritev Gospodu; prazničen shod je, nobenega težkega dela ne opravljajte! To so Gospodovi prazniki; ob njih sklicujte svete shode, da opravite Gospodu ognjene, žgalne, jedilne, klavne in pitne daritve, kakor je določeno za vsak dan, poleg Gospodovih sobot, poleg vaših darov in poleg vseh vaših zaobljubnih in prostovoljnih daritev, ki jih dajete Gospodu! Petnajsti dan sedmega meseca, ko pospravite pridelke dežele, praznujte Gospodov praznik sedem dni! Prvi dan naj bo slovesen počitek in osmi dan naj bo slovesen počitek. In prvi dan si vzemite sadja žlahtnih dreves, palmovih mladik, vej gostolistnatega drevja in potočnega vrbja in se sedem dni veselite pred Gospodom, svojim Bogom! Tako ga obhajajte kot Gospodov praznik sedem dni na leto! To naj vam bo večni zakon iz roda v rod. V sedmem mesecu ga praznujte! Sedem dni prebivajte v šotorih; vsi, ki so domačini v Izraelu, naj prebivajo v šotorih, da bodo prihodnji rodovi vedeli, da sem dal Izraelovim sinovom, ko sem jih izpeljal iz egiptovske dežele, prebivati v šotorih! Jaz sem Gospod, vaš Bog.‹« In Mojzes je naznanil Izraelovim sinovom Gospodove praznike. Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Zapovej Izraelovim sinovom, naj ti prinesejo čistega olja iz stolčenih oliv za svečnik in naj prižgejo svetilko, ki bo stalno gorela. Aron naj jo oskrbuje pred zagrinjalom pričevanja v shodnem šotoru, da bo od večera do jutra stalno gorela pred Gospodom. To naj vam bo večni zakon iz roda v rod. Na čistem svečniku naj pripravlja svetilke, da bodo stalno gorele pred Gospodom. Vzemi bele moke in iz nje speci dvanajst hlebov; vsak hleb naj bo iz dveh desetink. Položi jih v dveh vrstah, po šest v vrsto, na čisto mizo pred Gospodom. Na vsako vrsto potresi čistega kadila, da bo s kruhom kot spominski dar pri ognjeni daritvi Gospodu! Soboto za soboto naj jih kot večno zavezo stalno polaga pred Gospoda v imenu Izraelovih sinov. Pripadajo naj Aronu in njegovim sinovom; ti naj jih jedo na svetem kraju, kajti njemu po večnem zakonu pripada presveti del ognjenih daritev Gospodu.« Sin izraelske žene, ki pa je bil sin Egipčana, je nekoč prišel med Izraelove sinove. Izraelkin sin in neki Izraelec sta se sporekla v taboru in Izraelkin sin je sramotil Ime in ga preklinjal. Pripeljali so ga k Mojzesu. Njegovi materi je bilo ime Šelomíta in je bila hči Dibríja iz Danovega rodu. Zaprli so ga, da bi iz Gospodovih ust prejeli navodilo. In Gospod je spregovoril Mojzesu ter rekel: »Pelji preklinjevalca iz tabora in vsi, ki so ga slišali, naj mu položijo roke na glavo. Nato naj ga vsa skupnost kamenja! Izraelovim sinovom pa spregovôri in reci: ›Kdor koli preklinja svojega Boga, si nakoplje greh in kdor sramoti Gospodovo ime, naj bo usmrčen. Vsa skupnost naj ga posuje s kamenjem. Naj bo tujec ali domačin: ker je sramotil Ime, mora umreti. Kdor ubije katero koli človeško bitje, naj bo usmrčen. Kdor ubije žival, naj jo povrne, žival za žival. Kdor svojemu rojaku prizadene poškodbo, naj mu storijo, kakor je storil: zlom za zlom, oko za oko in zob za zob; kakor je on prizadel človeka, tako naj prizadenejo njega. Kdor ubije žival, naj jo povrne, kdor pa ubije človeka, mora umreti. Isto pravo imejte za tujca kakor za domačina; kajti jaz sem Gospod, vaš Bog.‹« Mojzes je to povedal Izraelovim sinovom. In odpeljali so preklinjevalca iz tabora in ga posuli s kamenjem. Izraelovi sinovi so storili tako, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Gospod je spregovoril Mojzesu na Sinajski gori in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in jim reci: ›Ko boste prišli v deželo, ki vam jo dajem, naj zemlja počiva, naj obhaja soboto za Gospoda. Šest let posevaj svoje polje in šest let obrezuj svoj vinograd in spravljaj njegov pridelek, sedmo leto pa naj ima zemlja sobotni počitek, soboto za Gospoda: polja ne posevaj in vinograda ne obrezuj! Kar ti po žetvi zraste samo od sebe, tega ne žanji in grozdja z neobrezane trte ne trgaj; naj bo to leto sobotnega počitka za zemljo. Jej tisto, kar obrodi zemlja, ki počiva. To velja zate, za sužnja in sužnjo, za najemnika in tujca, ki bivajo pri tebi. Tudi živini in zverem, ki so v tvoji deželi, bodi v živež, kar bo zemlja obrodila.‹« »›Štej si sedem sobotnih let, sedemkrat sedem let, tako boš iz sedmih sobotnih let dobil devetinštirideset let. Deseti dan sedmega meseca, na spravni dan, daj zatrobiti na rog naznanilo, po vsej vaši deželi dajte trobiti na rog! Posvetite petdeseto leto in razglasite po deželi osvoboditev vsem njenim prebivalcem! To naj vam bo jubilej in vsakdo naj se vrne k svoji lastnini, vsak k svoji rodbini. Petdeseto leto naj vam bo leto jubileja; ne sejte in tega, kar samo zraste, ne žanjite in ne trgajte v neobrezanem vinogradu. To je namreč jubilej, naj vam bo svet. Jejte pa, kar zraste na polju. V tem jubilejnem letu se vrnite vsak k svoji lastnini! Če kaj prodaš svojemu rojaku ali od njega kaj kupiš, ne smete izkoriščati drug drugega. Kupuj od rojaka glede na število let, ki so pretekla od jubileja, in naj ti prodaja glede na število letin. Če je let več, plačuj večjo kupnino, in če je let manj, plačuj manjšo kupnino; kajti prodaja ti število letin. Nikar ne izkoriščajte drug drugega! Boj se svojega Boga; kajti jaz sem Gospod, vaš Bog. Izpolnjujte torej moje zakone in držite se mojih odlokov in jih izpolnjujte, da boste varno prebivali v deželi! Zemlja bo dajala svoj sad, jedli boste do sitega in v njej varno prebivali. Morda boste rekli: Kaj bomo jedli v sedmem letu, če ne bomo sejali in ne spravljali pridelkov? Zapovedal bom svojemu blagoslovu, da vam v šestem letu obrodi za tri leta pridelkov. Ko boste sejali osmo leto, boste jedli stare pridelke; vse do devetega leta, dokler ne bo pospravljena letina, boste lahko jedli staro. Zemlje ne smete prodajati za zmeraj, kajti zemlja je moja, vi ste le tujci in gostači pri meni. V vsej deželi, kjer bo vaša lastnina, dovoljujte ponovni odkup zemlje! Če tvoj brat obuboža in mora prodati del svoje lastnine, naj pride njegov odkupitelj – to je najbližji sorodnik – in naj odkupi, kar njegov brat prodaja. Če pa kdo nima odkupitelja, pa si sam opomore in pridobi, kolikor je za odkup potrebno, naj izračuna, koliko let je preteklo od prodaje, in naj preostanek povrne kupcu; potem pride zemlja spet njemu v last. Če ne zmore toliko, kolikor bi mu moral vrniti, naj to, kar je prodal, ostane v kupčevi roki do jubilejnega leta. Ob jubileju bo prosto in spet pride njemu v last. Če kdo proda stanovanjsko hišo v mestu z obzidjem, jo sme odkupiti do konca leta, v katerem jo je prodal; pravica za njen odkup torej obstaja leto dni. Če pa je do preteka celega leta ne odkupi, naj hiša v obzidanem mestu ostane za zmeraj tistemu, ki jo je kupil, in njegovim potomcem; niti ob jubileju ni prosta. Hiše v vaseh, ki nimajo obzidja, je treba prištevati k polju na deželi; mogoče jih je odkupiti in ob jubileju so proste. V levitskih mestih smejo leviti hiše v mestih, ki jim pripadajo, vselej odkupiti. Če pa kdo od levitov prodane hiše ne odkupi, je hiša v mestu ob jubileju prosta in pride spet njemu v last; kajti hiše v mestih, ki pripadajo levitom, so njihova lastnina sredi Izraelovih sinov. Pašne zemlje, ki pripada tem mestom, pa ni dovoljeno prodajati, ker je za zmeraj njihova lastnina. Če tvoj brat poleg tebe obuboža in se ne more več vzdrževati, ga podpiraj, kakor da bi bil tujec ali gostač, da bo mogel živeti poleg tebe! Ne jemlji od njega obresti in ga ne odiraj, temveč boj se svojega Boga, da bo tvoj brat mogel živeti poleg tebe! Ne posojaj mu denarja z obrestmi in ne dajaj mu hrane za oderuške cene! Jaz sem Gospod, vaš Bog, ki sem vas izpeljal iz egiptovske dežele, da bi vam dal kánaansko deželo in bil vaš Bog. Če tvoj brat poleg tebe obuboža in se ti proda, ga ne sili, da bi ti služil s suženjskim delom. Naj bo pri tebi kot najemnik, kot gostač; služi naj pri tebi do jubilejnega leta. Potem naj odide od tebe z otroki vred; naj gre nazaj k svoji rodbini in se vrne k lastnini svojih očetov. Kajti moji služabniki so, ki sem jih izpeljal iz egiptovske dežele; ne smejo se prodajati, kakor se prodajajo sužnji. Ne gospoduj mu nasilno; boj se svojega Boga! Kar pa zadeva tvojega sužnja in tvojo sužnjo, ki ju moraš imeti, kupujte sužnje izmed narodov, ki so okoli vas! Smete jih kupovati tudi izmed otrok gostačev, ki bivajo pri vas, in iz njihovih rodbin, ki so pri vas, ki so se rodili v vaši deželi, in naj bodo vaša lastnina. Morete jih zapustiti svojim otrokom za vami, da postanejo njihova dedna last; smete jih imeti kot sužnje za vselej. Toda svojim bratom, Izraelovim sinovom, drug drugemu ne smete nasilno gospodovati. Če tujec ali gostač poleg tebe obogati, tvoj brat poleg tebe pa obuboža in se proda tujcu, gostaču poleg tebe ali potomcu tujčeve rodbine, naj ima pravico, da ga potem, ko se je prodal, kdo odkupi. Naj ga odkupi kateri od njegovih bratov; lahko pa tudi stric ali bratranec; ali naj ga odkupi kdo drug izmed sorodnikov njegovega mesa, njegove rodbine; ali pa naj se, če si opomore, sam odkupi. S kupcem naj izračuna čas od leta, ko se mu je prodal, do jubilejnega leta. Razdelita naj ceno, za katero se mu je prodal, po številu let. Njegovo bivanje pri njem naj se računa kakor najemnikova službena doba. Če manjka še veliko let, naj kot odkupnino plača sorazmeren del denarja, za katerega je bil kupljen. Če pa je ostalo le malo let do jubileja, naj mu zaračuna in naj plača odkupnino glede na ta leta. Naj bo poleg njega kot najemnik, ki služi leto za letom, gospodar pa mu ne sme pred tvojimi očmi nasilno gospodovati. Če se nikakor ne odkupi, naj v jubilejnem letu z otroki vred prost odide.‹« »›Kajti Izraelovi sinovi so moji služabniki, moji služabniki so, ki sem jih izpeljal iz egiptovske dežele. Jaz sem Gospod, vaš Bog. Ne delajte si ničnosti in ne postavljajte si rezanih podob ne spominskih stebrov, tudi poslikanih kamnov ne postavljajte v svoji deželi, da bi se pred njimi priklanjali; kajti jaz sem Gospod, vaš Bog. Praznujte moje sobote in spoštujte moje svetišče; jaz sem Gospod.‹« »›Če boste hodili po mojih zakonih in se držali mojih zapovedi in jih izpolnjevali, vam bom dajal deževje ob svojem času in zemlja bo dajala svoj obrod in drevje na polju bo dajalo svoj sad. Mlatev vam bo segala do trgatve in trgatev bo segala do setve. Jedli boste svoj kruh do sitega in v svoji deželi boste varno prebivali. Dal bom mir v deželi, da boste lahko počivali, in ne bo nikogar, ki bi vas strašil; pregnal bom hude zveri iz dežele in meč ne pride v vašo deželo. Podili boste sovražnike in padali bodo pred vami pod mečem. Pet izmed vas jih bo podilo sto in sto izmed vas jih bo podilo deset tisoč in sovražniki bodo padali pred vami pod mečem. Ozrl se bom na vas, vas storil rodovitne in vas namnožil; ohranil bom svojo zavezo z vami. Jedli boste dolgo hranjene stare pridelke in morali boste odstraniti stare pridelke, da boste imeli prostor za nove. Postavil bom svoje prebivališče med vami in ne boste se gabili moji duši. Med vami bom hodil in bom vaš Bog, vi pa boste moje ljudstvo. Jaz sem Gospod, vaš Bog, ki sem vas izpeljal iz egiptovske dežele, da jim niste več sužnji. Zlomil sem kambo vašega jarma in vam dal hoditi pokonci.‹« »›Če pa me ne boste poslušali in ne izpolnjevali vseh teh zapovedi, če boste zaničevali moje zakone in se bodo moji odloki gabili vaši duši, tako da ne boste izpolnjevali vseh mojih zapovedi in boste kršili mojo zavezo, bom tudi jaz vam storil tole: poslal bom nad vas strah, sušico in vročico, ki izžigajo oči in izmozgavajo življenje. Zaman boste sejali seme; vaši sovražniki ga bodo pojedli. Obrnil bom svoje obličje proti vam, da vas bodo sovražniki premagali. Tisti, ki vas sovražijo, vas bodo teptali in bežali boste, ne da bi vas kdo podil. Če me potem še ne boste poslušali, vas bom sedemkrat huje kaznoval za vaše grehe. Zlomil bom vašo prevzetno silo in storil, da bo vaše nebo kakor železo in vaša zemlja kakor bron. Zaman boste trošili svojo moč: zemlja vam ne bo rodila in drevje v deželi ne bo dajalo sadu. Če se mi boste še postavljali po robu in me ne boste hoteli poslušati, bom sedemkrat pomnožil udarce po vas, kakor zaslužijo vaši grehi. Poslal bom nad vas divje zveri, da vas oropajo otrok, pokončajo vašo živino in zmanjšajo vaše število, da bodo vaše ceste ostale puste. Če vas tudi to ne bo spametovalo, temveč se mi boste še postavljali po robu, se bom tudi jaz postavil vam po robu in vas tudi jaz sedemkrat udaril zaradi vaših grehov. Poslal bom nad vas meč, ki se bo maščeval za zavezo. In če se boste zatekli v svoja mesta, bom poslal med vas kugo in izročeni boste sovražniku v roke. Ko vam bom zlomil palico kruha, bo deset žensk peklo vaš kruh v eni peči in vam ga bodo odtehtavale; jedli boste, pa se ne boste nasitili. Če me kljub temu ne boste poslušali, temveč se mi boste postavljali po robu, se bom tudi jaz v srdu postavil proti vam; sedemkrat vas bom kaznoval za vaše grehe. Jedli boste meso svojih sinov in uživali meso svojih hčera. Pokončal bom vaše višine, podrl bom vaše kadilne oltarje in vaša trupla bom pomêtal na trupla vaših malikov; gabili se mi boste. Vaša mesta bom spremenil v razvaline, opustošil bom vaša svetišča in ne bom več duhal vaših prijetnih vonjav. Opustošil bom deželo, da bodo vaši sovražniki, ki se bodo v njej naselili, zgroženi nad njo. Vas pa bom razkropil med narode in za vami vihtel meč; vaša dežela bo pustinja in vaša mesta bodo razvaline. Tedaj bo dežela nadomeščala svoje sobote, vse dni, ko bo opustošena in boste vi v deželi svojih sovražnikov; tedaj bo zemlja počivala in nadomeščala svoje sobote. Vse dni, ko bo opustošena, bo počivala, ker si ni mogla odpočiti ob vaših sobotah, ko ste prebivali na njej. V srca tistih izmed vas, ki bodo še ostali v pokrajini svojih sovražnikov, pa bom položil bojazljivost; šumenje listja, ki ga nosi veter, jih bo podilo v beg in bežali bodo kakor pred mečem in padali, ne da bi jih kdo zasledoval. Spotikali se bodo drug čez drugega, kakor da bežijo pred mečem, ne da bi jih kdo podil. Ne boste zdržali pred sovražniki. Izgubili se boste med narodi in dežela vaših sovražnikov vas bo požrla. Tisti izmed vas, ki bodo še ostali, pa bodo hirali zaradi svoje krivde v pokrajinah svojih sovražnikov. Tudi zaradi krivd svojih očetov, ki jim bodo naložene, bodo morali hirati.‹« »›Priznali bodo svojo krivdo in krivdo svojih očetov, da so nezvesto ravnali proti meni, da so se mi celó postavljali po robu, tako da sem se jim tudi jaz postavil po robu in jih odpeljal v deželo njihovih sovražnikov. A potem se mora njihovo neobrezano srce ponižati in takrat bodo zadostili za svojo krivdo. In spomnil se bom svoje zaveze z Jakobom pa tudi zaveze z Izakom in zaveze z Abrahamom se bom spomnil; spomnil se bom dežele. Toda prej bodo morali zapustiti deželo, da bo ta mogla nadomestiti svoje sobote, ko bo opustela brez njih; oni pa bodo zadostili za svojo krivdo, ker so zavračali moje odloke in so se jim gabili moji zakoni. Tudi tedaj, ko bodo v deželi svojih sovražnikov, jih ne bom zavrgel in ne bodo se mi gabili, tako da bi jih pokončal in prelomil svojo zavezo z njimi; kajti jaz sem Gospod, njihov Bog. V njihov prid se bom spomnil zaveze s predniki, ki sem jih pred očmi narodov izpeljal iz egiptovske dežele, da bi jim bil Bog; jaz sem Gospod.‹« To so zakoni, odloki in postave, ki jih je Gospod na Sinajski gori po Mojzesovi roki postavil med seboj in Izraelovimi sinovi. Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in jim reci: ›Kadar kdo izreče posebno zaobljubo Gospodu o dušah po tvoji oceni vrednosti, naj se moški od dvajsetega do šestdesetega leta ceni na petdeset srebrnih šeklov po teži svetiščnega šekla. Če pa je ženska, naj se ceni na trideset šeklov. Za tiste, ki so stari od pet do dvajset let, naj bo cenilna vrednost za moškega dvajset in za žensko deset šeklov. Pri tistih, ki so stari od enega meseca do pet let, naj bo cenilna vrednost za moške pet, za ženske pa tri srebrne šekle. Če je kdo star šestdeset let in čez, naj se ceni, če je moški, na petnajst, ženska pa na deset šeklov. Če je kdo prereven, da bi plačal cenilno vrednost, naj zaobljubljeno osebo postavijo pred duhovnika, da jo duhovnik oceni. Duhovnik naj pri cenitvi upošteva, koliko premore ta, ki se je zaobljubil. Če gre za živino, kakršno darujejo kot dar Gospodu, postane vsaka žival, ki jo kdo da Gospodu, nekaj svetega; ni je dovoljeno ne nadomestiti ne zamenjati, ne dobre za slabšo in ne slabe za boljšo. Če pa vendar kdo zamenja žival za drugo, postaneta ta in zamenjana nekaj svetega. Če pa gre za katero koli nečisto žival, ki je ni dovoljeno darovati kot dar Gospodu, naj jo postavi pred duhovnika. Duhovnik naj jo oceni, ali je dobra ali slaba; kakor jo je duhovnik ocenil, tako naj velja. Kdor pa jo hoče odkupiti, naj doda petino cenilne vrednosti. Če kdo Gospodu posveti svojo hišo kot nekaj svetega, naj jo duhovnik oceni, ali je dobra ali slaba; kakor jo je duhovnik ocenil, tako naj velja. Če pa hoče posvetitelj svojo hišo odkupiti, naj cenilni vrednosti doda petino denarja; potem je njegova. Če kdo Gospodu posveti kaj polja svoje dedne posesti, naj to ocenijo glede na to, koliko semena poseje; jerbas ječmenovega semena naj velja petdeset srebrnih šeklov. Če posveti svoje polje v jubilejnem letu, naj velja ta cenilna vrednost. Če pa ga posveti v času po jubileju, naj mu duhovnik izračuna, za koliko denarja se zmanjša cenilna vrednost glede na to, koliko let še ostaja do jubilejnega leta. Če pa hoče polje, ki ga je posvetil, odkupiti, naj cenilni vrednosti doda petino denarja; potem je njegovo. Če ne odkupi polja in če ga proda drugemu, ga ne bo mogel nikoli več odkupiti, temveč bo polje, ko bo ob jubileju prosto, postalo nekaj svetega za Gospoda, enako kakor polje, ki je zapadlo zakletvi; postalo bo duhovnikova last. Če kdo Gospodu posveti polje, ki ga je kupil in ne pripada njegovi dedni posesti, naj mu duhovnik izračuna vsoto cenilne vrednosti do jubilejnega leta in mož naj tisti dan plača cenilno vrednost kot nekaj svetega za Gospoda. V jubilejnem letu naj se polje vrne tistemu, od katerega je bilo kupljeno in kateremu pripada kot dedna posest dežele. Vsaka cenitev naj bo v svetiščnih šeklih; šekel je dvajset ger. Nihče pa ne sme posvečevati prvenca živine, ki kot prvenec pripada Gospodu; naj bo vol ali ovca, pripada Gospodu. Če je od nečiste živine, naj se odkupi po cenilni vrednosti in doda še petina. Če pa ga ne odkupi, naj se proda za cenilno vrednost. Ničesar, kar kdo z zakletvijo posveti Gospodu od vsega, kar koli ima, naj bo človek ali žival ali polje njegove dedne posesti, ni dovoljeno ne prodati ne odkupiti; kar koli je posvečeno z zakletvijo, je presveto za Gospoda. Nobenega človeka, nad katerim je bila izrečena zakletev, ni dovoljeno odkupiti; naj bo usmrčen. Vse desetine dežele, od pridelkov zemlje in od drevesnih sadov, so Gospodove; posvečene so Gospodu. Če pa hoče kdo odkupiti del svoje desetine, naj ji doda še petino. Kar zadeva kakršno koli desetino od goveda in drobnice, naj bo vsaka deseta žival od vseh, ki gredo skozi pod pastirjevo palico, nekaj svetega za Gospoda. Naj se ne preiskuje, ali je dobro ali slabo, tudi naj se ne zamenjuje; če se vseeno zamenja, naj bo to in tisto, kar zamenja, nekaj svetega: ni ga dovoljeno odkupiti.‹« To so zapovedi, ki jih je Gospod na Sinajski gori dal Mojzesu za Izraelove sinove. Prvi dan drugega meseca v drugem letu, odkar so odšli iz egiptovske dežele, je Gospod govoril Mojzesu v Sinajski puščavi v shodnem šotoru; rekel je: »Preštejta vso skupnost Izraelovih sinov po njihovih rodbinah in očetnih hišah, tako da preštejeta imena vseh moških, od glave do glave; dvajsetletne in starejše, vse, ki so v Izraelu zmožni za vojsko; ti in Aron jih preštejta po njihovih četah. Z vama naj bo po en mož iz vsakega rodu, vsak naj bo poglavar svoje očetne hiše. To so imena mož, ki naj vama pomagajo: za Rubena Elicúr, Šedeúrjev sin, za Simeona Šelumiél, Curišadájev sin, za Juda Nahšón, Aminadábov sin, za Isahárja Netanél, Cuárjev sin, za Zábulona Eliáb, Helónov sin, za Jožefove sinove: za Efrájima Elišamá, Amihúdov sin, za Manáseja pa Gamliél, Pedacúrjev sin, za Benjamina Abidán, Gideoníjev sin, za Dana Ahiézer, Amišadájev sin, za Aserja Pagiél, Ohránov sin, za Gada Eljasáf, Reguélov sin, in za Neftálija Ahirá, Enánov sin.« To so bili iz skupnosti poklicani možje, knezi rodov svojih očetov, poglavarji Izraelovih tisočnij. Mojzes in Aron sta vzela te može, ki so bili določeni po imenih, in prvi dan drugega meseca zbrala vso skupnost. Razvrstili so se glede na rodovnik po rodbinah in očetnih hišah, tako da so od glave do glave prešteli imena dvajsetletnih in starejših. Kakor je Gospod Mojzesu zapovedal, tako jih je preštel v Sinajski puščavi. Tu so bili sinovi Izraelovega prvorojenca Rubena, njihovi potomci po rodbinah in očetnih hišah, po štetju imen od glave do glave, vsi dvajsetletni in starejši moški, vsi za vojsko zmožni: iz Rubenovega rodu je bilo preštetih šestinštirideset tisoč petsto. Simeonovi sinovi, njihovi prešteti potomci po rodbinah in očetnih hišah, po štetju imen dvajsetletnih in starejših, od glave do glave, vsi za vojsko zmožni moški: iz Simeonovega rodu je bilo preštetih devetinpetdeset tisoč tristo. Gadovi sinovi, njihovi potomci po rodbinah in očetnih hišah, po štetju imen dvajsetletnih in starejših, vsi za vojsko zmožni: iz Gadovega rodu je bilo preštetih petinštirideset tisoč šeststo petdeset. Judovi sinovi, njihovi potomci po rodbinah in očetnih hišah, po štetju imen dvajsetletnih in starejših, vsi za vojsko zmožni: iz Judovega rodu je bilo preštetih štiriinsedemdeset tisoč šeststo. Isahárjevi sinovi, njihovi potomci po rodbinah in očetnih hišah, po štetju imen dvajsetletnih in starejših, vsi za vojsko zmožni: iz Isahárjevega rodu je bilo preštetih štiriinpetdeset tisoč štiristo. Zábulonovi sinovi, njihovi potomci po rodbinah in očetnih hišah, po štetju imen dvajsetletnih in starejših, vsi za vojsko zmožni: iz Zábulonovega rodu je bilo preštetih sedeminpetdeset tisoč štiristo. Efrájimovi sinovi od Jožefovih sinov, njihovi potomci po rodbinah in očetnih hišah, po štetju imen dvajsetletnih in starejših, vsi za vojsko zmožni: iz Efrájimovega rodu je bilo preštetih štirideset tisoč petsto. Manásejevi sinovi, njihovi potomci po rodbinah in očetnih hišah, po štetju imen dvajsetletnih in starejših, vsi za vojsko zmožni: iz Manásejevega rodu je bilo preštetih dvaintrideset tisoč dvesto. Benjaminovi sinovi, njihovi potomci po rodbinah in očetnih hišah, po štetju imen dvajsetletnih in starejših, vsi za vojsko zmožni: iz Benjaminovega rodu je bilo preštetih petintrideset tisoč štiristo. Danovi sinovi, njihovi potomci po rodbinah in očetnih hišah, po štetju imen dvajsetletnih in starejših, vsi za vojsko zmožni: iz Danovega rodu je bilo preštetih dvainšestdeset tisoč sedemsto. Aserjevi sinovi, njihovi potomci po rodbinah in očetnih hišah, po štetju imen dvajsetletnih in starejših, vsi za vojsko zmožni: iz Aserjevega rodu je bilo preštetih enainštirideset tisoč petsto. Neftálijevi sinovi, njihovi potomci po rodbinah in očetnih hišah, po štetju imen dvajsetletnih in starejših, vsi za vojsko zmožni: iz Neftálijevega rodu je bilo preštetih triinpetdeset tisoč štiristo. To so prešteti, ki so jih šteli Mojzes, Aron in Izraelovi knezi; teh je bilo dvanajst mož, vsak je zastopal hišo svojih očetov. Vseh Izraelovih sinov, preštetih po njihovih očetnih hišah, dvajsetletnih in starejših, vseh za vojsko zmožnih v Izraelu, vseh preštetih je bilo šeststo tri tisoč petsto petdeset. Lévijevci pa po svojem očetnem rodu niso bili prešteti med njimi. Gospod je namreč govoril Mojzesu in rekel: »Levijevega rodu pa nikar ne štej in ne popisuj ga med Izraelovimi sinovi! Pač pa postavi Lévijevce čez prebivališče pričevanja in čez vse njegove priprave in čez vse, kar spada k njemu! Ti naj nosijo prebivališče in vse njegove priprave in mu služijo; taborijo naj okoli prebivališča. Ko je treba prebivališče prenesti, naj ga Lévijevci razderejo; ko pa ga je treba utaboriti, naj ga postavijo. Če bi se približal kdo drug, bi moral umreti. Izraelovi sinovi naj taborijo vsak na svojem šotorišču in vsak pri svojem praporu po svojih četah. Lévijevci pa naj taborijo okoli prebivališča pričevanja, da ne pride srd nad skupnost Izraelovih sinov. Lévijevci naj opravljajo službo pri prebivališču pričevanja.« Izraelovi sinovi so storili natanko tako, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu; prav tako so storili. Gospod je spregovoril Mojzesu in Aronu ter rekel: »Izraelovi sinovi naj taborijo vsak pri svojem praporu, pri znamenjih svojih očetnih hiš; taborijo naj nasproti shodnemu šotoru okrog in okrog. Na vzhodni strani, proti sončnemu vzhodu, tabori prapor Judovega tabora s svojimi četami. Knez Judovih sinov je Nahšón, Aminadábov sin. V njegovi vojski je preštetih štiriinsedemdeset tisoč šeststo. Poleg njega tabori Isahárjev rod. Knez Isahárjevih sinov je Netanél, Cuárjev sin. V njegovi vojski je preštetih štiriinpetdeset tisoč štiristo. Potem Zábulonov rod: knez Zábulonovih sinov je Eliáb, Helónov sin. V njegovi vojski je preštetih sedeminpetdeset tisoč štiristo. Vseh v Judovem taboru, preštetih po njihovih četah, je sto šestinosemdeset tisoč štiristo. Ti naj se prvi odpravijo na pot. Na južni strani je prapor Rubenovega tabora s svojimi četami. Knez Rubenovih sinov je Elicúr, Šedeúrjev sin. V njegovi vojski je preštetih šestinštirideset tisoč petsto. Poleg njega tabori Simeonov rod. Knez Simeonovih sinov je Šelumiél, Curišadájev sin. V njegovi vojski je preštetih devetinpetdeset tisoč tristo. Potem Gadov rod: knez Gadovih sinov je Eljasáf, Reguélov sin. V njegovi vojski je preštetih petinštirideset tisoč šeststo petdeset. Vseh v Rubenovem taboru, preštetih po njihovih četah, je sto enainpetdeset tisoč štiristo petdeset. Ti naj se odpravijo na pot drugi. Potem naj se odpravi na pot shodni šotor in tabor Lévijevcev, ki je sredi taborov. Kakor taborijo, tako naj odhajajo, vsak s svojega mesta, prapor za praporom. Na zahodni strani je prapor Efrájimovega tabora s svojimi četami. Knez Efrájimovih sinov je Elišamá, Amihúdov sin. V njegovi vojski je preštetih štirideset tisoč petsto. Poleg njega tabori Manásejev rod. Knez Manásejevih sinov je Gamliél, Pedacúrjev sin. V njegovi vojski je preštetih dvaintrideset tisoč dvesto. Potem Benjaminov rod: knez Benjaminovih sinov je Abidán, Gideoníjev sin. V njegovi vojski je preštetih petintrideset tisoč štiristo. Vseh v Efrájimovem taboru, preštetih po njihovih četah, je sto osem tisoč sto. Ti naj se odpravijo na pot tretji. Na severni strani je prapor Danovega tabora s svojimi četami. Knez Danovih sinov je Ahiézer, Amišadájev sin. V njegovi vojski je preštetih dvainšestdeset tisoč sedemsto. Poleg njega tabori Aserjev rod. Knez Aserjevih sinov je Pagiél, Ohránov sin. V njegovi vojski je preštetih enainštirideset tisoč petsto. Potem Neftálijev rod: knez Neftálijevih sinov je Ahirá, Enánov sin. V njegovi vojski je preštetih triinpetdeset tisoč štiristo. Vseh preštetih v Danovem taboru je sto sedeminpetdeset tisoč šeststo. Ti naj se odpravijo na pot zadnji, prapor za praporom.« To so Izraelovi sinovi, prešteti po svojih očetnih hišah: vseh preštetih v taborih po njihovih četah je bilo šeststo tri tisoč petsto petdeset. Lévijevcev pa niso prešteli sredi Izraelovih sinov, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Izraelovi sinovi so storili natanko tako, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu: tako so postavili tabore pri svojih praporih in tako so se odpravili na pot, vsak pri svoji rodbini, pri svoji očetni hiši. To so Aronovi in Mojzesovi potomci v času, ko je Gospod govoril Mojzesu na Sinajski gori. To so imena Aronovih sinov: prvorojenec Nadáb, potem Abihú, Eleazar in Itamár. To so imena Aronovih sinov, maziljenih duhovnikov, ki so bili posvečeni, da bi opravljali duhovniško službo. Nadáb in Abihú sta umrla pred Gospodom, ko sta darovala nedovoljen ogenj pred Gospodom v sinajski puščavi, in nista imela otrok. Tako sta opravljala duhovniško službo Eleazar in Itamár pred očmi svojega očeta Arona. Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Ukaži, naj Levijev rod stopi bliže, in ga postavi pred duhovnika Arona, da mu bodo služili. Pred shodnim šotorom naj oskrbujejo, kar je potrebno zanj in za vso skupnost, ko opravljajo službo pri prebivališču. Oskrbujejo naj vse priprave shodnega šotora in kar je potrebno za Izraelove sinove, ko opravljajo službo pri prebivališču. Izrôči torej Lévijevce Aronu in njegovim sinovom; Izraelovi sinovi naj mu jih popolnoma izročijo. Arona in njegove sinove postavi, da opravljajo svojo duhovniško službo. Če pa se približa kdo, ki ni posvečen, mora umreti.« Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Glej, vzel sem Lévijevce iz srede Izraelovih sinov namesto vsakega prvorojenca, ki odpre materino naročje pri Izraelovih sinovih. Lévijevci pripadajo meni, kajti moj je vsak prvorojenec. Na dan, ko sem udaril vse prvorojence v egiptovski deželi, sem si posvetil vse prvorojence v Izraelu, pri ljudeh in pri živini; moji so; jaz sem Gospod.« Gospod je govoril Mojzesu v Sinajski puščavi in rekel: »Preštej Levijeve sinove po njihovih očetnih hišah in rodbinah; vse moške preštej, enomesečne in starejše!« Mojzes jih je torej po Gospodovi besedi preštel, kakor mu je bilo zapovedano. To so bili Levijevi sinovi po imenih: Geršón, Kehát in Merarí. To pa sta imeni Geršónovih sinov po njunih rodbinah: Libní in Šimí. Kehátovi sinovi po svojih rodbinah: Amrám, Jichár, Hebrón in Uziél. Meraríjeva sinova po svojih rodbinah: Mahlí in Muší. To so Levijeve rodbine po svojih očetnih hišah. Od Geršóna sta torej rodbini Libníjevcev in Šimíjevcev; to sta rodbini Geršónovcev. Število vseh preštetih moških, enomesečnih in starejših, je bilo sedem tisoč petsto. Rodbini Geršónovcev sta taborili za prebivališčem proti zahodu. Knez očetne hiše Geršónovcev je bil Eljasáf, Laélov sin. Geršónovi sinovi so imeli pri shodnem šotoru dolžnost oskrbovati prebivališče in šotorsko streho, njegovo pregrinjalo in zagrinjalo pri vhodu v shodni šotor, zavese dvorišča in zagrinjalo pri vhodu na dvorišče, ki obdaja prebivališče in oltar, in njegove vrvi z vsem delom, ki je pri tem potrebno. Od Keháta je rodbina Amrámovcev, rodbina Jichárovcev, rodbina Hebróncev in rodbina Uziélovcev; to so rodbine Kehátovcev. Število vseh moških, enomesečnih in starejših, je bilo osem tisoč šeststo; dolžni so bili oskrbovati svetišče. Rodbine Kehátovih sinov so taborile ob prebivališču proti jugu. Knez očetne hiše kehátovskih rodbin je bil Elicafán, Uziélov sin. Oskrbovati so morali skrinjo, mizo, svečnik, oltarja, svetiščne priprave, s katerimi so opravljali službo, zagrinjalo in vse delo, ki je pri tem potrebno. Vrhovni knez Lévijevcev pa je bil Eleazar, sin duhovnika Arona. Nadzoroval je te, ki so bili dolžni oskrbovati svetišče. Od Meraríja sta rodbina Mahlíjevcev in rodbina Mušíjevcev; to sta rodbini Meraríjevcev. Pri štetju je število vseh moških, mesec starih in več, naneslo šest tisoč dvesto. Knez očetne hiše meraríjevskih rodbin je bil Curiél, Abihájilov sin. Taborili so ob prebivališču proti severu. Naloga Meraríjevih sinov je bila oskrbovati deske prebivališča, njegove zapahe, stebre in podstavke, vse priprave in vse delo, ki je pri tem potrebno, stebre okoli dvorišča, njihove podstavke, količke in vrvi. Pred prebivališčem na vzhodni strani pred shodnim šotorom proti vzhodu so taborili Mojzes, Aron in njegovi sinovi, ki so bili dolžni oskrbovati službo v svetišču, službo za Izraelove sinove. Če pa bi se približal kdo, ki ni bil posvečen, bi moral umreti. Vseh Lévijevcev, ki sta jih Mojzes in Aron na Gospodov ukaz preštela po njihovih rodbinah, vseh moških, enomesečnih in starejših, je bilo dvaindvajset tisoč. Gospod je rekel Mojzesu: »Preštej vse prvorojene med Izraelovimi sinovi, mesec stare in več, in ugotovi število njihovih imen! Zame pa vzemi levite – jaz sem Gospod! – namesto vseh prvorojencev med Izraelovimi sinovi in živino levitov namesto vseh prvencev živine Izraelovih sinov!« Mojzes je preštel, kakor mu je Gospod zapovedal, vse prvorojence med Izraelovimi sinovi. Vseh prvorojenih moških, preštetih po številu njihovih imen, enomesečnih in starejših, je bilo dvaindvajset tisoč dvesto triinsedemdeset. Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Vzemi levite namesto vseh prvorojencev med Izraelovimi sinovi in živino levitov namesto njihove živine; leviti so moji; jaz sem Gospod. Za odkup dvesto triinsedemdesetih prvorojencev Izraelovih sinov, kolikor jih je več kakor levitov, pa vzemi po pet šeklov za glavo – vzemi jih po svetiščnem šeklu: dvajset ger je en šekel – in daj denar Aronu in njegovim sinovom kot odkupnino za te, ki jih je preveč!« Mojzes je torej vzel odkupnino od tistih, ki jih je bilo več kakor odkupljenih od levitov. Od prvorojencev Izraelovih sinov je vzel denar: tisoč tristo petinšestdeset svetiščnih šeklov. In Mojzes je po Gospodovem ukazu izročil odkupnino Aronu in njegovim sinovom, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Gospod je govoril Mojzesu in Aronu in rekel: »Popišita med leviti Kehátove sinove po njihovih rodbinah in očetnih hišah, stare od trideset do petdeset let, vse, ki so zmožni za službo, da bi opravljali delo v shodnem šotoru! To je opravilo Kehátovih sinov v shodnem šotoru: zadeva presvete reči. Kadar se tabor odpravi na pot, naj pridejo Aron in njegovi sinovi in naj snamejo zastirajoče zagrinjalo in vanj zavijejo skrinjo pričevanja. Nanjo naj položijo pregrinjalo iz delfinove kože, čezenj pa razprostrejo prt, ves iz višnjevega škrlata, in naj vstavijo drogova. Čez mizo obličja naj razprostrejo prt iz višnjevega škrlata in nanjo položijo sklede, torilca, kozarce in vrče za pitno daritev; tudi stalni kruh naj bo na njej. Čez vse to naj razgrnejo prt iz karmezina in ga pokrijejo s pregrinjalom iz delfinove kože ter vstavijo drogova. Potem naj vzamejo prt iz višnjevega škrlata in pokrijejo svečnik, njegove svetilke, utrinjače in skledice in vse posode za olje, s katerimi ga oskrbujejo. Z vsemi njegovimi pripravami vred naj ga spravijo v ovoj iz delfinove kože in ga položijo na nosila. Na zlati oltar naj razprostrejo prt iz višnjevega škrlata in ga zavijejo v pregrinjalo iz delfinove kože ter vstavijo drogova. Nato naj vzamejo vse druge priprave, s katerimi opravljajo službo v svetišču, in jih spravijo v prt iz višnjevega škrlata, jih prekrijejo s pregrinjalom iz delfinove kože in jih položijo na nosila. Oltar naj očistijo pepela, čezenj naj razprostrejo prt iz rdečega škrlata in nanj položijo vse njegove priprave, s katerimi opravljajo službo pri njem: ponve, vilice, lopate, kotličke, vse oltarne priprave; čezenj naj razgrnejo pregrinjalo iz delfinove kože in naj vstavijo drogova. Ko Aron in njegovi sinovi do kraja zavijejo svetišče in vse svete priprave in se tabor vzdigne, naj pristopijo Kehátovi sinovi, da jih odnesejo. Toda naj se ne dotikajo svetih reči, da ne umrejo. To so stvari pri shodnem šotoru, ki jih morajo nositi Kehátovi sinovi. Eleazar, sin duhovnika Arona, pa mora skrbeti za olje za svečnik, za dišeče kadilo, za stalno jedilno daritev in za mazilno olje; odgovoren je za prebivališče in vse svete reči in priprave, ki so v njem.« Gospod je govoril Mojzesu in Aronu in rekel: »Skrbita, da rod Kehátovih rodbin ne bo iztrebljen izmed levitov; ampak tole jim storite, da bodo ostali živi in ne bodo umrli, ko se bodo bližali presvetim rečem: Aron in njegovi sinovi naj pridejo in naj jim vsakemu posebej odkažejo, kaj morajo delati in kaj nositi. Tako ne bodo mogli vstopiti in gledati svetih reči niti za trenutek in ne bodo umrli.« Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Popiši tudi Geršónove sinove po njihovih očetnih hišah in rodbinah; preštej od trideset do petdeset let stare, vse, ki so zmožni za službo, da bi opravljali delo v shodnem šotoru! To je opravilo Geršónovcev, to naj delajo in nosijo: nosijo naj preproge prebivališča in shodni šotor, njegovo pregrinjalo in pregrinjalo iz delfinove kože, ki je nad njim, zagrinjalo pri vhodu v shodni šotor, zavese dvorišča in zagrinjalo pri vhodu na dvorišče, ki obdaja prebivališče in oltar, njihove vrvi in vse priprave, ki jih potrebujejo pri svojem delu; kar koli je treba pri tem storiti, naj naredijo. Sinovi Geršónovcev naj vse svoje opravilo, kar nosijo in kar delajo, opravljajo po ukazih Arona in njegovih sinov; določite jim odgovornost za vse, kar naj nosijo! To je opravilo rodbin sinov Geršónovcev pri shodnem šotoru; njihova služba naj bo pod vodstvom Itamárja, sina duhovnika Arona. Tudi Meraríjeve sinove preštej po njihovih rodbinah in očetnih hišah, preštej od trideset do petdeset let stare, vse, ki so zmožni za službo, da bi opravljali delo v shodnem šotoru. Tole morajo nositi pri vsem svojem delu v shodnem šotoru: deske prebivališča, njegove zapahe, stebre, podstavke, stebre, ki obkrožajo dvorišče, in njihove podstavke, količke in vrvi, vse priprave, ki spadajo zraven, in kar je treba pri tem opraviti. Vsakemu po imenu določite priprave, ki jih mora nositi! To je opravilo rodbin Meraríjevih sinov, vsa njihova služba pri shodnem šotoru pod vodstvom Itamárja, sina duhovnika Arona.« Mojzes in Aron in knezi skupnosti so prešteli Kehátove sinove po njihovih rodbinah in očetnih hišah, stare od trideset do petdeset let, vse zmožne za službo, da bi opravljali delo pri shodnem šotoru. Po njihovih rodbinah so jih prešteli dva tisoč sedemsto petdeset. To so prešteti iz Kehátovih rodbin, vsi, ki so imeli službo v shodnem šotoru in sta jih Mojzes in Aron preštela, kakor je Gospod ukazal po Mojzesu. Število Geršónovih sinov po njihovih rodbinah in očetnih hišah, starih od trideset do petdeset let, vseh zmožnih za službo, da bi opravljali delo v shodnem šotoru, ko so bili prešteti po njihovih rodbinah in očetnih hišah, je bilo dva tisoč šeststo trideset. To so prešteti iz rodbin Geršónovih sinov, vsi, ki so imeli službo v shodnem šotoru in sta jih Mojzes in Aron preštela na Gospodov ukaz. Število rodbin Meraríjevih sinov po njihovih rodbinah in očetnih hišah, starih od trideset do petdeset let, vseh zmožnih za službo, da bi delali v shodnem šotoru, ko so bili prešteti po njihovih rodbinah, je bilo tri tisoč dvesto. To so prešteti iz rodbin Meraríjevih sinov, ki sta jih Mojzes in Aron preštela, kakor je Gospod ukazal po Mojzesu. Vseh levitov, ki so jih prešteli Mojzes in Aron ter vsi Izraelovi knezi po njihovih rodbinah in očetnih hišah, starih od trideset do petdeset let, vseh zmožnih za službo, da bi opravljali službo pri tem, kar je bilo treba delati in nositi pri shodnem šotoru, je bilo preštetih osem tisoč petsto osemdeset. Kakor je Gospod ukazal po Mojzesu, so vsakemu posebej določili, kaj mora delati in kaj nositi; vsak je dobil svojo nalogo, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Zapovej Izraelovim sinovom, naj odpravijo iz tabora vsakega gobavca, vsakega, ki ima tok, in vsakega, ki se je onečistil pri mrliču. Naj bodo moški ali ženske, odpravite jih, pošljite jih iz tabora, da ne onečistijo svojega tabora, kjer prebivam med njimi!« In Izraelovi sinovi so tako storili; odpravili so jih iz tabora; kakor je bil Gospod govoril Mojzesu, tako so storili Izraelovi sinovi. Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom: ›Če se mož ali žena pregreši s katerim koli grehom, kakršne delajo ljudje, in s tem hudo nezvesto ravna proti Gospodu, je ta človek kriv. Naj prizna greh, ki ga je storil, in naj tistemu, proti komur se je pregrešil, v celoti povrne povzročeno škodo in doda še petino vrednosti. Če pa ta človek nima bližnjega sorodnika, kateremu bi mogel krivec povrniti, potem pripada znesek, ki bi ga bilo treba vrniti, Gospodu za duhovnika, in tako tudi spravni oven, s katerim duhovnik opravi spravo zanj. Vsi prispevki od vseh svetih darov Izraelovih sinov, ki jih prinašajo duhovniku, naj bodo njegovi. Vsakdo razpolaga s svojimi svetimi darovi, če pa jih kdo da duhovniku, pripadajo duhovniku.‹« Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in jim reci: ›Če žena kakega moža zaide in mu postane nezvesta, ker je drug moški ležal z njo, in je to ostalo prikrito očem njenega moža, ker se je na skrivnem onečistila in ni priče proti njej, ker je ni nihče zasačil – pa pride nad moža duh ljubosumnosti, da postane ljubosumen na ženo, ker se je onečistila, ali pa pride nadenj duh ljubosumnosti in postane ljubosumen na ženo, čeprav se ni onečistila –, tedaj naj mož pripelje ženo k duhovniku in prinese zanjo predpisani dar: desetinko škafa ječmenove moke; naj ne zliva olja nanjo in ne potresa kadila, ker je to jedilna daritev ljubosumnosti, jedilna daritev spominjanja, ki naj spomni na krivdo. Duhovnik naj pripelje ženo bliže in jo postavi pred Gospoda. Nato naj duhovnik v lončeno posodo zajame svete vode, s tal prebivališča pa naj vzame nekaj prahu in ga strese v vodo. Potem ko je duhovnik postavil ženo pred Gospoda, naj ji razpusti lase in ji na dlani položi jedilno daritev spominjanja, to je jedilna daritev ljubosumnosti, sam pa naj ima v roki grenko vodo, ki prinaša prekletstvo. Potem naj duhovnik ženo zapriseže in ji reče: Če ni drug mož ležal s teboj in nisi zablodila v nečistost nasproti svojemu možu, naj ti ta grenka voda, ki prinaša prekletstvo, ne škoduje. Če pa si zablodila nasproti svojemu možu in postala nečista in je drug moški, ne tvoj mož, ležal s teboj – tedaj naj duhovnik ženo zapriseže s kletvijo in ji reče: Gospod naj te da v prekletstvo in za prisego med tvojim ljudstvom in Gospod naj stori, da ti uplahnejo boki in nabrekne trebuh; naj ta voda, ki prinaša prekletstvo, steče v tvoje drobovje in stori, da ti nabrekne trebuh in uplahnejo boki. – In žena naj reče: Amen, amen! Nato naj duhovnik te kletve zapiše na list in jih spere v grenko vodo. Potem naj da ženi piti grenko vodo, ki prinaša prekletstvo, da pride voda prekletstva vanjo in bo okusila grenkobo. In duhovnik naj iz ženine roke vzame jedilno daritev ljubosumnosti, naj jo daruje s primikanjem pred Gospodom in jo prinese k oltarju. Vzame naj prgišče od jedilne daritve kot njen spominski del in to sežge na oltarju; potem naj da ženi piti vodo. Če se je res onečistila in bila nezvesta svojemu možu, bo ta voda, ki prinaša prekletstvo, potem ko ji jo je dal duhovnik piti, prišla vanjo in bo okusila grenkobo; njen trebuh bo nabreknil in boki bodo splahneli in žena bo v kletev med svojim ljudstvom. Če pa se žena ni onečistila, temveč je čista, ne bo trpela škode in bo lahko imela potomstvo. To je postava o ljubosumnosti. Če žena zablodi nasproti svojemu možu in postane nečista ali je nad moža prišel duh ljubosumnosti in je postal ljubosumen na ženo, naj jo postavi pred Gospoda in duhovnik naj ji stori vse, kar zahteva ta postava. Mož bo prost krivde, taka žena pa bo nosila svojo krivdo.‹« Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in jim reci: ›Kadar mož ali žena naredi posebno zaobljubo, nazirsko zaobljubo, in se posveti Gospodu, naj se zdržuje vina in opojne pijače; naj ne pije ne vinskega kisa ne kisa iz druge opojne pijače; naj ne pije nikakršnega soka iz grozdja in naj ne jé ne svežega ne suhega grozdja. Vse dni svojega nazirstva naj ne jé ničesar, kar je narejeno iz sadov vinske trte, od nezrelih jagod do tropin. Noben dan zaobljube njegovega nazirstva naj ne pride britev na njegovo glavo. Dokler se ne dopolnijo dnevi, za katere se je posvetil Gospodu, je svet; lase naj si pusti prosto rasti na glavi. Tiste dni, za katere se je posvetil Gospodu, naj ne hodi k mrliču. Naj se ne onečisti ne pri očetu ne pri materi, ne pri bratu ne pri sestri, kadar umrejo, kajti posvečenje njegovega Boga je na njegovi glavi. Vse dni svojega nazirstva je svet za Gospoda. Če pa kdo kar nenadoma umre poleg njega in se njegova posvečena glava onečisti, naj si jo ostriže na dan, ko bo očiščen; ostriže naj si jo sedmi dan. Osmi dan naj prinese dve grlici ali dva golobčka duhovniku k vhodu v shodni šotor. Duhovnik naj daruje eno kot daritev za greh in drugo kot žgalno daritev in tako opravi zanj spravo, ker si je nakopal greh zaradi mrliča. Potem naj si nazirec isti dan znova posveti glavo. Gospodu naj zaobljubi dneve svojega nazirstva. Prinese naj enoletno jagnje za spravno daritev. Prejšnji dnevi pa ne veljajo, ker je onečistil svoje nazirstvo. To je postava za nazirca. Ko se dopolnijo dnevi njegovega nazirstva, naj ga pripeljejo k vhodu v shodni šotor. Kot svoj dar naj daruje Gospodu enoletno neoporečno jagnje v žgalno daritev, enoletno neoporečno jagnjico v daritev za greh, neoporečnega ovna v mirovno daritev in košaro nekvašenega kruha iz bele moke, umešene z oljem, nekvašene mlince, pomazane z oljem, in kar še spada k jedilni daritvi in predpisano pitno daritev. Duhovnik naj vse to prinese pred Gospoda in opravi nazirčevo daritev za greh in njegovo žgalno daritev. Ovna naj daruje Gospodu v mirovno daritev s košaro nekvašenega kruha vred; duhovnik naj daruje tudi njegovo jedilno in pitno daritev. Nazirec pa naj si pri vhodu v shodni šotor ostriže posvečeno glavo; potem naj vzame lase svoje posvečene glave in jih vrže v ogenj, ki gori pod mirovno daritvijo. Potem ko si je ta ostrigel svoje nazirske lase, naj duhovnik vzame kuhano ovnovo pleče, nekvašeni kolač in nekvašeni mlinec iz košare in jih položi nazircu v roke. Nato naj to z obredom primikanja daruje Gospodu; to je svet dar, ki pripada duhovniku poleg prsi primikanja in poleg stegna vzdigovanja. Potem sme nazirec spet piti vino. To je postava za nazirca, ki se zaobljubi, o njegovem daru, ki ga mora dati Gospodu zaradi svojega nazirstva, poleg tega, kar sicer še premore. Kakor terja njegova zaobljuba, ki jo je naredil, tako naj stori po postavi za svoje nazirstvo.‹« Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Govôri Aronu in njegovim sinovom: ›Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recite jim: Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir.‹ Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove in jih bom blagoslovil.« Tisti dan, ko je Mojzes dokončal postavljanje prebivališča, ga mazilil in posvetil z vsemi njegovimi pripravami vred in mazilil in posvetil tudi oltar in vse njegove priprave, so Izraelovi knezi, poglavarji svojih očetnih hiš, darovali. To so bili knezi rodov, ki so stali na čelu preštetih. Pripeljali so svoj dar pred Gospoda: šest pokritih voz in dvanajst volov, po en voz na dva kneza in po enega vola na kneza. To so pripeljali pred prebivališče. Gospod je rekel Mojzesu: »Vzemi to od njih, da bo za službo pri shodnem šotoru, in izrôči levitom, vsakemu primerno njegovi službi!« Mojzes je torej vzel vozove in vole in jih izročil levitom. Dva voza in štiri vole je izročil Geršónovim sinovom, primerno njihovi službi, štiri vozove in osem volov pa je po Itamárju, sinu duhovnika Arona, izročil Meraríjevim sinovom, primerno njihovi službi. Kehátovim sinovom ni izročil ničesar, ker je bila njihova služba v tem, da so na ramah nosili svete reči. Knezi so na dan, ko so mazilili oltar, darovali tudi darove za njegovo posvetitev; prinesli so jih pred oltar. In Gospod je rekel Mojzesu: »Vsak dan naj po en knez prinese svoj dar za posvetitev oltarja.« Tako je prvi dan prinesel svoj dar Aminadábov sin Nahšón za Judov rod. Njegov dar je bil: srebrna skleda, težka sto trideset šeklov, srebrna kotlica, težka sedemdeset šeklov po svetiščnem šeklu, obe polni bele moke, umešene z oljem, za jedilno daritev, deset šeklov težka zlata latvica, polna kadila, junec, oven, enoletno jagnje za žgalno daritev, kozel za daritev za greh in za mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Aminadábovega sina Nahšóna. Drugi dan je daroval Cuárjev sin Netanél, Isahárjev knez. Prinesel je svoj dar: srebrno skledo, težko sto trideset šeklov, srebrno kotlico, težko sedemdeset šeklov po svetiščnem šeklu, obe polni bele moke, umešene z oljem, za jedilno daritev, deset šeklov težko zlato latvico, polno kadila, junca, ovna, enoletno jagnje za žgalno daritev, kozla za daritev za greh in za mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Cuárjevega sina Netanéla. Tretji dan knez Zábulonovih sinov, Helónov sin Eliáb. Njegov dar je bil: srebrna skleda, težka sto trideset šeklov, srebrna kotlica, težka sedemdeset šeklov po svetiščnem šeklu, obe polni bele moke, umešene z oljem, za jedilno daritev, deset šeklov težka zlata latvica, polna kadila, junec, oven, enoletno jagnje za žgalno daritev, kozel za daritev za greh in za mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Helónovega sina Eliába. Četrti dan knez Rubenovih sinov, Šedeúrjev sin Elicúr. Njegov dar je bil: srebrna skleda, težka sto trideset šeklov, srebrna kotlica, težka sedemdeset šeklov po svetiščnem šeklu, obe polni bele moke, umešene z oljem, za jedilno daritev, deset šeklov težka zlata latvica, polna kadila, junec, oven, enoletno jagnje za žgalno daritev, kozel za daritev za greh in za mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Šedeúrjevega sina Elicúrja. Peti dan knez Simeonovih sinov, Curišadájev sin Šelumiél. Njegov dar je bil: srebrna skleda, težka sto trideset šeklov, srebrna kotlica, težka sedemdeset šeklov po svetiščnem šeklu, obe polni bele moke, umešene z oljem, za jedilno daritev, deset šeklov težka zlata latvica, polna kadila, junec, oven, enoletno jagnje za žgalno daritev, kozel za daritev za greh in za mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Curišadájevega sina Šelumiéla. Šesti dan knez Gadovih sinov, Reguélov sin Eljasáf. Njegov dar je bil: srebrna skleda, težka sto trideset šeklov, srebrna kotlica, težka sedemdeset šeklov po svetiščnem šeklu, obe polni bele moke, umešene z oljem, za jedilno daritev, deset šeklov težka zlata latvica, polna kadila, junec, oven, enoletno jagnje za žgalno daritev, kozel za daritev za greh in za mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Reguélovega sina Eljasáfa. Sedmi dan knez Efrájimovih sinov, Amihúdov sin Elišamá. Njegov dar je bil: srebrna skleda, težka sto trideset šeklov, srebrna kotlica, težka sedemdeset šeklov po svetiščnem šeklu, obe polni bele moke, umešene z oljem, za jedilno daritev, deset šeklov težka zlata latvica, polna kadila, junec, oven, enoletno jagnje za žgalno daritev, kozel za daritev za greh in za mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Amihúdovega sina Elišamája. Osmi dan knez Manásejevih sinov, Pedacúrjev sin Gamliél. Njegov dar je bil: srebrna skleda, težka sto trideset šeklov, srebrna kotlica, težka sedemdeset šeklov po svetiščnem šeklu, obe polni bele moke, umešene z oljem, za jedilno daritev, deset šeklov težka zlata latvica, polna kadila, junec, oven, enoletno jagnje za žgalno daritev, kozel za daritev za greh in za mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Pedacúrjevega sina Gamliéla. Deveti dan knez Benjaminovih sinov, Gideoníjev sin Abidán. Njegov dar je bil: srebrna skleda, težka sto trideset šeklov, srebrna kotlica, težka sedemdeset šeklov po svetiščnem šeklu, obe polni bele moke, umešene z oljem, za jedilno daritev, deset šeklov težka zlata latvica, polna kadila, junec, oven, enoletno jagnje za žgalno daritev, kozel za daritev za greh in za mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Gideoníjevega sina Abidána. Deseti dan knez Danovih sinov, Amišadájev sin Ahiézer. Njegov dar je bil: srebrna skleda, težka sto trideset šeklov, srebrna kotlica, težka sedemdeset šeklov po svetiščnem šeklu, obe polni bele moke, umešene z oljem, za jedilno daritev, deset šeklov težka zlata latvica, polna kadila, junec, oven, enoletno jagnje za žgalno daritev, kozel za daritev za greh in za mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Amišadájevega sina Ahiézerja. Enajsti dan knez Aserjevih sinov, Ohránov sin Pagiél. Njegov dar je bil: srebrna skleda, težka sto trideset šeklov, srebrna kotlica, težka sedemdeset šeklov po svetiščnem šeklu, obe polni bele moke, umešene z oljem, za jedilno daritev, deset šeklov težka zlata latvica, polna kadila, junec, oven, enoletno jagnje za žgalno daritev, kozel za daritev za greh in za mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Ohránovega sina Pagiéla. Dvanajsti dan knez Neftálijevih sinov, Enánov sin Ahirá. Njegov dar je bil: srebrna skleda, težka sto trideset šeklov, srebrna kotlica, težka sedemdeset šeklov po svetiščnem šeklu, obe polni bele moke, umešene z oljem, za jedilno daritev, deset šeklov težka zlata latvica, polna kadila, junec, oven, enoletno jagnje za žgalno daritev, kozel za daritev za greh in za mirovno daritev dva vola, pet ovnov, pet kozlov in pet enoletnih jagnjet. To je bil dar Enánovega sina Ahirája. To so torej bili darovi Izraelovih knezov ob posvetitvi oltarja, na dan, ko je bil maziljen: dvanajst srebrnih skled, dvanajst srebrnih kotlic, dvanajst zlatih latvic; vsaka skleda je imela sto trideset šeklov srebra, vsaka kotlica sedemdeset šeklov; vsega srebra teh posod je bilo dva tisoč štiristo šeklov po svetiščnem šeklu. Dvanajst zlatih latvic je bilo napolnjenih s kadilom; vsaka je tehtala deset šeklov po svetiščnem šeklu; vsega zlata teh latvic je bilo sto dvajset šeklov. Vseh živali za žgalno daritev je bilo dvanajst juncev, dvanajst ovnov, dvanajst enoletnih jagnjet z njihovo jedilno daritvijo in dvanajst kozlov za daritev za greh. Vseh živali za mirovno daritev je bilo štiriindvajset volov, šestdeset ovnov, šestdeset kozlov in šestdeset enoletnih jagnjet. To so bili darovi ob posvetitvi oltarja, ki so jih dali potem, ko je bil maziljen. Kadar je Mojzes stopil v shodni šotor, da bi govoril z Njim je slišal glas, ki mu je govoril iznad pokrova na skrinji pričevanja, izmed kerubov; govoril mu je. Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Govôri Aronu in mu reci: ›Kadar natikaš svetilke, stôri to tako, da bo vseh sedem svetilk osvetljevalo ospredje svečnika!‹« In Aron je to tudi storil; svetilke je nataknil proti ospredju svečnika, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Svečnik je bil narejen takole: bil je iz kovanega zlata, kovan je bil od noge do cvetov. Mojzes je naredil svečnik po vzorcu, ki mu ga je pokazal Gospod. Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Vzemi levite izmed Izraelovih sinov in jih očisti! In tole jim stôri, da jih očistiš: poškrôpi jih z vodo greha; naj gredo z britvijo po vsem telesu in si operejo oblačila in se tako očistijo. Nato naj vzamejo junca z njegovo jedilno daritvijo iz bele moke, umešene z oljem. Drugega junca pa vzemi za daritev za greh! Potem pripelji levite pred shodni šotor in zberi vso skupnost Izraelovih sinov! Ko pripelješ levite pred Gospoda, naj Izraelovi sinovi položijo roke na levite. Aron naj levite daruje pred Gospodom kot daritev primikanja od Izraelovih sinov. Potem bodo lahko opravljali Gospodovo službo. Leviti naj položijo roke juncema na glavo: enega daruj kot daritev za greh in drugega kot žgalno daritev Gospodu, da opraviš spravo za levite! Postavi levite pred Arona in njegove sinove in jih daruj Gospodu kot daritev primikanja! Tako izloči levite izmed Izraelovih sinov, da bodo leviti moji! Potem naj gredo leviti opravljat službo v shodni šotor. Tako jih torej očisti in daruj kot daritev primikanja! Kajti meni so dani, zares dani izmed Izraelovih sinov; vzel sem si jih namesto teh, ki odprejo materino naročje, vseh prvorojencev Izraelovih sinov. Kajti moji so vsi prvenci pri Izraelovih sinovih, pri ljudeh in pri živini; na dan, ko sem udaril prvorojence v egiptovski deželi, sem si jih posvetil. Vzel sem levite namesto vseh prvorojencev pri Izraelovih sinovih. In izmed Izraelovih sinov jih dajem v dar Aronu in njegovim sinovom, da bodo pri shodnem šotoru oskrbovali službo Izraelovih sinov in zanje opravljali spravo. Tako Izraelovih sinov ne bo zadela nadloga, če bi se Izraelovi sinovi približali svetišču.« Mojzes, Aron in vsa skupnost Izraelovih sinov so tako storili z leviti. Kakor je Gospod glede levitov zapovedal Mojzesu, tako so Izraelovi sinovi storili z njimi. Leviti so se očistili greha in si oprali oblačila. Nato jih je Aron daroval kot daritev primikanja pred Gospodom in je zanje opravil spravo, da bi jih očistil. Potem so leviti šli opravljat službo v shodnem šotoru pred Aronom in njegovimi sinovi. Kakor je Gospod glede levitov zapovedal Mojzesu, tako so storili z njimi. Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »To velja za levite: petindvajsetletni in starejši naj prihajajo opravljat službo pri shodnem šotoru. Ko pa dosežejo petdeset let, naj se umaknejo od opravljanja službe in ne služijo več. Smejo sicer pomagati svojim bratom pri njihovih dolžnostih v shodnem šotoru, službe pa naj ne opravljajo več. Tako narêdi z leviti glede njihovih dolžnosti!« Gospod je govoril Mojzesu v Sinajski puščavi prvi mesec drugega leta po njihovem izhodu iz egiptovske dežele in rekel: »Izraelovi sinovi naj obhajajo pasho ob določenem času. Štirinajsti dan tega meseca proti večeru jo obhajajte ob določenem času; obhajajte jo po vseh zakonih in odlokih, ki veljajo zanjo!« Mojzes je torej naročil Izraelovim sinovom, naj obhajajo pasho. In obhajali so pasho v Sinajski puščavi štirinajsti dan prvega meseca proti večeru; Izraelovi sinovi so storili tako, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Bilo pa je tam nekaj mož, ki so postali nečisti pri mrliču in tisti dan niso mogli obhajati pashe; zato so isti dan stopili pred Mojzesa in Arona. Ti možje so jima rekli: »Nečisti smo zaradi mrliča. Zakaj smo oškodovani, da ne smemo darovati Gospodovega daru med Izraelovimi sinovi ob določenem času?« Mojzes je rekel: »Počakajte, da slišim, kaj bo Gospod zapovedal za vas!« Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in reci: ›Če se kateri izmed vas ali vaših potomcev onečisti pri mrliču ali je daleč na potovanju, naj kljub temu obhaja pasho za Gospoda. Štirinajsti dan drugega meseca proti večeru naj jo obhajajo; jagnje naj jedo z nekvašenim kruhom in grenkimi zelišči. Ničesar naj ne pustijo do jutra, tudi nobene kosti na njem naj ne zlomijo; obhajajo naj pasho po vseh zakonih, ki veljajo zanjo. Kdor pa je čist in ni na potovanju, pa vseeno opusti obhajanje pashe, naj bo iztrebljen iz svojega ljudstva; ker ni daroval Gospodovega daru ob določenem času, naj tak človek nosi posledice svojega greha. Če pri vas živi kak tujec in hoče obhajati pasho za Gospoda, naj jo obhaja po zakonu o pashi in po odločbah zanjo; en sam zakon imejte in velja naj tako za tujca kakor za domačina v deželi.‹« Tisti dan, ko so postavili prebivališče, šotor pričevanja, ga je pokril oblak. In od večera do jutra je bil nad prebivališčem po videzu kakor ogenj. Tako je bilo ves čas: podnevi ga je pokrival oblak, ponoči pa je imel videz ognja. Kadar se je oblak vzdignil iznad šotora, so se Izraelovi sinovi odpravili na pot; in na kraju, kjer je oblak obstal, so se utaborili. Na Gospodov ukaz so se Izraelovi sinovi odpravljali na pot in na Gospodov ukaz so postavljali tabor. Vse dni, dokler je oblak počival nad prebivališčem, so taborili. Tudi v primerih, ko je oblak ostal nad prebivališčem veliko dni, so se Izraelovi sinovi držali Gospodove odločbe in se niso odpravili na pot. Včasih je oblak ostal nad prebivališčem le malo dni; na Gospodov ukaz so postavili tabor in na Gospodov ukaz so se odpravili na pot. Včasih je oblak ostal od večera do jutra; ko se je zjutraj vzdignil, so se odpravili. Ali pa je ostal en dan in eno noč; ko se je vzdignil, so se odpravili na pot. Najsi je oblak ostal nad prebivališčem dva dni ali mesec ali še dlje, Izraelovi sinovi so taborili in se niso odpravili na pot; ko pa se je vzdignil, so se odpravili. Na Gospodov ukaz so postavljali tabor in na Gospodov ukaz so se odpravljali na pot; držali so se Gospodove odločbe, kakor je Gospod ukazal po Mojzesu. Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Narêdi si dve srebrni trobenti, narêdi ju s kovanim delom; potreboval ju boš, da boš z njima skliceval skupnost in odpravljal tabor na odhod. Kadar boš dal nanju zatrobiti, naj se vsa skupnost zbere pri tebi ob vhodu v shodni šotor. Če bo zadonela le ena, naj se pri tebi zberejo knezi, poglavarji Izraelovih tisočnij. Kadar zatrobite z zavijanjem, naj se odpravijo tabori, ki taborijo na vzhodni strani. In kadar drugič zatrobite z zavijanjem, naj se odpravijo tabori, ki taborijo na južni strani. Naj se zatrobi z zavijanjem, kadar bo čas, da se odpravijo na pot. Tudi za sklicevanje občestva trobite, a ne z zavijanjem! Aronovi sinovi, duhovniki, naj trobijo na trobenti; naj vam bosta v večen zakon iz roda v rod. Kadar boste v svoji deželi šli na vojsko proti sovražniku, ki vas napada, trobite z zavijanjem! Tako se vas bo Gospod, vaš Bog, spomnil in rešeni boste sovražnikov. Ob dnevu veselja, ob praznikih in mlajih trobite na trobenti pri svojih žgalnih in mirovnih daritvah; to bo za vas spomin pred vašim Bogom. Jaz sem Gospod, vaš Bog.« V drugem letu, v drugem mesecu, dvajsetega v mesecu se je oblak vzdignil iznad prebivališča pričevanja. Izraelovi sinovi so se po odhodnem redu odpravili iz Sinajske puščave; in oblak je obstal v Paránski puščavi. Tedaj so se prvikrat odpravili na pot na Gospodov ukaz, ki ga je dal po Mojzesu. Najprej se je odpravil prapor tabora Judovih sinov s svojimi četami; na čelu njegove vojske je bil Aminadábov sin Nahšón. Na čelu vojske rodu Isahárjevih sinov je bil Cuárjev sin Netanél; na čelu vojske rodu Zábulonovih sinov je bil Helónov sin Eliáb. Ko so prebivališče razdrli, so se Geršónovi in Meraríjevi sinovi, ki so ga nosili, odpravili na pot. Potem se je odpravil prapor Rubenovega tabora s svojimi četami; na čelu njegove vojske je bil Šedeúrjev sin Elicúr. Na čelu vojske rodu Simeonovih sinov je bil Curišadájev sin Šelumiél. Na čelu vojske rodu Gadovih sinov je bil Reguélov sin Eljasáf. Nato so se odpravili Kehátovci, ki so nosili svete reči; do njihovega prihoda so drugi že postavili prebivališče. Potem se je odpravil na pot prapor tabora Efrájimovih sinov s svojimi četami; na čelu njegove vojske je bil Amihúdov sin Elišamá. Na čelu vojske rodu Manásejevih sinov je bil Pedacúrjev sin Gamliél. Na čelu vojske Benjaminovega rodu je bil Gideoníjev sin Abidán. Potem se je odpravil na pot prapor tabora Danovih sinov s svojimi četami kot zadnja straža za vse tabore; in na čelu njegove vojske je bil Amišadájev sin Ahiézer. Na čelu vojske rodu Aserjevih sinov je bil Ohránov sin Pagiél. Na čelu vojske rodu Neftálijevih sinov je bil Enánov sin Ahirá. To je bil odhodni red Izraelovih sinov po njihovih četah. Tako so se odpravljali na pot. Mojzes je rekel Hobábu, sinu Midjánca Reguéla, svojega tasta: »Odpravljamo se proti kraju, o katerem je Gospod rekel: ›Dal vam ga bom.‹ Pojdi z nami in dobro ti bomo storili, kajti Gospod je Izraelu zagotovil dobro!« Ta pa mu je rekel: »Ne grem, temveč bom šel v svojo deželo in k svoji rodbini.« Mojzes je rekel: »Nikar nas ne zapusti, kajti ti veš, kje naj postavljamo tabore v puščavi; zato nam bodi za oči! Če pojdeš z nami, bomo isto dobro, ki ga bo Gospod izkazal nam, storili tudi tebi.« Tako so se odpravili od Gospodove gore in potovali tri dni. In skrinja Gospodove zaveze je te tri dni hodila pred njimi, da bi jim našla kraj za počitek. Gospodov oblak pa je bil podnevi nad njimi, kadar koli so se odpravljali iz taborišča. Kadar se je skrinja odpravljala na pot, je Mojzes govoril: »Vzdigni se, Gospod, in razkrope naj se tvoji sovražniki; tisti, ki te sovražijo, naj zbeže izpred tvojega obličja!« In kadar se je ustavila, je govoril: »Vrni se, Gospod, k množici Izraelovih tisočnij!« Ljudstvo se je začelo pritoževati nad hudim Gospodu na ušesa. Ko je Gospod to slišal, se je vnela njegova jeza; Gospodov ogenj je vzplamenel proti njim in použil obrobje tabora. Tedaj je ljudstvo zavpilo k Mojzesu; ta je molil h Gospodu in ogenj je ugasnil. Zato je tisti kraj imenoval Tabêra, ker je proti njim vzplamenel Gospodov ogenj. Drhal, ki je bila med njimi, se je vdala poželenju in tudi Izraelovi sinovi so spet začeli jokati in govoriti: »Kdo nam bo dal jesti meso? Spominjamo se rib, ki smo jih zastonj jedli v Egiptu, kumar, lubenic, pora, čebule in česna. Zdaj pa naša duša hira; ničesar več ni, le mano imamo pred očmi.« Mana pa je bila kakor koriandrovo seme in podobna bdeliju. Ljudstvo je hodilo okoli, jo nabiralo in mlelo v žrmljah ali trlo v možnarjih, kuhalo v loncih in delalo iz nje kolače; imela je okus oljnatega kolača. Ko je na tabor ponoči padala rosa, je z njo padala tudi mana. Mojzes je slišal, kako ljudstvo joka po svojih rodbinah, vsak pri vhodu v svoj šotor. Gospodova jeza se je silno razvnela in tudi Mojzesu ni bilo prav. Tedaj je Mojzes rekel Gospodu: »Zakaj tako grdo ravnaš s svojim služabnikom in zakaj nisem našel milosti v tvojih očeh, da si naložil name breme vsega tega ljudstva? Sem mar jaz spočel vse to ljudstvo, sem ga mar jaz rodil, da mi praviš: ›Nôsi ga v naročju, kakor pestunja nosi dojenčka, v deželo, ki si jo s prisego obljubil njegovim očetom.‹ Od kod naj vzamem meso, da bi ga dal vsemu temu ljudstvu? Jokajo namreč pred menoj in govorijo: ›Daj nam jesti meso!‹ Ne morem sam nositi vsega ljudstva, kajti pretežko je zame. Če misliš tako ravnati z menoj, me raje pri priči ubij, če sem našel milost v tvojih očeh, da mi ne bo treba več gledati svoje nesreče!« Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Zberi mi sedemdeset mož izmed Izraelovih starešin, za katere veš, da so starešine ljudstva in njegovi predstojniki! Pripelji jih k shodnemu šotoru; tam naj se postavijo poleg tebe. Stopil bom dol in bom tam govoril s teboj; vzel bom od duha, ki je nad teboj, in ga dal nadnje, da bodo s teboj vred nosili breme ljudstva in ga ne boš več nosil sam. Ljudstvu pa reci: ›Posvetite se za jutri in jedli boste meso! Saj ste jokali Gospodu na ušesa in govorili: Kdo nam bo dal jesti meso? Kajti v Egiptu se nam je dobro godilo. – Gospod vam bo dal meso in jedli boste. Jedli ga boste ne le en dan, ne dva, ne pet, ne deset, ne dvajset dni, marveč ves mesec dni, dokler vam ne bo lezlo iz nosnic in se vam zagabilo. To pa zato, ker ste zavrgli Gospoda, ki je med vami, in jokali pred njim in govorili: Zakaj smo vendar šli iz Egipta?‹« Mojzes je rekel: »Šeststo tisoč pešakov šteje ljudstvo, med katerim živim, ti pa praviš: ›Dal jim bom mesa, da ga bodo jedli mesec dni.‹ Tudi če bi zaklali zanje drobnico in govedo, jim bo mar zadostovalo? In če bi jim zbrali vse ribe morja, bo to zanje dovolj?« Gospod pa je rekel Mojzesu: »Je mar Gospodova roka prekratka? Zdaj boš videl, ali se bo moja beseda zate uresničila ali ne.« Mojzes je odšel, povedal ljudstvu Gospodove besede in zbral sedemdeset mož izmed starešin ljudstva ter jih postavil okoli šotora. Gospod je stopil dol v oblaku in govoril z njim. Nato je vzel od duha, ki je bil nad njim, in ga dal nad sedemdeset starešin. Ko je duh obstal nad njimi, so začeli prerokovati. A pozneje tega niso več delali. Dva moža pa sta ostala v taboru: enemu je bilo ime Eldád, drugemu pa Medád. Duh je prišel tudi nadnju – bila sta namreč med zapisanimi, a nista šla k šotoru – in prerokovala sta v taboru. Neki mladenič je pritekel in Mojzesu naznanil, rekoč: »Eldád in Medád prerokujeta v taboru.« Tedaj je spregovoril Nunov sin Józue, ki je bil od mladih nog v službi pri Mojzesu, in rekel: »Moj gospod Mojzes, prepovej jima!« Mojzes pa mu je rekel: »Kaj se vnemaš zame? Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke! Da bi Gospod dal nadnje svojega duha!« Potem so se Mojzes in Izraelovi starešine vrnili v tabor. Tedaj se je od Gospoda vzdignil veter in z morske strani prinesel prepelice. Nasul jih je na tabor in vsenaokoli dan hoda daleč na vse strani; pokrivale so zemljo približno dva komolca visoko. Ljudstvo je bilo pokonci ves tisti dan in je nabiralo prepelice; kdor je malo nabral, jih je imel deset tovorov. Naložili so jih v plasti okoli taborišča. Še so imeli meso med zobmi, niso ga še použili, ko se je vnela Gospodova jeza na ljudstvo. Gospod je udaril ljudstvo s silno veliko nesrečo. Zato so tisti kraj imenovali Kibrót Taáva, ker so tam pokopali ljudi, ki so se vdali poželenju. Iz Kibrót Taáve se je ljudstvo odpravilo proti Hacerótu in ostali so v Hacerótu. Mirjam in Aron sta govorila proti Mojzesu zaradi kušíjske žene, ki jo je vzel, kajti Kušíjko je bil vzel za ženo. Rekla sta: »Ali je Gospod govoril samó z Mojzesom? Mar ni govoril tudi z nama?« In Gospod je to slišal. Mož Mojzes pa je bil zelo ponižen mož, bolj kot vsi ljudje na površju zemlje. Nenadoma je Gospod rekel Mojzesu, Aronu in Mirjam: »Pojdite vsi trije k shodnemu šotoru!« In ti trije so odšli. Gospod pa je stopil dol v oblačnem stebru in se postavil k vhodu v šotor. Nato je poklical Arona in Mirjam. Ko sta prišla, je rekel: »Poslušajta vendar moje besede! Če je med vami Gospodov prerok, se mu dam spoznati v prikazni, v sanjah govorim z njim. Ni pa tako z mojim služabnikom Mojzesom; temu sem zaupal vso svojo hišo; odkrito govorim z njim od ust do ust in ne v ugankah in Gospodovo podobo sme gledati. Zakaj se nista bala govoriti proti mojemu služabniku Mojzesu?« In Gospodova jeza se je vnela proti njima in je odšel. Ko se je oblak umaknil iznad šotora, glej, je bila Mirjam gobava, bela kakor sneg. Aron se je obrnil k Mirjam in glej, bila je gobava. Tedaj je Aron rekel Mojzesu: »O moj gospod, prosim te, ne nalagaj na naju kazni za greh, ki sva ga tako nespametno zagrešila! Naj vendar ne bo kakor mrtvorojeni, čigar meso je takrat, ko pride iz materinega naročja, že napol razžrto.« Tedaj je Mojzes zavpil h Gospodu in rekel: »O Bog, ozdravi jo vendar!« Gospod je rekel Mojzesu: »Ali se ji ne bi bilo treba sedem dni sramovati že, če bi ji oče pljunil v obraz? Naj bo torej sedem dni izobčena iz tabora; potem jo sprejmite nazaj!« Tako je bila Mirjam sedem dni izobčena iz tabora. In ljudstvo ni šlo naprej, dokler ni sprejelo Mirjam nazaj. Potem se je odpravilo na pot od Haceróta in se utaborilo v Paránski puščavi. Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Pošlji nekaj mož, da ogledajo kánaansko deželo, ki jo bom dal Izraelovim sinovom! Iz vsakega očetnega rodu pošljite po enega moža; vsak izmed njih naj bo knez.« Mojzes jih je po Gospodovem ukazu poslal iz Paránske puščave. Vsi ti so bili poglavarji Izraelovih sinov. To so njihova imena: za Rubenov rod Zakúrjev sin Šamúa, za Simeonov rod Horíjev sin Šafát, za Judov rod Jefunéjev sin Kaléb, za Isahárjev rod Jožefov sin Jigál, za Efrájimov rod Nunov sin Hošéa, za Benjaminov rod Rafújev sin Paltí, za Zábulonov rod Sodíjev sin Gadiél, za Jožefov – Manásejev – rod Susíjev sin Gadí, za Danov rod Gemalíjev sin Amiél, za Aserjev rod Mihaelov sin Setúr, za Neftálijev rod Vofsíjev sin Nahbí, za Gadov rod Mahíjev sin Geuél. To so imena mož, ki jih je Mojzes poslal, da ogledajo deželo. In Mojzes je Nunovemu sinu Hošéu dal ime Józue. Mojzes jih je torej poslal ogledat kánaansko deželo in jim rekel: »Pojdite gor skozi Negeb, povzpnite se na pogorje in poglejte, kakšna je dežela in kakšni ljudje prebivajo v njej: ali so močni ali slabotni, ali jih je malo ali veliko! In kakšna je dežela, v kateri živijo: ali je dobra ali slaba; in kakšna so mesta, v katerih prebivajo: ali so to tabori ali trdnjave; in kakšna je zemlja: ali mastna ali pusta, ali je v njej drevje ali ne. Bodite pogumni in prinesite nekaj sadu te dežele!« Bil pa je ravno čas prvega grozdja. Šli so torej gor in si ogledali deželo od Cinske puščave do Rehóba blizu Lebó Hamáta. Šli so v Negeb in prišli v Hebrón. – Tam so bivali Anákovi sinovi: Ahimán, Šešáj in Talmáj. Hebrón so postavili sedem let prej kakor Coan v Egiptu. – Prišli so do Eškólske doline. Tam so odrezali vejico vinske trte z grozdom; po dva sta ga nosila na drogu. Utrgali so tudi nekaj granatnih jabolk in smokev. Temu kraju so zaradi grozda, ki so ga tam odrezali Izraelovi sinovi, dali ime Eškólska dolina. Po štiridesetih dneh so se vrnili z ogledovanja dežele. Šli so in prišli k Mojzesu in Aronu in k vsej skupnosti Izraelovih sinov v Paránsko puščavo, v Kadeš. Njima in vsej skupnosti so poročali in jim pokazali sadove dežele. Tako so mu pripovedovali: »Prišli smo v deželo, v katero si nas poslal. Zares se v njej cedita mleko in med in tole je njeno sadje, toda ljudje, ki živijo v deželi, so močni in mesta utrjena in zelo velika; tudi Anákove sinove smo videli tam. Amálek prebiva v deželi Negeb; Hetejci, Jebusejci in Amoréjci prebivajo na pogorju, Kánaanci pa so ob morju in ob Jordanu.« Kaléb pa je vpričo Mojzesa miril ljudstvo in rekel: »Le pojdimo in se je polastimo; prav gotovo jo lahko premagamo!« Toda možje, ki so hodili z njim, so rekli: »Nikakor ne moremo iti nad to ljudstvo, ker je močnejše od nas.« Očrnili so deželo, ki so jo ogledali, pred Izraelovimi sinovi in rekli: »Dežela, ki smo jo prehodili, da bi jo ogledali, je dežela, ki žre svoje prebivalce. In vsi ljudje, ki smo jih videli v njej, so visoke postave. Tam smo videli tudi velikane, Anákove sinove iz rodu velikanov; v lastnih očeh smo bili kakor kobilice in taki smo morali biti tudi v njihovih očeh.« Tedaj je vsa skupnost zagnala vik in krik in ljudstvo je tisto noč jokalo. Vsi Izraelovi sinovi so godrnjali proti Mojzesu in Aronu; vsa skupnost jima je rekla: »O da bi umrli v egiptovski deželi ali da bi umrli v tej puščavi! Zakaj nas Gospod vodi v to deželo, da bomo padli pod mečem? Naše žene in naši otroci bodo postali plen. Ali ne bi bilo boljše za nas, če bi se vrnili v Egipt?« In govorili so drug drugemu: »Postavimo si poglavarja in vrnimo se v Egipt!« Tedaj sta Mojzes in Aron padla na obraz pred vsem občestvom skupnosti Izraelovih sinov. Nunov sin Józue pa in Jefunéjev sin Kaléb, ki sta bila med tistimi, ki so ogledali deželo, sta pretrgala svoja oblačila in rekla vsej skupnosti Izraelovih sinov: »Dežela, ki smo jo prehodili, da bi jo ogledali, je izredno lepa dežela. Če bomo Gospodu všeč, nas bo pripeljal v to deželo in nam jo dal, deželo, v kateri se cedita mleko in med. Le ne upirajte se Gospodu in ne bojte se ljudstva dežele! Kajti za obed nam bodo; senca se je umaknila od njih, z nami pa je Gospod. Nikar se jih ne bojte!« Ko pa je vsa skupnost govorila, da ju je treba kamnati, se je vsem Izraelovim sinovom nad shodnim šotorom prikazalo Gospodovo veličastvo. In Gospod je rekel Mojzesu: »Doklej me bo to ljudstvo zaničevalo in kako dolgo mi še ne bodo verjeli kljub vsem znamenjem, ki sem jih storil med njimi? Udarim jih s kugo in jih razdedinim, iz tebe pa naredim narod, ki bo večji in mogočnejši, kakor je ta.« Mojzes je rekel Gospodu: »Toda Egipčani bodo to slišali, kajti s svojo močjo si to ljudstvo izpeljal iz njihove srede. Povedali bodo prebivalcem te dežele, kako so slišali, da si ti, Gospod, sredi tega ljudstva, da se ti, Gospod, prikazuješ iz oči v oči, da tvoj oblak stoji nad njimi in da hodiš pred njimi podnevi v oblačnem in ponoči v ognjenem stebru. Če torej to ljudstvo usmrtiš do zadnjega moža, bodo narodi, ki so slišali govorice o tebi, rekli: ›Ker Gospod ni mogel pripeljati tega ljudstva v deželo, ki jim jo je s prisego obljubil, jih je poklal v puščavi.‹ Naj se torej zdaj izkaže, kako velika je tvoja moč, Gospod, kakor si govoril: › Gospod je počasen v jezi in poln dobrote; odpušča krivdo in upornost, toda nikakor ne oprosti krivde, obiskuje krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih.‹ Odpusti, prosim, krivdo tega ljudstva po svoji veliki dobroti, kakor si prizanašal temu ljudstvu od Egipta do tod!« Gospod je rekel: »Odpuščam po tvoji besedi. Toda kakor jaz živim in bo vsa zemlja napolnjena z Gospodovim veličastvom, velja: Nobeden izmed mož, ki so videli moje veličastvo in znamenja, ki sem jih delal v Egiptu in v puščavi, pa so me vendar že desetkrat postavili na preizkušnjo in niso poslušali mojega glasu, nikakor ne bo videl dežele, ki sem jo s prisego obljubil dati njihovim očetom. Nobeden izmed teh, ki so me zaničevali, je ne bo videl. Svojega služabnika Kaléba pa bom, zato ker je bil drugega duha in mi je bil popolnoma zvest, popeljal v deželo, v katero je šel, in njegov zarod jo bo dobil v last. Amalečan in Kánaanec prebivata v dolini, zato se jutri obrnite in odpravite v puščavo po poti proti Trstičnemu morju!« Gospod je govoril Mojzesu in Aronu in rekel: »Kako dolgo bo ta hudobna skupnost še godrnjala čezme? Slišal sem godrnjanje Izraelovih sinov, s katerim so godrnjali čezme. Reci jim: ›Kakor jaz živim, govori Gospod, kakor ste govorili v moja ušesa, tako vam bom storil. V tej puščavi bodo popadala vaša trupla, vsi, kar vas je bilo preštetih po vsem številu, dvajset let stari in starejši, ki ste godrnjali proti meni. Nikakor ne boste prišli v deželo, za katero sem vzdignil roko, da vam bom dal prebivati v njej, razen Jefunéjevega sina Kaléba in Nunovega sina Józueta. Vaše otroke, o katerih ste rekli, da bodo postali plen, pa popeljem tja in spoznali bodo deželo, ki je vi niste marali. In vaša trupla bodo popadala v tej puščavi. Vaši sinovi bodo štirideset let pasli po puščavi in se pokorili za vaše nezvestobe, dokler vsa vaša trupla ne obležijo v puščavi. Kakor je bilo število dni, v katerih ste ogledovali deželo, štirideset, tako se boste štirideset let pokorili za svoje krivde, za vsak dan eno leto – da boste spoznali, kaj pomeni meni nasprotovati. Jaz, Gospod, sem govoril. Resnično, vse to bom storil vsej tej hudobni skupnosti, ki se je povezala proti meni; v tej puščavi bodo shirali in tu pomrli.‹« Može pa, ki jih je Mojzes poslal ogledovat deželo in ki so po vrnitvi s tem, da so očrnili deželo, zapeljali vso skupnost, da je godrnjala proti njemu, te može, ki so grdo očrnili deželo, je zadela nadloga in so umrli pred Gospodom. Nunov sin Józue in Jefunéjev sin Kaléb pa sta izmed tistih mož, ki so šli ogledovat deželo, ostala pri življenju. Mojzes je te besede povedal vsem Izraelovim sinovom in ljudstvo je začelo silno žalovati. Drugo jutro so zgodaj vstali in šli na vrh gore in rekli: »Glej, tu smo, hočemo iti v kraj, o katerem je govoril Gospod; res smo grešili.« Mojzes pa je rekel: »Zakaj vendar hočete delati proti Gospodovemu ukazu? Ne bo se vam posrečilo. Ne hodíte, da vas sovražniki ne pobijejo, kajti Gospoda ni v vaši sredi! Amalečan in Kánaanec sta namreč tam pred vami in padli boste pod mečem. Ker ste se obrnili od Gospoda, Gospod ne bo z vami.« A so si vseeno predrznili iti na vrh pogorja, čeprav se ne skrinja Gospodove zaveze ne Mojzes nista ganila iz tabora. Tedaj sta prišla Amalečan in Kánaanec, ki sta prebivala na tistem pogorju, in jih premagala in razkropila tja do Horme. Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in jim reci: ›Ko pridete v deželo svojega prebivanja, ki vam jo bom dal, in boste Gospodu darovali ognjeno, žgalno ali klavno daritev, da izpolnite zaobljubo, ali kot prostovoljni dar ali ob svojih praznikih, da od goveda ali od drobnice pripravite Gospodu prijeten vonj, naj tisti, ki hoče darovati svoj dar Gospodu kot jedilno daritev, daruje desetinko bele moke, umešene s četrtinko vrča olja. Vino pa daruj kot pitno daritev pri žgalni ali klavni daritvi za vsako jagnje četrtinko vrča! Kadar gre za ovna, daruj kot jedilno daritev dve desetinki bele moke, umešene s tretjinko vrča olja, vina pa daruj kot pitno daritev tretjinko vrča v prijeten vonj Gospodu! Če daruješ v žgalno ali klavno daritev junca, da izpolniš zaobljubo ali kot mirovno daritev Gospodu, daruj z juncem vred kot jedilno daritev tri desetinke bele moke, umešene s pol vrča olja, vina pa daruj kot pitno daritev pol vrča! To bo ognjena daritev v prijeten vonj Gospodu. Tako delaj pri vsakem volu ali ovnu ali jagnjetu ali kozliču! Najsi bo število živali, ki jih darujete, kakršno koli, vsako pripravite takó, kolikor jih je! Tako naj dela vsak domačin, ko daruje ognjeno daritev v prijeten vonj Gospodu. Če pri vas gostuje tujec ali kdor koli, ki biva med vami iz roda v rod, in hoče darovati ognjeno daritev v prijeten vonj Gospodu, naj to dela tako kakor vi. Isti zakon naj velja za vas in za tujca, ki prebiva pri vas, večen zakon iz roda v rod; tujec naj bo pred Gospodom tako kakor vi. Ista postava in isti odlok naj velja za vas in za tujca, ki prebiva pri vas.‹« Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in jim reci: ›Ko pridete v deželo, v katero vas popeljem, in boste jedli kruh te dežele, darujte dar vzdigovanja Gospodu! Od prvin svojega testa darujte kolač kot dar vzdigovanja; darujte ga tako kakor dar vzdigovanja od mlatišča! Od prvin svojega testa dajte Gospodu dar vzdigovanja iz roda v rod!‹« »›Če pa po pomoti ne izpolnite katere od teh zapovedi, ki jih je Gospod dal Mojzesu – katere od teh, ki vam jih je Gospod zapovedal po Mojzesu od dneva, ko je Gospod dal zapovedi in poslej iz roda v rod –, naj, če se je ta pomota zgodila nehote, ne da bi skupnost to opazila, vsa skupnost daruje junca kot žgalno daritev v prijeten vonj Gospodu z njeno jedilno in pitno daritvijo, kakor je določeno, in kozla kot daritev za greh. Duhovnik naj opravi spravo za vso skupnost Izraelovih sinov in jim bo odpuščeno. Kajti to je bila pomota in zanjo so darovali svoj dar: ognjeno daritev Gospodu in daritev za greh pred Gospodom. Odpuščeno bo vsej skupnosti Izraelovih sinov in tujcu, ki biva med njimi, kajti vse ljudstvo je padlo v zmoto. Če posameznik greši po pomoti, naj daruje enoletno kozo kot daritev za greh. Duhovnik naj za človeka, ki je po pomoti grešil, opravi spravo pred Gospodom, da ga spravi in mu bo odpuščeno. Ista postava naj velja za tistega, ki je kaj storil po pomoti, za domačina med Izraelovimi sinovi in za tujca, ki biva med njimi. Toda če kdo kaj stori z vzdignjeno roko, naj bo domačin ali tujec, je to bogokletje proti Gospodu; tak človek naj bo iztrebljen izmed svojega ljudstva. Kajti Gospodovo besedo je zaničeval in prelomil njegovo zapoved. Tak človek naj bo brez odlašanja iztrebljen; na njem je krivda.‹« Ko so bili Izraelovi sinovi v puščavi, so zalotili človeka, ki je sobotni dan nabiral drva. Ti, ki so ga zalotili pri nabiranju drv, so ga pripeljali k Mojzesu in Aronu in k vsej skupnosti. Dali so ga pod stražo, ker še ni bilo odločeno, kaj naj mu storijo. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Ta človek mora biti usmrčen. Vsa skupnost naj ga zunaj tabora posuje s kamenjem.« In vsa skupnost ga je odpeljala iz tabora in ga posula s kamenjem, da je umrl, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Gospod je rekel Mojzesu: »Govôri Izraelovim sinovom in jim reci, naj si delajo čopke na vogalih oblačil iz roda v rod! K vsakemu čopku na vogalu naj dodajo vrvico iz višnjevega škrlata. Čopki pa naj vam pomenijo: kadar jih boste pogledali, se boste spomnili vseh Gospodovih zapovedi in jih izpolnjevali in ne boste hodili za svojim srcem in svojimi očmi, ki vas zavajajo v vlačuganje. Tako se boste spominjali vseh mojih zapovedi in jih izpolnjevali in boste sveti svojemu Bogu. Jaz sem Gospod, vaš Bog, ki sem vas izpeljal iz egiptovske dežele, da bi bil Bog za vas. Jaz sem Gospod, vaš Bog.« Tedaj je Korah, sin Jichárja, sinú Kehátovega, sinú Levijevega, vzel Eliábova sinova Datána in Abiráma in Peletovega sina Ona izmed Rubenovih sinov. Vzdignili so se pred Mojzesom in z njimi dvesto petdeset mož izmed Izraelovih sinov, knezi skupnosti, poslanci občestva, ugledni možje. Zbrali so se proti Mojzesu in Aronu in jima rekli: »Predaleč sta šla! Vsi člani skupnosti so sveti in Gospod je med njimi. Zakaj se povzdigujeta nad Gospodovo občestvo?« Ko je Mojzes to slišal, je padel na obraz. Potem je govoril Korahu in vsej njegovi družbi in rekel: »Zjutraj bo Gospod dal vedeti, kdo je njegov in kdo je svet, da ga pusti v svojo bližino; kogar si je izbral, tega bo pustil v svojo bližino. Storite tole: vzemite kadilnice, Korah in vsa njegova družba, jutri denite vanje ognja in pred Gospodom položite nanj kadilo; kogar bo Gospod izbral, je svet. Predaleč ste šli, Levijevi sinovi!« Potem je Mojzes rekel Korahu: »Poslušajte vendar, Levijevi sinovi: Ali vam je premalo, da vas je Izraelov Bog ločil od Izraelove skupnosti, da bi vas približal sebi in bi opravljali službo pri Gospodovem prebivališču in stali pred skupnostjo in ji stregli? Pustil je k sebi tebe in s teboj vred vse tvoje brate, Levijeve sinove, vi pa terjate še duhovništvo. Torej se ti in vsa tvoja družba zbirate proti Gospodu. Kaj je Aron, da godrnjate proti njemu?« Nato je Mojzes dal poklicati Eliábova sinova Datána in Abiráma. Rekla sta: »Ne greva! Ali ti je premalo, da si nas spravil iz dežele, v kateri se cedita mleko in med, da nas usmrtiš v puščavi, da se hočeš povzdigniti še v vladarja nad nami? Saj nas nisi pripeljal v deželo, v kateri se cedita mleko in med, in nisi nam dal v posest njiv in vinogradov. Mar hočeš tem možem iztakniti oči? Ne greva!« Mojzes se je silno razsrdil in rekel Gospodu: »Ne glej na njihovo daritev! Niti enega osla nisem vzel od njih in nikomur izmed njih nisem storil nič žalega.« Potem je Mojzes rekel Korahu: »Ti in vsa tvoja družba bodite jutri pred Gospodom, ti, oni in Aron! Vzemite vsak svojo kadilnico in denite vanjo kadila! Prinesite pred Gospoda vsak svojo kadilnico, dvesto petdeset kadilnic, tudi ti in Aron, vsak svojo kadilnico!« Tedaj so vzeli vsak svojo kadilnico in vanjo dali ogenj, nanj pa naložili kadila in se z Mojzesom in Aronom vred postavili k vhodu v shodni šotor. Korah je pri vhodu v shodni šotor zbral proti njima vso skupnost. In Gospodovo veličastvo se je prikazalo vsej skupnosti. Gospod je govoril Mojzesu in Aronu in rekel: »Ločita se od te skupnosti! Na mah jih bom pokončal.« Tedaj sta padla na obraz in rekla: »O Bog, Bog duhov vsega mesa, en sam človek je grešil; se boš mar znesel nad vso skupnostjo?« Nato je Gospod govoril Mojzesu in rekel: »Govôri skupnosti in reci: ›Oddaljite se iz okolice Korahovega, Datánovega in Abirámovega prebivališča!‹« Mojzes je vstal in šel proti Datánu in Abirámu, za njim pa so šli Izraelovi starešine. Govoril je skupnosti in rekel: »Umaknite se od šotorov teh hudobnih mož in ne dotikajte se ničesar, kar je njihovo, da ne boste pogubljeni zaradi njihovih grehov!« Oddaljili so se torej iz okolice Korahovega, Datánovega in Abirámovega prebivališča. Datán in Abirám pa sta stopila ven in stala pri vhodu svojih šotorov z ženami, sinovi in otročiči. Tedaj je Mojzes rekel: »Po tem boste spoznali, da me je Gospod poslal delat vse to, kar sem storil, in da ne ravnam po svoji volji. Če ti umrejo take smrti kakor vsi ljudje in pride nadnje nadloga, kakršna prihaja nad vse ljudi, potem me Gospod ni poslal. Če pa Gospod stori kaj nenavadnega in zemlja odpre svoja usta, tako da pogoltne nje in vse, kar je njihovega, da se živi pogreznejo v podzemlje, potem boste spoznali, da so ti možje zaničevali Gospoda.« Kakor hitro je nehal govoriti vse te besede, so se tla pod njimi razklala. Zemlja je odprla svoja usta in pogoltnila nje, njihove hiše in vse ljudi, ki so bili Korahovi privrženci, z vsem imetjem vred. Z vsem, kar so imeli, so se živi pogreznili v podzemlje. Nato se je zemlja nad njimi zaprla. Tako so izginili iz srede občestva. Ves Izrael, ki je bil okoli njih, je ob njihovem vpitju zbežal; kajti rekli so: »Da zemlja še nas ne pogoltne!« Tedaj je od Gospoda prišel ogenj in použil dvesto petdeset mož, ki so darovali kadilo. Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Reci Eleazarju, sinu duhovnika Arona, naj pobere kadilnice s pogorišča, ker so posvečene; ogenj pa naj strese proč. Kadilnice teh mož, ki so si z grehom zapravili življenje, naj prekujejo, iz njih naredijo kovane kose pločevine in z njimi prevlečejo oltar. Kajti prinašali so jih pred Gospoda in so posvečene. Naj bodo v znamenje Izraelovim sinovom.« Duhovnik Eleazar je vzel bronaste kadilnice, ki so jih prinesli ti, ki so zgoreli, in prekovali so jih za oltarno prevleko v spomin Izraelovim sinovom, naj se nepoklicani, ki ni iz Aronovega potomstva, nikoli ne približa, da bi zažigal kadilo pred Gospodom, da se mu ne zgodi kakor Korahu in njegovi družbi. Eleazar je storil, kakor mu je Gospod naročil po Mojzesu. Naslednji dan je vsa skupnost Izraelovih sinov godrnjala čez Mojzesa in Arona. Rekli so: »Pomorila sta Gospodovo ljudstvo.« Ko pa se je skupnost zbirala zoper Mojzesa in Arona, sta se obrnila proti shodnemu šotoru in glej, pokril ga je oblak in prikazalo se je Gospodovo veličastvo. Mojzes in Aron sta prišla pred shodni šotor. Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Umaknita se iz te skupnosti! Na mah jih bom pokončal.« Tedaj sta padla na obraz. Mojzes je rekel Aronu: »Vzemi kadilnico, daj vanjo ogenj z oltarja, nanj položi kadilo in hitro nesi k skupnosti, da opraviš spravo zanjo! Kajti prišla je jeza od Gospoda, začela se je kuga.« Aron je vzel, kakor je Mojzes naročil, in tekel v sredo občestva in glej, med ljudstvom se je že začela kuga. Naložil je kadilo in opravil spravo za ljudstvo. Postavil se je med mrtve in žive in kuga je prenehala. Za kugo jih je poleg tistih, ki so umrli zaradi Koraha, umrlo štirinajst tisoč sedemsto. Potem se je Aron vrnil k Mojzesu k vhodu v shodni šotor; kuga je prenehala. Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in vzemi od njih dvanajst palic, po eno od vsake očetne hiše, od vseh njihovih knezov po njihovih očetnih hišah! Zapiši ime vsakega na njegovo palico! Na Levijevo palico napiši Aronovo ime, kajti na vsakega poglavarja očetne hiše pride po ena palica! Polôži jih v shodni šotor pred pričevanje, kjer se shajam z vami. Palica tistega moža, ki ga izberem, bo ozelenela. Tako odpravim od sebe godrnjanje, s katerim vaju nadlegujejo Izraelovi sinovi.« Mojzes je govoril Izraelovim sinovom in vsi njihovi knezi so mu izročili vsak po eno palico, po en knez iz vsake očetne hiše, dvanajst palic; tudi Aronova palica je bila med njimi. Mojzes je palice položil pred Gospoda v šotoru pričevanja. Ko je naslednji dan prišel v šotor pričevanja, glej, je Aronova palica, za Levijevo hišo, zelenela: pognala je brstje, nastavila cvetove in rodila mandeljne. Mojzes je prinesel vse palice izpred Gospoda k vsem Izraelovim sinovom. Videli so in vzeli vsak svojo palico. Gospod pa je rekel Mojzesu: »Nesi Aronovo palico nazaj pred pričevanje, da se shrani v znamenje za upornike; tako boš napravil konec njihovemu godrnjanju čezme, da ne bodo umrli.« Mojzes je to storil; kakor mu je Gospod zapovedal, tako je storil. Izraelovi sinovi pa so rekli Mojzesu: »Glej, ginemo, izgubljeni smo, vsi smo izgubljeni. Kdor koli se preveč približa Gospodovemu prebivališču, umre. Ali naj vsi pomremo?« Gospod je rekel Aronu: »Ti in tvoji sinovi in s teboj hiša tvojega očeta boste nosili krivdo, ki zadeva svetišče; ti in s teboj tvoji sinovi boste nosili krivdo, ki zadeva vaše duhovništvo. Pústi pa tudi svoje brate, Levijev rod, rod tvojega očeta, da pristopijo s teboj vred, se ti pridružijo in ti strežejo, ko boste ti in s teboj tvoji sinovi pred šotorom pričevanja! Držijo naj se tvojih navodil in opravljajo vse dolžnosti pri šotoru. Nikakor pa naj se ne bližajo ne svetiščni opravi ne oltarju, da ne umrejo ne oni ne vi. Pridružijo naj se ti in opravljajo dolžnosti pri shodnem šotoru, vso službo; noben nepoklican pa naj se vam ne približa. Vi pa opravljajte dolžnosti pri svetišču in dolžnosti pri oltarju, da ne pride več jeza nad Izraelove sinove! Glejte, vzel sem vaše brate levite izmed Izraelovih sinov; vam so v dar, darovani Gospodu, da opravljajo službo pri shodnem šotoru. Ti pa in s teboj tvoji sinovi opravljajte svoje duhovništvo v vsem, kar zadeva oltar in prostor za zagrinjalom; opravljajte službo! Kot dar vam izročam vašo duhovniško službo. Nepoklicani pa, ki bi se približal, mora umreti.« Gospod je govoril Aronu: »Glej, dajem ti opravilo dajatev, ki mi pripadajo; od vseh svetih darov Izraelovih sinov jih izročam v delež tebi in tvojim sinovom kot večni zakon. Tole naj bo tvoje od presvetih darov, kolikor ne pride v ogenj: vsi njihovi darovi pri vseh jedilnih daritvah, daritvah za greh in spravnih daritvah, ki mi jih prinašajo; kot presveto naj pripada tebi in tvojim sinovom. Jejte to kot presveto! Vsak moški sme to jesti. Naj ti velja kot sveto! In še to naj bo tvoje: dajatve od vseh darov, ki jih Izraelovi sinovi darujejo s primikanjem. Dajem jih tebi in s teboj tvojim sinovom in hčeram kot večen zakon. Vsak, ki je v tvoji hiši čist, sme jesti od tega. Vse najboljše od olja, vina in žita, najizvrstnejše od tega, kar darujejo Gospodu, dajem tebi. Prvine od vsega, kar je v njihovi deželi, ki jih prinašajo Gospodu, naj bodo tvoje; vsak, ki je v tvoji hiši čist, jih sme jesti. Vse, kar je v Izraelu posvečeno z zakletvijo, naj bo tvoje. Vse, kar odpre materino naročje pri vsem mesu, kar darujejo Gospodu, bodisi od ljudi ali od živine, naj bo tvoje. Toda prvorojenega človeka moraš zagotovo odkupiti, tudi prvoskoteno žival, ki je nečista, moraš odkupiti. Tiste, ki jih je treba odkupiti, odkupi po svoji cenitvi, ko so stari en mesec, za pet šeklov srebra po svetiščnem šeklu, ki velja dvajset ger! Toda prvencev od goveda ali ovc ali koz ne smeš odkupiti, sveti so. Z njihovo krvjo poškrôpi oltar in njihovo tolščo sežgi kot ognjeno daritev v prijeten vonj Gospodu! Njihovo meso naj bo tvoje; kakor so tvoje prsi primikanja in desno stegno. Vse svete dajatve, ki jih Izraelovi sinovi z vzdigovanjem darujejo Gospodu, dajem tebi in s teboj tvojim sinovom in hčeram v večen zakon. To je zate in za tvoje potomce večna solna zaveza pred Gospodom.« Gospod je rekel Aronu: »Ne boš dobil dediščine v njihovi deželi in ne boš imel deleža med njimi; jaz sem tvoj delež in tvoja dediščina med Izraelovimi sinovi.« »Levijevim sinovom pa, glej, dajem kot dediščino vse desetine v Izraelu kot povračilo za službo, ki jo opravljajo, za službo pri shodnem šotoru. Izraelovi sinovi pa naj se ne bližajo več shodnemu šotoru, da jih ne zadene krivda, ki prinaša smrt. Leviti naj torej opravljajo službo pri shodnem šotoru in naj nosijo odgovornost za svojo krivdo; to naj bo večen zakon iz roda v rod. Ne bodo pa dobili dediščine med Izraelovimi sinovi. Kajti levitom dajem v dediščino desetino, ki jo Izraelovi sinovi darujejo Gospodu z vzdigovanjem. Zato sem jim rekel, da ne bodo dobili dediščine med Izraelovimi sinovi.« Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Govôri levitom in jim reci: ›Kadar boste od Izraelovih sinov jemali desetino, ki vam jo dajem od njih kot vašo dediščino, od nje darujte kot dar vzdigovanja Gospodu: desetino od desetine! In vaš dar vzdigovanja se vam bo štel kakor od žita z mlatišča in od obilnosti iz stiskalnice. Tako boste tudi vi darovali dar vzdigovanja Gospodu od vseh svojih desetin, ki jih boste jemali od Izraelovih sinov; od njih torej dajajte Gospodov dar vzdigovanja duhovniku Aronu! Od vsega, kar vam dajejo, darujte dar vzdigovanja Gospodu, od vsega, kar je pri tem najboljšega, kar je od tega posvečenega.‹ Reci jim: ›Ko boste z vzdigovanjem darovali, kar je od tega najboljše, se bo levitom štelo kakor pridelek z mlatišča in pridelek iz stiskalnice. In to smete jesti na vsakem kraju, vi in vaša hiša, kajti to je vaše plačilo kot povračilo za službo pri shodnem šotoru. Ne boste si nakopali krivde, če boste z vzdigovanjem darovali, kar je najboljšega od tega, in ne oskrunili svetih darov Izraelovih sinov; ne boste umrli.‹« Gospod je govoril Mojzesu in Aronu in rekel: »To je zakon postave, ki ga je zapovedal Gospod, ko je rekel: ›Govôri Izraelovim sinovom, naj ti pripeljejo neoporečno rdečo kravo, na kateri ni napake in ki še ni nosila jarma. Izročite jo duhovniku Eleazarju; naj jo peljejo iz tabora in jo pred njim zakoljejo. Duhovnik Eleazar naj s prstom vzame nekaj njene krvi in naj z njo sedemkrat poškropi proti prednji strani shodnega šotora. Potem naj kravo pred njegovimi očmi sežgejo; njeno kožo, meso in kri z iztrebki vred naj sežgo. Duhovnik naj vzame cedrovega lesa, hizopa in karmezina in naj to vrže v sredo ognja, v katerem se sežiga krava. Nato naj si duhovnik opere oblačila in se okopa v vodi. Potem sme iti v tabor, a duhovnik je nečist do večera. Tudi tisti, ki je sežgal kravo, naj si opere oblačila z vodo in se okopa v vodi, a je nečist do večera. Mož pa, ki je čist, naj pobere pepel krave in ga zunaj tabora odloži na čist kraj. Naj se hrani skupnosti Izraelovih sinov za očiščevalno vodo. To je daritev za greh. Tisti, ki je pobral pepel, naj si opere oblačila, je pa nečist do večera. To naj bo večen zakon za Izraelove sinove in za tujca, ki biva med njimi.‹« »›Kdor se dotakne mrliča, trupla katerega koli človeka, je sedem dni nečist. Naj se očisti z vodo tretji dan in sedmi dan in bo postal čist. Če pa se ne očisti tretji dan in sedmi dan, ne bo postal čist. Kdor koli se dotakne mrliča, trupla umrlega človeka, pa se ne očisti, omadežuje Gospodovo prebivališče. Tak človek naj bo iztrebljen iz Izraela. Ker ni bil poškropljen z očiščevalno vodo, je nečist; njegova nečistost je še na njem. Tole je postava: Če človek umre v šotoru, je vsak, ki pride v šotor, in vsak, ki je v šotoru, sedem dni nečist. Tudi vsaka odprta posoda, ki nima privezanega pokrova, je nečista. Kdor koli se na polju dotakne z mečem ubitega človeka ali sicer umrlega ali človeških kosti ali groba, je sedem dni nečist. Za tega, ki je nečist, naj vzamejo nekaj pepela sežgane daritve za greh, ga dajo v posodo in nanj zlijejo živo vodo. Mož, ki je čist, naj vzame hizop, ga pomoči v to vodo in z njim poškropi šotor in vse posode in duše, ki so bile tam, tudi tega, ki se je dotaknil kosti ali ubitega ali sicer umrlega ali groba. Čisti naj poškropi nečistega tretji in sedmi dan; tako ga bo sedmi dan očistil; potem naj si opere oblačila in se okopa v vodi in zvečer bo čist. Kdor pa postane nečist in se ne očisti, tak naj bo iztrebljen iz občestva. Kajti onečistil je Gospodovo svetišče; ni bil poškropljen z očiščevalno vodo; nečist je. To naj vam bo večen zakon. Kdor je škropil z očiščevalno vodo, naj si opere oblačila. In kdor se je dotaknil očiščevalne vode, bo nečist do večera. Vse, česar se dotakne nečisti, postane nečisto, in takšen, ki se njega dotakne, bo nečist do večera.‹« Izraelovi sinovi, vsa skupnost, so v prvem mesecu prišli v puščavo Cin in ljudstvo se je ustavilo v Kadešu. Tam je umrla Mirjam in tam so jo pokopali. Skupnost ni imela vode, zato so se začeli zbirati proti Mojzesu in Aronu. Ljudstvo se je prepiralo z Mojzesom; govorili so: »O da bi pomrli, kakor so pomrli naši bratje pred Gospodom. Zakaj sta vendar pripeljala Gospodovo občestvo v to puščavo, da tu umremo mi in naša živina? Zakaj sta nas izpeljala iz Egipta in nas pripeljala v ta pusti kraj, kjer ni ne setve ne smokev ne vinske trte ne granatnih jabolk ne vode za pitje?« Mojzes in Aron sta od občestva odšla proti vhodu v shodni šotor in padla na svoj obraz. Prikazalo se jima je Gospodovo veličastvo. Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Vzemi palico in z bratom Aronom zberita skupnost! Govorita skali pred njihovimi očmi in dala bo svojo vodo! Tako boš storil, da jim bo pritekla voda iz skale, in boš napojil skupnost in njihovo živino.« Mojzes je torej vzel palico izpred Gospoda, kakor mu je zapovedal. Potem sta Mojzes in Aron sklicala občestvo pred skalo. Rekel jim je: »Poslušajte vendar, uporniki! Ali bova mogla storiti, da vam iz te skale priteče voda?« Mojzes je vzdignil roko in dvakrat udaril s palico po skali. Priteklo je veliko vode in pila je skupnost in njihova živina. Gospod pa je rekel Mojzesu in Aronu: »Ker nista verovala vame, da bi me kot svetega izpričala pred očmi Izraelovih sinov, ne bosta pripeljala tega občestva v deželo, ki jim jo dajem.« To so vode Meríba, kjer so se Izraelovi sinovi prepirali z Gospodom in kjer se je izkazal svetega. Mojzes je poslal iz Kadeša sle k edómskemu kralju: »Tako govori tvoj brat Izrael: Ti poznaš vse nadloge, ki so nas zadele. Naši očetje so šli v Egipt in tam smo prebivali veliko dni; Egipčani pa so hudo ravnali z nami in našimi očeti. Vpili smo h Gospodu in slišal je naš glas. Poslal je angela in nas izpeljal iz Egipta. In glej, v Kadešu smo, v mestu na robu tvojega ozemlja. Naj gremo, prosim, skozi tvojo deželo. Ne bomo hodili ne po poljih ne skozi vinograde in ne bomo pili vode iz vodnjakov; po kraljevi cesti bomo šli, ne bomo krenili ne na desno ne na levo, dokler ne pridemo čez tvoje ozemlje.« Edóm pa mu je rekel: »Ne smeš iti čez moje, sicer ti pridem nasproti z mečem!« Izraelovi sinovi so mu rekli: »Po cesti bomo hodili, in če bomo jaz in moja živina pili tvojo vodo, jo bom plačal. Samo peš bi rad šel čez, nič drugega nočem.« Edóm pa je rekel: »Ne smeš iti čez.« In mu je šel nasproti s številnim ljudstvom in z močno roko. Tako Edóm ni hotel dovoliti Izraelu, da bi šel čez njegovo ozemlje. Zato je Izrael krenil proč od njega. Izraelovi sinovi so se odpravili iz Kadeša in vsa skupnost je prišla h gori Hor. Tedaj je Gospod pri gori Hor ob meji edómske dežele govoril Mojzesu in Aronu in rekel: »Aron se bo pridružil svojim ljudem; ne bo namreč prišel v deželo, ki jo dajem Izraelovim sinovom, ker sta se upirala mojemu ukazu pri vodah Meríba. Vzemi Arona in njegovega sina Eleazarja in ju pelji na goro Hor! Sleci Aronu oblačila in jih obleci njegovemu sinu Eleazarju! Aron bo pridružen in bo tam umrl.« Mojzes je storil, kakor je zapovedal Gospod. Pred očmi vse skupnosti so šli na goro Hor. Mojzes je slekel oblačila Aronu in jih oblekel njegovemu sinu Eleazarju. In Aron je umrl tam na vrhu gore. Mojzes in Eleazar sta se spustila z gore. Ko je vsa skupnost videla, da je Aron preminil, ga je vsa Izraelova hiša trideset dni objokovala. Ko je Kánaanec, kralj v Arádu, ki je bival v Negebu, slišal, da po poti iz Ataríma prihaja Izrael, se je začel z njim bojevati in je zajel nekaj ujetnikov. Tedaj je Izrael naredil zaobljubo Gospodu in rekel: »Če mi daš to ljudstvo popolnoma v roke, bom z zakletvijo pokončal njegova mesta.« Gospod je uslišal Izraelov glas in mu dal Kánaance; in z zakletvijo je Izrael pokončal nje in njihova mesta. Zato so ta kraj imenovali Horma. Odpravili so se od gore Hor po poti k Trstičnemu morju, da bi obšli edómsko deželo. Ljudstvo pa je postalo nepotrpežljivo na poti; začelo je govoriti proti Bogu in Mojzesu: »Zakaj sta nas izpeljala iz Egipta, da umremo v puščavi? Saj ni ne kruha ne vode in ta borna jed se nam že gabi.« Tedaj je Gospod poslal med ljudstvo strupene kače; pikale so ljudi in mnogi iz Izraela so umrli. In ljudstvo je prišlo k Mojzesu in so rekli: »Grešili smo, ko smo govorili proti Gospodu in proti tebi. Môli h Gospodu, naj odstrani kače od nas!« Mojzes je torej molil za ljudstvo. Nato je Gospod rekel Mojzesu: »Narêdi si strupeno kačo in jo obesi na drog! Kdor koli je pičen in jo pogleda, bo živel.« Mojzes je napravil bronasto kačo in jo obesil na drog. Če je kača koga pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je ostal živ. Izraelovi sinovi so se odpravili na pot in se utaborili v Obótu. Potem so se odpravili iz Obóta in se utaborili v Ijé Abarímu v puščavi, ki je nasproti Moábu, proti sončnemu vzhodu. Odpravili so se od tam in se utaborili ob potoku Zeredu. Od tod so se odpravili naprej in se utaborili onkraj Arnóna v puščavi, ki se širi z ozemlja Amoréjcev. Arnón je namreč Moábova meja, med Moábom in Amoréjci. Zato je rečeno v knjigi Gospodovih vojn: »Vahéb v Sufi in Arnónovi pritoki in pobočje dolin, ki sega do naselja Ar in se naslanja na moábsko mejo.« Od tam so šli v Beêr. To je vodnjak, o katerem je Gospod rekel Mojzesu: »Zberi ljudstvo, da jim dam vode!« Takrat je Izrael pel tole pesem: »Pridi gor, vodnjak – prepevajte mu! Vodnjak, ki so ga izkopali knezi, ki so ga izsekali prvaki ljudstva z žezlom, s svojimi palicami.« Iz puščave so šli v Matáno, iz Matáne v Nahaliél, iz Nahaliéla v Bamót, iz Bamóta v dolino, ki je na Moábski planjavi, do vrha Pisge, ki se vzdiguje nad pustinjo. Tedaj je Izrael poslal sle k amoréjskemu kralju Sihónu in rekel: »Naj grem skozi tvojo deželo. Ne bomo zavijali na polja in v vinograde in ne bomo pili vode iz vodnjakov; po kraljevi cesti bomo hodili, dokler ne pridemo čez tvoje ozemlje.« Sihón pa ni dovolil Izraelu, da bi šel čez njegovo ozemlje, temveč je zbral vse svoje ljudstvo in šel Izraelu nasproti v puščavo. Ko je prišel v Jahac, je Izraela napadel. Ta pa ga je udaril z ostrino meča in zavzel njegovo deželo od Arnóna do Jabóka, do Amónovih sinov; kajti meja Amónovih sinov je bila utrjena. Izrael je zavzel vsa ta mesta in se naselil v vseh amoréjskih mestih, v Hešbónu in v vseh podrejenih mestih. Hešbón je namreč mesto amoréjskega kralja Sihóna; ta pa se je vojskoval s prejšnjim moábskim kraljem in mu vzel iz rok vso njegovo deželo do Arnóna. Zato pravijo pesniki: »Pridite v Hešbón! Naj se sezida, naj se utrdi Sihónovo mesto. Zakaj ogenj je planil iz Hešbóna, plamen iz Sihónove trdnjave; požrl je moábska mesta, gospodarje arnónskih višin. Gorje tebi, Moáb, izgubljeno si, Kemoševo ljudstvo! Iz tvojih sinov je naredil begunce in iz tvojih hčera ujetnice amoréjskega kralja Sihóna. Streljali smo nanje; uničeni so od Hešbóna do Dibóna; pustošili smo tja do Nofaha pri Médebi.« Tako se je Izrael naselil v amoréjski deželi. Nato je dal Mojzes ogledati Jazêr. Zavzeli so njemu podrejena mesta in pregnali Amoréjce, ki so bili tam. Potem so se obrnili in šli po poti proti Bašánu. Bašánski kralj Og jim je prišel nasproti z vsem svojim ljudstvom, da bi se bojeval pri Edréiju. Gospod je rekel Mojzesu: »Ne boj se ga! Kajti dam ti ga v roke z vsem njegovim ljudstvom in njegovo deželo vred. Stôri z njim tako, kakor si storil z amoréjskim kraljem Sihónom, ki je prebival v Hešbónu!« In pobili so njega, njegove sinove in vse njegovo ljudstvo, dokler mu ni ostal nihče, ki bi preživel; zavzeli so njegovo deželo. Izraelovi sinovi so se odpravili na pot in se utaborili na Moábskih planjavah onstran Jordana pri Jerihi. Cipórjev sin Balák je videl vse, kar je Izrael storil Amoréjcem. Moáb se je silno prestrašil ljudstva, ker ga je bilo veliko; prevzela ga je groza pred Izraelovimi sinovi. Zato je Moáb rekel midjánskim starešinam: »Zdaj bo to občestvo požrlo vse okoli nas, kakor vol požre zelenje na polju.« V tistem času je bil moábski kralj Cipórjev sin Balák. Poslal je sle k Beórjevemu sinu Bileámu v Petór, ki je ob reki, v deželo sinov njegovega ljudstva, da bi ga poklicali in mu rekli: »Glej, iz Egipta je odšlo neko ljudstvo; glej, pokriva obličje dežele, naselilo se je meni nasproti. Pojdi torej zdaj, prosim, prekolni mi to ljudstvo, ker je premočno zame! Morda ga bom potem mogel premagati in pregnati iz dežele. Vem namreč, da je blagoslovljen, kogar blagosloviš, in preklet, kogar prekolneš.« Tedaj so moábski in midjánski starešine šli s plačilom za vedeževanje v rokah; prišli so k Bileámu in mu povedali Balákove besede. Rekel jim je: »Prenočite nocoj tu in odgovorim vam, kakor mi bo zapovedal Gospod!« In moábski knezi so ostali pri Bileámu. Bog je prišel k Bileámu in rekel: »Kdo so ti možje, ki so pri tebi?« Bileám je rekel Bogu: »Cipórjev sin Balák, moábski kralj, mi je sporočil: ›Glej, ljudstvo, ki je odšlo iz Egipta, je pokrilo obličje dežele. Pojdi zdaj, prekolni mi ga! Morda se bom potem mogel bojevati z njim in ga pregnati.‹« Bog pa je rekel Bileámu: »Ne hôdi z njimi! Ne preklinjaj ljudstva, kajti blagoslovljeno je!« Zjutraj je Bileám vstal in rekel Balákovim knezom: »Pojdite v svojo deželo, kajti Gospod mi ne dovoli iti z vami!« Moábski knezi so vstali, šli k Baláku in rekli: »Bileám ni hotel iti z nami.« Balák pa je spet poslal kneze, več in imenitnejše od onih. Prišli so k Bileámu in mu rekli: »Tako govori Cipórjev sin Balák: ›Ne daj, prosim, da bi te kaj zadržalo, da ne bi prišel k meni! Kajti nagradim te z visokimi častmi in storim vse, kar koli mi porečeš. Pridi torej, prosim, prekolni mi to ljudstvo!‹« Bileám je odvrnil in rekel Balákovim služabnikom: »Tudi ko bi mi Balák dal svojo hišo, napolnjeno s srebrom in z zlatom, ne bi mogel prestopiti ukaza Gospoda, mojega Boga, da bi kaj storil, bodisi v malem ali velikem. Zdaj pa ostanite, prosim, tudi vi nocoj tu, da izvem, kaj mi bo Gospod še povedal.« Ponoči je Bog prišel k Bileámu in mu rekel: »Če so te ti možje prišli klicat, vstani, pojdi z njimi! Vendar stôri samo to, kar ti bom rekel!« Bileám je torej zjutraj vstal, osedlal svojo oslico in šel z moábskimi knezi. Toda vnela se je Božja jeza, ker je šel. Ko je tako jezdil na oslici in sta bila z njim njegova hlapca, se mu je Gospodov angel postavil na pot kot nasprotnik. Ko je oslica zagledala Gospodovega angela, kako z golim mečem v roki stoji na poti, je krenila s poti in šla na polje. Bileám pa jo je začel tepsti, da bi jo spet spravil na pot. Potem se je Gospodov angel postavil na ozko stezo med vinogradi, kjer je bil na obeh straneh zid. Ko je oslica zagledala Gospodovega angela, se je pritisnila k zidu. Ker pa je Bileámu pritisnila nogo ob zid, jo je spet začel tepsti. Nato je šel Gospodov angel spet naprej in se je ustavil na ozkem kraju, kjer se ni bilo mogoče ogniti ne na desno ne na levo. Ko je oslica zagledala Gospodovega angela, je legla pod Bileámom. Ta se je razjezil in oslico tepel s palico. Tedaj je Gospod odprl oslici usta in je rekla Bileámu: »Kaj sem ti storila, da si me že trikrat pretepel?« Bileám je rekel oslici: »Ker se norčuješ iz mene. Če bi imel pri roki meč, bi te pri priči ubil.« Oslica pa mu je rekla: »Ali nisem tvoja oslica, na kateri jezdiš od nekdaj do danes? Sem mar kdaj imela navado, da bi ti počela kaj takega?« Rekel je: »Ne.« Tedaj je Gospod odprl Bileámu oči, da je videl Gospodovega angela, kako stoji na poti z golim mečem v roki. Pokleknil je in se priklonil z obrazom do tal. In Gospodov angel mu je rekel: »Zakaj si oslico že trikrat pretepel? Glej, prišel sem kot nasprotnik, kajti lahkomiselno si krenil na pot pred menoj. Oslica me je videla in se je že trikrat umaknila pred menoj. Če se mi ne bi umaknila, bi tebe pri priči ubil, njo pa pustil živeti.« Bileám je rekel Gospodovemu angelu: »Grešil sem, ker nisem spoznal, da mi na poti stojiš nasproti. Zdaj pa, če je to slabo v tvojih očeh, se bom vrnil.« Gospodov angel je rekel Bileámu: »Le pojdi z možmi! Toda govôri samo tisto, kar ti bom rekel!« In Bileám je šel z Balákovimi knezi. Ko je Balák slišal, da Bileám prihaja, mu je šel naproti do Ar Moába na meji ob Arnónu, prav na robu njegovega področja. Balák je rekel Bileámu: »Ali te nisem dal že prej poklicati? Zakaj nisi hotel priti k meni? Misliš, da ti ne morem izkazati zadosti časti?« Bileám je rekel Baláku: »Glej, zdaj sem prišel k tebi. Toda ali bom zagotovo mogel kaj govoriti? Besedo, ki mi jo Bog položi v usta, tisto bom izgovoril.« Potem je Bileám šel z Balákom in prišla sta v Kirját Hucót. Tedaj je Balák daroval govedo in drobnico in od tega poslal Bileámu in knezom, ki so bili z njim. Drugo jutro je Balák vzel Bileáma in ga peljal na Bamót Báal, od koder je lahko videl del ljudstva. Bileám je rekel Baláku: »Postavi mi tu sedem oltarjev in pripravi mi sedem juncev in sedem ovnov!« Balák je storil, kakor mu je naročil Bileám. Nato sta Balák in Bileám darovala po enega junca in enega ovna na vsakem oltarju. Potem je Bileám rekel Baláku: »Stoj pri svoji žgalni daritvi, jaz pa grem; morda mi pride Gospod naproti. Povedal ti bom, kar mi bo dal videti.« In je odšel po stezi. Bog mu je prišel naproti in Bileám mu je rekel: »Sedem oltarjev sem postavil in na vsakem sem daroval po enega junca in ovna.« Gospod pa mu je položil besedo v usta in rekel: »Vrni se k Baláku in govôri takole!« Ko se je vrnil k njemu, glej, je stal pri svoji žgalni daritvi, on in vsi moábski knezi. Tedaj je Bileám začel svoj govor in rekel: »Iz Aráma me je pripeljal Balák, moábski kralj z vzhodnih gora: Pojdi, prekolni mi Jakoba, pojdi, zarôti mi Izraela! A kako naj prekolnem, kogar Bog ne prekolne, kako naj zarotim, kogar Gospod ne zaroti? Zakaj gledam ga z vrha skalovja, opazujem ga z višin, glej, ljudstvo, ki biva posebej, se ne prišteva med narode. Kdo bi mogel prešteti Jakobov prah ali povedati le četrtino Izraelovega števila? Naj umrem s smrtjo pravičnih, moj konec naj bo kakor njihov.« Balák pa je rekel Bileámu: »Kaj si mi storil? Vzel sem te zato, da bi preklel moje sovražnike, a glej, celó blagoslovil si jih.« Bileám je odvrnil in rekel: »Ali se nisem dolžan, kadar govorim, držati tega, kar mi Gospod položi v usta?« Potem mu je Balák rekel: »Pojdi, prosim, z menoj na drug kraj, od koder boš videl ljudstvo. Samo del ga boš videl, ne vsega. Od tam mi ga prekolni!« Vzel ga je s seboj na Polje prežavcev na vrhu Pisge, postavil sedem oltarjev in na vsakem daroval po enega junca in ovna. Tedaj mu je Bileám rekel: »Stoj tu pri svoji žgalni daritvi, jaz pa grem čakat.« In Gospod je prišel k Bileámu, mu položil besedo v usta in rekel: »Vrni se k Baláku in govôri takole!« Ko je prišel k njemu, glej, je stal pri svoji žgalni daritvi in z njim so bili moábski knezi. Balák mu je rekel: »Kaj je povedal Gospod?« Tedaj je Bileám začel svoj govor in rekel: »Vstani, Balák, in poslušaj, prisluhni mi, Cipórjev sin! Bog ni človek, da bi lagal, ne sin človekov, da bi se kesal. Ali morda reče in ne stori, govori in ne izpolni? Glej, prevzel sem blagoslov; blagoslovil je in ne morem preklicati. Ni uzreti hudega v Jakobu, ni videti nesreče v Izraelu; Gospod, njegov Bog, je z njim, v njem je vzklikanje kralju. Bog jih je izpeljal iz Egipta, rogove ima kakor bivol. Zakaj v Jakobu ni čaranja in v Izraelu ne vedeževanja; ob svojem času se pove Jakobu in Izraelu, kaj hoče Bog storiti. Glej, kakor levinja vstaja ljudstvo in kakor lev se vzdiguje; ne leže, dokler ne požre plena in krvi pobitih ne spije.« Balák je tedaj rekel Bileámu: »Če ga že ne moreš prekleti, ga vsaj ne blagoslavljaj!« Bileám pa je odvrnil in mu rekel: »Ali ti nisem rekel: ›Kar koli poreče Gospod, bom storil.‹« Nato je Balák rekel Bileámu: »Pojdi, prosim, popeljem te na drug kraj. Morda bo Bogu všeč, da mi ga prekolneš od tam.« In Balák je vzel Bileáma na vrh Peórja, ki se vzdiguje nad pustinjo. Bileám je rekel Baláku: »Postavi mi tu sedem oltarjev in mi pripravi sedem juncev in sedem ovnov!« Balák je storil, kakor je rekel Bileám in je na vsakem oltarju daroval po enega junca in ovna. Bileám je videl, da je v Gospodovih očeh dobro, da blagoslovi Izraela. Zato ni šel kakor drugikrat za vedežnimi znamenji, ampak je obrnil obraz proti puščavi. Ko pa je Bileám povzdignil oči in videl Izraela, kako šotori po svojih rodovih, je prišel nadenj Božji duh. Tedaj je začel svoj govor in rekel: »Izrek Bileáma, Beórjevega sina, izrek moža zaprtih oči, izrek človeka, ki sliši besede Boga, ki zre prikazen Mogočnega, ki se zgrudi in se mu odprejo oči. Kako lepi so tvoji šotori, Jakob, tvoja prebivališča, o Izrael! Kakor doline se razprostirajo, kakor vrtovi ob reki, kakor hrasti, ki jih je zasadil Gospod, kakor cedre ob vodi. Voda teče iz njegovih veder, obilo vode ima njegovo seme. Njegov kralj presega Agága, njegovo kraljestvo se bo vzdignilo. Bog ga je izpeljal iz Egipta; rogove ima kakor bivol. Požira narode, njemu sovražne, drobi jim kosti in jih predira s puščicami. Kakor lev počene, leže, kakor levinja: kdo si ga upa buditi? Blagoslovljen bo, kdor te blagoslavlja, preklet, kdor te preklinja.« Tedaj se je Balák razjezil nad Bileámom in je plosknil z rokama. Balák je rekel Bileámu: »Poklical sem te, da prekolneš moje sovražnike, ti pa, glej, si jih že trikrat obilno blagoslovil. Zdaj pa se poberi v svoj kraj! Rekel sem, da te bom nagradil s častmi, a glej, Gospod te je prikrajšal za te časti.« Bileám je rekel Baláku: »Ali nisem povedal že tvojim poslancem, ki si jih poslal k meni, ko sem rekel: ›Ko bi mi Balák dal tudi svojo hišo, napolnjeno s srebrom in z zlatom, ne bi mogel prestopiti Gospodovega ukaza, da bi sam od sebe storil kako stvar, dobro ali húdo; kar mi poreče Gospod, to bom govoril.‹ Zdaj pa, glej, grem k svojemu ljudstvu. Pridi, da ti odkrijem, kaj bo to ljudstvo v prihodnjih dneh storilo tvojemu ljudstvu.« Tedaj je začel svoj govor in rekel: »Izrek Bileáma, Beórjevega sina, izrek moža zaprtih oči, izrek tega, ki sliši besede Boga in pozna vednost Najvišjega, ki zre prikazen Mogočnega, ki se zgrudi in se mu odprejo oči. Vidim ga, pa ne sedaj, gledam ga, pa ne blizu. Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela, strl bo senca Moábcev in lobanjo vsem Setovim sinovom. Edóm postane last drugega, Seír bo last svojih sovragov, Izrael pa pridobiva moč. Nekdo iz Jakoba bo zavladal in uničil preživele iz mesta.« Ko je videl Amáleka, je začel svoj govor in rekel: »Prvenec narodov je Amálek, a na koncu ga čaka poguba.« Ko je videl Kenéjce, je začel svoj govor in rekel: »Trdno je tvoje bivališče in na skalo postavljeno tvoje gnezdo, vendar bo Kajn opustošen; do kdaj te bo Asirec držal ujetega?« In začel je svoj govor in rekel: »Joj, kdo bo še ostal živ, ko Bog to uresniči? Ladje priplujejo iz Kitíma, ponižajo Asirca in ponižajo Eberja, a tudi njih na koncu čaka poguba.« Nato se je Bileám vzdignil, odšel in se obrnil proti svojemu kraju. In tudi Balák je odšel po svoji poti. Ko je Izrael bival v Šitímu, se je ljudstvo začelo vlačugati z moábskimi hčerami. Te so ljudstvo vabile k daritvam svojih bogov; in ljudstvo je jedlo in se priklanjalo njihovim bogovom. Izrael se je vdal Báal Peórju, Gospodova jeza pa se je vnela nad Izraelom. In Gospod je rekel Mojzesu: »Vzemi vse poglavarje ljudstva in jih daj obesiti na soncu pred Gospoda, da se Gospodova jeza umakne od Izraela!« Mojzes je rekel Izraelovim sodnikom: »Vsak naj od svojih mož pobije tiste, ki so se vdali Báal Peórju.« In glej, prišel je nekdo izmed Izraelovih sinov in je pred očmi Mojzesa in vse skupnosti Izraelovih sinov, ko so ti jokali pri vhodu v shodni šotor, pripeljal Midjánko k svojim bratom. Ko je to videl Pinhás, sin Eleazarja, ki je bil sin duhovnika Arona, se je vzdignil iz srede skupnosti, vzel sulico v roko in šel za Izraelcem v ženski prostor in prebodel oba, Izraelca in žensko, skozi trebuh. In nadloga med Izraelovimi sinovi je prenehala. Tistih pa, ki so umrli za nadlogo, je bilo štiriindvajset tisoč. Potem je Gospod govoril Mojzesu in rekel: »Pinhás, sin Eleazarja, ki je sin duhovnika Arona, je odvrnil moj srd od Izraelovih sinov, ker se je med njimi vnel v gorečnosti zame. Tako nisem pokončal Izraelovih sinov v svoji gorečnosti. Zato reci: ›Glej, dajem mu svojo zavezo miru; naj bo zanj in za njegove potomce zaveza večnega duhovništva, ker je gorel za svojega Boga in opravil spravo za Izraelove sinove.‹« Ubitemu Izraelcu, tistemu, ki je bil ubit hkrati z Midjánko, je bilo ime Zimrí, Salújev sin; bil je knez ene izmed očetnih hiš Simeonovcev. Ubiti ženski, Midjánki, pa je bilo ime Kozbí; bila je hči Curja, poglavarja plemena, očetne hiše, v Midjánu. Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Napadajte Midjánce in jih bijte! Kajti sovražno so ravnali z vami, ko so vas z zvijačo zapeljali v zadevi Báal Peórja in svoje sestre Kozbí, hčere midjánskega kneza, ki je bila ubita na dan nadloge zaradi Peórja.« Po tej nadlogi je Gospod rekel Mojzesu in Eleazarju, sinu duhovnika Arona, tole: »Preštejta vso skupnost Izraelovih sinov, dvajsetletne in starejše, po njihovih očetnih hišah, vse, ki so v Izraelu zmožni za vojsko!« Tedaj sta jim Mojzes in duhovnik Eleazar govorila na Moábskih planjavah ob Jordanu pri Jerihi in rekla: »Prešteli bomo dvajsetletne in starejše, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu.« In to so Izraelovi sinovi, ki so odšli iz egiptovske dežele: Ruben, Izraelov prvorojenec; Rubenovi sinovi: od Henoha rodbina Hénohovcev, od Palúja rodbina Palújevcev, od Hecróna rodbina Hecrónovcev, od Karmíja rodbina Karmíjevcev. To so rodbine Rúbenovcev; našteli so jih triinštirideset tisoč sedemsto trideset. Palújevi sinovi: Eliáb; in Eliábovi sinovi: Nemuél, Datán in Abirám. – To sta tista Datán in Abirám, poslanca skupnosti, ki sta se uprla Mojzesu in Aronu. Bila sta v Korahovi družbi, ko se je uprla Gospodu. In zemlja je odprla usta in pogoltnila njiju in Koraha, ko je pomrla njegova družba in je ogenj požrl dvesto petdeset mož; tako so postali svarilno znamenje. Korahovi sinovi pa niso umrli. Simeonovi sinovi po svojih rodbinah: od Jemuéla rodbina Jemuélovcev, od Jamína rodbina Jamínovcev, od Jahína rodbina Jahínovcev, od Zeraha rodbina Zêrahovcev, od Šaúla rodbina Šaúlovcev. To so rodbine Simeonovcev: dvaindvajset tisoč dvesto. Gadovi sinovi po svojih rodbinah: od Cifjóna rodbina Cifjónovcev, od Hagijá rodbina Hagíjevcev, od Šuníja rodbina Šuníjevcev, od Ozníja rodbina Ozníjevcev, od Eríja rodbina Eríjevcev, od Aróda rodbina Aródovcev, od Arelíja rodbina Arelíjevcev. To so rodbine Gadovih sinov; našteli so jih štirideset tisoč petsto. Judova sinova sta bila Er in Onán, a sta umrla v kánaanski deželi. Judovi sinovi po svojih rodbinah pa so bili: od Šelája rodbina Šelájevcev, od Pereca rodbina Pêrecovcev, od Zeraha rodbina Zêrahovcev. Perecovi sinovi pa so bili: od Hecróna rodbina Hecrónovcev, od Hamúla rodbina Hamúlovcev. To so Judove rodbine; našteli so jih šestinsedemdeset tisoč petsto. Isahárjevi sinovi po svojih rodbinah: od Tolája rodbina Tolájevcev, od Puvája rodbina Puvájevcev, od Jašúba rodbina Jašúbovcev, od Šimróna rodbina Šimrónovcev. To so Isahárjeve rodbine; našteli so jih štiriinšestdeset tisoč tristo. Zábulonovi sinovi po svojih rodbinah: od Sereda rodbina Sêredovcev, od Elóna rodbina Elónovcev, od Jahleéla rodbina Jahleélovcev. To so rodbine Zábulonovcev; našteli so jih šestdeset tisoč petsto. Jožefova sinova po svojih rodbinah: Manáse in Efrájim. Manásejevi sinovi: od Mahírja rodbina Mahírjevcev; Mahírju pa se je rodil Gileád, od Gileáda rodbina Gileádcev. To so Gileádovi sinovi: od Iezerja rodbina Iézerjevcev, od Heleka rodbina Hélekovcev, od Asriéla rodbina Asriélovcev, od Šehema rodbina Šéhemovcev, od Šemidája rodbina Šemidájevcev, od Heferja rodbina Héferjevcev. Heferjev sin Celofhád pa ni imel sinov, temveč samo hčere. In imena Celofhádovih hčera so Mahla, Noa, Hogla, Milka in Tirca. To so Manásejeve rodbine; našteli so jih dvainpetdeset tisoč sedemsto. To so Efrájimovi sinovi po svojih rodbinah: od Šutélaha rodbina Šutélahovcev, od Beherja rodbina Béherjevcev, od Tahana rodbina Táhanovcev. To pa so Šutélahovi sinovi: od Erána rodbina Eránovcev. To so rodbine Efrájimovih sinov; našteli so jih dvaintrideset tisoč petsto. To so Jožefovi sinovi po svojih rodbinah. Benjaminovi sinovi po svojih rodbinah: od Bela rodbina Bélovcev, od Ašbéla rodbina Ašbélovcev, od Ahiráma rodbina Ahirámovcev, od Šufáma rodbina Šufámovcev, od Hufáma rodbina Hufámovcev. Belova sinova pa sta bila Ard in Naamán; od prvega rodbina Árdovcev, od Naamána pa rodbina Naamánovcev. To so Benjaminovi sinovi po svojih rodbinah; našteli so jih petinštirideset tisoč šeststo. To so Danovi sinovi po svojih rodbinah: od Šuháma rodbina Šuhámovcev. To so Danove rodbine po svojih rodbinah. Iz vseh rodbin Šuhámovcev so jih našteli štiriinšestdeset tisoč štiristo. Aserjevi sinovi po svojih rodbinah: od Jimnája rodbina Jimnájevcev, od Jišvíja rodbina Jišvíjevcev, od Berijája rodbina Berijájevcev. Od Berijájevih sinov: od Heberja rodbina Héberjevcev, od Malkiéla rodbina Malkiélovcev. Aserjevi hčeri pa je bilo ime Sêraha. To so rodbine Aserjevih sinov; našteli so jih triinpetdeset tisoč štiristo. Neftálijevi sinovi po svojih rodbinah: od Jahceéla rodbina Jahceélovcev, od Guníja rodbina Guníjevcev, od Jecerja rodbina Jécerjevcev, od Šiléma rodbina Šilémovcev. To so Neftálijeve rodbine po svojih rodbinah; našteli so jih petinštirideset tisoč štiristo. To je število preštetih Izraelovih sinov: šeststo en tisoč sedemsto trideset. Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Tem naj se razdeli dežela v dediščino po številu imen. Številnejšemu daj večjo dediščino in maloštevilnemu daj manjšo dediščino; vsak naj dobi svojo dediščino po številu njegovih preštetih. Vendar naj se dežela razdeli z žrebom. Dedujejo naj po imenih rodov svojih očetov. Dediščina naj se po žrebu razdeli med številnejše in maloštevilne.« To so prešteti Lévijevci po svojih rodbinah: od Geršóna rodbina Geršónovcev, od Keháta rodbina Kehátovcev, od Meraríja rodbina Meraríjevcev. To so rodbine Levijevih sinov: rodbina Libníjevcev, rodbina Hebrónovcev, rodbina Mahlíjevcev, rodbina Mušíjevcev, rodbina Kórahovcev. – Kehátu se je rodil Amrám. Amrámovi ženi pa je bilo ime Johébeda, Levijeva hči, ki se je rodila Leviju v Egiptu. Amrámu je rodila Arona, Mojzesa in njuno sestro Mirjam. In Aronu so se rodili Nadáb, Abihú, Eleazar in Itamár. Nadáb in Abihú pa sta umrla, ko sta pred Gospodom darovala nedovoljen ogenj. – Vseh moških, starih mesec in več, so našteli triindvajset tisoč. Ti namreč niso bili prešteti sredi Izraelovih sinov, kajti ni jim bila dana dediščina sredi Izraelovih sinov. To so tisti, ki sta jih preštela Mojzes in duhovnik Eleazar, ko sta štela Izraelove sinove na Moábskih planjavah ob Jordanu pri Jerihi. Med njimi ni bilo nobenega izmed tistih, ki sta jih Mojzes in duhovnik Aron preštela takrat, ko sta štela Izraelove sinove v Sinajski puščavi. Kajti Gospod jim je rekel, da bodo gotovo umrli v puščavi; tako ni ostal nobeden izmed njih razen Jefunéjevega sina Kaléba in Nunovega sina Józueta. Tedaj so prišle hčere Celofháda, sinú Heferja, sinú Gileáda, sinú Mahírja, sinú Manáseja iz rodbine Jožefovega sina Manáseja; in to so imena njegovih hčera: Mahla, Noa, Hogla, Milka in Tirca. Stopile so pred Mojzesa in duhovnika Eleazarja, pred kneze in vso skupnost pri vhodu v shodni šotor in rekle: »Naš oče je umrl v puščavi; pa ni bil v družbi tistih, ki so se zbrali zoper Gospoda, v Korahovi družbi, ampak je umrl zaradi svojega greha; in ni imel sinov. Zakaj naj bi ime našega očeta izginilo iz njegove rodbine, ker ni imel sina? Daj nam posest sredi bratov našega očeta!« Mojzes je ponesel njihovo zadevo pred Gospoda. In Gospod je rekel Mojzesu tole: »Prav so govorile Celofhádove hčere. Moraš jim dati dedno posest sredi bratov njihovega očeta in prenesti dediščino njihovega očeta nanje! Izraelovim sinovom pa govôri in jim reci: ›Če kdo umre in nima sina, prenesite njegovo dediščino na hčer! Če pa nima hčere, potem dajte njegovo dediščino bratom! Če nima bratov, dajte dediščino bratom njegovega očeta! Če pa očetovih bratov ni, dajte njegovo dediščino najbližjemu sorodniku iz njegove rodbine; naj jo dobi v last.‹« To naj bo Izraelovim sinovom zakon in pravo, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi na to goro Abarím in oglej si deželo, ki jo dajem Izraelovim sinovom! Ko si jo ogledaš, boš tudi ti pridružen svojim ljudem, kakor je bil pridružen tvoj brat Aron. Kajti v Cinski puščavi, ko se je skupnost prepirala, sta se uprla mojemu ukazu, ko bi morala pred njimi z vodo izpričati, da sem svet.« – To so vode Meríba pri Kadešu v Cinski puščavi. Mojzes je govoril Gospodu in rekel: »Naj Gospod, Bog duhov vsega mesa, postavi nad skupnost moža, ki bo pred njimi odhajal in prihajal, jih vodil ven in vodil noter, da Gospodova skupnost ne bo kakor ovce, ki nimajo pastirja.« In Gospod je rekel Mojzesu: »Vzemi si Nunovega sina Józueta, moža, v katerem je duh, in polôži svojo roko nanj! Postavi ga pred duhovnika Eleazarja in vso skupnost in ga umésti pred njihovimi očmi! Daj mu nekaj svoje veljave, da ga bo poslušala vsa skupnost Izraelovih sinov! Stopa naj pred duhovnika Eleazarja, da pred Gospodom povpraša zanj za razsodbo urím; na njegov ukaz naj odhajajo in na njegov ukaz naj prihajajo on in z njim vsi Izraelovi sinovi in vsa skupnost.« Mojzes je storil, kakor mu je zapovedal Gospod; vzel je Józueta in ga postavil pred duhovnika Eleazarja in pred vso skupnost. Položil je roke nanj in ga umestil, kakor je Gospod govoril po Mojzesu. Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Zapovej Izraelovim sinovom in jim reci: ›Skrbite za to, da mi boste ob določenem času darovali moje darove, mojo jed kot ognjene daritve meni v prijeten vonj!‹ In reci jim: ›To je ognjena daritev, ki jo darujte Gospodu: vsak dan dve enoletni neoporečni jagnjeti kot redno žgalno daritev. Eno jagnje pripravi zjutraj, drugo pa proti večeru in kot jedilno daritev desetinko škafa bele moke, umešene s četrtinko vrča olja iz stolčenih oliv. To je redna žgalna daritev, kakršne so opravljali na Sinajski gori kot ognjeno daritev v prijeten vonj Gospodu. Njena pitna daritev naj bo četrtinka vrča za posamezno jagnje. – V svetišču izlij pitno daritev opojne pijače za Gospoda! Drugo jagnje pripravi proti večeru; daruj ga z njegovo jedilno in pitno daritvijo kakor zjutraj kot ognjeno daritev v prijeten vonj Gospodu! Sobotni dan: dve enoletni neoporečni jagnjeti in za jedilno daritev dve desetinki z oljem umešene bele moke in njej pripadajoča pitna daritev. To je sobotna žgalna daritev, za vsako soboto poleg redne žgalne daritve z njeno pitno daritvijo. Ob začetku mesecev darujte Gospodu žgalno daritev: dva mlada junca, enega ovna, sedem enoletnih neoporečnih jagnjet in tri desetinke z oljem umešene bele moke kot jedilno daritev za vsakega junca in dve desetinki z oljem umešene bele moke za ovna in po eno desetinko z oljem umešene bele moke kot jedilno daritev za vsako jagnje. To naj bo žgalna daritev v prijeten vonj, ognjena daritev za Gospoda. Pripadajoče pitne daritve naj bodo: pol vrča za vsakega junca, tretjinka vrča za ovna in četrtinka vrča vina na jagnje. To je mesečna žgalna daritev, ob vsakem mlaju, za vse mesece v letu. In poleg redne žgalne daritve naj bo pripravljen še kozel kot daritev za greh Gospodu in pripadajoča pitna daritev. V prvem mesecu, štirinajsti dan meseca, je pasha za Gospoda. Petnajsti dan tega meseca je praznik; sedem dni jejte nekvašeni kruh! Prvi dan naj bo svet shod; ne opravljajte nobenega težkega dela! Darujte Gospodu kot ognjeno in žgalno daritev: dva mlada junca, enega ovna in sedem enoletnih jagnjet – naj bodo neoporečni – in kot njihovo jedilno daritev z oljem umešeno belo moko; pripravite tri desetinke za junca, dve desetinki za ovna in po desetinko pripravi za vsako jagnje, za sedem jagnjet, in kozla daritve za greh, da se opravi sprava za vas. Vse to pripravite poleg jutranje žgalne daritve, ki je redna daritev! Enako pripravljajte sedem dni vsak dan kot jed ognjene daritve v prijeten vonj Gospodu poleg redne žgalne daritve in njene pitne daritve! Sedmi dan pa imejte svet shod; ne opravljajte nobenega težkega dela! Na dan prvin, ko Gospodu darujete novo jedilno daritev ob vašem prazniku tednov, imejte svet shod; ne opravljajte nobenega težkega dela! Kot žgalno daritev v prijeten vonj Gospodu darujte dva mlada junca, ovna in sedem enoletnih jagnjet! In kot njihovo jedilno daritev z oljem umešeno belo moko, tri desetinke za vsakega junca, dve desetinki za ovna in po desetinko za vsako jagnje, za sedem jagnjet, in kozla, da se opravi sprava za vas. Pripravite jih s pripadajočimi pitnimi daritvami vred poleg redne žgalne in njene jedilne daritve! – Naj bodo neoporečne. V sedmem mesecu, prvi dan meseca, imejte svet shod; ne opravljajte nobenega težkega dela; naj vam bo dan trobentanja! Opravite žgalno daritev v prijeten vonj Gospodu: mladega junca, ovna, sedem enoletnih neoporečnih jagnjet in kot njihovo jedilno daritev z oljem umešeno belo moko: tri desetinke za junca, dve desetinki za ovna in po desetinko za vsako jagnje, za sedem jagnjet, in kozla kot daritev za greh, da se opravi sprava za vas. Vse to poleg žgalne daritve o mlaju s pripadajočo jedilno daritvijo in poleg redne žgalne daritve z njeno jedilno daritvijo in s pripadajočima pitnima daritvama – kakor je o njih določeno – kot ognjeno daritev v prijeten vonj Gospodu. Deseti dan tega sedmega meseca imejte svet shod! Pokorite svoje duše in ne opravljajte nobenega dela! Kot žgalno daritev Gospodu darujte v prijeten vonj mladega junca, ovna, sedem enoletnih jagnjet – naj vam bodo neoporečni – in kot njihove jedilne daritve z oljem umešeno belo moko: tri desetinke za junca, dve desetinki za ovna, po desetinko za vsako jagnje, za sedem jagnjet, in kozla daritve za greh poleg spravne daritve in redne žgalne daritve z njeno jedilno daritvijo in s pripadajočimi pitnimi daritvami! Petnajsti dan sedmega meseca imejte svet shod! Ne opravljajte nobenega težkega dela! Sedem dni obhajajte praznik Gospodu! Kot ognjeno daritev darujte žgalno daritev v prijeten vonj Gospodu: trinajst mladih juncev, dva ovna, štirinajst enoletnih jagnjet – naj bodo neoporečni – in kot njihove jedilne daritve z oljem umešeno belo moko: tri desetinke za vsakega junca, za trinajst juncev, dve desetinki za vsakega ovna, za dva ovna, in po desetinko za vsako jagnje, za štirinajst jagnjet, in kozla daritve za greh poleg redne žgalne daritve z njeno jedilno in pitno daritvijo! Drugi dan: dvanajst mladih juncev, dva ovna, štirinajst enoletnih neoporečnih jagnjet in njihove jedilne in pitne daritve za junce, ovna in jagnjeta po njihovem številu, kakor je določeno, in kozla daritve za greh poleg redne žgalne daritve z njeno jedilno in pitno daritvijo. Tretji dan: enajst juncev, dva ovna, štirinajst enoletnih neoporečnih jagnjet in pripadajoče jedilne in pitne daritve za junce, ovna in jagnjeta po njihovem številu, kakor je določeno, in kozla daritve za greh poleg redne žgalne daritve z njeno jedilno in pitno daritvijo. Četrti dan: deset juncev, dva ovna, štirinajst enoletnih neoporečnih jagnjet, pripadajoče jedilne in pitne daritve za junce, ovna in jagnjeta po njihovem številu, kakor je določeno, in kozla daritve za greh poleg redne žgalne daritve z njeno jedilno in pitno daritvijo. Peti dan: devet juncev, dva ovna, štirinajst enoletnih neoporečnih jagnjet in pripadajoče jedilne in pitne daritve za junce, ovna in jagnjeta po njihovem številu, kakor je določeno, in kozla daritve za greh poleg redne žgalne daritve z njeno jedilno in pitno daritvijo. Šesti dan: osem juncev, dva ovna, štirinajst enoletnih neoporečnih jagnjet in pripadajoče jedilne in pitne daritve za junce, ovna in jagnjeta po njihovem številu, kakor je določeno, in kozla daritve za greh poleg redne žgalne daritve z njeno jedilno in pitno daritvijo. Sedmi dan: sedem juncev, dva ovna, štirinajst enoletnih neoporečnih jagnjet in pripadajoče jedilne in pitne daritve za junce, ovna in jagnjeta po njihovem številu, kakor je določeno, in kozla daritve za greh poleg redne žgalne daritve z njeno jedilno in pitno daritvijo. Osmi dan imejte praznično zborovanje! Ne opravljajte nobenega težkega dela! Kot ognjeno daritev darujte žgalno daritev v prijeten vonj Gospodu: junca, ovna, sedem enoletnih neoporečnih jagnjet, pripadajoče jedilne in pitne daritve za junca, ovna in jagnjeta po njihovem številu, kakor je določeno, in kozla daritve za greh poleg redne žgalne daritve z njeno jedilno in pitno daritvijo! To pripravljajte Gospodu ob svojih praznikih poleg svojih zaobljubljenih in prostovoljnih darov ter svojih žgalnih, jedilnih, pitnih in mirovnih daritev!‹« In Mojzes je Izraelovim sinovom povedal natanko tako, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Mojzes je govoril poglavarjem rodov Izraelovih sinov in rekel: »Tole je zapovedal Gospod: ›Kadar se kak mož zaobljubi Gospodu ali s prisego zaveže, da se bo česa držal, naj ne prelomi besede; naj stori vse, kar je prišlo iz njegovih ust. Kadar pa se ženska, ko je še mlada v hiši svojega očeta, zaobljubi Gospodu ali se zaveže, da se bo česa držala, in njen oče sliši o njeni zaobljubi ali o obvezi, h kateri se je zavezala, in ji oče to pusti, tedaj veljajo vse njene zaobljube in obveze, h katerim se je zavezala. Če pa ji oče na dan, ko o tem sliši, to prepove, tedaj ne velja nobena od njenih zaobljub, nobena obveza, h kateri se je zavezala. Gospod ji bo odpustil, kajti oče ji je prepovedal. Če se omoži, ko jo še veže zaobljuba ali kaka nepremišljena beseda njenih ustnic, s katero se je zavezala, pa mož o tem sliši in ji na dan, ko sliši, to pusti, tedaj veljajo njene zaobljube in obveze, h katerim se je zavezala. Če pa ji mož na dan, ko o tem sliši, to prepove, tedaj razveljavi zaobljubo, ki jo veže, in nepremišljeno besedo njenih ustnic, s katero se je zavezala. Gospod ji bo odpustil. – Velja pa zaobljuba vdove ali odslovljene žene, velja vse, k čemur se je zavezala. – Če žena naredi zaobljubo ali se s prisego zaveže, da se bo česa držala, ko je v moževi hiši, pa mož o tem sliši in ji to pusti in ji tega ne brani, tedaj veljajo vse njene zaobljube in vse obveze, h katerim se je zavezala. Če pa jih mož na dan, ko o tem sliši, razglasi za neveljavne, tedaj ne velja nič od tega, kar je prišlo prek njenih ustnic glede njenih zaobljub ali glede tega, k čemur se je zavezala; njen mož je to razveljavil in Gospod ji bo odpustil. Kakršna koli je zaobljuba in kakršna koli prisega, s katero se zaveže pokoriti dušo, njen mož jo potrdi in njen mož jo razveljavi. Če ji mož to dan za dnem dopušča, tedaj potrjuje vse njene zaobljube ali vse obveze, ki jo vežejo; potrjuje jih, ker ji na dan, ko o tem sliši, to dopušča. Če pa jih razglasi za neveljavne pozneje, potem ko je o tem slišal, si bo naložil njeno krivdo.‹« To so zakoni, ki jih je Gospod zapovedal Mojzesu o razmerju med možem in ženo, med očetom in hčerjo, ko je še mlada v očetovi hiši. Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Maščuj se Midjáncem za Izraelove sinove! Potem boš pridružen svojim ljudem.« Nato je Mojzes govoril ljudstvu in rekel: »Oborožite izmed sebe može za vojsko! Naj gredo nad Midján, da nad njim opravijo Gospodovo maščevanje. Po tisoč iz vsakega Izraelovega rodu jih pošljite v vojno!« Izbrali so torej iz Izraelovih tisočnij po tisoč mož iz vsakega rodu, dvanajst tisoč oboroženih za vojno. In Mojzes jih je poslal, po tisoč iz vsakega rodu, v vojno, in z njimi Pinhása, sina duhovnika Eleazarja, ki je imel v rokah svete priprave in trobente za zavijanje. Šli so v vojno zoper Midjánce, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, in pobili vse moške. Poleg drugih, ki so jih prebodli, so ubili tudi midjánske kralje: Evíja, Rekema, Curja, Hura in Reba, pet midjánskih kraljev. Tudi Bileáma, Beórjevega sina, so ubili z mečem. Izraelovi sinovi so odpeljali midjánske žene in njihove otroke kot ujetnike in vzeli kot plen vso njihovo živino in vse črede in vse imetje. Vsa mesta, kjer so prebivali, in vsa šotorišča so požgali z ognjem. In vzeli so, kar so uropali, in ves plen, ljudi in živino, in pripeljali k Mojzesu in duhovniku Eleazarju in skupnosti Izraelovih sinov ujetnike in plen in vse, kar so uropali, v tabor na Moábskih planjavah ob Jordanu pri Jerihi. Mojzes in duhovnik Eleazar in vsi knezi skupnosti so jim šli iz tabora naproti. Mojzes pa se je razjezil nad vojnimi poveljniki, nad tisočniki in stotniki, ki so prišli iz vojnega spopada. Rekel jim je: »Vse ženske ste pustili pri življenju! Glejte, prav te so po Bileámovi besedi zapeljale Izraelove sinove v nezvestobo do Gospoda zaradi Peórja; tako je prišla nadloga nad Gospodovo skupnost. Zdaj torej pobijte vse otroke moškega spola; prav tako ubijte vsako žensko, ki je že spoznala moža in ležala z moškim! Vse otroke ženskega spola, tiste, ki še niso spoznale moškega ležišča, pa pustite živeti! Vi se za sedem dni utaborite zunaj tabora; vsi, ki ste koga ubili, in vsi, ki ste se dotaknili kakega umorjenca, se tretji in sedmi dan očiščujte, vi in vaše ujetnice! Očistite tudi vsa oblačila in vso opravo iz kože, vse, kar je narejeno iz kozje dlake, vse lesene posode!« Duhovnik Eleazar je rekel bojevnikom, ki so šli v vojno: »To je zakon postave, ki ga je Gospod zapovedal Mojzesu: Samó zlato, srebro, bron, železo, kositer in svinec, vse, kar sme priti v ogenj, vlecite skoz ogenj, da bo čisto; tudi z očiščevalno vodo naj bo očiščeno. Vse pa, kar ne sme priti v ogenj, vlecite skozi vodo! In sedmi dan si operite oblačila, da boste čisti! Potem smete priti v tabor.« Gospod je rekel Mojzesu tole: »Ti in duhovnik Eleazar in družinski poglavarji skupnosti ugotovite, koliko je ugrabljenega plena, ujetnikov in živine! Razdêli plen na pol med bojevnike, ki so šli v vojno, in vso skupnost! Poberi pa od bojevnikov, ki so šli v vojno, davek za Gospoda: po eno dušo od petsto ljudi, po eno žival od petsto goveda, oslov in drobnice; vzemi to od njihove polovice in daj duhovniku Eleazarju kot prispevek za Gospoda! Od polovice plena, ki pripada Izraelovim sinovom, pa vzemi po enega od petdesetih ljudi, po eno od goveda, oslov in drobnice, sploh od vse živine, in jih daj levitom, ki oskrbujejo službo pri Gospodovem prebivališču!« Mojzes in duhovnik Eleazar sta storila, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Od uropanega, kar je ostalo od plena, ki so ga uplenili bojevniki, je bilo šeststo petinsedemdeset tisoč glav drobnice, dvainsedemdeset tisoč glav goveda, enainšestdeset tisoč oslov in od ljudi vsega skupaj dvaintrideset tisoč žensk, ki niso spoznale moškega ležišča. Polovica, delež tistih, ki so bili šli v vojno, je znašala tristo sedemintrideset tisoč petsto glav drobnice; davek za Gospoda od drobnice pa je znašal šeststo petinsedemdeset glav; dalje šestintrideset tisoč glav goveda, od tega davek za Gospoda dvainsedemdeset glav; trideset tisoč petsto oslov, od tega davek za Gospoda enainšestdeset glav; in šestnajst tisoč ljudi, od tega davek za Gospoda dvaintrideset duš. Mojzes je torej dal davek kot prispevek za Gospoda duhovniku Eleazarju, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Od polovice plena za Izraelove sinove, ki jo je Mojzes ločil od deleža bojevnikov, od polovice, ki je pripadla skupnosti – tristo sedemintrideset tisoč petsto glav drobnice, šestintrideset tisoč glav goveda, trideset tisoč petsto oslov in šestnajst tisoč ljudi –, od polovice za Izraelove sinove je torej Mojzes vzel po enega na petdeset ujetih ljudi in tudi od živine in jih dal levitom, ki so oskrbovali službo pri Gospodovem prebivališču, kakor mu je zapovedal Gospod. Tedaj so k Mojzesu pristopili poveljniki, ki so bili postavljeni nad tisočnijami vojske, tisočniki in stotniki. Rekli so Mojzesu: »Tvoji služabniki so prešteli vse bojevnike, ki so nam podrejeni, in niti eden ne manjka. Zato prinašamo kot dar za Gospoda, kar je kdo našel zlatnine: verižice, zapestnice, prstane, uhane in ogrlice, da bi pred Gospodom dosegli spravo za svoje duše.« Mojzes in duhovnik Eleazar sta vzela od njih zlato, vse umetelne izdelke. In vsega zlata, ki so ga tisočniki in stotniki darovali Gospodu kot dar vzdigovanja, je bilo šestnajst tisoč sedemsto petdeset šeklov. Bojevniki pa so plenili vsak zase. Mojzes in duhovnik Eleazar sta torej vzela zlato od tisočnikov in stotnikov in ga nesla v shodni šotor kot spomin za Izraelove sinove pred Gospodom. Rubenovi in Gadovi sinovi so imeli veliko živine, silno množino. Ogledali so si jazêrsko in gileádsko deželo in glej, ta kraj je bil kraj za živino. Gadovi in Rubenovi sinovi so torej prišli in rekli Mojzesu, duhovniku Eleazarju in knezom skupnosti tole: »Atarót, Dibón, Jazêr, Nimra, Hešbón, Elalé, Sibma, Nebó in Beón, dežela, ki jo je Gospod udaril pred Izraelovo skupnostjo, je dežela za živino; in tvoji služabniki imajo živino.« In rekli so: »Če smo našli naklonjenost v tvojih očeh, daj to deželo v posest svojim služabnikom; ne vôdi nas čez Jordan!« Mojzes je rekel Gadovim in Rubenovim sinovom: »Vaši bratje naj gredo v boj, vi pa boste ostali tukaj? Zakaj odvračate srce Izraelovih sinov, da ne bi šli čez v deželo, ki jim jo je dal Gospod? Tako so delali vaši očetje, ko sem jih poslal iz Kadeš Barnée ogledovat deželo. Prišli so do Eškólske doline in si ogledali deželo, a so odvrnili srce Izraelovih sinov, da niso hoteli iti v deželo, ki jim jo je dal Gospod. In tisti dan se je vnela Gospodova jeza; prisegel je in rekel: ›Možje, ki so odšli iz Egipta – dvajsetletni in starejši –, nikoli ne bodo videli zemlje, ki sem jo s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu, ker se me niso zvesto držali razen Kenázovca Kaléba, Jefunéjevega sina, in Nunovega sina Józueta, kajti zvesto sta se držala Gospoda.‹ In vnela se je Gospodova jeza nad Izraelom, da jim je dal štirideset let bloditi po puščavi, dokler ni preminil ves tisti rod, ki je delal hudo v Gospodovih očeh. In glej, stopili ste na mesto svojih očetov, zarod grešnikov, da še povečate silno Gospodovo jezo proti Izraelu. Kajti če se obrnete od njega, bo storil, da bo Izrael še naprej ostal v puščavi; tako boste uničili vse to ljudstvo.« Tedaj so pristopili k njemu in rekli: »Tu bomo postavili ovčje ograde za svojo živino in mesta za svoje otroke. Mi bomo pripravljeni, da gremo opasani za boj pred Izraelovimi sinovi, dokler jih ne pripeljemo v njihov kraj; naši otroci pa naj ostanejo v mestih, utrjenih pred prebivalci te dežele. Ne bomo se vrnili v svoje hiše, dokler vsak izmed Izraelovih sinov ne dobi v last svoje dediščine. Saj ne dobimo z njimi dediščine onstran Jordana in tam naprej, kajti pripadla nam je dediščina tostran Jordana, na vzhodu.« Mojzes jim je rekel: »Če storite tako, če pojdete opasani za boj na vojno pred Gospodom, in bo vsak vaš bojevnik šel prek Jordana pred Gospodom, dokler ne prežene izpred sebe svojih sovražnikov, in se vrnete šele potem, ko bo dežela osvojena pred Gospodom, boste brez krivde pred Gospodom in pred Izraelom; in ta dežela naj vam bo v dedno posest pred Gospodom. Če pa ne storite tako, glejte, ste grešili proti Gospodu in vedite, da vas bo vaš greh našel. Postavite si mesta za svoje otroke in ograde za svojo drobnico, toda storite, kar je prišlo iz vaših ust!« Gadovi in Rubenovi sinovi so rekli Mojzesu tole: »Tvoji služabniki bodo storili, kakor zapoveduje moj gospod. Naši otroci, žene, črede in vsa živina naj ostanejo v gileádskih mestih, tvoji služabniki pa pojdejo, vsi vojaško opasani, pred Gospodom v boj tako, kakor pravi moj gospod.« Nato je Mojzes glede njih zapovedal duhovniku Eleazarju, Nunovemu sinu Józuetu in poglavarjem očetnih hiš rodov Izraelovih sinov. Rekel jim je: »Če bodo šli Gadovi in Rubenovi sinovi z vami čez Jordan vsi opasani za boj pred Gospodom, jim, potem ko bo dežela pred vami osvojena, dajte gileádsko deželo v dedno posest. Če pa ne bodo šli oboroženi z vami čez, naj dobijo svoj del posesti med vami v kánaanski deželi.« Gadovi in Rubenovi sinovi so odgovorili in rekli: »Storili bomo tako, kakor je Gospod govoril tvojim služabnikom. Opasani za boj pred Gospodom bomo šli čez v kánaansko deželo, toda za nas je dedna posest, ki jo bomo vzeli v last, onstran Jordana.« Tedaj jim je Mojzes dal, Gadovim in Rubenovim sinovom in polovici rodu Jožefovega sina Manáseja, kraljestvo amoréjskega kralja Sihóna, kraljestvo bašánskega kralja Oga, deželo in njena mesta z ozemlji, mesta po deželi naokrog. In Gadovi sinovi so pozidali Dibón, Atarót, Aroêr, Atrót Šofán, Jazêr, Jogbóho, Bet Nimro, Bet Harám, utrjena mesta in ovčje ograde. Rubenovi sinovi pa so pozidali Hešbón, Elalé, Kirjatájim, Nebó, Báal Meón – s spremenjenimi imeni – in Sibmo. Mestom, ki so jih pozidali, so dali imena. Sinovi Manásejevega sina Mahírja so šli v Gileád, ga zavzeli in pregnali Amoréjce, ki so bili tam. Mojzes je dal Gileád Manásejevemu sinu Mahírju in ta se je tam naselil. Manásejev sin Jaír je šel in zavzel njihove vasi in jih imenoval Jaírove vasi. Šel je tudi Nobah in zavzel Kenát z njegovimi naselji; po svojem imenu mu je dal ime Nobah. To so postaje Izraelovih sinov, ki so pod Mojzesovim in Aronovim vodstvom po svojih četah odšli iz Egipta. Mojzes je popisal kraje, od koder so po Gospodovem ukazu odhajali po postajah; to so njihove postaje po odhodnih krajih. V prvem mesecu, petnajsti dan prvega meseca, so se odpravili iz Ramesésa. Na dan po pashi so Izraelovi sinovi z vzdignjeno roko odšli pred očmi vseh Egipčanov, medtem ko so ti pokopavali tiste, ki jih je med njimi Gospod udaril, vse prvorojence, in ko je Gospod opravil sodbo nad njihovimi bogovi. Izraelovi sinovi so se odpravili iz Ramesésa in se utaborili pri Sukótu. Odpravili so se iz Sukóta in se utaborili v Etámu, ki je ob robu puščave. Odpravili so se iz Etáma in krenili proti Pi Hahirótu, ki je nasproti Báal Cefónu, in se utaborili pred Migdólom. Odpravili so se od Pi Hahiróta in šli po sredi čez morje proti puščavi. Tri dni so hodili po Etámski puščavi in se utaborili v Mari. Odpravili so se iz Mare in prišli v Elím, kjer je bilo dvanajst studencev vodá in sedemdeset palm; tam so se utaborili. Odpravili so se iz Elíma in se utaborili ob Trstičnem morju. Odpravili so se od Trstičnega morja in se utaborili v Sinski puščavi. Odpravili so se iz Sinske puščave in se utaborili v Dofki. Odpravili so se iz Dofke in se utaborili v Alúšu. Odpravili so se iz Alúša in se utaborili v Refidímu; tam ni bilo vode, da bi ljudstvo lahko pilo. Odpravili so se iz Refidíma in se utaborili v Sinajski puščavi. Odpravili so se iz Sinajske puščave in se utaborili v Kibrót Taávi. Odpravili so se iz Kibrót Taáve in se utaborili v Hacerótu. Odpravili so se iz Haceróta in se utaborili v Ritmi. Odpravili so se iz Ritme in se utaborili v Rimón Perecu. Odpravili so se iz Rimón Pereca in se utaborili v Libni. Odpravili so se iz Libne in se utaborili v Risi. Odpravili so se iz Rise in se utaborili v Keheláti. Odpravili so se iz Keheláte in se utaborili na gori Šefer. Odpravili so se z gore Šefer in se utaborili v Harádi. Odpravili so se iz Haráde in se utaborili v Makhelótu. Odpravili so se iz Makhelóta in se utaborili v Tahatu. Odpravili so se iz Tahata in se utaborili v Tarahu. Odpravili so se iz Taraha in se utaborili v Mitki. Odpravili so se iz Mitke in se utaborili v Hašmóni. Odpravili so se iz Hašmóne in se utaborili v Moserótu. Odpravili so se iz Moseróta in se utaborili v Bené Jaakánu. Odpravili so se iz Bené Jaakána in se utaborili v Hor Gidgádu. Odpravili so se iz Hor Gidgáda in se utaborili v Jotbáti. Odpravili so se iz Jotbáte in se utaborili v Abróni. Odpravili so se iz Abróne in se utaborili v Ecjón Geberju. Odpravili so se iz Ecjón Geberja in se utaborili v Cinski puščavi, to je v Kadešu. Odpravili so se iz Kadeša in se utaborili pri gori Hor ob robu edómske dežele. Tedaj je šel duhovnik Aron po Gospodovem ukazu na goro Hor in je tam umrl v štiridesetem letu po izhodu Izraelovih sinov iz egiptovske dežele, v petem mesecu, prvi dan meseca. Ko je Aron umrl na gori Hor, je bil star sto triindvajset let. In Kánaanec, kralj Aráda, ki je bival v Negebu v kánaanski deželi, je slišal o prihodu Izraelovih sinov. Odpravili so se od gore Hor in se utaborili v Calmóni. Odpravili so se iz Calmóne in se utaborili v Punónu. Odpravili so se iz Punóna in se utaborili v Obótu. Odpravili so se iz Obóta in se utaborili v Ijé Abarímu na moábski meji. Odpravili so se iz Ijíma in se utaborili v Dibón Gadu. Odpravili so se iz Dibón Gada in se utaborili v Almón Diblatájemi. Odpravili so se iz Almón Diblatájeme in se utaborili na pogorju Abarím nasproti Nebóju. Odpravili so se s pogorja Abarím in se utaborili na Moábskih planjavah ob Jordanu pri Jerihi. Taborili so ob Jordanu od Bet Ješimóta do Abél Šitíma na Moábskih planjavah. Gospod je govoril Mojzesu na Moábskih planjavah ob Jordanu pri Jerihi in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in jim reci: ›Ko pridete čez Jordan v kánaansko deželo, preženite izpred sebe vse prebivalce dežele, uničite vse njihove kamnite kipe in vse njihove ulite podobe in porušite vse njihove višine! Potem si vzemite deželo v last in v njej prebivajte, kajti vam sem jo dal, da bi bila vaša last. Razdelite si deželo kot dediščino z žrebom po rodbinah; številnejšim dajte večjo dediščino in maloštevilnim dajte manjšo dediščino! Kakor se za koga izide žreb, tam naj bo njegov delež. Po rodovih svojih očetov si delite dediščino! Če pa ne preženete izpred sebe prebivalcev dežele, bodo za vas tisti izmed njih, ki jih boste pustili, postali trni v vaših očeh in ostni v vaših bokih; stiskali vas bodo v deželi, v kateri boste prebivali. Kakor sem nameraval storiti njim, bom storil vam.‹« Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Zapovej Izraelovim sinovom in jim reci: ›Ko boste prišli v kánaansko deželo – to je dežela, ki vam pripada kot dedna posest, dežela Kánaan s svojimi mejami –, naj se vaša južna stran začenja pri Cinski puščavi in poteka ob Edómu; na vzhodu naj bo vaša južna meja na koncu Slanega morja. Potem naj zavije južno od vzpetine Akrabím in gre čez proti Cinu in se konča južno od Kadeš Barnée. Nato naj poteka do Hacár Adárja in proti Acmónu. Od Acmóna naj meja zavije k Egiptovskemu potoku in naj seže do morja. Vaša meja na zahodu naj vam bo Véliko morje; to naj bo vaša zahodna meja. Tole naj bo vaša meja proti severu: od Vélikega morja si jo potegnite do gore Hor, od tam potegnite mejo do poti proti Hamátu in naj se konča v Cedádu. Potem naj gre meja do Zifróna in njen konec naj bo Hacár Enán; to naj vam bo severna meja! Proti vzhodu si mejo začrtajte od Hacár Enána do Šefáma; od tam naj se spusti do Rible vzhodno od Ajina, potem naj gre dol in poteka vzdolž grebena vzhodno od Genezareškega jezera. Nato naj gre meja ob Jordanu navzdol in se konča v Slanem morju. To naj bo vaša dežela s svojimi mejami naokrog!‹« Mojzes je zapovedal Izraelovim sinovom in rekel: »To je dežela, ki si jo z žrebom razdelite kot dediščino; Gospod jo je zapovedal dati devetim rodovom in polovici rodu. Kajti rod Rubenovih sinov po svojih očetnih hišah in rod Gadovih sinov po svojih očetnih hišah in polovica Manásejevega rodu so že dobili svojo dediščino; dva rodova in pol rodu so že dobili svojo dediščino onstran Jordana pri Jerihi na jutranji strani proti vzhodu.« Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »To sta imeni mož, ki naj vam deželo razdelita v dediščino: duhovnik Eleazar in Nunov sin Józue. Vzemite še po enega kneza iz vsakega rodu, da razdelijo deželo v dediščino! In to so imena teh mož: za Judov rod Jefunéjev sin Kaléb, za rod Simeonovih sinov Amihúdov sin Šemuél, za Benjaminov rod Kislónov sin Elidád, za rod Danovih sinov Joglíjev sin knez Bukí, pri Jožefovih sinovih za rod Manásejevih sinov Efódov sin knez Haniél, za rod Efrájimovih sinov Šiftánov sin knez Kemuél, za rod Zábulonovih sinov Parnáhov sin knez Elicafán, za rod Isahárjevih sinov Azánov sin knez Paltiél, za rod Aserjevih sinov Šelomíjev sin knez Ahihúd in za rod Neftálijevih sinov Amihúdov sin knez Pedahél. To so tisti, za katere je Gospod zapovedal, naj Izraelovim sinovom razdelijo dediščino v kánaanski deželi.« Gospod je govoril Mojzesu na Moábskih planjavah ob Jordanu pri Jerihi in rekel: »Zapovej Izraelovim sinovom, naj od svoje dedne posesti dajo levitom mesta za prebivanje; tudi pašnike okoli teh mest dajte levitom! Mesta naj imajo za prebivanje, pašniki pa naj jim bodo za živino, za imetje in vse njihove živali. Pašniki pri mestih, ki jih boste dali levitom, naj segajo od mestnega obzidja tisoč komolcev naokrog. Odmerite zunaj mesta dva tisoč komolcev na vzhodni strani, dva tisoč komolcev na južni strani, dva tisoč komolcev na zahodni strani, dva tisoč komolcev na severni strani, tako da bo mesto v sredini! To naj bodo njihovi pašniki pri mestih. Od mest, ki jih dajte levitom, naj bo šest zavetnih mest, ki jih dajte, da lahko tja pribeži ubijalec; poleg teh pa jim dajte še dvainštirideset mest! Vseh mest, ki jih dajte levitom, naj bo oseminštirideset, vsako s svojimi pašniki. Mest pa, ki jih dajte od dediščine Izraelovih sinov, vzemite več od tistih, ki imajo veliko, in manj od tistih, ki imajo malo! Vsak naj da levitom od svojih mest primerno velikosti dediščine, ki jo je dobil.« Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in jim reci: ›Ko pridete čez Jordan v kánaansko deželo, si izberite mesta, ki naj vam bodo zavetna mesta, da lahko tja pribeži ubijalec, ki je koga ubil, ne da bi to hotel! Mesta naj vam bodo za zavetje pred maščevalcem, da ubijalec ne bi bil usmrčen, preden ne stopi pred skupnost za sodbo. In od mest, ki jih dajte, naj bo šest mest za zavetje: tri mesta dajte onstran Jordana in tri v kánaanski deželi; naj bodo zavetna mesta. Teh šest mest naj bo zavetje za Izraelove sinove, za tujca in za začasnega prebivalca med njimi, da lahko tja pribeži, kdor je koga ubil, ne da bi to hotel. Če pa ga udari z železnim orodjem, tako da umre, je morilec; morilca je treba usmrtiti. Če ga udari s kamnom v roki, s takim, ki lahko povzroči smrt, tako da umre, je morilec; morilca je treba usmrtiti. Ali če ga udari z lesenim orodjem v roki, s takim, ki lahko povzroči smrt, tako da umre, je morilec; morilca je treba usmrtiti. Krvni maščevalec naj usmrti morilca; ko ga sreča, naj ga usmrti. Če ga v mržnji sune ali nalašč kaj vrže vanj, tako da umre, ali če ga iz sovraštva z roko udari, tako da umre, je treba ubijalca usmrtiti, ker je morilec. Krvni maščevalec naj morilca usmrti, ko ga sreča. Če pa ga sune po naključju, ne iz sovraštva, ali vrže nanj katero koli stvar brez hudega namena, ali če zažene vanj, ne da bi ga videl, kakršen koli kamen, tak, ki lahko povzroči smrt, tako da umre, pa mu ni bil sovražen in mu ni hotel prizadeti nič hudega, naj skupnost razsodi med ubijalcem in krvnim maščevalcem po tehle odlokih: Skupnost naj ubijalca reši iz rok krvnega maščevalca in skupnost naj ga pošlje nazaj v zavetno mesto, v katero je pribežal; v njem naj ostane do smrti vélikega duhovnika, ki je bil maziljen s svetim oljem. Toda če si ubijalec drzne oditi z ozemlja zavetnega mesta, v katero je pribežal, in ga krvni maščevalec zasači zunaj ozemlja njegovega zavetnega mesta in ga ubije, ni kriv krvi. Kajti v svojem zavetnem mestu mora ostati do smrti vélikega duhovnika; po smrti vélikega duhovnika pa se sme ubijalec vrniti v kraj svoje posesti. To naj vam bo iz roda v rod zakon in pravo po vseh vaših bivališčih. Kadar kdor koli ubije človeka, naj morilca ubijejo po izjavi prič; izjava ene same priče ne zadostuje, da bi lahko koga obsodili na smrt. Ne smete jemati odkupnine za življenje morilca, ki zasluži smrt, temveč naj bo usmrčen. Tudi za takega, ki je pribežal v svoje zavetno mesto, ne smete jemati odkupnine, da bi se vrnil in se naselil v deželi pred duhovnikovo smrtjo. In ne skrunite dežele, v kateri ste; kri namreč skruni deželo in dežela ne more drugače doseči sprave za kri, ki je bila prelita v njej, kakor s krvjo tistega, ki jo je prelil. Ne onečiščujte torej dežele, v kateri prebivate, sredi katere prebivam tudi jaz; kajti jaz, Gospod, prebivam sredi Izraelovih sinov.‹« Pristopili so poglavarji očetnih hiš rodbine sinov Gileáda, sinú Mahírja, sinú Manáseja iz rodbin Jožefovih sinov, in so govorili pred Mojzesom in pred knezi, poglavarji očetnih hiš Izraelovih sinov. Rekli so: »Našemu gospodu je Gospod zapovedal, naj da deželo po žrebu v dediščino Izraelovim sinovom. Tudi je bilo našemu gospodu zapovedano od Gospoda, naj da dediščino našega brata Celofháda njegovim hčeram. Če pa se omožijo s katerim izmed sinov iz rodov Izraelovih sinov, bo njihova dediščina odvzeta dediščini naših očetov in dana dediščini rodu, v katerega se omožijo; ločena bo od izžrebanega deleža naše dediščine. In ko bodo Izraelovi sinovi imeli jubilej, bo njihova dediščina dana dediščini rodu, v katerega se bodo omožile; in njihova dediščina bo odvzeta dediščini rodu naših očetov.« Tedaj je Mojzes po Gospodovem ukazu zapovedal Izraelovim sinovom in rekel: »Prav je govoril rod Jožefovih sinov. Tole zapoveduje Gospod glede Celofhádovih hčera: ›Naj se omožijo s tistimi, ki so jim všeč; toda samo v kako rodbino iz rodu svojega očeta se smejo omožiti. Dediščina Izraelovih sinov naj ne prehaja iz roda v drug rod, temveč vsak izmed Izraelovih sinov naj se drži dediščine rodu svojih očetov. Vsaka hči, ki podeduje dediščino v katerem od rodov Izraelovih sinov, naj se omoži s kom iz rodbine rodu svojega očeta. Tako bo vsak izmed Izraelovih sinov obdržal dediščino svojih očetov. Dediščina torej ne sme prehajati iz roda v drug rod, temveč naj se vsak rod Izraelovih sinov drži svoje dediščine.‹« Kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, tako so storile Celofhádove hčere: Mahla, Tirca, Hogla, Milka in Noa so se omožile s sinovi svojih stricev; omožile so se v rodbine sinov Jožefovega sina Manáseja. Tako je njihova dediščina ostala v rodu rodbine njihovega očeta. To so zapovedi in odloki, ki jih je Gospod po Mojzesu dal Izraelovim sinovom na Moábskih planjavah ob Jordanu pri Jerihi. To so besede, ki jih je Mojzes govoril vsemu Izraelu onstran Jordana v puščavi, v Arábi, nasproti Sufu, med Paránom in Tofelom, Labánom, Hacerótom in Di Zahábom, enajst dni hoda je od Horeba do Kadeš Barnée po poti h gorovju Seír. In v štiridesetem letu, prvi dan enajstega meseca, je Mojzes govoril Izraelovim sinovom vse, kakor mu je bil Gospod zanje zapovedal. Potem ko je Mojzes premagal amoréjskega kralja Sihóna, ki je prebival v Hešbónu, in bašánskega kralja Oga, ki je prebival v Aštarótu v Edréiju, je onstran Jordana v moábski deželi začel razlagati to postavo in rekel: Gospod, naš Bog, nam je govoril na Horebu in rekel: »Dolgo se že zadržujete na tej gori. Obrnite se in se odpravite in pojdite k pogorju Amoréjcev in k vsem njihovim sosedom v Arábi, na gorovju, v Šéfeli, v Negebu in ob morski obali, v deželo Kánaancev in k Libanonu do velike reke, reke Evfrat. Glejte, pred vas postavljam deželo; pojdite in vzemite v last deželo, za katero je Gospod prisegel vašim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jo bo dal njim in za njimi njihovim potomcem.« Takrat sem vam rekel: »Sam vas ne morem nositi. Gospod, vaš Bog, vas je namnožil in glej, danes vas je toliko kot zvezd na nebu. Gospod, Bog vaših očetov, naj vas še tisočkrat pomnoži in blagoslovi, kakor vam je govoril. A kako naj sam nosim vaše težave, bremena in prepire? Izberite si po svojih rodovih modre, pametne in izkušene može, da vam jih postavim za voditelje.« Odgovorili ste mi in rekli: »Dobro je, kar si rekel, da boš storil.« Tedaj sem vzel poglavarje vaših rodov, modre in izkušene može, in jih postavil za poglavarje nad vami: za tisočnike, stotnike, petdesetnike, desetnike in nadzornike po vaših rodovih. Takrat sem ukazal vašim sodnikom in rekel: »Poslušajte zadeve svojih bratov in pravično sodite med človekom in njegovim bratom ali tujcem, ki je pri njem! Pri sodbi se ne ozirajte na osebe; poslušajte tako majhnega kakor velikega; nikogar se ne bojte, kajti sodba je Božja! Zadevo pa, ki je za vas pretežka, predložite meni, da jo slišim!« Takrat sem vam zapovedal vse stvari, ki jih morate storiti. Odpravili smo se od Horeba in prehodili vso tisto veliko in strašno puščavo, ki ste jo videli, po poti proti amoréjskemu pogorju, kakor nam je ukazal Gospod, naš Bog. Prišli smo do Kadeš Barnée. Tedaj sem vam rekel: »Prišli ste do amoréjskega pogorja, ki nam ga je dal Gospod, naš Bog. Glej, Gospod, naš Bog, je postavil predte to deželo; pojdi in jo vzemi v last, kakor ti je govoril Gospod, Bog tvojih očetov! Ne boj se in ne trepetaj!« In vsi ste pristopili in rekli: »Pošljimo pred seboj može, da si ogledajo deželo za nas, in naj nam poročajo, kakšna je pot, po kateri bomo šli, in kakšna so mesta, v katera bomo stopili.« Ta beseda mi je bila všeč in vzel sem izmed vas dvanajst mož, po enega iz vsakega rodu. Odšli so, se povzpeli na gorovje in prišli v dolino Eškól. Ogledali so si jo in vzeli v roke nekaj sadežev dežele in nam jih prinesli. Poročali so nam in rekli: »Lepa je dežela, ki nam jo daje Gospod, naš Bog.« Vi pa niste hoteli iti in ste se upirali ukazu Gospoda, svojega Boga. Godrnjali ste v svojih šotorih in govorili: »Ker nas Gospod sovraži, nas je izpeljal iz egiptovske dežele, da bi nas dal v roke Amoréjcem, da nas pokončajo. Kam naj gremo? Naši bratje so prestrašili naša srca, ko so rekli: ›Ljudstvo je večje in višje rasti, kakor smo mi; mesta so velika in do neba utrjena; tudi Anákove sinove smo videli tam.‹« Rekel sem vam: »Naj vas ne bo strah in ne bojte se jih! Gospod, vaš Bog, ki hodi pred vami, se bo bojeval za vas prav tako, kakor je pred vašimi očmi to storil za vas v Egiptu in v puščavi, kjer si videl, kako te je Gospod, tvoj Bog, nosil, kakor človek nosi svojega sina, vso pot, ki ste jo prehodili, dokler niste prišli v ta kraj.« A kljub temu niste zaupali v Gospoda, svojega Boga, ki je hodil pred vami po poti, da vam je poiskal kraj za vaše taborjenje, ponoči v ognju, da ste videli pot, po kateri ste hodili, podnevi pa v oblaku. Ko je Gospod slišal glas vaših besed, se je razjezil in prisegel: »Nobeden od teh mož iz tega hudobnega rodu ne bo videl lepe dežele, za katero sem prisegel, da jo bom dal vašim očetom, razen Jefunéjevega sina Kaléba; ta jo bo videl, njemu in njegovim sinovom bom dal to deželo, po kateri je hodil, ker se je zvesto držal Gospoda.« Tudi name se je Gospod razjezil zaradi vas in rekel: »Tudi ti ne boš prišel tja, Nunov sin Józue, ki ti streže, on bo prišel tja; osrči ga, kajti on bo dal deželo v last Izraelu! Vaši otroci, o katerih ste rekli, da bodo v plen, in vaši sinovi, ki danes še ne znajo razločevati med dobrim in hudim, ti bodo prišli tja, njim jo bom dal in dobili jo bodo v last. Vi pa se obrnite in se odpravite po poti proti Trstičnemu morju!« Tedaj ste odgovorili in rekli: »Grešili smo pred Gospodom, šli bomo gor in se bojevali, natanko tako, kakor nam je zapovedal Gospod, naš Bog.« In opasali ste vsak svojo bojno opravo in ste lahkomiselno hoteli iti v pogorje. Gospod pa mi je rekel: »Reci jim: ›Ne hodite in ne bojujte se, ker jaz nisem med vami, da vas sovražniki ne porazijo!‹« Govoril sem vam, a niste poslušali, temveč ste se uprli Gospodovemu ukazu in predrzno šli v pogorje. Tedaj so vam prišli nasproti Amoréjci, ki prebivajo v tistem pogorju; in podili so vas, kakor delajo čebele, in vas pobijali od Seíra do Horme. Vrnili ste se in jokali pred Gospodom, a Gospod ni hotel slišati vašega glasu, ni vam prisluhnil. Tako ste veliko dni, ki ste jih prebili tam, ostali v Kadešu. Potem smo se obrnili in se po poti proti Trstičnemu morju odpravili v puščavo, kakor mi je naročil Gospod. Veliko dni smo hodili okoli Seírskega pogorja. Tedaj mi je Gospod spregovoril in rekel: »Dolgo že hodite okoli tega pogorja, obrnite se proti severu! Zapovej ljudstvu in reci: ›Šli boste čez ozemlje svojih bratov, Ezavovih sinov, ki prebivajo v Seíru. Ustrašili se vas bodo, zato se zelo varujte, da ne bi začenjali boja z njimi. Ne bom vam namreč dal nobenega dela njihove dežele, niti za podplat ne, kajti Seírsko gorovje sem dal v last Ezavu. Kupujte si od njih živež za denar, da boste jedli; tudi vodo si kupujte od njih za denar, da boste pili! Kajti Gospod, tvoj Bog, te je blagoslovil pri vsakem delu tvojih rok. Vedel je, kako si hodil po tej veliki puščavi: že štirideset let je Gospod, tvoj Bog, s teboj; ničesar ti ni manjkalo.‹« Tako smo šli mimo svojih bratov, Ezavovih sinov, ki prebivajo v Seíru, po poti prek Arábe mimo Eláta in Ecjón Geberja, potem smo se obrnili in odšli po poti proti moábski puščavi. In Gospod mi je rekel: »Ne napadaj Moába in ne začenjaj boja z njim! Kajti od njegove dežele ti ne dam posesti, ker sem dal Ar v last Lotovim sinovom.« – Prej so tam bivali Emejci, veliko in številno ljudstvo, visoke postave kakor Anákovci. Kakor Anákovci so tudi ti veljali za Rafájevce, Moábci pa so jih imenovali Emejce. V Seíru so prej prebivali Horéjci. Ezavovi sinovi pa so jim vzeli njihovo posest, jih pokončali pred seboj in se naselili na njihovo mesto, kakor je Izrael storil z deželo, ki jim jo je Gospod dal v last. – »Zdaj se vzdignite in pojdite čez potok Zered!« In šli smo čez potok Zered. Dni pa, v katerih smo hodili od Kadeš Barnée, dokler nismo prišli čez potok Zered, je bilo osemintrideset let, dokler ni pomrl ves rod bojevnikov iz tabora, kakor jim je Gospod prisegel. Gospodova roka je bila namreč proti njim, da bi jih iztrebil iz tabora, dokler ne bi izginili. Ko so vsi bojevniki izmed ljudstva preminili in pomrli, mi je Gospod govoril in rekel: »Danes boš šel čez moábsko ozemlje, čez Ar, in se približal meji Amónovih sinov: ne napadaj jih in ne začenjaj boja z njimi! Kajti od dežele Amónovih sinov ti ne dam posesti, ker sem jo dal v last Lotovim sinovom.« – Tudi ta velja za deželo Rafájevcev; v njej so nekdaj prebivali Rafájevci, Amónci pa so jih imenovali Zamzuméjce; veliko in številno ljudstvo, visoke postave kakor Anákovci. Toda Gospod jih je pokončal pred njimi in Amónci so zavzeli njihovo posest in se naselili na njihovo mesto, kakor je storil za Ezavove sinove, ki prebivajo v Seíru, da je pred njimi pokončal Horéjce; in zavzeli so njihovo posest in se naselili na njihovo mesto. Tako je ostalo do danes. Tudi Avéjce, ki so prebivali po pristavah do Gaze, so pokončali Kaftoréjci, ki so prišli iz Kaftorja, in se naselili na njihovo mesto. »Vzdignite se, odpravite se in pojdite čez Arnónovo dolino! Glej, v roke ti dam hešbónskega kralja Sihóna, Amoréjca, in njegovo deželo. Začni jo osvajati in spusti se z njim v boj! Ta dan začnem pošiljati nad ljudstva pod vsem nebom strah in grozo pred teboj; ko bodo slišali govoriti o tebi, se bodo tresli in trepetali pred teboj.« Tedaj sem poslal iz puščave Kedemót poslance k Sihónu, hešbónskemu kralju, z mirovnimi besedami, rekoč: »Rad bi šel čez tvojo deželo; hodil bom samó po poti, ne bom krenil ne na desno ne na levo. Živež mi prodaj za denar, da bom jedel, in vodo mi daj za denar, da bom pil! Samó z nogami naj grem čez, kakor so mi to dovolili Ezavovi sinovi, ki prebivajo v Seírju, in Moábci, ki prebivajo v Aru, dokler ne pridem čez Jordan v deželo, ki nam jo daje Gospod, naš Bog.« Toda hešbónski kralj Sihón nam ni hotel dovoliti, da bi šli čez njegovo ozemlje; kajti Gospod je zakrknil njegovega duha in naredil njegovo srce trdovratno, da bi ti ga dal v roke, kakor je zdaj. In Gospod mi je rekel: »Glej, začel sem ti izročati Sihóna in njegovo deželo, začni osvajati, da dobiš v last njegovo deželo!« Sihón nam je z vsem ljudstvom prišel nasproti, da bi se bojeval pri Jahcu. In Gospod, naš Bog, nam ga je izročil in pobili smo njega, njegove sinove in vse njegovo ljudstvo. Takrat smo zavzeli vsa njegova mesta in z zakletvijo pokončali vsako mesto: moške, ženske in otroke; nikogar nismo pustili živega. Le živino smo si prisvojili in plen iz mest, ki smo jih zavzeli. Od Aroêrja ob robu Arnónove doline in od mesta v dolini pa tja do Gileáda ni bilo tako utrjenega mesta, da ga ne bi mogli zavzeti; vse nam je izročil Gospod, naš Bog. Le deželi Amónovih sinov se nisi približal, vsemu bregu reke Jabóka, mestom v pogorju in vsem krajem, ki nam jih je prepovedal Gospod, naš Bog. Potem smo se obrnili in šli po poti v Bašán. Bašánski kralj Og pa nam je z vsem svojim ljudstvom prišel nasproti, da bi se bojeval pri Edréiju. Gospod mi je rekel: »Ne boj se ga! Kajti dam ti ga v roke z njegovim ljudstvom in njegovo deželo vred. Stôri z njim, kakor si storil z amoréjskim kraljem Sihónom, ki je prebival v Hešbónu!« In Gospod, naš Bog, nam je dal v roke tudi bašánskega kralja Oga in vse njegovo ljudstvo; pobili smo ga tako, da ni preživel nihče. Takrat smo zavzeli vsa njegova mesta; ni bilo mesta, ki jim ga ne bi odvzeli: šestdeset mest, vso pokrajino Argób, Ogovo kraljestvo v Bašánu. Vsa ta mesta so bila utrjena z visokimi zidovi, dvojnimi vrati in zapahi. Zraven pa še silno veliko vasi. In pokončali smo jih z zakletvijo, kakor smo storili hešbónskemu kralju Sihónu; vsako mesto smo pokončali z zakletvijo: moške, ženske in otroke. Vso živino in plen iz mest pa smo vzeli zase. Takrat smo vzeli deželo iz rok dveh amoréjskih kraljev, ki sta bila onstran Jordana, od Arnónove doline do gore Hermon – Sidónci pravijo Hermonu Sirjón, Amoréjci pa Senír –, vsa mesta na ravnini, ves Gileád in ves Bašán do Salhe in Edréija, mest Ogovega kraljestva v Bašánu. – Bašánski kralj Og je namreč edini ostal od ostanka Rafájevcev. Glej, njegova postelja, železna postelja, ali ni v Rabi Amónovih sinov? Devet navadnih komolcev je dolga in štiri komolce široka. – To deželo smo takrat osvojili. Ozemlje od Aroêrja ob Arnónovi dolini in polovico gileádskega pogorja z njegovimi mesti sem dal Rúbenovcem in Gádovcem. Preostali del Gileáda in ves Bašán, Ogovo kraljestvo, vso pokrajino Argób sem dal polovici Manásejevega rodu. – Ves ta Bašán so imenovali dežela Rafájevcev. – Manásejev sin Jaír je zavzel vso pokrajino Argób do Gešuréjcev in Maahčánov. Te kraje Bašána je poimenoval po svojem imenu Jaírove vasi, kakor se imenujejo še danes. Mahírju sem dal Gileád. Rúbenovcem in Gádovcem sem dal deželo od Gileáda do Arnónove doline – meja je po sredi doline – in do reke Jabók, meje Amónovih sinov, in Arábo – za mejo je Jordan – od Kinéreta do morja v Arábi, Slanega morja, pod pobočji Pisge na vzhodu. Takrat sem vam zapovedal in rekel: » Gospod, vaš Bog, vam je dal to deželo, da jo vzamete v last; vsi bojevniki pojdite oboroženi čez pred svojimi brati, Izraelovimi sinovi! Le vaše žene, vaši otroci in vaša živina – vem, da imate veliko živine – naj ostanejo v vaših mestih, ki sem vam jih dal, dokler Gospod ne nakloni počitka vašim bratom, kakor ga je vam, da tudi oni vzamejo v last deželo, ki jim jo daje Gospod, vaš Bog, onstran Jordana. Potem se boste vrnili vsak na svojo posest, ki sem vam jo dal.« Józuetu sem takrat zapovedal in rekel: »Tvoje oči so videle vse, kar je Gospod, vaš Bog, storil tema kraljema; tako bo Gospod storil vsem kraljestvom, v katera prideš na oni strani. Ne bojte se jih, kajti Gospod, vaš Bog, se bo sam bojeval za vas.« Takrat sem prosil Gospoda, naj se me usmili, in rekel: »Moj Gospod Bog, ti si začel kazati svojemu služabniku svojo veličino in svojo močno roko. Kateri bog je v nebesih ali na zemlji, ki bi opravljal taka dela in taka mogočna dejanja kakor ti? Naj grem, prosim, tja čez, da bom videl lepo deželo onstran Jordana, to lepo pogorje in Libanon.« Gospod pa se je jezil name zaradi vas in me ni uslišal. Gospod mi je rekel: »Dosti! Ne govôri mi še naprej o tem! Pojdi na vrh Pisge in povzdigni oči proti zahodu, severu, jugu in vzhodu in glej s svojimi očmi, kajti čez ta Jordan ne boš šel! Zapovej pa Józuetu in ga opogumi ter okrêpi! Kajti on bo šel čez pred tem ljudstvom in jim bo dal v dedno last deželo, ki jo boš videl.« In ostali smo v dolini nasproti Bet Peórju. Zdaj pa, Izrael, poslušaj zakone in odloke, katere vas učim izpolnjevati, da boste živeli in prišli in vzeli v last deželo, ki vam jo daje Gospod, Bog vaših očetov! Ničesar ne dodajajte besedi, ki vam jo zapovedujem, in ničesar ji ne odvzemajte, da boste izpolnili zapovedi Gospoda, svojega Boga, ki vam jih zapovedujem! Vaše oči so videle, kaj je Gospod storil pri Báal Peórju; vsakogar namreč, ki je hodil za peórskim Báalom, je Gospod, tvoj Bog, iztrebil iz tvoje srede. Vi pa, ki ste se držali Gospoda, svojega Boga, ste danes vsi živi. Glejte, učim vas zakone in odloke, kakor mi je zapovedal Gospod, moj Bog, da bi jih izpolnjevali v deželi, v katero greste, da jo vzamete v last. Držite se jih in jih izpolnjujte, kajti to bo vaša modrost in razumnost v očeh ljudstev, ki bodo slišala o vseh teh zakonih; rekli bodo: »Resnično, ta véliki narod je modro in razumno ljudstvo.« Kajti kateri véliki narod ima bogove, ki bi mu bili tako blizu, kakor je nam blizu Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo? In kateri véliki narod ima tako pravične zakone in odloke, kakor je vsa ta postava, ki jo danes dajem pred vas? Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Pripoveduj o njih svojim sinovom in sinovom svojih sinov! Na dan, ko si stal pred Gospodom, svojim Bogom, na Horebu in ko mi je Gospod rekel: »Zberi mi ljudstvo! Dal jim bom slišati svoje besede, da se me naučijo bati vse dni, ki jih preživijo na zemlji, in to naučijo svoje sinove,« tedaj ste se približali in stali pod goro; ta pa je gorela v ognju do srede neba – tema, oblak in mračnost. In Gospod vam je govoril iz srede ognja; slišali ste zvok besed, niste pa videli nobene podobe, le glas ste slišali. Naznanil vam je svojo zavezo, ki vam jo je zapovedal izpolnjevati, deset besed; napisal jih je na dve kamniti plošči. Meni pa je takrat Gospod zapovedal, naj vas učim zakone in odloke, da bi jih izpolnjevali v deželi, v katero greste, da jo vzamete v last. Zelo pazite nase! Kajti nikakršne podobe niste videli tisti dan, ko vam je Gospod govoril na Horebu iz srede ognja. Ne spridite se in si ne delajte rezane podobe v obliki kakršnega koli kipa, podobe moškega ali ženske, podobe kakršne koli živali na zemlji, podobe kakršne koli krilate ptice, ki leta pod nebom, podobe kakršne koli živali, ki lazi po tleh, podobe kakršne koli ribe, ki je v vodi pod zemljo! In kadar povzdigneš oči proti nebu in vidiš sonce, luno in zvezde, vso nebesno vojsko, se ne daj zapeljati, da bi se jim priklanjal in jim služil, saj jih je Gospod, tvoj Bog, določil vsem ljudstvom pod celim nebom. Vas pa je Gospod vzel in vas izpeljal iz topilnice železa, iz Egipta, da bi postali njegovo ljudstvo, njegova dedna last, kakor ste to danes. Gospod se je zaradi vas razjezil name, tako da je prisegel, da ne bom prišel v lepo deželo, ki ti jo Gospod, tvoj Bog, daje v dedno last. Jaz moram namreč umreti v tej deželi in ne bom šel čez Jordan, vi pa boste šli čez in vzeli v last to lepo deželo. Varujte se, da ne pozabite zaveze Gospoda, svojega Boga, ki jo je sklenil z vami, in si ne naredite rezane podobe v kakršni koli obliki, kar ti je prepovedal Gospod, tvoj Bog. Kajti Gospod, tvoj Bog, je ogenj, ki požira, ljubosumen Bog. Ko se vam bodo rodili sinovi in sinov sinovi in se udomačili v deželi in če bi se potem spridili in si naredili rezano podobo v kakršni koli obliki in s tem delali, kar je hudo v očeh Gospoda, tvojega Boga, da bi ga razdražili, kličem danes nebo in zemljo za priči proti vam, da boste hitro propadli in izginili iz dežele, v katero greste čez Jordan, da jo vzamete v last; ne boste podaljšali v njej svojih dni, do kraja boste iztrebljeni. Gospod vas bo razkropil med ljudstva in le malo vas ostane med narodi, med katere vas požene Gospod. Tam boste služili bogovom, izdelkom človeških rok, lesu in kamnu, ki ne vidijo in ne slišijo, ne jedo in ne duhajo. Potem boš od tam iskal Gospoda, svojega Boga, in ga našel, če ga boš iskal z vsem srcem in vso dušo. Ko boš v stiski in te zadenejo vse te reči, se boš v poznejših dneh vrnil h Gospodu, svojemu Bogu, in boš poslušal njegov glas. Kajti Gospod, tvoj Bog, je usmiljen; ne bo te zapustil, ne bo te pokončal in ne bo pozabil na zavezo z očeti, ki jim jo je prisegel. Vprašaj vendar o prejšnjih dneh, ki so bili pred teboj, od dne, ko je Bog ustvaril človeka na zemlji, in od enega do drugega konca neba, ali se je kdaj zgodilo kaj tako velikega, ali se je kdaj slišalo kaj takega! Je mar katero ljudstvo slišalo glas Boga, govorečega iz srede ognja, kakor si slišal ti, in ostalo živo? Ali pa je kateri bog skušal priti in si vzeti narod iz srede kakega drugega naroda s preizkušnjami, znamenji, čudeži, z bojem, z močno roko, z iztegnjenim laktom in z velikimi strahotami, kakor je vse to za vas storil Gospod, vaš Bog, pred vašimi očmi v Egiptu? Tebi je bilo dano to videti, da bi vedel, da je Gospod Bog in ni drugega razen njega. Iz nebes ti je dal slišati svoj glas, da bi te poučil, in na zemlji ti je dal videti svoj veliki ogenj in slišal si njegove besede iz ognja. Zato ker je ljubil tvoje očete, si je za njimi izbral njihov zarod in te je s svojo veliko močjo izpeljal pred seboj iz Egipta, da prežene pred teboj večje in močnejše narode, kakor si ti, da te pripelje in ti da njihovo deželo v dedno last, kakor je danes. Spoznaj torej danes in si vtisni v srce: Gospod je Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji, drugega ni! Izpolnjuj njegove zakone in zapovedi, ki ti jih danes zapovedujem, da bo dobro tebi in za teboj tvojim sinovom in da si podaljšaš dneve na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, za vse dni! Takrat je Mojzes onstran Jordana proti sončnemu vzhodu oddelil tri mesta, da bi se vanje mogel zateči ubijalec, ki je brez vednosti ubil svojega bližnjega in ga prej ni sovražil. Če se zateče v katero od teh mest, si reši življenje: Becer v puščavi na planoti za Rúbenovce, Ramót v Gileádu za Gádovce in Golán v Bašánu za Manásejevce. To je postava, ki jo je Mojzes položil pred Izraelove sinove. To so predpisi, zakoni in odloki, ki jih je Mojzes govoril Izraelovim sinovom, ko so šli iz Egipta, onstran Jordana v dolini nasproti Bet Peórju, v deželi amoréjskega kralja Sihóna, ki je prebival v Hešbónu. Njega so Mojzes in Izraelovi sinovi pobili, ko so šli iz Egipta, in zavzeli njegovo deželo in deželo bašánskega kralja Oga, dveh amoréjskih kraljev, ki sta bila onstran Jordana proti sončnemu vzhodu od Aroêrja na robu Arnónove doline do gore Sión, to je do Hermona, z vso Arábo onstran Jordana proti vzhodu vse do morja v Arábi pod pobočji Pisge. Mojzes je sklical ves Izrael in jim rekel: Poslušaj, Izrael, zakone in odloke, ki jih danes govorim v vaša ušesa! Učite se jih in pazite, da jih boste izpolnjevali! Gospod, naš Bog, je na Horebu sklenil z nami zavezo. Gospod te zaveze ni sklenil z našimi očeti, temveč z nami, z nami, ki smo tukaj danes vsi živi. Iz obličja v obličje je Gospod iz ognja govoril z vami na gori. Takrat sem stal med Gospodom in vami, da bi vam naznanil Gospodovo besedo; kajti bali ste se ognja in niste šli na goro. Rekel je: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe, ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih in na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo, toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi. Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga! Kajti Gospod ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime. Pazi na sobotni dan in ga posvečuj, kakor je zapovedal Gospod, tvoj Bog! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne tvoj vol ne osel ne katero tvoje živinče ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat, da si odpočijeta tvoj hlapec in tvoja dekla kakor ti. Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in te je Gospod, tvoj Bog, od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom! Zato ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal obhajati sobotni dan. Spoštuj očeta in mater, kakor ti je zapovedal Gospod, tvoj Bog, da se podaljšajo tvoji dnevi in da ti bo dobro na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog! Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu! Ne žêli žene svojega bližnjega! Ne bodi pohlepen po hiši svojega bližnjega, po njegovem polju, hlapcu, dekli, volu, oslu ali čemer koli, kar pripada tvojemu bližnjemu.« Te besede je Gospod govoril z močnim glasom vsemu vašemu občestvu na gori iz ognja, oblaka in temine in ničesar ni dodal. Napisal jih je na dve kamniti plošči in ju dal meni. In ko ste slišali glas iz teme in je gora gorela v ognju, ste pristopili k meni vsi poglavarji vaših rodov in vaši starešine in rekli: »Glej, Gospod, naš Bog, nam je pokazal svoje veličastvo in svojo veličino, in slišali smo njegov glas iz ognja; danes smo videli, da Bog govori s človekom in ta ostane živ. Zdaj pa, zakaj naj bi umrli? Saj nas bo ta veliki ogenj požrl; če bomo še naprej poslušali glas Gospoda, našega Boga, bomo umrli. Kajti katero od bitij iz mesa, ki bi slišalo kakor mi glas živega Boga, kako govori iz ognja, bi ostalo živo? Ti pristopi in poslušaj vse, kar bo rekel Gospod, naš Bog! Potem nam ti govôri vse, kar bo Gospod, naš Bog, govoril tebi; poslušali bomo in to izpolnili.« Gospod je slišal glas vaših besed, ko ste mi govorili. In Gospod mi je rekel: »Slišal sem glas besed tega ljudstva, ki so ti jih govorili. Vse, kar so govorili, je dobro. O, da bi le imeli takšno srce, da bi se me vse dni bali in izpolnjevali vse moje zapovedi, da bi bilo vedno dobro njim in njihovim sinovom. Pojdi, reci jim: ›Vrnite se v svoje šotore!‹ Ti pa ostani tu pri meni in povedal ti bom vse zapovedi, zakone in odloke, ki jih boš učil, da jih bodo izpolnjevali v deželi, ki jim jo dajem, da jo vzamejo v last.« Skrbite torej, da boste delali, kakor vam je zapovedal Gospod, vaš Bog! Ne odstopajte ne na desno ne na levo! Hodíte povsem po poti, ki vam jo je zapovedal Gospod, vaš Bog, da boste živeli, da vam bo dobro in boste podaljšali dneve v deželi, ki jo boste vzeli v last. In to je zapoved z zakoni in odloki, o katerih je Gospod, vaš Bog, zapovedal, naj vas jih učim, da bi jih izpolnjevali v deželi, v katero greste, da jo vzamete v last; da se boš bal Gospoda, svojega Boga, in vse dni svojega življenja izpolnjeval vse njegove zakone in zapovedi, ki ti jih dajem: ti, tvoj sin in sin tvojega sina, da se podaljšajo tvoji dnevi. Poslušaj jih, Izrael, in jih vestno izpolnjuj, da ti bo dobro in da se zelo pomnožite v deželi, v kateri se cedita mleko in med, kakor ti je obljubil Gospod, tvoj Bog. Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Ponavljaj jih svojim sinovom in govôri o njih, ko bivaš v svoji hiši in ko hodiš po poti, ko legaš in ko vstajaš! Priveži si jih za znamenje na roko in naj ti bodo za čelni nakit med očmi! Napiši jih na hišne podboje in na mestna vrata! Ko te Gospod, tvoj Bog, pripelje v deželo, za katero je prisegel vašim očetom Abrahamu, Izaku in Jakobu, da ti jo bo dal – velika in lepa mesta, ki jih nisi sezidal, hiše, polne vsega dobrega, ki jih nisi napolnil, izkopane vodnjake, ki jih nisi izkopal, vinograde in oljke, ki jih nisi zasadil –, ko boš jedel in se nasitil, tedaj se varuj, da ne pozabiš Gospoda, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti! Gospoda, svojega Boga, se boj, njemu služi in pri njegovem imenu prisegaj! Ne hodite za drugimi bogovi izmed bogov ljudstev, ki so okoli vas – kajti Gospod, tvoj Bog, v tvoji sredi je ljubosumen Bog –, da se ne vname jeza Gospoda, tvojega Boga, proti tebi in da te ne iztrebi s površja zemlje! Ne preizkušajte Gospoda, svojega Boga, kakor ste ga preizkušali v Masi. Vestno izpolnjujte zapovedi Gospoda, svojega Boga, in njegove predpise in zakone, ki ti jih je zapovedal. Delaj, kar je prav in dobro v Gospodovih očeh, da ti bo dobro in da prideš in vzameš v last lepo deželo, ki jo je Gospod s prisego obljubil tvojim očetom, ko bo pred teboj pregnal vse tvoje sovražnike, kakor je obljubil Gospod. Ko te bo jutri tvoj sin vprašal in rekel: »Kaj pomenijo ti predpisi, zakoni in odloki, ki vam jih je zapovedal Gospod, naš Bog?« tedaj reci svojemu sinu: »Bili smo faraonovi sužnji v Egiptu, Gospod pa nas je z močno roko izpeljal iz Egipta. Gospod je v Egiptu pred našimi očmi delal velika in strašna znamenja in čudeže proti faraonu in vsej njegovi hiši. Nas pa je izpeljal od tam, da bi nas pripeljal in nam dal deželo, ki jo je s prisego obljubil našim očetom. In Gospod nam je zapovedal, naj izpolnjujemo vse te zakone in se bojimo Gospoda, svojega Boga, da nam bo vse dni dobro in da nas ohrani pri življenju, kakor je danes. Za nas bo pravičnost, če bomo vestno izpolnjevali vso to zapoved pred Gospodom, svojim Bogom, kakor nam je zapovedal.« Ko te Gospod, tvoj Bog, pripelje v deželo, v katero greš, da jo vzameš v last, in pred teboj prežene mnoge narode: Hetejce, Girgašéjce, Amoréjce, Kánaance, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce, sedem narodov, številnejših in močnejših od tebe, in ti jih Gospod, tvoj Bog, izroči in jih boš premagal, jih odločno pokončaj z zakletvijo! Ne sklepaj z njimi zaveze, ne prizanašaj jim in ne stopaj v svaštvo z njimi: svoje hčere ne dajaj njegovemu sinu in njegove hčere ne jemlji za svojega sina! Kajti to bi tvojega sina odvrnilo od hoje za menoj in bi služili drugim bogovom; tedaj bi se vnela Gospodova jeza proti vam in bi vas hitro pokončal. Temveč tako ravnajte z njimi: podrite njihove oltarje, razbijte spominske kamne, posekajte svete kole in v ognju sežgite njihove rezane podobe! Kajti sveto ljudstvo si Gospodu, svojemu Bogu; Gospod, tvoj Bog, te je izbral, da boš ljudstvo njegove osebne lastnine izmed vseh ljudstev, ki so na površju zemlje. Gospod se ni nagnil k vam in vas izbral zato, ker bi bili številnejši od vseh drugih ljudstev, saj ste najmanjši izmed vseh, temveč zato, ker vas Gospod ljubi in hoče držati prisego, ki jo je dal vašim očetom, vas je Gospod izpeljal z močno roko in vas rešil iz hiše sužnosti, iz roke egiptovskega kralja faraona. Vedi torej, da je Gospod, tvoj Bog, Bog, zvesti Bog, ki ohranja zavezo in dobroto tistim, ki ga ljubijo in izpolnjujejo njegove zapovedi, do tisočega rodu, toda plačuje tistemu, ki ga sovraži, v njegov obraz, da ga uniči; ne daje odloga tistemu, ki ga sovraži, v njegov obraz mu poplača. Zato izpolnjuj zapoved, zakone in odloke, ki ti jih danes zapovedujem izpolnjevati! In zato, ker boste poslušali te odloke in jih vestno izpolnjevali, ti bo Gospod, tvoj Bog, ohranjal zavezo in dobroto, ki jo je prisegel tvojim očetom. Ljubil te bo, te blagoslavljal in množil. Blagoslavljal bo sad tvojega telesa in sad tvoje zemlje: žito, vino in olje, prirejo tvojega goveda in prirastek tvoje drobnice na zemlji, za katero je prisegel tvojim očetom, da ti jo bo dal. Bolj boš blagoslovljen kakor vsa ljudstva; pri tebi ne bo ne nerodovitnega ne nerodovitne, tudi pri tvoji živini ne. Gospod bo odvrnil od tebe vsako bolezen in nobene izmed hudih egiptovskih nadlog, ki jih poznaš, vam ne bo naložil, ampak jih bo spravil nad vse, ki te sovražijo. In požrl boš vsa ljudstva, ki ti jih da Gospod, tvoj Bog; naj se ne smilijo tvojim očem. Ne služi njihovim bogovom, kajti s tem bi padel v past. Morda praviš v svojem srcu: »Ti narodi so številnejši od mene; kako bi jih mogel zavojevati?« Ne boj se jih! Le spomni se, kaj je Gospod, tvoj Bog, storil faraonu in vsemu Egiptu: velikih preizkušenj, ki so jih videle tvoje oči, in znamenj in čudežev, močne roke in iztegnjenega lakta, s katerimi te je izpeljal Gospod, tvoj Bog! Tako bo storil Gospod, tvoj Bog, vsem ljudstvom, ki se jih bojiš. In tudi sršene bo pošiljal nadnje Gospod, tvoj Bog, dokler ne bodo uničeni še tisti, ki bodo ostali in se poskrili pred teboj. Ne trepetaj pred njimi, kajti Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, velik in strašen Bog. Gospod, tvoj Bog, bo pred teboj pregnal te narode polagoma; ne boš jih mogel pokončati hitro, sicer bi se proti tebi namnožile divje zveri. Toda Gospod, tvoj Bog, ti jih bo izročil in jih navdal z veliko zmedenostjo, dokler ne bodo pokončani. Dal ti bo v roke njihove kralje in izbrisal boš njihovo ime izpod neba. Nihče ne bo obstal pred teboj, dokler jih ne pokončaš. Podobe njihovih bogov sežgite v ognju; ne žêli si srebra in zlata, ki je na njih, in si ga ne jemlji, da se s tem ne zapleteš v zanko; kajti to je gnusoba za Gospoda, tvojega Boga. In ne nôsi gnusobe v svojo hišo, da te ne zadene zakletev kakor njo! Na vso moč jo sovraži in strašno naj se ti gnusi, kajti zakleta je! Vestno izpolnjujte vso zapoved, ki ti jo danes dajem, da boste živeli, se namnožili in prišli in vzeli v last deželo, za katero je Gospod prisegel vašim očetom. Spominjaj se vse poti, po kateri te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preizkusil in tako spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš izpolnjeval njegove zapovedi ali ne. Poniževal te je in te stradal, pa te hranil z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje; pokazati ti je hotel, da človek ne živi samo od kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust. V teh štiridesetih letih tvoj plašč ni razpadel na tebi in noga ti ni otekla. Spoznaj v svojem srcu, da te Gospod, tvoj Bog, vzgaja, kakor mož vzgaja svojega sina! Izpolnjujte torej zapovedi Gospoda, svojega Boga; hôdi po njegovih poteh in se ga boj! Kajti Gospod, tvoj Bog, te pelje v lepo deželo, v deželo potokov, studencev in podzemskih vodá, ki izvirajo po dolinah in gorah; v deželo pšenice, ječmena, vinske trte, smokev in granatnih jablan, v deželo oljk in medu; v deželo, v kateri ne boš jedel kruha v revščini, kjer ti ne bo ničesar manjkalo, v deželo, katere kamni so železo, in ki boš iz njenih gorá kopal baker. Do sitega se boš najedel in zahvalil boš Gospoda, svojega Boga, za lepo deželo, ki ti jo je dal. Varuj se, da ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, da ne bi izpolnjeval njegovih zapovedi, odlokov in zakonov, ki ti jih danes zapovedujem! Ko boš jedel do sitega, zidal lepe hiše in v njih prebival, ko se ti bo množilo govedo in drobnica, množilo srebro in zlato in vse tvoje imetje, glej, da se tvoje srce ne prevzame in ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti, ki te je vodil po veliki in strašni puščavi, kjer so strupene kače, škorpijoni in suhi kraji, kjer ni vode; ki ti je točil vodo iz kremenaste skale; ki te je v puščavi hranil z mano, ki je tvoji očetje niso poznali. Tako te je poniževal in preizkušal, da bi ti potem izkazoval dobrote. Pa boš rekel v svojem srcu: »Moja moč in sila moje roke mi je pridobila to bogastvo.« A spomni se Gospoda, svojega Boga, kajti on je tisti, ki ti daje moč, da si lahko pridobivaš bogastvo, zato da uresničuje, kakor to dela danes, svojo zavezo, ki jo je s prisego sklenil s tvojimi očeti. Če pa bi vendarle pozabil Gospoda, svojega Boga, in hodil za drugimi bogovi, jim služil in se jim priklanjal, vam danes zagotavljam, da boste gotovo uničeni. Kakor narodi, ki jih Gospod uničuje pred vami, tako boste uničeni, ker niste poslušali glasu Gospoda, svojega Boga. Poslušaj, Izrael! Danes boš šel čez Jordan, da prideš in zavojuješ narode, ki so večji in mogočnejši od tebe, velika in do neba utrjena mesta, veliko in visokoraslo ljudstvo Anákovce, ki jih poznaš in si slišal o njih: »Kdo more obstati pred Anákovimi sinovi?« Danes boš spoznal, da gre Gospod, tvoj Bog, pred teboj tja čez kot požirajoč ogenj; uničil jih bo in jih ponižal pred teboj. Razlastil jih boš in jih hitro pokončal, kakor ti je obljubil Gospod. Ko jih bo Gospod, tvoj Bog, pregnal izpred tebe, ne reci v svojem srcu: »Zaradi moje pravičnosti me je Gospod pripeljal, da vzamem to deželo v last.« Temveč zaradi krivičnosti teh narodov jih bo Gospod pregnal izpred tebe. Ne boš prišel in si vzel njihove dežele v last zaradi svoje pravičnosti in zaradi iskrenosti svojega srca, temveč zaradi krivičnosti teh narodov jih bo Gospod, tvoj Bog, pregnal izpred tebe in da uresniči besedo, ki jo je Gospod prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu. Vedi torej, da ti Gospod, tvoj Bog, ne daje v last te lepe dežele zaradi tvoje pravičnosti, kajti trdovratno ljudstvo si! Spominjaj se, ne pozabi, kako si v puščavi jezil Gospoda, svojega Boga! Od dneva, ko si odšel iz egiptovske dežele, do tedaj, ko si prišel v ta kraj, ste se upirali Gospodu. Tako ste na Horebu jezili Gospoda in Gospod se je razsrdil nad vami in vas hotel pokončati. Ko sem šel na goro, da bi vzel kamniti plošči, plošči zaveze, ki jo je Gospod sklenil z vami, sem ostal na gori štirideset dni in štirideset noči; nisem ne jedel kruha ne pil vode. In Gospod mi je dal kamniti plošči, popisani z Božjim prstom; na njih so bile besede, ki vam jih je Gospod govoril iz ognja na dan občestva. Ko je preteklo štirideset dni in štirideset noči, mi je Gospod dal kamniti plošči, plošči zaveze. In Gospod mi je rekel: »Vstani, pojdi hitro dol od tod! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz Egipta, se je spridilo; hitro so krenili s poti, ki sem jim jo zapovedal: naredili so si ulito podobo.« Nato mi je Gospod rekel tole: »Pogledal sem to ljudstvo in glej, to je trdovratno ljudstvo. Pusti me, da jih pokončam in izbrišem njihovo ime izpod neba, iz tebe pa napravim narod, močnejši in številnejši od tega!« Obrnil sem se in odšel z gore, ki je gorela v ognju; v vsaki roki sem imel po eno ploščo zaveze. Pogledal sem in glej, grešili ste proti Gospodu, svojemu Bogu, naredili ste si ulito tele; hitro ste krenili s poti, ki vam jo je zapovedal Gospod. Tedaj sem zgrabil plošči, ju vrgel iz rok in ju razbil pred vašimi očmi. Potem sem se vrgel pred Gospoda in kakor prvič ostal štirideset dni in štirideset noči. Nisem ne jedel kruha ne pil vode zaradi vseh vaših grehov, s katerimi ste se pregrešili, ko ste delali, kar je hudo v Gospodovih očeh, tako da ste ga razjezili. Kajti zbal sem se jeze in srda, s katerim se je Gospod jezil na vas, tako da vas je hotel pokončati. In Gospod me je tudi tokrat uslišal. Tudi nad Aronom se je Gospod tako zelo razjezil, da ga je hotel pokončati; tudi zanj sem takrat prosil. Vaš greh pa, ki ste ga naredili, tele, sem vzel, ga sežgal v ognju, ga zdrobil in popolnoma zmlel v droben prah, prah pa vrgel v potok, ki teče z gore. Tudi v Tabêri, v Masi in v Kibrót Taávi ste jezili Gospoda. In ko vas je Gospod poslal iz Kadeš Barnée in rekel: »Pojdite in vzemite v last deželo, ki vam jo dajem!« ste se uprli ukazu Gospoda, svojega Boga, in mu niste zaupali in ne poslušali njegovega glasu. Uporni ste bili nasproti Gospodu vse od dneva, ko sem vas spoznal. Vrgel sem se torej pred Gospoda in ležal na tleh štirideset dni in štirideset noči, kajti Gospod je rekel, da vas bo pokončal. Prosil sem Gospoda in rekel: »Gospod Bog, ne uničuj svojega ljudstva in svoje dediščine, ki si jih rešil s svojo veličino in jih z močno roko izpeljal iz Egipta! Spomni se svojih služabnikov Abrahama, Izaka in Jakoba! Ne oziraj se na trdovratnost tega ljudstva, na njihovo hudobijo in pregreho, da ne bodo rekli v deželi, iz katere si nas izpeljal: ›Ker jih Gospod ni mogel pripeljati v deželo, ki jim jo je obljubil, in ker jih je sovražil, jih je odpeljal, da bi jih pomoril v puščavi.‹ In vendar so tvoje ljudstvo in tvoja dediščina, ki si jih izpeljal s svojo veliko močjo in z iztegnjenim laktom.« Tisti čas mi je Gospod rekel: »Izsekaj si dve kamniti plošči, kakršni sta bili prvi, in pridi k meni na goro! Narêdi si tudi leseno skrinjo! Na plošči bom napisal besede, ki so bile na prvih ploščah, ki si ju razbil; potem ju polôži v skrinjo!« Naredil sem torej skrinjo iz akacijevega lesa, izsekal kamniti plošči, kakršni sta bili prvi, in s ploščama v roki šel na goro. Napisal je na plošči, kakor je bilo napisano prej, deset besed, ki vam jih je Gospod govoril na gori iz ognja na dan občestva; nato ju je Gospod dal meni. Obrnil sem se, šel z gore in položil plošči v skrinjo, ki sem jo naredil. Tam sta ostali, kakor mi je zapovedal Gospod. In Izraelovi sinovi so se odpravili iz Beerót Bené Jaakána v Mosêr. – Tam je Aron umrl in bil pokopan. Namesto njega je postal duhovnik njegov sin Eleazar. – Od tam so se odpravili v Hor Gidgád in iz Gidgáda v Jotbáto, deželo potokov. Tisti čas je Gospod določil Levijev rod, naj nosi skrinjo Gospodove zaveze, naj stoji pred Gospodom, mu služi in v njegovem imenu blagoslavlja; tako je še danes. Zato Levi nima deleža in dediščine s svojimi brati: Gospod je njegova dediščina, kakor mu je obljubil Gospod, tvoj Bog. Ostal sem torej kakor prvikrat na gori štirideset dni in štirideset noči in Gospod me je tudi tokrat uslišal, Gospod te ni hotel pokončati. In Gospod mi je rekel: »Vstani in pojdi, odpravi se pred ljudstvom, da pridejo in vzamejo v last deželo, ki sem jo s prisego obljubil dati vašim očetom!« In zdaj, Izrael, kaj zahteva od tebe Gospod, tvoj Bog? Samo to, da se bojiš Gospoda, svojega Boga, da hodiš po vseh njegovih poteh, ga ljubiš in služiš Gospodu, svojemu Bogu, z vsem srcem in z vso dušo, da izpolnjuješ Gospodove zapovedi in njegove zakone, ki ti jih danes zapovedujem, da ti bo dobro. Glej, Gospodu pripadajo nebo in nebes nebesa in zemlja in vse, kar je na njej. Vendar se je Gospod zavzel samo za tvoje očete, da bi jih ljubil, in za njimi je izbral njihov zarod, vas, izmed vseh ljudstev, kakor je danes. Obrežite torej prednjo kožico svojega srca in ne bodite več trdovratni! Kajti Gospod, vaš Bog, je Bog nad vsemi bogovi in Gospod nad vsemi gospodi, véliki, mogočni in strašni Bog, ki ne gleda na osebo in ne sprejema podkupnine, ki pomaga do pravice siroti in vdovi, ljubi tujca in mu daje kruha in obleke. Ljubite tujca, kajti bili ste tujci v egiptovski deželi. Gospoda, svojega Boga, se boj, njemu služi, njega se dŕži in pri njegovem imenu prisegaj! On je tvoja hvalnica, on je tvoj Bog, ki ti je storil velike in strašne reči, ki so jih videle tvoje oči. Sedemdeset duš je bilo tvojih očetov, ko so šli v Egipt, zdaj pa te je Gospod, tvoj Bog, namnožil kakor zvezde na nebu. Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, in vse dni izpolnjuj, kar si dolžan izpolnjevati, njegove zakone, odloke in zapovedi. Spoznajte torej danes – ne vaši sinovi, ki niso ne spoznali ne videli – pouk Gospoda, svojega Boga, njegovo veličino, njegovo močno roko in iztegnjeni laket, njegova znamenja in dela, ki jih je storil v Egiptu egiptovskemu kralju faraonu in vsej njegovi deželi; in kar je storil egiptovski vojski, konjem in vozovom, kako jih je Gospod, ko so vas zasledovali, preplavil z vodami Trstičnega morja in jih uničil do tega dne; in kar vam je storil v puščavi, dokler niste prišli do tega kraja; kaj je storil Datánu in Abirámu, sinovoma Rubenovega sina Eliába, kako je zemlja sredi vsega Izraela odprla usta in ju pogoltnila z družinama in šotoroma vred in z vsemi privrženci. Kajti vaše oči so videle vsa Gospodova velika dela, ki jih je storil. Izpolnjujte torej vso zapoved, ki vam jo danes dajem, da boste močni in da pridete in vzamete v last deželo, v katero greste, da jo vzamete v last, in da podaljšate svoje dneve na zemlji, ki jo je Gospod s prisego obljubil dati vašim očetom in njihovemu zarodu, deželo, v kateri se cedita mleko in med. Kajti dežela, v katero greš, da jo vzameš v last, ni taka kakor egiptovska dežela, iz katere ste odšli in ki si jo poseval s semenom in namakal z nogami kakor zelenjavni vrt. Dežela, kamor greste, da jo vzamete v last, je dežela hribov in dolin in pije vodo iz dežja neba, dežela, za katero skrbi Gospod, tvoj Bog: oči Gospoda, tvojega Boga, so nenehno obrnjene vanjo od začetka leta do konca leta. Če boste torej natančno poslušali moje zapovedi, ki vam jih danes zapovedujem, in boste ljubili Gospoda, svojega Boga, in mu služili z vsem srcem in vso dušo, bom vaši deželi dajal dež o pravem času, zgodnji in pozni dež, da spraviš žito, vino in olje; in na tvojem polju bom dajal travo za tvojo živino; in jedel boš in se nasitil. Varujte se, da se vaše srce ne da zapeljati, da bi skrenili s poti in služili drugim bogovom in se jim priklanjali. Sicer bi se proti vam vnela Gospodova jeza in bi zaprl nebo, da ne bi bilo dežja, in zemlja ne bi dajala pridelka; hitro bi izginili iz lepe dežele, ki vam jo daje Gospod. Vtisnite si te moje besede v srce in v dušo, privežite si jih za znamenje na roko in naj vam bodo za čelni nakit med očmi. Učite jih svoje sinove tako, da jim jih govorite, ko bivaš v svoji hiši in ko hodiš po poti, ko legaš in ko vstajaš! Napiši jih na hišne podboje in na mestna vrata, da se pomnožijo tvoji dnevi in dnevi tvojih sinov na zemlji, za katero je Gospod prisegel vašim očetom, da jim jo bo dal, kakor dolgo bo nebo nad zemljo! Kajti če boste vestno izpolnjevali vso to zapoved, ki vam jo ukazujem izpolnjevati, in ljubili Gospoda, svojega Boga, hodili po vseh njegovih poteh in se ga držali, bo Gospod pregnal pred vami vse te narode in razlastili boste narode, večje in močnejše od sebe. Vsak kraj, kamor stopi stopalo vaše noge, bo vaš; od puščave in Libanona, od reke, reke Evfrata, do zahodnega morja bo vaše ozemlje. Nihče ne bo obstal pred vami; Gospod, vaš Bog, pošlje pred vami grozo in strah nad vso deželo, po kateri boste hodili, kakor vam je obljubil. Glejte, danes polagam pred vas blagoslov in prekletstvo: blagoslov, če boste poslušni zapovedim Gospoda, svojega Boga, ki vam jih danes dajem; prekletstvo, če ne boste poslušni zapovedim Gospoda, svojega Boga, temveč boste krenili s poti, ki vam jo danes zapovedujem, in hodili za drugimi bogovi, ki jih niste poznali. Ko te Gospod, tvoj Bog, pripelje v deželo, v katero greš, da jo vzameš v last, daj blagoslov na goro Garizím, prekletstvo pa na goro Ebál! – Ali nista onstran Jordana, za potjo proti sončnemu zahodu v deželi Kánaancev, ki prebivajo v Arábi nasproti Gilgálu, pri Moréjevih hrastih? Kajti čez Jordan pojdete, da pridete in vzamete v last deželo, ki vam jo daje Gospod, vaš Bog. Ko jo boste vzeli v last in prebivali v njej, vestno izpolnjujte vse zakone in odloke, ki jih danes polagam pred vas! To so zakoni in odloki, ki jih vestno izpolnjujte v deželi, ki ti jo Gospod, Bog tvojih očetov, daje v last za vse dni, dokler boste živeli na zemlji. Popolnoma uničite vse kraje, kjer so narodi, ki jih boste razlastili, služili svojim bogovom na visokih gorah, na gričih in pod vsakim zelenim drevesom. Podrite njihove oltarje, razbijte spominske kamne, sežgite svete kole v ognju, razbijte rezane podobe njihovih bogov in izbrišite njihovo ime s tistega kraja! Ne delajte tako Gospodu, svojemu Bogu! Temveč poiščite kraj, ki ga izbere Gospod, vaš Bog, izmed vseh vaših rodov, da tam naseli svoje ime in bo tam prebival! Tja prihajajte in tja prinašajte žgalne in klavne daritve, desetine, vzdigovanje svoje roke, zaobljube, prostovoljne darove in prvence goveda in drobnice! In tam, pred Gospodom, svojim Bogom, jejte in se vi in vaše hiše veselite vsega pridelka svojih rok, s katerim te je blagoslovil Gospod, tvoj Bog! Ne delajte tako, kakor danes delamo tukaj, vsakdo, kakor je prav v njegovih očeh! Kajti niste še prišli do počivališča in do dediščine, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog. Ko pa pridete čez Jordan in se naselite v deželi, ki vam jo Gospod, vaš Bog, daje kot dediščino, in ko vam bo naklonil mir pred vsemi vašimi sovražniki naokrog in boste varno prebivali, tedaj prinašajte na kraj, ki ga izbere Gospod, vaš Bog, da bo tam prebivalo njegovo ime, vse, kar vam zapovedujem: žgalne in klavne daritve, desetine, vzdigovanje svoje roke in vse izbrane darove, ki jih boste zaobljubili Gospodu! In veselite se pred Gospodom, svojim Bogom, s svojimi sinovi in hčerami, s hlapci in deklami in z levitom, ki je znotraj vaših vrat, ker nima deleža in dediščine z vami! Varuj se, da ne boš daroval svojih žgalnih daritev na katerem koli kraju, ki ga ugledaš! Temveč daruj svoje žgalne daritve na kraju, ki ga izbere Gospod v enem izmed tvojih rodov, in tam izpolnjuj vse, kar ti zapovedujem! Vendar smeš, kakor želi tvoja duša, klati in jesti meso znotraj vseh svojih vrat, kakor te blagoslovi Gospod, tvoj Bog. Nečisti in čisti ga sme jesti kakor gazelo in jelena. Le krvi ne smete uživati; izlij jo na zemljo kakor vodo! Znotraj svojih vrat ne smeš jesti desetine svojega žita, vina in olja, ne prvencev goveda in drobnice ne katerih koli zaobljub, ki jih zaobljubiš, ne prostovoljnih darov in ne vzdigovanja svojih rok! Temveč pred Gospodom, svojim Bogom, na kraju, ki ga izbere Gospod, tvoj Bog, jih uživaj s sinom in hčerjo, s hlapcem in deklo in z levitom, ki je znotraj tvojih vrat! In vesêli se pred Gospodom, svojim Bogom, vsega pridelka svojih rok! Varuj se, da ne zapustiš levita vse dni, ko boš na svoji zemlji. Ko Gospod, tvoj Bog, razširi tvojo pokrajino, kakor ti je obljubil, in porečeš: »Meso bi rad jedel,« ker si bo tvoja duša zaželela jesti meso, smeš jesti meso, kolikor ga želi tvoja duša. Če bo kraj, ki ga izbere Gospod, tvoj Bog, da tam naseli svoje ime, daleč, smeš klati od goveda in drobnice, ki ti jo da Gospod, kakor sem ti zapovedal; in znotraj svojih vrat smeš jesti, kolikor želi tvoja duša. Jej ga tako, kakor ješ gazelo in jelena! Skupaj ga smeta jesti čisti in nečisti. Samo tega se trdno dŕži, da ne boš užival krvi! Kajti kri je življenje in ne smeš jesti življenja z mesom vred. Ne smeš je uživati, izlij jo na zemljo kakor vodo! Ne uživaj je, da bo dobro tebi in za teboj tvojim sinovom, če storiš, kar je prav v Gospodovih očeh! Samo svete darove, ki si jih dolžan, in zaobljubljene darove vzemi in pojdi na kraj, ki ga izbere Gospod, in daruj žgalne daritve, meso in kri, na oltarju Gospoda, svojega Boga! Kri svojih klavnih daritev izlij na oltar Gospoda, svojega Boga, meso pa smeš jesti. Izpolnjuj in poslušaj vse te besede, ki ti jih zapovedujem, da bo dobro tebi in za teboj tvojim sinovom na veke, če storiš, kar je dobro in prav v očeh Gospoda, tvojega Boga! Ko bo Gospod, tvoj Bog, pred teboj pokončal narode, v katerih deželo greš, da jih razlastiš, in ko jih razlastiš in se naseliš v njihovi deželi, se varuj, da se ne daš ujeti, da bi jih posnemal, potem ko so bili pokončani pred teboj. Ne išči njihovih bogov in ne reci: »Kako so ti narodi služili svojim bogovom? Tudi jaz bom tako delal.« Ne delaj tako Gospodu, svojemu Bogu, kajti vse, kar je Gospodu gnusoba, kar sovraži, delajo oni svojim bogovom; saj celó sinove in hčere v ognju sežigajo bogovom. Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj! Če v tvoji sredi vstane prerok ali sanjavec sanj in ti napove znamenje ali čudež in se znamenje ali čudež, o katerem je govoril, zgodi, pa reče: »Pojdimo za drugimi bogovi, ki jih ne poznaš, in jim služimo!« ne poslušaj besed tega preroka ali tega sanjavca sanj! Kajti Gospod, vaš Bog, vas preizkuša, da bi spoznal, ali ljubite Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo. Za Gospodom, svojim Bogom, hôdite in njega se bojte; njegove zapovedi izpolnjujte, njegov glas poslušajte, njemu služite in njega se držite! Tisti prerok ali tisti sanjavec sanj pa mora umreti, ker je nagovarjal k odpadu od Gospoda, vašega Boga, ki vas je izpeljal iz egiptovske dežele in te odkupil iz hiše sužnosti. Hotel te je odvrniti s poti, po kateri ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal hoditi; tako boš iztrebil zlo iz svoje srede. Če te tvoj brat, sin tvoje matere, ali tvoj sin ali hči ali žena tvojega naročja, ali prijatelj, ki je kakor tvoja duša, na skrivaj zapeljuje in pravi: »Pojdimo in služimo drugim bogovom,« ki jih niste poznali ne ti ne tvoji očetje, izmed bogov ljudstev, ki so okoli vas, najsi bodo blizu ali daleč od tebe, od enega do drugega konca zemlje, ne vdajaj se mu in ne poslušaj ga! Naj se ne smili tvojemu očesu, ne prizanašaj mu in ne skrivaj ga, temveč ga neizprosno ubij! Tvoja roka naj se ob usmrtitvi prva vzdigne proti njemu, potem pa roke vsega ljudstva. Pobij ga s kamenjem, da bo umrl, ker te je skušal odvrniti od Gospoda, tvojega Boga, ki te je izpeljal iz Egipta, iz hiše sužnosti. Ves Izrael naj to sliši in se boji, da nihče v tvoji sredi ne bo več storil kakšne tako hudobne stvari. Če v katerem svojih mest, ki ti jih da Gospod, tvoj Bog, da boš tam prebival, slišiš govoriti, da so iz tvoje srede odšli možje, ničvredneži, in zapeljali prebivalce svojega mesta z besedami: »Pojdimo in služimo drugim bogovom,« ki jih niste poznali, tedaj dobro preišči, poizvedi in povprašaj! In glej, stvar je zanesljivo resnična: ta gnusoba se je zgodila v tvoji sredi; tedaj neizprosno udari prebivalce tega mesta z ostrino meča, z zakletvijo pokončaj mesto in vse, kar je v njem, tudi živino udari z ostrino meča! Ves njegov plen znôsi na sredo trga in do kraja sežgi z ognjem mesto in ves plen za Gospoda, svojega Boga; za vedno naj ostane groblja, naj se več ne pozida. Od reči, ki sodijo pod zakletev, naj se nič ne prime tvojih rok, da Gospod odneha od žara svoje jeze in ti izkaže usmiljenje, se te usmili in te namnoži, kakor je prisegel tvojim očetom, ker boš poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in izpolnjeval vse njegove zapovedi, ki ti jih danes dajem, in delal, kar je prav v očeh Gospoda, tvojega Boga. Sinovi ste Gospodu, svojemu Bogu. Ne delajte si urezov in ne strizite se do golega med očmi zaradi mrtveca! Kajti sveto ljudstvo si Gospodu, svojemu Bogu, in Gospod te je izbral, da boš njegova osebna lastnina izmed vseh ljudstev, ki so na površju zemlje. Ne jej nobene gnusobe! To so živali, ki jih smete jesti: govedo, ovca, koza, jelen, gazela, damjak, divja koza, kozorog, antilopa in divja ovca. Jesti smete vse živali, ki imajo parklje, na dvoje preklane parklje, in tiste živali, ki prežvekujejo. Ne jejte pa od prežvekovalcev in od teh, ki imajo popolnoma preklane parklje: kamele, zajca in skalnega jazbeca; te sicer prežvekujejo, nimajo pa parkljev: za vas so nečiste; in svinje, ker sicer ima parklje, pa ne prežvekuje; za vas je nečista. Ne jejte njihovega mesa in ne dotikajte se njihove mrhovine! Izmed vseh živali, ki so v vodi, smete jesti tele: jesti smete vse, kar ima plavuti in luskine. Ne smete pa jesti ničesar, kar nima plavuti in luskin: za vas je nečisto. Vse čiste ptice smete jesti. Te pa so, ki jih ne smete jesti: orel, brkati ser, jastreb, kanja, sokol, lunj po njegovih vrstah, krokar po njegovih vrstah, noj, postovka, galeb, kragulj po njegovih vrstah, čuk, čebélar, sova, kavka, mrhar, kormoran, štorklja, deževnik po njegovih vrstah, smrdokavra in netopir. In vse krilate žuželke so za vas nečiste: ne smete jih jesti. Vso čisto perutnino pa smete jesti. Nobene mrhovine ne smete jesti. Smeš jo dati tujcu, ki je znotraj tvojih vrat, da jo pojé, ali pa prodati tujcu; kajti sveto ljudstvo si Gospodu, svojemu Bogu. Ne kuhaj kozliča v mleku njegove matere! Natančno oddêli desetino od vsega pridelka svoje setve, ki leto za letom zraste na njivi! Pred Gospodom, svojim Bogom, na kraju, ki ga izbere, da bo tam prebivalo njegovo ime, jej desetino svojega žita, vina in olja in prvence goveda in drobnice, da se naučiš bati vse dni Gospoda, svojega Boga. Če je pot zate predolga, če ne moreš prinesti desetine, ker je kraj, ki ga izbere Gospod, tvoj Bog, da tam naseli svoje ime, preveč oddaljen, ko te Gospod, tvoj Bog blagoslovi, tedaj jo zamenjaj za srebro in s srebrom v roki pojdi na kraj, ki si ga izbere Gospod, tvoj Bog! Srebro zamenjaj za vse, kar hoče tvoja duša: goveda, drobnice, vina, opojne pijače in česar koli poželi tvoja duša, in jej tam pred Gospodom, svojim Bogom, in se vesêli s svojo hišo! In ne zapústi levita, ki je znotraj tvojih vrat, saj nima deleža in dediščine s teboj! Ob koncu vsakega tretjega leta izloči vso desetino svojega pridelka tega leta in jo spravi znotraj svojih vrat, da lahko pride levit, ker nima deleža in dediščine s teboj, in tujec, sirota in vdova, ki so znotraj tvojih vrat; naj se najedo in nasitijo, da te blagoslovi Gospod, tvoj Bog, pri vsem delu tvojih rok, ki ga opravljaš. Ob koncu sedmih let narêdi odpust! Odpust pa je v temle: roka vsakega upnika, ki je kaj posodil bližnjemu, naj dolg odpusti; naj ne terja svojega bližnjega in brata, kajti odpust je razglašen za Gospoda. Tujca smeš terjati, kar pa je tvojega pri tvojem bratu, naj tvoja roka odpusti. Sicer pa pri tebi ne bo smelo biti reveža; kajti Gospod te bo obilno blagoslovil v deželi, ki ti jo Gospod, tvoj Bog, daje v dediščino, da jo vzameš v last, če boš le zvesto poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in vestno izpolnjeval vso to zapoved, ki ti jo danes dajem. Kajti Gospod, tvoj Bog, te bo blagoslovil, kakor ti je obljubil, in boš lahko posojal mnogim narodom, sam pa ne boš jemal na pósodo; gospodoval boš nad mnogimi narodi, nad teboj pa ne bodo gospodovali. Če bo pri tebi revež, kateri izmed tvojih bratov, v katerem koli kraju v tvoji deželi, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, ne zakrkni svojega srca in ne zapiraj roke pred svojim revnim bratom, temveč mu jo na široko odpiraj in mu rad posojaj, kolikor potrebuje tega, kar mu manjka. Varuj se, da v tvojem srcu ne bo nizkotne misli, da bi rekel: »Sedmo leto se bliža, odpustno leto,« in bi bilo tvoje oko hudobno do revnega brata in bi mu ničesar ne dal! Vpil bi h Gospodu zoper tebe in ti bi bil kriv. Velikodušno mu dajaj in tvoje srce naj ne bo nevoljno, ko mu daješ; zaradi tega te bo namreč Gospod, tvoj Bog, blagoslovil pri vsem tvojem delu in pri vsem, česar se loti tvoja roka. Ker v deželi ne bo zmanjkalo revežev, ti zapovedujem in pravim: »Široko odpiraj svojo roko bratu, ubožcu in revežu v svoji deželi!« Če se ti proda tvoj brat, Hebrejec ali Hebrejka, naj ti služi šest let, sedmo leto pa ga odpústi prostega! Ko ga odpustiš prostega, ga ne odpuščaj praznega! Bogato ga preskrbi z darovi od svoje drobnice, z mlatišča in iz tlačilnice; s čimer te blagoslovi Gospod, tvoj Bog, od tega mu daj! Spomni se, da si bil suženj v egiptovski deželi in da te je Gospod, tvoj Bog, odkupil! Zato ti danes dajem to zapoved. Če pa ti poreče: »Nočem oditi od tebe,« ker ljubi tebe in tvojo hišo, ker mu je dobro pri tebi, tedaj vzemi šilo in mu prebodi uho na vratih! Potem ti bo suženj za zmeraj. Enako stôri tudi svoji sužnji! Naj ne bo težko v tvojih očeh, da ga odpuščaš prostega, kajti v šestih letih ti je prislužil dvojno najemnikovo plačilo. In Gospod, tvoj Bog, te bo blagoslovil pri vsem, kar boš delal. Vsakega prvega samca, ki bo storjen pri tvojem govedu in pri tvoji drobnici, posvéti Gospodu, svojemu Bogu! Ne delaj s prvencem svojega goveda in ne strizi prvenca svoje drobnice! Pred Gospodom, svojim Bogom, ga iz leta v leto s svojo hišo vred jej na kraju, ki ga izbere Gospod! Če pa ima žival kako napako, da je hroma ali slepa ali ima kakršno koli napako, je ne smeš darovati Gospodu, svojemu Bogu; znotraj svojih vrat jo pojej! Čisti in nečisti jo smeta jesti skupaj kakor smeta gazelo ali jelena. Samo njene krvi ne uživaj; izlij jo na zemljo kakor vodo! Pazi na mesec abíb in obhajaj pasho za Gospoda, svojega Boga! Kajti v mesecu abíbu te je Gospod, tvoj Bog, ponoči izpeljal iz Egipta. Kot pasho daruj Gospodu, svojemu Bogu, drobnico in govedo na kraju, ki ga izbere Gospod, da bi tam prebivalo njegovo ime. Ne jej zraven nič kvašenega; sedem dni jej zraven nekvašeni kruh, kruh stiske – kajti v naglici si odšel iz egiptovske dežele –, da se boš vse dni svojega življenja spominjal dneva, ko si odšel iz egiptovske dežele. Sedem dni naj se ne vidi pri tebi kvas v vsej tvoji pokrajini; in od mesa, ki ga daruješ zvečer prvega dne, naj nič ne ostane čez noč do jutra. Ne smeš darovati pashe v katerem koli svojih krajev, ki ti jih da Gospod, tvoj Bog, temveč na kraju, ki ga izbere Gospod, tvoj Bog, da bi na njem prebivalo njegovo ime, tam daruj pasho zvečer, ob sončnem zahodu, ob času, ko si odšel iz Egipta! Na kraju, ki ga izbere Gospod, tvoj Bog, jo skuhaj in jej! Zjutraj pa se vrni in pojdi v svoje šotore! Šest dni jej nekvašeni kruh; sedmi dan pa je praznični shod za Gospoda, tvojega Boga! Ne opravljaj nobenega dela! Štej sedem tednov; ob času, ko pride srp prvič nad žito, začni šteti sedem tednov! Potem obhajaj praznik tednov za Gospoda, svojega Boga, s prostovoljnimi darovi svoje roke; daj primerno temu, kakor te je blagoslovil Gospod, tvoj Bog! Vesêli se pred Gospodom, svojim Bogom, s sinom in hčerjo, s hlapcem in z deklo in z levitom, ki je znotraj tvojih vrat, s tujcem, siroto in vdovo, ki so v tvoji sredi, na kraju, ki ga izbere Gospod, tvoj Bog, da bi tam prebivalo njegovo ime! Pomni, da si bil suženj v Egiptu, in vestno izpolnjuj te zakone! Šotorski praznik obhajaj sedem dni, ko spraviš pridelke z mlatišča in iz tlačilnice! Vesêli se ob svojem prazniku s sinom in hčerjo, s hlapcem in z deklo in z levitom, s tujcem, siroto in z vdovo, ki so znotraj tvojih vrat! Sedem dni praznuj za Gospoda, svojega Boga, na kraju, ki ga izbere Gospod, kajti Gospod, tvoj Bog, te bo blagoslovil pri vsem tvojem pridelku in pri vsem delu tvojih rok; bodi zares vesel! Trikrat v letu naj se prikažejo vsi tvoji moški pred Gospodom, tvojim Bogom, na kraju, ki ga izbere: na praznik nekvašenega kruha, na praznik tednov in na šotorski praznik. A naj se ne prikažejo praznih rok pred Gospodovim obličjem, ampak vsak z darom, ki ga zmore njegova roka, kakor te blagoslovi Gospod, tvoj Bog. Postavi si sodnike in nadzornike po vseh svojih krajih, ki ti jih da Gospod, tvoj Bog, po tvojih rodovih, da bodo s pravično sodbo sodili ljudstvo! Ne prirejaj si prava, ne glej na osebo, ne jemlji podkupnine! Kajti podkupnina slepi oči modrih in prevrača besede pravičnih. Za pravičnost, za pravičnost se poganjaj, da boš živel in vzel v last deželo, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog. Ne zasajaj svetega kola iz kakršnega koli lesa blizu oltarja Gospoda, tvojega Boga, ki si ga narediš! Tudi si ne postavljaj spominskih kamnov, ki jih Gospod, tvoj Bog, sovraži! Ne daruj Gospodu, svojemu Bogu, ne goveda ne drobnice, ki ima kakšno napako, kar koli slabega! Kajti to je gnusoba Gospodu, tvojemu Bogu. Če se najde v tvoji sredi, v katerem tvojih krajev, ki ti jih da Gospod, tvoj Bog, mož ali žena, ki dela, kar je hudo v očeh Gospoda, tvojega Boga, s tem da prestopa njegovo zavezo ter gre in služi drugim bogovom in se jim priklanja, ali soncu ali luni ali vsej nebesni vojski, česar nisem zapovedal, in ti to povedo in slišiš o tem, tedaj zadevo dobro preišči! In glej, stvar je zanesljivo resnična: zgodila se je ta gnusoba v Izraelu; tedaj odpelji tistega moža ali tisto ženo, ki sta storila to húdo stvar, k vratom, moža ali ženo, in ju kamnaj, da umreta! Po izjavi dveh ali treh prič naj se usmrti, kdor mora umreti; po izjavi ene priče pa se ne sme usmrtiti. Pri usmrtitvi naj se najprej vzdigne proti njemu roka prič in potem roka vsega ljudstva. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Če je zadeva zate pretežka, da bi mogel razsoditi med krvjo in krvjo, med pravico in pravico in med napadom in napadom – kakršna koli sporna zadeva pri tvojih mestnih vratih –, vstani in pojdi na kraj, ki ga izbere Gospod, tvoj Bog! Pojdi k levitskim duhovnikom in k sodniku, ki bo v tistih dneh; vprašaj jih in povedali ti bodo, kakšna je razsodba. Stôri po besedi, ki ti jo povedo na tistem kraju, ki ga izbere Gospod, in vestno izpolni vse, kakor te poučijo! Stôri po postavi, o kateri te poučijo, in po sodbi, ki ti jo izrečejo! Ne obračaj se od besede, ki ti jo povedo, ne na desno ne na levo! Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo Gospodu, tvojemu Bogu, ali sodnika, ta človek mora umreti. Tako odpravi zlo iz Izraela! Vse ljudstvo naj to sliši, da se bodo bali in ne bodo več ravnali predrzno. Ko prideš v deželo, ki ti jo dá Gospod, tvoj Bog, in jo vzameš v last in v njej prebivaš, pa porečeš: »Postavim si kralja kakor vsi narodi, ki so okoli mene,« tedaj si vsekakor postavi kralja, ki ga izbere Gospod, tvoj Bog! Izmed svojih bratov si postavi kralja; ne smeš postaviti čezse tujca, ki ni tvoj brat! Vendar naj ne množi konj in naj ne vodi ljudstva nazaj v Egipt, da bi pomnožil število konj, saj vam je Gospod rekel: »Nikoli več se ne vračajte po tej poti!« Tudi naj si ne množi žen, da se njegovo srce ne izneveri; in naj si ne kopiči preveč srebra in zlata. In ko zasede prestol svojega kraljestva, naj si od levitskih duhovnikov prepiše v knjigo to postavo. Naj jo ima pri sebi in jo bere vse dni svojega življenja, da se nauči bati Gospoda, svojega Boga, in vestno izpolnjevati vse besede te postave in te zakone, da se njegovo srce ne povzdigne nad brate in se ne odvrne od zapovedi ne na desno ne na levo, da se njemu in njegovim sinovom podaljšajo dnevi kraljevanja sredi Izraela. Levitski duhovniki, ves Levijev rod, naj nimajo deleža in dediščine z Izraelom; živijo naj od Gospodovih ognjenih daritev in od njegove dediščine. Naj nima dediščine med svojimi brati; Gospod je njegova dediščina, kakor mu je obljubil. In to je pravica za duhovnike pri ljudstvu, pri tistih, ki darujejo klavne daritve, bodisi vola ali ovco: naj dajo duhovniku pleče, obe čeljusti in želodec. Prvine svojega žita, vina in olja in prvine od striženja svoje drobnice mu daj! Kajti njega je izbral Gospod, tvoj Bog, izmed vseh tvojih rodov, naj on in njegovi sinovi vse dni stojijo in opravljajo službo v Gospodovem imenu. Če pride levit iz katerega od tvojih krajev, kjer koli v Izraelu, kjer prebiva – če pride povsem po želji svoje duše – na kraj, ki ga izbere Gospod, sme opravljati službo v Gospodovem imenu kakor vsi njegovi bratje leviti, ki stojijo tam pred Gospodom. Enake deleže naj uživa ne glede na to, koliko je dobil s prodajo očetnega imetja. Ko prideš v deželo, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, se nikar ne úči posnemati gnusobe tistih narodov! Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi sina ali hčer žrtvoval v ognju, ki bi opravljal vedeževanje, zarotoval, razlagal znamenja ali čaral ali izgovarjal uroke ali klical duhove umrlih in druge duhove ali povpraševal umrle za svet. Kajti Gospodu je gnusoba, kdor koli dela te reči, in zaradi teh gnusob jih bo Gospod, tvoj Bog, pregnal pred teboj. Popoln bodi z Gospodom, svojim Bogom! Kajti ti narodi, ki jih boš razlastil, poslušajo zarotovalce in vedeževalce; tebi pa Gospod, tvoj Bog, ne pusti, da bi počel take reči. Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor mene, ti bo obudil Gospod, tvoj Bog; njega poslušajte. Prav tako kakor si na dan občestva prosil Gospoda, svojega Boga, na Horebu, ko si rekel: »Naj ne poslušam več glasu Gospoda, svojega Boga, in ne gledam več tega velikega ognja, da ne umrem.« Tedaj mi je Gospod rekel: »Prav je, kar so rekli. Obudil jim bom preroka izmed njihovih bratov, kakor tebe, in položil bom svoje besede v njegova usta in govoril jim bo vse, kar mu bom zapovedal. Kdor ne bo poslušal mojih besed, ki jih bo govoril v mojem imenu, tega pokličem na odgovor. Toda prerok, ki bi se drznil v mojem imenu govoriti besedo, katere mu nisem ukazal govoriti, ali ki bi govoril v imenu drugih bogov, ta prerok bi moral umreti.« Morda porečeš v svojem srcu: »Kako naj spoznam, katere besede Gospod ni spregovoril?« Kadar prerok govori v Gospodovem imenu, pa se beseda ne zgodi in ne izpolni, je to beseda, ki je Gospod ni povedal. V predrznosti jo je govoril prerok; nikar se ga ne boj! Ko Gospod, tvoj Bog, iztrebi narode, katerih deželo ti daje Gospod, tvoj Bog, in ko jih razlastiš in boš prebival v njihovih mestih in hišah, si sredi svoje dežele, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, da jo vzameš v last, oddêli tri mesta! Pripravi si poti in razdêli ozemlje svoje dežele, ki ti jo Gospod, tvoj Bog, daje v dediščino, na tri dele, da se lahko tja zateče vsak ubijalec. In to je beseda za ubijalca, ki se zateče tja, da ostane živ: Kdor brez vednosti ubije svojega bližnjega, ne da bi ga prej sovražil – na primer, da gre s svojim bližnjim v gozd podirat drevje in njegova roka zamahne s sekiro, da bi posekal drevo, pa železo odleti s toporišča in zadene njegovega bližnjega, da umre –, naj se zateče v katero izmed teh mest, da ostane živ. Sicer pohiti krvni maščevalec, ko mu je srce razgreto, za ubijalcem in ga, ker je pot predolga, dohiti in ubije. In vendar ni zaslužil smrtne obsodbe, ker ga prej ni sovražil. Zato ti zapovedujem tole: Odloči si tri mesta! Če pa Gospod, tvoj Bog, razširi tvoje ozemlje, kakor je prisegel tvojim očetom, in ti da vso deželo, ki jo je obljubil dati tvojim očetom – ker si izpolnjeval to zapoved in delal, kar sem ti danes zapovedal, da ljubi Gospoda, svojega Boga, in hôdi vse dni po njegovih poteh –, tedaj dodaj tem trem še tri mesta! Tako se ne bo prelivala nedolžna kri sredi tvoje dežele, ki ti jo Gospod, tvoj Bog, daje kot dediščino; ta kri bi prišla nadte. Če pa kdo svojega bližnjega sovraži in ga zalezuje ter se vzdigne proti njemu in ga udari, da umre, a se potem zateče v katero teh mest, naj starešine njegovega mesta pošljejo ponj in ga spravijo od tam in naj ga dajo v roke krvnemu maščevalcu, da umre. Naj se ne smili tvojemu očesu, temveč odpravi krivdo nedolžne krvi iz Izraela, da ti bo dobro! Ne premikaj meje svojega bližnjega, ki so jo določili predniki, na posesti, ki jo boš podedoval v deželi, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, da jo vzameš v last. Naj ne nastopa le ena priča proti možu, ki je zagrešil katero koli hudodelstvo, kateri koli prestopek ali pogrešek; stvar naj se ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če proti komu nastopi zlonamerna priča in ga obtoži uporništva, naj se moža, ki imata spor, postavita pred Gospoda, pred duhovnike in sodnike, ki bodo v tistih dneh. Sodniki naj stvar natančno preiščejo: in glej, priča je kriva priča, proti svojemu bratu je izpovedala laž; storite mu tako, kakor je on mislil storiti svojemu bratu! Tako odpravi zlo iz svoje srede! Drugi naj to slišijo in naj se bojijo, da ne storijo več take hude stvari v tvoji sredi. Tvoje oko bódi brez usmiljenja: življenje za življenje, oko za oko, zob za zob, roka za roko, noga za nogo! Kadar greš v boj proti sovražnikom in zagledaš konje in bojne vozove in ljudstvo, številnejše od tebe, se jih ne boj! Kajti s teboj bo Gospod, tvoj Bog, ki te je pripeljal iz egiptovske dežele. Ko boste blizu boja, naj nastopi duhovnik, govori naj ljudstvu in mu reče: »Poslušaj, Izrael! Danes ste pred bojem s sovražniki. Naj vam ne upade srce; ne bojte se in ne plašite se in naj vas ne bo strah pred njimi! Kajti Gospod, vaš Bog, hodi z vami, da se bo bojeval za vas z vašimi sovražniki in vam dal zmago.« Nadzorniki pa naj govorijo ljudstvu in rečejo: »Je kdo pozidal novo hišo, pa je še ni posvetil? – Naj gre in se vrne v svojo hišo, da ne umre v boju in je ne posveti kdo drug. Je kdo zasadil vinograd, pa ga še ni začel uživati? – Naj gre in se vrne v svojo hišo, da ne umre v boju in ga ne začne uživati kdo drug. Se je kdo zaročil z žensko, pa je še ni vzel? – Naj gre in se vrne v svojo hišo, da ne umre v boju in je ne vzame kdo drug.« Nadzorniki naj še naprej govorijo ljudstvu in rečejo: »Je kdo bojazljiv in plašnega srca? – Naj gre in se vrne v svojo hišo, da ne preplaši src svojih bratov, kakor je njegovo srce.« Ko nadzorniki nehajo govoriti ljudstvu, naj postavijo vojvode na čelo ljudstva. Ko se približaš mestu, da bi ga napadel, mu najprej ponudi mir! Če ti odgovori miroljubno in se ti odpre, naj ti bo vse ljudstvo, ki se najde v njem, dolžno opravljati tlako in ti služiti. Če pa ne sklene miru s teboj, ampak se hoče bojevati, ga oblegaj! Ko ti ga Gospod, tvoj Bog, da v roke, pobij vse moške v njem z ostrino meča! Le ženske, otroke, živino in vse, kar je v mestu, ves plen v njem zapleni zase in uživaj plen svojih sovražnikov, ki ti ga da Gospod, tvoj Bog! Tako stôri z vsemi mesti, ki so zelo daleč od tebe in niso izmed mest tehle narodov! Toda v mestih teh ljudstev, ki ti jih Gospod, tvoj Bog, daje kot dedno posest, ne puščaj pri življenju ničesar, kar diha, temveč z zakletvijo popolnoma pokončaj Hetejce, Amoréjce, Kánaance, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce, kakor ti je zapovedal Gospod, tvoj Bog, da vas ne naučijo počenjati vseh gnusob, ki so jih počenjali svojim bogovom, da se ne pregrešite proti Gospodu, svojemu Bogu! Kadar boš kako mesto oblegal veliko dni, da bi ga premagal in zavzel, ne uničuj njegovega drevja, da bi vihtel sekiro proti njemu! Od drevja raje uživaj, nikar ga ne sekaj! Je mar drevo na polju človek, da bi ga moral oblegati? Samo tisto drevje, o katerem veš, da ni za jed, smeš uničiti in posekati, da postaviš oblegovalne naprave zoper mesto, ki se bojuje s teboj, dokler ne podleže. Če se na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, v last, najde ubit človek, ki leži na polju, pa se ne ve, kdo ga je ubil, naj gredo tvoji starešine in sodniki ven in naj zmerijo oddaljenost do mest, ki so okoli ubitega. Starešine tistega mesta, ki je najbližje ubitemu, naj vzamejo junico, ki še ni delala in vlekla v jarmu. In starešine tistega mesta naj peljejo junico v dolino s stalno tekočim potokom, kjer se ni ne oralo ne sejalo, in naj tam v potoku zlomijo junici tilnik. Potem naj pristopijo duhovniki, Levijevi sinovi; kajti njih je izbral Gospod, tvoj Bog, naj mu opravljajo službo in blagoslavljajo v Gospodovem imenu; in po njihovi besedi naj se uredi vsak spor in vsaka poškodba. Vsi starešine tistega mesta, ki je ubitemu najbližje, pa naj si umijejo roke nad junico, ki so ji v potoku zlomili tilnik. Potem naj izjavijo in rečejo: »Naše roke niso prelile te krvi in naše oči tega niso videle. Nakloni, Gospod, spravo svojemu ljudstvu Izraelu, ki si ga odkupil, in ne daj, da bi bila krivda nedolžne krvi sredi tvojega ljudstva Izraela!« S tem bo zanje opravljena sprava za kri. Tako odpraviš krivdo nedolžne krvi iz svoje srede, kajti storil boš, kar je prav v Gospodovih očeh. Kadar greš na vojsko proti sovražniku in ti ga Gospod, tvoj Bog, da v roke in zajameš ujetnike, pa med njimi zagledaš žensko lepe postave in se zaljubiš vanjo in bi jo hotel vzeti za ženo, jo pelji v svojo hišo! Naj si ostriže glavo, obreže nohte, sleče svoje ujetniško oblačilo, ostane v tvoji hiši in mesec dni žaluje za očetom in materjo. Potem smeš iti k njej in se poročiti z njo, da ti bo za ženo. Če pa ti ne ugaja več, jo pústi, naj gre, kamor hoče: nikakor je ne smeš prodati za denar; ne bodi z njo nasilen, ker si jo ponižal! Če ima mož dve ženi, eno, ki jo ljubi, in drugo, ki je ne mara, pa mu rodita sinove, ljubljena in neljubljena, in je prvorojenec sin tiste, ki je ne mara, na dan, ko deli sinovom premoženje v dediščino, ne sme dati prvenstva sinu ljubljene v škodo sinu neljubljene, ki je prvorojenec, temveč mora priznati prvorojenca, sina neljubljene, in mu dati dvojni delež od vsega, kar se najde pri njem. Kajti ta je prvenec njegove moči, njemu gre pravica prvorojenstva. Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji. Če kdo naredi greh, ki zasluži smrtno kazen, in ga usmrtijo ter ga obesiš na drevo, naj njegovo truplo ne ostane na drevesu čez noč, ampak ga vsekakor pokoplji še isti dan! Kajti obešenec je preklet od Boga; ne skruni svoje zemlje, ki ti jo Gospod, tvoj Bog, daje v dediščino! Ne smeš se umakniti, če vidiš, da je zašel vol tvojega brata ali njegova ovca, temveč žival vsekakor pripelji bratu nazaj! Če pa tvoj brat ni blizu tebe in ga ne poznaš, jo spravi v svojo hišo, da bo pri tebi, dokler jo tvoj brat išče; potem mu jo daj nazaj! Prav tako stôri z njegovim oslom in z njegovim plaščem; tako stôri z vsako izgubljeno rečjo svojega brata, ki jo je izgubil, ti pa našel: ne smeš se umakniti. Ne smeš se umakniti, če vidiš, da je osel tvojega brata ali njegov vol padel na poti: vsekakor mu pomagaj, da ga vzdigne! Ženska naj ne nosi moške obleke in moški naj si ne oblači ženskih oblačil; kajti gnusoba je Gospodu, tvojemu Bogu, kdor koli to dela. Če ob poti naletiš na ptičje gnezdo, bodisi na kakem drevesu ali na tleh, z mladiči ali z jajci, in stara sedi na mladičih ali na jajcih, ne jemlji stare z mladiči vred! Pústi, da stara odleti, mladiče pa si lahko vzameš, da ti bo dobro in si podaljšaš dneve. Kadar zidaš novo hišo, narêdi na strehi ograjo, da ne spraviš krvi nad svojo hišo, ko bi kdo po nesreči padel z nje. Ne sej dveh vrst semena v svojem vinogradu, da ne zapade celoten pridelek svetišču: kar bo zraslo iz semena, ki si ga posejal, in pridelek vinograda! Ne orji z volom in oslom skupaj! Ne oblači obleke, tkane iz volne in lanu! Narêdi si čopke na štirih vogalih ogrinjala, s katerim se ogrinjaš! Če si kdo vzame ženo in gre k njej, pa jo neha imeti rad in jo obdolži hudih reči in jo spravi na slab glas, ko pravi: »Vzel sem si to ženo, in ko sem se ji približal, je nisem našel več device,« tedaj naj oče in mati mlade žene vzameta dokaz devištva mlade žene in ga odneseta starešinam k vratom. Oče mlade žene naj reče starešinam: »Svojo hčer sem dal temu možu za ženo, pa jo je nehal imeti rad. Glejte, obdolžuje jo hudih reči, ko pravi: ›Tvoje hčere nisem našel več device.‹ Toda tu je dokaz devištva moje hčere.« In razgrneta naj ogrinjalo pred mestnimi starešinami. Nato naj starešine tistega mesta primejo moža in ga kaznujejo. Naložijo naj mu globo sto šeklov srebra in to dajo očetu mlade žene, kajti izraelsko devico je spravil na slab glas. Mora jo imeti za ženo in vse svoje dni je ne sme odsloviti. Če pa se ta stvar izkaže za resnično, ker se pri mladi ženi ni našel dokaz devištva, naj jo odpeljejo k vratom hiše njenega očeta in možje njenega mesta naj jo posujejo s kamenjem, da umre, ker je storila nesramnost v Izraelu: vlačugala se je v hiši svojega očeta. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Če najdejo koga, da je ležal pri omoženi ženski, naj umreta oba: moški, ki je ležal pri ženski, in ženska. Tako odpravi zlo iz Izraela! Če je dekle, devica, zaročena možu, pa jo kdo sreča in leži pri njej, oba pripeljite k vratom tistega mesta in ju posujte s kamenjem, da umreta; dekle zato, ker v mestu ni vpila, moškega pa zato, ker je onečastil ženo svojega bližnjega. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Če pa kdo na polju sreča zaročeno dekle in ji stori silo in leži pri njej, naj umre samo moški, ki je ležal pri njej. Dekletu pa ne smeš nič storiti; nima greha, ki bi zaslužil smrt; s to stvarjo je namreč tako, kakor če se kdo vzdigne proti svojemu bližnjemu in ga ubije. Kajti na polju jo je srečal in naj je zaročeno dekle tudi vpilo, ni bilo nikogar, ki bi ji lahko prihitel na pomoč. Če kdo sreča dekle, devico, ki ni zaročena, in jo zgrabi in leži pri njej, pa ju najdejo, mora dati moški, ki je ležal pri dekletu, njenemu očetu petdeset šeklov srebra in jo imeti za ženo, ker jo je onečastil. Ne sme je odsloviti vse svoje dni. Nihče naj se ne ženi z ženo svojega očeta in naj ne odgrinja odeje svojega očeta. Kdor ima zmečkana moda ali odrezan moški ud, naj ne pride v Gospodovo občestvo. Noben mešanec naj ne pride v Gospodovo občestvo; tudi do desetega rodu naj njegovi ne pridejo v Gospodovo občestvo. Noben Amónec ne Moábec naj ne pride v Gospodovo občestvo; tudi do desetega rodu naj njihovi ne pridejo v Gospodovo občestvo, vekomaj ne, ker vam niso prišli naproti s kruhom in vodo na poti, ko ste šli iz Egipta, in ker so proti tebi najeli Beórjevega sina Bileáma iz Petórja v Mezopotamiji, da bi te preklel. Gospod, tvoj Bog, pa ni hotel poslušati Bileáma; Gospod, tvoj Bog, ti je spremenil prekletstvo v blagoslov, kajti Gospod, tvoj Bog, te ljubi. Nikoli ne skŕbi za njihov mir in njihov blagor, vse svoje dni ne! Na Edómca ne glej z gnusom, kajti tvoj brat je; na Egipčana ne glej z gnusom, kajti kot tujec si bival v njegovi deželi. Otroci, ki se jim rodijo, smejo v tretjem rodu priti v Gospodovo občestvo. Kadar greš in se utaboriš proti sovražniku, se varuj vsakršne hude reči! Če je pri tebi kdo, ki je postal nečist zaradi tega, kar se mu je pripetilo ponoči, naj gre iz tabora, naj ne hodi v notranjost tabora. Ko se zvečeri, naj se skopa v vodi, po sončnem zahodu pa naj pride v tabor. Zunaj tabora imej poseben kraj in tja ven hôdi! Med svojim orodjem imej lopatico: koplji z njo, ko moraš zunaj počeniti, in potem pokrij, kar je šlo od tebe! Kajti Gospod, tvoj Bog, hodi sredi tvojega tabora, da te rešuje in ti izroča tvoje sovražnike; zato bodi tabor svet, da ne vidi pri tebi nič nespodobnega in se ne odvrne od tebe. Sužnja, ki je od svojega gospodarja pribežal k tebi, ne izročaj njegovemu gospodarju! S teboj naj prebiva v tvoji sredi v kraju, kjer mu je všeč. Ne zatiraj ga! Naj ne bo posvečene vlačuge med Izraelovimi hčerami, ne posvečenega vlačugarja med Izraelovimi sinovi. Ne prinašaj vlačugarske nagrade ne pasjega plačila v hišo Gospoda, svojega Boga, za kakršno koli zaobljubo! Kajti oboje je gnusoba Gospodu, tvojemu Bogu. Ne jemlji obresti od svojega brata: obresti za denar, obresti za hrano, obresti za kakršno koli reč, ki se posoja na obresti! Tujcu smeš posojati na obresti, bratu pa ne, da te blagoslovi Gospod, tvoj Bog, v vsem, česar se loti tvoja roka v deželi, v katero greš, da jo vzameš v last! Kadar narediš zaobljubo Gospodu, svojemu Bogu, je ne odlašaj izpolniti! Kajti Gospod, tvoj Bog, jo bo strogo terjal od tebe in na tebi bi bil greh. Če pa se vzdržiš zaobljube, na tebi ni greha. A kar je prišlo s tvojih ustnic, to izpolni in stôri, kakor si prostovoljno obljubil Gospodu, svojemu Bogu, kar si govoril s svojimi usti! Če prideš v vinograd svojega bližnjega, smeš jesti grozdje, kolikor želiš, da se nasitiš, v posodo pa ne smeš devati. Če prideš v žito svojega bližnjega, smeš z roko smukati klase, s srpom pa ne smeš žeti žita svojega bližnjega. Če kdo vzame žensko in se z njo poroči in če ona potem ne najde naklonjenosti v njegovih očeh, ker je na njej našel kaj zoprnega, pa ji napiše ločitveni list, ji ga da v roke, jo odslovi iz svoje hiše, ona pa odide iz hiše in gre in postane žena drugega, pa jo ta drugi mož, ki si jo je vzel za ženo, neha imeti rad, ji napiše ločitveni list, ji ga da v roke, jo odslovi iz svoje hiše, ali pa ta drugi mož, ki si jo je vzel za ženo, umre, je njen prvi mož, ki jo je odslovil, ne sme ponovno vzeti, da bi mu bila za ženo, potem ko je postala nečista. Kajti to je gnusoba pred Gospodom; ne spravljaj v greh dežele, ki ti jo Gospod, tvoj Bog, daje v last! Če se je kdo pred kratkim oženil, naj ne odhaja v vojsko in naj se mu ne nalaga nikakršno opravilo; prost naj bo eno leto za hišo in naj razveseljuje ženo, ki jo je vzel. Ne jemlji v zastavo ročnega mlina ali njegovega zgornjega kamna; kajti življenje bi vzel v zastavo. Če koga zalotijo, da je ugrabil katerega izmed bratov, izmed Izraelovih sinov, z njim surovo ravnal in ga prodal, naj ugrabitelj umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Glej, da boš pri gobavi bolezni vestno naredil vse tako, kakor te učijo levitski duhovniki; ravnajte natančno tako, kakor sem jim zapovedal! Spomni se, kaj je Gospod, tvoj Bog, storil Mirjam na poti, ko ste šli iz Egipta! Če daš svojemu bližnjemu kar koli na pósodo, ne hôdi v njegovo hišo, da bi od njega vzel zastavo! Zunaj postoj in ta, ki mu posojaš, naj zastavo prinese k tebi ven. Če je to ubožec, ne hôdi spat, ko imaš njegovo zastavo pri sebi! Vsekakor mu vrni zastavo ob sončnem zahodu, da leže spat s svojim plaščem in te blagoslovi; zate pa bo to pravičnost pred Gospodom, tvojim Bogom. Ne izkoriščaj ubogega in revnega dninarja, bodisi da je izmed tvojih bratov ali izmed tujcev, ki so v tvoji deželi, znotraj tvojih vrat! Še tisti dan ga plačaj, da ne zaide sonce nad njegovim plačilom! Kajti ubog je in njegova duša hrepeni po tem; sicer bo vpil zoper tebe h Gospodu in na tebi bo greh. Očetje naj ne bodo usmrčeni zaradi sinov in sinovi ne zaradi očetov: vsak naj bo usmrčen za svoj greh. Ne krati pravice tujcu in siroti in ne jemlji vdovi oblačila v zastavo! Spomni se, da si bil suženj v Egiptu in da te je Gospod, tvoj Bog, odkupil od tam! Zato ti zapovedujem, da izpolniš to besedo. Kadar žanješ žito na polju in pozabiš kak snop na polju, se ne vračaj, da bi ga vzel! Naj bo za tujca, siroto in vdovo, da te blagoslovi Gospod, tvoj Bog, pri vsem delu tvojih rok. Kadar klatiš olive, ne raziskuj vej za seboj; naj bo za tujca, siroto in vdovo. Kadar trgaš v svojem vinogradu, ne paberkuj za seboj; naj bo za tujca, siroto in vdovo. Spomni se, da si bil suženj v egiptovski deželi; zato ti zapovedujem, da izpolniš to besedo. Kadar nastane spor med možmi in pridejo k sodbi, da bi jim sodili, naj pravičnega oprostijo, krivičnega pa obsodijo. Če je krivični zaslužil udarce, naj sodnik ukaže, da ga položijo na tla in mu vpričo njega dajo toliko udarcev, kolikor je primerno njegovi krivdi. Štirideset udarcev naj mu dajo, več ne, da ne bo tvoj brat, če bi mu dali še veliko več udarcev, onečaščen v tvojih očeh. Ne zavezuj gobca volu, kadar vrši žito! Če bratje bivajo skupaj in eden izmed njih umre, pa nima sina, naj se žena umrlega ne moži ven s tujcem. Njen svak naj gre k njej in si jo vzame za ženo in ji izpolni svaško dolžnost. Prvorojenec, ki ga bo rodila, naj se imenuje po njegovem umrlem bratu, da se njegovo ime ne izbriše iz Izraela. Če pa mož ne mara vzeti svakinje, naj gre svakinja k mestnim vratom k starešinam in reče: »Moj svak noče ohraniti imena svojega brata v Izraelu, noče mi izpolniti svaške dolžnosti.« Starešine njegovega mesta naj ga pokličejo in mu prigovarjajo. Če vztraja in reče: »Ne maram je vzeti,« naj njegova svakinja stopi k njemu pred očmi starešin, mu sezuje sandalo in mu pljune v obraz. Potem naj spregovori in reče: »Tako naj se stori možu, ki noče zidati hiše svojemu bratu.« In njegovo ime naj se v Izraelu glasi hiša sezutega. Če se tepeta moška, mož in njegov brat, in se približa žena enega, da bi rešila svojega moža iz rok tistega, ki ga tepe, pa iztegne roko in ga zgrabi za sram, ji odsekaj roko; tvoje oko naj bo brez usmiljenja. Ne imej v svoji vreči dveh vrst uteži, večje in manjše! Ne imej v svoji hiši dveh vrst škafov, večjega in manjšega! Imej celo in pravilno utež, imej cel in pravilen škaf, da se ti podaljšajo dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog! Kajti gnusoba je Gospodu, tvojemu Bogu, vsak, ki dela te reči, vsak, ki ravna nepošteno. Spominjaj se, kaj ti je storil Amálek na poti, ko ste šli iz Egipta; kako te je na poti napadel in pobil pri tebi vse, ki so opešali in zaostali za teboj, ko si bil izčrpan in utrujen, in se ni bal Boga! Ko ti torej Gospod, tvoj Bog, nakloni mir pred vsemi tvojimi sovražniki okrog in okrog v deželi, ki ti jo Gospod, tvoj Bog, daje, da jo kot dediščino vzameš v last, izbriši spomin na Amáleka izpod neba! Ne pozabi! Ko prideš v deželo, ki ti jo Gospod, tvoj Bog, daje v dedno posest, in jo vzameš v last in se v njej naseliš, vzemi nekaj prvin vseh zemeljskih sadov, ki jih dobiš iz svoje dežele, katero ti daje Gospod, tvoj Bog, daj jih v koš in pojdi na kraj, ki ga izbere Gospod, tvoj Bog, da tam prebiva njegovo ime! Potem pridi k duhovniku, ki bo tiste dni, in mu reci: »Danes pričujem Gospodu, tvojemu Bogu, da sem prišel v deželo, za katero je Gospod prisegel našim očetom, da nam jo bo dal.« Duhovnik naj vzame koš iz tvoje roke in ga postavi pred oltar Gospoda, tvojega Boga. Potem spregovôri in reci pred Gospodom, svojim Bogom: »Moj oče je bil blodeč Aramejec. Šel je v Egipt in je tam z malo ljudmi tujčeval. Tam pa je nastal iz njega velik, močan in številen narod. Toda Egipčani so hudo ravnali z nami, stiskali so nas in nam nalagali težko tlako. In vpili smo h Gospodu, Bogu naših očetov, in Gospod je slišal naš glas in videl našo bedo, težavo in stisko. Gospod nas je izpeljal iz Egipta z močno roko in z iztegnjenim laktom, z veliko strahoto, z znamenji in s čudeži. Pripeljal nas je v ta kraj in nam dal to deželo, v kateri se cedita mleko in med. In zdaj, glej, prinašam prvine sadov zemlje, ki si mi jo dal, Gospod.« Tako postavi koš pred Gospoda, svojega Boga, in se prikloni pred Gospodom, svojim Bogom! Z levitom in tujcem, ki sta v tvoji sredi, se vesêli vseh dobrot, ki jih je Gospod, tvoj Bog, dal tebi in tvoji hiši! Ko v tretjem letu, letu desetine, oddaš celo desetino vsega svojega pridelka in jo daš levitu, tujcu, siroti in vdovi, da se do sitega najedo znotraj tvojih vrat, reci pred Gospodom, svojim Bogom: »Odpravil sem iz hiše, kar je bilo posvečenega, in dal tudi levitu, tujcu, siroti in vdovi natanko po tvoji zapovedi, ki si mi jo dal; nobene od tvojih zapovedi nisem prestopil in ne pozabil. Od tega nisem jedel ob žalovanju, od tega nisem ničesar oddal, ko sem bil nečist, in od tega nisem ničesar dal kakemu mrliču; poslušal sem glas Gospoda, svojega Boga, storil sem čisto tako, kakor si mi zapovedal. Ozri se dol iz svojega svetega bivališča, iz nebes, in blagoslôvi svoje ljudstvo Izrael in zemljo, ki si nam jo dal, kakor si prisegel našim očetom, deželo, v kateri se cedita mleko in med.« Danes ti Gospod, tvoj Bog, zapoveduje, da izpolnjuj te zakone in odloke; vestno jih torej izpolnjuj z vsem srcem in vso dušo! Gospoda si danes pripravil k izjavi, da bo tvoj Bog in da boš hodil po njegovih poteh in izpolnjeval njegove zakone, zapovedi in odloke ter poslušal njegov glas. In Gospod je danes pripravil tebe k izjavi, da boš ljudstvo njegove osebne lastnine, kakor ti je obljubil, in da boš izpolnjeval vse njegove zapovedi, da te postavi visoko v hvali, imenu in sijaju nad vse narode, ki jih je naredil, in da boš sveto ljudstvo Gospodu, svojemu Bogu, kakor je govoril. Mojzes je z Izraelovimi starešinami ljudstvu zapovedal in rekel: »Izpolnjujte vso zapoved, ki vam jo danes dajem! Ko pridete čez Jordan v deželo, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, si postavi velike kamne, jih pobeli z apnom in nanje napiši vse besede te postave, ko prideš čez, da prideš v deželo, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, v deželo, v kateri se cedita mleko in med, kakor ti je obljubil Gospod, Bog tvojih očetov. Ko torej pridete čez Jordan, postavite te kamne, kakor vam danes zapovedujem, na gori Ebál in jih pobeli z apnom! Postavi tam tudi oltar Gospodu, svojemu Bogu, oltar iz kamnov, nad katerimi ne smeš vihteti železa: iz neobdelanih kamnov postavi oltar Gospoda, svojega Boga, in na njem daruj žgalne daritve Gospodu, svojemu Bogu, in žrtvuj mirovne daritve in tam jej in se vesêli pred Gospodom, svojim Bogom! Na kamne napiši prav razločno vse besede te postave!« Mojzes je z levitskimi duhovniki govoril vsemu Izraelu in rekel: »Molče poslušaj, Izrael! Ta dan si postal ljudstvo Gospoda, svojega Boga. Poslušaj torej glas Gospoda, svojega Boga, in izpolnjuj njegove zapovedi in zakone, ki ti jih danes zapovedujem.« Tisti dan je Mojzes zapovedal ljudstvu in rekel: Ko pridete čez Jordan, naj tile stojijo na gori Garizím, da blagoslovijo ljudstvo: Simeon, Levi, Juda, Isahár, Jožef in Benjamin; in tile naj stojijo na gori Ebál za preklinjanje: Ruben, Gad, Aser, Zábulon, Dan in Neftáli. Leviti naj spregovorijo in vsem Izraelovim možem rečejo s povzdignjenim glasom: »Preklet, kdor naredi rezano ali ulito podobo, gnusobo Gospodu, delo rokodelčevih rok, in jo postavi na skrivnem! In vse ljudstvo naj odgovori in reče: ›Amen.‹ Preklet, kdor zaničuje očeta in mater! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹ Preklet, kdor prestavi mejnik svojega bližnjega! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹ Preklet, kdor zapelje slepega na poti! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹ Preklet, kdor izkrivlja pravico tujca, sirote in vdove! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹ Preklet, kdor leže k ženi svojega očeta, ker odgrinja odejo svojega očeta! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹ Preklet, kdor leže h kateri koli živali! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹ Preklet, kdor leže k sestri, hčeri svojega očeta ali hčeri svoje matere! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹ Preklet, kdor leže k svoji tašči! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹ Preklet, kdor na skrivnem ubije svojega bližnjega! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹ Preklet, kdor vzame darilo, da prelije kri nedolžnega! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹ Preklet, kdor ne potrjuje besed te postave s tem, da bi jih izpolnjeval! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹« Če pa boš natančno poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in vestno izpolnjeval vse njegove zapovedi, ki ti jih danes dajem, te bo Gospod, tvoj Bog, postavil visoko nad vse narode na zemlji. In nadte bodo prišli vsi ti blagoslovi in te dosegli, če boš poslušal glas Gospoda, svojega Boga. Blagoslovljen boš v mestu in blagoslovljen boš na polju. Blagoslovljen bo sad tvojega telesa, sad tvoje zemlje, sad tvoje živine, prireja tvojega goveda in prirastek tvoje drobnice. Blagoslovljena bosta tvoj koš in tvoje nečke. Blagoslovljen boš ob prihodu in blagoslovljen boš ob odhodu. Gospod bo porazil pred teboj sovražnike, ki se vzdigujejo zoper tebe: po eni poti bodo prišli proti tebi, po sedmih pa bodo pobegnili pred teboj. Gospod bo zapovedal blagoslovu, da bo s teboj v tvojih žitnicah in pri vsem, česar se lotijo tvoje roke, in te bo blagoslovil v deželi, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog. Gospod te bo postavil za sveto ljudstvo, kakor ti je prisegel, če boš izpolnjeval zapovedi Gospoda, svojega Boga, in hodil po njegovih poteh. In vsa ljudstva na zemlji bodo videla, da je nad teboj razglašeno Gospodovo ime, in se te bodo bala. Gospod te bo obsul z dobrotami: s sadom tvojega telesa, s sadom tvoje živine in s sadom tvoje zemlje v deželi, za katero je Gospod prisegel tvojim očetom, da ti jo bo dal. Gospod ti bo odprl svojo bogato zakladnico, nebo; tako bo dajal tvoji deželi dežja ob pravem času in blagoslovil bo vse delo tvojih rok. Mnogim narodom boš posojal, ti pa ne boš jemal na pósodo. Gospod te bo naredil za glavo in ne za rep; samo navzgor boš šel in nikoli navzdol, če boš poslušal zapovedi Gospoda, svojega Boga, ki ti jih danes dajem, in jih vestno izpolnjeval in se ne boš odvrnil od nobene izmed besed, ki vam jih danes zapovedujem, ne na desno ne na levo, da bi šel za drugimi bogovi in jim služil. Če pa ne boš poslušal glasu Gospoda, svojega Boga, da bi vestno izpolnjeval vse njegove zapovedi in zakone, ki ti jih danes zapovedujem, bodo prišla nadte in te zadela vsa tale prekletstva. Preklet boš v mestu in preklet na polju. Prekleta bosta tvoj koš in tvoje nečke. Preklet bo sad tvojega telesa in sad tvoje zemlje, prireja tvojega goveda in prirastek tvoje drobnice. Preklet boš ob prihodu in preklet ob odhodu. Gospod pošlje nadte prekletstvo, zmešnjavo in grozo pri vsem, česar se loti tvoja roka, kar boš delal, dokler ne boš pokončan in hitro uničen zaradi hudobije svojih del, ker si me zapustil. Gospod bo storil, da se te bo prijela kuga, dokler te ne iztrebi iz dežele, v katero greš, da jo vzameš v last. Gospod te bo udaril s sušico, z vročico, vnetjem, opeklinami, s sušo, snetjo in z rjo; zasledovale te bodo, dokler te ne uničijo. Nebo nad tvojo glavo bo bron, zemlja pod teboj pa železo. Gospod bo dež za tvojo deželo spremenil v pesek in prah; z neba bo padal nate, dokler ne boš pokončan. Gospod te bo porazil pred tvojimi sovražniki; po eni poti boš odšel nadnje, po sedmih boš pobegnil pred njimi, tako da boš vsem kraljestvom na zemlji zbujal grozo. Tvoje truplo bo v živež vsem pticam neba in zverem zemlje in nihče jih ne bo odganjal. Gospod te bo udaril z egiptovskimi tvori, z bulami, s srbečico in z garjami, tako da ne boš mogel ozdraveti. Gospod te bo udaril z blaznostjo, s slepoto in z zmedenostjo srca, in sredi belega dne boš tipal, kakor slepec tipa v temi; ne boš imel uspeha na svojih poteh; vse dni te bodo stiskali in ropali in nihče ti ne bo pomagal. Zaročil se boš z žensko, a drug moški bo ležal pri njej; postavil boš hišo, pa ne boš prebival v njej; zasadil boš vinograd, pa ga ne boš užival. Tvojega vola bodo zaklali pred tvojimi očmi, a ne boš jedel od njega; tvojega osla bodo odvlekli izpred tebe in ti ga ne bodo vrnili; tvojo drobnico bodo dali tvojim sovražnikom in nihče ti ne bo pomagal. Tvoje sinove in hčere bodo dali drugemu ljudstvu; tvoje oči bodo to videle in ves dan koprnele po njih, a tvoja roka bo brez moči. Sad tvoje zemlje in ves tvoj pridelek bo pojedlo ljudstvo, ki ga ne poznaš, in vse dni te bodo le stiskali in tlačili. In zmešalo se ti bo ob gledanju tega, kar bodo videle tvoje oči. Gospod te bo udaril s hudimi tvori na kolenih in po stegnih, tako da ne boš mogel ozdraveti; imel jih boš od podplatov do temena. Gospod bo tebe in tvojega kralja, ki ga boš postavil nadse, odpeljal k narodu, ki ga nisi poznal ne ti ne tvoji očetje, in tam boš služil drugim bogovom, lesu in kamnu. Postal boš zgražanje, pregovor in posmeh za vsa ljudstva, h katerim te odpelje Gospod. Veliko semena boš nesel na polje, pa malo nažel, ker ga bodo požrle kobilice. Vinograd boš zasadil in obdeloval, pa vina ne boš pil, niti trgal ne boš, ker ga bo snedel črv. Oljke boš imel po vsej svoji pokrajini, pa se ne boš mazilil z oljem, ker se ti bodo oljke osule. Sinovi in hčere se ti bodo rodili, pa jih ne boš imel, ker bodo šli v ujetništvo. Vsega tvojega drevja in sadu tvoje zemlje se bo polastil mrčes. Tujec, ki je v tvoji sredi, bo stopal nadte više in više, ti pa se boš pogrezal niže in niže. Posojal ti bo, ti pa mu ne boš posojal; on bo glava, ti pa rep. Vsa ta prekletstva bodo prišla nadte, te preganjala in zadevala, dokler ne boš pokončan, ker nisi poslušal glasu Gospoda, svojega Boga, da bi izpolnjeval njegove zapovedi in zakone, ki ti jih je zapovedal. Na tebi in tvojem zarodu bodo kot znamenje in čudo na veke. Ker nisi z veseljem in z zadovoljnim srcem služil Gospodu, svojemu Bogu, ko si imel vsega v obilju, boš moral ob lakoti in žeji, v nagoti in pomanjkanju vsega služiti svojim sovražnikom, ki ti jih pošlje Gospod. Železen jarem ti bo dajal na vrat, dokler te ne pokonča. Gospod bo od daleč, od konca zemlje, pripeljal nadte narod, ki leti kakor orel, narod, katerega jezika ne razumeš, narod trdega obraza, ki ne spoštuje starčka in se ne usmili dečka. Žrl bo sad tvoje živine in sad tvoje zemlje, dokler te ne pokonča; ne bo ti pustil ne žita ne vina ne olja, ne prireje tvojega goveda ne prirastka tvoje drobnice, dokler te ne uniči. Oblegal te bo v vseh tvojih mestih po vsej tvoji deželi, dokler se ne bodo zrušili tvoji visoki in trdni zidovi, na katere si se zanašal; oblegal te bo v vseh tvojih mestih po vsej tvoji deželi, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog. Ti pa boš v stiski in sili, s katero te bo stiskal sovražnik, moral jesti sad svojega telesa, meso svojih sinov in hčera, ki ti jih je dal Gospod, tvoj Bog. Tudi najnežnejši in najrahločutnejši izmed tvojih mož bo s hudobnim očesom gledal na svojega brata, na ženo svojega naročja in na tiste sinove, ki mu še ostanejo, tako da ne bo dal nobenemu izmed njih od mesa svojih sinov, ki ga bo jedel, ker mu ne bo ostalo nič več v stiski in sili, s katero te bo stiskal sovražnik v vseh tvojih mestih. Tudi najnežnejša in najrahločutnejša izmed tvojih žensk, ki od rahločutnosti in nežnosti ne bi niti poskusila položiti svojega stopala na zemljo, bo s hudobnim očesom gledala na moža svojega naročja, na sina in hčer, na posteljico, ki pride izmed njenih nog, in na sinove, ki jih bo rodila; kajti ob pomanjkanju vsega bo to na skrivnem jedla – v stiski in sili, s katero te bo stiskal sovražnik v tvojih mestih. Če ne boš vestno izpolnjeval vseh besed te postave, ki so zapisane v tej knjigi, in se ne boš bal tega vzvišenega in strah vzbujajočega imena – Gospoda, svojega Boga, bo Gospod tebe in tvoj zarod udaril z izrednimi nadlogami, z velikimi in dolgotrajnimi nadlogami in s hudimi in dolgotrajnimi boleznimi. Spet bo spravil nadte vse egiptovske kužne bolezni, pred katerimi te je groza, in se te bodo prijele. Tudi vsakovrstne bolezni in nadloge, ki niso zapisane v knjigi te postave, bo Gospod poslal nadte, dokler te ne pokončajo. Tako vas bo ostalo le malo, čeprav vas je bilo veliko, kakor je zvezd na nebu, ker nisi poslušal glasu Gospoda, svojega Boga. Kakor se je Gospod veselil nad vami, da vam je delal dobro in vas množil, tako se bo Gospod veselil nad vami, da vas uniči in pokonča. Iztrebljeni boste iz dežele, v katero greš, da jo vzameš v last. In Gospod te bo razkropil med vsa ljudstva od enega do drugega konca zemlje in tam boš služil drugim bogovom, ki jih nisi poznal ne ti ne tvoji očetje, lesu in kamnu. Med temi narodi ne boš imel miru in za tvojo nogo ne bo počivališča; in Gospod ti bo tam dal trepetajoče srce, pešajoče oči in obupano dušo. Tvoje življenje bo viselo pred teboj na nitki, noč in dan se boš tresel in ne boš zaupal vanj. Zjutraj boš rekel: »O da bi bil že večer!« in zvečer boš rekel: »O da bi bilo že jutro!« To bo zaradi trepetanja tvojega srca od strahu in zaradi tega, kar bodo videle tvoje oči. In Gospod te bo na ladjah popeljal nazaj v Egipt po poti, o kateri sem ti rekel, da je ne boš nikoli več videl. Tam boste sami sebe prodajali za sužnje in dekle svojim sovražnikom, pa ne bo nikogar, ki bi vas kupil. To so besede zaveze, za katero je Gospod zapovedal Mojzesu, naj jo sklene z Izraelovimi sinovi v moábski deželi poleg zaveze, ki jo je z njimi sklenil na Horebu. Mojzes je sklical ves Izrael in jim rekel: Videli ste vse, kar je Gospod v egiptovski deželi pred vašimi očmi storil faraonu, vsem njegovim služabnikom in vsej njegovi deželi: velike preizkušnje, ki so jih videle tvoje oči, znamenja in tiste velike čudeže. Toda Gospod vam do tega dne ni dal srca, da bi umeli, oči, da bi videli, in ušes, da bi slišali. Štirideset let sem vas vodil po puščavi. Vaša oblačila niso razpadla na vas in tvoje obuvalo ni razpadlo na nogi. Kruha niste jedli in vina in opojne pijače niste pili, da bi spoznali, da sem jaz Gospod, vaš Bog. Ko ste prišli v ta kraj, sta šla proti vam v boj hešbónski kralj Sihón in bašánski kralj Og, pa smo ju pobili. Zavzeli smo njuno deželo in jo dali v dedno posest Rúbenovcem, Gádovcem in polovici Manásejevega rodu. Držite se besed te zaveze in jih izpolnjujte, da boste imeli uspeh pri vsem, kar delate! Vi vsi stojite danes pred Gospodom, svojim Bogom: vaši rodovni poglavarji, starešine, nadzorniki, vsi Izraelovi možje, vaši otroci, vaše žene in tvoj tujec, ki je sredi tvojega tabora, od tega, ki ti seka drva, do tistega, ki ti nosi vodo, da stopiš v zavezo Gospoda, svojega Boga, in v njegovo zakletev, ki jo Gospod, tvoj Bog, danes sklepa s teboj, da te danes postavi za svoje ljudstvo in da bo on tvoj Bog, kakor ti je obljubil in kakor je prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu. Toda te zaveze in te zakletve ne sklepam samo z vami, ampak tako s tem, ki stoji danes tu z nami pred Gospodom, našim Bogom, kakor tudi s tistim, ki ga danes ni tukaj z nami. Saj veste, kako smo prebivali v egiptovski deželi in kako smo hodili sredi narodov, mimo katerih ste šli. Videli ste njihove ostudnosti in malike, les in kamen, srebro in zlato, ki so pri njih. Naj ne bo med vami moškega ali ženske ali družine ali rodu, katerega srce bi se danes odvrnilo od Gospoda, našega Boga, da bi šel služit bogovom tistih narodov. Naj ne bo med vami korenine, ki rodi strup in pelin. Naj se nihče, ki sliši besede te zakletve, ne blagoslavlja v svojem srcu in naj ne reče: »Srečen bom, čeprav bom hodil v zakrknjenosti svojega srca.« To bi pogubilo namakano in suho hkrati. Gospod mu ne bo hotel odpustiti, ampak se bo vnela Gospodova jeza in njegova gorečnost proti temu človeku, in vse prekletstvo, zapisano v tej knjigi, se bo zgrnilo nadenj in Gospod bo izbrisal njegovo ime izpod neba. Gospod ga bo v njegovo nesrečo izločil iz vseh Izraelovih rodov po prekletstvih zaveze, ki je zapisana v tej knjigi postave. Prihodnji rod, vaši sinovi, ki nastopijo za vami, in tujec, ki pride iz daljne dežele, bodo rekli, ko bodo videli nadloge te dežele in bolezni, s katerimi jo je udaril Gospod: »Vsa zemlja je žveplo in sol in pogorišče; nihče je ne obseja, nič ne poganja, nobena trava ne raste na njej, kakor po razdejanju Sódome in Gomóre, Adme in Cebojíma, ki jih je Gospod razrušil v svoji jezi in srdu.« In vsi narodi bodo rekli: »Zakaj je Gospod tako storil tej deželi? Kaj pomeni razvnetje te velike jeze?« In rekli bodo: »Ker so zapustili zavezo Gospoda, Boga svojih očetov, ki jo je sklenil z njimi, ko jih je izpeljal iz egiptovske dežele. Šli so in služili drugim bogovom in se jim priklanjali, bogovom, ki jih niso poznali in ki jim jih ni določil. Zato se je vnela Gospodova jeza proti tej deželi, da je spravil nadnjo vse prekletstvo, ki je zapisano v tej knjigi. V jezi in srdu in veliki togoti jih je Gospod izruval iz njihove zemlje in jih pahnil v drugo deželo, kakor je danes.« Skrivne reči pripadajo Gospodu, našemu Bogu, kar pa je razodeto, je na veke za nas in za naše sinove, da bi izpolnjevali vse besede te postave. Kadar pridejo nadte vse te reči, blagoslov in prekletstvo, ki sem ju položil predte, in si jih boš vzel k srcu med vsemi narodi, med katere te je pregnal Gospod, tvoj Bog, in se povrneš h Gospodu, svojemu Bogu, in boš poslušal njegov glas, ti in tvoji sinovi, natanko tako, kakor vam danes zapovedujem, z vsem srcem in vso dušo, tedaj bo Gospod obrnil tvojo usodo in se te usmilil in te spet zbral izmed vseh ljudstev, med katera te je razkropil Gospod, tvoj Bog. Četudi bi bil razkropljen do konca neba, te bo Gospod, tvoj Bog, zbral in te vzel od tam. Gospod, tvoj Bog, te bo pripeljal v deželo, ki so jo imeli v lasti tvoji očetje, in jo boš vzel v last; naredil te bo srečnejšega in številnejšega od tvojih očetov. Gospod, tvoj Bog, bo obrezal tvoje srce in srce tvojega zaroda, da boš z vsem srcem in vso dušo ljubil Gospoda, svojega Boga, da boš živel. In Gospod, tvoj Bog, bo naložil vsa ta prekletstva na tvoje nasprotnike in tiste, ki te sovražijo, ki so te preganjali. Ti pa boš spet poslušal Gospodov glas in izpolnjeval vse njegove zapovedi, ki ti jih danes zapovedujem. Gospod, tvoj Bog, te bo obsul z obiljem dobrega pri vsem delu tvojih rok, pri sadu tvojega telesa, pri sadu tvoje živine in pri sadu tvoje zemlje. Kajti Gospod se te bo v tvojo srečo spet veselil, kakor se je veselil tvojih očetov, če boš poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in izpolnjeval njegove zapovedi in zakone, zapisane v tej knjigi postave, če se z vsem srcem in vso dušo povrneš h Gospodu, svojemu Bogu. Kajti ta zapoved, ki ti jo danes dajem, zate ni pretežka in ni oddaljena. Ni na nebu, da bi mogel reči: »Kdo se bo za nas povzpel v nebesa, da nam jo prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti?« Tudi ni onkraj morja, da bi mogel reči: »Kdo se bo za nas odpravil čez morje, da nam jo prinese in jo da slišati, da jo bomo mogli izpolniti?« Kajti prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, da jo lahko izpolnjuješ. Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo, ko sem ti danes zapovedal, da ljubi Gospoda, svojega Boga, da hôdi po njegovih poteh in izpolnjuj njegove zapovedi, zakone in odloke. Tako boš živel in se množil, in Gospod, tvoj Bog, te bo blagoslavljal v deželi, v katero greš, da jo vzameš v last. Če pa se tvoje srce obrne in ne boš poslušal in se boš dal zapeljati, da bi se priklanjal drugim bogovom in jim služil, vam danes naznanjam, da boste gotovo uničeni; ne boste podaljšali dni v deželi, v katero greš, ko greš čez Jordan, da jo vzameš v last. Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod, tako da ljubiš Gospoda, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga držiš. Kajti v tem je tvoje življenje in dolgost tvojih dni, ki jih smeš preživeti v deželi, za katero je Gospod prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jim jo bo dal. Mojzes je šel in vsemu Izraelu govoril te besede. Rekel jim je: »Sto dvajset let sem star danes; ne morem več odhajati in prihajati; in Gospod mi je rekel: ›Ne pojdeš čez ta Jordan.‹ Gospod, tvoj Bog, bo šel čez pred teboj; on bo pokončal pred teboj te narode, da jih razlastiš. In Józue pojde pred teboj, kakor je rekel Gospod. Gospod jim bo storil, kakor je storil Sihónu in Ogu, kraljema Amoréjcev, in njuni deželi, ki jih je pokončal. Ko vam jih bo Gospod izročil, jim storite natanko po zapovedi, ki sem vam jo danes zapovedal! Bodite krepki in pogumni, ne bojte se in ne trepetajte pred njimi! Kajti Gospod, tvoj Bog, hodi s teboj; ne bo te pustil samega in ne bo te zapustil.« Tedaj je Mojzes poklical Józueta in mu pred očmi vsega Izraela rekel: »Bodi krepak in odločen! Kajti ti boš šel s tem ljudstvom v deželo, za katero je Gospod prisegel njihovim očetom, da jim jo bo dal, in ti jim jo boš razdelil v dediščino. Gospod hodi pred teboj; on bo s teboj; ne bo te pustil samega in ne bo te zapustil. Nikar se ne boj in se ne pláši!« Mojzes je zapisal to postavo in jo dal duhovnikom, Levijevim sinovom, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze, in vsem Izraelovim starešinam. In Mojzes jim je zapovedal in rekel: »Vsako sedmo leto, ob času odpustnega leta, na šotorski praznik, ko pride ves Izrael, da se prikaže pred obličjem Gospoda, tvojega Boga, na kraju, ki ga izbere, beri to postavo pred vsem Izraelom v njihova ušesa! Zberi ljudstvo, može, žene, otroke in tujce, ki so znotraj tvojih vrat! Naj slišijo, naj se naučijo, da se bodo bali Gospoda, vašega Boga, in vestno izpolnjevali vse besede te postave. In njihovi sinovi, ki je še ne poznajo, naj slišijo, naj se naučijo bati Gospoda, vašega Boga, vse dni, ki jih boste preživeli v deželi, kamor greste čez Jordan, da jo vzamete v last.« Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, bližajo se dnevi, ko boš umrl. Pokliči Józueta in stopita v shodni šotor, da mu dam zapovedi!« Mojzes in Józue sta šla in stopila v shodni šotor. Tedaj se je Gospod prikazal pri šotoru kot oblačen steber in oblačni steber je stal pri vhodu v šotor. In Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, ti boš legel k svojim očetom. To ljudstvo pa se bo vzdignilo in se bo v svoji sredi vlačugalo s tujimi bogovi dežele, v katero pojde. Mene pa bo zapustilo in prelomilo mojo zavezo, ki sem jo sklenil z njim. Tisti dan se proti njemu vname moja jeza. Zapustil jih bom in skril svoje obličje pred njimi. Tedaj ga bo začelo požirati; zadele ga bodo mnoge nesreče in stiske. Tisti dan bo govorilo: ›Ali me niso te nesreče zadele zato, ker v moji sredi ni mojega Boga?‹ Jaz pa bom tisti dan popolnoma skril svoje obličje zaradi vsega hudega, ki ga je storilo, ker se je obrnilo k drugim bogovom. Zdaj si torej napišite to pesem in naúči jo Izraelove sinove, polôži jim jo v usta, da mi bo ta pesem za pričo proti Izraelovim sinovom. Kajti ko ga pripeljem v deželo, v kateri se cedita mleko in med, za katero sem prisegel njegovim očetom, bo jedlo, se nasitilo in se zredilo, potem se bo obrnilo k drugim bogovom in jim služilo, mene pa zavrglo in prelomilo mojo zavezo. Ko ga nato zadenejo mnoge nesreče in stiske, bo ta pesem govorila proti njim kot priča, saj ne bo pozabljena v ustih njegovega zaroda. Poznam namreč njegovo mišljenje, po katerem dela že danes, preden sem ga pripeljal v deželo, za katero sem prisegel.« Mojzes je torej tisti dan napisal to pesem in jo naučil Izraelove sinove. Nunovemu sinu Józuetu je zapovedal in rekel: »Bodi krepak in odločen, kajti ti boš pripeljal Izraelove sinove v deželo, za katero sem jim prisegel, in jaz bom s teboj.« In ko je Mojzes do konca zapisal besede te postave v knjigo, je zapovedal levitom, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze, in rekel: »Vzemite to knjigo postave in jo položite zraven skrinje zaveze Gospoda, svojega Boga; tam naj priča proti tebi! Poznam namreč tvojo upornost in trdovratnost. Glejte, že danes, ko še živim med vami, se upirate Gospodu; koliko bolj se boste po moji smrti! Zberite pri meni vse starešine svojih rodov in nadzornike, da v njihova ušesa spregovorim te besede in pokličem nebo in zemljo za priči proti njim! Kajti vem, da se boste po moji smrti popolnoma spridili in krenili s poti, ki sem vam jo zapovedal. Zato vas bo v prihodnjih dneh zadela nesreča, ker boste delali, kar je hudo v Gospodovih očeh, in ga dražili z delom svojih rok.« In Mojzes je govoril v ušesa vsega Izraelovega občestva besede te pesmi do konca: »Prisluhni, nebo, in govoril bom; in zemlja naj sliši besede mojih ust. Kakor dež naj pada moj nauk, kakor rosa naj kaplja moj govor, kakor ploha na mlado travo in kakor naliv na zelenje. Zakaj oznanjal bom Gospodovo ime; priznajte veličino našemu Bogu! Skala je, popolno je njegovo delo, zakaj vsa njegova pota so prava; zvest Bog je in v njem ni krivice, pravičen je in iskren. Pokvarjenci, nič več njegovi sinovi, sprijen in popačen rod! Ali tako vračate Gospodu, bedasto in nespametno ljudstvo? Mar ni tvoj oče, ki te je ustvaril, ki te je naredil in te utrdil? Spomni se starodavnih dni, premisli leta iz roda v rod; vprašaj očeta in povedal ti bo, svoje starce in razložili ti bodo! Ko je Najvišji narodom delil posest, ko je ločeval človeške otroke, je ljudstvom določil ozemlja po številu Božjih sinov. Zakaj Gospodov delež je njegovo ljudstvo, Jakob je njemu odmerjena dediščina. Našel ga je v deželi puščave, v pustinji, kjer tuli divjina; obdal ga je in zanj skrbel, ga varoval kot punčico svojega očesa. Kakor orel, ki spodbuja k letu svoje gnezdo, kroži nad svojimi mladiči, širi svoje peruti, jih prestreza, jih nosi na svojih krilih. Gospod ga je vodil sam in z njim ni bilo tujega boga. Posadil ga je na višine dežele, da je jedel poljske sadove; dal mu je srkati med iz skale in olje iz trdega kremena, maslo goveda in mleko drobnice s tolščo jagnjet in bašánskih ovnov in kozlov, z najbolj izbrano pšenico; in pil si grozdno kri, vino iskreče. Pa Ješurún se je zredil in začel brcati – zredil si se, postal tolst in se razširil – in je zapustil Boga, ki ga je naredil, in zaničeval je Skalo svoje rešitve. Zbujali so mu ljubosumnost s tujci, z gnusobami so ga dražili; darovali so demonom, ki niso bogovi, bogovom, ki jih niso poznali, novim, ki so pred kratkim prišli, ki niso bili znani vašim očetom. Zanemaril si Skalo, ki te je rodila, pozabil na Boga, ki te je spravil na svet. Gospod je to videl in jih zavrgel, ker so ga razjezili njegovi sinovi in hčere. Rekel je: ›Skril bom pred njimi obličje in gledal, kakšna bo njih prihodnost; zakaj to je popačen rod, sinovi, ki v njih ni zvestobe. Zbujali so mi ljubosumnost z nebogom, me dražili s svojimi ničevostmi; zato storim, da bodo ljubosumni na to, kar ni ljudstvo, z nespametnim narodom jih podražim. Zakaj vnel se je ogenj v moji jezi in se razgorel do dna podzemlja; žrl je zemljo in njene pridelke in požigal temelje gora. Nakopičil bom nadnje nesreče, postreljal nanje svoje puščice. Od lakote bodo medleli, použivala jih bo vročica in grenka kuga, zobe zverin bom poslal proti njim s strupom tistih, ki se plazijo po prahu. Zunaj jim bo meč pobiral otroke, po hišah pa groza tako mladeniča kakor devico, dojenca s sivolascem vred. Rekel sem: Raztreščim jih na koščke, njih spomin bom izbrisal izmed ljudi, če bi se ne bal sovražnikovega srda, da ne bi njegovi zatiralci napak razumeli, da ne bi rekli: Naša roka se je vzdignila visoko in Gospod ni storil vsega tega.‹ Zakaj to je narod brez razsodnosti in pri njih ni razuma. Ko bi bili modri, bi to razumeli in mislili na svojo prihodnost. Kako bi jih eden mogel poditi tisoč in dva pognati v beg deset tisoč, da jih ni prodala njih Skala in da jih Gospod ni izročil? Zakaj njih skala ni kakor naša Skala; tudi naši sovražniki tako sodijo. Zakaj njih trta je od sódomske trte in iz gomórskih nasadov; njihovo grozdje je strupeno, njihovi grozdi so grenki; strup zmajev je njihovo vino in okruten strup gadov. ›Mar ni to shranjeno pri meni, zapečateno v mojih skladiščih? Moje je maščevanje in povračilo ob času, ko jim klecne noga; zakaj blizu je dan njihove pogube in naglo pridejo usodni dogodki.‹ Zakaj Gospod bo svojemu ljudstvu prisodil pravico, s svojimi služabniki bo imel sočutje, ko bo videl, da jim je roka oslabela in ni več ne sužnja ne svobodnjaka. Tedaj poreče: ›Kje so njih bogovi, skala, h kateri so se zatekli? Kje so tisti, ki so jedli tolščo njihovih žrtev, pili vino njihovih pitnih daritev? Naj vstanejo, da vam pomorejo, naj bodo zavetje med vami. Poglejte zdaj, da sem jaz, le jaz, in ni boga poleg mene; jaz usmrčujem in oživljam, zadajam rane in ozdravljam, in nihče se ne more rešiti iz moje roke. Dà, proti nebu bom vzdignil roko in rekel: Kakor jaz živim na veke! Ko nabrusim blisk svojega meča in moja roka seže po sodbi, tedaj obrnem maščevanje na svoje zatiralce in povrnem tem, ki me sovražijo. S krvjo upijanim svoje puščice in moj meč bo jedel meso: s krvjo pobitih in ujetih, z dolgolasimi glavami sovražnika.‹ Slavite, narodi, njegovo ljudstvo! Zakaj on maščuje kri svojih služabnikov in z maščevanjem povrača svojim zatiralcem in očisti svojo zemljo, svoje ljudstvo.« Mojzes je torej prišel in ljudstvu v ušesa govoril vse besede te pesmi, on in Nunov sin Józue. Ko je Mojzes do konca izgovoril vse te besede vsemu Izraelu, jim je rekel: »Vtisnite si v srce vse besede, s katerimi vas danes svarim, da boste zapovedovali svojim sinovom, naj vestno izpolnjujejo vse besede te postave! Kajti to za vas ni prazna beseda, to je vaše življenje in po tej besedi boste podaljšali svoje dni v deželi, v katero greste čez Jordan, da jo vzamete v last.« In Gospod je tisti dan govoril Mojzesu in rekel: »Pojdi na pogorje Abarím, na goro Nebo, ki je v moábski deželi nasproti Jerihi, in poglej kánaansko deželo, ki jo dajem v last Izraelovim sinovom! Potem umri na gori, na katero pojdeš, in se pridruži svojim ljudem, kakor je umrl tvoj brat Aron na gori Hor in bil pridružen svojim ljudem; ker sta mi bila nezvesta sredi Izraelovih sinov pri vodah Meríba v Kadešu v puščavi Cin, ker me sredi Izraelovih sinov nista izpričala kot svetega. Kajti videl boš pred seboj deželo, vanjo pa ne boš stopil, v deželo, ki jo dajem Izraelovim sinovom.« In to je blagoslov, s katerim je Mojzes, Božji mož, blagoslovil Izraelove sinove pred svojo smrtjo. Rekel je: » Gospod je prišel s Sinaja in se jim zasvetil s Seírja, zažarel je z gore Parán. Z njim so bili desettisoči svetih, na njegovi desnici njegova množica. Resnično ljubiš ljudstva, vsi njihovi sveti so v tvoji roki: pri tvojih nogah so sedeli, sprejemali so tvoje besede. Postavo nam je zapovedal Mojzes, jo dal v last Jakobovemu občestvu. In vstal je kralj v Ješurúnu, ko so se zbrali poglavarji ljudstva in z njimi Izraelovi rodovi. Živi naj Ruben in naj ne umre, njegovih mož pa naj bo majhno število!« To velja za Juda; rekel je: »Usliši, Gospod, Judov glas in daj mu priti k njegovemu ljudstvu; s svojimi rokami naj se bojuje zanj, ti pa mu bodi pomoč proti zatiralcem!« Za Levija je rekel: »Tvoj ›tumím‹ in tvoj ›urím‹ pripadata možu, ki ti je zvest, ki si ga preizkušal pri Masi, s katerim si se prepiral pri vodah Meríba; ki je rekel o očetu in materi: ›Nisem ju videl,‹ ki ni poznal svojih bratov in za svoje sinove ni vedel. Zakaj izpolnjevali so tvojo besedo in se držali tvoje zaveze. Jakoba učijo tvojih odlokov in Izraela tvoje postave; pokladajo kadilo pred tvoje nosnice in na tvoj oltar popolne daritve. Blagoslôvi, Gospod, njegovo imetje in delo njegovih rok naj ti ugaja! Stri ledja njegovim nasprotnikom in njegovim sovražnikom, da ne bodo več vstali.« Za Benjamina je rekel: »Ljubljenec Gospodov, varno prebiva, ves dan je v njegovem zavetju, med njegovimi rameni počiva.« In za Jožefa je rekel: »Blagoslovljena od Gospoda naj bo njegova dežela z izbranimi darovi neba od zgoraj in iz globine, ki leži spodaj; z izbranimi sadovi sonca in z izbranimi pridelki lune, z najboljšim, kar dajejo starodavne gore, in z izbranimi darovi večnih gričev in z izbranimi sadovi zemlje in njene polnosti; in milost tistega, ki biva v grmu, naj pride na Jožefovo glavo in na teme posvečenega med brati. Prvemu njegovih bikov pripada čast, njegovi rogovi so bivolski rogovi; z njimi pobode ljudstva, obenem vse konce zemlje. In to so Efrájimovi desettisoči in to so Manásejevi tisoči.« In za Zábulona je rekel: »Vesêli se, Zábulon, ob svojih izhodih, in Isahár v svojih šotorih! Ljudstva bosta klicala na goro, tam bodo darovali prave daritve. Zakaj sesala bosta obilnost morja in zaklade, skrite v pesku.« In za Gada je rekel: »Blagoslovljen, ki razširjaš Gada! Kakor levinja počiva in trga ramo in teme. Ogledal si je zase prvi kos, ker tam se je hranil vojvodov delež; in prišel je k poglavarjem ljudstva, opravil pravičnost Gospodovo in njegove odloke z Izraelom.« In za Dana je rekel: »Dan je levji mladič, ki priskače iz Bašána.« In za Neftálija je rekel: »Neftáli je nasičen z milostjo in poln Gospodovega blagoslova; morje in kraje na jugu ima v lasti.« In za Aserja je rekel: »Blagoslovljen naj bo Aser med sinovi, naj bo ljubljenec svojih bratov, naj v olje pomaka svojo nogo. Železo in bron so tvoji zapahi, in kakor tvoji dnevi naj traja tvoja moč. Nihče ni kakor Bog Ješurúnov: po nebu se vozi tebi v pomoč in nad oblaki v svojem veličastju. Bog starodavni je pribežališče, spodaj so vekovite roke; pregnal je sovražnika pred tabo in rekel je: ›Pokončaj!‹ In Izrael prebiva na varnem, sam zase je Jakobov izvir, v deželi žita in vina, in z njegovega neba kaplja rosa. Blagor ti, Izrael! Kdo je kakor ti? Ljudstvo, ki mu Gospod podarja zmago; on je ščit, ki ti pomaga, in meč, ki te povzdiguje. Tvoji sovražniki se ti bodo prilizovali, ti pa boš stopal po njihovih hrbtih.« Mojzes je šel z Moábskih planjav na goro Nebo, na vrh Pisge, ki je nasproti Jerihi. In Gospod mu je pokazal vso deželo: Gileád do Dana, ves Neftáli, Efrájimovo in Manásejevo deželo, vso Judovo deželo do Zahodnega morja, Negeb in jordansko pokrajino, dolino palmovega mesta Jerihe do Coarja. In Gospod mu je rekel: »To je dežela, za katero sem prisegel Abrahamu, Izaku in Jakobu, ko sem rekel: ›Tvojemu zarodu jo dam.‹ Dal sem ti, da jo na svoje oči vidiš, vanjo pa ne pojdeš.« In tam v moábski deželi je Mojzes, služabnik Gospodov, po Gospodovem ukazu umrl. Pokopal ga je v dolini v moábski deželi nasproti Bet Peórju, za njegov grob pa do današnjega dne ni izvedel nihče. Mojzes pa je imel, ko je umrl, sto dvajset let; oko mu ni otemnelo in moč ga ni zapustila. Izraelovi sinovi so Mojzesa trideset dni objokovali na moábskih planjavah; potem so pretekli dnevi jokanja in žalovanja za njim. Nunov sin Józue pa je bil napolnjen z duhom modrosti, kajti Mojzes je položil roke nanj. In Izraelovi sinovi so ga poslušali in delali, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. In ni več vstal prerok v Izraelu, enak Mojzesu, ki ga je Gospod poznal iz obličja v obličje, zaradi vseh znamenj in čudežev, za katere ga je Gospod poslal, da jih stori v egiptovski deželi pred faraonom, pred vsemi njegovimi služabniki in pred vso njegovo deželo, kakor tudi zaradi vsega, kar je naredila njegova močna roka, in zaradi vseh strašnih reči, ki jih je Mojzes storil pred očmi vsega Izraela. Po smrti Gospodovega služabnika Mojzesa je Gospod rekel Józuetu, Nunovemu sinu, Mojzesovemu pomočniku: »Mojzes, moj služabnik, je umrl. Zdaj vstani, pojdi čez ta Jordan, ti in vse to ljudstvo, v deželo, ki vam jo dajem, o Izraelovi sinovi. Vsak kraj, kjer bo hodilo stopalo vaših nog, vam dajem, kakor sem govoril Mojzesu. Vaše ozemlje bodi od te puščave in Libanona do velike reke, reke Evfrata, čez vso hetejsko deželo do Vélikega morja, kjer zahaja sonce. Nihče se ti ne bo mogel ustavljati vse dni tvojega življenja; kakor sem bil z Mojzesom, bom tudi s teboj. Ne bom te pozabil, ne bom te zapustil. Bodi krepak in odločen, kajti ti boš razdelil temu ljudstvu v dedno last deželo, ki sem jo s prisego obljubil njegovim očetom, da jim jo dam. Samo krepak bodi in odločen, da boš ohranil in storil vse po postavi, kakor ti je zapovedal Mojzes, moj služabnik. Ne odstopaj od nje ne na desno ne na levo, da boš uspeval, kjer koli boš hodil. Naj knjiga te postave ne zapusti tvojih ust, temveč jo premišljuj dan in noč, da boš storil povsem, kakor je zapisano v njej. Le tako boš imel uspeh na svoji poti, le tako boš uspeval. Ali ti nisem ukazal, krepak in odločen bodi? Ne boj se in se ne plaši; kjer koli boš hodil, bo s teboj Gospod, tvoj Bog.« Józue je tedaj ukazal poglavarjem ljudstva in rekel: »Pojdite po sredi tabora in naročite ljudstvu ter recite: ›Pripravite si živeža! Kajti v treh dneh pojdete čez ta Jordan, da vstopite in prejmete v posest deželo, ki vam jo daje Gospod, vaš Bog, da jo naselite.‹« Rúbenovcem, Gádovcem in polovici Manásejevega rodu pa je Józue rekel: »Spomnite se besede, ki vam jo je zapovedal Mojzes, Gospodov služabnik, rekoč: › Gospod, vaš Bog, vam je naklonil počivališče in vam dal to deželo. Vaše žene, vaši otročiči in vaša drobnica naj ostanejo v deželi, ki vam jo je onkraj Jordana določil Mojzes. Vi, vsi hrabri bojevniki, pa pojdite oboroženi na drugo stran pred svojimi brati in jim pomagajte, dokler Gospod tudi vašim bratom ne bo naklonil počitka kakor vam in prejmejo tudi oni v posest deželo, ki jim jo daje Gospod, vaš Bog.‹ Potem se povrnite v deželo svoje posesti in jo naselite, kajti Mojzes, Gospodov služabnik, vam jo je določil onkraj Jordana, kjer vzhaja sonce.« Ti so Józuetu odgovorili in rekli: »Vse, kar si nam naročil, bomo storili, in kamor koli nas pošlješ, pojdemo. Kakor smo v vsem poslušali Mojzesa, bomo poslušali tudi tebe, samo da bo s teboj Gospod, tvoj Bog, kakor je bil z Mojzesom. Kdor koli se bo upiral tvojim ustom ali ne bo poslušal tvojih besed v vsem, kar nam ukažeš, mora umreti. Samo krepak bodi in odločen!« Józue, Nunov sin, je potem skrivoma poslal iz Šitíma dva moža oglednika in rekel: »Pojdita, oglejta si deželo in Jeriho!« Ta dva sta odšla ter dospela v hišo vlačuge po imenu Rahába in tam prenočila. Sporočili pa so kralju v Jerihi in rekli: »Glej, moža izmed Izraelovih sinov sta prišla ponoči sem, da si ogledata deželo.« Nato je kralj v Jerihi poslal Rahábi sporočilo: »Pripelji ven moža, ki sta prišla k tebi, ki sta prišla v tvojo hišo. Zagotovo sta prišla, da si ogledata vso deželo.« Žena pa je odpeljala s seboj oba moža in ju skrila. Potem je rekla: »Res je, moža sta prišla k meni, vendar nisem vedela, od kod sta. Ko so pa v mraku zapirali mestna vrata, sta moža odšla. Kam sta moža šla, ne vem. Stopite hitro za njima, morda ju še dohitite!« Ona ju je nato odpeljala na streho in ju skrila med lanena stebla, ki jih je imela spravljena na strehi. Možje pa so hiteli za njima proti Jordanu do prehodov. Takoj ko so zasledovalci odšli, so zaprli mestna vrata. Preden sta moža zaspala, je ona stopila k njima na streho in rekla možema: »Vem, da vam je Gospod dal deželo. Tudi nas je popadel strah pred vami in zaradi vas trepetajo vsi prebivalci dežele. Slišali smo namreč, kako je Gospod pred vami posušil vode Trstičnega morja, ko ste šli iz Egipta, in kaj ste storili dvema amoréjskima kraljema Sihónu in Ogu onkraj Jordana, ki ste ju pokončali, kakor ste se zakleli. To smo slišali, in upadlo je naše srce, in ni več duha v nikomer zaradi vas. Resnično, Gospod, vaš Bog, je Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji. Zdaj, prosim, mi prisezita pred Gospodom; ker sem jaz vama izkazala dobroto, bosta tudi vidva izkazala dobroto hiši mojega očeta. Dajta mi zanesljivo znamenje, da boste pustili pri življenju mojega očeta, mojo mater, moje brate, moje sestre in vse, kar je njihovega, in da boste obvarovali naša življenja pred smrtjo.« Moža sta ji rekla: »S svojim življenjem sva poroka za vas, če ne razglasite te naše stvari. Ko nam bo Gospod dal deželo, ti zagotovo izkažemo dobroto in zvestobo.« Potem ju je po vrvi spustila skoz okno. Njena hiša je bila namreč ob obzidju in ob obzidju je prebivala. Še jima je rekla: »Proti pogorju pojdita, da ne naletita na zasledovalce. Tam se skrivajta tri dni, dokler se zasledovalci ne vrnejo; potem pojdeta po svoji poti!« Moža sta rekla: »Oproščena bova te tvoje zahteve, s katero si naju zaprisegla, glej, ko pridemo v deželo, boš namreč to vrv iz škrlatnih vlaken pripela na okno, skozi katero si naju spustila dol. V hiši tedaj ob sebi zberi svojega očeta, svojo mater, svoje brate in vso hišo svojega očeta. Kateri koli bo stopil ven skozi vrata: njegova kri na njegovo glavo in midva sva oproščena. Vsak pa, ki ostane s teboj v hiši: njegova kri na najino glavo, če bo roka na njem. Če pa izdaš to našo stvar, sva prosta tvoje prisege, s katero si naju zaprisegla.« Rekla je: »Po vajinih besedah naj bo!« Potem ju je odpustila, da sta šla; in je privezala na okno škrlatno vrv. Odšla sta in prišla do pogorja; tam sta bivala tri dni, dokler se zasledovalci niso vrnili. Zasledovalci so ju iskali po vsej poti, a ju niso našli. Oba moža sta se tedaj vzdignila, se spustila s pogorja, prešla na drugo stran in prišla k Józuetu, Nunovemu sinu. Poročala sta mu o vsem, kar se jima je prigodilo. Rekla sta Józuetu: » Gospod je zares dal vso deželo v naše roke in tudi vsi prebivalci v deželi trepetajo pred nami.« Zgodaj zjutraj se je Józue opravil in odrinili so on in Izraelovi sinovi iz Šitíma ter prišli do Jordana. Tam so nočevali do časa, dokler niso prešli na drugo stran. Ko so pretekli trije dnevi, so šli poveljniki po taboru in ukazali ljudstvu ter rekli: »Ko zagledate skrinjo Gospoda, svojega Boga, in levitske duhovnike, ki jo bodo nosili, odrinite tudi vi s svojega kraja in pojdite za njo. Razdalja med vami in skrinjo naj bo dva tisoč komolcev; ne bližajte se ji, da boste vedeli za pot, po kateri hodite, ker po tej poti še niste hodili.« Nato je Józue spregovoril ljudstvu: »Posvetite se, kajti jutri bo Gospod delal velika znamenja sredi med vami.« Duhovnikom pa je Józue rekel: »Vzdignite skrinjo zaveze in stopite pred ljudstvo.« Vzdignili so skrinjo zaveze in hodili pred ljudstvom. Gospod je tedaj rekel Józuetu: »Ta dan te bom začel poveličevati v očeh vsega Izraela. Naj spoznajo, da bom tudi s teboj, kakor sem bil z Mojzesom. Ti boš naročil duhovnikom, ki nosijo skrinjo zaveze, in jim rekel: ›Ko pridete do brega jordanskih voda, postojte v Jordanu!‹« Józue je rekel Izraelovim sinovom: »Stopite bliže in prisluhnite besedam Gospoda, svojega Boga.« Dalje je Józue rekel: »Po tem boste spoznali, da je živi Bog sredi med vami. Zagotovo izpred vas prežene Kánaance, Hetejce, Hivéjce, Perizéjce, Girgašéjce, Amoréjce in Jebusejce. Glejte, skrinja zaveze Gospodarja vse dežele pojde pred vami čez Jordan. Določite zdaj dvanajst mož izmed Izraelovih sinov, po enega iz vsakega rodu. Brž ko se stopala nog duhovnikov, ki nosijo skrinjo Gospoda, Gospodarja vse dežele, spustijo v jordanske vode, se bodo vode razdelile. Vode, ki pritekajo od zgoraj, se bodo postavile kakor nasip.« Ko je ljudstvo zapustilo šotore, da bi šlo čez Jordan, so bili duhovniki, ki so nosili skrinjo zaveze, pred ljudstvom. Brž ko so nosilci skrinje prišli do Jordana in so se noge duhovnikov, ki so nosili skrinjo, na obrežju potopile v vodo – Jordan namreč vse dni žetve napolnjuje svoje struge – so se vode, ki so pritekale od zgoraj, ustavile in stale kakor nasip, precej daleč, pri Adámu, mestu tik ob Caretánu. Vode pa, ki so tekle proti morju v Arábi, proti Slanemu morju, so odtekle. Tako je ljudstvo šlo čez nasproti Jerihe. Duhovniki, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze, so stali nepremično na suhem sredi Jordana in ves Izrael je hodil po suhem čez, dokler ni ves narod prešel čez Jordan. Ko je ves narod prestopil Jordan, je Gospod rekel Józuetu: »Izberite si izmed ljudstva dvanajst mož, po enega moža iz vsakega rodu. Ukažite jim: ›Vzemite si od tukaj iz srede Jordana, z mesta, kjer so nepremično stale noge duhovnikov, dvanajst kamnov in jih ponesite s seboj ter odložite v prenočišču, kjer ostanete čez noč.‹« Potem je Józue poklical dvanajst mož, ki jih je določil izmed Izraelovih sinov, po enega moža iz rodu. Józue jim je rekel: »Stopite pred skrinjo Gospoda, svojega Boga, v sredo Jordana, in denite si vsak po en kamen na rame, po številu rodov Izraelovih sinov, da bo za znamenje sredi med vami. Jutri vas namreč povprašajo vaši sinovi: ›Kaj so vam ti kamni?‹ Takrat jim povejte, kako so se razdelile jordanske vode pred skrinjo Gospodove zaveze, ko ste šli čez Jordan; jordanske vode so se razdelile in ti kamni so večni spomin Izraelovim sinovom.« Izraelovi sinovi so storili, kakor jim je naročil Józue. Vzeli so dvanajst kamnov iz srede Jordana, kakor je bil Gospod govoril Józuetu, po številu rodov Izraelovih sinov. Ponesli so jih s seboj do prenočišča in jih tam odložili. Dvanajst drugih kamnov pa je Józue postavil sredi Jordana, na mesto, kjer so bile noge duhovnikov, ki so nosili skrinjo zaveze. Tam so do tega dne. Duhovniki, ki so nosili skrinjo zaveze, so torej stali sredi Jordana, dokler se ni do nadrobnosti opravilo vse, kar je Gospod naročil Józuetu, naj pové ljudstvu; povsem tako, kakor je Józuetu naročil Mojzes. In ljudstvo je pohitelo ter prešlo na drugo stran. Ko je vse ljudstvo končalo prehod, so Gospodova skrinja in duhovniki spet stopili pred ljudstvo. Rubenovi in Gadovi sinovi ter polovica Manásejevega rodu so šli čez oboroženi na čelu Izraelovih sinov, kakor jim je bil govoril Mojzes. Približno štirideset tisoč bojevnikov je šlo vpričo Gospoda v boj na jerihonske planjave. Tisti dan je Gospod poveličal Józueta v očeh vsega Izraela in bali so se ga, kakor so se bali Mojzesa, vse dni njegovega življenja. Gospod je rekel Józuetu: »Naroči duhovnikom, ki nosijo skrinjo pričevanja, naj stopijo iz Jordana.« Józue je tedaj ukazal duhovnikom, rekoč: »Stopite iz Jordana!« Ko so duhovniki, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze, stopili iz srede Jordana, in so podplati duhovniških nog dosegli suho zemljo, so se jordanske vode vrnile na svoje mesto in kakor včeraj in predvčerajšnjim tekle ob vseh svojih bregovih. Ljudstvo je stopilo iz Jordana desetega dne prvega meseca. Utaborili so se v Gilgálu, na vzhodnih obronkih Jerihe. Tistih dvanajst kamnov pa, ki so jih vzeli iz Jordana, je Józue dal postaviti v Gilgálu. Potem je rekel Izraelovim sinovom: »Ko bodo jutri vaši sinovi povprašali svoje očete in rekli: ›Kaj so ti kamni?‹, takrat jih poučite in recite: ›Po suhem je šel Izrael čez ta Jordan, kajti Gospod, vaš Bog, je vpričo vas posušil jordanske vode, dokler niste prišli na drugo stran; tako kot je Gospod storil s Trstičnim morjem, ki ga je posušil, dokler nismo prišli na drugo stran. Naj vsa ljudstva na zemlji spoznajo Gospodovo roko, kako močna je. Vi pa se bojte Gospoda, svojega Boga, vse dni.‹« Ko so slišali vsi kralji Amoréjcev, ki so onkraj Jordana proti morju, in vsi kralji Kánaancev, ki so ob morju, kako je Gospod posušil jordanske vode pred Izraelovimi sinovi, dokler jih niso prešli, jim je upadlo srce in niso imeli več poguma pred Izraelovimi sinovi. V tistem času je rekel Gospod Józuetu: »Napravi si nožev iz kremenca in znova, drugič, obreži Izraelove sinove.« Józue si je naredil kremenčevih nožev in obrezal Izraelove sinove na hribu Aralótu. Vzrok, da je Józue obrezal vse ljudstvo, ki je izšlo iz Egipta, je: moški, vsi bojevniki, so umrli v puščavi, na poti, ko so šli iz Egipta. Vse ljudstvo, ki je izšlo iz Egipta, je bilo obrezano, ti pa, ki so se rodili v puščavi, na poti, ko so šli iz Egipta, niso bili obrezani. Kajti Izraelovi sinovi so hodili po puščavi štirideset let, dokler ni izumrl ves narod, bojevniki, ki so izšli iz Egipta, ker niso poslušali Gospodovega glasu. Gospod jim je namreč prisegel, da ne bodo videli dežele, ki jo je Gospod s prisego obljubil njihovim očetom, da nam jo da, deželo, v kateri se cedita mleko in med. Na njihovo mesto je postavil njihove sinove. Te je Józue obrezal; bili so namreč neobrezani, kajti niso jih obrezali na poti. Ko je bilo vse ljudstvo obrezano, so ostali na svojem mestu v šotorišču, dokler niso okrevali. Potem je Gospod rekel Józuetu: »Danes sem z vas odvalil egiptovsko sramoto.« Zato se ta kraj imenuje Gilgál do tega dne. Izraelovi sinovi so šotorili v Gilgálu in štirinajsti dan meseca zvečer obhajali pasho na jerihonski planjavi. Na dan po pashi pa so še istega dne že jedli od pridelkov dežele: nekvašeni kruh in praženo zrnje. Naslednji dan je mana prenehala, ker so že jedli od pridelkov dežele. Izraelovim sinovom mana ni bila več dana in tisto leto so se hranili s pridelki kánaanske dežele. Ko je bil Józue pri Jerihi, je povzdignil oči, pogledal in glej: nasproti mu je stal mož z izdrtim mečem v svoji roki. Józue mu je pristopil in mu rekel: »Ali si naš ali naših sovražnikov?« Rekel je: »Ne, marveč poveljnik Gospodove vojske sem. Pravkar sem prišel.« Józue je padel s svojim obrazom na zemljo in se mu poklonil. Rekel mu je: »Kaj ima moj gospod povedati svojemu hlapcu?« Poveljnik Gospodove vojske je rekel Józuetu: »Sezuj si obuvalo svojih nog, kajti kraj, ki na njem stojiš, je svet.« In Józue je storil tako. Jeriha se je zaprla in ostala zaprta pred Izraelovimi sinovi. Nihče ni hodil ven in nihče ni prihajal noter. Tedaj je Gospod rekel Józuetu: »Poglej, v tvoje roke dajem Jeriho in njenega kralja. O močni junaki, obkrožite mesto, kar vas je bojevnikov. Obhodite mesto enkrat. Tako boš delal šest dni. Sedem duhovnikov pa naj nosi pred skrinjo sedem ovnovih rogov. Sedmi dan boste obkrožili mesto sedemkrat in duhovniki bodo trobili na rogove. Brž ko bo zadonel ovnov rog in boste zaslišali glas roga, naj vse ljudstvo zažene velik krik. Mestno obzidje se bo sesulo pod njim, in ljudstvo naj vsak s svojega kraja stopi v mesto.« Potem je Nunov sin Józue sklical duhovnike in jim rekel: »Dvignite skrinjo zaveze in sedem duhovnikov naj nosi sedem ovnovih rogov pred Gospodovo skrinjo.« Ljudstvu pa je bilo rečeno: »Stopite, obkrožite mesto, in oboroženi naj gredó pred Gospodovo skrinjo.« Zgodilo se je, kakor je Józue rekel ljudstvu. Sedem duhovnikov, ki so nosili sedem ovnovih rogov, je hodilo pred Gospodom in trobilo na rogove. Skrinja Gospodove zaveze je hodila za njimi. Bojevniki so hodili pred duhovniki, ki so trobili na rogove, preostali pa so hodili za skrinjo. Hodeč so trobili na rogove. Dalje je Józue ljudstvu ukazal in rekel: »Ne kričite in ne pustite, da bi se slišal vaš glas. Naj ne pride beseda iz vaših ust do dne, ko vam porečem: ›Kričite!‹ Takrat boste kričali.« Gospodova skrinja je obkrožila mesto, ga obhodila enkrat. Potem so šli v šotorišče in v šotorišču prenočili. Drugo jutro je Józue zgodaj vstal, duhovniki pa so dvignili Gospodovo skrinjo. Sedem duhovnikov, ki so nosili sedem rogov, ovnovih rogov, je šlo pred Gospodovo skrinjo. Hodeč so trobili na rogove. Bojevniki so hodili pred njimi, preostali pa so hodili za Gospodovo skrinjo. Hodeč so trobili na rogove. Drugi dan so enkrat obkrožili mesto in se nato vrnili v šotorišče. Tako so delali šest dni. Sedmi dan pa so vstali še ob svitu jutranje zarje. Po ukazu so sedemkrat obšli mesto. Samo ta dan so obšli mesto sedemkrat. Ko so duhovniki sedmič zatrobili na rogove, je rekel Józue ljudstvu: »Kričite! Kajti Gospod vam je dal mesto. Mesto pa vam bodi predmet zakletve in vse, kar je v njem, bodi Gospodovo. Le vlačugo Rahábo in vse, ki so z njo v hiši, pustite pri življenju, ker je skrila odposlanca, ki smo ju bili poslali. Varujte se vsega, kar je predmet zakletve, da ne boste zavrženi; če se polastite česa zakletega, boste spravili nad Izraelovo šotorišče prekletstvo in mu nakopali nesrečo. Vse, kar je srebrnega ali zlatega, ter bakreni in železni predmeti pa naj bodo posvečeni Gospodu in naj jih spravijo v Gospodovo zakladnico.« Tedaj je ljudstvo zagnalo bojni krik in zatrobili so na rogove. Ko je ljudstvo slišalo glas roga, je zagnalo velik bojni krik. Obzidje se je sesulo zaradi njega in ljudstvo je stopilo v mesto, vsak na svojem kraju, in mesto zavzelo. Potem so po zakletvi pokončali vse, kar je bilo v mestu; od moža do žene, od mladeniča do starca, vola, ovce in osla z ostrim mečem. Možema, ki sta šla ogledovat deželo, pa je Józue rekel: »Stopita v hišo vlačuge in pripeljita od tam ženo in vse, kar je njenega, kakor sta ji prisegla.« Mlada oglednika sta šla in pripeljala Rahábo, njenega očeta, njeno mater, njene brate in vse, kar je bilo njenega. Pripeljala sta vso njeno družino in nastanili so jih zunaj Izraelovega šotorišča. Mesto in vse, kar je bilo v njem, pa so požgali z ognjem. Le srebro, zlato ter bakrene in železne predmete so spravili v zakladnico Gospodove hiše. Vlačugo Rahábo, hišo njenega očeta in vse, kar je bilo njenega, je Józue ohranil pri življenju. Prebivala je med Izraelci do tega dne, ker je skrila odposlanca, ki ju je Józue poslal, da si ogledata Jeriho. V tistem času je Józue prisegel in rekel: »Preklet pred Gospodom bodi vsak, ki bi vstal in pozidal to mesto, Jeriho! Za ceno svojega prvorojenca ji položi temelje in za ceno svojega najmlajšega postavi njena vrata.« In Gospod je bil z Józuetom; glas o njem pa se je razširil po vsej deželi. Izraelovi sinovi pa so prekršili zapoved glede zakletve. Ahán, sin Karmíja, ki je bil sin Zabdíja, ta pa sin Zeraha iz Judovega rodu, si je vzel od predmetov zakletve. In vnela se je Gospodova jeza proti Izraelovim sinovom. Józue je odposlal može iz Jerihe v Aj, ki je pri Bet Avenu, vzhodno od Betela. Rekel jim je: »Pojdite in oglejte si deželo!« Možje so odšli in si ogledali Aj. Potem so se vrnili k Józuetu in mu rekli: »Naj ne hodi vse ljudstvo; le kakih dva ali tri tisoč mož naj gre in premaga Aj. Ne pošiljaj tja vsega ljudstva, kajti malo jih je.« Kakih tri tisoč mož iz ljudstva je šlo torej tja, vendar so morali pobegniti pred možmi Aja. Od teh so možje Aja pobili šestintrideset mož. Podili so jih od mestnih vrat do Šebaríma in jih na pobočju pomorili. Ljudstvu je upadlo srce in postalo kakor voda. Józue je tedaj raztrgal svoja oblačila. Padel je z obrazom na zemljo in tako ostal pred Gospodovo skrinjo do večera, on in Izraelovi starešine; in potresali so si pepel na glave. Józue je rekel: »Oh, Gospod Bog, čemu si dovolil, da pojde to ljudstvo čez Jordan, in nas dal v roke Amoréjcem, da nas pokončajo. O, ko bi bili vendar sklenili, da se naselimo onkraj Jordana. Prosim, Gospod, kaj naj še rečem potem, ko je Izrael pokazal hrbet svojim sovražnikom? Kánaanci in vsi prebivalci dežele so slišali in obrnili se bodo proti nam in izbrisali naše ime iz dežele. Kaj boš zdaj storil za svoje veliko ime?« Gospod je Józuetu rekel: »Vstani! Zakaj si padel na svoj obraz? Izrael je grešil. In tudi mojo zavezo, ki sem jim jo zapovedal, so prekršili. Da, vzeli so si od zakletih reči; ukradli so jih, jih utajili in dali med svojo opravo. Zato Izraelovi sinovi ne morejo obstati pred svojimi sovražniki; hrbet bodo obrnili svojim sovražnikom, kajti polastili so se predmetov zakletve. Ne bom več z vami, dokler ne odstranite zakletih reči iz svoje srede. Vstani in posveti ljudstvo! Rekel jim boš: ›Posvetite se za jutrišnji dan!‹ Kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Zaklete reči so v tvoji sredi, Izrael. Ne boš mogel obstati pred svojimi sovražniki, dokler ne odstranite zakletih reči iz svoje srede.‹ Zjutraj se zvrstite po svojih rodovih. Rod, ki ga bo Gospod zaznamoval, naj pristopi po rodbinah; rodbina, ki jo bo Gospod zaznamoval, naj pristopi po hišah; in hiša, ki jo bo Gospod zaznamoval, naj pristopi po možeh. Tisti, ki ga najdete s predmetom zakletve, naj zgori v ognju z vsem, kar ima, kajti prestopil je Gospodovo zavezo in storil gnusno dejanje v Izraelu.« Józue je vstal zgodaj zjutraj in ukazal, naj Izrael pristopi po svojih rodbinah. Zaznamovan je bil Judov rod. Judov rod je pristopil in zaznamovana je bila Zerahova rodbina. Zerahova rodbina je pristopila po možeh in zaznamovan je bil Zabdí. Pristopila je njegova hiša po možeh in zaznamovan je bil Ahán, sin Karmíja, ki je bil sin Zabdíja, Zabdí pa sin Zeraha iz Judovega rodu. Józue je tedaj rekel Ahánu: »Moj sin, daj čast Gospodu, Izraelovemu Bogu, in izkaži mu slavo! Povej mi, kaj si storil! Ničesar mi ne prikrivaj!« Ahán je Józuetu odgovoril in rekel: »Res je, grešil sem zoper Gospoda, Izraelovega Boga; tako in tako sem storil: med plenom sem videl lep plašč iz Šinárja, dvesto šeklov srebra in zlat jeziček, petdeset šeklov težak. Zahlepel sem po vsem in vzel. Glej, zakopano je v zemlji, sredi mojega šotora, s srebrom spodaj.« Potem je Józue odposlal sle. Tekli so v šotor in glej, zakopano je bilo v njegovem šotoru in srebro spodaj pod njim. Vzeli so jih iz šotora in jih prinesli k Józuetu in vsem Izraelovim sinovom ter jih položili pred Gospoda. Potem je Józue in z njim ves Izrael vzel Zerahovega sina Ahána, srebro, plašč, zlati jeziček, njegove sinove in njegove hčere, njegovega vola in njegovega osla, njegovo drobnico, njegov šotor in vse, kar je bilo njegovega, in odpeljali so jih v dolino Ahór. Józue je rekel: »Zakaj si nas spravil v nesrečo? Gospod te bo spravil v nesrečo ta dan.« Tedaj ga je ves Izrael kamnal s kamenjem. Nato so jih zažgali z ognjem in jih zasuli s kamni. Nanj pa so nanosili veliko gomilo kamnov, ki je tam do tega dne. Takrat se je polegla Gospodova huda jeza in tisti kraj se do tega dne imenuje Dolina Ahór. Gospod je rekel Józuetu: »Ne boj se in se ne plaši! Vzemi s seboj vse bojevnike, vstani ter pojdi nad Aj! Glej, v tvoje roke dajem ajskega kralja, njegovo ljudstvo, njegovo mesto in njegovo deželo. Storil boš Aju in njegovemu kralju, kakor si storil Jerihi in njenemu kralju; le nekaj od njegovega plena in njegove živine vzemite zase. Zadaj za mestom pa postavi zasedo!« Józue se je tedaj vzdignil in z njim vsi bojevniki, da bi šli nad Aj. Józue je izbral trideset tisoč mož, krepkih junakov, in jih ponoči odposlal. Naročil jim je in rekel: »Glejte, ostali boste v zasedi zadaj za mestom. Ne oddaljujte se preveč od mesta in vsi bodite pripravljeni. Jaz in vse ljudstvo, ki bo z menoj, se bomo približali mestu. Ko bodo prišli nad nas kakor prvič, bomo bežali pred njimi. Udrli jo bodo za nami. Ko jih odrežemo od mesta, spet porečejo: ›bežijo pred nami kakor prvič‹ – in bežali bomo pred njimi. Vi takrat vstanete iz zasede, da zavzamete mesto. Gospod, vaš Bog, vam ga daje v roke. Ko boste zasedli mesto, pokončajte mesto z ognjem, po Gospodovi besedi storite! Pazite, tako sem vam ukazal.« Józue jih je tedaj odposlal; šli so v zasedo in se postavili med Betelom in Ajem, na zahodni strani Aja. Tisto noč je Józue prebil sredi med ljudstvom. Naslednje jutro je zgodaj vstal in pregledal ljudstvo. Potem so šli, on in Izraelovi starešine, ljudstvu na čelu nad Aj. Vsi bojevniki, ki so bili z njim, so šli in se približali. Prišli so pred mesto in se utaborili severno od Aja. Med njim in Ajem pa je bila globel. Nato je vzel kakih pet tisoč mož in jih postavil v zasedo med Betelom in Ajem, na zahodni strani mesta. Razmestili so ljudstvo; celoten tabor severno od mesta in njegovo peto zahodno od mesta. Józue pa se je tisto noč umaknil v sredino doline. Ko je ajski kralj to videl, so mestni možje pohiteli; zgodaj zjutraj so se odpravili ter šli v boj proti Izraelu. On in vse njegovo ljudstvo so bili ob določenem času pred Arábo, toda niso vedeli, da je zadaj zaseda. Józue in ves Izrael so se tedaj umaknili pred njimi in bežali proti puščavi. Sklicali so vse ljudstvo, ki je bilo v mestu, da bi jih zasledovali. Tekli so za Józuetom in se tako oddaljili od mesta. Ni bilo moža, ki bi ostal v Aju in Betelu in bi ne šel za Izraelom; mesto so pustili odprto in tekli za Izraelci. Gospod je nato rekel Józuetu: »Iztegni kopje, ki je v tvoji roki, proti Aju, kajti dajem ti ga v roke.« Józue je tedaj iztegnil kopje, ki ga je imel v svoji roki, proti mestu. Zaseda se je v hipu vzdignila s svojega mesta. Medtem ko je Józue držal iztegnjeno roko, so tekli in stopili v mesto, ga zavzeli ter mesto brž zažgali z ognjem. Ko so se možje iz Aja obrnili in pogledali nazaj, glej, se je iz mesta vzdigoval dim proti nebu. In takrat ni bilo mogoče bežati v to ali ono smer, saj se je ljudstvo, ki je bilo teklo proti puščavi, v hipu obrnilo proti zasledovalcem. Ko so Józue in ves Izrael videli, da je zaseda zavzela mesto in da se iz njega vzdiguje dim, so se obrnili, da bi pobili može iz Aja. Tudi oni iz mesta so jim prišli naproti, tako da so bili sredi med Izraelci; eni na tej strani in drugi na drugi strani; pobijali so jih in ni ga bilo, ki bi utekel ali pobegnil. Ajskega kralja so živega ujeli in odpeljali k Józuetu. Ko so Izraelci pobili vse prebivalce Aja, ki so bili na polju ali v puščavi, kamor so jih zasledovali, in so vsi do zadnjega padli pod ostrim mečem, se je ves Izrael vrnil v Aj in ga do kraja potolkel z ostrim mečem. Vseh, ki so tisti dan padli, je bilo dvanajst tisoč mož in žena; vsi meščani Aja. Józue ni potegnil nazaj svoje roke, ki je vihtela kopje, dokler niso z zakletvijo pokončali vseh prebivalcev Aja. Izraelci so si zadržali le živino in plen tega mesta, po Gospodovi besedi, ki jo je zapovedal Józuetu. Józue je potem zažgal Aj in ga spremenil v ruševino na veke, v kraj, opustošen do tega dne. Ajskega kralja pa je obesil na drevo do večera. Ob sončnem zahodu pa je Józue ukazal, naj snamejo njegovo truplo z drevesa in ga odvržejo pred vhodom mestnih vrat. Nametali so nanj veliko gomilo kamenja, ki je tam do tega dne. Takrat je Józue zgradil oltar Gospodu, Izraelovemu Bogu, na gori Ebál, kakor je bil naročil Gospodov služabnik Mojzes Izraelovim sinovom in kakor je zapisano v knjigi Mojzesove postave. Oltar je bil iz neobdelanih kamnov, ki se jih ni dotaknilo železo. Nanj so prinašali žgalne daritve Gospodu in darovali mirovne daritve. Tam je na kamne drugič prepisal Mojzesovo postavo, ki jo je bil ta napisal pred Izraelovimi sinovi. Ves Izrael, njegovi starešine in nadzorniki, njegovi sodniki, pa so stali na obeh straneh skrinje, nasproti levitskim duhovnikom, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze: tako tujec kakor domorodec, polovica ob vznožju gore Garizím in polovica ob vznožju gore Ebál, kakor je bil na začetku naročil Mojzes, Gospodov služabnik, da bi bilo blagoslovljeno izraelsko ljudstvo. Potem je prebral vse besede postave – blagoslov in prekletstvo – vse, kakor je zapisano v knjigi postave. Ni bilo besede od vsega, kar je ukazal Mojzes, ki je Józue ne bi bil prebral pred vso Izraelovo občino, pred ženami, otroki in tujci, ki so hodili med njimi. Brž ko so vse to slišali kralji, ki so bili onkraj Jordana, na pogorju ali na ravnini, in po vsem obrežju Vélikega morja tja proti Libanonu – Hetejci, Amoréjci, Kánaanci, Perizéjci, Hivéjci in Jebusejci – so se sešli, da bi se enodušno bojevali proti Józuetu in proti Izraelu. Ko so prebivalci Gibeóna slišali, kaj je Józue storil Jerihi in Aju, so pripravili zvijačo. Šli so, si priskrbeli živeža in vzeli s seboj oguljene vreče za svoje osle ter obrabljene, raztrgane in zakrpane vinske mehove. Zakrpano in obrabljeno obutev so imeli na nogah, na sebi ponošena vrhnja oblačila; ves kruh njihove popotnice pa je bil suh in drobljiv. Šli so k Józuetu v tabor, ki je bil v Gilgálu, in rekli njemu in Izraelcem: »Iz daljne dežele prihajamo, sklenite zdaj z nami zavezo!« Tedaj so Izraelovi možje rekli Hivéjcem: »Kako naj sklenemo zavezo z vami, kaj pa če prebivate sredi med nami?« Ti so Józuetu rekli: »Tvoji hlapci smo.« Józue jim je tedaj rekel: »Kdo ste in od kod prihajate?« Rekli so mu: »Tvoji hlapci prihajajo iz zelo oddaljene dežele v imenu Gospoda, tvojega Boga. Kajti slišali smo glas o njem; kaj vse je storil Egiptu in kaj vse je storil dvema kraljema Amoréjcev onkraj Jordana: Sihónu, kralju v Hešbónu, in Ogu, kralju v Bašánu, ki je v Aštarótu. Naši starešine in vsi prebivalci v deželi so nam rekli: ›Na pot si vzemite živeža, pojdite jim naproti in jim recite: Vaši hlapci smo; sklenite zdaj z nami zavezo!‹ To je naš kruh. Še toplega smo vzeli s seboj iz svojih domov, na dan, ko smo se napotili k vam; glejte, zdaj je suh in drobljiv. To pa so vinski mehovi, novi so bili, ko smo jih napolnili, in glejte, raztrgani so. In to so naša oblačila in naša obutev; oguljeni so od silno dolge poti.« Možje so tedaj vzeli nekaj od njihove hrane, Gospodovih ust pa niso vprašali. Józue jim je naklonil mir in sklenil zavezo z njimi, da jih bo pustil pri življenju; in knezi občine so jim prisegli. Tri dni po tem, ko so sklenili zavezo z njimi, so Izraelci slišali, da so bili ti njihovi sosedje in da prebivajo sredi med njimi. Izraelovi sinovi so se tedaj napotili in tretji dan prišli v njihova mesta. Njihova mesta pa so bila Gibeón, Kefíra, Beerót in Kirját Jearím. Izraelovi sinovi jih niso pomorili, kajti knezi občine so jim prisegli pri Gospodu, Izraelovem Bogu. Vsa občina je zaradi tega godrnjala zoper kneze. Vsi knezi so tedaj rekli vsej občini: »Prisegli smo jim pri Gospodu, Izraelovem Bogu, zato se jih zdaj ne smemo dotakniti. To pa jim storimo: pustili jih bomo pri življenju, da ne pride nad nas jeza zaradi prisege, s katero smo jim prisegli.« Dalje so knezi rekli: »Naj ostanejo pri življenju, sekali nam bodo drva in oskrbovali z vodo vso občino.« Medtem ko so jim knezi še govorili, jih je Józue sklical, spregovoril ter jim rekel: »Zakaj ste nas preslepili in rekli: ›Od zelo daleč smo‹; v resnici pa prebivate sredi med nami? Bodite zdaj prekleti in nobeden izmed vas naj ne neha biti hlapec, sekalec drv ali oskrbnik vode za hišo mojega Boga.« Odgovorili so Józuetu in rekli: »Da, tvojim hlapcem je bilo sporočeno, kaj je Gospod, tvoj Bog, naročil svojemu služabniku Mojzesu; da vam bo dal vso to deželo, in da bo pred vami iztrebil vse njene prebivalce. Zaradi vas smo se zelo zbali za svoje življenje in smo to storili. Zdaj, glej, smo v tvoji roki. Stori z nami, kakor misliš, da bo prav in dobro.« In Józue je storil takole: Osvobodil jih je iz roke Izraelovih sinov, da jih niso pobili. Tisti dan jih je Józue prisilil k obljubi, da bodo sekali drva in oskrbovali z vodo občino in Gospodov oltar, vse do tega dne na kraju, ki bi ga izbral. Ko je jeruzalemski kralj Adoní Cedek slišal, da je Józue zavzel Aj in ga pokončal pod zakletvijo – kakor je bil storil Jerihi in njenemu kralju, tako je storil Aju in njegovemu kralju – in da so prebivalci Gibeóna sklenili premirje z Izraelom in so med njimi, se je silno zbal. Gibeón je bilo veliko mesto, kakor eno izmed kraljevskih mest. Bilo je celo večje od Aja in vsi njegovi možje so bili junaki. Jeruzalemski kralj Adoní Cedek je zato poslal sporočilo Hohámu, kralju v Hebrónu, Pirámu, kralju v Jarmútu, Jafíju, kralju v Lahíšu, in Debírju, kralju v Eglónu, in rekel: »Pridite k meni in mi pomagajte, da udarimo na Gibeónce, kajti sklenili so premirje z Józuetom in Izraelovimi sinovi.« Tedaj je petero amoréjskih kraljev – kralj v Jeruzalemu, kralj v Hebrónu, kralj v Jarmútu, kralj v Lahíšu in kralj v Eglónu – stopilo skupaj in šlo s svojimi četami, da bi se utaborili pri Gibeónu in se vojskovali proti njemu. Gibeónski možje pa so poslali Józuetu v tabor v Gilgálu sporočilo: »Ne odvrni zdaj svojih rok od svojih hlapcev. Pridi hitro k nam, reši nas in nam pomagaj, kajti amoréjski kralji, ki prebivajo na pogorju, so se sešli zoper nas.« Tedaj so Józue in z njim vsi bojevniki, vsi močni junaki, krenili iz Gilgála. Gospod je rekel Józuetu: »Ne boj se jih, kajti v tvojo roko jih bom izročil. Nobeden izmed njih ne bo obstal pred teboj.« Józue je prišel nadnje nepričakovano; odšel je namreč ponoči iz Gilgála. In Gospod jih je pognal v beg pred Izraelci ter jih hudo porazil pri Gibeónu. Podil jih je po poti proti Bet Horónu ter jih pobijal do Azéke in Makéde. Ko so bežali pred Izraelom in se spuščali po pobočju Bet Horóna, je Gospod vse do Azéke z neba lučal nanje veliko kamenje, tako da so mnogi pomrli. Teh, ki so umrli od kamene toče, je bilo celó več kakor tistih, ki so jih Izraelovi sinovi pobili z mečem. Takrat je Józue govoril pred Gospodom, na dan, ko je Gospod izročil Amoréjce Izraelovim sinovom, in rekel vpričo Izraela: »Sonce, ustavi se pri Gibeónu, in mesec v dolini ajalónski! Ustavilo se je sonce in mesec je nepremično stal, dokler se ni ljudstvo maščevalo nad svojim sovražnikom.« Ali ni takole zapisano v Knjigi Pravičnega: »Sonce se je ustavilo sredi neba in ni hitelo, da bi zašlo, skoraj ves dan. Ni bilo takega dne ne prej in ne poslej, da bi Gospod poslušal človeški glas. Gospod se je namreč bojeval v prid Izraelu?« Józue se je nato vrnil, in z njim ves Izrael, v taborišče, ki je bilo v Gilgálu. Tistih pet kraljev pa je zbežalo, in skrili so se v votlino pri Makédi. Józuetu so sporočili in rekli: »Našli so pet kraljev; skriti so v votlini pri Makédi.« Tedaj je Józue rekel: »Zavalite velike kamne k vhodu v votlino in zraven nje postavite može, da jo bodo stražili. Vi pa ne postajajte, ampak zasledujte vaše sovražnike in jih podite. Ne dovolite jim, da bi se vrnili v svoja mesta, kajti Gospod, vaš Bog, vam jih je dal v roke.« Ko so Józue in Izraelovi sinovi končali silno velik poboj do zadnjega, in ko so nekateri od preživelih utekli in prišli v utrjena mesta, se je vse ljudstvo v miru vrnilo v tabor k Józuetu, v Makédo. In nihče ni več brusil svojega jezika zoper Izraelove sinove. Nato je Józue rekel: »Odprite vhod v votlino in pripeljite iz votline k meni tistih pet kraljev!« Storili so tako in iz votline pripeljali k njemu tistih pet kraljev: jeruzalemskega kralja, hebrónskega kralja, jarmútskega kralja, lahíškega kralja in eglónskega kralja. Ko so te kralje pripeljali pred Józueta, je Józue sklical vse može Izraela. Rekel je poveljnikom bojevnikov, ki so hodili z njim: »Pristopite in položite vsakemu teh kraljev noge na vrat!« Pristopili so in jim položili svoje noge na njihove vratove. Potem jim je Józue rekel: »Ne bojte se in se ne plašite! Močni in hrabri bodite, kajti tako bo Gospod storil vsem vašim sovražnikom, proti katerim se boste vojskovali.« In Józue jih je dal umoriti. Usmrtili so jih, jih obesili na petero dreves in viseli so na drevesih do večera. Ob času pa, ko je sonce zahajalo, je Józue ukazal, naj jih snamejo z dreves in odvržejo v votlino, v katero so se bili skrili. K vhodu v votlino so nato nanosili ogromne kamne, ki so tam prav do tega dne. Józue je tisti dan zavzel Makédo. Z ostrim mečem je udaril njenega kralja in z zakletvijo pokončal vse ljudi, ki so bili v njej. Nikogar ni bilo, ki bi utekel. Tudi z makédskim kraljem je Józue storil tako, kakor s kraljem v Jerihi. Nato so šli Józue in z njim ves Izrael iz Makéde v Libno, da bi se vojskovali proti Libni. Tudi to in njenega kralja je Gospod dal Izraelcem v roko. Pokončal jo je z ostrim mečem, vse ljudi, ki so bili v njej. Nihče ni ostal v njej, ki bi utekel. Njenemu kralju pa je storil, kakor je storil kralju v Jerihi. Potem je Józue in z njim ves Izrael šel iz Libne v Lahíš. Utaborili so se ob njem, da bi se vojskovali proti njemu. Gospod je dal Lahíš v Izraelove roke in zavzeli so ga drugi dan. Udaril ga je z ostrim mečem – vse ljudi, ki so bili v njem – povsem, kakor je storil z Libno. Tedaj je prišel Horám, kralj v Gezerju, da bi pomagal Lahíšu. Józue pa je udaril njega in njegovo ljudstvo, tako da ni nihče ostal ali mu utekel. Nato je šel Józue in z njim ves Izrael iz Lahíša proti Eglónu. Utaborili so se ob njem, da bi se vojskovali proti njemu. Zavzeli so ga tisti dan, ga udarili z ostrim mečem; vse ljudi, ki so bili v njem, so tisti dan pokončali z zakletvijo – povsem kakor je storil Lahíšu. Nato je šel Józue in ves Izrael z njim iz Eglóna proti Hebrónu, da bi se bojevali proti njemu. Zavzeli so ga in ga udarili z ostrim mečem, njegovega kralja, vsa njegova mesta in vse ljudi, ki so bili v njem; nikogar ni bilo, ki bi utekel. Storil je povsem, kakor je storil Eglónu, ki ga je po zakletvi pokončal z vsemi ljudmi, ki so bili v njem. Nato se je Józue in z njim ves Izrael obrnil proti Debírju, da bi se vojskoval proti njemu. Zavzel ga je, njegovega kralja in njegova mesta pa je udaril z ostrim mečem. Po zakletvi so pokončali vse ljudi, ki so bili v njem. Nihče ni ostal ali utekel. Kakor je storil Hebrónu in kakor je storil Libni in njenemu kralju, tako je storil Debírju ter njegovemu kralju. Tako je Józue udaril vso deželo, pogorje, Negeb, ravnico in pobočja ter vse njihove kralje. Nihče ni ostal ali utekel. Vse živo je pokončal po zakletvi, kakor mu je naročil Gospod, Izraelov Bog. Józue jih je potolkel od Kadeš Barnée do Gaze, Gošensko deželo do Gibeóna. Józue je vse te kralje in njihovo deželo zavzel naenkrat, kajti Gospod, Izraelov Bog, se je vojskoval za Izraela. Potem so se Józue in z njim ves Izrael vrnili v taborišče v Gilgál. Ko je to slišal Jabín, kralj v Hacórju, je dal sporočiti Jobábu, kralju v Madónu, kralju v Šimrónu, kralju v Ahšáfu ter kraljem, ki so bivali na severnih pogorjih, v Arábi, južno od Kinéreta, na ravnici in v Dorski krajini ob morju. Kánaanci so bili na vzhodu in ob morju, Amoréjci, Hetejci, Perizéjci in Jebusejci na pogorju, Hivéjci pa so bili pod Hermonom, v deželi Micpéja. Odšli so ti in z njimi ves njihov tabor, mnogo ljudstva, kakor je peska na morskem obrežju, z obilico konj in z zelo veliko bojnih voz. Vsi ti kralji so se združili, prišli in se skupaj utaborili ob Merómskih vodah, da bi se vojskovali z Izraelci. Tedaj je Gospod rekel Józuetu: »Nikar se jih ne boj, kajti jutri ob tem času jih jaz potolčene izročim Izraelu. Ohromil boš njihove konje in njihove bojne vozove sežgal v ognju.« Józue in z njim vsi bojevniki so nenadoma prišli do njih k Merómskim vodam in jih napadli. Gospod jih je dal Izraelu v roke; potolkli so jih in jih zasledovali do Velikega Sidóna, Misrefót Majima in do doline Micpé, ki je na vzhodu. Porazili so jih, tako da ni bilo nikogar, ki bi utekel. Józue jim je storil, kakor mu je rekel Gospod. Ohromil je njihove konje, njihove bojne vozove pa sežgal v ognju. V tistem času se je Józue vrnil in zavzel tudi Hacór, njegovega kralja pa je dal umoriti z mečem. Hacór je bil prej prestolnica vseh teh kraljestev. Z mečem so pobili vse ljudi, ki so bili v njem, in pokončali po zakletvi vse, tako da ni preostala živa duša; Hacór pa je požgal z ognjem. Józue je zajel vsa mesta teh kraljev in vse njihove kralje ter jih pobil z ostrim mečem. Opravil je nad njimi zakletev, kakor je bil zapovedal Gospodov služabnik Mojzes. Nobenega od mest, ki so stala na gričih, Izrael ni požgal, razen mesta Hacór; samo tega je požgal Józue. Izraelovi sinovi so se okoristili tudi z vsem plenom teh mest in z živino; vse ljudi pa so pobili z ostrim mečem in jih pokončali; žive duše niso pustili. Kakor je Gospod ukazal svojemu služabniku Mojzesu, tako je Mojzes ukazal Józuetu, in Józue je tako storil. Ničesar ni opustil od vsega, kar je Gospod ukazal Mojzesu. Józue je zavzel vso to deželo: pogorje in ves Negeb, vso Gošensko deželo, ravnico in puščavo, Izraelsko pogorje in njihove planjave. Ujel je vse kralje od Golega pogorja, ki se vzdiguje proti Seírju, do Báal Gada na libanonski ravnici pod goro Hermon, jih potolkel in usmrtil. Veliko dni se je Józue vojskoval z vsemi temi kralji; ni bilo mesta, ki bi se mirno vdalo Izraelovim sinovom, razen Hivéjcev, prebivalcev Gibeóna; vsa so osvojili v boju. Kajti od Gospoda je bilo sklenjeno, da zakrkne njihovo srce za boj z Izraelom, da jih izroči zakletvi, ne da se jim izkaže milost; resnično, da jih pokonča, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. V tistem času je šel Józue, da bi iztrebil Anákovce s pogorja, iz Hebróna, iz Debírja, iz Anába, ter z vsega Judovega in Izraelovega pogorja. Józue jih je po zakletvi pokončal skupaj z njihovimi mesti. Tako Anákovci niso ostali v deželi Izraelovih sinov; ostali so le še v Gazi, v Gatu in v Ašdódu. Józue je zavzel vso deželo, povsem kakor je Gospod govoril Mojzesu. Józue jo je dal v dedno posest Izraelu po njihovih rodbinah in njihovih rodovih. Dežela je uživala mir in ni bilo vojne. To pa so kralji dežele, ki so jih potolkli Izraelovi sinovi in prejeli v last njihovo deželo onkraj Jordana, kjer vzhaja sonce, od reke Arnón do gore Hermon, in vso puščavo proti vzhodu: amoréjski kralj Sihón, ki je prebival v Hešbónu; gospodoval je od Aroêrja ob bregu reke Arnón in do sredine reke ter polovice Gileáda pa do reke Jabók, meje Amónovih sinov; dalje nad Arábo do Genezareškega jezera proti vzhodu in do morja v puščavi, do Slanega morja, ki je na vzhodu v smeri Bet Ješimóta; z južne strani pa pod strminami Pisge. Dalje ozemlje bašánskega kralja Oga, izmed ostanka Rafájevcev, ki je prebival v Aštarótu in Edréju. Gospodoval je nad pogorjem Hermon, nad Salho in vsem Bašánom do ozemlja Gešuréjcev in Maahčánov ter polovici Gileáda do ozemlja Sihóna, kralja v Hešbónu. Gospodov služabnik Mojzes in Izraelovi sinovi so ju potolkli in Gospodov služabnik Mojzes je to dal v dedno posest Rúbenovcem, Gádovcem in polovici Manásejevega rodu. To pa so kralji dežele, ki so jih potolkli Józue in Izraelovi sinovi, onkraj Jordana, proti zahodu, od Báal Gada na libanonski ravnici do Golega pogorja, ki se vzdiguje proti Seírju. To je Józue dal v dedno posest Izraelovim rodovom po njihovih oddelkih na pogorju, v ravnini, v Arábi, na planjavah, v puščavi in Negebu, kjer so bili Hetejci, Amoréjci, Kánaanci, Perezéjci, Hivéjci in Jebusejci: kralj v Jerihi, eden; kralj v Aju, ki je ob Betelu, eden; kralj v Jeruzalemu, eden; kralj v Hebrónu, eden; kralj v Jarmútu, eden; kralj v Lahíšu, eden; kralj v Eglónu, eden; kralj v Gezerju, eden; kralj v Debírju, eden; kralj v Gederju, eden; kralj v Hormi, eden; kralj v Arádu, eden; kralj v Libni, eden; kralj v Adulámu, eden; kralj v Makédi, eden; kralj v Betelu, eden; kralj v Tapúahu, eden; kralj v Heferju, eden; kralj v Aféku, eden; kralj v Šarónu, eden; kralj v Madónu, eden; kralj v Hacórju, eden; kralj v Šimrón Merónu, eden; kralj v Ahšáfu, eden; kralj v Taanáhu, eden; kralj v Megídu, eden; kralj v Kedešu, eden; kralj v Jokneámu ob Karmelu, eden; kralj v Doru, v dorski krajini, eden; kralj v Gojímu pri Gilgálu, eden; kralj v Tirci, eden. Skupaj enaintrideset kraljev. Ko se je Józue postaral in prišel v leta, mu je Gospod rekel: »Postaral si se in prišel v leta, zelo veliko dežele pa je še ostalo, da jo razdelite v last. Tole je dežela, ki je še ostala: vsa okrožja Filistejcev in ves Gešúr, od Šihórja, ki je pred Egiptom, do ekrónske meje na severu in se prišteva Kánaancem; okrožja petih knezov Filistejcev: Gaza, Ašdód, Aškelón, Gat in Ekrón ter Avéjci; z južne strani pa vsa kánaanska dežela od Mare pri Sidónu do Aféke in do meje Amoréjcev; potem dežela Gebálcev, ves Libanon, kjer vzhaja sonce, od Báal Gada pod goro Hermon do Lebó Hamáta. Vse prebivalce na pogorju od Libanona do Misrefót Majima, in tudi vse Sidónce pa bom jaz sam pregnal pred Izraelovimi sinovi. Ti zdaj samo razdeli Izraelu z žrebom v dedno last deželo, kakor sem ti zapovedal. Zdaj torej razdeli to deželo v dedno last deveterim rodovom in polovici Manásejevega rodu.« Skupaj z drugo polovico Manásejevega rodu so Rúbenovci in Gádovci že dobili svojo dediščino, ki jim jo je dal Mojzes onkraj Jordana na vzhodu, kakor jim je Gospodov služabnik Mojzes dal: od Aroêrja na obrežju reke Arnóna in mesta v sredini reke, ter vso médebsko ravnico do Dibóna; vsa mesta amoréjskega kralja Sihóna, ki je kraljeval v Hešbónu, tja do meja Amónovih sinov; Gileád, ozemlje Gešuréjcev ter Maahčánov, vse pogorje Hermon in ves Bašán do Salhe. Dalje vse kraljestvo bašánskega kralja Oga, ki je kraljeval v Aštarótu in Edréju; poslednji izmed ostanka Rafájevcev, ki jih je Mojzes potolkel in razlastil. Gešuréjcev in Maahčánov pa Izraelovi sinovi niso pregnali; tako Gešuréjci in Maahčáni prebivajo med Izraelci do tega dne. Samo Levijevemu rodu ni dal dediščine, kajti Gospod, Izraelov Bog, je njihova dediščina, kakor mu je govoril. Mojzes je dal rodu Rubenovih sinov delež po njihovih rodbinah. Njihovo ozemlje je bilo: od Aroêrja, ki je na bregu reke Arnóna, in mesto, ki je v sredini struge, ter vso ravnico nad Médebo; Hešbón z vsemi njegovimi mesti, ki so v ravnini: Dibón, Bamót Báal in Bet Báal Meón; Jahac, Kedemót in Mefáat; Kirjatájim, Sibmo in Ceret Šahar na gričku v dolini; Bet Peór, pobočja Pisge in Bet Ješimót; vsa mesta v ravnici in vse kraljestvo amoréjskega kralja Sihóna, ki je kraljeval v Hešbónu. Mojzes ga je potolkel skupaj z midjánskimi poglavarji Evíjem, Rekemom, Curjem, Hurom in Rebom ter sihónskimi knezi, ki so prebivali v deželi. Beórjevega sina Bileáma, ki je bil vedeževalec, pa so Izraelovi sinovi umorili z mečem, tako da so ga prebodli. Ozemlje Rubenovih sinov je tako bilo Jordan in okolica. To je dediščina Rubenovih sinov po njihovih rodbinah – mesta in njihove vasi. Mojzes je dal delež tudi Gadovemu rodu, Gadovim sinovom po njihovih rodbinah: njihovo ozemlje je bilo: Jazêr, vsa gileádska mesta ter polovica dežele Amónovih sinov do Aroêrja, ki je nasproti Rabe; od Hešbóna do Ramát Micpéja in Betoníma ter od Mahanájima do debírske meje; v dolini pa Bet Horón, Bet Nimra, Sukót in Cafón, ostanek kraljestva hešbónskega kralja Sihóna, Jordan in ozemlje do konca Genezareškega jezera, onstran Jordana proti vzhodu. To je dediščina Gadovih sinov po njihovih rodbinah – mesta in njihove vasi. Nato je Mojzes dodelil delež polovici Manásejevega rodu. Polovici rodu Manásejevih sinov po njihovih rodbinah je pripadlo: ozemlje od Mahanájima, ves Bašán, vse kraljestvo bašánskega kralja Oga in vse Jaírove vasi v Bašánu: skupaj šestdeset mest; polovica Gileáda, Aštarót in Edréi; mesti Ogovega kraljestva v Bašánu pa so dobili sinovi Manásejevega sina Mahírja, in sicer polovica Mahírjevih sinov po njihovih rodbinah. To je, kar je razdelil Mojzes na moábskih planjavah, onkraj Jordana, vzhodno od Jerihe. Levijevemu rodu pa Mojzes ni dal dediščine. Gospod, Izraelov Bog, je njihova dediščina, kakor jim je bil govoril. To je dediščina, ki so jo Izraelovi sinovi dobili v kánaanski deželi in so jo razdelili duhovnik Eleazar, Nunov sin Józue ter rodbinski poglavarji rodov Izraelovih sinov. Razdelili so jo z žrebom, kakor je Gospod naročil Mojzesu, deveterim rodovom in polovici rodu. Mojzes je namreč dvema rodovoma in polovici rodu že dal dediščino onkraj Jordana; Lévijevcem pa ni dal dediščine v njihovi sredi. Ker sta bila rodova Jožefovih sinov dva, Manáse in Efrájim, Lévijevcem tako niso dali deleža v deželi, razen mest za bivanje ter njihove pašnike za njihove ovce in njihovo govedo. Kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, tako so Izraelovi sinovi storili in razdelili deželo. Tedaj so Judovi sinovi pristopili k Józuetu v Gilgálu in Jefunéjev sin Kaléb, Kenázovec, mu je rekel: »Ti dobro veš, kaj je govoril Gospod Božjemu možu Mojzesu glede mene in tebe v Kadeš Barnéi. Štirideset let mi je bilo, ko me je Gospodov služabnik Mojzes poslal iz Kadeš Barnée ogledovat deželo, da bi mu prinesel sporočilo, kakor je pač bilo v mojem srcu. Moji bratje, ki so šli z menoj, so ljudstvu vzeli pogum, jaz pa sem ostal zvest Gospodu, svojemu Bogu. Tisti dan me je Mojzes zaprisegel in rekel: ›Dežela, po kateri je hodila tvoja noga, bodi dedna last tebi in tvojim sinovom na veke, kajti zvest si ostal Gospodu, mojemu Bogu.‹ In zdaj glej, Gospod me je ohranil pri življenju, kakor je govoril, in petinštirideset let je od tega, ko je Gospod govoril to besedo Mojzesu, medtem ko je Izrael še hodil po puščavi. Zdaj glej, danes imam petinosemdeset let, še danes sem močan kakor na dan, ko me je Mojzes odposlal; kakršna je bila moja moč takrat, takšna je zdaj za vojno, da odhajam in prihajam. Daj mi zdaj to pogorje, o katerem je govoril tisti dan Gospod. Kajti sam si slišal tisti dan, da so tam Anákovci, mesta pa velika in utrjena. Morda bo Gospod z menoj in jih preženem, kakor je govoril Gospod.« Józue ga je blagoslovil in dal Kenázovcu Kalébu, Jefunéjevemu sinu, Hebrón v dediščino. Zato je Hebrón dedna last Kenázovca Kaléba, Jefunéjevega sina, do tega dne, kajti bil je popolnoma zvest Gospodu, Izraelovemu Bogu. Hebrón se je prej imenoval Arbájevo mesto, Arbá je bil velik človek med Anákovci. In dežela je bila v miru pred vojno. Rodu Judovih sinov po njihovih rodbinah je žreb določil ozemlje proti edómski meji in puščavo Cin proti skrajnemu jugu. Njihova južna meja je potekala od kraja Slanega morja, od rtiča, ki gleda proti Negebu, potem je šla ven južno od vzpona pri Akrabímu, se nadaljevala proti Cinu, se nato vzdignila od Negeba proti Kadeš Barnéi, šla čez Hecrón, se spet vzdignila proti Adárju in se zaobrnila v Karko. Nato je prešla Acmón in prišla ven pri Egiptovskem potoku ter se končala pri morju. To je bila zanje južna meja. Meja na vzhodu je bilo Slano morje do ustja Jordana. Meja proti severu pa je šla od morskega jezika pri ustju Jordana. Potem se je meja vzpenjala proti Bet Hogli in šla severno od Bet Arábe. Nato se je meja dvignila do kamna Rubenovega sina Bohana. Od tu se je meja vzpenjala proti Debírju iz ahórske doline in se proti severu obrnila h Gilgálu, nasproti vzpona Adumím, južno od reke. Dalje je šla meja proti vodam En Šemeša in se končala pri En Rogelu. Nato se je vzpenjala po Ge Ben Hinómu na pobočje Jebúsejcev z južne strani, to je Jeruzalema. Dalje se je meja vzdignila do vrha gore, ki je pred Ge Hinómom na zahodu, na koncu doline Rafájevcev proti severu. Z vrha gore je meja zavila k studencu voda Neftóaha in šla pri mestih gore Efróna. Nato je meja zavila v Baálo, to je Kirját Jearím. Od Baále se je meja obrnila proti zahodu h gori Seír, prišla na pobočje gore Jearím proti severu, to je Kesalóna, se spustila v Bet Šemeš in prišla v Timno. Potem je šla meja na pobočje Ekróna proti severu, nato pa je meja zavila proti Šikarónu, in od tam čez goro Baálo ter prišla v Jabneél in se končala pri morju. Zahodna meja je bila Véliko morje. To je bila meja, meja Judovih sinov naokrog, po njihovih rodbinah. Na Gospodovo povelje Józuetu je dal Kalébu, Jefunéjevemu sinu, v delež med Judovimi sinovi mesto Anákovega očeta Arbája, to je Hebrón. Kaléb je od tam pregnal tri Anákove sinove: Šešája, Ahimána in Talmája, Anákove potomce. Od ondod je šel nad prebivalce Debírja; Debír pa se je prej imenoval Kirját Sefer. Kaléb je rekel: »Kdor napade Kirját Sefer in ga zavzame, mu bom dal svojo hčer Ahso za ženo.« Zavzel ga je Otniél, Kenázov sin, Kalébov brat. In dal mu je svojo hčer Ahso za ženo. Ko so jo privedli k njemu, ga je vzpodbujala, naj zahteva od njenega očeta polje. Spustila se je z osla in Kaléb ji je rekel: »Kaj ti je?« Rekla je: »Daj mi blagoslov, kajti v južno deželo si me oddal. Daj mi tudi studence vodá!« Dal ji je tedaj studence na višinah in studence v nižinah. To je dediščina rodu Judovih sinov po njihovih rodbinah. Mesta na koncu ozemlja Judovih sinov proti edómski meji v Negebu pa so bila: Kabceél, Eder, Jagúr, Kina, Dimna, Adáda, Kedeš, Hacór, Jitnán, Zif, Telem, Bealót, Hacór Hadáta, Kerijót Hecrón, to je Hacór; Amám, Šema, Moláda, Hacár Gada, Hešmón, Bet Pelet, Hacár Šuál, Beeršéba, Bizjótja, Baála, Ijím, Ecem, Eltolád, Kesíl, Horma, Ciklág, Madmána, Sansána, Lebaót, Šilhím in En Rimón – skupaj devetindvajset mest z njihovimi vasmi. V Šéfeli: Eštaól, Cora, Ašna, Zanóah, En Ganím, Tapúah, Enájim, Jarmút, Adulám, Sohó, Azéka, Šaarájim, Aditájim, Gedêra in dve ovčji staji – štirinajst mest z njihovimi vasmi; Cenán, Hadáša, Migdál Gad, Dilán, Micpé, Jokteél, Lahíš, Bockát, Eglón, Kabón, Lahmás, Kitlíš, Gederót, Bet Dagón, Naáma in Makéda – šestnajst mest z njihovimi vasmi; Libna, Eter, Ašán, Jiftáh, Ašna, Necíb, Keíla, Ahzíb in Maréša – devet mest z njihovimi vasmi; Ekrón, z njegovimi naselji in vasmi. Od Ekróna proti morju vsa mesta ob Ašdódu z njihovimi vasmi; Ašdód, njegova naselja in njegove vasi; Gaza, njena naselja in njene vasi tja do Egiptovskega potoka in Vélikega morja, ki je bilo meja. Na pogorju: Šamír, Jatír, Sohó, Dana, Kirját Sana, to je Debír, Anáb, Eštemóa, Aním, Gošen, Holón in Gilo – enajst mest z njihovimi vasmi; Aráb, Duma, Ešán, Janúm, Bet Tapúah, Aféka, Humta, Kirját Arba, to je Hebrón in Ciór – devet mest z njihovimi vasmi; Maón, Karmel, Zif, Juta, Jezreél, Jokdeám, Zanóah, Kajin, Gíbea, Timna – deset mest z njihovimi vasmi; Halhúl, Bet Cur, Gedór, Maarát, Bet Anót, Eltekón – šest mest z njihovimi vasmi; Kirját Báal, to je Kirját Jearím in Raba – dve mesti z njunimi vasmi. V puščavi: Bet Arába, Midín, Seháha, Nibšán, Ir Melah in En Gedi – šest mest z njihovimi vasmi. Jebúsejcev, ki so prebivali v Jeruzalemu, pa Judovi sinovi niso mogli pregnati; zato Jebusejci prebivajo z Judovimi sinovi v Jeruzalemu do tega dne. Potem se je izšel žreb za Jožefova sinova: ta jima je določil ozemlje od Jordana pri Jerihi do jordanskih voda na vzhodu in puščave, ki se vzdiguje od Jerihe na pogorje Betela. Meja je potem šla iz Betela v Luz in se nadaljevala ob meji Arkéjcev v Atarót. Nato se je spustila proti morju k meji Jaflétovcev, do meje Spodnjega Bet Horóna in Gezerja ter se končala pri morju. Tako sta Jožefova sinova Manáse in Efrájim dobila dediščino. Meja Efrájimovih sinov po njihovih rodbinah je bila: meja njihove dediščine na vzhodu je bil Atrót Adár do Bet Horóna zgoraj. Potem je šla meja proti morju v Mihmetát na severu. Nato je meja zavila proti vzhodu v Taanát Šilo ter šla čeznjo od vzhoda proti Janóahu. Iz Janóaha se je spustila v Atarót in Naáro, se dotaknila Jerihe in se končala pri Jordanu. Od Tapúaha je šla meja proti zahodu do reke Kané in se končala pri morju. To je bila dediščina Efrájimovih sinov po njihovih rodbinah. Efrájimovi sinovi so imeli tudi določena mesta sredi dediščine Manásejevih sinov – vsa mesta z njihovimi vasmi. Kánaancev pa, ki so prebivali v Gezerju, niso pregnali; tako Kánaanci prebivajo med Efrájimovci do tega dne in so jim tlačani. Potem je padel žreb za Manásejev rod, kajti Manáse je bil Jožefov prvorojenec. Manásejev prvorojenec Mahír, ki je bil Gileádov oče in tudi bojevnik, je dobil Gileád in Bašán. Preostali Manásejevi sinovi so tudi dobili delež po njihovih rodbinah, in sicer: sinovi Abiézerja, sinovi Heleka, sinovi Asriéla, sinovi Šehema, sinovi Heferja in sinovi Šemidája. Ti so bili sinovi Manáseja, sinu Jožefa, moški potomci po njihovih rodbinah. Celofhád, sin Heferja, ki je bil sin Gileáda, ta pa sin Mahírja, ki je bil sin Manáseja, pa ni imel sinov, ampak samo hčere; in to so imena njegovih hčera: Mahla, Noa, Hogla, Milka in Tirca. Stopile so pred duhovnika Eleazarja in Nunovega sina Józueta ter kneze in rekle: » Gospod je Mojzesu naročil, naj se nam dá dediščina sredi naših bratov.« In dal jim je po Gospodovem naročilu dediščino sredi bratov njihovega očeta. Tako je pripadlo Manáseju deset delov poleg gileádske in bašánske dežele, onkraj Jordana, saj so tudi Manásejeve hčere dobile dediščino skupaj z njegovimi sinovi. Gileádska dežela pa je pripadla preostalim Manásejevim sinovom. Manásejeva meja je bila od Aserja, Mihmetáta, ki je pred Šehemom; nato je šla meja desno do prebivalcev En Tapúaha. Dežela Tapúah je bila Manásejeva, Tapúah sam ob Manásejevi meji pa Efrájimovih sinov. Potem se je meja spustila k reki Kani; južno od reke je imel ta mesta Efrájim sredi Manásejevih mest. Manásejeva meja je potem šla severno od reke in se končala pri morju. Južna stran je bila Efrájimova, severna pa Manásejeva in morje je bilo njegova meja. Ne severu so mejili z Aserjem, na vzhodu pa z Isahárjem. V Isahárju in Aserju so pripadali Manáseju še: Bet Šeán z njegovimi naselji, Jibleám z njegovimi naselji, prebivalci Dora z njegovimi naselji, prebivalci En Dora z njegovimi naselji, prebivalci Taanáha z njegovimi naselji, Megída z njegovimi naselji ter tretjina višinskih krajev. Manásejevi sinovi se niso mogli popolnoma polastiti teh mest in Kánaancem se je posrečilo, da so še prebivali v tej deželi. Ko pa so Izraelovi sinovi postali močni, so Kánaance podvrgli tlaki; vendar jih nikoli niso popolnoma pregnali. Tedaj so Jožefovi sinovi govorili z Józuetom in rekli: »Zakaj si nam dal v dediščino le en žreb in en delež, ko smo pa vendar številno ljudstvo in nas je Gospod doslej tako blagoslavljal?« Józue jim je rekel: »Če ste številno ljudstvo in vam je Efrájimovo pogorje pretesno, pojdite v gozdove in si jih izkrčite tam v deželi Perizéjcev in Rafájevcev!« Jožefovi sinovi pa so rekli: »Pogorje samo nam ne zadostuje. Poleg tega pa imajo vsi Kánaanci, ki so naseljeni po dolinski deželi, tisti v Bet Šeánu in tisti v Jezreélski dolini, železne vozove.« Tedaj je rekel Józue Jožefovi hiši, Efrájimu in Manáseju: »Številno ljudstvo ste, veliko moči imate; ne boste dobili samo enega žreba. Vaše bo tudi pogorje. Ker pa je gozdnato, ga izkrčite in vaši bodo dohodki od njega. Tudi Kánaance boste pregnali, čeprav imajo železne vozove, čeprav so močni.« Vsa občina Izraelovih rodov se je zbrala v Šilu: tam so postavili shodni šotor in dežela je bila podvržena pred njimi. Ostali pa so med Izraelovimi sinovi ti, ki še niso dobili svoje dediščine, sedem rodov. Józue je tedaj rekel Izraelovim sinovom: »Kako dolgo se še ne boste odločili, da pojdete in zavzamete deželo, ki vam jo je dal Gospod, Bog vaših očetov? Izberite si tri može iz vsakega rodu, da jih odpošljem. Naj vstanejo in obhodijo deželo, jo popišejo po svoji dediščini in se potem vrnejo k meni. Razdelite si jo na sedem delov; Juda naj ostane na svojem ozemlju na jugu, Jožefova hiša pa na svojem ozemlju na severu. Vi popišite deželo po sedmih delih in mi popis prinesite sem; in vrgel bom žreb za vas tukaj pred Gospodom, našim Bogom. Lévijevci pa ne bodo imeli deleža sredi med vami, kajti Gospodovo duhovništvo je njihova dediščina. Gad, Ruben in polovica Manásejevega rodu pa so že dobili svojo dediščino onkraj Jordana, na vzhodu, Mojzes, Gospodov služabnik, jim jo je dal.« Možje so se vzdignili in šli. Tem, ki so šli, da popišejo deželo, je Józue naročil in rekel: »Pojdite in prehodite deželo, popišite jo in se vrnite k meni! Potem bom za vas vrgel žreb tukaj pred Gospodom v Šilu.« Možje so odšli, prehodili deželo in zapisali v knjigo njen popis po mestih v sedmih delih. Nato so odšli k Józuetu v šotorišče v Šilo. Józue je tedaj vrgel zanje žreb pred Gospodom v Šilu in tam tudi razdelil deželo Izraelovim sinovom po njihovih deležih. Žreb je padel na rod Benjaminovih sinov po njihovih rodbinah. Žreb je zanje določil mejo med Judovimi sinovi in Jožefovimi sinovi. Na severni strani se jim je meja začela pri Jordanu in se nato dvignila na pobočje Jerihe na severu. Potem se je vzpenjala po pobočju na zahod in se končala v puščavi Bet Aven. Od tam je šla meja v Luz in po pobočju Luza na jug, to je v Betel. Nato se je meja spustila v Atrót Adár, na goro južno od Spodnjega Bet Horóna. Potem je meja zavila in se obrnila z zahodne strani proti jugu od gore, ki je pred Bet Horónom na južni strani, tako da se je končala v Kirját Báalu, to je Kirját Jearímu, mestu Judovih sinov. To je zahodna stran. Južna stran je bila od konca Kirját Jearíma. Potem je šla meja proti zahodu in prišla ven pri studencu vodá Neftóaha. Nato se je meja spustila proti koncu gore pred Ge Ben Hinómom, ki je v dolini Rafájevcev s severne strani. Nato se je spustila v Ge Hinóm po južni strani pobočja Jebusejcev in prišla dol pri En Rogelu. Potem je zavila na sever, dosegla En Šemeš in prišla v Gelilót, ki je nasproti višave Adumím, nato pa se spustila h kamnu Rubenovega sina Bohana. Nato je šla po pobočju nasproti Arábi proti severu in se nato spustila v Arábo. Meja je dalje šla po pobočju Bet Hogle na sever in se končala pri severnem zalivu Slanega morja na južnem koncu Jordana. To je južna meja. Jordan pa je mejil na vzhodni strani. To je dediščina Benjaminovih sinov po njihovih rodbinah krog in krog po svojih mejah. Mesta rodu Benjaminovih sinov po njihovih rodbinah so bila: Jeriha, Bet Hogla, Emek Kecíc, Bet Arába, Cemarájim, Betel, Avím, Para, Ofra, Kefár Amoní, Ofní in Geba – dvanajst mest z njihovimi vasmi; nadalje Gibeón, Rama, Beerót, Micpé, Kefíra, Moca, Rekem, Jirpeél, Tarála, Cela, Elef, Jebús, to je Jeruzalem, Gíbea, Kirját Jearím – štirinajst mest z njihovimi vasmi. To je bila dediščina Benjaminovih sinov po njihovih rodbinah. Drugi žreb se je izšel za Simeona, za rod Simeonovih sinov po njihovih rodbinah. Njihova dediščina je bila sredi dediščine Judovih sinov. V svoji dediščini so imeli: Beeršébo, Šebo, Moladáj, Hacár Šuál, Baálo, Ecem, Eltolád, Betúl, Hormo, Ciklág, Bet Markabót, Hacár Susím, Bet Lebaót in Šaruhén – trinajst mest z njihovimi vasmi; Ajin, Rimón, Eter in Ašán – štiri mesta z njihovimi vasmi; potem vse vasi, ki so bile okoli teh mest do Baalát Beêrja in Ramát Negeba. To je dediščina rodu Simeonovih sinov po njihovih rodbinah. Dediščina Simeonovih sinov je bila vzeta od deleža Judovih sinov, kajti delež Judovih sinov je bil zanje prevelik; zato so Simeonovi sinovi dobili svojo dediščino sredi Judovih sinov. Tretji žreb se je izšel za Zábulonove sinove po njihovih rodbinah. Ozemlje njihove dediščine je segalo do Sarída. Njihova meja se je vzdigovala proti zahodu in v Marálo, se dotaknila Dabéšeta in dosegla reko, ki je pred Jokneámom. Od Sarída se je obrnila na vzhod, kjer vzhaja sonce, nad ozemlje Kislót Tabora; od tu je potem šla v Daberát in se vzpenjala proti Jafíji. Od tam je šla proti vzhodu v Gat Hefer, Et Kacín ter se v Rimónu obrnila proti pregibu za Neo. Od tu se je meja zaobrnila severno od Hanatóna in se končala v dolini Jiftáh El. Dalje Katát, Nahalál, Šimrón, Jidála in Betlehem: dvanajst mest z njihovimi vasmi. To je dediščina Zábulonovih sinov po njihovih rodbinah – ta mesta in njihove vasi. Četrti žreb se je izšel za Isahárja, za Isahárjeve sinove po njihovih rodbinah. Njihovo ozemlje je obsegalo: Jezreél, Kesulót, Šuném, Hafarájim, Šión, Anaharát, Rabít, Kišjón, Ebec, Remet, En Ganím, En Hada in Bet Pacéc. Meja se je dotikala Tabora, Šahacúme in Bet Šemeša; njihovo ozemlje se je končalo pri Jordanu: šestnajst mest in njihove vasi. To je dediščina rodu Isahárjevih sinov po njihovih rodbinah – mesta in njihove vasi. Peti žreb se je izšel za rod Aserjevih sinov po njihovih rodbinah. Njihovo ozemlje je zajelo: Helkát, Halí, Beten, Ahšáf, Alaméleh, Amád in Mišál; dotikalo se je Karmela proti morju in Šihór Libnáta. Potem se je meja obrnila proti sončnemu vzhodu v Bet Dagón, se dotaknila Zábulona in doline Jiftáh El, na severu pa Bet Emeka in Negiéla. Od tam je šla naprej na levo v Kabúl, potem v Abdón, Rehób, Hamón in Kano do Velikega Sidóna. Potem se je meja obrnila proti Rami, šla do utrjenega mesta Tira, nato pa se obrnila proti Hosi in se končala pri morju pod goro Ahzíb in mestih Uma, Afék in Rehób: skupaj dvaindvajset mest z njihovimi vasmi. To je dediščina rodu Aserjevih sinov po njihovih rodbinah – ta mesta in njihove vasi. Za Neftálijeve sinove je izšel šesti žreb; za Neftálijeve sinove po njihovih rodbinah. Njihova meja je potekala od Helefa, od hrasta v Caananímu in Adamí Nekeba ter Jabneéla do Lakúma in se končala pri Jordanu. Nato se je meja obrnila proti zahodu v Aznót Tabor in šla od tam proti Hukóku, se dotaknila Zábulona na jugu, Aserja na zahodu in Juda pri Jordanu, kjer vzhaja sonce. Utrjena mesta so bila: Cidím, Cer, Hamát, Rakát, Kinéret, Adáma, Rama, Hacór, Kedeš, Edréi, En Hacór, Jirón, Migdál El, Horém, Bet Anát in Bet Šemeš: devetnajst mest z njihovimi vasmi. To je dediščina rodu Neftálijevih sinov po njihovih rodbinah – mesta in njihove vasi. Za rod Danovih sinov po njihovih rodbinah se je izšel sedmi žreb. Ozemlje njihove dediščine je bilo: Cora, Eštaól, Ir Šemeš, Šaalbím, Ajalón, Jitla, Elón, Timna, Ekrón, Elteké, Gibetón, Baalát, Jehúd, Bené Berák, Gat Rimón, Me Jarkón z ozemljem proti Jafi. Vendar se je ozemlje Danovih sinov še povečalo, kajti Danovi sinovi so šli in se vojskovali zoper Lešem. Zavzeli so ga in udarili z ostrim mečem. Potem so se ga polastili in se v njem naselili. Imenovali so ga Lešem Dan – po imenu Dana, svojega očeta. To je dediščina rodu Danovih sinov po njihovih rodbinah – ta mesta in njihove vasi. Ko so Izraelovi sinovi končali delitev dežele po njenih mejah, so dali delež v svoji sredi tudi Nunovemu sinu Józuetu. Po Gospodovem naročilu so mu dali mesto, za katero je prosil, Timnát Sêrah na Efrájimskem pogorju. Pozidal je mesto in se v njem naselil. To so dediščine, ki so jih po žrebu razdelili pred Gospodom v Šilu duhovnik Eleazar, Nunov sin Józue in rodbinski poglavarji rodov Izraelovih sinov pred vhodom v shodni šotor ter tako končali delitev dežele. Gospod je govoril Józuetu in rekel: »Govori Izraelovim sinovom in reci: ›Določite si zavetna mesta, kakor sem vam govoril po Mojzesu, da se more tja zateči ubijalec, ki je nehote ali brez vednosti koga ubil. Naj vam bodo za pribežališče pred krvnim maščevalcem. Ko se bo zatekel v eno teh mest, naj se postavi pri vhodu mestnih vrat in spregovori na ušesa starešin tega mesta svojo stvar. Vzamejo naj ga k sebi v mesto in mu dajo prostor, da bo prebival z njimi. Če ga bo krvni maščevalec zasledoval, naj ne izročijo ubijalca v njegove roke, kajti brez vednosti je ubil svojega bližnjega in ga prej tudi sovražil ni. Naj ostane v tistem mestu, dokler ga ne postavijo zaradi razsodbe pred občino, do smrti vélikega duhovnika, ki bo v tistih dneh. Takrat naj se ubijalec vrne in gre v svoje mesto, v svojo hišo; v mesto, od koder je pobegnil.‹« Tedaj so posvetili Kedeš v Galileji na Neftálijevem pogorju, Sihem na Efrájimskem pogorju in Kirját Arbo, to je Hebrón na Judovem pogorju. Onstran Jordana, vzhodno od Jerihe, pa so določili Becer v puščavi na planoti Rubenovega rodu, Ramót Gileád od Gadovega rodu in Golán v Bašánu od Manásejevega rodu. Ta mesta so bila določena za vse, Izraelove sinove in tujce, ki so prebivali med njimi, kot pribežališče vsakomur, ki bi po nevednosti koga ubil, da bi ne umrl pod roko krvnega maščevalca, dokler ne bi bil postavljen pred občino. Družinski poglavarji levitov so pristopili k duhovniku Eleazarju, Nunovemu sinu Józuetu in družinskim poglavarjem rodov Izraelovih sinov. V Šilu v kánaanski deželi so jim govorili in rekli: » Gospod je po Mojzesu naročil, naj se nam dajo mesta za prebivanje in njihovi pašniki za našo živino.« Tedaj so Izraelovi sinovi po Gospodovem naročilu dali levitom od svoje dediščine ta mesta in njihove pašnike: Žreb se je izšel za Kehátovo rodbino; med leviti je sinovom duhovnika Arona po žrebu pripadlo trinajst mest od Judovega, Simeonovega in Benjaminovega rodu. Preostalim Kehátovim sinovom pa so po žrebu dodelili deset mest od rodbin Efrájimovega, Danovega in polovice Manásejevega rodu. Geršónovim sinovom so po žrebu dodelili trinajst mest od rodbin Isahárjevega, Aserjevega, Neftálijevega in polovice Manásejevega rodu v Bašánu. Meraríjevi sinovi po njihovih rodbinah so dobili dvanajst mest od Rubenovega, Gadovega in Zábulonovega rodu. Tako so Izraelovi sinovi po žrebu dodelili levitom ta mesta in njihove pašnike, kakor je naročil Gospod po Mojzesu. Od rodu Judovih sinov in od rodu Simeonovih sinov so dali ta mesta, ki so navedena po imenih. To je bil delež za Aronove sinove iz rodbin Kehátovcev od Levijevih sinov, kajti zanje je bil prvi žreb. In dali so jim Kirját Arbo – Arbá je bil Anákov oče – to je Hebrón na Judovem pogorju z njegovimi pašniki okoli njega. Polje tega mesta in njegove vasi pa so dali v posest Jefunéjevemu sinu Kalébu. Sinovom duhovnika Arona so dali Hebrón, zavetno mesto za ubijalce in njegove pašnike, dalje Libno in njene pašnike, Jatír in njegove pašnike, Eštemóo in njene pašnike, Holón in njegove pašnike, Debír in njegove pašnike, En Rimón in njegove pašnike, Juto in njene pašnike ter Bet Šemeš in njegove pašnike – devet mest od teh dveh rodov. Od Benjaminovega rodu pa Gibeón in njegove pašnike, Gebo in njene pašnike, Anatót in njegove pašnike ter Alémet in njegove pašnike – štiri mesta. Vseh mest za duhovnike, Aronove sinove, je bilo trinajst mest z njihovimi pašniki. Rodbini levitov Kehátovih sinov, to je tem, ki so še preostali od Kehátovih sinov, je žreb določil mesta od Efrájimovega rodu. Dali so jim zavetno mesto za ubijalca Sihem in njegove pašnike na Efrájimovem pogorju, Gezer in njegove pašnike, Kibcájim in njegove pašnike ter Bet Horón in njegove pašnike – štiri mesta. Od Danovega rodu Elteké in njegove pašnike, Gibetón in njegove pašnike Ajalón in njegove pašnike ter Gat Rimón in njegove pašnike – štiri mesta. Od polovice Manásejevega rodu pa Taanáh in njegove pašnike, Gat Rimón in njegove pašnike – dve mesti. Vseh mest za rodbino Kehátovih sinov, ki so še preostali, je bilo deset z njihovimi pašniki. Geršónovi sinovi izmed rodbine levitov so dobili od polovice Manásejevega rodu zavetno mesto za ubijalca Golán v Bašánu in njegove pašnike ter Aštarót in njegove pašnike – dve mesti. Od Isahárjevega rodu Kišjón in njegove pašnike, Daberát in njegove pašnike, Jarmút in njegove pašnike ter En Ganím in njegove pašnike – štiri mesta. Od Aserjevega rodu Mišál in njegove pašnike, Abdón in njegove pašnike, Helkát in njegove pašnike ter Rehób in njegove pašnike – štiri mesta. Od Neftálijevega rodu pa zavetno mesto za ubijalce Kedeš v Galileji in njegove pašnike, Hamót Dor in njegove pašnike ter Kartán in njegove pašnike – tri mesta. Vseh mest Geršónovcev po njihovih rodbinah je bilo trinajst z njihovimi pašniki. Rodbini Meraríjevih sinov, levitom, ki so še preostali, pa so dodelili od Zábulonovega rodu Jokneám in njegove pašnike, Karto in njene pašnike, Dimno in njene pašnike ter Nahalál in njegove pašnike – štiri mesta. Od Rubenovega rodu Becer in njegove pašnike, Jahac in njegove pašnike, Kedemót in njegove pašnike ter Mefáat in njegove pašnike – štiri mesta. Od Gadovega rodu zavetno mesto za ubijalce Ramót v Gileádu in njegove pašnike, Mahanájim in njegove pašnike, Hešbón in njegove pašnike, Jazêr in njegove pašnike – skupaj štiri mesta. Vseh mest, ki jih je žreb določil Meraríjevim sinovom po njihovih rodbinah od rodbin levitov, ki so še preostali, je bilo dvanajst. Vseh levitskih mest sredi posesti Izraelovih sinov je bilo oseminštirideset in njihovi pašniki. Vsako od teh mest je imelo okoli sebe svoje pašnike; tako je bilo pri vsakem od teh mest. Tako je Gospod dal vso deželo Izraelcem, kakor jo je bil prisegel dati njihovim očetom. Prejeli so jo v last in v njej prebivali. Gospod jim je tudi naklonil počitek krog in krog, povsem kakor je bil prisegel njihovim očetom. Pred njimi ni obstal nobeden izmed vseh njihovih sovražnikov, vse njihove sovražnike je Gospod dal v njihove roke. Tudi nobena beseda od vsega dobrega, kar je Gospod govoril v prid Izraelovi hiši, ni ostala neizpolnjena; vse so se izpolnile. Takrat je Józue sklical Rúbenovce, Gádovce in polovico Manásejevega rodu in jim rekel: »Izpolnili ste vse, kar vam je naročil Gospodov služabnik Mojzes. Prisluhnili ste mojemu glasu v vsem, kar sem vam zapovedal. Niste pozabili zapustiti svojih bratov te mnoge dni do tega dne. Popolnoma ste izpolnili zapoved Gospoda, vašega Boga. Zdaj je Gospod, vaš Bog, naklonil počitek vašim bratom, kakor jim je govoril. Obrnite se zdaj in pojdite v svoje šotore, v deželo svoje posesti, ki vam jo je dal Gospodov služabnik Mojzes onkraj Jordana. Samo dobro pazite, da boste izpolnjevali zapoved in postavo, ki vam jo je ukazal Gospodov služabnik Mojzes; da boste ljubili Gospoda, svojega Boga, hodili po vseh njegovih potih, ohranili njegove zapovedi in se ga oklenili ter mu služili z vsem srcem in z vso dušo.« Potem jih je Józue blagoslovil in jih odpustil; in odšli so vsak v svoj šotor. Polovici Manásejevega rodu je Mojzes dal posest v Bašánu, drugi njegovi polovici pa je Józue dal posest pri njihovih bratih onkraj Jordana, proti zahodu. Tudi njih je Józue odposlal v svoje šotore, jih blagoslovil in jim rekel: »Z velikim bogastvom se zdaj vračate v svoje šotore, z obilico drobnice, srebra, zlata, bakra, železa in s premnogimi oblačili. Razdelite si plen svojih sovražnikov s svojimi brati!« Rubenovi sinovi in Gadovi sinovi ter polovica Manásejevega rodu so se vrnili in odšli od Izraelovih sinov iz Šila v kánaanski deželi, da bi šli v gileádsko deželo, v deželo svoje posesti, ki so jo dobili v dedno last na Gospodovo povelje po Mojzesu. Ko so pa prišli v Gelilót ob Jordanu, ki je v kánaanski deželi, so Rubenovi in Gadovi sinovi ter polovica Manásejevega rodu zgradili ob Jordanu oltar, velik, daleč viden oltar. Izraelovi sinovi so to slišali in so rekli: »Glejte, Rubenovi in Gadovi sinovi ter polovica Manásejevega rodu so zgradili oltar nasproti kánaanske dežele pri Gelilótu ob Jordanu, onstran Izraelovih sinov.« Izraelovi sinovi so to slišali in vsa občina Izraelovih sinov se je sešla v Šilu, da bi šli proti njim v boj. Izraelovi sinovi so odposlali k Rubenovim sinovom in Gadovim sinovom ter polovici Manásejevega rodu v gileádsko deželo Pinhása, sina duhovnika Eleazarja, in z njim deset knezov, po enega kneza za očetovsko hišo vsakega Izraelovega rodu; vsak izmed njih je bil poglavar svoje očetovske hiše med Izraelovimi tisočnijami. Prišli so k Rubenovim sinovom in Gadovim sinovom ter polovici Manásejevega rodu v gileádsko deželo, da bi govorili z njimi. Rekli so: »Tako pravi vsa Gospodova občina: ›Kakšna hudobija je to, ki ste jo zakrivili pred Izraelovim Bogom, da ste danes proti Gospodu? Danes ste si postavili oltar in se tako uprli Gospodu. Mar nam je premalo pregreha iz Peórja, ki se je še nismo očistili do tega dne in je nadloga za Gospodovo občino? Vi ste se danes obrnili proč od Gospoda; če se boste danes uprli Gospodu, se bo on jutri razsrdil nad vso Izraelovo občino. Če je zdaj dežela vaše posesti nečista, jo prečkajte in pojdite v deželo Gospodove posesti, kjer je Gospod postavil prebivališče, in se nastanite med nami! Gospodu pa se ne upirajte in ne bodite uporni do nas s tem, da si postavljate oltar poleg oltarja Gospoda, našega Boga! Ali ni prišla jeza nad vso Izraelovo občino, ko se je Zerahov sin Ahán pregrešil z nezvestobo do predmetov zakletve? In on ni bil edini mož, ki je umrl zaradi svoje pregrehe.‹« Tedaj so odgovorili Rubenovi sinovi in Gadovi sinovi ter polovica Manásejevega rodu; govorili so poglavarjem Izraelovih tisočnij: »Bog bogov, Gospod! Bog bogov, Gospod! On ve in Izrael naj izve: če smo se uprli ali storili hudobijo pred Gospodom, naj nas ta dan ne reši! Če smo si zgradili oltar zato, da se obrnemo proč od Gospoda, ali zato, da bi na njem darovali žgalne daritve, žgalno in jedilno daritev, ali zato, da bi darovali na njem mirovne daritve, naj Gospod sam razsodi. Ne, temveč iz skrbi za stvar smo to storili, rekoč: ›Jutri naj porečejo vaši sinovi našim sinovom: Kaj imate vi opraviti z Gospodom, Izraelovim Bogom? Gospod je določil Jordan za mejo med nami in vami, med Rubenovimi sinovi in Gadovimi sinovi; zato nimate deleža pri Gospodu!‹ Tako bi vaši sinovi mogli odvrniti naše sinove, da bi se ne bali Gospoda. Zato smo rekli: ›Pojdimo in si naredimo oltar, ne za žgalne in ne za klavne daritve, ampak da bo priča med nami in vami in med našimi rodovi za nami, da hočemo služiti Gospodu pred njegovim obličjem s svojimi žgalnimi, s svojimi klavnimi in s svojimi mirovnimi daritvami.‹ Tako jutri ne porečejo vaši sinovi našim sinovom: ›Nimate deleža pri Gospodu.‹ Dalje smo dejali: ›Če jutri tako porečejo nam ali našim potomcem, bomo rekli: Poglejte na obliko Gospodovega oltarja, ki so ga naredili naši očetje ne za žgalno in ne za klavno daritev, ampak da bo priča med nami in vami!‹ Daleč od nas bodi, da bi se uprli Gospodu in se danes odvrnili od Gospoda, ker smo zgradili oltar za žgalno, jedilno in klavno daritev poleg oltarja Gospoda našega Boga, ki je pred njegovim svetiščem.« Ko so duhovnik Pinhás, knezi občine in poglavarji Izraelovih tisočnij, ki so bili z njim, slišali besede, ki so jih govorili Rubenovi sinovi, Gadovi sinovi in Manásejevi sinovi, se je zdelo dobro v njihovih očeh. Eleazerjev sin, duhovnik Pinhás, je tedaj rekel Rubenovim sinovom, Gadovim sinovom in Manásejevim sinovom: »Danes vemo, da je Gospod sredi med nami, kajti niste zagrešili te hudobije zoper Gospoda; tako ste rešili Izraelove sinove pred Gospodovo roko.« Potem so se vrnili Eleazarjev sin duhovnik Pinhás in knezi od Rubenovih sinov in Gadovih sinov iz gileádske dežele v kánaansko deželo k Izraelovim sinovom in jim prinesli sporočilo. Sporočilo se je zdelo dobro v očeh Izraelovih sinov. In Izraelovi sinovi so slavili Boga in niso več rekli, da bi šli v vojno proti njim in pustošili deželo, v kateri so prebivali Rubenovi in Gadovi sinovi. Rubenovi in Gadovi sinovi so poimenovali oltar Priča: »Kajti priča je med nami, da je Gospod zares Bog.« Veliko dni po tem, ko je Gospod naklonil Izraelu mir pred vsemi njegovimi sovražniki naokrog in se je Józue postaral ter prišel v leta, je Józue sklical ves Izrael, njegove starešine, njegove poglavarje, njegove sodnike in njegove upravitelje ter jim rekel: »Postaral sem se in prišel v leta. In videli ste vse, kar je Gospod, vaš Bog, storil vsem tem narodom pred vami; resnično, Gospod, vaš Bog, se je bojeval za vas. Poglejte, z žrebom sem razdelil te narode, ki so preostali, v dediščino vašim rodovom, in vse narode, ki sem jih iztrebil od Jordana do Vélikega morja, kjer zahaja sonce. Gospod, vaš Bog sam jih bo s silo izgnal pred vami in jih iztrebil izpred vašega obličja, da dobite njihovo deželo v posest, kakor vam je govoril Gospod, vaš Bog. Z vso močjo zdaj skrbite, da boste izpolnjevali in storili vse, kakor je zapisano v knjigi Mojzesove postave, da ne krenete od nje ne na desno ne na levo; da ne pridete med te narode, te, ki so še preostali med vami. Tudi imen njihovih bogov se ne spominjajte, ne prisegajte, ne služite jim in jih ne molite, temveč se oklenite Gospoda, vašega Boga, kakor ste delali do tega dne. Gospod je izgnal pred vami velike in močne narode. Nihče ni mogel obstati pred vami do tega dne. Eden izmed vas jih je podil tisoč, kajti Gospod, vaš Bog sam se je bojeval za vas, kakor vam je govoril. Skrbno pazite na svoje življenje, da boste ljubili Gospoda, svojega Boga. Kajti če odpadete in se oklenete ostanka teh narodov, teh, ki ostanejo z vami, in boste z njimi stopali v svaštvo ter prišli mednje in oni med vas, zagotovo vedite, da Gospod, vaš Bog, ne bo več pred vami preganjal teh narodov, ampak vam bodo zanka in past, bič na vaših bokih in trni v vaših očeh, dokler ne izginete s te lepe zemlje, ki vam jo je dal Gospod, vaš Bog. Glejte, jaz danes nastopam pot vse zemlje. Spoznajte torej z vsem srcem in vso dušo, da ni izpadla niti ena beseda od vseh dobrih besed, ki vam jih je govoril Gospod, vaš Bog. Vse so se izpolnile in niti ena beseda ni izpadla. Tako kakor se je v vaš prid izpolnila vsaka dobra stvar, ki vam jo je Gospod, vaš Bog, govoril, tako bo Gospod pripeljal nad vas tudi vsako hudo stvar, dokler vas ne iztrebi s te lepe zemlje, ki vam jo je dal Gospod, vaš Bog. Če boste prestopili zavezo Gospoda, svojega Boga, ki vam jo je zapovedal, in boste šli, da bi služili drugim bogovom ter jih častili, se zagotovo vname Gospodova jeza proti vam, in kaj hitro boste izginili iz te lepe dežele, ki vam jo je dal.« Józue je zbral v Sihemu vse Izraelove rodove, sklical je Izraelove starešine, njegove poglavarje, njegove sodnike in njegove upravitelje in postavili so se pred Bogom. Tedaj je rekel Józue vsemu ljudstvu: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Onstran reke so od davnine prebivali vaši očetje Terah, Abrahamov oče in Nahórjev oče in služili drugim bogovom. Vzel sem tedaj vašega očeta Abrahama onstran reke in ga vodil po vsej kánaanski deželi, namnožil njegov zarod in mu dal Izaka. Izaku sem dal Jakoba in Ezava. Ezavu sem dal v posest Seírsko pogorje, Jakob in njegovi sinovi pa so odšli v Egipt. Tja sem poslal Mojzesa in Arona, udaril Egipt, ko sem bil na delu v njegovi sredi; nato sem vas izpeljal od tam. Iz Egipta sem izpeljal vaše očete in prišli ste k morju. Egipčani so se z bojnimi vozovi in konji gnali za vašimi očeti do Trstičnega morja. Vpili so h Gospodu in postavil je temo med vami in Egipčani. Pripeljal je morje nadnje, da jih je pokrilo. S svojimi očmi ste videli, kaj sem storil Egiptu. Zatem ste bivali v puščavi veliko dni. Nato sem vas pripeljal v deželo Amoréjcev, ki so prebivali onstran Jordana. Bojevali so se proti vam, toda dal sem jih v vaše roke. Zavzeli ste njihovo deželo in jaz sem jih pred vami uničil. Potem je vstal Balák, Cipórjev sin, kralj v Moábu, da bi se bojeval proti Izraelu. Poslal je in poklical Beórjevega sina Bileáma, da bi vas preklel. Nisem hotel poslušati Bileáma in v resnici vas je blagoslavljal. Tako sem vas rešil iz njegove roke. Potem ste šli čez Jordan in prišli v Jeriho. Jerihonska gospoda se je pognala v boj z vami, prav tako Amoréjci, Perizéjci, Kánaanci, Hetejci, Girgašéjci, Hivéjci in Jebusejci; in izročil sem jih v vaše roke. Pred vami sem poslal sršene in pregnali so izpred vas dva amoréjska kralja; ne s tvojim mečem in ne s tvojim lokom. Dal sem vam deželo, ki je niste obdelovali, in mesta, ki jih niste zidali, vendar v njih prebivate, vinograde in oljčnike, ki jih niste sadili, vendar jih uživate.‹ Zdaj se bojte Gospoda in mu služite v popolnosti in zvestobi; odpravite bogove, ki so jim služili vaši očetje onstran reke in v Egiptu in služite Gospodu. Če pa je slabo v vaših očeh, da bi služili Gospodu, si izberite danes, komu hočete služiti: ali bogovom, katerim so služili vaši očetje onstran reke, ali bogovom Amoréjcev, v katerih deželi prebivate. Jaz in moja hiša pa bomo služili Gospodu.« Ljudstvo je tedaj odgovorilo in reklo: »Daleč od nas bodi, da bi zapustili Gospoda in služili drugim bogovom. Kajti Gospod je naš Bog, on je izpeljal nas in naše očete iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti, in je pred našimi očmi delal ta velika znamenja, nas varoval na vsej poti, po kateri smo hodili, in pred vsemi ljudstvi, sredi katerih smo potovali. Gospod je pregnal pred nami vsa ljudstva in Amoréjce, ki so pred nami prebivali v deželi. Tudi mi bomo služili Gospodu, kajti naš Bog je!« Józue je rekel ljudstvu: »Ne morete služiti Gospodu, kajti svet Bog je, ljubosumen Bog je; ne bo odpustil vaših hudodelstev in vaših grehov. Če boste zapustili Gospoda in služili tujim bogovom, se bo obrnil, vam storil húdo in vas pokončal, potem ko vam je storil dobro.« Ljudstvo pa je reklo Józuetu: »Nikakor! Gospodu bomo služili.« Józue je tedaj rekel ljudstvu: »Priče ste sebi, kajti Gospoda ste si izbrali, da mu boste služili.« Rekli so: »Priče!« »Zdaj torej odpravite tuje bogove, ki so v vaši sredi in nagnite svoje srce h Gospodu, Izraelovemu Bogu!« Ljudstvo je reklo Józuetu: » Gospodu, našemu Bogu, bomo služili, in njegov glas bomo poslušali.« Tisti dan je Józue sklenil zavezo z ljudstvom in mu v Sihemu dal zakon in pravo. Potem je Józue zapisal vse te besede v knjigo Božje postave, vzel velik kamen in ga postavil ondi pod hrastom, ki je bil ob Gospodovem svetišču. Józue je tedaj rekel vsemu ljudstvu: »Glejte, ta kamen bo priča proti nam, kajti slišal je vse besede, ki nam jih je Gospod govoril. In priča bo proti vam, da ne zatajite svojega Boga.« Potem je Józue odpustil ljudstvo, vsakogar v njegovo dedno posest. Po teh dogodkih je Gospodov služabnik, Nunov sin Józue umrl, star sto deset let. Pokopali so ga na ozemlju njegove dediščine v Timnát Serahu, na Efrájimskem pogorju, severno od gore Gáaš. Izrael je služil Gospodu vse Józuetove dni in vse dni starešin, ki so še živeli v dneh za Józuetom in ki so vedeli za vsa dela, ki jih je Gospod storil Izraelu. Jožefove kosti, ki so jih Izraelovi sinovi prinesli iz Egipta, so pokopali v Sihemu, na delu zemljišča, ki ga je Jakob kupil za sto cekinov od sinov Hamórja, Sihemovega očeta, in so ga Jožefovi sinovi dobili v dediščino. Tudi Aronov sin Eleazar je umrl. Pokopali so ga na hribu Pinhása, njegovega sina, ki mu ga je dal na Efrájimskem pogorju. Po Józuetovi smrti so Izraelovi sinovi vprašali Gospoda, rekoč: »Kdo izmed nas pojde prvi na vojsko proti Kánaancem?« Gospod je rekel: »Juda naj gre! Glejte, dal sem deželo v njegove roke.« Tedaj je rekel Juda svojemu bratu Simeonu: »Pojdi z menoj v moj delež na vojsko proti Kánaancem; potem grem tudi jaz s teboj v tvoj delež.« In Simeon je šel z njim. Juda je krenil in Gospod jima je dal v roke Kánaance in Perizéjce. Tako sta pobila deset tisoč mož v Bezeku. V Bezeku sta naletela na Adoní Bezeka, se z njim bojevala in porazila Kánaance in Perizéjce. Adoní Bezek pa je zbežal; tekla sta za njim, ga ujela in mu odsekala palce na njegovih rokah in njegovih nogah. Tedaj je rekel Adoní Bezek: »Sedemdeset kraljev z odsekanimi palci na svojih rokah in svojih nogah je pobiralo ostanke pod mojo mizo. Kar sem jaz storil, to mi je Bog povrnil.« Potem sta ga odpeljala v Jeruzalem in je tam umrl. Judovi sinovi so se bojevali tudi proti Jeruzalemu, ga zavzeli, udarili z ostrim mečem in mesto požgali z ognjem. Potem so Judovi sinovi odšli in se bojevali s Kánaanci, ki so prebivali na pogorju, v Negebu in Šéfeli. Nato je Juda šel nad Kánaance, ki so prebivali v Hebrónu. Hebrón se je prej imenoval Kirját Arba. Tam so ubili Šešája, Ahimána in Talmája. Od tod je šel nad prebivalce Debírja. Debír se je prej imenoval Kirját Sefer. Tedaj je rekel Kaléb: »Tistemu, ki udari Kirját Sefer in ga zavzame, bom dal svojo hčer Ahso za ženo.« Zavzel ga je Otniél, Kenázov sin, mlajši Kalébov brat; in dal mu je svojo hčer Ahso za ženo. Ko je ta prišla k njemu, jo je nagovarjal, naj prosi svojega očeta za polje. Spustila se je z osla in Kaléb ji je rekel: »Kaj ti je?« Rekla mu je: »Daj mi blagoslov! Ker si me oddal v južno deželo, mi daj tudi studence z vodo!« In Kaléb ji je dal studence na višini in studence v nižini. Sinovi Mojzesovega tasta Kenéjca so odšli z Judovimi sinovi iz Palmovega mesta v judovsko puščavo, južno od Aráda, in se naselili med ljudstvom. Juda pa je s svojim bratom Simeonom šel dalje in udarila sta Kánaance, ki so prebivali v Cefátu. Pokončala sta mesto po zakletvi in mesto poimenovala Horma. Nato je Juda zavzel Gazo in njeno ozemlje, Aškelón in njegovo ozemlje ter Ekrón in njegovo ozemlje. Gospod je bil z Judom in zavzel je tudi pogorje. Ni pa mogel pregnati prebivalcev v dolini, kajti imeli so železne vozove. Hebrón so dali Kalébu, kakor je govoril Mojzes, in ta je od tam pregnal tri Anákove sinove. Benjaminovi sinovi pa niso mogli pregnati Jebusejcev, ki so prebivali v Jeruzalemu; tako so Jebusejci prebivali z Benjaminovimi sinovi do tega dne. Tudi Jožefova hiša je šla, in sicer v Betel, in Gospod je bil z njimi. Jožefova hiša je dala Betel ogledati; Betel pa se je prej imenoval Luz. Stražarji so tedaj zagledali moža, ki je prihajal iz mesta. Rekli so mu: »Pokaži nam, prosimo, pot v mesto, pa ti izkažemo naklonjenost.« Pokazal jim je vhod v mesto. Tedaj so udarili mesto z ostrim mečem, tistega moža in vso njegovo družino pa so izpustili. Mož je odšel v deželo Hetejcev, tam sezidal mesto in ga poimenoval Luz. Tako se imenuje do tega dne. Manáse pa ni mogel premagati Bet Šeána in njegovih naselij, Taanáha in njegovih naselij, prebivalcev iz Dora in njegovih naselij, prebivalcev iz Jibleáma in njegovih naselij ter prebivalcev iz Megída in njegovih naselij. Tako so Kánaanci še naprej prebivali v tej deželi. Ko se je Izrael okrepil, je Kánaance podvrgel tlaki; popolnoma pa jih ni mogel pregnati. Tudi Efrájim ni mogel pregnati Kánaancev, ki so prebivali v Gezerju. Tako so Kánaanci prebivali sredi med njimi v Gezerju. Zábulon ni mogel pregnati prebivalcev Kitróna in prebivalcev Nahalóla. Kánaanci so prebivali sredi med njimi; bili pa so podvrženi tlaki. Aser ni mogel pregnati prebivalcev Aka in prebivalcev Sidóna, Mahaléba, Ahzíba, Helbe, Aféke ter Rehóba. Tako so Áserjevci prebivali med Kánaanci, prebivalci dežele, kajti niso jih pregnali. Neftáli ni mogel pregnati prebivalcev Bet Šemeša in prebivalcev Bet Anáta. Tako je prebival med Kánaanci, prebivalci dežele. Toda prebivalci Bet Šemeša in prebivalci Bet Anáta so bili podvrženi tlaki. Amoréjci so potisnili Danove sinove nazaj na pogorje in jim niso dovolili, da bi se spustili v dolino. Tako se je Amoréjcem posrečilo, da so prebivali v Har Heresu, v Ajalónu in v Šaalbímu. Ko pa se je roka Jožefove hiše okrepila, so bili podvrženi tlaki. Meja Amoréjcev je tekla od vzpona pri Akrabímu ter od Sele navzgor. Tedaj je prišel Gospodov angel iz Gilgála v Bohím. Rekel je: »Izpeljal sem vas iz Egipta in pripeljal v deželo, ki sem jo s prisego obljubil vašim očetom. Rekel sem: Nikoli ne bom prelomil svoje zaveze z vami. Vi zato ne sklepajte zaveze s prebivalci te dežele, ampak razdenite njihove oltarje. Toda niste poslušali mojega glasu. Kaj ste to storili? Tudi sem rekel: ›Ne bom jih pregnal izpred vašega obličja; naj bodo vaši nasprotniki, njihovi bogovi pa naj vam bodo za zanko.‹« Ko je Gospodov angel govoril te besede vsem Izraelovim sinovom, je ljudstvo povzdignilo svoj glas in so jokali. Zato so imenovali ta kraj Bohím in so tam darovali Gospodu. Ko je Józue odslovil ljudstvo, so Izraelovi sinovi odšli vsak v svojo dediščino, da bi prejeli deželo v last. Ljudstvo je služilo Gospodu vse Józuetove dni in vse dni starešin, ki so Józueta preživeli in še videli vsa velika Gospodova dela, ki jih je storil v prid Izraelu. Umrl pa je Nunov sin Józue, Gospodov služabnik, star sto deset let. Pokopali so ga na ozemlju njegove dediščine, v Timnát Heresu, na Efrájimskem pogorju, severno od gore Gáaš. Tudi ves tisti rod se je pridružil svojim očetom. Za njim je nastopil drug rod, ki ni poznal Gospoda in tudi ne njegovih del, ki jih je storil v prid Izraelu. Izraelovi sinovi so delali, kar je hudo v Gospodovih očeh, in služili Báalom. Zapustili so Gospoda, Boga svojih očetov, ki jih je izpeljal iz egiptovske dežele, ter hodili za drugimi bogovi, za bogovi ljudstev, ki so prebivali okoli njih, in jih molili. Tako so razjezili Gospoda. Zapustili so Gospoda in služili Báalu in Astartam. Tedaj se je vnela Gospodova jeza zoper Izraela in dal jih je v roke roparjem, ki so jih oropali; in prodal jih je v roke njihovih sovražnikov okoli njih, in niso se mogli več ustavljati svojim sovražnikom. Česar koli so se lotili, je bila vedno proti njim Gospodova roka, kakor jim je Gospod govoril in kakor jim je Gospod zaprisegel. Bili so v hudi stiski. Gospod jim je tedaj obudil sodnike, ki so jih reševali iz rok njihovih zatiralcev. Vendar tudi sodnikov niso poslušali, ampak so se vlačugali z drugimi bogovi in jih molili. Hitro so se obrnili s poti, po kateri so hodili njihovi očetje, ki so poslušali Gospodove zapovedi; oni pa niso tako delali. Kadar koli jim je Gospod obudil sodnike, je bil Gospod s sodnikom in reševal jih je iz rok njihovih sovražnikov vse sodnikove dni. Kajti milo se je storilo Gospodu zaradi njihovega stokanja pred njihovimi zatiralci in napadalci. Ko pa je sodnik umrl, so se vrnili na staro pot in delali huje od svojih očetov. Hodili so za drugimi bogovi, jim služili in jih molili. Niso opustili svojega početja in svoje napačne poti. Zato se je vnela Gospodova jeza zoper Izraela in je rekel: »Ker je ta narod prekršil mojo zavezo, ki sem jo zapovedal njegovim očetom, in ni poslušal mojega glasu, tudi jaz ne bom več preganjal izpred njegovega obličja nobenega izmed narodov, ki jih je pustil Józue, ko je umrl. Po njih hočem preizkusiti Izraela, ali se bodo držali Gospodove poti in hodili po njej, kakor so se je držali njihovi očetje, ali ne.« Zato je Gospod pustil te narode, ne da bi jih takoj pregnal, in jih ni izročil Józuetu v roke. To pa so narodi, ki jih je Gospod pustil, da bi po njih preizkusil Izraela v vsem, česar še niso poznali glede vojskovanja v Kánaanu. To se je zgodilo, da bi si rodovi Izraelovih sinov pridobili znanje glede vojskovanja, ki ga prej še niso poznali: pet filistejskih vladarjev, vsi Kánaanci, Sidónci in Hivéjci, ki so prebivali na libanonskem pogorju, od gore Báal Hermon do Lebó Hamáta. Po teh naj bi preizkusil Izraela in spoznal, ali bodo poslušali Gospodove zapovedi, ki jih je po Mojzesu zapovedal njihovim očetom. Tako so Izraelovi sinovi prebivali sredi Kánaancev, Hetejcev, Amoréjcev, Perizéjcev, Hivéjcev in Jebusejcev. Jemali so njihove hčere za žene, dajali svoje hčere njihovim sinovom ter služili njihovim bogovom. Izraelovi sinovi so delali, kar je hudo v Gospodovih očeh. Pozabili so Gospoda, svojega Boga, in služili Báalom in Ašeram. Zato se je vnela Gospodova jeza zoper Izraela in izročil jih je v roke Kušán Rišatájimu, kralju v Arámu Dveh rek. Osem let so Izraelovi sinovi služili Kušán Rišatájimu. Izraelovi sinovi so vpili h Gospodu in Gospod je obudil Izraelovim sinovom rešitelja, da bi jih rešil, Otniéla, Kenázovega sina, mlajšega Kalébovega brata. Gospodov duh je bil z njim in sodil je Izraelu. Šel je v boj in Gospod mu je dal v roke arámskega kralja Kušán Rišatájima; in njegova roka je zmagala nad Kušán Rišatájimom. Potem je imela dežela štirideset let mir in Kenázov sin Otniél je umrl. Izraelovi sinovi so spet delali, kar je hudo v Gospodovih očeh. Tedaj je Gospod okrepil moábskega kralja Eglóna zoper Izraela, kajti delali so, kar je hudo v Gospodovih očeh. Eglón je zbral ob sebi Amónove sinove in Amalečane. Šli so in premagali Izraela ter zavzeli Palmovo mesto. Osemnajst let so Izraelovi sinovi služili moábskemu kralju Eglónu. Izraelovi sinovi so vpili h Gospodu. In Gospod jim je obudil rešitelja, Ehúda, Gerájevega sina, Benjaminovca, moža, ki je bil levičen. Po njegovi roki so Izraelovi sinovi poslali moábskemu kralju Eglónu davek. Ehúd pa si je naredil dvorezno, za pedenj dolgo bodalo in si ga pripasal pod svojo obleko na svoji desni strani. Nato je izročil davek moábskemu kralju Eglónu. Eglón pa je bil zelo debel mož. Ko je oddal davek in odpustil ljudstvo, ki je nosilo davek, se je vrnil iz kraja obdelanih kamnov pri Gilgálu in rekel: »Zaupno stvar imam zate, o kralj.« Ta je dejal: »Pst.« In odšli so ven vsi, ki so stali ob njem. Ehúd je tedaj stopil k njemu, ko je ta sedel sam v svoji zgornji, hladni izbi. Ehúd je rekel: »Božjo besedo imam zate.« In vstal je s prestola, Ehúd pa je iztegnil svojo levico, potegnil bodalo s svoje desne strani ter mu ga zabodel v trebuh. Skupaj z rezilom je vanj porinil tudi držaj, in obdala ga je tolšča, kajti bodala ni potegnil iz trebuha. Nato je Ehúd stopil ven skozi zidno odprtino in prišel v preddverje, zaprl za seboj vrata zgornje izbe in jih zapahnil. Ko je odšel, so prišli njegovi služabniki. Ko so videli, da so bila vrata zgornje izbe zapahnjena, so rekli: »Gotovo je na potrebi v svoji hladni izbi.« Dolgo časa so čakali, a glej, ni odprl vrat svoje zgornje izbe. Vzeli so ključe in odprli. In glej, njihov gospod je ležal na tleh mrtev. Ehúd pa je medtem, ko so se oni mudili, že utekel; šel je mimo kraja obdelanih kamnov in tekel v Seíro. Ko je prišel tja, je zatrobil v rog na Efrájimskem pogorju in Izraelovi sinovi so z njim na čelu sestopili s pogorja. Rekel jim je: »Pojdite za menoj, kajti Gospod vam je dal sovražnike Moábce v roke.« Ti so šli za njim, zasedli Moábcem prehode čez Jordan in nikogar niso spustili na drugo stran. V tistem času so pobili Moábce, kakih deset tisoč mož, same močne in hrabre vojake, in nihče ni utekel. Tisti dan je bil Moáb ponižan od Izraelove roke, dežela pa je imela osemdeset let mir. Za njim je nastopil Anátov sin Šamgár. Pobil je Filistejce, šeststo mož, z volovskim ostnom. Tudi on je rešil Izraela. Izraelovi sinovi so spet delali, kar je hudo v Gospodovih očeh, Ehúd pa je umrl. Gospod jih je zato dal v roke kánaanskega kralja Jabína, ki je kraljeval v Hacórju. Poveljnik njegove vojske je bil Siserá, ki je bival v Haróšet Gojímu. In Izraelovi sinovi so vpili h Gospodu, kajti devetsto železnih vozov je imel in dvajset let je hudo stiskal Izraelove sinove. V tistem času je Izraelu sodila Debóra, Lapidótova žena, žena prerokinja. Prebivala je pod Debórino palmo med Ramo in Betelom, na Efrájimskem pogorju, in Izraelovi sinovi so prihajali k njej na razsodbo. Poslala je in poklicala Abinóamovega sina Baráka iz Kedeša v Neftáliju in mu rekla: »Mar ti ni Gospod, Izraelov Bog, ukazal, da se odpravi na goro Tabor in vzemi s seboj deset tisoč mož izmed Neftálijevih in Zábulonovih sinov? Pritegnila bom namreč k tebi, k potoku Kišónu, Siserája, poveljnika Jabínove vojske, njegove bojne vozove ter njegovo vojsko, in jih izročila v tvoje roke.« Barák ji je rekel: »Če greš z menoj, pojdem; če pa ne greš z menoj, ne pojdem.« Rekla je: »Da, s teboj grem. Vendar slava na poti, ki jo nastopaš, ne bo tvoja. Gospod bo Siserája izročil v ženske roke.« Tedaj je Debóra vstala in šla z Barákom v Kedeš. Barák je v Kedeš poklical Zábulona in Neftálija in deset tisoč mož je prišlo k njegovim nogam. Tudi Debóra je šla z njim. Kenéjec Heber pa se je ločil od Kajina, enega izmed sinov Mojzesovega tasta Hobába, in si postavil šotor pri hrastu v Caananímu, blizu Kedeša. Siseráju so sporočili, da je Abinóamov sin Barák šel na goro Tabor. Siserá je tedaj zbral vse svoje vozove, devetsto železnih voz, in vse ljudstvo, ki je bilo z njim, od Haróšet Gojíma pa do potoka Kišóna. In Debóra je rekla Baráku: »Vstani, kajti to je dan, ko ti Gospod daje Siserája v roke. Ali ne gre Gospod sam pred teboj?« Tedaj se je Barák spustil z gore Tabor in za njim deset tisoč mož. In Gospod je pokončal Siserája, vse njegove bojne vozove in ves tabor pred Barákom z ostrim mečem. Siserá pa je stopil z voza in peš pobegnil. Barák je zasledoval vozove in tabor do Haróšet Gojíma, dokler ni vsa Siserájeva vojska padla pod ostrim mečem in ni nobeden preostal. Siserá je peš pribežal do šotora Jaéle, žene Kenéjca Heberja. Med Jabínom, kraljem v Hacórju, in hišo Kenéjca Heberja je bil namreč mir. Jaéla je prišla Siseráju naproti in mu rekla: »Stopi noter, moj gospod! Stopi k meni, nikar se ne boj!« Vstopil je k njej v šotor in pokrila ga je z odejo. Rekel ji je: »Prosim te, daj mi piti malo vode, kajti žejen sem.« Odprla je meh z mlekom, mu dala piti in ga spet pokrila. Rekel ji je še: »Postavi se k vhodu v šotor! Če kdo pride in te povpraša ter reče: ›Ali je kdo tukaj?‹, mu reci: ›Nihče.‹« Potem je Heberjeva žena Jaéla pograbila šotorski klin, vzela kladivo v svojo roko, se mu tiho približala in zabila klin v njegova senca tako, da se je zarinil v zemljo. V trdnem spanju se je stresel in umrl. In glej, ko je Barák še zasledoval Siserája, mu je Jaéla prišla naproti ter mu rekla: »Pridi in pokažem ti moža, ki ga iščeš!« Vstopil je k njej in glej, Siserá je ležal mrtev s klinom v svojih sencih. Tako je tisti dan Bog ponižal kánaanskega kralja Jabína pred Izraelovimi sinovi. In roka Izraelovih sinov je vse bolj pritiskala na kánaanskega kralja Jabína, dokler niso popolnoma uničili kánaanskega kralja Jabína. Tisti dan sta zapela Debóra in Abinóamov sin Barák ter rekla: Knezi so bili vodje v Izraelu, ljudstvo jim je voljno sledilo: slavite Gospoda! Poslušajte kralji, prisluhnite veljaki, Gospodu hočem zapeti, prepevati Gospodu, Izraelovemu Bogu. Gospod, ko si šel iz Seírja, prihajal z edómske poljane, se je zemlja tresla, nebo je močno rosilo, iz oblakov je lilo med gromom. Gore so trepetale pred Gospodom, Gospodom s Sinaja, Izraelovim Bogom. V dnevih Anátovega sina Šamgárja, v dnevih Jaéle so ceste samevale; in ti, ki so hodili po stezah, so stopali po stranskih poteh. Izumrli so veljaki v Izraelu, izumrli, dokler nisem vstala jaz, Debóra, se vzdignila jaz, mati v Izraelu. Hlastali so za tujimi bogovi, kakor po ječmenovih hlebih; ščita in kopja pa ni bilo videti, med štirideset tisoči v Izraelu. Moje srce je z izraelskimi knezi; o, prostovoljci med ljudstvom, slavite Gospoda! Vi, ki jezdite na belih oslicah, vi, ki sedite na sodniških stolih, vi, ki hodite po poti: vriskajte! Močneje od glasu pastirjev pri napajališčih naj se opeva Gospodova zmaga; zmaga njegovih veljakov v Izraelu. Tedaj je Gospodovo ljudstvo šlo dol k vratom. Prebudi, prebudi se, Debóra, prebudi, prebudi se, pesem zapoj! Vstani, Barák, pripelji svoje ujetnike, sin Abinóamov! Stopi zdaj dol, preostanek plemenitih, Gospodovo ljudstvo, pridi k meni z junaki! Za menoj Efrájim, njih korenina je v Amáleku, tvoji potomci, Benjamin, s tvojim ljudstvom. Od mene, Mahír, so prišli voditelji, in iz Zábulona ti, ki držijo žezlo. Isahárjevi vojvode so z Debóro, saj je bil Isahár zvest Baráku in se je v dolini podvrgel njegovim korakom. Med Rubenovimi plemeni so dolgi posveti. Zakaj se mudiš pri ovčjih stajah in poslušaš čred beketanje? Med Rubenovimi plemeni so dolgi posveti. Gileád onkraj Jordana počiva, in Dan, čemu domuje na ladjah? Aser sedi ob morskem obrežju in počiva ob njegovih zalivih. Zábulon je ljudstvo, ki izpostavlja svoje življenje smrti, in tudi Neftáli, na vrhovih poljane. Kralji so prišli in se bojevali. Tedaj so se vojskovali kánaanski kralji, pri Taanáhu, ob vodah megídskih, vendar srebra v plen niso dobili. Z neba dol so se vojskovale zvezde, s svojih tirov so se bojevale proti Siseráju. Potok Kišón jih je odplavljal, potok starodavnih dni, potok Kišón. Pogumno nastopi, moja duša! Tedaj so peketala konjev kopita, in urno so dirjali njihovi vranci. »Prekolnite Meróz,« pravi Gospodov angel, »prekolnite, prekolnite njegove prebivalce, ker niso prišli na pomoč Gospodu, na pomoč Gospodu z junaki.« Blagoslovljena med ženami bodi Jaéla, žena Kenéjca Heberja, med ženami v šotoru bodi blagrovana. Vode jo je prosil, dala mu je mleka, v dragoceni posodi mu je prinesla smetane. S svojo levico je segla po klinu, z desnico po kovaškem kladivu. Udarila je Siserája, mu glavo razbila, strla in prebodla njegova senca. Ob njenih nogah je omahnil, padel in obležal, ob njenih nogah je omahnil in padel; kjer je omahnil, je mrtev obležal. Z okna doli gleda in skoz omrežje toži Siserájeva mati: »Zakaj se obotavlja in ne pride njegov voz, zakaj kasni topot njegovih bojnih vpreg?« Najmodrejša njenih kneginj ji odgovarja, pa tudi sebi odgovarja in pravi: »Glej, skupaj zbrani si delijo plen! Eno ali dve dekleti na glavo junaka; plen: pisana oblačila za Siserája, plen: pisana oblačila in ruta, pisana obleka in dve ruti na moj vrat kot plen.« Tako se naj pogubijo vsi tvoji sovražniki, o Gospod, kateri pa te ljubijo, naj bodo kakor sonce, ko vzhaja v svoji moči. Nato je dežela štirideset let uživala mir. Izraelovi sinovi so delali, kar je hudo v Gospodovih očeh. Zato jih je Gospod dal za sedem let v roke Midjáncem. Midjánska roka je prevladala nad Izraelom in iz strahu pred Midjánci so si Izraelovi sinovi uredili gorske globeli, votline in zaklonišča. Zgodilo se je tudi, da so Izraelci posejali, prišli pa so Midjánci, Amalečani in sinovi Vzhoda, da bi šli nadnje. Utaborili so se ob njih in jim pokončali pridelke zemlje, vse do vhoda v Gazo. V Izraelu niso pustili nič živeža in tudi ne drobnice, goveda in oslov. Kajti prihajali so s svojo živino in s svojimi šotori, vstopali so številni kakor kobilice. Bilo jih je mnogo in brez števila je bilo njihovih kamel. Prihajali so v deželo in jo pustošili. Tako je Izrael zaradi Midjáncev silno obubožal in Izraelovi sinovi so klicali h Gospodu. Ko so Izraelovi sinovi vpili h Gospodu zaradi Midjáncev, je Gospod poslal Izraelovim sinovom moža, preroka. Ta jim je rekel: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Jaz sem vas pripeljal iz Egipta in vas odpeljal iz hiše sužnosti. Rešil sem vas egiptovske roke, iz rok teh, ki so vas stiskali. Izpred vas sem jih pregnal in vam dal njihovo deželo. Rekel sem vam tudi: Jaz sem Gospod, vaš Bog. Ne bojte se bogov Amoréjcev, v katerih deželi prebivate. Vendar niste poslušali mojega glasu.‹« Tedaj je prišel Gospodov angel in se usedel pod terebinto v Ofri, last Abiézerjevca Joáša. Njegov sin Gideón je v stiskalnici s palico otepal pšenico, da bi jo spravil na varno pred Midjánci. Tedaj se mu je prikazal Gospodov angel in mu rekel: » Gospod s teboj, močni junak!« Gideón mu je rekel: »Toda, moj gospod, če je Gospod z nami, zakaj nas je potem vse to zadelo? Kje so vsa njegova čudežna dela, o katerih so nam pripovedovali naši očetje, ko so rekli: ›Ali nas ni Gospod izpeljal iz Egipta?‹ Zdaj pa nas je Gospod zavrgel in izročil v roke Midjáncem.« Gospod se je obrnil k njemu in rekel: »Pojdi v tej svoji moči in rešil boš Izraela iz rok Midjáncev. Ali te ne pošiljam jaz sam?« Rekel mu je: »Toda, moj gospod, s čim bom rešil Izraela? Glej, moja rodbina je najrevnejša v Manáseju in jaz sem poslednji v hiši svojega očeta.« Gospod pa mu je rekel: »Jaz bom s teboj. Pobil boš Midjánce kakor enega moža.« Rekel mu je: »Če sem našel milost v tvojih očeh, mi daj znamenje, da si ti, ki govoriš z menoj! Prosim te, ne hodi od tod, dokler se ne vrnem k tebi, prinesem svoj dar in ga postavim predte!« Rekel mu je: »Ostanem, dokler se ne vrneš.« Tedaj je Gideón odšel, pripravil kozjega mladiča in nekvašenega kruha iz škafa moke. V košaro je položil meso in vlil juho v lonec. Vse to je odnesel k njemu pod terebinto in daroval. Božji angel mu je tedaj rekel: »Vzemi meso in nekvašeni kruh in ju položi na to skalo, juho pa zlij proč!« Storil je tako. Gospodov angel je tedaj vzel konec palice v svojo roko in se dotaknil mesa in nekvašenega kruha. Iz skale je tedaj švignil ogenj in použil meso in nekvašeni kruh; Gospodov angel pa je odšel izpred njegovih oči. Tedaj je Gideón videl, da je bil Gospodov angel. In Gideón je rekel: »Gorje, Gospod Bog, kajti videl sem Gospodovega angela iz obličja v obličje.« Gospod pa mu je rekel: »Mir s teboj, nikar se ne boj! Ne boš umrl.« Tedaj je Gideón tam postavil oltar Gospodu in ga imenoval » Gospod je mir.« Do tega dne je še vedno v Ofri Abiézerjevcev. Še tisto noč mu je Gospod rekel: »Vzemi mladega junca od svojega očeta in drugega sedemletnega junca ter podri Báalov oltar, last tvojega očeta. Posekaj tudi ašero, ki je ob njem. Na vrhu te utrdbe zgradi po vzoru oltar Gospodu, svojemu Bogu! Nato vzemi drugega junca in ga daruj kot žgalno daritev z lesom ašere, ki jo boš posekal.« Gideón je vzel deset mož izmed svojih hlapcev in storil, kakor mu je Gospod govoril. Ker pa se je bal hiše svojega očeta in mož v mestu, tega ni storil podnevi, ampak ponoči. Ko so možje mesta zjutraj vstali, glej, je bil Báalov oltar podrt in ašera ob njem posekana, drugi junec pa darovan na postavljenem oltarju. Tedaj so rekli možje drug drugemu: »Kdo je to storil?« Po preiskovanju in poizvedovanju so rekli: »Joášev sin Gideón je to storil!« Nato so možje mesta rekli Joášu: »Privedi ven svojega sina! Umreti mora, ker je podrl Báalov oltar in ker je posekal ašero ob njem.« Joáš pa je rekel vsem, ki so se ustavili pri njem: »Mar hočete braniti Báala? Ali ga hočete vi rešiti? Kdor se bo bojeval zanj, bo do jutra mrtev. Če je bog, naj se bojuje sam zase, ker je podrt njegov oltar.« Tako so tisti dan Gideóna imenovali Jerubáal, kajti rekli so: »Naj se Báal bojuje proti njemu, ker je porušil njegov oltar.« Vsi Midjánci, Amalečani in sinovi Vzhoda so se tedaj zbrali skupaj, šli na drugo stran in se utaborili v Jezreélski dolini. Gospodov duh je tedaj navdal Gideóna in zatrobil je v rog in poklical Abiézerjevce, naj mu sledijo. Po vsem Manáseju je razposlal glasnike in tudi te poklical, naj mu sledijo. Odposlal je glasnike tudi v Aser, Zábulon in Neftáli, in šli so jim naproti. Gideón je rekel Bogu: »Če res hočeš rešiti Izraela po moji roki, kakor si govoril, glej, položim ovčje runo na mlatišče. Če bo rosa samo na runu, po vsej zemlji pa suho, bom vedel, da boš zagotovo rešil Izraela po moji roki, kakor si govoril.« In zgodilo se je tako. Ko je drugo jutro zarana vstal in ožel runo, je iz runa iztisnil roso, za polno čašo vode. Potem je Gideón rekel Bogu: »Naj se ne vname tvoj srd zoper mene, če bom še enkrat spregovoril. Naj poizkusim, prosim, še enkrat z runom. Naj bo tokrat suho samo na runu, po vsej zemlji pa rosa.« In Bog je tisto noč storil tako. Bilo je suho samo na runu, po vsej zemlji pa je bila rosa. Jerubáal, to je Gideón, in vse ljudstvo z njim so se zgodaj zjutraj odpravili in se utaborili pri studencu Haród. Midjánski tabor pa je bil na severni strani ob griču Moréju v ravnini. Tedaj je Gospod rekel Gideónu: »Preveč je ljudstva s teboj, da bi jim dal Midjánce v roke. Izrael bi se lahko ponašal pred menoj in rekel: ›S svojo lastno roko sem se rešil.‹ Zato zdaj naznani ljudstvu in reci: ›Kdor se boji in trepeta, naj se vrne in odide z gore Gileád.‹« In vrnilo se jih je izmed ljudstva dvaindvajset tisoč, ostalo pa jih je le deset tisoč. Gospod je spet rekel Gideónu: »Še je preveč ljudstva. Odpelji jih k vodi in tam ti jih bom odbral. Tisti, za katerega ti porečem: ›Ta pojde s teboj,‹ bo šel s teboj; za vsakega pa, za katerega ti porečem: ›Ta ne pojde s teboj,‹ ne bo šel!« Odpeljal je ljudstvo k vodi in Gospod je rekel Gideónu: »Vsakogar, ki bo s svojim jezikom srebal vodo, kakor sreba pes, postavi posebej; kakor tudi vsakogar, ki bo pokleknil na kolena, da bi pil.« Teh, ki so srebali iz rok v usta, je bilo tristo; vsi preostali pa so pokleknili na kolena, da bi pili vodo. In Gospod je rekel Gideónu: »S tristo možmi, ki so srebali, vas bom rešil in v tvoje roke izročil Midjánce, vsi preostali ljudje pa naj pojdejo v svoj kraj.« Ko si je ljudstvo vzelo živeža in svojih rogov v svoje roke, je vse Izraelce odposlal, vsakega k svojemu šotoru. Le tristo mož je zadržal. Midjánski tabor pa je bil spodaj v ravnini. Še tisto noč mu je Gospod rekel: »Vstani in zavzemi tabor, kajti v tvoje roke ga dajem. Če pa se bojiš iti sam, pojdi v tabor skupaj s svojim hlapcem Purájem. Poslušal boš, o čem se bodo pogovarjali. Zatem se bodo okrepile tvoje roke, da boš odšel v tabor.« In stopil je s svojim hlapcem Purájem do prve straže v taboru. Midjánci, Amalečani in vsi sinovi Vzhoda pa so bili razporejeni po ravnini kakor množica kobilic in njihovim kamelam ni bilo števila. Bilo jih je toliko, kolikor je peska na morskem obrežju. Ko je Gideón prišel tja, je nekdo svojemu tovarišu pripovedoval sanje. Rekel je: »Imel sem sanje. Glej, kolač ječmenovega kruha se je valil proti taboru Midjáncev. Ko je dosegel šotor in zadel vanj, ga je podrl in obrnil navzgor, da je šotor padel.« Tovariš mu je odgovoril in rekel: »To ni nič drugega kakor meč Izraelca, Joáševega sina Gideóna. Bog mu je dal v roke Midjánce in ves tabor.« Ko je Gideón slišal pripovedovanje o sanjah in njihovo razlago, se je do tal priklonil. Vrnil se je v Izraelov tabor in rekel: »Vstanite, Gospod daje tabor Midjáncev v vaše roke.« Nato je razdelil tristo mož v tri vrste in vsem dal v roke rogove in prazne vrče s plamenicami v sredi vrčev. Rekel jim je: »Glejte name in delajte enako! Glejte, stopil bom do konca tabora, in kakor bom storil jaz, tako storite vi! Ko bom zatrobil v rog jaz in ti, ki so z menoj, takrat zatrobite v rogove tudi vi krog in krog tabora ter recite: ›Za Gospoda in za Gideóna!‹« Ko so Gideón in sto mož, ki so bili z njim, prišli do konca tabora, je poveljnik srednje nočne straže ravno razporejal stražarje. Zatrobili so v rogove in razbili vrče, ki so jih imeli v svojih rokah. Tudi tri krdela so zatrobila v rogove in razbili so vrče. V svojih levicah so držali plamenice in v desnicah rogove, da so trobili. Klicali so: »Za Gospoda in za Gideóna.« Vsakdo je stal na svojem mestu krog in krog tabora. Ves tabor je bil zbegan in vpili so ter bežali. Medtem ko je trobilo tristo rogov, je Gospod po vsem taboru naravnal meč enega proti drugemu. Tabor se je razbežal do Bet Šite, proti Cerédi in do brega Abél Mehóle pri Tabátu. Dal je poklicati tudi Izraelce iz Neftálija, iz Aserja in iz vsega Manáseja, da bi zasledovali Midjánce. Gideón je razposlal glasnike po vsem Efrájimskem pogorju. Rekel je: »Pojdite Midjáncem nasproti in zasedite jim vodo do Bet Bare in Jordan.« Tako je bil sklican ves Efrájim in zasedli so vode do Bet Bare in Jordan. Ujeli so tudi dva midjánska kneza, Oréba in Zeéba. Oréba so ubili na Orébovi skali, Zeéba pa so ubili na Zeébovi tlačilnici. Podili so Midjánce, glavi Oréba in Zeéba pa so odnesli h Gideónu na drugo stran Jordana. Tedaj so mu Efrájimci rekli: »Kaj je to, kar si nam storil, da nas nisi poklical, ko si šel v boj proti Midjáncem?« In hudo so se prepirali z njim. Rekel jim je: »Kaj je to, kar sem storil jaz, v primerjavi z vami? Ali ni boljše Efrájimovo paberkovanje kakor Abiézerjeva trgatev? V vaše roke je Bog izročil midjánska kneza Oréba in Zeéba. Kaj sem jaz mogel storiti takega v primerjavi z vami?« Ko je izgovoril te besede, se je njihova jeza zoper njega pomirila. Gideón se je zatem napotil proti Jordanu in ga prešel. On in tristo mož, ki so bili z njim, pa so bili utrujeni, vendar so se gnali naprej. Rekel je možem v Sukótu: »Dajte, prosim, ljudstvu, ki me spremlja, nekaj hlebov kruha, kajti utrujeni so. Jaz namreč zasledujem Zebaha in Calmunája, midjánska kralja.« Sukótski knezi pa so rekli: »Mar sta Zebahova in Calmunájeva pest že v tvoji roki, da bi dali tvoji vojski kruha?« Gideón jim je rekel: »Resnično, ko mi bo Gospod dal v roke Zebaha in Calmunája, bom zmlatil vaše meso s puščavskim trnjem in osatom.« Odrinil je od tam v Penuél in tam govoril enako. Tudi možje v Penuélu so mu odgovorili kakor so mu odgovorili možje v Sukótu. Možem v Penuélu je torej rekel: »Ko se v miru vrnem, bom razdejal ta stolp.« Zebah in Calmuná sta bila v Karkórju in njuna tabora z njima, kakih petnajst tisoč mož, ki so še preostali od sinov Vzhoda. Teh, ki so padli, pa je bilo sto dvajset tisoč z meči oboroženih mož. Gideón se je vzpenjal po poti teh, ki bivajo v šotorih, vzhodno od Nobaha in Jogbóhe. Od tam je napadel tabor, ki je bil nepripravljen. Zebah in Calmuná sta zbežala. Zasledoval ju je, ujel oba midjánska kralja, Zebaha in Calmunája, in zbegal ves tabor. Joášev sin Gideón se je vrnil iz boja, z višine Heresa. Prijel je mladeniča izmed mož v Sukótu in ga povprašal. Ta mu je popisal sukótske kneze in njegove starešine, sedeminsedemdeset mož. Potem je odšel k možem v Sukót in rekel: »Poglejte Zebaha in Calmunája; zasramovali ste me in rekli: ›Mar sta Zebahova in Calmunájeva pest že v tvoji roki, da bi morali dati kruha tvojim utrujenim možem?‹« In zgrabil je mestne starešine, vzel puščavsko trnje in osat ter z njimi dal vedeti možem v Sukótu. Tudi je podrl stolp v Penuélu in pomoril može v mestu. Nato je rekel Zebahu in Calmunáju: »Kakšni so bili možje, ki sta jih umorila na Taboru?« Rekla sta: »Takšni so bili kakor ti, sleherni je bil podoben kraljevemu sinu.« Rekel je: »Bili so moji bratje, sinovi moje matere. Kakor Gospod živi, ko bi jih bila pustila pri življenju, vaju ne bi umoril.« Rekel je svojemu prvorojencu Jeterju: »Vstani in ju usmrti!« Mladenič pa ni izdrl svojega meča, kajti bal se je. Bil je še premlad. Zebah in Calmuná sta tedaj rekla: »Ti vstani in naju ubij! Kajti kakršen je človek, taka je njegova moč.« In Gideón je vstal, umoril Zebaha in Calmunája ter vzel verižice, ki so bile na vratovih njunih kamel. Tedaj so Izraelci rekli Gideónu: »Vladaj nam ti in tudi tvoj sin in tudi sin tvojega sina, kajti rešil si nas iz rok Midjáncev.« Gideón pa jim je rekel: »Ne bom vam vladal jaz, niti vam ne bo vladal moj sin. Gospod vam bo vladal.« Še jim je rekel Gideón: »Nekaj bi si vendarle rad izprosil od vas. Vsakdo naj mi da uhan od svojega plena.« Imeli so namreč zlate uhane, ki so bili od Izmaelcev. Rekli so mu: »Radi jih damo.« Razgrnili so plašče in vsakdo je tja odvrgel uhan od svojega plena. Zlati uhani, za katere je prosil, so tehtali tisoč sedemsto šeklov zlata, ne glede na ogrlice, uhane in škrlatna oblačila, ki sta jih nosila midjánska kralja, ter neodvisno od verižic, ki so bile pripete na vratu njunih kamel. Gideón je iz tega dal napraviti efód in ga postavil v svoje mesto, v Ofro. In ves Izrael se je tam vlačugal. Postal je zanka za Gideóna in njegovo hišo. Midjánci so bili silno ponižani pred Izraelovimi sinovi in niso več povzdignili glave. Tako je dežela v Gideónovih dneh uživala štirideset let mir. Joášev sin Jerubáal je šel nato v svojo hišo in tam prebival. Imel pa je Gideón sedemdeset sinov, ki so izhajali iz njegovih ledij, kajti imel je veliko žená. Tudi njegova priležnica v Sihemu mu je rodila sina; imenoval ga je Abiméleh. Joášev sin Gideón je umrl v lepi starosti. Pokopali so ga v grobnico njegovega očeta Joáša v Ofri Abiézerjevcev. Ko je Gideón umrl, so Izraelovi sinovi spet krenili s poti. Vlačugali so se z Báali in si postavili za boga Báala zaveze. Izraelovi sinovi se niso več spominjali Gospoda, svojega Boga, ki jih je rešil iz rok vseh njihovih sovražnikov naokrog. Tudi niso več izkazovali naklonjenosti Jerubáalovi, to je Gideónovi hiši, za vse dobro, ki ga je storil Izraelu. Jerubáalov sin Abiméleh je šel v Sihem k bratom svoje matere. Govoril je njim ter vsej rodbini očetove hiše svoje matere in rekel: »Govorite zdaj na ušesa vsem sihemskim gospodom: ›Kaj je bolje za vas? Ali naj vam vlada sedemdeset mož, vsi Jerubáalovi sinovi, ali pa naj vam vlada le en človek? Spomnite se, da sem tudi jaz vaša kost in vaše meso!‹« Bratje njegove matere so tedaj govorili vse te besede na ušesa sihemskih gospodov. In njihovo srce se je nagnilo k Abimélehu in so rekli: »Naš brat je.« Iz hiše Báala zaveze so mu izročili sedemdeset srebrnikov. S temi je Abiméleh najel ubožne, vendar drzne može, da so šli z njim. Prišel je v hišo svojega očeta v Ofro in pomoril svoje brate, Jerubáalove sinove, sedemdeset mož, na enem kamnu. Preostal je samo najmlajši Jerubáalov sin Jotám, ki se je skril. Zbrali so se tedaj vsi sihemski gospodje in ves Bet Miló. Šli so in postavili Abiméleha za kralja v Sihemu, pri spominskem hrastu. To so sporočili Jotámu in ta je šel, se postavil vrh gore, povzdignil svoj glas in zavpil; rekel je: »Poslušajte me, sihemski gospodje, da vas bo Bog poslušal. Šla so, šla so drevesa, da si mazilijo kralja. Rekla so oljki: ›Kraljuj nad nami!‹ Oljka jim je rekla: ›Mar naj pustim svojo maščobo, zaradi katere me poveličujejo Bog in ljudje, in se grem povzdigovat nad drevesa?‹ In drevesa so rekla smokvi: ›Pridi ti, kraljuj nad nami!‹ Smokva jim je rekla: ›Mar naj pustim svojo sladkobo in svoje sladke sadeže in se grem povzdigovat nad drevesa?‹ In drevesa so rekla vinski trti: ›Pridi ti, kraljuj nad nami!‹ In vinska trta jim je rekla: ›Mar naj pustim svoje vino, ki razveseljuje Boga in ljudi in se grem povzdigovat nad drevesa?‹ In vsa drevesa so rekla trnovemu grmu: ›Pridi ti, kraljuj nad nami!‹ Rekel je trnov grm drevesom: ›Če me zares mazilite, da kraljujem nad vami, tedaj pridite in si poiščite zavetje v moji senci! Če ne, naj plane ogenj iz trnja in použije libanonske cedre.‹ Ste torej ravnali prav in pošteno, ko ste postavili za kralja Abiméleha? Ste prav ravnali z Jerubáalom in njegovo hišo ter mu storili po zasluženju njegovih rok? Moj oče se je za vas bojeval in zastavil svoje življenje, da bi vas rešil iz rok Midjáncev. Vi ste se pa danes vzdignili proti hiši mojega očeta in pomorili njegove sinove, sedemdeset mož na enem kamnu, ter izvolili za kralja nad sihemskimi gospodi Abiméleha, sina njegove dekle, ker je pač vaš brat. Če ste torej ta dan prav in pošteno ravnali z Jerubáalom in z njegovo hišo, se zdaj veselite z Abimélehom, da se tudi on veseli z vami! Če pa ne, naj iz Abiméleha plane ogenj in použije sihemske gospode in Bet Miló. In naj plane ogenj iz sihemskih gospodov in iz Bet Milója ter použije Abiméleha.« Jotám je nato zbežal in pobegnil ter odšel v Beêr. Tam je prebival iz strahu pred svojim bratom Abimélehom. Abiméleh je vladal nad Izraelom tri leta. Bog pa je poslal zlega duha med Abiméleha in sihemske gospode. Sihemski gospodje so se namreč izneverili Abimélehu. To se je zgodilo zaradi nasilja nad sedemdesetimi Jerubáalovimi sinovi. Njihova kri je padla na Abiméleha, njihovega brata, ker jih je pomoril, in na sihemske gospode, ki so okrepili njegove roke, da bi ubil svoje brate. Sihemski gospodje so zato postavili zasedo na gorskih vrhovih in oropali so vsakogar, ki je šel mimo njih po poti. To so sporočili Abimélehu. Takrat je prišel Ebedov sin Gáal s svojimi brati in nastanili so se v Sihemu. Sihemski gospodje so jim zaupali. Skupaj z njimi so odhajali na polje, trgali grozdje po svojih vinogradih, ga stiskali in prirejali veselice. Zbirali so se tudi v hiši svojega boga, tam jedli, pili in preklinjali Abiméleha. Ebedov sin Gáal je tedaj rekel: »Kdo je Abiméleh in kdo je Sihem, da bi mu služili?« Ali ne bi morala Jerubáalov sin in Zebúl, njegov oskrbnik, služiti možem Sihemovega očeta Hamórja? Zakaj bi mu morali mi služiti? Kdo bo dal to ljudstvo v moje roke, da bi spodil Abiméleha. In rekel je Abimélehu: »Okrepi svojo vojsko in pridi na dan!« Zebúl, upravnik mesta, pa je slišal besede Ebedovega sina Gáala in se silno razsrdil. Potihoma je poslal k Abimélehu sle in rekel: »Glej, Ebedov sin Gáal in njegovi bratje so prišli v Sihem in glej, hujskajo mesto proti tebi. Zato zdaj vstani, ko je še noč, ti in ljudstvo, ki je s teboj, ter pripravi na polju zasedo. Zjutraj pa, ko bo vzšlo sonce, se odpravi in napadi mesto! In glej, on in ljudstvo z njim pridejo nadte. Takrat mu stori, kar zmore tvoja roka!« Abiméleh in z njim vse ljudstvo so ponoči vstali in so pri Sihemu postavili zasedo s štirimi krdeli. Tedaj je prišel Ebedov sin Gáal in se postavil k mestnim vratom. Abiméleh in ljudstvo, ki je bilo z njim, so vstali iz zasede. Gáal je zagledal ljudstvo in rekel Zebúlu: »Glej, ljudstvo prihaja z gorskih vrhov.« Zebúl mu je rekel: »Gorske sence vidiš kakor ljudi.« Gáal je znova spregovoril in rekel: »Glej, ljudstvo prihaja iz središča dežele in eno od krdel prihaja po poti od hrasta čarovnikov.« Tedaj mu je Zebúl rekel: »Kje so zdaj tvoja usta, ki so rekla: ›Kdo je Abiméleh, da bi mu služili?‹ Ali ni to ljudstvo, ki si ga zaničeval? Pojdi zdaj in se bojuj z njim!« Gáal je tedaj stopil na čelo sihemskih gospodov, da bi se bojeval zoper Abiméleha. Toda Abiméleh ga je zapodil v beg in zbežal je pred njim. In mnogi so takrat padli do mestnih vrat. Tedaj se je Abiméleh vrnil v Arúmo, Zebúl pa je pregnal Gáala in njegove brate, da niso več prebivali v Sihemu. Ko so ljudje drugi dan šli na polje, so to naznanili Abimélehu. Vzel je ljudstvo, ga razdelil v tri krdela in napravil na polju zasedo. Pogledal je, in glej, ljudstvo je prihajalo iz mesta. Vzdignil se je proti njim, da bi jih pobil. Abiméleh in krdelo, ki je bilo z njim, so planili naprej in se ustavili pri mestnih vratih. Drugi dve krdeli pa sta udarili po vseh, ki so bili na polju, in jih pobili. Abiméleh se je bojeval proti mestu ves tisti dan. Zavzel je mesto, ubil ljudi v njem, razdejal je mesto in ga posul s soljo. Ko so za vse to slišali gospodje sihemskega stolpa, so odšli v spodnje prostore hiše boga zaveze. Tedaj so Abimélehu sporočili, da so se vsi gospodje sihemskega stolpa zbrali. Abiméleh je odšel na goro Calmón, on in vse ljudstvo, ki je bilo z njim. Abiméleh je vzel sekiro, odsekal vejo z drevesa, jo vzdignil ter naložil na svoja ramena. Ljudstvu, ki je bilo z njim, je rekel: »Kar ste videli, da sem jaz storil, storite hitro kakor jaz!« Vsi od ljudstva so odsekali vsak svojo vejo ter šli za Abimélehom. Veje so odložili v spodnje prostore in vse skupaj zažgali z ognjem. Tako so umrli vsi možje sihemskega stolpa, kakih tisoč mož in žena. Potem je Abiméleh odšel v Tebéc. Oblegal je Tebéc in ga zavzel. Sredi mesta pa je stal mogočen stolp. Tja so pobegnili vsi možje in žene ter mestni gospodje. Zaprli so za seboj vrata in se povzpeli na streho stolpa. Abiméleh je prišel do stolpa, da bi se vojskoval proti njemu. Približal se je odprtini v stolpu, da bi ga zažgal. Takrat pa je neka ženska vrgla na Abimélehovo glavo mlinski kamen in mu razbila lobanjo. Hitro je poklical k sebi mladeniča, ki je nosil njegovo opravo, in mu rekel: »Izderi svoj meč in me usmrti, da mi ne porečejo: ›Ženska ga je ubila.‹« Njegov mladenič ga je zabodel in je umrl. Ko so Izraelci videli, da je Abiméleh mrtev, so odšli vsak na svoj kraj. Bog je tako povrnil Abimélehu za hudobijo, ki jo je storil zoper svojega očeta, ko je ubil sedemdeset svojih bratov. Tudi vso hudobijo sihemskih mož je Bog obrnil na njihovo glavo. Tako je prišlo nadnje prekletstvo Jerubáalovega sina Jotáma. Za Abimélehom je vstal Tolá, sin Puvája, sinú Dodája, mož iz Isahárja, da bi rešil Izraela. Prebival je v Šamíru na Efrájimskem pogorju. Sodil je Izraelu triindvajset let; potem je umrl in je bil pokopan v Šamíru. Za njim je vstal Gileádec Jaír in sodil Izraelu dvaindvajset let. Imel je trideset sinov, ki so jezdili na tridesetih osličkih in imeli trideset mest. Do tega dne se mesta imenujejo Jaírove vasi, ki so v gileádski deželi. Potem je Jaír umrl in je bil pokopan v Kamónu. Izraelovi sinovi so spet delali, kar je hudo v Gospodovih očeh. Služili so Báalom in Astartam, bogovom Aráma, bogovom Sidóna, bogovom Moába, bogovom Amónovih sinov in bogovom Filistejcev. Gospoda pa so zapustili in mu niso služili. Tedaj se je vnela Gospodova jeza zoper Izraela in izročil jih je v roke Filistejcev in v roke Amónovih sinov. Stiskali in zatirali so Izraelove sinove v tistem letu in tako celih osemnajst let vse Izraelove sinove, ki so bivali onkraj Jordana v deželi Amoréjcev, ki je v Gileádu. Amónovi sinovi so šli čez Jordan, da bi se bojevali tudi z Judom, Benjaminom in Efrájimovo hišo. Silno so stiskali Izraela. Tedaj so Izraelovi sinovi klicali h Gospodu in rekli: »Grešili smo proti tebi. Zapustili smo svojega Boga in služili Báalom.« Gospod pa je rekel Izraelovim sinovom: »Mar nisem jaz premagal Egipčanov, Amoréjcev, Amónovih sinov, Filistejcev, Sidóncev, Amalečanov in Maóncev, ko so vas stiskali? Klicali ste k meni in rešil sem vas iz njihovih rok. Ker pa ste me zapustili in služili drugim bogovom, vas odslej ne bom več reševal. Pojdite in kličite k bogovom, ki ste si jih izvolili! Ti naj vas rešujejo v času vaše stiske.« Izraelovi sinovi pa so rekli Gospodu: »Grešili smo. Stori z nami povsem, kakor je dobro v tvojih očeh! Toda prosimo te, reši nas ta dan!« In odpravili so iz svoje srede tuje bogove in služili Gospodu. In njegovo srce ni moglo več odlašati zaradi Izraelove bede. Amónovi sinovi so bili vpoklicani in so se utaborili v Gileádu; Izraelovi sinovi so se zbrali in utaborili v Micpi. Ljudstvo in gileádski knezi so rekli drug drugemu: »Kdo je mož, ki bo začel vojno proti Amónovim sinovom? Ta bodi poglavar vsem gileádskim prebivalcem.« Gileádec Jefte je bil močan junak. Bil je sin vlačuge. Jeftejev oče pa je bil Gileád. Tudi Gileádova žena je rodila sinove. Ko so ženini sinovi odrasli, so preganjali Jefteja in mu rekli: »Ne moreš imeti deleža v hiši našega očeta, ker si sin druge ženske.« Tedaj je Jefte pobegnil pred svojimi brati in se naselil v deželi Tob. Ob njem pa so se zbirali malopridni možje in hodili z njim. Čez nekaj dni pa so Amónovi sinovi začeli vojno z Izraelom. Ko so se Amónovi sinovi bojevali proti Izraelu, so gileádski starešine odšli po Jefteja, da bi ga odpeljali iz dežele Tob. Rekli so Jefteju: »Pridi in nam bodi vodja, pa se bomo bojevali zoper Amónove sinove.« Jefte je tedaj rekel gileádskim starešinam: »Ali me niste prav vi zasovražili in me izgnali iz hiše mojega očeta? Zakaj zdaj, ko ste v stiski, hodite k meni?« Gileádski starešine so rekli Jefteju: »Zato se zdaj obračamo nate; če boš šel z nami in se bojeval proti Amónovim sinovom, boš poglavar nam in vsem gileádskim prebivalcem.« Jefte je rekel gileádskim starešinam: »Če me odvedete nazaj, da se bom bojeval proti Amónovim sinovom in mi jih Gospod izroči, bom res vaš poglavar?« Gileádski starešine so Jefteju rekli: » Gospod bo priča med nami, če ne bomo storili po tvoji besedi.« Tedaj je šel Jefte z gileádskimi starešinami, ljudstvo pa ga je postavilo za poglavarja in vodjo nad seboj. In Jefte je vse svoje zadeve govoril pred Gospodom v Micpi. Nato je Jefte poslal h kralju Amónovih sinov glasnike in je rekel: »Kaj je meni in tebi, da si prišel nadme, da se vojskuješ v moji deželi?« Kralj Amónovih sinov je rekel Jeftejevim glasnikom: »Ko je šel Izrael iz Egipta, se je polastil moje dežele od Arnóna do Jabóka in Jordana. Zdaj jo torej vrni v miru!« Jefte je drugič poslal glasnike h kralju Amónovih sinov. Rekel mu je: »Tako govori Jefte: Izrael ni zavzel moábske dežele in dežele Amónovih sinov. Ko so šli iz Egipta, je Izrael šel po puščavi do Trstičnega morja in potem prišel v Kadeš. Tedaj je Izrael poslal k edómskemu kralju glasnike, ki so rekli: ›Naj gremo, prosim, skozi tvojo deželo.‹ Toda edómski kralj ni hotel poslušati. Tudi k moábskemu kralju jih je poslal, pa ta ni dovolil. Tako je Izrael ostal v Kadešu. Hodil je po puščavi, obšel edómsko deželo in moábsko deželo in prišel z vzhodne strani do moábske dežele. Utaborili so se onkraj Arnóna in niso prestopili moábske meje, kajti moábska meja je bil Arnón. Potem je Izrael poslal glasnike k Sihónu, kralju Amoréjcev, kralju v Hešbónu. Izrael mu je rekel: ›Naj grem, prosim, skozi tvojo deželo, do svojega kraja.‹ Sihón pa ni zaupal Izraelu, da bi prestopil njegovo mejo, ampak je Sihón zbral vse svoje ljudstvo in se utaboril v Jahacu in se bojeval z Izraelom. Gospod, Izraelov Bog, pa je dal Sihóna in vse njegovo ljudstvo Izraelu v roke. Porazili so jih in Izrael je zasedel vso deželo Amoréjcev in tisto deželo naselil. Zavzeli so vse ozemlje Amoréjcev od Arnóna do Jabóka in od puščave do Jordana. In tako je Gospod, Izraelov Bog, izgnal Amoréjce pred svojim ljudstvom Izraelom; ti pa ga hočeš izgnati. Ali ni tvoja last vse, kar ti je izročil tvoj bog Kemoš? Vse pa, kar je dal nam v posest Gospod, naš Bog, je naša last. Si mar ti zdaj boljši od Baláka, Cipórjevega sina, moábskega kralja? Se je mar on prepiral z Izraelom ali vojskoval z njim? Odkar Izrael prebiva v Hešbónu in njegovih utrdbah, v Aroêrju in njegovih utrdbah in v vseh mestih ob Arnónu, tristo let, zakaj si jih niste izbojevali v tem času? Jaz se torej nisem pregrešil zoper tebe, ti pa mi delaš húdo, da se vojskuješ proti meni. Gospod, ki je sodnik, naj danes razsodi med Izraelovimi sinovi in Amónovimi sinovi.« Kralj Amónovih sinov pa ni poslušal Jeftejevega sporočila, ki mu ga je poslal. Gospodov duh pa je bil z Jeftejem in prehodil je Gileád in Manáseja. Potem je šel v Micpo v Gileádu in iz Micpe v Gileádu prišel k Amónovim sinovom. Jefte pa se je Gospodu zaobljubil in rekel: »Če mi res daš Amónove sinove v roke, bodi Gospodov tisti, ki mi pride prvi naproti skozi vrata moje hiše, ko se v miru vrnem od Amónovih sinov. Daroval ga bom kakor žgalno daritev.« Jefte je šel nad Amónove sinove, da bi se bojeval z njimi. Gospod mu jih je dal v roke. Pobijal jih je od Aroêrja do vhoda v Minít in popolnoma porazil dvajset mest do Abél Keramíma. Tako so bili Amónovi sinovi ponižani pred Izraelovimi sinovi. Ko pa je Jefte prišel na svoj dom v Micpo, glej, mu je prišla naproti njegova hči z bobni in s plesom. Bila je edinka; razen nje ni imel ne sina ne hčere. Ko jo je zagledal, je pretrgal svoja oblačila in rekel: »Gorje mi, moja hči! Prav hudo si me potrla. Tudi ti si me pahnila v nesrečo. Odprl sem usta h Gospodu in tega ne morem preklicati.« Rekla mu je: »Moj oče, odprl si usta h Gospodu, stori mi, kakor je prišlo iz tvojih ust, potem ko ti je Gospod storil, da si se maščeval nad svojimi sovražniki, Amónovimi sinovi.« Nadalje je rekla očetu: »Naj se mi stori tole; odpusti me za dva meseca, da grem in se umaknem v gore ter objokujem svoje devištvo, jaz in moje tovarišice.« Rekel je: »Pojdi!« In odposlal jo je za dva meseca. In šla je, ona in njene tovarišice, in po gorah objokovala svoje devištvo. Po dveh mesecih se je vrnila k očetu in izpolnil je na njej svojo zaobljubo, s katero se je zaobljubil. In ni spoznala moža; tako je nastal v Izraelu zakon, da so Izraelove hčere leto za letom hodile štiri dni v letu objokovat hčer Gileádca Jefteja. Efrájimovi možje so bili vpoklicani in so šli proti severu. Rekli so Jefteju: »Zakaj si šel v boj proti Amónovim sinovom, nas pa nisi poklical, da bi šli s teboj? Z ognjem bomo zažgali tvojo hišo nad teboj.« Jefte jim je rekel: »Hud boj sem imel jaz in moje ljudstvo z Amónovimi sinovi. Klical sem vas in niste prišli, da bi me rešili iz njihove roke. Ko sem videl, da vas ni bilo na pomoč, sem vzel svoje življenje v svoje roke. Šel sem nad Amónove sinove in Gospod mi jih je dal v roke. Zakaj torej prihajate ta dan nadme, da bi se bojevali z menoj?« Potem je Jefte zbral vse gileádske može, da bi se bojeval z Efrájimci. In gileádski možje so potolkli Efrájimce, ker so rekli: »Efrájimovi ubežniki ste; Gileád pa je sredi med Efrájimom in med Manásejem.« Nato so Gileádci zasedli Efrájimcem jordanske prehode. Kadar koli je kateri od Efrájimovih ubežnikov rekel: »Rad bi šel čez,« so mu gileádski možje rekli: »Ali si Efrájimec?« in je rekel: »Nisem,« so mu rekli: »Reci torej Šibólet!« Če je izgovoril »Sibólet«, saj besede ni mogel pravilno izgovoriti, so ga zgrabili in umorili pri jordanskih prehodih. Tako je v tistem času padlo dvainštirideset tisoč Efrájimcev. Jefte pa je sodil Izraelu šest let. Potem je Gileádec Jefte umrl in bil pokopan v svojem mestu v Gileádu. Za njim je sodil Izraelu Ibcán iz Betlehema. Imel je trideset sinov in trideset hčera – te je omožil ven; trideset deklet za svoje sinove pa je pripeljal od drugod. Izraelu je sodil sedem let. Potem je Ibcán umrl in bil pokopan v Betlehemu. Za njim je sodil Izraelu Zábulonec Elón. Izraelu je sodil deset let. Potem je Zábulonec Elón umrl in bil pokopan v Ajalónu v Zábulonovi deželi. Za njim je sodil Izraelu Abdón, sin Piratónca Hiléla. Imel je štirideset sinov in trideset vnukov, ki so jezdili na sedemdesetih osličkih. Izraelu je sodil osem let. Potem je Abdón, sin Piratónca Hiléla, umrl in bil pokopan v Piratónu na Amalečanskem pogorju v Efrájimovi deželi. Izraelovi sinovi so spet delali, kar je hudo v Gospodovih očeh, in Gospod jih je dal v roke Filistejcem za štirideset let. Bil pa je neki mož iz Core iz Danove rodbine, ki se je imenoval Manóah. Njegova žena je bila nerodovitna in ni rodila. In Gospodov angel se je prikazal ženi in ji rekel: »Glej, nerodovitna si in nisi rodila. Toda spočela boš in rodila sina. Zdaj se torej varuj in ne pij vina ali opojne pijače ter ne uživaj nič nečistega! Kajti glej, spočela boš in rodila sina. Na njegovo glavo ne bo prišla britev, kajti deček bo Božji nazirec od materinega telesa. On bo začel reševati Izraela iz rok Filistejcev.« Žena je šla in to povedala svojemu možu. Rekla je: »Božji mož je prišel k meni. Njegovo obličje je bilo kakor obličje Božjega angela, nadvse častitljivo. Nisem ga vprašala, od kod je, in tudi mi ni sporočil svojega imena. Rekel mi je: ›Glej, spočela boš in rodila sina. Zdaj ne pij vina ali opojne pijače ter ne uživaj nič nečistega, kajti deček bo Božji nazirec od materinega telesa do dneva svoje smrti‹.« Manóah je tedaj molil h Gospodu in rekel: »Prosim, Gospod, Božji mož, ki si ga poslal, naj vendar pride še enkrat k nama in naju pouči, kaj naj storiva z dečkom, ki se bo rodil.« Bog je slišal Manóahov glas in Božji angel je spet prišel k ženi. Sedela je na polju, Manóah, njen mož, pa ni bil z njo. Žena je odhitela, tekla in to sporočila svojemu možu. Rekla mu je: »Glej, prikazal se mi je mož, ki je oni dan prišel k meni.« In Manóah je vstal in šel za svojo ženo. Prišel je k možu in mu rekel: »Ali si ti mož, ki je govoril z mojo ženo?« Rekel je: »Jaz sem.« Tedaj je Manóah rekel: »Ko se zdaj izpolnijo tvoje besede, katere določbe naj veljajo za dečka in kaj mora narediti?« Gospodov angel je rekel Manóahu: »Žena naj se varuje vsega, kakor sem rekel. Naj ne uživa ničesar, kar pride od vinske trte; vina in opojne pijače naj ne pije in nič nečistega naj ne zaužije. Vsega, kar sem ji ukazal, naj se drži.« Manóah je rekel Gospodovemu angelu: »Naj te zadrživa, prosim, in pred teboj pripraviva kozjega mladiča.« Gospodov angel je Manóahu rekel: »Če bi me zadržal, ne bi okusil tvoje jedi. Če pa hočeš Gospodu pripraviti žgalno daritev, jo daruj!« Manóah namreč ni vedel, da je bil to Gospodov angel. Potem je Manóah rekel Gospodovemu angelu: »Kako ti je ime? Da te lahko počastiva, ko se izpolnijo tvoje besede.« Gospodov angel mu je rekel: »Zakaj vprašuješ po mojem imenu? Čudovito je!« Manóah je tedaj vzel kozjega mladiča in jedilno daritev ter daroval na skali Gospodu, ki dela čudovite reči. Ko sta Manóah in njegova žena to gledala, se je z oltarja vzdignil proti nebu plamen; v plamenu z oltarja se je vzdignil tudi Gospodov angel. In ko sta to videla Manóah in njegova žena, sta padla s svojim obličjem na zemljo. Gospodov angel pa se ni več prikazal Manóahu in njegovi ženi. Tedaj je Manóah spoznal, da je bil to Gospodov angel. Manóah je rekel svoji ženi: »Gotovo bova umrla, kajti videla sva Boga.« Njegova žena pa mu je rekla: »Če bi naju Gospod hotel pogubiti, ne bi sprejel žgalne in jedilne daritve iz najinih rok. Tudi nama ne bi razodel vsega tega in dal česa takega slišati.« Žena je rodila sina in ga imenovala Samson. Deček je rastel in Gospod ga je blagoslavljal. Gospodov duh ga je začel razvnemati v Mahané Danu, ki je med Coro in Eštaólom. Samson je šel v Timno. V Timni je videl žensko izmed hčera Filistejcev. Vrnil se je in to naznanil svojemu očetu in svoji materi ter rekel: »V Timni sem videl žensko izmed hčera Filistejcev. Vzemita mi jo zdaj za ženo!« Njegov oče in njegova mati sta mu rekla: »Ali ni med hčerami tvojih bratov in med vsem našim ljudstvom ženske, da si greš jemat ženo izmed neobrezanih Filistejcev?« Samson je rekel očetu: »To mi vzemi, kajti ta je prava v mojih očeh!« Oče in mati nista vedela, da je to od Gospoda, kajti iskal je povod za spor s Filistejci. V tistem času so Filistejci gospodovali v Izraelu. Samson je šel s svojim očetom in svojo materjo v Timno. Prišli so do timnatskih vinogradov in glej, nasproti je zarjovel levji mladič. Gospodov duh je šinil vanj in raztrgal ga je, kakor raztrgaš kozliča, čeprav ni imel ničesar v svoji roki. Svojemu očetu in svoji materi pa ni povedal, kaj je storil. Potem je šel in govoril z žensko, in bila je prava v Samsonovih očeh. Čez nekaj dni se je vrnil, da bi jo vzel. Skrenil je, da bi pogledal levjo mrhovino; in glej, v levjem truplu je bil roj čebel in med. Vzel ga je v svoje roke, šel naprej po poti in jedel. Prišel je k svojemu očetu in svoji materi ter jima dal, da sta jedla. Ni pa jima povedal, da je med vzel iz levjega trupla. Njegov oče je šel k ženski in Samson je napravil gostijo. Tako so namreč mladeniči navadno delali. Ko so ga zagledali, so zbrali trideset tovarišev, da bi bili ob njem. Samson jim je rekel: »Zastaviti vam hočem uganko. Če mi jo v sedmih dneh gostije pravilno rešite in uganete, vam bom dal trideset srajc in trideset prazničnih oblačil. Če pa je ne boste mogli rešiti, mi boste vi dali trideset srajc in trideset prazničnih oblačil.« Rekli so mu: »Zastavi nam svojo uganko, da jo slišimo!« Rekel jim je: »Iz požeruha je prišla jed, iz močnega je prišlo sladko.« In tri dni niso mogli razložiti uganke. Sedmi dan so rekli Samsonovi ženi: »Premami svojega moža, da nam razloži uganko; sicer bomo zažgali tebe in hišo tvojega očeta z ognjem. Mar ste nas poklicali, da nas napravite berače?« Samsonova žena je tedaj jokala ob njem in rekla: »Sovražiš me in me ne ljubiš. Sinovom mojega ljudstva si zastavil uganko in je meni nisi razložil.« Rekel ji je: »Glej, svojemu očetu in svoji materi je nisem razložil, pa naj jo razložim tebi?« In jokala je ob njem sedem dni, dokler so imeli gostijo. Sedmi dan pa ji je razložil, kajti preveč ga je nadlegovala. Ona pa je razložila uganko sinovom svojega ljudstva. Sedmi dan so mu mestni možje rekli, preden je sonce zašlo: »Kaj je slajše od meda in kaj je močnejše od leva?« Rekel jim je: »Ko bi ne orali z mojo junico, ne bi bili našli pomena moje uganke.« In šinil je vanj Gospodov duh in je šel v Aškelón. Pobil je med njimi trideset mož, vzel njihove obleke in dal praznična oblačila tem, ki so razložili uganko. Razvnela se je njegova jeza, in odšel je v hišo svojega očeta. Samsonova žena pa je bila dana enemu od njegovih tovarišev, ki mu je bil prijatelj. Čez nekaj dni, v dneh pšenične žetve, je Samson s kozjim mladičem ob sebi obiskal svojo ženo. Rekel je: »Pojdem k svoji ženi v izbo.« Njen oče pa ni dal, da bi vstopil. Njen oče je rekel: »Sam pri sebi sem rekel, da jo preveč sovražiš, zato sem jo oddal tvojemu tovarišu. Vendar, ali ni njena mlajša sestra lepša od nje? Naj bo zdaj tvoja namesto one.« Samson jim je rekel: »Tokrat sem nedolžen zastran Filistejcev, če jim storim húdo.« Samson je tedaj šel in nalovil tristo lisic. Vzel je plamenice, povezal rep z repom in sredi med dva repa vtaknil plamenico. Nato je na plamenice podtaknil ogenj in pognal lisice na filistejska polja. Tako jim je zažgal snopje kakor tudi še stoječe žito, vinograde in oljke. Tedaj so Filistejci rekli: »Kdo je to storil?« Rekli so: »Samson, zet Timnčana, kajti vzel je njegovo ženo in jo dal njegovemu tovarišu.« Tedaj so Filistejci šli in zažgali njo in njenega očeta z ognjem. Samson pa jim je rekel: »Ker ste to storili, ne bom odnehal, dokler se ne maščujem nad vami.« In tepel jih je na vso moč po mečih vse do ledij. Potem je šel od tam in se nastanil v skalni votlini v Etámu. Tedaj so šli Filistejci, se utaborili v Judu in izvedli roparski pohod do Lehija. Judovci so tedaj rekli: »Zakaj ste prišli nad nas?« In rekli so: »Prišli smo, da zvežemo Samsona in mu storimo, kakor je on storil nam.« Nato je šlo tri tisoč mož iz Juda k skalni votlini v Etám. Rekli so Samsonu: »Ali ne veš, da Filistejci gospodujejo nad nami? Kaj si nam to storil?« Rekel jim je: »Kakor so oni meni storili, tako sem jaz storil njim.« Dalje so mu rekli: »Prišli smo, da te zvežemo in izročimo v roke Filistejcem.« Samson jim je rekel: »Prisezite mi, da mi ne boste storili nič hudega.« Rekli so mu: »Ne, le zvezali te bomo, zvezali, in izročili v njihove roke; nikakor te ne bomo usmrtili.« Potem so ga zvezali z dvema novima vrvema in odpeljali od skale. Ko je prišel v Lehi, so Filistejci vriskali, ko so mu prihajali naproti. Takrat je šinil vanj Gospodov duh in vrvi na njegovih rokah so postale kakor niti, ki jih je osmodil ogenj. In vezi so popadale z njegovih rok. Našel je tudi svežo oslovsko čeljust, iztegnil svojo roko in jo pograbil ter z njo pobil tisoč mož. In Samson je rekel: »Z oslovsko čeljustjo sem jih pošteno naklestil; z oslovsko čeljustjo sem pobil tisoč mož.« Ko je nehal govoriti, je odvrgel čeljust iz svoje roke in tisti kraj imenoval Ramát Lehi. Ker pa ga je silno žejalo, je zaklical h Gospodu in rekel: »Ti si dal v roke svojega služabnika to veliko zmago; jaz pa zdaj umiram od žeje in bom padel v roke neobrezancev.« Tedaj je Bog odprl votlino v Lehiju in iz nje je pritekla voda, da je pil. Njegov duh se je povrnil in je spet zaživel. Zato se studenec, ki je v Lehiju, imenuje En Koré do tega dne. Sodil je Izraelu v dneh Filistejcev dvajset let. Samson je šel v Gazo. Tam je videl vlačugo in stopil k njej. Gažánom so rekli: »Samson je prišel semkaj.« Tedaj so ga obkolili in pri mestnih vratih vso noč pazili nanj. Vso noč so prebili mirno, rekoč: »Ob jutranjem svitu ga bomo ubili.« Samson pa je spal do polnoči; opolnoči je vstal, zgrabil krili mestnih vrat in oba podboja ter jih izdrl skupaj s pregrado. Potem si jih je naložil na rame in jih odnesel na vrh gore, ki je nasproti Hebróna. Po teh dogodkih je vzljubil žensko v dolini Sorék; ime ji je bilo Dalíla. Filistejski knezi so prišli k njej in ji rekli: »Prepričaj ga in poizvedi, v čem je njegova velika moč in s čim bi ga mogli premagati ali ukrotiti. Dali ti bomo sleherni tisoč in sto srebrnikov.« Dalíla je tedaj rekla Samsonu: »Povej mi, prosim, v čem je tvoja velika moč in s čim bi te morali zvezati, da te ukrotimo.« Samson ji je rekel: »Če bi me zvezali s sedmimi svežimi vrvmi, ki se še niso posušile, bi oslabel in postal kakor kateri koli človek.« Filistejski knezi so ji tako prinesli sedem svežih vrvi, ki se še niso posušile, da ga je zvezala z njimi. Zalezovalci pa so sedeli pri njej v izbi. Tedaj je rekla: »Filistejci nadte, Samson.« In pretrgal je vrvi, kakor se pretrga spredena nit, ki jo je osmodil ogenj. Nihče ni mogel izvedeti, od kod njegova moč. Dalíla je znova rekla Samsonu: »Glej, norčeval si se iz mene in mi govoril laž. Zdaj mi povej, prosim, s čim te je treba zvezati!« Rekel ji je: »Če bi me dobro zvezali z novimi vrvmi, ki jih še niso uporabili pri delu, bi oslabel in postal kakor kateri koli človek.« Tedaj je Dalíla vzela nove vrvi in ga zvezala z njimi. Potem mu je rekla: »Filistejci nadte, Samson;« zasledovalci so sedeli v izbi. Vendar je strgal vrvi s svojih rok kakor nit. Dalíla je spet rekla Samsonu: »Do kdaj me boš varal in mi govoril laži? Povej mi, s čim naj te zvežejo.« Rekel ji je: »Spleti sedem kodrov moje glave s tkalčevim vlaknom.« Pritrdila mu jih je s sponko in rekla: »Filistejci nadte, Samson.« Prebudil se je iz svojega spanja in izdrl tkalčev klin ter vlakno. Tedaj mu je rekla: »Kako še moreš reči: ›Ljubim te‹, tvoje srce pa ni z menoj. Že trikrat si me ukanil in mi nisi povedal, v čem je tvoja velika moč.« Ko je tako vse dni pritiskala nanj in ga morila s svojimi besedami, se je njegova duša naveličala do smrti. Razodel ji je vse svoje srce in ji rekel: »Britev ni prišla na mojo glavo, kajti Božji nazirec sem od telesa svoje matere. Če bi me ostrigla, bi me moja moč zapustila, oslabel bi in bi postal kakor vsak človek.« Ko je Dalíla videla, da ji je razodel vse svoje srce, je poslala po filistejske kneze in vzkliknila: »Pridite tokrat, kajti razodel mi je vse svoje srce.« Filistejski knezi so tedaj prišli k njej in prinesli srebra v svojih rokah. Pustila je Samsona, da je zaspal na njenih kolenih, potem je poklicala moža in dala ostriči sedem kodrov na njegovi glavi. Tako ga je oslabila in moč ga je zapustila. Nato je rekla: »Filistejci nadte, Samson.« Prebudil se je iz svojega spanja in rekel: »Ušel bom kakor vedno in se izmuznil.« Ni namreč vedel, da se je Gospod umaknil od njega. Filistejci so ga tedaj zgrabili in mu iztaknili oči. Nato so ga odpeljali v Gazo, vklenili v dve bronasti verigi in jim je v ječi gonil mlin. Lasje na njegovi glavi, ki so bili ostriženi, pa so mu začeli spet rasti. Tedaj so se zbrali filistejski knezi, da bi v veselju darovali svojemu bogu Dagónu veliko klavno daritev. Rekli so: »Naš bog nam je dal v roke Samsona, našega sovražnika.« Ljudstvo ga je videlo in hvalili so svojega boga, kajti rekli so: »Naš bog nam je dal v roke našega sovražnika; njega, ki je pustošil našo deželo in ki nam je pomnožil število pobitih.« Ko so bili tako dobre volje, so rekli: »Pokličite Samsona, da nam bo rajal.« Tedaj so poklicali Samsona iz ječe, da je rajal pred njimi. Postavili so ga med stebrovje, Samson pa je rekel dečku, ki ga je vodil za njegovo roko: »Pusti me, da se dotaknem stebrov, na katerih sloni hiša, in se oprem nanje.« Hiša pa je bila polna mož in žena. Bili so tam tudi vsi filistejski knezi in na strehi je bilo kakih tri tisoč mož in žena, ki so gledali Samsonovo rajanje. Samson pa je zaklical h Gospodu in rekel: »Gospod Bog, spomni se me, prosim, in mi samo še tokrat nakloni svojo moč. O Bog, naj se maščujem nad Filistejci vsaj za eno od svojih očes.« In Samson je zgrabil oba središčna stebra, na katerih je slonela hiša, se oprl nanju, na enega s svojo desnico in na drugega s svojo levico. In Samson je rekel: »Naj umre moja duša s Filistejci!« Oprl se je z vso močjo in hiša je padla na kneze in na vse ljudstvo, ki je bilo v njej. Mrtvih, ki jih je usmrtil pri svoji smrti, je bilo več kakor teh, ki jih je usmrtil, dokler je bil še živ. Nato so prišli njegovi bratje in vsa hiša njegovega očeta. Dvignili so ga in odnesli ter ga pokopali med Coro in Eštaólom v grobnico njegovega očeta Manóaha. Izraelu je sodil dvajset let. Bil je mož z Efrájimskega pogorja, ime mu je bilo Miha. Rekel je svoji materi: »Tisoč in sto srebrnikov, ki so ti bili vzeti in si zaradi njih silno preklinjala in tudi rekla na moja ušesa, glej, srebrniki so pri meni; jaz sem jih vzel.« Njegova mati mu je rekla: » Gospod naj te blagoslovi, moj sin.« Tedaj je vrnil tisoč in sto srebrnikov svoji materi. Njegova mati mu je rekla: »Sama sem te srebrnike po svojih rokah posvetila Gospodu za svojega sina, da bi se izdelala rezana in ulita podoba. Zdaj ti jih dajem nazaj.« Ko je vrnil srebro svoji materi, je njegova mati vzela dvesto srebrnikov in jih dala livarju. Ta je iz njih naredil rezano in ulito podobo ter jo dal v Mihovo hišo. Tako je mož Miha imel božjo hišo. Dal je narediti tudi efód in hišne bogove, enega izmed svojih sinov pa je posvetil, da je postal duhovnik. V tistih dneh ni bilo kralja v Izraelu; vsak je delal, kakor se je zdelo prav v njegovih očeh. Bil je pa neki mladenič iz Betlehema v Judu, iz Judove rodbine. Bil je levit in je tamkaj bival kot tujec. Ta mož je šel iz mesta, iz Betlehema v Judu, da bi se naselil kot tujec, kjer bi našel kako mesto. Ko je tako prehodil svojo pot, je prišel na Efrájimsko pogorje v Mihovo hišo. Miha mu je rekel: »Od kod prihajaš?« Levit mu je rekel: »Iz Betlehema v Judu. Prihajam sem, da bi se naselil kot tujec, kjer bi kaj našel.« Miha mu je rekel: »Ostani pri meni in mi boš oče ter duhovnik. Ob določenih dneh ti bom dal deset srebrnikov, potrebno obleko in živež.« Tako je levit prišel tja. Levit je bil voljan prebivati z možem; in mladenič mu je bil kakor eden izmed njegovih sinov. Potem je Miha posvetil levita in mladenič mu je bil duhovnik ter ostal v njegovi hiši. Miha je namreč rekel: »Zdaj vem zagotovo, da mi bo Gospod naklonjen, kajti levita imam za duhovnika.« V tistih dneh ni bilo kralja v Izraelu. In v tistih dneh si je rod Danovcev iskal dediščino, da bi na njej prebival, kajti do tega dne mu še ni pripadala dediščina sredi Izraelovih sinov. Danovi sinovi so tedaj odposlali pet mož iz svojih rodbin in svojih okrajev, same hrabre može iz Core in Eštaóla, da bi si ogledali deželo in jo preiskali. Rekli so jim: »Pojdite in preiščite deželo!« Prišli so tako na Efrájimsko pogorje v Mihovo hišo in so tam prenočili. Ko so bili v Mihovi hiši, so spoznali glas mladega levita. Približali so se in mu rekli: »Kdo te je pripeljal sem? Kaj delaš tu in kaj imaš tukaj?« Rekel jim je: »Tako in tako mi je Miha storil ter me najel, da bi mu bil duhovnik.« Rekli so mu: »Vprašaj, prosimo, Boga, da spoznamo, ali bo uspešna naša pot, na katero smo krenili?« Duhovnik jim je rekel: »Pojdite v miru! Gospodu je po volji vaša pot, na katero ste krenili.« Pet mož je šlo in prišli so v Lajiš. Videli so ljudstvo, ki je v njegovi sredi, da živi brezskrbno, po šegi Sidóncev mirno in varno. V deželi namreč ni bilo nikogar, ki bi komu kaj žalega storil. Tudi jim ni ničesar manjkalo, čeprav so bili daleč od Sidóncev in niso imeli z ljudmi nobenega stika. Potem so prišli k svojim bratom v Coro in Eštaól. Njihovi bratje so jim rekli: »Kaj prinašate?« Rekli so: »Vstanite, pojdimo nadnje! Videli smo deželo in glejte, zelo lepa je. Kaj še čakate? Ne obotavljajte se iti; pojdimo in polastimo se dežele. Ko boste prišli tja, boste prišli k brezskrbnemu ljudstvu. Dežela pa je razsežna in Bog vam jo daje v roke. To je kraj, v katerem ne manjka ničesar od vsega, kar je na zemlji.« Tedaj je odrinilo od tam iz Danove rodbine, iz Core in Eštaóla šeststo z bojno opravo oboroženih mož. Šli so in se utaborili pri Kirját Jearímu v Judu. Zato se kraj do tega dne imenuje Mahané Dan in glej, zahodno od Kirját Jearíma je. Od tod so šli naprej čez Efrájimsko pogorje in prišli do Mihove hiše. Tistih pet mož, ki so šli, da bi si ogledali deželo Lajiš, je spregovorilo in rekli so svojim bratom: »Ali ne veste, da so v teh hišah efód in hišni bogovi, rezana in ulita podoba? Vedite zdaj, kaj boste storili!« Krenili so tja in stopili v hišo mladega levita, v Mihovo hišo in ga pozdravili. Šeststo z bojno opravo oboroženih mož izmed Danovih sinov pa se je ustavilo na vhodu pri vratih. Potem se je pet mož, ki so si šli ogledovat deželo, vzdignilo. Šli so tja in vzeli rezano podobo, efód, hišne bogove in ulito podobo. Duhovnik in šeststo z bojno opravo oboroženih mož pa so stali na vhodu pri vratih. Tedaj je tem, ki so stopili v Mihovo hišo in vzeli rezano podobo, efód, hišne bogove in ulito podobo, duhovnik rekel: »Kaj delate?« Ti so mu rekli: »Molči! Položi svojo roko na svoja usta in pojdi z nami! Tako nam boš oče in duhovnik. Kaj je boljše, da si duhovnik v hiši enega moža, ali da si duhovnik rodu ali rodbini v Izraelu?« Tedaj se je vzradovalo duhovnikovo srce. Vzel je efód, hišne bogove in rezano podobo ter stopil v sredo med ljudstvo. Potem so se obrnili in šli naprej. Otroke, živino in premoženje so peljali pred seboj. Ko so bili že daleč od Mihove hiše, so se sešli možje, ki so bivali v hišah ob Mihovi hiši, in jo udrli za Danovimi sinovi. Ko so klicali za Danovimi sinovi, so se ti obrnili in rekli Mihu: »Kaj ti je, da si jih sklical proti nam?« Rekel je: »Mojega boga, ki sem ga dal narediti, ste vzeli z duhovnikom vred in odšli. Kaj zdaj še imam? Kako mi sploh morete reči: ›Kaj ti je?‹« Danovi sinovi so mu rekli: »Naj se več ne sliši tvoj glas pri nas, sicer vas napadejo razkačeni možje in tako spraviš svoje življenje in življenje svoje hiše v nevarnost.« Nato so Danovi sinovi šli svojo pot in Miha je videl, da so močnejši od njega, zato se je vrnil in odšel v svojo hišo. Vzeli so torej s seboj to, kar je naredil Miha, in duhovnika, ki ga je imel, ter šli nad Lajiš k mirnemu in brezskrbnemu ljudstvu. Udarili so jih z ostrim mečem, mesto pa požgali z ognjem. Nihče jim ni priskočil na pomoč, kajti bili so oddaljeni od Sidóna in z ljudmi niso imeli nikakršnega stika. To se je zgodilo v dolini pri Bet Rehóbu. Potem so mesto spet pozidali in se v njem naselili. Mesto so poimenovali Dan, po imenu njihovega očeta Dana, ki se je rodil Izraelu. Prej pa je bilo ime mesta Lajiš. Nato so Danovi sinovi postavili tja rezano podobo, Jonatan, sin Geršóna, sinú Manáseja, on in njegovi sinovi pa so bili duhovniki za Danov rod do dneva, ko so morali iz dežele v izgnanstvo. Imeli so vse dni postavljeno rezano podobo, ki jo je naredil Miha, dokler je bila Božja hiša v Šilu. Tiste dni, ko ni bilo kralja v Izraelu, je bival neki levit kot tujec v notranjosti Efrájimskega pogorja. Vzel si je ženo priležnico iz Betlehema v Judu. Ta mu je postala nezvesta in je šla od njega v hišo svojega očeta v Betlehem v Judu. Tam je ostala štiri mesece. Tedaj se je vzdignil njen mož in šel za njo, da bi ji spregovoril na srce in jo spravil nazaj. S seboj je imel svojega hlapca in par oslov. Ko ga je odpeljala v hišo svojega očeta in ga je dekletov oče zagledal, mu je stopil veselo naproti. Njegov tast, dekletov oče, ga je zadržal in mož je bival pri njem tri dni. Jedli so in pili in tam prenočevali. Ko so četrti dan zgodaj zjutraj vstali, da bi šli na pot, je dekletov oče rekel svojemu zetu: »Okrepčaj svoje srce z grižljajem kruha in potem pojdete!« Sedla sta ter skupaj jedla in pila. Tedaj je rekel dekletov oče možu: »Blagovoli, prosim, in še ostani tukaj čez noč. Naj se raduje tvoje srce.« A mož je vstal, da bi šel na pot, vendar ga je njegov tast prisilil, da je ostal in tam prenočil. Ko je peti dan zjutraj zgodaj vstal, da bi šel na pot, mu je dekletov oče rekel: »Okrepčaj, prosim, svoje srce!« Ostal je pri njem, dokler se ni dan nagnil in sta skupaj jedla. Potem je mož vstal, da bi s svojo priležnico in s svojim hlapcem odšel na pot. Njegov tast, dekletov oče, pa mu je rekel: »Glej, prosim, dan se je že nagnil proti večeru. Ostani tukaj čez noč! Glej, dneva je konec. Prenoči tu in naj se raduje tvoje srce, jutri pa se odpravite na svojo pot in pojdete v svoj šotor!« A mož ni hotel prenočiti, ampak je vstal in odšel. Skupaj s svojo priležnico in parom otovorjenih oslov je tako prišel pred Jebús, to je Jeruzalem. Ko so bili pred Jebúsom, se je dan že precej nagnil. Hlapec pa je rekel svojemu gospodu: »Pojdimo, prosim, in zavijmo v to jebusejsko mesto in v njem prenočimo!« Njegov gospod pa mu je rekel: »Ne bomo zavili v mesto tujcev, kajti niso izmed Izraelovih sinov. Odrinimo raje do Gíbee.« Dalje je še rekel svojemu hlapcu: »Pojdi, da se približamo enemu od krajev in prenočimo v Gíbei ali v Rami.« Napotili so se in šli, sonce pa jim je zašlo pri Gíbei, ki je v Benjaminu. Tako so krenili tja, da bi šli in prenočili v Gíbei. In vstopil je in se usedel na mestnem trgu. Nikogar ni bilo, ki bi jih vzel v hišo, da bi prenočili. A glej, starejši mož je zvečer prišel s svojega dela na polju. Mož je bil z Efrájimskega pogorja in je prebival kot tujec v Gíbei. Možje tega kraja so bili Benjaminovci. Ko je starec povzdignil svoje oči in zagledal popotnika na mestnem trgu, mu je stari mož rekel: »Kam greš in od kod prihajaš?« Rekel mu je: »Potujemo iz Betlehema v Judu v notranjost Efrájimskega pogorja. Od tam sem. Odšel sem v Betlehem v Judu in sem na poti h Gospodovi hiši; pa ni nikogar, ki bi me vzel v hišo. Imam slamo in krmo za svoja osla. Tudi kruha in vina imam zase, za tvojo deklo in hlapca, ki sta s tvojim služabnikom. Nič nam ne manjka.« Stari mož mu je rekel: »Mir s teboj! Prepusti meni vse svoje skrbi; na trgu ne moreš prenočiti.« Potem ga je odpeljal v svojo hišo in nahranil osla. Umili so si noge ter jedli in pili. Ko so tako razveseljevali svoje srce, glej, so možje iz mesta, ničvredneži, obkolili hišo. Tolkli so po vratih in rekli staremu možu, hišnemu gospodarju: »Pripelji ven moža, ki je prišel v tvojo hišo, da ga spoznamo!« Hišni gospodar je tedaj stopil k njim in jim rekel: »Ne, bratje moji, ne počenjajte hudega, prosim! Če je ta mož prišel v mojo hišo, ne morete storiti take grdobije! Glejte, tukaj sta moja hči, devica, in njegova priležnica; ti naj vam pripeljem ven; posilite ju in jima storite, kar bo dobro v vaših očeh. Temu možu pa ne storite grde reči!« Možje pa ga niso hoteli poslušati. Tedaj je mož prijel svojo priležnico in jim jo pripeljal ven. Spoznali so jo in se pečali z njo vso noč tja do jutra. Odpustili so jo, ko je vstajala jutranja zarja. Proti jutru je žena prišla domov in se ulegla do svita pred vhodom v hišo moža, kjer je bil njen gospod. Ko je njen gospod zjutraj vstal, odprl hišna vrata in šel ven, da bi nadaljeval svojo pot, glej, je žena, njegova priležnica, ležala pred vhodom v hišo s svojimi rokami na pragu. Rekel ji je: »Vstani! Pojdimo!« Pa ni bilo odgovora. Posadil jo je na osla, vstal in šel v svoj kraj. Ko je prišel v svojo hišo, je vzel nož, prijel svojo priležnico in jo razrezal, ud za udom, na dvanajst kosov, in jo razposlal po vsem Izraelovem ozemlju. Vsak, ki je to videl, je rekel: »Kaj takega se ni zgodilo ali videlo od dneva, ko so Izraelovi sinovi odšli iz egiptovske dežele, do tega dne. Premislite to, posvetujte se in spregovorite!« Tedaj so se odpravili vsi Izraelovi sinovi, in kakor en sam mož se je zbrala občina od Dana do Beeršébe in gileádska dežela pred Gospodom v Micpi. Poglavarji vsega ljudstva in vseh Izraelovih rodov so se postavili pred zborom Božjega ljudstva; štiristo tisoč pešcev, oboroženih z mečem. Benjaminovi sinovi pa so slišali, da so Izraelovi sinovi prišli v Micpo. Izraelovi sinovi so tedaj rekli: »Povejte, kako se je zgodila ta grdobija!« Levit, mož umorjene žene, je odgovoril in rekel: »Prišel sem v Gíbeo, ki je v Benjaminu, skupaj s svojo priležnico, da bi tam prenočil. Toda gospoda v Gíbei je vstala in zaradi mene so ponoči obkolili hišo. Mene so hoteli ubiti, z mojo priležnico pa so ravnali nasilno, da je umrla. Potem sem vzel svojo priležnico, jo razsekal in razposlal po vseh pokrajinah Izraelove dediščine, kajti gnusobo in nesramnost so storili v Izraelu. Poglejte vendar, vsi Izraelovi sinovi, preudarite zadevo in se posvetujte!« Vse ljudstvo je vstalo kakor en mož in rekli so: »Nihče ne pojde v svoj šotor in nihče se ne vrne v svojo hišo. To pa je, kar bomo storili Gíbei: Nadnjo pojdemo po žrebu. Iz vseh Izraelovih rodov bomo vzeli deset mož od sto, sto od tisoč in tisoč od deset tisoč, da preskrbijo živeža za ljudstvo, da storijo, ko pridejo v Gíbeo v Benjaminu, kakor zaslužijo za vso grdobijo, ki je bila storjena v Izraelu.« Tako so se zbrali vsi Izraelovi možje enodušno in kakor en sam človek proti temu mestu. Nato so Izraelovi rodovi poslali može po vseh Benjaminovih rodovih in rekli: »Kakšna je ta grdobija, ki se je zgodila med vami? Zdaj nam izročite može, sinove razuzdanosti, ki so v Gíbei, da jih usmrtimo in odpravimo hudobijo iz Izraela!« Benjaminovci pa niso hoteli poslušati glasu svojih bratov, Izraelovih sinov, ampak so se Benjaminovi sinovi zbrali iz mest v Gíbei, da bi šli na vojsko proti Izraelovim sinovom. Tisti dan so prešteli Benjaminove sinove v mestih. Bilo je šestindvajset tisoč mož, oboroženih z meči, poleg prebivalcev Gíbee, kjer so našteli še sedemsto izbranih mož. Med vsemi temi ljudmi je bilo sedemsto izbranih mož, ki so bili levični. Vsi so metali kamne za las natanko, ne da bi zgrešili. Prešteli so tudi Izraelove sinove, brez Benjaminovcev. Bilo jih je štiristo tisoč oboroženih z meči in so bili vojaki. Ti so vstali in šli v Betel, da bi vprašali Boga. Rekli so: »Kdo izmed nas pojde prvi na vojsko proti Benjaminovim sinovom?« Gospod je rekel: »Juda bodi prvi!« Izraelovi sinovi so zjutraj vstali in se utaborili pred Gíbeo. Tako so šli Izraelovi možje v boj proti Benjaminu. In Izraelovi možje so se razvrstili za boj proti Gíbei. Toda prišli so Benjaminovi sinovi iz Gíbee in tisti dan do tal pobili dvaindvajset tisoč mož izmed Izraelcev. Vendar se je izraelsko ljudstvo opogumilo in spet so se razvrstili za boj na mestu, kjer so se razvrstili prvi dan. Potem so Izraelovi sinovi šli in jokali pred Gospodom do večera. Vprašali so Gospoda in rekli: »Ali naj spet odrinemo v boj proti svojemu bratu Benjaminu?« Gospod jim je rekel: »Pojdite nadenj!« Drugi dan so se Izraelovi sinovi približali Benjaminovim sinovom. Benjaminovci pa so jim prišli nasproti iz Gíbee in do tal pobili še osemnajst tisoč mož izmed Izraelovih sinov. Vsi ti so bili oboroženi z mečem. Takrat so se napotili vsi Izraelovi sinovi in vse ljudstvo in prišli v Betel. Jokali so in ostali tam pred Gospodom. Ta dan so se postili do večera in darovali Gospodu žgalne in mirovne daritve. Izraelovi sinovi so spet vprašali Gospoda. Tam je bila namreč v tistih dneh skrinja Božje zaveze; Pinhás, sin Eleazarja, sinú Aronovega, ki je v tistih dneh stal pred njo, je rekel: »Ali naj še gremo v boj proti sinovom svojega brata Benjamina, ali pa naj odnehamo?« Gospod je rekel: »Pojdite, kajti jutri vam jih bom dal v roke.« Izraelci so postavili okrog Gíbee zasedo. Tretji dan pa so Izraelovi sinovi šli nad Benjaminove sinove. Razvrstili so se pred Gíbeo, kakor vsakokrat prej. Benjaminovi sinovi pa so prišli ljudstvu nasproti. Zvabili so jih iz mesta, ti pa so začeli pobijati med ljudstvom. Bilo je pobitih, kakor vsakokrat na cestah, od katerih pelje ena v Betel, druga pa v Gíbeo, in po polju med Izraelci kakih trideset mož. Benjaminovi sinovi so pač rekli: »Poraženi bodo pred nami kakor prvikrat.« Izraelovi sinovi pa so rekli: »Bežimo, da jih zvabimo iz mesta na ceste.« Tako so vsi Izraelci vstali s svojega kraja in se razvrstili pri Báal Tamari. Potem je Izraelova zaseda planila s svojega mesta zahodno od Gíbee. In deset tisoč izbranih mož iz vsega Izraela je odšlo nad Gíbeo. Boj je bil hud, oni pa niso vedeli, da jih bo zadela nesreča. Gospod je potolkel Benjamina pred Izraelom in tisti dan so Izraelovi sinovi pobili v Benjaminu petindvajset tisoč in sto mož, med katerimi je bil vsak oborožen z mečem. Tedaj so Benjaminovi sinovi videli, da so poraženi. Izraelci so namreč prepustili prostor Benjaminu, kajti zanesli so se na zasedo, ki so jo postavili pred Gíbeo. Ti, ki so bili v zasedi, so namreč odhiteli in hitro naskočili Gíbeo. Zaseda je drvela naprej in udarila vse mesto z ostrim mečem. Bil pa je dogovor med Izraelci in zasedo; ko vstopijo, naj storijo, da se bo dvigal dim iz mesta. Izraelci v boju so se tedaj obrnili, Benjamin pa je začel pobijati in pobil kakih trideset mož izmed Izraelcev; kajti rekli so: »Poraženi so pred nami kakor v prvi bitki.« Ko pa se je vzdignilo znamenje in je iz mesta prihajal steber dima, se je Benjamin obrnil nazaj – in iz mesta je vstajal plamen proti nebu. Tedaj so se Izraelci spet obrnili, Benjaminovci pa so se prestrašili, ker so videli, da jih je zadela nesreča. Obrnili so se pred Izraelci proti puščavi. Toda boj jih je vseeno zajel. Tudi te, ki so bežali iz mest, so pomorili v svoji sredi. Obkolili so namreč Benjaminovce, jih zasledovali brez počitka; spodili so jih na nasprotno stran od Gíbee, kjer vzhaja sonce. Takrat je padlo med Benjaminovci osemnajst tisoč mož; vsi ti so bili vojaki. Obrnili so se in bežali proti puščavi k Rimónski skali. Na cestah so Izraelci zadeli še na pet tisoč mož in se pognali za njimi do Gidóma. Od teh so jih pobili dva tisoč. Tako je tisti dan med Benjaminovci padlo petindvajset tisoč mož, vsi oboroženi z mečem; in vsi ti so bili vojaki. Šeststo mož pa se je umaknilo in zbežalo v puščavo, k Rimónski skali. Pri Rimónski skali so bivali štiri mesece. Nato so se Izraelci vrnili k Benjaminovim sinovom in pobili z ostrim mečem v mestih ljudi, živino in vse, kar koli se je našlo. Vsako mesto pa, na katero so naleteli, so požgali z ognjem. Izraelci so v Micpi prisegli in rekli: »Nobeden izmed nas ne bo dal svoje hčere Benjaminovcu za ženo.« Ko pa je ljudstvo prišlo v Betel in tam ostalo pred Bogom do večera, so povzdignili svoj glas in silno jokali. Rekli so: »Zakaj, o Gospod, Izraelov Bog, se je zgodilo v Izraelu to, da danes manjka iz Izraela en rod?« Drugo jutro se je ljudstvo zgodaj zjutraj odpravilo in zgradili so tam oltar ter darovali klavne in mirovne daritve. Izraelovi sinovi so tedaj rekli: »Kdo je, ki izmed vseh Izraelovih rodov ni prišel na zbor pred Gospoda?« Kajti zoper tistega, ki ni prišel v Micpo pred Gospoda, so slovesno prisegli in rekli: »Umreti mora!« Izraelovim sinovom je bilo zelo žal zaradi svojega brata Benjamina, zato so rekli: »Danes je iztrebljen en rod iz Izraela. Kaj naj storimo glede žena tem, ki so preostali? Pred Gospodom smo namreč prisegli, da jim ne damo nobene izmed naših hčera za žene.« Dalje so rekli: »Ali je eden od Izraelovih rodov, ki ni prišel pred Gospoda v Micpo?« In glej, iz Jabéš Gileáda ni prišel nihče na zbor v tabor. Pregledali so ljudstvo in glej, nikogar izmed prebivalcev Jabéš Gileáda ni bilo tam. Tedaj je občina odposlala tja dvanajst tisoč najmočnejših mož. Tem so naročili in rekli: »Pojdite in pokončajte z ostrim mečem prebivalce Jabéš Gileáda, tudi žene in otroke! To in to jim storite: Nad vsakim moškim in vsako žensko, ki je spoznala moško posteljo, izvršite zakletev!« Med prebivalci Jabéš Gileáda pa so našli štiristo deklet, ki so bile device in še niso spoznale moža v moški postelji. Te so pripeljali v tabor v Šilo, ki je v kánaanski deželi. Vsa občina je nato poslala sporočilo Benjaminovim sinovom, ki so bili pri Rimónski skali, da jim naznanja premirje. V tistem času so se Benjaminovci vrnili in dali so jim žene, ki so jih pustili pri življenju izmed žená iz Jabéš Gileáda. Toda niso jih našli dovolj zanje. Ljudstvo je žalovalo za Benjaminom, ker je Gospod naredil razpoko med Izraelovimi rodovi. In starešine iz občine so rekli: »Kaj naj storimo za preostale glede žensk, kajti ženske iz Benjamina so iztrebljene.« Tudi so rekli: »Delež teh, ki so se rešili, je za Benjamina, naj ne bo iztrebljen rod iz Izraela. Toda mi jim ne moremo dati žená izmed naših hčera, kajti Izraelovi sinovi so prisegli in rekli: ›Preklet bodi, kdor dá ženo Benjaminovcu!‹« Rekli so torej: »Glejte, čez nekaj dni bo Gospodov praznik v Šilu, ki je severno od Betela, vzhodno od ceste, ki pelje iz Betela v Sihem in južno od Lebóne.« Naročili so Benjaminovim sinovom in rekli: »Pojdite in prežite v vinogradih! Ko vidite, da prihajajo hčere iz Šila v korih na rajanje, pojdite iz vinogradov in ugrabite si vsak zase svojo ženo izmed hčera v Šilu. Potem pojdite v Benjaminovo deželo. Če pridejo njihovi očetje ali njihovi bratje k nam, da bi se prerekali, jim porečemo: ›Pustite jih, kajti nismo vzeli vsak svoje žene v boju; vi pa jim jih tudi niste dali. Zdaj ste vi krivi!‹« Benjaminovi sinovi so tako storili in vzeli žene po njihovem številu izmed plesalk, ki so jih ugrabili. Potem so odšli in se vrnili vsak v svojo dediščino. Pozidali so si mesta in v njih prebivali. Izraelovi sinovi so se v tistem času razšli od tam, vsak v svoj rod ali k svoji rodbini. Odšli so od tam, vsak v svojo dediščino. Tiste dni ni bilo kralja v Izraelu; vsak je delal, kakor je bilo prav v njegovih očeh. V dneh, ko so vladali sodniki, je nastala lakota v deželi. Tako je šel neki mož iz Judovega Betlehema, da bi se s svojo ženo in z dvema sinovoma naselil v moábski deželi. Možu je bilo ime Eliméleh, njegovi ženi je bilo ime Naomí in njegovima sinovoma je bilo ime Mahlón in Kiljón; bili so Efratejci iz Judovega Betlehema. Prišli so v moábsko deželo in tam prebivali. Naomí pa je umrl mož Eliméleh in ostala je sama s svojima sinovoma. Ta dva sta si vzela za ženi Moábki; eni je bilo ime Orpa, drugi je bilo ime Ruta; prebivali so tam kakih deset let. Pa tudi ta dva, Mahlón in Kiljón, sta umrla, in tako je ostala žena brez obeh otrok in brez moža. Nato se je vzdignila s svojima snahama, da bi se vrnila iz moábske dežele, kajti v moábski deželi je slišala, da je Gospod obiskal svoje ljudstvo in mu dal kruha. Odšla je iz kraja, kjer je prebivala, in z njo obe njeni snahi; napotile so se, da bi se vrnile v Judovo deželo. Naomí pa je rekla svojima snahama: »Pojdita, vrnita se vsaka v hišo svoje matere! Gospod naj vama izkaže ljubezen, kakor sta jo vidve izkazali rajnima in meni. Naj vama Gospod dá, da najdeta dom, vsaka v hiši svojega moža.« Nato ju je poljubila, oni dve pa sta povzdignili svoj glas in zajokali. Rekli sta ji: »Ne, s teboj se vrneva k tvojemu ljudstvu.« Naomí pa je rekla: »Vrnita se, moji hčeri, čemú bi hodili z menoj? Mar imam še sinov v svojem telesu, da bi vama bili za moža? Vrnita se, moji hčeri, pojdita, saj sem prestara za moža. Pa tudi, če bi rekla, da imam upanje še to noč dobiti moža in celo roditi sinove, ali bosta čakali, da odrastejo? Se bosta zaradi njih zdržali, da se ne bi omožili? Ne, moji hčeri, kajti jaz sem preveč nesrečna za vaju, ker se je Gospodova roka obrnila proti meni.« Tedaj sta spet povzdignili svoj glas in zajokali. Potem je Orpa poljubila svojo taščo in se vrnila, Ruta pa se je je držala. Tedaj je rekla: »Glej, tvoja svakinja se je vrnila k svojemu ljudstvu in k svojim bogovom. Vrni se za svojo svakinjo!« Ruta pa je rekla: »Ne sili me, naj te zapustim in odidem od tebe. Kamor pojdeš ti, pojdem jaz; kjer boš prenočevala ti, bom prenočevala jaz; tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog bo moj Bog. Kjer boš ti umrla, bom umrla jaz in tam bom pokopana. Tako naj mi stori Gospod in tako doda, če me ne bo edinole smrt ločila od tebe.« Ko je videla, da se je zatrdno odločila iti z njo, ji je nehala prigovarjati. Tako sta šli obe, dokler nista prišli v Betlehem. Ko sta prišli v Betlehem, se je zaradi njiju razvnelo vse mesto. Žene so govorile: »Ali ni to Naomí?« Ona pa jim je rekla: »Ne imenujte me Naomí, imenujte me Mara, zakaj Mogočni mi je poslal veliko bridkost. Polna sem odšla, a Gospod me vrača prazno. Zakaj me imenujete Naomí, ko pa je Gospod pričal proti meni in mi je Mogočni storil húdo.« Tako se je vrnila Naomí in z njo njena snaha, Moábka Ruta, ki se je vrnila iz moábske dežele. Prišli sta v Betlehem ob začetku ječmenove žetve. Naomí pa je imela po svojem možu sorodnika, zelo bogatega moža iz Elimélehove rodbine, ki mu je bilo ime Boaz. Moábka Ruta je rekla Naomí: »Naj grem, prosim, na polje paberkovat med klasjem za tistim, v čigar očeh najdem milost.« Rekla ji je: »Pojdi, moja hči.« Šla je tedaj in prišla ter paberkovala na polju za žanjci. Primerilo pa se je, da je bila to njiva, ki je pripadala Boazu iz Elimélehove rodbine. In glej, Boaz je prišel iz Betlehema in rekel žanjcem: » Gospod z vami!« Rekli so mu: » Gospod te blagoslôvi!« Nato je Boaz rekel svojemu hlapcu, ki je bil postavljen čez žanjce: »Čigava je ta mladenka?« Hlapec, ki je bil postavljen čez žanjce, je odgovoril in rekel: »To je mlada Moábka, ki se je vrnila z Naomí iz moábske dežele. Rekla je: ›Prosim, naj paberkujem in zbiram med snopjem za žanjci.‹ Prišla je in ostala od ranega jutra do zdaj; niti malo ni počivala.« Tedaj je Boaz rekel Ruti: »Poslušaj, moja hči, ne hodi na drugo polje paberkovat in ne oddaljuj se od tukaj, ampak se drži mojih dekel! Imej oči na njivi, ki jo bodo žele, in hodi za njimi! Mar nisem zapovedal hlapcem, naj te ne nadlegujejo? Kadar boš žejna, pojdi k posodam in pij od tega, kar bodo hlapci zajeli.« Padla je na obraz in se priklonila do zemlje. Rekla mu je: »Zakaj sem našla milost v tvojih očeh, da si se ozrl name, ko sem vendar tujka?« Boaz ji je odgovoril: »Natanko so mi povedali vse, kar si storila svoji tašči po smrti svojega moža, kako si zapustila svojega očeta in svojo mater in svojo rojstno deželo ter šla k ljudstvu, ki ga prej nisi poznala. Gospod naj ti poplača tvoje dejanje! Popolno plačilo naj ti pride od Gospoda, Izraelovega Boga, pod čigar peruti si prišla iskat zavetje!« Rekla je: »Naj vedno najdem milost v tvojih očeh, moj gospod, kajti potolažil si me, ker si govoril na srce svoji dekli, čeprav nisem niti kakor katera tvojih dekel.« Ko je bil čas za jed, ji je Boaz rekel: »Pridi sem jest kruh in pomakaj svoj grižljaj v kis!« Sedla je tedaj poleg žanjcev in ponudil ji je opraženega zrnja. Jedla je in se nasitila in ji je še ostalo. Ko je vstala, da bi spet paberkovala, je Boaz zapovedal svojim hlapcem: »Naj paberkuje tudi med snopjem. Nič žalega ji ne storite! Še celo pustite, da pade kaj iz svežnjev, in ji dajte, naj pobere, in je ne karajte.« Tako je paberkovala na polju do večera. Ko je otepla, kar je nabrala, je bilo ječmena skoraj za škaf. Vzela ga je in šla v mesto. Njena tašča je videla, koliko je nabrala. Potem je vzela in ji dala, kar ji je ostalo, ko se je nasitila. Njena tašča ji je rekla: »Kje si danes paberkovala? Pri kom si delala? Naj bo blagoslovljen, kdor se je ozrl nate!« In povedala je svoji tašči, pri kom je delala. Rekla je: »Mož, pri katerem sem danes delala, se imenuje Boaz.« Naomí pa je rekla svoji snahi: »Naj bo blagoslovljen od Gospoda, ki ni odtegnil svoje milosti ne živim ne mrtvim!« Naomí ji je še rekla: »Ta mož je najin sorodnik; je izmed naših odkupiteljev.« Moábka Ruta pa je rekla: »Rekel mi je tudi: ›Drži se mojih hlapcev, dokler ne dokončajo vse moje žetve.‹« Naomí je rekla svoji snahi Ruti: »Dobro je, moja hči, če greš ven z njegovimi deklami, da te ne bodo nadlegovali na drugem polju.« Tako se je pri paberkovanju držala Boazovih dekel, dokler ni bila končana ječmenova in pšenična žetev. Potem je ostala pri svoji tašči. Tedaj ji je rekla njena tašča Naomí: »Moja hči, mar naj ti ne poiščem doma, da ti bo dobro? In zdaj, ali ni Boaz, pri čigar deklah si bila, najin sorodnik? Glej, nocoj veja ječmen na mlatišču. Umij se in se namazili, nadeni si ogrinjalo in pojdi na mlatišče. Vendar ne dovoli, da bi te mož prepoznal, dokler ne neha jesti in piti. Ko pa leže, si zapomni mesto, kjer bo spal, potem pojdi ter odgrni prostor pri njegovih nogah in lezi, in povedal ti bo, kaj naj storiš.« Rekla ji je: »Vse, kar si rekla, bom storila.« Šla je torej na mlatišče in storila vse, kakor ji je bila zapovedala tašča. Ko se je Boaz najedel in napil ter bil dobre volje, je šel leč kraj kopice. Tedaj je po tihem prišla, odgrnila prostor pri njegovih nogah in legla. Opolnoči pa se je mož stresel, in ko je pogledal naokrog, glej, je ženska ležala pri njegovih nogah. Rekel je: »Kdo si?« Rekla je: »Ruta sem, tvoja dekla. Razgrni krajec svojega plašča čez svojo deklo, ker si odkupitelj.« Rekel je: »Blagoslovljena bodi od Gospoda, moja hči! To tvoje drugo dejanje ljubezni je še lepše ko prvo, ker ne hodiš za mladeniči, ne za revnimi ne za bogatimi. Zdaj pa, moja hči, se nikar ne boj; vse, kar boš rekla, ti bom storil, saj vsi, ki so pri vratih mojega ljudstva, vedo, da si krepostna ženska. Zdaj pa, res je, da sem odkupitelj, toda še drug odkupitelj je, bližji od mene. Ostani to noč tu. Jutri pa, če te bo hotel odkupiti, dobro, naj te odkupi. Če pa te ne bo hotel odkupiti, te bom odkupil jaz, kakor živi Gospod! Spi do jutra!« Spala je tedaj pri njegovih nogah do jutra. Vstala je, preden je mogel človek človeka prepoznati. Rekel je: »Naj se ne izve, da je prišla ženska na mlatišče.« Potem je rekel: »Daj sem ogrinjalo, ki ga imaš na sebi, in ga drži.« Držala ga je in nameril je šest prgišč ječmena ter ji ga oprtal. Potem je šla v mesto. Ko je prišla k svoji tašči, je ta rekla: »Kako je s teboj, moja hči?« In povedala ji je vse, kar je mož storil zanjo. Rekla je: »Dal mi je teh šest prgišč ječmena, kajti rekel mi je: ›Ne smeš priti praznih rok k svoji tašči.‹« Rekla ji je: »Počakaj, moja hči, preden ne izveš, kako se bo obrnilo, kajti mož ne bo miroval, dokler še danes ne dožene stvari do konca.« Boaz je šel k vratom in se tam usedel. In glej, mimo je šel odkupitelj, o katerem je Boaz govoril. Rekel je tedaj: »Ti tam, kreni sem in sedi tukaj!« Krenil je in se usedel. Nato je vzel deset mož izmed mestnih starešin in rekel: »Sedite tukaj!« Ko so sedli, je rekel odkupitelju: »Naomí, ki se je vrnila iz moábske dežele, ima na prodaj kos polja, ki je bil last našega brata Eliméleha. Pa sem rekel: ›Razodel bom tvojemu ušesu: Odkupi ga vpričo teh, ki tu sede, in vpričo starešin mojega ljudstva.‹ Če hočeš odkupiti, odkupi; če pa nočeš odkupiti, mi povej, da bom vedel, ker ni razen tebe nikogar, ki bi lahko odkupil, jaz pa sem na vrsti za teboj.« In je rekel: »Odkupil bom.« Boaz pa je rekel: »Ta dan, ko odkupiš polje iz roke Naomí, odkupiš tudi Moábko Ruto, ženo umrlega, da obdržiš ime umrlega na njegovi dediščini.« Odkupitelj je tedaj rekel: »Ne morem odkupiti zase, sicer oškodujem svojo dediščino. Odkupi ti zase, kar je moja kupna pravica, kajti jaz ne morem odkupiti.« Pri odkupu in zamenjavi pa je bilo nekdaj v Izraelu tako, da so vsako stvar potrdili: eden je sezul svojo sandalo in jo dal drugemu. To je veljalo v Izraelu za potrdilo. Odkupitelj je torej rekel Boazu: »Odkupi zase!« in je sezul svojo sandalo. Boaz je rekel starešinam in vsemu ljudstvu: »Danes ste priče, da sem odkupil iz roke Naomí vse, kar je bilo Elimélehovo, in vse, kar je bilo Kiljónovo in Mahlónovo. Pa tudi Moábko Ruto, Mahlónovo ženo, sem si odkupil za ženo, da obdržim ime umrlega na njegovi dediščini, da ime umrlega ne bo odrezano izmed njegovih bratov in od vrat njegovega kraja. Danes ste priče.« Vse ljudstvo, ki je bilo pri vratih, in starešine so rekli: »Priče smo. Gospod naj dá, da bo žena, ki pride v tvojo hišo, kakor Rahela in kakor Lea, ki sta obe sezidali hišo Izraelovo. Bodi mogočen v Efráti in naj slovi tvoje ime v Betlehemu. Naj bo po potomstvu, ki ti ga bo Gospod dal po tej mladi ženi, tvoja hiša kakor hiša Pereca, ki ga je Tamara rodila Judu.« In Boaz je vzel Ruto in postala mu je žena. Šel je k njej in Gospod ji je dal, da je spočela in rodila sina. Žene so rekle Naomí: »Slavljen Gospod, ki te danes ni pustil brez odkupitelja! Naj slovi njegovo ime v Izraelu! Naj ti poživlja dušo in vzdržuje tvojo starost, saj ga je rodila tvoja snaha, ki te ljubi in je zate boljša kot sedem sinov.« Naomí je vzela otroka, si ga položila v naročje in mu bila pestunja. In sosede so mu dale ime, govoreč: »Sin se je rodil Naomí.« In dale so mu ime Obéd. Ta je oče Davidovega očeta Jeseja. To je Perecov rodovnik: Perecu se je rodil Hecrón, Hecrónu se je rodil Ram, Ramu se je rodil Aminadáb, Aminadábu se je rodil Nahšón, Nahšónu se je rodil Salmón, Salmónu se je rodil Boaz, Boazu se je rodil Obéd, Obédu se je rodil Jese, Jeseju pa se je rodil David. Bil je mož iz Ramatájim Cofíma, z Efrájimskega pogorja, ime mu je bilo Elkaná, sin Jeroháma, sinú Elihúja, sinú Tohuja, sinú Cufa, Efratejec. Imel je dve ženi; eni je bilo ime Ana, drugi je bilo ime Penína. Penína je imela otroke, Ana pa ni imela otrok. Mož je hodil leto za letom iz svojega mesta molit in darovat Gospodu nad vojskami v Šilu. Tam sta bila Gospodova duhovnika dva Élijeva sinova, Hofní in Pinhás. Bil je dan, ko je Elkaná daroval. In dal je deleže svoji ženi Peníni in vsem njenim sinovom in hčeram. Ani pa je žalosten dal le en delež, čeprav je Ano ljubil, a Gospod je zaprl njeno naročje. Njena tekmica pa jo je tudi nenehno žalila, da bi jo dražila, kajti Gospod je zaprl njeno naročje. Tako se je dogajalo leto za letom; kadar koli je prišla h Gospodovi hiši, jo je tako žalila, da je jokala in ni jedla. Njen mož Elkaná pa ji je govoril: »Ana, zakaj jokaš? Zakaj ne ješ? Zakaj je tvoje srce žalostno? Ali ti nisem jaz boljši kot deset sinov?« Ko so se v Šilu najedli in napili, se je Ana vzdignila; duhovnik Éli pa je sedèl na stolu pri podboju Gospodovega svetišča. Z bridkostjo v duši je molila h Gospodu in silno jokala. Naredila je zaobljubo in rekla: » Gospod nad vojskami, če se boš hotel ozreti na stisko svoje dekle in se me boš spomnil in ne boš pozabil svoje dekle ter boš dal svoji dekli potomca, ga bom darovala Gospodu za vse dni njegovega življenja in britev naj ne pride na njegovo glavo.« In ko je dolgo molila pred Gospodom, je Éli pazil na njena usta. Ana je govorila v svojem srcu, samo njene ustnice so se premikale, njenega glasu pa ni bilo slišati, zato jo je Éli imel za pijano. Éli ji je torej rekel: »Doklej boš pijana? Strezni se od svojega vina!« Ana je odgovorila: »Ne, moj gospod! Žena potrtega duha sem. Vina in opojne pijače nisem pila, temveč sem izlila svojo dušo pred Gospodom. Nikar ne imej svoje dekle za ničvrednico, kajti iz prevelike žalosti in bridkosti sem doslej govorila.« Éli je odgovoril in rekel: »Pojdi v miru! Bog Izraelov naj ti izpolni željo, ki si jo od njega želela.« Rekla je: »O da bi tvoja služabnica našla milost v tvojih očeh!« In žena je šla svojo pot, jedla je in njen obraz ni bil več potrt. Zjutraj so zgodaj vstali, padli pred Gospodom na kolena, potem so se vrnili in prišli v svojo hišo v Ramo. Elkaná je spoznal svojo ženo Ano in Gospod se je je spomnil. Ko so pretekli dnevi, je Ana spočela in rodila sina. In dala mu je ime Samuel, ker je rekla: »Od Gospoda sem ga želela.« Mož Elkaná je tedaj šel gor z vso svojo hišo, da bi daroval Gospodu praznično klavno daritev in svoj zaobljubni dar. Ana pa ni šla, rekla je namreč svojemu možu: »Ko bom otroka odstavila, ga pripeljem, da se pokaže pred Gospodovim obličjem in ostane tam za vedno.« Njen mož Elkaná ji je rekel: »Stori, kar je dobro v tvojih očeh. Ostani, dokler ga ne odstaviš. Gospod pa naj izpolni svojo besedo.« Žena je ostala in dojila svojega sina, dokler ga ni odstavila. Ko ga je odstavila, ga je peljala s seboj s triletnim juncem vred, s škafom moke in mehom vina; pripeljala ga je v Gospodovo hišo v Šilu, čeprav je bil deček še mlad. Zaklali so junca in pripeljali dečka k Éliju. Rekla je: »O, moj gospod! Kakor živi tvoja duša, moj gospod, jaz sem žena, ki je tukaj pri tebi stala in molila h Gospodu. Za tega dečka sem molila in Gospod mi je izpolnil mojo željo, ki sem jo od njega želela. Pa tudi jaz sem ga zaželela Gospodu; vse dni, ki jih bo živel, naj bo zaželen Gospodu.« In padel je tam na kolena pred Gospodom. Tedaj je Ana molila s temi besedami: »Moje srce se raduje v Gospodu, moj rog se dviga v Gospodu. Zdaj lahko odpiram usta proti svojim sovražnikom, zakaj veselim se tvoje pomoči. Nihče ni svet kakor Gospod, zakaj nikogar ni razen tebe, ni je Skale, kakor je naš Bog. Ne govorite tako ošabno, iz vaših ust naj izgine predrznost! Zakaj Gospod je vsevedni Bog, pri njem se tehtajo dejanja. Lok močnih se zlomi, slabotni pa se opasujejo z močjo. Siti se udinjajo za kruh, lačni pa delo odlagajo. Nerodovitna rodi sedemkrat, mati z mnogimi otroki obnemore. Gospod jemlje in daje življenje, vodi v podzemlje in vzdiguje iz njega. Gospod deli uboštvo in bogastvo, ponižuje, pa tudi povišuje. Iz prahu vzdigne neznatnega, iz blata potegne ubogega, da ju posadi med kneze in jima odkaže častni sedež. Zares, Gospodovi so stebri zemlje, nanje je postavil zemeljski krog. Korake svojih zvestih varuje, hudobni pa izginejo v temi, zakaj človek ne bo uspel s silo. Kateri se upirajo Gospodu, bodo strti, nanje bo grmel z neba. Gospod bo sodil vso zemljo; moč bo podelil svojemu kralju in vzdignil rog svojemu maziljencu.« Elkaná je šel v svojo hišo v Ramo, deček pa je služil Gospodu pred obličjem duhovnika Élija. Élijeva sinova pa sta bila ničvredneža; nista hotela poznati Gospoda in ne pravice duhovnikov do ljudstva. Kadar je kdo daroval klavno daritev, je prišel duhovnikov služabnik, ko se je meso kuhalo, s trirogljatimi vilicami v roki. Dregal je v kotel ali lonec, v ponev ali skledo: vse, kar je z vilicami vzdignil, je vzel duhovnik zase. Tako sta počenjala z vsemi Izraelci, ki so prihajali tja v Šilo. Celo preden so zažgali tolščo, je prišel duhovnikov služabnik in rekel možu, ki je daroval: »Daj meso, da ga spečem za duhovnika! Ne bo vzel od tebe kuhanega mesa, ampak surovo.« Če mu je mož rekel: »Najprej naj se sežge tolšča, potem si vzemi, kar ti duša poželi,« je rekel: »Ne, takoj daj! Sicer si vzamem s silo.« Greh mladeničev je bil zelo velik pred Gospodovim obličjem, kajti ta moža sta prezirala Gospodovo daritev. Samuel pa je služil pred Gospodovim obličjem, deček, opasan s platnenim efódom. Njegova mati mu je vsako leto napravila majhno suknjo in mu jo prinesla, ko je prišla s svojim možem darovat praznično klavno daritev. Éli je blagoslavljal Elkanája in njegovo ženo, rekoč: » Gospod naj ti dá zarod od te žene namesto zaželenega, ki je bil zaželen Gospodu.« Nato sta šla v svoj kraj. Zares, Gospod je obiskal Ano; spočela je in rodila tri sinove in dve hčeri. Deček Samuel pa je rastel pri Gospodu. Éli se je zelo postaral. Slišal je vse, kar sta počenjala njegova sinova z vsem Izraelom, in da sta ležala z ženskami, ki so služile pri vhodu v shodni šotor. Rekel jima je: »Zakaj počenjata take reči? Od vseh ljudi slišim o teh vajinih hudobijah. Nikar, moja sinova, kajti ni dobro, kar slišim, da zavajata Gospodovo ljudstvo. Če se kdo pregreši proti človeku, se more zanj zavzeti Bog; če pa se kdo pregreši proti Gospodu, kdo se bo zavzel zanj?« Toda nista poslušala glasu svojega očeta, kajti Gospod ju je hotel usmrtiti. Deček Samuel pa je vedno bolj rastel in postajal priljubljen tako pri Gospodu kakor pri ljudeh. Tedaj je prišel Božji mož k Éliju in mu rekel: »Tako govori Gospod: Ali se nisem razodel hiši tvojega očeta, ko so bili v Egiptu podložni faraonovi hiši? Izbral sem ga izmed vseh Izraelovih rodov sebi za duhovnika, da bi se dvigal k mojemu oltarju, sežigal kadilno daritev in nosil efód pred mojim obličjem. Hiši tvojega očeta sem izročil vse žgalne daritve Izraelovih sinov. Zakaj torej teptate mojo klavno in jedilno daritev, ki sem ju določil za svoje prebivališče? Zakaj ceniš svoja sinova bolj kot mene, da se redite z najboljšimi deli vseh jedilnih daritev mojega ljudstva Izraela? Zato tako govori Gospod, Izraelov Bog: Res sem rekel: Tvoja hiša, hiša tvojega očeta, ti bodo hodili pred mojim obličjem na veke. Toda zdaj, govori Gospod, nikakor ne! Kajti tiste, ki me častijo, častim, kateri pa me zaničujejo, bodo osramočeni. Glej, pridejo dnevi, ko bom odsekal tvojo roko in roko hiše tvojega očeta, tako da ne bo več starca v tvoji hiši. Potem boš kot ljubosumen nasprotnik gledal na vse, kar se bo dobrega godilo Izraelu, a v tvoji hiši ne bo starca nikoli več. Slehernega pa ti ne bom iztrebil izpred svojega oltarja, zato da bom slabil tvoje oči in pustil medleti tvojo dušo, a večina tvoje hiše bo pomrla v moški dobi. To pa ti bodi znamenje, ki bo prišlo nad oba tvoja sinova, Hofníja in Pinhása: oba bosta umrla isti dan. Potem si povzdignem zvestega duhovnika, ki bo delal po mojem srcu in po moji duši. Sezidam mu trajno hišo, da bo vedno hodil pred mojim maziljencem. Kdor koli od tvoje hiše bo še ostal, se mu bo prišel klanjat za srebrn novec ali za hlebec kruha ter bo rekel: ›Pripusti me, prosim, h kaki duhovniški službi, da bom imel košček kruha za jed.‹« Deček Samuel pa je služil Gospodu pred Élijevim obličjem. Tiste dni je bila Gospodova beseda redka, videnje ni prodrlo skozi. Tistega dne je Éli spal na svojem prostoru; njegove oči so začele pešati, ni mogel videti. Božja svetilka še ni ugasnila in Samuel je spal v Gospodovem svetišču, kjer je bila Božja skrinja. Tedaj je Gospod poklical Samuela. »Tukaj sem,« je rekel. Tekel je k Éliju in rekel: »Tukaj sem, kajti klical si me.« »Nisem klical,« je rekel, »vrni se, spi!« Šel je in zaspal. Gospod pa je spet poklical Samuela. Samuel je vstal, šel k Éliju in rekel: »Tukaj sem, kajti klical si me.« »Nisem klical, moj sin,« je rekel, »vrni se, spi!« Samuel namreč še ni poznal Gospoda in Gospodova beseda se mu še ni razodela. Gospod pa je spet, tretjič, poklical Samuela. Vstal je, šel k Éliju in rekel: »Tukaj sem, kajti klical si me.« Tedaj je Éli spoznal, da Gospod kliče dečka. In Éli je rekel Samuelu: »Pojdi, spi! In če te bo poklical, reci: ›Govôri, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša.‹« In Samuel je šel ter zaspal na svojem prostoru. Tedaj je prišel Gospod, se ustavil in zaklical kakor prej: »Samuel, Samuel!« Samuel je rekel: »Govôri, kajti tvoj hlapec posluša.« In Gospod je rekel Samuelu: »Glej, storil bom v Izraelu nekaj, da bo vsakomur, ki bo o tem slišal, zvenelo v obeh ušesih. Tisti dan bom izpolnil nad Élijem od začetka do konca vse, kar sem govoril proti njegovi hiši. Povedal sem mu, da bom za vedno kaznoval njegovo hišo zaradi pregrehe, za katero je vedel, kajti njegova sinova sta prezirala Boga, pa ju ni grajal. Zato sem prisegel Élijevi hiši: Nikdar ne bo izbrisana krivda Élijeve hiše ne s klavnimi ne z jedilnimi daritvami!« Samuel je spal do jutra, nato je odprl vrata Gospodove hiše. A Samuel se je bal Éliju povedati o videnju. Éli je poklical Samuela in rekel: »Samuel, moj sin!« Rekel je: »Tukaj sem.« Pa je rekel: »Kakšna je beseda, ki ti jo je govoril? Nikar mi ne prikrivaj! Tako naj ti stori Bog in tako doda, če mi prikriješ kaj od besede, ki ti jo je govoril!« Samuel mu je povedal vse besede in mu ni nič prikril. Éli je rekel: »On je Gospod. Naj stori, kar je dobro v njegovih očeh.« Samuel pa je rastel in Gospod je bil z njim in ni pustil, da bi katera od njegovih besed padla na tla. Ves Izrael od Dana do Beeršébe je spoznal, da je Samuel potrjen za Gospodovega preroka. Gospod se je ponovno prikazoval v Šilu, kajti v Šilu se je Gospod razodeval Samuelu po Gospodovi besedi. Samuelova beseda je šla po vsem Izraelu. Izrael je šel v boj proti Filistejcem. Utaborili so se pred Eben Ezerjem, Filistejci pa so taborili pri Aféku. Filistejci so se razvrstili proti Izraelu, in ko se je boj razširil, je bil Izrael poražen pred Filistejci. Ti so pobili okrog štiri tisoč mož v bojni vrsti na polju. Ko je ljudstvo prišlo v tabor, so rekli Izraelovi starešine: »Zakaj neki nas je Gospod danes porazil pred Filistejci? Vzemimo si iz Šila skrinjo Gospodove zaveze, da pride med nas in nas reši iz pesti naših sovražnikov!« Poslali so v Šilo in prinesli od tam skrinjo zaveze Gospoda nad vojskami, ki prestoluje na kerubih. Tam sta bila pri skrinji Božje zaveze dva Élijeva sinova, Hofní in Pinhás. Ko je skrinja Gospodove zaveze prišla v tabor, je ves Izrael zavriskal z močnim vriskom, da je zemlja zadonela. Filistejci so slišali glas vriska in rekli: »Kaj pomeni glas tega močnega vriska v taboru Hebrejcev?« In so izvedeli, da je Gospodova skrinja prišla v tabor. Filistejci so se tedaj prestrašili, kajti rekli so: »Bog je prišel v tabor.« Rekli so: »Gorje nam, kajti kaj takega se prej ni zgodilo! Gorje nam! Kdo nas bo rešil iz roke teh mogočnih bogov? To so tisti bogovi, ki so udarili Egipt z vsakršnimi nadlogami v puščavi. Okrepite se in bodite možje, Filistejci, sicer boste služili Hebrejcem, kakor so oni služili vam! Bodite možje in se bojujte!« Filistejci so se bojevali in Izrael je bil poražen. Bežali so vsak v svoj šotor. Bil je zelo velik poraz; od Izraela je padlo trideset tisoč pešcev. Skrinja Božja je bila vzeta in oba Élijeva sinova, Hofní in Pinhás, sta umrla. Neki Benjaminovec je zbežal iz bojne vrste in še isti dan s pretrganim oblačilom in s prahom na glavi prišel v Šilo. Ko je prišel, glej, je Éli sedèl na stolu ob cesti, ves na preži, kajti njegovo srce je trepetalo za skrinjo Božjo. Mož je prišel in razglasil novico po mestu. Tedaj je vse mesto zavpilo. Éli je slišal glas vpitja in rekel: »Kaj je ta razburjeni glas?« Mož je pohitel in prišel ter povedal Éliju. Éli pa je bil star osemindevetdeset let, njegove oči so opešale, da ni videl. Mož je rekel Éliju: »Prihajam iz bojne vrste; danes sem zbežal iz bojne vrste.« Rekel je: »Kaj se je zgodilo, moj sin?« Poročevalec je odgovoril in rekel: »Izrael je bežal pred Filistejci. Poleg tega je ljudstvo pretrpelo velik poraz in tudi oba tvoja sinova, Hofní in Pinhás, sta umrla in Božja skrinja je vzeta.« Ko je omenil Božjo skrinjo, je Éli padel vznak s stola ob vratih, si zlomil tilnik in umrl, kajti mož je bil star in okoren. Izraelu je sodil štirideset let. Njegova snaha, Pinhásova žena, je bila noseča in blizu poroda. Ko je slišala novico, da je Božja skrinja vzeta in da sta njen tast in njen mož mrtva, se je zgrudila in porodila, kajti njene bolečine so se zgrnile nadnjo. Te, ki so ob njeni smrtni uri stale pri njej, so govorile: »Ne boj se, kajti sina si rodila!« Pa ni odgovorila in se za to ni zmenila. In imenovala je dečka Ikabód, ker je rekla: »Odšlo je Veličastvo iz Izraela«, – zato, ker je bila vzeta skrinja Božja in zaradi njenega tasta in njenega moža. Rekla je: »Odšlo je Veličastvo iz Izraela, kajti Božja skrinja je vzeta.« Ko so Filistejci vzeli Božjo skrinjo, so jo prinesli iz Eben Ezerja v Ašdód. Potem so Filistejci vzeli Božjo skrinjo in jo prinesli v Dagónov tempelj ter jo položili poleg Dagóna. Ko pa so Ašdódci naslednji dan zgodaj vstali, glej, je ležal Dagón pred Gospodovo skrinjo s svojim obrazom na tleh. Vzeli so Dagóna in ga vrnili na njegovo mesto. Ko pa so naslednji dan zgodaj zjutraj vstali, glej, je Dagón ležal pred Gospodovo skrinjo z obrazom na tleh, njegova glava in obe njegovi roki z dlanmi pa odbite na pragu, samo Dagónov trup je ostal cel. Zato Dagónovi svečeniki in tisti, ki prihajajo v Dagónov tempelj, še danes ne stopijo na Dagónov prag v Ašdódu. Gospodova roka je težko pritiskala na Ašdódce. Prestrašil jih je s tem, da je Ašdód in njegove pokrajine udaril s tvori. Ko so možje iz Ašdóda videli, da je tako, so rekli: »Skrinja Izraelovega Boga naj ne ostane pri nas, kajti njegova roka trdo leži na nas in na našem bogu Dagónu.« Zbrali so pri sebi vse filistejske kneze ter rekli: »Kaj naj storimo s skrinjo Izraelovega Boga?« Rekli so: »Skrinja Izraelovega Boga naj se prepelje v Gat.« In prepeljali so tja skrinjo Izraelovega Boga. Ko pa so jo prepeljali, je bila Gospodova roka nad mestom in ga je hudo prestrašila. Udaril je meščane od najmanjšega do največjega, da so se jim spustili tvori. Božjo skrinjo so poslali v Ekrón. Ko pa je Božja skrinja prišla v Ekrón, so Ekrónci zavpili: »Pripeljali so mi skrinjo Izraelovega Boga, da usmrti mene in moje ljudstvo!« Zbrali so vse filistejske kneze ter rekli: »Odpošljite skrinjo Izraelovega Boga, naj se vrne v svoj kraj, da ne usmrti mene in mojega ljudstva!« Kajti smrtni strah je vladal po vsem mestu, tako hudo je tam pritiskala Božja roka. Ljudi, ki niso pomrli, je udaril s tvori in krik mesta se je dvigal do neba. Gospodova skrinja je bila sedem mesecev v filistejski deželi. Filistejci so sklicali svečenike in vedeževalce ter rekli: »Kaj naj storimo z Gospodovo skrinjo? Dajte nam vedeti, s čim naj jo pošljemo v njen kraj!« Rekli so: »Če pošljete skrinjo Izraelovega Boga, je ne pošiljajte prazne, temveč mu vrnite spravno darilo. Potem boste ozdravljeni in boste spoznali, zakaj se njegova roka ne umakne od vas.« Rekli so: »Kaj naj bo spravno darilo, ki naj mu ga vrnemo?« Rekli so: »Pet zlatih tvorov in pet zlatih miši po številu filistejskih knezov, kajti ena je bila nadloga za vse vas in za vaše kneze. Naredite torej podobe svojih tvorov in podobe svojih miši, ki uničujejo deželo, in dajte čast Izraelovemu Bogu. Morda olajša svojo roko nad vami in nad vašimi bogovi in nad vašo deželo. Čemú bi zakrknili svoja srca, kakor so zakrknili svoja srca Egipčani in faraon? Ali jih niso potem, ko se je ponorčeval iz njih, odpustili in so šli? Zdaj torej vzemite in naredite nov voz; dve doječi kravi, na kateri še ni prišel jarem, vprezite v voz, njuni teleti pa vrnite od njiju domov. Nato vzemite Gospodovo skrinjo in jo dajte na voz, zlate predmete, ki mu jih vračate kot spravno darilo, pa položite v skrinjico poleg nje. Potem jo odpošljite, naj gre. In glejte! Če pojde po poti v svojo pokrajino proti Bet Šemešu, nam je on storil to veliko zlo. Če pa ne, bomo vedeli, da nas ni zadela njegova roka, ampak se nam je zgodilo po naključju.« Ljudje so storili tako. Vzeli so dve doječi kravi in ju vpregli v voz, njuni teleti pa obdržali doma. Položili so Gospodovo skrinjo na voz, prav tako skrinjico, zlate miši in podobe svojih tvorov. Kravi sta šli naravnost po poti proti Bet Šemešu. Mukajoč sta hodili ves čas po isti poti, ne da bi bili krenili na desno ali na levo. Filistejski knezi pa so šli za njima do pokrajine Bet Šemeša. Bétšémeščani so prav tedaj želi pšenično žetev v dolini. Ko so povzdignili svoje oči, so zagledali skrinjo; razveselili so se, da jo vidijo. Voz je prišel na polje Bétšémeščana Jošúa in se tam ustavil. Tam je bil velik kamen. Razsekali so voz in kravi darovali v žgalno daritev Gospodu. Leviti so sneli Gospodovo skrinjo in skrinjico, ki je bila poleg nje in v kateri so bile zlate reči, in ju položili na velik kamen. Bétšémeščani so ta dan darovali Gospodu žgalne daritve in žrtvovali klavne žrtve. Ko je pet filistejskih knezov to videlo, so se še isti dan vrnili v Ekrón. To pa so zlati tvori, ki so jih Filistejci vrnili Gospodu kot spravno darilo: eden za Ašdód, eden za Gazo, eden za Aškelón, eden za Gat, eden za Ekrón. Povrhu še zlate miši po številu vseh filistejskih mest, ki pripadajo petim knezom, od utrjenega mesta do vasi brez obzidja. Velik kamen, na katerega so postavili Gospodovo skrinjo, je na polju Bétšémeščana Jošúa do tega dne. Udaril pa je Bétšémeščane, kajti gledali so v Gospodovo skrinjo; udaril je med ljudstvom sedemdeset mož. Ljudstvo je žalovalo, ker jih je Gospod udaril z velikim udarcem. Bétšémeščani so rekli: »Kdo bo mogel obstati pred Gospodom, tem svetim Bogom? H komu naj pojde od nas?« In poslali so sle k prebivalcem Kirját Jearíma, rekoč: »Filistejci so vrnili Gospodovo skrinjo. Pridite in odpeljite jo k sebi!« Prišli so torej možje iz Kirját Jearíma in odpeljali Gospodovo skrinjo. Prišli so z njo v Abinadábovo hišo na griču. Njegovega sina Eleazarja pa so posvetili, da bi varoval Gospodovo skrinjo. Od dneva, ko se je skrinja nastanila v Kirját Jearímu, je minilo mnogo dni – dvajset let. Vsa Izraelova hiša je vzdihovala h Gospodu. Samuel je rekel vsej Izraelovi hiši: »Če se hočete z vsem svojim srcem vrniti h Gospodu, odpravite iz svoje srede tuje bogove in Astarte, usmerite svoje srce h Gospodu in služite samo njemu, pa vas bo rešil iz roke Filistejcev.« Izraelovi sinovi so odpravili Báale in Astarte ter služili samo Gospodu. Samuel je rekel: »Zberite ves Izrael v Micpi! Molil bom za vas h Gospodu.« Zbrali so se v Micpi, zajemali vodo in jo izlivali pred Gospodom, se tisti dan postili in tam govorili: »Grešili smo proti Gospodu.« In Samuel je sodil Izraelovim sinovom v Micpi. Ko pa so Filistejci slišali, da so se Izraelovi sinovi zbrali v Micpi, so filistejski knezi šli proti Izraelu. Ko so Izraelovi sinovi to slišali, so se zbali Filistejcev. Rekli so Samuelu: »Nikar ne umolkni, kliči za nas h Gospodu, našemu Bogu, da nas reši iz roke Filistejcev!« Samuel je vzel jagnje, ki je še sesalo, in ga daroval Gospodu v popolno žgalno daritev. Samuel je klical h Gospodu za Izraela in Gospod mu je odgovoril. Medtem ko je Samuel daroval žgalno daritev, so se Filistejci približali za boj proti Izraelu. Gospod pa je ta dan zagrmel na Filistejce z močnim glasom in jih zmedel, da so bili poraženi pred Izraelom. Izraelci so prišli iz Micpe, zasledovali Filistejce in jih pobijali do pod Bet Kara. Samuel je vzel kamen in ga postavil med Micpo in Jašén. Dal mu je ime Eben Ezer; rekel je: »Do sem nam je Gospod pomagal.« Filistejci so bili ponižani in niso več prihajali v Izraelovo pokrajino. Gospodova roka je bila nad Filistejci vse Samuelove dni. Mesta, ki so jih Filistejci vzeli Izraelu, od Ekróna do Gata, so se vrnila Izraelu. Tudi svoje pokrajine je Izrael rešil iz roke Filistejcev. Mir je bil tudi med Izraelom in Amoréjci. Samuel je sodil Izraelu vse dni svojega življenja. Iz leta v leto je šel in obhodil Betel, Gilgál in Micpo ter sodil Izraelu na vseh teh krajih. Vračal pa se je v Ramo, kajti tam je bila njegova hiša in tam je sodil Izraelu. Tam je sezidal oltar Gospodu. Ko se je Samuel postaral, je postavil svoja sinova za sodnika Izraelu. Njegovemu prvorojenemu sinu je bilo ime Joél, drugorojenemu pa Abíja. Sodila sta v Beeršébi. Toda njegova sinova nista hodila po njegovih poteh; ozirala sta se za dobičkom, jemala podkupnino in prevračala pravico. Vsi Izraelovi starešine so se zbrali in prišli k Samuelu v Ramo. Rekli so mu: »Glej, ti si se postaral, tvoja sinova pa ne hodita po tvojih poteh. Zdaj nam postavi kralja, da nam bo sodil, kakor je pri vseh narodih!« V Samuelovih očeh pa je bila slaba ta beseda, ko so rekli: »Daj nam kralja, da nam bo sodil!« In Samuel je molil h Gospodu. Gospod pa je rekel Samuelu: »Poslušaj glas ljudstva v vsem, kar ti porečejo, saj niso zavrgli tebe, ampak mene so zavrgli, naj ne bom kralj nad njimi. Kakor so delali od dne, ko sem jih izpeljal iz Egipta, in do tega dne, ko so me zapustili in služili drugim bogovom, tako delajo tudi tebi. Zdaj torej poslušaj njihov glas, vendar pričaj proti njim in jim naznani pravice kralja, ki bo kraljeval nad njimi.« Samuel je izrekel vse Gospodove besede ljudstvu, ki je od njega zahtevalo kralja. Rekel je: »To bodo pravice kralja, ki bo kraljeval nad vami: Jemal bo vaše sinove in si jih postavljal na svoj voz in na svoje konje, da bodo tekli pred njegovim vozom. Postavljal si jih bo za tisočnike in petdesetnike; orali bodo njegovo ornico, želi bodo njegovo žetev in izdelovali njegovo bojno opravo in njegovo vozno opremo. Vaše hčere pa bo jemal, da bodo mešale mazila, kuhale in pekle. Vaše najboljše njive, vinograde in oljčne nasade bo jemal ter jih dajal svojim služabnikom. Od vaših posevkov in od vaših vinogradov bo pobiral desetino in jo dajal svojim dvorjanom in služabnikom. Vaše najboljše hlapce in vaše dekle, vaše vole in osle bo jemal, da bodo opravljali njegov posel. Od vaše drobnice bo pobiral desetino, vi sami pa mu boste sužnji. Tisti dan boste vpili zaradi svojega kralja, ki ste si ga izvolili, a Gospod vam tisti dan ne bo odgovoril.« Ljudstvo pa ni hotelo poslušati Samuelovega glasu. »Ne,« so rekli, »ampak kralj naj bo nad nami! Tudi mi bodimo, kakor so vsi narodi: naš kralj naj nam sodi, hodi naj pred nami in bojuje naše boje!« Samuel je poslušal vse besede ljudstva in jih govoril Gospodu na ušesa. Gospod je rekel Samuelu: »Poslušaj njihov glas in jim postavi kralja!« In Samuel je rekel Izraelovim možem: »Pojdite vsak v svoje mesto!« Bil je mož iz Benjamina, Kiš po imenu, sin Abiéla, sinú Cerórja, sinú Behoráta, sinú Afíaha, sinú Benjaminovca, premožen veljak. Imel je sina izbrane lepote, ki mu je bilo ime Savel. Med Izraelovimi sinovi ga ni bilo lepšega od njega. Od ramen navzgor je bil višji od vsega ljudstva. Izgubile pa so se oslice Savlovega očeta Kiša. Tedaj je Kiš rekel svojemu sinu Savlu: »Vzemi s seboj kakšnega hlapca, vzdigni se in pojdi iskat oslice!« In prehodila sta Efrájimsko pogorje, prehodila pokrajino Šalíša, pa jih nista našla. Prehodila sta pokrajino Šaalím, pa nič. Prehodila sta Benjaminovo pokrajino, pa nista našla. Ko sta prišla v pokrajino Cuf, je Savel rekel svojemu hlapcu, ki je bil z njim: »Pojdi, vrniva se! Sicer bo moj oče pozabil na oslice in bo v skrbeh za naju.« Ta mu je rekel: »Glej, prosim, v tem mestu je Božji mož. Ta mož je v časteh. Vse, kar govori, zagotovo pride. Pojdiva zdaj tja, morda nama pove najino pot, po kateri naj greva.« Savel je rekel svojemu hlapcu: »No, pa pojdiva! A kaj naj prineseva možu, ko je kruh v najinih torbah pošel in nimava darila, da ga prineseva Božjemu možu? Kaj imava?« Hlapec je spet odgovoril Savlu in rekel: »Glej, v moji roki se je našla četrtinka srebrnega šekla. Dal jo bom Božjemu možu, da nama pove najino pot.« – Včasih je v Izraelu, ko je šel kdo Boga vpraševat, rekel: »Pojdimo, gremo k vidcu,« kajti kdor se danes imenuje prerok, tega so včasih imenovali videc. – Savel je rekel svojemu hlapcu: »Dobra je tvoja beseda. Pojdi, greva!« In sta šla v mesto, kjer je bil Božji mož. Ko sta šla navzgor po vzpetini v mesto, sta srečala dekleta, ki so šla ven zajemat vodo. Rekla sta jim: »Ali je videc tukaj?« Odgovorile so jima in rekle: »Je – glej, pred tabo. Pohiti zdaj, kajti danes je prišel v mesto, ker ima ljudstvo danes klavno daritev na višini. Brž ko prideta v mesto, ga bosta našla, preden gre na višino k obedu, kajti ljudstvo ne bo jedlo, dokler ne pride, kajti on blagoslovi klavno daritev – šele potem povabljeni jedo. Pojdita zdaj gor, kajti danes ga bosta našla.« Šla sta torej v mesto. Ko sta prišla na sredo mesta, glej, je Samuel prihajal ven, njima naproti, da bi šel na višino. Gospod pa je dan pred Savlovim prihodom razodel Samuelu na uho: »Jutri ob tem času ti pošljem moža iz Benjaminove dežele. Mazili ga za kneza čez moje ljudstvo Izraela. On bo odrešil moje ljudstvo iz roke Filistejcev, kajti ozrl sem se na svoje ljudstvo, ker je njegovo vpitje prišlo k meni.« Ko je Samuel videl Savla, mu je Gospod spregovoril: »Glej, to je mož, o katerem sem ti rekel: ›Ta bo vladal mojemu ljudstvu.‹« Savel je stopil k Samuelu, ki je bil med vrati, in rekel: »Povej mi, prosim, kje je tukaj vidčeva hiša.« Samuel je odgovoril Savlu in rekel: »Jaz sem videc. Pojdi pred menoj na višino in jejta danes z menoj. Zjutraj te odpošljem in ti povem vse, kar imaš v svojem srcu. Zaradi oslic pa, ki so se ti izgubile pred tremi dnevi, ne ženi si jih k srcu, kajti našli so jih. Čigavo pa je vse, po čemer hrepeni Izrael? Mar ne tvoje in vse hiše tvojega očeta?« Savel je odgovoril in rekel: »Ali nisem Benjaminovec, iz enega najmanjših Izraelovih rodov? In moja rodbina je najbolj neznatna od vseh rodbin Benjaminovega rodu. Zakaj si mi govoril takšno besedo?« Samuel je vzel Savla in njegovega hlapca, ju pripeljal v dvorano in jima dal prostor na čelu povabljenih, bilo jih je kakih trideset mož. Samuel je rekel kuharju: »Daj kos, ki sem ti ga dal in za katerega sem ti rekel: ›Postavi si ga na stran.‹« Kuhar je dvignil stegno in zgornji del, položil pred Savla ter rekel: »Glej, kar je bilo ohranjeno, je položeno predte. Jej, kajti za ta določeni čas je bilo ohranjeno zate, ko je rekel: ›Povabil sem ljudstvo.‹« In Savel je tisti dan jedel s Samuelom. Ko so prišli z višine v mesto, je govoril s Savlom na strehi. Zjutraj so bili zgodaj pokonci. Ko je vstajal jutranji svit, je Samuel poklical Savla, ki je bil na strehi; rekel je: »Vstani, da te odpošljem.« Savel je vstal in oba, on in Samuel, sta odšla ven. Ko sta prišla do konca mesta, je Samuel rekel Savlu: »Reci hlapcu, naj gre naprej pred nama,« – in je šel naprej – »ti pa zdaj postoj, da ti dam slišati Božjo besedo.« Tedaj je Samuel vzel posodico z oljem, mu ga izlil na glavo, ga poljubil in rekel: »Ali te ni Gospod mazilil za kneza čez svojo dediščino? Ko boš danes šel od mene, boš našel dva moža pri Rahelinem grobu v Benjaminovi pokrajini v Celcáhu, ki ti porečeta: ›Oslice, ki si jih šel iskat, so našli. Ampak, glej, tvoj oče je pozabil na oslice in je v skrbeh za vaju ter govori: Kaj naj naredim za svojega sina?‹ Potem boš šel od tam dalje in ko boš prišel do taborskega hrasta, te bodo tam srečali trije možje, ki bodo šli k Bogu v Betel. Eden bo nesel tri kozliče, drugi bo nesel tri hlebe kruha, tretji bo nesel meh vina. Pozdravili te bodo in ti dali dva kruha, vzemi ju iz njihove roke. Potem boš prišel v Gibeát Elohím, kjer je filistejska straža. Ko boš prišel v mesto, boš tam srečal družbo prerokov, ki bodo prihajali z višine, s harfo, z bobnom, s piščaljo in s citrami pred seboj, in bodo prerokovali. In navdal te bo Gospodov duh, z njimi boš prerokoval in se spremenil v drugega človeka. Ko ti bodo prišla ta znamenja, stôri vse, kar zmore tvoja roka, kajti Bog je s teboj. Potem pojdi pred mano v Gilgál. Glej, pridem k tebi, da darujem žgalne daritve in zakoljem mirovne žrtve. Počakaj sedem dni, dokler ne pridem k tebi in ti naznanim, kaj ti je storiti.« Komaj je Savel obrnil svoj hrbet, da bi odšel od Samuela, mu je Bog spremenil srce. Tudi vsa tista znamenja so prišla ta dan. Prišla sta v Gíbeo, in glej, družba prerokov mu je prišla naproti. In navdal ga je Božji duh, da je prerokoval med njimi. Ko pa so vsi, ki so ga prej poznali, videli, glej, da prerokuje s preroki, so drug drugemu govorili: »Kaj se je zgodilo s Kiševim sinom? Ali je tudi Savel med preroki?« Nekdo od tam je odgovoril in rekel: »In kdo je njihov oče?« Zato je nastal pregovor: »Ali je tudi Savel med preroki?« Ko je nehal prerokovati in je prišel na višino, je Savlov stric rekel njemu in njegovemu hlapcu: »Kod sta hodila?« Rekel je: »Oslice iskat. Ko pa sva videla, da jih ni, sva šla k Samuelu.« Savlov stric je rekel: »Povej mi, prosim, kaj vama je rekel Samuel!« Savel je rekel svojemu stricu: »Res, povedal nama je, da so našli oslice.« A besede o kraljestvu, ki jo je rekel Samuel, mu ni povedal. Samuel je dal sklicati ljudstvo h Gospodu v Micpo. Rekel je Izraelovim sinovom: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Jaz sem izpeljal Izraela iz Egipta in vas rešil iz roke Egipčanov in iz roke vseh kraljestev, ki so vas tlačila. Vi pa ste danes zavrgli svojega Boga, njega, ki vas rešuje iz vseh vaših stisk in nadlog, in ste rekli: Ne! Kralja postavi čez nas! Zdaj torej stopite pred Gospoda po svojih rodovih in tisočnijah!« Samuel je dal pripeljati vse Izraelove rodove in izžreban je bil Benjaminov rod. Dal je pripeljati Benjaminov rod po njegovih rodbinah in izžrebana je bila rodbina Matríjevcev. Potem je bil izžreban Savel, Kišev sin. Iskali so ga, pa ga niso našli. Spet so vprašali Gospoda: »Je prišel sem še kak človek?« Gospod je rekel: »Glej ga, skril se je med prtljago.« Tekli so in ga vzeli od tam. Ko je stopil med ljudstvo, je bil od ramen navzgor višji od vsega ljudstva. Samuel je rekel vsemu ljudstvu: »Ste videli, koga je izvolil Gospod? Zares, ni mu ga enakega med vsem ljudstvom!« Tedaj je vse ljudstvo zavriskalo in reklo: »Živel kralj!« Samuel je razložil ljudstvu pravice kraljestva, jih zapisal v knjigo in jo položil pred Gospoda. Potem je Samuel odposlal vse ljudstvo, vsakogar na njegov dom. Tudi Savel je šel na svoj dom v Gíbeo. Z njim so šli veljaki, ki se jim je Bog dotaknil srca. Ničvredneži pa so rekli: »Kaj nam bo ta pomagal?« Pokazali so mu svoj prezir in mu niso prinesli darila. On pa je bil kakor gluh. Takrat je prišel Amónec Naháš in se utaboril proti Jabéš Gileádu. Vsi možje iz Jabéša so rekli Nahášu: »Skleni z nami zavezo in ti bomo služili!« Amónec Naháš pa jim je rekel: »Pod tem pogojem jo sklenem z vami, da vam vsem iztaknem desno oko in tako osramotim ves Izrael.« Jabéški starešine so mu rekli: »Daj nam sedem dni odloga, da pošljemo sle po vsej Izraelovi pokrajini, in če nam nihče ne bo pomagal, pridemo ven k tebi.« Sli so prišli v Savlovo Gíbeo in te besede povedali ljudstvu na ušesa. Vse ljudstvo je povzdignilo svoj glas in zajokalo. In glej, Savel je prihajal za voloma s polja. Rekel je: »Kaj je ljudstvu, da joka?« Povedali so mu besede mož iz Jabéša. Ko je Savel slišal te besede, ga je navdal Božji duh in njegova jeza se je zelo razvnela. Vzel je par volov, ju razsekal na kose in te po slih razposlal po vsej Izraelovi pokrajini z besedami: »Kdor ne gre za Savlom in za Samuelom, se bo tako zgodilo njegovim volom!« Strah Gospodov je prevzel ljudstvo, da so šli kakor en mož. Ko jih je v Bezeku pregledal, je bilo tristo tisoč Izraelovih sinov in trideset tisoč Judovih mož. Slom, ki so prišli, so rekli: »Tako recite možem v Jabéš Gileádu: ›Jutri, ko bo sonce pripekalo, vam pride rešitev.‹« Sli so prišli in to povedali možem v Jabéšu. Ti so se razveselili. Možje iz Jabéša so sporočili: »Jutri pridemo ven k vam. Potem lahko storite z nami vse, kar je dobro v vaših očeh.« Drugo jutro je Savel razpostavil ljudstvo v tri krdela. Ob jutranji straži so prišli v sredo tabora in pobili Amónce, preden je pritisnila dnevna vročina. Kar jih je preostalo, so se razkropili, tako da niti dva izmed njih nista ostala skupaj. Tedaj je ljudstvo reklo Samuelu: »Kdo je, ki govori: ›Mar bo Savel kraljeval nad nami?!‹ Izročite te može, da jih usmrtimo!« Savel pa je rekel: »Ta dan ne bo nihče usmrčen, kajti danes je Gospod izvršil rešitev v Izraelu.« Potem je Samuel rekel ljudstvu: »Pojdimo, gremo v Gilgál, da tam obnovimo kraljestvo!« Vse ljudstvo je šlo v Gilgál. Tam v Gilgálu so pred Gospodom postavili Savla za kralja in tam so pred Gospodom darovali klavne mirovne daritve. Savel in vsi Izraelovi možje so se tam zelo veselili. Samuel je rekel vsemu Izraelu: »Glejte, poslušal sem vaš glas v vsem, kar ste mi rekli, in sem postavil kralja čez vas. Zdaj, glejte, hodi kralj pred vami. Jaz sem se postaral in osivel, in glejte, moja sinova sta tukaj med vami. Hodil sem pred vami od svoje mladosti do tega dne. Glejte, tukaj sem. Odgovorite mi pred Gospodom in pred njegovim maziljencem: Komu sem vzel vola? Komu sem vzel osla? Koga sem izkoriščal, koga zatiral? Komu sem iz roke vzel podkupnino in zatisnil oko nasproti njemu? Povrnem vam!« Rekli so: »Nisi nas izkoriščal, nisi nas zatiral in nikomur nisi ničesar vzel iz roke.« Rekel jim je: » Gospod je priča proti vam in njegov maziljenec je priča ta dan, da niste ničesar našli v moji roki.« Rekli so: »Priča je.« Samuel je rekel ljudstvu: » Gospod, ki je naredil Mojzesa in Arona in ki je izpeljal vaše očete iz egiptovske dežele, je priča. Zdaj pa stojte, da začnem z vami pravdo pred Gospodom zaradi vseh Gospodovih pravičnih del, ki jih je storil vam in vašim očetom. Ko je Jakob prišel v Egipt in so vaši očetje vpili h Gospodu, je Gospod poslal Mojzesa in Arona, da sta izpeljala vaše očete iz Egipta; potem jih je naselil v tem kraju. Pa so pozabili Gospoda, svojega Boga, zato jih je prodal v roko Siseráju, poveljniku vojske v Hacórju, v roko Filistejcem in v roko moábskemu kralju, ki so se bojevali z njimi. In vpili so h Gospodu ter govorili: ›Grešili smo, kajti zapustili smo Gospoda ter služili Báalom in Astartam. A zdaj nas reši iz roke naših sovražnikov in služili ti bomo!‹ Tedaj je Gospod poslal Jerubáala, Bedána, Jefteja in Samuela ter vas rešil iz roke vaših sovražnikov naokrog, da ste varno prebivali. Ko pa ste videli, da je Naháš, kralj Amónovih sinov, prišel nad vas, ste mi rekli: ›Ne, ampak kralj naj kraljuje nad nami!‹ In vendar je Gospod, vaš Bog, vaš kralj! In zdaj, tukaj je kralj, ki ste ga izvolili in ste ga želeli. Glejte, Gospod vam je dal kralja! Če se boste bali Gospoda, mu služili in poslušali njegov glas ter se ne boste upirali Gospodovim ustom, boste živeli tako vi kakor kralj, ki kraljuje čez vas po Gospodu, vašem Bogu. Če pa ne boste poslušali Gospodovega glasu in se boste upirali Gospodovim ustom, bo Gospodova roka proti vam, kakor je bila proti vašim očetom. Zdaj torej stojte in glejte to veliko stvar, ki jo bo Gospod storil pred vašimi očmi. Ali ni danes pšenična žetev? Klical bom h Gospodu in dal bo grom in dež. Spoznajte torej in sprevidite, kako velika je bila v Gospodovih očeh hudobija, ki ste jo storili, ko ste si želeli kralja.« Samuel je klical h Gospodu in Gospod je tisti dan dal grom in dež. Vse ljudstvo se je zelo zbalo Gospoda in Samuela. In vse ljudstvo je reklo Samuelu: »Moli za svoje hlapce pri Gospodu, svojem Bogu, da ne umremo! Kajti vsem svojim grehom smo dodali še hudobijo, da smo si želeli kralja.« Samuel je rekel ljudstvu: »Ne bojte se! Storili ste sicer vso to hudobijo, vendar se ne odvračajte od Gospoda, temveč služite Gospodu z vsem svojim srcem! Ne odvračajte se, kajti to bi pomenilo hoditi za ničevostmi, ki ne morejo ne pomagati ne rešiti, ker so ničevosti. Kajti Gospod ne bo zavrgel svojega ljudstva zaradi svojega velikega imena, kajti Gospodu je bilo všeč, da si vas napravi za svoje ljudstvo. In tudi nad menoj naj nikakor ne bo ta greh proti Gospodu, da bi nehal za vas moliti! Učiti vas marveč hočem dobro in pravo pot. Samo bojte se Gospoda in mu služite v zvestobi z vsem svojim srcem, kajti, glejte, kako velike reči je storil z vami! Če pa boste delali húdo, boste pogubljeni tako vi kakor vaš kralj.« Savel je imel trideset let, ko je postal kralj, in ko je dve leti kraljeval nad Izraelom, si je Savel izbral tri tisoč mož iz Izraela; dva tisoč jih je bilo s Savlom v Mihmásu in na pogorju pri Betelu, tisoč pa jih je bilo z Jonatanom v Gibeát Benjaminu. Preostalo ljudstvo je odpustil, vsakogar v njegov šotor. Jonatan je pobil filistejsko stražo, ki je bila v Gebi. Filistejci so slišali za to. Savel pa je dal trobiti na rog po vsej deželi, češ, naj slišijo Hebrejci! Ves Izrael je slišal govorico: »Savel je pobil filistejsko stražo in Izrael se je zagnusil Filistejcem.« Sklicali so ljudstvo, da je šlo za Savlom v Gilgál. Filistejci pa so se zbrali, da bi se bojevali z Izraelom: trideset tisoč voz, šest tisoč konjenikov, ljudstva pa toliko kot peska, ki je na morskem obrežju. Šli so gor in se utaborili pri Mihmásu, vzhodno od Bet Avena. Ko so Izraelovi možje videli, da so v stiski – kajti ljudstvo je bilo res v težavi –, so se poskrili po votlinah, goščavah, skalnih razpokah, po oboklinah in vodnjakih, Hebrejci pa so šli čez Jordan v pokrajino Gad in Gileád. Savel je bil še v Gilgálu in vse ljudstvo, ki je šlo za njim, je trepetalo. Čakal je sedem dni do določenega časa, ki ga je postavil Samuel. Toda Samuel ni prišel v Gilgál, ljudstvo pa je začelo odhajati od njega. Tedaj je Savel rekel: »Prinesite mi žgalno in mirovne daritve!« In daroval je žgalno daritev. Komaj je končal darovanje žgalne daritve, glej, je prišel Samuel. Savel mu je šel naproti, da bi ga blagoslovil. Samuel pa je rekel: »Kaj si storil!« Savel je rekel: »Ker sem videl, da je ljudstvo začelo odhajati od mene in ti nisi prišel na določeni dan, Filistejci pa so se zbrali pri Mihmásu, sem rekel: ›Zdaj bodo prišli Filistejci nadme v Gilgál, pa nisem omilil Gospodovega obličja,‹ in sem se prisilil in daroval žgalno daritev.« Samuel pa je rekel Savlu: »Nespametno si ravnal, da nisi ohranil zapovedi Gospoda, svojega Boga, ki ti jo je bil zapovedal. Kajti zdaj bi Gospod za vedno potrdil tvoje kraljestvo nad Izraelom. Zdaj pa tvoje kraljestvo ne bo obstalo. Gospod si je poiskal moža po svojem srcu in tega je Gospod postavil za kneza čez svoje ljudstvo, ker nisi izpolnil, kar ti je Gospod zapovedal.« In Samuel se je vzdignil ter odšel iz Gilgála v Gibeát Benjamin. Savel je pregledal ljudstvo, ki se je znašlo pri njem: okrog šeststo mož. Savel, njegov sin Jonatan in ljudstvo, ki se je znašlo pri njima, so bivali v Geba Benjaminu, Filistejci pa so taborili v Mihmásu. Iz filistejskega tabora je izšlo uničevalno krdelo v treh oddelkih; en oddelek je krenil na pot proti Ofri, proti pokrajini Šuál, drugi oddelek je krenil na pot proti Bet Horónu, tretji oddelek je krenil na pot proti pokrajini, ki gleda na dolino Ceboím proti puščavi. V vsej Izraelovi deželi pa ni bilo najti kovača, kajti Filistejci so rekli: »Da si Hebrejci ne narede mečev ali sulic!« Tako je ves Izrael hodil k Filistejcem, če si je kdo hotel nabrusiti svoj lemež, motiko, sekiro ali plug. Brušenje lemežev in motik je bilo dve tretjini šekla, ena tretjina šekla pa je bila za sekire in nasaditev ostna. In zgodilo se je na dan boja, da se v roki nikogar od ljudstva, ki je bilo s Savlom in Jonatanom, nista našla ne meč ne sulica. Našla sta se le pri Savlu in njegovem sinu Jonatanu. Filistejska posadka se je pomaknila do soteske pri Mihmásu. Nekega dne je Savlov sin Jonatan rekel svojemu oprodu: »Pojdi, greva čez k filistejski posadki, ki je tam čez!« Svojemu očetu pa tega ni povedal. Savel je sedèl na skrajnem robu Gíbee pod granatovcem, ki je pri Migrónu. Ljudstva, ki je bilo z njim, je bilo kakih šeststo mož. Ahíja, sin Ahitúba, Ikabódovega brata, sinú Pinhása, sinú Élija, Gospodovega duhovnika v Šilu, je nosil efód. Tudi ljudstvo ni vedelo, da je Jonatan odšel. Med soteskami, čez katere je Jonatan skušal priti do filistejske posadke, je bil skalni zob na eni in skalni zob na drugi strani. Eden se je imenoval Bocéc, drugi se je imenoval Sene. En zob se je vzdigoval na severni strani proti Mihmásu, drugi na južni strani proti Gebi. Jonatan je rekel svojemu oprodu: »Pojdi, greva tja čez k posadki teh neobrezancev! Morda bo Gospod delal za naju, kajti za Gospoda ni ovira, da bi pomagal z mnogo ali z malo.« Njegov oproda mu je rekel: »Stôri vse, k čemur se ti nagiba tvoje srce. Pojdi! Glej, jaz mislim enako kot ti.« Jonatan je rekel: »Glej, greva tja prek k onim možem in se jim pokaževa. Če nama takole rečejo: ›Stojta, dokler ne pridemo k vama,‹ obstaneva na svojem mestu in ne greva k njim. Če pa nama takole rečejo: ›Pridita k nam,‹ pojdeva, kajti Gospod nama jih je dal v roke. To nama bodi znamenje.« Tako sta se oba pokazala filistejski posadki. Filistejci so rekli: »Glejte, Hebrejci prihajajo iz lukenj, koder so se poskrili!« In možje iz posadke so ogovorili Jonatana in njegovega oproda ter rekli: »Pridita k nam, da vama nekaj naznanimo!« Jonatan je rekel svojemu oprodu: »Pojdi za mano, kajti Gospod jih je dal Izraelu v roko.« Jonatan se je vzpenjal po rokah in nogah, njegov oproda pa za njim. Padali so pred Jonatanom in njegov oproda jih je pobijal za njim. To je bil prvi poraz, v katerem sta Jonatan in njegov oproda pobila okoli dvajset mož na približno pol brazde na oralu njive. In zgrozili so se v taboru, na polju in med vsem ljudstvom; celó posadka in uničevalno krdelo sta bila zgrožena. Tudi zemlja je zadrhtela – to je bil strah Božji. Savlovi ogledniki so se razgledovali v Gibeát Benjaminu, in glej, množica je valovila in begala sem ter tja. Savel je rekel ljudstvu, ki je bilo pri njem: »Preglejte, da vidite, kdo je odšel od nas!« Pregledali so, in glej, Jonatana in njegovega oproda ni bilo. Tedaj je Savel rekel Ahíju: »Prinesi Božjo skrinjo!« Božja skrinja je bila namreč tiste dni pri Izraelovih sinovih. Medtem ko je Savel govoril duhovniku, je hrup v filistejskem taboru bolj in bolj naraščal. Savel je rekel duhovniku: »Umakni svojo roko!« In zbrali so se Savel in vse ljudstvo, ki je bilo z njim, ter prišli na bojišče. In glej, meč enega je bil obrnjen proti drugemu; bila je zelo velika zmeda. Tudi Hebrejci, ki so bili prej s Filistejci in ki so šli z njimi v tabor, so se obrnili, da bi bili tudi oni z Izraelom, ki je bil s Savlom in Jonatanom. Ko pa so vsi Izraelovi možje, ki so se skrivali na Efrájimskem pogorju, slišali, da so Filistejci zbežali, so jim tudi oni sledili v boj. Tako je Gospod tisti dan rešil Izraela. Boj se je razširil čez Bet Aven. Ko so bili ta dan Izraelovi možje v stiski, je Savel zarotil ljudstvo, rekoč: »Preklet bodi mož, ki bi zaužil jed, dokler ne bo večer in se ne maščujem nad svojimi sovražniki!« Tako nobeden ni pokusil jedi. Vse ljudstvo je prišlo v gozd. Na površju zemlje pa je bil med. Ko je ljudstvo prišlo v gozd, glej, se je cedil med, toda nobeden ni primaknil svoje roke k ustom, kajti ljudstvo se je balo zakletve. Jonatan pa ni slišal, ko je njegov oče zarotil ljudstvo. Iztegnil je konec palice, ki jo je imel v roki, ga pomočil v curek medu in ponesel roko k svojim ustom – in oči so se mu zasvetile. Spregovoril pa je nekdo izmed ljudstva in rekel: »Tvoj oče je zaprisegel ljudstvo, rekoč: ›Preklet bodi mož, ki bi danes zaužil jed.‹ A ljudstvo je bilo izčrpano.« Jonatan je rekel: »Moj oče je pahnil deželo v nesrečo. Poglejte vendar, kako so se mi zasvetile oči, ker sem pokusil malo tega medu! Kako bi šele bilo, če bi se ljudje danes najedli od plena svojih sovražnikov, ki so ga našli! Mar ne bi bil zdaj udarec po Filistejcih še večji?« Tako so tisti dan udarjali po Filistejcih od Mihmása do Ajalóna. Ljudstvo pa je bilo zelo izčrpano, zato se je vrglo na plen. Vzeli so drobnice, goveda in telet, jih poklali na tleh in ljudstvo jih je jedlo nad krvjo. Povedali so Savlu: »Glej, ljudstvo greši proti Gospodu, ker jé nad krvjo.« Rekel je: »Izneverili ste se! Privalite zdaj k meni velik kamen!« Zatem je rekel: »Razkropite se med ljudi in jim recite: ›Vsakdo naj pripelje k meni svojega vola ali svojo ovco! Tukaj ju zakoljite in jejte in ne grešite proti Gospodu, s tem da bi jedli nad krvjo!‹« Tako so vsi ljudje še ponoči pripeljali vsak svojega vola s seboj in ga tam zaklali. In Savel je sezidal oltar Gospodu. To je bil prvi oltar, ki ga je sezidal Gospodu. Savel je rekel: »Pojdimo za Filistejci ponoči in jih oplenimo do jutranjega svita in ne pustimo nobenega od njih!« Rekli so: »Stori vse, kar je dobro v tvojih očeh!« Duhovnik pa je rekel: »Približajmo se tukaj Bogu!« In Savel je vprašal Boga: »Ali naj grem za Filistejci? Jih boš dal Izraelu v roko?« Pa mu tisti dan ni odgovoril. Tedaj je Savel rekel: »Vsi poglavarji ljudstva, pridite sem, poizvedite in poglejte, kakšen greh se je danes zgodil! Zares, kakor živi Gospod, Izraelov rešitelj, tudi če je na mojem sinu Jonatanu, zares, umreti mora!« A nihče izmed vsega ljudstva mu ni odgovoril. Rekel je vsemu Izraelu: »Vi bodite ena stran, jaz in moj sin Jonatan pa bova druga stran.« Ljudstvo je reklo Savlu: »Stori, kar je dobro v tvojih očeh!« In Savel je rekel Gospodu: »Bog Izraelov, pokaži resnico!« In zadeta sta bila Jonatan in Savel, ljudstvo pa je bilo prosto. Savel je rekel: »Žrebajte med menoj in mojim sinom Jonatanom!« In zadet je bil Jonatan. Savel je rekel Jonatanu: »Povej mi, kaj si storil!« Jonatan mu je povedal. Rekel je: »S koncem palice, ki sem jo imel v roki, sem pokusil malo medu. Tukaj sem: naj umrem!« Savel je odgovoril: »Tako naj mi stori Bog in tako doda; zares, Jonatan, umreti moraš!« Ljudstvo pa je reklo Savlu: »Jonatan naj umre, ki je izvršil to veliko rešitev v Izraelu? Bog ne daj! Kakor živi Gospod, če pade en sam las njegove glave na zemljo …! Kajti z Bogom je danes delal!« Tako je ljudstvo rešilo Jonatana, da ni umrl. Savel je odšel, ne da bi zasledoval Filistejce. Filistejci pa so šli v svoj kraj. Tako je Savel prevzel kraljestvo nad Izraelom. Bojeval se je proti vsem svojim sovražnikom naokrog, proti Moábu, proti Amónovim sinovom, proti Edómu, proti kraljem v Cobi in proti Filistejcem. Proti katerim koli se je obrnil, jim je zadal poraz. Ravnal je hrabro in udaril Amáleka. Tako je rešil Izraela iz roke njegovih plenilcev. Savlovi sinovi so bili: Jonatan, Jišví in Malkišúa. Od njegovih dveh hčera je bilo prvorojeni ime Merába, mlajši pa je bilo ime Mihála. Savlovi ženi je bilo ime Ahinóam, Ahimáacova hči. Njegovemu vojskovodju je bilo ime Abnêr, sin Nera, Savlovega strica. Savlov oče Kiš in Abnêrjev oče Ner sta bila Abiélova sinova. Savel se je vse svoje dni silno bojeval proti Filistejcem. Brž ko je videl kakega močnega moža in kakega sposobnega mladeniča, ga je vzel k sebi. Samuel je rekel Savlu: » Gospod me je poslal, da te mazilim za kralja čez njegovo ljudstvo, za kralja čez Izraela. Poslušaj zdaj glas Gospodovih besed! Tako govori Gospod nad vojskami: ›Kaznoval bom, kar je storil Amálek Izraelu, ko se mu je postavil na pot, ko je šel iz Egipta. Zdaj torej pojdi in udari Amáleka! Pokončajte z zakletvijo vse, kar je njegovega! Ne prizanašaj mu, temveč usmrti moža in ženo, otroka in dojenčka, vola in ovco, kamelo in osla!‹« Savel je sklical ljudstvo in ga pregledal v Telaímu. Bilo je dvesto tisoč pešcev in deset tisoč mož iz Juda. Savel je prišel do amalečanskega mesta in prežal v globeli. Kenéjcem pa je rekel: »Pojdite, umaknite se, odidite od Amalečanov, da vas ne pridružim njim. Saj ste izkazali milost vsem Izraelovim sinovom, ko so šli iz Egipta.« In Kenéjci so se umaknili od Amalečanov. Savel je pobijal Amalečane od Havíle do tam, kjer prideš v Šur, ki je pred Egiptom. Amalečanskega kralja Agága je ujel živega, vse ljudstvo pa je z zakletvijo pokončal z ostrim mečem. Prizanesel pa je Savel z ljudstvom Agágu in najboljši drobnici in govedu, pitancem in jagnjetom, sploh vsemu najboljšemu. Tega niso hoteli pokončati z zakletvijo. Kar koli od imetja pa je bilo ničvrednega in zanič, to so pokončali z zakletvijo. Tedaj se je Samuelu zgodila Gospodova beseda: »Žal mi je, da sem postavil Savla za kralja, kajti odvrnil se je od mene in ni izpolnil mojih besed.« Samuel se je razvnel in je vso noč klical h Gospodu. Zjutraj je Samuel zgodaj vstal, da bi se srečal s Savlom. Sporočili so Samuelu: »Savel je prišel v Karmel in glej, postavil si je spomenik. Potem se je obrnil, šel naprej in dospel v Gilgál.« Ko je Samuel prišel k Savlu, mu je Savel rekel: »Blagoslovljen bodi od Gospoda! Izpolnil sem Gospodovo besedo.« Samuel pa je rekel: »Kaj pa je potem to meketanje drobnice v mojih ušesih in mukanje goveda, ki ga slišim?« Savel je rekel: »Od Amalečanov so jih pripeljali. Ljudstvo je prizaneslo najboljši drobnici in govedu, da bi jih darovalo Gospodu, tvojemu Bogu. Preostalo pa smo z zakletvijo pokončali.« Samuel je rekel Savlu: »Nehaj! Povedal ti bom, kaj mi je nocoj Gospod govoril.« Rekel mu je: »Govori!« Samuel je rekel: »Ali nisi, čeprav si majhen v svojih očeh, postal poglavar Izraelovih rodov? Gospod te je mazilil za kralja nad Izraelom. Gospod te je poslal na pot in rekel: ›Pojdi in z zakletvijo pokončaj grešnike Amalečane ter se bojuj z njimi, dokler jih ne pokončaš!‹ Zakaj torej nisi poslušal Gospodovega glasu, ampak si se lotil plena in storil húdo v Gospodovih očeh?« Savel je rekel Samuelu: »Saj sem poslušal Gospodov glas in šel na pot, kamor me je Gospod poslal. Pripeljal sem amalečanskega kralja Agága, Amáleka pa sem pokončal z zakletvijo. Ljudstvo pa je vzelo od plena drobnice in goveda, kar je bilo najboljšega za zakletev, da bi darovalo Gospodu, tvojemu Bogu, v Gilgálu.« Samuel pa je rekel: »So žgalne in klavne daritve Gospodu všeč bolj kakor poslušnost Gospodovemu glasu? Glej, poslušnost je boljša od klavne daritve, pokorščina boljša od maščobe ovnov. Zakaj upor je kakor greh vraževanja, samovolja kakor zlo malikovanja. Ker si zavrgel Gospodovo besedo, te je zavrgel kot kralja.« Savel je rekel Samuelu: »Grešil sem, ker sem prestopil Gospodov ukaz in tvoje besede, kajti bal sem se ljudstva in poslušal njegov glas. Zdaj pa, prosim, nôsi mojo krivdo in se vrni z menoj, da se bom poklonil Gospodu!« Samuel pa je rekel Savlu: »Ne bom se vrnil s teboj, kajti zavrgel si Gospodovo besedo in Gospod je zavrgel tebe, da ne boš kralj nad Izraelom.« Samuel se je obrnil, da bi šel, oni pa je zgrabil za konec njegovega plašča in ta se je odtrgal. Samuel mu je rekel: »Danes je Gospod odtrgal od tebe Izraelovo kraljestvo in ga dal tvojemu bližnjemu, ki je boljši od tebe. Izraelovo Veličastvo vendar ne laže in se ne kesa, saj ni človek, da bi se kesalo.« Rekel je: »Grešil sem. Pa vendar mi zdaj skaži čast pred starešinami mojega ljudstva in pred Izraelom ter se vrni z menoj, da bom molil Gospoda, tvojega Boga!« Tedaj se je Samuel vrnil in šel za Savlom in Savel je molil Gospoda. Potem je Samuel rekel: »Pripeljite k meni kralja Amalečanov Agága!« Agág je prišel vesel k njemu; rekel je namreč: »Zares, mimo je grenkoba smrti.« A Samuel je rekel: »Kakor je tvoj meč oropal žene otrok, tako naj bo tvoja mati brez otrok med ženami!« In Samuel je presekal Agága pred Gospodom v Gilgálu. Potem je Samuel šel v Ramo, Savel pa je šel v svojo hišo v Savlovo Gíbeo. Samuel ni več videl Savla do dneva svoje smrti, kajti Samuel je žaloval zaradi Savla, ker je bilo Gospodu žal, da ga je postavil za kralja nad Izraelom. Gospod je rekel Samuelu: »Doklej boš žaloval nad Savlom, ker sem ga zavrgel, da ne bo kralj nad Izraelom? Napolni svoj rog z oljem in pojdi! Pošiljam te k Betlehemcu Jeseju, kajti med njegovimi sinovi sem si izbral kralja.« Samuel je rekel: »Kako naj grem? Če Savel to sliši, me bo ubil!« Gospod pa je rekel: »Vzemi junico s seboj in reci: ›Prišel sem darovat Gospodu.‹ K daritvi povabi Jeseja in naznanil ti bom, kaj ti je storiti: mazilil mi boš tistega, za katerega ti bom rekel.« Samuel je storil, kar je ukazal Gospod. Ko je prišel v Betlehem, so mu šli mestni starešine s trepetom naproti in rekli: »Pomeni tvoj prihod mir?« Odgovoril je: »Mir. Prišel sem darovat Gospodu. Posvetite se in pridite z menoj k daritvi!« Posvetil je Jeseja in njegove sinove ter jih povabil k daritvi. Ko pa so prišli in je zagledal Eliába, si je rekel: »Gotovo je tu pred Gospodom njegov maziljenec.« Gospod pa je rekel Samuelu: »Ne glej na njegov videz ne na njegovo visoko postavo, kajti odklonil sem ga. Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« Nato je Jese poklical Abinadába in ga pripeljal pred Samuela. Pa je rekel: »Tudi tega Gospod ni izvolil.« Potem je Jese pripeljal Šamája. Pa je rekel: »Tudi tega Gospod ni izvolil.« Tako je Jese pripeljal sedem svojih sinov pred Samuela. Samuel pa je rekel Jeseju: »Teh Gospod ni izvolil.« Potem je Samuel rekel Jeseju: »So to vsi mladeniči?« Jese je rekel: »Ostal je še najmlajši. Glej, ta pase drobnico.« Samuel je rekel Jeseju: »Pošlji ponj in naj ga pripeljejo, kajti ne sedemo za mizo, dokler ne pride sem!« Poslal je ponj in ga dal pripeljati. Bil je rdečkast, lepih oči in prijeten na pogled. Gospod je rekel: »Vstani, mazili ga, kajti ta je!« Samuel je vzel rog z oljem in ga mazilil sredi njegovih bratov. Od tega dne naprej je Gospodov duh napolnjeval Davida. Samuel pa se je vzdignil in šel v Ramo. Gospodov duh se je umaknil od Savla in začel ga je mučiti zli duh od Gospoda. Savlovi služabniki so mu rekli: »Glej, saj te muči Božji zli duh. Naj nam gospod samo reče! Tvoji služabniki so pred teboj in bodo poiskali moža, ki zna igrati na citre. In kadar bo Božji zli duh nad tabo, bo zaigral s svojo roko in ti bo bolje.« Savel je rekel svojim služabnikom: »Izberite mi tedaj moža, ki zna dobro igrati, in ga pripeljite k meni!« Eden izmed služabnikov je spregovoril in rekel: »Glej, videl sem sina Betlehemca Jeseja. Zna igrati, hraber junak je, bojevnik, spreten v besedi, postaven mož in Gospod je z njim.« Savel je poslal k Jeseju sle in rekel: »Pošlji mi svojega sina Davida, ki je pri drobnici!« Jese je vzel osla, kruha, meh vina in kozliča ter to poslal Savlu po roki svojega sina Davida. Tako je David prišel k Savlu in ostal pri njem. Zelo ga je vzljubil in postal je njegov oproda. Savel je poslal Jeseju sporočilo: »Naj David ostane pri meni, kajti našel je milost v mojih očeh!« Kadar je bil torej tisti Božji duh na Savlu, je David vzel citre in igral s svojo roko. Tedaj je Savlu odleglo in mu je bilo bolje in zli duh se je umaknil od njega. Filistejci so zbrali svojo vojsko za boj. Zbrali so se pri Sohóju Judovem in se utaborili med Sohójem in Azéko v Efes Damímu. Tudi Savel in Izraelovi možje so se zbrali, se utaborili v Terebintovi dolini in se razvrstili za boj proti Filistejcem. Filistejci so stali na eni strani pogorja, Izraelci so stali na drugi strani, med njimi pa je bila dolina. Iz filistejskega tabora je stopil posredovalec, ime mu je bilo Goljat, iz Gata. Visok je bil šest komolcev in eno dlan. Na svoji glavi je imel bronasto čelado in bil je oblečen v luskinast oklep; teža oklepa je bila pet tisoč šeklov brona. Na svojih nogah je imel bronaste golenice in med rameni bronasto kopje. Kopjišče njegove sulice je bilo kakor tkalsko vratilo, konica njegove sulice je bila šeststo šeklov železa. Ščitonoša pa je stopal pred njim. Obstal je in zaklical proti Izraelovim bojnim vrstam. Rekel jim je: »Zakaj ste se prišli razvrščat za boj? Mar nisem jaz Filistejec in vi Savlovi hlapci? Izberite si koga in naj pride dol k meni! Če se bo mogel bojevati z menoj in me bo ubil, bomo mi vaši hlapci. Če pa ga bom jaz premagal in ga ubil, boste vi naši hlapci in nam boste hlapčevali.« Dalje je Filistejec rekel: »Danes sem zasramoval Izraelove bojne vrste: ›Dajte mi koga, da se bova skupaj bojevala!‹« Ko so Savel in ves Izrael slišali te Filistejčeve besede, so se prestrašili in se silno bali. David pa je bil sin tistega Efratejca iz Betlehema Judovega, ki mu je bilo ime Jese in je imel osem sinov. V Savlovih dneh je bil mož že prestar, da bi prihajal med može. Šli pa so trije starejši Jesejevi sinovi za Savlom v boj. Ti trije sinovi, ki so šli v boj, so se imenovali: prvorojeni Eliáb, njegov drugorojeni Abinadáb in tretji Šamá. David pa je bil najmlajši. Trije starejši so torej šli za Savlom. David pa se je od Savla vračal in hodil past drobnico svojega očeta v Betlehemu. Filistejec je prihajal zjutraj in zvečer in se nastavljal štirideset dni. Jese je rekel svojemu sinu Davidu: »Vzemi vendar za svoje brate škaf tega praženega zrnja in teh deset hlebov in teci k svojim bratom v tabor! Teh deset sirov pa nesi tisočniku! Poizvedi, kako se godi tvojim bratom, in vzemi od njih mezdo. Savel in oni in vsi Izraelovi možje se bojujejo s Filistejci v Terebintovi dolini.« David je zjutraj zgodaj vstal, izročil drobnico čuvaju, se oprtal in šel, kakor mu je ukazal Jese. Ko je prišel do ograde, je vojska ravno odhajala v bojno vrsto in zagnala bojni krik. Izrael in Filistejci so se razvrstili v boj, vrsta proti vrsti. David je stvari predal v roko čuvaju, tekel v bojno vrsto, in ko je prišel tja, povprašal brate, kako se jim godi. Ko je govoril z njimi, glej, se povzdigne iz bojnih vrst Filistejcev posredovalec, Filistejec, Goljat po imenu, iz Gata, in govori prav tiste besede, tako da je David slišal. Ko so moža zagledali Izraelovi možje, so vsi zbežali pred njim in se silno bali. Izraelovi možje so govorili: »Ste videli tega moža, ki se povzdiguje? Zares, zato se povzdiguje, da bi zasramoval Izraela! A moža, ki ga ubije, bo kralj obogatil z velikim bogastvom in mu dal svojo hčer, hišo njegovega očeta v Izraelu pa oprostil davkov.« David je rekel možem, ki so stali z njim: »Kaj bodo naredili možu, ki ubije tega Filistejca in Izraelu odvzame sramoto? Kdo je vendar ta neobrezani Filistejec, da si upa zasramovati bojne vrste živega Boga?!« Ljudstvo mu je reklo isto besedo: »Tako in tako bodo naredili možu, ki ga ubije.« Ko je njegov starejši brat Eliáb slišal, kako govori možem, se je vnel njegov srd proti Davidu in je rekel: »Čemú le si prišel dol in komu si prepustil tistih nekaj ovc v puščavi? Poznam tvojo predrznost in pokvarjenost tvojega srca! Zares, zato si prišel dol, da bi gledal boj!« David je rekel: »Sem mar že kaj storil? Ali ni bila samo beseda?« In obrnil se je od njega k drugemu in rekel prav to besedo. Ljudstvo mu je vrnilo besedo, enako prejšnji besedi. Ko so slišali besede, ki jih je govoril David, so jih povedali Savlu in ga je sprejel. David je rekel Savlu: »Naj nikomur ne upade srce zaradi njega! Tvoj hlapec pojde in se bo bojeval s tem Filistejcem.« Savel je rekel Davidu: »Ne moreš se iti bojevat proti temu Filistejcu, kajti ti si mladenič, on pa je bojevnik od svoje mladosti.« David pa je rekel Savlu: »Tvoj hlapec je pasel drobnico svojega očeta. Če je prišel lev ali medved in odnesel jagnje iz črede, sem tekel za njim, ga udaril in rešil jagnje iz njegovega žrela. Če pa se je vzdignil nadme, sem ga zgrabil za grivo, ga udaril in usmrtil. Tvoj služabnik je pobil tako leva kot medveda in ta neobrezani Filistejec bo kakor eden izmed njiju, ker je zasmehoval bojne vrste živega Boga!« Potem je David rekel: » Gospod, ki me je rešil iz levjih šap in iz medvedjih šap, on me bo rešil iz roke tega Filistejca.« Savel je rekel Davidu: »Pojdi in Gospod bodi s teboj!« Savel je potem Davida oblekel v svojo bojno opravo, mu dal bronasto čelado na glavo in ga oblekel v oklep. David si je čez njegovo bojno opravo opasal njegov meč in poskusil hoditi, ker ni bil vajen. David je rekel Savlu: »Ne morem hoditi v tem, ker nisem vajen.« In David je odložil to s sebe, vzel v roko svojo palico, si izbral pet gladkih kamnov iz potoka, jih položil v svojo pastirsko torbo, ki jo je imel, v malho, v roko pa je vzel svojo fračo in šel proti Filistejcu. Filistejec je prihajal vse bliže k Davidu, pred njim pa je hodil njegov ščitonoša. Ko je Filistejec pogledal in videl Davida, je začutil do njega prezir, kajti bil je mladenič, rdečkast in lep na pogled. Filistejec je rekel Davidu: »Sem mar pes, da prihajaš k meni s palicami?« In preklinjal je Davida pri svojih bogovih. Potem je Filistejec rekel Davidu: »Pridi k meni, da dam tvoje meso pticam neba in živalim polja!« David pa je rekel Filistejcu: »Ti prihajaš k meni z mečem, s sulico in s kopjem. Jaz pa prihajam k tebi v imenu Gospoda nad vojskami, Boga Izraelovih bojnih vrst, ki si jih zasramoval. Danes te bo Gospod izročil meni v roko; ubil te bom in ti odsekal glavo. Še danes bom dal trupla filistejske vojske pticam neba in zverem zemlje, in vsa zemlja naj spozna, da ima Izrael Boga. In vsa ta množica bo spoznala, da Gospod ne rešuje z mečem in sulico, kajti boj je Gospodov, in dal vas bo nam v roke.« Ko se je Filistejec vzdignil in prihajal bliže proti Davidu, je David hitro stekel k bojni vrsti proti Filistejcu. Segel je s svojo roko v torbo, vzel iz nje kamen, ga zalučal ter zadel Filistejca v čelo. Kamen se mu je zaril v čelo in padel je z obrazom na zemljo. Tako je David premagal Filistejca s fračo in kamnom. Udaril je Filistejca in ga usmrtil, ne da bi bil meč v Davidovi roki. David je pritekel, stopil k Filistejcu, vzel njegov meč, ga potegnil iz nožnice in ga usmrtil, tako da mu je z njim odsekal glavo. Ko so Filistejci videli, da je njihov junak mrtev, so zbežali. Tedaj so se vzdignili Izraelovi in Judovi možje, zagnali bojni krik ter zasledovali Filistejce do vhoda v Gat in do ekrónskih vrat. Filistejci so ranjeni popadali na poti od Šaarájima do Gata in Ekróna. Potem so se Izraelovi sinovi vrnili od gonje za Filistejci ter oplenili njihov tabor. David je vzel Filistejčevo glavo in jo prinesel v Jeruzalem, njegovo orožje pa je položil v svoj šotor. Ko je Savel videl, kako je šel David proti Filistejcu, je rekel vojskovodju Abnêrju: »Čigav sin je ta mladenič, Abnêr?« Abnêr je odgovoril: »Kakor živi tvoja duša, o kralj, če bi vedel!« Kralj je rekel: »Povprašaj, čigav sin je ta mladi mož!« Ko se je David, potem ko je ubil Filistejca, vračal, ga je Abnêr vzel in pripeljal pred Savla, ko je še imel Filistejčevo glavo v svoji roki. Savel mu je rekel: »Čigav sin si, mladenič?« David je rekel: »Sin tvojega hlapca Jeseja, Betlehemca, sem.« Ko je David nehal govoriti Savlu, se je Jonatanova duša združila z Davidovo dušo in Jonatan ga je vzljubil kakor svojo dušo. Isti dan ga je Savel vzel k sebi in mu ni pustil, da bi se vrnil v hišo svojega očeta. Jonatan pa je sklenil zavezo z Davidom, ker ga je ljubil kakor svojo dušo. Jonatan je slekel plašč, ki ga je imel na sebi, in ga dal Davidu, prav tako svojo opravo s svojim mečem, s svojim lokom in s svojim pasom. David je torej odhajal, kamor ga je pošiljal Savel, in je bil povsod uspešen. Zato ga je Savel postavil čez vojake. To je bilo dobro v očeh vsega ljudstva in tudi v očeh Savlovih služabnikov. Ko se je David, potem ko je ubil Filistejca, vračal in so prišli domov, so šle žene iz vseh Izraelovih mest kralju Savlu naproti, pele so in rajale, z bobni, z radostnim vzklikanjem in s cimbalami. Žene, ki so plesale, so si odgovarjale in govorile: »Savel jih je pobil na tisoče, David pa na desettisoče!« Savel se je zelo razsrdil in ta beseda je bila slaba v njegovih očeh. Rekel je: »Davidu so jih prisodile desettisoče, meni pa so jih prisodile tisoče! Samo kraljestvo mu še manjka!« Od tega dne dalje je Savel Davida gledal postrani. Drugi dan je Božji zli duh planil na Savla, da je besnel po hiši. David je kakor dan za dnem brenkal s svojo roko, v Savlovi roki pa je bila sulica. Tedaj je Savel zalučal sulico; rekel si je: »Pribil bom Davida k steni.« David pa se mu je dvakrat umaknil. Savel se je bal Davida, kajti Gospod je bil z njim, od Savla pa se je odmaknil. Zato ga je Savel odmaknil od sebe in si ga postavil za tisočnika. Tako je odhajal in prihajal pred ljudstvom. David je bil uspešen na vseh svojih potih; Gospod je bil z njim. Ko je Savel videl, kako zelo je uspešen, je trepetal pred njim, ves Izrael in Juda pa so ljubili Davida, ker jih je vodil na vojsko in nazaj. Savel je rekel Davidu: »Glej, tu je moja starejša hči Merába, dam ti jo za ženo. Samo izkazati se mi moraš junaka in bojevati Gospodove boje!« Savel si je namreč rekel: »Naj ga ne zadene moja roka, ampak roka Filistejcev naj ga zadene!« David je rekel Savlu: »Kdo sem jaz in kaj je moja rodbina, družina mojega očeta v Izraelu, da bi postal kraljev zet?« Prišel je čas, ko naj bi Savlovo hčer Merábo dali Davidu, pa je bila dana za ženo Mehólčanu Adriélu. Savlova hči Mihála pa je ljubila Davida. Ko so to povedali Savlu, je bilo prav v njegovih očeh. Savel si je rekel: »Dal mu jo bom, da mu bo v zanko in ga bo zadela roka Filistejcev.« Tako je Savel drugič rekel Davidu: »Danes postaneš moj zet.« Svojim služabnikom pa je Savel naročil: »Govorite Davidu na skrivnem in recite: ›Glej, kralju ugajaš in vsi njegovi služabniki te ljubijo. Postani zdaj kraljev zet!‹« Savlovi služabniki so govorili te besede Davidu na ušesa. David je rekel: »Se zdi v vaših očeh malenkost postati kraljev zet, ko sem vendar ubog in majhen človek?« Služabniki so Savlu sporočili in rekli: »David je govoril te besede.« Savel pa je rekel: »Tako recite Davidu: ›Kralj si ne želi odkupnine za nevesto, temveč sto filistejskih prednjih kožic, da se maščuje nad kraljevimi sovražniki.‹« Savel je namreč računal na to, da bo David padel po roki Filistejcev. Njegovi služabniki so povedali Davidu te besede. Davidu je bilo to prav, da bi postal kraljev zet. Niso se še dopolnili dnevi, ko se je David vzdignil, šel s svojimi možmi ter pobil med Filistejci dvesto mož. In David je prinesel njihove prednje kožice v polnem številu kralju, da bi postal kraljev zet. In Savel mu je dal svojo hčer Mihálo za ženo. Savel je videl in spoznal, da je bil Gospod z Davidom. Tudi Savlova hči Mihála ga je ljubila. Savel pa se je vedno bolj bal Davida. Tako je postal Savel za vse dni Davidov sovražnik. Kadar so filistejski knezi šli v boj, je bil David vedno, ko so šli v boj, uspešnejši od vseh Savlovih služabnikov, tako da je njegovo ime zelo zaslovelo. Savel je govoril svojemu sinu Jonatanu in vsem svojim služabnikom, da bo Davida dal usmrtiti. Savlovemu sinu Jonatanu pa je David zelo ugajal. Tako je Jonatan sporočil Davidu in rekel: »Moj oče Savel te hoče usmrtiti. Zdaj pa, jutri se varuj! Umakni se na skrivno in se skrij! Jaz pa grem ven in bom stal zraven svojega očeta na polju, kjer boš ti. Govoril bom o tebi svojemu očetu, in če bom kaj videl, ti sporočim.« Jonatan je svojemu očetu Savlu govoril dobro o Davidu. Rekel mu je: »Naj se kralj ne pregreši proti svojemu služabniku Davidu, kajti ni se pregrešil proti tebi. Zares, njegova dela so ti zelo koristna. Svojo dušo je položil v svojo roko ter pobil Filistejca in Gospod je izvršil veliko rešitev za ves Izrael. Videl si in se veselil. Zakaj bi se torej pregrešil nad nedolžno krvjo in brez vzroka usmrtil Davida?« Savel je poslušal Jonatanov glas in je prisegel: »Kakor živi Gospod, naj ne bo usmrčen!« Jonatan je poklical Davida in mu povedal vse te besede. Potem je Jonatan pripeljal Davida k Savlu in bil je pred njim kakor prej. Ko je bila spet vojna, je David šel in se bojeval proti Filistejcem. Pobil jih je in tako hudo potolkel, da so zbežali pred njim. Prišel pa je Gospodov zli duh nad Savla. Sedèl je v svoji hiši s sulico v roki, David pa je brenkal z roko. Tedaj je Savel skušal Davida s sulico pribiti k steni, pa se je umaknil pred Savlom, tako da je zabil sulico v steno, David pa je zbežal in ušel še tisto noč. Savel je poslal sle k Davidovi hiši, da bi ga stražili in zjutraj usmrtili. Davidu pa je to povedala njegova žena Mihála; rekla je: »Če to noč ne rešiš svoje duše, te bodo jutri usmrtili.« In Mihála je spustila Davida skoz okno. Tako je odšel, pobegnil in se rešil. Mihála pa je vzela domačega malika, ga položila v posteljo, mu položila pletenino iz kozje dlake na glavo in ga pokrila z obleko. Ko je Savel poslal sle, da bi vzeli Davida, je rekla: »Bolan je.« Savel je spet poslal sle, da bi videli Davida, in rekel: »Prinesite mi ga v postelji, da ga usmrtim!« Ko pa so sli prišli, glej, je bil v postelji domači malik s pletenino iz kozje dlake na glavi. Tedaj je Savel rekel Miháli: »Zakaj si me tako prevarala in pustila mojega sovražnika, da se je rešil?« Mihála pa je rekla Savlu: »Rekel mi je: ›Pusti me, zakaj bi te moral ubiti!‹« Ko je David pobegnil in se rešil, je prišel k Samuelu v Ramo in mu povedal vse, kar mu je storil Savel. Potem je šel s Samuelom in sta bivala v celicah. Sporočili so Savlu in rekli: »Glej, David je v celicah v Rami.« Savel je poslal sle, da bi vzeli Davida. Ko pa so videli zbor prerokov, ki so prerokovali, in Samuela, ki jim je načeloval, je prišel nad Savlove sle Božji duh, da so tudi oni prerokovali. Povedali so Savlu in poslal je druge sle, pa so tudi ti prerokovali. Savel je poslal še tretje sle, pa so tudi ti prerokovali. Potem je šel tudi sam v Ramo in ko je prišel k velikemu vodnjaku, ki je v Sehuju, je vprašal in rekel: »Kje sta tu Samuel in David?« Rekli so: »Glej, v celicah v Rami.« In šel je tja k celicam v Rami. A tudi nadenj je prišel Božji duh, da je grede prerokoval, dokler ni prispel do celic v Rami. Tudi on je slekel svoja oblačila in tudi on je prerokoval pred Samuelom. In ležal je nag ves tisti dan in vso noč. Zato pravijo: »Ali je tudi Savel med preroki?« David je pobegnil iz celic v Rami, prišel k Jonatanu in rekel: »Kaj sem storil? V čem je moja krivda in kaj je moj greh proti tvojemu očetu, da preži na moje življenje?« Pa mu je rekel: »Nikakor ne! Ne boš umrl! Glej, moj oče ne stori ne velike ne majhne stvari, ne da bi razodel mojemu ušesu. Le zakaj bi mi oče to stvar prikril? To se ne bo zgodilo.« David pa je še prisegel in rekel: »Tvoj oče dobro ve, da sem našel milost v tvojih očeh, pa si je rekel: ›Tega Jonatan ne sme izvedeti, sicer se bo žalostil.‹ Vendar, kakor živi Gospod in živi tvoja duša, zares, samo korak je med menoj in smrtjo.« Jonatan je rekel Davidu: »Kaj želiš, da ti storim?« David je rekel Jonatanu: »Glej, jutri bo mlaj in jaz bi zagotovo moral sedeti s kraljem pri jedi. Odpusti me tedaj, da se skrijem na polju do tretjega večera. Če me bo tvoj oče resno pogrešal, reci: ›David me je zelo prosil, da bi smel steči v svoje mesto Betlehem, kajti vsa rodbina ima tam letno klavno daritev.‹ Če poreče: ›Dobro,‹ pomeni to mir za tvojega hlapca. Če pa se vname njegov srd, vedi, da je sam pri sebi že sklenil zlo. Skaži milost svojemu hlapcu, saj si svojega hlapca pripeljal v Gospodovo zavezo s seboj! Če pa je krivda na meni, me usmrti ti! Zakaj bi me vodil k svojemu očetu?« Jonatan je rekel: »Nikakor ne! Zares, če zagotovo izvem, da je moj oče sklenil zlo, pa pridem k tebi, mar ti tega ne bom povedal?« David pa je rekel Jonatanu: »Kdo mi bo povedal, če ti tvoj oče trdo odgovori?« Jonatan je rekel Davidu: »Pojdi, greva na polje!« In sta šla na polje. Tedaj je Jonatan rekel Davidu: »Pri Gospodu, Izraelovem Bogu! Jutri v tem času ali tretji dan preizkusim očeta. In glej, če bo dobro za Davida in potem ne pošljem k tebi in ti ne razodenem na uho, naj Gospod stori Jonatanu tako in tako doda …! Če pa bo moj oče imel za dobro, da spravi zlo nadte, bom to razodel tvojemu ušesu in te odpustil, da boš odšel v miru. Gospod naj bo s teboj, kakor je bil z mojim očetom. In če bom še živ, mi izkazuj Gospodovo milost! Če bom pa že mrtev, ne odtegni svoje milosti od moje hiše na veke, tudi takrat ne, ko bo Gospod do poslednjega iztrebil Davidove sovražnike z obličja zemlje!« Tako je Jonatan sklenil zavezo z Davidovo hišo: »… Gospod pa naj se maščuje nad Davidovimi sovražniki!« Jonatan je dal še Davidu priseči pri svoji ljubezni do njega, kajti ljubil ga je, kakor je ljubil svojo dušo. Potem mu je Jonatan rekel: »Jutri bo mlaj. Pogrešali te bodo, ker bo tvoje mesto prazno. Tretji dan se spústi mnogo niže in pojdi na kraj, kjer si se skrival na dan onega dogodka, ter sédi ob kamnu Ezel. Jaz bom izstrelil tri puščice mimo njega, kakor da bi streljal v tarčo. In glej, poslal bom služabnika: ›Pojdi, poišči puščice!‹ Če porečem služabniku: ›Glej, puščice so ob tebi, vzemi jih,‹ tedaj pridi, kajti v miru boš in se ne bo nič zgodilo, kakor živi Gospod! Če pa porečem mladeniču: ›Glej, puščice so stran od tebe,‹ tedaj pojdi, kajti Gospod te pošilja proč! Za stvar, o kateri sva se dogovorila, jaz in ti, glej, je Gospod med menoj in teboj na veke.« David se je torej skril na polju. Ko je bil mlaj, je kralj sédel k mizi, da bi jedel. Kralj je sédel na svoj sedež kakor druge krati, na sedež ob zidu. Ko se je Jonatan vzdignil, je le Abnêr sedèl zraven Savla, Davida pa so pogrešali na njegovem mestu. Savel ni o tem nič govoril, kajti rekel si je: »Nekaj se mu je pripetilo; ni čist, gotovo ni čist.« Toda ko je bil naslednji, drugi dan po mlaju, so Davida spet pogrešili na njegovem mestu. Savel je rekel svojemu sinu Jonatanu: »Zakaj Jesejev sin ni prišel k mizi ne včeraj ne danes?« Jonatan je odgovoril Savlu: »David me je silno prosil, da bi smel v Betlehem. Rekel je: ›Odpusti me, prosim te, kajti družinsko klavno daritev imamo v mestu, in on, moj brat, mi je zapovedal. In zdaj, če sem našel milost v tvojih očeh, prosim, naj odidem, da vidim svoje brate.‹ Zato ni prišel h kraljevi mizi.« Tedaj se je vnel Savlov srd proti Jonatanu in mu je rekel: »Sin izprijene upornosti! Mar ne vem, da si si izvolil Jesejevega sina v svojo sramoto in v sramoto telesa svoje matere! Kajti vse dni, dokler bo Jesejev sin živel na zemlji, se ti in tvoje kraljestvo ne bosta utrdila. In zdaj, pošlji ponj in ga pripelji k meni, kajti umreti mora!« Jonatan je odgovoril svojemu očetu Savlu, rekel mu je: »Zakaj mora umreti? Kaj je storil?« Savel pa je zalučal sulico vanj, da bi ga zadel. Tedaj je Jonatan spoznal, da je njegov oče sklenil Davida usmrtiti. Jonatan se je srdito vzdignil od mize in drugi dan po mlaju ni nič jedel, kajti žaloval je zaradi Davida, ker ga je njegov oče zasramoval. Drugo jutro je šel Jonatan na polje, da bi se srečal z Davidom, in majhen deček je bil z njim. Rekel je svojemu dečku: »Teci, poišči puščice, ki jih izstrelim!« Medtem ko je deček tekel, je on izstrelil puščico, da ga je preletela. Ko je deček prišel do kraja, kjer je bila puščica, ki jo je Jonatan izstrelil, je Jonatan zaklical za dečkom. Rekel je: »Ali ni puščica stran od tebe?« Jonatan je še zaklical za dečkom: »Pohiti! Podvizaj se, ne stoj!« Jonatanov deček je pobral puščico in prišel k svojemu gospodu. Deček ni nič vedel, Jonatan in David pa sta vedela za stvar. Jonatan je dal svoje orožje dečku, ki je bil z njim, in mu rekel: »Pojdi, nesi ga v mesto!« Ko je deček odšel, se je David vzdignil izza kamna Ezela, padel z obrazom na zemljo in se trikrat priklonil. Potem sta drug drugega poljubila in drug nad drugim jokala, David posebno močno. Jonatan je rekel Davidu: »Pojdi v miru, kakor sva si prisegla v Gospodovem imenu: Gospod naj bo med menoj in teboj in med mojim zarodom in tvojim zarodom na veke.« Potem je vstal in šel, Jonatan pa je odšel v mesto. David je prišel v Nob k duhovniku Ahimélehu. Ta mu je trepetaje prišel naproti in mu rekel: »Zakaj si sam in ni nikogar s teboj?« David je rekel duhovniku Ahimélehu: »Kralj mi je zapovedal neko stvar in mi rekel: ›Nihče naj ničesar ne izve o stvari, za katero te pošiljam in ki sem ti jo zapovedal!‹ Zato sem služabnikom določil ta in ta kraj. Zdaj pa, kaj imaš pri roki? Izroči mi pet hlebov kruha ali kar koli se najde!« Duhovnik je odgovoril Davidu in rekel: »Navadnega kruha nimam pri roki, zares, samo posvečeni kruh je. Če so se le mladeniči zdržali žensk!« David je odgovoril duhovniku in mu rekel: »Zares, ženske so nam odtegnili dan prej in še dan pred njim, kadar sem odhajal na vojsko; telesa mladeničev so bila sveta, ko je bila navadna pot, koliko bolj so posvečeni na telesu danes.« Tedaj mu je duhovnik dal posvečenega kruha, kajti ni bilo tam drugega kruha razen hlebov obličja, ki so jih jemali izpred Gospodovega obličja, da so na dan, ko so jih vzeli, položili tja sveži kruh. Tisti dan pa se je tam pred Gospodovim obličjem zadrževal eden od Savlovih hlapcev, Doég po imenu, Edómec, nadzornik Savlovih pastirjev. David je rekel Ahimélehu: »Nimaš tukaj pri roki sulice ali meča? Nisem namreč vzel v roko ne svojega meča ne svojega orožja, ker je bila kraljeva stvar nujna.« Duhovnik je rekel: »Meč Filistejca Goljata, ki si ga ubil v Terebintovi dolini, glej, je zavit v plašč za efódom. Če si ga hočeš vzeti, ga vzemi, kajti ni drugega razen tega.« David je rekel: »Ni mu enakega; daj mi ga!« David se je vzdignil in še isti dan pobegnil izpred Savlovega obličja. Prišel je k Ahíšu, kralju v Gatu. Služabniki so rekli Ahíšu: »Ali ni to David, kralj dežele? Ali niso temu med rajanjem izmenoma prepevali, rekoč: ›Savel jih je pobil na tisoče, David pa na desettisoče?‹« David si je vzel te besede k srcu in se zelo zbal Ahíša, kralja v Gatu. Zato je spremenil svoje vedenje pred njihovimi očmi in se delal neumnega v njihovih rokah, praskal po krilih vrat in cedil sline po bradi. Ahíš je rekel svojim služabnikom: »Glejte, vidite, da je mož blazen! Zakaj ste mi ga pripeljali? Mi mar manjka blaznih, da ste tega pripeljali, da bo blaznel pred mano? Tale naj pride v mojo hišo?« David je odšel od tam in se rešil v votlino Adulám. Ko so to slišali njegovi bratje in vsa hiša njegovega očeta, so šli k njemu. Nadalje so se zbrali pri njem vseh vrst stiskani, zadolženi in nezadovoljni ljudje in postal jim je poglavar. Bilo jih je z njim kakih štiristo mož. Od tam je šel David v Micpé Moáb in rekel moábskemu kralju: »Prosim, naj moj oče in moja mati bivata pri vas, dokler ne izvem, kaj hoče Bog storiti z menoj.« In pripeljal ju je k moábskem kralju. Bivala sta pri njem vse dni, dokler je bil David v trdnjavi. Prerok Gad pa je rekel Davidu: »Ne bivaj v trdnjavi! Pojdi in pridi v Judovo deželo!« David se je napotil in prišel v Jáar Heret. Savel je slišal, da so izvedeli za Davida in može, ki so bili z njim. Savel je prav tedaj sedèl pod tamarisko na višini v Gíbei s sulico v roki in vsi njegovi služabniki so stali pri njem. Savel je rekel svojim služabnikom, ki so stali pri njem: »Poslušajte vendar, Benjaminovci! Najbrž vam bo vsem Jesejev sin dal njive in vinograde, vse vas bo postavil za tisočnike in stotnike, kajti vsi ste se zarotili proti meni, nobeden ni razodel mojemu ušesu, ko je moj sin sklenil zavezo z Jesejevim sinom, nikomur izmed vas me ni bilo žal in ni nihče razodel mojemu ušesu, da je moj sin povzdignil mojega hlapca proti meni, da ta dan preži name.« Tedaj je odgovoril Edómec Doég, ki je stal pri Savlovih služabnikih, in rekel: »Videl sem, da je prišel Jesejev sin v Nob k Ahitúbovemu sinu Ahimélehu. Ta je zanj vprašal Gospoda in mu dal živeža. Dal mu je tudi meč Filistejca Goljata.« Kralj je dal poklicati duhovnika Ahiméleha, Ahitúbovega sina, in vso hišo njegovega očeta, duhovnike v Nobu. Vsi so prišli h kralju. Savel je rekel: »Poslušaj zdaj, Ahitúbov sin!« Rekel je: »Tukaj sem, moj gospod.« Savel mu je rekel: »Zakaj sta se ti in Jesejev sin zarotila proti meni, da si mu dal kruha in meč in si zanj vprašal Boga, da se je vzdignil proti meni in ta dan preži name?« Ahiméleh je odgovoril kralju in rekel: »Kdo pa je med vsemi tvojimi služabniki zvest kakor David, kraljev zet, ki je med tvojimi zaupniki in čaščen v tvoji hiši? Sem mar šele danes začel zanj spraševati Boga? Nikakor ne! Naj kralj nikar ne nalaga take stvari na svojega služabnika in na vso hišo njegovega očeta, kajti tvoj služabnik o vsej tej stvari ni vedel ničesar, ne majhnega ne velikega.« Kralj pa je rekel: »Umreti moraš, Ahiméleh, ti in vsa hiša tvojega očeta!« In kralj je rekel tekačem, ki so stali pri njem: »Obrnite se in usmrtite Gospodove duhovnike! Kajti tudi njihova roka je z Davidom, vedeli so namreč, da je ubežnik, pa niso razodeli mojemu ušesu.« Kraljevi služabniki pa niso hoteli iztegniti svojih rok, da bi udarili po Gospodovih duhovnikih. Tedaj je kralj rekel Doégu: »Obrni se ti in udari po duhovnikih!« In Edómec Doég se je obrnil in je udaril po duhovnikih ter tisti dan usmrtil petinosemdeset mož, ki so nosili platneni efód. Tudi duhovniško mesto Nob je udaril z ostrim mečem, moža in ženo, otroka in dojenčka, vola, osla, ovco, z ostrim mečem. Le en sin Ahitúbovega sina Ahiméleha, Abjatár po imenu, je ušel in pobegnil k Davidu. Abjatár je povedal Davidu, da je Savel pobil Gospodove duhovnike. David je rekel Abjatárju: »Vedel sem tisti dan, ko je bil Edómec Doég tam, da bo gotovo povedal Savlu. Jaz sem povzročil to vsem ljudem iz hiše tvojega očeta. Ostani pri meni, ne boj se! Kajti kdor streže po mojem življenju, streže tudi po tvojem življenju. Zares, pri meni si varen.« Sporočili so Davidu in rekli: »Glej, Filistejci napadajo Keílo in plenijo mlatišča.« David je vprašal Gospoda: »Ali naj grem in udarim po teh Filistejcih?« Gospod mu je rekel: »Pojdi, udari po Filistejcih in reši Keílo!« Davidovi možje pa so mu rekli: »Glej, že tukaj na Judovem se bojimo, kaj šele, če gremo v Keílo proti filistejskim bojnim vrstam!« David je ponovno vprašal Gospoda. Gospod mu je odgovoril in rekel: »Vzdigni se! Pojdi v Keílo, kajti Filistejce ti dajem v roko!« David je šel s svojimi možmi v Keílo in se bojeval s Filistejci, odgnal njihovo živino in udaril po njih z velikim udarcem. Tako je David rešil prebivalce Keíle. Ko je namreč Ahimélehov sin Abjatár pobegnil k Davidu v Keílo, je v svoji roki prinesel efód. Povedali so Savlu, da je David prišel v Keílo. Rekel je: »Bog mi ga je dal v roko, kajti zaprl se je, ko je prišel v mesto z vrati in zapahom.« In Savel je sklical vse ljudstvo na boj, da bi šli v Keílo oblegat Davida in njegove može. Ko je David izvedel, da Savel naklepa zlo proti njemu, je rekel duhovniku Abjatárju: »Prinesi efód!« Potem je David rekel: » Gospod, Izraelov Bog! Tvoj služabnik je zagotovo slišal, da Savel namerava priti v Keílo, da bi pokončal mesto zaradi mene. Ali me bodo prebivalci Keíle izročili njemu v roke? Ali bo Savel prišel, kakor je slišal tvoj služabnik? Gospod, Izraelov Bog, prosim, povej svojemu služabniku!« Gospod je rekel: »Prišel bo.« David je rekel: »Ali bodo prebivalci Keíle izročili mene in moje može Savlu v roke?« Gospod je rekel: »Bodo izročili.« Tedaj so se vzdignili David in njegovi možje – okrog šeststo mož – in odšli iz Keíle ter se pomikali sem in tja. Ko so povedali Savlu, da je David ušel iz Keíle, je opustil pohod. David je bival v puščavi v skalnatih utrdbah, bival je na gorovju v Zifski puščavi. Savel ga je iskal vse dni, a Bog mu ga ni dal v roko. David je videl, da se je Savel odpravil iskat njegovo dušo. Bil je v Zifski puščavi v Horéši. Savlov sin Jonatan pa se je vzdignil in šel k Davidu v Horéšo in krepil njegovo roko v Bogu. Rekel mu je: »Ne boj se, kajti roka mojega očeta Savla te ne bo našla. Ti boš kraljeval nad Izraelom in jaz bom drugi za teboj. Tudi moj oče Savel to ve.« In sta sklenila zavezo pred Gospodom. David je bival v Horéši, Jonatan pa je odšel na svoj dom. Tedaj so prišli Zífovci k Savlu v Gíbeo in rekli: »Ali se David ne skriva pri nas v skalnatih utrdbah v Horéši na griču Hahíla, ki je desno od Ješimóna? Zdaj torej pridi, o kralj, prav kakor želi tvoja duša, na nas pa je, da ga izročimo kralju v roko.« Savel je rekel: »Bodite blagoslovljeni od Gospoda, ker sočustvujete z menoj! Pojdite torej, ponovno se prepričajte, poizvedite in poglejte kraj, kjer je njegova noga. Kdo ga je videl tam? Kajti rekli so mi, da je zelo premeten. Poglejte in poizvedite po vseh skrivališčih, kjer bi se utegnil skrivati. Nato se zagotovo vrnite k meni! Šel bom z vami, in če je v deželi, ga bom poiskal med vsemi Judovimi tisoči.« Vstali so in šli pred Savlom v Zif. David in njegovi možje pa so bili v Maónski puščavi, v stepi, desno od pustinje. Tedaj so ga šli Savel in njegovi možje iskat. Sporočili so Davidu, pa se je spustil v pečino in bival v Maónski puščavi. Ko je Savel to slišal, je zasledoval Davida v Maónski puščavi. Savel je šel po eni strani pogorja, David s svojimi možmi pa po drugi strani pogorja. David je hitel, da bi ušel pred Savlom. Savel in njegovi možje pa so že obkrožali Davida in njegove može, da bi jih ujeli. Kar pride k Savlu sel s sporočilom: »Pridi hitro, kajti Filistejci so vdrli v deželo!« Savel se je vrnil, nehal zasledovati Davida in šel Filistejcem nasproti. Zato se ta kraj imenuje Skala ločitve. David je šel od tam in bival v skalnatih utrdbah pri En Gediju. Ko pa se je Savel vrnil od Filistejcev, so mu sporočili in rekli: »Glej, David je v engedijski puščavi.« Savel je vzel tri tisoč mož, izbranih iz vsega Izraela, ter šel iskat Davida in njegove može pred Skale divjih koz. Prišel je k ovčjim stajam ob poti. Tam je bila votlina in Savel je šel vanjo, da bi opravil potrebo. Na dnu votline pa so sedeli David in njegovi možje. Tedaj so Davidu rekli njegovi možje: »Glej, to je dan, o katerem ti je govoril Gospod: ›Glej, dajem ti tvojega sovražnika v tvojo roko, da mu storiš, kakor je dobro v tvojih očeh.‹« David je vstal in na skrivaj odrezal konec Savlovega plašča. Potem pa je Davidu bílo srce, ker je odrezal konec Savlovega plašča. Rekel je svojim možem: » Gospod me obvaruj, da bi storil kaj takega svojemu gospodu, maziljencu Gospodovemu, da bi iztegnil svojo roko po njem! Saj je Gospodov maziljenec!« S temi besedami je zavrnil svoje može in jim ni pustil, da bi se vzdignili proti Savlu. Ko pa je Savel vstal iz votline in šel na pot, je tudi David vstal za njim. Ko je prišel iz votline, je zaklical za Savlom: »Moj gospod kralj!« Savel se je ozrl, David pa se je pripognil z obrazom do tal in se mu poklonil. Nato je David rekel Savlu: »Zakaj poslušaš govorice ljudi, ki pravijo: ›Glej, David išče tvojo pogubo?‹ Glej, ta dan so videle tvoje oči, da te je Gospod danes v votlini dal meni v roko. Rekli so mi, naj te ubijem. Pa sem ti prizanesel in dejal: ›Ne bom iztegnil roke po svojem gospodu, kajti Gospodov maziljenec je.‹ Glej vendar, moj oče, glej konec svojega plašča v moji roki! Zares, po tem, da sem odrezal konec tvojega plašča, pa te vendarle nisem ubil, spoznaj in sprevidi, da v moji roki ni hudobije in upora in da se nisem pregrešil proti tebi. Ti pa prežiš na moje življenje, da ga vzameš! Gospod naj sodi med menoj in teboj! Gospod naj me maščuje nad teboj, a moja roka se te ne bo lotila. Kakor pravi star pregovor: ›Od krivičnih izhaja krivica,‹ toda moja roka se te ne bo lotila. Za kom se je odpravil Izraelov kralj? Koga preganjaš? Mrtvega psa! Navadno bolho! Gospod naj bo sodnik in naj razsodi med menoj in teboj! Naj vidi in naj vodi mojo pravdo in naj mi pomaga do pravice pred teboj!« Ko je David nehal Savlu govoriti te besede, je Savel rekel: »Je to tvoj glas, moj sin David?« In Savel je povzdignil svoj glas in se razjokal. Rekel je Davidu: »Pravičnejši si od mene, kajti ti si mi izkazoval dobro, jaz pa sem tebi izkazoval húdo. Danes si mi povedal, kaj si mi storil dobrega, kako me je Gospod predal tebi v roko, pa me nisi ubil. Kajti, če kdo najde svojega sovražnika, mar ga pusti mirno oditi? Gospod naj ti poplača z dobrim za to, kar si mi danes storil! Zdaj, glej, vem, da boš zagotovo kralj in da se bo Izraelovo kraljestvo utrdilo v tvoji roki. Zdaj pa mi prisezi pri Gospodu, da ne boš zatrl mojega zaroda za menoj in ne boš iztrebil mojega imena iz hiše mojega očeta!« David je prisegel Savlu. Potem je Savel odšel v svojo hišo, David in njegovi možje pa so šli v trdnjavo. Samuel je umrl in ves Izrael se je zbral in žaloval za njim. Pokopali so ga v njegovi hiši v Rami. David pa je vstal in šel v Paránsko puščavo. Bil pa je v Maónu mož, ki je imel svoje posestvo v Karmelu. Mož je bil silno bogat, imel je tri tisoč ovc in tisoč koz. Prav tedaj je strigel svoje ovce v Karmelu. Možu je bilo ime Nabál, njegovi ženi pa je bilo ime Abigájila. Žena je bila pametna in lepa na pogled, mož pa surov in hudoben; bil je Kalébovec. Ko je David v puščavi slišal, da Nabál striže svoje ovce, je poslal deset mladeničev. David je rekel mladeničem: »Pojdite v Karmel, in ko pridete k Nabálu, ga pozdravite v mojem imenu. Tako recite: ›Živel! Mir tebi, mir tvoji hiši, mir vsemu, kar imaš! Slišal sem, da imaš strižce. Glej, tvoji pastirji so bili z nami in jih nismo nadlegovali. Ničesar jim ni zmanjkalo vse dni, kar so bili v Karmelu. Le vprašaj svoje hlapce in ti bodo povedali! Naj najdejo mladeniči milost v tvojih očeh! Saj prihajamo ob dobrem dnevu. Daj, prosim, svojim hlapcem in svojemu sinu Davidu, kar najde tvoja roka!‹« Davidovi mladeniči so prišli, povedali v Davidovem imenu Nabálu vse te besede in čakali. Nabál je odgovoril Davidovim hlapcem in rekel: »Kdo je David? Kdo je Jesejev sin? Danes je dovolj hlapcev, ki so pobegnili vsak od svojega gospodarja. Mar naj vzamem svoj kruh in svojo vodo in svoj zakol, ki sem ga zaklal za svoje strižce, pa ga dam ljudem, o katerih ne vem, od kod so?« Davidovi mladeniči so krenili na svojo pot in se vrnili. Ko so prišli, so povedali vse te besede. Tedaj je David rekel svojim možem: »Vsak si opaši svoj meč!« Vsak si je opasal svoj meč; tudi David si je opasal svoj meč. In šli so za Davidom, kakih štiristo mož, dvesto pa jih je ostalo pri prtljagi. Eden od Nabálovih hlapcev pa je povedal Nabálovi ženi Abigájili: »Glej, David je poslal sle iz puščave, da bi pozdravili našega gospoda, on pa jih je ozmerjal. A ti možje so bili zelo dobri do nas in nas niso nadlegovali. Ničesar nam ni zmanjkalo vse dni, ko smo ob njih pasli ovce. Kot zid so bili okoli nas noč in dan, vse dni, ko smo bili kot pastirji ovc z njimi. Zdaj torej spoznaj in sprevidi, kaj ti je storiti, kajti zlo je sklenjeno proti našemu gospodu in proti vsej njegovi hiši, on pa je prevelik ničvrednež, da bi mogel kdo govoriti z njim.« Abigájila je hitro vzela dvesto hlebov, dva meha vina, pet pripravljenih ovc, pet mernikov opraženega zrnja, sto posušenih grozdov, dvesto smokvinih kolačev, jih naložila na osle in rekla svojim hlapcem: »Pojdite pred mano; jaz pridem takoj za vami!« Svojemu možu Nabálu pa tega ni povedala. Ko pa je jezdila na oslu in za goro skrita prihajala dol, glej, so ji prišli nasproti David in njegovi možje, da jih je srečala. David si je rekel: »Zastonj sem torej temule varoval vse njegovo imetje v puščavi, da ni zmanjkalo nič od vsega, kar ima; on pa mi vrača húdo za dobro! Tako naj stori Bog Davidovim sovražnikom in tako doda, če pustim do jutra kaj moškega od vsega, kar ima!« Ko je Abigájila zagledala Davida, se je hitro spustila z osla, padla pred Davidom na obraz in se poklonila do tal. Padla mu je k nogam in rekla: »Na meni, moj gospod, naj bo krivda! Naj sme, prosim, tvoja dekla govoriti na tvoja ušesa! Poslušaj besede svoje dekle! Nikar naj se moj gospod ne ozira na tega ničvredneža, na Nabála! Zares, kakor mu je ime, takšen je. Nabál mu je ime in norost je z njim. Jaz pa, tvoja dekla, nisem videla mladeničev mojega gospoda, ki si jih poslal. In zdaj, moj gospod, kakor živi Gospod in kakor živi tvoja duša, Gospod te je zadržal, da ne bi prišel v krvno krivdo in si pomagal s svojo roko. In zdaj naj se tvojim sovražnikom in tistim, ki želijo húdo mojemu gospodu, zgodi kakor Nabálu! Ta blagoslov pa, ki ga je tvoja služabnica prinesla mojemu gospodu, naj se dá mladeničem, ki hodijo za stopinjami mojega gospoda. Odpusti, prosim, pregreho svoji dekli! Zares, Gospod bo mojemu gospodu zagotovo naredil trajno hišo, kajti moj gospod bije Gospodove boje in vse tvoje dni se v tebi ne bo našlo hudega. Če bi se kdo vzdignil, da bi te preganjal in iskal tvojo dušo, naj bo duša mojega gospoda povezana v svežnju živih pri Gospodu, tvojem Bogu, dušo tvojih sovražnikov pa naj zaluča kakor s frače! In ko bo Gospod mojemu gospodu storil vse, kakor je o tebi dobro govoril, da te bo postavil za kneza čez Izraela, naj ti to ne bo v spotiko in naj ne teži srca mojemu gospodu, da si po nedolžnem prelil kri in si si, moj gospod, sam pomagal. Ko bo Gospod storil dobro mojemu gospodu, se spomni svoje dekle!« David je rekel Abigájili: »Hvaljen bodi Gospod, Bog Izraelov, ki te je ta dan poslal meni naproti! Blagoslovljena bodi tvoja razumnost in blagoslovljena bodi ti sama, ki si me danes zadržala, da nisem prišel v krvno krivdo in si pomagal s svojo roko! Toda kakor živi Gospod, Izraelov Bog, ki mi je zabranil, da bi ti storil húdo, zares, ko mi ne bi bila hitro prišla naproti, zares, Nabálu do jutranjega svita ne bi preostalo nič moškega.« In David je vzel iz njene roke, kar mu je prinesla, njej pa je rekel: »Pojdi v miru v svojo hišo! Glej, uslišal sem tvoj glas in se ozrl nate.« Ko je Abigájila prišla k Nabálu, glej, je imel v svoji hiši pravo kraljevsko gostijo. Nabál je bil dobre volje in že zelo pijan. Tako mu do jutranjega svita ni nič povedala, ne majhnega ne velikega. Ko pa se je Nabál zjutraj streznil od vina, mu je njegova žena to povedala. Tedaj mu je omrtvelo srce v njegovem telesu, bil je kakor kamen. Ko je minilo kakšnih deset dni, je Gospod udaril Nabála in je umrl. Ko je David slišal, da je Nabál umrl, je rekel: »Hvaljen Gospod, ki je pravdo zaradi moje osramotitve dobil iz Nabálove roke, svojega služabnika pa obvaroval pred hudodelstvom! Nabálovo hudobijo je Gospod obrnil na njegovo glavo.« Nato je David dal sporočiti Abigájili, da bi si jo vzel za ženo. Davidovi hlapci so prišli k Abigájili v Karmel in ji govorili: »David nas pošilja k tebi, da bi te vzel za svojo ženo.« Tedaj je vstala, se priklonila z obrazom do zemlje in rekla: »Glej, tvoja dekla je služabnica, ki bo umivala noge hlapcem mojega gospoda.« In Abigájila je hitro vstala ter odjezdila na oslu. Pet njenih služabnic pa je šlo za njenimi stopinjami. Tako je šla za Davidovimi poslanci in postala njegova žena. David je vzel tudi Ahinóam iz Jezreéla; tako sta mu bili obe ženi. Savel je namreč dal svojo hčer Mihálo, Davidovo ženo, Lajiševemu sinu Paltíju iz Galíma. Tedaj so prišli Zífovci k Savlu v Gíbeo in rekli: »Mar se ne skriva David na griču Hahíla pred puščavo?« Savel je vstal in šel v Zifsko puščavo, z njim pa tri tisoč mož, izbranih Izraelcev, da bi poiskali Davida v Zifski puščavi. Savel se je utaboril na griču Hahíla, ki je pred puščavo ob poti, David pa je bival v puščavi. Ko je David videl, da je Savel prišel za njim v puščavo, je poslal oglednike in izvedel, da je Savel prav tedaj prišel. Tedaj je David vstal in prišel na kraj, kjer je taboril Savel. David je videl mesto, kjer sta ležala Savel in Nerov sin Abnêr, poveljnik njegove vojske. Savel je ležal v vozni pregradi, ljudstvo pa je taborilo okoli njega. Tedaj je David spregovoril in rekel Hetejcu Ahimélehu in Cerújinemu sinu Abišáju, Joábovemu bratu: »Kdo pojde z mano k Savlu v tabor?« Abišáj je rekel: »Jaz pojdem s tabo.« David in Abišáj sta prišla ponoči k ljudstvu, in glej, Savel je spal, ležeč v vozni pregradi, njegova sulica je bila zasajena v zemljo pri njegovem vzglavju, Abnêr in ljudstvo pa so ležali okrog njega. Tedaj je Abišáj rekel Davidu: »Danes ti je Bog izročil tvojega sovražnika v roko. Dovôli zdaj, da ga enkrat s sulico pribijem k zemlji – drugič ga ne bo treba!« David pa je rekel Abišáju: »Nikar ga ne ubij! Kajti kdo bi mogel iztegniti svojo roko zoper Gospodovega maziljenca in ostati nekaznovan? Kakor živi Gospod,« je dalje rekel David, »da, Gospod ga bo udaril: ali pride njegov dan in umre ali pojde v boj in bo pokončan. Gospod me obvaruj, da bi iztegnil svojo roko zoper Gospodovega maziljenca! Zdaj torej vzemi sulico, ki je pri njegovem vzglavju, in vrč za vodo, pa pojdiva!« David je vzel sulico in vrč za vodo od Savlovega vzglavja. Potem sta odšla, ne da bi ju kdo videl, ne da bi kdo zaznal, ne da bi se kdo zbudil, kajti vsi so spali, ker je prišlo nanje trdno spanje od Gospoda. David pa je prišel na nasprotno stran in se od daleč postavil na vrh gore, tako da je bila velika razdalja med njimi. David je zavpil proti ljudstvu in proti Nerovemu sinu Abnêrju: »Ali ne boš odgovoril, Abnêr?« Abnêr je odgovoril in rekel: »Kdo si ti, ki vpiješ proti kralju?« David je rekel Abnêrju: »Mar nisi mož? Kdo je kakor ti v Izraelu? Zakaj torej nisi varoval svojega gospoda kralja? Zakaj nekdo iz ljudstva je prišel, da bi umoril kralja, tvojega gospoda. Ni dobro to, kar si storil. Kakor živi Gospod, zares, smrt zaslužite, ker niste varovali svojega gospoda, maziljenca Gospodovega! Le poglej, kje sta kraljeva sulica in vrč za vodo, ki sta bila pri njegovem vzglavju!« Savel je prepoznal Davidov glas in rekel: »Je to tvoj glas, moj sin David?« David je rekel: »Moj glas je, moj gospod kralj.« Potem je rekel: »Zakaj moj gospod preganja svojega hlapca? Zares, kaj sem storil? Kaj je hudega v moji roki? Zdaj torej prosim, naj moj gospod kralj posluša besede svojega hlapca. Če te Gospod izziva zoper mene, naj se pomiri z jedilno daritvijo. Če pa so človeški sinovi, naj bodo prekleti pred Gospodovim obličjem, ker so me danes izgnali, da ne bi imel deleža pri Gospodovi dediščini, ko pravijo: ›Pojdi, služi drugim bogovom!‹ In zdaj, naj moja kri ne pade na zemljo daleč od Gospodovega obličja! Kajti Izraelov kralj je šel iskat navadno bolho, kakor lovijo jerebico po gorovju.« Savel je rekel: »Grešil sem. Vrni se, moj sin David! Ne bom ti več storil žalega, ker je bila ta dan moja duša dragocena v tvojih očeh. Brezumno sem ravnal in se zelo motil.« David je odgovoril in rekel: »Glej, tu je kraljeva sulica. Naj pride čez kateri izmed mladeničev in jo vzame. Gospod pa naj vsakemu povrne po njegovi pravičnosti in zvestobi. Kajti danes te je Gospod dal meni v roko, pa nisem hotel iztegniti svoje roke zoper Gospodovega maziljenca. Glej, kakor je bila ta dan tvoja duša dragocena v mojih očeh, tako naj bo moja duša dragocena v Gospodovih očeh, da me reši iz vsake stiske!« Savel pa je rekel Davidu: »Bodi blagoslovljen, moj sin David! Zagotovo boš storil velike stvari in zagotovo boš zmogel.« Potem je šel David svojo pot, Savel pa se je vrnil v svoj kraj. David je rekel v svojem srcu: »No, nekega dne me le pobere Savlova roka. Ni boljšega zame, zares, kot da zbežim v deželo Filistejcev. Potem me bo Savel pustil in me ne bo več iskal po vseh Izraelovih pokrajinah. Tako bom ubežal iz njegove roke.« In David je vstal ter s šeststo možmi, ki so bili z njim, odšel k Maóhovemu sinu Ahíšu, kralju v Gatu. Tako je David s svojimi možmi prebival pri Ahíšu v Gatu, vsak s svojo družino, David s svojima dvema ženama, z Jezreélko Ahinóam in z Nabálovo ženo, Karmélčanko Abigájilo. Ko so Savlu povedali, da je David pobegnil v Gat, ga ni več iskal. David je rekel Ahíšu: »Če sem, prosim, našel milost v tvojih očeh, naj mi dajo prostor v katerem od podeželskih mest, da bom tam prebival. Zakaj bi tvoj hlapec prebival pri tebi v kraljevem mestu?« Tisti dan mu je Ahíš dal Ciklág. Zato je bil Ciklág last Judovih kraljev do tega dne. Število dni pa, ki jih je David prebil v deželi Filistejcev, je bilo eno leto in štiri mesece. David je hodil s svojimi možmi in vpadal h Gešuréjcem, Girzéjcem in Amalečanom; ti so bili namreč oddavnaj prebivalci dežele od Šura do egiptovske dežele. Kadar je David udaril deželo, ni pustil pri življenju ne moža ne žene; vzel je drobnico, govedo, osle, kamele in oblačila, se vrnil in prišel k Ahíšu. Če je Ahíš vprašal: »Kam ste vpadli danes?« je David rekel: »V južno stran Judovo,« ali »V južno stran Jerahmeélovo,« ali »V južno stran Kenéjcev.« David ni pustil, da bi možje in žene prišli živi v Gat, ker je rekel: »Da ne bodo poročali proti nam: ›Tako je storil David.‹« Tako je David ravnal vse dni, ki jih je prebil v deželi Filistejcev. Ahíš je zaupal Davidu, rekel je: »Zelo slab glas o sebi si je ustvaril pri svojem ljudstvu Izraelu, zato mi bo vedno služabnik.« V tistih dneh so Filistejci zbrali svoja krdela za vojsko, da bi se bojevali proti Izraelu. Ahíš je rekel Davidu: »Zagotovo vedi, da pojdete ti in tvoji možje z mano na vojsko!« David je rekel Ahíšu: »Dobro, sam boš spoznal, kaj bo storil tvoj hlapec.« Ahíš je rekel Davidu: »Dobro, postavljam te za svojega telesnega varuha za vse dni.« Samuel je umrl in ves Izrael je žaloval za njim. Pokopali so ga v njegovem mestu Rama. Savel pa je izgnal iz dežele rotilce duhov in vedeževalce. Filistejci so se torej zbrali in prišli ter se utaborili v Šunému. Savel je zbral ves Izrael in utaborili so se na Gilbói. Ko je Savel zagledal tabor Filistejcev, se je prestrašil in njegovo srce je zelo trepetalo. Savel je vprašal Gospoda, a Gospod mu ni odgovoril ne po sanjah ne po urímu ne po prerokih. Tedaj je Savel rekel svojim služabnikom: »Poiščite mi ženo, ki roti umrle, da grem k njej in jo vprašam!« Njegovi služabniki so mu rekli: »Glej, žena, ki roti umrle, je v En Doru.« Savel se je pritajil, oblekel druga oblačila ter šel z dvema možema in prišli so k ženi ponoči. Rekel je: »Vedežuj mi, prosim, po duhu umrlega in pripelji mi, kogar ti porečem!« Žena mu je rekla: »Glej, sam veš, kaj je storil Savel, kako je iztrebil iz dežele rotilce umrlih in vedeževalce. Zakaj nastavljaš zanko moji duši, da me usmrtiš?« Savel pa ji je prisegel pri Gospodu: »Kakor živi Gospod, ne bo te zadela kazen za to stvar.« Žena je rekla: »Koga naj ti pripeljem?« Rekel je: »Pripelji mi Samuela!« Ko je žena zagledala Samuela, je glasno zavpila. Rekla je Savlu: »Zakaj si me prevaral? Saj si Savel!« Kralj ji je rekel: »Nikar se ne boj! Kaj si videla?« Žena je rekla Savlu: »Božansko bitje sem videla prihajati iz zemlje.« Rekel ji je: »Kakšno je?« Rekla je: »Star mož prihaja, zavit v plašč.« Savel je spoznal, da je to Samuel. Nagnil se je z obrazom do zemlje in ga počastil. Samuel je rekel Savlu: »Zakaj si me zmotil in me dal pripeljati?« Savel je rekel: »Zelo sem v stiski. Filistejci se bojujejo proti meni, Bog pa se je umaknil od mene in mi ne odgovarja več ne po prerokih ne po sanjah. Zato sem te poklical, da bi mi dal vedeti, kaj naj storim.« Samuel je rekel: »Zakaj me sprašuješ, če se je Gospod umaknil od tebe in postal tvoj nasprotnik? Gospod ti je storil, kakor je govoril po meni. Gospod je iztrgal kraljestvo iz tvoje roke in ga dal tvojemu bližnjemu, Davidu. Ker nisi poslušal Gospodovega glasu in nisi storil Amáleku po njegovi plameneči jezi, zato ti je Gospod danes to storil. Skupaj s teboj bo Gospod tudi Izraela dal Filistejcem v roko. Jutri boste ti in tvoji sinovi pri meni. Tudi Izraelovo vojsko bo Gospod dal Filistejcem v roko.« Tedaj je Savel hipoma po vsej svoji dolžini padel po tleh, tako zelo se je prestrašil Samuelovih besed. Tudi ni bilo več moči v njem, kajti ves dan in vso noč ni nič jedel. Žena je prišla k Savlu, in ko je videla, da je zelo zbegan, mu je rekla: »Glej, tvoja služabnica je poslušala tvoj glas. Svojo dušo sem položila v svojo roko in poslušala sem tvoje besede, ki si mi jih govoril. Zdaj pa, prosim, tudi ti poslušaj glas svoje služabnice! Naj položim predte grižljaj kruha, jej, da bo moč v tebi, kajti na pot greš!« Pa je odklonil in rekel: »Ne bom jedel.« Njegova služabnika, pa tudi žena so ga silili in je poslušal njihov glas, se vzdignil s tal in sédel na blazinjak. Žena je imela v hiši pitano tele. Hitro ga je zaklala, vzela moko ter zamesila in spekla nekvašeni kruh in ga prinesla pred Savla in njegova služabnika. Jedli so, vstali in še tisto noč odšli. Filistejci so zbrali vso svojo vojsko v Aféku, Izraelci pa so se utaborili ob studencu, ki je v Jezreélu. Ko so filistejski knezi šli mimo po stotnijah in po tisočnijah in so nazadnje David in njegovi možje šli mimo z Ahíšem, so filistejski poglavarji rekli: »Kaj so ti Hebrejci?« Ahíš je rekel filistejskim poglavarjem: »Ali ni to David, služabnik Savla, Izraelovega kralja, ki je bil zdaj z menoj leto in dan, pa nič nisem našel na njem od dneva, ko se mi je pridružil, do tega dne?« Filistejski poglavarji pa so se vznejevoljili nad njim in mu rekli: »Vrni tega moža! Naj se vrne v svoj kraj, ki si mu ga določil! Naj ne hodi z nami v boj, da nam ne bo nasprotnik v boju! S čim naj bi se priljubil svojemu gospodu, če ne z glavami teh mož? Ali ni to David, ki so mu med rajanjem izmenoma prepevali: ›Savel jih je pobil na tisoče, David pa na desettisoče?‹« Ahíš je tedaj poklical Davida in mu rekel: »Kakor živi Gospod, iskren si in dobro bi bilo v mojih očeh, če bi odhajal in prihajal z menoj na vojsko, kajti na tebi nisem našel hudobije od dneva, ko si prišel k meni, do tega dne. A v očeh knezov nisi dober. Tako se zdaj vrni in pojdi v miru in ne stori ničesar, kar je slabo v očeh filistejskih knezov.« David je rekel Ahíšu: »Kaj pa sem storil? Kaj si našel na svojem služabniku od dneva, ko sem pred teboj, do tega dne, da ne bi smel priti in se bojevati proti sovražnikom svojega gospoda kralja?« Ahíš je odgovoril in rekel Davidu: »Vem, kajti v mojih očeh si dober kakor Božji angel. Toda filistejski poglavarji so rekli: ›Naj ne gre z nami v boj!‹ In zdaj, vstani zgodaj zjutraj s služabniki svojega gospoda, ki so prišli s teboj! Vstanite zgodaj zjutraj, in ko vam bo zora zasvetila, pojdite!« David in njegovi možje so zgodaj vstali, odšli zjutraj in se vrnili v deželo Filistejcev. Filistejci pa so šli v Jezreél. Ko je David s svojimi možmi tretji dan prišel v Ciklág, so Amalečani vdrli proti jugu in v Ciklág. Udarili so Ciklág ter ga požgali z ognjem. Ujeli so žene, ki so bile v njem, od majhnih do velikih. Usmrtili niso nikogar, ampak so jih odpeljali in šli svojo pot. Ko je David s svojimi možmi prišel v mesto, glej, je bilo požgano z ognjem, njihove žene, njihovi sinovi in njihove hčere pa so bili ujeti. David in ljudstvo, ki je bilo z njim, so povzdignili glas in jokali, dokler niso od joka onemogli. Tudi obe Davidovi ženi, Jezreélka Ahinóam in Abigájila, žena Karmélčana Nabála, sta bili ujeti. David je bil zelo v stiski, ker so ljudje govorili, da ga bodo kamnali, kajti vsemu ljudstvu je bilo bridko pri duši, vsakemu zaradi njegovih sinov in njegovih hčera. David pa se je okrepil v Gospodu, svojem Bogu. David je rekel duhovniku Abjatárju, Ahimélehovemu sinu: »Prinesi mi, prosim, efód!« Abjatár mu je prinesel efód. David je vprašal Gospoda: »Ali naj zasledujem to roparsko drhal? Jo bom dohitel?« Rekel mu je: »Zasleduj! Kajti zagotovo boš dohitel, zagotovo boš rešil.« David je torej šel s šeststo možmi, ki so bili z njim. Ko so prišli do potoka Besórja, so tisti, ki so zaostajali, obstali, David pa jih je s štiristo možmi zasledoval še naprej. Obstalo pa je dvesto mož, ki so bili preveč izčrpani, da bi mogli iti čez potok Besór. Na polju so našli Egipčana in ga pripeljali k Davidu. Dali so mu jesti kruha in piti vode, dali so mu tudi kos smokvinega kolača in dva posušena grozda. Potem ko je jedel, se je njegov duh vrnil vanj, kajti tri dni in tri noči ni bil jedel kruha ne pil vode. David mu je rekel: »Čigav si in od kod si?« Rekel je: »Egiptovski mladenič sem, suženj Amalečana. Moj gospod me je odpustil, ker sem pred tremi dnevi zbolel. Vpadli smo v južno stran Keretéjcev, v to, kar pripada Judu, in v južno stran Kalébovo ter požgali Ciklág z ognjem.« David mu je rekel: »Ali me hočeš peljati k tej drhali?« Rekel je: »Prisezi mi pri Bogu, da me ne boš dal usmrtiti in me ne boš izročil v roko mojemu gospodu, pa te popeljem k tej drhali.« Popeljal ga je, in glej, bili so razkropljeni po površju vse dežele, jedli so, pili in se zabavali zaradi vsega velikanskega plena, ki so ga vzeli iz filistejske dežele in iz judovske dežele. David jih je pobijal od popoldneva do večera drugega dne, tako da ni ušel nobeden izmed njih razen štiristo mladih mož, ki so zajahali kamele in pobegnili. Tako je David rešil vse, kar so Amalečani vzeli; tudi obe svoji ženi je David rešil. Nikogar niso pogrešali, od najmanjšega do največjega, do sinov in hčera, od plena do vsega, kar so jim vzeli; vse je David vrnil. Vzel je vso drobnico in govedo. Tisti, ki so gnali to čredo, so govorili: »To je Davidov plen.« Ko je David prišel do dvesto mož, ki so bili preveč izčrpani, da bi šli za Davidom in jih je pustil sedeti pri potoku Besórju, so šli naproti Davidu in naproti ljudstvu, ki je bilo z njim. David je pristopil k tem ljudem in jih pozdravil. Vsi hudobneži in ničvredneži izmed mož, ki so šli z Davidom, pa so spregovorili in rekli: »Ker niso šli z nami, jim ne dajmo nič od plena, ki smo ga rešili, razen vsakemu njegovo ženo in njegove otroke; te naj odpeljejo in odidejo!« David pa je rekel: »Ne storite tako, bratje moji, s tem kar nam je dal Gospod! Obvaroval nas je in nam dal v roko to drhal, ki je prišla nad nas. Kdo bi vas poslušal v tej stvari? Kajti kakršen je delež tistega, ki je šel v boj, takšen bodi delež onega, ki je ostal pri prtljagi; enako naj si razdelijo!« Tako je bilo od tega dne naprej. Postavil je to za zakon in za pravo za Izraela do tega dne. Ko je David prišel v Ciklág, je poslal od plena Judovim starešinam, svojim rojakom, in rekel: »Glejte, blagoslov za vas od plena Gospodovih sovražnikov,« tistim v Betelu, tistim v Ramát Negebu, tistim v Jatírju, tistim v Aroêrju, tistim v Sifmótu, tistim v Eštemói, tistim v Rahálu, tistim v mestih Jerahmeélovcev, tistim v mestih Kenéjcev, tistim v Hormi, tistim v Bor Ašánu, tistim v Atáhu, tistim v Hebrónu in vsem krajem, koder je hodil David s svojimi možmi. Ko so se Filistejci bojevali z Izraelom, so Izraelci zbežali pred Filistejci in popadali smrtno ranjeni na gori Gilbói. Filistejci so dohiteli Savla in njegove sinove; Filistejci so pobili Savlove sinove Jonatana, Abinadába in Malkišúa. Boj je bil za Savla težak; našli so ga lokostrelci in strelci so ga hudo ranili. Tedaj je Savel rekel svojemu oprodu: »Izderi svoj meč in me prebodi z njim, da me ne pridejo ti neobrezanci prebadat in zasmehovat!« Njegov oproda pa ni hotel, ker se je silno bal. Zato je Savel zgrabil meč in se nasadil nanj. Ko je oproda videl, da je Savel mrtev, se je tudi sam nasadil na svoj meč in umrl z njim. Tako so tisti dan umrli hkrati Savel, njegovi trije sinovi, njegov oproda in tudi vsi njegovi možje. Ko so Izraelci, ki so bili onkraj doline, in tisti onkraj Jordana videli, da so Izraelci zbežali in da so Savel in njegovi sinovi mrtvi, so zapustili svoja mesta in zbežali. Prišli so Filistejci in se naselili v njih. Drugo jutro so prišli Filistejci pobite oropat. Ko so našli Savla in njegove tri sinove, ki so padli na gori Gilbói, so njemu odsekali glavo, mu izropali bojno orožje in poslali sle po vsej deželi Filistejcev, da bi oznanili veselo novico v hiši njihovih malikov in ljudstvu. Njegovo orožje so položili v Astartino hišo, njegovo truplo pa pribili na obzidje Bet Šeána. Ko so prebivalci Jabéš Gileáda slišali, kaj so Filistejci storili Savlu, so vstali vsi hrabri možje in hodili vso noč ter Savlovo truplo in trupla njegovih sinov vzeli z obzidja Bet Šeána. Ko so prišli v Jabéš, so jih tam sežgali. Potem so vzeli njihove kosti in jih pokopali pod tamarisko v Jabéšu ter se postili sedem dni. Bilo je po Savlovi smrti, ko se je David vrnil od zmage nad Amalečani. In David je bival v Ciklágu dva dni. Tretji dan pa je, glej, prišel mož iz Savlovega tabora. Njegova oblačila so bila pretrgana in prah je bil na njegovi glavi. Ko je prišel k Davidu, je padel na zemljo in se poklonil. David mu je rekel: »Od kod prihajaš?« Rekel mu je: »Utekel sem iz Izraelovega tabora.« David mu je rekel: »Kaj se je zgodilo? Povej mi!« Rekel je: »Ljudstvo je zbežalo iz boja, veliko ljudi je tudi padlo in pomrlo in tudi Savel in njegov sin Jonatan sta mrtva.« David je rekel mladeniču, ki mu je poročal: »Kako veš, da sta Savel in njegov sin Jonatan mrtva?« Mladenič, ki mu je poročal, je rekel: »Po naključju sem prišel na goro Gilbóo. In glej, Savel je slonel na svoji sulici, in glej, vozovi in konjeniki so pritiskali za njim. Ko se je ozrl in me zagledal, me je poklical. Rekel sem: ›Tukaj sem.‹ Rekel mi je: ›Kdo si?‹ Rekel sem mu: ›Amalečan sem.‹ Tedaj mi je rekel: ›Daj, stopi k meni in me usmrti, kajti groza me je obšla, duša pa je še vsa v meni.‹ Tako sem stopil k njemu in ga usmrtil, kajti vedel sem, da po svojem padcu ne bo preživel. Vzel sem načelek, ki je bil na njegovi glavi, in zapestnico, ki je bila na njegovi roki, in tukaj ju prinašam svojemu gospodu.« Tedaj je David prijel svoja oblačila in jih pretrgal, prav tako tudi vsi možje, ki so bili z njim. In žalovali so, jokali in se postili do večera za Savlom, za njegovim sinom Jonatanom, za Gospodovim ljudstvom in za Izraelovo hišo, ker so padli pod mečem. Nato je David rekel mladeniču, ki mu je poročal: »Od kod si?« Rekel je: »Sin priseljenca Amalečana sem.« David pa mu je rekel: »Kako da se nisi bal iztegniti svoje roke in ubiti Gospodovega maziljenca?« In David je poklical enega od mladeničev in rekel: »Pristopi, ubij ga!« In udaril ga je, da je umrl. David pa mu je rekel: »Tvoja kri na tvojo glavo! Kajti tvoja usta so pričala proti tebi, ko si rekel: ›Usmrtil sem Gospodovega maziljenca.‹« David je zložil tole žalostinko za Savlom in njegovim sinom Jonatanom. Rekel je, da bi učil Judove sinove: Lok. Glej, zapisano je v Knjigi Pravičnega. O Izrael, uničen je bil tvoj okras na višavah! Kako sta padla junaka! Ne povejte tega v Gatu, ne razglašajte po ulicah v Aškelónu, da se ne razveselijo filistejske hčere, da ne zavriskajo hčere neobrezancev! Gore Gilbóe, naj ne bo na vas ne rose ne dežja ne polja daritev! Zakaj tam je bil onečaščen ščit junakov, Savlov ščit ni bil maziljen z oljem, ampak s krvjo pobitih, z mastjo junakov. Jonatanov lok se ni umikal, Savlov meč se ni vračal brez uspeha. Savel in Jonatan, ljubljena in prijetna, se nista ločila ne v življenju ne v smrti. Hitrejša sta bila od orlov, močnejša od levov. Hčere izraelske, jokajte za Savlom, ki vas je razkošno oblačil s škrlatom, z zlatim lišpom vam je krasil obleko. Kako sta padla junaka sredi boja! Jonatan je preboden na tvojih višavah! Hudo mi je za teboj, moj brat, Jonatan! Zelo si mi bil prijeten. Tvoja ljubezen mi je bila čudovita, bolj kot ženska ljubezen. Kako sta padla junaka in je uničeno bojno orožje! Potem je David vprašal Gospoda: »Ali naj grem v katero izmed Judovih mest?« Gospod mu je rekel: »Pojdi!« David je rekel: »V katero naj grem?« Rekel je: »V Hebrón.« Tako je David šel tja in tudi obe njegovi ženi, Jezreélka Ahinóam in Abigájila, žena Karmélčana Nabála. Pripeljal je tudi svoje može, ki so bili z njim, vsakega z njegovo družino, in so se naselili v mestih okrog Hebróna. Tedaj so prišli Judovi možje in tam mazilili Davida za kralja čez Judovo hišo. Sporočili so Davidu in rekli: »Možje iz Jabéš Gileáda so pokopali Savla.« David je poslal sle k možem v Jabéš Gileádu in jim rekel: »Bodite blagoslovljeni od Gospoda, ker ste izkazali to vdanost svojemu gospodu Savlu in ga pokopali! Zdaj naj vam Gospod izkaže milost in zvestobo! Tudi jaz vam bom izkazal dobroto, ker ste to storili. Zdaj naj bodo torej vaše roke močne in bodite hrabri, kajti vaš gospod Savel je mrtev, zato je Judova hiša mene mazilila za kralja čez sebe.« Nerov sin Abnêr, poveljnik Savlove vojske, pa je vzel Savlovega sina Iš Bošeta, ga prepeljal v Mahanájim in ga postavil za kralja nad Gileádom, Aserjem, Jezreélom, Efrájimom, Benjaminom in nad vsem Izraelom. Savlov sin Iš Bošet je imel štirideset let, ko je postal kralj nad Izraelom, in je kraljeval dve leti. Judova hiša pa je šla za Davidom. Število dni, katere je bil David v Hebrónu kralj nad Judovo hišo, je bilo sedem let in šest mesecev. Nerov sin Abnêr je s hlapci Savlovega sina Iš Bošeta odšel iz Mahanájima v Gibeón. Cerújin sin Joáb pa je odšel z Davidovimi hlapci. Pri ribniku v Gibeónu so prišli skupaj. Eni so posedli na eni strani ribnika, drugi na drugi strani. Abnêr je rekel Joábu: »Naj se vzdignejo mladeniči in naj nastopijo v bojni igri pred nami!« Joáb je rekel: »Naj se vzdignejo!« Vzdignili so se in šli mimo po številu dvanajst za Benjamina in za Savlovega sina Iš Bošeta ter dvanajst izmed Davidovih hlapcev. Vsak je zgrabil svojega nasprotnika za glavo in zasadil svojemu nasprotniku meč v stran. Tako so skupaj padli. Zato se tisti kraj pri Gibeónu imenuje Polje rezil. In nastal je silno trd boj tisti dan. Davidovi hlapci so porazili Abnêrja in Izraelove može. Tam so bili trije Cerújini sinovi, Joáb, Abišáj in Asaél. Asaél je bil hitrih nog kakor gazela na polju. Zasledoval je Abnêrja, ne da bi na svoji poti zavil od njega na desno ali na levo. Abnêr se je ozrl in rekel: »Si to ti, Asaél?« Rekel je: »Sem.« Abnêr mu je rekel: »Kreni vendar na desno ali na levo, zgrabi katerega od mladeničev in si vzemi njegov plen!« Asaél pa se ni hotel umakniti od njega. Abnêr je spet rekel Asaélu: »Umakni se od mene! Zakaj naj bi te pobil na tla? Kako bi potem mogel povzdigniti svoj obraz proti tvojemu bratu Joábu?« Pa se ni hotel umakniti. Tedaj mu je Abnêr zagnal konico sulice v trebuh, da mu je sulica zadaj izstopila. Padel je tam in na mestu umrl. Vsi, ki so prišli na kraj, kjer je Asaél padel in umrl, so se ustavili. Joáb in Abišáj pa sta zasledovala Abnêrja. Ko je sonce zahajalo, sta prišla do Gibeát Ame, ki je pred Giahom na poti v Gibeónsko puščavo. Benjaminovi sinovi so se zbrali za Abnêrjem, se strnili v eno krdelo in se postavili vrh griča. Tedaj je Abnêr zaklical Joábu in rekel: »Ali naj meč vedno žre? Ne veš, da bo nazadnje bridko? Kdaj boš rekel ljudstvu, naj se vrne in ne zasleduje svojih bratov?« Joáb je rekel: »Kakor Bog živi, ko bi ne bil spregovoril, bi ljudje šele jutri nehali zasledovati vsak svojega brata!« Tedaj je Joáb zatrobil na rog. Vse ljudstvo se je ustavilo, niso več zasledovali Izraelcev in se niso več bojevali. Abnêr in njegovi možje so šli vso tisto noč po puščavi, prekoračili Jordan, prehodili ves Bitrón in prišli v Mahanájim. Ko se je Joáb vrnil in ni več zasledoval Abnêrja, je zbral vse ljudstvo. Od Davidovih hlapcev je manjkalo devetnajst mož in Asaél. Davidovi hlapci pa so pobili in usmrtili tristo šestdeset mož iz Benjamina, izmed Abnêrjevih ljudi. Asaéla so vzdignili in ga pokopali v grobu njegovega očeta v Betlehemu. Joáb in njegovi možje so hodili vso noč. V Hebrónu jim je zora zasvetila. Boj med Savlovo hišo in Davidovo hišo je trajal dolgo. David je postajal vedno močnejši, Savlova hiša pa je vedno bolj slabela. V Hebrónu so se Davidu rodili sinovi. Njegov prvorojenec je bil Amnón od Jezreélke Ahinóam. Njegov drugi je bil Kiláb od Abigájile, žene Karmélčana Nabála. Tretji je bil Absalom, sin Maáhe, hčere gešúrskega kralja Talmája. Četrti je bil Adoníja, sin Hagíte, peti Šefatjá, sin Abitále, in šesti Jitreám od Davidove žene Egle. Ti so se Davidu rodili v Hebrónu. Medtem ko je bil boj med Savlovo hišo in Davidovo hišo, je Abnêr postal močan v Savlovi hiši. Savel je imel stransko ženo, Ajájevo hčer, ki ji je bilo ime Ricpa. Iš Bošet je rekel Abnêrju: »Zakaj si šel k stranski ženi mojega očeta?« Abnêr se je zelo razsrdil zaradi Iš Bošetovih besed in je rekel: »Sem mar judovska pasja glava? Danes izkazujem milost hiši tvojega očeta Savla in njegovim bratom in njegovim prijateljem in nisem pustil, da bi padel Davidu v roko, ti pa mi očitaš krivdo zaradi ženske. Tako naj Bog stori Abnêrju in tako doda, če za Davida ne naredim tega, kar mu je prisegel Gospod, da bo prestavil kraljestvo iz Savlove hiše in postavil Davidov prestol čez Izraela in čez Juda od Dana do Beeršébe.« In ni več mogel Abnêrju odvrniti besede, ker se ga je bal. Abnêr pa je poslal sle k Davidu z besedami: »Čigava je dežela?« in »Skleni svojo zavezo z menoj in, glej, moja roka bo s teboj, da obrnem k tebi ves Izrael.« Rekel je: »Dobro! Sklenem zavezo s teboj. Samo eno stvar zahtevam od tebe: ne boš videl mojega obličja, če mi ne pripelješ Savlove hčere Mihále, ko prideš, da vidiš moje obličje.« In David je poslal sle k Savlovemu sinu Iš Bošetu z naročilom: »Daj mi mojo ženo Mihálo, ki sem si jo pridobil za sto prednjih kožic Filistejcev!« Iš Bošet je poslal ponjo in jo vzel njenemu možu Paltiélu, Lajiševemu sinu. Njen mož je šel z njo, hodil je in jokal za njo do Bahuríma. Tedaj mu je Abnêr rekel: »Pojdi, vrni se!« In se je vrnil. Abnêr je govoril z Izraelovimi starešinami in rekel: »Že prej ste želeli Davida za kralja čez sebe. Zdaj to storite, kajti Gospod je rekel Davidu: ›Po roki svojega služabnika Davida bom rešil svoje ljudstvo Izraela iz roke Filistejcev in iz roke vseh njegovih sovražnikov.‹« Abnêr je govoril tudi na ušesa Benjaminu. Potem je Abnêr šel, da bi govoril tudi na ušesa Davidu v Hebrónu vse, kar je bilo dobro v očeh Izraela in v očeh vse Benjaminove hiše. Tako je prišel Abnêr z dvajsetimi možmi v Hebrón. David je Abnêrju in možem, ki so bili z njim, napravil gostijo. Abnêr je rekel Davidu: »Vstanem in pojdem ter zberem ves Izrael ob svojem gospodu kralju. Sklenili bodo s teboj zavezo in kraljeval boš čez vse, kakor želi tvoja duša.« Nato je David odpustil Abnêrja in odšel je v miru. In glej, Davidovi hlapci in Joáb so prišli z bojnega pohoda in prinesli s seboj mnogo plena. Abnêrja ni bilo več pri Davidu v Hebrónu, kajti odpustil ga je in je odšel v miru. Ko je prišel Joáb z vso vojsko, ki je bila z njim, so mu povedali: »Nerov sin Abnêr je prišel h kralju in ta ga je odpustil in je odšel v miru.« Joáb je prišel h kralju in rekel: »Kaj si storil? Glej, Abnêr je prišel k tebi. Zakaj to, da si ga pustil in je spet odšel? Saj vendar poznaš Nerovega sina Abnêrja! Kajti prišel je, da bi te varal in spoznal tvoj odhod in tvoj prihod in izvedel vse, kar delaš.« Ko pa je Joáb odšel od Davida, je poslal sle za Abnêrjem. Pripeljali so ga nazaj od Bor Sire, ne da bi David za to vedel. Ko se je Abnêr vrnil v Hebrón, ga je Joáb odpeljal stran, na sredo vrat, da bi z njim na tihem govoril. Tam ga je zabodel v trebuh. Tako je umrl zaradi krvi njegovega brata Asaéla. Ko je potem David to slišal, je rekel: »Na veke sem nedolžen, jaz sam in moje kraljestvo, pred Gospodom nad krvjo Nerovega sina Abnêrja! Naj pride na Joábovo glavo in na vso hišo njegovega očeta! Naj v Joábovi hiši ne zmanjka takih, ki imajo semenotok ali gobe ali sučejo vreteno ali padajo pod mečem ali stradajo kruha!« Joáb in njegov brat Abišáj sta namreč ubila Abnêrja zato, ker je usmrtil njunega brata Asaéla v boju pri Gibeónu. David je rekel Joábu in vsemu ljudstvu, ki je bilo z njim: »Pretrgajte svoja oblačila in si pripašite raševnik ter žalujte pred Abnêrjem!« Kralj David je hodil za nosili. Ko so Abnêrja v Hebrónu pokopavali, je kralj povzdignil svoj glas in se razjokal na Abnêrjevem grobu in tudi vse ljudstvo je jokalo. Kralj je zapel žalostinko za Abnêrjem, rekoč: Mar je moral Abnêr umreti, kakor umre bedak? Tvoje roke niso bile zvezane in tvoje noge ne vklenjene v spone. Padel si, kakor tisti, ki pade pred izprijenci. In vse ljudstvo je spet jokalo za njim. Potem je vse ljudstvo prišlo vabit Davida, da bi jedel kruh, dokler je še dan. David pa je prisegel in rekel: »Tako naj mi stori Bog in tako doda, če pred sončnim zahodom okusim kruh ali kar koli drugega!« Vse ljudstvo je to opazilo in bilo je dobro v njihovih očeh, kakor je bilo vse, kar je kralj storil, dobro v očeh vsega ljudstva. Tako sta vse ljudstvo in ves Izrael tisti dan spoznala, da ni prišlo od kralja, da je bil usmrčen Nerov sin Abnêr. Kralj je rekel svojim služabnikom: »Ne veste, da je danes padel knez in velik človek v Izraelu? Jaz sem danes še preslab, čeprav sem maziljen za kralja; a ta moža, Cerújina sinova, sta močnejša od mene. Gospod naj tistemu, ki dela húdo, povrne po njegovi hudobiji!« Ko je Savlov sin slišal, da je Abnêr umrl v Hebrónu, so mu omahnile roke in ves Izrael je bil zbegan. Savlov sin je imel dva poveljnika krdel; enemu je bilo ime Baaná, drugemu je bilo ime Reháb. Bila sta sinova Benjaminovca Rimóna iz Beeróta. Tudi Beerót se je namreč prišteval k Benjaminu. Beeročáni so pobegnili v Gitájim in bivali tam kot priseljenci do tega dne. Savlov sin Jonatan je imel sina, hromega v nogah. Bilo mu je pet let, ko je iz Jezreéla prišla vest o Savlu in Jonatanu. Njegova dojilja ga je vzela in zbežala. Ko je na begu hitela, je padel in ohromel. Ime mu je bilo Mefibóšet. Rimónova sinova Reháb in Baaná iz Beeróta sta torej šla in v dnevni vročini prišla v Iš Bošetovo hišo, ko je spal opoldansko spanje. Prišla sta v hišo, kakor da bosta vzela pšenico, in sta ga zabodla v trebuh. Nato sta Reháb in njegov brat Baaná ušla. Ko sta prišla v hišo, je spal na svoji postelji v svoji spalnici. Zabodla sta ga in umorila ter mu odsekala glavo; potem sta vzela njegovo glavo in hodila vso noč po poti skozi puščavo. Prinesla sta Iš Bošetovo glavo Davidu v Hebrón in rekla kralju: »Glej, glava Iš Bošeta, sinu Savla, tvojega sovražnika, ki ti je stregel po življenju. Tako se je ta dan Gospod maščeval za mojega gospoda kralja nad Savlom in njegovim zarodom.« David je odgovoril Rehábu in njegovemu bratu Baanáju, sinovoma Beeročána Rimóna, in jima rekel: »Kakor živi Gospod, ki je rešil mojo dušo iz vsakršne stiske, tega, ki mi je sporočil: ›Glej, Savel je mrtev,‹ in se je imel za glasnika vesele novice, sem prijel in ga v Ciklágu umoril. Tako sem mu dal plačilo za novico! Koliko bolj torej, ko sta krivičnika umorila pravičnega v njegovi hiši na njegovem ležišču! Ne bom zdaj terjal njegove krvi iz vajinih rok in vaju iztrebil z zemlje?!« In David je velel služabnikom, da so ju usmrtili, jima odsekali roke in noge ter ju obesili pri ribniku v Hebrónu. Iš Bošetovo glavo pa so vzeli in jo pokopali v Abnêrjevem grobu v Hebrónu. Tedaj so prišli vsi Izraelovi rodovi k Davidu v Hebrón in rekli: »Glej, tvoja kost smo in tvoje meso. Že prej, ko je bil Savel kralj čez nas, si ti vodil Izraela na vojsko in nazaj. Tebi je Gospod rekel: ›Ti boš pasel moje ljudstvo Izraela in boš vladar čez Izraela.‹« Vsi Izraelovi starešine so prišli h kralju v Hebrón in kralj David je v Hebrónu sklenil z njimi zavezo pred Gospodom. Mazilili so Davida za kralja čez Izraela. David je imel trideset let, ko je postal kralj, in je kraljeval štirideset let. V Hebrónu je kraljeval Judu sedem let in šest mesecev, v Jeruzalemu pa je kraljeval triintrideset let vsemu Izraelu in Judu. Kralj je šel s svojimi možmi v Jeruzalem proti Jebusejcem, ki so prebivali v deželi. Rekli so Davidu: »Ne prideš sem noter, marveč te bodo slepi in hromi pregnali;« mislili so: »David ne bo prišel noter.« Vendar je David osvojil utrdbo Sion, to je Davidovo mesto. Tisti dan je David rekel: »Kdor koli hoče premagati Jebusejce, mora doseči jašek. Hrome in slepe sovraži Davidova duša.« Zato pravijo: »Slepi in hromi ne prideta v hišo.« David se je nastanil v utrdbi. Imenoval jo je Davidovo mesto. Potem ga je David pozidal krog in krog od Milója navznoter. Tako je David vedno bolj napredoval v moči, kajti z njim je bil Gospod, Bog nad vojskami. Tirski kralj Hirám je poslal sle k Davidu in cedrovino, tesarje in kamnoseke in so Davidu sezidali hišo. David je spoznal, da ga je Gospod potrdil za kralja čez Izraela, ker je bilo njegovo kraljestvo tako povišano zaradi njegovega ljudstva Izraela. Ko je David prišel iz Hebróna, si je vzel še več stranskih žená in žená iz Jeruzalema. Tako se je Davidu rodilo še več sinov in hčera. Tole so imena tistih, ki so se mu rodili v Jeruzalemu: Šamúa, Šobáb, Natán, Salomon, Jibhár, Elišúa, Nefeg, Jafíja, Elišamá, Eljadá in Elifélet. Ko so Filistejci slišali, da so Davida mazilili za kralja čez Izraela, so vsi Filistejci šli Davida iskat. Ko je David to slišal, je šel v trdnjavo. Filistejci so prišli in se razporedili v dolini Rafájevcev. David je vprašal Gospoda: »Ali naj grem proti Filistejcem? Mi jih boš dal v roko?« Gospod je rekel Davidu: »Pojdi! Kajti gotovo ti bom dal Filistejce v roko.« Tako je prišel David v Báal Peracím. Tam jih je David porazil. Rekel je: » Gospod je prebil moje sovražnike pred menoj, kakor se prebijejo vode.« Zato se tisti kraj imenuje Báal Peracím. Pustili so tam svoje malike, David in njegovi možje pa so jih odnesli. Filistejci so vnovič prišli in se razporedili v dolini Rafájevcev. Ko je David vprašal Gospoda, mu je rekel: »Ne hodi za njimi! Obidi jih od zadaj in udari nanje izza balzamovih dreves. Ko boš zaslišal šum korakov po vrheh balzamovih dreves, tedaj napadi, kajti tedaj pojde Gospod pred teboj, da porazi filistejsko vojsko.« David je storil tako, kakor mu je Gospod zapovedal. Tolkel je Filistejce od Gebe do vhoda v Gezer. David je spet zbral vse izbrane v Izraelu, trideset tisoč mož. Vzdignil se je in šel z vsem ljudstvom, ki je bilo z njim, iz Baále Judove, da bi od tam pripeljal Božjo skrinjo, ki se imenuje po imenu Gospoda nad vojskami, ki prestoluje na kerubih. Božjo skrinjo so peljali na novem vozu in jo spravili iz Abinadábove hiše, ki je bila na griču. Abinadábova sinova Uzá in Ahjó sta peljala novi voz. Z Božjo skrinjo so ga odpeljali iz Abinadábove hiše, ki je bila na griču. Ahjó je hodil pred skrinjo. David in vsa Izraelova hiša sta rajala pred Gospodom ob vseh glasbilih iz cipresovine, ob citrah, harfah, bobnih, kraguljčkih in ob cimbalah. Ko so prišli k Nahónovemu mlatišču, je Uzá iztegnil roko k Božji skrinji in jo podržal, ker sta jo vola nagnila. Tedaj se je vnela Gospodova jeza nad Uzájem in Bog ga je tam udaril zaradi nepremišljenega dejanja; umrl je tam poleg skrinje Božje. David se je vznemiril, ker je Gospod udaril Uzája. Tisti kraj pa se od tega dne imenuje Perec Uzá. Tisti dan se je David ustrašil Gospoda in je rekel: »Kako naj pride Gospodova skrinja k meni?« Zato David ni hotel spraviti Gospodove skrinje k sebi v Davidovo mesto. David jo je dal odpeljati v hišo Gačana Obéd Edóma. Tako je Gospodova skrinja ostala tri mesece v hiši Gačana Obéd Edóma. Gospod pa je blagoslovil Obéd Edóma in vso njegovo hišo. Sporočili so kralju Davidu in rekli: » Gospod je blagoslovil hišo Obéd Edóma in vse, kar ima, zaradi skrinje Božje.« David je tedaj šel in z veseljem prenesel skrinjo Božjo iz Obéd Edómove hiše v Davidovo mesto. Ko so nosilci Gospodove skrinje naredili šest korakov, je daroval vola in pitano tele. David je na vso moč rajal pred Gospodom. Bil je opasan s platnenim efódom. Tako je David z vso Izraelovo hišo prenesel Gospodovo skrinjo med vzklikanjem in trobljenjem. Ko je Gospodova skrinja prišla v Davidovo mesto, je Savlova hči Mihála gledala skoz okno in videla kralja Davida, kako poskakuje in raja pred Gospodom, in ga je zaničevala v svojem srcu. Prinesli so Gospodovo skrinjo in jo postavili na njeno mesto sredi šotora, ki ga je David razpel zanjo. Nato je David daroval pred Gospodom žgalne in mirovne daritve. Ko je David dokončal darovanje žgalnih in mirovnih daritev, je blagoslovil ljudstvo v imenu Gospoda nad vojskami. Razdelil je vsemu ljudstvu, vsej Izraelovi množici, možem in ženam, vsakemu hleb kruha, kos mesa in kolač iz suhega grozdja. Potem je vse ljudstvo odšlo, vsak v svojo hišo. Ko se je David vrnil, da bi blagoslovil svojo hišo, je prišla Savlova hči Mihála Davidu naproti in rekla: »Kako se je danes poveličal Izraelov kralj, ki se je danes razgaljal pred očmi dekel svojih hlapcev, kakor se razgalja kdo izmed prostakov!« David pa je rekel Miháli: »Pred Gospodom, ki me je izvolil raje kakor tvojega očeta in vso njegovo hišo, da me je postavil za kneza čez Gospodovo ljudstvo, čez Izraela, da, pred Gospodom bom rajal, čeprav se bom še bolj kakor zdaj ponižal in bom ponižan v svojih očeh! A pri deklah, o katerih si govorila, pri njih bom počaščen.« Savlova hči Mihála pa ni imela otroka do dneva svoje smrti. Ko je kralj prebival v svoji hiši in mu je Gospod naklonil mir pred vsemi njegovimi sovražniki naokrog, je kralj rekel preroku Natánu: »Glej vendar, jaz stanujem v cedrovi hiši, skrinja Božja pa stanuje sredi šotorskega pregrinjala.« Natán je rekel kralju: »Pojdi, stori vse, kar je v tvojem srcu, kajti Gospod je s teboj!« A še tisto noč se je Natánu zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Pojdi in povej mojemu služabniku Davidu: Tako govori Gospod: Mi boš mar ti zidal hišo za stanovanje? Saj nisem prebival v hiši od dne, ko sem Izraelove sinove izpeljal iz Egipta, do tega dne, temveč sem hodil z njimi v šotoru in prebivališču. Kjer koli sem hodil med vsemi Izraelovimi sinovi, sem mar rekel kateremu izmed Izraelovih rodovnih poglavarjev, ki sem jih postavil za pastirje svojega ljudstva Izraela: ›Zakaj mi niste postavili cedrove hiše?‹ Zdaj torej tako povej mojemu služabniku Davidu: Tako govori Gospod nad vojskami: Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil vladar mojemu ljudstvu Izraelu. Bil sem s teboj, kjer koli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje sovražnike. Naredil ti bom veliko ime, ki bo enako imenu velikašev na zemlji. Določil bom kraj svojemu ljudstvu Izraelu in ga zasadil vanj, da bo prebivalo na svojem in se mu ne bo treba več bati in ga krivičneži ne bodo več stiskali kakor nekdaj, od dneva, ko sem postavil sodnike čez svoje ljudstvo Izraela. Naklonil ti bom mir pred vsemi tvojimi sovražniki. Gospod ti oznanja, da ti bo Gospod naredil hišo. Ko se ti dopolnijo dnevi in boš legel k svojim očetom, bom povzdignil tvojega potomca, ki bo izšel iz tvojega telesa, in bom utrdil njegovo kraljestvo. Ta bo sezidal hišo mojemu imenu in prestol njegovega kraljestva bom utrdil na veke. Jaz mu bom oče in on mi bo sin. Če se pregreši, ga bom kaznoval s človeško šibo in z udarci človeških sinov. A svoje milosti mu ne bom odtegnil, kakor sem jo odtegnil Savlu, ki sem ga odstranil pred teboj. Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta obstala pred teboj na veke in tvoj prestol bo utrjen na veke.« Po vseh teh besedah in po vsem tem videnju je Natán govoril Davidu. Tedaj je kralj David prišel, se usedel pred Gospodom in rekel: »Kdo sem jaz, Gospod Bog, in kaj je moja hiša, da si me pripeljal do sèm? A to je še premalo v tvojih očeh, Gospod Bog; govoril si o hiši svojega služabnika tudi za daljno prihodnost. Je to človeški zakon, Gospod Bog? Pa kaj naj ti David še dalje govori? Saj poznaš svojega služabnika, Gospod Bog. Zaradi svoje besede in po svojem srcu si storil vse to veliko dejanje in ga dal spoznati svojemu služabniku. Zato si velik, Gospod Bog! Kajti ni ga tebi enakega, razen tebe ni Boga po vsem tem, kar smo slišali s svojimi ušesi. Kdo je kakor tvoje ljudstvo Izrael, edini narod na zemlji, ki ga je Bog šel odkupit za svoje ljudstvo in si pridobil ime ter storil zanj velika in strah zbujajoča dela, ko je pred svojim ljudstvom, ki si ga je odkupil iz Egipta, pregnal narode in njihove bogove! Določil si svoje ljudstvo Izraela na veke sebi za ljudstvo, in ti, Gospod, si postal njihov Bog. In zdaj, Gospod Bog, potrdi na veke besedo, ki si jo govoril o svojem služabniku in o njegovi hiši, in stori, kakor si govoril. Naj se poveličuje tvoje ime na veke in naj se govori: › Gospod nad vojskami je Bog nad Izraelom!‹ In hiša tvojega služabnika Davida naj ostane trdna pred teboj. Kajti ti, Gospod nad vojskami, Bog Izraelov, si razodel svojemu služabniku: ›Sezidal ti bom hišo.‹ Zato se je tvoj služabnik opogumil, da je molil k tebi to molitev. In zdaj, Gospod Bog, ti si Bog in tvoje besede so resnica in napovedal si svojemu služabniku te dobrine. In zdaj, začni blagoslavljati hišo svojega služabnika, da bo obstala pred teboj na veke. Kajti ti, Gospod Bog, si govoril. Naj bo s tvojim blagoslovom blagoslovljena hiša tvojega služabnika na veke.« Zatem je David porazil Filistejce in jih podjarmil. Tako je vzel David vajeti davka iz roke Filistejcev. Porazil je Moábce in jih premeril z vrvjo, potem ko jih je položil na tla. Po dve vrvi jih je odmeril za smrt in po eno celo vrv za življenje. Tako so Moábci postali podložni Davidu in so prinašali davek. David je porazil tudi Rehóbovega sina Hadadézerja, kralja v Cobi, ko je šel, da bi spet zagospodoval nad veletokom. David mu je vzel tisoč sedemsto konjenikov in dvajset tisoč pešcev; David je ohromil vse konje, le za sto voz jih je pustil. Ko pa so Arámci iz Damaska prišli na pomoč Hadadézerju, kralju v Cobi, je David pobil med Arámci dvaindvajset tisoč mož. Nato je David postavil namestnike v Arámu na območju Damaska. Arámci so postali podložni Davidu in so prinašali davek. Tako je Gospod pomagal Davidu povsod, kamor koli je šel. David je vzel zlate ščite, ki so jih imeli Hadadézerjevi služabniki, in jih prinesel v Jeruzalem. Iz Hadadézerjevih mest Tebah in Berotáj pa je kralj David vzel zelo veliko brona. Ko je Toí, kralj v Hamátu, slišal, da je David porazil vso Hadadézerjevo vojsko, je Toí poslal svojega sina Joráma h kralju Davidu, da bi ga pozdravil in mu čestital, ker se je bojeval s Hadadézerjem in ga porazil; Hadadézer se je namreč venomer bojeval s Toíjem. S seboj je prinesel srebrne, zlate in bronaste posode. Tudi te je kralj David posvetil Gospodu, kot je posvetil srebro in zlato vseh narodov, ki jih je podjarmil, Arámcev, Moábcev, Amónovih sinov, Filistejcev, Amalečanov, ter od plena Rehóbovega sina Hadadézerja, kralja v Cobi. David si je napravil ime, ko se je vrnil, potem ko je v Ge Melahu potolkel osemnajst tisoč Arámcev. V Edómu je postavil namestnike; po vsem Edómu je postavil namestnike. Tako so vsi Edómci postali podložni Davidu. Gospod je namreč pomagal Davidu, kamor koli je šel. David je kraljeval nad vsem Izraelom; vsemu svojemu ljudstvu je David sodil in delil pravico. Cerújin sin Joáb je bil poveljnik vojske. Ahilúdov sin Józafat je bil letopisec. Ahitúbov sin Cadók in Abjatárjev sin Ahiméleh sta bila duhovnika, Serajá pa je bil pisar. Jojadájev sin Benajá je bil vodja Keretéjcev in Péletovcev, Davidovi sinovi pa so bili duhovniki. David je rekel: »Ali je preostal še kdo iz Savlove hiše, da bi mu mogel izkazati milost zaradi Jonatana?« Bil pa je neki služabnik iz Savlove hiše, Cibá po imenu, in poklicali so ga k Davidu. Kralj mu je rekel: »Si ti Cibá?« Rekel je: »Da, tvoj hlapec.« Kralj je rekel: »Ali ni več nikogar iz Savlove hiše, da bi mu mogel izkazati Božjo milost?« Cibá je rekel kralju: »Še Jonatanov sin je, hrom na obe nogi.« Kralj mu je rekel: »Kje je?« Cibá je rekel kralju: »Glej, v hiši Amiélovega sina Mahírja iz Lo Dabárja.« Kralj David ga je dal pripeljati iz hiše Amiélovega sina Mahírja iz Lo Dabárja. Ko je Mefibóšet, sin Jonatana, Savlovega sina, prišel k Davidu, je padel na obraz in se poklonil. David je rekel: »Mefibóšet!« Ta je rekel: »Glej, tvoj hlapec.« David mu je rekel: »Ne boj se, kajti hočem ti izkazati milost zaradi tvojega očeta Jonatana. Vrnil ti bom vsa polja tvojega očeta Savla in vedno boš jedel pri moji mizi.« On pa je padel na kolena in rekel: »Kaj je tvoj hlapec, da si se ozrl na mrtvega psa, kakršen sem jaz?« Nato je kralj poklical Savlovega služabnika Cibája in mu rekel: »Vse, kar je pripadalo Savlu in vsej njegovi hiši, dajem sinu tvojega gospoda. Obdeluj mu zemljo s svojimi sinovi in hlapci in spravljaj pridelke, da bo imel sin tvojega gospoda kruha za živež. Mefibóšet, sin tvojega gospoda, pa bo vedno jedel pri moji mizi.« Cibá pa je imel petnajst sinov in dvajset hlapcev. Cibá je rekel kralju: »Vse, kar je moj gospod kralj zapovedal svojemu hlapcu, bo tvoj hlapec storil. Toda Mefibóšet jé pri moji mizi kakor eden izmed kraljevih sinov.« Mefibóšet je imel majhnega sina, po imenu Miha. Vsi, ki so bivali v Cibájevi hiši, so služili Mefibóšetu. Mefibóšet pa je bival v Jeruzalemu, ker je vedno jedel pri kraljevi mizi. Bil pa je na obe nogi hrom. Potem ko je kralj Amóncev umrl, je namesto njega zavladal njegov sin Hanún. David je rekel: »Naklonjen hočem biti Naháševemu sinu Hanúnu, kakor je bil njegov oče meni naklonjen.« Zato je David poslal svoje služabnike, da bi ga po njih potolažil zaradi njegovega očeta. Ko so Davidovi služabniki prišli v deželo Amóncev, so amónski knezi rekli svojemu gospodu Hanúnu: »Misliš, da želi David častiti tvojega očeta, ker ti pošilja tolažnike? Ali ni David poslal svojih služabnikov k tebi zato, da bi preiskal mesto, ga ogledal in razdejal?« Zato je dal Hanún Davidove služabnike prijeti, jim obriti polovico brade in jim odrezati pol oblačila, do sedala, nato jih je odslovil. Ko so Davidu to sporočili, jim je poslal sle naproti; možje so bili namreč zelo osramočeni. Kralj je rekel: »Ostanite v Jerihi, dokler vam ne zraste brada; potem se vrnite!« Amónci so videli, da so se Davidu zamerili. Zato so Amónci poslali sle in najeli Arámce iz Bet Rehóba in Arámce iz Cobe – dvajset tisoč pešcev in kralja iz Maáhe s tisoč možmi ter ljudi iz Toba, dvanajst tisoč mož. Ko je David to slišal, je poslal Joába z vso vojsko junakov. Amónci so prišli ven in se pred vhodom v mestna vrata postavili v bojno vrsto; Arámci iz Cobe in Rehóba ter možje iz Toba in Maáhe pa so bili posebej na polju. Ko je Joáb videl, da ima bojno vrsto spredaj in zadaj, je izbral nekaj izvrstnih Izraelcev in jih postavil Arámcem nasproti. Preostalo vojsko je izročil svojemu bratu Abišáju, da se je postavila nasproti Amóncem. Rekel je: »Če bodo Arámci močnejši od mene, mi bodi ti v pomoč! Če pa bodo Amónci močnejši od tebe, pridem jaz tebi na pomoč. Bodi pogumen in hrabro se bojujva za naše ljudstvo in za mesta našega Boga! Gospod pa naj stori, kar je dobro v njegovih očeh!« Ko je tedaj Joáb z ljudstvom, ki je bilo z njim, krenil v boj z Arámci, so ti zbežali pred njim. Ko pa so Amónci videli, da so Arámci zbežali, so tudi sami zbežali pred Abišájem in se umaknili v mesto. Tedaj se je Joáb obrnil od Amóncev in prišel v Jeruzalem. Ko so Arámci videli, da so jih Izraelci porazili, so se zbrali. Hadadézer je poslal sle in pripeljal Arámce, ki so bili onkraj veletoka. Prišli so v Helám. Načeloval jim je Šobáh, poveljnik Hadadézerjeve vojske. Ko so to sporočili Davidu, je zbral ves Izrael, prekoračil Jordan in prišel v Helám. Arámci so se postavili nasproti Davidu in se bojevali z njim. Toda Arámci so zbežali pred Izraelom. David je pobil izmed Arámcev sedemsto bojevnikov na bojnih vozeh in štirideset tisoč konjenikov. Tudi vojskovodja Šobáha je pobil, da je tam umrl. Ko so vsi kralji, ki so bili podložni Hadadézerju, videli, da so jih Izraelci porazili, so sklenili mir z Izraelom in se jim podredili. Arámci pa so se zbali, da bi še naprej pomagali Amóncem. Ko se je leto obrnilo, ob času, ko hodijo kralji na vojsko, je David odposlal Joába in z njim svoje hlapce ter vse Izraelce. Porazili so Amónce in oblegali Rabo. David pa je ostal v Jeruzalemu. Proti večeru je David vstal s svojega ležišča in se sprehajal po strehi kraljeve hiše. Tedaj je s strehe videl ženo, ki se je kopala. Žena je bila zelo lepa na pogled. David je dal poizvedeti o ženi. Rekli so: »Ali ni to Eliámova hči Batšéba, žena Hetejca Urijája?« David je poslal sle in jo je vzel. Prišla je k njemu in je legel z njo – prav tedaj se je očistila svoje nečistoče. Potem se je vrnila v svojo hišo. Žena pa je spočela in poslala sle; sporočila je Davidu in rekla: »Spočela sem.« Tedaj je David sporočil Joábu: »Pošlji mi Hetejca Urijája!« Joáb je poslal Urijája k Davidu. Ko je Urijá prišel k njemu, ga je David vprašal, kako se godi Joábu, kako se godi ljudstvu in kako kaže boj. Potem je David rekel Urijáju: »Pojdi v svojo hišo in si umij noge!« Ko je Urijá odšel iz kraljeve hiše, je prišlo za njim kraljevo jedilo. Urijá pa je spal pri vhodu v kraljevo hišo z drugimi hlapci svojega gospoda in ni šel v svojo hišo. Povedali so Davidu: »Urijá ni šel v svojo hišo.« David je rekel Urijáju: »Mar nisi prišel s pota? Zakaj nisi šel v svojo hišo?« Urijá je rekel Davidu: »Skrinja, Izrael in Juda bivajo v šotorih; tudi moj gospod Joáb in hlapci mojega gospoda taborijo na polju. In jaz naj bi šel v svojo hišo, da bi jedel in pil in spal s svojo ženo! Kakor živiš in kakor živi tvoja duša, ne bom storil tega!« Tedaj je David rekel Urijáju: »Ostani še danes tu! Jutri te odpošljem.« Tako je ostal Urijá v Jeruzalemu ta in naslednji dan. David ga je povabil, da je jedel in pil pred njim in ga je upijanil. Zvečer pa je odšel spat na svoje ležišče pri hlapcih svojega gospoda in ni šel v svojo hišo. Zjutraj je David Joábu napisal pismo in ga poslal po Urijáju. V pismu je napisal: »Postavite Urijája spredaj v najhujši boj! Potem se umaknite od njega, da bo zadet in bo umrl!« Ko je tedaj Joáb oblegal mesto, je dal Urijája na kraj, o katerem je vedel, da so tam junaški možje. Ko so možje prišli iz mesta in se bojevali z Joábom, jih je padlo nekaj iz ljudstva, izmed Davidovih hlapcev. Tudi Hetejec Urijá je umrl. Joáb je dal Davidu sporočiti o vsem, kar se je zgodilo v boju. Zapovedal je slu in rekel: »Ko poveš kralju do konca vse, kar se je zgodilo v boju, in če se kralj razsrdi in ti reče: ›Zakaj ste se šli bojevat tako blizu mesta? Ali niste vedeli, da bodo streljali z obzidja? Kdo je ubil Jerubéšetovega sina Abiméleha? Mar ni ženska vrgla nanj gornjega mlinskega kamna z obzidja, da je umrl v Tebécu? Zakaj ste se približali obzidju?‹ – tedaj reci: ›Tudi tvoj služabnik Urijá je umrl.‹« Sel je šel in prišel k Davidu ter povedal vse, kar mu je bil Joáb naročil. Sel je torej rekel Davidu: »Možje so bili močnejši od nas. Prišli so ven proti nam na polje, mi pa smo jih potisnili do mestnih vrat. Toda strelci so streljali na tvoje hlapce z obzidja in tako so nekateri izmed kraljevih hlapcev umrli. Tudi tvoj hlapec Hetejec Urijá je mrtev.« David je rekel slu: »Tako reci Joábu: ›Naj te ta stvar ne vznemirja, kajti meč žre zdaj tako zdaj drugače. Okrepi svoj napad na mesto in ga razdeni!‹ Tako ga opogumi!« Ko je Urijájeva žena slišala, da je njen mož Urijá mrtev, je žalovala za svojim soprogom. Ko je bilo žalovanje mimo, je David poslal ponjo in jo pripeljal v svojo hišo. Postala je njegova žena in mu je rodila sina. Toda to, kar je storil David, je bilo hudo v Gospodovih očeh. In Gospod je poslal Natána k Davidu. Prišel je k njemu in mu rekel: »V nekem mestu sta bila dva moža, prvi je bil bogat, drugi ubog. Bogatin je imel zelo veliko drobnice in goveda, ubožec pa ni imel ničesar razen edine majhne ovčice, ki jo je kupil. Vzredil jo je in zrasla je pri njem skupaj z njegovimi otroki. Od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila. V njegovem naročju je spala in mu bila kakor hči. Pa pride popotnik k bogatinu. In mu je bilo žal vzeti od svoje drobnice in goveda, da bi pripravil pojedino popotniku, ki je prišel k njemu; vzel je marveč ovčico ubožcu in jo pripravil možu, ki je prišel k njemu.« David se je silno razsrdil nad tistim možem in je rekel Natánu: »Kakor živi Gospod, mož, ki je to storil, mora umreti! Četverno mora poplačati ovčico, ker je to storil in mu ni bilo žal!« Natán pa je rekel Davidu: »Ti si ta mož! Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Mazilil sem te za kralja nad Izraelom in te rešil iz Savlove roke. Dal sem ti hišo tvojega gospoda in v tvoje naročje žene tvojega gospoda. Dal sem ti Izraelovo in Judovo hišo. Če bi bilo to premalo, bi ti dodal še to ali ono. Zakaj si zaničeval Gospodovo besedo, da si storil, kar je hudo v njegovih očeh? Z mečem si pobil Hetejca Urijája in vzel njegovo ženo sebi za ženo, njega pa si ubil z mečem Amóncev. Zato se zdaj meč nikoli ne bo umaknil od tvoje hiše, ker si me zaničeval in vzel ženo Hetejca Urijája, da bi bila tvoja žena.‹ Tako govori Gospod: ›Glej, iz tvoje hiše bom spravil nesrečo nadte. Pred tvojimi očmi bom vzel tvoje žene in jih dal tvojemu bližnjemu, in legel bo s tvojimi ženami pred očmi tega sonca. Ti si sicer to storil na skrivaj, jaz pa bom to storil pred vsem Izraelom in pred soncem.‹« David je rekel Natánu: »Grešil sem proti Gospodu.« Natán je rekel Davidu: » Gospod ti je tudi odpustil greh – ne boš umrl. Toda ker si s tem dejanjem pohujšal Gospodove sovražnike, ti bo umrl sin, ki se ti bo rodil.« In Natán je odšel v svojo hišo. Gospod pa je udaril otroka, ki ga je Urijájeva žena rodila Davidu, da je zbolel. David je zaradi dečka prosil Boga; strogo se je postil, in kadar je vstopil, da bi prenočil, je spal na tleh. Starešine njegove hiše so se postavili kraj njega, da bi ga vzdignili s tal, pa ni hotel, niti ni jedel z njimi. Sedmi dan je otrok umrl. Davidovi služabniki pa so se mu bali povedati, da je otrok mrtev, kajti rekli so: »Glej, ko je bil otrok živ, smo mu govorili, pa ni poslušal našega glasu. Kako naj mu šele povemo, da je otrok mrtev? Saj bo storil kaj hudega.« David je videl, da njegovi služabniki šepetajo med seboj. Tako je David spoznal, da je otrok umrl. In David je rekel svojim služabnikom: »Je otrok umrl?« Rekli so: »Umrl je.« Tedaj se je David vzdignil s tal, se okopal, namazilil in preoblekel ter šel molit v Gospodovo hišo. Ko je prišel v svojo hišo, si je dal prinesti jedi in je jedel. Njegovi služabniki so mu rekli: »Kaj je to, kar delaš? Ko je bil otrok živ, si se zanj postil in jokal. Ko pa je otrok umrl, si vstal in ješ.« Rekel je: »Dokler je bil otrok živ, sem se postil in jokal, kajti rekel sem si: ›Kdo ve, ali se me Gospod ne usmili in otrok ostane pri življenju?‹ Toda zdaj je mrtev. Čemú bi se postil? Ali ga lahko spet pripeljem nazaj? Jaz pač pojdem k njemu, on pa se ne bo vrnil k meni.« David je tolažil svojo ženo Batšébo. Šel je k njej in ležal z njo. Rodila je sina in dal mu je ime Salomon. Gospod ga je ljubil in mu je to sporočil po preroku Natánu. In zaradi Gospoda mu je dal ime Jedidjá. Joáb se je bojeval proti Rabi Amónovih sinov in zavzel kraljevo mesto. Nato je Joáb poslal k Davidu sle in sporočil: »Bojeval sem se proti Rabi in že zavzel vodno mesto. Zdaj torej zberi preostalo ljudstvo, se utabôri pred mestom in ga zavzemi, da jaz ne zavzamem mesta in se ne poimenuje po mojem imenu.« David je zbral vse ljudstvo, šel proti Rabi, se bojeval proti njej in jo zavzel. Vzel je njihovemu kralju krono z glave, talent zlata težko, na njej je bil dragocen kamen. In položili so jo Davidu na glavo. Tudi zelo veliko plena je odpeljal iz mesta. Ljudi, ki so bili v njem, je odpeljal in jih postavil k žagam, železnim klinom in železnim sekiram ter jih spravil v opekarne. Tako je storil vsem amónskim mestom. Zatem se je David z vsem ljudstvom vrnil v Jeruzalem. Potem se je zgodilo tole. Davidov sin Absalom je imel lepo sestro, ki ji je bilo ime Tamara. Davidov sin Amnón se je zaljubil vanjo. Amnón je zaradi svoje sestre Tamare od muke zbolel, kajti bila je devica in Amnónu se je zdelo nemogoče, da bi ji kaj storil. Amnón pa je imel prijatelja z imenom Jonadáb, ki je bil sin Šimája, Davidovega brata. Jonadáb je bil zelo premeten mož. Rekel mu je: »Zakaj, o kraljevi sin, iz jutra v jutro tako hiraš? Mi ne bi povedal?« In Amnón mu je rekel: »Ljubim Tamaro, sestro svojega brata Absaloma.« Jonadáb mu je rekel: »Lezi v svojo posteljo in se delaj bolnega. Ko te tvoj oče pride obiskat, mu reci: ›Naj pride, prosim, moja sestra Tamara, da mi dá jesti. Naj pripravi jed pred mojimi očmi, tako da bom videl in bom jedel iz njene roke.‹« Amnón je legel in se delal bolnega. Ko ga je prišel kralj obiskat, je Amnón rekel kralju: »Naj pride, prosim, moja sestra Tamara in pripravi pred mojimi očmi nekaj kolačev, da bom jedel iz njene roke.« David je poslal Tamari na dom sporočilo: »Pojdi v hišo svojega brata Amnóna in mu pripravi jed!« Tamara je šla v hišo svojega brata Amnóna, ki je ležal. Vzela je testo, ga zgnetla, pripravila kolače pred njegovimi očmi in jih spekla. Potem je vzela ponev in jih iztresla pred njim, pa ni hotel jesti. Rekel je: »Pošljite vse proč!« Ko so vsi odšli izpred njega, je Amnón rekel Tamari: »Prinesi jed v sobo, da bom jedel iz tvoje roke.« Tamara je vzela kolače, ki jih je pripravila, in jih prinesla svojemu bratu Amnónu v sobo. Ko se mu je približala, da bi jedel, jo je zgrabil in ji rekel: »Pridi, moja sestra, lezi z mano!« Rekla mu je: »Ne, moj brat, nikar mi ne delaj sile, kajti tako se ne dela v Izraelu! Ne smeš storiti te norosti! Kam naj se sicer denem s svojo sramoto? In ti bi bil kakor kateri izmed norcev v Izraelu. Daj, prosim, govori s kraljem, saj ti me ne bo odrekel.« Pa ni hotel poslušati njenega glasu, ampak jo je obvladal, ji storil silo in ležal z njo. Potem pa jo je Amnón zasovražil s silno velikim sovraštvom. Zares, sovraštvo, s katerim jo je zasovražil, je bilo večje kakor ljubezen, s katero jo je bil ljubil. Rekel ji je: »Vstani, pojdi!« Rekla mu je: »Nikar! Ta krivica, da bi me izgnal, bi bila še večja od one druge, ki si mi jo storil!« Pa je ni hotel poslušati. Poklical je služabnika, ki mu je stregel, in rekel: »Spravite tole ven izpred mene na cesto in zapahni vrata za njo!« Nosila pa je povrhu dolgo haljo, kajti tako so se od nekdaj oblačile kraljeve hčere, ki so bile device. Njegov strežnik jo je torej izgnal na cesto in zapahnil vrata za njo. Tamara pa si je dala pepel na glavo, pretrgala dolgo haljo, ki jo je imela povrhu, si položila roko na glavo, odšla in grede na glas jokala. Njen brat Absalom ji je rekel: »Ali je bil tvoj brat Amnón pri tebi? Potem zdaj, moja sestra, molči! Tvoj brat je, ne ženi si te reči k srcu!« Tako je ostala Tamara zapuščena v hiši svojega brata Absaloma. Ko je kralj David vse te reči slišal, se je zelo razsrdil. Absalom pa ni govoril z Amnónom ne hudega ne dobrega, kajti Absalom je sovražil Amnóna, ker je storil silo njegovi sestri Tamari. Minili sta dve leti. Absalomu so strigli ovce v Báal Hacórju pri Efrájimu in povabil je vse kraljeve sinove. Prišel je h kralju in rekel: »Glej, pri tvojem hlapcu strižejo. Naj gredo, prosim, kralj in njegovi služabniki s tvojim hlapcem!« Kralj je rekel Absalomu: »Ne, moj sin, naj ne gremo vsi, da ti ne bomo nadležni.« In čeprav ga je silil, ni hotel iti, pač pa ga je blagoslovil. Absalom pa je rekel: »Če ne, pa naj gre, prosim, moj brat Amnón z nami.« Kralj mu je rekel: »Zakaj naj bi šel s tabo?« Absalom pa ga je silil in tako je poslal z njim Amnóna in vse kraljeve sinove. Absalom pa je zapovedal svojim hlapcem in rekel: »Glejte, kdaj bo Amnón od vina dobre volje, in ko vam rečem, tedaj udarite Amnóna in ga usmrtite! Ne bojte se! Ali vam nisem jaz zapovedal? Bodite močni in junaški!« Absalomovi hlapci so storili z Amnónom, kakor je Absalom zapovedal. Tedaj so se vzdignili vsi kraljevi sinovi, zajahali vsak svojega mezga in zbežali. Ko so bili še na poti, je do Davida prišla novica: »Absalom je pobil vse kraljeve sinove, niti eden od njih ni ostal.« Kralj je vstal, pretrgal svoja oblačila in legel na zemljo. Tudi vsi njegovi služabniki so stali s pretrganimi oblačili. Tedaj je spregovoril Jonadáb, sin Davidovega brata Šimája, in rekel: »Naj moj gospod ne govori, da so umorili vse mladeniče, kraljeve sinove, kajti samo Amnón je mrtev. Saj je bil na Absalomovih ustih ta naklep od dne, ko je storil silo njegovi sestri Tamari. Naj si torej moj gospod kralj tega ne jemlje k srcu, češ da so vsi kraljevi sinovi mrtvi, kajti samo Amnón je mrtev.« Absalom pa je pobegnil. Mladenič, ki je bil na straži, je povzdignil oči in pogledal, in glej, veliko ljudstva je prihajalo po poti za njim s pobočja gore. Jonadáb je rekel kralju: »Glej, kraljevi sinovi prihajajo. Kakor je govoril tvoj hlapec, tako se je zgodilo.« Komaj je nehal govoriti, glej, so prišli kraljevi sinovi, povzdignili svoj glas in zajokali. Tudi kralj in vsi njegovi služabniki so silno jokali. Absalom je pobegnil in odšel k Amihúdovemu sinu Talmáju, kralju v Gešúrju. David pa je vse dni žaloval za svojim sinom. Tako je Absalom pobegnil in odšel v Gešúr in bil tam tri leta. Kralj David pa je nehal preganjati Absaloma, kajti potolažil se je zaradi Amnóna, ki je bil mrtev. Ko je Cerújin sin Joáb spoznal, da se je kraljevo srce nagnilo k Absalomu, je poslal v Tekóo in od tam pripeljal modro ženo. Rekel ji je: »Delaj se, kakor da žaluješ, obleci si žalno obleko, ne mazili se z oljem, ampak bodi kakor žena, ki že mnogo dni žaluje za mrtvim. Pojdi h kralju in mu govôri takole.« In Joáb je položil besede v njena usta. Žena iz Tekóe je torej prišla h kralju. Padla je z obrazom na zemljo, se mu poklonila in rekla: »Pomagaj, o kralj!« Kralj ji je rekel: »Kaj ti je?« In je rekla: »Oh, vdova sem, mož mi je umrl. Tvoja dekla je imela dva sina. Pa sta se sprla na polju. Nikogar ni bilo, da bi ju ločil, in tako je eden udaril drugega in ga usmrtil. In glej, vsa rodbina se je vzdignila proti tvoji dekli in rekla: ›Izroči njega, ki je ubil svojega brata, da ga usmrtimo za življenje njegovega brata, ki ga je ubil, in pokončamo tudi dediča.‹ Tako bodo ugasili oglje, ki mi je preostalo, ko na obličju zemlje mojemu možu ne bodo pustili ne imena ne potomstva.« Kralj je rekel ženi: »Pojdi v svojo hišo! Odločil bom v tvoj prid.« Žena iz Tekóe pa je rekla kralju: »Na meni, moj gospod kralj, in na hiši mojega očeta naj bo krivda, kralj in njegov prestol pa naj bosta brez krivde.« Kralj je rekel: »Če ti bo kdo kaj rekel, ga pripelji k meni, in ne bo se te več dotaknil.« Rekla je: »Naj, prosim, kralj izgovori ime Gospoda, svojega Boga, da krvni maščevalec ne bo povečal morije in da ne bodo pokončali mojega sina.« Rekel je: »Kakor živi Gospod, še las ne bo padel tvojemu sinu na zemljo.« Žena pa je rekla: »Naj, prosim, tvoja dekla spregovori besedo mojemu gospodu kralju.« Rekel je: »Govôri!« Žena je tedaj rekla: »In zakaj nameravaš isto proti Božjemu ljudstvu? S tem ko je kralj to govoril, se je priznal za krivega, ker ne pusti svojemu izgnancu, da bi se vrnil. Zares, gotovo bomo umrli; smo kakor voda, ki se razlije na zemljo in se ne more več zbrati. Bog ne bo odnesel duše, ampak misli na to, da izgnani ne bo izgnan proč od njega. Zdaj sem torej prišla svojemu gospodu kralju povedat to stvar, ker so me ljudje prestrašili; pa je tvoja dekla rekla: ›Govorila bom vendar s kraljem, morda kralj izpolni prošnjo svoje dekle. Kajti kralj bo poslušal in rešil svojo deklo iz pesti moža, ki me hoče skupaj z mojim sinom iztrebiti iz Božje dediščine.‹ Zato je tvoja dekla rekla: ›Beseda mojega gospoda kralja naj mi bo v pomirjenje! Kajti moj gospod kralj je kakor Božji angel, ki posluša dobro in húdo.‹ Gospod, tvoj Bog, naj bo s teboj!« Kralj je odgovoril ženi in rekel: »Ne prikrivaj mi ničesar, kar te vprašam.« Žena je rekla: »Naj moj gospod kralj spregovori.« In kralj je rekel: »Ali je pri vsem tem s teboj Joábova roka?« Žena je odgovorila in rekla: »Kakor živi tvoja duša, moj gospod kralj, ni se mogoče izogniti ne na desno ne na levo vsemu, kar je govoril moj gospod kralj. Zares, tvoj služabnik Joáb mi je zapovedal in on je v usta tvoje dekle položil vse te besede. Zato, da bi dal stvari drugo lice, je tvoj služabnik Joáb to storil. A moj gospod je moder, kakor je moder Božji angel, da spozna vse, kar se godi na zemlji.« Potem je kralj rekel Joábu: »Velja. Storil bom to. Pojdi in pripelji mladeniča Absaloma nazaj!« Joáb je padel z obrazom na tla, se poklonil in blagoslovil kralja. In Joáb je rekel: »Danes je tvoj hlapec spoznal, da je našel milost v tvojih očeh, moj gospod kralj, ker je kralj izpolnil prošnjo svojega hlapca.« Potem se je Joáb vzdignil in šel v Gešúr ter pripeljal Absaloma v Jeruzalem. Kralj je rekel: »Naj se umakne v svojo hišo, mojega obličja pa ne sme videti.« Absalom se je umaknil v svojo hišo, kraljevega obličja pa ni videl. V vsem Izraelu pa ni bilo moškega, ki bi ga zaradi lepote tako slavili kakor Absaloma. Od stopala do temena ni bilo madeža na njem. Kadar si je strigel glavo, strigel pa si jo je ob koncu vsakega leta, ker je postala tako težka, da jo je moral ostriči, je stehtal lase svoje glave: dvesto šeklov po kraljevi uteži. Absalomu so se rodili trije sinovi in hči, Tamara po imenu; ta je bila ženska lepe postave. Tako je Absalom prebival v Jeruzalemu dve leti, ne da bi videl kraljevo obličje. Tedaj je Absalom poslal sle k Joábu, da bi ga poslal h kralju, pa ni hotel priti k njemu. Poslal je še drugič, pa ni hotel priti. Tedaj je rekel svojim hlapcem: »Vidite, Joábova njiva je poleg moje; ječmen ima tam. Pojdite in jo zažgite z ognjem!« In Absalomovi hlapci so zažgali njivo z ognjem. Tedaj je Joáb vstal, prišel k Absalomu v hišo in mu rekel: »Zakaj so tvoji hlapci zažgali mojo njivo z ognjem?« Absalom je rekel Joábu: »Glej, poslal sem ti sporočilo: ›Pridi k meni, da te pošljem h kralju z besedami: Čemu sem prišel iz Gešúrja? Boljše bi bilo zame, da bi bil še tam. Zdaj pa bi hotel videti kraljevo obličje, in če je krivda na meni, naj me usmrti.‹« Joáb je torej šel h kralju in mu to povedal. In poklical je Absaloma. Prišel je h kralju in se pred njim poklonil z obrazom do zemlje. In kralj je poljubil Absaloma. Potem pa si je Absalom priskrbel voz in konje in petdeset mož, da so tekli pred njim. In Absalom je vstajal zgodaj zjutraj in se postavljal ob poti pri vratih. Vsakogar, ki je imel pravdo in je prišel h kralju po razsodbo, je Absalom poklical k sebi in rekel: »Iz katerega mesta si?« Ko je rekel: »Tvoj hlapec je iz tega in tega Izraelovega rodu,« mu je Absalom rekel: »Glej, tvoje zadeve so dobre in pravilne, toda pri kralju ni nikogar, ki bi te poslušal.« Dalje je rekel Absalom: »Ko bi me kdo postavil za sodnika v deželi! Vsak, ki ima pravdo ali sodbo, bi prišel k meni in bi mu prisodil pravico.« Kadar se je kateri približal, da bi padel pred njim na kolena, je iztegnil svojo roko, ga pritegnil k sebi in ga poljubil. Tako je Absalom delal z vsemi Izraelci, ki so prihajali h kralju po razsodbo. In Absalom je kradel srca Izraelovih mož. Ob koncu četrtega leta je Absalom rekel kralju: »Naj grem, prosim, v Hebrón, da izpolnim svojo obljubo, ki sem jo dal Gospodu. Kajti ko sem bival v Gešúrju v Arámu, se je tvoj hlapec zaobljubil: ›Če me Gospod res pripelje nazaj v Jeruzalem, bom daroval Gospodu.‹« Kralj mu je rekel: »Pojdi v miru!« Absalom se je vzdignil in šel v Hebrón. Absalom pa je poslal oglednike po vseh Izraelovih rodovih z naročilom: »Ko zaslišite glas roga, recite: ›Absalom je kralj v Hebrónu!‹« Z Absalomom je šlo iz Jeruzalema dvesto mož, ki so bili povabljeni in so preprosto šli, ne da bi kaj vedeli. Ko je Absalom daroval klavne daritve, je dal poklicati Davidovega svetovalca Gilčana Ahitófela iz njegovega mesta Gila. Nastala je silna zarota in vedno več ljudstva je bilo pri Absalomu. Tedaj je prišel k Davidu sel s sporočilom: »Srca Izraelovih mož so se obrnila za Absalomom.« David je rekel vsem svojim služabnikom, ki so bili z njim v Jeruzalemu: »Vzdignite se, bežimo, kajti ni nam rešitve pred Absalomom. Hitro pojdite, sicer se bo podvizal in nas dohitel, spravil nad nas nesrečo in udaril mesto z ostrim mečem.« Kraljevi služabniki so rekli kralju: »Kar koli izvoli moj gospod kralj! Glej, tvoji hlapci smo.« Kralj je torej odšel in vsa njegova družina za njim, le deset stranskih žená je pustil, da bi varovale hišo. Tako je odšel kralj in vse ljudstvo za njim. Pri zadnji hiši so se ustavili. Vsi njegovi služabniki so šli mimo njega, vsi Keretéjci, vsi Péletovci, vsi Gitéjci – šeststo mož –, ki so prišli za njim iz Gata, so šli mimo pred kraljem. Kralj je rekel Gitéjcu Itáju: »Zakaj hodiš tudi ti z nami? Vrni se in ostani pri kralju! Saj si tujec in že sam izgnanec iz svojega kraja. Včeraj si prišel in danes naj te vzamem, da boš blodil z nami, ko sam ne vem, kam grem? Vrni se in odpelji svoje brate s seboj! Gospod naj ti izkaže milost in zvestobo.« Itáj pa je odgovoril kralju in rekel: »Kakor živi Gospod in kakor živi moj gospod kralj: na kraju, kjer bo moj gospod kralj, za smrt ali za življenje, tam bo tvoj hlapec.« David je rekel Itáju: »Pojdi, stopi naprej!« Tako je Gitéjec Itáj šel naprej z vsemi svojimi možmi in z vsemi otroki, ki so bili z njim. Vsa dežela je na glas jokala, ko se je vse to ljudstvo premikalo naprej. Kralj je prekoračil potok Cedron in vse ljudstvo je šlo naprej po poti v puščavo. In glej, tudi Cadók je bil pri njem z vsemi leviti, ki so nosili skrinjo Božje zaveze. Postavili so Božjo skrinjo dol, Abjatár pa je stopil navzgor, dokler ni vse ljudstvo šlo iz mesta ven. Potem je kralj rekel Cadóku: »Spravi Božjo skrinjo nazaj v mesto! Če najdem milost v Gospodovih očeh, me bo pripeljal nazaj in mi dal videti njo in njeno prebivališče. Če pa poreče: ›Ne ugajaš mi,‹ glej, tukaj sem, naj stori z mano, kar je dobro v njegovih očeh.« Dalje je kralj rekel duhovniku Cadóku: »Ali nisi videc, vrni se v miru v mesto, ti in vajina sinova, tvoj sin Ahimáac in Abjatárjev sin Jonatan. Glejte, čakal bom v puščavskih prehodih, dokler ne pride od vas beseda, ki naj me obvesti.« Tako sta Cadók in Abjatár spravila Božjo skrinjo nazaj v Jeruzalem in ostala tam. David se je vzpenjal po pobočju Oljske gore, in ko se je vzpenjal, je jokal. Glavo je imel zakrito in je hodil bos. Tudi med ljudstvom, ki je bilo z njim, si je vsak zakril glavo; vztrajno so se vzpenjali in gredoč jokali. Sporočili so Davidu in rekli: »Ahitófel je med zarotniki pri Absalomu.« David je rekel: »O Gospod, prosim te, obrni Ahitófelov svèt v nespamet!« Ko je David prišel na vrh, kjer so častili Boga, glej, mu pride naproti Arkéjec Hušáj s pretrganim oblačilom in s prahom na glavi. David mu reče: »Če pojdeš z mano, mi boš v breme. Če pa se vrneš v mesto in porečeš Absalomu: ›Tvoj hlapec sem, o kralj; prej sem bil hlapec tvojega očeta, zdaj pa bom tvoj hlapec,‹ boš lahko zame spodbil Ahitófelov svèt. Ali nista tam pri tebi duhovnika Cadók in Abjatár? Vse, kar boš slišal iz kraljeve hiše, povej duhovnikoma Cadóku in Abjatárju. Glej, tam sta z njima njuna sinova, Cadókov sin Ahimáac in Abjatárjev sin Jonatan. Po njima mi sporočite vse, kar boste slišali!« Tako je Davidov prijatelj Hušáj prišel v mesto prav tedaj, ko je Absalom prihajal v Jeruzalem. Ko je David odšel nekoliko dalje od vrha, glej, mu pride nasproti Mefibóšetov služabnik Cibá z dvema osedlanima osloma, ki sta nosila dvesto hlebov, sto posušenih grozdov, sto poletnih sadežev in meh vina. Kralj je rekel Cibáju: »Kaj hočeš s tem?« Cibá je rekel: »Osla sta za ježo kraljevi družini, kruh in sadje mladeničem za jed, vino pa za pijačo tistim, ki bodo omagali v puščavi.« Kralj je dalje rekel: »Kje pa je sin tvojega gospoda?« Cibá je rekel kralju: »Glej, ostal je v Jeruzalemu, kajti rekel je: ›Danes mi bo Izraelova hiša vrnila kraljestvo mojega očeta.‹« Kralj je rekel Cibáju: »Glej, tvoje naj bo vse, kar ima Mefibóšet.« Cibá je rekel: »Padam na kolena; naj najdem milost v tvojih očeh, moj gospod kralj.« Ko je kralj David prišel do Bahuríma, glej, je prišel od tam mož iz rodbine Savlove hiše, Gerájev sin, po imenu Šimí; medtem ko je hodil, je ves čas preklinjal. Lučal je kamenje na Davida in na vse služabnike kralja Davida, kljub temu da so bili na njegovi desni in levi vse ljudstvo in vsi veljaki. Tako je Šimí preklinjajoč govoril: »Izgini! Izgini, krvoločnež in ničvrednež! Gospod je obrnil proti tebi vso kri Savlove hiše, namesto katerega si postal kralj. Gospod je dal kraljestvo v roko tvojemu sinu Absalomu, tebe, glej, pa je zadela nesreča, ker si krvoločnež.« Cerújin sin Abišáj je rekel kralju: »Zakaj ta mrtvi pes preklinja mojega gospoda kralja? Naj grem tja in mu odsekam glavo.« Kralj pa je rekel: »Kaj imam z vama, Cerújina sinova? Naj tako preklinja, kajti če mu je Gospod rekel: ›Prekolni Davida!‹ kdo mu bo rekel: ›Zakaj to delaš?‹« Potem je David rekel Abišáju in vsem svojim služabnikom: »Glej, moj sin, ki je prišel iz mojega telesa, mi streže po življenju, toliko bolj zdaj ta Benjaminovec! Pustite ga, naj preklinja, kajti Gospod mu je rekel. Morda se ozre Gospod na mojo nesrečo in mi Gospod povrne z dobrim namesto njegove kletve ta dan.« In David je šel naprej po poti s svojimi ljudmi, Šimí pa je šel po pobočju gore poleg njega. Grede je preklinjal, lučal vanj kamenje in vzdigoval prah. Kralj in vsi ljudje, ki so bili z njim, so dospeli upehani. Tam se je odpočil. Absalom in vse ljudstvo, Izraelovi možje, so prišli v Jeruzalem. Z njim je bil tudi Ahitófel. Ko je Davidov prijatelj Arkéjec Hušáj prišel k Absalomu, je rekel Absalomu: »Živel kralj! Živel kralj!« Absalom pa je rekel Hušáju: »Je to tvoja ljubezen do tvojega prijatelja? Zakaj nisi šel s svojim prijateljem?« Hušáj pa je rekel Absalomu: »Ne. Kajti tistemu, ki ga je izvolil Gospod in to ljudstvo in vsi Izraelovi možje, njemu bom pripadal in z njim bom ostal. In drugič, komu naj služim? Ali ne njegovemu sinu? Kakor sem služil pred tvojim očetom, tako bom pred teboj.« Absalom je rekel Ahitófelu: »Posvetujte se, kaj naj storimo.« Ahitófel je rekel Absalomu: »Pojdi k stranskim ženam svojega očeta, ki jih je pustil, da bi varovale hišo. Ko bo ves Izrael slišal, da si se pristudil svojemu očetu, se bodo okrepile roke vsem, ki so s teboj.« Absalomu so na strehi razpeli šotor in šel je k stranskim ženam svojega očeta pred očmi vsega Izraela. Svèt, ki ga je Ahitófel dajal tiste dni, je bil, kakor če bi vprašali Božjo besedo. Toliko je veljal vsak Ahitófelov svèt tako pri Davidu kakor pri Absalomu. Potem je Ahitófel rekel Absalomu: »Naj si izberem dvanajst tisoč mož, da se še nocoj vzdignem in udarim za Davidom. Planil bom nadenj, ko bo utrujen in obnemogel, in ga prestrašil in vse ljudstvo, ki je z njim, bo zbežalo. Samo kralja udarim, in tako pripeljem vse ljudstvo tebi nazaj. Saj mož, ki ga iščeš, pomeni vrnitev vseh in ljudstvo bo imelo mir.« Ta predlog je bil všeč Absalomu in vsem Izraelovim starešinam. Absalom pa je rekel: »Pokličite vendar tudi Arkéjca Hušája, da slišimo, kaj poreče še on.« Hušáj je torej prišel k Absalomu in Absalom mu je rekel: »Takole je govoril Ahitófel. Ali naj storimo po njegovi besedi? Če ne, ti govori.« Hušáj je rekel Absalomu: »Svèt, ki ti ga je dal Ahitófel tokrat, ni dober.« In Hušáj je rekel dalje: »Ti veš, da so tvoj oče in njegovi možje junaki in razkačeni kakor medvedka na polju, ki so ji ugrabili mladiče. Poleg tega je tvoj oče vojščak, ki ne prenočuje z ljudstvom. Glej, zdaj se skriva v kaki globeli ali na kakem drugem kraju. Če bi že na začetku nekateri padli, bodo tisti, ki bodo to slišali, rekli: ›Absalomovi privrženci so poraženi.‹ Tedaj bo celo junaku z levjim srcem upadel pogum, kajti ves Izrael ve, da je tvoj oče močan in da so tisti, ki so z njim, junaški možje. Zato svetujem, naj se zbere pri tebi ves Izrael od Dana do Beeršébe, mnogoštevilen, kakor je peska ob morju, in ti sam pojdi v boj. Potem pridemo nadenj na kraju, kjer pač bo, in planemo nanj, kakor rosa pade na zemljo, in od njega in od vseh mož, ki so z njim, niti eden ne preostane. Če pa se umakne v kako mesto, bo ves Izrael prinesel k temu mestu vrvi in razvlečemo ga do potoka vse do zadnjega kamenčka.« Tedaj so Absalom in vsi Izraelovi možje rekli: »Boljši je svèt Hušája iz Aráha kakor Ahitófelov svèt.« Gospod je namreč odločil, da se spodbije Ahitófelov svèt, ki je bil boljši, ker je Gospod hotel pripeljati nesrečo nad Absaloma. Hušáj je rekel duhovnikoma Cadóku in Abjatárju: »Tako in tako je Ahitófel svetoval Absalomu in Izraelovim starešinam, tako in tako pa sem svetoval jaz. Zdaj pa hitro pošljita Davidu sporočilo: ›Ne prenočuj nocoj v puščavskih prehodih, ampak nujno pojdi na drugo stran, če ne, bo pokončan kralj z vsem ljudstvom, ki je z njim.‹« Jonatan in Ahimáac sta stala pri En Rogelu. Prišla je dekla in jima sporočila, ona dva pa naj bi šla sporočit kralju Davidu, a gredoč v mesto se ne bi smela pokazati. Toda neki mladenič ju je videl in sporočil Absalomu. Hitro sta odšla in v Bahurímu stopila v hišo nekega moža. Ta je imel na dvorišču vodnjak in spustila sta se vanj. Žena pa je vzela pregrinjalo, ga razgrnila nad vodnjakom ter nasula nanj zrnja, da se ni nič opazilo. Ko so Absalomovi hlapci prišli k ženi v hišo in vprašali: »Kje sta Ahimáac in Jonatan?« jim je žena rekla: »Odšla sta čez vodo.« Iskali so ju, in ko ju niso našli, so se vrnili v Jeruzalem. Ko so odšli, sta se povzpela iz vodnjaka, odšla in povedala kralju Davidu. Rekla sta mu: »Vzdignite se in pojdite hitro čez vodo, kajti tako in tako je Ahitófel svetoval glede vas.« David se je vzdignil z vsem ljudstvom, ki je bilo z njim, in prekoračili so Jordan. Ob jutranjem svitu ni bilo niti enega, ki bi ne bil prekoračil Jordana. Ko je Ahitófel videl, da niso storili po njegovem svètu, je osedlal osla, se vzdignil in šel domov v svoje mesto. Oskrbel je svojo hišo in se obesil. Umrl je in pokopali so ga v grobu njegovega očeta. David je prišel v Mahanájim, medtem ko je Absalom šel čez Jordan z vsemi Izraelovimi možmi, ki so bili z njim. Absalom je namesto Joába postavil čez vojsko Amasája. Amasá je bil sin Izraelca po imenu Jeter, ki je šel k Naháševi hčeri Abigáli, sestri Joábove matere Cerúje. Izraelci in Absalom so se utaborili v gileádski deželi. Ko je David prišel v Mahanájim, so Nahášev sin Šobí iz Rabe, glavnega mesta Amóncev, Amiélov sin Mahír iz Lo Dabárja in Gileádec Barziláj iz Roglíma prinesli postelj, loncev, lončenih posod, pšenice, ječmena, moke, praženega zrnja, boba, leče, medu, masla, ovc in kravjega sira za živež Davidu in ljudstvu, ki je bilo z njim. Rekli so namreč: »Ljudstvo je lačno, upehano in žejno v puščavi.« David je pregledal ljudstvo, ki je bilo pri njem, in mu je postavil poveljnike čez tisoč in poveljnike čez sto. Potem je David odposlal ljudstvo, in sicer tretjino pod Joábovim poveljstvom, tretjino pod poveljstvom Cerújinega sina Abišája, Joábovega brata, in tretjino pod poveljstvom Gitéjca Itája. Kralj je rekel ljudstvu: »Tudi jaz grem seveda z vami.« Ljudstvo pa je reklo: »Ne hodi! Kajti če zbežimo, jim ne bo mar za nas. Tudi če jih polovica od nas pade, jim ne bo mar za nas. Toda ti veljaš za deset tisoč nas. Zato je zdaj bolje, da si nam v pomoč iz mesta.« Kralj jim je rekel: »Storil bom, kar je dobro v vaših očeh.« Nato se je kralj ustopil k vratom in vse ljudstvo je šlo ven po sto in po tisoč. Kralj je zapovedal Joábu, Abišáju in Itáju: »Milo mi ravnajte z mladeničem Absalomom!« Vse ljudstvo je slišalo, kako je kralj zapovedal vsem poveljnikom glede Absaloma. Tako je ljudstvo odšlo na polje Izraelu nasproti in začel se je boj v Efrájimskem gozdu. Davidovi služabniki so tam porazili izraelsko ljudstvo. Veliko jih je bilo tisti dan tam poraženih, dvajset tisoč. Boj se je razširil po površju vse dežele in gozd je požrl tisti dan več ljudi, kakor jih je tisti dan požrl meč. Absalom pa je po naključju zadel na Davidove služabnike. Absalom je jezdil na mezgu, mezeg pa je prišel pod gosto vejevje velikega hrasta. In obtičal je z glavo na hrastu in obvisel med nebom in zemljo, medtem ko je mezeg, ki je bil pod njim, oddirjal naprej. Neki mož je to videl in sporočil Joábu: »Glej, videl sem, da Absalom visi na hrastu.« Joáb je rekel možu, ki mu je to sporočil: »Glej, videl si ga. Zakaj ga nisi tam pobil na tla? Dal bi ti za to deset srebrnikov in pas.« Mož pa je rekel Joábu: »In tudi če bi dobil na roke tisoč srebrnikov, ne bi iztegnil svoje roke proti kraljevemu sinu, kajti nam na ušesa je kralj zapovedal tebi, Abišáju in Itáju: ›Pazite mi na mladeniča Absaloma!‹ Če bi ga zavratno umoril, bi vsa stvar kralju ne ostala prikrita, ti pa bi se umaknil.« Joáb je rekel: »Ne bom se tako mudil s teboj.« In vzel je v pest tri sulice in jih zasadil Absalomu v srce, ko je še živ visel na hrastu. Deset mladeničev, ki so Joábu nosili orožje, je obkrožilo Absaloma in pobili so ga ter ga usmrtili. Joáb je zatrobil na rog in ljudje so se vrnili in nehali zasledovati Izraelce, kajti Joáb je ljudi zaustavil. Potem so vzeli Absaloma, ga vrgli v gozdu v veliko jamo ter naložili nanj silno velik kup kamenja. Ves Izrael pa se je razbežal, vsak v svoj šotor. Ko je Absalom še živel, si je postavil spominski steber, ki je v Kraljevi dolini. Rekel je namreč: »Nimam sina, ki bi moje ime ohranil v spominu.« Zato je poimenoval spominski steber po sebi. Še danes se imenuje Absalomova roka. Cadókov sin Ahimáac je rekel: »Naj stečem in naznanim kralju, da mu je Gospod izkazal pravico proti njegovim sovražnikom.« Joáb pa mu je rekel: »Danes ne boš glasnik dobre novice. Kakšen drug dan jo boš naznanil, danes pa je ne boš naznanil, ker je kraljev sin mrtev.« In Joáb je rekel Etiopcu: »Pojdi in povej kralju, kaj si videl.« Etiopec se je poklonil Joábu in stekel. Cadókov sin Ahimáac pa je spet rekel Joábu: »Naj pride kar koli! Daj, da tudi jaz stečem za Etiopcem.« Joáb je rekel: »Čemu bi tekel, moj sin, ko nimaš dobre novice, da bi dobil nagrado?« »Naj pride kar koli! Stekel bom.« Rekel mu je: »Pa steci!« Ahimáac je stekel po poti po planjavi in prehitel Etiopca. David je sedel med dvojnimi vrati. Čuvaj je stopil na streho nad vrati ob zidu. Ko je povzdignil oči, glej, je videl, da teče nekdo sam. Čuvaj je zaklical in to sporočil kralju. Kralj je rekel: »Če je sam, je dobra novica v njegovih ustih.« Ko je prihajal vedno bliže, je čuvaj zagledal, da teče še drug mož. Čuvaj je zaklical vratarju: »Glej, še drug mož teče sam.« Kralj je rekel: »Tudi ta prinaša dobro novico.« Čuvaj je rekel: »Vidim, da prvi teče, kakor teče Cadókov sin Ahimáac.« Kralj je rekel: »To je dober mož. Z dobro novico prihaja.« Ahimáac je zaklical kralju: »Vse je dobro.« In poklonil se je pred kraljem z obrazom do zemlje in rekel: »Hvaljen bodi Gospod, tvoj Bog, ki ti je izročil ljudi, ki so vzdignili roko proti mojemu gospodu kralju.« Kralj je rekel: »Ali je dobro mladeniču Absalomu?« Ahimáac je rekel: »Videl sem veliko vrvenje, ko je Joáb odposlal kraljevega služabnika, tvojega hlapca, pa ne vem, kaj je bilo.« Kralj je rekel: »Stopi stran in počakaj tam!« Stopil je stran in obstal. In glej, prišel je Etiopec in rekel: »Naj moj gospod kralj sliši dobro novico, kajti Gospod ti je danes izkazal pravico proti vsem, ki so se vzdignili proti tebi.« Kralj je rekel Etiopcu: »Ali je dobro mladeniču Absalomu?« Etiopec je rekel: »Kakor temu mladeniču, tako naj se zgodi sovražnikom mojega gospoda kralja, ki so se zlobno vzdignili proti tebi.« Kralj se je zgrozil. Povzpel se je v izbo nad vrati, jokal in tako grede govoril: »Moj sin Absalom! Moj sin, moj sin Absalom! O, da bi bil jaz umrl namesto tebe, Absalom, moj sin, moj sin!« Sporočili so Joábu: »Glej, kralj joka in žaluje za Absalomom.« Tako se je tisti dan zmaga za vse ljudstvo spremenila v žalovanje, ker je ljudstvo tisti dan slišalo govoriti: »Kralj se žalosti zaradi svojega sina.« Zato je ljudstvo tisti dan kradoma prišlo v mesto, kakor se prikrade vojska, ki jo je sram, ker je zbežala iz boja. Kralj pa si je zagrnil obraz; na glas je vpil kralj: »Moj sin Absalom, Absalom, moj sin, moj sin!« Tedaj je Joáb stopil h kralju v hišo in rekel: »Danes si osramotil obličje vseh svojih služabnikov, ki so danes rešili življenje tebi, tvojim sinovom in tvojim hčeram, tvojim ženam in tvojim stranskim ženam, ker ljubiš tiste, ki te sovražijo, in sovražiš tiste, ki te ljubijo. Saj si danes pokazal, da ti poveljniki in služabniki nič ne pomenijo. Kajti danes sem spoznal, da bi bilo prav v tvojih očeh, ko bi bil Absalom živ, mi vsi pa mrtvi. Zato zdaj vstani, pojdi ven in govori svojim služabnikom na srce! Kajti prisegam pri Gospodu, če ne pojdeš ven, ne ostane nocoj niti en mož s teboj, in to bi bila zate hujša nesreča kakor vse nesreče, ki so te zadele od tvoje mladosti do zdaj.« Tedaj se je kralj vzdignil in se usedel pri vratih. Sporočili so vsemu ljudstvu: »Glej, kralj sedi pri vratih.« In vse ljudstvo je prišlo pred kralja. Izrael je torej zbežal, vsak v svoj šotor. Vse ljudstvo po vseh Izraelovih rodovih pa se je prepiralo: »Kralj nas je rešil iz roke naših sovražnikov in nas iztrgal iz roke Filistejcev, zdaj pa je moral zbežati iz dežele pred Absalomom. Toda Absalom, ki smo ga mazilili, da bi bil nad nami, je umrl v boju. In zdaj, zakaj se obotavljate, da bi kralja pripeljali nazaj?« Kralj David pa je poslal duhovnikoma Cadóku in Abjatárju sporočilo: »Recita Judovim starešinam: ›Zakaj bi bili vi zadnji, ki bi pripeljali kralja nazaj v njegovo hišo, ko je vendar beseda vsega Izraela prišla h kralju v njegovo hišo? Moji bratje ste, moja kost in moje meso. Zakaj bi bili zadnji, ki bi pripeljali kralja nazaj?‹ Amasáju pa recita: ›Ali nisi moja kost in moje meso? Tako naj mi stori Bog in tako doda, če ne boš vse žive dni pri meni vojskovodja namesto Joába.‹« Tako si je pridobil srce vseh Judovih mož, kot da bi bili en sam mož. In sporočili so Davidu: »Vrni se z vsemi svojimi služabniki!« Kralj se je torej vrnil. Ko je prišel do Jordana, je Juda prišel v Gilgál, da bi šel kralju naproti in ga popeljal čez Jordan. Tudi Benjaminovec Šimí, Gerájev sin iz Bahuríma, je pohitel, da bi z Judom prišel kralju Davidu naproti. Z njim je bilo tisoč mož iz Benjamina. Tudi služabnik Savlove hiše Cibá in z njim petnajst njegovih sinov in dvajset hlapcev so pohiteli k Jordanu pred kralja. Ko je brod prišel čez, da bi prepeljal kraljevo hišo in mu bil na voljo, je Gerájev sin Šimí padel pred kralja, ko se je hotel peljati čez Jordan. Rekel mu je: »Naj mi moj gospod ne prišteva krivde. Ne spominjaj se tega, kar je tvoj hlapec zagrešil tisti dan, ko je moj gospod kralj šel iz Jeruzalema. Naj si kralj tega ne jemlje k srcu. Saj tvoj hlapec ve, da sem se pregrešil. Pa glej, danes sem prišel prvi od vse Jožefove hiše, da bi šel naproti mojemu gospodu kralju.« Cerújin sin Abišáj pa je odgovoril in rekel: »Mar naj Šimí ne bo usmrčen, ker je preklinjal Gospodovega maziljenca?« A David je rekel: »Kaj imam z vama, Cerújina sinova, da sta mi danes za skušnjavca? Mar naj bo danes kdo usmrčen v Izraelu? Mar ne vem, da sem danes kralj nad Izraelom?« Šimíju pa je kralj rekel: »Ne boš umrl.« In kralj mu je prisegel. Tudi Savlov sin Mefibóšet je prišel dol kralju naproti. Ni si umival nog, ni si negoval brade in ni si pral oblačil od dne, ko je kralj odšel, do dne, ko je prišel v miru. Ko je prišel v Jeruzalem kralju naproti, mu je kralj rekel: »Mefibóšet, zakaj nisi šel z menoj?« Rekel je: »Moj gospod kralj, moj hlapec me je prevaral. Kajti tvoj služabnik je rekel: ›Osedlaj mi osla, da bom jezdil na njem in šel s kraljem.‹ Saj je tvoj služabnik hrom. Tudi je tvojega služabnika obrekoval pri mojem gospodu kralju. A moj gospod kralj je kakor Božji angel. Stôri tedaj, kar je dobro v tvojih očeh. Kajti vsa hiša mojega očeta ni mogla pri mojem gospodu kralju pričakovati drugega kot smrt. Ti pa si posadil svojega služabnika med tiste, ki jedo pri tvoji mizi. Kakšno pravico imam še kaj vpiti h kralju?« Kralj mu je rekel: »Zakaj še naprej govoriš o svojih zadevah? Rekel sem: ti in Cibá si razdelita zemljišče.« Mefibóšet pa je rekel kralju: »Lahko vzame vse, potem ko se je moj gospod kralj v miru vrnil v svojo hišo.« Tudi Gileádec Barziláj je prišel dol iz Roglíma in šel s kraljem k Jordanu, da bi ga spremil čez Jordan. Barziláj je bil zelo star, imel je osemdeset let. Oskrboval je kralja z živežem, dokler je ta bival v Mahanájimu, kajti bil je zelo bogat mož. Kralj je tedaj rekel Barziláju: »Pojdi z menoj! Preživljal te bom pri sebi v Jeruzalemu.« Barziláj pa je rekel kralju: »Koliko let bom še živel, da bi hodil s kraljem v Jeruzalem? Osemdeset let mi je danes. Ali morem razločevati med dobrim in slabim? Mar bo tvoj služabnik mogel uživati, kar bo jedel in kar bo pil? Mar bo še poslušal glas pevcev in pevk? Čemú naj bi bil tvoj služabnik še v nadlego mojemu gospodu kralju? Tvoj služabnik bi šel le malo s kraljem čez Jordan. Zakaj bi mi kralj dajal tako povračilo? Prosim, naj se tvoj služabnik vrne in naj umrem v svojem mestu, pri grobu svojega očeta in svoje matere. A glej, tu je tvoj služabnik Kimhám. Naj gre z mojim gospodom kraljem, pa stori njemu, kar je dobro v tvojih očeh.« Kralj je rekel: »Naj gre Kimhám z menoj. Storil mu bom, kar je dobro v tvojih očeh, in kar koli si boš zaželel od mene, ti bom izpolnil.« Nato je vse ljudstvo šlo čez Jordan. Tudi kralj je šel čez. Potem je kralj poljubil Barzilája in ga blagoslovil in ta se je vrnil v svoj kraj. Kralj je šel naprej proti Gilgálu in Kimhám je šel z njim. Spremljalo ga je vse judovsko ljudstvo in tudi polovica izraelskega ljudstva. In glej, vsi Izraelovi možje so prišli h kralju in mu rekli: »Zakaj so te ugrabili naši bratje, Judovi možje, in prepeljali čez Jordan kralja in njegovo hišo in vse Davidove može z njim?« Vsi Judovi možje so odgovorili Izraelovim možem: »Zato, ker nam je kralj v rodu. Zakaj se jezite zaradi tega? Smo mar jedli na kraljeve stroške? Nam je kaj podaril?« Izraelovi možje so odgovorili Judovim možem in rekli: »Deset delov imamo pri kralju in pri Davidu več kakor vi. Zakaj ste nas prezrli? Ali nismo mi prvi imeli besede pri vrnitvi našega kralja?« A beseda Judovih mož je bila še trša kot beseda Izraelovih mož. Tam pa se je našel ničvrednež, po imenu Ševá, Bihríjev sin, Benjaminovec. Zatrobil je v rog in rekel: »Nimamo deleža z Davidom, nimamo dediščine z Jesejevim sinom; vsak v svoj šotor, Izrael!« In vsi Izraelovi možje so odšli proč od Davida za Bihríjevim sinom Ševájem, Judovi možje pa so se držali svojega kralja od Jordana do Jeruzalema. David je prišel v svojo hišo v Jeruzalemu. Vzel je deset stranskih žen, ki jih je bil pustil, da bi varovale hišo, in jih spravil v zavarovano hišo. Oskrboval jih je z živežem, k njim pa ni več šel. Bile so zaprte do dneva svoje smrti in so živele kot vdove. Nato je kralj rekel Amasáju: »Skliči mi v treh dneh Judove može in bodi sam tu na mestu.« Amasá je šel, da bi sklical Juda, pa se je zamudil prek časa, ki mu je bil določen. Tedaj je David rekel Abišáju: »Zdaj nam bo Bihríjev sin Ševá storil več hudega kot Absalom. Vzemi hlapce svojega gospoda in pojdi za njim, da si ne najde utrjenih mest in se ne skrije našim očem.« Šli so torej za njim Joábovi možje, Keretéjci, Péletovci in vsi junaki. Šli so iz Jeruzalema, da bi zasledovali Bihríjevega sina Ševája. Ko so bili pri velikem kamnu, ki je v Gibeónu, je prišel prednje Amasá. Joáb je bil oblečen v vojaško suknjo, čeznjo pa je imel ob boku na pas pritrjen meč v nožnici. Ta se je izdrl in padel. Joáb je rekel Amasáju: »Ti gre dobro, moj brat?« In Joáb je z desnico prijel Amasája za brado, da bi ga poljubil. Amasá pa ni pazil na meč v Joábovi roki. In zabodel ga je z njim v trebuh, da mu je čreva izsul na zemljo. Umrl je, ne da bi ga zabodel še drugič. Joáb in njegov brat Abišáj sta se pognala za Bihríjevim sinom Ševájem. Eden izmed Joábovih hlapcev pa je stal ob Amasáju in klical: »Kdor je Joábov privrženec in kdor je za Davida, naj gre za Joábom.« Amasá pa je ležal v krvi sredi ceste. Ko je tisti mož videl, da se vse ljudstvo ustavlja, je spravil Amasája s ceste na polje ter vrgel nanj oblačilo, ker je videl, da se vsakdo, ki pride do njega, ustavi. Ko ga je odstranil s ceste, so šli vsi za Joábom zasledovat Bihríjevega sina Ševája. Ta je obhodil vse Izraelove rodove do Abél Bet Maáhe. Zbrali so se vsi Bihríjevci in tudi šli za njim. Oni so prišli in ga oblegali v Abél Bet Maáhi. Nasuli so proti mestu nasip, ki je segal do obzidja, in vse ljudstvo, ki je bilo z Joábom, je izpodkopavalo zid, da bi ga podrli. Tedaj je neka modra žena zaklicala iz mesta: »Poslušajte, poslušajte! Recite Joábu: ›Pridi sem, da bom govorila s teboj.‹« Ko se ji je približal, je žena rekla: »Si ti Joáb?« Rekel je: »Sem.« Rekla mu je: »Poslušaj besede svoje dekle!« Rekel je: »Poslušam.« Rekla je: »Včasih so imeli navado reči: ›Naj vendar vprašajo za svèt v Abélu.‹ In tako so stvar končali. Jaz sem med najbolj miroljubnimi in zvestimi v Izraelu, ti pa hočeš pokončati materno mesto v Izraelu. Zakaj hočeš pogubiti Gospodovo dediščino?« Joáb je odgovoril in rekel: »Nikakor ne! Bog ne daj, da bi jo pogubil ali uničil. Ne gre za to, temveč mož z Efrájimskega pogorja, Ševá po imenu, je vzdignil roko zoper kralja Davida. Izročite samo njega in odidem izpred mesta.« Žena je rekla Joábu: »Glej, njegovo glavo ti bomo vrgli čez obzidje.« V svoji modrosti je žena šla k vsemu ljudstvu. In Bihríjevemu sinu Ševáju so odsekali glavo ter jo vrgli Joábu. Zatrobil je v rog in razpršili so se izpred mesta vsak v svoj šotor. Joáb pa se je vrnil h kralju v Jeruzalem. Joáb je bil poveljnik vse Izraelove vojske, Jojadájev sin Benajá pa Keretéjcev in Péletovcev. Adonirám je nadzoroval tlačane, Ahilúdov sin Józafat pa je bil letopisec. Ševá je bil pisar. Cadók in Abjatár sta bila duhovnika. Tudi Jaírovec Irá je bil duhovnik pri Davidu. V Davidovih dneh je bila tri leta lakota, leto za letom. David je iskal Gospodovo obličje in Gospod je rekel: »Na Savlu in na njegovi hiši je krvna krivda, ker je dal pobiti Gibeónce.« Kralj je poklical Gibeónce in jim govoril. Gibeónci niso pripadali Izraelovim sinovom, ampak ostanku Amoréjcev. Čeprav so se jim Izraelci s prisego zavezali, jih je Savel v svoji gorečnosti za Izraelove in Judove sinove skušal pobiti. David je torej rekel Gibeóncem: »Kaj naj storim za vas in s čim naj izvršim poravnavo, da boste blagoslovili Gospodovo dediščino?« Gibeónci so mu rekli: »Med Savlom in njegovo hišo ter nami ne gre za srebro ali zlato. Tudi nam ni do tega, da bi bil kdo v Izraelu usmrčen.« Rekel je: »Kar koli porečete, vam storim.« Rekli so kralju: »Od moža, ki nas je zatiral in ki nas je nameraval uničiti, da ne bi ostali v nobeni Izraelovi pokrajini, naj se nam dá sedem mož izmed njegovih sinov, da jih obesimo Gospodu v Gíbei Savla, izvoljenca Gospodovega.« Kralj je rekel: »Dal jih bom.« Kralj je prizanesel Mefibóšetu, sinu Savlovega sina Jonatana, zaradi prisege pri Gospodu, ki je bila med njima, med Davidom in Savlovim sinom Jonatanom. Kralj je torej vzel dva sinova Ajájeve hčere Ricpe, ki ju je rodila Savlu, Armoníja in Mefibóšeta, ter pet sinov Savlove hčere Merábe, ki jih je rodila Adriélu, sinu Mehólčana Barzilája. Dal jih je Gibeóncem v roke in obesili so jih na gori pred Gospodom. Tako jih je padlo sedem hkrati. Bili so usmrčeni v prvih dneh žetve, ko se je začela ječmenova žetev. Ajájeva hči Ricpa pa je vzela raševnik in si ga razgrinjala na skali od začetka žetve, dokler nanje ni padel dež z neba. In ni pustila pticam neba, da bi se spuščale nanje podnevi, ne poljskim zverem ponoči. Sporočili so Davidu, kaj je storila Savlova stranska žena, Ajájeva hči Ricpa. David je šel in vzel Savlove kosti in kosti njegovega sina Jonatana od meščanov Jabéš Gileáda, ki so jih na skrivaj vzeli s ploščadi v Bet Šeánu, kjer so ju Filistejci obesili na dan, ko so Filistejci pobili Savla na Gilbói. Odnesel je od tam Savlove kosti in kosti njegovega sina Jonatana. Priložili so tudi kosti obešencev. In pokopali so Savlove kosti in kosti njegovega sina Jonatana v grobu njegovega očeta Kiša v Celi v Benjaminovi pokrajini. Storili so vse, kar je kralj zapovedal. Potem je Bog uslišal prošnjo za deželo. Spet je bila vojska med Filistejci in Izraelom. David je šel s svojimi služabniki in se bojeval proti Filistejcem. Tedaj se je David upehal. Jišbí Benób, ki je bil iz Rafájevega rodu in je njegova sulica tehtala tristo šeklov brona in je bil opasan z novim mečem, je rekel, da bo Davida ubil. Toda Cerújin sin Abišáj je Davidu pomagal, zadel Filistejca in ga usmrtil. Tedaj so ga Davidovi možje rotili: »Ne hôdi več z nami v boj, da ne ugasiš Izraelove svetilke.« Potem je bila spet vojna s Filistejci v Gobu. Takrat je Hušán Sibeháj ubil Sipája, ki je bil iz Rafájevega rodu. Spet je bila vojna s Filistejci v Gobu. Jaaré Orgímov sin Elhanán, Betlehemec, je ubil Gitéjca Goljata, čigar kopjišče je bilo kakor tkalsko vratilo. Ko je bila spet vojna v Gatu, je bil tam velik mož, ki je imel na rokah in nogah šest prstov, skupaj štiriindvajset. Tudi ta je bil Rafájev potomec. Ko je sramotil Izraela, ga je ubil Jonatan, sin Davidovega brata Šimája. Ti štirje so bili Rafájevi potomci v Gatu in so padli od Davidove roke in od rok njegovih služabnikov. David je govoril Gospodu besede te pesmi na dan, ko ga je Gospod rešil iz pesti vseh njegovih sovražnikov in iz Savlove pesti. Rekel je: Gospod je moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj, moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam, moj ščit in rog moje rešitve, moje zavetje in moje pribežališče, moj rešitelj; iz stiske si me rešil. Hvaljen bodi, kličem Gospodu, in že sem rešen svojih sovražnikov. Zakaj obdali so me valovi smrti, Beliálovi hudourniki so me prestrašili. Vrvi podzemlja so me obdale, zanke smrti so bile pred mano. Ko mi je bilo tesno, sem klical Gospoda, k svojemu Bogu sem klical. Slišal je moj glas iz svojega templja, moje vpitje je prišlo v njegova ušesa. Tedaj se je zemlja zamajala in vztrepetala, temelji neba so se stresli, zamajali so se, ker se je vnela njegova jeza. Iz njegovih nosnic se je vzdignil dim, iz njegovih ust požirajoč ogenj, oglje je bruhalo iz njega. Nagnil je nebo in se spustil, temen oblak je bil pod njegovimi nogami. Jezdil je na kerubu in letal, prikazal se je na perutih vetra. Temo je postavil okrog sebe za šotor, gomile vode, oblake sopar. Iz sijaja pred njim je zagorelo žareče oglje. Gospod je zagrmel iz neba, Najvišji se je oglasil. Poslal je puščice, razkropil jih je, blisk, podil jih je. Pokazale so se struge morja, razkrili so se temelji zemeljskega kroga ob Gospodovi grožnji, od puhanja njegovih nosnic. Pošlje pomoč od zgoraj, vzame me, potegne me iz velikega vodovja. Reši me mojega močnega nasprotnika, mojih sovražnikov, ki so močnejši od mene. Na dan moje nesreče so prišli predme, toda Gospod mi je bil opora. Odpeljal me je na prostrano polje, otel me je, ker ima veselje nad mano. Gospod mi plačuje po moji pravičnosti, po čistosti mojih rok mi povrača; ker sem se držal Gospodovih poti in nisem odpadel od svojega Boga; ker so bile vse njegove sodbe pred mano in njegovih zakonov nisem odstranil. Do njega sem bil popoln in sem se varoval svoje krivde. Gospod mi je torej povrnil po moji pravičnosti, po moji čistosti pred njegovimi očmi. Z zvestim si zvest, s popolnim si popoln; z iskrenim si iskren, s prekanjenim si prebrisan. Rešuješ nesrečno ljudstvo, a tvoje oči so nad prevzetnimi, da jih ponižaš. Zares, ti si moja svetilka, Gospod, Gospod mi razsvetljuje temo. Zares, s teboj napodim sovražna krdela, s svojim Bogom preskočim zidovje. To je Bog, njegova pot je popolna, Gospodov izrek je prečiščen, ščit je vsem, ki se zatekajo k njemu. Zares, kdo je Bog razen Gospoda, kdo je skala razen našega Boga; Boga, ki me z močjo opasuje in mi daje pot popolnosti? Dela mi noge kakor košutam in me postavlja na moje višine. Uči moje roke za vojno, moje lakte za napenjanje bronastega loka. Dal si mi ščit svoje rešitve, tvoja skrbnost me dela velikega. Razširjaš moje korake pod mano, moji členki ne klecajo. Zasledujem svoje sovražnike in jih uničujem, ne vračam se, dokler jih ne pokončam. Pokončujem jih in razbijam, da več ne vstanejo, padejo pod moje noge. Z močjo me opasuješ za spopad, moje napadalce upogibaš pod mene. Dal si, da mi moji nasprotniki obračajo hrbet, svoje sovražnike utišam. Kličejo na pomoč, a ni rešitelja, h Gospodu, a jim ne odgovori. Zmeljem jih kakor prah zemlje, zdrobim in poteptam jih kakor blato na cestah. Osvobajaš me prepira z mojim ljudstvom, ohranjaš me za poglavarja narodov, ljudstvo, ki ga nisem poznal, mi služi. Sinovi tujcev se mi dobrikajo, brž ko slišijo z ušesi, so mi pokorni. Sinovi tujcev podležejo, prihajajo iz svojih utrdb. Naj živi Gospod, slavljena moja skala, naj bo vzvišen Bog, skala moje rešitve, Bog, ki mi daje maščevanje, ki je ljudstva spravil podme in me izpeljal izmed mojih sovražnikov! Povzdiguješ me nad moje napadalce, rešuješ me nasilnega človeka. Zato te bom slavil, Gospod, med narodi, pel bom tvojemu imenu, ki svojemu kralju naklanja velike zmage, in izkazuje dobroto svojemu maziljencu, Davidu in njegovemu zarodu na veke. To so zadnje Davidove besede: Izrek Jesejevega sina Davida, izrek moža, ki je bil visoko postavljen, maziljenca Jakobovega Boga, ljubljenca Izraelovih pesmi. Gospodov duh govori po meni, njegova beseda je na mojem jeziku. Izraelov Bog je rekel, Izraelova skala mi je govorila: »Pravičen vladar nad ljudmi, vladar v strahu Božjem, je kakor jutranji svit, ko v brezoblačnem jutru posije sonce in s sijem po dežju pozeleni zemljo.« Ali ni taka moja hiša pri Bogu? Kajti večno zavezo je sklenil z menoj, urejeno v vsem in zavarovano. Mar ne bo dal, da vzklije vse moje rešenje in veselje? A ničvredneži so vsi kakor zavrženo trnje, ki se z roko ne prijemlje; kdor se jih dotakne, se opremi z železjem in kopjiščem sulice in na kraju samem se do konca sežgejo z ognjem. To so imena Davidovih junakov: Tahkemoníjec Jošéb Bašébet, prvi izmed treh; zavihtel je sulico proti osemstotim in jih naenkrat pobil. Za njim je bil Ahóahovec Eleazar, Dodójev sin; ta je bil med tremi junaki. Bil je z Davidom, ko so izzivali Filistejce, ki so se zbirali za boj. Izraelci so se umaknili, on pa se je vzdignil in pobijal Filistejce, dokler se ni njegova roka utrudila in je njegova roka otrpnila na meču. Gospod je ta dan podelil veliko zmago. Ljudstvo se je vrnilo k njemu, vendar samo plenit. Za njim je bil Šamá, sin Hararéjca Ageja. Filistejci so se zbrali v Lehiju. Tam je bil kos polja, polnega leče. Ljudje so zbežali pred Filistejci, on pa se je ustavil sredi polja in ga branil ter pobil Filistejce. Tako je Gospod podelil veliko zmago. Trije izmed tridesetih poglavarjev so odšli in v času žetve prišli k Davidu v votlino Adulám, ko je krdelo Filistejcev taborilo v dolini Rafájevcev. David je bil takrat v trdnjavi, posadka Filistejcev pa je bila tedaj v Betlehemu. David je začutil veliko željo in je rekel: »Kdo mi bo dal piti vode iz betlehemskega vodnjaka, ki je pri vratih?« Tedaj so se trije junaki prebili skozi filistejski tabor, zajeli vode iz betlehemskega vodnjaka, ki je bil pri vratih, jo vzeli in prinesli Davidu. Pa je ni hotel piti, temveč jo je izlil Gospodu in rekel: » Gospod, ne daj, da bi to storil! Ali ni to kri mož, ki so šli tja za ceno svojega življenja?« Zato je ni hotel piti. Te reči so storili ti trije junaki. Abišáj, Joábov brat, Cerújin sin, je bil poglavar tridesetih. Ta je zavihtel sulico proti tristotim in jih pobil. Imel je sloveče ime poleg treh. Bil je najslavnejši med trideseterico in je postal njihov poveljnik; a onih treh ni dosegel. Benajá, Jojadájev sin, je bil hraber mož iz Kabceéla, ki je storil velika dejanja. Ubil je dva junaka iz Moába. Šel je tudi in ubil leva sredi jame na dan, ko je zapadel sneg. Ubil je tudi Egipčana, ki je bil lepe postave. Egipčan je imel v roki sulico; pa je šel nadenj s palico, iztrgal Egipčanu sulico iz roke in ga ubil z njegovo lastno sulico. Te reči je storil Jojadájev sin Benajá. Imel je sloveče ime poleg treh junakov. Bil je slaven med trideseterico, vendar onih treh ni dosegel. David ga je postavil na čelo svoje telesne straže. Med trideseterimi so bili: Joábov brat Asaél, Dodójev sin Elhanán iz Betlehema, Haródec Šamá, Haródec Eliká, Péletovec Helec, Irá, sin Tekójčana Ikéša, Anatóčan Abiézer, Hušán Mebunáj, Ahóahovec Calmón, Netófčan Mahráj, Heled, sin Netófčana Baanája, Ribájev sin Itáj iz Gibeát Benjamina, Piratónec Benajá, Hidáj iz Gáaševih potokov, Arbatéjec Abialbón, Barhuméjec Azmávet, Šaalbónec Eljahbá, Jašénovi sinovi, Jonatan, Hararéjec Šamá, Ahiám, sin Hararéjca Šarárja, Elifélet, sin Maahčána Ahasbája, Eliám, sin Gilčana Ahitófela, Karmélčan Hecró, Arbéjec Paaráj, Natánov sin Jigál iz Cobe, Gádovec Baní, Amónec Celek, Beeročán Nahráj, oproda Cerújinega sina Joába, Jéterjevec Irá, Jéterjevec Garéb, Hetejec Urijá – skupaj sedemintrideset. Spet se je vnel Gospodov srd nad Izraelci in spodbodel je Davida proti njim, govoreč: »Pojdi, preštej Izraela in Juda!« Kralj je torej rekel vojskovodju Joábu, ki je bil pri njem: »Prehodi vse Izraelove rodove od Dana do Beeršébe in preštejte ljudstvo, da bom vedel število prebivalstva.« Joáb pa je rekel kralju: »Naj Gospod, tvoj Bog, pomnoži ljudstvo, da jih bo stokrat toliko, kolikor jih je, in oči mojega gospoda kralja naj to vidijo. Toda zakaj ima moj gospod kralj veselje nad to zadevo?« Toda kraljeva beseda je primorala Joába in vojskovodje, in tako so Joáb in vojskovodje odšli izpred kralja, da bi prešteli Izraelovo ljudstvo. Šli so čez Jordan in se utaborili v Aroêrju, južno od mesta, ki je sredi doline, proti Gadu in Jazêrju. Prišli so v Gileád in v deželo Tahtím Hodší. Potem so prišli v Dan Jáan in zavili proti Sidónu. Prišli so v utrdbo Tir ter v vsa hivéjska in kánaanska mesta. Potem so odšli v Judov Negeb, v Beeršébo. Prehodili so vso deželo in po devetih mesecih in dvajsetih dneh prišli v Jeruzalem. Joáb je izročil kralju število preštetega ljudstva: v Izraelu je bilo osemsto tisoč z mečem oboroženih vojščakov, v Judu pa petsto tisoč mož. Potem ko je preštel ljudstvo, je Davidu bílo srce. David je tedaj rekel Gospodu: »Zelo sem grešil s tem, kar sem storil. A zdaj, Gospod, pusti, naj gre krivda tvojega služabnika mimo, saj sem ravnal zelo nespametno.« Ko je David zjutraj vstal, se je Gospodova beseda zgodila preroku Gadu, Davidovemu vidcu, rekoč: »Pojdi in povej Davidu: Tako govori Gospod: ›Tri stvari ti predlagam; izberi eno izmed njih, da ti jo storim!‹« Gad je prišel k Davidu in mu to naznanil. Rekel mu je: »Ali naj ti pride sedem let lakote v deželo? Ali naj tri mesece bežiš pred svojim nasprotnikom, ki te bo preganjal? Ali naj bo tri dni kuga v tvoji deželi? Premisli zdaj in glej, kaj naj odgovorim njemu, ki me je poslal.« David je rekel Gadu: »Zelo sem v stiski; padimo raje v Gospodovo roko, ker je njegovo usmiljenje veliko; v človekovo roko pa ne bi rad padel!« Tako je Gospod poslal kugo nad Izraela od jutra do določenega časa. In umrlo jih je izmed ljudstva od Dana do Beeršébe sedemdeset tisoč mož. Ko je angel iztegnil roko nad Jeruzalem, da bi ga pokončal, je bilo Gospodu žal zaradi hudega, zato je rekel angelu, ki je pokončaval ljudstvo: »Dosti je, umakni zdaj svojo roko!« Gospodov angel je bil tedaj pri mlatišču Jebusejca Arávna. Ko je David videl angela, ki je pobijal ljudstvo, je rekel Gospodu: »Glej, jaz sem se pregrešil, jaz sem si nakopal krivdo; ti pa, ovce, kaj so storili? Naj bo, prosim, tvoja roka proti meni in proti hiši mojega očeta!« Tisti dan je prišel Gad k Davidu in mu rekel: »Pojdi in postavi Gospodu oltar na mlatišču Jebusejca Arávna!« Po Gadovi besedi je David šel gor, kakor je Gospod zapovedal. Ko je Arávna pogledal dol, je videl kralja in njegove služabnike, kako prihajajo k njemu. Arávna je šel ven in se kralju priklonil z obrazom do zemlje. Arávna je rekel: »Zakaj je moj gospod kralj prišel k svojemu hlapcu?« David je rekel: »Da kupim od tebe mlatišče in sezidam oltar Gospodu, da se nadloga odvrne od ljudstva.« Arávna je rekel Davidu: »Naj moj gospod kralj vzame in daruje, kar je dobro v njegovih očeh. Glej, tu so voli za žgalno daritev in mlatilni vitel z volovskim jarmom za drva. Vse to, o kralj, Arávna daruje kralju.« Potem je Arávna rekel kralju: »Naj ti bo Gospod, tvoj Bog, milostljiv!« Kralj pa je rekel Arávnu: »Nikakor, ampak to hočem kupiti od tebe za kupno ceno. Gospodu, svojemu Bogu, nočem darovati žgalnih daritev, ki me nič ne stanejo.« Tako je David kupil mlatišče in vole za petdeset srebrnih šeklov. Nato je David tam sezidal Gospodu oltar in daroval žgalne in mirovne daritve. Tako je Gospod uslišal prošnjo za deželo in nadloga se je odvrnila od Izraela. Kralj David se je postaral in prišel v leta. Zavijali so ga v odeje, pa se ni mogel ogreti. Zato so mu njegovi služabniki rekli: »Naj poiščejo gospodu kralju nedolžno dekle, da bo skrbelo za kralja in ga negovalo. Ležalo bo v tvojem naročju in gospod kralj se bo ogrel.« Po vsem izraelskem ozemlju so iskali lepo dekle, našli Abišágo iz Šunéma in jo pripeljali h kralju. Dekle je bilo silno lepo. Negovala je kralja in mu stregla; kralj pa je ni spoznal. Tedaj je Hagítin sin Adoníja postal oblasten in je rekel: »Jaz bom kraljeval.« Oskrbel si je voz, konjenike in petdeset mož, ki so ga spremljali. Oče ga nikoli v življenju ni hotel pokarati, da bi rekel: »Zakaj tako delaš?« Tudi zelo postaven je bil in rojen takoj za Absalomom. Dogovoril se je s Cerújinim sinom Joábom in duhovnikom Abjatárjem, da ga podpreta. Duhovnik Cadók, Jojadájev sin Benajá, prerok Natán, Šimí, Reí in Davidovi junaki pa niso bili z Adoníjem. Nekoč je Adoníja daroval drobnico, govedo in pitance pri skali Zohélet, ki je blizu En Rogela, in je povabil na gostijo vse brate, kraljeve sinove, in vse Judove može, kraljeve služabnike. Preroka Natána, Benajája, junakov in svojega brata Salomona pa ni povabil. Tedaj je Natán rekel Salomonovi materi Batšébi: »Kaj nisi slišala, da je Hagítin sin Adoníja postal kralj, ne da bi naš gospod David vedel za to? Pridi zdaj, naj ti svetujem: reši svoje življenje in življenje svojemu sinu Salomonu. Pojdi takoj h kralju Davidu in mu reci: ›Mar nisi sam, moj gospod kralj, prisegel svoji služabnici: Zares, tvoj sin Salomon bo kraljeval za menoj, on bo sedèl na mojem prestolu! Kako da je zdaj postal kralj Adoníja?‹ Glej, ko boš tam še govorila s kraljem, bom prišel za teboj in potrdil tvoje besede.« Batšéba je prišla h kralju v sobano. Kralj je bil zelo postaran; Abišága iz Šunéma je stregla kralju. Batšéba se je priklonila in padla na kolena pred kraljem. Kralj je rekel: »Kaj bi rada?« Rekla mu je: »Moj gospod, sam si prisegel svoji služabnici pri Gospodu, svojem Bogu: ›Zares, tvoj sin Salomon bo kraljeval za menoj, on bo sedèl na mojem prestolu!‹ Zdaj pa, glej, je postal kralj Adoníja, ne da bi ti, moj gospod kralj, vedel za to. Daroval je veliko volov, pitancev in drobnice in povabil na gostijo vse kraljeve sinove, duhovnika Abjatárja in vojskovodja Joába; tvojega služabnika Salomona pa ni povabil. Ti pa, moj gospod kralj, oči vsega Izraela so uprte vate, da jim razglasiš, kdo bo sedèl na prestolu mojega gospoda kralja za njim. Sicer se bo zgodilo, da bova jaz in moj sin Salomon veljala za hudodelca, ko moj gospod kralj leže k svojim očetom.« In glej, ko je še govorila s kraljem, je prišel prerok Natán. Kralju so sporočili in rekli: »Prerok Natán je tu.« Prišel je pred kralja in se pred kraljem priklonil z obrazom do tal. Natán je rekel: »Moj gospod kralj, gotovo si sam rekel: ›Adoníja bo kraljeval za menoj, on bo sedèl na mojem prestolu.‹ Danes je namreč šel in daroval veliko volov, pitancev in drobnice. Na gostijo je povabil vse kraljeve sinove, vojskovodje in duhovnika Abjatárja. Zdaj jedo in pijejo pred njim in vzklikajo: ›Živel kralj Adoníja!‹ Mene, tvojega služabnika, duhovnika Cadóka, Jojadájevega sina Benajája in tvojega služabnika Salomona pa ni povabil. Če se je to zgodilo po volji mojega gospoda kralja, zakaj nisi obvestil svojega služabnika, kdo bo sedèl na prestolu mojega gospoda kralja za njim?« Kralj David je odgovoril in rekel: »Pokličite mi Batšébo!« Prišla je h kralju in je stala pred kraljem. In kralj je prisegel in rekel: »Kakor živi Gospod, ki me je rešil iz sleherne stiske –, kakor sem ti prisegel pri Gospodu, Izraelovem Bogu, da bo tvoj sin Salomon kraljeval za menoj in sedèl na mojem prestolu namesto mene, tako bom ta dan tudi storil!« Batšéba se je priklonila z obrazom do tal, počastila kralja in rekla: »Živel moj gospod kralj David na veke!« Nato je kralj David rekel: »Pokličite mi duhovnika Cadóka, preroka Natána in Jojadájevega sina Benajája!« Ko so prišli pred kralja, jim je kralj rekel: »Vzemite s sabo služabnike svojega gospoda, posadite mi sina Salomona na mojo mulo in ga peljite dol h Gihonu! Tam naj ga duhovnik Cadók in prerok Natán mazilita za kralja nad Izraelom, vi pa zatrobite v rog in vzklikajte: ›Živel kralj Salomon!‹ Nato se povzpnite za njim, da pride in sede na moj prestol. On bo kraljeval namesto mene; njega sem določil za vladarja nad Izraelom in Judom.« Jojadájev sin Benajá je kralju odgovoril in rekel: »Tako je prav! Tako naj potrdi Gospod, Bog mojega gospoda kralja. Kakor je bil Gospod z mojim gospodom kraljem, tako naj bo s Salomonom; njegov prestol naj poveliča še bolj kakor prestol mojega gospoda kralja Davida.« Tedaj so duhovnik Cadók, prerok Natán, Jojadájev sin Benajá, Keretéjci in Péletovci šli, posadili Salomona na mulo kralja Davida in ga peljali dol h Gihonu. Duhovnik Cadók je vzel rog olja iz svetega šotora in mazilil Salomona. Zatrobili so v rog in vse ljudstvo je vzklikalo: »Živel kralj Salomon!« Nato se je vse ljudstvo vzpenjalo za njim; ljudstvo je piskalo na piščali in vriskalo od velikega veselja, da se je od njihovega vpitja tresla zemlja. Adoníja in vsi njegovi povabljenci so to slišali, ko so bili ravno pri kraju s pojedino. Ko je Joáb zaslišal glas roga, je rekel: »Zakaj ta hrup v mestu?« Ko je še govoril, glej, je prišel Jonatan, sin duhovnika Abjatárja. Adoníja je rekel: »Pridi, kajti poštenjak si in gotovo prinašaš dobro novico.« Jonatan je odgovoril in rekel Adoníju: »Žal ne! Naš gospod, kralj David, je Salomona postavil za kralja. Kralj je poslal z njim duhovnika Cadóka, preroka Natána, Jojadájevega sina Benajája, Keretéjce in Péletovce, da so ga posadili na kraljevo mulo. Duhovnik Cadók in prerok Natán sta ga pri Gihonu mazilila za kralja, potem pa so se veseli povzpeli od tam, da je mesto vznemirjeno. To je hrup, ki ste ga slišali. Salomon je tudi že sédel na kraljevi prestol. Tudi kraljevi služabniki so prišli našemu gospodu, kralju Davidu, takole voščit: ›Tvoj Bog naj Salomonovo ime proslavi še bolj kakor tvoje ime, in njegov prestol naj poveliča še bolj kakor tvoj prestol!‹ In kralj je na ležišču padel na kolena. Tudi je kralj takole rekel: ›Slavljen Gospod, Izraelov Bog, ki mi je danes dal naslednika na prestolu in moje oči to vidijo.‹« Vsi Adoníjevi povabljenci so vztrepetali in vstali; vsak je odšel po svoji poti. Tedaj se je Adoníja zbal Salomona, zato je vstal, šel in se prijel oltarnih rogov. Salomonu so sporočili in rekli: »Glej, Adoníja se boji kralja Salomona. Glej, drží se oltarnih rogov in prosi: ›Kralj Salomon naj mi danes priseže, da svojega služabnika ne bo usmrtil z mečem.‹« Salomon je rekel: »Če se bo izkazal poštenjaka, mu še las ne bo padel na tla; če pa se najde na njem hudobija, bo umrl.« Potem ga je kralj Salomon dal pripeljati od oltarja. Prišel je in padel na kolena pred kraljem Salomonom. Salomon mu je rekel: »Pojdi na svoj dom!« Ko se je Davidu približal čas smrti, je dal naročila sinu Salomonu in rekel: »Odhajam na pot vsega zemeljskega; bodi torej močan, bodi mož! Drži se postave Gospoda, svojega Boga, da boš hodil po njegovih potih in se držal njegovih zakonov, zapovedi, odlokov in pričevanj, kakor je pisano v Mojzesovi postavi; da boš imel srečo pri vsem, kar boš delal, in pri vsem, česar se boš lotil. In Gospod bo držal besedo, ki jo je govoril o meni, rekoč: ›Če bodo tvoji sinovi pazili na svojo pot, da bodo hodili pred mojim obličjem v zvestobi, z vsem srcem in z vso dušo, ne bo nobeden izmed tvojih odstranjen z Izraelovega prestola.‹ Sam tudi veš, kaj mi je storil Cerújin sin Joáb: kaj je storil dvema poveljnikoma izraelske vojske, Nerovemu sinu Abnêrju in Jeterjevemu sinu Amasáju, kako ju je ubil; kako je v vojni prelito kri maščeval v mirnem času in mi tako z nedolžno krvjo omadeževal pas okoli ledij in obuvalo na nogah. Ukreni torej po svoji modrosti, a ne daj, da bi šla njegova siva glava mirno v podzemlje! Sinovom Gileádca Barzilája pa izkaži naklonjenost: naj bodo med tistimi, ki jedo pri tvoji mizi. Prijazno so mi namreč prišli naproti, ko sem bežal pred tvojim bratom Absalomom. Glej, pri tebi je tudi Benjaminovec Gerájev sin Šimí iz Bahuríma. Ta me je divje in neusmiljeno preklinjal na dan, ko sem šel v Mahanájim. Ko mi je nato prišel k Jordanu naproti, sem mu prisegel pri Gospodu in rekel: ›Ne bom te usmrtil z mečem!‹ Zdaj pa ga ne imej za nedolžnega, saj si moder mož in veš, kaj mu moraš storiti, da boš njegovo sivo glavo s krvjo spravil v podzemlje.« Potem je David legel k svojim očetom in bil pokopan v Davidovem mestu. Davidovo kraljevanje nad Izraelom je trajalo štirideset let: v Hebrónu je kraljeval sedem let, v Jeruzalemu pa triintrideset let. Tako je Salomon sédel na prestol svojega očeta Davida in njegova kraljevska oblast se je zelo utrdila. Hagítin sin Adoníja je prišel k Salomonovi materi Batšébi. Rekla je: »Je tvoj prihod miroljuben?« Rekel je: »Miroljuben.« Nato je rekel: »Rad bi nekaj govoril s teboj.« Ona je rekla: »Govôri!« On pa je rekel: »Ti veš, da je kraljevanje pripadalo meni in je ves Izrael pričakoval, da bom jaz kralj. Vendar se je kraljevska oblast zaobrnila in pripadla mojemu bratu, ker mu je pripadla od Gospoda. Zdaj pa imam eno samo prošnjo do tebe; nikar me ne zavrni!« Ona mu je rekla: »Govôri!« Rekel je: »Reci, prosim, kralju Salomonu – tebe pač ne bo zavrnil – naj mi da Abišágo iz Šunéma za ženo!« Batšéba je rekla: »Dobro, govorila bom zate s kraljem.« Batšéba je prišla h kralju Salomonu, da bi govorila z njim glede Adoníja. Kralj je vstal, ji šel naproti in se ji priklonil do tal. Zatem je sédel na prestol in dal postaviti še prestol za kraljevo mater. Sedla je na njegovo desnico in rekla: »Eno samo majhno prošnjo imam do tebe, nikar me ne zavrni!« Kralj ji je rekel: »Povej prošnjo, mati, saj te ne bom zavrnil!« Tedaj je rekla: »Naj se da Abišága iz Šunéma za ženo tvojemu bratu Adoníju.« Kralj Salomon pa je odvrnil in rekel svoji materi: »Čemu neki prosiš za Adoníja Abišágo iz Šunéma? Raje prosi zanj kraljevsko oblast, saj je moj starejši brat in na njegovi strani sta duhovnik Abjatár in Cerújin sin Joáb!« In kralj Salomon je prisegel pri Gospodu in rekel: »Tako naj mi stori Bog in tako doda; zares, Adoníja je govoril o tej zadevi za ceno svojega življenja. Zdaj torej, kakor živi Gospod, ki me je potrdil in posadil na prestol mojega očeta Davida in mi pripravil hišo, kakor je govoril, da, še danes bo Adoníja usmrčen!« Kralj Salomon je poslal Jojadájevega sina Benajája; ta ga je potolkel in je umrl. Duhovniku Abjatárju pa je kralj rekel: »Pojdi v Anatót na svoje posestvo! Zares, zaslužiš smrt, vendar te ta dan ne bom usmrtil, ker si nosil skrinjo Gospoda Boga pred mojim očetom Davidom in si pretrpel vse, kar je pretrpel moj oče.« In Salomon je vrgel Abjatárja iz službe Gospodovega duhovnika, da je izpolnil Gospodovo besedo, ki jo je govoril o Élijevi hiši v Šilu. Glas o tem je prišel do Joába, saj je Joáb podpiral Adoníja, ni pa podpiral Absaloma. Joáb je pribežal v Gospodov šotor in se oprijel oltarnih rogov. Kralju Salomonu so sporočili: »Zares, Joáb je pribežal v Gospodov šotor, in glej, pri oltarju je.« Salomon pa je poslal Jojadájevega sina Benajája in rekel: »Pojdi in ga potolci!« Benajá je prišel v Gospodov šotor in mu rekel: »Tako govori kralj: ›Pojdi ven!‹« Oni pa je rekel: »Ne, tu hočem umreti.« Benajá je zadevo sporočil kralju in rekel: »Tako je govoril Joáb in tako mi je odgovoril.« Tedaj mu je kralj rekel: »Stôri, kakor je rekel! Potolci ga in ga pokoplji! Tako boš kri, ki jo je prelil brez vzroka, odvrnil od mene in od hiše mojega očeta. Gospod bo njegovo kri obrnil na njegovo glavo. Pobil je dva moža, pravičnejša in boljša od njega, in ju ubil z mečem – in moj oče David ni vedel za to – Nerovega sina Abnêrja, poveljnika Izraelove vojske, in Jeterjevega sina Amasája, poveljnika Judove vojske. Njuna kri naj se za vedno povrne na Joábovo glavo in na glavo njegovih potomcev. Davidu in njegovim potomcem, njegovi hiši in njegovemu prestolu pa naj na veke prihaja mir od Gospoda.« Jojadájev sin Benajá je torej šel gor, ga potolkel in usmrtil. Pokopan je bil na svojem domu ob puščavi. Namesto njega je kralj postavil na čelo vojske Jojadájevega sina Benajája, duhovnika Cadóka pa je kralj postavil na Abjatárjevo mesto. Zatem je dal kralj poklicati Šimíja in mu rekel: »Sezidaj si hišo v Jeruzalemu in prebivaj tam! Od tam ne hodi nikamor! Kajti tisti dan, ko bi šel in prestopil potok Cedron, vedi zagotovo, da boš moral umreti; tvoja kri bo prišla nad tvojo glavo.« Šimí je rekel kralju: »Dobra je beseda, ki jo je govoril moj gospod kralj; tako bo tvoj služabnik storil.« Tako je Šimí veliko dni bival v Jeruzalemu. Po treh letih pa se je zgodilo, da sta Šimíju zbežala dva hlapca k Maahájevemu sinu Ahíšu, kralju v Gatu. Sporočili so Šimíju in rekli: »Glej, tvoja hlapca sta v Gatu.« Šimí je vstal, osedlal osla in se odpravil v Gat k Ahíšu, da bi poiskal hlapca. Šimí je šel in pripeljal hlapca iz Gata. Tedaj so sporočili Salomonu, da je šel Šimí iz Jeruzalema v Gat in se vrnil. Kralj je dal poklicati Šimíja in mu rekel: »Mar te nisem zaprisegel pri Gospodu, ti zabičal in rekel: ›Tisti dan, ko boš šel in se odpravil kam drugam, vedi zagotovo, da boš moral umreti!‹ In rekel si mi: ›Dobra je beseda, ubogam.‹ Zakaj se torej nisi držal Gospodove prisege in ukaza, ki sem ti ga dal?« In kralj je rekel Šimíju: »Sam poznaš vso hudobijo – pozna jo tvoje srce –, ki si jo prizadel mojemu očetu Davidu. Gospod bo tvojo hudobijo obrnil na tvojo glavo, kralj Salomon pa je blagoslovljen in Davidov prestol bo trdno stal pred Gospodom na veke.« Nato je dal kralj ukaz Jojadájevemu sinu Benajáju; ta je šel, ga potolkel in je umrl. Tako je bilo kraljestvo trdno v Salomonovih rokah. Salomon je stopil v svaštvo s faraonom, egiptovskim kraljem. Vzel je faraonovo hčer in jo popeljal v Davidovo mesto, dokler ni dokončal zidave svoje hiše, Gospodove hiše in obzidja okrog Jeruzalema. Ljudstvo pa je opravljalo daritve na višinah, ker do tistih dni še ni bila sezidana hiša Gospodovemu imenu. Salomon je sicer ljubil Gospoda in se ravnal po zakonih svojega očeta Davida, vendar je daroval in zažigal kadilo na višinah. Kralj je šel v Gibeón, da bi tam daroval, saj je bila to najimenitnejša višina. Na tamkajšnjem oltarju je Salomon daroval tisoč žgalnih daritev. V Gibeónu se je Salomonu ponoči v sanjah prikazal Gospod. Bog je rekel: »Prosi, kaj naj ti dam!« Salomon je rekel: »Ti si svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, izkazoval veliko naklonjenost, ker je hodil pred tvojim obličjem v zvestobi, pravičnosti in iskrenosti do tebe. Ohranil si mu to veliko naklonjenost in mu dal sina, ki danes sedi na njegovem prestolu. Gospod, moj Bog, ti si zdaj postavil za kralja svojega služabnika namesto mojega očeta Davida. Jaz pa sem še deček; ne vem, kako odhajati in prihajati. Tvoj služabnik je sredi tvojega ljudstva, ki si ga izvolil, številnega ljudstva, ki ga zaradi velikosti ni mogoče izmeriti ne prešteti. Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim! Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu mogočnemu ljudstvu?« Gospodu je bilo všeč, da je Salomon prosil za to. Bog mu je rekel: »Ker si prosil za to in si nisi prosil dolgega življenja, ne bogastva in ne smrti svojih sovražnikov, ampak si prosil zase razumnosti za pravo razsojanje, glej, bom storil po tvoji besedi. Glej, dal ti bom modro in razumno srce, takó da ni bilo tebi enakega pred tabo in ne bo vstal tebi enak za tabo. Pa tudi to, česar nisi prosil, ti bom dal: bogastvo in slavo, tako da ti vse tvoje dni ne bo enakega med kralji. Če boš hodil po mojih poteh in se držal mojih zakonov in zapovedi, kakor je hodil tvoj oče David, bom podaljšal tvoje dni.« Potem se je Salomon prebudil: kakšne sanje! Šel je v Jeruzalem in stopil pred skrinjo Gospodove zaveze. Daroval je žgalne daritve, opravil mirovne daritve in priredil gostijo vsem svojim služabnikom. Tedaj sta prišli h kralju dve vlačugi in stopili predenj. Ena od žená je rekla: »O, moj gospod, jaz in ta žena stanujeva v isti hiši. V njeni navzočnosti sem rodila v hiši. Tri dni po mojem porodu je rodila tudi ta žena. Bili sva skupaj, nikogar drugega ni bilo pri naju v hiši; sami sva bili v hiši. Sin te žene pa je ponoči umrl, ker je ležala na njem. Sredi noči je vstala, vzela mojega sina z moje strani, medtem ko je tvoja dekla spala, in ga dela sebi v naročje; svojega mrtvega sina pa je položila meni v naročje. Ko sem zjutraj vstala, da bi sina podojila, glej, je bil mrtev. Ob jutranjem svitu sem si ga natančno ogledala, in glej, to ni bil moj sin, ki sem ga rodila.« Druga žena pa je rekla: »Ne, živi otrok je moj sin, mrtvi pa je tvoj!« Ta je rekla: »Ne, mrtvi je tvoj sin, živi pa je moj!« Tako sta se prerekali pred kraljem. Tedaj je kralj rekel: »Ena pravi: ›Moj sin je ta, ki živi; mrtvi pa je tvoj.‹ Druga pa pravi: ›Ne, mrtvi je tvoj sin, živi pa je moj.‹« In kralj je rekel: »Prinesite mi meč!« Ko so prinesli pred kralja meč, je kralj rekel: »Presekajte živega otroka na dvoje in dajte polovico eni, polovico pa drugi!« A žena, katere sin je bil živ, je rekla kralju – kajti zaradi sina se ji je trgalo srce: »O, moj gospod, dajte njej živega otročička in nikar ga ne umorite!« Druga pa je rekla: »Ne bo ne moj ne tvoj, presekajte ga!« Tedaj je kralj odgovoril in rekel: »Prvi dajte živega otročička in nikar ga ne umorite: ona je njegova mati!« Ves Izrael je slišal o razsodbi, ki jo je izrekel kralj. Navdal jih je strah pred kraljem, ker so videli, da je Božja modrost v njem za izrekanje razsodbe. Kralj Salomon je kraljeval nad vsem Izraelom. Njegovi visoki uradniki pa so bili tile: Cadókov sin Azarjá je bil duhovnik, Šišájeva sinova Elihóref in Ahíja sta bila tajnika, Ahilúdov sin Józafat letopisec, Jojadájev sin Benajá na čelu vojske, Cadók in Abjatár duhovnika, Natánov sin Azarjá na čelu upraviteljev, Natánov sin Zabúd duhovnik in kraljev prijatelj, Ahišár oskrbnik dvora, Abdájev sin Adonirám pa nadzornik pri obveznem delu. Salomon je imel v vsem Izraelu dvanajst upraviteljev, ki so kralja in njegovo hišo oskrbovali z živežem; vsak je moral skrbeti za prehrano po en mesec v letu. Tole so njihova imena: Hurov sin v Efrájimskem pogorju; Dekerjev sin v Makácu, Šaalbímu, Bet Šemešu, Elónu in Bet Hanánu; Hesedov sin v Arubótu, pod seboj je imel Sohó in vso deželo Hefer; Abinadábov sin vse Dorsko gričevje, za ženo je imel Salomonovo hčer Tafáto; Ahilúdov sin Baaná je imel Taanáh, Megído in ves Bet Šeán, ki je blizu Caretána, pod Jezreélom, od Bet Šeána do Abel Mehóle, do onkraj Jokneáma; Geberjev sin v Ramót Gileádu, pod njim so bila šotorna naselja Manásejevega sina Jaíra v Gileádu, pokrajina Argób v Bašánu, šestdeset velikih mest z obzidjem in bronastimi zapahi; Idójev sin Ahinadáb v Mahanájimu; Ahimáac v Neftáliju, tudi ta je vzel za ženo Salomonovo hčer Basemáto; Hušájev sin Baaná v Aserju in Bealótu; Parúahov sin Józafat v Isahárju. Elájev sin Šimí v Benjaminu; Uríjev sin Geber v gileádski deželi, v deželi amoréjskega kralja Sihóna in bašánskega kralja Oga. Tudi dežela Juda je imela svojega upravitelja. Juda in Izrael sta bila številna kakor brezštevilni pesek ob morju; jedli so in pili in se veselili. Salomon je vladal nad vsemi kraljestvi od veletoka do filistejske dežele in do egiptovske meje. Plačevali so davek in bili podložni Salomonu vse dni njegovega življenja. Salomon je za živež porabil na dan trideset kadi bele moke in šestdeset kadi zdroba, deset pitanih volov, dvajset pašnih volov in sto ovc poleg jelenov, gazel, srnjakov in pitane perutnine. Gospodoval je namreč nad vsem ozemljem tostran veletoka od Tifsáha do Gaze, nad vsemi kralji tostran veletoka, in imel mir na vseh mejah naokrog. Juda in Izrael sta prebivala na varnem, vsak pod svojo trto in smokvo, od Dana do Beeršébe, vse Salomonove dni. Salomon je imel štiri tisoč vprežnih konj za svoje bojne vozove in dvanajst tisoč konjenikov. Ti upravitelji so vsak svoj mesec oskrbovali z živežem kralja Salomona in vse, ki so prihajali k mizi kralja Salomona; niso pustili, da bi česa primanjkovalo. Tudi ječmen in slamo za konje in vprežne živali so dostavljali na mesto, kjer je kateri bil; vsak, kakor je bilo določeno zanj. Bog je dal Salomonu modrost in izredno bistroumnost in širino duha kakor sipine ob morskem obrežju. Salomonova modrost je presegala modrost vseh sinov Vzhoda in vso egipčansko modrost. Bil je modrejši od vseh ljudi, tudi od Ezráhovca Etána in Mahólovih sinov Hemána, Kalkóla in Dardája. Njegovo ime je slovelo pri vseh narodih naokrog. Sestavil je tri tisoč pregovorov in njegovih pesmi je bilo tisoč in pet. Govoril je o drevju, od cedre na Libanonu do hizopa, ki poganja po zidovih; govoril o živini, o pticah, o laznini in o ribah. Salomonovo modrost so prihajali poslušat iz vseh ljudstev in izmed vseh kraljev zemlje, ki so slišali o njegovi modrosti. Tirski kralj Hirám je poslal k Salomonu služabnike, kajti slišal je, da so ga mazilili za kralja namesto njegovega očeta; Hirám je bil namreč vse dni Davidov prijatelj. Salomon pa je Hirámu poslal sporočilo in rekel: »Ti veš, da moj oče David zaradi vojskovanja s sovražniki, ki so ga obdajali, ni mogel zidati hiše imenu Gospoda, svojega Boga, dokler jih ni Gospod položil pod stopala njegovih nog. Zdaj pa mi je Gospod, moj Bog, naklonil počitek naokrog; ni nasprotnika ne hudobnega udarca. Glej, zato mislim zidati hišo imenu Gospoda, svojega Boga, kakor je Gospod govoril mojemu očetu Davidu, ko je rekel: ›Tvoj sin, ki ga posadim namesto tebe na tvoj prestol, naj zida hišo mojemu imenu.‹ Zdaj torej ukaži, da mi posekajo cedre z Libanona! Moji služabniki naj bodo s tvojimi; plačilo za tvoje služabnike ti bom dal, kolikor boš hotel. Saj veš, da ga ni med nami, ki bi znal sekati les tako kakor Sidónci.« Ko je Hirám slišal Salomonove besede, se je zelo razveselil in rekel: »Slavljen bodi danes Gospod, ki je dal Davidu modrega sina čez to številno ljudstvo.« Potem je Hirám poslal Salomonu tole sporočilo: »Slišal sem sporočilo, ki si mi ga poslal. Izpolnil bom vse tvoje želje glede cedrovine in cipresovine. Moji služabniki bodo les z Libanona spravili do morja. Na morju pa ga bom zložil v splave in spravil na kraj, ki mi ga boš sporočil, in ga tam razložil. Ti ga potem odpelješ. Izpolni pa tudi mojo željo in oskrbuj mojo hišo z živežem!« Tako je Hirám dajal Salomonu cedrovine in cipresovine, kolikor je želel. Salomon pa je dajal Hirámu po dvajset tisoč kadi pšenice za prehrano njegove hiše in dvajset kadi olja iz stolčenih oliv. Toliko je Salomon dajal Hirámu leto za letom. Gospod je dal Salomonu modrost, kakor mu je bil obljubil; med Hirámom in Salomonom je vladal mir in sklenila sta zavezo med seboj. Kralj Salomon je vpeljal obvezno delo in iz vsega Izraela nabral trideset tisoč rabotnih delavcev. Pošiljal jih je na Libanon v izmenah po deset tisoč na mesec; en mesec so bili na Libanonu, dva meseca doma. Na čelu rabotnih delavcev je bil Adonirám. Salomon je imel v gorovju tudi sedemdeset tisoč nosačev in osemdeset tisoč kamnosekov poleg tri tisoč tristo delovodij, ki so jih Salomonovi upravitelji postavili, da so nadzorovali ljudi, zaposlene pri tem delu. Kralj je ukazal, naj za temelje hiše nalomijo velike, sijajne kamne, klesane kvadre. Obdelali so jih Salomonovi in Hirámovi zidarji in Gebálci; pripravili so les in kamenje za zidavo hiše. V štiristoosemdesetem letu po izhodu Izraelovih sinov iz egiptovske dežele, v četrtem letu Salomonovega kraljevanja nad Izraelom, v mesecu zivu – to je drugi mesec – je začel zidati hišo Gospodu. Hiša, ki jo je kralj Salomon sezidal Gospodu, je bila šestdeset komolcev dolga, dvajset široka in trideset komolcev visoka. Preddverje pred glavnim prostorom hiše je bilo dvajset komolcev dolgo ob širini hiše, deset komolcev pa široko v smeri do hiše. Za hišo je naredil okna z zamreženimi okviri. Ob steni okrog hiše, okrog zidov hiše do glavnega prostora in notranjega svetišča je sezidal prizidek; krog in krog je naredil stranske prostore. Prizidek, pritličje, je bil pet komolcev širok, srednje nadstropje je bilo šest komolcev široko in tretje nadstropje sedem komolcev široko, kajti zunaj okrog hiše je napravil odmike, da ni bilo treba posegati v stene hiše. Hišo so zidali s kamni, ki so bili obdelani že v kamnolomu, tako da se pri zidanju hiše ni slišalo kladivo ne dleto ne kakršno koli železno orodje. Vhod v pritličje je bil na desni strani hiše, po stopnicah pa so hodili v srednje nadstropje in iz srednjega v tretje. Tako je sezidal hišo in jo dokončal; pokril jo je s tramovi in z deskami iz cedrovine. Zgradil je prizidek okrog cele hiše, pet komolcev visok, in hišo povezal z bruni iz cedrovine. Tedaj se je Salomonu zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Ta hiša, ki jo zidaš: Če se boš ravnal po mojih zakonih, izpolnjeval moje odloke, se držal vseh mojih zapovedi in se ravnal po njih, bom uresničeval s teboj besedo, ki sem jo govoril tvojemu očetu Davidu: prebival bom med Izraelovimi sinovi in ne bom zapustil svojega ljudstva Izraela.« Salomon je sezidal hišo in jo dokončal. Znotraj je stene hiše obložil s cedrovimi deskami od tal hiše do stropnih tramov; notranjščino je obil z lesom. Pod hiše pa je prekril s cipresovimi deskami. Dvajset komolcev od zadnje stene hiše je od tal do stropa pregradil zid s cedrovimi deskami in v njem zgradil notranje svetišče, presveto. Hiša, se pravi glavni prostor spredaj, je bil dolg štirideset komolcev. Notranjščina hiše je bila obita s cedrovino, izrezljano v obliki buč in cvetnih čaš: vse je bilo iz cedrovine, kamna ni bilo videti. Notranje svetišče je postavil v najbolj osrednjem delu hiše, da bi tam postavil skrinjo Gospodove zaveze. Notranje svetišče je bilo dvajset komolcev dolgo, dvajset komolcev široko in dvajset visoko. Obložil ga je s čistim zlatom. Napravil je tudi oltar iz cedrovine. Notranjščino hiše je prevlekel s čistim zlatom in pred notranjim svetiščem, ki ga je pozlatil, napel zlate verižice. Vso hišo je prevlekel z zlatom, prav vso hišo. Tudi ves oltar za notranje svetišče je prevlekel z zlatom. V notranjem svetišču je naredil dva keruba iz oljkovega lesa, deset komolcev visoka. Pet komolcev je merila ena kerubova perut in pet komolcev druga kerubova perut; od enega konca njegovih peruti do drugega je bilo deset komolcev. Tudi drugi kerub je meril deset komolcev. Oba keruba sta bila enaka po meri in obliki. En kerub je bil visok deset komolcev, enako tudi drugi. Keruba je postavil v notranji prostor hiše; peruti kerubov so se razprostirale tako, da se je perut enega dotikala ene stene in perut drugega druge stene, sredi hiše pa sta se njuni peruti dotikali. Tudi keruba je prekril z zlatom. Po vseh stenah hiše naokrog, v notranjem in zunanjem prostoru, je izrezljal kerube, palme in cvetne čaše. Tudi tla hiše je v notranjem in zunanjem prostoru obložil z zlatom. Za vhod v notranje svetišče je napravil vratnice iz oljkovega lesa; naddurje s podboji je bilo peterokotno. Na obeh vratnicah iz oljkovine je vrezal kerube, palme in cvetne čaše ter jih prevlekel z zlatom; kerube in palme je obložil z zlato peno. Prav tako je za vhod v sveto napravil podboje iz oljkovega lesa v četverokotni obliki in dvojna vrata iz cipresovine; obe vratnici prvih vrat sta bili vrtljivi in obe vratnici drugih vrat prav tako. Vrezal je kerube, palme in cvetne čaše ter rezbarije lepo prevlekel z zlatom. Notranji dvor je obzidal; tri plasti so bile iz klesanih kamnov, ena pa iz cedrovih brun. V četrtem letu, v mesecu zivu, je bil položen temelj za Gospodovo hišo. V enajstem letu, v mesecu bulu – to je osmi mesec – pa je bila hiša dokončana v vseh delih in v vsej ureditvi. Zidal jo je torej sedem let. Svojo hišo pa je Salomon zidal trinajst let, preden jo je v celoti končal. Sezidal je hišo libanonskega gozda, sto komolcev dolgo, petdeset komolcev široko in trideset komolcev visoko, na štirih vrstah cedrovih stebrov, s cedrovimi tramovi na stebrih. Iz cedrovine je bila tudi streha nad izbami, ki so bile na petinštiridesetih stebrih; petnajst jih je bilo v vsaki vrsti. Okna z okviri so bila v treh vrstah in trikrat je okno gledalo proti oknu. Vsa vrata s podboji so bila četverokotna in so stala druga proti drugim v treh vrstah. Potem je naredil stebréno dvorano, petdeset komolcev dolgo in trideset široko; pred njo je bila lopa s stebri in z napuščem. Naredil je tudi dvorano s prestolom, kjer je sodil, sodno dvorano; obložena je bila s cedrovino od tal do stropnih tramov. Hiša, v kateri je prebival, je stala na drugem dvorišču, za to dvorano, in bila narejena enako. Tudi za faraonovo hčer, ki jo je Salomon vzel za ženo, je naredil hišo, enako tej dvorani. Vse to je bilo narejeno iz sijajnih kamnov, obdelanih po meri, z žago rezanih na notranji in zunanji strani; in sicer od temelja do napuščev, zunaj pa do velikega dvora. Tudi podzidja so bila iz sijajnih kamnov, velikih kamnov, kamnov po deset in po osem komolcev. Nad njimi so bili sijajni, po meri obdelani kamni in cedrovina. Veliki dvor so obdajale tri plasti klesanih kamnov in plast cedrovih brun, enako tudi notranji dvor Gospodove hiše in preddverje hiše. Kralj Salomon je poslal po Hiráma iz Tira. Bil je to sin vdove iz Neftálijevega rodu, njegov oče pa je bil Tirec, umetnik bronar; bil je poln modrosti, razumnosti in znanja v izdelovanju vsakršne reči iz brona. Prišel je h kralju Salomonu in opravil zanj vsa dela. Napravil je dva stebra iz brona. Prvi je bil osemnajst komolcev visok; dvanajst komolcev dolga vrvica pa je mogla obseči drugi steber. Naredil je tudi dva glaviča, ulita iz brona, da so ju deli na vrh stebrov; prvi glavič je bil visok pet komolcev in drugi prav tako pet. Nato je izdelal mrežaste okraske in verižaste čope za glaviča na vrhu stebrov, sedem za prvi glavič in sedem za drugega. Potem je naredil granatna jabolka v dveh vrstah naokrog na prvi mreži, da so zastirala glaviča na vrhu stebrov. Enako je napravil na drugem glaviču. Glaviča, ki sta bila na vrhu stebrov v preddverju, sta imela obliko lilijinega cveta, štiri komolce visokega. Na glavičih na obeh stebrih in še više ob trebušastem delu nad mrežo je bilo dvesto granatnih jabolk v vrstah naokrog; enako pri drugem glaviču. Stebra je postavil pri preddverju templja. En steber je postavil na desni in mu dal ime Jahín, drugega pa je postavil na levi in mu dal ime Boaz. Vrhova stebrov sta imela obliko lilijinega cveta. Tako sta bila stebra dokončana. Nato je naredil ulito morje. Od enega roba do drugega je merilo deset komolcev, bilo je okrogle oblike, pet komolcev visoko, trideset komolcev pa je znašal njegov obseg. Pod robom ga je obkrožal venec buč, po deset na komolec. V dveh vrstah je morje obdajal venec buč, ki so bile ulite hkrati z njim. Stalo je na dvanajstih volih: trije so bili obrnjeni proti severu, trije proti zahodu, trije proti jugu in trije proti vzhodu. Na njih je počivalo morje. S svojim zadnjim delom so bili vsi obrnjeni navznoter. Debelo je bilo za dlan in njegov rob je bil oblikovan kakor rob čaše, podoben lilijinemu cvetu. Držalo je dva tisoč čebrov. Izdelal je tudi deset bronastih stojal. Vsako stojalo je bilo štiri komolce dolgo, štiri komolce široko in tri visoko. Stojala so bila narejena takole: imela so stranice, te pa so bile vdelane v okvire. Na stranicah med okviri so bili upodobljeni levi, voli in kerubi, ravno tako na okvirih. Nad levi in voli in pod njimi so bili kovani okrasni venci. Vsako stojalo je imelo štiri bronasta kolesa z bronastimi osmi, njegove štiri noge pa opornike pod umivalnikom. Ti oporniki so bili uliti, z okraski ob straneh. Njegova odprtina je bila znotraj okrasnega venca in je segala še za komolec više; bila je okrogla in oblikovana kot podstavek, merila je poldrugi komolec. Tudi na odprtini so bili reliefi. Stranice pa so bile četverokotne in ne okrogle. Pod stranicami so bila štiri kolesa; držaji koles so bili pritrjeni na stojalu. Vsako kolo je bilo poldrugi komolec visoko. Narejena so bila kakor vozna kolesa; njihovi držaji, platišča, napere in pesta: vse je bilo ulito. Štirje oporniki so bili na štirih vogalih vsakega stojala. Bili so iz istega kosa kakor stojalo. Pri vrhu stojala je bil pol komolca visok in povsem okrogel nastavek; ročaji in stranice na vrhu so bili iz istega kosa kakor stojalo. Na ravne ploskve ročajev in stranic je vdolbel kerube, leve in palme, kolikor je bilo prostora, in okraske krog in krog. Tako je izdelal deset stojal; vsa so bila enako ulita, iste mere in oblike. Naredil je tudi deset bronastih umivalnikov. Vsak je držal štirideset čebrov in meril štiri komolce. Na vsakem izmed desetih stojal je bil umivalnik. Pet stojal je razpostavil na južno in pet na severno stran hiše. Morje pa je postavil na desno stran hiše, proti jugovzhodu. Hirám je naredil tudi posode, lopate in kropilnice. Tako je dokončal vse delo, ki ga je za kralja Salomona opravljal pri Gospodovi hiši: dva stebra in zaobljena glaviča vrh obeh stebrov; dve mreži, da sta zastirali oba zaobljena glaviča vrh stebrov; štiristo granatnih jabolk za obe mreži, dve vrsti granatnih jabolk za vsako mrežo, da sta zastirali zaobljena glaviča na stebrih; deset stojal z desetimi umivalniki na stojalih; eno morje in dvanajst volov pod morjem; pa še posode, lopate in kropilnice. Vse te priprave, ki jih je Hirám naredil kralju Salomonu za Gospodovo hišo, so bile iz glajenega brona. Uliti pa jih je dal kralj v ilovnati zemlji v Jordanski dolini med Sukótom in Caretánom. Potem je Salomon vse te priprave namestil. Teža brona pa se zaradi silno velike množine ni dala ugotoviti. Salomon je naredil vse priprave v Gospodovi hiši: zlati oltar in zlato mizo, na kateri so bili hlebi obličja; svečnike, pet na desni in pet na levi strani pred notranjim svetiščem, iz čistega zlata; zlate cvetove, svetilnice in utrinjala; sklede, nože, kropilnice, skodele in kadilnice iz čistega zlata. Tudi tečaji na vratih hiše v notranji prostor, v presveto, in na vratih hiše v glavni prostor so bili iz zlata. Tako je bilo vse delo, ki ga je kralj Salomon opravil za Gospodovo hišo, dokončano. In Salomon je dal vanjo prenesti svete predmete, ki jih je bil posvetil njegov oče David: srebro, zlato in priprave je spravil v zakladnice Gospodove hiše. Tedaj je Salomon sklical Izraelove starešine in vse poglavarje rodov, kneze družin Izraelovih sinov, k sebi v Jeruzalem, da bi prenesli skrinjo Gospodove zaveze iz Davidovega mesta, to je s Siona. Vsi Izraelovi možje so se zbrali pri kralju Salomonu ob prazniku v mesecu etanímu, to je v sedmem mesecu. Ko so prišli vsi Izraelovi starešine, so duhovniki vzdignili skrinjo. Prenesli so gor Gospodovo skrinjo, shodni šotor in vse svete priprave, ki so bile v šotoru; nosili so jih duhovniki in leviti. Kralj Salomon in z njim ves Izraelov zbor, ki se je zbral ob njem pred skrinjo, je daroval toliko drobnice in goveda, da ju zaradi množine niso mogli ne prešteti ne izmeriti. Potem so duhovniki skrinjo Gospodove zaveze prinesli na njeno mesto, v notranje svetišče hiše, v presveto, pod peruti kerubov. Keruba sta namreč razprostirala peruti nad mestom, kjer je stala skrinja, tako da sta keruba krila skrinjo in njena drogova od zgoraj. Drogova sta bila tako dolga, da je bilo njuna konca videti iz svetišča pred notranjim svetiščem, od zunaj pa ju ni bilo videti. Tam sta ostala do tega dne. V skrinji ni bilo drugega kakor dve kamniti tabli, ki ju je bil vanjo položil Mojzes pod Horebom, ko je Gospod sklenil zavezo z Izraelovimi sinovi ob izhodu iz egiptovske dežele. Ko so duhovniki prišli iz svetišča, je oblak napolnil Gospodovo hišo, tako da duhovniki zaradi oblaka niso mogli pristopiti, da bi opravili bogoslužje. Kajti Gospodovo veličastvo je napolnilo Gospodovo hišo. Tedaj je Salomon rekel: » Gospod je rekel, da hoče prebivati v temnem oblaku. Zidal in sezidal sem ti veličastno hišo, kraj, kjer boš prebival na veke.« Nato se je kralj obrnil in blagoslovil ves Izraelov zbor, ki je medtem stal. Rekel je: »Slavljen Gospod, Izraelov Bog, ki je s svojimi usti govoril mojemu očetu Davidu in s svojo roko izpolnil obljubo: ›Od dneva, ko sem svoje ljudstvo Izraela izpeljal iz Egipta, si nisem iz nobenega Izraelovega rodu izbral mesta, kjer bi se sezidala hiša, da bi bilo tam moje ime. Izbral sem Davida, da bi bil na čelu mojega ljudstva Izraela.‹ Moj oče David je sicer imel namen zidati hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga. Toda Gospod je rekel mojemu očetu Davidu: ›Imel si namen zidati hišo mojemu imenu. Lepo, da si imel ta namen! Vendar te hiše ne boš zidal ti, ampak tvoj sin, ki se ti bo rodil; on bo zidal hišo mojemu imenu.‹ Gospod je izpolnil obljubo, ki jo je dal: jaz sem stopil na mesto svojega očeta Davida in sedim na Izraelovem prestolu, kakor je Gospod obljubil. Sezidal sem hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga, in tam sem pripravil mesto za skrinjo, v kateri je Gospodova zaveza, ki jo je sklenil z našimi očeti, ko jih je izpeljal iz egiptovske dežele.« Nato je Salomon vpričo vsega Izraelovega zbora stopil pred Gospodov oltar, razprostrl roke proti nebu in rekel: » Gospod, Izraelov Bog, ni tebi enakega Boga ne gori v nebesih ne tu doli na zemlji. Ti ohranjaš zavezo in naklonjenost svojim služabnikom, ki z vsem srcem hodijo pred tvojim obličjem. Svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, si izpolnil, kar si mu obljubil. Kar si z usti govoril, si z roko naredil, kakor priča ta dan. Gospod, Izraelov Bog, izpolni zdaj svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, kar si mu obljubil, ko si rekel: ›Ne bo odstranjen izpred mojega obličja nobeden izmed tvojih, ki bodo sedeli na Izraelovem prestolu, če bodo le tvoji potomci pazili na svojo pot, da bodo tako hodili pred mojim obličjem, kakor si ti hodil pred mojim obličjem.‹ Zdaj torej, Izraelov Bog, prosim, naj se uresniči beseda, ki si jo dal svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu. Toda mar Bog res more prebivati na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal! Vendar se ozri na molitev svojega služabnika in na njegovo prošnjo, Gospod, moj Bog, in usliši klic in molitev, ki jo danes tvoj služabnik moli pred teboj. Naj bodo tvoje oči noč in dan uprte v to hišo, v kraj, o katerem si obljubil: ›Tam bo moje ime‹; da boš uslišal molitev, ki jo tvoj služabnik moli na tem kraju. Poslušaj prošnjo svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, ko bodo molili na tem kraju. Poslušaj na kraju, kjer prebivaš, v nebesih, poslušaj in odpuščaj! Če se kdo pregreši zoper svojega bližnjega in zahtevajo od njega, da se s prisego zapriseže, in se pride zapriseč pred tvoj oltar v tej hiši, prisluhni v nebesih, ukrepaj in razsodi med svojima služabnikoma, da krivega razglasiš za krivega in njegovo početje spraviš na njegovo glavo, pravičnega pa opravičiš in mu povrneš po njegovi pravičnosti! Kadar bo tvoje ljudstvo Izrael poraženo pred sovražnikom, ker se bodo pregrešili proti tebi, pa se bodo vrnili k tebi, slavili tvoje ime in v tej hiši molili in te prosili, poslušaj v nebesih in odpusti greh svojega ljudstva Izraela ter jih pripelji nazaj v deželo, ki si jo dal njihovim očetom! Ko se bo nebo zaprlo in ne bo dežja, ker se bodo pregrešili proti tebi, pa bodo molili obrnjeni proti temu kraju, slavili tvoje ime in se spreobrnili od svojih grehov, ker jih boš ponižal, poslušaj v nebesih in odpusti greh svojih služabnikov in svojega ljudstva Izraela – saj jim ti kažeš pravo pot, po kateri naj hodijo – in pošlji dež svoji deželi, ki si jo dal svojemu ljudstvu v dediščino! Če bo v deželi nastala lakota, če se pojavijo kuga, snet, rja, kobilica glodavka, če bo sovražnik oblegal katero njihovih mest, naj pride kakršna koli nadloga ali bolezen: vsako molitev, vsako prošnjo katerega koli človeka ali vsega tvojega ljudstva Izraela, ki bo doživljal stisko v srcu in razprostrl roke proti tej hiši, poslušaj v nebesih, na kraju, kjer prebivaš, in odpusti, ukrepaj in povrni vsakemu po vseh njegovih delih, ker poznaš njegovo srce – saj edino ti poznaš srca vseh človeških otrok – da se te bodo bali vse dni, dokler bodo živeli v deželi, ki si jo dal našim očetom! Tudi tujca, ki ni iz tvojega ljudstva Izraela, temveč bo prišel iz daljne dežele zaradi tvojega imena – slišali bodo namreč o tvojem velikem imenu, o tvoji močni roki in iztegnjenem laktu – če pride molit v to hišo, poslušaj v nebesih, na kraju, kjer prebivaš, in izpolni, za kar te bo tujec goreče prosil, da bodo vsi narodi na zemlji spoznali tvoje ime, se te bali kakor tvoje ljudstvo Izrael in se prepričali, da je tvoje ime priklicano na to hišo, ki sem jo sezidal. Če bo šlo tvoje ljudstvo na vojsko proti sovražnikom, kamor koli jih boš poslal, in bodo molili h Gospodu, obrnjeni proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo sezidal tvojemu imenu, poslušaj v nebesih njihovo molitev in prošnjo in ravnaj z njimi pravično! Če se bodo pregrešili nad teboj – saj ni človeka, ki bi ne grešil – in se boš razjezil nad njimi ter jih izročil sovražniku in jih bodo zmagovalci ujete odpeljali v sovražnikovo deželo, daljno ali bližnjo, pa bodo šli vase v deželi, kjer bodo ujeti, se spreobrnili in te milo prosili v deželi svojih ječarjev in rekli: Grešili smo, delali húdo in ravnali krivično – če se bodo z vsem srcem in z vso dušo vrnili k tebi v deželi svojih sovražnikov, kamor bodo ujete odpeljali, in bodo molili k tebi, obrnjeni proti deželi, ki si jo dal njihovim očetom, proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo sezidal tvojemu imenu, potem usliši v nebesih, na kraju, kjer prebivaš, njihovo molitev in prošnjo in ravnaj z njimi pravično. Odpusti svojemu ljudstvu, kar bodo zagrešili proti tebi, in vse upornosti, s katerimi se ti bodo upirali. Nakloni jim usmiljenje pri njihovih zmagovalcih, da se jih bodo usmilili, saj so tvoje ljudstvo in tvoja dediščina, ki si jih izpeljal iz Egipta, iz srede topilnice železa. Tvoje oči naj bodo odprte za prošnjo tvojega služabnika in za prošnjo tvojega ljudstva Izraela, da jih uslišiš, kadar koli te bodo klicali na pomoč. Ti si jih namreč odbral izmed vseh ljudstev na zemlji za svojo dediščino, kakor si obljubil po svojem služabniku Mojzesu, ko si naše očete izpeljal iz Egipta, Gospod Bog!« Ko je Salomon končal z molitvijo vse te molitve in prošnje h Gospodu, je vstal izpred Gospodovega oltarja, kjer je klečal in povzdigoval roke proti nebu. Stojé je blagoslovil ves Izraelov zbor in govoril z močnim glasom: »Slavljen Gospod, ki je naklonil počitek svojemu ljudstvu Izraelu povsem tako, kakor je obljubil. Neizpolnjena ni ostala niti ena od lepih obljub, ki jih je izrekel po svojem služabniku Mojzesu. Gospod, naš Bog, naj bo z nami, kakor je bil z našimi očeti. Naj nas ne zapusti in ne zavrže, naj nagne naša srca k sebi, da bomo hodili po vseh njegovih potih in se držali njegovih zapovedi, zakonov in odlokov, ki jih je zapovedal našim očetom. Te moje besede, s katerimi sem ponižno prosil pred Gospodom, naj bodo noč in dan pred očmi Gospodu, našemu Bogu, da bo delal za pravico svojega služabnika in za pravico svojega ljudstva Izraela, kakor bo potrebno od dne do dne, da bodo vsa ljudstva na zemlji spoznala, da je Bog Gospod in nihče drug. Vaše srce pa naj bo v celoti z Gospodom, našim Bogom, da boste ravnali po njegovih zakonih in se držali njegovih zapovedi kakor ta dan.« Nato sta kralj in z njim ves Izrael darovala klavne daritve pred Gospodom. V mirovno daritev, ki jo je Salomon daroval Gospodu, je daroval dvaindvajset tisoč glav goveda in sto dvajset tisoč ovc. Tako so kralj in vsi Izraelovi sinovi posvetili Gospodovo hišo. Tisti dan je kralj posvetil sredino dvora pred Gospodovo hišo. Tam je namreč daroval žgalno in jedilno daritev in tolščo mirovnih daritev, ker je bil bronasti oltar, ki je stal pred Gospodom, premajhen, da bi sprejel žgalno in jedilno daritev in tolščo mirovnih daritev. Salomon in z njim ves Izrael, velik zbor od Lebó Hamáta do Egiptovskega potoka, je tisti čas obhajal praznik pred Gospodom, našim Bogom, sedem dni in še sedem dni, štirinajst dni. Osmi dan pa je kralj ljudstvo odpustil. Klicali so blagoslov nanj in odšli v svoje šotore veseli in dobre volje zaradi vsega dobrega, kar je Gospod storil svojemu služabniku Davidu in svojemu ljudstvu Izraelu. Salomon je dokončal zidavo Gospodove hiše in kraljeve hiše ter vse, kar je želel narediti. Tedaj se je Salomonu drugič prikazal Gospod, kakor se mu je bil prikazal v Gibeónu. Gospod mu je rekel: »Slišal sem tvojo molitev in prošnjo, ki si jo izrekel pred menoj. Posvetil sem to hišo, ki si jo sezidal, da tam postavim svoje ime na veke; moje oči in moje srce bodo tam vse dni. Če boš tudi ti hodil pred mojim obličjem, kakor je hodil tvoj oče David, s popolnim srcem in iskreno in boš delal vse, kar ti zapovedujem, se držal mojih zakonov in odlokov, bom utrdil prestol tvojega kraljevanja nad Izraelom na veke, kakor sem obljubil tvojemu očetu Davidu, ko sem rekel: ›Nobeden od tvojih ne bo odstranjen z Izraelovega prestola.‹ Če pa se boste vi in vaši sinovi obrnili proč od mene in se ne boste držali mojih zapovedi in zakonov, ki sem vam jih predložil, temveč boste šli in služili drugim bogovom in jih molili, bom iztrebil Izraela iz dežele, ki sem jim jo dal. Hišo, ki sem jo posvetil svojemu imenu, bom zavrgel izpred svojega obličja, Izrael pa bo v pregovor in v zasmeh pri vseh ljudstvih. Ta hiša bo postala razvalina; vsak, ki bo hodil mimo nje, bo osupel in bo sikal; rekli bodo: ›Zakaj je Gospod tako storil tej deželi in tej hiši?‹ Tedaj bodo rekli: ›Ker so zapustili Gospoda, svojega Boga, ki je njihove očete izpeljal iz egiptovske dežele, in se oklenili drugih bogov, jih molili in jim služili, zato je Gospod spravil nadnje vso to nesrečo.‹« Ko se je izteklo dvajset let, v katerih je Salomon sezidal dve hiši, Gospodovo hišo in kraljevo hišo – tirski kralj Hirám je Salomonu privažal cedrovino, cipresovino in zlato, kolikor je želel –, je dal kralj Salomon Hirámu dvajset mest v galilejski deželi. Ko si je Hirám prišel iz Tira ogledat mesta, ki mu jih je dal Salomon, mu niso bila všeč. Rekel je: »Kakšna mesta si mi pa dal, brat!« Zato se vse do danes imenujejo »dežela Kabúl«. Hirám je bil namreč kralju poslal sto dvajset talentov zlata. Tole pa glede obveznega dela, ki ga je naložil kralj Salomon, da bi sezidal Gospodovo hišo, svojo hišo, Miló, jeruzalemsko obzidje, Hacór, Megído in Gezer. Faraon, egiptovski kralj, je bil šel nad Gezer, ga zavzel in požgal z ognjem; pomoril je Kánaance, ki so bivali v njem, in mesto dal za doto svoji hčeri, Salomonovi ženi. Salomon je Gezer spet pozidal – pa tudi Spodnji Bet Horón, Baalát, Tamár v puščavskem delu dežele Juda, nadalje vsa mesta za skladišča, ki jih je imel Salomon, mesta za bojne vozove, mesta za konjenike in kar je še želel sezidati v Jeruzalemu, na Libanonu in na vsem ozemlju, kjer je vladal. Vse ljudi, kar jih je preostalo od Amoréjcev, Hetejcev, Perizéjcev, Hivéjcev in Jebusejcev, ki niso bili izmed Izraelovih sinov – njihove potomce, ki so še ostali za njimi v deželi in jih Izraelovi sinovi niso mogli z zakletvijo pokončati – je Salomon določil za suženjsko delo do tega dne. Izmed Izraelovih sinov pa Salomon ni nikogar napravil za sužnja, temveč so bili njegovi vojaki in uslužbenci, častniki, pribočniki, poveljniki nad njegovimi bojnimi vozmi in konjeniki. Višjih nadzornikov, ki so bili postavljeni čez Salomonova dela, je bilo petsto petdeset. Nadzorovali so ljudstvo, ki je bilo zaposleno pri delih. Ko se je faraonova hči odselila iz Davidovega mesta v svojo hišo, ki jo je sezidal zanjo, je dogradil Miló. Trikrat na leto je Salomon daroval žgalne in mirovne daritve na oltarju, ki ga je sezidal Gospodu, in dajal zažigati kadilo pred Gospodom. Tako je izpolnjeval obveznosti do hiše. V Ecjón Geberju, ki je pri Elátu na obrežju Trstičnega morja v edómski deželi, je kralj Salomon napravil ladjevje. Hirám je poslal na ladjah svoje služabnike, pomorščake, vajene morja, s Salomonovimi služabniki vred. Prišli so v Ofír, od tam pripeljali štiristo dvajset talentov zlata in ga prinesli h kralju Salomonu. Ko je kraljica iz Sabe slišala o Salomonovem slovesu zaradi Gospodovega imena, ga je prišla preizkušat z ugankami. Prišla je v Jeruzalem z zelo velikim spremstvom; kamele so nosile dišave, zelo veliko zlata in dragih kamnov. Ko je prišla k Salomonu, se je z njim pogovarjala o vsem, kar ji je ležalo na srcu. Salomon ji je pojasnil vse, kar ga je vprašala. Ni je bilo reči, ki bi bila kralju zakrita in katere bi ji ne bil pojasnil. Ko je kraljica iz Sabe videla vso Salomonovo modrost in hišo, ki jo je sezidal, pa jedi na njegovi mizi, kako sedijo njegovi dostojanstveniki in strežejo njegovi služabniki, pa njihova oblačila, točaje in žgalno daritev, ki jo je daroval v Gospodovi hiši, je strmela. Rekla je kralju: »Kako res je, kar sem slišala o tvojih dosežkih in tvoji modrosti v svoji deželi! Nisem verjela, kar so pravili, dokler nisem prišla in videla na svoje oči. A glej, še pol mi niso povedali! Tvoja modrost in blaginja presegata sloves, o katerem sem slišala. Blagor tvojim možem, blagor tem tvojim služabnikom, ki venomer stojijo pred teboj in poslušajo tvojo modrost. Slavljen Gospod, tvoj Bog, ki je imel veselje nad teboj in te je posadil na Izraelov prestol! Ker Gospod vekomaj ljubi Izraela, te je postavil za kralja, da bi uveljavljal pravico in pravičnost.« Potem je dala kralju sto dvajset talentov zlata ter silno veliko dišav in dragih kamnov. Nikdar več ni prišlo toliko dišav, kakor jih je kraljica iz Sabe podarila kralju Salomonu. Tudi Hirámove ladje, ki so dovažale zlato iz Ofírja, so od tam pripeljale silno veliko sándalovega lesa in dragih kamnov. Kralj je dal iz sandalovíne napraviti ograje za Gospodovo hišo in za kraljevo hišo ter citre in harfe za pevce. Toliko sandalovíne ni več prišlo in je ni bilo videti do tega dne. Kralj Salomon pa je kraljici iz Sabe dal vse, česar si je zaželela in za kar je prosila, poleg tistega, kar ji je podaril v svoji kraljevski darežljivosti. Potem se je odpravila in se s služabniki vrnila v svojo deželo. Zlato, ki se je letno stekalo k Salomonu, je tehtalo šeststo šestinšestdeset zlatih talentov, poleg dajatev trgovcev, prometa prekupčevalcev in prispevkov vseh arabskih kraljev in deželnih upraviteljev. Kralj Salomon je napravil dvesto ščitov iz kovanega zlata: šeststo šeklov zlata je šlo za vsakega; in tristo ščitkov iz kovanega zlata: za vsak ščitek je šlo tri mine zlata. Kralj jih je spravil v hišo libanonskega gozda. Nadalje je kralj napravil velik slonokoščen prestol in ga prevlekel s pristnim zlatom. Prestol je imel šest stopnic, na hrbtišču pa glavo teleta. Na obeh straneh sedeža sta bili naslonjali za roke; ob naslonjalih sta stala dva leva, dvanajst levov pa je stalo na šesterih stopnicah na obeh straneh. Kaj takega niso naredili še v nobenem kraljestvu. Tudi vse posode za pitje je imel kralj Salomon iz zlata in vsa oprema v hiši libanonskega gozda je bila iz čistega zlata. Nič ni bilo iz srebra, ki v Salomonovih dneh ni bilo cenjeno. Kralj je imel namreč taršíške ladje na morju skupaj s Hirámovim ladjevjem. Po enkrat na tri leta so prihajale taršíške ladje in dovažale zlato, srebro, slonovino, opice in pavijane. Tako je kralj Salomon po bogastvu in modrosti prekašal vse kralje na zemlji. Ves svet je želel videti Salomona, da bi poslušal modrost, ki mu jo je Bog položil v srce. Vsak je prinesel svoje darilo: srebrne in zlate predmete, oblačila, orožje, dišave, konje in mezge, in to iz leta v leto. Kralj Salomon si je nabral bojnih voz in konjenikov: imel je tisoč štiristo voz in dvanajst tisoč konjenikov. Nastanil jih je v mestih za bojne vozove in pri sebi v Jeruzalemu. Kralj je dosegel, da je bilo v Jeruzalemu srebra kakor kamenja; dosegel je tudi, da je bilo ceder toliko kakor divjih smokev v Šéfeli. Konje za Salomona so dobivali iz Egipta in iz Koéja. Kraljevi kupci so jih dobavljali iz Koéja za določeno ceno. Voz, ki je prišel iz Egipta, je stal šeststo šeklov srebra, konj pa sto petdeset. Tako so jih posredovali tudi vsem hetejskim in arámskim kraljem. Kralj Salomon je – poleg faraonove hčere – ljubil veliko tujk: Moábke, Amónke, Edómke, Sidónke in Hetejke, iz narodov, o katerih je Gospod rekel Izraelovim sinovom: »Ne družite se z njimi in oni naj se ne družijo z vami: gotovo bodo vaša srca zapeljali k svojim bogovom.« Teh se je Salomon oklenil v ljubezni. Imel je sedemsto knežjih in tristo stranskih žená; njegove žene so zapeljale njegovo srce. Ko se je Salomon postaral, so mu žene nagnile srce k drugim bogovom. Njegovo srce ni bilo več célo za Gospoda, njegovega Boga, kakor srce njegovega očeta Davida. Salomon je šel za Astarto, boginjo Sidóncev, in za Milkómom, gnusobo Amóncev. Tako je Salomon delal, kar je hudo v Gospodovih očeh, in ni hodil popolnoma za Gospodom kakor njegov oče David. Tedaj je na hribu vzhodno od Jeruzalema sezidal višino za Kemoša, gnusobo Moábcev, in za Milkóma, gnusobo Amóncev. Enako je ustregel vsem svojim tujim ženam, da so zažigale kadilo in opravljale daritve svojim bogovom. Gospod se je razsrdil nad Salomonom, ker je svoje srce odvrnil od Gospoda, Izraelovega Boga, ki se mu je dvakrat prikazal in mu zapovedal prav to, naj ne hodi za drugimi bogovi; pa se ni držal tega, kar mu je zapovedal Gospod. Zato je Gospod rekel Salomonu: »Ker si bil tak in se nisi držal moje zaveze in zakonov, ki sem ti jih zapovedal, ti bom iztrgal kraljestvo iz rok in ga dal tvojemu služabniku. A zaradi tvojega očeta Davida tega ne bom storil že v tvojih dneh; iz rok tvojega sina ga bom iztrgal. Vsega kraljestva pa le ne bom iztrgal: en rod bom dal tvojemu sinu zaradi svojega služabnika Davida in zaradi Jeruzalema, ki sem ga izvolil.« Gospod je Salomonu zbudil nasprotnika, Edómca Hadáda, ki je bil iz edómske kraljéve rodbine. Ko je bil namreč David porazil Edómce, je vojskovodja Joáb prišel pokopat pobite in pomoril vse moške v Edómu – šest mesecev se je Joáb z vsem Izraelom mudil tam, dokler ni iztrebil vseh moških v Edómu. Hadád pa je z Edómci, ki so bili v službi pri njegovem očetu, zbežal proti Egiptu. Tedaj je bil še zelo mlad. Krenili so iz Midjána in prišli v Parán. S sabo so vzeli domačine iz Parána in pripotovali v Egipt k faraonu, egiptovskemu kralju. Ta mu je dal hišo in odkazal živež; tudi zemljo mu je podaril. Hadádu je bil faraon tako naklonjen, da mu je dal za ženo svojo svakinjo, sestro vladarice Tahpenése. Tahpenésina sestra mu je rodila sina Genubáta. Tahpenésa je sina vzgajala na faraonovem dvoru. Tako je Genubát živel v faraonovi hiši med faraonovimi sinovi. Ko pa je Hadád v Egiptu slišal, da je David legel k svojim očetom in da je vojskovodja Joáb mrtev, je rekel faraonu: »Dovoli mi, da odidem v svojo deželo!« Faraon mu je rekel: »Česa ti manjka pri meni, da na lepem želiš iti v svojo deželo?« Rekel je: »Ničesar. Vendar me vseeno pusti!« Bog je proti Salomonu vzdignil še enega nasprotnika: Eljadájevega sina Rezóna, ki je bil pobegnil od svojega gospodarja Hadadézerja, kralja v Cobi. Ko jih je David potolkel, je ta zbral okoli sebe ljudi in postal poveljnik čete. Vdrli so v Damask in se nastanili v njem. Zakraljeval je v Damasku in bil nasprotnik Izraela, vse dokler je živel Salomon. Poleg gorja, ki ga je pripravljal Hadád, je tudi on sovražil Izraela, ko je kraljeval nad Arámom. Tudi Nebátov sin Jerobeám, Efratejec iz Ceréde – njegovi materi je bilo ime Cerúja in je bila vdova – Salomonov uradnik, je vzdignil roko zoper kralja. Vzrok, da se je vzdignil zoper kralja, je bil tale: Salomon je gradil Miló in zazidaval luknje v obzidju okrog mesta svojega očeta Davida. Ta Jerobeám je bil premožen in spreten človek. Salomon je opazil, kako priden je mladenič pri delu, in ga je postavil čez vsa težaška dela Jožefove hiše. Ko je Jerobeám nekoč šel iz Jeruzalema, ga je na poti srečal prerok Ahíja iz Šila, ogrnjen z novim plaščem. Bila sta sama na polju. Ahíja je pograbil novi plašč, ki ga je imel na sebi, ga raztrgal na dvanajst kosov in rekel Jerobeámu: »Vzemi si deset kosov, kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Glej, iztrgal bom kraljestvo Salomonu iz rok in ti dal deset rodov. En sam rod naj mu ostane zaradi mojega služabnika Davida in zaradi Jeruzalema, mesta, ki sem ga izvolil izmed vseh Izraelovih rodov. Kajti zapustil me je in molil Astarto, boginjo Sidóncev, Kemoša, boga Moábcev, in Milkóma, boga Amóncev. Ni hodil po mojih potih, da bi delal kakor njegov oče David, kar je prav v mojih očeh in po mojih zakonih in odlokih. Vendar mu ne bom vzel iz rok vsega kraljestva, temveč ga bom pustil za vladarja vse dni njegovega življenja zaradi svojega služabnika Davida, ki sem ga izvolil in se je držal mojih zapovedi in zakonov. Pač pa bom vzel kraljestvo iz rok njegovega sina in ga dal tebi – deset rodov. Njegovemu sinu pa bom dal en rod, da bo moj služabnik David ves čas imel svetilko pred menoj v Jeruzalemu, v mestu, ki sem si ga izvolil, da v njem postavim svoje ime. Tebe pa bom vzel, da boš vladal nad vsem, kar želi tvoja duša, in boš kralj nad Izraelom. Če boš torej poslušen vsemu, kar ti bom zapovedal, hodil po mojih potih in delal, kar je prav v mojih očeh, se držal mojih zakonov in zapovedi, kakor je delal moj služabnik David, bom s teboj in ti bom sezidal trdno hišo, kakor sem jo sezidal Davidu, in ti bom dal Izraela. Zaradi tega bom ponižal Davidove potomce – vendar ne za vselej.‹« Ker je Salomon iskal priložnosti, da bi usmrtil Jerobeáma, je Jerobeám vstal in zbežal v Egipt k egiptovskemu kralju Šišáku, in ostal je v Egiptu do Salomonove smrti. Druga Salomonova dela, vse, kar je storil, in njegova modrost – mar niso zapisani v knjigi Salomonova dela? Salomonovo kraljevanje v Jeruzalemu nad vsem Izraelom je trajalo štirideset let. Potem je Salomon legel k svojim očetom. Pokopan je bil v mestu svojega očeta Davida. Namesto njega je postal kralj njegov sin Roboám. Roboám je šel v Sihem; v Sihem je namreč prišel ves Izrael, da bi ga postavil za kralja. Ko pa je za to izvedel Nebátov sin Jerobeám, ki je bil še vedno v Egiptu, kamor je zbežal pred kraljem Salomonom, se je vrnil iz Egipta. Poslali so ponj in ga poklicali. Jerobeám in ves Izraelov zbor sta prišla k Roboámu, ga nagovorila in rekla: »Tvoj oče nam je otežil jarem; ti nam zdaj olajšaj trdo službo svojega očeta in težki jarem, ki nam ga je naložil, pa ti bomo služili!« Rekel jim je: »Pojdite in se čez tri dni vrnite k meni!« In ljudstvo je odšlo. Kralj Roboám se je posvetoval s starešinami, ki so bili v službi pri njegovem očetu Salomonu, ko je še živel, in je rekel: »Kako svetujete, da odgovorim temu ljudstvu?« Spregovorili so in mu rekli: »Če boš danes temu ljudstvu služabnik, jim služil in jim govoril prijazne besede, bodo tvoji služabniki vse dni.« Toda zavrgel je nasvet, ki so mu ga dali stari, in se posvetoval z mladimi, ki so zrasli z njim in bili zdaj v njegovi službi. Rekel jim je: »Kaj svetujete, da odgovorim temu ljudstvu, ki mi je govorilo in reklo: ›Olajšaj jarem, ki nam ga je naložil tvoj oče‹?« Mladi, ki so zrasli z njim, so spregovorili in mu rekli: »Takole reci temu ljudstvu, ki ti je govorilo in reklo: ›Tvoj oče nam je jarem otežil, ti pa nam ga olajšaj!‹; takole jim govori: ›Moj mezinec je debelejši kakor ledja mojega očeta. No, moj oče vam je naložil težek jarem, jaz pa bom vaš jarem še obtežil. Moj oče vas je opominjal z biči, jaz pa vas bom ustrahoval s škorpijoni.‹« Tretji dan je prišel Jerobeám z vsem ljudstvom k Roboámu, kakor je kralj naročil, in rekel: »Tretji dan se vrnite k meni!« Kralj je ljudstvu trdo odgovoril in zavrgel nasvet, ki so mu ga dali stari. Govoril jim je po nasvetu mladih in je rekel: »Moj oče vam je naložil težek jarem, jaz pa bom vaš jarem še obtežil. Moj oče vas je opominjal z biči, jaz pa vas bom opominjal s škorpijoni.« Kralj torej ni poslušal ljudstva; vmes je namreč posegel Gospod, da uresniči besedo, ki jo je Gospod po Ahíju iz Šila govoril Nebátovemu sinu Jerobeámu. Ko je ves Izrael videl, da jih kralj noče poslušati, je ljudstvo kralju odvrnilo in reklo: »Kakšen delež imamo še pri Davidu? Nimamo dediščine pri Jesejevem sinu! V svoje šotore, Izrael! Glej zdaj na svojo hišo, David!« Tako je Izrael šel v svoje šotore. Nad Izraelovimi sinovi, ki so prebivali v Judovih mestih, pa je Roboám ostal kralj. Ko je kralj Roboám poslal tja Adoniráma, nadzornika pri obveznem delu, ga je ves Izrael obsul s kamenjem, da je umrl. Kralju Roboámu pa se je posrečilo skočiti na voz in ubežati v Jeruzalem. Tako se Izrael do tega dne upira Davidovi hiši. Ko je ves Izrael slišal, da se je Jerobeám vrnil, so ga dali poklicati na zborovanje in ga postavili za kralja nad vsem Izraelom. Davidove hiše se ni držal nihče več razen Judovega rodu. Roboám pa je prišel v Jeruzalem in zbral vso Judovo hišo in Benjaminov rod, sto osemdeset tisoč izbranih bojevnikov, da bi se vojskovali z Izraelovo hišo in kraljestvo vrnili Salomonovemu sinu Roboámu. Tedaj se je Božjemu možu Šemajáju zgodila Božja beseda, rekoč: »Reci Salomonovemu sinu Roboámu, Judovemu kralju, in vsej Judovi in Benjaminovi hiši ter preostalemu ljudstvu: Tako govori Gospod: ›Ne hodite se bojevat s svojimi brati, Izraelovimi sinovi! Vrnite se vsak na svoj dom, kajti po moji volji se je to zgodilo!‹« Poslušali so Gospodovo besedo, se obrnili in odšli, kakor je Gospod govoril. Jerobeám je zgradil Sihem v Efrájimskem pogorju in v njem prebival. Od tam je šel in zgradil Penuél. Potem je Jerobeám razmišljal sam pri sebi: »Zdaj se bo kraljestvo spet vrnilo Davidovi hiši. Če bo to ljudstvo še hodilo darovat v Gospodovo hišo v Jeruzalem, se bo srce tega ljudstva vrnilo k njegovemu gospodarju, Judovemu kralju Roboámu; ubili me bodo in se vrnili k Judovemu kralju Roboámu.« Kralj se je posvetoval, naredil dve zlati teleti in rekel ljudstvu: »Dovolj dolgo ste hodili v Jeruzalem. Glej, Izrael, to sta tvoja bogova, ki sta te izpeljala iz egiptovske dežele!« In postavil je eno v Betelu, drugo pa je dal v Dan. To pa je vodilo v greh, ker je ljudstvo hodilo pred eno v Betelu in pred drugo do Dana. Naredil je tudi svetišča na višinah in postavil duhovnike iz vsega ljudstva, ki niso bili izmed Levijevih sinov. Jerobeám je vpeljal tudi praznik petnajstega dne v osmem mesecu, podoben prazniku, ki je bil na Judovem, in sam daroval na oltarju. Tako je storil v Betelu in daroval teletoma, ki ju je napravil. V Betelu je postavil duhovnike za svetišča na višinah, ki jih je napravil. Petnajstega dne osmega meseca, meseca, ki ga je bil sam določil, se je povzpel k oltarju, ki ga je napravil v Betelu; vpeljal je praznik za Izraelove sinove in se povzpel k oltarju, da bi opravil kadilne daritve. In glej, po Gospodovem naročilu je prišel v Betel Božji mož z Judovega. Ko je Jerobeám stal pri oltarju, da bi opravil kadilne daritve, je oni po Gospodovem naročilu zaklical proti oltarju in rekel: »Oltar, oltar! Tako govori Gospod: ›Glej, sin bo rojen v Davidovi hiši, Jošíja po imenu. Na tebi bo zabodel duhovnike višin, ki opravljajo na tebi kadilne daritve, in človeške kosti bodo sežgali na tebi.‹« Isti dan je dal tudi znamenje in rekel: »To je znamenje, da je govoril Gospod: Glej, oltar se bo razpočil in s tolščo pomešani pepel na njem se bo razsul.« Ko je kralj Jerobeám zaslišal besedo Božjega moža, ki jo je zaklical proti oltarju v Betelu, je iztegnil roko od oltarja in rekel: »Primite ga!« Roka pa, ki jo je iztegnil zoper njega, se mu je posušila in je ni mogel pomakniti k sebi. Oltar se je razpočil in s tolščo pomešani pepel se je razsul z oltarja po znamenju, ki ga je Božji mož dal po Gospodovi besedi. Kralj je spregovoril in rekel Božjemu možu: »Pomiri, prosim, obličje Gospoda, svojega Boga, in moli zame, da se moja roka povrne k meni!« Božji mož je pomiril Gospodovo obličje in kraljeva roka se je spet uravnala in bila kakor prej. Tedaj je kralj govoril Božjemu možu: »Pojdi z menoj v hišo in se okrepčaj! Tudi darilo ti bom dal.« Božji mož pa je rekel kralju: »Če bi mi dal polovico svoje hiše, ne pojdem s teboj in ne bom jedel kruha ne pil vode na tem kraju. Tako mi je namreč zapovedano po Gospodovi besedi: ›Ne jej kruha, ne pij vode in ne vračaj se po poti, po kateri si prišel!‹« In odšel je po drugi poti in se ni vrnil po poti, po kateri je prišel v Betel. V Betelu pa je prebival star prerok. Njegovi sinovi so prišli in mu povedali vse, kar je Božji mož tisti dan storil v Betelu in besede, ki jih je govoril kralju. Ko so to pripovedovali svojemu očetu, jim je oče rekel: »Po kateri poti je odšel?« Njegovi sinovi so mu pokazali pot, po kateri je odšel Božji mož, ki je prišel z Judovega. Tedaj je rekel svojim sinovom: »Osedlajte mi osla!« Osedlali so mu osla in je sédel nanj. Šel je za Božjim možem, ga našel, ko je sedel pod terebinto, in mu rekel: »Si ti Božji mož, ki je prišel z Judovega?« Rekel je: »Sem.« Pa mu je rekel: »Pojdi z menoj domov in jej kruh!« Rekel je: »Ne morem se vrniti s teboj in iti s teboj domov; tudi ne bom s teboj jedel kruha ne pil vode na tem kraju, kajti rečeno mi je bilo po Gospodovi besedi: ›Tam ne jej kruha in ne pij vode; tudi se ne vračaj po poti, po kateri si prišel!‹« Oni pa mu je rekel: »Tudi jaz sem prerok kakor ti in angel mi je govoril po Gospodovi besedi in rekel: ›Pelji ga nazaj na svoj dom, da bo jedel kruh in pil vodo!‹« Tako ga je nalagal. Vrnil se je torej z njim in jedel kruh v njegovi hiši in pil vodo. Ko pa sta sedela pri mizi, se je preroku, ki ga je pripeljal nazaj, zgodila Gospodova beseda. Zaklical je Božjemu možu, ki je bil prišel z Judovega, rekoč: »Tako govori Gospod: ›Ker si se uprl Gospodovemu povelju in se nisi držal zapovedi, ki ti jo je dal Gospod, tvoj Bog, temveč si se vrnil, jedel kruh in pil vodo na kraju, o katerem ti je rekel: Ne jej kruha in ne pij vode – zato tvoje truplo ne bo prišlo v grob tvojih očetov.‹« Ko se je najedel kruha in napil, mu je osedlal osla preroka, ki ga je pripeljal nazaj; ko je potoval, ga je na poti zalotil lev in ga usmrtil. Njegovo truplo je bilo vrženo na pot, osel pa je stal zraven njega; tudi lev je stal poleg trupla. In glej, ljudje, ki so hodili mimo, so videli truplo vrženo na pot in leva, ki je stal poleg trupla. Prišli so in govorili o tem v mestu, kjer je bival stari prerok. Ko je to slišal prerok, ki ga je pripeljal nazaj s poti, je rekel: »To je Božji mož, ki se je uprl Gospodovemu povelju. Zato ga je Gospod izročil levu, da ga je raztrgal in usmrtil, kakor mu je bil govoril Gospod.« Govoril je svojim sinovom in rekel: »Osedlajte mi osla!« Ko so ga osedlali, je šel in našel njegovo truplo vrženo na pot, ter osla in leva, ki sta stala poleg trupla. Lev ni požrl trupla in ni raztrgal osla. Prerok je vzdignil truplo Božjega moža, ga položil na osla in ga odpeljal ter prišel v mesto starega preroka, da bi ga objokoval in pokopal. Truplo je položil v svoj grob in žalovali so po njem: »Ojoj, moj brat!« Ko so ga pokopali, je rekel svojim sinovom: »Ko umrem, me pokopljite v grobu, kjer je pokopan Božji mož! Moje kosti položite poleg njegovih kosti! Zagotovo se bo namreč izpolnila beseda, ki jo je po Gospodovem naročilu zaklical proti oltarju v Betelu in proti vsem svetiščem na višinah, ki so po samarijskih mestih.« Tudi po tem dogodku se Jerobeám ni odvrnil od svoje hudobne poti, marveč je še naprej postavljal duhovnike višin iz vsega ljudstva. Kdor je želel, ga je nastavil za duhovnika višin. V tem se je pregrešila Jerobeámova hiša in zato je bila uničena in izbrisana s površja zemlje. Tisti čas je zbolel Jerobeámov sin Abíja. Jerobeám je rekel svoji ženi: »Vstani, prosim, in se preobleci, da ne bodo vedeli, da si Jerobeámova žena, in pojdi v Šilo! Glej, tam je prerok Ahíja, ki je o meni napovedal, da bom kraljeval nad tem ljudstvom. Vzemi s sabo deset hlebov, kolače in vrč medu, pa pojdi k njemu. Povedal ti bo, kaj se bo zgodilo z dečkom.« Jerobeámova žena je storila tako; vstala je, šla v Šilo in prišla v Ahíjevo hišo. Ahíja pa ni več videl, ker so mu oči od starosti oslabele. Gospod je tedaj rekel Ahíju: »Glej, Jerobeámova žena prihaja, da te povpraša, kaj bo z njenim sinom, ker je bolan. Tako in tako ji govôri. Ko bo prišla, se bo delala neznanko.« Kakor hitro je Ahíja zaslišal šum njenih korakov, ko je stopila skozi vrata, je rekel: »Vstopi, Jerobeámova žena! Čemu se delaš neznanko! K tebi sem poslan s trdo besedo. Pojdi, povej Jerobeámu: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Povišal sem te izmed ljudstva in te postavil za vladarja čez svoje ljudstvo Izraela. Odtrgal sem kraljestvo od Davidove hiše in ga dal tebi. Ti pa nisi bil kakor moj služabnik David, ki se je držal mojih zapovedi, z vsem srcem hodil za menoj in delal samo to, kar je prav v mojih očeh. Napravil si več hudega kakor vsi, ki so bili pred teboj. Šel si in si naredil druge bogove, ulite podobe, da bi me jezil, meni pa si obrnil hrbet. Zaradi tega bom spravil nesrečo nad Jerobeámovo hišo in iztrebil iz Jerobeámovega rodu vse moške, mladoletne in polnoletne v Izraelu. Pometel bom z Jerobeámovo hišo, kakor pometejo smeti, prav do čistega. Tistega iz njegovega rodu, ki bo umrl v mestu, bodo žrli psi; tistega pa, ki bo umrl na polju, bodo jedle ptice neba.‹ Da, tako je govoril Gospod. Ti pa vstani in pojdi domov! Ko bodo tvoje noge stopile v mesto, bo deček umrl. Ves Izrael bo žaloval za njim in ga pokopal. Edino ta izmed Jerobeámovega rodu bo namreč položen v grob, ker se je le na njem v Jerobeámovi hiši našlo nekaj, kar je všeč Gospodu, Izraelovemu Bogu. Gospod si bo postavil kralja čez Izraela, ki bo tisti dan iztrebil Jerobeámovo hišo … Gospod bo udaril Izraela, da se bo majal kakor trst v vodi. Izruval bo Izraela iz te lepe zemlje, ki jo je dal njihovim očetom, in jih razkropil onstran veletoka, ker so si napravili ašere in s tem jezili Gospoda. Zapustil bo Izraela zaradi Jerobeámovih grehov, ki jih je zagrešil in v katere je zapeljal Izraela.« Jerobeámova žena je vstala in odšla. Ko je prišla v Tirco in stopila na hišni prag, je deček umrl. Pokopali so ga in ves Izrael je žaloval za njim, kakor je napovedal Gospod po svojem služabniku preroku Ahíju. Druga Jerobeámova dela, kako se je bojeval in kako kraljeval, glej, je zapisano v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev. Jerobeámovo kraljevanje je trajalo dvaindvajset let. Potem je legel k svojim očetom, namesto njega pa je postal kralj njegov sin Nadáb. Salomonov sin Roboám je kraljeval na Judovem. Enainštirideset let je imel, ko je postal kralj, in sedemnajst let je kraljeval v Jeruzalemu, v mestu, ki ga je Gospod izvolil izmed vseh Izraelovih rodov, da tam postavi svoje ime. Njegovi materi je bilo ime Naáma; bila je Amónka. Juda je delal, kar je hudo v Gospodovih očeh. Z grehi, ki so jih počenjali, so ga jezili huje od vsega, kar so bili storili njihovi očetje. Tudi oni so si postavljali višine, stebre in ašere na vsakem visokem griču in pod vsakim zelenim drevesom. Celo obredno vlačugarstvo je bilo v deželi. Tako so posnemali vse gnusobe narodov, ki jih je Gospod pregnal izpred Izraelovih sinov. V petem letu kralja Roboáma pa je prišel nad Jeruzalem egiptovski kralj Šišák. Pobral je zaklade iz Gospodove hiše in zaklade iz kraljéve hiše; vse je odnesel. Pobral je tudi vse zlate ščite, ki jih je naredil Salomon. Namesto njih je kralj Roboám napravil bronaste ščite in jih izročil poveljnikom telesne straže, ki je stražila pri vhodu v kraljévo hišo. Kadar koli je šel kralj v Gospodovo hišo, so jih telesni stražarji nosili, potem pa jih spet odnesli v stražarnico. Druga Roboámova dela in vse, kar je napravil – mar ni zapisano v knjigi Letopisi Judovih kraljev? Med Roboámom in Jerobeámom je bila ves čas vojna. Ko je Roboám legel k svojim očetom, je bil pokopan pri svojih očetih v Davidovem mestu. Njegovi materi je bilo ime Naáma; bila je Amónka. Namesto njega je postal kralj njegov sin Abíja. V osemnajstem letu kralja Jerobeáma, Nebátovega sina, je nad Judom zavladal Abíja. Tri leta je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Maáha; bila je Abišalómova hči. Hodil je v vseh grehih, ki jih je njegov oče storil pred njim, in njegovo srce ni bilo v celoti z Gospodom, njegovim Bogom, kakor srce njegovega očeta Davida. A zavoljo Davida mu je Gospod, njegov Bog, dal svetilko v Jeruzalemu: povzdignil je njegovega sina za njim in dal, da je Jeruzalem obstal, ker je David delal, kar je prav v Gospodovih očeh, in vse dni svojega življenja ni prestopil ničesar, kar mu je zapovedal, razen v zadevi Hetejca Urijája. Med Roboámom in Jerobeámom je bila vojna vse dni njegovega življenja. Druga Abíjeva dela in vse, kar je napravil – mar ni zapisano v knjigi Letopisi Judovih kraljev? Tudi med Abíjem in Jerobeámom je bila vojna. Ko je Abíja legel k svojim očetom, so ga pokopali v Davidovem mestu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Asá. V dvajsetem letu Izraelovega kralja Jerobeáma je nad Judom zavladal Asá. Enainštirideset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Maáha; bila je Abišalómova hči. Asá je delal, kar je prav v Gospodovih očeh, kakor njegov oče David. Odpravil je iz dežele obredne vlačugarje in odstranil vse malike, ki so jih napravili njegovi predniki. Celo svoji materi Maáhi je odvzel čast kraljice matere, ker je napravila ostudno podobo Ašeri. Asá je podrl njeno ostudno podobo in jo sežgal v potoku Cedronu. Višin pa niso odpravili. Vendar je bilo Asájevo srce vse njegove dni v celoti z Gospodom. V Gospodovo hišo je prinesel posvečene darove svojega očeta in svoje darove: srebro, zlato in posodje. Med Asájem in Izraelovim kraljem Bašájem je bila vojna vse njune dni. Izraelov kralj Bašá je krenil nad Juda in utrdil Ramo, da Judovemu kralju Asáju ne bi dopustil izhoda in dohoda. Asá pa je vzel vse srebro in zlato, kar ga je ostalo v zakladnicah Gospodove hiše, in zaklade v kraljévi hiši ter jih izročil svojim služabnikom; kralj Asá jih je poslal k Ben Hadádu, Tabrimónovemu sinu in Hezjónovemu vnuku, arámskemu kralju, ki je bival v Damasku, s sporočilom: »Zaveza je med menoj in teboj, med mojim in tvojim očetom. Glej, pošiljam ti v dar srebra in zlata. Daj, razderi zavezo z Izraelovim kraljem Bašájem, da se umakne od mene!« Ben Hadád je prisluhnil kralju Asáju in poslal poveljnike svoje vojske nad Izraelova mesta. Osvojil je Ijón, Dan, Abél Bet Maáho, ves Kinéret in vso Neftálijevo pokrajino. Ko je Bašá slišal o tem, je nehal graditi Ramo in ostal v Tirci. Kralj Asá je sklical vse Judovce brez izjeme in odnašali so kamenje in les, s katerim je Bašá gradil Ramo. S tem je kralj Asá gradil Geba Benjamin in Micpo. Vsa druga Asájeva dela, vse njegovo junaštvo, vse, kar je napravil, in mesta, ki jih je zgradil – mar ni zapisano v knjigi Letopisi Judovih kraljev? Na stara leta pa je bolehal na nogah. Ko je Asá legel k svojim očetom, je bil pokopan pri svojih očetih v mestu svojega očeta Davida. Namesto njega je postal kralj njegov sin Józafat. Jerobeámov sin Nadáb je postal kralj nad Izraelom v drugem letu Judovega kralja Asája. Nad Izraelom je kraljeval dve leti. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, in hodil po poti svojega očeta in v njegovem grehu, v katerega je bil zapeljal Izraela. Proti njemu se je zarotil Ahíjev sin Bašá iz Isahárjeve hiše in ga ubil pri filistejskem Gibetónu. Nadáb je namreč z vsem Izraelom oblegal Gibetón. V tretjem letu Judovega kralja Asája ga je usmrtil Bašá in zavladal namesto njega. Brž ko je postal kralj, je pobil vso Jerobeámovo hišo. Iz Jerobeámovega rodu ni pustil žive duše, dokler ga ni pokončal, kakor je bil napovedal Gospod po svojem služabniku Ahíju iz Šila. In sicer zaradi grehov, ki jih je zagrešil Jerobeám in vanje zapeljal Izraela, s čimer je jezil Gospoda, Izraelovega Boga. Druga Nadábova dela in vse, kar je napravil – mar ni zapisano v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev? Med Asájem in Izraelovim kraljem Bašájem je bila vojna vse njune dni. V tretjem letu Judovega kralja Asája je nad vsem Izraelom zakraljeval Ahíjev sin Bašá; v Tirci je vladal štiriindvajset let. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh. Hodil je po Jerobeámovi poti in v njegovem grehu, v katerega je bil zapeljal Izraela. Tedaj se je Hananijevemu sinu Jehúju zgodila Gospodova beseda zoper Bašája, rekoč: »Iz prahu sem te povišal in te postavil za vladarja svojemu ljudstvu Izraelu. Ti pa si hodil po Jerobeámovi poti in zapeljal moje ljudstvo Izraela, da so me jezili s svojimi grehi. Zato bom pometel z Bašájem in z njegovo hišo; s tvojo hišo bom storil kakor s hišo Nebátovega sina Jerobeáma. Tistega iz Bašájevega rodu, ki bo umrl v mestu, bodo žrli psi; tistega pa, ki bo umrl na polju, bodo jedle ptice neba.« Druga Bašájeva dela, kar je napravil in njegovo junaštvo – mar niso zapisana v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev? Ko je Bašá legel k svojim očetom, je bil pokopan v Tirci. Namesto njega je postal kralj njegov sin Elá. Preroku Jehúju, Hananijevem sinu, pa se je zgodila Gospodova beseda zoper Bašája in njegovo hišo tako zavoljo vsega hudega, ki ga je storil v Gospodovih očeh, ko ga je jezil z deli svojih rok in postal podoben Jerobeámovi hiši, kakor tudi zato, ker je le-to iztrebil. V šestindvajsetem letu Judovega kralja Asája je nad Izraelom zakraljeval Bašájev sin Elá; v Tirci je vladal dve leti. Proti njemu se je zarotil njegov služabnik Zimrí, ki je poveljeval polovici bojnih voz. Ko je v Tirci pijančeval v hiši Arcája, ki je bil oskrbnik dvora v Tirci, je prišel Zimrí ter ga v sedemindvajsetem letu Judovega kralja Asája potolkel in usmrtil ter zakraljeval namesto njega. Ko je postal kralj in zasedel prestol, je pobil vso Bašájevo hišo; nobenemu moškemu ni prizanesel, ne njegovim sorodnikom ne prijateljem. Tako je Zimrí pokončal vso Bašájevo hišo po besedi, ki jo je bil Gospod govoril po preroku Jehúju, zaradi vseh grehov, ki sta jih zagrešila Bašá in njegov sin Elá in vanje zapeljala Izraela, da so s svojimi praznimi maliki jezili Gospoda, Izraelovega Boga. Druga Elájeva dela in vse, kar je napravil – mar niso zapisana v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev? V sedemindvajsetem letu Judovega kralja Asája je v Tirci sedem dni kraljeval Zimrí. Takrat je ljudstvo oblegalo Gibetón, ki je pripadal Filistejcem. Ko je ljudstvo v taboru izvedelo, da se je Zimrí zarotil in celo ubil kralja, je ves Izrael še tisti dan v taboru postavil poveljnika vojske Omrija za kralja nad Izraelom. Omri je z vsem Izraelom odrinil od Gibetóna in obkolili so Tirco. Ko je Zimrí videl, da je mesto zavzeto, je šel v osrednji stolp v kraljévi hiši in dal kraljevo hišo nad sabo zažgati z ognjem in je umrl zavoljo grehov, ki jih je zagrešil, ko je delal, kar je hudo v Gospodovih očeh, ter hodil po Jerobeámovi poti in v njegovem grehu, ki ga je bil storil, ko je zapeljal Izraela. Druga Zimríjeva dela in zarota, ki jo je izpeljal – mar niso zapisani v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev? Tedaj se je izraelsko ljudstvo razdelilo v dva dela: polovica ljudstva je šla za Ginátovim sinom Tibníjem, da bi ga postavila za kralja, polovica pa za Omrijem. Ljudstvo, ki je bilo za Omrija, je bilo močnejše od ljudstva, ki je bilo za Ginátovega sina Tibníja; Tibní je umrl in Omri je postal kralj. V enaintridesetem letu Judovega kralja Asája je nad Izraelom za dvanajst let zavladal Omri. Šest let je kraljeval v Tirci. Potem je za dva talenta srebra kupil od Šemerja grič Samarijo, ga utrdil in mesto, ki ga je sezidal, po gospodarju tega griča, Šemerju, poimenoval Samarija. Omri je delal, kar je hudo v Gospodovih očeh; ravnal je še huje ko vsi, ki so bili pred njim. V vsem je hodil po poti Nebátovega sina Jerobeáma in v njegovih grehih, v katere je zapeljal Izraela, da so s svojimi praznimi maliki jezili Gospoda, Izraelovega Boga. Druga Omrijeva dela, kar je napravil in njegovo junaštvo – mar niso zapisana v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev? Ko je Omri legel k svojim očetom, so ga pokopali v Samariji. Namesto njega je postal kralj njegov sin Aháb. V osemintridesetem letu Judovega kralja Asája je nad Izraelom zakraljeval Omrijev sin Aháb. V Samariji je Omrijev sin Aháb kraljeval nad Izraelom dvaindvajset let. Omrijev sin Aháb je delal, kar je hudo v Gospodovih očeh; slabši je bil od vseh, ki so bili pred njim. Ko da ni bilo dovolj že to, da je hodil v grehih Nebátovega sina Jerobeáma, je vzel za ženo Jezabelo, hčer Etbáala, kralja Sidóncev, šel in služil Báalu in ga molil. Báalu je celo postavil oltar v Báalovem svetišču, ki ga je sezidal v Samariji. Aháb je napravil tudi ašero in storil še marsikaj, s čimer je Gospoda, Izraelovega Boga, jezil bolj ko vsi Izraelovi kralji pred njim. V njegovem času je Hiél iz Betela pozidal Jeriho. Za ceno prvorojenca Abiráma ji je položil temelje, za ceno svojega najmlajšega, Segúba, pa je postavil njena vrata, po besedi, ki jo je bil Gospod govoril po Nunovem sinu Józuetu. Elija, Tišbéjec izmed naseljencev v Gileádu, je rekel Ahábu: »Kakor živi Gospod, Izraelov Bog, pred katerim stojim: ta leta ne bo ne rose ne dežja, razen na mojo besedo.« Nato se mu je zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Pojdi od tod, kreni na vzhod in se skrij ob potoku Kerítu, ki je vzhodno od Jordana! Iz potoka boš pil in krokarjem sem zapovedal, da te bodo tam hranili.« Šel je in storil po Gospodovi besedi; odšel je in bival ob potoku Kerítu, ki je vzhodno od Jordana. Krokarji so mu prinašali kruh in meso zjutraj in kruh in meso zvečer, iz potoka pa je pil. Čez nekaj časa je potok usahnil, ker v deželi ni bilo dežja. Tedaj se mu je zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Vstani in pojdi v Sarepto, ki pripada Sidónu, in ostani tam! Glej, zapovedal sem neki vdovi tam, da te bo hranila.« Vstal je torej in šel v Sarepto. Ko je prišel do mestnih vrat, glej, je bila tam vdova, ki je nabirala drva. Zaklical je za njo in rekel: »Prinesi mi, prosim, malo vode v vrču, da bom pil!« Ko je šla, da mu jo prinese, je zaklical za njo in rekel: »Prinesi mi, prosim, še kos kruha v roki!« Rekla je: »Kakor živi Gospod, tvoj Bog, nič pečenega nimam, samo prgišče moke v loncu in malo olja v vrču. In glej, nabiram suhljad, da pojdem in pripravim to zase in za sina, da bova pojedla in potem umrla.« Elija ji je rekel: »Ne boj se; pojdi in pripravi, kakor si rekla, vendar naredi iz tega najprej meni kolaček in mi ga prinesi; sebi in svojemu sinu pa ga boš pripravila potem. Kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Moka v loncu ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dne, ko bo Gospod poslal dež na zemljo.‹« Šla je in storila po Elijevi besedi. In dan za dnem so imeli jesti, ona, on in njena družina. Moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo, po besedi, ki jo je Gospod govoril po Eliju. Zatem se je zgodilo, da je zbolel sin te žene, hišne gospodinje. Njegova bolezen je tako napredovala, da že ni več dihal. Rekla je torej Eliju: »Kaj hočeš od mene, Božji mož? Prišel si k meni, da me spomniš na mojo krivdo in mi usmrtiš sina.« Rekel ji je: »Daj mi svojega sina!« In vzel ji ga je iz naročja, ga nesel v gornjo izbo, kjer je stanoval, in ga položil v svojo posteljo. Nato je klical h Gospodu: » Gospod, moj Bog, mar hočeš spraviti v nesrečo celo to vdovo, pri kateri gostujem, in ji usmrtiti sina?« Zleknil se je trikrat čez dečka in klical h Gospodu: » Gospod, moj Bog, prosim, naj se vrne dih življenja tega otroka v njegovo notranjost!« In Gospod je uslišal Elijev klic: dih otrokovega življenja se je vrnil v njegovo notranjost in tako je oživel. Elija je vzel otroka, ga prinesel iz gornje izbe v hišo in ga izročil materi; Elija je rekel: »Glej, tvoj sin živi!« Žena pa je rekla Eliju: »Zdaj vem, da si Božji mož in da je Gospodova beseda v tvojih ustih resnica.« Veliko dni zatem, v tretjem letu, se je Eliju zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Pojdi, pokaži se Ahábu; poslal bom namreč dež na zemljo.« Elija je šel, da se pokaže Ahábu. Tedaj je bila v Samariji huda lakota. Aháb je zato poklical dvornega oskrbnika Obadjája; Obadjá pa je zelo častil Gospoda: ko je Jezabela iztrebljala Gospodove preroke, je vzel sto prerokov, jih skril po petdeset v votlino in jih hranil s kruhom in z vodo. Aháb je torej rekel Obadjáju: »Pojdi po deželi k vsem studencem in potokom! Morda le najdemo kaj trave, da preživimo konje in mezge in ne bo treba živali pobiti.« Razdelila sta si deželo, da jo prehodita. Aháb je sam krenil po eni poti, Obadjá pa je sam krenil po drugi. Ko je bil Obadjá na poti, glej, mu je prišel naproti Elija. Brž ko ga je spoznal, je padel na obraz in rekel: »Si ti, moj gospod Elija?« Rekel mu je: »Sem. Pojdi, reci svojemu gospodarju: ›Glej, Elija je tu!‹« On pa je rekel: »Kaj sem zagrešil, da daješ svojega služabnika Ahábu v roke, da me usmrti? Kakor živi Gospod, tvoj Bog: ni ne naroda ne kraljestva, kamor bi moj gospodar ne bil poslal, da te poiščejo. In če so rekli: ›Ni ga!‹, je od tistega kraljestva ali naroda zahteval zaprisego, da te niso našli. In zdaj praviš: ›Pojdi, reci svojemu gospodarju: Glej, Elija je tu!‹ Kakor hitro bom odšel od tebe, te bo Gospodov duh odnesel ne vem kam. In če te grem Ahábu naznanit, pa te ne najde, me bo ubil. In vendar tvoj služabnik časti Gospoda od mladih nog. Ali mojemu gospodu ni bilo sporočeno, kaj sem storil, ko je Jezabela pobijala Gospodove preroke? Da sem skril sto izmed Gospodovih prerokov, po petdeset in petdeset v votlino in jih hranil s kruhom in z vodo? In zdaj mi praviš: ›Pojdi, reci svojemu gospodarju: Glej, Elija je tu!‹ Saj me bo ubil!« Elija pa je rekel: »Kakor živi Gospod nad vojskami, pred katerim stojim: še danes se mu pokažem!« Obadjá je odšel Ahábu naproti in mu je sporočil. In Aháb je šel Eliju naproti. Ko je Aháb zagledal Elija, je rekel: »Si to ti, ki spravljaš Izraela v nesrečo?« On pa je rekel: »Nisem jaz spravil Izraela v nesrečo, temveč ti in hiša tvojega očeta, ker ste zapustili Gospodove zapovedi in si šel za Báali. Zdaj pa pošlji ukaz, naj se zbere pri meni na gori Karmelu ves Izrael, tudi štiristo petdeset Báalovih prerokov in štiristo Ašerinih prerokov, ki jedo za Jezabelino mizo!« Aháb je poslal sle k vsem Izraelovim sinovom in zbral preroke na gori Karmelu. Elija je stopil pred vse ljudstvo in rekel: »Doklej boste omahovali na dve strani? Če je Bog Gospod, hodite za njim; če pa je Báal, hodite za njim!« A ljudstvo mu ni nič odgovorilo. Elija je tedaj rekel ljudstvu: »Samo jaz sem ostal izmed Gospodovih prerokov, Báalovih prerokov pa je štiristo petdeset. Naj nam dajo dva junca. Ti naj si izberejo enega, ga razsekajo in položijo na drva, ognja pa naj ne podtikajo. Potem bom jaz pripravil drugega junca in ga položil na drva, ognja pa ne bom podtaknil. Kličite ime svojega boga, jaz pa bom klical Gospodovo ime: tisti bog, ki bo odgovoril z ognjem, je res Bog.« Vse ljudstvo je odgovorilo in reklo: »To je dobra beseda!« Elija je torej rekel Báalovim prerokom: »Izberite si junca in ga pripravite prvi, ker vas je veliko! Kličite ime svojega boga, ognja pa ne podtikajte!« Vzeli so junca, ki jim ga je dodelil, ga pripravili, klicali Báalovo ime od jutra do poldneva in prosili: »Báal, usliši nas!« Pa ni bilo ne glasu ne odgovora. In poplesovali so okrog oltarja, ki so ga naredili. Opoldne se je Elija norčeval iz njih in rekel: »Vpijte na ves glas, saj je vendar bog! Se je že kam zamislil ali se odstranil ali pa ima kakšno pot; morda spi, pa se bo prebudil.« Vpili so torej na ves glas in se, kakor je pri njih navada, zbadali z noži in s sulicami, da je po njih tekla kri. Ko je minil poldan, so v blodnjah prerokovali do časa, ko se opravlja jedilna daritev. Vendar ni bilo ne glasu ne odgovora ne uslišanja. Tedaj je Elija rekel vsemu ljudstvu: »Pridite k meni!« Ko je vse ljudstvo prišlo k njemu, je popravil Gospodov oltar, ki je bil razdrt. Elija je vzel dvanajst kamnov po številu rodov sinov Jakoba, ki se mu je zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Izrael bo tvoje ime!« S kamni je zgradil oltar za Gospodovo ime, okoli oltarja pa je naredil jarek, ki bi držal kaka dva mernika žita. Naložil je drva, razsekal junca in ga položil na drva. Nato je rekel: »Napolnite štiri vrče z vodo in jo zlijte na žgalno daritev in na drva!« Potem je velel: »Storite to še enkrat!« Ko so to napravili še enkrat, je ukazal: »Storite še tretjič!« In storili so še tretjič, tako da je voda tekla okrog oltarja. Tudi jarek je bil poln vode. Ob uri, ko se opravlja jedilna daritev, je pristopil prerok Elija in rekel: » Gospod, Bog Abrahamov, Izakov in Izraelov, naj se danes spozna, da si ti Bog v Izraelu in jaz tvoj služabnik in da sem vse to storil po tvoji besedi! Usliši me, Gospod, usliši, da bo to ljudstvo spoznalo, da si ti, Gospod, Bog in da ti spreobračaš njihova srca!« Tedaj je padel Gospodov ogenj z neba in použil žgalno daritev in drva, kamne in prst ter popil vodo v jarku. Vse ljudstvo, ki je to videlo, je padlo na obraz in reklo: » Gospod je Bog, Gospod je Bog!« Elija pa jim je rekel: »Primite Báalove preroke, nobeden izmed njih naj ne uide!« Prijeli so jih in Elija jih je dal odpeljati k potoku Kišónu in jih tam pobiti. Elija je nato rekel Ahábu: »Pojdi gor, jej in pij, kajti že se sliši šumenje dežja!« In Aháb je šel jest in pit. Elija pa se je povzpel proti vrhu Karmela, pokleknil na tla in del obraz med kolena. Potem je rekel služabniku: »Pojdi gor in poglej proti morju!« Šel je, pogledal in rekel: »Nič ni.« Rekel je: »Vrni se, sedemkrat!« Ko je bilo sedmič, je rekel: »Glej, oblaček, majhen kakor moška dlan, vstaja iz morja.« Oni je rekel: »Pojdi gor, sporoči Ahábu: ›Zaprezi in se odpelji, da te ne zaustavi dež!‹« Kakor bi trenil, se je nebo stemnilo zaradi oblakov in vetra in ulila se je ploha. Aháb je sédel na voz in krenil v Jezreél. Nad Elijem pa je bila Gospodova roka; opasal si je ledja in tekel pred Ahábom vse do Jezreéla. Aháb je povedal Jezabeli vse, kar je storil Elija, in kako je z mečem pobil vse preroke. Jezabela pa je poslala k Eliju odposlanca s sporočilom: »Tako naj storijo bogovi in tako dodajo, če jutri obsoréj ne bom storila s tvojim življenjem, kakor je življenje enega izmed njih!« Zbal se je, vstal in odšel, da si reši življenje. Prišel je v Beeršébo na Judovem in tam pustil svojega služabnika, sam pa je šel naprej v puščavo dan hoda. Prišel je in sédel pod samotno bodičevje; želel si je smrt in rekel: »Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje.« Legel je in zaspal pod bodičevjem. A glej, dotaknil se ga je angel in mu rekel: »Vstani in jej!« Ozrl se je in glej, pri njegovem vzglavju je bil hlebček na vročem kamenju pečenega kruha in vrč vode. Jedel je in pil pa spet legel. Gospodov angel pa je prišel še drugič, se ga dotaknil in rekel: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga!« Vstal je, jedel in pil in v moči tiste jedi potoval štirideset dni in štirideset noči do Božje gore Horeb. Tam je prišel do votline in je tam prenočil. In glej, zgodila se mu je Gospodova beseda, rekoč: »Kaj delaš tu, Elija?« Rekel je: »Ves sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami, kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju.« Pa je rekel: »Pojdi ven in se postavi na gori pred Gospoda.« In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a Gospod ni bil v potresu. In za potresom ogenj; a Gospod ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta. Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino. In glej, nagovoril ga je glas in rekel: »Kaj delaš tu, Elija?« Rekel je: »Ves sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami, kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju.« Gospod mu je rekel: »Pojdi, vrni se po svoji poti proti puščavi Damaska; ko prideš tja, mazili Hazaéla za kralja nad Arámom, Nimšíjevega sina Jehúja mazili za kralja nad Izraelom, Šafátovega sina Elizeja iz Abél Mehóle pa mazili za preroka namesto sebe! Kdor bo ušel Hazaélovemu meču, ga bo usmrtil Jehú; in kdor bo ušel Jehújevemu meču, ga bo usmrtil Elizej. Pustil pa jih bom v Izraelu sedem tisoč kot ostanek: vsa kolena, ki niso poklekovala pred Báalom, vsa usta, ki ga niso poljubljala.« Ko je šel od ondod, je našel Šafátovega sina Elizeja, ko je oral. Pred njim je bilo dvanajst parov volov in sam je bil pri dvanajstem. Ko je Elija šel mimo njega, je vrgel nanj svoj plašč. In zapustil je vole, stekel za Elijem in rekel: »Rad bi še poljubil očeta in mater, potem grem za teboj.« Rekel mu je: »Pojdi, vrni se, kaj sem ti vendar storil?« In šel je od njega spet nazaj, vzel par volov in ju zaklal. Z volovskim jarmom je skuhal njuno meso in ga dal ljudem jesti. Nato je vstal, šel za Elijem in mu stregel. Arámski kralj Ben Hadád je zbral vso svojo vojsko; z njim je bilo dvaintrideset kraljev s konji in z bojnimi vozmi. Šel je, obkolil Samarijo in jo napadal. V mesto je poslal poslance k Izraelovemu kralju Ahábu. Rekel mu je: »Tako pravi Ben Hadád: ›Tvoje srebro in tvoje zlato je moje, tvoje žene in tvoji najboljši otroci so tudi moji.‹« Izraelov kralj je odgovoril in rekel: »Kakor ukazuješ, moj gospod kralj; tvoj sem z vsem, kar imam.« Poslanci so prišli še enkrat in rekli: »Tako pravi Ben Hadád: ›Poslal sem k tebi sle in rekel: Daj mi svoje srebro in zlato, svoje žene in otroke. Jutri obsoréj pa pošljem k tebi svoje služabnike, da preiščejo še tvojo hišo in hiše tvojih služabnikov. Vse, kar je všeč tvojim očem, bodo zasegli s svojimi rokami in odnesli.‹« Tedaj je Izraelov kralj sklical vse deželne starešine in rekel: »Spoznajte vendar in sprevidite, da ta naklepa hudobijo; kajti poslal je k meni po moje žene in otroke, po moje srebro in zlato, pa mu nisem odrekel!« Vsi starešine in vse ljudstvo mu je reklo: »Ne poslušaj ga in ne privoli!« Rekel je torej Ben Hadádovim poslancem: »Recite mojemu gospodu kralju: Vse, kar si sprva terjal od svojega služabnika, bom storil, te stvari pa ne morem storiti.« Poslanci so šli in mu sporočili odgovor. Ben Hadád pa mu je poslal sle in rekel: »Tako naj mi storijo bogovi in tako dodajo, če bo samarijskega prahu dovolj, da bi ga vsak bojevnik, ki hodi za mano, dobil le prgišče!« Izraelov kralj je odgovoril in rekel: »Povejte mu: Kdor se šele opasuje, naj se ne hvali, kakor da bi se že odpasoval!« Ko je oni slišal ta odgovor – s kralji je ravno popival v šotorišču – je rekel svojim služabnikom: »Postavite se!« In postavili so se proti mestu. A glej, k Izraelovemu kralju Ahábu je prišel neki prerok in rekel: »Tako govori Gospod: ›Ali vidiš vso to velikansko množico? Glej, danes jo bom dal v tvoje roke, da spoznaš, da sem jaz Gospod!‹« Aháb je rekel: »Po kom?« Rekel je: »Tako govori Gospod: ›Po mladih bojevnikih pokrajinskih poglavarjev.‹« Nato je rekel: »Kdo naj začne boj?« Rekel je: »Ti.« Potem je vpoklical mlade bojevnike pokrajinskih poglavarjev: bilo jih je dvesto dvaintrideset. Za njimi je vpoklical vse vojake, vse Izraelce: bilo jih je sedem tisoč. Odrinili so opoldne, ko je Ben Hadád v šotorišču pil in se opijal, on in dvaintrideset kraljev, ki so mu pomagali. Mladi bojevniki pokrajinskih poglavarjev so šli prvi. Ben Hadád je poslal izvidnike in ti so mu sporočili in rekli: »Možje prihajajo iz Samarije.« Rekel je: »Če so šli ven za mir, jih primite žive; ali če so šli ven za vojsko, jih primite žive!« Ti pa so že šli ven iz mesta, mladi bojevniki pokrajinskih poglavarjev in vojska, ki je šla za njimi. Vsak je potolkel svojega moža; Arámci so se pognali v beg, Izrael pa jih je zasledoval. Vendar je arámski kralj Ben Hadád ubežal na konju s konjenico vred. Tedaj je šel ven še Izraelov kralj, potolkel konjenico in bojne vozove in zadal Arámcem hud poraz. Potem je prerok stopil k Izraelovemu kralju in mu rekel: »Pojdi, bodi pogumen, spoznaj in glej, kaj boš storil, kajti ko se bo izteklo leto, se bo arámski kralj znova vzdignil proti tebi.« Arámskemu kralju pa so njegovi služabniki rekli: »Njihov Bog je gorski Bog, zato so bili močnejši od nas. A če se bomo z njimi bojevali na ravnem, bomo gotovo močnejši od njih. Zato napravi tole: odstavi vse kralje z njihovih mest in postavi namesto njih upravitelje. Zberi si vojsko, kakršna je bila vojska, ki je razpadla, konja za konja, bojni voz za bojni voz. Bojevali se bomo z njimi na ravnem in bomo gotovo močnejši od njih.« Poslušal je njihov glas in storil tako. Ko se je izteklo leto, je Ben Hadád vpoklical Arámce in krenil v Afék v boj proti Izraelu. Tudi Izraelci so bili vpoklicani; preskrbeli so se z živežem in jim šli nasproti. Izraelci so se utaborili nasproti njim kakor dve čredi koz, Arámci pa so napolnili deželo. Tedaj je Božji mož pristopil in rekel Izraelovemu kralju: »Tako govori Gospod: ›Ker so Arámci rekli, da je Gospod gorski Bog, ne pa dolinski, ti dajem v roke vso to velikansko množico, da spoznate, da sem jaz Gospod!‹« Sedem dni so taborili drug drugemu nasproti, sedmi dan pa se je vnela bitka. Izraelci so v enem dnevu pobili med Arámci sto tisoč pešcev. Preostali so zbežali v mesto Afék. A na teh sedemindvajset tisoč preostalih se je podrlo obzidje. Tudi Ben Hadád je zbežal in prišel v mesto: begal je iz sobe v sobo. Njegovi služabniki so mu rekli: »Slišali smo, da so kralji Izraelove hiše dobrotljivi kralji. Denimo si raševino krog ledij in vrvi okoli glave pa pojdimo k Izraelovemu kralju. Morda te bo pustil pri življenju.« Ovili so si torej raševino krog ledij in vrvi okoli glave, prišli k Izraelovemu kralju in rekli: »Tvoj služabnik Ben Hadád pravi: ›Prosim, pusti me pri življenju!‹« Rekel je: »Je še živ? Moj brat je!« Možje so to vzeli za dobro znamenje, se brž oprijeli njegove besede in rekli: »Ben Hadád je tvoj brat.« Rekel je: »Pridite, vzemite ga!« Ko je Ben Hadád prišel k njemu, ga je povabil na voz. Oni mu je rekel: »Mesta, ki jih je moj oče vzel tvojemu očetu, ti bom vrnil. Lahko si boš tudi postavil trgovine v Damasku, kakor jih je moj oče postavil v Samariji.« Aháb pa je rekel: »S to pogodbo te izpustim.« Sklenil je torej z njim pogodbo in ga izpustil. Takrat je nekdo izmed preroških sinov na Gospodov ukaz rekel svojemu tovarišu: »Udari me, prosim!« A mož ga ni hotel udariti. Oni pa mu je rekel: »Ker nisi poslušal Gospodovega glasu, glej, te bo ubil lev, brž ko odideš od mene.« Komaj je odšel od njega, ga je srečal lev in ga ubil. Nato je našel drugega moža in rekel: »Udari me, prosim!« Mož ga je udaril in ranil. Potem je prerok šel in se nastavil kralju na pot, a se potajil s povojem na očeh. Ko je šel kralj mimo, je klical proti kralju in rekel: »Tvoj služabnik je šel v sredo bitke. In glej, nekdo iz vrste je pripeljal k meni moža in rekel: ›Straži tega človeka! Če se mu posreči uiti, bo tvoje življenje cena za njegovo življenje, ali pa boš plačal talent srebra!‹ In ko je tvoj služabnik imel še in še opraviti, je oni izginil.« Izraelov kralj mu je rekel: »Tvoja sodba naj obvelja: sam si si jo izrekel.« Ta pa si je hitro snel povoj z oči in Izraelov kralj ga je spoznal, da je izmed prerokov. Rekel mu je: »Tako govori Gospod: ›Ker si izpustil iz rok moža, ki je predmet moje zakletve, bo tvoje življenje cena za njegovo življenje in tvoje ljudstvo za njegovo ljudstvo!‹« In Izraelov kralj je šel domov nevoljen in jezen in prišel v Samarijo. Po teh dogodkih se je zgodilo tole: Jezreélec Nabót je imel vinograd v Jezreélu poleg palače Ahába, kralja v Samariji. Aháb je govoril Nabótu in rekel: »Daj mi svoj vinograd, da mi bo za zelnik, ker je tik ob moji hiši! Dal ti bom zanj boljši vinograd; če pa ti je ljubše, ti dam v denarju za njegovo ceno.« Nabót pa je rekel Ahábu: » Gospod me varuj tega, da bi ti dal dediščino svojih očetov!« Aháb se je vrnil domov nevoljen in jezen zaradi odgovora, ki mu ga je dal Jezreélec Nabót, ko je dejal: »Ne dam ti dediščine svojih očetov!« Legel je na posteljo, obrnil obraz vstran in ni hotel jesti. Tedaj je prišla k njemu njegova žena Jezabela in mu govorila: »Zakaj si tako slabe volje in nočeš jesti?« Odgovoril ji je: »Govoril sem z Jezreélcem Nabótom in mu rekel: ›Daj mi svoj vinograd za denar, ali pa ti dam, če želiš, zanj drug vinograd.‹ A je rekel: ›Ne dam ti svojega vinograda!‹« Žena Jezabela pa mu je rekla: »Zdaj ti izvršuješ kraljevsko oblast nad Izraelom! Vstani, jej in bodi dobre volje! Jaz ti bom dala vinograd Jezreélca Nabóta.« V Ahábovem imenu je napisala pisma, jih zapečatila z njegovim pečatom in pisma odposlala starešinam in veljakom, ki so prebivali z Nabótom v njegovem mestu. V pismih je zapisala: »Razglasite post in posadite Nabóta na čelo ljudstva! Njemu nasproti pa posadite dva moža, ničvredneža, da bosta pričala proti njemu in rekla: ›Preklinjal si Boga in kralja.‹ Potem ga odpeljite ven in ga kamnajte, da bo umrl!« Njegovi someščani, starešine in veljaki, ki so bivali v njegovem mestu, so storili, kakor je naročila Jezabela, kakor je bilo napisano v pismih, ki jim jih je poslala. Razglasili so post in posadili Nabóta na čelo ljudstva. Prišla sta tudi dva moža, ničvredneža, in sedla njemu nasproti; ničvredneža sta pred ljudstvom pričala proti Nabótu in rekla: »Nabót je preklinjal Boga in kralja.« In odpeljali so ga ven iz mesta in posuli s kamenjem, da je umrl. Jezabeli pa so poslali sle in rekli: »Nabót je bil kamnan in je umrl.« Ko je Jezabela slišala, da je bil Nabót kamnan in je umrl, je rekla Ahábu: »Vstani, vzemi v last vinograd Jezreélca Nabóta, ki ti ga za denar ni maral dati. Kajti Nabót ni več živ, temveč mrtev.« Ko je Aháb slišal, da je Nabót mrtev, je vstal in šel v vinograd Jezreélca Nabóta, da ga vzame v last. Tedaj se je Tišbéjcu Eliju zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Vstani in pojdi nasproti Ahábu, Izraelovemu kralju, ki je v Samariji! Glej, v Nabótovem vinogradu je, kamor je šel, da ga vzame v last. Govôri mu: Tako govori Gospod: ›Zagrešil si umor, bi rad tudi dedoval?‹ Govôri in mu reci: Tako govori Gospod: ›Na mestu, kjer so psi lizali Nabótovo kri, bodo lizali tudi tvojo kri!‹« Aháb je rekel Eliju: »Si me našel, moj sovražnik?« Rekel je: »Našel, ker si se prodal, da si storil, kar je hudo v Gospodovih očeh. Glej, spravil bom nesrečo nadte; pometel bom s tabo in iztrebil iz Ahábovega rodu vse moške, mladoletne in polnoletne v Izraelu. S tvojo hišo bom naredil kakor s hišo Nebátovega sina Jerobeáma in kakor s hišo Ahíjevega sina Bašája, ker si me razjezil in zapeljal Izraela v greh.« Tudi o Jezabeli je Gospod govoril in rekel: »Psi bodo pojedli Jezabelo na jezreélskem polju. Tistega iz Ahábovega rodu, ki bo umrl v mestu, bodo žrli psi; tistega pa, ki bo umrl na polju, bodo jedle ptice neba.« Res ni bilo nikogar, ki bi se bil prodal kakor Aháb in delal, kar je hudo v Gospodovih očeh; zapeljala ga je njegova žena Jezabela. Prav gnusno se je pregrešil, ko je šel za maliki, prav kakor so delali Amoréjci, katere je Gospod pregnal izpred Izraelovih sinov. Ko je Aháb slišal te besede, si je pretrgal oblačila, si nadel raševino na golo telo in se postil, spal v raševini in hodil potrt. Tišbéjcu Eliju se je tedaj zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Si videl, kako se je Aháb ponižal pred menoj? Ker se je ponižal pred mano, ne bom pripeljal nesreče v njegovih dneh; v dneh njegovega sina bom pripeljal nesrečo nad njegovo hišo.« Tri leta so minila brez vojne med Arámom in Izraelom. V tretjem letu pa je prišel Judov kralj Józafat k Izraelovemu kralju. Izraelov kralj je rekel svojim služabnikom: »Ali veste, da je Ramót Gileád naš? Mi pa smo tiho, namesto da bi ga vzeli iz rok arámskega kralja!« Rekel je Józafatu: »Boš šel z mano v vojno za Ramót Gileád?« Józafat je rekel Izraelovemu kralju: »Jaz sem kakor ti, moje ljudstvo je kakor tvoje ljudstvo, moji konji so kakor tvoji konji.« Nato je Józafat rekel Izraelovemu kralju: »Povprašaj, prosim, še danes za Gospodovo besedo!« Izraelov kralj je torej zbral preroke, kakih štiristo mož, in jim rekel: »Ali naj grem v boj za Ramót Gileád ali naj to opustim?« Rekli so: »Pojdi, Gospod ga bo dal kralju v roke!« A Józafat je rekel: »Mar ni tu nobenega Gospodovega preroka več, da bi ga mogli povprašati?« Izraelov kralj je rekel Józafatu: »Še nekdo je, po katerem bi mogli vprašati Gospoda, vendar ga jaz sovražim, ker o meni nikoli ne prerokuje nič dobrega, temveč le húdo: Jimlájev sin Miha.« Józafat pa je rekel: »Kralj naj ne govori tako.« Izraelov kralj je torej poklical nekega dvornika in rekel: »Hitro pojdi po Jimlájevega sina Miha!« Izraelov kralj in Judov kralj Józafat sta v slavnostnih oblačilih sedela, vsak na svojem prestolu, na trgu pri Samarijskih vratih; vsi preroki pa so prerokovali pred njima. Kenaanájev sin Cidkijá pa si je naredil železna rogova in rekel: »Tako govori Gospod: S tema boš prebodel Arámce in jih pokončal.« In vsi preroki so prerokovali tako: »Pojdi v Ramót Gileád in bodi uspešen; Gospod ga bo dal kralju v roke.« Odposlanec, ki je šel klicat Miha, mu je govoril in rekel: »Glej vendar, preroki so kralju soglasno napovedali uspeh. Naj bo tudi tvoja beseda kakor katerega izmed njih; napovej uspeh!« Miha pa je rekel: »Kakor živi Gospod: kar mi poreče Gospod, to bom govoril!« Ko je prišel h kralju, mu je kralj rekel: »Miha, ali naj gremo v boj za Ramót Gileád ali naj to opustimo?« Rekel mu je: »Pojdi in bodi uspešen; Gospod ga bo dal kralju v roke.« Kralj pa mu je rekel: »Kolikokrat naj te še rotim, da mi povej samo resnico v Gospodovem imenu!« Tedaj je rekel: »Videl sem, da je ves Izrael razkropljen po gorah kakor ovce, ki nimajo pastirja. In Gospod je rekel: ›Ti so brez gospodarja, vsak naj se v miru vrne na svoj dom.‹« Izraelov kralj je rekel Józafatu: »Ti nisem rekel, da o meni ne prerokuje nič dobrega, temveč le húdo?« Oni pa je nadaljeval: »Zato poslušaj Gospodovo besedo! Videl sem Gospoda sedeti na njegovem prestolu in vso nebeško vojsko stati ob njem na njegovi desnici in na njegovi levici. In Gospod je rekel: ›Kdo bo premotil Ahába, da bo šel in padel pri Ramót Gileádu?‹ Eden je rekel tako, drugi drugače. Tedaj je prišel duh, se postavil pred Gospoda in rekel: ›Jaz ga bom premotil.‹ Gospod mu je rekel: ›S čim?‹ Rekel je: ›Pojdem in bom lažniv duh v ustih vseh njegovih prerokov.‹ Rekel je: ›Ti ga moraš premotiti, ti boš to tudi zmogel; pojdi in stori tako!‹ Zdaj vidiš, da je Gospod dal lažnivega duha v usta vseh teh tvojih prerokov; Gospod je govoril húdo zoper tebe.« Tedaj je pristopil Kenaanájev sin Cidkijá, udaril Miha po licu in rekel: »Kako pa je Gospodov duh odšel od mene, da govori s teboj?« Miha je rekel: »Glej, videl boš tisti dan, ko boš begal iz izbe v izbo, da bi se skril.« Izraelov kralj pa je rekel: »Primi Miha in ga spet pelji k mestnemu poglavarju Amónu in kraljeviču Joášu ter reci: ›Tako je rekel kralj: Denita tegale v ječo in ga hranita z malo kruha in vode, dokler v miru ne pridem!‹« Miha pa je rekel: »Če se res vrneš v miru, potem Gospod ni govoril po meni.« Dalje je rekel: »Poslušajte, vsa ljudstva!« Izraelov kralj in Judov kralj Józafat sta torej krenila nad Ramót Gileád. Izraelov kralj je rekel Józafatu: »Jaz se preoblečem in grem v bitko, ti pa bodi oblečen v svoja oblačila!« Izraelov kralj se je torej preoblekel in šel v boj. Arámski kralj pa je ukazal dvaintridesetim poveljnikom svojih voz in rekel: »Ne napadajte ne majhnega ne velikega, marveč samo Izraelovega kralja!« Ko so poveljniki bojnih voz zagledali Józafata, so rekli: »To je gotovo Izraelov kralj.« Obrnili so se proti njemu, da bi ga napadli; Józafat pa je zavpil. Ko so poveljniki bojnih voz opazili, da ni Izraelov kralj, so ga nehali zasledovati. Nekdo pa je na slepo srečo napel lok in zadel Izraelovega kralja med pas in oklep. Tedaj je rekel svojemu vozniku: »Obrni in odpelji me z bojišča, ker sem ranjen!« Ker pa se je bitka tisti dan razvnela, je kralj vendarle ostal na vozu stojé Arámcem nasproti. Zvečer je umrl; kri iz rane pa je tekla na dno voza. Ko je sonce zahajalo, se je razlegal klic po taboru: »Vsak v svoje mesto, vsak v svojo deželo, kajti kralj je umrl!« Prišli so v Samarijo in v Samariji kralja pokopali. Ko so pri samarijskem ribniku umivali voz, so psi lizali njegovo kri in vlačuge so se kopale, po Gospodovi besedi, ki jo je bil govoril. Druga Ahábova dela in vse, kar je napravil, slonokoščena hiša, ki jo je sezidal, in vsa mesta, ki jih je zgradil – mar niso zapisani v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev? Ko je Aháb legel k svojim očetom, je namesto njega postal kralj njegov sin Ahazjá. Asájev sin Józafat je zakraljeval nad Judom v četrtem letu Izraelovega kralja Ahába. Petintrideset let je imel Józafat, ko je postal kralj, in petindvajset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Azúba; bila je Šilhíjeva hči. Hodil je povsem po poti svojega očeta Asája in ni krenil z nje; delal je, kar je prav v Gospodovih očeh. Le višin niso odpravili; ljudstvo je še vedno opravljalo klavne in kadilne daritve na višinah. Z Izraelovim kraljem je Józafat živel v miru. Druga Józafatova dela, njegovo junaštvo, ki se je z njim izkazal, in vojne, ki jih je vojeval – mar niso zapisani v knjigi Letopisi Judovih kraljev? Zadnje obredne vlačugarje, ki so še ostali izza časa njegovega očeta Asája, je iztrebil iz dežele. Takrat ni bilo kralja v Edómu; namestnik je veljal za kralja. Józafat je naredil taršíške ladje, da bi šel v Ofír po zlato; pa ni šel tja, ker so se ladje razbile v Ecjón Geberju. Tedaj je Ahábov sin Ahazjá rekel Józafatu: »Naj gredo moji služabniki s tvojimi služabniki na ladjah.« Józafat pa ni bil za to. Ko je Józafat legel k svojim očetom, je bil pokopan pri svojih očetih v mestu svojega očeta Davida. Namesto njega je postal kralj njegov sin Jorám. Ahábov sin Ahazjá je zakraljeval nad Izraelom v Samariji v sedemnajstem letu Judovega kralja Józafata, kraljeval pa je nad Izraelom dve leti. Delal je húdo v Gospodovih očeh. Hodil je po poti svojega očeta, po poti svoje matere in po poti Nebátovega sina Jerobeáma, ki je bil zapeljal Izraela v greh. Služil je Báalu in ga molil. Jezil je Gospoda, Izraelovega Boga, povsem kakor je delal njegov oče. Po Ahábovi smrti se je Moáb uprl Izraelu. Ahazjá je padel skozi pregrado ob svoji zgornji izbi v Samariji in se poškodoval. Odposlal je sle in jim rekel: »Pojdite in poizvedite pri Báalu Zebúbu, bogu v Ekrónu, ali bom ozdravel od te poškodbe!« Gospodov angel pa je rekel Tišbéjcu Eliju: »Vstani, pojdi naproti slom samarijskega kralja in jim govori: ›Mar ni Boga v Izraelu, da greste poizvedovat k ekrónskemu bogu Báalu Zebúbu? Zato tako govori Gospod: S postelje, na katero si legel, ne boš vstal, temveč boš zagotovo umrl.‹« Potem je Elija odšel. Ko so se sli vrnili k njemu, jim je rekel: »Kako da ste se že vrnili?« Rekli so mu: »Neki mož nam je prišel naproti in nam rekel: ›Pojdite, vrnite se h kralju, ki vas je poslal, in mu povejte: Tako govori Gospod: Mar ni Boga v Izraelu, da pošiljaš poizvedovat k ekrónskemu bogu Báalu Zebúbu? Zato ne boš vstal s postelje, na katero si legel, temveč boš zagotovo umrl.‹« On pa jim je rekel: »Kakšen je bil mož, ki vam je prišel naproti in vam to povedal?« Rekli so mu: »Mož je nosil obleko iz dlake in bil opasan z usnjenim pasom okoli ledij.« Oni pa je rekel: »To je Tišbéjec Elija!« Kralj je poslal k njemu petdesetnika in z njim petdeset mož. Ko je prišel do njega – glej, sedèl je vrh gore – mu je govoril: »Božji mož, kralj govori: Pridi dol.« Elija je petdesetniku odvrnil in govoril: »Če sem Božji mož, naj pride ogenj z neba in použije tebe in tvoje petdesetere.« In prišel je ogenj z neba in použil njega in njegove petdesetere. Poslal je k njemu še drugega petdesetnika in z njim petdeset mož. Ta se je povzpel in mu govoril: »Božji mož, tako govori kralj: Hitro pridi dol!« Elija pa je odvrnil in jim govoril: »Če sem Božji mož, naj pride ogenj z neba in použije tebe in tvoje petdesetere.« In prišel je ogenj z neba in použil njega in njegove petdesetere. Kralj je poslal še tretjega petdesetnika in z njim petdeset mož. Ko se je tretji petdesetnik povzpel in prišel gor, je padel pred Elijem na kolena, ga milo prosil in mu govoril: »Božji mož, naj bo, prosim, moje življenje in življenje teh petdesetih tvojih hlapcev dragoceno v tvojih očeh. Glej, prišel je ogenj z neba ter použil oba prejšnja petdesetnika in njune petdesetere. Zdaj pa naj bo moje življenje dragoceno v tvojih očeh.« Tedaj je Gospodov angel govoril Eliju: »Pojdi z njim! Nikar se ga ne boj!« Vstal je in šel z njim h kralju ter mu govoril: »Tako govori Gospod: Ker si poslal sle poizvedovat k ekrónskemu bogu Báalu Zebúbu – kot da bi ne bilo Boga v Izraelu, da bi poizvedel za njegovo besedo – ne boš vstal s postelje, na katero si legel, temveč boš zagotovo umrl.« In umrl je, po Gospodovi besedi, ki jo je govoril Elija. Namesto njega je postal kralj Jorám, v drugem letu Józafatovega sina Joráma, Judovega kralja; ni namreč imel sina. Druga Ahazjájeva dela, ki jih je napravil – mar niso zapisana v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev? Ko je Gospod že hotel Elija v viharju vzdigniti v nebo, sta se Elija in Elizej odpravila iz Gilgála. Elija je rekel Elizeju: »Ostani tu, prosim, Gospod me namreč pošilja v Betel.« Elizej pa je rekel: »Kakor živi Gospod in kakor živiš ti, ne zapustim te!« Šla sta torej v Betel. Preroški sinovi, ki so bili v Betelu, so prišli k Elizeju in mu rekli: »Ali veš, da bo Gospod danes vzel tvojega gospodarja od tebe?« Rekel je: »Tudi jaz vem; molčite!« Potem mu je rekel Elija: »Elizej, ostani tu, prosim, Gospod me namreč pošilja v Jeriho.« Pa je rekel: »Kakor živi Gospod in živiš ti, ne zapustim te!« Prišla sta torej v Jeriho. Preroški sinovi, ki so bili v Jerihi, so pristopili k Elizeju in mu rekli: »Ali veš, da bo Gospod danes vzel tvojega gospodarja od tebe?« Rekel je: »Tudi jaz vem; molčite!« Tedaj mu je rekel Elija: »Ostani tu, prosim, Gospod me namreč pošilja k Jordanu.« Pa je rekel: »Kakor živi Gospod in živiš ti, ne zapustim te!« Šla sta torej oba. Tudi petdeset preroških sinov je šlo; obstali so nedaleč stran, ona dva pa sta se ustavila pri Jordanu. Elija je vzel svoj plašč, ga zvil in udaril po vodi. In razdelila se je na dvoje, da sta oba lahko šla po suhem čez. Ko sta prišla čez, je Elija rekel Elizeju: »Prosi, kaj naj storim zate, preden bom vzet od tebe!« Elizej je rekel: »Naj mi pripade, prosim, dvojni delež tvojega duha.« Pa je rekel: »Težke reči prosiš. Če me boš videl, ko bom vzet od tebe, se ti bo tako zgodilo; če pa ne, se ne bo zgodilo.« Ko sta šla naprej in se grede pogovarjala, glej, se je prikazal ognjen voz in ognjeni konji ter so ju ločili; in Elija se je v viharju vzdignil v nebo. Elizej je to videl in je klical: »Moj oče, moj oče, Izraelovo bojno vozovje in njegovi konjeniki!« Potem ga ni več videl; zgrabil je svoja oblačila in jih pretrgal na dva kosa. Pobral je Elijev plašč, ki je zdrknil z njega, se vrnil in obstal na bregu Jordana. Vzel je Elijev plašč, ki je zdrknil z njega, udaril po vodi in rekel: »Kje je Gospod, Elijev Bog?« In ko je udaril po vodi, se je razdelila na dvoje, da je Elizej lahko šel čez. Ko so ga z nasprotne strani videli preroški sinovi, ki so bili v Jerihi, so rekli: »Elijev duh počiva na Elizeju.« Prišli so mu naproti, se mu do tal priklonili in mu rekli: »Glej, med tvojimi služabniki je petdeset vrlih mož. Naj gredo in poiščejo tvojega gospodarja. Morda ga je odnesel Gospodov duh in ga vrgel na kako goro ali v kako dolino.« Pa je rekel: »Nikar jih ne pošiljajte!« A silili so vanj, dokler ga ni postalo sram in je rekel: »Pa jih pošljite!« Poslali so torej petdeset mož; ti so ga iskali tri dni, pa ga niso našli. Ko so se vrnili k njemu – mudil se je v Jerihi – jim je dejal: »Kaj vam nisem rekel: ›Nikar ne hodite!‹?« Meščani so tedaj rekli Elizeju: »Glej, lega tega mesta je, kakor vidi moj gospod, dobra, voda pa je slaba, zato je dežela nerodovitna.« Rekel je: »Prinesite mi novo skodelo in denite soli vanjo!« In prinesli so mu to. Šel je k studencu, vrgel vanj sol in rekel: »Tako govori Gospod: Ozdravljam to vodo. Odslej naj ne pride iz nje niti smrt niti nerodovitnost!« In voda je zdrava do tega dne po besedi, ki jo je govoril Elizej. Od tam se je povzpel v Betel. Ko se je vzpenjal po poti, so iz mesta prišli fantiči, se norčevali iz njega in mu rekli: »Pojdi gor, plešec; pojdi gor, plešec!« Obrnil se je, in ko jih je videl, jih je preklel v Gospodovem imenu. Iz gozda sta prišli dve medvedki in raztrgali dvainštirideset dečkov. Od tod je šel na goro Karmel, od tam pa se je vrnil v Samarijo. Ahábov sin Jorám je postal kralj nad Izraelom v Samariji v osemnajstem letu Judovega kralja Józafata; kraljeval je dvanajst let. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, vendar ne kakor njegov oče in mati; odstranil je namreč Báalov spominski steber, ki ga je postavil njegov oče. Vendar je vztrajal v grehih Nebátovega sina Jerobeáma, ki je bil Izraela zapeljal v greh, in se ni odvrnil od njih. Moábski kralj Meša je imel črede ovc in je moral Izraelovemu kralju dajati sto tisoč jagnjet in sto tisoč strižnih ovnov. Ko pa je Aháb umrl, se je moábski kralj uprl Izraelovemu kralju. Kralj Jorám je tisti dan krenil iz Samarije in vpoklical vse Izraelce. Šel je in poslal sle k Judovemu kralju Józafatu, da so rekli: »Moábski kralj se mi je uprl. Ali pojdeš z menoj v boj proti Moábcem?« Rekel je: »Pojdem; jaz sem kakor ti, moje ljudstvo je kakor tvoje ljudstvo, moji konji so kakor tvoji konji.« Potem je rekel: »Po kateri poti pojdemo?« Rekel je: »Po poti skoz edómsko puščavo.« Izraelov kralj je torej z Judovim in edómskim kraljem krenil na pot. Ko so bili na pohodu sedem dni, je zmanjkalo vode za vojsko in za živino, ki je šla z njimi. Izraelov kralj je rekel: »Gorje, Gospod je poklical te tri kralje, da bi jih dal Moábcem v roke!« Józafat pa je rekel: »Mar ni tu nobenega Gospodovega preroka, da bi po njem mogli vprašati Gospoda?« Eden izmed služabnikov Izraelovega kralja je odgovoril in rekel: »Šafátov sin Elizej je tu, ki je Eliju zlival vodo na roke.« Józafat je rekel: »Pri njem je Gospodova beseda.« In šli so k njemu Izraelov kralj in Józafat in edómski kralj. Elizej je rekel Izraelovemu kralju: »Kaj imam s teboj? Pojdi k prerokom svojega očeta in k prerokom svoje matere!« Izraelov kralj pa mu je rekel: »Nikakor! Saj je vendar Gospod sklical te tri kralje, da bi jih dal Moábcem v roke.« Elizej je rekel: »Kakor živi Gospod nad vojskami, pred katerim stojim: Ko bi se ne oziral na Judovega kralja Józafata, bi se ne zmenil zate in te še pogledal ne bi. Zdaj pa mi pripeljite brenkača!« Ko je brenkač brenkal na strune, je bila nad njim Gospodova roka. In je rekel: »Tako govori Gospod: Naredite v tej dolini vse polno bazenov! Kajti tako govori Gospod: Ne boste čutili vetra ne videli dežja, vendar se bo ta dolina napolnila z vodo, da boste pili vi, vaše črede in vaša živina. A to je še premalo v Gospodovih očeh: tudi Moábce vam bo dal v roke! Zavzeli boste vsa utrjena mesta, posekali vse sadno drevje, zasuli vse studence in s kamenjem uničili vso rodovitno zemljo.« Drugo jutro je ob času, ko se opravlja jedilna daritev, pritekla voda iz edómske smeri in pokrajina se je napolnila z vodo. Ko so vsi Moábci slišali, da so se prišli kralji vojskovat z njimi, so vpoklicali vse, od tistih, ki so se komaj zmogli opasovati z orožjem, in navzgor, ter so se razpostavili na meji. Ko so zjutraj zgodaj vstali in je sonce žarelo nad vodami, so Moábci videli pred sabo vodo, rdečo kot kri. Rekli so: »To je kri! Gotovo so se spopadli kralji in drug drugega pobili. Zdaj torej po plen, Moábci!« Ko pa so prišli do izraelskega tabora, so se Izraelci vzdignili in udarili po Moábcih, da so zbežali pred njimi. Prodirali so v notranjost in pobijali Moábce. Razrušili so mesta in posuli vso rodovitno zemljo, ker je sleherni vrgel kamen nanjo. Zasuli so vse studence in posekali vse sadno drevje. Ostalo je le še obzidje Kir Heresa, ki so ga obkolili pračarji in ga obstreljevali. Ko je moábski kralj videl, da jim v boju ni kos, je vzel s sabo sedemsto z mečem oboroženih mož, da bi se prebil do edómskega kralja, pa se jim ni posrečilo. Tedaj je vzel svojega prvorojenca, ki naj bi kraljeval za njim, in ga žrtvoval na obzidju v žgalno daritev. Velik gnev je bil nad Izraelci: ustavili so boje z njim in se vrnili v svojo deželo. Žena enega izmed preroških sinov je vpila k Elizeju in rekla: »Tvoj služabnik, moj mož, je umrl in ti veš, da se je tvoj služabnik bal Gospoda. Prišel pa je upnik, da bi si moja sinova vzel za sužnja.« Elizej ji je rekel: »Kaj naj ti storim? Povej mi, kaj imaš v hiši!« Odgovorila je: »Tvoja dekla nima v hiši ničesar razen vrča olja.« Pa je rekel: »Pojdi k vsem sosedom naokoli in si od njih izprosi posod, praznih posod, a ne premalo! Potem pojdi domov, zakleni vrata za sabo in za sinovoma in napolni vse te posode; katera bo polna, jo postavi na stran!« Šla je torej od njega in zaklenila vrata za sabo in za sinovoma; ta dva sta prinašala posode, ona pa je nalivala. Ko so bile posode polne, je rekla sinu: »Prinesi mi še kakšno posodo!« Rekel ji je: »Ni več posode!« Tedaj se je olje ustavilo. Prišla je to povedat Božjemu možu. Rekel je: »Pojdi, prodaj olje in poplačaj dolgove. S preostankom pa preživljaj sebe in svoja sinova!« Nekega dne je Elizej potoval skozi Šuném. Tam je živela premožna žena, ki ga je pregovorila, da je obedoval pri njej. In kadar koli je potem šel mimo, je zavil tja na obed. Svojemu možu je rekla: »Glej, spoznala sem, da je tisti, ki se vselej oglasi pri nas, svet Božji mož. Naredimo mu torej zidano gornjo izbico in postavimo vanjo posteljo, mizo, stol in svetilko, da se lahko umakne tja, kadar bo prišel k nam!« Ko je nekega dne prišel tja, se je umaknil v gornjo izbo in tam legel. Potem je rekel svojemu služabniku Gehazíju: »Pokliči to Šunémko!« Poklical jo je in stopila je k njemu. Rekel mu je: »Reci ji vendar: ›Glej, skrbela si za naju s tolikšno skrbjo. Kaj lahko storim zate? Naj govorim zate pri kralju ali pri vojskovodju?‹« Rekla je: »Saj živim sredi svojega ljudstva.« Pa je rekel: »Kaj naj torej naredim zanjo?« Gehazí je rekel: »Na žalost nima sina in njen mož je že star.« Tedaj je rekel: »Pokliči jo!« Ko jo je poklical, je stopila k vratom. Rekel je: »Ko se bo izteklo leto, v tem času, boš objemala sina.« Rekla je: »Nikar, moj gospod, Božji mož, nikar ne zbujaj svoji dekli lažnih upov!« A žena je res spočela in rodila sina, ko se je izteklo leto, v istem času, kakor ji je govoril Elizej. Ko je deček odrastel, je šel nekega dne k svojemu očetu med žanjce. Rekel je očetu: »O moja glava, moja glava!« Ta je rekel hlapcu: »Nesi ga k njegovi materi!« Vzdignil ga je in odnesel k materi. Ležal ji je v naročju do opoldne, nato pa umrl. Šla je in ga položila v posteljo Božjega moža, zaprla vrata za njim in odšla. Poklicala je svojega moža in rekla: »Pošlji mi, prosim, enega izmed hlapcev in eno izmed oslic. Pohitela bom k Božjemu možu in se spet vrnila.« Rekel je: »Zakaj pa greš danes k njemu? Saj ni ne mlaj ne sobota.« Pa je rekla: »Ostani v miru!« Nato je osedlala oslico in rekla svojemu hlapcu: »Dobro jo priganjaj in ne zadržuj me pri ježi, razen če ti bom rekla!« Odšla sta torej in prišla k Božjemu možu na goro Karmel. Ko jo je Božji mož zagledal od daleč, je rekel svojemu služabniku Gehazíju: »Glej, to je Šunémka! Teci ji torej naproti in ji reci: ›Je mir s teboj, je mir s tvojim možem, je mir s tvojim otrokom?‹« Rekla je: »Mir.« Ko pa je prišla k Božjemu možu na goro, se je oklenila njegovih nog. Gehazí je pristopil, da bi jo odstranil, a Božji mož je rekel: »Pusti jo, kajti njena duša je zagrenjena, Gospod pa mi je to prikril in mi ni naznanil.« Tedaj je rekla: »Sem mar jaz prosila sina od svojega gospoda? Ali nisem rekla: ›Ne zavajaj me?‹« Rekel je torej Gehazíju: »Opaši si ledja, vzemi mojo palico v roko in pojdi! Če koga srečaš, ga ne pozdravljaj, in če te kdo pozdravi, mu ne odzdravljaj. Mojo palico položi dečku na obraz!« A dečkova mati je rekla: »Kakor živi Gospod in živiš ti, ne zapustim te!« Vstal je torej in šel za njo. Gehazí je prispel pred njima in položil palico dečku na obraz; vendar ni bilo ne glasu ne znamenja življenja. Zato se je vrnil k njemu ter mu sporočil in rekel: »Deček se ni prebudil.« Ko je Elizej prišel v hišo, glej, je deček ležal mrtev na njegovi postelji. Vstopil je, zaprl vrata za obema in molil h Gospodu. Potem se je povzpel na posteljo in legel na dečka, del usta na njegova usta, oči na njegove oči in roke na njegove roke; in ko se je tako zleknil nanj, se je dečkovo meso ogrelo. Nato je vstal in šel po sobi gor in dol, se spet povzpel in se zleknil nanj. Tedaj je deček sedemkrat kihnil, in deček je odprl oči. Poklical je Gehazíja in rekel: »Pokliči to Šunémko!« Poklical jo je, in ko je prišla k njemu, je rekel: »Odnesi svojega sina!« Prišla je, padla k njegovim nogam, se priklonila do tal, vzela svojega sina in odšla. Elizej se je vrnil v Gilgál, ko je bila lakota v deželi. Ko so preroški sinovi sedeli pred njim, je rekel svojemu služabniku: »Pristavi veliki lonec in skuhaj juho preroškim sinovom!« Eden izmed njih je šel na polje, da bi nabral zelenjave. Našel je divjo ovijalko in nabral z nje poln plašč divjih bučk. Prinesel jih je in narezal v lonec z juho; niso jih namreč poznali. Potem so juho nalili možem, da bi jedli. Ko pa so juho jedli, so zavpili in rekli: »Smrt je v loncu, Božji mož!« In niso mogli jesti. Tedaj je rekel: »Prinesite moko!« Vrgel jo je v lonec in rekel: »Nalij ljudem, da bodo jedli!« In nič škodljivega ni bilo v loncu. Neki mož je prišel v Báal Šalíš in Božjemu možu prinesel v vreči kruh iz prvega žita: dvajset ječmenovih hlebov, in svežega klasja. On pa je rekel: »Daj ljudem, da bodo jedli!« Njegov sluga pa je rekel: »Kako naj to postavim pred sto mož?« Tedaj je rekel: »Daj ljudem, da bodo jedli! Kajti tako govori Gospod: Jedli bodo in bo še ostalo.« Dal je jed prednje; jedli so in še pustili po Gospodovi besedi. Naamán, vojskovodja arámskega kralja, je bil velik mož pri svojem gospodarju in zelo ugleden, kajti po njem je Gospod naklonil Arámcem zmago. Toda mož, hraber vojščak, je postal gobav. Ko so Arámci šli na vojni pohod, so pripeljali iz izraelske dežele majhno deklico, da je stregla Naamánovi ženi. Pa je rekla svoji gospodarici: »O, ko bi bil moj gospod pri preroku, ki je v Samariji! Tedaj bi ga ozdravil njegove gobavosti.« Prišel je, sporočil svojemu gospodarju in rekel: »To in to je rekla deklica, ki je iz izraelske dežele.« Arámski kralj je rekel: »Le pojdi, jaz pa bom poslal pismo izraelskemu kralju.« Odpravil se je torej na pot, vzel s seboj deset talentov srebra, šest tisoč zlatnikov in deset prazničnih oblačil. Izraelskemu kralju je izročil pismo s tole vsebino: »Zdaj torej, ko pride to pismo do tebe, glej, sem poslal k tebi svojega služabnika Naamána, da ga ozdraviš njegove gobavosti.« Ko je izraelski kralj pismo prebral, je pretrgal svoja oblačila in rekel: »Sem mar jaz Bog, da bi mogel usmrtiti in oživiti, ko ta pošilja k meni nekoga, da ga ozdravim gobavosti! Spoznajte vendar in sprevidite, da se hoče spreti z menoj!« Ko pa je Božji mož Elizej slišal, da je izraelski kralj pretrgal svoja oblačila, je kralju poslal sporočilo in rekel: »Zakaj si pretrgal oblačila? Naj pride k meni pa bo vedel, da je prerok v Izraelu!« Prišel je torej Naamán s svojimi konji in z vozovi in se ustavil pri vratih Elizejeve hiše. Elizej je poslal k njemu sla z naročilom: »Pojdi in se sedemkrat umij v Jordanu, pa se ti meso povrne in boš čist.« Toda Naamán se je razjezil, odšel in rekel: »Glej, rekel sem si, da bo gotovo prišel ven, se ustopil in klical ime Gospoda, svojega Boga, mahal z roko nad bolnim mestom in tako ozdravil gobavost. Mar nista damaščanski reki Abána in Parpár boljši kot vse izraelske vode? Ali se ne bi mogel v njiju umiti in se tako očistiti?« Obrnil se je in razburjen odšel. Njegovi služabniki pa so pristopili in mu govorili; rekli so: »Oče, ko bi ti prerok ukazal kaj težkega, mar ne bi tega storil? Koliko bolj, ko ti je naročil: Umij se in boš čist!« Tedaj je šel in se sedemkrat potopil v Jordanu, po besedi Božjega moža. In njegovo meso je spet postalo kakor meso majhnega dečka; bil je čist. Potem se je z vsem spremstvom vrnil k Božjemu možu. Ko je prišel, je stopil predenj in rekel: »Zdaj vem, da na vsej zemlji ni Boga razen v Izraelu. Sprejmi zdaj, prosim, darilo od svojega služabnika!« Elizej je rekel: »Kakor živi Gospod, pred katerim stojim, ničesar ne vzamem!« In čeprav ga je silil, naj vzame, je odklonil. Potem je Naamán rekel: »Če ne, pa naj dajo tvojemu služabniku tovor zemlje za dva mezga, kajti tvoj služabnik ne bo več daroval žgalne in klavne daritve nobenim drugim bogovom razen Gospodu. Tole pa naj Gospod oprosti tvojemu služabniku: Kadar bo šel moj gospodar v Rimónovo hišo molit in se bo opiral na mojo roko, se bom tudi jaz poklonil v Rimónovi hiši. Da se bom poklonil v Rimónovi hiši, to naj Gospod oprosti tvojemu služabniku.« Elizej mu je rekel: »Pojdi v miru!« Ko je od njega napravil že kos poti, si je Gehazí, služabnik Božjega moža Elizeja, rekel: »Poglej, moj gospodar je prizanesel temu Arámcu Naamánu, da ni vzel iz njegove roke, kar je prinesel. Kakor živi Gospod, stekel bom za njim in bom kaj vzel od njega.« Gehazí je torej pohitel za Naamánom. Ko je Naamán videl, da nekdo teče za njim, je skočil z voza, mu šel naproti in rekel: »Je mir s teboj?« Oni je rekel: »Mir. Moj gospodar me pošilja s sporočilom: ›Glej, pravkar sta prišla k meni z Efrájimskega pogorja dva mladeniča izmed preroških sinov. Daj jima, prosim, talent srebra in dvoje prazničnih oblačil!‹« Naamán je rekel: »Izvoli vzeti dva talenta!« Prisilil ga je in zavezal dva talenta srebra v dve vreči in še dvoje prazničnih oblačil. Dal jih je dvema svojima hlapcema, da sta jih nosila pred njim. Ko je prišel do griča, je to vzel iz njunih rok in shranil v hiši. Odslovil je moža in sta odšla. Potem je prišel in se postavil pred svojega gospodarja. Elizej mu je rekel: »Od kod prihajaš, Gehazí?« Rekel je: »Tvoj služabnik ni šel nikamor.« Tedaj mu je rekel: »Mar nisem bil v duhu poleg, ko je nekdo stopil s svojega voza in ti šel naproti? Je mar čas, da jemlješ denar, da jemlješ obleke pa oljčne nasade in vinograde, ovce in vole, hlapce in dekle? Naamánove gobe naj se držijo tebe in tvojih potomcev na veke!« In odšel je od njega gobav kakor sneg. Preroški sinovi so rekli Elizeju: »Glej, prostor, kjer stanujemo poleg tebe, nam je pretesen. Naj gremo k Jordanu, si vzamemo od tam vsak po en hlod in si tam naredimo prostor, da bomo bivali v njem.« Rekel je: »Pojdite.« Eden izmed njih je rekel: »Odloči se, prosim, in pojdi s svojimi služabniki!« Rekel je: »Šel bom.« Šel je torej z njimi. Ko so prišli do Jordana, so sekali les. Ko pa je eden izmed njih podiral deblo, mu je železno rezilo padlo v vodo. Zavpil je in rekel: »Joj, gospod! Pa še izposojeno je!« Božji mož je rekel: »Kam je padlo?« Ko mu je pokazal mesto, je odrezal palico in jo vrgel tja, in železno rezilo je priplavalo na vrh. Potem je rekel: »Vzemi si ga.« In mož je iztegnil roko in ga vzel. Ko se je arámski kralj vojskoval z Izraelom, se je posvetoval s svojimi služabniki in rekel: »Na tem in tem mestu bom taboril.« Božji mož pa je Izraelovemu kralju poslal sporočilo in rekel: »Pazi, da ne boš hodil mimo tistega kraja, kajti tam taborijo Arámci!« Izraelov kralj je torej poslal oglednike na kraj, o katerem mu je rekel Božji mož, in ga tako opozarjal; tako je bil tam na preži, ne le enkrat ali dvakrat. Zaradi tega je srce arámskega kralja vzkipelo. Poklical je služabnike in jim rekel: »Kaj mi ne boste sporočili, kdo izmed naših drži z Izraelovim kraljem!« Eden izmed služabnikov je rekel: »Nobeden, moj gospod kralj; ampak prerok Elizej, ki je v Izraelu, sporoča Izraelovemu kralju besede, ki jih govoriš v spalnici.« Tedaj je rekel: »Pojdite in odkrijte, kje je, da ga dam prijeti!« Sporočili so mu: »V Dotánu je.« In poslal je tja konje, bojne vozove in močno posadko. Prišli so ponoči in obkolili mesto. Ko je sluga Božjega moža naslednje jutro zgodaj vstal in šel iz mesta, glej, je bila okrog mesta vojska s konji in z bojnimi vozovi. Njegov služabnik mu je rekel: »Joj, gospod, kaj naj storimo?« Pa je rekel: »Ne boj se! Kajti teh, ki so z nami, je več kakor tistih, ki so z njimi.« Nato je Elizej molil in rekel: » Gospod, odpri mu vendar oči, da bo videl!« In Gospod je odprl dečku oči in je videl; in glej: gora je bila polna konj in ognjenih voz okrog Elizeja. Ko so Arámci šli nadenj, je Elizej molil h Gospodu in rekel: »Udari, prosim, ta narod s slepoto!« In udaril jih je s slepoto, po Elizejevi besedi. Potem jim je Elizej rekel: »To ni pot in to ni mesto; pojdite za menoj, pa vas pripeljem k možu, ki ga iščete!« In peljal jih je v Samarijo. Ko so prišli v Samarijo, je Elizej rekel: » Gospod, odpri jim oči, da bodo videli!« Gospod jim je odprl oči in so videli; in glej, bili so sredi Samarije. Ko jih je Izraelov kralj videl, je rekel Elizeju: »Ali naj jih do kraja pobijem, oče?« Pa je rekel: »Nikar ne pobijaj! Ali pobijaš tiste, ki si jih ujel s svojim mečem in z lokom? Polôži prednje kruha in vode, da bodo jedli in pili, potem bodo šli k svojemu gospodarju!« Pripravil jim je torej veliko gostijo. Jedli so in pili, nato pa jih je odposlal, da so šli k svojemu gospodarju. Odtlej Arámci niso več prihajali plenit v izraelsko deželo. Potem se je zgodilo, da je arámski kralj Ben Hadád zbral vso svojo vojsko ter šel in oblegal Samarijo. V Samariji je nastala velika lakota; oblegali so jo namreč tako dolgo, da je oslovska glava stala osemdeset srebrnikov, četrt peharja čebule pa pet srebrnikov. Ko je Izraelov kralj nekoč hodil po obzidju, je neka žena zavpila proti njemu in rekla: »Pomagaj, moj gospod kralj!« Rekel je: »Če ti Gospod ne pomaga, od kod naj ti pomagam jaz! Z mlatišča ali iz tlačilnice?« Dalje je rekel: »Kaj te muči?« Pa je rekla: »Tale žena mi je rekla: ›Daj svojega sina, da ga pojemo danes, mojega pa bomo pojedli jutri.‹ Skuhali smo torej mojega sina in ga pojedli. Drugi dan sem ji rekla: ›Daj svojega sina, da ga snemo,‹ pa je sina skrila.« Ko je kralj slišal ženino pripoved, si je pretrgal oblačila – ker je bil na obzidju, je ljudstvo lahko videlo: glej, na njegovem golem telesu je bila raševina – in je rekel: »Tako naj mi stori Bog in tako doda, če bo danes ostala glava Šafátovega sina Elizeja na njem!« Elizej je sedèl v svoji hiši in starešine so sedeli pri njem, ko je kralj poslal k njemu svojega človeka. Poslal je tedaj moža pred seboj; a preden je odposlanec prišel k njemu, je rekel starešinam: »Ali vidite, da ta morilski sin pošilja nekoga, da mi odseka glavo? Glejte, ko pride odposlanec, zaprite vrata in ga porinite ob vrata! Kaj ni slišati za njim korakov njegovega gospodarja?« Ko je še govoril z njimi, je prišel k njemu kralj in rekel: »Glej, ta nesreča je od Gospoda! Le kaj naj še pričakujem od Gospoda?« Elizej pa je rekel: »Poslušajte Gospodovo besedo! Tako govori Gospod: Jutri ob tem času bo pri samarijskih vratih merica bele moke po en šekel in dve merici ječmenove moke po en šekel.« Pribočnik, na čigar roko se je kralj opiral, pa je Božjega moža zavrnil in rekel: »Tudi če bi Gospod odprl zapornice na nebu, mar se bo to res zgodilo?« On pa je rekel: »Na svoje oči boš videl, jedel pa tistega ne boš!« Pred mestnimi vrati so bili štirje gobavci; rekli so drug drugemu: »Ali bomo tu sedeli, dokler ne pomremo? Če rečemo: ›Pojdimo v mesto!‹, v mestu pa je lakota, bomo tam umrli. Če pa ostanemo tu, bomo tudi umrli. Zdaj torej pojdite, prestopimo v arámski tabor! Če nas bodo pustili pri življenju, bomo živeli; če pa nas usmrtijo, bomo pač umrli.« O mraku so vstali in šli proti arámskemu taboru. Ko pa so prišli do konca arámskega tabora, glej, ni bilo tam nikogar. Gospod je bil namreč storil, da so v arámskem taboru slišali ropot bojnih voz, topot konj in hrup velike vojske. Pa so rekli drug drugemu: »Glej, Izraelov kralj je najel hetejske in egipčanske kralje, da pridejo nad nas.« Zato so o mraku vstali in pobegnili. Pustili so šotore, konje, osle in tabor, kakor je bil, in zbežali, da si rešijo življenje. Ko so torej tisti gobavci prišli do konca tabora, so šli v neki šotor ter jedli in pili; nato so od tam odnesli srebro, zlato in oblačila ter šli in to poskrili. Zatem so se vrnili in šli v drug šotor, odnesli od tam stvari ter šli in jih poskrili. Tedaj so rekli drug drugemu: »Ne delamo prav. Ta dan je dan veselega oznanila. Če bomo molčali in čakali do jutranjega svita, nas bo doletela kazen. Zato pojdite, pridimo in povejmo kraljevi hiši!« Prišli so, poklicali mestne vratarje, jim sporočili in rekli: »Prišli smo v arámski tabor, a glej, tam ni bilo nikogar, ne človeškega glasu, temveč le konji privezani, osli privezani in šotori, kakor so bili.« Vratarji so zaklicali in to sporočili v kraljevo hišo. Kralj je vstal ponoči in rekel svojim služabnikom: »Naj vam sporočim, kaj so nam storili Arámci. Vedo, da trpimo lakoto, zato so šli iz tabora, se poskrili po planjavi in rekli: Kadar pridejo iz mesta, jih ujamemo žive in potem pridemo v mesto!« Eden izmed njegovih služabnikov je odgovoril in rekel: »Naj vzamejo pet preostalih konj, ki so ostali tam; ali se jim zgodi kakor vsej Izraelovi množici, ki je ostala tam, ali kakor vsej Izraelovi množici, ki je poginila – pošljimo sle, da vidimo!« Vzeli so dva voznika konjskih vpreg; kralj ju je poslal za arámsko vojsko in rekel: »Pojdita in poglejta!« Šla sta za njimi do Jordana; in glej, vsa pot je bila polna oblek in opreme, ki so jih Arámci na begu pometali proč. Potem sta se odposlanca vrnila in poročala kralju. Tedaj je ljudstvo vdrlo iz mesta in oplenilo arámski tabor. Merica bele moke je bila po en šekel in dve merici ječmenove moke po en šekel, po Gospodovi besedi. Kralj je pribočnika, na čigar roko se je opiral, postavil za nadzornika mestne tržnice. Toda ljudstvo ga je na tržnici pohodilo in je umrl, kakor je bil govoril Božji mož, ko je prišel k njemu kralj. Ko je namreč Božji mož rekel kralju: »Dve merici ječmenove moke bosta jutri ob tem času pri samarijskih mestnih vratih po šekel in merica bele moke po šekel,« je pribočnik odgovoril Božjemu možu in rekel: »Tudi če bi Gospod odprl zapornice na nebu, mar se bo to res zgodilo?« Oni pa je odgovoril in rekel: »Na svoje oči boš videl, jedel pa tistega ne boš!« In tako se mu je zgodilo: ljudstvo ga je na tržnici pohodilo do smrti. Elizej je govoril ženi, kateri je oživil sina, in rekel: »Vstani in pojdi, ti in tvoja družina, in gostuj, kjer želiš gostovati, kajti Gospod je poklical lakoto, ki že prihaja v deželo za sedem let.« Žena je vstala in storila po besedi Božjega moža. Šla je, ona in njena družina, in je gostovala sedem let v filistejski deželi. Po sedmih letih, ko se je žena vrnila iz filistejske dežele, je šla h kralju, da bi ga prosila pomoči za svojo hišo in polje. Kralj je ravno govoril z Gehazíjem, služabnikom Božjega moža, in rekel: »Pripoveduj mi o vseh velikih delih, ki jih je storil Elizej!« In ko je kralju pripovedoval, kako je oživil nekega umrlega, glej, je žena, kateri je oživil sina, prosila kralja pomoči za svojo hišo in polje. Gehazí je rekel: »Moj gospod kralj, to je tista žena in to je njen sin, ki ga je oživil Elizej!« Kralj je povprašal ženo in ta mu je povedala. Potem ji je kralj dal nekega dvornika in rekel: »Vrni vse, kar je bilo njenega, tudi vse dohodke s polja od dne, ko je zapustila deželo, do zdaj!« Elizej je prišel v Damask, ko je bil arámski kralj Ben Hadád bolan. Sporočili so mu in rekli: »Božji mož je prišel sem.« Kralj je tedaj rekel Hazaélu: »Vzemi s seboj darilo in pojdi Božjemu možu naproti ter po njem povprašaj Gospoda in reci: ›Ali bom ozdravel od te bolezni?‹« Hazaél mu je šel naproti in vzel s seboj darilo, vsakovrstne damaščanske dobrine, tovor za štirideset kamel. Ko je dospel, je stopil predenj in rekel: »Tvoj sin Ben Hadád, arámski kralj, me pošilja k tebi in pravi: ›Ali bom ozdravel od te bolezni?‹« Elizej mu je rekel: »Pojdi in mu reci: ›Gotovo boš ozdravel‹; a Gospod mi je razodel, da bo gotovo umrl.« Uprl je svoj obraz vanj in strmel, dokler ga ni postalo sram. Božji mož je planil v jok. Hazaél je rekel: »Zakaj joka moj gospod?« Pa je rekel: »Ker vem, koliko hudega boš prizadel Izraelovim otrokom: njihove utrdbe boš poslal v ogenj, mladeniče pobil z mečem, jim potolkel otročiče in razparal nosečnice.« Hazaél je rekel: »Kaj je tvoj služabnik, ta pes, da bi mogel storiti kaj tako silovitega?« Elizej je rekel: » Gospod mi je razodel, da boš postal kralj nad Arámom.« Nato je odšel od Elizeja in prišel k svojemu gospodarju, ki mu je rekel: »Kaj ti je povedal Elizej?« Pa je rekel: »Rekel mi je, da boš gotovo ozdravel.« Naslednji dan pa je vzel odejo, jo namočil v vodo in mu jo pogrnil čez obraz; tako je umrl. In Hazaél je postal kralj namesto njega. V petem letu Izraelovega kralja Joráma, Ahábovega sina – ko je bil Judov kralj Józafat – je postal kralj Jorám, sin Judovega kralja Józafata. Dvaintrideset let je imel, ko je postal kralj, in osem let je kraljeval v Jeruzalemu. Hodil je po poti Izraelovih kraljev, kakor je počela Ahábova hiša; imel je namreč Ahábovo hčer za ženo. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh. Vendar Gospod ni hotel uničiti Juda zaradi svojega služabnika Davida, ker mu je obljubil, da bo njemu in njegovim sinovom dal svetilko za vse dni. V njegovih dneh so se Edómci uprli Judovi oblasti in si postavili kralja. Jorám je tedaj z vsemi bojnimi vozmi krenil v Caír. Vstal je ponoči in potolkel Edómce, ki so bili obkolili njega in poveljnike bojnih voz; ljudstvo pa je pobegnilo v svoje šotore. Edómci pa se upirajo Judovi oblasti do tega dne. Tedaj se je, v istem času, uprla tudi Libna. Druga Jorámova dela in vse, kar je storil – mar ni to zapisano v knjigi Letopisi Judovih kraljev? Ko je Jorám legel k svojim očetom, je bil pokopan pri svojih očetih v Davidovem mestu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Ahazjá. V dvanajstem letu Izraelovega kralja Joráma, Ahábovega sina, je postal kralj Ahazjá, sin Judovega kralja Joráma. Dvaindvajset let je imel Ahazjá, ko je postal kralj, in eno leto je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Atalja; bila je hči Izraelovega kralja Omrija. Hodil je po poti Ahábove hiše in delal, kar je hudo v Gospodovih očeh, kakor Ahábova hiša. Bil je namreč v svaštvu z Ahábovo hišo. Z Ahábovim sinom Jorámom je šel v boj proti arámskemu kralju Hazaélu v Ramót Gileád in Arámci so Joráma ranili. Kralj Jorám se je vrnil, da bi si v Jezreélu ozdravil rane, ki so mu jih zadali Arámci v Rami, ko se je bojeval proti arámskemu kralju Hazaélu. Judov kralj Ahazjá, Jorámov sin, pa je prišel obiskat Ahábovega sina Joráma v Jezreél, ker je bil ranjen. Prerok Elizej je poklical enega izmed preroških sinov in mu rekel: »Opaši si ledja, vzemi s seboj to stekleničko olja in pojdi v Ramót Gileád. Ko prideš tja, poišči tam Jehúja, Józafatovega sina in Nimšíjevega vnuka! Vstopi, vzemi ga izmed njegovih tovarišev in ga pelji v notranjo sobo! Potem vzemi stekleničko olja, izlij mu ga na glavo in reci: Tako govori Gospod: ›Mazilim te za kralja nad Izraelom!‹ Nato odpri vrata in zbeži; ne obotavljaj se!« Mladenič – mladi prerok – je torej šel v Ramót Gileád. Ko je prišel tja, glej, so bili vojaški poveljniki ravno pri posvetu. Rekel je: »Naročilo imam zate, poveljnik.« Jehú je dejal: »Za katerega izmed nas vseh?« Rekel je: »Zate, poveljnik!« Tedaj je vstal in šel v hišo. Oni pa mu je izlil olje na glavo in mu rekel: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Mazilim te za kralja nad Gospodovim ljudstvom Izraelom. Udari hišo Ahába, svojega gospodarja! Tako se bom maščeval nad Jezabelo za kri svojih služabnikov prerokov in za kri vseh Gospodovih služabnikov. Vsa Ahábova hiša bo uničena. Iztrebil bom iz Ahábovega rodu vse moške, nedoletne in polnoletne v Izraelu. Z Ahábovo hišo bom naredil kakor s hišo Nebátovega sina Jerobeáma in kakor s hišo Ahíjevega sina Bašája. Jezabelo bodo pojedli psi na jezreélskem polju in nihče je ne bo pokopal.‹« Nato je odprl vrata in zbežal. Ko je Jehú prišel k služabnikom svojega gospodarja, so mu rekli: »Je mir s teboj? Zakaj pa je prišel ta blaznež k tebi?« Rekel jim je: »Saj poznate človeka in njegovo govorjenje.« Pa so rekli: »Laž; povej nam vendar!« Tedaj je rekel: »Tako in tako mi je rekel: Tako govori Gospod: ›Mazilim te za kralja Izraelu.‹« Vzeli so vsak svoj plašč in jih položili podenj na stopnišču. Trobili so v rog in vzklikali: »Jehú je kralj!« Tako se je Jehú, Józafatov sin in Nimšíjev vnuk, zarotil proti Jorámu. Jorám je bil tedaj z vsem Izraelom na straži pri Ramót Gileádu pred arámskim kraljem Hazaélom. Potem se je kralj Jorám vrnil, da bi si v Jezreélu zdravil rane, ki so mu jih zadali Arámci, ko se je bojeval z arámskim kraljem Hazaélom. Jehú pa je rekel: »Če ste za to, naj se nihče ne izmuzne iz mesta, da bi šel sporočat v Jezreél.« Potem je Jehú stopil na bojni voz in se odpeljal v Jezreél, kajti tam je ležal Jorám in Judov kralj Ahazjá je prišel obiskat Joráma. Čuvaj, ki je stal na stolpu v Jezreélu, je videl, da prihaja Jehújeva četa, in rekel: »Četo vidim!« Jorám je rekel: »Vzemi konjenika, pošlji jim ga naproti in naj vpraša: ›Je mir z vami?‹« Konjenik mu je jezdil naproti in rekel: »Tako pravi kralj: ›Je mir z vami?‹« Jehú je rekel: »Kaj ti je mar mir! Obrni se in za mano!« Čuvaj je sporočil in rekel: »Odposlanec je prišel do njih, a se ne vrača.« Tedaj je poslal drugega konjenika. Ko je prišel k njim, je rekel: »Tako pravi kralj: ›Je mir z vami?‹« Jehú je rekel: »Kaj ti je mar mir! Obrni se in za mano!« Čuvaj je sporočil in rekel: »Prišel je do njih, a se ne vrača. Ta vožnja pa je podobna vožnji Nimšíjevega sina Jehúja, vozi namreč kakor blazen.« Tedaj je Jorám rekel: »Naprezi!« In napregli so njegov voz. Izraelov kralj Jorám in Judov kralj Ahazjá sta odrinila vsak na svojem vozu. Peljala sta se Jehúju naproti in ga srečala na zemljišču Jezreélca Nabóta. Ko je Jorám zagledal Jehúja, je rekel: »Je mir s teboj, Jehú?« Pa je rekel: »Kakšen mir, dokler je toliko vlačuganja tvoje matere Jezabele in njenega vražarstva!« Jorám je zaobrnil, da bi zbežal, in rekel Ahazjáju: »Izdaja, Ahazjá!« Toda Jehú je do konca napel lok in ustrelil Joráma v pleča, da mu je šla puščica skozi srce in se je zgrudil na svojem vozu. Potem je rekel svojemu pribočniku Bidkárju: »Vzemi ga in vrzi na zemljišče Jezreélca Nabóta! Spomni se le, kako sva skupaj jezdila za njegovim očetom Ahábom, ko je Gospod izrekel proti njemu tole napoved: ›Nabótovo kri in kri njegovih sinov, ki sem jo videl včeraj, govori Gospod, ti bom zanesljivo povrnil na tem zemljišču, govori Gospod!‹. Vzemi in vrzi ga torej na to zemljišče, po Gospodovi besedi!« Ko je Judov kralj Ahazjá to videl, je pobegnil proti Bet Hagánu. Jehú pa je drvel za njim in rekel: »Tudi njega ustrelite!« Ustrelili so ga na vozu na vzpetini Gur, ki je pri Jibleámu. Ubežal je v Megído in tam umrl. Njegovi služabniki so ga z vozom prepeljali v Jeruzalem in ga pokopali v njegovi grobnici ob njegovih očetih v Davidovem mestu. V enajstem letu Ahábovega sina Joráma je Ahazjá postal kralj nad Judom. Ko je Jehú prišel v Jezreél in je Jezabela to izvedela, si je naličila oči, nališpala glavo in gledala skoz okno. Ko je vstopil skozi mestna vrata, je rekla: »Je mir s teboj, Zimrí, morilec svojega gospodarja?« Povzdignil je svoj obraz proti oknu in rekel: »Kdo je na moji strani? Kdo?« Dva ali trije dvorjani so pogledali proti njemu. Rekel je: »Vrzite jo dol!« In vrgli so jo dol. Njena kri je oškropila zid in konje, ki so jo pomendrali. Potem je šel noter, jedel in pil, nato pa rekel: »Poskrbite za to prekleto in jo pokopljite, saj je kraljeva hči!« Šli so torej, da bi jo pokopali, pa niso našli od nje nič drugega kakor lobanjo, noge in del rok. Ko so se vrnili in mu to sporočili, je rekel: »To je Gospodova beseda, ki jo je govoril po svojem služabniku Tišbéjcu Eliju in rekel: ›Na jezreélskih tleh bodo psi jedli Jezabelino meso. In Jezabelino truplo bo kakor gnoj na jezreélskem polju, tako da ne bodo mogli reči: To je Jezabela!‹« Aháb je imel v Samariji sedemdeset sinov. Jehú je napisal pismo in ga poslal v Samarijo jezreélskim poglavarjem, starešinam in vzgojiteljem Ahábovih sinov. Rekel je: »Zdaj pa, brž ko pride to pismo do vas, pri vas so namreč sinovi vašega gospodarja, z vami pa so tudi bojni vozovi, konji, utrjena mesta in orožje, izberite najboljšega in najbolj zmožnega izmed sinov vašega gospodarja, posadite ga na prestol njegovega očeta in se bojujte za hišo svojega gospodarja!« Silno so se prestrašili in so rekli: »Glej, dva kralja nista mogla obstati pred njim, kako bomo obstali mi!« Dvorni oskrbnik, mestni poglavar, starešine in vzgojitelji so zato Jehúju poslali sporočilo in rekli: »Tvoji služabniki smo, storili bomo vse, kar nam boš ukazal, nikogar ne bomo postavljali za kralja. Naredi, kar je dobro v tvojih očeh!« Tedaj jim je napisal drugo pismo in rekel: »Če ste na moji strani in meni poslušni, obglavite sinove svojega gospodarja in pridite jutri ob tem času k meni v Jezreél!« Kraljevih sinov pa je bilo sedemdeset; bivali so pri mestnih velikaših, ki so jih vzgajali. Ko je pismo prišlo do njih, so prijeli kraljeve sinove in vseh sedemdeset pomorili. Njihove glave so deli v košare in mu jih poslali v Jezreél. Prišel je odposlanec in mu sporočil, da so prinesli glave kraljevih sinov. On pa je rekel: »Do jutra jih denite v dveh kupih pred mestna vrata!« Zjutraj je šel ven, se postavil in rekel vsemu ljudstvu: »Vi ste pravični. Glejte, jaz sem se zarotil proti svojemu gospodarju in ga ubil. Kdo pa je pobil vse te? Vedite torej, da ni padla na tla nobena Gospodova beseda, ki jo je Gospod govoril Ahábovi hiši! Gospod je storil, kar je govoril po svojem služabniku Eliju.« Jehú je pobil vse, ki so še ostali od Ahábove hiše v Jezreélu, vse njegove velikaše, znance in duhovnike, in mu ni pustil niti enega samega za ostanek. Zatem se je Jehú odpravil in šel v Samarijo. Ko je bil na poti v Bet Eked Roím, je Jehú naletel na brate Judovega kralja Ahazjája in je rekel: »Kdo ste?« Rekli so: »Ahazjájevi bratje smo. Obiskat gremo kraljeve sinove in sinove kraljice matere.« Rekel je: »Zgrabite jih žive!« In zgrabili so žive ter jih pomorili pri vodnjaku v Bet Ekedu: dvainštirideset mož; nobenemu izmed njih ni prizanesel. Ko je odšel od tam, je naletel na Rehábovega sina Jonadába, ki mu je prišel naproti. Pozdravil ga je in mu rekel: »Ali je tvoje srce iskreno, kakor je moje srce do tvojega srca?« Jonadáb je rekel: »Je.« – »Če je tako, mi daj roko!« In ko mu jo je podal, ga je vzel k sebi na voz in rekel: »Pojdi z mano, da boš videl mojo gorečnost za Gospoda!« Peljali so ga torej na njegovem vozu. Ko je prišel v Samarijo, je pobil vse, kar jih je ostalo od Ahábovega rodu v Samariji, tako da ga je iztrebil, po besedi, ki jo je Gospod govoril Eliju. Jehú je nato zbral vse ljudstvo in jim rekel: »Aháb je malo častil Báala, Jehú pa ga bo močno počastil! Zato skličite k meni vse Báalove preroke, vse njegove služabnike in vse njegove duhovnike! Nobeden ne sme manjkati, kajti Báalu hočem prirediti veliko daritev. Kdor se je ne bo udeležil, ne bo ostal živ!« Jehú pa je to delal zvijačno, da bi uničil Báalove častilce. Potem je rekel: »Priredite slovesen shod v čast Báalu!« In oklicali so ga. Jehú je razposlal glasnike po vsem Izraelu. Prišli so vsi Báalovi častilci; nikogar ni bilo, ki bi ne bil prišel. Šli so v Báalovo hišo in hiša se je napolnila do kraja. Potem je ukazal tistemu, ki je skrbel za obredna oblačila: »Prinesi oblačila vsem Báalovim častilcem!« In prinesel jim je oblačila. Tedaj je šel Jehú z Rehábovim sinom Jonadábom v Báalovo hišo in rekel Báalovim častilcem: »Dobro poglejte, da ne bo tu med vami katerega izmed Gospodovih častilcev, marveč samo Báalovi!« Pristopila sta torej, da bi opravila klavne in žgalne daritve. Jehú pa je postavil zunaj osemdeset mož in rekel: »Kdor bo pustil, da uide kateri izmed mož, ki vam jih izročam, bo dal svoje življenje za njegovo življenje!« Ko je Jehú končal žgalno daritev, je ukazal stražarjem in pribočnikom: »Vstopite in jih pobijte, nobeden naj ne uide!« Stražarji in pribočniki so jih pobili z ostrim mečem, jih pometali ven, vdrli v svetišče Báalove hiše, spravili stebre iz Báalove hiše in jih sežgali. Razdrobili so Báalov kip ter razdejali Báalovo hišo in naredili iz nje stranišča, kakor so še danes. Tako je Jehú iztrebil Báala iz Izraela. Ni pa se odvrnil od grehov Nebátovega sina Jerobeáma, v katere je bil ta zapeljal Izraela: od zlatih telet v Betelu in Danu. Gospod je rekel Jehúju: »Ker si dobro opravil, kar je prav v mojih očeh, in si storil Ahábovi hiši povsem po moji volji, bodo tvoji sinovi do četrtega rodu sedeli na Izraelovem prestolu.« Vendar se Jehú ni potrudil, da bi se z vsem srcem držal postave Gospoda, Izraelovega Boga; ni se odvrnil od Jerobeámovih grehov, v katere je bil ta zapeljal Izraela. Tiste dni je Gospod začel klestiti Izraela. Hazaél jih je porazil v vseh izraelskih mejnih krajinah vzhodno od Jordana z vso gileádsko deželo, z Gádovci, Rúbenovci in Manásejevci od Aroêrja ob potoku Arnónu, torej v Gileádu in Bašánu. Druga Jehújeva dela, vse, kar je napravil, in vse njegovo junaštvo – mar ni to zapisano v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev? Ko je Jehú legel k svojim očetom, so ga pokopali v Samariji. Namesto njega je postal kralj njegov sin Joaház. Jehú je kraljeval nad Izraelom v Samariji osemindvajset let. Ko je Ahazjájeva mati Atalja videla, da je njen sin mrtev, je vstala in hotela pobiti vse králjeve potomce. Jošéba, hči kralja Joráma in Ahazjájeva sestra, pa je vzela Ahazjájevega sina Joáša, ga kradoma odnesla izmed kraljevih sinov, ko so bili na tem, da bodo usmrčeni, in ga z dojiljo vred odvedla v spalnico. Tako ga je skrila pred Ataljo, da ni bil usmrčen. Pri njej je ostal šest let, skrit v Gospodovi hiši, medtem ko je Atalja kraljevala nad deželo. V sedmem letu pa je Jojadá razposlal sle in sklical stotnike Karéjcev in stražarjev ter jih povabil k sebi v Gospodovo hišo. Sklenil je z njimi zavezo, jih zaprisegel v Gospodovi hiši in jim pokazal kraljevega sina. Potem jim je ukazal, rekoč: »Tole morate storiti: Tretjina izmed vas, ki prihaja v službo v soboto in straži kraljevo hišo – tretjina pri Surskih vratih in tretjina pri mestnih vratih za stražarji –, naj straži hišo; druga dva vaša oddelka, vsi, ki v soboto odhajajo iz službe v Gospodovo hišo, obkrožite kralja, vsak z orožjem v roki! Kdor pride do vrst, naj bo usmrčen. Bodite s kraljem, ko bo odhajal in prihajal!« Stotniki so storili vse, kar je ukazal duhovnik Jojadá. Vsak je vzel svoje može, ki so v soboto prihajali v službo, in tiste, ki so v soboto odhajali iz službe, ter prišel k duhovniku Jojadáju. Duhovnik je dal stotnikom sulice in ščite kralja Davida, ki so bili v Gospodovi hiši. Stražarji so se postavili, vsak z orožjem v svoji roki, od južne strani hiše do severne strani okoli oltarja in hiše, da bi zaščitili kralja. Nato je pripeljal kraljevega sina, mu nadel načelek in mu izročil listino. Tako so ga postavili za kralja in ga mazilili. Ploskali so in rekli: »Živel kralj!« Ko je Atalja slišala vzklikanje stražarjev in ljudstva, je prišla k ljudstvu v Gospodovo hišo. Videla je: glej, kralj je stal pri stebru, kakor je bila navada, in ob kralju častniki in trobentači; vse ljudstvo dežele se je veselilo in trobilo na trobente. Tedaj je Atalja pretrgala svoja oblačila in zavpila: »Zarota, zarota!« Duhovnik Jojadá pa je ukazal stotnikom, ki so bili postavljeni čez vojsko; rekel jim je: »Odpeljite jo ven med vrstami in vsakega, ki bi šel za njo, usmrtite z mečem!« Duhovnik je bil namreč rekel: »Naj ne bo usmrčena v Gospodovi hiši.« Prijeli so jo, in ko je prišla skozi Konjski vhod v kraljevo hišo, je bila tam usmrčena. Nato je Jojadá sklenil zavezo med Gospodom in kraljem in ljudstvom, da bi bili Gospodovo ljudstvo; pa tudi med kraljem in ljudstvom. Vse ljudstvo dežele je vdrlo v Báalovo hišo in jo razdejalo; popolnoma so razbili njegove oltarje in podobe, Báalovega duhovnika Matána pa ubili pred oltarji. Potem je duhovnik postavil straže pri Gospodovi hiši. Vzel je stotnike, Karéjce, stražarje in vse ljudstvo dežele. Pripeljali so kralja iz Gospodove hiše in prišli skozi Vrata stražarjev v kraljevo hišo; sédel je na prestol kraljev. Vse ljudstvo dežele se je veselilo in mesto je ostalo mirno. Ataljo pa so usmrtili z mečem v kraljevi hiši. Joáš je imel sedem let, ko je postal kralj. V sedmem letu Jehúja je Joáš postal kralj in štirideset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Cibjá; bila je iz Beeršébe. Joáš je vse svoje dni delal, kar je prav v Gospodovih očeh, ker ga je poučeval duhovnik Jojadá. Le višin niso odpravili; ljudstvo je še vedno opravljalo klavne in kadilne daritve na višinah. Joáš je rekel duhovnikom: »Ves denar od svetih reči, ki ga prinesejo v Gospodovo hišo, denar vsakega obiskovalca, posamezniku odmerjene dajatve in ves denar, ki ga kdo prostovoljno prinese v Gospodovo hišo, naj duhovniki prevzemajo sami, vsak od svojega davčnega cenilca. Z njim naj popravljajo okvare na hiši, kjer koli najdejo kakšno.« Duhovniki pa še v triindvajsetem letu kralja Joáša niso popravili okvar na hiši. Zato je kralj Joáš poklical duhovnika Jojadája in druge duhovnike in jim rekel: »Zakaj ne popravite okvar na hiši? Odslej ne jemljite več denarja od svojih davčnih cenilcev, ampak ga dajajte za popravilo hiše!« Duhovniki so privolili v to, da ne bodo več jemali denarja od ljudstva in popravljali okvar na hiši. Duhovnik Jojadá je tedaj vzel skrinjo, izvrtal luknjo v pokrov in jo postavil zraven oltarja na desni strani vhoda v Gospodovo hišo. Vanjo so devali duhovniki, ki so stražili na pragu, ves denar, ki je prihajal v Gospodovo hišo. Kadar so videli, da je v skrinji veliko denarja, sta prišla kraljevi pisar in véliki duhovnik ter zavezala in preštela denar, ki se je znašel v Gospodovi hiši. Prešteti denar sta izročala delovodjem, ki so imeli na skrbi Gospodovo hišo. Ti so ga izplačevali tesarjem in gradbincem, ki so delali v Gospodovi hiši, zidarjem in kamnosekom, pa tudi za nakup lesa in obdelanih kamnov, da bi se popravile okvare v Gospodovi hiši – skratka za vse stroške pri popravljanju hiše. Za denar, ki se je stekal v Gospodovo hišo, pa niso delali srebrnih skled, nožev, kropil, trobent ali kakršnih koli zlatih in srebrnih posod za Gospodovo hišo, ampak so ga dajali delovodjem, da so z njim popravljali Gospodovo hišo. Od mož, ki sta jim izročala denar, da so ga dajali delavcem, niso terjali obračuna, ker so delali na zaupanje. Denar od spravnih daritev in daritev za greh pa se ni stekal v Gospodovo hišo, ampak je bil za duhovnike. Tedaj je prišel arámski kralj Hazaél, se bojeval proti Gatu in ga zavzel. Ko pa se je Hazaél pripravljal, da gre nad Jeruzalem, je vzel Judov kralj Joáš vse svete predmete, ki so jih bili posvetili njegovi očetje, Judovi kralji Józafat, Jorám in Ahazjá, in kar je sam posvetil, in vse zlato, ki se je znašlo v zakladnicah Gospodove hiše in kraljeve hiše, in to poslal arámskemu kralju Hazaélu. Tedaj se je ta umaknil od Jeruzalema. Druga Joáševa dela in vse, kar je storil – mar ni to zapisano v knjigi Letopisi Judovih kraljev? Vzdignila sta se njegova služabnika, spletla zaroto in ubila Joáša v Bet Milóju, na poti v Silo. Njegova služabnika Šimátin sin Zabád in Šomêrin sin Jozabád sta ga pobila in je umrl. Pokopali so ga pri njegovih očetih v Davidovem mestu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Amacjá. V triindvajsetem letu Ahazjájevega sina Joáša, Judovega kralja, je postal kralj nad Izraelom Jehújev sin Joaház in kraljeval v Samariji sedemnajst let. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, in zapadal v grehe Nebátovega sina Jerobeáma, ki je bil vanje zapeljal Izraela, in se ni odvrnil od njih. Zato se je vnela Gospodova jeza nad Izraelom in dal jih je za vse dni v roke arámskemu kralju Hazaélu in Hazaélovemu sinu Ben Hadádu. Ko pa je Joaház pomiril Gospodovo obličje, ga je Gospod uslišal; videl je namreč Izraelovo stisko, kako jih arámski kralj stiska. Gospod je dal Izraelu rešitelja, da so ušli iz rok Arámcev; Izraelovi sinovi so spet bivali v svojih šotorih kakor nekdaj. A kljub temu se niso odvrnili od grehov Jerobeámove hiše, ki je vanje zapeljala Izraela, marveč so vztrajali v njih. Tudi ašera je še stala v Samariji. Joaházu pa je od vojske ostalo samo petdeset konjenikov, deset bojnih voz in deset tisoč pešcev, kajti arámski kralj jih je uničil in naredil z njimi kakor s prahom, ki se pohodi. Druga Joaházova dela, vse, kar je napravil, in njegovo junaštvo – mar ni to zapisano v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev? Ko je Joaház legel k svojim očetom, so ga pokopali v Samariji. Namesto njega je postal kralj njegov sin Joáš. V sedemintridesetem letu Judovega kralja Joáša je postal kralj nad Izraelom Joaházov sin Joáš in kraljeval v Samariji šestnajst let. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh; ni se odvrnil od vseh grehov Nebátovega sina Jerobeáma, ki je bil vanje zapeljal Izraela, ampak je vztrajal v njih. Druga Joáševa dela, vse, kar je naredil, in njegovo junaštvo, kako se je bojeval z Judovim kraljem Amacjájem – mar ni to zapisano v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev? Ko je Joáš legel k svojim očetom, je na njegov prestol sédel Jerobeám. Joáš je bil pokopan v Samariji pri Izraelovih kraljih. Elizej pa je zbolel za boleznijo, za katero je tudi umrl. Tedaj je šel k njemu Izraelov kralj Joáš. Jokal je nad njegovim obličjem in rekel: »Moj oče, moj oče, Izraelovo bojno vozovje in njegovi konjeniki!« Elizej mu je rekel: »Vzemi lok in puščice!« Vzel si je lok in puščice. Potem je rekel Izraelovemu kralju: »Iztegni svojo roko na lok!« Ko je iztegnil svojo roko, je Elizej položil svoje roke na králjeve roke in rekel: »Odpri okno proti vzhodu!« Odprl je in Elizej je rekel: »Streljaj!« In je ustrelil. Tedaj je rekel: »Puščica zmage od Gospoda, puščica zmage nad Arámom. Potolkel boš Arámce pri Aféku do kraja.« Nato je rekel: »Vzemi puščice!« Ko jih je vzel, je rekel Izraelovemu kralju: »Udari po tleh!« Udaril je trikrat in odnehal. Božji mož pa se je razjezil nad njim in rekel: »Udariti bi bil moral petkrat ali šestkrat; tedaj bi bil Arámce potolkel do kraja; zdaj pa jih boš potolkel le trikrat.« Potem je Elizej umrl in so ga pokopali. V začetku leta so prihajala v deželo moábska roparska krdela. Ko so nekoč pokopavali nekega moža, glej, so zagledali roparsko krdelo. Moža so vrgli v Elizejev grob in se razšli. Ko pa se je mož dotaknil Elizejevih kosti, je oživel in se postavil na noge. Arámski kralj Hazaél je zatiral Izraela vse Joaházove dni. Gospod pa jim je izkazal milost in se jih usmilil. Obrnil se je k njim zaradi svoje zaveze z Abrahamom, Izakom in Jakobom; ni jih hotel uničiti in jih vse do zdaj ni zavrgel izpred svojega obličja. Ko je arámski kralj Hazaél umrl, je namesto njega postal kralj njegov sin Ben Hadád. Joaházov sin Joáš je spet vzel Hazaélovemu sinu Ben Hadádu mesta, ki jih je Hazaél v vojni vzel njegovemu očetu Joaházu. Trikrat ga je Joáš potolkel in dobil nazaj Izraelova mesta. V drugem letu Joaházovega sina Joáša, Izraelovega kralja, je postal kralj Amacjá, sin Judovega kralja Joáša. Petindvajset let je imel, ko je postal kralj, in devetindvajset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Joadána; bila je iz Jeruzalema. Delal je, kar je prav v Gospodovih očeh, vendar ne tako kakor njegov oče David; delal je povsem tako, kakor je delal njegov oče Joáš. Le višin niso odpravili; ljudstvo je še vedno opravljalo klavne in kadilne daritve na višinah. Brž ko je bila kraljeva oblast trdno v njegovih rokah, je ubil svoja služabnika, ki sta ubila kralja, njegovega očeta. Sinov obeh ubijalcev pa ni usmrtil – kakor je zapisano v knjigi Mojzesove postave, ki jo je zapovedal Gospod, ko je rekel: »Očetje naj ne bodo usmrčeni zaradi otrok in ne otroci usmrčeni zaradi očetov, ampak vsak naj bo usmrčen za svoj greh.« Potolkel je Edómce v Ge Melahu, deset tisoč mož, v boju zavzel Selo in ji dal ime Jokteél do tega dne. Tedaj je Amacjá poslal odposlance k Izraelovemu kralju Joášu, Joaházovemu sinu in Jehújevemu vnuku, in rekel: »Pridi, da se pomeriva!« Izraelov kralj Joáš pa je Judovemu kralju Amacjáju poslal sporočilo in rekel: »Libanonski osat je cedri libanonski sporočil: ›Daj svojo hčer mojemu sinu za ženo!‹ Pa je privihrala mimo libanonska divjad in pomendrala osat. Temeljito si potolkel Edómce, zato se je tvoje srce prevzelo. Uživaj slavo in ostani doma! Zakaj siliš v nesrečo in hočeš pasti sam in Juda s teboj?« Amacjá pa ni poslušal. In prišel je Izraelov kralj Joáš in pomerila sta se, on in Judov kralj Amacjá, pri Bet Šemešu na Judovem. Juda je bil poražen pred Izraelom, da so zbežali vsak v svoj šotor. Judovega kralja Amacjája, Joáševega sina in Ahazjájevega vnuka, pa je Izraelov kralj Joáš pri Bet Šemešu ujel in pripeljal v Jeruzalem. Podrl je štiristo komolcev jeruzalemskega obzidja od Efrájimovih do Vogalnih vrat. Vzel je vse zlato in srebro in vse posode, ki so jih našli v Gospodovi hiši in v zakladnicah kraljeve hiše, pa še talce in se vrnil v Samarijo. Druga Joáševa dela, kar je naredil in njegovo junaštvo, kako se je bojeval z Judovim kraljem Amacjájem – mar ni to zapisano v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev? Ko je Joáš legel k svojim očetom, je bil pokopan v Samariji pri Izraelovih kraljih. Namesto njega je postal kralj njegov sin Jerobeám. Judov kralj Amacjá, Joášev sin, je živel po smrti Izraelovega kralja Joáša, Joaházovega sina, še petnajst let. Druga Amacjájeva dela – mar niso zapisana v knjigi Letopisi Judovih kraljev? Ko so v Jeruzalemu spletli zaroto proti njemu, je pobegnil v Lahíš. Vendar so poslali ljudi za njim v Lahíš in ga tam usmrtili. Prenesli so ga na konjih in ga pokopali pri njegovih očetih v Jeruzalemu, v Davidovem mestu. Vse Judovo ljudstvo pa je vzelo Azarjája, ki je imel šestnajst let, in postavili so ga za kralja namesto njegovega očeta Amacjája. Sezidal je Elát in ga spet pripojil Judu, potem ko je kralj legel k svojim očetom. V petnajstem letu Judovega kralja Amacjája, Joáševega sina, je postal kralj Jerobeám, sin Izraelovega kralja Joáša, in kraljeval v Samariji enainštirideset let. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh; ni se odvrnil od vseh grehov Nebátovega sina Jerobeáma, ki je bil vanje zapeljal Izraela. Pridobil je nazaj Izraelovo ozemlje od Lebó Hamáta do morja Arábe, po besedi Gospoda, Izraelovega Boga, ki jo je govoril po svojem služabniku Jonu, Amitájevem sinu, preroku, ki je bil iz Gat Heferja. Gospod je namreč videl, da je Izraelova stiska silno bridka; prizaneseno ni bilo ne nedoletnim ne polnoletnim in ni ga bilo, ki bi pomagal Izraelu. Vendar Gospod ni govoril, da bo Izraelovo ime izbrisal izpod neba, zato jih je rešil po Joáševem sinu Jerobeámu. Druga Jerobeámova dela, vse, kar je storil, in njegovo junaštvo, kako se je bojeval in kako je Izraelu vrnil Damask in Hamát na Judovem – mar ni zapisano v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev? Ko je Jerobeám legel k svojim očetom, k Izraelovim kraljem, je namesto njega postal kralj njegov sin Zeharjá. V sedemindvajsetem letu Izraelovega kralja Jerobeáma je postal kralj Azarjá, sin Judovega kralja Amacjája. Šestnajst let je imel, ko je postal kralj, in dvainpetdeset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Jehólja; bila je iz Jeruzalema. Delal je, kar je prav v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor je delal njegov oče Amacjá. Le višin niso odpravili; ljudstvo je še vedno opravljalo klavne in kadilne daritve na višinah. Gospod pa je udaril kralja s tem, da je bil gobav vse do dneva svoje smrti. Bivati je moral v posebni hiši, kraljev sin Jotám pa je bil upravitelj hiše in je vladal ljudstvu v deželi. Druga Azarjájeva dela in vse, kar je napravil – ali ni to zapisano v knjigi Letopisi Judovih kraljev? Ko je Azarjá legel k svojim očetom, so ga pokopali pri njegovih očetih v Davidovem mestu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Jotám. V osemintridesetem letu Judovega kralja Azarjája je postal kralj nad Izraelom Jerobeámov sin Zeharjá in kraljeval v Samariji šest mesecev. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, kakor so delali njegovi očetje; ni se odvrnil od grehov Nebátovega sina Jerobeáma, ki je bil vanje zapeljal Izraela. Proti njemu se je zarotil Jabéšev sin Šalúm, ga potolkel vpričo ljudstva in usmrtil ter postal kralj namesto njega. Druga Zeharjájeva dela, glej, so zapisana v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev. Tole pa je bila beseda, ki jo je Gospod govoril Jehúju in rekel: »Tvoji sinovi bodo do četrtega rodu sedeli na Izraelovem prestolu.« In tako se je zgodilo. Jabéšev sin Šalúm je postal kralj v devetintridesetem letu Judovega kralja Uzíja in kraljeval v Samariji mesec dni. Gadíjev sin Menahém je namreč prišel iz Tirce in prišel v Samarijo. Potolkel je Jabéševega sina Šalúma, ga usmrtil in postal kralj namesto njega. Druga Šalúmova dela in zarota, ki jo je spletel, glej, so zapisani v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev. Tedaj je Menahém udaril po Tifsáhu in po vseh, ki so bili v njem, in po vsej njegovi okolici od Tirce naprej. Ker mu niso odprli, ko je pustošil, je razparal vse njegove nosečnice. V devetintridesetem letu Judovega kralja Azarjája je postal kralj nad Izraelom Gadíjev sin Menahém in kraljeval v Samariji deset let. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh; vse življenje se ni odvrnil od grehov Nebátovega sina Jerobeáma, ki je bil vanje zapeljal Izraela. Tedaj je nad deželo prišel asirski kralj Pul; Menahém je dal Pulu tisoč talentov srebra, da bi bila njegova roka z njim in bi utrdil kraljevsko oblast v svoji roki. Ta denar je Menahém naprtil Izraelu, vsem premožnim ljudem, da so dali asirskemu kralju po petdeset šeklov na osebo. Asirski kralj se je tedaj umaknil in ni ostal v deželi. Druga Menahémova dela in vse, kar je storil – ali ni to zapisano v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev? Ko je Menahém legel k svojim očetom, je namesto njega postal kralj njegov sin Pekahjá. V petdesetem letu Judovega kralja Azarjája je postal kralj nad Izraelom Menahémov sin Pekahjá in kraljeval v Samariji dve leti. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh; ni se odvrnil od grehov Nebátovega sina Jerobeáma, ki je bil vanje zapeljal Izraela. Proti njemu se je zarotil njegov pribočnik Remaljájev sin Pekah in ga pobil v Samariji v stolpu kraljevega dvora z Argóbom in Arjéjem vred. S Pekahom je bilo petdeset Gileádcev. Ko ga je usmrtil, je postal kralj namesto njega. Druga Pekahjájeva dela in vse, kar je napravil, glej, je zapisano v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev. V dvainpetdesetem letu Judovega kralja Azarjája je postal kralj nad Izraelom Remaljájev sin Pekah in kraljeval v Samariji dvajset let. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh; ni se odvrnil od grehov Nebátovega sina Jerobeáma, ki je bil vanje zapeljal Izraela. V dneh Izraelovega kralja Pekaha je prišel asirski kralj Tiglát Piléser in zavzel Ijón, Abél Bet Maáho, Janóah, Kedeš, Hacór, Gileád in Galilejo, vso Neftálijevo deželo; odpeljal je ljudi v izgnanstvo v Asirijo. Proti Remaljájevemu sinu Pekahu je Elájev sin Hošéa spletel zaroto, ga potolkel in usmrtil ter postal kralj namesto njega v dvajsetem letu Uzíjevega sina Jotáma. Druga Pekahova dela in vse, kar je storil, glej, je zapisano v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev. V drugem letu Remaljájevega sina Pekaha, Izraelovega kralja, je postal kralj Jotám, sin Judovega kralja Uzíja. Petindvajset let je imel, ko je postal kralj, in šestnajst let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Jerúša; bila je Cadókova hči. Delal je, kar je prav v Gospodovih očeh; delal je povsem tako, kakor je delal njegov oče Uzíja. Le višin niso odpravili; ljudstvo je še vedno opravljalo klavne in kadilne daritve na višinah. Sezidal pa je Gornja vrata pri Gospodovi hiši. Druga Jotámova dela, ki jih je napravil – mar niso zapisana v knjigi Letopisi Judovih kraljev? V tistih dneh je Gospod začel pošiljati nad Juda arámskega kralja Recína in Remaljájevega sina Pekaha. Ko je Jotám legel k svojim očetom, je bil pokopan pri očetih v mestu svojega očeta Davida. Namesto njega je postal kralj njegov sin Aház. V sedemnajstem letu Remaljájevega sina Pekaha je postal kralj Aház, sin Judovega kralja Jotáma. Dvajset let je imel Aház, ko je postal kralj, in šestnajst let je kraljeval v Jeruzalemu. Ni delal, kar je prav v očeh Gospoda, njegovega Boga, kakor njegov oče David, temveč je hodil po poti Izraelovih kraljev. Celo svojega sina je žrtvoval v ognju po gnusni navadi narodov, ki jih je Gospod pregnal izpred Izraelovih sinov. Opravljal je tudi klavne in kadilne daritve na višinah, na gričih in pod vsakim zelenim drevesom. Tedaj sta arámski kralj Recín in Izraelov kralj Remaljájev sin Pekah šla v boj proti Jeruzalemu. Obkolila sta Aháza, pa ga nista mogla premagati. Tisti čas je arámski kralj Recín spet pripojil Elát Arámu in pregnal Judovce iz Eláta. Tedaj so v Elát prišli Edómci in ostali tam do tega dne. Aház je poslal k asirskemu kralju Tiglát Piléserju odposlance in rekel: »Tvoj služabnik in tvoj sin sem. Pridi in me reši iz rok arámskega kralja in iz rok Izraelovega kralja, ki sta se vzdignila proti meni!« Potem je Aház vzel srebro in zlato, ki se je našlo v Gospodovi hiši in v zakladnicah kraljeve hiše, ter ga poslal v dar asirskemu kralju. Asirski kralj ga je uslišal. In asirski kralj je šel nad Damask, ga zavzel in odpeljal ljudi v izgnanstvo v Kir, Recína pa usmrtil. Ko je šel kralj Aház v Damask asirskemu kralju Tiglát Piléserju naproti, je videl oltar, ki je stal v Damasku. Kralj Aház je poslal duhovniku Urijáju osnutek in posnetek oltarja z vsemi podrobnostmi. Duhovnik Urijá je sezidal oltar; natanko tako, kakor je kralj Aház sporočil iz Damaska, ga je naredil duhovnik Urijá, še preden je prišel kralj Aház iz Damaska. Ko je kralj prišel iz Damaska, si je kralj ogledal oltar. Potem se je približal oltarju in se povzpel nanj. Zažgal je svojo žgalno in jedilno daritev, izlil pitno daritev in pokropil oltar s krvjo mirovnih daritev, ki jih je imel. Bronasti oltar, ki je stal pred Gospodom, pa je odstranil izpred svetišča, s prostora med novim oltarjem in Gospodovo hišo, in ga postavil na severni strani novega oltarja. Kralj Aház je ukazal duhovniku Urijáju, rekoč: »Na vélikem oltarju zažigaj jutranjo žgalno daritev in večerno jedilno daritev, kraljevo žgalno in jedilno daritev, pa tudi žgalno daritev vsega ljudstva v deželi, njihovo jedilno in njihove pitne daritve! Po njem pokropi vso kri žgalne in vso kri klavne daritve! Bronasti oltar pa mi bo za vedeževanje.« In duhovnik Urijá je naredil povsem tako, kakor mu je kralj ukazal. Kralj Aház je odlomil stranice na stojalih in odstranil umivalnike, ki so bili na njih. Snel je morje z bronastih volov, ki so ga nosili, in ga položil na kamnit podstavek. Tudi pokriti sobotni hodnik, ki so ga naredili v templju, in kraljev zunanji vhod v Gospodovo hišo je zaradi asirskega kralja odstranil. Druga Aházova dela, ki jih je napravil – ali niso zapisana v knjigi Letopisi Judovih kraljev? Ko je Aház legel k svojim očetom, je bil pokopan pri svojih očetih v Davidovem mestu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Ezekíja. V dvanajstem letu Judovega kralja Aháza je postal kralj nad Izraelom Elájev sin Hošéa in kraljeval v Samariji devet let. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, vendar ne tako kakor Izraelovi kralji, ki so bili pred njim. Ko je šel nadenj asirski kralj Salmanasar, mu je Hošéa postal podložen in mu je moral plačevati davek. Asirski kralj pa je odkril zaroto pri Hošéu, ker je poslal odposlance k egiptovskemu kralju Soju in ni dal asirskemu kralju davka kakor vsako leto. Zato ga je asirski kralj prijel in ga vklenil v ječi. Potem je asirski kralj krenil nad vso deželo, prišel do Samarije in jo tri leta oblegal. V devetem Hošéovem letu je asirski kralj Samarijo zavzel, odpeljal Izraelce v izgnanstvo v Asirijo in jih naselil v Haláhu, ob Habórju, reki v Gozánu, in po medijskih mestih. To se je zgodilo, ker so Izraelovi sinovi grešili proti Gospodu, svojemu Bogu, ki jih je pripeljal iz egiptovske dežele izpod oblasti egiptovskega kralja faraona, in častili druge bogove. Živeli so po zakonih narodov, ki jih je Gospod pregnal izpred Izraelovih sinov, in po razvadah, ki so jih vpeljali Izraelovi kralji. Izraelovi sinovi so počeli stvari, ki niso bile poštene do Gospoda, njihovega Boga. Gradili so si višine v vseh mestih, od stražnega stolpa do utrjenega mesta. Postavljali so si stebre in ašere na vsakem visokem griču in pod vsakim zelenim drevesom in na vseh višinah zažigali kadilo kakor narodi, ki jih je Gospod pregnal izpred njih. Počenjali so hude stvari in jezili Gospoda. Služili so malikom, o katerih jim je Gospod rekel: »Ne delajte tega!« Gospod je svaril Izraela in Juda po vseh svojih prerokih in po vseh vidcih ter rekel: »Odvrnite se od svojih hudobnih poti in se držite mojih zapovedi in zakonov po vsej postavi, ki sem jo zapovedal vašim očetom in vam jo poslal po svojih služabnikih prerokih!« Pa niso poslušali; svoj tilnik so napravili trši, kakor je bil tilnik njihovih očetov, ki niso bili zvesti Gospodu, svojemu Bogu. Zavrgli so njegove zakone in zavezo, ki jo je sklenil z njihovimi očeti, in pričevanja, s katerimi jim je pričeval. Hodili so za praznimi maliki in postali prazni, in za narodi, ki so jih obdajali in glede katerih jim je Gospod ukazal, naj ne delajo kakor oni. Zapustili so vse zapovedi Gospoda, svojega Boga, in si naredili uliti podobi – dve teleti; napravili so ašero, molili vso nebesno vojsko in služili Báalu. Svoje sinove in hčere so žrtvovali v ognju in se ukvarjali z vedeževanjem in s čaranjem. Vdajali so se temu, kar je hudo v Gospodovih očeh, in ga jezili. In Gospod se je silno razsrdil nad Izraelom; odpravil jih je izpred svojega obličja, tako da je preostal samo še Judov rod. Tudi Juda se ni držal zapovedi Gospoda, svojega Boga, temveč so posnemali navade, ki jih je vpeljal Izrael. Zato je Gospod zavrgel vse Izraelovo potomstvo, jih stiskal in jih dajal plenilcem v roke, dokler jih ni vrgel izpred svojega obličja. Ko je bil Gospod odtrgal Izraela od Davidove hiše, so postavili za kralja Nebátovega sina Jerobeáma. Jerobeám je odvrnil Izraela od Gospoda in jih zapeljal v velik greh. Izraelovi sinovi so hodili v vseh grehih, ki jih je delal Jerobeám. Niso se odvrnili od njih, dokler ni Gospod odpravil Izraela izpred svojega obličja, kakor je bil govoril po vseh svojih služabnikih prerokih. In Izrael je moral oditi s svoje zemlje v izgnanstvo v Asirijo do tega dne. Asirski kralj pa je iz Babilona, iz Kute, Avája, Hamáta in Sefarvájima pripeljal ljudi ter jih naselil po samarijskih mestih namesto Izraelovih sinov. Zasedli so Samarijo in bivali v njenih mestih. Ko so se doselili tja, niso častili Gospoda; zato je Gospod poslal mednje leve, da so jih ubijali. Tedaj so rekli asirskemu kralju: »Narodi, ki si jih odpeljal in naselil po samarijskih mestih, ne vedo, kako naj prav častijo boga te dežele. Zato je poslal mednje leve; in glej, ti jih morijo, ker ne vedo, kako naj prav častijo boga te dežele.« Asirski kralj je ukazal in rekel: »Peljite tja enega izmed duhovnikov, ki ste jih odpeljali od tam! Naj gre, se tam naseli in jih uči, kako naj prav častijo boga te dežele.« Prišel je torej eden izmed duhovnikov, ki so jih bili odpeljali iz Samarije, se naselil v Betelu in jih učil, kako naj častijo Gospoda. Vendar si je vsak narod naredil svojega boga in ga postavil v svetiščih na višinah, ki so jih napravili Samarijani, vsak narod v mestih, kjer je prebival. Ljudje iz Babilona so si naredili Sukót Benóta, ljudje iz Kute so naredili Nergála, ljudje iz Hamáta Ašimája, Avéjci Nibháza in Tartáka, Sefarvéjci pa so sežigali svoje otroke v ognju sefarvájimskima bogovoma Adramélehu in Anamélehu. Častili so tudi Gospoda, vendar so si postavljali iz svoje srede duhovnike za višine, da so opravljali službo v svetiščih na višinah. Častili so torej Gospoda in služili svojim bogovom po običaju narodov, iz katerih so jih bili odpeljali. Vse do tega dne se ravnajo po svojih nekdanjih običajih. Ne častijo Gospoda in se ne ravnajo po njegovih zakonih in odlokih, po postavi in zapovedi, ki jih je Gospod zapovedal sinovom Jakoba, kateremu je dal ime Izrael. Z njimi je Gospod sklenil zavezo, jim zapovedal in rekel: »Ne častite drugih bogov, ne molite jih, ne služite jim in jim ne darujte, marveč Gospoda, ki vas je z veliko močjo in z iztegnjenim laktom izpeljal iz egiptovske dežele; njega častite, njega molite in njemu darujte! Držite se zakonov in odlokov, postave in zapovedi, ki vam jih je zapisal, in jih izpolnjujte vse dni! Ne častite drugih bogov! Ne pozabite na zavezo, ki sem jo sklenil z vami, in ne častite drugih bogov, marveč Gospoda, svojega Boga, častite in rešil vas bo iz rok vseh vaših sovražnikov.« Pa niso poslušali, temveč so se ravnali po svojem nekdanjem običaju. Ti narodi so torej častili Gospoda in obenem služili malikom. Tudi njihovi otroci in otrok otroci do tega dne delajo tako, kakor so delali njihovi očetje. V tretjem letu Elájevega sina Hošéa, Izraelovega kralja, je zavladal Ezekíja, sin Judovega kralja Aháza. Petindvajset let je imel, ko je postal kralj, in devetindvajset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Abí; bila je Zeharjájeva hči. Delal je, kar je prav v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor je delal njegov oče David. Odstranil je višine, razbil stebre in posekal ašero. Razbil je tudi bronasto kačo, ki jo je bil naredil Mojzes; vse dotlej so ji namreč Izraelci zažigali kadilo. Dali so ji ime Nehuštán. Ezekíja je zaupal v Gospoda, Izraelovega Boga; med vsemi Judovimi kralji za njim ni bilo njemu enakega, pa tudi med tistimi ne, ki so bili pred njim. Držal se je Gospoda in ni odstopil od njega; izpolnjeval je zapovedi, ki jih je Gospod zapovedal Mojzesu. Zato je bil Gospod z njim: česar koli se je lotil, vse se mu je posrečilo. Uprl se je asirskemu kralju in mu ni bil več podložen. Filistejce je tolkel tja do Gaze in njene okolice, od stražnega stolpa do utrjenega mesta. V četrtem letu kralja Ezekíja, to je v sedmem letu Elájevega sina Hošéa, Izraelovega kralja, je prišel asirski kralj Salmanasar nad Samarijo in jo oblegal. Po treh letih so jo zavzeli. V šestem Ezekíjevem letu, to je v devetem letu Izraelovega kralja Hošéa, je bila Samarija zavzeta. Asirski kralj je odpeljal Izraelce v izgnanstvo v Asirijo; nastanil jih je v Haláhu, ob Habórju, reki v Gozánu, in po medijskih mestih, ker niso poslušali glasu Gospoda, svojega Boga, in so prelomili njegovo zavezo. Kar je Gospodov služabnik Mojzes zapovedal, sploh niso poslušali in ne izpolnjevali. V štirinajstem letu kralja Ezekíja je asirski kralj Sanheríb šel nad vsa utrjena Judova mesta in jih osvojil. Judov kralj Ezekíja je poslal asirskemu kralju v Lahíš sporočilo in rekel: »Pregrešil sem se. Obrni se od mene! Kar koli mi boš naložil, bom nosil.« Asirski kralj je tedaj Judovemu kralju Ezekíju naložil tristo talentov srebra in trideset talentov zlata. Ezekíja je izročil vse srebro, ki se je našlo v Gospodovi hiši in v zakladnicah kraljeve hiše. V tistem času je Judov kralj Ezekíja dal z vrat Gospodovega templja in s podbojev odluščiti zlato, s katerim jih je bil sam ukazal prekriti, in ga je dal asirskemu kralju. Asirski kralj pa je poslal iz Lahíša Tartána, Rabsarísa in Rabšakéja z močno vojsko h kralju Ezekíju v Jeruzalem. Šli so in prišli pred Jeruzalem. Ko so dospeli, so se ustavili pri vodovodu h gornjemu zbiralniku, ob cesti k Belivčevemu zemljišču in poklicali kralja. Tedaj so prišli k njim dvorni oskrbnik Hilkijájev sin Eljakím, pisar Šebná in letopisec Asáfov sin Joáh. Rabšaké jim je rekel: »Povejte Ezekíju: Tako govori veliki kralj, asirski kralj: Kakšna je opora, na katero se zanašaš? Misliš, da so gole besede že izkušenost in moč za vojskovanje? Na koga se vendar zanašaš, da si se mi uprl? Zdaj, glej, se zanašaš na ta nalomljeni trstovec, na Egipt, ki se vsakemu, ki se opre nanj, zadere v dlan in jo predre. Tak je faraon, egiptovski kralj, za vse, ki se zanašajo nanj. Če pa mi porečete: ›V Gospoda, svojega Boga, zaupamo‹ – mar ni to on, čigar višine in oltarje je Ezekíja odstranil ter Judu in Jeruzalemu rekel: ›Pred tem oltarjem v Jeruzalemu molite!‹ Zdaj torej sprejmi izziv mojega gospodarja, asirskega kralja: dam ti dva tisoč konj, če premoreš jezdece, da jih posadiš nanje! Kako boš odbil enega samega, čeprav najnižjega častnika mojega gospodarja, ko se glede konj in konjenikov zanašaš na Egipt! In naposled, ali sem brez Gospodove volje prišel nad ta kraj, da ga opustošim? Gospod mi je rekel: Pojdi nad to deželo in jo opustoši!« Tedaj so Hilkijájev sin Eljakím, Šebná in Joáh rekli Rabšakéju: »Govôri s svojimi hlapci po aramejsko! Saj razumemo. Ne govôri z nami po judovsko, ker to sliši ljudstvo, ki je na obzidju!« Rabšaké jim je rekel: »Me je mar moj gospodar poslal, da govorim te besede le tvojemu gospodarju in tebi, in ne tudi možem, ki sedijo na obzidju in bodo morali z vami vred jesti svoje blato in piti svoj seč?« Tedaj se je Rabšaké ustopil in po judovsko zaklical na ves glas: »Poslušajte besedo velikega kralja, asirskega kralja! Takole govori kralj: Naj vas Ezekíja ne zavaja, kajti ne bo vas mogel rešiti iz moje roke. Naj vam Ezekíja ne vliva zaupanja v Gospoda in ne govori: Gospod nas bo gotovo rešil in to mesto ne bo dano v roke asirskemu kralju. Ne poslušajte Ezekíja! Tako namreč govori asirski kralj: Sklenite prijateljstvo z mano in prestopite k meni, pa bo vsak lahko jedel sadove svoje trte in smokve in pil vodo iz svoje kapnice, dokler ne pridem in vas ne vzamem v deželo, podobno vaši, v deželo žita in novega vina, deželo kruha in vinogradov, deželo oljk in medu, da boste živeli in ne umrli. Nikar ne poslušajte Ezekíja, ker vas zapeljuje, ko pravi: › Gospod nas bo rešil!‹ Mar so bogovi narodov mogli rešiti svojo deželo iz rok asirskega kralja? Kje so bogovi Hamáta in Arpáda? Kje bogovi Sefarvájima, Hene in Avája? So morda rešili Samarijo iz mojih rok? Kateri izmed bogov teh dežel je rešil svojo deželo iz mojih rok? Pa naj bi Gospod rešil Jeruzalem iz mojih rok!« Ljudstvo pa je molčalo in mu ni odgovorilo niti besede. Kraljev ukaz se je namreč glasil: »Ne odgovarjajte mu!« Nato so dvorni oskrbnik Hilkijájev sin Eljakím, pisar Šebná in letopisec Asáfov sin Joáh prišli s pretrganimi oblačili k Ezekíju in mu sporočili Rabšakéjeve besede. Ko je kralj Ezekíja to slišal, je pretrgal svoja oblačila, se ogrnil v raševino in šel v Gospodovo hišo. Poslal je dvornega oskrbnika Eljakíma, pisarja Šebnája in starešine duhovnikov, ogrnjene v raševino, k Amócovemu sinu, preroku Izaiju. Rekli so mu: »Tako govori Ezekíja: ›Dan stiske, kazni in sramote je ta dan! Otroci so že prišli do poroda, ni pa moči, da bi se rodili. Morda je Gospod, tvoj Bog, prisluhnil besedam Rabšakéja, ki ga je njegov gospodar, asirski kralj, poslal zasramovat živega Boga, in ga bo kaznoval za besede, ki jih je Gospod, tvoj Bog, slišal. Zato vzdigni molitev za ostanek, ki se še najde!‹« Ko so služabniki kralja Ezekíja prišli k Izaiju, jim je Izaija rekel: »Takole recite svojemu gospodarju: Tako govori Gospod: ›Ne boj se zaradi besed, ki si jih slišal in so me z njimi sramotili služabniki asirskega kralja! Glej, dal mu bom duha, da bo slišal novico in se vrnil v svojo deželo, v njegovi deželi pa ga bom pustil pasti pod mečem.‹« Rabšaké se je vrnil in našel asirskega kralja v boju z Libno. Slišal je namreč, da je bil odrinil iz Lahíša. Ko pa je slišal govorico o etiopskem kralju Tirháku: »Glej, napotil se je, da bi se bojeval proti tebi!«, je znova poslal k Ezekíju odposlance in rekel: »Tole recite Judovemu kralju Ezekíju: ›Naj te ne zavaja tvoj Bog, ki vanj zaupaš in praviš: Jeruzalem ne bo dan v roke asirskemu kralju. Glej, sam si slišal, kaj so asirski kralji storili vsem deželam, ko so jih z zakletvijo pokončali. In ti naj bi se rešil? Mar so bogovi narodov rešili nje, ki so jih uničili moji očetje: prebivalce Gozána, Harána, Recefa in sinove Edena, ki so bili v Telasárju? Kje je kralj Hamáta, kralj Arpáda, kralj mesta Sefarvájima, Hene in Avája?‹« Ezekíja je vzel pisanje iz rok odposlancev in ga prebral. Nato je Ezekíja šel v Gospodovo hišo in ga razgrnil pred Gospodom. Potem je Ezekíja molil pred Gospodom in rekel: » Gospod, Izraelov Bog, ki prestoluješ med kerubi! Ti si Bog, ti edini, vsem kraljestvom na zemlji. Ti si naredil nebo in zemljo. Napni, Gospod, uho in prisluhni! Odpri, Gospod, oči in poglej! Poslušaj besede, ki jih je poslal Sanheríb, da bi osramotil živega Boga! Res so, Gospod, asirski kralji opustošili narode in njihove dežele, njihove bogove pa pometali v ogenj. Saj to niso bogovi, temveč delo človeških rok, les in kamen; zato so jih mogli uničiti. Zdaj torej, Gospod, naš Bog, nas vendar reši iz njegovih rok, da bodo vsa kraljestva na zemlji spoznala, da si ti, Gospod, edini Bog!« Tedaj je Amócov sin Izaija poslal Ezekíju sporočilo in rekel: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: »Kar si molil k meni glede asirskega kralja Sanheríba, sem slišal.« Tole je beseda, ki jo je Gospod govoril o njem: »Posmehuje se ti, zaničuje te devica, hči sionska, z glavo maje za teboj hči jeruzalemska. Koga si sramotil in žalil, proti komu si povzdignil glas in ošabno vzdignil oči? Proti Izraelovemu Svetemu! Po svojih odposlancih si sramotil Gospoda. Rekel si: ›S svojimi številnimi vozovi sem se povzpel na višave gora, na skrajna področja Libanona; posekal sem njegove najvišje cedre, njegove izbrane ciprese. Prišel sem do najbolj odmaknjenega prenočišča, do njegovega najgostejšega gozda. Izkopal sem vodnjake in pil vodo na tujem, s stopalom svojih nog posušil vse egiptovske veletoke.‹ Kaj nisi slišal: iz daljave sem to pripravljal, od nekdanjih dni sem to oblikoval, zdaj sem to privedel: da zrušiš v kupe razvalin utrjena mesta. Zato so njihovi prebivalci onemogli, preplašili so se in osramotili; postali so bilje na polju, mlado zelišče, trava po strehah, ki uvene, preden se vzdigne. Poznam tvoj počitek, tvoj odhod in prihod, tvoje divjanje proti meni. Ker divjaš proti meni in se je tvoja prevzetnost vzpela do mojih ušes, ti bom dal svoj obroček v nos, svojo brzdo v usta in te odpeljal po poti, po kateri si prišel.« »To naj ti bo v znamenje: letos boste jedli, kar podraste; drugo leto, kar zraste na ledini; tretje leto pa sejte in žanjite, zasajajte vinograde in jejte njihov sad. Rešenci Judove hiše, ki bodo preostali, bodo spet poganjali korenine navzdol in prinašali sad navzgor. Kajti iz Jeruzalema bo vzniknil ostanek, rešenci z gore Sion. Gospodova gorečnost bo to storila. Zato Gospod tako govori o asirskem kralju: Ne bo prišel v to mesto ne ustrelil tja puščice, ne bo se mu približal s ščitom ne nasul nasipa proti njemu. Po poti, po kateri je prišel, bo šel nazaj, v to mesto pa ne bo prišel, govori Gospod. Branil bom to mesto, da ga rešim, zaradi sebe in zaradi Davida, svojega služabnika.« Tisto noč je prišel Gospodov angel in v asirskem taboru pobil sto petinosemdeset tisoč mož. Ko so zjutraj vstali, glej, so vsi bili trupla, mrliči. Tedaj je asirski kralj Sanheríb odrinil, šel in se vrnil; ostal je v Ninivah. Ko je molil v templju svojega boga Nisróha, sta ga njegova sinova Adraméleh in Sarécer z mečem ubila. Ta dva sta se zatekla v deželo Ararát, namesto njega pa je postal kralj njegov sin Asarhadón. Tiste dni je Ezekíja zbolel na smrt. K njemu je prišel prerok Izaija, Amócov sin, in mu rekel: »Tako govori Gospod: Daj ukaze za svojo hišo, kajti umrl boš, ne boš preživel!« Ta pa je svoj obraz obrnil k steni in molil h Gospodu: »Oh, Gospod, spomni se, da sem hodil pred tvojim obličjem v zvestobi in s celim srcem, da sem delal, kar je dobro v tvojih očeh!« In Ezekíja je glasno jokal. Izaija pa še ni odšel iz srednjega dvora, ko se mu je zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Vrni se in reci Ezekíju, knezu mojega ljudstva: Tako govori Gospod, Bog tvojega očeta Davida: Slišal sem tvojo molitev, videl tvoje solze. Glej, ozdravil te bom; tretji dan boš šel gor v Gospodovo hišo. Tvojim dnem bom pridal petnajst let. Rešil bom tebe in to mesto iz rok asirskega kralja in branil to mesto zaradi sebe in zaradi Davida, svojega služabnika.« Nato je Izaija rekel: »Prinesite smokvino pogačo!« Prinesli so jo, jo položili na bulo in je oživel. Ezekíja pa je rekel Izaiju: »Kaj je znamenje, da me bo Gospod ozdravil in bom tretji dan šel gor v Gospodovo hišo?« Izaija je rekel: »To naj ti bo znamenje od Gospoda, da bo Gospod izpolnil, kar je rekel: ali naj se senca pomakne za deset stopnic naprej, ali naj gre deset stopnic nazaj?« Ezekíja je dejal: »Senca se zlahka pomakne za deset stopnic naprej; a naj se rajši pomakne za deset stopnic nazaj!« Prerok Izaija je tedaj klical h Gospodu in ta je pomaknil senco na stopnicah, ki se spušča po Aházovem stopnišču, za deset stopnic nazaj. Tisti čas je poslal babilonski kralj Merodáh Baladán, Baladánov sin, Ezekíju pisma in dar, ker je slišal, da je bil Ezekíja bolan. Ezekíja se je odposlancev razveselil in jim razkazal vso zakladnico, srebro in zlato, dišave in dragocena olja, hišno orožarno in vse, kar se je našlo v njegovih zakladnicah. Ni bilo stvari v njegovi hiši in po vsej njegovi oblasti, katere bi jim Ezekíja ne bil pokazal. Tedaj je prišel h kralju Ezekíju prerok Izaija in mu rekel: »Kaj so rekli ti možje in od kod so prišli k tebi?« Ezekíja je rekel: »Iz daljne dežele so prišli, iz Babilona.« Pa je rekel: »Kaj so videli v tvoji hiši?« Ezekíja je rekel: »Vse, kar je v moji hiši, so videli. Ni je stvari v mojih zakladnicah, katere jim ne bi bil pokazal.« Tedaj je Izaija rekel Ezekíju: »Poslušaj Gospodovo besedo: ›Glej, pridejo dnevi, ko bo vse, kar je v tvoji hiši in kar so tvoji očetje nabrali do tega dne, odneseno v Babilon. Nič ne bo ostalo, govori Gospod. Nekaj tvojih sinov, ki se ti bodo rodili, bodo vzeli, da bodo za strežaje na dvoru babilonskega kralja.‹« Ezekíja je rekel Izaiju: » Gospodova beseda, ki si jo govoril, je dobra.« Rekel si je namreč: »Prav, da bosta le v mojih dneh mir in varnost!« Druga Ezekíjeva dela, vse njegovo junaštvo, kako je napravil vodni zbiralnik in vodovod ter napeljal vodo v mesto – mar ni to zapisano v knjigi Letopisi Judovih kraljev? Ko je Ezekíja legel k svojim očetom, je namesto njega postal kralj njegov sin Manáse. Manáse je imel dvanajst let, ko je postal kralj, in petinpetdeset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Hefcí Bah. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, in posnemal gnusobe narodov, ki jih je Gospod pregnal izpred Izraelovih sinov. Spet je pozidal višine, ki jih je bil razdejal njegov oče Ezekíja, postavil oltarje Báalu, napravil ašero, kakor je storil Izraelov kralj Aháb, molil vso nebesno vojsko in ji služil. Sezidal je oltarje v Gospodovi hiši, ki je o njej Gospod rekel: »V Jeruzalemu bom postavil svoje ime.« Vsej nebesni vojski je sezidal oltarje v obeh dvorih Gospodove hiše. Svojega sina je žrtvoval v ognju, vedeževal je in vražaril, vpeljal zarotovalce duhov in razlagalce znamenj. Storil je veliko takega, kar je hudo v Gospodovih očeh, da bi ga jezil. Kip Ašere, ki ga je naredil, je postavil v hišo, o kateri je Gospod rekel Davidu in njegovemu sinu Salomonu: »V tej hiši in v Jeruzalemu, ki sem ga izvolil med vsemi Izraelovimi rodovi, bom postavil svoje ime na veke. Ne bom dopustil, da bi se morale noge Izraelcev še kdaj umakniti z zemlje, ki sem jo dal njihovim očetom, če bodo le zvesto delali vse, kar sem jim zapovedal, v skladu z vso postavo, ki jim jo je zapovedal moj služabnik Mojzes.« Vendar niso poslušali in Manáse jih je zapeljal, da so počeli še hujše reči kakor narodi, ki jih je Gospod pokončal pred Izraelovimi sinovi. Tedaj je govoril Gospod po svojih služabnikih prerokih in rekel: »Ker je Judov kralj Manáse delal te gnusobe, hujše od vsega, kar so pred njim delali Amoréjci, in je še Juda zapeljal v greh s svojimi maliki, zato tako govori Gospod, Izraelov Bog: Glej, nad Jeruzalem in nad Juda bom spravil tako nesrečo, da bo vsakomur, ki bo to slišal, zvenelo v obeh ušesih. Razpel bom čez Jeruzalem merilno vrv kakor čez Samarijo, in svinčnico Ahábove hiše in zbrisal bom Jeruzalem, kakor se zbriše posoda: zbriše se in povezne. Zavrgel bom ostanek svoje dediščine in jih dal v roke njihovih sovražnikov; tako bodo za rop in plen vsem svojim sovražnikom, ker so delali, kar je hudo v mojih očeh, in me jezili od dneva, ko so njihovi očetje odšli iz Egipta, do tega dne.« Manáse je tudi prelil silno veliko nedolžne krvi, dokler ni z njo napolnil Jeruzalema od enega do drugega konca, poleg greha, s katerim je Juda zapeljal v greh, da so delali, kar je hudo v Gospodovih očeh. Druga Manásejeva dela, vse, kar je še storil, in greh, s katerim se je pregrešil – mar ni to zapisano v knjigi Letopisi Judovih kraljev? Ko je Manáse legel k svojim očetom, je bil pokopan na vrtu svoje hiše, na Uzájevem vrtu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Amón. Amón je imel dvaindvajset let, ko je postal kralj, in dve leti je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Mešulémeta; bila je hči Harúca iz Jotbe. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, kakor je delal njegov oče Manáse. Hodil je po vsej poti, ki je po njej hodil njegov oče, služil je malikom, katerim je služil njegov oče, in jih molil. Zapustil je Gospoda, Boga svojih očetov, in ni hodil po Gospodovi poti. Amónovi služabniki pa so se zarotili proti njemu in so kralja usmrtili v njegovi hiši. Vendar je ljudstvo dežele pobilo vse, ki so se zarotili proti kralju Amónu; potem je ljudstvo dežele namesto njega postavilo za kralja njegovega sina Jošíja. Druga Amónova dela, kar je še napravil – mar ni zapisano v knjigi Letopisi Judovih kraljev? Pokopali so ga v njegovi grobnici na Uzájevem vrtu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Jošíja. Jošíja je imel osem let, ko je postal kralj, in enaintrideset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Jedída; bila je hči Adajája iz Bockáta. Delal je, kar je prav v Gospodovih očeh; hodil je v vsem po poti svojega očeta Davida in ni krenil ne na desno ne na levo. V osemnajstem letu kralja Jošíja je poslal kralj pisarja Šafána, Acaljájevega sina, Mešulámovega vnuka, v Gospodovo hišo in rekel: »Pojdi k vélikemu duhovniku Hilkijáju! Naj prešteje denar, ki je bil prinesen v Gospodovo hišo in so ga čuvaji na pragu nabrali od ljudstva. Naj ga izročijo delavcem, ki nadzorujejo v Gospodovi hiši; ti pa naj ga dajo delavcem, ki so v Gospodovi hiši, da bi popravili okvare v hiši: tesarjem, gradbincem in zidarjem, pa tudi za nakup lesa in obdelanega kamenja, da hišo popravijo. Vendar naj denarja, ki ga dajo v njihove roke, ne obračunavajo z njimi, ker delajo na zaupanje.« Tedaj je véliki duhovnik Hilkijá rekel pisarju Šafánu: »Knjigo postave sem našel v Gospodovi hiši.« In Hilkijá je dal knjigo Šafánu, da jo je bral. Potem je pisar Šafán prišel h kralju; kralju je poročal o zadevi in rekel: »Tvoji služabniki so izsuli denar, ki se je našel v hiši, in ga izročili delavcem, ki nadzorujejo v Gospodovi hiši.« Nato je pisar Šafán sporočil kralju in rekel: »Duhovnik Hilkijá mi je dal knjigo.« In Šafán jo je bral pred kraljem. Ko je kralj slišal besede knjige postave, je pretrgal svoja oblačila. Potem je kralj ukazal duhovniku Hilkijáju, Šafánovemu sinu Ahikámu, Mihajájevemu sinu Ahbórju, pisarju Šafánu in kraljevemu služabniku Asajáju in rekel: »Pojdite in povprašajte Gospoda zame, za ljudstvo in za vsega Juda o besedah te knjige, ki se je našla! Velik je namreč Gospodov srd, ki se je vnel zoper nas, ker naši očetje niso poslušali besed te knjige in delali v skladu z vsem, kar je napisano za nas.« Duhovnik Hilkijá, Ahikám, Ahbór, Šafán in Asajá so šli k prerokinji Huldi, ženi Šalúma, Tikvájevega sina in Harhásovega vnuka, varuha obrednih oblačil, ki je bivala v Jeruzalemu v drugem okraju, in so govorili z njo. Rekla jim je: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Recite možu, ki vas je poslal k meni: Tako govori Gospod: Glej, spravil bom nesrečo nad ta kraj in nad njegove prebivalce – vse besede te knjige, ki jo je bral Judov kralj. Ker so me zapustili in zažigali kadilo drugim bogovom, da bi me jezili z vsakršnimi deli svojih rok, se bo vnel moj srd zoper ta kraj in se ne bo polegel. Judovemu kralju, ki vas je poslal povprašat Gospoda, recite takole: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Glede besed, ki si jih slišal: Ker se je tvoje srce omečilo in si se ponižal pred Gospodom, ko si slišal, kar sem govoril zoper ta kraj in njegove prebivalce, da bodo postali groza in prekletstvo, in si pretrgal svoja oblačila in jokal pred menoj, sem te tudi jaz uslišal, govori Gospod. Zato, glej, ko te bom pridružil tvojim očetom, boš v miru pridružen v svojem grobu. Tvoje oči ne bodo gledale vse nesreče, ki jo bom spravil nad ta kraj.« Potem so kralju sporočili odgovor. Kralj je poslal sle in pri njem so se zbrali vsi Judovi in jeruzalemski starešine. Potem je šel v Gospodovo hišo in z njim vsi Judovi možje in vsi jeruzalemski prebivalci, duhovniki in preroki ter vse ljudstvo od najmanjšega do največjega. Prebral je vpričo njih vse besede knjige zaveze, ki se je našla v Gospodovi hiši. Nato je kralj stopil k stebru in sklenil zavezo pred Gospodom, da bi hodili za Gospodom in se držali njegovih zapovedi, pričevanj in zakonov z vsem srcem in z vso dušo, da bi uresničevali besede zaveze, ki so zapisane v tej knjigi. In vse ljudstvo je privolilo v zavezo. Potem je kralj ukazal vélikemu duhovniku Hilkijáju, drugim duhovnikom in čuvajem na pragu, naj spravijo iz Gospodovega templja vso opremo, narejeno za Báala, Ašero in vso nebesno vojsko. Sežgal jo je zunaj Jeruzalema na Cedronskih poljanah in njen pepel odnesel v Betel. Odpravil je svečenike, ki so jih postavili Judovi kralji, da so zažigali kadilo na višinah po Judovih mestih in v okolici Jeruzalema; pa tudi tiste, ki so zažigali kadilo Báalu, soncu in mesecu, ozvezdjem in vsej nebesni vojski. Tudi Ašero je spravil iz Gospodove hiše, ven iz Jeruzalema k potoku Cedronu in jo v potoku Cedronu sežgal in zmlel v prah, njen prah pa raztresel po grobeh preprostega ljudstva. Podrl je tudi stanovanja obrednih vlačugarjev, ki so bila ob Gospodovi hiši in kjer so ženske tkale ogrinjala za Ašero. Nadalje je odpravil vse duhovnike iz Judovih mest, oskrunil višine od Gebe do Beeršébe, kjer so duhovniki zažigali kadilo. Podrl je višine ob vhodih, ki so bili pred vrati mestnega poglavarja Jošúa na levi strani ob mestnih vratih. Duhovniki višin pa niso smeli pristopati h Gospodovemu oltarju v Jeruzalemu, le nekvašeni kruh so lahko jedli med svojimi brati. Oskrunil je Tofet, ki je v Ge Ben Hinómu, da ne bi nihče več žrtvoval Molohu sina ali hčere v ognju. Odstranil je konje, ki so jih Judovi kralji postavili soncu ob vhodu v Gospodovo hišo pri sobi evnuha Netán Meleha, ki je v prizidku; sončne vozove pa je sežgal v ognju. Oltarje, ki so bili na strehi Aházove gornje izbe in so jih bili napravili Judovi kralji, in oltarje, ki jih je bil napravil Manáse na obeh dvoriščih Gospodove hiše, je kralj podrl, na mestu razdrobil in njihov prah stresel v potok Cedron. Tudi višine, ki so vzhodno od Jeruzalema, južno od Gore razdejanja, ki jih je izraelski kralj Salomon sezidal Astarti, gnusobi Sidóncev, Kemošu, gnusobi Moábcev, in Milkómu, gnusobi Amóncev, je kralj oskrunil. Razbil je stebre in posekal ašere in njihove kraje napolnil s človeškimi kostmi. Tudi oltar v Betelu, višino, katero je bil postavil Nebátov sin Jerobeám, ki je zapeljal Izraela v greh, tudi ta oltar in višino je podrl; sežgal je višino, jo zmlel v prah in sežgal ašero. Ko se je Jošíja obrnil, je zagledal grobove, ki so bili tam na gori. Poslal je ljudi in vzel kosti iz grobov, jih sežgal na oltarju in ga tako oskrunil, po Gospodovi besedi, ki jo je napovedal Božji mož, mož, ki je napovedal te reči. Nato je rekel: »Kaj je tisti spomenik, ki ga vidim?« Meščani so mu rekli: »To je grob Božjega moža, ki je prišel z Judovega in napovedal te reči, ki si jih naredil nad oltarjem v Betelu.« Tedaj je rekel: »Pustite ga počivati; nihče naj ne premika njegovih kosti!« Tako so rešili njegove kosti, skupaj s kostmi preroka, ki je prišel iz Samarije. Tudi vsa svetišča in višine, ki so jih po samarijskih mestih napravili Izraelovi kralji in s tem jezili Gospoda, je Jošíja odstranil; z njimi je storil prav tako, kakor je storil v Betelu. Vse duhovnike višin, ki so bili tam, je žrtvoval na oltarjih in dal na njih sežgati človeške kosti. Potem se je vrnil v Jeruzalem. Tedaj je kralj ukazal vsemu ljudstvu in rekel: »Obhajajte pasho Gospodu, svojemu Bogu, kakor je pisano v tej knjigi zaveze!« Takšna pasha se namreč ni obhajala od dni sodnikov, ki so sodili Izraela, in vse dni Izraelovih in Judovih kraljev. Šele v osemnajstem letu kralja Jošíja se je obhajala ta pasha Gospodu v Jeruzalemu. Vrh tega je Jošíja iztrebil zarotovalce mrtvih in vedeževalce, hišne bogove in malike, vse gnusobe, ki jih je bilo mogoče videti v Judovi deželi in v Jeruzalemu, da bi tako izpolnil besede postave, zapisane v knjigi, ki jo je duhovnik Hilkijá našel v Gospodovi hiši. Pred njim ni bilo kralja, ki bi mu bil enak in bi se bil vrnil h Gospodu z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo, v celem zvest Mojzesovi postavi; tudi za njim ni vstal nobeden, ki bi mu bil enak. Vendar se Gospod ni odvrnil od svoje srdite, velike jeze, ko se je vnela njegova jeza nad Judom zaradi vsega izzivanja, s katerim ga je jezil Manáse. Gospod je rekel: »Tudi Juda bom odstranil izpred svojega obličja, kakor sem odstranil Izraela; zavrgel bom to mesto, ki sem ga izvolil, Jeruzalem, in hišo, o kateri sem rekel: Tam bo moje ime.« Druga Jošíjeva dela in vse, kar je še napravil – mar ni to zapisano v knjigi Letopisi Judovih kraljev? V njegovih dneh je faraon Neho, egiptovski kralj, šel nad asirskega kralja proti reki Evfratu. Kralj Jošíja pa mu je šel nasproti. Ko ga je faraon zagledal v Megídu, ga je usmrtil. Njegovi služabniki so ga mrtvega odpeljali iz Megída in ga pripeljali v Jeruzalem. Pokopali so ga v njegovi grobnici. Ljudstvo dežele pa je vzelo Jošíjevega sina Joaháza; mazilili so ga in postavili za kralja namesto njegovega očeta. Joaház je imel triindvajset let, ko je postal kralj, in tri mesece je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Hamutála; bila je hči Jirmejája iz Libne. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor so delali njegovi očetje. Faraon Neho ga je vklenil v Ribli v deželi Hamátu, da ne bi več kraljeval v Jeruzalemu, deželi pa je naložil globo sto talentov srebra in talent zlata. Faraon Neho je postavil Jošíjevega sina Eljakíma za kralja namesto njegovega očeta Jošíja ter ga preimenoval v Jojakíma. Joaháza pa je vzel in odpeljal v Egipt; tam je tudi umrl. Jojakím je oddal faraonu srebro in zlato, vendar je moral naložiti deželi davek, da je mogel oddati denar na faraonovo zahtevo. Od ljudstva je izterjal srebro in zlato, od vsakega, kolikor so mu določili, da bi ga dal faraonu Nehu. Jojakím je imel petindvajset let, ko je postal kralj, in enajst let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Zebúda; bila je hči Pedajája iz Rume. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor so delali njegovi očetje. V njegovih dneh je prišel babilonski kralj Nebukadnezar. Jojakím mu je bil podložen tri leta, potem se je premislil in se mu uprl. Gospod pa je poslal proti njemu krdela Kaldejcev, krdela Arámcev, krdela Moábcev in Amóncev. Poslal jih je proti Judu, da bi ga ugonobili, po besedi, ki jo je bil Gospod govoril po svojih služabnikih prerokih. Prav po Gospodovem ukazu je prišlo to nad Juda, da bi ga odstranil izpred svojega obličja zaradi Manásejevih grehov, zaradi vsega, kar je storil, tudi zaradi nedolžne krvi, ki jo je prelil, saj je napolnil Jeruzalem z nedolžno krvjo. Zato Gospod ni hotel odpustiti. Druga Jojakímova dela in vse, kar je še napravil – mar ni to zapisano v knjigi Letopisi Judovih kraljev? Ko je Jojakím legel k svojim očetom, je namesto njega postal kralj njegov sin Jojahín. Egiptovski kralj ni več prišel iz svoje dežele, kajti babilonski kralj je zavzel vse, kar je pripadalo egiptovskemu kralju, od Egiptovskega potoka do reke Evfrata. Jojahín je imel osemnajst let, ko je postal kralj, in tri mesece je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Nehúšta; bila je hči Elnatána iz Jeruzalema. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor je delal njegov oče. V tistem času so služabniki babilonskega kralja Nebukadnezarja odrinili nad Jeruzalem in mesto je bilo oblegano. Tudi babilonski kralj Nebukadnezar sam je prišel nad mesto, ko so ga njegovi služabniki oblegali. Judov kralj Jojahín je šel k babilonskemu kralju, on, njegova mati, njegovi služabniki, knezi in dvorjani. Babilonski kralj pa ga je v osmem letu svojega kraljevanja vzel za ujetnika. Od tam je odnesel vse zaklade Gospodove hiše in zaklade kraljeve hiše ter v Gospodovem templju razbil vse zlate posode, ki jih je bil napravil izraelski kralj Salomon – kakor je bil govoril Gospod. Odpeljal je v izgnanstvo ves Jeruzalem, vse višje uradnike in vse bojevnike, deset tisoč izgnancev, tudi vse kovače in ključavničarje; nič drugega ni ostalo razen revščine podeželskega ljudstva. Jojahína je odpeljal v izgnanstvo v Babilon; tudi kraljevo mater, kraljeve žene, njegove dvorjane in veljake v deželi je odpeljal iz Jeruzalema v izgnanstvo v Babilon. Tudi vse krepke moške, sedem tisoč, kovače in ključavničarje, tisoč, vse junake, ki so bili zmožni za vojno, je babilonski kralj odpeljal v izgnanstvo v Babilon. Namesto Jojahína pa je postavil za kralja njegovega strica Matanjája in mu spremenil ime v Sedekíja. Sedekíja je imel enaindvajset let, ko je postal kralj, in enajst let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Hamutála; bila je hči Jirmejája iz Libne. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor je delal Jojakím. Na Gospodovo jezo se je namreč to godilo v Jeruzalemu in Judu, dokler ju ni zavrgel izpred svojega obličja, ko se je Sedekíja uprl babilonskemu kralju. V devetem letu njegovega kraljevanja, v desetem mesecu, desetega v mesecu je babilonski kralj Nebukadnezar prišel z vso svojo vojsko nad Jeruzalem in se utaboril pred njim; zgradili so proti njemu okope krog in krog. Tako je bilo mesto oblegano do enajstega leta kralja Sedekíja. Deveti dan meseca je v mestu tako pritisnila lakota, da za ljudstvo dežele ni bilo živeža. Tedaj so prebili mestno obzidje in vsi vojaki so ponoči zbežali skozi vrata med zidovoma, ob kraljevem vrtu, čeprav so Kaldejci imeli mesto obkoljeno. Šli so v smeri proti Arábi, toda kaldejska vojska je zasledovala kralja in ga dohitela v jerihonskih stepah; vsa njegova vojska pa se je bila že razkropila proč od njega. Kralja so prijeli, ga pripeljali k babilonskemu kralju v Riblo in mu izrekli sodbo. Sedekíjeve sinove so pred njegovimi očmi zaklali; Sedekíju je iztaknil oči, ga vklenil v dve bronasti verigi in odpeljal v Babilon. Sedmi dan petega meseca, to je v devetnajstem letu kralja Nebukadnezarja, babilonskega kralja, je prišel v Jeruzalem Nebuzaradán, poveljnik telesne straže, služabnik babilonskega kralja. Požgal je Gospodovo hišo, kraljevo hišo in vse jeruzalemske hiše; vsako večjo hišo je požgal z ognjem. Vsa kaldejska vojska, ki je bila s poveljnikom telesne straže, je podrla obzidje okrog Jeruzalema. Preostali del ljudstva, ki je ostal v mestu, in prebežnike, ki so prestopili k babilonskemu kralju, in preostalo množico je poveljnik telesne straže Nebuzaradán odpeljal v izgnanstvo. Nekaj najrevnejših v deželi pa je poveljnik telesne straže pustil kot vinogradnike in poljedelce. Bronasta stebra v Gospodovi hiši, stojala in bronasto morje v Gospodovi hiši so Kaldejci razbili in bron odnesli v Babilon. Pobrali so tudi posode, lopate, nože, skodele in vse bronaste priprave, ki so se rabile pri bogoslužju. Poveljnik telesne straže je odnesel tudi kadilnice in kropilnice, ki so bile iz čistega zlata in iz čistega srebra. Obeh stebrov, enega morja in stojal, ki jih je Salomon naredil za Gospodovo hišo – vseh teh bronastih predmetov ni bilo mogoče stehtati. En steber je bil visok osemnajst komolcev, na njem je bil bronast glavič, tri komolce visok, krog in krog glaviča je bila mreža z granatnimi jabolki, vse iz brona. Prav tak je bil tudi drugi steber z mrežo. Poveljnik telesne straže je vzel vélikega duhovnika Serajája, drugega duhovnika Cefanjája in tri čuvaje na pragu. Iz mesta je vzel enega častnika, ki je poveljeval vojakom, pet mož izmed kraljevih svetovalcev, ki so jih našli v mestu, tajnika vrhovnega poveljnika, ki je nabiral vojake med prebivalstvom, in šestdeset mož izmed ljudstva dežele, ki so se znašli v mestu. Te je torej vzel poveljnik telesne straže Nebuzaradán in jih odpeljal k babilonskemu kralju v Riblo. In babilonski kralj jih je potolkel in usmrtil v Ribli, v deželi Hamátu. Tako je bil Juda odpeljan s svoje zemlje v izgnanstvo. Čez ljudstvo, ki je ostalo v Judovi deželi in ga je pustil babilonski kralj Nebukadnezar, pa je postavil Ahikámovega sina in Šafánovega vnuka Gedaljája. Ko so vsi vojaški poveljniki in njihovi možje izvedeli, da je babilonski kralj imenoval za upravitelja Gedaljája, so prišli k njemu v Micpo: Netanjájev sin Jišmaél, Karéahov sin Johanán, Tanhúmetov sin Serajá, Netófčan, in Maahčánov sin Jaazanjá s svojimi možmi. Gedaljá je njim in njihovim možem prisegel in jim rekel: »Nikar se ne bojte kaldejskih služabnikov, ostanite v deželi in bodite podložni babilonskemu kralju, pa vam bo dobro!« Sedmi mesec pa je prišel Netanjájev sin in Elišamájev vnuk Jišmaél, iz kraljeve rodbine, in z njim deset mož. Potolkli so Gedaljája, da je umrl, tudi Jude in Kaldejce, ki so bili pri njem v Micpi. Tedaj se je vse ljudstvo, od najmanjšega do največjega, z vojaškimi poveljniki vred vzdignilo in odšlo v Egipt, ker so se bali Kaldejcev. V sedemintridesetem letu izgnanstva Judovega kralja Jojahína, v dvanajstem mesecu, sedemindvajsetega v mesecu, je babilonski kralj Evíl Merodáh v letu, ko je postal kralj, pomilostil Judovega kralja in ga izpustil iz ječe. Prijazno je govoril z njim in mu dal višji sedež kakor kraljem, ki so bili pri njem v Babilonu. Smel je odložiti jetniško obleko in redno jesti pri njem vse dni svojega življenja. Kralj mu je dal obrok kot reden vsakdanji obrok, vse dni njegovega življenja. Adam, Set, Enóš, Kenán, Mahalalél, Jered, Henoh, Matuzalem, Lameh, Noe, Sem, Ham in Jafet. Jafetovi sinovi: Gomer, Magóg, Madáj, Javán, Tubál, Mešeh in Tirás. Gomerjevi sinovi: Aškenáz, Rifát in Togarmá. Javánovi sinovi: Elišá, Taršíš, Kitéjci in Rodošáni. Hamovi sinovi: Kuš, Micrájim, Put in Kánaan. Kuševi sinovi: Sebá, Havilá, Sabtá, Ramá in Sabtehá. Ramájeva sinova: Šebá in Dedán. Kušu se je rodil Nimród, ta je prvi postal junak na zemlji. Micrájimu so se rodili Ludéjci, Anaméjci, Lehabéjci, Naftuhéjci, Patroséjci, Kasluhéjci, od katerih so izšli Filistejci, in Kaftoréjci. Kánaanu so se rodili Sidón, njegov prvorojenec, Het, Jebusejec, Amoréjec, Girgašéjec, Hivéjec, Arkéjec, Sinéjec, Arvadéjec, Cemaréjec in Hamatéjec. Semovi sinovi: Elám, Asúr, Arpahšád, Lud, Arám, Uc, Hul, Geter in Mešeh. Arpahšádu se je rodil Šelah, Šelahu se je rodil Eber. Eberju sta se rodila dva sina; enemu je bilo ime Peleg, ker se je v njegovih dneh razdelila zemlja, njegovemu bratu pa je bilo ime Joktán. Joktánu so se rodili Almodád, Šelef, Hacarmávet, Jerah, Hadorám, Uzál, Diklá, Obál, Abimaél, Šebá, Ofír, Havilá in Jobáb. Vsi ti so Joktánovi sinovi. Sem: Arpahšád, Šelah, Eber, Peleg, Regu, Serúg, Nahór, Terah, Abram, to je Abraham. Abrahamova sinova: Izak in Izmael. To je njun rodovnik: Izmaelov prvorojenec Nebajót, potem Kedár, Adbeél, Mibsám, Mišmá, Dumá, Masá, Hadád, Temá, Jetúr, Nafíš in Kedma. To so Izmaelovi sinovi. Sinovi Abrahamove stranske žene Ketúre: rodila je Zimrána, Jokšána, Medána, Midjána, Jišbáka in Šuaha. Jokšánova sinova sta Šebá in Dedán. Midjánovi sinovi so Efá, Efer, Henoh, Abidá in Eldaá. Vsi ti so Ketúrini sinovi. Abrahamu se je rodil Izak. Izakova sinova sta Ezav in Izrael. Ezavovi sinovi so Elifáz, Reguél, Jeúš, Jalám in Korah. Elifázovi sinovi so Temán, Omár, Cefó, Gatám, Kenáz, Timná in Amálek. Reguélovi sinovi so Nahat, Zerah, Šamá in Mizá. Seírjevi sinovi so Lotán, Šobál, Cibón, Aná, Dišón, Ecer in Dišán. Lotánova sinova sta Horí in Hemám; Lotánova sestra je bila Timna. Šobálovi sinovi so Alván, Manáhat, Ebál, Šefí in Onám. Cibónova sinova sta Ajá in Aná. Anájev sin je Dišón. Dišónovi sinovi so Hemdán, Ešbán, Jitrán in Kerán. Ecerjevi sinovi so Bilhán, Zaaván in Akán. Dišánova sinova sta Uc in Arán. Tile so kralji, ki so kraljevali v edómski deželi, preden je zavladal kralj Izraelovim sinovom: Beórjev sin Bela; njegovo mesto se je imenovalo Dinhába. Ko je Bela umrl, je namesto njega je postal kralj Jobáb, Zerahov sin iz Bocre. Ko je Jobáb umrl, je namesto njega je postal kralj Hušám iz dežele Temáncev. Ko je Hušám umrl, je namesto njega postal kralj Bedádov sin Hadád, ki je pobil Midjánce na moábski planoti; njegovo mesto se je imenovalo Avít. Ko je Hadád umrl, je namesto njega postal kralj Samlá iz Masréke. Ko je Samlá umrl, je namesto njega postal kralj Šaúl iz Rehobót Nahárja. Ko je Šaúl umrl, je namesto njega postal kralj Ahbórjev sin Báal Hanán. Ko je Báal Hanán umrl, je namesto njega postal kralj Hadád; njegovo mesto se je imenovalo Pagú, njegovi ženi pa je bilo ime Mehetabéla, hči Me Zahábove hčere Matréde. Ko je Hadád umrl, so bili poglavarji v Edómu: poglavar Timná, poglavar Alvá, poglavar Jetét, poglavar Oholibáma, poglavar Elá, poglavar Pinón, poglavar Kenáz, poglavar Temán, poglavar Mibcár, poglavar Magdiél, poglavar Irám. To so edómski poglavarji. Tile so Izraelovi sinovi: Ruben, Simeon, Levi, Juda, Isahár, Zábulon, Dan, Jožef, Benjamin, Neftáli, Gad in Aser. Judovi sinovi so Er, Onán in Šelá; te tri mu je rodila Šuova hči, Kánaanka. Judov prvorojenec Er pa je bil hudoben v Gospodovih očeh, zato ga je usmrtil. Njegova snaha Tamara mu je rodila Pereca in Zeraha. Vseh Judovih sinov je bilo pet. Perecova sinova sta Hecrón in Hamúl. Zerahovi sinovi so Zimrí, Etán, Hemán, Kalkól in Dardá, vseh skupaj pet. Karmíjevi sinovi: Ahár, ki je razmajal Izraela, ker se je pregrešil nad predmetom zakletve. Etánov sin je Azarjá. Hecrónovi sinovi, ki so se mu rodili, so Jerahmeél, Ram in Kaléb. Ramu se je rodil Aminadáb, Aminadábu se je rodil Nahšón, vojvoda Judovih sinov. Nahšónu se je rodil Salmón, Salmónu se je rodil Boaz. Boazu se je rodil Obéd, Obédu se je rodil Jese. Jeseju so se rodili Eliáb, njegov prvorojenec, drugi Abinadáb, tretji Šimá, četrti Netanél, peti Radáj, šesti Ocem in sedmi David. Njihovi sestri sta bili Cerúja in Abigájila. Cerújini sinovi so: Abišáj, Joáb in Asaél, trije. Abigájila je rodila Amasája. Amasájev oče je bil Izmaelec Jeter. Hecrónovovemu sinu Kalébu je žena Azúba rodila Jerióto, tile pa so njeni sinovi: Ješer, Šobáb, in Ardón. Ko je Azúba umrla, si je Kaléb vzel Efráto, ki mu je rodila Hura. Huru se je rodil Urí, Uríju pa se je rodil Becalél. Zatem je šel Hecrón k hčeri Mahírja, očeta Gileáda. Vzel jo je, ko je imel šestdeset let, in rodila mu je Segúba. Segúbu se je rodil Jaír, ki je imel triindvajset mest v gileádski deželi. Gešuréjci in Arámci so jim vzeli Jaírove vasi, Kenát z njegovimi naselji, šestdeset mest; vsi ti so sinovi Mahírja, očeta Gileáda. Po Hecrónovi smrti je šel Kaléb k Efráti. Hecrón je imel tudi ženo Abíjo, ki mu je rodila Ašhúrja, očeta Tekóe. Sinovi Hecrónovega prvorojenca Jerahmeéla so bili: prvorojenec Ram, Buná, Oren, Ocem in Ahijá. Jerahmeél je imel še drugo ženo, po imenu Atára, ki je bila mati Onámova. Sinovi Jerahmeélovega prvorojenca Rama so bili Máac, Jamín in Eker. Onámova sinova sta bila Šamáj in Jadá. Šamájeva sinova pa Nadáb in Abišúr. Abišúrjevi ženi je bilo ime Abihájila. Rodila mu je Ahbána in Molída. Nadábova sinova sta bila Seled in Apájim. Seled je umrl brez otrok. Apájimov sin je bil Jiší, Jišíjev sin je bil Šešán, Šešánov sin pa Ahláj. Sinova Šamájevega brata Jadája sta bila Jeter in Jonatan. Jeter je umrl brez otrok. Jonatanova sinova sta bila Pelet in Zazá. To so bili Jerahmeélovi sinovi. Šešán ni imel sinov, ampak le hčere; imel pa je Šešán egiptovskega sužnja po imenu Jarhá. Svojemu sužnju Jarháju je dal Šešán svojo hčer za ženo, ta mu je rodila Atája. Atáju se je rodil Natán, Natánu se je rodil Zabád, Zabádu se je rodil Eflál, Eflálu se je rodil Obéd, Obédu se je rodil Jehú, Jehúju se je rodil Azarjá, Azarjáju se je rodil Helec, Helecu se je rodil Elasá, Elasáju se je rodil Sismáj, Sismáju se je rodil Šalúm, Šalúmu se je rodil Jekamjá, Jekamjáju se je rodil Elišamá. Sinova Jerahmeélovega brata Kaléba sta prvorojenec Meša, ki je oče Zifov, in sin Marešá, oče Hebrónov. Hebrónovi sinovi so Korah, Tapúah, Rekem in Šamá. Šamáju se je rodil Raham, Jorkoámov oče, Rekemu se je rodil Šamáj. Šamájev sin je Maón, Maón pa je Bet Curov oče. Kalébova stranska žena Efa je rodila Harána, Mocája in Gazéza; Haránu se je rodil Gazéz. Jahdájevi sinovi so Regem, Jotám, Gešán, Pelet, Efá in Šáaf. Kalébova stranska žena Maáha je rodila Šeberja in Tirhanája. Rodila je Šáafa, očeta Madmanája, Ševája, očeta Mahbenája in očeta Gíbee. Kalébova hči pa je bila Ahsa. To so bili Kalébovi sinovi. Sinovi Hura, prvorojenca Efrátinega: Šobál, oče Kirját Jearíma, Salmón, oče Betlehema, in Haríf, oče Bet Gadêrja. Sinovi Šobála, očeta Kirját Jearíma, so bili: Reajá, polovica Manáhatovcev, rodbine Kirját Jearíma: Jéterjevci, Putéjci, Šuméjci, Mišraíti; od teh izhajajo Corčani in Eštaólci. Salmónovi sinovi so: Betlehem, Netófčani, Atrót Bet Joáb in polovica Manáhatovcev, Corčani, rodbine pisarjev, ki so prebivali v Jabécu, Tiratéjci, Šimatéjci in Suhéjci. To so Kenéjci, ki izhajajo iz Hamáta, očeta Bet Rehába. Tile so Davidovi sinovi, ki so se mu rodili v Hebrónu: prvorojenec Amnón od Jezreélke Ahinóam; drugi Daniel od Karmélčanke Abigájile; tretji Absalom, sin Maáhe, hčere gešúrskega kralja Talmája; četrti Adoníja, sin Hagíte; peti Šefatjá od Abitále; šesti Jitreám od njegove žene Egle. Šest se mu jih je rodilo v Hebrónu; tu je kraljeval sedem let in šest mesecev; triintrideset let pa je kraljeval v Jeruzalemu. V Jeruzalemu pa so se mu rodili tile: Šimá, Šobáb, Natán in Salomon, štirje od Amiélove hčere Batšébe, dalje Jibhár, Elišamá, Elifélet, Nogah, Nefeg, Jafíja, Elišamá, Eljadá, Elifélet, devet. Vsi ti so Davidovi sinovi brez sinov stranskih žen; Tamara pa je bila njihova sestra. Salomonov sin je bil Roboám. Njegov sin je bil Abíja, njegov sin Asá, njegov sin Józafat, njegov sin Jorám, njegov sin Ahazjá, njegov sin Joáš, njegov sin Amacjá, njegov sin Azarjá, njegov sin Jotám, njegov sin Aház, njegov sin Ezekíja, njegov sin Manáse, njegov sin Amón in njegov sin Jošíja. Jošíjevi sinovi so prvorojenec Johanán, drugi Jojakím, tretji Sedekíja, četrti Šalúm. Jojakímova sinova sta njegov sin Jojahín in Sedekíja. Sinovi Jojahína, ujetnika, so njegov sin Šealtiél, Malkirám, Pedajá, Šenacár, Jekamjá, Hošamá in Nedabjá. Pedajájeva sinova sta Zerubabél in Šimí. Zerubabélova sinova sta Mešulám in Hananjá; njuna sestra je bila Šelomíta; dalje Hašubá, Ohel, Berehjá, Hasadjá, Jušáb Hesed, pet. Hananjájevi sinovi so Pelatjá in njegov sin Ješajá, njegov sin Refajá, njegov sin Arnán, njegov sin Obadjá, njegov sin Šehanjá. Šehanjájev sin je Šemajá. Šemajájevi sinovi so Hatúš, Jigál, Baríah, Nearjá in Šafát, šest. Nearjájevi sinovi so Eljoenáj, Hizkijá in Azrikám, trije. Eljoenájevi sinovi so Hodavjá, Eljašíb, Pelajá, Akúb, Johanán, Delajá in Ananí, sedem. Judovi sinovi so Perec, Hecrón, Karmí, Hur in Šobál. Šobálovemu sinu Reajáju se je rodil Jahat, Jahatu pa sta se rodila Ahumáj in Lahad. To so rodbine Corčanov. Tile so Etámovi sinovi: Jezreél, Jišmá, Jidbáš, njihovi sestri pa je bilo ime Haclelpóni. Penuél je bil oče Gedórja, Ezer oče Hušája. To so sinovi Hura, Efrátinega prvorojenca, očeta Betlehema. Ašhúr, oče Tekóe, je imel dve ženi, Helo in Naáro. Naára mu je rodila Ahuzáma, Heferja, Timníja in Ahaštaríja; to so Naárini sinovi. Helini sinovi pa so Ceret, Cohar in Etnán. Kocu sta se rodila Anúb in Cobebá ter rodbine Harúmovega sina Aharhéla. Jabéc je bil bolj slaven kakor njegovi bratje. Njegova mati mu je dala ime Jabéc, ker je rekla: »V bolečini sem ga rodila.« Jabéc pa je klical k Izraelovemu Bogu in rekel: »O, da me vendar blagosloviš in povečaš moje ozemlje; naj bo tvoja roka z menoj, da me obvaruješ pred nesrečo, da me ne zadene bolečina!« In Bog je naklonil, kar je prosil. Šuhájevemu bratu Kelúbu se je rodil Mehír, ki je bil Eštónov oče. Eštónu so se rodili Betrafá, Paséah in Tehiná, oče Ir Naháša; to so možje iz Rehe. Kenázova sinova sta Otniél in Serajá. Otniélov sin je Hatát. Meonotáju se je rodil Ofrá, Serajáju pa se je rodil Joáb, oče Ge Harašíma; bili so namreč obrtniki. Sinovi Jefunéjevega sina Kaléba so Iru, Elá in Náam. Elájevi sinovi: … in Kenáz. Jehalelélovi sinovi so Zif, Zifá, Tirjá in Asarél. Sinovi Hodijájeve žene, Nahamove sestre, so Keílin oče Garmít in Eštemóa, Maahčán. Šimónovi sinovi so Amnón, Hanánov sin Riná in Tilón. Jišíjeva sinova sta Zohét in Ben Zohét. Sinovi Judovega sina Šelája so Er, Lehájev oče, in Ladá, Marešájev oče, in rodbine izdelovalcev bisusa v Bet Ašbéi, dalje Jokím in možje iz Kozébe pa še Joáš in Saráf, ki so gospodovali nad Moábom in se vrnili v Betlehem: to so stare stvari. Ti so bili lončarji in so bivali v Netaímu in Gedêri. Tam so bivali pri kralju v njegovi službi. Simeonovi sinovi so Nemuél, Jamín, Jaríb, Zerah in Šaúl. Njegov sin je Šalúm, njegov sin Mibsám, njegov sin Mišmá. Mišmájevi potomci so njegov sin Hamuél, njegov sin Zakúr, njegov sin Šimí. Šimí je imel šestnajst sinov in šest hčerá. Njegovi bratje pa niso imeli veliko otrok. Vse njihove rodbine se niso tako množile, da bi dosegle Judove sinove. Prebivali so v Beeršébi, Moládi, Hacár Šuálu, Baáli, Ecemu, Eltoládu, Betuélu, Hormi, Ciklágu, Bet Markabótu, Hacár Susímu, Bet Biríju in Šaarájimu. To so njihova mesta do Davidovega kraljevanja. Njihova naselja so bila Etám, En Rimón, Tohen in Ašán, pet mest, dalje vse njihove vasi, ki so bile okrog teh mest, tja do Báala. To so bila njihova prebivališča. Imeli so tudi svoj rodovnik. Mešobáb, Jamléh, Amacjájev sin Jošá, Joél, Jehú, sin Jošibjája, sinú Serajája, Asiélovega sina, Eljoenáj, Jaakóba, Ješohája, Asajá, Adiél, Jesimiél, Benajá in Zizá, sin Šifíja, sinú Alóna, sinú Jedajája, sinú Šimríja, sinú Šemajája: ti poimensko omenjeni so bili voditelji v svojih rodbinah; njihove družine so se močno povečale. Šli so k vhodu v Gedór, do vzhodne strani doline, da bi poiskali pašnikov za svojo drobnico. Našli so obilno in dobro pašo. Dežela je bila zelo razsežna, tiha in mirna, kajti prejšnji tamkajšnji prebivalci so bili Hamovega rodu. V dneh Judovega kralja Ezekíja pa so prišli ti poimensko popisani, udarili po njihovih šotorih, pa tudi po Meunéjcih, ki so jih našli tam, jih z zakletvijo pokončali do tega dne ter se nastanili na njihovem mestu; kajti tam je bila paša za njihovo drobnico. Nekaj izmed njih, izmed Simeonovih sinov, petsto mož, je šlo na gorovje Seír. Na čelu so jim bili Pelatjá, Nearjá, Refajá in Uziél, Jišíjevi sinovi. Pobili so ostanek pobeglih Amalečanov in se tam naselili do tega dne. Sinovi Izraelovega prvorojenca Rubena – on je bil namreč prvorojenec; ker pa je oskrunil posteljo svojega očeta, je bilo njegovo prvorojenstvo dano sinovoma Izraelovega sina Jožefa. Tako v rodovniku ni bil vpisan kot prvorojenec. Čeprav je Juda dobil premoč med svojimi brati in je iz njega izšel vladar, je imel prvorojenstvo Jožef. Sinovi Izraelovega prvorojenca Rubena so Henoh, Palú, Hecrón in Karmí. Joélovi sinovi so njegov sin Šemajá, njegov sin Gog, njegov sin Šimí, njegov sin Miha, njegov sin Reajá, njegov sin Báal, njegov sin Beerá, ki ga je asirski kralj Tiglát Piléser odpeljal v izgnanstvo; ta je bil vojvoda Rúbenovcev. Njegovi bratje po njegovih rodbinah, kakor so zabeleženi v svojem rodovniku, so poglavar Jeiél, Zeharjá, Bela, sin Azáza, sinú Šamája, Joélovega sina. Ta je prebival v Aroêrju in tja do Nebója in Báal Meóna. Proti vzhodu je prebival tja do vhoda v puščavo, ki se razteza od reke Evfrata; imeli so namreč veliko živine v gileádski deželi. V Savlovih dneh so se bojevali proti Hagríjevcem. Ko so ti padli od njihove roke, so se nastanili v njihovih šotorih na vsej vzhodni strani Gileáda. Gadovi sinovi so prebivali njim nasproti v bašánski deželi tja do Salhe: prvi Joél, drugi Šafám, Janáj in Šafát v Bašánu. Njihovi bratje po svojih družinah so bili Mihael, Mešulám, Šeba, Joráj, Jakán, Ziá in Eber, sedem. To so sinovi Abihájila, sinú Huríja, sinú Jaróaha, sinú Gileáda, sinú Mihaela, sinú Ješišája, sinú Jahdója, Buzovega sina. Ahí, sin Abdiéla, Guníjevega sina, je bil poglavar njihovih družin. Prebivali so v Gileádu, Bašánu in po njegovih naseljih in po vseh šarónskih pašnikih tja do njihovih mej. Vsi ti so bili vpisani v rodovnike v dneh Judovega kralja Jotáma in v dneh Izraelovega kralja Jerobeáma. Rubenovi in Gadovi sinovi in polovica Manásejevega rodu – vojščaki, možje, ki so nosili ščit in meč, napenjali lok in bili izurjeni v bojevanju, štiriinštirideset tisoč sedemsto šestdeset za boj zmožnih – so se vojskovali proti Hagríjevcem in proti Jetúrju, Nafíšu in Nodábu. Ko so dobili pomoč proti njim, so jim bili dani v roke Hagríjevci in vsi, ki so bili z njimi; k Bogu so namreč klicali v boju in jih je uslišal, ker so zaupali vanj. Odpeljali so njihovo živino: petdeset tisoč kamel, dvesto petdeset tisoč glav drobnice in dva tisoč oslov, pa še sto tisoč ljudi. Veliko zadetih je namreč padlo, ker je bila vojna od Boga. Na njihovem mestu so prebivali do izgnanstva. Sinovi polovice Manásejevega rodu so prebivali v deželi od Bašána do Báal Hermona, Senírja in gore Hermona; bilo jih je veliko. Tile so njihovi družinski poglavarji: Efer, Jiší, Eliél, Azriél, Jirmejá, Hodavjá in Jahdiél, bojni junaki, imenitni možje, poglavarji v svojih družinah. Toda izneverili so se Bogu svojih očetov in se vlačugali z bogovi narodov te dežele, ki jih je Bog pokončal pred njimi. Tedaj je Izraelov Bog zbudil duha asirskega kralja Pula, duha asirskega kralja Tiglát Piléserja. Ta je odpeljal Rúbenovce, Gádovce in polovico Manásejevega rodu v izgnanstvo ter jih pripeljal v Haláh, k Habórju, v Haro in k reki Gozán do tega dne. Levijevi sinovi so Geršón, Kehát in Merarí. Kehátovi sinovi so Amrám, Jichár, Hebrón in Uziél. Amrámovi otroci so Aron, Mojzes in Mirjam. Aronovi sinovi so Nadáb, Abihú, Eleazar in Itamár. Eleazarju se je rodil Pinhás, Pinhásu se je rodil Abišúa, Abišúu se je rodil Bukí, Bukíju se je rodil Uzí, Uzíju se je rodil Zerahjá, Zerahjáju se je rodil Merajót, Merajótu se je rodil Amarjá, Amarjáju se je rodil Ahitúb, Ahitúbu se je rodil Cadók, Cadóku se je rodil Ahimáac, Ahimáacu se je rodil Azarjá, Azarjáju se je rodil Johanán, Johanánu se je rodil Azarjá. Ta je tisti, ki je opravljal duhovniško službo v templju, ki ga je Salomon sezidal v Jeruzalemu. Azarjáju se je rodil Amarjá, Amarjáju se je rodil Ahitúb, Ahitúbu se je rodil Cadók, Cadóku se je rodil Šalúm, Šalúmu se je rodil Hilkijá, Hilkijáju se je rodil Azarjá, Azarjáju se je rodil Serajá, Serajáju pa se je rodil Jocadák. Ko je Gospod po Nebukadnezarjevi roki odpeljal Juda in Jeruzalem v izgnanstvo, je šel tudi Jocadák. Levijevi sinovi so Geršón, Kehát in Merarí. Tole sta imeni Geršónovih sinov: Libní in Šimí. Kehátovi sinovi so Amrám, Jichár, Hebrón in Uziél. Meraríjeva sinova sta Mahlí in Muší. To so Levijeve rodbine po svojih družinah. Geršónovi so njegov sin Libní, njegov sin Jahat, njegov sin Zimá, njegov sin Joáh, njegov sin Idó, njegov sin Zerah in njegov sin Etní. Kehátovi sinovi so njegov sin Aminadáb, njegov sin Korah, njegov sin Asír, njegov sin Elkaná, njegov sin Abiasáf, njegov sin Asír, njegov sin Tahat, njegov sin Uriél, njegov sin Uzíja in njegov sin Šaúl. Elkanájeva sinova sta Amasáj in Ahimót; njegov sin Elkaná, njegov sin Cuf, njegov sin Nahat, njegov sin Eliáb, njegov sin Jerohám, njegov sin Elkaná. Samuelova sinova sta prvorojenec Joél in drugi Abíja. Meraríjevi sinovi so Mahlí, njegov sin Libní, njegov sin Šimí, njegov sin Uzá, njegov sin Šimá, njegov sin Hagijá in njegov sin Asajá. Tile so, ki jih je David postavil za petje v Gospodovi hiši, odkar je skrinja tam našla počivališče. Opravljali so službo kot pevci pred prebivališčem shodnega šotora, dokler ni Salomon sezidal Gospodove hiše v Jeruzalemu; po svojem pravu so opravljali svojo službo. Tile so, ki so stregli s svojimi sinovi: izmed Kehátovih sinov pevec Hemán, sin Joéla, sinú Samuela, sinú Elkanája, sinú Jeroháma, sinú Eliéla, sinú Tohuja, sinú Cufa, sinú Elkanája, sinú Mahata, sinú Amasája, sinú Elkanája, sinú Joéla, sinú Azarjája, sinú Cefanjája, sinú Tahata, sinú Asírja, sinú Abiasáfa, sinú Koraha, sinú Jichárja, sinú Keháta, sinú Levija, Izraelovega sina. Njegov brat je bil Asáf, ki je služboval na njegovi desnici, Asáf, sin Berehjája, sinú Šimája, sinú Mihaela, sinú Baasejája, sinú Malkijája, sinú Etníja, sinú Zeraha, sinú Adajája, sinú Etána, sinú Zimája, sinú Šimíja, sinú Jahata, sinú Geršóma, Levijevega sina. Meraríjevi sinovi, njihovi bratje, so službovali na levici: Etán, sin Kušajája, sinú Abdíja, sinú Malúha, sinú Hašabjája, sinú Amacjája, sinú Hilkijája, sinú Amcíja, sinú Baníja, sinú Šemerja, sinú Mahlíja, sinú Mušíja, sinú Meraríja, Levijevega sina. Njihovi bratje, leviti, so bili postavljeni za vso službo pri prebivališču Božje hiše. Aron in njegovi sinovi so darovali na žgalnem in kadilnem oltarju ter izvrševali vsakršno opravilo v presvetem in spravo za Izraela, po vsem, kar je zapovedal Božji služabnik Mojzes. Tile pa so Aronovi sinovi: njegov sin Eleazar, njegov sin Pinhás, njegov sin Abišúa, njegov sin Bukí, njegov sin Uzí, njegov sin Zerahjá, njegov sin Merajót, njegov sin Amarjá, njegov sin Ahitúb, njegov sin Cadók in njegov sin Ahimáac. Tole so njihova prebivališča po njihovih šotoriščih na njihovem ozemlju: Aronovim sinovom, rodbini Kehátovcev – žreb je namreč odločil zanje – so dali Hebrón v Judovi deželi s pašniki okoli njega. Polje tega mesta in njegove vasi pa so dali Jefunéjevemu sinu Kalébu. Dalje so dali Aronovim sinovom zavetno mesto Hebrón in Libno z njunimi pašniki, Jatír in Eštemóo z njunimi pašniki, Holón z njegovimi pašniki, Debír z njegovimi pašniki, Ašán z njegovimi pašniki in Bet Šemeš z njegovimi pašniki. Od Benjaminovega rodu pa Gíbeo z njenimi pašniki, Alémet z njegovimi pašniki in Anatót z njegovimi pašniki. Vseh mest je bilo trinajst po njihovih rodbinah. Drugi Kehátovi sinovi so od rodbin rodu, od polovice rodu – Manásejeve polovice – dobili po žrebu deset mest. Geršónovi sinovi so dobili po svojih rodbinah od Isahárjevega rodu, od Aserjevega rodu, od Neftálijevega rodu in od Manásejevega rodu v Bašánu trinajst mest. Meraríjevi sinovi so dobili po svojih rodbinah od Rubenovega, od Gadovega in od Zábulonovega rodu po žrebu dvanajst mest. Tako so dali Izraelovi sinovi levitom mesta z njihovimi pašniki vred. Dali so po žrebu od rodu Judovih sinov, od rodu Simeonovih sinov in od rodu Benjaminovih sinov ta poimensko navedena mesta. Nekatere rodbine Kehátovih sinov so dobile mesta svojega ozemlja od Efrájimovega rodu. Dali so jim zavetno mesto Sihem z njegovimi pašniki na Efrájimovem pogorju, Gezer z njegovimi pašniki, Jokmeám z njegovimi pašniki, Bet Horón z njegovimi pašniki, Ajalón z njegovimi pašniki in Gat Rimón z njegovimi pašniki. Od polovice Manásejevega rodu Taanáh z njegovimi pašniki in Jibleám z njegovimi pašniki: za rodbine drugih Kehátovih sinov. Geršónovi sinovi so dobili od rodbin polovice Manásejevega rodu Golán v Bašánu z njegovimi pašniki in Aštarót z njegovimi pašniki. Od Isahárjevega rodu Kedeš z njegovimi pašniki, Daberát z njegovimi pašniki, Ramót z njegovimi pašniki in En Ganím z njegovimi pašniki. Od Aserjevega rodu Mišál z njegovimi pašniki, Abdón z njegovimi pašniki, Helkát z njegovimi pašniki in Rehób z njegovimi pašniki. Od Neftálijevega rodu Kedeš v Galileji z njegovimi pašniki, Hamón z njegovimi pašniki in Kirjatájim z njegovimi pašniki. Preostali Meraríjevi sinovi so dobili od Zábulonovega rodu Rimón z njegovimi pašniki in Tabor z njegovimi pašniki. Onkraj Jordana pri Jerihi, na vzhodni strani Jordana, od Rubenovega rodu Becer v puščavi z njegovimi pašniki, Jahac z njegovimi pašniki, Kademót z njegovimi pašniki in Mefáat z njegovimi pašniki. Od Gadovega rodu Ramót v Gileádu z njegovimi pašniki, Mahanájim z njegovimi pašniki, Hešbón z njegovimi pašniki in Jazêr z njegovimi pašniki. Isahárjevi sinovi so Tolá, Puvá, Jašúb in Šimrón, štirje. Tolájevi sinovi so Uzí, Refajá, Jeriél, Jahmáj, Jibsám in Šemuél, poglavarji svojih družin po Toláju, vojni junaki po svojih rodovih. Njihovo število v Davidovih dneh je bilo dvaindvajset tisoč šeststo. Uzíjev sin je Jizrahjá, Jizrahjájevi sinovi pa Mihael, Obadjá, Joél in Jišijá, pet, sami poglavarji. Pri njih je bilo po njihovih rodovih in družinah za boj pripravnih vojnih čet šestintrideset tisoč mož, kajti imeli so veliko žená in otrok. Njihovi bratje po vseh Isahárjevih rodbinah so bili vojni junaki: sedeminosemdeset tisoč jih je štel njihov rodovnik v celoti. Benjamin: Bela, Beher, Jediaél, trije. Belovi sinovi so Ecbón, Uzí, Uziél, Jerimót in Ir, pet družinskih poglavarjev, vojni junaki: njihov rodovnik jih je štel dvaindvajset tisoč štiriintrideset. Beherjevi sinovi so Zemirá, Joáš, Eliézer, Eljoenáj, Omrí, Jeremót, Abíja, Anatót in Alémet; vsi ti so Beherjevi sinovi. Njihov rodovnik je štel po rodovih družinskih poglavarjev dvajset tisoč dvesto vojnih junakov. Jediaélov sin je Bilhán, Bilhánovi sinovi pa so Jeúš, Benjamin, Ehúd, Kenaaná, Zetán, Taršíš in Ahišáhar. Vsi ti so Jediaélovi sinovi po družinskih poglavarjih, vojni junaki: sedemnajst tisoč dvesto zmožnih za vojsko in bojevanje. Šupím in Hupím sta Irova sinova, Huším je Ahêrjev sin. Neftálijevi sinovi so Jahaciél, Guní, Jecer in Šalúm, Bilhini potomci. Manásejeva sinova sta: Asriél, ki ga je rodila njegova arámska stranska žena; rodila je Mahírja, Gileádovega očeta. Mahír je vzel ženi za Hupíma in Šupíma. Njegovi sestri je bilo ime Maáha; drugemu pa je bilo ime Celofhád. Celofhád je imel hčere. Mahírjeva žena Maáha je rodila sina in ga imenovala Pereš. Njegovemu bratu je bilo ime Šereš; njegova sinova pa sta bila Ulám in Rekem. Ulámov sin je bil Bedán. To so sinovi Gileáda, sinú Mahírja, Manásejevega sina. Njegova sestra Moléheta je rodila Išhóda, Abiézerja in Mahlája. Šemidájevi sinovi pa so bili Ahján, Šehem, Likhí in Aniám. Efrájimovi sinovi so Šutélah, njegov sin Bered, njegov sin Tahat, njegov sin Eladá, njegov sin Tahat, njegov sin Zabád, njegov sin Šutélah, Ezer in Elád. Možje iz Gata, rojeni v deželi, pa so jih ubili, ker so prišli ropat njihovo živino. Njihov oče Efrájim je veliko dni žaloval in njegovi bratje so ga prišli tolažit. Šel je k svoji ženi; spočela je in rodila sina. Imenoval ga je Berijá, ker se je to zgodilo, ko je bila nesreča v njegovi hiši. Njegova hči je bila Šeêra, ki je sezidala Spodnji in Zgornji Bet Horón ter Uzén Šeêro. Njegov sin je bil Refah, njegov sin Rešef, njegov sin Telah, njegov sin Tahan, njegov sin Ladán, njegov sin Amihúd, njegov sin Elišamá, njegov sin Nun in njegov sin Józue. Njihova posest in prebivališča so Betel s svojimi naselji, proti vzhodu Naára, proti zahodu Gezer s svojimi naselji, Sihem s svojimi naselji do Aje z njenimi naselji. V rokah Manásejevih sinov so bili Bet Šeán s svojimi naselji, Taanáh s svojimi naselji, Megído s svojimi naselji in Dor s svojimi naselji. V teh so prebivali sinovi Izraelovega sina Jožefa. Aserjevi sinovi so Jimná, Jišvá, Jišví, Berijá in njihova sestra Sêraha. Berijájeva sinova sta Heber in Malkiél, ki je bil Birzájitov oče. Heberju so se rodili Jaflét, Šemer, Hotám in njihova sestra Šua. Jaflétovi sinovi so Pasáh, Bimhál in Ašvát; to so Jaflétovi sinovi. Šemerjevi sinovi so Ahí, Rohgá, Hubá in Arám. Sinovi njegovega brata Helema so Cofah, Jimná, Šeleš in Amál. Cofahovi sinovi so Suah, Harnéfer, Šuál, Berí in Jimrá, Becer, Hod, Šamá, Šilšá, Jitrán in Beerá. Jeterjevi sinovi so Jefuné, Pispá in Ará. Ulájevi sinovi so Aráh, Haiél in Ricjá. Vsi ti so bili Aserjevi sinovi, družinski poglavarji, izbrani vojni junaki, poglavarji med vojvodi. Njihov rodovnik je štel šestindvajset tisoč mož, za služenje v vojni. Benjaminu so se rodili Bel, njegov prvorojenec, drugi Ašbél, tretji Ahráh, četrti Nohá in peti Rafá. Belovi sinovi so bili Adár, Gerá, Abihúd, Abišúa, Naamán, Ahóah, Gerá, Šefufán in Hurám. Tile pa so Ehúdovi sinovi. Bili so družinski poglavarji prebivalcev Gebe. Izgnali so jih v Manáhat: Naamán, Ahijá in Gerá; le-ta jih je izgnal; rodila sta se mu Uzá in Ahihúd. Šaharájimu so se na moábski planoti – potem, ko je odpustil svoji ženi, Hušímo in Baáro – rodili od njegove žene Hódeše Jobáb, Cibjá, Mešá, Malkám, Jeúc, Sahejá in Mirmá. To so njegovi sinovi, družinski poglavarji. Od Hušíme sta se mu rodila Abitúb in Elpáal. Elpáalovi sinovi so Eber, Mišám in Šamed. Ta je sezidal Onó in Lod z njegovimi naselji. Berijá in Šemá sta družinska poglavarja prebivalcev Ajalóna, ki sta pregnala prebivalce Gata. Ahjó, Šašák, Jeremót, Zebadjá, Arád, Eder, Mihael, Jišpá in Johá so Berijájevi sinovi. Zebadjá, Mešulám, Hizkí, Heber, Jišmeráj, Jizlijá in Jobáb so Elpáalovi sinovi. Jakím, Zihrí, Zabdí, Elienáj, Celetáj, Eliél, Adajá, Berajá in Šimrát so Šimíjevi sinovi. Jišpán, Eber, Eliél, Abdón, Zihrí, Hanán, Hananjá, Elám, Antotijá, Jifdejá in Penuél so Šašákovi sinovi. Šamšeráj, Šeharjá, Ataljá, Jaarešjá, Elijá in Zihrí so Jerohámovi sinovi. To so družinski poglavarji po rodovih, poglavarji; ti so bivali v Jeruzalemu. V Gibeónu so prebivali oče Gibeóna – njegovi ženi je bilo ime Maáha – njegov prvorojeni sin Abdón, dalje Cur, Kiš, Báal, Nadáb, Gedór, Ahjó in Zeher, Miklótu se je rodil Šimá. Tudi ti so prebivali nasproti svojim bratom v Jeruzalemu, s svojimi brati. Neru se je rodil Kiš, Kišu se je rodil Savel, Savlu so se rodili Jonatan, Malkišúa, Abinadáb in Ešbáal. Jonatanov sin je Meríb Báal, Meríb Báalu se je rodil Miha. Mihovi sinovi so Pitón, Meleh, Tahréa in Aház. Aházu se je rodil Joadá, Joadáju so se rodili Alémet, Azmávet in Zimrí. Zimríju se je rodil Mocá. Mocáju se je rodil Biná. Njegov sin je Refajá, njegov sin Elasá, njegov sin Acél. Acél je imel šest sinov, katerih imena so: Azrikám, Bohrú, Jišmaél, Šearjá, Obadjá in Hanán; vsi ti so Acélovi sinovi. Sinovi njegovega brata Ešeka so njegov prvorojenec Ulám, drugi Jeúš in tretji Elifélet. Ulámovi sinovi so bili možje, ki so bili vojni junaki, lokostrelci; imeli so veliko sinov in vnukov, sto petdeset. Vsi ti so Benjaminovi sinovi. Tako je bil ves Izrael vpisan v rodovnikih; glej, zapisani so v knjigi Izraelovih kraljev. Juda pa je bil zaradi svoje nezvestobe odpeljan v izgnanstvo v Babilon. Prvi, ki so se naselili na njihova posestva v njihovih mestih, so bili Izraelci, duhovniki, leviti in služitelji. V Jeruzalemu so se izmed Judovih, Benjaminovih, Efrájimovih in Manásejevih sinov naselili Utáj, sin Amihúda, sinú Omríja, sinú Imríja, Baníjevega sina, izmed potomcev Judovega sina Pereca. Izmed Šilčanov prvorojenec Asajá in njegovi sinovi. Izmed Zerahovih sinov Jeuél in njegovi bratje, šeststo devetdeset. Izmed Benjaminovcev: Salú, sin Mešuláma, sinú Hodavjája, Senuájevega sina, dalje Jerohámov sin Jibnejá in Elá, sin Uzíja, Mihríjevega sina, in Mešulám, sin Šefatjája, sinú Reguéla, Jibnijájevega sina, ter njihovi bratje po svojih rodovih, devetsto šestinpetdeset. Vsi ti možje so bili družinski poglavarji v svojih družinah. Izmed duhovnikov: Jedajá, Jojaríb, Jahín, Azarjá, sin Hilkijája, sinú Mešuláma, sinú Cadóka, sinu Merajóta, sinú Ahitúba, predstojnika v Božji hiši; dalje Adajá, sin Jeroháma, sinú Pašhúrja, Malkijájevega sina, in Masáj, sin Adiéla, sinú Jahzêraja, sinú Mešuláma, sinú Mešilemóta, Imêrjevega sina, ter njihovi bratje, poglavarji svojih družin, tisoč sedemsto šestdeset oboroženih junakov, za opravljanje službe v Božji hiši. Izmed levitov: Šemajá, sin Hašubá, sinú Azrikáma, sinú Hašabjája izmed Meraríjevih sinov; Bakbakár, Hereš, Galál, Matanjá, sin Miha, sinú Zihríja, Asáfovega sina, Obadjá, sin Šemajája, sinú Galála, Jedutúnovega sina, in Berehjá, sin Asája, Elkanájevega sina, ki je prebival v vaseh Netófčanov. Dalje vratarji: Šalúm, Akúb, Talmón, Ahimán in njihovi bratje; Šalúm je bil načelnik. Doslej so bili nameščeni pri kraljevih vratih proti vzhodu. To so vratarji v taboru Levijevih sinov. Šalúm, sin Koréja, sinú Abiasáfa, Kórahovega sina, in njegovi bratje iz njegove družine. Kórahovci opravljajo službo kot čuvaji na pragu v šotoru. Že njihovi očetje so bili v Gospodovem taboru čuvaji pri vhodu. Eleazarjev sin Pinhás je bil nekdaj njihov predstojnik – Gospod z njim! Mešelemjájev sin Zerahjá je bil vratar pri shodnem šotoru. Vseh teh, ki so bili izbrani za čuvaje na pragih, je bilo dvesto dvanajst. V rodovnike so bili vpisani v svojih vaseh. David in videc Samuel sta jih postavila za stalno službo. Ti in njihovi sinovi so bili pri vratih v Gospodovi hiši, v hiši šotora na straži. Na štirih straneh so bili vratarji, na vzhodu, zahodu, severu in jugu. Njihovi bratje v svojih vaseh so morali od časa do časa prihajati za sedem dni, da so jim bili v pomoč; kajti tisti štirje višji vratarji so imeli stalno službo. Bili so leviti, ki so nadzorovali sobe in zakladnice v Božji hiši. Prenočevali so okoli Božje hiše; morali so namreč stražiti in vsako jutro odpirati. Nekateri izmed njih so skrbeli za bogoslužne posode; preštete so jih prinašali in preštete odnašali. Drugi izmed njih so bili nastavljeni za pohištvo, za vse priprave svetišča, za belo moko, vino, olje, kadilo in dišave. Drugi, izmed sinov duhovnikov, so napravljali iz dišav mazila. Eden izmed levitov, Matitjá, prvorojenec Kórahovca Šalúma, je ves čas skrbel za to, kar se je peklo v ponvi. Nekaj Kehátovcev, njihovih bratov, pa je bilo zadolženih za to, da so vsako soboto pripravljali položene hlebe. To so pevci, družinski poglavarji levitov, v sobah, sicer brez dolžnosti, ker so bili podnevi in ponoči na delu. To so bili družinski poglavarji levitov, poglavarji po svojih rodovih; ti poglavarji so prebivali v Jeruzalemu. V Gibeónu so prebivali oče Gibeóna Jeiél – njegovi ženi je bilo ime Maáha – njegov prvorojenec Abdón, dalje Cur, Kiš, Báal, Ner, Nadáb, Gedór, Ahjó, Zeher in Miklót. Miklótu se je rodil Šimá. Tudi ti so prebivali nasproti svojim bratom v Jeruzalemu, s svojimi brati. Neru se je rodil Kiš, Kišu se je rodil Savel, Savlu so se rodili Jonatan, Malkišúa, Abinadáb in Ešbáal. Jonatanov sin je Meríb Báal, Meríb Báalu se je rodil Miha. Mihovi sinovi so Pitón, Meleh in Tahréa. Aházu se je rodil Joadá, Joadáju so se rodili Alémet, Azmávet in Zimrí. Zimríju se je rodil Mocá, Mocáju se je rodil Biná. Njegov sin je Refajá, njegov sin Elasá, njegov sin Acél. Acél je imel šest sinov, katerih imena so: Azrikám, Bohrú, Jišmaél, Šearjá, Obadjá in Hanán; to so Acélovi sinovi. Ko so se Filistejci bojevali z Izraelom, so Izraelci zbežali pred Filistejci in popadali smrtno ranjeni na gori Gilbóa. Filistejci so se zagnali za Savlom in za njegovimi sinovi; Filistejci so pobili Savlove sinove Jonatana, Abinadába in Malkišúa. Boj je težko pritiskal na Savla; odkrili so ga lokostrelci in strelci so ga hudo ranili. Tedaj je Savel rekel svojemu oprodu: »Izderi svoj meč in me prebodi z njim, da me ne pridejo ti neobrezanci zasmehovat!« Njegov oproda pa ni hotel, ker se je silno bal. Zato je Savel zgrabil meč in se nasadil nanj. Ko je oproda videl, da je Savel mrtev, se je tudi sam nasadil na meč in umrl. Tako so umrli Savel in njegovi trije sinovi; tako je umrla vsa njegova hiša hkrati. Ko so vsi Izraelci, ki so bili v dolini, videli, da so oni zbežali in da so Savel in njegovi sinovi mrtvi, so zapustili svoja mesta in zbežali. Prišli so Filistejci in se naselili v njih. Drugo jutro so prišli Filistejci pobite oropat. Ko so našli Savla in njegove sinove, ki so padli na gori Gilbóa, so ga oropali do golega, vzeli njegovo glavo in orožje ter poslali sle po vsej deželi Filistejcev, da bi oznanili veselo novico njihovim malikom in ljudstvu. Njegovo orožje so položili v hišo svojih bogov, njegovo lobanjo pa pribili v Dagónovi hiši. Ko je ves Jabéš Gileád slišal o vsem, kar so Filistejci storili Savlu, so se vzdignili vsi hrabri možje in vzeli Savlovo truplo in trupla njegovih sinov. Prinesli so jih v Jabéš, pokopali njihove kosti pod terebinto v Jabéšu in se postili sedem dni. Tako je umrl Savel zaradi nezvestobe, ki jo je zagrešil proti Gospodu, ker se ni držal Gospodove besede, pa tudi zato, ker je za svèt vprašal duha mrtvih, namesto da bi vprašal za svèt Gospoda. Zato je ta poskrbel, da je umrl, in je kraljestvo prepustil Jesejevemu sinu Davidu. Tedaj se je ves Izrael zbral pri Davidu v Hebrónu in rekel: »Glej, tvoja kost smo in tvoje meso! Že prej, ko je bil še Savel kralj, si ti vodil Izraela na vojsko in nazaj. Tebi je Gospod, tvoj Bog, rekel: ›Ti boš pasel moje ljudstvo Izraela in boš vladar čez moje ljudstvo Izraela.‹« Vsi Izraelovi starešine so prišli h kralju v Hebrón in David je v Hebrónu sklenil z njimi zavezo pred Gospodom. Mazilili so Davida za kralja čez Izraela po Gospodovi besedi, ki jo je posredoval Samuel. David je šel z vsem Izraelom v Jeruzalem, to je v Jebús; tam so bili Jebusejci prebivalci dežele. Prebivalci Jebúsa so rekli Davidu: »Ne prideš sem noter!« Vendar je David osvojil utrdbo Sion, to je Davidovo mesto. David je rekel: »Kdor prvi pobije Jebusejce, bo poglavar in poveljnik.« Cerújin sin Joáb je prišel prvi gor in je postal poglavar. David se je nastanil v utrdbi, zato so jo imenovali Davidovo mesto. Pozidal je mesto krog in krog, od Milója pa vse naokrog, Joáb pa je popravil preostalo mesto. Tako je David vedno bolj napredoval v moči, kajti z njim je bil Gospod nad vojskami. Tile so glavni Davidovi junaki, ki so ga pri njegovem vzponu na prestol krepko podpirali z vsem Izraelom vred in ga postavili za kralja, po Gospodovi besedi o Izraelu. Tole je seznam Davidovih junakov: Hahmoníjev sin Jašobám, prvi izmed treh; zavihtel je sulico proti tristotim in jih naenkrat pobil. Za njim je bil Ahóahovec Eleazar, Dodójev sin; ta je bil med tremi junaki. Bil je z Davidom v Pas Damímu, ko so se Filistejci tam zbirali za boj. Tam je bil kos polja, polnega ječmena. Ko je ljudstvo zbežalo pred Filistejci, sta se ustopila sredi polja in ga branila ter pobila Filistejce. Gospod jima je naklonil veliko zmago. Trije izmed tridesetih glavnih so se po pečini spustili k Davidu k votlini Adulám, ko je vojska Filistejcev taborila v dolini Rafájevcev. David je bil takrat v trdnjavi, posadka Filistejcev pa je bila tedaj v Betlehemu. David je zahrepenel in rekel: »Kdo mi bo dal piti vode iz betlehemskega vodnjaka, ki je pri mestnih vratih?« Tedaj so se trije junaki prebili skozi filistejski tabor, zajeli vode iz betlehemskega vodnjaka, ki je bil pri mestnih vratih, jo vzeli in prinesli Davidu. Pa je ni hotel piti, temveč jo je izlil Gospodu in rekel: »Bog ne daj, da bi to storil! Ali naj pijem kri teh mož z njihovim življenjem vred? Kajti s tveganjem življenja so jo prinesli.« Zato je ni hotel piti. Te reči so storili ti trije junaki. Abišáj, Joábov brat, je bil poglavar tridesetih. Ta je zavihtel sulico proti tristotim in jih pobil. Imel je sloveče ime poleg treh. Bil je dvakrat slavnejši od trideseterice in je postal njihov poveljnik; a onih treh ni dosegel. Benajá, Jojadájev sin, je bil hraber mož iz Kabceéla, ki je storil velika dejanja. Ubil je dva junaka iz Moába. Šel je tudi in ubil leva sredi jame na dan, ko je zapadel sneg. Ubil je tudi Egipčana, pet komolcev visokega velikana. Egipčan je imel v roki sulico kakor tkalsko vratilo; pa je šel nadenj s palico, iztrgal Egipčanu sulico iz roke in ga ubil z njegovo lastno sulico. Te reči je storil Jojadájev sin Benajá. Imel je sloveče ime poleg treh junakov. Bil je slaven med trideseterico, vendar onih treh ni dosegel. David ga je postavil na čelo svoje telesne straže. Hrabri vojščaki so bili: Joábov brat Asaél, Dodójev sin Elhanán iz Betlehema, Haródec Šamót, Péletovec Helec, Irá, sin Tekójčana Ikéša, Anatóčan Abiézer, Hušán Sibeháj, Ahóahovec Iláj, Netófčan Mahráj, Heled, sin Netófčana Baanája, Ribájev sin Itáj iz Gibeát Benjamina, Piratónec Benajá, Huráj iz Gáaševih potokov, Arbatéjec Abiél, Baharuméjec Azmávet, Šaalbónec Eljahbá, Guníjevec Jašén, Jonatan, sin Hararéjca Šagéja, Ahiám, sin Hararéjca Sahárja, Urov sin Elifál, Meheréjec Hefer, Gilčan Ahíja, Karmélčan Hecró, Ezbájev sin Naaráj, Natánov brat Joél, Hagríjev sin Mibhár, Amónec Celek, Beeročán Nahráj, oproda Cerújinega sina Joába, Jéterjevec Irá, Jéterjevec Garéb, Hetejec Urijá, Ahlájev sin Zabád, Adiná, sin Rúbenovca Šizája, poglavar Rúbenovcev, in z njim trideseterica, Maahájev sin Hanán in Mitnéjec Józafat, Aštaróčan Uzíja, Šamá in Jeiél, sinova Aroêrčana Hotáma, Šimríjev sin Jediaél in njegov brat Ticéjec Johá, Mahavéjec Eliél, Elnáamova sinova Jeribáj in Jošavjá, Moábec Jitmá, Eliél, Obéd, Jaasiél in Mecobajá. Tile so prišli k Davidu v Ciklág, ko se je moral še umikati pred Kiševim sinom Savlom. Bili so med junaki, ki so pomagali v boju. Oboroženi so bili z lokom, z desnico in levico so lučali kamne in z lokom streljali puščice: izmed Savlovih bratov Benjaminovcev poglavar Ahiézer in Joáš, sinova Gíbejčana Šemaája, Jeziél in Pelet, Azmávetova sinova, Berahá, Anatóčan Jehú, Gibeónec Jišmajá, junak med tridesetimi in poveljnik tridesetih, Jirmejá, Jahaziél, Johanán in Géderčan Jozabád, Eluzáj, Jerimót, Bealjá, Šemarjá, Harúfčan Šefatjá, Elkaná, Jišijá, Azarél, Joézer, Jašobám, Kórahovci, Joelá in Zebadjá, sinova Gedórčana Jeroháma. Tudi izmed Gadovcev so prestopili k Davidu v trdnjavo v puščavi hrabri vojaki, za boj izurjeni vojščaki, ki so nosili ščit in sulico; njihovi obrazi so bili podobni levom in bili so hitri ko gazele po gorah. Poglavar je bil Ezer, drugi Obadjá, tretji Eliáb, četrti Mišmaná, peti Jirmejá, šesti Atáj, sedmi Eliél, osmi Johanán, deveti Elzabád, deseti Jirmejá, enajsti Mahbanáj. Ti Gádovci so bili vojaški poveljniki, najmanjši je sam veljal za sto, največji za tisoč. Ti so v prvem mesecu šli čez Jordan, ko je preplavil vse svoje bregove, in zapodili v beg vse po nižinah proti vzhodu in zahodu. Tudi nekaj Benjaminovcev in Judovcev je prišlo k Davidu do trdnjave. David je stopil prednje, spregovoril in jim rekel: »Če prihajate k meni miroljubno, da mi pomagate, se bom iz srca družil z vami; če pa zato, da bi me izdali mojim nasprotnikom, čeprav se mojih rok ne drži krivica, naj vidi to Bog naših očetov in razsodi.« Tedaj je duh navdal poglavarja trideseterice Amasája in je rekel: »Tvoji smo, David, in s teboj, Jesejev sin! Mir, mir tebi in mir tvojim pomočnikom! Kajti pomagal ti je tvoj Bog.« Tedaj jih je David sprejel in jih postavil za poveljnike čet. Tudi nekaj Manásejevcev je prestopilo k Davidu, ko je prišel s Filistejci v boj proti Savlu. Vendar jim ti niso pomagali, ker so ga filistejski knezi po posvetu odslovili in rekli: »Glave tvegamo, če bo prestopil k svojemu gospodu Savlu.« Ko je šel v Ciklág, so od Manáseja prestopili k njemu: Adnáh, Jozabád, Jediaél, Mihael, Jozabád, Elihú in Ciletáj, poveljniki tisočnij v Manáseju. Pomagali so Davidu proti roparski tolpi. Vsi so bili namreč hrabri vojaki in so postali poveljniki v vojski. Dan za dnem so prihajali k Davidu možje v pomoč, dokler tabor ni bil velik kakor Božji tabor. Tole so števila čet za vojsko oboroženih mož, ki so prišli k Davidu v Hebrón, da bi mu predali Savlovo kraljestvo, po Gospodovih ustih. Judovih sinov, ki so nosili ščit in sulico, je bilo šest tisoč osemsto oboroženih za vojsko. Izmed Simeonovcev sedem tisoč sto vojnih junakov za vojsko. Izmed Lévijevcev štiri tisoč šeststo; Jojadá, voditelj Aronovcev, in z njim tri tisoč sedemsto; Cadók, mlad vojni junak, in dvaindvajset poveljnikov iz njegove družine. Izmed Benjaminovcev, Savlovih bratov, tri tisoč; do tedaj se je večina izmed njih zvesto držala Savlove hiše. Izmed Efrájimcev dvajset tisoč osemsto bojnih junakov, v svojih družinah imenitnih mož. Od polovice Manásejevega rodu osemnajst tisoč, ki so bili izrecno določeni, da pridejo postavit Davida za kralja. Izmed Isahárjevcev, ki so razumeli znamenja časov, da so vedeli, kaj ima storiti Izrael, dvesto poglavarjev in pod njihovim poveljem vsi njihovi bratje. Od Zábulona petdeset tisoč za vojsko zmožnih, za boj opremljenih mož, z vsem bojnim orožjem, da bi pomagali z nedeljenim srcem. Od Neftálija tisoč poveljnikov in z njimi sedemintrideset tisoč mož s ščitom in sulico. Od Danovcev osemindvajset tisoč šeststo za boj opremljenih mož. Od Aserja štirideset tisoč za vojsko zmožnih, za boj opremljenih mož. Od onkraj Jordana, od Rúbenovcev, Gádovcev in polovice Manásejevega rodu sto dvajset tisoč mož z vsem vojnim orožjem. Vsi ti v bojne vrste razporejeni vojaki so enodušno prišli v Hebrón, da bi postavili Davida za kralja čez vsega Izraela. Pa tudi vsi drugi Izraelci so bili složni v tem, da postavijo Davida za kralja. Tam pri Davidu so bili tri dni; jedli so in pili, saj so jim to pripravili njihovi bratje. Tudi njihovi sosedje tja do Isahárja, Zábulona in Neftálija so prinesli živila na oslih, kamelah, mezgih in volih: močnate jedi, smokvine kolače, posušeno grozdje, vino, olje, govedo in drobnice v obilju. Kajti bilo je veselje v Izraelu. David se je posvetoval s poveljniki tisočnij in stotnij, z vsakim voditeljem. Nato je David rekel vsemu Izraelovemu zboru: »Če se vam zdi dobro in je Gospodu, našemu Bogu, po volji, sporočimo vsem našim preostalim bratom po vseh Izraelovih pokrajinah in z njimi duhovnikom in levitom v mestih, kjer so njihovi pašniki, naj se zberejo pri nas, da prenesemo skrinjo našega Boga k sebi. Kajti v Savlovem času se zanjo nismo menili.« Ves zbor se je strinjal, naj se zgodi tako, ker je bil predlog všeč vsemu ljudstvu. David je torej zbral vse Izraelce od egiptovskega Šihórja do Lebó Hamáta, da bi pripeljali Božjo skrinjo iz Kirját Jearíma. Nato je šel David z vsem Izraelom v Baalát, v Kirját Jearím, ki je na Judovem, da bi od tam pripeljal Božjo skrinjo, ki se imenuje » Gospod, ki prestoluje med kerubi«. Božjo skrinjo so peljali na novem vozu iz Abinadábove hiše. Uzá in Ahjó sta peljala voz. David in ves Izrael sta rajala pred Bogom na vso moč s pesmimi, citrami, harfami, z bobni, s cimbalami in trobentami. Ko so prišli h Kidónovemu mlatišču, je Uzá iztegnil roko, da bi podržal skrinjo, ker sta jo vola nagnila. Tedaj se je vnela Gospodova jeza nad Uzájem in ga je udaril, ker je iztegnil roko proti skrinji. Umrl je tam pred Bogom. David se je vznemiril, ker je Gospod udaril Uzája. Tisti kraj pa se od tega dne imenuje Perec Uzá. Tisti dan se je David ustrašil Boga in je rekel: »Kako naj spravim k sebi Božjo skrinjo?« Zato David ni spravil skrinje k sebi v Davidovo mesto, ampak jo je dal odpeljati v hišo Gačana Obéd Edóma. Tako je Božja skrinja ostala tri mesece pri Obéd Edómu, v njegovi hiši. Gospod pa je blagoslovil Obéd Edómovo hišo in vse, kar je imel. Tirski kralj Hirám je poslal k Davidu sle ter cedrovino, kamnoseke in tesarje, da bi mu sezidali hišo. David je spoznal, da ga je Gospod potrdil za kralja čez Izraela, ker je bilo njegovo kraljestvo tako povišano zaradi njegovega ljudstva Izraela. David si je v Jeruzalemu vzel še več žena in tako se mu je rodilo še več sinov in hčera. Tole so imena tistih, ki so se mu rodili v Jeruzalemu: Šamúa, Šobáb, Natán, Salomon, Jibhár, Elišúa, Elpélet, Nogah, Nefeg, Jafíja, Elišamá, Beeljadá in Elifélet. Ko so Filistejci slišali, da je bil David maziljen za kralja čez vsega Izraela, so šli vsi Filistejci Davida izzivat. Ko je David to slišal, jim je šel nasproti. Filistejci so prišli in ropali po dolini Rafájevcev. David je vprašal Boga: »Ali naj grem nad Filistejce? Ali mi jih boš dal v roke?« Gospod mu je rekel: »Pojdi! Dal ti jih bom v roke.« Ko so prišli v Báal Peracím, jih je David tam porazil. In David je rekel: »Bog je po moji roki prebil moje sovražnike, kakor se prebijejo vode.« Zato so tisti kraj imenovali Báal Peracím. Pustili so tam svoje bogove in David jih je ukazal sežgati. Ko so Filistejci vnovič začeli ropati po dolini, je David spet vprašal Boga. Bog mu je rekel: »Ne hodi za njimi! Obidi jih in udari nanje izza balzamovih dreves. Ko boš zaslišal šum korakov po vrheh balzamovih dreves, tedaj pojdi v boj! Kajti Bog pojde pred teboj, da porazi vojsko Filistejcev.« David je storil tako, kakor mu je Bog zapovedal. In tolkli so vojsko Filistejcev od Gibeóna do Gezerja. Davidova slava se je razširila po vseh deželah in Gospod je navdal s strahom pred njim vse narode. Ko si je v Davidovem mestu naredil hiše, je pripravil prostor za Božjo skrinjo in razpel šotor zanjo. Tedaj je David rekel, da nihče ne sme nositi Božje skrinje razen levitov, ker je Gospod nje izvolil, da nosijo Gospodovo skrinjo in mu služijo na veke. Potem je David zbral vse Izraelce v Jeruzalem, da bi spravil Gospodovo skrinjo na mesto, ki ji ga je pripravil. Potem je David zbral Aronove sinove in levite: izmed Kehátovih sinov poglavarja Uriéla in njegovih sto dvajset bratov; izmed Meraríjevih sinov poglavarja Asajája in njegovih dvesto dvajset bratov; izmed Geršónovih sinov poglavarja Joéla in njegovih sto trideset bratov; izmed Elicafánovih sinov poglavarja Šemajája in njegovih dvesto bratov; izmed Hebrónovih sinov poglavarja Eliéla in njegovih osemdeset bratov; izmed Uziélovih sinov poglavarja Aminadába in njegovih sto dvanajst bratov. Nadalje je David poklical duhovnika Cadóka in Abjatárja in levite Uriéla, Asajája, Joéla, Šemajája, Eliéla in Aminadába ter jim rekel: »Vi ste poglavarji levitskih družin. Posvetite se vi in vaši bratje ter prinesite skrinjo Gospoda, Izraelovega Boga, na mesto, ki sem ji ga pripravil. Ker prvič niste bili zraven, nas je Gospod, naš Bog, razbil. Nismo se namreč ozirali nanj, kakor je predpisano.« Posvetili so se torej duhovniki in leviti, da bi prinesli skrinjo Gospoda, Izraelovega Boga. Potem so leviti vzdignili Božjo skrinjo z nosilnima drogovoma na rame, kakor je zapovedal Mojzes po Gospodovi besedi. David je ukazal poglavarjem levitov, naj postavijo svoje brate, pevce z glasbili, s harfami, citrami in cimbalami, da bi prepevali z veselim glasom. Leviti so torej postavili Joélovega sina Hemána in izmed njegovih bratov Berehjájevega sina Asáfa; izmed Meraríjevih sinov, njihovih bratov, Kušajájevega sina Etána; in z njimi njihove brate drugega reda: Zeharjája, Jaaziéla, Šemiramóta, Jehiéla, Uníja, Eliába, Benajája, Maasejája, Matitjája, Elifeléhuja, Miknejája, Obéd Edóma in Jeiéla, vratarje. Pevci Hemán, Asáf in Etán so igrali na bronaste cimbale; Zeharjá, Jaaziél, Šemiramót, Jehiél, Uní, Eliáb, Maasejá in Benajá na harfe v visoki legi; Matitjá, Elifeléhu, Miknejá, Obéd Edóm, Jeiél in Azazjá na harfe v nizki legi za spremljavo. Kenanjá, pevovodja levitov, je vodil petje, ker se je razumel na to. Berehjá in Elkaná sta bila vratarja pri skrinji. Duhovniki Šebanjá, Józafat, Netanél, Amasáj, Zeharjá, Benajá in Eliézer so trobili na trobente pred Božjo skrinjo; Obéd Edóm in Jehijá sta bila vratarja pri skrinji. David, Izraelovi starešine in poveljniki tisočnij so torej šli, da bi z veseljem prenesli skrinjo Gospodove zaveze iz Obéd Edómove hiše. Bog je pomagal levitom, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze, zato so darovali sedem juncev in sedem ovnov. David je bil ogrnjen s plaščem iz bisusa, prav tako vsi leviti, ki so nosili skrinjo, in pevci ter Kenanjá, glavni pevovodja. David je imel na sebi tudi platnen efód. Tako je ves Izrael prenesel skrinjo Gospodove zaveze z radostnim vzklikanjem in s trobljenjem na rog, s trobentami in cimbalami, z brenkanjem na harfe in citre. Ko je prišla skrinja Gospodove zaveze v Davidovo mesto, je Savlova hči Mihála gledala skoz okno in videla kralja Davida, kako raja in skače, in ga je zaničevala v srcu. Prinesli so torej Božjo skrinjo in jo postavili sredi šotora, ki ga je David razpel zanjo. Nato so darovali pred Bogom žgalne in mirovne daritve. Ko je David dokončal darovanje žgalnih in mirovnih daritev, je blagoslovil ljudstvo v Gospodovem imenu. Nato je razdelil vsem Izraelcem, možem in ženam, vsakemu hleb kruha, kos mesa in kolač iz suhega grozdja. Potem je postavil nekaj levitov za službo pri Gospodovi skrinji, da so Gospoda, Izraelovega Boga, hvalili, se mu zahvaljevali in ga slavili, in sicer Asáfa kot načelnika in Zeharjája kot drugega za njim, Jeiéla, Šemiramóta, Jehiéla, Matitjája, Eliába, Benajája, Obéd Edóma in Jeiéla z glasbili, s harfami in citrami; Asáf je igral na cimbale, duhovnika Benajá in Jahaziél pa sta stalno trobila na trobento pred Božjo skrinjo zaveze. Takrat, tisti dan, je David prvič izročil Asáfu in njegovim bratom tole hvalnico Gospodu: Zahvaljujte se Gospodu, kličite njegovo ime, dajte spoznati med ljudstvi njegova dela. Pojte mu, igrajte mu, premišljajte o vseh njegovih čudovitih delih. Ponašajte se z njegovim svetim imenom, naj se veseli srce tistih, ki iščejo Gospoda! Iščite Gospoda in njegovo moč, vedno iščite njegovo obličje. Spominjajte se čudovitih del, ki jih je storil, njegovih znamenj in sodb njegovih ust, zarod njegovega služabnika Izraela, Jakobovi sinovi, njegovi izvoljenci. On je Gospod, naš Bog, po vsej zemlji so njegove sodbe. Na veke se spominjajte njegove zaveze, besede, ki jo je zapovedal tisoč rodovom, ki jo je sklenil z Abrahamom, prisege, ki jo je dal Izaku. Za Jakoba jo je postavil kot trden zakon, za Izraela kot večno zavezo, ko je dejal: »Tebi bom dal kánaansko deželo, delež vaše dediščine.« Ko vas je bilo malo po številu, le peščica in tujci v njej, ko so potovali od naroda do naroda, od kraljestva do drugega ljudstva, nikomur ni pustil, da bi jih stiskal, zaradi njih je grajal kralje: »Ne dotikajte se mojih maziljencev, mojim prerokom ne delajte nič hudega!« Pojte Gospodu, vsa zemlja, oznanjujte dan za dnem njegovo odrešenje! Pripovedujte med narodi o njegovi slavi, med vsemi ljudstvi o njegovih čudovitih delih! Zakaj Gospod je velik in zelo hvaljen, strašen je nad vsemi bogovi. Zakaj vsi bogovi ljudstev so ničevnosti, Gospod pa je naredil nebesa. Veličastvo in sijaj sta pred njim, moč in veselje sta v njegovem bivališču. Priznajte Gospodu, družine ljudstev, priznajte Gospodu slavo in moč, priznajte Gospodu slavo njegovega imena, prinesite jedilno daritev in stopite predenj! Padite na kolena pred Gospodom v svetem okrasju, trepetaj pred njim, vsa zemlja! Zares, trden je svet, ne bo omahnil. Naj se veselijo nebesa, zemlja naj se raduje. Naj govorijo med narodi: » Gospod kraljuje.« Naj buči morje in kar ga napolnjuje, naj se raduje polje in vse, kar je na njem. Tedaj naj vriska drevje v gozdu pred Gospodom, ker prihaja sodit zemljo. Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota. Recite: »Reši nas, Bog naše rešitve! Zberi nas in reši izmed narodov, da se bomo zahvaljevali tvojemu svetemu imenu, da se bomo ponašali s tvojo hvalo. Slavljen bodi, Gospod, Izraelov Bog, od vekov do vekov!« Tedaj je vse ljudstvo reklo: »Amen« in »Slava Gospodu!« Tam pred skrinjo Gospodove zaveze je pustil Asáfa in njegove brate, da bi ves čas, kot bo narekoval sleherni dan, opravljali službo pred skrinjo. Pa še Obéd Edóma in oseminšestdeset njegovih bratov, Obéd Edóma, Jedutúnovega sina, in Hosája kot vratarja. Duhovnika Cadóka in njegove brate duhovnike je poslal pred Gospodovo prebivališče na višini, ki je bila v Gibeónu, da bi ves čas, zjutraj in zvečer, darovali Gospodu žgalne daritve na žgalnem oltarju, v skladu z vsem, kar je pisano v Gospodovi postavi, ki jo je zapovedal Izraelu. Pri njih sta bila Hemán in Jedutún in drugi, ki so bili izbrani in poimensko določeni, da »hvalijo Gospoda, ker na veke traja njegova dobrota«. Hemán in Jedutún sta imela pri sebi trobente in cimbale za godce ter glasbila za nabožne pesmi. Jedutúnovi sinovi pa so bili določeni za vrata. Potem je vse ljudstvo odšlo, vsak na svoj dom. Tudi David se je vrnil, da bi blagoslovil svojo hišo. Ko je David prebival v svoji hiši, je rekel preroku Natánu: »Glej, jaz stanujem v cedrovi hiši, skrinja Gospodove zaveze pa je pod šotorskimi pregrinjali.« Natán je rekel Davidu: »Stori vse, kar je v tvojem srcu, kajti Bog je s teboj!« A še tisto noč se je Natánu zgodila Božja beseda, rekoč: »Pojdi in povej mojemu služabniku Davidu: Tako govori Gospod: Ti mi ne boš zidal hiše za stanovanje. Saj nisem prebival v hiši od dne, ko sem izpeljal Izraela, do tega dne, temveč sem bil od šotora do šotora in od prebivališča do prebivališča. Kjer koli sem hodil med vsem Izraelom, sem mar rekel kateremu izmed Izraelovih sodnikov, ki sem jih postavil za pastirje svojega ljudstva: ›Zakaj mi niste postavili cedrove hiše?‹ Zdaj torej tako povej mojemu služabniku Davidu: Tako govori Gospod nad vojskami: Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil vladar mojemu ljudstvu Izraelu. Bil sem s teboj, kjer koli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje sovražnike. Naredil ti bom ime, ki bo enako imenu velikašev na zemlji. Določil bom kraj svojemu ljudstvu Izraelu in ga zasadil vanj, da bo prebivalo na svojem in se mu ne bo treba več bati in ga krivičneži ne bodo več izčrpavali kakor nekdaj, od dni, ko sem postavljal sodnike čez svoje ljudstvo Izraela. Vse tvoje sovražnike bom ponižal. Oznanjam ti, da ti bo Gospod sezidal hišo. Ko se ti dopolnijo dnevi in pojdeš k svojim očetom, bom povzdignil tvojega potomca za teboj, enega izmed tvojih sinov, in bom utrdil njegovo kraljestvo. Ta mi bo sezidal hišo in njegov prestol bom utrdil na veke. Jaz mu bom oče in on mi bo sin. Svoje milosti mu ne bom odtegnil, kakor sem jo odtegnil tistemu, ki je bil pred teboj. Postavil ga bom v svoji hiši in v svojem kraljestvu na veke. Njegov prestol bo utrjen na veke.« Po vseh teh besedah in po vsem tem videnju je Natán govoril Davidu. Tedaj je kralj David prišel, se usedel pred Gospodom in rekel: »Kdo sem jaz, Gospod Bog, in kaj je moja hiša, da si me pripeljal do sem? A to je še premalo v tvojih očeh, o Bog; govoril si o hiši svojega služabnika tudi za daljno prihodnost. Ravnal si z menoj kot z imenitnim človekom, Gospod Bog. Pa kaj naj ti David še dalje govori o časti, ki si jo izkazal svojemu služabniku? Saj poznaš svojega služabnika. Gospod, zaradi svojega služabnika in po svojem srcu si storil vse to veliko dejanje in razodel vse te veličastne reči. Gospod, ni ga tebi enakega. Razen tebe ni Boga po vsem tem, kar smo slišali s svojimi ušesi. Kdo je kakor tvoje ljudstvo Izrael, edini narod na zemlji, ki ga je Bog šel odkupit za svoje ljudstvo – da si si pridobil ime z velikimi in strah zbujajočimi deli in pregnal narode pred svojim ljudstvom, ki si ga rešil iz Egipta. Dal si svoje ljudstvo Izraela na veke sebi za ljudstvo, in ti, Gospod, si postal njihov Bog. In zdaj, Gospod, naj se na veke uresničuje beseda, ki si jo govoril o svojem služabniku in njegovi hiši, in stôri, kakor si govoril! Naj se uresničuje, naj se tvoje ime poveličuje na veke in naj se govori: › Gospod nad vojskami je Izraelov Bog, je Bog za Izraela!‹ In hiša tvojega služabnika Davida naj ostane trdna pred teboj. Ti namreč, moj Bog, si razodel svojemu služabniku, da mu boš sezidal hišo. Zato se je tvoj služabnik opogumil, da je molil pred teboj. In zdaj, Gospod, ti si Bog in si napovedal svojemu služabniku te dobrine. Zdaj si torej sklenil blagosloviti hišo svojega služabnika, da bo obstala pred teboj na veke. Ti sam, Gospod, si namreč blagoslovil in je blagoslovljeno na veke.« Zatem je David porazil Filistejce in jih podjarmil. Vzel je iz rok Filistejcev Gat in okoliška naselja. Tudi Moábce je porazil in Moábci so postali podložni Davidu in prinašali davek. David je porazil tudi Hadadézerja, kralja v Cobi pri Hamátu, ko je šel, da si vzpostavi oblast na veletoku Evfratu. David mu je vzel tisoč bojnih voz, sedem tisoč konjenikov in dvajset tisoč pešcev. Vse konje pa je David ohromil, le za sto voz jih je pustil. Ko so Arámci iz Damaska prišli na pomoč Hadadézerju, kralju v Cobi, je David pobil med Arámci dvaindvajset tisoč mož. Nato je David postavil namestnike v Arámu na področju Damaska. Arámci so postali podložni Davidu in prinašali davek. Tako je Gospod pomagal Davidu povsod, kamor koli je šel. David je vzel zlate ščite, ki so jih nosili Hadadézerjevi služabniki, in jih prinesel v Jeruzalem. Iz Hadadézerjevih mest Tibháta in Kuna pa je David vzel zelo veliko brona, iz njega je Salomon naredil bronasto morje, stebra in bronaste posode. Ko je Toí, kralj v Hamátu, slišal, da je David porazil vso vojsko Hadadézerja, kralja v Cobi, je poslal svojega sina Hadoráma h kralju Davidu, da bi ga pozdravil in mu čestital, da se je bojeval s Hadadézerjem in ga porazil; Hadadézer se je namreč venomer bojeval s Toíjem. S seboj je prinesel vsakovrstne zlate, srebrne in bronaste posode. Tudi te je kralj David posvetil Gospodu s srebrom in z zlatom vred, ki ga je odnesel od vseh narodov, od Edómcev, Moábcev, Amóncev, Filistejcev in Amalečanov. Cerújin sin Abišáj je pobil osemnajst tisoč Edómcev v Ge Melahu. V Edómu je postavil namestnike in vsi Edómci so postali podložni Davidu. Gospod je namreč pomagal Davidu povsod, kamor koli je šel. David je kraljeval nad vsem Izraelom; vsemu svojemu ljudstvu je sodil in delil pravico. Cerújin sin Joáb je bil poveljnik vojske. Ahilúdov sin Józafat je bil letopisec. Ahitúbov sin Cadók in Abjatárjev sin Abiméleh sta bila duhovnika, Šavšá pa je bil pisar. Jojadájev sin Benajá je bil vodja Keretéjcev in Péletovcev. Davidovi sinovi pa so bili prvi kralju pri roki. Potem ko je kralj Amóncev Naháš umrl, je namesto njega zavladal njegov sin. David je rekel: »Naklonjen hočem biti Naháševemu sinu Hanúnu, ker je bil njegov oče naklonjen meni.« Zato je David poslal sle, da bi ga potolažil zaradi njegovega očeta. Ko so Davidovi služabniki prišli v deželo Amóncev tolažit Hanúna, so amónski knezi rekli Hanúnu: »Misliš, da želi David častiti tvojega očeta, ker ti pošilja tolažnike? Ali niso prišli njegovi služabniki k tebi zato, da bi preiskali, si ogledali in razdejali deželo?« Zato je dal Hanún Davidove služabnike prijeti, jih obriti in jim odrezati pol oblačila, do sedala, nato jih je odslovil; in so šli. Ko so Davidu sporočili o teh možeh, jim je poslal sle naproti; možje so bili namreč zelo osramočeni. Kralj je rekel: »Ostanite v Jerihi, dokler vam ne zraste brada, potem se vrnite!« Amónci so videli, da so se Davidu zamerili, zato so Hanún in Amónci poslali tisoč talentov srebra, da bi si najeli bojnih voz in konjenikov od Arámcev iz Mezopotamije in od Arámcev v Maáhi in Cobi. Najeli so dvaintrideset tisoč voz in kralja iz Maáhe z ljudstvom. Ti so prišli in se utaborili pred Médebo. Tudi Amónci so se zbrali iz svojih mest in prišli na boj. Ko je David to slišal, je poslal Joába z vso vojsko junakov. Amónci so prišli ven in se pred vhodom v mesto postavili v bojno vrsto; kralji, ki so prišli, so bili posebej na polju. Ko je Joáb videl, da ima bojno vrsto spredaj in zadaj, je izbral nekaj izvrstnih Izraelcev in se postavil Arámcem nasproti. Preostalo vojsko je izročil svojemu bratu Abišáju, da so se postavili nasproti Amóncem. Rekel je: »Če bodo Arámci močnejši od mene, mi bodi ti v pomoč. Če pa bodo Amónci močnejši od tebe, pridem jaz tebi na pomoč. Bodi pogumen in hrabro se bojujva za naše ljudstvo in za mesta našega Boga! Gospod pa naj stori, kar je dobro v njegovih očeh.« Ko je tedaj Joáb z ljudstvom, ki je bilo z njim, krenil v boj z Arámci, so ti zbežali pred njim. Ko pa so Amónci videli, da so Arámci zbežali, so tudi sami zbežali pred njegovim bratom Abišájem in se umaknili v mesto. Joáb je tedaj prišel v Jeruzalem. Ko so Arámci videli, da so jih Izraelci porazili, so poslali sle in pripeljali Arámce, ki so bili onkraj veletoka; načeloval jim je Šobáh, poveljnik Hadadézerjeve vojske. Ko so to sporočili Davidu, je zbral vse Izraelce, prekoračil Jordan, prišel k njim in se jim postavil nasproti. Ko se je David postavil v boj proti Arámcem, so se ti bojevali z njim. Toda Arámci so zbežali pred Izraelom. David je pobil izmed Arámcev sedem tisoč bojevnikov na bojnih vozeh in štirideset tisoč pešcev, tudi poveljnika vojske Šobáha je usmrtil. Hadadézerjevi služabniki so videli, da so jih Izraelci porazili, zato so sklenili mir z Davidom in se mu podredili. Arámci pa niso več hoteli pomagati Amóncem. Ob času, ko se je leto obrnilo, ob času, ko hodijo kralji na vojsko, je Joáb peljal vojsko v boj in opustošil deželo Amóncev. Potem je prišel in oblegal Rabo. David pa je ostal v Jeruzalemu. Ko je Joáb Rabo dotolkel in jo razdejal, je David vzel njihovemu kralju krono z glave in ugotovil, da tehta talent zlata; na njej je bil dragocen kamen. Položili so jo Davidu na glavo. Tudi zelo veliko plena je odpeljal iz mesta. Ljudi, ki so bili v njem, je odpeljal in jih postavil k žagam, železnim klinom in sekiram. Tako je David storil vsem amónskim mestom. Zatem se je David z vsem ljudstvom vrnil v Jeruzalem. Potem je izbruhnila vojna s Filistejci v Gezerju. Takrat je Hušán Sibeháj ubil Sipája, ki je bil iz rodu Rafájevcev; tako so bili ponižani. Spet je izbruhnila vojna s Filistejci. Jaírov sin Elhanán je ubil Lahmíja, brata Gačana Goljata, čigar kopjišče je bilo kakor tkalsko vratilo. Ko je bila spet vojna v Gatu, je bil tam velik mož, ki je imel po šest in šest prstov: štiriindvajset. Tudi ta je bil Rafájev potomec. Ko je sramotil Izraela, ga je ubil Jonatan, sin Davidovega brata Šimája. Ti so bili Rafájevi potomci v Gatu in so padli od Davidove roke in od rok njegovih služabnikov. Tedaj je Satan vstal proti Izraelcem in spodbodel Davida, naj prešteje Izraela. In David je rekel Joábu in vojskovodjem: »Pojdite in preštejte Izraelce od Beeršébe do Dana in mi sporočite, da bom vedel njihovo število!« Joáb pa je rekel: » Gospod naj pomnoži svoje ljudstvo, da jih bo stokrat toliko, kolikor jih je! Ali niso, moj gospod in kralj, vsi ti služabniki mojega gospoda? Čemu to zahteva moj gospod? Zakaj naj si Izrael nakopava krivdo?« Toda kraljeva beseda je Joába primorala. Joáb je torej odšel, obhodil ves Izrael in se vrnil v Jeruzalem. Izročil je Davidu število preštetega ljudstva; v vsem Izraelu je bilo milijon sto tisoč z mečem oboroženih mož, v Judu pa štiristo sedemdeset tisoč z mečem oboroženih mož. Levija in Benjamina pa ni prištel mednje, kajti kraljevo povelje se je Joábu upiralo. Tudi v Božjih očeh je bila ta stvar huda, zato je udaril Izraela. David je rekel Bogu: »Zelo sem grešil, da sem napravil to stvar. A zdaj odpusti, prosim, krivdo svojemu služabniku, saj sem ravnal zelo neumno!« In Gospod je govoril Gadu, Davidovemu vidcu, in rekel: »Pojdi in Davidu povej: Tako govori Gospod: ›Tri stvari ti predlagam; izberi si eno izmed njih, da ti jo storim!‹« Gad je prišel k Davidu in mu rekel: »Tako govori Gospod: Izberi si ali tri leta lakote, ali da tri mesece bežiš pred svojimi nasprotniki, dokler te ne doseže meč tvojih sovražnikov, ali da bo tri dni Gospodov meč, kuga, v deželi in bo Gospodov angel pokončeval po vsem Izraelovem ozemlju. Zdaj se torej odloči, kaj naj odgovorim njemu, ki me je poslal!« David je rekel Gadu: »V veliki stiski sem. Naj padem Gospodu v roke, ker je njegovo usmiljenje zelo veliko; v človekove roke pa ne bi rad padel.« Tako je Gospod poslal kugo nad Izraela in umrlo je izmed Izraela sedemdeset tisoč mož. Tudi nad Jeruzalem je Bog poslal angela, da bi ga pokončal. Ko pa ga je pokončeval, se je Gospod ozrl in mu je bilo žal zaradi hudega, zato je rekel angelu, ki je pokončeval: »Dosti je, umakni zdaj svojo roko!« Gospodov angel je tedaj stal pri mlatišču Jebusejca Arávna. Ko je David povzdignil oči, je videl Gospodovega angela stati med zemljo in nebom z golim mečem v roki, ki je bil iztegnjen proti Jeruzalemu. Tedaj so padli David in starešine, oblečeni v raševino, na obraz. David pa je rekel Bogu: »Ali nisem jaz ukazal prešteti ljudstva? Jaz sem se pregrešil in zakrivil to gorje; ti pa, ovce, kaj so storili? Gospod, moj Bog, tvoja roka bodi, prosim, proti meni in proti hiši mojega očeta, ne pa v pogubo tvojemu ljudstvu!« Tedaj je Gospodov angel ukazal Gadu, da reče Davidu, naj gre in postavi oltar Gospodu na mlatišču Jebusejca Arávna. David je šel gor po Gadovi besedi, ki jo je govoril v Gospodovem imenu. Arávna pa se je obrnil in videl angela; njegovi štirje sinovi pri njem so se skrili, Arávna pa je mlatil pšenico. Ko je David prišel k Arávnu, se je Arávna ozrl in zagledal Davida. Stopil je z mlatišča in se priklonil Davidu z obrazom do tal. David je rekel Arávnu: »Daj mi prostor tega mlatišča, da bom na njem sezidal oltar Gospodu! Prepusti mi ga za polno ceno, da preneha kuga med vsem ljudstvom!« Arávna pa je rekel Davidu: »Vzemi si ga! Moj gospod kralj naj stori, kar je dobro v njegovih očeh. Glej, dam ti vole za žgalno daritev, mlatilni vitel za drva in pšenico za jedilno daritev; vse to dam.« Kralj David pa je rekel Arávnu: »Nikakor, ampak kupiti hočem to za polno ceno. Kajti nočem vzeti, kar je tvojega, za Gospoda, da bi daroval žgalno daritev, ki me nič ne stane!« Dal je tedaj Arávnu šeststo zlatih šeklov v teži za prostor. Nato je David tam sezidal oltar Gospodu ter daroval žgalne in mirovne daritve. Ko je klical h Gospodu, mu je ta odgovoril z ognjem, ki je prišel iz nebes na žgalni oltar. In Gospod je ukazal angelu, naj vtakne meč v nožnico. V tistem času, ko je David videl, da mu je Gospod odgovoril na mlatišču Jebusejca Arávna, je tam opravljal daritve. Gospodov šotor, ki ga je naredil Mojzes v puščavi, in žgalni oltar pa sta bila tačàs na višini v Gibeónu. Toda David ni mogel iti predenj povprašat Boga, ker se je bal meča Gospodovega angela. Tedaj je David rekel: »Tu naj bo hiša Gospoda Boga in tu žgalni oltar za Izraela.« David je ukazal, naj zberejo tujce, ki so bili v Izraelovi deželi, in nastavil kamnoseke, da bi obdelovali kamne za zidavo Božje hiše. Tudi obilo železa za žeblje pri vratnicah in za vezi je David pripravil, pa obilo brona, da ga ni bilo mogoče stehtati, in cedrovih debel brez števila; kajti Sidónci in Tirci so Davidu navozili obilo cedrovega lesa. David je namreč rekel: »Moj sin Salomon je mlad in neizkušen; hiša pa, ki naj bo sezidana Gospodu, mora biti nadvse veličastna, slavna in poveličevana po vseh deželah. Zato bom naredil zanjo priprave.« David je torej pred svojo smrtjo pripravil veliko reči. Nato je poklical svojega sina Salomona in mu ukazal, naj zida hišo Gospodu, Izraelovemu Bogu. David je rekel Salomonu: »Sin moj, nameraval sem sezidati hišo imenu Gospoda, svojega Boga, pa se mi je zgodila Gospodova beseda, rekoč: ›Veliko krvi si prelil in vojeval velike vojne; ne boš zidal hiše mojemu imenu, ker si veliko krvi prelil na zemljo pred menoj. Glej, rodil se ti bo sin; mož miru bo in jaz mu bom naklonil mir pred vsemi njegovimi sovražniki naokrog. Kajti imenoval se bo Salomon in v njegovih dneh bom delil mir in pokoj Izraelu. On bo zidal hišo mojemu imenu; on mi bo sin in jaz mu bom oče. Prestol njegovega kraljevanja nad Izraelom bom utrdil na veke.‹ Zdaj, moj sin, naj bo Gospod s teboj, da se ti posreči sezidati hišo Gospoda, svojega Boga, kakor je govoril o tebi! Naj ti le da Gospod razumnost in razsodnost, ko te postavi čez Izraela, da se boš držal postave Gospoda, svojega Boga. Če se boš skrbno ravnal po zakonih in odlokih, ki jih je Gospod Mojzesu zapovedal za Izraela, tedaj boš uspeval. Bodi močan in pogumen, ne boj se in se ne plaši! Glej, z velikimi napori sem pripravil za Gospodovo hišo sto tisoč talentov zlata in milijon talentov srebra, toliko brona in železa, da ga ni mogoče stehtati, ker ga je obilo. Tudi les in kamenje sem pripravil, k temu pa še prideni. Pri sebi imaš veliko delavcev, kamnosekov, zidarjev in tesarjev in vsakršnih izvedencev za sleherno delo v zlatu, srebru, bronu in železu, brez števila. Loti se torej dela in Gospod naj bo s teboj!« Potem je David ukazal vsem Izraelovim knezom, naj pomagajo njegovemu sinu Salomonu: »Ali ni Gospod, vaš Bog, z vami in ali vam ni naklonil počitka naokrog? Saj je dal prebivalce dežele v moje roke in dežela se je uklonila pred Gospodom in pred njegovim ljudstvom. Prizadevajte si torej s srcem in z dušo, da boste iskali Gospoda, svojega Boga! Vzdignite se in sezidajte svetišče Gospoda Boga, da se skrinja Gospodove zaveze in svete Božje posode prenesejo v hišo, ki naj se sezida Gospodovemu imenu!« Ko se je David postaral in bil zelo v letih, je za kralja nad Izraelom postavil svojega sina Salomona. Zbral je vse Izraelove kneze, duhovnike in levite. Ko so prešteli levite od tridesetih let navzgor, je bilo njihovo skupno število osemintrideset tisoč mož. »Štiriindvajset tisoč izmed teh,« je rekel David, »naj vodi delo v Gospodovi hiši, šest tisoč naj bo uradnikov in sodnikov, štiri tisoč vratarjev, štiri tisoč pa naj jih hvali Gospoda z glasbili, ki sem jih naredil za hvalnice.« David jih je porazdelil v skupine po Levijevih sinovih, po Geršónu, Kehátu in Meraríju. Geršónovca sta bila Ladán in Šimí. Ladánovi sinovi so bili poglavar Jehiél, Zetám in Joél, trije. Šimíjevi sinovi so bili Šelomít, Haziél in Harán, trije. To so bili poglavarji Ladánovih družin. Šimíjevi sinovi so bili Jahat, Zizá, Jeúš in Berijá; to so bili Šimíjevi sinovi, štirje. Jahat je bil poglavar, Zizá drugi; Jeúš in Berijá nista imela veliko sinov, zato so jih imeli za eno družino. Kehátovi sinovi so bili Amrám, Jichár, Hebrón in Uziél, štirje. Amrámova sinova sta bila Aron in Mojzes. Aron je bil odbran za to, da bi se posvečal najsvetejšim opravilom: on in njegovi sinovi naj bi na veke zažigali kadilo pred Gospodom, mu služili in blagoslavljali v njegovem imenu na veke. Mojzes pa je bil Božji mož; njegovi sinovi so se prištevali k Levijevemu rodu. Mojzesova sinova sta bila Geršóm in Eliézer. Geršómov sin je bil poglavar Šubaél. Eliézerjev sin je bil poglavar Rehabjá. Drugih sinov Eliézer ni imel, Rehabjájevi sinovi pa so se zelo namnožili. Jichárjev sin je bil poglavar Šelomít. Hebrónovi sinovi so bili: poglavar Jerijá, drugi Amarjá, tretji Jahaziél, četrti Jekamám. Uziélova sinova sta bila poglavar Miha, drugi Jišijá. Meraríjeva sinova sta bila Mahlí in Muší. Mahlíjeva sinova sta bila Eleazar in Kiš. Eleazar je umrl, pa ni imel sinov, ampak samo hčere; te so vzeli njihovi bratje, Kiševi sinovi. Mušíjevi sinovi so bili Mahlí, Eder in Jeremót, trije. To so bili Levijevi sinovi po svojih družinah, družinski poglavarji, kakor so bili po imenih v celoti prešteti. Opravljali so delo v službi Gospodove hiše od dvajsetega leta navzgor. David je namreč rekel: » Gospod, Izraelov Bog, je naklonil počitek svojemu ljudstvu in se v Jeruzalemu nastanil na veke. Zato levitom ni več treba nositi šotora in vseh priprav, potrebnih za službo v njem.« Po zadnjih Davidovih naročilih so bili namreč Levijevi sinovi prešteti od dvajsetega leta navzgor. Njihova dolžnost je, da Aronovim sinovom pomagajo pri službi v Gospodovi hiši. Nadzorujejo dvore in sobe ter očiščevanje svetih reči in opravljajo delo v službi Božje hiše. Skrbijo za položene hlebe, za belo moko pri jedilni daritvi, za nekvašene mlince, za pečenje v ponvi in umešeno pecivo pa za vse prostorninske in dolžinske mere. Nastopajo vsako jutro, da hvalijo in slavijo Gospoda, prav tako zvečer. Tudi pri vsakem darovanju žgalnih daritev za Gospoda ob sobotah, mlajih in praznikih so v številu, ki jim je predpisano, ves čas pred Gospodom. Tako opravljajo posle pri shodnem šotoru, posle pri svetišču in pri Aronovih sinovih, svojih bratih, v službi Gospodove hiše. Aronovi sinovi so bili razdeljeni v svoje skupine. Aronovi sinovi so bili Nadáb, Abihú, Eleazar in Itamár. Nadáb in Abihú sta umrla pred svojim očetom in nista imela sinov. Zato sta duhovniško službo opravljala Eleazar in Itamár. David jih je s pomočjo Cadóka, enega izmed Eleazarjevih sinov, in Ahiméleha, enega izmed Itamárjevih sinov, razdelil po določenem redu v njihovi službi. Ker pa se je pokazalo, da imajo Eleazarjevi sinovi več mož poglavarjev kakor Itamárjevi, so jih razdelili tako, da je prišlo na Eleazarjeve sinove šestnajst družinskih poglavarjev, na Itamárjeve pa osem. Razdelili pa so jih z žrebom, te in one. Kajti tako med Eleazarjevimi sinovi kakor med Itamárjevimi sinovi so bili knezi svetišča in knezi Božji. Netanélov sin pisar Šemajá, levit, jih je popisal vpričo kralja in knezov, duhovnika Cadóka in Abjatárjevega sina Ahiméleha ter duhovniških in levitskih družinskih poglavarjev. Po ena družina je bila izžrebana za Eleazarja in po ena za Itamárja. Prvi žreb je zadel Jojaríba, drugi Jedajája, tretji Haríma, četrti Seoríma, peti Malkijája, šesti Mijamína, sedmi Koca, osmi Abíja, deveti Ješúa, deseti Šehanjája, enajsti Eljašíba, dvanajsti Jakíma, trinajsti Hupája, štirinajsti Ješebába, petnajsti Bilgája, šestnajsti Imêrja, sedemnajsti Hezírja, osemnajsti Hapicéca, devetnajsti Petahjája, dvajseti Jehezkéla, enaindvajseti Jahína, dvaindvajseti Gamúla, triindvajseti Delajája, štiriindvajseti Maazjája. To je njihov red za njihovo službo, po katerem so morali prihajati v Gospodovo hišo po določbi njihovega očeta Arona, kakor mu je zapovedal Gospod, Izraelov Bog. Izmed drugih Levijevih potomcev: izmed Amrámovih sinov je bil Šubaél, izmed Šubaélovih sinov Jehdejá; Rehabjá: izmed Rehabjájevih sinov poglavar Jišijá; izmed Jichárovcev Šelomít, izmed Šelomítovih sinov Jahat. Hebrónovi sinovi so bili Jerijá, drugi Amarjá, tretji Jahaziél, četrti Jekamám. Uziélov sin je bil Miha, izmed Mihovih sinov Šamír. Mihov brat je bil Jišijá, izmed Jišijájevih sinov Zerahjá. Meraríjevi sinovi so bili Mahlí in Muší ter sinovi njegovega sina Jaazijája. Meraríjevi sinovi po njegovem sinu Jaazijáju so bili Šohám, Zakúr in Hebrejec. Mahlíjev sin je bil Eleazar, ta ni imel sinov. Kišev sin je bil Jerahmeél. Mušíjevi sinovi so bili Mahlí, Eder in Jerimót. To so bili Levijevi potomci po svojih družinah. Tudi ti so žrebali kakor njihovi bratje, Aronovi sinovi, vpričo kralja Davida, Cadóka in Ahiméleha ter duhovniških in levitskih družinskih poglavarjev, v vsaki družini tako poglavar kakor tudi njegov najmlajši brat. David je z voditelji bogoslužja od Asáfovih, Hemánovih in Jedutúnovih sinov odbral za službo tiste, ki naj bi ob zvokih citer, harf in cimbal prerokovali. Seznam mož, ki so opravljali to službo: izmed Asáfovih sinov: Zakúr, Jožef, Netanjá in Asaréla, Asáfovi sinovi, pod Asáfovim vodstvom, ki je pod kraljevim vodstvom prerokoval. Od Jedutúna: Jedutúnovi sinovi Gedaljá, Cerí, Ješajá, Hašabjá, Matitjá in Šimí, šest, pod vodstvom svojega očeta Jedutúna, ki je ob zvokih citer prerokoval v slavo in hvalo Gospodu. Od Hemána: Hemánovi sinovi Bukijá, Matanjá, Uziél, Šebuél, Jerimót, Hananjá, Hananí, Eliáta, Gidálti, Romámti Ezer, Jošbekáša, Malóti, Hotír in Mahaziót. Vsi ti so bili sinovi Hemána, kraljevega vidca, in so po Božji obljubi povečali njegovo moč, saj je dal Bog Hemánu štirinajst sinov in tri hčere. Vsi ti so pod vodstvom svojega očeta peli v Gospodovi hiši ob zvokih cimbal, harf in citer za službo v Božji hiši, pod vodstvom kralja, Asáfa, Jedutúna in Hemána. Njihovo število z njihovimi brati vred, izurjenih v petju za Gospoda, samih izvedencev, je bilo dvesto oseminosemdeset. Glede svojih dolžnosti so žrebali, tako mali kakor véliki, tako izvedenci kakor učenci. Prvi žreb za Asáfa je zadel Jožefa; drugi Gedaljája, njega, njegove brate in sinove, dvanajst; tretji Zakúrja, njegove sinove in brate, dvanajst; četrti Ceríja, njegove sinove in brate, dvanajst; peti Netanjája, njegove sinove in brate, dvanajst; šesti Bukijája, njegove sinove in brate, dvanajst; sedmi Asaréla, njegove sinove in brate, dvanajst; osmi Ješajája, njegove sinove in brate, dvanajst; deveti Matanjája, njegove sinove in brate, dvanajst; deseti Šimíja, njegove sinove in brate, dvanajst; enajsti Azaréla, njegove sinove in brate, dvanajst; dvanajsti Hašabjája, njegove sinove in brate, dvanajst; trinajsti Šubaéla, njegove sinove in brate, dvanajst; štirinajsti Matitjája, njegove sinove in brate, dvanajst; petnajsti Jeremóta, njegove sinove in brate, dvanajst; šestnajsti Hananjája, njegove sinove in brate, dvanajst; sedemnajsti Jošbekáša, njegove sinove in brate, dvanajst; osemnajsti Hananíja, njegove sinove in brate, dvanajst; devetnajsti Malótija, njegove sinove in brate, dvanajst; dvajseti Eliáta, njegove sinove in brate, dvanajst; enaindvajseti Hotírja, njegove sinove in brate, dvanajst; dvaindvajseti Gidáltija, njegove sinove in brate, dvanajst; triindvajseti Mahazióta, njegove sinove in brate, dvanajst; štiriindvajseti Romámti Ezerja, njegove sinove in brate, dvanajst. V skupino vratarjev je sodil izmed Kórahovcev Mešelemjá, sin Koréja, Asáfov potomec. Mešelemjájevi sinovi so bili prvorojeni Zeharjá, drugi Jediaél, tretji Zebadjá, četrti Jatniél, peti Elám, šesti Johanán, sedmi Eljoenáj. Obéd Edómovi sinovi so bili prvorojeni Šemajá, drugi Jozabád, tretji Joáh, četrti Sahár, peti Netanél, šesti Amiél, sedmi Isahár, osmi Peuletáj, ker ga je Bog blagoslovil. Tudi njegovemu sinu Šemajáju so se rodili sinovi, ki so postali poglavarji svojim družinam, bili so namreč vojni junaki. Šemajájevi sinovi so bili Otní, Refaél, Obéd, Elzabád, njegovi bratje, vrli možje, Elihú in Semahjá. Vsi ti so bili Obéd Edómovi potomci, ti, njihovi sinovi in bratje, vrli možje, izurjeni za službo, dvainšestdeset Obéd Edómovih. Tudi Mešelemjá je imel sinove in brate, vrle može, skupaj osemnajst. Sinovi Meraríjevega potomca Hosája so bili poglavar Šimrí – ni bil sicer prvorojenec, vendar ga je njegov oče postavil za poglavarja – drugi Hilkijá, tretji Tebaljá, četrti Zeharjá; vseh Hosájevih sinov in bratov je bilo trinajst. Te skupine vratarjev, po glavnih možeh, so imele nalogo, da so kakor njihovi bratje opravljale službo v Gospodovi hiši. Žrebali so po družinah, najsi bo majhni ali veliki, za posamezna vrata. Žreb za vzhodno stran je zadel Šelemjája. Tudi za njegovega sina Zeharjája, razumnega svetovalca, so žrebali, in njega je žreb določil za severno stran, Obéd Edóma za južno stran in njegove sinove za skladišče, Šupíma in Hosája za zahodno stran pri vratih Šaléhet ob strmi cesti, straža pri straži. Na vzhodni strani je bilo šest levitov, na severni strani na dan štirje, na južni strani na dan štirje, pri skladišču po dva in dva, pri stebrišču na zahodni strani štirje za cesto, dva za stebrišče. To so vrste vratarjev izmed Kórahovcev in Meraríjevcev. Izmed levitov je Ahijá nadziral zakladnice Božje hiše in zakladnice posvečenih reči. Med Ladánovimi potomci – to je potomci Geršónovcev, ki izhajajo od Ladána, družinskimi poglavarji Geršónovca Ladána – je bil Jehielí. Jehielíjeva sinova Zatám in njegov brat Joél sta nadzorovala zakladnice v Gospodovi hiši. Izmed Amrámovcev, Isahárjevcev, Hebrónovcev, Jaaziélovcev je bil Šubaél, potomec Mojzesovega sina Geršóma, glavni nadzornik zakladnic. Izmed njegovih bratov, ki izhajajo od Eliézerja, čigar sin je bil Rehabjá, njegov sin Ješajá, njegov sin Jorám, njegov sin Zihrí, njegov sin Šelomít, so Šelomít in njegovi bratje nadzorovali vse zakladnice posvečenih reči, ki so jih posvetili kralj David, družinski poglavarji, poveljniki tisočnij in stotnij in vojskovodje; iz vojnega plena so jih posvetili za vzdrževanje Gospodove hiše. Tudi vse, kar so posvetili videc Samuel, Kišev sin Savel, Nerov sin Abnêr, Cerújin sin Joáb, vse posvečene reči so bile pod nadzorstvom Šelomíta in njegovih bratov. Izmed Isahárjevcev so bili Kenanjá in njegovi sinovi uradniki in sodniki v svetnih zadevah za Izraela. Izmed Hebrónovcev so bili Hašabjá in njegovi bratje, vrli možje, tisoč sedemsto po številu, postavljeni za upravo Izraela zahodno od Jordana v vseh Gospodovih zadevah in v kraljevi službi. Med Hebrónovci je bil Jerijá poglavar Hebrónovcev. – Po njihovih rodbinah in družinah so v štiridesetem letu Davidovega kraljevanja iskali in našli med njimi vrle junake v Jazêr Gileádu. Njegove brate, vojščake, dva tisoč sedemsto družinskih poglavarjev, je postavil kralj David čez Rúbenovce, Gádovce in polovico Manásejevcev za vse Božje in kraljeve zadeve. Seznam Izraelovih sinov, družinskih poglavarjev, poveljnikov tisočnij in stotnij in njihovih častnikov, ki so služili kralju v vseh nalogah oddelkov, ki so prihajali in odhajali mesec za mesecem, vse mesece v letu. Vsak oddelek je štel štiriindvajset tisoč mož. Prvi oddelek za prvi mesec je vodil Zabdiélov sin Jašobám; v njegovem oddelku je bilo štiriindvajset tisoč mož. Bil je izmed Pêrecovih sinov in vrhovni poveljnik za prvi mesec. Oddelek drugega meseca je vodil Ahóahovec Dodáj; Miklót je bil prvi uslužbenec svojega oddelka. V njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Poveljnik tretje vojske za tretji mesec je bil Benajá, sin vélikega duhovnika Jojadája; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Ta Benajá je bil junak med trideseterico in poveljnik trideseterice; njegovemu oddelku je načeloval sin Amizabád. Četrti za četrti mesec je bil Joábov brat Asaél in za njim njegov sin Zebadjá; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Peti za peti mesec je bil knez Šamhút, Zêrahovec; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Šesti za šesti mesec je bil Irá, sin Tekójčana Ikéša; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Sedmi za sedmi mesec je bil Helec, Péletovec izmed Efrájimcev; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Osmi za osmi mesec je bil Hušán Sibeháj izmed Zêrahovcev; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Deveti za deveti mesec je bil Abiézer iz Anatóta izmed Benjaminovcev; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Deseti za deseti mesec je bil Netófčan Mahráj izmed Zêrahovcev; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Enajsti za enajsti mesec je bil Piratónec Benajá izmed Efrájimcev; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Dvanajsti za dvanajsti mesec je bil Netófčan Heldáj izmed Otniélovcev; v njegovem oddelku jih je bilo štiriindvajset tisoč. Na čelu Izraelovih rodov so bili: pri Rúbenovcih glavni poveljnik Eliézer, Zihríjev sin; pri Simeonovcih Maahájev sin Šefatjá; pri Lévijevcih Kemuélov sin Hašabjá; pri Aronovcih Cadók; pri Judovcih Davidov brat Elihú; pri Isahárjevcih Mihaelov sin Omrí; pri Zábuloncih Obadjájev sin Jišmajá; pri Neftálijevcih Azriélov sin Jerimót; pri Efrájimcih Azazjájev sin Hošéa; pri polovici Manásejevega rodu Pedajájev sin Joél; pri gileádski polovici Manásejevega rodu Zeharjájev sin Idó; pri Benjaminovcih Abnêrjev sin Jaasiél; pri Danovcih Jerohámov sin Azarél. To so bili poveljniki Izraelovih rodov. Tistih pod dvajsetimi leti David ni štel, ker je Gospod obljubil, da bo pomnožil Izraela kakor zvezde na nebu. Cerújin sin Joáb je začel šteti, pa ni končal; zaradi tega je namreč prišel gnev nad Izraela. Zato število ni prišlo v poročilo v Letopisih kralja Davida. Kraljeve zakladnice je nadzoroval Adiélov sin Azmávet, zakladnice po deželi, v mestih, vaseh in stolpih pa Uzíjev sin Jonatan. Poljske delavce, ki so obdelovali zemljo, je nadzoroval Kelúbov sin Ezrí; vinograde Šimí iz Rame, zaloge v vinskih hramih Šefámec Zabdí; oljke in smokve v Šéfeli Géderčan Báal Hanán; zaloge olja Joáš; govedo, ki se je paslo v Šarónu, Šarónec Šitráj; govedo v dolinah Adlájev sin Šafát; kamele Izmaelec Obíl; osle Meronočán Jehdejá; drobnico pa Hagríjevec Jazíz. Vsi ti so bili upravniki premoženja kralja Davida. Davidov stric Jonatan, učen mož in pisar, je bil svetovalec, Hahmoníjev sin Jehiél je skrbel za kraljeve sinove. Ahitófel je bil kraljev svetovalec in Arkéjec Hušáj kraljev prijatelj. Za Ahitófelom sta bila Benajájev sin Jojadá in Abjatár. Joáb pa je bil kraljev vojskovodja. David je zbral v Jeruzalemu vse Izraelove kneze, voditelje rodov, poveljnike oddelkov, ki so služili kralju, poveljnike tisočnij in stotnij, upravnike vsega premoženja in živine, kar so ju imeli kralj in njegovi sinovi, z dvorniki, junaki in vsemi hrabrimi vojaki. Kralj David se je postavil na noge in rekel: »Poslušajte me, moji bratje in moje ljudstvo! Namenil sem se, da bi zidal hišo, v kateri bi počivala skrinja Gospodove zaveze in podnožje našega Boga, in sem pripravljal zidavo. Toda Bog mi je rekel: ›Ti ne boš zidal hiše mojemu imenu, ker si vojščak in si prelival kri.‹ Vendar je mene Gospod, Izraelov Bog, izvolil izmed vse hiše mojega očeta, da bi bil kralj Izraelu na veke. Izvolil je namreč Juda za vladarja in v Judovem rodu hišo mojega očeta in med sinovi mojega očeta je mene milostno postavil za kralja vsemu Izraelu. Izmed vseh mojih sinov – saj mi je dal Gospod veliko sinov – pa je izvolil mojega sina Salomona, da bi sedèl na prestolu Gospodovega kraljestva nad Izraelom. Rekel mi je: ›Tvoj sin Salomon bo zidal mojo hišo in moje dvore; kajti njega sem si izvolil za sina in jaz mu bom oče. In utrdil bom njegovo kraljestvo na veke, če bo dosledno živel po mojih zapovedih in odlokih, kakor ta dan.‹ Zdaj torej vas prosim pred očmi vsega Izraela, Gospodovega zbora, in pred ušesi našega Boga: Držite se vseh zapovedi Gospoda, svojega Boga, in se poglabljajte vanje, da ostanete v posesti te lepe dežele in jo zapustite v dediščino svojim otrokom za seboj na veke. Ti pa, moj sin Salomon, spoznaj Boga svojega očeta in mu služi z vsem srcem in z voljno dušo! Kajti Gospod preiskuje vsa srca in pozna vse misli in namene. Če ga boš iskal, ga boš našel; če ga boš zapustil, te bo zavrgel za vselej. Zdaj torej glej, ker te je Gospod izvolil, da sezidaš hišo za svetišče; bodi močan in pojdi na delo!« Nato je dal David sinu Salomonu načrt preddverja, poslopij, zakladnic, zgornjih sob, notranjih prostorov, prostora za spravni pokrov; in načrt vsega, kar je imel v mislih: za dvore Gospodove hiše in vse sobe naokoli, za zakladnice Božje hiše in zakladnice posvečenih reči; dalje za skupine duhovnikov in levitov, za vsa dela službe v Gospodovi hiši in za vse posode za službo v Gospodovi hiši; za zlate predmete po teži zlata, za vse posode za posamezne službe, za vse posode iz srebra po teži, za vse posode za posamezne službe; težo za zlate svečnike in njihove zlate svetilnice po teži posameznega svečnika in njegovih svetilnic ter za srebrne svečnike po teži svečnika in njegovih svetilnic, kakor so rabili posamezne svečnike. Dalje zlato po teži za mize za položene hlebe, za vsako posamezno mizo in srebro za srebrne mize; nadalje za vilice, kropilnice in kozarce iz čistega zlata in za zlate čaše po teži različnih čaš in za srebrne čaše po teži različnih čaš; za kadilni oltar iz prečiščenega zlata po teži pa načrt za voz, za zlata keruba, ki razprostirata peruti in zaslanjata skrinjo Gospodove zaveze. »Vse to mi je pojasnil v zapisu iz Gospodove roke – vsa dela tega načrta.« Potem je David rekel sinu Salomonu: »Bodi močan in pogumen ter pojdi na delo! Ne boj se in se ne plaši, saj je Gospod Bog, moj Bog, s teboj. Ne bo se ti odtegnil in te ne bo zapustil, dokler ne bo končano vse delo službe v Gospodovi hiši. Glej, tu so skupine duhovnikov in levitov za vso službo v Božji hiši. Za sleherno delo imaš pri sebi prostovoljce, izurjene za vsako službo. Tudi velikaši in vse ljudstvo bodo storili vse, kar boš ukazal.« Kralj David je rekel vsemu zboru: »Moj sin Salomon, edini, ki ga je Bog izvolil, je še mlad in neizkušen, delo pa je veliko. Kajti ta mogočna stavba ni za človeka, ampak za Gospoda Boga. Zato sem, kolikor sem mogel, pripravil za hišo svojega Boga zlata za zlate predmete, srebra za srebrne, brona za bronaste, železa za železne in lesa za lesene, dalje oniksove kamne, kamne za vdelavanje, lesketajoče se in pisane kamne, vsakovrstne žlahtne kamne in obilo marmorja. Iz ljubezni do hiše svojega Boga dam še, kar imam v svoji posesti zlata in srebra, za hišo svojega Boga povrh vsega tega, kar sem pripravil za sveto hišo: tri tisoč talentov zlata, ofírskega zlata in sedem tisoč talentov prečiščenega srebra, da se prevlečejo stene poslopij, pa zlata za zlate in srebra za srebrne predmete in za vsa dela, ki jih bodo opravili umetniki. Kdo je torej danes pripravljen prostovoljno darovati z radodarno roko Gospodu?« Tedaj so prostovoljno darovali družinski poglavarji, voditelji Izraelovih rodov, poveljniki tisočnij in stotnij in kraljevi upravniki. Za službo v Božji hiši so dali pet tisoč talentov zlata, deset tisoč darejkov, deset tisoč talentov srebra, osemnajst tisoč talentov brona in sto tisoč talentov železa. Kdor je imel drage kamne, jih je dal v zaklad Gospodove hiše v oskrbo Geršónovca Jehiéla. Ljudstvo se je veselilo njihovih prostovoljnih darov, ker so s celim srcem prostovoljno darovali Gospodu. Tudi kralj David se je zelo veselil. Tedaj je David slavil Gospoda vpričo vsega zbora; David je rekel: »Slavljen Gospod, Bog našega očeta Izraela, od vekov na veke! Tvoji, o Gospod, so veličina, moč, čast, sijaj in veličastvo. Tvoje je namreč vse, kar je v nebesih in na zemlji. Tvoje, o Gospod, je kraljestvo in ti se vzdiguješ kot glava nad vse. Od tebe prihajata bogastvo in slava in ti gospoduješ nad vsem. V tvoji roki sta moč in oblast in v tvoji roki je, da narediš vse veliko in močno. Zdaj torej, naš Bog, se ti zahvaljujemo in slavimo tvoje veličastno ime. Zares: kdo sem jaz in kaj je moje ljudstvo, da bi mogli prostovoljno toliko darovati? Saj je od tebe vse in iz tvoje roke smo ti dali. Mi smo le tujci in gostači pred tabo kakor vsi naši očetje; kakor senca so naši dnevi na zemlji in nobenega upanja ni. O Gospod, naš Bog, vsa ta obilica, ki smo jo pripravili, da bi ti sezidali hišo za tvoje sveto ime, je iz tvoje roke in tvoje je vse. Vem, moj Bog, da preizkušaš srce in ljubiš odkritosrčnost; z iskrenim srcem sem prostovoljno daroval vse to in zdaj z veseljem vidim, kako ti tvoje tu navzoče ljudstvo prostovoljno daruje. Gospod, Bog naših očetov Abrahama, Izaka in Izraela, ohrani za vedno v srcu svojega ljudstva take misli in namene in obračaj k sebi njihova srca! Mojemu sinu Salomonu pa daj, da se bo z vsem srcem držal tvojih zapovedi, pričevanj in zakonov, da bo naredil vse in sezidal mogočno stavbo, ki sem jo pripravil!« Potem je David rekel vsemu zboru: »Slavite Gospoda, svojega Boga!« In ves zbor je slavil Gospoda, Boga svojih očetov, pokleknili so in se priklonili Gospodu in kralju. In darovali so Gospodu klavne daritve. Naslednji dan so darovali Gospodu žgalne daritve: tisoč juncev, tisoč ovnov, tisoč jagnjet z njihovimi pitnimi daritvami vred in veliko klavnih daritev za ves Izrael. Z velikim veseljem so tisti dan jedli in pili pred Gospodom. Tedaj so drugič postavili Davidovega sina Salomona za kralja in ga mazilili za Gospodovega vladarja, Cadóka pa za duhovnika. Nato je Salomon sédel na Gospodov prestol kot kralj namesto svojega očeta Davida. Vladal je srečno in ves Izrael mu je bil poslušen. Vsi knezi in junaki in vsi sinovi kralja Davida so se uklonili kralju Salomonu. Gospod je silno poveličal Salomona pred očmi vsega Izraela in mu naklonil kraljevi sijaj, kakršnega ni imel pred njim noben kralj v Izraelu. Jesejev sin David je torej kraljeval nad vsem Izraelom. Njegovo kraljevanje nad Izraelom je trajalo štirideset let: v Hebrónu je kraljeval sedem let, v Jeruzalemu pa triintrideset let. Umrl je v lepi starosti, poln let, bogastva in slave. Namesto njega pa je postal kralj njegov sin Salomon. Dela kralja Davida, prva in zadnja, glej, so zapisana v spisih vidca Samuela, v spisih preroka Natána in v spisih vidca Gada s poročili o vsem njegovem kraljevanju, o njegovem junaštvu in o časih, ki jih je preživel sam, ves Izrael in vsa kraljestva dežel. Salomon, Davidov sin, si je utrdil kraljevo oblast; Gospod, njegov Bog, je bil z njim in ga je visoko povzdignil. Salomon je sklical vse Izraelce, poveljnike tisočnij in stotnij, sodnike in vse vojvode po vsem Izraelu, družinske poglavarje. In šli so, Salomon in ves zbor z njim, na višino, ki je bila v Gibeónu. Tam je bil namreč Božji shodni šotor, ki ga je bil naredil Gospodov služabnik Mojzes v puščavi. – Božjo skrinjo pa je David prenesel iz Kirját Jearíma na mesto, ki ga je sam pripravil zanjo: postavil je namreč zanjo šotor v Jeruzalemu. – Tudi bronasti oltar, ki ga je naredil Becalél, Uríjev sin in Hurov vnuk, je bil tam pred Gospodovim prebivališčem; tega sta Salomon in zbor poiskala. Salomon je tam na bronastem oltarju, ki je bil pred Gospodom, pri shodnem šotoru, daroval tisoč žgalnih daritev. Tisto noč se je Bog prikazal Salomonu in mu rekel: »Prosi, kaj naj ti dam!« Salomon je rekel Bogu: »Ti si mojemu očetu Davidu izkazoval veliko naklonjenost, mene pa si postavil za kralja namesto njega. O Gospod Bog, naj se zdaj uresniči tvoja obljuba mojemu očetu Davidu. Postavil si me namreč za kralja čez ljudstvo, ki je številno kakor prah zemlje. Daj mi zdaj modrost in znanje, da bom znal odhajati in prihajati pred tem ljudstvom! Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu velikemu ljudstvu?« Bog je rekel Salomonu: »Ker ti je bilo to pri srcu in nisi prosil bogastva, premoženja in slave, ne smrti svojih sovražnikov, in tudi nisi prosil dolgega življenja, temveč si prosil zase modrosti in znanja, da bi mogel vladati mojemu ljudstvu, kateremu sem te postavil za kralja, ti bosta dana modrost in znanje. Pa tudi bogastvo, premoženje in slavo ti bom dal, kakršnih niso imeli kralji, ki so bili pred teboj, in tudi za tabo ne bo takšnega.« Nato se je Salomon z višine v Gibeónu, izpred shodnega šotora, vrnil v Jeruzalem in kraljeval nad Izraelom. Salomon si je nabral bojnih voz in konjenikov: imel je tisoč štiristo voz in dvanajst tisoč konjenikov. Nastanil jih je v mestih za bojne vozove in pri sebi v Jeruzalemu. Kralj je dosegel, da je bilo v Jeruzalemu srebra in zlata kakor kamenja; dosegel je tudi, da je bilo ceder toliko kakor divjih smokev v Šéfeli. Konje za Salomona so dobivali iz Egipta in iz Koéja. Kraljevi kupci so jih dobavljali iz Koéja za določeno ceno. Voz, ki so ga pripeljali iz Egipta, je stal šeststo šeklov srebra, konj pa sto petdeset. Tako so jih posredovali tudi vsem hetejskim in arámskim kraljem. Salomon je sklenil zidati hišo Gospodovemu imenu, sebi pa kraljevo hišo. Tedaj je Salomon nabral sedemdeset tisoč nosačev, osemdeset tisoč kamnosekov v gorovju in tri tisoč šeststo nadzornikov nad njimi. Salomon je tirskemu kralju Hirámu poslal sporočilo in rekel: »Kakor si sodeloval z mojim očetom Davidom in mu poslal cedrovino, da si je sezidal hišo za stanovanje … Glej, jaz pa nameravam zidati hišo imenu Gospoda, svojega Boga, in mu jo posvetiti, da bodo pred njim zažigali dišeče kadilo, redno polagali položene hlebe in opravljali žgalne daritve zjutraj in zvečer, ob sobotah, mlajih in praznikih Gospoda, našega Boga; to je Izraelcem naloženo na veke. Hiša, ki jo nameravam zidati, bo velika; naš Bog je namreč večji kakor vsi bogovi. A kdo bi mu mogel sezidati hišo, saj ga nebo in nebes nebesa ne morejo obseči? In kdo sem jaz, da mu zidam hišo? A saj jo le zato, da se bo pred njim zažigalo kadilo. Pošlji mi zdaj moža, izurjenega za dela v zlatu, srebru, bronu, železu, rdečem škrlatu, karmezinu in višnjevem škrlatu. Naj zna tudi rezbariti, da se bo pridružil umetnikom, ki so pri meni v Judu in v Jeruzalemu in jih je pripravil že moj oče David. Pošlji mi tudi cedrovega, cipresovega in sándalovega lesa z Libanona! Vem namreč, da znajo tvoji služabniki sekati les na Libanonu; glej, moji služabniki pa bodo delali s tvojimi služabniki, da mi bodo pripravili obilo lesa, ker bo hiša, ki jo nameravam zidati, velika in čudovita. Glej, gozdnim delavcem, ki bodo sekali les, tvojim služabnikom, bom dajal za prehrano dvajset tisoč kadi pšenice, dvajset tisoč kadi ječmena, dvajset tisoč čebrov vina in dvajset tisoč čebrov olja.« Tirski kralj Hirám je odgovoril v pismu, ki ga je poslal Salomonu: »Ker Gospod ljubi svoje ljudstvo, te je postavil za kralja nad njim.« Hirám je še rekel: »Slavljen Gospod, Izraelov Bog, ki je naredil nebo in zemljo in dal kralju Davidu modrega sina, obdarjenega z razumnostjo in razsodnostjo, da bo sezidal hišo Gospodu, sebi pa kraljevo hišo. Zdaj ti torej pošiljam modrega in z razsodnostjo obdarjenega moža Hirám Abíja, ki je sin ene izmed Danovih hčera, njegov oče pa je Tirec. Izurjen je za dela v zlatu, srebru, bronu, železu, kamnu, lesu, v rdečem in višnjevem škrlatu, bisusu in karmezinu. Zna tudi rezljati vsakršne rezbarije in uresničiti vsakršno zamisel, ki mu jo predložijo, skupaj s tvojimi umetniki in z umetniki mojega gospoda Davida, tvojega očeta. Zdaj naj moj gospod pošlje svojim služabnikom pšenice, ječmena, olja in vina, kakor je govoril. Mi bomo posekali les z Libanona, kolikor ga boš potreboval, in ti ga v splavih spravili po morju v Jafo. Ti pa boš poskrbel, da ga prepeljejo gor v Jeruzalem.« Potem je Salomon preštel vse tujce, ki so bivali v izraelski deželi, podobno kot jih je preštel njegov oče David; našlo se jih je sto triinpetdeset tisoč šeststo. Sedemdeset tisoč izmed njih je določil za nosače, osemdeset tisoč za kamnoseke v gorovju, tri tisoč šeststo pa za nadzornike, da bi ljudi priganjali k delu. Salomon je začel zidati Gospodovo hišo v Jeruzalemu na griču Moríja, ki ga je izbral že njegov oče David – na kraju, ki ga je pripravil David – na mlatišču Jebusejca Arávna. Zidati je začel drugi dan drugega meseca v četrtem letu svojega kraljevanja. Tole so temelji, ki jih je Salomon določil za Božjo hišo: dolžina šestdeset komolcev – komolcev po nekdanji meri – in širina dvajset komolcev. Preddverje, ki je bilo spredaj, je bilo v smeri širine hiše dolgo dvajset, visoko pa sto dvajset komolcev. Znotraj ga je prevlekel s čistim zlatom. Véliko hišo je obložil s cipresovino, jo prevlekel z najboljšim zlatom in na njej oblikoval palme in verižaste čope. Hišo je polepšal tudi s tem, da jo je obložil z dragimi kamni. Zlato je bilo parvájimsko zlato. Tako je hišo oblekel z zlatom: njeno ogredje, prage, stene in vrata; na stene pa je vrezal kerube. Napravil je tudi hišo za presveto. To je bilo v smeri širine hiše dolgo dvajset komolcev in široko dvajset komolcev. Prevlekel ga je z najboljšim zlatom, za šeststo talentov. Teža žebljev je bila petdeset šeklov zlata. Tudi gornje izbe je oblekel z zlatom. V presvetem je naredil dva keruba, rezbarsko delo, in prevlekli so ju z zlatom. Peruti kerubov so segale dvajset komolcev v dolžino. Pet komolcev dolga perut enega se je dotikala stene hiše, druga pet komolcev dolga perut pa je segala do peruti drugega keruba. Pet komolcev dolga perut drugega keruba se je dotikala stene hiše, druga pet komolcev dolga perut pa je segala do peruti onega drugega keruba. Peruti teh kerubov so se torej razprostirale dvajset komolcev v širino. Stala pa sta na nogah in gledala proti hiši. Naredil je tudi zagrinjalo iz višnjevega in rdečega škrlata, karmezina in bisusa ter na njem oblikoval kerube. Pred hišo je postavil dva stebra, petintrideset komolcev visoka; glavič, ki je bil na vrhu, je meril pet komolcev. Naredil je verižaste čope, podobne ogrlici, in jih vdelal na vrh stebrov. Naredil je tudi sto granatnih jabolk in jih vdelal v verižaste čope. Stebra je postavil pred svetišče, enega na desno, drugega na levo. Tistega na desni je poimenoval Jahín, onega na levi pa Boaz. Naredil je tudi bronast oltar, dvajset komolcev dolg, dvajset komolcev širok in deset komolcev visok. Nato je naredil ulito morje. Od enega roba do drugega je merilo deset komolcev, bilo je okrogle oblike, pet komolcev visoko, trideset komolcev pa je znašal njegov obseg. Pod njim so ga krog in krog obdajale podobe volov, po deset na komolec. V dveh vrstah so morje obdajali voli, ki so bili uliti hkrati z njim. Stalo je na dvanajstih volih: trije so bili obrnjeni proti severu, trije proti zahodu, trije proti jugu in trije proti vzhodu. Na njih je počivalo morje. S svojim zadnjim delom so bili vsi obrnjeni navznoter. Debelo je bilo za dlan in njegov rob je bil oblikovan kakor rob čaše, podoben lilijinemu cvetu. Držalo je tri tisoč čebrov. Potem je naredil deset umivalnikov: pet jih je dal na južno in pet na severno stran; v njih so izpirali, kar je bilo pripravljeno za žgalno daritev. Morje pa je bilo za duhovnike, da so se v njem umivali. Dalje je naredil deset zlatih svečnikov, kakor je bilo predpisano, in jih postavil v tempelj, pet na desno in pet na levo. Tudi je naredil deset miz in jih postavil v tempelj, pet na desno in pet na levo. Tudi sto zlatih kropilnic je izdelal. Nato je napravil dvor za duhovnike in veliki dvor pa še vrata na dvor; vrata je prevlekel z bronom. Morje je postavil na desno stran, proti jugovzhodu. Hirám je naredil tudi posode, lopate in kropilnice. Tako je dokončal delo, ki ga je za kralja Salomona opravljal pri Božji hiši: dva stebra in zaobljena glaviča vrh obeh stebrov; dve mreži, da sta zastirali oba zaobljena glaviča vrh stebrov; štiristo granatnih jabolk za obe mreži, dve vrsti granatnih jabolk za vsako mrežo, da sta zastirali zaobljena glaviča na stebrih; naredil je stojala, naredil umivalnike na stojalih; eno morje in dvanajst volov pod njim; pa še posode, lopate in vilice z vsemi pripravami, ki so sodile zraven, je Hirám Abí naredil kralju Salomonu za Gospodovo hišo, iz glajenega brona. Uliti pa jih je dal kralj v ilovnati zemlji v Jordanski dolini med Sukótom in Cerédo. Salomon je dal vse te priprave izdelati v veliki množini, tako da se teža brona ni dala ugotoviti. Salomon je naredil vse priprave v Božji hiši: zlati oltar, mize, na katerih so bili hlebi obličja; svečnike in njihove svetilke iz čistega zlata, da bi po predpisu gorele pred notranjim svetiščem; zlate cvetove, svetilnice in utrinjala, vse iz najčistejšega zlata; nože, kropilnice, skodele in kadilnice iz čistega zlata. Tudi vhod v hišo, notranja vrata v presveto in vrata hiše v glavni prostor so bili iz zlata. Tako je bilo vse delo, ki ga je kralj Salomon opravil za Gospodovo hišo, dokončano. In Salomon je dal vanjo prenesti svete predmete, ki jih je bil posvetil njegov oče David: srebro, zlato in vse priprave je spravil v zakladnice Božje hiše. Tedaj je Salomon sklical Izraelove starešine in vse poglavarje rodov, kneze družin Izraelovih sinov, v Jeruzalem, da bi prenesli skrinjo Gospodove zaveze iz Davidovega mesta, to je s Siona. Vsi Izraelovi možje so se zbrali pri kralju ob prazniku, to je v sedmem mesecu. Ko so prišli vsi Izraelovi starešine, so leviti vzdignili skrinjo. Prenesli so gor skrinjo, shodni šotor in vse svete priprave v šotoru; nosili so jih levitski duhovniki. Kralj Salomon in ves Izraelov zbor, ki se je zbral ob njem pred skrinjo, je daroval toliko drobnice in goveda, da ju zaradi množine niso mogli ne prešteti ne izmeriti. Potem so duhovniki skrinjo Gospodove zaveze prinesli na njeno mesto, v notranje svetišče hiše, v presveto, pod peruti kerubov. Keruba sta razprostirala peruti nad mestom, kjer je stala skrinja, tako da sta keruba krila skrinjo in njena drogova od zgoraj. Drogova sta bila tako dolga, da je bilo njuna konca videti iz svetišča pred notranjim svetiščem, od zunaj pa ju ni bilo videti. Tam sta ostala do tega dne. V skrinji ni bilo drugega kakor dve tabli, ki ju je bil vanjo položil Mojzes pod Horebom, ko je Gospod sklenil zavezo z Izraelovimi sinovi ob izhodu iz Egipta. Ko so duhovniki prišli iz svetišča – vsi navzoči duhovniki ne glede na njihove skupine so se namreč prej posvetili – in ko so prišli še vsi leviti pevci, Asáf, Hemán, Jedutún, njihovi sinovi in bratje in so se oblečeni v bisus postavili s cimbalami, harfami in citrami na vzhodno stran oltarja – ob njih je bilo še sto dvajset duhovnikov, ki so znali trobiti na trobente – so trobentači in pevci enodušno in skladno zapeli v slavo in zahvalo Gospodu. Kakor hitro je zadonel glas trobent, cimbal in drugih glasbil v čast Gospodu, »ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota«, je hišo, Gospodovo hišo, napolnil oblak, tako da duhovniki zaradi oblaka niso mogli pristopiti, da bi opravili bogoslužje. Kajti Gospodovo veličastvo je napolnilo Božjo hišo. Tedaj je Salomon rekel: » Gospod je rekel, da hoče prebivati v temnem oblaku. In jaz sem ti sezidal veličastno hišo, mesto, kjer boš prebival na veke.« Nato se je kralj obrnil in blagoslovil ves Izraelov zbor, ki je medtem stal. Rekel je: »Slavljen, Gospod, Izraelov Bog, ki je s svojimi usti govoril mojemu očetu Davidu in s svojimi rokami izpolnil obljubo: ›Od dneva, ko sem izpeljal svoje ljudstvo iz egiptovske dežele, si nisem iz nobenega Izraelovega rodu izbral mesta, kjer bi se sezidala hiša, da bi tam bilo moje ime. Tudi nisem nikogar izbral za vladarja nad svojim ljudstvom Izraelom. Pač pa sem izbral Jeruzalem, da bo v njem moje ime, in Davida sem izbral, da bi bil na čelu mojega ljudstva Izraela.‹ Moj oče David je sicer imel namen zidati hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga. Toda Gospod je rekel mojemu očetu Davidu: ›Imel si namen zidati hišo mojemu imenu. Lepo, da si imel ta namen! Vendar te hiše ne boš zidal ti, ampak tvoj sin, ki se ti bo rodil; on bo zidal hišo mojemu imenu.‹ Gospod je izpolnil obljubo, ki jo je dal: jaz sem stopil na mesto svojega očeta Davida in sedim na Izraelovem prestolu, kakor je Gospod obljubil. Sezidal sem hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga, in tja postavil skrinjo, v kateri je Gospodova zaveza, ki jo je sklenil z Izraelovimi sinovi.« Nato je vpričo vsega Izraelovega zbora stopil pred Gospodov oltar in razprostrl roke. Salomon je namreč napravil bronast oder in ga postavil v sredo zunanjega dvora; bil je pet komolcev dolg, pet komolcev širok in tri visok. Stopil je nanj, pokleknil pred vsem Izraelovim zborom, razprostrl roke proti nebu in rekel: » Gospod, Izraelov Bog, ni tebi enakega Boga ne v nebesih ne na zemlji. Ti ohranjaš zavezo in naklonjenost svojim služabnikom, ki z vsem srcem hodijo pred tvojim obličjem. Svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, si izpolnil, kar si mu obljubil. Kar si z usti govoril, si z roko naredil, kakor priča ta dan. Gospod, Izraelov Bog, izpolni zdaj svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, kar si mu obljubil, ko si rekel: ›Ne bo odstranjen izpred mojega obličja nobeden izmed tvojih, ki bodo sedeli na Izraelovem prestolu, če se bodo le tvoji potomci držali svoje poti, da bodo hodili v skladu z mojo postavo, kakor si ti hodil pred mojim obličjem.‹ Zdaj torej, Gospod, Izraelov Bog, naj se uresniči beseda, ki si jo dal svojemu služabniku Davidu. Toda mar Bog res more prebivati pri ljudeh na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal! Vendar se ozri na molitev svojega služabnika in na njegovo prošnjo, Gospod, moj Bog, in usliši klic in molitev, ki jo tvoj služabnik moli pred teboj. Naj bodo tvoje oči noč in dan uprte v to hišo, v kraj, o katerem si obljubil, da boš tam postavil svoje ime; da boš uslišal molitev, ki jo tvoj služabnik moli na tem kraju. Poslušaj prošnje svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, ko bodo molili na tem kraju. Prisluhni s kraja, kjer prebivaš, iz nebes, poslušaj in odpuščaj! Če se kdo pregreši zoper svojega bližnjega in zahtevajo od njega, da se s prisego zapriseže, in pride zapriseč pred tvoj oltar v tej hiši, prisluhni iz nebes, ukrepaj in razsodi med svojima služabnikoma, da krivemu povrneš in njegovo početje spraviš na njegovo glavo, pravičnega pa opravičiš in mu povrneš po njegovi pravičnosti! Kadar bo tvoje ljudstvo Izrael poraženo pred sovražnikom, ker se bodo pregrešili proti tebi, pa se bodo vrnili, slavili tvoje ime in v tej hiši molili in prosili pred teboj, prisluhni iz nebes in odpusti greh svojega ljudstva Izraela in jih pripelji nazaj v deželo, ki si jo dal njim in njihovim očetom. Ko se bo nebo zaprlo in ne bo dežja, ker se bodo pregrešili proti tebi, pa bodo molili obrnjeni proti temu kraju, slavili tvoje ime in se spreobrnili od svojih grehov, ker jih boš ponižal, poslušaj v nebesih in odpusti greh svojih služabnikov in svojega ljudstva Izraela – saj jim ti kažeš pravo pot, po kateri naj hodijo – in pošlji dež svoji deželi, ki si jo dal svojemu ljudstvu v dediščino! Če bo v deželi nastala lakota, če se pojavijo kuga, snet, rja, kobilica rojivka in glodalka, če bo sovražnik oblegal katero njihovih mest, naj pride kakršna koli nadloga ali bolezen: vsaki molitvi, vsaki prošnji katerega koli človeka ali vsega tvojega ljudstva Izraela, ki bo doživljal stisko in bolečino in razprostrl roke proti tej hiši, prisluhni iz nebes, s kraja, kjer prebivaš, ter odpusti in povrni vsakemu po vseh njegovih delih, ker poznaš njegovo srce – saj edino ti poznaš srca človeških otrok – da se te bodo bali in hodili po tvojih poteh vse dni, dokler bodo živeli v deželi, ki si jo dal našim očetom. Tudi tujca, ki ni iz tvojega ljudstva Izraela, temveč bo prišel iz daljne dežele zaradi tvojega velikega imena, tvoje močne roke in iztegnjenega lakta – če pride molit v to hišo, poslušaj iz nebes, s kraja, kjer prebivaš, in izpolni, za kar te bo tujec goreče prosil, da bodo vsi narodi na zemlji spoznali tvoje ime, se te bali kakor tvoje ljudstvo Izrael in se prepričali, da je tvoje ime priklicano na to hišo, ki sem jo sezidal. Če bo šlo tvoje ljudstvo na vojsko zoper sovražnike, kamor koli jih boš poslal, in bodo molili k tebi, obrnjeni proti temu mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo sezidal tvojemu imenu, prisluhni iz nebes njihovi molitvi in prošnji in ravnaj z njimi pravično! Če se bodo pregrešili nad teboj – saj ni človeka, ki bi ne grešil – in se boš razjezil nad njimi ter jih izročil sovražniku in jih bodo zmagovalci ujete odpeljali v daljno ali bližnjo deželo, pa bodo šli vase v deželi, kjer bodo ujeti, se spreobrnili in te milo prosili v deželi svojega ujetništva in rekli: Grešili smo, delali húdo in ravnali krivično; – če se bodo v deželi svojega ujetništva, kamor jih bodo odpeljali, z vsem srcem in z vso dušo vrnili k tebi in bodo molili k tebi, obrnjeni proti deželi, ki si jo dal njihovim očetom, proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo sezidal tvojemu imenu; potem usliši iz nebes, s kraja, kjer prebivaš, njihovo molitev in prošnje. Ravnaj z njimi pravično in odpusti svojemu ljudstvu, kar bodo zagrešili zoper tebe! Tvoje oči, moj Bog, naj bodo zdaj odprte in tvoja ušesa pozorna na molitev na tem kraju. Vzdigni se torej, Gospod Bog, k svojemu počivališču, ti in skrinja tvoje moči. Tvoji duhovniki, Gospod Bog, naj oblečejo odrešenje, tvoji zvesti naj se veselijo v sreči. Gospod Bog, ne zavračaj obličja svojega maziljenca. Spominjaj se dobrot, ki si jih delil svojemu služabniku Davidu!« Ko je Salomon dokončal molitev, je šinil ogenj z neba in použil žgalno daritev in klavne daritve. Gospodovo veličastvo je napolnilo tempelj. Duhovniki niso mogli stopiti v Gospodovo hišo, ker je Gospodovo veličastvo napolnilo Gospodovo hišo. Vsi Izraelovi sinovi so videli, kako sta se ogenj in Gospodovo veličastvo spustila na tempelj; pokleknili so na tlak, se priklonili z obrazom do tal ter molili in hvalili Gospoda, »ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota«. Nato sta kralj in vse ljudstvo darovala klavne daritve pred Gospodom. Kralj Salomon je daroval v klavno daritev dvaindvajset tisoč glav goveda in sto dvajset tisoč ovc. Tako sta kralj in vse ljudstvo posvetila Božjo hišo. Duhovniki so stali na svojih mestih, prav tako leviti z glasbili za Gospoda, ki jih je naredil kralj David, da so slavili Gospoda – »ker na veke traja njegova dobrota« – ko so spremljali Davidove hvalnice. Na drugi strani so duhovniki trobili na trobente, vsi Izraelci pa so medtem stali. Salomon je posvetil tudi sredino dvora pred Gospodovo hišo. Tam je namreč daroval žgalne daritve in tolščo mirovnih daritev, ker bronasti oltar, ki ga je naredil Salomon, ni mogel sprejeti žgalne in jedilne daritve in tolšče. Salomon in z njim ves Izrael, silno velik zbor od Lebó Hamáta do Egiptovskega potoka, je v tistem času obhajal praznik sedem dni. Osmi dan so imeli slovesen shod; sedem dni so namreč obhajali posvečenje oltarja in sedem dni so praznovali. Triindvajseti dan sedmega meseca je odpustil ljudstvo domov, vesele in dobre volje zaradi dobrote, ki jo je Gospod storil Davidu, Salomonu in svojemu ljudstvu Izraelu. Tako je Salomon dokončal Gospodovo hišo in kraljevo hišo; vse, kar je Salomon želel narediti v Gospodovi hiši in v svoji hiši, je srečno izpeljal. Tedaj se mu je ponoči prikazal Gospod in mu rekel: »Slišal sem tvojo molitev in si izbral ta kraj za hišo daritve. Če bom zaprl nebo in ne bo dežja, ali če bom velel kobilici, naj obžre deželo, ali poslal kugo med svoje ljudstvo, pa se bo moje ljudstvo, ki kliče nase moje ime, ponižalo, molilo in iskalo moje obličje ter se odvrnilo od svojih hudobnih poti, bom prisluhnil iz nebes, jim odpustil greh in ozdravil njihovo deželo. Zdaj so moje oči odprte in moja ušesa pozorna na molitev na tem kraju. Zdaj sem namreč to hišo izvolil in posvetil, da bo tam na veke moje ime; moje oči in moje srce bodo tam vse dni. Če boš tudi ti hodil pred mojim obličjem, kakor je hodil tvoj oče David, in boš delal vse, kar ti zapovedujem, se držal mojih zakonov in odlokov, bom utrdil prestol tvojega kraljevanja, kakor sem se zavezal tvojemu očetu Davidu, ko sem rekel: ›Nobeden od tvojih, ki bodo vladali v Izraelu, ne bo odstranjen.‹ Če pa se boste odvrnili in zapustili moje zakone in zapovedi, ki sem vam jih predložil, ter šli in služili drugim bogovom in jih molili, vas bom izruval iz svoje dežele, ki sem vam jo dal, in zavrgel izpred svojega obličja to hišo, ki sem jo posvetil svojemu imenu, in jo dal v pregovor in zasmeh vsem ljudstvom. Nad to hišo, nekdaj tako veličastno, bo osupel vsak, ki bo šel mimo, in rekel: ›Zakaj je Gospod tako napravil s to deželo in s to hišo?‹ Tedaj bodo rekli: ›Ker so zapustili Gospoda, Boga svojih očetov, ki jih je izpeljal iz egiptovske dežele, in se oklenili drugih bogov, jih molili in jim služili; zato je spravil nadnje vso to nesrečo.‹« Ko se je izteklo dvajset let, v katerih je Salomon sezidal Gospodovo hišo in svojo hišo, je Salomon spet pozidal mesta, ki mu jih je dal Hirám, in v njih naselil Izraelove sinove. Potem je šel na Hamát Cobo in jo osvojil. Zgradil je Tadmór v puščavi in vsa mesta za skladišča, ki jih je zgradil v Hamátu. Zgradil je tudi Zgornji Bet Horón in Spodnji Bet Horón, utrjeni mesti z obzidjem, z vrati in zapahi; pa tudi Baalát in vsa mesta za skladišča, ki jih je imel, vsa mesta za bojne vozove, mesta za konjenike in kar je še želel sezidati v Jeruzalemu, na Libanonu in na vsem ozemlju, kjer je vladal. Vse ljudi, kar jih je preostalo od Hetejcev, Amoréjcev, Perizéjcev, Hivéjcev in Jebusejcev, ki niso bili izmed Izraelcev – njihove potomce, ki so še ostali za njimi v deželi in jih Izraelovi sinovi niso pokončali – je Salomon določil za tlako do tega dne. Izmed Izraelcev pa ni nikogar napravil za sužnja pri svojem delu, temveč so bili njegovi vojaki, častniki, pribočniki, poveljniki nad njegovimi bojnimi vozmi in konjeniki. Višjih nadzornikov, ki jih je imel kralj Salomon, je bilo dvesto petdeset in so nadzorovali ljudstvo. Faraonovo hčer je Salomon preselil iz Davidovega mesta v hišo, ki jo je sezidal zanjo; rekel je namreč: »Moja žena ne bo stanovala v hiši Izraelovega kralja Davida, kajti prostori, kamor je prišla Gospodova skrinja, so sveti.« Tedaj je Salomon daroval Gospodu žgalne daritve na Gospodovem oltarju, ki ga je sezidal pred tempeljskim preddverjem. Daroval je, kakor je bilo po Mojzesovi zapovedi določeno za posamezne dneve: ob sobotah, mlajih in o prazničnih dneh – trikrat na leto – ob prazniku nekvašenega kruha, ob prazniku tednov in ob šotorskem prazniku. Po odloku svojega očeta Davida je postavil skupine duhovnikov za njihovo službo in levite za njihova opravila, da so prepevali in stregli pred duhovniki, kakor je bilo predpisano za posamezen dan, ter vratarje po njihovih skupinah za posamezna vrata; tako je namreč ukazal David, Božji mož. V ničemer niso odstopili od kraljevega ukaza glede duhovnikov in levitov, pa tudi glede zakladnic ne. Tako je bilo vse Salomonovo delo dokončano: od dne, ko je položil temelj za Gospodovo hišo, in dokler ni bila dokončana; Gospodova hiša je bila popolna. Potem je Salomon šel v Ecjón Geber in Elát na morskem obrežju v edómski deželi. Hirám mu je po svojih služabnikih poslal ladje in ljudi, ki so bili vajeni morja. S Salomonovimi služabniki vred so prišli v Ofír, od tam pripeljali štiristo petdeset talentov zlata in ga prinesli kralju Salomonu. Ko je kraljica iz Sabe slišala o Salomonovem slovesu, je prišla v Jeruzalem, da bi Salomona preizkušala z ugankami; imela je zelo veliko spremstvo, kamele so nosile dišave, veliko zlata in dragih kamnov. Ko je prišla k Salomonu, se je z njim pogovarjala o vsem, kar ji je ležalo na srcu. Salomon ji je pojasnil vse, kar ga je vprašala. Ni je bilo reči, ki bi bila Salomonu zakrita in katere bi ji ne bil pojasnil. Ko je kraljica iz Sabe videla Salomonovo modrost in hišo, ki jo je sezidal, pa jedi na njegovi mizi, kako sedijo njegovi dostojanstveniki in strežejo njegovi služabniki, pa njihova oblačila, točaje in njihova oblačila in njegovo žgalno daritev, ki jo je daroval v Gospodovi hiši, je strmela. Rekla je kralju: »Kako res je, kar sem slišala o tvojih dosežkih in tvoji modrosti v svoji deželi! Nisem verjela, kar so pravili, dokler nisem prišla in videla na svoje oči. A glej, še pol mi niso povedali o veličini tvoje modrosti; tako presegaš sloves, o katerem sem slišala. Blagor tvojim možem, blagor tem tvojim služabnikom, ki venomer stojijo pred tabo in poslušajo tvojo modrost. Naj bo slavljen Gospod, tvoj Bog, ki je imel veselje nad teboj in te je posadil na svoj prestol kot kralja v službi Gospoda, tvojega Boga. Ker tvoj Bog ljubi Izraela in ga hoče ohraniti na veke, te je določil za kralja nad njimi, da bi uveljavljal pravico in pravičnost.« Potem je dala kralju sto dvajset talentov zlata ter silno veliko dišav in dragih kamnov. Nikdar ni bilo takih dišav, kakor jih je kraljica iz Sabe podarila kralju Salomonu. Tudi Hirámovi in Salomonovi služabniki, ki so dovažali zlato iz Ofírja, so pripeljali sándalov les in drage kamne. Kralj je iz sandalovine napravil stopnice za Gospodovo hišo in v kraljevo hišo ter citre in harfe za pevce. Kaj takega prej ni bilo videti v Judovi deželi. Kralj Salomon pa je kraljici iz Sabe dal vse, česar si je zaželela in za kar je prosila – veliko več od tistega, kar je sama prinesla kralju. Potem se je odpravila in se s služabniki vrnila v svojo deželo. Zlato, ki se je letno stekalo k Salomonu, je tehtalo šeststo šestinšestdeset zlatih talentov, poleg tega, kar so prinašali trgovci in prekupčevalci. Tudi vsi arabski kralji in deželni upravitelji so prinašali Salomonu zlata in srebra. Kralj Salomon je napravil dvesto ščitov iz kovanega zlata: šeststo šeklov kovanega zlata je šlo za vsakega; in tristo ščitkov iz kovanega zlata: za vsak ščitek je šlo tristo šeklov zlata. Kralj jih je spravil v hišo libanonskega gozda. Nadalje je kralj napravil velik slonokoščen prestol in ga prevlekel s čistim zlatom. Prestol je imel šest stopnic in zlat podnožnik, ki so bili pritrjeni nanj. Na obeh straneh sedeža sta bili naslonjali za roke; ob naslonjalih sta stala dva leva, dvanajst levov pa je stalo na šesterih stopnicah na obeh straneh. Kaj takega niso naredili še v nobenem kraljestvu. Tudi vse posode za pitje je imel kralj Salomon iz zlata in vsa oprema v hiši libanonskega gozda je bila iz čistega zlata. Srebro v Salomonovih dneh ni bilo kaj dosti cenjeno. Kralj je imel namreč ladje, ki so s Hirámovimi služabniki plule v Taršíš; po enkrat na tri leta so prihajale taršíške ladje in dovažale zlato, srebro, slonovino, opice in pavijane. Tako je kralj Salomon prekašal vse kralje na zemlji po bogastvu in modrosti. Vsi kralji na zemlji so ga želeli videti, da bi slišali modrost, ki mu jo je Bog položil v srce. Vsak je prinesel svoje darilo: srebrne in zlate predmete, oblačila, orožje, dišave, konje in mezge, in sicer iz leta v leto. Salomon je premogel štiri tisoč pregraj za konje, prav toliko bojnih voz in dvanajst tisoč konjenikov. Nastanil jih je v mestih za bojne vozove in pri sebi v Jeruzalemu. Gospodoval je nad vsemi kralji od veletoka do filistejske dežele in egiptovske meje. Kralj je dosegel, da je bilo v Jeruzalemu srebra kakor kamenja; dosegel je tudi, da je bilo ceder toliko kakor divjih smokev v Šéfeli. Konje so za Salomona uvažali iz Egipta in od vsepovsod. Preostala Salomonova dela, od prvih do zadnjih – mar niso zapisana v delih preroka Natána, v prerokovanju Ahíja iz Šila in v videnjih vidca Jedója v zvezi z Nebátovim sinom Jerobeámom? Salomon je kraljeval v Jeruzalemu nad vsem Izraelom štirideset let. Potem je Salomon legel k svojim očetom. Pokopali so ga v mestu njegovega očeta Davida. Namesto njega je postal kralj njegov sin Roboám. Roboám je šel v Sihem; v Sihem je namreč prišel ves Izrael, da bi ga postavil za kralja. Ko pa je za to izvedel Nebátov sin Jerobeám, ki je bil v Egiptu, kamor je zbežal pred kraljem Salomonom, se je vrnil iz Egipta. Poslali so ponj in ga poklicali. Jerobeám in ves Izrael sta prišla k Roboámu, ga nagovorila in rekla: »Tvoj oče nam je otežil jarem; olajšaj nam zdaj trdo službo svojega očeta in težki jarem, ki nam ga je naložil, pa ti bomo služili.« Rekel jim je: »Čez tri dni se vrnite k meni!« In ljudstvo je odšlo. Kralj Roboám se je posvetoval s starešinami, ki so bili v službi pri njegovem očetu Salomonu, ko je še živel, in je rekel: »Kako svetujete, da odgovorim temu ljudstvu?« Spregovorili so in mu rekli: »Če boš dober do ljudstva, jim ugodil in jim govoril prijazne besede, bodo tvoji služabniki vse dni.« Toda zavrgel je nasvet, ki so mu ga dali stari, in se posvetoval z mladimi, ki so zrasli z njim in bili zdaj v njegovi službi. Rekel jim je: »Kaj svetujete, da odgovorim temu ljudstvu, ki mi je govorilo in reklo: ›Olajšaj jarem, ki nam ga je naložil tvoj oče‹?« Mladi, ki so zrasli z njim, so spregovorili in mu rekli: »Takole reci temu ljudstvu, ki ti je govorilo in reklo: ›Tvoj oče nam je jarem otežil, ti pa nam ga olajšaj!‹; takole jim reci: ›Moj mezinec je debelejši kakor ledja mojega očeta. No, moj oče vam je naložil težek jarem, jaz pa bom vaš jarem še obtežil. Moj oče vas je ustrahoval z biči, jaz pa vas bom s škorpijoni.‹« Tretji dan je prišel Jerobeám z vsem ljudstvom k Roboámu, kakor je kralj govoril in rekel: »Tretji dan se vrnite k meni!« Kralj jim je trdo odgovoril. Nasvet starih je namreč kralj Roboám zavrgel in jim po nasvetu mladih govoril in rekel: »Moj oče vam je naložil težek jarem, jaz pa ga bom še obtežil. Moj oče vas je ustrahoval z biči, jaz pa vas bom s škorpijoni.« Kralj torej ni poslušal ljudstva; vmes je namreč posegel Bog, da Gospod uresniči besedo, ki jo je po Ahíju iz Šila govoril Nebátovemu sinu Jerobeámu. Ko je ves Izrael videl, da jih kralj noče poslušati, je ljudstvo kralju odvrnilo in reklo: »Kakšen delež imamo še pri Davidu? Nimamo dediščine pri Jesejevem sinu! V svoje šotore, Izrael! Glej zdaj na svojo hišo, David!« Tako je ves Izrael odšel v svoje šotore. Nad Izraelovimi sinovi, ki so prebivali v Judovih mestih, pa je Roboám ostal kralj. Ko je kralj Roboám poslal tja Adoniráma, nadzornika pri obveznem delu, so ga Izraelovi sinovi obsuli s kamenjem, da je umrl. Kralju Roboámu pa se je posrečilo skočiti na voz in ubežati v Jeruzalem. Izrael se do tega dne upira Davidovi hiši. Ko je Roboám prišel v Jeruzalem, je zbral Judovo in Benjaminovo hišo, sto osemdeset tisoč izbranih bojevnikov, da bi se vojskovali z Izraelom in kraljestvo vrnili Roboámu. Tedaj se je Božjemu možu Šemajáju zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Reci Salomonovemu sinu Roboámu, Judovemu kralju, in vsemu Izraelu v Judu in Benjaminu: Tako govori Gospod: ›Ne hodite se bojevat s svojimi brati! Vrnite se vsak na svoj dom, kajti po moji volji se je to zgodilo!‹« Poslušali so Gospodove besede in se vrnili in niso šli nad Jerobeáma. Roboám je prebival v Jeruzalemu in po Judu gradil utrjena mesta. Dozidal je Betlehem, Etám, Tekóo, Bet Cur, Sohó, Adulám, Gat, Maréšo, Zif, Adorájim, Lahíš, Azéko, Coro, Ajalón in Hebrón, utrjena mesta v Judu in Benjaminu. Te postojanke je dobro utrdil in v njih namestil poveljnike ter zaloge hrane, olja in vina, v vsako mesto pa tudi ščite in sulice. Tako jih je zelo močno utrdil. Juda in Benjamin sta bila njegova. Duhovniki in leviti, ki so bili po vsem Izraelu, so se javljali pri njem z vseh koncev. Leviti so namreč zapustili svoje pašnike in posestva in šli na Judovo in v Jeruzalem, ker so jih Jerobeám in njegovi sinovi odstavili od Gospodovega duhovništva in si postavili duhovnike za višine, za kozle in za teleti, ki ju je naredil. Za njimi so iz vseh Izraelovih rodov prihajali v Jeruzalem tisti, ki so odkritosrčno iskali Gospoda, Izraelovega Boga. Tu so lahko darovali Gospodu, Bogu svojih očetov. Utrjevali so Judovo kraljestvo in podpirali Salomonovega sina Roboáma tri leta; tri leta je namreč hodil po Davidovi in Salomonovi poti. Roboám si je vzel za ženo Mahaláto, hčer Davidovega sina Jerimóta in Abihájile, hčere Jesejevega sina Eliába. Rodila mu je sinove Jeúša, Šemarjája in Zaháma. Za njo je vzel Absalomovo hčer Maáho, ta mu je rodila Abíja, Atája, Zizája in Šelomíta. Absalomovo hčer Maáho je imel Roboám najrajši med vsemi svojimi ženami in stranskimi ženami – imel je namreč osemnajst žená in šestdeset stranskih žen; rodilo se mu je osemindvajset sinov in šestdeset hčerá. Roboám je postavil Maáhinega sina Abíja za prvega kneza med njegovimi brati, ker ga je namenil za kralja. Razumno je ravnal, ko je vse svoje sinove porazdelil po vseh Judovih in Benjaminovih okrajih, po vseh utrjenih mestih, jim dal obilo živeža in jim poiskal vrsto žená. Ko si je Roboám utrdil kraljevsko oblast in postal močan, je zapustil Gospodovo postavo, in z njim ves Izrael. V petem letu kralja Roboáma pa je prišel nad Jeruzalem egiptovski kralj Šišák – ker so se izneverili Gospodu – s tisoč dvesto bojnimi vozovi in šestdeset tisoč konjeniki. Vojaštva, ki je prišlo z njim iz Egipta, je bilo brez števila: Libijci, Súkijci, Etiopci. Zavzel je utrjena mesta v Judu in prišel do Jeruzalema. Tedaj je prišel k Roboámu in Judovim knezom, ki so se pred Šišákom umaknili v Jeruzalem, prerok Šemajá in jim rekel: »Tako govori Gospod: Vi ste zapustili mene, zato sem tudi jaz vas prepustil Šišákovi roki.« Izraelovi knezi in kralj pa so se ponižali in rekli: »Pravičen je Gospod.« Ko je Gospod videl, da so se ponižali, se je Šemajáju zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Ker so se ponižali, jih ne bom pokončal; v kratkem jim bom naklonil rešitev. Moj srd se ne bo razlil čez Jeruzalem po Šišákovi roki, vendar mu bodo podložni, da bodo vedeli, kaj pomeni služiti meni in kaj služiti kraljestvom drugih dežel.« Egiptovski kralj Šišák je torej šel nad Jeruzalem. Pobral je zaklade iz Gospodove hiše in zaklade iz kraljeve hiše: vse je odnesel. Pobral je tudi zlate ščite, ki jih je naredil Salomon. Namesto njih je kralj Roboám napravil bronaste ščite in jih izročil poveljnikom telesne straže, ki je stražila pri vhodu v kraljevo hišo. Kadar koli je šel kralj v Gospodovo hišo, so prišli telesni stražarji in jih nosili, potem pa so jih spet odnesli v stražarnico. Ker se je ponižal, se je Gospodova jeza odvrnila od njega, tako da niso bili popolnoma uničeni. Tudi v Judu je bilo namreč še nekaj dobrega. Kralj Roboám se je utrdil v Jeruzalemu in je kraljeval. Enainštirideset let je imel, ko je postal kralj, in sedemnajst let je vladal v Jeruzalemu, v mestu, ki ga je Gospod izvolil izmed vseh Izraelovih rodov, da tam postavi svoje ime. Njegovi materi je bilo ime Naáma; bila je Amónka. Delal je, kar je húdo, ker ni pripravil svojega srca, da bi iskalo Gospoda. Roboámova dela, od prvih do zadnjih – mar niso zapisana v delih preroka Šemajája in vidca Jedója, pa tudi rodovnik? Med Roboámom in Jerobeámom so bile vse dni vojne. Ko je Roboám legel k svojim očetom, je bil pokopan v Davidovem mestu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Abíja. V osemnajstem letu kralja Jerobeáma je nad Judom zavladal Abíja. Tri leta je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Mihája; bila je hči Uriéla iz Gíbee. Med Abíjem in Jerobeámom je bila vojna. Abíja je začel boj z vojsko hrabrih vojščakov – štiristo tisoč izbranih mož. Jerobeám pa je krenil v boj proti njemu z osemsto tisoč izbranimi možmi, hrabrimi vojščaki. Abíja se je postavil na hrib Cemarájim, ki je v Efrájimskem pogorju, in rekel: »Poslušajte me, Jerobeám in vsi Izraelci! Mar res ne veste, da je Gospod, Izraelov Bog, kraljevanje nad Izraelom na veke izročil Davidu, njemu in njegovim sinovom s solno zavezo? Toda Nebátov sin Jerobeám, služabnik Davidovega sina Salomona, se je vzdignil in uprl svojemu gospodarju. Ob njem so se zbrali malopridneži in ničvredneži ter uklonili Salomonovega sina Roboáma, ker je bil mlad in neodločen in jim ni bil kos. In zdaj mislite, da se boste kosali z Gospodovim kraljestvom, ki ga imajo v rokah Davidovi potomci, ker vas je pač zelo veliko in imate pri sebi zlati teleti, ki vam ju je Jerobeám naredil za bogova. Ali niste pregnali Gospodovih duhovnikov, Aronovih potomcev, in levitov in si naredili duhovnike kakor ljudstva drugih dežel? Kdor koli pride z mladim juncem in s sedmimi ovni, da bi se dal posvetiti, lahko postane duhovnik nebogov. Naš Bog pa je Gospod in mi ga nismo zapustili. Kot duhovniki služijo Gospodu Aronovi sinovi; tudi leviti so na delu. Jutro za jutrom in večer za večerom darujejo Gospodu žgalne daritve in dišeče kadilo, polagajo hlebe na čisto mizo in vsak večer prižigajo svetilke na zlatem svečniku. Mi se namreč držimo določbe Gospoda, našega Boga, vi pa ste ga zapustili. Glejte, z nami je na čelu Bog in njegovi duhovniki z donečimi trobentami, da zatrobijo v boj proti vam! Izraelci, nikar se ne bojujte proti Gospodu, Bogu vaših očetov, kajti ne boste imeli uspeha!« Jerobeám jih je obkolil z zasedo, ki jim je prišla za hrbet, tako da so bili pred Judovci, zaseda pa za njimi. Ko so se Judovci obrnili, glej, so bili napadeni spredaj in zadaj. Zavpili so h Gospodu, duhovniki so zatrobili na trobente in Judovi možje so zagnali bojni krik. Ko so Judovi možje kričali, je Bog udaril po Jerobeámu in vsem Izraelu pred Abíjem in Judom. Izraelovi sinovi so bežali pred Judovci in Bog jih je dal v njihove roke. Abíja in njegovo ljudstvo sta jim prizadela hud poraz. Izmed Izraelcev je padlo pobitih petsto tisoč izbranih mož. Tisti čas so bili torej Izraelovi sinovi ponižani, Judovci pa so se okrepili, ker so se oprli na Gospoda, Boga svojih očetov. Abíja je zasledoval Jerobeáma in mu odvzel mesta Betel in njegova naselja, Ješáno in njena naselja ter Efrón in njegova naselja. Jerobeám si v Abíjevih dneh ni več opomogel; Gospod ga je udaril in je umrl. Abíja pa se je močno okrepil. Vzel si je štirinajst žená in rodilo se mu je dvaindvajset sinov in šestnajst hčerá. Druga Abíjeva dela, njegove poti in besede so zapisani v razlagi preroka Idója. Ko je Abíja legel k svojim očetom, so ga pokopali v Davidovem mestu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Asá. V njegovih dneh je imela dežela deset let mir. Asá je delal, kar je dobro in prav v očeh Gospoda, njegovega Boga. Odpravil je tuje oltarje in višine, razbil stebre in posekal ašere. Rekel je Judovcem, naj iščejo Gospoda, Boga svojih očetov, in se ravnajo po postavi in zapovedi. Iz vseh Judovih mest je odstranil višine in kadilne oltarje. In kraljevina je pod njim imela mir. Po Judu je lahko zidal utrjena mesta, ker je dežela imela mir. Tista leta se mu ni bilo treba vojskovati, kajti Gospod mu je naklonil počitek. Zato je rekel Judovcem: »Zidajmo ta mesta in jih obdajmo z obzidjem, s stolpi, z vrati in zapahi, dokler je dežela še naša! Ker smo iskali Gospoda, svojega Boga, ker smo ga iskali, nam je naklonil počitek krog in krog.« In zidali so in imeli uspeh. Asá je imel vojsko, v kateri je bilo tristo tisoč Judovcev, ki so nosili dolge ščite in sulice, in dvesto osemdeset tisoč Benjaminovcev, ki so nosili male ščite in streljali z lokom – bili so sami hrabri vojščaki. Proti njim je krenil Etiopec Zerah z vojsko, ki je štela milijon mož in tristo bojnih voz; prišel je do Maréše. Asá mu je šel nasproti; v dolini Cefáti pri Maréši so se razporedili za boj. Asá je klical h Gospodu, svojemu Bogu, in rekel: » Gospod, če ti priskočiš na pomoč, zate ni razlike med mogočnim in nemočnim; pomagaj nam torej, Gospod, naš Bog! Nate se zanašamo in v tvojem imenu smo se prišli bojevat s to množico. O Gospod, ti si naš Bog; noben smrtnik naj se ne skuša meriti s teboj!« In Gospod je udaril po Etiopcih pred Asájem in pred Judovci. Etiopci so se spustili v beg, Asá pa jih je podil s svojo vojsko do Gerárja. Padlo je toliko Etiopcev, da se niso več opomogli: zlomili so se pred Gospodom in pred njegovo vojsko. Judovci so odnesli silno veliko plena. Premagali so vsa mesta okrog Gerárja, kajti ljudi je navdal strah Gospodov; oplenili so vsa mesta, ker je bilo v njih veliko blaga. Udarili so tudi na šotore lastnikov čred, odgnali veliko drobnice in kamel ter se vrnili v Jeruzalem. Ko je Božji duh prišel na Odédovega sina Azarjája, je šel Asáju naproti in mu rekel: »Poslušajte me, Asá in ves Juda in Benjamin! Gospod je z vami, kadar ste vi z njim. Če ga boste iskali, se vam bo dal najti. Če pa ga boste zapustili, vas bo zapustil. Izrael je bil dolgo brez pravega Boga, brez duhovnika, ki bi ga učil, in brez postave. V svoji stiski pa se je vrnil h Gospodu, Izraelovemu Bogu; iskali so ga in dal se jim je najti. Takrat ni bil varen tisti, ki je odhajal na pot ali se je vračal, saj je med vsemi prebivalci dežel vladala velika zmešnjava. Pokončavali so se: en narod drug narod in eno mesto drugo mesto, kajti Bog jih je begal z vsakovrstno nadlogo. Bodite torej močni! Vaše roke naj ne omagajo, kajti za vaše delo vas čaka nagrada.« Ko je Asá slišal te besede in prerokovanje Odéda, se je opogumil in odstranil gnusobe iz vse Judove in Benjaminove dežele in iz mest, ki jih je osvojil v Efrájimskem pogorju, ter obnovil Gospodov oltar, ki je stal pred Gospodovim preddverjem. Sklical je vse Judovce in Benjaminovce in tiste Efrájimce, Manásejevce in Simeonovce, ki so se naselili pri njih – mnogi iz Izraela so se namreč zatekli k njemu, ko so videli, da je z njim Gospod, njegov Bog. Zbrali so se v Jeruzalemu tretji mesec v petnajstem letu Asájevega kraljevanja in darovali tisti dan Gospodu od plena, ki so ga pripeljali: sedemsto volov in sedem tisoč glav drobnice. Potem so se zavezali, da bodo iskali Gospoda, Boga svojih očetov, z vsem srcem in z vso dušo; kdor koli pa ne bo iskal Gospoda, Izraelovega Boga, bo usmrčen, naj bo majhen ali velik, moški ali ženska. Prisegli so Gospodu na ves glas, z vriskanjem med donenjem trobent in rogov. Ves Juda se je veselil prisege, saj so prisegli iz vsega srca; z vso voljo so ga iskali in dal se jim je najti. Gospod jim je naklonil počitek krog in krog. Kralj Asá je celo svoji materi Maáhi odvzel čast kraljice matere, ker je Ašeri napravila ostudno podobo. Asá je podrl njeno ostudno podobo, jo zdrobil in sežgal v potoku Cedronu. Višin pa niso odstranili iz Izraela. Vendar je bilo Asájevo srce neoporečno vse njegove dni. V Božjo hišo je prinesel posvečene darove svojega očeta in svoje darove: srebro, zlato in posodje. In ni bilo več vojne do petintridesetega leta Asájevega kraljevanja. V šestintridesetem letu Asájevega kraljevanja je Izraelov kralj Bašá krenil nad Juda in utrdil Ramo, da Judovemu kralju Asáju ne bi dopustil izhoda in dohoda. Asá pa je vzel srebro in zlato iz zakladnic Gospodove hiše in kraljeve hiše in ga poslal arámskemu kralju Ben Hadádu, ki je bival v Damasku, s sporočilom: »Zaveza je med menoj in teboj, kakor med mojim in tvojim očetom. Glej, pošiljam ti srebra in zlata. Daj, razderi zavezo z Izraelovim kraljem Bašájem, da se umakne od mene.« Ben Hadád je prisluhnil kralju Asáju in poslal poveljnike svoje vojske proti Izraelovim mestom. Osvojili so Ijón, Dan, Abél Majim in vsa mesta za skladišča v Neftáliju. Ko je Bašá slišal o tem, je nehal graditi Ramo in je opustil svoje delo. Kralj Asá pa je pripeljal vse Judovce in odnašali so kamenje in les, s katerim je Bašá gradil Ramo; s tem je gradil Gebo in Micpo. Tisti čas je prišel videc Hananí k Judovemu kralju Asáju in mu rekel: »Ker si se zanašal na arámskega kralja in se nisi zanesel na Gospoda, svojega Boga, je vojska arámskega kralja ušla tvoji roki. Mar niso bili Etiopci in Libijci velikanska vojska s premnogimi vozmi in konjeniki? A ker si se zanesel na Gospoda, ti jih je dal v roke. Kajti Gospodove oči se sprehajajo po vsej zemlji, da okrepijo tiste, ki so mu z vsem srcem predani. V tem si ravnal neumno; odslej se boš namreč moral vojskovati!« Asá se je razsrdil nad vidcem in ga vrgel v ječo; kajti bil je besen nanj zaradi tega. In Asá je v tistem času grdo ravnal tudi z nekaterimi izmed ljudstva. Asájeva dela, glej, so od prvih do zadnjih zapisana v Knjigi Judovih in Izraelovih kraljev. V devetintridesetem letu svojega kraljevanja je Asá zbolel na nogah in bolezen je postajala vedno hujša. A tudi v svoji bolezni ni iskal pomoči pri Gospodu, temveč pri zdravnikih. Nato je Asá legel k svojim očetom: umrl je v enainštiridesetem letu svojega kraljevanja. Pokopali so ga v grobu, ki si ga je izsekal v Davidovem mestu. Položili so ga na ležišče, ki so ga napolnili z dišavami in z vsakovrstnimi mazili, pripravljenimi v skladu z dišavarsko umetnostjo. V slovo so mu zakurili tudi velikanski kres. Namesto njega je postal kralj njegov sin Józafat, ki se je še okrepil nasproti Izraelu. V vseh utrjenih Judovih mestih je nastanil vojsko in razpostavil posadke po Judovi deželi in po Efrájimovih mestih, ki jih je osvojil njegov oče Asá. Gospod je bil z Józafatom, ker je hodil po prvih potih svojega očeta Davida in ni iskal Báalov, ampak je iskal Boga svojega očeta, živel po njegovih zapovedih in ni delal kakor Izraelci. Zato je Gospod utrdil kraljestvo v njegovi roki; ves Juda je prinašal darila Józafatu, tako da je imel obilo bogastva in slave. Njegovo srce je bilo pogumno na Gospodovih potih in še naprej je iz Juda odpravljal višine in ašere. V tretjem letu svojega kraljevanja je poslal svoje načelnike Ben Hajila, Obadjája, Zeharjája, Netanéla in Mihajája, da bi učili po Judovih mestih, in z njimi levite Šemajája, Netanjája, Zebadjája, Asaéla, Šemiramóta, Jonatana, Adoníja, Tobija in Tob Adoníja; z njimi pa duhovnika Elišamája in Joráma. Učili so po Judu in imeli s seboj knjigo Gospodove postave; obhodili so vsa Judova mesta in učili ljudstvo. Strah Gospodov je navdal vsa kraljestva dežel okoli Juda, da se niso vojskovala z Józafatom. Nekateri Filistejci so Józafatu prinašali darila in srebro kot davek; celo Arabci so mu dajali drobnico: sedem tisoč sedemsto ovnov in sedem tisoč sedemsto kozlov. Tako je Józafat postajal čedalje mogočnejši. Po Judu je gradil utrdbe in mesta za skladišča; po Judovih mestih je nakopičil velike zaloge. V Jeruzalemu pa je imel vojake, hrabre bojevnike. Tako so bili razporejeni glede na svojo družino: iz Juda so bili poveljniki tisočnij: vojskovodja Adná s tristo tisoč hrabrimi vojaki; ob njem vojskovodja Johanán in z njim dvesto osemdeset tisoč hrabrih vojakov; ob njem Zihríjev sin Amasjá, ki se je prostovoljno posvetil Gospodu, in z njim dvesto tisoč hrabrih vojakov. Iz Benjamina pa hrabri bojevnik Eljadá in z njim dvesto tisoč z lokom in s ščitom oboroženih mož, poleg njega pa še Jozabád in z njim sto osemdeset tisoč oboroženih vojakov. Vsi ti so služili kralju – poleg tistih, ki jih je kralj nastanil v utrjenih mestih po vsem Judu. Józafat je bil zelo bogat in slaven, pa je vendar stopil v svaštvo z Ahábom. Čez nekaj let je šel k Ahábu v Samarijo. Zanj in za ljudi, ki so bili z njim, je Aháb zaklal obilo drobnice in volov in ga nagovarjal, da bi šel nad Ramót Gileád. Izraelov kralj Aháb je rekel Judovemu kralju Józafatu: »Boš šel z mano nad Ramót Gileád?« Rekel mu je: »Jaz sem kakor ti, moje ljudstvo je kakor tvoje ljudstvo, s teboj bomo v boju.« Nato je Józafat rekel Izraelovemu kralju: »Povprašaj, prosim, še danes za Gospodovo besedo!« Izraelov kralj je torej zbral preroke, štiristo mož, in jim rekel: »Ali naj gremo v boj za Ramót Gileád ali naj to opustim?« Rekli so: »Pojdi. Bog ga bo dal kralju v roke!« A Józafat je rekel: »Mar ni tu nobenega Gospodovega preroka več, da bi ga mogli povprašati?« Izraelov kralj je rekel Józafatu: »Še nekdo je, po katerem bi mogli vprašati Gospoda, vendar ga jaz sovražim, ker o meni nikoli ne prerokuje nič dobrega, temveč vse dni le húdo: Jimlájev sin Miha.« Józafat pa je rekel: »Kralj naj ne govori tako.« Izraelov kralj je torej poklical nekega dvornika in ukazal: »Pojdi hitro po Jimlájevega sina Miha!« Izraelov kralj in Judov kralj Józafat sta v slavnostnih oblačilih sedela vsak na svojem prestolu, sedela sta na trgu pri Samarijskih vratih, vsi preroki pa so prerokovali pred njima. Kenaanájev sin Cidkijá pa si je naredil železna rogova in rekel: »Tako govori Gospod: ›S tema boš prebodel Arámce in jih pokončal.‹« In vsi preroki so prerokovali tako: »Pojdi v Ramót Gileád in bodi uspešen; Gospod ga bo dal kralju v roke.« Odposlanec, ki je šel klicat Miha, mu je govoril in rekel: »Glej, preroki so kralju soglasno napovedali uspeh. Naj bo tudi tvoja beseda kakor katerega izmed njih; napovej uspeh!« Miha pa je rekel: »Kakor živi Gospod: kar mi poreče Bog, to bom govoril!« Ko je prišel h kralju, mu je kralj rekel: »Miha, ali naj gremo v boj za Ramót Gileád ali naj to opustim?« Rekel mu je: »Pojdite in bodite uspešni! Dani vam bodo v roke.« Kralj pa mu je rekel: »Kolikokrat naj te še rotim, da mi povej samo resnico v Gospodovem imenu?« Tedaj je rekel: »Videl sem, da je ves Izrael razkropljen po gorah kakor ovce, ki nimajo pastirja. In Gospod je rekel: ›Ti so brez gospodarja, vsak naj se v miru vrne na svoj dom.‹« Izraelov kralj je rekel Józafatu: »Ti nisem rekel, da o meni ne prerokuje nič dobrega, temveč le húdo?« Oni pa je nadaljeval: »Zato poslušajte Gospodovo besedo! Videl sem Gospoda sedeti na njegovem prestolu in vso nebeško vojsko stati ob njem na njegovi desnici in na njegovi levici. In Gospod je rekel: ›Kdo bo premotil Izraelovega kralja Ahába, da bo šel in padel pri Ramót Gileádu?‹ Eden je rekel tako, drugi drugače. Tedaj je prišel duh, se postavil pred Gospoda in rekel: ›Jaz ga bom premotil.‹ Gospod mu je rekel: ›S čim?‹ Rekel je: ›Pojdem in bom lažniv duh v ustih vseh njegovih prerokov.‹ Rekel je: ›Ti ga moraš premotiti, ti boš to tudi zmogel; pojdi in stôri tako!‹ Zdaj vidiš, da je Gospod dal lažnivega duha v usta teh tvojih prerokov; Gospod je govoril húdo zoper tebe.« Tedaj je pristopil Kenaanájev sin Cidkijá, udaril Miha po licu in rekel: »Kako pa je Gospodov duh odšel od mene, da govori s teboj?« Miha je rekel: »Glej, videl boš tisti dan, ko boš begal iz izbe v izbo, da bi se skril.« Izraelov kralj pa je rekel: »Primite Miha in ga spet peljite k mestnemu poglavarju Amónu in kraljeviču Joášu ter recite: ›Tako je rekel kralj: Denita tegale v ječo in ga hranita z malo kruha in vode, dokler se ne vrnem v miru!‹« Miha pa je rekel: »Če se res vrneš v miru, potem Gospod ni govoril po meni.« Dalje je rekel: »Poslušajte, vsa ljudstva!« Izraelov kralj in Judov kralj Józafat sta torej šla nad Ramót Gileád. Izraelov kralj je rekel Józafatu: »Jaz se preoblečem in grem v bitko, ti pa bodi oblečen v svoja oblačila!« Izraelov kralj se je torej preoblekel in šla sta v boj. Arámski kralj pa je ukazal poveljnikom svojih bojnih voz in rekel: »Ne napadajte ne majhnega ne velikega, marveč samo Izraelovega kralja!« Ko so poveljniki bojnih voz zagledali Józafata, so rekli: »To je gotovo Izraelov kralj.« Obrnili so se proti njemu, da bi ga napadli; Józafat pa je zavpil in Gospod mu je pomagal: Bog jih je odgnal od njega. Ko so namreč poveljniki bojnih voz opazili, da ni Izraelov kralj, so ga nehali zasledovati. Nekdo pa je na slepo srečo napel lok in zadel Izraelovega kralja med pas in oklep. Tedaj je rekel svojemu vozniku: »Obrni in odpelji me z bojišča, ker sem ranjen!« Ker pa se je bitka tisti dan razvnela, je Izraelov kralj vendarle ostal na vozu stojé Arámcem nasproti do večera. Ko pa je sonce zahajalo, je umrl. Judov kralj Józafat pa se je v miru vrnil domov v Jeruzalem. Tedaj je stopil predenj videc Jehú, Hananijev sin, in mu rekel: »Ali moraš pomagati krivičnežu in ljubiti tiste, ki sovražijo Gospoda? Zaradi tega je nad teboj Gospodov gnev. Vendar se je na tebi le našlo nekaj dobrega: odpravil si namreč ašere iz dežele in pripravil srce, da bi iskal Boga.« Józafat je prebival v Jeruzalemu. Spet je šel med ljudstvo od Beeršébe do Efrájimskega pogorja in jih spreobračal h Gospodu, Bogu njihovih očetov. Postavil je sodnike v deželi po vseh Judovih utrjenih mestih, od mesta do mesta. Sodnikom je rekel: »Glejte, kaj boste delali, kajti ne smete soditi po človeško, ampak v imenu Gospoda, ki je z vami, ko razsojate. Strah Gospodov naj bo v vas! Pazite, kako boste delali, kajti pri Gospodu, našem Bogu, ni krivice ne pristranskosti ne sprejemanja podkupnine!« Tudi v Jeruzalemu je Józafat postavil nekaj levitov, duhovnikov in Izraelovih družinskih poglavarjev za Gospodovo razsodišče in za pravde jeruzalemskih prebivalcev. Ukazal jim je in rekel: »Tako ravnajte v strahu Gospodovem, v zvestobi in z vsem srcem: pri vsaki pravdi, s katero pridejo k vam bratje, ki razsojajo v svojih mestih, naj gre za prelitje krvi ali za postavo, zapoved, zakone ali odloke, jih poučite, da se ne pregrešijo proti Gospodu in ne pride gnev nad vas in vaše brate. Tako delajte, pa se ne boste pregrešili! Glejte, véliki duhovnik Amarjá bo vaš predstojnik v vseh Gospodovih zadevah, Jišmaélov sin Zebadjá, knez Judove hiše, pa v vseh kraljevih zadevah, leviti pa vam bodo služili kot uradniki. Pogumno delajte in Gospod naj bo z dobrim!« Zatem so prišli Moábci in Amónci in z njimi Meunéjci, da se spopadejo z Józafatom. Prišli so in sporočili Józafatu: »Velika množica prihaja nadte z one strani morja, iz Edóma: so že v Hacecón Tamáru, to je v En Gediju.« Józafat se je prestrašil, se zatekel h Gospodu in razglasil post po vsem Judu. Judovci so se zbrali, da bi iskali pomoči od Gospoda; tudi iz vseh Judovih mest so prišli iskat Gospoda. Józafat je vstal v zboru Judovcev in Jeruzalemcev v Gospodovi hiši pred novim dvorom in rekel: » Gospod, Bog naših očetov! Ali nisi ti Bog v nebesih in tisti, ki vlada vsem kraljestvom narodov? V tvoji roki sta moč in oblast in nihče se ti ne more upirati. Mar nisi ti, naš Bog, pregnal prebivalcev te dežele pred svojim ljudstvom Izraelom in jo dal potomcem svojega prijatelja Abrahama na veke? Prebivali so v njej in ti v njej sezidali svetišče za tvoje ime ter rekli: ›Če pride nad nas nesreča, meč, kazenska sodba, kuga ali lakota, se bomo zbrali pred to hišo in pred tabo – saj je v tej hiši tvoje ime; iz svoje stiske bomo klicali k tebi in ti nas boš slišal in rešil.‹ Glej, zdaj nam Amónci in Moábci in tisti s Seírskega gorovja, med katere Izraelcem na poti iz egiptovske dežele nisi dovolil priti – ognili so se jim namreč in jih niso pokončali: glej, ti nam vračajo s tem, da nas hočejo pregnati s tvoje posesti, ki si nam jo dal v last. O naš Bog, mar jih ne boš obsodil? Mi smo namreč nemočni pred to veliko množico, ki prihaja nad nas. Ne vemo, kaj naj storimo: vate so uprte naše oči!« Vsi Judovci so torej stali pred Gospodom, z otroki, ženami in sinovi. Tedaj je sredi zbora prišel Gospodov duh nad levita izmed Asáfovih sinov Jahaziéla, Zeharjájevega sina, Benajájevega vnuka, Jeiélovega pravnuka in Matanjájevega prapravnuka. Rekel je: »Pozorno prisluhnite, vsi Judovci in jeruzalemski prebivalci in kralj Józafat! Tako vam govori Gospod: Ne bojte se in se ne plašite pred to veliko množico, kajti ne boste se bojevali vi, temveč Bog. Jutri jim pojdite nasproti; glejte, prihajali bodo po vzpetini Cic; našli jih boste na koncu doline pred Jeruélsko puščavo. A tokrat se vam ne bo treba bojevati: samo razpostavite se in čakajte, Judovci in Jeruzalemci, pa boste videli zmago, ki vam jo bo naklonil Gospod! Ne bojte se in se ne plašite! Jutri pojdite proti njim in Gospod bo z vami.« Józafat je pokleknil z obrazom do tal in vsi Judovci in jeruzalemski prebivalci so padli pred Gospodom na tla in molili Gospoda. Leviti izmed Kehátovcev in Karéjcev pa so vstali in s silno povzdignjenim glasom slavili Gospoda, Izraelovega Boga. Drugo jutro so se vzdignili in krenili v puščavo Tekóo. Ko so odhajali, je vstal Józafat in rekel: »Poslušajte me, Judovci in jeruzalemski prebivalci! Zanesite se na Gospoda, svojega Boga, pa boste zanesljivo vzdržali; zanesite se na njegove preroke in boste uspeli!« Po posvetovanju z ljudstvom je postavil tiste, ki naj opevajo in slavijo Gospoda v svetem okrasju, hodijo pred vojsko in govorijo: Zahvaljujte se Gospodu, ker na veke traja njegova dobrota. Ko so začeli vriskati in prepevati, je Gospod pripravil zasedo Amóncem, Moábcem in tistim s Seírskega gorovja, ki so prišli nad Juda, in so se pobili: Amónci in Moábci so se vzdignili nad prebivalce Seírskega gorovja in jih z zakletvijo pokončali in uničili. Ko pa so opravili s Seírci, so se pobili še med seboj. Ko so Judovci prišli do kraja, kjer se odpre razgled na puščavo, in se ozrli po množici, glej, so ležala trupla po tleh: nobeden ni utekel. Józafat in njegovo ljudstvo sta šla zaplenit plen. Našli so veliko živine, opremo, oblačila in dragocenosti; nabrali so si toliko, da niso mogli nesti. Tri dni so pobirali plen, toliko ga je bilo. Četrti dan so se zbrali v dolini Beráha in tam slavili Gospoda, zato tisti kraj še danes imenujejo »Slavilna dolina«. Nato so se vsi Judovi možje in Jeruzalemci z Józafatom na čelu odpravili in se veseli vrnili v Jeruzalem, saj jih je Gospod razveselil z zmago nad sovražniki. S harfami, citrami in trobentami so prišli v Jeruzalem h Gospodovi hiši. Strah Božji je navdal vsa kraljestva po deželah, ko so slišali, da se je Gospod bojeval z Izraelovimi sovražniki. Józafatovo kraljestvo je imelo mir, ker mu je njegov Bog naklonil počitek krog in krog. Tako je Józafat kraljeval nad Judom. Petintrideset let je imel, ko je postal kralj, in petindvajset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Azúba; bila je Šilhíjeva hči. Hodil je po poti svojega očeta Asája in ni krenil z nje; delal je, kar je prav v Gospodovih očeh. Le višin niso odpravili in ljudstvo se še ni s srcem obrnilo k Bogu svojih očetov. Druga Józafatova dela, od prvih do zadnjih, glej, so zapisana v spisih Hananijevega sina Jehúja, ki so bili uvrščeni v Knjigo Izraelovih kraljev. Potem se je Judov kralj Józafat povezal z Izraelovim kraljem Ahazjájem; ta je bil krivičen v svojem ravnanju. Pridružil se mu je pri izdelavi ladij, ki naj bi plule v Taršíš; ladje sta izdelala v Ecjón Geberju. Dodavájev sin Eliézer iz Maréše pa je tako prerokoval zoper Józafata: »Ker si se povezal z Ahazjájem, bo Gospod uničil tvoje delo!« In res so se ladje razbile in niso mogle v Taršíš. Józafat je legel k svojim očetom in bil pokopan pri svojih očetih v Davidovem mestu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Jorám. Ta je imel brate, Józafatove sinove: Azarjája, Jehiéla, Zeharjája, Azarjája, Mihaela in Šefatjája; vsi ti so bili sinovi Judovega kralja Józafata. Oče jim je dal veliko daril v srebru, zlatu in dragocenih predmetih obenem z utrjenimi mesti v Judu; kraljestvo pa je dal Jorámu, ker je bil prvorojenec. Ko je Jorám prevzel kraljevo oblast za svojim očetom in se utrdil, je z mečem pomoril vse svoje brate, pa še nekaj Izraelovih knezov. Dvaintrideset let je imel Jorám, ko je postal kralj, in osem let je kraljeval v Jeruzalemu. Hodil je po poti Izraelovih kraljev, kakor je počela Ahábova hiša; imel je namreč Ahábovo hčer za ženo. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh. Vendar Gospod ni hotel uničiti Davidove hiše zaradi zaveze, ki jo je bil sklenil z Davidom, in ker je obljubil, da bo njemu in njegovim sinovom dal svetilko za vse dni. V njegovih dneh so se Edómci uprli Judovi oblasti in si postavili kralja. Jorám je tedaj s svojimi poveljniki in z vsemi bojnimi vozmi krenil tja čez. Vstal je ponoči in potolkel Edómce, ki so obkolili njega in poveljnike bojnih voz. Edómci pa se upirajo Judovi oblasti do tega dne. Tedaj se je, v istem času, tudi Libna uprla njegovi oblasti, ker je zapustil Gospoda, Boga svojih očetov. Postavil je tudi višine po Judovem hribovju, zavêdel je jeruzalemske prebivalce v malikovanje in tako zapeljal Juda. Tedaj mu je prišlo od preroka Elija pismo, ki se je glasilo: »Tako govori Gospod, Bog tvojega očeta Davida: Ker nisi hodil po poteh svojega očeta Józafata in po poteh Judovega kralja Asája, marveč si hodil po poteh Izraelovih kraljev in zapeljal Juda in jeruzalemske prebivalce v malikovanje, kakor je Ahábova hiša zapeljala Izraela v malikovanje, in ker si pomoril celo svoje brate, rodbino svojega očeta, ki so bili boljši od tebe: glej, zato bo Gospod hudo udaril tvoje ljudstvo, tvoje sinove in žene in vse tvoje imetje, sam pa boš hudo zbolel, obolel boš na črevesju, dokler ti ne bo naposled črevo zaradi bolezni izlezlo.« Gospod je podžgal proti Jorámu Filistejce in Arabce, ki prebivajo blizu Etiopcev. Napadli so Judovo deželo, vdrli vanjo in zajeli vse imetje, ki so ga našli v kraljevi hiši, tudi njegove sinove in žene; noben sin mu ni ostal razen Joaháza, njegovega najmlajšega sina. Po vsem tem ga je Gospod udaril z neozdravljivo boleznijo v črevesju. Minevali so dnevi, in ko sta se iztekli dve leti, mu je črevo zaradi bolezni izlezlo in je umrl v hudih mukah. Njegovo ljudstvo ni zakurilo kresa njemu v čast, kakor so ga zakurili v slovo njegovim očetom. Dvaintrideset let je imel, ko je postal kralj, in osem let je kraljeval v Jeruzalemu. Odšel je, ne da bi se kdo žalostil. Pokopali so ga v Davidovem mestu, vendar ne v kraljevih grobovih. Jeruzalemski prebivalci so namesto njega postavili za kralja njegovega najmlajšega sina Ahazjája; vse starejše je namreč pomorila tolpa, ki je z Arabci vdrla v tabor. Tako je postal kralj Ahazjá, sin Judovega kralja Joráma. Dvaindvajset let je imel Ahazjá, ko je postal kralj, in eno leto je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Atalja; bila je Omrijeva hči. Tudi on je hodil po poteh Ahábove hiše, kajti njegova mati ga je napeljevala h krivičnemu ravnanju. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, kakor Ahábova hiša. Po očetovi smrti so mu bili namreč oni svetovalci – v njegovo pogubo. Po njihovem nasvetu je tudi šel z Ahábovim sinom Jorámom, Izraelovim kraljem, v boj proti arámskemu kralju Hazaélu v Ramót Gileád, in Arámci so Joráma ranili. Vrnil se je, da bi si v Jezreélu ozdravil rane, ki so mu jih zadali v Rami, ko se je bojeval proti arámskemu kralju Hazaélu. Judov kralj Ahazjá, Jorámov sin, pa je prišel obiskat Ahábovega sina Joráma v Jezreél, ker je bil bolan. Bog pa je sklenil, da bo Ahazjáju v pogubo, ker je šel k Jorámu. Ko je namreč prišel tja, je šel z Jorámom nasproti Nimšíjevemu sinu Jehúju, ki ga je Gospod mazilil, da bi iztrebil Ahábovo hišo. Ko je torej Jehú opravljal sodbo nad Ahábovo hišo, je poiskal Judove kneze in sinove Ahazjájevih bratov, ki so bili v Ahazjájevi službi, in jih pobil. Nato je iskal Ahazjája; ujeli so ga, ko se je skrival v Samariji, ga pripeljali k Jehúju in ga usmrtili. Potem so ga pokopali, kajti dejali so: »Sin Józafata je, ki je z vsem srcem iskal Gospoda!« Ahazjájeva hiša tako ni imela nikogar več, ki bi bil zmožen prevzeti kraljevo oblast. Ko je Ahazjájeva mati Atalja videla, da je njen sin mrtev, je vstala in hotela pobiti vse kraljeve potomce Judove hiše. Jošéba, kraljeva hči, pa je vzela Ahazjájevega sina Joáša, ga kradoma odnesla izmed kraljevih sinov, ko so bili na tem, da bodo usmrčeni, in ga z dojiljo vred odvedla v spalnico. Tako ga je Jošéba, hči kralja Joráma in žena duhovnika Jojadája – ker je bila Ahazjájeva sestra – skrila pred Ataljo, da ga ni usmrtila. Pri njih je ostal šest let, skrit v Božji hiši, medtem ko je Atalja kraljevala nad deželo. V sedmem letu pa se je Jojadá opogumil in sklenil zavezništvo s stotniki: z Jerohámovim sinom Azarjájem, Johanánovim sinom Jišmaélom, Obédovim sinom Azarjájem, Adajájevim sinom Maasejájem in Zihríjevim sinom Elišafátom. Ti so obhodili Juda ter zbrali levite iz vseh Judovih mest in poglavarje Izraelovih družin. Ko so prišli v Jeruzalem, je ves zbor sklenil s kraljem zavezo v Božji hiši. Jojadá jim je rekel: »Glejte, kraljevi sin! On naj zavlada, kakor je Gospod določil glede Davidovih potomcev. Tole morate storiti: Tretjina izmed vas, duhovniki in leviti, ki prihajate v službo v soboto, bodite čuvaji na tempeljskih pragih; tretjina naj bo pri kraljevi hiši, tretjina pri Temeljnih vratih, vse ljudstvo pa v dvorih Gospodove hiše. A v Gospodovo hišo naj ne hodi nihče razen duhovnikov in levitov, ki strežejo; ti smejo vstopiti, ker so posvečeni, vse ljudstvo pa naj se drži Gospodove določbe. Leviti naj obkrožijo kralja, vsak z orožjem v svoji roki. Kdor pride v hišo, naj bo usmrčen. Bodite s kraljem, ko bo prihajal in odhajal.« Leviti in vsi Judovci so storili vse, kar je ukazal duhovnik Jojadá. Vsak je vzel svoje može, ki so v soboto prihajali v službo, s tistimi, ki so v soboto odhajali iz službe; duhovnik Jojadá namreč ni odpustil oddelkov. Duhovnik Jojadá je dal stotnikom sulice ter vélike in male ščite kralja Davida, ki so bili v Božji hiši. Vse ljudstvo, vsakega s sulico v roki, pa je razpostavil od južne strani hiše do severne strani okoli oltarja in hiše, da bi zaščitili kralja. Nato so pripeljali kraljevega sina, mu nadeli načelek in mu izročili listino. Tako so ga postavili za kralja; Jojadá in njegovi sinovi so ga mazilili ter vzklikali: »Živel kralj!« Ko je Atalja slišala vzklikanje ljudstva, ki je vrelo skupaj in slavilo kralja, je prišla k ljudstvu v Gospodovo hišo. Videla je: glej, kralj je stal pri svojem stebru ob vhodu in ob kralju častniki in trobentači. Vse ljudstvo dežele se je veselilo in trobilo na trobente, pevci pa so s svojimi glasbili spremljali prepevanje. Tedaj je Atalja pretrgala svoja oblačila in vzkliknila: »Zarota, zarota!« Duhovnik Jojadá pa je pripeljal stotnike, postavljene čez vojsko, in jim rekel: »Odpeljite jo ven med vrstami in vsak, ki bi šel za njo, naj bo usmrčen z mečem!« Duhovnik je namreč rekel: »Ne usmrtite je v Gospodovi hiši!« Prijeli so jo, in ko je prišla skozi Konjska vrata v kraljevo hišo, so jo tam usmrtili. Nato je Jojadá sklenil zavezo med seboj in vsem ljudstvom in kraljem, da bi bili Gospodovo ljudstvo. Vse ljudstvo je prišlo v Báalovo hišo in jo razdejalo; njegove oltarje in podobe so razbili, Báalovega duhovnika Matána pa ubili pred oltarji. Nadzorstvo nad Gospodovo hišo je Jojadá zaupal levitskim duhovnikom, ki jih je že David porazdelil za Gospodovo hišo, da bi darovali Gospodu žgalne daritve, kakor je pisano v Mojzesovi postavi, z veseljem in s petjem po Davidovih določilih. Postavil je tudi vratarje pri vratih Gospodove hiše, da bi ne vstopil kdo, ki bi bil kakor koli nečist. Potem je vzel stotnike, veljake, ljudske oblastnike in vse ljudstvo dežele in pripeljal kralja iz Gospodove hiše; skozi Gornja vrata so prišli v kraljevo hišo in kralja posadili na kraljevi prestol. Vse ljudstvo dežele se je veselilo in mesto je ostalo mirno, potem ko so Ataljo usmrtili z mečem. Joáš je imel sedem let, ko je postal kralj, in štirideset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Cibja; bila je iz Beeršébe. Joáš je vse dni duhovnika Jojadája delal, kar je prav v Gospodovih očeh. Jojadá mu je priskrbel dve ženi in rodili so se mu sinovi in hčere. Zatem se je Joáš odločil, da prenovi Gospodovo hišo. Zbral je duhovnike in levite in jim rekel: »Pojdite po Judovih mestih in zbirajte od vsega Izraela denar, da se bo iz leta v leto popravljala hiša vašega Boga! In pohitite s tem!« Levitom pa se ni mudilo. Kralj je torej poklical vélikega duhovnika Jojadája in mu rekel: »Zakaj nisi zahteval, da bi leviti v Judu in Jeruzalemu pobirali davek, ki sta ga bila Gospodov služabnik Mojzes in Izraelov zbor naložila za šotor pričevanja?« Atalja, ta zloba, in njeni sinovi so namreč vdirali v Božjo hišo in vse posvečene darove iz Gospodove hiše nosili Báalom. Kralj je tedaj ukazal narediti skrinjo in jo postaviti zunaj pri vratih Gospodove hiše. Po Judu in v Jeruzalemu pa so razglasili, naj prinašajo Gospodu davek, ki ga je Božji služabnik Mojzes naložil Izraelu v puščavi. Vsi poglavarji in vse ljudstvo so ga z veseljem prinašali in metali v skrinjo, dokler ni bila polna. Kadar so leviti skrinjo prinesli na kraljevi urad – ko so opazili, da je v njej veliko denarja – sta prišla kraljevi pisar in uradnik vélikega duhovnika ter skrinjo spraznila. Potem so jo odnesli in spet postavili na njeno mesto. Tako so delali dan za dnem in nabrali veliko denarja. Kralj in Jojadá sta ga izročala delovodjem, ki so bili v službi pri Gospodovi hiši. Ti so najemali kamnoseke in tesarje, da bi obnovili Gospodovo hišo, pa tudi kovače in bronarje, da bi popravili Gospodovo hišo. Delovodje so bili delavni in obnova jim je šla dobro od rok. Božji hiši so spet dali prvotno podobo in jo še utrdili. Ko so to opravili, so preostali denar prinesli pred kralja in Jojadája. Z njim so naredili posode za Gospodovo hišo: bogoslužne in daritvene posode, skodele ter zlate in srebrne posode. Dokler je živel Jojadá, so redno darovali žgalne daritve v Gospodovi hiši. Jojadá pa se je postaral, dnevi so se mu iztekli in je umrl. Sto trideset let je bil star, ko je umrl. Pokopali so ga pri kraljih v Davidovem mestu, ker je napravil veliko dobrega v Izraelu, za Boga in za njegovo hišo. Po Jojadájevi smrti so prišli Judovi višji uradniki in se kralju vdano poklonili. Tedaj jih je kralj začel poslušati. In zapustili so hišo Gospoda, Boga svojih očetov, in služili ašeram in malikom. Gnev je prišel nad Juda in Jeruzalem zaradi te njihove krivde. Vendar je pošiljal mednje preroke, da bi jih spet vrnili h Gospodu. Pričevali so proti njim, a niso poslušali. Tedaj je Božji duh navdal Zaharija, sina duhovnika Jojadája; stopil je pred ljudstvo in jim rekel: »Tako govori Bog: Zakaj prestopate Gospodove zapovedi? Ne boste imeli uspeha. Ker ste zapustili Gospoda, je tudi on vas zapustil.« A zarotili so se proti njemu in ga na kraljevo povelje obsuli s kamenjem v dvoru Gospodove hiše. Kralj Joáš se ni spominjal dobrote, ki mu jo je izkazal Zaharijev oče Jojadá, temveč je ubil njegovega sina. Ko je ta umiral, je rekel: » Gospod naj vidi in povrne!« Ko se je izteklo leto, je arámska vojska krenila proti Joášu. Prišli so v Juda in v Jeruzalem in pokončali med ljudstvom vse višje uradnike ljudstva, ves njihov plen pa poslali kralju v Damask. Čeprav je arámska vojska prišla z malo možmi, jim je Gospod dal v roke zelo veliko vojsko, ker so zapustili Gospoda, Boga svojih očetov. Tako so kaznovali Joáša. Ko so odšli od njega – pustili so ga hudo ranjenega – sta se njegova služabnika zarotila proti njemu zavoljo krvi sinu duhovnika Jojadája in ga ubila v postelji. Tako je umrl. Pokopali so ga v Davidovem mestu, vendar ga niso pokopali v kraljevih grobovih. Ta, ki sta se zarotila proti njemu, sta bila: Zabád, sin Amónke Šimáte, in Jozabád, sin Moábke Šomêre. Njegovi sinovi, kopica izrekov proti njemu in obnova Božje hiše, glej, so zapisani v razlagi Knjige kraljev. Namesto njega je postal kralj njegov sin Amacjá. Amacjá je imel petindvajset let, ko je postal kralj, in devetindvajset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Joadána; bila je iz Jeruzalema. Delal je, kar je prav v Gospodovih očeh, vendar ne z vsem srcem. Brž ko si je utrdil kraljevo oblast, je ubil služabnika, ki sta umorila kralja, njegovega očeta. Njunih sinov pa ni usmrtil – kakor je zapisano v postavi, v Mojzesovi knjigi, kjer je Gospod zapovedal in rekel: »Očetje naj ne umrejo zaradi otrok in otroci naj ne umrejo zaradi očetov, ampak vsak naj umre za svoj greh!« Amacjá je sklical Judovce in jih po družinah, vse Judovce in Benjaminovce, dodelil poveljnikom tisočnij in stotnij. Preštel je dvajsetletnike in navzgor ter ugotovil, da je tristo tisoč nabornikov, ki so sposobni iti na vojsko in vihteti sulico in ščit. Vrh tega je za sto talentov srebra najel sto tisoč hrabrih vojakov iz Izraela. Toda k njemu je prišel Božji mož in rekel: »Kralj, nikar naj ne hodi s teboj Izraelova vojska, kajti Gospod ni z Izraelom, z nobenimi Efrájimci! Raje pojdi sam ter se pripravi in okrepi za bitko, sicer te Bog vrže na tla pred sovražnikom, kajti Bog ima moč, da ti pomaga ali pa te zavrže.« Amacjá je rekel Božjemu možu: »Kaj pa naj bo s sto talenti, ki sem jih dal izraelskim četam?« Božji mož je rekel: » Gospod ti more dati veliko več kakor to.« Amacjá je torej odslovil čete, ki so prišle iz Efrájima k njemu, in jih poslal domov. Zelo so se razjezili nad Judovci in se vrnili domov silno jezni. Amacjá pa je svoje ljudstvo pogumno vodil v boj, šel v Ge Melah in potolkel deset tisoč Seírcev. Deset tisoč pa so jih Judovci živih ujeli, jih pripeljali na vrh pečine in pahnili z vrha pečine, da so se vsi raztreščili. Čete pa, ki jih je Amacjá odpustil, da niso šle z njim v boj, so vdrle v Judova mesta od Samarije do Bet Horóna, pobile v njih tri tisoč ljudi ter naropale veliko plena. Ko se je Amacjá po bitki z Edómci vrnil in prinesel bogove Seírcev, si jih je postavil za bogove, molil pred njimi in jim zažigal kadilo. Zato se je vnela Gospodova jeza zoper Amacjája. Poslal je k njemu preroka, da mu je rekel: »Zakaj si se zatekel k bogovom ljudstva, ki svojega ljudstva niso mogli rešiti iz tvoje roke?« Ko je še govoril, mu je kralj rekel: »Smo te mar postavili za kraljevega svetovalca? Nehaj! Čemu naj te dam ubiti?« Prerok je nehal, vendar je rekel: »Vem, da te je Bog sklenil pokončati, ker si to storil in nisi poslušal mojega nasveta.« Potem se je Judov kralj Amacjá posvetoval, poslal Izraelovemu kralju Joášu, Joaházovemu sinu in Jehújevemu vnuku, sporočilo in rekel: »Pridi, da se pomeriva!« Izraelov kralj Joáš pa je Judovemu kralju Amacjáju poslal sporočilo in rekel: »Libanonski osat je cedri libanonski sporočil: ›Daj svojo hčer mojemu sinu za ženo!‹ Pa je privihrala mimo libanonska divjad in pomendrala osat. – Rekel si si: ›Glej, potolkel si Edómce!‹ In tvoje srce se je prevzelo in zahlepelo po slavi. Ostani vendar doma! Zakaj siliš v nesrečo in hočeš pasti sam in Juda s teboj?« Amacjá pa ni poslušal – kajti Bog je sklenil, da jih da v sovražnikove roke, ker so se zatekli k edómskim bogovom. In prišel je Izraelov kralj Joáš in pomerila sta se, on in Judov kralj Amacjá, pri Bet Šemešu na Judovem. Juda je bil poražen pred Izraelom, zato so zbežali vsak v svoj šotor. Judovega kralja Amacjája, Joáševega sina in Joaházovega vnuka, pa je Izraelov kralj Joáš pri Bet Šemešu ujel in ga pripeljal v Jeruzalem. Podrl je štiristo komolcev jeruzalemskega obzidja, od Efrájimovih do Vogalnih vrat. Vzel je vse zlato in srebro in vse posode, ki so jih našli v Božji hiši, pri Obéd Edómu, in zaklade kraljeve hiše, pa še talce, in se vrnil v Samarijo. Judov kralj Amacjá, Joášev sin, je živel po smrti Izraelovega kralja Joáša, Joaházovega sina, še petnajst let. Druga Amacjájeva dela, od prvih do zadnjih – glej, mar niso zapisana v Knjigi Judovih in Izraelovih kraljev? Od časa, ko se je Amacjá odvrnil od Gospoda, so v Jeruzalemu spletli zaroto proti njemu. Pobegnil je v Lahíš, vendar so poslali ljudi za njim v Lahíš in ga tam usmrtili. In pripeljali so ga nazaj na konjih in pokopali pri njegovih očetih v Judovem mestu. Vse Judovo ljudstvo je vzelo Uzíja, ki je imel šestnajst let, in postavili so ga za kralja namesto njegovega očeta Amacjája. Sezidal je Elát in ga spet pripojil Judu, potem ko je kralj legel k svojim očetom. Šestnajst let je imel Uzíja, ko je postal kralj, in dvainpetdeset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Jehólja; bila je iz Jeruzalema. Delal je, kar je prav v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor je delal njegov oče Amacjá. Iskal je Boga, dokler je živel Zeharjá, ki ga je poučeval v strahu Božjem; in dokler je iskal Gospoda, mu je Bog naklanjal srečo. Šel je in se vojskoval s Filistejci, podrl obzidje v Gatu, obzidje v Jabnéju in obzidje v Ašdódu ter sezidal mesta pri Ašdódu in drugod med Filistejci. Bog mu je pomagal proti Filistejcem in proti Arabcem, ki so prebivali v Gur Báalu, in proti Meunéjcem. Tudi Amónci so plačevali davek Uzíju. Njegovo ime je zaslovelo do vhoda v Egipt, kajti postal je zelo mogočen. V Jeruzalemu je Uzíja sezidal stolpe na Vogalnih vratih, na Dolinskih vratih in na Vogalu ter jih utrdil. Tudi v puščavi je sezidal stolpe in skopal veliko vodnjakov. Imel je namreč veliko živine v Šéfeli in na planjavi, poljedelce in vinogradnike na gričevnatem svetu in na rodovitnih krajih; kajti ljubil je zemljo. Uzíja je imel tudi vojsko opremljenih bojevnikov, ki so hodili v boj v četah, preštetih pri njihovem naboru, ki sta ga opravila pisar Jeiél in uradnik Maasejá pod vodstvom Hananjája, enega izmed kraljevih poveljnikov. Skupno število družinskih poglavarjev teh hrabrih junakov je bilo dva tisoč šeststo. Pod njihovim poveljem je vojska štela tristo sedem tisoč petsto mož, ki so se bojevali s silno močjo, da bi pomagali kralju proti sovražniku. Uzíja je zanje, za vso vojsko, oskrbel ščite, sulice, čelade, loke in kamenje za prače. V Jeruzalemu je namestil bojne stroje, ki so jih izumili strokovnjaki, na stolpih in na vogalih, da bi streljali s puščicami in z velikimi kamni. Njegovo ime je zaslovelo daleč, ker je dobival čudežno pomoč, dokler ni postal mogočen. Ko pa je postal mogočen, se je njegovo srce prevzelo, da je ravnal pogubno. Izneveril se je Gospodu, svojemu Bogu, in je šel v Gospodov tempelj, da bi na kadilnem oltarju opravil kadilno daritev. Prišel pa je za njim duhovnik Azarjá in z njim osemdeset Gospodovih duhovnikov, vrlih mož. Ti so se kralju Uzíju postavili po robu in rekli: »Nimaš pravice, Uzíja, da bi zažigal kadilo Gospodu, imajo jo samo duhovniki, Aronovi sinovi, ki so posvečeni za to, da opravljajo kadilno daritev. Pojdi iz svetišča, kajti izneveril si se; to ti ne bo v slavo pri Gospodu Bogu.« Uzíja se je razsrdil; ko pa je držal v roki kadilnico, da bi kadil, in bil poln jeze na duhovnike, so se mu vpričo duhovnikov v Gospodovi hiši poleg kadilnega oltarja pokazale gobe na čelu. Obrnil se je k njemu duhovnik Azarjá in vsi drugi duhovniki, in glej, po čelu je bil gobav. Hitro so ga izgnali od tam, a tudi sam je hitel ven, ker ga je Gospod udaril. Kralj Uzíja je bil gobav do dneva svoje smrti. Kot gobavec je moral bivati v posebni hiši, ker je bil izključen iz Gospodove hiše. Njegov sin Jotám je upravljal kraljevo hišo in vladal ljudstvu v deželi. Druga Uzíjeva dela, od prvih do zadnjih, je popisal Amócov sin prerok Izaija. In Uzíja je legel k svojim očetom; pokopali so ga pri njegovih očetih na polju pri grobišču kraljev, ker so rekli: »Gobav je.« Namesto njega je postal kralj njegov sin Jotám. Jotám je imel petindvajset let, ko je postal kralj, in šestnajst let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Jerúša; bila je Cadókova hči. Delal je, kar je prav v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor je delal njegov oče Uzíja, razen da ni stopil v Gospodov tempelj. Ljudstvo pa je še vedno ravnalo pogubno. On je sezidal Gornja vrata pri Gospodovi hiši; pa tudi pri obzidju na Ofelu je veliko zidal. Nadalje je sezidal mesta v Judovem pogorju ter gradove in stolpe v gozdnatih krajih. Vojskoval se je s kraljem Amóncev in ga premagal. Tisto leto so mu Amónci dali sto talentov srebra, deset tisoč kadi pšenice in deset tisoč kadi ječmena. To so mu dali Amónci tudi drugo in tretje leto. Tako je Jotám postal mogočen, ker je uravnaval svoja pota pred Gospodom, svojim Bogom. Druga Jotámova dela, vse njegove vojske in njegovi posegi, glej, so zapisani v Knjigi Izraelovih in Judovih kraljev. Petindvajset let je imel, ko je postal kralj, in šestnajst let je kraljeval v Jeruzalemu. Jotám je legel k svojim očetom in pokopali so ga v Davidovem mestu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Aház. Aház je imel dvajset let, ko je postal kralj, in šestnajst let je kraljeval v Jeruzalemu. Ni delal, kar je prav v Gospodovih očeh, kakor njegov oče David, temveč je hodil po poteh Izraelovih kraljev. Tudi je delal ulite podobe za Báale. Vrh tega je opravljal kadilno daritev v Ge Ben Hinómu in žrtvoval svoje sinove v ognju po gnusni navadi narodov, ki jih je Gospod pregnal izpred Izraelovih sinov. Opravljal je tudi klavne in kadilne daritve na višinah, na gričih in pod vsakim zelenim drevesom. Zato ga je Gospod, njegov Bog, dal v roke arámskemu kralju. Premagali so ga, mu odpeljali veliko ujetnikov in jih pripeljali v Damask. Tudi je prišel v roke Izraelovemu kralju, ta mu je prizadel hud poraz. Remaljájev sin Pekah je namreč pobil v Judu v enem dnevu sto dvajset tisoč hrabrih bojevnikov, ker so zapustili Gospoda, Boga svojih očetov. Vrh tega je Zihrí, Efrájimov junak, ubil kraljevega sina Maasejája, upravnika dvora Azrikáma in Elkanája, drugega za kraljem. Izraelovi sinovi so od svojih bratov odpeljali dvesto tisoč ujetih žena, sinov in hčera; od njih so pobrali tudi veliko plena in ga prinesli v Samarijo. Tam pa je bil Gospodov prerok z imenom Odéd. Šel je naproti vojski, ki je prihajala v Samarijo, in jim rekel: »Glejte, ker se je Gospod, Bog vaših očetov, razsrdil nad Judovci, vam jih je dal v roke. Vi pa ste jih pobijali z besnostjo, ki sega do neba. In zdaj si hočete Judovce in Jeruzalemce podjarmiti za hlapce in dekle. Ali niste torej tudi sami krivi pred Gospodom, vašim Bogom? Poslušajte me zdaj in vrnite ujetnike, ki ste jih odpeljali svojim bratom, sicer pride nad vas Gospodova srdita jeza.« Proti tistim, ki so prišli iz vojske, so vstali nekateri izmed poglavarjev Efrájimovih sinov, Johanánov sin Azarjá, Mešilemótov sin Berehjá, Šalúmov sin Hizkijá in Hadlájev sin Amasá, a rekli so jim: »Ne vodite ujetnikov sem, saj bi nam s tem nakopali krivdo pred Gospodom. Vi hočete še množiti naše grehe in našo krivdo, a že tako je naša krivda velika in srdita je Gospodova jeza nad Izraelom.« Tedaj je četa pustila ujetnike in plen pred knezi in vsem zborom. Vzdignili so se poimensko določeni možje in se zavzeli za ujetnike. Golim med njimi so dali oblačila iz plena, jih oblekli in obuli, jim dali jesti in piti, ter jih pomazilili. Vse, ki so opešali, so posadili na osle in jih odpeljali v Jeriho, mesto palm, v bližino njihovih rojakov. Potem so se vrnili v Samarijo. Tisti čas je kralj Aház poslal odposlance k asirskim kraljem, da bi mu pomagali. Edómci so namreč spet prišli, porazili Judovce in odpeljali ujetnike. Tudi Filistejci so vdrli v mesta v Šéfeli in v Judovi južni pokrajini, zavzeli Bet Šemeš, Ajalón, Gederót, Sohó in njegova naselja, Timno in njena naselja, Gimzó in njegova naselja in se tam naselili. Gospod je namreč ponižal Juda zaradi Izraelovega kralja Aháza, ker je uvajal v Judu razuzdanost in se popolnoma izneveril Gospodu. Asirski kralj Tiglát Piléser je res prišel nadenj in ga stiskal, namesto da bi ga podprl. Čeprav je Aház oropal Gospodovo hišo, kraljevo hišo in hiše knezov in to dal asirskemu kralju, mu to ni nič pomagalo. V času, ko so ga stiskali, se je še bolj izneveril Gospodu, ta kralj Aház. Daroval je namreč damaščanskim bogovom, ki so ga porazili, in si rekel: »Bogovi arámskih kraljev so le-tem pomagali, njim bom daroval, da bodo pomagali še meni.« A ti so bili v padec njemu in vsemu Izraelu. Aház je zbral opremo Božje hiše in jo razbil; zaprl je vrata Gospodove hiše in si naredil oltarje na vseh vogalih v Jeruzalemu. V vsakem Judovem mestu je napravil višine, da bi zažigali kadilo tujim bogovom. Tako si je nakopaval srd Gospoda, Boga svojih očetov. Druga njegova dela in vse njegove poti, od prvih do zadnjih, glej, so zapisani v Knjigi Judovih in Izraelovih kraljev. Ko je Aház legel k svojim očetom, so ga pokopali v mestu, v Jeruzalemu; niso ga namreč položili v grobove Izraelovih kraljev. Namesto njega je postal kralj njegov sin Ezekíja. Ezekíja je imel petindvajset let, ko je postal kralj, in devetindvajset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Abíja; bila je Zeharjájeva hči. Delal je, kar je prav v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor je delal njegov oče David. Prvo leto svojega kraljevanja, v prvem mesecu, je odprl vrata Gospodove hiše in jih popravil. Poklical je duhovnike in levite, jih zbral na Vzhodnem trgu in jim rekel: »Poslušajte me, leviti! Posvetite se zdaj in posvetite hišo Gospoda, Boga svojih očetov, ter odpravite nesnago iz svetišča! Kajti naši očetje so se izneverili in delali, kar je hudo v očeh Gospoda, našega Boga, ter ga zapustili. Obrnili so svoj obraz od Gospodovega prebivališča in mu pokazali hrbet. Zaprli so celo preddverna vrata, pogasili svetilnice, niso zažigali kadila ne darovali Izraelovemu Bogu žgalne daritve v svetišču. Zato je prišel Gospodov gnev nad Juda in Jeruzalem in naredil jih je za predmet strahu, groze in zasmeha, kakor vidite s svojimi očmi. Zaradi tega, glejte, so naši očetje padli pod mečem in so naši sinovi, naše hčere in žene v ujetništvu. Zdaj sem se namenil v svojem srcu, da sklenem zavezo z Gospodom, Izraelovim Bogom, da se njegova srdita jeza odvrne od nas. Ne bodite torej nemarni, moji sinovi. Vas je namreč izvolil Gospod, da bi stregli pred njim v njegovi službi, da bi mu služili in zažigali kadilo.« Tedaj so se vzdignili leviti: Amasájev sin Mahat in Azarjájev sin Joél izmed Kehátovcev; izmed Meraríjevcev Abdíjev sin Kiš in Jehalelélov sin Azarjá; izmed Geršónovcev Zimájev sin Joáh in Joáhov sin Eden; izmed Elicafánovcev Šinarí in Jeiél; izmed Asáfovcev Zeharjá in Matanjá; izmed Hemánovcev Jehiél in Šimí in izmed Jedutúnovcev Šemajá in Uziél. Zbrali so svoje brate in se posvetili. Potem so po kraljevem ukazu prišli, da bi po Gospodovih besedah očistili Gospodovo hišo. Duhovniki so šli očistit notranjost Gospodove hiše; vse nečiste reči, ki so jih našli v Gospodovem templju, so odnesli v dvor Gospodove hiše, leviti pa so jih prevzeli in odnesli k potoku Cedronu. Posvečevati so začeli prvi dan prvega meseca, osmi dan meseca pa so prišli v Gospodovo preddverje. Potem so še osem dni posvečevali Gospodovo hišo, šestnajsti dan prvega meseca pa so končali. Nato so šli h kralju Ezekíju in rekli: »Očistili smo vso Gospodovo hišo, žgalni oltar z vsemi njegovimi pripravami in mizo za položene hlebe z vsemi njenimi pripravami. Vse priprave, ki jih je kralj Aház med svojim kraljevanjem v svojem odpadu oskrunil, smo popravili in posvetili. Glej, pred Gospodovim oltarjem so.« Kralj Ezekíja je zgodaj vstal, zbral mestne poglavarje in šel v Gospodovo hišo. Pripeljali so sedem juncev, sedem ovnov, sedem jagnjet in sedem kozlov v daritev za greh za kraljestvo, za svetišče in za Juda. Rekel je Aronovim sinovom, duhovnikom, naj jih darujejo na Gospodovem oltarju. Zaklali so torej junce, duhovniki so prestregli kri in poškropili z njo oltar. Zaklali so ovne in poškropili s krvjo oltar. Zaklali so jagnjeta in poškropili s krvjo oltar. Nato so pripeljali kozle v daritev za greh pred kralja in zbor in ti so položili roke nanje. Duhovniki pa so jih potem zaklali in poškropili z njihovo krvjo oltar v daritev za greh, da bi dosegli spravo za vse Izraelce. Za vse Izraelce je namreč kralj naročil žgalno daritev in daritev za greh. Postavil je tudi levite v Gospodovi hiši s cimbalami, harfami in citrami po določbi Davida, kraljevega vidca Gada in preroka Natána; kajti ta določba je prišla po prerokih od Gospoda. Leviti so se torej razpostavili z Davidovimi glasbili, duhovniki pa s trobentami. Ezekíja je ukazal, naj darujejo žgalno daritev na oltarju. Ko se je začela, so začeli Gospodu peti in trobiti ob spremljavi glasbil Davida, Izraelovega kralja. Ves zbor je padel na kolena; petje se je razlegalo in trobente so donele vse dotlej, dokler se žgalna daritev ni končala. Ko pa je bila končana, so pokleknili kralj in vsi, ki so bili z njim, in molili. Kralj Ezekíja in poglavarji so rekli levitom, naj hvalijo Gospoda z besedami Davida in vidca Asáfa. In z veseljem so peli hvalnice, poklekovali in molili. Nato je Ezekíja spregovoril in rekel: »Zdaj ste se posvetili Gospodu. Pristopite in pripeljite živali za klavne in slavilne daritve h Gospodovi hiši!« Zbor je pripeljal živali za klavne in slavilne daritve in vsak, ki je le hotel, je pripeljal živali za žgalne daritve. Število teh živali, ki jih je zbor pripeljal, je bilo: sedemdeset juncev, sto ovnov in dvesto jagnjet, vse to v žgalno daritev Gospodu. Posvečenih darov je bilo šeststo juncev in tri tisoč ovc. Duhovnikov pa je bilo premalo in niso mogli odreti vseh živali za žgalne daritve. Zato so jim pomagali njihovi bratje leviti, dokler ni bilo delo opravljeno in se duhovniki niso posvetili. Leviti so se namreč posvečevali z večjo gorečnostjo kakor duhovniki. Poleg številnih žgalnih daritev so bile tudi tolšče mirovnih in pitnih daritev za žgalno daritev. Tako je bila spet urejena služba v Gospodovi hiši. Ezekíja in vse ljudstvo so se veselili, da jim je Bog to pripravil, saj se je vsa stvar zgodila izredno hitro. Ezekíja je razposlal sle k vsemu Izraelu in Judu ter napisal pisma Efrájimu in Manáseju, da bi prišli h Gospodovi hiši v Jeruzalem obhajat pasho Gospodu, Izraelovemu Bogu. Kralj, njegovi velikaši in ves zbor v Jeruzalemu so na posvetu sklenili, da bodo obhajali pasho v drugem mesecu. Niso je namreč mogli obhajati ob njenem času, ker se še ni posvetilo zadosti duhovnikov in se ljudstvo še ni zbralo v Jeruzalemu. To se je zdelo prav kralju in vsemu zboru. Sklenili so razglasiti po vsem Izraelu od Beeršébe do Dana, naj pridejo obhajat pasho Gospodu, Izraelovemu Bogu, v Jeruzalem. Saj je mnogi niso obhajali, kakor je bilo predpisano. Hitri sli so šli s pismi kralja in njegovih velikašev po vsem Izraelu in Judu ter so na kraljev ukaz oznanili: »Izraelovi sinovi, vrnite se h Gospodu, Bogu Abrahamovemu, Izakovemu in Izraelovemu, da se spet obrne k vam preostalim, ki ste se rešili iz pesti asirskih kraljev. Ne bodite kakor vaši očetje in kakor vaši bratje, ki so se izneverili Gospodu, Bogu svojih očetov, tako da jih je naredil za predmet groze, kakor lahko sami vidite. Zdaj torej ne bodite trdovratni kakor vaši očetje, podajte roko Gospodu in pridite v njegovo svetišče, ki ga je posvetil na veke, ter služite Gospodu, svojemu Bogu, da se odvrne od vas njegova srdita jeza. Če se boste namreč vrnili h Gospodu, bodo vaši bratje in sinovi našli usmiljenje pri tistih, ki so jih odpeljali v ujetništvo, in se bodo vrnili v to deželo. Kajti Gospod, vaš Bog, je milostljiv in usmiljen in ne bo obrnil svojega obličja od vas, če se povrnete k njemu.« Hitri sli so hiteli od mesta do mesta po Efrájimovi in Manásejevi deželi in tja do Zábulona; toda zasmehovali so jih in zasramovali. Le nekateri možje iz Aserja, Manáseja in Zábulona so se ponižali in prišli v Jeruzalem. Tudi v Judu je delovala roka Boga, saj jim je dal, da so se enodušno odzvali povabilu, ki ga je po Gospodovem naročilu poslal kralj z velikaši. Zbralo se je torej v Jeruzalemu veliko ljudstva, da bi obhajali v drugem mesecu praznik nekvašenega kruha; bil je zelo velik zbor. Vzdignili so se in podrli oltarje, ki so bili v Jeruzalemu; prav tako so odstranili vse kadilne oltarje in jih pometali v potok Cedron. Štirinajsti dan drugega meseca so zaklali pashalno jagnje. Duhovnike in levite je bilo sram, zato so se posvetili in darovali žgalne daritve v Gospodovi hiši. Zasedli so svoja mesta, kakor je predpisano v postavi Božjega moža Mojzesa. Duhovniki so škropili s krvjo, ki so jim jo podajali leviti. Ker jih je bilo v zboru veliko, ki se niso posvetili, so morali leviti klati pashalna jagnjeta za vse, ki niso bili čisti, da so jih posvetili Gospodu. Velik del ljudstva, mnogi iz Efrájima, Manáseja, Isahárja in Zábulona se niso očistili, ampak so jedli pashalno jagnje proti predpisu. Toda zanje je molil Ezekíja: »Dobri Gospod naj odpusti vsem, ki s pripravljenim srcem iščejo Boga, Gospoda, Boga svojih očetov, čeprav ne s čistostjo, ki jo zahtevajo svete reči.« Gospod je uslišal Ezekíja in ljudstvu prizanesel. V Jeruzalemu zbrani Izraelovi sinovi so z velikim veseljem sedem dni obhajali praznik nekvašenega kruha. Leviti in duhovniki so dan na dan na vso moč peli Gospodu hvalnice v Gospodovo čast. Ezekíja je pohvalil vse levite, ki so pokazali veliko izurjenost v službi Gospodu. Praznovanje so dokončali v sedmih dneh: opravljali so mirovne daritve in slavili Gospoda, Boga svojih očetov. Tedaj je ves zbor sklenil praznovati še sedem dni in z veseljem so praznovali še sedem dni. Judov kralj Ezekíja je namreč zboru podaril tisoč juncev in sedem tisoč ovc, velikaši pa so zboru podarili tisoč juncev in deset tisoč ovc. Tedaj se je veliko duhovnikov posvetilo. Veselil se je ves Judov zbor, duhovniki, leviti in vsa množica tistih, ki so prišli iz Izraela, pa tudi tujci, ki so prišli iz Izraelove dežele in se naselili v Judu. V Jeruzalemu je bilo veliko veselje, saj česa takega ni bilo v Jeruzalemu od Davidovega sina Salomona, Izraelovega kralja. Potem so vstali levitski duhovniki in ljudstvo blagoslovili. Uslišan je bil njihov glas in njihova molitev je prišla do njegovega svetega prebivališča v nebesih. Ko je bilo vse to končano, so šli vsi Izraelci, ki so bili navzoči, v Judova mesta, razbili stebre, posekali ašere ter do zadnjega podrli višine in oltarje po vsem Judu, Benjaminu, Efrájimu in Manáseju. Potem so se vsi Izraelovi sinovi vrnili v svoja mesta, vsak na svojo posest. Ezekíja je postavil skupine duhovnikov in levitov po njihovih skupinah, vsakega duhovnika in levita za njegovo službo: za žgalne in mirovne daritve, za bogoslužje ter za slavilne daritve in hvalnice pri vratih Gospodovega tabora. Kraljev prispevek iz njegovega imetja je bil za žgalne daritve: za žgalne daritve zjutraj in zvečer, za žgalne daritve ob sobotah, mlajih in praznikih, kakor je pisano v Gospodovi postavi. Tudi je ukazal ljudstvu, ki je prebivalo v Jeruzalemu, naj dajejo deleže duhovnikom in levitom, da bi se mogli trdno držati Gospodove postave. Brž ko so ta ukaz razglasili, so Izraelovi sinovi prinašali obilo prvin žita, vina, olja, medu in vseh poljskih pridelkov; prinašali so desetino vsega v obilju. Tudi Izraelci in Judovci, ki so prebivali v Judovih mestih, so dajali desetino goveda in drobnice ter desetino posvečenih reči, ki so bile posvečene Gospodu, njihovemu Bogu. Zlagali so jih na kupe. V tretjem mesecu so začeli zlagati na kupe, v sedmem mesecu pa so kupe dokončali. Ko so Ezekíja in velikaši prišli gledat kupe, so slavili Gospoda in njegovo ljudstvo Izraela. Ezekíja je duhovnike in levite spraševal o teh kupih. Véliki duhovnik Azarjá iz Cadókove hiše mu je rekel: »Odkar so začeli nositi dajatve v Gospodovo hišo, jemo do sitega in še veliko ostaja. Kajti Gospod je blagoslovil svoje ljudstvo, zato imamo tolikšno zalogo.« Tedaj je Ezekíja rekel, naj napravijo shrambe v Gospodovi hiši. Ko so jih naredili, so vanje zvesto nosili dajatve, desetine in posvečene darove. Višji nadzornik nad tem je bil levit Konanjá, drugi pa njegov brat Šimí. Jehiél, Azazjá, Nahat, Asaél, Jerimót, Jozabád, Eliél, Jismahjá, Mahat in Benajá pa so bili nadzorniki pod vodstvom Konanjája in njegovega brata Šimíja po določbi kralja Ezekíja in predstojnika Božje hiše Azarjája. Jimnájev sin levit Koré, vratar pri Vzhodnih vratih, je bil nadzornik nad tem, kar so prostovoljno darovali Bogu, in je oddajal Gospodove dajatve in presvete darove. V duhovniških mestih so mu zvesto pomagali Eden, Minjamín, Ješúa, Šemajá, Amarjá in Šehanjá. Svojim bratom – po skupinah – starim in mladim, so razdeljevali njihove deleže, razen tistih, ki so bili v rodovnikih, moškim od treh let navzgor, vsem, ki so hodili v Gospodovo hišo v svojo vsakdanjo službo po svojih opravilih in po svojih skupinah. Duhovniki so bili vpisani v rodovnik po svojih družinah, leviti od dvajsetih let navzgor pa po svojih opravilih in po svojih skupinah. Vpisani so bili v celotnem številu z vsemi svojimi otročiči, ženami, sinovi in hčerami. S svojo zvestobo so se nenehno posvečevali. Za duhovnike, Aronove sinove, ki so prebivali na ozemlju v okolici svojih mest, so bili v vsakem posameznem mestu poimensko določeni možje, da so oddajali deleže vsakemu moškemu med duhovniki in vsakemu v rodovnik vpisanemu levitu. Tako je storil Ezekíja po vsem Judu. Delal je, kar je dobro, prav in resnično pred Gospodom, njegovim Bogom. Pri vsakem delu, ki ga je začel za službo v Božji hiši, za postavo in zapoved, ko je iskal svojega Boga, je delal z vsem srcem in je uspeval. Po teh dejanjih zvestobe je prišel asirski kralj Sanheríb, vdrl v Juda, oblegal utrjena mesta in jih hotel zavzeti. Ko je Ezekíja videl, da je Sanheríb prišel z namenom, da napade Jeruzalem, se je posvetoval s svojimi poveljniki in junaki, da bi zasuli studence zunaj mesta. Ko so ga podprli, se je zbralo veliko ljudi in zasuli so vse studence in potok, ki je tekel sredi dežele; dejali so: »Čemu naj bi asirski kralji pri svojem prihodu našli obilo vode?« Odločno se je spravil na delo, pozidal vse obzidje, kolikor je bilo porušeno, zgradil na njem stolpe in drug zid od zunaj, utrdil Miló v Davidovem mestu in naredil veliko orožja in ščitov. Postavil je tudi vojne poveljnike nad ljudstvom in jih zbral pri sebi na trgu pri mestnih vratih ter jim govoril na srce: »Bodite močni in hrabri, ne bojte se in se ne plašite pred asirskim kraljem in pred vso to množico, ki je pri njem. Kajti z nami je večji kakor z njim! Z njim je le mesena roka, z nami pa je Gospod, naš Bog, da nam pomaga in vodi naše boje.« In ljudstvo se je po besedah Judovega kralja Ezekíja opogumilo. Za tem je asirski kralj Sanheríb, ko je bil sam z vsem svojim vojaštvom pred Lahíšem, poslal svoje služabnike v Jeruzalem k Judovemu kralju Ezekíju in k vsem Judovcem, ki so bili v Jeruzalemu, s sporočilom: »Tako govori asirski kralj Sanheríb: Na kaj se zanašate, da vztrajate v obleganem Jeruzalemu? Ali vas ne vara Ezekíja, da bi vas izročil v smrt od lakote in žeje, ko pravi: › Gospod, naš Bog, nas bo rešil iz rok asirskega kralja‹? Mar ni to tisti Ezekíja, ki je odpravil njegove višine in oltarje ter ukazal Judu in Jeruzalemu: ›Pred enim edinim oltarjem molite in na njem zažigajte kadilo‹? Ali ne veste, kaj sem storil jaz in moji očetje vsem narodom po deželah? So mar bogovi narodov po deželah res mogli rešiti svojo deželo iz mojih rok? Kateri med vsemi bogovi teh narodov, ki so jih moji očetje z zakletvijo pokončali, je mogel rešiti svoje ljudstvo iz mojih rok, pa bi vas vaš Bog mogel rešiti iz mojih rok? Naj vas zdaj Ezekíja ne zavaja in ne vara, nikar mu ne verjemite! Kajti noben bog katerega koli naroda ali kraljestva ni mogel rešiti svojega ljudstva iz mojih rok in iz rok mojih očetov. Koliko manj vas bodo vaši bogovi rešili iz mojih rok!« Njegovi služabniki so še več govorili zoper Gospoda Boga in zoper njegovega služabnika Ezekíja. Tudi pisma je pisal, da bi sramotil Gospoda, Izraelovega Boga, in je takole govoril zoper njega: »Kakor bogovi narodov po deželah niso rešili svojega ljudstva iz mojih rok, tako tudi Ezekíjev Bog ne bo rešil svojega ljudstva iz mojih rok.« To so klicali po judovsko z močnim glasom tudi jeruzalemskemu ljudstvu, ki je bilo na obzidju, da bi jih oplašili in prestrašili in tako zavzeli mesto. In govorili so o jeruzalemskem Bogu kakor o bogovih ljudstev na zemlji, ki so delo človeških rok. Zaradi tega sta kralj Ezekíja in Amócov sin prerok Izaija molila in vpila k nebesom. In Gospod je poslal angela, ta je pobil vse vojne junake, kneze in poveljnike v taboru asirskega kralja, da se je s sramoto vrnil v svojo deželo. Ko je stopil v hišo svojega boga, sta ga tam njegova lastna sinova podrla z mečem. Tako je rešil Gospod Ezekíja in jeruzalemske prebivalce iz rok asirskega kralja Sanheríba in iz rok vseh drugih ter jim naklonil počitek krog in krog. Mnogi so tedaj prinašali darila za Gospoda v Jeruzalem in dragocenosti za Judovega kralja Ezekíja, ki je bil odslej zelo ugleden pri vseh narodih. Tiste dni je Ezekíja zbolel na smrt. Molil je h Gospodu in ta mu je govoril in mu dal znamenje. Ezekíja pa ni bil hvaležen za izkazano dobroto, ker se je njegovo srce prevzelo. Zato se je vnel gnev nanj, na Juda in Jeruzalem. Toda Ezekíja se je za prevzetnost svojega srca ponižal z jeruzalemskimi prebivalci vred. V Ezekíjevih dneh Gospodov gnev ni prišel nadnje. Ezekíja je bil zelo bogat in slaven. Naredil si je zakladnice srebra, zlata, dragih kamnov, dišav, ščitov in vsakovrstnega dragocenega posodja. Imel je tudi skladišča za pridelke žita, vina in olja, hleve za vsakovrstne živali in staje za črede. Napravil si je tudi mesta in imel obilo drobnice in goveda. Bog mu je dal silno dosti imetja. Isti Ezekíja je zasul zgornji iztok gihonske vode in jo usmeril navzdol proti zahodu Davidovega mesta. Uspeval je pri vseh svojih podjetjih. Toda ob poslancih babilonskih knezov, ki so jih poslali k njemu, da bi poizvedeli o znamenju, ki se je zgodilo v deželi, ga je Bog zapustil, da bi ga preizkusil in spoznal vse, kar je v njegovem srcu. Druga Ezekíjeva dela in njegova dobra dejanja, glej, so zapisana v videnju Amócovega sina preroka Izaija in v Knjigi Judovih in Izraelovih kraljev. Ezekíja je legel k svojim očetom; pokopali so ga zgoraj ob poti h grobovom Davidovih sinov. Ves Juda in jeruzalemski prebivalci so mu izkazali čast ob njegovi smrti. Namesto njega je postal kralj njegov sin Manáse. Manáse je imel dvanajst let, ko je postal kralj, in petinpetdeset let je kraljeval v Jeruzalemu. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, in posnemal gnusobe narodov, ki jih je Gospod pregnal izpred Izraelovih sinov. Spet je pozidal višine, ki jih je podrl njegov oče Ezekíja, postavil oltarje Báalom, napravil ašere, molil vso nebesno vojsko in ji služil. Sezidal je oltarje v Gospodovi hiši, ki je o njej Gospod rekel: »V Jeruzalemu bo moje ime na veke.« Vsej nebesni vojski je sezidal oltarje v obeh dvorih Gospodove hiše. Svoje sinove je žrtvoval v ognju v Ge Ben Hinómu. Vedeževal je, vražaril in čaral, vpeljal zarotovalce duhov in razlagalce znamenj; storil je veliko takega, kar je hudo v Gospodovih očeh, da bi ga jezil. Kip malika, ki ga je naredil, je postavil v Božjo hišo, o kateri je Bog rekel Davidu in njegovemu sinu Salomonu: »V tej hiši in v Jeruzalemu, ki sem ga izvolil med vsemi Izraelovimi rodovi, bom postavil svoje ime na vekomaj. Ne bom dopustil, da bi se morale noge Izraelcev še kdaj umakniti z zemlje, ki sem jo določil vašim očetom, če bodo le zvesto delali vse, kar sem jim po Mojzesu zapovedal v vsej postavi, v zakonih in odlokih.« Toda Manáse je zapeljal Juda in jeruzalemske prebivalce, da so delali še hujše reči kakor narodi, ki jih je Gospod pokončal pred Izraelovimi sinovi. Gospod je govoril Manáseju in njegovemu ljudstvu, vendar se niso menili za to. Tedaj je Gospod pripeljal nadnje vojskovodje asirskega kralja. Ti so Manáseja ujeli s kavlji, ga zvezali z bronastima verigama in odvlekli v Babilon. Ko je bil v stiski, je Gospoda, svojega Boga, milo prosil usmiljenja in se zelo ponižal pred Bogom svojih očetov. Ko je molil k njemu, se mu je dal preprositi, uslišal je njegovo prošnjo in ga pripeljal nazaj v Jeruzalem v njegovo kraljestvo. Tedaj je Manáse spoznal, da je Gospod res Bog. Za tem je naredil zid zunaj Davidovega mesta zahodno od Gihona v dolini do vhoda pri Ribjih vratih in okoli Ofela. Sezidal ga je zelo visoko. Postavil je tudi vojaške poveljnike po vseh utrjenih mestih v Judu. Potem je odstranil tuje bogove in kip iz Gospodove hiše in vse oltarje, ki jih je postavil na griču Gospodove hiše in v Jeruzalemu, ter jih zmetal iz mesta. Gospodov oltar pa je popravil in na njem daroval mirovne in slavilne daritve in zapovedal Judovcem, naj služijo Gospodu, Izraelovemu Bogu. Toda ljudstvo je še vedno darovalo na višinah, vendar le Gospodu, svojemu Bogu. Druga Manásejeva dela, njegova molitev k njegovemu Bogu in besede vidcev, ki so mu govorili v imenu Gospoda, Izraelovega Boga, glej, so v zgodovini Izraelovih kraljev. Njegova molitev in njeno uslišanje, ves njegov greh in njegova nezvestoba, tudi kraji, na katerih je pozidal višine in postavil ašere in izrezane podobe, preden se je ponižal, glej, so zapisani v Dejanjih vidcev. Ko je Manáse legel k svojim očetom, so ga pokopali na vrtu njegove hiše. Namesto njega je postal kralj njegov sin Amón. Amón je imel dvaindvajset let, ko je postal kralj, in dve leti je kraljeval v Jeruzalemu. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, kakor je delal njegov oče Manáse. Vsem izrezanim podobam, ki jih je naredil njegov oče Manáse, je daroval in jim služil. A ni se ponižal pred Gospodom, kakor se je ponižal njegov oče Manáse, še pomnožil je krivdo. Njegovi služabniki pa so se zarotili proti njemu in ga usmrtili v njegovi hiši. Vendar je ljudstvo dežele pobilo vse, ki so se zarotili proti kralju Amónu; potem je ljudstvo dežele namesto njega postavilo za kralja njegovega sina Jošíja. Jošíja je imel osem let, ko je postal kralj, in enaintrideset let je kraljeval v Jeruzalemu. Delal je, kar je prav v Gospodovih očeh; hodil je po potih svojega očeta Davida in ni krenil ne na desno ne na levo. V osmem letu svojega kraljevanja, ko je bil še deček, je začel iskati Boga svojega očeta Davida. V dvanajstem letu je začel očiščevati Juda in Jeruzalem višin in ašer, izrezanih in ulitih podob. Vpričo njega so podrli oltarje Báalov. Sončne stebre, ki so bili vrh njih, je razbil. Ašere ter izrezane in ulite podobe je zdrobil in zmel ter jih raztresel po grobovih tistih, ki so jim darovali. Kosti duhovnikov je sežgal na njihovih oltarjih in tako očistil Juda in Jeruzalem. Tudi v Manásejevih, Efrájimovih in Simeonovih mestih do Neftálija in na sosednjih ozemljih je podrl oltarje, zdrobil ašere in izrezane podobe v prah ter razbil vse sončne stebre po vsej Izraelovi deželi. Potem se je vrnil v Jeruzalem. V osemnajstem letu svojega kraljevanja, ko je očistil deželo in hišo, je poslal Acaljájevega sina Šafána, mestnega poglavarja Maasejája in Joaházovega sina letopisca Joáha, da bi popravili hišo Gospoda, njegovega Boga. Ko so prišli k vélikemu duhovniku Hilkijáju, so izročili denar, ki se je stekal v Božjo hišo in so ga nabrali leviti, čuvaji na pragu, od Manáseja in Efrájima in od vsega Izraelovega ostanka, kakor tudi od vsega Juda in Benjamina ter od jeruzalemskih prebivalcev. Izročili so ga delavcem, ki so nadzorovali v Gospodovi hiši, ti pa so ga dali delavcem, ki so delali v Gospodovi hiši, da bi se hiša obnovila in popravila. Dali so ga tesarjem in stavbarjem, da bi nakupili obdelano kamenje in les za vezi in opremili z ogredjem stavbe, ki so jih opustošili Judovi kralji. Možje so ta posel opravljali na zaupanje. Nadzorniki nad njimi so bili leviti Jahat in Obadjá izmed Meraríjevcev ter Zeharjá in Mešulám izmed Kehátovcev. Leviti, kolikor jih je bilo izvedenih v glasbilih, so bili postavljeni čez nosače in so vodili vse delavce pri slehernem delu. Nekateri izmed levitov so bili pisarji, uradniki in vratarji. Ko so jemali denar, ki se je stekal v Gospodovo hišo, je duhovnik Hilkijá našel knjigo Gospodove postave, ki je bila dana po Mojzesu. Hilkijá je spregovoril in rekel pisarju Šafánu: »Knjigo postave sem našel v Gospodovi hiši!« In Hilkijá je dal knjigo Šafánu. Šafán je prinesel knjigo h kralju; kralju je poročal še o zadevi in rekel: »Vse, kar je bilo tvojim služabnikom naročeno, so storili. Izsuli so denar, ki se je našel v Gospodovi hiši, in ga izročili nadzornikom in delavcem.« Nato je pisar Šafán sporočil kralju in rekel: »Duhovnik Hilkijá mi je dal knjigo.« In Šafán je bral iz nje pred kraljem. Ko je kralj slišal besede postave, je pretrgal svoja oblačila. Potem je kralj ukazal Hilkijáju, Šafánovemu sinu Ahikámu, Mihajájevemu sinu Abdónu, pisarju Šafánu in kraljevemu služabniku Asajáju: »Pojdite in povprašajte Gospoda zame in za tiste, ki so preostali v Izraelu in Judu, o besedah te knjige, ki se je našla. Velik je namreč Gospodov srd, ki se je izlil na nas, ker se naši očetje niso držali Gospodove besede in delali v skladu z vsem, kar je pisano v tej knjigi.« Hilkijá in tisti, ki jim je kralj ukazal, so šli k prerokinji Huldi, ženi Šalúma, Tikvájevega sina in Hasrájevega vnuka, varuha obrednih oblačil, ki je bivala v Jeruzalemu v drugem okraju, in so govorili z njo o tem. Rekla jim je: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Recite možu, ki vas je poslal k meni: Tako govori Gospod: Glej, spravil bom nesrečo nad ta kraj in nad njegove prebivalce, vsa prekletstva, zapisana v tej knjigi, ki so jo brali pred Judovim kraljem. Ker so me zapustili in zažigali kadilo drugim bogovom, da bi me jezili z vsakršnimi deli svojih rok, se bo izlil moj srd zoper ta kraj in se ne bo polegel. Judovemu kralju, ki vas je poslal povprašat Gospoda, recite takole: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Glede besed, ki si jih slišal: Ker se je tvoje srce omečilo in si se ponižal pred Bogom, ko si slišal njegove besede zoper ta kraj in njegove prebivalce, in ker si se ponižal pred menoj in si pretrgal svoja oblačila in jokal pred menoj, sem te tudi jaz uslišal, govori Gospod. Glej, ko te bom pridružil tvojim očetom, boš v miru pridružen v svojem grobu. Tvoje oči ne bodo gledale vse nesreče, ki jo bom spravil nad ta kraj in njegove prebivalce.« Potem so kralju sporočili odgovor. Kralj je poslal sle in zbral vse Judove in jeruzalemske starešine. Potem je šel v Gospodovo hišo, skupaj z vsemi Judovimi možmi in jeruzalemskimi prebivalci, duhovniki in leviti ter vsem ljudstvom od največjega do najmanjšega. Prebral je vpričo njih vse besede knjige zaveze, ki se je našla v Gospodovi hiši. Nato je kralj stopil na svoj prostor in sklenil zavezo pred Gospodom, da bi hodili za Gospodom in se držali njegovih zapovedi, pričevanj in zakonov z vsem srcem in z vso dušo, da bi uresničevali besede zaveze, ki so zapisane v tej knjigi. Pridobil je vse, ki so bili v Jeruzalemu in v Benjaminu, in jeruzalemski prebivalci so ravnali po zavezi Boga, Boga svojih očetov. Jošíja je tedaj odpravil vse gnusobe iz vseh pokrajin Izraelovih sinov in zavezal vse, ki so bivali v Izraelu, da so služili Gospodu, svojemu Bogu. Vse njegove dni niso odstopili od Gospoda, Boga svojih očetov. Jošíja je v Jeruzalemu obhajal pasho Gospodu. Štirinajsti dan prvega meseca so klali pashalno jagnje. Postavil je duhovnike za njihova opravila in jih spodbudil za službo v Gospodovi hiši. Levitom, ki so poučevali vse Izraelce in bili posvečeni Gospodu, je rekel: »Postavite sveto skrinjo v hišo, ki jo je sezidal Davidov sin Salomon, Izraelov kralj; ni vam je treba več nositi na rami. Služite zdaj Gospodu, svojemu Bogu, in njegovemu ljudstvu Izraelu! Pripravite se po svojih družinah in po svojih skupinah, kakor je predpisal Izraelov kralj David in kakor je predpisal njegov sin Salomon. Postavite se v svetišču po skupinah družin svojih bratov, sinov ljudstva, vedno po ena skupina levitske družine! Potem zakoljite pashalno jagnje, posvetite se in ga pripravite za svoje brate! Ravnajte po Gospodovi besedi, ki je bila dana po Mojzesu!« Jošíja je ljudstvu, vsem navzočim, podaril za pashalne daritve čredo trideset tisoč jagnjet in kozličev in tri tisoč glav goveda; to je bilo od kraljevega imetja. Tudi njegovi velikaši so prostovoljno darovali ljudstvu, duhovnikom in levitom. Hilkijá, Zeharjá in Jehiél, predstojniki Božje hiše, so dali duhovnikom za pashalno daritev dva tisoč šeststo jagnjet in tristo glav goveda. Konanjá in njegova brata Šemajá in Netanél, dalje Hašabjá, Jeiél in Jozabád, predstojniki levitov, so podarili levitom za pashalne daritve pet tisoč jagnjet in petsto glav goveda. Ko je bilo za službo vse pripravljeno, so se duhovniki postavili na svoje mesto, enako leviti po svojih skupinah, kakor je ukazal kralj. Potem so zaklali pashalno jagnje; duhovniki so škropili s krvjo, ki so jo jemali iz rok levitov, ti pa so daritvene živali odrli. Izločali so dele za žgalno daritev, da so jih razdeljevali po skupinah družin sinovom ljudstva in so jih ti darovali Gospodu, kakor je predpisano v Mojzesovi knjigi; enako so delali z govedjo. Potem so pashalno jagnje, kakor je predpisano, pekli na ognju; posvečene darove pa so kuhali v loncih, kotlih in skledah in jih hitro nosili vsemu ljudstvu. Potlej so pripravili daritveni obed zase in za duhovnike; kajti duhovniki, Aronovi sinovi, so imeli opraviti z darovanjem žgalnih daritev in tolšče do noči. Leviti so torej pripravili obed zase in za duhovnike, Aronove sinove. Pevci, Asáfovi potomci, so bili po določbi Davida, Asáfa, Hemána in Jedutúna, kraljevega vidca, na svojih mestih, vratarji pa pri posameznih vratih. Njim ni bilo treba prekinjati službe, ker so zanje pripravili njihovi bratje leviti. Tako je bilo urejeno vse bogoslužje tisti dan, ko so obhajali pasho in darovali žgalne daritve na Gospodovem oltarju, kakor je ukazal kralj Jošíja. Tako so Izraelovi sinovi, ki so bili navzoči, takrat obhajali pasho in praznik nekvašenega kruha sedem dni. Pasha kakor ta se v Izraelu ni obhajala vse od dni preroka Samuela. Tudi nobeden izmed Izraelovih kraljev ni obhajal take pashe, kakor jo je obhajal Jošíja z duhovniki in leviti, z vsemi Judovci in Izraelci, ki so se sešli, ter z jeruzalemskimi prebivalci. Ta pasha se je obhajala v osemnajstem letu Jošíjevega kraljevanja. Po vsem tem, ko je Jošíja obnovil hišo, se je šel egiptovski kralj Neho bojevat h Kárkemišu ob Evfratu, Jošíja pa mu je šel nasproti. Oni je poslal k njemu odposlance in rekel: »Kaj imam s tabo, Judov kralj? Danes ne prihajam nadte, ampak nad hišo, s katero se bojujem. In Bog mi je rekel, naj pohitim. Nikar se ne postavljaj proti Bogu, ki je z menoj, da te ne uniči!« Jošíja pa se ni obrnil proč, ampak ga je sklenil napasti. Ni poslušal Nehovih besed, ki so prišle iz Božjih ust, in je šel v boj v ravnini pri Megídu. Strelci so zadeli kralja Jošíja; kralj je rekel služabnikom: »Odpeljite me, ker sem hudo ranjen!« Služabniki so ga prenesli z bojnega voza na drug voz, ki ga je imel, in ga pripeljali v Jeruzalem. Umrl je in bil pokopan v grobišču svojih očetov. Ves Juda in Jeruzalem je žaloval za Jošíjem. Jeremija je zložil žalostinko na Jošíja; vsi pevci in pevke so opevali Jošíja v svojih žalostinkah vse do danes in jih udomačili v Izraelu. Glej, zapisane so tudi v zbirki žalostink. Druga Jošíjeva dela, njegova dobra dejanja v skladu s tem, kar je pisano v Gospodovi postavi, ter njegova dela, prva in zadnja, glej, so zapisana v Knjigi Izraelovih in Judovih kraljev. Ljudstvo dežele je vzelo Jošíjevega sina Joaháza in ga namesto njegovega očeta postavilo za kralja v Jeruzalemu. Joaház je imel triindvajset let, ko je postal kralj, in tri mesece je kraljeval v Jeruzalemu. Egiptovski kralj ga je odstavil v Jeruzalemu, deželi pa je naložil globo sto talentov srebra in talent zlata. Potem je egiptovski kralj postavil za kralja nad Judom in Jeruzalemom njegovega brata Eljakíma ter ga preimenoval v Jojakíma. Njegovega brata Joaháza pa je Neho vzel in ga odpeljal v Egipt. Jojakím je imel petindvajset let, ko je postal kralj, in enajst let je kraljeval v Jeruzalemu. Delal je, kar je hudo v očeh Gospoda, njegovega Boga. Nadenj je prišel babilonski kralj Nebukadnezar in ga zvezal z bronastima verigama, da bi ga odpeljal v Babilon. Tudi del opreme iz Gospodove hiše je Nebukadnezar spravil v Babilon in ga postavil v svoj tempelj v Babilonu. Druga Jojakímova dela, gnusobe, ki jih je počel, in kaj se mu je pripetilo, glej, je zapisano v Knjigi Izraelovih in Judovih kraljev. Namesto njega je postal kralj njegov sin Jojahín. Jojahín je imel osem let, ko je postal kralj, in tri mesece in deset dni je kraljeval v Jeruzalemu. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh. Ko se je leto obrnilo, ga je dal kralj Nebukadnezar pripeljati v Babilon z dragoceno opremo iz Gospodove hiše. Za kralja nad Judom in Jeruzalemom pa je postavil njegovega brata Sedekíja. Sedekíja je imel enaindvajset let, ko je postal kralj, in enajst let je kraljeval v Jeruzalemu. Delal je, kar je hudo v očeh Gospoda, njegovega Boga. Ni se ponižal pred prerokom Jeremijem, ki je govoril iz Gospodovih ust. Vrh tega se je uprl kralju Nebukadnezarju, ki ga je zaprisegel pri Bogu. Otrdil je svoj tilnik in zakrknil srce, da se ni povrnil h Gospodu, Izraelovemu Bogu. Tudi vsi vodilni duhovniki in ljudstvo so kopičili nezvestobo, posnemali vse gnusobe narodov in oskrunili Gospodovo hišo, ki si jo je dal posvetiti v Jeruzalemu. Gospod, Bog njihovih očetov, jim je po svojih poslancih spet in spet pošiljal opomine, ker se mu je smililo njegovo ljudstvo in njegovo prebivališče. Toda zasmehovali so Božje poslance, zaničevali njegove opomine in zasramovali njegove preroke, dokler ni Gospodov srd na ta narod tako vzkipel, da ni bilo več ozdravljenja. Tedaj je pripeljal nadnje kralja Kaldejcev in ta je v hiši njihovega svetišča z mečem pobil njihove mladeniče. Prizanesel ni ne mladeniču ne mladenki, ne staremu ne sivolasemu; vse mu je dal v roke. Tudi vse posode Božje hiše, velike in majhne, zaklade Gospodove hiše ter zaklade kralja in njegovih velikašev, vse je spravil v Babilon. Zažgali so Božjo hišo, podrli jeruzalemsko obzidje in požgali z ognjem vse palače v njem, da so pokončali vso dragoceno opremo v njih. Kar jih je preostalo meču, je odpeljal v ujetništvo v Babilon. Bili so sužnji njemu in njegovim sinovom do začetka perzijskega kraljestva, da se je izpolnila Gospodova beseda v Jeremijevih ustih: Dokler dežela ni zadostila za svoje sobote, je morala vse dni, ko je bila opustošena, počivati, dokler se ni dopolnilo sedemdeset let. V prvem letu perzijskega kralja Kira je Gospod – da se je izpolnila Gospodova beseda v Jeremijevih ustih – obudil duha perzijskega kralja Kira, da je razglasil po vsem svojem kraljestvu in tudi pisno naznanil: »Tako govori perzijski kralj Kir: Vsa kraljestva na zemlji mi je dal Gospod, Bog nebes, in mi naročil, naj mu sezidam hišo v Jeruzalemu, ki je v Judeji. Kdor med vami je iz vsega njegovega ljudstva, naj bo z njim Gospod, njegov Bog, in naj gre …« V prvem letu perzijskega kralja Kira je Gospod – da se je izpolnila Gospodova beseda iz Jeremijevih ust – obudil duha perzijskega kralja Kira, da je razglasil po vsem svojem kraljestvu in tudi pisno naznanil: »Tako govori perzijski kralj Kir: Vsa kraljestva na zemlji mi je dal Gospod, Bog nebes, in mi naročil, naj mu sezidam hišo v Jeruzalemu, ki je v Judeji. Kdor med vami je iz vsega njegovega ljudstva, naj bo z njim njegov Bog. Naj gre v Jeruzalem, ki je v Judeji, in naj zida hišo Gospoda, Izraelovega Boga. On je Bog, ki biva v Jeruzalemu. Ves ostanek na katerem koli kraju, kjer so ti ljudje prebivali kot tujci, naj možje tistega kraja podprejo s srebrom, z zlatom, dobrinami in živino kakor tudi s prostovoljnimi darovi za hišo Boga, ki biva v Jeruzalemu.« Tedaj so vstali družinski poglavarji iz Juda in Benjamina, duhovniki in leviti: vsi, v katerih je Bog obudil njih duha, da pojdejo in pozidajo Gospodovo hišo, ki je v Jeruzalemu. Vsi njihovi sosedje so jim okrepili roke s srebrnimi predmeti, z zlatom, dobrinami, živino in dragocenostmi. Poleg tega pa je vsak tudi daroval še kaj zraven. Kralj Kir je dal prinesti tudi predmete Gospodove hiše, ki jih je bil iz Jeruzalema prinesel Nebukadnezar in jih položil v hišo svojih bogov. Perzijski kralj Kir jih je dal prinesti po zakladničarju Mitridátu ter jih izročil Šešbacárju, Judovemu knezu. To je njihovo število: trideset zlatih čaš, tisoč srebrnih čaš, devetindvajset nožev, trideset zlatih posod, štiristo deset srebrnih posod druge vrste in tisoč drugih predmetov. Vseh zlatih in srebrnih predmetov je bilo pet tisoč štiristo. Vse te je Šešbacár vzel s seboj, ko so se izgnanci vračali iz Babilona v Jeruzalem. To pa so sinovi pokrajine, ki so se vrnili iz ujetništva in jih je v izgnanstvo v Babilon odpeljal babilonski kralj Nebukadnezar. Vrnili so se v Jeruzalem in v Judejo, vsak v svoje mesto. Prišli so z Zerubabélom, Ješúom, Nehemijem, Serajájem, Reelajájem, Mordohajem, Bilšánom, Mispéretom, Bigvájem, Rehúmom in Baanájem. Število mož Izraelovega ljudstva je tole: Paróševih sinov dva tisoč sto dvainsedemdeset; Šefatjájevih sinov tristo dvainsedemdeset; Aráhovih sinov sedemsto petinsedemdeset; Pahat Moábovih sinov, to je Ješúovih in Joábovih sinov, dva tisoč osemsto dvanajst; Elámovih sinov tisoč dvesto štiriinpetdeset; Zatújevih sinov devetsto petinštirideset; Zakájevih sinov sedemsto šestdeset; Baníjevih sinov šeststo dvainštirideset; Bebájevih sinov šeststo triindvajset; Azgádovih sinov tisoč dvesto dvaindvajset; Adonikámovih sinov šeststo šestinšestdeset; Bigvájevih sinov dva tisoč šestinpetdeset; Adínovih sinov štiristo štiriinpetdeset; Atêrjevih, to je Ezekíjevih sinov, osemindevetdeset; Becájevih sinov tristo triindvajset; Jorájevih sinov sto dvanajst; Hašúmovih sinov dvesto triindvajset; Gibárjevih sinov petindevetdeset. Sinov iz Betlehema je bilo sto triindvajset; mož iz Netófe šestinpetdeset; mož iz Anatóta sto osemindvajset; sinov iz Azmáveta dvainštirideset; sinov iz Kirját Jearíma, Kefíre in Beeróta sedemsto triinštirideset; sinov iz Rame in Gebe šeststo enaindvajset; mož iz Mihmása sto dvaindvajset; mož iz Betela in Aja dvesto triindvajset. Sinov iz Nebója dvainpetdeset; sinov iz Magbíša sto šestinpetdeset; sinov iz drugega Eláma tisoč dvesto štiriinpetdeset; sinov iz Haríma tristo dvajset; sinov iz Loda, Hadída in Onója sedemsto petindvajset; sinov iz Jerihe tristo petinštirideset; sinov iz Senaája pa je bilo tri tisoč šeststo trideset. Duhovniki: Jedajájevih sinov iz Ješúove hiše devetsto triinsedemdeset; Imêrjevih sinov tisoč dvainpetdeset; Pašhúrjevih sinov tisoč dvesto sedeminštirideset; Harímovih sinov tisoč sedemnajst. Leviti: Ješúovih in Kadmiélovih, to je Hodavjájevih sinov štiriinsedemdeset. Pevci: Asáfovih sinov sto osemindvajset. Sinovi vratarjev: Šalúmovih, Atêrjevih, Talmónovih, Akúbovih, Hatitájevih in Šobájevih sinov, vseh skupaj sto devetintrideset. Služitelji: Cihájevi sinovi, Hasufájevi sinovi, Tabaótovi sinovi, Kerósovi sinovi, Siájevi sinovi, Padónovi sinovi, Lebanájevi sinovi, Hagabájevi sinovi, Akúbovi sinovi, Hagábovi sinovi, Salmájevi sinovi, Hanánovi sinovi, Gidélovi sinovi, Gaharjevi sinovi, Reajájevi sinovi, Recínovi sinovi, Nekodájevi sinovi, Gazámovi sinovi, Uzájevi sinovi, Paséahovi sinovi, Besájevi sinovi, Asnájevi sinovi, sinovi Meunéjcev, sinovi Nefuséjcev, Bakbúkovi sinovi, Hakufájevi sinovi, Harhúrjevi sinovi, Baclútovi sinovi, Mehidájevi sinovi, Haršájevi sinovi, Barkósovi sinovi, Siserájevi sinovi, Temahovi sinovi, Necíahovi sinovi in Hatifájevi sinovi. Sinovi Salomonovih služabnikov: Sotájevi sinovi, Soféretovi sinovi, Perudájevi sinovi, Jaalájevi sinovi, Darkónovi sinovi, Gidélovi sinovi, Šefatjájevi sinovi, Hatílovi sinovi, Pohêret Cebájimovi sinovi in Amíjevi sinovi. Vseh služiteljev in sinov Salomonovih služabnikov je bilo tristo dvaindevetdeset. Ti, ki so prišli iz Tel Melaha, Tel Harše, Kerúb Adóna in Imêrja ter niso mogli dokazati izvora hiše svojega očeta in da je njihova rodbina izraelska, pa so bili: Delajájevi sinovi, Tobijevi sinovi in Nekodájevi sinovi, šeststo dvainpetdeset oseb. Med sinovi duhovnikov: Habajájevi sinovi, Kocovi sinovi in Barzilájevi sinovi; Barziláj si je vzel ženo izmed hčera Gileádca Barzilája in bil poimenovan z njihovim imenom. Ti so iskali svoj rodovniški seznam, in ker ga niso našli, so jih izločili iz duhovništva. Upravnik jim je rekel, naj ne jedo od presvetega, dokler ne vstane duhovnik z urímom in tumímom. Vsega zbora je bilo dvainštirideset tisoč tristo šestdeset oseb, poleg njihovih hlapcev in dekel, ki jih je bilo sedem tisoč tristo sedemintrideset. Poleg njih je bilo še dvesto pevcev in pevk. Njihovih konj je bilo sedemsto šestintrideset, njihovih mezgov dvesto petinštirideset, njihovih kamel štiristo petintrideset in njihovih oslov šest tisoč sedemsto dvajset. Nekateri od družinskih poglavarjev so ob prihodu v Gospodovo hišo v Jeruzalemu velikodušno prispevali za Božjo hišo, da bi jo postavili na njenem mestu. Po svojih možnostih so darovali v stavbni sklad enainšestdeset tisoč zlatih darejkov, pet tisoč min srebra ter sto duhovniških oblačil. Nato so se duhovniki, leviti, del ljudstva, pevci, vratarji in služitelji naselili po svojih mestih in ves Izrael je bil v svojih mestih. Ko je prišel sedmi mesec in so Izraelovi sinovi že prebivali v svojih mestih, se je vse ljudstvo enodušno zbralo v Jeruzalemu. Tedaj se je vzdignil Jocadákov sin Ješúa in njegovi bratje duhovniki ter Šealtiélov sin Zerubabél in njegovi bratje, da bi zgradili oltar Izraelovemu Bogu in nanj prinašali žgalne daritve, kakor je zapisano v postavi Božjega moža Mojzesa. Oltar so postavili na njegovo mesto, kajti navdajal jih je strah pred ljudstvi dežel. Na njem so Gospodu darovali žgalne daritve, žgalne daritve zjutraj in zvečer. Obhajali so tudi šotorski praznik, kakor je predpisano, in darovali dan na dan žgalne daritve po številu in po običaju za posamezne dni. Potem so darovali stalno žgalno daritev, daritve ob mlajih in ob vseh Gospodu posvečenih praznikih, kakor tudi daritve vsakogar, ki je Gospodu daroval prostovoljni dar. S prvim dnem sedmega meseca so začeli Gospodu darovati žgalne daritve, čeprav temelji za Gospodov tempelj še niso bili položeni. Kamnosekom in tesarjem so dali denar; Sidóncem in Tircem pa živež, pijačo in olje, da bi z Libanona po morju spravili cedrov les v Jafo, kakor jim je bil dovolil perzijski kralj Kir. V drugem letu in drugem mesecu po svojem prihodu k Božji hiši v Jeruzalemu so se lotili dela Šealtiélov sin Zerubabél, Jocadákov sin Ješúa in drugi njihovi bratje, duhovniki in leviti, ter vsi, ki so iz ujetništva prišli v Jeruzalem. Levite, ki so imeli več ko dvajset let, so postavili, da vodijo delo pri Gospodovi hiši. Ješúa, njegovi sinovi in njegovi bratje, Kadmiél, njegovi sinovi ter Judovi sinovi so bili postavljeni, da skupaj skrbijo za delo pri Božji hiši. Prav tako tudi Henadádovi sinovi, njihovi sinovi in bratje, leviti. Ko so stavbarji polagali temelje za Gospodov tempelj, so se s trobentami postavili duhovniki v slovesnih oblačilih in s cimbalami leviti, Asáfovi sinovi, ter slavili Gospoda s hvalnicami izraelskega kralja Davida. Peli so izmenoma in prepevaje hvalili Gospoda: »Ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota nad Izraelom.« Vse ljudstvo pa je glasno klicalo, vzklikalo je z močnim glasom in slavilo Gospoda, ker so položili temelje za Gospodovo hišo. Mnogi izmed duhovnikov, levitov in starejših poglavarjev družin, ki so videli prvo hišo, so jokali na ves glas, medtem ko so polagali temelje te hiše. Mnogi drugi pa so povzdignili glas v veselju in radosti, tako da ni bilo mogoče razločiti med radostnim vzklikanjem in jokom ljudstva, kajti ljudstvo je na ves glas vzklikalo in vrišč se je razlegal daleč naokrog. Ko so Judovi in Benjaminovi sovražniki slišali, da sinovi izgnanstva zidajo tempelj Gospodu, Izraelovemu Bogu, so se približali Zerubabélu in družinskim poglavarjem ter jim rekli: »Z vami bomo zidali. Tako kot vi tudi mi iščemo vašega Boga. Mar mu ne darujemo tudi mi od časa Asarhadóna, asirskega kralja, ki nas je pripeljal sem?« Zerubabél, Ješúa in Izraelovi družinski poglavarji so jim tedaj rekli: »Ni vaša ali naša skrb, da skupaj zidamo hišo za našega Boga. Sami jo bomo zidali Gospodu, Izraelovemu Bogu, kakor nam je naročil perzijski kralj Kir.« Ljudstvo v deželi je tedaj skušalo oslabiti roke judovskemu ljudstvu in ga je strašilo, da ne bi zidali. Tudi so podkupovali svetovalce, da bi pokvarili njihov načrt; in tako je bilo vse dni perzijskega kralja Kira, vse do kraljevanja perzijskega kralja Dareja. V dneh Ahasvérjevega kraljevanja so na začetku njegovega kraljevanja Judovi sovražniki napisali obtožbo zoper prebivalce Juda in Jeruzalema. V Artakserksovih dneh pa so Bišlám, Mitridát in Tabeél z drugimi tovariši napisali Artakserksu, perzijskemu kralju, listino v aramejski pisavi in v aramejskem prevodu. Upravitelj Rehúm in pisar Šimšáj sta kralju Artakserksu to listino zoper Jeruzalem napisala takole: »Upravitelj Rehúm, pisar Šimšáj in drugi njuni tovariši, sodniki, poslanci, nadzorniki, uradniki, Êrehčani, Babilonci, Sužáni, to je Elámci, ter ostanek ljudstev, ki jih je v ujetništvo odpeljal veliki in slavni Asenapár ter jih naselil v mestu Samarija in drugod onkraj reke itd.« To pa je prepis pisma, ki so mu ga poslali: »Kralju Artakserksu, tvoji služabniki, možje onkraj reke itd. Znano bodi kralju, da Judje, ki so odšli od tebe in prišli k nam v Jeruzalem, zidajo uporno in hudobno mesto, obnavljajo obzidje in utrjujejo temelje. Zdaj bodi znano kralju: če to mesto pozidajo in obnovijo njegovo obzidje, ne bodo več plačevali davkov, dajatev in cestnine, kralji pa bodo trpeli škodo. Ker pa mi uživamo sol kraljeve palače in ni primerno za nas, da bi videli njegovo sramoto, pošiljamo to kralju in sporočamo, naj preiščejo knjigo spominov tvojih očetov. V knjigi spominov boš našel in izvedel, da je to mesto uporno mesto, škodljivo za kralje in za pokrajine, in da so se v njegovi sredi že od davnih dni vrstile vstaje. Zato je bilo mesto tudi razdejano. Kralju torej naznanjamo: če to mesto spet pozidajo in obnovijo njegovo obzidje, potem zate ne bo več deleža onkraj reke.« Kralj je nato poslal odgovor: »Upravitelju Rehúmu, pisarju Šimšáju in drugim njunim tovarišem, ki prebivajo v Samariji, in drugod onkraj reke, pozdrav itd. Pismo, ki ste mi ga poslali, so pred menoj natančno prebrali. Izdal sem tudi povelje, naj se stvari preiščejo, in našli so, da se je to mesto že od nekdanjih dni povzdigovalo zoper kralje in da so se v njem vrstile vstaje in upori. V Jeruzalemu so bili postavljeni kralji, ki so bili mogočni in so imeli oblast povsod onkraj reke. Njim so plačevali davke, dajatve in cestnino. Zdaj torej izdajte povelje, naj tisti možje prenehajo in naj tega mesta več ne zidajo, dokler ne ukažem drugače. Pazite, da ne bi pri tem ravnali zanikrno, kajti izguba bi bila lahko velika, kralji pa bi trpeli škodo.« Brž ko so prebrali prepis pisma kralja Artakserksa pred Rehúmom, pisarjem Šimšájem in njunimi tovariši, so ti hitro odšli nad Jude v Jeruzalem ter jim s silo in z močjo onemogočili delo. Tako je bilo ustavljeno delo pri Božji hiši v Jeruzalemu; ustavljeno je bilo do drugega leta kraljevanja perzijskega kralja Dareja. Med Judi, ki so bili v Judeji in v Jeruzalemu, sta tedaj opravljala preroško službo v imenu Izraelovega Boga, ki je bil nad njima, preroka Agej in Idójev sin Zaharija. Vstala sta tedaj Šealtiélov sin Zerubabél in Jocadákov sin Ješúa ter začela zidati Božjo hišo, ki je v Jeruzalemu. Z njima sta bila Božja preroka in sta ju podpirala. V tistem času so prišli k njim Tatenáj, upravitelj onstran reke, Šetár Boznáj in njuni tovariši ter jim rekli takole: »Kdo vam je dal povelje, da zidate to hišo in dokončate obzidje?« Dalje so jim rekli takole: »Kako je ime tem možem, ki gradijo to stavbo?« Toda Božje oko je bilo nad Judovimi starešinami; niso jih ustavili, dokler zadeva ni odšla k Dareju, da bi glede tega odgovorili z uradnim pismom. Prepis pisma, ki so ga kralju Dareju poslali Tatenáj, upravitelj onstran reke, Šetár Boznáj in njuni tovariši, načelniki onstran reke. Poslali so poročilo, v katerem je bilo napisano takole: »Kralju Dareju vse dobro! Kralju bodi znano, da smo prišli v Judovo pokrajino k hiši velikega Boga. Ta se zida z obdelanimi kamni, stene pa oblagajo z lesom. To delo se skrbno opravlja in napreduje pod njihovimi rokami. Vprašali smo tedaj njihove starešine in jim rekli takole: ›Kdo vam je dal povelje, da zidate to hišo in dokončate obzidje?‹ Tudi smo jih vprašali po njihovih imenih. Da ti stvar naznanimo, smo popisali imena mož, ki so jim na čelu. Tako so nam odgovorili in rekli: ›Služabniki Boga nebes in zemlje smo. Zidamo hišo, ki je bila pozidana že pred tem, pred mnogimi leti. Velik Izraelov kralj jo je zidal in dokončal. Ker pa so naši očetje razjezili Boga nebes, jih je izročil v roke Kaldejca, babilonskega kralja Nebukadnezarja, ki je to hišo razdejal, ljudstvo pa odvedel v izgnanstvo v Babilon. Toda v prvem letu perzijskega kralja Kira je kralj Kir izdal povelje, naj se ta Božja hiša spet pozida. Tudi zlate in srebrne predmete Božje hiše, ki jih je bil Nebukadnezar vzel iz templja, ki je v Jeruzalemu, in jih dal prenesti v tempelj v Babilon, je kralj Kir vzel iz templja v Babilonu in jih izročil možu, Šešbacárju po imenu, ki ga je postavil za upravitelja. Njemu je rekel: Vzemi te predmete, pojdi in jih odloži v tempelj v Jeruzalemu. Tudi Božja hiša naj se pozida na svojem mestu. Nato je ta Šešbacár odšel, položil temelje za Božjo hišo v Jeruzalemu in od tedaj do zdaj se zida, a še ni končana.‹ Zdaj naj se torej, če se kralju zdi primerno, preišče v kraljevi zakladnici tam v Babilonu, ali je kralj Kir kdaj izdal povelje, da se ta Božja hiša v Jeruzalemu pozida; nam pa naj glede tega sporočijo kraljevo odločitev.« Takrat je kralj Darej izdal povelje, naj iščejo v knjižnici v Babilonu, kjer hranijo zaklade. V trdnjavi Ekbátana, ki je v medijski pokrajini, so našli zvitek. Tako je bilo napisano na njegovi notranji strani: »V spomin! – V prvem letu kralja Kira je kralj Kir izdal povelje glede Božje hiše v Jeruzalemu: Hiša naj se pozida kot kraj, kjer se bodo darovale daritve, in tudi njeni temelji naj se utrdijo. Njena višina naj bo šestdeset komolcev in njena širina šestdeset komolcev. Tri vrste naj bodo iz obdelanih kamnov in ena vrsta iz lesa, stroške pa naj poravnajo iz kraljeve hiše. Tudi zlate in srebrne predmete Božje hiše, ki jih je bil Nebukadnezar vzel iz templja v Jeruzalemu in jih odnesel v Babilon, naj vrnejo, da pridejo v jeruzalemski tempelj. Odložijo naj jih na njihovo mesto v Božji hiši.« »Zdaj bodite torej, Tatenáj, upravitelj onkraj reke, Šetár Boznáj in vajini tovariši, nadzorniki onkraj reke, daleč stran od tam. Pustite, naj se pozida ta Božja hiša. Upravitelj Judeje in Judovi starešine naj pozidajo Božjo hišo na njenem mestu. In jaz sam sem izdal povelje, kako ravnati s tistimi Judovimi starešinami, ki zidajo to Božjo hišo: Tem možem naj stroške natančno in brez odlašanja poravnajo iz kraljevih dohodkov, to je od davkov onkraj reke. Kar je potrebno, namreč junci, ovni in jagnjeta za žgalne daritve Bogu v nebesih, potem pšenica, sol, vino in olje, pa naj dan na dan skrbno izdajajo, kakor porečejo duhovniki. Darujejo naj jih kot prijetno vonjavo Bogu v nebesih in molijo naj za življenje kralja in njegovih sinov. Izdajam pa tudi povelje: Kdor koli prekrši ta odlok, naj iz njegove hiše izderejo bruno, njega samega obesijo in pritrdijo nanj, njegovo hišo pa spremenijo v razvaline. Bog, ki je tam nastanil svoje ime, naj pokonča vsakega kralja ali ljudstvo, ki bi iztegnilo svojo roko, da bi spremenili, uničili Božjo hišo, ki je v Jeruzalemu. Jaz, Darej, sem izdal povelje, in natančno naj se izpolni.« Tatenáj, upravitelj onkraj reke, Šetár Boznáj in njuni tovariši so tedaj do potankosti storili, kakor jim je ukazal kralj Darej. Tako so Judovi starešine uspešno zidali dalje po napovedih prerokov Ageja in Idójevega sina Zaharija. In dokončali so zidavo po zapovedi Izraelovega Boga in po povelju perzijskih kraljev Kira, Dareja in Artakserksa. Dokončali so hišo do tretjega dne meseca adárja, v šestem letu kraljevanja kralja Dareja. Izraelovi sinovi, duhovniki, leviti in preostali sinovi izgnanstva so nato v veselju obhajali posvetitev te Božje hiše. Za posvetitev te Božje hiše so darovali sto juncev, dvesto ovnov, štiristo jagnjet ter dvanajst kozličev po številu Izraelovih rodov, za grehe vsega Izraela. Potem so duhovnike po njihovih vrstah in levite po njihovih oddelkih postavili za službo Božjo v Jeruzalemu, kakor je zapisano v Mojzesovi knjigi. Štirinajsti dan prvega meseca pa so sinovi izgnanstva obhajali pasho. Duhovniki in leviti so se zato vsi hkrati očistili, da bi bili čisti. Žrtvovali so pasho za vse sinove izgnanstva, za svoje brate duhovnike in zase. In jedli so Izraelovi sinovi, tisti, ki so se vrnili iz izgnanstva, in vsi, ki so se z njimi ločili od nečistosti narodov dežele, da bi iskali Gospoda, Izraelovega Boga. Sedem dni so v veselju obhajali praznik nekvašenega kruha, kajti Gospod jih je razveselil, ko jim je naklonil srce asirskega kralja, da je utrdil njihove roke za delo pri Božji hiši Izraelovega Boga. Po teh dogodkih, za vladanja perzijskega kralja Artakserksa, je Ezra, sin Serajája, sinú Azarjája, sinú Hilkijája, sinú Šalúma, sinú Cadóka, sinú Ahitúba, sinú Amarjája, sinú Azarjája, sinú Merajóta, sinú Zerahjája, sinú Uzíja, sinú Bukijá, sinú Abišúa, sinú Pinhása, sinú Eleazarja, sinú vélikega duhovnika Arona, ta Ezra prišel iz Babilona. Bil je pismouk, izveden v Mojzesovi postavi, ki jo je dal Gospod, Izraelov Bog. Kralj mu je dal vse, kar koli ga je prosil, kajti roka Gospoda, njegovega Boga, je bila nad njim. V sedmem letu kralja Artakserksa pa so šli nekateri izmed Izraelovih sinov in izmed duhovnikov, levitov, pevcev, vratarjev in služiteljev v Jeruzalem. V Jeruzalem je prišel v petem mesecu, v sedmem kraljevem letu, ker je bil za odhod iz Babilona določen prvi dan prvega meseca. In prvi dan petega meseca je prišel v Jeruzalem, kajti dobrohotna roka njegovega Boga je bila z njim. Ezra je namreč pripravil svoje srce, da bi preiskoval Gospodovo postavo in izpolnjeval ter v Izraelu učil zakon in pravo. To je prepis pisma, ki ga je dal kralj Artakserkses Ezru, duhovniku in pismouku, razlagalcu Gospodovih besed, zapovedi in njegovih zakonov za Izraela. »Artakserkses, kralj nad kralji, duhovniku Ezru, razlagalcu postave Boga, ki je v nebesih, polnost vsega itd. Izdal sem povelje, naj gre s teboj vsakdo izmed Izraelovega ljudstva, njegovih duhovnikov in levitov, ki je v mojem kraljestvu in ki je voljan iti v Jeruzalem. Kralj in mojih sedem svetovalcev te pošiljamo, da preiskuješ nad Judom in v Jeruzalemu po postavi svojega Boga, katera je v tvoji roki, in da odneseš srebro in zlato, katero kralj in njegovi svetovalci radovoljno darujejo Izraelovemu Bogu; njegovo bivališče je v Jeruzalemu. Odnesi tudi vse srebro in zlato, ki se bo našlo po vsej babilonski pokrajini, skupaj s prostovoljnimi prispevki ljudstva in duhovnikov, ki so jih ti darovali za hišo svojega Boga v Jeruzalemu. S tem denarjem boš po vesti nakupil volov, ovnov, jagnjet ter jedilnih in pitnih darí in jih daroval na oltarju, ki je v hiši vašega Boga v Jeruzalemu. Z drugim zlatom in srebrom, kolikor ga ostane, pa storite, kakor se zdi prav tebi in tvojim bratom; po volji vašega Boga storite. Predmete, ki so ti jih izročili za čaščenje v hiši tvojega Boga, postavi pred Boga v Jeruzalem. Druge potrebščine za hišo tvojega Boga, ki jih moraš oskrbeti, pa boš oskrbel iz kraljeve zakladnice. Jaz, kralj Artakserkses, sem dalje izdal povelje vsem zakladničarjem onkraj reke: kar koli bo zahteval Ezra, duhovnik in pismouk postave nebeškega Boga, naj se natančno stori: do sto talentov srebra, do sto kadi pšenice, do sto čebrov vina, do sto čebrov olja, soli pa brez predpisa. Vse, kakor je zapovedal nebeški Bog, naj se natančno stori za hišo nebeškega Boga, da ne pride jeza nad kraljestvo kralja in njegovih sinov. Dalje vam naznanjamo, naj nihče ne nalaga davkov, dajatev in cestnine nobenemu od duhovnikov, levitov, pevcev, vratarjev, služiteljev in strežnikov te Božje hiše. Ti, Ezra, pa po modrosti svojega Boga, po modrosti, ki je v tvoji roki, postavi sodnike in pravdnike, ki naj sodijo vsemu ljudstvu onkraj reke, vsem namreč, ki poznajo postavo tvojega Boga; tiste pa, ki je ne poznajo, poučite! Vsakemu, kdor ne izpolnjuje postave tvojega Boga in kraljeve postave, naj izrečejo strogo sodbo bodisi s smrtjo ali z izgonom, bodisi z denarno kaznijo ali z ječo.« Blagoslovljen bodi Gospod, Bog naših očetov, ki je položil kralju v srce to, da se poveliča Gospodova hiša, ki je v Jeruzalemu, meni pa je naklonil dobroto pred kraljem, njegovimi svetovalci in pred vsemi mogočnimi kraljevimi knezi. Tako sem se opogumil, kajti roka Gospoda, mojega Boga, je bila z menoj, in zbral sem Izraelove poglavarje, da pojdejo z menoj. Tole so po njihovih rodovnikih poglavarji svojih družin, ki so za vladanja kralja Artakserksa šli z menoj iz Babilona: Od Pinhásovih sinov Geršóm. Od Itamárjevih sinov Daniel. Od Davidovih sinov Hatúš, Šehanjájev sin. Od Paróševih sinov Zeharjá in z njim v rodovnik vpisanih sto petdeset moških. Od Pahat Moábovih sinov Zerahjájev sin Eljoenáj in z njim dvesto moških. Od Šehanjájevih sinov Jahaziélov sin in z njim tristo moških. Od Adínovih sinov Jonatanov sin Ebed in z njim petdeset moških. Od Elámovih sinov Ataljájev sin Ješajá in z njim sedemdeset moških. Od Šefatjájevih sinov Mihaelov sin Zebadjá in z njim osemdeset moških. Od Joábovih sinov Jehiélov sin Obadjá in z njim dvesto osemnajst moških. Od Šelomítovih sinov Josifjájev sin in z njim sto šestdeset moških. Od Bebájevih sinov Bebájev sin Zeharjá in z njim osemindvajset moških. Od Azgádovih sinov Katánov sin Johanán in z njim sto deset moških. Od Adonikámovih sinov, ki so zadnji, pa so imena: Elifélet, Jeiél in Šemajá ter z njimi šestdeset moških. Od Bigvájevih sinov Utáj ter Zabúd in z njima sedemdeset moških. Tedaj sem jih zbral ob reki, ki teče proti Ahaváju, in tam smo se utaborili za tri dni. Opazoval sem med ljudstvom in duhovniki, pa nobenega od sinov levitov ni bilo tam. Nato sem poslal po poglavarje Eliézerja, Ariéla, Šemajája, Elnatána, Jaríba, Elnatána, Natána, Zeharjája, Mešuláma ter po učitelja Jojaríba in Elnatána. Naročil sem jim, naj gredo k Idóju, poglavarju v kraju Kasífja, ter v njihova usta položil besede, ki naj jih govorijo pred Idójem in njegovimi brati, služitelji v kraju Kasífja, da nam pripeljejo strežnikov za hišo našega Boga. Ker je bila roka našega Boga dobrotljiva z nami, so nam pripeljali razumnega moža izmed Mahlíjevih sinov, sinú Levijevega, sinú Izraelovega, namreč Šerebjája z njegovimi osemnajstimi sinovi in brati; dalje Hašabjája in z njim Ješajája izmed Meraríjevih sinov, njegove brate in njunih dvajset sinov; ter od služiteljev, ki so jih David in knezi dali levitom v službo, dvesto dvajset služiteljev; vsi so bili označeni po imenih. Nato sem tam ob reki Ahavá razglasil post, da bi se ponižali pred svojim Bogom in si od njega izprosili srečno pot zase, za svoje otročiče in za vse svoje imetje. Sramoval sem se namreč, da bi od kralja prosil za vojsko in konjenike, ki bi nas na poti branili pred sovražnikom, kajti kralju smo rekli: »Roka našega Boga je dobrotljiva do vseh, ki ga iščejo; njegova moč in njegova jeza pa je nad vsemi, ki ga zapustijo.« Postili smo se torej in prosili svojega Boga za to; in uslišal nas je. Potem sem izmed knezov duhovnikov odbral dvanajst mož: Šerebjája ter Hašabjája in z njima deset drugih med njunimi brati. Odtehtal sem jim srebra, zlata ter drugih stvari kot dar za hišo našega Boga, ki so jih podarili kralj, njegovi svetovalci, njegovi knezi in vsi Izraelci, ki so se znašli tam. V njihove roke sem odtehtal šeststo petdeset talentov srebra, za sto talentov srebrnih priprav in sto talentov zlata. Dalje dvajset zlatih posod za tisoč darejkov in dve lepi pozlačeni bronasti posodi, dragoceni kakor zlato. In rekel sem jim: »Vi ste sveti Gospodu in posode so svete. Srebro in zlato je prostovoljen dar Gospodu, Bogu vaših očetov. Varujte jih in pazite, dokler jih v Jeruzalemu, v izbah hiše Gospodove ne odtehtate pred knezi duhovnikov in levitov ter pred knezi Izraelovih družin.« Duhovniki in leviti so torej vzeli odtehtano srebro, zlato in druge stvari, da bi jih odnesli v Jeruzalem, v hišo našega Boga. Dvanajstega dne prvega meseca smo odrinili od reke Ahavá, da pojdemo v Jeruzalem. Roka našega Boga pa je bila nad nami in na poti nas je reševal pred sovražniki in zasledovalčevo roko. Prišli smo v Jeruzalem in tam prebili tri dni. Četrti dan smo v hiši našega Boga v roke duhovnika Meremóta, sinú Urijája, odtehtali srebro, zlato in priprave. Z njim je bil tudi Pinhásov sin Eleazar in ob njima sta bila še levita, Ješúov sin Jozabád ter Binújev sin Noadjá. Vse je ustrezalo številu in teži: vsa teža je bila v tistem času tudi popisana. Sinovi izgnanstva, ki so prišli iz ujetništva, so tedaj darovali žgalne daritve Izraelovemu Bogu: dvanajst juncev za ves Izrael, šestindevetdeset ovnov, sedeminsedemdeset jagnjet in dvanajst kozličev v daritev za greh; vse kot žgalno daritev Gospodu. Potem so kraljeva naročila predali kraljevim načelnikom in oskrbnikom onkraj reke, in podprli so ljudstvo in hišo Božjo. Ko je bilo to končano, so k meni pristopili knezi ter rekli: »Izraelsko ljudstvo, duhovniki in leviti se kljub njihovim gnusobam še niso ločili od ljudstev dežel; od Kánaancev, Hetejcev, Perizéjcev, Jebusejcev, Amóncev, Moábcev, Egipčanov in Amoréjcev. Kajti izmed njihovih hčerá so jemali žene zase in za svoje sinove ter oskrunili sveti zarod z ljudstvi dežel. Roka knezov in predstojnikov je bila med prvimi pri tej stvari.« Ko sem to slišal, sem raztrgal svoje oblačilo in plašč, si pulil lase z glave in iz brade ter potrt obsedel. Takrat so se ob meni zbrali vsi, ki so se zaradi grozot izgnanstva bali besed Izraelovega Boga. Jaz pa sem sedel potrt do večerne daritve. Pri večerni daritvi sem se vzdignil od svojega ponižanja ter s pretrganim oblačilom in plaščem pokleknil na kolena in iztegnil svoje roke h Gospodu, svojemu Bogu. Rekel sem: »Moj Bog, sramujem se in zardevam, ne da bi povzdignil svoje obličje k tebi, moj Bog. Kajti naše krivde so velike nad našo glavo in naša krivda je zrasla do nebes. Od dni naših očetov do tega dne smo v veliki krivdi. Zaradi naših krivd so izročili nas, naše kralje in naše duhovnike v roke kraljev dežel, pod meč, v ujetništvo in v plen ter v očitno sramoto, do tega dne. Zdaj pa nam je bil Gospod, naš Bog, vsaj za kratek čas naklonjen; pustil nam je ostanek in nam dal oporišče na kraju svoje svetosti. Naš Bog nam je razsvetlil oči in nam dal nekaj malega tolažbe v naši sužnosti. Zares, sužnji smo, toda v naši sužnosti nas naš Bog ni zapustil. Izkazal nam je naklonjenost pred perzijskimi kralji, in dali so nam pogum, da povzdignemo hišo svojega Boga in obnovimo njene ruševine, ter nam dal, da imamo trdno zavetje v Judu in Jeruzalemu. In zdaj, naš Bog, kaj naj po vsem tem še rečemo? Kajti zapustili smo tvoje zapovedi, ki si jih zapovedal po svojih služabnikih prerokih, ko si rekel: ›Dežela, ki stopate vanjo, da jo dobite v last, je oskrunjena dežela zaradi nečistovanja ljudstev dežel, zaradi njihovih gnusob, s katerimi so jo polnili v svojem nečistovanju od ust do ust. Zdaj torej ne dajajte svojih hčerá njihovim sinovom in njihovih hčerá ne jemljite za svoje sinove. Nikoli ne hrepenite po njihovi sreči in blaginji. Tako boste močni in uživali boste dobrine dežele in jo zapustili svojim sinovom v dediščino na veke.‹ Po vsem tem, kar je prišlo nad nas zaradi naših hudobnih dejanj in zaradi naše velike krivde – čeprav si nam ti, naš Bog, prizanašal bolj, kakor smo zaslužili v svoji krivdi, in nam naklonil tale ostanek –, mar se bomo spet vrnili nazaj in kršili tvoje zapovedi ter stopali v svaštvo s temi gnusnimi ljudstvi? Ali se ne boš razjezil nad nami in nas pokončal, da ne bo več ne ostanka in ne rešencev? Gospod, Izraelov Bog, ti si pravičen, kajti ostali smo kot rešenci, kakor se ta dan vidi. Glej, pred teboj smo s svojo krivdo. Res je, da zaradi nje ne bi smeli stati pred tvojim obličjem.« Ko je Ezra molil in se jokaje obtoževal, zleknjen pred Božjo hišo, se je ob njem zbrala zelo velika množica Izraelovih mož, žena in otrok. Ljudstvo je bridko jokalo. Tedaj je spregovoril Šehanjá, Jehiélov sin izmed Elámovih sinov, in rekel Ezru: »Pregrešili smo se proti svojemu Bogu in si za žene jemali tujke izmed ljudstev dežele. Vendar je glede tega še upanje za Izraela. Sklenimo zdaj zavezo, da odpustimo vse žene in kar je iz njih rojeno, po nasvetu mojega gospoda in teh, ki se boje zapovedi našega Boga. Ravna naj se po postavi! Vstani, kajti za tvojo stvar gre. Mi smo s teboj. Bodi močan in ukrepaj!« Ezra je tedaj vstal in zaprisegel kneze duhovnikov, levitov in vsega Izraela, da bodo storili tako. In ti so mu zaprisegli. Nato se je Ezra vzdignil izpred hiše Božje in šel v izbo Eljašíbovega sina Johanána. Šel je tja, vendar ni jedel kruha ne pil vode, kajti žaloval je zaradi gorja izgnanstva. Potem so v Judu in Jeruzalemu vsem sinovom izgnanstva razglasili, naj se zberejo v Jeruzalemu. Vsakomur pa, kdor v treh dneh ne pride, naj po sklepu knezov in starešin zaplenijo vse, kar ima, sam pa naj bo izobčen iz zbora izgnanstva. Tedaj so se vsi Judovi in Benjaminovi možje v treh dneh zbrali v Jeruzalemu. To je bilo dvajseti dan devetega meseca. Vse ljudstvo je zaradi dela in silnega dežja trepetaje sedelo na trgu Božje hiše. In vstal je duhovnik Ezra ter jim rekel: »Pregrešili ste se s tem, da ste si vzeli tujke za žene. Tako ste pomnožili Izraelovo krivdo. Dajte zdaj hvalo Gospodu, Bogu vaših očetov, in izpolnite njegovo voljo. Ločite se od ljudstev dežele in od tujih žena!« Vsa občina je takrat odgovorila in rekli so z močnim glasom: »Da, po tvojih besedah bomo storili. Toda ljudstvo je številno in čas dežja je, pa nimamo moči, da bi stali zunaj. Delo se tudi ne dá opraviti v enem dnevu ali dveh, kajti veliko nas je, ki smo se v tej zadevi pregrešili. Naši knezi naj nastopijo za vso občino in vsak, ki si je v naših mestih vzel tujko za ženo, naj pride ob določenem času in z njim starešine posameznega mesta ter njegovi sodniki, dokler se glede te zadeve jeza našega Boga ne odvrne od nas.« Samo Asaélov sin Jonatan in Tikvájev sin Jahzejá sta se temu uprla, Mešulám in levit Šabetáj pa sta ju podprla. Sinovi izgnanstva so storili tako. Duhovnik Ezra si je tedaj izbral može, poglavarje družin po njihovih očetovskih hišah, vse zaznamovane po imenih. Ti so sedli na prvi dan desetega meseca, da bi zadevo raziskali. In z vsemi možmi, ki so si vzeli tujke za žene, so končali do prvega dne prvega meseca. Med sinovi duhovnikov, ki so si vzeli tujke za žene, so se znašli: Izmed sinov Jocadákovega sina Ješúa in njegovih bratov Maasejá, Eliézer, Jaríb in Gedaljá. Obljubili so, da bodo odpustili svoje žene, spravna daritev za njihovo krivdo pa je bil oven. Izmed Imêrjevih sinov Hanán in Zebadjá. Izmed Harímovih sinov Maasejá, Elija, Šemajá, Jehiél in Uzíja. Izmed Pašhúrjevih sinov Eljoenáj, Maasejá, Jišmaél, Netanél, Jozabád in Elasá. Izmed levitov Jozabád, Šimí, Kelajá, imenovan tudi Kalitá, Petahjá, Juda in Eliézer. Izmed pevcev Eljašíb. Izmed vratarjev Šalúm, Telem in Urí. Med Izraelci: Izmed Paróševih sinov Ramjá, Jizijá, Malkijá, Mijamín, Eleazar, Malkijá in Benajá. Izmed Elámovih sinov Matanjá, Zeharjá, Jehiél, Abdí, Jeremót in Elija. Izmed Zatújevih sinov Eljoenáj, Eljašíb, Matanjá, Jeremót, Zabád in Azizá. Izmed Bebájevih sinov Jonatan, Hananjá, Zabáj in Atláj. Izmed Baníjevih sinov Mešulám, Malúh, Adajá, Jašúb, Šeál in Jeremót. Izmed Pahat Moábovih sinov Adná, Kelál, Benajá, Maasejá, Matanjá, Becalél, Binúj in Manáse. Izmed Harímovih sinov Eliézer, Jišijá, Malkijá, Šemajá, Šimón, Benjamin, Malúh in Šemarjá. Izmed Hašúmovih sinov Matenáj, Matatá, Zabád, Elifélet, Jeremáj, Manáse in Šimí. Izmed Baníjevih sinov Maadáj, Amrám, Uél, Benajá, Bedjá, Keluhí, Vanjá, Meremót, Eljašíb, Matanjá, Matenáj in Jaasáj. Izmed Binújevih sinov Šimí, Šelemjá, Natán, Adajá, Mahnadbáj, Šašáj, Šaráj, Azarél, Šelemjá, Šemarjá, Šalúm, Amarjá in Jožef. Izmed Nebójevih sinov Jeiél, Matitjá, Zabád, Zebiná, Jadáj, Joél in Benajá. Vsi ti so si vzeli tujke za žene. Med njimi so bile tudi žene, ki so imele otroke. Besede Nehemija, Hahaljájevega sina: V mesecu kislévu, v dvajsetem letu, sem bil v mestni trdnjavi v Suzah. Tedaj je prišel Hananí, eden izmed mojih bratov, in z njim nekaj mož iz Juda. Povprašal sem jih o Judih, ki so se rešili ali preostali iz ujetništva, ter o Jeruzalemu. Rekli so mi: »Ti, ki so ostali ali so preostali iz ujetništva, ondi v pokrajini, so v veliki stiski in sramoti. Jeruzalemsko obzidje je v razvalinah in njegova vrata požgana z ognjem.« Ko sem slišal te besede, sem se usedel, jokal in žaloval dneve in dneve; postil sem se in molil pred nebeškim Bogom. Rekel sem: »O Gospod, nebeški Bog, veliki in strašni Bog, ki ohranja zavezo in naklonjenost njim, ki ga ljubijo in izpolnjujejo njegove zapovedi. Naj bo tvoje uho čuječe in tvoje oči naj bodo odprte, da prisluhneš prošnji svojega služabnika. Noč in dan zdaj opravljam molitve pred teboj za Izraelove sinove, tvoje služabnike. Priznavam grehe Izraelovih sinov, grehe, s katerimi smo grešili zoper tebe. Tudi jaz in hiša mojega očeta smo grešili. Popolnoma smo se ti izneverili in nismo izpolnjevali zapovedi, zakonov in odlokov, ki si jih določil po svojem služabniku Mojzesu. Spomni se zdaj besede, ki si jo zapovedal Mojzesu, svojemu služabniku, ko si rekel: ›Če se pregrešite, vas razkropim med ljudstva. Če pa se vrnete nazaj k meni in boste spet izpolnjevali moje zapovedi ter se po njih ravnali, vas, čeprav razkropljene do skrajnih meja neba, od ondod zberem in pripeljem nazaj, na kraj, ki sem ga izvolil, da tam prebiva moje ime.‹ Ti so tvoji služabniki in tvoje ljudstvo, ki si jih rešil s svojo silno močjo in s svojo krepko roko. Oh, moj Gospod, prosim, naj vendar tvoje uho prisluhne prošnji tvojega služabnika in molitvi tvojih služabnikov, ki se hočejo bati tvojega imena. Bodi danes, prosim, naklonjen svojemu služabniku in mu izkaži usmiljenje pred tem možem!« Bil sem tedaj točaj pri kralju. V mesecu nisánu, v dvajsetem letu kralja Artakserksa, je bilo vino pred njim. Vzel sem vino in ga ponudil kralju. Pred njim nisem bil nikoli videti slabe volje. Tedaj mi je kralj rekel: »Čemú ta žalostni obraz? Nisi morda bolan? Če ne, kaj te stiska v srcu?« In silno sem se zbal. Nato sem rekel kralju: »Živel kralj na veke! Kako naj ne bi bil žalosten moj obraz, ko pa je mesto, kjer so grobovi mojih očetov, opustošeno in njegova vrata požgana z ognjem.« Kralj mi je rekel: »Ali si česa želiš?« V molitvi sem se obrnil k nebeškemu Bogu in rekel kralju: »Če je kralju prav in ti je tvoj hlapec po volji, me pošlji v Judejo, v mesto, kjer so grobovi mojih očetov, da ga spet pozidam.« Kralj, ob katerem je sedela njegova žena, mi je še rekel: »Kako dolgo bo trajalo tvoje potovanje in kdaj se spet vrneš?« Kralju se je zdelo prav, da me pošlje in da mu naznanim čas. Tudi sem rekel kralju: »Če je kralju prav, naj mi izdajo pisma za namestnike onkraj reke, da me pustijo na drugo stran in da pridem v Judejo. In pismo za Asáfa, paznika kraljevega gozda, ki naj mi dá lesa, da popravim vrata trdnjave, ki je ob hiši, potem za mestno obzidje in za hišo, v katero pojdem.« Kralj mi je dal vsega, kajti nad menoj je bila dobrotljiva roka mojega Boga. Tako sem prišel k namestnikom onkraj reke in jim izročil kraljeva pisma. Z menoj je kralj poslal tudi vojaške kneze in konjenike. Ko sta to slišala Horónec Sanbalát in služabnik Amónec Tobija, jima je bilo silno nevšečno, kajti prišel je človek, ki bo odslej skrbel za dobro Izraelovih sinov. Prišel sem v Jeruzalem in bil tam tri dni. Potem sem ponoči vstal in nekaj mož z menoj. Nikomur nisem pripovedoval, kaj mi je Bog položil na srce in kaj naj storim za Jeruzalem. Razen živinčeta, na katerem sem jahal, tudi živali nisem nobene vzel s seboj. Tako sem odšel ponoči skozi Dolinska vrata k Zmajevemu studencu in do Gnojnih vrat. Ogledoval sem si jeruzalemsko obzidje, ki je bilo v razvalinah in njegova vrata požgana z ognjem. Potem sem šel dalje k Studenčnim vratom in h kraljevemu ribniku. Tam ni bilo mesta, kjer bi ga mogel prebroditi z živaljo. Zato sem se ponoči povzpel po dolini navzgor in si ogledoval obzidje. Vrnil sem se in prišel domov skozi Dolinska vrata. Oblastniki pa niso vedeli, kam sem šel in kaj sem delal. Tudi nisem do takrat še nič povedal ne Judom ne duhovnikom ne plemičem ne oblastnikom ali komu drugemu, kar jih je bilo zadolženih za delo. Zdaj pa sem jim rekel: »Vidite, v kakšni nadlogi smo se znašli. Jeruzalem je v razvalinah, njegova vrata so požgana z ognjem. Pridite, pozidajmo jeruzalemsko obzidje, da nam ne bo več v sramoto.« Potem sem jim še povedal, kako dobrotljiva je bila nad menoj roka mojega Boga, in tudi, kaj mi je kralj rekel. Tedaj so rekli: »Vstanimo in zidajmo!« In okrepili so svoje roke za dobro. Ko so to slišali Horónec Sanbalát, hlapec Amónec Tobija ter Arabec Gešem, so nas zasramovali in se nam rogali. Rekli so: »Kaj je to, kar delate? Ali se hočete upreti kralju?« Jaz pa sem jih zavrnil in jim rekel: »Nebeški Bog nam bo naklonil uspeh in mi, njegovi služabniki, hočemo vstati in zidati. Vi pa ne boste imeli ne deleža ne pravičnosti in ne spomina v Jeruzalemu.« Tedaj se je vzdignil véliki duhovnik Eljašíb s svojimi brati duhovniki in pozidali so Ovčja vrata. Posvetili so jih in postavili okvir za vrata. Potem so nadaljevali delo do stolpa Mea, ga posvetili in nadaljevali do Hananélovega stolpa. Zraven so zidali možje iz Jerihe, ob teh Imríjev sin Zahúr. Ribja vrata so zidali Senaájevi sinovi. Naredili so ogrodje in postavili okvir za vratnice, z vezmi in zapahi. Poleg njih je bil pri utrjevanju udeležen Meremót, sin Kocovega sina Urijája. Ob njih je utrjeval Mešulám, sin Mešezabélovega sina Berehjája, ob tem pa Baanájev sin Cadók. Poleg njih so utrjevali še Tekójčani, toda njihovi odličniki niso upognili svojega tilnika, da bi delali za svoje gospodarje. Stara vrata sta utrjevala Paséahov sin Jojadá in Besodjájev sin Mešulám. Naredila sta ogrodje in postavila okvir za vrata, z vezmi in zapahi. Ob njih so utrjevali še Gibeónec Melatjá, Meronočán Jadón, možje iz Gibeóna in Micpe, in sicer pri sedežu namestnika onkraj reke. Poleg teh je utrjeval Harhajájev sin, zlatar Uziél, in ob njem sin dišavarjev Hananjá. Obnovili so Jeruzalem do Širokega zidu. Zraven njih je utrjeval Hurov sin Refajá, načelnik polovice jeruzalemskega okraja. Poleg njih je nasproti svoje hiše utrjeval Harumáfov sin Jedajá. Ob njem je utrjeval tudi Hašabnejájev sin Hatúš. Drugi del s Pečnim stolpom sta utrjevala Harúmov sin Malkijá in Pahat Moábov sin Hašúb. Zraven pa je s svojimi hčerami utrjeval tudi Lohéšev sin Šalúm, načelnik druge polovice jeruzalemskega okraja. Dolinska vrata je utrjeval Hanún in prebivalci Zanóaha. Pozidali so jih in postavili okvir za vrata, z vezmi in zapahi; pa še tisoč komolcev obzidja do Gnojnih vrat. Gnojna vrata je utrjeval Rehábov sin Malkijá, načelnik okraja Bet Kerem. Pozidal jih je in postavil okvir za vrata, z vezmi in zapahi. Studenčna vrata je utrjeval Kolhozéjev sin Šalún, načelnik okraja Micpa. Pozidal jih je, napravil streho in postavil okvir za vrata, z vezmi in zapahi. Poleg tega pa še zid ob ribniku Síloa, od kraljevega vrta do stopnišča, ki vodi iz Davidovega mesta. Za njim je utrjeval Azbúkov sin Nehemija, načelnik polovice okraja Bet Cur, in sicer nasproti Davidovih grobnic ter do umetnega ribnika in vojašnice. Za njim sta utrjevala levita Rehúm, Baníjev sin, in ob njem Hašabjá, načelnik polovice okraja Keíl, za svoj okraj. Za njim so utrjevali njuni bratje in Henadádov sin Binúj, načelnik druge polovice okraja Keíl. Ob tem je utrjeval tudi Ješúajev sin Ezer, načelnik v Micpi, in sicer na drugem koncu, vzdolž klanca proti orožarni na vogalu. Za njim je z veliko vnemo utrjeval Zabájev sin Baruh, na drugem koncu, od vogala do hišnih vrat vélikega duhovnika Eljašíba. Za njim je utrjeval, na drugem koncu, od Eljašíbovih hišnih vrat do konca Eljašíbove hiše, Meremót, sin Kocovega sina Urijája. Za tem so utrjevali duhovniki, možje iz okolice. Za temi sta utrjevala, vsak pred svojo hišo, Benjamin in Hašúb. Za njima je poleg svoje hiše utrjeval Azarjá, sin Ananjájevega sina Maasejája. Za njim je na drugem koncu, in sicer od Azarjájeve hiše do kota na vogalu, utrjeval Henadádov sin Binúj, Uzájev sin Palál pa z nasprotne strani; od kota in stolpa, ki gre od gornje kraljeve hiše do dvorišča jetnišnice; za njim Paróšev sin Pedajá. Služitelji, ki so bivali na Ofelu, pa nasproti Vodnih vrat proti vzhodu in na dvigajočem se stolpu. Za njimi so utrjevali Tekójčani na drugem koncu, z nasprotne strani velikega dvigajočega se stolpa do ofelskega obzidja. Nad Konjskimi vrati so utrjevali duhovniki, vsak pred svojo hišo. Nato je pred svojo hišo utrjeval Imêrjev sin Cadók in za njim je utrjeval Šehanjájev sin Šemajá, čuvaj pri Vzhodnih vratih. Za njim sta utrjevala Šelemjájev sin Hananjá in šesti Caláfov sin, Hanún, na drugem koncu. Potem je pred svojo izbo utrjeval še Berehjájev sin Mešulám. Za njim je utrjeval Malkijá, zlatarjev sin, in sicer od hiše služiteljev in trgovcev, nasproti Stražnim vratom, pa do gornje stavbe na vogalu. Med gornjo stavbo na vogalu in Ovčjimi vrati pa so utrjevali zlatarji in trgovci. Ko je Sanbalát slišal, da zidamo obzidje, se je razsrdil in silno razburil ter se posmehoval Judom. Vpričo svojih bratov in samarijske vojske je rekel: »Kaj le počnejo ti bedni Judje? Mar se jim bo to dopustilo? Mar bodo darovali? Mar bodo končali v enem dnevu? Mar bodo iz kupa pepela oživili požgano kamenje?« Tudi Amónec Tobija, ki je bil ob njem, je rekel: »Naj le zidajo! Ko pa bo na kamniti zid skočila lisica, se jim bo ta podrl.« »O naš Bog, poslušaj, kako nas zaničujejo. Obrni njihovo sramotenje njim samim na glavo in izroči jih kot plen v deželo ujetništva! Ne pokrij njihove krivde in njihovega greha ne izbriši izpred svojega obličja, kajti žalili so tiste, ki so zidali.« Obzidje smo gradili dalje. Celotno obzidje je bilo popravljeno do polovice višine. Srce ljudstva je bilo namreč vneto za delo. Ko so Sanbalát, Tobija, Arabci, Amónci in Ašdódčani slišali, da delo na jeruzalemskem obzidju napreduje in da smo zapolnili vrzeli, so se silno razjezili. Vsi skupaj so se zarotili, da pojdejo in napadejo Jeruzalem ter naredijo v njem zmedo. Mi pa smo molili k svojemu Bogu in proti njim postavljali stražo podnevi in ponoči. Judje so tedaj rekli: »Izčrpana je moč težaka, podrtija je velika; ne bomo mogli pozidati obzidja.« Naši nasprotniki pa so rekli: »Ne bodo ne vedeli in ne videli, ko pridemo v njihovo sredo. Pobili jih bomo in ustavili delo.« Judje pa, ki so prebivali poleg njih, so prišli in nam desetkrat rekli: »Iz katerega koli kraja ste, vrnite se k nam!« Takrat sem na spodnjem koncu, na kraju z druge strani obzidja in na prostih mestih postavil ljudstvo po rodbinah z njih meči, sulicami in loki. Ko sem vso stvar dobro preudaril, sem vstal in rekel odličnikom, oblastnikom in ostanku ljudstva: »Nikar se jih ne bojte! Spominjajte se velikega in strašnega Gospoda! Bojujte se za svoje brate, za svoje sinove, za svoje hčere, za svoje žene in za svoje hiše!« Ko so naši sovražniki slišali, da nam je stvar znana in da je Bog uničil njihov načrt, smo se spet vsi vrnili na obzidje, vsak na svoje delo. Od tistega dne dalje je bila polovica mojih mladeničev na delu, druga polovica pa je stražila s sulicami, ščiti, loki in oklepi. Za vso Judovo hišo so stali poglavarji. Tisti, ki so gradili obzidje, kakor tisti, ki so nosili gradivo, so bili oboroženi. Z eno od svojih rok je vsakdo opravljal svoje delo, z drugo pa je držal za orožje. Vsak od zidarjev je imel okrog ledij opasan meč in tako je zidal. Trobentač z rogom pa je bil ob meni. Rekel sem tudi odličnikom, oblastnikom in ostanku ljudstva: »Dela je veliko in obsežno je, mi pa smo razkropljeni po obzidju, daleč drug od drugega. Zato se z mesta, kjer zaslišite glas roga, pridružite nam! Naš Bog se bo bojeval za nas.« Tako smo nadaljevali delo. Polovica jih je držala sulice, vse od jutranje zore do prihoda zvezd. V tistem času sem tudi rekel ljudstvu: »Vsak naj čez noč ostane s svojim hlapcem v Jeruzalemu, da nam bo ponoči stražil, podnevi pa delal.« In nismo slačili svojih oblačil ne jaz ne moji bratje ne moji mladeniči ne stražniki; vsak je imel tudi orožje v desnici. Nastalo pa je veliko vpitje ljudstva in njihovih žena zoper lastne judovske brate. Nekateri so rekli: »Naših sinov, naših hčera in nas je mnogo. Vzemimo si žita, da bomo jedli in ostali pri življenju.« Drugi pa so rekli: »Mi smo zastavili svoja polja, svoje vinograde in svoje hiše, da so nam dali žita v času lakote.« Spet drugi so rekli: »Za dajatve kralju smo si za ceno svojih polj in svojih vinogradov izposodili denar. Zdaj, naše meso je kakor meso naših bratov, naši sinovi pa so, kakor njihovi sinovi. Glejte vendar, svoje sinove in svoje hčere smo oddali v sužnost; nekatere od naših hčera pa so celo tlačanke. Nič ne moremo storiti proti temu, saj so naša polja in naši vinogradi v posesti drugih.« Ko sem poslušal njihovo vpitje in te besede, sem se zelo razsrdil. Premišljeval sem v svojem srcu, potem pa pokaral odličnike in oblastnike ter jim rekel: »Vi torej odirate vsak svojega brata.« Nato sem sklical veliko zborovanje. Rekel sem jim: »Mi smo svoje brate Jude, ki so bili prodani drugim narodom, odkupovali, kolikor je bilo v naši moči. Vi pa svoje brate prodajate in nam naj bodo prodani!« In molčali so in niso našli besed. Nato sem rekel: »Ni dobro to, kar delate. Ali ne bi bili dolžni hoditi v strahu našega Boga, da ne bomo v sramoto narodom, našim sovražnikom? Tudi jaz, moji bratje in moji mladeniči smo jim posodili denarja in žita, in zdaj jim odpustimo ta dolg. Še danes jim vrnite njihova polja, vinograde, oljčnike in hiše, pa tudi obresti za denar, žito, vino in za olje, ki ste jim ga posodili.« Rekli so: »Vrnili bomo in ničesar ne bomo terjali od njih. Tako bomo storili, kakor si nam rekel.« Potem sem sklical duhovnike in jih zaprisegel, da storijo tako. Tudi sem iztresel svoje žepe ter rekel: »Tako iztresi Bog iz njegove hiše in njegove posesti vsakogar, ki te obljube ne bo izpolnil. Naj bo tako iztresen in izpraznjen!« Ves zbor je tedaj rekel: »Amen!« In hvalili so Gospoda. Ljudstvo pa je storilo po tej besedi. Vrh tega, od dne, ko mi je bilo ukazano, naj bom za namestnika v judovski deželi – od dvajsetega leta pa do dvaintridesetega leta kralja Artakserksa, dvanajst let – nismo ne jaz ne moji bratje živeli od dohodkov, ki gredo namestnikom. Prvotni namestniki, ki so bili pred menoj, so bili namreč ljudstvu v breme. Od njih so jemali kruh in vino, pa tudi denar – štirideset šeklov srebra. Tudi njihovi služabniki so tlačili ljudstvo. Jaz pa tega nisem delal zaradi strahu Božjega. Sam sem bil udeležen pri utrjevanju tega obzidja in nobenega polja nismo kupili. In vsi moji služabniki so sodelovali tam pri delu. Moje mize pa so bili deležni tudi Judje in oblastniki – sto petdeset oseb – kakor tudi vsi tisti, ki so prihajali k nam izmed narodov v okolici. Kar se je vsak dan pripravljalo – en vol, šest glav drobnice in perutnina –, je šlo na moje stroške. Vsakih deset dni pa še za vsakogar vina v izobilju. Ob vsem tem nisem terjal kruha, ki gre namestnikom, kajti delo je težilo to ljudstvo. Moj Bog, spominjaj se v moje dobro vsega, kar sem storil za to ljudstvo! Ko so Sanbalát, Tobija, Arabec Gešem in drugi naši sovražniki slišali, da sem dogradil obzidje in da na njem ni več vrzeli, čeprav do takrat še nisem nataknil vratnic v vrata, sta mi Sanbalát in Gešem dala sporočiti: »Pridi, srečajmo se v Kefirímu, v dolini Onó.« Tam sta mi hotela storiti zlo. Poslal sem sle k njima, rekoč: »Veliko delo opravljam, zato ne morem priti. Zakaj naj delo stoji, ko bi ga zapustil in prišel k vama?« Štirikrat sta poslala k meni isti predlog, a jaz sem jima ga vedno zavrnil. Potem je Sanbalát petič za isto stvar poslal k meni svojega služabnika z odprtim pismom v roki. V njem je bilo napisano: »Med narodi se sliši govorica in tudi Gešem pravi, da se ti in Judje hočete upreti. Zato tudi zidaš obzidje in hočeš tako postati njihov kralj. Celo preroke si postavil, naj o tebi razglašajo po Jeruzalemu in govorijo: ›Kralja imamo v Judeji.‹ Te govorice bo zagotovo slišal kralj; zato pridi, da se skupaj posvetujemo.« Jaz pa sem mu poslal sporočilo, rekoč: »Nič takega se še ni zgodilo, kar pripoveduješ, ampak si si to sam izmislil v svojem srcu.« Kajti vsi so nas strašili in so rekli: »Njihove roke bodo opustile delo in ne bo dokončano.« »Zdaj utrdi moje roke!« Tedaj sem odšel v hišo Šemajája, sinú Delajája, sinú Mehetabéla. Bil je doma zaklenjen in je rekel: »Srečajva se v Božji hiši, sredi templja! Zapriva tempeljska vrata, kajti prišli bodo, da te umorijo. Da, ponoči pridejo in te umorijo.« In rekel sem: »Mož, kakršen sem jaz, naj zbeži? Kdo, ki je kakor jaz, more stopiti v tempelj in ostati pri življenju? Ne grem!« Spoznal sem namreč, da ga ne pošilja Bog, ampak je nad menoj prerokoval, ker sta ga podkupila Tobija in Sanbalát. Bil je plačan in jaz naj bi se zbal, storil tako in se pregrešil. Šlo jima je za to, da me spravita na slab glas in me tako osramotita. Moj Bog, spominjaj se vsega, kar sta mi storila Tobija in Sanbalát; tudi prerokinje Noádje in drugih prerokov, ki so me strašili. Obzidje je bilo končano petindvajsetega elúla, v dvainpetdesetih dneh. Ko so vsi naši sovražniki to slišali in vsi narodi okrog nas to videli, so bili zelo potrti. Spoznali so, da je bilo to delo opravljeno po našem Bogu. V tistih dneh so tudi mnogi izmed judovskih odličnikov pošiljali svoja pisma Tobiju in Tobijeva pisma so prihajala k njim. Mnogi izmed Judov so bili namreč njegovi zavezniki, saj je bil zet Aráhovega sina Šehanjája. Njegov sin Johanán si je vzel hčer Berehjájevega sina Mešuláma. Tudi so vpričo mene govorili o njegovih dobrih lastnostih, njemu pa poročali o mojih izjavah. Da bi me strašil, je Tobija še pošiljal pisma. Ko je bilo obzidje pozidano in sem postavil vrata, sem umestil vratarje, pevce in levite. Za upravitelja nad Jeruzalemom sem postavil svojega brata Hananija in grajskega načelnika Hananjája. Ta je bil zanesljiv mož in bogaboječ bolj kot toliko drugih. Njima sem tudi rekel: »Jeruzalemskih vrat ne odpirajte, dokler sonce ne začne greti in dokler ste še pokonci, jih zaprite in zapahnite vratnice. Tudi stražo postavite izmed jeruzalemskih prebivalcev, vsakega na njegovo stražno mesto, pred njegovo hišo.« Mesto je bilo prostrano in veliko, ljudstva pa zelo malo v njegovi sredi in hiše še niso bile pozidane. Tedaj mi je Bog položil na srce, naj zberem odličnike, oblastnike in ljudstvo, da jih popišemo. Našel sem rodovniško knjigo tistih, ki so se vrnili med prvimi, in v njej sem našel zapisano: To so sinovi pokrajine, ki so se vrnili iz ujetništva, kamor jih je bil odpeljal babilonski kralj Nebukadnezar. Vrnili so se nazaj v Jeruzalem in v Judejo, vsak v svoje mesto. Prišli so z Zerubabélom, Ješúom, Nehemijem, Azarjájem, Raamjájem, Nahamánijem, Mordohajem, Bilšánom, Mispéretom, Bigvájem, Rehúmom in Baanájem. Število mož iz Izraelovega ljudstva je bilo: Paróševih sinov dva tisoč sto dvainsedemdeset; Šefatjájevih sinov tristo dvainsedemdeset; Aráhovih sinov šeststo dvainpetdeset; Pahat Moábovih sinov, to je Ješúovih in Joábovih sinov, dva tisoč osemsto osemnajst; Elámovih sinov tisoč dvesto štiriinpetdeset; Zatújevih sinov osemsto petinštirideset; Zakájevih sinov sedemsto šestdeset; Binújevih sinov šeststo oseminštirideset; Bebájevih sinov šeststo osemindvajset; Azgádovih sinov dva tisoč tristo dvaindvajset; Adonikámovih sinov šeststo sedeminšestdeset; Bigvájevih sinov dva tisoč sedeminšestdeset; Adínovih sinov šeststo petinpetdeset; Atêrjevih, to je Ezekíjevih sinov, osemindevetdeset; Hašúmovih sinov tristo osemindvajset; Becájevih sinov tristo štiriindvajset; Harífovih sinov sto dvanajst; Gibeónovih sinov petindevetdeset; mož iz Betlehema in Netófe je bilo sto oseminosemdeset; mož iz Anatóta sto osemindvajset; mož iz Bet Azmáveta dvainštirideset; mož iz Kirját Jearíma, Kefíre in Beeróta sedemsto triinštirideset; mož iz Rame in Gebe šeststo enaindvajset; mož iz Mihmása sto dvaindvajset; mož iz Betela in Aja sto triindvajset; mož iz drugega Nebója dvainpetdeset; sinov drugega Eláma tisoč dvesto štiriinpetdeset; sinov iz Haríma tristo dvajset; sinov iz Jerihe tristo petinštirideset; sinov iz Loda, Hadída in Onója sedemsto enaindvajset; sinov iz Senaája tri tisoč devetsto trideset. Duhovniki: Jedajájevih sinov iz Ješúove rodbine devetsto triinsedemdeset; Imêrjevih sinov tisoč dvainpetdeset; Pašhúrjevih sinov tisoč dvesto sedeminštirideset; Harímovih sinov tisoč sedemnajst. Leviti: Ješúovih, to je Kadmiélovih, Baníjevih in Hodavjájevih sinov, štiriinsedemdeset. Pevci: Asáfovih sinov sto oseminštirideset. Vratarji: Šalúmovih, Atêrjevih, Talmónovih, Akúbovih, Hatitájevih in Šobájevih sinov sto osemintrideset. Služitelji: Cihájevi sinovi, Hasufájevi sinovi, Tabaótovi sinovi, Kerósovi sinovi, Siájevi sinovi, Padónovi sinovi, Lebanájevi sinovi, Hagabájevi sinovi, Salmájevi sinovi, Hanánovi sinovi, Gidélovi sinovi, Gaharjevi sinovi, Reajájevi sinovi, Recínovi sinovi, Nekodájevi sinovi, Gazámovi sinovi, Uzájevi sinovi, Paséahovi sinovi, Besájevi sinovi, sinovi Meunéjcev, sinovi Nefuséjcev, Bakbúkovi sinovi, Hakufájevi sinovi, Harhúrjevi sinovi, Baclútovi sinovi, Mehidájevi sinovi, Haršájevi sinovi, Barkósovi sinovi, Siserájevi sinovi, Temahovi sinovi, Necíahovi sinovi, Hatifájevi sinovi. Sinovi Salomonovih služabnikov: Sotájevi sinovi, Soféretovi sinovi, Perudájevi sinovi, Jaalájevi sinovi, Darkónovi sinovi, Gidélovi sinovi, Šefatjájevi sinovi, Hatílovi sinovi, Pohêret Cebájimovi sinovi, Amónovi sinovi. Vseh služiteljev in sinov Salomonovih služabnikov je bilo tristo dvaindevetdeset. Ti pa, ki so prišli iz Tel Melaha, Tel Harše, Kerúb Adóna in Imêrja, niso mogli dokazati svojega očetovskega izvora, in če so izmed Izraelcev, so bili: Delajájevi sinovi, Tobijevi sinovi, Nekodájevi sinovi, šeststo dvainštirideset oseb. Med sinovi duhovnikov pa: Habajájevi sinovi, Kocovi sinovi, Barzilájevi sinovi. Barziláj si je vzel ženo izmed hčera Gileádca Barzilája in je bil preimenovan po njegovem imenu. Ti so iskali svoj rodovniški seznam, a ga niso našli. Tako so bili izključeni iz duhovništva. Upravnik jim je rekel, naj ne jedo od presvetega, dokler ne vstane duhovnik z urímom in tumímom. Vseh v zboru je bilo dvainštirideset tisoč tristo šestdeset oseb, brez njihovih hlapcev in njihovih dekel. Teh je bilo sedem tisoč tristo sedemintrideset. Z njimi je bilo še dvesto petinštirideset pevcev in pevk, štiristo petintrideset kamel in šest tisoč sedemsto dvajset oslov. Nekateri od družinskih poglavarjev so darovali prispevke za gradnjo. Upravnik je dal v zakladnico tisoč zlatih darejkov, petdeset skodelic in petsto trideset duhovniških oblačil. Družinski poglavarji so darovali tudi za stavbni sklad, in sicer dvajset tisoč zlatih darejkov in dva tisoč dvesto min srebra. Kar pa je daroval ostanek ljudstva, je bilo: dvajset tisoč zlatih darejkov, dva tisoč min srebra in sedeminšestdeset duhovniških oblačil. Nato so se duhovniki, leviti, vratarji, pevci, del ljudstva, služitelji in vsi Izraelci naselili po svojih mestih. In ko je prišel sedmi mesec, so Izraelovi sinovi že bili v svojih mestih. Vse ljudstvo se je tedaj enodušno zbralo na trgu, ki je pred Vodnimi vrati, in reklo pismouku Ezru, naj prinese knjigo Mojzesove postave, ki jo je Gospod zapovedal Izraelu. In duhovnik Ezra je dal prinesti postavo pred zbor, pred može in žene, in pred vse tiste, ki so ji mogli z razumevanjem prisluhniti. To je bilo prvi dan sedmega meseca. Na trgu pred Vodnimi vrati je bral iz nje, od trenutka, ko se je zdanilo, do popoldneva, pred možmi in ženami in pred tistimi, ki so mogli umeti. Ušesa vsega ljudstva so bila obrnjena proti knjigi postave. Pismouk Ezra je stal na lesenem odru, ki so ga za to pripravili, in poleg njega so stali: na njegovi desni Matitjá, Šemaá, Anajá, Urijá, Hilkijá in Maasejá; na njegovi levici pa Pedajá, Mišaél, Malkijá, Hašúm, Hašbadána, Zeharjá in Mešulám. Ko je Ezra, ki je stal višje od ljudstva, odprl knjigo pred očmi vsega ljudstva, je vse ljudstvo vstalo. Ezra je hvalil Gospoda, velikega Boga, vse ljudstvo pa je s povzdignjenimi rokami odgovarjalo: »Amen! Amen!« Pripognili so se ter poklonili Gospodu z obrazom do zemlje. Nato so Ješúa, Baní, Šerebjá, Jamín, Akúb, Šabetáj, Hodijá, Maasejá, Kelitá, Azarjá, Jozabád, Hanán, Pelajá in leviti ljudstvu razlagali postavo. Ljudstvo pa je ostalo na svojih mestih. In brali so iz knjige Božje postave po odstavkih, razlagali pomen, da so mogli razumeti, kar so brali. Tedaj so Nehemija, ki je bil upravnik, duhovnik ter pismouk Ezra in leviti, ki so poučevali ljudstvo, rekli vsemu ljudstvu: »Ta dan je svet Gospodu, vašemu Bogu. Ne žalujte in ne jokajte!« Vse ljudstvo je namreč jokalo, ko so slišali besede postave. Dalje jim je rekel: »Pojdite, nasitite se s tolstim mesom in se napijte sladkega vina. Pošljite delež tudi tistemu, ki nima nič pripravljeno. Kajti svet je ta dan našemu Gospodu. Ne bodite žalostni, kajti Gospodovo veselje je vaša moč.« Leviti so mirili ljudstvo in govorili: »Ostanite mirni, ta dan je svet. Ne bodite žalostni!« Vse ljudstvo je tako odšlo jest in pit. Poslali so delež tudi ubogim in obhajali praznik v velikem veselju, kajti umeli so besede, ki so jim bile oznanjene. Drugi dan so se družinski poglavarji vsega ljudstva, duhovniki in leviti zbrali ob pismouku Ezru, da bi mogli bolje doumeti besede postave. V postavi so našli mesto, kjer je bilo zapisano, da je Gospod po Mojzesu ukazal, naj Izraelovi sinovi med praznikom v sedmem mesecu prebivajo v šotorih. Oznanili in razglasili so po vseh svojih mestih in po Jeruzalemu, rekoč: »Pojdite v gore in prinesite nam oljčnih vej, vej divjih oljk, mirtovih in palmovih vej ter vej listnatega drevja, da naredimo šotore, kakor je zapisano.« Ljudstvo je odšlo in prinesli so vej ter si napravili šotore, vsak na svoji strehi, na dvorišču ali v dvoru Božje hiše. Tudi na trgu pred Vodnimi vrati in na trgu pred Efrájimovimi vrati. Vsi iz zbora, ki so se vrnili iz ujetništva, so si naredili šotore in v njih prebivali. Izraelovi sinovi namreč niso tako delali od dni Nunovega sina Józueta do tistega dne. In bilo je silno veliko veselje. Dan na dan so zatem brali iz knjige Božje postave, od prvega do poslednjega dne. Obhajali so praznik sedem dni, osmi dan pa so po običaju imeli praznični shod. Štiriindvajseti dan istega meseca so se Izraelovi sinovi zbrali v raševnikih in z zemljo na glavi, da bi se postili. Tedaj se je Izraelov zarod ločil od vseh tujih sinov. Pristopili so in izpovedali svoje grehe in krivde svojih očetov. Vstali so, vsak na svojem mestu, in so brali iz knjige postave Gospoda, svojega Boga, eno četrtino dneva. Eno četrtino dneva pa so se spovedovali in klanjali pred Gospodom, svojim Bogom. Tedaj so stopili na levitski oder Ješúa, Baní, Kadmiél, Šebanjá, Buní, Šerebjá, Baní in Kenáni. Vpili so z močnim glasom h Gospodu, svojemu Bogu. In leviti Ješúa, Kadmiél, Baní, Hašabjá, Šerebjá, Hodijá, Šebanjá in Petahjá so rekli: »Vstanite, slavite Gospoda, svojega Boga, od vekov na veke! Bodi slavljeno ime tvojega veličastva, vzvišeno nad vso slavo in hvalo!« Ti Gospod, le ti edini, ti si naredil nebesa, nebes nebesa in vso njihovo vojsko, zemljo in vse, kar je na njej, morja in vse, kar je v njih. Ti si vsemu podaril življenje, in nebeška vojska se tebi priklanja. Ti, Gospod, si Bog, ki si izvolil Abrama, ga izpeljal iz Ura Kaldejcev in mu dal ime Abraham. Zvesto si pred seboj našel njegovo srce, z njim sklenil zavezo, da boš dal zemljo Kánaancev, Hetejcev in Amoréjcev, Perizéjcev, Jebusejcev in Girgašéjcev njegovemu zarodu. Izpolnil si svoje besede, kajti ti si Pravični. V Egiptu si videl stisko naših očetov, prisluhnil si njih klicu pri Trstičnem morju. Delal si znamenja in čudeže pred faraonom, pred vsemi njegovimi hlapci in pred vsem ljudstvom v njegovi deželi. Dobro si vedel, da so z njimi grdo ravnali in si naredil ime, kakršno je še ta dan. Razdelil si morje pred njimi in sredi morja so hodili po suhem. Njihove preganjalce si pahnil v vodne globine, kakor kamen v silno vodovje. V oblačnem stebru si jih vodil podnevi in v ognjenem stebru ponoči, da jim je bilo svetlo na poti, po kateri naj bi hodili. Na Sinajsko goro si stopil in iz nebes z njimi govoril. Dal si jim prave sodbe, resnične postave, dobre zakone in zapovedi. Oznanil si jim svojo sveto soboto, jim po Mojzesu, svojem služabniku, določil zapovedi, zakone in postavo. Iz nebes si jim dajal kruha v njihovi lakoti in v njihovi žeji si jim preskrbel vodo iz skale. Rekel si, naj gredo in vzamejo v posest deželo, za katero si vzdignil svojo roko, da jim jo boš dal. Oni, naši očetje, pa so bili prevzetni, otrdili so svoj vrat in niso poslušali tvojih zapovedi. Niso hoteli poslušati in se spominjati tvojih čudovitih del, ki si jih storil med njimi. Otrdili so svoj vrat, postavili so si vodja, da bi se vrnili v svojo sužnost, v Egipt. Ti pa si Bog, ki odpuščaš, milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in obilen v dobroti, da jih nisi zapustil. Tudi ko so si naredili ulito tele in rekli: »To je tvoj Bog, ki te je izpeljal iz Egipta,« ter počeli velika bogoskrunstva, jih v svojem velikem usmiljenju nisi zapustil v puščavi. Oblačnega stebra pred njimi podnevi nisi odstranil, da si jih vodil po poti; in ognjenega stebra ponoči, da si jim razsvetljeval pot, po kateri naj bi hodili. Svojega dobrega duha si jim dal, da bi jih modril, mane nisi odvrnil od njihovih ust in dajal si jim vode v njihovi žeji. Štirideset let si zanje skrbel, nič jim ni manjkalo v puščavi. Njihova oblačila niso razpadla in noge jim niso otekle. Dal si jim kraljestva in ljudstva in jih razdelil po deležih. V last so dobili Sihónsko deželo, deželo hešbónskega kralja, deželo bašánskega kralja Oga. Njihove sinove si pomnožil kakor zvezde na nebu ter jih pripeljal v deželo, za katero si rekel njihovim očetom, da pridejo in jo dobijo v last. Prišli so sinovi in dobili deželo v last, pred njimi si ponižal prebivalce kánaanske dežele in jih dal v njihove roke; tudi njih kralje in ljudstvo dežele, da so z njimi ravnali po svoji volji. Zavzeli so utrjena mesta in rodovitno zemljo, v last so dobili hiše, polne vsega dobrega, izkopane vodnjake, vinograde in oljčnike ter obilje sadnega drevja. Jedli so, se nasitili, se okrepili in se naslajali v tvoji veliki dobroti. Toda postali so uporni, ločili so se od tebe, vrgli so tvojo postavo za svoj hrbet. Ubijali so tvoje preroke, ki so jih opominjali, da bi jih vrnili k tebi; počeli so velika bogokletstva. Potem si jih dal nasprotnikom v roke, da so jih stiskali. V času svoje stiske so klicali k tebi in ti si jih iz nebes uslišal. V svojem velikem usmiljenju si jim dal rešitelje, da jih rešijo iz rok njihovih nasprotnikov. Komaj pa si jim naklonil počitek, so ponovno delali húdo pred teboj. Zato si jih prepustil v roke njihovim sovražnikom, da so gospodovali nad njimi. Vrnili so se in klicali k tebi in ti si jih iz nebes uslišal ter jih v svojem usmiljenju reševal veliko časa. Svaril si jih, da bi jih vrnil k svoji postavi, toda bili so prevzetni in niso poslušali tvojih zapovedi. Pregrešili so se proti tvojim sodbam, po katerih ima človek življenje, če jih izpolnjuje. Obrnili so trdovratna ledja, otrdili svoj vrat in te niso poslušali. Mnogo let si imel potrpljenje z njimi, jih s svojim duhom svaril po svojih prerokih, pa niso prisluhnili. Zato si jih dal v roke narodov dežel. Vendar jih v svojem velikem usmiljenju nisi uničil, nisi jih zapustil, kajti milostljiv in usmiljen Bog si. Zdaj torej, naš Bog, veliki, močni in strašni Bog, ki ohranjaš zavezo in milost, ne spreglej vseh stisk, ki so zadele nas, naše kralje in naše kneze, naše duhovnike in naše preroke, naše očete in vse tvoje ljudstvo, od dni asirskih kraljev do tega dne. Ti si pravičen v vsem, kar je prišlo nad nas, kajti ti si bil zvest, mi pa smo krivično ravnali. Tudi naši kralji, naši knezi, naši duhovniki in naši očetje se niso ravnali po tvoji postavi, niso izpolnjevali tvojih zapovedi in tvojih določb, po katerih si jih svaril. V svojem kraljestvu in ob tvojih obilnih dobrotah, ki si jim jih izkazoval, v prostrani in rodovitni deželi, ki si jim jo dal, ti niso služili in se niso odvrnili od svojih hudobnih dejanj. Glej, danes smo sužnji mi in tudi dežela, ki si jo dal našim očetom, da bi uživali njene sadove in njene dobrote. Glej, zaradi tega smo sužnji. Večina njenih obilnih sadov gre kraljem, ki si jih zaradi naših grehov postavil nad nas. Ti razpolagajo po svoji volji z našimi telesi in z našo živino in mi smo v veliki stiski. Po vsem tem se trdno obvežemo in zapišemo; na zapečateni listini naj bodo tudi naši knezi, naši leviti in naši duhovniki. Na zapečateni listini so bili: upravnik Nehemija, Hahaljájev sin, Sedekíja, Serajá, Azarjá, Jirmejá, Pašhúr, Amarjá, Malkijá, Hatúš, Šebanjá, Malúh, Harím, Meremót, Obadjá, Daniel, Ginetón, Baruh, Mešulám, Abíja, Mijamín, Maazjá, Bilgá, Šemajá. Ti so bili duhovniki. Leviti: Azanjájev sin Ješúa, Binúj izmed Henadádovih sinov, Kadmiél in njihovi bratje Šebanjá, Hodijá, Kelitá, Pelajá, Hanán, Miha, Rehób, Hašabjá, Zahúr, Šerebjá, Šebanjá, Hodijá, Baní, Benínu. Poglavarji ljudstva: Paróš, Pahat Moáb, Elám, Zatú, Baní, Buní, Azgád, Bebáj, Adoníja, Bigváj, Adín, Atêr, Ezekíja, Azúr, Hodijá, Hašúm, Becáj, Haríf, Anatót, Nebáj, Magpiáš, Mešulám, Hezír, Mešezabél, Cadók, Jadúa, Pelatjá, Hanán, Ananjá, Hošéa, Hananjá, Hašúb, Lohéš, Pilhá, Šobék, Rehúm, Hašabná, Maasejá, Ahíja, Hanán, Anán, Malúh, Harím, Baaná. Preostalo ljudstvo, duhovniki, leviti, vratarji, pevci, služitelji in vsi, ki so se ločili od ljudstev dežel k Božji postavi, njihove žene, sinovi, hčere, vsi umni in razumni, se pridružujemo svojim bratom in svojim odličnikom. Prihajamo z obljubo in s prisego, da se bomo držali Božje postave, ki je bila dana po Mojzesu, Božjem služabniku, in se bomo ravnali ter izpolnjevali vse zapovedi Gospoda, našega Gospoda, njegove odloke in njegove zakone. Tudi ne bomo dajali svojih hčera ljudstvom dežele in ne jemali njihovih hčera za svoje sinove. Od ljudstev dežele, ki bodo prinašali blago in druge pridelke na sobotni dan na prodaj, ne bomo jemali ničesar od njih na sobotni ali sveti dan. Vsako sedmo leto bomo počivali in odpustili vsakršen dolg. Tudi smo si naložili zapoved, da bomo letno dajali tretjino šekla za službo v Božji hiši, za položene hlebe, za nenehno jedilno daritev in za nenehno žgalno daritev; za daritev ob sobotah, ob mlajih, za praznične in svete daritve, za daritve za greh in v spravo za Izraela ter za vsakršno opravilo v hiši našega Boga. Duhovniki, leviti in ljudstvo smo žrebali glede dajatve drv, ki jih bomo prinašali za hišo našega Boga ob določenih časih, leto za letom, po svojih družinah, da bodo gorela na oltarju Gospoda, našega Boga, kakor je zapisano v postavi. Dalje bomo redno, leto za letom, prinašali v Gospodovo hišo prvine svoje zemlje in prvine vsakršnega sadnega drevja, prvorojence svojih sinov in svoje živine, kakor je zapisano v postavi. Tudi prvence svojega goveda in svoje drobnice bomo oddajali v hišo našega Boga, za duhovnike, ki opravljajo službo v hiši našega Boga. Prvine svojih testenin in svojih darov povzdignjenja, sadov vsakršnega drevja, vina in olja bomo prinašali duhovnikom v izbe hiše našega Boga, kakor tudi levitom desetino od naše zemlje. Levitom gre v vseh mestih tudi desetina od našega dela. Duhovnik izmed Aronovih sinov naj bo z leviti, kadar leviti prejemajo desetino. Leviti naj od desetine oddajo deseti del v hišo našega Boga, v izbe hišne zakladnice. V te izbe naj Izraelovi sinovi in sinovi levitov prinašajo dar povzdignjenja, žito, novo vino in olje. Tam so priprave svetišča, službujoči duhovniki, vratarji in pevci. In nikoli ne bomo zapustili hiše našega Boga. Knezi ljudstva so se naselili v Jeruzalemu, preostalo ljudstvo pa je žrebalo, da bi enega od desetih naselili v Jeruzalemu, svetem mestu, drugih devet pa po drugih mestih. Ljudstvo je blagoslavljalo vse ljudi, ki so se prostovoljno naselili v Jeruzalemu. To pa so poglavarji pokrajine, ki so se naselili v Jeruzalemu in po Judovih mestih. Naselili so se vsak na svoji posesti, v svojih mestih: Izraelci, duhovniki, leviti, služitelji in sinovi Salomonovih služabnikov. V Jeruzalemu so se naselili Judovi in Benjaminovi sinovi. Med Judovimi sinovi so bili: Atajá, sin Uzíja, sinú Zaharija, sinú Amarjája, sinú Šefatjája, sinú Mahalaléla, izmed Perecovih sinov; Maasejá, sin Baruha, sinú Kolhozéja, sinú Hazajája, sinú Adajája, sinú Jojaríba, sinú Zaharija, sinú Šilčana. Vseh Perecovih sinov, ki so prebivali v Jeruzalemu, je bilo štiristo oseminšestdeset; sami hrabri možje. To pa so Benjaminovi sinovi: Salú, sin Mešuláma, sinú Joéda, sinú Pedajája, sinú Kolajája, sinú Maasejája, sinú Itiéla, sinú Ješajája. Za njim še Gabáj in Saláj; skupaj devetsto osemindvajset oseb. Zihríjev sin Joél je bil njihov nadzornik, Senuájev sin Juda pa upravitelj mesta. Med duhovniki so bili: Jojaríbov sin Jedajá, Jahín, Serajá, sin Hilkijája, sinú Mešuláma, sinú Cadóka, sinú Merajóta, sinú Ahitúba, predstojnika Božje hiše, in njihovi bratje, ki so opravljali delo na hiši; skupaj osemsto dvaindvajset oseb. Potem še Adajá, sin Jeroháma, sinú Pelaljája, sinú Amcíja, sinú Zeharjája, sinú Pašhúrja, sinú Malkijája in njegovi bratje, družinski poglavarji; skupaj dvesto dvainštirideset oseb. Dalje Amašsáj, sin Azaréla, sinú Ahzája, sinú Mešilemóta, sinú Imêrja, in njihovi bratje, hrabri junaki; skupaj sto osemindvajset oseb. Njihov nadzornik je bil Hagedolímov sin Zabdiél. Med leviti so bili: Šemajá, sin Hašúba, sinú Azrikáma, sinú Hašabjája, sinú Buníja. Potem Šabetáj in Jozabád, izmed poglavarjev levitov. Ta dva sta bila odgovorna za zunanja dela pri Božji hiši. Dalje Matanjá, sin Miha, sinú Zabdíja, sinú Asáfa. Ta je bil prvi pevec hvalnic in je začenjal molitev. Dalje Bakbukjá, drugi med svojimi brati, in Abdá, sin Šamúa, sinú Galála, sinú Jedutúna. Vseh levitov v svetem mestu je bilo dvesto štiriinosemdeset. Vratarji so bili: Akúb, Talmón in njuni bratje, ki so stražili pri vratih; skupaj sto dvainsedemdeset oseb. Drugi Izraelci, duhovniki in leviti pa so bili po vseh Judovih mestih, vsak na svoji posesti. Služitelji pa so prebivali na Ofelu. Čez služitelje sta bila postavljena Cihá in Gišpá. Nadzornik levitov v Jeruzalemu je bil Uzí, sin Baníja, sinú Hašabjája, sinú Matanjája, sinú Miha, izmed Asáfovih sinov. Ti so prepevali pri službi v Božji hiši. Glede teh je kralj naročil in jim določil oskrbnino za vsak dan. Mešezabélov sin Petahjá, izmed sinov Judovega sina Zeraha, pa je bil kralju pri roki za vse zadeve ljudstva. Kar zadeva vasi po njihovih poljih, so se nekateri izmed Judovih sinov naselili v Kirját Arbi in v njenih naseljih, dalje v Dibónu in v njegovih naseljih, v Kabceélu in v njegovih vaseh, ter v Ješúi, v Moladáju, v Bet Peletu, v Hacár Šuálu, v Beeršébi in v njenih naseljih, v Ciklágu, v Mehóni in njeni okolici, v En Rimónu, v Cori, v Jarmútu, v Zanóahu, v Adulámu in v njegovih vaseh, v Lahíšu in na njegovih poljanah, v Azéki in v njenih naseljih. Bili so naseljeni od Beeršébe do Ge Hinóma. Benjaminovi sinovi pa so bili v Gebi, v Mihmásu, v Aji, v Betelu in v njegovih naseljih, v Anatótu, v Nobu, v Anánji, v Hacórju, v Rami, v Gitájimu, v Hadídu, v Cebojímu, v Nebalátu, v Lodu, v Onóju in v dolini obrtnikov. Od levitov pa so bili nekateri med Judovci, drugi pa z Benjaminovci. Tile so duhovniki in leviti, ki so šli s Šealtiélovim sinom Zerubabélom in z Ješúom: Serajá, Jirmejá, Ezrá, Amarjá, Malúh, Hatúš, Šehanjá, Rehúm, Meremót, Idó, Ginetón, Abíja, Mijamín, Maadjá, Bilgá, Šemajá, Jojaríb, Jedajá, Salú, Amók, Hilkijá, Jedajá. Ti so bili poglavarji duhovnikov in njihovih bratov v Ješúovih dneh. Leviti: Ješúa, Binúj, Kadmiél, Šerebjá, Juda in Matanjá, ki je skupaj s svojimi brati bil določen za petje hvalnic. Bakbukjá in Uní, njihova brata, sta jim pri službi stala nasproti. Ješúu se je rodil Jojakím, Jojakímu se je rodil Eljašíb, Eljašíbu se je rodil Jojadá, Jojadáju se je rodil Jonatan in Jonatanu se je rodil Jadúa. V Jojakímovih dneh so bili poglavarji družin duhovniki: Serajájeve družine Merajá, Jirmejájeve Hananjá, Ezrove Mešulám, Amarjájeve Johanán, Malúhove Jonatan, Šebanjájeve Jožef, Harímove Adná, Merajótove Helkáj, Idójeve Zeharjá, Ginetónove Mešulám, Abíjeve Zihrí, Minjamínove …, Maadjájeve Piltáj, Bilgájeve Šamúa, Šemajájeve Jonatan, Jojaríbove Matenáj, Jedajájeve Uzí, Salájeve Kaláj, Amókove Eber, Hilkijájeve Hašabjá, Jedajájeve Netanél. Leviti, poglavarji družin, so bili popisani v dneh Eljašíba, Jojadája, Johanána in Jadúa, duhovniki pa, ko je kraljeval Perzijec Darej. Levijevi sinovi, ki so bili prav tako poglavarji družin, so bili popisani v knjigo letopisov do dni Eljašíbovega sina Johanána. Poglavarji levitov, Hašabjá, Šerebjá in Kadmiélov sin Ješúa, skupaj z njihovimi brati, ki so jim pri petju hvalnic stali nasproti, so izmenično prepevali pesmi in hvalnice, po zapovedi Božjega moža Davida. Matanjá, Bakbukjá, Obadjá, Mešulám, Talmón in Akúb so bili čuvaji in vratarji pri skladiščnih vratih. Svojo službo so opravljali v dneh Jojakíma, sina Ješúa, sinú Jocadákovega, in v dneh namestnika Nehemija ter duhovnika in pismouka Ezra. Za posvetitev jeruzalemskega obzidja so po vseh njihovih krajih poiskali levite, da so prišli v Jeruzalem in tako v veselju obhajali praznik posvetitve s hvalnicami in s petjem, s cimbalami, s harfami in s citrami. Pevci so prišli iz vseh okoliških predelov Jeruzalema in iz netófčanskih vasi, iz Bet Gilgála ter z gebskih in azmávetskih poljan. Pevci so si namreč zgradili vasi v jeruzalemski okolici. Duhovniki in leviti so se tedaj očistili, očistili ljudstvo, vrata in obzidje. Nato sem popeljal Judove kneze na obzidje in jih razporedil v dva velika hvalniška zbora. Eden je šel po obzidju na desno, proti Gnojnim vratom. Za njimi pa so šli Hošajá ter polovica Judovih knezov, Azarjá, Ezra, Mešulám, Juda, Benjamin, Šemajá in Jirmejá. Med sinovi duhovnikov s trobentami pa Zeharjá, sin Jonatana, sinú Šemajája, sinú Matanjája, sinú Mihajája, sinú Zahúrja, sinú Asáfa, in njegovi bratje Šemajá, Azarél, Milaláj, Gilaláj, Maáj, Netanél, Juda ter Hananí z glasbili Božjega moža Davida. Pismouk Ezra pa je bil pred njimi. Ko so prišli do Studenčnih vrat, so se na nasprotni strani povzpeli po stopnicah Davidovega mesta in nato navzgor po obzidju k Davidovi hiši in do Vodnih vrat na vzhodu. Drugi hvalniški zbor pa je šel na levo in jaz s polovico ljudstva za njimi, gor po obzidju do Pečnega stolpa in do Širokega zidu. Nato do Efrájimovih vrat, do Starih in do Ribjih vrat. Dalje do Hananélovega stolpa, do stolpa Mea in Ovčjih vrat. Pri Jetniških vratih smo se ustavili. Dva hvalniška zbora sta se potem postavila v Božjo hišo. Tudi jaz in polovica oblastnikov skupaj z menoj. Potem duhovniki Eljakím, Maasejá, Minjamín, Mihajá, Eljoenáj, Zeharjá, Hananjá s trobentami, in Maasejá, Šemajá, Eleazar, Uzí, Johanán, Malkijá, Elám in Ezer s pevci, ki so prepevali pod Jizrahjájevim vodstvom. Tisti dan je ljudstvo darovalo številne klavne daritve in se veselilo, kajti Bog jih je obdaril z velikim veseljem. Tudi žene in otroci so se veselili in veselje Jeruzalema je bilo slišati daleč naokoli. Tisti dan so bili nekateri možje postavljeni za nadzornike pri skladiščnih izbah za darove povzdignjenja, za prvine in za desetine, da bi vanje zbirali od polj posameznih mest, po postavi določeno količino za duhovnike in levite. Judje so bili namreč zelo veseli navzočih duhovnikov in levitov. Ti so skrbeli za službo svojemu Bogu in za službo očiščevanja. Tako tudi pevci in vratarji, po zapovedi Davida in njegovega sina Salomona. Kajti od nekdaj, od dni Davida in Asáfa, ki je bil vodja pevcev, so slavili Boga s hvalno in zahvalno pesmijo. Ves Izrael je tudi v Zerubabélovih in Nehemijevih dneh dan za dnem oddajal pristojbine za pevce in vratarje ter posvečene darove za levite. Leviti pa so del posvečenih darov oddajali Aronovim sinovom. Tistega dne smo na ušesa ljudstva brali iz Mojzesove knjige. V njej smo našli zapisano, naj Amónec in Moábec nikoli ne stopita v Božje občestvo, ker Izraelovim sinovom nista prišla naproti s kruhom in vodo, temveč sta proti njim najela Bileáma, da bi jih preklel. Naš Bog je kletev obrnil v blagoslov. Ko so slišali postavo, so vse tujce izločili iz Izraela. Pred tem je duhovnik Eljašíb, Tobijev sorodnik, ki je bil postavljen čez izbe hiše našega Boga, njemu pripravil veliko izbo. Tja so prej dajali jedilne daritve, kadilo, priprave in desetine od žita, vina in olja, po zapovedi namenjene za levite, pevce in vratarje, ter prispevke duhovnikom. Ko se je to zgodilo, nisem bil v Jeruzalemu, kajti v dvaintridesetem letu babilonskega kralja Artakserksa sem se vrnil h kralju. Po določenem času sem prosil kralja, da sem spet šel v Jeruzalem. Spoznal sem zlo, ki ga je storil Eljašíb, ko je Tobiju uredil prostor v dvorih Božje hiše. To me je zelo prizadelo in pometal sem vse stvari Tobijeve hiše ven iz izbe. Potem sem rekel, naj počistijo izbe in spet spravijo tja priprave Božje hiše, jedilne daritve in kadilo. Izvedel sem tudi, da levitom niso dajali pristojbin in da so leviti ter pevci, določeni za službo, zbežali vsak na svojo posest. Oštel sem oblastnike in rekel: »Zakaj je Božja hiša zapuščena?« Potem sem jih zbral skupaj in postavil na njihova mesta. Ves Juda je tedaj prinesel v skladišča desetine od žita, vina in olja. Za nadzornike nad skladišči sem postavil duhovnika Šelemjája, pismouka Cadóka in Pedajája izmed levitov. Njim v pomoč pa je bil Hanán, sin Zahúrja, sinú Matanjája. Ti so namreč veljali za zanesljive ljudi. Njim je bila zaupana tudi delitev dajatev med njihove brate. »Moj Bog, spominjaj se tega in ne izbriši moje dobrote, ki sem jo izkazoval za Božjo hišo in za službo v njej!« V tistih dneh sem v Judu opazil, da so ljudje ob sobotah stiskali grozdje ali pospravljali snopje in ga nakladali na osle. Tudi z vinom, grozdjem, smokvami in z vsakovrstnimi posli so se v Jeruzalemu ukvarjali na sobotni dan. Posvaril sem tudi tiste, ki so na ta dan prodajali živila. Tirci pa, ki so se tu naselili, so prinašali ribe in vsakovrstno blago ter ga v soboto prodajali po Jeruzalemu Judovim sinovom. Opozoril sem Judove odličnike in jim rekel: »Kaj je ta hudobija, kar počenjate in tako oskrunjate sobotni dan? Ali niso tako delali vaši očetje in je naš Bog nad nas in nad to mesto poslal vso to nesrečo? Vi pa še povečujete srd nad Izraelom, ko oskrunjate soboto.« Potem sem rekel, naj še pred soboto in ko bo mrak nad jeruzalemskimi vrati, zaprejo vratnice. Tudi sem rekel, naj jih ne odpirajo vse do dneva po soboti, in postavil nekaj svojih služabnikov pri vratih, da ne bi nikakršno blago prišlo skoznje na sobotni dan. Tako so morali tržci in prodajalci raznovrstnega blaga enkrat ali dvakrat prenočiti zunaj Jeruzalema. Posvaril sem jih in jim rekel: »Zakaj prenočujete pred obzidjem? Če to storite še enkrat, bom iztegnil svojo roko nad vas.« Od tistega časa niso več prihajali ob sobotah. Levitom pa sem rekel, naj se očistijo in pridejo stražit vrata, da se bo posvečeval sobotni dan. »Moj Bog, tudi tega se spominjaj in mi prizanesi po svoji veliki dobroti!« V tistih dneh sem tudi videl Judovce, ki so bili vzeli Ašdódke, Amónke in Moábke za žene. Polovica njihovih sinov je govorila po ašdódsko ali jezik drugih narodov, niso pa znali govoriti po judovsko. Oštel sem jih in preklel, udaril po nekaterih možeh med njimi in jih zlasal. Potem sem jih pri Bogu zarotil: »Ne dajajte svojih hčera njihovim sinovom in njihovih hčera ne jemljite za svoje sinove ali zase! Ali se ni zoper to pregrešil Salomon, Izraelov kralj? Med mnogimi narodi ni bilo kralja kakor on. Bil je ljub svojemu Bogu in Bog ga je postavil za kralja nad vsem Izraelom in tudi njega so tuje žene zapeljale v greh. Zdaj se to sliši o vas, kako počenjate to veliko hudobijo in se izneverjate Bogu, ko jemljete tujke za žene.« Eden izmed Jojadájevih sinov, sin vélikega duhovnika Eljašíba, pa je bil zet Horónca Sanbaláta; tega sem spodil od sebe. »Moj Bog, spominjaj se jih, kajti oskrunili so duhovništvo in tudi zavezo z duhovniki in leviti!« Tako sem jih očistil vsega tujega, določil službe duhovnikom in levitom, vsakemu po njegovi dolžnosti. Poskrbel sem tudi za dajatve drv ob določenih časih in za prvine. »Moj Bog, spominjaj se me v dobro!« Bilo je v dneh Ahasvérja, tistega Ahasvérja, ki je kraljeval od Indije do Etiopije nad sto sedemindvajsetimi pokrajinami. Tiste dni, ko je kralj Ahasvér sedèl na prestolu svojega kraljestva v prestolnici Suze, je v tretjem letu svojega kraljevanja napravil vsem svojim knezom in služabnikom gostijo, na kateri so bili pri njem vojni poveljniki Perzije in Medije s plemiči in pokrajinski poglavarji, medtem ko je razkazoval sijajno bogastvo svojega kraljestva in bleščečo slavo svoje veličine, mnogo dni, sto osemdeset dni. Ko so se ti dnevi dopolnili, je kralj vsemu ljudstvu, kar se ga je našlo v prestolnici Suze, od najvišjega do najnižjega, napravil sedemdnevno gostijo na dvorišču v vrtu kraljeve palače. Na srebrnih drogovih vrh alabastrnih stebrov so bile z vrvicami iz bele tančice in rdečega škrlata pripete tkanine iz belega platna in bombaža ter iz vijoličastega škrlata. Na tleh, ki so bila iz dragih kamnov, alabastra, biserovine in pisanega marmorja, so stali zlati in srebrni ležalniki. Pijačo so točili v zlate posode, posode različnih vrst. Kraljevega vina je bilo v izobilju, kakor se spodobi kraljevski darežljivosti. Pili so po naročilu, naj nikogar ne silijo, kajti kralj je zapovedal vsem upraviteljem svojega dvora, naj vsakemu postrežejo po želji. Kraljica Vaští pa je pripravila ženam gostijo v palači kralja Ahasvérja. Sedmi dan, ko je bil kralj Ahasvér od vina dobre volje, je ukazal Mehumánu, Bizetáju, Harbonáju, Bigtáju, Abagtáju, Zetárju in Karkásu, sedmim evnuhom, ki so služili kralju Ahasvérju, naj privedejo kraljico Vaští s kraljevsko krono pred kralja, da bi ljudstvu in knezom pokazal njeno lepoto, kajti bila je lepa na pogled. Kraljica Vaští pa ni hotela priti na kraljevo besedo, ki ji jo je po evnuhih sporočil. Zato se je kralj zelo razsrdil in njegova jeza se je razvnela. Tedaj je kralj dejal modrim, ki so poznali čase, kajti tako so bile kraljeve zadeve predložene vsem, ki so bili izvedeni v zakonu in pravu, tistim, ki so mu bili blizu, Karšenáju, Šetárju, Admátu, Taršíšu, Meresu, Marsenáju, Memuhánu, sedmim perzijskim in medijskim knezom, ki so smeli gledati kraljevo obličje, tistim, ki so sedeli prvi v kraljestvu: »Kaj je treba po zakonu storiti s kraljico Vaští, ker ni storila po povelju kralja Ahasvérja, ki ji ga je bil sporočil po evnuhih?« Tedaj je Memuhán odgovoril pred kraljem in pred knezi: »Kraljica Vaští se ni pregrešila samo proti kralju, temveč tudi proti vsem knezom in vsem ljudstvom v vseh pokrajinah kralja Ahasvérja. Kajti kraljičino dejanje se bo razvedelo med vsemi ženami, da bodo prezirale svoje može in bodo govorile: ›Kralj Ahasvér je ukazal, naj pripeljejo kraljico Vaští predenj, pa ni prišla.‹ Še danes bodo perzijske in medijske kneginje, ki so slišale o kraljičinem dejanju, o tem govorile vsem kraljevim knezom in tako bo preziranja in jeze na pretek. Če se kralju zdi dobro, naj od njega izide kraljevski odlok, ki naj bo zapisan v zakonik Perzije in Medije in ga ne bo mogoče preklicati, da kraljica Vaští ne sme več stopiti pred kralja; kralj pa naj izroči njeno kraljevsko dostojanstvo drugi, ki je boljša od nje. Ko bodo odlok, ki ga bo kralj izdal, razglasili po vsem njegovem kraljestvu – zares, prostrano je –, bodo vse žene dajale čast svojim možem, od velikih do majhnih.« Ta predlog je bil kralju in knezom všeč in kralj je storil po Memuhánovem nasvetu. Poslal je pisma v vse svoje pokrajine, in sicer v vsako pokrajino v njeni pisavi in vsakemu ljudstvu v njegovem jeziku, da bi bil vsakdo gospodar v svoji hiši in bi govoril v jeziku svojega ljudstva. Po teh dogodkih, ko se je jeza kralja Ahasvérja polegla, se je spomnil na Vaští, na to, kar je storila, in na to, kar je bilo sklenjeno proti njej. Tedaj so rekli kraljevi mladeniči, ki so mu stregli: »Naj se za kralja poiščejo mladenke, device, lepe na pogled. Naj kralj v vsaki pokrajini svojega kraljestva postavi poverjenike, ki bodo zbrali vse mladenke, device, lepe na pogled, v prestolnico Suze, v ženski dvor pod nadzorstvo kraljevega evnuha Hegája, varuha ženà; naj jim dajo njihova mazila. Dekle, ki bo kralju všeč, naj postane kraljica namesto Vaští.« Ta beseda je bila kralju všeč in storil je tako. V prestolnici Suze je živel Jud po imenu Mordohaj, sin Jaíra, sinú Šimíja, sinú Kiša, Benjaminovca, ki je bil izgnan iz Jeruzalema med izgnanci, ki so bili izgnani z Judovim kraljem Jojahínom, ki jih je izgnal babilonski kralj Nebukadnezar. Bil je rednik Hadáse, to je Estere, hčere svojega strica, ker ni imela več ne očeta ne matere. Dekle je bilo lepe postave in lepo na pogled. Ko sta ji umrla oče in mati, si jo je Mordohaj vzel za hčer. Ko so razglasili kraljev ukaz in njegovo odločbo in so v prestolnici Suze zbrali mnogo deklet pod Hegájevo nadzorstvo, so tudi Estero vzeli v kraljevo palačo pod nadzorstvo Hegája, varuha ženà. Dekle je bilo lepo v njegovih očeh in je našlo naklonjenost pred njegovim obličjem. Hitro ji je priskrbel mazila in živež ter sedem izbranih služabnic iz kraljeve palače. Potem je premestil njo in njene služabnice v najboljše prostore ženskega dvora. Estera ni razodela ne svojega ljudstva ne svojega rodu, ker ji je bil Mordohaj ukazal, naj tega ne razodene. Mordohaj pa se je dan za dnem sprehajal pred dvoriščem ženskega dvora, da bi izvedel, kako se Estera počuti in kaj se z njo dogaja. Ko je prišla za vsako dekle vrsta, da gre h kralju Ahasvérju, ob koncu dvanajstih mesecev po predpisih za žene, ker je bil to redni čas za njihovo lepotičenje, šest mesecev z oljem mire, šest mesecev z balzamom in z drugimi ženskimi lepotili, je tako dekle prišlo h kralju; dali so ji vse, kar koli je hotela vzeti iz ženskega dvora s seboj v kraljevo palačo. Zvečer je prišla, zjutraj pa se je vrnila v drug ženski dvor pod nadzorstvo kraljevega evnuha Šaašgáza, varuha stranskih ženà. Ni prišla več h kralju, razen če je kralju ugajala in jo je dal z imenom poklicati. Ko je Estera, hči Abihájila, strica Mordohaja, ki si jo je bil vzel za hčer, prišla na vrsto, da gre h kralju, ni zahtevala nič drugega kot to, kar je določil kraljevi evnuh Hegáj, varuh ženà. In zgodilo se je, da je Estera našla naklonjenost v očeh vseh, ki so jo videli. Tako so vzeli Estero h kralju Ahasvérju v njegovo kraljevo palačo v desetem mesecu, to je v mesecu tébetu, v sedmem letu njegovega kraljevanja. Kralj je vzljubil Estero bolj kot vse druge žene in našla je milost in naklonjenost pred njim, bolj kot vse mladenke. Posadil ji je kraljevsko krono na glavo in jo naredil za kraljico namesto Vaští. Potem je kralj napravil veliko gostijo vsem svojim knezom in služabnikom, gostijo Esteri na čast, pokrajinam je naklonil davčni popust in s kraljevsko darežljivostjo razdelil darove. Ko so drugič zbirali mladenke in je Mordohaj sedèl pri kraljevih vratih, Estera ni razodela ne svojega rodu ne svojega ljudstva, kakor ji je bil Mordohaj ukazal. Mordohajevo besedo je Estera izpolnjevala kakor takrat, ko je bila še rejenka pri njem. Tiste dni, ko je Mordohaj sedèl pri kraljevih vratih, sta se raztogotila Bigtán in Tereš, dva izmed kraljevih evnuhov, stražnikov pri vhodu, in iskala sta priložnost, da iztegneta roko po kralju Ahasvérju. To je izvedel Mordohaj in razodel kraljici Esteri. Estera pa je v Mordohajevem imenu povedala kralju. Ko so stvar raziskali in odkrili, da je res, so oba obesili na vislice. Dogodek pa so vpričo kralja zapisali v knjigo letopisov. Po teh dogodkih je kralj Ahasvér povzdignil Hamedátovega sina Hamána, Agágovca. Podelil mu je visoko dostojanstvo in mu dal častni sedež pred vsemi knezi, ki so bili pri njem. Vsi kraljevi služabniki, ki so bili pri kraljevih vratih, so se priklanjali in padali na kolena pred Hamánom; tako je bil namreč kralj zanj ukazal. Mordohaj pa se ni klanjal in ni padal na kolena. Kraljevi služabniki, ki so bili pri kraljevih vratih, so rekli Mordohaju: »Zakaj prestopaš kraljevo zapoved?« In ko so mu prigovarjali dan na dan, pa jih ni poslušal, so to naznanili Hamánu, da bi videli, ali bo obveljal Mordohajev izgovor; rekel jim je bil namreč, da je Jud. Ko je Hamán videl, da se mu Mordohaj ne klanja in ne pada na kolena, ga je obšlo razburjenje. A zdelo se mu je premalo, da bi samo nad Mordohaja iztegnil roko. Ker so mu razodeli, kateremu narodu pripada Mordohaj, je Hamán iskal priložnost, da bi vse Jude, ki so prebivali po Ahasvérjevem kraljestvu, pokončal skupaj z Mordohajem. Prvega meseca, to je meseca nisána, v dvanajstem letu kralja Ahasvérja, so pred Hamánom metali pur, to je žreb, od dneva do dneva in od meseca do meseca, do dvanajstega meseca, ki je mesec adár. Tedaj je Hamán rekel kralju Ahasvérju: »Obstaja ljudstvo, razkropljeno in raztreseno med ljudstvi, po vseh pokrajinah tvojega kraljestva; njihovi zakoni so drugačni od vsakega drugega ljudstva, in kraljevih zakonov ne izpolnjujejo. Ne bo dobro za kralja, če jih pusti pri miru. Če je kralju všeč, naj se zapiše, da jih je treba uničiti. In odtehtal bom na roke zakladničarjem deset tisoč talentov srebra, da ga spravijo v kraljevo zakladnico.« Tedaj si je kralj snel z roke svoj pečatni prstan ter ga dal Hamedátovemu sinu Hamánu, Agágovcu, sovražniku Judov. In kralj je rekel Hamánu: »Srebro ti je prepuščeno, pa tudi ljudstvo, da storiš z njim, kar je dobro v tvojih očeh.« In poklicani so bili kraljevi pisarji, prvega meseca, trinajstega dne, in bilo je napisano, kakor je Hamán ukazal kraljevim namestnikom, načelnikom vseh pokrajin ter poglavarjem vseh ljudstev, vsaki pokrajini v njeni pisavi in vsakemu ljudstvu v njegovem jeziku; napisano je bilo v imenu kralja Ahasvérja in zapečateno s kraljevim prstanom. Pismo so po hitrih slih poslali v vse kraljeve pokrajine, naj pokončajo, pomorijo in pogubijo vse Jude, od mladeniča do starca, otroke in žene, v enem dnevu, trinajsti dan dvanajstega meseca, to je meseca adárja, in naj zaplenijo njihovo imetje. Prepis pisma naj izdajo kot zakon v vsaki pokrajini in ga razglasijo vsem ljudstvom, da bi bila pripravljena na ta dan. Hitri sli so urno odpotovali po kraljevem povelju, in v prestolnici Suze je bil izdan zakon. Kralj in Hamán sta sedla popivat, mesto Suze pa je bilo zbegano. Ko je Mordohaj izvedel vse, kar se je zgodilo, je pretrgal svoja oblačila, si nadel raševnik in pepel, šel po sredi mesta ter vpil z glasnim in bridkim vpitjem. Prišel je do kraljevih vrat, kajti v raševniku nihče ni smel stopiti skozi kraljeva vrata. Tudi v vsaki pokrajini, kamor koli sta prišla kraljev ukaz in njegov zakon, je bilo veliko žalovanje med Judi, post, jok in tarnanje; mnogi so si postiljali na raševini in pepelu. Ko so Esterine služabnice in njeni evnuhi prišli in ji to povedali, se je kraljica zelo prestrašila. Poslala je oblačila, da bi vanje oblekli Mordohaja in mu odvzeli raševnik, pa jih ni sprejel. Tedaj je Estera poklicala Hatáha, enega izmed kraljevih evnuhov, ki ji ga je bil postavil za služabnika, in ga poslala k Mordohaju, da bi izvedela, kaj to pomeni in čemú je tako. Hatáh je šel k Mordohaju na mestni trg, ki je bil pred kraljevimi vrati, in Mordohaj mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo, tudi o vsoti srebra, ki ga je Hamán obljubil odtehtati v kraljevo zakladnico, za uničenje Judov. Izročil mu je tudi prepis ukaza, ki je bil izdan v Suzah, za njihovo pokončanje, da ga pokaže Esteri, ji sporoči in ji naroči, naj gre h kralju iskat milosti in ga prosit za svoje ljudstvo. Hatáh je prišel in Esteri sporočil Mordohajeve besede. Estera je Hatáhu rekla in mu sporočila za Mordohaja: »Vsi kraljevi služabniki in ljudstvo v kraljevih pokrajinah vedo, da je za vsakega moškega ali žensko, ki pride h kralju v notranji dvor, ne da bi bil poklican, en zakon: da ga usmrtijo; razen tistega, proti kateremu kralj iztegne zlato žezlo: ta ostane pri življenju. Jaz pa nisem bila poklicana, da bi prišla h kralju teh trideset dni.« Mordohaju so sporočili Esterine besede. Mordohaj je dejal, da bi odgovorili Esteri: »Nikar si ne misli v svoji duši, da se boš ti edina med Judi rešila v kraljevi palači. Kajti če boš v tem času res molčala, pride od drugod Judom olajšanje in rešitev, ti in hiša tvojega očeta pa se boste pogubili. Kdo ve, če nisi prav za čas, kakršen je zdaj, prišla do kraljevskega dostojanstva?« Estera je rekla, da bi odgovorila Mordohaju: »Pojdi, zberi vse Jude, ki so v Suzah, in postite se zame! Tri dni ne jejte in ne pijte, ne ponoči ne podnevi! Tudi jaz in moje služabnice se bomo tako postile. Tako pojdem h kralju, čeprav je proti zakonu, in če moram umreti, umrem.« Mordohaj je šel in storil vse, kakor mu je bila Estera naročila. In bilo je tretji dan, ko je Estera oblekla kraljevska oblačila in stopila v notranji dvor kraljeve hiše, nasproti kraljevi hiši. Kralj je sedèl na svojem kraljevskem prestolu v kraljevi hiši nasproti vhodu v hišo. Ko je kralj zagledal kraljico Estero, ki je stala v dvoru, je našla naklonjenost v njegovih očeh in kralj je iztegnil proti Esteri zlato žezlo, ki je bilo v njegovi roki. Estera se je približala in se dotaknila konca njegovega žezla. Kralj ji je rekel: »Kaj ti je, kraljica Estera? Kaj je tvoja želja? Če bi tudi bilo do pol kraljestva, ti bo dano.« Estera je rekla: »Če je kralju všeč, naj pride kralj danes s Hamánom na gostijo, ki sem jo zanj pripravila.« Kralj je dejal: »Brž pokličite Hamána, da izvršimo Esterino besedo.« Kralj in Hamán sta torej prišla na gostijo, ki jo je pripravila Estera. Kralj je na vinski gostiji dejal Esteri: »Kaj je tvoja želja? Dano ti bo. Kaj je tvoja prošnja? Če bi tudi bilo do pol kraljestva, se ti bo izpolnilo.« Estera je odgovorila in rekla: »Moja želja in moja prošnja? Če sem našla milost v kraljevih očeh in če je kralju všeč, da ustreže moji želji in izpolni mojo prošnjo, naj pride kralj s Hamánom na gostijo, ki jima jo bom pripravila, in jutri bom storila po kraljevi besedi.« Tega dne je Hamán odšel vesel in dobre volje. Ko pa je Hamán pri kraljevih vratih zagledal Mordohaja, ki ni vstal in se pred njim ni zganil, je Hamána napolnila jeza nad Mordohajem. Vendar se je Hamán zadržal. Ko je prišel domov, je poslal sle in dal privesti svoje prijatelje in svojo ženo Zêrešo. In Hamán jim je pripovedoval o sijaju svojega bogastva, o svojih mnogih sinovih in o vsem, s čimer ga je kralj poveličal, in kako ga je povišal nad kneze in kraljeve služabnike. Nazadnje je Hamán rekel: »In celo kraljica Estera ni dala nikomur priti s kraljem na gostijo, ki jo je pripravila, razen meni, in tudi za jutri sem s kraljem povabljen k njej. Toda vse to mi nič ne pomeni, dokler vidim, da sedi Jud Mordohaj pri kraljevih vratih.« Njegova žena Zêreša in vsi njegovi prijatelji so mu rekli: »Naj naredijo petdeset komolcev visoke vislice in jutri zjutraj govori s kraljem, naj nanje obesijo Mordohaja. Potem pojdi vesel s kraljem na gostijo.« Predlog je bil Hamánu všeč in dal je narediti vislice. Tisto noč je kralju spanje ubežalo, zato si je dal prinesti knjigo spominov, letopise, da so jo brali pred kraljem. Našli so zapisano, kako je Mordohaj sporočil o Bigtánu in Terešu, dveh kraljevih evnuhih, stražnikih pri vhodu, ki sta iskala priložnost, da bi iztegnila roko po kralju Ahasvérju. Kralj je rekel: »Kaj je bilo storjeno za Mordohaja, za njegovo čast in veličino?« Kraljevi služabniki, ki so mu stregli, so odgovorili: »Nič ni bilo storjeno zanj.« Kralj je rekel: »Kdo je na dvoru?« Prav tedaj je Hamán prišel v preddvor kraljeve hiše, da bi kralju predlagal, naj Mordohaja obesijo na vislice, ki jih je bil zanj pripravil. Kraljevi služabniki so rekli: »Glej, Hamán stoji na dvoru.« Kralj je rekel: »Naj vstopi.« Ko je Hamán prišel, mu je kralj rekel: »Kaj naj se zgodi možu, ki ga kralj želi počastiti?« Hamán je rekel v svojem srcu: »Koga drugega kakor mene želi kralj počastiti?« In Hamán je odvrnil kralju: »Možu, ki ga želi kralj počastiti, naj prinesejo kraljevsko oblačilo, kakršno je nosil kralj, in privedejo konja, na kakršnem je jezdil, ko so ga kronali za kralja. Oblačilo in konja naj izroče kateremu izmed plemenitih kraljevih knezov. Tako naj oblečejo moža, ki ga kralj želi počastiti, posadijo naj ga na konja in vodijo po mestnem trgu ter kličejo pred njim: ›Tako se godi možu, ki ga kralj želi počastiti!‹« Kralj je rekel Hamánu: »Brž vzemi oblačilo in konja, kakor si rekel, in stori tako Judu Mordohaju, ki sedi pri kraljevih vratih. Ne izpusti ničesar od vsega, kar si dejal.« Hamán je vzel oblačilo in konja, oblekel Mordohaja, ga posadil na konja in vodil po mestnem trgu ter klical pred njim: »Tako se godi možu, ki ga kralj želi počastiti.« Potem se je Mordohaj vrnil h kraljevim vratom, Hamán pa je hitel domov potrt in z zakrito glavo. In Hamán je pripovedoval svoji ženi Zêreši in vsem svojim prijateljem vse, kar se mu je pripetilo. Tedaj so mu rekli njegovi modreci in njegova žena Zêreša: »Če je Mordohaj, pred katerim si začel padati, judovskega rodu, ne boš uspel proti njemu, ampak boš gotovo padel pred njim.« Ko so še govorili z njim, so prišli kraljevi evnuhi in hitro odvedli Hamána na gostijo, ki jo je pripravila kraljica Estera. Kralj in Hamán sta torej prišla, da bi pila s kraljico Estero. Kralj je tudi ta drugi dan na vinski gostiji rekel Esteri: »Kaj je tvoja želja, kraljica Estera? Dano ti bo. Kaj je tvoja prošnja? Če bi tudi bilo do pol kraljestva, se ti bo izpolnilo.« Kraljica Estera je odgovorila in rekla: »Če sem našla milost v tvojih očeh, o kralj, in če je kralju všeč, naj mi bo podarjeno moje življenje na mojo željo in moje ljudstvo na mojo prošnjo. Kajti prodani smo, jaz in moje ljudstvo za pokončanje, morijo in pogubo. Ko bi bili prodani za sužnje in dekle, bi molčala, kajti ta stiska ne bi veljala kot oškodovanje kralja.« Tedaj je kralj Ahasvér vprašal kraljico Estero: »Kdo je to in kje je ta, ki ga nagiba srce, da bi storil tako?« Estera je rekla: »Mož stiske in sovražnik je Hamán, ta hudobnež.« Hamána je spreletel strah pred kraljem in kraljico. Kralj je v svojem razburjenju vstal od vinske gostije proti vrtu palače. Hamán pa je ostal, da bi pri kraljici Esteri prosil za svoje življenje, kajti videl je, da je kralj že sklenil pogubo zanj. Kralj se je vrnil z vrta palače v hišo vinske gostije, prav ko se je Hamán zgrudil na ležalnik, kjer je bila Estera. Kralj je dejal: »Ali hoče celo kraljici delati silo pri meni v hiši?« Komaj je prišla beseda iz kraljevih ust, že so Hamánu zagrnili obličje. Harboná, eden od kraljevih evnuhov, je rekel pred kraljem: »Glej, tudi vislice, katere je Hamán dal napraviti za Mordohaja, ki je govoril kralju v dobro, stojijo v Hamánovi hiši, petdeset komolcev visoke.« Kralj je dejal: »Obesite ga nanje!« In obesili so Hamána na vislice, ki jih je pripravil za Mordohaja, in kraljevo razburjenje se je poleglo. Kralj Ahasvér je tistega dne dal Esteri hišo Hamána, nasprotnika Judov. Mordohaj pa je prišel pred kralja, ker je Estera povedala, kaj ji je bil. Kralj je snel svoj pečatni prstan, ki ga je dal odvzeti Hamánu, in ga izročil Mordohaju, Estera pa je postavila Mordohaja nad Hamánovo hišo. Estera je ponovno govorila pred kraljem; padla mu je pred noge in ga jokaje prosila, da bi odvrnil hudobni načrt Agágovca Hamána in naklep, ki ga je koval proti Judom. Kralj je iztegnil proti Esteri zlato žezlo. Estera je vstala, stopila pred kralja in spregovorila: »Če je kralju všeč in če sem našla milost pred njim, če je zadeva pravilna pred kraljem in sem dobra v njegovih očeh, naj se zapiše, da kralj preklicuje pismo, naklep Hamedátovega sina Hamána, Agágovca, katero je dal napisati, da bi pogubil Jude, ki so po vseh kraljevih pokrajinah. Kajti kako bi mogla gledati nesrečo, ki naj zadene moje ljudstvo? Kako bi mogla gledati pogubo svojega sorodstva?« Kralj Ahasvér je rekel kraljici Esteri in Judu Mordohaju: »Glejta, Hamánovo hišo sem dal Esteri, njega samega pa so obesili na vislice, ker je iztegnil svojo roko po Judih. Vidva pa napišita glede Judov, kakor se zdi dobro v vajinih očeh, v kraljevem imenu in zapečatita s kraljevim prstanom! Kajti pisma, ki je bilo napisano v kraljevem imenu in zapečateno s kraljevim prstanom, ni mogoče preklicati.« Tisti čas, to je triindvajsetega dne tretjega meseca, ki je mesec siván, so poklicali kraljeve pisarje in natanko tako, kakor je Mordohaj ukazal, so pisali Judom, namestnikom, načelnikom in poglavarjem sto sedemindvajsetih pokrajin od Indije do Etiopije, vsaki pokrajini v njeni pisavi in vsakemu ljudstvu v njegovem jeziku, tudi Judom v njihovi pisavi in v njihovem jeziku. Pisati je dal v imenu kralja Ahasvérja in zapečatil s kraljevim prstanom ter po hitrih slih, ki so jezdili na državnih poštnih konjih, vzrejenih v žrebčarnah, razposlal pisma, po katerih je kralj Judom po vseh mestih dovolil, da se zberejo in postavijo v bran za svoje življenje. Vsako oboroženo krdelo ljudstva ali pokrajine, ki bi jih napadlo, smejo skupaj z ženami in otroki pokončati, pomoriti in pogubiti ter zapleniti njihovo premoženje, po vseh pokrajinah kralja Ahasvérja na isti dan, na trinajsti dan dvanajstega meseca, ki je mesec adár. Prepis pisma naj izdajo kot zakon v vsaki posamezni pokrajini in ga razglasijo vsem ljudstvom, da bi bili Judje pripravljeni na ta dan, da se maščujejo nad svojimi sovražniki. Hitri sli so po kraljevem povelju urno in naglo odjezdili na državnih poštnih konjih, v prestolnici Suze pa so izdali zakon. Mordohaj je od kralja odšel v kraljevskem oblačilu iz vijoličastega škrlata in belega platna, z veliko zlato krono ter s plaščem iz tančice in rdečega škrlata. Mesto Suze je vriskalo od veselja. Pri Judih je bila luč in veselje, radost in čast. V vsaki pokrajini in v vsakem mestu, povsod, kamor sta dospela kraljev ukaz in njegova odločba, je pri Judih vladalo veselje in radost, gostija in praznik. Mnogi izmed ljudstev dežele so postali Judje, ker je padel nanje strah pred Judi. V dvanajstem mesecu, ki je mesec adár, trinajstega dne, ko naj bi se izvršila kraljev ukaz in njegova odločba, na dan, ko so se sovražniki Judov nadejali, da jih bodo zmogli, se je obrnilo tako, da so Judje zmagali nad svojimi črtilci. Po vseh pokrajinah kralja Ahasvérja so se Judje zbrali v svojih mestih, da bi iztegnili roke po tistih, ki so jim hoteli húdo. In nihče ni vzdržal pred njimi, ker je strah navdal vsa ljudstva. In vsi poglavarji pokrajin, namestniki, načelniki in kraljevi uradniki so podpirali Jude, ker jih je navdal strah pred Mordohajem. Zares, Mordohaj je bil velik v kraljevi hiši. Glas o njem je šel po vseh pokrajinah, kajti ta mož Mordohaj je postajal vse večji. Judje so udarili po vseh svojih sovražnikih, z udarcem meča, umora in pogube, ter s svojimi črtilci ravnali po svoji volji. V prestolnici Suze so Judje pomorili in pogubili petsto mož. Tudi Paršandáta, Dalfóna, Aspáta, Poráta, Adaljája, Aridáta, Parmášta, Arisája, Aridája in Jezáta, deset sinov Hamedátovega sina Hamána, nasprotnika Judov, so umorili. Toda po plenu niso iztegnili svojih rok. Isti dan so kralju sporočili število umorjenih v mestu Suze. Kralj je dejal kraljici Esteri: »V prestolnici Suze so Judje pomorili in pogubili petsto mož, tudi deset Hamánovih sinov. Kaj šele so naredili v drugih kraljevih pokrajinah! Vendar kaj je tvoja želja? Dano ti bo. Kaj je še tvoja prošnja? Izpolnilo se ti bo.« Estera je rekla: »Če je kralju všeč, naj Judom v Suzah dovoli, da smejo tudi jutri ravnati po odloku današnjega dne; deset Hamánovih sinov pa naj obesijo na vislice.« Kralj je velel, naj storijo tako. V Suzah so izdali odlok, deset Hamánovih sinov pa so obesili. Judje v Suzah so se torej zbrali tudi štirinajsti dan meseca adárja in v Suzah pomorili tristo mož. Toda po plenu niso iztegnili svojih rok. Tudi drugi Judje, ki so prebivali v kraljevih pokrajinah, so se zbrali in postavili v bran za svoje življenje; pridobili so si mir pred svojimi sovražniki. Pomorili so petinsedemdeset tisoč svojih sovražnikov. Toda po plenu niso iztegnili svojih rok. To je bilo trinajsti dan meseca adárja; štirinajsti dan pa so počivali, to je bil dan gostije in veselja. Judje v Suzah pa so se zbrali trinajstega in štirinajstega dne ter počivali petnajstega dne, in ta dan so napravili za dan gostije in veselja. Zato imajo podeželski Judje, ki prebivajo v mestih brez obzidja, štirinajsti dan meseca adárja za dan veselja in gostije ter za praznik, ko drug drugemu pošiljajo darove. Mordohaj je popisal te dogodke in poslal pisma vsem Judom po vseh pokrajinah kralja Ahasvérja, bližnjim in daljnim, in jim naročil, naj vsako leto meseca adárja praznujejo štirinajsti dan in tudi petnajsti dan kot dneva, na katera so Judje dosegli mir pred svojimi sovražniki, in kot mesec, ki se jim je iz stiske spremenil v veselje in iz žalovanja v praznik. Ta dneva naj obhajajo kot dneva gostije in veselja, ko si drug drugemu pošiljajo darove in delijo darila ubogim. Kar so začeli opravljati in kar jim je Mordohaj pisal, so Judje sprejeli kot stalno navado. Kajti Hamedátov sin Hamán, Agágovec, nasprotnik vseh Judov, se je zarotil proti Judom, da bi jih pogubil; vrgel je pur, to je žreb, da bi jih ugonobil in pogubil, ko pa je to prišlo pred kralja, je s pismom ukazal, naj se njegov hudobni naklep, ki ga je bil zasnoval proti Judom, obrne na njegovo glavo in naj obesijo njega in njegove sinove na vislice. Zato so ta dneva imenovali purím, po besedi pur. Zato so – po vseh besedah tega pisma in po tem, kar so glede tega sami videli in kar se jim je pripetilo – Judje določili in zase, za svoje potomce in za vse, ki bi se jim pridružili, sprejeli kot navado, ki je ni mogoče odpraviti, da bodo ta dva dneva vsako leto praznovali, kot je predpisano, in v določenem času. Ta dneva bodo ohranili v spominu in ju iz roda v rod praznovali v vsaki družini, v vsaki pokrajini in v vsakem mestu. Ta dneva žrebov naj med Judi ne izgineta in njun spomin naj ne premine med njihovimi potomci. In kraljica Estera, Abihájilova hči, je skupaj z Judom Mordohajem pisala za vso potrditev veljavnosti praznika purím, z drugim pismom. Vsem Judom v vseh sto sedemindvajsetih pokrajinah Ahasvérjevega kraljestva sta poslala pismo z besedami miru in zvestobe, da bi ohranjali ta dneva purím ob njunem času, kakor sta jim določila Jud Mordohaj in kraljica Estera in kakor so si zase in za svoje potomce določili predpise o postu in o žalovanju. Esterin ukaz je določil te predpise o prazniku purím in zapisan je bil v knjigo. Kralj Ahasvér je naložil davek deželi in pomorskim otokom. Vsa njegova silna in mogočna dela kakor tudi natančno poročilo o veličini, h kateri je povzdignil Mordohaja, so zapisana v knjigi letopisov medijskih in perzijskih kraljev. Zares, Jud Mordohaj je bil drugi za kraljem Ahasvérjem, velik med Judi in priljubljen pri svojih številnih bratih. Prizadeval si je za dobro svojega ljudstva in govoril v blagor vsemu svojemu rodu. V deželi Uc je živel mož po imenu Job. Ta mož je bil popoln in iskren, bal se je Boga in se varoval hudega. Rodilo se mu je sedem sinov in tri hčere. Imel je sedem tisoč ovac in tri tisoč kamel, petsto parov volov, petsto oslic in zelo veliko služinčadi. Mož je bil največji med vsemi sinovi Vzhoda. Njegovi sinovi pa so imeli navado, da so v hiši vsakega ob zanj določenem času pripravljali gostijo in vabili tudi svoje tri sestre, da so jedle in pile z njimi. Ko so se zvrstili dnevi gostije, je Job pošiljal ponje in jih očiščeval. Vstajal je zgodaj zjutraj in daroval žgalne daritve po številu njih vseh. Job je namreč rekel: »Morda so moji sinovi grešili in žalili Boga v svojih srcih.« Tako je Job delal vsakikrat. Napočil je dan, ko so prišli Božji sinovi in se postavili pred Gospoda. Med njimi je prišel tudi satan. Gospod je rekel satanu: »Od kod prihajaš?« Satan je odgovoril Gospodu in rekel: »Potikal sem se po zemlji in se sprehajal po njej.« Gospod je rekel satanu: »Si kaj mislil v svojem srcu na mojega služabnika Joba? Ni mu enakega na zemlji, mož je popoln in iskren, boji se Boga in se varuje hudega.« Satan pa je odgovoril Gospodu in rekel: »Mar se Job zastonj boji Boga? Mar ne varuješ ti njega, njegove hiše in vsega, kar je njegovega naokrog? Blagoslavljaš delo njegovih rok in njegova posest se širi v deželi. Samo iztegni svojo roko in se dotakni vsega, kar ima, resnično, v obraz te bo preklinjal!« In Gospod je rekel satanu: »Glej, vse, kar ima, naj bo v tvoji roki, le nanj ne izteguj svoje roke!« In satan je odšel izpred Gospodovega obličja. Ko so njegovi sinovi in njegove hčere nekega dne jedli in pili vino v hiši svojega najstarejšega brata, je prišel k Jobu sel in rekel: »Voli so orali in oslice so se pasle poleg njih, vpadli so Sabéjci in jih ugrabili, hlapce pa pobili z ostrim mečem, le jaz sam sem ušel, da ti sporočim.« Ko je ta še govoril, je prišel drug in rekel: »Božji ogenj je padel z neba in požgal ovce in hlapce ter jih pokončal, le jaz sam sem ušel, da ti sporočim.« Ko je ta še govoril, je prišel drug in rekel: »Kaldejci so se razporedili v tri krdela, planili na kamele in jih ugrabili, hlapce pa pobili z ostrim mečem, le jaz sam sem ušel, da ti sporočim.« Ko je ta še govoril, je prišel drug in rekel: »Tvoji sinovi in tvoje hčere so jedli in pili vino v hiši svojega najstarejšega brata. In glej, silen vihar je prihrumel iz puščave in pretresel štiri vogale hiše, da se je sesula na otroke in so umrli, le jaz sam sem ušel, da ti sporočim.« Tedaj je Job vstal in pretrgal svoja oblačila, si ostrigel glavo, padel na tla in molil. Govoril je: »Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se vrnem tja. Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« Pri vsem tem Job ni grešil in ni rekel nič žaljivega proti Bogu. Napočil je dan, ko so prišli Božji sinovi in se postavili pred Gospoda. Med njimi je prišel tudi satan in se postavil pred Gospoda. Gospod je rekel satanu: »Od kod prihajaš?« Satan je odgovoril Gospodu in rekel: »Potikal sem se po zemlji in se sprehajal po njej.« Gospod je rekel satanu: »Si kaj mislil v svojem srcu na mojega služabnika Joba? Ni mu enakega na zemlji, mož je popoln in iskren, boji se Boga in se varuje hudega. Še vedno je trden v svoji popolnosti, ti pa si me nahujskal proti njemu, da bi ga pogoltnil brez vzroka.« Satan pa je odgovoril Gospodu in rekel: »Kožo za kožo! Za svoje življenje da človek vse, kar ima. Samo iztegni svojo roko in se dotakni njegovih kosti in mesa, resnično, v obraz te bo preklinjal!« In Gospod je rekel satanu: »Glej, v tvoji roki naj bo, le njegovemu življenju prizanesi!« Satan je odšel izpred Gospodovega obličja in udaril Joba s hudimi uljesi od podplatov njegovih nog do temena. Vzel si je črepinjo, da se je z njo strgal, in sedèl v pepelu. Tedaj mu je rekla njegova žena: »Ali se boš še oklepal svoje popolnosti? Boga prekolni in umri!« On pa ji je rekel: »Govoriš, kakor govori brezbožna ženska! Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?« Pri vsem tem Job ni grešil s svojimi ustnicami. Ko so trije Jobovi prijatelji slišali o vsem hudem, ki je prišlo nadenj, so prišli vsak iz svojega kraja: Elifáz Temánec, Bildád Suhéjec in Cofár Naámčan. Dogovorili so se namreč, da pojdejo skupaj, mu izrazijo sožalje in ga potolažijo. Ko pa so od daleč povzdignili svoje oči in ga niso spoznali, so povzdignili svoj glas in zajokali. Pretrgali so vsak svoje oblačilo in si natresli prahu na glavo. Sedeli so z njim na tleh sedem dni in sedem noči in nobeden mu ni rekel besede, ker so videli, da je njegova bolečina zelo velika. Potem je Job odprl svoja usta in preklel svoj dan. Spregovoril je in rekel: Naj zgine dan, ko sem se rodil, in noč, ko so rekli: Deček je bil spočet! Tisti dan naj se spremeni v temo, naj se zanj ne meni Bog od zgoraj, naj ne sije nanj svetloba! Naj se ga polastita tema in smrtna senca, naj visi nad njim oblak: naj ga preganjajo kakor tisti, ki imajo dan žalovanja! Tisto noč naj vzame tema, naj se ne pridruži dnevom leta, naj ne pride v število mesecev! Tista noč naj bo osamljena, v njej naj se ne razlega vriskanje! Naj jo izvržejo preklinjevalci dneva, ki so zmožni izzvati Leviatána! Naj otemnijo zvezde njenega somraka, zaman naj čaka na svit, naj ne vidi trepalnic jutranje zore! Ker ni zaprla pred menoj materinega telesa in ni prikrila trpljenja mojim očem! Zakaj nisem umrl v materinem naročju, prišel iz materinega telesa in izdihnil? Zakaj so me sprejela kolena, zakaj prsi, da sem sesal? Kajti zdaj bi ležal in miroval, spal in počival s kralji in svetovalci zemlje, ki so si obnavljali porušena mesta, ali z veljaki, ki so imeli zlato in si polnili hiše s srebrom, ali bi kot na skrivnem splavljeni ne bival, kakor otroci, ki niso videli svetlobe. Tam krivičniki nehajo besneti, tam se oddahnejo tisti, ki so jim pošle moči. Skupaj ujeti počivajo, ne slišijo priganjalčevega glasu. Mali in veliki sta tam, suženj je prost, brez gospodarja. Čemú se daje luč trpečemu, življenje zagrenjenim v duši? Tem, ki hrepenijo po smrti, pa ne pride, ki jo iščejo bolj kakor zaklade, se veselijo pokopa in se radujejo, ko najdejo grob, možu, ki mu je pot prikrita in ga Bog ogradi? Moj vsakdanji kruh je moje vzdihovanje, kakor voda se razlivajo moji kriki. Strah, ki sem se ga bal, je prišel nadme, kar mi je zbujalo grozo, me je zadelo. Nimam miru, nimam počitka, nimam pokoja, prišel je trepet. Nato je spregovoril Elifáz Temánec in rekel: Boš užaljen, če ti kdo poskusi odgovoriti? Kdo pa bi mogel zadržati besede? Glej, številne si poučeval in krepil utrujene roke. Omahujoče so dvigale tvoje besede, utrjeval si klecava kolena. Zdaj pa, ko je prišlo nadte, si užaljen, ko je zadelo tebe, si prestrašen. Mar ni tvoj strah Božji tvoja opora, tvoje popolno življenje tvoje upanje? Pomisli vendar, kdo je bil nedolžen, a je propadel, kje so se iskreni izgubili? Kakor sem videl: kateri snujejo zlo in sejejo trpljenje, ga tudi žanjejo. Pred Božjim dihom propadejo, pred sapo njegove jeze izginejo. Rjovenje leva in tuljenje tigra utihne, zobje levičev se zdrobijo. Lev pogine, če nima plena, in leviči se razkropijo. Prikradla se mi je skrivnostna beseda, moje uho je ujelo njen šepet. Pri igri misli v nočnih sanjah, ko globoko spanje objema ljudi, me je spreletel strah in trepet in mi pretresel vse kosti. Neki duh je šinil čez moj obraz, dlake po telesu so se mi naježile. Obstal je, pa ga nisem spoznal, prikazen je bila pred mojimi očmi in zaslišal sem šepetav glas: »Ali more biti človek bolj pravičen kakor Bog, ali more biti mož bolj čist kakor njegov Stvarnik? Glej, svojim služabnikom ne zaupa, pri svojih angelih najde napako, a prebivalce ilnatih hiš, katerih temelj je v prahu, zdrobi prej kakor molja. Od jutra do večera se strejo, ne da bi kdo mignil, propadejo za vselej. Mar ne izgine tudi najuspešnejši med njimi? Umirajo, ker niso modri!« Le kliči! Kdo te bo uslišal? Na koga izmed svetih se boš obrnil? Kajti bedaka ubija žalost, prostaka mori jeza. Sam sem videl bedaka, ki je pognal korenine, a sem na mah moral prekleti njegovo bivališče. Njegovi otroci so daleč od rešitve, strti so pri vratih in rešitelja ni. Kdor je lačen, poje njegov pridelek, njega pa ujame v zagrade in klada stre njihovo moč. Kajti zlo ne prihaja iz tal in trpljenje ne poganja iz zemlje, temveč je človek rojen za trpljenje in tisti, ki jih čaka strela, letajo visoko. Jaz pa bi se obrnil na Boga, Bogu bi predložil svojo zadevo. On dela velike in nedoumljive reči, čudeže brez števila. Daje dež na zemljo, vodo pošilja na polja. Visoko vzdiguje ponižane, žalostni dosegajo rešitev. Uničuje naklepe prekanjenih, njihove roke nimajo uspeha. Ujame modre v njihovi prekanjenosti, načrt zvijačnih se izjalovi. Podnevi padajo v temo, opoldne tavajo kakor ponoči. On rešuje pred mečem iz njihovih ust, ubožca iz roke močnega. Tako ima revež upanje, krivica pa mora zapreti svoja usta. Glej, srečen človek, ki ga Bog opominja, ne zavračaj vzgoje Mogočnega! On ranjuje in obvezuje, udarja in njegove roke ozdravljajo. Iz šestih nadlog te bo rešil, v sedmi te ne bo zadelo nič hudega. Ob lakoti te bo rešil smrti, v boju izpod oblasti meča. Pred šibo jezika boš obvarovan, ne boš se bal, da bi prišlo opustošenje. Opustošenju in pomanjkanju se boš smejal, krdel po deželi se ne boš bal. Mejniki na polju bodo tvoji zavezniki, krdela po polju bodo živela s teboj v miru. Spoznal boš, da tvoj šotor uživa mir, skrbel boš za svoj dom, ne da bi ti kaj manjkalo. Videl boš, kako se množi tvoj rod, tvoje potomstvo kakor trava po zemlji. V grob pojdeš v zreli starosti, kakor spravljajo snope ob njihovem času. Glej, to smo raziskali, tako je: poslušaj to in spoznaj tudi ti! Tedaj je spregovoril Job in rekel: O, da bi kdo stehtal mojo žalost, in obenem položil na tehtnico moje trpljenje! Zdaj bi bila težja kakor pesek ob morju, zato so bile zmedene moje besede. Kajti puščice Mogočnega tičijo v meni, moj duh pije njihovo jezo, Božje grožnje se vrstijo pred menoj. Mar riga divji osel, kadar se pase, ali muka vol pri svoji krmi? Mar uživa kdo plehke jedi brez soli ali je beljak dobrega okusa? Gabijo se mi, da bi se jih dotaknil: vse to je kakor jedi, ki se mi upirajo! O, da bi se izpolnilo, kar si želim, da bi mi Bog naklonil, po čemer hrepenim! Naj se Bog odloči in me stre, naj zamahne s svojo roko in me poseka! Moja tolažba naj bo v tem, da v bolečini poskakujem, naj ne prizanaša, ker ne skrivam besed svetega. Kolikšna pa je moja moč, da bi vzdržal, in kakšen je moj konec, da bi še potrpel? Mar je moja moč kakor moč kamnov, ali je moje meso iz brona? Kaj nisem brez vsakršne pomoči, mi ni odvzeta sleherna opora? Kdor prijatelju odreka dobroto, zapušča strah Mogočnega: Moji bratje varajo kakor hudournik, odhajajo kakor struga hudournikov. Vsi črni so od mraza, pokriva jih sneg. Ko se otajajo, se porazgubijo, v vročini izginejo s svojega mesta. Steze njihove poti se ožijo, postajajo plitve in se izgubljajo. Poglejte steze v Temá, pričakujte od njih poti v Sabo: Zmedeni so, ker so imeli upanje, pridejo k njemu in so osramočeni. Kajti zdaj ste šli v nič, gledate razdejanje in ste prestrašeni. Mar sem rekel: »Dajte mi kaj, darujte mi od svojega imetja?« ali: »Rešite me iz rok nasprotnika, odkupite me iz rok nasilnikov?« Poučite me in bom umolknil, pojasnite mi, v čem se motim! Kakšno moč imajo prave besede in kaj dokazuje vaš dokaz? Mar boste imeli govorice za dokaz, trpinove besede pa za veter? Vrgli ste se nad siroto in se spravili nad svojega prijatelja. Zdaj me, prosim, poslušajte, v obraz vam res ne bom lagal. Premislite se vendar, da ne obvelja krivica in se še moja pravičnost ne sprevrže v njej. Mar je na mojem jeziku krivica, mar moj okus ne čuti podtikanja! Mar ni človek najemnik na zemlji in njegovi dnevi niso dninarjevi dnevi? Kakor hlapec hrepeni po senci, kakor dninar čaka na plačilo, tako so mi odmerjeni meseci, polni gorja, dodeljene so mi noči, polne trpljenja. Kadar grem spat, mislim, kdaj bom vstal, kadar vzamem za mero večer, naveličan prehitevam čas do mraka. Moje telo je obdano s črvi in prsteno skorjo, moja koža se grbanči in razpada. Moji dnevi so hitrejši kakor tkalski čolniček, minevajo brez upanja. Spomni se, da je moje življenje le dih, moje oko ne bo več videlo sreče. Oko, ki me zdaj še gleda, me ne bo več videlo, tvoj pogled me bo iskal, pa me ne bo več. Kakor se oblak razprši in izgine, tako ne vstane več tisti, ki gre v podzemlje. Ne vrne se več v svojo hišo, njegov kraj ga več ne pozna. Zato ne bom zadrževal svojih ust, govoril bom v stiski svojega duha, tožil bom v bridkosti svoje duše. Mar sem morje ali morska pošast, da si postavil stražo proti meni? Kadar rečem: Moja postelja me bo tolažila, moje ležišče me bo rešilo skrbi, tedaj me strašiš s sanjami in me plašiš s prikaznimi. Moja duša hrepeni po zadušitvi, raje ima smrt kakor moje kosti. Odpovedujem, saj ne bom živel večno, odnehaj, kajti moji dnevi so le dih! Kaj je človek, da ga tako upoštevaš in misliš nanj v svojem srcu, da ga obiskuješ vsako jutro, ga preizkušaš vsak trenutek? Kako dolgo ne boš odmaknil pogleda od mene, ne odnehal, da bi vsaj slino požrl? Če sem kaj zagrešil, kaj sem ti, varuh ljudi, s tem prizadel? Zakaj si me postavil za tarčo, da sem sam sebi v breme? Zakaj ne odpustiš moje pregrehe, ne odvzameš moje krivde? Kajti zdaj bom legel v zemljo, in če me boš iskal, me ne bo več. Nato je spregovoril Bildád Suhéjec in rekel: Doklej boš tako govoril in bodo besede tvojih ust silen veter? Mar Bog prevrača pravico, ali Mogočni prevrača pravičnost? Če so tvoji otroci grešili proti njemu, jih je izročil oblasti njihovega greha! Ti pa, če boš iskal Boga in prosil milosti Mogočnega, če si čist in iskren, se bo zdaj zavzel zate in ti spet dal prebivališče, ki ti gre. Tvoja prejšnja sreča se bo zdela majhna, prihodnja pa bo silno narasla. Le vprašaj prejšnje rodove, premisli, kar so dognali njihovi očetje! Mi smo od včeraj in ne vemo nič, saj so naši dnevi na zemlji le senca. Mar te ne bodo oni poučili in ti povedali, jemali besed iz svojega srca? Ali raste trstika, kjer ni močvirja, poganja bičje, kjer ni vode? Še zelen in ne porezan se posuši prej kot vsaka trava. Taka je usoda vseh, ki pozabljajo na Boga, brezbožneževo upanje propade. Njegovo pričakovanje je nitka, njegovo upanje je pajčevina. Opira se na svojo hišo, a ne obstane, oprijemlje se je, a ne vzdrži. Poln soka je pred soncem in njegova mladika mu poganja na vrtu. Korenine pa se mu stiskajo na groblji, pod sabo gleda bivališče iz kamenja. Ko ga pogoltne iz njegovega kraja, ga ta zataji: »Nisem te videl!« Glej, tako je z njegovo veselo potjo, iz zemlje pa že poganjajo drugi. Glej, Bog ne zavrača popolnega in ne drži roke hudobnim. Dal bo, da se bodo smehljala tvoja usta in veselile tvoje ustnice. Tvoji sovražniki pa se bodo odeli v sramoto in bivališče krivičnikov bo izginilo. Tedaj je spregovoril Job in rekel: Resnično vem, da je tako: kako bi mogel človek biti pravičen pred Bogom? Če bi se kdo hotel pravdati z njim, bi mu ne mogel od tisoč reči odgovoriti ene same. Modrega srca je in silne moči, kdo bi se mu uprl in ostal cel? On prestavlja gore, ne da bi opazile, kako jih prevrača v svojem srdu. On premika zemljo z njenega mesta, da se majejo njeni stebri. On zapoveduje soncu, da ne vzide, in zapira zvezde. Sam razpenja nebo in stopa po morskih valovih. Ustvaril je Veliki voz in Orion, Gostosevce in ozvezdja na jugu. On dela velike reči, ki so nedoumljive, in čudovite, ki jim ni števila. Če hodi poleg mene, ga ne vidim, kadar odide, ne opazim. Če kaj odvzame, kdo mu lahko zabrani, kdo mu more reči: »Kaj delaš?« Bog ne odstopa od svoje jeze, pred njim se uklanjajo Rahabovi pomagači. In kako bi mu mogel odgovarjati jaz, izbirati besede proti njemu? Čeprav sem pravičen, bi ne mogel odgovoriti, temveč bi moral prositi za svojo pravico. Če bi ga poklical, naj mi odgovori, ne verjamem, da bi poslušal moj glas. Zdrobil bi me v viharju, brez vzroka bi pomnožil moje rane. Ne bi pustil, da bi si oddahnil, temveč bi me napolnil z bridkostmi. Če gre za moč, glej, silen je, če gre za pravico, kdo mi bo za pričo? Čeprav sem pravičen, bi me obsodila lastna usta, čeprav sem brezgrajen, bi me izpridila. Čeprav sem brezgrajen, ne poznam svoje duše, zavračam svoje življenje. Vseeno je, zato rečem: Brezgrajnega in krivičnega pokončuje! Če bi udarec vsaj povzročil takojšnjo smrt, tako pa se smeje preizkušnji nedolžnih! Deželo je dal v roke krivičniku, njenim sodnikom zakriva obraz. Če to ni on, kdo je potem? Moji dnevi so hitrejši ko tekač, bežijo, nič dobrega ne vidijo. Drsijo mimo kakor čolni iz trstja, kakor orel, ki plane na plen. Tudi če rečem: Pozabil bom svojo bridkost, spremenil svoj obraz in gledal veselo, me je vendar groza vseh teh bolečin, saj vem, da me ne boš oprostil. Jaz moram veljati za krivega, čemú naj se še trudim? Če bi se umil s snegom, si očistil roke z lugom, me boš ti spet pogreznil v mlakužo, da se me bo še obleka sramovala. Saj on ni človek kakor jaz, da bi ga poklical in bi šla skupaj na sodišče. Med nama ni razsodnika, ki bi položil svojo roko na naju, odmaknil od mene njegovo šibo, da me strah pred njim ne bi preganjal! Tedaj bi govoril, ne da bi se ga bal, ker pa ni tako, sem prepuščen sam sebi! Življenje se mi studi, prepustil se bom tožbi nad njim, govoril bom v bridkosti svoje duše. Rekel bom Bogu: Ne obsojaj me, razloži mi, zakaj se pravdaš z menoj! Ti ugaja, da uporabljaš silo, da zametuješ delo svojih rok in podpiraš naklep krivičnikov? Ali imaš mesene oči, mar vidiš le tako, kakor vidi človek? So tvoji dnevi kakor človekovi dnevi ali tvoja leta kakor moževa leta, da iščeš pri meni krivdo in stikaš za mojo zmoto, čeprav veš, da nisem krivičen in me nihče ne more rešiti iz tvoje roke? Tvoje roke so me oblikovale in naredile, na mah pa si se obrnil in me pogoltnil. Spomni se vendar, da si me naredil iz ila in me boš spet spremenil v prah. Ali me nisi natočil kakor mleko, me strdil kakor sir? S kožo in z mesom si me oblekel, s kostmi in kitami si me sklenil. Podelil si mi prijazno življenje in tvoja skrb je varovala mojega duha. V svojem srcu pa si skrival to, vem, da je to bilo že v tvojih mislih. Če sem kdaj kaj zagrešil, si me opazoval in mi ne odpuščaš moje krivde. Če bi bil krivičen, gorje mi! Še ko sem pravičen, ne smem vzdigniti glave, nasičen s sramoto in napojen s ponižanjem. In komaj jo vzdignem, me že preganjaš kakor lev in me kar naprej strahuješ. Nove priče kličeš proti meni, večaš svojo jezo name in vedno nova krdela prihajajo nadme. Zakaj si me spravil iz materinega telesa? O, da bi bil izdihnil in me ne bi bilo videlo oko! Bil bi, kakor bi me ne bilo, iz materinega telesa bi me bili prenesli v grob. Mar se ne izteka kratki čas mojih dni? Naj odstopi od mene, da se še malo poveselim, preden odidem brez vrnitve v deželo teme in smrtne sence, v deželo, mračno kakor polnoč, polno smrtne sence in brez reda, kjer je sij podoben temi. Nato je spregovoril Cofár Naámčan in rekel: Mar bo toliko besed ostalo brez odgovora, ali naj ima prav blebetač? Tvoje besedičenje jemlje smrtnikom besedo, rogaš se, pa ni nikogar, ki bi te osramotil. Rekel si: »Moj nauk je čist, iskren sem v tvojih očeh!« O, da bi Bog spregovoril in odprl svoje ustnice proti tebi! Pokazal bi ti skrito stran modrosti, saj sta obe strani potrebni za uspeh, in bi spoznal, da Bog pozablja del tvoje krivde. Ali moreš doumeti Božjo globočino, spoznati popolnost Mogočnega? Višja je kakor nebo, kaj boš naredil, globlja je kakor podzemlje, kaj boš dognal? Daljša je kakor zemlja in širša kakor morje. Če pridrvi in vklene ter kliče na sodbo, kdo bi mu zabranil? Saj pozna nečimrne smrtnike in vidi zlo, ne da bi pazil. Puhloglavec se dela pametnega, toda človek se rodi kakor žrebe divje oslice. Če boš pripravil svoje srce in povzdignil k njemu svoje roke, če boš odstranil zlo s svojih rok in ne boš trpel krivice v svoji hiši, boš povzdignil svoj obraz brez madeža, trden boš, ne boš se bal. Tedaj boš pozabil na trpljenje, spominjal se ga boš kakor vode, ki je odtekla. Življenje ti bo sijalo kakor poldan, tema ti bo kakor jutro. Prepričal se boš, da je še upanje, vkopal se boš in varno spal. Počival boš in nihče te ne bo motil, številni bodo iskali tvojo naklonjenost. Oči krivičnikov pa bodo ugasnile, njihovo pribežališče bo propadlo, njihovo upanje bo le: izdihniti dušo! Nato je spregovoril Job in rekel: Zares, vi ste ljudstvo in z vami bo umrla modrost! A tudi jaz imam razum kakor vi, nisem slabši od vas in komu te stvari niso znane? Postal sem tisti, ki se mu njegov prijatelj posmehuje, ko vpije k Bogu, da bi ga uslišal, predmet posmeha, čeprav pravičen in popoln: svetilka, nadležna tistim, ki lagodno premišljujejo, postavljena za tiste, ki jim kleca noga. Uspevajo pa šotori roparjev in varna bivališča teh, ki izzivajo Boga, kakor je pač Bog pripravil s svojo roko. Vprašaj vendar živali, da te poučijo, in ptice pod nebom, da ti oznanijo. Poprôsi zemljo, da te pouči, in ribe v morju ti bodo povedale. Katera izmed vseh teh ne ve, da je to naredila Gospodova roka? V njegovi roki je življenje vseh bitij, duh slehernega človeškega telesa. Mar uho ne preizkuša besed, kakor grlo pokuša jed: »Pri osivelem je modrost, dolgo življenje pomeni razsodnost,« – pri njem je modrost in moč, on ima svèt in razsodnost! Kar on podre, nihče ne pozida, in kogar on zapre, ga nihče ne izpusti. Glej, on zadrži vode in se posuše, jih spusti in razrijejo zemljo. Pri njem sta moč in uspeh, zapeljani in zapeljivec sta njegova. Svetovalce odpravlja bose in sodnike dela blodne. Kraljem odvezuje pas in jim opasuje ledja z vrvjo. Duhovnike odpravlja bose in starešine podira. Zanesljivim odvzema besedo in starim jemlje razsodnost. Na imenitne zliva prezir in stiskanim rahlja vezi. Odkriva, kar je pogreznjeno v temo, in spravlja na dan smrtno senco. Narode povečuje in jih pokončuje, narode razširja in jih ugonablja. Poglavarjem ljudstva v deželi jemlje razum in jih speljuje v zmedo brez izhoda. Tavajo v temi brez svetlobe, speljuje jih kakor pijanca. Glejte, vse to je videlo moje oko, slišalo moje uho in razumelo. Kar veste vi, vem tudi jaz, nisem slabši od vas! Toda jaz hočem govoriti z Mogočnim, hočem razpravljati z Bogom! Kajti vi obkladate z lažmi, vi vsi ste lažni zdravniki! O, da bi umolknili in molčali, to bi se vam štelo v modrost. Poslušajte vendar moj zagovor, prisluhnite dokazom mojih ustnic! Mar boste v imenu Boga navajali krivico in zanj varljivo govorili? Ali se boste postavljali na njegovo stran, če razsojate v imenu Boga? Bo zadovoljen, če vas zasliši, ali ga boste varali, kakor varajo človeka? Strogo vas bo kaznoval, če na skrivnem ravnate pristransko. Ali vas ne bo prestrašilo njegovo veličastvo, vas ne bo prevzel njegov strah? Vaši izreki so besede iz pepela, vaši zagovori so zagovori iz ila! Umolknite in pustite, da bom govoril jaz, pa naj kar koli pride nadme! Čemú naj svoje meso držim v zobeh? Svoje življenje polagam na dlan! Pa naj me umori, ne obotavljam se! Le svoje poti hočem braniti pred njim. Že to bi bila zame rešitev, saj mu noben brezbožnež ne pride pred oči. Poslušajte, kaj razodevajo moje besede, kaj razlagam vašim ušesom. Glejte, pripravil sem pravdo, vem, da bom jaz imel prav! Kdo je tisti, ki bi se pravdal z menoj? Kajti zdaj bom umolknil in izdihnil! Samo dveh reči mi ne delaj, tedaj se ne bom skrival pred teboj: svojo roko odmakni od mene in naj me ne plaši tvoj strah! Potem pokliči in bom odgovarjal, ali pa bom jaz govoril in boš ti odgovarjal. Koliko je mojih krivd in zmot, pokaži mi moj greh in mojo zmoto! Zakaj si zakrivaš obraz in me imaš za svojega nasprotnika? Boš plašil že odpadli list, preganjal suho strnje? Predpisuješ mi grenčice in mi nalagaš grehe moje mladosti. Moje noge devlješ v klado, nadzoruješ vse moje steze in gledaš na odtise mojih nog. Mož pa razpada kakor trohnoba, kakor obleka, ki jo razjeda molj. Človek, rojen iz žene, živi malo časa in je poln trepetanja. Požene kakor cvetica in uvene, beži kakor senca in se nikdar ne ustavi. In še nad takim odpiraš svoje oko in me vodiš s seboj k sodbi! Kdo pride čist iz nečistega? Nihče! Ker si mu odmeril dneve, določil število njegovih mesecev in mu postavil mejo, ki je ne sme prestopiti, obrni se proč od njega, naj se odpočije, dokler se ne razveseli svojega dneva kakor dninar! Kajti za drevo je upanje: če ga kdo poseka, spet požene, njegov poganjek ne odneha. Čeprav njegova korenina v zemlji peša in njegovo deblo v prsti umira, če le začuti vodni hlap, spet zabrsti in požene veje kakor sadika. Mož pa umre in obleži, človek izdihne, in potem kje je? Voda odteče iz jezera, reka usahne in se posuši: Tako človek, ki je legel, ne vstane več, dokler ne preide nebo, se ne prebudi, ne vstane iz svojega spanja. O, da bi me shranil v podzemlje, me skril, dokler se ne poleže tvoja jeza, mi določil rok, potem pa se me spomnil! Ko človek umre, ali bo oživel? Vse dni svojega najemništva bom čakal, da se bo vrnila moja čast: poklical boš in ti bom odgovoril, tožilo se ti bo po delu svojih rok. Kajti zdaj šteješ moje korake, na mojo zmoto pa se ne oziraš: moj greh je zapečaten v mošnji, mojo krivdo prikrivaš. Toda še gora se podre in razpade, skala se utrga s svojega mesta, voda brusi kamenje in naliv odnaša prah zemlje, tako uničuješ človekovo upanje. Za vselej ga premagaš in odide, spačiš mu obraz in ga preženeš. Njegovi otroci morda uživajo ugled, on tega ne ve, ali pa so zaničevani, on tega ne dojema. Čuti le bolečino svojega telesa, njegova duša žaluje nad njim. Nato je spregovoril Elifáz Temánec in rekel: Mar modri odgovarja s puhlim znanjem in si napihuje trebuh z vzhodnim vetrom? Ali dokazuje z besedo, ki nič ne koristi, z govorjenjem, ki nič ne pomaga? Ti pa devlješ v nič strah Božji in zavračaš premislek pred Bogom. Tvoja krivda dela tvoja usta zgovorna, uporabljaš jezik prekanjenih. Pobijajo te tvoja usta, ne jaz, tvoje ustnice pričajo proti tebi. Mar si se rodil kot prvi človek, si bil ustvarjen pred gorami? Mar si poslušal na Božjem zborovanju in si osvojil vso modrost? Kaj veš ti, mi pa ne vemo, kaj razumeš, nam pa ni znano? Tudi med nami so stari in osiveli ljudje, starejši po dnevih življenja kakor tvoj oče. Ali je Božja tolažba zate premajhna, mila beseda namenjena tebi? Kam te zanaša srce in kam ti strmijo oči, da obračaš svojega duha proti Bogu, da spuščaš take besede iz svojih ust? Kaj je človek, da bi mogel biti čist, rojeni iz žene, da bi mogel biti pravičen? Glej, on ne zaupa svojim svetim, v njegovih očeh še nebesa niso čista. Koliko manj, kdor je ostuden in pokvarjen, mož, ki pije krivico kakor vodo! Hočem te poučiti, poslušaj me, kar sem videl, bom povedal! Kar učijo modri, ki ne prikrivajo tega, kar so dobili od svojih očetov, ko je bila dežela samo njim izročena in še noben tujec ni prišel mednje. Krivičnik se muči vse svoje dni, malo let je shranjenih za nasilnika. Glas o strahotah mu zveni v ušesih, sredi miru pride nadenj pokončevalec. Ne more se zanašati, da se bo vrnil iz teme, določen je za meč. Bega sem in tja za kruhom: Kje je? Ve, da je zanj pripravljen dan teme. Preganjata ga stiska in tesnoba, pritiskata ga kakor kralj, pripravljen za napad. Ker je iztegnil svojo roko proti Bogu, uprl se je Mogočnemu. Spustil se je trdovratno proti njemu s svojim močnim, izbočenim ščitom. Obraz si je pokril s tolščo, nabral si je masti na ledja. Prebival je v zdaj porušenih mestih, v hišah, kjer nihče ne stanuje, ki so bile določene za razvaline. Ne obogati in njegovo imetje ne obstane, ne širi posesti po deželi. Ne ogne se temi, njegovo mladiko posuši pripeka, izgine pred dihom njegovih ust. Ne more se zanašati na varljivo ničevost, kajti ničevost je njegovo povračilo. Preden pride njegov dan, se bo dopolnilo, njegova veja ne bo zelena. Kakor trta odvrže svoj zakrneli grozd, kakor oljka otrese svoje cvetje. Kajti brezbožneževo združenje je nerodovitno, ogenj požre šotore podkupovanja. Spočenjajo trpljenje in rojevajo zlo, njihov trebuh pripravlja prevaro. Tedaj je spregovoril Job in rekel: Takih reči sem slišal že dosti, vi vsi ste nadležni tolažniki: »Bo že konec praznih besedi?« ali: »Kaj te podžiga, da ugovarjaš?« Tudi jaz bi govoril kakor vi, ko bi bili vi na mojem mestu. Rotil bi vas z govori in z glavo zmajeval nad vami. Krepčal bi vas s svojimi usti, sočutje pa bi zadrževalo moje ustnice. Če govorim, ne preneha moja bolečina, in če umolknem, mar odide od mene? Tedaj me šele utruja, prestrašil si vso mojo družbo. Ko me pestiš, je za pričo, in moja shiranost se vzdigne proti meni, obtožuje me v obraz. Njegova jeza sika in me preganja, škriplje z zobmi proti meni, moj nasprotnik me ostro pogleduje. Proti meni odpirajo svoja usta, z zasramovanjem me bijejo po licih, vsi hkrati se zbirajo proti meni. Bog me je predal hudobnežu, pahnil me je v roke krivičnikov. Mirno sem živel, pa me je stresel, me zgrabil za tilnik in me raztreščil, postavil me je sebi za tarčo. Obletavajo me njegove strelice, prebada mi obisti in mi ne prizanaša, moj žolč razliva po zemlji. Rano za rano odpira na meni, zaganja se vame kakor bojevnik. Raševnik sem si sešil za svojo kožo, svoj ponos sem upognil v prah. Moj obraz je zabuhel od joka, na mojih trepalnicah je smrtna senca, čeprav ni bilo nasilja v mojih rokah in je bila moja molitev čista. O zemlja, ne vpijaj moje krvi, naj ne bo počivališča za mojo pritožbo! Tudi zdaj, glejte, je v nebesih priča zame, moj porok je na višavah. Moji sli so moji klici, moje oko preliva solze k Bogu: Naj se potegne za moža, ki stoji pred Bogom, kakor sin človekov za svojega prijatelja! Kajti le še nekaj let bo prešlo in odšel bom po stezi brez vrnitve. Moj duh je razdejan, moji dnevi ugašajo, le grob me še čaka. Zares, zasmehovalci so pred menoj, moje oko bedi ob njihovih žalitvah. Postavi, prosim, moje poroštvo zraven sebe! Kdo bi se rad oprl na mojo roko? Kajti njihovemu srcu si zastrl dojemljivost, zato jih ne boš povzdignil. Da bi kaj dobil, se sklicuje na prijatelje, medtem ko njegovim otrokom ugašajo oči! Postavil me je za pregovor ljudstvom, sem človek, ki mu pljujejo v obraz. Moje oči ugašajo od žalosti, vsi moji udje so kakor senca. Iskreni so pretreseni nad tem, kako se nedolžni vzdiguje proti brezbožnežu, kako se pravični drži svoje poti in čistih rok povečuje svojo moč. Premislite se vendar vsi in pristopite, čeprav ne najdem modrega med vami! Moji dnevi so minili, moji načrti so uničeni, želje mojega srca. Noč delajo za dan, skorajšnjo luč iz teme. Čeprav še zaupam, je že podzemlje moj dom, v temi si postiljam ležišče. Grobu pravim: »Ti si moj oče,« črvom: »Moja mati, moja sestra.« Kje je torej moje upanje? Moje upanje! Kdo ga more zagledati? Vse bo šlo v podzemlje, ko se skupaj pogrezneva v prah. Nato je spregovoril Bildád Suhéjec in rekel: Kdaj boste nehali govoričiti? Premislite, nato bomo govorili! Zakaj nas imate za živali in si v vaših očeh prikrivamo, da si nekdo trga dušo v svoji jezi? Mar naj se zaradi tebe zemlja izprazni ali naj se skala zvali s svojega mesta! Luč krivičnikov vendar ugasne, plamen njegovega ognjišča ne žari. Luč v njegovem šotoru se utrne, svetilka ugasne nad njim. Čvrsti koraki se mu zapletejo, njegov načrt ga podre. Njegove noge ga pripeljejo v mrežo, stopi na prikrito jamo. Past ga zgrabi za peto, klada ga močno pritiska. Zanka je skrita zanj na zemlji, past je pripravljena zanj na stezi. Povsod ga strašijo grozote in se mu zaganjajo pod noge. Lakota oslabi njegovo moč, ob njegovi strani je pripravljena poguba. Lakota požre ude v njegovi koži, njegove ude požre prvorojenec smrti. Izgnan je iz svojega šotora, ki vanj zaupa, smrt ga vodi h kralju strahov. Ona prebiva v njegovem šotoru brez njegovih ljudi, po njegovem bivališču se raztrosi žveplo. Spodaj se mu posušijo korenine, zgoraj se mu osuje krošnja. Spomin nanj izgine z zemlje, na ulicah ni več njegovega imena. Pahnejo ga s svetlobe v temo, preženejo ga z zemeljskega kroga. Nima potomstva ne nasledstva med svojim ljudstvom, nihče ne ostane v njegovem bivališču. Nad njegovim dnevom strmijo na zahodu, ljudem na vzhodu se ježijo lasje. Da, tako je s krivičnikovim bivališčem, tako je s krajem, ki ne pozna Boga. Tedaj je spregovoril Job in rekel: Kako dolgo boste še žalostili mojo dušo in me pobijali z besedami? Že desetič me sramotite in vas ni sram, da me pestite? Morda je res, da se motim, da pomota tiči pri meni. Toda vi se res samo širokoustite proti meni in mi dokazujete mojo sramoto. Spoznajte vendar, da me je uklonil Bog in vrgel name svojo mrežo! Glejte, pritožujem se nad nasiljem, pa nisem uslišan, kličem na pomoč, pa ni pravice! Pot mi je zaprl, da ne morem naprej, moje steze je zavil v temo. Mojo čast mi je vzel kakor obleko in mi snel krono z glave. Opustošil me je krog in krog, da ginem, kakor drevo je izruval moje upanje. Proti meni razvnema svojo jezo in ravna z menoj kakor s svojimi nasprotniki. Njegova krdela prodirajo združeno, si nasipajo pot proti meni in od vseh strani oblegajo moj šotor. Moji bratje so se oddaljili od mene, moji znanci so se mi odtujili. Moji bližnji so me zapustili, moji sorodniki so me pozabili. Moji gostači in moje dekle me imajo za tujca, v njihovih očeh sem postal pritepenec. Svojega hlapca kličem, pa mi ne odgovori, s svojimi usti ga prosim usmiljenja. Moj duh je tuj moji ženi, studim se otrokom svojega telesa. Paglavci me prezirajo, ko vstanem, govorijo proti meni. Vsi moji zaupniki me mrzijo, tisti, ki jih ljubim, se obračajo proti meni. Moje okostje se staplja z mojo kožo in mojim mesom, rešujem se s kožo v zobeh. Usmilite se me, usmilite se me, vi, moji prijatelji, kajti Božja roka me je zadela! Zakaj me preganjate kakor Bog in niste siti mojega mesa? O, da bi kdo zapisal moje besede, o, da bi jih vrezal v ploščo! Da bi jih z železnim pisalom in s svincem za vselej vklesal v kamen! Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ in se bo poslednji vzdignil nad prah. Še potem, ko bo ta moja koža raztrgana, bom iz svojega mesa gledal Boga. To vidim sam, moje oči so uvidele in nihče drug, shranjeno je v mojem srcu, v mojih prsih! Le govorite: »Kako ga bomo še preganjali!« Toda korenina vprašanja je pri meni! Prestrašite se meča, kajti srditost prinaša za krivde meč, da spoznate, da sodba je. Nato je spregovoril Cofár Naámčan in rekel: Zato mi moje misli narekujejo odgovor, zaradi tega sem razdražen: poslušati moram grajo, ki me sramoti, a duh mi po moji pameti daje odgovor: Ali veš, da je tako že od nekdaj, odkar je človek postavljen na zemljo? Sreča krivičnikov je kratka, brezbožneževo veselje traja le trenutek. Čeprav se njegova postava vzdiguje do neba in se njegova glava dotika oblakov, izgine za vselej kakor njegovo blato, kateri so ga gledali, porečejo: Kje je? Izgine kakor sanje in ga ni več najti, izgubi se kakor nočna prikazen. Oko ga je gledalo, pa ga ne bo več, njegov kraj ga ne bo več videl. Njegovi sinovi bodo iskali naklonjenost pri revežih, njegove roke morajo vračati lastno imetje. Njegove kosti so še polne mladosti, a mora z njimi leči v zemljo. Ker je v njegovih ustih hudobija sladka, jo skriva pod svojim jezikom, jo varuje in je ne izpusti, zadržuje jo v svojem grlu. Jed pa se mu v notranjosti spreminja, postaja gadji strup v njegovem telesu. Bogastvo, ki ga je pogoltnil, izbruha, iz njegovega trebuha ga požene Bog. Gadji strup sesa, umori ga kačji jezik. Ne gleda prekopov med rekami, potokov medu in skute. Vrača, kar je pridobil, in ne uživa, ne veseli se bogatega dobička. Kajti zatiral in zapuščal je reveže, vzel si je hišo, ki je ni sezidal. Ker ne ve, kdaj je njegovemu trebuhu zadosti, se ne reši svoje poželjivosti. Nič ne uide njegovi požrešnosti, zato njegova sreča ne more trajati. Ko je poln obilja, pride v stisko, vsa teža trpljenja pride nadenj. Ko si hoče napolniti trebuh, pošlje Bog nadenj togoto svoje jeze in dežuje po njem s svojo hrano. Če uide železnemu orožju, ga zadene bronast lok, predre ga in pogleda iz njegovega hrbta, zasveti se iz njegovega žolča in zalotijo ga smrtni strahovi. Čeprav je v temi spravljeno njegovo bogastvo, ga požre ogenj, ki ga nihče ni podnetil, in použije, kar še ostane v njegovem šotoru. Nebo razodene njegovo krivdo in zemlja vstane proti njemu. Bogastvo njegove hiše izgine, skopni, ko pride nadenj Božja jeza. Taka je usoda, ki jo je krivičniku namenil Bog, dediščina, ki mu jo je Bog določil. Tedaj je spregovoril Job in rekel: Poslušajte, kaj razodevajo moje besede, v tem naj bo vaše sočutje! Potrpite z menoj, zdaj bom jaz govoril, ko bom nehal, pa se posmehuj! Mar sem jaz tisti, ki vsiljujem človeku svoje razglabljanje, ali kako da se ne naveličam? Obrnite se k meni in ostrmite, položite si roko na usta! Če pomislim na to, se prestrašim, telo mi drgeta od groze. Zakaj krivičniki žive iz roda v rod, si slede in povečujejo bogastvo? Njihov rod stoji trdno pred njimi, njihovi potomci so jim pred očmi. Njihove hiše uživajo mir brez strahu, Božje šibe ni nad njimi. Njihov bik plemeni in ne zaman, krava se jim oteli in ne izvrže. Svoje otročiče izpuščajo kakor drobnico, njihovi otroci rajajo. Pojo ob bobnu in citrah, se vesele ob zvokih flavte. Svoje dni preživljajo v sreči in se na hitro pogrezajo v podzemlje. Pa so Bogu govorili: »Pojdi od nas, ne maramo vedeti za tvoje poti! Kaj je Mogočni, da bi mu služili, kaj nam koristi, da bi ga prosili?« Glejte, njihova sreča ni v njihovi roki, mišljenje krivičnikov mi je tuje! A koliko časa luč krivičnikov ugaša, prihaja nadnje poguba in jim odmerja muke v svoji jezi? Saj so kakor slama pred vetrom, kakor pleve, ki jih odpihne vihar! Bog hrani njegovo imetje za njegove sinove – naj mu povrne in naj občuti! Z lastnimi očmi naj gleda svoj propad, naj pije jezo Mogočnega! Kajti kaj mu mar, kaj je za njim v njegovi hiši, ko se zvrsti število njegovih mesecev? Mar bo kdo učil razsodnosti Boga, ki sodi najvišja bitja? Eden umre popolnoma srečen, ves zadovoljen in miren. Njegovi boki so polni masti in mozeg njegovih kosti je še sočen. Drugi umre z zagrenjeno dušo, ne da bi bil kdaj okusil srečo. Oba enako ležita zdaj v zemlji in prekrivajo ju črvi. Glejte, poznam vaše misli, naklepe, ki jih snujete proti meni. Ko pravite: Kje je imenitnikova hiša, kje je šotor, kjer so prebivali krivičniki? Mar niste spraševali popotnikov in ne sprejemate njihovega pričevanja, da se hudobnež obdrži vse do dneva smrti, do dneva prehoda so postreženi. Kdo graja vpričo njega njegovo ravnanje, kdo mu bo povrnil to, kar je počel? Nesejo ga še do groba in skrbijo za njegovo gomilo. Lahka mu je gruda na pokopališču: sleherni bo prišel za njim, pred njim pa so tam že nešteti. Kako me boste utolažili s praznimi besedami? Od vaših ugovorov ostane samo prevara! Nato je spregovoril Elifáz Temánec in rekel: Ali more biti človek Bogu v pomoč, da bi mu pomagal s svojo dojemljivostjo? Mar ima Mogočni korist, če si pravičen, ali ima dobiček, če izpopolniš svoje poti? Ali te zaradi tvojega strahu opominja, prihaja s teboj na sodbo? Kaj ni velika tvoja hudobija in ni konca tvojih krivd? Rubil si brez vzroka svoje brate, jim do nagega slačil obleko. Utrujenemu nisi dal vode in lačnemu si kratil kruh. Človeku s trdim laktom je pripadala dežela, z osornim obrazom je prebival v njej. Vdove si odpuščal prazne in trdi lakti so pestili sirote. Zato so zanke okrog tebe, straši te osupljiva groza ali tema, da ne vidiš, in poplava vode te zagrinja. Mar ni Bog visoko na nebu? Glej zvezde v zenitu, kako visoko so! Zato si mislil: »Kaj Bog ve! Ali more soditi skoz oblake? Oblaki ga zastirajo, da nič ne vidi, saj se sprehaja nad nebesnim obokom.« Ali se hočeš držati poti davnine, po kateri so nekdaj hodili zlobni ljudje, ki jih je odneslo pred časom in je povodenj spodkopala njihov temelj, ki so Bogu govorili: »Pojdi od nas!« in: »Kaj jim more storiti Mogočni!« Čeprav je on polnil njihove hiše! Mišljenje krivičnih mi je tuje! Pravični gledajo in se veselijo, zasmehuje jih nedolžni: Resnično, naši nasprotniki so uničeni, ogenj je požrl njihov ostanek. Spravi se vendar z njim in se pomiri, tako bo k tebi prišla sreča! Sprejmi vendar pouk iz njegovih ust, vzemi si k srcu njegove besede! Če se boš vrnil k Mogočnemu, si boš opomogel, odgnal boš krivico daleč od svojega šotora. Imej suho zlato za prah, ofírsko zlato za kamne iz potoka. Mogočni bo tvoje suho zlato, tvojega srebra bo na kupe. Tedaj se boš veselil nad Mogočnim in vzdigoval k Bogu svoje obličje. Prosil ga boš in te bo uslišal, izpolnjeval boš svoje zaobljube. Kar koli boš sklenil, boš dosegel in luč bo svetila na tvojih poteh. Ker so poniževali, si rekel: »Ošabnost!«, toda tistega, ki je pobešenih oči, rešuje. Reševal bo tega, ki ni nedolžen, in rešen bo po čistosti tvojih rok. Tedaj je spregovoril Job in rekel: Tudi danes je moje razglabljanje grenko, moj odgovor je težak zaradi vzdihovanja. O, da bi vedel, kje ga najdem, da bi prišel pred njegov sodni stol. Razložil bi pred njim svojo pravdo, moja usta bi bila polna dokazov. Razumel bi besede, s katerimi bi mi odgovoril, dojel bi, kar bi mi povedal. Mar bi nasilno razpravljal z menoj? Ne, samo pozoren bi bil do mene. Položil bi predenj izpričano poštenje in za vselej obranil svojo pravico. Če se odpravim proti vzhodu, ga ne bo, če grem proti zahodu, ga ne bom opazil. Če dela na severu, ga ne bom zagledal, če se obrne proti jugu, ga ne bom videl. Ker pozna pot k meni, naj me preizkusi, izkazal se bom kakor zlato! Njegovih stopinj se je držala moja noga, ubiral sem njegovo pot in nisem skrenil. Od zapovedi njegovih ustnic nisem odstopil, v svojem naročju sem hranil besede njegovih ust. Toda on ostaja isti, kdo ga more odvrniti? Storí, kar mu duša poželi. Tako bo dopolnil tudi mojo usodo in takih sklepov je pri njem še več. Zato sem prestrašen pred njegovim obličjem, preudarjam in se ga bojim. Bog mi je vzel pogum, Mogočni me je prestrašil. Ker nisem izginil pred nočjo, je pred menoj razgrnil temo. Zakaj kljub temu, da Mogočnemu časi niso prikriti, tisti, ki ga poznajo, ne dočakajo njegovih sodnih dni? Mejnike prestavljajo, ropajo in pasejo črede. Osla odganjajo sirotam, vdovi rubijo vola. Ubožce suvajo s poti, ponižani v deželi so skupaj zakriti. Glej, prikazali so se divji osli v pustinji, s svojim delom se pehajo za hrano, v puščavi iščejo kruh za otroke. Žanjejo na polju, ki ni njihovo, trgajo v vinogradu, ki si ga prisvajajo po krivici. Nagi prenočujejo, brez obleke, v mrazu nimajo odeje. Premočeni so od naliva z gora, brez zavetja se stiskajo k pečini. Siroto trgajo od materinih prsi, jemljejo v zastavo, kar ubožec potrebuje. Nagi hodijo, brez obleke, lačni nosijo snope. V svojih ogradah počivajo opoldne, mastijo v stiskalnicah, pa so žejni. Iz mesta se vzdigujejo vzdihi smrtnikov, duša ranjenih vpije na pomoč, a Bog se ne zmeni za pritožbe. Oni so med nasprotniki svetlobe, ne poznajo njenih poti in ne stojijo na njenih stezah. Pred zoro vstaja morilec, ki ubija ponižanega in ubožca, in ponoči oživi kakor tat! Tudi prešuštnikovo oko čaka na somrak in pravi: »Nobeno oko me ne sme videti,« in si zakrinka obraz. Ponoči vdirajo v hiše, podnevi pa se zaklepajo, saj ne marajo svetlobe. Kajti z jutrom bo nastopila zanj smrtna senca in bo spoznal strahove smrtne sence. Hitro bo splaval na površje: preklet bo njihov delež v deželi, ne bo zahajal na pot v vinograde. Suša in vročina bosta pustošili, snežnica bo izginila v podzemlje. Njegova sladka postelja ga bo pozabila, ne bo se več spominjala črva, krivica se bo zrušila kakor drevo. Popasel bo jalovo ženo, da ne bo rodila, in vdove ne bo razveselil. Čeprav je močan kakor bik, bo vstajal, ne da bi imel upanje v življenje. Misli, da je na varnem in se zanaša, toda njegove oči so na njegovih poteh. Vzdignejo se za malo časa in izginejo, zrušijo se, skrčijo se do kraja, zmanejo se kakor rese pri klasu. Če ni res tako, kdo me postavi na laž in razveljavi moj govor! Nato je spregovoril Bildád Suhéjec in rekel: Vladarstvo in strah sta pri njem, ki dela mir na svojih višavah. Mar je mogoče prešteti njegova krdela, nad kom ne vzhaja njegova luč? Kako bi mogel človek biti pravičen pred Bogom, kako bi mogel biti čist rojeni iz žene? Glej, luna ni zmeraj svetla in zvezde niso čiste v njegovih očeh: koliko manj človek, ta črv, sin človekov, ta glista! Tedaj je spregovoril Job in rekel: Kako si pomagal temu, ki je brez moči, podprl laket, ki ni čvrst! Kakšen nasvet si dal temu, ki ni moder, in pokazal veliko razumnost! Koga si predstavljal z besedami in čigavo sopenje je prihajalo iz tebe? Mar rojevajo pokojni izpod morja in njegovih prebivalcev? Podzemlje je odkrito pred njim, kraljestvo mrtvih je brez zagrinjala. On razpenja nad praznino severno nebo, zemljo drži obešeno nad ničem. Vodo hrani v svojih oblakih in meglica se ne pretrga pod njimi. On zastira obličje svojega prestola, razteguje po njem svoj oblak. Odmerja krog okoli površine vode, kjer luč meji s temo. Stebri neba se majejo, osupli pred njegovo grožnjo. S svojo močjo je ustavil morje, s svojim umom je ubil Rahaba. Ob njegovem dihu se je zvedrilo nebo, njegova roka je prebodla hitro kačo. Glej, to so le drobci njegovega delovanja, le šepet je, ki ga slišimo o njem. A grom njegove vsemogočnosti, kdo ga more razumeti! Nato je Job nadaljeval svoj govor in rekel: Kakor živi Bog, ki mi je vzel pravico, Mogočni, ki mi je raztožil dušo, dokler bo dih življenja v meni in bo Božji dih v mojem nosu, moje ustnice ne bodo izrekle krivice, moj jezik ne bo izgovoril laži! Gorje mi, če bi vam dal prav, dokler ne izdihnem, ne odstopim od svoje popolnosti! Trdno se držim svoje pravičnosti in je ne izpustim, vest mi ne očita niti enega od mojih dni. Naj obvelja za krivega moj nasprotnik, za krivičnega moj nasprotovalec! Kajti kakšno upanje ima brezbožnež, če izkorišča, ker mu Bog prizanaša? Mar bo Bog uslišal njegovo pritožbo, ko pride nadenj stiska? Se bo lahko veselil Mogočnega, klical Boga ob vsakem času? Poučil vas bom o Božjem ravnanju, ne bom prikrival, kako je z Mogočnim. Glejte, vi vsi ste to videli, zakaj zdaj to dajete v nič? To je delež krivičnega človeka pri Bogu, dediščina, ki jo krivičniki dobijo od Mogočnega: če se mu množijo sinovi, se za meč, njegovi otroci se ne bodo nasitili s kruhom. Tisti, ki bodo ostali za njim, bodo s smrtjo pokopani, njegove vdove jih ne bodo objokovale. Čeprav si kopiči srebro kakor prah in si pripravlja oblačil kakor iz ila: on jih pripravlja, a pravični jih oblači, in srebro dobi nedolžni. Postavil si je hišo kakor molj, kakor senčnico, ki si jo naredi čuvaj. Bogat bo šel spat, a tega ne bo storil ponovno, komaj bo odprl svoje oči, ga ne bo več. Strahovi ga bodo zajeli kakor povodenj, čez noč ga bo odnesel vihar. Vzhodni veter ga bo vzdignil in bo moral iti, odnesel ga bo iz njegovega kraja. Spustil se bo nadenj in mu ne bo prizanašal, pred njegovo roko bo moral kar naprej bežati. Zaploskal bo z rokami proti njemu in zatulil proti njemu iz svojega kraja. Kajti obstaja rudnik srebra in kraj, kjer čistijo zlato. Železo pridobivajo iz zemlje in baker talijo iz kamna. Človek dela konec temi in raziskuje do skrajne meje kamne v temi in smrtni senci. Vsekal je dolino v živo skalo, kamni, pozabljeni pod nogami, so popustili, pred človekom so klonili. Zemlja, iz katere raste kruh, se spodaj spreminja kakor ogenj. Njeni kamni so ležišče safirja, tudi zlati prah je v njem. Orel ne pozna te steze, jastrebovo oko je ni zagledalo. Ponosne zveri je niso zasledile, lev ni stopil nanjo. V živo skalo je posegel s svojo roko, gore je prevrnil s temeljev. Vsekal je predore v skale, vsakršne dragocenosti je videlo njegovo oko. Raziskal je globine rek, in kar je bilo skrito, je spravil na svetlo. Modrost pa, kje jo je moč najti, kje je kraj razumnosti? Človek ne ve za njeno nahajališče, ni je najti v deželi živih. Vodovje govori: V meni je ni! Morje pravi: Pri meni je ni! Čistega zlata ni mogoče ponuditi zanjo, ne odtehtati srebra za njeno ceno. Ne da se odtehtati z zlatom iz Ofírja, ne z dragocenim oniksom in s safirjem. Nihče je ne primerja z zlatom in s steklom, ne menja se z nakitom iz čistega zlata. Korald in kristala niti ne omenjajo, cena modrosti presega bisere. Nihče je ne primerja z etiopskim topazom, ne da se odtehtati s čistim zlatom. Od kod torej prihaja modrost, kje je doma razumnost? Zagrnjena je očem vseh živih, tudi pticam pod nebom je prikrita. Kraljestvo mrtvih in smrt pravita: Le govoriti sva slišala o njej! Bog razume pot do nje, on pozna njen kraj. On zre do koncev zemlje, vidi vse, kar je pod nebom. Ko pripravlja utež za veter in z mernikom odmerja vodo, ko pripravlja postavo za dež in pot blisku in gromu, tedaj jo gleda in jo razodeva, jo potrjuje in tudi razkriva. Človeku pa pravi: Glej, strah Gospodov je modrost, ogibati se hudega je razumnost! Tedaj je Job nadaljeval svoj govor in rekel: O, da bi bilo z menoj kakor v prejšnjih mesecih, kakor v dnevih, ko me je Bog varoval! Ko mi je njegova svetilka sijala nad glavo in sem ob njegovi luči hodil skozi temo. Kakor sem bil v dnevih svojega obilja, ko je bilo Božje prijateljstvo nad mojim šotorom. Ko je bil Mogočni še z menoj in so me obdajali moji otroci. Ko so se moje poti kopale v smetani in mi je skala točila potoke olja. Ko sem hodil skozi vrata v mesto, na trgu postavljal svoj sedež. Mladeniči so se poskrili, ko so me zagledali, starci so se vzdignili in stali. Veljaki so nehali govoriti in si polagali roko na usta, plemičem je zaprlo sapo, jezik se jim je prilepil k nebu. Kajti blagrovalo me je uho, ki me je slišalo, in hvalilo oko, ki me je videlo. Saj sem reševal ponižanega, ki je klical na pomoč, siroto, ki je bila brez pomoči. Blagoslov ogroženih je prihajal nadme in vdovi sem razveseljeval srce. Oblačil sem pravičnost, da me je ogrinjala, pravica mi je bila kakor plašč in pokrivalo. Slepemu sem bil oko in kruljavemu noga. Ubožcem sem bil oče in potegoval sem se za pravico neznanca. Krivičniku sem razbijal čeljusti in trgal plen iz njegovih zob. Mislil sem: V svojem gnezdu bom umrl in svoje dni množil kakor pesek. Moja korenina je imela pot do vode in rosa je prenočevala na mojih vejah. Moja čast se je obnavljala pri meni in moj lok je bil vedno prožen v moji roki. Poslušali so me in so bili pozorni, molče so čakali na moj nasvet. Ko sem nehal govoriti, niso ugovarjali, moja beseda je rosila nanje. Kakor na dež so čakali name, odpirali so usta kakor za pomladni naliv. Če sem se jim nasmehnil, niso mogli verjeti, sijaja mojega obličja niso kalili. Izbiral sem jim pot in sedèl kot glava, bil sem na prestolu kakor kralj nad vojsko, kot tisti, ki tolaži žalujoče. Zdaj pa me zasmehujejo ljudje, ki so po dnevih mlajši od mene, katerih očetov nisem imel za vredne, da bi jih pridružil psom svoje črede. In kaj naj mi pomeni moč njihovih rok? Njihova krepkost je razpadla. Izčrpani od pomanjkanja in lakote glodajo suho pokrajino, včeraj pusto in zapuščeno. Pobirajo lobodo v grmovju in korenina košeničice jim je za hrano. Pregnani so od ljudi, za njimi vpijejo kakor za tatovi. Prebivajo v rečnih koritih, v podzemeljskih jamah in skalnih votlinah. Tulijo med grmovjem, pregnani so pod trnje. Bedasti sinovi in sinovi brez imena, z bičem izgnani iz dežele. A zdaj so iz mene naredili zbadljivko, imajo me za pregovor. Studim se jim, držijo se proč od mene, mojemu obrazu ne prizanašajo s pljunki. Ker se je odvezal z vrvi, me napada, nagobčnik so odvrgli pred menoj. Vzdigujejo se proti odprti desnici, spodnašajo mi noge in nasipajo pogubne steze proti meni. Mojo pot so razdrli, trudijo se, da bi me uničili, a jim nihče ne more pomagati. Premikajo se, kakor se širi razpoka v obzidju, valijo se pod ruševinami. Strahovi so se obrnili proti meni, kakor veter je odletela moja čast, kakor oblak je šla mimo moja blaginja. Zdaj se moja duša v meni žalosti, zajeli so me dnevi ponižanja. Noč mi razjeda kosti, moje glodajoče muke se ne poležejo. Moja obleka se hoče z vso silo potuhniti, oprijemlje se me kakor ovratnik moje srajce. Razkazuje me kot blato, enak sem prahu in pepelu. Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo. Vzdiguješ me, goniš me v viharju in me spretno mehčaš. Saj vem, da me poganjaš v smrt, v zbirno hišo vseh živih. Vendar ne izteguje roke v uničenje, če v svojem propadanju kliče k njim na pomoč. Mar nisem jokal pred tistim, ki je imel težak dan, ali moja duša ni žalovala pred ubožcem: kajti pričakoval sem srečo, a je prišlo húdo, čakal sem svetlobo, a je prišla tema. V moji notranjosti vre in ne odneha, zadeli so me dnevi bridkosti. Mračen hodim, brez sonca, vstajam na zborovanju in kličem na pomoč. Postal sem brat šakalom in tovariš nojem. Koža počrnela odpada od mene, moje kosti gorijo v vročici. Moje citre se oglašajo kot žalostinka, moja piščal daje glas jokajočih. Sklenil sem zavezo s svojimi očmi, in kako sem pazil nanjo kakor na devico! Kakšen delež bi sicer imel od Boga od zgoraj, dediščino od Mogočnega z višav? Mar ne pogubo za krivičnika, izgon za zlobneža? Mar ne vidi mojih poti, ne šteje vseh mojih korakov? Mar sem hodil za goljufijo, je hitela moja noga za prevaro? Naj me pretehta na pravični tehtnici in Bog bo spoznal mojo popolnost! Mar je moj korak skrenil s poti in mi je srce hodilo za mojimi očmi, da se je madež prijel mojih rok? Naj drugi pojé, kar posejem, naj porujejo moje sadike! Mar mi je oko uhajalo za žensko, da sem prežal na vrata svojega soseda? Naj moja žena melje za drugega, tujci naj legajo k njej. Kajti to bi bila sramota, krivda za obsodbo. To bi bil ogenj, ki požira do uničenja, in bi izkoreninil vse moje imetje. Mar sem preziral pravico svojega hlapca ali svoje dekle, ko sta prišla v spor z menoj? Kaj bi storil, ko bi se vzdignil Bog, mu odgovoril, ko bi preiskoval? Ali ni moj Stvarnik v materinem telesu naredil tudi njega, ali naju ni isti v materinem naročju obeh upodobil? Mar sem odrekel revežem, kar so želeli, sem pustil, da so vdovi ugašale oči? Sem svoj zalogaj pojedel sam in sirotek ni jedel od njega? Kakor je bilo v mojem otroštvu, mi je rastel kot očetu, kakor sem bil v telesu svoje matere, sem jo vodil. Mar sem gledal, ko je kdo ginil brez obleke, ko je bil ubožec brez odeje? Kaj me niso blagoslavljala njegova ledja, ko se je grel pod volno z mojih ovac? Mar sem kdaj s svojo roko zamahnil proti siroti, ker sem videl pri vratih korist zase? Naj mi pleča odpadejo s hrbta, naj se mi roka odtrga z ramena! Kajti bal sem se, da me udari Bog, pred njegovim veličastvom ne vzdržim. Mar sem imel zlato za svoje zatočišče in sem suhemu zlatu govoril: Moje upanje? Mar sem se veselil, da imam veliko premoženje, da je moja roka veliko pridobila? Mar sem gledal k soncu, ki sije, ali k luni, ki svetla potuje, in mi je srce uhajalo na skrivnem, da sem jima z roko pošiljal poljube? Tudi to bi bila krivda za obsodbo, saj bi zatajil Boga tam zgoraj. Mar sem se veselil, če je moj sovražnik padel, vriskal, da ga je zadelo zlo? Saj nisem pustil, da bi se bila zmotila moja usta in bi mu bil s kletvijo privoščil smrt. Mar niso ljudje v mojem šotoru govorili: Kdo se ni nasitil z njegovim mesom? Tujec ni smel prenočevati zunaj, popotniku sem odpiral svoja vrata. Mar kot človek prikrivam svoje grehe, skrivam krivdo v svojih prsih? Ker se bojim velike množice in me je strah pred prezirom rodov, bi molčal in ne prišel skozi vrata! O, da bi me kdo poslušal! Glejte, tu je moj podpis! Mogočni naj mi odgovori in listino naj napiše moj nasprotnik! Kako jo bom nosil na ramenih, si jo nadel kot častno krono! Število svojih korakov mu bom naznanil, kakor knez bom pristopil k njemu. Če je moja njiva vpila name in so z njo vred jokale njene brazde, če sem njen sad užival brez plačila in žalil njenega lastnika: naj trnje požene namesto pšenice, namesto ječmena plevel! Konec Jobovih govorov. Ti trije možje so nehali odgovarjati Jobu, ker je bil pravičen v svojih očeh. Tedaj se je razsrdil Elihú, Barahélov sin, Buzéjec iz Rámovega rodu. Nad Jobom se je razsrdil, ker je trdil, da je pravičen bolj kakor Bog. In nad njegovimi tremi prijatelji se je razsrdil, ker niso našli pravega odgovora, a so obsojali Joba. Elihú je počakal na pogovor z Jobom, ker so bili oni starejši od njega. Ko je Elihú videl, da ni v ustih treh mož odgovora, se je razsrdil. Nato je spregovoril Elihú, Barahélov sin, Buzéjec, in rekel: Mlad sem po številu svojih dni, vi pa ste priletni, zato sem se obotavljal in se bal, da bi vam povedal, kar vem. Mislil sem: Starost naj govori, vrsta let naj pokaže modrost! Toda v človeku je duh, dih Mogočnega jih dela razumne. Ne drži, da so ugledni vedno modri, da le stari vedo, kaj je prav! Zato pravim: Poslušajte me, tudi jaz hočem povedati, kar vem! Glejte, čakal sem vaših besed, poslušal sem vaše razumne misli, ko ste iskali primernih besed. Pazljivo sem vas poslušal, a glejte, nobeden ni ovrgel Joba, nobeden izmed vas ni spodbil njegovih trditev. Nikar ne recite: Naleteli smo na modrost, Bog ga lahko užene, človek ne! Govorov ni obrnil proti meni, ne bom ga zavračal z vašimi besedami. Potrti so, ne morejo več odgovarjati, zmanjkalo jim je besed. Mar naj še čakam, ko več ne govorijo, ko stojijo in več ne odgovarjajo? Tudi jaz bom razložil svoje mnenje, tudi jaz bom povedal, kar vem. Kajti poln sem besed, duh v moji notranjosti me priganja. Glejte, moja notranjost je kakor mošt brez odprtine, je na tem, da poči kakor novi mehovi. Govoriti hočem, da se olajšam, razprl bom svoje ustnice in spregovoril. Do nikogar ne bom pristranski, smrtnika ne bom izvzemal. Če bom koga izvzemal, ne da bi vedel, naj me moj Stvarnik hitro prekine! Poslušaj torej, Job, moj govor, prisluhni vsem mojim besedam! Glej, odprl sem svoja usta, moj jezik naj govori pred mojim grlom. Moje besede prihajajo iz iskrenega srca, moje ustnice govorijo čisto resnico. Božji duh me je ustvaril, dih Mogočnega me je oživil. Če moreš, mi odgovôri, pripravi se, postavi se mi nasproti! Glej, pred Bogom sem toliko vreden kakor ti, tudi jaz sem upodobljen iz ila. Glej, strah pred menoj te ne plaši, moje prigovarjanje te ne izsiljuje. Govoril si na moja ušesa, slišal sem glas tvojih besed: »Čist sem, brez greha, čeden in brez krivde. Glej, pretveze išče proti meni, ima me za svojega nasprotnika. Moje noge polaga v klado, vse moje steze nadzoruje.« Glej, v tem nimaš prav, ti odgovarjam: Bog je večji kakor človek! Zakaj se pritožuješ proti njemu, da ne odgovori z nobeno besedo? Bog namreč govori na svoj način, drugače pa se na to ne ozira. V sanjah, v nočnem videnju, ko ljudi objema trdno spanje, v spancu na ležišču: tedaj odpira ljudem uho in jih straši v njihovih vezeh, da bi človeka odvrnil od dejanj, ki skrivajo moževo ošabnost. Njegovo dušo zadržuje pred pogubo, njegovo življenje pred odhodom v usmrtitev. Na njegovem ležišču ga opominja z bolečino, boj v njegovih kosteh se podaljšuje. Njegovo življenje zavrača hrano, njegova slast prej želeno jed. Njegovo meso upada, da ga ni moč videti, njegove kosti, ki jih ni bilo videti, so gole. Njegova duša se bliža pogubi, njegovo življenje prinašalcem smrti. Čeprav je proti njemu kak angel, eden izmed tisočerih poslancev, ki naznanjajo človeku, kaj je prav, se ga usmili in reče: »Izpusti ga, da se ne pogrezne v jamo, dobil sem odkupnino!« Meso se mu napne kakor v mladosti, vrne se v svoje mlade dni. Prosi Boga, ki mu je milostljiv, z vzklikanjem gleda njegovo obličje, ker vrača človeku njegovo pravičnost. Pokaže se ljudem in reče: »Grešil sem in kršil pravico, a Bog mi ni povrnil. Rešil je mojo dušo, da se ni pogreznila v jamo, moje življenje se veseli svetlobe.« Glej, vse to dela Bog po dvakrat, trikrat na človeku, da mu dušo odvrne od pogube, da mu sije svetloba živih. Pazi, Job, poslušaj me, mólči, dokler govorim! Če imaš razloge, odgovôri mi, govôri, rad ti bom dal prav! Če ne, me poslušaj, mólči, učil te bom modrosti! Nato je spregovoril Elihú in rekel: Poslušajte, modri, moje besede, vi, razumni, prisluhnite mi! Kajti uho preizkuša besede, kakor grlo pokuša jed. Hočemo preiskati, kaj je prav, dognati med seboj, kaj je dobro. Kajti Job je rekel: »Imam prav, a Bog je zavrnil mojo pravico. Kljub svoji pravici veljam za lažnika, brez krivde me zadeva zahrbtna puščica.« Kdo je mož kakor Job, ki pije sramotenje kakor vodo in bo odšel v družbo hudodelcev, da bo hodil s krivičnimi ljudmi, kajti rekel je: »Nič ne pomaga človeku, če živi z Bogom v prijateljstvu!« Zato me, razumni ljudje, poslušajte! Gnusna je Bogu krivica, Mogočnemu podtikanje! Saj plačuje človeku po njegovem delu, vsakemu vrača po njegovem ravnanju. Res je, Bog ne obsoja po krivici, Mogočni ne prevrača pravice. Kdo mu je zaupal zemljo, kdo je naredil ves zemeljski krog? Če bi začel misliti le nase in bi svojega duha in svoj dih potegnil k sebi, bi hkrati izdihnilo vse meso, človek bi se povrnil v prah. Če si razumen, poslušaj to, prisluhni glasu mojih besed! Mar lahko odloča nekdo, ki sovraži pravico, mar boš mogočen obsojal pravičnega? On pravi kralju: »Izprijenec!« in odličnikom: »Krivičnik!«, ker ni pristranski s knezi in ne daje prednosti bogatemu pred revežem, saj so vsi delo njegovih rok. V trenutku umrejo in sredi noči: ljudstvo klone in odide, mogočneža zavrne, ne da bi uporabilo silo. Njegove oči so obrnjene na človekove poti, vidi vse njegove korake. Ni teme in ne smrtne sence, kamor bi se mogli hudodelci skriti. Saj ne prepušča še človeku, naj gre k Bogu na sodbo. Mogotce odstranja brez preiskave in postavlja druge na njihovo mesto. Tako pozna njihova dela, prežene noč in so strti. Potisne jih med krivičnike na kraju, kjer vsi vidijo, ker so krenili od njega in niso dojeli vseh njegovih poti. Spravili so predenj reveževo pritožbo in pritožbe zatiranih sliši. Če pa on ostaja miren, kdo sme obsojati, in če si zakriva obraz, kdo ga vidi: naj bo nad narodom ali nad posameznikom, pred vladanjem brezbožnega človeka ali pred zankami, ki jih nastavlja ljudstvo? Ker govorim izkušenim možem, sem prinesel v zastavo, ne pa jemljem. Česar sam ne vidim, mi pokaži ti, če sem storil krivico, je ne bom več. Mar bo poplačal po tvoje, če si odstopil? Ker odločaš ti in ne jaz, povej, kar veš! Razumni možje mi pravijo in moder mož, ki me posluša: »Job ne govori razumno, njegove besede niso dojemljive. Prosimo, naj Job do konca presodi sam sebe, ker odgovarja kakor zlobni ljudje. Saj povečuje svojo zmoto, potiska greh med nas in kopiči svoje besede proti Bogu!« Nato je spregovoril Elihú in rekel: Misliš, da imaš prav, ko praviš: »Bolj pravičen sem kakor Bog!«, ko pa sprašuješ, kaj ti koristi: »Kaj mi pomaga, da nisem v zmoti?« Na to ti hočem odgovoriti in tvojim prijateljem ob tebi. Ozri se v nebo in opazuj, poglej oblake visoko nad seboj! Če si grešil, kaj mu boš s tem storil, če povzročaš veliko pregreh, kaj mu boš naredil? Če si pravičen, kaj mu boš s tem dal, ali kaj bo dobil iz tvoje roke? Tvoja krivičnost prizadene le človeka, kakršen si ti, tvoja pravičnost koristi le sinu človekovemu. Zaradi množice nasilnikov vpijejo, kličejo na pomoč zaradi lakta oblastnikov: Vendar ne pove, kje je, Bog, moj Stvarnik, ki ponoči navdihuje pesmi, ki nas dela razumnejše od živali na zemlji, modrejše kakor ptice pod nebom. Tam se pritožujejo, pa ne odgovarja, ker so prizadeti napuhnjeni. Bog ne uslišuje praznega vpitja, Mogočni se nanj ne ozira. Tudi kadar praviš, da ga ne vidiš, leži pravda pred njim in ti mu zaupaj! Zdaj pa, ko se njegova jeza ne pokaže in se ne zmeni dosti za prestopek, pomeni, da odpira Job usta v prazno in kopiči besede brez razsodnosti! Nato je Elihú nadaljeval in rekel: Počakaj še malo, da ti razložim, kajti še imam besed Bogu v prid! Od daleč bom jemal svoje znanje, da bom zagotovil svojemu Stvarniku pravičnost. Saj moje besede res niso prevara, človek s popolnim spoznanjem je pri tebi. Glej, Bog je močan in ne odstopa, močan je in silnega duha. Krivičnika ne ohranja pri življenju, zatiranim pa vrača pravico. Od pravičnih ne obrača svojih oči, temveč jih jemlje na prestol za kralje, postavlja jih za vselej in uživajo ugled. Če pa so vklenjeni v železje, zvezani z vrvmi ponižanja, jim kaže njihova dela in pregrehe, ker se prevzemajo. Odpira jim uho, da jih vzgaja, govori jim, naj se odvrnejo od zla. Če poslušajo in ubogajo, dopolnijo svoje dni v sreči, svoja leta v veselju. Če pa ne poslušajo, odidejo v usmrtitev, izdihnejo brez spoznanja. Brezbožni v srcu se vdajajo jezi, ne kličejo na pomoč, ko jih vklepa. Njihova duša umre v cvetu mladosti, njihovo življenje med vlačugami. Ponižanega pa rešuje s ponižanjem, s stisko jim odpira uho. Tudi izzivanje iz ust tvojega nasprotnika je bilo sproščeno govorjenje brez trdne podlage in spokojnost tvoje mize je bila sočna omaka. Kakor si bil poln krivične sodbe, tako bodo podprli pravično sodbo. Naj te jeza ne zapelje v izsiljevanje in visoka odkupnina naj te ne zavaja! Mar te bo obvaroval pred stisko tvoj klic na pomoč in vsa naprezanja tvoje moči? Nikar si ne žêli noči, ko bodo ljudstva iztrebljena s svojega mesta! Varuj se, ne obračaj se k zlu, kajti za to si se odločil v sili. Glej, Bog je vzvišen v svoji moči, kdo je učitelj kakor on? Kdo mu predpisuje pot in kdo mu sme reči: »Naredil si krivico!« Spomni se, da moraš hvaliti njegovo delo, ki so ga možje opevali. Vsi ljudje se ozirajo vanj, človek mora gledati od daleč. Glej, Bog je tako velik, da ga ne doumemo, števila njegovih let ni mogoče dognati. On zbira vodne kaplje, da izlivajo iz njegove megle dež, ki rosi iz oblakov, pada na množico ljudi. Kdo more doumeti plavanje oblakov, grmenje iz njegovega šotora? Glej, okrog sebe razprostira svojo luč in pokriva dno morja. Kajti s tem sodi ljudstva, daje hrano za obilje. Svoje roke si pokriva z bliskom in ukazuje, kam naj udari. Njegov tresk ga naznanja, ko se vnema njegova jeza zaradi hudobije. Tudi od tega mi drhti srce in poskakuje na svojem mestu. Poslušajte, kaj govori grmenje njegovega glasu, mrmranje, ki doni iz njegovih ust! Pod vsem nebom ga razširja in svoj blisk pošilja do koncev zemlje. Za bliski hrumi glas, grmi z mogočnim glasom, ne zadržuje jih, čeprav se njegov glas razlega. Bog čudovito grmi s svojim glasom, dela velike reči, ki jih ne razumemo. Snegu ukazuje: »Padaj na zemljo!«, dežju in njegovim silnim nalivom. Z roko pritiska vsakega človeka, da bi vsi ljudje v tem spoznali njegovo delo. Tudi zver gre v svoje skrivališče, zadržuje se v svojih brlogih. Z juga prihaja vihar in s severa mraz. Od Božjega diha se dela led, vodna površina se strdi. Jasno nebo obtežuje z oblaki, njegova svetloba pa razpršuje megle. Po svoji izvedenosti določa spremembe, da opravljajo svoje delo na površju zemeljskega kroga: naj bo za šibo ali za njegovo deželo ali za dobroto; on to povzroči. Poslušaj to, Job, postoj, opazuj čudovita Božja dela! Ali veš, kako Bog vlada z njimi, kako blisk vzplameni v oblakih? Ali veš, kako plavajo oblaki, čudežna dela Vsevednega, ti, ki so ti oblačila pretopla, kadar zemlja zaradi juga miruje? Ali moreš kakor on obokati nebo, trdno kakor kovinsko ogledalo? Poúči nas, kaj naj mu rečemo, mi smo brez moči zaradi teme! Kdo mu bo povedal, da bi jaz rad govoril? Mar je kdaj kdo dejal, da želi svojo pogubo? Včasih ne vidimo sončne luči, kadar sije nad oblaki, ko pa potegne veter, jih pomete: od severa pride zlat sijaj, okrog Boga je strašno veličastvo. Mogočnega ne moremo najti, prevzvišen je v moči, pravice in pristne pravičnosti ne zatira. Zato se ga ljudje bojijo, ne ozira se na vse razumne modrijane. Tedaj je Gospod iz viharja spregovoril Jobu in rekel: Kdo je ta, ki zatemnjuje posvèt z govori brez znanja? Opaši kakor junak svoja ledja, vprašal te bom in ti me pouči! Kje si bil, ko sem utemeljeval zemljo? Povej to, če imaš kaj razuma! Kdo je določil njene mere, ali morda veš? Ali kdo je potegnil čeznjo merilno vrvico? Na čem stojijo njeni stebri, ali kdo je položil njen vogalni kamen, ko so se skupaj veselile jutranje zvezde in vriskali vsi Božji sinovi? Kdo je zaprl morje z vrati, ko je izbruhnilo in ušlo iz materinega naročja? Ko sem mu dal za oblačilo meglice, za njegove plenice temne oblake, ko sem nasipal proti njemu svojo mejo, mu postavil zapah in vrata ter rekel: »Do sem pojdeš, naprej pa ne, tu bo obstala moč tvojih valov!« Si kdaj, odkar živiš, zapovedal jutru, pokazal zori njeno mesto, da prime za robove zemlje in strese z nje krivičnike, se spremeni kakor vosek pod pečatom in stoji kakor obleka? Krivičnikom pa se njihova luč odtegne, že vzdignjeni laket se zlomi. Si prišel do vrelcev morja, se sprehajal po dnu pravodovja? Ali so se ti odprla vrata smrti, si videl vrata smrtne sence? Si dojel razsežnosti zemlje, povej, če vse to veš! Kje je pot k prebivališču luči in kje je kraj teme, da ju popelješ do njunih meja, ju poučiš o stezah do njunega doma? Ti veš, saj si se takrat že rodil, število tvojih let je veliko! Si prišel do zalog snega in videl zaloge toče, ki sem jih pripravil za čas stiske, za dan bitke in vojne? Kje je pot do tja, kjer se deli luč, od koder se po zemlji širi vzhodnik? Kdo je predrl nalivu odtok in pot blisku in gromu, da pada dež na zemljo, kjer ni ljudi, na puščavo, ki v njej ni človeka, da napaja puste goličave, daje, da poganja zelenje? Ali ima dež očeta, kdo rodi rosne kaplje? Iz čigavega telesa prihaja led, kdo poraja slano izpod neba? Vode se strdijo kakor v kamen, gladina vodovja je trdno sklenjena. Ali ti držiš skupaj Gostosevce, ali ti rahljaš vezi Oriona? Ali izpeljuješ živalski krog ob njegovem času in vodiš Medveda z njegovimi mladiči? Ali poznaš zakone neba in določaš njegov vpliv na zemljo? Ali moreš povzdigniti svoj glas do oblakov, da bi te pokrila obilica vode? Ali moreš pošiljati bliske, da bi odhajali in ti govorili: »Tukaj smo!« Kdo je položil modrost v zametke ali kdo je dal petelinu razumnost? Kdo šteje oblake z modrostjo in nagiblje mehove neba, ko se prah sprijemlje v prst in se stapljajo grude? Mar ti loviš plen za levinjo in tešiš lakoto levičem, ko ležijo v brlogih, čepijo na preži v goščavi? Kdo pripravlja plen za krokarja, ko njegovi mladiči vpijejo k Bogu in omahujejo brez hrane? Veš za čas, ko kotijo divje koze, nadziraš porodne bolečine košut? Šteješ mesece njihove brejosti, veš za čas, kdaj bodo povrgle? Sključijo se, skotijo svoje mladiče, rešijo se svojih bolečin. Njihovi mladiči se krepijo in rastejo na prostem, odhajajo in se ne vračajo več k njim. Kdo je dal hitremu oslu prostost, kdo je razvezal vezi divjemu oslu, ki sem mu dal puščavo za dom, solnato pokrajino za bivališče? Smeje se mestnemu vrvenju, ne sliši gonjačevega vpitja. Za svojo pašo raziskuje gore, stika za vsako zelenjavo. Ti bo divji vol hotel služiti, prenočevati pri tvojih jaslih? Boš divjega vola z vrvjo prisilil v razor, bo vlekel za teboj brazdo po dolini? Mu boš zaupal, ker je silno močan, in mu prepustil svoj pridelek? Mu boš verjel, da bo šel domov, pripeljal tvoj posevek na mlatišče? Nojeva perut je vesela, kot da je krilo in perje štorklje, saj prepušča zemlji svoja jajca in jih greje na tleh. Pozablja, da jih lahko stre noga, zdrobi divja žival. Trdo ravna s svojimi mladiči, kakor da bi ne bili njegovi, ni ga strah, da bo njegov trud zaman. Kajti Bog mu je odrekel modrost, razsodnosti mu ni dodelil. V trenutku, ko se požene v višino, zasmehuje konja in njegovega jezdeca. Si ti podelil konju moč, odel njegov vrat z grivo? Mu ti daješ, da skače kakor kobilica? Njegovo silno rezgetanje zbuja grozo. S kopitom koplje in se veseli, silen gre orožju nasproti. Zaničuje strah in se ne plaši, meču se ne izmika. Na njem rožlja tulec, bliskata se sulica in kopje. V drgetu in razburjenju požira tla, ne stoji pri miru, kadar se oglasi rog. Kolikorkrat se oglasi rog, zahrže: Huj! Že od daleč voha bitko, klicanje poveljnikov in bojni krik. Ali sokol po tvoji pameti postane goden, razpenja svoje peruti proti jugu? Se orel na tvoje povelje vzdiguje visoko, da si napravi gnezdo v višavi? V skalah prebiva in prenočuje, na skalnem zobu v zaklonišču. Od tam si išče hrano, daleč vidijo njegove oči. Njegovi mladiči hlepijo po krvi, kjer so trupla, tam je on. Tedaj je Gospod spregovoril Jobu in rekel: »Se bo nasprotovalec še prepiral z Mogočnim? Kdor obtožuje Boga, naj odgovori!« Nato je Job odgovoril Gospodu in rekel: Glej, premajhen sem. Kaj naj ti odgovorim? Svojo roko si polagam na usta. Enkrat sem govoril, pa ne bom več odgovarjal, dvakrat, pa ne bom več poskušal. Tedaj je Gospod iz viharja spregovoril Jobu in rekel: Opaši kakor junak svoja ledja, vprašal te bom in ti me poúči! Hočeš razveljaviti mojo sodbo, me obsoditi, da bi ti imel prav? Ali imaš laket kakor Bog, grmiš z glasom kakor on? Okrási se z vzvišenostjo in veličastvom, obleci se v dostojanstvo in sijaj! Izlij izbruhe svoje jeze, poglej vsakega prevzetneža in ga ponižaj! Poišči vsakega ošabneža in ga ukloni, potlači krivičnike na njihovem mestu! Skupaj jih zakoplji v zemljo, potisni njihovo obličje v temo! Potem te bom hvalil tudi jaz, da ti daje zmago tvoja desnica. Poglej Behemóta, ki sem ga naredil kakor tebe, hrani se s travo kakor govedo. Glej njegovo moč v njegovih ledjih, njegovo čvrstost v mišicah njegovega trebuha. Svoj rep izteguje kakor cedra, kite njegovih beder so prepletene. Njegovo okostje je bronasto ogrodje, njegove kosti so kakor železne palice, on je prvenec Božjih del, nosi vgrajen svoj meč. Saj mu gore dajejo hrano, vse poljske živali se igrajo tam. Pod lotosovimi grmi leži, skrit v trstju in močvirju. Lotosovi grmi ga pokrivajo s senco, obdajajo ga vrbe ob vodi. Glej, tok reke zadržuje, ne zbeži, miren je, čeprav mu Jordan dere proti gobcu. Lovi ga v njegove tolmune, nos mu prebada z zajetji. Moreš s trnkom izvleči Leviatána, mu z vrvjo ukrotiti jezik? Mu vtikaš vrv iz protja skozi nozdrvi, mu s kavljem prebadaš čeljust? Ali te pogosto prosi, milo govori s teboj? Hoče skleniti zavezo s teboj, ga lahko najameš za stalnega služabnika? Se igraš z njim kakor ptiček, ga lahko daš na vrvico za svoje dékle? Ali trži z njim ribiška družba, ga delijo med trgovce? Ali lahko zasajaš kavlje v njegovo kožo, ribiške osti v njegovo glavo? Položi svojo roko nanj! Pomisli na boj! Nikar ne nadaljuj! Če bo njegovo zaupanje ogoljufano, mar bo podlegel tistemu, kateremu se je pokazal? Ne bo postal okruten, če ga bo izzival? In kdo je, ki se postavlja pred menoj? Kdo je prišel predme, da naj poravnam? Pod vsem nebom, moj je! Ne bom molčal o njegovih udih, o moči in lepoti njegove postave. Kdo je privzdignil robove njegove obleke, kdo je predrl njegov dvojni nagobčnik? Kdo je odprl vrata njegovega obličja? Okrog njegovih zob je groza. Prsni koš je ogrodje iz ščitov, čvrsto so strnjeni kakor s pečatom. Drug za drugim se tesno vrstijo, še sapica ne prodre mednje. Drug drugega se trdno držijo, stikajo se in se ne razklepajo. Njegovo kihanje izžareva svetlobo, njegove oči so kakor trepalnice zore. Iz njegovega žrela švigajo plamenice, uhajajo ognjene iskre. Iz njegovih nozdrvi se vzdiguje dim kakor iz puhajočega lonca nad ločjem. Njegovo dihanje je žgoče oglje, plamen mu šviga iz žrela. V njegovem tilniku prebiva moč, pred njim poskakuje obup. Podgrlje njegovega telesa je napeto, kakor zlito je na njem, nič ohlapno. Njegovo srce je trdo kakor kamen, trdo kakor spodnji mlinski kamen. Kadar se vzdigne, se prestrašijo junaki, preplašeni klonejo. Kogar doseže, mu meč ne pomaga, ne kratka sulica ne ščit. Železo ima za slamo, bron za trhel les. Puščica ga ne požene v beg, kamni iz prače se mu spreminjajo v strnje. Kij mu je kakor strnje, frčanju kopja se smeje. Pod seboj ima ostre črepinje, po blatu se vlači kakor mlatilne sani. Globoko vodo vzvalovi kakor kotel, morje speni, da je kakor mazilo. Za sabo pušča svetlo stezo, vodovje spreminja v sivino. Ni mu enakega na zemlji, narejen je brez strahu. Na vse gleda prezirljivo, to je kralj vseh zverin. Nato je Job odgovoril Gospodu in rekel: Zdaj vem, da vse premoreš in ni ovire za noben tvoj sklep. »Kdo je ta, ki brez znanja zamegljuje posvèt?« Zato sem govoril in nisem razumel reči, ki so zame pretežke in jih ne poznam. Poslušaj torej ti, jaz pa bom govoril, vprašal te bom in ti me poúči! Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko. Zato odstopam in se kesam v prahu in pepelu. Potem ko je Gospod tako govoril Jobu, je Gospod rekel Elifázu Temáncu: »Moj srd se je vnel proti tebi in proti tvojima dvema prijateljema, saj o meni niste govorili prav kakor moj služabnik Job. Zdaj si torej vzemite sedem juncev in sedem ovnov, pojdite k mojemu služabniku Jobu in jih darujte v žgalno daritev zase, moj služabnik Job pa naj moli za vas. Le zaradi njega vam ne bom poplačal po vaši norosti, kajti o meni niste govorili prav kakor moj služabnik Job.« Tedaj so šli Elifáz Temánec, Bildád Suhéjec in Cofár Naámčan in so storili, kakor jim je ukazal Gospod. In Gospod se je ozrl na Joba. In Gospod je obrnil Jobovo usodo, ko je prosil za svoje prijatelje. In Gospod je dvakratno povrnil Jobu vse, kar je imel prej. Tedaj so prišli k njemu vsi njegovi bratje, vse njegove sestre in vsi njegovi znanci ter so jedli z njim v njegovi hiši. Izrazili so mu sožalje in ga potolažili za vse húdo, ki ga je Gospod poslal nadenj. Dali so mu tudi vsak po en cekin in po en zlat uhan. Gospod pa je poslej Joba blagoslavljal še bolj ko prej. Imel je štirinajst tisoč ovac in šest tisoč kamel, tisoč parov volov in tisoč oslic. Imel je sedem sinov in tri hčere. Prvi je dal ime Golobica, drugi Dišavka in tretji Lepotica. V vsej deželi ni bilo tako lepih žensk, kakor so bile Jobove hčere. Njihov oče jim je dal dediščino med njihovimi brati. Job je potem živel še sto štirideset let in videl svoje sinove in svoje vnuke do četrtega rodu. In Job je umrl star in nasičen z dnevi. Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje ne ovene; vse, kar dela, uspeva. Ni pa tako s krivičnimi, temveč so kakor pleve, ki jih veter raznaša. Zato krivični ne bodo obstali ob sodbi, ne grešniki v zboru pravičnih. Zakaj Gospod pozna pot pravičnih, pot krivičnih pa vodi v pogubo. Zakaj hrumijo narodi in ljudstva razmišljajo prazne reči? Kralji zemlje so se dvignili, oblastniki se skupaj posvetujejo proti Gospodu in proti njegovemu Maziljencu: »Pretrgajmo njihove spone, njihove vezi vrzimo s sebe.« Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje, Gospod se jim posmehuje. Potem jim spregovori v svoji jezi, v svojem srdu jih prestraši: »Jaz sem posvetil svojega kralja na Sionu, svoji sveti gori.« Razglasil bom Gospodov zakon. Rekel mi je: »Ti si moj sin, danes sem te rodil. Zahtevaj od mene, in dam ti narode v dediščino, v lastnino konce zemlje. Razbil jih boš z železno palico, kakor lončarjevo posodo jih boš zdrobil.« Zdaj torej, kralji, bodite razumni, dajte se posvariti, sodniki zemlje! Služite Gospodu v strahu, radujte se v trepetu! Prizadevajte si za iskrenost, sicer se razjezi in izginete na poti, zakaj skoraj bo vzplamenela njegova jeza. Blagor vsem, ki se zatekajo k njemu. Davidov psalm, ob begu pred Absalomom, svojim sinom. Gospod, kako veliko je mojih nasprotnikov! Mnogi vstajajo zoper mene, mnogi pravijo moji duši: »Ni rešitve zanj pri Bogu.« Ti pa, Gospod, si ščit zame, moja slava in tisti, ki mi dviga glavo. S svojim glasom kličem h Gospodu in me usliši s svoje svete gore. Jaz sem legel počivat in zaspal, prebudil sem se, ker me je Gospod podpiral. Ne bojim se množic ljudstva, ki so se postavile naokrog zoper mene. Vstani, Gospod, reši me, moj Bog! Saj ti udariš vse moje sovražnike po čeljustih, zobe krivičnikov razbiješ. Gospodova je rešitev, nad tvojim ljudstvom naj bo tvoj blagoslov! Zborovodju, na godala. Davidov psalm. Kadar te kličem, mi odgovori, Bog moje pravičnosti! V stiski si mi odprl širjave, izkaži mi milost, usliši mojo molitev. Človeški sinovi, doklej bo moja čast v zasramovanje, doklej boste ljubili prazne reči in iskali slepilo? Vedite, da si je Gospod odbral pobožnega, Gospod me usliši, ko kličem k njemu. Srdite se, a nikar ne grešite, govorite v svojem srcu, na svojem ležišču in molčite! Darujte prave daritve in zaupajte v Gospoda. Mnogi pravijo: »Kdo nam bo dal videti dobro?« Dvigni, Gospod, nad nami svetlobo svojega obličja! Dal si več veselja v moje srce kakor v času, ko je obilje njihovega žita in vina. V miru bom hkrati legel in spal, saj ti sam, Gospod, me pustiš varno prebivati. Zborovodju, na piščali. Davidov psalm. Poslušaj moje izreke, o Gospod, dojemi moje vzdihovanje. Prisluhni glasu moje tožbe, moj Kralj in moj Bog, saj k tebi molim. Gospod, zjutraj poslušaj moj glas, zjutraj polagam predte molitev in čakam. Zares, ti nisi Bog, ki bi se veselil krivičnosti, hudobni ne more gostovati pri tebi. Bahači ne morejo obstati pred tvojimi očmi, ti sovražiš vse hudodelce. Ugonabljaš tiste, ki govore za slepilo, krvoločneža in varljivca mrzi Gospod. Jaz pa po tvoji veliki dobroti prihajam v tvojo hišo, padam na kolena proti tvojemu svetemu templju v tvojem strahu. Gospod, vodi me v svoji pravičnosti zaradi mojih sovražnikov, uravnavaj svojo pot pred mano. Zares, v njihovih ustih ni resnice, njihova notranjost je pogubna; odprt grob je njihovo grlo, s svojim jezikom se prilizujejo. Obtoži jih krivde, o Bog, naj padejo zaradi svojih naklepov; zaradi njihovih mnogih hudodelstev jih odženi, saj so se ti uprli. A veselijo naj se vsi, ki se zatekajo k tebi, vekomaj naj vriskajo; zavaruj jih, da bodo ukali v tebi tisti, ki tvoje ime ljubijo. Saj ti, Gospod, blagoslavljaš pravičnega, kakor s ščitom ga kronaš z milostjo. Zborovodju, na godala v oktavi. Davidov psalm. Gospod, v svojem gnevu me ne grajaj, v svoji srditosti me ne karaj! Izkaži mi milost, Gospod, ker sem onemogel, ozdravi me, Gospod, ker so moje kosti potrte. Tudi moja duša je silno potrta; a ti, Gospod, doklej? Vrni se, Gospod, reši moje življenje, odreši me zaradi svoje dobrote! Zakaj v smrti ni spomina nate, kdo se ti zahvaljuje v podzemlju? Utrujen sem od vzdihovanja, vsako noč oblivam svojo posteljo, s solzami močim svoje ležišče. Moje oko je otopelo od žalosti, postaralo se je med vsemi mojimi nasprotniki. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico, kajti Gospod je uslišal glas mojega ihtenja. Gospod je uslišal mojo prošnjo, Gospod je sprejel mojo molitev. Osramočeni bodo, zelo bodo zmedeni vsi moji sovražniki, obrnili se bodo, mahoma bodo osramočeni. Davidova žalostinka, ki jo je pel Gospodu zaradi Benjaminovca Kuša. Gospod, moj Bog, k tebi se zatekam, odreši me vseh mojih preganjalcev in me reši! Sicer raztrgajo kakor lev mojo dušo, iztrgajo jo, in ni rešitelja. Gospod, moj Bog, če sem to storil, če je v mojih rokah krivica, če sem svojemu prijatelju vračal húdo ali svojega nasprotnika oropal brez vzroka, naj sovražnik preganja mojo dušo in jo ujame, v tla naj potepta moje življenje, mojo čast naj položi v prah. Vstani, Gospod, v svoji jezi, vzdigni se zoper besnost mojih nasprotnikov, zbudi se, moj Bog, ki si ukazal sodbo. Zbor narodov naj se zbere okrog tebe, nad njim se vrni v višavo. Gospod, ki sodi ljudstva, sodi me, Gospod, po moji pravičnosti, po moji popolnosti, ki je v meni. Naj se vendar konča hudobija krivičnih, nakloni trdnost pravičnemu! Tisti, ki preizkuša srca in obisti, je pravični Bog. Moj ščit je pri Bogu, rešitelju iskrenih v srcu. Bog je pravičen sodnik, Bog, ki je vsak dan togoten. Če se kdo ne spreobrne, nabrusi svoj meč; svoj lok je napel in ga pripravil. Nadel si je smrtonosno orožje, iz svojih puščic je naredil bakle. Glej, snuje zlo, z muko spočne in rodi prevaro. Koplje luknjo in jo poglablja, vendar pade v jamo, ki jo je naredil. Njegova zloba se vrne na njegovo glavo, na njegovo teme se spusti njegovo nasilje. Zahvaljeval se bom Gospodu, ker je pravičen, opeval bom ime Gospoda Najvišjega. Zborovodju, po »Gitít«. Davidov psalm. Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! Svoje veličastvo si povzdignil nad nebesa. Iz ust otročičev in dojenčkov si postavil trdnjavo zaradi svojih nasprotnikov, da brzdaš sovražnika in maščevalca. Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ? Naredil si ga malo nižjega od Boga, s slavo in častjo si ga ovenčal. Dal si mu oblast nad deli svojih rok, vse si položil pod njegove noge: vse ovce in govedo, in tudi živali na polju, ptice neba in ribe morja, vse, kar se giblje po morskih stezah. Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! Zborovodju, po »Mut labbén«. Davidov psalm. Gospod, slavil te bom z vsem svojim srcem, pripovedoval bom o vseh tvojih čudovitih delih. V tebi se bom veselil in ukal, opeval bom tvoje ime, Najvišji. Ko se moji sovražniki obrnejo nazaj, se spotaknejo in izginejo izpred tvojega obličja. Zakaj ti si branil mojo pravico in sodbo, si sédel na prestol, pravični sodnik. Zapretil si narodom, pogubil krivičnika, njihovo ime si izbrisal na vekov veke. Sovražniki so pokončani, razvaline so za vedno; izruval si njihova mesta, njih spomin se je izgubil. Toda Gospod prestoluje na veke, za sodbo je utrdil svoj prestol. On sam bo sodil svet s pravičnostjo, razsojal med ljudstvi po pravici. Tako je Gospod zatiranemu zavetje, zavetje v času njegove stiske. Kateri poznajo tvoje ime, zaupajo vate, kajti ti, Gospod, ne zapustiš njih, ki te iščejo. Igrajte Gospodu, ki ima prestol na Sionu, oznanjajte med ljudstvi njegova dela, kajti on, ki maščuje prelito kri, se jih je spomnil, ni pozabil vpitja nesrečnih. Izkaži mi milost, o Gospod, glej mojo nesrečo zaradi mojih sovražnikov, ti, ki me vzdiguješ izpred vrat smrti, da bom pripovedoval o vsej tvoji hvali, ob vratih hčere sionske, se radoval v tvojem odrešenju. Narodi so se pogreznili v jamo, ki so jo naredili, v mrežo, ki so jo nastavili, se jim je ujela noga. Gospod se je dal spoznati, pripravil je sodbo; v delu lastnih rok se je ujel krivičnik. Krivičniki se morajo vrniti v podzemlje, vsi narodi, ki na Boga pozabljajo. Zakaj ubogi ne bo za vselej pozabljen, ne upanje nesrečnih za vedno izgubljeno. Vstani, Gospod, ne daj, da prevlada človek, naj bodo narodi sojeni pred tvojim obličjem. Gospod, položi vanje grozo, naj narodi vedo, da so umrljivi. Zakaj, Gospod, stojiš v daljavi, se skrivaš v času stiske? Zaradi ošabnosti krivičnih nesrečni izgoreva; naj se ujamejo v naklepih, ki so jih zasnovali. Krivični se hvali s poželjivostjo svoje duše, ropar preklinja in zasramuje Gospoda. Krivičnik ga v svoji ošabnosti ne išče, »Ni Boga!«, v tem so vse njegove hudobne misli. Njegove poti uspevajo v vseh časih, tvoje sodbe so tam gori, predaleč od njega; na vse svoje nasprotnike gleda zviška. V svojem srcu pravi: »Ne bom omahnil, od roda do roda ne bom padel v nesrečo.« Njegova usta so polna kletev, prevare in zatiranja, pod njegovim jezikom sta zloba in zlo. V zaselkih sedi v zasedi, na skrivnem ubije nedolžnega, njegove oči čakajo na nesrečnika. Na skrivnem preži kakor lev v zasedi, preži, da bi ujel nesrečnika; ujame nesrečnika, tako da ga potegne v svojo mrežo. Potuhne se, počene, z vso svojo silo pade na žrtve. V svojem srcu pravi: »Bog je pozabil, skril je svoj obraz, ne vidi, za vedno.« Vstani, Gospod Bog! Vzdigni svojo roko! Nikar ne pozabljaj nesrečnih! Zakaj krivičnik Boga zasramuje, v svojem srcu pravi: »Ne boš kaznoval.« Videl si muko in žalost, gledaš, da jih vzameš v svoje roke. Slabotni se prepušča tebi, siroti si postal pomočnik. Zdrôbi laket krivičniku in hudobnežu, kaznuj njegovo krivičnost, da je ne bo več. Gospod je kralj na vekov veke, narodi so izginili iz njegove dežele. Gospod, ti si uslišal hrepenenje ponižnih, krepiš jim srce, tvoje uho je pozorno, da daš pravico siroti in zatiranemu, da ne bo več strašil človek, ki je iz zemlje. Zborovodju. Davidov psalm. H Gospodu se zatekam, kako morete reči moji duši: »Bežite na vašo goro kakor ptica! Zakaj glej, krivični napenjajo lok, uravnavajo svoje puščice na tetivi, da bi v temi streljali na iskrene v srcu; ko so temelji razrušeni, kaj more storiti pravični?« Gospod je v svojem svetem templju, Gospod ima svoj prestol v nebesih; njegove oči gledajo, njegov pogled preizkuša človeške otroke. Gospod preizkuša pravičnega in krivičnega, tistega, ki ljubi nasilje, sovraži njegova duša. Na krivične bo dal deževati zanke, ogenj, žveplo in hudo nevihto, to je delež njihove čaše. Zakaj Gospod je pravičen, ljubi pravičnost, iskreni bodo gledali njegovo obličje. Zborovodju, v oktavi. Davidov psalm. Pomagaj, Gospod, ker ni več pobožnega, izmed človeških sinov je izginila zvestoba. Puhlice govorijo drug drugemu, z laskavimi ustnicami, z dvoličnim srcem govorijo. Gospod naj iztrebi vse laskave ustnice, jezik, ki govori prevzetno, tiste, ki pravijo: »S svojim jezikom bomo zmagali, naše ustnice so z nami, kdo nam je gospod?« »Zaradi nasilja nad nesrečnimi, zaradi vzdihovanja ubogih se bom zdaj vzdignil,« govori Gospod, »naklonil bom rešitev njemu, ki si jo želi.« Gospodovi izreki so čisti izreki, srebro prečiščeno v topilnici na zemlji, sedemkrat očiščeno. Ti, Gospod, nas boš varoval, čuval nas boš pred tem rodom na veke. Naokrog hodijo krivični, podlost je prišla nad človeške sinove. Zborovodju. Davidov psalm. Doklej, Gospod, me boš vedno pozabljal? Doklej boš skrival svoje obličje pred mano? Doklej bom moral dajati nasvete v svoji duši, nositi bolečino v svojem srcu dan za dnem? Doklej se bo moj sovražnik povzdigoval nad mano? Poglej, usliši me, Gospod, moj Bog, razsvetli mi oči, sicer zaspim do smrti, sicer bo moj sovražnik rekel: »Premagal sem ga,« moji nasprotniki se bodo radovali, ker sem omahnil. Jaz pa zaupam v tvojo dobroto, moje srce se raduje, ker si me rešil. Peti hočem Gospodu, ker mi je povrnil dobro. Zborovodju. Davidov. Bedak pravi v svojem srcu: »Ni Boga.« Ravnajo pokvarjeno, počenjajo ostudna dejanja, ni ga, ki bi delal dobro. Gospod gleda dol iz nebes na človeške sinove, da bi videl, ali je kateri razumen, kateri, ki Boga išče. Vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro, ni ga niti enega. Mar nimajo spoznanja vsi hudodelci, ki jedo moje ljudstvo, kakor jedo kruh, a Gospoda ne kličejo. Tam se jih loti strah in groza, kajti Bog je z rodom pravičnega. Sklep nesrečnega hočete zasramovati, a Gospod je njegovo zatočišče. O da bi prišla s Siona Izraelova rešitev! Ko bo Gospod obrnil usodo svojega ljudstva, se bo Jakob radoval, veselil se bo Izrael. Davidov psalm. Gospod, kdo sme biti gost v tvojem šotoru, kdo sme prebivati na tvoji sveti gori? Kdor hodi v popolnosti, ravna pravično in govori resnico v svojem srcu. Ne obrekuje s svojim jezikom, ne počne bližnjemu nič slabega, ne kliče zasramovanja proti svojemu bližnjemu. Zavrženi je v njegovih očeh vreden prezira, a izkazuje čast tistim, ki se bojijo Gospoda. Če je prisegel v svojo škodo, tega ne preklicuje. Svojega denarja ne daje za obresti, zoper nedolžnega ne sprejema podkupnine. Kdor tako dela, ne bo omahnil na veke. Davidov miktám. Varuj me, o Bog, saj se zatekam k tebi. Gospodu pravim: »Ti si moj Gospod, moja sreča, ničesar ni nad tabo,« svetim, ki so v deželi: »Moji knezi, v njih je vse moje veselje.« Naj se množijo bolečine tistim, ki hitijo za drugim. Ne bom jim daroval krvavih pitnih daritev, ne bom nosil njih imen na svojih ustnicah. Gospod, delež moje dediščine in moja čaša, ti imaš v rokah mojo usodo. Merilne vrvi so padle zame na ljubkih krajih, zares, dediščina mi ugaja. Slavim Gospoda, ki mi svetuje, tudi ponoči me opominja moje srce. Vedno postavljam predse Gospoda; ker je na moji desnici, ne bom omahnil. Zato se moje srce veseli, moja duša se raduje; tudi moje meso bo prebivalo varno. Zakaj moje duše ne boš prepustil podzemlju, svojemu zvestemu ne boš dal videti trohnobe. Daješ mi spoznati pot življenja; polnost veselja je pred tvojim obličjem, večne radosti na tvoji desnici. Davidova molitev. Poslušaj, Gospod, pravično stvar, prisluhni mojemu ječanju; sliši mojo molitev z ustnic brez prevare. Od tebe naj pride moja sodba, tvoje oči gledajo na iskrenost. Preizkusil si moje srce, obiskal si me ponoči, pretopil si me, ničesar nisi našel; moje misli ne gredo skozi moja usta. Ob človeških dejanjih, po besedi tvojih ustnic, sem se varoval nasilnikovih poti. Moji koraki se držijo tvojih steza, moje noge ne omahujejo. Jaz sem te klical, saj me boš uslišal, o Bog; nagni k meni svoje uho, usliši moj izrek. Pokaži svoje čudovite dobrote, rešitelj tistih, ki se zatekajo pred tvojimi nasprotniki k tvoji desnici. Varuj me kakor zenico v očesu, skrij me v senci svojih peruti, pred krivičniki, ki počenjajo nasilje nad mano, mojimi smrtnimi sovražniki, ki me obdajajo. Svoje brezčutno srce so zaprli, njihova usta govorijo prevzetno. Našim korakom sledijo, zdaj me obkrožajo, svoje oči naprezajo, da bi me vrgli na tla. Njegova podoba je kakor podoba leva, ki hlepi, da bi trgal, kakor mlad lev, ki preži v skrivališču. Vstani, Gospod, stopi pred njegov obraz, spravi ga na kolena, osvobodi me krivičnika s svojim mečem, s svojo roko smrtnikov, o Gospod, smrtnikov, katerih delež je v posvetnem življenju. S svojo zalogo jim napolni trebuh; naj se nasitijo njihovi sinovi in pustijo ostanek še svojim otrokom. Jaz pa bom v pravičnosti gledal tvoje obličje, ko se prebudim, se bom sitil ob tvoji podobi. Zborovodju. Od Gospodovega služabnika Davida, ki je govoril Gospodu besede te pesmi na dan, ko ga je Gospod rešil iz pesti vseh njegovih sovražnikov in iz Savlove roke. Rekel je: Ljubim te, Gospod, moja moč, Gospod, moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj; moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam, moj ščit, rog moje rešitve, moje zavetje. Hvaljen bodi, kličem Gospodu, in že sem rešen svojih sovražnikov. Obdale so me vrvi smrti, Beliálovi hudourniki so me prestrašili. Vrvi podzemlja so me obdale, zanke smrti so bile pred mano. Ko mi je bilo tesno, sem klical Gospoda, k svojemu Bogu sem klical na pomoč. Slišal je moj glas iz svojega templja, moje vpitje je pred njegovim obličjem, prišlo je v njegova ušesa. Tedaj se je zemlja zamajala in vztrepetala, temelji gora so se stresli, zamajali so se, ker se je vnela njegova jeza. Iz njegovih nosnic se je vzdignil dim, iz njegovih ust požirajoč ogenj, oglje je bruhalo iz njega. Nagnil je nebo in se spustil, temen oblak je bil pod njegovimi nogami. Jezdil je na kerubu in letal, jadral je na perutih vetra. Temo je postavil za svoje skrivališče, okrog sebe svoj šotor, temo vode, oblake sopar. Iz sijaja pred njim so prihajali oblaki, toča in žareče oglje. Gospod je zagrmel na nebu, Najvišji se je oglasil s točo in žarečim ogljem. Poslal je svoje puščice, razkropil jih je, mnogo bliskov, podil jih je. Pokazale so se struge voda, razkrili so se temelji zemeljskega kroga od tvoje grožnje, o Gospod, od puhanja tvojih nosnic. Pošlje pomoč od zgoraj, vzame me, potegne me iz velikega vodovja. Reši me mojega močnega nasprotnika, mojih sovražnikov, ker so močnejši od mene. Na dan moje nesreče so prišli predme, toda Gospod mi je bil opora. Odpeljal me je na prostrano polje, otel me je, ker ima veselje nad mano. Gospod mi plačuje po moji pravičnosti, po čistosti mojih rok mi povrača; ker sem se držal Gospodovih poti in nisem odpadel od svojega Boga; ker so bile vse njegove sodbe pred mano in njegovih zakonov nisem odstranil. Do njega sem bil popoln in sem se varoval svoje krivde. Gospod mi je torej povrnil po moji pravičnosti, po čistosti mojih rok pred njegovimi očmi. Z zvestim si zvest, s popolnim si popoln; z iskrenim si iskren, s prekanjenim si prebrisan. Zares, ti rešuješ nesrečno ljudstvo, prevzetne oči pa ponižuješ. Zares, ti mi prižigaš svetilko, o Gospod; moj Bog mi razsvetljuje temo. Zares, s teboj napodim sovražna krdela, s svojim Bogom preskočim zidovje. To je Bog, njegova pot je popolna, Gospodov izrek je prečiščen, ščit je vsem, ki se zatekajo k njemu. Zares, kdo je Bog razen Gospoda, kdo je skala razen našega Boga; Boga, ki me z močjo opasuje in mi daje pot popolnosti? Dela mi noge kakor košutam in me postavlja na moje višine. Uči moje roke za vojno, moje lakte za napenjanje bronastega loka. Dal si mi ščit svoje rešitve, tvoja desnica me podpira, tvoja skrbnost me dela velikega. Razširjaš moje korake pod mano, moji členki ne klecajo. Zasledujem svoje sovražnike in jih dohitevam, ne vračam se, dokler jih ne pokončam. Razbijem jih, da ne morejo več vstati, padejo pod moje noge. Z močjo me opasuješ za spopad, moje napadalce upogibaš pod mene. Dal si, da mi moji nasprotniki obračajo hrbet, svoje sovražnike utišam. Kličejo na pomoč, a ni rešitelja, h Gospodu, a jim ne odgovori. Zmeljem jih kakor prah pred vetrom, poteptam jih kakor blato na cesti. Osvobajaš me prepira z ljudstvom, postavljaš me za poglavarja narodov, ljudstvo, ki ga nisem poznal, mi služi. Brž ko slišijo z ušesi, so mi pokorni, sinovi tujcev se mi dobrikajo. Sinovi tujcev podležejo, prihajajo iz svojih utrdb. Naj živi Gospod, slavljena moja skala, naj bo vzvišen Bog moje rešitve, Bog, ki mi daje maščevanje, ki je ljudstva spravil podme! Osvobajaš me od mojega sovražnika, še več, povzdiguješ me nad moje napadalce, rešuješ me nasilnega človeka. Zato te bom slavil med narodi, o Gospod, pel bom tvojemu imenu, ki svojemu kralju naklanja velike zmage, in izkazuje dobroto svojemu maziljencu Davidu in njegovemu zarodu na veke. Zborovodju. Davidov psalm. Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok. Dan izreka dnevu govor, noč razglaša noči znanje. To ni govor, to niso besede, njihov glas je neslišen; po vsej zemlji gre njihov val, do konca sveta njihove besede. Na njih je postavil šotor soncu, ki kakor ženin odhaja iz svoje sobe, veseli se kakor junak, da teče po poti. S konca nebes je njegov vzhod, njegov preobrat nad njihovimi konci, nič ne ostane skrito pred njegovo vročino. Gospodova postava je popolna, poživlja dušo; Gospodovo pričevanje je zanesljivo, nevednega dela modrega. Gospodovi ukazi so pravi, razveseljujejo srce; Gospodova zapoved je jasna, razsvetljuje oči. Gospodov strah je čist, ostaja na veke; Gospodove sodbe so resnica, vse skupaj pravične. Bolj so zaželene kakor zlato, bolj kakor obilje čistega zlata; bolj kakor med so sladke, kakor med iz satovja. Tudi tvoj služabnik dobiva svarilo po njih, v izpolnjevanju teh je bogato plačilo. Kdo razume napake? Prikritih me očisti! Tudi pred prevzetneži zadržuj svojega služabnika, naj ne gospodujejo nad mano. Tedaj bom brez graje, prost bom velike pregrehe. Naj ti bodo v veselje izreki mojih ust, premišljanje mojega srca pred tvojim obličjem, Gospod, moja skala, moj rešitelj. Zborovodju. Davidov psalm. Naj te usliši Gospod na dan stiske, ime Jakobovega Boga naj te varuje. Naj ti pošlje pomoč iz svetišča, s Siona naj te podpira. Naj se spominja vseh tvojih jedilnih daritev, tvojo žgalno daritev naj naredi slastno. Naj ti daje po tvojem srcu in ves tvoj načrt naj izpolni. Radovati se hočemo v tvoji zmagi in v imenu našega Boga razobesiti zastave; naj izpolni Gospod vse tvoje prošnje. Zdaj vem, da Gospod pomaga svojemu maziljencu do zmage; iz svojih svetih nebes mu odgovarja z zmagovito močjo svoje desnice. Ti na vozove, oni na konje, mi pa se zanašamo na ime Gospoda, našega Boga. Oni klecnejo in padejo, mi pa vstanemo in se obdržimo. Gospod, pomagaj kralju do zmage, usliši nas na dan, ko te kličemo. Zborovodju. Davidov psalm. Gospod, kralj se veseli v tvoji moči, v tvoji zmagi, kako zelo se raduje! Hrepenenje njegovega srca si mu dal, prošnje njegovih ustnic nisi odrekel. Zares, prehitel si ga z blagoslovi dobrega, na glavo si mu položil krono iz čistega zlata. Za življenje te je prosil, ti si mu ga podelil: dolgost dni vekomaj in za vedno. Velika je njegova slava v tvoji pomoči, veličastvo in sijaj polagaš nanj. Zares, postavil si ga v blagoslov za vedno, osrečil si ga z veseljem svojega obličja. Zares, kralj zaupa v Gospoda, zaradi dobrote Najvišjega ne bo omahnil. Tvoja roka bo segla po vseh tvojih sovražnikih, tvoja desnica bo dosegla tvoje nasprotnike. Položil jih boš kakor v gorečo peč, v času svojega obličja, o Gospod. V svoji jezi jih bo pogoltnil, ogenj jih bo použil. Njihov sad boš iztrebil z zemlje, njihov zarod izmed človeških sinov. Če nagibajo hudobijo nad te, snujejo hudoben načrt, ničesar ne bodo zmogli. Zares, ti jih prisiliš k umiku, s svojimi tetivami boš meril v njihove obraze. Vzdigni se, Gospod, v svoji moči, opevali in hvalili bomo tvojo mogočnost. Zborovodju, po napevu Košuta ob zori. Davidov psalm. Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Daleč od moje rešitve so besede mojega vpitja. Moj Bog, kličem podnevi, pa me ne uslišiš, ponoči, pa ni pomiritve zame. In ti si Sveti, prestoluješ nad hvalnicami Izraela. Vate so zaupali naši očetje, zaupali so, in si jih osvobodil. K tebi so klicali, in so bili rešeni, vate so zaupali, in niso bili osramočeni. Jaz pa sem črv, ne človek, sramotenje ljudi, prezir ljudstva. Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo, kremžijo ustnice, zmajujejo z glavo: »Prepustil se je Gospodu, naj ga osvobodi, naj ga reši, saj ima z njim veselje.« Zares, ti si me potegnil iz telesa, me varoval na prsih moje matere. K tebi sem bil vržen iz naročja, od materinega telesa si ti moj Bog. Ne bodi daleč od mene, saj je stiska blizu, saj ni nikogar, ki bi pomagal. Obkrožilo me je mnogo juncev, bašánski biki so me obdali; svoje gobce so razprli proti meni kakor lev, ki trga in rjove. Razlil sem se kakor voda, vse moje kosti so se razklenile. Moje srce je postalo kakor vosek, raztopilo se je sredi mojega telesa. Suha kakor črepinja je moja sila, moj jezik se lepi na nebo; v smrtni prah si me položil. Obkrožili so me psi, drhal hudobnežev me je obkolila; prebodli so mi roke in noge. Lahko preštejem vse svoje kosti, oni gledajo, buljijo vame. Razdeljujejo si moja oblačila in za mojo suknjo žrebajo. Ti pa, Gospod, ne bodi daleč! Moja moč, hiti mi pomagat! Reši pred mečem mojo dušo, iz pasje šape, mojo edino; odreši me iz levjega gobca, izpred bivolskih rogov si me uslišal. Oznanjal bom tvoje ime svojim bratom, sredi zbora te bom hvalil. Tisti, ki se bojite Gospoda, hvalite ga, ves Jakobov zarod, častite ga, trepetajte pred njim, ves Izraelov rod. Zakaj ni preziral in ni zaničeval nesreče nesrečnega. Ni skrival pred njim svojega obličja; ko je k njemu klical na pomoč, je slišal. Od tebe je moja hvalnica v velikem zboru; svoje zaobljube bom izpolnil pred tistimi, ki se ga bojijo. Ubogi bodo jedli in se nasitili, hvalili bodo Gospoda tisti, ki ga iščejo; naj vam oživi srce za vedno. Spomnili se bodo in se vrnili h Gospodu vsi konci zemlje; pred njim bodo padle na kolena vse družine narodov. Zakaj Gospodu gre kraljestvo, vladarju nad narodi. Jedo in padajo na kolena vsi rejeni na zemlji, pred njim se klanjajo vsi, ki so se pogreznili v prah, vsak, ki ni mogel ohraniti svoje duše pri življenju. Zarod mu bo služil, o mojem Gospodu bodo pripovedovali rodu. Prišli bodo in oznanjali ljudstvu, ki bo rojeno, njegovo pravičnost; da je on to naredil. Davidov psalm. Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita. Pred mano pogrinjaš mizo vpričo mojih nasprotnikov; z oljem mi maziliš glavo, moja čaša je prepolna. Le dobrota in milina me bosta spremljali vse dni mojega življenja; prebival bom v hiši Gospodovi vse dni življenja. Davidov psalm. Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje, zemeljski krog in njegovi prebivalci. Zakaj on jo je osnoval na morjih, on jo je utrdil na veletokih. Kdo se bo povzpel na Gospodovo goro, kdo sme stati na njegovem svetem kraju? Tisti, ki je nedolžnih rok in čistega srca, ki svoje duše ne vzdiguje k praznim rečem in ne prisega po krivem. Prejel bo blagoslov od Gospoda, pravičnost od Boga svoje rešitve. To je rod tistih, ki po njem povprašujejo, ki iščejo tvoje obličje, Jakob. Vzdignite, vrata, svoje glave, vzdignite se, starodavne duri, da vstopi kralj slave. Kdo je to, kralj slave? Gospod, silen junak, Gospod, junak v boju. Vzdignite, vrata, svoje glave, vzdignite se, starodavne duri, da vstopi kralj slave. Kdo je ta, kralj slave? Gospod nad vojskami, on je kralj slave. Davidov psalm. K tebi, Gospod, vzdigujem svojo dušo. Moj Bog, vate zaupam, naj ne bom osramočen, naj ne ukajo nad menoj moji sovražniki. Tudi vsi tisti, ki zaupajo vate, ne bodo osramočeni, osramočeni bodo, kateri so se za nič izneverili. Svoje poti, Gospod, mi daj spoznati, svojih steza me úči. Vodi me v svoji resnici in me úči, saj si ti Bog moje rešitve; vate upam ves dan. Spomni se, Gospod, svojega usmiljenja, svojih dobrot, saj so od vekomaj. Grehov moje mladosti in mojih hudodelstev se ne spominjaj, ti se me spominjaj po svoji zvestobi, zaradi svoje dobrote, o Gospod. Dober in iskren je Gospod, zato poučuje grešnike na poti. Ponižne vodi v pravici, ponižne uči svojo pot. Vse Gospodove steze so dobrota in zvestoba za tiste, ki ohranjajo njegovo zavezo in njegova pričevanja. Gospod, zaradi svojega imena odpusti mojo krivdo, ker je velika. Kdo je mož, ki se boji Gospoda? Njega poučuje o poti, ki naj jo izbere. Njegova duša vztraja v dobrem, njegov zarod bo podedoval deželo. Gospodovo zaupanje je za tiste, ki se ga bojijo, njegova zaveza, da jim jo da spoznati. Moje oči so vedno uprte v Gospoda, zakaj on potegne moje noge iz mreže. Obrni se k meni in mi izkaži milost, ker sem osamljen in nesrečen. Stiske mojega srca olajšaj, iz mojih tesnob me odpelji. Glej mojo nesrečo in muko, odpusti vse moje grehe. Glej moje sovražnike, kako jih je veliko, z divjim sovraštvom me sovražijo. Varuj mojo dušo in me reši, naj ne bom osramočen, ker se zatekam k tebi. Popolnost in iskrenost naj me varujeta, saj upam vate. Reši Izraela, o Bog, iz vseh njegovih stisk. Davidov psalm. Gospod, prisodi mi pravico, zakaj hodil sem v svoji popolnosti in sem v Gospoda zaupal, ne bom omahoval. Preizkusi me, Gospod, in me skušaj, prečisti mi obisti in srce, zakaj tvoja dobrota je pred mojimi očmi, hodil sem v tvoji zvestobi. Ne posedam s puhlimi ljudmi, pri hinavcih nočem vstopati. Sovražim zbor hudobnežev, s krivičniki nočem posedati. V nedolžnosti si umivam roke, da smem hoditi okrog tvojega oltarja, o Gospod, da lahko glasno izrekam zahvalo, da pripovedujem o vseh tvojih čudovitih delih. Gospod, ljubim prebivališče tvoje hiše, kraj, kjer prebiva tvoja slava. Ne poberi z grešniki moje duše, s krvoločneži mojega življenja, razuzdanost je v njihovih rokah in njihova desnica je polna podkupnine. Jaz pa bom hodil v svoji popolnosti, reši me in mi izkaži milost. Moja noga stoji na ravnem, v zborih bom slavil Gospoda. Davidov psalm. Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati? Gospod je trdnjava mojega življenja, pred kom bi moral trepetati? Ko se mi hudobneži približajo, da bi požrli moje meso, moji nasprotniki in sovražniki proti meni, se spotaknejo in padejo. Tudi če se tabor vojske utabori proti meni, se moje srce ne boji; tudi če proti meni izbruhne vojna, jaz pri tem zaupam. Za eno prosim Gospoda, to skušam doseči: da bi prebival v Gospodovi hiši vse dni svojega življenja, da bi zrl Gospodovo milino, premišljal v njegovem templju. Zakaj on mi daje varstvo v svojem zavetišču na dan nesreče, skriva me v skrivališču svojega šotora, na skalo me vzdigne. In zdaj se dviga moja glava nad mojimi sovražniki, ki me obdajajo; daroval bom v njegovem šotoru daritve ob vzklikanju; peti in igrati hočem Gospodu. Poslušaj, Gospod, moj glas, s katerim kličem, izkaži mi milost in me usliši! Tebi pravi moje srce: »Iščite moje obličje!« Tvoje obličje, Gospod, iščem. Ne skrivaj svojega obličja pred mano! Ne zavračaj v jezi svojega služabnika! Moja pomoč si postal, ne zavrzi in ne zapusti me, Bog moje rešitve. Zares, moj oče in moja mati sta me zapustila, Gospod pa me sprejema. Úči me, Gospod, svojo pot, vodi me po ravni stezi zaradi mojih sovražnikov. Ne izročaj me volji mojih nasprotnikov, kajti zoper mene so vstale krive priče, ki besnijo od nasilja. Verujem, da bom videl dobroto Gospodovo v deželi živih. Upaj v Gospoda, bodi močan, tvoje srce naj se opogumi, upaj v Gospoda. Davidov psalm. K tebi, Gospod, kličem, moja skala, ne bodi gluh zame! Če boš molčal pred menoj, bom podoben tistim, ki se pogrezajo v jamo. Usliši glas moje prošnje, ko kličem k tebi na pomoč, ko vzdigujem svoje roke k notranjemu svetišču tvojega templja. Ne odpravi me s krivičniki, skupaj s hudodelci, s tistimi, ki prijazno govorijo s svojimi bližnjimi, a imajo hudobijo v svojem srcu. Daj jim po njihovem delovanju, po hudobiji njihovih dejanj; po delu njihovih rok jim daj, vrni jim njihovo plačilo. Zakaj ne menijo se za Gospodova dejanja, za delo njegovih rok; naj jih poruši in ne pozida več. Naj bo slavljen Gospod, ker je uslišal glas moje prošnje. Gospod je moja moč in moj ščit, vanj je zaupalo moje srce; prejel sem pomoč in srce mi vriska, s svojo pesmijo se mu zahvaljujem. Gospod je moč svojemu ljudstvu, on je rešilna trdnjava svojemu maziljencu. Reši svoje ljudstvo, blagoslavljaj svojo dediščino, pasi in nosi jih na veke. Davidov psalm. Dajajte Gospodu, Božji sinovi, dajajte Gospodu slavo in moč! Dajajte Gospodu slavo njegovega imena, padite na kolena pred Gospodom v svetem okrasju! Glas Gospodov je nad vodami, Bog veličastva grmi, Gospod je nad silnimi vodami. Glas Gospodov je v moči, glas Gospodov je v sijaju. Glas Gospodov lomi cedre, Gospod lomi cedre libanonske. Daje, da Libanon poskakuje kakor teliček, Sirjón kakor mlad bivol. Glas Gospodov siplje ognjene plamene. Glas Gospodov pretresa puščavo, Gospod pretresa kadéško puščavo. Glas Gospodov zvija hraste in razgalja gozdove; v njegovem templju vse kliče: »Slava!« Gospod je prestoloval nad potopom, Gospod prestoluje kot kralj na veke. Gospod daje moč svojemu ljudstvu, Gospod bo blagoslovil svoje ljudstvo z mirom. Psalm. Pesem ob posvečenju Davidove hiše. Povzdigujem te, Gospod, ker si me potegnil iz vodnjaka in nisi pustil, da bi se moji sovražniki veselili nad mano. Gospod, moj Bog, k tebi sem klical na pomoč, in ti si me ozdravil. Gospod, iz podzemlja si potegnil mojo dušo, oživil si me izmed tistih, ki se pogrezajo v jamo. Pojte Gospodu, njegovi zvesti, slavite spomin njegove svetosti! Zakaj njegova jeza traja le trenutek, njegova dobrohotnost vse življenje; zvečer se naseli jokanje, proti jutru pa pride vriskanje. Jaz pa sem rekel v svojem zadovoljstvu: »Ne bom omahnil na veke.« Gospod, v svoji dobrohotnosti si me postavil kot trdno goro; skril si svoje obličje, bil sem zmeden. K tebi, Gospod, kličem, svojega Gospoda prosim milosti: »Kakšna bo korist od moje krvi, od mojega pokopa v jamo? Mar te bo prah slavil, mar bo oznanjal tvojo zvestobo? Poslušaj, Gospod, izkaži mi milost, Gospod, bodi mi pomočnik!« Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje, odvezal si mi raševnik in me opasal z veseljem, da ti bo moja duša prepevala in ne bo molčala. Gospod, moj Bog, na veke se ti bom zahvaljeval. Zborovodju. Davidov psalm. K tebi, Gospod, se zatekam, naj ne bom osramočen na veke, v svoji pravičnosti me osvobodi. Nagni k meni svoje uho, hitro me reši. Bodi mi utrjena skala, trdnjavska hiša, da me rešiš. Zakaj ti si moja skala in moja trdnjava, zaradi svojega imena me boš peljal in vodil. Potegnil me boš iz mreže, ki so mi jo nastavili, kajti ti si moja trdnjava. V tvoje roke izročam svojega duha, rešil si me, Gospod, zvesti Bog. Sovražim tiste, ki varujejo puhle malike, zaupam pa v Gospoda. Radoval in veselil se bom nad tvojo dobroto, ker si videl mojo bedo, spoznal stiske moje duše. Nisi me izročil v roke sovražnika, moje noge si postavil na širjavo. Izkaži mi milost, Gospod, ker sem v stiski, moje oko je otopelo od žalosti, moja duša in moje telo. Zakaj moje življenje jemlje konec od bridkosti, moja leta od vzdihovanja. Zaradi moje krivde se je spotaknila moja moč, moje kosti so razpadle. Vsem svojim nasprotnikom sem v sramotenje, še bolj svojim sosedom, strah vzbujam svojim znancem, tisti, ki me vidijo zunaj, zbežijo pred mano. Pozabljen sem iz srca kakor mrtev, postal sem kakor izgubljena posoda. Da, slišim šušljanje mnogih, groza vsenaokrog; ko šušljajo skupaj zoper mene, premišljujejo, kako bi mi vzeli dušo. Jaz pa vate zaupam, o Gospod, pravim: »Ti si moj Bog.« V tvoji roki so moji časi, reši me iz rok mojih sovražnikov in preganjalcev. Razjasni svoj obraz nad svojim služabnikom, odreši me v svoji dobroti. Gospod, naj ne bom osramočen, ker sem te klical, osramočeni naj bodo krivičniki, molče naj gredo v podzemlje. Naj onemijo lažnive ustnice, ki drzno govorijo zoper pravičnega, z ošabnostjo in zaničevanjem. Kako velika je tvoja dobrota, ki si jo prihranil za tiste, ki se te bojijo, jo pripravil za tiste, ki se zatekajo k tebi pred človeškimi sinovi. Skrivaš jih v skrivališču svojega obličja pred človeškimi spletkami; skrivaš jih v šotoru pred prepirom jezikov. Slavljen naj bo Gospod, ker mi je izkazal čudovito dobroto v obleganem mestu. Jaz pa sem rekel v svoji malodušnosti: »Odrezan sem izpred tvojih oči.« Toda uslišal si glas moje prošnje, ko sem k tebi klical na pomoč. Ljubite Gospoda, vsi njegovi pobožni! Gospod čuva zveste, a vrača čez mero tistemu, ki ravna ošabno. Bodite močni, vaše srce naj se opogumi, vsi vi, ki pričakujete Gospoda! Davidov psalm. Pouk. Blagor tistemu, ki mu je pregreha odpuščena, ki mu je greh pokrit. Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde in v njegovem duhu ni prevare. Ko sem molčal, so moje kosti postale krhke zaradi mojega vpitja ves dan, zakaj dan in noč je pritiskala name tvoja roka, moja moč je oslabela v poletni vročini. Svoj greh sem ti dal spoznati, svoje krivde nisem prikrival; dejal sem: »Priznal bom svoje pregrehe Gospodu.« In ti si odpustil krivdo mojega greha. Zaradi tega naj k tebi moli vsak, ki je zvest, v ustreznem času. Kadar naplavijo velike vode, njega ne bodo dosegle. Ti si moje skrivališče, čuvaš me pred stisko, s spevi osvoboditve me obdajaš. Modril te bom in te učil na poti, po kateri moraš hoditi, svetoval bom, moje oko je nad tabo. Ne bodite kakor konj, kakor mezeg brez razuma; z uzdo in vajetmi krotijo njuno divjost, sicer se ti ne približata. Veliko bolečin ima krivičnik, kdor pa zaupa v Gospoda, tega on obdaja z dobroto. Veselite se v Gospodu, radujte se, pravični, vriskajte vsi, ki ste iskreni v srcu. Vriskajte, pravični, v Gospodu, iskrenim pristaja hvala; zahvaljujte se Gospodu s citrami, na harfo desetih strun mu igrajte; pojte mu novo pesem, dobro igrajte ob vzklikanju. Zakaj Gospodova beseda je prava, vse njegovo delo je v zvestobi; ljubi pravičnost in pravico, zemlja je polna Gospodove dobrote. Z Gospodovo besedo so bila narejena nebesa, z dihom njegovih ust vsa njihova vojska. Kakor jez zbira morske vode, v zbirališča daje oceane. Vsa zemlja naj se boji Gospoda, vsi prebivalci sveta naj pred njim trepetajo. Zakaj dejal je in je nastalo, ukazal je in je stalo. Gospod podira namere narodov, zametuje načrte ljudstev. Gospodov nasvet pa ostane na veke, misli njegovega srca od roda do roda. Blagor narodu, ki je Gospod njegov Bog, ljudstvu, ki si ga je izbral za dediščino. Z nebes gleda Gospod, vidi vse človeške sinove. S kraja, kjer ima prestol, opazuje vse prebivalce zemlje; on, ki oblikuje srce vsem skupaj, ki pazi na vsa njihova dela. Noben kralj ne zmaga z veliko vojsko, junak se ne reši z veliko silo. Konj je lažno upanje za zmago, s svojo veliko močjo ne more reševati. Glej, Gospodovo oko je na tistih, ki se ga bojijo, na tistih, ki pričakujejo njegovo dobroto, da reši smrti njihovo dušo in jih oživlja v lakoti. Naša duša pričakuje Gospoda, on je naša pomoč in naš ščit. Zares, v njem se veseli naše srce, kajti v njegovo sveto ime zaupamo. Tvoja dobrota, Gospod, naj bo nad nami, kakor smo upali vate. Davidov psalm, ko se je delal blaznega pred Abimélehom in ga je ta spodil, da je odšel. Slavil bom Gospoda ob vsakem času, njegova hvalnica bo vedno v mojih ustih. Z Gospodom se hvali moja duša, ponižni naj slišijo in se veselijo. Poveličujte z menoj Gospoda, povzdigujmo njegovo ime vsi skupaj. Iskal sem Gospoda, in me je uslišal, vseh mojih strahov me je rešil. Glejte nanj, da boste žareli, vaši obrazi naj se ne sramujejo. Ta nesrečnik je klical, in Gospod je slišal, iz vseh njegovih stisk ga je rešil. Angel Gospodov utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje. Okusite in glejte, kako dober je Gospod. Blagor možu, ki se zateka k njemu! Bojte se Gospoda, vi, njegovi sveti, saj nič ne manjka njim, ki se ga bojijo. Mladi levi trpijo pomanjkanje in stradajo, a tistim, ki iščejo Gospoda, ne manjka nič dobrega. Pridite, sinovi, poslušajte me, strahu Gospodovega vas bom učil. Kdo je mož, ki ima veselje nad življenjem, ki ljubi dneve, da bi videl dobro? Zadržuj svoj jezik od zla, svoje ustnice od zvijačnega govorjenja. Ogiblji se zla in delaj dobro, išči mir in se zanj zavzemaj. Gospodove oči so uprte v pravične, njegova ušesa v njihovo klicanje. Gospodovo obličje je zoper hudodelce, da izbriše z zemlje njihov spomin. Vpili so, in Gospod je uslišal, iz vseh njihovih stisk jih je rešil. Blizu je Gospod tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje. Veliko nesreč zadene pravičnega, a iz vseh ga Gospod rešuje. Varuje vse njegove kosti, nobena izmed njih se ne bo zlomila. Krivičnika bo usmrtila nesreča, sovražnike pravičnega bo zadela krivda. Gospod odkupuje duše svojih služabnikov, nihče od teh, ki se zatekajo k njemu, si ne bo nakopal krivde. Davidov psalm. Pravdaj se z njimi, Gospod, ki se pravdajo z mano, vojskuj se zoper nje, ki se vojskujejo zoper mene! Primi za ščit in oklep, vzdigni se, da mi pomagaš! Zavihti sulico in kopje proti mojim preganjalcem! Reci moji duši: »Jaz sem tvoja rešitev.« Naj bodo osramočeni in zasramovani, tisti, ki mi strežejo po življenju. Naj se obrnejo nazaj, naj se sramujejo, tisti, ki snujejo mojo nesrečo. Naj bodo kakor pleve pred vetrom, kadar jih suva angel Gospodov. Njihova pot naj bo temna in spolzka, ko jih preganja angel Gospodov. Zakaj brez vzroka so mi nastavili svojo mrežo, brez vzroka so zame izkopali jamo. Naj pride nanj poguba, ki je ne pozna, njegova mreža, ki jo je nastavil, naj ga ujame, v pogubi naj pade vanjo. Moja duša pa se bo radovala v Gospodu, veselila se bo v njegovi zmagi. Vse moje kosti bodo govorile: » Gospod, kdo je kakor ti, ki rešuješ nesrečnega pred močnejšim od njega, nesrečnega in revnega pred njegovim roparjem?« Vstajajo krive priče; česar ne vem, me sprašujejo. Vračajo mi slabo za dobro, moja duša je zapuščena. Ko so oni zboleli, je bila raševina moja obleka; s postom sem pokoril svojo dušo in moja molitev se mi je vračala v prsi. Kakor če bi mi bil prijatelj ali brat, sem hodil okrog, kakor bi bil žaloval za materjo, mračen sem se sključil. A ob mojem padcu se veselijo, zberejo se, zberejo se proti meni, pripravljeni za udarec, ne da bi jaz vedel, trgajo in ne odnehajo. Kakor najbolj brezbožni zasmehovalci so z zobmi škripali zoper mene. Gospod, doklej boš gledal? Daj, da se vrne moja duša iz njihovih pogub, izmed mladih levov moja edina! Zahvaljeval se ti bom v velikem zboru, v mogočnem ljudstvu te bom hvalil. Naj se ne veselijo nad mano moji lažnivi nasprotniki, tisti, ki so me sovražili brez vzroka, naj si ne pomežikujejo. Saj ne govorijo miroljubno, proti mirnim v deželi snujejo varljive besede. Na široko odpirajo svoja usta proti meni, pravijo: »Aha, aha, naše oko je videlo.« Videl si, Gospod, nikar ne molči, Gospod, ne bodi daleč od mene! Zbudi se, prebudi se za mojo pravico, moj Bog in moj Gospod, za mojo pravdo. Prisodi mi pravico po svoji pravičnosti, Gospod, moj Bog, naj se ne veselijo nad mano. Naj ne pravijo v svojem srcu: »Ah! Naša duša!« Naj ne pravijo: »Pa smo ga pogoltnili!« Naj bodo osramočeni, naj se sramujejo vsi skupaj, tisti, ki se veselijo moje nesreče. Naj se ogrnejo s sramoto in zasramovanjem, kateri se povzdigujejo nadme. Vriskali in veselili se bodo, kateri imajo veselje nad mojim opravičenjem; vedno bodo govorili: »Velik je Gospod, ki ima veselje nad srečo svojega služabnika.« Potem bo moj jezik oznanjal tvojo pravičnost, ves dan tvojo hvalo. Zborovodju. Od Gospodovega služabnika Davida. Hudodelski govor krivičniku je sredi njegovega srca, ni strahu Božjega pred njegovimi očmi. Zakaj v svojih očeh si preveč laska, da bi odkril svojo krivdo in jo sovražil. Besede njegovih ust so zloba in prevara, nehal je ravnati razumno, delati dobro. Zlobno misli na svojem ležišču, stopa na pot, ki ni dobra, hudobije ne zavrača. Gospod, v nebesih je tvoja dobrota, tvoja zvestoba sega do oblakov. Tvoja pravičnost je kakor božanske gore, tvoja sodba je kakor neizmerna globočina, Gospod, ti rešuješ ljudi in živali. O Bog, kako dragocena je tvoja dobrota! Človeški sinovi se zatekajo v senco tvojih peruti. Opajajo se z obiljem tvoje hiše, v reki svojih radosti jih napajaš. Zakaj v tebi je izvir življenja, v tvoji luči vidimo luč. Ohrani svojo dobroto njim, ki te poznajo, svojo pravičnost iskrenim v srcu. Naj ne pride do mene noga prevzetnosti, roka krivičnih naj me ne prežene. Tam so padli hudodelci, podrti so bili, pa ne morejo vstati. Davidov psalm. Ne razburjaj se nad hudobneži, ne zavidaj tistim, ki delajo izprijeno, zakaj kakor trava bodo hitro oveneli, kakor zeleno zelišče bodo usahnili. Zaupaj v Gospoda in delaj dobro, prebivaj v deželi in se pasi v zaupanju. Razveseljuj se v Gospodu, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce. Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj, in on bo storil. Dal bo, da tvoja pravičnost zasije kakor luč, tvoja pravica kakor poldan. Bodi miren pred Gospodom, zaupaj se mu; ne huduj se nad tistim, ki mu pot uspeva, nad možem, ki dela hudobne načrte. Popusti v jezi, zapusti srditost; ne huduj se, to bi se slabo končalo. Zakaj hudobneži bodo iztrebljeni, kateri pa upajo v Gospoda, bodo dedovali deželo. Še malo, in ni več krivičnika; pregledaš njegov prostor, pa ga ni več. Ponižni pa bodo dedovali deželo, oživljali se bodo ob velikem miru. Krivični snuje hudoben načrt zoper pravičnega, z zobmi škriplje zoper njega. Gospod se mu smeje, ker vidi, da prihaja njegov dan. Meč so potegnili krivični, napeli so svoje loke, da bi pobili nesrečnega in ubogega, da bi poklali tiste, ki hodijo po pravi poti. Njihov meč bo prišel v njihova srca, njihovi loki se bodo polomili. Večje dobro je malenkost za pravičnega, kakor bogastvo mnogih krivičnih, zakaj lakti krivičnih se bodo polomili, pravične pa podpira Gospod. Gospod pozna dneve popolnih, njihova dediščina bo ostala na veke. Ne bodo osramočeni v času nesreče, v dneh lakote bodo nasičeni. Krivični se bodo izgubili, Gospodovi sovražniki so kakor sijaj pašnikov: preminejo, v dimu preminejo. Krivični si izposoja, a ne vrača, pravični pa je usmiljen in daje. Zares, njegovi blagoslovljeni bodo podedovali deželo, njegovi prekleti pa bodo iztrebljeni. Zaradi Gospoda so koraki moža trdni, nad njegovo potjo ima veselje. Če pade, ne obstane na tleh, ker Gospod podpira njegovo roko. Bil sem mlad, tudi postaral sem se, vendar nisem videl, da bi bil pravični zapuščen in da bi bil njegov zarod prosil kruha. Ves dan je usmiljen in posoja, njegov zarod je v blagoslov. Ogibaj se slabega in delaj dobro, in tako prebivaj na veke, zakaj Gospod ljubi pravico in ne zapušča svojih zvestih; na veke bodo obvarovani, zarod krivičnih pa bo iztrebljen. Pravični bodo deželo podedovali, za vedno bodo v njej prebivali. Usta pravičnega izgovarjajo modrost, njegov jezik govori pravico. Postava njegovega Boga je v njegovem srcu, njegovi koraki ne omahujejo. Krivični preži na pravičnega in išče, da bi ga usmrtil. Gospod ga ne bo prepustil njegovi roki, ne bo ga obsodil, ko mu bodo sodili. Upaj v Gospoda in drži se njegove poti, in povzdignil te bo, da boš deželo podedoval, videl boš, kako bodo krivični iztrebljeni. Videl sem krivičnika nasilnega, razraščal se je kakor bujna mladika. Ko sem šel mimo, glej, ga ni bilo več; iskal sem ga, pa ga ni bilo najti. Drži se popolnega, glej iskrenega, kajti miroljubnemu možu se obeta prihodnost. Grešniki pa bodo pokončani vsi skupaj, prihodnost krivičnih bo iztrebljena. Rešitev pravičnih prihaja od Gospoda, njihovega zavetja ob času stiske. Gospod jim pomaga in jih osvobaja, osvobaja jih krivičnih in jih rešuje, ker se zatekajo k njemu. Davidov psalm. V spomin. Gospod, v svojem gnevu me ne kaznuj, v svoji srditosti me ne karaj! Zakaj tvoje puščice so me zadele, tvoja roka se je spustila name. Nič zdravega ni na mojem mesu zaradi tvoje togote, ni miru na mojih kosteh zaradi mojega greha. Zakaj moje krivde so mi zrasle čez glavo kakor težko breme, pretežke so postale zame. Moje rane zaudarjajo in se gnojijo zaradi moje nespameti. Upognil in sključil sem se do konca, ves dan hodim žalosten, kajti moja ledja so polna prisada, nič zdravega ni na mojem mesu. Izčrpan sem in pobit do konca, vpijem od nemira svojega srca. Gospod, pred teboj je vse moje hrepenenje, moje vzdihovanje ti ni prikrito. Srce mi razbija, moč me je zapustila, luč mojih oči, tudi te niso z mano. Moji prijatelji in tovariši stojijo proč od moje nadloge, moji bližnji stojijo daleč stran. Tisti, ki mi strežejo po življenju, nastavljajo zanko, tisti, ki iščejo mojo nesrečo, govorijo pogubno, prevare snujejo vsak dan. Jaz pa sem kakor gluh, ne slišim, kakor mutec, ki ne odpira svojih ust. Postal sem kakor mož, ki ne sliši in nima ugovorov v svojih ustih. Zares, vate, Gospod, sem upal, ti boš uslišal, Gospod, moj Bog. Zakaj pravim: »Sicer se bodo veselili zaradi mene, ko mi noga omahne, se bodo šopirili nad mano.« Zakaj jaz sem nagnjen k padcu, moja bolečina je vedno z mano. Zares, svojo krivdo priznavam, zaskrbljen sem zaradi svojega greha. Sovražniki mojega življenja so mogočni, mnogo jih je, ki me v laži sovražijo. Tisti, ki mi vračajo slabo za dobro, me obtožujejo za dobro, za katero si prizadevam. Ne zapusti me, o Gospod, moj Bog, ne bodi daleč od mene! Hiti mi pomagat, moj Gospod, moja rešitev! Zborovodju za Jedutúna. Davidov psalm. Dejal sem: »Varoval bom svoje poti, da ne bi grešil s svojim jezikom; svoja usta bom obvaroval z uzdo, dokler bo krivičnik pred mano.« Onemel sem v popolno tišino, molčati moram o dobrem, moja bolečina je neznosna. Srce je žarelo v moji notranjosti, ob mojem stokanju je zagorel ogenj, govoril sem s svojim jezikom: Gospod, daj mi spoznati moj konec, kolikšna je mera mojih dni, spoznati hočem, kako sem minljiv. Glej, moje dni si dal le pedenj dolge, moj čas je kakor nič pred tabo; vse je le dih, vsak pokončen človek. Le kot podoba hodi mož okrog, za prazen nič hrumijo, kopiči, a ne ve, kdo bo pobiral. In zdaj, kaj naj upam, o Gospod? Moje pričakovanje velja tebi. Vseh mojih pregreh me reši, ne izročaj me v sramotenje bedaku. Onemel sem, ne odprem svojih ust, zakaj ti si to storil. Odvrni od mene svojo nadlogo, zaradi teže tvoje roke minevam. S kaznijo za krivdo moža strahuješ, razjedaš kakor molj njegovo dragocenost: le dih je vsak človek. Gospod, usliši mojo molitev, poslušaj moje vpitje, ne bodi gluh za moje solze, saj sem le gost pri tebi, priseljenec kakor vsi moji očetje. Glej proč od mene, da bom veder, preden grem in me ni več. Zborovodju. Davidov psalm. Trdno sem upal v Gospoda, pa se je sklonil k meni in uslišal moje klicanje. Potegnil me je iz pogubne jame, iz blatnega močvirja, moje noge postavil na skalo, utrdil moje korake. Dal mi je v usta novo pesem, hvalnico našemu Bogu. Mnogi bodo videli in se bali, zaupali bodo v Gospoda. Blagor možu, ki je stavil v Gospoda svoje zaupanje in se ni obračal k upornikom, k tistim, ki se zapletajo v slepilo. Veliko si storil ti, Gospod, moj Bog, svojih čudovitih del in misli za nas, ničesar ni mogoče primerjati s tabo. Hotel bi oznanjati, govoriti, preveč jih je, da bi jih mogel prešteti. Nad klavnimi in jedilnimi daritvami nisi imel veselja, izoblikoval si mi ušesa, žgalnih daritev in daritev za greh nisi zahteval. Tedaj sem rekel: »Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni: Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli, tvoja postava je v mojem srcu.« Oznanjeval sem pravičnost v velikem zboru; glej, svojih ustnic ne zadržujem, Gospod, ti sam veš. Tvoje pravičnosti nisem skrival v svojem srcu, o tvoji zvestobi in pomoči sem govoril, nisem prikrival tvoje dobrote in zvestobe pred velikim zborom. Ti, Gospod, mi ne boš odtegnil svojega usmiljenja, tvoja dobrota in tvoja zvestoba me bosta vedno čuvali. Zakaj obdale so me nesreče, ki jim ni števila; zajele so me moje krivde, da ne morem več videti; več jih je kakor las na moji glavi, moje srce me je zapustilo. Blagovoli me, Gospod, rešiti, Gospod, hiti mi pomagat. Naj bodo osramočeni, naj se sramujejo vsi skupaj, tisti, ki mi strežejo po življenju, da bi mi ga vzeli; naj se umaknejo, naj bodo zasramovani, katerim je všeč moja nesreča. Naj osupnejo, ko bodo za petami lastni sramoti, kateri mi pravijo: »Aha, aha!« Naj se radujejo, naj se veselijo v tebi vsi, ki te iščejo. Naj vedno govorijo: »Velik je Gospod,« kateri ljubijo tvojo pomoč. Jaz pa sem nesrečen in reven, a Gospod misli name. Ti si moja pomoč in moj osvoboditelj, moj Bog, nikar se ne mudi. Zborovodju. Davidov psalm. Blagor mu, ki misli na slabotnega, na dan nesreče ga bo Gospod rešil. Gospod ga varuje in ohranja pri življenju, v deželi je blagrovan. Ne izročaj ga pohlepu njegovih sovražnikov! Gospod ga podpira na bolniški postelji; vse njegovo ležišče obračaš v njegovi bolezni. Jaz sem dejal: » Gospod, izkaži mi milost, ozdravi mojo dušo, zakaj grešil sem zoper tebe.« Moji sovražniki govorijo hudobno o meni: »Kdaj bo umrl, da njegovo ime izgine?« Če me kdo pride pogledat, govori puhlice, njegovo srce si nabira zlobo; ko pride ven na cesto, govori o tem. Zoper mene skupaj šepetajo vsi moji sovražniki, zoper mene snujejo nesrečo: »Peklenska kuga ga je zadela, zdaj, ko je legel, ne bo več vstal.« Tudi mož mojega miru, ki sem mu zaupal, ki je jedel moj kruh, je vzdignil peto proti meni. Ti pa, Gospod, mi izkaži milost, vzdigni me, da jim poplačam! Po tem spoznam, da imaš veselje z mano: da moj sovražnik ne bo vzklikal nad mano. Mene pa si zaradi moje popolnosti podpiral, postavljaš me pred svoje obličje na veke. Slavljen bodi Gospod, Izraelov Bog, od vekomaj do vekomaj! Amen, amen. Zborovodju. Pouk Korahovih sinov. Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu. Kdaj bom prišel in se pojavil pred Božjim obličjem? Moje solze so mi postale kruh podnevi in ponoči, ko mi ves dan govorijo: »Kje je tvoj Bog?« Tega se bom spominjal in izlival svojo dušo: kako sem šel s trumo, da bi prišel do Božje hiše, z glasom vriskanja in hvale v vrvenju praznične množice. Zakaj si potrta, moja duša, in se vznemirjaš v meni? Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, svojega rešitelja in svojega Boga. Moja duša v meni je vsa pobita, zato se te spominjam: od jórdanske dežele sem in vrhov Hermona, od gore Micár. Brezno kliče breznu, glasu tvojih slapov; vsa tvoja butanja in tvoji valovi so šli čez mene. Podnevi ukazuje Gospod svojo dobroto, ponoči je njegova pesem z mano, molitev k Bogu mojega življenja. Pravim Bogu, svoji skali: »Zakaj si me pozabil? Zakaj hodim mračen, ko me stiska sovražnik?« Z morilskim udarcem v moje ude me sramotijo moji nasprotniki, ko mi ves dan govorijo: »Kje je tvoj Bog?« Zakaj si potrta, moja duša, zakaj se vznemirjaš v meni? Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, rešitve njegovega obličja, mojega Boga. Prisodi mi pravico, o Bog, pravdaj se za mojo pravdo! Iz brezbožnega naroda, pred varljivcem in izprijencem me reši! Ti si vendar Bog mojega zavetja, zakaj si me zavrgel? Zakaj hodim mračen, ko me stiska sovražnik? Pošlji svojo luč in svojo zvestobo, ti naj me vodita; naj me pripeljeta k tvoji sveti gori, k tvojemu bivališču. Stopil bom k Božjemu oltarju, k Bogu veselja moje radosti; hvalil te bom s citrami, o Bog, moj Bog. Zakaj si potrta, moja duša, zakaj se vznemirjaš v meni? Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, svojega rešitelja in svojega Boga. Zborovodju. Pouk Korahovih sinov. O Bog, na svoja ušesa smo slišali, naši očetje so nam pripovedovali o delu, ki si ga opravil v njihovih dneh, v dneh starodavnosti. Ti sam, tvoja roka, si razlastil narode, nje pa zasadil, ljudstva si udaril, nje pa odposlal. Zakaj dežele niso zasedli s svojim mečem, ni jih rešil njihov laket, to je storila tvoja desnica, tvoj laket, svetloba tvojega obličja, ker si jih ljubil. Ti si tisti, moj kralj, o Bog; naroči rešitve Jakobu. S teboj odbijamo svoje nasprotnike, s tvojim imenom poteptamo naše napadalce. Zares, ne zaupam svojemu loku, moj meč me ne more rešiti. Zares, rešil si nas pred našimi nasprotniki, osramotil si naše sovražnike. Z Bogom se ves dan ponašamo, tvoje ime hvalimo na veke. In vendar, zavrgel si nas in nas izročil zasramovanju, ne greš z našimi vojskami. Delaš, da se obračamo nazaj pred nasprotnikom in si naši sovražniki nabirajo plen. Daješ nas kakor ovce za hrano, med narode si nas razkropil. Prodal si svoje ljudstvo za malenkost, nisi povečal imetja z njihovo ceno. Dal si nas v sramotenje sosedom, v zasmehovanje in posmeh tistim, ki nas obkrožajo. Dal si nas v pregovor med narodi, v zmajevanje z glavo med ljudstvi. Ves dan me spremlja moje zasramovanje, obraz mi pokriva sramota zaradi glasu zasmehovalca in sramotilca, zaradi sovražnika in maščevalca. Vse to je prišlo na nas, a te nismo pozabili, nismo se izneverili tvoji zavezi. Naše srce se ni odvrnilo, naši koraki niso zavili s tvoje steze, ko si nas pobil na kraju šakalov, nas pokril s smrtno senco. Ko bi bili pozabili ime svojega Boga, iztegovali svoje roke k tujemu bogu, mar Bog tega ne bi bil odkril? Saj on pozna srčne skrivnosti. Zares, zaradi tebe nas ves dan pobijajo, imajo nas za klavne ovce. Zbudi se! Zakaj spiš, o Gospod? Prebudi se, ne zavrni nas za vedno! Zakaj skrivaš svoje obličje, pozabljaš našo nesrečo in našo stisko? Zares, v prah se pogreza naša duša, zemlje se drži naše telo. Vzdigni se! Pomagaj nam! Reši nas zaradi svoje dobrote! Zborovodju, po napevu Lilije. Pouk Korahovih sinov. Ljubezenska pesem. Srce mi prekipeva od dobre besede, s svojo pesmijo se obračam h kralju, moj jezik je pisalo hitrega pisca. Lep, najlepši si med človeškimi sinovi, s tvojih ustnic lije milina, zato te je Bog blagoslovil na veke. Opaši si svoj meč okoli ledij, o junak, svoje veličastvo in svoj sijaj. To je tvoj sijaj, uspevaj. Jezdi za resnico in milino pravičnosti, strašnih del naj te uči tvoja desnica. Tvoje puščice so ostre; ljudstva padejo pod tebe, tisti, ki so v srcu sovražniki kralja. Tvoj prestol, o Bog, traja na vekov veke, žezlo pravičnosti je žezlo tvojega kraljestva. Ljubil si pravičnost in sovražil krivičnost, zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil z oljem veselja bolj kakor tvoje vrstnike. Mira in aloja, kasija so vsa tvoja oblačila, iz slonokoščenih palač te razveseljujejo strune. Kraljevske hčere so med tvojimi dragimi, na tvoji desnici stoji družica z zlatom iz Ofírja. Poslušaj, hči, glej, nagni svoje uho, pozabi na svoje ljudstvo in hišo svojega očeta. Če kralj hrepeni po tvoji lepoti, on je vendar tvoj gospod, se mu pokloni. Tirska hči je tam z darilom, tvoj obraz milujejo bogati iz ljudstva. Vsa bleščeča je kraljeva hči v notranjem prostoru, iz zlatih pletenin je njena obleka. V pisanih oblačilih jo vodijo h kralju, za njo so device, njene družice, pripeljane so k tebi. Vodijo jih z vzkliki veselja in radosti, prihajajo v kraljevo palačo. Namesto tvojih očetov bodo tvoji sinovi, postavil jih boš za kneze po vsej deželi. Tvojega imena se bom spominjal v vseh rodovih, zato te bodo ljudstva hvalila na vekov veke. Zborovodju. Psalm Korahovih sinov, po napevu Dekleta. Pesem. Bog nam je zatočišče in moč, pomoč v stiskah, vedno navzoča. Zato se ne bojimo, ko se zemlja spreminja in se gore majejo v osrčju morja; najsi hrumijo in se penijo njegove vode, najsi se tresejo gore ob njegovem vzdigovanju. Reka! Njeni tokovi razveseljujejo Božje mesto, najsvetejše med bivališči Najvišjega. Bog je v njegovi sredi, ne bo omahovalo, Bog mu bo pomagal ob nastopu jutra. Narodi so hrumeli, kraljestva omahovala; povzdignil je svoj glas, zemlja se je zamajala. Gospod nad vojskami je z nami, trdnjava nam je Bog Jakobov. Pridite, glejte dejanja Gospoda, ki je naredil strahote na zemlji. Končuje vojne do konca zemlje, lok lomi, razbija sulico, vozove sežiga z ognjem. Odnehajte in spoznajte, da sem jaz Bog, vzvišen med narodi, vzvišen na zemlji. Gospod nad vojskami je z nami, trdnjava nam je Bog Jakobov. Zborovodju. Psalm Korahovih sinov. Vsa ljudstva, ploskajte z rokami, vzklikajte Bogu z glasom vriskanja! Zakaj Gospod, Najvišji, je strašen, velik kralj nad vso zemljo. Pod nas spravlja ljudstva, narode pod naše noge. Izbira nam našo dediščino, ponos Jakoba, ki ga ljubi. Bog se je vzdignil med vzklikanjem, Gospod med donenjem roga. Prepevajte Bogu, prepevajte, prepevajte našemu kralju, prepevajte. Zakaj Bog je kralj vse zemlje; pojte pesem pouka. Bog kraljuje nad narodi, Bog sedi na prestolu svoje svetosti. Knezi ljudstev se zbirajo, ljudstvo Abrahamovega Boga; zakaj ščiti zemlje pripadajo Bogu, nad vse je povzdignjen. Pesem. Psalm Korahovih sinov. Velik je Gospod in zelo hvaljen v mestu našega Boga, na njegovi sveti gori; lepa v višini, veselje vse zemlje, je gora Sion na skrajnem severu, dvor velikega kralja. Bog se je v njenih palačah razodel kot trdnjava. Zakaj glej, kralji so se zbrali, skupaj so šli v sprevodu. Oni so videli, tako so ostrmeli, bili so zmedeni, razbežali so se. Tam jih je obšel trepet, bolečina kakor porodnico. Z vzhodnim vetrom razbiješ ladje iz Taršíša. Kakor smo slišali, tako smo videli v mestu Gospoda nad vojskami, v mestu našega Boga: Bog ga utrjuje na veke. Razmišljamo o tvoji dobroti, o Bog, sredi tvojega templja. Kakor tvoje ime, o Bog, tako tvoja hvalnica sega do konca zemlje; tvoja desnica je polna pravičnosti. Veseli se, Sionska gora, radujejo naj se hčere judovske zaradi tvojih sodb. Obkrožite Sion in ga obhodite, preštejte njegove stolpe. Vzemite si k srcu njegovo obzidje, prehodite njegove palače, da boste pripovedovali poznejšemu rodu: Zares, to je Bog, naš Bog na vekov veke; on nas bo vodil prek smrti. Zborovodju. Psalm Korahovih sinov. Poslušajte to, vsa ljudstva, prisluhnite, vsi prebivalci na svetu, tako človeški sinovi, tako sinovi moža, skupaj bogati in ubogi. Moja usta bodo govorila modre izreke, premišljanje mojega srca so razumni izreki. Svoje uho nagnem k modremu izreku, s citrami bom razodeval svojo uganko. Zakaj bi se bal v dneh nesreče, ko me obdaja krivda tistih, ki so mi za petami, tistih, ki zaupajo v svoje premoženje, se ponašajo z obiljem svojega bogastva? Nihče nikakor ne more odkupiti brata, ne more dati Bogu odkupnine za svoje življenje. Predraga je odkupnina za njihovo dušo, primanjkovala bo na veke. Pa bo živel za vedno? Ne bo videl groba? Saj vendar vidi: modri umirajo, skupaj izgineta norec in neumnež, drugim zapuščata svoje premoženje, svojo notranjost, svoje hiše na veke, svoja bivališča od roda do roda, čeprav sta po svojih imenih imenovala pokrajine. Človek v sijaju se ne sme uspavati, podoben je živalim, ki poginejo. To je pot tistih, ki noro zaupajo, za njimi gredo, kateri imajo veselje z njihovimi besedami. Kakor ovce jih ženejo v podzemlje, smrt jih žene na pašo, zjutraj pravični gospodujejo nad njimi. Njihova podoba mora izginiti v podzemlju, daleč od bivališča zanj. Toda Bog bo odkupil mojo dušo iz rok podzemlja, saj me vzame. Ne boj se, če bogatí mož, če se množi slava njegove hiše; zakaj ob svoji smrti ničesar ne vzame s sabo, njegova slava ne gre dol za njim. Če v svojem življenju blagruje svojo dušo – hvalijo te, ker si si dobro uredil – mora iti k rodu svojih očetov, ki nikoli več ne bodo videli luči. Človek v sijaju se ne sme uspavati, podoben je živalim, ki poginejo. Asáfov psalm. Bog bogov, Gospod, je govoril, poklical je zemljo od sončnega vzhoda do njegovega zahoda. S Siona, popolne lepote, se je Bog zasvetil. Naš Bog prihaja in ne bo molčal; ogenj pred njim vse požira, okrog njega divja neurje. Kliče k nebesom od zgoraj in k zemlji, da sodi svoje ljudstvo: »Zberite mi moje zveste, ki so z daritvijo sklenili mojo zavezo.« Nebesa oznanjajo njegovo pravičnost, zakaj Bog sam je sodnik. »Poslušaj, moje ljudstvo, govoril bom, Izrael, zoper tebe bom pričal; Bog, tvoj Bog sem jaz. Ne grajam te zaradi tvojih klavnih daritev, tvoje žgalne daritve so vedno pred mano. Nočem jemati junca iz tvoje posesti, kozlov iz tvojih staj. Zakaj moje je vse gozdno živalstvo, živali na tisočerih gorah. Poznam vse gorske ptice, kar se giblje na polju, je pred mano. Ko bi bil lačen, bi ne pravil tebi, zakaj moj je svet in kar ga napolnjuje. Mar naj jem meso volov, pijem kri kozlov? Daruj Bogu hvalno daritev, izpolni Najvišjemu svoje zaobljube. Potem me kliči na dan stiske, rešil te bom in me boš častil.« Krivičniku pa Bog pravi: »Kaj ti je, da naštevaš moje zapovedi in nosiš mojo zavezo v svojih ustih? Ti vendar sovražiš opomin in zametuješ moje besede. Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ. To si storil, in jaz naj bi molčal? Si predstavljaš, da sem kakor ti? Grajam te, pred tvojimi očmi razgrinjam obtožbo. Razumite vendar to vi, ki Boga pozabljate, sicer bom trgal, in ne bo rešitelja. Kdor daruje hvalno daritev, mi izkazuje čast, kdor hodi pravo pot, mu pokažem Božje odrešenje.« Zborovodju. Davidov psalm, ko je prišel k njemu prerok Natán, ker je šel k Batšébi. Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe! Popolnoma me operi moje krivde, mojega greha me očisti! Zakaj svoje pregrehe priznavam, moj greh je vedno pred mano. Zoper tebe, tebe samega, sem grešil, hudobijo v tvojih očeh sem storil, da se izkažeš pravičnega, kadar govoriš, neoporečnega, kadar sodiš. Glej, v krivdi sem bil rojen, v grehu me je spočela moja mati. Glej, veseliš se zvestobe v notranjosti, v skrivnostih mi daješ spoznanje modrosti. Očisti me greha s hizopom, da postanem čist, operi me, da postanem bel bolj kot sneg. Daj, da bom slišal radost in veselje, naj se radujejo kosti, ki si jih potrl. Skrij svoje obličje pred mojimi grehi, vse moje krivde izbriši. Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti. Ne poženi me izpred svojega obličja, svojega svetega duha ne vzemi od mene. Vrni mi veselje svojega odrešenja, z voljnim duhom me podpiraj. Upornike bom učil tvojih poti, da se grešniki vrnejo k tebi. Reši me prelite krvi, o Bog, Bog moje rešitve: moj jezik bo vzklikal tvoji pravičnosti. Gospod, odpri moje ustnice, in moja usta bodo oznanjala tvojo hvalo. Zakaj nad klavno daritvijo nimaš veselja, če bi ti namenil žgalno daritev, bi je ne maral. Moja daritev Bogu je potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš. Po svoji volji stori dobro Sionu, pozidaj jeruzalemske zidove. Tedaj boš imel veselje nad daritvami pravičnosti, nad žgalno in celostno daritvijo; tedaj bodo darovali junce na tvojem oltarju. Zborovodju. Davidov pouk, ko je Edómec Doég prišel k Savlu in mu sporočil: »David je prišel v Ahimélehovo hišo.« Kaj se hvališ s hudobijo, nasilnik? Božja dobrota traja ves dan. Pogubo snuje tvoj jezik, je kakor nabrušena britev, o ti varljivec! Rajši imaš slabo kakor dobro, rajši laž kakor pravo govorjenje. Rad imaš vse besede zmešnjave, jezik prevare. Sam Bog te bo strmoglavil za vedno, zgrabil te bo in iztrgal iz šotora, izkoreninil te bo iz dežele živih. Pravični bodo videli in se bali, nad njim se bodo posmehovali: »To je mož, ki ni postavil Boga za svojo trdnjavo, temveč je zaupal v obilje svojega bogastva, se krepil v svoji pogubi.« Jaz pa sem kakor zeleneča oljka v hiši Božji; zaupam v Božjo dobroto na vekov veke. Zahvaljeval se ti bom na veke, ker si to storil; upal bom v tvoje ime, ker je dobro, vpričo tvojih zvestih. Zborovodju, po »Mahalát«. Davidov pouk. Bedak pravi v svojem srcu: »Ni Boga.« Ravnajo pokvarjeno, počenjajo krivična dejanja, ni ga, ki bi delal dobro. Bog gleda dol iz nebes na človeške sinove, da bi videl, ali je kateri razumen, kateri, ki Boga išče. Vsi so odpadli, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro, ni ga niti enega. Mar nimajo spoznanja, hudodelci, ki jedo moje ljudstvo, kakor jedo kruh, a Boga ne kličejo. Tam se jih loti strah in groza, ko se ni zgodilo nič strašnega, kajti Bog je razmetal kosti tvojih oblegovalcev; osramotil jih boš, ker jih je Bog zavrgel. O da bi prišla s Siona Izraelova rešitev! Ko bo Bog obrnil usodo svojega ljudstva, se bo Jakob radoval, veselil se bo Izrael. Zborovodju, na godala. Davidov pouk, ko so prišli Zífovci k Savlu in rekli: »Ali ni David skrit pri nas?« O Bog, reši me s svojim imenom, s svojo oblastjo mi sodi. O Bog, usliši mojo molitev, prisluhni izrekom mojih ust. Zakaj tujci so se vzdignili zoper mene, nasilneži mi strežejo po življenju, niso postavili Boga pred sebe. Glej, Bog mi pomaga, Gospod je med tistimi, ki podpirajo mojo dušo. Naj se vrne hudobija na moje nasprotnike, v svoji zvestobi jih utišaj. Prostovoljno ti bom daroval, hvalil bom tvoje ime, Gospod, ker je dobro. Zakaj iz vsake stiske me je rešil, moje oko gleda na moje sovražnike. Zborovodju, na godala. Davidov pouk. Poslušaj, o Bog, mojo molitev, ne skrivaj se pred mojo prošnjo! Pazi name in me usliši! Blodim okrog v svojem žalovanju. Vznemirjen sem zaradi glasu sovražnika, zaradi stiskanja krivičnika; zakaj name valijo zlobo, v jezi me obtožujejo. Moje srce se krči v moji notranjosti, smrtni strahovi so me obšli. Strah in trepet prihaja name, groza me je pokrila. Tedaj sem dejal: »Kdo mi bo dal peruti kakor golobu? Odletel bi in poiskal bivališče. Glej, daleč bi pobegnil, prenočeval bi v puščavi. Hitro bi si poiskal zavetje pred besnečim vetrom, pred viharjem.« Zmešaj, Gospod, razkolji njihov jezik! Zakaj vidim nasilje in pravdo v mestu. Podnevi in ponoči ga obdajajo po njegovih zidovih, zloba in hudobija sta v njegovi sredi; poguba je v njegovi sredi, ne umakneta se z njegovega trga zatiranje in prevara. Zares, ni sovražnik tisti, ki me zasramuje, to bi prenesel; ni se moj nasprotnik povzdigoval nad mano, pred njim bi se mogel skriti. To si ti, človek, ki je enak meni, moj prijatelj in moj zaupnik, s katerim sva imela skupaj sladek dogovor v Božji hiši, hodila sva z množico. Naj jih preseneti smrt, živi naj se pogreznejo v podzemlje, zakaj hudobije so v njihovem bivališču, v njihovi sredi. Jaz pa k Bogu kličem, in Gospod me bo rešil. Zvečer, zjutraj in opoldne bom tožil in stokal. Slišal bo moj glas, v miru odkupil mojo dušo iz bitke proti meni, kajti preveč jih je proti meni. Bog bo slišal in jih bo ponižal, on, ki prestoluje od začetka; zakaj zanje ni sprememb in se Boga ne bojijo. Iztegnil je roke na svoje prijatelje, prelomil je zavezo. Gladka kakor maslo so bila njegova usta, a njegovo srce je želelo bitko; mehkejše kakor olje so bile njegove besede, a so bile goli meči. Vrzi svoje breme na Gospoda, on bo skrbel zate, nikoli ne bo dopustil, da bi pravični omahnil. Ti pa, o Bog, jih boš pogreznil v najglobljo jamo. Krvoločneži in varljivci ne bodo doživeli polovice svojih dni. Jaz pa bom zaupal vate. Zborovodju, po napevu Golob daljnih bogov. Davidov miktám, ko so ga Filistejci prijeli v Gatu. Izkaži mi milost, o Bog! Zakaj človek me tepta, ves dan me stiska bojevnik. Moji nasprotniki ves dan teptajo, da, mnogi se zviška bojujejo zoper mene. Na dan, ko se bojim, zaupam vate. V Boga, čigar besedo hvalim, v Boga zaupam, ne bojim se: kaj mi more storiti človek? Ves dan grenijo moje zadeve, vse njihove misli so proti meni, v nesrečo. Shajajo se, skrivajo se, oni pazijo na sledove mojih korakov, kakor da čakajo na mojo dušo. Naj gre po zlu rešitev zanje! V jezi potolci narode, o Bog! Ti sam si štel moje tavanje, spravi moje solze v svojem mehu, mar niso v tvojem štetju? Tedaj se bodo obrnili nazaj moji sovražniki, na dan, ko bom klical; to vem, da je Bog na moji strani. V Boga, katerega besedo hvalim, v Gospoda, katerega besedo hvalim, v Boga zaupam, ne bojim se: kaj mi more storiti človek? Dolžan sem ti, o Bog, obljube, izpolnil ti bom zahvalne daritve, ker si mojo dušo rešil pred smrtjo, kajne, moje noge pred padcem, da bi hodil pred Bogom v luči življenja. Zborovodju, Ne uničuj. Davidov miktám, ko je pred Savlom bežal v votlino. Izkaži mi milost, o Bog, izkaži mi milost, saj se k tebi zateka moja duša. V senco tvojih peruti se zatekam, dokler ne gre mimo poguba. Kličem k Bogu, Najvišjemu, k Bogu, ki dokončuje delo nad mano. Naj pošlje kaj iz nebes in me reši. Posmehuje se tisti, ki me tepta, naj Bog pošlje svojo dobroto in svojo zvestobo. Moja duša je sredi med levi, ležim med takšnimi, ki požirajo človeške sinove. Njihovi zobje so kopje in puščice, njihov jezik je oster meč. Vzdigni se nad nebesa, o Bog, nad vso zemljo tvoja slava! Mrežo so pripravili mojim korakom, moja duša se je upognila. Pred menoj so skopali jamo, padli so v njeno sredino. Moje srce je pripravljeno, o Bog, moje srce je pripravljeno, peti hočem in igrati. Zbudi se, moja duša, zbudi se, harfa in citre, zbuditi hočem jutranjo zarjo. Hvalil te bom med ljudstvi, o Gospod, opeval te bom med narodi, zakaj do nebes je velika tvoja dobrota, do oblakov tvoja zvestoba. Vzdigni se nad nebesa, o Bog, nad vso zemljo tvoja slava! Zborovodju, Ne uničuj. Davidov miktám. Ali res govorite prav, mogočniki, sodite iskreno človeške sinove? Ne, v srcu počenjate izprijene reči, v deželi vaše roke pripravljajo pot nasilju. Krivičniki se odtujujejo vse od materinega naročja, od materinega telesa sem se motijo, kateri lažnivo govorijo. Strup imajo, ki je podoben kačjemu strupu, so kakor gluh gad, ki si maši ušesa, ki ne posluša glasu rotilcev, izkušenega čarovnika čarovnikov. O Bog, polomi jim zobe v ustih, zdrobi kočnike mladim levom, o Gospod! Izginejo naj kakor voda, ki odteka, naj nameri svoje puščice, ki so kakor odrezane. Kakor polž, ki gre v raztopino, splavljeni zarodek, ki nikoli ne vidi sonca. Preden vaši lonci začutijo ogenj trnja, naj ga Bog pomete, sveže ali žareče. Pravični naj se veseli, saj je gledal maščevanje, noge naj si umiva v krvi krivičnega. In človek bo dejal: »Zares, je sad za pravičnega, zares, je Bog, ki sodi na zemlji.« Zborovodju, Ne uničuj. Davidov miktám, ko je Savel poslal može stražit njegovo hišo, da bi ga usmrtili. Moj Bog, reši me pred mojimi sovražniki, brani me pred tistimi, ki so se vzdignili zoper mene! Reši me pred hudodelci, krvoločnežev me odreši! Zakaj glej, prežijo na mojo dušo, mogočniki se shajajo zoper mene, to ni moje hudodelstvo, ne moj greh, o Gospod. Ne da bi bil kriv, tekajo in se pripravljajo; zbudi se, pridi mi naproti in glej! Ti, Gospod, Bog nad vojskami, si Izraelov Bog; prebudi se, da kaznuješ vse narode, ne izkazuj milosti vsem tem, ki z nezvestobo počenjajo zlo. Zvečer se vračajo, renčijo kakor psi, klatijo se okrog po mestu. Glej, obrekujejo s svojimi usti, meči so na njihovih ustnicah: »Kdo neki sliši?« Toda ti, Gospod, se jim smeješ, vse narode zasmehuješ. Moja moč, tebe se bom držal, kajti Bog je moja trdnjava. Bog, ki mi izkazuje dobroto, bo prišel predme, Bog mi bo dal videti moje nasprotnike. Ne pobij jih, sicer se moje ljudstvo preda pozabljanju; s svojo vojsko jih preganjaj in poderi, naš ščit, o Gospod! Zaradi greha svojih ust, zavoljo govorjenja ustnic, naj se ujamejo v svoj napuh, zaradi preklinjanja in laži, ki jih govorijo. Pokončaj jih v srditosti, pokončaj jih, da jih ne bo več; naj spoznajo, da Bog vlada nad Jakobom do koncev zemlje. Zvečer se vračajo, renčijo kakor psi, klatijo se okrog po mestu. Stikajo za živežem; če se ne nasitijo, zavijajo. Jaz pa bom opeval tvojo moč, zjutraj bom vriskal zaradi tvoje dobrote, ker si mi bil trdnjava, zavetišče na dan, ko sem bil v stiski. Moja moč, hočem ti prepevati, kajti Bog je moja trdnjava, Bog, ki mi izkazuje dobroto. Zborovodju, po napevu Lilija pričevanja. Davidov miktám za poučevanje, ko se je bojeval z Aramejci iz Mezopotamije in z Aramejci iz Cobe in ko se je Joáb vrnil ter pobil Edómce v Solni dolini, dvanajst tisoč mož. O Bog, zavrgel si nas, prebil si nas, razjezil si se, daj, da se vrnemo! Stresel si zemljo, razklal si jo, zaceli njene razpoke, ker omahuje! Svojemu ljudstvu si dal videti trdoto, napojil si nas z omotičnim vinom. Njim, ki se te bojijo, si dal znamenje, da bi bežali pred lokostrelcem. Da bodo rešeni tvoji ljubljenci, pomagaj s svojo desnico in nas usliši. Bog je govoril v svojem svetišču: »Vriskal bom, razdelil bom Sihem, Sukótsko dolino bom premeril. Moj je Gileád, moj je Manáse, Efrájim je čelada moje glave, Juda je moje žezlo. Moáb je moj umivalnik, na Edóma bom vrgel svoje obuvalo, nad Filistejo bom vzklikal od veselja.« Kdo me bo pripeljal v utrjeno mesto, kdo me bo vodil do Edóma? Mar ne ti, o Bog, ki si nas zavrgel, o Bog, ki ne greš z našimi vojskami? Nakloni nam pomoč pred nasprotnikom, puhlica je človeška rešitev. Z Bogom bomo vršili junaška dejanja, on bo poteptal naše nasprotnike. Zborovodju, na godala. Davidov psalm. Usliši, o Bog, moje ječanje, prisluhni moji molitvi. Od konca zemlje kličem k tebi, ko moje srce upada; na skalo, ki je zame previsoka, me pelji. Zakaj bil si mi zatočišče, močen stolp pred sovražnikom. V tvojem šotoru bom bival na veke, zatekal se bom v skrivališče tvojih peruti. Zakaj ti, o Bog, si slišal moje zaobljube, dal si mi dediščino tistih, ki se bojijo tvojega imena. Dodaj dneve kraljevim dnevom, njegova leta, kakor rod za rodom. Naj na veke prestoluje pred Bogom, dobrota in zvestoba naj ga čuvata. Tako bom opeval tvoje ime za vedno, da bom izpolnjeval svoje zaobljube dan za dnem. Zborovodju, po napevu Jedutúna. Davidov psalm. Le k Bogu teži moja duša, da se pomiri, od njega je moja rešitev. Le on je moja skala in moja rešitev, moja trdnjava: ne bom veliko omahoval. Doklej se boste zaganjali v človeka, ga morili, vi vsi, kakor nagnjeno steno, kakor zid, ki se maje? Da, posvetujejo se, da ga pahnejo z njegove višine, laž jim je v veselje. Z usti blagoslavljajo, v svoji notranjosti pa preklinjajo. Le pri Bogu se umíri, moja duša, kajti od njega je moje upanje. Le on je moja skala in moja rešitev, moja trdnjava: ne bom omahoval. Pri Bogu sta moje rešenje in moja slava, moja močna skala, moje zavetje je v Bogu. Zaupajte vanj ob vsakem času, o ljudstvo, pred njim izlivajte svoja srca! Bog nam je zatočišče. Le dih so človeški sinovi, slepilo so sinovi moža; če bi stopili na tehtnico, so vsi skupaj lažji kakor dih. Ne zaupajte v zatiranje, z ropanjem se ne varajte! Če premoženje raste, nanj srca ne navezujte! Eno je Bog govoril, to dvoje sem slišal: da je moč pri Bogu, in da je tvoja, Gospod, dobrota; zakaj ti plačuješ vsakemu po njegovem delu. Davidov psalm, ko je bil v Judovski puščavi. O Bog, moj Bog si ti, željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo; moje telo medli po tebi na suhi, izčrpani zemlji brez vode. Tako sem v svetišču zrl vate, da bi videl tvojo moč in tvojo slavo; zakaj tvoja dobrota je boljša kakor življenje, moje ustnice te smejo slaviti. Tako te bom slavil v svojem življenju, v tvojem imenu bom vzdigoval svoje roke. Kakor z maščobo in oljem se bo nasičevala moja duša, z vriskajočimi ustnicami bodo hvalila moja usta, ko se te bom spominjal na svojem ležišču, v nočnih stražah premišljeval o tebi; zakaj bil si mi pomoč, v senci tvojih peruti vriskam. Moja duša se te je oklepala, podpirala me je tvoja desnica. Oni pa, ki mi pogubno strežejo po življenju, bodo prišli v globočine zemlje. Naj vsakega izročijo ostrini meča, naj postanejo delež šakalov. Kralj pa se bo veselil v Bogu, hvalil se bo vsak, ki nanj prisega; zakaj zamašena bodo usta tistim, ki lažnivo govorijo. Zborovodju. Davidov psalm. Poslušaj, o Bog, moj glas, kadar tožim, strahu pred sovražnikom čuvaj moje življenje. Skrij me pred krogom hudobnežev, pred vrvežem hudodelcev, ki brusijo svoj jezik kakor meč, namerjajo svojo puščico, grenko besedo, da bi na skrivnem streljali na popolnega, nenadoma streljajo nanj in se ne bojijo. Oklepajo se hudobnega naklepa, pripovedujejo, kako bi prikrili zanke, pravijo: »Kdo neki more videti?« Iščejo izprijene reči: »Dokončali smo iskanje iskanega, človekova notranjost, srce je globoko.« Bog strelja nanje s puščico, nenadoma jih zadenejo udarci. Hoteli so, da se spotakne: naj bo nad njimi njihov jezik! Z glavo majejo – vsak, ki jih vidi. Vsi ljudje se bojijo, oznanjajo Božja dejanja, njegovo delo razumevajo. Pravični se veseli v Gospodu, k njemu se zateka, ponašajo se vsi, ki so iskreni v srcu. Zborovodju. Davidov psalm. Pesem. Tebi pristaja hvalnica, o Bog na Sionu, tebi je izpolnjena obljuba. Uslišiš molitev, k tebi prihaja vse meso. Besede krivde so bile močnejše od mene, ti izbrišeš naša hudodelstva. Blagor mu, kogar izvoliš in mu pustiš, da se približa, da prebiva v tvojih dvorih. Naj se nasičujemo z dobrotami tvoje hiše, s svetostjo tvojega templja. S strašnimi rečmi nam odgovarjaš v pravičnosti, o Bog našega odrešenja, zaupanje vseh koncev zemlje in oddaljenih morij; ti, ki s svojo močjo utrjuješ gore, opasan z mogočnostjo, ki umirjaš šumenje morij, šumenje njih valov in hrup narodov. Prebivalci koncev zemlje se prestrašijo zaradi tvojih znamenj; začetek jutra in večera vabiš, naj vriskata. Obiskal si zemljo in ji dal obilje, z mnogimi rečmi si jo obogatil. Božji potok je poln vode, pripravljaš njihovo žito, zares, tako jo pripravljaš: napajaš njene brazde, poravnavaš grude, z deževjem jo rahljaš, njeno brstje blagoslavljaš. Leto kronaš s svojimi dobrinami, tvoje steze kapljajo olje. Pašniki v puščavi kapljajo, griči se opasujejo z radostjo. Trate se oblačijo z ovcami, doline se ogrinjajo z žitom; vzklikajo od veselja, tudi pojejo. Zborovodju. Pesem. Psalm. Vzklikajte Bogu, vsa zemlja, pojte slavo njegovega imena, dajte slavo njegovi hvalnici. Recite Bogu: »Kako strašna so tvoja dela! Zaradi obilice tvoje mogočnosti se ti prilizujejo tvoji sovražniki. Vsa zemlja pada pred teboj na kolena, prepevajo ti, prepevajo tvojemu imenu.« Pridite in glejte Božja dejanja, strašen je pri delu med človeškimi sinovi. Morje je spremenil v kopno, peš so šli čez reko; tam se hočemo v njem veseliti. S svojo silnostjo vlada na veke, njegove oči nadzorujejo narode: uporniki naj se ne povzdigujejo. Slavite, ljudstva, našega Boga, dajte, da se sliši glas njegove hvalnice. On nas je ohranil pri življenju in ni dal, da bi naša noga omahovala. Zares, preizkusil si nas, o Bog, prečistil si nas, kakor prečistijo srebro. Pripeljal si nas v zanko, položil si breme na naša ledja. Ljudem si dopustil, da jezdijo po naših glavah, prišli smo v ogenj in vodo, in vendar si nas popeljal v obilje. Prišel bom v tvojo hišo z žgalnimi daritvami, izpolnil ti bom svoje zaobljube, ki so jih izrekle moje ustnice, govorila moja usta, ko sem bil v stiski. Daroval ti bom žgalne daritve pitancev skupaj z dimom ovnov, pripravil ti bom vole in kozle. Pridite, poslušajte, pripovedovati hočem, vi vsi, ki se Boga bojite, kaj je storil moji duši. K njemu sem klical s svojimi usti, poveličevanje je bilo pod mojim jezikom. Ko bi bil v srcu videl zlobo, bi me Gospod ne bil uslišal. Toda Bog me je slišal, prisluhnil je glasu moje prošnje. Slavljen bodi Bog, ki ni zavrgel moje molitve in svoje dobrote od mene. Zborovodju, na godala. Psalm. Pesem. Bog naj nam izkaže milost in nas blagoslovi, naj razjasni svoje obličje med nami, da na zemlji spoznajo tvojo pot, med vsemi narodi tvoje odrešenje. Naj se ti ljudstva zahvaljujejo, o Bog, naj se ti zahvaljujejo vsa ljudstva. Naj se veselijo in radujejo narodi, ker sodiš ljudstva pošteno, vodiš narode na zemlji. Naj se ti ljudstva zahvaljujejo, o Bog, naj se ti zahvaljujejo vsa ljudstva. Zemlja je dala svoj pridelek, Bog, naš Bog nas blagoslavlja. Bog nas blagoslavlja, naj ga častijo vsi konci zemlje. Zborovodju. Davidov psalm. Pesem. Bog se vzdigne, njegovi sovražniki se razkropijo, njegovi nasprotniki bežijo pred njegovim obličjem. Kakor se razprši dim, jih razpršiš, kot se stopi vosek na ognju, tako krivičniki izginejo pred Bogom. Pravični pa se veselijo, vriskajo pred Bogom, poskakujejo od veselja. Pojte Bogu, igrajte njegovemu imenu, poveličujte njega, ki jezdi skozi puščavo; ime mu je Gospod, vriskajte pred njegovim obličjem. Oče sirotam in pokrovitelj vdovam je Bog v svojem svetem bivališču. Bog nastanja osamljene v hišo, vodi ujetnike ven, v srečo, uporniki pa prebivajo v suhi deželi. O Bog, ko si šel pred svojim ljudstvom, ko si stopal skozi divjino, se je zemlja tresla, tudi nebesa so rosila pred Bogom, tistim s Sinaja, pred Bogom, Izraelovim Bogom. Daješ, da pada obilen dež, o Bog, tvoja dediščina se je izčrpala, ti si jo utrdil. Tvoja čreda je v njej prebivala, v svoji dobroti si jo pripravil ubožcu, o Bog. Gospod daje besedo, glasnic je velika vojska. Kralji vojska bežijo, bežijo, a prisrčna iz hiše deli plen. Če boste prebivali med ovčjimi stajami, bodo golobje peruti pretkane s srebrom, njegovo perje z rumenim zlatom. Ko je Mogočni v njej razpršil kralje, je padel sneg na Calmónu. O božanska, bašánska gora, o gora z mnogimi vrhovi, bašánska gora! Zakaj gledate z zavistjo, gore z mnogimi vrhovi, na goro, ki si jo je Bog zaželel za svoje bivališče, kjer bo Gospod prebival na veke? Božjih voz je dve miriadi, tisoči vzvišenih, Gospod je med njimi; Sinaj je v svetišču. Povzpel si se na višavo, ujete peljal ujetnike, od ljudi si sprejel darove, celo od upornikov, da bi Gospod Bog imel bivališče. Naj bo slavljen Gospod dan za dnem! Nósi nas Bog, naša rešitev. Ta Bog je za nas zmagoviti Bog, pri Gospodu Bogu je izhod iz smrti. Resnično, Bog razbija glave svojim sovražnikom, lasato teme njemu, ki hodi po krivih potih. Gospod je rekel: »Iz Bašána jih spet pripeljem, spet jih pripeljem iz morskih globin, da boš bredel po krvi s svojo nogo, da bo jezik tvojih psov imel svoj delež od sovražnikov.« Videli so tvoje sprevode, o Bog, sprevode mojega Boga, mojega kralja, v svetišče: spredaj pevci, zadaj godci, sredi dekleta, ki tolčejo na bobne. Slavite Boga v zborih, Gospoda, vi, ki ste iz Izraelovega izvira. Tam je Benjamin, najmlajši, ki jih vodi, Judovi knezi, njihova glasna množica, Zábulonovi knezi, Neftálijevi knezi. Ukaži svoji moči, o Bog; pokaži svojo moč, o Bog, ki si delal za nas. Iz tvojega templja nad Jeruzalemom ti kralji prinašajo darove. Zagrôzi zverinam v trstju, čredi bikov s teleti ljudstev; poteptaj tiste, ki hlepijo po srebru, razkropi narode, ki se radi vojskujejo! Iz Egipta naj prihajajo bogate tkanine, Etiopija naj proti Bogu izteguje svoje roke. Kraljestva zemlje, pojte Bogu, igrajte Gospodu, ki se vozi po nebesih, starodavnih nebesih, ki daje svoj glas, svoj mogočni glas. Predajte moč Bogu! Nad Izraelom je njegovo veličastvo, njegova moč je na oblakih. Strašen si, o Bog, iz svojih svetišč; Izraelov Bog je tisti, ki daje moč in silo ljudstvu. Slavljen bodi Bog! Zborovodju, po napevu Lilije. Davidov psalm. Reši me, o Bog, kajti voda mi sega že do grla. Pogreznil sem se globoko v blato in ni trdnih tal; prišel sem v globine vode, odplavlja me vrtinec. Utrudil sem se z vpitjem, moje grlo je hripavo; oči mi pešajo, ko svojega Boga pričakujem. Več jih je kakor las na moji glavi, ki me sovražijo brez vzroka; močni so tisti, ki me hočejo utišati, moji lažnivi sovražniki; česar nisem naropal, naj bi zdaj vračal. O Bog, ti poznaš mojo nespamet, moje krivde ti niso prikrite. Naj ne bodo osramočeni zaradi mene, kateri upajo vate, o Gospod, Bog nad vojskami; naj ne bodo zasramovani zaradi mene, kateri te iščejo, o Izraelov Bog. Zakaj zaradi tebe prenašam sramotenje, obraz mi pokriva zasramovanje. Tujec sem postal svojim bratom, neznanec sinovom svoje matere. Zakaj gorečnost za tvojo hišo me použiva, sramotenja tvojih sramotilcev so padla name. Če sem v postu izjokal svojo dušo, mi je bilo v sramotenje. Če sem si za obleko nadel raševino, sem pri njih prišel v pregovor. O meni govoričijo tisti, ki sedijo ob vratih, pobrenkavajo si tisti, ki pijejo opojno pijačo. Jaz pa svojo molitev naslavljam nate, o Gospod, v času dobrohotnosti, o Bog. V obilju svoje dobrote me usliši, v zvestobi svoje rešitve! Reši me iz blata, da se ne pogreznem, naj se rešim svojih sovražnikov in iz globočin vodovja! Naj me ne odplavi tok vode, naj me ne pogoltne globina, naj vodnjak ne zapre svojega žrela nad mano! Usliši me, Gospod, zakaj tvoja dobrota je obilna, po svojem velikem usmiljenju se obrni k meni! Ne skrivaj svojega obličja pred svojim služabnikom, zakaj tesno mi je, hitro me usliši! Približaj se moji duši, odkupi jo, zaradi mojih sovražnikov me reši! Ti poznaš mojo nečast, sramoto in zasramovanje, pred teboj so vsi moji nasprotniki. Sramotenje mi je strlo srce, da sem neozdravljiv; pričakoval sem sočutja, a ga ni bilo, tolažnikov, a jih nisem našel. V hrano so mi dali strupa, za mojo žejo so me napajali s kisom. Njihova miza naj postane pred njimi zanka, ko so v miru, naj postane past. Naj jim otemnijo oči, da ne bodo videli, daj, da jim bodo ledja vedno majava. Izlij nanje svojo togoto, tvoja srdita jeza naj jih zajame. Njihov tabor naj postane pustinja, v njihovih šotorih naj nihče ne prebiva. Zakaj tistega, ki si ga ti udaril, preganjajo, pripovedujejo si o ranah tvojih prebodenih. Nalagaj jim krivdo na krivdo in naj ne bodo deležni tvoje pravičnosti. Naj bodo izbrisani iz knjige življenja, naj ne bodo zapisani med pravične. Jaz pa sem nesrečen in prenašam bolečine, tvoja pomoč, o Bog, naj me povzdigne. Hvalil bom Božje ime s pesmijo, poveličeval ga bom z zahvalo. Gospodu to bolj ugaja kakor vol, bik z rogovi in parklji. Ponižni vidijo, veselijo se; vi, ki iščete Boga, naj oživi vaše srce. Zakaj Gospod posluša uboge, svojih jetnikov ne zaničuje. Naj ga hvalijo nebesa in zemlja, morja in vse, kar se v njih giblje. Zakaj Bog bo rešil Sion in pozidal mesta Judove dežele, da bodo prebivali tam in jo podedovali. Zarod njegovih služabnikov jo bo podedoval, kateri njegovo ime ljubijo, bodo v njej prebivali. Zborovodju. Davidov psalm. V spomin. O Bog, da me rešiš, Gospod, hiti mi pomagat. Naj bodo osramočeni, naj se sramujejo tisti, ki mi strežejo po življenju; naj se umaknejo, naj bodo zasramovani, katerim je všeč moja nesreča. Naj se obrnejo, da bodo za petami lastni sramoti, kateri pravijo: »Aha, aha!« Naj se radujejo, naj se veselijo v tebi vsi, ki te iščejo. Naj vedno govorijo: »Bog je velik,« kateri ljubijo tvojo pomoč. Jaz pa sem nesrečen in ubog, o Bog, hiti k meni. Ti si moja pomoč in moj rešitelj, Gospod, nikar se ne mudi. K tebi, Gospod, se zatekam, naj ne bom osramočen na veke. V svoji pravičnosti me reši in osvobodi, nagni k meni svoje uho in me odreši. Bodi mi utrjena skala, h kateri lahko vedno pridem. Odločil si, da me boš odrešil, zakaj ti si moja skala in moja trdnjava. Moj Bog, osvobodi me iz rok krivičnika, iz pesti hudobneža in zatiralca; zakaj ti si moje upanje, o Gospod, moje zaupanje, Gospod, od moje mladosti. Nate sem se opiral od materinega telesa, od naročja moje matere si moj varuh, tebi velja moja hvalnica za vedno. Za mnoge sem kakor čudež, ti si moje močno zatočišče. Moja usta so polna tvoje hvale, ves dan tvoje slave. Ne zavrzi me v času starosti, ko gre moja moč h koncu, me ne zapusti! Zakaj moji sovražniki govorijo o meni, tisti, ki prežijo na moje življenje, se skupaj posvetujejo in pravijo: »Bog ga je zapustil, zasledujte in zgrabite ga, saj ni rešitelja.« O Bog, ne bodi daleč od mene! Moj Bog, hiti mi pomagat! Naj bodo osramočeni, naj preminejo, kateri me obtožujejo, naj se obdajo s sramotenjem in zasramovanjem, kateri iščejo mojo nesrečo. Jaz pa bom vedno pričakoval, pridajal bom k vsej tvoji hvali. Moja usta bodo oznanjala tvojo pravičnost, ves dan tvoje odrešenje, kajti ne poznam njunega seštevka. Prišel bom s silnimi deli Gospoda Boga, slavil bom tvojo pravičnost, samo tvojo. O Bog, učil si me od moje mladosti, do zdaj sem oznanjal tvoja čudovita dela. Tudi do starosti in osivelosti, o Bog, me ne zapusti, dokler ne oznanim tvoje moči temu rodu, vsakemu, ki pride, tvojo mogočnost. Tvoja pravičnost, o Bog, sega do višin, ti si storil velika dela; o Bog, kdo je kakor ti? Dal si mi videti stiske, mnoge in hude. Znova mi boš dal življenje, znova me boš vzdignil iz oceanov. Povečal boš mojo veličino, znova me boš potolažil. Tudi jaz se ti bom zahvaljeval s harfo za tvojo zvestobo, o moj Bog, igral ti bom na citre, o Sveti Izraelov. Moje ustnice bodo vriskale, ker bom prepeval tebi, moja duša, ki si jo odrešil. Tudi moj jezik bo ves dan izrekal tvojo pravičnost, ker so osramočeni, ker se sramujejo, kateri iščejo mojo nesrečo. Salomonov psalm. O Bog, daj svoje sodbe kralju, svojo pravičnost kraljevemu sinu. Naj sodi tvoje ljudstvo po pravičnosti, tvoje nesrečnike po pravici. Naj gore prinesejo mir ljudstvu in griči pravičnost. Naj brani nesrečne med ljudstvom, rešuje sinove ubogega in potepta okrutneža. Naj se te bojijo, ko vzide sonce, vpričo lune, rod za rodom. Naj pride dol kakor dež na travo, kakor pršenje, ki namaka zemljo. V njegovih dneh naj cveti pravični in obilje miru, dokler ne ugasne luna. Naj vlada od morja do morja, od veletoka do koncev zemlje. Pred njim naj se pripogibajo prebivalci puščave, njegovi sovražniki naj ližejo prah. Kralji iz Taršíša in z otokov naj izročajo darove, kralji iz Sabe in Sebe naj prinašajo davek. Vsi kralji naj se mu klanjajo, vsi narodi naj mu služijo. Zakaj rešil bo ubogega, ki kliče na pomoč, nesrečnega, ki nima pomočnika. Sočutje bo imel do slabotnega in ubogega, odrešil bo duše ubogih. Pred zatiranjem in nasiljem jih bo rešil, v njegovih očeh bo njihova kri dragocena. Naj živi, naj mu dajejo zlato iz Sabe, zanj naj vedno kdo moli, ves dan naj ga blagoslavlja. Naj bo obilje žita v deželi, naj valovi do vrha gorovja. Njegov sad naj bo kakor Libanon, naj cvetijo ljudje iz mesta kakor zelišče zemlje. Njegovo ime naj ostane na veke, njegovo ime naj se širi pred soncem. V njem naj se blagoslavljajo, vsi narodi naj ga blagrujejo. Naj bo slavljen Gospod Bog, Izraelov Bog, ki opravlja čudovita dela, on edini. Naj bo slavljeno ime njegove slave na veke, naj se napolni z njegovo slavo vsa zemlja. Amen in amen. Končane so molitve Jesejevega sina Davida. Asáfov psalm. Zares, dober je Bog do Izraela, do tistih, ki so čisti v srcu. Jaz pa – moje noge so se skoraj spotaknile, moji koraki so malodane spodrsnili. Zakaj ljubosumen sem bil na bahače, ko sem videl mir krivičnikov. Zakaj nadlog nimajo do svoje smrti, njihovo telo je zdravo. Ni jih, kjer je človeška muka, skupaj z drugimi ljudmi niso tepeni. Zato je ošabnost njihova ogrlica, pokriva jih obleka nasilja. Njihove oči izstopajo iz zamaščenosti, domišljavosti njihovih src prekipevajo. Posmehujejo se in govorijo hudobno, zatirajo, ko govorijo zviška. Svoja usta postavljajo v nebesa, njihov jezik teka po zemlji. Zato se njegovo ljudstvo vrača semkaj in zajemajo si obilne vode. Govorijo: »Kako bi Bog mogel vedeti? Mar je vednost pri Najvišjem?« Glej, takšni so krivičniki, vedno brez skrbi si kopičijo bogastvo. Torej sem zaman prečistil svoje srce in si v nedolžnosti umival roke. Saj sem bil pretepan ves dan, vsako jutro me je zadela kazen. Če bi dejal: »Pripovedoval bom kakor oni,« glej, bi izdal rod tvojih sinov. Ko sem premišljeval, da bi to spoznal, je bila v mojih očeh muka, dokler nisem prispel do Božjega svetišča, spoznal njihovega konca. Zares, na spolzka tla jih postavljaš, podiraš jih v razvaline. Kako jih v hipu obide groza, končajo, popolnoma preminejo od preplaha. Kakor sanje ob prebujenju, o Gospod, ko se zbudiš, zavržeš njihove privide. Ko se mi je z grenkobo polnilo srce in me je zbadalo v ledvicah, sem bil neumen in nisem spoznal, živina sem bil pri tebi. Toda jaz bom vedno s tabo, prijel si me za desno roko. S svojim nasvetom me vodi, potem pa me vzemi v slavo. Koga imam v nebesih? Če sem s teboj, si ničesar ne želim na zemlji. Moje meso in moje srce gresta h koncu, skala mojega srca in moj delež je Bog na veke. Zakaj glej, tisti, ki so daleč od tebe, se bodo pogubili, utišaš vsakega, ki z vlačuganjem odpade od tebe. Jaz pa, Božja bližina je dobrina zame, v Gospoda Boga sem postavil svoje zatočišče, da bi pripovedoval o vseh tvojih delih. Asáfov pouk. Zakaj, o Bog, nas zavračaš za vedno, se kadi tvoja jeza proti ovcam tvoje paše? Spomni se občestva, ki si ga pridobil oddavnaj, ki si ga odkupil za rod svoje dediščine, Sionske gore, na kateri prebivaš. Vzdigni svoje korake k večnim razvalinam: v svetišču je sovražnik vse opustošil. Rjuli so tvoji nasprotniki sredi tvojega zbirališča, postavili so svoje prapore kot znamenja. Spoznati je bilo mogoče, kakor da dviga kvišku sekire v goščavi, in zdaj, vsa njegova rezbarska dela so razsekali s sekirami in lomilkami. V ogenj so poslali tvoje svetišče, do tal so oskrunili bivališče tvojega imena. Rekli so v svojem srcu: »Skupaj z njihovim zarodom!« Požgali so vsa Božja zbirališča v deželi. Ne vidimo več svojih znamenj, ni več nobenega preroka, nihče med nami ne ve doklej. Doklej, o Bog, bo nasprotnik zasramoval, bo mar sovražnik sramotil tvoje ime za vedno? Zakaj odteguješ svojo roko? Tvoja desnica iz srede tvojih prsi! Pokončaj! Bog je vendar moj kralj od nekdaj, tisti, ki povzroča zmage sredi dežele. Ti si s svojo močjo razdelil morje, razbil si glave morskim pošastim nad vodami. Ti si zdrobil glave Leviatánu, dal si ga za hrano prebivalcem puščave. Ti si razklal studence in potoke, posušil si neusahljive reke. Tvoj je dan in tudi noč je tvoja, ti si postavil luno in sonce. Ti si določil vse meje zemlje, poletje in zimo, ti si ju oblikoval. Spomni se tega: sovražnik zasramuje Gospoda, bedasto ljudstvo sramoti tvoje ime. Ne izročaj zverem duše svoje grlice, življenja svojih nesrečnih ne pozabljaj za vedno. Glej na zavezo, zakaj napolnile so se temine zemlje s pašniki nasilja. Zatirani naj se ne obrača zasramovan, nesrečni in ubogi naj hvalita tvoje ime. Vstani, o Bog, pravdaj se s svojo pravdo, spomni se, kako te bedak ves dan zasramuje! Ne pozabljaj glasu svojih nasprotnikov, besnenja svojih napadalcev, ki se venomer vzdiguje. Zborovodju, Ne uničuj. Asáfov psalm. Pesem. Zahvaljujemo se ti, o Bog, zahvaljujemo se, tvoje ime je blizu tistim, ki pripovedujejo o tvojih čudovitih delih. Zares, določil bom ustrezen čas, sodil bom z iskrenostjo. Majejo se zemlja in vsi njeni prebivalci, jaz sem tisti, ki utrjuje njene stebre. Bahačem pravim: »Ne bahajte se!« Krivičnikom: »Ne vzdigujte roga! Ne vzdigujte v višino svojega roga, ne govorite s predrznim grlom!« Zares, niti od vzhoda niti od zahoda, niti iz gorske puščave; zares, Bog je tisti, ki sodi: tega poniža, onega poviša. Zares, v Gospodovih rokah je čaša in vino se peni, polno mešanice; iz tega bo nalil, še droži bodo morali srkati, piti bodo morali vsi krivičniki zemlje. Jaz pa bom vedno oznanjal, prepeval bom Jakobovemu Bogu. Vse rogove krivičnih bom odsekal, naj se povzdignejo rogovi pravičnega. Zborovodju, na godala. Asáfov psalm. Pesem. V Judu se je dal Bog spoznati, v Izraelu je njegovo ime veliko. V Salemu je bil njegov šotor, na Sionu njegovo prebivališče. Tam je razbil bliske loka, ščit, meč in bojno orožje. Ti si sijoč, veličasten, bolj kakor gore plena. Oplenjeni so bili močni v srcu, zadremali so v svoje spanje, nihče od bojevnikov ni našel svoje roke. Od tvoje grožnje, Bog Jakobov, sta otrpnila voz in konj. Ti, strašen si ti, kdo bo mogel obstati pred tabo od tedaj, odkar je tvoja jeza? Iz nebes si dal slišati sodbo, zemlja se je zbala in utihnila, ko je vstal Bog k sodbi, da bi rešil vse ponižne na zemlji. Tudi človeška srditost ti bo v hvalo, ostanek srditosti si boš opasal. Napravite zaobljube in jih izpolnite Gospodu, svojemu Bogu! Vsi, ki ga obkrožajo, naj prinašajo darove Strašnemu; on pristriže duha knezov, strašen je za kralje zemlje. Zborovodju, po Jedutúnovem napevu. Asáfov psalm. Moj glas gre k Bogu, moram vpiti, moj glas gre k Bogu, da mi bo prisluhnil. Na dan svoje stiske iščem Gospoda, ponoči se moja roka izteguje in ne omaguje, moja duša se noče potolažiti. Spominjam se Boga in vzdihujem, tožim in moj duh obupuje. Veke mojih oči razpiraš, zbegan sem, da ne morem govoriti. Preudarjam dneve od nekdaj, leta davnih vekov. Ponoči se spominjam svoje glasbe, s svojim srcem tožim in moj duh išče: »Nas bo mar Gospod na veke zavračal, ne bo nikoli več dobrohoten? Je za vedno izginila njegova dobrota, je končal izrek za vse rodove? Je Bog pozabil biti milostljiv, je v jezi zaprl svoje usmiljenje?« In dejal sem: »V tem je moja bolečina, da se je spremenila desnica Najvišjega.« Spominjam se del Gospodovih, zares, od nekdaj se spominjam tvojega čudeža. Premišljam o vsem tvojem delovanju, o tvojih dejanjih tožim. O Bog, v svetišču je tvoja pot; kateri bog je velik kakor Bog? Ti si Bog, ki dela čudeže, spoznati daješ svojo moč med ljudstvi. Z laktom si odrešil svoje ljudstvo, Jakobove in Jožefove sinove. Videle so te vode, o Bog, videle so te vode, stokale so, tudi morske globine so trepetale. Oblaki so lili vode, oglašali so se oblaki, tudi tvoje puščice so švigale. Glas tvojega groma je bil v viharju, bliski so razsvetljevali zemeljski krog, trepetala in tresla se je zemlja. Čez morje je vodila tvoja pot, tvoja steza čez velike vode, a tvojih sledov ni bilo mogoče spoznati. Kakor čredo si vodil svoje ljudstvo, z Mojzesovo in Aronovo roko. Asáfov pouk. Poslušaj, moje ljudstvo, mojo postavo, nagnite svoja ušesa k izrekom mojih ust. Odprl bom svoja usta v priliki, dal bom žuboreti uganke iz davnine, kar smo slišali, reči, ki jih poznamo, in so nam jih naši očetje pripovedovali. Ne bomo prikrivali pred njihovimi sinovi, temveč bomo pripovedovali poznejšemu rodu o slavnih Gospodovih delih in njegovi moči, o njegovih čudežih, ki jih je storil. Postavil je pričevanje v Jakobu, postavo je položil v Izraelu, ki ju je zapovedal našim očetom, naj v njiju poučijo svoje sinove; da bodo spoznali, poznejši rod, sinovi, ki bodo še rojeni, vstali in pripovedovali svojim sinovom; da bodo v Boga stavili svoje zaupanje in ne bodo pozabili Božjih del, temveč bodo njegove zapovedi izpolnjevali; da ne bodo kakor njihovi očetje, trdovraten in uporen rod, rod, ki ni utrdil svojega srca in njegov duh ni bil Bogu zvest. Efrájimovi sinovi, dobro oboroženi lokostrelci, so se obrnili na dan bitke. Niso se držali Božje zaveze in niso hoteli živeti po njegovi postavi. Pozabili so njegova dela, njegove čudeže, ki jim jih je pokazal. Pred njihovimi očeti je delal čudeže, v egiptovski deželi, na poljani Coana. Razklal je morje in jih prepeljal skozenj, ustavil je vodo kakor jez. Podnevi jih je vodil z oblakom, vso noč z ognjeno svetlobo. Skale je razklal v puščavi in jim dal piti kakor iz neizmernih oceanov. Iz skale je dal privreti potoke, vode je pustil teči dol kakor reke. Še vedno pa so grešili zoper njega, da so se v pustinji upirali Najvišjemu. Preizkušali so Boga v svojem srcu, ko so zahtevali jed po želji svoje duše. Govorili so zoper Boga, rekli so: »Bo mogel Bog v puščavi pogrniti mizo? Res, udaril je po skali, da so pritekle vode in so drli potoki. Bo lahko dal tudi kruha, bo pripravil meso za svoje ljudstvo?« Zato se je Gospod razsrdil, ko je to slišal, ogenj je vzplamenel zoper Jakoba, da, jeza je vzkipela zoper Izraela. Zakaj v Boga niso verovali in niso zaupali v njegovo rešitev. Zapovedal je oblakom od zgoraj, odprl je nebeška vrata. Pustil jim je deževati mano za hrano, dal jim je nebeškega žita. Človek je jedel kruh močnih, poslal jim je hrane do sitega. Z neba je spustil vzhodnik, s svojo močjo je pripeljal jug. Dal je, da je padalo meso kakor prah, krilate ptice kakor pesek na morju. Dal je, da je padalo v sredo tabora, vse okrog njihovih bivališč. Jedli so in se zelo nasitili, dal jim je, kar so si poželeli. Niso še potešili svojega poželenja, jed so imeli še v ustih, že se je zoper nje vzdignila Božja jeza in pobila najmočnejše med njimi, na kolena je spravila Izraelove mladeniče. Kljub temu so še vedno grešili, niso verjeli njegovim čudovitim delom. Zato je storil, da so jim dnevi minevali v prazno, njihova leta v grozi. Ko jih je pobijal, so ga iskali, spreobrnili so se in Boga iskali. Spomnili so se, da je Bog njihova skala, Bog Najvišji njihov rešitelj. Toda prilizovali so se mu s svojimi usti, varali so ga s svojim jezikom. Njihovo srce ni bilo trdno z njim, niso verovali v njegovo zavezo. Toda on je usmiljen, izbrisal jim je krivdo in jih ni uničil, pogosto je storil, da se je obrnila njegova jeza, ni prebudil vse svoje srditosti. Spomnil se je: zares, meso so, dih, ki odhaja in se ne vrača. Kolikokrat so se mu upirali v puščavi, ga žalostili v divjini. Znova in znova so Boga preizkušali, izzivali Svetega Izraelovega. Niso se več spomnili njegove roke, dneva, ko jih je odkupil od nasprotnika, ko je v Egiptu delal znamenja, svoje čudeže na poljani Coana: v kri je spremenil njihove reke in njihove potoke, da niso mogli piti; muhe je poslal nadnje, da bi jih pikale, žabe, da bi jih uničile; njihov pridelek je dal gosenicam, sad njihovega dela kobilicam; njihove trte je pobil s točo, njihove murve s slano; njih živino je izročil toči, njihove črede bliskom; poslal je nadnje svojo srdito jezo, bes, togoto in stisko, krdelo angelov nesreče; pripravil je pot svoji jezi, njihove duše ni zadržal pred smrtjo, njihovo življenje je izročil kugi; udaril je vse prvorojence v Egiptu, prvi sad moči v Hamovih šotorih. Potem je odpeljal svoje ljudstvo kakor ovce, vodil jih je kakor čredo v puščavi; vodil jih je varno, da se niso bali, njihove sovražnike pa je pokrilo morje. Popeljal jih je v območje svoje svetosti, na tisto goro, ki jo je pridobila njegova desnica; pred njimi je izgnal narode, z merilno vrvjo jim dodelil dediščino, v njihovih šotorih je nastanil Izraelove rodove. Preizkušali so ga, upirali so se Bogu Najvišjemu, njegovih pričevanj se niso držali; oddaljili so se, odpadli so kakor njihovi očetje, obrnili so se kakor nezanesljiv lok. Jezili so ga s svojimi višinami, z maliki so ga dražili k ljubosumnosti. Bog je slišal in vzkipel, odločno je zavrgel Izraela. Zapustil je prebivališče v Šilu, šotor, kjer je prebival med ljudmi. Svojo moč je dal v ujetništvo, svoje veličastvo v roke nasprotnika. Svoje ljudstvo je izročil meču, vzkipel je nad svojo dediščino: njihove mladeniče je žrl ogenj, njihove mladenke niso bile slavljene; njihovi duhovniki so padali pod mečem in njihove vdove jih niso mogle objokovati. Gospod se je prebudil kakor tisti, ki spi, kakor junak, ki se je razvedril z vinom. Svoje nasprotnike je udaril od zadaj, zadal jim je večno sramotenje. Zavrgel je Jožefov šotor, Efrájimovega rodu ni izvolil. Izvolil pa je Judov rod, goro Sion, ki jo ljubi. Kakor višine je sezidal svoje svetišče, kakor zemljo, ki jo je utemeljil na veke. Izbral je svojega služabnika Davida, vzel ga je iz ovčjih staj. Pripeljal ga je od doječih, da bi pasel njegovo ljudstvo Jakoba, njegovo dediščino Izraela. Pasel jih je s popolnostjo svojega srca, z razumnostjo svojih rok jih je vodil. Asáfov psalm. O Bog, narodi so prišli v tvojo dediščino, oskrunili so tvoj sveti tempelj, Jeruzalem so spremenili v kup razvalin. Trupla tvojih služabnikov so dali za hrano pticam neba, meso tvojih zvestih zverem zemlje; prelivali so njihovo kri kakor vodo okrog Jeruzalema, ni bilo pogrebca. Postali smo sramotenje našim sosedom, v zasmehovanje in posmeh tistim, ki nas obkrožajo. Doklej, Gospod? Se boš jezil za vedno? Bo gorela kakor ogenj tvoja gorečnost? Izlij svojo srditost nad narode, ki te ne poznajo, nad kraljestva, ki ne kličejo tvojega imena. Zakaj požrli so Jakoba, njegov pašnik so opustošili. Ne spominjaj se proti nam krivd prednikov. Hitro naj pride pred nas tvoje usmiljenje. Zakaj postali smo zelo slabotni. Pomagaj nam, Bog naše rešitve, zaradi slave svojega imena. Reši nas, izbriši naše grehe zaradi svojega imena. Zakaj bi narodi govorili: »Kje je njihov Bog?« Naj narodi spoznajo pred našimi očmi maščevanje za prelito kri tvojih služabnikov. Naj pride do tebe ujetnikovo vzdihovanje, po velikosti svojega lakta naredi, da bodo na smrt obsojeni preživeli. Povrni našim sosedom sedemkrat v naročje njihovo zasramovanje, s katerim so te sramotili, o Gospod. Mi pa, tvoje ljudstvo, ovce tvoje paše, se ti bomo zahvaljevali na veke, od roda do roda bomo pripovedovali tvojo hvalnico. Zborovodju, po napevu Lilije. Asáfovo pričevanje. Psalm. Izraelov pastir, poslušaj! Ti, ki vodiš Jožefa kakor čredo, ti, ki sediš na kerubih, pokaži se! Pred Efrájimom, Benjaminom in Manásejem zbudi svojo silo, pridi nas rešit. O Bog, spreobrni nas, razjasni svoje obličje, da bomo rešeni. Gospod, Bog nad vojskami, doklej boš kadil jezo proti molitvi tvojega ljudstva? S kruhom solza si jih hranil, s trojno mero solza si jih napajal. Postavil si nas za spor našim sosedom, naši sovražniki se nam posmehujejo. O Bog nad vojskami, spreobrni nas, razjasni svoje obličje, da bomo rešeni. Trto si dal pripeljati iz Egipta, izgnal si narode, da si jo zasadil. Pred njo si pospravil, pognala je svoje korenine in napolnila zemljo. Gore so bile pokrite z njeno senco, božanske cedre z njenimi vejami. Svoje mladike je iztezala do morja, svoje poganjke do veletoka. Zakaj si podrl njene ograde, da jo skubejo vsi, ki gredo po poti? Merjasec iz gozda jo grize, poljske živali jo popasejo. O Bog nad vojskami, vrni se vendar, ozri se z nebes in glej, obišči to trto, grebenico, ki jo je zasadila tvoja desnica, nad sinom, ki si ga okrepil zase. Požgana je z ognjem, posekana, naj izginejo pred grožnjo tvojega obličja. Naj bo tvoja roka nad možem tvoje desnice, nad sinom človekovim, ki si ga okrepil zase. Ne bomo se obrnili proč od tebe, poživi nas, da bomo klicali tvoje ime. O Gospod, Bog nad vojskami, spreobrni nas, razjasni svoje obličje, da bomo rešeni. Zborovodju, po »Gitít«. Asáfov psalm. Vriskajte Bogu, naši môči, vzklikajte Jakobovemu Bogu. Dvignite pesem, dajte boben, milo doneče citre skupaj s harfo. Trobite na rog ob mlaju, ob polni luni na dan našega praznika. Zakaj to je zakon za Izraela, pravo za Jakobovega Boga. Kot pričevanje ga je postavil v Jožefu, ko je nastopil zoper egiptovsko deželo. Jezik, ki ga nisem poznal, sem slišal: »Odtegnil sem njegovo ramo od bremena, njegove roke so se odmaknile od košare. V stiski si klical, pa sem te rešil, odgovoril sem ti v skrivališču grmenja, preizkušal sem te pri vodah Meríbe. Poslušaj, moje ljudstvo, pričeval bom zoper tebe; o Izrael, ko bi me poslušal! Naj ne bo tujega boga pri tebi, ne padaj na kolena pred drugim bogom. Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele; široko odpri usta, da jih napolnim. Toda moje ljudstvo ni poslušalo mojega glasu, Izrael ni maral zame. Zato sem jih prepustil zakrknjenosti njih srca: naj hodijo po svojih načrtih. O, da bi me moje ljudstvo poslušalo! Izrael, naj hodijo po mojih potih. Skoraj bi ponižal njihove sovražnike, zoper njihove nasprotnike bi obrnil svojo roko. Gospodovi sovražniki bi pred njim klečeplazili, njihov čas bi bil končan za vedno. Hranil bi ga s srčiko pšenice, nasičeval bi ga z medom iz skale.« Asáfov psalm. Bog vstane v Božjem zboru, sredi bogov sodi: »Doklej boste sodili napačno, dajali prednost krivičnim? Sodite za slabotnega in siroto, odločajte prav za nesrečnega in revnega. Osvobajajte slabotnega in ubogega, rešujte ga iz rok krivičnih.« Ne spoznajo, ne razumejo, v temi tavajo, majejo se vsi temelji zemlje. Jaz sem rekel: »Bogovi ste, sinovi Najvišjega vi vsi; toda kakor človek morate umreti, kakor kateri izmed knezov morate pasti.« Vzdigni se, o Bog, sodi zemljo, zakaj ti imaš v lasti vse narode. Pesem. Asáfov psalm. O Bog, ne bodi tiho, ne molči in ne miruj, o Bog! Zakaj glej, tvoji nasprotniki hrumijo, tvoji sovražniki vzdigujejo glave. Zoper tvoje ljudstvo kujejo naklep, posvetujejo se zoper tvoje varovance. Pravijo: »Pridite, iztrebimo jih iz naroda, da se Izraelovo ime ne bo več spominjalo!« Zares, enodušno se skupaj posvetujejo, zoper tebe sklepajo zavezo: šotori Edóma in Izmaelci, Moáb in Hagárovci, Gebál, Amón in Amálek, Filisteja s prebivalci Tira, tudi Asúr se jim je pridružil, bili so laket Lotovim sinovom. Stori jim kakor Midjánu, kakor Siseráju, kakor Jabínu ob potoku Kišónu. Bili so pokončani pri En Doru, postali so gnoj za zemljo. Stori jim, njihovim knezom, kakor Orébu in Zeébu, kakor Zebahu in Calmunáju, vsem njihovim voditeljem, ki so rekli: »Osvojiti si hočemo pašnike Božje.« Moj Bog, naredi jih kakor vrtinec, kakor slamo pred vetrom. Kakor ogenj, ki vžiga gozd, kakor plamen, ki ožarja gore, tako jih preganjaj s svojim viharjem, s svojo nevihto jih zmedi. Napolni njihove obraze s sramoto, da bodo iskali tvoje ime, o Gospod! Naj bodo osramočeni in zmedeni do vekov, naj se sramujejo in naj izginejo. In spoznali bodo, da si ti, tvoje ime je Gospod, edini Najvišji nad vso zemljo. Zborovodju, po »Gitít«. Psalm Korahovih sinov. Kako ljuba so tvoja prebivališča, Gospod nad vojskami! Moja duša hrepeni, celo medli po Gospodovih dvorih, moje srce in moje meso vriskata k živemu Bogu. Celo ptica si najde dom, lastovka gnezdo zase, kamor položi svoje mladiče, pri tvojih oltarjih, Gospod nad vojskami, moj Kralj in moj Bog. Blagor njim, ki stanujejo v tvoji hiši: še te bodo smeli hvaliti. Blagor človeku, čigar moč je v tebi, v njegovem srcu so ceste. Ko hodijo po dolini joka, jo spreminjajo v kraj s studencem, tudi zgodnji dež jo pokriva z blagoslovi. Hodijo od hrabrosti do hrabrosti, Bog bogov se pokaže na Sionu. Gospod, Bog nad vojskami, usliši mojo molitev, poslušaj, o Bog Jakobov! Naš ščit, glej, o Bog, ozri se na obraz svojega maziljenca! Da, en dan v tvojih dvorih je boljši kakor tisoč drugih; raje ostanem na pragu hiše svojega Boga, kakor da bi stanoval v šotorih krivičnosti. Zares, sonce in ščit je Gospod Bog, milost in slavo daje Gospod, ne odreka dobrine tistim, ki hodijo v popolnosti. Gospod nad vojskami, blagor človeku, ki zaupa vate. Zborovodju. Psalm Korahovih sinov. Gospod, dobrohoten si bil svoji deželi, omogočil si Jakobovo vrnitev. Odpustil si krivdo svojemu ljudstvu, pokril si vse njihove grehe. Zadržal si vso svojo besnost, odvrnil si se od svoje srdite jeze. Spreobrni nas, Bog, naš rešitelj, odstrani svojo nejevoljo, ki jo imaš z nami. Se boš vekomaj srdil nad nami, boš podaljševal svojo jezo od roda do roda? Nas ne boš znova poživil, da se bo tvoje ljudstvo veselilo v tebi? Pokaži nam, Gospod, svojo dobroto, daj nam svoje odrešenje! Poslušam, kaj govori Gospod Bog: Zares, govori o miru svojemu ljudstvu in svojim zvestim in naj se ne obračajo k norosti. Zares, blizu je njegova rešitev tistim, ki se ga bojijo, da bo slava prebivala v naši deželi. Dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila. Iz zemlje bo pognala zvestoba, z nebes bo gledala pravičnost. Gospod bo tudi dal, kar je dobro, naša dežela bo dajala pridelek. Pred njim bo šla pravičnost in utirala pot njegovim korakom. Davidova molitev. Nagni, Gospod, svoje uho, usliši me, ker sem nesrečen in reven. Varuj mojo dušo, zakaj veren sem, reši svojega služabnika, ti, moj Bog, ki zaupa vate. Izkaži mi milost, o Gospod, saj ves dan kličem k tebi. Razveseli dušo svojega služabnika, saj k tebi, Gospod, vzdigujem svojo dušo. Zakaj ti, Gospod, si dober in odpuščaš, ti si poln dobrote do vseh, ki te kličejo. Poslušaj, Gospod, mojo molitev, prisluhni glasu moje prošnje. Na dan svoje stiske te kličem, kajti ti me uslišiš. Gospod, ni ti enakega med bogovi, ni del, ki bi bila, kakor so tvoja. Vsi narodi, ki si jih naredil, bodo prišli, padali bodo na kolena pred tabo, Gospod, tvoje ime bodo slavili. Zakaj ti si velik in delaš čudovite reči, ti si Bog, ti edini. Úči me, Gospod, svojo pot, hodil bom v tvoji resnici, zedini moje srce, da se bo balo tvojega imena. Zahvaljujem se ti, Gospod, moj Bog, z vsem svojim srcem, tvoje ime častim na veke, zakaj velika je tvoja dobrota do mene, rešil si mojo dušo iz globine podzemlja. O Bog, prevzetneži so se vzdignili zoper mene, drhal nasilnežev mi streže po življenju, niso postavili tebe pred sebe. A ti, Gospod, si usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi. Obrni se k meni in mi izkaži milost, daj svojo moč svojemu služabniku, reši sina svoje služabnice. Stori na meni znamenje za dobro; moji sovražniki bodo videli in bodo osramočeni, zakaj ti, Gospod, si mi pomagal in me potolažil. Psalm Korahovih sinov. Pesem. Na svetih gorah je njegova ustanova, Gospod ima rajši sionska vrata kakor vsa Jakobova prebivališča. Častne reči se govorijo o tebi, o Božje mesto! Rahab in Babilon štejem med tiste, ki me poznajo; glej, Filisteja, Tir in Etiopija pravijo: »Ta je tam rojen.« Toda o Sionu se bo reklo: »Mož za možem je v njem rojen, on sam ga utrjuje, Najvišji.« Gospod bo našteval med vpisovanjem ljudstev: »Ta je tam rojen.« Pojejo pri rajanju: »Vsi moji studenci so v tebi.« Pesem. Psalm Korahovih sinov. Zborovodju, po »Mahalát« za odgovor. Pouk Ezráhovca Hemána. Gospod, Bog moje rešitve, podnevi vpijem, ponoči sem pred tabo. Naj pride pred tebe moja molitev, nagni svoje uho k mojemu ječanju. Zakaj moja duša se je nasitila z nesrečami, moje življenje je prispelo do podzemlja. Prištet sem med tiste, ki se pogrezajo v jamo, postal sem kakor mož brez moči. Med mrtve pripuščen, sem kakor prebodeni, ki ležijo v grobu, ki se jih več ne spominjaš, saj oni so odrezani od tvoje roke. Položil si me v spodnjo jamo, v temine, v globine. Vame se je uprla tvoja srditost, vsem svojim valovom si dal udarjati obme. Moje znance si oddaljil od mene, postavil si me, da sem jim v gnus, zaprt sem, ne morem iti ven. Moje oko je postalo motno zaradi bede, Gospod, vsak dan kličem k tebi, svoje roke iztegujem proti tebi. Boš mar delal čudeže za mrtve, bodo mar vstale sence, da bi te slavile? Mar pripovedujejo o tvoji dobroti v grobu, o tvoji zvestobi v pogubi? Se v temi spoznava tvoj čudež, tvoja pravičnost v deželi pozabljenja? Jaz pa, Gospod, k tebi kličem na pomoč, zjutraj prihaja moja molitev pred tebe. Zakaj, Gospod, zavračaš mojo dušo, skrivaš svoje obličje pred mano? Nesrečen sem in na robu smrti od mladosti, prenašal sem tvoje grozote, obupan sem. Prek mene gredo tvoji srdi, tvoje strahote me uničujejo. Ves dan me obkrožajo kakor povodenj, vsi skupaj me obdajajo. Oddaljil si od mene prijatelja in tovariša, samo temà je še moja znanka. Pouk Ezráhovca Etána. Gospodove dobrote bom opeval na veke, rodu za rodom bom s svojimi usti oznanjal tvojo zvestobo. Zakaj pravim: »Na veke se gradi dobrota, nebesa, v njih si utrdil svojo zvestobo.« Zavezo sem sklenil s svojim izvoljencem, prisegel sem Davidu, svojemu služabniku: »Tvoj zarod bom ustanovil za vedno, za vse rodove bom postavil tvoj prestol.« Nebesa se ti zahvaljujejo za tvoj čudež, o Gospod, za tvojo zvestobo v zboru svetih. Zakaj kdo na oblaku se lahko primerja z Gospodom, je podoben Gospodu med Božjimi sinovi? Bog je močno spoštovan v krogu svetih, strašen nad vsemi, ki ga obdajajo. Gospod, Bog nad vojskami, kdo je kakor ti? Mogočen si, Gospod, in tvoja zvestoba te obdaja. Ti gospoduješ nad objestnostjo morja, ko se vzdigujejo njegovi valovi, jih pomirjaš. Ti si pogazil Rahaba kakor prebodenega, s svojim močnim laktom si razkropil svoje sovražnike. Tvoja so nebesa, tvoja je tudi zemlja, zemeljski krog in kar ga napolnjuje, ti si jih ustanovil. Sever in jug, ti si ju ustvaril; Tabor in Hermon vriskata nad tvojim imenom. Tvoj je laket junaške sile, močna je tvoja roka, tvoja desnica se dviga. Pravičnost in pravica sta temelj tvojega prestola, dobrota in zvestoba gresta pred tabo. Blagor ljudstvu, ki pozna veselo vzklikanje, Gospod, v svetlobi tvojega obličja bodo hodili. Ves dan se bodo radovali nad tvojim imenom, povišani bodo zaradi tvoje pravičnosti. Zakaj ti si čast njihove moči, s svojo dobrohotnostjo nam dvigaš rog. Zakaj Gospodu pripada naš ščit, Svetemu Izraelovemu naš kralj. Tedaj si govoril v videnju svojim zvestim in si rekel: Pomoč sem naklonil junaku, iz ljudstva sem povzdignil izvoljenca. Našel sem Davida, svojega služabnika, s svojim svetim oljem sem ga mazilil, da bi bila moja roka trdna z njim, da bi ga krepil tudi moj laket. Sovražnik ga ne bo varal, sin izprijenosti ga ne bo poniževal. Pred njim bom razbil njegove nasprotnike, njegove sovražnike bom potolkel. Moja zvestoba in dobrota bosta z njim, v mojem imenu se bo dvigal njegov rog. Na morje bom položil njegovo roko, na veletoke njegovo desnico. On me bo klical: »Moj oče si ti, moj Bog, skala moje rešitve.« Jaz ga bom postavil tudi za prvorojenca, za najvišjega kraljem zemlje. Na veke mu bom ohranjal svojo dobroto, moja zaveza mu bo ostala zvesta. Za vedno bom postavil njegovo potomstvo, njegov prestol kakor dneve nebes. Če bodo njegovi sinovi zapustili mojo postavo in ne bodo hodili po mojem pravu, če bodo prelomili moje zakone in se mojih zapovedi ne bodo držali, bom s palico kaznoval njihovo hudodelstvo, njihovo krivdo z udarci. Toda svoje dobrote ne bom odtegnil od njega, ne bom ga zatajil v svoji zvestobi. Ne bom prelomil svoje zaveze, izjav svojih ust ne bom spreminjal. Enkrat sem prisegel pri svoji svetosti, Davida zares ne bom varal. Njegov zarod bo ostal na veke, njegov prestol bo kakor sonce pred mano, kakor je luna, trdna na veke, zvesta priča na nebu. Ti pa si ga odklonil in zavrgel, razsrdil si se nad svojim maziljencem. Opustil si zavezo s svojim služabnikom, do tal si onečastil njegov diadem. Predrl si vse njegove zidove, njegove utrdbe spremenil v razvaline. Vsi, ki hodijo po poti, ga plenijo, postal je v sramotenje svojim sosedom. Vzdignil si desnico njegovih nasprotnikov, razveselil si vse njegove sovražnike. Obrnil si tudi ostrino njegovega meča, nisi ga podpiral v vojni. Naredil si konec njegovemu sijaju, na tla si zagnal njegov prestol. Skrajšal si dneve njegove mladosti, nanj si razgrnil sramoto. Doklej, Gospod? Se boš skril za vedno? Bo gorela kakor ogenj tvoja srditost? Spomni se, kako kratko je moje življenje, za kakšno puhlico si ustvaril vse človeške sinove. Kdo je mož, ki živi in ne vidi smrti, ki otme svojo dušo iz oblasti podzemlja? Kje so tvoje prejšnje dobrote, o Gospod? Prisegel si jih Davidu v svoji zvestobi. Spomni se, Gospod, na sramotenje svojih služabnikov, v svojih prsih nosim vse te mnoge narode; ti sramotijo kot tvoji sovražniki, o Gospod, ti sramotijo stopinje tvojega maziljenca. Slavljen bodi Gospod na veke: Amen, amen. Molitev Božjega moža Mojzesa. Gospod, ti si bil naše prebivališče od roda do roda. Preden so bile rojene gore in si oblikoval zemljo in svet, od vekov in na veke si ti Bog. Ti vračaš človeka k prsti in govoriš: »Vrnite se, človeški sinovi.« Zakaj v tvojih očeh je tisoč let kakor včerajšnji dan, ki je minil, kakor nočna straža. Ti jih razliješ, spanec bodo zjutraj, kakor trava, ki poganja: zjutraj vzcvete in poganja, zvečer ovene in usahne. Zares, zaradi tvoje jeze ginevamo, zaradi tvoje srditosti smo zmedeni. Naše krivde postavljaš predse, našo skrivnost v luč svojega obličja. Zakaj vsi naši dnevi minevajo v tvojem srdu, svoja leta končujemo kakor vzdih. Dni naših let je sedemdeset let, če smo krepki, osemdeset let, in njihova vihravost je muka in zlo, hitro mine in mi odletimo. Kdo pozna moč tvoje jeze, kako se te je treba bati, tvojo besnost? Tako nam daj spoznati štetje naših dni, da pridemo do srčne modrosti. Vrni se, Gospod! Doklej? Bodi usmiljen do svojih služabnikov! Zjutraj nas nasiti s svojo dobroto, da bomo vriskali in se veselili vse svoje dni. Razveseli nas kakor ob dneh, ko si nas tepel, ob letih, ko smo videli nesrečo. Naj se pokaže tvoje delo tvojim služabnikom, tvoj sijaj nad njihovimi sinovi. Milina Gospoda, našega Boga, naj bo nad nami! Delo naših rok utrdi nad nami, delo naših rok, utrdi ga! Tisti, ki stanuje v zavetju Najvišjega, ki prenočuje v senci Mogočnega, pravi Gospodu: »Moje zatočišče in moja trdnjava, moj Bog, ki vanj zaupam.« Zares, on te bo rešil iz ptičarjeve zanke, pred pogubno kugo. S svojimi krili te pokrije, pod njegove peruti se zatečeš; ščit in oklep sta njegova zvestoba. Ne boš se bal nočne strahote, ne puščice, ki leti podnevi, tudi ne kuge, ki hodi v temi, ne žela, ki pustoši opoldne. Naj jih pade tisoč na tvoji strani, deset tisoč na tvoji desnici, tebi se to ne bo približalo. Samo s svojimi očmi boš gledal, pa boš videl plačilo krivičnikov. Zares, ti, Gospod, si moje zatočišče, Najvišjega si postavil za svoje prebivališče; ne bo te zadela nesreča, udarec se ne bo približal tvojemu šotoru. Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen. Čez leva in gada boš stopal, poteptal boš mladega leva in morsko pošast. Ker mi je vdan, ga hočem osvoboditi, branil ga bom, ker spoznava moje ime. Kliče me, pa ga uslišim, z njim sem, ko je v stiski, rešim ga in mu izkažem čast. Z dolgostjo dni ga nasitim, pokazal mu bom svoje rešenje. Psalm. Pesem za sobotni dan. Dobro je zahvaljevati se Gospodu, prepevati tvojemu imenu, Najvišji, oznanjati zjutraj tvojo dobroto, tvojo zvestobo ponoči na liro in harfo, z razleganjem na citre. Zakaj razveselil si me, Gospod, s svojim delovanjem, nad deli tvojih rok vriskam. Kako velika so tvoja dela, o Gospod, zelo globoke so tvoje misli. Neumen mož ne more spoznati, norec tega ne more razumeti. Ko krivičniki poganjajo kakor zelišče, vsi hudodelci cvetejo, da bodo za vedno pokončani. Ti pa, Gospod, boš vzvišen na veke. Zakaj glej, tvoji sovražniki, o Gospod, zakaj glej, tvoji sovražniki izginejo, vsi hudodelci se razpršijo. Visoko mi vzdiguješ rog kakor bivolu, kopam se v svežem olju. Moje oko gleda na moje obrekovalce, na hudobneže, ki vstajajo zoper mene; moja ušesa slišijo. Pravični poganja kakor palma, raste kakor cedra na Libanonu. Kateri so vsajeni v Gospodovi hiši, v dvorih našega Boga poganjajo. Še v starosti rodijo sadove, ostanejo polni soka in zelenja, da oznanjajo, da je Gospod pravičen, moja skala, v njem ni izprijenosti. Gospod kraljuje, oblečen v veličastvo, Gospod je oblečen v moč, opasal se je, zares, trden je svet, ne bo omahnil. Tvoj prestol je trden od nekdaj, ti si od vekomaj. Reke so se vzdignile, o Gospod, reke so vzdignile svoj glas, reke so vzdignile svoje pljuskanje. Bolj kakor glas mnogih voda, mogočnih morskih valov, je mogočen Gospod na višavah. Tvoja pričevanja so zelo zanesljiva; svetost pristaja tvoji hiši, Gospod, za dolgost dni. Bog maščevanja, o Gospod, Bog maščevanja, pokaži se! Vzdigni se, sodnik zemlje, obrni na prevzetne njihovo dejanje! Doklej, Gospod, bodo krivičniki, doklej bodo krivičniki vriskali od veselja? Blebetajo, govorijo predrzno, širokoustijo se vsi hudodelci. Tvoje ljudstvo, Gospod, teptajo, tvojo dediščino stiskajo. Vdovo in tujca ubijajo, sirote morijo. Govorijo: » Gospod ne vidi, Jakobov Bog ne opazi.« Razumite, neumneži med ljudstvom! Vi norci, kdaj boste razumni? Ta, ki je zasadil uho, da bi ne slišal? Ta, ki je ustvaril oko, da bi ne videl? Tisti, ki vzgaja narode, da ne kaznuje, tisti, ki uči človeka spoznanja? Gospod pozna človekove misli, zakaj one so prazne. Blagor človeku, ki ga opominjaš, o Gospod, in ga učiš iz svoje postave, da ga pomiriš po dneh nesreče, dokler se krivičniku koplje jama. Zares, Gospod ne bo zavrgel svojega ljudstva, svoje dediščine ne bo zapustil. Zakaj k pravičnosti se bo vrnila pravica in zanjo bodo vsi iskreni v srcu. Kdo se vzdigne zame zoper hudobneže, kdo se postavi zame zoper hudodelce? Če mi Gospod ne bi pomagal, bi kmalu prebival v kraju tišine. Če sem mislil: »Moja noga omahuje,« me je tvoja dobrota, Gospod, podpirala. Ko se v meni množijo vznemirljive misli, mi tvoje tolažbe razveseljujejo dušo. Se lahko druži s teboj prestol pogube, ki ustvarja muko v imenu zakona? Zbirajo se zoper dušo pravičnega in nedolžno kri obsojajo. Toda Gospod mi je postal utrdba, moj Bog skala mojega zatočišča. On obrne nanje njihovo zlobo, v njihovi hudobiji jih utiša, utiša jih Gospod, naš Bog. Pojdite, vriskajmo Gospodu, vzklikajmo skali našega odrešenja. Stopimo predenj s hvalo, vzklikajmo mu s slavospevi. Zakaj Gospod je velik Bog, velik kralj nad vsemi bogovi. V njegovi roki so brezna zemlje, vrhovi gora so njegovi. Njegovo je morje, on ga je naredil, pa tudi kopno, njegove roke so ga oblikovale. Pridite, padimo na kolena in se priklonimo, pokleknimo pred Gospodom, ki nas je naredil. Zakaj on je naš Bog, mi ljudstvo njegove paše, čreda njegove roke. Ko bi danes poslušali njegov glas! Ne zakrknite svojih src kakor v Meríbi, kakor na dan Mase v puščavi, kjer so me vaši očetje skušali, me preizkušali, čeprav so videli moje delovanje. Štirideset let se mi je ta rod studil, pa sem rekel: »Ti so ljudstvo, ki se moti v srcu, ti ne poznajo mojih poti.« Tako sem prisegel v svoji jezi: »Ne bodo stopili v moj počitek.« Pojte Gospodu novo pesem, pojte Gospodu, vsa zemlja! Pojte Gospodu, njegovo ime slavite, oznanjujte dan za dnem njegovo odrešenje! Pripovedujte med narodi o njegovi slavi, med vsemi ljudstvi o njegovih čudovitih delih! Zakaj Gospod je velik in zelo hvaljen, strašen je nad vsemi bogovi. Zakaj vsi bogovi ljudstev so ničevnosti, Gospod pa je naredil nebesa. Veličastvo in sijaj sta pred njim, moč in čast sta v njegovem svetišču. Priznajte Gospodu, družine ljudstev, priznajte Gospodu slavo in moč! Priznajte Gospodu slavo njegovega imena, prinesite jedilno daritev in pridite v njegove dvore! Padite na kolena pred Gospodom v svetem okrasju, trepetaj pred njim, vsa zemlja! Govorite med narodi: » Gospod kraljuje, zares, trden je svet, ne bo omahnil; ljudstva bo sodil z iskrenostjo.« Naj se veselijo nebesa, zemlja naj se raduje, naj buči morje in kar ga napolnjuje. Naj vriska od veselja polje in vse, kar je na njem, tedaj naj vriskajo vsa drevesa v gozdu pred Gospodom, ker prihaja, ker prihaja sodit zemljo. Sodil bo svet s pravičnostjo, ljudstva po svoji zvestobi. Gospod kraljuje, naj se raduje zemlja, naj se veselijo nešteti otoki. Oblak in mrak ga obdajata, pravičnost in pravica sta temelj njegovega prestola. Ogenj gre pred njegovim obličjem, naokrog požira njegove nasprotnike. Njegovi bliski razsvetljujejo zemeljski krog, zemlja to vidi in trepeče. Gore se topijo pred Gospodom kakor vosek, pred gospodarjem vse zemlje. Nebesa oznanjajo njegovo pravičnost, vsa ljudstva vidijo njegovo slavo. Vsi častilci podob so osramočeni, vsi, ki se hvalijo z ničevnostmi, pred njim padajo na kolena vsi bogovi. Sion to sliši in se veseli, radujejo se hčere judovske zaradi tvojih sodb, o Gospod; zakaj ti, Gospod, si Najvišji nad vso zemljo, zelo si vzvišen nad vsemi bogovi. Vi, ki ljubite Gospoda, sovražite hudo! Tisti, ki varuje življenje svojih zvestih, jih bo rešil iz rok krivičnih. Luč je vsajena za pravičnega, za iskrene v srcu veselje. Veselite se, pravični, v Gospodu, zahvaljujte se spominu njegove svetosti! Psalm. Pojte Gospodu novo pesem, ker je storil čudovita dela; njegova desnica mu je pomagala, njegov sveti laket. Gospod je dal spoznati svoje odrešenje, očem narodov je razodel svojo pravičnost. Spomnil se je svoje dobrote in zvestobe za Izraelovo hišo. Vsi konci zemlje so videli odrešenje našega Boga. Vzklikajte Gospodu, vsa zemlja, vedri bodite, vriskajte in prepevajte! Igrajte Gospodu na citre, na citre z glasom pesmi, s trobentami in z glasom roga vzklikajte pred kraljem, Gospodom! Naj buči morje in kar ga napolnjuje, zemeljski krog in njegovi prebivalci, reke naj ploskajo z rokami, hkrati naj vriskajo gore pred Gospodom, ker prihaja sodit zemljo. Sodil bo svet s pravičnostjo, ljudstva z iskrenostjo. Gospod kraljuje, ljudstva trepetajo, sedi na kerubih, zemlja se maje. Gospod je velik na Sionu, vzvišen je nad vsemi ljudstvi. Naj slavijo tvoje ime, veliko in strašno. Svet je on. Kraljeva moč je, da ljubi pravico. Ti si utrdil iskrenost, pravico in pravičnost v Jakobu si ti naredil. Povzdigujte Gospoda, našega Boga, padite na kolena k podnožju njegovih nog. Svet je on. Mojzes in Aron med svojimi duhovniki, Samuel med tistimi, ki kličejo njegovo ime, kličejo h Gospodu, in on jih usliši. V oblačnem stebru jim govori, varovali so njegova pričevanja in zakon, ki jim ga je dal. Gospod, naš Bog, ti si jih uslišal, bil si jim Bog, ki odpušča, toda maščevalec nad njihovimi zlimi dejanji. Povzdigujte Gospoda, našega Boga, padite na kolena k njegovi sveti gori. Zakaj svet je Gospod, naš Bog. Psalm v zahvalo. Vzklikajte Gospodu, vsa zemlja, služite Gospodu z veseljem, pridite predenj z vriskanjem! Spoznajte, da je Gospod Bog: on nas je naredil in mi smo njegovi, njegovo ljudstvo, čreda njegove paše. Pridite k njegovim vratom z zahvalo, v njegove dvore s hvalnico! Zahvaljujte se mu, slavite njegovo ime! Zakaj Gospod je dober, na veke traja njegova dobrota, od roda do roda njegova zvestoba. Davidov psalm. Dobroto in pravico bom opeval, tebi, Gospod, hočem igrati. Razumen bom na pošteni poti: kdaj prideš k meni? Hodil bom v popolnosti svojega srca, v notranjosti svoje hiše. Ne bom postavljal pred svoje oči pogubnih reči. Delo odpadnikov sovražim, ne bo se me držalo. Izprijeno srce se mora umakniti od mene, slabega nočem poznati. Tistega, ki na skrivnem obrekuje svojega bližnjega, njega bom utišal. Tistega, ki je visokih oči in pohlepnega srca, njega ne morem prenašati. Moje oči bodo na zvestih v deželi, da bodo bivali z mano. Kdor hodi po popolni poti, on mi bo služil. Ne bo prebival v notranjosti moje hiše, kdor dela varljive reči. Kdor govori laži, ne obstane pred mojimi očmi. Vsako jutro bom utišal vse krivičnike v deželi, da iztrebim iz Gospodovega mesta vse hudodelce. Molitev nesrečnega, ki je oslabel in pred Gospodom izliva svojo tožbo. Gospod, usliši mojo molitev, moje vpitje naj pride k tebi! Ne skrivaj svojega obličja pred mano na dan, ko mi je tesno; nagni k meni svoje uho, na dan, ko kličem, me hitro usliši! Zakaj v dimu minevajo moji dnevi, moje kosti tlijo kakor žerjavica. Potolčeno je kakor zelišče, posušilo se je moje srce, ker pozabljam uživati svoj kruh. Zaradi glasu mojega vzdihovanja se mi kost lepi na kožo. Podoben sem kavki v puščavi, postal sem kakor sova na ruševinah. Bedim in sem postal kakor ptica, osamljena na strehi. Ves dan me zasramujejo moji sovražniki, moji zasmehovalci prisegajo proti meni. Zares, pepel uživam kakor kruh, svojo pijačo mešam z jokom, zaradi tvoje togote in gneva, ker si me vzdignil in vrgel. Moji dnevi so kakor senca, ki se nagiba, in jaz se sušim kakor zelišče. Ti pa, Gospod, prestoluješ na veke, tvoj spomin je od roda do roda. Ti se boš vzdignil, usmilil se boš Siona, zakaj čas je, da mu izkažeš milost, zakaj prišel je čas. Zakaj tvoji služabniki imajo veselje nad njegovimi kamni, njegovemu prahu izkazujejo milost. Narodi se bodo bali Gospodovega imena, vsi kralji zemlje tvoje slave. Zakaj Gospod je pozidal Sion, prikazal se je v svoji slavi, ozrl se je na molitev oropanih, ni preziral njihove molitve. To je zapisano za poznejši rod, ljudstvo, ki bo ustvarjeno, bo hvalilo Gospoda. Zakaj Gospod je gledal s svoje svete višine, z nebes je zrl proti zemlji, da bi slišal ujetnikovo vzdihovanje, da bi oprostil sinove smrtnosti; da bi na Sionu oznanjali ime Gospodovo, njegovo hvalo v Jeruzalemu, ko se ljudstva zberejo skupaj in kraljestva, da bi služila Gospodu. Mojo moč je zlomil na poti, skrajšal je moje dneve. Pravim: »Moj Bog, ne dvigni me sredi mojih dni, ko tvoja leta gredo rod za rodom.« Nekdaj si utemeljil zemljo in nebo je delo tvojih rok. Ona dva bosta prešla, ti pa ostaneš. Vsa se bosta postarala kakor obleka, zamenjal ju boš kakor oblačilo, in zamenjala se bosta. Ti pa si isti in tvoja leta ne bodo minila. Sinovi tvojih služabnikov se bodo namestili, njihov zarod bo trden pred tabo. Davidov psalm. Slávi, moja duša, Gospoda, vsa moja notranjost njegovo sveto ime. Slávi, moja duša, Gospoda, ne pozabi nobenega dejanja njega, ki odpušča vso tvojo krivdo, ki ozdravlja vse tvoje bolezni, ki iz jame rešuje tvoje življenje, ki te krona z dobroto in usmiljenjem, ki tvoja leta nasičuje z dobrinami; kakor orlu se obnavlja tvoja mladost. Gospod opravlja dela pravičnosti, dela pravice za vse zatirane. Mojzesu je dal spoznati svoje poti, Izraelovim sinovom svoja dela. Usmiljen in milostljiv je Gospod, počasen v jezi in bogat v dobroti. Ne pravda se venomer, ne očita na veke. Z nami ne ravna po naših grehih, ne vrača nam po naših krivdah. Zakaj kakor je nebo visoko nad zemljo, je njegova dobrota silna nad tistimi, ki se ga bojijo. Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva. Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki, Gospod izkazuje usmiljenje nad tistimi, ki se ga bojijo. Zakaj on pozna našo sestavo, spominja se, da smo prah. Človek, kakor trava so njegovi dnevi, kakor cvetica na polju, tako cvete. Komaj zaveje veter vanjo, je ni več, njen kraj je ne pozna več. Toda Gospodova dobrota je od vekomaj, do vekomaj za tiste, ki se ga bojijo, njegova pravičnost do otrok otrok za tiste, ki se držijo njegove zaveze in se spominjajo njegovih ukazov, da bi jih izpolnjevali. Gospod je postavil svoj prestol v nebesih, njegovo kraljestvo vlada nad vesoljstvom. Slavite Gospoda, njegovi angeli, vi, silni junaki, ki izpolnjujete njegovo besedo s poslušanjem glasu njegove besede. Slavite Gospoda, vse njegove vojske, vi, njegovi služabniki, ki izpolnjujete njegovo voljo. Slavite Gospoda, vsa njegova dela, na vseh krajih njegovega gospostva. Slávi, moja duša, Gospoda. Slávi, moja duša, Gospoda. Gospod, moj Bog, zelo si velik, veličastvo in sijaj si oblekel. Ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem, razpenjaš nebo kakor šotor. Na vodah postavlja gornje sobe, iz oblakov dela svoj voz, hodi na perutih vetra. Vetrove dela za svoje poslance, za svoje služabnike plamteč ogenj. Zemljo je postavil na njene temelje, da se na veke vekov ne bo majala. Z oceanom si jo pokril kakor z obleko, prek gora so stale vode. Pred tvojimi grožnjami so zbežale, pred glasom tvojega grmenja odhitele. Vzdignile so se gore, pogreznile doline na kraj, ki si jim ga določil. Postavil si mejo, ki je ne smejo prekoračiti, da nikoli več ne pokrijejo zemlje. Studence pošilja v potoke, ki se pomikajo med gorami. Napajajo vse poljske živali, divji osli si gasijo žejo. Ob njih prebivajo ptice pod nebom, izmed vej se oglašajo. Iz svojih gornjih sob napaja gore, s sadom tvojih del se nasičuje zemlja. Za živino pusti poganjati travo, za človekovo delo zelišče, da pridobiva kruh iz zemlje. Vino razveseljuje srce človeku, da pusti sijati obraze bolj kakor olje, kruh podpira srce človeku. Nasičujejo se Gospodova drevesa, libanonske cedre, ki jih je nasadil. Tam si ptice spletajo gnezda, štorklja ima svoj dom na cipresah. Visoke gore so za kozoroge, skale so zatočišče za jazbece. Naredil je luno za letne čase, sonce pozna svoj zahod. Polagaš temo in nastopi noč, v njej se plazijo vse gozdne živali. Mladi levi rjovejo za plenom, da od Boga zahtevajo svojo hrano. Ko vzide sonce, se zberejo in v svojih skrivališčih poležejo. Človek odhaja k svojemu opravilu, na svoje delo do večera. Kako veliko je tvojih del, o Gospod! Vsa si naredil z modrostjo, zemlja je polna tvojih ustvarjenih bitij. To morje, veliko in širokih rok, tam so plazilci brez števila, majhne in velike živali. Tam prehajajo ladje, Leviatán, ki si ga naredil, da bi se z njim igral. Vsa ta bitja čakajo nate, da jim daš hrano ob pravem času: daješ jim, pobirajo, odpreš svojo roko, nasičena so z dobrinami. Skriješ svoje obličje, prestrašijo se; vzameš jim dih, preminejo, in se v svoj prah povrnejo; pošlješ svoj dih, ustvarjena so, in prenoviš obličje zemlje. Gospodova slava naj traja na veke, Gospod naj se veseli nad svojimi deli. Pogleda na zemljo, in ta se strese, dotakne se gorá, in te se kadijo. Pel bom Gospodu v svojem življenju, igral bom svojemu Bogu, dokler bom bival. Naj mu bo prijetna moja pesem, jaz se bom veselil v Gospodu. Grešniki naj izginejo z zemlje, naj ne bo več krivičnikov. Slávi, moja duša, Gospoda. Aleluja! Zahvaljujte se Gospodu, kličite njegovo ime, dajte spoznati med ljudstvi njegova dela. Pojte mu, igrajte mu, premišljajte o vseh njegovih čudovitih delih. Ponašajte se z njegovim svetim imenom, naj se veseli srce tistih, ki iščejo Gospoda. Iščite Gospoda in njegovo moč, vedno iščite njegovo obličje. Spominjajte se čudovitih del, ki jih je storil, njegovih znamenj in sodb njegovih ust, zarod njegovega služabnika Abrahama, Jakobovi sinovi, njegovi izvoljenci. On je Gospod, naš Bog, po vsej zemlji so njegove sodbe. Na veke se spominja svoje zaveze, besede, ki jo je zapovedal tisoč rodovom, ki jo je sklenil z Abrahamom, prisege, ki jo je dal Izaku. Za Jakoba jo je postavil kot zakon, za Izraela kot večno zavezo, ko je dejal: »Tebi bom dal kánaansko deželo, delež vaše dediščine.« Ko jih je bilo malo po številu, le peščica in tujci v njej, ko so potovali od naroda do naroda, od kraljestva do drugega ljudstva, ni pustil človeku, da bi jih stiskal, zaradi njih je grajal kralje: »Ne dotikajte se mojih maziljencev, mojim prerokom ne delajte nič hudega!« Priklical je lakoto v deželo, zlomil je vsako steblo za kruh. Poslal je moža pred njimi, za sužnja je bil prodan Jožef. Z verigo so mučili njegove noge, v železo je prišla njegova duša do časa, ko je prišla njegova beseda, ko ga je prečiščeval Gospodov izrek. Poslal je kralja, da ga je izpustil, vladarja ljudstev, da mu je odprl. Postavil ga je za gospodarja svoji hiši, za vladarja nad vsem svojim imetjem, da bi zvezal njegove kneze z njegovo dušo in njegove starešine učil modrosti. Izrael je prišel v Egipt, Jakob je gostoval v Hamovi deželi. Svoje ljudstvo je naredil zelo plodonosno, naredil ga je močnejšega od njegovih nasprotnikov. Spremenil jim je srce, da so sovražili njegovo ljudstvo, da so zahrbtno ravnali z njegovimi služabniki. Poslal je Mojzesa, svojega služabnika, in Arona, ki ga je izvolil. Med njimi sta oznanila besede njegovih znamenj, čudeže v Hamovi deželi. Poslal je temo, in se je stemnilo, in niso se uprli njegovim besedam. V kri je spremenil njihove vode, usmrtil je njihove ribe. Njihova dežela je mrgolela od žab, do soban njihovih kraljev. Rekel je, in prišel je mrčes, komarji po vsej njihovi pokrajini. Za dež jim je dal točo, plameneč ogenj po njihovi deželi. Stolkel jim je trte in smokve, polomil je drevje njihovih pokrajin. Rekel je, in prišle so kobilice in gosenice brez števila; požrle so vse zelišče v njihovi deželi, požrle so sadove njihove zemlje. Udaril je vse prvorojene v njihovi deželi, prvi sad vse njihove moškosti. Odpeljal jih je s srebrom in z zlatom, nobeden med njegovimi rodovi ni doživel poloma. Egipt je bil vesel njihovega odhoda, kajti strah pred njimi je padel nanje. Razgrnil je oblak za zaščito, ogenj, da je razsvetljeval noč. Prosili so, in pripeljal je prepelice, nasičeval jih je z nebeškim kruhom. Odprl je skalo, in pritekla je voda, tekla je v suhih pokrajinah kakor reka. Zakaj spomnil se je svoje svete besede, Abrahama, svojega služabnika. Odpeljal je svoje ljudstvo v veselju, v vriskanju svoje izvoljence. Dal jim je dežele narodov, trud ljudstev so podedovali, da bi varovali njegove zakone in čuvali njegove postave. Aleluja! Aleluja! Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota. Kdo more izraziti silna Gospodova dela, razglašati vso njegovo hvalo? Blagor njim, ki varujejo pravico, ki v vsakem času ravnajo pravično. Spomni se me, Gospod, z dobrohotnostjo do svojega ljudstva, obišči me s svojim odrešenjem, da bom videl srečo tvojih izvoljencev, da se bom veselil ob veselju tvojega ljudstva, da se bom ponašal s tvojo dediščino. Grešili smo skupaj z našimi očeti, delali smo húdo, ravnali smo krivično. Naši očetje v Egiptu niso razumevali tvojih čudovitih del; niso se spominjali tvoje velike dobrote in so se uprli ob morju, Trstičnem morju. Pa jih je rešil zaradi svojega imena, da bi razodel svojo mogočnost. Zagrozil je Trstičnemu morju, da se je posušilo, vodil jih je skoz oceane kakor skozi puščavo. Rešil jih je iz sovražnikove roke, otel jih je iz nasprotnikove roke. Vode so pokrile njihove nasprotnike, niti eden od njih ni preživel. Potem so verovali njegovim besedam, peli so njegovo hvalnico. Hitro so pozabili njegova dela, niso čakali na njegov nasvet. Poželjivo so hlepeli v puščavi, Boga so preizkušali v pustinji. Dal jim je, kar so zahtevali, a poslal je nadnje sušico. Zavidali so Mojzesu v taboru, Aronu, Gospodovemu svetemu. Odprla se je zemlja in pogoltnila Datána, pokrila Abirámovo krdelo. Ogenj se je vnel zoper njuno krdelo, plamen je požgal krivičnike. Ob Horebu so naredili tele, padli so na kolena pred ulito podobo. Zamenjali so svojo Slavo za podobo bika, ki jé zelišče. Pozabili so Boga, svojega rešitelja, ki je delal velika znamenja v Egiptu, čudovita dela v Hamovi deželi, strašne reči ob Trstičnem morju. Skoraj bi rekel, da jih iztrebi, če ne bi bil Mojzes, njegov služabnik, stal pred njim na prelomu, da je zadržal njegovo srditost pred uničevanjem. Zaničevali so čudovito deželo, niso verovali v njegovo besedo; godrnjali so v svojih šotorih, Gospodovega glasu niso poslušali. Zato je vzdignil proti njim svojo roko, da jih pusti pasti v puščavi, da pusti pasti njihove potomce med narode in jih razkropi po deželah. Potem so se oklenili Báal Peórja, jedli so daritve mrtvih. Srdili so ga s svojimi dejanji, da je med njimi izbruhnila nadloga. Vstal je Pinhás in razsodil, potem se je nadloga zaustavila. To se mu je štelo v pravičnost od roda do roda na veke. Razdražili so ga ob vodah Meríbe, da je zaradi njih Mojzesa zadela nesreča; njegovega duha so zagrenili, da je govoril nepremišljeno s svojimi ustnicami. Niso iztrebili ljudstev, o katerih jim je bil Gospod govoril, temveč so se pomešali z narodi, učili so se njihovih del. Služili so njihovim malikom, in ti so jim postali past. Darovali so svoje sinove in svoje hčere demonom. Prelivali so nedolžno kri, kri svojih sinov in hčera, ki so jih darovali kánaanskim malikom, da se je dežela s krvjo oskrunila. Omadeževali so se s svojimi deli, s svojimi dejanji so se onečaščali. Gospodova jeza se je vnela nad njegovim ljudstvom, zamrzil je svojo dediščino. Izročil jih je v roke narodom, da so njihovi sovražniki vladali nad njimi. Njihovi sovražniki so jih stiskali, bili so podjarmljeni, pod njihovo roko. Velikokrat jih je reševal, oni pa so bili trdovratni v svojem uporu in so bili ponižani po svoji krivdi. Vendar se je ozrl na njihovo stisko, ko je slišal njihovo tožbo. Zanje se je spomnil svoje zaveze, zaradi svoje velike dobrote si je premislil. Pripravil jim je usmiljenje pred vsemi njihovimi osvajalci. Reši nas, Gospod, naš Bog, izberi nas izmed narodov, da se bomo zahvaljevali tvojemu svetemu imenu, da se bomo ponašali s tvojo hvalo. Slavljen bodi, Gospod, Izraelov Bog, od vekov in do vekov! Vse ljudstvo naj reče: »Amen!« Aleluja! Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota. Naj govorijo Gospodovi rešenci, ki jih je odkupil iz nasprotnikove roke in jih je zbral iz vseh dežel: z vzhoda in zahoda, s severa in juga. Zablodili so v puščavi na pustinjski poti, naseljenega mesta niso našli. Bili so lačni in žejni, njihova duša v njih je omagala. V svoji stiski so vpili h Gospodu, iz njihovih tesnob jih je rešil: vodil jih je po pravi poti, da so šli proti naseljenemu mestu. Naj se zahvaljujejo Gospodu za njegovo dobroto, za njegova čudovita dela v blagor človeškim sinovom, ker je nasitil poželjivo grlo in napolnil lačno dušo z dobrim. Nekateri so bivali v temi in smrtni senci, jetniki bede in železja, ker so se upirali Božjim besedam in so zasmehovali sklep Najvišjega. Srce jim je ponižal z mukami, spotaknili so se, pa ni bilo pomočnika. V svoji stiski so vpili h Gospodu, iz njihovih tesnob jih je rešil: potegnil jih je iz teme in smrtne sence, pretrgal jim je spone. Naj se zahvaljujejo Gospodu za njegovo dobroto, za njegova čudovita dela v blagor človeškim sinovom, ker je razbil bronasta vrata in presekal železne zapahe. Neumni so zaradi poti svojega hudodelstva, zaradi svojih krivd so trpeli muke. Vsako jed je mrzila njihova duša, dospeli so do vrat smrti. V svoji stiski so vpili h Gospodu, njihovih tesnob jih je odrešil: poslal je svojo besedo in jih ozdravil, potegnil jih je iz njihovih jam. Naj se zahvaljujejo Gospodu za njegovo dobroto, za njegova čudovita dela v blagor človeškim sinovom. Naj darujejo zahvalne daritve, z vriskanjem naj pripovedujejo o njegovih delih. Tisti, ki so z ladjami odpluli na morje, da bi trgovali na velikih vodah, tisti so videli Gospodova dela in njegove čudeže v vrtincu. Rekel je, in je vzdignil veter, nevihto, ki je visoko dvignila valove. Vzpenjali so se do neba, spuščali do brezen, njihova duša je v nesreči drhtela. Opotekali so se in omahovali kakor pijani, vsa njihova modrost je bila pogoltnjena. V svoji stiski so vpili h Gospodu, iz njihovih tesnob jih je izpeljal. Vihar je spremenil v tišino, utihnili so valovi. Razveselili so se, da so se pomirili, vodil jih je v pristanišče po njihovi želji. Naj se zahvaljujejo Gospodu za njegovo dobroto, za njegova čudovita dela v blagor človeškim sinovom. Naj ga povzdigujejo v zboru ljudstva, v krogu starešin naj ga hvalijo. Spremenil je reke v puščavo, izvire voda v suho pokrajino; rodovitno deželo v solno pustinjo zaradi hudobije prebivalcev v njej. Spremenil je puščavo v vodno površino, suho deželo v izvire voda. Tja je naselil lačne, da so ustanovili mesto za bivanje; posejali so polja in zasadili vinograde, vzgojili so sad za žetev. Blagoslavljal jih je, da so se silno množili, njihove živine jim ni zmanjševal. Potem jih je bilo manj in so oslabeli zaradi zatiranja, nesreče in žalosti. On, ki zliva zaničevanje nad kneze in jih pušča, da blodijo po pustinji brez potov, je ščitil ubogega pred bedo in naredil družine kakor črede. Ko pravični to vidijo, se veselijo, vse izprijeno pa zapre svoja usta. Kdor je moder, bo na te reči pozoren; naj ljudje dojamejo Gospodove dobrote. Pesem. Davidov psalm. O Bog, moje srce je trdno, peti hočem, igrati hočem: to je moja slava! Zbudite se, harfa in citre, zbuditi hočem jutranjo zarjo. Gospod, slavil te bom med ljudstvi, prepeval ti bom med narodi, zakaj večja kakor nebesa je tvoja dobrota, do oblakov sega tvoja zvestoba. Vzdigni se nad nebesa, o Bog, nad vso zemljo naj bo tvoja slava! Da bodo rešeni tvoji ljubljenci, pomagaj s svojo desnico in me usliši! Bog je govoril v svojem svetišču: »Vriskal bom od veselja, razdelil bom Sihem, Sukótsko dolino bom premeril. Moj je Gileád, moj je Manáse. Efrájim je čelada moje glave, Juda je moje žezlo. Moáb je posoda mojega umivanja, na Edóma bom vrgel svoj čevelj; nad Filistejo bom vzklikal od veselja.« Kdo me pripelje v utrjeno mesto, kdo me bo vodil do Edóma? Mar ne ti, o Bog, ki si nas zavrgel, o Bog, ki ne hodiš več z našimi vojskami? Nakloni nam pomoč pred nasprotnikom, zakaj človeška pomoč je neučinkovita. Z Bogom bomo delali mogočne reči, on bo poteptal naše nasprotnike. Zborovodju. Davidov. Psalm. O Bog moje hvalnice, ne môlči! Zakaj usta krivičnosti in usta prevare se odpirajo proti meni, govorijo mi z lažnivim jezikom. Z besedami sovraštva me obkrožajo, brez vzroka se bojujejo zoper mene. Za mojo ljubezen me obtožujejo, jaz pa molim. Vračajo mi slabo za dobro, sovraštvo za mojo ljubezen. Določi zoper njega krivičnika, tožnik naj stoji na njegovi desnici. Ko ga bodo sodili, naj se izkaže kot krivičnik, njegova molitev naj bo v greh. Njegovih dni naj bo malo, njegovo službo naj prevzame kdo drug. Njegovi otroci naj postanejo sirote, njegova žena vdova. Njegovi otroci naj popolnoma zaidejo, naj prosjačijo, naj beračijo zunaj svojih ruševin. Upnik naj zaseže vse, kar je njegovega, tujci naj plenijo njegov dosežek. Naj ne bo nikogar, ki bi mu izkazal dobroto, naj ne bo nikogar, ki bi bil milostljiv do njegovih sirot. Njegovo potomstvo naj bo namenjeno za iztrebljenje, v naslednjem rodu naj bo njihovo ime izbrisano. Gospodu naj se pokliče v spomin krivda njegovih očetov, greh njegove matere naj se ne izbriše; vedno naj bodo pred Gospodom, da njihov spomin izbriše z zemlje, ker se ni spomnil, da bi izkazoval dobroto, preganjal je nesrečnega in ubogega moža, da bi usmrtil obupanega v srcu. Ljubil je kletev: naj pride nanj. Ni maral blagoslova: naj bo daleč od njega. Oblačil se je v kletev kakor v svoj plašč, naj pride v njegovo notranjost kakor voda, v njegove kosti kakor olje; naj mu bo kakor obleka, s katero se pokriva, kakor pas, ki se z njim vedno opasuje. To je Gospodovo plačilo mojih tožnikov, tistih, ki hudobno govorijo zoper mene. Ti pa, o Gospod, moj Gospod, delaj v moje dobro zaradi svojega imena; ker je obilna tvoja dobrota, me reši, zakaj nesrečen in reven sem, moje srce je prebodeno v moji notranjosti. Odhajam kakor senca, ki se izgublja, iztresen sem kakor kobilice. Moja kolena klecajo zaradi posta, brez olja je moje meso shujšalo. Postal sem jim predmet sramotenja, vidijo me, majejo s svojo glavo. Pomagaj mi, Gospod, moj Bog, odreši me po svoji dobroti. Naj spoznajo, da je to tvoja roka, ti, Gospod, si to storil. Oni preklinjajo, a ti blagoslavljaš; vstali so, a bodo osramočeni, tvoj služabnik pa se sme veseliti. Moji tožniki naj se oblačijo z zasramovanjem, kakor s plaščem naj se pokrivajo s svojo sramoto. Zelo se bom zahvaljeval Gospodu s svojimi usti, sredi množice ga bom hvalil, saj stoji na desnici ubogega, da ga reši pred tistimi, ki sodijo njegovo dušo. Davidov psalm. Gospodov govor mojemu Gospodu: »Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog.« Žezlo tvoje moči pošilja Gospod s Siona, vladaj sredi svojih sovražnikov. Tvoje ljudstvo bo voljno na dan tvoje moči v svetem sijaju. Iz naročja jutranje zarje pride zate rosa tvojega otroštva. Gospod je prisegel in se ne bo kesal: »Ti si duhovnik na veke po Melkízedekovem redu.« Moj Gospod je na tvoji desnici; na dan svoje jeze pobije kralje. Sodi med narodi, vse polno je trupel; razbija glave širom po zemlji. Na poti pije iz potoka, zato lahko vzdigne glavo. Aleluja! Zahvaljujem se Gospodu z vsem srcem v krogu pravičnih, v skupnosti. Velika so Gospodova dela, preiskujejo jih vsi, ki imajo veselje z njimi. Veličastvo in sijaj je njegovo delovanje, njegova pravičnost ostaja na veke. Naredil je spomin za svoja čudovita dela, milostljiv in usmiljen je Gospod. Hrano je dal tistim, ki se ga bojijo, na veke se spominja svoje zaveze. Moč svojih del je razodel svojemu ljudstvu, da bi mu dal dediščino narodov. Dela njegovih rok so zvestoba in pravica, vsi njegovi ukazi so zanesljivi, postavljeni za vedno, na veke, izpolnjeni v zvestobi in iskrenosti. Odrešitev je poslal svojemu ljudstvu, na veke je zapovedal svojo zavezo; sveto in častitljivo je njegovo ime. Začetek modrosti je strah Gospodov, razumevanje, dobro za vse, ki se ravnajo po njem. Njegova hvalnica ostaja na veke. Aleluja! Blagor možu, ki se boji Gospoda, z njegovimi zapovedmi ima veliko veselje. Mogočen bo v deželi njegov zarod, rod iskrenih bo blagoslovljen. Premoženje in bogastvo sta v njegovi hiši, njegova pravičnost ostaja na veke. Iskrenim zasije luč v temi: milostljiv, usmiljen in pravičen. Dobro je možu, ki je milostljiv in posoja, ki svoje reči ureja pravično. Zakaj na veke ne bo omahnil, za večen spomin bo pravični. Ne boji se zlobne govorice, njegovo srce je trdno, gotovo v Gospodu. Njegovo srce je stanovitno, ne boji se, dokler gleda na svoje nasprotnike. Razsul je, dal je ubogim; njegova pravičnost ostane na veke, njegov rog se vzdiguje v slavi. Krivičnik to vidi in se huduje, škriplje z zobmi in gine, hrepenenje krivičnikov se izgubi. Aleluja! Hvalite, Gospodovi služabniki, hvalite ime Gospodovo. Ime Gospodovo naj bo slavljeno od zdaj in na veke; od sončnega vzhoda do njegovega zahoda naj bo hvaljeno ime Gospodovo. Gospod je vzvišen nad vsemi narodi, nad nebesa sega njegova slava. Kdo je kakor Gospod, naš Bog, ki ima prestol na višavi; kakor tisti, ki gleda v nižave v nebesih in na zemlji? Iz prahu vzdiguje slabotnega, iz blata potegne ubogega, da ga posadi med kneze, med kneze svojega ljudstva. Nerodovitni ženi daje bivati v hiši kot veseli materi otrók. Aleluja! Ko je šel Izrael iz Egipta, Jakobova hiša stran od tujega ljudstva, je Juda postal njegovo svetišče, Izrael njegovo gospostvo. Morje je to videlo in zbežalo, Jordan se je obrnil nazaj. Gore so poskakovale kakor ovni, hribi kakor jagnjeta. Kaj ti je, morje, da bežiš, Jordan, da se obračaš nazaj, gore, da poskakujete kakor ovni, hribi kakor jagnjeta? Trepetaj, zemlja, pred Gospodom, pred obličjem Jakobovega Boga, ki skalo spreminja v ribnik, kremen v studenec vode. Ne nam, Gospod, ne nam, temveč svojemu imenu daj slavo zaradi svoje dobrote, zaradi svoje zvestobe. Zakaj bi narodi govorili: »Kje je vendar njihov Bog?« Naš Bog je v nebesih, vse, kar mu ugaja, je storil. Njihovi maliki so srebro in zlato, delo človeških rok. Usta imajo, pa ne govorijo, oči imajo, pa ne vidijo, ušesa imajo, pa ne slišijo, nos imajo, pa ne duhajo, svoje roke, pa ne tipajo, svoje noge, pa ne hodijo, glasu ne dajo iz svojega grla. Kakor oni so tisti, ki so jih naredili, vsak, ki zaupa vanje. Izrael, zaupaj v Gospoda, on je njihova pomoč in ščit. Hiša Aronova, zaupaj v Gospoda, on je njihova pomoč in ščit. Tisti, ki se bojite Gospoda, zaupajte v Gospoda, on je njihova pomoč in ščit. Gospod se nas je spomnil, on bo blagoslovil, blagoslovil bo Izraelovo hišo, blagoslovil bo Aronovo hišo; blagoslovil bo tiste, ki se bojijo Gospoda, majhne skupaj z velikimi. Naj Gospod k temu dodaja za vas, za vas in za vaše otroke. Vi ste blagoslovljeni Gospodu, ki je naredil nebo in zemljo. Nebesa so Gospodova nebesa, zemljo pa je dal človeškim sinovom. Niso mrtvi tisti, ki hvalijo Gospoda, nobeden od teh, ki gredo dol v tišino. Mi pa hočemo slaviti Gospoda, od zdaj in na veke. Aleluja! Ljubim Gospoda, ker posluša moj glas, mojo prošnjo za milost. Zakaj svoje uho je nagnil k meni, v svojih dneh ga bom klical. Obdale so me vrvi smrti, dosegle so me stiske podzemlja, dosegel sem stisko in žalost. Gospodovo ime kličem: »O Gospod, osvobodi mojo dušo!« Milostljiv je Gospod in pravičen, naš Bog je usmiljen. Gospod varuje preproste, bil sem slaboten, pa me je rešil. Vrni se k svojemu počitku, duša moja, kajti Gospod ti je povrnil dobro. Zares, rešil si mojo dušo pred smrtjo, moje oči pred solzami, moje noge pred padcem. Hodil bom pred Gospodom v deželah živih. Verujem, tudi če pravim: »Zelo sem nesrečen.« Rekel sem v svojem nemiru: »Vsak človek je lažnik.« Kaj naj vrnem Gospodu za vse njegove dobrote nad mano? Čašo odrešenja bom vzdignil in klical bom ime Gospodovo. Svoje zaobljube Gospodu bom izpolnil pred vsem njegovim ljudstvom. Dragocena je v očeh Gospodovih smrt njegovih zvestih. O Gospod, zares sem tvoj služabnik, tvoj služabnik sem, sin tvoje služabnice, razvozlal si moje vezi. Tebi bom daroval zahvalno daritev in klical bom ime Gospodovo. Svoje zaobljube Gospodu bom izpolnil pred vsem njegovim ljudstvom, v dvorih Gospodove hiše, v tvoji sredi, Jeruzalem. Aleluja! Hvalite Gospoda, vsi narodi, slavite ga, vsa ljudstva. Zakaj silna je nad nami njegova dobrota, Gospodova zvestoba traja na veke. Aleluja! Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota. Naj vendar reče Izrael: »Ker na veke traja njegova dobrota.« Naj vendar reče Aronova hiša: »Ker na veke traja njegova dobrota.« Naj vendar rečejo tisti, ki se bojijo Gospoda: »Ker na veke traja njegova dobrota.« Iz stiske sem klical Gospoda, Gospod me je uslišal na planem. Gospod je na moji strani, ne bom se bal; kaj mi more storiti človek? Gospod mi je naklonjen, ko mi pomaga, in jaz lahko gledam na tiste, ki me sovražijo. Bolje se je zatekati h Gospodu kakor zaupati v človeka. Bolje se je zatekati h Gospodu kakor zaupati v kneze. Vsi narodi so me obkolili, v Gospodovem imenu, zares, jih posekam. Obkolili so me, da, obkolili, v Gospodovem imenu, zares, jih posekam. Obkolili so me kakor čebele; ugasnejo kakor ogenj v trnju, v Gospodovem imenu, zares, jih posekam. Sunil si me, sunil, da bi padel, toda Gospod mi je pomagal. Gospod je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev. Glas vriskanja in zmagoslavja v šotorih pravičnih: » Gospodova desnica dela mogočne reči, Gospodova desnica se je vzdignila, Gospodova desnica dela mogočne reči.« Ne bom umrl, ne, živel bom in pripovedoval o Gospodovih delih. Gospod me je kruto karal, toda ni me izročil smrti. Odprite mi vrata pravičnosti, stopil bom skoznje, zahvalil se bom Gospodu. To so vrata h Gospodu, pravični stopajo skoznje. Zahvaljujem se ti, ker si me uslišal in si mi bil v rešitev. Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Od Gospoda je bilo to; to je čudovito v naših očeh. To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in se ga veselimo. Prosimo te, Gospod, daj vendar rešitev! Prosimo te, Gospod, daj vendar srečo! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu, blagoslavljamo vas iz Gospodove hiše. Gospod je Bog, on nas razsvetljuje; povežite se v praznični sprevod z vejicami, vse do rogov oltarja. Moj Bog si ti, hočem se ti zahvaljevati, moj Bog, tebe hočem povzdigovati. Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota. Blagor njim, katerih pot je popolna, ki hodijo v Gospodovi postavi. Blagor njim, ki čuvajo njegova pričevanja, ki ga z vsem srcem iščejo. Sploh niso ravnali izprijeno, hodili so po njegovih potih. Ti si razglasil svoje ukaze, da bi se jih natančno držali. O da bi bile moje poti trdne v izpolnjevanju tvojih zakonov! Potem ne bom osramočen, ko bom gledal na vse tvoje zapovedi. Zahvalil se ti bom z iskrenim srcem, ko se bom učil sodb tvoje pravičnosti. Držal se bom tvojih zakonov; ne zapusti me popolnoma. Kako lahko ohrani mladenič svojo pot čisto? Če bo izpolnjeval tvojo besedo. Z vsem svojim srcem te iščem, ne daj, da zablodim od tvojih zapovedi. Tvoj izrek hranim v svojem srcu, da ne bi grešil zoper tebe. Slavljen si, o Gospod; úči me svojih zakonov. S svojimi ustnicami oznanjam vse sodbe tvojih ust. Nad potjo tvojih pričevanj imam veselje kakor nad vsem bogastvom. O tvojih ukazih hočem premišljati in gledati na tvoja pota. Ob tvojih zakonih se bom naslajal, tvojih besed ne pozabljam. Stori dobro svojemu služabniku, živel bom in izpolnjeval tvojo besedo. Odpri mi oči, da bom gledal čudovita dela tvoje postave. Jaz sem tujec na zemlji, ne skrivaj pred menoj svojih zapovedi. Moja duša kipi v hrepenenju po tvojih sodbah vsak trenutek. Ti si zagrozil prekletim prevzetnežem, ki zablodijo od tvojih zapovedi. Odvrni od mene sramotenje in zaničevanje, ker izpolnjujem tvoja pričevanja. Četudi knezi sedijo in se posvetujejo zoper mene, tvoj služabnik premišlja o tvojih zakonih. Da, tvoja pričevanja so moja naslada, so možje mojega svéta. Na prah se lepi moja duša, poživi me s svojo besedo. Pripovedoval sem o svojih potih in si me uslišal, úči me svojih zakonov. Pot svojih ukazov mi daj razumeti, da bom premišljal o tvojih čudovitih delih. Moja duša toči solze od žalosti, vzdigni me s svojo besedo. Umakni od mene lažno pot, svojo postavo mi milostno razodeni. Izbral sem pot zvestobe, tvoje sodbe postavljam najvišje. Navezan sem na tvoja pričevanja, Gospod, ne daj, da doživim sramoto. Po poti tvojih zapovedi bom tekel, kajti ti mi boš srce razširil. Úči me, Gospod, pot svojih zakonov, čuval jo bom do konca. Daj mi razumnost, da bom čuval tvojo postavo, in se je držal z vsem srcem. Vodi me po stezi svojih zapovedi, kajti v njej je moje veselje. Nagni moje srce k svojim pričevanjem in ne k iskanju dobička. Daj, da moje oči ne bodo videle slepila, na svoji poti me poživi. Izpolni svojemu služabniku svoj izrek, dan tistim, ki se te bojijo. Daj, da gre mimo mene sramotenje, katerega me je groza, kajti tvoje sodbe so dobre. Glej, hrepenim po tvojih ukazih, v svoji pravičnosti me poživi. Gospod, naj pridejo k meni tvoje dobrote, tvoje odrešenje po tvojem izreku. Potem bom odgovoril besedo svojemu sramotilcu, ker zaupam v tvojo besedo. Nikoli ne iztrgaj iz mojih ust besede resnice, ker pričakujem tvojo sodbo. Vedno se bom držal tvoje postave, na veke in vekomaj. Hodil bom po planem, ker iščem tvoje ukaze. Pred kralji bom govoril o tvojih pričevanjih, ne bom osramočen, naslajal se bom ob tvojih zapovedih, ki jih ljubim. Vzdigoval bom svoje roke k tvojim zapovedim, ki jih ljubim, in premišljal bom o tvojih zakonih. Spomni se za svojega služabnika besede, na katero si postavil moje pričakovanje. To je moja tolažba v moji bedi, da me tvoj izrek poživlja. Prevzetneži me silno zasramujejo, toda od tvoje postave ne skrenem. Spominjam se tvojih sodb iz davnine, Gospod, pa se potolažim. Razburjenje me grabi pred krivičniki, ki zapuščajo tvojo postavo. Pesmi so mi postali tvoji zakoni v hiši mojega popotovanja. Gospod, ponoči se spominjam tvojega imena, držal se bom tvoje postave. To je nastalo zame, ker sem čuval tvoje ukaze. Pravim: » Gospod, moj delež je, da izpolnjujem tvoje besede.« Z vsem srcem si prizadevam, da bi bil blag tvoj obraz, izkaži mi milost po svojem izreku. Pomislil sem na svoja pota, svoje noge hočem obrniti k tvojim pričevanjem. Hitim in se ne obotavljam, ko se je treba držati tvojih zapovedi. Vrvi krivičnikov so me zvezale, nisem pozabil tvoje postave. Opolnoči vstajam, da se ti zahvaljujem za sodbe tvoje pravičnosti. Družabnik sem vsem, ki se te bojijo, ki izpolnjujejo tvoje ukaze. Gospod, zemlja je polna tvoje dobrote, úči me svojih zakonov. Dobro si storil s svojim služabnikom, po svoji besedi, o Gospod. Úči me dobrohotnosti, razsodnosti in vednosti, ker zaupam v tvoje zapovedi. Ko še nisem bil ponižan, sem blodil, zdaj pa se držim tvojega izreka. Dober si in delaš dobro, úči me svojih zakonov. Prevzetneži so me z lažjo umazali, jaz pa z vsem srcem čuvam tvoje ukaze. Njihovo srce je brez čuta kakor mast, jaz se naslajam ob tvoji postavi. Dobro je zame, da so me zadele nadloge, da se učim tvojih zakonov. Postava tvojih ust je zame boljša kakor tisoči zlatnikov in srebrnikov. Tvoje roke so me naredile in utrdile, daj mi razumnosti, da se bom učil tvojih zapovedi. Tisti, ki se te bojijo, me vidijo in se veselijo, kajti pričakujem tvoje besede. Vem, Gospod, da so tvoje sodbe pravične, da si me v zvestobi ponižal. Naj bo vendar tvoja dobrota tista, ki me tolaži, po tvojem izreku svojemu služabniku. Naj pride tvoje usmiljenje nadme, da bom živel, kajti tvoja postava je moja naslada. Osramočeni naj bodo prevzetneži, ker me z lažjo varajo, jaz pa bom premišljal o tvojih ukazih. K meni naj se obrnejo tisti, ki se te bojijo, tisti, ki poznajo tvoja pričevanja. Moje srce naj bo popolno v tvojih zakonih, da ne doživim sramote. Moja duša hrepeni po tvojem odrešenju, pričakujem tvojo besedo. Moje oči hrepenijo po tvojem izreku, pravim: »Kdaj me boš potolažil?« Zakaj postal sem kakor meh v dimu, tvojih zakonov nisem pozabil. Koliko je dni tvojega služabnika? Kdaj boš izvršil sodbo nad mojimi preganjalci? Prevzetneži so mi izkopali jame, tisti, ki ne ravnajo po tvoji postavi. Vse tvoje zapovedi so zvestoba; z lažjo me preganjajo, pomagaj mi. Skoraj bi me bili pokončali na zemlji, toda jaz nisem zapustil tvojih ukazov. Po svoji dobroti me oživi, pa se bom držal pričevanja tvojih ust. Gospod, na veke ostaja tvoja beseda, trdno stoji v nebesih. Od roda do roda traja tvoja zvestoba, utrdil si zemljo, ona je stala. Po tvojih sodbah danes stojijo reči, kajti vse so tvoji služabniki. Ko bi ne bila tvoja postava moja naslada, tedaj bi bil v svoji bedi že propadel. Na veke ne bom pozabil tvojih ukazov, kajti z njimi si me poživil. Tvoj sem, reši me, kajti iskal sem tvoje ukaze. Krivičniki so prežali name, da bi me pogubili, tvoja pričevanja hočem razumeti. K vsaki popolnosti sem videl mejo, tvoja zapoved je zelo široka. Kako ljubim tvojo postavo, ves dan je ona moje premišljevanje. Tvoja zapoved me dela modrejšega od mojih sovražnikov, kajti ona je vedno moja. Postal sem modrejši kakor vsi moji učitelji, kajti tvoja pričevanja so moje premišljevanje. Več razumem kakor starci, ker čuvam tvoje ukaze. Od vsake slabe poti odvračam svoje noge, da bi izpolnjeval tvojo besedo. Nisem se umaknil od tvojih sodb, ker si me ti učil. Kako sladki so mojemu nebu tvoji izreki, bolj kakor med mojim ustom. Iz tvojih ukazov zajemam razumnost, zato sovražim vsako lažno pot. Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi. Prisegel sem, in bom vztrajal, da se držim tvojih pravičnih sodb. Zelo sem postal nesrečen, Gospod, poživi me s svojo besedo. Naj ti vendar ugajajo darovi mojih ust, o Gospod, úči me svojih sodb. Moja duša je vedno v moji roki, vendar ne pozabljam tvoje postave. Krivičniki so nastavili zanko zame, vendar nisem zablodil od tvojih ukazov. Tvoja pričevanja so moja dediščina na veke, kajti ta so veselje mojega srca. Trudim se, da bi izpolnjeval tvoje zakone, na veke, do konca. Sovražim razdvojene, a ljubim tvojo postavo. Ti si moje skrivališče in ščit, pričakujem tvojo besedo. Umaknite se od mene, hudobneži, zapovedi svojega Boga hočem čuvati. Podpiraj me po svojem izreku, da bom živel, ne daj, da doživim sramoto v svojem pričakovanju. Podpiraj me, da se rešim, vedno bom gledal na tvoje zakone. Zavračaš vse, ki zablodijo od tvojih zakonov, kajti le laž je njihova pretkanost. Vse krivičnike na zemlji si spremenil v žlindro, zato ljubim tvoja pričevanja. Moje meso trepeta od groze pred tabo, bojim se tvojih sodb. Ravnal sem v skladu s pravico in pravičnostjo, ne izročaj me mojim zatiralcem. Nastopi v dobro svojega služabnika, naj me ne zatirajo prevzetneži. Moje oči hrepenijo po tvojem odrešenju, po izreku tvoje pravičnosti. Ravnaj s svojim služabnikom po svoji dobroti, úči me svojih zakonov. Tvoj služabnik sem, daj mi razumnost, da bom spoznal tvoja pričevanja. Čas je, da Gospod kaj ukrene, prelomili so tvojo postavo. Zato ljubim tvoje zapovedi bolj kakor zlato, bolj kakor čisto zlato. Zato ravnam prav po vseh tvojih ukazih, vsako lažno pot sovražim. Tvoja pričevanja so čudovita, zato jih čuva moja duša. Razkritje tvojih besed razsvetljuje, nevednim daje razumnost. Široko odpiram usta in sopem, ker hrepenim po tvojih zapovedih. Obrni se k meni in mi izkaži milost, po sodbi za tiste, ki ljubijo tvoje ime. Naredi moje korake trdne s svojim izrekom, ne pusti, da bi nad mano vladala kakšna zloba. Reši me človeškega zatiranja, da se bom držal tvojih ukazov. Razjasni svoj obraz nad svojim služabnikom, úči me svojih zakonov. Moje oči točijo solze v potokih, ker se ne držijo tvoje postave. Pravičen si, o Gospod, in iskren v svojih sodbah. Razglasil si svoja pričevanja v pravičnosti, in popolno zvestobo. Moja gorečnost me razjeda, ker so moji nasprotniki pozabili tvoje besede. Tvoj izrek je zelo prečiščen, in tvoj služabnik ga ljubi. Majhen sem in preziran, tvojih ukazov nisem pozabil. Tvoja pravičnost je pravičnost na veke, tvoja postava je resnica. Stiska in nadloga sta me zadeli, tvoje zapovedi so moja naslada. Pravičnost so tvoja pričevanja na veke, daj mi razumnost, da bom živel. Kličem iz vsega srca, Gospod, usliši me, čuval bom tvoje zakone. K tebi kličem, odreši me, tvojih pričevanj se bom držal. Prehitevam zoro in kličem na pomoč, pričakujem tvojo besedo. Moje oči prehitevajo nočne straže, da premišljam o tvojih izrekih. Poslušaj moj glas po svoji dobroti, o Gospod, po svoji sodbi me poživi. Približujejo se razuzdani preganjalci, daleč so od tvoje postave. Gospod, ti si blizu, vse tvoje zapovedi so resnica. Iz tvojih pričevanj sem spoznal že davno, da si jih postavil za vekomaj. Ozri se na mojo bedo in me reši, ker nisem pozabil na tvojo postavo. Brani mojo pravico in me odreši, po svojem izreku me poživi. Daleč od krivičnikov je odrešenje, ker tvojih zakonov ne iščejo. Gospod, tvoje usmiljenje je veliko, po svojih sodbah me poživi. Veliko je mojih preganjalcev in nasprotnikov, od tvojih pričevanj nisem skrenil. Videl sem odpadnike, pa se mi je zastudilo, ker se ne držijo tvojega izreka. Glej, kako ljubim tvoje ukaze, o Gospod, po svoji dobroti me poživi. Načelo tvoje besede je resnica, vsaka sodba tvoje pravičnosti je za veke. Knezi me preganjajo brez vzroka, toda moje srce se boji le tvoje besede. Veselim se tvojega izreka kakor kdo, ki najde velik plen. Laž sovražim in mrzim, tvojo postavo ljubim. Sedemkrat na dan te hvalim zaradi sodb tvoje pravičnosti. Velika je blaginja za tiste, ki ljubijo tvojo postavo, zanje ni nevarnosti, da bi se spotaknili. Gospod, upam v tvoje odrešenje, izpolnjujem tvoje zapovedi. Tvojih pričevanj se drži moja duša, zelo jih ljubim. Držim se tvojih ukazov in pričevanj, kajti vsa moja pota so pred tabo. Gospod, moje ječanje naj se približa tvojemu obličju, po svoji besedi mi daj razumnost. Moja prošnja naj pride pred tebe, po svojem izreku me reši. Moje ustnice naj izlivajo hvalnico, kajti učiš me svojih zakonov. Moj jezik naj opeva tvoj izrek, kajti vse tvoje zapovedi so pravičnost. Tvoja roka naj bo pripravljena, da mi pomaga, kajti izbral sem tvoje ukaze. Gospod, hrepenim po tvojem odrešenju, tvoja postava je moja naslada. Naj živi moja duša in te hvali, tvoja sodba naj mi pomaga. Zablodil sem kakor izgubljena ovca: išči svojega služabnika, kajti nisem pozabil tvojih zapovedi. Stopniška pesem. V svoji stiski sem klical h Gospodu in mi je odgovoril. Gospod, reši mojo dušo pred lažnivimi ustnicami, pred jezikom prevare. Kaj ti bo dal, kaj ti bo dodal, jezik prevare? Puščice junaka, ošiljene, žerjavico iz bodičevja. Gorje mi, da bivam v Mešehu, da prebivam v kedárskih šotorih. Dovolj dolgo je prebivala moja duša med ljudmi, ki sovražijo mir. Jaz sem za mir; ko začnem govoriti, so oni za vojno. Stopniška pesem. Svoje oči vzdigujem h goram: od kod bo prišla moja pomoč? Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo. Naj ne da, da bi tvoja noga omahovala, tvoj varuh naj ne dremlje. Glej, ne dremlje, ne spi, Izraelov varuh. Gospod je tvoj varuh, Gospod je tvoja senca, nad tvojo desno roko. Podnevi te ne bo udarilo sonce, ne luna ponoči. Gospod te bo varoval vsega hudega, varoval bo tvoje življenje. Gospod bo varoval tvoje odhajanje in prihajanje, od zdaj in do večnosti. Davidova stopniška pesem. Veselil sem se, ko so mi rekli: »V Gospodovo hišo pojdemo.« Naše noge so se ustavile ob tvojih vratih, Jeruzalem. Jeruzalem, pozidan kot mesto, popolnoma povezano med sabo, tja se vzpenjajo rodovi, Gospodovi rodovi; pričevanje za Izraela je, da slavi ime Gospodovo. Zares, tam so postavljeni sodni prestoli, prestoli za Davidovo hišo. Prosite za mir v Jeruzalemu: tisti, ki te ljubijo, naj živijo v miru; mir naj bo med tvojimi zidovi, varnost v tvojih palačah. Zaradi svojih bratov in prijateljev bom vendar dejal: »Mir naj vlada v tebi.« Zaradi hiše Gospoda, našega Boga, bom iskal blaginjo zate. Stopniška pesem. Svoje oči vzdigujem k tebi, ki imaš prestol v nebesih. Glej, kakor so oči hlapcev uprte k roki svojih gospodarjev, kakor oči dekle k roki svoje gospodinje, tako so naše oči uprte h Gospodu, našemu Bogu, dokler nam ne izkaže milosti. Izkaži nam milost, Gospod, izkaži nam milost, ker smo prenasičeni z zaničevanjem. Dovolj se je nasičevala naša duša z zasmehovanjem samozavestnih, z zaničevanjem prevzetnih. Davidova stopniška pesem. Ko ne bi bil Gospod tisti, ki je bil za nas – naj vendar reče Izrael, ko ne bi bil Gospod tisti, ki je bil za nas, ko so ljudje vstajali zoper nas, tedaj bi nas bili žive pogoltnili v svoji srditi jezi zoper nas; tedaj bi nas bile odnesle vode, hudournik bi bil tekel čez nas; tedaj bi bile tekle čez nas deroče vode. Slavljen bodi Gospod, ki nas ni izročil njihovim zobem v plen. Naša duša je kakor ptica, ki se je rešila iz zanke lovcev; zanka se je pretrgala, in mi smo se rešili. Naša pomoč je v imenu Gospodovem, ki je naredil nebo in zemljo. Stopniška pesem. Tisti, ki zaupajo v Gospoda, so kakor gora Sion, ta ne omahuje, na veke ostane. Jeruzalem, gore so okrog njega, tako je Gospod okrog svojega ljudstva od zdaj in na veke. Zakaj žezlo krivičnosti ne bo počivalo nad deležem pravičnih, da pravični ne bi iztegovali svojih rok po izprijenosti. Gospod, stori dobro dobrim, tistim, ki so iskreni v svojih srcih. Tiste pa, ki omahujejo na svojih krivih potih, naj jih Gospod odpelje, hudodelce. Mir nad Izraelom! Stopniška pesem. Ko je Gospod obrnil usodo Siona, smo bili kakor tisti, ki sanjajo. Tedaj so bila naša usta polna smeha in naš jezik vriskanja; tedaj so govorili med narodi: »Velike reči je Gospod storil zanje.« Velike reči je Gospod storil za nas, bili smo veseli. Gospod, omogoči našo vrnitev, kakor vrnitev potokov v Negebu. Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem. Odhaja, odhaja z jokom, ko nosi seme za setev; prihaja, prihaja z vriskanjem, ko nosi svoje snope. Salomonova stopniška pesem. Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji; če Gospod ne varuje mesta, zaman bedi tisti, ki straži. Zaman je, da vstajate zgodaj, da hodite pozno počivat, da jeste kruh bridkosti, saj ga svojemu prijatelju daje v spanju. Glej, Gospodova dediščina so sinovi, nagrada je sad telesa. Kakor puščice v junakovi roki, takšni so sinovi iz mladosti. Blagor možu, ki je napolnil svoj tul z njimi! Ne bodo osramočeni, ko bodo govorili s sovražniki pri vratih. Stopniška pesem. Blagor vsakemu, ki se boji Gospoda, ki hodi po njegovih poteh. Sadove truda svojih rok boš zares užival, blagor tebi, tebi bo dobro. Tvoja žena bo kakor rodovitna trta sredi tvoje hiše; tvoji otroci bodo kakor oljčne mladike okrog tvoje mize. Glej, tako bo blagoslovljen mož, ki se boji Gospoda. Blagoslovi naj te Gospod s Siona, da boš užival blaginjo Jeruzalema vse dni svojega življenja, da boš videl svojih otrok otroke. Mir nad Izraelom! Stopniška pesem. Mnogokrat so me stiskali že od mladosti, naj vendar pove Izrael, mnogokrat so me stiskali že od mladosti, vendar me niso premagali. Po mojem hrbtu so orali orači, rezali so dolge brazde. Gospod je pravičen, razsekal je vrvi krivičnikov. Naj bodo osramočeni in naj se umaknejo vsi, ki sovražijo Sion. Naj bodo kakor trava na strehah, ki se posuši, preden jo kdo izruva, da žanjec ne napolni svoje roke in vezalec snopov svojega naročja; da mimoidoči ne porečejo: » Gospodov blagoslov naj bo nad vami!« Blagoslavljamo vas v Gospodovem imenu. Stopniška pesem. Iz globočine kličem k tebi, o Gospod, Gospod, usliši moj glas; tvoja ušesa naj bodo pozorna na glas moje prošnje. Če boš pozoren na krivde, o Gospod, Gospod, kdo bo mogel obstati? Toda s teboj je odpuščanje, da bi te strahoma spoštovali. Upam v Gospoda, moja duša upa, čakam na njegovo besedo, moja duša čaka na Gospoda bolj kakor stražarji na jutro, stražarji na jutro. Izrael, pričakuj Gospoda! Zakaj pri Gospodu je dobrota, pri njem je obilje rešitve. On bo rešil Izraela vseh njegovih krivd. Davidova stopniška pesem. Gospod, moje srce ni prevzetno, moje oči se ne povzdigujejo. Ne poganjam se za velikimi dejanji, za čudovitejšimi od mene. Nasprotno, potešil in pomiril sem svojo dušo kakor otrok v naročju svoje matere, kakor otrok je v meni moja duša. Izrael, upaj v Gospoda, od zdaj dalje in na veke! Stopniška pesem. Gospod, spomni se Davida, vse njegove bede, ko je prisegel Gospodu, obljubil Močnemu Jakobovemu: »Ne bom stopil v šotor svoje hiše, ne bom se povzpel na ležišče svoje postelje, ne bom dal spanja svojim očem, dremanja svojim trepalnicam, dokler ne najdem mesta za Gospoda, bivališča za Močnega Jakobovega.« Glej, slišali smo o tem v Efráti, našli smo to na Jáarskih poljanah. Stopimo v njegova prebivališča, padimo na kolena k podnožju njegovih nog. Vzdigni se, Gospod, k svojemu počivališču, ti in skrinja tvoje moči! Tvoji duhovniki naj oblečejo pravičnost, tvoji zvesti naj vriskajo. Zaradi Davida, svojega služabnika, ne zavračaj obličja svojega maziljenca. Gospod je Davidu prisegel; to je resnica, od katere se ne bo odvrnil: »Od sadu tvojega telesa bom posadil na tvoj prestol. Če bodo tvoji sinovi ohranili mojo zavezo in moje pričevanje, katerega jih hočem učiti, bodo tudi njihovi sinovi za vedno sedeli na tvojem prestolu.« Zakaj Gospod je izbral Sion, zaželel si ga je za prebivališče: »To je moje počivališče za vedno, tu bom prebival, ker sem si ga zaželel. Njegovo hrano bom obilno blagoslavljal, njegove uboge bom nasičeval s kruhom. Njegove duhovnike bom oblačil z odrešenjem, njegovi zvesti bodo vriskali od veselja. Tam bom dal pognati rog Davidu, pripravil bom svetilko svojemu maziljencu. Njegove sovražnike bom oblekel s sramoto, na njem pa bo cvetela njegova krona.« Davidova stopniška pesem. Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje složno prebivajo skupaj! Je kakor najboljše olje na glavi, ki teče na brado, Aronovo brado, ki teče na ovratnik njegove obleke. Je kakor rosa s Hermona, ki pada na sionske gore. Zakaj tam je Gospod zapovedal blagoslov, življenje na veke. Stopniška pesem. Glejte, slavite Gospoda vsi služabniki Gospodovi, ki v nočeh stojite v hiši Gospodovi. Vzdigujte svoje roke k svetišču in slavite Gospoda. Blagoslovi naj te Gospod s Siona, ki je naredil nebo in zemljo. Aleluja! Hvalite ime Gospodovo, hvalite, Gospodovi služabniki, ki stojite v hiši Gospodovi, v dvorih hiše našega Boga. Hvalite Gospoda, kajti Gospod je dober, igrajte njegovemu imenu, ker je prijetno. Zakaj Gospod si je izbral Jakoba, Izraela za svojo posebno lastnino. Zares, spoznal sem, da je Gospod velik, naš Gospod je pred vsemi bogovi. Vse, kar ugaja Gospodu, naredi v nebesih in na zemlji, v morjih in vseh globinah. Od konca zemlje dvigne meglice, za dež dela bliske, iz svojih shramb privede veter. Udaril je egiptovske prvorojence, od ljudi do živali. Poslal je znamenja in čudeže, v tvoji sredi, Egipt, proti faraonu in vsem njegovim služabnikom. Udaril je številne narode, pobil mogočne kralje: Sihóna, amoréjskega kralja, Oga, bašánskega kralja, in vsa kánaanska kraljestva. Njihovo deželo je dal v dediščino, v last Izraelu, svojemu ljudstvu. Gospod, tvoje ime ostaja na veke, Gospod, tvoj spomin od roda do roda. Zakaj Gospod bo sodil svoje ljudstvo, nad svojimi služabniki bo imel sočutje. Maliki narodov so srebro in zlato, delo človeških rok. Usta imajo, pa ne govorijo, oči imajo, pa ne vidijo, ušesa imajo, pa ne poslušajo, tudi ni diha v njihovih ustih. Kakor oni so tisti, ki so jih naredili, vsak, ki zaupa vanje. Hiša Izraelova, slavite Gospoda, hiša Aronova, slavite Gospoda; hiša Levijeva, slavite Gospoda, tisti, ki se bojite Gospoda, slavite Gospoda. Naj bo slavljen Gospod s Siona, ki prebiva v Jeruzalemu. Aleluja! Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota. Zahvaljujte se Bogu bogov, ker na veke traja njegova dobrota. Zahvaljujte se Gospodu gospodov, ker na veke traja njegova dobrota; njemu, ki je sam storil velike čudeže, ker na veke traja njegova dobrota; njemu, ki je z razumnostjo naredil nebesa, ker na veke traja njegova dobrota; njemu, ki je zemljo razprostrl nad vodami, ker na veke traja njegova dobrota; njemu, ki je naredil velike luči, ker na veke traja njegova dobrota; sonce za gospodovanje podnevi, ker na veke traja njegova dobrota; luno in zvezde za gospodovanje ponoči, ker na veke traja njegova dobrota; njemu, ki je udaril Egipt po njegovih prvorojencih, ker na veke traja njegova dobrota; njemu, ki je Izraela izpeljal iz njihove srede, ker na veke traja njegova dobrota; z močno roko in z iztegnjenim laktom, ker na veke traja njegova dobrota; njemu, ki je razdelil Trstično morje na dvoje, ker na veke traja njegova dobrota; in je odpeljal Izraela po njegovi sredini, ker na veke traja njegova dobrota; in je stresel faraona in njegovo vojsko v Trstično morje, ker na veke traja njegova dobrota; njemu, ki je vodil svoje ljudstvo skozi puščavo, ker na veke traja njegova dobrota; njemu, ki je udaril velike kralje, ker na veke traja njegova dobrota; ki je pobil mogočne kralje, ker na veke traja njegova dobrota; Sihóna, amoréjskega kralja, ker na veke traja njegova dobrota; in Oga, bašánskega kralja, ker na veke traja njegova dobrota; in dal je njihovo deželo v dediščino, ker na veke traja njegova dobrota; v last Izraelu, svojemu služabniku, ker na veke traja njegova dobrota; ki se nas je spomnil v naši nizkosti, ker na veke traja njegova dobrota; in nas je iztrgal našim nasprotnikom, ker na veke traja njegova dobrota; ki daje kruha vsemu mesu, ker na veke traja njegova dobrota; zahvaljujte se Bogu nebes, ker na veke traja njegova dobrota. Ob rekah Babilona, tam smo sedeli in jokali, ko smo se spominjali Siona. Na vrbe v njegovi sredi smo obesili svoje citre, kajti tam so naši osvajalci zahtevali od nas besede pesmi, naši mučitelji veselo rajanje: »Zapojte nam katero sionskih pesmi!« Kako bi mogli peti Gospodovo pesem na tuji zemlji? Če pozabim tebe, Jeruzalem, naj moja desnica pozabi prijem. Jezik naj se mi prilepi k nebu, če se te ne bom spominjal, če ne bom povzdignil Jeruzalema nad vrh svojega veselja. Spomni se, Gospod, zoper sinove Edóma, dneva Jeruzalema, ko so govorili: »Porušite, porušite vse do temeljev v njem!« Hči babilonska, uničevalka, blagor mu, ki ti poplača tvoje dejanje, ki si nam ga storila! Blagor mu, ki zgrabi in trešči tvoje otročiče ob skalo! Davidov psalm. Zahvaljujem se ti z vsem svojim srcem, vpričo angelov ti prepevam. Padam na kolena k tvojemu svetemu templju in se zahvaljujem tvojemu imenu za tvojo dobroto in tvojo zvestobo, ker si nadvse poveličal svoje ime in svojo obljubo. Na dan, ko sem klical, si me uslišal, povečal si moč v moji duši. Gospod, vsi kralji na zemlji te bodo slavili, ker so slišali izreke tvojih ust. Peli bodo o Gospodovih poteh, kajti velika je Gospodova slava. Zakaj Gospod je vzvišen in vidi nizkega, ošabnega pa spozna od daleč. Če hodim sredi stiske, me ohranjaš pri življenju. Zoper jezo mojih sovražnikov izteguješ svojo roko in tvoja desnica mi pomaga. Gospod bo izpolnil načrt v moje dobro. Gospod, tvoja dobrota traja na veke, ne zapústi dela svojih rok. Zborovodju. Davidov psalm. Gospod, preizkusil si me in me poznaš. Poznaš moje sedenje in moje vstajanje, od daleč razumeš moje misli. Opazuješ moje potovanje in moje počivanje, z vsemi mojimi potmi si seznanjen. Zares, besede še ni na mojem jeziku, glej, ti, Gospod, si jo že spoznal v celoti. Zadaj in spredaj me obdajaš in name polagaš svojo roko. Prečudovito je zame spoznanje, previsoko je, ne morem ga doseči. Kam naj grem pred tvojim duhom, kam naj zbežim pred tvojim obličjem? Če se povzpnem v nebesa, si tamkaj, če si pripravim ležišče v podzemlju, si zraven. Če bi dvignil peruti jutranje zarje, če bi prebival na koncu morja, tudi tam bi me vodila tvoja roka, držala bi me tvoja desnica. Če bi rekel: »Vsaj tema me bo zgrabila, svetloba okrog mene se bo v noč spremenila,« tudi tema ne bo pretemna zate, noč bo svetila kakor dan, kakor tema, tako svetloba. Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna. Moje kosti niso bile skrite pred tabo, ko sem bil narejen na skrivnem, stkan v globočinah zemlje. Moj zarodek so videle tvoje oči. V tvojo knjigo so bili vsi zapisani, dnevi, ki so bili oblikovani, ko ni še nobeden od njih obstajal. In zame, kako težke so tvoje misli, o Bog, kako silna so njihova načela! Če bi jih štel, bi jih bilo več kot peska; kadar se prebudim, sem še vedno pri tebi. O, da bi pobil krivičnika, o Bog! Krvoločneži, umaknite se od mene: tisti, ki govorijo o tebi hudobnemu načrtu v prid, ki se nesmiselno vzdigujejo zoper tebe! Gospod, mar tvojih sovražnikov ne sovražim, se mi ne studijo tisti, ki vstajajo zoper tebe? S popolnim sovraštvom jih sovražim, postali so moji sovražniki. Preizkusi me, o Bog, spoznaj moje srce, preizkusi me in spoznaj moje vznemirljive misli! Poglej, ali je pri meni pot bridkosti, in vodi me po večni poti! Zborovodju. Davidov psalm. Reši me, Gospod, pred hudobnim človekom, čuvaj me pred možmi nasilja, ki v srcu premišljujejo hudobije, vsak dan netijo vojne. Svoje jezike brusijo kakor kača, gadji strup je pod njihovimi ustnicami. Varuj me, Gospod, pred rokami krivičnika, čuvaj me pred možmi nasilja, ki premišljujejo, kako bi izpodnesli moje korake. Prevzetneži so nastavili zanko zame in vrvi, razpeli so mrežo ob poti, pasti so položili zame. Dejal sem Gospodu: »Ti si moj Bog, prisluhni, Gospod, glasu moje prošnje. Gospod, moj Gospod, moč moje rešitve, zaščitil si mojo glavo na dan boja. Gospod, ne izpolni krivičnikove želje, njegovega naklepa; ne dopusti, da bi se dvignili.« Glava tistih, ki me obdajajo, muka njihovih ustnic naj jih pokrije. Naj dežuje nanje žareče oglje, naj jih strmoglavi v ogenj, v brezno, da nikoli ne vstanejo. Jezikač naj ne bo trden na zemlji, nasilnika naj hudobija prežene v prepad. Vem, da bo Gospod izvršil sodbo za nesrečnega, pravico za ubogega. Zares, pravični se bodo zahvaljevali tvojemu imenu, iskreni bodo prebivali pred tvojim obličjem. Davidov psalm. Gospod, kličem te, pohiti k meni, poslušaj moj glas, kadar te kličem! Moja molitev naj se kakor kadilo usmerja predte, vzdigovanje mojih rok kakor večerna daritev. Postavi, Gospod, stražo k mojim ustom, čuvaj vrata mojih ustnic! Ne nagibaj mojega srca k slabi besedi, da bi počenjal krivična početja z možmi, ki so hudodelci; ne bom pokusil njihovih poslastic. Naj me tepe pravični, to je dobrota, naj me graja, to je olje za glavo; naj se ne krasi moja glava, zakaj moja molitev bo vztrajna proti njihovim hudobijam. Vrženi so v skalnate roke svojih sodnikov, potem slišijo moje izreke, saj so bili prijetni. Kakor če kdo orje in rije po zemlji, so raztresene naše kosti ob žrelu podzemlja. Zares, Gospod, moj Gospod, moje oči se obračajo k tebi, k tebi se zatekam, ne zapusti moje duše! Varuj me pred zanko, ki so mi jo nastavili, pred pastmi hudodelcev! Krivičniki naj hkrati padejo vsak v svojo mrežo, medtem ko bom jaz šel mimo. Davidov pouk, ko je bil v votlini. Molitev. S svojim glasom vpijem h Gospodu, s svojim glasom prosim Gospoda za milost. Pred njim izlivam svojo tožbo, pred njim sporočam svojo stisko. Ko moj duh omaguje v meni, ti poznaš mojo stezo. Na poti, ki po njej hodim, so nastavili zanko zame. Ozri se na desno in glej, nikogar ni, ki bi me poznal. Pribežališče je izginilo od mene, nikogar ni, ki bi spraševal po moji duši. K tebi vpijem, o Gospod; dejal sem: »Ti si moje zatočišče, moj delež v deželi živih.« Prisluhni mojemu ječanju! Zakaj postal sem zelo slaboten. Reši me pred mojimi preganjalci! Zakaj močnejši so od mene. Izpelji iz zapora mojo dušo, da se bom zahvaljeval tvojemu imenu. Pravični bodo naredili krog okrog mene, ker mi boš povrnil dobro. Davidov psalm. Gospod, usliši mojo molitev, prisluhni moji prošnji, v svoji zvestobi me usliši, v svoji pravičnosti. Ne privedi k sodbi svojega služabnika, saj ni nihče, ki živi, pravičen pred tabo. Zares, sovražnik preganja mojo dušo, na tla je potlačil moje življenje; preselil me je v temine, kakor večno mrtve. Moj duh omaguje v meni, moje srce je otrpnilo v moji sredi. Spominjam se dni od nekdaj, premišljam o vsem tvojem delovanju, o delu tvojih rok premišljujem. Svoje roke iztegujem k tebi, mojo dušo žeja po tebi kakor izčrpano deželo. Hitro me usliši, o Gospod, moj duh pojema. Ne skrivaj svojega obličja pred mano, da ne bom podoben tistim, ki se pogrezajo v jamo. Daj mi zjutraj zaznati svojo dobroto, saj vate zaupam! Daj mi spoznati pot, po kateri naj hodim, kajti k tebi vzdigujem svojo dušo! Reši me pred mojimi sovražniki, o Gospod, k tebi se zatekam! Úči me izpolnjevati tvojo voljo, saj si ti moj Bog! Tvoj dobri duh naj me vodi po ravni deželi. Zaradi svojega imena, Gospod, me boš ohranil živega, v svoji pravičnosti boš izpeljal iz stiske mojo dušo. V svoji dobroti boš utišal moje sovražnike, pogubil boš vse, ki pestijo mojo dušo, zakaj jaz sem tvoj služabnik. Davidov. Slavljen bodi Gospod, moja skala, ki uči moje roke za boj, moje prste za vojno; moja dobrota in moja trdnjava, moja utrdba in moj osvoboditelj, moj ščit in tisti, h kateremu se zatekam, tisti, ki moje ljudstvo spravlja pod mene. Gospod, kaj je človek, da ga hočeš spoznati, sin človekov, da misliš nanj? Človek je podoben hlapu, njegovi dnevi so kakor senca, ki izgine. Gospod, nagni svoje nebo in stopi dol, dotakni se gora, da se bodo kadile. Zabliskaj blisk in jih razkropi, pošlji svoje puščice in jih spodi. Iztegni svoje roke z višave, osvobodi me in me reši iz velikih voda, iz roke sinov tujcev, katerih usta govorijo puhlice in katerih desnica je desnica laži. O Bog, novo pesem ti hočem peti, na harfo desetih strun ti hočem igrati; tebi, ki daješ zmago kraljem, ki osvobajaš Davida, svojega služabnika, pred mečem nesreče. Osvobodi me in me reši iz roke sinov tujcev, katerih usta govorijo puhlice in katerih desnica je desnica laži. Naši sinovi naj bodo kakor sadike, odrasli v svoji mladosti; naše hčere naj bodo kakor vogali, izklesani za graditev palače. Naše žitnice naj bodo polne, segajo naj od vrste do vrste. Naših ovac naj bo na tisoče, na desettisoče na naših poljanah. Naše govedo naj bo breje, naj ne bo nezgode in splava, na naših ulicah naj ne bo kričanja. Blagor ljudstvu, ki mu gre tako, blagor ljudstvu, čigar Bog je Gospod. Davidova hvalnica. Povzdigoval te bom, moj Bog, o Kralj, slavil bom tvoje ime na vekov veke. Vsak dan te bom slavil, hvalil bom tvoje ime na vekov veke. Velik je Gospod in zelo hvaljen, njegova veličina je nedoumljiva. Rod za rodom bo slavil tvoja dela, tvoja mogočna dela bodo oznanjali. O sijaju slave tvojega veličastva, o tvojih čudežih bom premišljal. O moči tvojih strašnih del bodo govorili, pripovedoval bom o tvojih velikih dejanjih. Spomin na tvojo veliko dobroto bodo izrekali, zaradi tvoje pravičnosti bodo vriskali. Milostljiv in usmiljen je Gospod, počasen v jezi in velik v dobroti. Gospod je dober do vsakega, njegovo usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli. Gospod, zahvaljevala se ti bodo vsa tvoja dela, tvoji zvesti te bodo slavili. O slavi tvojega kraljestva bodo govorili, o tvoji mogočnosti bodo pripovedovali, da dajo spoznati človeškim sinovom tvoja mogočna dela, slavo sijaja tvojega kraljestva. Tvoje kraljestvo je kraljestvo vseh vekov, tvoje vladarstvo skozi vse rodove. Gospod je zanesljiv v vseh svojih besedah, dobrotljiv v vseh svojih delih. Gospod podpira vse, ki padajo, vzdiguje vse, ki so upognjeni. Oči vseh čakajo nate, ti jim daješ hrano ob pravem času; odpiraš svojo roko in tešiš željo vsemu živemu. Gospod je pravičen na vseh svojih poteh, dobrotljiv v vseh svojih delih. Gospod je blizu vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v zvestobi. Izpolni željo svojih častilcev, usliši njihovo klicanje in jih reši. Gospod varuje vse, ki ga ljubijo, vse krivičnike pa bo pokončal. Moja usta naj govorijo Gospodovo hvalnico, vse meso naj slavi njegovo sveto ime na vekov veke. Aleluja! Hvali, moja duša, Gospoda. Hvalil bom Gospoda v svojem življenju, igral bom svojemu Bogu, dokler bom bival. Ne zaupajte knezom, sinu človekovemu, pri katerem ni rešitve. Ko njegov duh odide, se vrne v svojo zemljo, tisti dan propadejo njegovi načrti. Blagor mu, komur je Bog Jakobov v pomoč in je njegovo upanje v Gospodu, njegovem Bogu, ki je naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, ki varuje zvestobo na veke, ki pomaga do pravice zatiranim, daje kruha lačnim; Gospod osvobaja jetnike. Gospod odpira oči slepim, Gospod vzdiguje upognjene, Gospod ljubi pravične. Gospod varuje tujce, podpira siroto in vdovo, pot krivičnikov pa izkrivlja. Gospod bo kraljeval na veke, tvoj Bog, o Sion, od roda do roda. Aleluja! Aleluja! Zakaj dobro je prepevati našemu Bogu, zakaj prijeten je, hvalnica je primerna. Gospod je graditelj Jeruzalema, zbira Izraelove pregnance, on, ki zdravi potrte v srcu in obvezuje njihove rane; on, ki zvezdam določa število, vsem daje imena. Velik je naš Gospod in silen v moči, za njegovo razumnost ni števila. Gospod podpira ponižne, krivičnike ponižuje do zemlje. Zapojte Gospodu zahvalo, igrajte našemu Bogu na citre. On zagrinja nebo z oblaki, zemlji pripravlja dež, pusti, da poganja trava po gorah. On daje njen živež živini, mladim vranom, ki kličejo. S silo konja nima veselja, moževe mečnice mu niso po volji. Gospodu so po volji takšni, ki se ga bojijo, ki pričakujejo njegovo dobroto. Slávi, Jeruzalem, Gospoda, hvali svojega Boga, Sion! Zakaj utrdil je zapahe tvojih vrat, blagoslovil je tvoje sinove v tvoji sredi. Naklanja mir tvojim mejam, s srčiko pšenice te nasičuje. Svoj izrek pošilja na zemljo, hitro teče njegova beseda. Sneg daje kakor volno, kakor pepel siplje slano. Svoj led meče kakor drobtine; kdo more obstati pred njegovim mrazom? Pošlje svojo besedo, in jih odtaja, svojemu vetru veli, da piha, vode stečejo. Jakobu sporoča svoje besede, Izraelu svoje zakone in sodbe. Ni storil tako nobenemu narodu; njegovih sodb niso spoznali. Aleluja! Aleluja! Hvalite Gospoda z nebes, hvalite ga na višavah! Hvalite ga, vsi njegovi angeli, hvalite ga, vse njegove vojske! Hvalita ga, sonce in luna, hvalite ga, vse svetle zvezde! Hvalite ga, nebes nebesa, ve vode, ki ste nad nebom! Naj hvalijo ime Gospodovo, zakaj on je ukazal, in bili so ustvarjeni. Postavil jih je za vselej, na veke, dal je zakon, ki ne preide. Hvalite Gospoda z zemlje, morske pošasti in vse globine; ogenj in toča, sneg in megla, viharni veter, ki izpolnjuje njegovo besedo; gore in vsi griči, sadno drevje in vse cedre; zveri in vsa živina, laznina in krilate ptice; kralji zemlje in vsa ljudstva, knezi in vsi vladarji na zemlji; mladeniči in mladenke, starčki in dečki! Naj hvalijo ime Gospodovo, zakaj le njegovo ime je vzvišeno, njegovo veličastvo je nad zemljo in nebom. Vzdignil je rog svojemu ljudstvu, hvalnico za vse njegove zveste, za Izraelove sinove, za ljudstvo, ki mu je blizu. Aleluja! Aleluja! Pojte Gospodu novo pesem, njegovo hvalnico v zborih zvestih! Izrael naj se veseli v njem, ki ga je naredil, sinovi sionski naj se radujejo v svojem Kralju. Naj hvalijo njegovo ime s plesom, na boben in citre naj mu igrajo. Zakaj Gospodu je po volji njegovo ljudstvo, ponižne venča z zmago. Zvesti naj vriskajo od veselja v njegovi slavi, naj vriskajo na svojih ležiščih. V njihovem grlu naj bodo Božji slavospevi in dvorezni meči v njihovi roki, da se maščujejo nad narodi, da kaznujejo ljudstva; da njihove kralje vklenejo v okove, njihove odličnike v železne verige; da izvršijo nad njimi napisano sodbo, to je čast za vse njegove zveste. Aleluja! Aleluja! Hvalite Boga v njegovem svetišču, hvalite ga na nebesnem svodu njegove moči! Hvalite ga v njegovih silnih delih, hvalite ga zaradi obilja njegove veličine! Hvalite ga z glasom roga, hvalite ga s harfo in citrami; hvalite ga z bobnom in plesom, hvalite ga s strunami in flavto; hvalite ga na cimbale zvočne, hvalite ga na cimbale doneče! Vse, kar diha, naj hvali Gospoda. Aleluja! Pregovori Salomona, sina Davidovega, kralja Izraelovega: Za spoznavanje modrosti in vzgoje, za razumevanje razumnih izrekov, za sprejemanje vzgoje k dojemljivosti, pravičnosti, razsodnosti in poštenosti, da bi dajali preprostim previdnost, mladeniču znanje in preudarnost. Poslušal jih bo modri in povečal izobrazbo, razumni bo pridobil izvedenost, da bo razumel pregovor in rek, besede modrih in njihova dognanja. Strah Gospodov je začetek znanja, modrost in vzgojo zaničujejo bedaki. Poslušaj, sin moj, vzgojo svojega očeta, ne zametuj nauka svoje matere. Kajti ljubek venec bosta tvoji glavi, ogrlici tvojemu vratu. Sin moj, če te grešniki zavajajo, se jim ne vdaj. Če pravijo: »Pojdi z nami, prežímo na kri! Postavimo nedolžnemu zasedo brez razloga! Pogoltnimo jih žive, kakor podzemlje, cele, kakor se pogrezajo v jamo! Našli bomo vsakršno dragoceno imetje, napolnili svoje hiše s plenom. Vrzi svoj žreb v naši sredi, naj bo ena mošnja nam vsem!« Sin moj, ne hodi z njimi na pot, zadrži svojo nogo pred njihovo stezo. Kajti njihove noge drve v hudobijo, hite prelivat kri. Zaman se namreč razpenja mreža pred očmi vseh ptičev: tako oni prežijo na lastno kri, postavljajo zasedo lastnemu življenju. Takšne so poti vsakogar, ki utrgava, utržek jemlje življenje svojemu lastniku. Modrost se oglaša zunaj, na trgih povzdiguje svoj glas, na stekališču ulic kliče, na vhodu, pri mestnih vratih izreka svoje izreke: »Doklej boste, prostaki, ljubili prostaštvo? Posmehljivci ljubijo posmeh, norci sovražijo spoznanje! Obrnite se k mojemu opominu, glejte, točila vam bom svojega duha, razodevala vam bom svoje besede. Ker sem klicala, pa ste se branili, iztezala svojo roko, pa se nihče ni zmenil, in ste zavrgli vse moje nasvete in niste sprejeli mojega opomina, se bom tudi jaz smejala vaši pogubi, se posmehovala, ko pride vaš strah, ko pride vaš strah kakor ujma, in pridrvi vaša poguba kakor vihar, ko prideta nad vas stiska in nadloga. Tedaj me bodo klicali, pa ne bom odgovorila, koprneli bodo po meni, pa me ne bodo našli. Zato, ker so sovražili spoznanje in niso marali strahu Gospodovega, se ne menili za moje nasvete, odklonili vsak moj opomin, zato bodo uživali sadove svojega ravnanja, se sitili po svojih načrtih. Kajti upornost bo ugonobila prostake, lahkomiselnost bo pokončala norce. Kdor pa me posluša, bo prebival na varnem, miren bo in se ne bo bal hudega.« Sin moj, če sprejemaš moje izreke in hraniš pri sebi moje zapovedi, tako da tvoje uho posluša modrost, da nagibaš svoje srce k razumnosti, da, če kličeš razsodnost, daješ svoj glas razumnosti, če jo iščeš kakor srebro, jo odkopavaš kakor zaklade, tedaj boš razumel strah Gospodov in boš dosegel spoznanje Boga. Kajti Gospod daje modrost, iz njegovih ust prihajata spoznanje in razumnost. Iskrenim pripravlja uspeh, ščit je tem, ki hodijo v popolnosti. Takó pazi na steze pravice, varuje pot svojih zvestih. Tedaj boš razumel pravičnost in pravico, poštenost in sleherno dobro pot. Kajti modrost pride v tvoje srce, spoznanje bo všeč tvoji duši. Preudarnost te bo varovala, razumnost te bo ohranjala. Obvarovala te bo slabe poti, ljudi, ki govore varljivo, ki zapuščajo prave poti, da hodijo po temačnih poteh, ki se veselijo zlih dejanj, se radujejo zlobnih prevar, ki so njihove poti izkrivljene in blodijo po svojih stezah. Obvarovala te bo tuje ženske, tujke, ki gladi s svojim govorjenjem, ki zapušča izvoljenca svoje mladosti, ki pozablja na zavezo svojega Boga. Kajti njena hiša se pogreza k smrti, njene steze k pokojnim. Nihče, ki hodi k njej, se ne vrne in ne doseže poti v življenje. Zato hôdi po poteh dobrih, drži se poti pravičnih. Kajti iskreni bodo prebivali v deželi, popolni bodo ostali v njej, hudobne pa bodo iztrebili iz dežele, varljivce bodo iztrgali iz nje. Sin moj, ne pozabi mojega nauka, tvoje srce naj se drži mojih zapovedi. Kajti pomnožile ti bodo število dni in let življenja in srečo. Dobrota in zvestoba naj te ne zapustita, priveži si ju okrog vratu, zapiši ju na tablo svojega srca. Tako boš našel milost in dobro dojemljivost pri Bogu in pri ljudeh. Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj. Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze. Ne imej sam sebe za modrega, boj se Gospoda in varuj se hudega. To bo zdravilo za tvoje telo, poživilo za tvoje kosti. Části Gospoda s svojim imetjem, s prvinami vseh svojih pridelkov. Tvoje žitnice bodo polne hrane, tvoje kadi bodo prekipevale od mošta. Ne zametuj, sin moj, Gospodove vzgoje, njegov opomin naj ti ne bo nadležen. Kajti kogar Gospod ljubi, ga opominja in mu hoče dobro kakor oče sinu. Blagor človeku, ki najde modrost, možu, ki si pridobi razumnost. Kajti pridobiti njo je bolje kakor pridobiti srebro, njen sad je boljši od zlata. Dragocenejša je kakor biseri, nobena tvoja želja ji ni enakovredna. Dolgo življenje je v njeni desnici, v njeni levici sta bogastvo in čast. Njene poti so prijetne poti, vse njene steze so mirne. Drevo življenja je tem, ki se je oprimejo, kdor se je drži, je srečen. Gospod je z modrostjo postavil zemljo, z razumnostjo utrdil nebo, z njegovim znanjem se odpirajo pravodovja in oblaki spuščajo roso. Sin moj, to dvoje naj ti ne uide izpred oči, ohrani strumnost in preudarnost. Tvoji duši bosta življenje, tvojemu vratu okras. Tedaj boš varno hodil po svoji poti, tvoja noga se ne bo spotikala. Kadar boš legel, se ne boš bal, kadar boš ležal, bo tvoje spanje sladko. Ne boš se bal presenetljivega strahu, da bi prišlo opustošenje krivičnikov. Kajti Gospod bo tvoje zaupanje, varoval bo tvojo nogo pred zanko. Ne odklanjaj dobrote potrebnemu, če je v tvoji moči, da jo izkažeš. Ne reci svojemu bližnjemu: »Pojdi in pridi nazaj, jutri ti bom dal,« če to imaš. Ne snuj hudega zoper svojega bližnjega, ko zaupno prebiva pri tebi. Ne prepiraj se z nikomer brez vzroka, če ti ni storil nič žalega. Ne zavidaj nasilnemu človeku, ne ubiraj nobene njegove poti. Kajti odpadnik se gnusi Gospodu, z iskrenimi pa je zaupen. Gospodovo prekletstvo je v krivičnikovi hiši, bivališče pravičnih pa blagoslavlja. Kakor se posmehljivcem posmehuje, tako ponižnim daje milost. Modri podedujejo čast, norce povzdiguje sramota. Poslušajte, otroci, očetovo vzgojo, prisluhnite, da spoznate razumnost. Kajti dajem vam dobro izobrazbo, ne zapuščajte mojega nauka. Tudi jaz sem bil sin svojemu očetu, nežen in edinec pred obličjem svoje matere. Učil me je in mi govoril: »Tvoje srce naj se drži mojih besed, izpolnjuj moje zapovedi in boš živel. Pridobivaj si modrost, pridobivaj si razumnost, ne pozabi je in ne odvračaj se od izrekov mojih ust. Ne zapusti je, pa te bo varovala, ljubi jo, pa te bo ohranjala. Začetek modrosti je: pridobivaj si modrost, z vsem svojim imetjem si pridobivaj razumnost. Povzdiguj jo in te bo povišala, prinesla ti bo čast, če jo boš objemal. Dala ti bo ljubek venec na glavo, podarila ti bo sijajno krono.« Poslušaj, sin moj, in sprejemaj moje izreke, pomnožila se ti bodo leta življenja. Pokazal sem ti pot modrosti, te vodil po pravih stezah. Ko boš hodil, tvoj korak ne bo utesnjen, ko boš hitel, se ne boš spotaknil. Drži se vzgoje, nikar je ne zapuščaj, hrani jo, saj je tvoje življenje. Na stezo krivičnikov ne hodi, ne stopaj na pot hudobnih. Ogni se je, ne stopaj nanjo, odvrni se od nje in pojdi mimo. Kajti ne zaspijo, če koga ne oškodujejo, spanec beži od njih, če koga ne izpodnesejo. Saj jedo kruh krivice, pijejo vino nasilja. Steza pravičnih je kakor svit zore, ki se vedno bolj sveti do polnega dne. Pot krivičnih pa je kakor tema, nič ne vedo, ob kaj se bodo spotaknili. Sin moj, pazi na moje besede, nagni svoje uho k mojim izrekom. Naj ti ne uidejo izpred oči, hrani jih v svojem srcu. Kajti življenje so temu, ki jih najde, zdravje celemu njegovemu telesu. Z vso skrbjo varuj svoje srce, kajti iz njega izvira življenje. Odpravi od sebe izkrivljenost ust, oddalji od sebe popačenost ustnic. Tvoje oči naj gledajo naravnost, tvoje trepalnice naj bodo naravnane predte. Izravnaj stezo svojih nog, vse tvoje poti naj bodo utrjene. Ne odstopaj ne na desno ne na levo, odvrni svojo nogo od hudega. Sin moj, pazi na mojo modrost, nagni svoje uho k moji razumnosti, da boš skrbel za preudarnost in bodo tvoje ustnice ohranjale spoznanje. Kajti ustnice tujke cedijo med, njena usta so bolj božajoča kot olje. Njen konec pa je grenek kakor pelin, oster kakor dvorezen meč. Njene noge se spuščajo k smrti, njeni koraki se pogrezajo v podzemlje. Poti življenja ne izravnava, da njene steze blodijo, ne spoznava. Zdaj me torej, sinovi, poslušajte, ne odstopajte od izrekov mojih ust. Tvoja pot naj gre daleč od nje, ne približuj se vratom njene hiše, da ne boš dajal drugim svoje časti, svojih let krutemu, da se ne bodo tujci sitili s tvojim premoženjem, v hiši tujca s tvojimi napori, ti pa boš nazadnje stokal, ko boš izčrpal svoje meso in svoje telo. Govoril boš: »Kako da sem sovražil vzgojo in je moje srce zaničevalo opomin, da nisem poslušal glasu svojih učiteljev, ne nagnil ušesa k svojim vzgojiteljem, še tik preden sem se znašel v vsem hudem sredi zbora in skupnosti?« Pij vodo iz svojega vodnjaka, studenčnico iz svojega studenca. Naj se tvoji zbiralniki raztekajo naokrog, vodna korita na trge. Naj bodo samo tvoji, naj ne bodo tvoji in obenem tuji. Naj bo blagoslovljen tvoj vrelec, razveseljuj se z ženo svoje mladosti. Ljubka košuta in mila srna! Njena čustva naj te vsak čas opajajo, bodi vedno zamaknjen v njeno ljubezen. Zakaj bi, sin moj, blodil za tujo, objemal prsi tujke? Kajti Gospod ima pred očmi človekove poti, opazuje vse njegove steze. Krivičnika ujamejo njegove krivde, zadrgne se z vezmi svojega greha. Umrl bo, ker ni sprejel vzgoje, izgubljen bo zaradi svoje velike bednosti. Sin moj, če si sprejel poroštvo za svojega bližnjega, dal svojo roko za tujca, se zavezal z izreki svojih ust, se ujel z izreki svojih ust, tedaj stori to, sin moj, in reši se, ker si prišel v roke svojega bližnjega: pojdi, trepetaj in priganjaj svojega bližnjega. Ne dovoljuj spanja svojim očem, ne počitka svojim trepalnicam. Reši se kakor gazela iz roke, kakor ptica iz ptičarjeve roke. Pojdi k mravlji, lenuh, glej njene poti in postani moder. Kajti nima poveljnika ne nadzornika ne vladarja, vendar si poleti pripravlja hrano, si ob žetvi nabira živež. Lenuh, doklej boš spal, kdaj se boš vzdignil iz svojega spanja? Malo boš spal, malo dremal, malo držal roke križem in počival: in siromaštvo pride k tebi kakor klatež, pomanjkanje kakor oboroženec. Podel človek, ničev mož je, kdor hodi okrog z izkrivljenimi usti. Mežika z očmi, drobi z nogami, kaže s prsti. Kuje hudobijo v svojem izprijenem srcu, seje prepire vsak čas. Zato bo v trenutku prišla njegova poguba, v hipu se bo zrušil in ne bo zdravila. Šest reči sovraži Gospod, sedem se jih gnusi njegovi duši: prevzetne oči, lažniv jezik in roke, ki prelivajo nedolžno kri, srce, ki kuje zle naklepe, noge, ki se spuščajo v tek za hudobijo, kriva priča, ki govori laži, in kdor seje prepire med brate. Izpolnjuj, sin moj, zapoved svojega očeta, ne zametuj nauka svoje matere. Priklepaj ju vedno na svoje srce, pripenjaj si ju okrog vratu. Kadar hodiš, naj te vodi, kadar spiš, naj te varuje, kadar se zbudiš, naj se pogovarja s teboj. Kajti zapoved je svetilka in nauk je luč, vzgojni opomini so pot življenja, da te obvarujejo pred ženo bližnjega, pred gladkim jezikom tujke. Ne poželi njene lepote v svojem srcu, naj te ne ujame s svojimi trepalnicami, kajti samski vlačugi zadostuje kos kruha, poročena žena pa ugrabi dragoceno življenje. Mar lahko kdo nastrga žerjavice v svoje naročje, ne da bi mu zgorela obleka? Mar lahko kdo hodi po žerjavici, ne da bi si ožgal noge? Tako kdor hodi k ženi svojega bližnjega: kdor koli se je dotakne, ne ostane brez kazni. Ne zaničujejo tatu, ki krade, da bi potešil svoje poželenje, ker je lačen. Vendar mora zasačeni povrniti sedemkratno, dati mora vse imetje svoje hiše. Kdor prešuštvuje z ženo, nima pameti, kdor dela to, si uničuje življenje. Nakopava si udarce in zaničevanje, njegova sramota ne bo izbrisana. Kajti moževa jeza gori in ne bo prizanesel na dan maščevanja, ne bo se ozrl na nobeno odškodnino, ne bo odnehal, čeprav boš kopičil darila. Sin moj, varuj moje izreke, hrani v sebi moje zapovedi. Pazi na moje zapovedi, da boš živel, na moj nauk kakor na zenico svojega očesa. Priveži si jih na prste, zapiši jih na tablo svojega srca. Reci modrosti: »Ti si moja sestra,« »Znanka!« kliči razumnosti, da te obvaruje tuje ženske, tujke, ki gladi s svojim govorjenjem. Kajti pri oknu svoje hiše, skozi rešetko sem pogledal, pa sem videl med preprostimi, prepoznal med mladeniči fantiča brez pameti: stopil je v ulico okrog vogala in šel proti njeni hiši. V mraku, v večernem času, sredi noči in teme. In glej, ženska mu pride naproti, napravljena kot vlačuga in osvajalka src. Živahna je in izzivajoča, njene noge ne vzdržijo doma. Zdaj je na ulici zdaj na trgu, na vsakem vogalu zalezuje. Objame ga in ga poljubi, upre svoj obraz in mu reče: »Mirovno daritev sem bila dolžna, danes sem izpolnila svojo zaobljubo. Zato sem ti šla naproti, da te povabim, in sem te našla. Postlala sem si posteljo z blazinami, s pisanimi pregrinjali iz egiptovskega platna. Odišavila sem si ležišče z miro, aloo in cimetom. Pridi, pijva naslade do jutra, uživajva v ljubezni. Kajti moža ni doma, odšel je na daljno pot. S seboj je vzel mošnjo denarja, o polni luni pride domov.« Premoti ga s svojim zavzetim prigovarjanjem, spelje ga s svojimi gladkimi ustnicami. Takoj gre za njo, kakor gre vol v zakol, kakor bedak stopica k privezi. Dokler ji puščica ne razpara jeter, ko ptica prileti na vabo, ne spozna, da gre za njeno življenje. Zdaj torej, sinovi, poslušajte me, pazite na izreke mojih ust. Tvoje srce naj ne zaide na njene poti, naj ne zablodi na njene steze. Kajti veliko jih je, ki jih je ranjene zavrgla, številne so vse njene žrtve. V njeni hiši so poti v podzemlje, spuščajo se v smrtne hrame. Mar ne kliče modrost, ne povzdiguje razumnost svojega glasu? Postavila se je na vhod v trdnjavo, na cesto, na stičišče vseh poti. Pri vratih, v ustju mesta, na vhodu k vratom kliče: »Možje, vas kličem, moj klic je namenjen človeškim otrokom. Razumite, prostaki, previdnost, norci, spametujte se. Poslušajte, ker govorim o vzvišenih rečeh, svoje ustnice odpiram za to, kar je prav. Moja usta govore resnico, krivica je gnusoba mojim ustnicam. Vsi izreki mojih ust so pravi, v njih ni nič zvijačnega ali izkrivljenega. Vsi so razvidni razumnemu, pristni tem, ki so našli spoznanje. Sprejmite raje mojo vzgojo kakor srebro, spoznanje raje kakor čisto zlato. Kajti modrost je boljša od biserov, nobena želja ji ni enakovredna. Jaz, modrost, dajem stanovanje previdnosti, vzdržujem spoznanje preudarnosti. Strah Gospodov sovraži hudobijo, prevzetnost, napuh, hudobno pot in hinavska usta sovražim. Pri meni sta svèt in uspeh, pri meni sta razumnost in moč. Po meni kraljujejo kralji, oblastniki določajo pravico. Po meni poveljujejo veljaki, po meni so imenitni vsi pravični sodniki. Ljubim té, ki me ljubijo, kateri me iščejo, me najdejo. Pri meni so bogastvo in čast, trajno imetje in pravičnost. Moj sad je boljši kot zlato in kot čisto zlato, moj pridelek je boljši kot izbrano srebro. Hodim po poti pravičnosti, po sredi stezá pravice, da oskrbujem svoje ljubljence z imetjem in polnim njihove zakladnice.« Gospod me je imel v začetku svojih poti, pred svojimi pradavnimi deli. Bila sem zasnovana od vekomaj, od začetka, preden je bila zemlja. Bila sem spočeta, ko še ni bilo pravodovja, ko še ni bilo zbiralnikov, polnih vodá. Preden so bile utrjene gore, pred hribi sem bila spočeta, ko še ni naredil zemlje in pokrajin, ne prvine prahu sveta. Ko je pripravljal nebo, sem bila tam, ko je zarisoval obzorje nad pravodovjem, ko je zgoraj krepil oblake in utrjeval zbiralnike pravodovja, ko je postavljal morju njegovo mejo, da vode ne prestopijo njegovega obrežja, ko je zarisoval temelje zemlje, sem kot njegov ljubljenček bila ob njem, se veselila dan za dnem, se ves čas igrala pred njim. Igrala sem se na njegovem zemeljskem krogu in moje veselje je bilo pri človeških otrocih. Zdaj torej, otroci, poslušajte me! Blagor tem, ki se drže mojih poti. Poslušajte vzgojo in bodite modri, nikar je ne zametujte. Blagor človeku, ki me posluša, bedi dan za dnem pri mojih vratih in čaka na pragu mojih duri. Kajti kdor me najde, najde življenje in prejme milost od Gospoda. Kdor pa me zgreši, rani svojo dušo, vsi, ki me sovražijo, ljubijo smrt. Modrost si je naredila hišo, izklesala si je sedem stebrov. Zaklala je svojo živino, namešala svojega vina in pogrnila svojo mizo. Razpošilja svoje dekle in kliče na križiščih utrjenega mesta: »Kdo je preprost? Naj pride sem!« Temu, ki pogreša razumnost, pravi: »Pridite, jejte moj kruh, pijte vino, ki sem ga namešala.« Pustite prostake, da boste živeli, stopajte po poti razumnosti. Kdor vzgaja posmehljivca, si nakopava sramoto, kdor opominja krivičnika, se omadežuje. Ne opominjaj posmehljivca, da te ne bo sovražil, opominjaj modrega, da te bo ljubil. Poúči modrega in bo še modrejši, pojasni pravičnemu in bo pomnožil znanje. Začetek modrosti je strah Gospodov, spoznanje svetih je razumnost. Kajti po meni se ti pomnožijo dnevi, se ti podaljšajo leta življenja. Če si moder, si zase moder, če pa se posmehuješ, boš sam trpel. Gospa norost je živahna, prostaška in ničesar ne ve. Sedi pri vhodu svoje hiše na prestolu utrjenega mesta in vabi mimoidoče, ki hočejo naprej po svoji poti: »Kdo je preprost? Naj pride sem!« Temu, ki pogreša razumnost, pravi: »Ukradena voda je sladka, skriven kruh je dober.« Ta pa ne spozna, da so tam pokojni, njeni gostje so v globinah podzemlja. Salomonovi pregovori. Moder sin razveseljuje očeta, nori sin pa je žalost svoje matere. Krivični zakladi nič ne koristijo, pravičnost pa rešuje smrti. Gospod ne pusti, da bi stradal pravični, zavrača pa pohlep krivičnih. Lena roka pripravlja revščino, roka pridnih bogatí. Kdor poleti spravlja, je dojemljiv sin, kdor ob žetvi dremlje, je sramoten sin. Glavo pravičnega bo pokril blagoslov, usta krivičnih pa nasilje. Spomin na pravičnega bo blagoslovljen, ime krivičnih bo strohnelo. Kdor je modrega srca, sprejema zapovedi, kdor je bedastih ustnic, se ugonablja. Kdor hodi v popolnosti, hodi varno, kdor pa izkrivlja svoje poti, bo razkrinkan. Kdor mežika z očmi, si zadaja bolečino, kdor je bedastih ustnic, se ugonablja. Usta pravičnega skrivajo vir življenja, usta krivičnih pa nasilje. Sovraštvo zbuja prepire, ljubezen pa pokriva vse napake. Na ustnicah razumnega počiva modrost, šiba za hrbet človeka brez pameti. Modri hranijo spoznanje, usta bedaka pa bližnjo pogubo. Imetje je bogatemu močna trdnjava, revščina siromakom poguba. Zaslužek pravičnega priteka za življenje, dohodek krivičnega pa za greh. Kdor se drži vzgoje, potuje v življenje, kdor zapušča opomin, zablodi. Kdor skriva sovraštvo, je lažnivih ustnic, kdor pa izreče žaljivko, je norec. Kjer je veliko besed, ne manjka greha, kdor je dojemljiv, pa brzda svoje ustnice. Jezik pravičnega je izbrano srebro, srce krivičnih je komajda kaj. Ustnice pravičnega jih hranijo veliko, bedaki pa mrjo, ker jim manjka razumnost. Gospodov blagoslov bogatí, pehanje ne doda ničesar. Kakor je norec vesel, da počenja hudobijo, tako je modrec vesel, da je moder. Strah krivičnika pride nadenj, željo pravičnih izpolni. Krivičnik premine, kakor gre mimo vihar, pravični pa stoji na trajnem temelju. Kar je kis za zobe in kar je dim za oči, je lenuh za tiste, ki ga najamejo. Strah Gospodov podaljšuje dni življenja, leta krivičnikov pa se krajšajo. Zaupanje pravičnih je veselo, pričakovanje krivičnih pa propade. Gospodova pot je obramba popolnemu in poguba tem, ki delajo húdo. Pravični se nikdar ne premakne, krivični pa ne bodo prebivali v deželi. Usta pravičnega bodo poganjala modrost, hinavski jezik pa bo izruvan. Ustnice pravičnega izražajo dobrohotnost, usta krivičnih pa prevare. Goljufiva tehtnica je Gospodu gnusoba, pravična utež pa mu je všeč. Kamor je prišel napuh, je prišla tudi sramota, modrost pa prebiva s skromnimi. Popolnost vodi iskrene, pokvarjenost ugonablja varljivce. Bogastvo ne koristi na dan jeze, pravičnost pa rešuje smrti. Pravičnost ravna popolnemu njegovo pot, krivični pa v svoji krivičnosti propade. Pravičnost rešuje iskrene, varljivci pa se ujamejo v lastne spletke. Ko krivičnik umre, propade njegovo pričakovanje, zaupanje v bogastvo propade. Pravični se reši iz stiske, krivični pa stopi na njegovo mesto. Brezbožnež pogublja svojega bližnjega z usti, pravični pa se rešujejo s spoznanjem. Mesto se raduje sreče pravičnih, nad pogubo krivičnih pa vriska. Blagoslov iskrenih povzdiguje mesto, usta krivičnih pa ga podirajo. Kdor je brez pameti, zaničuje svojega bližnjega, razumen mož pa molči. Kdor hodi kot obrekovalec, izdaja skrivnost, kdor je zanesljivega duha, skriva besedo. Kjer ni izvedenosti, ljudstvo propada, kjer je veliko svetovalcev, je blaginja. Kdor je porok za tujca, zaide v težave, kdor pa ne mara poroštva, živi mirno. Ljubezniva žena prinaša čast, močni prinašajo bogastvo. Dober človek dela dobro sam sebi, kruti pa muči sam sebe. Krivični pripravlja goljufiv zaslužek, kdor seje pravičnost, pa resnično plačilo. Kdor se drži pravičnosti, gre v življenje, kdor se poganja za krivico, hiti v smrt. Kdor je izkrivljenega srca, je Gospodu gnusoba, kdor hodi brezgrajno, mu je všeč. Hudobnež gotovo ne ostane brez kazni, rod pravičnih pa se reši. Zlat obroček v prašičjem rilcu je lepa ženska brez okusa. Pravični lahko pričakujejo le srečo, krivične čaka jeza. Eden razsiplje in še bogatí, drugi stiska čez mero, pa leze v revščino. Kdor je radodaren, bo sit, kdor daje piti, bo napojen. Kdor zadržuje žito, ga ljudstvo preklinja, blagoslov pa je nad glavo tega, ki ga prodaja. Kdor si prizadeva za dobro, si pridobiva naklonjenost, kdor pa snuje hudobijo, ga bo zadela. Kdor zaupa v svoje bogastvo, propade, pravični pa poganjajo kakor zelenje. Kdor žali svojo hišo, dobi v delež veter, bedak bo hlapec modremu. Sad pravičnega je drevo življenja, duše pridobiva, kdor je moder. Glej, pravični je v zemlji poplačan, koliko bolj, kdor je krivičen in grešen! Kdor ljubi vzgojo, ljubi spoznanje, kdor sovraži opomin, ostane surovež. Kdor je dober, prejme milost od Gospoda, snovalca naklepov pa obsoja. Nihče se ne bo uveljavil s krivico, korenina pravičnih pa se ne premakne. Vrla žena je krona svojemu možu, ostudna pa je kakor trohnoba v njegovih kosteh. Misli pravičnih iščejo pravico, izvedenost krivičnih pa prevaro. Besede krivičnih prežijo na kri, usta iskrenih pa življenja rešujejo. Krivičniki bodo propadli in jih ne bo več, hiša pravičnih pa bo stala. Človeka hvalijo zaradi njegove dojemljivosti, kdor je spačenega srca, bo zaničevan. Na boljšem je, kdor je skromen, pa krije svoje potrebe, kot pa tisti, ki je ugleden, pa mu manjka kruha. Pravični skrbi za svojo živino, srce krivičnih pa je kruto. Kdor obdeluje svojo zemljo, ima kruha do sitega, kdor se poganja za prazne reči, ostane brez razumnosti. Krivičnikovo poželenje je jama pogubljenih, korenika pravičnih pa daje sad. Hudobnež se zaplete z grehom svojih ustnic, pravični pa se reši iz stiske. Vsak se pošteno siti s sadovi svojih ust, delo človekovih rok se mu povrača. Bedaku se njegova pot zdi prava, modri pa posluša nasvet. Bedak takoj pokaže svojo jezo, pametni pa prikriva žalitev. Kdor govori resnico, izpričuje pravico, kriva priča pa prevaro. Kdor govori lahkomiselno, prebada kakor meč, jezik modrih pa ozdravlja rane. Poštene ustnice veljajo za vselej, varljiv jezik le za trenutek. V srcu teh, ki kujejo hudobijo, bo razočaranje, pri teh, ki snujejo mir, pa bo veselje. Pravičnega ne zadene nič hudega, krivični pa so polni gorja. Lažnive ustnice so Gospodu gnusoba, všeč pa so mu tisti, ki si prizadevajo za resnico. Previden človek skriva svoje spoznanje, srce norcev pa razglaša lastno bedaštvo. Roka pridnih bo vladala, lena bo na prisilnem delu. Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje. Pravični pusti, da ga njegov bližnji poučuje, pot krivičnih pa jih zapeljuje. Lenuh ne ujame svojega plena, priden človek pa dragoceno imetje. Na stezi pravičnosti je življenje, smer steze ni smrt. Moder sin uboga očeta, posmehljivec pa ne posluša svarila. Vsak pošteno uživa sadove svojih ust, duša varljivcev uživa nasilje. Kdor pazi na svoja usta, ohranja življenje, kdor pa razteza svoje ustnice, mu grozi poguba. Lenuh hoče, a je brez volje, volja pridnih pa se izpolni. Pravični sovraži lažnivo besedo, krivični pa povzroča zadrege in sramoto. Pravičnost varuje pot popolnega, krivičnost pokončuje grešnika. Nekdo se dela bogatega, pa nima ničesar, drugi se dela ubogega, pa ima veliko imetje. Bogastvo je odkupnina za človekovo življenje, ubožec pa ne čuti grožnje. Luč pravičnih veselo gori, svetilka krivičnih pa bo ugasnila. Puhloglavec z ošabnostjo povzroča prepir, pri teh, ki sprejemajo nasvet, pa je modrost. Na hitro pridobljeno imetje se manjša, kdor pa ga zbira po malem, ga veča. Pričakovanje, ki se oddaljuje, stiska srce, upanje, ki prihaja, pa je drevo življenja. Kdor zametuje besedo, se zadolžuje, kdor pa upošteva zapoved, je poplačan. Nauk modrega je vrelec življenja, da se ogne zankam smrti. Dobrohotna dojemljivost pridobiva naklonjenost, pot varljivcev pa se vleče. Previdni dela vse s spoznanjem, norec pa raztresa bedaštvo. Krivičnikov poslanec pada v hudobijo, glasnik resnice pa prinaša zdravje. Kdor zavrača vzgojo, uživa revščino in sramoto, kdor pa upošteva opomin, si pridobiva ugled. Izpolnjena želja je prijetna duši, zato je ogibati se hudega norcem gnusoba. Kdor hodi z modrimi, bo moder, kdor se druži z norci, bo propadel. Grešnike preganja hudobija, pravične nagrajuje dobrota. Dobri zapušča dediščino sinovom svojih sinov, grešnikovo imetje pa je shranjeno za pravičnega. Veliko živeža daje krčevina revnih, marsikdo pa jo zapravi s krivičnostjo. Kdor prizanaša šibi, sovraži svojega sina, kdor pa ga ljubi, ga zgodaj vzgaja. Pravični jé in se nasiti, trebuh krivičnih pa ostaja lačen. Pametna žena zida svojo hišo, bedasta pa jo podira s svojimi rokami. Kdor hodi v iskrenosti, se boji Gospoda, kdor izkrivlja svoje poti, ga zaničuje. V bedakovih ustih je bahaška šiba, modre pa varujejo njihove ustnice. Kjer ni volov, so jasli prazne, kjer je močan vol, je pridelek velik. Zvesta priča ne laže, kriva priča pa izreka laži. Posmehljivec išče modrost, pa je ni, razumnemu pa je spoznanje lahko. Pojdi proč od norega človeka, saj nisi srečal razumnih ustnic. Modrost previdnega je v tem, da razume svojo pot, bednost norcev pa je prevara. Bedake zasmehuje greh, med iskrenimi pa vlada dobrohotnost. Srce pozna grenkobo svoje duše, tujec ne more prodreti v njegovo veselje. Hiša krivičnih se podre, šotor iskrenih pa razcvete. Marsikatera pot se zdi človeku prava, njen konec pa so poti smrti. Srce začne boleti tudi od smeha, konec veselja je žalost. Odpadnik se bo nasičeval s sadom svojih poti, dober človek pa s sadovi tega, kar je v njem. Preprosti verjame vsaki besedi, previdni pa pazi na svoje korake. Modri se boji in se ogiblje hudega, norec dela prestopke in zaupa vase. Kdor je nagle jeze, dela bedarijo, preudaren človek pa se obvladuje. Prostaki so dobili v delež bedo, previdni pa se venčajo s spoznanjem. Hudobni bodo klonili pred poštenimi, krivični pred vrati pravičnega. Revež je zoprn celo svojemu bližnjemu, prijatelji bogatega pa so številni. Kdor zaničuje svojega bližnjega, propada, kdor je usmiljen z reveži, je srečen. Mar ne blodijo, kateri kujejo zlo? Kateri kujejo srečo, pa uživajo dobroto in zvestobo. Vsak trud prinaša dobiček, beseda na ustnicah pa le pomanjkanje. Krona modrih je njihovo bogastvo, beda norcev je njihovo bedaštvo. Poštena priča rešuje življenja, kriva izreka laži. V strahu Gospodovem je trdno zaupanje, svojim sinovom daje zatočišče. Strah Gospodov je vrelec življenja, da se človek ogne zankam smrti. Številen narod je kralju v ponos, izumiranje ljudstva je oblastniku v padec. Kdor je počasen za jezo, kaže veliko razsodnost, kdor je nagle jeze, povzdiguje bedaštvo. Zdravo srce je telesu življenje, ljubosumje pa je trohnoba v kosteh. Kdor zatira siromaka, sramoti njegovega stvarnika, časti ga, kdor je usmiljen z revežem. Krivični propade v svoji nadlogi, pravični je varen celo v svoji smrti. Modrost počiva v srcu razumnega, sredi norcev pa se da spoznati. Pravičnost povzdiguje narod, greh je sramota ljudstvom. Kraljeva dobrota spremlja dojemljivega služabnika, sramotnega pa njegova jeza. Mil odgovor pomirja togoto, žaljiva beseda pa zbuja jezo. Jezik modrih podarja spoznanje, usta norcev izlivajo bedaštvo. Gospodove oči so v slehernem kraju, opazujejo hudobne in dobre. Zdravje jezika je drevo življenja, napaka v njem je rana v duhu. Bedak zavrača očetovo vzgojo, kdor pa pazi na opomin, je previden. Hiša pravičnega je veliko zavetje, v prihodku krivičnika pa je ogroženost. Ustnice modrih trosijo spoznanje, srce norcev pa ni zanesljivo. Daritev krivičnih je Gospodu gnusoba, molitev iskrenih pa mu je všeč. Krivičnikova pot je Gospodu gnusoba, ljubi pa tega, ki se poteguje za pravičnost. Huda kazen bo zadela tega, ki zapusti pravo pot, kdor sovraži opomin, bo umrl. Podzemlje in brezno sta Gospodu pred očmi, koliko bolj pa srca človeških otrok. Posmehljivec ne mara tega, ki ga opominja, zato ne hodi k modrim. Veselo srce jasní obraz, v ranjenem srcu je duša potrta. Srce razumnega išče spoznanje, usta norcev mulijo bedaštvo. Potrtemu so vsi dnevi žalostni, veselo srce pa ima stalno gostijo. Boljše je uboštvo v strahu Gospodovem kakor veliko bogastvo v pehanju. Boljša je zelenjavna jed, kjer je ljubezen, kakor pitan vol, kjer je sovraštvo. Jezljiv človek izzove prepir, potrpežljivi pa pomiri spor. Lenuhova pot je kakor trnova živa meja, steza iskrenih pa je uglajena. Moder sin razveseljuje očeta, nori človek zaničuje svojo mater. Bedaštvo je veselje temu, ki nima razumnosti, pameten človek pa hodi naravnost. Kjer ni posvetovanja, se načrti izjalovijo, kjer je veliko svetovalcev, se uresničijo. Človek ima veselje z odgovorom svojih ust, kako dobrodejna je beseda o pravem času. Steza življenja vodi dojemljivega navzgor, da se ogne podzemlju, ki je spodaj. Gospod ošabnim podira hišo, vdovi pa utrjuje mejo. Hudobni naklepi so Gospodu gnusoba, prijazni izreki mu ugajajo. Kdor utrgava, ogroža svojo hišo, kdor sovraži podkupnino, bo živel. Srce pravičnega premisli, preden odgovori, usta krivičnih točijo hudobije. Gospod je daleč od krivičnih, sliši pa molitev pravičnih. Svetloba oči razveseljuje srce, dobra novica poživlja kosti. Uho, ki posluša opominjanje življenja, bo prebivalo med modrimi. Kdor zavrača vzgojo, zametuje svojo dušo, kdor pa sprejema opomin, bogati srce. Strah Gospodov je šola modrosti, pred častjo hodi ponižnost. Človekovi so preudarki v srcu, Gospodov pa odgovor z jezika. Človeku se zde vse njegove poti čiste, Gospod pa preizkuša duhove. Gospodu priporočaj svoja dela in tvoji načrti se bodo uresničili. Gospod usmerja vsakega k njegovemu plačilu, tudi krivičnika k dnevu bridkosti. Vsak ošabnež je Gospodu gnusoba, gotovo ne ostane brez kazni. Z dobroto in zvestobo se očiščuje krivda, s strahom Gospodovim pa se človek ogiba hudega. Če so človekove poti Gospodu všeč, pomiri z njim tudi njegove sovražnike. Bolje je imeti malo po pravici kakor veliko bogastvo po krivici. Človekovo srce načrtuje svojo pot, a Gospod vodi njegove korake. Božji izrek je na kraljevih ustnicah, njegova usta se ne motijo v sodbi. Pravična tehtnica in skodelici so Gospodova last, njegovo delo so vse uteži v skrinjici. Krivična dejanja so kraljem gnusoba, kajti s pravičnostjo se utrjuje prestol. Poštene ustnice so kraljem všeč, ljubijo tega, ki govori resnico. Kraljeva jeza je glasnik smrti, a moder mož jo pomiri. V jasnem kraljevem obličju je življenje, njegova naklonjenost je kakor oblak pomladnega dežja. Pridobiti si modrost je bolje kot zlato, pridobiti si razumnost je več vredno ko srebro. Pot iskrenih se ogiba hudega, kdor pazi na svojo pot, si ohrani življenje. Pred razsulom hodi napuh, pred padcem ošabnost duha. Bolje je biti krotek s ponižnimi kakor deliti plen z ošabnimi. Kdor je dojemljiv za besedo, najde srečo, blagor mu, ki zaupa v Gospoda. Kdor je modrega srca, velja za razumnega, kdor je sladkih ustnic, povečuje izobrazbo. Dojemljivost je vir življenja za tega, ki jo ima, vzgoja bedakov je bedaštvo. Srce modrega dela njegova usta dojemljiva, povečuje izobrazbo na njegovih ustnicah. Prijazni izreki so satovje medu, sladki za dušo in zdravi za kosti. Marsikatera pot se človeku zdi prava, njen konec pa so poti smrti. Delavčev tek dela zanj, kajti njegova usta ga priganjajo. Podel človek sprošča hudobijo, na njegovih ustnicah je kakor žgoč ogenj. Spletkarski človek povzroča prepir, obrekovalec razdvaja prijatelje. Nasilen človek zavaja svojega bližnjega, zapeljuje ga na pot, ki ni dobra. Kdor poveša oči, misli na spletke, kdor stiska ustnice, je že zagrešil hudobijo. Sivi lasje so častna krona, najti jo je na poti pravičnosti. Potrpežljiv človek je boljši kakor junak, gospodar nad svojim duhom boljši kakor osvajalec mesta. Žreb se meče v naročje, vsaka njegova odločitev pa prihaja od Gospoda. Boljši je zalogaj suhega kruha v miru kakor hiša, polna mesa, v prepiru. Dojemljiv hlapec bo gospodar ostudnemu sinu, dediščino bo delil z brati. Plavž je za srebro, peč je za zlato, srca pa preizkuša Gospod. Hudobnež rad prisluhne varljivim ustnicam, lažnivec rad posluša zloben jezik. Kdor žali reveža, sramoti njegovega stvarnika, kdor se veseli pogube drugih, ne ostane brez kazni. Krona starih so otrok otroci, slava otrok so njihovi očetje. Bedastemu ne pristoji slovesen govor, plemenitemu človeku še manj lažnivo govorjenje. Drag kamen je dar v očeh njegovega lastnika, kamor koli se obrne, je dojemljiv. Kdor prikriva prekršek, išče ljubezni, kdor ga z besedo podvaja, ločuje prijatelje. Razumnega bolj prizadene grožnja kakor sto udarcev norca. Hudobnež išče le upor, krut sel bo poslan proti njemu. Bolje je srečati medvedko, oropano mladičev, kakor norca v njegovi bednosti. Kdor vrača húdo za dobro, mu húdo ne odide iz hiše. Začeti prepir je kakor odjeziti vodo, opústi pravdo, preden se sproži. Kdor oprošča krivega in kdor obsoja pravičnega, oba sta gnusoba Gospodu. Čemú denar v norčevi roki? Da si kupi modrost, če pa nima razuma? Prijatelj ljubi v vsakršnih časih in brat se izkaže v stiski. Kdor je brez razuma, daje roko, sprejema poroštvo za svojega bližnjega. Kdor ljubi pregreho, ljubi prepir, kdor povišuje svoja vrata, išče razdejanja. Kdor je zvijačnega srca, ne bo našel sreče, kdor je lažnivega jezika, bo padel v hudobijo. Kdor rodi norca, mu bo v žalost, oče bedaka ne bo imel veselja. Veselo srce podarja zdravje, potrt duh pa suši kosti. Krivičnik sprejema podkupnino iz naročja, da prevrača poti pravice. Modrost je pred obličjem razumnega, norčeve oči pa so na koncu sveta. Ponoreli sin je v žalost svojemu očetu, grenkoba svoji materi. Ni pošteno denarno kaznovati pravičnega, tepsti plemenite ni primerno. Kdor brzda svoje besede, ljubi spoznanje, kdor je mirnega duha, je razumen človek. Tudi bedak velja za modrega, kadar molči, za razumnega, kadar drži svoje ustnice zaprte. Kdor se hoče spreti, išče pretvezo, prepira se ob vsaki priložnosti. Norec ne išče veselja v razumnosti, temveč v razkazovanju svojega srca. Kadar pride krivica, pride tudi prezir, s sramoto pride zaničevanje. Besede človekovih ust so globoka voda, izvir modrosti je narasel hudournik. Ni pošteno držati s krivičnim, pravičnega tlačiti v pravdi. Norčeve ustnice se spuščajo v prepir, njegova usta izzivajo udarce. Norcu so njegova usta v pogubo, njegove ustnice so past za njegovo življenje. Podpihovalčeve besede so kakor slaščice, lezejo v notranjost telesa. Kdor je malomaren pri svojem delu, je brat podiralcu. Gospodovo ime je utrjen stolp, pravični se zateka vanj in je na varnem. Imetje je bogatemu močna trdnjava, kakor visoko obzidje v njegovo obrambo. Človekovo srce se povzdiguje pred padcem, ponižnost stopa pred častjo. Kdor vrača besedo, preden sliši, je to bedaštvo, v sramoto mu je. Človekov duh prenaša telesno bolečino, a kdo bo vzdignil potrtega duha? Razumno srce si pridobiva spoznanje, uho modrih išče spoznanje. Darilo odpira človeku pot, pripelje ga pred veljake. V pravdi ima prvi prav, potem pride njegov nasprotnik in ga preizkuša. Prepire končuje žreb, ta odloča med močnimi. Užaljen brat je hujši kot utrjeno mesto, prepiri so kakor grajski zapah. Vsak želodec se siti s sadovi svojih ust, siti se s pridelkom svojih ustnic. Smrt in življenje sta v oblasti jezika, kdor ga rad uporablja, bo jedel njegov sad. Kdor je našel ženo, je našel nekaj dobrega, prejel je milost od Gospoda. Revež govori milo, bogatin odgovarja trdo. Kdor ima mnogo prijateljev, se mora izpriditi, toda obstaja prijatelj, ki je bolj vdan kakor brat. Boljši je revež, ki hodi v svoji popolnosti, kakor kdor je zvijačnih ustnic in norec. Kjer ni spoznanja, ni dobrega čuta, kdor je zaletavih nog, greši. Človekovo bedaštvo spodnaša njegovo pot, njegovo srce pa se jezi na Gospoda. Bogastvo pridobiva veliko prijateljev, siromaka pa njegov prijatelj zapušča. Kriva priča ne ostane brez kazni, kdor govori laži, se ne reši. Mnogi se potegujejo za naklonjenost plemenitih, vsak je prijatelj radodarnemu človeku. Reveža sovražijo vsi njegovi bratje, toliko bolj se mu oddaljujejo njegovi prijatelji: sledi njihovim izrekom, njim pa ne. Kdor pridobiva razsodnost, ljubi svoje življenje, kdor pazi na razumnost, najde srečo. Kriva priča ne ostane brez kazni, kdor govori laži, se pogubi. Norec ni vreden rahločutja, še manj hlapec, da bi gospodoval nad veljaki. Človekova dojemljivost zadržuje njegovo jezo, šteje si v čast, da spregleda žalitev. Kraljeva jeza je kakor besnenje leva, njegova naklonjenost pa kakor rosa na travi. Ponoreli sin je svojemu očetu v pogubo, ženski prepiri so stalno kapljanje dežja. Hiša in imetje sta dediščina po očetih, dojemljiva žena pa je od Gospoda. Lenoba spodnaša v mrtvilo, kdor je omahljive volje, bo lačen. Kdor se drži zapovedi, varuje svoje življenje, kdor zaničuje njegove poti, umre. Kdor je usmiljen s siromakom, posoja Gospodu, povrnil mu bo njegovo delo. Vzgajaj svojega sina, saj je upanje, tvoja duša naj se ne prevzdigne, da bi ga izročil smrti. Srdit človek nosi kazen, kajti če posreduješ, še kaj dodaš. Poslušaj nasvet in sprejemaj vzgojo, da boš nekoč postal moder. V človekovem srcu je veliko načrtov, uresniči pa se Gospodov sklep. Kar je zaželeno pri človeku, je njegova dobrota, boljši je revež kakor lažnivec. Strah Gospodov vodi v življenje, kdor se siti z njim, bo spal, nič hudega ga ne zadene. Lenuh spusti svojo roko v skledo, a je ne more prinesti k svojim ustom. Udari posmehljivca in preprosti bo postal previden, opomni razumnega in bo pridobil spoznanje. Kdor grdo ravna z očetom in preganja mater, je ostuden in ogaben sin. Nehaj, sin moj, poslušati vzgojo, pa boš zablodil od razumnih izrekov. Podla priča se posmehuje pravici, usta krivičnih goltajo sprevrženost. Obsodbe so pripravljene za posmehljivce, udarci za hrbte norcev. Posmehljivec je vino, razgrajač je opojna pijača, kdor se omamlja z njima, ne bo postal moder. Kraljeva jeza je kakor besnenje leva, kdor ga razjezi, izgubi življenje. Človeku je v čast, če odstopi od pravde, norec pa se spušča v spore. Lenuh noče jeseni orati, išče ob žetvi, pa nič ni. Nasvet je v človekovem srcu globoka voda, razumen človek ga zajame. Marsikdo sreča človeka, ki je dober, kdo pa najde človeka, ki je zvest? Pravični hodi v svoji popolnosti, blagor njegovim otrokom za njim. Kralj, ki sedi na sodnem stolu, s pogledom preiskuje vsako hudobijo. Kdo more reči: »Moje srce je čisto, prost sem svojega greha?« Dvojna utež in dvojna mera, oboje je Gospodu gnusoba. Že otrok razodeva s svojimi dejanji, ali je njegovo delo čisto in iskreno. Uho, ki posluša, in oko, ki gleda, oboje je naredil Gospod. Ne ljubi spanja, da ne obubožaš, imej oči odprte, siti se s kruhom. »Slabo je, slabo,« pravi kupec, ko si izbaranta, tedaj se hvali. Zlato in veliko biserov je nekaj, dragoceno imetje pa so razumne ustnice. Vzemi mu obleko, če je bil porok za tujca, rubi ga kakor tujca. Sladek je človeku prisleparjeni kruh, nato pa so njegova usta polna peska. S posvetovanjem utrjuješ načrt, z izvedenostjo dobiš bitko. Kdor hodi kot obrekljivec, izdaja skrivnost, ne imej opravka z jezikavcem. Kdor preklinja svojega očeta in svojo mater, mu bo svetilka ugasnila sredi noči. V začetku na hitro pridobljena dediščina pozneje nima blagoslova. Ne reci: »Povrnil bom húdo.« Zaupaj v Gospoda in pomagal ti bo. Dvojna utež je gnusoba Gospodu, goljufiva tehtnica ni dobra. Gospod vodi človekove korake, smrtnik pa, mar razume svojo pot? Past je za človeka, če izusti: »Posvečeno,« in šele nato preudarja, kaj je obljubil. Moder kralj razgrinja krivične in kroži po njih z mlatilnim kolesom. Človekov duh je Gospodova svetilka, preiskuje sleherni del telesa. Dobrota in zvestoba obdajata kralja, ki z dobroto utrjuje svoj prestol. Ponos mladeničev je njihova moč, čast starcev siva glava. Modrice in rane očiščujejo zlo in udarci notranjost srca. Králjevo srce je v Gospodovi roki kakor vodni prekopi, usmerja ga, kamor mu je ljubo. Človeku se zdi vsaka njegova pot pravilna, Gospod pa preizkuša srca. Držati se pravičnosti in pravice je Gospodu ljubše kakor daritev. Vzvišene oči in napuhnjeno srce, svetilka krivičnih je greh. Zamisli pridnega prinašajo vedno dobiček, kdor je zaletav, pa je vedno v pomanjkanju. Zakladi, nabrani z lažnivim jezikom, so razpuhtela sapa teh, ki iščejo smrt. Nasilje krivičnih odnese nje same, ker se branijo delati, kar je prav. Pot nasilnega človeka je ovinkasta, ravnanje iskrenega vodi naravnost. Bolje je prebivati v kotu na strehi kakor s prepirljivo ženo v skupnem domu. Krivičnikova duša privošči húdo, njegov bližnji ne najde usmiljenja pri njem. Če je posmehljivec kaznovan, preprosti postane moder, če je dojemljiv za modrega, pridobi spoznanje. Pravični dojema krivičnikovo hišo, ki potiska krivičnike k hudobiji. Kdor si zatiska uho pred reveževo tožbo, bo tudi sam vpil, pa ne bo uslišan. Skriven dar pomirja jezo, darilo v naročje velik srd. Ravnati pravično je pravičnemu veselje in poguba hudodelcem. Človek, ki zaide s poti dojemljivosti, bo počival v zboru pokojnih. Kdor ljubi veselje, bo obubožal, kdor ljubi vino in mazilno olje, ne bo obogatel. Krivični je odkupnina za pravičnega, prevarljivec za iskrene. Bolje je prebivati v pusti deželi kakor s prepirljivo in jezljivo ženo. Dragocen zaklad in olje sta v hiši modrega, ponorel človek ju pogoltne. Kdor se poganja za pravičnostjo in dobroto, najde življenje, pravičnost in čast. Modri se povzpne v mesto junakov in poruši trdnjavo, ki se je nanjo zanašalo. Kdor pazi na svoja usta in svoj jezik, bo svoje življenje obvaroval stiske. Ošabnež, predrznež, posmehljivec je njegovo ime, kdor nastopa z objestno ošabnostjo. Lenuha ubija njegovo nagnjenje, ker se njegove roke branijo dela. Ves dan se predaja svojemu nagnjenju, pravični pa daje in ne stiska. Daritev krivičnih je gnusoba, še bolj, če darujejo s slabim namenom. Kriva priča bo propadla, kdor je ubogljiv, govori za vselej. Krivičen človek zakrkne svoj obraz, iskreni pa utrjuje svoje poti. Ni modrosti ne razumnosti ne svéta nasproti Gospodu. Konj je pripravljen za dan boja, a zmaga prihaja od Gospoda. Dobro ime je boljše kakor veliko bogastvo, priljubljenost je boljša od srebra in zlata. Bogati in revni se srečujeta, Gospod je naredil oba. Previdni opazi zlo in se skrije, prostaki rinejo naprej in se poškodujejo. Nasledek ponižnosti je strah Gospodov, bogastvo, čast in življenje. Lovilne pasti so na poti izprijenega, kdor pazi na svoje življenje, se jih na daleč ogiblje. Vzgajaj otroka primerno njegovi poti, tudi ko se postara, ne bo krenil z nje. Bogati ukazuje revežem, kdor si izposodi, je hlapec upniku. Kdor seje krivico, žanje izgubo, poganjek njegove jeze bo usahnil. Kdor je prijaznih oči, bo blagoslovljen, ker daje revežu od svojega kruha. Spôdi posmehljivca, pa bo izginil prepir, konec bo pravdanja in žalitev. Ljubitelj čistega srca in prijaznih ustnic ima za prijatelja kralja. Gospodove oči ohranjajo vse spoznanje, besede prevarljivca ovrže. Lenuh pravi: »Lev je zunaj, sredi trga me bo ubil.« Usta tujk so globoka jama, na kogar se Gospod jezi, pade vanjo. V otrokovem srcu je zakoreninjeno bedaštvo, vzgojna šiba ga spravi iz njega. Kdor stiska reveža, da sam bogatí, bo dajal bogatemu, da bo sam obubožal. Nagni svoje uho in poslušaj besede modrih, nastavi svoje srce za moje spoznanje. Kajti prijetne ti bodo, če jih boš ohranil v svojih prsih, če se bodo vse utrdile na tvojih ustnicah. Da bo tvoje zaupanje v Gospodu, jih danes dam spoznati tudi tebi. Mar ti jih nisem napisal trideset z nasveti in s spoznanjem, da ti pokažem pristnost resničnih izrekov, da boš vračal resnične izreke temu, ki te pošilja! Ne odiraj reveža, ker je reven, ne stiskaj ubožca pri mestnih vratih. Kajti Gospod bo branil njihovo pravdo, vzel bo življenje tistim, ki jih odirajo. Ne druži se z jezljivim človekom, nikar ne hodi s togotnim, da se ne navadiš njegovih poti in ne ujameš zanke za svoje življenje. Ne bodi med tistimi, ki segajo v roko, med tistimi, ki jamčijo za dolgove. Če ne boš imel s čim plačati, zakaj bi ti jemali posteljo izpod tebe! Ne prestavljaj starega mejnika, ki so ga postavili tvoji očetje. Si videl človeka, ki je bil spreten pri svojem delu? Pred kralji bo stal, ne bo stal pred mračnjaki. Kadar sedeš k obedu z veljakom, dobro premisli, koga imaš pred seboj. Nastavi si nož na grlo, če si velik jedec. Ne želi si njegovih slaščic, to je zapeljiva jed. Ne trudi se za bogastvo, odnehaj po svoji razsodnosti. Komaj ga obletiš z očesom, ga že ni več, ker si naredi peruti kakor orel, ki zleti proti nebu. Ne jej kruha pri tistem, ki ima hudoben pogled, ne žêli si njegovih slaščic. Kajti on je kakor samovoljen preračunljivec: »Jej in pij,« ti pravi, a njegovo srce ni s teboj. Zalogaj, ki si ga pojedel, boš izbruhnil in zavrgel tebi namenjene lepe besede. Ne govori ušesom norca, ker bo preziral tvoje dojemljive besede. Ne prestavljaj starega mejnika in ne hodi na polje sirot. Kajti njihov rešitelj je močan, branil bo njihovo pravdo proti tebi. Nagibaj svoje srce k vzgoji, svoja ušesa k razumnim izrekom. Ne odteguj vzgoje otroku, če ga boš udaril s šibo, ne bo umrl. Udariš ga s šibo, njegovo dušo pa rešiš podzemlja. Sin moj, če bo tvoje srce modro, bo z menoj vred veselo tudi moje srce. Moje prsi se bodo radovale, kadar bodo tvoje ustnice govorile spodobno. Tvoje srce naj ne zavida grešnikom, temveč naj se vedno boji Gospoda. Tako si boš zagotovil prihodnost, tvoje upanje se ne bo izjalovilo. Poslušaj, sin moj, in bodi moder, stopaj po poti svojega srca. Ne bodi med popivači vina, ne med požeruhi mesa. Kajti pijanec in požeruh obubožata, zaspanec se oblači v cunje. Poslušaj svojega očeta, ki ti je dal življenje, ne zaničuj svoje matere, ko se postara. Pridobivaj si resnico in je ne prodajaj, modrost in vzgojo in razumnost. Oče pravičnega bo imel veliko radost, kdor ima modrega otroka, se ga bo veselil. Naj se veselita tvoj oče in tvoja mati, naj se raduje tvoja porodnica. Zaupaj mi, sin moj, svoje srce, tvoje oči naj imajo rade moje poti. Kajti vlačuga je globoka jama, tujka je ozek vodnjak. V zasedi preži kakor ropar in množi odpadnike med ljudmi. Kdo ima gorje, kdo žalovanje? Kdo prepire, kdo skrbi? Kdo udarce brez potrebe, kdo motne oči? Tisti, ki se zadržujejo pri vinu in hodijo pokušat zamešano pijačo. Ne glej vina, kako se rdeči, kako se iskri v kozarcu, se gladko pretaka. Naposled piči kakor kača, brizgne strup kakor gad. Tvoje oči bodo gledale čudno, tvoje srce bo govorilo zmedeno. Tak boš kakor človek, ki leži sredi morja, kakor tisti, ki sedi na vrhu jambora: »Bíli so me, pa me ni bolelo, tepli so me, pa nisem čutil, kdaj se zbudim, da ga spet poiščem!« Ne zavidaj hudobnim ljudem, ne želi si biti med njimi. Kajti njihovo srce misli na ropanje, njihove ustnice govore o nasilju. Modrost zida hišo, razumnost jo utrjuje. Spoznanje polni shrambe z vsem dragocenim in žlahtnim imetjem. Moder mož je obdarjen z mogočnostjo, človek spoznanja krepi moč. Kajti bitko boš dobil z izvedenostjo, zmaga je v velikem številu svetovalcev. Modrost je za bedaka previsoka, pri mestnih vratih ne odpira svojih ust. Kdor snuje hudobijo, se imenuje nosilec naklepov. Snovanje bedaka je greh, posmehljivec je gnusoba ljudem. Če obupuješ na dan preizkušnje, je tvoja moč majhna. Rešuj tiste, ki jih vlečejo v smrt, brani te, ki se opotekajo proti morišču. Če boš rekel: »Glej, tega človeka ne poznamo!« mar ta, ki tehta srca, ne bo tega opazil? Ta, ki te ohranja pri življenju, pozna vse in vrača človeku po njegovem delu. Jej med, sin moj, ker je dober, čisto strd, ki je sladka tvojemu grlu. Tako je modrost prijetna tvoji duši, če jo najdeš, poskrbiš za prihodnost, tvoje upanje se ne bo izjalovilo. Ne zalezuj kot krivičnik prebivališča pravičnega, ne razdiraj njegovega ležišča. Kajti sedemkrat pade pravični in spet vstane, krivični pa se spotikajo v hudobijo. Če tvoj sovražnik pade, se nikar ne vesêli, če se spotakne, naj se tvoje srce ne raduje. Da ne bo videl Gospod in bo hudo v njegovih očeh, odvrnil bo svojo jezo od njega. Ne jezi se zaradi hudobnežev, ne zavidaj krivičnikom. Kajti hudobnež nima prihodnosti, svetilka krivičnikov bo ugasnila. Boj se Gospoda, sin moj, in kralja, in z uporniki se ne druži. Kajti hipoma pride od njiju poguba in kdo ve za padec, ki ga pripravljata! Tudi te so od modrih. Ni dobro, ozirati se v sodbi na osebo. Kdor pravi krivičnemu: »Ti imaš prav!« tega kolnejo ljudstva, ga sovražijo narodi. Tem pa, ki grajajo, gre dobro, blagoslov in sreča prihajata nadnje. Na ustnice poljublja, kdor odgovarja z iskrenimi besedami. Pripravi si delo zunaj, priskrbi si ga na polju, potem si ustvari dom. Ne pričaj na slepo proti svojemu bližnjemu, da bi zavajal s svojimi ustnicami. Ne govori: »Kakor je on storil meni, tako storim jaz njemu, vsakemu povrnem po njegovem delu!« Šel sem mimo polja lenega moža, mimo vinograda malomarnega človeka. In glej, ves je bil zaraščen s koprivami, trnje je prekrivalo njegovo površje, njegova kamnita ograja je bila razdrta. Gledal sem in si vzel k srcu, opazoval sem in sprejel nauk: Malo boš spal, malo dremal, malo držal roke križem in počival; in siromaštvo pride k tebi kakor klatež, pomanjkanje kakor oboroženec. Tudi to so Salomonovi pregovori, ki so jih prepisali možje Judovega kralja Ezekíja. Bogu je v čast, če kaj prikriva, kraljem pa je v čast, če kaj odkrijejo. Nebo v višino, zemlja v globino in srce kraljev nimajo dna. Odstrani žlindro iz srebra, pa bo zlatar imel kovino. Odstrani krivičnika izpred kralja, pa se bo njegov prestol utrdil s pravico. Ne bahaj se pred kraljem, ne postavljaj se na mesto veljakov. Kajti boljše je, da ti reko: »Pomakni se naprej!« kakor da te odrivajo nazaj pred imenitnim, ki so ga videle tvoje oči. Ne spuščaj se prehitro v pravdo, da ne boš nazadnje v zadregi, če te tvoj bližnji sramotno ovrže. S svojim bližnjim se pravdaj za svojo pravico, skrivnosti drugega pa ne razkrivaj, da te ne bo osramotil, ko bo izvedel, in se ti obrekovanje ne povrne. Zlata jabolka v srebrnih koških so besede, izrečene o pravem času. Zlat uhan z dragocenim obeskom je moder vzgojitelj za poslušno uho. Kakor snežen hlad v času žetve je zanesljiv sel tistemu, ki ga pošilja, tako poživlja dušo svojega gospodarja. Oblak in veter brez dežja je človek, ki se hvali s praznimi obljubami. Potrpežljivost pomiri sodnika, mil jezik stre kost. Če si našel med, ga jej zmerno, da se ga ne boš prenajedel in ga izbruhal. Poredko zahajaj v hišo svojega bližnjega, da se te ne naveliča in te ne zasovraži. Kij, meč in ostra puščica je človek, ki priča po krivem proti svojemu bližnjemu. Majav zob, izpahnjena noga je varljiv zaupnik v času stiske. Ropar oblačila v mrzlem dnevu, kis na rano, to je pevec pesmi potrtemu srcu. Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti kruha, če je žejen, mu daj piti vode. Tako mu boš zbiral žerjavico na glavo in Gospod ti bo povrnil. Severni veter prinaša deževje, hinavski jezik pa jezen obraz. Bolje je prebivati v kotu na strehi kakor s prepirljivo ženo v skupnem domu. Hladna voda žejnemu človeku je dobra novica iz daljne dežele. Skaljen studenec, izgubljen izvirek je pravični, ki klone pred krivičnim. Jesti veliko medu ni dobro, preiskovati težke reči je slava. Razdejano mesto brez obzidja je človek, ki se ne obvlada. Kakor sneg poletju in kakor dež ob žetvi, tako se čast ne spodobi norcu. Kakor vrabec, ki leta, kakor lastovka, ki se spreletava, tako kletev brez razloga nikdar ne dospe. Konju bič, oslu nagobčnik, norcem pa šibo po hrbtu. Ne odgovarjaj norcu po njegovem bedaštvu, da mu še sam ne postaneš enak. Odgovarjaj norcu po njegovem bedaštvu, da se ne bo zdel sam sebi moder. Odseka si noge in pije nasilje, kdor pošilja naročila po norcu. Mlahave so goleni pod hromim, pregovor pa v ustih norcev. Kakor kdor zavije kamen v pračo, tak je, kdor izkaže norcu čast. Trn se zabode v roko pijancu, pregovor pa v usta norcev. Pravdač pripeljuje za pričo kogar koli, najema norca in najema mimoidoče. Kakor se pes vrača k svojemu izbljuvku, tako norec ponavlja svojo bedarijo. Si videl človeka, ki se je sam sebi zdel moder? Več upanja je za norca kakor zanj. Lenuh pravi: »Lev je na poti, lev je med cestami.« Vrata se vrtijo na svojem tečaju, lenuh na svoji postelji. Lenuh spusti svojo roko v skledo, a je preslab, da bi jo ponesel k svojim ustom. Lenuh se sam sebi zdi modrejši kakor sedem pametnih, ki ugovarjajo. Kakor kdor zgrabi psa za ušesa, je mimoidoči, ki se vtika v tuj spor. Kakor blaznež, ki strelja puščice, strelice in smrt, tak je človek, ki vara svojega bližnjega in pravi: »Saj sem se le šalil.« Ko poidejo drva, ogenj ugasne, ko ni podpihovalca, preneha prepir. Oglje je za žerjavico in drva za ogenj, prepirljivec pa za podžiganje spora. Podpihovalčeve besede so kakor slaščice, lezejo v notranjost telesa. Srebrilo iz žlindre, naneseno na lončeno posodo, so žareče ustnice s hudobnim srcem. S svojimi ustnicami se sovražnik hlini, v svoji notranjosti pa snuje prevaro. Če milo govori, mu ne zaupaj, kajti v njegovem srcu je sedmero gnusob. Sovraštvo, ki se skriva pod hlimbo, bo pred množico razodelo svojo hudobijo. Kdor koplje jamo, pade vanjo, kdor vali skalo, se zvali nanj. Lažniv jezik sovraži svoje poražence, gladka usta pripravljajo pogubo. Ne hvali se z jutrišnjim dnem, ker ne veš, kaj današnji prinaša. Hvali naj te drug, ne tvoja usta, tujec, ne tvoje ustnice. Težak je kamen in breme je pesek, težja od obeh je bedakova jeza. Togota je kruta in jeza je prekipevajoča, a kdo vzdrži pred ljubosumnostjo! Boljši je očiten opomin kakor hlinjena ljubezen. Prijateljevi udarci so pošteni, sovražnikovi poljubi pa hinavski. Kdor je sit, tepta čisto strd, kdor je lačen, mu je vse grenko sladko. Kakor ptica, ki blodi daleč od svojega gnezda, tak je človek, ki zapusti svoj kraj. Srce se veseli olja in kadila in sladkosti prijatelja, izvirajoče iz življenjskega nasveta. Svojega prijatelja in prijatelja svojega očeta ne zapuščaj, da ti ob težkem dnevu ne bo treba hoditi v hišo svojega brata; boljši je bližnji sosed kakor oddaljeni brat. Bodi moder, sin moj, in razveseljuj moje srce, da bom zavrnil tistega, ki me bo sramotil z besedo. Previdni opazi zlo in se skrije, prostaki rinejo naprej in se poškodujejo. Vzemi mu obleko, če je bil porok za tujca, rubi ga kakor tujca. Kdor navsezgodaj pozdravlja svojega bližnjega na ves glas, se mu to šteje za kletev. Stalno kapljanje ob deževnem dnevu in prepirljiva žena sta si enaka: kdor jo ustavlja, ustavlja veter, njegova desnica srečuje olje. Železo se brusi z železom, človek brusi svojega bližnjega. Kdor goji smokvo, uživa njen sad, kdor varuje svojega gospodarja, je spoštovan. Kakor vodna gladina obrača obraz k obrazu, tako srce človeka k človeku. Podzemlje in kraj mrtvih nista nikdar sita, tudi človekove oči niso nikdar site. Kar je topilnik za srebro in plavž za zlato, to je človek za usta, ki mu prinašajo hvalo. Če bi stolkel bedaka s tolkačem v stopi med pšenom, bi se njegovo bedaštvo ne ločilo od njega. Skrbno pazi na obraze svoje drobnice, bodi s srcem pri čredah. Imetje namreč ni za zmeraj, niti krona ne gre iz roda v rod. Seno se odpelje in prikaže se otava, pospravi se trava z gora. Janjce imaš za obleko, nagrada polja so kozliči. Kozjega mleka je dovolj za tvojo hrano, za prehrano tvoje hiše in za življenje tvojih dekel. Krivični beži, čeprav ga nihče ne preganja, pravični pa je pogumen kakor levič. Zaradi razprtij v deželi se pogosto menjajo njeni veljaki, med razumnimi ljudmi pa dolgo vlada, kdor vzdržuje red. Obubožan gospodar, ki stiska reveže, je hudourniški naliv, ki ne prinaša kruha. Kateri zapuščajo postavo, hvalijo krivičnika, kateri se drže postave, se bojujejo proti njim. Hudobni ljudje ne razumejo pravice, kateri iščejo Gospoda, pa razumejo vse. Boljši je revež, ki hodi v svoji popolnosti, kakor človek, ki je na krivih poteh, četudi je bogat. Kdor se drži postave, je razumen sin, kdor se druži s požeruhi, dela sramoto svojemu očetu. Kdor povečuje svoje imetje z obrestmi in podražitvami, ga zbira za tistega, ki ima usmiljenje z revnimi. Kdor odvrača svoje uho, da ne posluša postave, je tudi njegova molitev gnusoba. Kdor zapeljuje iskrene na slabo pot, pade sam v svojo pogubo, popolni pa dosežejo srečo. Bogat človek se zdi sam sebi moder, a razumen revež ga razkrinka. Ko pravični slavijo zmago, je velik praznik, ko pa se povzdignejo krivični, se ljudje poskrijejo. Kdor prikriva svoje pregrehe, nima sreče, kdor pa jih prizna in jih opusti, doseže usmiljenje. Blagor človeku, ki je vedno v strahu, kdor pa zakrkne svoje srce, pade v hudobijo. Besneč lev in sestradan medved je krivičen vladar siromašnemu ljudstvu. Veljak brez razumnosti je velik izsiljevalec, kdor pa sovraži utrgavanje, bo dolgo živel. Človek, ki ga stiska krivda prelite človeške krvi, je na begu do groba; ne zaustavljajte ga! Kdor živi popolno, bo rešen, kdor pa je na krivih poteh, bo v hipu propadel. Kdor obdeluje svojo zemljo, se siti s kruhom, kdor pa se poganja za prazne reči, se siti z revščino. Kdor je pošten, bo užival velik blagoslov, kdor pa hoče hitro obogateti, ne bo brez kazni. Ni dobro, ozirati se na osebo, zaradi zalogaja kruha se bo mož uprl. Lakomnik hiti, da bi obogatel, pa ne ve, da pride nadenj pomanjkanje. Kdor človeka opominja, se nazadnje bolj prikupi, kakor kdor gladi z jezikom. Kdor krade očetu in materi ter pravi: »To ni greh!« je tovariš ubijalcu. Lakomnik izziva prepir, kdor pa zaupa v Gospoda, ima vsega v obilju. Kdor se zanaša na svojo pamet, je norec, kdor pa hodi z modrostjo, bo rešen. Kdor daje revnemu, ne bo trpel pomanjkanja, kdor pa si zapira oči pred njim, bo obsut s kletvami. Ko se vzdigujejo krivični, se ljudje poskrijejo, ko propadejo, se pomnožijo pravični. Človek, ki kljub opominom ostane trdovraten, se hipoma zruši in mu ni zdravila. Kadar uspevajo pravični, se ljudstvo veseli, kadar vlada krivični, ljudstvo zdihuje. Kdor ljubi modrost, razveseljuje svojega očeta, kdor pa se druži z vlačugami, zapravlja imetje. S pravičnostjo utrjuje kralj deželo, kdor pa dajatve izsiljuje, jo ugonablja. Mož, ki gladi svojega bližnjega, razpenja mrežo njegovim korakom. V grehu hudobnega človeka je zadrga, pravični pa se veseli in raduje. Pravični pozna pravice revnih, krivični pa ne razume spoznanja. Posmehljivci razburjajo mesto, modri pa pomirjajo jezo. Če se modri pravda z bedakom, ta besni ali se krohoče, a miru ni. Krvoločneži sovražijo popolnega, iskreni pa se zavzemajo zanj. Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti. Če vladar posluša lažnive besede, bodo vsi njegovi služabniki krivični. Revež in oderuh se srečujeta, Gospod razsvetljuje oči obema. Kralju, ki po pravici sodi reveže, je njegov prestol utrjen na veke. Šiba in opominjanje dosegata modrost, razpuščen otrok pa dela sramoto svoji materi. Ko vladajo krivični, se množi greh, pravični pa bodo videli njihov padec. Vzgajaj svojega sina, pripravljal ti bo počitek, z radostmi bo navdajal tvojo dušo. Brez videnja ljudstvo podivja, kdor se pa drži postave, je srečen. Hlapec se ne poboljša samo z besedami, čeprav jih razume, ne uboga. Si videl človeka, ki je bil hiter v besedah? Več upanja je za norca kakor zanj. Kdor od mladosti razvaja svojega hlapca, bo na koncu k temu prištet. Jezljiv človek povzroča prepir, hud togotnež velik greh. Ošabnost človeka ponižuje, ponižnega duha pa spremlja čast. Kdor drži s tatom, sovraži svoje življenje, sliši poziv, a ga ne gre naznanit. Strah pred človekom nastavlja zanko, kdor pa zaupa v Gospoda, bo obvarovan. Mnogi iščejo vladarjevo naklonjenost, a človekova pravica prihaja od Gospoda. Pravičnim je gnusoba hudoben človek, krivičnemu pa je gnusoba, kdor hodi po pravi poti. Besede Agúrja, Jakéjevega sina. Izrek. Govor tega moža: Utrujen sem, o Bog, utrujen, o Bog, in izčrpan. Kajti najbolj surov sem od ljudi in nimam človeške razumnosti. Nisem se učil modrosti, da bi imel spoznanje svetih. Kdo se je povzpel v nebo in se spustil nazaj, kdo je zbral veter v svoje pesti? Kdo je zajel vodo s plaščem, kdo je postavil zemlji vse meje? Kako mu je ime in kako je ime njegovemu sinu, ali veš? Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž. Za dvoje te prosim, ne odrekaj mi tega, preden umrem: Hinavščino in lažnive besede oddalji od mene, ne dajaj mi ne revščine ne bogastva, dodeljuj mi moj kos kruha, da te, presit, ne zatajim in ne rečem: »Kdo je Gospod?« ali da obubožan ne kradem in ne skrunim Božjega imena. Ne obrekuj služabnika pri njegovem gospodarju, da te ne prekolne in ne boš nosil krivde: rod, ki preklinja svojega očeta in ne blagoslavlja svoje matere, rod, ki se sam sebi zdi čist, pa ni očiščen svojih madežev, rod, ki ima ošabne oči in prevzetne trepalnice, rod, ki ima meče namesto zob in nože namesto kočnikov, da požira ubožce z zemlje, reveže izmed ljudi. Pijavka ima dve hčeri: »Daj! Daj!« Tri reči niso nikdar site, štiri nikdar ne reko »zadosti«: podzemlje in jalova maternica, zemlja ni nikdar sita vode in ogenj nikdar ne reče »zadosti!« Oko, ki zasramuje očeta in zaničuje materino pričakovanje, naj izkljujejo krokarji ob potokih, naj ga požro mladi orli. Tri reči se mi zde prečudovite, štirih ne morem dojeti: pot orla po nebu, pot kače po skalovju, pot ladje po odprtem morju in pot mladeniča z dekletom. Pot prešuštnice pa je taka: Uživa, potem si obriše usta in reče: »Nič hudega nisem storila.« Zaradi treh reči se trese zemlja, zaradi štirih ne more vzdržati: zaradi hlapca, ki postane kralj, in zaradi bedaka, ki je sit kruha, zaradi zoprne ženske, ki se omoži, in zaradi dekle, ki nasledi svojo gospodinjo. Štiri stvari so prav majhne na zemlji, vendar so modrejše od modrijanov: mravlje, nemočno ljudstvo, vendar si poleti pripravljajo živež, jazbeci, nejunaško ljudstvo, vendar si v pečini postavljajo bivališče, kobilice, ki nimajo kralja, vendar vzletajo v jatah, kuščarica, ki se opira z rokama, vendar prebiva v kraljevih palačah. Trije so, ki imajo lep korak, štirje, ki imajo lepo hojo: lev, junak med živalmi, ki se pred nikomer ne umakne, spodrecani petelin in kozel ter kralj na čelu svoje vojske. Če omahneš, ko si se povzdignil, in če kaj naklepaš, roko na usta: kajti kdor udarja po mleku, dobi maslo, kdor udarja po nosu, prelije kri, in kdor udarja po obrazu, izzove prepir. Besede Lemuéla, kralja, izrek, s katerim ga je vzgajala njegova mati. Kaj naj ti povem, sin moj, kaj, sin mojega naročja, kaj, sin mojih obljub! Ne dajaj svoje moči ženskam, ne svojih poti pogubnicam kraljev. Ne spodobi se kraljem, o Lemuél, ne spodobi se kraljem, da bi pili vino, ne oblastnikom želja po opojni pijači. Sicer bi pili in pozabljali postavo, prevračali bi pravico vseh ponižanih. Dajajte opojno pijačo umirajočemu, vino zagrenjenim v duši: naj pije in naj pozabi na svojo revščino, naj ne misli več na svoje trpljenje. Odpiraj svoja usta za mutca, za pravico vseh prizadetih. Odpiraj svoja usta, razsojaj pravično, brani ponižanega in ubožca. Vrlo ženo, kdo jo najde! Njena vrednost je daleč nad biseri. Srce njenega moža zaupa vanjo, povračila ne pogreša. Izkazuje mu dobroto in ne hudega vse dni svojega življenja. Skrbi za volno in lan in dela s pridnimi rokami. Je kakor trgovčeva ladja, od daleč prinaša svoj kruh. Vstaja, ko je še noč, in daje hrano svoji družini, obrok svojim deklam. Ogleda si njivo in jo kupi, z zaslužkom svojih rok zasadi vinograd. Opasuje z močjo svoje boke in utrjuje svoje lakte. Čuti, kdaj je kupčija zanjo ugodna, njena svetilka ponoči ne ugasne. Svoje roke izteguje k preslici, njene dlani prijemajo vreteno. Svojo dlan odpira potrebnemu, svojo roko podaja ubogemu. Za svojo družino se ne boji snega, kajti vsa njena družina ima dvojno obleko. Pripravlja si odeje, njena obleka sta tančica in škrlat. Njen mož je poznan pri mestnih vratih, ko sedi med starešinami dežele. Platno izdeluje in ga prodaja, pasove oddaja trgovcu. Moč in čast sta njeno oblačilo, smeji se prihodnjemu dnevu. Svoja usta odpira modro, dober pouk je na njenem jeziku. Pazi na poti svoje družine in ne jé lenuharskega kruha. Njeni sinovi vstajajo in jo blagrujejo, njen mož vstaja in jo hvali: »Veliko hčerá si je pridobilo imetje, ti prekašaš vse.« Milina je varljiva in lepota je prazna, žena, ki se boji Gospoda, pa je vredna hvale. Dajajte ji od sadov njenih rok, njena dela naj jo hvalijo pri mestnih vratih. Besede Pridigarja, Davidovega sina, kralja v Jeruzalemu. »Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar, »nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« Kakšen dobiček ima človek od vsega svojega truda, s katerim se muči pod soncem? Rodovi odhajajo, rodovi prihajajo, svet pa vedno ostaja. Sonce vzhaja, sonce zahaja, hiti proti svojemu kraju, kjer vzhaja. Veter piha proti jugu in se obrača proti severu, obrača se, obrača in piha, veter se vedno znova obrača. Vse reke tečejo v morje, a morje se ne prenapolni, v kraj, kamor reke teko, tja teko vedno znova. Vse reči so utrujajoče, človek jih ne more razložiti. Oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem. Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem. Kaj je, o čemer bi se reklo: »Glej, to je novo!« Bilo je že zdavnaj, v vekih, ki so bili pred nami. Na prednike ni spomina, tudi na zanamce, ki še bodo, ne bo spomina nanje pri tistih, ki bodo živeli pozneje. Jaz, Pridigar, sem bil kralj nad Izraelom, v Jeruzalemu. Namenil sem se modro preiskati in dognati vse, kar se dela pod nebom. Mučno opravilo je dal Bog ljudem, da se ubadajo z njim. Videl sem vsa dela, ki se opravljajo pod soncem: In glej, vse je nečimrnost in lovljenje vetra. Kar je ukrivljeno, ne more biti zravnano, kar manjka, ne more biti všteto. Govoril sem v svojem srcu in rekel: Glej, poglobil in razširil sem modrost bolj kakor vsi, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu, moje srce se je naučilo veliko modrosti in znanja. Nato sem obrnil svoje srce, da bi spoznal modrost in znanje, zablode in topost. Spoznal sem, da je tudi to lovljenje vetra. Kajti kjer je veliko modrosti, je veliko žalosti, kdor si veča znanje, si veča bolečino. Rekel sem v svojem srcu: »Daj, da poskusim z veseljem! Uživaj dobro!« Pa glej, tudi to je nečimrnost. O smehu sem rekel: Bloden je! O veselju: Kaj to pomaga? Iskal sem s svojim srcem, kakor da bi svoje telo poživljal z vinom: modro sem vodil svoje srce in se držal toposti, da bi videl, ali je to sreča za ljudi, kar delajo pod soncem tistih nekaj dni svojega življenja. Opravil sem velika dela: Sezidal sem si hiše, zasadil sem si vinograde. Napravil sem si vrtove in sadovnjake ter zasadil v njih drevje z vsakršnim sadjem. Naredil sem si vodnjake, da sem iz njih namakal gaj rastočega drevja. Nakupil sem si hlapcev in dekel, imel sem hišnike, imel sem tudi velike črede goveda in drobnice, več ko vsi, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu. Nakopičil sem si zlata in srebra, zaklade kraljev in dežel, oskrbel sem si pevcev in pevk in radosti človeških otrok, točaja in točajke. Postal sem velik in presegal vse, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu, tudi moja modrost je ostala pri meni. Kar koli so mi oči poželele, ničesar jim nisem odrekel. Svojemu srcu nisem zabranil nobenega veselja, moje srce se je veselilo nad vsem mojim trudom, to mi je bilo plačilo za ves moj trud. Ozrl sem se po vseh svojih delih, ki so jih opravile moje roke, in po trudu, ki sem ga imel pri uresničevanju: in glej, vse je nečimrnost in lovljenje vetra, ni dobička pod soncem. Ozrl sem se, da bi videl modrost ter zablode in topost. Kako je s človekom, ki hodi po stopinjah kralja, ki so ga bili postavili že davno. Videl sem, da ima modrost enako prednost pred topostjo, kakor ima svetloba prednost pred temo: Modri ima oči v svoji glavi, norec pa hodi v temi. Spoznal pa sem tudi, da zadene oba ista usoda. Tedaj sem rekel v svojem srcu: Ista usoda kakor norca zadene tudi mene! Čemú sem nekoč modroval o dobičku? Zato sem rekel v svojem srcu: Tudi to je nečimrnost! Niti spomin na modrega niti spomin na norca ni trajen. Ker se v daljnih prihodnjih dneh vse pozabi, tako modri umre skupaj z norcem. Tako sem zasovražil življenje, ker mi je postalo zoprno delo, ki se opravlja pod soncem: kajti vse je nečimrnost in lovljenje vetra. Zasovražil sem ves svoj trud, s katerim sem se mučil pod soncem in ga bom zapustil človeku, ki bo prišel za menoj. Kdo ve, bo moder ali bo tepec? Vendar bo razpolagal z vsem mojim trudom, kar sem si z muko in modrostjo pridobil pod soncem: tudi to je nečimrnost. Tedaj sem se obrnil, da bi svoje srce izročil obupu zaradi vsega truda, s katerim sem se mučil pod soncem. Kar si namreč kdo pridobi s trudom, z modrostjo, z znanjem in spretnostjo, to zapusti v delež človeku, ki se ni trudil za to: Tudi to je nečimrnost in velika nadloga. Kaj koristi človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem? Da, vsi njegovi dnevi so bolečine, njegovo opravilo je žalost, še ponoči njegovo srce ne počiva: tudi to je nečimrnost. Ni sreče v človeku, ki jé in pije in izkazuje svoji duši dobroto s svojim trudom: videl sem, da je tudi to iz Božje roke. Kdo bo namreč jedel in kdo bo užival navzven kakor jaz? Človeku, ki mu je všeč, on daje modrost, spoznanje in veselje, grešniku pa daje muko, da zbira in kopiči, da zapusti tistemu, ki je Bogu všeč: tudi to je nečimrnost in lovljenje vetra. Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom: Je čas rojevanja in čas umiranja, čas sajenja in čas ruvanja nasada. Je čas pobijanja in čas zdravljenja, čas podiranja in čas zidanja. Je čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja. Je čas zametavanja biserov in čas zbiranja biserov, čas objemanja in čas odtegovanja objemanju. Je čas pridobivanja in čas zapravljanja, čas hranjenja in čas zametavanja. Je čas paranja in čas šivanja, čas molčanja in čas govorjenja. Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru. Kakšen dobiček ima, kdor dela, od tega, da se trudi? Videl sem opravilo, ki ga Bog daje ljudem, da se ubadajo z njim: dela vse lepo ob svojem času, tudi večnost jim je položil v srce, da človek dela, ki ga je Bog naredil, ne more doumeti od začetka do konca. Spoznal sem, da ni dobrega v njih, razen da se veselijo in delajo dobro v svojem življenju. Tudi to, da človek jé in pije in se veseli dobrega pri vsem svojem trudu, je Božji dar. Spoznal sem, da vse, kar Bog dela, ostane na veke. Nič se temu ne more dodati, nič od tega odvzeti. Bog dela tako, da bi se ga bali. Kar je, je že od davnaj, kar bo, je bilo že davno: Bog išče, kar je preteklo. Še sem videl pod soncem: na kraju pravice je tam krivica, na kraju pravičnosti je tam krivica. Rekel sem v svojem srcu: Pravičnega in krivičnega bo sodil Bog, kajti čas za vsakršno veselje in nad vsakršnim dejanjem je tam. Rekel sem v svojem srcu: S človeškimi otroki je tako, da jih Bog preizkuša in jim pokaže, da so sami zase živina. Kajti usoda ljudi je usoda živali, isto usodo imajo: kakor te umrejo, tako umrejo oni, vsi imajo isti dih življenja, človek nima prednosti pred živino, kajti vse je nečimrnost. Vse gre v isti kraj: vse je nastalo iz prahu in vse se vrača v prah. Kdo ve, ali se življenjski dih ljudi vzdiguje navzgor in ali se življenjski dih živali spušča v zemljo navzdol? Videl sem, da ni nič boljšega, kakor da se človek veseli svojih del, ker je to njegov delež: kdo ga bo pripeljal k temu, da bi videl, kaj bo za njim? Spet sem se ozrl in videl vsa zatiranja, ki se dogajajo pod soncem: Glej, solze zatiranih in nimajo tolažnika, nasilje prihaja iz roke njihovih zatiralcev in nimajo tolažnika. Tedaj sem blagroval mrtve, ki so že davno umrli, bolj kakor žive, ki še živijo: bolj kakor oboje pa blagrujem tistega, ki ga še ni, ki ni videl hudega dogajanja, ki se godi pod soncem. Videl sem ves trud in vso spretnost pri delu, kajti to je zavist enega človeka proti drugemu: tudi to je nečimrnost in lovljenje vetra. Norec drži križem svoje roke in jé svoje meso: boljše je polno prgišče miru kakor polno naročje truda in lovljenja vetra. Spet sem se ozrl in videl nečimrnost pod soncem: nekdo je sam in nima ne tovariša ne sina ne brata. Pa vsemu njegovemu trudu ni konca, tudi njegove oči se ne nasitijo bogastva: »In za koga se trudim ter odrekam uživanje svoji duši?« Tudi to je nečimrnost in hudo opravilo. Boljše je, da sta dva kakor eden, ker imata dobro plačilo za svoj trud: če namreč eden pade, ga njegov tovariš vzdigne, gorje pa enemu, če pade, ker ni drugega, da bi ga vzdignil. Tudi če dva spita skupaj, jima je toplo, a kako naj se ogreje en sam? In če koga izsiljujejo, mu dva stopita ob stran: trojna vrvica se ne pretrga hitro. Boljši je ubog, pa moder mladenič, kakor star in ponorel kralj, ki se ne pusti več poučiti. Kajti prvi prihaja iz hiše odrinjenih, da bo kraljeval, drugi pa se kljub svojemu kraljevskemu stanu rodi ubog. Videl sem vse, ki živijo in hodijo pod soncem, na strani prvega mladeniča, ki bo nastopil namesto drugega: ni bilo konca množici ljudstva, vsem tistim, ki jim je načeloval. Vendar se ga pozneje živeči niso veselili: tudi to je nečimrnost in lovljenje vetra. Pazi na svojo nogo, kadar stopaš v Božjo hišo. Stopi naprej, da boš poslušal, to je bolje kakor darovanje norcev. Tí se namreč ne zavedajo, da delajo húdo. Ne bodi prehiter s svojimi usti, tvoje srce naj se ne prenagli, kadar hočeš izreči besedo pred Bogom. Bog je namreč v nebesih, ti pa si na zemlji, zato naj bo tvojih besed malo. Zaradi velike zaposlenosti prihaja do sanj, zaradi mnogih besed prihaja do norega govorjenja. Kadar Bogu kaj obljubiš, ne odlašaj z izpolnitvijo: norci mu namreč niso všeč, kar si obljubil, izpolni! Bolje je, da ne obljubiš, kakor da obljubiš, a ne izpolniš. Ne dopuščaj svojim ustom, da bi ti ugonabljala telo, in ne govori pred poslancem, da je bila pomota. Čemú naj bi se Bog jezil zaradi tvojega govorjenja in uničil delo tvojih rok? Kajti pri mnogih sanjah je veliko nečimrnosti in besed: zato se boj Boga! Če vidiš, da v državi zatirajo ubožca in si lastijo sodbo in pravico, ne čudi se temu veselju, kajti nad visokim bedi višji in nad njima so še višji. Prednost zemlje je v vsem, kralj je polju podrejen. Kdor ljubi denar, se denarja ne nasiti, in kdor ljubi bogastvo, se dobička ne nasiti: tudi to je nečimrnost. Kjer se množi imetje, se množijo tisti, ki ga uživajo: kakšen dobiček ima njegov lastnik, razen da ga je videl na svoje oči? Spanje delavca je sladko, naj jé malo ali veliko, bogatinu pa sitost ne pusti, da bi zaspal. Bridka je žalost, ki sem jo videl pod soncem: prihranjeno bogastvo je njegovemu lastniku v žalost. Bogastvo bo propadlo zaradi žalostne nadloge: imel bo sina, v njegovi roki pa ne bo ničesar. Kakor je prišel iz materinega telesa, tako bo nag spet odšel, kakor je prišel. Ničesar si ne bo vzel za svoj trud, ničesar ne bo v njegovi roki, ko bo odhajal. Tudi to je bridka žalost: takšen, kakršen je prišel, tak mora oditi; kakšen dobiček ima, da se trudi za veter? Tudi vse svoje dni jé v temi, v veliki žalosti, bridkosti in jezi. Glej, to sem spoznal za dobro in lepo: da človek jé in pije in uživa dobro pri vsem svojem trudu, s katerim se muči pod soncem, v številu dni svojega življenja, ki mu jih je Bog dal, kajti to je njegov delež. Vsakemu človeku, ki mu je Bog dal bogastvo in imetje in mu dopustil, da to uživa, da jemlje svoj delež in se veseli pri svojem trudu, je to Božji dar. Tako ne premišlja preveč o dneh svojega življenja, ker Bog napolnjuje njegovo srce z veseljem. Je pa húdo, ki sem ga videl pod soncem, in pritiska na človeka: mož, ki mu Bog daje bogastvo, imetje in čast, in njegovi duši ne manjka nič od vsega, po čemer hrepeni, Bog pa mu ne dopušča, da bi to užival, temveč bo to užival kdo drug. To je nečimrnost in huda bridkost. Če se človeku rodi sto otrok in živi veliko let, da je veliko dni njegovih let, pa se njegova duša ne nasiti dobrin in bi ne dočakal tudi pogreba, rečem, da je mrtvorojeni na boljšem kakor on: pride namreč v nečimrnost in odide v temo, njegovo ime je pokrito s temo. Niti sonca ni videl ne poznal, vendar ima ta več miru kakor oni. In če bi živel dvakrat tisoč let in bi ne videl sreče: mar ne gre vse v en kraj? Ves človekov trud je za njegova usta, vendar se slast nikoli ne poteši. Kakšno prednost ima modri pred norcem, kakšno pred prostakom ta, ki se zna vesti pred ljudmi? Bolje je gledati z očmi kakor iskati s poželenjem. Tudi to je nečimrnost in lovljenje vetra. Kar biva, je že davno dobilo svoje ime, znano je, kaj je človek: ne more se pravdati z močnejšim od sebe. Veliko je namreč besed, ki povečujejo nečimrnost: kakšen dobiček ima človek od tega? Kdo ve, kaj je dobro za človeka v življenju, v tistih nekaj dnevih njegovega nečimrnega življenja, ki jih preživi kakor senca? Kdo bo namreč razodel človeku, kaj se bo zgodilo za njim pod soncem? Dobro ime je boljše kakor dragoceno olje, dan smrti je boljši ko dan rojstva. Bolje je hoditi v hišo žalovanja, kakor hoditi v hišo gostije: kajti tam je konec vsakega človeka, kdor še živi, si vzame to k srcu. Žalost je boljša ko smeh, kajti potrtost na obrazu plemeniti srce. Srce modrih je v hiši žalovanja, srce norcev pa v hiši veselja. Boljši je, kdor posluša grajo modrega, kakor kdor posluša pesem norcev. Kajti kakor prasketanje trnja pod loncem, tak je smeh norca. A tudi to je nečimrnost. Kajti zatiranje znori modrega in podkupnina pogubi srce. Konec reči je boljši ko njen začetek, potrpežljivost je boljša ko domišljavost. Ne predajaj se žalosti v svojem duhu, kajti žalost se zadržuje v prsih norcev. Ne reci: »Kako to, da so bili prejšnji časi boljši od sedanjih?« ker tega ne vprašuješ iz modrosti. Dobra je modrost, ki je povezana z dediščino, taka je prednost za te, ki gledajo sonce. Sama modrost je namreč v senci, sam denar je v senci: Prednost je v spoznavanju modrosti, ta daje življenje tistemu, ki si jo pridobi. Glej Božje delo: kdo more zravnati, kar je on ukrivil? Ob dnevu sreče bodi dobre volje, ob hudem dnevu pa pomisli: tudi to, kakor ono, je naredil Bog, tako da človek nikakor ne more dognati, kaj ga čaka. Marsikaj sem videl v svojih nečimrnih dneh: je pravični, ki propade kljub svoji pravičnosti, in je krivični, ki dolgo živi kljub svoji krivičnosti. Ne bodi preveč pravičen in ne delaj se pretirano modrega: zakaj bi se ugonabljal? Ne bodi preveč krivičen in ne bodi tepec. Zakaj bi umrl pred svojim časom? Dobro je, da se oprimeš tega, pa tudi onega ne izpustiš iz rok. Kdor se boji Boga, izpelje oboje. Modrost daje modremu več moči, kakor je ima deset mogotcev, ki živijo v mestu. Na zemlji ni pravičnega človeka, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne pogrešil. Tudi vseh govoric, ki krožijo, si ne jemlji k srcu, sicer bi poslušal, kako te sramoti tvoj hlapec. Večkrat pa si, tvoje srce to ve, tudi ti druge sramotil. Vse to sem modro preizkusil. Rekel sem: Dosegel bom modrost, pa je ostala daleč od mene. Daleč je, kar je bilo daleč, globoko, pregloboko. Kdo more to doseči? Obrnil sem se, da bi s svojim srcem spoznal, raziskal in dosegel modrost in razsodnost, da bi spoznal varljivost norosti in topost zablod. Našel sem grenkobo, hujšo od smrti: žensko, ki je kletka, njeno srce vrša, njene roke okovi. Kdor je Bogu všeč, ji uide, grešnik pa se vanjo ujame. Glej, to sem našel, pravi Pridigar, drugo za drugim, da bi dosegel razsodnost. Kar je še iskala moja duša, nisem našel: enega človeka izmed tisoč sem našel, nisem pa našel med vsemi njimi ženske. Glej, samo to sem našel: Bog je človeka ustvaril iskrenega, oni pa iščejo veliko spletk. Kdo je kakor modri? Kdo ve za razlago stvari? Človekova modrost razsvetljuje njegov obraz in spreminja njegovo trdoto. Jaz pravim: Pazi na kraljeva usta; ko pa gre za izjavo prisege Bogu, se ne prenagli. Pojdi proč od njegovega obličja, ne ostani pri hudobni zadevi, kajti vse, kar hoče, lahko stori. Kraljeva beseda je odločilna, kdo mu more reči: »Kaj delaš?« Kdor se drži zapovedi, ne pozna hudobije, srce modrega ve za čas in sodbo. Kajti vsako veselje ima svoj čas in sodbo, veliko zlo je za človeka, kar pritiska nanj: kajti nihče ne ve, kaj bo nastalo, kajti kadar bo nastalo, kdo mu bo povedal? Noben človek nima oblasti nad dihom, da bi mogel zadržati dih življenja, in nihče nima oblasti nad dnevom smrti, za smrtni boj ni odloga, krivica ne reši tega, ki jo počenja. Vse to sem gledal, ko sem svoje srce obračal k slehernemu dogajanju, ki se godi pod soncem v času, ko človek vlada nad človekom njemu v škodo. Pri tem sem gledal pokopane krivičnike: pridejo in odidejo s svetega kraja, v mestu pa pozabljajo, kako so delali. Tudi to je nečimrnost. Ker obsodbe nad hudodelci ne izpolnijo takoj, ljudem pač narašča pogum, da delajo húdo. Grešnik stokrat stori hudobijo, pa še dolgo živi. Vendar tudi vem, da bo dobro tem, ki se boje Boga, prav zato, ker se ga boje. Krivičniku pa ne bo dobro in si kakor senca ne bo podaljšal dni, ker se ne boji Boga. Nečimrnost je, kar se dogaja na zemlji: So pravični, ki se jim godi, kakor da bi delali krivično, in so krivični, ki se jim godi, kakor da bi delali pravično. Zato rečem: tudi to je nečimrnost. Zato odobravam veselje, ker ni sreče za človeka pod soncem, razen da jé in pije in se veseli. To naj ga spremlja pri njegovem trudu vse dni življenja, ki mu jih Bog daje pod soncem. Ko sem dal svoje srce, da bi spoznal modrost in videl muko, ki se dogaja na zemlji, saj ne podnevi ne ponoči človek ne okusi spanja na svojih očeh, sem videl vse Božje delo: človek ne more doumeti dogajanja, ki se godi pod soncem. Kakor koli se človek trudi, da bi ga preiskal, ga ne more doumeti. Četudi modri misli, da ga pozna, ga ne more doumeti. Vse to sem si vzel k srcu, vse to sem uvidel: pravični in modri ter njihova dela so v Božji roki. Ne ljubezni ne sovraštva človek ne more predvideti: vse je pred njim. Vse čaka ista usoda kakor vsakega: pravičnega in krivičnega, dobrega in čistega in nečistega, tega, ki daruje, in tega, ki ne daruje, tako dobrega kakor grešnega, tega, ki prisega, kakor tega, ki se prisege boji. To je žalostno pri vsem, kar se godi pod soncem: vse čaka ista usoda. Tudi srce človeških otrok je polno hudega, dokler žive, so zablode v njihovih srcih. Potem pa k mrtvim! Kdor je pridružen vsem živim, ima še upanje, kajti živ pes je boljši kakor mrtev lev. Živi namreč vedo, da bodo umrli, mrtvi pa ne vedo ničesar več, zanje ni več plačila, saj je pozabljen spomin nanje. Davno je minila njihova ljubezen, njihovo sovraštvo in njihova zavist, na veke nimajo več deleža pri vsem, kar se godi pod soncem. Pojdi, jej z veseljem svoj kruh in pij veselega srca svoje vino, saj se Bog že od davnaj veseli tvojega dela. Tvoja oblačila naj bodo vedno bela, na tvoji glavi naj ne manjka olja. Uživaj življenje z ženo, ki jo ljubiš, vse dni svojega nečimrnega življenja, kolikor ti jih je dal pod soncem, vse svoje nečimrne dni. Kajti to je tvoj delež v življenju in pri tvojem trudu, s katerim se mučiš pod soncem. Vse, kar išče tvoja roka, da bi naredila, naredi z vso močjo: ne dela ne preudarjanja ne spoznanja ne modrosti namreč ni v podzemlju, kamor greš. Ozrl sem se in videl pod soncem: hitri ne dobijo stave v teku ne junaki bitke niti modri kruha niti pametni bogastva in ne razumni naklonjenosti, kajti čas in naključje jih zadevata vse. Človek ne ve niti za svoj čas: kakor se ribe ujamejo v pogubno mrežo, kakor se ptice ujamejo v past, tako se zapletajo ljudje v hudem času, ki jih hipoma zadene. Tudi to, sem videl, je modrost pod soncem, zdela se mi je velika: bilo je majhno mesto in v njem malo ljudi. Prišel je nadenj mogočen kralj in ga obkolil ter zgradil proti njemu velike okope. V njem pa je bil siromašen, moder mož. Ta je rešil mesto s svojo modrostjo, vendar se potem nihče ni spomnil tega siromašnega moža. Tedaj sem rekel: boljša je modrost ko moč, toda siromakovo modrost zaničujejo in njegovih besed ne poslušajo. Mirne besede modrih zaslužijo več posluha kakor vpitje vladarja med norci. Modrost je boljša ko bojno orožje, en odpadnik pa pokvari veliko dobrega. Mazilar voha mrtve muhe in izliva olje proč: dragocenejša ko znanje brez ugleda je majhna topost. Srce modrega je v njegovi desnici, srce norca pa v njegovi levici. Tudi na poti, po kateri hodi tepec, mu manjka pameti in vsakemu kaže, da je tepec. Če se vladarjeva jeza vzdigne proti tebi, ne zapústi svojega mesta, kajti umirjenost poravnava velike napake. Žalostno je, kar sem videl pod soncem in kar po pomoti prihaja od vladarja: tepec je postavljen na najvišja mesta, bogati pa sedijo spodaj. Videl sem sužnje na konjih, prvaki pa so kot sužnji hodili po tleh. Kdor koplje jamo, pade vanjo, kdor podira zid, ga piči kača. Kdor lomi kamne, se rani pri njih, kdor cepi drva, se udari pri njih. Če je sekira topa in kdo nenabrušeno vihti, mora napenjati moči; bolje je uporabiti modrost. Če piči kača, ki ni zagovorljiva, zagovarjalec nima uspeha. Besede iz ust modrega prinašajo naklonjenost, ustnice norca pa jo požirajo. Začetek besed iz njegovih ust je topost, konec njegovih ust je huda zabloda. Tepec kopiči besede, človek pa ne ve, kaj je, in kdo naj mu pove, kaj bo za njim? Izčrpava ga nadloga norcev, ker ne zna priti v mesto. Gorje ti, dežela, kjer je tvoj kralj deček in se tvoji prvaki goste že zjutraj. Blagor ti, dežela, kjer je tvoj kralj sin plemenitih in tvoji prvaki jedo o pravem času, za okrepitev in ne za pijanost. Zaradi lenobe se poseda tramovje, zaradi zanikrnih rok kaplja v hišo. Za zabavo pripravljajo gostijo in vino dela življenje veselo: denar plača vse. Niti v svojih mislih ne preklinjaj kralja niti v svoji spalnici ne preklinjaj bogatina. Kajti ptica izpod neba bi raznesla tvoj glas, krilati ptič bi razglasil tvojo misel. Razpošiljaj svoj kruh po vodi, po mnogih dneh ga boš spet našel. Daj delež sedmim ali tudi osmim, ker ne veš, kakšno zlo bo prišlo nad deželo. Če se zbirajo oblaki, bodo izlili dež na zemljo. Če pade drevo proti jugu ali proti severu, kamor pade, tam obleži. Kdor pazi na veter, ne seje, kdor gleda na oblake, ne žanje. Kakor ne poznaš poti vetra, ne zarodka v telesu nosečnice, tako ne poznaš delovanja Boga, ki dela vse to. Zjutraj sej svoje seme in do večera naj ne miruje tvoja roka: saj ne veš, kaj bo uspelo, to ali ono ali pa bo morda oboje enako dobro. Svetloba je sladka, gledati sonce ugaja očem. Tudi če človek živi veliko let, naj se vseh veseli, misli pa naj tudi na temne dni, saj jih bo veliko: vse, kar pride, je nečimrnost. Vesêli se, mladenič, v svoji mladosti, tvoje srce naj te osrečuje v tvojih mladih dneh. Hôdi po poteh svojega srca, za pogledi svojih oči. Vedi pa, da te za vse to Bog pripelje pred sodbo. Preganjaj jezo iz svojega srca, odganjaj hudobijo iz svojega telesa, kajti otroštvo in mladost sta nečimrnost. Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti: dokler ne pridejo hudi dnevi in se ne približajo leta, o katerih porečeš: »Niso mi všeč.« Dokler ne otemnijo sonce, svetloba, mesec in zvezde in se ne vračajo oblaki po nevihti. To je dan, ko se tresejo varuhi hiše in se krivijo močni možje. Mlinarice pešajo, ker jih je premalo, gledalke skoz okenca otemnijo. Vrata na ulico se zapirajo, glas mlina se znižuje, privzdiguje se v glas ptiča, vse pesmi zamirajo. Strah jih je višin, na poti jih je groza. Mandljevec odcveti, kobilica otrpne, kaprovec se razpoči: kajti človek odhaja v hišo svoje večnosti in žalovalci krožijo po ulici. Dokler se ne oddalji srebrna vrvica in ne zbeži zlat obroček, se ne razbije vrč pri studencu in se črpalno kolo ne stre v vodnjak. Prah se vrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal. »Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar, »vse je nečimrnost.« Poleg tega, da je Pridigar bil moder, je tudi učil ljudstvo spoznanja, poslušal je in raziskoval, uredil je veliko pregovorov. Pridigar je skušal najti privlačne besede in odkrito napisati resnične besede. Besede modrih so kakor osti in kakor zabiti klini: primerke v zbirki daje en pastir. Drugih poleg teh se varuj, moj sin! Pisanju mnogih knjig ni konca, veliko učenja utruja telo. Končna beseda po vsem, kar si slišal: Boj se Boga in izpolnjuj njegove zapovedi, kajti to je za človeka vse! Bog namreč pripelje pred sodbo vsako dejanje, tudi vsako zakrito, naj bo dobro ali húdo. Pesem pesmi, ki je Salomonova. Poljublja naj me s poljubi svojih ust! Saj je tvoja ljubezen opojnejša od vina, opojnejša od vonja tvojih olj. Imenitno olje je tvoje ime, zato te ljubijo dekleta. Povleci me za sabo, teciva; kralj naj me povede v svoje sobane. Radovali in veselili se te bomo, opevali bomo tvojo ljubezen. Bolj kot slastno vino te ljubijo. Črna sem in lepa, hčere jeruzalemske, kot kedárski šotori, kot šalmska šotorna pregrinjala. Nikar ne strmite vame, če sem ogorela, če me je ožgalo sonce! Sinovi moje matere so se razjezili name: postavili so me za varuhinjo vinogradov; svojega vinograda pa nisem varovala. Ti, ki te ljubi moja duša, povej mi, kje paseš, kje daješ počitek opoldne, da ne bom kot tista, ki je zagrnjena med čredami tvojih vrstnikov. Če tega ne veš, najlepša med ženami, kreni po sledeh drobnice in pasi svoje kozice pri pastirskih stanovih. Z žrebico med faraonovo konjenico bi te primerjal, moja draga. Tvoja lica so ozaljšana z obeski, tvoj vrat z nizi biserov. Zlate obeske ti naredimo, s srebrnimi okraski. Ko je kralj na svojem ležalniku, moja narda daje svoj vonj. Moj ljubi mi je mošnjiček mire, med nedri mi počiva. Moj ljubi mi je ciprov grozd v engédijskih vinogradih. Kako lepa si, moja draga, kako lepa! Tvoje oči so golobi. Kako lep si, moj ljubi, zares očarljiv! Zares razkošno je najino ležišče; trami najinega doma so cedre, najin opaž ciprese. Šarónska narcisa sem, dolinska lilija. Kakor lilija med robidami, taka je moja draga med mladenkami. Kakor jablana med gozdnim drevjem, tak je moj ljubi med mladeniči. Z užitkom posedam v njeni senci in njen sad je sladek mojim ustom. V vinski hram me je peljal in njegov prapor nad mano je ljubezen. Okrepčajte me z rozinovimi kolači, poživite me z jabolki, ker sem bolna od ljubezni. Njegova levica je pod mojo glavo, njegova desnica me objema. Rotim vas, hčere jeruzalemske, pri gazelah ali poljskih srnah: Ne budite in ne motite ljubezni, dokler se veseli! Glas mojega ljubega! Glej ga, prihaja: skače čez gore, preskakuje griče. Moj ljubi je podoben gazeli ali mlademu jelenu. Glej, že stoji za našim zidom, pogleduje skoz okna, oprezuje skozi mrežo. Moj ljubi spregovori in mi reče: Vstani, moja draga, lepotica moja, odpravi se, ker glej, zima je minila, deževje ponehalo, prešlo. Cvetice so se prikazale v deželi, čas petja je prišel in glas grlice je slišati v naši deželi. Smokva zori svoje prve sadove in trte dehtijo v cvetju. Vstani, moja draga, lepotica moja, odpravi se! Golobica moja v skalnih duplinah, v zavetju pečine, pokaži mi svojo postavo, daj mi slišati svoj glas; zakaj tvoj glas je prijeten in tvoja postava prikupna. Polovite nama lisice, male lisice, uničevalke vinogradov, ker sta najina vinograda v cvetju. Moj ljubi je moj in jaz sem njegova, med lilijami pase. Preden zaveje dan in se razbežijo sence, se vrni, moj ljubi. Bodi podoben gazeli ali mlademu jelenu v razgrápanih gorah! Na svojem ležišču sem ponoči iskala njega, ki ga ljubi moja duša; iskala sem ga, pa ga nisem našla. Vstala bom in krožila po mestu, po ulicah in trgih. Iskala bom njega, ki ga ljubi moja duša. Iskala sem ga, pa ga nisem našla. Našli so me čuvarji, ki krožijo po mestu: »Ste videli njega, ki ga ljubi moja duša?« Komaj sem šla mimo njih, že sem našla njega, ki ga ljubi moja duša. Prijela sem ga in ga nisem spustila, dokler ga nisem pripeljala v hišo svoje matere, v izbo nje, ki me je spočela. Rotim vas, hčere jeruzalemske, pri gazelah ali poljskih srnah: Ne budite in ne motite ljubezni, dokler se veseli! Kdo je ta, ki prihaja iz puščave kakor dimni steber, odišavljena z miro in s kadilom, z vsemi trgovčevimi vonjavami? Glej, nosilnica – Salomonova je! Šestdeset junakov je okoli nje izmed Izraelovih junakov. Vsi so opasani z mečem, izurjeni za boj, vsak z mečem ob boku zavoljo nočnih strahov. Kralj Salomon si je izdelal prenosen prestol iz libanonskega lesa: njegove stebre je naredil iz srebra, njegovo naslonjalo iz zlata, sedež je škrlaten, sreda opremljena z ljubeznijo jeruzalemskih hčera. Pridite ven, poglejte, hčere sionske, kralja Salomona s krono, s katero ga je kronala njegova mati na njegov poročni dan, na dan veselja njegovega srca. Kako lepa si, moja draga, kako lepa! Tvoje oči so golobi za tvojo tenčico. Tvoji lasje so kot čreda koz, ki se zgrinjajo z gileádske gore. Tvoji zobje so kot čreda strižnih ovc, ki so prišle s kopanja; vse imajo dvojčke, jalove ni med njimi. Kot škrlaten trak sta tvoji ustni, tvoja usta so ljubka. Kot kos granatnega jabolka je tvoje sencè za tvojo tenčico. Kakor Davidov stolp je tvoj vrat, sezidan v plasteh; tisoč zaslonov visi na njem, sami ščiti junakov. Tvoji dojki sta kakor dva mladiča, gazelina dvojčka, ki se paseta med lilijami. Preden zaveje dan in se razbežijo sence, pohitim h gori mire in h griču kadila. Vsa lepa si, moja draga, in madeža ni na tebi. Pridi z Libanona, nevesta, pridi z Libanona, pridi; spusti se z vrha Amáne, z vrha Senírja in Hermona, iz levjih votlin, z gorá panterjev! Osvojila si mi srce, moja sestra, nevesta, osvojila si mi srce z enim samim pogledom, z enim biserom v svoji ogrlici. Kako lepa je tvoja ljubezen, moja sestra, nevesta, kako prija tvoja ljubezen, bolj kakor vino, in vonj tvojih mazil bolj kot vse dišave. Tvoje ustnice kapljajo med, nevesta, med in mleko sta pod tvojim jezikom in vonj tvojih oblačil je kot vonj Libanona. Zaklenjen vrt je moja sestra, nevesta, zaklenjen izvir, zapečaten vrelec. Tvoje krilo je gaj granatovcev z žlahtnimi sadeži, nasad cipra z nardami, narde in žafrana, kolmeža in cimeta z vsakršnim kadilnim drevjem, mire in aloe z vsemi vrhunskimi balzami; vrtni vrelec, studenec žive vode, ki dere z Libanona. Zdrami se, sever, privrši, jug! Prepihaj moj vrt, naj se cedijo njegove dišave! Moj ljubi naj pride v svoj vrt in uživa njegovo žlahtno sadje. Prihajam v svoj vrt, moja sestra, nevesta, trgam svojo miro s svojim balzamom, jem svoje satje s svojim medom, pijem svoje vino s svojim mlekom. Jejta, draga, pijta, opijta se z ljubeznijo! Spala sem, a moje srce je bedelo. Glas mojega ljubega, ki trka! Odpri mi, moja sestra, moja draga, golobica moja, moja krasotica, kajti moja glava je polna rose, moji kodri nočnih kapljic. Slekla sem si obleko, kako naj se spet oblačim? Umila sem si noge, kako bi jih mogla umazati? Moj ljubi je iztegnil roko skozi lino in srce mi je vzkipelo zanj. Vstala sem, da bi odprla svojemu ljubemu; z rok mi je kapljala mira, s prstov topna mira na držaj zapaha. Odprla sem svojemu ljubemu, a moj ljubi se je obrnil proč, odšel je. Moja duša se je topila, ko je govoril. Iskala sem ga, pa ga nisem našla, klicala sem ga, pa mi ni odgovoril. Našli so me čuvarji, ki krožijo po mestu; pretepli so me, me ranili, strgali so ogrinjalo z mene, ti čuvarji obzidja. Rotim vas, hčere jeruzalemske: Če najdete mojega ljubega, kaj mu sporočite? Da sem bolna od ljubezni! V čem tvoj ljubi prekaša druge, najlepša med ženami? V čem tvoj ljubi prekaša druge, da nas tako rotiš? Moj ljubi je žareč in rdeč, med deset tisoči opazen. Njegova glava je zlato, čisto zlato; njegovi kodri so bujni, črni kot vran. Njegove oči so kot golobi ob potokih vodá: kopljejo se v mleku, počivajo v jamicah. Njegova lica so kot dišavne gredice, na katerih rastejo dišavna zelišča. Njegove ustnice so lilije, ki kapljajo tekočo miro. Njegove roke so zlati obročki, okrašeni z dragulji. Njegov život gladka slonova kost, prekrita s safirji. Njegove noge so alabastrni stebri, postavljeni na zlatih podstavkih. Njegova postava je kakor Libanon, izbrana kakor cedre. Njegova usta so sama sladkost, ves očarljiv je. Tak je moj ljubi, tak moj dragi, hčere jeruzalemske. Kam je šel tvoj ljubi, najlepša med ženami? Kam se je obrnil tvoj ljubi, da ga bomo iskale s teboj? Moj ljubi je šel dol v svoj vrt, k dišavnim gredicam, da pase po vrtovih in trga lilije. Jaz sem svojega ljubega in moj ljubi je moj, med lilijami pase. Lepa si, moja draga, kakor Tirca, privlačna kakor Jeruzalem, strašna kakor vojska v zastavah. Obrni oči od mene, ker me vznemirjajo. Tvoji lasje so kot čreda koz, ki se zgrinjajo z Gileáda. Tvoji zobje so kakor čreda ovc, ki so prišle s kopanja; vse imajo dvojčke in jalove ni med njimi. Kot kos granatnega jabolka je tvoje sencè za tvojo tenčico. Šestdeset je kraljic, osemdeset stranskih žen in deklet brez števila. Ena sama je moja golobica, krasotica moja, edinka je svoji materi, ljubljenka svoji porodnici. Mladenke jo vidijo in blagrujejo, kraljice in stranske žene, in jo hvalijo: »Kdo je ta, ki se razgleduje kakor zora, lepa kakor luna, čista kakor sonce, strašna kakor vojska v zastavah?« Šla sem dol v orehov vrt pogledat zelenje v dolini, gledat, ali že trta poganja, ali granatovci cveto. Nisem vedela, da me je moje srce naredilo za bojni voz mojemu krasnemu junaku. Vrni se, vrni, Šulámka, vrni se, vrni, da si te ogledamo! Kaj hočete ogledovati Šulámko pri plesu med taboroma? Kako lepe so tvoje noge v sandalah, knežja hči! Obline tvojih bokov so kot koralde, delo mojstrovih rok. Tvoje naročje je vrčasta posoda; naj ji ne manjka odišavljenega vina. Tvoj trebuh je kup pšenice, z lilijami obdan. Tvoji dojki sta kakor dva mladiča, gazelina dvojčka. Tvoj vrat je kot slonokoščen stolp, tvoje oči so ribniki v Hešbónu, pri Batrabímskih vratih. Tvoj nos je kot libanonski stolp, ki gleda proti Damasku. Tvoja glava na tebi je kot Karmel in kodri na tvoji glavi kakor škrlat, kralja so prevzele kite. Kako lepa si in kako zala, ljubezen v radostih! Tvoja postava je podobna palmi in tvoje prsi grozdom. Dejal sem: Splezal bom na palmo, segel po njenih šopih. Tvoje prsi naj bodo kot grozdi vinske trte in vonj tvojega diha kakor jabolka, tvoja usta kot najboljše vino, ki teče mojemu ljubemu v slast, drsi po ustnicah spečih. Jaz sem svojega ljubega in on hrepeni po meni. Pridi, moj ljubi, pojdiva na deželo, prenočujva po vaseh. Navsezgodaj se odpraviva v vinograde, videla bova, ali že trta poganja, ali se cvetje razpira, ali granatovci cveto. Tam ti bom podarila svojo ljubezen. Nadliščki dajejo svoj vonj in pri naših vratih je sámo žlahtno sadje: novo in staro, moj ljubi, zate sem ga shranila. O, da bi mi bil kakor brat, ki je sesal na prsih moje matere! Če bi te srečala zunaj, bi te lahko poljubila, pa me ne bi zaničevali. Peljala bi te, te pripeljala v hišo svoje matere; moral bi me poučiti. Napajala bi te z odišavljenim vinom, z moštom svojih granatovcev. Njegova levica je pod mojo glavo in njegova desnica me objema. Rotim vas, hčere jeruzalemske: Ne budite in ne motite ljubezni, dokler se veseli! Kdo je ta, ki prihaja iz puščave in se naslanja na svojega ljubega? Pod jablano sem te zbudila. Tam te je spočela tvoja mati, tam je spočela in te rodila. Deni me kot pečat na svoje srce, kot pečat na svoj laket! Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, silna kakor podzemlje ljubezenska strast! Njene strele so ognjene strele, Gospodov plamen. Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in reke je ne morejo preplaviti. Če bi kdo dal za ljubezen vse bogastvo svoje hiše, bi ga še vedno zaničevali. Sestrico imamo, nima še prsi. Kaj bomo storili svoji sestri na dan, ko jo bodo snubili? Če je zid, sezidamo na njej srebrn branik, če je vrata, jo zapremo s cedrovino. Jaz sem zid in moje prsi so kakor stolpi. Tako sem postala v njegovih očeh kakor tista, ki je našla mir. Salomon je imel vinograd v Báal Hamónu; vinograd je izročil varuhom: vsak naj bi dajal za njegov sad po tisoč srebrnikov. Moj lastni vinograd je pred mano: Tistih tisoč naj bo zate, Salomon, in dvesto za varuhe njegovega sadu! Ti, ki bivaš v vrtovih – spremljevalci poslušajo tvoj glas – daj, da ga slišim! Pohiti, moj ljubi, bodi podoben gazeli ali mlademu jelenu na balzamovih gorah! Videnje Izaija, Amócovega sina, ki ga je prejel o Judu in o Jeruzalemu v dneh Uzíja, Jotáma, Aháza in Ezekíja, Judovih kraljev. Poslušajte, nebesa, prisluhni, zemlja, kajti Gospod je govoril: Otroke sem vzredil in povzdignil, oni pa so se mi uprli. Vol pozna svojega gospodarja in osel jasli svojega lastnika, Izrael ne pozna, moje ljudstvo ne razume. Gorje, pregrešni narod, ljudstvo, obteženo s krivdo, zarod hudodelcev, izprijeni otroci! Zapustili so Gospoda, zavrgli so Svetega Izraelovega, obrnili so mi hrbet. Kam naj bi bili še udarjeni, ko nadaljujete z odpadom? Glava je vsa razbolela, srce je vse oslabelo. Od podplata na nogi do glave ni nič zdravega na njem: samo rana in podplutba in gnojno vnetje. Niso jih očistili ne obvezali in ne namazali z oljem. Vaša dežela je opustošena, vaša mesta so požgana z ognjem. Vašo zemljo žro pred vami tujci, opustošena je kakor razdejanje tujcev. Hči sionska je ostala kakor senčnica v vinogradu, kakor koliba v kumaričnem polju, kakor mesto po obleganju. Ko bi nam Gospod nad vojskami ne prihranil ostanka, bi postali že kakor Sódoma, Gomóri bi bili podobni. Poslušajte Gospodovo besedo, knezi sódomski, prisluhni nauku našega Boga, ljudstvo gomórsko! Čemú mi bodo vaše številne klavne daritve, govori Gospod. Sit sem žgalnih daritev ovnov in maščobe pitancev. Krvi juncev, jagnjet in kozlov ne maram. Kadar se prihajate postavljat pred moje obličje, kdo zahteva to iz vaše roke, da teptajte moje dvore! Nehajte mi prinašati ničeve daritve, kadilo mi je gnusoba. Nehajte z mlaji, s sobotami in sklicevanjem shodov, ne prenesem zlagáne slovesnosti. Vaše mlaje in vaša praznovanja sovraži moja duša. Postali so mi nadležni, ne morem jih več prenašati. Kadar iztegujete svoje roke, si zakrivam oči pred vami. Tudi če množite svoje molitve, vas ne poslušam, vaše roke so polne krvi. Umijte se, očistite se! Odstranite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte delati húdo. Naučite se delati dobro, skrbite za pravico. Pomagajte zatiranemu, zagovarjajte siroto, branite vdovo. Pridite, pravdajmo se, govori Gospod: Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg, če so rdeči kakor bagrenina, bodo beli kakor volna. Če me boste radi poslušali, boste uživali dobrine dežele. Če pa nočete in se upirate, vas meč požre, kajti Gospodova usta so govorila. Kako se je sprevrgla v vlačugo zvesta prestolnica! Polna je bila pravice, pravičnost je bivala v njej, zdaj pa morilci. Tvoje srebro se je sprevrglo v žlindro, tvoje vino je zmešano z vodo. Tvoji prvaki so uporniki in pajdaši tatov. Vsi ljubijo podkupnino in zahtevajo povračila. Nočejo braniti sirote in pravda vdove ne pride do njih. Zato govori Gospod, Bog nad vojskami, Močni Izraelov: Gorje! Obračunal bom s svojimi nasprotniki, maščeval se bom nad svojimi sovražniki. Svojo roko bom obrnil proti tebi, kot plavž bom izžgal tvojo žlindro in izločil ves tvoj svinec. Postavil ti bom spet sodnike kot v začetku in svetovalce, kakor je bilo od kraja. Potem boš spet dobila ime Prestolnica pravičnosti, Zvesta trdnjava. Hči sionska se bo rešila s pravico, njeni spreobrnjenci s pravičnostjo. Uporniki in grešniki pa bodo hkrati pokončani, tisti, ki zapuščajo Gospoda, bodo pogubljeni. Da, sram vas bo zaradi terebint, ki jih ljubite, sramovali se boste vrtov, ki jih imate radi. Kajti postali boste kakor terebinta, ki ji listje vene, kakor vrt, ki nima vode. Mogočnež bo postal predivo in njegovo delo iskra, gorelo bo oboje skupaj in nihče ne bo mogel pogasiti. Beseda, ki jo je prejel Izaija, Amócov sin, o Judu in Jeruzalemu. Zgodilo se bo poslednje dni: Gora hiše Gospodove bo trdno stala kot najvišja med gorami, vzdigovala se bo nad griči. In vsi narodi bodo hiteli k njej, številna ljudstva bodo prišla in rekla: »Pridite, pojdimo na Gospodovo goro, k hiši Jakobovega Boga. Poučil nas bo o svojih potih in hodili bomo po njegovih stezah. Kajti s Siona bo prišla postava in Gospodova beseda iz Jeruzalema.« Razsojal bo med narodi, dokazoval številnim ljudstvom. Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja. Hiša Jakobova, pridite, hodímo v Gospodovi luči. Zavračaš namreč svoje ljudstvo, hišo Jakobovo, kajti polni so vedežev z Vzhoda in čarovnikov kakor Filistejci, pomešani so z otroki tujcev. Njihova dežela je polna zlata in srebra, njihovih zakladov ni konca. Njihova dežela je polna konj, njihovih bojnih voz ni konca. Njihova dežela je polna malikov, častijo delo svojih rok, ki so ga naredili njihovi prsti. A smrtnik bo klonil, človek bo ponižan, ne boš jim odpustil. Zlezi v pečino, skrij se v zemljo, v strahu pred Gospodom in pred njegovim vzvišenim veličastvom. Prevzetne smrtnikove oči se bodo povesile, človekova ošabnost bo klonila, samo Gospod bo vzvišen tisti dan. Kajti dan Gospoda nad vojskami pride nad vse ošabne in visoke in nad vse mogočne, da bodo ponižani, nad vse libanonske cedre, visoke in mogočne, in nad vse bašánske hraste, nad vse visoke gore in nad vse vzvišene griče, nad vse visoke stolpe in nad vsa utrjena obzidja, nad vse taršíške ladje in nad vsa zaželena pristanišča. Smrtnikova prevzetnost bo klonila, človekova ošabnost bo ponižana, samo Gospod bo vzvišen tisti dan. Maliki bodo popolnoma izginili: ljudje bodo šli v skalnate votline in v zemeljske jame, v strahu pred Gospodom in pred njegovim vzvišenim veličastvom, ko se bo vzdignil, da prestraši zemljo. Tisti dan bodo ljudje vrgli krtom in netopirjem svoje srebrne in zlate malike, ki so si jih naredili, da bi jih molili, in bodo šli v gorske votline in v skalne razpoke, v strahu pred Gospodom in pred njegovim vzvišenim veličastvom, ko se bo vzdignil, da prestraši zemljo. Obrnite se proč od človeka, saj je kakor dih v njegovem nosu, tako malo je vreden. Glej, Gospod, Bog nad vojskami, bo odvzel Jeruzalemu in Judu podporo in palico, vso podporo kruha in vso podporo vode: vojaka in bojevnika, sodnika in preroka, vedeža in starešina, petdesetnika in veljaka, svetovalca in izurjenega obrtnika in pazljivega zagovarjalca. Postavil jim bom dečke za prvake, vladajo naj jim razvajenci. Ljudje bodo zatirali drug drugega, vsak svojega bližnjega, deček bo predrzen do starega, potepuh do spoštovanega. Potem bo kdo silil brata v hiši svojega očeta: »Obleko imaš, bodi naš poglavar, in ta podrtija naj bo v tvojih rokah.« Ta pa bo tisti dan vzkliknil in rekel: »Nisem zdravnik, v moji hiši ni ne kruha ne obleke, ne postavljajte me za poglavarja ljudstvu.« Kajti Jeruzalem se ruši, Juda se podira, ker so njihovi jeziki in dejanja proti Gospodu, da žalijo oči njegovega veličastva. Izraz njihovih obrazov priča proti njim, svoj greh oznanjajo kakor Sódoma, gorja niso prikrili svojim dušam, nakopali so si húdo. Povejte pravičnim, da jim bo dobro, ker bodo uživali sadove svojih del. Gorje krivičniku, godilo se mu bo hudo, ker se mu bo vračalo po delih njegovih rok. Izsiljevalci odirajo moje ljudstvo, vladajo mu ženske. Ljudstvo moje, tvoji vodniki so zapeljivci, razdrli so pot tvojih stezá. Gospod se je vzdignil, da razsodi, stoji, da sodi ljudstva. Gospod prihaja k sodbi s starešinami svojega ljudstva in z njegovimi prvaki. Vi ste izropali vinograd, v vaših hišah je ubožcu ukradeno blago. Zakaj teptate moje ljudstvo in bijete v obraz uboge, govori Gospod, Bog nad vojskami. Gospod je rekel: Ker so prevzetne hčere sionske, hodijo z iztegnjenim vratom in mežikajo z očmi, hodijo stopicaje in poskočno in zvončkljajo s sponkami na nogah, bo Gospod ogolil teme hčerá sionskih, Gospod bo razgalil njihovo lepoto. Tisti dan bo Gospod odvzel okrasje: ogležnjice, sončke in lunice, uhane, zapestnice in tančice, rutice, verižice, pasove, dišavnice in obeske, prstane in nosne obročke, praznične obleke in ogrinjala, ovratnice in torbice, zrcala, pentljice, turbane in pajčolane. Namesto balzama bo smrad, namesto pasu vrv, namesto kodrov bo ostrižena glava, namesto prazničnih oblek raševina, pečat sramote namesto lepote. Tvoji možje bodo padli pod mečem, tvoji mladeniči v boju. Njena vrata bodo stokala in žalovala, zapuščena bo sedela na tleh. Tisti dan se bo sedem žená oklenilo enega moža in reklo: »Svoj kruh bomo jedle in s svojo obleko se bomo oblačile, samo tvoje ime naj nosimo, odvzemi nam sramoto!« Tisti dan bo Gospodova mladika v okras in slavo, sad dežele pa v ponos in slavo Izraelovim ubežnikom. Kdor bo ostal na Sionu, kdor bo preživel v Jeruzalemu, se bo imenoval sveti, vsi, ki so zapisani za življenje v Jeruzalemu. Ko bo Gospod izmil umazanijo hčerá sionskih in izpral prelito kri Jeruzalema iz njegove srede, z duhom pravice in z duhom očiščenja, bo ustvarjal Gospod nad vsemi bivališči gore Sion in nad njenimi trgi podnevi oblak, ponoči pa dim in žar plamenečega ognja, kajti baldahin stoji nad vsako slavo. Čez dan bo dajal senco pred vročino, zaklon in zavetje pred viharjem in dežjem. Zapel bom o svojem ljubem, pesem svojega ljubega o njegovem vinogradu. Moj ljubi je imel vinograd na rodovitnem griču. Prekopal ga je, ga otrebil in zasadil z žlahtno trto. Sredi njega je sezidal stolp in v njem izdolbel tudi stiskalnico. Upal je, da bo dajal grozdje, pa je dal viníčje. Zdaj pa, jeruzalemski prebivalci in Judovi možje, razsodíte med menoj in mojim vinogradom. Kaj sem mogel še storiti svojemu vinogradu, pa mu nisem storil? Zakaj sem upal, da bo dajal grozdje, pa je dal viníčje? Zdaj vam bom povedal, kaj bom storil svojemu vinogradu: odstranil mu bom ograjo, da bo izropan, podrl mu bom obzidje, da bo poteptan. Spremenil ga bom v pustinjo, ne bo obrezovan ne okopavan, poganjala bosta trnje in osat in prepovedal bom oblakom, da bi dež rosili nanj. Kajti hiša Izraelova je vinograd Gospoda nad vojskami, Judovi možje so nasad njegovega veselja. Upal je, da bo pravica, pa glej, zatiranje, da bo pravičnost, pa glej, vpitje. Gorje njim, ki dodajajo hišo hiši, priključujejo njivo njivi, dokler ne zmanjka prostora in ste edini, ki prebivate sredi dežele. Gospod nad vojskami je naznanil mojim ušesom: Prisegam: številne hiše bodo opustošene, velike so in lepe, a bodo brez prebivalcev. Kajti vinograd desetih oralov bo dajal en čebèr, posev enega tovora bo dajal en škaf. Gorje njim, ki vstajajo zgodaj zjutraj in iščejo opojno pijačo, ki se zadržujejo pozno v noč in jih ogreva vino. Citre in harfa, boben in piščal in vino so pri njihovem popivanju, ne opazijo pa Gospodovega dela, ne vidijo, kaj delajo njegove roke. Zato pojde moje ljudstvo v izgnanstvo, ker nima spoznanja. Njegovo slavo bo usmrtila lakota, njegovo ljudstvo bo umorila žeja. Zato bo podzemlje odprlo svoje žrelo, čezmerno bo razprlo svoja usta, in zdrknili bodo vanj njegovi odličniki in ljudstvo, njegovo bučanje in vriskanje. Smrtnik bo klonil, človek bo ponižan, oči prevzetnikov se bodo povesile. Gospod nad vojskami bo vzvišen pri sodbi, sveti Bog se bo izkazal svetega s pravičnostjo. Jagnjeta se bodo pasla kot na svojem pašniku, tujci bodo uživali opustošenje bogatašev. Gorje njim, ki krivdo vlačijo za sabo z vrvmi goljufije, pregreho kakor voz na konopcih. In pravijo: Naj pohiti, naj pospeši svoje delovanje, da ga vidimo, naj se približa in naj nastopi sklep Svetega Izraelovega, da ga spoznamo! Gorje njim, ki hudemu pravijo dobro, dobremu pa húdo, ki temo delajo za luč, luč pa za temo, ki grenko delajo za sladko, sladko pa za grenko. Gorje njim, ki so modri v lastnih očeh, ki imajo sebe za razumne. Gorje njim, ki so hrabri, kadar se napajajo z vinom, pogumni, kadar mešajo opojno pijačo, ki oproščajo krivičnega zaradi podkupnine in kratijo pravico pravičnemu. Zato bo, kakor če ognjeni jezik požre strnje in se vročina plamena izgubi: njihova korenina bo postala kakor trhlenina in njihov cvet bo odletel kakor prah, ker zametujejo postavo Gospoda nad vojskami in prezirajo besedo Svetega Izraelovega. Zato se vnema Gospodova jeza proti njegovemu ljudstvu, izteguje nadenj svojo roko in ga udarja. Gore se tresejo in njihova trupla so kakor smeti sredi ulic. Pri vsem tem se njegova jeza ne poleže, njegova roka je še iztegnjena. Vzdignil bo bojno zastavo za narod iz daljave, mu požvižgal do konca dežele, in glej, pohitel bo in hitro prišel. Nobeden ni utrujen in ne omahuje, nobeden ni dremoten ne zaspan. Nobenemu se ne odpne pas okrog ledij, nobenemu se ne strga jermen pri obuvalu. Njegove puščice so ostre, vsi njegovi loki so napeti. Kopita njegovih konj so kakor kremen, njegova kolesa so kakor vihar. Rjove kakor levinja, kakor rjovejo leviči. Zbesni in zgrabi plen, pobegne in ni rešitelja. Tisti dan bo besnel nad Judom, kakor besni morje. Kdor bo pogledal po deželi, bo videl tesnobno temo, svetloba se bo stemnila v mrak. V letu, ko je umrl kralj Uzíja, sem videl Gospoda, ki je sedèl visoko na vzvišenem prestolu in njegova vlečka je napolnjevala svetišče. Nad njim so stali serafi in vsak je imel po šest peruti: z dvema si je zakrival obraz, z dvema si je zakrival noge in z dvema je letel. Drug drugemu so vzklikali in govorili: »Svet, svet, svet je Gospod nad vojskami, vsa zemlja je polna njegovega veličastva!« Podboji vrat so se stresali od glasu vzklikajočih in svetišče je bilo polno dima. Tedaj sem rekel: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami, prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami in so moje oči videle kralja, Gospoda nad vojskami!« Tedaj je priletel k meni eden izmed serafov in v svoji roki držal žerjavico, ki jo je bil s kleščami vzel z oltarja. Dotaknil se je mojih ustnic in rekel: »Glej, tole se je dotaknilo tvojih ustnic, tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen.« Nato sem slišal glas Gospoda: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Rekel sem: »Tukaj sem, pošlji mene!« Rekel je: »Pojdi in reci temu ljudstvu: Poslušajte, poslušajte, a ne razumevajte, glejte, glejte, a ne spoznavajte! Otôpi srce temu ljudstvu, otéži mu ušesa, zatisni mu oči: da ne bo videlo s svojimi očmi, ne slišalo s svojimi ušesi, da njegovo srce ne bo razumelo, da se ne bo spreobrnilo in ne bo ozdravelo!« Rekel sem: »Doklej, Gospod?« Rekel je: »Dokler ne bodo mesta opustošena in brez prebivalcev, hiše brez ljudi in dežela opustošena puščava, dokler Gospod ne požene ljudi v daljavo in ne bo v deželi velika zapuščenost. Med njimi pa je desetina, ki se bo spreobrnila in bo izvzeta; kakor od terebinte in od hrasta, ko ju podró, ostane korenina, bo njena korenina sveto seme.« V dnevih Aháza, Jotámovega sina, Uzíjevega vnuka, Judovega kralja, se je odpravil Recín, arámski kralj, s Pékahom, Remaljájevim sinom, Izraelovim kraljem, proti Jeruzalemu v boj proti njemu, a se ni mogel bojevati proti njemu. Sporočili so Davidovi hiši in rekli: »Arám tabori v Efrájimu!« Njihovo srce in srce njihovega ljudstva je vztrepetalo, kakor trepeta drevje v gozdu pred vetrom. Gospod pa je rekel Izaiju: »Pojdi Aházu naproti, ti in tvoj sin Šeár Jašúb, na konec vodovoda h gornjemu zbiralniku, ob cesti k Belivčevemu zemljišču. Reci mu: ›Varuj se in ostani miren, ne boj se! Tvoje srce naj se ne plaši teh dveh koncev kadečih se ogorkov razvnete Recínove jeze, to je Aráma in Remaljájevega sina. Ker je Arám z Efrájimom in Remaljájevim sinom naredil hudoben naklep zoper tebe in rekel: Pojdimo nad Juda, prestrašimo ga in si ga podvrzimo ter postavimo v njem Tabeálovega sina za kralja, tako govori Gospod Bog: To ne bo uspelo in se ne bo zgodilo, kajti glava Aráma je Damask in glava Damaska je Recín. (Še petinšestdeset let in Efrájim bo razbit, prenehal bo biti ljudstvo.) Glava Efrájima je Samarija in glava Samarije je Remaljájev sin. Če ne boste verovali, ne boste obstali.‹« Gospod je še govoril Aházu in rekel: »Izprosi si znamenje od Gospoda, svojega Boga, v globini podzemlja ali v višavi zgoraj!« Aház pa je rekel: »Ne bom prosil ne preizkušal Gospoda.« Nato je rekel Izaija: »Poslušajte vendar, Davidova hiša: vam je premalo, da utrujate ljudi, ko utrujate še mojega Boga? Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel. Skuto in med bo jedel, da bo znal zavračati húdo in izbirati dobro. Kajti preden bo znal deček zavračati húdo in izbirati dobro, bo opustošena dežela, ki te je groza dveh njenih kraljev. Gospod bo privedel nadte, nad tvoje ljudstvo in nad hišo tvojega očeta dneve, kakršni niso prišli, odkar je Efrájim odpadel od Juda – asirskega kralja.« Tisti dan bo Gospod požvižgal muhi, ki je na koncu Nila v Egiptu, in čebeli, ki je v asirski deželi. Vse bodo prišle in sedle po hudourniških strugah in po skalnih razpokah, po vseh goščavah in po vseh napajališčih. Tisti dan bo Gospod obril z britvijo, najeto onstran Evfrata, z asirskim kraljem, glavo in dlako med nogami, tudi brado bo postrigel. Tisti dan bo vsak redil le telico in dve ovci. Ker bo glavno pridobivanje mleka, bo jedel skuto, da, skuto in med bo jedel vsak, kdor bo ostal v deželi. Tisti dan bo vsaka površina, kjer je tisoč trt, vrednih tisoč srebrnikov, zarasla z robidovjem in s trnjem. S puščicami in z lokom bodo hodili tja, ker bo vsa dežela zarasla z robidovjem in s trnjem. Na vse griče, ki jih okopavajo z motiko, pa ne bo prišel strah pred robidovjem in trnjem: krčilo jih bo govedo, teptala jih bo drobnica. Gospod mi je rekel: »Vzemi si večjo ploščico in napiši nanjo s človeško pisavo: Mahér Šalál Haš Baz. – Hitro pleni, urno ropaj.« Vzel sem zanesljivi priči, duhovnika Urijája in Jeberehjájevega sina Zeharjája. Potem sem šel k prerokinji in ta je spočela in rodila sina. Tedaj mi je Gospod rekel: »Daj mu ime Mahér Šalál Haš Baz, kajti še preden bo deček znal klicati ›Moj oče‹ in ›Moja mati‹, bodo bogastvo Damaska in plen Samarije nesli pred asirskim kraljem.« Gospod mi je še govoril in rekel: »Ker to ljudstvo zavrača síloaške vode, ki tečejo mirno in veselo pred Recínom in Remaljájevim sinom, zato bo, glej, Gospod pripeljal nadnje silne in velike vode Evfrata: asirskega kralja in vso njegovo slavo. Vzdignil se bo iz vseh svojih strug in prestopil vse svoje bregove. Pridrl bo nad Juda, poplavljal bo in prestopal, narastel bo do grla. In njegove razpete peruti bodo polnile širino tvoje dežele, o Emanuel! Združite se, narodi, in bodite poraženi, prisluhnite, vse daljne dežele sveta: opašite se in bodite poraženi, opašite se in bodite poraženi! Naredite načrt, uničen bo, izgovorite besedo, ne bo uspela, kajti z nami je Bog.« Da, tako mi je rekel Gospod, ko me je držal za roko in me svaril, da ne bi hodil po poti tega ljudstva, in mi govoril: »Ne imenujte zarota vsega, kar to ljudstvo imenuje zarota, in tega, česar se boji, se ne bojte in se ne plašite. Gospoda nad vojskami imejte za svetega, on naj bo vaš strah, on naj bo vaš preplah. On bo svetišče, kamen spotike in skala pohujšanja, za obe Izraelovi hiši, zanka in zadrga za prebivalce Jeruzalema. Mnogi se bodo ob njem spotaknili in padli, se razbili, zapletli in ujeli.« Zakleni pričevanje, zapečati postavo v srca mojih učencev. Čakal bom Gospoda, ki zdaj zakriva svoj obraz pred Jakobovo hišo, in bom zaupal vanj. Glejte, jaz in otroci, ki mi jih je dal Gospod, smo za znamenje in prerokbo v Izraelu, od Gospoda nad vojskami, ki prebiva na gori Sion. Kajti pravili vam bodo: »Vprašajte rotilce duhov in vedeže, ki grulijo in mrmrajo. Mar ljudstvo ne sprašuje svojih bogov, mrtvih za žive?« Proti postavi in pričevanju bodo govorili, kakor je ta beseda, ki ne oznanja jutranje zarje. Klatil se bo okrog pobit in lačen, ker bo lačen, se bo jezil, preklinjal bo svojega kralja in Boga in se obračal navzgor. Gledal bo po zemlji, in glej, tam bo stiska in tema, ki ji ne more uiti, nadloga in megla, ki je ne more pregnati, ker noče prihiteti k tistemu, ki ga potiska vanjo. V preteklih časih je ponižal Zábulonovo deželo in Neftálijevo deželo, v prihodnjih časih pa bo povzdignil pot ob morju, Transjordanijo, pogansko Galilejo. Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč. Zbudil si silno radost, naredil si veliko veselje. Veselijo se pred teboj, kakor se veselijo ob žetvi, kakor se radujejo, ko delijo plen. Kajti jarem njegovega bremena in palico na njegovem hrbtu, šibo njegovega priganjača si zlomil kot na dan Midjáncev. Kajti vsak vojaški škorenj, ki hrupno koraka, in ogrinjalo, ki je prepojeno s krvjo, bo sežgano, bo hrana za ogenj. Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. Oblast se bo širila in miru ne bo konca na Davidovem prestolu in v njegovem kraljestvu. Vzpostavil ga bo in utrdil s pravico in pravičnostjo od zdaj in na veke. Gorečnost Gospoda nad vojskami bo to naredila. Gospod je poslal besedo zoper Jakoba, padla je v Izrael. Spoznalo jo bo vse ljudstvo, Efrájim in prebivalci Samarije, ki v napuhu in s prevzetnim srcem pravijo: »Opeka je razpadla, zidali bomo s klesanimi kamni, sikomóre so posekane, nadomestili jih bomo s cedrami.« Toda Gospod vzdiguje zoper nje Recínove nasprotnike in spodbada njihove sovražnike, Aráma z vzhoda in Filistejce od zahoda, da žro Izraela na vsa usta. Pri vsem tem se njegova jeza ne odvrne, njegova roka je še iztegnjena. Ljudstvo pa se ne spreobrne k njemu, ki ga tepe, ne išče Gospoda nad vojskami. Zato Gospod odseka Izraelu glavo in rep, krošnjo in ločje v enem dnevu. Stari in ugledni je glava, prerok, ki uči laži, je rep. Vodniki tega ljudstva so zapeljivci in tisti, ki jih vodijo, so pogubljeni. Zato se Gospod ne veseli njegovih mladeničev in nima usmiljenja z njegovimi sirotami in vdovami, ker so vsi skrunilci in hudodelci in vsaka usta bedasto govorijo. Pri vsem tem se njegova jeza ne odvrne, njegova roka je še iztegnjena. Da, krivičnost gori kakor ogenj, použiva robidovje in trnje, požiga drevesa gostega gozda, da se vrtinči v dimnih stebrih. Srd Gospoda nad vojskami požiga deželo in ljudstvo je kakor hrana za ogenj, drug drugemu ne prizanašajo. Žro na desni, vendar so lačni, jedo na levi, vendar niso siti, jedo meso lastnega lakta: Manáse Efrájima, Efrájim Manáseja, oba skupaj sta proti Judu. Pri vsem tem se njegova jeza ne odvrne, njegova roka je še iztegnjena. Gorje njim, ki izdajajo krivične odloke in pišejo okrutne sodbe, da zavračajo pritožbe revnih in jemljejo pravico stiskanim med mojim ljudstvom, da so vdove njihov plen in ropajo sirote. Kaj boste naredili na dan obiskanja, pred viharjem, ki bo prišel iz daljave? H komu boste tekli po pomoč, kje boste pustili svoje bogastvo? Kdor se ne bo upogibal med ujetimi, bo padel med pobitimi. Pri vsem tem se njegova jeza ne odvrne, njegova roka je še iztegnjena. Gorje Asircu! Šiba moje jeze, palica mojega srda je v njegovi roki. Pošljem ga nad skrunilni narod, nad ljudstvo, ki se nanj srdim, in mu ukažem, naj ga pleni in opleni, naj ga ropa in izropa, naj ga potepta kakor blato na cesti. On pa si tega ne predstavlja tako, njegovo srce ne misli tako, temveč namerava uničiti in iztrebiti nemalo narodov. Rekel je namreč: »Mar niso moji prvaki obenem tudi kralji? Mar ni kakor Kárkemiš tudi Kalne, mar ni kakor Arpád tudi Hamát, mar ni kakor Damask tudi Samarija? Kakor je moja roka osvojila kraljestva malikov, katerih podobe so bile močnejše, kot so jeruzalemske in samarijske, mar ne bom, kakor sem storil Samariji in njenim malikom, storil tako tudi Jeruzalemu in njegovim podobam?« Ko bo Gospod dokončal vse svoje delo na gori Sion in v Jeruzalemu, bo obračunal s sadovi iz prevzetnega srca asirskega kralja in s slavo v njegovih ošabnih očeh. Rekel je namreč: »S svojo močno roko sem delal in s svojo modrostjo, ker sem razumen. Odstranil sem meje med ljudstvi, oropal sem njihove zakladnice in kot junak odstavil prestolujoče. Moja roka je pograbila bogastva ljudstev kakor gnezdo, kakor kdo pobere zapuščena jajca, tako sem jaz pobral vso zemljo. Ni ga bilo, ki bi bil zganil s perutjo, odprl kljun ali začivkal.« Mar se baha sekira pred njim, ki z njo seka? Mar se postavlja žaga pred njim, ki jo vleče? Kakor da bi šiba vihtela njega, ki jo vzdiguje, kakor da bi palica vzdigovala njega, ki ni les. Zato bo Gospod, Bog nad vojskami, poslal med njegove debeluhe sušico in pod njegovo slavo bo zagorel požar, kakor zagori ogenj. Izraelova luč bo postala ogenj, njegov Sveti bo plamen, ki bo požgal in použil njegovo trnje in njegovo robidovje v enem dnevu. Slavo njegovega gozda in njegovega sadovnjaka bo uničil od duše do mesa: bo kakor bolehavec, ki hira. Ostanek dreves od njegovega gozda bo majhen, otrok jih bo lahko zapisal. Tisti dan se Izraelov ostanek, ubežnik Jakobove hiše, ne bo več opiral nanj, ki ga je tepel, temveč se bo zvesto opiral na Gospoda, Svetega Izraelovega. Ostanek, ostanek Jakobov se bo spreobrnil k močnemu Bogu. Čeprav bi bilo tvojega ljudstva, o Izrael, kakor je peska ob morju, se bo spreobrnil le njegov ostanek. Sklenjeno je pokončanje, ki razliva pravičnost. Kajti pokončanje, ki je sklenjeno, bo izvršil Gospod, Bog nad vojskami, po vsej deželi. Zato tako govori Gospod, Bog nad vojskami: »Ne boj se, moje ljudstvo, ki prebivaš na Sionu, Asirca, ki te tepe s šibo in vzdiguje nadte svojo palico kakor Egipčani. Kajti le še malo časa, pa bo srd prenehal in moja jeza bo njemu v pogubo. Gospod nad vojskami bo zavihtel bič nad njim, kakor je potolkel Midjánce pri Orébovi skali in kakor je vzdignil svojo palico nad morje proti Egipčanom. Tisti dan bo vzel njegovo breme s tvojega hrbta, njegov jarem s tvojega tilnika, jarem bo uničen zaradi maziljenja.« Pride nad Ajo, gre skozi Migrón, v Mihmásu pusti svoj pratež. Prekoračijo prelaz: »V Gebi prenočimo!« Ramá trepeta, Savlova Gíbea beži. Povzdigni svoj glas, hči galímska! Prisluhni, Láješa, odgovori, Anatót! Madména beži, prebivalci Gebíma, razkropite se! Še danes bo stal v Nobu in žugal z roko proti gori hčere sionske, proti jeruzalemskemu griču. Pa glej, Gospod, Bog nad vojskami, bo z grozno močjo oklestil krošnjo, visoki bodo posekani, vzvišeni bodo podrti. Drevesa gostega gozda bodo padla pod sekiro, Libanon se bo prevrnil v svojem veličastvu. Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek obrodi iz njegove korenine. Na njem bo počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega. Navdihoval ga bo s strahom Gospodovim, da ne bo sodil po videzu svojih oči, ne odločal po sluhu svojih ušes. Pravično bo sodil siromake, pošteno bo branil stiskane v deželi. Udarjal bo deželo s šibo svojih ust, z dihom svojih ustnic bo pokončeval krivičnika. Pravičnost bo pas njegovih ledij, zvestoba bo pas njegovih kolkov. Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levič se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino. Ne bodo škodovali ne uničevali na vsej moji sveti gori, kajti dežela bo polna Gospodovega spoznanja, kakor vode pokrivajo morsko globino. Tisti dan bo Jesejeva korenina stala kot znamenje za ljudstva, njo bodo iskali narodi in njeno bivališče bo slavno. Tisti dan bo Gospod spet iztegnil svojo roko, da odkupi ostanek svojega ljudstva, ki bo ostal v Asiriji in Egiptu, v Patrósu, Etiopiji in Elámu, v Šinárju, Hamátu in na morskih obrežjih. Vzdignil bo znamenje za narode in zbral Izraelove pregnance, združil bo Judove razkropljence od štirih koncev zemlje. Prenehala bo Efrájimova ljubosumnost in Judovi sovražniki bodo uničeni, Efrájim ne bo več ljubosumen na Juda in Juda ne bo več sovražil Efrájima. Skupaj bosta poletela proti morju na ramena Filistejcem, skupaj bosta oplenila sinove Vzhoda, iztegnila bosta svoji roki nad Edóm in Moáb, sinovi Amóna jima bodo pokorni. Gospod bo osušil egiptovski morski zaliv, zamahnil bo s svojo roko nad Evfratom, z žarom svojega diha ga bo razcepil na sedem rokavov, da ga bodo lahko prekoračili v sandalah. Pot za ostanek njegovega ljudstva, ki ga bo odpustil Asirec, bo takšna, kakor je bila Izraelova, ko je odšel iz egiptovske dežele. Tisti dan boš rekel: Zahvaljujem se ti, Gospod, ker si se jezil name, a se je tvoja jeza pomirila in si me potolažil. Glej, Bog je moja rešitev, zaupam in se ne bojim, kajti moja moč in moja pesem je Gospod Bog, bil je moja rešitev. Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja. Tisti dan boste rekli: Zahvaljujte se Gospodu, kličite njegovo ime, oznanjajte med narodi njegova dela, razglašajte, da je vzvišeno njegovo ime. Pojte Gospodu, ker je storil velika dela, naj bodo znana po vsej zemlji. Zaukaj in zavriskaj, ki prebivaš na Sionu, ker je velik v tvoji sredi Sveti Izraelov. Izrek o Babilonu, ki ga je prejel Izaija, Amócov sin: Na golem griču vzdignite znamenje, glasno jim kličite, mahajte z roko, da bodo vstopili skozi vrata imenitnih. Jaz sam sem ukazal svojim posvečenim, sklical sem bojevnike za mojo jezo, navdušene nad mojim veličastvom. Glas hrumenja po gričih, kakor številnega ljudstva! Glas bučanja kraljestev, zbranih narodov! Gospod nad vojskami pregleduje vojsko za boj. Prihajajo iz daljne dežele, s konca neba, Gospod in orodje njegovega srda, da pokonča vso deželo. Tulite, kajti dan Gospodov je blizu, prihaja kakor opustošenje od Mogočnega. Zato bodo vse roke omahnile, vsako človeško srce bo splahnelo. Prestrašile jih bodo bolečine, zgrabili jih bodo krči, zvijali se bodo kakor porodnica, osupli bodo drug pred drugim, obrazi jim bodo goreli v vročici. Glej, dan Gospodov prihaja, poln je krutosti, togote in srdite jeze, da deželo spremeni v puščavo in iztrebi njene grešnike iz nje. Kajti zvezde neba in njegova ozvezdja ne bodo več dajala svoje svetlobe, sonce bo otemnelo že ob svojem vzhodu in luna ne bo več odsevala svoje svetlobe. Kaznoval bom svet za njegovo hudobijo, krivičnike za njihovo krivdo, uničil bom napuh prevzetnih, ponižal bom ošabnost nasilnih. Storil bom, da bo smrtnik dražji od zlata, človek dražji od ofírskega zlata. Zato bom stresel nebo in zemlja bo zgrmela s svojega mesta zaradi togote Gospoda nad vojskami na dan njegove srdite jeze. Kakor splašena gazela in kakor ovce, ki jih nihče ne zbira, se bodo obrnili vsak k svojemu ljudstvu in bežali vsak v svojo deželo. Kdor bo ujet, bo preboden, kdor bo zajet, bo padel pod mečem. Njihovi otročiči bodo pobiti pred njihovimi očmi, njihove hiše bodo izropane, njihove žene oskrunjene. Glej, razdražil bom proti njim Medijce, ki se ne menijo za srebro in nimajo veselja nad zlatom. Njihovi loki bodo pobijali dečke, ne bodo se usmilili sadu materinega telesa, njihovo oko ne bo prizanašalo otrokom. Babilon, biser kraljestev, ponosno slavo Kaldejcev, bo Bog porušil kakor Sódomo in Gomóro. Nikoli več ne bo naseljen, od rodu do rodu ne bo več obljuden, beduin ne bo tam šotoril, pastirji ne bodo tam počivali. Tam bodo poležavale zveri, njihove hiše bodo napolnile sove, tam bodo prebivali noji, tam bodo skakali kozjenogi. Hijene bodo tulile v njihovih dvorih, šakali v razkošnih gradovih. Blizu je njegov čas, da pride, njegovi dnevi se ne bodo zavlekli. Gospod se bo usmilil Jakoba, ponovno bo izvolil Izraela in jih pripeljal v njihovo deželo. Pridružili se jim bodo tudi tujci in se bodo držali Jakobove hiše. Sprejemala jih bodo ljudstva in jih pripeljala v njihovo deželo. In Izraelova hiša si jih bo podredila v Gospodovi deželi za hlapce in dekle: podjarmili bodo svoje osvajalce, gospodovali bodo svojim zatiralcem. Ko ti potem Gospod nakloni počitek po tvoji muki, po tvojem trepetanju in po tvojem trdem suženjstvu, ki te je pritiskalo, tedaj zapoj to zbadljivko zoper babilonskega kralja in reci: Kako je končal zatiralec, končala predrznost! Gospod je zlomil palico krivičnikov, žezlo vladarjev, ki je togotno udarjalo ljudstva, udarjalo brez odnehanja, v jezi podjarmljalo narode, preganjalo brez postanka. Vsa zemlja miruje in počiva, zagnala je vrisk. Zaradi tebe se veselijo celo ciprese, libanonske cedre: »Odkar si mrtev, ne pride nihče, da bi nas posekal.« Spodnje podzemlje vzdrhteva zaradi tebe, pred srečanjem ob tvojem prihodu. Zaradi tebe prebuja pokojne, vse zemeljske veljake, vzdiguje z njihovih prestolov vse kralje narodov. Vsi te nagovarjajo in pravijo: »Tudi ti si podlegel kakor mi, postal si nam podoben. V podzemlje se je pogreznilo tvoje veličastvo in brnenje tvojih harf. Pod seboj imaš postlano s črvi, tvoja odeja so gliste. Kako si padel z neba, danica, sin zore, zgrmel na zemljo, zmagovalec narodov. Ti pa si rekel v svojem srcu: ›Povzpel se bom v nebo, nad Božje zvezde bom povzdignil svoj prestol. Na gori zborovanja bom sedèl, na skrajnem severu. Povzpel se bom nad višino oblakov, meril se bom z Najvišjim.‹« Pa si se pogreznil v podzemlje, na dno jame. Tisti, ki te vidijo, te pogledujejo in te opazujejo: »Mar je to mož, ki je pretresal zemljo in rušil kraljestva, spreminjal svet v puščavo in podiral mesta, ki svojim ujetnikom ni odpiral ječe?« Vsi kralji narodov počivajo v slavi, vsak v svoji grobnici. Ti pa si vržen stran od svojega groba, kakor ostuden izrodek, pokrit si s pobitimi, z mečem prebodenimi, ki se pogrezajo na kamnito dno jame, kakor poteptano truplo. Ne boš se jim pridružil s pogrebom, ker si uničil svojo deželo, pobil svoje ljudstvo. Nikdar več ne bo omenjen zarod hudodelcev. Pripravite morišče za njegove otroke, zaradi krivde njihovih očetov, da ne bodo več vstali, dobili v last dežele in napolnili sveta z mesti. Vzdignil se bom proti njim, govori Gospod nad vojskami, in iztrebil Babilonu ime in ostanek, steblo in poganjek, govori Gospod nad vojskami. Spremenil ga bom v prebivališče ježev in v močvirje, pometel ga bom z metlo uničenja, govori Gospod nad vojskami. Gospod nad vojskami je prisegel in rekel: Kakor sem se namenil, tako se bo zgodilo, kakor sem sklenil, tako se bo izpolnilo: v svoji deželi bom zdrobil Asirca, na svojih gorah ga bom poteptal, odvzel jim bom njegov jarem, njegovo breme jim bo padlo z ramen. Tak je sklep, ki sem ga naredil nad vso zemljo, taka je roka, ki je iztegnjena nad vse narode. Kajti Gospod nad vojskami je sklenil, in kdo bo to preprečil? Njegova roka je iztegnjena, in kdo jo bo zavrnil? V letu, ko je umrl kralj Aház, je nastal tale izrek: Ne veseli se, vsa Filisteja, da se je zlomila palica, ki te je tepla, kajti iz kačje korenine bo pognal modras, njegov sad pa bo leteči zmaj. Prvorojenci siromakov se bodo pasli na mojem pašniku, revni bodo mirno ležali, tvojo koreniko pa bom usmrtil z lakoto, pobila bo tudi tvoj ostanek. Tulite, vrata, vpij, mesto, obupuj, vsa Filisteja! Kajti od severa prihaja dim, nobeden se ne izmakne iz njegovih čet. Kakšen naj bo odgovor poslancem poganov? » Gospod je utemeljil Sion, k njemu se zatekajo ubožci njegovega ljudstva.« Izrek o Moábu: Zares, v eni noči bo premagan, Ar Moáb pokončan, zares, v eni noči bo premagan, Kir Moáb pokončan. Vzpenjajo se v tempelj v Dibón, da bi jokali na višinah, nad Nebójem in nad Médebo tuli Moáb. Vse glave so ostrižene, vse brade so obrite. Po njihovih ulicah se opasujejo z raševnikom, po njihovih strehah in trgih vse tuli in se spušča v jok. Vpijeta Hešbón in Elalé, do Jahaca se sliši njihov glas, zato trepetajo moábski junaki, njihova duša jim trepeta. Srce mi toži zaradi Moába, njegovi prebivalci so bežali do Coarja, do Eglát Šelišíje. Na vzpetino Luhít se vzpenjajo med jokom, po poti v Horonájim vzdigujejo vpitje zaradi propada. Kajti vode v Nimrímu so se spremenile v suhe struge, trava se je posušila, zelí so ovenele, zelenja ni več. Zato nosijo čez Vrbov potok, kar jim je ostalo in kar so rešili. Kajti vpitje obkroža moábske meje, njihovo tuljenje se razlega do Eglájima, njihovo tuljenje se sliši do Beêr Elíma. Kajti dibónske struge bodo napolnjene s krvjo, poslal pa bom Dibónu še drugo zlo: leva za ubežnike iz Moába in za ostanek v deželi. Pošljite jagnjeta vladarju dežele, iz Sele skozi puščavo na goro hčere sionske. Kakor blodeče ptice, vržene iz gnezda, bodo hčere moábske na brodovih čez Arnón. »Dajte nasvet, izdajte ukaz, svojo senco razgrni kakor noč sredi poldneva, skrivaj pregnance, ne izdajaj beguncev!« Naj prebivajo pri tebi moábski pregnanci, bodi jim zavetje pred pokončevalcem. Kajti konec je zatiranja, prenehalo je pustošenje, tlačitelj je odšel iz dežele. Prestol je postavljen v milosti in na njem sedi v zvestobi sodnik v šotoru Davidovem, ki si prizadeva za pravico in je hiter za pravičnost. Slišali smo o Moábovi ošabnosti, o njegovi silni ošabnosti, o njegovem napuhu, ošabnosti in predrznosti, o njegovem praznem bahanju. Zato bodo Moábci tulili nad Moábom, vsi bodo tulili. Zaradi grozdnih kolačev v Kir Heresu bodo zdihovali do kraja pobiti. Kajti uvela bodo hešbónska polja, sibmanska trta, gospodarji narodov bodo pomendrali njene vitice. Segale so do Jazêrja, se vile po puščavi, njene rozge so se bohotile, se poganjale čez morje. Zato objokujem sibmansko trto, kakor jo objokuje Jazêr, te zalivam s svojimi solzami, Hešbón in Elalé, kajti v tvojo letino in v tvojo trgatev bo padel bojni krik. Iz sadovnjaka bosta pobrana radost in veselje, v vinogradih ne bodo vriskali in ne klicali, mastilec ne bo več mastil vina v stiskalnicah, vzklikanje bo prenehalo. Zato trepeta moje osrčje nad Moábom kakor citre, moja notranjost nad Kir Heresom. Moáb se bo prikazoval in se trudil na višini, hodil bo v svoje svetišče molit, pa ne bo nič dosegel. To je beseda, ki jo je Gospod že davno povedal o Moábu. Zdaj pa govori Gospod in pravi: V treh letih, kakor so najemnikova leta, bo Moábova slava zaničevana z vsem številnim ljudstvom, ostanek bo majhen, skromen, neznaten. Izrek o Damasku: Glej, Damask bo kot mesto izginil in bo kup razvalin. Porušena mesta bodo opuščena, spremenila se bodo v pašnike za črede, ki bodo počivale in nihče jih ne bo motil. Efrájimu bo odvzeta trdnjava in Damasku kraljestvo, Arámov ostanek bo majhen, kakor bo majhna slava sinov Izraelovih, govori Gospod nad vojskami. Tisti dan se bo Jakobova slava zmanjšala, njegovo obilno telo bo splahnelo. Bo kot tedaj, ko žanjec pospravi žito in njegov laket požanje klasje, kot tedaj, ko pobere klasje v dolini Rafájevcev. Ostali bodo le pobirki, kot tedaj, ko otrese oljko: dva, trije sadeži na vrhu krošnje, štiri, pet na vejah sadnega drevesa, govori Gospod, Bog Izraelov. Tisti dan se bo človek ozrl na svojega Stvarnika, njegove oči bodo gledale na Svetega Izraelovega. Ne bo se več oziral na oltarje, delo svojih rok, ne na to, kar so izdelali njegovi prsti, ne bo več gledal ašer in sončnih stebrov. Tisti dan bodo utrjena mesta kakor zapuščena zemlja brez pluga in setve, ki je bila opuščena pred sinovi Izraelovimi: opustošena bodo. Ker si pozabila na Boga svoje rešitve in se nisi spominjala skale svojega zavetja, zato sadiš ljubke sadike in zasajaš tuje rozge. Na dan sajenja jim daješ zrasti in v jutru zasaditve cveteti, trgatev pa bo zbežala na dan bolečine in silne bridkosti. Gorje, hrumenje številnih narodov, hrumijo kakor hrumenje morja, bučanje ljudstev, bučijo kakor bučanje silnih vodá. Ljudstva bučijo kakor bučanje velikih vodá, on pa jim zagrozi in pobegnejo v daljavo, podijo se kakor pleve po gričih pred vetrom, kakor vrtinec listja pred viharjem. Proti večeru, glej, strahota, pred svitom jih ni več. Tak je delež tistih, ki nas plenijo, usoda tistih, ki nas ropajo. Gorje ti, dežela brenčečih peruti, onkraj etiopskih rek, ki pošiljaš poslance po morju, v čolnih iz trstja po vodi: »Pojdite, hitri poslanci, k narodu, ki je postaven in zagorel, k ljudstvu, ki se ga od nekdaj in vselej boje, k narodu, ki je nasilen in okruten, ki mu reke presekavajo deželo!« Vsi prebivalci sveta in naseljenci zemlje, poglejte, kakor tedaj, ko kdo vzdigne znamenje na gorah, prisluhnite, kakor tedaj, ko kdo zatrobi na rog. Kajti tako mi je rekel Gospod: »Miren bom in gledal bom iz svojega prebivališča kakor žgoča vročina na svit, kakor deževni oblak na vročino ob žetvi.« Kajti pred trgatvijo, ko se osuje cvet in iz cveta postaja zrel grozd, bo porezal rozge s srpom, odstranil in polomil bo mladike. Skupaj bodo prepuščeni gorskim jastrebom in poljskim živalim, na njih bodo letovali jastrebi, na njih bodo zimovale vse poljske živali. Tisti čas bo prineslo darove Gospodu nad vojskami postavno in zagorelo ljudstvo, ljudstvo, ki se ga od nekdaj in vselej bojé, narod, ki je nasilen in okruten, ki mu reke presekavajo deželo, na kraj, kjer prebiva ime Gospoda nad vojskami, na goro Sion. Izrek o Egiptu: Glej, Gospod jezdi na hitrem oblaku in pride v Egipt. Egiptovski maliki se tresejo pred njim, srce Egipčanov upada v njihovi notranjosti. Izzval bom Egipčane proti Egipčanom in bojeval se bo vsak proti svojemu bratu in vsak proti svojemu bližnjemu, mesto proti mestu, kraljestvo proti kraljestvu. Duh Egipčanov se bo zmedel v njihovi notranjosti, pogoltnil bom njihov nasvet. Obračali se bodo na malike in rotilce, na zaklinjevalce in vedeže. Egipt bom dal v roke trdemu gospodarju, strog kralj jim bo gospodoval, govori Gospod, Bog nad vojskami. Voda v Nilu bo izhlapela, reka bo usahnila in se posušila. Rokavi reke se bodo usmradili, egiptovski prekopi se bodo izpraznili in posušili, trstje in ločje bo ovenelo. Trava ob Nilu, ob ustju Nila, in vsa setev ob Nilu se bosta posušili, izginili in ne bo ju več. Ribiči bodo vzdihovali in žalovali, vsi, ki mečejo trnek v Nil in razpenjajo mrežo po vodi, bodo medleli. Razočarani bodo tisti, ki pridelujejo česani lan, in tisti, ki predejo bombaž. Pazniki bodo potrti, vsi dninarji zagrenjeni v duši. Coanski prvaki so sami bedaki, modri faraonovi svetovalci dajejo surove nasvete. Kako morete praviti faraonu: »Sin modrih sem, sin kraljev iz davnine!« Kje so torej tvoji modrijani? Naj ti vendar oznanijo in naj spoznajo, kaj namerava Gospod nad vojskami z Egiptom. Coanski prvaki so bedasti, memfiški prvaki so zmedeni, zapeljali so Egipt, vogalni kamni njegovih rodov. Gospod je natočil vanje duha vrtoglavosti, da zavajajo Egipt pri vseh njegovih dejanjih, kakor omahuje pijanec, ko bruha. Tako Egipt ne naredi ničesar več, naj dela glava ali rep, krošnja ali ločje. Tisti dan bodo Egipčani podobni ženskam, trepetali bodo in se tresli pred zamahom roke Gospoda nad vojskami, ki jo bo vzdignil proti njim. Judova dežela bo Egiptu v strah, vsakdo, ki mu bo omenjena, bo trepetal pred odločitvijo Gospoda nad vojskami, ki jo je naredil proti njemu. Tisti dan bo pet mest v egiptovski deželi govorilo kánaanski jezik in prisegalo pri Gospodu nad vojskami, eno se bo imenovalo Sončno mesto. Tisti dan bo Gospodov oltar sredi egiptovske dežele in Gospodov spominski steber ob njeni meji. Ta bo za znamenje in pričevanje za Gospoda nad vojskami v egiptovski deželi. Ko bodo vpili h Gospodu zaradi zatiralcev, jim bo poslal rešitelja, ki jih bo branil in rešil. Gospod se bo dal spoznati Egipčanom in Egipčani bodo tisti dan spoznali Gospoda. Služili mu bodo s klavnimi in jedilnimi daritvami, Gospodu bodo delali zaobljube in jih izpolnjevali. Gospod bo udaril Egipt, udaril in ozdravil, obrnili se bodo h Gospodu, uslišal jih bo in ozdravil. Tisti dan bo peljala cesta iz Egipta v Asirijo, Asirci bodo hodili v Egipt in Egipčani v Asirijo, Egipčani bodo skupaj z Asirci služili Gospodu. Tisti dan bo Izrael tretji v zavezi z Egiptom in z Asirijo, kot blagoslov sredi zemlje, ker ga bo Gospod nad vojskami blagoslovil in rekel: »Blagoslovljeno naj bo moje ljudstvo, Egipt, in delo mojih rok, Asirija, in moja dediščina, Izrael.« V letu, ko je vojskovodja, ki ga je poslal Sargon, asirski kralj, prišel nad Ašdód, ga oblegal in zavzel, tisti čas je Gospod govoril po Izaiju, Amócovem sinu, in rekel: »Pojdi, sleci si raševnik z ledij in sezuj si čevlje z nog!« Storil je tako in hodil brez vrhnje obleke in bos. Tedaj je Gospod rekel: »Kakor hodi moj služabnik Izaija že tri leta brez vrhnje obleke in bos za znamenje in prerokbo za Egipt in Etiopijo, tako bo asirski kralj gnal sužnje iz Egipta in pregnance iz Etiopije, mlade in stare, brez vrhnje obleke in bose, z razgaljeno zadnjo platjo, Egiptu v sramoto. Tedaj bodo prestrašeni in razočarani zaradi Etiopije, ki so se nanjo ozirali, in zaradi Egipta, ki so se z njim ponašali. Prebivalci tega obrežja bodo rekli tisti dan: ›Glejte, tako je s tistimi, ki smo se nanje ozirali, kamor smo se za pomoč zatekali, da bi nas rešili pred asirskim kraljem. Kako naj se rešimo mi?‹« Izrek o obmorski puščavi: Kakor drvijo viharji z juga, prihaja iz puščave, iz strašne dežele. Hudo videnje mi je bilo oznanjeno: Varljivec vara, pokončevalec pokončuje: »Vzdigni se, Elám, obkôli, Medija, naredi konec vsemu vzdihovanju!« Zato so moja ledja polna krčev, popadajo me bolečine kakor bolečine porodnice. Omotičen sem, da ne slišim, zbegan sem, da ne vidim. Srce mi trepeta, groza me prevzema. Večer, ki sem si ga želel, se mi sprevrača v grozo: pripravljanje mize, razgrinjanje preproge, uživanje hrane in pijače. »Vzdignite se, prvaki, namažite ščite!« Kajti tako mi je rekel Gospod: »Pojdi, postavi stražarja, naj oznani, kar bo videl: če bo videl voz z dvema bojevnikoma, jezdeca na oslu, jezdeca na kameli.« Opazoval je pazljivo, zelo pazljivo. Oglednik je vzkliknil: »Na opazovalnici, Gospod, vselej stojim podnevi, na straži stojim vse noči.« In glej, prišel je voznik, mož na dvovpregi. Spregovoril je in rekel: »Padel je, padel je Babilon in vse podobe njegovih bogov so raztreščene po tleh.« O moja mlatev, otrok mojega mlatišča, kar sem slišal od Gospoda nad vojskami, od Boga Izraelovega, sem vam oznanil. Izrek o Dumi: Kličejo mi iz Seírja: »Stražar, kako dolga je še noč, stražar, kako dolga je še noč?« Stražar pravi: »Prišlo bo jutro, četudi je noč! Če hočete vprašati, vprašajte, pridite spet.« Izrek o Arabiji: V gozdu boste zvečer prenočili, na poteh Dedánovcev. Pridite žejnim naproti z vodo, prebivalci dežele Temá, postrezite s kruhom beguncem. Kajti bežali bodo pred meči, pred golim mečem, pred napetim lokom in pred hudim bojem. Kajti tako mi je rekel Gospod: Še eno leto, kakor so najemnikova leta, in konec bo vse kedárske slave. Ostanek lokostrelcev kedárskih sinov bo majhen po številu, kajti Gospod, Bog Izraelov, je govoril. Izrek o Dolini videnja: Kaj ti je vendar, da ste se vsi povzpeli na strehe, ti, bučanja polna, živahna prestolnica, radostno mesto? Tvoji prebodeni niso bili prebodeni z mečem, niso umrli v boju. Vsi tvoji voditelji so se hkrati razbežali, ujeti so bili brez loka v rokah. Vsi tvoji skrivači so bili hkrati ujeti, čeprav so zbežali daleč. Zato pravim: Obrnite se proč od mene, naj se bridko razjočem. Ne trudite se, da bi me potolažili, zaradi opustošenja hčere mojega ljudstva. Kajti dan zmede, teptanja in zmešnjave je pripravil Gospod, Bog nad vojskami: v Dolini videnja spodkopavajo obzidje, stokanje se vzdiguje proti gori. Elám nosi tulce v bojni vrsti konjenikov, Kir odkriva ščite. Tvoje krasne doline so polne bojnih voz, konjeniki se postavljajo na položaje pri mestnih vratih. Razdejali bodo Judovo kritje. Tisti dan ste se ozirali po orožarni v gozdni palači. Videli ste, da ima Davidovo mesto veliko razpok, lovili ste vodo v spodnji zbiralnik. Šteli ste jeruzalemske hiše in podirali hiše, da bi utrdili obzidje. Naredili ste zbiralnik med obema zidovoma za vodo starega ribnika, niste pa se ozirali nanj, ki je to naredil, niste pa gledali nanj, ki je to od daleč pripravil. Gospod, Bog nad vojskami vas je klical tisti dan k joku in žalovanju, k britju in opasovanju z raševino. Pa glej, radost in veselje, pobijanje goveda in klanje drobnice, uživanje mesa in pitje vina: »Jejmo in pijmo, kajti jutri bomo umrli!« Gospod nad vojskami se je razodel mojim ušesom: Ta krivda vam gotovo ne bo odpuščena, dokler ne umrete, govori Gospod, Bog nad vojskami. Tako govori Gospod, Bog nad vojskami: Pojdi, stopi k temu oskrbniku, k Šebnáju, upravitelju dvora: »Kaj imaš tukaj in koga imaš tukaj, da si tukaj izklesal zase grob?« Visoko si je izklesal grob, izdolbel si je počivališče v steni. Glej, Gospod te bo vrgel, silovito vrgel, ovil te bo in zavil. Zmotal te bo v klobčič in zakotalil kakor žogo v prostrano in širno deželo. Tam boš umrl in tam bodo vozovi tvoje slave, ti, sramota dvoru svojega gospodarja. Vrgel te bom iz tvoje službe in te pahnil s tvojega mesta. Tisti dan bom poklical svojega služabnika Eljakíma, Hilkijájevega sina. Oblekel ga bom v tvoja oblačila in ga opasal s tvojim pasom. Izročil mu bom tvojo oblast in bo oče jeruzalemskim prebivalcem in Judovi hiši. Na njegove rame bom dal ključ Davidove hiše: ko bo odprl, ne bo nihče zaprl, ko bo zaprl, ne bo nihče odprl. Zabil ga bom kot klin na trdno mesto, prestol slave bo za hišo svojega očeta. Na njem bo slonela vsa slava hiše njegovega očeta: mladike in poganjki, vse majhne posode, od skodelic do vsakršnih vrčev. Tisti dan pa, govori Gospod nad vojskami, bo odstranjen klin, zabit na trdnem mestu, zrušilo, odpadlo in razdrlo se bo breme, ki je na njem, kajti Gospod je govoril. Izrek o Tiru: Tulite, taršíške ladje, kajti Tir je porušen in brez hiš. Ko so prišli iz dežele Kitéjcev, jim je bilo to razodeto. Umolknite, prebivalci otoka, trgovec sidónski, ki so te potniki čez morje napolnjevali. Po širokih vodah sta prihajali k njemu Šihórjeva setev in Nilova žetev, v njem so trgovali narodi. Sramuj se, Sidón, kajti morje pravi, morska trdnjava pravi: »Nisem imela porodnih bolečin in nisem rodila, nisem vzredila mladeničev, ne povzdignila devic.« Ko bo novica prišla v Egipt, se bodo tresli ob novici o Tiru: prepeljite se v Taršíš, tulite, prebivalci otoka. Ali je to vaše radostno mesto, ki izvira iz pradavnih dni, ki so ga njegove noge prinašale, da se je od daleč naseljevalo? Kdo je tako odločil zoper Tir, ki je delil krone, ki so mu bili trgovci prvaki, najbogatejši prekupčevalci na zemlji? Gospod nad vojskami je tako odločil, da poniža vsako prevzetno slavo, da osramoti vse bogataše na zemlji. Razlij se po svoji deželi kakor Nil, hči taršíška, tu ni več pristanišča. Iztegnil je svojo roko čez morje, potresel je kraljestva, Gospod je ukazal zoper Kánaan, naj zrušijo njegove utrdbe. Rekel je: Ne raduj se več, ponižana devica, hči sidónska, vstani, prepelji se h Kitéjcem, tudi tam ne bo pokoja zate. Glej, dežela Kaldejcev je kakor ljudstvo, ki ga ni bilo, Asirci so jo utemeljili za suhe kraje: postavili so svoje stolpe, razdejali njene zgradbe, jo spremenili v ruševine. Tulite, taršíške ladje, ker je vaša utrdba porušena. Tisti dan bo Tir pozabljen za sedemdeset let, za dobo enega kralja. Po sedemdesetih letih se bo hčeri tirski godilo, kakor pravi pesem o vlačugi: »Vzemi citre, hodi po mestu, pozabljena vlačuga! Lepo igraj, pridno poj, da se te spomnijo.« Po sedemdesetih letih bo Gospod obiskal hčer tirsko, ki bo spet prišla do svojega zaslužka in trgovala z vsemi kraljestvi sveta na površju zemlje. Njen dobiček in njen zaslužek pa bosta posvečena Gospodu. Ne bo se kopičil in ne shranjeval, temveč bo njen dobiček pripadal tistim, ki prebivajo pred Gospodovim obličjem, da bodo jedli do sitega in se lepo oblačili. Glej, Gospod bo razoral zemljo in jo razril, spačil bo njeno površje in razkropil njene prebivalce. In godilo se bo: kakor ljudstvu tako duhovniku, kakor hlapcu tako njegovemu gospodarju, kakor dekli tako njeni gospodinji, kakor kupcu tako prodajalcu, kakor najemalcu tako posojevalcu, kakor dolžniku tako njegovemu upniku. Zemlja bo razorana in razrita, oropana in oplenjena, kajti Gospod je izrekel to besedo. Zemlja vene in omahuje, svet se suši in omahuje, sušita se višava in zemlja. Zemlja je oskrunjena pod njenimi prebivalci, ker so prestopali postave, kršili predpise, razdrli večno zavezo. Zato prekletstvo žre zemljo, njeni prebivalci se morajo pokoriti, zato se prebivalci zemlje redčijo, le malo ljudi je ostalo. Grozdje vene, trta se suši, vzdihujejo vsi, ki so bili veselega srca. Prenehala je radost bobnov, minilo je bučanje pojočih, prenehala je radost citer. Pri petju ne pijejo vina, pivcem je grenka opojna pijača. Zmedeno mesto je potrto, vsi vhodi v hiše so zaprti. Po ulicah tarnajo zaradi vina, vse veselje je minilo, pregnana je radost iz dežele. V mestu je ostala le puščoba, vrata so razbita na drobne koščke. Kajti tako bo na zemlji med ljudstvi, kakor tedaj, ko otresejo oljke, kakor ob paberkovanju, ko je končana trgatev. Povzdignili bodo svoj glas in zavriskali, nad Gospodovim veličastvom bodo šumeli kakor morje: »Zato slavite Gospoda na vzhodu, na morskih obrežjih ime Gospoda, Boga Izraelovega.« S konca sveta slišimo petje: »Slava Pravičnemu!« Jaz pa pravim: Poguba prihaja nadme, poguba prihaja nadme, gorje mi! Varljivci varajo, varljivci varajo s prevarami. Groza, jama in zanka so pred teboj, prebivalec zemlje. Kdor zbeži pred krikom groze, pade v jamo, kdor zleze iz jame, se ujame v zanko, kajti zapornice neba so odprte in temelji zemlje se tresejo. Zemlja poka in se trga, zemlja se drobi in razpada, zemlja se maje in omahuje. Zemlja se opoteka kakor pijanec, se ziblje kakor koliba. Hudo jo teži njena krivda, padla je in ne more več vstati. Tisti dan bo Gospod kaznoval vojsko višave na višavi in kralje zemlje na zemlji. Zbrani bodo kakor ujetniki v jami, zaprti bodo v ječi in po mnogih dneh kaznovani. Luna bo zardela in sonce bo obledelo, kajti zavladal bo Gospod nad vojskami, na gori Sion in v Jeruzalemu in pred njegovimi starešinami bo njegovo veličastvo. Gospod, ti si moj Bog, slavim te in hvalim tvoje ime, ker uresničuješ čudovite sklepe, oddavnaj zvesto in zanesljivo. Kajti spremenil si mesto v grobljo, utrjeno mesto v razvalino, palača tujcev ni več mesto, nikdar več ne bo pozidana. Zato te časti močno ljudstvo, mesto silnih narodov se te boji. Kajti bil si zavetje siromaku, zavetje ubožcu v njegovi stiski, zatočišče pred viharjem, senca pred vročino. Kajti pihanje nasilnikov se je ustavilo kakor vihar pred zidom, kakor vročino v suši krotiš bučanje tujcev: kakor vročina v senci pod oblakom, tako ponehuje pesem nasilnikov. Gospod nad vojskami bo na tej gori pripravil vsem ljudstvom gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini, s sočnimi in mozgatimi jedmi, s prečiščenimi žlahtnimi vini. Na tej gori bo pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode: za vselej bo uničil smrt. Gospod Bog bo obrisal solze z vseh obrazov in z vse zemlje bo odstranil sramoto svojega ljudstva, kajti Gospod je govoril. Tisti dan bodo rekli: Glejte, to je naš Bog, čakali smo ga in nas je odrešil. To je Gospod, ki smo ga čakali, radujmo in veselimo se, da nas je odrešil. Kajti Gospodova roka bo počivala na tej gori. Moáb pa bo poteptan na svojem mestu, kakor poteptajo slamo v gnojnico. Iztegoval bo svoje roke iz nje, kakor jih izteguje plavalec pri plavanju. In ponižal bo njegovo ošabnost in mahanje njegovih rok. Visoko utrdbo tvojega obzidja bo razdejal, zravnal z zemljo, porušil do prahu. Tisti dan bodo v Judovi deželi peli tole pesem: Imamo utrjeno mesto, odrešenje je naredil za obzidje in nasip. Odprite vrata, da bo vstopil pravični narod, ki varuje zvestobo. Kdor ti je predan, mu ohranjaš mir, mir, ker zaupa vate. Zaupajte v Gospoda vekomaj, kajti samo Gospod Bog je večna skala. Saj je uklonil prebivalce na višavah, vzvišeno trdnjavo, in jo zravnal, zravnal z zemljo, porušil do prahu. Teptajo jo noge, noge ubogega, koraki siromakov. Steza pravičnega je ravna, ti izravnavaš pot pravičnega. Da, na stezi tvojih sodb, o Gospod, te čakamo, po tvojem imenu in po tvojem spominu hrepeni naša duša. Moja duša hrepeni po tebi ponoči, duh v moji notranjosti te išče zgodaj zjutraj. Saj kadar tvoje sodbe zadevajo zemljo, se prebivalci na svetu učijo pravičnosti. Če je krivičnik pomiloščen, se ne nauči pravičnosti, na zemlji izkrivlja resnico in ne vidi Gospodove vzvišenosti. Gospod, tvoja roka je vzdignjena, oni pa tega ne vidijo. Videli bodo in bodo osramočeni, gorečnost za ljudstvo bo ogenj za tvoje nasprotnike, ki jih bo požrl. Gospod, ti nam pripravljaš mir, kajti vse, kar se je z nami zgodilo, si nam ti naredil. Gospod, naš Bog, vladali so nam drugi gospodarji, ne ti, a samo tvoje ime slavimo. Mrtvi ne bodo oživeli, pokojni ne bodo vstali, zato si jih kaznoval in uničil, izbrisal si vsak spomin nanje. Pomnožil si svoje ljudstvo, Gospod, pomnožil si svoje ljudstvo in se proslavil, razširil si vse meje dežele. Gospod, v stiski so te iskali, tvoj nauk jim je bil tesnoben šepet. Kakor se nosečnica pred porodom zvija, vpije v svojih bolečinah, tako smo bili pred teboj, Gospod: zanosili smo, se zvijali, rodili pa smo veter. Deželi nismo prinesli rešitve, niso se rodili prebivalci na svet. Tvoji mrtvi bodo oživeli, moja trupla bodo vstala. Zbudite se in vriskajte, ki počivate v prahu! Kajti tvoja rosa je rosa luči, zemlja bo rodila pokojne. Pojdi, moje ljudstvo, stopi v svoje hrame in zakleni vrata za seboj, skrij se za kratek čas, dokler ne mine togota. Kajti glej, Gospod prihaja s svojega mesta, da bo kaznoval krivdo prebivalcev na zemlji. Zemlja bo odkrila svojo kri in ne bo več zakrivala svojih pobitih. Tisti dan bo Gospod s svojim težkim, velikim in močnim mečem kaznoval Leviatána, kačo, ki pobegne, Leviatána, zvito kačo, ubil bo zmaja, ki je v morju. Tisti dan zapojte o vinski gorici: »Jaz, Gospod, jo varujem, vsak čas jo zalivam, da je kdo ne poškoduje, jo varujem noč in dan. Ne srdim se: Če mi daje robidovje in trnje, grem v boj proti njej in jo vso požgem. Če pa hoče ostati v mojem varstvu, naj sklene mir z menoj, mir naj sklene z menoj.« V prihodnjih dneh se bo Jakob ukoreninil, Izrael bo brstel in cvetel in napolnil zemeljski krog s sadom. Mar ga je udaril, kakor je udaril tiste, ki so njega udarjali? Mar ga je pobil, kakor je pobil tiste, ki so njega pobijali? S pregonom in s pregnanstvom se je pravdal z njim, odnesel ga je s svojim silnim vetrom, na dan, ko je zapihal vzhodnik. Zato bo s tem poravnana Jakobova krivda, in to bo ves sad očiščenja od njegovega greha: ko bo vse oltarne kamne naredil kakor zdrobljene apnenčaste kamne, ašere in sončni stebri ne bodo več stali. Kajti utrjeno mesto bo osamljeno, naselbina izpraznjena in zapuščena kot puščava. Tam se bo paslo tele, tam bo počivalo in obiralo njegovo grmičevje. Ko bo vejevje suho, se bo polomilo, prišle bodo ženske in ga požgale. Da, to ljudstvo ni razumno, zato se ga njegov stvarnik ne bo usmilil, njegov upodabljavec mu ne bo milostljiv. Tisti dan bo Gospod otepel klasje od Evfrata do Egiptovskega potoka. In vi, Izraelovi sinovi, se boste zbrali drug za drugim. Tisti dan bodo zatrobili na véliki rog: prišli bodo tisti, ki so se razgubili po asirski deželi, in tisti, ki so bili pregnani v egiptovsko deželo, in molili bodo Gospoda na sveti gori v Jeruzalemu. Gorje prevzetni kroni Efrájimovih pijancev, uvelemu cvetu njegove sijajne lepote, na griču sredi rodovitne nižine omamljenih od vina. Glej, Gospod ima silnega junaka, ki z močjo ugonablja deželo, kakor toča, ki klesti, in vihar, ki odnaša, kakor poplavljajoče vode silnega naliva. Poteptana bo z nogami ponosna krona Efrájimovih pijancev. In uvelemu cvetu njegove sijajne lepote, na griču sredi rodovitne nižine, se bo zgodilo kakor zgodnji smokvi pred poletjem, če jo kdo zagleda: komaj je v njegovi pesti, jo pogoltne. Tisti dan bo Gospod nad vojskami krasna krona in sijajen venec ostanku svojega ljudstva, duh pravice tistemu, ki bo sedel in sodil, in hrabrost tistim, ki bodo odbijali napad pri vratih. Tudi ti se izgubljajo zaradi vina in blodijo zaradi opojne pijače, duhovnik in prerok se izgubljata zaradi opojne pijače, zmedena sta od vina. Blodijo zaradi opojne pijače, izgubljajo se v videnjih, omahujejo v razsodbah. Kajti vse mize so polne izbljuvkov, ni mesta brez umazanije. »Koga bo poučeval v znanju in koga bo modril s svojim oznanilom? Oproščene od mleka, odstavljene od prsi? Zapoved na zapoved, zapoved na zapoved, pravilo na pravilo, pravilo na pravilo, malo sèm, malo tja.« Da, z jecljavimi ustnicami in v tujem jeziku bo govoril temu ljudstvu on, ki jim je pravil: »Tu naj bo počitek, dajte počitka utrujenemu, tu naj bo oddih.« A niso hoteli poslušati. Zato bo zanje Gospodova beseda: Zapoved na zapoved, zapoved na zapoved, pravilo na pravilo, pravilo na pravilo, malo sèm, malo tja, da bodo šli in padli vznak, se polomili, zapletli in ujeli. Zato poslušajte Gospodovo besedo, vi, posmehljivci, ki vodite to ljudstvo v Jeruzalemu! Vi, ki pravite: »Sklenili smo zavezo s smrtjo, naredili smo pogodbo s podzemljem. Kadar pride poplavljajoča povodenj, nas ne bo dosegla, ker smo si laž postavili za zavetje in se skrili v prevaro.« Zato tako govori Gospod Bog: Glej, utemeljil bom na Sionu kamen, preizkušen kamen, dragocen vogalni kamen, utemeljeni temelj, kdor se nanj opre, ne bo omahnil. Naredil bom pravico za merilno vrvico in pravičnost za grezilo. Toča bo potolkla zavetje laži in skrivališče bo poplavila voda. Razdrla se vam bo zaveza s smrtjo in vaša pogodba s podzemljem ne bo več veljala. Kadar pride poplavljajoča povodenj, vas bo zagrnila. Kadar koli pride, vas zagrabi, saj bo prihajala jutro za jutrom, podnevi in ponoči. Tedaj bo razumevanje slišanega zbujalo samo grozo. Prekratka bo postelja, da bi se iztegnil, odeja preozka, da bi se zavil. Kajti kakor na gori Peracím se bo vzdignil Gospod, kakor v dolini Gibeón se bo razsrdil, da naredi svoje delo, presenetljivo delo, da opravi svoje opravilo, čudno opravilo. In zdaj se nikar ne posmehujte, da se vam vezi ne bodo še zategnile. Kajti slišal sem od Gospoda, Boga nad vojskami: odločeno je, da bo dokončno uničena vsa zemlja. Prisluhnite in poslušajte moj glas, pazite in poslušajte moj govor. Mar orač vse dni orje za setev, obrača in brana svojo njivo? Mar ni tako: ko ji poravna površje, raztrosi koper, vrže kumino, poseje pšenico, proso in ječmen po lehah, piriko na kraju? Njegov Bog ga navaja, da pravilno ravna, on ga poučuje. Kopra vendar ne mlati s sanmi in voznega kolesa ne zapeljuje na kumino, temveč koper otepa s palico in kumino s krepelcem. Žito mlati s teptanjem, vendar ga ne mlati kar naprej: omane ga s kolesom in z govedom, s konji pa ga ne tepta. Tudi to prihaja od Gospoda nad vojskami, njegov načrt je čudovit, njegov uspeh je velik. Gorje ti, Ariél, Ariél, trdnjava, kjer je David taboril! Dodajte letu leto, prazniki naj se zvrstijo. In pritisnil bom na Ariél, postala bo stokanje in ječanje, postala mi bo kakor Ariél. Utaboril se bom okrog tebe kakor David, obdal te bom z okopom, naredil bom nasip proti tebi. Pogreznjena boš govorila iz zemlje, tvoje govorjenje se bo privzdigovalo iz prahu, tvoj glas bo prihajal iz zemlje kakor iz trebuha, tvoje govorjenje bo hropelo iz prahu. Toda množica tvojih sovražnikov bo kakor droben prah, množica tvojih nasilnikov bo kakor pleve, ki letijo mimo, v trenutku, hipoma se bo zgodilo: Gospod nad vojskami te bo obiskal z gromom, potresom in mogočnim glasom, z vetrom, viharjem in plamenom požrešnega ognja. Kakor sanje, kakor nočno videnje bo množica vseh narodov, ki se bo vojskovala proti Ariél, vseh, ki se bodo bojevali proti njej, jo obkoljevali in stiskali. Kakor če se sanja lačnemu, da jé, pa se zbudi in je njegov želodec prazen, ali kakor če se sanja žejnemu, da pije, pa se zbudi in je izčrpan in njegovo grlo je suho, tako se bo godilo množici narodov, ki se bodo vojskovali proti gori Sion. Le čudite se in ostajajte začudeni, le slepite se in ostajajte zaslepljeni! Opijajte se, pa ne z vinom, omahujte, pa ne zaradi pijače! Kajti Gospod je izlil na vas duha omrtvelosti, vaše oči, preroke, je zaprl in vaše glave, vidce, je zastrl. Tako vam je postalo razodetje vseh teh reči kakor vsebina zapečatene knjige: če jo dajo komu, ki zna brati, in mu rečejo: »Preberi to,« reče: »Ne morem, saj je zapečatena.« Če pa dajo knjigo komu, ki ne zna brati, in mu rečejo: »Preberi to,« reče: »Ne znam brati.« In Gospod je rekel: Ker mi to ljudstvo prihaja naproti le s svojimi usti in me časti le s svojimi ustnicami, njegovo srce pa je daleč od mene in mu je moj strah le priučena človeška zapoved, zato bom, glej, še naprej presenečal to ljudstvo, presenetljivo presenečal, da bo izginila modrost njegovih modrih in se skrila razumnost njegovih razumnih. Gorje njim, ki se hulijo pred Gospodom, da bi zakrili svoj namen in bi ostalo v temi njihovo početje, ki govorijo: »Kdo nas vidi in kdo nas pozna?« To vaše sprevračanje! Mar je lončar cenjen kakor glina, da bi mogel izdelek reči o izdelovalcu: »Ni me izdelal,« ali lonec reči lončarju: »Ničesar ne razume.« Mar ni le malo časa še in Libanon bo postal vrt, vrt pa bo veljal za gozd. Tisti dan bodo gluhi zaslišali besede knjige in iz mraka in teme bodo spregledale oči slepih. Ubožci se bodo spet veselili v Gospodu in najbolj revni med ljudmi se bodo radovali nad Svetim Izraelovim. Kajti nasilnikov ne bo več, posmehljivci bodo izginili, iztrebljeni bodo vsi, ki snujejo hudobijo, tisti, ki pogubljajo ljudi z besedo, ki sodniku pri vratih nastavljajo zanko in z zmedo izpodrivajo pravičnega. Zato tako govori Gospod, Bog hiše Jakobove, ki je rešil Abrahama: Odslej pa Jakob ne bo več osramočen, odslej njegov obraz ne bo več obledel: kajti ko bodo njegovi otroci videli delo mojih rok v svoji sredi, bodo posvečevali moje ime, posvečevali bodo Svetega Jakobovega, bali se bodo Boga Izraelovega. Kateri so zmedenega duha, bodo spoznali razumnost in godrnjači bodo sprejeli pouk. Gorje upornim sinovom, govori Gospod: Delajo načrt, ki ni od mene, sklepajo pogodbo, ki ni v mojem duhu, da kopičijo greh na greh. Hodijo in se spuščajo v Egipt, ne da bi me vprašali: zanašajo se na faraonovo moč, zatekajo se v egiptovsko senco. Faraonova moč vam bo v sramoto, zatočišče v egiptovski senci v zasmeh. Ko bodo njihovi prvaki dospeli do Coana in njihovi poslanci prišli do Hanésa, bodo vsi razočarani nad ljudstvom, ki jim ne bo koristilo, ki jim ne bo v pomoč in ne v korist, temveč le v sramoto in v zadrego. Izrek o živalih v Negebu: Skozi deželo stiske in nadloge, levinje in rjovečega leva, gada in krilatega zmaja, nosijo na hrbtih oslov svoje imetje, na grbah velblodov svoje zaklade, ljudstvu, ki jim ne bo koristilo. Pomoč Egipta je ničeva in prazna, zato ga imenujem: Rahab, ki počiva. Pojdi zdaj, napiši to na tablo vpričo njih, zapiši v knjigo, da bo za prihodnji čas, za pričo na veke. Kajti to je uporno ljudstvo, lažnivi sinovi, sinovi, ki ne marajo poslušati Gospodove postave. Vidcem pravijo: »Ne imejte videnj!« in prerokom: »Ne prerokujte nam odkrito! Govorite nam to, kar ugaja, prerokujte nam prevare. Zavijte s poti, krenite s steze, spravite izpred nas Svetega Izraelovega!« Zato tako govori Sveti Izraelov: Ker zaničujete to besedo in se zanašate na nasilje in prevaro ter se opirate nanju, zato vam bo ta krivda kakor razpadajoča razpoka, izbočena v visokem obzidju, ki hipoma, v trenutku pride njegov razpad. Razpade, kakor se zdrobi lončarjeva posoda, ki se razbije in se nikomur ne smili, tako da med njenimi drobci ni najti črepinje, da bi vzel ogenj z ognjišča ali zajel vodo iz korita. Kajti tako vam je rekel Gospod Bog, Sveti Izraelov: Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni, v mirovanju in zaupanju je vaša moč, pa niste hoteli. Rekli ste: »Nikakor ne, na konjih bomo bežali!« zato boste res bežali. »Na hitrih konjih bomo jezdili!« zato vas bodo vaši zasledovalci dohiteli. Tisoč vas bo bežalo pred grožnjo enega, pred grožnjo petih boste bežali, dokler ne boste ostali kakor drog na vrhu gore, kakor znamenje na griču. Zato Gospod čaka, da se vas usmili, zato se bo vzdignil, da vas potolaži, kajti Gospod je Bog pravice, blagor vsem, ki zaupajo vanj. Da, ljudstvo na Sionu, ki prebivaš v Jeruzalemu, ne boš se več jokalo. Usmilil se te bo na tvoje glasno vpitje, brž ko ga zasliši, te bo uslišal. Čeprav vam Gospod daje kruh stiske in vodo nadloge, se tvoj Učitelj ne bo več skrival, temveč bodo tvoje oči gledale tvojega Učitelja. Tvoja ušesa bodo slišala za teboj besedo, ki bo pravila: »To je pot, po njej hodite!« če boste morali iti na desno ali na levo. Za okuženo boš razglasil srebrno prevleko svojih izrezljanih malikov in zlato obleko svojih ulitih podob. Zavrgel jih boš kot umazanijo: »Ven!« jim boš rekel. Potem bo dal dežja za tvoje seme, ki ga boš posejal na polju, in kruha kot pridelek polja: redilen bo in izdaten. Tvoja živina se bo tisti dan pasla po prostranih pašnikih. Voli in osli, ki obdelujejo polje, pa bodo jedli osoljen zdrob, ki bo prečiščen z vilami in velnico. Na vsaki visoki gori in na vsakem vzvišenem griču bodo potoki izvirajočih vodá, na dan velike morije, ko bodo padli stolpi. Tedaj bo luna svetila kakor sonce, sončna svetloba pa bo sedemkratna, kakor svetloba sedmih dni, na dan, ko bo Gospod obvezal poškodbo svojega ljudstva in ozdravil rano lastnega udarca. Glej, Gospodovo ime prihaja iz daljave, njegova jeza plameni, njegova grožnja je silna. Njegove ustnice so polne togote, njegov jezik je kakor ogenj, ki požira. Njegov dih je kakor poplavljajoč hudournik, ki sega do vratu, da preseje narode s sitom uničenja in natakne ljudstvom na čeljusti pogubno uzdo. Tedaj boste peli pesem kakor v noči, ko slavite praznik. Iz srca se boste veselili kakor tisti, ki se odpravljajo s piščalmi, da gredo na goro Gospodovo, k Skali Izraelovi. Gospod pa bo dal slišati svoj veličastni glas in pokazal svoj laket, ki se bo spuščal, s srdito pretnjo in s plamenom ognja, ki požira, z viharnim nalivom in s kameno točo. Asirec se bo ustrašil glasu Gospoda, ki ga bo udarjal s palico. Ob vsakem prihodu padajoče šibe, ki jo bo Gospod spuščal nadenj, se bo z bobni in citrami in bojnimi zamahi bojeval proti njemu. Že davno je pripravljeno sežigališče, tudi tisto za kralja je pripravljeno, visoka in široka je grmada, zraven ogenj in veliko drv. Gospodov dih jo bo vžgal kakor potok žvepla. Gorje njim, ki hodijo v Egipt po pomoč, se zanašajo na konje, zaupajo v bojne vozove, ker jih je veliko, in v konjenike, ker so silno močni, ne ozirajo pa se na Svetega Izraelovega in ne iščejo Gospoda! A tudi on je moder, da pošlje zlo in ne prekliče svojih besed. Vzdignil se bo zoper hišo hudobnežev, zoper pomoč hudodelcev. Egipčani so ljudje, ne Bog, njihovi konji so meso, ne duh. Ko bo Gospod iztegnil svojo roko, se bo spotaknil pomočnik in padel varovanec, vsi skupaj bodo pokončani. Kajti tako mi je rekel Gospod: Kakor rjove lev ali levič nad svojim plenom, ko se polno pastirjev zbere proti njemu, pa se ne prestraši njihovega glasu in ne klone pred njihovim hrumenjem, tako se bo Gospod nad vojskami postavil v boj za sionsko goro in njen vrh. Kakor krilati ptiči bo Gospod nad vojskami branil prestolnico Jeruzalem, jo branil in rešil, jo varoval in osvobodil. Vrnite se k njemu, od katerega ste globoko padli, sinovi Izraelovi! Da, tisti dan bo vsak zavrgel svoje srebrne in zlate malike, ki so vam jih naredile vaše roke. Asirec bo padel pod mečem, ki ni človekov, požrl ga bo meč, ki ni človeški. Bežal bo pred mečem in njegovi mladeniči bodo tlačani. Njegova skala bo od groze izginila, njegovi prvaki bodo trepetali že pred bojnim znamenjem, govori Gospod, ki ima ognjišče na Sionu, peč v Jeruzalemu. Glej, kralj bo kraljeval pravično, prvaki bodo vladali po postavah. Vsak bo kakor zavetje pred vetrom in zaklonišče pred nalivom, kakor potoki vodá v pustinji, kakor senca mogočne skale v izsušeni deželi. Oči vidcev ne bodo več zaprte, ušesa poslušalcev bodo poslušala. Srce zaletavih se bo naučilo spoznanja, jezik jecljavih bo naglo in razločno govoril. Bedaka ne bodo razglašali za plemenitega, podleža ne bodo več imenovali spoštovanega. Kajti bedak govori bedasto, njegovo srce snuje zlo, da počenja bogoskrunstvo in varljivo govori o Gospodu, da zaničuje željo lačnega in žejnemu odreka pijačo. Podleževe podlosti so hudobne, on snuje zvijače, da z lažnivimi besedami pogublja siromake, tudi ko ubožec zagovarja pravico. Plemeniti snuje plemenito in se poteguje za plemenito. Lahkomiselne ženske, vstanite, poslušajte moj glas! Brezskrbne hčere, prisluhnite mojim besedam! Še leto in dan in boste, brezskrbne, trepetale, kajti odpadla bo trgatev, pospravljanje ne bo prišlo. Tresite se, lahkomiselne, trepetajte, brezskrbne. Slecite se in razgalite, opašite si ledja z raševino. Bíjte se po prsih zaradi krasnih polj, zaradi rodovitnih trt, zaradi njiv mojega ljudstva, kjer poganja trnje in grmovje, da, zaradi vseh veselih hiš, zaradi radostnega mesta. Kajti palača bo zapuščena, hrumenje mesta bo zamrlo, dvorski grič in stražni stolp bosta brlog za vselej, v veselje divjim oslom, za pašnik čredam. Tedaj se bo duh z višave razlil na nas in puščava bo postala vrt, vrt pa bo veljal za gozd. V puščavi bo imela dom pravica, pravičnost bo prebivala v vrtu. Delo pravičnosti bo mir, sad pravičnosti bo počitek in varnost na veke. Moje ljudstvo bo prebivalo v mirnem kraju, v varnih domovih in brezskrbnih počivališčih. Ko bodo otresali gozd, bo padalo kakor toča in mesto se bo z vrha širilo v nižino. Blagor vam, ki boste sejali ob vseh vodah in puščali, da bodo voli in osli prosto hodili. Gorje ti, uničevalec, ki sam še nisi uničen, varljivec, ki ga še niso prevarali! Ko boš nehal uničevati, boš uničen, ko boš nehal varati, te bodo prevarali. Gospod, bodi nam milostljiv, vate upamo. Ti si bil njihov laket vsako jutro, bodi tudi naša rešitev v času stiske. Pred glasom množice bežijo ljudstva, če se vzdigneš, se razkropijo narodi. Plen poberejo, kakor ga poberejo gosenice, kakor naletavajo kobilice, planejo po njem. Gospod je vzvišen, saj prebiva na višavah, on napolnjuje Sion s pravico in pravičnostjo. On je varnost tvojih časov, bogastvo odrešenja, modrosti in spoznanja, strah Gospodov je njegov zaklad. Glej, Ariélci vpijejo zunaj, poslanci miru bridko jokajo. Ceste so zapuščene, popotniki so izginili. Prelamlja zavezo, zaničuje mesta, ne spoštuje človeka. Dežela vene in se suši, Libanon se sramuje in omaguje, Šarón je postal kakor puščava, Bašán in Karmel odmetavata listje. Zdaj vstanem, govori Gospod, zdaj se vzdignem, zdaj se povzpnem. Spočeli boste vročino, rodili boste strnje, vaše sopenje bo ogenj, ki vas bo požrl. Ljudstva bodo žgano apno, posekano trnje, sežgano v ognju. Poslušajte vi, ki ste daleč, kaj sem naredil, vi, ki ste blizu, spoznajte mojo moč. Grešniki na Sionu se tresejo, drget prevzema skrunilce: kdo od nas bo obstal ob ognju, ki požira, kdo od nas bo obstal ob večnem plamenu? Kdor ravna pravično in govori odkrito, kdor odklanja utrgavanje in izsiljevanje, kdor otresa svojo roko, da ne sprejema podkupnine, kdor si maši uho, da ne posluša o prelivanju krvi, kdor si zatiska oči, da ne vidi hudega. Ta prebiva na višavah, trdnjave na pečinah so mu varno bivališče, svoj kruh dobiva, voda mu je zagotovljena. Tvoje oči bodo gledale kralja v njegovi lepoti, ogledovale si bodo prostrano deželo. Tvoje srce bo strahoma preudarjalo: Kje je tisti, ki je štel, kje je tisti, ki je tehtal, kje je tisti, ki je štel stolpe? Drznega ljudstva ne boš več videl, ljudstva zamolkle govorice, ki je nisi razumel, jecljavega jezika, ki ga nisi poznal. Poglej na Sion, mesto naših praznikov: tvoje oči bodo videle Jeruzalem, varno bivališče, šotor, ki ga ne selijo, ki mu klinov nikdar ne izrujejo in se mu nobena vrv ne utrga. Ker je mogočni Gospod tam za nas mesto potokov, rek in širokih rokavov, ne bo prišel vanj čoln na vesla, mogočna ladja ga ne bo preplula. Kajti Gospod je naš sodnik, Gospod je naš zakonodajalec, Gospod je naš kralj, on nas rešuje. Tvoje vrvi bodo potrgane, ne bodo več trdno držale jambora in ne razpenjale zastave. Tedaj bodo delili plen, velik rop, hromi bodo grabili po plenu. In noben prebivalec ne bo več rekel: »Bolan sem.« Ljudstvo, ki bo tam prebivalo, bo oproščeno krivde. Približajte se, narodi, da boste slišali, prisluhnite, o ljudstva! Naj posluša zemlja in vse, kar jo napolnjuje, svet in vse, kar se na njem poraja. Kajti Gospod se je razsrdil na vse narode, se razjezil na vso njihovo vojsko, zaklel jih je, dal jih je v klanje. Njihovi pobiti bodo razmetani, iz njihovih trupel se bo dvigal smrad, gore bodo prepojene z njihovo krvjo. Vsa nebesna vojska bo izginila, nebo se bo zvilo kakor knjižni zvitek, vsa njegova vojska bo popadala, kakor pade listje s trte, kakor pade s smokve. Kajti na nebu se je opil moj meč, glej, spušča se nad Edóm, nad ljudstvo, ki sem ga z zakletvijo izročil sodbi. Gospodov meč je poln krvi, zamaščen je s tolščo, s krvjo jagnjet in kozlov, z ledvično tolščo ovnov. Kajti Gospodovo je klanje v Bocri, veliki pokol v deželi Edóm. Nosorogi bodo padli z njimi, junci z junaki. Njihova dežela se bo napojila z njihovo krvjo, njihova zemlja bo mastna od tolšče. Kajti to je dan Gospodovega maščevanja, leto povračila za pravdo Siona. Njegovi potoki se bodo spremenili v smolo, njegova zemlja v žveplo, njihova dežela bo goreča smola. Ne podnevi ne ponoči ne bo ugasnila, njen dim se bo dvigal na veke. Iz roda v rod bo ostajala pusta, na vekov veke ne bo nihče hodil po njej. Polastila se je bosta pelikan in jež, sova in vran bosta prebivala v njej. Gospod bo potegnil čeznjo vrvico zmešnjave in grezilo praznote. Njihovi plemiči bodo razglašali, da ni več kraljestva, in vseh njenih prvakov bo konec. Njene palače bo preraslo trnje, v njenih trdnjavah bosta kopriva in osat. Postala bo brlog za šakale, ograda za noje. Zbirale se bodo divje mačke in hijene, kozjenogi bo srečaval svojega tovariša. Tam bo ždela vešča, našla si bo kraj počitka. Tam bo gnezdila kača skakalka in odlagala, zalegala in varovala v njeni senci. Tam se bodo zbirali jastrebi, vsak s svojim tovarišem. V Gospodovi knjigi poiščite in preberite: Nobena izmed njih ni odsotna, nobena ne pogreša svoje tovarišice, kajti poklicala so jih Gospodova usta, njegov duh jih je zbral. On sam je zanje vrgel žreb, njegova roka jim je z vrvico odmerila delež. Na vekomaj jo bodo imele v lasti, iz roda v rod bodo prebivale v njej. Naj vriskata puščava in goljava, raduje naj se pustinja in naj cvete kakor narcisa. Bujno naj cvete, naj se raduje in radostna vriska. Dano ji bo veličastvo Libanona, krasota Karmela in Šaróna. Gledali bodo Gospodovo veličastvo, krasoto našega Boga. Okrepíte utrujene roke, utrdíte klecava kolena. Recite njim, ki so plahega srca: »Bódite močni, nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! Maščevanje prihaja, Božje povračilo, on prihaja, da vas reši!« Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki. Goljava bo postala jezero, žejna dežela vrelci vodá, počivališče v pokrajini šakalov bo trata za trstje in bičje. Tam bo utrjena pot, imenovali jo bodo Sveta pot, nečisti ne bo hodil po njej. Gospod jim bo utiral pot, niti bedni ne bodo zašli. Tam ne bo leva, huda zver ne bo stopila nanjo, ne bo je najti, tam bodo hodili le odrešeni. Gospodovi osvobojenci se bodo vrnili in prišli s pesmijo na Sion. Nad njihovo glavo bo večno veselje, dosegli bodo radost in veselje, žalost in vzdihovanje bosta zbežala. V štirinajstem letu kralja Ezekíja je asirski kralj Sanheríb šel nad vsa utrjena Judova mesta in jih osvojil. Asirski kralj je poslal iz Lahíša h kralju Ezekíju v Jeruzalem Rabšakéja z močno vojsko. Ta se je ustavil pri vodovodu h gornjemu zbiralniku, ob cesti k Belivčevemu zemljišču. Tedaj so prišli k njim dvorni oskrbnik, Hilkijájev sin Eljakím, pisar Šebná in letopisec, Asáfov sin Joáh. Rabšaké jim je rekel: »Povejte Ezekíju: Tako govori veliki kralj, asirski kralj: Kakšna je opora, na katero se zanašaš? Praviš, da je govorjenje ustnic že izkušenost in moč za vojskovanje? Na koga se vendar zanašaš, da si se mi uprl? Zdaj, glej, se zanašaš na ta nalomljeni trstovec, na Egipt, ki se vsakemu, ki se opre nanj, zadere v dlan in jo predre. Tak je faraon, egiptovski kralj, za vse, ki se zanašajo nanj. Če pa mi porečete: ›V Gospoda, svojega Boga, zaupamo‹ – mar ni to on, čigar višine in oltarje je Ezekíja odpravil ter Judu in Jeruzalemu rekel: ›Pred tem oltarjem molite?‹ Zdaj torej sprejmi izziv mojega gospodarja, asirskega kralja: dam ti dva tisoč konj, če premoreš jezdece, da jih posadiš nanje! Kako boš odbil enega samega, čeprav najnižjega častnika mojega gospodarja, ko se glede konj in konjenikov zanašaš na Egipt? In naposled, ali sem brez Gospodove volje prišel nad ta kraj, da ga pokončam? Gospod mi je rekel: ›Pojdi nad to deželo in jo opustoši!‹« Tedaj so Hilkijájev sin Eljakím, Šebná in Joáh prosili Rabšakéja: »Govôri s svojimi hlapci po aramejsko! Saj razumemo. Ne govôri z nami po judovsko, ker to sliši ljudstvo, ki je na obzidju!« Rabšaké jim je rekel: »Me je mar moj gospodar poslal, da govorim te besede le tvojemu gospodarju in tebi, in ne tudi možem, ki sedijo na obzidju in bodo morali skupaj z vami jesti svoje blato in piti svoj seč?« Tedaj se je Rabšaké ustopil in po judovsko zaklical na ves glas: »Poslušajte besedo velikega kralja, asirskega kralja! Tako govori kralj: Naj vas Ezekíja ne zavaja, kajti ne bo vas mogel rešiti. Naj vam Ezekíja ne vliva zaupanja v Gospoda in ne pravi: Gospod nas bo gotovo rešil in to mesto ne bo dano v roke asirskemu kralju. Ne poslušajte Ezekíja! Kajti tako govori asirski kralj: Sklenite prijateljstvo z mano in prestopite k meni, pa bo vsak lahko jedel sadove svoje trte in smokve in pil vodo iz svoje kapnice, dokler ne pridem in vas ne vzamem v deželo, podobno vaši, v deželo žita in vina, deželo kruha in vinogradov. Naj vas Ezekíja ne zapeljuje, ko pravi: › Gospod nas bo rešil!‹ Mar so bogovi narodov mogli rešiti svojo deželo iz rok asirskega kralja? Kje so bogovi Hamáta in Arpáda? Kje bogovi Sefarvájima? So morda rešili Samarijo iz mojih rok? Kateri izmed bogov teh dežel je rešil svojo deželo iz mojih rok? Pa naj bi Gospod rešil Jeruzalem iz mojih rok?« Molčali so in mu niso odgovorili niti besede, kajti kraljev ukaz je pravil: »Ne odgovarjajte mu!« Nato so dvorni oskrbnik, Hilkijájev sin Eljakím, pisar Šebná in letopisec, Asáfov sin Joáh, prišli s pretrganimi oblačili k Ezekíju in mu naznanili Rabšakéjeve besede. Ko je kralj Ezekíja to slišal, si je pretrgal oblačila, se ogrnil v raševino in šel v Gospodovo hišo. Poslal je dvornega oskrbnika Eljakíma, pisarja Šebnája in starešine duhovnikov, ogrnjene v raševino, k Amócovemu sinu, preroku Izaiju. Rekli so mu: »Tako govori Ezekíja: ›Dan stiske, kazni in sramote je ta dan! Otroci so prišli do poroda, ni pa moči, da bi se rodili. Morda je Gospod, tvoj Bog, prisluhnil besedam Rabšakéja, ki ga je njegov gospodar, asirski kralj, poslal zasramovat živega Boga, in ga bo kaznoval za besede, ki jih je Gospod, tvoj Bog, slišal. Zato vzdigni molitev za ostanek, ki se še najde!‹« Ko so služabniki kralja Ezekíja prišli k Izaiju, jim je Izaija rekel: »Tako recite svojemu gospodarju: Tako govori Gospod: ›Ne boj se zaradi besed, ki si jih slišal in so me z njimi sramotili služabniki asirskega kralja! Glej, dal mu bom duha, da bo slišal novico in se vrnil v svojo deželo, v njegovi deželi pa ga bom pustil pasti pod mečem.‹« Rabšaké se je vrnil in našel asirskega kralja v boju z Libno. Slišal je namreč, da je bil odrinil iz Lahíša. Ko pa je o etiopskem kralju Tirháku slišal praviti: »Glej, napotil se je, da bi se bojeval zoper tebe!« je poslal odposlance k Ezekíju in rekel: »Tako povejte Judovemu kralju Ezekíju in recite: ›Naj te ne zavaja tvoj Bog, ki vanj zaupaš in praviš: Jeruzalem ne bo dan v roke asirskemu kralju. Glej, sam si slišal, kaj so asirski kralji storili vsem deželam, da so jih z zakletvijo pokončali. In ti naj bi se rešil? Mar so bogovi narodov rešili nje, ki so jih uničili moji očetje: prebivalce Gozána, Harána, Recefa in sinove Edena, ki so bili v Telasárju? Kje je kralj Hamáta, kralj Arpáda, kralj mesta Sefarvájima, Hene in Avája?‹« Ezekíja je vzel pisanje iz rok odposlancev in ga prebral. Nato je Ezekíja šel v Gospodovo hišo in ga razgrnil pred Gospodom. Potem je Ezekíja molil pred Gospodom in rekel: » Gospod nad vojskami, Izraelov Bog, ki prestoluješ med kerubi! Ti si Bog, ti edini vsem kraljestvom na zemlji, ti si naredil nebo in zemljo. Napní, Gospod, uho in prisluhni! Odpri, Gospod, oči in poglej! Poslušaj besede, ki jih je poslal Sanheríb, da bi osramotil živega Boga! Res so, Gospod, asirski kralji opustošili narode in njihove dežele, njihove bogove pa pometali v ogenj. Saj to niso bogovi, temveč delo človeških rok, les in kamen, zato so jih mogli uničiti. Zdaj torej, Gospod, naš Bog, nas vendar reši iz njegovih rok, da bodo vsa kraljestva na zemlji spoznala, da si ti, Gospod, edini Bog!« Tedaj je Amócov sin Izaija poslal sporočilo Ezekíju in rekel: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Ker si molil k meni glede asirskega kralja Sanheríba, je to beseda, ki jo je Gospod govoril o njem: Posmehuje se ti, zaničuje te devica, hči sionska, z glavo maje za teboj hči jeruzalemska. Koga si sramotil in žalil, proti komu si povzdignil glas in ošabno vzdignil oči? Proti Svetemu Izraelovemu! Po svojih odposlancih si sramotil Gospoda. Rekel si: »S svojimi številnimi vozovi sem se povzpel na višave gora, na skrajna področja Libanona; posekal njegove najvišje cedre, njegove izbrane ciprese; prišel sem do najbolj odmaknjenega prenočišča, do njegovega najbolj gostega gozda. Izkopaval sem vodnjake in pil vodo, s stopalom svojih nog sem posušil vse egiptovske veletoke.« Kaj nisi slišal: iz daljave sem to pripravljal že zdavnaj, od nekdanjih dni sem to oblikoval, zdaj sem to privedel, da zrušiš v kupe razvalin utrjena mesta. Zato so njihovi prebivalci onemogli, prestrašili so se in osramotili, postali so bilje na polju, mlado zelišče, trava po strehah, ki uvene, preden se dvigne. Poznam tvoj počitek, tvoj odhod in tvoj prihod, tvoje divjanje proti meni. Ker divjaš proti meni in se je tvoja prevzetnost vzpela do mojih ušes, ti bom dal svoj obroček v nos, svojo brzdo v usta, in te odpeljal po poti, po kateri si prišel. To naj ti bo v znamenje: letos jejte lanski presežek, drugo leto podrastek, tretje leto pa sejte in žanjite, zasajajte vinograde in jejte njihov sad. Ubežniki Judove hiše, ki bodo preostali, bodo spet poganjali korenine navzdol in prinašali sad navzgor. Kajti iz Jeruzalema bo vzniknil ostanek, ubežniki z gore Sion. Gorečnost Gospoda nad vojskami bo to storila. Zato Gospod tako govori o asirskem kralju: »Ne bo prišel v to mesto in ne ustrelil tja puščice, ne bo se mu približal s ščitom, ne nasul nasipa proti njemu. Po poti, po kateri je prišel, bo šel nazaj, v to mesto pa ne bo prišel, govori Gospod. Branil bom to mesto, da ga rešim, zaradi sebe in zaradi Davida, svojega služabnika.« Tedaj je prišel Gospodov angel in v asirskem taboru pobil sto petinosemdeset tisoč mož. Ko so zjutraj vstali, glej, so bili vsi trupla, mrliči. Tedaj je asirski kralj Sanheríb odrinil, šel in se vrnil; ostal je v Ninivah. Ko je molil v hiši svojega boga Nisróha, sta ga njegova sinova Adraméleh in Sarécer z mečem ubila. Ta dva sta se zatekla v deželo Ararát, njegov sin Asarhadón pa je postal kralj namesto njega. Tiste dni je Ezekíja zbolel na smrt. K njemu je prišel prerok Izaija, Amócov sin, in mu rekel: »Tako govori Gospod: Daj ukaze za svojo hišo, kajti umrl boš, ne boš preživel!« Ta pa je svoj obraz obrnil k steni in molil h Gospodu: »Oh, Gospod, spomni se, da sem v zvestobi in s celim srcem hodil pred tvojim obličjem, da sem delal, kar je dobro v tvojih očeh!« In Ezekíja je glasno jokal. In Gospodova beseda se je zgodila Izaiju, rekoč: »Pojdi in povej Ezekíju: Tako govori Gospod, Bog tvojega očeta Davida: Slišal sem tvojo molitev, videl tvoje solze. Glej, pridal bom tvojim dnem petnajst let. Rešil bom tebe in to mesto iz rok asirskega kralja in branil to mesto. To naj ti bo znamenje od Gospoda, da bo Gospod izpolnil, kar je rekel: glej, pomaknil bom senco na stopnicah, ki se v soncu spušča po Aházovem stopnišču, za deset stopnic nazaj.« In sonce se je vrnilo za deset stopnic nazaj po stopnicah, ki jih je prešlo. Pesem Ezekíja, Judovega kralja, ko je bil bolan in je spet ozdravel: Rekel sem: Sredi svojih dni bom odšel skozi vrata podzemlja, oropan bom ostanka svojih let. Rekel sem: Ne bom gledal Gospoda Boga v deželi živih, ne bom več videl človeka med prebivalci večnega pokoja. Moj dom bodo izruvali in odnesli proč kakor pastirski šotor. Komaj sem svoje življenje navil kakor tkalec, me bo odrezal od osnutka, od jutra do večera me boš pokončal. Umirjal sem se do jutra: kakor lev bo zdrobil vse moje kosti, od dneva do noči me boš pokončal. Čivkal sem kakor lastovka in vrabec, grulil kakor golob. Moji pogledi v višavo so bili utrujeni: Gospod, v stiski sem, potegni se zame! Kako naj govorim, da mi je rekel: naredil je! Veselo bom preživljal vsa svoja leta zaradi grenkobe, ki mi je morila dušo. O Gospod, z grenkobami se ljudje poživljajo, življenje mojega duha je v vsaki od njih: okrepil si me in me poživil. Glej, v blagor mi je bila grenka bolečina, saj si obvaroval moje življenje pred jamo uničenja. Vrgel si za svoj hrbet vse moje grehe. Podzemlje te namreč ne more hvaliti, smrt te ne more slaviti. Tisti, ki so padli v jamo, ne morejo zaupati v tvojo zvestobo. Le kdor živi, kdor živi, te slavi, kakor jaz danes. Oče oznanja sinovom tvojo zvestobo. Gospod je tu, da me rešuje, zato udarjajmo na strune vse dni svojega življenja v hiši Gospodovi! Izaija je rekel: »Naj vzamejo kepo smokev in jo položijo na uljé, da ozdravi.« In Ezekíja je rekel: »Kaj je znamenje, da pojdem v Gospodovo hišo?« Tisti čas je poslal babilonski kralj Merodáh Baladán, Baladánov sin, Ezekíju pisma in dar, ker je slišal, da je bil Ezekíja bolan in da je ozdravel. Ezekíja se je odposlancev razveselil in jim razkazal hišno zakladnico, srebro in zlato, dišave in dragocena olja, vso hišno orožarno in vse, kar se je našlo v njegovih zakladnicah. Ni bilo stvari v njegovi hiši in po vsej njegovi oblasti, katere bi jim Ezekíja ne bil pokazal. Tedaj je prišel h kralju Ezekíju prerok Izaija in mu rekel: »Kaj so rekli ti možje in od kod so prišli k tebi?« Ezekíja je rekel: »Iz daljne dežele so prišli k meni, iz Babilona.« Pa je rekel: »Kaj so videli v tvoji hiši?« Ezekíja je rekel: »Vse, kar je v moji hiši, so videli. Ni je stvari v mojih zakladnicah, katere jim ne bi bil pokazal.« Tedaj je Izaija rekel Ezekíju: »Poslušaj besedo Gospoda nad vojskami: ›Glej, prišli bodo dnevi, ko bo vse, kar je v tvoji hiši in kar so tvoji očetje do tega dne nabrali, odneseno v Babilon. Nič ne bo ostalo, govori Gospod. Nekaj tvojih sinov, ki se ti bodo rodili, bodo vzeli, da bodo za strežaje na dvoru babilonskega kralja.‹« Ezekíja je rekel Izaiju: » Gospodova beseda, ki si jo govoril, je dobra.« Rekel si je namreč: »Zares, mir in varnost bosta v mojih dneh!« Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog. Govorite hčeri jeruzalemski na srce in ji kličite, da je njena tlaka dokončana, da je njena krivda poravnana, ker je prejela iz Gospodove roke dvojno kazen za vse svoje grehe. Glas kliče: V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se vzdigne in vsak hrib in grič naj se poniža, kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina. Razodelo se bo Gospodovo veličastvo in videlo ga bo hkrati vse meso, kajti Gospodova usta so govorila. Glas pravi: »Kliči!« Pa rečem: »Kaj naj kličem?« »Vse meso je trava, vsa njegova dobrota kot cvetica na polju. Trava se posuši, cvetica ovene, ko Gospodov dih pihne vanjo; zares, ljudstvo je trava. Trava se posuši, cvetica ovene, beseda našega Boga pa obstane na veke.« Povzpni se na visoko goro, znanilka veselja, Sion, močno povzdigni svoj glas, znanilka veselja, Jeruzalem, povzdigni ga, ne boj se! Povej Judovim mestom: »Glejte, vaš Bog! Glejte, Gospod Bog prihaja z močjo, njegov laket vlada zanj. Glejte, njegovo plačilo je z njim, njegovo povračilo pred njim. Kakor pastir pase svojo čredo, jo zbira s svojim laktom, jagnjeta nosi v svojem naročju, počasi vodi doječe.« Kdo je s svojim prgiščem izmeril morja in s pedjo razmejil nebo, z merico zajel prah zemlje, s tehtnico odtehtal gore in s skodelicama griče? Kdo je naperil Gospodovega duha in ga kot njegov svetovalec poučil? S kom se je posvetoval in ga je modril ter ga učil poti pravice, ga učil spoznanja in mu kazal pot razumnosti? Glej, narodi so kakor kaplja z vedra, veljajo kakor prašek na tehtnici, glej, otoke vzdiguje kakor zrna. Libanon nima dovolj drv za ogenj, njegovih živali ni dovolj za žgalno daritev. Vsi narodi so kakor nič pred njim, manj kakor nič in zmedo mu pomenijo. Komu torej hočete primerjati Boga, kakšno podobo hočete postaviti poleg njega? Malika je ulil kovač, zlatar ga je prevlekel z zlatom, srebrar s srebrnimi verižicami. Kdor je bil preubog za takšen dar, je izbral les, ki ne trohni, in si poiskal spretnega rezbarja, da bi naredil malika, ki se ne bo majal. Mar ne poznate, ali ne slišite? Ali vam ni oznanjeno od začetka, mar ne razumete temeljev sveta? On je, ki prestoluje nad zemeljskim krogom, katerega prebivalci so kakor kobilice, ki razprostira nebo kakor pregrinjalo, ga razpenja kakor šotor za prebivanje. On, ki daje v nič kneze, spravlja v zmedo zemeljske sodnike. Komaj so vsajeni, komaj vsejani, komaj se njihovo steblo ukorenini v zemlji, že pihne vanje, da se posušijo in vihar jih odnese kakor strnje. »Komu me torej hočete primerjati, da bi mu bil enak?« govori Sveti. Povzdignite kvišku svoje oči in poglejte: kdo je ustvaril te reči? On, ki izpeljuje njihovo vojsko po vrsti in kliče vse po imenu: zaradi njegove vrhovne oblasti in silne moči nobena ne manjka. Zakaj torej praviš, o Jakob, govoriš, o Izrael: »Moja pot je zakrita Gospodu, moja pravica uhaja mojemu Bogu.« Mar ne veš, ali nisi slišal: Gospod je večni Bog, Stvarnik koncev zemlje. Ne omaga in ne opeša, njegova razumnost se ne da raziskati. Omagujočemu daje moč, onemoglemu povečuje vzdržljivost. Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo, tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo. Umolknite pred menoj, otoki, ljudstva naj okrepijo svojo moč. Približajo naj se in govorijo, skupaj pristopimo k pravdi! Kdo je obudil tega z vzhoda, ki ga kliče pravičnost, da stopa za njo, da postavlja predenj narode in mu podreja kralje, spreminja vsak meč v prah, vsak lok v razneseno strnje? Podi jih in mirno hiti naprej, s svojimi nogami ne hodi po stezi. Kdo je to storil in naredil? On, ki kliče rodove od začetka: Jaz, Gospod, ki sem prvi in sem pri poslednjih še isti. Otoki so gledali in se prestrašili, konci zemlje so se stresli, približali so se in pristopili: vsak pomaga svojemu sosedu in pravi svojemu bratu: »Bodi srčen!« Livar osrčuje zlatarja, gladilec s kladivom kovača ob nakovalu. O spoju pravi: »Dober je!« in ga z žeblji utrjuje, da bi se ne majal. Ti pa, Izrael, moj služabnik, Jakob, ki sem ga izvolil, potomec Abrahama, mojega prijatelja, ki sem te vzel s koncev zemlje, te poklical iz njenih skrajnih kotov in ti rekel: »Ti si moj služabnik, izvolil sem te in te nisem zavrgel.« Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti. Glej, sramovali se bodo in zardevali vsi, ki so razdraženi proti tebi, postali bodo kakor nič in bodo propadli, tisti, ki se pravdajo s teboj. Iskal jih boš, pa jih ne boš našel, tistih, ki se prepirajo s teboj. Postali bodo kakor nič in kot praznina, tisti, ki se spopadajo s teboj. Kajti jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki te držim za desnico in ti pravim: »Ne boj se, jaz ti bom pomagal.« Ne boj se, o Jakob, črviček, krdelce Izraelovo, jaz ti bom pomagal, govori Gospod, Sveti Izraelov je tvoj odkupitelj. Glej, naredil te bom za mlatilne sani, nove, z mnogimi zobmi. Mlatil boš gore in jih drobil, griče boš naredil kakor pleve. Véjal jih boš in odnesel jih bo veter, vihar jih bo razpršil. Ti pa se boš veselil v Gospodu, se hvalil s Svetim Izraelovim. Revni in ubogi iščejo vodo, pa je ni, njihov jezik se suši od žeje. Jaz, Gospod, jih bom uslišal, jaz, Izraelov Bog, jih ne bom zapustil. Na golih gričih bom odprl reke in studence sredi dolin, puščavo bom spremenil v jezero vodá, suho deželo v vrelce vodá. V puščavo bom zasadil cedro, akacijo, mirto in oljko, v pustinjo bom postavil cipreso, brest in jelko skupaj, da bodo videli in spoznali, opazili in hkrati doumeli, da je to naredila Gospodova roka, da je to ustvaril Sveti Izraelov. Predstavite svojo pravdo, govori Gospod, prinesite svoje dokaze, govori Jakobov kralj. Naj pristopijo in nam oznanijo reči, ki se bodo pripetile. Prejšnje reči, katere so, oznanite, da si bomo vzeli k srcu in spoznali njihovo izpolnitev, ali dajte nam slišati prihodnje reči. Oznanite reči, ki pridejo nazadnje, pa bomo spoznali, da ste vi bogovi. Da, storite kaj dobrega ali slabega, pa se bomo čudili in gledali hkrati. Glejte, vi ste nič in vaše delo je ničevo, gnusoba je, kdor vas izbere. Obudil sem ga s severa in je prišel, od sončnega vzhoda bo klical moje ime. Kneze bo mendral kakor ilovico, kakor lončar tepta glino. Kdo je to oznanil od začetka, da bi vedeli, in vnaprej, da bi rekli: »Prav je.« Nihče ni oznanil, nihče ni dal slišati, nihče ni slišal vaših besed. Prvi oznanjam Sionu: »Glej, tu so!« in dajem Jeruzalemu glasnika veselja. Gledam naokrog, pa ni nikogar, med njimi ni svetovalca, ki bi ga mogel vprašati in bi mi vrnil besedo. Glejte, vsi ti so nič, ničeva so vsa njihova dela, njihove ulite podobe so veter in zmeda. Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Položil sem nanj svojega duha, narodom bo delil pravico. Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo delil pravico. Ne bo opešal in ne klonil, dokler ne vzpostavi pravice na zemlji in otoki ne dočakajo njegove postave. Tako govori Bog, Gospod, ki je ustvaril nebo in ga razpel, ki je razprostrl zemljo in njeno rast, dal dih ljudem na njej in duha hodečim po njej. Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti in te prijel za roko, varujem te in te postavljam za zavezo ljudstvu in za luč narodom, da odpreš slepe oči in izpelješ jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi. Jaz sem Gospod, to je moje ime, svoje slave ne dam drugemu, ne svoje hvale malikom. Glejte, prejšnje reči so se uresničile, oznanjam pa nove reči, preden vzklijejo, vam jih dajem slišati. Pojte Gospodu novo pesem, njegovo hvalnico s konca zemlje: prebivalci ob morju in vse, kar ga napolnjuje, otoki in njihovi naseljenci. Vzklikajo naj puščava in njena mesta, vasi, ki v njih prebiva Kedár, vriskajo naj prebivalci na pečinah, oglašajo naj se z vrhov gorá. Dajejo naj slavo Gospodu, njegovo hvalo naj oznanjajo po otokih. Gospod izhaja kakor junak, vzbuja gorečnost kakor bojevnik, zaganja bojni vik in krik, nad sovražniki se izkazuje kot junak. Dolgo sem molčal, tiho sem bil in se premagoval, zdaj stokam kakor porodnica, duši me in težko diham. Opustošil bom gore in griče, posušil bom vse njihovo zelenje, reke bom spremenil v struge in jezera posušil. Popeljal bom slepe po poti, ki je ne poznajo, po stezah, ki jih ne poznajo, jih bom vodil, temò bom pred njimi spremenil v svetlobo, grebene v ravnino. To so reči, ki jih bom storil, in jih ne bom opustil. Umaknili se bodo nazaj, popolnoma osramočeni bodo tisti, ki zaupajo v malike, ki pravijo ulitim podobam: »Vi ste naši bogovi!« Gluhi, poslušajte, slepi, spreglejte, da boste videli! Kdo je slep, če ne moj služabnik, ali gluh kakor moj glasnik, ki ga pošiljam? Kdo je slep kakor zaupnik, slep kakor Gospodov služabnik? Vidi veliko reči, pa se jih ne drži, ušesa ima odprta, pa ne sliši. Gospod je hotel tako zaradi svoje pravičnosti, da bi naredil postavo veliko in slavno. Vendar je to ljudstvo oropano in oplenjeno, vsi so zaprti v ječah in vtaknjeni v zapore. Postali so plen brez rešitelja, rop, ki zanj nihče ne reče: »Daj nazaj!« Kdo izmed vas bo prisluhnil temu, pazil in poslušal za prihodnost? Kdo je izročil Jakoba v plenjenje in Izraela roparjem? Mar ne Gospod, ki smo grešili zoper njega, tisti, ki niso hoteli hoditi po njegovih poteh in niso poslušali njegove postave? Zato je nanj izlil srd svoje jeze in vojno vihro. Divjala je okrog njega, toda ni spoznal, žgala ga je, pa si ni vzel k srcu. Zdaj pa tako govori Gospod, tvoj stvarnik, o Jakob, tvoj upodabljavec, o Izrael: Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si! Ko pojdeš čez vodo, bom s teboj, ko čez reke, te ne poplavijo, ko pojdeš skoz ogenj, ne zgoriš in plamen te ne bo ožgal. Saj sem jaz, Gospod, tvoj Bog, Sveti Izraelov, tvoj rešitelj. Kot odkupnino zate dam Egipt, Etiopijo in Sebo v zamenjavo zate. Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim, dam ljudi v zameno zate in ljudstva v zameno za tvoje življenje. Ne boj se, saj sem jaz s teboj. Tvoje otroke pripeljem z vzhoda, zberem te od zahoda. Severu porečem: »Daj!« in jugu: »Nikar ne zadržuj!« Pripelji moje sinove iz daljave, moje hčere s konca zemlje, vsakega, ki ima ime po meni, ki sem ga sebi v slavo ustvaril, upodobil in naredil. Pripelji ljudstvo, ki je slepo, čeprav ima oči, ki so gluhi, čeprav imajo ušesa. Zberó naj se hkrati vsi narodi, snidejo naj se vsa ljudstva. Kdo izmed njih bo to oznanil in nam dal slišati prejšnje reči? Privedejo naj svoje priče, da imajo prav, naj slišijo in naj reko: »Res je!« Vi ste moje priče, govori Gospod, in moji služabniki, ki sem jih izvolil, da spoznate in mi verjamete, da uvidite, da sem to jaz! Pred menoj ni bil noben bog upodobljen in za menoj ne bo nobeden. Jaz, jaz sem Gospod, razen mene ni rešitelja. Jaz sem oznanil, rešil in dal slišati, in ni bilo med vami tujega boga. Vi ste moje priče, govori Gospod, in jaz sem Bog. Tudi odslej sem isti, ni ga, ki bi iztrgal iz moje roke, delam in kdo mi bo preprečil? Tako govori Gospod, vaš odkupitelj, Sveti Izraelov: Zaradi vas posežem v Babilon in podrem vse zapahe, Kaldejce, na njihovih bahatih ladjah. Jaz sem Gospod, vaš Sveti, Izraelov stvarnik, vaš kralj. Tako govori Gospod, ki je utrl pot skozi morje in stezo skozi deroče vode, ki vodi v boj vozove in konje, vojsko in junake: Zdaj ležijo vsi skupaj in ne vstanejo več, stleli so kakor stenj in ugasnili. Ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči. Glejte, nekaj novega storim, zdaj klije, mar ne opazite? Da, speljal bom pot skozi puščavo in reke skozi pustinjo. Slavile me bodo poljske živali, šakali in noji, da sem dal vodo v puščavi in reke v pustinji, da sem napojil svoje ljudstvo, svoje izvoljeno, ljudstvo, ki sem ga zase upodobil, da bodo pripovedovali mojo hvalo. Vendar nisi klical mene, Jakob, se trudil zame, Izrael. Nisi mi prinašal jagnjet kot svoje žgalne daritve, ne me častil s svojimi klavnimi daritvami. Nisem ti nalagal jedilnih daritev, ne zahteval od tebe kadila. Nisi mi z denarjem kupoval dišečega trsta, ne me krepčal s tolščo klavnih daritev. Le usužnjeval si me s svojimi grehi, utrujal si me s svojimi krivdami. Jaz sem, jaz sem tisti, ki izbrisujem tvoje prestopke zaradi sebe in se ne spominjam tvojih grehov. Spomni me, skupaj presodiva, pripoveduj ti, da se izkažeš pravičnega. Tvoj prvi oče je grešil in tvoji sredniki so se mi upirali. Zato sem osramotil prvake svetišča in izročil Jakoba v zakletev, Izraela v zasmeh. Zdaj pa poslušaj, Jakob, moj služabnik, Izrael, ki sem ga izvolil! Tako govori Gospod, ki te je naredil, te oblikoval od materinega telesa in ti pomaga: Ne boj se, moj služabnik, Jakob, Ješurún, ki sem ga izvolil! Kajti razlil bom vodo po žejni deželi, potoke po izsušeni zemlji. Razlil bom svojega duha na tvoj zarod in svoj blagoslov na tvoje potomce. Rastli bodo kakor sredi trave, kakor vrbe ob potokih vodá. Ta bo dejal: » Gospodov sem!« drugi si bo dal ime po Jakobu, oni si bo napisal na roko: » Gospodova last« in si dal ime »Izrael«. Tako govori Gospod, Izraelov kralj, in njegov odkupitelj, Gospod nad vojskami: Jaz sem prvi in jaz sem poslednji, razen mene ni Boga! Kdo je kakor jaz? Naj zakliče, naj oznani in mi razloži: odkar sem ustanovil starodavno ljudstvo, prihodnje reči in tiste, ki prihajajo, naj jim oznanijo. Ne plašite se in ne bojte se! Mar vam nisem to zdavnaj dal slišati in oznanil? Vi ste moje priče: ali je še kakšen Bog razen mene? Ni je skale, ne poznam je. Vsi izdelovalci malikov so zmedeni, njihovi ljubljenci nič ne koristijo. Njihove priče ne vidijo nič in ne vedo ničesar, zato bodo osramočeni. Kdor upodobi boga ali ulije malika, nima od tega nobene koristi. Glejte, vsi, ki ga častijo, bodo osramočeni, umetniki so samo ljudje. Vsi naj se zbero in se postavijo: hkrati bodo prestrašeni in osramočeni. Kdor obdeluje železo s sekačem in se trudi z mehom, ga oblikuje s kladivi in obdeluje s svojim močnim laktom, postane lačen in je brez moči, ne pije vode in omaga. Kdor obdeluje les, napne vrvico, ga začrtuje s svinčnikom, obdeluje z dleti in očrtuje s šestilom. Tako ga izdela podobnega možu, krasnemu človeku, da dobi svoj prostor v hiši. Poseka si cedre, vzame cipreso ali hrast, ki se mu odebeli med gozdnim drevjem, vsadi cedro in dež ji daje, da zraste. Človek jih uporablja za kurjavo, vzame jih in se ogreje, kuri z njimi in peče kruh. Naredi pa si tudi boga in ga časti, izdela iz njih malika in se mu klanja. Polovico pokuri v ognju, od ostale polovice jé meso, speče pečenko in se nasiti. Tudi ogreje se in pravi: »Ah, ogrel sem se, čutim toploto.« Iz ostanka pa si naredi malika za boga, pada predenj in se mu priklanja. Moli k njemu in pravi: »Reši me, kajti ti si moj bog!« Ne spoznajo in ne razumejo, kajti njihove oči so zaslepljene, da ne spregledajo, in njihova srca, da ne doumejo. Nihče si ne vzame k srcu, nima spoznanja ne razumnosti, da bi dejal: Polovico sem pokuril v ognju, na žerjavici sem spekel kruh, spekel sem meso in ga pojedel, iz ostanka pa naj naredim gnusobo, naj se priklanjam pred lesenim štorom? Kdor se veseli pepela, ga je zapeljalo sprijeno srce. Ta ne rešuje svojega življenja in ne reče: »Mar ni prevara v moji desni?« Spomni se na te reči, Jakob, Izrael, saj si ti moj služabnik! Upodobil sem te za služabnika, ti si moj, Izrael, ne bom te pozabil. Tvoje prestopke sem izbrisal kakor oblak in tvoje grehe kakor meglice, vrni se k meni, saj sem te odkupil. Vriskajte, nebesa, saj je bil Gospod na delu, vzklikajte, o globočine zemlje! Zaženite vrisk, o gore, gozd in vsa drevesa v njem, kajti Gospod je odkupil Jakoba in se poveličal v Izraelu. Tako govori Gospod, ki te je odkupil in te oblikoval od materinega telesa: Jaz sem, Gospod, ki sem vse naredil, ki sem sam razpel nebo, razprostrl zemljo – kdo je bil z menoj? Razdiram znamenja čarovnikov, vedeževalce razkrinkavam, modrece odrivam nazaj in otopevam njihovo učenost. Povzdigujem besedo svojega služabnika in izpolnjujem načrt svojih glasnikov. O Jeruzalemu pravim: »Naseljen bo!« o Judovih mestih: »Pozidana bodo!« in njihove razvaline bom vzdignil. Globini morja pravim: »Usahni, tvoje tokove bom posušil.« O Kiru pravim: »Moj pastir!« vso mojo voljo bo izpolnil. O Jeruzalemu bo dejal: »Naj bo pozidan!« in o templju: »Naj bo postavljen!« Tako govori Gospod svojemu maziljencu, Kiru, ki sem ga prijel za desnico, da pred njim porazim narode in odpašem ledja kraljem, da pred njim odprem duri in nobena vrata ne ostanejo zaprta. Jaz bom hodil pred teboj in zravnaval okope, razbijal bronasta vrata in lomil železne zapahe. Dal ti bom skrite zaklade, bogastva v skrivališčih, in spoznal boš, da sem jaz Gospod, ki sem te poklical po imenu, Izraelov Bog! Zaradi svojega služabnika Jakoba in svojega izvoljenca Izraela sem te poklical po imenu in te odlikoval, ne da bi me bil poznal. Jaz sem Gospod in drugega ni, razen mene ni nobenega Boga, opasal sem te, ne da bi me bil poznal. Naj spoznajo od sončnega vzhoda in zahoda, da ni nobenega razen mene, jaz sem Gospod in drugega ni. Delam svetlobo in ustvarjam temo, narejam mir in ustvarjam gorje, jaz, Gospod, delam vse to. Rosite, nebesa, od zgoraj in oblaki naj dežujejo pravičnost. Odpre naj se zemlja in rodi rešitev, naj hkrati požene pravičnost, jaz, Gospod, sem to ustvaril. Gorje mu, kdor se prepira s svojim upodabljavcem, on, črepinja med prstenimi črepinjami. Mar pravi glina svojemu lončarju: »Kaj delaš?« ali: »Tvoj izdelek ni nikakršno ročno delo.« Gorje mu, kdor reče očetu: »Čemu oplajaš?« ali ženi: »Čemu rojevaš?« Tako govori Gospod, Sveti Izraelov in njegov upodabljavec: Mar me boste zasliševali glede mojih otrok in mi ukazovali glede dela mojih rok? Jaz sem naredil zemljo in ustvaril človeka na njej, jaz sem s svojimi rokami razprostrl nebo in poveljujem vsej njegovi vojski. Jaz sem ga obudil s pravičnostjo in bom zravnal vse njegove poti. On bo pozidal moje mesto in odpustil moje izgnance, brez kupnine in brez odškodnine, govori Gospod nad vojskami. Tako govori Gospod: Bogastvo Egipta, blago Etiopije in postavni Sabéjci bodo prišli k tebi in bodo tvoji, hodili bodo za teboj. Prišli bodo v okovih in se poklonili pred teboj. Prosili te bodo: »Le pri tebi je Bog, drugega ni, drugje ni Boga.« Resnično, ti si skriti Bog, Bog Izraelov, rešitelj. Osramočeni in zmedeni bodo vsi hkrati, izdelovalci malikov bodo razočarani odšli. Izraela pa bo Gospod odrešil z večnim odrešenjem. Ne boste osramočeni in ne zmedeni, nikoli ne! Kajti tako govori Gospod, ki je ustvaril nebo. On je Bog, ki je upodobil zemljo in jo naredil, on jo je utrdil. Ni je ustvaril kot zmešnjavo, za bivanje jo je oblikoval. Jaz sem Gospod in drugega ni. Govoril nisem na skrivnem, v kakšnem temnem kotu zemlje. Nisem rekel Jakobovim potomcem: »Iščite me v zmešnjavi!« Jaz, Gospod, govorim pravičnost, oznanjam, kar je prav. Zberite se in pridite, pristopite vsi skupaj, ubežniki izmed narodov: oni ne spoznajo, nosijo lesenega malika in molijo k bogu, ki ne more rešiti. Oznanite in predložite, posvetujte se skupaj: kdo je to dal slišati oddavnaj, od tedaj oznanil? Mar ne jaz, Gospod, saj razen mene ni Boga, pravičnega Boga in rešitelja ni poleg mene. Obrnite se k meni in rešite se, vsi konci zemlje, kajti jaz sem Bog in drugega ni. Sam pri sebi sem prisegel, iz mojih ust je prišla pravičnost, beseda, ki se ne bo vrnila: meni se bo upogibalo vsako koleno, prisegal vsak jezik. »Samo v Gospodu,« mi bo vsak rekel, »je pravičnost in moč.« K njemu bodo prišli in bodo osramočeni vsi, ki so razdraženi proti njemu. V Gospodu bodo našli pravičnost in se hvalili vsi Izraelovi potomci. Zgrudil se je Bel, omahnil je Nebó! Njune podobe so postale živali in živinčeta, ki vas nosijo in omagajo pod bremenom. Omahnila sta in se hkrati zgrudila, nista mogla rešiti bremena, njuna duša je šla v ujetništvo. Poslušajte me, hiša Jakobova, in ves ostanek hiše Izraelove, ki sem vas vzel nase od materinega telesa, vas nosil že od materinega naročja: do vaše starosti ostanem isti, do vaših sivih las vas bom tovoril. Jaz sem naredil, jaz bom nosil, jaz bom tovoril in osvobodil. S kom me hočete vzporejati in enačiti, da bi me primerjali in bi si bila podobna? Ti, ki stresajo zlato iz mošenj in tehtajo srebro z jezičkom, si najamejo zlatarja, da iz njega naredi boga, padajo pred njim in ga častijo. Vzdigujejo ga na ramena, nosijo ga in polagajo na podstavek, kjer stoji in se ne gane s svojega mesta. Če kdo vpije k njemu, ne odgovori, iz njegove stiske ga ne reši. Spominjajte se tega in bodite močni, vzemite si k srcu, uporniki! Spominjajte se prejšnjih reči, iz davnine, kajti jaz sem Bog in drugega ni, Bog, in ni ga kakor jaz. Od začetka oznanjam konec, od davnine to, kar se še ni zgodilo. Pravim: Moj sklep obvelja in vsako svojo željo izpolnim. Od vzhoda kličem roparico, iz daljne dežele moža po svojem načrtu. Kakor sem govoril, tako bom izpeljal, kakor sem oblikoval, tako bom to naredil. Poslušajte me, trdosrčni, ki ste daleč od pravičnosti! Približal sem svojo pravičnost, ni daleč in moje rešenje ne bo mudilo. Podaril bom Sionu rešenje, Izraelu svoj sijaj. Stopi dol in sedi v prah, devica, hči babilonska! Sedi na tla, brez prestola, hči kaldejska! Kajti ne bodo te več imenovali mehka in nežna. Vzemi mlin in melji moko, odgrni si tančico, vzdigni krilo, razgali stegno, bredi čez reke! Naj se odkrije tvoja nagota, naj se pokaže tvoja sramota! Maščeval se bom in nikomur ne bom prizanesel. Naš odkupitelj, njegovo ime je Gospod nad vojskami, je Sveti Izraelov. Tiho sédi in pojdi v temò, hči kaldejska! Kajti ne bodo te več imenovali vladarica kraljestev. Razsrdil sem se na svoje ljudstvo, oskrunil sem svojo dediščino, dal sem jih tebi v roke: nisi jim izkazovala usmiljenja, starcu si nalagala svoj silno težki jarem. Rekla si: »Na veke ostanem, vladarica za vselej.« Nisi si vzela k srcu teh reči, nisi se spominjala njihovega konca. Zdaj torej poslušaj to, razvajenka, ki brez skrbi sediš na prestolu, ki praviš v svojem srcu: »Jaz in nihče drug, ne bom sedela kot vdova, ne poznala izgube.« Nadte pa bo prišlo oboje, nenadoma, v enem dnevu, izguba vseh otrok in vdovstvo bosta v polni meri prišla nadte, kljub tvojim številnim čarovnijam, kljub zelo veliki moči tvojih zarotitev. Čutila si se varno v svoji hudobiji, rekla si: »Nihče me ne vidi.« Tvoja modrost in tvoja učenost sta te zapeljali, da si rekla v svojem srcu: »Jaz in nihče drug.« Prišlo pa bo nadte húdo, ne boš ga znala odvrniti, zadela te bo poguba, ne boš je mogla zaustaviti, hipoma bo prišlo nadte uničenje, ki ga ne poznaš. Nastopi vendar s svojimi zarotitvami in s svojimi številnimi čarovnijami, ki si se z njimi trudila od svoje mladosti, morda si utegneš opomoči, morda boš vlila strah. Utrujena si od svojih številnih posvetov: naj vendar nastopijo in naj te rešijo, ki razdeljujejo nebo, gledajo zvezde, oznanjajo ob mlajih, kaj bo prišlo nadte. Glej, postali so kakor strnje, ogenj jih bo požgal, ne morejo si rešiti življenja iz oblasti plamena. To ni žerjavica, da bi se človek ogrel, ne ogenj, da bi kdo sedel ob njem. Takšni so ti postali tisti, s katerimi si se trudila, ki so s tabo trgovali od tvoje mladosti: vsak bo zavil na svojo stran, nihče te ne bo rešil. Poslušajte to, hiša Jakobova, vi, ki imate ime po Izraelu in ste izšli iz Judovega studenca, prisegate pri Gospodovem imenu in slavite Boga Izraelovega, ne v resnici in ne v pravičnosti! Kajti po svetem mestu imajo ime in na Boga Izraelovega se opirajo, Gospod nad vojskami je njegovo ime. Prejšnje reči sem tedaj oznanil: iz mojih ust so izšle in dal sem jih slišati, takoj sem jih naredil in prišle so. Ker sem vedel, da si trmast, da je tvoj vrat železna kita in tvoje čelo bron, sem ti tedaj oznanil, preden je prišlo, sem ti dal slišati, da ne bi rekel: »Moj malik je to naredil, moja zrezljana in ulita podoba je to ukazala.« Slišal si, poglej, vse to, vi pa, mar ne boste oznanili? Dal sem ti slišati odslej nove reči, in skrite, ki jih nisi poznal. Zdaj so ustvarjene in ne od nekdaj, pred današnjim dnem nisi slišal zanje, tako ne moreš reči: »Glej, poznam jih!« Niti nisi poslušal, niti nisi spoznal, tvoje uho že od nekdaj ni odprto. Saj vem, da zmeraj varaš, da so te od materinega telesa klicali upornik. Zaradi svojega imena zadržujem svojo jezo, zaradi svoje hvale jo krotim, da te ne iztrebim. Glej, pretopil sem te, pa ne v srebro, v topilnici trpljenja sem te preizkusil. Zaradi sebe, zaradi sebe delam, kako bi se mogel oskruniti? Svoje slave ne dam drugemu! Poslušaj me, Jakob, Izrael, ki sem te poklical! Jaz sem tisti, jaz sem prvi in jaz sem poslednji. Moja roka je utemeljila zemljo in moja desna je razpela nebo, jaz ju kličem, da stojita skupaj. Zberite se vsi in poslušajte! Kdo izmed njih je oznanil te reči? Tisti, ki ga ljubi Gospod, bo izpolnil njegovo voljo nad Babilonom in nad zarodom Kaldejcev. Jaz, jaz sem govoril in ga poklical, pripeljal sem ga in on bo uspel na svoji poti. Stopite k meni, poslušajte to: Od začetka nisem na skrivnem govoril, od časa, ko je to nastajalo, sem bil tam. In zdaj je Gospod Bog poslal mene in svojega duha. Tako govori Gospod, tvoj odkupitelj, Sveti Izraelov: Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki te učim, kar ti koristi, ki te vodim po poti, po kateri moraš hoditi. O da bi bil pazil na moje zapovedi! Tedaj bi bil tvoj mir kakor reka, tvoja pravičnost kakor morski valovi. Tvojega zaroda bi bilo kakor peska in potomcev tvojega rodu kakor njegovih zrn. Njegovo ime bi ne bilo iztrebljeno, bi ne bilo izbrisano izpred mojega obličja. Pojdite iz Babilona, bežite iz Kaldeje! Oznanite z veselim glasom, dajte slišati to, razglasite to do konca zemlje in recite: » Gospod je odkupil svojega služabnika Jakoba!« Niso bili žejni, ko jih je vodil po puščavah, točil jim je vodo iz skale, razklal je skalo in pritekla je voda. »Ni miru,« govori Gospod, »za krivičnike.« Poslušajte me, otoki, prisluhnite, ljudstva iz daljave! Gospod me je poklical v materinem telesu, mi dal ime že v materinem naročju. Moja usta je naredil kakor oster meč, skril me je v senci svoje roke, naredil me je za gladko puščico, me skril v svojem tulcu. Rekel mi je: »Ti si moj služabnik, Izrael, ki se bom v tebi poveličal.« Jaz pa sem rekel: »Zaman sem se trudil, v votlo in prazno sem potratil svojo moč.« In vendar je moja pravica pri Gospodu, moje plačilo je pri mojem Bogu. Zdaj pa govori Gospod, ki me je v materinem telesu upodobil za svojega služabnika, da bi Jakoba pripeljal spet k njemu in Izraela zbral pri njem – tako sem bil počaščen v Gospodovih očeh in moj Bog je bil moja moč – rekel je: »Premalo je, da kot moj služabnik vzpostaviš le Jakobove rodove in privedeš nazaj Izraelove rešence. Zato sem te postavil za luč narodom, da boš moje odrešenje do konca zemlje.« Tako govori Gospod, Izraelov odkupitelj, njegov Sveti, njemu, ki je zaničevan do dna duše, preziran od tujega ljudstva in hlapec vladajočim: »Kralji bodo gledali in vstajali, prvaki bodo padali na kolena zaradi Gospoda, ki je zvest, zaradi Svetega Izraelovega, ki te je izvolil.« Tako govori Gospod: »Ob času milosti sem te uslišal, na dan rešitve sem ti pomagal. Varujem te in te postavljam za zavezo ljudstvu, da vzdigneš deželo in dobiš opustošene dediščine, da rečeš jetnikom: ›Pridite ven,‹ tem, ki so v temí: ›Prikažite se!‹ Pasli bodo po poteh, po vseh golih gričih bo njihova paša. Ne bodo lačni in ne bodo žejni, vročina in sonce jih ne bosta mučila, kajti vodil jih bo ta, ki je usmiljen z njimi, spremljal jih bo k vodnim vrelcem. Vse svoje gore bom naredil za pot, moji cestni nasipi bodo visoki. Glej, ti bodo prišli od daleč, glej, oni s severa in z zahoda, oni iz dežele Siním.« Vriskajte, nebesa, in raduj se, zemlja, gore, zaženite vrisk! Kajti Gospod tolaži svoje ljudstvo in se usmili svojih ubogih. Hči sionska pa pravi: »Zapustil me je Gospod, Gospod je name pozabil.« Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal, tvoje obzidje je vedno pred menoj. Tvoji graditelji hitijo, tvoji podiralci in uničevalci odhajajo od tebe. Povzdigni svoje oči naokrog in poglej, vsi se zbirajo, prihajajo k tebi. Kakor jaz živim, govori Gospod, vse té si boš ovesila kakor nakit, se z njimi opasala kakor nevesta. Kajti tvoje razvaline in tvoje podrtine, tvoja opustošena dežela – da, zdaj boš pretesna za vse prebivalce, daleč bodo tisti, ki so te goltali. Spet ti bodo pravili na ušesa sinovi, ki si jih pogrešala: »Pretesen je zame ta kraj, umakni se mi, da bom lahko prebival.« Tedaj boš rekla v svojem srcu: »Kdo mi je té rodil? Bila sem osamela in usahla, pregnana in zavržena, le kdo je té vzredil? Glej, sama sem ostala, od kod so torej tile?« Tako govori Gospod Bog: »Glej, svojo roko bom vzdignil proti narodom, svoje znamenje bom zavihtel proti ljudstvom, in prinesli bodo tvoje sinove v naročju, nosili tvoje hčere na ramah. Kralji bodo postali tvoji oskrbniki, njihove kneginje tvoje dojilje. Klanjali se ti bodo z obrazom do tal in lizali prah tvojih nog. In spoznala boš, da sem jaz Gospod, da niso osramočeni tisti, ki vame zaupajo.« »Mar je mogoče močnemu odvzeti plen, mar more ujetnik uiti nasilniku?« Da, tako govori Gospod: »Ujetnik bo močnemu vzet in plen bo nasilniku ušel. S tvojimi pravdarji se bom jaz pravdal, tvoje otroke bom jaz rešil. Storil bom, da bodo tvoji zatiralci jedli lastno meso in se opijali z lastno krvjo kakor z vinom. In vse meso bo spoznalo, da sem jaz, Gospod, tvoj rešitelj in tvoj odkupitelj, Močni Jakobov.« Tako govori Gospod: Kje je ločitveni list vaše matere, s katerim bi jo bil odpustil? Ali kdo izmed mojih upnikov je tisti, ki bi mu vas bil prodal? Glejte, zaradi svojih krivd ste bili prodani, zaradi vaših pregreh je bila odpuščena vaša mati. Zakaj ni bilo nikogar, ko sem prihajal, zakaj ni nihče odgovoril, ko sem klical? Mar je moja roka prekratka za osvoboditev, mar nimam moči za rešitev? Glejte, s svojo grožnjo izsušujem morje, reke spreminjam v puščavo, ribe v njih ginejo brez vode in umirajo od žeje. Nebo obláčim v črnino, raševnik mu dajem za ogrinjalo. Gospod Bog mi je dal jezik učencev: da bi znal krepiti omagujoče, zgodaj zbuja besedo, zgodaj mi zbuja uho, da prisluhnem kakor učenci. Gospod Bog mi je odprl uho in jaz se nisem upiral, nisem se umaknil nazaj. Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulili brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki. Toda Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmesti. Zato sem naredil svoj obraz kakor kremen, saj sem vedel, da ne bom osramočen. Blizu je ta, ki me opravičuje, kdo se bo pravdal z menoj? Nastopiva skupaj! Kdo si lasti mojo pravico? Naj se mi približa. Glej, Gospod Bog mi pomaga, kdo me bo razglasil za krivega? Glej, vsi tisti bodo razpadli kakor obleka, molj jih bo požrl. Kdo izmed vas se boji Gospoda? Naj posluša glas njegovega služabnika. Kdor hodi v temí in nima luči, naj zaupa v Gospodovo ime, naj se opira na svojega Boga. Glejte, vi vsi, ki razpihujete ogenj in se oborožujete z gorečimi puščicami, pojdite v žar svojega ognja, med puščice, ki ste jih prižgali! Iz moje roke vas bo to zadelo, ležali boste v bolečinah. Poslušajte me vi, ki si prizadevate za pravičnost, vi, ki iščete Gospoda! Glejte na skalo, iz katere ste izklesani, na odprtino jame, iz katere ste izkopani. Glejte na Abrahama, svojega očeta, in na Saro, ki vas je rodila. Kajti bil je sam, ko sem ga poklical, pa sem ga blagoslovil in namnožil. Da, Gospod bo potolažil hčer sionsko, potolažil bo vse njene razvaline. Iz puščave bo naredil raj, iz pustinje Gospodov vrt. V njej bodo doma radost in veselje, hvalnica in glas pesmi. Poslušaj me, moje ljudstvo, prisluhni mi, moj narod! Kajti od mene prihaja postava in svoje pravo postavljam za luč narodom. Blizu je moja pravičnost, moje odrešenje prihaja, moji lakti bodo sodili ljudstva, mene čakajo obrežja, v moj laket zaupajo. Povzdignite svoje oči proti nebu, ozrite se navzdol na zemljo, kajti nebo bo izginilo kakor dim, zemlja bo razpadla kakor obleka in njeni prebivalci bodo preminili kakor mušice. Moje odrešenje pa ostaja na veke, moja pravičnost ne bo prenehala. Poslušajte me, vi, ki poznate pravičnost, ljudstvo, ki nosi v svojem srcu mojo postavo. Ne bojte se sramotenja ljudi, ne plašite se njihovega zmerjanja. Kajti molj jih bo požrl kakor obleko, črv jih bo razjedel kakor volno, moja pravičnost pa ostaja na veke, moje odrešenje od roda do roda. Zbúdi se, zbúdi, obleci moč, laket Gospodov! Zbúdi se kakor v nekdanjih dneh, v davnih rodovih! Mar nisi ti razsekal Rahaba, prebodel zmaja? Mar nisi ti posušil morja, vode velikega vodovja, globine morja spremenil v pot, da so odkupljeni šli čez? Gospodovi osvobojenci se bodo vrnili in prišli s pesmijo na Sion. Nad njihovo glavo bo večno veselje, dosegli bodo radost in veselje, žalost in vzdihovanje bosta zbežala. Jaz sem, jaz, ki vas tolažim. Kdo si ti, da se bojiš umrljivega človeka, sina človekovega, ki je kakor trava? Pozabil si Gospoda, ki te je naredil, razprostrl nebo in utemeljil zemljo, in si vedno trepetal, vsak dan, pred jezo zatiralca, ki se je pripravljal, da te pogubi. In kje je zdaj zatiralčeva jeza? Zvezani bo kmalu oproščen, ne bo umrl in šel v jamo, ne bo pogrešal kruha. Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki burka morje, da hrumijo njegovi valovi, njegovo ime je Gospod nad vojskami. Svoje besede sem položil v tvoja usta, skril sem te v senco svoje roke, da bi vsadil nebo in utemeljil zemljo ter rekel Sionu: »Ti si moje ljudstvo!« Prebudi se, prebudi, vstani, prestolnica Jeruzalem, ki si pila iz Gospodove roke kelih njegovega srda. Čašo omamnega keliha si izpila in posrkala. Nikogar ni bilo, ki bi jo vodil, od vseh sinov, ki jih je rodila, nikogar, ki bi jo prijel za roko, od vseh sinov, ki jih je vzredila. To dvoje te je doletelo: – kdo žaluje s tabo? – opustošenje in razdejanje, lakota in meč, kdo te pomiluje? Tvoji sinovi ležijo modrikasti po vseh vogalih ulic kakor antilopa v mreži. Polni so Gospodovega srda, grožnje tvojega Boga. Zato poslušaj to, ubožica, omamljena, pa ne od vina: Tako govori tvoj Gospod Bog, tvoj Bog, ki brani pravico svojega ljudstva: Glej, vzel bom iz tvoje roke omamni kelih, čašo keliha svojega srda, ne boš ga več pila. Dal ga bom v roke tvojim zatiralcem, ki so ti pravili: »Vrzi se na tla, da gremo čezte!« in nastavljala si svoj hrbet kakor tla, kakor cesto za popotnike. Zbúdi se, zbúdi, obleci svojo moč, o Sion, obleci svoja praznična oblačila, o Jeruzalem, sveta prestolnica, kajti ne bo več stopil vate neobrezani in nečisti! Otresi si prah in vstani, ujetnica, Jeruzalem, odveži si vezi z vratu, ujetnica, hči sionska! Kajti tako govori Gospod: Zastonj ste bili prodani, brez denarja boste odkupljeni. Kajti tako govori Gospod Bog: Moje ljudstvo je šlo najprej v Egipt, da bi tam prebivalo v tujini, nato ga je do skrajnosti stisnil Asirec. Zdaj pa, čemu sem tukaj, govori Gospod, saj je bilo moje ljudstvo odpeljano zastonj, njegovi gospodovalci vriskajo, govori Gospod, in moje ime je še vedno vsak dan zasramovano. Zato naj moje ljudstvo spozna moje ime, zato naj tisti dan spozna, da sem jaz, ki govorim: Glej, tukaj sem! Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev in pravi Sionu: »Tvoj Bog kraljuje!« Poslušaj, tvoji stražarji povzdigujejo glas, vsi skupaj vriskajo, saj gledajo iz oči v oči Gospodovo vrnitev na Sion. Vzklikajte, vriskajte vse skupaj, jeruzalemske razvaline! Kajti Gospod je potolažil svoje ljudstvo, odkupil Jeruzalem. Gospod je razgalil svoj sveti laket pred očmi vseh narodov in vsi konci zemlje bodo videli odrešenje našega Boga. Umaknite se, umaknite se, pojdite od tam, ne dotikajte se nečistega, pojdite iz njihove srede, očistite se, vi, ki nosite Gospodove posode! Kajti ne boste odšli v naglici, ne potovali v diru, saj bo Gospod šel pred vami in zbiral vas bo Bog Izraelov. Glej, moj služabnik bo imel uspeh, povzpel se bo in povzdignil in bo silno vzvišen. Kakor so se številni zgražali nad njim, ker je bil njegov obraz tako nečloveško iznakažen in njegova postava ni bila več podobna človeški, tako bo presenetil številne narode, kralji si bodo zatisnili usta pred njim. Tisti, ki jim ni bil oznanjen, bodo videli, tisti, ki niso slišali, bodo razumeli. Kdo bo veroval, kar smo slišali, nad kom se je razodel Gospodov laket? Pognal je kakor mladika pred njim, kakor korenika iz suhe zemlje. Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili. V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, Gospod pa je naložil nanj krivdo nas vseh. Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust. Iz zatiranja in iz obsodbe je bil vzet, kdo premišlja o njegovem rodu? Kajti bil je odrezan iz dežele živih, zadet zaradi prestopka mojega ljudstva. Dali so mu grob pri krivičnih, gomilo pri bogatem, čeprav ni storil nobenega nasilja in ni bilo zvijače v njegovih ustih. Gospodu je bilo po volji, da ga stre z bridkostjo: če dá svoje življenje v daritev za greh, bo videl potomce in bo podaljšal svoje dni, Gospodova volja bo uspevala po njegovi roki. Za muko svoje duše bo videl luč, se sitil, s svojim spoznanjem bo moj pravični služabnik opravičil številne, njihove krivde bo naložil nase. Zato mu bom številne dal v delež, mogočne bo delil kot plen, ker je dal svoje življenje v smrt in bil prištet med prestopnike, nosil pa je grehe številnih in prosil za prestopnike. Zavriskaj, jalovka, ki nisi rodila, zaženi vrisk in vzklikni, ki nisi imela porodnih bolečin! Kajti osamela bo imela več otrok kakor omožena, govori Gospod. Razširi prostor svojega šotora, razpni pregrinjala svojih bivališč. Nikar ne varčuj! Podaljšaj svoje vrvi, utrdi svoje kole! Kajti razširila se boš na desno in na levo, tvoji potomci bodo podedovali narode in naselili opuščena mesta. Ne boj se, saj ne boš osramočena, ne daj se zmesti, saj ne boš zaničevana. Pozabila boš sramoto svojega deklištva in očitkov zaradi svojega vdovstva se ne boš več spominjala. Kajti tvoj mož je tvoj stvarnik, njegovo ime je Gospod nad vojskami. Tvoj odkupitelj je Sveti Izraelov, imenuje se Bog vse zemlje. Da, kakor ženo, ki je zapuščena in v duši žalostna, te je Gospod poklical, kakor ženo iz mladosti, ki je zavržena, govori tvoj Bog. Za kratek čas sem te zapustil, a z velikim usmiljenjem te zberem. V izbruhu gneva sem za hip zakril svoj obraz pred teboj, a z večno ljubeznijo se te usmilim, govori Gospod, tvoj odkupitelj. Ta čas je zame, kakor so bili Noetovi dnevi: kakor sem prisegel, da Noetove vode ne bodo več preplavile zemlje, tako prisegam, da se ne bom več jezil nad teboj in ti ne bom več grozil. Kajti gore se bodo premaknile in griči omajali, moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe in moja zaveza miru se ne bo omajala, pravi tvoj usmiljeni, Gospod. O uboga, razmršena, nikoli potolažena! Glej, sam bom položil v malto tvoje kamne, utemeljil te bom s safiri. Postavil ti bom nadzidke iz rubinov, tvoja vrata iz ognjencev in vso tvojo ograjo iz žlahtnih kamnov. Vsi tvoji sinovi bodo Gospodovi učenci in velik bo mir tvojih sinov. Utrjena boš v pravičnosti: daleč boš od zatiranja, ne boš se ga več bala, daleč boš od pogube, ne bo se ti več približala. Glej, če kdo vpade in napade, nihče ne bo od mene, kdor te bo napadel, bo padel pred teboj. Glej, jaz sem ustvaril kovača, ki razpihuje tleče oglje in izdeluje orožje za njegovo delo, in jaz sem ustvaril pokončevalca, da uničuje. Nobeno oblikovano orožje ne bo uspelo proti tebi, in vsak jezik, ki se bo na sodbi vzdignil proti tebi, boš obdolžila. To je dediščina Gospodovih služabnikov in njihova pravičnost je od mene, govori Gospod. O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vino in mleko! Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša. Vcepil vam bom večno zavezo, Davidove dobrote, ki so zanesljive. Glej, za pričo narodom sem ga postavil, za voditelja in zapovednika narodom. Glej, narode, ki jih ne poznaš, boš poklical, in narodi, ki te ne poznajo, bodo prihiteli k tebi, zaradi Gospoda, tvojega Boga, in zaradi Svetega Izraelovega, ki te je poveličal. Iščite Gospoda, dokler se daje najti, kličite ga, dokler je blizu! Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju. Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi. Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal. Da, z veseljem boste odšli in v miru vas bodo vodili. Gore in griči bodo zagnali vrisk pred vami in vsa drevesa po polju bodo ploskala z rokami. Namesto trnja bodo rastle ciprese, namesto kopriv bodo rastle mirte. To se bo zgodilo Gospodu v slavo, v trajno znamenje, ki ne bo iztrebljeno. Tako govori Gospod: Pazite na pravico, ravnajte pravično, kajti moje odrešenje bo kmalu prišlo in moja pravičnost se bo kmalu razodela. Blagor človeku, ki to dela, in sinu človekovemu, ki se tega drži: ki pazi na soboto, da je ne skruni, in varuje svojo roko, da ne stori nič hudega. Tujec, ki se bo pridružil Gospodu, naj nikar ne govori: » Gospod me bo gotovo ločil od svojega ljudstva.« In skopljenec naj ne govori: »Glej, suho drevo sem.« Kajti tako govori Gospod: Skopljencem, ki pazijo na moje sobote, izbirajo to, kar mi ugaja, in se držijo moje zaveze, bom v svoji hiši in znotraj svojega obzidja dal prostor in ime, ki bo boljše od sinov in hčerá. Dal jim bom večno ime, ki ne bo iztrebljeno. Tujce, ki se bodo pridružili Gospodu, da bi mu služili, ljubili Gospodovo ime in bili njegovi služabniki, vse, ki bodo pazili na soboto in je ne bodo skrunili, temveč se bodo držali moje zaveze, bom pripeljal na svojo sveto goro in jih razveseljeval v svoji hiši molitve: njihove žgalne in klavne daritve bodo prijetne na mojem oltarju, kajti moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva. Tako govori Gospod Bog, ki zbira Izraelove razkropljence: še bom zbiral k njemu, k njegovim že zbranim. Vse poljske živali, pridite jest, vse živali iz gozda! Čuvaji so slepi, vsi nič ne vedo. Vsi so nemi psi, ne morejo lajati, sanjarijo, poležavajo in ljubijo spanje. Ti psi so silno požrešni, ne poznajo sitosti. To so pastirji, ki ne poznajo razumnosti, vsi so se obrnili na svojo pot, vsi do zadnjega za svojim dobičkom: »Pridite, vzel bom vina, napijmo se opojne pijače, jutrišnji dan naj bo kakor današnji in še veliko boljši!« Pravični izgine, pa si nihče ne vzame k srcu, zvesti ljudje so pobrani, pa nihče ne razume; da, pred hudobijo je pobran pravični. Naj pride mir, na svojih ležiščih naj počivajo tisti, ki hodijo pošteno. Vi pa stopite sèm, sinovi čarovnice, zarod, ki prešuštvuješ in se vlačugaš! Iz koga se norčujete, proti komu se širokoustite in iztezate svoj jezik? Mar niste otroci pregrehe, zarod prevare? Vi, ki se razvnemate med hrasti, pod vsakim zelenim drevesom, ki žrtvujete otroke po dolinah v skalnatih prepadih? Med zglajenimi kamni v strugi je tvoj delež, ti, ti so tvoj žreb, tudi njim si izlivala pitno daritev, darovala jedilno daritev. Mar naj bom potolažen s tem? Na visoki in vzvišeni gori si postavljala svoje ležišče, tudi tja si se vzpenjala, da bi darovala klavno daritev. Za vrati in za podboji si postavljala svoje znamenje, da, stran od mene si se razgaljala in vzpenjala, razširjala si svoje ležišče in si izgovarjala od njih plačilo, ljubila si njihovo ležišče, zrla v njihovo nagoto. K Molohu si hodila z oljem in množila svoja mazila, pošiljala si daleč svoje sle in se poniževala do podzemlja. Utrudila si se zaradi številnih poti, vendar nisi rekla: »Zaman je!« Našla si življenjsko moč, zato nisi opešala. Koga si se plašila in bala, da si varala in se mene nisi spominjala, ne si vzela k srcu? Mar jaz nisem molčal in mižal in se mene nisi bala? Jaz bom oznanil tvojo pravičnost in tvoja dejanja ti ne bodo pomagala. Ko boš vpila, naj te reši kopica tvojih malikov, jih bo vse odnesel veter, sapa jih bo vzela, kdor pa se k meni zateka, bo podedoval deželo in dobil v last mojo sveto goro. Rekli bodo: Nasipajte, nasipajte, zravnajte pot, odstranite ovire s poti za moje ljudstvo! Kajti tako govori Visoki in Vzvišeni, ki večno prebiva in je njegovo ime sveto: Na višavi in v svetišču prebivam, sem pa hkrati pri potrtem in ponižnem v duhu, da poživljam duha ponižnim, da poživljam srce potrtim. Kajti ne pravdam se na veke in ne srdim se za vselej, sicer bi opešal duh pred mano in duše, ki sem jih naredil. Zaradi njegovega pohlepa po dobičku sem se jezil, ga udarjal, se skrival in se jezil, on pa je hodil uporno po poti svojega srca. Videl sem njegove poti, pa ga bom ozdravil in vodil, pomiril in potolažil bom njega in njegove žalujoče. Ustvaril bom sad ustnic: »Mir, mir daljnemu in bližnjemu,« govori Gospod, »ozdravil ga bom.« Krivičniki pa so kakor razburkano morje, ki se ne more umiriti, in njegovi valovi burkajo glen in blato. »Ni miru,« govori moj Bog, »za krivičnike.« Kliči na vse grlo, ne zadržuj se, povzdiguj svoj glas kakor rog! Oznanjaj mojemu ljudstvu njegove prestopke, hiši Jakobovi njene grehe! Iščejo me namreč dan za dnem in želijo spoznati moje poti, kakor narod, ki ravna pravično in ne zapušča sodbe svojega Boga. Od mene terjajo pravične sodbe, želijo si Božje bližine: »Zakaj se postimo, ti pa tega ne vidiš, pokorimo svojo dušo, ti pa tega ne veš?« Glejte, na dan svojega posta opravljate svoj posel in priganjate vse svoje delavce. Glejte, postite se tako, da se pravdate in prepirate, da se bijete z zlobno pestjo. Ne postite se, kakor je treba na dan, ko naj bi se slišal vaš glas na višavi. Mar je takšen post, ki sem ga izbral, dan, ko človek pokori svojo dušo? Da pripogibaš svojo glavo kakor loček in ležiš na raševniku in pepelu? Mar boš to razglašal za post in za dan, ki je Gospodu po volji? Mar ni to post, kakršnega sem izbral: da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem? Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom? Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost in Gospodovo veličastvo te bo zbiralo. Tedaj boš klical in Gospod bo odgovoril, stokal boš in bo rekel: »Tukaj sem!« Če odpraviš jarem iz svoje srede, kazanje s prstom in varljivo govorjenje, če daješ lačnemu, kar imaš sam rad, in sitiš revežu grlo, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan. Gospod te bo vedno vodil in ti sitil dušo v suhih krajih, okrepil ti bo kosti in postal boš kakor namakan vrt, kakor vodni vrelec, ki mu voda ne usahne. Pozidal boš prastare razvaline, vzpostavil boš temelje prejšnjih rodov. Dobil boš ime Zazidalec razpok, Obnovitelj ulic za prebivanje. Če zadržiš svojo nogo na soboto, da ne delaš po svoji volji na moj sveti dan, če imenuješ soboto užitek in Gospodov sveti dan častitljiv, če ga častiš, namesto da bi šel po svojih poteh, namesto da bi iskal svojo voljo in govoril prazne besede, tedaj se boš veselil pred Gospodom, dal ti bom, da boš jezdil čez višine dežele, dal ti bom, da boš užival dediščino svojega očeta Jakoba, kajti Gospodova usta so govorila. Glejte, Gospodova roka ni prekratka, da bi ne mogel odrešiti, in njegovo uho ni gluho, da bi ne mogel slišati. Pač pa so vaše krivde postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši. Kajti vaše roke so oskrunjene s krvjo in vaši prsti s krivdo, vaše ustnice govorijo laži in vaš jezik golči krivico. Nihče ne kliče po pravičnosti, nihče ne sodi po resnici, opira se na zmešnjavo in govori puhlo, spočenja muko in rojeva zlobo. Nesejo gadja jajca in predejo pajčevino, kdor jé od njihovih jajc, umre, iz tistega, ki se izvali, zleze gad. Njihova vlakna niso za obleko, nihče se ne ogrne z njihovim izdelkom, njihova dela so zlobna dela, v njihovih rokah so nasilna dejanja. Njihove noge drvijo v hudobijo, hitijo prelivat nedolžno kri. Njihove misli so zlobne misli, pustošenje in razdejanje sta na njihovih cestah. Poti miru ne poznajo, ni pravice na njihovih stezah. Skrivili so svoje poti, nihče, kdor hodi po njih, ne pozna miru. Zato je pravica daleč od nas, pravičnost ne seže do nas, čakamo luči, pa glej, tema je, svitanja, pa hodimo v temini. Kakor slepi tipamo po steni, tipamo kakor brez oči, opoldne se spotikamo kakor v mraku, pri polni moči smo kakor mrtvi. Vsi renčimo kakor medvedje, otožno grulimo kakor golobje, čakamo pravice, pa je ni, odrešenja, pa je daleč od nas. Kajti naši prestopki pred teboj so številni in naši grehi pričajo zoper nas. Da, naši prestopki so pred nami, svoje krivde poznamo. Uprli smo se in tajili Gospoda, krenili stran od svojega Boga, zagovarjali smo oderuštvo in kršitve, spočenjali in prinašali smo lažnive besede iz srca. Pravica je potisnjena nazaj, pravičnost mora stati od daleč, kajti resnica se je spotaknila na trgu, poštenost nima moči, da bi prišla. Resnica je zapuščena, kdor se ogiba hudega, se izroča v plenjenje. Gospod je videl in v njegovih očeh je bilo hudo, da ni pravice. Videl je, da ni bilo človeka, osupnil je, da ni bilo posrednika. Zato mu je bil v pomoč njegov laket, njegova pravičnost ga je podpirala. Nadel si je pravičnost kakor oklep, čelado odrešenja na glavo, nadel si je obleko maščevanja kakor plašč, ovil si je gorečnost kakor ogrinjalo. Po njihovih delih, po njih bo poplačal: s srditostjo svojim nasprotnikom, s povračilom svojim sovražnikom, otokom bo poplačal s povračilom. In bali se bodo Gospodovega imena od zahoda, od sončnega vzhoda njegovega veličastva, kajti prišel bo kakor utesnjena reka, ki jo žene Gospodov dih. Prišel bo kot odkupitelj za Sion, za tiste, ki so se v Jakobu odvrnili od prestopkov, govori Gospod. Jaz pa – to je moja zaveza z njimi, govori Gospod: Moj duh, ki je na tebi, in moje besede, ki sem ti jih položil v usta, se ne bodo umaknile iz tvojih ust, ne iz ust tvojega potomstva, ne iz ust potomcev tvojega potomstva, govori Gospod, od zdaj in na veke. Vstani, zasij, kajti prišla je tvoja luč in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj. Kajti glej, tema pokriva zemljo in megla ljudstva, nad teboj pa vzhaja Gospod in njegovo veličastvo sije nad teboj. Narodi bodo prišli k tvoji luči, kralji k siju tvoje zarje. Povzdigni oči naokrog in poglej, vsi se zbirajo, prihajajo k tebi. Tvoji sinovi prihajajo od daleč, tvoje hčere peljejo pod roko. Tedaj boš videla in žarela, srce ti bo drhtelo in se širilo, kajti k tebi se bo obrnilo bogastvo morja, imetje narodov bo prišlo k tebi. Množica velblodov te bo zagrnila, dromedarji iz Midjána in Efe, prišli bodo vsi iz Sabe. Zlata in kadila bodo prinesli, Gospodovo hvalo bodo oznanjali. Vsa kedárska drobnica se bo zbrala pri tebi, nebajótski ovni ti bodo stregli. Povzpeli se bodo na moj spravni oltar, hišo svojega veličastva bom poveličal. Kdo so ti, ki letijo kakor oblak, kakor golobi k svojim golobnjakom? Da, k meni se zgrinjajo obrežja, taršíške ladje so spredaj, da pripeljejo tvoje sinove od daleč, z njimi tudi njihovo srebro in zlato, za ime Gospoda, tvojega Boga, za Svetega Izraelovega, ki te je poveličal. Sinovi tujcev bodo zidali tvoja obzidja, njihovi kralji ti bodo stregli, kajti v svojem gnevu sem te udaril, po svoji milosti pa sem se te usmilil. Tvoja vrata bodo vedno odprta, noč in dan se ne bodo zaprla, da pripeljejo k tebi množico narodov, njihove kralje kot vodilne. Da, vsak narod in vsako kraljestvo, ki ti ne bo hotelo služiti, bo izginilo, ti narodi bodo povsem pokončani. Veličastvo Libanona bo prišlo k tebi, cipresa, brest in jelka hkrati, da bodo poveličali prostor mojega svetišča, in proslavil bom podnožje svojih nog. K tebi bodo prišli sklonjeni sinovi tvojih tlačiteljev, padli bodo na kolena pred stopala tvojih nog, vsi, ki so te zaničevali. Imenovali te bodo Gospodova prestolnica, Sion Svetega Izraelovega. Ker si bila zapuščena, osovražena in brez popotnika, te bom naredil za večen ponos, za veselje iz roda v rod. Sesala boš mleko narodov, prsi kraljev boš sesala in spoznala boš, da sem jaz Gospod, tvoj rešitelj, tvoj odkupitelj, Močni Jakobov. Namesto brona bom prinesel zlata, namesto železa bom prinesel srebra, namesto lesa bron, namesto kamna železo. Za nadzornika ti bom postavil mir, za priganjača pravičnost. V tvoji deželi ne bo več slišati o nasilju, ne o pustošenju in razdejanju v tvojih mejah. Svoja obzidja boš imenovala Odrešenje, svoja vrata Hvalnica. Za luč podnevi ti ne bo več sonce in za mesečino ti ne bo svetila luna, temveč bo Gospod tvoja večna luč, tvoj Bog bo tvoje veličastvo. Tvoje sonce ne bo več zašlo, tvoja luna ne bo več pobrana, kajti Gospod bo tvoja večna luč, končani bodo dnevi tvojega žalovanja. Tvoje ljudstvo bodo sami pravičniki za vselej bodo imeli v lasti deželo, bodo mladika, ki sem jo zasadil, delo mojih rok za moje poveličanje. Iz najmanjšega jih bo tisoč, iz najšibkejšega mogočen narod, jaz, Gospod, pospešim to ob svojem času. Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim, da povežem strte v srcu, da okličem jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, da oznanim leto Gospodove milosti, dan maščevanja našega Boga, da potolažim vse, ki žalujejo, da se obrnem k žalujočim na Sionu in jim dam venec namesto pepela, olje veselja namesto žalovanja, ogrinjalo za hvalnico namesto potrtega duha. Imenovali se bodo Hrasti pravičnosti, Gospodov nasad za njegovo poveličanje. Pozidali bodo prastare razvaline, spet bodo vzdignili nekdanje ruševine, obnovili bodo zapuščena mesta, ruševine številnih rodov. Tujci bodo pristopili in pasli vaše črede, sinovi drugorodcev bodo vaši orači in viničarji. Vi pa se boste imenovali Gospodovi duhovniki, imenovali vas bodo služabnike našega Boga. Bogastvo narodov boste uživali in se ponašali z njihovo slavo. Namesto vaše dvojne sramote in zaničevanja bodo razglašali svoj delež. Zato bodo v svoji deželi podedovali dvojni delež, njihovo veselje bo večno. Kajti jaz, Gospod, ljubim pravico in sovražim krivičen rop. Zvesto jim bom dal njihovo plačilo, sklenil bom z njimi večno zavezo. Njihov rod bo znan med narodi, njihovi potomci med ljudstvi. Vsi, ki jih bodo videli, bodo priznali, da so zarod, ki ga je Gospod blagoslovil. Silno se veselim v Gospodu, moja duša se raduje v mojem Bogu. Zakaj odel me je z oblačilom odrešenja, ovil me je z ogrinjalom pravičnosti, kakor ženina, ki si nadene venec, kakor nevesto, ki se okrasi z nakitom. Saj kakor zemlja poraja svojo rast in kakor vrt poganja svoje seme, tako bo Gospod Bog dal poganjati pravičnost in hvalo pred vsemi narodi. Zaradi hčere sionske ne bom molčal, zaradi hčere jeruzalemske ne bom miroval, dokler ne vzide kakor svit njena pravičnost in ne zagori kakor plamenica njeno odrešenje. Narodi bodo videli tvojo pravičnost, vsi kralji tvojo slavo. Dali ti bodo novo ime, ki ga bodo določila Gospodova usta. Krasna krona boš v Gospodovi roki, kraljevski venec v roki svojega Boga. Ne bodo ti več rekli Zapuščena, tvoji deželi ne bodo več rekli Osamljena, temveč te bodo imenovali Pri njej je moja radost, tvojo deželo Omožena. Kajti Gospod bo imel veselje nad teboj in tvoja dežela bo imela moža. Kajti kakor se mladenič poroči z devico, tako se bo tvoj graditelj poročil s teboj, kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog. Na tvoja obzidja, Jeruzalem, sem postavil stražarje, ves dan in vso noč, nikoli ne bodo umolknili. Vi, ki kličete v spomin Gospodu, ne mirujte. Ne dajte mu miru, dokler je ne vzpostavi, dokler hčere jeruzalemske ne napravi za hvalo na zemlji. Gospod je prisegel s svojo desnico in s svojim močnim laktom: Tvojega žita ne bom več dajal tvojim sovražnikom za hrano in sinovi tujcev ne bodo več pili tvojega vina, ki si se trudila zanj. Ne, tisti, ki ga žanjejo, ga bodo jedli in hvalili Gospoda, tisti, ki ga berejo, ga bodo pili v mojih svetih dvorih. Pojdite, pojdite skozi vrata, pripravite pot ljudstvu! Nasipajte, nasipajte cesto, odstranite kamenje, vzdignite zastavo za ljudstva. Glejte, Gospod je razglasil do konca zemlje: Povejte hčeri sionski: »Glej, tvoje odrešenje prihaja, glej, njegovo plačilo je z njim, njegovo povračilo pred njim.« Imenovali vas bodo Sveto ljudstvo, Gospodovi odkupljenci, in tebe bodo imenovali Iskana, Nezapuščena prestolnica. »Kdo je ta, ki prihaja iz Edóma, v pordečenih oblačilih iz Bocre, ta, ki je veličasten v svoji obleki in ponosno stopa v svoji silni moči?« »Jaz sem, ki govorim v pravičnosti, močan, da odrešim.« »Zakaj je rdeča tvoja obleka in so tvoja oblačila kakor mastilčeva v stiskalnici?« »Sam sem mastil v čebru, izmed ljudstev ni bilo nikogar z menoj. Pohodil sem jih v svoji jezi, poteptal sem jih v svoji srditosti. Njihova kri je oškropila moja oblačila, umazal sem si vso obleko. Kajti dan maščevanja mi je bil na srcu, prišlo je leto mojega odkupljenja. Oziral sem se, pa ni bilo pomočnika, osupnil sem, pa me nihče ni podprl. Tedaj mi je pomagal moj laket, moja srditost me je podprla. V svoji jezi sem strl ljudstva, potolkel sem jih v svoji srditosti in jim spustil sok na zemljo.« Gospodove dobrote bom klical v spomin, Gospodova slavna dela, po vsem, kar nam je storil Gospod, hiši Izraelovi po veliki dobroti, ki jim jo je izkazal po svojem usmiljenju, po obilju svojih dobrot. Rekel je: »Saj so moje ljudstvo, sinovi, ki ne bodo lagali!« in jim je postal rešitelj v sleherni njihovi stiski: ne kak poslanec ali angel, njegovo obličje jih je rešilo, v svoji ljubezni in prizanesljivosti jih je sam odkupil, vzdignil jih je in jih nosil vse dni iz davnine. Oni pa so se upirali in žalili njegovega svetega duha. Zato se jim je spremenil v sovražnika, on sam se je bojeval proti njim. In spomnilo se je nekdanjih dni, Mojzesa, njegovo ljudstvo: Kje je ta, ki je popeljal iz vode pastirje njegove črede? Kje je ta, ki je položil nanj svojega svetega duha, ki je Mojzesovo desnico vodil s svojim veličastnim laktom, ki je pred njim razdelil vode, da bi ovekovečil svoje ime, ki jih je vodil skozi vodovja kakor konja skozi puščavo, in niso se spotaknili? Kakor živino, ki stopa v dolino, jih je Gospodov duh vodil k počitku, tako si vodil svoje ljudstvo, da bi poveličal svoje ime. Ozri se iz nebes in poglej iz svojega svetega in veličastnega bivališča: kje sta tvoja gorečnost in tvoja moč? Utrip tvojega srca in tvoje usmiljenje sta se zaustavila pred menoj. Saj si ti naš oče, kajti Abraham nas ne pozna in Izrael nas ne razloči. Ti, Gospod, si naš oče, Naš odkupitelj iz davnine ti je ime. Zakaj si dopustil, Gospod, da smo zašli s tvojih poti, zakaj si nam zakrknil srce, da se te ne bojimo? Vrni se zaradi svojih služabnikov, zaradi rodov, ki so tvoja dediščina. Tvoje sveto ljudstvo je bilo lastnik le malo časa, naši nasprotniki so razdejali tvoje svetišče. Davno smo postali kakor tisti, ki jim ti ne vladaš, kakor tisti, ki ne kličejo nase tvojega imena. O da bi predrl nebo in stopil dol, da bi se pred teboj tresle gore! Kakor požiga ogenj dračje in vre ogenj vodo, so za razodetje tvojega imena tvojim nasprotnikom narodi trepetali pred teboj. Ko si delal strašne reči, ki jih nismo pričakovali, si stopil dol, pred teboj so se tresle gore. Od vekomaj niso slišali, mi nismo zaznali, oko ni videlo Boga razen tebe, ki bi kaj storil za tistega, ki ga čaka. Naproti prihajaš tistemu, ki z veseljem ravna pravično, tistim, ki se te spominjajo na tvojih potih. Glej, ti si se srdil in mi smo grešili, če bi se vedno držali tvojih poti, bi bili rešeni. Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka. Vsi smo oveneli kakor listje, naša krivda nas je odnesla kakor veter. Nikogar ni, ki bi klical tvoje ime, ki bi se prebudil, da bi se te držal, kajti skril si svoj obraz pred nami, prepustil si nas môči naše krivde. In zdaj, Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok. Ne srdi se preveč, Gospod, ne spominjaj se vekomaj krivde, glej, ozri se vendar, vsi smo tvoje ljudstvo. Tvoja sveta mesta so postala puščava, hči sionska je postala puščava, hči jeruzalemska pustinja. Hiša našega posvečenja in našega poveličanja, kjer so te slavili naši očetje, je postala pogorišče ognja, sleherna naša dragocenost je postala razvalina. Se boš, Gospod, pri tem še obotavljal, boš molčal in nas poniževal čez mero? Dal sem se poiskati tistim, ki niso po meni spraševali, dal sem se najti tistim, ki niso po meni poizvedovali. Rekel sem: »Glejte, tu sem, glejte, tu sem!« narodu, ki ni klical mojega imena. Ves dan sem iztegoval svoje roke proti upornemu ljudstvu, kajti to hodi po poti, ki ni dobra, po svojih lastnih mislih, k ljudstvu, ki me draži vedno pred mojim obličjem, ki opravlja žgalne daritve po vrtovih in zažiga kadilo po opekah, ki poseda po grobovih in prenočuje po zapuščenih krajih, ki uživa svinjsko meso in ima v svojih posodah gnusno juho, ki pravi: »Drži se zase, ne bližaj se mi, svet sem zate!« Ti so dim v mojem nosu, ogenj, ki ves dan gori. Glej, to je zapisano pred menoj: Ne bom molčal, temveč bom poplačal, poplačal bom v njihovo naročje: vaše krivde in hkrati krivde vaših očetov, govori Gospod, ki so zažigali kadilo na gorah in me sramotili po gričih, odmeril bom njihovo plačilo najprej v njihovo naročje. Tako govori Gospod: Kakor se najde sok v grozdu in rečejo: »Ne uničuj ga, blagoslov je v njem!« tako bom jaz storil zaradi svojih služabnikov, ne bom uničil vsega. Iz Jakoba bom dal iziti potomstvo, iz Juda dediča svojih gorá, moji izvoljenci jih bodo podedovali, moji služabniki bodo prebivali tam. Šarón bo pašnik za drobnico, dolina Ahór bo počivališče za govedo: za moje ljudstvo, ki me bo iskalo. Vi pa, ki zapuščate Gospoda, ki pozabljate na mojo sveto goro, ki pripravljate mizo Sreči in polnite vrč Usodi, vas sem odločil za meč, vsi se boste priklonili za zakol, ker sem klical, pa niste odgovorili, govoril, pa niste poslušali, ampak ste delali hudo v mojih očeh in ste si izvolili, kar mi ni po volji. Zato tako govori Gospod Bog: Glejte, moji služabniki bodo jedli, vi pa boste stradali, glejte, moji služabniki bodo pili, vi pa boste žejni, glejte, moji služabniki se bodo veselili, vi pa se boste sramovali, glejte, moji služabniki bodo vriskali od veselja v srcu, vi pa boste vpili od bolečine v srcu in tulili od bridkosti v duši. Svoje ime boste zapustili mojim izvoljencem v kletev: Gospod Bog te bo usmrtil, svojim služabnikom pa bo dal drugo ime. Kdor bo hotel biti blagoslovljen v deželi, bo blagoslovljen v Bogu, ki je zvest, kdor bo prisegal v deželi, bo prisegal pri Bogu, ki je zvest, kajti prejšnje stiske bodo pozabljene, da, skrite bodo pred mojimi očmi. Kajti glej, ustvaril bom novo nebo in novo zemljo, prejšnje reči ne bodo več prihajale v spomin, ne bodo več prišle do srca. Da, veselite in radujte se na veke tega, kar bom ustvaril: kajti glej, ustvaril bom Jeruzalem za radost, njegovo ljudstvo za veselje. Radoval se bom z Jeruzalemom in se veselil nad svojim ljudstvom, v njem ne bo več slišati glasu jokanja ne glasu tarnanja. Tam ne bo več otročiča, ki bi živel le malo dni, ne starca, ki bi ne dopolnil svojih dni, kajti kdor bo umrl star sto let, bo umrl mlad, kdor pa ne bo dočakal sto let, bo veljal za prekletega. Zidali bodo hiše in v njih prebivali, zasajali vinograde in uživali njihov sad. Ne bodo zidali, drug pa prebival, ne bodo sadili, drug pa užival, kajti kakor so dnevi drevesa, bodo dnevi mojega ljudstva, moji izvoljenci bodo uživali delo svojih rok. Ne bodo se trudili zaman, ne rojevali za naglo smrt, saj bodo potomstvo Gospodovih blagoslovljencev – in njihovi potomci z njimi. Preden bodo klicali, bom odgovarjal, ko bodo še govorili, bom usliševal. Volk in jagnje se bosta skupaj pasla, lev bo jedel slamo kakor govedo in kača bo imela prah za svoj kruh. Ne bodo škodovali ne uničevali na vsej moji sveti gori, govori Gospod. Tako govori Gospod: Nebo je moj prestol in zemlja podnožje mojih nog: kakšna je torej hiša, ki mi jo hočete sezidati, in kakšen je kraj za moje počivališče? Saj je vse to naredila moja roka, tako je vse nastalo, govori Gospod. Gledam pa na tistega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu in se trese pred mojo besedo. Kdor kolje vola, ubija človeka, kdor žrtvuje ovco, lomi tilnik psu, kdor daruje jedilno daritev – svinjsko kri, kdor zažiga kadilo, časti malike. Kakor so oni izbrali svoje poti in jim ugajajo njihove gnusobe, tako bom tudi jaz izbral zanje muke in spravil nadnje grozo. Saj sem klical, pa ni nihče odgovoril, govoril sem, pa niso poslušali. Delali so, kar je hudo v mojih očeh, in izbirali, kar mi ni po volji. Poslušajte Gospodovo besedo, vi, ki se tresete pred njegovo besedo: Vaši bratje, ki vas sovražijo in vas zavračajo zaradi mojega imena, pravijo: »Naj se Gospod pokaže v svojem veličastvu, da bomo videli vaše veselje.« Toda osramočeni bodo. Poslušaj, bučanje iz mesta, poslušaj, iz templja! Gospodov glas je, ki deli plačilo svojim sovražnikom. Preden je imela krče, je rodila, preden so prišle porodne bolečine, je povila dečka. Kdo je videl kaj takega? Kdo je slišal kaj takega? Mar pride dežela na svet v enem dnevu? Se cel narod rodi hkrati? Komaj se je hči sionska zvila, je že rodila svoje otroke. »Mar naj jaz, ki odpiram naročje, ne rodim?« govori Gospod. »Mar naj jaz, ki dajem, da rojevajo, zaprem naročje?« govori tvoj Bog. Veselite se s hčerjo jeruzalemsko, radujte se nad njo, vsi, ki jo ljubite, uživajte z njo veselje, vsi, ki žalujete nad njo, da se nasesate in nasitite iz prsi njenih tolažb, da se nasrkate in okrepite iz naročja njene slave. Kajti tako govori Gospod: Glej, napeljal bom k njej mir kakor reko, slavo narodov kakor poplavljajoč hudournik, in boste sesali, v naročju vas bodo nosili, na kolenih ljubkovali. Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil, v Jeruzalemu boste potolaženi. Videli boste in vaše srce se bo veselilo, vaše kosti bodo brstele kakor trava. Gospodova roka bo očitna na njegovih služabnikih in njegova togota na njegovih sovražnikih. Kajti glej, Gospod bo prišel v ognju, njegovi vozovi so kakor vihar, da bo v srditosti zvrnil svojo jezo, svojo grožnjo v ognjenih plamenih. Kajti Gospod bo sodil z ognjem, s svojim mečem vse meso, veliko bo prebodenih po Gospodu. Tisti, ki se posvečujejo in očiščujejo za vrtove in hodijo za enim, ki je na sredi, ki uživajo svinjsko meso, omadeževane jedi in miši, bodo hkrati pokončani, govori Gospod. Jaz poznam njihova dela in njihove misli, prišel bom, da zberem vse narode in jezike, prišli bodo in gledali moje veličastvo. Položil bom nanje znamenje in tiste, ki bodo ubežali, bom poslal k narodom: v Taršíš, Pul in Lud, ki napenjajo loke, v Tubál in Javán, oddaljena obrežja, ki še niso slišala mojega oznanila, ne videla mojega veličastva, in oznanili bodo moje veličastvo med narodi. In pripeljali bodo vse vaše brate izmed vseh narodov v dar Gospodu, na konjih, na vozeh, na nosilnicah, na mezgih in na dromedarjih, na mojo sveto goro v Jeruzalem, govori Gospod, kakor prinašajo Izraelovi sinovi jedilno daritev v čisti posodi v Gospodovo hišo. Nekatere izmed njih bom vzel za duhovnike, za levite, govori Gospod. Kajti kakor novo nebo in nova zemlja, ki ju narejam, da stojita pred menoj, govori Gospod, tako bosta stali vaše potomstvo in vaše ime. Od mlaja do mlaja, od sobote do sobote bo prihajalo vse meso molit predme, govori Gospod. Ko bodo odhajali, bodo videli trupla ljudi, ki so se mi uprli. Njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne, gnusoba bodo vsemu mesu. Gôvori Hilkijájevega sina Jeremija, izmed duhovnikov, ki so bili v Anatótu v Benjaminovi deželi; beseda Gospodova, ki se mu je zgodila v dneh Judovega kralja Jošíja, Amónovega sina, v trinajstem letu njegovega vladanja. Zgodila se je tudi v dneh Judovega kralja Jojakíma, Jošíjevega sina, in do konca enajstega leta Judovega kralja Sedekíja, Jošíjevega sina, do izgona Jeruzalemcev v petem mesecu. Zgodila se mi je beseda Gospodova, rekoč: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom.« Jaz pa sem rekel: »Oh, Gospod Bog, glej, ne znam govoriti, ker sem še deček.« A Gospod mi je odgovoril: »Nikar ne govôri: deček sem; kajti h komur koli te pošljem, boš šel, in kar koli ti ukažem, boš govoril. Nikar se jih ne boj, saj sem jaz s teboj, da te rešujem, govori Gospod.« Potem je Gospod iztegnil svojo roko in se dotaknil mojih ust; Gospod mi je rekel: »Glej, svoje besede polagam v tvoja usta. Glej, postavljam te ta dan nad narode in kraljestva, da ruješ in podiraš, da uničuješ in rušiš, da zidaš in sadiš.« Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: »Kaj vidiš, Jeremija?« Rekel sem: »Mandljevo vejo vidim.« Gospod mi je rekel: »Prav vidiš; kajti bedim nad svojo besedo, da jo izpolnim.« Drugič se mi je zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Kaj vidiš?« Rekel sem: »Vidim kotel, v katerem kipi; njegova odprtina se nagiba od severa sèm.« Tedaj mi je Gospod rekel: »S severa prikipi nesreča nad vse prebivalce dežele. Kajti glej, pokličem vse rodove severnih kraljestev, govori Gospod. Pridejo in vsak postavi svoj prestol pred jeruzalemskimi vrati, pred vsem njegovim obzidjem naokrog, pred vsemi Judovimi mesti. Tedaj jim izrečem sodbo za vso njihovo hudobijo, ker so me zapustili, zažigali kadilo drugim bogovom in molili delo svojih rok. – Ti pa si opaši ledja, vstani in jim govori vse, kar ti ukažem. Ne ustraši se jih, da te jaz ne prestrašim pred njimi. Glej, danes te naredim za utrjeno mesto, za železen steber, za bronasto obzidje proti vsej deželi, proti Judovim kraljem, proti njegovim knezom, proti njegovim duhovnikom in proti ljudstvu dežele. Bojevali se bodo proti tebi, pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj, govori Gospod, da te rešujem.« Zgodila se mi je beseda Gospodova, rekoč: Pojdi, kliči prestolnici Jeruzalem na ušesa in reci: Tako govori Gospod: Spominjam te na predanost tvoje mladosti, na ljubezen tvoje zaročne dobe, ko si hodila za menoj v puščavi, v deželi, kjer ne sejejo. Svet je Izrael Gospodu, prvina njegovega pridelka. Vsi, ki ga jedó, postanejo krivi, nesreča jih zadene, govori Gospod. Poslušajte Gospodovo besedo, Jakobova hiša in vse rodbine Izraelove hiše. Tako govori Gospod: Kaj so vaši očetje našli krivičnega na meni, da so se oddaljili od mene, da so šli za puhlimi maliki in postali puhli? Niso rekli: »Kje je Gospod, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele, ki nas je vodil po puščavi, po pusti in jamasti deželi, po sušni in mračni deželi, po deželi, skozi katero nihče ne hodi in kjer ne prebiva noben človek?« Pripeljal sem vas v rodovitno deželo, da bi uživali njene sadove in njene dobrine. A ko ste prišli, ste oskrunili mojo deželo in mojo dediščino spremenili v gnusobo. Duhovniki niso rekli: »Kje je Gospod?« Čuvarji postave me niso hoteli poznati in pastirji so se mi upirali. Preroki so prerokovali v Báalovem imenu in hodili za tistimi, ki ne morejo pomagati. Zato vas še naprej obtožujem, govori Gospod, obtožujem sinove vaših sinov. Pojdite vendar na otoke Kitéjcev in poglejte! Pošljite v Kedár in skrbno preiščite, poglejte, ali se je godilo kaj takega! Ali je kakšen narod zamenjal bogove? In tisto sploh niso bogovi! Moje ljudstvo pa je svoje Veličastvo zamenjalo z nečim, kar ne more pomagati. Osupnite nad tem, nebesa, zgrozite se vsa presunjena, govori Gospod. Saj je moje ljudstvo storilo dvojno hudobijo: zapustili so mene, studenec žive vode, in si izkopali kapníce, razpokane kapníce, ki ne držijo vode. Je mar Izrael suženj ali v hiši rojen služabnik? Zakaj je potem postal plen? Nanj rjovejo mladi levi, povzdigujejo svoj glas. Njegovo deželo so spremenili v pustinjo, njegova mesta so razdejana, brez prebivalca. Tudi sinovi Memfisa in Tahpanhésa ti brijejo glavo. Ali te ni to doletelo zato, ker si zapustil Gospoda, svojega Boga, v času, ko te je vodil po poti? In zdaj, kaj imaš od poti v Egipt? Da piješ vodo iz Nila? In kaj imaš od poti v Asirijo? Da piješ vodo iz Evfrata? Tvoja hudobija te tepe in tvoj odpad te kaznuje. Vedi torej in uvidi, kako hudo in bridko je, da si zapustila Gospoda, svojega Boga, in nisi imela mojega strahu, govori Gospod Bog nad vojskami. Zakaj že zdavnaj si zlomila svoj jarem, raztrgala vezi in rekla: »Ne bom služila!« A na vsakem visokem griču in pod vsakim zelenim drevesom si poležavala kot vlačuga. Sam sem te zasadil kot plemenito trto, kot pravo, pristno sadiko. Kako si se mi spridila v poganjke viničja? Čeprav si se umivala s pepeliko in uporabljala še toliko mila: tvoja krivda ostaja umazana pred mano, govori Gospod Bog. Kako moreš reči: »Nisem se omadeževala, za Báali nisem hodila?« Poglej na svoje početje v dolini, spoznaj, kaj si delala, lahka kamela, ki teka vsevprek; divja oslica, vajena puščave, ki lovi sapo v divjem poželenju. Kdo jo bo zadržal, ko se goni? Kdor koli jo išče, se mu ni truditi: v njenem mesecu jo najde. Glej, da se tvoja noga ne zbosi in tvoje grlo ne užeja! Pa si rekla: »Nikakor ne! Kajti tujce ljubim in hodim za njimi!« Kakor je osramočen tat, ko ga zalotijo, tako bo osramočena Izraelova hiša: njihovi kralji in knezi, njihovi duhovniki in preroki, ki pravijo lesu: »Ti si moj oče!« in skali: »Ti si me rodila!« Meni kažejo hrbet, ne obraza, v svoji nesreči pa govorijo: »Vstani in nas reši!« Kje so tedaj bogovi, katere si si naredil? Naj vstanejo, če te morejo rešiti v času tvoje nesreče! Kajti številni kakor tvoja mesta so tvoji bogovi, o Juda. Zakaj se pravdate z menoj? Vsi ste se mi uprli, govori Gospod. Zaman sem tepel vaše sinove: opomina niso sprejeli; vaš lastni meč je žrl vaše preroke kakor lev, ki kolje. O, kakšen rod ste! Glejte vendar na Gospodovo besedo! Ali sem postal puščava za Izraela, dežela goste teme? Zakaj govori moje ljudstvo: »Lahko se potikamo okrog, k tebi ne pridemo več«? Mar dekle pozabi svoj nakit, nevesta svoj okrasni pas? Moje ljudstvo pa me pozablja že brezštevilne dni. Kako dobro znaš ubrati pot, ko iščeš ljubimce! Tako si se na svojih poteh naučila tudi hudobij. Tudi v tvojih rokavih sem našel kri nedolžnih siromakov. Našel sem jo, ne da bi jo bil iskal, saj je bila na vseh. Ti pa praviš: »Nedolžna sem vendar. Gotovo se njegova jeza odvrne od mene.« Glej, kličem te na odgovor, ker praviš: »Nisem grešila.« Kako lahkomiselno pohajaš in spreminjaš svojo pot! Tudi Egipt te bo spravil v sramoto, kakor te je spravila v sramoto Asirija. Tudi od tam pojdeš z rokami na glavi, kajti Gospod je zavrgel tiste, na katere se zanašaš; ne boš imela sreče z njimi. Recimo, da mož odslovi svojo ženo in gre ona od njega in se poroči z drugim: ali se bo on še vrnil k njej? Se ni ta zemlja oskrunila do kraja? Tudi ti si se vlačugala z mnogimi ljubimci: bi se rada spet vrnila k meni? govori Gospod. Povzdigni oči h goljavam in glej! Kje nisi občevala? Ob poteh si čakala nanje kakor Arabec v puščavi. Tako si omadeževala deželo s svojim vlačuganjem in hudobijo. Zato se je deževje odmaknilo in ni bilo pomladnega dežja. Vendar si imela čelo vlačuge, prav nič sram te ni bilo. Zdaj mi pa na lepem kličeš: »Moj oče! Ti prijatelj moje mladosti! Ali se bo na veke jezil? Mi to zmeraj oponašal?« Glej, tako govoriš, a delaš hudobije. To znaš! Gospod mi je rekel v dneh kralja Jošíja: »Ali si videl, kaj je delala odpadnica, Izrael? Hodila je na vsak visok grič in pod vsako zeleno drevo ter se tam vlačugala. Rekel sem si: Potem ko je vse to počela, se bo vrnila k meni. Pa se ni vrnila. Juda, njena sestra verolomnica, je to opazila. Videla je tudi, da sem odpadnico Izrael zaradi vsega njenega prešuštvovanja odslovil in ji dal ločitveni list. Toda verolomnica, njena sestra Juda, se ni bala, ampak je šla in se vlačugala še sama. S svojim lahkomiselnim vlačuganjem je omadeževala deželo in prešuštvovala s kamnom in lesom. Pri vsem tem se tudi verolomnica, njena sestra Juda, ni vrnila k meni z vsem srcem, ampak le na videz, govori Gospod.« Tedaj mi je Gospod rekel: Pravičnejša se je pokazala odpadnica Izrael kakor verolomnica Juda. Pojdi, oznanjaj te besede proti severu in reci: »Vrni se, odpadnica Izrael, govori Gospod. Ne bom vas več mrko gledal, kajti dobrohoten sem, govori Gospod. Ne bom se jezil na veke. Samo priznaj svojo krivdo, da si se upirala Gospodu, svojemu Bogu, in rajši tekala k tujcem pod vsako zeleno drevo, mojega glasu pa nisi poslušala, govori Gospod.« Vrnite se, odpadli sinovi, govori Gospod. Kajti jaz sem vaš gospodar. Vzel vas bom, enega iz mesta, dva iz družine, in vas pripeljem na Sion. Dal vam bom pastirjev po svojem srcu, da vas bodo pasli z znanjem in razsodnostjo. Ko se boste namnožili in narasli v deželi, tiste dni, govori Gospod, ne bodo več rekli: »Skrinja Gospodove zaveze!« Nihče ne bo pomislil nanjo, ne bodo se je spominjali in je ne pogrešali, in nove ne bodo več naredili. Tisti čas bodo Jeruzalem imenovali Gospodov prestol. Tja se bodo stekali vsi narodi, h Gospodovemu imenu v Jeruzalem, in ne bodo več sledili trmi svojega hudobnega srca. Tiste dni pojde Judova hiša k Izraelovi hiši in iz severne dežele prideta skupaj v deželo, ki sem jo dal v dediščino vašim očetom. Sam pri sebi sem rekel: Kako rad bi te prištel med sinove in ti dal prijazno deželo, prelepo dediščino med narodi! Rekel sem si: »Moj oče« bi me klicala in se ne bi več obrnila od mene. A kakor kdaj žena izda svojega soproga, tako ste vi izdali mene, Izraelova hiša, govori Gospod. Glas se sliši na goljavah, jok in tožbe Izraelovih sinov, ker so zašli na krivo pot, pozabili Gospoda, svojega Boga. Spreobrnite se, odpadli sinovi, ozdraviti hočem vaš odpad! »Glej, prihajamo k tebi. Saj si ti Gospod, naš Bog. Zares, le prevara prihaja z gričev – ta podivjanost na hribih! Zares, le pri Gospodu, našem Bogu, je rešitev za Izraela. Sramotni malik je od naše mladosti žrl trud naših očetov, njihovo drobnico in govedo, njihove sinove in hčere. Ležati moramo v svoji sramoti, naša nečast naj nas pokrije, ker smo grešili proti Gospodu, svojemu Bogu, mi in naši očetje; od svoje mladosti do tega dne nismo poslušali glasu Gospoda, našega Boga.« Če si se voljan vrniti, Izrael, govori Gospod, se vrni k meni! Če odpraviš svoje gnusobe izpred mojega obličja, ne boš taval kot begunec. Če boš resnicoljubno, prav in pravično prisegal: »Kakor živi Gospod «, bodo narodi blagoslovljeni v njem in se bodo ponašali z njim. Tako namreč govori Gospod možem v Judu in Jeruzalemu: Preorjite si ledino in ne sejte med trnje. Obrežite se za Gospoda, odpravite sprednjo kožico svojih src, Judovci in jeruzalemski prebivalci. Sicer moja jeza šine kakor ogenj in zagori, da je nihče ne pogasi – zaradi hudobije vaših dejanj. Sporočajte v Judu, razglašajte v Jeruzalemu; trobite na rog po deželi, vpijte na ves glas in recite: »Zberite se! V utrjena mesta pojdimo!« Vzdignite prapor proti Sionu, poiščite zavetje, ne ustavljajte se, kajti nesrečo pripeljem s severa in veliko razdejanje. Lev prihaja iz svoje goščave, pokončevalec narodov se odpravlja, odhaja iz svojega kraja, da naredi iz tvoje dežele pustinjo. Tvoja mesta bodo porušena, brez prebivalca. Zato si oblecite raševnike, žalujte in vpijte: » Gospodova srdita jeza se ni odvrnila od nas.« Zgodí se tisti dan, govori Gospod: pogum upade kralju in knezom, duhovniki ostrmijo, osupnejo preroki. Na to porečem: »Oh, Gospod Bog, kako hudo si prevaral to ljudstvo in Jeruzalem, ko si rekel: Mir boste imeli – pa nam meč streže po življenju!« Tisti čas bo rečeno temu ljudstvu in Jeruzalemu: Žgoč veter z goljav v puščavi vleče proti hčeri mojega ljudstva, pa ne da bi prevejal in prečistil: presilen veter je za to! Na moj ukaz prihaja; zdaj jim tudi jaz izrečem sodbo. »Glej, prihaja kakor oblaki, kot vihar so njegovi bojni vozovi, hitrejši od orlov njegovi konji. Gorje nam, izgubljeni smo!« Operi svoje srce hudobije, Jeruzalem, da se rešiš. Doklej bodo ždeli v tvojih prsih zlobni načrti? Kajti glas sporoča iz Dana in razglaša stisko z Efrájimskega pogorja: »Opozorite narode: ›Glejte jih!‹ Razglasite po Jeruzalemu: ›Oblegovalci pridejo iz daljne dežele in zaženejo bojni klic proti Judovim mestom. Kakor poljski čuvaji obkolijo Jeruzalem, ker se mi je uprl, govori Gospod. Tvoje poti in tvoja dela so ti to napravili, to je tvoja nesreča – res, bridko je, saj ti sega do srca.‹« O moje obisti, moje obisti! Zvijam se v bolesti! O stene mojega srca! Kako mi razbija srce! Ne morem molčati, ker slišim glas rogá, bojni hrup. Polom za polomom oznanjajo, opustošena je vsa dežela, naglo so uničeni moji šotori, v hipu šotorski zastori. Doklej bom gledal vojaški prapor, poslušal glas rogá? »Zakaj neumno je moje ljudstvo; nočejo me poznati. Nespametni sinovi so in nerazsodni; pametni za počenjanje hudobije, ne znajo pa delati dobro.« Gledam zemljo – in glej: pusta je in prazna; k nebu – njegove svetlobe ni. Gledam gore – in glej: tresejo se, vsi hribi drhtijo. Gledam – in glej: ni več človeka, vse ptice neba so odletele. Gledam – in glej: rodovitna dežela je puščava. Razdejana so vsa njena mesta pred Gospodom, pred njegovo srdito jezo. Da, tako govori Gospod: »Vsa dežela bo opustošena, vendar je ne bom uničil do kraja. Zato se zemlja ogrne v žalost in zgoraj potemni nebo, zakaj govoril sem in sklenil, ne kesam se in ne odstopam od tega.« Pred hrupom konjenice in lokostrelcev beži vse mesto; v goščave gredo, se vzpenjajo med skale. Vsa mesta so zapuščena, nihče ne prebiva v njih. In ti, opustošena, kaj počneš, da se oblačiš v škrlat, da se krasiš z zlatim nakitom, da si z ličilom obkrožaš oči? Zaman se zaljšaš: ljubimci te zavračajo, strežejo ti po življenju. Krike slišim kakor pri ženi v porodnih krčih, ječanje kakor pri ženski, ki prvič rojeva, glas hčere sionske, ki stoka in vije roke: »Joj, gorje mi, moje življenje bo plen ubijalcev.« Obhodite jeruzalemske ulice, glejte in poizvedujte, iščite po njegovih trgih, ali najdete človeka, ali je kdo, ki dela prav in se trudi za zvestobo – pa bom mestu odpustil! Čeprav govore: »Kakor živi Gospod,« prisegajo po krivem. Gospod, ali tvoje oči ne iščejo zvestobe? Tepel si jih, pa niso stokali; pokončeval si jih, a niso marali za opomin. Obraze so si delali trše od skale, niso se marali spreobrniti. Rekel sem si: »To so pač siromaki, neumni so, saj ne poznajo Gospodove poti, postave svojega Boga. K velikim hočem iti in bom govoril z njimi, saj ti poznajo Gospodovo pot, postavo svojega Boga.« A prav ti so zlomili jarem, raztrgali vezi. Zato jih udari lev iz gozda, jih podavi volk iz stepe; panter preži pred njihovimi mesti, kdor pojde iz njih, bo raztrgan. Številna so namreč njihova hudodelstva, mnogokratni njihovi odpadi. Kako naj ti torej odpustim? Tvoji sinovi so me zapustili in prisegali pri njih, ki niso Bog. Nasičeval sem jih, pa so prešuštvovali, v vlačugini hiši so se gnetli. Kakor tolsti, pohotni žrebci so, vsak rezgeče po ženi svojega bližnjega. Mar naj jih ne kaznujem za vse to? govori Gospod. Naj se ne maščujem nad takim narodom? Povzpnite se na njegove terase in jih razdenite, vendar jih ne uničite do kraja. Posekajte njegove trte, saj niso več Gospodove. Kruto sta me izdali, Izraelova in Judova hiša, govori Gospod. Tajijo Gospoda in pravijo: »Saj ga ni. Nesreča ne bo prišla nad nas, meča in lakote ne bomo videli. Preroki so le dih in trdne besede ni v njih: kar na njih naj se tisto uresniči!« Zato tako govori Gospod, Bog nad vojskami: Ker govorite to besedo, glej, bom naredil iz svojih besed ogenj v tvojih ustih in iz tega ljudstva les, ki ga ogenj použije! Glej, pripeljem narod iz daljave nad vas, Izraelova hiša, govori Gospod. Trdoživ narod, starodaven narod je to, narod, ki njegovega jezika ne znaš in ne razumeš, kaj govori. Njegov tul je kakor odprt grob, vsi so junaki. Použije ti žetev in kruh, použije ti sinove in hčere, použije ti drobnico in govedo, použije ti trto in smokvo. Utrjena mesta, ki se zanašaš nanje, ti z mečem razdene. Vendar vas tudi tiste dni, govori Gospod, ne uničim do kraja. Če pa porečete: »Zakaj nam je Gospod, naš Bog, vse to storil?« jim reci: »Kakor ste mene zapustili in služili tujim bogovom v svoji deželi, tako boste služili tujcem v deželi, ki ni vaša.« Sporočajte to v Jakobovi hiši, razglašajte v Judu in učite: »Poslušaj vendar to, neumno in nerazsodno ljudstvo, ki ima oči, pa ne vidi, ušesa, pa ne sliši.« Mar se me ne bojite, govori Gospod, in se ne tresete pred menoj, ki sem postavil sipino morju za mejo kot večno pregrado, ki je ne more prestopiti? Čeprav se zaletavajo valovi, ne morejo nič, čeprav bučijo, ne pridejo čez. A to ljudstvo ima trmasto in uporno srce. Obrnili so se proč in odšli. Ne pravijo v svojem srcu: »Bojmo se Gospoda, svojega Boga, ki daje jesenski dež in pomladanski dež ob svojem času, ki nam ohranja tedne, določene za žetev.« Vaše krivde vam to odmikajo, vaši grehi odvračajo srečo od vas. Res, krivičneži se najdejo v mojem ljudstvu, sklonjeni preže kakor ptičarji, zanke nastavljajo in lovijo ljudi. Kakor kletka, ki je polna ptičev, tako so njihove hiše polne prigoljufanega blaga. Zato so postali veliki in bogati, debeli so in zavaljeni. Njihova hudobija presega vse meje; ne zavzemajo se za pravico, pravico sirote – in vendar uspevajo! Ne prisojajo pravice ubogim. Mar naj ne kaznujem tega? govori Gospod. Naj se ne maščujem nad takim narodom? Strahotne in grozne reči se godijo v deželi: preroki prerokujejo lažnivo, duhovniki vladajo na svojo roko. In mojemu ljudstvu je to všeč! A kaj boste storili, ko pride konec? Benjaminovi sinovi, poiščite zavetje zunaj Jeruzalema! V Tekói trobite na rog, proti Bet Keremu vzdignite prapor! Kajti od severa grozi nesreča in veliko razdejanje. Uničil bom hčer sionsko, zalo in nežno. Nadnjo pridejo pastirji s svojimi čredami, okrog nje postavijo svoje šotore, vsak popase, kar mu bo pri roki. »Posvetite se za boj proti njej! Vstanite! Napadimo opoldne!« »Gorje nam! Dan se že nagiba, že se daljšajo večerne sence.« »Vstanite! Napadimo ponoči! Uničimo njene palače!« Kajti tako govori Gospod nad vojskami: Posekajte njeno drevje, naredite nasip proti Jeruzalemu. To je mesto, ki mora biti kaznovano: znotraj njega je eno samo zatiranje! Kakor se v vodnjaku nabira vedno sveža voda, tako se v njem nabira vedno nova hudobija. »Nasilje, opustošenje!« odmeva v njem. Bolečine in rane so mi vedno pred očmi. Daj se posvariti, Jeruzalem! Sicer se ti moja duša odtuji, sicer te naredim pustinjo, neobljudeno deželo. Tako govori Gospod nad vojskami: »Paberkujejo naj, paberkujejo kakor na trti Izraelov ostanek! Izteguj svojo roko kakor trgalec po rozgah!« Komu naj govorim in koga naj svarim, ki bi poslušal? Glej, njihovo uho je neobrezano, ne morejo poslušati. Glej, Gospodova beseda jim je v zasmeh, nimajo veselja nad njo. Zato sem poln Gospodovega srda, komaj ga še zadržujem. »Izlij ga na otroka na cesti in na skupino mladeničev. Ujeti bodo možje in žene, starci in zelo priletni. Njihove hiše bodo prešle na druge z njihovimi polji in ženami vred, ker bom iztegnil roko nad prebivalce dežele, govori Gospod. Kajti vsi od najmanjšega do največjega se pehajo za dobičkom. Varajo vsi, od preroka do duhovnika. Zlom mojega ljudstva hočejo ozdraviti na lahko, s tem da govorijo: ›Mir, mir‹, ko vendar ni miru. Mar se sramujejo, ker so počenjali gnusobo? Ne, sploh se ne sramujejo, sploh ne znajo zardeti. Zato bodo padli s tistimi, ki padajo, se spotaknili ob času njih kaznovanja, govori Gospod.« Tako govori Gospod: Ustavite se na poteh in se razglejte, vprašajte po stezah starodavnih časov, kje je pot k dobremu, in hodite po njej: in našli boste počitek svojim dušam. Pa so rekli: »Ne bomo hodili!« Postavil sem za vas stražarje: »Pazite na glas roga!« Pa so rekli: »Ne bomo pazili!« Zato poslušajte, narodi, vedi, skupnost, kaj bo z njimi. Poslušaj, zemlja; glej, nad to ljudstvo bom spravil nesrečo, sad njihovih naklepov. Saj niso pazili na moje besede, zavrgli so mojo postavo. Čemu mi je kadilo, ki prihaja iz Sabe, dišeči cimet iz daljne dežele? Vaših žgalnih daritev ne maram, vaše klavne daritve mi niso všeč. Zato tako govori Gospod: »Glej, ovire nastavim temu ljudstvu, spotaknili se bodo obnje očetje in sinovi hkrati, sosed in prijatelj bosta izginila.« Tako govori Gospod: Glej, ljudstvo prihaja iz severne dežele, velik narod se vzdiguje s koncev zemlje. Z lokom in kopjem je opremljen, grozovit je in brez usmiljenja. Hrumi, kakor bi bučalo morje, na konjih jezdi, razporejen kakor en mož za boj proti tebi, hči sionska. »Slišali smo novico o njem: omahujejo nam roke, tesnoba nas obhaja, bolečina kakor porodnico. Ne hodite na polje, ne stopajte na cesto, kajti sovražnik ima meč: groza vsepovsod!« Hči mojega ljudstva, obleci si raševnik, valjaj se v pepelu! Žaluj z bridko tožbo kakor za edincem, ker naglo pride nad nas pokončevalec. Za preizkuševalca sem te postavil, kot trdnjavo sredi svojega ljudstva, da spoznaš in preizkusiš njihovo pot. Vsi so trmasti uporniki, hodijo kot obrekljivci, kot bron in železo, vsi so pokvarjenci. Meh je puhal svinec iz njihovega kršca; zaman je topil in topil: hudobni se ne dajo izločiti. Imenujejo jih »zavrženo srebro«, kajti Gospod jih je zavrgel. Beseda, ki se je zgodila Jeremiju od Gospoda, rekoč: Postavi se k vratom Gospodove hiše; tam oznani to besedo in reci: Poslušajte Gospodovo besedo, vsi Judovci, ki prihajate skozi ta vrata molit Gospoda. Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Poboljšajte svoje poti in svoja dejanja, pa storim, da boste prebivali v tem kraju. Ne zanašajte se na varljive besede, češ: » Gospodov tempelj, Gospodov tempelj, Gospodov tempelj je to.« Le če zares poboljšate svoje poti in svoja dejanja, če boste res pravično ravnali drug z drugim, če ne boste zatirali tujca, sirote in vdove, ne prelivali nedolžne krvi na tem kraju ne hodili v svojo nesrečo za drugimi bogovi, tedaj storim, da boste prebivali v tem kraju, v deželi, ki sem jo dal vašim očetom od vekov in na veke. Glejte, zanašate se na varljive besede, ki ne veljajo nič. Kradete, morite, prešuštvujete, krivo prisegate, Báalu zažigate kadilo in hodite za drugimi bogovi, ki jih ne poznate, potem pa prihajate in stopate predme v tej hiši, na katero je priklicano moje ime, in govorite: »Rešeni smo,« pa še naprej počenjate vse te gnusobe. Ali je ta hiša, na katero je priklicano moje ime, postala v vaših očeh jama razbojnikov? Dobro, potem tudi jaz tako gledam nanjo, govori Gospod. Pojdite vendar v moj kraj, v Šilo, kjer sem nekdaj naredil, da je prebivalo moje ime, in poglejte, kaj sem mu storil zaradi hudobije svojega ljudstva Izraela! Ker pa ste zdaj počeli vsa tista dejanja, govori Gospod, in niste poslušali, čeprav sem vam govoril, še in še govoril, in ne odgovorili, čeprav sem vas klical: bom storil tej hiši, na katero je priklicano moje ime in na katero se vi zanašate, in kraju, ki sem ga dal vam in vašim očetom, kakor sem storil Šilu. Zavrgel vas bom izpred svojih oči, kakor sem zavrgel vse vaše brate, ves Efrájimov rod. Ti pa ne moli za to ljudstvo, ne povzdiguj zanj mile prošnje in molitve ter ne posreduj pri meni, ker te ne bom poslušal. Mar ne vidiš, kaj počenjajo v Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah? Otroci nabirajo drva, očetje prižigajo ogenj in ženske gnetejo testo, da naredijo kolače za kraljico neba; drugim bogovom darujejo pitne daritve, da me jezijo. Mar jezijo mene, govori Gospod, ali ne sami sebe, za sramoto njihovih obrazov? Zato tako govori Gospod Bog: Glej, moja jeza in togota se razlijeta nad ta kraj, nad ljudi in nad živino, nad drevje poljá in sad zemlje; gorela bo in ne ugasne. Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Še žgalne daritve prištejte med svoje klavne daritve in pojejte njih meso! Tisti dan, ko sem vaše očete izpeljal iz egiptovske dežele, jim nisem nič govoril in nič zapovedal o žgalnih in klavnih daritvah, ampak sem jim tole stvar zapovedal; rekel sem: »Poslušajte moj glas, tako bom vaš Bog in vi boste moje ljudstvo. Hodite po vsej poti, ki vam jo zapovedujem, da vam bo dobro!« Pa niso poslušali ne nastavili ušesa, ampak so hodili po svojih sklepih v trmi svojega hudobnega srca; hrbet so mi pokazali in ne obraza. Od dne, ko so vaši očetje odšli iz egiptovske dežele, do tega dne sem nenehno dan na dan pošiljal k vam vse svoje služabnike preroke. Toda niso me poslušali ne nastavili ušesa, temveč so bili trdovratni, ravnali so huje kot njihovi očetje. Povej jim vse te besede, a ne bodo te poslušali, pokliči jih, a ne bodo ti odgovorili. Tedaj jim reci: »To je narod, ki ne posluša glasu Gospoda, svojega Boga, in ne sprejema opomina. Konec je zvestobe, izginila je iz njihovih ust.« Ostrizi svoje dolge lase in jih vrzi proč; na goljavah zapoj žalostinko! Kajti Gospod je zavrgel in zapustil rod, ki ga spravlja v bes. Judovci so namreč delali, kar je hudo v mojih očeh, govori Gospod. Postavili so svoje gnusobe v hišo, na katero je priklicano moje ime, in jo oskrunili. V Ge Ben Hinómu so zgradili višino Tofet, da so žrtvovali svoje sinove in hčere v ognju, česar jim nisem zapovedal in kar mi še na misel ni prišlo. Zato, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko ne bodo več rekli Tofet in Ge Ben Hinóm, ampak Dolina morije; tedaj bodo v Tofetu pokopavali, ker drugod ne bo prostora. Trupla tega ljudstva bodo žrle ptice neba in zveri zemlje, ne da bi jih kdo podil proč. Tedaj poskrbim, da v Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah umolkne glas vriskanja in glas veselja, glas ženina in glas neveste, ker se bo dežela spremenila v razdejanje. Tisti čas, govori Gospod, bodo izgrebli kosti Judovih kraljev, kosti njegovih knezov, kosti duhovnikov, kosti prerokov in kosti jeruzalemskih prebivalcev iz njihovih grobov ter jih razmetali pred sonce, luno in vso nebesno vojsko, katere so ljubili, jim služili, za katerimi so hodili, katere so spraševali za svet in jih molili; ne bodo jih zbirali ne pokopavali, za gnoj bodo na površju zemlje. Tedaj bo vsemu ostanku, ki preostane od tega hudobnega rodu, na vseh krajih, kamor jih zavržem, smrt ljubša kot življenje, govori Gospod nad vojskami. Reci jim: Tako govori Gospod: Ali ne vstane, kdor pade? Ali se ne vrne, kdor zablodi? Zakaj pa to ljudstvo, Jeruzalem, vztraja v svojem odpadu? Trdno se držé slepila in se nočejo vrniti. Pazim in poslušam: govorijo, kar ni prav; nihče se ne kesa svoje hudobije, da bi rekel: »Kaj sem storil!« Vsak se v svojem teku obrača proč kakor konj, ki podivja v bitki. Celo štorklja pod nebom pozna svoj čas, grlica, lastovka in žerjav se pri prihodu drže svojega časa: moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove postave. Kako morete reči: »Modri smo. Gospodova postava je pri nas!« Že! A glej, lažnivo pisalo pisarjev je iz nje naredilo laž. Modri bodo osramočeni, prestrašeni in ujeti. Glej, Gospodovo besedo so zavrgli. Kakšno modrost še imajo? Zato bom dal njihove žene drugim, njihove njive zavojevalcem. Kajti vsi od najmanjšega do največjega se pehajo za dobičkom. Varajo vsi, od preroka do duhovnika. Zlom hčere mojega ljudstva hočejo ozdraviti na lahko, s tem da govorijo: »Mir, mir«, ko vendar ni miru. Mar se sramujejo, ker so počenjali gnusobo? Ne, sploh se ne sramujejo, ne znajo zardeti. Zato bodo padli s tistimi, ki padajo, se spotaknili ob času njih kaznovanja, govori Gospod. Če odločno sežem po njih, govori Gospod, ni grozdja na trti ne smokev na figovcu, še listje je ovenelo: zato jih izročim takim, ki jih bodo znali ukloniti! Čemu posedamo tu? Zberite se in pojdimo v utrjena mesta, naj tam končamo! Kajti Gospod, naš Bog, hoče naš konec, daje nam piti zastrupljeno vodo, ker smo grešili zoper Gospoda. Upali smo na mir, pa ni nič dobrega, na čas ozdravljenja, pa glej, strah. Od Dana se sliši prhanje njegovih konj, od rezgetanja njegovih žrebcev se trese vsa dežela. Prihajajo žret deželo in kar jo napolnjuje, mesta z njihovimi prebivalci. Glejte, pošiljam na vas kače strupenjače, proti katerim ni nobenega zarotila, da vas opikajo, govori Gospod. Veselje je šlo, žalost me navdaja, moje srce je potrto. Čuj, hči mojega ljudstva kliče na pomoč iz daljne dežele: »Ali ni več Gospoda na Sionu, ni več tam njegovega Kralja?« – »Zakaj so me jezili z izrezanimi podobami, s tujimi praznimi maliki?« – »Minila je žetev, poletje je mimo, mi pa še nismo rešeni!« Ker se je zlomila hči mojega ljudstva, sem se tudi jaz zlomil, medlim, groza me prevzema. Ali ni več balzama v Gileádu, ni tam nobenega zdravnika? Zakaj se ne zaceli rana hčeri mojega ljudstva? O, da bi moja glava bila voda in moje oko studenec solza, da bi lahko jokal dan in noč nad pobitimi hčere mojega ljudstva! O, da bi imel v puščavi popotniško kočo: zapustil bi svoje ljudstvo in odšel od njih! Kajti vsi so prešuštniki, truma sleparjev. Svoj jezik napenjajo kakor lok; z lažjo in nezvestobo gospodujejo v deželi. Letajo od hudobije do hudobije, mene pa ne poznajo, govori Gospod. Vsak naj se varuje svojega prijatelja, naj ne zaupa nobenemu bratu, kajti vsak brat na vso moč goljufa in vsak prijatelj hodi okrog in obrekuje. Drug drugega varajo, nobeden ne govori resnice. Svoj jezik so navadili na laž, ne naveličajo se delati krivice. Prebivaš sredi zvijačnosti, zaradi zvijačnosti me nočejo poznati, govori Gospod. Zato tako govori Gospod nad vojskami: Glej, topil jih bom in preizkušal. Kaj drugega naj bi storil zaradi hčere mojega ljudstva? Njihov jezik je morilna puščica, govori zvijačno; z usti vsak miroljubno govori z bližnjim, v srcu pa mu nastavlja past. Mar naj jih ne kaznujem za vse to? govori Gospod. Naj se ne maščujem nad takim narodom? Jok in žalovanje začnem zavoljo gorá, žalostinko zavoljo pašnikov v puščavi. Opusteli so, nihče ne hodi čeznje, ne sliši se več glas črede. Od ptic neba do živine, vse je ubežalo, odšlo. Iz Jeruzalema bom naredil kup razvalin, brlog šakalov. Judova mesta bom spremenil v pustinjo, kjer nihče ne prebiva. Kdo je tako moder, da bo to razumel, in komu so govorila Gospodova usta, da bo to sporočil? Zakaj propada dežela in je opustela kakor puščava, da nihče ne hodi skoznjo? Gospod govori: Ker so zapustili mojo postavo, ki sem jim jo predložil, in niso poslušali mojega glasu, ne po njem živeli, ampak so sledili trmi svojega srca in Báalom, kakor so jih naučili njihovi očetje, zato tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glej, hranil jih bom, to ljudstvo, s pelinom in jih napajal z zastrupljeno vodo. Razkropil jih bom med narode, ki jih niso poznali ne oni sami ne njihovi očetje, in bom za njimi poslal meč, dokler jih ne pokončam. Tako govori Gospod nad vojskami: Dajte, pokličite žalovalke, da pridejo, in pošljite po izurjene ženske. Hitro naj pridejo in zapojejo žalostinko nad nami, da se naše oči raztope v solzah in prikaplja voda z naših trepalnic. Čuj, glas žalostinke se sliši s Siona: »Kako smo uničeni, silno osramočeni, ker moramo zapustiti deželo, ker so podrli naše domove.« Poslušajte torej, ženske, Gospodovo besedo! Vaše uho naj sprejme besedo njegovih ust! Učite svoje hčere žalostinko, druga drugo pogrebno pesem: »Smrt nam je prilezla skoz okna, prišla v naše palače, pobrala je otroka s ceste, mladeniče s trgov.« Govôri: »Tako govori Gospod: Človeška trupla padajo kakor gnoj na površje polja, kakor požeto žito za žanjcem, ki ga nihče ne pobira.« Tako govori Gospod: Modri naj se ne ponaša s svojo modrostjo, močni naj se ne ponaša s svojo močjo, bogati naj se ne ponaša s svojim bogastvom. Kdor se marveč hoče ponašati, naj se ponaša s tem, da je razumen in pozna mene, da sem jaz Gospod, ki delam dobro, prav in pravično na zemlji. To mi je namreč všeč, govori Gospod. Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko bom kaznoval vse, ki so kljub obrezi neobrezani: Egipt in Juda, Edóm, Amónce in Moáb ter vse ostrižene na sencih, ki bivajo v puščavi; kajti vsi ti narodi so neobrezani in vsa Izraelova hiša je neobrezanega srca. Poslušajte besedo, ki vam jo govori Gospod, Izraelova hiša! Tako govori Gospod: Ne učite se poti narodov in ne bojte se znamenj na nebu, kajti le pogani se jih bojijo. Običaji ljudstev so namreč ničnost, le les, ki ga posekajo v gozdu in ga obrtnikova roka obdela s sekiro. Okrasí ga s srebrom in z zlatom, pritrdi z žeblji in s kladivom, tako da ne omahne. Maliki so kakor strašilo na polju s kumaricami, ne morejo govoriti; nositi jih morajo, ker ne morejo hoditi. Ne bojte se jih, saj ne morejo škodovati, a tudi dobro storiti ni v njihovi moči. Nobeden ni tebi, Gospod, enak; ti si velik in veliko je tvoje ime v môči. Kdo bi se te ne bal, kralj narodov? Zares, tebi to pritiče. Saj med vsemi modreci narodov in v vseh njihovih kraljestvih ni nobeden tebi enak. Vsi po vrsti so neumni in bedasti, nauk o ničnostih: les je to. Kovano srebro prinašajo iz Taršíša in zlato iz Ufáza. Delo kiparja in rok zlatarja so, višnjev in rdeč škrlat je njihovo oblačilo, vsi so delo spretnih obrtnikov. Gospod pa je resnični Bog, živi Bog in večni Kralj. Od njegovega gneva se strese zemlja, narodi ne vzdržijo njegovega srda. Tako jim recite: »Bogovi, ki niso naredili neba in zemlje, naj izginejo z zemlje in izpod neba.« On je naredil zemljo s svojo močjo, utemeljil svet s svojo modrostjo in s svojo razumnostjo razpel nebo. Ko zadoni njegov glas, zašumijo vode na nebu, on vzdiguje meglo od konca zemlje; ob dežju dela bliske in iz svojih shramb spušča veter. Vsak človek je neumen, če tega ne ve; osramočen je vsak podobar zaradi rezane podobe, ker je njegova podoba prevara, ker v njej ni duha. Ničnost so, smešno delo; ob času njih kaznovanja bodo uničene. Jakobov delež ni kakor oni, saj je stvarnik vsega; in Izrael je rod njegove dediščine. Gospod nad vojskami mu je ime. Poberi s tal svojo culo, prebivalka obleganega kraja. Tako namreč govori Gospod: Glej, tokrat izženem prebivalce dežele in jih spravim v stisko, da me najdejo. Gorje mi zaradi mojega zloma, strašen je moj udarec! A rekel sem: To je moja bolečina, ki jo bom moral prenesti. Moj šotor je razdejan, vse moje vrvi so potrgane, moji otroci so odšli od mene in jih ni več. Nikogar ni, ki bi spet razpel moj šotor in razgrnil moje zastore. Pastirji so bili suroveži, niso iskali Gospoda, zato niso imeli uspeha, vsa njihova čreda se je razkropila. Čuj, glas! Glej, prihaja: silen hrup iz severne dežele, da se Judova mesta spremene v pustinjo, v brlog šakalov. Vem, Gospod: človek ne usmerja svoje poti, popotnik ne določa svojih korakov. Kaznuj me, Gospod, vendar kakor je prav, nikar v svoji jezi, da me ne ponižaš preveč. Razlij svoj srd nad narode, ki te ne poznajo, nad rodove, ki ne kličejo tvojega imena. Kajti požrli so Jakoba; požrli so ga in pokončali in opustošili njegov pašnik. Beseda, ki se je zgodila Jeremiju od Gospoda, rekoč: Poslušajte besede te zaveze. Govôri jih Judovim možem in jeruzalemskim prebivalcem. Reci jim: Tako govori Gospod, Izraelov Bog. Preklet bodi vsak, kdor ne posluša besed te zaveze, ki sem jo zapovedal vašim očetom tisti dan, ko sem jih izpeljal iz egiptovske dežele, iz talilnice železa, in rekel: Poslušajte moj glas in delajte vse tako, kakor vam zapovedujem. Tako boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog, da izpolnim prisego, ki sem jo dal vašim očetom, da jim dam deželo, v kateri se cedita mleko in med, kakor ta dan. Tedaj sem odgovoril in rekel: »Velja, Gospod.« Potem mi je rekel Gospod: Oznani vse te besede v Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah; reci: Poslušajte besede te zaveze in jih izpolnjujte. Kajti vaše očete sem od tistega dne, ko sem jih pripeljal iz egiptovske dežele, pa do tega dne nenehno najresneje opominjal, rekoč: Poslušajte moj glas. Pa niso poslušali ne nastavili ušesa, ampak je vsak hodil v trmi svojega hudobnega srca. Zato sem poslal nadnje vse besede te zaveze, katero sem jim ukazal izpolnjevati, pa je niso izpolnjevali. Gospod mi je še rekel: Zarota je med Judovimi možmi in jeruzalemskimi prebivalci: vrnili so se h krivdam svojih davnih očetov, ki niso marali poslušati mojih besed; hodili so za drugimi bogovi in jim služili. Izraelova in Judova hiša sta prelomili zavezo, ki sem jo sklenil z njihovimi očeti. Zato tako govori Gospod: Glej, spravim nadnje nesrečo, ki ji ne bodo mogli uteči. In če bodo vpili k meni, jih ne bom uslišal. Judova mesta in jeruzalemski prebivalci naj gredo in vpijejo k bogovom, katerim so zažigali kadilo. A nikakor jim ne bodo mogli pomagati ob času njihove nesreče! Tvoji bogovi, Juda, so postali številni kakor tvoja mesta, in kolikor je ulic v Jeruzalemu, toliko oltarjev ste postavili sramoti, oltarjev, na katerih zažigate kadilo Báalu. Ti pa ne moli za to ljudstvo in ne povzdiguj svoje mile prošnje in molitve, ker jih ne bom uslišal, ko bodo klicali k meni spričo svoje nesreče. Kaj hoče moja ljuba v moji hiši s svojimi sramotnimi dejanji? Ali bodo zaobljube in posvečeno meso mogli odvrniti nesrečo od tebe? Se tedaj moreš veseliti? »Zeleno oljko z lepimi sadeži in bujno rastjo« te je nekoč imenoval Gospod. A s hrumom velikega viharja bom zažgal ogenj na njej, da ji bodo veje zgorele. Gospod nad vojskami te je zasadil, a ti je zagrozil z nesrečo zavoljo hudobije, ki jo počenjata Izraelova in Judova hiša, da me jezita, ko zažigata kadilo Báalu. Gospod mi je dal spoznati in tako sem spoznal; takrat si mi razkril njihova dejanja. Bil sem kakor krotko jagnje, ki ga peljejo v zakol. Nisem vedel, da so kovali naklepe proti meni: »Pokončajmo drevo z njegovim sadom vred in iztrebimo ga iz dežele živih, da njegovo ime ne bo več ostalo v spominu.« Gospod nad vojskami, ti sodiš pravično, preizkušaš obisti in srce, naj vidim tvoje maščevanje nad njimi, saj sem tebi zaupal svojo pravdo. Zato tako govori Gospod proti ljudem v Anatótu: Tiste, ki ti strežejo po življenju in govorijo: »Ne prerokuj v Gospodovem imenu, sicer umreš od naših rok« – zato tako govori Gospod nad vojskami – glej, tiste bom kaznoval; mladi umrejo pod mečem, njihovi sinovi in hčere umrejo od lakote. Nobeden izmed njih ne preostane. Kajti nesrečo pripeljem nad ljudi v Anatótu, leto njihovega kaznovanja. Ti, Gospod, imaš prav, kadar koli se pravdam s teboj, vendar bi o nekaterih sodbah rad govoril s teboj: Zakaj je pot krivičnih uspešna? Zakaj žive v miru vsi, ki izdajalsko izdajajo? Zasadil si jih, pognali so korenine, rastejo in dajejo sad. Blizu si njihovim ustom, a daleč od njihovega srca. Ti, Gospod, me poznaš, me vidiš, preizkusil si moje srce, da je s tabo. Izloči jih kakor ovce za zakol, določi jih za dan poboja. Doklej naj žaluje dežela, se suši zelišče po vsem polju? Zaradi hudobije njenih prebivalcev poginjajo živina in ptice, ker pravijo: »Ne vidi naše prihodnosti.« Če te je upehala že tekma s pešci, kako boš tekmoval s konji?! Če se le v mirni deželi čutiš varnega, kaj boš počel v goščavi Jordana? Kajti celo tvoji bratje in hiša tvojega očeta, celo ti so te izdali, tudi ti vpijejo za tabo na vse grlo. Ne verjemi jim, čeprav lepo govorijo s tabo! Zapustil sem svojo hišo, zavrgel svojo dediščino, ljubljenko svojega srca sem dal v roke njenih sovražnikov. Moja dediščina je postala zame kakor lev v gozdu. Proti meni je vzdignila svoj glas, zato jo sovražim. Moja dediščina mi je kakor pisana roparica, ptice roparice, spravite se nanjo! Dajte, zberite se, vse poljske živali, pridite žret. Veliko pastirjev pustoši moj vinograd, mendrajo moj delež, spreminjajo moj ljubljeni delež v opustelo puščavo. V pustinjo ga spreminjajo, opustel žaluje po meni. Vsa dežela je opustošena, a nihče si tega ne jemlje k srcu. Čez vse goljave v puščavi vdirajo pokončevalci; kajti Gospod ima meč, ki žre od enega do drugega konca dežele, nobeno meso nima miru. Sejejo pšenico, žanjejo trnje, mučijo se, pa nič ne dosežejo. Osramočeni so pri svojih žetvah zaradi Gospodove srdite jeze. Tako govori Gospod o vseh mojih hudobnih sosedih, ki segajo po dediščini, ki sem jo dal svojemu ljudstvu Izraelu: »Glej, izrujem jih iz njihove dežele in Judovo hišo izrujem iz njihove srede. Potem ko jih izrujem, se jih bom spet usmilil in jih pripeljal nazaj, vsakega v njegovo dediščino in vsakega v njegovo deželo. Če se potem dobro naučijo poti mojega ljudstva, da bodo prisegali pri mojem imenu: ›Kakor živi Gospod ‹, kakor so učili moje ljudstvo prisegati pri Báalu, tedaj se bodo nastanili sredi mojega ljudstva. Če pa ne bodo poslušali, bom takšen narod neusmiljeno izruval in uničil,« govori Gospod. Tako mi je rekel Gospod: »Pojdi, kupi si platnen pas in si ga deni okrog ledij; v vodo pa ga ne devaj!« Kupil sem si pas po Gospodovi besedi in si ga del okrog ledij. In drugič se mi je zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Vzemi pas, ki si ga kupil in ga nosiš okrog ledij; vstani, pojdi k Evfratu in ga tam skrij v skalni razpoki!« Šel sem in ga skril pri Evfratu, kakor mi je Gospod ukazal. Čez veliko dni mi je Gospod rekel: »Vstani, pojdi k Evfratu in vzemi pas, ki sem ti ga ukazal tam skriti!« Šel sem k Evfratu, poiskal in vzel pas z mesta, kjer sem ga skril. A glej, pas je bil pokvarjen in ni bil za nobeno rabo. Tedaj se mi je zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Tako govori Gospod: Prav tako bom uničil Judovo prevzetnost in veliko jeruzalemsko prevzetnost. Ti hudobni ljudje, ki nočejo poslušati mojih besed, ki vztrajajo v trmi svojega srca in hodijo za drugimi bogovi, da jim služijo in jih molijo, naj postanejo kakor ta pas, ki ni za nobeno rabo. Kakor se namreč pas ovije moževih ledij, tako sem privil k sebi vso Izraelovo in vso Judovo hišo,« govori Gospod, »da bi bili moje ljudstvo, moja slava, moja čast in moj okras. Vendar niso poslušali.« Govôri jim tele besede: Tako govorí Gospod, Izraelov Bog: »Vsak meh je treba napolniti z vinom. Če ti odvrnejo: ›Mar ne vemo sami, da je vsak meh treba napolniti z vinom?‹ jim reci: ›Tako govori Gospod: Glejte, vse prebivalce te dežele, kralje, ki sedijo na Davidovem prestolu, duhovnike in preroke in vse jeruzalemske prebivalce napolnim s pijanostjo in jih uničim, enega za drugim, očete in sinove hkrati,‹ govori Gospod. Ne bom jim prizanesel, ne bo mi jih žal, brez usmiljenja jih bom uničil.« Poslušajte in prisluhnite, ne povišujte se, kajti sam Gospod govori. Dajajte slavo Gospodu, svojemu Bogu, preden se stemni, preden se vam noge spotaknejo v mrakobnih gorah. Ko boste čakali na luč, jo bom spremenil v smrtno senco, v temen oblak. Če ne boste poslušali, bom zaradi vašega napuha na tihem jokal in pretakal solze. Moje oko se bo topilo v solzah, ker bodo Gospodovo čredo peljali v ujetništvo. Reci kralju in kraljici materi: »Sédita zelo nizko, kajti vajina prelepa krona vama je padla z glave. Mesta v Negebu so zaprta, nihče jih ne odpre. Ves Juda bo odpeljan v izgnanstvo, v celoti bo odpeljan.« Povzdignite oči in glejte: s severa prihajajo. Kje je čreda, tebi zaupana, kje ovce, tvoj ponos? Kaj porečeš, ko ti ljubimce, ki si jih navadila nase, postavijo za gospodarje? Ali te ne popadejo bolečine kakor ženo na porodu? Če govoriš v svojem srcu: »Zakaj me je to zadelo?« Zaradi tvoje velike krivde ti je vzdignjen rob krila, so ti ožuljene pete. Ali more Etiopec spremeniti svojo polt, panter svoje maroge? Pa bi vi zmogli delati dobro, vi, ki ste se navadili hudega! Raztresem jih kakor pleve, ki jih raznaša puščavski veter. To je tvoja usoda, tvoj delež, ki sem ti ga odmeril, govori Gospod, ker si me pozabila in se zanašala na laž. Še jaz ti bom rob krila vzdignil do obraza, da se bo videla tvoja sramota. Tvoje prešuštvovanje, tvoj pohotni rezget, tvoje sramotno vlačuganje, tvoje gnusobe sem videl po holmih na polju. Gorje ti, Jeruzalem, ker se nočeš očistiti! Po vsem tem … doklej še? Beseda Gospodova, ki se je zgodila Jeremiju v zvezi s sušo. Juda žaluje in njegova mesta hirajo; ljudje medlijo na tleh in v Jeruzalemu se razlega vpitje. Veljaki pošiljajo služinčad po vodo; ti pridejo k mlakam: ne najdejo vode, vračajo se s praznimi posodami; osramočeni so in razočarani, zakrivajo si glavo. Zaradi zemlje, ki je osupla, ker ni dežja v deželo, si kmetje osramočeni zakrivajo glavo. Celo košuta, če stori na polju, pusti mladiča, ker ni trave. Divji osli stoje na goljavah in lovijo sapo kakor šakali. Njihove oči so opešale, ker ni več zelenja. Če naše krivde pričajo zoper nas, Gospod, ukrepaj zaradi svojega imena! Veliko je namreč odpadov, s katerimi smo grešili zoper tebe. Ti, Izraelovo upanje, njegov rešitelj v času stiske, zakaj bi bil kakor tujec v deželi, kakor popotnik, ki se ustavi le, da prenoči? Zakaj bi bil kakor zbegan mož, kakor junak, ki ne more pomagati? Saj si vendar sredi nas, Gospod, in tvoje ime je priklicano na nas. Nikar nas ne zapusti! Tako govori Gospod o tem ljudstvu: Zares, radi blodijo, svojih nog ne znajo zadržati. Gospodu pa niso všeč. Zdaj se spominja njihove krivde in kaznuje njihove grehe. Dalje mi je Gospod rekel: »Ne moli za blagor tega ljudstva. Čeprav se postijo, ne slišim njihovega vzklikanja; čeprav darujejo žgalno in jedilno daritev, mi nista všeč. Temveč z mečem, z lakoto in s kugo jih pokončam.« Tedaj sem rekel: »Oh, Gospod Bog, glej, preroki jim pravijo: ›Meča ne boste videli, lakota vas ne bo zadela, resničen mir vam bom dal v tem kraju!‹« Gospod pa mi je rekel: »Laž prerokujejo preroki v mojem imenu. Nisem jih poslal ne jim ukazal niti jim govoril. Lažnivo videnje, prazno prerokovanje in sleparijo svojega srca vam prerokujejo.« Zato Gospod tako govori o prerokih, ki prerokujejo v mojem imenu, ne da bi jih poslal, in ki obljubljajo, da meča in lakote ne bo v to deželo: Z mečem in lakoto bodo ti preroki pokončani. Ljudje pa, katerim prerokujejo, bodo ležali po jeruzalemskih ulicah kot žrtve lakote in meča. Nihče jih ne pokoplje, njih, njihovih žená, njihovih sinov in hčerá. Tako razlijem nanje njihovo hudobijo. To besedo jim govôri: Moje oči naj točijo solze noč in dan in naj ne prenehajo, kajti hud zlom je strl devico, hčer mojega ljudstva, strahoten udarec. Če grem na polje, glej z mečem prebodene; če pridem v mesto, glej od lakote oslabele. Tudi prerok in duhovnik tavata po deželi in ne razumeta. Mar si Juda popolnoma zavrgel? Se ti je Sion pristudil? Zakaj nas tepeš, da nam ni ozdravljenja? Upali smo na mir, pa ni nič dobrega; na čas ozdravljenja, pa glej, strah. Priznavamo, Gospod, svojo krivičnost, krivdo svojih očetov, res, grešili smo zoper tebe. Ne zaničuj nas zaradi svojega imena, ne omalovažuj prestola svojega veličastva! Spomni se in ne prelamljaj svoje zaveze z nami! Ali so med puhlimi maliki narodov taki, ki morejo prinesti dež? Ali daje plohe sámo nebo? Mar nisi ti tisti, Gospod, naš Bog? Zato upamo vate, saj ti delaš vse to! Gospod mi je rekel: »Tudi če bi Mojzes in Samuel stopila predme, se moje srce ne bi obrnilo k temu ljudstvu. Spôdi mi jih izpred oči, naj odidejo. Če ti rečejo: ›Kam naj gremo?‹ jim reci: Tako govori Gospod: ›H kugi, kdor je za kugo, pod meč, kdor je za meč, v lakoto, kdor je za lakoto, v ujetništvo, kdor je za ujetništvo.‹« Štiri rodove spravim proti njim, govori Gospod: Meč, da jih pobije, pse, da jih odvlečejo, ptice neba in zveri zemlje, da jih požro in pokončajo. Naredil bom iz njih grozo za vsa kraljestva na zemlji zaradi Ezekíjevega sina Manáseja, Judovega kralja, zavoljo tega, kar je počenjal v Jeruzalemu. Kdo bo imel usmiljenje s teboj, Jeruzalem, kdo te bo pomiloval? Kdo se bo obrnil, da bi te povprašal, kako ti je? Ti si me zavrgla, govori Gospod, obrnila si mi hrbet. Zato bom iztegnil roko proti tebi in te uničil, naveličal sem se prizanašati. Vejal sem jih z velnico pri vratih dežele. Oropal sem svoje ljudstvo otrók, pokončal sem ga, ker se niso odvrnili od svojih poti. Njegove vdove sem napravil številnejše kakor pesek ob morju. Pri belem dnevu sem jim pripeljal pokončevalca nad mater mladih mož, storil sem, da sta jo naglo popadla strah in groza. Onemogla je mati sedmero otrok; omedlela je. Še za dne je njeno sonce zašlo. Osramočena je bila in zmedena. Preostale izročim meču vpričo njihovih sovražnikov, govori Gospod. Gorje mi, moja mati, da si me rodila, moža, ki je v sporu in prepiru z vso deželo! Nisem posojal in niso mi posojali, vendar me vse preklinja. Gospod govori: Ali te nisem pooblastil za dobro, ali ne za to, da ob nesreči in v stiski posreduješ za sovražnike? Se mar železo zlomi, železo s severa in bron? Tvoje imetje in tvoje prihranke izročim v plen, zastonj, zaradi vseh tvojih grehov na vsem tvojem ozemlju. Naredim te za sužnja tvojih sovražnikov v deželi, ki je ne poznaš. Kajti ogenj se je vžgal v moji jezi, zoper vas gori. Ti veš, Gospod, spomni se me in zavzemi se zame! Maščuj se zame nad mojimi preganjalci! V svoji potrpežljivosti mi ne vzemi življenja! Vedi, da zaradi tebe trpim zasramovanje. Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral, tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca, kajti tvoje ime je priklicano name, Gospod, Bog nad vojskami. Nisem sedèl v krogu veseljakov, da bi se zabaval; spričo tvoje roke sem sedèl samoten, ker si me napolnil s togoto. Zakaj je moja bolečina brezkončna in moja rana neozdravljiva, da se ne more zaceliti? Postal si mi varljiv hudournik, voda, na katero se ni mogoče zanesti. Zato tako govori Gospod: Če se spreobrneš, storim, da se vrneš in boš spet stal pred menoj. Če boš izrekal tehtne besede, nič plehkega, boš kakor moja usta. Oni se morajo obrniti k tebi, ti pa se ne smeš obrniti k njim. Tedaj naredim iz tebe z bronom utrjen zid proti temu ljudstvu. Bojevali se bodo proti tebi, pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj, da te rešim in osvobodim, govori Gospod. Osvobodim te iz rok hudobnih in odkupim iz pesti nasilnikov. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Ne jemlji si žene in ne imej sinov in hčerá v tem kraju! Kajti tako govori Gospod o sinovih in hčerah, ki se rodijo v tem kraju, o njihovih materah, ki jih rodijo, in o njih očetih, ki so jim dali življenje v tej deželi: Bridke smrti bodo umrli, ne bodo objokovani ne pokopani, za gnoj bodo na površju zemlje; meč in lakota jih bosta pokončala. Njihova trupla bodo v žrtje pticam neba in zverem zemlje. Tako namreč govori Gospod: Ne stopaj v nobeno hišo žalosti, ne hodi k nobenemu žalovanju in ne objokuj jih, ker bom temu ljudstvu odtegnil svoj mir, govori Gospod, dobroto in usmiljenje. Veliki in majhni bodo umirali v tej deželi, ne bodo pokopani ne objokovani, nihče si ne bo delal vrezov ne si strigel glave zaradi njih. Ne bodo lomili kruha žalosti, da bi koga potolažili zaradi umrlega. Nikomur ne bodo ponudili čaše tolažbe za njegovega očeta ali mater. Tudi ne hodi v hišo, kjer je gostija, da bi z njimi sedèl, jedel in pil. Kajti tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glej, storil bom, da na tem kraju, pred vašimi očmi, v vaših dneh umolkne glas vriskanja in glas veselja, glas ženina in glas neveste. In ko oznaniš temu ljudstvu vse te besede in ti rečejo: »Zakaj nam Gospod grozi z vso to veliko nesrečo? V čem sta naša krivda in greh, s katerim smo se pregrešili proti Gospodu, svojemu Bogu?« jim reci: »Ker so me zapustili vaši očetje« – govori Gospod – »in so hodili za drugimi bogovi, jim služili in jih molili, mene pa zapustili in se niso držali moje postave. A vi ste delali še huje kakor vaši očetje. Glejte namreč, vsak izmed vas sledi trmi svojega hudobnega srca, mene pa ne posluša. Zato vas bom vrgel iz te dežele v deželo, ki je niste poznali ne vi ne vaši očetje. Tam boste lahko dan in noč služili tujim bogovom. Jaz pa vam ne bom izkazal milosti.« Zato, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko ne bodo več govorili: »Kakor živi Gospod, ki je Izraelove sinove pripeljal iz egiptovske dežele,« ampak: »Kakor živi Gospod, ki je Izraelove sinove pripeljal iz severne dežele in iz vseh dežel, kamor jih je zavrgel.« Pripeljal jih bom nazaj v njihovo deželo, ki sem jo dal njihovim očetom. Glej, poslal bom veliko ribičev, govori Gospod, da jih polovijo. Nato pošljem veliko lovcev, da jih polovijo na vsaki gori in na vsakem griču in v skalnih razpokah. Kajti moje oči zasledujejo njihove poti; niso skrite mojemu obličju. Njihova krivda ni prikrita mojim očem. Dvojno povrnem njihovo krivdo in njihov greh, ker so oskrunili mojo deželo s trupli svojih ogabnih malikov in napolnili mojo dedno posest s svojimi gnusobami. Gospod, moja moč in moja trdnjava, moje pribežališče ob dnevu stiske! Narodi pridejo k tebi s koncev zemlje in porečejo: Sámo laž so podedovali naši očetje, ničevost, od katere ni koristi. Ali si človek more narediti bogove? Pa saj to niso bogovi! »Zato, glej, jim dam spoznati, tokrat jim dam spoznati svojo roko in svojo mogočnost: naj spoznajo, da mi je ime Gospod.« Judov greh je zapisan z železnim pisalom, z diamantno konico vrezan na tablo njihovega srca in na rogove njihovih oltarjev. Še njihovi otroci se spominjajo njihovih oltarjev in njihovih ašer ob zelenem drevju, na visokih gričih, v hribih in na ravnem. Tvoje imetje, vse tvoje prihranke izročim v plen, tvoje višine spričo greha na vsem tvojem ozemlju. Svojo dediščino, ki sem ti jo dal, boš moral zapustiti. Naredil te bom za sužnja tvojih sovražnikov v deželi, ki je ne poznaš. Kajti ogenj ste vžgali v moji jezi, ki bo na veke gorel. Tako govori Gospod: Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od Gospoda. Je kakor suh grm v pustinji, ne vidi, ko pride kaj dobrega; prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi. Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki steza svoje korenine k potoku, ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu. Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti? – Jaz, Gospod, preiskujem srce, preizkušam obisti, da dam vsakemu po njegovih potih in po sadu njegovih dejanj. Kakor jerebica, ki vali, česar ni znesla, je tisti, ki krivično pridobiva bogastvo: sredi svojih dni ga mora zapustiti in ob svojem koncu je bedak. Prestol veličastva, vzvišen od začetka, je kraj našega svetišča. Izraelovo upanje – Gospod! Vsi, ki te zapustijo, bodo osramočeni; v prah bodo zapisani, kateri odstopajo od tebe, ker so zapustili Gospoda, studenec žive vode. Ozdravi me, Gospod, in bom ozdravljen, reši me in bom rešen, saj si ti moja hvala. Glej, oni mi pravijo: »Kje je Gospodova beseda? Naj vendar pride!« Jaz se nisem izmikal, da bi bil pastir za tabo. Dneva poloma si nisem želel. Ti veš. Kar je prišlo z mojih ustnic, je bilo pred tvojim obličjem. Nikar mi ne bodi za strah, ti, moje pribežališče ob dnevu nesreče! Osramočeni naj bodo moji preganjalci, jaz pa naj ne bom osramočen. Oni naj osupnejo, jaz pa naj ne osupnem. Pripelji nadnje dan nesreče, z dvojnim udarcem jih zlomi! Tako mi je rekel Gospod: Pojdi, postavi se ob Vratih sinov ljudstva, skozi katera vstopajo in izstopajo Judovi kralji, in ob vseh jeruzalemskih vratih. Reci jim: Poslušajte Gospodovo besedo, Judovi kralji, vsi Judovci in vsi jeruzalemski prebivalci, ki hodite skozi ta vrata. Tako govori Gospod: Varujte se – za vaše življenje gre! – da bi nosili breme sobotni dan in ga prinašali skozi jeruzalemska vrata. Tudi ne nosite sobotni dan nobenega bremena iz svojih hiš. Ne opravljajte nobenega dela, temveč posvečujte sobotni dan, kakor sem zapovedal vašim očetom. Pa niso poslušali ne nastavili ušesa, temveč so ostali trdovratni, niso ubogali in ne sprejeli opomina. Če me boste zdaj res poslušali, govori Gospod, in sobotni dan ne boste prinašali nobenega bremena skozi vrata tega mesta, temveč boste sobotni dan posvečevali in ne opravljali ta dan nobenega dela, tedaj bodo prihajali skozi vrata tega mesta kralji in knezi, ki sedijo na Davidovem prestolu, na vozovih se bodo peljali in na konjih jahali, oni, njihovi knezi, Judovi možje in jeruzalemski prebivalci; in to mesto ostane večno naseljeno. Tedaj bodo prihajali iz Judovih mest, iz jeruzalemske okolice, iz Benjaminove dežele, iz Šéfele, s hribovitega sveta in iz Negeba ter prinašali žgalne, klavne, jedilne daritve in kadilo ter prinašali zahvalne daritve v Gospodovo hišo. Če pa me ne boste poslušali, da bi posvečevali sobotni dan, s tem da ne boste nosili bremena in sobotni dan ne hodili skozi jeruzalemska vrata, tedaj zažgem ogenj v njegovih vratih, ki požre jeruzalemske palače in ne ugasne. Beseda, ki se je zgodila Jeremiju od Gospoda, rekoč: »Vstani, pojdi v lončarjevo hišo; tam ti bom naznanil svoje besede.« Šel sem torej v lončarjevo hišo in glej, lončar je ravno delal pri lončarskem kolovratu. Kadar se mu je posoda, ki jo je oblikoval iz gline, v roki pokvarila, je iz nje naredil drugo, kakor se je lončarju zdelo prav. Tedaj se mi je zgodila Gospodova beseda, rekoč: Mar ne morem, Izraelova hiša, storiti z vami kakor ta lončar? govori Gospod. Glejte, kakor je glina v lončarjevi roki, tako ste vi v moji roki, Izraelova hiša! Včasih zagrozim kakšnemu narodu ali kraljestvu, da ga bom izruval, zrušil in ugonobil. Če pa se tisti narod odvrne od svoje hudobije, zaradi katere sem mu grozil, mi je žal nesreče, ki sem mu jo mislil prizadeti. Spet drugič govorim kakšnemu narodu ali kraljestvu, da ga bom zidal in sadil. Če pa potem dela, kar je hudo v mojih očeh, in ne posluša mojega glasu, mi je žal dobrote, ki sem mu jo nameraval izkazati. Zdaj torej reci Judovim možem in jeruzalemskim prebivalcem: Tako govori Gospod: Glejte, nesrečo snujem proti vam in naklep kujem zoper vas. Odvrnite se vendar vsak od svoje hudobne poti, popravite svoje poti in svoja dela. Oni pa rečejo: »Ni govora! Po svojih mislih hočemo ravnati; vsi hočemo delati po trmi svojega hudobnega srca.« Zato tako govori Gospod: Le povprašajte pri narodih! Kdo je že slišal kaj takega? Prav grozno reč je zagrešila devica Izraelova. Mar libanonski sneg skopni na skalnatih planjavah? Mar usahnejo gorske vode, osvežujoče, žuboreče? Mene pa je moje ljudstvo pozabilo, ničevim malikom zažiga kadilo. Spotaknili so se na svojih poteh, starodavnih stezah, in krenili na stranpoti, na neudelano pot. Svojo deželo spreminjajo v pustinjo, v večno roganje; kdor koli gre skoznjo, zgrožen zmaje z glavo. Kakor vzhodni veter jih razkropim pred sovražnikom; hrbet jim pokažem, ne obraza, ob dnevu njihove stiske. Tedaj so rekli: »Dajte, skujmo naklepe proti Jeremiju, kajti duhovnikov pouk ne bo propadel ne modrečev nasvet ne prerokova beseda. Dajte, udarimo ga z jezikom in ne menimo se za njegove besede!« Zmeni se zame, Gospod, in poslušaj glas mojih tožnikov! Mar se dobro vrača s hudim, ker mi kopljejo jamo! Spomni se, kako sem stal pred teboj, da bi govoril v njihov prid, da bi odvrnil tvoj srd od njih. Zato predaj njihove otroke lakoti in jih izroči oblasti meča! Njihove žene naj bodo brez otrok in vdove, njihove može naj pobere smrt, njihove mladce naj v boju pobije meč. Vpitje naj odmeva iz njihovih domov, ko naglo pripelješ nadnje roparsko tolpo. Kajti jamo kopljejo, da me ujamejo, zanke nastavljajo mojim nogam. A ti, Gospod, poznaš ves njihov smrtonosni načrt proti meni. Ne odvezuj jih krivde, njih greha ne izbriši izpred svojega obličja; naj se spotaknejo pred tabo, ob času svoje jeze ukrepaj proti njim! Tako govori Gospod: Pojdi si kupit lončen vrč! Vzemi s seboj nekaj starešin ljudstva in duhovnikov. Pojdi v Ge Ben Hinóm ob vhodu Črepinjskih vrat in oznani tam besede, ki ti jih bom govoril. Reci: Poslušajte Gospodovo besedo, Judovi kralji in jeruzalemski prebivalci. Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glejte, spravil bom táko nesrečo nad ta kraj, da bo vsakemu, ki bo slišal zanjo, brnelo po ušesih. Kajti zapustili so me in mi odtujili ta kraj, ko so na njem zažigali kadilo drugim bogovom, ki jih niso poznali ne oni ne njihovi očetje ne Judovi kralji, ter napolnili ta kraj s krvjo nedolžnih; sezidali so Báalove višine, da so sežigali svoje sinove v ognju kot žgalne daritve Báalu, čeprav tega nisem zapovedal ne govoril in mi še na misel ni prišlo. Zato, glejte, pridejo dnevi, govori Gospod, ko se ta kraj ne bo več imenoval Tofet in Ge Ben Hinóm, ampak Dolina moríje. Tedaj razblinim na tem kraju načrte Juda in Jeruzalema ter poskrbim, da padejo pod mečem svojih sovražnikov in po rokah tistih, ki jim strežejo po življenju. Njihova trupla dam žreti pticam neba in zverem zemlje. To mesto spremenim v grozo in zasmeh; vsak, ki bo hodil mimo, bo zgrožen in se bo rogal zaradi vseh njegovih udarcev. Dal jim bom jesti meso njihovih sinov in hčerá; jedli bodo meso drug drugega med obleganjem in v stiski, v katero jih bodo spravili njihovi sovražniki in tisti, ki jim strežejo po življenju. Razbij vrč pred očmi mož, ki pojdejo s tabo, in jim reci: Tako govori Gospod nad vojskami: To ljudstvo in to mesto razbijem tako, kakor razbiješ lončarsko posodo, ki je ni več mogoče popraviti. V Tofetu bodo pokopavali, ker drugje ne bo več prostora za pokopavanje. Tako storim temu kraju in njegovim prebivalcem, govori Gospod: to mesto naredim podobno Tofetu. Jeruzalemske hiše in hiše Judovih kraljev naj bodo nečiste kakor kraj Tofet, vse hiše, kjer so na strehah vsej nebesni vojski zažigali kadilo in drugim bogovom opravljali pitne daritve. Ko je Jeremija prišel iz Tofeta, kamor ga je Gospod poslal prerokovat, je stopil v dvor Gospodove hiše in rekel vsemu ljudstvu: Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glejte, spravim nad to mesto in nad vsa njegova mesta vso nesrečo, ki sem mu z njo zagrozil; trdovratni so namreč in ne poslušajo mojih besed. Duhovnik Pašhúr, Imêrjev sin, ki je bil glavni nadzornik v Gospodovi hiši, je slišal, kako je Jeremija prerokoval vse to. Tedaj je Pašhúr dal preroka Jeremija pretepsti in ga del v okove pri gornjih Benjaminovih vratih ob Gospodovi hiši. Ko je drugo jutro izpustil Jeremija iz okovov, mu je Jeremija rekel: » Gospod te ne imenuje več Pašhúr, ampak Groza vsepovsod. Kajti tako govori Gospod: Glej, naredil bom, da boš v grozo sebi in svojim prijateljem. Ti bodo padli pod mečem svojih sovražnikov in to boš videl na svoje oči. Vsega Juda dam v roke babilonskemu kralju, ta pa jih bo odvedel v izgnanstvo v Babilon in jih pobil z mečem. Dal bom vse bogastvo tega mesta, vse njegovo premoženje in vse njegove dragocenosti; vse zaklade Judovih kraljev bom dal v roke njihovih sovražnikov. Ti jih oplenijo, vzamejo in spravijo v Babilon. Ti, Pašhúr, in vsi tvoji domači pojdete v ujetništvo; v Babilon prideš, tam umreš in tam boš pokopan, ti in vsi tvoji prijatelji, ki si jim prerokoval lažnivo.« Zapeljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati. Premočan si bil zame in si zmagal. Ves dan sem v posmeh, vsi se norčujejo iz mene. Kadar koli govorim, moram vpiti, »Nasilje in zatiranje!« moram klicati. Zares, Gospodova beseda mi je ves dan v sramotenje in zasmeh. Če rečem: »Ne bom ga več omenjal ne več govoril v njegovem imenu,« je v mojem srcu kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh. Trudim se, da bi ga ugasil, pa ne morem. Že slišim šušljanje mnogih – groza vsepovsod –: »Naznanite ga! Naznanimo ga!« Vsi moji zaupni prijatelji prežé, da se spotaknem: »Morda se bo dal zapeljati, pa ga bomo premagali in se maščevali nad njim.« A Gospod je z menoj kakor strahovit junak. Zato se bodo moji preganjalci opotekli in ne bodo zmagali, zelo bodo osramočeni, ker se jim ne bo posrečilo: sramota bo večna, nepozabna. Gospod nad vojskami, ki preizkušaš pravičnega, ki vidiš obisti in srce, naj vidim tvoje maščevanje nad njimi, saj sem tebi zaupal svojo pravdo. Pojte Gospodu, slavite Gospoda, ker rešuje življenje ubogega iz rok hudodelcev. Preklet bodi dan, ko sem bil rojen, dan, ko me je mati rodila: naj ne bo blagoslovljen! Preklet naj bo mož, ki je sporočil mojemu očetu: »Otrok, sin se ti je rodil,« in ga silno razveselil. Naj se temu človeku godi kakor mestom, ki jih je Gospod neusmiljeno razdejal. Naj sliši vpitje zjutraj in bojni krik opoldne, ker me ni umoril v materinem telesu, da bi mi mati postala grob in bi njeno telo ostalo večno noseče. Zakaj sem prišel iz materinega naročja, da okušam trud in žalost, da moji dnevi minevajo v samoti? Beseda, ki se je od Gospoda zgodila Jeremiju, ko je kralj Sedekíja poslal k njemu Malkijájevega sina Pašhúrja in duhovnika Cefanjája, Masejájevega sina, in rekel: »Povprašaj vendar za nas Gospoda, kajti babilonski kralj Nebukadnezar se vojskuje proti nam. Morda nam bo Gospod storil kakor pri vseh svojih čudovitih delih, da se ta umakne od nas.« Jeremija pa jima je rekel: »Tako recita Sedekíju: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Glej, nazaj bom obrnil bojno orožje v vaših rokah, s katerim se bojujete proti babilonskemu kralju in Kaldejcem, ki vas oblegajo zunaj obzidja, in ga spravil na kup sredi tega mesta. Sam se bom bojeval z vami z iztegnjeno roko in z močnim laktom, z jezo, s srdom in z velikim gnevom. Udaril bom prebivalce tega mesta, ljudi in živali, z veliko kugo, da umrejo. Zatem, govori Gospod, bom dal Judovega kralja Sedekíja, njegove služabnike in ljudstvo, kar ga preostane v tem mestu od kuge, od meča in lakote, v roke babilonskega kralja Nebukadnezarja, v roke njihovih sovražnikov in v roke tistih, ki jim strežejo po življenju. On jih bo udaril z rezilom meča, ne bo jim prizanašal, ne bo imel sočutja ne usmiljenja.« Temu ljudstvu pa reci: »Tako govori Gospod: Glejte, predlagam vam pot življenja in pot smrti. Kdor ostane v tem mestu, umre pod mečem, za lakoto in kugo. Kdor pa pojde ven in se preda Kaldejcem, ki vas oblegajo, bo živel; njegovo življenje bo njegov vojni plen. Kajti svoje obličje obračam proti temu mestu, in sicer v nesrečo, ne v dobro, govori Gospod, v roko babilonskemu kralju bo dano, da ga sežge v ognju.« Hiši Judovega kralja pa reci: Poslušajte Gospodovo besedo, Davidova hiša, tako govori Gospod: Že zjutraj sodite pravično, rešujte oropanega iz rok izkoriščevalca! Sicer izbruhne moj srd kakor ogenj in bo gorel, da ga nihče ne ugasi, zaradi hudobije vaših dejanj. Glej, proti tebi sem, prebivalka doline, skala na planoti, govori Gospod. O, vi, ki pravite: »Kdo bo prišel nad nas, kdo bo vdrl v naša bivališča?« Kaznoval vas bom po sadovih vaših dejanj, govori Gospod, in zanetil ogenj v njenem gozdu, ki požre vse okoli nje. Tako govori Gospod: Pojdi dol v hišo Judovega kralja in tam govôri to besedo! Reci: Poslušaj Gospodovo besedo, Judov kralj, ki sediš na Davidovem prestolu, ti, tvoji služabniki in tvoje ljudstvo, ki hodite skozi ta vrata. Tako govori Gospod: Delajte prav in pravično! Rešujte oropanega iz rok izkoriščevalca! Ne zapostavljajte tujca, sirote in vdove! Ne bodite nasilni in ne prelivajte nedolžne krvi na tem kraju! Če boste to besedo res izpolnjevali, pojdejo kralji, ki sedijo na Davidovem prestolu, njihovi služabniki in njihovo ljudstvo na vozovih in konjih skozi vrata te hiše. Če pa teh besed ne boste poslušali, prisegam pri sebi, govori Gospod, da bo ta hiša postala razvalina. Tako namreč govori Gospod o hiši Judovega kralja: Kakor Gileád si mi, kakor vrh Libanona. In vendar te bom spremenil v puščavo, v nenaseljeno mesto. Odbral bom zoper tebe pokončevalce, ljudi in orožje. Posekali bodo tvoje izbrane cedre in jih vrgli v ogenj. Ko bodo številni narodi hodili mimo tega mesta in rekli drug drugemu: »Zakaj je Gospod tako storil temu velikemu mestu?«, bodo rekli: »Zato, ker so zapustili zavezo z Gospodom, svojim Bogom, in molili druge bogove ter jim služili.« Ne jokajte za mrtvim, ne žalujte za njim! Bridko pa jokajte za odhajajočim, ker se ne bo več vrnil ne videl svoje rojstne dežele. Tako namreč govori Gospod o Jošíjevem sinu Šalúmu, Judovem kralju, ki je postal kralj namesto svojega očeta Jošíja in je odšel iz tega kraja: »Sèm se ne vrne več; kajti v kraju, kamor so ga odpeljali v izgnanstvo, bo umrl in te dežele ne bo več videl.« Gorje mu, kdor si zida hišo brez pravičnosti, in gornje sobe brez pravice; kdor pusti svojega bližnjega garati brez plačila in mu ne da njegovega zaslužka; kdor pravi: »Sezidal si bom veliko hišo in prostorne gornje sobe.« Na njej napravi okna, jo obloži s cedrovino in škrlatno rdeče pobarva. Mar si postal kralj zato, da bi tekmoval v cedrovini? Ali ni tvoj oče jedel in pil? Pa je vendar delal prav in pravično; tedaj mu je šlo dobro. Zavzemal se je za pravico stiskanih in ubogih; tedaj je šlo dobro. To se pravi poznati mene! govori Gospod. Tvoje oko in srce pa gre le za dobičkom in za tem, da bi prelival nedolžno kri, da bi zatiral in izsiljeval. Zato tako govori Gospod o Jošíjevem sinu Jojakímu, Judovem kralju: Ne bodo ga objokovali: »Ojoj, moj brat! Ojoj, moja sestra!« Ne bodo ga objokovali: »Ojoj, gospod! Ojoj, veličanstvo!« Kakor osel bo pokopan: odvlekli ga bodo in vrgli onkraj jeruzalemskih vrat. Pojdi na Libanon in vpij, povzdigni svoj glas v Bašánu; vpij z Abaríma, zakaj pobiti so vsi tvoji ljubimci. Prigovarjal sem ti, ko ti je šlo še dobro. Pa si rekla: »Ne bom poslušala.« Takšna je bila tvoja pot od mladosti: nisi hotela poslušati mojega glasu. Vse tvoje pastirje bo pasel veter, tvoji ljubimci bodo šli v ujetništvo. Tedaj boš namreč osramočena in zasramovana zaradi vse svoje hudobije. Ti, ki prebivaš na Libanonu in gnezdiš na cedrah, kako boš ječala, ko te popadejo bolečine, podobne krčem porodnice! Kakor jaz živim, govori Gospod, četudi bi bil Jojakímov sin Jojahín, Judov kralj, pečatni prstan na moji desni roki, bi te odtrgal proč. Dal te bom v roke tistih, ki ti strežejo po življenju, v roke tistih, pred katerimi te je groza, v roke babilonskega kralja Nebukadnezarja in v roke Kaldejcev. Tebe in tvojo mater, ki te je rodila, bom vrgel v drugo deželo, kjer se nista rodila; tam bosta umrla. V deželo, kamor bosta hrepenela, da bi se vrnila, se ne bosta vrnila. Je ta mož Jojahín preziran, razbit lonec ali posoda, ki je nihče ne mara? Zakaj so bili zavrženi, on in njegovi potomci, in vrženi v deželo, ki je ne poznajo? O dežela, dežela, dežela, poslušaj Gospodovo besedo! Tako govori Gospod: Vpišite tega moža: »brez otrok, mož, ki ni imel sreče v svojih dneh!« Kajti nikomur izmed njegovih potomcev se ne bo posrečilo, da bi sedèl na Davidovem prestolu in še vladal v Judu. Gorje pastirjem, ki pogubljajo in razganjajo ovce moje paše, govori Gospod. Zato tako govori Gospod, Izraelov Bog, zoper pastirje, ki pasejo moje ljudstvo: Vi ste razgnali moje ovce, jih razkropili in niste skrbeli zanje. Bom pa jaz skrbel, da kaznujem vaša hudobna dejanja, govori Gospod. Sam bom zbral ostanek svojih ovc iz vseh dežel, kamor sem jih razkropil, in jih pripeljal nazaj na njihov pašnik, da se bodo plodile in množile. Postavil jim bom pastirje, da jih bodo pasli. Ne bodo se več bale ne plašile in nobena ne bo pogrešana, govori Gospod. Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko obudim Davidu pravično mladiko. Vladal bo kot kralj in bo modro ravnal, prav in pravično bo delal v deželi. V njegovih dneh bo Juda rešen in Izrael bo prebival na varnem. To pa je ime, s katerim ga bodo klicali: » Gospod, naša pravičnost.« Zato, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko ne bodo več rekli: »Kakor živi Gospod, ki je pripeljal Izraelove sinove iz egiptovske dežele,« ampak: »Kakor živi Gospod, ki je potomce Izraelove hiše odpeljal iz severne dežele in iz vseh dežel, kamor jih je bil razkropil, in jih pripeljal, da bodo prebivali na svoji zemlji.« O prerokih: V meni se trga srce, vse moje kosti se tresejo. Kakor pijan človek sem postal, zaradi Gospoda in njegovih svetih besed, kakor mož, ki ga je premagalo vino. Dežela je namreč polna prešuštnikov; zaradi tega prekletstva dežela žaluje, posušili so se pašniki v puščavi. Njihovo tekanje je hudobno, njihova moč ni prava. Dà, tudi prerok in duhovnik sta brezbožna. Celo v svoji hiši odkrivam njuno hudobijo, govori Gospod. Zato jim bo njihova pot postala kakor spolzka tla, v temo bodo porinjeni in padli bodo v njej. Kajti nesrečo spravim nadnje, leto njih kaznovanja, govori Gospod. Pri samarijskih prerokih sem videl ogabnost: Prerokovali so pri Báalu in zapeljevali moje ljudstvo Izraela. Pri jeruzalemskih prerokih sem videl grozote: prešuštvujejo, hodijo v laži in krepijo roke hudodelcem, tako da se nihče ne odvrne od svoje hudobije. Vsi so mi postali kakor Sódoma, njegovi prebivalci kakor Gomóra. Zato Gospod nad vojskami tako govori proti prerokom: Glej, hranil jih bom s pelinom in jih napajal z zastrupljeno vodo. Od jeruzalemskih prerokov se je namreč razlila brezbožnost po vsej deželi. Tako govori Gospod nad vojskami: Nikar ne poslušajte besed prerokov, ki vam prerokujejo in vas slepijo. Oznanjajo videnja lastnega srca, ne pa tega, kar prihaja iz Gospodovih ust. Zaničevalcem Gospodove besede nenehno pravijo: »Mir boste imeli.« Vsem, ki vztrajajo v trmi svojega srca, pravijo: »Nad vas ne pride nesreča.« Kdo je bil vendar na posvetu pri Gospodu, da je videl in slišal njegovo besedo? Kdo je pazil na njegovo besedo in jo poslušal? Glej, Gospodov vihar! Srd je izbruhnil, vrtinčast vihar; razbesnel se bo nad glavo krivičnih. Gospodova jeza se ne odvrne, dokler ne uresniči in ne izpolni načrtov njegovega srca. Poznejše dni boste to jasno razumeli. Nisem poslal teh prerokov, pa vendar tekajo; nisem jim govoril, pa vendar prerokujejo! Ko bi bili na posvetu pri meni, bi mojemu ljudstvu oznanjali moje besede in jih odvračali z njihove hudobne poti in od njihovih hudobnih dejanj. Sem jaz Bog le v bližini, govori Gospod, in ne tudi Bog v daljavi? Ali se more kdo tako povsem skriti, da ga ne bi videl? govori Gospod. Mar ne napolnjujem nebes in zemlje? govori Gospod. Slišal sem, kaj govorijo preroki, ki v mojem imenu prerokujejo laž in pravijo: »Sanjalo se mi je, sanjalo se mi je.« Doklej še bo tako v srcu teh prerokov, ki prerokujejo laž in širijo sleparijo svojega srca? Svoje sanje pripovedujejo drug drugemu; z njimi bi radi dosegli, da bi moje ljudstvo pozabilo moje ime, kakor so njihovi očetje pozabili moje ime zaradi Báala. Prerok, ki ima sanje, naj pripoveduje sanje; kdor pa ima mojo besedo, naj zvesto govori mojo besedo. Kaj ima slama skupnega z žitom? govori Gospod. Ali ni moja beseda kakor ogenj? govori Gospod. Mar ni kakor kladivo, ki razbija skalo? Zato, glej, pojdem nad preroke, govori Gospod, ki drug drugemu kradejo moje besede. Glej nad preroke, govori Gospod, ki uporabljajo svoj jezik, da izrekajo Božje izreke. Glej nad preroke, ki oznanjajo lažnive sanje, govori Gospod, ki jih pripovedujejo in zavajajo moje ljudstvo s svojimi lažmi in s svojim bahanjem. Jaz jih nisem poslal in jim ne zapovedal, zato čisto nič ne koristijo temu ljudstvu, govori Gospod. Kadar te to ljudstvo ali prerok ali duhovnik vpraša: »Kaj je z Gospodovim bremenom?« mu reci: »Vi ste breme in jaz vas bom zavrgel, govori Gospod.« Če prerok, duhovnik ali ljudstvo poreče » Gospodovo breme«, ga bom kaznoval z njegovo hišo vred. Tako pravite drug drugemu in med seboj: »Kaj je odgovoril Gospod?« ali »Kaj je rekel Gospod?« Gospodovega bremena pa ne omenjajte več. Breme bo vsakemu njegova lastna beseda, ker prevračate besede živega Boga, Gospoda nad vojskami, našega Boga. Takole reci preroku: »Kaj ti je odgovoril Gospod?« ali »Kaj je govoril Gospod?« Če pa govorite » Gospodovo breme«, tako govori Gospod: Ker uporabljate besedo » Gospodovo breme«, čeprav sem poslal k vam, rekoč: Ne recite » Gospodovo breme«, zato, glejte, vas popolnoma pozabim in vas z mestom vred, ki sem ga dal vam in vašim očetom, vržem izpred svojega obličja. Nad vas spravim večen očitek in večno sramoto, ki se ne bo pozabila. Gospod mi je dal videti dve košari smokev, postavljeni pred Gospodovim templjem. To je bilo potem, ko je babilonski kralj Nebukadnezar odpeljal iz Jeruzalema Jojakímovega sina Jojahína, Judovega kralja, in Judove višje uradnike s kovači in ključavničarji vred ter jih privedel v Babilon. V eni košari so bile zelo dobre smokve, kakor tiste zgodnje; v drugi košari pa so bile prav zanič, tako slabe, da jih ni bilo mogoče jesti. Gospod mi je rekel: »Kaj vidiš, Jeremija?« Rekel sem: »Smokve. Dobre so zelo dobre, slabe pa so zelo slabe, tako slabe, da jih ni mogoče jesti.« Tedaj se mi je zgodila Gospodova beseda, rekoč: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Kakor na te dobre smokve se hočem dobrotno ozreti na Judove izgnance, ki sem jih poslal iz tega kraja v deželo Kaldejcev. Dobrotno bom obrnil oči nanje in jih pripeljal nazaj v to deželo. Pozidal jih bom in ne podiral, jih zasajal in ne ruval. Dal jim bom srce, da me bodo spoznali: da sem Gospod. Oni bodo moje ljudstvo in jaz bom njihov Bog, ko se vrnejo k meni z vsem srcem. A kakor s slabimi smokvami, ki so tako zanič, da jih ni mogoče jesti – tako govori Gospod – tako bom ravnal s Sedekíjem, Judovim kraljem, z njegovimi višjimi uradniki in ostankom v Jeruzalemu, ki so ostali v tej deželi, in s tistimi, ki so se naselili v egiptovski deželi. Naredim jih za grozo vsem kraljestvom na zemlji, za sramoto in pregovor, za posmeh in prekletstvo po vseh krajih, kamor jih preženem. Nadnje pošljem meč, lakoto in kugo, dokler ne bodo povsem iztrebljeni z zemlje, ki sem jo dal njim in njihovim očetom. Beseda, ki se je v četrtem letu Jošíjevega sina Jojakíma, Judovega kralja – to je bilo prvo leto babilonskega kralja Nebukadnezarja – zgodila Jeremiju za vse Judovo ljudstvo. Prerok Jeremija jo je govoril vsemu Judovemu ljudstvu in vsem jeruzalemskim prebivalcem in rekel: Od trinajstega leta Amónovega sina Jošíja, Judovega kralja, do tega dne, to je triindvajset let, se mi je godila Gospodova beseda. Neutrudno sem vam govoril, pa niste poslušali. Gospod je nenehno pošiljal k vam vse svoje služabnike preroke, pa niste poslušali ne nastavljali ušesa, da bi slišali, ko je govoril: Odvrnite se, vsak s svoje hudobne poti in od svojih hudobnih dejanj, in prebivali boste na zemlji, ki jo je Gospod dal vam in vašim očetom od vekov in na veke! Ne hodite za drugimi bogovi, da bi jim služili in jih molili! Ne jezite me z delom svojih rok, pa vam ne prizadenem nič hudega. A me niste poslušali, govori Gospod, temveč ste me jezili z delom svojih rok, sebi v pogubo. Zato tako govori Gospod nad vojskami: Ker niste poslušali mojih besed, glejte, pošljem po vse rodove s severa, govori Gospod, in po babilonskega kralja Nebukadnezarja, svojega služabnika. Pripeljem jih nad to deželo in nad njene prebivalce in nad vse te narode naokrog. Pokončam jih z zakletvijo in jih naredim za grozo, v zasmeh in večno opustošenje. Od njih preženem glas vriskanja in glas veselja, glas ženina in glas neveste, ropot mlina in luč svetilke. Vsa ta dežela bo groza, opustošenje, in ti narodi bodo služili babilonskemu kralju sedemdeset let. Ko se dopolni sedemdeset let, bom kaznoval babilonskega kralja in tisti narod, govori Gospod, za njihovo krivdo; tudi deželo Kaldejcev, ki jo spremenim v večno pustinjo. Nad to deželo izpolnim vse, kar je zapisano v tej knjigi, kar je Jeremija prerokoval proti vsem narodom. Tudi oni bodo namreč služili mnogim narodom in velikim kraljem. Povrnil jim bom po njihovem početju in po delu njihovih rok. Da, tako mi je govoril Gospod, Izraelov Bog: Vzemi iz moje roke to čašo z vinom srda in daj piti iz njega vsem narodom, h katerim te pošljem. Naj pijejo, se opotekajo in norijo zaradi meča, ki ga pošljem mednje. Vzel sem torej čašo iz Gospodove roke in dal piti vsem narodom, h katerim me je poslal Gospod: Jeruzalemu in Judovim mestom, njegovim kraljem in višjim uradnikom, da jih naredim za grozo in opustošenje, zasmeh in kletev – kakor je ta dan; faraonu, egiptovskemu kralju, njegovim služabnikom, višjim uradnikom in vsemu njegovemu ljudstvu; vsej mešanici ljudstev, vsem kraljem v Ucovi deželi, vsem kraljem v deželi Filistejcev: v Aškelónu, Gazi, Ekrónu in ostanku v Ašdódu; Edómu, Moábu in Amóncem; vsem kraljem v Tiru, vsem kraljem v Sidónu in kraljem otokov onkraj morja; Dedánu, Temáju, Buzu in vsem ostriženim na sencih; vsem kraljem v Arabiji in vsem kraljem mešanice rodov, ki prebivajo v puščavi; vsem kraljem v Zimríju, vsem kraljem v Elámu in vsem kraljem v Mediji; vsem kraljem na severu, bližnjim in daljnim, enemu za drugim, vsem kraljestvom sveta, kar jih je na zemlji; za njimi pa bo pil kralj v Šešáhu. Potem jim reci: Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Pijte, opijanite se in bljuvajte. Padite, da ne vstanete več, pred mečem, ki ga pošljem med vas. Če bi se branili vzeti čašo iz tvojih rok, da bi pili, jim reci: Tako govori Gospod nad vojskami: Morate piti! Kajti glejte: nesrečo začnem v mestu, na katero je priklicano moje ime. Pa naj bi vam bilo prizaneseno! Ne bo vam prizaneseno, saj pokličem meč nad vse prebivalce zemlje, govori Gospod nad vojskami. Ti prerokuj proti njim vse te besede in jim reci: Gospod rjove z višave, iz svojega svetega prebivališča se oglaša. Silno rjove čez svoj pašnik, vpije kakor tlačilci grozdja proti vsem prebivalcem zemlje. Do konca zemlje se razlega hrup, kajti Gospod ima tožbo zoper narode, sodil bo vse meso, krivične bo izročil meču, govori Gospod. Tako govori Gospod nad vojskami: Glej, nesreča se bo širila od naroda do naroda, hud vihar se bo vzdignil od koncev zemlje. Oni dan bodo tisti, ki jih je Gospod smrtno ranil, ležali od enega konca zemlje do drugega. Ne bodo objokovani ne pobrani ne pokopani: za gnoj bodo na površju zemlje. Tulite, pastirji, kričite! Valjajte se po pepelu, vodje črede, kajti dopolnili so se vam dnevi pokola; razpršil vas bom in padli boste kakor dragocena posoda. Uničeno je zatočišče pastirjem, za vodje črede ni več pribežališča. Sliši se kričanje pastirjev, tuljenje vodij črede, ker Gospod pustoši njihov pašnik. Uničeni so mirni tamarji zaradi Gospodove srdite jeze. Kakor mlad lev je zapustil svoj brlog, ker je njihova dežela postala pustinja zaradi besnega zatiralca, zaradi njegove srdite jeze. V začetku vladanja Jošíjevega sina Jojakíma, Judovega kralja, se je zgodila ta beseda od Gospoda, rekoč: Tako govori Gospod: Postavi se v dvor Gospodove hiše in govôri vsem, ki pridejo iz Judovih mest molit v Gospodovo hišo; govôri vse besede, ki sem ti jih ukazal, da jim jih govoriš; ne opuščaj nobene besede. Morda prisluhnejo in se odvrnejo, vsak s svoje hudobne poti. Tedaj mi bo žal za húdo, ki jim ga nameravam storiti zaradi njihovih hudobnih dejanj. Povej jim: Tako govori Gospod: Če me ne boste poslušali ne izpolnjevali moje postave, ki sem vam jo dal, in ne pazili na besede mojih služabnikov prerokov, ki jih pošiljam, nenehno pošiljam k vam, pa jih ne poslušate, naredim tej hiši kakor Šilu in to mesto dam za kletev vsem narodom na zemlji. Duhovniki, preroki in vse ljudstvo je slišalo, kako je Jeremija govoril te besede v Gospodovi hiši. Ko je do konca izgovoril vse, kar mu je Gospod ukazal, naj pove vsemu ljudstvu, so ga duhovniki, preroki in vse ljudstvo zgrabili in rekli »Umreti moraš! Zakaj si prerokoval v Gospodovem imenu in rekel: Kakor Šilu se bo zgodilo tej hiši in to mesto bo razdejano, da tu nihče več ne bo prebival?« In vse ljudstvo se je v Gospodovi hiši zbralo okoli Jeremija. Ko so Judovi višji uradniki slišali o teh rečeh, so prišli iz kraljeve hiše h Gospodovi hiši in se usedli pri vhodu Novih vrat Gospodove hiše. Duhovniki in preroki so rekli višjim uradnikom in vsemu ljudstvu: »Ta človek zasluži smrtno obsodbo. Prerokoval je namreč proti temu mestu, kakor ste slišali na svoja ušesa.« Jeremija pa je rekel vsem višjim uradnikom in vsemu ljudstvu: » Gospod me je poslal prerokovat o tej hiši in o tem mestu vse besede, ki ste jih slišali. Zdaj torej poboljšajte svoje poti in svoja dejanja in poslušajte glas Gospoda, svojega Boga, da bo Gospodu žal za húdo, s katerim vam je zagrozil. Glejte, v vaših rokah sem; storite z mano, kar je dobro in prav v vaših očeh. Samo eno vedite: če me usmrtite, spravite nedolžno kri nase, na to mesto in na njegove prebivalce! Saj me je Gospod v resnici poslal k vam, da vam na ušesa povem vse te besede.« Tedaj so rekli višji uradniki in vse ljudstvo duhovnikom in prerokom: »Ta človek ne zasluži smrtne kazni, saj nam je govoril v imenu Gospoda, našega Boga.« Vstali so nekateri izmed deželnih starešin in rekli vsemu zbranemu ljudstvu: »Mihej Moréšečan je bil prerok v dnevih Ezekíja, Judovega kralja, in je rekel vsemu Judovemu ljudstvu: ›Tako govori Gospod nad vojskami: Sion bo preoran kakor njiva, Jeruzalem bo kup razvalin, tempeljski grič gozdna višina.‹ Pa ga je Judov kralj Ezekíja in ves Juda za to usmrtil? Mar se ni zbal Gospoda in skušal pomiriti Gospodovo obličje? Potem je bilo Gospodu žal za húdo, s katerim jim je zagrozil. Mi pa naj si nakopljemo na glavo tako veliko hudobijo?« Še en mož je tedaj prerokoval v Gospodovem imenu: Šemajájev sin Urijá iz Kirját Jearíma. Prerokoval je proti temu mestu in proti tej deželi z istimi besedami kakor Jeremija. Kralj Jojakím, vsi njegovi junaki in vsi njegovi višji uradniki so slišali njegove govore. Tedaj ga je kralj skušal usmrtiti. Ko je Urijá to izvedel, se je zbal, pobegnil je in prišel v Egipt. Kralj Jojakím pa je poslal nekatere v Egipt, Ahbórjevega sina Elnatána in druge može z njim. Ti so odvedli Urijája iz Egipta in ga privedli h kralju Jojakímu. Ta ga je z mečem ubil in njegovo truplo vrgel h grobovom preprostega ljudstva. Šafánov sin Ahikám pa je varoval Jeremija, da ga niso dali v roke ljudstva, da bi ga usmrtilo. V začetku vladanja Jošíjevega sina Sedekíja, Judovega kralja, se je Jeremiju zgodila ta beseda od Gospoda, rekoč: Tako mi je rekel Gospod: Napravi si vezi in jarem ter si jih deni na vrat. Potem daj sporočiti edómskemu, moábskemu, amónskemu, tirskemu in sidónskemu kralju po poslancih, ki so prišli v Jeruzalem k Sedekíju, Judovemu kralju, daj jim tole naročilo za njihove gospodarje: Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Tako povejte svojim gospodarjem: Jaz sem naredil zemljo, ljudi in živali na površju zemlje s svojo veliko močjo in z iztegnjenim laktom, in jo dajem, komur se mi zdi prav. Zdaj dajem vse te dežele v roko svojemu služabniku Nebukadnezarju, babilonskemu kralju. Tudi poljske živali mu dajem, da mu bodo služile. Vsi narodi naj bodo podložni njemu, njegovemu sinu in vnuku, dokler ne pride čas tudi za njegovo deželo in ga podjarmijo številni narodi in veliki kralji. Narod pa in kraljestvo, ki ne bo hotelo služiti njemu, babilonskemu kralju Nebukadnezarju, in ne bo nastavilo svojega vratu pod jarem babilonskega kralja, ta narod bom kaznoval z mečem, z lakoto in s kugo, govori Gospod, dokler ga ne pokončam z njegovo roko. Vi torej ne poslušajte svojih prerokov, vedeževalcev, sanjačev, ugibalcev in čarovnikov, ki vam govorijo: Ne boste podložni babilonskemu kralju. Kajti laž vam prerokujejo, da bi vas spravili z vaše zemlje: izgnal vas bom, da izginete. Narod pa, ki bo uklonil vrat pod jarem babilonskega kralja in mu bo podložen, bom mirno pustil na njegovi zemlji, govori Gospod, da jo bo obdeloval in prebival na njej. Judovemu kralju Sedekíju sem govoril vse te besede: Uklonite vratove pod jarem babilonskega kralja in bodite podložni njemu in njegovemu ljudstvu, pa boste živeli. Zakaj bi umirala, ti in tvoje ljudstvo, pod mečem, za lakoto in kugo, kakor je Gospod zagrozil narodu, ki noče biti podložen babilonskemu kralju? Ne poslušajte govorov prerokov, ki vam pravijo: »Ne boste podložni babilonskemu kralju.« Kajti laž vam prerokujejo. Saj jih nisem poslal, govori Gospod, oni v mojem imenu prerokujejo lažnivo, da bi vas izgnal in bi pomrli vi in preroki, ki vam prerokujejo. Potem sem rekel duhovnikom in vsemu temu ljudstvu: Tako govori Gospod: Ne poslušajte besed svojih prerokov, ki vam prerokujejo: »Glejte, posode Gospodove hiše se zdaj kmalu vrnejo iz Babilona!« Kajti laž vam prerokujejo. Ne poslušajte jih. Bodite podložni babilonskemu kralju, pa boste živeli. Zakaj naj bi to mesto postalo razvalina? Če so res preroki in je Gospodova beseda pri njih, naj posredujejo pri Gospodu nad vojskami, da ne pridejo v Babilon posode, ki so še ostale v Gospodovi hiši, v hiši Judovega kralja in v Jeruzalemu. Tako namreč govori Gospod nad vojskami o stebrih, o morju, o stojalih in o drugih posodah, ki so še ostale v tem mestu in jih babilonski kralj Nebukadnezar ni pobral, ko je odpeljal Jojakímovega sina Jojahína, Judovega kralja, iz Jeruzalema v Babilon z vsemi Judovimi in jeruzalemskimi veljaki vred. Tako namreč govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog, o posodah, ki so še ostale v Gospodovi hiši, v hiši Judovega kralja in v Jeruzalemu: V Babilon jih odnesejo in tam ostanejo do dneva, ko se ozrem po njih, govori Gospod, in jih pripeljem in vrnem v ta kraj. Tisto leto, v začetku vladanja Sedekíja, Judovega kralja, v četrtem letu, v petem mesecu, mi je rekel Azúrjev sin Hananjá, prerok iz Gibeóna, v Gospodovi hiši pred duhovniki in vsem ljudstvom: »Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Zlomil bom jarem babilonskega kralja. Čez dve leti vrnem v ta kraj vse posode Gospodove hiše, ki jih je babilonski kralj Nebukadnezar pobral iz tega kraja in jih spravil v Babilon. Tudi Jojakímovega sina Jojahína, Judovega kralja, in vse Judove izgnance, ki so prišli v Babilon, vrnem v ta kraj, govori Gospod, kajti zlomil bom jarem babilonskega kralja.« Prerok Jeremija pa je rekel preroku Hananjáju pred duhovniki in pred vsem ljudstvom, ki je stalo v Gospodovi hiši. Prerok Jeremija je rekel: »Res, tako naj stori Gospod. Gospod naj izpolni tvoje besede, ki si jih prerokoval, da bo vrnil posode Gospodove hiše in vse izgnance iz Babilona v ta kraj. Vendar poslušaj to besedo, ki jo govorim tebi na ušesa in na ušesa vsemu ljudstvu: Preroki, ki so bili pred menoj in pred teboj oddavnaj, so prerokovali številnim deželam in velikim kraljestvom vojsko, nesrečo in kugo. Preroka pa, ki prerokuje mir, je mogoče spoznati, da je res prerok, ki ga je poslal Gospod, šele, ko se uresniči prerokova beseda.« Tedaj je prerok Hananjá vzel preroku Jeremiju jarem z vratu in ga zlomil. Hananjá je rekel pred vsem ljudstvom: »Tako govori Gospod: Takole bom čez dve leti zlomil jarem babilonskega kralja Nebukadnezarja z vratu vseh narodov.« Tedaj je prerok Jeremija odšel svojo pot. Potem ko je prerok Hananjá zlomil jarem z vratu preroka Jeremija, se je zgodila Gospodova beseda Jeremiju, rekoč: »Pojdi in povej Hananjáju: Tako govori Gospod: Leseni jarem si zlomil, a namesto njega bom napravil železen jarem. Tako namreč govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Železen jarem denem na vrat vsem tem narodom, da bodo služili babilonskemu kralju Nebukadnezarju; in služili mu bodo. Tudi poljske živali mu dajem.« Prerok Jeremija je še rekel preroku Hananjáju: »Poslušaj, Hananjá! Gospod te ni poslal. Ti zavajaš to ljudstvo, da zaupa v laž. Zato tako govori Gospod: Glej, pognal te bom s površja zemlje. Umrl boš še letos, ker si oznanjal upor proti Gospodu.« Še tisto leto, v sedmem mesecu, je prerok Hananjá umrl. Tole je besedilo pisma, ki ga je prerok Jeremija poslal iz Jeruzalema preostalim starešinam izgnancev, duhovnikom, prerokom in vsemu ljudstvu, ki ga je Nebukadnezar odpeljal iz Jeruzalema v Babilon. To je bilo potem, ko so iz Jeruzalema odšli kralj Jojahín, kraljica mati, dvorniki, Judovi in jeruzalemski višji uradniki, kovači in ključavničarji. Nesla sta ga Šafánov sin Elasá in Hilkijájev sin Gemarjá, ki ju je Sedekíja, Judov kralj, poslal k babilonskemu kralju Nebukadnezarju v Babilon: Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog, vsem izgnancem, ki sem jih dal odpeljati iz Jeruzalema v Babilon: Zidajte hiše in prebivajte v njih, zasajajte vrtove in uživajte njihov sad. Ženite se in rodite sinove in hčere, oženite sinove in pomožite hčere, da bodo rodile sinove in hčere, da se boste tam množili in ne manjšali. Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h Gospodu; njegova blaginja je namreč vaša blaginja. Kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog: Naj vas ne varajo vaši preroki, ki so med vami, in vaši vedeževalci. Ne poslušajte njihovih sanj, ki jih sanjajo. Saj je laž, kar vam prerokujejo v mojem imenu; nisem jih poslal, govori Gospod. Tako govori Gospod: Šele ko se Babilonu dopolni sedemdeset let, vas obiščem in izpolnim nad vami svojo obljubo, da vas pripeljem nazaj v ta kraj. Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, se vam bom dal najti, govori Gospod. Obrnil bom vašo usodo in vas bom zbral iz vseh narodov in iz vseh krajev, kamor sem vas izgnal, govori Gospod. Pripeljal vas bom nazaj v kraj, od koder sem vas odpeljal v izgnanstvo. Vi pa pravite: » Gospod nam je obudil preroke v Babilonu.« Tako govori Gospod o kralju, ki sedi na Davidovem prestolu, in o vsem ljudstvu, ki še prebiva v tem mestu, o vaših bratih, ki niso odšli z vami v izgnanstvo. Tako govori Gospod nad vojskami: Glejte, nadnje pošljem meč, lakoto in kugo ter jih naredim podobne ovenelim smokvam, ki so tako slabe, da jih ni mogoče jesti. Preganjal jih bom z mečem, z lakoto in s kugo ter jih napravil za grozo vsem kraljestvom na zemlji, za kletev, za opustošenje, za sramoto in za posmeh pri vseh narodih, kamor jih izženem, ker niso poslušali mojih besed, govori Gospod, ko sem pošiljal, nenehno pošiljal k njim svoje služabnike preroke, pa jih niso poslušali, govori Gospod. A vi poslušajte Gospodovo besedo, vi vsi, izgnanci, ki sem vas poslal iz Jeruzalema v Babilon. Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog, o Kolajájevem sinu Ahábu in o Maasejájevem sinu Cidkijáju, ki vam v mojem imenu prerokujeta laž: Glej, dal ju bom v roke babilonskemu kralju Nebukadnezarju, da ju pobije pred vašimi očmi. Vsi Judovi izgnanci, ki so v Babilonu, bodo po njima uporabljali kletev in rekli: » Gospod naj ti stori kakor Cidkijáju in Ahábu, ki ju je babilonski kralj pekel na ognju,« ker sta nizkotno ravnala v Izraelu, prešuštvovala z ženami svojih bližnjih in v mojem imenu govorila lažnive besede, katerih jima nisem ukazal. To vem in sem priča za to, govori Gospod. Šemajáju Nehelaméjcu pa reci: Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Ti si v svojem imenu poslal pisma vsemu ljudstvu v Jeruzalemu, duhovniku Cefanjáju, Maasejájevemu sinu, in vsem duhovnikom s tole vsebino: Gospod te je namesto duhovnika Jojadája postavil za duhovnika, da v Gospodovi hiši paziš na vsakega zmešanca, ki prerokuje, da ga deneš v okove in na sramotilni oder. Zakaj zdaj ne nastopiš proti Jeremiju iz Anatóta, ki vam prerokuje? Saj nam je v Babilon poslal sporočilo: »Še dolgo bo trajalo. Zidajte hiše in prebivajte v njih; zasajajte vrtove in uživajte njihov sad.« Duhovnik Cefanjá je bral to pismo preroku Jeremiju na ušesa. Tedaj se je zgodila Gospodova beseda Jeremiju, rekoč: Pošlji vsem izgnancem tole sporočilo: Tako govori Gospod o Šemajáju Nehelaméjcu: Ker vam Šemajá prerokuje, čeprav ga jaz nisem poslal, in vas zavaja, da zaupate v laž, zato tako govori Gospod: Glej, kaznoval bom Šemajája Nehelaméjca in njegove potomce. Nikogar ne bo imel, ki bi prebival med tem ljudstvom in doživel srečo, ki jo pripravljam svojemu ljudstvu, govori Gospod. Kajti oznanjal je upor proti Gospodu. Beseda, ki se je zgodila Jeremiju od Gospoda, rekoč: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Zapiši si v knjigo vse besede, ki ti jih govorim. Kajti glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko obrnem usodo svojega ljudstva Izraela in Juda, govori Gospod, in pripeljem jih nazaj v deželo, ki sem jo dal njihovim očetom v posest. Tole so besede, ki jih je Gospod govoril o Izraelu in o Judu. Zares, tako govori Gospod: Krik strahu slišimo, trepéta in ne miru. Vprašajte in poglejte, ali moški rodi? Zakaj torej vidim vsakega moža z rokami na ledjih kakor pri porodnici? Zakaj so vsi obrazi prebledeli? Gorje, ker je tako velik tisti dan, da mu ni enakega. Čas stiske je za Jakoba, vendar bo rešen iz nje. Tisti dan se bo zgodilo, govori Gospod nad vojskami, da zlomim jarem z njegovega vratu in raztrgam njegove vezi, da ga ne bodo več zasužnjevali tujci. Služili bodo Gospodu, svojemu Bogu, in Davidu, svojemu kralju, ki jim ga obudim. Ti pa, moj služabnik Jakob, se nikar ne boj, govori Gospod, nikar se ne plaši, Izrael! Kajti glej, rešil te bom iz daljnega kraja, tvoje potomce iz dežele njihovega ujetništva. Jakob se bo vrnil in imel mir, varen bo in nihče ga ne bo strahoval. Saj sem jaz s teboj, govori Gospod, da te rešim. Pokončal bom namreč vse narode, med katere sem te razkropil. Tebe pa ne bom pokončal, pokoril te bom, kakor je prav, čisto brez kazni te ne bom pustil. Zares, tako govori Gospod: Neozdravljiv je tvoj zlom, strašen tvoj udarec. Nihče se ne zavzema za tvojo pravico, ni zdravila za tvojo bolečino, ni zacelitve zate. Vsi tvoji ljubimci so te pozabili, ne menijo se zate. Kakor udarja sovražnik, sem te udaril in te kruto pokoril zaradi tvoje velike krivde, ker so silni tvoji grehi. Kaj vpiješ zaradi svojega zloma, zaradi svoje brezdanje bolečine? Zaradi tvoje velike krivde, ker so silni tvoji grehi, sem ti to storil. Zato bodo požrti vsi, ki so te žrli, in vsi tvoji nasprotniki pojdejo v ujetništvo. Ti, ki te plenijo, sami postanejo plen, vse, ki te ropajo, izročim v rop. Kajti poskrbim, da boš okreval, in te ozdravim ran, govori Gospod, ker te imenujejo zavrženca: »To je Sion, za katerega se nihče ne zmeni.« Tako govori Gospod: Glej, obrnil bom usodo Jakobovih šotorov, se usmilil njegovih prebivališč. Mesto bo pozidano na svojem griču in grad bo stal na nekdanjem mestu. Hvalnice se bodo razlegale od tam in glas veselih ljudi. Pomnožil jih bom, ne bo jih manj; proslavil jih bom, ne bodo neznatni. Njegovi otroci bodo, kakor so bili nekdaj, njegova skupnost bo trdna pred mano, kaznoval bom vse njihove zatiralce. Njegov knez bo vstal iz njega, njegov vladar bo prišel iz njegove srede. Jaz ga bom pritegnil in se mi bo približal, kajti kdo bi se mi drznil sam približati? govori Gospod. Vi boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog. Glej, Gospodov vihar! Srd je izbruhnil, vrtinčast vihar; razbesnel se bo nad glavo krivičnih. Gospodova srdita jeza se ne odvrne, dokler ne uresniči in ne izpolni načrtov njegovega srca. Poznejše dni boste to razumeli. Tisti čas, govori Gospod, bom Bog vsem Izraelovim rodbinam in oni bodo moje ljudstvo. Tako govori Gospod: Milost je našlo v puščavi ljudstvo, ki je ubežalo meču; Izrael gre v svoj počitek. Iz daljave se mi je prikazal Gospod: Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto. Spet te bom pozidal in boš pozidana, devica Izraelova! Spet se boš krasila s svojimi bobniči in nastopala v rajalnem plesu. Spet boš zasajala vinograde po samarijskih gričih; zasajalci bodo zasajali in prvi uživali sad. Da, pride dan, ko bodo čuvaji klicali na Efrájimskem pogorju: »Vstanite, pojdimo na Sion h Gospodu, našemu Bogu.« Kajti tako govori Gospod: Vriskajte od veselja Jakobu, vzklikajte poglavarju narodov! Oznanjajte, hvalite in govorite: » Gospod, reši svoje ljudstvo, Izraelov ostanek!« Glejte, pripeljem jih iz severne dežele in jih zberem od koncev zemlje. Med njimi tudi slepe in hrome, noseče in porodnice hkrati, velik zbor se jih vrne sèm. Z jokom bodo prišli, s tolažbami jih pospremim nazaj; k potokom vodá jih popeljem, po ravni poti, kjer se ne spotaknejo. Jaz sem namreč Izraelov oče in Efrájim je moj prvorojenec. Poslušajte, narodi, Gospodovo besedo, oznanjajte jo po daljnih otokih! Govorite: »On, ki je Izraela razkropil, ga bo znova zbral, varoval ga bo kakor pastir svojo čredo.« Kajti Gospod je rešil Jakoba, ga odkupil iz rok močnejšega od njega. Prišli bodo in vriskali na Sionski višini, žareli od veselja spričo Gospodove dobrote: spričo žita, novega vina in svežega olja, spričo mlade drobnice in goveda. Njihovo življenje je kakor obilno namakan vrt, onemoglost se jih ne loti več. Tedaj se razveseli dekle pri plesu in mladeniči in starci obenem. Njihovo žalovanje spremenim v veselje, po stiski jih potolažim in razveselim. Duše duhovnikov obilno pogostim in moje ljudstvo se nasiti z mojo dobroto, govori Gospod. Tako govori Gospod: Glas žalovanja se sliši v Rami, bridko jokanje. Rahela objokuje svoje otroke, ne dá se potolažiti zaradi otrok, ker jih ni več. Tako govori Gospod: Prepreči svojemu glasu jok, solze svojim očem, kajti dobila je plačilo za svoje delo, govori Gospod: vrnejo se iz sovražnikove dežele. Je upanje za tvojo prihodnost, govori Gospod: otroci se vrnejo na svojo zemljo. Dobro slišim, da Efrájim toži: »Pokoril si me in moral sem se pokoriti kakor neukročeno tele. Obrni me nazaj, da se spreobrnem, saj si ti Gospod, moj Bog. Da, potem ko sem se obrnil proč, sem se skesal, potem ko sem bil poučen, sem se tolkel po kolku: Sram me je bilo in tudi zardel sem, ker sem prenašal sramoto svoje mladosti.« Ali je Efrájim moj dragi sin ali otrok ljubljenček? Kadar koli mu zagrozim, se še in še spomnim nanj. Zato moje srce bije zanj, zagotovo se ga usmilim, govori Gospod. Postavi si kažipote, naredi si znamenja, pazi na cesto, na pot, po kateri si hodila. Vrni se, devica Izraelova, vrni se v svoja mesta. Doklej se boš obotavljala, hči odpadnica? Kajti Gospod je ustvaril nekaj novega v deželi: žena obdaja moža! Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Še bodo v Judovi deželi in v njenih mestih govorili tole besedo, ko obrnem njihovo usodo: » Gospod naj te blagoslovi, pašnik pravičnosti, sveta gora.« Tam bodo skupaj prebivali Juda in vsa njegova mesta, kmetovalci in kateri se pomikajo s čredo. Kajti nasitil bom izčrpanega in okrepil vsakega, ki omedleva. Nato sem se prebudil in pogledal; spanje mi je dobro délo. Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko Izraelovo in Judovo hišo obdarim s človeškim potomstvom in z živalskim potomstvom. Kakor sem bedel nad njimi, da bi jih izruval in zrušil, razdejal, ugonobil in onesrečil, tako bom bedel nad njimi, da jih pozidam in zasadim, govori Gospod. Tiste dni ne bodo več govorili: »Očetje so jedli kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti.« Temveč vsak bo umrl zaradi svoje krivde; zobje vsakega, ki bo jedel kislo grozdje, bodo skominasti. Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko bom z Izraelovo hišo in Judovo hišo sklenil novo zavezo. Ne zaveze, kakršno sem sklenil z njihovimi očeti tistega dne, ko sem jih prijel za roko, da bi jih izpeljal iz egiptovske dežele; to zavezo z menoj so prelomili, čeprav sem bil njihov gospodar, govori Gospod. To je namreč zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo po tistih dneh, govori Gospod: Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Ne bodo več učili vsak svojega rojaka, vsak svojega brata in rekli: »Spoznajte Gospoda!«, ker me bodo poznali vsi, od najmanjšega do največjega med njimi, govori Gospod. Kajti njihovo krivdo bom odpustil in njihovega greha se ne bom več spominjal. Tako govori Gospod, ki daje sonce za svetlobo podnevi, stalnost lune in zvezd za luč ponoči, ki razburka morje, da vzkipe njegovi valovi, Gospod nad vojskami mu je ime: Samo če ti zakoni odpovedo pred mano, govori Gospod, tudi Izraelovo potomstvo preneha biti narod pred mano vse dni. Tako govori Gospod: Če more kdo izmeriti nebo zgoraj in raziskati temelje zemlje spodaj, potem bom tudi jaz zavrgel vse Izraelovo potomstvo zaradi vsega, kar so storili, govori Gospod. Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko bo spet pozidano mesto za Gospoda od stolpa Hananéla do Vogalnih vrat. In merilna vrvica bo tekla še dalje naravnost čez hrib Garéb in bo zavila v Goo. In vsa dolina trupel in pepela in vse polje do potoka Cedrona in do vogala Konjskih vrat na vzhodu bosta sveta Gospodu. Nikdar več se ne bo podrlo ne razdejalo. Beseda, ki se je zgodila Jeremiju od Gospoda v desetem letu Sedekíja, Judovega kralja, to je osemnajsto leto Nebukadnezarja. Takrat je vojska babilonskega kralja oblegala Jeruzalem in prerok Jeremija je bil zaprt v stražnem dvoru, ki je bil v hiši Judovega kralja. Judov kralj Sedekíja ga je tja zaprl in rekel: »Zakaj si prerokoval: Tako govori Gospod: ›Glej, to mesto dam v roke babilonskemu kralju, da ga zavzame; in Sedekíja, Judov kralj, ne bo ubežal roki Kaldejcev, temveč bo gotovo predan v roke babilonskemu kralju in moral bo z njim govoriti iz ust do ust ter mu gledati iz oči v oči; Sedekíja bo odpeljal v Babilon, tam bo ostal, dokler ga ne obiščem, govori Gospod; če se boste bojevali proti Kaldejcem, ne boste imeli uspeha.‹« Jeremija je rekel: Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: »Glej, Hanamél, sin tvojega strica Šalúma, bo prišel k tebi in rekel: ›Kupi si mojo njivo v Anatótu; imaš namreč odkupno pravico.‹« Tedaj je prišel Hanamél, moj bratranec – po Gospodovi besedi – k meni v stražni dvor in mi rekel: »Kupi, prosim, mojo njivo v Anatótu v Benjaminovi deželi, saj imaš dedno in odkupno pravico; kupi si jo torej.« Tedaj sem spoznal, da je bila to Gospodova beseda. Kupil sem njivo od Hanaméla, svojega bratranca, v Anatótu in sem mu plačal v srebru, sedemnajst šeklov srebra. Napisal sem kupno pismo, ga zapečatil, dobil priče in odtehtal srebro na tehtnici. Nato sem vzel zapečateno kupno pismo, napisano po vseh predpisih, in odprt prepis. Kupno pismo sem izročil Nerijájevemu sinu Baruhu, Mahsejájevemu vnuku, vpričo Hanaméla, svojega bratranca, pred pričami, ki so podpisale kupno pismo, in pred vsemi Judovci, ki so se zadrževali v stražnem dvoru. Vpričo njih sem Baruhu ukazal in rekel: Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: »Vzemi ti listini, to zapečateno kupno pismo in to odprto pismo, ter ju deni v lončeno posodo, da se dolgo ohranita. Tako namreč govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Še se bodo v tej deželi kupovale hiše, njive in vinogradi.« Ko sem izročil kupno pismo Nerijájevemu sinu Baruhu, sem molil h Gospodu in rekel: »Oh, Gospod Bog! Glej, ti si s svojo veliko močjo in z iztegnjenim laktom naredil nebo in zemljo, tebi ni pretežka nobena stvar. Tisočem izkazuješ dobroto, krivdo očetov pa plačuješ v naročje njihovih otrok za njimi, veliki, mogočni Bog, čigar ime je Gospod nad vojskami, velik v nasvetu, bogat v dejanju. Tvoje oči bedijo nad potmi vseh ljudi, da daš vsakemu po njegovih potih in po sadu njegovih dejanj. Delal si znamenja in čudeže v egiptovski deželi in do tega dne v Izraelu in med ljudmi; pridobil si si ime, kakršno je ta dan. Izpeljal si svoje ljudstvo Izraela iz egiptovske dežele z znamenji in s čudeži, z močno roko in z iztegnjenim laktom, in v velikem strahu. Dal si jim to deželo, kakor si jo s prisego obljubil njihovim očetom, da jim jo daš, deželo, v kateri se cedita mleko in med. Prišli so in si jo prisvojili, vendar niso poslušali tvojega glasu in se niso ravnali po tvoji postavi; nič tega, kar si jim zapovedal storiti, niso storili. Zato si priklical nanje vso to nesrečo. Glej, okopi že grozijo, da bo mesto zavzeto; po meču, lakoti in kugi bo mesto izročeno Kaldejcem, ki se bojujejo proti njemu. Kar si rekel, se uresničuje; glej, sam vidiš. Ti pa, Gospod Bog, si mi rekel: ›Kupi si njivo za denar in najemi priče!‹ ko je vendar mesto dano v roke Kaldejcem.« Zgodila se je Gospodova beseda Jeremiju, rekoč: Glej, jaz sem Gospod, Bog vsega mesa. Ali je kaj pretežko zame? Zato tako govori Gospod: Glej, to mesto dam v roke Kaldejcem in v roko Nebukadnezarju, babilonskemu kralju, da ga zavzame. Kaldejci, ki se bojujejo za to mesto, bodo prišli in mesto zažgali z ognjem. Požgali bodo hiše, ki so na njihovih strehah zažigali kadilo Báalu in izlivali drugim bogovom pitne daritve, da bi me jezili. Kajti Izraelovi in Judovi sinovi so od svoje mladosti delali le to, kar je hudo v mojih očeh; Izraelovi sinovi so me le jezili z delom svojih rok, govori Gospod. Zares, v jezo in srd mi je bilo to mesto od dne, ko so ga sezidali, do tega dne. Zato ga moram odpraviti izpred svojega obličja zaradi vse hudobije Izraelovih in Judovih sinov, ki so to počenjali, da bi me jezili, oni, njihovi kralji, knezi, duhovniki in preroki, Judovi možje in jeruzalemski prebivalci. Kazali so mi hrbet, ne obraza, in čeprav sem jih poučeval, nenehno poučeval, niso poslušali, da bi sprejeli opomin. Postavili so svoje gnusobe v hišo, na katero je priklicano moje ime, da bi jo oskrunili. Sezidali so višine Báalu v Ge Ben Hinómu in darovali Molohu svoje sinove in hčere, česar jim nisem zapovedal in mi še na misel ni prišlo, da bi počenjali to gnusobo in zapeljevali Juda v greh. A zdaj tako govori Gospod, Izraelov Bog, o tem mestu, o katerem pravite, da je dano v roke babilonskemu kralju po meču, lakoti in kugi: Glej, zberem jih iz vseh dežel, kamor sem jih izgnal v svoji jezi in srdu in velikem gnevu, in jih pripeljem nazaj v ta kraj ter poskrbim, da bodo varno prebivali. Moje ljudstvo bodo in jaz bom njihov Bog. Dal jim bom eno srce in eno pot, da se me bodo vselej bali, v srečo sebi in svojim otrokom za seboj. Sklenil bom z njimi večno zavezo; nikdar se ne obrnem od njih, da bi jim ne delal dobro; v srce jim bom dal svoj strah, da se ne odvrnejo od mene. Veselil se jih bom in jim izkazoval dobroto; zasadil jih bom trdno v to deželo, z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo. Kajti tako govori Gospod: Kakor sem pripeljal nad to ljudstvo vso to veliko nesrečo, tako pripeljem nadnje tudi vse dobro, kar sem jim obljubil. Spet bodo kupovali njive v tej deželi, o kateri pravite: »Pustinja je, brez ljudi in živine, dana Kaldejcem v roke.« Njive bodo spet kupovali za denar, pisali o tem listine, jih pečatili in privzemali priče v Benjaminovi deželi, v jeruzalemski okolici, v Judovih mestih, v gorskih mestih, v mestih v Šéfeli in v mestih v Negebu. Kajti jaz obrnem njihovo usodo, govori Gospod. Ko je bil Jeremija še priprt v stražnem dvoru, se mu je drugič zgodila Gospodova beseda, rekoč: Tako govori Gospod, ki je naredil zemljo, Gospod, ki jo je oblikoval in ji dal trdnost – Gospod je njegovo ime: Kliči me in ti bom odgovoril; povedal ti bom velike in nedoumljive reči, ki jih nisi poznal. Kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog, o hišah tega mesta in o hišah Judovih kraljev, ki so jih podrli za obrambo proti okopom in pred mečem, da bi se spoprijeli s Kaldejci in jih napolnili s trupli ljudi, ki sem jih udaril v svoji jezi in srdu, ker sem pred tem mestom zakril svoje obličje zaradi vse njihove hudobije. – Glej, pospešim mu okrevanje in ozdravljenje, ozdravim jih in jim odkrijem obilje miru in varnosti. Obrnil bom Judovo in Izraelovo usodo in jih pozidal kakor prej. Očistil jih bom vse njihove krivde, s katero so grešili proti meni, in jim odpustil vse njihove krivde, ki so jih zagrešili proti meni in s katerimi so se mi upirali. Jeruzalem mi bo v veselje, v slavo in ponos pri vseh narodih na zemlji, ki bodo slišali o vsem, kar jim dobrega naklonim. Ostrmeli bodo in zadrhteli spričo vsega dobrega in vsega miru, ki mu ga naklonim. Tako govori Gospod: Na tem kraju, o katerem pravite: »Puščava je, brez ljudi in brez živine,« v Judovih mestih in po jeruzalemskih cestah, ki so zdaj opustošene, brez ljudi, brez prebivalcev in brez živine, se bo spet slišal glas vriskanja in glas veselja, glas ženina in glas neveste, glas tistih, ki prinašajo zahvalne daritve v Gospodovo hišo in pojejo: Hvalite Gospoda nad vojskami, ker je dober Gospod, ker na veke traja njegova dobrota. Kajti obrnil bom usodo dežele in bo kakor nekdaj, govori Gospod. Tako govori Gospod nad vojskami: V tem kraju, ki je opustošen, brez ljudi in brez živine, in v vseh njegovih mestih bo spet pašnik, na katerem bodo pastirji čredi dajali počitek. V gorskih mestih, v mestih v Šéfeli, v mestih v Negebu, v Benjaminovi deželi, v jeruzalemski okolici in v Judovih mestih bodo spet hodile črede pod vodstvom tistega, ki jih prešteva, govori Gospod. Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Izraelovi in Judovi hiši. Tiste dni in tisti čas storim, da požene Davidu mladika pravičnosti; delala bo prav in pravično v deželi. Tiste dni bo Juda rešen in Jeruzalem bo prebival na varnem. Takole pa jo bodo imenovali: » Gospod, naša pravičnost.« Kajti tako govori Gospod: Ne bo odstranjen nobeden izmed Davidovih mož, ki bodo sedeli na prestolu Izraelove hiše. Tudi izmed levitskih duhovnikov ne bo nobeden odstranjen izpred mojega obličja, da ne bi daroval žgalne daritve, zažigal jedilne daritve in vse dni opravljal klavne daritve. Zgodila se je Gospodova beseda Jeremiju, rekoč: Tako govori Gospod: Če morete razveljaviti mojo zavezo z dnevom in mojo zavezo z nočjo, tako da ne bo več dneva in noči ob njunem času, tedaj se more razveljaviti tudi moja zaveza z mojim služabnikom Davidom, tako da ne bi več imel sina, ki bi kraljeval na njegovem prestolu, in moja zaveza z leviti in duhovniki, ki mi služijo. Kakor ni mogoče prešteti nebesne vojske in ne izmeriti morskega peska, tako bom pomnožil potomstvo svojega služabnika Davida in levite, ki mi služijo. Zgodila se je Gospodova beseda Jeremiju, rekoč: Mar nisi opazil, kaj govorijo ti ljudje: » Gospod je zavrgel dve rodbini, ki ju je izvolil?« Tako zaničujejo moje ljudstvo, da ni več narod v njihovih očeh. Tako govori Gospod: Če nisem sklenil zaveze z dnevom in nočjo in nisem postavil zakonov neba in zemlje, potem bom zavrgel potomce Jakoba in svojega služabnika Davida, da izmed njegovih potomcev ne bom več jemal vladarjev nad potomci Abrahama, Izaka in Jakoba. Kajti obrnil bom njihovo usodo in se jih usmilil. Beseda, ki se je zgodila Jeremiju od Gospoda, ko so se babilonski kralj Nebukadnezar, vsa njegova vojska in vsa kraljestva na zemlji, ki so bila pod njegovo oblastjo, in vsa ljudstva vojskovali proti Jeruzalemu in proti vsem njegovim mestom. Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Pojdi, govôri Judovemu kralju Sedekíju in mu reci: Tako govori Gospod: Glej, to mesto dajem v roke babilonskemu kralju, da ga požge z ognjem. Ti ne ubežiš njegovi roki, zagotovo boš ujet in mu dan v roke. Iz oči v oči boš gledal babilonskega kralja in njegova usta bodo govorila tvojim ustom; potem pojdeš v Babilon. Vendar poslušaj Gospodovo besedo, Sedekíja, Judov kralj! Tako govori Gospod o tebi: Ne boš umrl pod mečem. V miru boš umrl. In kakor so zažigali dišave za tvoje očete, prejšnje kralje, ki so bili pred teboj, tako jih bodo zažgali tudi zate in te objokovali: »Ojoj, gospod!« Sam sem govoril besedo, govori Gospod. Prerok Jeremija je govoril vse te besede Judovemu kralju Sedekíju v Jeruzalemu, ko se je vojska babilonskega kralja bojevala proti Jeruzalemu in proti vsem Judovim mestom, ki so še ostala, proti Lahíšu in Azéki; to sta bili namreč edini utrjeni mesti, ki sta se med Judovimi mesti še držali. Beseda, ki se je zgodila Jeremiju od Gospoda, potem ko je kralj Sedekíja sklenil zavezo z vsem ljudstvom v Jeruzalemu, da jim razglasi osvoboditev: vsak naj osvobodi svojega sužnja in svojo sužnjo, Hebrejca in Hebrejko; nihče naj nima v sužnosti Juda, svojega brata. Ubogali so vsi knezi in vse ljudstvo, ki so se zavezali, da vsak osvobodi svojega sužnja in svojo sužnjo in jih nima več v sužnosti. Ubogali so in jih odpustili. Pozneje pa so se premislili, vzeli sužnje, moške in ženske, ki so jih osvobodili, spet nazaj in jih prisilili v sužnost. Tedaj se je Jeremiju zgodila Gospodova beseda, rekoč: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Jaz sem sklenil zavezo z vašimi očeti, ko sem jih izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti, in jim naročil: »Po sedmih letih odpustite vsak svojega brata Hebrejca, ki ti je bil prodan; potem ko ti je služil šest let, ga odpusti prostega!« A vaši očetje me niso poslušali ne nastavili ušesa. Vi ste se zdaj spreobrnili, storili ste, kar je prav v mojih očeh: razglasili ste osvoboditev vsak svojega bližnjega in sklenili dogovor pred menoj v hiši, na katero je priklicano moje ime. A premislili ste se in oskrunili moje ime, ko ste vzeli nazaj vsak svojega sužnja in svojo sužnjo, ki ste jih na njihovo veselje osvobodili, in jih prisilili, da so vam spet sužnji in sužnje. Zato tako govori Gospod: Niste me ubogali, da bi razglasili osvoboditev vsak za svojega brata in za svojega bližnjega. Glejte, zato vam jaz razglašam osvoboditev za meč, za kugo in za lakoto, govori Gospod; naredil vas bom za grozo vsem kraljestvom na zemlji. Z možmi, ki so prelomili mojo zavezo in se niso držali določb zaveze, ki so jo sklenili pred menoj, bom storil kakor s teletom, ki so ga razsekali na dvoje in šli med njegovima polovicama. Judove in jeruzalemske višje uradnike, dvornike, duhovnike in vse ljudstvo dežele, ki so šli med polovicama teleta, bom dal v roke njihovih sovražnikov in v roke tistih, ki jim strežejo po življenju. Njihova trupla bodo žrle ptice neba in zveri zemlje. Tudi Judovega kralja Sedekíja in njegove kneze bom dal v roke njihovih sovražnikov, v roke tistih, ki jim strežejo po življenju, in v roke vojske babilonskega kralja, ki je zdaj odšla od vas. Glejte, ukazal bom, govori Gospod, in jih pripeljal nazaj nad to mesto, da se bodo bojevali proti njemu, ga zavzeli in požgali z ognjem. Judova mesta bom spremenil v puščavo, kjer ne bo nihče prebival. Beseda, ki se je zgodila Jeremiju od Gospoda v dnevih Jošíjevega sina Jojakíma, Judovega kralja: Pojdi k družini Rehábovcev, govôri z njimi in jih pripelji v Gospodovo hišo, v eno od sob, in jim daj piti vina. Vzel sem Jaazanjája, Jirmejájevega sina in Habacinjájevega vnuka, njegove brate, vse njegove sinove in vso družino Rehábovcev. Peljal sem jih v Gospodovo hišo, v sobo sinov Hanána, Jigdaljájevega sina, Božjega moža, ki je poleg sobe višjih uradnikov nad sobo Šalúmovega sina Maasejája, čuvaja na pragu. Postavil sem pred družino Rehábovcev polne vrče vina in kozarce in jim rekel: »Pijte vino.« Pa so rekli: »Ne pijemo vina; kajti naš praded Jonadáb, Rehábov sin, nam je zapovedal: ›Ne pijte vina, ne vi ne vaši sinovi na veke. Ne zidajte hiše in ne sejte semena, ne zasajajte vinograda in ga ne imejte, temveč vse svoje dni prebivajte v šotorih, da boste dolgo živeli na zemlji, na kateri ste le gostje.‹ Pokorni smo glasu Jonadába, Rehábovega sina, svojega pradeda, v vsem, kar nam je zapovedal, da vse svoje dni ne pijemo vina, ne mi ne naše žene ne naši sinovi in hčere, da ne zidamo hiš, da bi v njih prebivali, in da nimamo vinogradov, njiv in setve. Prebivamo v šotorih in pokorno delamo vse, kar nam je zapovedal naš praded Jonadáb. Ko pa je babilonski kralj Nebukadnezar prodiral v deželo, smo rekli: ›Pridite, pojdimo pred vojsko Kaldejcev in Arámcev v Jeruzalem.‹ Tako zdaj živimo v Jeruzalemu.« Tedaj se je zgodila Gospodova beseda Jeremiju, rekoč: Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Pojdi, povej Judovim možem in jeruzalemskim prebivalcem: Ali ne boste sprejeli opomina in poslušali moje besede? govori Gospod. Zapoved Rehábovega sina Jonadába, ki je svojim sinovom prepovedal piti vino, se izpolnjuje. Vse do tega dne ne pijejo vina, kajti pokorni so zapovedi svojega pradeda. Jaz pa sem vam nenehno govoril, a mi niste bili pokorni. Pošiljal, nenehno pošiljal sem vam vse svoje služabnike preroke in govoril: Odvrnite se vendar vsak s svoje hudobne poti, poboljšajte svoja hudobna dejanja in ne hodite za drugimi bogovi, da bi jim služili. Tako boste ostali na zemlji, ki sem jo dal vam in vašim očetom. A niste nastavili ušesa in me niste ubogali. Da, sinovi Rehábovega sina Jonadába so se držali zapovedi svojega pradeda, ki jim jo je dal; to ljudstvo pa me ne uboga. Zato tako govori Gospod, Bog nad vojskami, Izraelov Bog: Glejte, nad Juda in nad vse jeruzalemske prebivalce spravim vso nesrečo, s katero sem jim zagrozil, ker sem jim govoril, pa me niso poslušali; ker sem jih klical, pa niso odgovorili. Hiši Rehábovcev pa je Jeremija rekel: »Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Ker ste bili pokorni zapovedi Jonadába, svojega pradeda, in ste se držali vseh njegovih zapovedi in delali vse, kakor vam je zapovedal, zato tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Rehábovemu sinu Jonadábu naj vse dni ne zmanjka potomca, ki bi ne stal pred menoj.« V četrtem letu Jošíjevega sina Jojakíma, Judovega kralja, se je zgodila Jeremiju ta beseda od Gospoda, rekoč: Vzemi si zvitek knjige in zapiši vanj vse besede, ki sem ti jih govoril o Izraelu in o Judu in o vseh narodih od dneva, ko sem te ogovoril, od Jošíjevih dni do tega dne. Morda bo Judova hiša prisluhnila vsej nesreči, ki jim jo nameravam storiti, in se bodo vrnili vsak s svoje hudobne poti, da jim bom mogel odpustiti krivdo in greh. Tedaj je Jeremija poklical Nerijájevega sina Baruha. Baruh je po Jeremijevem nareku zapisal v zvitek knjige vse Gospodove besede, ki mu jih je govoril. Nato je Jeremija Baruhu ukazal: »Mene ovirajo, ne morem iti v Gospodovo hišo. Zato pojdi ti in na postni dan beri iz zvitka, ki si ga napisal po mojem nareku, Gospodove besede, na ušesa ljudstva v Gospodovi hiši. Beri, da bodo slišali tudi vsi Judovci, ki so prišli iz svojih mest. Njihova prošnja morda pride pred Gospoda in se vrnejo vsak s svoje hudobne poti. Velika je namreč jeza in togota, s katero je Gospod govoril proti temu ljudstvu.« Nerijájev sin Baruh je storil vse, kar mu je prerok Jeremija ukazal, in bral iz knjige Gospodove besede v Gospodovi hiši. V petem letu Jošíjevega sina Jojakíma, Judovega kralja, v devetem mesecu, so razglasili post pred Gospodom za vse ljudstvo v Jeruzalemu in za vse ljudstvo, ki je prišlo iz Judovih mest v Jeruzalem. Baruh je bral iz knjige Jeremijeve besede v Gospodovi hiši v dvorani Šafánovega sina Gemarjája, pisarja, v gornjem dvoru pri vhodu Novih vrat Gospodove hiše, na ušesa vsega ljudstva. Miha, Gemarjájev sin in Šafánov vnuk, je slišal vse Gospodove besede iz knjige. Šel je v kraljevo hišo v pisarjevo sobo. Tam so bili ravno vsi višji uradniki na seji: pisar Elišamá, Šemajájev sin Delajá, Ahbórjev sin Elnatán, Šafánov sin Gemarjá, Hananjájev sin Cidkijá in vsi drugi višji uradniki. Miha jim je povedal vse besede, ki jih je slišal, ko je Baruh bral iz knjige na ušesa ljudstva. Tedaj so vsi višji uradniki poslali k Baruhu Jehudíja, Netanjájevega sina, Šelemjájevega vnuka, Kušíjevega pravnuka, s pozivom: »Zvitek, iz katerega si bral na ušesa ljudstva, vzemi s seboj in pridi!« Nerijájev sin Baruh je vzel zvitek s seboj in prišel k njim. Rekli so mu: »Sédi in nam ga beri na ušesa.« In Baruh jim je bral na ušesa. Ko so slišali vse besede, so se prestrašeni spogledali in rekli Baruhu: »Vse te besede moramo sporočiti kralju.« Baruha pa so vprašali in rekli: »Povej nam vendar, kako si mogel zapisati vse te besede iz njegovih ust?« Baruh jim je rekel: »Narekoval mi je vse te besede in jaz sem jih s črnilom napisal v knjigo.« Nato so višji uradniki rekli Baruhu: »Pojdi, skrij se, ti in Jeremija; nihče naj ne ve, kje sta.« Potem so šli h kralju na dvor. Zvitek so shranili v sobi pisarja Elišamája in sporočili kralju na ušesa vso zadevo. Kralj je poslal Jehudíja, naj gre po zvitek. Ta ga je vzel iz sobe pisarja Elišamája; potem ga je Jehudí bral na ušesa kralja in na ušesa vseh višjih uradnikov, ki so stali ob kralju. Kralj je takrat stanoval v jesenski palači – bilo je v devetem mesecu – in ogenj je gorel pred njim. Brž ko je Jehudí prebral tri do štiri stolpce, jih je kralj s pisarskim nožem odrezal in jih vrgel v ogenj na žerjavici; vse dotlej, dokler ni ves zvitek zgorel v ognju na žerjavici. Ne kralj ne njegovi služabniki se niso zbali in pretrgali oblačil, ko so slišali vse te besede. Elnatán, Delajá in Gemarjá so sicer rotili kralja, naj ne sežiga zvitka, pa jih ni maral poslušati. Kralj je ukazal kraljevemu sinu Jerahmeélu, Azriélovemu sinu Serajáju in Abdeélovemu sinu Šelemjáju, naj primejo pisarja Baruha in preroka Jeremija. A Gospod ju je skril. Potem ko je kralj sežgal zvitek z besedilom, ki ga je zapisal Baruh po Jeremijevem nareku, se je zgodila Gospodova beseda Jeremiju, rekoč: Vzemi drug zvitek in zapiši vanj vse poprejšnje besede, ki so bile v prvem zvitku, katerega je Judov kralj Jojakím sežgal. O Judovem kralju Jojakímu pa reci: Tako govori Gospod: Ti si sežgal ta zvitek, češ: Zakaj si zapisal v njem: Gotovo pride babilonski kralj in uniči to deželo ter iztrebi ljudi in živino? Zato tako govori Gospod o Judovem kralju Jojakímu: Ne bo imel nikogar, ki bi sedèl na Davidovem prestolu; in njegovo truplo bo prepuščeno dnevni vročini in nočnemu mrazu. Kaznoval bom na njem, na njegovem potomstvu in na njegovih služabnikih njihovo krivdo in spravil nadnje, nad jeruzalemske prebivalce in nad Judovce vso nesrečo, s katero sem jim zagrozil, a niso hoteli poslušati. Jeremija je torej vzel drug zvitek in ga dal pisarju Baruhu, Nerijájevemu sinu; ta je vanj zapisal po Jeremijevem nareku vse besede knjige, ki jo je Judov kralj Jojakím sežgal. Tem je bilo dodanih še veliko podobnih besed. Jošíjev sin Sedekíja je postal kralj namesto Jojakímovega sina Jojahína. Za kralja v Judovi deželi ga je postavil babilonski kralj Nebukadnezar. Vendar ne on ne njegovi služabniki ne ljudstvo dežele niso poslušali besed, ki jih je Gospod govoril po preroku Jeremiju. Kralj Sedekíja je poslal Šelemjájevega sina Juhála in duhovnika Cefanjája, Maasejájevega sina, k preroku Jeremiju s pozivom: »Moli za nas h Gospodu, našemu Bogu!« Jeremija je takrat še vstopal in izstopal sredi ljudstva, niso ga še vrgli v ječo. Tedaj je faraonova vojska krenila iz Egipta. Ko so Kaldejci, ki so oblegali Jeruzalem, slišali novico o tem, so se umaknili izpred Jeruzalema. Tačàs se je zgodila Gospodova beseda Jeremiju, rekoč: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Judovemu kralju, ki vas je poslal k meni, da bi me vprašal, povejte tako: Glej, faraonova vojska, ki vam je šla na pomoč, se bo vrnila v svojo deželo Egipt. Kaldejci pa bodo spet prišli, se bojevali proti temu mestu, ga zavzeli in požgali z ognjem. Tako govori Gospod: Ne varajte se z mislijo: »Kaldejci bodo gotovo šli od nas,« ker ne bodo šli. Tudi ko bi vso vojsko, ki se bojuje proti vam, pobili, da bi ostalo od njih le nekaj ranjencev v svojih šotorih, bi se ti vzdignili in požgali to mesto. Ko je kaldejska vojska zaradi faraonove vojske odrinila izpred Jeruzalema, se je Jeremija odpravil iz Jeruzalema na pot v Benjaminovo deželo, da bi tam pri svojcih dobil svoj dedni delež. Ko je prišel do Benjaminovih vrat, je stal tam stražnik po imenu Jirijá, Šelemjájev sin in Hananjájev vnuk. Prijel je preroka Jeremija, rekoč: »H Kaldejcem hočeš prebežati.« Jeremija je rekel: »Ni res, nočem prebežati h Kaldejcem.« Jirijá pa ga ni maral poslušati. Prijel je Jeremija in ga odpeljal k višjim uradnikom. Višji uradniki so se razjezili nad Jeremijem, ga dali pretepsti in ga zaprli v hiši pisarja Jonatana, ki so jo naredili za zapor. Tako je Jeremija prišel v obokano ječo. Tam je ostal dolgo časa. Potem je kralj Sedekíja poslal ponj. V svoji hiši ga je na skrivnem vprašal in rekel: »Ali je kakšna beseda od Gospoda?« Jeremija je rekel: »Je« in dostavil: »V roke babilonskega kralja boš izročen.« Jeremija je še rekel kralju Sedekíju: »Kaj sem se pregrešil proti tebi, proti tvojim služabnikom in proti temu ljudstvu, da ste me vrgli v ječo? Kje so vaši preroki, ki so vam prerokovali in rekli: ›Babilonski kralj ne bo prišel nad vas in nad to deželo?‹ In zdaj poslušaj, prosim, moj gospod kralj! Naj moja prošnja pride pred tebe: Ne pošiljaj me nazaj v hišo pisarja Jonatana, da tam ne umrem.« Kralj Sedekíja je ukazal, naj Jeremija zaprejo v stražnem dvoru in dajali so mu hleb kruha iz Pekovske ulice na dan, dokler ni zmanjkalo kruha v mestu. Tako je Jeremija ostal v stražnem dvoru. Matánov sin Šefatjá, Pašhúrjev sin Gedaljá, Šelemjájev sin Juhál in Malkijájev sin Pašhúr so slišali besede, ki jih je Jeremija govoril vsemu ljudstvu: Tako govori Gospod: Kdor ostane v tem mestu, umre pod mečem, za lakoto in kugo; kdor pa pojde ven h Kaldejcem, bo živel; njegovo življenje bo njegov vojni plen in bo živel. Tako govori Gospod: To mesto bo gotovo dano v roke vojski babilonskega kralja: zavzel ga bo. Tedaj so višji uradniki rekli kralju: »Tega človeka je treba usmrtiti, ker slabi roke vojakov, ki so še ostali v tem mestu, in vseh ljudi, ko jim govori take besede. Saj ta človek ne išče blaginje temu ljudstvu, ampak nesrečo.« Kralj Sedekíja je rekel: »Glejte, v vaših rokah je. Kralj vam ne more ničesar odreči.« Vzeli so torej Jeremija in ga vrgli v kapnico kraljevega sina Malkijája, ki je bila v stražnem dvoru. Spustili so ga vanjo po vrveh. V kapnici pa ni bilo vode, temveč blato; tako se je Jeremija pogreznil v blato. Etiopec Ebed Meleh, evnuh v kraljevi hiši, je slišal, da so Jeremija deli v kapnico. Ker se je kralj tedaj mudil pri Benjaminovih bratih, je šel Ebed Meleh iz kraljeve hiše in rekel kralju: »Moj gospod kralj, grdo so ravnali ti možje v vsem, kar so storili s prerokom Jeremijem, ko so ga vrgli v kapnico, da bo tam umrl za lakoto, saj v mestu ni več kruha.« Tedaj je kralj ukazal Etiopcu Ebed Melehu, rekoč: »Vzemi od tod s seboj trideset mož in potegni preroka Jeremija iz kapnice, preden umre.« Ebed Meleh je vzel s seboj može, šel v kraljevo hišo, v prostor pod zakladnico, od koder je vzel ponošena oblačila in stare cunje ter jih po vrveh spustil k Jeremiju v kapnico. Potem je Etiopec Ebed Meleh rekel Jeremiju: »Deni ponošena oblačila in cunje pod pazduho in pod vrvi!« In Jeremija je storil tako. Nato so vlekli Jeremija po vrveh in ga spravili iz kapnice. Jeremija pa je ostal v stražnem dvoru. Kralj Sedekíja je poslal po preroka Jeremija in ga sprejel pri tretjem vhodu, ki vodi v Gospodovo hišo. Rekel je Jeremiju: »Rad bi te nekaj vprašal. Ničesar mi ne prikrivaj!« Jeremija je rekel Sedekíju: »Ali me res ne boš usmrtil, če ti povem? A če ti svetujem, me ne boš poslušal.« Kralj Sedekíja pa mu je na skrivnem prisegel in rekel: »Kakor živi Gospod, ki nam je dal to življenje, te ne bom usmrtil in te ne bom dal v roke tistim možem, ki ti strežejo po življenju.« Tedaj je Jeremija rekel Sedekíju: »Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Če se boš vdal višjim uradnikom babilonskega kralja, boš ostal pri življenju in to mesto ne bo požgano z ognjem. In živel boš ti in tvoja hiša. Če pa se ne vdaš višjim uradnikom babilonskega kralja, bo to mesto dano v roke Kaldejcem in ga bodo požgali z ognjem. Ti pa ne ubežiš njihovim rokam.« Kralj Sedekíja je rekel Jeremiju: »Bojim se Judovcev, ki so prebežali h Kaldejcem, da bi me dali njim v roke in bi se poigravali z menoj.« Jeremija je rekel: »Ne bodo te izročili. Le poslušaj Gospodov glas v tem, kar ti govorim, in ti bo dobro in boš ostal živ. Če pa se ne boš maral vdati, velja tole, kar mi je dal videti Gospod: Glej, vse žene, ki so še ostale v palači Judovega kralja, bodo odpeljane k višjim uradnikom babilonskega kralja in bodo govorile: Tvoji zaupniki so te prevarali in bili spretnejši od tebe; ko so se tvoje noge pogreznile v blato, so se umaknili. Vse tvoje žene in otroke odpeljejo h Kaldejcem. Tudi ti ne ubežiš njihovi roki; roka babilonskega kralja te bo zgrabila in to mesto bo požgano z ognjem.« Tedaj je Sedekíja rekel Jeremiju: »Nihče ne sme izvedeti za ta pogovor, sicer boš moral umreti. Če višji uradniki slišijo, da sem govoril s tabo, in bodo prišli k tebi in ti rekli: ›Sporoči nam vendar, kaj si rekel kralju – nič nam ne prikrivaj, da te ne usmrtimo – in kaj je kralj rekel tebi,‹ tedaj jim reci: ›Milo sem prosil kralja, naj me ne pošilja nazaj v Jonatanovo hišo, da tam ne umrem.‹« Res so prišli vsi višji uradniki k Jeremiju in ga vprašali. Sporočil jim je natanko po vseh tistih besedah, ki mu jih je ukazal kralj. Tedaj so ga pustili pri miru, ker nihče ni poslušal pogovora. In Jeremija je ostal v stražnem dvoru do dne, ko je bil Jeruzalem zavzet. V devetem letu Judovega kralja Sedekíja, v desetem mesecu, je prišel babilonski kralj Nebukadnezar z vso svojo vojsko pred Jeruzalem in ga oblegal. V enajstem letu Sedekíja, v četrtem mesecu, devetega v mesecu, so prebili mestno obzidje. Tedaj so prišli vsi višji uradniki babilonskega kralja in se ustavili pri osrednjih vratih: Nergál Sarécer, Samgár Nebú, Sar Sehím, načelnik dvornikov, Nergál Sarécer, veliki mag, in vsi drugi višji uradniki babilonskega kralja. Ko so jih Judov kralj Sedekíja in vsi vojaki zagledali, so zbežali. Odšli so ponoči iz mesta po poti ob kraljevem vrtu skozi vrata med zidovoma in se napotili proti Arábi. Toda kaldejska vojska jih je zasledovala in dohitela Sedekíja v jerihonskih stepah. Prijeli so ga in pripeljali k babilonskemu kralju Nebukadnezarju v Riblo, v deželi Hamát, da mu je izrekel sodbo. Babilonski kralj je zaklal Sedekíjeve sinove v Ribli pred njegovimi očmi; tudi vse Judove veljake je babilonski kralj zaklal. Sedekíju je iztaknil oči, ga vklenil v dve bronasti verigi in ga odpeljal v Babilon. Kaldejci so požgali kraljevo hišo in hiše ljudstva in podrli jeruzalemsko obzidje. Ostanek ljudstva, kar jih je še preostalo v mestu, prebežnike, ki so prestopili k njemu, in ostanek ljudstva je poveljnik telesne straže Nebuzaradán odpeljal v izgnanstvo v Babilon. Nekaj najrevnejšega ljudstva, ki ni imelo ničesar, je poveljnik telesne straže Nebuzaradán pustil v Judovi deželi in jim dal tisti dan vinograde in njive. Babilonski kralj Nebukadnezar je ukazal poveljniku telesne straže Nebuzaradánu glede Jeremija in rekel: »Pojdi ponj, glej nanj in mu ne stôri nič hudega! Ravnaj z njim, kakor bo govoril s tabo!« Poveljnik telesne straže Nebuzaradán, Nebušazbán, načelnik dvornikov, Nergál Sarécer, veliki mag, in vsi velikaši babilonskega kralja so poslali po Jeremija v stražni dvor in ga izročili Gedaljáju, Ahikámovemu sinu in Šafánovemu vnuku, da ga spusti domov. Tako je ostal med ljudstvom. Ko je bil Jeremija zaprt v stražnem dvoru, se mu je zgodila Gospodova beseda, rekoč: Pojdi in reci Etiopcu Ebed Melehu: Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glej, izpolnil bom svoje besede nad tem mestom v nesrečo, ne v srečo; izpolnile se bodo tisti dan pred tvojimi očmi. Tebe pa bom rešil tisti dan, govori Gospod, da ne boš izročen možem, ki se jih bojiš. Gotovo te bom rešil, ne boš padel pod mečem. Tvoje življenje bo tvoj vojni plen, ker si zaupal vame, govori Gospod. Beseda, ki se je zgodila Jeremiju od Gospoda, potem ko ga je poveljnik telesne straže Nebuzaradán odpustil iz Rame. Preden ga je osvobodil, je bil Jeremija vklenjen v verige sredi vseh izgnancev iz Jeruzalema in Juda, ki so jih vodili v izgnanstvo v Babilon. Poveljnik telesne straže je vzel Jeremija in mu rekel: » Gospod, tvoj Bog, je napovedal to nesrečo temu kraju. Zdaj jo je Gospod pripeljal in uresničil, kakor je rekel. Kajti pregrešili ste se proti Gospodu in niste poslušali njegovega glasu, zato vas je to doletelo. Zdaj pa glej, danes te oproščam verig na roki. Če ti je prav, da greš z mano v Babilon, pojdi. Pazil bom nate. Če ti ni prav, da greš z mano v Babilon, pa ne hodi. Glej, vsa dežela ti je odprta. Kamor se ti zdi dobro in prav, da greš, tja pojdi. Ker Gospod ne bo več odstopil od svojega, pojdi h Gedaljáju, Ahikámovemu sinu in Šafánovemu vnuku, ki ga je babilonski kralj postavil čez Judova mesta, in ostani pri njem med ljudstvom; ali pa kamor koli se ti zdi prav, da greš, tja pojdi!« Poveljnik telesne straže mu je dal živeža in darilo ter ga odpustil. Tako je prišel Jeremija h Gedaljáju, Ahikámovemu sinu, v Micpo in ostal pri njem med ljudstvom, ki je še ostalo v deželi. Tedaj so slišali vsi vojaški poveljniki, ki so bili s svojimi možmi na deželi, da je babilonski kralj postavil za upravitelja v deželi Gedaljája, Ahikámovega sina, in da mu je izročil može, žene, otroke in najrevnejše v deželi, ki jih niso odpeljali v izgnanstvo v Babilon. Tako so prišli h Gedaljáju v Micpo Netanjájev sin Jišmaél, Karéahova sinova Johanán in Jonatan, Tanhúmetov sin Serajá, sinovi Efája Netófčana in Jaazanjá, sin Maahčána, s svojimi možmi vred. Gedaljá, Ahikámov sin in Šafánov vnuk, je prisegel njim in njihovim možem in rekel: »Nikar se ne bojte služiti Kaldejcem! Ostanite v deželi, bodite podložni babilonskemu kralju, pa vam bo dobro. Jaz sam bom ostal tu v Micpi kot namestnik pri Kaldejcih, ki pridejo k nam. Vi pa pridelujte vino, sadje in olje ter jih spravljajte v svoje posode in ostanite v mestih, ki jih naseljujete.« Tudi vsi Judovci, ki so bili v Moábu, pri Amóncih, v Edómu in v kateri koli deželi, so slišali, da je babilonski kralj pustil ostanek Judovcev in da je za upravitelja nad njimi postavil Gedaljája, Ahikámovega sina in Šafánovega vnuka. Tedaj so se vrnili vsi Judovci iz vseh krajev, kamor so bili razkropljeni, in prišli v Judovo deželo h Gedaljáju v Micpo. Pridelali so zelo veliko vina in sadja. Karéahov sin Johanán in vsi vojaški poveljniki, ki so bili na deželi, so prišli h Gedaljáju v Micpo. Rekli so mu: »Ali sploh veš, da je Baalís, kralj Amóncev, poslal Netanjájevega sina Jišmaéla, da ti vzame življenje?« Toda Gedaljá, Ahikámov sin, jim ni verjel. Karéahov sin Johanán je Gedaljáju v Micpi na skrivnem rekel: »Šel bom in ubil Netanjájevega sina Jišmaéla. Nihče ne bo tega izvedel. Zakaj naj bi te ubil in bi se vsi Judovci, ki so se zbrali pri tebi, spet razkropili in bi propadel Judov ostanek?« Gedaljá, Ahikámov sin, pa je rekel Karéahovemu sinu Johanánu: »Nikar ne delaj tega, kajti ni res, kar praviš o Jišmaélu.« V sedmem mesecu je prišel Jišmaél, Netanjájev sin in Elišamájev vnuk, iz kraljevega rodu, in kraljevi velikaši z desetimi možmi h Gedaljáju, Ahikámovemu sinu, v Micpo. Ko so tam v Micpi skupaj obedovali, je vstal Netanjájev sin Jišmaél in desetero mož, ki so bili z njim. Z mečem so ubili Gedaljája, Ahikámovega sina in Šafánovega vnuka. Tako je usmrtil njega, ki ga je babilonski kralj postavil za upravitelja dežele. Jišmaél je ubil tudi vse Judovce, ki so bili pri njem, pri Gedaljáju v Micpi, in kaldejske vojake, ki so se znašli tam. Drugi dan po usmrtitvi Gedaljája, ko še nihče ni vedel za to, so prišli možje iz Sihema, iz Šila in iz Samarije, osemdeset mož, z obrito brado, s pretrganimi oblačili in z vrezi po telesu, z jedilnim darom in s kadilom v rokah, da ju ponesejo v Gospodovo hišo. Netanjájev sin Jišmaél jim je šel iz Micpe naproti in gredé jokal. Ko jih je srečal, jim je rekel: »Pridite h Gedaljáju, Ahikámovemu sinu!« Ko pa so prišli v sredo mesta, so jih Netanjájev sin Jišmaél in možje, ki so bili z njim, pokončali in pometali v kapnico. Med njimi je bilo deset mož, ki so Jišmaélu rekli: »Nikar nas ne usmrti, na polju imamo skrite zaloge pšenice, ječmena, olja in medu.« Tedaj je odnehal in jih ni pobil kakor njihove brate. Jama, v katero je Jišmaél pometal vsa trupla mož, ki jih je pobil, je bila velika kapnica, ki jo je kralj Asá naredil v obrambo proti Izraelovemu kralju Bašáju. Njo je Jišmaél, Netanjájev sin, napolnil s pobitimi. Nato je odvedel v ujetništvo ves ostanek ljudstva v Micpi, kraljeve hčere in vse ljudstvo, kar ga je še bilo v Micpi, katerim je poveljnik telesne straže Nebuzaradán za upravitelja postavil Ahikámovega sina Gedaljája. Netanjájev sin Jišmaél jih je odvedel v ujetništvo; šel je, da bi prešel k Amóncem. Ko so Karéahov sin Johanán in vsi vojaški poveljniki, ki so bili pri njem, slišali o vsej hudobiji, ki jo je storil Netanjájev sin Jišmaél, so vzeli s sabo vse može in se šli bojevat proti Netanjájevemu sinu Jišmaélu. Našli so ga ob velikem ribniku v Gibeónu. Ko so vsi, ki so bili pri Jišmaélu, zagledali Karéahovega sina Johanána in vse vojaške poveljnike, ki so bili pri njem, so se razveselili. Vsi, ki jih je Jišmaél odpeljal iz Micpe, so se obrnili in krenili h Karéahovemu sinu Johanánu. Netanjájev sin Jišmaél pa je z osmimi možmi pobegnil pred Johanánom in šel k Amóncem. Tedaj so Karéahov sin Johanán in vsi vojaški poveljniki, ki so bili pri njem, vzeli ves ostanek ljudstva, ki ga je Netanjájev sin Jišmaél po uboju Gedaljája, Ahikámovega sina, odpeljal iz Micpe: može, vojake, ženske, otroke in dvornike. Johanán jih je odpeljal nazaj iz Gibeóna. Šli so in se ustavili v gostišču Kimhámu blizu Betlehema, ker so nameravali oditi v Egipt, proč od Kaldejcev. Bali so se jih namreč, ker je Netanjájev sin Jišmaél umoril Gedaljája, Ahikámovega sina, ki ga je babilonski kralj postavil za upravitelja v deželi. Tedaj so pristopili vsi vojaški poveljniki, Karéahov sin Johanán, Hošájev sin Azarjá in vse ljudstvo od majhnega do velikega in rekli preroku Jeremiju: »Naj pride naša prošnja predte in moli za nas h Gospodu, svojemu Bogu, za ves ta ostanek! Saj nas je ostalo le malo od mnogih, kakor nas sam vidiš. Gospod, tvoj Bog, naj nam sporoči pot, po kateri naj hodimo, in kaj naj storimo.« Prerok Jeremija jim je rekel: »Slišal sem. Glejte, molil bom po vaših besedah h Gospodu, vašemu Bogu, in vse, kar vam bo Gospod odgovoril, vam bom sporočil; ničesar vam ne bom prikril.« Oni pa so rekli Jeremiju: » Gospod naj bo resnična in zvesta priča proti nam, če ne bomo ravnali po vsaki besedi, s katero te Gospod, tvoj Bog, pošilja k nam. Bodisi dobro ali húdo, poslušni bomo glasu Gospoda, svojega Boga, ki te pošiljamo k njemu, da nam bo dobro. Res, poslušni bomo glasu Gospoda, svojega Boga.« Po desetih dneh se je zgodila Gospodova beseda Jeremiju. In poklical je Karéahovega sina Johanána, vse vojaške poveljnike, ki so bili pri njem, in vse ljudstvo od majhnega do velikega in jim rekel: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog, ki ste me poslali k njemu, da mu prinesem vašo prošnjo: Če le ostanete v tej deželi, vas bom zidal in ne podiral, vas sadil in ne ruval; kajti žal mi je zaradi nesreče, ki sem vam jo prizadel. Nikar se ne bojte babilonskega kralja, pred katerim vas je strah, nikar se ga ne bojte, govori Gospod, kajti jaz sem z vami, da vas rešim in osvobodim iz njegove roke; naklonil vam bom usmiljenje. Usmilil se vas bo in vas spet utrdil na vaši zemlji. Če pa boste rekli: ›Nočemo ostati v tej deželi,‹ in boste neposlušni glasu Gospoda, svojega Boga, če boste rekli: ›Ne, v Egipt gremo, kjer ne bomo več videli vojske ne slišali glasu roga ne stradali kruha; tam se bomo naselili,‹ tedaj pa poslušajte Gospodovo besedo, Judov ostanek! Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Če se res obrnete v Egipt in greste tja, da se boste v njem naselili, vas bo meč, ki se ga bojite, zadel tam v egiptovski deželi, in lakota, zaradi katere ste v skrbeh, vas bo zalotila tam v Egiptu in boste tam pomrli. Vsi možje, ki se obrnejo in odidejo v Egipt, da se tam naselijo, bodo pomrli pod mečem, za lakoto in kugo. Nobeden izmed njih ne ubeži in ne uteče nesreči, ki jo spravim nadnje. Zares, tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Kakor se je razlila moja jeza in togota nad jeruzalemske prebivalce, tako se bo razlila moja togota nad vas, če greste v Egipt. In boste v prekletstvo in grozo, v kletev in sramoto in tega kraja ne boste več videli. Gospod vam je, Judov ostanek, govoril: ›Ne hodite v Egipt!‹ Dobro vedite, da vas danes svarim. Saj sami sebe zavajate: poslali ste me h Gospodu, svojemu Bogu, češ: Môli za nas h Gospodu, našemu Bogu, in vse, kar Gospod, naš Bog, reče, nam tako sporoči, in bomo storili. Danes sem vam sporočil, a ne poslušate glasu Gospoda, svojega Boga, v vsem, s čimer me je poslal k vam. Zdaj torej dobro vedite: zares, pod mečem, za lakoto in kugo boste pomrli na kraju, kamor želite iti, da bi se tam naselili.« Ko je Jeremija nehal govoriti vsemu ljudstvu vse besede Gospoda, njihovega Boga, vse te besede, s katerimi ga je Gospod, njihov Bog, poslal k njim, so Hošajájev sin Azarjá in Karéahov sin Johanán in vsi ošabni možje rekli Jeremiju: »Laž govoriš. Gospod, naš Bog, te ni poslal z naročilom: ›Ne hodite v Egipt, da se tam naselite,‹ temveč Nerijájev sin Baruh te ščuva proti nam, da nas dá Kaldejcem v roke, da nas usmrtijo ali odvedejo v izgnanstvo v Babilon.« Tako Karéahov sin Johanán, vsi vojaški poveljniki in vse ljudstvo niso poslušali Gospodovega glasu, naj ostanejo v Judovi deželi. Karéahov sin Johanán in vsi vojaški poveljniki so vzeli ves ostanek Judov, ki so se od vseh narodov, kamor so se razkropili, vrnili, da bi se spet naselili v Judovi deželi: može, žene in otroke, kraljeve hčere in vse druge, ki jih je poveljnik telesne straže Nebuzaradán pustil pri Gedaljáju, Ahikámovemu sinu in Šafánovemu vnuku, ter preroka Jeremija in Nerijájevega sina Baruha. Prišli so v egiptovsko deželo, ker niso bili poslušni Gospodovemu glasu; prišli so do Tahpanhésa. V Tahpanhésu se je zgodila Gospodova beseda Jeremiju, rekoč: Vzemi v roko velike kamne in jih z malto vkoplji v opekasti tlak pri vhodu v faraonovo hišo v Tahpanhésu pred očmi Judovih mož. Potem jim reci: Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glejte, pošljem po svojega služabnika Nebukadnezarja, babilonskega kralja, da postavim njegov prestol na te kamne, ki sem jih vkopal, in razpne svoj baldahin nad njimi. Prišel bo in udaril egiptovsko deželo: kdor je za smrt, bo za smrt; kdor je za ujetništvo, bo za ujetništvo; kdor je za meč, pride pod meč. Zanetil bo ogenj v hišah egiptovskih bogov, jih požgal, nje pa odpeljal. Obral bo egiptovsko deželo, kakor pastir obere uši na svoji obleki. Potem bo odšel od tam v miru. In razbil bo obeliske v Bet Šemešu v egiptovski deželi in požgal v ognju hiše egiptovskih bogov. Beseda, ki se je zgodila Jeremiju za vse Judovce, ki so prebivali v egiptovski deželi, naseljeni v Migdólu, Tahpanhésu, Memfisu in v deželi Patrósu. Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Sami ste videli vso nesrečo, ki sem jo spravil nad Jeruzalem in nad vsa Judova mesta. Glejte, danes so razvaline in nihče ne prebiva v njih zaradi hudobije, ki so jo počenjali, da bi me jezili, ko so hodili zažigat kadilo in služit drugim bogovom, ki jih niso poznali ne oni ne vi ne njihovi očetje. Jaz pa sem pošiljal, nenehno pošiljal k vam svoje služabnike preroke z opominom: »Ne delajte vendar te gnusobe, ki jo sovražim!« Pa niso poslušali ne nastavili ušesa, da bi se odvrnili od svoje hudobije in bi ne zažigali kadila drugim bogovom. Tako se je razlila moja togota in jeza ter se vnela v Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah, da so postali razvaline in pustinja, kakor je ta dan. Zdaj pa tako govori Gospod, Bog nad vojskami, Izraelov Bog: Zakaj sami sebe spravljate v tako veliko nesrečo? Iz Juda si iztrebljate moža in ženo, otroka in dojenca, in si ne puščate niti ostanka. Jezite me z deli svojih rok, ko zažigate kadilo drugim bogovom v egiptovski deželi, kamor ste se prišli naselit. Tako iztrebljate sami sebe in postajate kletev in sramota pri vseh narodih na zemlji. Mar ste pozabili hudobije svojih očetov, hudobije Judovih kraljev in hudobije njihovih žena ter svoje hudobije in hudobije svojih žena, ki so jih počenjale v Judovi deželi in po jeruzalemskih ulicah? Pa se do tega dne niso skesali, niso se bali ne držali moje postave in mojih zakonov, ki sem jih predložil vam in vašim očetom. Zato tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glejte, svoj obraz obrnem proti vam v nesrečo, da iztrebim vsega Juda. Vzel bom Judov ostanek, ki je obrnil svoje obličje, da bi šel v egiptovsko deželo, da se tam naseli: vsi bodo pokončani v egiptovski deželi, popadali bodo pod mečem in z lakoto bodo pokončani od najmanjšega do največjega. Pod mečem in za lakoto bodo pomrli in bodo v prekletstvo ter v grozo, v kletev in sramoto. Naseljence v egiptovski deželi bom kaznoval, kakor sem kaznoval Jeruzalem z mečem, z lakoto in s kugo. Nihče od ostanka Judov, ki so prišli v egiptovsko deželo, da se tam naselijo, ne bo ubežal in ne utekel, da bi se vrnil v Judovo deželo, kamor se želijo vrniti, da bi spet tam prebivali. Ne bodo se vrnili, razen nekaj ubežnikov. Vsi možje, ki so vedeli, da so njihove žene zažigale kadilo drugim bogovom, in vse ženske, ki so bile navzoče – velik zbor – in vse ljudstvo, ki se je naselilo v egiptovski deželi, v Patrósu, so odgovorili Jeremiju in rekli: »V tem, kar si nam govoril v Gospodovem imenu, te ne bomo ubogali. Pač pa bomo natančno izpolnjevali vse, kar smo obljubili: kraljici neba bomo zažigali kadilo in ji opravljali pitne daritve, kakor smo delali mi in naši očetje, naši kralji in naši višji uradniki v Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah. Takrat smo imeli kruha do sitega. Bilo nam je dobro in nobene nesreče nismo videli. Odkar pa smo kraljici neba nehali zažigati kadilo in ji opravljati pitne daritve, trpimo pomanjkanje v vsem in nas pokončujeta meč in lakota.« Žene pa so rekle: »Če kraljici neba zažigamo kadilo in ji opravljamo pitne daritve, mar brez vednosti svojih mož delamo kolače po njeni podobi in ji opravljamo pitne daritve?« Tedaj je Jeremija rekel vsemu ljudstvu, možem in ženam, vsemu ljudstvu, ki mu je tako odgovorilo: »Ali ni bilo prav kadilo, ki ste ga zažigali po Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah, vi in vaši očetje, vaši kralji in višji uradniki z ljudstvom dežele vred, tisto, česar se je Gospod spomnil in mu je šlo k srcu? Gospod tega ni mogel več prenašati spričo vaših hudobnih dejanj in gnusob, ki ste jih počenjali: tako se je vaša dežela spremenila v razdejanje, grozo in prekletstvo. Nihče ne prebiva več v njej, kakor je ta dan. Ker ste zažigali kadilo in grešili proti Gospodu, ker niste poslušali Gospodovega glasu in niste ravnali po njegovi postavi, po njegovih zakonih in pričevanjih, zato vas je zadela ta nesreča, kakor je ta dan.« Jeremija je dalje rekel vsemu ljudstvu in vsem ženskam: »Poslušajte Gospodovo besedo, vsi Judovci, ki ste v egiptovski deželi: Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Vi in vaše žene ste s svojimi usti govorili in s svojimi rokami izpolnjujete, ko pravite: ›Moramo držati svoje zaobljube, ki smo jih naredili; kraljici neba moramo zažigati kadilo in ji opravljati pitne daritve.‹ Kar držite svoje zaobljube in jih zvesto izpolnjujte! A poslušajte Gospodovo besedo, vsi Judovci, ki prebivate v egiptovski deželi: Glejte, prisegam pri svojem velikem imenu, govori Gospod: Naj nikdar več ne jemlje v usta mojega imena kateri koli Judovec v vsej egiptovski deželi, da bi rekel: ›Kakor živi Gospod Bog!‹ Glejte, bedim nad njimi v nesrečo in ne v srečo. Vsi Judovci, ki so v egiptovski deželi, bodo pokončani pod mečem in z lakoto, do zadnjega. Le maloštevilni bodo ubežali meču in se iz egiptovske dežele vrnili v Judovo deželo. Ves Judov ostanek, ki je šel v egiptovsko deželo, da se tam naseli, bo spoznal, čigava beseda obvelja, moja ali njihova. Tole vam bodi znamenje, govori Gospod, da vas kaznujem na tem kraju, da spoznate, da res obveljajo moje besede vam v nesrečo: Tako govori Gospod: Glejte, faraona Hofrája, egiptovskega kralja, dam v roke njegovih sovražnikov in v roke tem, ki mu strežejo po življenju, kakor sem dal Sedekíja, Judovega kralja, v roko njegovemu sovražniku Nebukadnezarju, babilonskemu kralju, ki mu je stregel po življenju.« Beseda, ki jo je prerok Jeremija govoril Nerijájevemu sinu Baruhu, ko je v četrtem letu Jošíjevega sina Jojakíma, Judovega kralja, zapisal te govore po Jeremijevem nareku v knjigo: Tako govori Gospod, Izraelov Bog, o tebi, Baruh: Rekel si: »Gorje mi, ker Gospod kopiči žalost na mojo bolečino! Utrudil sem se v svojem vzdihovanju in ne najdem počitka.« Tako mu povej: Tako govori Gospod: »Glej, kar sem sezidal, podiram, in kar sem zasadil, rujem; torej vso deželo. Zase pričakuješ velikih reči! Ne pričakuj jih! Kajti glej: spravil bom nesrečo nad vse meso, govori Gospod. Tebi pa bom dal življenje kot vojni plen na vseh krajih, kamor pojdeš.« Beseda Gospodova, ki se je zgodila preroku Jeremiju proti narodom. O Egiptu: O vojski faraona Neha, egiptovskega kralja, ki je bila ob reki Evfratu pri Kárkemišu in ki jo je potolkel babilonski kralj Nebukadnezar v četrtem letu Jošíjevega sina Jojakíma, Judovega kralja. Pripravite ščit in zaslon, krenite v boj! Naprezite konje, povzpnite se, konjeniki! Nastopite v čeladah, namažite sulice, nadenite si oklepe! Zakaj sem to videl? Malodušni so, nazaj se umikajo. Njihovi junaki so potolčeni in brezglavo bežijo. Ne ozirajo se nazaj, groza vsepovsod, govori Gospod. Hitri ne ubeži in junak ne uteče. Na severu, ob bregu reke Evfrata, omahnejo in padejo. Kdo je ta, ki se vzdiguje kakor Nil in njegove vode hrumijo kakor reke? Egipt se vzdiguje kakor Nil in njegove vode hrumijo kakor reke. In govori: »Narastem in poplavim zemljo, uničim mesto in prebivalce v njem.« Planite v boj, konji, odvihrajte, bojni vozovi, naj odrinejo, junaki: Kuš in Put, ščitonosci, in Ludéjci, lokostrelci! Tisti dan je za Gospoda, Boga nad vojskami, dan maščevanja, da se maščuje nad svojimi nasprotniki. Meč bo žrl in se nasitil, se napojil z njihovo krvjo. Kajti klavno daritev ima Gospod, Bog nad vojskami, v severni deželi, ob reki Evfratu. Pojdi v Gileád in vzemi si balzam, devica, hči egiptovska! Zaman množiš zdravila: ni zacelitve zate. Narodi slišijo o tvoji sramoti, tvoji kriki napolnjujejo deželo. Kajti junak se spotakne ob junaku, skupaj padeta oba. Beseda, ki jo je govoril Gospod preroku Jeremiju o prihodu babilonskega kralja Nebukadnezarja, da udari egiptovsko deželo: Sporočite v Egiptu, razglasite v Migdólu, razglasite v Memfisu in Tahpanhésu! Recite: Postavi se in se pripravi, kajti meč žre okoli tebe. Zakaj je bil tvoj bik vržen ob tla? Ni obstal, ker ga je Gospod prevrnil. Storil je, da se jih je veliko spotaknilo in tudi padlo. Tedaj porečejo drug drugemu: »Vstanimo, vrnimo se k svojemu ljudstvu, v svojo rojstno deželo pred zatiralskim mečem!« Imenujte tam faraona, egiptovskega kralja: »Hrup, ki je zamudil čas.« Kakor jaz živim, govori Kralj, ki mu je ime Gospod nad vojskami: Prišel bo namreč, podoben Taboru med gorami, podoben Karmelu ob morju. Pripravi si prtljago za izgnanstvo, prebivalka, hči egiptovska, zakaj Memfis bo postal pustinja, razdejan, brez prebivalca. Egipt je lepa telica; obad s severa prihaja, prihaja! Tudi njegovi najemniki v njegovi sredi so kakor pitana teleta: tudi ti se obrnejo in skupaj zbeže, ne obstanejo. Kajti dan njihove stiske pride nadnje, čas njih kaznovanja. Njegov glas je kakor kača, ki se skuša odplaziti; kajti približujejo se z vojsko, s sekirami prihajajo nadnjo kakor drvarji. Posekali bodo njen gozd, govori Gospod, čeprav je neprediren. Več jih je kakor kobilic, brez števila jih je. Osramočena bo hči egiptovska, izročena severnemu ljudstvu. Gospod nad vojskami, Izraelov Bog, govori: Glej, kaznoval bom Amóna iz Noja, faraona in Egipt, njegove bogove in kralje, faraona in tiste, ki se zanašajo nanj. Dal jih bom v roko tistim, ki jim strežejo po življenju, v roko babilonskega kralja Nebukadnezarja in njegovih služabnikov. Pozneje bo Egipt spet naseljen kakor v nekdanjih dneh, govori Gospod. Ti pa, moj služabnik Jakob, se nikar ne boj, nikar se ne plaši, Izrael! Kajti glej, rešil te bom iz daljnega kraja, tvoje potomce iz dežele njihovega ujetništva. Jakob se bo vrnil in imel mir, varen bo in nihče ga ne bo strahoval. Ti, moj služabnik Jakob, se ne boj, govori Gospod, ker sem jaz s teboj. Pokončal bom namreč vse narode, med katere sem te razkropil. Tebe pa ne bom pokončal, pokoril te bom, kakor je prav, čisto brez kazni te ne bom pustil. Beseda Gospodova, ki se je zgodila preroku Jeremiju proti Filistejcem, preden je faraon porazil Gazo. Tako govori Gospod: Glej, vode se vzdigujejo od severa, naraščajo v preplavljajočo reko; preplavljajo deželo in kar jo napolnjuje, mesto in prebivalce v njem. Ljudje vpijejo, tulijo vsi prebivalci dežele pred glasnim topotom kopit njegovih žrebcev, pred drdranjem njegovih voz, hrupom njegovih koles. Očetje ne skrbe več za otroke, ker jim omahujejo roke zaradi dneva, ki pride, da uniči vse Filistejce, da v Tiru in Sidónu iztrebi vsakega še preostalega pomočnika. Kajti Gospod uniči Filistejce, ostanek otoka Kaftorja. Britje na plešo je prišlo nad Gazo, potišan je Aškelón. Ostanek njihove ravnine, doklej se boš zarezoval? Oh, Gospodov meč, doklej še ne boš počival? Vrni se v svojo nožnico, miruj in utihni! Kako naj počiva, saj mu je Gospod dal ukaz: proti Aškelónu in proti morskemu obrežju, tja ga je določil. O Moábu. Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Gorje Nebóju, ker je razdejan! Osramočen, zavzet je Kirjatájim, osramočena in razbita bo trdnjava. Moábovega slovesa ni več; v Hešbónu snujejo nesrečo proti njemu: »Pridite, iztrebimo ga, da ne bo več narod!« Tudi ti, Madmén, boš potišan: meč te zalezuje. Čuj vpitje iz Horonájima: »Razdejanje in velik polom!« Moáb je razbit. Njegovi otročiči so zagnali krik. Da, po vzpetini proti Luhítu z bridkim jokom stopajo navzgor. Da, pri sestopu proti Horonájimu so slišali vpitje zaradi poloma: Bežite, rešite si življenje, bodite kakor divji osel v puščavi! Da, ker si se zanašal na svoja dela in svoje zaklade, boš tudi ti osvojen. Kemoš pojde v izgnanstvo s svojimi duhovniki in knezi vred. Pokončevalec pride nad vsako mesto, nobeno se ne bo rešilo. Uničena bo dolina, opustošena ravnina, kakor je govoril Gospod. Postavite Moábu nagrobnik, saj bo povsem razdejan. Njegova mesta postanejo pustinja, ne bo prebivalca v njih. Preklet, kdor Gospodovo delo opravlja nemarno; preklet, kdor svoj meč odteguje krvi! Moáb je bil varen od svoje mladosti, mirno je ležal na svojih drožeh; niso ga pretakali iz posode v posodo in ni šel v izgnanstvo. Zato mu je ostal njegov okus in njegov vonj se ni spremenil. Zato, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko mu pošljem ljudi, da ga pretočijo, izpraznijo njegove posode in razbijejo njegove vrče. Tedaj bo Moáb osramočen s Kemošem, kakor je bila osramočena Izraelova hiša z Betelom, ki so zaupali vanj. Kako morete reči: »Junaki smo in vojščaki, zmožni za boj?« Pokončevalec Moába in njegovih mest prihaja, cvet njegovih mladeničev gre v zakol, govori Kralj, ki mu je ime Gospod nad vojskami. Blizu je poguba Moába, prihaja, njegova stiska se naglo bliža. Žalujte nad njim, vsi njegovi sosedi, vsi, ki poznate njegovo ime! Recite: »Kako da je zlomljena močna palica, veličastno žezlo?« Stopi dol z veličastva, sédi na izsušeno zemljo, prebivalka, hči dibónska! Kajti pokončevalec Moába je prišel nadte, razrušil je tvoje utrdbe. Postavi se ob pot in opazuj, prebivalka Aroêrja! Vprašaj begunca in ubežnico, reci: »Kaj se je zgodilo?« Osramočen je Moáb, ker je razbit. Tulite in vpijte! Kličite vzdolž Arnóna, da je Moáb opustošen. Sodba je prišla nad ravninsko deželo, nad Holón in Jahac in Mefáat, nad Dibón in Nebó in Bet Diblatájim, nad Kirjatájim in Bet Gamúl in Bet Meón, nad Kerijót in Bocro in vsa mesta moábske dežele, daljna in bližnja. Odsekan je Moábu rog in njegova roka je zlomljena, govori Gospod. Upijanite ga, ker se je povzdigoval zoper Gospoda. Moáb naj se valja v svojem lastnem izbljuvku, tudi on bo v zasmeh. Mar ti ni bil Izrael v zasmeh? Je bil zasačen med tatovi, da si z glavo zmajeval, kadar koli si govoril o njem? Zapustite mesta, stanujte v skalnih duplinah, moábski prebivalci! Bodite ko golob, ki gnezdi v stenah ob robu globeli. Slišali smo o Moábovi prevzetnosti, zelo prevzeten je; o njegovem napuhu, prevzetnosti in domišljavosti, o oholosti njegovega srca. Poznam njegovo objestnost, govori Gospod, puhel je njegov blebet, puhlo njegovo delovanje. Zato tarnam nad Moábom, vpijem po vsem Moábu in žalujem za možmi Kir Hêresa. Bolj ko za Jazêrjem jokam za teboj, sibmanska trta. Tvoje mladike so segle čez morje, se razrasle do Jazêrja. Nad tvoj pridelek in tvojo trgatev je planil pokončevalec. Veselje in radoživost sta izginila iz vinograda in iz moábske dežele; vinu v kadeh sem naredil konec, ne tlačijo več med vriskanjem, vriskanje ni več vriskanje. Vpitje Hešbóncev sega do Elaléja, do Jahaca odmeva njihov glas, od Coarja do Horonájima in Eglát Šelišíje; da, tudi vode v Nimrímu bodo pustinja. Pokončal bom v Moábu tistega, ki daruje na višini in zažiga kadilo svojim bogovom, govori Gospod. Zato moje srce ihti za Moábom kakor piščali, moje srce ihti za možmi Kir Hêresa kakor piščali; zato bodo prihranki, ki si jih nabral, uničeni. Kajti vsaka glava je ostrižena, vsaka brada obrita, na vseh rokah so vrezi in na ledjih je raševnik. Na vseh strehah v Moábu in po njegovih trgih je sámo žalovanje, ker sem razbil Moáb kakor posodo, ki je nihče ne mara, govori Gospod. Kako je razbit! Tulite! Kako Moáb osramočen obrača hrbet! V posmeh je in v grozo vsem naokrog. Tako namreč govori Gospod: Glej, lêtel bo kakor orel in razpel peruti nad Moábom. Osvojena bodo mesta in trdnjave zavzete. Moábskim junakom bo tisti dan pri srcu, kakor je pri srcu ženi v porodnih bolečinah. Moáb bo uničen, da ne bo več ljudstvo, ker se je povzdigoval proti Gospodu. Groza, jama in past bodo nad tabo, prebivalec Moába, govori Gospod. Kdor ubeži pred grozo, bo padel v jamo, in kdor zleze iz jame, se bo ujel v past. Zares, nadenj, nad Moáb pripeljem leto njih kaznovanja, govori Gospod. V hešbónski senci se ustavijo izčrpani begunci. Kajti ogenj šine iz Hešbóna, plamen iz sihónske hiše in použije Moábovo sencè, tême sinov hrupa. Gorje ti, Moáb; propadlo je, Kemoševo ljudstvo! Kajti tvoji sinovi so odpeljani v izgnanstvo in tvoje hčere v ujetništvo. V poznejših dneh pa bom obrnil Moábovo usodo, govori Gospod. Dotlej pa bo sodba nad Moábom. O Amóncih. Tako govori Gospod: Mar Izrael nima sinov? Mar nima nobenega dediča? Zakaj je potem Milkóm razdedinil Gada in njegovo ljudstvo prebiva v njegovih mestih? Zato, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko storim, da se bo v Rabi Amóncev slišal bojni hrup. Kup razvalin postane in njena naselja bodo požgana z ognjem. Tedaj bo Izrael razdedinil tiste, ki so ga razdedinili, govori Gospod. Tuli, Hešbón, ker je Aj opustošen; vpijte, Rabine hčere! Opašite se z raševino in žalujte! Begajte med ogradami! Milkóm bo namreč šel v izgnanstvo s svojimi duhovniki in knezi vred. Kaj se hvališ s svojimi dolinami? Tvoja dolina se cedi od obilja, hči odpadnica. Zanašaš se na svoje zaklade, češ: »Kdo bo prišel nadme?« A glej, grozo spravim nadte, govori Gospod Bog nad vojskami, od vseh, ki so okoli tebe. Razkropljeni boste, vsak zase, nihče ne bo zbiral beguncev. Vendar bom pozneje obrnil usodo Amóncev, govori Gospod. O Edómu. Tako govori Gospod nad vojskami: Mar ni več modrosti v Temánu? Je izginil nasvet razumnih? Je izpuhtela njihova modrost? Bežite, obrnite se! Zatecite se kam globoko, prebivalci Dedána! Kajti Ezavovo stisko pripeljem nadenj, čas njegovega kaznovanja. Če pridejo k tebi viničarji, ne pustijo ničesar za paberkovanje. Če pridejo tatovi ponoči, pograbijo, kolikor jim je potrebno. Da, jaz sem razgalil Ezava, odkril njegova skrivališča, da se ne more skriti. Njegovo potomstvo bo uničeno, njegovi bratje in sosedje; ni ga več. Pusti svoje sirote: jaz jih ohranim pri življenju in tvoje vdove naj zaupajo vame. Tako namreč govori Gospod: Glej, če morajo piti čašo tisti, ki niso bili obsojeni, da jo pijejo, pa naj bi tebi bilo prizaneseno? Ne bo ti prizaneseno, zagotovo jo boš pil. Kajti prisegel sem sam pri sebi, govori Gospod: Groza, sramota, opustošenje in prekletstvo postane Bocra in vsa njena mesta večne razvaline. Oznanilo sem slišal od Gospoda, glasnik je bil poslan med narode: »Zberite se in pojdite nadenj! Vzdignite se v boj!« Glej, majhnega te storim med narodi, zaničevanega med ljudmi. Tvoja nasilnost te je premotila, nadutost tvojega srca, tebi, ki stanuješ v skalnih duplinah in se oklepaš vrha hriba. Četudi si narediš gnezdo visoko kakor orel, te vržem od tam dol, govori Gospod. Edóm postane groza: vsak, ki bo šel mimo njega, bo zgrožen in se bo rogal zaradi vseh njegovih udarcev. Kakor ob uničenju Sódome in Gomóre in njenih sosed, govori Gospod, tako tudi tam ne bo nihče prebival in noben človek ne bo gostačil v njem. Glejte, kakor lev, ki iz jordanske goščave plane na trajen ovčji pašnik, tako jih presenetim in preženem iz njega. Čezenj pa postavim, kogar sem izbral. Kajti kdo mi je enak? Kdo me bo klical na odgovor? Kateri pastir bo obstal pred mano? Zato poslušajte Gospodov sklep, ki ga je napravil proti Edómu, in načrte, ki jih je zasnoval proti prebivalcem Temána: Tudi najmanjše iz črede bodo odvlekli, še njihov pašnik bo zgrožen nad njimi. Od bobnenja njihovega padca se bo stresla zemlja, glas njihovega krika se bo slišal do Trstičnega morja. Glej, kakor orel se bo vzdignil, lêtel in razpel svoje peruti nad Bocro. Edómskim junakom bo tisti dan pri srcu, kakor je pri srcu ženi v porodnih bolečinah. O Damasku. Osramočena sta Hamát in Arpád, ker sta slišala slabo novico. Razburjena sta v morju skrbi, ne moreta se pomiriti. Damask je oslabel, obrača se v beg, strah ga prevzema, stiska in bolečine ga popadajo kakor ženo na porodu. Kako naj bi ne bilo zapuščeno sloveče mesto, mesto veselja? Zato bodo njegovi mladeniči morali popadati na njegovih trgih, vsi vojaki bodo tisti dan pokončani, govori Gospod nad vojskami. Ogenj bom zanetil v zidovju Damaska, da použije Ben Hadádove palače. O Kedárju in o kraljestvih Hacórja, ki jih je potolkel babilonski kralj Nebukadnezar. Tako govori Gospod: Vstanite in pojdite nad Kedár, uničite sinove Vzhoda! Njihove šotore in črede naj poberejo, njihova šotorna pregrinjala in posode. Njihove kamele naj jim odpeljejo in vpijejo nanje: »Groza vsepovsod!« Bežite, pobegnite naglo, zatecite se kam globoko, hacórski prebivalci, govori Gospod. Kajti babilonski kralj Nebukadnezar je naredil sklep proti vam, zasnoval načrt proti vam. Vstanite in pojdite nad brezskrbni narod, ki prebiva na varnem, govori Gospod. Nimajo ne vrat ne zapaha, sami zase prebivajo. Njihove kamele bodo v plen, njihove številne črede v rop. Razkropim jih na vse vetrove, njé ostrižene na sencih. Z vseh strani spravim nadnje njihovo stisko, govori Gospod. Hacór bo postal brlog šakalov, puščava na veke. Nihče ne bo prebival tam in noben človek ne bo gostačil v njem. Gospodova beseda, ki se je zgodila preroku Jeremiju proti Elámu, v začetku vladanja Judovega kralja Sedekíja, rekoč: Tako govori Gospod nad vojskami: Glej, zlomim Elámov lok, njihovo glavno moč. Nad Elám pripeljem štiri vetrove s štirih koncev neba. Razkropim jih na vse te vetrove, da ne bo naroda, kamor bi ne prišli elámski izgnanci. Elámce navdam s strahom pred njihovimi sovražniki in pred tistimi, ki jim strežejo po življenju. Nesrečo pripeljem nadnje, svojo srdito jezo, govori Gospod. Meč pošljem za njimi, dokler jih ne pokončam. Svoj prestol postavim v Elámu, uničim tamkajšnjega kralja in kneze, govori Gospod. V poznejših dneh pa se bo zgodilo: obrnil bom Elámovo usodo, govori Gospod. Beseda, ki jo je Gospod govoril po preroku Jeremiju proti Babiloniji, proti deželi Kaldejcev. Oznanite med narodi in sporočite, vzdignite prapor in sporočite, ne prikrivajte, recite: Babilon je zavzet, Bel osramočen, Merodáh omaján, njegove podobe so osramočene, njegovi mališki kipi razbiti. Kajti nadenj pride narod s severa; ta spremeni njegovo deželo v pustinjo. Nihče ne bo prebival v njej: ljudje in živina se odpravijo, odidejo. V tistih dneh in v tistem času, govori Gospod, bodo Izraelovi in Judovi sinovi družno krenili na pot. Hodili bodo in gredé jokali. Iskali bodo Gospoda, svojega Boga. Za pot na Sion bodo povpraševali, tja bo obrnjen njihov obraz: »Pridite, pridružimo se Gospodu z večno zavezo, ki ne bo pozabljena.« Izgubljena čreda je bilo moje ljudstvo, njegovi pastirji so jih zapeljali. V gore so jih zavedli, z gore na hrib so morali hoditi, pozabili so na svoje staje. Kdor koli je naletel nanje, jih je žrl. Njihovi nasprotniki so govorili: »Ne nakopavamo si krivde, saj so grešili proti Gospodu, zatočišču pravičnosti, Gospodu, upanju njihovih očetov.« Bežite iz srede Babilona, odrinite iz dežele Kaldejcev! Bodite kakor kozli pred čredo. Kajti glejte, obudim in pripeljem nad Babilon zbor velikih narodov iz severne dežele. Postavijo se proti njemu in od tam bo zavzet. Njihove puščice so kakor puščice izurjenega junaka, ki se ne vrača praznih rok. Tako postane Kaldeja plen, vsi, ki jo plenijo, se nasitijo, govori Gospod. Le veselite se in se zabavajte, roparji moje dediščine! Le poskakujte kakor telica po travi in rezgetajte kakor žrebci! Vaša mati bo vsa osramočena, ponižana bo ta, ki vas je rodila. Glej, zadnja bo med narodi: puščava, suha in pusta. Zaradi Gospodovega gneva ne bo naseljena in bo popolna puščava. Vsak, ki bo šel mimo Babilona, bo zgrožen in se bo rogal zaradi vseh njegovih udarcev. Razpostavite se proti Babilonu naokrog, vsi lokostrelci! Streljajte nanj, ne varčujte s puščico, kajti proti Gospodu je grešil. Zaženite naokoli bojni klic proti njemu! Vdaja se, njegovi oporniki padajo, njegovo obzidje se podira. Da, to je Gospodovo maščevanje. Maščujte se nad njim, storite mu, kakor je sam delal! Iztrebite sejalca iz Babilona in žanjca ob času žetve! Pred zatiralskim mečem naj se vsak zateče k svojemu ljudstvu, sleherni naj zbeži v svojo deželo. Izrael je izgubljena ovca, levi so jo preganjali. Najprej ga je žrl asirski kralj, potlej mu je potrl kosti babilonski kralj Nebukadnezar. Zato tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glejte, kaznoval bom babilonskega kralja in njegovo deželo, kakor sem kaznoval asirskega kralja. Izraela bom popeljal nazaj na njegov pašnik, da se bo pasel na Karmelu in v Bašánu, da se bo nasičeval v Efrájimskem pogorju in v Gileádu. V tistih dneh in v tistem času, govori Gospod, bodo iskali Izraelovo krivdo, pa je ne bo več; in Judove grehe, pa jih ne bo najti, ker bom odpustil ostanku, ki ga pustim. Pojdi nad deželo Meratájim, nad njo in nad prebivalce Pekóda! Pobij jih in pokončaj z zakletvijo, govori Gospod, in delaj povsem tako, kakor sem ti zapovedal! Bojni hrup je v deželi in veliko razdejanje. Kako je razbito in zdrobljeno kladivo vse zemlje! Kako je Babilon postal groza med narodi! Past sem ti nastavil in ti si se ujel, Babilon, ne da bi bil to opazil. Zalotili so te in zgrabili, ker si izzival Gospoda. Gospod je odprl svojo orožarno, vzel iz nje orožje svoje togote, kajti Gospod Bog nad vojskami ima delo v deželi Kaldejcev. Pojdite nad Babilon z vseh koncev, odprite njegove žitnice! Spravite ga v kupe kakor snope in ga uničite z zakletvijo: nič naj ne ostane od njega! Pokoljite vse njegove bike, naj gredo v zakol! Gorje jim, kajti njihov dan je prišel, čas njih kaznovanja! Čuj! Ubežniki in begunci iz babilonske dežele oznanjajo na Sionu maščevanje Gospoda, našega Boga, maščevanje za njegov tempelj. Skličite množico zoper Babilon, vse lokostrelce! Utaborite se okoli njega, nihče naj ne uide! Poplačajte mu po njegovem ravnanju. Storite mu povsem tako, kakor je sam delal. Kajti ošaben je bil do Gospoda, do Izraelovega Svetega. Zato bodo njegovi mladeniči popadali na njegovih trgih, vsi njegovi vojaki bodo tisti dan pokončani, govori Gospod. Glej, proti tebi sem, ošabnež, govori Gospod Bog nad vojskami. Da, tvoj dan je prišel, čas tvojega kaznovanja. Ošabnež se bo spotaknil in padel in nikogar ne bo, da bi ga vzdignil. V njegovih mestih bom zanetil ogenj, ki bo použil vse okoli njega. Tako govori Gospod nad vojskami: Izraelovi sinovi so zatirani in Judovi sinovi z njimi vred. Vsi, ki so jih odpeljali v ujetništvo, jih trdo držijo, nočejo jih odpustiti. Njihov odkupitelj pa je močan. Gospod nad vojskami mu je ime. Dobro brani njihovo pravdo, da prinese zemlji počitek, babilonskim prebivalcem pa trepet. Meč nad Kaldejce, govori Gospod, in nad babilonske prebivalce, nad njegove kneze in nad modrece! Meč nad njegove blebetače: naj poneumnijo! Meč nad njegove junake: naj klonejo! Meč nad njegove konje in nad bojne vozove in nad vse mešance v njegovi sredi: naj bodo kakor ženske! Meč nad njegove zaklade: naj bodo zaplenjeni! Suša nad njegove vode: usahnejo naj! Kajti to je dežela malikov; za pošastnimi podobami norijo. Zato bodo puščavske živali in šakali živeli v Babilonu in noji bodo prebivali v njem. Na veke ne bo več naseljen ne nastanjen iz roda v rod. Kakor tedaj, ko je Bog uničil Sódomo in Gomóro in njene sosede, govori Gospod, tako tudi tam ne bo nihče prebival in noben človek ne bo gostačil v njem. Glejte, ljudstvo prihaja s severa, velik narod in mnogi kralji se vzdigujejo s koncev zemlje. Oboroženi so z lokom in kopjem, grozoviti so in brez usmiljenja. Hrumijo, kakor bi bučalo morje. Na konjih jezdijo, razporejeni kakor en mož za boj, proti tebi, hči babilonska. Babilonski kralj je slišal novico o njih in omahnile so mu roke, tesnoba ga je obšla, bolečina kakor porodnico. Glejte, kakor lev, ki iz jordanske goščave plane na trajen ovčji pašnik, tako jih presenetim in preženem z njega. Čezenj pa postavim, kogar sem izbral. Kajti kdo mi je enak? Kdo me bo klical na odgovor? Kateri pastir bo obstal pred mano? Zato poslušajte Gospodov sklep, ki ga je napravil proti Babiloniji, in načrte, ki jih je zasnoval proti deželi Kaldejcev: Tudi najmanjše iz črede bodo odvlekli, še pašnik bo zgrožen nad njimi. Od klica: »Babilon je zavzet!« se bo tresla zemlja in vpitje se bo slišalo med narodi. Tako govori Gospod: Glej, proti Babilonu in proti prebivalcem Kaldeje obudim pokončevalnega duha. Zoper Babilon pošljem vejavce, da ga prevejajo, izropali bodo njegovo deželo, ko ga obkolijo ob dnevu nesreče. Strelec naj ne napenja svojega loka in naj se ne vzdiguje v svojem oklepu. Ne prizanašajte njegovim mladeničem, z zakletvijo pokončajte vso njegovo vojsko! Zgrudijo naj se pobiti v deželi Kaldejcev in prebodeni na njegovih cestah. Kajti Izrael in Juda nista vdovca po svojem Bogu, Gospodu nad vojskami, čeprav je njihova dežela polna krivde pred Izraelovim Svetim. Bežite iz srede Babilona, vsak naj reši svoje življenje, da ne boste pokončani zaradi njegove krivde. Kajti čas maščevanja je to za Gospoda, povračilo, ki mu ga plačuje. Babilon je bil zlata čaša v Gospodovi roki, upijanil je vso zemljo. Njegovo vino so pili narodi, zato so narodi ponoreli. Nenadoma je padel Babilon in se razbil. Tulite nad njim! Prinesite balzama za njegovo bolečino, morebiti le ozdravi. Hoteli smo ozdraviti Babilon, pa ni ozdravel. Zapustite ga! Pojdimo vsak v svojo deželo! Kajti do neba sega njegova sodba, vzdiguje se do oblakov. Gospod je razkril naša pravična dejanja. Pridite, pripovedujmo na Sionu o delu Gospoda, našega Boga! Izostrite puščice, napolnite tule! Gospod je prebudil duha medijskih kraljev, kajti proti Babilonu načrtuje uničenje. Zares, Gospodovo maščevanje je to, maščevanje za njegov tempelj. Vzdignite prapor proti babilonskemu obzidju, okrepite stražo, postavite stražarje, pripravite zasede! Ker Gospod načrtuje in tudi stori, kar je govoril o babilonskih prebivalcih. Ti, ki stanuješ ob velikih vodah, ob številnih zakladih: tvoj konec je prišel, mera tvojega oderuštva je polna! Gospod nad vojskami je prisegel sam pri sebi: »Zares, napolnim te z ljudmi kakor s kobilicami, da zaženejo zmagoslavni krik nad teboj.« On je naredil zemljo s svojo močjo, utemeljil svet s svojo modrostjo in s svojo razumnostjo razpel nebo. Ko zadoni njegov glas, zašumijo vode na nebu, on vzdiguje meglo od konca zemlje; ob dežju dela bliske in iz svojih shramb spušča veter. Vsak človek je neumen, če tega ne ve, osramočen je vsak podobar zaradi rezane podobe, ker je njegova podoba prevara, ker v njej ni duha. Ničeve so, smešno delo; ob času njih kaznovanja bodo uničene. Vse drugačen pa je on, ki je Jakobov delež, saj je stvarnik vsega; in Izrael je rod njegove dediščine, Gospod nad vojskami mu je ime. Ti si mi bil kladivo, bojno orožje; s tabo sem razbil narode, s tabo uničil kraljestva. S tabo sem razbil konja in jezdeca, s tabo sem razbil bojni voz in voznika. S tabo sem razbil moža in ženo, s tabo sem razbil starca in dečka, s tabo sem razbil mladeniča in mladenko. S tabo sem razbil pastirja in čredo, s tabo sem razbil orača in vprego, s tabo sem razbil upravitelje in glavarje. Poplačal bom Babilonu in vsem prebivalcem Kaldeje za vso njihovo hudobijo, ki so jo počenjali na Sionu pred vašimi očmi, govori Gospod. Glej, proti tebi sem, gora pokončevanja, govori Gospod, ki si pokončevala vso zemljo. Iztegnem svojo roko proti tebi, zvalim te s skalovja in te spremenim v goro pogorišča. S tebe ne bodo jemali vogalnega kamna ne temeljnega kamna, kajti večno opustošenje boš, govori Gospod. Vzdignite prapor na zemlji, zatrobite v rog med narodi! Posvetite narode za boj proti njemu, skličite proti njemu kraljestva Ararát, Miní in Aškenáz! Postavite poveljnika proti njemu, pripeljite kónj kot kocinastih kobilic! Posvetite narode za boj proti njemu, medijske kralje, njihove upravitelje, vse njihove poglavarje in vse ozemlje pod njihovo oblastjo. Tedaj se zemlja strese in zadrhti, ker se na Babilonu izpolnijo Gospodovi načrti, da se babilonska dežela spremeni v pustinjo, kjer nihče ne prebiva. Babilonski vojaki so se nehali bojevati, posedajo v trdnjavah; njihova moč usiha, postali so ženske. Njegove domove so požgali, njegovi zapahi so razbiti. Tekač teče naproti tekaču, glasnik naproti glasniku, da sporoči babilonskemu kralju, da je njegovo mesto do kraja zavzeto, da so prehodi osvojeni, da so oporišča požgali z ognjem, da so vojaki preplašeni. Zakaj tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Hči babilonska je kakor mlatišče ob času, ko ga s teptanjem ravnajo: še malo, pa pride zanjo čas žetve. »Žrl me je in strl babilonski kralj Nebukadnezar, me odložil kakor prazno posodo. Požrl me je kakor zmaj, si napolnil trebuh, me pregnal iz mojih radosti. Nasilje nad mano in mojim mesom naj pride nad Babilon,« govori prebivalka Siona. »Moja kri nad prebivalce Kaldeje!« govori Jeruzalem. Zato tako govori Gospod: Glej, sam se bom pravdal zate in se maščeval zate. Izsušil bom njegovo morje, posušil njegov studenec. Babilon bo kup razvalin, brlog šakalom, v grozo in roganje, brez prebivalca. Skupaj bodo rjoveli kakor levi, renčali kakor levji mladiči. Ko se razvnamejo, jim priredim gostijo, jih upijanim, da bodo vriskali, da se pogreznejo v večno spanje in se več ne prebudijo, govori Gospod. Kakor jagnjeta jih popeljem v zakol, kakor ovne in kozle. Kako je bil Šešáh zavzet in osvojena krasota vse zemlje! Kako je postal Babilon groza med narodi! Nad Babilon se je vzdignilo morje, pokrit je z navalom njegovih valov. Njegova mesta so postala grozota, dežela suše in pustinje, dežela, v kateri nihče ne prebiva in skozi katero noben človek ne hodi. V Babilonu kaznujem Bela in iztrgam iz njegovega žrela, kar žre. Narodi se ne bodo več stekali k njemu, tudi obzidje Babilona je padlo. Pojdi iz njegove srede, moje ljudstvo, vsak naj si reši življenje pred Gospodovo srdito jezo. Vaše srce naj se ne plaši, ne bojte se, ko se govorica širi po deželi; eno leto kroži ta govorica, naslednje leto druga govorica. Nasilje je v deželi in vladar je proti vladarju. Zato, glej, pridejo dnevi, ko bom kaznoval babilonske malike. Vsa njegova dežela bo osramočena in v njeni sredi bodo padali vsi njegovi pobiti. Tedaj bodo vriskali nad Babilonom nebo in zemlja in vse, kar je na njima. Kajti s severa pridejo nadenj razdejalci, govori Gospod. Tudi Babilon mora pasti za pobite Izraelce, kakor so za Babilon padli pobiti vse zemlje. Vi, ki ste ušli meču, odrinite in se ne ustavljajte! Spominjajte se že od daleč Gospoda in Jeruzalem imejte v mislih. Osramočeni smo bili, ker smo poslušali sramotenje, sramota nam je zakrila obraz, ker so tujci vdrli v svete prostore Gospodove hiše. Zato, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko bom kaznoval njegove malike. Po vsej njegovi deželi bodo stokali ranjenci. Tudi če se Babilon povzdigne do neba in si napravi trdnjavo v nepristopni višini, pridejo na moj ukaz nadenj razdejalci, govori Gospod. Čuj, vpitje iz Babilona, veliko razdejanje dežele Kaldejcev. Da, Gospod pustoši Babilon, preganja iz njega njegov veliki trušč. Njegovi valovi šume kakor velike vode, njihovo bučanje se razlega. Kajti razdejalec je prišel nadenj, nad Babilon: njegovi junaki so ujeti, njihovi loki so zlomljeni. Da, Gospod je Bog povračila, zagotovo poplača. Upijanil bom njegove kneze in modrece, njihove upravitelje, glavarje in junake, da se pogreznejo v večno spanje in se ne prebudijo, govori Kralj, Gospod nad vojskami mu je ime. Tako govori Gospod nad vojskami: Široko babilonsko obzidje bo do tal podrto, njegova visoka vrata bodo z ognjem požgana. Ljudstva se trudijo za prazen nič, narodi se mučijo za ogenj. Beseda, ki jo je ukazal prerok Jeremija Serajáju, Nerijájevemu sinu in Mahsejájevemu vnuku, ko je šel z Judovim kraljem Sedekíjem v Babilon v četrtem letu njegovega kraljevanja. Serajá je bil glavni nastanjevalec. Jeremija je vso nesrečo, ki bo prišla nad Babilon, popisal v eni knjigi: vse te besede so zapisane proti Babilonu. Jeremija je rekel Serajáju: »Ko prideš v Babilon, glej, da prebereš vse te besede! In reci: › Gospod, ti si zagrozil temu kraju, da ga uničiš, da ne bo nihče več prebival v njem, ne človek ne živina, kajti večna puščava naj bo.‹ Ko prebereš to knjigo do konca, priveži nanjo kamen in jo vrzi v sredo Evfrata in reci: ›Tako se pogrezne Babilon in se ne vzdigne več zaradi nesreče, ki jo spravim nadenj. – Da, obnemogli bodo.‹« Do tu so Jeremijeve besede. Sedekíja je imel enaindvajset let, ko je postal kralj, in enajst let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Hamutála; bila je hči Jirmejája iz Libne. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor je delal Jojakím. Na Gospodovo jezo se je namreč to godilo v Jeruzalemu in Judu, dokler ju ni zavrgel izpred svojega obličja, ko se je Sedekíja uprl babilonskemu kralju. V devetem letu njegovega kraljevanja, v desetem mesecu, desetega v mesecu, je babilonski kralj Nebukadnezar prišel z vso svojo vojsko nad Jeruzalem. Utaborili so se pred njim in zgradili proti njemu okope krog in krog. Tako je bilo mesto oblegano do enajstega leta kralja Sedekíja. Deveti dan četrtega meseca je v mestu tako pritisnila lakota, da za ljudstvo dežele ni bilo živeža. Tedaj so prebili mestno obzidje in vsi vojaki so zbežali ter ponoči odšli iz mesta skozi vrata med zidovoma, ob kraljevem vrtu, čeprav so Kaldejci imeli mesto obkoljeno. Šli so v smeri proti Arábi, toda kaldejska vojska je zasledovala kralja in dohitela Sedekíja v jerihonskih stepah; vsa njegova vojska pa se je že razkropila proč od njega. Kralja so prijeli in ga pripeljali k babilonskemu kralju v Riblo, v deželi Hamátu, da mu je izrekel sodbo. Babilonski kralj je zaklal Sedekíjeve sinove pred njegovimi očmi. Tudi vse Judove višje uradnike je zaklal v Ribli. Sedekíju je iztaknil oči in ga vklenil v dve bronasti verigi. Babilonski kralj ga je odpeljal v Babilon in ga imel v zaporu do dneva njegove smrti. Deseti dan petega meseca, to je v devetnajstem letu kralja Nebukadnezarja, babilonskega kralja, je prišel v Jeruzalem Nebuzaradán, poveljnik telesne straže, ki je služil babilonskemu kralju. Požgal je Gospodovo hišo, kraljevo hišo in vse jeruzalemske hiše; vsako večjo hišo je zažgal z ognjem. Vsa kaldejska vojska, ki je bila s poveljnikom telesne straže, je podrla obzidje okrog Jeruzalema. Nekaj najrevnejšega ljudstva, preostali del ljudstva, ki je ostal v mestu, in prebežnike, ki so prestopili k babilonskemu kralju, ter preostale obrtnike je poveljnik telesne straže Nebuzaradán odpeljal v izgnanstvo. Nekaj najrevnejših v deželi pa je poveljnik telesne straže Nebuzaradán pustil kot vinogradnike in poljedelce. Bronasta stebra v Gospodovi hiši, stojala in bronasto morje v Gospodovi hiši so Kaldejci razbili in ves bron odnesli v Babilon. Pobrali so tudi posode, lopate, nože, kropilnice, skodele in vse bronaste priprave, ki so se rabile pri bogoslužju. Poveljnik telesne straže je odnesel tudi sklede, ponve, kropilnice, posode, svečnike, skodele in čaše, ki so bili iz čistega zlata ali iz čistega srebra. Obeh stebrov, enega morja, dvanajstih bronastih volov, ki so bili pod njim, in stojal, ki jih je kralj Salomon naredil za Gospodovo hišo – vseh teh bronastih predmetov ni bilo mogoče stehtati. Stebri so bili osemnajst komolcev visoki, vsak steber, dvanajst komolcev pa je meril v obsegu; debel je bil štiri palce in votel. Na njem je bil bronast glavič; glavič je bil visok pet komolcev, krog in krog glaviča pa je bila mreža z granatnimi jabolki, vse iz brona. Prav tak je bil tudi drugi steber z granatnimi jabolki. Granatnih jabolk je bilo šestindevetdeset, s presledki. Vseh granatnih jabolk okoli mreže je bilo sto. Poveljnik telesne straže je vzel vélikega duhovnika Serajája, drugega duhovnika Cefanjája in tri čuvaje na pragu. Iz mesta je vzel enega častnika, ki je poveljeval vojakom, sedem mož izmed kraljevih svetovalcev, ki so jih našli v mestu, tajnika vrhovnega poveljnika, ki je nabiral vojake med prebivalstvom, in šestdeset mož izmed ljudstva dežele, ki so se znašli v mestu. Te je torej vzel poveljnik telesne straže Nebuzaradán in jih odpeljal k babilonskemu kralju v Riblo. In babilonski kralj jih je potolkel in usmrtil v Ribli, v deželi Hamátu. Tako je bil Juda odpeljan s svoje zemlje v izgnanstvo. To pa je število ljudi, ki jih je Nebukadnezar odpeljal v izgnanstvo: v sedmem letu tri tisoč triindvajset Judovcev; v osemnajstem Nebukadnezarjevem letu pa iz Jeruzalema osemsto dvaintrideset ljudi. V triindvajsetem Nebukadnezarjevem letu je poveljnik telesne straže Nebuzaradán odpeljal v izgnanstvo sedemsto petinštirideset Judovcev. Vseh ljudi je bilo torej štiri tisoč šeststo. V sedemintridesetem letu izgnanstva Judovega kralja Jojahína, v dvanajstem mesecu, petindvajsetega v mesecu, je babilonski kralj Evíl Merodáh v letu, ko je postal kralj, pomilostil Judovega kralja Jojahína in ga izpustil iz ječe. Prijazno je govoril z njim in mu dal višji sedež kakor kraljem, ki so bili pri njem v Babilonu. Smel je odložiti jetniško obleko in redno jesti pri njem vse dni svojega življenja. Babilonski kralj mu je dal obrok kot reden vsakdanji obrok do dneva njegove smrti, vse dni njegovega življenja. Kako samotno leži mesto, nekdaj polno ljudstva! Postalo je kakor vdova, velikanka med narodi. Kneginja med okrožji je postala tlačanka. Bridko joka ponoči, solze ji tečejo po licih. Zanjo ni tolažnika med vsemi njenimi ljubimci; vsi njeni prijatelji so jo izdali, postali so njeni sovražniki. Judeja je šla v izgnanstvo zaradi bede in zaradi trde tlake. Prebiva med narodi, ne najde počitka. Vsi njeni preganjalci so jo zajeli med tesnimi bregovi. Poti na Sion žalujejo, ker nihče ne pride na praznik. Vsa njena vrata so razbita, njeni duhovniki vzdihujejo. Njene mladenke so žalostne; in ona, bridko ji je. Njeni nasprotniki so postali poglavarji, njeni sovražniki uspevajo, kajti Gospod ji je prizadel bolečino zaradi njenih premnogih pregreh. Njeni otroci so odšli kot ujetniki pred nasprotnikom. Izginil je s hčere sionske ves njen sijaj, njeni knezi so postali kakor jeleni, ki ne najdejo paše; šli so brez moči pred preganjalcem. Hči jeruzalemska se spominja v dneh svoje bede in zablode vseh svojih dragocenosti, ki jih je imela od davnih dni. Ko je njeno ljudstvo padlo v nasprotnikove roke in nikogar ni bilo, ki bi ji pomagal, so jo njeni nasprotniki gledali; smejali so se ob njenem uničenju. Hči jeruzalemska je hudo grešila, zato je postala nesnaga. Vsi, ki so jo častili, jo zaničujejo, ker so videli njeno nagoto. Tudi sama vzdihuje in se obrača nazaj. Njena nečistost je na njenem krilu; ni pomislila na svoj konec. Zato je strahovito padla, ni tolažnika zanjo. Glej, Gospod, na mojo bedo, kajti sovražnik se povzdiguje. Nasprotnik je iztegnil svojo roko po vseh njenih dragocenostih. Da, videla je narode, prišli so v njeno svetišče; tisti, ki si jim zapovedal, naj ne stopajo v skupnost, ki pripada tebi. Vse njeno ljudstvo vzdihuje, išče kruha; svoje dragocenosti dajejo za hrano, da bi poživili dušo. Glej, Gospod, in premisli, kako sem postala zaničevana! Vam to nič ne pomeni, ki greste mimo po poti? Premislite in glejte, ali je kakšna bolečina kakor je moja, ki me je zadela; ki jo je prizadel Gospod na dan svoje srdite jeze. Z višave je poslal ogenj v moje kosti, spustil ga je vanje. Razpel je mrežo mojim nogam, obrnil me je nazaj. Dal je, da sem osamljena, da ves dan hiram. Oprezoval je za mojimi pregrehami, s svojo roko jih je zavozlal; povzpele so se na moj vrat, pustil je, da je omahnila moja moč. Gospod me je izročil v roke takšnih, ki se jim ne morem upreti. Gospod je zavrgel vse moje junake, ki so bili pri meni. Zoper mene je sklical zbor, da bi zlomil moje mladeniče. Gospod je stiskal v stiskalnici devico, Judovo hčer. Nad temi rečmi jočem, moje oči točijo solze; zakaj daleč je od mene tolažnik, ki bi poživil mojo dušo. Moji sinovi so osamljeni, ker je prevladal sovražnik. Hči sionska izteguje svoje roke, ni tolažnika zanjo. Gospod je zapovedal zoper Jakoba, tiste okrog njega za njegove nasprotnike. Hči jeruzalemska je postala nesnaga med njimi. Pravičen je Gospod, saj sem se upirala njegovim ustom. Poslušajte vendar, vsa ljudstva, in glejte mojo bolečino! Moje mladenke in moji mladeniči so odšli v ujetništvo. Klicala sem svoje ljubimce, oni so me prevarali. Moji duhovniki in starešine so ginevali v mestu, ko so si iskali hrane, da bi poživili svojo dušo. Glej, Gospod, kako sem v stiski, moje drobovje vre; moje srce se obrača v moji notranjosti, ker sem se kljubovalno upirala. Zunaj meč ropa otroke, v hiši je kakor smrt. Slišali so, kako vzdihujem, ni tolažnika zame. Vsi moji sovražniki so slišali o moji nesreči, veselijo se, ker si ti to storil. Daj, da pride dan, ki si ga poklical, naj bodo kakor jaz. Vsa njihova hudobija naj pride predte; ravnaj z njimi, kakor si ravnal z menoj zaradi vseh mojih pregreh; kajti silno je moje ječanje in moje srce je bolno. Kako je Gospod v svoji jezi hčer sionsko pokril z oblaki! Z neba je vrgel na zemljo Izraelovo slavo. Ni se spomnil podnožja svojih nog na dan svoje jeze. Gospod je brez usmiljenja uničil vse Jakobove pašnike; v svojem besu je porušil utrdbe hčere judovske; na tla je vrgel, onečastil je kraljestvo in njegove vladarje. V izbruhu jeze je zdrobil vso Izraelovo moč. Svojo desnico je potegnil nazaj pred sovražnikom. Gorel je v Jakobu kakor žareč ogenj, ki požira naokrog. Napel je svoj lok kakor sovražnik, nastavil je svojo desnico; kakor nasprotnik je pomoril vse, ki so bili naslada za oči. V šotoru hčere sionske je izlil svojo srditost kakor ogenj. Gospod je postal kakor sovražnik, uničil je Izraela; uničil je vse njegove palače, uničil je njegove trdnjave. Namnožil je v hčeri judovski tarnanje in ječanje. Opustošil je svoje zavetišče kakor vrt, uničil je svoj prostor za praznični shod. Gospod je na Sionu izročil pozabi praznični shod in soboto; v togoti svoje jeze je zavrgel kralja in duhovnika. Gospod je zavrgel svoj oltar, zapustil je svoje svetišče; v sovražnikove roke je izročil zidove njegovih palač. V Gospodovi hiši so dvignili glas kakor na dan prazničnega shoda. Gospod je sklenil, da uniči obzidje hčere sionske. Napel je merilno vrvico, svoje roke ni odtegnil uničevanju. V žalost je zavil okop in obzidje, skupaj veneta. Njena vrata so se pogreznila v zemljo, polomil in razbil je njene zapahe. Njen kralj in njeni knezi so med narodi, ni več postave. Tudi njeni preroki ne najdejo videnja, ki je od Gospoda. Na tleh sedijo, molčijo starešine hčere sionske; pepel so posuli na svoje glave, nadeli so si raševino. Do tal so povesile glavo mladenke jeruzalemske. Moje oči hirajo v solzah, moje drobovje vre; jetra so se mi razsula na tla zaradi poloma hčere mojega ljudstva, ko omedlevajo otroci in dojenčki po mestnih ulicah. Svojim materam pravijo: »Kje sta žito in vino?« ko omedlevajo kakor smrtno ranjeni po mestnih ulicah; ko se njihova duša izliva v naročje njihovih mater. Kaj naj ti rečem, kaj naj primerjam s tabo, hči jeruzalemska? Kaj naj vzporejam tebi, da te potolažim, devica, hči sionska? Zakaj velik kakor morje je tvoj polom; kdo bi te mogel ozdraviti? Kar so tvoji preroki videvali zate, so bile puhlice in neokusnosti; niso razkrivali tvoje krivde, da bi obrnili tvojo usodo. Zate so videvali izreke, puhlice in zapeljive reči. Zoper tebe ploskajo z rokami vsi, ki gredo mimo po poti. Sikajo in zmajujejo s svojimi glavami nad hčerjo jeruzalemsko: »Je to mesto, ki so ga imenovali popolnost lepote, veselje vse zemlje?« Zoper tebe odpirajo svoja usta vsi tvoji sovražniki. Sikajo in škripljejo z zobmi, govorijo: »Pogoltnili smo! Končno, to je dan, ki smo nanj čakali! Našli smo, videli smo!« Gospod je storil, kar je bil zasnoval, izpolnil je svojo besedo, ki jo je bil že zdavnaj zapovedal; rušil je in se ni usmilil. Razveselil je sovražnika nad teboj, povzdignil je moč svojih nasprotnikov. Njihovo srce vpije h Gospodu. Obzidje hčere sionske, toči solze v potokih podnevi in ponoči! Ne daj si pokoja, naj ne počiva hči tvojega očesa! Vstani, vpij ponoči, ob začetku straž. Izlij svoje srce kakor vodo pred Gospodovo obličje. Dvigni k njemu svoje roke za duše svojih otrok, ki omedlevajo od lakote na začetku vseh ulic. Glej, Gospod, ozri se! S kom si tako ravnal? Mar morajo žene jesti svoj plod, otroke, ki so jih ljubkovale? Mar morata biti v Gospodovem templju umorjena duhovnik in prerok? Na tleh ležita po ulicah deček in starec; moje mladenke in moji mladeniči so padli pod mečem. Ti si jih pomoril na dan svoje jeze, klal si, nisi se usmilil. Kakor na dan prazničnega shoda si poklical moje grozote vse naokrog. Na dan jeze Gospodove nihče ni ušel in preživel. Tiste, ki sem jih ljubkovala in vzredila, je pokončal moj sovražnik. Jaz sem mož, ki je videl bedo pod palico njegovega besa. Mene je odpeljal in vodil v temo in ne v luč. Le zoper mene vedno znova obrača ves dan svojo roko. Pustil je razpasti moje meso in kožo, polomil je moje kosti. Obzidal in obdal me je s strupom in nadlogo. V temine me je prestavil kakor večno mrtve. Ogradil me je, da ne morem uiti, obtežil me je s težkimi okovi. Četudi vpijem in moledujem, potlači mojo molitev. Poti mi je ogradil s klesancem, steze mi je skrivil. Prežeč medved je zame, lev v skrivališču. Moje poti je zamešal in me pustil na ledini, naredil me je za pustinjo. Napel je svoj lok in me postavil za tarčo puščice. V ledvice mi je streljal puščice svojega tula. Bil sem v zasmeh vsemu svojemu ljudstvu, za njegovo zabavljico ves dan. Nasičeval me je z grenkimi zelišči, napajal me je s pelinom. Zobe mi je brusil na produ, v pepel me je poteptal. Moja duša je oropana miru, pozabil sem, kaj je sreča. Dejal sem torej: »Izginila je moja večnost in upanje, ki je od Gospoda.« Spomni se moje bede in brezdomstva, pelina in strupa! Neprenehoma misli in je sklonjena moja duša v meni. To si hočem vzeti k srcu, zato imam upanje: Dobrota Gospodova je, da nismo popolnoma pokončani, da njegovo usmiljenje ni prenehalo; nova je vsako jutro, velika je tvoja zvestoba. » Gospod je moj delež,« pravi moja duša, »zato imam upanje vanj.« Gospod je dober tistim, ki upajo vanj, duši, ki ga išče. Dobro je mirno čakati na rešitev Gospodovo. Dobro je za moža, če nosi jarem v svoji mladosti. Samoten naj sedi in molči, ko mu ga nalaga. Naj da v prah svoja usta, morda je še upanje. Naj ponudi lice tistemu, ki ga tepe, naj se nasiti z zasramovanjem. Zakaj Gospod ne zavrača za vselej; zakaj če je prizadel bolečino, se bo usmilil po obilju svoje dobrote. Zakaj ne muči iz srca ali žalosti človeških otrok. Ko kdo tepta pod svojimi nogami vse ujetnike dežele, ko izkrivlja pravico pred Najvišjim, ko goljufa človeka v pravdi – naj bi Gospod ne videl? Kdo je tisti, ki je rekel, in se je zgodilo, ne da bi Gospod zapovedal? Mar ne prihaja iz ust Najvišjega hudo in dobro? Kaj bi se pritoževal živ človek, korenjak kljub svojim grehom? Preiščimo svoja pota in preudarimo, vrnimo se h Gospodu. Povzdignimo svoja srca na rokah, k Bogu v nebesih. Mi smo bili nezvesti in nepokorni; ti nam nisi odpustil. Ogrnil si se z jezo in nas preganjal, ubijal si, nisi se usmilil; ogrnil si se z oblakom, da ne bi prodrla molitev. Iz nas si naredil smeti in odpadek sredi med ljudstvi. Nad nami odpirajo svoja usta vsi naši sovražniki; groza in brezno sta bila za nas, opustošenje in polom. Moje oko toči potoke solza zaradi poloma hčere mojega ljudstva. Moje oko se solzi in se ne pomiri, ker ni prestanka, dokler se ne ozre in ne vidi Gospod z nebes. Moje oko deluje žalostno na mojo dušo zaradi vseh hčera mojega mesta. Vztrajno so me lovili kakor ptico tisti, ki me sovražijo brez vzroka. Utišali so moje življenje v jami in kamen zvalili name. Vode so preplavile mojo glavo; dejal sem: »Odrezan sem.« Klical sem tvoje ime, Gospod, iz najgloblje jame. Slišal si moj glas: »Ne skrivaj svojega ušesa pred mojim klicem na pomoč!« Približal si se na dan, ko sem te klical, rekel si: »Nikar se ne boj!« Gospod, pravdal si se za pravde moje duše, rešil si moje življenje. Videl si, Gospod, moje zatiranje; brani mojo pravdo! Videl si vso njihovo maščevalnost, vse njihove naklepe zoper mene. Slišal si njihovo sramotenje, Gospod, vse njihove naklepe zoper mene. Ustnice mojih napadalcev in njihovo šepetanje je ves dan proti meni. Naj sedijo ali stojijo, poglej: jaz sem njihova zbadljivka. Povrnil jim boš, Gospod, po delu njihovih rok. Dal jim boš ščit srca, tvoje prekletstvo bo zanje. Z jezo jih boš preganjal in jih iztrebil izpod svojega neba, Gospod. Kako je potemnelo zlato, se spremenilo čisto zlato! Raztreseni so sveti kamni na začetku vseh ulic. Sinovi sionski, dragoceni, vredni čistega zlata, kako jih cenijo, kot glinaste posode, delo lončarjevih rok! Celo šakali ponujajo prsi, dojijo svoje mladiče; hči mojega ljudstva je postala kruta kakor noji v puščavi. Dojenčkov jezik se lepi na nebo od žeje; otroci prosijo kruha, nihče jim ga ne lomi. Tisti, ki so uživali slaščice, so zapuščeni na ulicah; tisti, ki so vzrejeni v škrlatu, objemajo blato. Večja je bila krivda hčere mojega ljudstva kakor greh Sódome, ki je bila zrušena v trenutku, ne da bi se je dotaknile roke. Njeni posvečenci so bili bolj čisti kakor sneg, bolj beli kakor mleko; telo je bilo bolj rdeče kakor korale, njihova postava je bila kakor safir. Temnejša od črnine je bila njihova podoba, ne spoznajo jih na ulicah; koža se jim je zgrbančila na telesu, posušila se je kakor les. Boljše je pobitim z mečem kakor pobitim z lakoto, ki so izkrvaveli, prebodeni, zaradi poljskih pridelkov. Roke nežno čutečih žena so kuhale svoje otroke; bili so jim za okrepčilo ob polomu hčere mojega ljudstva. Gospod je utešil svojo srditost, izlil je srdito jezo; zanetil je ogenj na Sionu, da je požrl njegove temelje. Kralji zemlje niso verjeli, niti noben prebivalec sveta, da bi nasprotnik in sovražnik lahko vstopila skozi vrata jeruzalemska. To se je zgodilo zaradi grehov njegovih prerokov, krivd njegovih duhovnikov, ki so prelivali v njegovi sredi kri pravičnih. Tavali so, slepi, po ulicah, omadeževani s krvjo, da se nihče ni smel dotikati njihovih oblačil. »Umaknite se! Nečist!« so vpili nanje, »Umaknite se, umaknite se, ne dotikajte se!« Ker so zbežali, ker so tavali, so rekli med narodi: »Ne bodo več imeli stalnega bivališča.« Gospodovo obličje jih je razdelilo, ne bo jih več gledal; duhovnikov niso spoštovali, starešinam niso bili naklonjeni. Še vedno so koprnele naše oči po naši rešitvi, zaman; na svoji opazovalnici smo opazovali narod, ki se ne more rešiti. Prežali so na naše korake, da nismo mogli hoditi po naših trgih. Naš konec se je približal, naši dnevi so se dopolnili; da, prišel je naš konec. Naši preganjalci so bili hitrejši kakor orli pod nebom; po gorah so nas podili, v puščavi so prežali na nas. Dih naših nosnic, Gospodov maziljenec, je bil ujet v njihovih jamah, on, o katerem smo rekli: »V njegovi senci bomo živeli med narodi.« Raduj in veseli se, hči edómska, ki prebivaš v deželi Uc. Tudi nadte bo prišla čaša; opijanila se boš in se razgalila. Končana je tvoja kazen, hči sionska, ne bo te več pregnal. Kaznoval bo tvojo krivdo, hči edómska, razkril bo tvoje grehe. Spomni se, Gospod, kaj se nam je zgodilo, ozri se in glej našo sramoto! Naša dediščina je pripadla tujcem, naše hiše neznancem. Postali smo sirote, brez očeta, naše matere so kakor vdove. Svojo vodo pijemo za denar, drva pridejo za ceno plačila. Na vratu imamo preganjalce; izmučeni smo, ni pokoja za nas. Egiptu smo dajali roko, Asiriji, da bi se nasitili s kruhom. Naši očetje so grešili in jih ni več, mi smo tisti, ki nosimo njihovo krivdo. Hlapci so zavladali nad nami, nikogar ni, ki bi nas iztrgal iz njihove roke. Svojo dušo izpostavljamo, da dobimo svoj kruh, pred mečem v puščavi. Naša koža gori kakor peč, od žareče vročine lakote. Žene oskrunjajo na Sionu, device v Judovih mestih. Knezi so bili obešeni z njihovo roko, starešine niso bili spoštovani. Mladeniči morajo nositi v mlin, dečki se opotekajo pod težo lesa. Starčki so prenehali s posveti ob vratih, mladeniči s svojo glasbo. Prenehalo je veselje našega srca, naše rajanje se je spremenilo v žalost. Padla je krona naše glave, gorje nam, ker smo grešili! Zaradi tega je naše srce hiralo, zavoljo teh reči so otemnele naše oči: zaradi gore sionske, ki je opustošena – lisice se klatijo po njej. Ti, Gospod, prestoluješ na veke, tvoj prestol je od roda do roda. Zakaj nas hočeš za vedno pozabiti, nas zapustiti za dolžino dni? Obrni nas k sebi, Gospod, da se spreobrnemo, obnovi naše dni kakor nekdaj! Ali pa si nas popolnoma zavrgel? Se do skrajnosti jeziš na nas? V tridesetem letu, v četrtem mesecu, petega v mesecu, ko sem bil med izgnanci ob reki Kebár, so se odprla nebesa in videl sem Božja videnja. Petega v mesecu – bilo je v petem letu izgnanstva kralja Jojahína – se je zagotovo zgodila Gospodova beseda Ezekielu, Buzíjevemu sinu, duhovniku, v deželi Kaldejcev ob reki Kebár. Tam je bila nad njim Gospodova roka. Videl sem: glej, nevihtni veter je prihajal s severa, velik oblak in plapolajoč ogenj in okrog njega sijaj; iz njegove srede nekakšno iskrenje, iz srede ognja. Iz njegove srede pa podobe štirih živih bitij. Tole je bil njihov videz: imela so človeško podobo; vsako je imelo štiri obraze in vsako štiri peruti. Njihove noge so bile ravne in stopala njihovih nog kakor telečje stopalo; lesketala so se kakor glajen bron. Pod perutmi, na štirih straneh, so imela človeške roke. Vsa štiri so imela obraze in peruti. Njihove peruti so se dotikale med seboj in niso se obračala pri hoji; vsako je hodilo naravnost naprej. Podoba njihovih obrazov: človeški obraz in obraz leva na desni so imela vsa štiri, obraz vola na levi vsa štiri in obraz orla vsa štiri. Takšni so bili njihovi obrazi. Njihove peruti so bile razprostrte navzgor; vsako bitje je imelo po dve, ki sta se dotikali, in dve, ki sta mu pokrivali telo. Vsako je hodilo naravnost naprej. Kamor je hotel iti duh, so šla in med hojo niso spreminjala smeri. Med živimi bitji je bilo nekaj, kar je bilo videti kakor žareča žerjavica, kakor plamenice, ki so švigale med bitji sem in tja. Ogenj je ves sijal in iz ognja je švigal blisk. In živa bitja so tekala sem in tja; videti so bila kakor blisk. Ogledoval sem si živa bitja: glej, kolo je bilo na tleh poleg živih bitij s štirimi obrazi. Kolesa so bila videti kakor bleščeč taršíški kamen; vsa štiri so imela enako obliko. Videti so bila izdelana tako, kot da bi bilo eno kolo sredi drugega. Kadar so se premikala, so se mogla premikati v vse štiri smeri in med premikanjem niso spreminjala smeri. Njihova platišča so bila visoka in strašna, kajti platišča so bila polna oči krog in krog, pri vseh štirih. Kadar so živa bitja hodila, so se premikala tudi kolesa poleg njih, in kadar so se bitja vzdignila s tal, so se vzdignila tudi kolesa. Kamor je hotel iti duh, so šla. Kolesa so se vzdignila hkrati z njimi, ker je bil duh živega bitja v kolesih. Kadar so hodila bitja, so se premikala tudi kolesa; ko so stala, so stala tudi ta; kadar so se vzdignila s tal, so se hkrati z njimi vzdignila tudi kolesa, ker je bil duh živega bitja v kolesih. Nad glavami živih bitij je bil nekak nebesni obok, bleščeč kakor kristal, razprostrt nad njihovimi glavami. Pod nebesnim obokom so bile njihove peruti zravnane druga proti drugi; vsako bitje je imelo dve, ki sta mu pokrivali telo. Slišal sem šum njihovih peruti kakor bučanje velikih vodá, kakor glas Mogočnega. Kadar so hodila, je bobnelo kakor hrup vojske; kadar so stala, so povešala peruti. Iznad nebesnega oboka, ki je bil nad njihovimi glavami, je prihajalo šumenje. Vrh nebesnega oboka, ki je bil nad njihovimi glavami, je bilo nekaj, kar je bilo videti kakor kamen safír, podobno prestolu. Na tem, kar je bilo videti kot prestol, je bila zgoraj postava, podobna človeku. In videl sem nekaj kakor očesce sijajnika, kakor ognjen obod okoli njega, od dela, ki je bil videti kakor njegova ledja, navzgor. In od dela, ki je bil videti kakor njegova ledja, navzdol sem videl nekaj kakor ogenj in sij je bil okoli njega. Kakor mavrica, ki je na oblaku ob deževnem dnevu, tak je bil videti sijaj okoli njega. Takšna je bila prikazen tega, kar je podoba Gospodovega veličastva. Ko sem to videl, sem padel na obraz in slišal glas, ki je govoril. Rekel mi je: Sin človekov, postavi se na noge in govoril bom s teboj. Ko mi je govoril, je prišel vame duh in me postavil na noge. Slišal sem tega, ki mi je govoril. Rekel mi je: Sin človekov, pošiljam te k Izraelovim sinovom, k narodu upornikov, ki so se mi uprli. Oni in njihovi očetje so se mi upirali vse do tega dne. Ti ljudje so trmastega obraza in predrznega srca, k njim te pošiljam. Reci jim: Tako govori Gospod Bog: Naj poslušajo ali ne – kajti uporna hiša so – vendar naj spoznajo, da je bil prerok med njimi. Ti pa, sin človekov, se jih ne boj, tudi njihovih besed se ne boj, čeprav so zate osat in trnje in prebivaš med škorpijoni! Njihovih besed se ne boj in pred njihovim obličjem se ne zbegaj, kajti uporna hiša so. Govôri jim moje besede, naj poslušajo ali ne, ker so uporni. Ti pa, sin človekov, poslušaj, kar ti govorim! Ne bodi uporen kakor ta uporna hiša! Odpri usta in jej, kar ti dajem! Videl sem: glej, roka se je iztegnila k meni in glej, v njej je bil knjižni zvitek. Razvil ga je pred menoj; bil je popisan na prednji in na zadnji strani. Na njem so bile zapisane žalostinke, tožba in bolečina. Rekel mi je: Sin človekov, jej, kar ti je ponujeno! Pojej ta zvitek, potem pojdi in govôri Izraelovi hiši! Odprl sem usta in dal mi je jesti ta zvitek. Rekel mi je: Sin človekov, nasiti si telo in si napolni notranjost s tem zvitkom, ki ti ga dajem! Použil sem ga in v ustih mi je bil sladek kakor med. Nato mi je rekel: Sin človekov, pojdi, napoti se k Izraelovi hiši in jim govôri z mojimi besedami! Saj nisi poslan k ljudstvu nerazumljivega govora in težkega jezika, temveč k Izraelovi hiši. Tudi ne k številnim ljudstvom nerazumljivega govora in težkega jezika, ki njihovih besed ne razumeš: zares, če bi te poslal k njim, bi te poslušali. Izraelova hiša pa te ne bo hotela poslušati; saj tudi mene nočejo poslušati. Vsa Izraelova hiša je namreč predrznega čela in trmastega srca. Glej, tvoje obličje sem naredil tako trdo, kakor je njihovo obličje, in tvoje čelo tako trdo, kakor je njihovo čelo. Kakor diamant, trše od skale sem naredil tvoje čelo. Ne boj se jih in pred njihovim obličjem se ne zbegaj, kajti uporna hiša so. Dalje mi je rekel: Sin človekov, vse moje besede, ki ti jih govorim, si vtisni v srce in jih poslušaj z ušesi. Potem pojdi in se napoti k izgnancem, k sinovom svojega ljudstva, in jim govôri; reci jim: Tako govori Gospod Bog – naj poslušajo ali ne. Tedaj me je duh vzdignil in zaslišal sem za seboj mogočno bobnenje: »Slavljeno Gospodovo veličastvo s svojega kraja!« Bil je šum, ki so ga delale peruti živih bitij, ko so se dotikale druga druge, in ropot koles poleg njih: mogočno bobnenje. Duh me je vzdignil in odnesel, in šel sem, v bridkosti in razburjenju svojega duha; močna je bila Gospodova roka nad menoj. Tako sem prišel k izgnancem v Tel Abíbu, ki so prebivali ob reki Kebár, kjer so se naselili. Tam sem bival sedem dni izmučen sredi med njimi. Ko se je izteklo sedem dni, se mi je zgodila Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, postavil sem te za stražarja Izraelovi hiši. Ko zaslišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu! Če porečem krivičnežu: »Gotovo umreš,« pa ga ne posvariš in ne spregovoriš, da bi posvaril krivičneža pred njegovo krivično potjo in ga ohranil pri življenju, bo ta krivičnež umrl zaradi svoje krivde, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok. Če pa si posvaril krivičneža, pa se ne odvrne od svoje krivičnosti in od svoje krivične poti, bo umrl zaradi svoje krivde, ti pa si boš rešil življenje. In če se pravični odvrne od svoje pravičnosti in ravna krivično, mu nastavim oviro, da se spotakne, in bo umrl. Če ga nisi posvaril, bo umrl zaradi svojega greha; pravična dela, ki jih je storil, ne bodo ostala v spominu. A njegovo kri bom terjal iz tvojih rok. Če pa si pravičnega posvaril, naj ne greši, in pravični ne greši, bo zagotovo ostal pri življenju, ker se je dal posvariti. In ti si boš rešil življenje. Tam je bila nad mano Gospodova roka in rekel mi je: Vstani, pojdi v dolino; tam bom govoril s teboj. Vstal sem in šel v dolino. In glej, tam je stalo Gospodovo veličastvo kakor veličastvo, ki sem ga videl ob reki Kebár, in padel sem na obraz. Tedaj je prišel vame duh in me postavil na noge. Govoril je z menoj in rekel: Pojdi, zapri se v svojo hišo! Ti, sin človekov, glej: vrvi bodo deli nate in te zvezali z njimi, da ne boš mogel iti mednje. Jezik ti bom prilepil na nebo, da boš onemel in jim ne boš več opominjevalec, kajti uporna hiša so. Ko pa bom govoril s teboj, ti bom odprl usta in rekel jim boš: »Tako govori Gospod Bog.« Kdor posluša, posluša; kdor noče, noče; kajti uporna hiša so. Ti, sin človekov, si vzemi opeko, jo položi predse in zariši na njej mesto, Jeruzalem! Potem ga oblegaj: zgradi okop proti njemu, nasuj nasip proti njemu, postavi tabore proti njemu ter krog in krog razpostavi oblegovalne ovne proti njemu! Nato si vzemi železno ponev in jo postavi kot železen zid med sebe in mesto! Potem upri svoj obraz vanj, kakor da je oblegan in ga ti oblegaš! To bo znamenje za Izraelovo hišo. Potem lezi na svojo levo stran in polôži nanjo krivdo Izraelove hiše; kolikor dni boš ležal na njej, boš nosil njihovo krivdo. Jaz ti določim leta njihove krivde, po številu dni: tristo devetdeset dni boš nosil krivdo Izraelove hiše. Ko te dokončaš, lezi še drugič, a na desno stran, in nosi krivdo Judove hiše; štirideset dni, po en dan za vsako leto, po en dan za vsako leto sem ti določil. Usmeri svoj obraz in svoj goli laket proti obleganemu Jeruzalemu in prerokuj proti njemu. Glej, nate denem vrvi, da se ne boš obračal z ene strani na drugo, dokler ne dopolniš dni svojega obleganja. Vzemi si pšenice, ječmena, fižola, leče, prosa in pire. Deni to v isto posodo in si iz tega napravi kruh. Po številu dni, ki jih boš preležal na boku – tristo devetdeset dni – boš to jedel. Hrana, ki jo boš užival, naj bo odtehtana: dvajset šeklov na dan; od časa do časa jo zaužij. Tudi vodo boš pil odmerjeno: šestinko vrča; od časa do časa jo pij. Kruh boš jedel kot ječmenov kolač, na človeškem blatu ga boš pekel pred njihovimi očmi. Gospod je rekel: Tako bodo Izraelovi sinovi jedli nečisti kruh med narodi, kamor jih preženem. Tedaj sem rekel: »Oh, Gospod Bog, glej, moja duša se še ni omadeževala: od mladosti do zdaj še nisem jedel mrhovine ali kar so raztrgale zveri. Pokvarjeno meso še ni prišlo v moja usta.« Rekel mi je: Glej, dovolim ti goveje blato namesto človeškega blata, da si na njem pripraviš kruh. Nadalje mi je rekel: Sin človekov, glej, zlomil bom palico kruha v Jeruzalemu. Zaskrbljeni bodo jedli odtehtan kruh in osupli pili odmerjeno vodo. Primanjkovalo jim bo kruha in vode, osupli bodo eni kakor drugi in propadli bodo zaradi svoje krivde. Ti, sin človekov, si vzemi oster meč. Uporabljaj ga kot britev in ga potegni čez glavo in čez brado! Potem si vzemi tehtnico in razdeli lase. Tretjino las sežgi na ognju sredi mesta, ko se bodo dopolnili dnevi obleganja. Tretjino vzemi in jo z mečem razsekaj okoli mesta. Tretjino raztresi po vetru in jaz bom izdrl meč za njimi. Nato vzemi peščico od teh in jih zaveži v rob svojega plašča. Še od teh jih vzemi nekaj, jih vrzi v ogenj in sežgi. Od tam bo planil ogenj na vso Izraelovo hišo. Tako govori Gospod Bog: To je Jeruzalem. V sredo narodov sem ga postavil in okoli njega dežele. Pa se je uprl mojim odlokom, huje od narodov, in mojim zakonom bolj kot dežele okoli njega. Kajti moje odloke so zavrgli in po mojih zakonih se niso ravnali. Zato tako govori Gospod Bog: Ker ste bili bolj divji kakor narodi, ki so okoli vas, in se niste ravnali po mojih zakonih ne izpolnjevali mojih odlokov, ampak ste delali po šegah narodov, ki so okoli vas, zato tako govori Gospod Bog: Glej, tudi jaz sem proti tebi in izvršim sodbe v tvoji sredi pred očmi narodov. Zaradi vseh tvojih gnusnih dejanj bom storil, česar še nisem storil in česar v taki obliki ne bom več storil. Zato bodo starši jedli otroke v tvoji sredi in otroci jedli svoje starše. Sodbo bom izvršil nad tabo in ves tvoj ostanek raztresel na vse vetrove. Zato, kakor jaz živim – govori Gospod Bog – zares, ker si moje svetišče oskrunil z vsemi svojimi ostudnostmi in z vsemi gnusobami, bom tudi jaz rezal; moje oko bo neusmiljeno, tudi jaz ne bom prizanesel. Tretjina tvojih bo umrla za kugo in lakota jih bo pobrala v tvoji sredi, tretjina bo padla pod mečem okoli tebe, tretjino pa bom raztresel na vse vetrove in izdrl meč za njimi. Tako se bo polegla moja jeza, pomiril bom svoj srd nad njimi in mi bo odleglo. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril v svoji gorečnosti, ko bom potešil svoj srd nad njimi. Spremenil te bom v pustinjo in v predmet sramotenja med narodi, ki so okoli tebe, pred očmi vseh mimoidočih. V sramotenje in posmeh boš, v svarilo in grozo narodom, ki so okoli tebe, ko bom izvršil sodbe nad tabo v jezi in srdu, s hudimi kaznimi. Jaz, Gospod, sem govoril. Ko bom poslal pogubne puščice lakote, najhujše med njimi, ki so za uničevanje – kajti poslal jih bom, da vas uničim – in bom povečal lakoto pri vas, vam bom zlomil palico kruha. Poslal bom nad vas lakoto in divje zveri, da ti ugrabijo otroke. Kuga in kri bosta prišli nadte in meč bom pripeljal nadte. Jaz, Gospod, sem govoril. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, upri svoj obraz k Izraelovim goram in prerokuj proti njim! Reci: Izraelove gore, poslušajte besedo Gospoda Boga. Tako govori Gospod Bog goram in hribom, grapam in dolinam: Glejte, jaz bom pripeljal meč nad vas in uničil vaše višine. Vaši oltarji bodo opustošeni, vaši sončni stebri razbiti in vaše pobite bom vrgel pred vaše malike. Trupla Izraelovih sinov bom položil pred njihove malike in vaše kosti raztresel okoli vaših oltarjev. Povsod, kjer prebivate, bodo mesta opustošena in višine razdejane, tako da bodo vaši oltarji opustošeni in razdejani, vaši maliki razbiti in uničeni, vaši sončni stebri podrti in vaša dela odpravljena. Pobiti bodo padli v vaši sredi; tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod. Vendar bom pustil nekatere. Nekateri izmed vas bodo ubežali meču med narodi in bodo razkropljeni po deželah. Tedaj se me bodo tisti izmed vas, ki bodo ubežali, spominjali med narodi, kamor jih ujete odpeljejo; kajti strl bom njihovo vlačugarsko srce, ki se je odvrnilo od mene, in njihove oči, ki so se vlačugale z njihovimi maliki. Sami sebi se bodo studili zaradi hudobij, ki so jih počeli, zaradi vseh svojih gnusob. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod. Nisem jim zaman govoril, da jim povzročim to nesrečo. Tako govori Gospod Bog: Ploskni z rokama in udari z nogo ter reci: »Gorje!« zaradi vseh strašnih gnusob Izraelove hiše. Zaradi njih bodo padli pod mečem, za lakoto in za kugo. Kdor bo daleč, bo umrl za kugo; kdor bo blizu, bo padel pod mečem; kdor bo ostal in bo obvarovan, pa bo umrl za lakoto. Tako bom potešil svoj srd nad njimi. Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko bodo njihovi pobiti ležali sredi malikov, okoli njihovih oltarjev, na vsakem visokem hribu, po vseh vrhovih gorá, pod vsakim zelenim drevesom in pod vsako košato terebinto, kjer koli so darovali prijetno dišavo vsem svojim malikom. Iztegnil bom roko zoper nje in spremenil deželo v pustinjo in stepo, od puščave do Rible, po vseh njihovih bivališčih. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod. Zgodila se mi je beseda Gospodova, rekoč: Ti, sin človekov, tako govori Gospod Bog Izraelovi deželi: Konec! Konec pride nad štiri konce dežele. Zdaj je konec s teboj. Svojo jezo pošljem nadte, sodil te bom po tvojih potih in spravil nadte vse tvoje gnusobe. Moje oko se te ne bo usmililo, ne bom prizanesel. Da, tvoje poti bom spravil nadte in tvoje gnusobe bodo v tvoji sredi. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod. Tako govori Gospod Bog: Nesreča za nesrečo, glej, prihaja. In konec prihaja, prihaja konec! Zbudi se, k tebi, glej, prihaja! Tvoja usoda te je zatekla, prebivalec dežele! Prihaja čas, blizu je dan: bojnega hrupa, ne vriskanja po gorah. Zdaj kmalu izlijem nadte svoj srd in sprostim svojo jezo nad tabo. Sodil te bom po tvojih potih in spravil nadte vse tvoje gnusobe. Moje oko se ne bo usmililo, ne bom prizanesel. Po tvojih potih ti bom povrnil in tvoje gnusobe bodo v tvoji sredi. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod, ki udari. Glej, dan! Glej, prihaja! Usoda prihaja na dan. Palica cvete, nesramnost poganja. Nasilje se razrašča v palico krivičnosti. Nič ne bo ostalo od njih: nič od njihovega obilja, nič od njihovega hrupa, nihče ne bo žaloval za njimi. Prihaja čas, približuje se dan! Kupec naj se ne veseli in prodajalec naj se ne žalosti, kajti srd je nad vso njegovo množico. Prodajalec se namreč ne vrne več k prodanemu, čeprav je še med živimi, ker prerokovanje proti vsej njegovi množici ne bo preklicano. Zaradi svoje krivde ne bo nihče obvaroval svojega življenja. Zatrobili so v rog in vse pripravili, a nihče ne gre v boj, ker je moj srd nad vso njegovo množico. Zunaj je meč, znotraj sta kuga in lakota. Kdor je na polju, umre pod mečem; kdor pa je v mestu, ga požreta lakota in kuga. Ubežniki, ki bodo utekli, bodo po gorah kakor dolinski golobje in vsi bodo žalostno grulili, vsak zavoljo svoje krivde. Vse roke bodo obnemogle, vsa kolena splahnela kakor voda. Opašejo se z raševniki in groza jih bo zajela. Na vseh obrazih bo sramota, pleša na vseh njihovih glavah. Svoje srebro bodo odvrgli na ceste, njihovo zlato bo postalo nesnaga. Njihovo srebro in zlato jih ne bosta mogli rešiti na dan Gospodovega besa. Svoje duše ne bodo nasitili z njima in si ne napolnili trebuha; a prav zaradi njiju so si nakopali krivdo. Svoj prelepi nakit so uporabljali za napuh in delali iz njega podobe svojih ostudnosti, svojih ogabnosti, zato jim to spremenim v nesnago. Tujcem bom dal to v roke kot plen in krivičnikom zemlje za rop, da to oskrunijo. Odvrnil bom svoje obličje od njih in oskrunili bodo moj zaklad. Razbojniki bodo vdrli vanj in ga oskrunili. Pripravi verigo, kajti dežela je polna smrtnih obsodb in mesto polno nasilja. Pripeljal bom najhujše izmed narodov, da se polastijo njihovih hiš. Konec bom naredil prevzetnosti mogočnih in njihova svetišča bodo oskrunjena. Stiska prihaja; iskali bodo mir, pa ga ne bo. Nesreča za nesrečo pride, slaba novica za slabo novico. Tedaj bodo zahtevali videnje od preroka, a duhovnikovega pouka in nasveta starešin ne bo več. Kralj bo žaloval, knez se bo ogrnil v grozo in ljudstvu dežele se bodo tresle roke. Po njihovih potih bom ravnal z njimi, po njihovih sodbah jih bom sodil. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod. V šestem letu, v šestem mesecu, petega v mesecu sem sedèl v svoji hiši in Judovi starešine so sedeli pred menoj. Tedaj je tam padla name roka Gospoda Boga. Videl sem: glej, postava je bila, podobna možu. Od dela, ki je bil videti kakor njegova ledja, navzdol je bil ogenj; in od njegovih ledij navzgor je bil videti kakor blesk, kakor bleščeč sijajnik. Iztegnil je nekakšno roko in me zgrabil za koder na moji glavi. Duh me je vzdignil med zemljo in nebo in me v Božjih videnjih pripeljal v Jeruzalem k vhodu notranjih vrat, ki gledajo proti severu. Tam je stal kip ljubosumnosti, ki zbuja ljubosumnost. In glej, tam je bilo veličastvo Izraelovega Boga, enako prikazni, ki sem jo videl v dolini. Rekel mi je: Sin človekov, vzdigni oči proti severu! Vzdignil sem oči proti severu, in glej, severno od oltarnih vrat, ob vhodu, je bil ta kip ljubosumnosti. Rekel mi je: Sin človekov, ali vidiš, kaj počenjajo? Velike gnusobe, ki jih tu počenja Izraelova hiša, da bi se oddaljila od mojega svetišča? A še večje gnusobe boš videl. Nato me je odpeljal k vhodu v dvor. Videl sem: glej, luknja je bila v zidu. Potem mi je rekel: Sin človekov, prebij zid! In ko sem prebil zid, glej, je bil tam vhod. Rekel mi je: Vstopi in poglej hude gnusobe, ki jih tu počenjajo! Tako sem vstopil in videl: glej, vsakršna laznina in ogabne živali, vsi maliki Izraelove hiše so bili vklesani krog in krog po zidu. Sedemdeset mož izmed starešin Izraelove hiše je stalo pred njimi, Šafánov sin Jaazanjá pa je stal v njihovi sredi. Vsak je imel svojo kadilnico v roki in vonj kadilnega oblaka se je dvigal. Tedaj mi je rekel: Ali si videl, sin človekov, kaj počnejo starešine Izraelove hiše v temi, vsak v sobi svojega malika? Govorijo namreč: » Gospod nas ne vidi, Gospod je zapustil deželo.« Potem mi je še rekel: Videl boš še večje gnusobe, ki jih počenjajo. Nato me je peljal k vhodu vrat Gospodove hiše, ki so proti severu. Glej, tam so sedele ženske in objokovale Tamúza. Rekel mi je: Si videl, sin človekov? Še večje gnusobe kakor te boš videl. Tedaj me je peljal v notranji dvor Gospodove hiše. In glej, pri vhodu v Gospodov tempelj, med preddverjem in oltarjem, je bilo kakih petindvajset mož. S hrbtom so bili obrnjeni proti Gospodovemu templju in z obrazom proti vzhodu; kleče proti vzhodu so molili sonce. Rekel mi je: Si videl, sin človekov? Mar je Judovi hiši premalo, da počenjajo gnusobe, ki jih tu počenjajo? Ali morajo deželo polniti z nasiljem in me vedno znova izzivati k jezi? Glej, vejico si dajejo pod nos. Zato bom tudi jaz ravnal srdito z njimi. Moje oko se ne bo usmililo, ne bom prizanesel. Četudi mi z močnim glasom vpijejo na ušesa, jih ne bom poslušal. Tedaj mi je z močnim glasom zavpil na ušesa in rekel: Približajte se, izvrševalci kazni nad mestom, vsak s svojim uničevalnim orožjem v roki! In glej, šest mož je prišlo po poti od Gornjih vrat, ki gledajo proti severu, vsak s svojim pokončevalnim orožjem v roki. Sredi med njimi je bil mož v platnenem oblačilu in s pisarsko pripravo ob ledjih. Prišli so in se postavili poleg bronastega oltarja. Veličastvo Izraelovega Boga se je iznad keruba, nad katerim je bilo, vzdignilo proti pragu hiše. Zaklical je možu v platnenem oblačilu, ki je imel pisarsko pripravo ob ledjih, Gospod mu je rekel: Pojdi po sredi mesta, po sredi Jeruzalema, in zaznamuj črko tav na čelo možem, ki vzdihujejo in žalujejo zavoljo vseh gnusob, ki se dogajajo v njegovi sredi. Drugim pa je rekel, tako da sem slišal: Pojdite za njim skozi mesto in pobijajte! Vaše oko naj se ne usmili, ne prizanašajte! Starce, mladeniče in mladenke, otroke in žene pobijte in pokončajte! Ne dotikajte pa se nikogar, ki ima na sebi tav! Začnite pri mojem svetišču! In začeli so pri možeh, starešinah, ki so stali pred hišo. Rekel jim je: Oskrunite hišo, napolnite dvore s pomorjenimi; potem pojdite ven! Šli so ven in pobijali po mestu. Ko so tako pobijali, sem ostal le jaz. Padel sem na obraz, zavpil in rekel: »Oh, Gospod Bog, ali hočeš uničiti ves Izraelov ostanek, ko izlivaš svoj srd nad Jeruzalemom?« Rekel mi je: Krivda Izraelove in Judove hiše je zelo zelo velika. Dežela je polna krvi in mesto polno pokvarjenosti. Govorijo namreč: » Gospod je zapustil deželo« in » Gospod ne vidi«. Bom pa še jaz: moje oko se ne bo usmililo, ne bom prizanesel. Njihovo ravnanje bom spravil na njihovo glavo. In glej, mož v platnenem oblačilu, ki je imel pisarsko pripravo ob ledjih, je sporočil zadevo in rekel: Storil sem, kakor si mi zapovedal. Videl sem: glej, na oboku, ki je bil nad glavo kerubov, je bilo nekaj kakor kamen safir; nekaj, kar je bilo po obliki podobno prestolu, se je prikazalo nad njimi. Rekel je možu v platnenem oblačilu; rekel je: Stopi v prostor med kolesjem pod kerubom, napolni si obe roki z žarečim ogljem iz prostora med kerubi in ga raztresi nad mesto! Vstopil je pred mojimi očmi. Kerubi so stali na južni strani hiše, ko je mož vstopil. Oblak je napolnil notranji dvor in Gospodovo veličastvo se je vzdignilo iznad kerubov proti pragu hiše. Hiša se je napolnila z oblakom in dvor je bil poln sija Gospodovega veličastva. Šum peruti kerubov je bilo slišati do zunanjega dvora kakor glas Boga Mogočnega, ko govori. Ko je zapovedal možu v platnenem oblačilu in rekel: »Vzemi ognja iz prostora med kolesjem, iz prostora med kerubi«, je ta vstopil in se postavil poleg kolesa. Kerub je iztegnil roko iz prostora med kerubi proti ognju, ki je bil v prostoru med kerubi, ga vzel in položil v obe roki temu, ki je bil oblečen v platno. Ta ga je vzel in stopil ven. Tedaj se je pod perutmi kerubov prikazalo nekaj človeški roki podobnega. Videl sem: glej, štiri kolesa so bila poleg kerubov, eno kolo poleg vsakega keruba. Kolesa so bila videti kakor bleščeč taršíški kamen. Njihov videz je bil pri vseh štirih enak: kot da bi bilo eno kolo sredi drugega. Kadar so se premikala, so se mogla premikati v vse štiri smeri in med premikanjem niso spreminjala smeri; kamor se je namreč obrnilo glavno, tja so šla za njim. Med premikanjem niso spreminjala smeri. Célo njihovo telo, hrbet, roke, peruti in kolesa so bili krog in krog polni oči, tudi kolesa vseh štirih. Kolesa so dobila, kakor sem sam slišal, ime kolesje. Vsako bitje je imelo štiri obraze: prvi obraz je bil obraz vola, drugi obraz je bil obraz človeka, tretji je bil obraz leva in četrti obraz orla. Kerubi so se vzdignili – to je bilo živo bitje, ki sem ga videl ob reki Kebár. Ko so hodili kerubi, so se premikala tudi kolesa poleg njih; ko so kerubi razpeli peruti, da bi se vzdignili s tal, se tudi kolesa niso odmaknila od njih. Ko so stali, so tudi ona stala; ko pa so se vzdignili, so se vzdignila z njimi, ker je bil duh živega bitja v njih. Tedaj je Gospodovo veličastvo odšlo s praga hiše in se ustavilo nad kerubi. Kerubi so razpeli peruti in se pred mojimi očmi vzdignili s tal. Pri njihovem odhodu so bila tudi kolesa z njimi. Ustavili so se ob vhodu vzhodnih vrat Gospodove hiše in veličastvo Izraelovega Boga je bilo zgoraj nad njimi. To je bilo živo bitje, ki sem ga videl pod Izraelovim Bogom ob reki Kebár; spoznal sem, da so to kerubi. Vsak je imel štiri obraze, vsak štiri peruti; pod njihovimi perutmi je bilo nekaj človeškim rokam podobnega. O podobi njihovih obrazov pa to: bili so isti obrazi, ki sem jih videl ob reki Kebár – taki so bili videti. Šli so vsi naravnost naprej. Tedaj me je duh vzdignil in me odpeljal k vzhodnim vratom Gospodove hiše, ki gledajo proti vzhodu. In glej, pri vhodu vrat je bilo petindvajset mož. Med njimi sem videl Azúrjevega sina Jaazanjája in Benajájevega sina Pelatjája, višja uradnika ljudstva. Gospod mi je rekel: Sin človekov, to so možje, ki snujejo zlo in delijo hudobne nasvete v tem mestu. Govorijo: »Ni že čas, da bi zidali hiše? Mesto je lonec, mi pa smo meso.« Zato prerokuj proti njim, prerokuj, sin človekov! Tedaj je šinil vame Gospodov duh in mi rekel: Reci: Tako govori Gospod: Tako govorite, Izraelova hiša; vem, kaj vam roji po glavi. Številne ste pobili v tem mestu in njegove ulice napolnili s pobitimi. Zato tako govori Gospod Bog: Pobiti, ki ste jih pokosili v njegovi sredi, ti so meso in mesto je lonec. Vas pa odpeljem iz njega. Meča ste se bali, a prav meč spravim nad vas, govori Gospod Bog. Odpeljem vas iz njegove srede in vas dam tujcem v roke ter izvršim sodbo nad vami. Pod mečem boste padli, na Izraelovih tleh vas bom sodil. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod. To mesto vam ne bo lonec in vi ne boste meso v njem; na Izraelovih tleh vas bom sodil. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod, po čigar zakonih se niste ravnali in čigar odlokov niste izpolnjevali, temveč ste delali po šegah narodov, ki so okoli vas. Ko sem tako prerokoval, je umrl Benajájev sin Pelatjá. Jaz pa sem padel na obraz, zavpil z močnim glasom in rekel: »Oh, Gospod Bog, ali hočeš popolnoma pokončati Izraelov ostanek?« Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, o tvojih bratih, rojakih, o tvojih sorodnikih in o vsej Izraelovi hiši, o vseh teh pravijo jeruzalemski prebivalci: »Ostanite daleč od Gospoda, dežela je dana nam v posest.« Zato reci: Tako govori Gospod Bog: Res sem jih pregnal daleč med narode in jih razkropil po deželah, a vsaj v malem sem jim bil svetišče v deželah, kamor so prišli. Zato reci: Tako govori Gospod Bog: Zbral vas bom izmed ljudstev in vas združil iz dežel, kamor ste se razkropili, in vam bom dal Izraelovo deželo. Ko bodo prišli tja, bodo odstranili iz nje vse njene ostudnosti in vse gnusobe. Dal jim bom eno srce in novega duha bom položil v njihovo notranjost. Odstranil bom kamnito srce iz njihovega telesa in jim dal meseno srce, da se bodo ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali. Moje ljudstvo bodo in jaz bom njihov Bog. Tistim pa, katerih srce teka za ostudnostmi in gnusobami, bom njihovo ravnanje spravil na njihovo glavo, govori Gospod Bog. Tedaj so kerubi razpeli peruti in kolesa so šla poleg njih. Zgoraj nad njimi je bilo veličastvo Izraelovega Boga. In vzdignilo se je Gospodovo veličastvo iznad srede mesta in se ustavilo na gori, ki je vzhodno od mesta. Mene pa je vzdignil duh in me pripeljal v videnju, v Božjem duhu, nazaj v Kaldejo k izgnancem. Potem je videnje, ki sem ga videl, izginilo izpred mene. Govoril sem izgnancem o vseh rečeh, ki mi jih je Gospod dal videti. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, sredi uporne hiše prebivaš. Oči imajo, da bi videli, pa ne vidijo; ušesa imajo, da bi slišali, pa ne slišijo, kajti uporna hiša so. Zato si, sin človekov, pripravi culo za izgnanstvo in se izseli podnevi pred njihovimi očmi. Preselil se boš pred njihovimi očmi iz svojega kraja v drug kraj. Morda uvidijo, da so uporna hiša. Prinesi ven svoje reči kakor izgnančevo culo, podnevi pred njihovimi očmi. Sam odrini zvečer pred njihovimi očmi, kakor tisti, ki odhajajo v izgnanstvo. Pred njihovimi očmi si prebij steno in zlezi skoznjo. Vzdigni pred njihovimi očmi culo na rame in jo odnesi v mraku. Zagrni si obraz, da ne boš videl dežele, ker te naredim za znamenje Izraelovi hiši. Storil sem tako, kakor mi je bilo ukazano. Svoje reči sem podnevi znesel ven kakor izgnančevo culo. Zvečer sem si z roko prebil steno. V mraku sem odšel, na rami sem pred njihovimi očmi nosil culo. Drugo jutro se mi je zgodila Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, ali ti ni rekla Izraelova hiša, uporna hiša: »Kaj delaš?« Reci jim: Tako govori Gospod Bog: »Ta izrek velja knezu v Jeruzalemu in vsej Izraelovi hiši, ki je v njem.« Reci: Jaz sem za vas znamenje. Kakor sem jaz storil, tako se bo zgodilo njim: v izgnanstvo, v ujetništvo pojdejo. Knez, ki je v njihovi sredi, bo vzdignil culo na rame, krenil v mraku, prebil steno, da pride skoznjo. Obraz si bo zakril, da s svojimi očmi ne bo več videl dežele. Svojo mrežo razpnem nad njim, da se ujame v mojo past. V Babilon ga spravim, v deželo Kaldejcev; pa je ne bo videl in bo tam umrl. Vse, ki so okoli njega, njegove pomočnike in vse njegove čete razkropim na vse vetrove in izderem meč za njimi. Ko jih razkropim med narode in razsejem po deželah, bodo spoznali, da sem jaz Gospod. Maloštevilne izmed njih pa obvarujem pred mečem, pred lakoto in kugo, da bodo o vseh svojih gnusobah pripovedovali med narodi, kamor pridejo. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, jej svoj kruh z drgetom in pij vodo s trepetom in v tesnobi! Reci ljudstvu dežele: Tako govori Gospod Bog prebivalcem Jeruzalema, Izraelovi deželi: V tesnobi bodo jedli svoj kruh in v grozi pili vodo, saj bo njegova zemlja opustošena, oropana svojega obilja zaradi nasilja vseh prebivalcev v njem. Naseljena mesta bodo opustošena in dežela bo pustinja. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, kaj je s tem vašim pregovorom, ki kroži v Izraelovi deželi: »Dnevi tečejo, vsako videnje pa se izjalovi?« Zato jim reci: Tako govori Gospod Bog: Konec storim temu pregovoru, ne bodo ga več uporabljali v Izraelu. Kar povej jim: Blizu so dnevi, ko se vsako videnje uresniči. Kajti ne bo več lažnega videnja in varljivega vedeževanja sredi Izraelove hiše. Kajti jaz, Gospod, bom govoril. Beseda, ki jo bom izrekel, se bo izpolnila. Ne bo se več zavlačevalo. Še v vaših dneh, uporna hiša, bom govoril besedo in jo izpolnil, govori Gospod Bog. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, glej, Izraelova hiša pravi: »Videnje, ki ga ta gleda, se uresniči šele po mnogih dneh; ta prerokuje za daljne čase.« Zato jim reci: Tako govori Gospod Bog: Nobena mojih besed se ne bo več zavlačevala. Beseda, ki jo govorim, se izpolni, govori Gospod Bog. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, prerokuj proti Izraelovim prerokom, ki prerokujejo! Reci tem, ki prerokujejo iz svoje glave: Čujte Gospodovo besedo! Tako govori Gospod Bog: Gorje neumnim prerokom, ki sledijo svojemu duhu in ničesar ne vidijo! Kakor šakali v razvalinah so tvoji preroki, Izrael. Niste se povzpeli do preloma ne zidali zidu za Izraelovo hišo, da bi trdno stala v boju na Gospodov dan. Prevaro gledajo in laž vedežujejo. Pravijo: » Gospod govori,« čeprav jih Gospod ni poslal. Vendar čakajo, da bo uresničil njihovo besedo. Mar niste gledali varljivih videnj in pripovedovali lažnih vedeževanj, ko ste pravili: » Gospod govori,« čeprav nisem govoril. Zato tako govori Gospod Bog: Ker govorite prevaro in gledate laž, glejte, sem proti vam, govori Gospod Bog. Moja roka bo proti prerokom, ki gledajo prevaro in vedežujejo laž. Ne bodo več v skupnosti mojega ljudstva in ne bodo vpisani v knjigo Izraelove hiše. Ne bodo prišli v Izraelovo deželo. Tako boste spoznali, da sem jaz Gospod Bog. Kajti zavajajo moje ljudstvo, ko govorijo: »Mir!«, miru pa ni. Ko ljudstvo zida steno, glej, jo ti pleskajo z beležem. Povej belivcem: Zagotovo bo padla. Ploha se bo ulila, dal bom, da bo padala kamena toča, prihrumel bo vihar in glej, zid bo padel! Ali vam tedaj ne rečejo: »Kje je belež, s katerim ste pleskali?« Zato tako govori Gospod Bog: V svojem srdu bom prignal vihar, zaradi moje jeze se bo ulila ploha in zaradi moje togote bo uničevala kamena toča. Podrl bom zid, ki ste ga popleskali z beležem, podrl ga bom do tal, da se bo pokazal njegov temelj. Ko bo padel, boste pokončani v njegovi sredi. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod. Tako bom potešil svoj srd nad zidom in nad tistimi, ki so ga belili, in vam rekel: Ni več zidu ne njegovih belivcev, Izraelovih prerokov, ki so prerokovali o Jeruzalemu in gledali videnja miru zanj, miru pa ni bilo, govori Gospod Bog. Ti pa, sin človekov, upri svoj obraz proti hčeram svojega ljudstva, ki prerokujejo iz svoje glave, in prerokuj proti njim! Reci: Tako govori Gospod Bog: Gorje ženskam, ki vežejo čarovne obveze na vsa zapestja in izdelujejo tančice za glave vsake velikosti, da bi ulovile duše! Mislite, da boste ulovile duše pripadnikov mojega ljudstva, svojo dušo pa ohranile pri življenju? Skrunite me pri mojem ljudstvu za prgišče ječmena in nekaj koščkov kruha, ko morite duše, ki bi ne smele umreti, in puščate pri življenju duše, ki bi ne smele živeti, ko lažete mojemu ljudstvu, ki rado posluša laž. Zato tako govori Gospod Bog: Glejte, jaz sem proti čarovnim obvezam, s katerimi lovite duše kakor ptice. Iztrgam vam jih iz rok, in duše, ki jih lovite, izpustim na prosto kakor ptice. Raztrgam vaše tančice in rešim svoje ljudstvo iz vaših rok. Ne bodo več plen v vaših rokah. Tedaj boste spoznale, da sem jaz Gospod. Ker ste z lažjo užalostile srce pravičnega, ki ga jaz nisem hotel užalostiti, in okrepile roke krivičnega, da se ni spreobrnil od svoje hudobne poti, da bi se ohranil pri življenju, ne boste več imele varljivih videnj in vedeževale laži. Svoje ljudstvo bom rešil iz vaših rok in tedaj boste spoznale, da sem jaz Gospod. Tedaj je prišlo k meni nekaj Izraelovih starešin in so se usedli pred mano. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, ti možje so se s srcem navezali na malike in jih postavili predse, da si zaradi njih nakopavajo krivdo. Ali naj res pustim, da me vprašujejo za svèt? Zato govôri z njimi in jim reci: Tako govori Gospod Bog: Prav vsakemu iz Izraelove hiše, ki se s srcem navezuje na malike in jih postavlja predse, da si zaradi njih nakopava krivdo, pa kljub temu prihaja k preroku, bom jaz, Gospod, zaradi množice njegovih malikov sam odgovoril, tako da bom prijel Izraelovo hišo za srce: vse, ki so se mi zavoljo svojih malikov odtujili. Zato reci Izraelovi hiši: Tako govori Gospod Bog: Spreobrnite se in se odvrnite od svojih malikov! Odvrnite svoj obraz od vseh svojih gnusob! Kajti prav vsakemu iz Izraelove hiše in izmed tujcev, naseljenih v Izraelu, ki se mi odtuji in se s srcem navezuje na malike, jih postavlja predse, da si zaradi njih nakopava krivdo, pa kljub temu prihaja k preroku, da me povpraša zase, bom jaz, Gospod, sam odgovoril. Obrnil bom svoj obraz zoper tistega človeka, ga naredil za svarilno znamenje in pregovor ter ga iztrebil iz srede svojega ljudstva. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod. Če pa se prerok da premotiti in spregovori besedo, bom še jaz, Gospod, premotil tistega preroka; iztegnil bom roko zoper njega in ga iztrebil iz srede svojega ljudstva Izraela. Oba bosta nosila krivdo: krivda povpraševalca bo enaka kakor prerokova krivda. Tako se Izraelova hiša ne bo več oddaljila od mene in se ne bo več omadeževala z vsemi svojimi hudodelstvi, temveč bodo moje ljudstvo in jaz bom njihov Bog, govori Gospod Bog. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, če bi se dežela pregrešila proti meni in se mi izneverila in bi zato iztegnil roko zoper njo in ji zlomil palico kruha, poslal lakoto nadnjo in v njej pokončal ljudi in živino, celo če bi bili ti trije možje v njeni sredi: Noe, Daniel in Job, bi s svojo pravičnostjo rešili le sebe, govori Gospod Bog. Ali če bi spustil v deželo divje zveri, da bi jo oropale otrok, da bi postala puščava in bi zaradi zveri nihče ne hodil skoznjo, pa bi bili ti trije možje v njeni sredi – kakor jaz živim, govori Gospod Bog –, ne bi rešili ne sinov ne hčerá, le sebe bi rešili, dežela pa bi postala puščava. Ali če bi poslal meč nad to deželo in rekel: Meč naj gre po deželi, in bi iz nje iztrebil ljudi in živino, pa bi bili ti trije možje v njeni sredi – kakor jaz živim, govori Gospod Bog –, ne bi rešili ne sinov ne hčerá, le sebe bi rešili. Ali če bi poslal kugo v to deželo in bi razlil svoj srd nad njo v krvi, tako da bi iztrebil iz nje ljudi in živino, pa bi bili Noe, Daniel in Job v njeni sredi – kakor jaz živim, govori Gospod Bog –, ne bi rešili ne sina ne hčere, le sebe bi rešili s svojo pravičnostjo. Kajti tako govori Gospod Bog: Čeprav pošljem svoje štiri pogubne šibe: meč, lakoto, divje zveri in kugo nad Jeruzalem, da iztrebim iz njega ljudi in živino, glejte, bo vendarle preostal v njem ostanek, ki popelje iz njega sinove in hčere. Ti bodo prišli k vam, videli boste njihovo pot in njihova dejanja. In potolaženi boste zaradi nesreče, ki sem jo poslal nad Jeruzalem, zaradi vsega, kar sem spravil nadenj. Potolažili vas bodo, ko boste videli njihovo pot in njihova dejanja. Tako boste spoznali, da nisem ničesar storil brez vzroka, kar sem storil v njem, govori Gospod Bog. Zgodila se mi je beseda Gospodova, rekoč: Sin človekov, v čem je les vinske trte boljši od drugega lesa, njene mladike boljše od gozdnega drevja? Ali vzamejo njen les, da ga porabijo za kakšno delo? Mar naredijo iz njega toporišče, da nasadijo nanj kakšno napravo? Glej, ognju jo dajo v hrano. Ko ogenj použije oba kraka in je sredina ožgana, mar je še uporabna za kakšno delo? Če še cela ni bila uporabna za nobeno delo, koliko manj bo za kaj uporabna, ko jo zajame in použije ogenj! Zato tako govori Gospod Bog: Kakor les vinske trte med gozdnim drevjem, ki sem ga izročil ognju v hrano, tako izročim jeruzalemske prebivalce. Svoj obraz obrnem zoper nje: čeprav so se rešili iz ognja, jih bo ogenj použil. Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odvrnem svoj obraz od njih; deželo pa spremenim v puščavo, ker so se v nezvestobi izneverili, govori Gospod Bog. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, oznani prestolnici Jeruzalem njene gnusobe in reci: Tako govori Gospod Bog prestolnici Jeruzalem: Tvoj izvir in tvoj rod je iz kánaanske dežele, tvoj oče je Amoréjec, tvoja mati Hetejka. Ob tvojem rojstvu, na dan, ko si bila rojena, ti niso odrezali popkovine, niso te skrbno umili z vodo, niso te odrgnili s soljo ne povili v plenice. Nobeno oko se te ni usmililo, da bi ti bilo storilo katero teh reči iz sočutja do tebe. Odvrgli so te na polje, ker se jim je tvoje življenje gnusilo na dan tvojega rojstva. Tedaj sem šel mimo tebe in sem videl, kako si cepetala v svoji krvi. In rekel sem ti v tvoji krvi: »Živi!« Da, rekel sem ti v tvoji krvi: »Živi!« Rast sem ti dal kakor cvetici na polju. Rastla si, postala si velika in se razvila v lepotico: prsi so se ti napele in lasje so ti zrastli. Bila pa si še naga in gola. Tedaj sem spet šel mimo tebe in te videl. In glej, bil je tvoj čas, čas ljubezni. Razgrnil sem čezte krajec svojega plašča in pokril tvojo goloto. Prisegel sem ti in sklenil zavezo s teboj, govori Gospod Bog, in postala si moja. Nato sem te umil z vodo, spral s tebe tvojo kri in te mazilil z oljem. Oblekel sem te v pisano vezenino, ti obul sandale iz delfinove kože, te opasal s tenkim platnom in ogrnil s svilo. Okrasil sem te z nakitom, zapestnici sem ti del na roke in ogrlico okoli vratu. Dal sem ti obroček v nos, uhane v ušesa in lepo krono na glavo. Okrašena si bila z zlatom in s srebrom, tvoja obleka je bila iz tenkega platna, iz svile in pisane vezenine. Kruh iz bele moke, med in olje si uživala. Postala si zelo zelo lepa, vredna kraljevske časti. Tvoje ime je prodrlo med narode zaradi tvoje lepote. Saj je bila popolna, zavoljo sijaja, ki sem ti ga nadel, govori Gospod Bog. A preveč si se zanašala na svojo lepoto: zaradi svojega slovesa si se začela vlačugati. Vsakemu, ki je šel mimo, si se ponudila za vlačugo, postala si njegova. Vzela si nekaj svojih oblačil, si naredila živobarvne višine in se vlačugala ob njih – to bi se vendar ne smelo zgoditi! Vzela si svoje lepe dragotine iz mojega zlata in srebra, ki sem ti jih dal, naredila si si podobe malikov in se vlačugala z njimi. Vzela si tudi svoja pisana vezena oblačila, jih pokrivala z njimi in polagala prednje moje olje in kadilo. Moj kruh, ki sem ti ga dal, beli kruh, olje in med, s čimer sem te hranil, si polagala prednje v prijeten vonj. To se je dogajalo, govori Gospod Bog. Vzela si sinove in hčere, ki si mi jih rodila, in si jih žrtvovala njim v hrano. Ti je bilo vlačuganje premalo, da si klala moje sinove in jim jih izročala v žgalno daritev? In pri vseh svojih gnusobah in vlačuganju se nisi spomnila dni svoje mladosti, ko si bila naga in gola in si cepetala v svoji krvi. Po vseh svojih hudobijah – gorje, gorje ti, govori Gospod Bog – si si pozidala obokan hram in postavila vzpetino za malike na vsakem trgu. Na vsakem križišču si si pozidala svojo vzpetino, da si skrunila svojo lepoto, se vdajala vsakemu, ki je šel mimo, in množila svoje vlačuganje. Vlačila si se s sinovi Egipta, s svojimi pohotnimi sosedi, in množila svoje vlačuganje, da bi me izzivala. Glej, iztegnil sem roko zoper tebe, ti zmanjšal odmerjeni živež in te izročil na milost in nemilost tvojim sovražnicam, hčeram Filistejcev, ki so se sramovale tvoje razuzdanosti. V svoji nenasitnosti si se vlačugala tudi z Asirci; da, tudi z njimi si se vlačila, pa se še nisi nasitila. Množila si svoja vlačuganja z deželo kramarjev, s Kaldejo. A še s tem se nisi nasitila. Kako hlastajoče je bilo tvoje srce, govori Gospod Bog, ko si počenjala vse to, ta dela gospodovalne vlačuge! Ko si si zidala obokan hram na vsakem križišču in si na vsakem trgu postavljala vzpetino, nisi bila kakor vlačuga, saj nisi marala plačila, temveč kakor prešuštnica, ki si namesto svojega moža jemlje tujce. Vsem vlačugam dajejo darilo, ti pa si sama dajala darila vsem svojim ljubimcem in jih s tem podkupovala, da bi se z vseh strani prihajali k tebi vlačugat. V tvojem vlačuganju se je pri tebi godilo nasprotno kot pri drugih ženskah: nihče te ni silil k vlačuganju in sama si dajala plačilo, niso drugi tebi plačevali. Sprevrgla si se! Zato, vlačuga, poslušaj Gospodovo besedo! Tako govori Gospod Bog: Ker si se vdajala svoji pohoti, razkrivala pri vlačuganju svojo nagoto pred ljubimci in pred vsemi gnusnimi maliki, in zaradi krvi tvojih otrok, ki si jim jih žrtvovala, glej, zaradi tega zberem vse tvoje ljubimce, ki si jim bila všeč, vse, ki si jih ljubila, in vse, ki si jih sovražila. Zberem jih zoper tebe z vseh strani in razkrijem vpričo njih tvojo nagoto, da bodo videli vso tvojo goloto. Sodil te bom, kakor se sodijo prešuštnice in morilke: predam te krvi svojega srda in svoje ljubosumnosti, dam te njim v roke, da podrejo tvoj obokani hram in porušijo tvoje vzpetine, ti slečejo oblačila, ti poberejo lepe dragotine in te pustijo nago in golo. Nato pripeljejo zoper tebe zbor: kamnali te bodo in te prebodli z meči. Tvoje hiše bodo požgali z ognjem in vpričo množice žená izvršili sodbe nad tabo. Tako bom naredil konec tvojemu vlačuganju in tudi plačila ne boš več dajala. Utešil bom svoj srd nad teboj in moja ljubosumnost se umakne od tebe; pomiril se bom in se ne bom več jezil. Ker se nisi spomnila dni svoje mladosti in si me izzivala z vsem tem, ti bom še jaz spravil tvoje ravnanje na glavo, govori Gospod Bog. Mar nisi uganjala razuzdanosti pri vseh svojih gnusobah? Glej, vsak sestavljavec pregovorov bo na tvoj račun uporabil zbadljivko in rekel: »Kakršna mati, takšna hči!« Ti si res hči matere, ki se je naveličala svojega moža in otrok, in sestra svojih sestrá si, ki so se naveličale svojih mož in otrok. Vaša mati je Hetejka in vaš oče je Amoréjec. Tvoja starejša sestra, ki s svojimi hčerami prebiva na tvoji levici, je Samarija; tvoja mlajša sestra, ki s svojimi hčerami prebiva na tvoji desnici, je Sódoma. Premalo ti je bilo, da bi hodila po njunih potih in delala gnusobe kakor oni dve: kmalu si ravnala huje kakor oni dve na vseh svojih potih. Kakor jaz živim, govori Gospod Bog, še Sódoma, tvoja sestra, in njene hčere niso počenjale tega, kar si počenjala ti in tvoje hčere. Glej, tole je bila krivda tvoje sestre Sódome: s svojimi hčerami vred je bila napuhnjena zaradi obilja kruha in brezskrbnega pokoja in ni pomagala stiskanim in revnim. Prevzetne so postale in počenjale gnusobo pred menoj; tedaj sem jih odstranil, kakor si videla. Samarija ni zagrešila niti polovice tvojih grehov. Ti si množila svoje gnusobe bolj kakor oni dve. Svoji sestri si po svoje opravičila spričo vseh svojih gnusob, ki si jih zakrivila. Nôsi torej tudi ti svojo sramoto, ker si posredovala v prid svojih sester; saj sta po tvojih grehih, s katerimi si se gnusneje pregrešila kakor oni dve, pravičnejši od tebe. Sramuj se torej in nôsi svojo sramoto, ker si po svoje opravičila svoji sestri. Obrnil bom njihovo usodo, usodo Sódome in njenih hčerá ter usodo Samarije in njenih hčerá. Obrnil bom tudi tvojo usodo v njihovi sredi, da boš nosila svojo sramoto in se sramovala vsega, kar si počela, ko si jima v tolažbo. Tvoja sestra Sódoma in njene hčere se vrnejo v svoje prejšnje stanje; prav tako se Samarija in njene hčere vrnejo v svoje prejšnje stanje, tudi ti in tvoje hčere se vrnete v svoje prejšnje stanje. Mar ni bila tvoja sestra Sódoma kot zbadljivka v tvojih ustih na dan tvojega napuha, preden se je razkrila tvoja hudobija? Zdaj pa si ti posmeh hčeram Arámcev in vsem okoli nje, hčeram Filistejcev, ki te vsepovsod zasmehujejo. Tako nosiš kazen za svojo razuzdanost in za svoje gnusobe, govori Gospod. Tako namreč govori Gospod Bog: Ravnal sem s tabo, kakor si ravnala ti, ki si poteptala prisego in prelomila zavezo. Vendar se bom spomnil svoje zaveze s tabo v dneh tvoje mladosti in bom sklenil s teboj večno zavezo. Tedaj se boš spomnila svojih poti in se sramovala, ko vzamem tvoje sestre, tako starejše kakor mlajše od tebe, in ti jih dam za hčere, vendar ne zaradi zaveze s teboj. Da, svojo zavezo sklenem s teboj in tedaj spoznaš, da sem jaz Gospod – da se osramočena spomniš tega in od sramu ne odpreš več ust, ko ti odpustim vse, kar si počela, govori Gospod Bog. Zgodila se mi je beseda Gospodova, rekoč: Sin človekov, zastavi uganko in povej priliko Izraelovi hiši! Reci: Tako govori Gospod Bog: Velik orel z velikimi perutmi, z dolgimi krili, poln perja pisanih barv, je prišel na Libanon. Zgrabil je vrh cedre, ji odtrgal vrhnjo mladiko, jo odnesel v deželo kramarjev, jo postavil v trgovsko mesto. Potem je vzel nekaj semena dežele, ga dal v setveno polje; kot sadiko ob obilni vodi, kot vrbo ga je zasadil. Pognalo je in postalo vinska trta, bohotna in nizke rasti; njene veje naj bi se obračale k njemu, njene korenine pa ostale pod njo. Tako je postala vinska trta, poganjala veje in raztezala mladike. Bil pa je še en velik orel z velikimi perutmi in gostim perjem. In glej, ta trta je obrnila korenine proti njemu in stezala veje k njemu, da bi jo namakal bolj kot greda, v katero je bila vsajena. V rodovitno polje, ob obilni vodi je bila zasajena, da bi poganjala veje in rodila sad, da bi postala plemenita trta. Reci: Tako govori Gospod Bog: Bo mar uspevala? Ne bo oni izruval njenih korenin in porezal njenega sadu, da se bo posušila, da se njeno sveže listje posuši? Ne bo treba močnega lakta ne veliko ljudi, da jo s korenino vred izpulijo. Glej, zasajena je bila, pa bo uspevala? Se ne bo, ko butne vanjo vzhodnik, docela posušila? Na gredi, kjer je zrastla, bo usahnila. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Reci uporni hiši: Mar ne veste, kaj to pomeni? Reci: Glejte, babilonski kralj je prišel v Jeruzalem, vzel njegovega kralja in njegove kneze ter jih odpeljal k sebi v Babilon. Potem je vzel kraljevega potomca, sklenil zavezo z njim in mu naložil prisego. Tudi veljake v deželi je odpeljal, da bi bilo kraljestvo oslabljeno in se ne bi vzdignilo, marveč bi držalo zavezo z njim in obstalo. Toda uprl se mu je in poslal svoje odposlance v Egipt, naj mu dajo konj in veliko čet. Ali bo uspel? Mar se bo rešil tisti, ki tako dela? Prelomil je zavezo in naj bi se rešil? Kakor jaz živim, govori Gospod Bog, prav v kraju, kjer biva kralj, ki ga je postavil za kralja in čigar prisego je poteptal in prelomil njegovo zavezo, pri njem, sredi Babilona bo umrl! Faraon pa mu z veliko vojsko in s številno množico ne bo pomagal v boju, ko bo nasut nasip in bodo zgrajeni okopi, da se pokonča veliko življenj. Kajti poteptal je prisego in prelomil zavezo; glej, dal je roko, in vendar je vse to storil! Ne bo ubežal! Zato tako govori Gospod Bog: Kakor jaz živim, meni dano prisego, ki jo je poteptal, in mojo zavezo, ki jo je prelomil, bom spravil na njegovo glavo. Svojo mrežo bom razpel čezenj, da se ujame v moji pasti. V Babilon ga bom pripeljal in ga tam sodil zaradi nezvestobe, ki jo je zagrešil proti meni. Vsi njegovi ubežniki iz vseh njegovih čet bodo popadali pod mečem, preostali pa se bodo razkropili na vse vetrove. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril. Tako govori Gospod Bog: Jaz sam bom vzel vršič visoke cedre in ga potaknil, od njegovih vrhnjih mladik bom odtrgal nežno vejico in jo zasadil na visoko in vzvišeno goro. Na Izraelov gorski vrh jo bom zasadil, pognala bo veje in obrodila sad, postala bo veličastna cedra. Pod njo bodo prebivale vsakovrstne ptice, vse krilate živali bodo prebivale v senci njenih vej. Tedaj bodo spoznala vsa poljska drevesa, da sem jaz, Gospod, ponižal visoko drevo in povišal nizko, da sem posušil zeleno drevo in dal, da je suho pognalo. Jaz, Gospod, sem govoril in tudi naredim. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Kaj vam je, da v Izraelovi deželi uporabljate ta pregovor: »Očetje jedo kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti?« Kakor jaz živim, govori Gospod Bog, ne uporabljajte več tega pregovora v Izraelu! Glejte, vse duše so moje: tako očetova duša kakor sinova duša, moji sta. Duša, ki greši, umre. Če je človek pravičen in ravna po pravu in pravičnosti, ne pojeda na gorah, ne vzdiguje oči k malikom Izraelove hiše, ne oskrunja žene svojega bližnjega, se ne približuje ženi, ko je obredno nečista, nikogar ne izkorišča, temveč vrača, kar mu je bilo zastavljeno za dolg; če ne ropa, če daje svoj kruh lačnemu, oblači nagega, ne posoja na obresti in ne odira, odvrača roko od krivice, pošteno razsoja med možem in možem, živi po mojih zakonih, se drži mojih odlokov in jih v resnici izpolnjuje – tak je pravičen in bo zagotovo živel, govori Gospod Bog. Če pa ima nasilnega sina, ki preliva kri in počenja katero tehle reči – medtem ko sam vsega tega ne dela: pojeda na gorah, oskrunja ženo svojega bližnjega, izkorišča revnega in ubogega, ropa, ne vrača zastavljenega, vzdiguje oči k malikom, počenja gnusobo, posoja na obresti in odira – bo mar živel? Ne bo živel! Ker je počenjal vse te gnusobe, bo zagotovo umrl: njegova kri je nad njim. Če pa ima sina, ki vidi vse grehe, ki jih je storil oče – vidi, pa ne dela tako, ne pojeda na gorah, ne vzdiguje oči k malikom Izraelove hiše, ne oskrunja žene svojega bližnjega, nikogar ne izkorišča, ne jemlje zastavljenega, ne ropa, daje svoj kruh lačnemu, oblači nagega, odvrača roko od krivice, ne jemlje obresti in ne odira, izpolnjuje moje odloke, živi po mojih zakonih – tak ne bo umrl zaradi očetove krivde; zagotovo bo živel. Njegov oče pa, ki je zatiral in ropal brata ter delal med svojim ljudstvom, kar ni dobro, bo zaradi svoje krivde umrl. Vi pa pravite: »Zakaj tudi sin ne nosi očetove krivde?« Sin je vendar ravnal po pravu in pravičnosti, držal se je vseh mojih zakonov in jih izpolnjeval: zagotovo bo živel. Duša, ki greši, umre. Sin ne bo nosil očetove krivde in oče ne bo nosil sinove krivde. Pravičnost pravičnega ostane na njem in krivičnost krivičnega ostane na njem. Če pa se krivični odvrne od vseh grehov, ki jih je storil, se drži vseh mojih zakonov in ravna po pravu in pravičnosti, bo zagotovo živel, ne bo umrl. Nobeno njegovih hudodelstev, ki jih je zagrešil, ne bo ostalo v spominu: zaradi svojih pravičnih del, ki jih je storil, bo živel. Ali si res želim krivičneževe smrti, govori Gospod Bog, mar nimam rajši, da se spreobrne od svojih poti in živi! In če se pravični odvrne od svoje pravičnosti in počne hudobijo, posnema vse gnusobe, ki jih počenja krivični, bo mar živel? Nobeno njegovih pravičnih del, ki jih je storil, ne ostane v spominu. Zaradi nezvestobe, ki jo je zakrivil, in zaradi greha, ki ga je zagrešil, bo umrl. Vi pa pravite: »Gospodova pot ni pravilna!« Slišite vendar, Izraelova hiša: Moja pot da ni pravilna? Ali niso vaše poti nepravilne? Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl. Kljub temu pravi Izraelova hiša: »Gospodova pot ni pravilna!« Moje poti da niso pravilne, Izraelova hiša? Mar niso vaše poti nepravilne? Zato bom vsakega izmed vas, Izraelova hiša, sodil po njegovih potih, govori Gospod Bog. Spreobrnite in odvrnite se od vseh svojih upornosti, da si ne boste nakopavali krivde z njimi! Vrzite od sebe vse upornosti, s katerimi ste se upirali, in si naredite novo srce in novega duha! Zakaj hočete umreti, Izraelova hiša? Saj nimam veselja nad smrtjo tistega, ki mora umreti, govori Gospod Bog. Spreobrnite se torej in boste živeli! Ti pa zapoj žalostinko o Izraelovih knezih. Reci: Kakšna levinja je bila tvoja mati med levi! Ležala je sredi levičev in redila svoje mladiče. Vzredila je enega svojih mladičev, postal je levič. Naučil se je loviti plen, žrl je ljudi. Narodi so zagnali preplah zavoljo njega: ujel se je v njihovo jamo. V sponah so ga odvedli v egiptovsko deželo. Ko je videla, da je prevarana, da je njeno upanje splahnelo, je vzela še enega svojih mladičev in ga naredila za leviča. Sredi levov se je sprehajal, postal je levič. Naučil se je loviti plen, žrl je ljudi. Spoznal je njihove vdove, pustošil njihova mesta. Groza je navdala deželo in kar jo napolnjuje, spričo glasu njegovega rjovenja. Narodi so se spravili nadenj iz okoliških pokrajin; razpeli so svojo mrežo proti njemu: ujel se je v njihovo jamo. V sponah so ga deli v kletko in ga odvedli k babilonskemu kralju. Spravili so ga v trdnjavo, da se njegov glas ne bi več slišal po Izraelovih gorah. Tvoja mati je bila kakor trta v vinogradu, zasajena ob vodi; rodovitna in vejnata je bila od obilne vode. Imela je močne veje za vladarska žezla, vzpenjala se je visoko nad grmovjem. Vidna je bila zaradi svoje višine in zaradi množice vej. A izruvana je bila v srdu in vržena na tla. Vzhodnik jo je posušil, njen sad je odpadel. Usahnila je njena močna veja, ogenj jo je použil. Zdaj je presajena v puščavo, v suho in žejno deželo. Ogenj je švignil iz njenega stebla, použil njene veje in sad. V njej ni bilo več močnega stebla za vladarsko žezlo. Žalostinka je to, žalostinka je postala. V sedmem letu, v petem mesecu, desetega v mesecu je prišlo nekaj Izraelovih starešin povprašat za svèt Gospoda in usedli so se pred mano. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, govôri Izraelovim starešinam in jim reci: Tako govori Gospod Bog: Ste me prišli vprašat za svèt? Kakor jaz živim, ne pustim, da me vprašujete, govori Gospod Bog. Ali jih boš sodil, sin človekov, ali jih boš sodil? Oznani jim gnusobe njihovih očetov! Reci jim: Tako govori Gospod Bog: Tisti dan, ko sem izvolil Izraela, sem slovesno prisegel potomcem Jakobove hiše in se jim dal spoznati v egiptovski deželi. Slovesno sem jim prisegel in rekel: »Jaz sem Gospod, vaš Bog.« Tisti dan sem jim slovesno prisegel, da jih izpeljem iz egiptovske dežele v deželo, ki sem jo poiskal zanje, kjer se cedita mleko in med in je najlepša med vsemi deželami. Rekel sem jim: Vsak naj odvrže ostudnosti, na katerih se pasejo njegove oči. Nikar se ne oskrunjajte z egiptovskimi maliki! Jaz sem Gospod, vaš Bog. Pa so se mi upirali in me niso hoteli poslušati. Niso odvrgli ostudnosti, na katerih so se pasle njihove oči, niso zavrgli egiptovskih malikov. Tedaj sem mislil izliti svoj srd nanje in stresti jezo nanje sredi egiptovske dežele. Pa sem storil drugače – zaradi svojega imena, da se ne bi skrunilo v očeh narodov, sredi katerih so bili, in pred očmi katerih sem se jim dal spoznati, ko sem jih izpeljal iz egiptovske dežele. Izpeljal sem jih torej iz egiptovske dežele in jih pripeljal v puščavo. Dal sem jim svoje zakone in jim dal spoznati svoje odloke, ki naj jih človek izpolnjuje, da bo živel po njih. Tudi svoje sobote sem jim dal, da bi bile znamenje med menoj in njimi in bi spoznali, da jih jaz, Gospod, posvečujem. Toda Izraelova hiša se mi je v puščavi upirala. Niso se ravnali po mojih zakonih in prezirali so moje odloke, ki jih mora človek izpolnjevati, da bo živel po njih. Tudi moje sobote so hudo skrunili. Tedaj sem mislil izliti svoj srd nanje v puščavi, da bi jih iztrebil. Pa sem storil drugače – zaradi svojega imena, da se ne bi skrunilo v očeh narodov, pred očmi katerih sem jih izpeljal. Tudi sem jim v puščavi prisegel, da jih ne popeljem v deželo, ki sem jo določil zanje, v kateri se cedita mleko in med in je najlepša med vsemi deželami. Prezirali so namreč moje odloke, niso se ravnali po mojih zakonih in skrunili so moje sobote, ker je njihovo srce hodilo za njihovimi maliki. A moje oko se jih je usmililo: nisem jih uničil, nisem jih pokončal v puščavi. Njihovim sinovom sem rekel v puščavi: Ne ravnajte se po zakonih svojih očetov, ne držite se njihovih navad in ne oskrunjajte se z njihovimi maliki! Jaz sem Gospod, vaš Bog. Po mojih zakonih se ravnajte, mojih odlokov se držite in jih izpolnjujte! Moje sobote posvečujte, da bodo znamenje med menoj in vami in da spoznajo, da sem jaz Gospod, vaš Bog. A tudi sinovi so se mi upirali: niso se ravnali po mojih zakonih, niso se držali mojih odlokov, da bi jih izpolnjevali – človek pa jih mora izpolnjevati, da bo živel po njih; skrunili so moje sobote. Tedaj sem mislil izliti svoj srd nanje in stresti jezo nanje v puščavi. Pa sem umaknil svojo roko in storil drugače – zaradi svojega imena, da se ne bi skrunilo v očeh narodov, pred očmi katerih sem jih izpeljal. Vendar sem jim v puščavi prisegel, da jih razkropim med narode in jih razpršim po deželah. Saj niso izpolnjevali mojih odlokov, prezirali so moje zakone, skrunili moje sobote, in njihove oči so se obračale za maliki njihovih očetov. Zato sem jim tudi jaz dal zakone, ki niso bili dobri, in odloke, po katerih niso mogli živeti. Onečastil sem jih z njihovimi žrtvenimi darovi, s tem da so vse prvorojeno žrtvovali v ognju, da bi jih tako navdal z grozo in bi spoznali, da sem jaz Gospod. Zato, sin človekov, govôri Izraelovi hiši in jim reci: Tako govori Gospod Bog: Tudi s temle so me sramotili vaši očetje in se pregrešili z nezvestobo do mene: Ko sem jih pripeljal v deželo, ki sem jim jo s prisego obljubil, da jim jo dam, so darovali svoje klavne daritve, kjer koli so zagledali kak visok grič ali košato drevo. Tam so tudi oddajali svoje izzivalne darove, polagali svoje prijetne dišave in izlivali svoje pitne daritve. Rekel sem jim: Kaj je ta višina, h kateri prihajate? In njeno ime se glasi Višina do tega dne. Zato reci Izraelovi hiši: Tako govori Gospod Bog: Mar se ne oskrunjate po zgledu svojih očetov in se ne vlačugate z njihovimi ostudnimi maliki? Ko prinašate svoje darove, ko izročate svoje sinove v ogenj, se oskrunjate z vsemi svojimi maliki do današnjega dne. In jaz naj pustim, da me sprašujete za svèt, Izraelova hiša? Kakor jaz živim, govori Gospod Bog, ne pustim, da me vprašujete! Zagotovo se ne bo zgodilo, kar vam roji po glavi, ko govorite: »Bodimo kakor narodi, kakor rodovi po deželah, in častimo les in kamen!« Kakor jaz živim, govori Gospod Bog, bom gotovo z mogočno roko, z iztegnjenim laktom in z izlitim srdom kraljeval nad vami! Odpeljal vas bom izmed ljudstev in vas zbral iz dežel, kamor ste bili razkropljeni, z mogočno roko, z iztegnjenim laktom in z izlitim srdom. Popeljal vas bom v puščavo ljudstev in tam vas bom sodil iz obličja v obličje. Kakor sem sodil vašim očetom v puščavi egiptovske dežele, tako bom sodil vas, govori Gospod Bog. Dal bom, da boste prešli pod palico, in vas spravil v vezi zaveze. Izločil bom izmed vas tiste, ki se mi postavljajo po robu in se mi upirajo. Odpeljem jih iz dežele, v kateri so bivali kot tujci, vendar ne pridejo v Izraelovo deželo; tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod. Vi pa, Izraelova hiša, tako govori Gospod Bog, le pojdite služit vsak svojemu maliku! A pozneje me boste gotovo poslušali in mojega svetega imena ne boste več skrunili s svojimi darovi in maliki. Na moji sveti gori, na Izraelovi gorski višini, govori Gospod Bog, mi bo služila vsa Izraelova hiša, vsi v deželi. Tam jih bom dobrotno sprejel in tam bom zahteval vaše obljubljene darove in prvine vaših darov z vsemi vašimi svetimi darili. Kakor prijetno vonjavo vas bom dobrotno sprejel, ko vas odpeljem izmed ljudstev in vas zberem iz dežel, kamor ste se razkropili. Tako se bom med vami izkazal svetega v očeh narodov. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod, ko vas pripeljem v Izraelovo deželo, v deželo, ki sem jo vašim očetom s prisego obljubil, da jim jo dam. Tam se boste spomnili svojih poti in vseh svojih dejanj, s katerimi ste se oskrunjali. Sami sebi se boste studili zaradi vseh hudobij, ki ste jih storili. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod; tako bom storil z vami zaradi svojega imena, ne pa zavoljo vaših hudobnih poti in vaših zlobnih dejanj, Izraelova hiša, govori Gospod Bog. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, obrni svoj obraz proti jugu in spregovôri južnim krajem! Prerokuj zoper gozd južne poljane! Reci gozdu na jugu: Poslušaj Gospodovo besedo! Tako govori Gospod Bog: Glej, v tebi zanetim ogenj in použil bo v tebi vsako zeleno in vsako suho drevo. Plameneči plamen ne bo ugasnil in osmodili se bodo v njem vsi obrazi od juga do severa. Vse meso naj vidi, da sem ga jaz, Gospod, vžgal; naj ne ugasne. Tedaj sem rekel: Oh, Gospod Bog, tile pravijo o meni: »Mar ta ne govori vedno v prilikah?« Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, obrni svoj obraz proti Jeruzalemu in spregovôri proti svetiščem! Prerokuj zoper Izraelovo deželo! Reci Izraelovi deželi: Tako govori Gospod: Glej, proti tebi sem. Izdrl bom svoj meč iz nožnice in iztrebil iz tebe pravične in krivične. Ker bom iztrebil iz tebe pravične in krivične, pojde moj meč iz nožnice zoper vse meso od juga do severa. Vse meso naj spozna, da sem jaz, Gospod, izdrl svoj meč iz nožnice; ne vrne se več vanjo. Ti pa, sin človekov, zdihuj z bolečimi ledji, zdihuj v bridkosti pred njihovimi očmi! Če ti porečejo: »Zakaj zdihuješ?« reci: »Zaradi novice, ki prihaja.« Ob njej bo skoprnelo vsako srce, vse roke bodo obnemogle, sleherni duh bo klonil in vsa kolena bodo splahnela kakor voda. Glejte, to prihaja in se bo zgodilo, govori Gospod Bog. Zgodila se mi je beseda Gospodova, rekoč: Sin človekov, prerokuj in reci: Tako govori Gospod. Reci: Meč, meč je nabrušen in tudi zglajen: nabrušen je, da bo klal, klal, zglajen, da se bo bliskal – ali naj se veselimo? – Palica mojega sina zavrača vsak les. Dal ga je zgladiti, da ga prime v roko; nabrušen je meč in zglajen, da bo dan v roko morilcu. Vpij in tuli, sin človekov, ker je proti mojemu ljudstvu, proti vsem Izraelovim knezom! Z mojim ljudstvom vred so prepuščeni meču, zato se tolci po kolku! Da, preizkušnja je. A kaj se bo zgodilo, ko vendar preziraš šibo? govori Gospod Bog. Ti pa, sin človekov, prerokuj in ploskni z rokama! Meč naj podvoji udarce, potroji naj jih morilni meč, meč velikega pokola, ki kroži okoli njih, da pretrese srce in pomnoži žrtve. Pred vsa njihova vrata sem položil morilni meč, narejen za bliskanje, zglajen za klanje. Usekaj na desno, udari na levo, kamor je obrnjeno tvoje obličje. Tudi jaz bom ploskal z rokama, da potešim svoj srd. Jaz, Gospod, sem govoril. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Ti, sin človekov, začrtaj dve poti, po katerih naj pride meč babilonskega kralja! Iz ene dežele naj izhajata obe. Naredi kažipot, na začetku poti v mesto ga naredi. Pot začrtaj tako, da lahko pride meč v Rabo Amóncev in v Juda, v utrjeni Jeruzalem. Babilonski kralj namreč stoji na razpotju, na začetku obeh poti, in išče svéta v vedeževanju; trese puščici, vprašuje hišne malike in opazuje jetra. V njegovi desnici je žreb za Jeruzalem: da naj zažene bojni krik, glasno pozove na boj, postavi oblegovalne ovne proti vratom, nasuje nasip in zgradi okope. Njim pa se zdi to vedeževanje prazno, saj so jim bile dane slovesne prisege. On pa jih bo spomnil na njihovo krivdo, tako da bodo ujeti. Zato tako govori Gospod Bog: Ker ste opozorili na svojo krivdo, ko se je razkrila vaša upornost in so se pokazali vaši grehi pri vseh vaših delih, ker ste torej opozorili nase, boste s silo zajeti. Tebi pa, izprijeni krivičnik, Izraelov knez, čigar dan je prišel, v času, ko bo krivda dokončno poravnana, govori Gospod Bog tako: Odlôži pokrivalo, odstráni krono! Stvari se bodo spremenile: nizko bo povišano in visoko bo ponižano! Razvaline, razvaline, razvaline naredim iz nje in ne bo je več, dokler ne pride tisti, ki ima pravico in ga za to postavim. Ti, sin človekov, prerokuj in reci: Tako govori Gospod Bog o Amóncih in njihovem zasramovanju. Reci: Meč, meč je izdrt, da bo klal, zglajen, da bo uničeval, da se bo bliskal. Medtem ko ti ponujajo varljiva videnja in ti vedežujejo laži, da ga denejo na vrat izprijenim krivičnikom, ker je prišel njihov dan, v času, ko bo krivda dokončno poravnana. Vtakni ga v njegovo nožnico! Na kraju, kjer si bil ustvarjen, v deželi tvojega izvira te bom sodil. Svojo togoto bom izlil nate, v ognju svoje srditosti bom pihal zoper tebe, dal te bom v roke surovežem, ki ti kujejo pogubo. Ognju boš v hrano in tvoja kri bo sredi dežele. Ne bodo se te več spominjali, zakaj jaz, Gospod, sem govoril. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Ti, sin človekov, ali hočeš soditi? Ali hočeš soditi krvoločnemu mestu? Tedaj mu oznani vse njegove gnusobe! Reci: Tako govori Gospod Bog: O mesto, ki v svoji sredi preliva kri, da bi prišel njegov čas, in si dela malike, da se oskrunja. S svojo krvjo, ki si jo prelilo, si si nakopalo krivdo, in s svojimi maliki, ki si jih napravilo, si se oskrunilo. Približalo si svoj dan in prišlo do svojih let. Zato te dam v zasramovanje narodom, v zasmeh vsem deželam. Bližnji in oddaljeni te bodo zasmehovali, ker je tvoje ime omadeževano in je zmeda v tebi velika. Glej, Izraelovi knezi v tebi so vsak po svoji moči prelivali kri. Očeta in mater v tebi zaničujejo, tujca v tvoji sredi zatirajo, siroto in vdovo v tebi stiskajo. Kar mi je sveto, preziraš, in moje sobote skruniš. V tebi so obrekljivci, ki prelivajo kri; v tebi so taki, ki pojedajo na gorah in uganjajo razuzdanost v tvoji sredi. V tebi razgaljajo očeta do nagega, v tebi zlorabljajo ženo, ki je obredno nečista. Eden počenja gnusobo z ženo svojega bližnjega, drugi skruni svojo snaho z razuzdanostjo, spet drugi posiljuje v tebi svojo sestro, hčer svojega očeta. V tebi jemljejo podkupnine, da se preliva kri. Jemlješ obresti in oderuško plačilo, kuješ dobičke z izsiljevanjem bližnjega, name pa pozabljaš, govori Gospod Bog. Glej, plosknem z rokama nad dobičkom, ki si ga pridobilo, in nad krvjo, ki je bila prelita v tvoji sredi. Bo tvoje srce vzdržalo, bodo tvoje roke ostale močne v dneh, ko se spravim nate? Jaz, Gospod, sem govoril in bom storil! Razkropil te bom med narode, te razsejal po deželah in naredil konec tvojemu oskrunjanju. Sámo se boš ponižalo v očeh narodov, da spoznaš, da sem jaz Gospod. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, Izraelova hiša mi je postala žlindra. Vse v topilnici: baker, kositer, železo in svinec je postalo žlindra, tudi srebro. Zato tako govori Gospod Bog: Ker ste vsi postali žlindra, glejte, vas zberem sredi Jeruzalema. Kakor srebro, baker, železo, svinec in kositer zberejo v topilnici in raznetijo nanje ogenj, da se raztopijo, tako vas zberem v svoji jezi in v svojem srdu, vas porinem noter in raztopim. Da, zberem vas in razpiham na vas ogenj svojega besa, da se raztopite sredi njega. Kakor se srebro raztopi v topilnici, tako se vi raztopite v njej, da spoznate, da sem jaz, Gospod, razlil svoj srd na vas. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, reci mu: Ti si dežela, ki ni očiščena ne oprana z dežjem na dan togote. Njeni knezi v njeni sredi so kakor rjoveč lev, ki trga plen; požirajo ljudi, jemljejo zaklade in dragocenosti, množijo njene vdove. Njeni duhovniki kršijo mojo postavo in skrunijo, kar mi je sveto. Ne razločujejo med svetim in svetnim, ne učijo razlike med nečistim in čistim. Zakrivajo si oči pred mojimi sobotami in me skrunijo v svoji sredi. Njeni višji uradniki so v njeni sredi kakor volkovi, ki trgajo plen, prelivajo kri in pokončujejo ljudi, da si prisvojijo krivičen dobiček. Njeni preroki jim sipljejo pesek v oči, ko imajo varljiva videnja, jim vedežujejo laž in govorijo: »Tako govori Gospod Bog,« ko Gospod ni govoril. Ljudstvo dežele izsiljuje in grabežljivo ropa. Zatirajo reveža in ubogega in neupravičeno pritiskajo na tujca. Iskal sem med njimi človeka, ki bi pozidal zid in stal pred menoj na prelomu, v bran dežele, da je ne uničim. Pa ga nisem našel. Zato bom izlil svojo togoto nanje, v ognju svojega besa jih bom uničil. Njihovo ravnanje bom spravil na njihovo glavo, govori Gospod Bog. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, bili sta dve ženski, hčeri ene matere. Vlačugali sta se v Egiptu, že v svoji mladosti sta se vlačugali. Tam so otipavali njune prsi, tam so jima stiskali dekliške grudi. Starejši je bilo ime Ohóla, njeni sestri pa Oholíba. Postali sta moji in sta rodili sinove in hčere. Njuni imeni: Ohóla je Samarija, Oholíba pa Jeruzalem. Ohóla se je vlačugala. Čeprav je bila moja, je vsa gorela za svoje ljubimce Asirce: za vojake, oblečene v vijolični škrlat, za upravitelje in glavarje, same brhke mladeniče, in jezdece, ki so jahali na konjih. Njim se je predajala s svojim vlačuganjem, vsem izbranim Asircem, in se oskrunjala z vsemi maliki vseh tistih, za katere je gorela v strasti. Vendar ni opustila svojega vlačuganja z Egipčani, kajti že v njeni mladosti so ležali z njo, ji stiskali dekliške prsi in tešili na njej svojo poželjivost. Zato sem jo dal v roke njenim ljubimcem, v roke Asircem, za katere je vsa gorela. Ti so jo razgalili do nagega, vzeli njene sinove in hčere, njo samo pa ubili z mečem. Postala je pojem med ženami, ko so izvršili obsodbo nad njo. Njena sestra Oholíba je to videla, pa se je še bolj spridila v svoji poželjivosti kakor ona in bila še bolj razvratna od svoje razuzdane sestre. Vsa je gorela za Asirce, upravitelje in glavarje, v najboljšo opravo oblečene vojake in jezdece, ki so jahali na konjih, same brhke mladeniče. Videl sem, da se je oskrunila – obe sta šli isto pot. Vendar je bila ta še večja vlačuga. Videla je može, naslikane na steni, podobe Kaldejcev, slikane z minijem. Ledja so imeli prepasana in na glavah široka pokrivala; vsi so bili videti kakor častniki, podoba Babiloncev, katerih rojstna dežela je bila Kaldeja. Strastno se je razvnela zanje, brž ko jih je videla, in poslala sle k njim v Kaldejo. Babilonci so hodili k njej, v posteljo ljubimkanja, in jo skrunili s svojo razuzdanostjo. Potem ko se je oskrunila z njimi, je začutila odpor do njih. Vendar je tako odkrito nadaljevala svoje vlačuganje in razkrivala svojo nagoto, da sem začutil odpor do nje, kakor sem začutil odpor do njene sestre. Ona pa je množila svoja vlačuganja in se spominjala dni svoje mladosti, ko se je vlačugala v egiptovski deželi. Strastno je gorela za svoje razvratneže, katerih meso je bilo kakor oslovsko in izliv podoben konjskemu. Hlepela si po svoji mladostni razuzdanosti, ko so ti Egipčani stiskali grudi in ti otipavali prsi. Zato, Oholíba, tako govori Gospod Bog: Glej, podžgal bom proti tebi tvoje ljubimce, do katerih si začutila odpor, in jih pripeljal nadte od vsepovsod: Babilonce in vse Kaldejce, Pekód, Šoo in Koo, vse Asirce z njimi, brhke mladeniče, vse upravitelje in glavarje, častnike in vojake in vse jezdece na konjih. S severa bodo prišli nadte z bojnimi vozovi in kolesi in množico ljudstev. Zaslone, ščite in čelade bodo usmerili z vseh strani proti tebi. Predal jim bom sodbo, da te obsodijo po svojem pravu. Svojo gorečnost bom spravil nate, da bodo srdito ravnali s tabo. Nos in ušesa ti bodo odrezali, in kar bo še preostalo od tebe, bo padlo pod mečem. Vzeli bodo tvoje sinove in hčere, in kar bo še preostalo od tebe, bo použil ogenj. Slekli ti bodo oblačila in ti pobrali dragotine. Tako bom naredil konec tvoji razuzdanosti in tvojemu vlačuganju iz egiptovske dežele, da ne povzdigneš več oči k njim in se ne spomniš več Egipta. Tako namreč govori Gospod Bog: Glej, dajem te v roke tistih, ki jih sovražiš, v roke tistih, do katerih čutiš odpor. Ravnali bodo s tabo sovražno, pobrali ti bodo ves izkupiček in te pustili golo in nago. Tako se bo odkrila sramota tvojega nečistovanja, tvoje razuzdanosti in tvojega vlačuganja. To se ti bo zgodilo, ker si se vlačugala s pogani in se oskrunjala z njihovimi maliki. Po poti svoje sestre si hodila, zato dam njeno čašo tebi v roko. Tako govori Gospod Bog: Pila boš čašo svoje sestre, globoko in široko; v zasmeh in zasramovanje ti bo, zelo veliko drži: polna boš pijanosti in skrbi. Čaša groze in grozote je čaša tvoje sestre Samarije. Pij jo in izsrkaj; zdrobi njene črepinje in si razparaj prsi! Kajti jaz sem govoril, govori Gospod Bog. Zato tako govori Gospod Bog: Ker si me pozabila in mi obrnila hrbet, boš nosila posledice svoje razuzdanosti in svojega vlačuganja. Gospod mi je rekel: Sin človekov, ali boš obsodil Ohólo in Oholíbo in jima pokazal njune gnusobe? Kajti prešuštvovali sta in kri je na njunih rokah. S svojimi maliki sta prešuštvovali in svoje otroke, ki sta mi jih rodili, sta jim žrtvovali v hrano. Pa še tole sta mi storili: omadeževali sta tisti dan moje svetišče in skrunili moje sobote. Ko sta žrtvovali svoje otroke svojim malikom, sta prišli še isti dan v moje svetišče in ga oskrunili. Glejte, tako sta delali v moji hiši. Še več, pošiljali sta celo po može, ki so prihajali od daleč; sla sta pošiljali k njim in glej, prišli so. Okopala si se zanje, si naličila oči in si nadela nakit. Sedela si na razkošnem ležišču, pred katerim je bila miza, na katero si postavljala moje kadilo in olje. Glas brezskrbnih se je slišal pri njej zaradi množice mož, ki so prihajali iz puščave. Zapestnice so jima natikali na roke in prelep načelek na glavo. Tedaj sem rekel: Ali potemtakem nista prešuštvovali? Kakor počne vlačuga, sta se vlačugali. Prihajali so k njej, kakor hodijo k ženski, ki je vlačuga. Tako so hodili k Ohóli in Oholíbi, k tema razuzdankama. Toda pravični možje jima bodo sodili po pravu o prešuštnicah in po pravu o morilkah, saj sta prešuštnici in kri se drži njunih rok! Zato tako govori Gospod Bog: Naj se skliče proti njima zbor in naj ju izroče v pretres in plenjenje. Zbor naj ju kamna in razseka z mečem. Njune sinove in hčere naj pomorijo, njune hiše pa požgejo z ognjem. Tako bom naredil konec razuzdanosti v deželi. Vsem ženskam bo to v pouk, da se ne bodo vdajale razuzdanosti kakor vedve. Vajino razuzdanost bodo spravili na vaju in nosili bosta kazen za grehe s svojimi maliki. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod Bog. V devetem letu, v desetem mesecu, desetega v mesecu se mi je zgodila beseda Gospodova, rekoč: Sin človekov, zapiši si natančno datum tega dneva! Prav tega dne je babilonski kralj krenil nad Jeruzalem; da, prav tega dne. Povej uporni hiši priliko in jim reci: Tako govori Gospod Bog: Pristavi lonec, pristavi ga in vlij vanj tudi vode! Deni vanj kose mesa, same lepe kose, stegno in pleče, napolni ga z izbranimi kostmi! Vzemi najboljše med drobnico, tudi drva naloži podenj! Zavri njegove kose mesa, tudi kosti v njem naj se skuhajo! Zato tako govori Gospod Bog: Gorje mestu, ki je prelivalo kri, kotlu, ki se ga je prijela rja in katerega rja ne gre proč! Po vrsti, kos za kosom, jemlji iz njega, ne da bi žreb padel nanj. Kajti njegova kri je v njegovi sredi. Na golo skalo jo daje, ne izliva je na zemljo, da bi jo mogel pokriti prah. Da se razburim in maščujem, sem spravil njegovo kri na golo skalo, da se ne bi pokrila. Zato tako govori Gospod Bog: Gorje mestu, ki je prelivalo kri! Tudi jaz naredim veliko grmado. Nanôsi veliko drv, zaneti ogenj in dobro skuhaj meso! Dodaj začimbe, kosti pa naj zgorijo! Nato ga praznega postavi na njegovo žerjavico, da se razgreje in se razbeli njegov baker, da se raztopi v njem umazanija, ki je v njem, in izgine njegova rja. A zaman sem se trudil: njegova debela rja ne gre od njega, njegova rja ostane kljub ognju. Zaradi tvoje umazane razuzdanosti, ker sem te hotel očistiti, pa se nisi očistilo svoje umazanije, ne boš več čisto, dokler ne pomirim svojega srda nad tabo. Jaz, Gospod, sem govoril: prihaja in storil bom. Ne bom odnehal ne prizanesel in ne bo mi žal. Po tvojih potih in po tvojih delih te bom sodil, govori Gospod Bog. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, glej, z nenadnim udarcem ti bom odvzel radost tvojih oči. A nikar ne žaluj, ne jokaj in ne pretakaj solz! Tiho vzdihuj, a žalovanja za mrtvimi ne opravljaj! Nadeni si pokrivalo, natakni si obuvalo na noge, ne zakrivaj si brade in ne jej kruha sosedov. Zjutraj sem še govoril ljudstvu, zvečer pa mi je umrla žena. Naslednje jutro sem storil, kakor mi je bilo ukazano. Tedaj mi je ljudstvo reklo: »Nam ne boš pojasnil, kakšen pomen ima za nas to, kar delaš?« Rekel sem jim: »Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Povej Izraelovi hiši: Tako govori Gospod Bog: Glejte, oskrunil bom svoje svetišče, ponos vaše moči, radost vaših oči in hrepenenje vaše duše. Vaši sinovi in vaše hčere, ki ste jih morali zapustiti, bodo padli pod mečem. Tedaj boste storili, kakor sem storil jaz: ne boste si zakrivali brade ne jedli kruha sosedov. Svoja pokrivala boste imeli na glavah in obuvala na nogah, ne boste žalovali ne jokali, temveč boste propadali zaradi svojih krivd in stokali drug pred drugim. Ezekiel vam bo za znamenje, kajti vse, kar je storil, boste storili tudi vi, ko pride to. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod Bog.« Ti pa, sin človekov, tisti dan, ko jim bom odvzel njihovo oporišče, veselje njihovega ponosa, radost njihovih oči, koprnenje njihove duše, njihove sinove in hčere, tisti dan bo prišel k tebi ubežnik in ti prinesel novico. Tisti dan se ti bodo odprla usta pred ubežnikom: spregovoril boš in ne boš več nem. Za znamenje jim boš. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, obrni svoj obraz proti Amóncem in prerokuj proti njim! Reci Amóncem: Poslušajte besedo Gospoda Boga. Tako govori Gospod Bog: Ker si privoščil mojemu svetišču, da je bilo oskrunjeno, in Izraelovi deželi, da je bila opustošena, pa Judovi hiši, da je šla v izgnanstvo, glej, te bom izročil v posest sinovom Vzhoda. V tebi si bodo ogradili svoja šotorišča, v tebi bodo postavili svoja bivališča. Oni bodo uživali tvoje sadove in pili tvoje mleko. Rabo bom napravil za pašnik kamelam in amónsko deželo za počivališče drobnici. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod. Tako namreč govori Gospod Bog: Ker si ploskal z rokama, topotal z nogami in se poln zaničevanja v srcu veselil nad Izraelovo deželo, zato, glej, bom iztegnil roko zoper tebe, te dal v plen narodom, te iztrebil izmed ljudstev, pregnal iz dežel in te uničil. Tedaj boš spoznal, da sem jaz Gospod. Tako govori Gospod Bog: Ker sta Moáb in Seír rekla: »Glejte, Judova hiša je taka kot vsi drugi narodi,« zato, glej, bom izropal moábsko pobočje, njegova mesta vse do meje, ki so kras dežele: Bet Ješimót, Báal Meón in Kirjatájim. Z Amónci vred jih bom dal v posest sinovom Vzhoda, da se Amónci ne bodo več omenjali med narodi. Nad Moábom bom izvršil sodbo. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod. Tako govori Gospod Bog: Ker je Edóm maščevalno ravnal z Judovo hišo in se hudo pregrešil z maščevanjem nad njimi, zato tako govori Gospod Bog: Iztegnil bom roko nad Edóm, iztrebil iz njega ljudi in živino ter ga spremenil v puščavo: od Temána do Dedána bodo padli pod mečem. Svoje maščevanje nad Edómom bom opravil po roki svojega ljudstva Izraela. Z Edómom bodo ravnali po moji jezi in po mojem srdu. Tako bodo spoznali moje maščevanje, govori Gospod Bog. Tako govori Gospod Bog: Ker so Filistejci maščevalno ravnali, se s prezirom v duši bridko maščevali in iz večnega sovraštva uničevali, zato bom, tako govori Gospod Bog, iztegnil roko nad Filistejce in iztrebil Keretéjce in uničil ostanek na morskem obrežju. Hudo se bom maščeval nad njimi, s srditimi kaznimi. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod, ko spravim svoje maščevanje nanje. V enajstem letu, prvega v mesecu se mi je zgodila beseda Gospodova, rekoč: Sin človekov, ker je Tir rekel Jeruzalemu: »Juhej, vrata ljudstev so se razbila: spet se vračajo k meni! Jaz se bom napolnil, ker je on opustošen.« Zato tako govori Gospod Bog: Glej, proti tebi sem, Tir, nadte vzdignem veliko narodov, kakor morje vzdigne svoje valove. Razdejali bodo tirsko obzidje, podrli njegove stolpe. Pometem iz njega njegov prah in ga spremenim v golo skalo. Prostor za razpenjanje mrež bo sredi morja. Da, jaz sem rekel, govori Gospod Bog. Narodom bo v plen. Njegova naselja, ki so po deželi, bodo uničena z mečem. Tako bodo spoznali, da sem jaz Gospod. Tako namreč govori Gospod Bog: Glej, s severa pripeljem nad Tir babilonskega kralja Nebukadnezarja, kralja kraljev, s konji in z bojnimi vozovi, z jezdeci in množico in številnim ljudstvom. Tvoja naselja po deželi uniči z mečem. Zoper tebe zgradi okope, nasuje zoper tebe nasip in postavi zaščitno streho. Udar svojega ovna usmeri proti tvojemu obzidju, tvoje stolpe podre s svojimi kopačami. Zaradi povodnji njegovih konj te pokrije prah. Od ropota jezdecev, koles in bojnih voz se strese tvoje obzidje, ko pojde skozi tvoja vrata, kakor tisti, ki stopajo v osvojeno mesto. S kopiti svojih konj potepta vse tvoje ceste, tvoje ljudstvo pobije z mečem in tvoje mogočno stebrovje popada na tla. Tvoje bogastvo zasežejo, tvoje trgovsko blago zaplenijo, tvoje obzidje podrejo in tvoje prelepe palače razdenejo. Tvoje kamne, tvoj les in tvoje ostanke zmečejo v sredo morja. Tedaj napravim konec donenju tvojih pesmi in zvoka tvojih citer ne bo več slišati. Spremenim te v golo skalo; prostor za razpenjanje mrež postaneš. Ne boš več pozidan. Da, jaz, Gospod, sem rekel, govori Gospod Bog. Tako govori Gospod Bog o Tiru: Mar se ne bodo tresli otoki od trušča ob tvojem padcu, ko bodo stokali ranjenci in bo v tvoji sredi divjal pokol? Tedaj bodo stopili s svojih prestolov vsi knezi morja, odložili plašče in slekli vezena oblačila. Oblekli se bodo v trepet, sedli na tla in se venomer tresli v grozi zaradi tebe. Zapeli bodo žalostinko o tebi s temle besedilom: Kako si izginila, prebivalka morij, o sloveče mesto, ki je bilo mogočno na morju, sámo in njegovi prebivalci, ki so zbujali strah vsem svojim sosedom! Zdaj se tresejo otoki ob dnevu tvojega padca. Osupli so otoki, ki so v morju, zaradi tvojega propada. Tako govori Gospod Bog: Ko te spremenim v opustošeno mesto, kakor mesta, ki niso naseljena; ko pripeljem nadte brezdanje vodovje, da te pokrijejo velike vode, te potisnem dol k njim, ki so že šli v jamo k nekdanjim rodovom. Nastanim te v spodnjem svetu, v večnih razvalinah, pri njih, ki so že v jami, tako da ne boš več naseljen in ne boš slovel v deželi živih. Strahotam te predam in ne bo te več: iskali te bodo, pa te na veke ne bodo več našli, govori Gospod Bog. Zgodila se mi je beseda Gospodova, rekoč: Ti, sin človekov, zapoj žalostinko o Tiru! Reci Tiru, ki prebiva ob dohodih na morje in trguje z ljudstvi na številnih obrežjih: Tako govori Gospod Bog: O, Tir, sam si rekel: »Dovršene lepote sem!« V osrčju morij so tvoja ozemlja, tvoji graditelji so izpopolnili tvojo lepoto. Iz cipres s Senírja so ti naredili vse ladijske deske. Cedro z Libanona so vzeli, da so naredili jambor zate. Iz bašánskih hrastov so ti izdelali vesla. Krov so ti naredili iz smrekovine s kitéjskih otokov, z vdelano slonovino. Vezeno tenko platno iz Egipta je bilo tvoje jadro in hkrati tvoja zastava. Višnjevi in rdeči škrlat z obrežij Elišája je bila tvoja ponjava. Prebivalci Sidóna in Arváda so bili tvoji veslači, pri tebi so izkušeni Cemaréjci, ti so tvoji krmarji. Gebálski starešine in izvedenci so pri tebi, da ti popravljajo okvare. Vse morske ladje in njihovi mornarji so pri tebi, da izmenjavajo tvoje blago. Perzijci, Ludéjci in Putéjci so bili v tvoji vojski, tvoji vojščaki. Ščit in čelado so obešali v tebi, ti so ti dajali sijaj. Sinovi Arváda in Heleha so bili krog in krog po tvojem obzidju, Gamádci so bili v tvojih stolpih. Svoje ščite so obešali okrog po obzidju; ti so dopolnili tvojo lepoto. Taršíš je kupčeval s teboj zaradi obilice tvojega vsakovrstnega bogastva: srebro, železo, kositer in svinec so izmenjavali za tvoje blago. Javán, Tubál in Mešeh so trgovali s teboj: sužnje in bronaste posode so dajali za tvoje blago. Iz Bet Togárme so dobavljali konje, jahalne konje in mezge za tvoje blago. Dedánovci so trgovali s tabo, številni otoki so imeli trgovske zveze s tabo: slonovo kost in ebenovino so ti vračali v plačilo. Edóm je sklepal kupčije s teboj zaradi obilice tvojih izdelkov: ognjenec, škrlat, vezenino, bisus, korale in rubine so izmenjavali za tvoje blago. Tudi Juda in Izraelova dežela sta trgovala s tabo: pšenico iz Miníta, proso, med, olje in balzam sta dajala za tvoje blago. Damask je kupčeval s teboj zaradi obilice tvojih izdelkov, zaradi obilice tvojega vsakovrstnega bogastva, za vino iz Helbóna in za volno iz Caharja. Vedán in Javán, od Uzála, sta izmenjavala za tvoje blago; obdelano železo, kásijo in kolmež sta dovažala za tvoje blago. Dedán je trgoval s teboj s pregrinjali za ježo. Arabija in vsi kedárski knezi so imeli kupčijske zveze s tabo: za jagnjeta, ovne in kozle so sklepali kupčije s teboj. Trgovci iz Sabe in Ramája so trgovali s tabo: same vrhunske dišave, vsakršne drage kamne in zlato so dajali za tvoje blago. Harán, Kané in Eden, trgovci iz Sabe, Asirija in Kilmád so trgovali s teboj. Vsi ti so trgovali s tabo za prelepa oblačila, za plašče iz višnjevega škrlata in vezenine, za pisane preproge, za spletene in močne vrvi na tvojem trgu. Taršíške ladje so razvažale tvoje blago. Napolnjen si bil in težko natovorjen v osrčju morij. V velike vode so te odpeljali tvoji veslači, vzhodni veter te je razbil v osrčju morij. Tvoje bogastvo, tvoje blago in tvoje stvari, tvoji mornarji in tvoji krmarji, popravljavci tvojih okvar, prekupčevalci s tvojim blagom, vsi tvoji vojščaki, ki so v tebi, in vsa tvoja množica, ki je v tvoji sredi: propadejo v osrčju morij ob dnevu tvojega padca. Od glasnega vpitja tvojih krmarjev se bodo stresle tvoje planjave. Vsi veslači bodo šli s tvojih ladij, mornarji, vsi krmarji po morju bodo stopili na kopno. Glasno bodo žalovali nad tabo in bridko tarnali; potresali si bodo prah na glavo in se valjali v pepelu. Zavoljo tebe se bodo ostrigli na plešo in se opasali z raševniki. Objokovali te bodo v dušni bridkosti, v bridkem žalovanju. V svoji žalosti bodo zapeli žalostinko o tebi in tarnali za teboj: Kdo je bil kakor Tir uničen sredi morja? Ko so tvoje blago izkrcavali z morij, si nasičeval številna ljudstva; z obilico svojega bogastva in blaga si bogatil kralje zemlje. Zdaj si se razbil na morju, v globinah vodá. Tvoje blago in vsa tvoja posadka sta se pogreznila s teboj. Vsi otočani so se zgrozili nad tabo; njihove kralje obhaja trepet, obrazi so jim prepadeni. Trgovci med ljudstvi sikajo čezte. Grozota si postal in izginil za vselej! Zgodila se mi je beseda Gospodova, rekoč: Sin človekov, reci tirskemu knezu: Tako govori Gospod Bog: Ker je tvoje srce ošabno in praviš: »Jaz sem bog, na božjem prestolu sedim v osrčju morij.« Vendar si le človek in ne bog, čeprav enačiš svojo modrost z modrostjo bogov. Glej, modrejši si od Daniela! Nobena skrivnost ti ni prikrita. S svojo modrostjo in razsodnostjo si si pridobil bogastvo in spravil zlata in srebra v svoje zakladnice. Z veliko modrostjo pri svojem trgovanju si si namnožil bogastvo. Ošabno je postalo tvoje srce zaradi tvojega bogastva. Zato tako govori Gospod Bog: Ker si enačil svojo modrost z modrostjo bogov, zato, glej, bom pripeljal nadte tujce, najhujše med narodi. Izdrli bodo meče zoper lepoto tvoje modrosti in oskrunili tvoj sijaj. Pahnili te bodo v jamo: doletela te bo smrt pobitih v osrčju morij. Boš še govoril: »Jaz sem bog,« ko boš pred svojimi ubijalci? Le človek si in ne bog, v rokah svojih morilcev. Smrt neobrezanih te doleti od roke tujcev. Zakaj jaz sem govoril, govori Gospod Bog. Zgodila se mi je beseda Gospodova, rekoč: Sin človekov, zapoj žalostinko o tirskem kralju in mu reci: Tako govori Gospod Bog: Ti si bil pečat popolnosti, poln modrosti in dovršene lepote. Bil si v Edenu, Božjem vrtu. Sami žlahtni kamni so bili tvoja zaščita: karneol, topaz in jaspis, hrizolit, beril in oniks, safir, rubin in smaragd; tvoji bobni in vdolbine so bili izdelani iz zlata, na dan, ko si bil ustvarjen, so bili pripravljeni. Bil si maziljeni kerub, za varuha sem te postavil, bil si na sveti Božji gori, se sprehajal sredi ognjenih kamnov. Popoln si bil v svojem ravnanju od dneva, ko si bil ustvarjen, dokler se ni našla na tebi krivica. Zaradi svojega obilnega trgovanja si postal poln nasilja in si grešil. Oskrunjenega te pahnem z Božje gore in kerub varuh te izžene izmed ognjenih kamnov. Tvoje srce se je prevzelo spričo tvoje lepote, zaradi svojega sijaja si spridil svojo modrost. Vrgel sem te na tla in te postavil pred kralje, da pasejo oči po tebi. Z obilico svojih krivd, s krivičnostjo pri svojem trgovanju si oskrunil svoja svetišča. Zato ukrešem ogenj iz tvoje srede, da te požre. Spremenim te v pepel na zemlji vpričo vseh, ki te gledajo. Vsi, ki so te poznali med narodi, se zgrozijo nad teboj. Grozota si postal in izginil za vselej! Zgodila se mi je beseda Gospodova, rekoč: Sin človekov, obrni svoj obraz proti Sidónu in prerokuj proti njemu! Reci: Tako govori Gospod Bog: Glej, proti tebi sem, Sidón, pokazal se bom veličastnega v tvoji sredi. Spoznali bodo, da sem jaz Gospod, ko bom izvršil sodbo nad njim in se izkazal svetega v njem. Kugo bom poslal nadenj in kri na njegove ulice. Pobiti bodo padli v njegovi sredi pod mečem, ki bo nad njim vsepovsod. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod. Za Izraelovo hišo ne bo več ostre bodice ne bodečega trna vseh, ki so okoli njih in jih zaničujejo. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod Bog. Tako govori Gospod Bog: Ko zberem Izraelovo hišo iz ljudstev, med katera so bili razkropljeni, se bom po njih izkazal svetega v očeh narodov. Prebivali bodo v svoji deželi, ki sem jo dal svojemu služabniku Jakobu. Varno bodo prebivali v njej; zidali bodo hiše in zasajali vinograde. Varno bodo prebivali, medtem ko izvršim sodbo nad vsemi sosedi, ki jih zaničujejo. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod, njihov Bog. V desetem letu, v desetem mesecu, dvanajstega v mesecu se mi je zgodila beseda Gospodova, rekoč: Sin človekov, obrni svoj obraz proti faraonu, egiptovskemu kralju, in prerokuj proti njemu in proti vsemu Egiptu! Govori in reci: Tako govori Gospod Bog: Glej, proti tebi sem, faraon, egiptovski kralj, ti veliki zmaj, ki ležiš sredi njegovih rokavov in govoriš: »Moj Nil je moj, jaz sem ga naredil.« Denem ti kavlje v čeljusti, ribe tvojih nilskih rokavov prilepim na tvoje luskine in te izvlečem iz tvojih rokavov z vsemi ribami tvojih nilskih rokavov, prilepljenimi na tvoje luskine. Vržem te v puščavo, tebe in vse ribe tvojih nilskih rokavov. Na odprto polje padeš, ne poberejo te in ne pokopljejo. Živalim zemlje in pticam neba te dam v žrtje. Tedaj spoznajo vsi prebivalci Egipta, da sem jaz Gospod. Bil si namreč le trstova palica za Izraelovo hišo. Kadar so te prijeli v roko, si se zlomil in jim ranil vso ramo. Kadar so se oprli nate, si se prelomil in jim omajal vsa ledja. Zato tako govori Gospod Bog: Glej, pripeljal bom nadte meč ter iztrebil iz tebe ljudi in živino. Egiptovska dežela bo postala puščava in razvalina. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod. Ker si rekel: »Nil je moj, jaz sem ga naredil,« zato, glej, sem proti tebi in proti tvojim nilskim rokavom. Egiptovsko deželo bom spremenil v pravo razvalino in puščavo od Migdóla do Siéne in do etiopske meje. Skoznjo ne bo šla človeška noga, tudi živalska noga ne pojde skoznjo: štirideset let bo neobljudena. Egiptovsko deželo bom spremenil v puščavo sredi opustošenih dežel in njena mesta naj bodo sredi razdejanih mest puščava štirideset let. Egipčane pa bom razkropil med narode in jih razselil po deželah. Tako namreč govori Gospod Bog: Po štiridesetih letih bom zbral Egipčane izmed ljudstev, kamor so bili razkropljeni. Tedaj bom obrnil usodo Egipčanov in jih pripeljal nazaj v deželo Patrós, v njihovo rojstno deželo. Tam bodo neznatno kraljestvo. To bo neznatnejše od drugih kraljestev in se ne bo več povzdigovalo nad druge narode. Zmanjšal jih bom, da ne bodo več gospodovali nad narodi. Izraelova hiša se ne bo več zanašala nanje, temveč jo bodo le spominjali na njeno krivdo, ko se je obračala za njimi. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod Bog. V sedemindvajsetem letu, v prvem mesecu, prvega v mesecu se mi je zgodila Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, babilonski kralj Nebukadnezar je naložil svoji vojski garaško službo zoper Tir. Vsaka glava je plešasta, vsa ramena oguljena. A plačila ni dobil od Tira ne on ne njegova vojska, za službo, ki jo je opravil zoper njega. Zato tako govori Gospod Bog: Glej, babilonskemu kralju Nebukadnezarju dajem egiptovsko deželo; odnesel bo njeno bogastvo, jo izropal in oplenil: to bo nagrada za njegovo vojsko. Za plačilo, da se je trudil zanj, mu dajem egiptovsko deželo, saj so delali zame, govori Gospod Bog. Tisti dan bom okrepil moč Izraelovi hiši, tebi pa odprl usta v njihovi sredi. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod. Zgodila se mi je beseda Gospodova, rekoč: Sin človekov, prerokuj in reci: Tako govori Gospod Bog: Vpijte: »Gorje, kakšen dan!« Kajti blizu je dan, blizu je Gospodov dan. Oblačen dan bo, usoden čas za narode. Meč bo prišel nad Egipt, preplah bo v Etiopiji, ko bodo v Egiptu padali pobiti, ko bodo pobrali njegovo bogastvo in bodo razdejani njegovi temelji. Etiopija, Put, Lud, vsa mešanica ljudstev, Kub in sinovi dežele zaveze z njim vred padejo pod mečem. Tako govori Gospod: Podporniki Egipta bodo padli in njegova ponosna moč se bo sesula. Od Migdóla do Siéne bodo padli v njem pod mečem, govori Gospod Bog. Opustošeni bodo sredi opustošenih dežel, njihova mesta bodo med razdejanimi mesti. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod, ko bom zanetil ogenj v Egiptu in bodo uničeni vsi njegovi zavezniki. Tisti dan bodo odšli moji sli na ladjah in prestrašili brezskrbno Etiopijo. Preplah bo med njimi ob usodnem dnevu za Egipt; glej, že prihaja. Tako govori Gospod Bog: Naredil bom konec egiptovskemu blišču z roko babilonskega kralja Nebukadnezarja. On in njegovo ljudstvo z njim, najhujši med narodi, bodo prišli opustošit deželo. Izdrli bodo svoje meče zoper Egipt in napolnili deželo s pobitimi. Posušil bom nilske rokave in prodal deželo v roke hudobnežem. Opustošil bom deželo in kar jo napolnjuje, z rokami tujcev. Jaz, Gospod, sem govoril. Tako govori Gospod Bog: Uničil bom malike, ugonobil memfiške nične bogove; kneza ne bo več v egiptovski deželi, poslal bom strah v egiptovsko deželo. Opustošil bom Patrós, zanetil ogenj v Coanu in izvršil sodbe nad Nojem. Izlil bom svoj srd na Sin, egiptovsko trdnjavo, in iztrebil množico iz Noja. Zanetil bom ogenj v Egiptu, Sin bo stokal v bolečinah, No bo prebit in Memfis napaden pri belem dnevu. Mladeniči iz Ona in Pi Beseta bodo padli pod mečem, sama pa bosta šla v izgnanstvo. V Tahpanhésu se bo dan stemnil, ko bom tam zlomil egiptovske jarme in naredil konec njegovi ponosni moči. Oblak ga bo pokril in njegova naselja bodo šla v ujetništvo. Tako bom izvršil sodbo nad Egiptom in spoznali bodo, da sem jaz Gospod. V enajstem letu, v prvem mesecu, sedmega v mesecu se mi je zgodila Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, zlomil sem laket faraonu, egiptovskemu kralju, in glej, niso ga obvezali, da bi ozdravel, niso deli nanj povoja in ga obvezali, da bi se okrepil in mogel prijeti za meč. Zato tako govori Gospod Bog: Glej, proti faraonu, egiptovskemu kralju sem, polomil mu bom oba lakta, zdravega in zlomljenega, in mu izbil meč iz roke. Egipčane bom razkropil med narode in jih razsejal po deželah. Okrepil bom roki babilonskega kralja in mu dal svoj meč v roko. Faraonovi roki pa bom polomil, da bo smrtno ranjen stokal pred njim. Da, okrepil bom roki babilonskega kralja, faraonovi roki pa bosta omahnili. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod, kajti dal bom svoj meč v roko babilonskemu kralju, da bo z njim zamahnil nad egiptovsko deželo. Egipčane pa bom razkropil med narode in jih razsejal po deželah. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod. V enajstem letu, v tretjem mesecu, prvega v mesecu se mi je zgodila beseda Gospodova, rekoč: Sin človekov, reci faraonu, egiptovskemu kralju, in njegovi množici: Komu si podoben v svoji velikosti? Asiriji? – Cedri na Libanonu z lepim vejevjem, v senčnatem gozdu, visoke rasti. Njen vrh sega v oblake. Voda ji je dajala rast, brezdanje vodovje jo je napravilo visoko, ko so njene reke tekle okoli kraja, kjer je bila zasajena, in pošiljale svoje potočke k vsem poljskim drevesom. Zato je po rasti prekašala vse poljsko drevje, razmnožile so se ji mladike, veje so se ji razprostrle zaradi obilne vode v njenem prekopu. Med njenim vejevjem so gnezdile vse ptice neba, pod njenimi vejami so kotile vse poljske živali, v njeni senci so prebivali vsi veliki narodi. Lepa je bila v svoji velikosti s svojim dolgim vejevjem, ker so bile njene korenine v obilici vode. Cedre v Božjem vrtu ji niso bile enake, ciprese s svojim vejevjem ji niso bile podobne. Tudi platane niso imele takih vej kot ona. V Božjem vrtu ni bilo drevesa, ki bi ji bilo enako v njeni lepoti. Lépo sem jo naredil, s številnimi vejami. Nevoščljiva so ji bila vsa edenska drevesa, ki so bila v Božjem vrtu. Zato tako govori Gospod Bog: Ker je bila visoke rasti in je svoj vrh stezala v oblake ter se v srcu prevzela zaradi svoje velikosti, sem jo dal v roke mogočnežu med narodi. Ta bo ravnal z njo, kakor zasluži njena krivičnost. Zavrgel sem jo! Tujci, najhujši med narodi, jo bodo posekali in pustili. Po gorah in vseh dolinah bodo popadale njene veje, njeno vejevje bo ležalo polomljeno po vseh zemeljskih grapah. Vsa ljudstva na zemlji bodo odšla iz njene sence in jo zapustila. Na njeni podrtini bodo bivale vse ptice neba in po njenih vejah bodo lazile vse živali polja. Zato naj se nobeno drevo ob vodi ne povzdiguje zavoljo svoje višine in naj svojega vrha ne izteza v oblake. Nobeno drevo, ki se napaja z vodo, naj se ne postavlja pred drugimi s svojo višino, kajti vsa so zapisana smrti, spodnjemu svetu, med smrtnike, ki gredo v jamo. Tako govori Gospod Bog: Na dan, ko se je pogreznila v podzemlje, sem ukazal brezdanjemu vodovju, naj žaluje za njo: ustavil sem njegove reke in obilne vode so nehale dotekati. Zaradi nje sem Libanon zagrnil v žalost in vse poljsko drevje je zaradi nje ovenelo. Z bobnenjem njenega padca sem pretresel narode, ko sem jo pahnil v podzemlje, k tistim, ki so šli v jamo. Tedaj so se v spodnjem svetu potolažila vsa edenska drevesa, najbolj izbrana in najlepša na Libanonu, vsa, ki se napajajo z vodo. Tudi ta so namreč odšla z njo v podzemlje, k tistim, ki so bili pobiti z mečem, in njenim pomočnikom, ki so prebivali v njeni senci sredi narodov. Katero izmed edenskih dreves se je lahko kosalo s teboj v krasoti in velikosti? Vendar boš tudi ti z edenskimi drevesi pahnjena v spodnji svet. Med neobrezanimi boš ležala, s tistimi, ki so pobiti z mečem. To je faraon in vsa njegova množica, govori Gospod Bog. V dvanajstem letu, v dvanajstem mesecu, prvega v mesecu se mi je zgodila beseda Gospodova, rekoč: Sin človekov, zapoj žalostinko za egiptovskim kraljem faraonom in mu reci: Levič med narodi, uničen si! Bil si ko zmaj v morju: burkal si svoje reke, kalil vodo z nogami in čofotal po njihovih strugah. Tako govori Gospod Bog: Razpnem svojo mrežo nad tabo v zboru številnih ljudstev; vzdignejo te z mojim sakom. Potem te vržem na tla, na odprto polje te zaženem. Vsem pticam neba dam prebivati na tebi in s tabo nasitim živali vse zemlje. Tvoje meso raztrosim po gorah, s tvojo mrhovino napolnim doline. S tvojo tekočo krvjo napojim deželo do gorá in grape se napolnijo s tabo. Ko ugasneš, zagrnem nebo in zatemnim njegove zvezde. Sonce zakrijem z oblakom in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Vse nebesne luči zatemnim zavoljo tebe in razgrnem temo nad tvojo deželo, govori Gospod Bog. Užalostim srce številnih ljudstev, ko razglasim tvoj zlom med narodi, v deželah, ki jih nisi poznal. Zaradi tebe navdam z grozo številna ljudstva, in njihove kralje bo spreletaval srh zavoljo tebe, ko zavihtim meč pred njimi. Nenehno se bodo tresli vsak za svoje življenje ob dnevu tvojega padca. Tako namreč govori Gospod Bog: Meč babilonskega kralja bo prišel nadte. Z meči junakov bom podrl tvojo množico, z vsemi najhujšimi med narodi. Ugonobili bodo ponos Egipta, vsa njegova množica bo uničena. Pokončal bom vse njegove živali ob obilnih vodah; ne bo jih več kalila človeška noga in tudi živinski parklji jih ne bodo kalili. Tedaj bom očistil njihove vode in storil, da bodo njihove reke tekle kakor olje, govori Gospod Bog. Ko bom egiptovsko deželo spremenil v puščavo in bo dežela oropana vsega, kar jo napolnjuje, ko bom udaril vse, ki prebivajo v njej, tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod. To je žalostinka, ki jo bodo peli; hčere narodov jo bodo pele, nad Egiptom in vso njegovo množico jo bodo pele, govori Gospod Bog. V dvanajstem letu, petnajstega v mesecu se mi je zgodila beseda Gospodova, rekoč: Sin človekov, žaluj nad egiptovsko množico, pahni jo dol, njo in hčere mogočnih narodov, v spodnji svet, k tistim, ki so šli v jamo. Koga prekašaš v lepoti? Pogrezni se in se ulezi k neobrezanim! Padli bodo med tiste, ki so pobiti z mečem – meč je že izročen – odvlekli ga bodo dol z vso njegovo množico. Najmogočnejši med junaki mu bodo govorili sredi podzemlja: »S svojimi pomočniki so se pogreznili, ležijo pri neobrezanih, med pobitimi z mečem.« Tam je Asúr in vsa njegova množica, s svojimi grobovi okoli njega: vsi so bili pobiti in so padli pod mečem. Njegove grobove so postavili v globino jame. Njegova množica je okoli njegovega groba; vsi so bili pobiti in so padli pod mečem – ti, ki so v deželi živih sejali strah. Tam je Elám in vsa njegova množica okoli njegovega groba. Vsi so bili pobiti in so padli pod mečem: neobrezani so se pogreznili v spodnji svet. Tisti, ki so v deželi živih sejali strah, zdaj nosijo sramoto s tistimi, ki so šli v jamo. Sredi pobitih so mu pripravili ležišče, z vso njegovo množico. Njihovi grobovi so okoli njega; vsi so neobrezani, pobiti z mečem. V deželi živih je sejal strah, zdaj pa nosi svojo sramoto s tistimi, ki so šli v jamo; v sredo pobitih je bil položen. Tam je Mešeh Tubál in vsa njegova množica. Okoli njega so njegovi grobovi; vsi so neobrezani, pobiti z mečem – tisti, ki so v deželi živih sejali strah. Ne ležijo z junaki, ki so padli v davnini in so šli v podzemlje v bojni opravi ter so jim pod glavo položili meče. In ščiti so na njihovem okostju, ker so ti junaki zbujali strah v deželi živih. Tudi ti boš zlomljen sredi neobrezanih in boš ležal pri pobitih z mečem. Tam je Edóm, njegovi kralji in vsi knezi, ki so jih kljub njihovi hrabrosti položili k pobitim z mečem. Ti ležijo pri neobrezanih, pri tistih, ki so šli v jamo. Tam so vsi severni knezi in vsi Sidónci, ki so se osramočeni pogreznili k pobitim – kljub strahu, ki so ga zbujali s svojim junaštvom. Zdaj ležijo neobrezani pri tistih, ki so bili pobiti z mečem, in nosijo svojo sramoto s tistimi, ki so šli v jamo. Te bo videl faraon in se potolažil glede vse svoje množice. Faraon in vsa njegova vojska bosta pobita z mečem, govori Gospod Bog. Ker je sejal strah v deželi živih, bo položen v sredo neobrezanih, mednje, ki so bili pobiti z mečem – faraon in vsa njegova množica, govori Gospod Bog. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, govôri sinovom svojega ljudstva in jim reci: Če pošljem meč nad deželo, ljudstvo dežele pa vzame koga izmed svojih in si ga postavi za stražarja, in ko ta vidi, da prihaja meč nad deželo, zatrobi v rog in opozori ljudstvo: Če kdo sliši glas roga, pa se ne zmeni zanj in pride meč in ga pobere: tedaj je njegova kri nad njegovo glavo. Čeprav je slišal glas roga, se ni zmenil zanj, zato je njegova kri nad njim. Tisti pa, ki se je zmenil, si reši življenje. Če pa stražar vidi, da prihaja meč, a ne zatrobi v rog in ne opozori ljudstva, in pride meč in pobere koga izmed njih, je ta vzet zaradi svoje krivičnosti, a njegovo kri bom terjal iz stražarjevih rok. Tebe, sin človekov, sem postavil za stražarja Izraelovi hiši. Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu! Če porečem krivičnežu: »Krivičnež, zagotovo umreš!« pa ne govoriš, da bi posvaril krivičneža zaradi njegove poti, umre ta krivičnež zaradi svoje krivičnosti, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok. Če pa posvariš krivičneža, naj se spreobrne od svoje poti, pa se ne spreobrne od svoje poti, umre zaradi svoje krivičnosti, ti pa si si rešil življenje. Ti, sin človekov, reci Izraelovi hiši: Tako ste govorili: »Zares, naša hudodelstva in naši grehi so nad nami, zavoljo njih propadamo; kako bi mogli živeti?« Reci jim: Kakor jaz živim, govori Gospod Bog, nimam veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi. Vrnite se, vrnite s svojih hudobnih poti! Zakaj hočete umreti, Izraelova hiša? Ti, sin človekov, reci sinovom svojega ljudstva: Pravičnost ne bo rešila pravičnega, če ta začne grešiti; in krivičnost ne bo spotaknila krivičnega, če se ta spreobrne od svoje krivičnosti. Pravični ne more živeti od svoje pravičnosti, če začne grešiti. Če rečem pravičnemu, da bo zagotovo živel, pa se zanaša na svojo pravičnost in ravna krivično, ne bo nobeno njegovih pravičnih del ostalo v spominu. Zavoljo hudobije, ki jo počne, bo umrl. Če pa krivičnemu rečem: »Zagotovo boš umrl!« pa se spreobrne od svojega greha ter ravna po pravu in pravičnosti, če krivični dá nazaj, kar mu je bilo zastavljeno, in vrne, kar je naropal, če se drži zakonov življenja in ne počne več hudobije, bo zagotovo živel, ne bo umrl. Nobeden njegovih grehov, ki jih je zagrešil, ne bo ostal v spominu proti njemu. Ker je ravnal po pravu in pravičnosti, bo zagotovo živel. Sinovi tvojega ljudstva pa pravijo: »Gospodova pot ni pravilna.« Njihova pot ni pravilna! Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti in počne hudobijo, bo zaradi tega umrl. Če pa se krivični odvrne od svoje krivičnosti in ravna po pravu in pravičnosti, bo zaradi tega živel. Vi pa pravite: »Gospodova pot ni pravilna.« Vsakega izmed vas, Izraelova hiša, bom sodil po njegovih potih. V dvanajstem letu našega izgnanstva, v desetem mesecu, petega v mesecu je prišel k meni ubežnik iz Jeruzalema in rekel: »Mesto je zavzeto.« A Gospodova roka je bila nad menoj tisti večer, preden je prišel ubežnik. Odprl mi je usta, še preden je oni zjutraj prišel k meni. Usta so se mi odprla in nisem bil več nem. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, prebivalci tistih razvalin na Izraelovem ozemlju govorijo: »Abraham je bil sam, ko je dobil deželo v posest; nas pa je veliko, nam je torej dana dežela.« Zato jim reci: Tako govori Gospod Bog: Vi jeste meso s krvjo, vzdigujete oči k malikom in prelivate kri, pa hočete dobiti deželo v posest! Opirate se na svoje meče, počenjate gnusobo in vsak oskrunja ženo svojega bližnjega, pa hočete imeti deželo v posesti! Tako jim povej: Tako govori Gospod Bog: Kakor jaz živim, bodo tisti v razvalinah padli pod mečem; kdor je na polju, ga bom dal zverem, da ga požrejo, in tisti, ki so v utrdbah in votlinah, bodo umrli za kugo. Deželo bom spremenil v pustinjo in stepo; konec bo njene ponosne moči. Izraelove gore bodo opustošene: nihče ne bo več hodil po njih. Ko bom deželo spremenil v pustinjo in stepo zaradi vseh gnusob, ki so jih počenjali, bodo spoznali, da sem jaz Gospod. Ti pa, sin človekov; sinovi tvojega ljudstva se pogovarjajo o tebi ob zidovih in pri hišnih vratih in pravijo drug drugemu, vsak svojemu bratu: »Pridite poslušat, kakšna je beseda, ki prihaja od Gospoda!« K tebi hodijo kakor na ljudski shod, pred tabo poseda moje ljudstvo in posluša tvoje besede, vendar se ne ravnajo po njih. Da, na njihovih ustnicah je strastna ljubezen, njihovo srce pa se žene za dobičkom. Glej, ti si zanje kakor pevec ljubezni, ki ima prijeten glas in dobro brenka na strune: poslušajo tvoje besede, vendar se ne ravnajo po njih. Ko pa bo to prišlo – in prišlo bo! – bodo spoznali, da je bil prerok med njimi. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, prerokuj proti Izraelovim pastirjem, prerokuj in jim reci: O, pastirji! Tako govori Gospod Bog: Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali niso pastirji dolžni pasti črede? Mleko uživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete. Oslabelih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, polomljenih niste obvezovali, razkropljenih niste vodili nazaj, izgubljenih niste iskali, temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno. Tako so se razkropile, ker ni bilo pastirja, in postale plen poljskih živali. Razkropile so se moje ovce, blodile so po vseh gorah in vseh visokih hribih; po vsej deželi so se razkropile moje ovce, pa ni bilo nikogar, ki bi se zmenil zanje, nikogar, ki bi jih iskal. Zato, pastirji, poslušajte Gospodovo besedo! Kakor jaz živim, govori Gospod Bog: Ker so bile moje ovce izpostavljene ropu in so postale plen poljskih živali, ko ni bilo pastirja, in se moji pastirji niso zmenili za ovce, temveč so pasli sebe, mojih ovc pa niso pasli, zato, pastirji, poslušajte Gospodovo besedo! Tako govori Gospod Bog: Glejte, proti pastirjem sem! Svoje ovce bom terjal iz njihovih rok. Onemogočil jim bom, da bi še pasli ovce. Pastirji ne bodo več hranili sebe. Svoje ovce bom iztrgal iz njihovih ust, ne bodo se več mastili z njimi. Da, tako govori Gospod Bog: Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Kakor pastir išče svojo čredo, ko je sredi med razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz poiskal svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne. Odpeljal jih bom izmed ljudstev, jih zbral iz dežel in pripeljal na njihovo zemljo. Pasel jih bom po Izraelovih gorah, po dolinah in po vseh naseljih v deželi. Na dobri paši jih bom pasel, na Izraelovih gorskih višinah bodo njihovi pašniki. Tam bodo poležavale na lepem pašniku; imele bodo obilno pašo na Izraelovih gorah. Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek, govori Gospod Bog. Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval. Pasel jih bom, kakor je prav. O vas pa, moja čreda, govori Gospod Bog tako: Glejte, sodil bom med ovco in ovco, med ovni in kozli. Vam je premalo, da popasete najboljšo pašo, da še preostanek pašnika poteptate z nogami? In da popijete najčistejšo vodo, da še ostanek skalite z nogami? Tako se mora moja čreda pasti po tem, kar so poteptale vaše noge, in piti, kar so vaše noge skalile! Zato jim Gospod Bog govori tako: Glejte, jaz sam bom sodil med debelo in mršavo ovco. Ker ste vse oslabele odrivali z boki in s pleči in jih bodli z rogovi, dokler jih niste pregnali ven, bom rešil svojo čredo, da ne bo več plen, in bom sodil med ovco in ovco. Postavil bom čeznje enega pastirja, da jih bo pasel, svojega služabnika Davida. Ta jih bo pasel, ta jim bo pastir. Jaz, Gospod, bom njihov Bog in moj služabnik David bo knez sredi med njimi. Jaz, Gospod, sem govoril. Sklenil bom z njimi zavezo miru in iztrebil divje zveri iz dežele, da bodo varno prebivale v puščavi in spale v gozdovih. Blagoslavljal jih bom okoli svojega griča in pošiljal dež ob pravem času; dež blagoslova bo to. Poljska drevesa bodo dajala svoje sadove in zemlja bo dajala svoje pridelke. Varno bodo živele na svoji zemlji. Tedaj bodo spoznale, da sem jaz Gospod, ko bom zlomil palice njihovega jarma in jih rešil iz rok tistih, ki so jih zasužnjili. Ne bodo več plen narodov in zveri v deželi jih ne bodo več žrle. Varno bodo prebivale in nihče jih ne bo strahoval. Storil bom, da jim vzklije imeniten nasad, da jih ne bo pobrala lakota v deželi in ne bodo več prenašali zasramovanja narodov. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz, Gospod, njihov Bog, z njimi in da so oni, Izraelova hiša, moje ljudstvo, govori Gospod Bog. Vi ste moje ovce, čreda moje paše, vi ste ljudje, jaz pa sem vaš Bog, govori Gospod Bog. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, obrni svoj obraz proti gorovju Seírju in prerokuj proti njemu! Reci mu: Tako govori Gospod Bog: Glej, proti tebi sem, gorovje Seír! Iztegnil bom roko nadte in te spremenil v pustinjo in stepo. Tvoja mesta bom razdejal in postalo boš puščava. Tedaj boš spoznalo, da sem jaz Gospod. Ker si gojilo večno sovraštvo in izročalo Izraelove sinove oblasti meča ob času nesreče, ob času, ko je bila njihova krivda dokončno poravnana, zato – kakor jaz živim, govori Gospod Bog – te bom predal krvi in kri te bo preganjala; dà, ker si se pregrešilo s krvjo, te bo preganjala kri. Gorovje Seír bom spremenil v pustinjo in puščavo ter iztrebil iz njega tiste, ki prihajajo, in one, ki se vračajo. Tvoje gore bom napolnil s pobitimi, na tvojih hribih, v tvojih dolinah in po vseh grapah bodo padli pobiti z mečem. V večno pustinjo te spremenim in tvoja mesta ostanejo neobljudena. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod! Ker si reklo: »Oba naroda in obe deželi sta moja last, prilastili si ju bomo, čeprav je Gospod tam,« zato – kakor jaz živim, govori Gospod Bog – bom storil s teboj, kakor mi narekujeta jeza in ljubosumje, ki si ju v svojem sovraštvu pokazalo do njiju. In dal se ti bom spoznati, ko te bom sodil. Tedaj boš spoznalo, da sem jaz, Gospod, slišal vsa sramotenja, ki si jih izreklo zoper Izraelove gore, rekoč: »Opustošene so, nam so izročene, da jih požremo.« Širokoustili ste se proti meni in množili besede čezme: sam sem slišal. Tako govori Gospod Bog: V veselje vse zemlje te bom opustošil. Ker si se veselilo, ko je bila dediščina Izraelove hiše opustošena, bom tako storil tudi s tabo: puščava boš postalo, gorovje Seír, in hkrati ves Edóm. Tedaj boš spoznalo, da sem jaz Gospod. Ti, sin človekov, prerokuj tudi Izraelovim goram in reci: Izraelove gore, poslušajte Gospodovo besedo! Tako govori Gospod Bog: Ker je vaš sovražnik rekel o vas: »Juhej, starodavne višine so postale naša posest!« Zato prerokuj in reci: Tako govori Gospod Bog: Ker so vas pustošili in z vseh strani napadali, tako da ste prišle v posest drugim narodom in vas ljudje opravljajo in obrekujejo, zato, Izraelove gore, poslušajte besedo Gospoda Boga! Tako govori Gospod Bog goram, hribom, grapam in dolinam, opustošenim razvalinam in zapuščenim mestom, ki so postali plen in zasmeh drugih narodov vsenaokrog. Zato tako govori Gospod Bog: Zares, v ognju svoje gorečnosti govorim zoper druge narode in zoper ves Edóm, ki so si prilastili mojo deželo z veseljem vsega srca in z zaničevanjem v duši, da bi oplenili njene pašnike. Zato prerokuj o Izraelovem ozemlju in reci goram in hribom, grapam in dolinam: Tako govori Gospod Bog: Glejte, v svoji gorečnosti in v svojem srdu govorim: Ker morate prenašati zasramovanje narodov, zato – tako govori Gospod Bog – slovesno prisegam: Zares, narodi, ki vas obkrožajo, bodo morali sami prenašati zasramovanje! Ve pa, Izraelove gore, poganjajte veje in rodite sad za moje ljudstvo Izraela, saj se bodo kmalu vrnili. Kajti, glejte, hočem k vam, obrnem se k vam: obdelane in posejane boste. Na vaših tleh pomnožim ljudi, vso Izraelovo hišo. Mesta bodo naseljena in razvaline pozidane. Na vaših tleh pomnožim ljudi in živino; številni bodo in rodovitni. Naselim vas kakor nekdaj in vam izkažem več dobrega ko kdaj prej. Tedaj spoznate, da sem jaz Gospod. Dam, da bodo po vaših tleh hodili ljudje, moje ljudstvo Izrael. Imeli te bodo v posesti, njihova dediščina boš in nikdar več ne boš brez otrok. Tako govori Gospod Bog: Ker govorijo o vas: »Ljudi žreš in svoj narod ropaš njegovih otrok,« zato ne boš več žrla ljudi in svojega naroda, ne več ropala njegovih otrok, govori Gospod Bog. Ne bom ti več dopustil, da bi slišala zasramovanje narodov in ne boš več prenašala zasmehovanja ljudstev. Svojega naroda ne boš več oropala njegovih otrok, govori Gospod Bog. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, ko je Izraelova hiša še prebivala na svoji zemlji, so jo oskrunjali s svojim ravnanjem in s svojimi deli. V mojih očeh je bilo njihovo ravnanje nečisto, kakor je nečista žena ob mesečni čišči. Tedaj sem izlil svoj srd nanje zaradi krvi, ki so jo prelili v deželi, in zaradi malikov, s katerimi so jo oskrunili. Razkropil sem jih med narode in razsejani so bili po deželah; po njihovem ravnanju in po njihovih delih sem jih sodil. Ko pa so prišli k narodom, so, kamor koli so prišli, oskrunili moje sveto ime, ker se je o njih govorilo: »To je Gospodovo ljudstvo, pa je moralo oditi iz njegove dežele.« Tedaj mi je bilo žal mojega svetega imena, ki ga je Izraelova hiša oskrunila med narodi, kamor je prišla. Zato reci Izraelovi hiši: Tako govori Gospod Bog: Ne bom posegel zaradi vas, Izraelova hiša, temveč zaradi svojega svetega imena, ki ste ga oskrunili med narodi, kamor ste prišli. Svoje veliko ime, ki je bilo oskrunjeno pri narodih in ste ga oskrunili med njimi, bom posvetil. Tedaj bodo narodi spoznali, da sem jaz Gospod, govori Gospod Bog, ko se bom v njihovih očeh izkazal svetega med vami. Vzamem vas izmed narodov, vas zberem iz vseh dežel in vas spet pripeljem v vašo deželo. Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali. Prebivali boste v deželi, ki sem jo dal vašim očetom, in boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog. Vseh vaših nečistosti vas bom rešil. Poklical bom žito in ga pomnožil; lakote ne bom več poslal nad vas. Pomnožil bom sadove drevja in pridelek polja, da ne boste nikoli več zaradi lakote v posmeh med narodi. Tedaj se boste spomnili svojih hudobnih poti in svojih del, ki niso bila dobra. Sami sebi se boste studili zaradi svojih krivd in svojih gnusob. Ne bom pa storil tega zaradi vas, govori Gospod Bog, to dobro vedite! Sramujte se in zardevajte zaradi svojih poti, Izraelova hiša! Tako govori Gospod Bog: Tisti dan, ko vas bom očistil vseh vaših krivd, bom poskrbel, da bodo mesta znova naseljena in razvaline pozidane. Opustošena dežela bo spet obdelana: ne bo več puščava pred očmi mimoidočih. Tedaj bodo govorili: »Ta opustošena dežela je postala kakor edenski vrt in razrušena, opustošena in razdejana mesta so spet utrjena in naseljena.« Tedaj bodo narodi, ki bodo preostali okoli vas, spoznali, da sem jaz, Gospod, razdejano na novo pozidal in opustošeno spet zasadil. Jaz, Gospod, sem govoril in bom tudi naredil. Tako govori Gospod Bog: Še v tem se bom dal preprositi Izraelovi hiši, da jim storim: Namnožil jih bom kakor čredo ljudi. Kakor črede daritvenih ovc, kakor Jeruzalem ob svojih praznikih s čredami ovc, tako bodo opustošena mesta napolnjena s čredami ljudi. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod. Gospodova roka je bila nad menoj. Gospod me je po duhu peljal ven in me postavil v sredo doline, ki je bila polna kosti. Peljal me je krog in krog ob njih: glej, bilo jih je silno veliko po dolini in glej, zelo suhe so bile. Rekel mi je: »Sin človekov, ali lahko te kosti oživijo?« Rekel sem: »Gospod Bog, ti veš!« Tedaj mi je rekel: Prerokuj nad temi kostmi in jim reci: »Suhe kosti, poslušajte Gospodovo besedo! Tako govori Gospod Bog tem kostem: Glejte, poslal bom duha v vas in boste oživele. S kitami vas bom obdal in dal, da bo zrastlo meso na vas. Prevlekel vas bom s kožo in vam dal duha, da boste oživele. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod.« Prerokoval sem, kakor mi je bilo ukazano. Ko sem prerokoval, je nastal šum. In glej, hrup: kosti so se približale druga drugi. Videl sem: glej, že so bile kite na njih, zrastlo je meso in koža se je razpela čeznje po vrhu. Duha pa ni bilo v njih. Tedaj mi je rekel: »Prerokuj duhu, prerokuj, sin človekov, in reci duhu: Tako govori Gospod Bog: Od štirih vetrov pridi, duh, in dihni v te pobite, da oživijo!« Ko sem prerokoval, kakor mi je bilo ukazano, je prišel vanje duh. Oživele so in se postavile na noge: silno velika vojska. Rekel mi je: »Sin človekov, te kosti so vsa Izraelova hiša. Glej, govorijo: ›Naše kosti so usahnile, naše upanje je splahnelo, uničeni smo.‹ Zato prerokuj in jim reci: Tako govori Gospod Bog: Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo. Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o moje ljudstvo. Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril in storil, govori Gospod.« Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Ti, sin človekov, si vzemi kos lesa in zapiši nanj: »Judu in Izraelovim sinovom, ki so njegovi zavezniki.« Vzemi še drug kos lesa in zapiši nanj: »Jožefu – Efrájimov les – in vsej Izraelovi hiši, ki je njegova zaveznica.« Potem ju stakni, da ti bosta en kos lesa in bosta združena v tvoji roki. Ko ti bodo sinovi tvojega ljudstva rekli: »Nam ne boš razložil, kaj hočeš s tem?« jim reci: Tako govori Gospod Bog: Glejte, vzel bom Jožefov kos lesa, ki je v Efrájimovi roki, in Izraelove rodove, ki so njegovi zavezniki, in jih pridel njemu, Judovemu kosu, ter naredil iz njiju en les, tako da bosta eno v moji roki. Kosa lesa, na katera si pisal, naj bosta v tvoji roki pred njihovimi očmi; reci jim: Tako govori Gospod Bog: glejte, vzel bom Izraelove sinove izmed narodov, kamor so odšli, jih zbral z vseh strani in jih pripeljal na njihovo zemljo. Združil jih bom v en narod v deželi, na Izraelovih gorah. En kralj bo kraljeval nad vsemi. Ne bosta več dva naroda in ne bodo se več delili v dve kraljestvi. Ne bodo se več oskrunjali s svojimi maliki in ostudnostmi in z vsemi svojimi hudodelstvi. Rešil jih bom vseh odpadov, s katerimi so se pregrešili, in jih očistil: moje ljudstvo bodo in jaz bom njihov Bog. Moj služabnik David bo kralj nad njimi; vsi bodo imeli enega pastirja. Po mojih odlokih se bodo ravnali in mojih zakonov se bodo držali in jih izpolnjevali. Prebivali bodo v deželi, ki sem jo dal svojemu služabniku Jakobu in so v njej prebivali njihovi očetje. Prebivali bodo v njej sami, njihovi otroci in otroci njihovih otrok na veke; moj služabnik David bo njihov knez na veke. Z njimi bom sklenil zavezo miru: to bo večna zaveza z njimi. Utrdil jih bom in jih namnožil ter postavil svoje svetišče v njihovi sredi na veke. Moje prebivališče bo pri njih, njihov Bog bom in oni bodo moje ljudstvo. Tedaj bodo narodi spoznali, da jaz, Gospod, posvečujem Izraela, ko bo moje svetišče med njimi na veke. Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, obrni svoj obraz proti Gogu v deželi Magógu, proti knezu, poglavarju Mešeha in Tubála, in prerokuj zoper njega! Reci: Tako govori Gospod Bog: Glej, proti tebi sem, Gog, knez, poglavar Mešeha in Tubála! Zvabil te bom in ti del kavlje v čeljusti. Odpeljal bom tebe in vso tvojo vojsko, konje in jezdece, vse izvrstno opremljene, z veliko množico s ščiti in zasloni, vse z mečem oborožene. Perzijci, Etiopci in Putéjci so z njimi, vsi s ščitom in čelado. Gomer in vse njegove trume, Bet Togárma, skrajni sever in vse njegove trume; številna ljudstva so pri tebi. Dobro se pripravi, ti in vsa tvoja množica, ki je zbrana okoli tebe; bodi ji za varstvo! Čez veliko dni boš dobil ukaz. Ko bodo pretekla leta, boš krenil nad deželo, ki se je osvobodila meča in se iz mnogih ljudstev spet zbrala na Izraelovih gorah, ki so bile dolgo opustošene. Njeno prebivalstvo je bilo odpeljano izmed ljudstev in zdaj vsi varno prebivajo. Pridrvel boš, kot nevihta boš prišel; kakor oblak boš in pokril boš deželo, ti in vse tvoje trume in številna ljudstva s teboj. Tako govori Gospod Bog: Tisti dan ti bodo misli vstajale v srcu in zasnoval boš hudoben načrt. Rekel boš: »Napadel bom nezavarovano deželo, planil nad mirne ljudi, ki varno prebivajo; vsi prebivajo v neobzidanih krajih in nimajo ne zapahov ne vrat. Hočem dobiti plen in pograbiti rop, iztegniti roko na spet naseljene razvaline, na ljudstvo, ki je bilo znova zbrano izmed narodov, ki se ukvarja z živino in s premoženjem ter prebiva v središču sveta.« Saba, Dedán, trgovci iz Taršíša in vsi njegovi kupčevalci ti bodo rekli: »Prihajaš, da dobiš plen? Si zbral svojo množico, da pograbiš rop, da pobereš srebro in zlato, da vzameš živino in premoženje, da dobiš velik plen?« Zato prerokuj, sin človekov, in reci Gogu: Tako govori Gospod Bog: Mar se ne boš tisti dan, ko bo moje ljudstvo Izrael varno prebivalo, vzdignil in prišel iz svojega kraja, s skrajnega severa, ti in številna ljudstva s teboj, vsi jezdeci na konjih, velika množica, številna vojska? Prišel boš nad moje ljudstvo Izraela kakor oblak in prekril deželo. Ko bodo pretekli dnevi, te bom pripeljal nad svojo deželo, da me bodo spoznali narodi, ko se bom po tebi, Gog, izkazal svetega v njihovih očeh. Tako govori Gospod Bog: Mar nisi ti tisti, ki sem o njem v nekdanjih dneh govoril po svojih služabnikih, Izraelovih prerokih, ki so v tistih dneh, pred leti, prerokovali, da te bom pripeljal nadnje? Tisti dan, ko bo prišel Gog nad Izraelovo deželo, govori Gospod Bog, bo v meni vzplamenel srd. V svoji gorečnosti, v ognju svoje togote govorim: Zares, tisti dan bo velik pretres v Izraelovi deželi. Pred mojim obličjem bodo vztrepetale ribe morjá in ptice neba, poljske živali in vsa laznina, ki se plazi po zemlji, in vsi ljudje v deželi. Gore se bodo podrle, pečine se sesule in vsi zidovi se bodo zrušili. Na vse svoje gore bom zoper njega poklical meč, govori Gospod Bog. Vsak bo obrnil meč proti svojemu bratu. Sodil ga bom s kugo in krvjo, s ploho in točo, ogenj in žveplo bom dal deževati nanj, na njegove trume in na številna ljudstva, ki so z njim. Tako se bom izkazal velikega in svetega in se dal spoznati v očeh številnih narodov. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod. Ti, sin človekov, prerokuj zoper Goga in reci: Tako govori Gospod Bog: Glej, proti tebi sem, Gog, knez, poglavar Mešeha in Tubála. Zvabil te bom in te spravil na pot, odpeljal te bom s skrajnega severa in te pripeljal na Izraelove gore. Tam ti izbijem lok iz levice in ti stresem puščice iz desnice. Na Izraelovih gorah boš padel ti, vse tvoje trume in ljudstva, ki so s teboj: pticam roparicam – vsemu, kar leta – in poljskim živalim te bom dal v žrtje. Na odprtem polju boš padel; tako sem namreč rekel, govori Gospod Bog. Ogenj bom poslal nad Magóg in nad tiste, ki varno prebivajo na otokih. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod. Svoje sveto ime bom dal spoznati sredi svojega ljudstva Izraela in ne bom pustil, da bi se še skrunilo moje sveto ime. Tedaj bodo narodi spoznali, da sem jaz Gospod, Sveti v Izraelu. Glej, to pride in se zgodi, govori Gospod Bog. To je dan, o katerem sem govoril. Prebivalci Izraelovih mest bodo tedaj šli ven, zanetili ogenj in kurili z orožjem: s ščiti in z zasloni, z loki in s puščicami, s kiji in s kopji. Sedem let bodo kurili ogenj z njimi. Ne bo jim več treba nositi drv s polja ne sekati v gozdovih, ker bodo kurili ogenj z orožjem. Tako bodo oplenili tiste, ki so jih plenili, in oropali tiste, ki so jih ropali, govori Gospod Bog. Tisti dan bom Gogu določil kraj za grobišče v Izraelu: dolino Abarím, vzhodno od morja, ki mimoidočim zapira pot. Tam bodo pokopali Goga in vso njegovo vojsko; imenovali jo bodo Dolina Gogove množice. Izraelova hiša jih bo pokopavala sedem mesecev, da bo očistila deželo. Vse ljudstvo v deželi bo pokopavalo; to jim bo v čast na dan mojega poveličanja, govori Gospod Bog. Določili bodo može s stalno nalogo, da hodijo po deželi in pokopavajo tiste, ki bodo preostali na površju zemlje; tako jo bodo očistili. Celih sedem mesecev jih bodo iskali. Ko bodo ti hodili po deželi in bo kdo zagledal človeško okostje, naj postavi ob njem znamenje, dokler ga pogrebci ne pokopljejo v Dolini Gogove množice. Tam bo tudi mesto z imenom Hamóna. Tako bodo očistili deželo. Ti pa, sin človekov, tako govori Gospod Bog, reci pticam – vsemu, kar leta – in poljskim živalim: Zberite se, pridite skupaj z vseh strani k daritvenemu obedu, ki vam ga bom pripravil kot veliko klavno daritev na Izraelovih gorah: jedli boste meso in pili kri. Jedli boste meso junakov in pili kri zemeljskih knezov: ovnov, jagnjet, kozlov in juncev in vse pitane živine z Bašána. Najedli se boste tolšče do sitega in se napili krvi do pijanosti na daritvenem obedu, ki vam ga pripravim. Najedli se boste pri moji mizi konj in konjenikov, junakov in vsakovrstnih bojevnikov, govori Gospod Bog. Vzpostavil bom svoje veličastvo med narodi. Vsi narodi bodo videli mojo sodbo, ki sem jo izvršil, in mojo roko, ki sem jo položil nanje. Izraelova hiša pa bo od tistega dne naprej vedela, da sem jaz Gospod, njen Bog. Tudi narodi bodo spoznali, da je Izraelova hiša morala v izgnanstvo zaradi svojih krivd, ker so se mi izneverili. Zato sem skril svoje obličje pred njimi in jih dal v roke njihovih nasprotnikov, da so vsi padli pod mečem. Zaradi njihove nečistosti in hudodelstev sem tako ravnal z njimi in skril svoje obličje pred njimi. Zato tako govori Gospod Bog: Zdaj hočem obrniti Jakobovo usodo, se usmiliti vse Izraelove hiše in se razvneti za svoje sveto ime. Pozabili bodo sramoto in vso nezvestobo, s katero so se mi izneverili, ko bodo spet varno prebivali na svoji zemlji, ne da bi jih kdo strahoval. Ko jih pripeljem nazaj izmed ljudstev in jih zberem iz dežel njihovih sovražnikov, se bom po njih izkazal svetega v očeh številnih narodov. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz Gospod, njihov Bog, ki sem jih sicer poslal k narodom v izgnanstvo, pa jih bom spet zbral na njihovi zemlji in nobenega izmed njih ne bom več pustil tam. Ne bom več skrival svojega obličja pred njimi, ker bom izlil svojega duha nad Izraelovo hišo, govori Gospod Bog. V petindvajsetem letu našega izgnanstva, v začetku leta, desetega v mesecu, v štirinajstem letu po zavzetju mesta, prav ta dan, je bila Gospodova roka nad menoj in pripeljal me je tja: v Božjih videnjih me je pripeljal v Izraelovo deželo in me odložil na zelo visoko goro. Na njej je bila stavba, podobna mestu, proti jugu. Ko me je pripeljal tja, sem zagledal moža, ki je bil videti kakor iz brona. V roki je imel laneno vrvico in merilno palico, stal pa je pri vratih. Mož me je ogovoril: »Sin človekov, pozorno glej in napeto poslušaj; vtisni si v srce vse, kar ti pokažem! Kajti zato si bil pripeljan sem, da ti to razkažem. Oznani Izraelovi hiši vse, kar vidiš.« Glej, zunaj templja je bilo krog in krog obzidje. V moževi roki je bila merilna palica, šest komolcev dolga: komolec je znašal komolec in eno dlan. Izmeril je širino zidu: eno palico, in višino: eno palico. Potem je šel k vratom, ki so gledala proti vzhodu, se povzpel po stopnicah in izmeril prag pri vratih: eno palico v globino. Nato čuvajnico: eno palico dolga in eno palico široka; in prostor med čuvajnicami: pet komolcev; pa še prag pri vratih poleg veže na notranji strani vrat: eno palico. Potem je izmeril vežo pri vratih: osem komolcev, in njena opornika: dva komolca. Veža pri vratih je bila na notranji strani. Pri vzhodnih vratih so bile čuvajnice: po tri na eni in tri na drugi strani; vse tri so bile enako velike. Tudi oporni zidovi na eni in na drugi strani so merili enako. Potem je izmeril širino vhoda pri vratih: deset komolcev, in globino vhoda: trinajst komolcev. Pred čuvajnicami je bila pregrada: en komolec; in en komolec na drugi strani; čuvajnice pa šest komolcev na eni in na drugi strani. Zmeril je tudi vrata od strehe čuvajnice do nasprotne strehe: širina je znašala petindvajset komolcev; vhodi pa so si stali nasproti. Nato je izmeril vežo: dvajset komolcev; krog in krog veže pri vratih je bil dvor. Od prednje strani vhodnih vrat do veže na notranji strani vrat je bilo petdeset komolcev. Čuvajnice in njihovi oporniki so imeli zamrežena okna na notranji strani vrat, krog in krog. Tudi veža je imela okna na notranji strani, krog in krog. Na opornikih so bile palme. Zatem me je peljal na zunanji dvor; tam so bile sobe in tlak, položen krog in krog po dvoru: trideset sob je bilo na tlaku. Tlak je bil na obeh straneh vrat, enako dolg kakor vrata; to je bil spodnji tlak. Izmeril je širino dvora od spodnjih vrat do zunanje strani notranjega dvora: sto komolcev, proti vzhodu in proti severu. Potem je izmeril vrata, ki so gledala proti severu in peljala na zunanji dvor, njihovo dolžino in širino. Njihove čuvajnice, po tri na eni in tri na drugi strani, njihovi oporniki in veža so merili enako kot pri prvih vratih: dolgi so bili petdeset komolcev, široki pa petindvajset komolcev. Njihova okna, veža in palme so bili enako veliki kot pri vratih, ki so gledala proti vzhodu. Do njih je vodilo sedem stopnic, na njihovi notranji strani pa je bila veža. Nasproti severnih vrat so bila vrata v notranji dvor, kakor na vzhodni strani. Od enih do drugih vrat je nameril sto komolcev. Potem me je peljal proti jugu; tam so bila vrata proti jugu. Izmeril je njihove opornike in vežo: merili so enako kakor prej omenjeni. Vrata in njihova veža so imeli okna krog in krog, enaka prej omenjenim oknom; dolžina je znašala petdeset komolcev, širina pa petindvajset komolcev. Do njih je vodilo sedem stopnic. Njihova veža je bila na notranji strani, na njenih opornikih so bile palme, po ena na eni in na drugi strani. Vrata na notranji dvor proti jugu: od enih vrat proti jugu do drugih je nameril sto komolcev. Zatem me je peljal na notranji dvor skozi južna vrata in izmeril južna vrata: merila so enako kakor prej omenjena. Njihove čuvajnice, oporniki in veža so merili enako kot prej omenjeni. Vrata in njihova veža so imeli okna krog in krog; dolžina je znašala petdeset komolcev, širina pa petindvajset komolcev. Krog in krog so bile veže, po petindvajset komolcev dolge in pet komolcev široke. Veža pri vratih je gledala na zunanji dvor. Na njenih opornikih so bile palme, stopnišče pa je imelo osem stopnic. Tedaj me je peljal na notranji dvor na vzhodni strani in izmeril vrata: iste mere kakor pri prejšnjih. Njihove čuvajnice, oporniki in veža so merili enako kakor pri prejšnjih. Vrata in njihova veža so imeli okna krog in krog; dolžina je znašala petdeset komolcev, širina pa petindvajset komolcev. Njihova veža je gledala na zunanji dvor. Na njenih opornikih so bile na obeh straneh palme, stopnišče pa je imelo osem stopnic. Peljal me je še k severnim vratom in jih izmeril: iste mere kakor pri prejšnjih. Imela so čuvajnice, oporne zidove in vežo; okna so bila krog in krog. Dolžina je znašala petdeset komolcev, širina pa petindvajset komolcev. Njihova veža je gledala na zunanji dvor. Na njenih opornikih so bile na obeh straneh palme, stopnišče pa je imelo osem stopnic. Poleg veže pri vratih je bila soba z vhodom; tam so izpirali žgalno daritev. V veži pri vratih sta bili po dve mizi na eni in dve mizi na drugi strani, da so na njih klali žgalno daritev, daritev za greh in spravno daritev. Tudi zunaj ob strani, severno za tega, ki se vzpenja proti vhodu vrat, sta bili dve mizi; in na drugi strani veže pri vratih sta bili tudi dve mizi: štiri mize na eni in štiri mize na drugi strani vrat, torej osem miz, na katerih so klali daritvene živali. Še štiri mize iz klesanih kamnov so bile za žgalno daritev, poldrugi komolec dolge, poldrugi komolec široke in en komolec visoke. Nanje so polagali orodje, s katerim so klali žrtve za žgalno in klavno daritev. Obdajali so jih dlan veliki kavlji, na notranji strani. Na mize so polagali meso za daritev. Zatem me je peljal na notranji dvor, tam sta bili dve sobi: ena ob severnih vratih s pročeljem proti jugu in druga ob južnih vratih s pročeljem proti severu. Rekel mi je: Ta soba, ki ima pročelje proti jugu, je za duhovnike, ki skrbijo za tempelj. Soba pa, ki ima pročelje proti severu, je za duhovnike, ki skrbijo za oltar. To so Cadókovi sinovi, ki se edini med Levijevimi sinovi smejo bližati Gospodu, da mu služijo. Potem je izmeril dvor: dolžina je bila sto komolcev in širina sto komolcev, torej oblika kvadrata. Pred templjem pa je bil oltar. Nato me je peljal v tempeljsko preddverje in izmeril preddverna opornika: pet komolcev na eni in pet komolcev na drugi strani. Vrata so bila široka štirinajst komolcev, zid ob straneh vrat pa tri komolce na eni in tri komolce na drugi strani. Preddverje je bilo dvajset komolcev dolgo in dvanajst komolcev široko. Do njega je vodilo deset stopnic. Ob opornikih sta bila stebra, eden na eni in drugi na drugi strani. Tedaj me je peljal v tempelj in izmeril opornike: šest komolcev so bili široki na eni in šest komolcev na drugi strani. Vhod je bil širok deset komolcev, zid ob straneh vhoda pa pet komolcev na eni in pet komolcev na drugi strani. Izmeril je njegovo dolžino: štirideset komolcev, in širino: dvajset komolcev. Potem je stopil v notranji prostor in izmeril opornik pri vhodu: dva komolca, širino vhoda: šest komolcev, in zid ob straneh vhoda: sedem komolcev. Izmeril je tudi njegovo dolžino: dvajset komolcev, in širino: dvajset komolcev ob prednji tempeljski steni. Rekel mi je: »To je presveto.« Nato je izmeril tempeljsko steno: šest komolcev, in širino stranskega prostora: štiri komolce krog in krog templja. Stranskih prostorov, s sobo nad sobo, je bilo po trideset v treh nadstropjih. V tempeljskem zidu so bili krog in krog zamiki za stranske prostore, ti so rabili za nosilce, tako da niso bili potrebni posegi v tempeljski zid. Stranski prostori so bili od nadstropja do nadstropja širši, ker se je od nadstropja do nadstropja večal zamik krog in krog templja. Zato se je stavba navzgor širila. Iz pritličja si lahko šel v srednje in potem v zgornje nadstropje. Videl sem tudi, da je okoli templja vzpetina. Temelji stranskih prostorov so merili celo palico, torej šest dolgih komolcev. Zunanji zid stranskega prostora je bil debel pet komolcev, enako tudi ploščad med stranskimi prostori ob templju. Med sobami je bil dvajset komolcev širok prostor okoli templja, krog in krog. Vhod v stranski prostor je bil s ploščadi, en vhod proti severu in drug vhod proti jugu. Širina prostora na ploščadi je znašala pet komolcev, krog in krog. Poslopje, ki je na zahodu zapiralo tempeljsko dvorišče, je bilo sedemdeset komolcev široko. Zid poslopja je bil krog in krog debel pet komolcev, dolg pa je bil devetdeset komolcev. Tedaj je izmeril tempelj: bil je sto komolcev dolg. Tudi zaprto dvorišče in poslopje z zidovi sta bili dolgi sto komolcev. Tempeljsko pročelje in zaprto dvorišče sta bili široki sto komolcev. Potem je izmeril dolžino poslopja, ki je zadaj zapiralo tempeljsko dvorišče, in njegove galerije na eni in na drugi strani: sto komolcev. Glavni prostor, notranji prostor in zunanje preddverje so bili obiti z deskami. Okoli vseh treh so bila zamrežena okna, v presledkih. Nasproti praga je bil krog in krog od tal do oken lesen opaž. Okna so bila zagrnjena. Od vhoda do notranjega prostora in zunaj, na vseh stenah krog in krog, znotraj in zunaj, so bili reliefi. Upodobljeni so bili kerubi in palme: po ena palma med dvema keruboma. Vsak kerub je imel dva obraza: človeški obraz proti palmi na eni in obraz leviča proti palmi na drugi strani. Izdelani so bili po vsem templju krog in krog. Od tal do višine nad vhodom so bili izdelani kerubi in palme na tempeljskih stenah. Tempeljski podboji so bili četverokotni. Pred svetim prostorom je bil nekakšen lesen oltar, tri komolce visok in dva komolca dolg. Imel je vogale; njegov podstavek in stene so bili leseni. Oni mi je rekel: »To je miza, ki stoji pred Gospodom.« Tempelj je imel dvojna vrata in sveti prostor prav tako. Vsaka vrata so imela po dve vrtljivi vratnici: dve vratnici so imela ena in dve vratnici druga vrata. Na njih, na tempeljskih vratih, so bili izdelani kerubi in palme, kakor so bili izdelani na stenah. Zunaj pred preddverjem je bil lesen napušč. Zamrežena okna in palme so bili na eni in na drugi strani preddverja, na stranskih prostorih ob templju in na napuščih. Tedaj me je peljal ven na zunanji dvor, proti severu, in me pripeljal k sobam ob tempeljskem dvorišču, nasproti poslopja na severu. Sprednja dolžina je bila: sto komolcev, severni vhod, in širina petdeset komolcev. Nasproti vratom v notranji dvor in nasproti tlaku na zunanjem dvoru je bila galerija ob galeriji, v treh nadstropjih. Pred sobami je bil hodnik, deset komolcev širok proti notranjosti in sto komolcev dolg. Njihova vrata so bila obrnjena proti severu. Zgornje sobe so bile krajše kot spodnje in srednje v poslopju, ker so jim galerije jemale prostor. Bile so trinadstropne in niso imele stebrov, kakršni so bili na dvoru. Zato so se razlikovale od spodnjih in srednjih, gledano od tal. Na zunanji strani, vzporedno s sobami, je bil zid proti zunanjemu dvoru, pred sobami; dolg je bil petdeset komolcev. Sobe ob zunanjem dvoru so bile namreč dolge petdeset komolcev, sobe nasproti templju pa sto komolcev. Pod temi sobami je bil vhod z vzhodne strani, če si šel vanje z zunanjega dvora. Tudi po širini zidu na dvoru proti jugu, pred zaprtim dvoriščem in nasproti poslopja so bile sobe, pred njimi pa hodnik. Podobne so bile sobam na severni strani: enako dolge in široke. Vse so imele enake izhode in vhode, in sicer po svojih pravilih. Kakor vhodi v sobe, ki so bile na južni strani, je bil vhod na začetku poti, poti ob zaščitnem zidu, na vzhodni strani za tistega, ki je vstopal. Oni mi je rekel: »Sobe na severu in sobe na jugu, ki so pred zaprtim dvoriščem, so svete sobe, tu naj uživajo presvete darove duhovniki, ki se smejo bližati Gospodu. Tja naj polagajo presvete darove, jedilno daritev, daritev za greh in spravno daritev, saj je to svet kraj. Ko duhovniki pristopijo, naj ne hodijo iz svetega prostora na zunanji dvor, ne da bi v njih odložili oblačila, v katerih so opravljali službo, ker so sveta. Oblečejo naj druga oblačila, šele potem naj se bližajo kraju, ki je določen za ljudstvo.« Ko je premeril notranjost templja, me je peljal skozi vzhodna vrata ven in zmeril njegov obseg. Z merilno palico je izmeril vzhodno stran: po merilni palici petsto komolcev. Potem je izmeril severno stran: po merilni palici petsto komolcev. Zatem je izmeril južno stran: po merilni palici petsto komolcev. Nato se je obrnil na zahodno stran in nameril po merilni palici petsto komolcev. Na štirih straneh je meril: krog in krog je bilo obzidje, petsto komolcev dolgo in petsto široko, da je ločevalo sveto od svetnega. Nato me je peljal k vratom, vratom, ki so gledala proti vzhodu. Zagledal sem veličastvo Izraelovega Boga, ki je prihajalo z vzhoda. Njegovo bučanje je bilo kakor bučanje velikih voda in zemlja je žarela od njegovega veličastva. Prikazen, ki sem jo videl, je bila taka kakor prikazen, ki sem jo videl, ko je prišel uničit mesto, in kot prikazen, ki sem jo videl ob reki Kebár. Padel sem na obraz, Gospodovo veličastvo je prihajalo v tempelj skozi vrata, ki so gledala na vzhod. Duh me je vzdignil in me odpeljal na notranji dvor. In glej, Gospodovo veličastvo je napolnilo tempelj. Tedaj sem zaslišal, kako me je nekdo iz templja nagovoril, medtem ko je oni mož stal poleg mene. Rekel mi je: »Sin človekov, to je prostor mojega prestola, kraj za stopala mojih nog, tu bom na veke prebival med Izraelovimi sinovi. Izraelova hiša ne bo več skrunila mojega svetega imena, ne oni ne njihovi kralji s svojim vlačuganjem in s trupli svojih umrlih kraljev, ko so postavili svoj prag ob moj prag in svoje podboje poleg mojih podbojev, da je bil le zid med menoj in njimi. Ker so oskrunjali moje sveto ime z gnusobami, ki so jih počenjali, sem jih v svoji jezi pokončal. Zdaj pa naj odpravijo izpred mene svoje vlačuganje in trupla svojih kraljev, da bom na veke prebival med njimi. Ti, sin človekov, opiši Izraelovi hiši tempelj, da jih bo sram zaradi njihovih krivd; potem smejo izmeriti načrt. Če se bodo sramovali vsega, kar so počenjali, predstavi načrt templja, njegovo opremo, njegove izhode in vhode, vso njegovo podobo, vse njegove zakone in vse postave. Pred njihovimi očmi jih zapiši, da se bodo držali vseh njegovih načrtov in zakonov in jih uresničili. To je tempeljska postava: Vse njegovo ozemlje na vrhu gore naj bo krog in krog presveto. Glej, to je tempeljska postava.« Tole so mere oltarja, v komolcih: komolec naj znaša komolec in eno dlan. Podnožje je komolec visoko in komolec široko. Njegov okrajek na njegovem robu naokrog: pedenj. Oltar je takole visok: od podnožja na tleh do spodnjega podzidka dva komolca, širok pa komolec. Od malega podzidka do velikega: štiri komolce, širok pa komolec. Oltarno ognjišče: štiri komolce; od ognjišča navzgor so štirje rogovi. Ognjišče je dvanajst komolcev dolgo in dvanajst široko, tako da njegove štiri strani sestavljajo kvadrat. Podzidek je štirinajst komolcev dolg in štirinajst širok, torej kvadraten. Okrajek okoli njega je pol komolca širok, njegovo podnožje pa znaša komolec krog in krog. Njegove stopnice so obrnjene proti vzhodu. Tedaj mi je rekel: Sin človekov, tako govori Gospod Bog: Tole so zakoni glede oltarja na dan, ko ga bodo delali, da se bo na njem darovala žgalna daritev in se na njem škropila kri: levitskim duhovnikom iz Cadókovega potomstva, ki se mi smejo bližati in mi služiti – govori Gospod Bog – boš tedaj dal junca v daritev za greh. Vzel boš nekaj njegove krvi in pomazal štiri oltarne rogove, štiri vogale podzidka in okrajek okrog, da ga očistiš greha in opraviš zanj spravo. Nato vzemi junca za daritev za greh in ga sežgi na določenem kraju pri templju, zunaj svetišča. Drugi dan boš daroval neoporečnega kozla v daritev za greh, da se oltar očisti greha, kakor so ga očistili z juncem. Ko boš dokončal očiščevanje, daruj neoporečnega junca in neoporečnega ovna izmed drobnice. Daruj ju pred Gospodom; duhovniki naj nanju potresejo sol in ju darujejo kot žgalno daritev za Gospoda. Sedem dni zapored pripravi kozla v daritev za greh; tudi neoporečnega junca in neoporečnega ovna izmed drobnice naj pripravijo. Sedem dni naj opravljajo spravo za oltar, ga očiščujejo in posvečujejo. Ko se iztečejo dnevi, naj duhovniki osmi dan in naprej darujejo na oltarju vaše žgalne in mirovne daritve. Takrat vam bom milostljiv, govori Gospod Bog. Nato me je peljal nazaj skozi zunanja vrata svetišča, ki so gledala proti vzhodu. Bila so zaprta. Gospod mi je rekel: Ta vrata naj ostanejo zaprta. Ne bodo se več odprla in nihče ne bo vstopal skoznje, ker je šel skoznje Gospod, Izraelov Bog. Da, naj ostanejo zaprta. Samo knez se sme muditi v njih, da pred Gospodom pojé daritveni kruh. Skozi vežo pri vratih naj prihaja in po isti poti naj odhaja. Potem me je peljal proti severnim vratom, pred tempelj. Videl sem: glej, Gospodovo veličastvo je napolnilo Gospodov tempelj, in sem padel na obraz. Gospod mi je rekel: Sin človekov, zelo pazi, pozorno glej in napeto poslušaj vse, kar ti bom povedal o vseh zakonih Gospodovega templja in o vseh njegovih postavah. Zelo pazi na vse, ki smejo stopiti v tempelj, in na vse, ki morajo oditi iz svetišča. Reci upornici, Izraelovi hiši: Tako govori Gospod Bog: Dovolj je vseh vaših gnusob, Izraelova hiša! Tujce neobrezanega srca in neobrezanega mesa ste vodili v moje svetišče, da so oskrunili moj tempelj, ko ste darovali moj kruh: tolščo in kri. Z vsemi svojimi gnusobami ste razdrli mojo zavezo. Niste skrbeli za moja sveta opravila, temveč ste postavljali njé, da so namesto vas skrbeli za moja opravila v mojem svetišču. Zato tako govori Gospod Bog: Noben tujec neobrezanega srca in neobrezanega mesa ne sme stopiti v moje svetišče, nobeden izmed vseh tujcev, ki bivajo med Izraelovimi sinovi. Leviti pa, ki so se oddaljili od mene, ko je Izrael blodil, blodil daleč od mene za svojimi maliki, naj nosijo svojo krivdo. V mojem svetišču naj opravljajo službo nadzorovalcev pri tempeljskih vratih in službo pri templju. Naj koljejo žgalno in klavno daritev za ljudstvo, naj mu bodo na voljo in mu strežejo. Ker so mu stregli pred njegovimi maliki in so Izraelovi hiši nakopavali krivdo, sem jim prisegel, govori Gospod Bog, da bodo nosili svojo krivdo. Ne smejo se mi približati, da bi mi opravljali duhovniško službo, tudi se ne smejo približati ničemur, kar mi je sveto in presveto. Naj tako nosijo svojo sramoto zavoljo gnusob, ki so jih počenjali. Določim pa jih za izvrševalce opravil v templju, za vso službo v njem in za vse, kar je treba postoriti v njem. Levitski duhovniki, Cadókovi sinovi, ki so skrbeli za opravila v mojem svetišču, ko so Izraelovi sinovi zablodili od mene, se mi smejo približati, da mi služijo. Naj stopajo predme, da mi darujejo tolščo in kri, govori Gospod Bog. Ti naj hodijo v moje svetišče in pristopajo k moji mizi, da mi služijo in skrbijo za moja opravila. Kadar stopijo skozi vrata v notranji dvor, naj bodo oblečeni v platnena oblačila. Nič volnenega ne smejo imeti na sebi, kadar opravljajo službo pri vratih v notranji dvor in v templju. Platnena pokrivala naj imajo na glavi in platnene hlače okoli ledij. Naj se ne opasujejo z ničimer, kar povzroča znojenje. Kadar pa gredo na zunanji dvor k ljudstvu, naj slečejo oblačila, v katerih so opravljali službo, jih odložijo v svetih sobah in oblečejo druga, da s svojimi oblačili ne posvetijo ljudstva. Glave naj si ne brijejo, naj si ne puščajo dolgih las, ampak naj si glave skrbno strižejo. Noben duhovnik naj ne pije vina, kadar mora iti na notranji dvor. Za žene naj si ne jemljejo vdove ali ločenke, temveč samo devico iz rodu Izraelove hiše. Vdovo pa, ki je vdova po duhovniku, smejo vzeti. Moje ljudstvo naj poučijo o razliki med svetim in svetnim ter jim pokažejo na razloček med nečistim in čistim. V pravdi naj nastopajo kot sodniki in naj razsojajo po mojih sodbah. Mojih postav in zakonov naj se držijo ob vseh mojih slovesnostih in naj posvečujejo moje sobote. K mrliču naj ne hodijo, da ne postanejo nečisti; le če gre za očeta ali mater, sina ali hčer, brata ali sestro, ki še ni omožena, se smejo oskruniti. Ko se je kdo očistil, naj mu odštejejo sedem dni. Na dan, ko stopi na sveti kraj, na notranji dvor, da opravi službo na svetem kraju, naj daruje svojo daritev za greh, govori Gospod Bog. Dediščino bodo imeli: jaz sem njihova dediščina. Lastnine jim ne dajajte v Izraelu: jaz sem njihova lastnina. Jedilno daritev, daritev za greh in spravno daritev smejo uživati. Vse, kar je v Izraelu posvečeno z zakletvijo, naj bo njihovo. Najboljše od vseh prvih sadov vsega in vse vrste darov od vseh vaših darov naj imajo duhovniki. Tudi prvine svojega mletja dajajte duhovniku, da prikliče blagoslov na tvoj dom. Duhovniki ne smejo uživati ničesar, kar je poginilo ali bilo raztrgano, ne od ptic ne od živine. Ko si boste z žrebom razdelili deželo v last, določite Gospodu delež, sveti del dežele: petindvajset tisoč komolcev naj bo dolg in dvajset tisoč širok. Ta bo svet v vsem svojem obsegu. Od tega naj bo za svetišče namenjena kvadratna površina petsto krat petsto komolcev. Okoli tega kvadrata naj bo še petdeset komolcev praznega prostora. Na tem prostoru odmeri petindvajset tisoč komolcev dolžine in deset tisoč komolcev širine; na njem naj bo svetišče, presveto. To naj bo sveti del dežele za duhovnike, ki opravljajo službo v svetišču in pristopajo, da služijo Gospodu. Naj bo to prostor za njihove hiše in svet prostor za svetišče. Ozemlje, dolgo petindvajset tisoč komolcev in deset tisoč široko, naj bo za levite, ki opravljajo službo pri templju. V lasti naj imajo mesta, v katerih naj prebivajo. Kot mestno lastnino določite ozemlje, široko pet tisoč komolcev in petindvajset tisoč komolcev dolgo, vzporedno z deležem svetega ozemlja. To naj velja za vso Izraelovo hišo. Knezu naj pripade zemlja na obeh straneh svetega ozemlja in mestne lastnine, ob svetem ozemlju in ob mestni lastnini, od zahodne strani proti zahodu in od vzhodne strani proti vzhodu. Po dolžini naj se sklada z enim izmed rodovnih deležev, od zahodne do vzhodne meje dežele. To naj bo njegova lastnina v Izraelu. Tako moji knezi ne bodo več zatirali mojega ljudstva, temveč bodo prepustili deželo Izraelovi hiši po njenih rodovih. Tako govori Gospod Bog: Dovolj, Izraelovi knezi! Opustite nasilje in zatiranje, ravnajte po pravu in pravičnosti! Nehajte izsiljevati moje ljudstvo, govori Gospod Bog. Imejte pravične tehtnice, pravičen škaf in pravičen čeber. Škaf in čeber naj bosta iste mere: čeber naj drži desetinko tovora in škaf desetinko tovora; po tovoru naj se ravna mera. Šekel naj bo dvajset ger; dvajset šeklov, petindvajset šeklov, petnajst šeklov naj vam bo mina. Tole je prispevek, ki ga oddajajte: šestinko škafa od vsakega tovora pšenice in šestinko škafa od vsakega tovora ječmena. Predpis za olje: čeber velja za olje – desetinko čebra od vsake kadi; deset čebrov pa je tovor. Da, deset čebrov je tovor. Dalje eno ovco od dvestoglave črede z Izraelovih pašnikov za jedilne, žgalne in mirovne daritve v spravo zanje, govori Gospod Bog. Za vse ljudstvo v deželi velja ta prispevek knezu v Izraelu. Knez pa je dolžan skrbeti za žgalne, jedilne in pitne daritve ob praznikih, mlajih, sobotah in ob vseh slovesnostih Izraelove hiše. On naj skrbi za daritev za greh, za jedilno, žgalno in mirovno daritev, za spravo Izraelove hiše. Tako govori Gospod Bog: Prvi dan prvega meseca vzemi neoporečnega junca in z njim očisti svetišče. Duhovnik naj vzame nekaj krvi daritve za greh in naj jo izlije na tempeljski podboj, na štiri vogale oltarnega roba in na podboje vrat na notranji dvor. Tako stôri tudi sedmega v mesecu za tistega, ki je grešil iz zmote ali iz nevednosti; tako opravite spravo za tempelj. Štirinajsti dan prvega meseca obhajajte praznik pashe; sedem dni jejte nekvašeni kruh. Ta dan naj daruje knez zase in za vse ljudstvo v deželi junca v daritev za greh. Sedem prazniških dni naj daruje v žgalno daritev Gospodu sedem juncev in sedem neoporečnih ovnov, vseh sedem dni pa še kozla v daritev za greh. V jedilno daritev naj daruje škaf za vsakega junca in škaf za vsakega ovna ter vrč olja k vsakemu škafu. Petnajsti dan sedmega meseca naj za praznik daruje kakor onih sedem dni: daritev za greh, žgalno in jedilno daritev, pa tudi olje. Tako govori Gospod Bog: Vrata na notranji dvor, ki gledajo proti vzhodu, naj ostanejo zaprta šest delovnih dni. Sobotni dan pa naj se odprejo, tudi na dan ob mlaju naj se odprejo. Knez naj pride od zunaj skozi vežo pri vratih in naj se postavi ob podboju pri vratih. Duhovniki naj darujejo njegovo žgalno in njegove mirovne daritve, sam pa naj pade na kolena na pragu pri vratih in potem odide. Vrata naj se ne zapirajo do večera. Tudi ljudstvo dežele naj ob vhodu teh vrat pada na kolena pred Gospodom ob sobotah in ob mlajih. Žgalna daritev, ki naj jo knez sobotni dan daruje Gospodu, naj bo: šest neoporečnih jagnjet in neoporečen oven. Jedilna daritev naj bo: škaf za ovna, jedilna daritev za jagnjeta pa dar, kakor ga kdo premore; za vsak škaf še vrč olja. Na dan mlaja pa: neoporečen junec, šest jagnjet in oven, ki naj bodo neoporečni. Škaf za junca in škaf za ovna naj daruje kot jedilno daritev, za jagnjeta pa, kolikor zmore; za vsak škaf še vrč olja. Kadar pride knez, naj vstopi skozi vežo pri vratih; po isti poti naj gre tudi ven. Ko pride ljudstvo dežele ob slovesnostih pred Gospoda, naj tisti, ki je prišel molit skozi severna vrata, gre ven skozi južna vrata. Kdor pa je vstopil skozi južna vrata, naj gre ven skozi severna. Naj se ne vrača skozi vrata, skozi katera je prišel, ampak naj odide skozi nasprotna. Knez naj bo med njimi: kadar oni vstopajo, naj vstopa tudi on, in kadar oni odhajajo, naj gre tudi on. Ob praznikih in slovesnostih naj bo jedilna daritev škaf za junca in škaf za ovna, za jagnjeta pa dar, kakor ga kdo premore; za vsak škaf še vrč olja. Če knez daruje prostovoljni dar, žgalno ali mirovne daritve kot prostovoljni dar Gospodu, naj mu odprejo vrata, ki gledajo proti vzhodu. Naj daruje svojo žgalno in svoje mirovne daritve, kakor jih opravlja na sobotni dan. Potem naj gre ven, in ko odide, naj se vrata spet zapro. Vsak dan daruj Gospodu enoletno neoporečno jagnje v žgalno daritev, jutro za jutrom ga daruj. Poleg tega daruj vsako jutro kot jedilno daritev šestinko škafa in tretjino vrča olja, da se ovlaži bela moka kot jedilna daritev za Gospoda; to so večni zakoni, za vselej. Tako naj jutro za jutrom darujejo jagnje in jedilno daritev in olje kot žgalno daritev za vselej. Tako govori Gospod Bog: Če knez podeli dar kateremu svojih sinov, je to njegova dediščina. Ta dar pripada njegovim sinovom kot njihova last. Če pa podeli dar od svoje dediščine kateremu svojih služabnikov, bo ta njegov do odpustnega leta, potem naj se vrne knezu; le dediščina njegovih sinov naj ostane njihova. Knez pa naj ne jemlje od dediščine ljudstva in naj ga ne naganja z njegove posesti. Svojim sinovom naj daje dediščino iz svoje lastnine, da ne bo nihče od mojega ljudstva pregnan s svoje posesti. Tedaj me je peljal skozi vhod, ki je bil ob strani vrat, v svete sobe za duhovnike, ki so gledale proti severu. In glej, tam, na skrajnem zahodnem koncu, je bil prostor. Rekel mi je: »To je prostor, kjer naj duhovniki kuhajo spravno daritev in daritev za greh in pečejo jedilno daritev, da jih ne bodo nosili na zunanji dvor in s tem posvetili ljudstvo.« Nato me je peljal na zunanji dvor in me vodil mimo štirih kotov dvora: v kotu dvora je bil še en dvor, v vsakem kotu. V štirih kotih dvora so bili majhni dvori, po štirideset komolcev dolgi in trideset komolcev široki. Vsi štirje so bili enako veliki. Okoli njih, okoli vseh štirih, je bil nizek zid, spodaj okrog zidov pa so bila narejena ognjišča. Oni mi je rekel: »To so kuhinje, kjer naj tempeljski služabniki kuhajo klavne daritve ljudstva.« Tedaj me je peljal nazaj k tempeljskemu vhodu. In glej: izpod tempeljskega praga je privrela voda, proti vzhodu, ker je bilo tempeljsko pročelje na vzhodni strani. Voda je tekla od spodaj, od desne strani templja, južno od oltarja. Nato me je peljal ven skozi severna vrata; zunaj sva zavila k zunanjim vratom, ki so gledala proti vzhodu. In glej: voda je pritekala od desne strani. Mož je šel z merilno vrvico v roki proti vzhodu. Zmeril je tisoč komolcev in me peljal po vodi; voda mi je segala do gležnjev. Spet jih je nameril tisoč in me peljal po vodi; voda mi je segala do kolen. Spet jih je nameril tisoč in me peljal čez; voda mi je segala do ledij. Spet jih je nameril tisoč: zdaj je bila reka, ki je nisem mogel prebresti. Voda je namreč tako narasla, da je bila voda za plavanje, reka, ki je ni bilo mogoče prebresti. Tedaj mi je rekel: Ali si videl, sin človekov? Potem me je peljal nazaj ob rečnem bregu. Ko sem se vračal, glej, je bilo na bregu reke na obeh straneh silno veliko drevja. Tedaj mi je rekel: Ta voda teče v vzhodno okrožje in odteka v Arábo. Ko se izlije v morje, v okužene vode morja, postane voda spet zdrava. Vsa živa bitja, ki tam mrgolijo, bodo oživela, kamor koli bo prišla reka; rib bo silno veliko. Ko bo ta voda prišla tja, bo ta postala zdrava, in kamor koli bo prišla reka, bo vse oživelo. Ob njej bodo stali ribiči. Od En Gedija do En Eglájima bodo razpenjali mreže. V njej bodo najrazličnejše ribe, kakor ribe v Vélikem morju. Zelo veliko jih bo. Njene močvare in mlake pa ne bodo postale zdrave; iz njih bodo pridobivali sol. Ob reki bo na obeh bregovih rastlo vsakovrstno sadno drevje. Njegovo listje ne bo ovenelo in sadja mu ne bo zmanjkalo. Vsak mesec bo rodilo nov sad, kajti voda, ki ga napaja, teče iz svetišča. Njegov sad bo za jed in njegovo listje za zdravilo. Tako govori Gospod Bog: Tole je meja, po kateri si razdelite deželo v dediščino dvanajsterim Izraelovim rodovom, Jožef pa naj dobi dvojen delež. Podedovali jo boste eni kakor drugi; prisegel sem namreč, da jo dam vašim očetom, zato naj vam ta dežela pripade v dediščino. Tole je meja dežele: na severni strani od Vélikega morja proti Hetlónu do Lebó Hamáta in do Cedáda, Beróte, Sibrájima, ki je med ozemljem Damaska in ozemljem Hamáta, do Hacár Enána, ki je na meji s Havránom. Meja naj torej teče od morja do Hacár Enána; ozemlje Damaska ostaja na severu, na severu je tudi ozemlje Hamáta; to je severna stran. Vzhodna stran: med Havránom in Damaskom, med Gileádom in Izraelovo deželo po Jordanu do Vzhodnega morja, do Tamára; to je vzhodna stran. Na južni strani, proti jugu: od Tamára do vodá Meribát Kadeša in od Egiptovskega potoka do Vélikega morja; to je južna stran, proti jugu. Na zahodni strani: Véliko morje, od meje pa naravnost do Lebó Hamáta; to je zahodna stran. To deželo si razdelite po Izraelovih rodovih. Z žrebom jo razdelite v dediščino sebi in tujcem, ki prebivajo med vami in rojevajo otroke med vami: naj vam bodo kakor domačini med Izraelovimi sinovi. Z vami žrebajo za dediščino med Izraelovimi rodovi. Pri rodu, pri katerem tujec prebiva, mu dajte njegovo dediščino, govori Gospod Bog. Tole so imena rodov: na severnem koncu, vzdolž poti v Hetlón do Lebó Hamáta, do Hacár Enána na meji z Damaskom na severu, pri Hamátu, od vzhodne do zahodne strani naj ima svoj delež Dan. Ob Danovem ozemlju naj ima od vzhodne do zahodne strani svoj delež Aser. Ob Aserjevem ozemlju naj ima od vzhodne do zahodne strani svoj delež Neftáli. Ob Neftálijevem ozemlju naj ima od vzhodne do zahodne strani svoj delež Manáse. Ob Manásejevem ozemlju naj ima od vzhodne do zahodne strani svoj delež Efrájim. Ob Efrájimovem ozemlju naj ima od vzhodne do zahodne strani svoj delež Ruben. Ob Rubenovem ozemlju naj ima od vzhodne do zahodne strani svoj delež Juda. Ob Judovem ozemlju naj bo od vzhodne do zahodne strani delež, ki naj bo izvzet, petindvajset tisoč komolcev širok in dolg kakor drugi deleži, od vzhodne do zahodne strani; sredi njega naj bo svetišče. Delež, ki ga določite za Gospoda, naj bo petindvajset tisoč komolcev dolg in dvajset tisoč širok. Sveti delež naj pripade temle: duhovnikom ozemlje, na severni strani petindvajset tisoč komolcev dolgo, na zahodni in na vzhodni strani deset tisoč široko, na južni strani pa petindvajset tisoč komolcev dolgo. Sredi njega naj bo Gospodovo svetišče. To naj pripade posvečenim duhovnikom izmed Cadókovih sinov, ki so se držali mojih določb in niso zablodili, kakor so zablodili leviti, ko so zablodili Izraelovi sinovi. Njim naj pripade kot poseben delež, od presvetega deleža dežele, ob ozemlju levitov. Levitom naj pripade ozemlje poleg duhovniškega: petindvajset tisoč komolcev dolgo in deset tisoč široko. Vse skupaj naj bo dolgo petindvajset tisoč komolcev in dvajset tisoč široko. Od tega ne smejo ničesar ne prodati ne zamenjati; tega izbranega dela dežele ne smejo prenesti v tuje roke, ker je sveto za Gospoda. Preostalih pet tisoč komolcev širine in petindvajset tisoč dolžine je za svetno rabo. Naj bo za mesto, za bivališče in za pašnik. Mesto naj bo na sredi. Tole so njegove mere: severna stran štiri tisoč petsto in južna stran štiri tisoč petsto, vzhodna stran štiri tisoč petsto in zahodna stran štiri tisoč petsto komolcev. Pašnik ob mestu naj meri na sever dvesto petdeset, na jug dvesto petdeset, na vzhod dvesto petdeset in na zahod dvesto petdeset komolcev. Kar ostane od dolžine ob svetem deležu, namreč deset tisoč proti vzhodu in deset tisoč proti zahodu, naj bo pridelek od tega v živež delavcem v mestu. To bodo obdelovali delavci iz vseh Izraelovih rodov. Ves delež naj meri petindvajset tisoč krat petindvajset tisoč: ta kvadrat odvzemite za sveti delež z mestno posestjo vred. Kar še ostane na obeh straneh svetega deleža in mestne posesti, naj pripade knezu; kar je vzdolž petindvajset tisoč komolcev proti vzhodu, vse do vzhodne meje, in proti zahodu vzdolž petindvajset tisoč komolcev, vse do zahodne meje, vzporedno z rodovnimi deleži, naj pripade knezu. Sveti delež in tempeljsko svetišče naj bosta sredi tega. Posest levitov in mestna posest naj bosta sredi tega, kar pripada knezu. Kar je knezovo, naj bo med Judovim in Benjaminovim ozemljem. Drugi rodovi: od vzhodne do zahodne strani naj ima svoj delež Benjamin. Ob Benjaminovem ozemlju naj ima od vzhodne do zahodne strani svoj delež Simeon. Ob Simeonovem ozemlju naj ima od vzhodne do zahodne strani svoj delež Isahár. Ob Isahárjevem ozemlju naj ima od vzhodne do zahodne strani svoj delež Zábulon. Ob Zábulonovem ozemlju naj ima od vzhodne do zahodne strani svoj delež Gad. Ob Gadovem ozemlju naj gre meja na južno stran, proti jugu, od Tamára do vodá Meribát Kadeša in od Egiptovskega potoka do Vélikega morja. To je dežela, ki jo z žrebom razdelite v dediščino Izraelovim rodovom, in to so njihovi deleži, govori Gospod Bog. Tole so izhodi iz mesta: na severni strani, ki meri štiri tisoč petsto komolcev – mestna vrata se imenujejo po Izraelovih rodovih – je troje vrat proti severu: Rubenova vrata, Judova vrata in Levijeva vrata. Na vzhodni strani, ki meri štiri tisoč petsto komolcev, je troje vrat: Jožefova vrata, Benjaminova vrata in Danova vrata. Na južni strani, ki meri štiri tisoč petsto komolcev, je troje vrat: Simeonova vrata, Isahárjeva vrata in Zábulonova vrata. Na zahodni strani, ki meri štiri tisoč petsto komolcev, je troje vrat: Gadova vrata, Aserjeva vrata in Neftálijeva vrata. Obseg je torej osemnajst tisoč komolcev. Ime mesta naj bo poslej: Gospod je tam. V tretjem letu kraljevanja Jojakíma, Judovega kralja, je prišel Nebukadnezar, babilonski kralj, do Jeruzalema in ga oblegal. Gospod je dal v njegovo roko Jojakíma, Judovega kralja, in del priprav Božje hiše. Te je dal prepeljati v deželo Šinár, v hišo svojih bogov; priprave je spravil v zakladnico svojih bogov. Kralj je rekel Ašpenázu, načelniku svojih evnuhov, naj pripelje izmed Izraelovih sinov, kraljevega ali plemenitega rodu, mladeniče brez vsakršnega madeža, lepe postave, izvedene v vsaki modrosti, vešče v znanju in bistre pameti, ki so dovolj močni, da bi stali v kraljevi palači in bi jih poučili v pismenstvu in jeziku Kaldejcev. Kralj jim je za vsak dan določil obrok od kraljevih jedil in od vina, ki ga je sam pil, in naj jih vzgajajo tri leta, potem pa naj stopijo pred kralja. Bili pa so med njimi izmed Judovih sinov: Daniel, Hananjá, Mišaél in Azarjá. Knez evnuhov jim je postavil imena: Danielu je postavil ime Beltšacár, Hananjáju Šadráh, Mišaélu Mešáh in Azarjáju Abéd Negó. Daniel si je vzel k srcu, da se ne bo omadeževal ne z jedjo ne z vinom kralja, katerega je ta pil. Prosil je torej kneza evnuhov, da se mu ne bi bilo treba omadeževati. Bog je naredil, da je Daniel pred knezom evnuhov našel naklonjenost in usmiljenje. Tedaj je knez evnuhov rekel Danielu: »Bojim se svojega gospoda kralja, ki vam je določil jed in pijačo; kajti če bo videl, da so vaši obrazi bolj medli od drugih mladeničev vaše starosti, boste vi krivi, če bo moja glava zapadla kralju.« Tedaj je Daniel rekel stražniku, ki ga je knez evnuhov postavil nad Daniela, Hananjája, Mišaéla in Azarjája: »Poskusi, prosim, deset dni s svojimi služabniki. Naj nam dajejo jesti sočivja in piti vode. Potem naj si ogledajo pred teboj naše obraze in obraze mladeničev, ki uživajo kraljevo jed; in kakor boš videl, takó stori s svojimi služabniki.« Poslušal jih je v tej stvari in jih preizkušal deset dni. Na koncu desetih dni so bili njihovi obrazi videti lepši in bolj rejeni od vseh mladeničev, ki so uživali kraljevo jed. Tako jim je stražnik odvzel jed in vino, ki naj bi ga pili, in jim dajal le sočivja. Bog je dal tem štirim mladeničem znanje in razumnost v vsem pismenstvu in modrosti. Daniel je bil povrhu še izveden v videnjih in sanjah. Ob koncu dni, za katere je kralj rekel, naj jih pripeljejo, jih je knez evnuhov pripeljal pred Nebukadnezarja. Kralj je govoril z njimi in ni jih bilo najti med vsemi, kakor so bili Daniel, Hananjá, Mišaél in Azarjá; in so stopili pred kralja. Kralj je ugotovil pri njih, da v vseh rečeh v modrosti in v razumnosti, ki jo je iskal pri njih, desetkrat prekašajo vse čarovnike in vedeževalce, ki so bili po vsem njegovem kraljestvu. Daniel je ostal tam do prvega leta kralja Kira. V drugem letu Nebukadnezarjevega kraljevanja je imel Nebukadnezar sanje. Njegov duh je bil vznemirjen in njegovo spanje ga je zapustilo. Tedaj je kralj rekel, naj pokličejo čarovnike, vedeževalce, vražarje in kaldejce, da kralju razložijo njegove sanje. Prišli so in stopili pred kralja. Kralj jim je rekel: »Sanjalo se mi je in moj duh se je vznemiril, ker bi rad razumel sanje.« Kaldejci so kralju spregovorili po aramejsko: »Kralj, živel na veke! Povej sanje svojim služabnikom, pa bomo razložili pomen.« Kralj je odgovoril in rekel Kaldejcem: »Naznanjam svojo odločitev: če mi ne razodenete sanj in njihovega pomena, vas bodo razsekali na kosce in vaše hiše spremenili v razvaline. Če pa sanje in njihov pomen razložite, boste od mene prejeli darove in darila in veliko čast; zato razvozlajte sanje in njihov pomen.« Odgovorili so drugič in rekli: »Kralj naj svojim služabnikom pove sanje, pa bomo razložili njihov pomen.« Kralj je odgovoril in rekel: »Zagotovo vem, da hočete pridobiti čas, ker veste za mojo neizpodbitno besedo. Če mi ne razložite sanj, bom imel za vas le eno sodbo: da ste se namenili govoriti pred menoj lažnivo in neugodno besedo, dokler se ne menja čas. Zato mi povejte sanje in vedel bom, da mi morete razložiti tudi njihov pomen.« Kaldejci so odgovorili pred kraljem in rekli: »Ni človeka na zemlji, ki bi mogel razložiti kraljevo besedo. Kajti noben še tako velik in mogočen kralj ni zahteval takšne reči od nobenega čarovnika ali vedeževalca ali kaldejca. Reč, ki jo kralj zahteva, je težka, in ni ga, ki bi jo mogel pred kraljem pojasniti, razen bogov, ki pa ne stanujejo s smrtniki.« Kralj je bil zaradi tega silno jezen in togoten ter je rekel, naj pokončajo vse babilonske modrece. Ko je izšel ukaz, da pobijejo modrece, so iskali tudi Daniela in njegove tovariše, da bi jih pomorili. Tedaj se je Daniel modro in razumno obrnil na Arjóha, načelnika kraljeve telesne straže, ki je prišel, da bi pobil babilonske modrece. Odgovoril je in rekel Arjóhu, kraljevemu poveljniku: »Zakaj tako strog ukaz od kralja?« Tedaj je Arjóh Danielu razložil stvar. Daniel pa je stopil in si od kralja izprosil, naj mu da čas, ko bo lahko razložil kralju pomen sanj. Daniel je tedaj odšel v svojo hišo in stvar razložil svojim tovarišem, Hananjáju, Mišaélu in Azarjáju; tudi naj si izprosijo milosti od Boga nebes zaradi te skrivnosti, da Daniel in njegovi tovariši ne bi bili pokončani skupaj z drugimi babilonskimi modreci. Nato je bila Danielu v nočnem videnju skrivnost razodeta; in Daniel je hvalil Boga nebes. Odgovoril je Daniel in rekel: »Hvaljeno bodi Božje ime od vekov na veke, kajti njegovi sta modrost in moč. On spreminja čase in dobe, odstavlja kralje in postavlja kralje; daje modrost modrim in razumnost razumnim. Odkriva globoke in skrite reči, ve, kaj je v temi, pri njem domuje svetloba. Tebi, Bog mojih očetov, se zahvaljujem in dajem čast, ker si mi dal modrost in moč. In zdaj si mi oznanil, za kar smo te prosili, kajti dal si nam spoznati kraljevo stvar.« Potem je Daniel odšel k Arjóhu, katerega je kralj določil, da pokonča babilonske modrece. Prišel je in mu rekel takole: »Ne pobijaj babilonskih modrecev; pelji me pred kralja in razložil bom kralju pomen sanj.« Arjóh je tedaj Daniela hitro peljal pred kralja in mu rekel takole: »Med sinovi judovskih izgnancev sem našel moža, ki bo razložil kralju pomen.« Kralj je odgovoril in rekel Danielu, ki mu je bilo ime Beltšacár: »Ali mi res moreš razodeti sanje, ki sem jih videl, in njihov pomen?« Daniel je odgovoril kralju in rekel: »Skrivnosti, po kateri kralj vprašuje, ne morejo kralju pojasniti modreci, vedeževalci, čarovniki in zvezdogledi. Vendar pa je Bog v nebesih, ki razlaga skrivnosti, in on bo oznanil kralju Nebukadnezarju, kaj se bo zgodilo v poslednjih dneh. Tvoje sanje in videnje tvoje glave na tvojem ležišču so bili: Ti, o kralj, si na svojem ležišču razmišljal o tem, kaj se bo zgodilo poslej. On, ki razodeva skrivnosti, ti naznanja, kaj se bo zgodilo. Ta skrivnost mi je bila razodeta, ne po modrosti, ki je od vseh živih v meni, ampak zato, da se kralju naznani pomen in se razodenejo misli tvojega srca. Ti, o kralj, si imel videnje: Glej, bila je velika podoba. Ta podoba je bila orjaška in njen blesk je bil izreden; pred teboj je stala in njen videz je bil grozen na pogled. Glava te podobe je bila iz čistega zlata, njene prsi in roke iz srebra, njen trebuh in ledja iz brona, njena stegna iz železa, njene noge deloma iz železa, deloma iz ila. Ti si to gledal, dokler se ni brez človeških rok utrgal kamen in zadel podobo v njene železne in ilnate noge ter jih zdrobil. Tedaj se je hkrati razdrobilo železo, il, bron, srebro in zlato ter so postali kakor pleve na poletnih skednjih. Veter jih je odnesel, nikakršnega sledu ni bilo več za njimi. Kamen pa, ki je zadel podobo, je postal velika gora in napolnil vso zemljo. To so sanje; in njihov pomen povemo pred kraljem. Ti, o kralj, kralj nad kralji, ki ti je Bog nebes dal kraljestvo, moč, oblast in slavo povsod, kjer koli prebivajo človeški sinovi, poljske živali in ptice neba, in ki je dal v tvojo roko oblast nad vsem, ti si glava iz zlata. Za teboj vstane drugo kraljestvo, manj mogočno od tvojega; nato tretje kraljestvo, tisto iz brona, ki bo vladalo vsej zemlji. Četrto kraljestvo bo trdno kakor železo. Ker bo iz železa, bo zdrobilo in strlo vse, kot železo, ki vse to razbije, zdrobi in razbije. Potem si videl noge in prste, deloma iz lončarskega ila, deloma iz železa. Kraljestvo bo razdeljeno, vendar bo v njem nekaj trpežnosti železa, kajti videl si, da je bilo železo pomešano z lončarskim ilom. Da so bili prsti na nogah deloma iz železa, deloma iz ila, pomeni: del kraljestva bo trden, drugi del pa krhek. Ker si videl železo, pomešano z lončarskim ilom, to pomeni, da se bo človeško seme pomešalo, vendar se ne bodo držali drug drugega, kakor se tudi železo ne more pomešati z ilom. V dneh teh kraljev bo Bog nebes ustanovil kraljestvo, ki na veke ne bo razdejano. Njegovo kraljestvo ne bo prepuščeno drugemu ljudstvu. Razdrobilo in pokončalo bo vsa ta kraljestva, sámo pa bo ostalo na veke. Kajti videl si, da se je brez človeških rok utrgal z gore kamen in zdrobil železo, bron, il, srebro in zlato. Veliki Bog tako oznanja kralju, kaj se bo poslej zgodilo. Sanje so resnične in njihov pomen je zanesljiv.« Tedaj je kralj Nebukadnezar padel na svoj obraz in se poklonil Danielu. Rekel je, naj Danielu darujejo jedilno in kadilno daritev. Kralj je odgovoril in rekel Danielu: »Resnično, vaš Bog je Bog nad bogovi, Gospod nad kralji, ki razodeva skrivnosti, kajti mogel si razodeti to skrivnost.« Nato je kralj povišal Daniela in ga obdaril z mnogimi bogatimi darili. Dal mu je oblast nad vso babilonsko pokrajino in bil je višji predstojnik vsem modrecem v Babilonu. Toda Daniel je prosil kralja, naj izroči upravo babilonske pokrajine Šadráhu, Mešáhu in Abéd Negóju; Daniel pa je ostal v kraljevi palači. Kralj Nebukadnezar je dal napraviti zlato podobo. Njena višina je bila šestdeset komolcev, njena širina šest komolcev; postavil jo je v dolini Dura v babilonski pokrajini. Nato je kralj Nebukadnezar poslal po satrape, načelnike, upravnike, svetovalce, zakladnike, sodnike, višje uradnike in vse voditelje pokrajine, da bi se zbrali, in jim ukazal, naj pridejo k posvetitvi podobe, ki jo je postavil kralj Nebukadnezar. Tedaj so se zbrali satrapi, načelniki, upravniki, svetovalci, zakladniki, sodniki, višji uradniki in vsi voditelji pokrajine k posvetitvi podobe, ki jo je postavil kralj Nebukadnezar; postavili so se pred podobo, ki jo je postavil Nebukadnezar. Glasnik je z močjo naznanil: »Vam, ljudstvom, narodom in jezikom, je rečeno: V trenutku, ko zaslišite glas roga, piščali, citer, harfe, psalterja, dipel in vseh vrst glasbil, se vrzite na tla in molite zlato podobo, ki jo je postavil kralj Nebukadnezar. Kdor se ne bo vrgel na tla in je ne bo molil, bo še isto uro pahnjen v gorečo, ognjeno peč!« V trenutku, ko so torej vsa ljudstva slišala glas roga, piščali, citer, harfe, psalterja in vseh vrst glasbil, so se vrgla na tla vsa ljudstva, narodi in jeziki in so molili zlato podobo, ki jo je postavil kralj Nebukadnezar. Tako so v tistem času pristopili možje Kaldejci in lažno obtožili Jude. Spregovorili so in rekli kralju Nebukadnezarju: »Kralj, živel na veke! Ti, o kralj, si izdal ukaz, naj vsak človek, ki sliši glas roga, piščali, citer, harfe, psalterja, dipel in vseh vrst glasbil, pade na tla in moli zlato podobo. Kdor pa ne pade na tla in ne moli, naj bo pahnjen v gorečo, ognjeno peč. Tukaj pa so nekateri judovski možje, ki si jim zaupal upravo babilonske pokrajine, Šadráh, Mešáh in Abéd Negó. Ti možje se ne zmenijo zate in za kraljev ukaz. Tvojim bogovom ne služijo in zlate podobe, ki si jo postavil, ne molijo.« Tedaj je Nebukadnezar v strašni jezi in togoti rekel, naj pripeljejo Šadráha, Mešáha in Abéd Negója; tako so bili ti možje pred kraljem. Nebukadnezar je spregovoril in jim rekel: »Ali je res, Šadráh, Mešáh in Abéd Negó, da ne služite mojim bogovom in ne molite zlate podobe, ki sem jo postavil? Ali ste zdaj torej pripravljeni, da se vržete na tla in molite podobo, ki sem jo napravil, brž ko zaslišite glas roga, piščali, citer, harfe, psalterja, dipel in vseh vrst glasbil? Če je ne boste molili, vas bodo pri priči pahnili v gorečo, ognjeno peč; in kdo je tisti bog, ki bi vas rešil iz mojih rok?« Šadráh, Mešáh in Abéd Negó so kralju Nebukadnezarju odgovorili in rekli: »Ne zdi se nam potrebno, da bi se tebi zaradi tega opravičevali. Če nas naš Bog, ki ga častimo, more osvoboditi, nas bo rešil tudi iz goreče, ognjene peči in iz tvoje roke, o kralj. Pa čeprav ne, vedi, o kralj, da ne bomo častili tvojih bogov in ne bomo molili zlate podobe, ki si jo postavil.« Tedaj se je Nebukadnezar raztogotil in izraz njegovega obraza se je spremenil nasproti Šadráhu, Mešáhu in Abéd Negóju. Spregovoril je in rekel, naj peč sedemkrat bolj zakurijo, kakor so jo prej. Najmočnejšim možem v svoji vojski pa je rekel, naj zvežejo Šadráha, Mešáha in Abéd Negója ter jih vržejo v gorečo, ognjeno peč. Brž so te može zvezali in jih oblečene v njihove suknje, pokrivala in druga oblačila vrgli v gorečo, ognjeno peč. Kajti kraljev ukaz je bil silno strog, peč pa močno zakurjena. Tako je ognjeni plamen do smrti ožgal može, ki so vzdignili Šadráha, Mešáha in Abéd Negója. Ti trije možje Šadráh, Mešáh in Abéd Negó so bili tako zvezani vrženi v gorečo, ognjeno peč. Tedaj je kralj Nebukadnezar v hipu ostrmel in hitro vstal. Vprašal je in rekel svojim svetovalcem: »Mar nismo vrgli treh zvezanih mož v ogenj?« Odgovorili so in rekli kralju: »Res je, o kralj.« Odgovoril je in rekel: »Glejte, vidim štiri može razvezane, kako hodijo sredi ognja, ne da bi bili poškodovani; in četrti je podoben sinu bogov.« Nato se je Nebukadnezar približal odprtini goreče, ognjene peči. Spregovoril je in rekel: »Šadráh, Mešáh in Abéd Negó, služabniki Boga Najvišjega, pridite ven in stopite sem!« In Šadráh, Mešáh in Abéd Negó so takoj stopili iz ognja. Tedaj so se zbrali satrapi, kraljevi namestniki, upravniki in kraljevi uradniki ter videli te može, pri katerih ogenj ni imel nobene moči nad njihovimi telesi: lasje na njihovih glavah niso bili osmojeni, njihova oblačila niso bila spremenjena in nanje ni prišel vonj po ognju. Nebukadnezar je spregovoril in rekel: »Hvaljen bodi Bog Šadráhov, Mešáhov in Abéd Negójev, ki je poslal svojega angela in osvobodil svoje služabnike, kateri so zaupali vanj, prestopili kraljev ukaz in bili pripravljeni žrtvovati svoja telesa, da ne bi častili nobenega drugega boga in ga ne molili, razen svojega Boga. Zato zdaj ukazujem: ›Kdor koli, ne glede na ljudstvo, narod ali jezik, ki bi izrekel kletev zoper Šadráhovega, Mešáhovega in Abéd Negójevega Boga, bodi razsekan na kosce, njegova hiša spremenjena v razvaline; kajti ni drugega Boga, ki more rešiti, kakor je ta.‹« Potem je kralj Šadráha, Mešáha in Abéd Negója spet postavil nad babilonsko pokrajino. Kralj Nebukadnezar vsem ljudstvom, narodom in jezikom, ki prebivajo po vsej zemlji: Mir naj se vam pomnoži! Zdi se mi prav, da sporočim o znamenjih in čudežih, ki jih je Bog Najvišji storil pri meni. Njegova znamenja, kako so vzvišena, in kako mogočni so njegovi čudeži! Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo, njegova oblast je iz roda v rod. Jaz, Nebukadnezar, sem bil zadovoljen v svoji hiši in uspešen v svoji palači. Imel sem sanje, ki so me preplašile. Prikazovanja na mojem ležišču in videnja moje glave so me zbegala. Zato sem izdal ukaz, naj pripeljejo predme vse babilonske modrece in mi naznanijo pomen sanj. Prišli so torej čarovniki, vedeževalci, kaldejci in zvezdogledi. Povedal sem pred njimi sanje, pa mi niso njihovega pomena razložili. Nazadnje je stopil predme Daniel, z imenom Beltšacár, tako poimenovan po mojem bogu, in v njem je bil duh svetih bogov; pred njim sem povedal sanje: »Beltšacár, prvak čarovnikov! Vem, da je v tebi duh svetih bogov in da ti nobena skrivnost ni pretežka. To so videnja mojih sanj, ki sem jih imel; povej mi njihov pomen! Videnja moje glave na mojem ležišču, ki sem jih imel, so: Glej, drevo je bilo sredi zemlje, in njegova višina je bila neznanska. Drevo je bilo veliko, postalo je močno, njegova višina je dosegla nebo in videli so ga do konca zemlje. Njegovo listje je bilo lepo, njegov sad obilen; na njem je bilo hrane za vse in pod njim so imele senco poljske živali; na njegovih vejah so gnezdile ptice neba in od njega je dobivalo hrano vse meso. Medtem ko sem imel videnje svoje glave na svojem ležišču, glej, je stražnik, sveti, stopil z neba. Močno je zaklical in rekel takole: ›Podrite drevo in posekajte njegove veje! Osmukajte mu listje in razmečite njegov sad! Živali naj zbeže izpod njega in ptice z njegovih vej. Samo štor z njegovimi koreninami pustite v zemlji, v okovih iz železa in brona v travi polja; rosa neba naj ga moči in z živalmi naj bo njegov delež v travi zemlje. Naj se mu spremeni njegovo človeško srce, naj mu dajo živalsko srce; in sedem dob naj preteče nad njim! Po ukazu stražnikov je to povelje in po besedi svetih ta odredba; naj živi spoznajo, da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom; in komur hoče, ga daje, pa tudi najnižjega izmed ljudi postavi nadenj.‹ Take sanje sem videl jaz, kralj Nebukadnezar. In ti, Beltšacár, mi povej pomen! Kajti nobeden izmed vseh modrecev v mojem kraljestvu mi ga ni mogel razložiti. Ti pa to moreš, kajti duh svetih bogov je v tebi.« Tedaj je bil Daniel, ki mu je bilo ime Beltšacár, za trenutek zbegan in prestrašil se je svojih misli. Kralj je spregovoril in rekel: »Beltšacár, sanje in pomen naj te ne strašijo.« Beltšacár je odgovoril in rekel: »Moj gospod, sanje naj veljajo za tvoje nasprotnike in njihov pomen za tvoje sovražnike! Drevo, ki si ga videl, ki je rastlo in postalo močno, njegova višina pa je dosegla nebo in so ga videli po vsej zemlji, katerega listje je bilo lepo, njegov sad pa obilen, in ki je bilo na njem hrane za vse, pod katerim so prebivale poljske živali in so na njegovih vejah bivale ptice neba, to si ti, o kralj! Rastel si in postal močan; tvoja veličina je rastla in dosegla nebo in tvoja oblast je do konca zemlje. Potem je kralj videl, da je stražnik, sveti, stopil z neba in rekel: ›Podrite drevo in mu škodite, štor z njegovimi koreninami pa pustite v zemlji, in sicer v okovih iz železa in brona, v travi polja; in rosa neba naj ga moči in s poljskimi živalmi naj bo njegov delež, dokler sedem dob ne preteče nad njim.‹ To pa pomeni, o kralj: tak je sklep Najvišjega, ki je prišel nad mojega gospoda, kralja: ›Pregnali te bodo od ljudi in pri poljskih živalih bo tvoje bivališče. Travo ti bodo dajali jesti kakor govedu in rosa neba te bo močila. Sedem dob bo preteklo nad teboj, dokler ne spoznaš, da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom ter ga daje, komur ga hoče. In da so rekli, naj se pusti štor s koreninami drevesa, pomeni: tvoje kraljestvo si bo opomoglo, brž ko spoznaš, da imajo Nebesa oblast. Zato, o kralj, naj ti ugaja moj nasvet: S pravičnostjo odpravi svoje grehe in z usmiljenjem do revnih svoje krivice! Tako bo tvoja blaginja trajna.‹« Vse to je prišlo na kralja Nebukadnezarja. Ob koncu dvanajstih mesecev, ko se je sprehajal po kraljevi palači v Babilonu, je kralj spregovoril in rekel: »Ali ni to veliki Babilon, ki sem ga v moči svojega bogastva in v slavo svojega veličastva jaz sezidal za kraljevo hišo?« Še je bila beseda v kraljevih ustih, ko je prišel glas iz nebes: »Tebi, o kralj Nebukadnezar, se naznanja: ›Kraljestvo ti je vzeto. Od ljudi te bodo pregnali, pri poljskih živalih bo tvoje bivališče, travo ti bodo dajali jesti kakor govedu. Sedem dob bo preteklo nad teboj, dokler ne spoznaš, da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom in ga daje, komur ga hoče.‹« Še isto uro se je beseda izpolnila nad Nebukadnezarjem. Od ljudi je bil pregnan, jedel je travo kakor govedo, rosa neba je močila njegovo telo, dokler niso postali njegovi lasje kakor orlovo perje in njegovi nohti kakor ptičji kremplji. »Ob koncu dni sem jaz, Nebukadnezar, povzdignil oči v nebo in razum se mi je povrnil. Slavil sem Najvišjega, hvalil in poveličeval večno Živega: Kajti njegova oblast je večna oblast in njegovo kraljestvo je iz roda v rod. Vsi prebivalci zemlje veljajo kakor nič; po svoji volji ravna z vojsko neba in s prebivalci zemlje. Ni ga, ki bi zadržal njegovo roko ali mu rekel: ›Kaj delaš?‹ V tistem času se mi je povrnil razum. Slavi mojega kraljestva sta se povrnila moje veličastvo in moj sijaj. Moji svetovalci in velikaši so me poiskali, spet sem bil postavljen nad svoje kraljestvo in podeljena mi je bila še večja oblast. Zdaj jaz, Nebukadnezar, hvalim, slavim in poveličujem kralja nebes, kajti vsa njegova dela so resnična, njegova pota pravična. Tiste pa, ki hodijo v prevzetnosti, more tudi ponižati.« Kralj Belšacár je priredil veliko gostijo svojim tisoč velikašem in s temi tisočimi je pil vino. Ko je tako popival vino, je Belšacár rekel, naj prinesejo zlate in srebrne posode, ki jih je bil njegov oče Nebukadnezar odnesel iz templja v Jeruzalemu, da bi iz njih pili kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene. Tedaj so prinesli zlate posode, ki so jih bili odnesli iz templja, Božje hiše v Jeruzalemu, in pili so iz njih kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene. Pili so vino in slavili bogove iz zlata in srebra, brona, železa, lesa in kamna. V tistem trenutku pa so se prikazali prsti človeške roke in pisali po apneni steni kraljeve palače nasproti svečniku. Kralj je zagledal dlan roke, ki je pisala. Tedaj je kralju pobledelo obličje in njegove misli so ga prestrašile, kolčni zgibi so mu popustili in njegova kolena so tolkla druga ob drugo. Kralj je glasno zaklical, naj pripeljejo vedeževalce, kaldejce in zvezdoglede. Kralj je spregovoril in rekel babilonskim modrecem: »Vsak, kdor prebere to pisanje in razloži njegov pomen, bo oblečen v škrlat, imel bo zlato verižico na vratu in vladal kot tretji v kraljestvu.« Tedaj so prišli vsi kraljevi modreci, pa niso mogli prebrati pisanja in ne razložiti kralju njegovega pomena. Kralj Belšacár se je tedaj zelo prestrašil, njegova barva se je spremenila in njegovi velikaši so bili zbegani. Zaradi besed kralja in njegovih velikašev je vstopila v hišo gostije kraljica. Kraljica je spregovorila in rekla: »Živel kralj na veke! Tvoje misli naj te ne plašijo in tvoja barva naj se ne spreminja. V tvojem kraljestvu je mož, v katerem je duh svetih bogov. V dneh tvojega očeta so se na njem razodeli razsodnost, razsvetljenje in modrost, kakor modrost bogov. Kralj Nebukadnezar, tvoj oče, ga je postavil za predstojnika čarovnikov, vedeževalcev, kaldejcev in zvezdogledov. Prav tvoj oče, o kralj! Kajti izreden duh, znanje in razsodnost v razlaganju sanj, v razjasnjevanju ugank in v reševanju težkih vprašanj so se razodeli na njem; na Danielu, ki ga je kralj poimenoval Beltšacár. Naj torej pokličejo Daniela, ki bo gotovo postregel z razlago.« Tedaj so Daniela pripeljali pred kralja. Kralj je spregovoril in rekel Danielu: »Ali si ti Daniel, eden izmed sinov Judovih izgnancev, ki jih je kralj, moj oče, pripeljal iz Judeje? Slišal sem o tebi, da je v tebi duh bogov in da so pri tebi našli razsodnost, razsvetljenje in izredno modrost. Pravkar so pripeljali predme modrece in vedeževalce, da bi prebrali to pisanje in mi razodeli njegov pomen, pa niso mogli razložiti pomena besed. O tebi pa sem slišal, da moreš razložiti pomen in rešiti težka vprašanja. Če torej moreš prebrati pisanje in mi razložiti njegov pomen, boš oblečen v škrlat, imel boš zlato verižico na svojem vratu in vladal kot tretji v kraljestvu.« Tedaj je Daniel odgovoril in rekel pred kraljem: »Tvoji darovi naj ostanejo tebi in darila daj drugemu! Toda pisanje bom kralju prebral in mu razložil pomen. Ti si kralj. Najvišji Bog je dal kraljestvo, veličino, čast in veličastvo Nebukadnezarju, tvojemu očetu. Zaradi veličine, ki mu jo je podelil, so se tresla vsa ljudstva, narodi in jeziki ter so trepetali pred njim. Kogar je hotel, je lahko usmrtil, in kogar je hotel, je ohranil pri življenju; kogar je hotel, je lahko povišal, in kogar je hotel, je ponižal. Ko pa se je njegovo srce prevzelo in se je njegov duh zakrknil v predrznosti, je bil pahnjen s kraljevskega prestola in odvzeto mu je bilo dostojanstvo. Izmed človeških sinov je bil pregnan in njegovo srce je postalo podobno živalskemu. Pri divjih oslih je bilo njegovo bivališče, travo so mu dajali jesti kakor govedu, rosa neba je močila njegovo telo, dokler ni spoznal, da ima Najvišji Bog oblast nad človeškim kraljestvom in da nadenj postavi, kogar hoče. Tudi ti, njegov sin Belšacár, nisi ohranil v ponižnosti svojega srca, čeprav si vse to vedel, ampak si se vzdignil proti Gospodu nebes. Posode iz njegove hiše si dal prinesti predse in si pil iz njih vino, ti, tvoji velikaši, tvoje žene in tvoje stranske žene. Slavil si bogove iz srebra in zlata, brona, železa, lesa in kamna, ki ne vidijo, ne slišijo in nimajo razuma. Nisi pa častil Boga, v čigar roki je tvoj življenjski dih in vse tvoje poti. Zato je on sam poslal dlan roke, ki je napisala to pisanje. To pa je pisanje, ki je bilo napisano: mené, mené, tekél, uparsín. To pa je pomen besed: mené: preštel je Bog tvoje kraljestvo in mu odredil konec; tekél: stehtan si bil na tehtnici in izkazalo se je, da si prelahek; perés: tvoje kraljestvo bo razdeljeno in izročeno Medijcem in Perzijcem.« Tedaj je Belšacár rekel, naj Daniela oblečejo v škrlat, mu dajo zlato verižico okoli vratu in razglasijo, da bo kot tretji vladal v kraljestvu. Kaldejski kralj Belšacár je bil umorjen še isto noč. Kraljestvo je dobil Medijec Darej, star dvainšestdeset let. Dareju se je zdelo prav, da nad kraljestvo postavi sto dvajset satrapov, ki naj bi bili po vsem kraljestvu. Čeznje je postavil tri višje uradnike, eden izmed njih je bil Daniel. Satrapi naj bi jim dajali obračun, da kralj ne bi trpel škode. Daniel pa je zaradi svojega odličnega duha močno prekašal uradnike in satrape, zato se ga je kralj namenil postaviti čez vse kraljestvo. Višja uradnika in satrapi so zaradi tega iskali vzrok za tožbo proti Danielu glede uprave v kraljestvu. Vendar niso mogli najti nobenega vzroka ne slabega dejanja, kajti bil je zanesljiv in nikakršne malomarnosti ali slabega dejanja niso mogli zaslediti pri njem. Tedaj so rekli ti možje: »Nobenega vzroka za tožbo zoper tega Daniela ne bomo našli, razen če najdemo kaj zoper njega v postavi njegovega Boga.« Nato so višja uradnika in satrapi odhiteli h kralju ter mu rekli takole: »Živel kralj Darej na veke! Vsi višji uradniki v kraljestvu, predstojniki, satrapi, svetovalci in upravniki svetujemo, naj kralj izda odlok in strogo določi: ›Vsakogar, kdor bo v tridesetih dneh kogar koli kaj prosil, boga ali človeka, razen tebe, o kralj, bodo vrgli v levjo jamo.‹ Zdaj torej, o kralj, izdaj odlok in podpiši listino, ki ju po nespremenljivi medijsko-perzijski določbi ne morejo preklicati!« Tako je kralj Darej podpisal listino in odlok. Ko je Daniel izvedel, da je bil odlok podpisan, je šel v svojo hišo. V gornji izbi je imel odprta okna proti Jeruzalemu. Trikrat na dan je pokleknil na svoja kolena, molil in slavil svojega Boga, kakor je delal že prej. Tedaj so ti možje prihiteli in našli Daniela, ko je molil in milo prosil pred svojim Bogom. Pristopili so in rekli pred kraljem glede kraljevega odloka: »O kralj, ali nisi podpisal odloka, da bo vsak, kdor bo v tridesetih dneh kogar koli kaj prosil, boga ali človeka razen tebe, o kralj, vržen v levjo jamo?« Kralj je odgovoril in rekel: »Trdna je ta odredba po medijsko-perzijski določbi, ki ne bo preklicana.« Tedaj so odgovorili in rekli pred kraljem: »Daniel, eden izmed sinov judovskih izgnancev, se ne meni zate, o kralj, niti za odlok, ki si ga podpisal, temveč trikrat na dan opravlja svojo molitev.« Ko je kralj slišal za stvar, mu je bilo zelo hudo zaradi njega in je premišljal, kako bi rešil Daniela. Do sončnega zahoda se je trudil, da bi ga osvobodil. Toda tisti možje so odhiteli h kralju in kralju rekli: »Vedi, o kralj, pri Medijcih in Perzijcih je določba, da se noben odlok ali odredba, ki jo je izdal kralj, ne more spremeniti!« Tedaj je kralj rekel, naj pripeljejo Daniela in ga vržejo v levjo jamo. Kralj je spregovoril in rekel Danielu: »Tvoj Bog, ki mu nenehno služiš, on naj te reši!« Nato so prinesli kamen in ga položili na odprtino jame. Kralj ga je zapečatil s svojim pečatnim prstanom in s pečatnimi prstani svojih velikašev, da se zadeva glede Daniela ne bi spremenila. Potem je kralj odšel v svojo palačo in prebil noč v postu. Tudi ni dovolil, da bi mu pripeljali stranske žene; in spanec ga je zapustil. Navsezgodaj, še ob svitu, je kralj vstal in v naglici šel k levji jami. Ko se je približal jami, je z žalostnim glasom poklical Daniela. Kralj je spregovoril in rekel Danielu: »Daniel, služabnik živega Boga, ali te je tvoj Bog, ki mu nenehno služiš, mogel rešiti levov?« Tedaj je Daniel nagovoril kralja: »Živel kralj na veke! Moj Bog je poslal svojega angela in zaprl levom žrela. Niso me poškodovali, kajti pred seboj me je našel nedolžnega, in tudi zoper tebe, o kralj, nisem storil krivice.« Tedaj se je kralj silno razveselil nad njim in rekel, naj potegnejo Daniela iz jame. Daniela so potegnili iz jame in niso našli na njem nobene poškodbe, kajti zaupal je v svojega Boga. In kralj je rekel, naj pripeljejo tiste može, ki so obtožili Daniela, in jih z njihovimi otroki in njihovimi ženami vržejo v levjo jamo. Niso še prileteli do dna jame, že so jih levi zgrabili in jim zdrobili vse kosti. Tedaj je kralj Darej napisal vsem ljudstvom, narodom in jezikom, ki prebivajo po vsej zemlji: »Mir naj se vam pomnoži! To je moj ukaz: V vsem gospostvu mojega kraljestva naj vsi trepetajo in se bojé Danielovega Boga: Kajti on je živi Bog, ki ostane na veke. Njegovo kraljestvo ne bo uničeno, njegovo gospostvo je do konca. On osvobaja in rešuje, dela znamenja in čudeže na nebu in na zemlji. Kajti rešil je Daniela iz levjih šap.« Ta Daniel pa je imel uspeh ob Darejevem kraljevanju in ob kraljevanju Perzijca Kira. V prvem letu Belšacárja, babilonskega kralja, je imel Daniel na svojem ležišču sanje in videnja svoje glave. Potem je popisal sanje; to pa je začetek poročila. Daniel je spregovoril in rekel: Videl sem v svojem videnju ponoči; in glej, štirje vetrovi neba so razburkali veliko morje. Štiri velike zveri so prihajale iz morja, različne druga od druge. Prva je bila kakor lev in je imela orlove peruti. Gledal sem in medtem so bile njene peruti izpuljene. Vzdignila se je s tal in stala na nogah kakor človek in dano ji je bilo človeško srce. In glej, druga zver, drugačna, podobna medvedu; po eni strani se je zravnala in je imela troje reber v svojih ustih med svojimi zobmi. Bilo ji je rečeno: Vstani, pojej veliko mesa! Nato sem videl, in glej, naslednja zver, bila je kakor panter, imela je štiri ptičje peruti na hrbtu. Zver je imela štiri glave in dana ji je bila oblast. Dalje sem gledal v svojih nočnih videnjih, in glej, četrta zver, grozotna in strašna in zelo močna. Imela je mogočne železne zobe. Žrla je in drobila, kar pa je ostalo, je pomendrala s svojimi nogami. Razlikovala se je od vseh zveri pred njo in je imela deset rogov. Opazoval sem rogove in glej, pognal je med temi drug, majhen rog. Trije od prejšnjih rogov so bili pred njim izdrti. In glej, na tem rogu so bile oči kakor človeške oči in usta, ki so govorila drzne reči. Videl sem: Takrat so bili povzdignjeni prestoli in Staroletni se je usedel. Njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg in lasje na njegovi glavi kakor čista volna. Njegov prestol so bili ognjeni plameni in njegova kolesa goreč ogenj. Ognjena reka je tekla in se izlivala pred njim. Tisočkrat tisoči so mu stregli in desettisočkrat desettisoči so stali pred njim. Sodni dvor je sedel in knjige so se odprle. Gledal sem tedaj zaradi hrupa drznih besed, ki jih je rog govoril. Gledal sem, dokler ni bila zver umorjena, njeno truplo uničeno in izročeno požigu ognja. Tudi drugim zverem je bila oblast odvzeta, dolgost njihovega življenja pa jim je bila dana do določenega časa in do določene dobe. V nočnih videnjih sem gledal: Glej, skupaj z oblaki neba je prihajal nekdo kakor sin človekov; dospel je do Staroletnega in privedli so ga predenj. Njemu je bila dana oblast, čast in kraljestvo, in vsa ljudstva, narodi in jeziki so mu služili. Njegova oblast je večna oblast, ki ne preide, in njegovo kraljestvo, ki ne bo uničeno. Jaz, Daniel, sem bil v svojem duhu globoko pretresen in videnja moje glave so me zmedla. Pristopil sem k enemu izmed tam stoječih in ga poprosil, naj mi da pojasnilo za vse to. Rekel mi je in mi pojasnil pomen stvari: »Te velike zveri, ki so štiri, so štirje kralji, ki se bodo vzdignili na zemlji; in sveti Najvišjega bodo dobili kraljestvo in kraljestvo bodo obdržali na vekomaj in na vekov veke.« Nato sem hotel še natančno izvedeti o četrti zveri, ki se je razlikovala od vseh in je bila nadvse grozna. Zobe je imela železne in kremplje iz brona. Žrla je in drobila, ostanke pa mendrala z nogami. In tudi o desetih rogovih na njeni glavi in o drugem rogu, ki je pognal in so pred njim odpadli trije rogovi; o tem rogu namreč, ki je imel oči in usta, ki so govorila drzne reči, in je bil videti večji od njegovih tovarišev. Gledal sem in ta rog se je spustil v boj s svetimi in zmagoval nad njimi, dokler ni prišel Staroletni in je bila sodba dana svetim Najvišjega. Tako je prišel čas, da so se sveti polastili kraljestva. Tako je rekel: »Četrta zver pomeni: Četrto kraljestvo bo na zemlji, ki se bo razlikovalo od vseh drugih kraljestev. Požrlo bo vso zemljo, jo pomendralo in zdrobilo. Deset rogov pa pomeni: Iz tega kraljestva bo vstalo deset kraljev, za njimi vstane še nekdo drug. Ta se bo razlikoval od prejšnjih in bo ponižal tri kralje. Drzne besede bo govoril zoper Najvišjega, uničeval bo svete Najvišjega; in prizadeval si bo spremeniti čase in postavo. Ti bodo izročeni v njegove roke za čas, dva časa in polovico časa. Vendar pride sodba in oblast mu odvzamejo, da bo uničen in razdejan do kraja. Kraljestvo in oblast in veličina nad kraljestvi pod vsem nebom bodo dani ljudstvu svetih Najvišjega. Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo, vse oblasti mu bodo služile in mu bodo pokorne.« Tukaj je konec poročila. Mene, Daniela, so moje misli strašno zmedle in moja barva se je spremenila, reč pa sem ohranil v srcu. V tretjem letu kraljevanja Belšacárja, sem prejel jaz, Daniel, videnje po onem, ki sem ga prejel na začetku. V videnju sem gledal: Zgodilo se je, ko sem gledal, da sem bil v prestolnici Suze, ki je v pokrajini Elám. Gledal sem v videnju, da sem bil ob reki Uláj. Povzdignil sem svoje oči in sem videl: Glej, oven je stal pred reko. Imel je dva rogova. Rogova sta bila visoka; eden je bil višji od drugega in višji je pognal pozneje. Videl sem, kako je oven drezal proti zahodu, proti severu in proti jugu. Nobena od živali ni obstala pred njim in nihče se ni osvobodil iz njegove roke. Delal je po svoji volji in postal velik. Ko sem tako premišljeval, glej, je prišel kozel od zahoda. Prešel je vse obličje zemlje, ne da bi se dotaknil tal. Kozel je imel razločen rog med svojimi očmi. Prišel je k ovnu z dvema rogovoma, ki sem ga bil videl stati pred reko, in se s togoto svoje moči zaletel vanj. Videl sem ga, kako se je približal ovnu in planil proti njemu. Udaril je ovna in mu zlomil oba rogova. Oven ni imel moči, da bi obstal pred njim. Vrgel ga je na tla in ga poteptal in ni ga bilo, ki bi ovna osvobodil iz njegove roke. Kozel je nato postal silno velik. Ko je postal mogočen, se je zlomil veliki rog. Namesto tega so zrastli štirje drugi, in sicer proti štirim vetrovom neba. Iz enega od njih je zrastel majhen rog. Ta je postal silno velik v smeri proti jugu, proti vzhodu in proti čudoviti deželi. Zrastel je do nebesne vojske, vrgel nekaj vojske in zvezd na zemljo in jih pomendral. Celo do kneza vojske se je povzdignil; odvzeta je bila nenehna daritev in porušen kraj njegovega svetišča. Vojska mu je bila dana zoper nenehno daritev v pregrehi; ta je vrgla resnico na tla. To je delala in bila je uspešna. Tedaj sem slišal, da je sveti spregovoril. Drugi sveti pa je rekel tistemu, ki je govoril: »Doklej to videnje o nenehni daritvi, o pregrehi opustoševalca ter teptanje svetega in vojske?« Rekel mu je: »Še dva tisoč tristo večerov in juter in potem pride svetišče do svoje pravice.« Zgodilo pa se je, ko sem jaz, Daniel, gledal videnje ter ga skušal razumeti, glej, stal je nasproti meni nekdo, ki je imel podobo moža. Potem sem slišal človeški glas ob Uláju. Zaklical je in rekel: »Gabriel, razloži temu prikazen!« Prišel je tja, kjer sem stal. Ko je prihajal, sem se ustrašil in padel na svoj obraz. Rekel mi je: »Vedi, sin človekov, da videnje velja za poslednji čas.« Ko je govoril z menoj, sem omamljen ležal pred njim z obrazom na tleh. Potem se me je dotaknil in me postavil, kjer sem prej stal. Rekel je: »Glej, naznanjam ti, kaj se bo zgodilo ob koncu togote; kajti v določenem času bo konec. Oven z dvema rogoma, ki si ga videl, sta kralja Medije in Perzije. Kosmati kozel pa je kralj Javána. Veliki rog, ki je bil med njegovimi očmi, je prvi kralj. Da se je zlomil in so štirje drugi stopili na njegovo mesto, pomeni: štiri kraljestva vstanejo iz njegovega naroda, vendar ne z njegovo močjo. Toda ob koncu njihovega kraljevanja, ko bodo hudodelci presegli mero, vstane kralj z drznim obrazom in vešč v spletkarjenju. Njegova moč se bo okrepila, vendar ne z njegovo lastno močjo. Izmišljal si bo osupljive reči in imel bo uspeh v svojih delih. Pogubil bo mogočne in ljudstvo svetih. Zaradi njegove prebrisanosti se bo posrečila prevara v njegovi roki. V svojem srcu se bo poveličeval in v ravnodušnosti bo pokončal mnoge. Proti knezu knezov se bo postavil, toda razbit bo brez človeške roke. Videnje o večeru in jutru, o katerih se je govorilo, je resnično. Ti pa ohrani skrivnost o videnju, kajti izpolnilo se bo po mnogih dneh.« Jaz, Daniel, pa sem oslabel in bil bolan nekaj dni. Potem sem vstal, da uredim kraljeve zadeve; vendar sem zaradi prikazni še naprej ostal zbegan, kajti nisem je mogel razumeti. V prvem letu Dareja, Kserksovega sina, iz rodbine Medijcev, ki je kraljeval nad kraljestvom Kaldejcev, v prvem letu njegovega kraljevanja sem jaz, Daniel, preiskoval v knjigah število let, ki naj se nad jeruzalemskimi razvalinami izpolnijo po Gospodovi besedi preroku Jeremiju: sedemdeset let. Obrnil sem svoj obraz k svojemu Gospodu Bogu, da bi ga iskal z molitvijo in s prošnjami, s postom v raševini in pepelu. Molil sem h Gospodu, svojemu Bogu, priznal sem in rekel: »O Gospod, veliki in strašni Bog, ki ohranjaš zavezo in dobroto tem, ki ga ljubijo in se držijo njegovih zapovedi. Grešili smo in krivično ravnali, brezbožni smo bili, upirali smo se in odstopili od tvojih zapovedi in od tvojih sodb. Nismo poslušali tvojih služabnikov prerokov, ki so v tvojem imenu govorili našim kraljem, našim knezom, našim očetom in vsemu ljudstvu dežele. Tebi, o Gospod, gre pravičnost, nam pa sramota obličja, kakor je ta dan, nam, Judovim možem, prebivalcem Jeruzalema in vsemu Izraelu, ki so blizu in daleč, po vseh deželah, ki si jih tja razkropil zaradi nezvestobe, katero so zakrivili zoper tebe. Da, Gospod, sramota nam, našim kraljem, našim knezom in našim očetom, ker smo grešili proti tebi. Pri Gospodu, našem Bogu je usmiljenje in odpuščanje, čeprav smo se mu uprli. Nismo poslušali glasu Gospoda, svojega Boga, in nismo ravnali po njegovih postavah, ki nam jih je dajal po svojih služabnikih prerokih. Ves Izrael je prestopil tvojo postavo in se odvrnil, da ne bi prisluhnil tvojemu glasu. Na nas sta se razlila prekletstvo in prisega, o katerih je pisano v postavi Božjega služabnika Mojzesa, ker smo grešili proti tebi. Uresničil je svoje besede, ki jih je govoril zoper nas in zoper naše sodnike, ki so nas sodili. Nad nas je spravil veliko nesrečo, kakršna se še ni zgodila pod vsem nebom, ki pa se je zgodila v Jeruzalemu. Kakor je pisano v Mojzesovi postavi, vsa ta nesreča je prišla nad nas. Nismo pomirili obličja Gospoda, svojega Boga, s tem da bi se odvrnili od svojih krivd in se poučili v tvoji resnici. Gospod pa je bedel nad nesrečo, ki jo je poslal nad nas; kajti pravičen je Gospod, naš Bog, pri vseh svojih delih, ki jih je storil, le mi nismo poslušali njegovega glasu. Zdaj torej, Gospod, naš Bog, ki si z mogočno roko izpeljal svoje ljudstvo iz egiptovske dežele in si si naredil ime, kakor je ta dan, grešili smo, krivično smo ravnali. Moj Gospod, po vseh tvojih pravičnih delih naj se odvrneta, prosim, tvoja jeza in tvoj srd od tvojega mesta Jeruzalema in od tvoje svete gore. Zaradi naših grehov in zaradi krivde naših očetov sta Jeruzalem in tvoje ljudstvo v zasmeh vsem, ki so okoli nas. Zdaj torej, naš Bog, poslušaj molitev svojega služabnika in njegovo prošnjo! Razjasni svoj obraz zaradi sebe, o Gospod, nad svojim opustošenim svetiščem! Nagni, moj Bog, svoje uho in poslušaj! Odpri svoje oči in poglej na naše opustošenje in na mesto, na katero je priklicano tvoje ime. Svoje prošnje polagamo predte, vendar ne zaradi svoje pravičnosti, temveč zaradi tvojega obilnega usmiljenja. O Gospod, poslušaj! O Gospod, odpusti! O Gospod, bodi pozoren in stori to! Ne odlašaj, zaradi sebe samega, moj Bog, kajti tvoje ime je priklicano na tvoje mesto in na tvoje ljudstvo.« Še sem govoril, molil in priznaval svoj greh in greh svojega ljudstva Izraela ter polagal pred Gospoda, svojega Boga, svojo prošnjo za sveto goro mojega Boga; in ko sem še govoril v molitvi, je ob večerni daritvi mož Gabriel, ki sem ga na začetku gledal v videnju, naglo priletel k meni. Dal mi je vedeti, da bo govoril z menoj. Rekel je: »Daniel, zdaj sem prišel, da te poučim v razsodnosti. Ob začetku tvojih prošenj je izšla beseda in jaz sem prišel, da jo oznanim; kajti ljubljen si. Bodi zato pozoren na besedo in doumi videnje: Sedemdeset tednov je odrejenih za tvoje ljudstvo in za mesto tvoje svetosti: da preneha pregreha, se zapečati greh in se zadosti za krivdo; da se vpelje večna pravičnost, se potrdita videnje in prerok in da se mazili Presveto. Vedi torej in razumi: od tedaj, ko je izšla beseda, da se obnovi in pozida Jeruzalem, do maziljenca, glavarja, bo sedem tednov in dvainšestdeset tednov; obnovljena in pozidana bosta trg in obzidje, toda v hudih časih. Po dvainšestdesetih tednih bo maziljenec pokončan in nič ne bo imel. Mesto in svetišče bo razdejalo glavarjevo ljudstvo, ki pride. Njegov konec bo v poplavi in do konca bo vojna, prevrat in opustošenja. Z mnogimi utrdi zavezo za en teden, in na polovici tedna odpravi klavno in jedilno daritev; na krilu bo gnusoba opustošenja do konca, ko se bo izvršila obsodba nad pokončevalcem.« V tretjem letu perzijskega kralja Kira je bila beseda razodeta Danielu, ki se je imenoval Beltšacár. Beseda je bila resnična in vojska je bila velika. Umel je besedo in je dobil razumnost v prikazni. V tistih dneh sem jaz, Daniel, žaloval tri tedne. Okusnih jedil nisem užival, meso in vino nista prišla v moja usta. Tudi se nisem mazilil, dokler niso potekli trije tedni. Štiriindvajseti dan prvega meseca sem bil ob veliki reki, to je ob Tigrisu. Povzdignil sem svoje oči in videl: Glej, v platno oblečen mož in okoli ledij je imel pas iz čistega zlata. Njegovo telo je bilo kakor hrizolit in njegov obraz je bil podoben blisku. Njegove oči so bile kakor goreče plamenice, njegove roke in noge kakor lesket zglajenega brona. Glas njegovih besed je bil kakor hrum množice. Samo jaz, Daniel, sem videl prikazen. Možje, ki so bili z menoj, prikazni niso videli; toda prevzel jih je silen strah, da so zbežali in se poskrili. Tako sem ostal sam in gledal to veliko prikazen. V meni ni ostalo moči; moja polt se je popolnoma spremenila, in moči nisem obdržal. Tedaj sem zaslišal glas njegovih besed, in ko sem poslušal glas njegovih besed, sem omamljen padel na obraz, s svojim obrazom na tla. A glej, roka se me je dotaknila in mi pomagala na kolena in na dlani mojih rok. Rekel mi je: »Daniel, mož ljubljeni, bodi pozoren na besede, ki ti jih govorim, in stopi tja, kjer si stal, kajti zdaj sem poslan k tebi.« Ko je z menoj to govoril, sem tresoč se vstal. Potem mi je rekel: »Ne boj se, Daniel, kajti od prvega dne, ko si pripravil svoje srce, da bi razumel in se ponižal pred svojim Bogom, so bile tvoje besede uslišane; in zaradi tvojih besed sem prišel. Knez perzijskega kraljestva se mi je ustavljal enaindvajset dni; in glej, Mihael, eden prvih knezov, mi je prišel na pomoč. Pustil sem ga tam pri perzijskih kraljih, jaz pa sem prišel, da ti razodenem, kaj se bo tvojemu ljudstvu zgodilo poslednje dni, kajti še ena prikazen je za naslednje dni.« Ko je še z menoj govoril te besede, sem se vrgel z obrazom na tla in onemel. Toda glej, nekdo, ki je bil podoben človeškim sinovom, se je dotaknil mojih ustnic in odprl sem usta ter govoril. Rekel sem temu, ki je stal pred menoj: »Moj gospod, ob tej prikazni so me obšle bolečine in nisem obdržal moči. Le kako more hlapec mojega gospoda govoriti s takim gospodom? Od tedaj ni moči v meni in tudi dih ni ostal v meni.« Tedaj se me je spet dotaknil ta, ki je bil videti kakor človek, ter me okrepil. Rekel je: »Ne boj se, mož ljubljeni! Mir s teboj! Bodi močan, da, bodi močan!« Ko mi je tako govoril, sem se počutil okrepljenega in sem rekel: »Naj govori moj gospod, kajti okrepil si me!« Potem je rekel: »Ali veš, zakaj sem prišel k tebi? Zdaj se bom vrnil, da bi se bojeval s knezom Perzije. Jaz odhajam, toda glej, prihaja knez Javána. Toda naznanjam ti, kaj je določeno v pismu resnice. Nikogar namreč ni, ki bi se z menoj bojeval proti njim razen vašega kneza Mihaela. Jaz pa sem v prvem letu Medijca Dareja stal ob njem, v pomoč in obrambo.« In zdaj ti bom naznanil resnico: »Glej, še trije kralji bodo nastopili v Perziji; četrti pa si bo pridobil večje bogastvo od vseh. Ko postane mogočen po svojem bogastvu, bo nahujskal vse zoper kraljestvo Javána. In vstal bo junaški kralj, ki bo gospodoval z veliko močjo in delal po svoji volji. Toda ko nastopi, se bo njegovo kraljestvo razdrobilo in se razdelilo na štiri vetrove neba, vendar ne med njegove potomce, tudi ne na gospostvo, kateremu je gospodoval; kajti njegovo kraljestvo bo razkosano in dobili ga bodo drugi namesto teh. Južni kralj bo postal mogočen, vendar bo eden izmed njegovih knezov mogočnejši od njega in bo gospodoval; njegovo gospostvo bo zelo veliko gospostvo. Ko bo minilo nekaj let, bosta postala prijatelja. Hči južnega kralja bo šla k severnemu kralju, da vzpostavi premirje. Toda moč njene roke se ne bo obdržala in njegovo potomstvo ne bo obstalo. Izdana bo namreč ona in njeno spremstvo, njen otrok in njen zaščitnik ob svojem času. Za nekaj časa pa se poganjek iz njene korenine dvigne na njegovo mesto. Prišel bo z vojsko in stopil v trdnjavo severnega kralja, jih napadel in porazil. Tudi njihove bogove skupaj z njihovimi ulitimi podobami in dragocenimi predmeti iz srebra in zlata bo odpeljal kot plen v Egipt. Potem bo nekaj let ostal daleč od severnega kralja. Zatem pa bo prišel v kraljestvo južnega kralja, a se bo moral vrniti v svojo deželo. Toda njegova sinova bosta pripravila vojno in zbrala veliko množico številnih čet. Eden bo prišel in poplavil vse kakor povodenj. Nato bo prodrl do svoje trdnjave. Južni kralj se bo tedaj razsrdil in prišel, da bi se vojskoval z njim, s severnim kraljem. Ta se mu bo postavil nasproti z veliko množico, vendar bo množica padla v njegove roke. Ko bo množica odbita, se bo njegovo srce prevzelo. Pobil bo desettisoče, a se ne bo obdržal. Severni kralj se bo vrnil, zbral bo množico, še večjo kakor prej, in ob koncu časov bo zagotovo prišel z veliko vojsko in obilnim pratežem. V tistih časih bodo mnogi vstali zoper južnega kralja in sinovi nasilnežev iz tvojega ljudstva se bodo vzdignili, da se izpolni videnje, vendar bodo propadli. Severni kralj bo potem prišel, podrl nasip in zavzel utrjeno mesto. Južne sile ne bodo obstale in njegovo izbrano ljudstvo ne bo imelo moči, da obstane. Tako bo tisti, ki pride nadenj, delal po svoji volji in nihče ne bo obstal pred njim. Ustavil se bo v čudoviti deželi in vse bo v njegovih rokah. Tedaj se bo tudi odločil, da pojde s silo vsega svojega kraljestva in se pobota z njim. In storil bo. Hčer žená mu bo dal, da bi ga uničil. Vendar ne bo obstal in ne bo se mu zgodilo. Nato bo obrnil svoje obličje na otoke in jih mnogo osvojil. Neki vojskovodja pa bo vendar naredil konec njegovemu zasramovanju in mu tako povrnil za njegovo zasramovanje. Potem bo obrnil svoje obličje na utrjena mesta svoje dežele, vendar se bo spotaknil in padel, in ne bo ga najti. Namesto njega bo nastopil nekdo, ki bo poslal biriča po čudovitem kraljestvu. Toda v nekaj dneh bo zlomljen, vendar ne z jezo in tudi ne v boju. Namesto njega bo potem nastopil nizkotnež, ne da bi mu bilo dano kraljevsko dostojanstvo. Prišel bo mirno in kraljestva se bo polastil s spletkami. Hrupne sile bodo pred njim uničene in tudi knez zaveze bo strt. S tistim, ki sklene zavezo, bo ravnal zvijačno. Vzpenjal se bo in se okrepil z majhnim narodom. Mirno bo prišel v najrodovitnejše predele pokrajine in delal bo, česar niso delali njegovi očetje, ne njegovih očetov očetje. Raztresel jim bo plen, bogastvo in imetje ter bo zoper utrjena mesta snoval naklepe, a le za nekaj časa. Potem bo obudil svojo moč in svoje srce z veliko vojsko zoper južnega kralja. Južni kralj pa se bo vzdignil na boj z veliko in zelo močno vojsko; toda ne bo obstal, ker bodo zoper njega zasnovali spletke. Njegovi omizniki mu bodo pripravili zlom, njegova vojska se bo razkropila in veliko jih bo padlo. Srci obeh kraljev bosta vneti za húdo in pri isti mizi bosta lažnivo govorila. Toda brez uspeha, kajti ob določenem času bo konec. Z velikim imetjem se bo vrnil v svojo deželo in njegovo srce bo zoper sveto zavezo. Tako bo storil in se vrnil v svojo deželo. Ob določenem času se bo spet vrnil in pojde na jug. A drugič se mu ne bo zgodilo kakor prvič. Tokrat pridejo zoper njega ladje Kitéjcev. Izgubil bo pogum, se vrnil in se raztogotil in delal zoper sveto zavezo. Toda vrnil se bo in sporazumel s tistimi, ki so zapustili sveto zavezo. Njegove sile bodo nastopile in oskrunile svetišče utrjenega mesta. Odpravile bodo nenehno daritev in postavile gnusobo opustošenja. Tiste, ki so odpadli od zaveze, bo zapeljal s prilizovanjem. Ljudstvo pa, ki pozna svojega Boga, bo ostalo trdno in bo delovalo. Razumni med ljudstvom bodo tedaj mnoge poučevali; toda padali bodo pod mečem, v plamenu, v ujetništvu in v ropanju nekaj dni. Ko bodo podlegali, jim bo prišla majhna pomoč, zato se jim bodo mnogi pridružili s prilizovanjem. Tudi nekateri od razumnih se bodo spotaknili, da bi se tako preizkusili, prečistili in prekalili do časa, ko bo nastopil konec, kajti določeni čas bo nastopil. Kralj pa bo delal po svoji volji. Povzdigoval se bo in poveličeval nad vsakega boga. Tudi zoper Boga bogov bo drzno govoril. Imel bo uspeh, dokler se ne dopolni jeza, kajti kar je sklenjeno, se bo izpolnilo. Tudi bogov svojih očetov ne bo spoštoval in ne bo se oziral na ljubljenca žená ne na katerega koli boga, kajti nad vse se bo povzdigoval. Namesto njega bo častil boga utrjenih mest; boga, ki ga niso poznali njegovi očetje, bo častil z zlatom in s srebrom, z žlahtnimi kamni in z biseri. V bran utrjenih mest se bo postavil s tujim bogom. Tiste, ki ga bodo priznali, bo poveličal s častjo, jim podelil gospostvo nad mnogimi in jim dal zemljo v plačilo. Ob času konca se bo z njim spopadel južni kralj. Severni kralj bo planil nadenj z vozovi, s konjeniki in z mnogimi ladjami. Prišel bo v dežele, jih preplavil in poteptal. Tudi v čudovito deželo pride. Mnoge dežele bodo klonile in izpod njegove roke se rešijo samo: Edóm, Moáb in cvet Amónovih sinov. Potem iztegne svojo roko po drugih deželah; tudi egiptovska dežela mu ne uteče. Polastil se bo zakladov iz zlata in srebra in vseh dragocenosti Egipta, spremljali pa ga bodo Libijci in Etiopci. Vendar ga bodo preplašili glasovi z vzhoda in s severa. V velikem srdu pojde, da mnoge uniči in pokonča z zakletvijo. Šotore svoje palače postavi med morjem in čudovito sveto goro. Dospel bo do svojega konca, ne da bi mu bil kdor koli v pomoč.« »Tisti čas nastopi Mihael, veliki knez, ki je postavljen nad sinove tvojega ljudstva. To bo čas stiske, kakršne še ni bilo, odkar so narodi, do tega časa. V tistem času bo rešeno tvoje ljudstvo; vsak, ki se najde zapisan v knjigi. Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo. Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost. Ti, Daniel, pa ohrani skrivnost besed in zapečati knjigo do časa, ko bo konec. Mnogi jo bodo iskali, da se jim pomnoži spoznanje.« Jaz, Daniel, sem gledal in glej, druga dva sta stala, eden tostran obrežja reke in drugi onkraj obrežja reke. In rekel je možu, oblečenemu v platno, ki je bil nad vodami reke: »Kdaj bo konec čudežnih stvari?« Slišal sem moža, oblečenega v platno, ki je bil nad vodami reke – imel je vzdignjeno desnico in levico proti nebu –, da je prisegel pri večno Živem: »V času, dveh časih in polovici časa; ko bo dovršeno razbijanje roke svetega ljudstva, se bo to vse zgodilo.« Slišal sem, pa nisem razumel. In rekel sem: »Moj gospod, kakšen bo konec tega?« Rekel je: »Pojdi, Daniel, kajti besede so prikrite in zapečatene do časa, ko bo konec. Mnogi se bodo čistili in belili in precejali, medtem ko bodo krivični ravnali krivično. Nihče od krivičnih tega ne bo razumel, le razumni bodo razumeli. Od časa pa, ko bo odpravljena nenehna daritev in postavljena gnusoba opustošenja, ostane tisoč dvesto devetdeset dni. Blagor mu, kdor čaka in doseže tisoč tristo petintrideset dni. Ti pa zdaj pojdi proti koncu in se odpočij! K svojemu deležu boš vstal ob koncu dni!« Gospodova beseda, ki se je zgodila Ozeju, Beeríjevemu sinu, v dneh Uzíja, Jotáma, Aháza in Ezekíja, Judovih kraljev, in v dneh Jerobeáma, Joáševega sina, Izraelovega kralja. Začetek Gospodovega govora Ozeju. Gospod je rekel Ozeju: »Pojdi, vzemi si vlačugarsko ženo in vlačugarske otroke, kajti dežela se vlačuga, vlačuga stran od Gospoda.« Šel je torej in vzel Gómero, Diblájimovo hčer, ta je spočela in mu rodila sina. Gospod mu je rekel: »Daj mu ime Jezreél, kajti le še malo in kaznoval bom kri Jezreélovo na hiši Jehújevi in naredil bom konec kraljestvu hiše Izraelove. Tisti dan bom zlomil Izraelov lok v dolini Jezreél.« Spet je spočela in rodila hčer. Potem mu je rekel: »Daj ji ime Nepomiloščena, kajti ne bom več usmiljen z Izraelovo hišo, da bi jih še prenašal in jim prizanašal. Usmiljen pa bom z Judovo hišo: rešil jih bom po Gospodu, njihovem Bogu, ne bom jih reševal z lokom ne z mečem ne z orožjem ne s konji in ne s konjeniki.« Ko je odstavila Nepomiloščeno, je spočela in rodila sina. Potem mu je rekel: »Daj mu ime Ne-moje-ljudstvo, kajti vi niste moje ljudstvo in jaz ne bom vaš.« Izraelovih otrok bo po številu kakor morskega peska, ki ga ni mogoče premeriti in ne prešteti. Na kraju, kjer so jim rekli: »Vi niste moje ljudstvo,« jim bodo rekli: »Otroci živega Boga.« Judovi sinovi in Izraelovi sinovi se bodo združili, postavili si bodo enega poglavarja in prestopili svoje ozemlje, kajti Jezreélov dan bo velik. Recite svojemu bratu: »Moje ljudstvo« in svoji sestri: »Pomiloščena«. Pravdajte se s svojo materjo, pravdajte se, kajti ona ni moja žena ne jaz njen mož. Naj odstrani vlačugarska znamenja s svojega obraza, prešuštne znake s svojih prsi. Če ne, jo slečem do golega in jo postavim, kakor je bila na dan svojega rojstva, naredim jo kakor puščavo in jo napravim kakor izsušeno zemljo, usmrtim jo z žejo. Njenih otrok se ne bom usmilil, saj so vlačugarski otroci. Kajti njihova mati se je vlačugala, njihova spočetnica se je osramotila. Rekla je namreč: »Grem za svojimi ljubimci, ki dajejo moj kruh in mojo vodo, mojo volno in moj lan, moje olje in mojo pijačo.« Zato, glej, ji zagradim pot s trnjem, jo ogradim z ograjo, da ne najde svojih steza. Tekala bo za svojimi ljubimci, pa jih ne bo dohitela, iskala jih bo, pa ne našla. Tedaj bo rekla: »Grem in se vrnem k svojemu prvemu možu, saj mi je bilo takrat bolje kakor zdaj.« Ona ni spoznala, da sem ji jaz dajal žito in vino in olje, ji množil srebro in zlato, ki so ga porabili za Báala. Zato vzamem spet nazaj svoje žito ob njegovem času in svoje vino ob njegovi letni dobi, odtegnem svojo volno in svoj lan, ki je z njima pokrivala svojo nagoto. Zdaj razodenem njeno sramoto pred očmi njenih ljubimcev in nihče je ne reši iz mojih rok. Naredil bom konec vsemu njenemu veselju, njenim praznikom in njenim mlajem, njenim sobotam in vsem njenim shodom. Opustošil bom njeno trto in njeno smokvo, o katerih je rekla: »To je moj zaslužek, ki so mi ga dali moji ljubimci.« Naredil jih bom za goščavo, požrle jih bodo poljske živali. Kaznoval bom na njej dneve Báalov, ki jim je zažigala kadilo, in se lišpala s svojim prstanom in nakitom in hodila za svojimi ljubimci, mene pa pozabljala, govori Gospod. Zato, glej, jo privabim, popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce. Potem ji od tam dam njene vinograde in dolino Ahór naredim za vrata upanja. Tam bo odgovarjala kakor v dneh svoje mladosti, kakor na dan svojega odhoda iz egiptovske dežele. Tisti dan, govori Gospod, me bo imenovala: »Moj mož,« ne bo me več imenovala: »Moj Báal.« Odstranil bom imena Báalov iz njenih ust in njihovih imen se ne bo nihče več spominjal. Tisti dan bom zanje sklenil zavezo z živalmi polja, s pticami neba in z laznino zemlje. Lok in meč in orožje bom zdrobil v deželi in dal, da bodo varno počivali. S teboj se zaročim na veke, s teboj se zaročim v pravičnosti in v pravici, v dobroti in v usmiljenju. S teboj se zaročim v resnici; in spoznala boš Gospoda. Tisti dan bom uslišal, govori Gospod, uslišal bom nebo, in to bo uslišalo zemljo. Zemlja bo uslišala žito, vino in olje, in te reči bodo uslišale Jezreéla. Posejem si jo v deželi in pomilostim Nepomiloščeno, Ne-mojemu-ljudstvu rečem: »Ti si moje ljudstvo,« in reklo bo: »Moj Bog.« Gospod mi je rekel: »Pojdi spet in ljubi ženo, ki ljubi drugega in prešuštvuje, kakor Gospod ljubi Izraelove sinove, oni pa se obračajo za drugimi bogovi in ljubijo grozdne kolače.« Pridobil sem si jo za petnajst srebrnikov, za tovor ječmena in pol tovora ječmena. Rekel sem ji: »Veliko dni čakaj name, ne vlačugaj se in ne vdajaj se moškemu in tudi jaz bom čakal nate.« Kajti veliko dni bodo Izraelovi sinovi ostali brez kralja in brez prvaka, brez klavne daritve in brez oltarja, brez efóda in brez zaščitnikov. Potem pa se bodo Izraelovi sinovi spreobrnili in iskali bodo Gospoda, svojega Boga, in svojega kralja Davida, hrepeneli bodo po Gospodu in po njegovi dobroti v poslednjih dneh. Poslušajte Gospodovo besedo, Izraelovi sinovi, kajti Gospod se pravda s prebivalci dežele, ker ni resnice ne dobrote in ne spoznanja Boga v deželi. Množijo se krivo priseganje in laž, uboj, tatvina in prešuštvo, prelivanje krvi zadeva ob prelivanje krvi. Zato vene dežela in se suši vse, kar prebiva v njej, živali polja in ptice neba, ginejo tudi ribe v morju. Le naj se nihče ne pravda, nihče naj ne opomni, in tvoje ljudstvo bo kakor tožnik duhovniku. Spotaknil se boš podnevi, spotaknil se bo tudi prerok, pri tebi bo noč in ugonobil bom tvojo mater. Moje ljudstvo propada, ker nima spoznanja. Ker si ti zavrgel spoznanje, bom jaz zavrgel tebe, da ne boš več moj duhovnik. Pozabil si postavo svojega Boga, tudi jaz bom pozabil tvoje otroke. Več kot jih je, bolj grešijo proti meni, njihovo slavo bom spremenil v sramoto. Greh mojega ljudstva jedo, h krivici nosijo njegovo dušo. Zgodilo se bo kakor ljudstvu tako duhovniku, kaznoval bom na njem njegove poti in povrnil mu bom njegova dela. Jedli bodo, a se ne bodo nasitili, vlačugali se bodo, a se ne bodo množili, ker so se nehali držati Gospoda. Vlačuganje, vino in mošt jemljejo pamet. Moje ljudstvo sprašuje svoj les, njegova palica mu oznanja, ker ga je zapeljal duh pohotnosti, da se vlačuga stran od svojega Boga. Po vrhovih gora opravljajo daritve in po hribih zažigajo kadilo, pod hrastom in topolom, pod terebinto, kjer je dobra senca. Zato se morajo vlačugati vaše hčere in zato morajo prešuštvovati vaše snahe. Ne bom kaznoval vaših hčera, ker se vlačugajo, ne vaših snah, ker prešuštvujejo, kajti oni sami se ločujejo in družijo z vlačugami, opravljajo daritve s posvečenimi vlačugami: ljudstvo, ki ne razume, bo propadlo. Če se že ti, Izrael, vlačugaš, naj vsaj Juda ne greši! Nikar ne hodite v Gilgál, ne lazite v Bet Aven in ne prisegajte: »Kakor živi Gospod!« Kajti Izrael se upira kakor trmasta krava, kako naj jo torej pase Gospod kakor jagnje na planjavi? Efrájim se druži z maliki, pústi ga pri miru! Njihova pijača je zapeljiva, vlačugarsko se vlačugajo, ljubkovaje ljubijo sramoto njeni varuhi. Vihar jo je zajel v svoje peruti, osramočeni bodo zaradi svojih daritev. Poslušajte to, duhovniki, prisluhni, hiša Izraelova, hiša kraljeva, poslušaj, kajti proti vam je sodba: Postali ste past v Micpi, mreža, razpeta na Taboru. Zabredli so globoko v pokvarjenost, a jaz bom vse opomnil. Jaz poznam Efrájima, Izrael ni zakrit pred menoj: kajti zdaj se vlačugaš, Efrájim, nečist si, Izrael. Njihova dela jim ne dopuščajo, da bi se vrnili k svojemu Bogu, kajti duh vlačugarstva je v njihovi sredi, Gospoda ne poznajo. Izraelova ošabnost priča proti njemu, Izrael in Efrájim se spotikata ob svojo krivdo, z njima se spotika tudi Juda. S svojo drobnico in s svojim govedom hodijo iskat Gospoda, a ga ne najdejo, umaknil se je od njih. Gospoda so prevarali, kajti rodili so tuje otroke, zdaj bo mlaj požrl nje in njihove deleže. Zatrobite na rog v Gíbei, na trobento v Rami, vzdignite Bet Aven: za teboj, Benjamin! Efrájim bo opustošen na dan, ko bo kaznovan, o Izraelovih rodovih oznanjam, kar je res. Judovi prvaki so postali kakor tisti, ki prestavljajo mejnike, izlil bom nadnje svoj bes kakor vodo. Efrájim je zatiran in oropan pravice, ker je klonil in šel za ukazom. Zato bom Efrájimu kakor molj in hiši Judovi kakor črvojed. Efrájim je videl svojo bolezen in Juda svojo zagnojitev. Efrájim je šel k Asircu in poslal k velikemu kralju, toda on vas ne more ozdraviti, ne pregnati od vas zagnojitve. Kajti jaz bom Efrájimu kakor lev in hiši Judovi kakor levič. Jaz, jaz bom raztrgal in odšel, odnesel bom in ni ga, ki bi rešil. Odšel bom in se vrnil na svoje mesto, dokler ne bodo priznali krivde in iskali mojega obličja, v stiski hrepeneli po meni. »Pridite, vrnimo se h Gospodu, kajti on je raztrgal in nas bo ozdravil, udaril je in nas bo obvezal. V dveh dneh nas bo oživil, tretji dan nas bo vzdignil in bomo živeli pred njegovim obličjem. Spoznali bomo in zasledovali, da bi spoznali Gospoda; njegov izhod je zanesljiv kakor zarja, prišel bo k nam kakor jesenski dež, kakor spomladanski dež, ki napaja zemljo.« Kaj naj ti storim, Efrájim? Kaj naj ti storim, Juda? Vaša ljubezen je kakor jutranji oblak, kakor rosa, ki zgodaj odide. Zato sem jih sekal po prerokih, jih ubijal z izreki svojih ust in moja sodba ti je vzhajala kakor luč. Da, dobroto hočem in ne klavne daritve, spoznanja Boga bolj kakor žgalne daritve. Oni pa so kakor Adam prekršili zavezo, tam so me prevarali. Gileád je mesto hudodelcev, omadeževano s krvjo. Kakor zaseda razbojnikov je družba duhovnikov, ki pobijajo po poti proti Sihemu, kajti naredili so podlost. V hiši Izraelovi sem videl grozote: tam se vlačuga Efrájim, se omadežuje Izrael. Tudi Juda, nastavi si žetev. Ko bom obrnil usodo svojega ljudstva, ko hočem ozdraviti Izraela, se pokaže krivda Efrájima in hudobija Samarije, saj počenjajo prevaro: tat vstopa, razbojnik ropa zunaj. V svojem srcu ne rečejo, da se spominjam vse njihove hudobije. Zdaj jih obdajajo njihova dela, pred mojim obličjem stojijo. V svoji hudobiji razveseljujejo kralja, s svojimi lažmi prvake. Vsi ljubimkajo kakor goreča peč, ki jo pek neha kuriti, ko zamesi testo, dokler se vse ne prekvasi. Na dan našega kralja prvaki dobivajo vročico od vina, svojo roko podaja posmehljivcem. Kajti približujejo se, njihovo srce je kakor peč v njihovi preži, vso noč spi njihova jeza, zjutraj pa gori kakor ogenj v plamenih. Vsi so razžarjeni kakor peč in požirajo svoje sodnike. Vsi njihovi kralji padajo, nobeden izmed njih ne kliče k meni. Efrájim se meša z ljudstvi, Efrájim je kakor podpepelnik, ki se ne obrača. Tujci žro njegovo moč, on pa tega ne spozna, lasje sivijo na njem, on pa tega ne spozna. Izraelova ošabnost priča proti njemu, vendar se ne vrnejo h Gospodu, svojemu Bogu, pri vsem tem ga ne marajo iskati. Efrájim je kakor golob, zaletav in brez srca: Egipt kličejo in v Asirijo hodijo. Kamor koli bodo šli, bom raztegnil čeznje svojo mrežo. Potegnil jih bom dol kakor ptice neba, kaznoval jih bom, kakor sem dal slišati njihovemu zboru. Gorje jim, ker so zbežali od mene, pogubljeni bodo, ker so se mi uprli. Jaz sem jih rešil, oni pa proti meni govore laži. Ne vpijejo k meni s svojim srcem, ko tulijo na svojih ležiščih; za žito in vino trepetajo, obračajo pa se od mene. Jaz sem jih vodil in krepil njihove lakte, oni pa naklepajo zlo proti meni. Obračajo se, pa ne navzgor, postali so kakor ohlapen lok. Njihovi prvaki bodo padli pod mečem, zaradi njihovega predrznega jezika. To jim bo v zasmeh v egiptovski deželi. Naj bo rog na tvojih ustih kakor orel nad hišo Gospodovo, ker so prestopali mojo zavezo in se uprli moji postavi. K meni vpijejo: Moj Bog, Izrael te pozna. Toda Izrael zavrača dobroto, naj ga zasleduje sovražnik. Postavljali so si kralje, a ne po meni, nameščali so si prvake, a nisem vedel. Iz svojega srebra in zlata so si delali malike, zato bodo iztrebljeni. Tvoje tele je odvratno, Samarija, moj srd se je vnel proti njim. Kako dolgo se ne bodo mogli očistiti? Kajti kakršen je Izrael, takšno je ono: naredil ga je obrtnik, zato ni Bog, kajti šlo bo na kosce tele samarijsko. Ker sejejo veter, bodo želi vihar. Žito bo brez klasa, ne bo naredilo moke; in če bi jo naredilo, jo bodo pogoltnili tujci. Izrael je pogoltnjen; zdaj so postali med narodi kakor posoda, ki je nihče ne mara. Šli so namreč v Asirijo, Efrájim je samotarski osel, najeli so ljubimce. Ker že najemajo narode, jih bom zdaj zbral, da se bodo nekaj časa zvijali pod bremenom kralja in prvakov. Kajti Efrájim je množil oltarje za spravo, postali so mu oltarji za greh. Naj mu predpišem kopico zakonov v svoji postavi, imel jih bo za tuje. Prinašajo mi klavne daritvene žrtve in jih jedo kot meso, a to ne ugaja Gospodu. Zdaj se spominja njihove krivde, kaznoval bo njihove grehe in vrnili se bodo v Egipt. Izrael je pozabil na svojega Stvarnika in si sezidal dvorce. Juda je povečal število utrjenih mest; toda poslal bom ogenj v njegova mesta in ta bo požrl njegove trdnjave. Ne vesêli se, Izrael, ne raduj se kakor ljudstva! Kajti vlačugal si se proč od svojega Boga, ljubil si vlačugarski zaslužek na vseh mlatiščih za žito. Mlatišče in stiskalnica ga ne bosta hranila in mošt ga bo varal. Ne bo več prebival v Gospodovi deželi; Efrájim se bo vrnil v Egipt in v Asiriji bo jedel nečisti kruh. Vina ne bodo več izlivali Gospodu in njihove klavne daritve mu ne bodo ugajale. Njihov kruh bo kakor kruh žalujočih, kdor ga bo jedel, bo nečist, kajti njihov kruh bo le za njihovo življenje, v Gospodovo hišo pa ne bo prišel. Kaj boste storili na dan slovesnosti, na dan Gospodovega praznika? Kajti glej, odšli bodo ob razdejanju, Egipt jih bo zbiral, Memfis jih bo pokopaval. Njihovih srebrnih dragocenosti se bo polastila kopriva, v njihovih šotorih bo trnje. Pridejo dnevi obiskanja, pridejo dnevi povračila, Izrael naj to spozna! Prerok je bedak, mož duha je zmeden, zaradi tvoje velike krivde in tvojega velikega nasprotovanja. Efrájimov stražar je prerok s svojim Bogom, a zanke so nastavljene na vseh njegovih potih, nasprotovanje je v hiši njegovega Boga. Globoko so zabredli kakor nekdaj v Gíbei. Spomnil se bo njihove krivde, kaznoval bo njihove grehe. Kakor grozdje v puščavi sem našel Izraela, kakor prve sadeže na mladi smokvi sem gledal njihove očete. Prišli pa so v Báal Peór, se posvetili gnusobi in postali ostudni kakor njihov ljubljenec. Efrájim, kakor ptica bo odletela njihova slava, ne bo poroda ne nosečnosti in ne spočetja. In če bi si vendar vzredili otroke, jim jih bom vzel, da bodo brez človeka, da, gorje jim tudi, ker bom odstopil od njih. Efrájim je, kakor vidim, zasajen kakor Tir na pašniku; toda Efrájim mora peljati svoje otroke ven k ubijalcu. Daj jim, Gospod! Kaj jim daj? Daj jim jalova telesa in suhe prsi! Vsa njihova hudobija se je pokazala v Gilgálu, kajti tam sem jih zasovražil. Zaradi hudobije njihovih dejanj jih bom izgnal iz svoje hiše. Ne bom jih več ljubil, vsi njihovi prvaki so uporniki. Efrájim je potolčen, njihova korenina je suha, nobenega sadu ne obrodijo. Tudi če bodo rodili, bom usmrtil ljubljence njihovega telesa. Moj Bog jih bo zavrgel, ker ga niso poslušali, in klatili se bodo med narodi. Izrael je bujna trta in njegov sad je njenemu enak. Čim obilnejši je bil njegov sad, tem bolj je množil oltarje; čim bolje je bilo v deželi, tem boljše stebre so postavljali. Njihovo srce je razdeljeno, zdaj se bodo pokorili. Razdrl bo njihove oltarje, porušil bo njihove stebre. Zdaj namreč pravijo: »Nimamo kralja, kajti ne bojimo se Gospoda, in kaj nam more narediti kralj?« Govorijo besede ničevih pogodb, sklepajo zavezo, in pravo poganja kot strupeno zelišče po brazdah na njivi. Za teleta v Bet Avenu se bojijo prebivalci Samarije, njegovo ljudstvo je v strahu zanj, njegovi svečeniki trepetajo zanj, za njegovo slavo, ker bo odšla od njih. Tudi to bodo odnesli v Asirijo velikemu kralju v dar. Efrájim si bo privzel sramoto, Izrael se bo sramoval svojega sklepa. Samarija bo odpustila svojega kralja kakor trsko po površju vode. Razdejane bodo višine Avena, Izraelov greh, trnje in robidovje se bo vzpenjalo po njihovih oltarjih. Rekli bodo goram: »Pokrijte nas!« in hribom: »Padite na nas!« Od gíbeaških dni dalje si grešil, Izrael; tam so stali, ni jih izučila vojna v Gíbei proti sinovom hudobije. Na mojo željo jih bom kaznoval, in narodi se bodo zbrali proti njim, da jih bodo kaznovali za dvojno krivdo. Efrájim je razvajena telica, ki rada mlati, jaz pa bom stopil na lepoto njenega vratu. Vpregel bom Efrájima, Juda bo oral, Jakob bo branal. Sejte si za pravičnost, žanjite za usta dobrote, prikrčite si novo zemljo; čas je, da iščete Gospoda, dokler ne pride in vam bo dal deževati pravičnost. Orali ste krivico, želi hudobijo in jedli sad laži, kajti zanašali ste se na svoje poti, na množico svojih vojakov. Med tvojim ljudstvom se bo vzdignilo bučanje in vse tvoje utrdbe bodo porušene, kakor je Šalmán razdejal Bet Arbeél na dan boja, ko je bila mati raztreščena na otrocih. To vam bo storil Betel zaradi vaše hude hudobije. Ob jutranji zarji bo izginil, izginil bo Izraelov kralj. Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina. Kadar so jih klicali, so šli pred njimi; Báalom so darovali klavne daritve in malikom zažigali kadilo. Jaz sam sem Efrájima učil hoditi, jemal sem jih na svoje lakte, pa niso spoznali, da skrbim zanje. Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti. Ne bo se vrnil v egiptovsko deželo, a njegov kralj bo Asirec, ker se nočejo spreobrniti. Meč bo divjal po njihovih mestih, pokončal bo njihovo domišljavost in požrl njihove načrte. Moje ljudstvo je nagnjeno k odvračanju od mene, kličejo ga kvišku, pa se nihče ne vzdigne. Kako bi te mogel dati drugemu, Efrájim, kako bi te mogel izročiti drugemu, Izrael! Kako bi te mogel dati kakor Admo, te izročiti kakor Cebojím! Moje srce se obrača v meni, moje sočutje prekipeva. Ne bom storil po svoji srditi jezi, ne bom zvrnil Efrájima v pogubo, kajti Bog sem in ne človek, Sveti sem v tvoji sredi in ne prihajam v mesto. Hodili bodo za Gospodom, rjovel bo kakor lev; da, zarjovel bo in prihiteli bodo sinovi od zahoda. Prihiteli bodo iz Egipta kakor ptica, iz asirske dežele kakor golob, in namestil jih bom v njihove hiše, govori Gospod. Efrájim me obdaja z lažjo, hiša Izraelova s prevaro, Juda še uhaja Bogu in s svetimi se kaže zvest. Efrájim pase veter, cel dan lovi vzhodnik, množi laž in opustošenje, sklepa zvezo z Asirijo in nosi olje v Egipt. Gospod se pravda z Judom, da bo kaznoval na Jakobu njegove poti in mu povrnil po njegovih delih. V materinem telesu je prijel brata za peto, ko je odrasel, se je bojeval z Bogom. Bojeval se je z angelom in vzdržal, jokal je in ga prosil, našel ga je v Betelu, tam je govoril z nami. Gospod, Bog nad vojskami, Gospod je njegov pomnik. In ti, vrni se k svojemu Bogu, varuj dobroto in pravico in vselej zaupaj v svojega Boga. Kánaanec drži v rokah varljivo tehtnico, rad goljufa. Efrájim pravi: »Res, obogatel sem, našel sem si bogastvo. Pri vsem mojem trudu mi ne bodo našli krivde, ki bi bila greh.« A jaz sem Gospod, tvoj Bog, od egiptovske dežele sèm; še te bom prisilil, da boš prebival v šotorih kakor ob shodnih dnevih. Govoril sem po prerokih in množil videnja, po prerokih sem razlagal v prilikah. Če je bil Gileád prevara, so postali ničevi; če so v Gilgálu žrtvovali bike, so tudi njihovi oltarji postali kakor kupi kamna med brazdami na polju. Jakob je zbežal na arámske planjave, Izrael je služil za ženo, za ženo je varoval. Po preroku je Gospod izpeljal Izraela iz Egipta, po preroku ga je varoval. Efrájim pa ga je prebridko izzival, zato bo naložil nanj njegovo krvoprelitje, njegov Gospod mu bo povrnil za njegovo sramotenje. Ko je Efrájim imel besedo, je povzročal strah v Izraelu, toda pregrešil se je z Báalom in umrl. Zdaj nadaljujejo z grehom in si delajo ulite podobe, malike iz srebra po svoji zamisli, vse je izdelek rokodelcev. Njim izrekajo moje klavne daritve, ljudje poljubljajo teleta. Zato bodo kakor jutranji oblak, kakor rosa, ki zgodaj odide, kakor pleve, ki jih veter odnese z mlatišča, kakor dim, ki se izgubi skoz odprtino. Jaz sem Gospod, tvoj Bog, od egiptovske dežele sèm; poleg mene ne poznaš Boga, razen mene ni rešitelja. Jaz sem se zavzel zate v puščavi, v izsušeni deželi. Bili so kakor na svojem pašniku in se sitili, nasitili so se in njihovo srce se je prevzelo, zato so me pozabili. Zato jim bom postal kakor lev, prežal bom na poti kakor panter. Planil bom nadnje kakor medvedka, oropana mladičev, razparal bom oklep njihovega srca. Tam jih bom žrl kakor lev, poljske živali jih bodo parale. Uničil te bom, Izrael, ker si proti meni, svoji pomoči. Kje je zdaj tvoj kralj, da bi te rešil, in sodniki po vseh tvojih mestih, o katerih si rekel: »Daj mi kralja in prvake!« V svoji jezi sem ti dal kralja, odvzel ga bom v svojem srdu. Efrájimova krivda je zvezana, njegov greh je shranjen. Porodne bolečine so prišle zanj, on pa je nespameten otrok, kajti čas je, pa se ne postavi v odprtino za otroke. Iz oblasti podzemlja bi jih rešil, iz smrti bi jih odkupil. Kje je tvoja kuga, o smrt, kje je tvoja poguba, o podzemlje? Sočutje je skrito mojim očem. Ker uspeva med brati, bo prišel vzhodnik, Gospodov veter, vzdignil se bo iz puščave, posušil bo njegov vrelec in izpraznil njegov zbiralnik, uplenil bo zaklade, vse dragocene priprave. Samarija se bo pokorila, kajti uprla se je svojemu Bogu. Padli bodo pod mečem, njihovi otročiči bodo raztreščeni, njihove spočetnice razparane. Vrni se, Izrael, h Gospodu, svojemu Bogu, kajti padel si po svoji krivdi. Vzemite besede s seboj in vrnite se h Gospodu! Recite mu: »Odpusti vso krivdo, sprejmi dobroto in bomo nadomestili junce s svojimi ustnicami. Asirec nas ne bo rešil, na konja ne bomo več sedli in temu, kar so izdelale naše roke, ne bomo več rekli: ›Naš Bog‹, kajti pri tebi najde sirota usmiljenje.« Ozdravil jih bom njihovega odvračanja, rad jih bom ljubil, kajti moja jeza se je odvrnila od njih. Postal bom Izraelu kakor rosa, kakor lilija bo cvetel in poganjal korenine kakor libanonski gozd. Njegovi poganjki se bodo razvejali, veličasten bo kakor oljka, dišal bo kakor libanonski gozd. Vrnili se bodo in prebivali v njegovi senci, gojili bodo žito in cveteli kakor trta, sloveli bodo kakor libanonsko vino. Efrájim, kaj imam še skupnega z maliki? Jaz ga uslišujem in gledam nanj. Kakor zelena cipresa sem, iz mene je najti tvoj sad. Kdor je moder, bo te reči razumel, kdor je razumen, jih bo spoznal; kajti Gospodove poti so ravne, pravični hodijo po njih, uporni pa se na njih spotikajo. Beseda Gospodova, ki se je zgodila Joélu, Petuélovemu sinu: Poslušajte to, starešine, prisluhnite, vsi prebivalci dežele: Ali se je zgodilo kaj takega v vaših dneh ali v dneh vaših očetov? Pripovedujte o tem svojim otrokom, vaši otroci svojim otrokom in njihovi otroci prihodnjemu rodu. Kar je pustila kobilica grizljivka, je požrla rojivka, kar je pustila rojivka, je požrla skakalka, in kar je pustila skakalka, je požrla glodalka. Zbudite se, pijanci, in jokajte, tulite vsi vinski pivci, zaradi sladkega vina, ker vam je vzeto od ust. Kajti narod je prišel nad mojo deželo, močan in brezštevilen. Njegovi zobje so levji zobje, sekalce ima kakor levinja. Trto mi je spremenil v grozo in smokvo v ogorčenje, olupil jo je, olupil in podrl, obeljene so njene mladike. Tarnaj kakor devica, opasana z raševino, za zaročencem svoje mladosti. Pokončani sta jedilna in pitna daritev iz hiše Gospodove. Žalujejo duhovniki, Gospodovi služabniki. Polja so opustošena, zemlja žaluje, kajti žito je opustošeno, mošt se je posušil, olje je usahnilo. Sram vas bodi, poljedelci, tulite, vinogradniki, zaradi pšenice in zaradi ječmena, ker je žetev na polju pokončana. Trta se je posušila, smokva je usahnila, granatovec, palma in jablana, vse drevje po polju je suho. Da, izginilo je veselje izmed ljudi. Opašite se in žalujte, duhovniki, tulite, služabniki oltarja! Pridite, prenočujte v raševini, služabniki mojega Boga, kajti pridržani sta hiši vašega Boga jedilna in pitna daritev. Posvetite post, okličite slovesen shod, zberite starešine, vse prebivalce dežele v hiši Gospoda, vašega Boga, in vpijte h Gospodu. Oh, kakšen dan! Da, blizu je dan Gospodov, kot razdejanje prihaja od Mogočnega. Mar ni pred našimi očmi bil odvzet živež, iz hiše našega Boga veselje in radost? Posev se je posušil pod grudami, skednji so opustošeni, žitnice so razdejane, kajti žito se je posušilo. Kako toži živina, blodijo črede goveda, ker nimajo paše, tudi tropi drobnice trpijo. K tebi kličem, o Gospod, ker je ogenj požrl pašnike v puščavi, in je plamen požgal vsa drevesa po polju. Tudi poljske živali zdihujejo k tebi, ker so suhe vodne struge in je ogenj požrl pašnike v puščavi. Zatrobite v rog na Sionu, zaženite krik na gori moje svetosti! Naj trepetajo vsi prebivalci dežele, kajti prihaja dan Gospodov, kajti blizu je: dan teme in mraka, dan oblakov in megle. Kakor zarja se po gorah širi številno in močno ljudstvo, kakršnega ni bilo od vekov in ga za njim ne bo več do let mnogih rodov. Pred njim požira ogenj, za njim požiga plamen. Kakor edenski vrt je dežela pred njim, za njim je opustošena puščava, nobena reč mu ne ubeži. Njihova podoba je kakor podoba konj, dirjajo kakor jahalni konji. Kakor glas bojnih vozov poskakujejo po vrhovih gora, kakor glas ognjenega plamena, ki požira strnje, kakor mogočno ljudstvo, pripravljeno za boj. Pred njimi trepetajo ljudstva, vsi obrazi kažejo bledico. Tekajo kakor junaki, na obzidje se vzpenjajo kakor bojevniki. Vsak gre po svoji stezi, njihove steze se ne zapletajo. Drug drugega ne zadevajo, vsak gre po svoji poti, skozi lino padajo, bojne vrste ne pretrgajo. Naskakujejo mesto, tekajo po obzidju, vzpenjajo se v hiše, skoz okna prihajajo kakor tat. Pred njimi trepeta zemlja, se trese nebo, sonce in luna temnita, zvezde izgubljajo svojo svetlobo. Gospod pa daje svoj glas pred svojo vojsko, ker je silno velik njegov tabor, ker je mogočen tisti, ki izpolnjuje njegovo besedo; ker je velik dan Gospodov in silno strašen, kdo ga bo prestal! Tudi zdaj, govori Gospod, se obrnite k meni z vsem svojim srcem, s postom, z jokom in žalovanjem; pretrgajte svoja srca, ne svojih oblačil. Vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, kajti milostljiv je in usmiljen, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesa hudega. Kdo ve, morda se obrne in kesa in pusti za seboj blagoslov, jedilno in pitno daritev za Gospoda, vašega Boga. Zatrobite v rog na Sionu, posvetite post, oznanite slovesen shod, zberite ljudstvo! Posvetite shod, pridružite starčke, zberite otročiče in dojenčke na prsih, naj pride ženin iz svoje sobe in nevesta iz svoje spalnice. Med lopo in oltarjem naj jokajo duhovniki, Gospodovi služabniki. Rekó naj: »Prizanesi, Gospod, svojemu ljudstvu, ne daj svoje dediščine v zasramovanje, da bi jim vladali narodi. Zakaj bi rekli med narodi: ›Kje je njihov Bog?‹« Gospod se je razvnel za svojo deželo in se usmilil svojega ljudstva. Gospod je odgovoril in rekel svojemu ljudstvu: Glejte, pošiljam vam žita, vina in olja, in se boste sitili z njim. Ne bom vas več dal narodom v zasmeh. Njega, ki prihaja s severa, bom oddaljil od vas in ga pognal v deželo, ki je suha in pusta: njegov prednji roj proti vzhodnemu morju, njegov zadnji roj proti zahodnemu morju, in njegov smrad se bo vzdigoval, njegov gnus se bo vzdigoval, ker je poveličeval svoje delo. Ne boj se, zemlja, raduj in veseli se, kajti Gospod dela velike reči. Ne bojte se, poljske živali, kajti ozeleneli so pašniki v pustinji, kajti drevje prinaša svoj sad, smokva in trta dajeta svoje bogastvo. Sinovi sionski, radujte se, veselite se v Gospodu, svojem Bogu, kajti daje vam jesenskega dežja, kakor je prav, daje vam, da pada dež, jesenski in spomladanski dež, kakor poprej. Mlatišča bodo polna žita, kadi bodo zvrhane vina in olja. Povrnil vam bom letine, ki so vam jih požrle kobilice rojivka, skakalka, glodalka in grizljivka, moja velika vojska, ki sem jo poslal proti vam. Jedli boste, jedli, se sitili in hvalili ime Gospoda, svojega Boga, ki je čudovito ravnal z vami, in moje ljudstvo ne bo osramočeno na veke. Spoznali boste, da sem sredi Izraela jaz, da sem jaz, Gospod, vaš Bog, in drugega ni, in moje ljudstvo ne bo osramočeno na veke. Potem se bo zgodilo: Razlil bom svojega duha na vse meso in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere, vaši starčki bodo sanjali sanje, vaši mladeniči bodo gledali videnja. Tudi na hlapce in dekle bom v tistih dneh razlil svojega duha. Dajal bom čudežna znamenja na nebu in na zemlji, kri in ogenj in stebre dima. Sonce se bo spremenilo v temo in luna v kri, preden pride Gospodov dan, veliki in strašni. Zgodilo se bo: Vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen, kajti na gori Sion in v Jeruzalemu bo rešitev, kakor je rekel Gospod, in med preživelimi bodo tisti, ki jih Gospod kliče. Besede Amosa, ki je bil med živinorejci iz Tekóe, katere je videl glede Izraela v dneh Uzíja, Judovega kralja, in v dneh Jerobeáma, Joáševega sina, Izraelovega kralja, dve leti pred potresom. Rekel je: Gospod rjove s Siona, svoj glas daje iz Jeruzalema; pastirski pašniki venijo, vrh Karmela se suši. Tako govori Gospod: Zaradi treh pregreh Damaska, zaradi štirih tega ne bom odvrnil: Ker so z železnimi sanmi mlatili Gileád. Poslal bom ogenj v Hazaélovo hišo in požrl bo Ben Hadádove dvorce. Zdrobil bom zapahe Damaska, iztrebil prebivalce v Bikát Avenu in njega, ki drži žezlo v Bet Edenu, arámsko ljudstvo bo izgnano v Kir, govori Gospod. Tako govori Gospod: Zaradi treh pregreh Gaze, zaradi štirih tega ne bom odvrnil: Ker so jih v celoti odganjali v izgnanstvo, da bi jih izročali Edómcem. Poslal bom ogenj za obzidje Gaze in požrl bo njene dvorce. Iztrebil bom prebivalce iz Ašdóda in njega, ki drži žezlo, iz Aškelóna. Svojo roko bom obrnil proti Ekrónu in ostanek Filistejcev bo izginil, govori Gospod Bog. Tako govori Gospod: Zaradi treh pregreh Tira, zaradi štirih tega ne bom odvrnil: Ker so jih v celoti izročali v izgnanstvo Edómcem in se niso spominjali bratovske zaveze. Poslal bom ogenj na obzidje Tira in požrl bo njegove dvorce. Tako govori Gospod: Zaradi treh pregreh Edóma, zaradi štirih tega ne bom odvrnil: Ker je z mečem preganjal svojega brata in zadušil svoje usmiljenje, ker je večno divjala njegova jeza in je vztrajno bedela njegova togota. Poslal bom ogenj v Temán in požrl bo dvorce v Bocri. Tako govori Gospod: Zaradi treh pregreh Amónovih sinov, zaradi štirih tega ne bom odvrnil: Ker so parali gileádske nosečnice, da bi razširili svoje meje. Zanetil bom ogenj na obzidju Rabe in požrl bo njene dvorce, med vpitjem na dan vojne, v ujmi na dan viharja. Njihov kralj bo šel v izgnanstvo, on sam in z njim njegovi prvaki, govori Gospod. Tako govori Gospod: Zaradi treh pregreh Moába, zaradi štirih tega ne bom odvrnil: Ker je sežgal do pepela kosti edómskega kralja. Poslal bom ogenj v Moáb in požrl bo dvorce v Kerijótu. Moáb bo umrl med bučanjem, ob vpitju in ob glasu roga. Iztrebil bom sodnika iz njegove srede in vse njegove prvake bom pobil skupaj z njim, govori Gospod. Tako govori Gospod: Zaradi treh pregreh Juda, zaradi štirih tega ne bom odvrnil: Ker so zavrgli Gospodovo postavo, niso pazili na njegove zapovedi in so jih zapeljali njihovi maliki, za katerimi so hodili njihovi očetje. Poslal bom ogenj v Juda in požrl bo dvorce v Jeruzalemu. Tako govori Gospod: Zaradi treh pregreh Izraela, zaradi štirih tega ne bom odvrnil: Ker za srebro prodajajo pravičnega in za par sandal reveža, oni, ki dušijo v prahu zemlje glave siromakov in ubožce suvajo s pota, mož in njegov oče gresta k istemu dekletu, da se skruni moje sveto ime; na zastavljenih oblačilih ležijo pri slehernem oltarju in vino tistih, ki so jim naložili globo, pijejo v hiši svojega Boga. In vendar sem pred njimi jaz iztrebil Amoréjca, ki je bil visok, kakor so visoke cedre, in močan kakor hrast; uničil sem zgoraj njegov sad in spodaj njegove korenine. Jaz sem vas izpeljal iz egiptovske dežele, vas vodil po puščavi štirideset let, da bi vam dal v last deželo Amoréjca. Obujal sem preroke med vašimi sinovi, nazirce med vašimi mladeniči. Mar ni tako, sinovi Izraelovi, govori Gospod. Vi pa ste nazirce napajali z vinom in prerokom ste ukazovali in pravili: »Nikar ne prerokujte!« Glejte, pritisnil vas bom k tlom, kakor pritisne voz, ki je s snopjem naložen. Pred hitrim se izgubi zatočišče, kdor je močan, ne bo zbral svojih moči, junak si ne bo rešil življenja. Kdor bo prijel za lok, ne bo trdno stal, kdor je lahkih nog, ne bo ušel, in kdor bo jezdil konja, si ne bo rešil življenja. Najbolj pogumni med junaki bo moral tisti dan bežati nag, govori Gospod. Poslušajte to besedo, ki jo je Gospod govoril proti vam, Izraelovi sinovi, proti vsaki rodbini, ki sem jo izpeljal iz egiptovske dežele, ko je rekel: Samo vas sem poznal izmed vseh rodbin na zemlji, zato bom na vas kaznoval vse vaše krivde. Mar hodita dva skupaj, če nista istih misli? Rjove lev v gozdu, če nima plena? Se oglaša levič iz svojega brloga, če ni nič ujel? Pade ptica v zanko na tleh, če ni pasti zanjo? Skoči zanka od zemlje, če čisto nič ne ujame? Če zatrobi rog v mestu, mar se ljudstvo ne prestraši? Če se v mestu dogodi kaj hudega, mar tega ne stori Gospod? Da, Gospod Bog ne stori ničesar, ne da bi svoj sklep razodel svojim služabnikom prerokom. Kadar rjove lev, kdo bi se ne bal? Kadar govori Gospod Bog, kdo ne bi prerokoval? Dajte slišati po dvorcih v Ašdódu in po dvorcih v egiptovski deželi ter recite: Zberite se na samarijskih gorah in poglejte neizmerno zmešnjavo v njej in nasilstva v njeni sredi! Ne znajo več prav delati, govori Gospod, ki kopičijo nasilje in odiranje v svojih dvorcih. Zato tako govori Gospod Bog: Sovražnik bo obkolil deželo, podvrgel si bo tvojo moč in izropani bodo tvoji dvorci. Tako govori Gospod: Kakor pastir reši levu iz gobca dve kosti ali kos uhlja, tako bodo rešeni Izraelovi sinovi, ki prebivajo v Samariji, le s posteljno končnico in z damaščanskim ležalnikom. Poslušajte in pričajte proti hiši Jakobovi, govori Gospod Bog, Bog nad vojskami: Zares, na dan, ko bom kaznoval Izraelove pregrehe na njem, bom kaznoval tudi oltarje v Betelu; rogovi oltarja bodo odbiti in popadali bodo na tla. Podrl bom zimsko hišo na poletno hišo; izginile bodo slonokoščene hiše, preminilo bo veliko hiš, govori Gospod. Poslušajte to besedo, o bašánske krave, ki prebivate na samarijski gori, ve, ki stiskate siromake, zatirate reveže in pravite svojim možem: Prinesi, da bomo pile! Gospod Bog prisega pri svoji svetosti: Glejte, dnevi pridejo nad vas, ko vas bodo vlekli s kavlji in z ribiškimi ostmi šli za vami. Druga za drugo boste šle skozi vrzeli v obzidju in vržene boste proti Hermonu, govori Gospod. Le hodite v Betel in počenjajte pregrehe, v Gilgál in množite pregrehe! Prinašajte vsako jutro svoje klavne daritve in vsak tretji dan svoje desetine. Zažigajte kvašeni kruh v zahvalo, oklicujte prostovoljne darove, razglašajte, kajti to imate radi, sinovi Izraelovi, govori Gospod Bog. Dal sem vam tudi čiste zobe po vseh vaših mestih, pomanjkanje kruha po vseh vaših krajih; in vendar se niste vrnili k meni, govori Gospod. Odrekel sem vam tudi dež, ko so bili še trije meseci do žetve; če sem dal deževati nad enim mestom, nad drugim mestom nisem dal deževati; eno polje je dobilo dež, in polje, ki ni dobilo dežja, se je posušilo. Dvoje, troje mest se je opotekalo k enemu mestu, da bi se napili vode, pa se niso odžejali; in vendar se niste vrnili k meni, govori Gospod. Udaril sem vas z rjo in s snetjo; bogastvo vaših vrtov in vinogradov, vaše smokve in oljke je požrla kobilica; in vendar se niste vrnili k meni, govori Gospod. Poslal sem kugo med vas na egiptovski način; z mečem sem pobil vaše mladeniče in zaplenil vaše konje. Vzdigoval sem vam smrad vašega taborišča v nosove; in vendar se niste vrnili k meni, govori Gospod. Napravil sem med vami razdejanje, kakor je Bog razdejal Sódomo in Gomóro, bili ste kakor ogorek, potegnjen iz ognja; in vendar se niste vrnili k meni, govori Gospod. Zato ti hočem tako storiti, o Izrael; in ker ti hočem tako storiti, se pripravi na srečanje s svojim Bogom, o Izrael! Kajti glej, on oblikuje gore, ustvarja veter in človeku sporoča, kaj je njegova misel; jutranjo zarjo spreminja v temo in stopa po zemeljskih višavah: Gospod, Bog nad vojskami, je njegovo ime. Poslušajte to besedo, ki jo kakor žalostinko dvigam nad vami, hiša Izraelova: Padla je, ne bo več vstala, devica Izrael. Zapuščena je na svoji zemlji, nikogar ni, ki bi jo vzdignil. Kajti tako govori Gospod Bog: Mestu, ki je poslalo v boj tisoč mož, jih bo ostalo sto, in tistemu, ki jih je poslalo sto, jih bo ostalo deset, hiši Izraelovi. Kajti tako govori Gospod hiši Izraelovi: Iščite me in boste živeli; ne iščite Betela, ne hodite v Gilgál in ne zahajajte v Beeršébo, kajti Gilgál bo gotovo šel v izgnanstvo in Betel bo prišel na nič. Iščite Gospoda in boste živeli, da ne bo napadel hiše Jožefove kakor ogenj, ki bo požiral, in ne bo nikogar, ki bi gasil za Betel, vi, ki pravo spreminjate v pelin in pravičnost mečete ob tla! On je ustvaril Gostosevce in Orion, spreminja temo v jutro in dan temní v noč, kliče morske vode in jih razliva po površju zemlje, Gospod je njegovo ime: on požene razdejanje nad močnega in razdejanje pride nad trdnjavo. Sovražijo tistega, ki brani pravico pri vratih, in mrzijo tistega, ki govori brezgrajno. Zato, ker teptate siromaka in jemljete od njega davek na žito, ste zidali hiše iz rezanega kamna, a ne boste prebivali v njih, ste sadili žlahtne trte, a ne boste pili vina z njih. Kajti vem, da so vaša hudodelstva številna in vaši grehi veliki, ko stiskate pravičnega, jemljete odkupnino in odrivate ubožce pri vratih. Zato v tem času molči, kdor je razumen, kajti ta čas je hud. Iščite dobro in ne húdo, da boste živeli in bo Gospod, Bog nad vojskami, z vami, kakor pravite. Sovražite húdo in ljubite dobro, vzpostavite pravico pri vratih: morda bo Gospod, Bog nad vojskami, izkazal milost Jožefovemu ostanku. Zato tako govori Gospod, Bog nad vojskami, Gospod: Po vseh trgih bo žalovanje, po vseh ulicah bodo pravili: »Gorje, gorje!« Poljedelca bodo klicali k tarnanju in izurjene objokovalce k žalovanju. Po vseh vinogradih bo žalovanje, ker bom šel skozi sredi tebe, govori Gospod. Gorje vam, ki hrepenite po dnevu Gospodovem! Čemu vam bo dan Gospodov? Tema bo in ne luč: Kakor človek, ki beži pred levom, pa ga naskoči medved, pride domov in se z roko nasloni na steno, pa ga piči kača. Mar ni dan Gospodov tema in ne luč, mrak brez svetlobe v njem. Sovražim in odklanjam vaše praznike, nočem vonja vaših slovesnosti. Čeprav mi prinašate žgalne in jedilne daritve, jih nočem in na mirovne daritve vaših pitancev se ne ozrem. Spravite izpred mene hrumenje svojih pesmi, igranja vaših harf ne bom poslušal. Pravica naj teče kakor voda in pravičnost kakor vedno tekoč potok. Mar ste mi prinašali klavne in jedilne daritve štirideset let v puščavi, hiša Izraelova? Vzdignili boste Sikúta, svojega kralja, in Kijúna, svojo mališko podobo, zvezdo svojega boga, ki ste si ga naredili, in izgnal vas bom onkraj Damaska, govori Gospod, Bog nad vojskami je njegovo ime. Gorje vam, lahkomišljenci na Sionu, brezskrbneži na samarijski gori, veljaki prvega med narodi, ki k vam prihaja hiša Izraelova! Pojdite v Kalne in poglejte, od tam pojdite v Hamát Rabo in se spustite v Gat Filistejcev: Mar ste boljši od teh kraljestev, če je njihovo ozemlje večje od vašega ozemlja? Vi, ki bežite proč od hudega dneva, a prinašate blizu stol nasilja. Poležavajo na slonokoščenih posteljah in se pretegujejo na svojih ležiščih, jedo jagnjeta od drobnice in teleta iz hleva. Derejo se ob brenkanju na harfe, mislijo, da igrajo na glasbila kakor David. Pijejo vino iz vrčev in se mazilijo z izbranimi olji, ne boli pa jih Jožefov polom. Zato bodo zdaj korakali na čelu izgnancev in rezgetanje veseljakov bo odstranjeno. Gospod Bog je prisegel pri sebi, govori Gospod, Bog nad vojskami: Studi se mi Jakobov napuh in njegove dvorce sovražim, v plen bom dal mesto in vse, kar ga napolnjuje. In zgodilo se bo: Če ostane deset mož v eni hiši, bodo umrli. In ko bo koga vzdignil njegov sorodnik in pogrebec, da bi odstranil kosti iz hiše, bo rekel tistemu, ki bo v skrajnem kotu hiše: »Je še kdo pri tebi?« In rekel bo: »Nihče.« Pa bo rekel: »Molči, kajti ne smeš spominjati Gospodovega imena.« Kajti, glej, Gospod ukazuje in sesul bo veliko hišo v ruševine in majhno hišo na drobce. Mar po skalovju dirjajo konji ali orjejo z voli, kajti spremenili ste pravico v strup in sad pravičnosti v pelin. Veselite se brez razloga in pravite: »Mar si nismo z lastno močjo pridobili rogov?« Glejte, vzdignil bom proti vam, hiša Izraelova, govori Gospod, Bog nad vojskami, narod, ki vas bo stiskal od Lebó Hamáta do potoka Arába. To mi je dal videti Gospod Bog: Glej, upodobil je jato kobilic, ko je začela poganjati otava, to je otava po kraljevi košnji. Zgodilo se je: Ko so pokončale in požrle zelenje v deželi, sem rekel: »Gospod Bog, odpusti, prosim. Kako bo Jakob obstal, kajti majhen je!« Gospod se je tega kesal: »Ne bo se zgodilo!« je rekel Gospod. To mi je dal videti Gospod Bog: Glej, Gospod Bog je klical k sodbi z ognjem, požrl je veliko pravodovje in požrl je polje. Rekel sem: »Gospod Bog, odnehaj, prosim. Kako bo Jakob obstal, kajti majhen je!« Gospod se je tega kesal: »Tudi to se ne bo zgodilo!« je rekel Gospod Bog. To mi je dal videti: Glej, Gospod je stal na navpičnem zidu in v njegovi roki je bila svinčnica. Gospod mi je rekel: »Kaj vidiš, Amos?« Rekel sem: »Svinčnico.« Gospod pa je rekel: »Glej, nastavljam svinčnico v sredo svojega ljudstva Izraela, ne bom mu več prizanašal. Opustošene bodo Izakove višine in Izraelova svetišča bodo razdejana, z mečem se bom vzdignil nad Jerobeámovo hišo.« Tedaj je Amacjá, duhovnik v Betelu, poslal sporočilo k Izraelovemu kralju Jerobeámu in rekel: »Amos sredi hiše Izraelove snuje zaroto proti tebi, dežela ne more več prenašati vseh njegovih besed. Kajti tako pravi Amos: ›Jerobeám bo umrl pod mečem in Izrael bo izgnan, izgnan bo s svoje zemlje.‹« Nato je Amacjá rekel Amosu: »Videc, pojdi, bêži v Judovo deželo, tam jej kruh in tam prerokuj! V Betelu pa odslej ne smeš več prerokovati, kajti to je svetišče kralja in hiša kraljestva!« Amos pa je odgovoril in rekel Amacjáju: »Nisem bil prerok in ne sin preroka, bil sem govedorejec in gojilec smokev. Gospod me je vzel izza črede in Gospod mi je rekel: ›Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu!‹ Zdaj pa poslušaj Gospodovo besedo: Ti praviš: ›Ne prerokuj proti Izraelu in ne kapljaj proti hiši Izakovi!‹ Zato tako govori Gospod: Tvoja žena se bo v mestu vlačugala, tvoji sinovi in tvoje hčere bodo padli pod mečem, tvojo zemljo bodo razdelili z vrvico, ti boš umrl na oskrunjeni zemlji in Izrael bo izgnan, izgnan bo s svoje zemlje.« To mi je dal videti Gospod Bog: Glej, bila je košara zrelega sadja. Rekel je: »Kaj vidiš, Amos?« Rekel sem: »Košaro zrelega sadja.« Gospod pa mi je rekel: »Za moje ljudstvo Izraela je prišla dozoritev, ne bom mu več prizanašal. Tisti dan bodo v templju tulili pesmi, govori Gospod Bog, mnogo bo trupel, povsod jih bodo metali v tišino.« Poslušajte to vi, ki teptate ubožca, pokončujete reveže v deželi in pravite: »Kdaj bo pretekel mlaj, da bomo prodajali žito, in sobota, da bomo odprli žitnice; da bomo zmanjšali škaf, zvišali šekel in podtaknili varljivo tehtnico; da bomo za denar kupili siromake, za par čevljev ubožca, za zrnje prodali tudi presevek?« Gospod prisega pri Jakobovem ponosu: Nikoli ne bom pozabil vseh njihovih del. Mar naj se zaradi tega ne trese dežela in naj ne žaluje vsak prebivalec v njej? Vsa bo narasla kakor Nil, se pognala in upadla kakor Nil v Egiptu. Tisti dan se bo zgodilo, govori Gospod Bog: storil bom, da bo sonce zašlo opoldne in zatemnil bom zemljo pri svetlem dnevu. Vaša praznovanja bom spremenil v žalovanje in vse vaše pesmi v žalostinko; na vsa ledja bom potegnil raševnik in na vsako glavo plešo; spremenil jo bom v žalovanje za edincem in njen konec bo kakor grenek dan. Glejte, pridejo dnevi, govori Gospod Bog, ko bom poslal v deželo lakoto; ne lakote po kruhu in ne žeje po vodi, temveč po poslušanju Gospodove besede. Tavali bodo od morja do morja in od severa do vzhoda, blodili bodo, da bi iskali Gospodovo besedo, pa je ne bodo našli. Tisti dan bodo lepe device in mladeniči omedlevali od žeje, tisti, ki prisegajo pri samarijskem maliku in pravijo: »Kakor živi tvoj bog v Danu!« in: »Kakor živi pot v Beeršébo!« Padli bodo in ne bodo več vstali. Videl sem Gospoda stati nad oltarjem; rekel je: Udari po nosilcu, naj se zrušijo preklade, razbij jih na kosce na glavo njih vseh! Tiste, ki so za njimi, pobijem z mečem, nobeden izmed njih ne bo ušel, nobeden izmed njih se ne bo rešil. Ko bi se vkopali v podzemlje, bi jih od tam vzela moja roka; ko bi se povzpeli v nebesa, bi jih od tam potegnil dol; ko bi se skrili na vrh Karmela, bi jih tam zalotil in jih vzel; ko bi se skrili izpred mojih oči na dno morja, bi tam ukazal kači, naj jih piči; ko bi pred svojimi sovražniki odšli v ujetništvo, bi tam ukazal meču, naj jih pobije. Svoje oči sem uprl proti njim, za húdo, ne za dobro! Gospod, Bog nad vojskami, se dotakne zemlje in se zamaje, da žalujejo vsi, ki prebivajo na njej; vsa naraste kakor Nil in upade kakor Nil v Egiptu; svojo zgornjo izbo je zgradil na nebu, svoj obok je utemeljil na zemlji; morske vode kliče in jih razliva po površju zemlje, Gospod je njegovo ime. Mar niste zame kakor Etiopci, sinovi Izraelovi, govori Gospod? Mar nisem Izraela izpeljal iz egiptovske dežele, Filistejce iz Kaftorja in Arámce iz Kira? Glejte, oči Gospoda Boga so uprte v pregrešno kraljestvo, pokončal ga bom s površja zemlje, le da ne bom do kraja pokončal hiše Jakobove, govori Gospod. Zakaj glejte, ukazujem in prerešetal bom med vsemi narodi hišo Izraelovo, kakor rešetajo z rešetom, in niti kamenček ne pade na tla. Pod mečem bodo umrli vsi grešniki med mojim ljudstvom, ki pravijo: »Zlo se nam ne bliža, ne prihaja nam nasproti.« Tisti dan bom spet vzdignil razpadlo Davidovo kočo, zazidal bom razpoke, vzdignil podrtine, pozidal jo bom, kakor je bila v nekdanjih dneh, da bodo podedovali ostanek Edóma in vse narode, nad katerimi kličejo moje ime, govori Gospod, ki to dela. Glejte, pridejo dnevi, govori Gospod, ko se bo orač približal žanjcu in mastilec grozdja sejalcu semena; gore bodo rosile vinski mošt, vsi griči se bodo cedili. Obrnil bom usodo svojega ljudstva Izraela, pozidali bodo opustela mesta in jih naselili; posadili bodo vinograde in pili njihovo vino, naredili si bodo vrtove in uživali njihov sad. Posadil jih bom v njihovi zemlji in nikoli več ne bodo izruvani iz njihove zemlje, ki sem jim jo dal, govori Gospod, tvoj Bog. Abdíjevo videnje. Tako govori Gospod Bog o Edómu. Sporočilo smo slišali od Gospoda, glasnik je bil poslan med narode: »Vzdignite se! Vzdignimo se v boj proti njemu!« Glej, naredil te bom majhnega med narodi, silno boš zaničevan. Prevzetnost tvojega srca te je zapeljala – njega, ki prebiva v skalnatih votlinah, ki ima visoko svoj sedež, ki pravi v svojem srcu: »Kdo me bo potegnil na zemljo?« Čeprav bi se vzdignil kakor orel, čeprav bi postavil svoje gnezdo med zvezde, bi te od tam potegnil dol, govori Gospod. Če bi prišli k tebi tatovi ali nočni razbojniki, kako bi onemel: mar ne bi pokradli le, kolikor bi jim zadostovalo? In če bi prišli k tebi trgači, mar ne bi pustili paberka? Kako pa so preiskali Ezava, iztaknili njegove zaklade! Preganjali so te do meje, vsi ljudje v zavezi s teboj so te prevarali, premagali so te ljudje, ki so v miru s teboj, tisti pri kruhu s teboj so ti nastavili past, razumnosti ni v njem. Mar ne bom tisti dan, govori Gospod, pogubil modrih iz Edóma, razumnosti z Ezavovega pogorja? Tvoji junaki se bodo zbali, o Temán, tako da bo vsak iztrebljen z Ezavovega pogorja. Zaradi nasilja nad tvojim bratom Jakobom te bo zagrnila sramota in iztrebljen boš za vselej. Na dan, ko si stal ob strani, na dan, ko so tujci plenili njegovo imetje, ko so drugorodci vstopali skozi njegova vrata in za Jeruzalem metali žreb, si bil tudi ti kakor eden izmed njih. Ne bi bil smel gledati na dan svojega brata, na dan njegovega zloma; ne se veseliti nad sinovi Juda na dan njihove pogube; ne se širokoustiti na dan stiske. Ne bi bil smel iti skozi vrata mojega ljudstva na dan njegove pogube, ne še ti gledati njegove bede na dan njegovega propada, ne segati po njegovem imetju na dan njegovega propada. Ne bi se bil smel postavljati na razpotja, da bi iztrebljal njegove begunce, ne izročati njegovih preživelih na dan stiske. Kajti dan Gospodov je blizu nad vsemi narodi. Kakor si storil ti, se bo storilo tebi, tvoje ravnanje se bo obrnilo na tvojo glavo. Kakor ste na moji sveti gori pili vi, bodo vztrajno pili vsi narodi, pili, požirali in postajali, kakor da jih ni. Na gori Sion pa bodo ubežniki, to bo sveti kraj, hiša Jakobova bo dobila v last tiste, ki so jo imeli v lasti. Hiša Jakobova bo postala ogenj, hiša Jožefova plamen, hiša Ezavova pa strnje: požgali jo bodo in požrli, od hiše Ezavove ne bo nihče preživel, kajti Gospod je govoril. Podedovali bodo Negeb, Ezavovo pogorje, in Šéfelo, Filistejo, podedovali bodo ozemlje Efrájima in ozemlje Samarije, Benjamin in Gileád: izgnanci tukajšnje vojske Izraelovih sinov bodo zasedli Kánaan do Sarepte, izgnanci iz Jeruzalema, ki so v Sefarádu, pa bodo zasedli mesta v Negebu. Rešitelji bodo šli na goro Sion, da bodo vladali Ezavovi gori. In kraljestvo bo Gospodovo. Gospodova beseda se je zgodila Jonu, Amitájevemu sinu, rekoč: »Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in kliči proti njemu, kajti njihova hudobija se je vzdignila do mojega obličja.« Jona pa je vstal, da bi zbežal v Taršíš, proč od Gospodovega obličja. Spustil se je v Jafo in našel ladjo, ki je šla v Taršíš, dal je plačilo zanjo in se spustil vanjo, da bi šel z njimi v Taršíš, proč od Gospodovega obličja. Gospod pa je zagnal na morje močan veter, na morju je nastal velik vihar in ladji je pretilo, da se razbije. Mornarji so se prestrašili, vsak je vpil k svojemu bogu in metali so v morje blago, ki je bilo na ladji, da bi zmanjšali njen tovor. Jona pa se je spustil pod krov v notranjost, legel in zaspal. Tedaj je stopil k njemu poveljnik posadke in mu rekel: »Kaj ti je, da spiš? Vstani, kliči k svojemu bogu! Morda se bo ta bog zavzel za nas, da se ne pogubimo!« Nato so rekli drug drugemu: »Pridite, vrzimo žreb, da izvemo, zaradi koga imamo to zlo!« Vrgli so žrebe in žreb je padel na Jona. Rekli so mu: »Povej nam, zaradi koga nas je doletelo to zlo? Kakšen je tvoj opravek in od kod prihajaš? Katera je tvoja dežela in iz katerega ljudstva si?« Rekel jim je: »Hebrejec sem. Bojim se Gospoda, Boga nebes, ki je naredil morje in kopno.« Možje so se hudo prestrašili in mu rekli: »Kaj si takšnega naredil!« Možje so namreč vedeli, da beži pred Gospodom, ker jim je bil povedal. Rekli so mu: »Kaj naj storimo s teboj, da se nam morje umiri?« Morje je namreč naraščalo in divjalo. Rekel jim je: »Primite me in me vrzite v morje in morje se vam bo umirilo, saj vem, da je zaradi mene ta veliki vihar nad vami!« Možje so še veslali, da bi dosegli kopno, a niso zmogli, ker je morje naraščalo in divjalo proti njim. Nato so zaklicali h Gospodu in rekli: »O Gospod, naj se ne pogubimo zaradi življenja tega moža, in ne prištevaj nam nedolžne krvi, kajti ti, Gospod, storiš, kar ti ugaja!« Prijeli so Jona in ga vrgli v morje. In morje je nehalo besneti. Možje so se hudo zbali Gospoda, darovali so klavno daritev Gospodu in naredili zaobljube. Gospod pa je določil veliko ribo, da je pogoltnila Jona, in Jona je ostal v ribjem trebuhu tri dni in tri noči. Jona je molil h Gospodu, svojemu Bogu, iz ribjega trebuha. Rekel je: »V svoji stiski sem klical h Gospodu in mi je odgovoril, iz trebuha podzemlja sem vpil, uslišal si moj glas. Vrgel si me v globino, v osrčje morij, in obdalo me je vodovje, vsi tvoji nalivi in tvoji valovi so me zagrnili. Rekel sem že: Odneslo me je izpred tvojih oči, kako bom videl še kdaj tvoj sveti tempelj! Voda me je zajela do grla, vodovje me obdaja, trava mi ovija glavo. Do temeljev gora sem se pogreznil, zemlja je zaprla za menoj svoje zapahe za vselej. A potegnil si moje življenje iz jame, Gospod, moj Bog. Ko je moja duša omagovala v meni, sem se spomnil Gospoda in moja molitev je prišla k tebi, v tvoj sveti tempelj. Tisti, ki se oklepajo puhlih malikov, zapuščajo svojo zvestobo. Jaz pa ti bom ob glasovih hvalnice opravljal daritve, izpolnil bom, kar sem obljubil. Pri Gospodu je rešitev!« In Gospod je rekel ribi in izbljuvala je Jona na kopno. Gospodova beseda se je drugič zgodila Jonu, rekoč: »Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in mu okliči oklic, ki ti ga govorim!« Jona je vstal in šel v Ninive po Gospodovi besedi. Ninive pa so bile veliko mesto pred Bogom, tri dni hoda. Jona je začel hoditi po mestu, en dan hoda; klical je in pravil: »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!« Ninivljani so verovali Bogu, oklicali so post in se oblekli v raševino, od največjega do najmanjšega. Ko je beseda o tem prispela do kralja v Ninivah, je vstal s svojega prestola, odložil svoj plašč, se ogrnil z raševnikom in sédel na pepel. Dal je razglasiti po Ninivah in rekel, na ukaz kralja in njegovih velikašev je rekel: »Ljudje in živina, govedo in drobnica naj ničesar ne okusijo, naj se ne pasejo in naj ne pijejo vode! Ljudje in živina naj se ogrnejo z raševino in naj z vso močjo kličejo k Bogu, vsakdo naj se obrne od svoje slabe poti in od nasilja, ki je v njegovih rokah! Kdo ve, morda se Bog obrne in kesa, se obrne od svoje srdite jeze, da ne poginemo.« Bog je videl njihova dela, kako so se obrnili od svoje slabe poti; in Bog se je kesal hudega, o katerem je govoril, da jim ga bo naredil, in ga ni naredil. To se je Jonu zdelo hudo, zelo hudo in se je jezil. Molil je h Gospodu in rekel: »Oh, Gospod, mar ni bil to moj razlog, ko sem bil še v svoji deželi? Zato sem pohitel, da bi zbežal v Taršíš; kajti vedel sem, da si milostljiv in usmiljen Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesaš hudega. Zdaj torej, Gospod, vzemi, prosim, moje življenje od mene, ker je bolje zame, da umrem, kakor da živim.« Gospod pa mu je rekel: »Je mar prav, da se jeziš?« Jona pa je šel iz mesta in sédel nasproti mestu z vzhodne strani. Tam si je naredil šotor in sedèl pod njim v senci, da bi videl, kaj se bo zgodilo z mestom. Gospod Bog pa je določil kloščevec, ki je zrasel nad Jona, da bi mu bil za senco nad glavo in da bi ga iztrgal iz njegove žalosti. Jona se je kloščevca zelo razveselil. Bog pa je določil črva, ko je naslednjega dne vstala zarja, in ta je pičil kloščevec, da je usahnil. Ko je nato vzšlo sonce, je Bog določil žgoč vzhodni veter in sonce je pikalo Jonovo glavo, da je medlel. Želel je svoji duši smrt in rekel: »Bolje je zame, da umrem, kakor da živim.« Bog pa je rekel Jonu: »Je mar prav, da se jeziš zaradi kloščevca?« Rekel je: »Prav je, da se jezim do smrti.« Gospod pa je rekel: »Ti žaluješ zaradi kloščevca, ki se nisi trudil zanj in ga nisi gojil, v eni noči je nastal in v eni noči je izginil. Jaz pa naj bi ne žaloval zaradi Niniv, velikega mesta, v katerem je več kot sto dvajset tisoč ljudi, ki ne znajo razlikovati med svojo desnico in svojo levico, in toliko živine?« Beseda Gospodova, ki se je zgodila Miheju Moréšečanu, v dneh Jotáma, Aháza in Ezekíja, Judovih kraljev, ki jo je videl glede Samarije in Jeruzalema. Poslušajte, vsa ljudstva, prisluhni, zemlja in vse, kar jo napolnjuje! Gospod Bog naj bo med vami za pričo, Gospod iz svojega svetega templja. Kajti glejte, Gospod prihaja iz svojega kraja, spušča se in stopa na zemeljske višave. Gore se topijo pod njim, doline se razmikajo kakor vosek pred ognjem, kakor odteka voda po strmini. Vse to zaradi Jakobove pregrehe, zaradi grehov hiše Izraelove. Kdo predstavlja Jakobovo pregreho? Mar ne Samarija? In kdo predstavlja Judove višine? Mar ne Jeruzalem? Spremenil bom Samarijo v grobljo sredi polja, v zemljišče za vinograd; njeno kamenje bom zvalil v dolino in njene temelje bom razgalil. Vsi njeni kipi bodo zdrobljeni, vsa njena plačila bodo v ognju sežgana, vse njene malike bom spremenil v razbitine, kajti iz vlačugarskega plačila si jih je nabrala, v vlačugarsko plačilo se bodo vrnili. Zato bom žaloval in tulil, hodil bos in nag, zagnal žalostinko kakor šakali, žalni krik kakor noji. Kajti neozdravljiva je njena rana, prišla je do Juda, segla do vrat mojega ljudstva, do Jeruzalema. V Gatu ne oznanjajte, nikar ne jokajte! V Bet Leáfri se valjajte v prahu! Pojdi po svoje, prebivalka Šafírja, gola in osramočena! Ne hodi ven, prebivalka Caanána; žalovanje Bet Ecela bo vzelo od vas svojo postojanko. Kajti na rešitev čaka prebivalka Maróta, ker je zlo prišlo od Gospoda pred jeruzalemska vrata. Naprezi bojne konje, prebivalka Lahíša! To je začetek greha hčere sionske, kajti v tebi so se našle Izraelove pregrehe. Zato boš dala odpravnino za Moréšet Gat; hiše v Ahzíbu bodo razočarale Izraelove kralje. Spet bom pripeljal nad vas osvajalca, prebivalka Maréše. Do Aduláma bo prišla Izraelova slava. Ogôli se in ostrizi zaradi svojih ljubljenih sinov; na široko se ogôli kakor orel, ker bodo od tebe šli v izgnanstvo. Gorje njim, ki si izmišljajo zlo in počenjajo húdo na svojih ležiščih; ob jutranji svetlobi ga naredijo, ker imajo za to moč v rokah. Poželijo polja in jih pograbijo, hiše in jih vzamejo; stiskajo moža in njegovo hišo, človeka in njegovo dediščino. Zato tako govori Gospod: Glej, zoper to rodbino nameravam húdo, ki mu ne boste izmaknili svojega vratu; ne boste hodili ošabno, kajti to bo hud čas. Tisti dan bo nastal o vas pregovor, žalovali bodo z žalno žalostinko in rekli: »Uničeni smo, uničeni, delež mojega ljudstva prodaja; kako mi ga odnaša, naša polja dodeljuje odpadniku!« Zato ne bo nikogar, ki bi zate potegnil merilno vrv ob žrebanju v Gospodovem zboru. »Ne tvezite,« bodo tvezili, naj ne tvezijo o teh rečeh – sramota se ne bo umaknila. Ali lahko rečejo, hiša Jakobova: »Mar je Gospodov duh nepotrpežljiv? Ali so njegova dela takšna?« Mar niso moje besede dobrohotne tistemu, ki hodi naravnost? Toda vi se dvigate proti mojemu ljudstvu kakor sovražnik; z oblačila snemate ogrinjalo, s tistih, ki zaupljivo hodijo in zavračajo vojno. Žene mojega ljudstva preganjate iz domov, ki jih ljubijo; njihovim otročičem jemljete moj okras za vselej. Vstanite in odidite, kajti to ni kraj za počitek, zaradi nečistosti, ki pogublja s presunljivim pogubljanjem. Ko bi bil kdo, ki bi se obračal po vetru in trosil laži: »Tvezil ti bom o vinu in opojni pijači« – takšen bi bil pravi tvezec za to ljudstvo. Zbral te bom, zbral te bom vsega, Jakob, združil bom, združil bom Izraelov ostanek; spravil jih bom skupaj kakor ovce v stajo, kakor čreda na sredo pašnika bodo privreli izmed ljudstev. Pred njimi bo šel on in utiral pot, podrli in pohodili bodo vrata in šli ven, pred njimi bo stopal njihov kralj, Gospod jim bo na čelu. Rekel sem: Poslušajte vendar, Jakobovi poglavarji, knezi hiše Izraelove! Ali ni vaša dolžnost poznati pravico? Vi, ki sovražite dobro in ljubite húdo, ki trgate njihovo kožo z njih in njihovo meso z njihovih kosti! Ker jedo meso mojega ljudstva, odirajo z njih njihovo kožo in lomijo njihove kosti, ga razkosavajo kakor v loncu in kakor meso v ponvi, bodo tedaj vpili h Gospodu, pa jim ne bo odgovoril, tisti čas bo skril svoje obličje pred njimi, ker so bila hudobna njihova dejanja. Tako govori Gospod proti prerokom, ki zapeljujejo moje ljudstvo. Če kaj grizejo s svojimi zobmi, oklicujejo mir, kdor pa jim ne daje v usta, mu napovedujejo vojno. Zato boste imeli noč namesto videnja in temo namesto vedeževanja. Sonce bo zašlo nad preroki in dan bo otemnel nad njimi. Vidci bodo osramočeni in vedeži zmedeni, vsi se bodo prekrili prek brade, ker ne bo odgovora od Boga. Jaz pa sem napolnjen z močjo, z Gospodovim duhom, s pravico in pogumom, da Jakobu oznanim njegovo pregreho, Izraelu njegov greh. Poslušajte vendar to, poglavarji hiše Jakobove, knezi hiše Izraelove, vi, ki sovražite pravico in izkrivljate, kar je ravno, ki zidate Sion s krvjo in Jeruzalem s sprijenostjo! Njegovi poglavarji sodijo za podkupnino in njegovi duhovniki uče za plačilo, njegovi preroki vedežujejo za denar; opirajo se na Gospoda in pravijo: »Mar ni Gospod med nami? Ne bo prišlo nad nas húdo.« Zato bo zaradi vas Sion preoran kakor njiva, Jeruzalem bo kup ruševin in tempeljski grič bo gozdni gaj. Zgodilo se bo poslednje dni: Gora hiše Gospodove bo trdno stala kot najvišja med gorami, vzdigovala se bo nad griči. In narodi bodo hiteli k njej, številna ljudstva bodo prišla in rekla: »Pridite, pojdimo na Gospodovo goro, k hiši Jakobovega Boga. Poučil nas bo o svojih potih in hodili bomo po njegovih stezah. Kajti s Siona bo prišla postava in Gospodova beseda iz Jeruzalema.« Razsojal bo med številnimi ljudstvi, dokazoval močnim narodom v daljavo. Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja. Sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo in nihče jih ne bo strašil, kajti usta Gospoda nad vojskami so govorila. Da, vsa ljudstva hodijo, vsaktero v imenu svojega boga, mi pa hodimo v imenu Gospoda, našega Boga, vselej in na vekomaj. Tisti dan, govori Gospod, bom zbral, kar je kruljavo, združil, kar je razgnano, in tiste, s katerimi sem hudo ravnal. Iz kruljavih bom naredil ostanek in iz pregnanih močan narod. Gospod bo kraljeval nad njimi na gori Sion odslej in na veke. In ti, stolp črede, grič hčere sionske, k tebi se bo vrnilo in prišlo prvotno vladarstvo, kraljestvo hčere jeruzalemske. In zdaj, zakaj glasno vpiješ? Mar ni kralj pri tebi? Ali je tvoj svetovalec izginil, da te je zgrabil krč kakor porodnico? Zvijaj se in zdihuj, hči sionska, kakor porodnica, kajti zdaj boš šla iz mesta in prebivala na polju, šla boš do Babilona: Tam boš odrešena, tam te bo Gospod odkupil iz rok tvojih sovražnikov. Zdaj pa so se zbrali proti tebi številni narodi, ki pravijo: »Naj bo oskrunjena in naše oko naj gleda hčer sionsko!« Toda oni ne poznajo Gospodovih misli, ne razumejo njegovega sklepa, kajti zbral jih je kakor snope na mlatišču. Vstani in mlati, hči sionska, kajti tvoj rog bom spremenil v železo, tvoje parklje bom spremenil v bron; pohodila boš številna ljudstva, Gospodu boš z zakletvijo posvetila njihov plen, njihovo imetje Gospodu vse zemlje. Zdaj pa zberi svoje čete, hči čet! Okope je postavil proti nam; s palico udarjajo po licu Izraelovega sodnika. Ti pa, Betlehem Efráta, si premajhen, da bi bil med Judovimi tisočnijami: iz tebe mi pride tisti, ki bo vladal v Izraelu, njegovi izviri so od nekdaj, iz davnih dni. Zato jih bo predal do časa, ko bo porodnica rodila; nato se bo ostanek njegovih bratov vrnil k Izraelovim sinovom. Trdno bo stal in pasel čredo z Gospodovo močjo, z veličastvom imena Gospoda, svojega Boga, in prebivali bodo, kajti zdaj bo velik do koncev zemlje. In to bo mir: Če pride Asirec v našo deželo in vkoraka proti našim dvorom, vzdignemo proti njemu sedmero pastirjev, osmero poglavarjev ljudi. In pasli bodo asirsko deželo z mečem, Nimródovo deželo z golim mečem. Osvobodil nas bo Asirca, ko pride v našo deželo, ko vkoraka na naše ozemlje. Tedaj bo Jakobov ostanek sredi številnih ljudstev kakor rosa od Gospoda, kakor dež na zelenico, ki ne čaka na človeka in ničesar ne pričakuje od človeških otrok. Tedaj bo Jakobov ostanek med narodi, sredi številnih ljudstev, kakor lev med gozdnimi živalmi, kakor levič med čredami drobnice, ki gre skoz in tepta, trga in ni nikogar, ki bi rešil. Tvoja roka se bo vzdignila nad tvoje nasprotnike in vsi tvoji sovražniki bodo iztrebljeni. Tisti dan se bo zgodilo, govori Gospod, da bom iztrebil tvoje konje iz tvoje srede in uničil tvoje bojne vozove. Iztrebil bom mesta po tvoji deželi in porušil vse tvoje trdnjave. Iztrebil bom vražarije iz tvojih rok in vedeževanja ne bo več pri tebi. Iztrebil bom tvoje kipe in tvoje spominske stebre iz tvoje srede, da se ne boš več klanjal izdelkom svojih rok. Izruval bom vse tvoje ašere iz tvoje srede in pokončal tvoja mesta. V jezi in srdu bom izvršil maščevanje nad narodi, ki niso hoteli poslušati. Poslušajte vendar, kar pravi Gospod: »Vstani, pravdaj se vpričo gora in hribi naj slišijo tvoj glas.« Poslušajte, gore, Gospodovo pravdo, in vi, večni temelji zemlje! Kajti Gospod se pravda s svojim ljudstvom, razpravlja z Izraelom: »Ljudstvo moje, kaj sem ti storil ali s čim sem te utrudil? Odgovori mi! Kajti izpeljal sem te iz egiptovske dežele in te rešil iz hiše sužnosti; poslal sem pred teboj Mojzesa, Arona in Mirjam. Ljudstvo moje, spomni se vendar, kaj je svetoval Balák, moábski kralj, in kaj mu je odgovoril Bileám, Beórjev sin, kaj se je godilo od Šitíma do Gilgála, da spoznaš Gospodova odrešenjska dela.« »S čim naj stopim pred Gospoda, se priklonim Bogu višave? Naj stopim predenj z žgalnimi daritvami, z enoletnimi teleti? Mar se bo Gospod veselil tisočev ovnov, desettisočev potokov olja? Naj mu svojega prvorojenca darujem zaradi svoje pregrehe, sad svojega telesa za greh svoje duše?« Oznanil ti je, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom. Gospodov glas kliče mestu – in uspeh je to, da se kdo boji tvojega imena: »Poslušaj, srenja, in kdor jo ureja! Še gori ogenj krivičnikove hiše, krivičnih zakladov in škafa, polnega jeze. Mar naj potrjujem krivično tehtnico in vrečico z varljivimi utežmi? Bogatini po mestu so polni nasilja, njegovi prebivalci govore laži, v njihovih ustih je varljiv jezik. Zato sem te tudi jaz začel tepsti in te pustošiti zaradi tvojih grehov. Jedel boš, pa se ne boš nasitil, tvoja notranjost bo ostala prazna; dal boš na stran, pa ne boš ohranil, in če boš kaj ohranil, bom izročil meču. Sejal boš, pa ne boš žel, mastil boš oljke, pa se ne boš mazilil z oljem, in grozdje, pa ne boš pil vina. Pazil si na Omrijeve predpise in vsa dela Ahábove hiše; hodil si po njihovih nasvetih, da bi te izročil razdejanju in tvoje prebivalce zasmehu; tako boste prenašali sramotenje mojega ljudstva.« Gorje mi, ker se mi je zgodilo kakor pobiralcu ob koncu letine, kakor paberkovalcu po trgatvi: ni grozda, da bi ga pojedel, ne smokve, ki si je želi moja duša. Zvesti je izginil iz dežele, ni iskrenega med ljudmi. Vsi prežijo na kri, z mrežo vsak lovi svojega brata. Roke so nad hudobijo, da jo dobro izvedejo, prvak izsiljuje, sodnik sodi za plačilo, veljak govori iz poželenja svoje duše: tako jo spletajo. Najboljši med njimi je kakor robidovje, iskreni je trnova ograja. Dan tvojih preiskovalcev, tvojega obiskanja prihaja, zdaj se uresničuje njihova zmeda: Ne verjemite prijatelju, ne zaupajte tovarišu, pred njo, ki ti leži v naročju, pazi na vrata svojih ust! Kajti sin se norčuje iz očeta, hči vstaja proti svoji materi, snaha proti svoji tašči, človeku so sovražni njegovi domači. Jaz pa se oziram na Gospoda, čakam na Boga moje rešitve, moj Bog me bo uslišal. Ne vesêli se, moja sovražnica, nad menoj! Če sem padel, spet vstanem, če sedim v temi, je Gospod moja luč. Gospodovo jezo bom prenašal, ker sem grešil proti njemu, dokler ne razsodi moje pravde in ne uredi moje pravice. Izpeljal me bo na svetlo, gledal bom njegovo pravičnost. To bo videla moja sovražnica in zagrnila jo bo sramota, njo, ki mi je pravila: »Kje je Gospod, tvoj Bog?« Moje oči pa jo bodo gledale; zdaj bo poteptana kakor blato na cesti. Dan pride, ko bodo pozidali tvoje zidove; tisti dan se bodo razširile tvoje meje. Tisti dan bodo prišli k tebi od Asirije do Egipta, od Egipta do velike reke, od morja do morja in od gore do gore. Zemlja pa se bo spremenila v puščavo zaradi svojih prebivalcev, zaradi sadu njihovih dejanj. Pasi svoje ljudstvo s svojo palico, čredo svoje dediščine, ki osamela prebiva v gozdu sredi rodovitnega vrta. Naj se pasejo v Bašánu in Gileádu kakor v nekdanjih dneh. Kakor v dneh, ko si šel iz egiptovske dežele, mu bom dal videti čudeže. Narodi bodo videli in se sramovali, ob vsej njihovi moči, položili si bodo roko na usta in ušesa jim bodo oglušela. Lizali bodo prah kakor kača, kakor laznina na zemlji. Pritrepetali bodo iz svojih skrivališč, z grozo se bodo obrnili h Gospodu, našemu Bogu, strah jih bo tebe. Kdo je Bog kakor ti, ki odpuščaš krivdo, ki greš prek pregrehe k ostanku svoje dediščine? Ne drži na veke svoje jeze, kajti ugaja mu dobrohotnost. Spet se nas bo usmilil, poteptal bo naše krivde. V globine morja boš zagnal vse naše grehe. Izkazal boš Jakobu svojo zvestobo, Abrahamu svojo dobroto, kakor si prisegel našim očetom od nekdanjih dni! Izrek o Ninivah. Knjiga videnja Nahuma Elkošána. Gospod je ljubosumni Bog in maščevalec, Gospod je maščevalec in poln srda. Gospod se maščuje nad svojimi nasprotniki in vztraja v jezi pred svojimi sovražniki. Gospod je počasen v jezi in silno močan, toda krivega Gospod nikakor ne oprošča. Njegova pot je v viharju in vrtincu, oblak je prah izpod njegovih nog. Zagrmi nad morjem in ga izsuši, vse reke posuši. Usahnila sta Bašán in Karmel, usahnilo je cvetje Libanona. Gore se tresejo pred njim, hribi se opotekajo. Pred njegovim obličjem se vzdiguje zemlja, svet in vsi, ki prebivajo na njem. Kdo bo obstal pred njegovim srdom, kdo bo vzdržal pred njegovo srdito jezo? Njegova togota se širi kakor ogenj, skale pokajo pred njim. Gospod je dober, utrdba ob dnevu stiske, in pozna tiste, ki se zatekajo k njemu. Z deročo povodnijo pa bo naredil konec njihovemu kraju, njegove sovražnike bo zasledovala tema. Kaj si izmišljate proti Gospodu? Naredil bo konec in stiska ne bo vstala dvakrat. Prepleteni kakor trnje in napojeni kakor pijanci bodo požrti kakor strnje, polno suhote. Iz tebe je izšel tisti, ki si je izmišljal húdo proti Gospodu, zlobni svetovalec. Tako govori Gospod: Čeprav so popolni in tako številni, bodo tako pokošeni in bodo odšli. Če sem te poniževal, te ne bom več poniževal. Zdaj bom zdrobil njegov jarem iznad tebe, tvoje vezi bom raztrgal. Gospod je ukazal proti tebi: Ne bo se več sejalo iz tvojega imena, iz hiše tvojih bogov bom iztrebil kipe in ulite podobe, pripravil ti bom grob, ker si gnusen. Glej, na gorah noge glasnika, ki oznanja mir! Praznuj, Juda, svoje praznike, izpolni svoje zaobljube! Kajti ne bo več prišel k tebi zlobnež, povsem je iztrebljen. Razbijalec se je vzdignil proti tebi. Bodi na preži, nadzoruj pot, imej opasana ledja, silno utrjuj svojo moč! Kajti Gospod vrne Jakobovo vzvišenost, kakor Izraelovo vzvišenost, kajti opustošili so ju pustošniki in pokončali njune mladike. Ščit njegovih junakov je rdeč, bojevniki so odeti v škrlat, v ognju okovja so vozovi na dan, ko jih pripravlja, in cipresovina migeta. Po cestah divjajo bojni vozovi, zaletavajo se po trgih, njihove podobe so kakor plamenice, švigajo kakor bliski. Spomni se svojih junakov, ki so pripravljeni pasti na svojih potih, poženejo se k njenemu obzidju in zaščitna streha je postavljena. Vrata rek so odprta in palača se maje; še stoječo vlačijo stran, odnašajo, njene dekle stokajo, kakor je glas golobov, se bijejo po prsih. Ninive so kakor ribnik vode, njegove vode in oni sami bežijo: »Stojte, stojte!« a se nihče ne obrne. Ropajte srebro, ropajte zlato! Ni konca zakladov, bogastva vsakovrstnih dragocenih reči. Prazna, izpraznjena, opustošena! Srce se krči, kolena se šibijo, bolečina v vseh ledjih, vsi obrazi postajajo rdeči. Kje je levji brlog in krmišče za leviče, kjer se je sprehajal lev, kjer je bila levinja z mladiči, ne da bi jih kdo strašil? Lev je trgal za svoje mladiče in davil za svoje levinje, z ropom si je polnil brloge in s plenom ležišča. Glej, proti tebi sem, govori Gospod nad vojskami: tvoj bojni voz bom sežgal v dim in tvoje leviče bo požrl meč; končal bom tvoje ropanje po zemlji, ne bo več slišati glasu tvojih poslancev. Gorje krvoločni prestolnici, sama laž je v njej! Polna je nasilja, trganju ni konca! Pokanje biča, škripanje kolesa, konj dirja in voz poskakuje! Jezdec se poganja, meč se lesketa in sulica se bliska, veliko je pobitih, polno mrtvih, trupel ni konca, spotikajo se ob trupla! Vse to zaradi silnega vlačugarstva vlačuge, ljubko mile, spretne čarodejke, ki je narode prodajala s svojim vlačuganjem in s svojim čaranjem rodove. Glej, proti tebi sem, govori Gospod nad vojskami, vzdignil ti bom krilo na obraz; pokazal bom narodom tvojo nagoto, kraljestvom tvojo sramoto. Vrgel bom nate ostudnosti, ognusil te bom in te postavil na ogled. Kdor te bo zagledal, se bo obrnil od tebe in rekel: »Ninive so razdejane, kdo jih bo objokoval? Od kod naj iščem tolažnike zate?« Si mar boljša kakor No Amón, ki je prebivala ob Nilu, obdajale so jo vode, njen branik je bilo morje in njeno obzidje voda. Njena moč je bil Kuš in Egipt, ki je bil neizčrpen, Put in Libijci so ji bili v pomoč. Tudi ona je morala v izgnanstvo, šla je v ujetništvo; tudi njeni otročiči so bili raztreščeni po vogalih vseh ulic, za njene odličnike so metali žreb, vsi njeni velikaši so bili vkovani v verige. Tudi ti se boš opila, mrakotna boš postala, tudi ti boš iskala zavetje pred sovražnikom. Vse tvoje trdnjave so smokve z zgodnjimi sadeži: ko jih kdo potrese, padejo v usta temu, ki jih hoče jesti. Glej, tvoja vojska so ženske v tvoji sredi. Tvojim sovražnikom so na stežaj odprta vrata tvoje dežele; ogenj je požrl tvoje zapahe. Pripravi si vode za čas, ko boš oblegana, utrdi svoje branike, stopi v glino in gneti ilovico, vzemi v roke okvir za opeko! Tam te bo požrl ogenj, posekal te bo meč, požrl te bo kakor kobilica skakalka. Razmnôži se kakor kobilica skakalka, razmnôži se kakor kobilica rojivka! Pomnožila si svoje trgovce bolj, kakor je zvezd na nebu. Kobilica skakalka dobi krila in odleti. Tvoji varuhi so kakor kobilice rojivke, tvoji častniki so kakor jata žuželk, ki sedi na plotovih, ko je mraz; ko vstane sonce, odlete in nihče ne ve za kraj, kjer so. Tvoji pastirji spijo, asirski kralj; tvoji junaki počivajo. Tvoje ljudstvo je razkropljeno po gorah in nikogar ni, ki bi ga zbral. Za tvoje razsutje ni olajšave, tvoja rana je huda. Vsi, ki bodo slišali o tebi, bodo z rokami ploskali nad teboj, kajti le nad kom se ni vselej znašala tvoja hudobija! Izrek, ki ga je v videnju prejel prerok Habakúk. Doklej, Gospod, bom klical na pomoč in ne boš poslušal, vpil k tebi zaradi nasilja in ne boš pomagal? Zakaj mi daješ gledati zlo in opazuješ stisko? Pred menoj sta pustošenje in nasilje, zato vstaja pritožba in se vzdiguje spor. Zaradi tega odmira postava in pravica ne pride do konca, kajti krivični vklepa pravičnega, zato prihaja na dan popačena sodba. Ozrite se po narodih in poglejte, začudite se in strmite! Kajti v vaših dneh bom opravil delo; ne bi verjeli, če bi kdo pripovedoval. Kajti glejte, vzdignil bom Kaldejce, trpko in urno ljudstvo, ki prehodi zemeljske daljave, da se polasti domov, ki niso njegovi. Grozno in strašno je, njegova pravica in njegov ponos izhajata iz njega. Njegovi konji so hitrejši kakor panterji, urnejši kakor stepski volkovi. Njegovi konjeniki vihrajo, njegovi konjeniki prihajajo od daleč, priletijo kakor orel, hiter za žrtje. Sleherni prihaja za nasilje, ves njegov obraz je iztegnjen, ujetnike kopiči kakor pesek. Norčuje se iz kraljev, oblastniki so mu v posmeh. Smeje se vsaki trdnjavi, naredi nasip in jo zavzame. Potem se vrtinči kakor veter in gre dalje, pregreši se: ta njegova moč postane njegov bog. Mar nisi ti od nekdaj, Gospod? Moj Bog, moj Sveti, nočemo umreti! O Gospod, postavil si ga, da bi sodil, nastavil si ga kot skalo, da bi opominjal. Tvoje oči so preveč čiste, da bi videl hudobijo, na zatiranja ne moreš gledati: zakaj torej gledaš varljivce in molčiš, ko krivični požira pravičnejšega od sebe? Ti delaš, da so ljudje kakor ribe v morju, kakor laznina, ki nima vladarja. Vse jih vzdiguje s trnkom, jih spravlja v svojo vršo in jih zbira v svoj sak, zato se veseli in raduje. Zato opravlja klavne daritve svoji vrši in zažiga kadilo svojemu saku, kajti po njima je obilen njegov delež in bogat njegov živež. Toda ali sme brez konca prazniti svojo vršo, ubijati narode brez prizanašanja? Stopil bom na svojo opazovalnico, postavil se bom na stolp. Oprezoval bom, da vidim, kaj mi bo govoril in kaj naj odvrnem na svojo pritožbo. Gospod mi je odgovoril in rekel: Zapiši videnje in vreži ga na plošče, da bo hitel, kdor ga bo bral. Kajti še je videnje za določeni čas, bliža se svoji izpolnitvi in ne vara. Če odlaša, ga le čakaj, kajti zagotovo pride, ne bo zamudilo. Glej, napihnjena je, njegova duša v njem ni prava, pravični pa bo v svoji veri živel. Zares, bogastvo je varljivo, predrzen mož ne bo obstal, tisti, ki odpira svoje žrelo kakor podzemlje in se kakor smrt nikoli ne nasiti, vlači k sebi vse narode in kopiči pri sebi vsa ljudstva. Mar ne bodo vsi ti vzdignili proti njemu zbadljivke, posmehljive puščice, in rekli: Gorje mu, kdor kopiči, kar ni njegovo – doklej? –, in se obremenjuje z zaplenitvami! Mar ne vstanejo hipoma tvoji upniki, se ne prebudijo tvoji terjalci, in ti boš njihov plen? Ker si ti oplenil veliko narodov, bo ves ostanek ljudstev oplenil tebe, zaradi človeške krvi in nasilja nad deželo, mestom in vsemi, ki prebivajo v njem. Gorje mu, ki pleni hudobni plen za svojo hišo, da bi svoje gnezdo postavil visoko in ušel roki stiske! Svoji hiši si svetoval sramoto, da bi pokončal številne narode; pogubljaš svojo dušo. Kajti kamen bo vpil iz zidu in škarnica v ostrešju mu bo odgovarjala. Gorje mu, kdor s krvjo zida mesto in s krivico postavlja grad! Glej, mar ne prihaja od Gospoda nad vojskami, da se ljudstva trudijo za ogenj in se narodi utrujajo za prazen nič? Kajti zemlja se bo napolnila s spoznanjem Gospodovega veličastva, kakor vode pokrivajo morje. Gorje mu, kdor nalije svojemu bližnjemu, prilije svoj strup in ga opije, da gleda njegovo nagoto! Nasitil se boš s sramoto namesto s častjo, napij se tudi ti in se razgali! Čaša Gospodove desnice se obrača k tebi in sramota bo prišla na tvojo slavo. Kajti nasilje nad Libanonom te bo prekrilo, uničevanje živali te bo spodneslo, zaradi človeške krvi in nasilja nad deželo, mestom in vsemi, ki prebivajo v njem. Kaj pomaga podoba, če jo upodobi kipar, odlitek, ki uči laži, če kipar zaupa lastnemu kipu, da izdeluje neme malike? Gorje mu, kdor pravi lesu: »Zbudi se!« in nememu kamnu: »Vstani!« Mar te bo učil? Glej, prevlečen je z zlatom in s srebrom, a nobenega diha ni v njem. Gospod pa je v svojem svetem templju, umolkni pred njim, vsa zemlja! Molitev preroka Habakúka, po napevu žalostink. Gospod, slišal sem, kar je slišati o tebi, bojim se, o Gospod, tvojega delovanja. Ožívi ga v bližnjih letih, daj ga spoznati v bližnjih letih, v jezi se spomni usmiljenja! Bog prihaja iz Temána, Sveti z gore Parán. Njegovo veličastvo pokriva nebo, in njegova hvala napolnjuje zemljo. Svit postaja kakor svetloba, iz njegove roke mu izhajajo žarki, tam je skrivališče njegove moči. Pred njim hodi kuga, za njegovimi nogami izhaja kužna bolezen. Stopi in strese zemljo, pogleda in splaši narode. Rušijo se večne gore, pogrezajo se starodavni hribi; njegove poti so starodavne. Videl sem v bridkosti kušánske šotore, tresejo se zagrinjala midjánske dežele. Mar se je na vodotoke razjezil Gospod, se je proti vodotokom vnela tvoja jeza ali proti morju tvoj srd, da prihajaš na svojih konjih, na svojih zmagovitih vozovih, da do golega razgaljaš svoj lok, izrekaš prisege rodovom? Z vodotoki cepiš zemljo. Zagledale so te gore in se tresejo, prišel je hudourni naliv: pravodovje je dalo svoj glas, vzdignilo je višino svojih iztokov. Sonce in luna stojita v svojem bivališču, pred svetlobo tvojih švigajočih puščic, pred sijem tvoje svetle sulice. V togoti stopaš po zemlji, v jezi teptaš narode. Prišel si v rešenje svojega ljudstva, v rešenje svojega maziljenca. Razbil si glavo krivičnikove hiše, razgalil si trup do vratu. Z njegovimi lastnimi kopji si prebodel glave njegovih bojevnikov; prihrumeli so, da bi nas razgnali, njihovo veselje je na skrivnem požreti ubožca. Pognal si v morje svoje konje, v blato velikih voda. Poslušam in telo mi trepeta, ustnice mi glasno drgetajo; trohnoba prihaja v moje kosti; tresem se na svojem mestu. Odpočiti se moram za dan stiske, kateri bo prišel nad ljudstvo, ki nas napada. Kajti smokva ne bo cvetela in na trtah ne bo grozdja, pridelek oljke bo odpovedal in polja ne bodo dajala živeža, drobnica bo izginila iz staj in v hlevih ne bo živine. Vendar se bom veselil v Gospodu, se radoval v Bogu moje rešitve. Gospod Bog je moja moč, dela mi noge kakor košutam in mi daje stopiti na moje višine. (Zborovodju, na godala.) Beseda Gospodova, ki se je zgodila Sofoniju, sinu Kušíja, sinú Gedaljája, sinú Amarjája, sinú Ezekíja, v dneh Jošíja, Amónovega sina, Judovega kralja. Pospravil bom, vse bom pospravil z obličja zemlje, govori Gospod. Pospravil bom ljudi in živali, pospravil bom ptice neba in ribe morja in tiste, ki so spotika za krivičnike, da, iztrebil bom ljudi z obličja zemlje, govori Gospod! Iztegnil bom svojo roko proti Judu in proti vsem jeruzalemskim prebivalcem, iztrebil bom iz tega kraja ostanek Báala, imena žrecev s svečeniki, tiste, ki po strehah častijo nebesno vojsko, in častilce, ki prisegajo pri Gospodu in ki prisegajo pri Milkómu, tiste, ki odstopajo od Gospoda, ki ne iščejo Gospoda in ne sprašujejo po njem. Umolknite pred obličjem Gospoda Boga, kajti blizu je dan Gospodov! Da, Gospod je pripravil klavno daritev, posvetil je svoje povabljence. Na dan Gospodove klavne daritve bom kaznoval kneze in kraljeve sinove, vse, ki se oblačijo, kakor se oblačijo tujci. Tisti dan bom kaznoval vse, ki skačejo čez prag in polnijo hišo svojega gospodarja z nasiljem in s prevaro. Tisti dan, govori Gospod, bo glas vpitja od Ribjih vrat, tuljenje iz Novega mesta in veliko podiranje s hribov. Tulite, prebivalci Maltarke, ker je uničeno vse kramarsko ljudstvo, iztrebljeni so vsi, ki so tehtali srebro! Tisti čas bom preiskal Jeruzalem s svetilkami in bom kaznoval može, ki so otrpnili na svojih drožeh in pravijo v svojem srcu: » Gospod ne more storiti nič dobrega in nič hudega!« Njihovo imetje bo zaplenjeno in njihove hiše bodo razdejane. Sezidali so hiše, a ne bodo prebivali v njih, nasadili so vinograde, a ne bodo pili vina iz njih. Blizu je Gospodov véliki dan, blizu je in zelo hiter. Glas Gospodovega dneva bo turoben, tam bo stokal celo junak. Tisti dan bo dan jeze, dan stiske in tesnobe, dan razdejanja in pustošenja, dan teme in mraka, dan oblakov in megle, dan roga in bojnega krika nad utrjenimi mesti in nad visokimi utrdbami. Spravil bom ljudi v stisko, da bodo tavali kakor slepi, ker so grešili zoper Gospoda. Njihova kri bo razpršena kakor prah in njihov sok kakor blato. Niti njihovo srebro niti njihovo zlato jih ne bo moglo rešiti na dan Gospodove jeze, v ognju njegovega srda bo použita vsa zemlja, kajti naredil bo konec vsem prebivalcem zemlje. Zberi se, zberi, narod, ki ne pozna sramu, preden se rodi zakon, kakor pleva preide dan, preden pride nad vas srd Gospodove jeze, preden pride nad vas dan Gospodove jeze! Iščite Gospoda, vsi ponižni v deželi, ki izpolnjujete njegov odlok. Iščite pravičnost, iščite ponižnost, morebiti se skrijete na dan Gospodove jeze. Resnično, Gaza bo zapuščena in Aškelón bo postal pustinja, Ašdód bodo izgnali ob poldnevu in Ekrón bo iztrebljen. Gorje vam, prebivalci morskega obrežja, narod Keretéjcev, Gospodova beseda je proti vam! O Kánaan, dežela Filistejcev, pokončal te bom, da boš brez prebivalca. Morsko obrežje postane pašnik, planjava za pastirje, ograda za ovce. Obrežje bo dobil ostanek hiše Judove, tam bodo pasli, v aškelónskih hišah bodo zvečer počivali, kajti Gospod, njihov Bog, jih bo obiskal in bo obrnil njihovo usodo. Slišal sem žalitve Moába in sramotenje Amónovih sinov, s katerim so žalili moje ljudstvo in se šopirili po njegovem ozemlju. Zato, kakor jaz živim, govori Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Resnično, Moáb bo postal kakor Sódoma, Amónovi sinovi kakor Gomóra: trnjeva goščava, solna jama, pustinja na veke. Ostanek mojega ljudstva ju bo oplenil, pobirek mojega naroda ju bo dobil v last. To bodo imeli za svojo prevzetnost, kajti žalili so in se šopirili proti ljudstvu Gospoda nad vojskami. Gospod bo strašen proti njim, kajti pokončal bo vse bogove na zemlji, njega pa bodo častili, vsakdo na svojem kraju, vsi otoki narodov. Tudi vi, Etiopci, boste pokončani z mojim mečem! Iztegnil bo svojo roko proti severu, uničil bo Asirijo, spremenil bo Ninive v pustinjo, suho kakor puščava. Sredi njih bodo počivale črede in vsakovrstne živali: tudi kavka, tudi sova bosta prenočevali na glavičih njihovih stebrov, glas se bo razlegal skoz okno – polica bo razdejana, ker bo odnesel cedrovino. To je torej radostna prestolnica, ki je varno prebivala in pravila v svojem srcu: »Jaz in nihče drug!« Kako se je spremenila v pustinjo, v živalski brlog! Vsakdo, ki gre mimo nje, požvižga, zamahne z roko. Gorje, uporna in pokvarjena zatiralska prestolnica! Glasu ne posluša, svarila ne sprejema: v Gospoda ne zaupa, svojemu Bogu se ne približa. Njeni prvaki v njeni sredi so rjoveči levi, njeni sodniki so večerni volkovi, ki ničesar ne puste do jutra. Njeni preroki so domišljavci, možje prevar, njeni duhovniki skrunijo sveto, kršijo postavo. Gospod pa je pravičen v njeni sredi, ne dela hudobije. Jutro za jutrom daje svojo pravico na svetlo, nikoli ne odpove, vendar hudobnež ne pozna sramu. Iztrebil sem narode, podrte so njihove utrdbe, opustošil sem njihove ceste, nihče ne hodi po njih, njihova mesta so razdejana, ni človeka, ni prebivalca. Rekel sem: »Morda se me bo zbala, sprejela bo moje svarilo in njen dom ne bo iztrebljen po vsem, s čimer sem jo obiskal.« A še bolj so hiteli in kvarili vsa svoja dejanja. Zato, čakajte me, govori Gospod, do dneva, ko vstanem kot pričevalec! Kajti imam pravico, da zberem narode in združim kraljestva, da izlijem nanje svoj srd, ves gnev svoje jeze. Resnično, v ognju moje gorečnosti bo použita vsa zemlja. Tedaj bom naklonil ljudstvom čiste ustnice, vsi bodo klicali Gospodovo ime in mu služili s skupno ramo. Z druge strani etiopskih rek mi bodo moji prosilci, sinovi mojih razkropljencev, prinašali jedilno daritev. Tisti dan se ne boš več sramovala vseh dejanj, s katerimi si se mi upirala. Tedaj bom odstranil iz tvoje srede tvoje predrzne bahače in ne boš se več povzdigovala na gori moje svetosti. V tvoji sredi bom ohranil ljudstvo, ponižno in ubogo, ki bo zaupalo v Gospodovo ime. Ti, Izraelov ostanek, ne bodo delali krivice in ne govorili laži. V njihovih ustih ne bo najti zvijačnega jezika, kajti pasli bodo in počivali in nihče jih ne bo strašil. Vriskaj, hči sionska, vzklikaj, Izrael! Vesêli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska! Gospod te je rešil obsodbe, odstranil je tvoje sovražnike. Izraelov kralj, Gospod, je v tvoji sredi, ne boš se več bala hudega. Tisti dan bodo rekli prestolnici Jeruzalem: »Ne boj se, Sion, naj ti roke ne omahujejo! Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj. Veselí se nad teboj v radosti, nemí v svoji ljubezni, vriska nad teboj v prepevanju.« Odpravil bom od tebe te, ki žalujejo zaradi praznovanj – nakopavali bi ji sramoto. Glej, opravil bom z vsemi, ki so te stiskali: tisti čas bom rešil, kar je ohromelo, in zbral, kar je razkropljeno, naredil jih bom za hvalo in za ime v vsaki deželi njihove sramote. Tisti čas vas pripeljem, tisti čas vas zberem, da, dam vas za ime in za hvalo med vsemi ljudstvi na zemlji, ko obrnem vašo usodo pred vašimi očmi, govori Gospod. V drugem letu kralja Dareja, v šestem mesecu, prvi dan meseca, se je Gospodova beseda po preroku Ageju zgodila Zerubabélu, Šealtiélovemu sinu, upravitelju Judeje, in Ješúu, Jocadákovemu sinu, vélikemu duhovniku, rekoč: »Tako govori Gospod nad vojskami: To ljudstvo pravi: ›Ni še prišel čas, da bi zidali Gospodovo hišo!‹« Gospodova beseda pa se je zgodila po preroku Ageju, rekoč: »Za vas same pa je čas, da prebivate v svojih hišah z deščenim obojem, medtem ko je ta hiša v razvalinah? In zdaj, tako govori Gospod nad vojskami: Premislite v srcu svoje poti: veliko sejete, a malo pospravite, jeste, a se ne nasitite, pijete, a se ne odžejate, oblačite se, a se ne ogrejete, in kdor dela za plačo, spravlja denar v luknjasto mošnjo. Tako govori Gospod nad vojskami: Premislite v srcu svoje poti. Pojdite v gore, pripeljite lesa in sezidajte hišo, da se je bom veselil in bom proslavljen, govori Gospod. Veliko ste pričakovali, a glejte, malo je; kar ste prinesli v hišo, sem vam odpihnil. Zakaj neki, govori Gospod nad vojskami. Zaradi moje hiše, ki je zapuščena, vi pa tekate vsak za svojo hišo. Zato vam nebo zadržuje roso in zemlja zadržuje svoj pridelek. Poklical sem sušo na zemljo in na gore, na žito in na mošt, na novo olje in na vse, kar rodi zemlja, na ljudi in na živino in na vsak trud vaših rok.« Zerubabél, Šealtiélov sin, upravitelj Judeje, in Ješúa, Jocadákov sin, véliki duhovnik, in ves ostanek ljudstva so poslušali glas Gospoda, svojega Boga, in besede preroka Ageja, kakor ga je poslal Gospod, njihov Bog, in ljudstvo se je balo Gospoda. Tedaj je Agej, Gospodov poslanec, po Gospodovem naročilu dejal ljudstvu in rekel: »Jaz sem z vami, govori Gospod.« In Gospod je obudil duha Zerubabéla, Šealtiélovega sina, upravitelja Judeje, in duha Ješúa, Jocadákovega sina, vélikega duhovnika, in duha vsega ostanka ljudstva. Prišli so in se lotili dela pri hiši Gospoda nad vojskami, svojega Boga. To je bilo štiriindvajseti dan šestega meseca, v drugem letu kralja Dareja. Enaindvajseti dan sedmega meseca se je zgodila Gospodova beseda po preroku Ageju, rekoč: »Povej vendar Zerubabélu, Šealtiélovemu sinu, upravitelju Judeje, in Ješúu, Jocadákovemu sinu, vélikemu duhovniku, in vsemu ostanku ljudstva in reci: ›Kdo je ostal med vami, ki je videl to hišo v njeni prvi slavi? In kakšno jo vidite zdaj? Ali ni v vaših očeh kakor nič? Zdaj pa pogum, Zerubabél, govori Gospod, pogum, Ješúa, Jocadákov sin, véliki duhovnik, pogum, vse ljudstvo v deželi, govori Gospod! Delajte, kajti jaz sem z vami, govori Gospod nad vojskami! Po besedi, ki sem se vam z njo zavezal, ko ste šli iz Egipta, ostaja moj duh v vaši sredi; ne bojte se! Kajti tako govori Gospod nad vojskami: Še malo časa in stresel bom nebo in zemljo, morje in kopno. Pretresel bom vse narode, prišli bodo zakladi vseh narodov in to hišo bom napolnil s slavo, govori Gospod nad vojskami. Moje je srebro in moje je zlato, govori Gospod nad vojskami. Slava te poslednje hiše bo večja, kakor je bila slava prve, govori Gospod nad vojskami, in na tem kraju bom delil mir, govori Gospod nad vojskami.‹« Štiriindvajseti dan devetega meseca, v drugem letu Dareja, se je zgodila Gospodova beseda po preroku Ageju, rekoč: »Tako govori Gospod nad vojskami: Vprašaj vendar duhovnike o postavi in reci: ›Glej, nekdo nese posvečeno meso v krajcu svojega oblačila, pa se s svojim krajcem dotakne kruha, zelenjave, vina, olja ali kakega drugega živeža: ali postanejo te reči posvečene?‹« Duhovniki so odgovorili in rekli: »Ne!« Nato jim je Agej rekel: »Če se kdo, ki je postal nečist z dotikom mrliča, dotakne vseh teh reči, ali postanejo nečiste?« Duhovniki so odgovorili in rekli: »Postanejo nečiste!« Agej pa je odgovoril in rekel: »Tako je s tem ljudstvom in tako je s tem narodom pred mojim obličjem, govori Gospod, tako je z vsakim delom njihovih rok in s tem, kar tam darujejo: Nečisto je! In zdaj premislite v svojem srcu od tega dne in v prihodnje: preden se je v Gospodovem templju polagal kamen na kamen, se jim je dogajalo, da je kdo prišel h kopi žita, ki bi morala dati dvajset mernikov, pa jih je dala le deset; prišel je v stiskalnico, da bi zajel petdeset veder, pa jih je bilo le dvajset. Udarjal sem vas s snetjo, z rjo in s točo pri vsakem delu vaših rok, pa vas ni bilo k meni, govori Gospod. Vzemite si k srcu od tega dne in v prihodnje, od štiriindvajsetega dne devetega meseca, od dne, ko so bili položeni temelji Gospodovega templja, vzemite si k srcu: mar je še seme v kašči? In trta in smokva, granatovec in oljčno drevo še naprej ne obrodijo? Od tega dne bom blagoslavljal!« Gospodova beseda se je drugič zgodila Ageju, štiriindvajseti dan meseca, rekoč: »Povej Zerubabélu, upravitelju Judeje, in reci: Stresel bom nebo in zemljo: prevrnil bom kraljevske prestole in zlomil bom moč kraljestev narodov. Prevrnil bom vozove in njihove voznike, da bodo padli konji in njihovi jezdeci, vsak pod mečem svojega brata. Tisti dan, govori Gospod nad vojskami, te bom vzel, moj služabnik Zerubabél, Šealtiélov sin, govori Gospod, in te bom postavil kakor pečat, kajti tebe sem izvolil, govori Gospod nad vojskami.« V osmem mesecu, v drugem letu Dareja, se je Gospodova beseda zgodila preroku Zahariju, Berehjájevemu sinu, Idójevemu vnuku, rekoč: Gospod se je zelo jezil nad vašimi očeti. Reci jim torej: Tako govori Gospod nad vojskami: Vrnite se k meni, govori Gospod nad vojskami, in tudi jaz se vrnem k vam, govori Gospod nad vojskami. Ne bodite kakor vaši očetje, ki so jih prejšnji preroki klicali in jim rekli: Tako govori Gospod nad vojskami: Odvrnite se vendar od svojih hudobnih poti in od svojih hudobnih dejanj! Toda niso poslušali in niso mi prisluhnili, govori Gospod. Vaši očetje, kje so? In preroki, mar bodo živeli na veke? Toda mar moje besede in moji zakoni, ki sem jih zapovedal svojim služabnikom prerokom, niso dosegli vaših očetov? Potem so se spreobrnili in rekli: Kakor je Gospod nad vojskami odločil, da nam bo storil po naših potih in po naših delih, tako je z nami tudi storil. Štiriindvajseti dan enajstega meseca, to je meseca šebáta, v drugem letu Dareja, se je zgodila Gospodova beseda Zahariju, Berehjájevemu sinu, Idójevemu vnuku, preroku, rekoč: Videl sem ponoči: Glej, mož je jezdil na rdečem konju in stal med mirtami, ki so bile v globini, za njim pa so bili rdeči, rjavi in beli konji. Rekel sem: »Kdo so tile, gospod?« Angel, ki je govoril z menoj, mi je rekel: »Jaz ti bom pokazal, kdo so.« Mož, ki je stal med mirtami, mi je odgovoril in rekel: »To so tisti, ki jih je Gospod poslal, da obhodijo zemljo.« Odgovorili so Gospodovemu angelu, ki je stal med mirtami, in rekli: »Obhodili smo zemljo, in glej, vsa zemlja miruje in počiva.« Gospodov angel je spregovoril in rekel: » Gospod nad vojskami, doklej se ne boš usmilil Jeruzalema in Judovih mest, na katera se srdiš že sedemdeset let?« In Gospod je angelu, ki je govoril z menoj, odgovoril dobre besede, tolažilne besede. Nato mi je rekel angel, ki je govoril z menoj: »Okliči in reci: Tako govori Gospod nad vojskami: V silnem ognju ves gorim za Jeruzalem in Sion. In v silni jezi se jezim na prevzetne narode, kajti sam sem se le malo razjezil, oni pa so pretiravali do hudega. Zato tako govori Gospod: Obrnil se bom k Jeruzalemu v usmiljenju, moja hiša bo pozidana v njem, govori Gospod nad vojskami, in merilna vrvica se bo razpela čez Jeruzalem. Še to okliči in reci: Tako govori Gospod nad vojskami: Moja mesta bodo še prekipevala od dobrega, Gospod bo še potolažil Sion in še izvolil Jeruzalem.« Nato sem povzdignil oči in pogledal, glej, bili so štirje rogovi. Rekel sem angelu, ki je govoril z menoj: »Kdo so tile?« Rekel mi je: »Tile so rogovi, ki so razkropili Juda, Izraela in Jeruzalem.« Nato mi je Gospod pokazal štiri kovače. Rekel sem: »Kaj pa tile prihajajo delat?« Povedal je in rekel: »To so rogovi, ki so razkropili Juda, tako da nihče ni povzdignil glave, tile pa so prišli, da jih prestrašijo in odbijejo rogove narodom, ki so vzdignili svoj rog proti Judovi deželi, da jo razkropijo.« Nato sem povzdignil oči in pogledal, glej, bil je mož in v njegovi roki je bila merilna vrvica. Rekel sem: »Kam greš?« Rekel mi je: »Zmeril bom Jeruzalem, da vidim, kolikšna je njegova širina in kolikšna njegova dolžina.« In glej, angel, ki je govoril z menoj, je stopil naprej, nasproti pa mu je stopil drug angel in mu rekel: »Teci, govori temu mlademu možu in reci: ›Jeruzalem bo naseljen kakor vasi, zaradi množice ljudi in živine v svoji sredi. Sam ga bom obdajal kakor ognjen zid, govori Gospod, in bom njegova slava v njegovi sredi.‹« Gorje, gorje! Bežite iz severne dežele, govori Gospod, vi, ki sem vas razgnal na štiri vetrove neba, govori Gospod. Gorje! Reši se, Sion, prebivalka, hči babilonska! Kajti tako govori Gospod nad vojskami, ki me s svojim veličastvom pošilja k narodom, ki so vas plenili, kajti kdor se vas dotakne, se dotakne punčice njegovega očesa: Glej, zamahnil bom s svojo roko proti njim, postali bodo plen svojih sužnjev in spoznali boste, da me je poslal Gospod nad vojskami. Vesêli in raduj se, hči sionska, kajti glej, prihajam in bom prebival v tvoji sredi, govori Gospod. Številni narodi se bodo tisti dan pridružili Gospodu in bodo moje ljudstvo. Prebival bom v tvoji sredi in spoznala boš, da me je Gospod nad vojskami poslal k tebi. Gospod bo vzel Juda v svojo last, kot svojo dediščino v sveti deželi, in še izvolil Jeruzalem. Umolkni, vse meso, pred Gospodom, kajti vzdiguje se iz svojega svetega bivališča! Nato mi je pokazal Ješúa, vélikega duhovnika. Stal je pred Gospodovim angelom, na njegovi desni pa je stal satan, da bi ga tožil. Gospod pa je rekel satanu: » Gospod naj te ukori, o satan, naj te ukori Gospod, ki je izvolil Jeruzalem. Mar ni to ogorek, ki so ga potegnili iz ognja?« Ješúa je bil namreč oblečen v umazana oblačila in je stal pred angelom. Ta pa je spregovoril in rekel tem, ki so stali pred njim; rekel je: »Slecite mu umazana oblačila!« Njemu pa je rekel: »Glej, odpravil sem s tebe tvojo krivdo in te oblečem v praznična oblačila.« Nato je rekel: »Denite mu na glavo čisto pokrivalo!« Deli so mu na glavo čisto pokrivalo in mu oblekli oblačila, Gospodov angel pa je stal zraven. Nato je Gospodov angel zagotovil Ješúu in rekel: »Tako govori Gospod nad vojskami: Če boš hodil po mojih potih in se držal mojih zahtev, boš vladal v moji hiši in varoval moja dvorišča, dal ti bom prost dostop do teh, ki stojijo tu. Poslušaj torej, Ješúa, véliki duhovnik, ti in tvoji tovariši, ki sedijo pred teboj, kajti oni so možje, ki so za znamenje: kajti glej, pripeljal bom svojega služabnika, Mladiko. Kajti glejte, kamen, ki sem ga položil pred Ješúa, na tem kamnu je sedem očes, glejte, vanj bom vdolbel napis, govori Gospod nad vojskami, v enem dnevu bom odstranil krivdo te dežele. Tisti dan, govori Gospod nad vojskami, boste vabili vsak svojega tovariša pod trto in pod smokvo.« Angel, ki je govoril z menoj, se je obrnil in me zbudil, kakor se zbudi človeka iz spanja. Rekel mi je: »Kaj vidiš?« Rekel sem: »Vidim, glej, svečnik, ves iz zlata, na njegovem vrhu je oljnica in na njej sedem svetilk, sedem in sedem cevk imajo svetilke, ki so na njegovem vrhu. Ob strani stojita dve oljki, ena na desni strani oljnice in druga na njeni levi.« Spregovoril sem in rekel angelu, ki je govoril z menoj: »Kaj to pomeni, gospod?« Angel, ki je govoril z menoj, mi je odgovoril in rekel: »Ne veš, kaj to pomeni?« Rekel sem: »Ne, gospod.« Odgovoril je in mi povedal, rekoč: »To je Gospodova beseda Zerubabélu: ›Ne s silo in ne z močjo, temveč z mojim duhom,‹ govori Gospod nad vojskami. ›Kdo si ti, velika gora? Pred Zerubabélom postaneš ravnina. Odkril bo vrhnji kamen med vpitjem: Milost, milost njemu!‹« Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: »Zerubabélove roke so položile temelj tej hiši in njegove roke jo bodo tudi dokončale. In spoznali boste, da me je k vam poslal Gospod nad vojskami. Kajti kdo zaničuje dan skromnih začetkov? Razveselili se bodo, ko bodo zagledali svinčnico v Zerubabélovih rokah.« »Teh sedem svetilk so Gospodove oči, ki preiskujejo vso zemljo.« Spregovoril sem in mu rekel: »Kaj pomenita ti dve oljki na desni strani svečnika in na njegovi levi?« Spregovoril sem drugič in mu rekel: »Kaj pomenita dve oljčni veji, ki spuščata olje skozi dve zlati cevki?« Povedal mi je in rekel: »Mar ne veš, kaj pomenita?« Rekel sem: »Ne, gospod.« Rekel je: »To sta dva sinova olja, ki stojita pred Gospodom vse zemlje.« Tedaj sem se obrnil, povzdignil oči in pogledal, glej, bil je leteči knjižni zvitek. Rekel mi je: »Kaj vidiš?« Rekel sem: »Vidim knjižni zvitek, ki leti, dvajset komolcev je njegova dolžina in deset komolcev njegova širina.« Rekel mi je: »To je prekletstvo, ki prihaja nad vso deželo: kajti vsak, ki krade, bo po njem pokončan, in vsak, ki prisega, bo po njem pokončan. Dal sem mu, da izide, govori Gospod nad vojskami, da pride v hišo tatu in v hišo tistega, ki krivo prisega pri mojem imenu: V njegovi hiši se bo naselil in jo pokončal z njenim tramovjem in njenim kamenjem.« Angel, ki je govoril z menoj, je prišel in mi rekel: »Povzdigni vendar oči in poglej, kaj prihaja!« Rekel sem: »Kaj je to?« Rekel je: »To, kar prihaja, je škaf.« Nato je rekel: »To je njihova pokvarjenost po vsej deželi.« In glej, svinčeni pokrov se je vzdignil in tu je bila ženska, ki je sedela v škafu. Rekel je: »To je krivičnost,« in jo potisnil nazaj v škaf, potem je položil svinčeni kamen na njegovo odprtino. Nato sem povzdignil oči in pogledal, glej, dve ženski sta odhajali in veter je bil v njunih perutnicah – perutnice pa sta imeli, kakor jih ima štorklja – in vzdignili sta škaf med zemljo in nebo. Rekel sem angelu, ki je govoril z menoj: »Kam neseta škaf?« Rekel mi je: »V deželo Šinár, da mu sezidajo hišo. Ko bo pripravljena, ga bosta položili na njegov podstavek.« Obrnil sem se in povzdignil oči in pogledal, glej, bili so štirje vozovi. Prihajali so izmed dveh gora, gori pa sta bili iz brona. Pri prvem vozu so bili rdeči konji, pri drugem vozu črni konji, pri tretjem vozu so bili beli konji, pri četrtem vozu pa lisasti, močni konji. Spregovoril sem in rekel angelu, ki je govoril z menoj: »Kaj pomenijo tile, gospod?« Angel mi je odgovoril in rekel: »To so štirje vetrovi neba, ki odhajajo, potem ko so se postavili pred Gospoda vse zemlje. Tisti s črnimi konji odhajajo proti severni deželi in beli so odšli za njimi, lisasti pa so odšli proti južni deželi.« Močni so stopali naprej in silili na pot, da bi obhodili zemljo. Rekel je: »Pojdite, obhodite zemljo!« In šli so na obhod po zemlji. Nato me je poklical, mi govoril in rekel: »Glej, ti, ki odhajajo proti severni deželi, so potolažili mojega duha v severni deželi.« Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Vzemi darove od teh, ki so iz izgnanstva, od Heldája, Tobija in Jedajája, in pojdi tisti dan in stopi v hišo Jošíja, Cefanjájevega sina, ki je prišel iz Babilona. Vzel boš srebro in zlato in naredil iz tega krono ter jo položil na glavo vélikemu duhovniku Ješúu, Jocadákovemu sinu. Povej mu in mu reci: »Tako govori Gospod nad vojskami: Glej, mož, ki mu je ime Mladika! Kjer bo on, bo brstelo in on bo zidal Gospodov tempelj. Da, on bo sezidal Gospodov tempelj, nosil bo kraljevsko čast, sedèl in vladal bo na njegovem prestolu. Tudi duhovnik bo na svojem prestolu, snovanje miru bo med njima.« Krona pa se bo hranila v Gospodovem templju v spomin na Heldája, Tobija, Jedajája in Jošíja, Cefanjájevega sina. Tudi oddaljeni bodo prišli, da bodo zidali Gospodov tempelj. In spoznali boste, da me je k vam poslal Gospod nad vojskami. To se bo zgodilo, če boste skrbno poslušali glas Gospoda, svojega Boga. V četrtem letu kralja Dareja se je zgodila Gospodova beseda Zahariju, četrti dan devetega meseca, to je kisléva. Betel-Sarécer je poslal Regem Meleha in njegove može, da bi pomirili Gospodovo obličje, naj povejo duhovnikom v hiši Gospoda nad vojskami in prerokom in rečejo: »Ali naj še žalujem in se vzdržujem v petem mesecu, kakor sem delal že toliko let?« Zgodila se mi je beseda Gospoda nad vojskami, rekoč: »Povej vsemu ljudstvu dežele in duhovnikom in reci: Ko ste se postili in žalovali v petem in sedmem mesecu teh sedemdeset let, mar ste se postili zame? In ko jeste ali pijete, mar ne jeste in ne pijete zase? Mar niso to tiste besede, ki jih je Gospod oznanjal po prejšnjih prerokih, ko je bil Jeruzalem še naseljen in je živel v miru s svojimi mesti okrog sebe in sta bila naseljena Negeb in Šéfela?« Zahariju se je zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Tako govori Gospod nad vojskami: Izrekajte pravične sodbe in ravnajte dobrotno in usmiljeno vsak s svojim bratom! Vdove in sirote, tujca in ubožca ne stiskajte in nihče naj v svojem srcu ne kani zlega zoper svojega brata! Oni pa niso hoteli poslušati, temveč so uporno obračali hrbet in si mašili ušesa, da niso slišali. Svoje srce so naredili trdo kakor diamant, da ne bi slišali za postavo in za besede, ki jih je Gospod nad vojskami pošiljal s svojim duhom po prejšnjih prerokih. Zato je nastala velika jeza Gospoda nad vojskami. In bilo je tako: Kakor sem jaz klical, pa niso poslušali, tako naj oni kličejo, pa ne bom poslušal, govori Gospod nad vojskami. Razgnal sem jih med vse narode, ki jih niso poznali, in dežela je bila za njimi opustošena, da nihče ni hodil čeznjo ali se vračal vanjo. Iz dežele blaginje so naredili pustinjo.« Zgodila se mi je beseda Gospoda nad vojskami, rekoč: Tako govori Gospod nad vojskami: V silnem ognju gorim za Sion, v silnem žaru gorim zanj. Tako govori Gospod: Vrnem se na Sion in prebival bom sredi Jeruzalema. Jeruzalem se bo imenoval zvesto mesto in gora Gospoda nad vojskami sveta gora. Tako govori Gospod nad vojskami: Še bodo posedali starčki in starke po jeruzalemskih trgih, vsak s svojo palico v roki zaradi visoke starosti, in trgi mesta bodo polni dečkov in deklic, ki se bodo igrali na njegovih trgih. Tako govori Gospod nad vojskami: Če se bo to zdelo čudežno v očeh ostanka tega ljudstva v tistih dneh, mar bo čudežno tudi v mojih očeh, govori Gospod nad vojskami. Tako govori Gospod nad vojskami: Glej, rešil bom svoje ljudstvo iz dežele vzhajajočega sonca in iz dežele zahajajočega sonca. Pripeljem jih nazaj, da bodo spet prebivali v Jeruzalemu. Moje ljudstvo bodo in jaz bom njihov Bog v resnici in pravičnosti. Tako govori Gospod nad vojskami: Utrdite si roke, vi, ki ste v teh dneh slišali te besede iz ust prerokov, na dan, ko je bila utemeljena hiša Gospoda nad vojskami, da bi bil tempelj pozidan! Kajti pred temi dnevi ni bilo plačila za ljudi in nikakršnega plačila za živino. Naj je kdo odhajal ali prihajal, ni bil varen pred sovražnikom, kajti pustil sem vsem ljudem, da so bili drug proti drugemu. Proti ostanku tega ljudstva pa odslej ne bom več tak, kakor sem bil v prejšnjih dneh, govori Gospod nad vojskami. Kajti setev bo v miru, vinska trta bo dajala svoj sad, zemlja bo dajala svoj pridelek, nebo bo dajalo svojo roso. Vse to izročim v dedno last ostanku tega ljudstva. Kakor ste bili prekletstvo med narodi, o Judova hiša in Izraelova hiša, tako vas rešim, da boste blagoslov. Ne bojte se, vaše roke naj bodo močne! Kajti tako govori Gospod nad vojskami: Kakor sem sklenil, da vam storim húdo, ko so me togotili vaši očetje, govori Gospod nad vojskami, in se nisem potolažil, tako sem se v teh dneh premislil in sklenil, da storim dobro Jeruzalemu in Judovi hiši; ne bojte se! To so stvari, ki jih opravljajte: drug z drugim govorite resnico, pri vaših mestnih vratih sodite po resnici in pravici za mir. Nihče naj v svojem srcu ne snuje zlega zoper svojega bližnjega in ne dajte se zavesti h krivi prisegi, kajti vse to sovražim, govori Gospod! Zgodila se mi je beseda Gospoda nad vojskami, rekoč: Tako govori Gospod nad vojskami: Post četrtega in post petega, post sedmega in post desetega meseca bo za Judovo hišo postal veselje, radost in vedro praznovanje, toda ljubite resnico in mir! Tako govori Gospod nad vojskami: Še bodo prišla ljudstva in prebivalci številnih mest. Prebivalci enega mesta pojdejo k prebivalcem drugega in porečejo: »Pa pojdimo prosit Gospodovo obličje in iskat Gospoda nad vojskami; tudi jaz pojdem!« In prišla bodo številna ljudstva in močni narodi, da bi iskali Gospoda nad vojskami v Jeruzalemu in prosili Gospodovo obličje. Tako govori Gospod nad vojskami: Tiste dni bo deset mož iz vseh jezikov narodov prijelo judovskega moža za rob suknje in reklo: »Z vami pojdemo, kajti slišali smo, da je Bog z vami!« Izrek. Gospodova beseda je v deželi Hadráh in Damask je njeno prebivališče, kajti Gospodu pripada oko človeštva, vsi Izraelovi rodovi: tudi Hamát, ki meji nanjo, Tir in Sidón, ki sta zelo modra. Tir si je sezidal trdnjavo, nakopičil srebra kakor prahu in zlata kakor blata na cestah. Glej, Gospod se ga bo polastil, v morje bo zagnal njegovo moč in požrl ga bo ogenj. To bo videl Aškelón in se bo prestrašil, Gaza bo silno trepetala, pa tudi Ekrón, ker ga bo njegov up osramotil. Iz Gaze bo izginil kralj in Aškelón ne bo naseljen. V Ašdódu bo prebivalo ljudstvo mešancev, uničil bo prevzetnost Filistejcev. Odstranil bom njegovo kri iz njegovih ust, njegovo gnusobo z njegovih zob in tudi on bo ostanek za našega Boga: bo kakor poglavar v Judu in Ekrón bo kakor Jebusejci. Utaboril se bom pred svojo hišo kakor straža proti tem, ki hodijo mimo in se vračajo, zatiralec jih ne bo več napadel, zdaj namreč gledam s svojimi očmi. Silno se raduj, hči sionska, vzklikaj, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, pravičen je in zmagovit, krotak je in jezdi na osličku, na žrebetu oslice. Uničil bo vozove v Efrájimu in konje v Jeruzalemu, uničil bo bojni lok in narodom oznanil mir. Njegova oblast bo segala od morja do morja, od veletoka do koncev zemlje. Glede tebe pa: zaradi zaveze s teboj, sklenjene s krvjo, bom tvoje ujetnike izpustil iz jame, ki v njej ni vode. Vrnite se v trdnjavo, ujetniki upanja! Že danes oznanjam: Dvojno ti bom povrnil! Kajti napel sem si Juda, na lok sem nastavil Efrájima. Zbudil bom tvoje sinove, o Sion, proti tvojim sinovom, o Javán, te bom naredil kakor junakov meč. Gospod se bo prikazal nad njimi, njegova puščica bo švigala kakor blisk. Gospod Bog bo zatrobil v rog in se pognal z južnimi viharji. Gospod nad vojskami jih bo ščitil: požirali in teptali bodo kamne iz prače, pili in razlivali jih bodo kakor vino, nasičeni bodo kakor kropilnik, kakor vogalni kamni oltarja. Gospod, njihov Bog, jih bo tisti dan rešil kot čredo svojega ljudstva, kajti kakor kamni v kroni se bodo svetili na njegovi zemlji. In kakšna bo njegova dobrota, kakšna njegova lepota: žito bo dajalo rast mladeničem, vino devicam! Prosite Gospoda za dež ob času poznega dežja! Gospod pripravlja bliske in daje nalive dežja, človeku zelišča na polju. Maliki pa govore húdo in vedeževalci vidijo slepila, govore nične sanje in tolažijo s puhlobo. Zato blodijo kakor drobnica, mučijo se, ker ni pastirja. Proti pastirjem gori moja jeza, kaznoval bom kozle! Resnično, Gospod nad vojskami bo obiskal svojo čredo, hišo Judovo, naredil jih bo kakor konja, ki mu prinaša čast v boju. Iz nje bo izšel vogalni kamen, iz nje šotorski klin, iz nje bojni lok, iz nje bo izšel vsak od poveljnikov. Vsi skupaj bodo kakor junaki, ki v boju gazijo po cestnem blatu, bojevali se bodo, ker bo z njimi Gospod, in osramočeni bodo jezdeci na konjih. Okrepil bom hišo Judovo in rešil bom hišo Jožefovo, pripeljal jih bom nazaj, ker se jih bom usmilil. Tedaj bodo, kakor da jih nisem zavrnil, kajti jaz sem Gospod, njihov Bog, in jim bom odgovoril. Efrájim bo postal kakor junak, njihovo srce se bo veselilo kakor ob vinu. Njihovi sinovi bodo videli to in bodo veseli, njihovo srce se bo radovalo v Gospodu. Požvižgal jim bom in jih zbral, ker sem jih osvobodil, in številni bodo, kakor so bili številni. Čeprav sem jih razsejal med ljudstva, se me bodo tudi v daljnih deželah spominjali, živeli bodo s svojimi sinovi in se vrnili. Vrnil jih bom iz egiptovske dežele in jih zbral iz Asirije, pripeljal jih bom v pokrajino Gileáda in Libanona, pa jim to ne bo dovolj. Prekoračil bo morje stiske, udaril bo morske valove in posušile se bodo vse globine Nila. Ponižana bo prevzetnost Asirije in Egiptu bo žezlo odvzeto. V Gospodu bo njihova moč, ponašali se bodo z njegovim imenom, govori Gospod. Odpri svoja vrata, Libanon, tvoje cedre naj požre ogenj! Tuli, jelka, ker je padla cedra, ker so podrte velikanke. Tulite, bašánski hrasti, ker je posekano gosto drevje. Oglaša se tuljenje pastirjev, ker je opustošena njihova krasota, oglaša se rjovenje levičev, ker je opustošena bohotnost Jordana! Tako govori Gospod, moj Bog: »Pasi klavno drobnico, ki jo njeni kupci koljejo in ne obžalujejo, njeni prodajalci pravijo: ›Hvaljen bodi, Gospod, obogatel sem,‹ in njihovi pastirji ji ne prizanašajo! Kajti ne bom več prizanašal prebivalcem dežele, govori Gospod, temveč bom sam vsakogar izročil v roke njegovega bližnjega in v roke njegovega kralja; ugonabljali bodo deželo in ne bom jih reševal iz njihovih rok!« Tako sem pasel klavno drobnico za ovčje mešetarje. Vzel sem dve palici: prvo sem imenoval Prijaznost, drugo pa sem imenoval Povezanost in pasel čredo. Odpustil sem tri pastirje v enem mesecu, potem sem se jih naveličal in tudi oni so se ujezili name. Rekel sem: »Ne bom vas pasel! Kar umira, naj umre, in kar se izgublja, naj se izgubi, tiste, ki ostanejo, pa naj žro meso druga druge!« Vzel sem svojo palico Prijaznost in jo zlomil, da razderem zavezo, ki sem jo sklenil z vsemi ljudstvi. In tisti dan je bila razdrta. Tako so ovčji mešetarji, ki so pazili name, spoznali, da je bila to Gospodova beseda. Nato sem jim rekel: »Če je dobro v vaših očeh, mi dajte moje plačilo, če ne, pustite!« In odtehtali so mi moje plačilo, trideset srebrnikov. Gospod pa mi je rekel: »Vrzi jih v zakladnico, krasno ceno, s katero so me ocenili!« Vzel sem torej trideset srebrnikov in jih vrgel v zakladnico v Gospodovo hišo. Nato sem zlomil svojo drugo palico Povezanost, da razderem bratovsko povezanost med Judom in Izraelom. Gospod mi je rekel: »Vzemi si še opremo neumnega pastirja, kajti glej, sam bom obudil pastirja v deželi: izgubljenih ne bo pogrešal, mladih ne bo iskal, ranjenih ne bo zdravil in krepkih ne bo redil. Jedel pa bo meso pitanih in pulil njihove parklje!« Gorje lažnemu pastirju, ki zapušča čredo! Meč naj bo zoper njegovo roko in nad njegovo desno oko, roka naj mu otrpne in se posuši, desno oko naj mu popolnoma ugasne! Izrek. Gospodova beseda o Izraelu. Govori Gospod, ki je razprostrl nebo in utemeljil zemljo in človeku oblikoval duha v njegovi notranjosti. Glej, naredil bom Jeruzalem za opojno čašo vsem ljudstvom naokrog, pa tudi nad Judom bo stala pri obleganju Jeruzalema. Tisti dan bom naredil Jeruzalem kakor težek kamen za vsa ljudstva: vsi, ki ga bodo poskušali vzdigniti, se bodo hudo poškodovali. Vsi narodi zemlje se bodo zbrali proti njemu. Tisti dan, govori Gospod, bom udaril vse konje, da se bodo splašili, in njihove jezdece, da se bodo zmedli. Nad Judovo hišo bom imel odprte oči, vse konje ljudstev pa bom udaril s slepoto. Tedaj bodo judovski poglavarji rekli v svojem srcu: »Naša moč so prebivalci Jeruzalema z Gospodom nad vojskami, njihovim Bogom.« Tisti dan bom naredil, da bodo judovski poglavarji kakor ognjena posoda med lesom in kakor ognjena plamenica med snopjem, da na desni in na levi požro vsa ljudstva naokrog, Jeruzalem pa bo trajno stal, kjer je, v Jeruzalemu. Gospod bo rešil najprej Judove šotore, da slava Davidove hiše in jeruzalemskih prebivalcev ne postane prevelika nasproti Judu. Tisti dan bo Gospod ščit jeruzalemskim prebivalcem: najslabotnejši med njimi bo tisti dan kakor David in Davidova hiša bo kakor Bog, kakor Gospodov angel pred njimi. Tisti dan bom iskal vse narode, ki prihajajo nad Jeruzalem, da jih pokončam. Nad Davidovo hišo in prebivalce Jeruzalema pa bom razlil duha naklonjenosti in prošenj. Ozirali se bodo name, na tistega, ki so ga prebodli, in žalovali bodo za njim, kakor žalujejo za edincem, in bridko bodo jokali, kakor jočejo za prvorojencem. Tisti dan bo nastalo veliko žalovanje v Jeruzalemu, kakor žalovanje za Hadád Rimónom na megídski ravnini. Žalovala bo dežela, vsaka rodbina posebej: rodbina Davidove hiše posebej in njihove žene posebej, rodbina Natánove hiše posebej in njihove žene posebej, rodbina Levijeve hiše posebej in njihove žene posebej, rodbina Šimíjevca posebej in njihove žene posebej, tako vse preostale rodbine, vsaka rodbina posebej in vse njihove žene posebej. Tisti dan bo odprt studenec Davidovi hiši in jeruzalemskim prebivalcem v očiščenje greha in madeža. Tisti dan se bo zgodilo: iztrebil bom iz dežele, govori Gospod nad vojskami, imena malikov in ne bodo se jih več spominjali, iz dežele bom odstranil tudi prerokovalce in duha nečistosti. Če bo še kdo nastopal kot prerok, mu bosta rekla njegov oče in njegova mati, ki sta ga rodila: »Ne smeš živeti, kajti laž govoriš v Gospodovem imenu!« In njegov oče in njegova mati, ki sta ga rodila, ga bosta prebodla, ker je nastopal kot prerok. Tisti dan se bodo vsi prerokovalci sramovali vsak svojega videnja, ki so ga prerokovali, in ne bodo si več oblačili kosmatega kožuha, da bi varali. Vsak bo rekel: »Nisem prerok! Poljedelec sem, posestnik zemlje od mladosti!« In če mu kdo poreče: »Kaj so te brazgotine na tvojih prsih?« bo odgovoril: »Ranjen sem bil v hiši tistih, ki me ljubijo!« Meč, vzdigni se nad mojega pastirja, nad moža, ki je moj družabnik, govori Gospod nad vojskami. Udari pastirja, da se bodo ovce razkropile, obrnil bom svojo roko proti malim. Po vsej deželi se bo zgodilo, govori Gospod, da bosta dva dela v njej posekana, izumrla, tretji del pa bo ostal v njej. Ta tretji del popeljem skoz ogenj, prečistim jih, kakor se prečiščuje srebro, preizkusim jih, kakor se preizkuša zlato. Klical me bo po imenu in jaz mu bom odgovoril, rekel bom: »To je moje ljudstvo« in on bo rekel: » Gospod, moj Bog!« Glej, pride dan za Gospoda in tvoj plen bodo delili v tvoji sredi. Zbral bom vse narode v boj proti Jeruzalemu. Mesto bo zavzeto, hiše oplenjene, žene oskrunjene. Polovica mesta pojde v izgnanstvo, ostanek ljudstva pa ne bo iztrebljen iz mesta. Tedaj bo nastopil Gospod in se bojeval proti vsem narodom, kakor se bojuje na dan bitke. Njegove noge stopijo tisti dan na Oljsko goro, ki je nasproti Jeruzalemu na jutranji strani, in Oljska gora se bo razklala po sredi od vzhoda proti zahodu. Velikanska dolina bo: polovica gore se bo umaknila proti severu in polovica proti jugu. Bežali boste po dolini med mojima gorama, kajti dolina med gorama bo segala do Jasóla, bežali boste, kakor ste bežali pred potresom v dneh Uzíja, Judovega kralja. Tedaj bo prišel Gospod, moj Bog, in vsi sveti bodo s teboj. Tisti dan se bo zgodilo: luči ne bo malo in ne bo medla. Tedaj bo samo dan, ki bo znan Gospodu, ne dan in ne noč; in zgodilo se bo: ob večernem času bo svetloba. Tisti dan se bo zgodilo: iz Jeruzalema bodo privrele žive vode: polovica jih bo tekla proti vzhodnemu morju in polovica proti zahodnemu morju. Tako bo poleti in pozimi. Gospod bo kralj nad vso zemljo, tisti dan bo en Gospod in njegovo ime bo edino. Vsa dežela se bo spremenila v ravnino od Gebe do Rimóna južno od Jeruzalema, ki bo dvignjen stal na svojem mestu, od Benjaminovih vrat do kraja, kjer so bila prva vrata, do Vogalnih vrat, od Hananélovega stolpa do Kraljevih stiskalnic. Prebivali bodo v njem in prekletstva ne bo več, v Jeruzalemu bo bivanje varno. To pa bo nadloga, s katero bo Gospod udaril vsa ljudstva, ki so se bojevala proti Jeruzalemu: segnilo jim bo meso, ko bodo še stali na nogah, strohnele jim bodo oči v očesnih jamicah in posušil se jim bo jezik v ustih. Tisti dan se bo zgodilo: velika zmešnjava od Gospoda bo med njimi, da bodo drug drugega popadali za roke in vzdignili svoje pesti drug proti drugemu. Tudi Juda se bo bojeval v Jeruzalemu, bogastvo vseh narodov naokrog se bo kopičilo, zlato, srebro in zelo veliko oblačil. Enaka nadloga, kakor je ta, bo zadela tudi konje, mule, kamele, osle in vso drugo živino, ki bo v šotoriščih. Zgodilo se bo: Vsi preostali iz vseh narodov, ki so prišli nad Jeruzalem, bodo iz leta v leto hodili častit Kralja, Gospoda nad vojskami, in praznovat šotorski praznik. Zgodilo se bo: Če katera izmed rodbin dežele ne bo hotela prihajati v Jeruzalem častit Kralja, Gospoda nad vojskami, zanjo ne bo dežja. In če egiptovska rodbina ne vstane in ne pride, ga tudi zanjo ne bo, temveč jo bo zadela nadloga, s katero Gospod udarja narode, ki ne prihajajo obhajat šotorskega praznika: to bo kazen za greh Egipta in kazen za greh vseh narodov, ki ne bodo prihajali obhajat šotorskega praznika. Tisti dan bo na konjskih kraguljčkih zapisano: »Sveto Gospodu,« in lonci v Gospodovi hiši bodo kakor daritvene čaše pred oltarjem. Vsak lonec v Jeruzalemu in na Judovem bo svet Gospodu nad vojskami. Vsi, ki bodo prišli darovat, jih bodo jemali in kuhali v njih. Tisti dan ne bo več kramarjev v hiši Gospoda nad vojskami. Izrek. Gospodova beseda Izraelu po Malahiju. »Ljubim vas,« govori Gospod, vi pa pravite: »S čim si nam izkazal ljubezen?« »Mar ni bil Ezav Jakobov brat,« govori Gospod, »in vendar sem ljubil Jakoba, Ezava pa sem sovražil. Njegove gore sem naredil za pustinjo, njegovo dediščino za šakale v puščavi.« Kajti Edóm pravi: »Porušeni smo, a bomo spet pozidali razvaline.« Tako govori Gospod nad vojskami: »Oni naj zidajo, jaz pa bom porušil in imenovali jih bodo ›krivično ozemlje‹ in ›ljudstvo, na katero se Gospod vedno srdi‹.« Na svoje oči boste videli in sami rekli: » Gospod je velik tudi onstran Izraelove meje.« »Sin časti očeta in hlapec svojega gospodarja: če sem torej jaz oče, kje je moja čast, in če sem jaz gospodar, kje je moj strah? govori Gospod nad vojskami, vam, duhovniki, ki zaničujete moje ime. Vi pa pravite: ›S čim zaničujemo tvoje ime?‹ Na moj oltar prinašate omadeževan kruh in pravite: ›S čim te omadežujemo?‹ Ker pravite: › Gospodova miza je malo pomembna.‹ Ko prinesete za daritev, kar je slepo, ni to nič hudega? In ko prinesete, kar je kruljavo in bolno, ni to nič hudega? Prinesi to svojemu deželnemu oblastniku! Misliš, da mu bo ugajalo in da se bo ozrl nate, govori Gospod nad vojskami. In tako zdaj prosíte Božje obličje, da se nas usmili: po vaših rokah se je to dogajalo, mar vam bo naklonjen, govori Gospod nad vojskami. O da bi bil kdo med vami, ki bi zaprl vrata, da ne bi več zaman prižigali ognja na mojem oltarju! Nimam veselja z vami, govori Gospod nad vojskami, ne ugaja mi daritev iz vaših rok. Kajti od sončnega vzhoda do njegovega zahoda je veliko moje ime med narodi in na vseh krajih se bo mojemu imenu zažigalo kadilo in se bo darovala čista daritev, kajti veliko je moje ime med narodi, govori Gospod nad vojskami. Vi pa ga oskrunjate, ko pravite: ›Gospodova miza je omadeževana in njegov ničevi pridelek naj bo hrana zanjo!‹ Pravite: ›Glej, kako mučno!‹ in ga zaničujete, govori Gospod nad vojskami. Prinašate ugrabljeno, kruljavo in bolno in táko prinašate za daritev! Mar bom to z veseljem sprejel iz vaših rok, govori Gospod. Preklet zvijačnež, ki ima v svoji čredi samca in ga obljubi, potem pa daruje Gospodu kaj poškodovanega! Kajti jaz sem velik kralj, govori Gospod nad vojskami, in moje ime je strašno med narodi. In zdaj, ta zapoved je za vas, duhovniki! Če ne boste poslušali in če si ne boste vzeli k srcu, da bi dajali čast mojemu imenu, govori Gospod nad vojskami, pošljem prekletstvo nad vas in prekolnem vaš blagoslov! Saj sem ga že preklel, ker si niste vzeli k srcu! Glejte, zadržal bom vaš zarod in vam stresel iztrebek v obraz, iztrebek vaših praznikov, in odneslo vas bo z njim! Tedaj boste spoznali, da sem vam poslal to zapoved, da bi ta bila moja zaveza z Levijem, govori Gospod nad vojskami. Moja zaveza z njim je bila življenje in mir. Dal sem mu oboje in strah, da bi se me bal in se ponižal pred mojim imenom. Postava resnice je bila v njegovih ustih in krivice ni bilo najti na njegovih ustnicah. V miru in poštenju je hodil z menoj in številne je odvrnil od krivde. Kajti ustnice duhovnika naj ohranijo spoznanje in v njegovih ustih iščejo postavo, ker je poslanec Gospoda nad vojskami! Vi pa ste krenili s poti in v postavi mnoge spotaknili, pokvarili ste Levijevo zavezo, govori Gospod nad vojskami. Zato bom tudi jaz izročil vas, da boste prezirani in ponižani pred vsem ljudstvom, ker ne pazite na moje poti, ampak se v postavi ozirate na osebo!« Mar nimamo vsi enega Očeta? Mar nas ni ustvaril en Bog? Zakaj torej varamo vsak svojega brata in oskrunjamo zavezo svojih očetov? Juda je varal in gnusoba je bila storjena v Izraelu in v Jeruzalemu. Da, Juda je oskrunil svetišče, ki ga ljubi Gospod, in je poročil hčer tujega boga. Gospod naj iz Jakobovih šotorov iztrebi moža, ki to dela, spodbuja ali zagovarja in prinaša daritev Gospodu nad vojskami! Še drugo stvar delate: Gospodov oltar pokrivate s solzami, z jokom in vzdihovanjem, ker se nič več ne ozre na daritev in je ne sprejema z veseljem iz vaših rok. In pravite: »Čemu?« Ker je bil Gospod priča med teboj in ženo tvoje mladosti, proti kateri si nezvesto ravnal, čeprav je tvoja družica in žena tvoje zaveze. Mar ju ni za eno ustvaril in je ostanek duha njegov? In kaj išče eno? Božje potomstvo. Zato se varujte po svojem duhu: nihče naj proti ženi svoje mladosti ne ravna nezvesto! »Sovražim namreč ločitev, govori Gospod, Izraelov Bog, in njega, ki z nasiljem pokriva svojo obleko, govori Gospod nad vojskami. Varujte se po svojem duhu in ne ravnajte nezvesto!« S svojimi besedami utrujate Gospoda in pravite: »S čim ga utrujamo?« Ker pravite: »Vsakdo, ki dela húdo, je dober v Gospodovih očeh, takšnih je vesel!« ali: »Kje neki je Bog pravice?« »Glejte, pošiljam svojega angela, da pripravi pot pred menoj. In takoj bo stopil v svoje svetišče Gospod, ki ga iščete, angel zaveze, ki po njem hrepenite, glejte, prihaja, govori Gospod nad vojskami. Toda kdo bo mogel prenesti dan njegovega prihoda, kdo bo obstal, ko se prikaže? Kajti on je kakor topilčev ogenj, kakor lug pralcev. Sédel bo kakor topilec in čistilec srebra in očistil bo Levijeve sinove. Kakor srebro in zlato jih bo prečistil in darovali bodo Gospodu daritev v pravičnosti. Tedaj bo Judova in jeruzalemska daritev Gospodu ugajala, kakor v pradavnih dneh, kakor v nekdanjih letih. Stopil vam bom za sodbo in urna priča bom proti čarovnikom in prešuštnikom, proti krivoprisežnikom in proti tistim, ki si jemljejo od dnine dninarja, vdove in sirote, ki odganjajo tujca in se me ne bojijo, govori Gospod nad vojskami.« »Da, jaz, Gospod, se ne spreminjam, vi pa niste nehali biti Jakobovi sinovi. Od dni svojih očetov odstopate od mojih zakonov in se jih ne držite. Vrnite se k meni in jaz se vrnem k vam, govori Gospod nad vojskami. Vi pa pravite: ›V čem naj se vrnemo?‹ Ali sme človek Boga goljufati? Vi pa me goljufate in pravite: ›V čem te goljufamo?‹ Pri desetini in darovih. S prekletstvom ste prekleti, ker me goljufate, ves narod! Prinesite vso desetino v zakladnico, da bo zaloga v moji hiši, in preizkusite me s tem, govori Gospod nad vojskami, če vam tedaj ne odprem zapornic neba in ne izlijem na vas blagoslova do preobilja! Zadržal vam bom požiralca, da vam ne pokonča sadu zemlje, in tudi trta na polju ne bo jalova, govori Gospod nad vojskami. In vsi narodi vas bodo blagrovali, ker boste dežela ugodja, govori Gospod nad vojskami.« »Vaše besede proti meni so predrzne, govori Gospod. Vi pa pravite: ›Kaj smo vendar govorili proti tebi?‹ Rekli ste: ›Prazno je služiti Bogu! Kakšen je dobiček od tega, da izpolnjujemo njegove zapovedi in hodimo v spokorni obleki pred Gospodom nad vojskami? Zdaj blagrujemo predrzneže, tudi uspevajo tisti, ki delajo krivično: preizkušajo Boga – in ostajajo nekaznovani!‹« Tedaj so govorili tisti, ki se bojijo Gospoda, vsak s svojim bližnjim, Gospod pa je prisluhnil in slišal. Pred njim je bila napisana spominska knjiga za tiste, ki se bojijo Gospoda in spoštujejo njegovo ime. »Ti bodo ob dnevu, ki ga napravim, moja lastnina, govori Gospod nad vojskami. Imel bom z njimi usmiljenje, kakor je kdo usmiljen do svojega sina, ki mu služi. Spreobrnili se boste in videli razliko med pravičnim in krivičnim, med njim, ki služi Bogu, in njim, ki mu ne služi. Kajti glej, pride dan, razžarjen kakor peč, in vsi predrzneži in vsi, ki delajo krivično, bodo strnje: dan, ki pride, jih bo sežgal, govori Gospod nad vojskami, ker ne bo pustil od njih ne koreninice ne vejice! Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdravljenje bo v njegovih perutih. Izšli boste in boste poskakovali kakor telički iz staje. Poteptali boste krivičnike, da bodo pepel pod stopali vaših nog na dan, ki ga naredim, govori Gospod nad vojskami.« »Spominjajte se postave mojega služabnika Mojzesa, ki sem mu na Horebu zapovedal zakone in odloke za ves Izrael. Glejte, pošljem vam Elija, preroka, preden pride Gospodov dan, veliki in strašni. Obrnil bo srce očetov k sinovom in srce sinov k očetom, da ne pridem in ne udarim dežele s prekletstvom.« Rodovnik Jezusa Kristusa, Davidovega sina, Abrahamovega sina. Abrahamu se je rodil Izak, Izaku se je rodil Jakob, Jakobu se je rodil Juda in njegovi bratje. Judu je Tamara rodila Pereca in Zeraha. Perecu se je rodil Hecrón, Hecrónu se je rodil Ram, Ramu se je rodil Aminadáb, Aminadábu se je rodil Nahšón, Nahšónu se je rodil Salmón, Salmónu je Rahába rodila Boaza, Boazu je Ruta rodila Obéda. Obédu se je rodil Jese. Jeseju se je rodil David, kralj. Davidu je Urijájeva žena rodila Salomona. Salomonu se je rodil Roboám, Roboámu se je rodil Abíja, Abíju se je rodil Asá, Asáju se je rodil Józafat, Józafatu se je rodil Jorám, Jorámu se je rodil Uzíja, Uzíju se je rodil Jotám, Jotámu se je rodil Aház, Aházu se je rodil Ezekíja, Ezekíju se je rodil Manáse, Manáseju se je rodil Amos, Amosu se je rodil Jošíja, Jošíju pa so se rodili Jojahín in njegovi bratje ob preselitvi v Babilon. Po preselitvi v Babilon se je Jojahínu rodil Šealtiél, Šealtiélu se je rodil Zerubabél, Zerubabélu se je rodil Abihúd, Abihúdu se je rodil Eljakím, Eljakímu se je rodil Azór, Azórju se je rodil Cadók, Cadóku se je rodil Ahím, Ahímu se je rodil Eliúd, Eliúdu se je rodil Eleazar, Eleazarju se je rodil Matán, Matánu se je rodil Jakob, Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus. Vseh rodov je torej: od Abrahama do Davida štirinajst rodov, od Davida do preselitve v Babilon štirinajst rodov, od preselitve v Babilon do Kristusa štirinajst rodov. Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami. Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi in ni je poznal, dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus. Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heroda, so prišli modri z Vzhoda v Jeruzalem in govorili: »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.« Ko je kralj Herod to slišal, se je vznemiril in ves Jeruzalem z njim. Sklical je vse vélike duhovnike in pismouke ljudstva ter pri njih poizvedoval, kje je rojen Mesija. Rekli so mu: »V Betlehemu v Judeji, kajti takóle je pisano po preroku: In ti, Betlehem, dežela Judova, nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela. « Tedaj je Herod skrivaj poklical modre in od njih natančno poizvedel o času, ko se jim je prikazala zvezda. Nato jih je poslal v Betlehem in rekel: »Pojdite in natančno raziščite glede deteta. Ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit!« Po kraljevih besedah so se modri odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. In ker so bili v sanjah opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Herodu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo. Ko so odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril.« Vstal je, ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. Tam je bil do Herodove smrti, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Iz Egipta sem poklical svojega sina. Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih. Takrat se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Jeremiju: Glas se je slišal v Rami, jok in veliko žalovanje. Rahela je jokala za svojimi otroki in se ni hotela potolažiti, ker jih ni. Ko je Herod umrl, se je v Egiptu Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v Izraelovo deželo, kajti pomrli so tisti, ki so otroku stregli po življenju.« Vstal je, vzel otroka in njegovo mater in prišel v Izraelovo deželo. Ko je slišal, da vlada v Judeji Arhelaj namesto svojega očeta Heroda, se je bal iti tja. Bil pa je v sanjah opomnjen in se je umaknil v galilejsko deželo. Ko je prišel tja, se je naselil v mestu, ki se imenuje Nazaret, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po prerokih, da bo namreč imenovan Nazarečan. Tiste dni se je pojavil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom. Tedaj so prihajali k njemu ljudje iz Jeruzalema in vse Judeje in iz vse pokrajine ob Jordanu. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Ko pa je videl, da prihaja k njegovemu krstu precéj farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja. Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta,‹ kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tedaj je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovoril in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga! « Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi! « Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli. Ko je slišal, da je bil Janez izročen, se je umaknil v Galilejo. Zapustil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrajini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasvetila luč. Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in ona dva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim. Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom. In glas o njem se je razširil po vsej Siriji. Prinesli so k njemu vse bolnike, ki so jih mučile različne bolezni in nadloge, tudi obsedene, božjastne in hrome, in jih je ozdravil. Za njim so hodile velike množice iz Galileje, Deseteromestja, Jeruzalema, Judeje in iz krajev onkraj Jordana. Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.« »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu. Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu ›raká‹, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče ›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.« »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešuštvuj! Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo. Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v peklensko dolino. In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi célo tvoje telo prišlo v peklensko dolino.« »Rečeno je bilo: Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, povzroči, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje.« »Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: Ne prisegaj po krivem; izpolni pa Gospodu svoje prisege! Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega. Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.« »Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Če te kdo prosi, mu daj, in če si hoče kaj sposoditi od tebe, mu ne pokaži hrbta.« »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Mar tega ne delajo tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« »Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.« »In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. Vi torej molíte takóle: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.« »Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« »Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo temačno vse tvoje telo. Če je namreč luč, ki je v tebi, tema, kako velika je tema!« »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« »Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec? In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« »Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.« »Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo.« »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali pa: kdo med vami bo dal svojemu sinu kamen, če ga bo prosil kruha? Ali mu bo dal kačo, če ga bo prosil za ribo? Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo.« »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.« »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali.« »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Veliko mi jih bo reklo tisti dan: ›Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?‹ In takrat jim bom naznanil: ›Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno! ‹« »Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik.« Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki. Ko je prišel z gore, so ga spremljale velike množice. In glej, pristopil je gobavec, se poklonil pred njim do tal in rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je iztegnil roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!« In pri priči je bil očiščen gob. Nato mu je Jezus rekel: »Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.« Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.« Stotniku pa je Jezus rekel: »Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!« In služabnik je ozdravel tisto uro. Ko je Jezus prišel v Petrovo hišo, je videl, da njegova tašča leži in ima vročico. Dotaknil se je njene roke in vročica jo je pustila. Vstala je in mu stregla. Ko se je zvečerilo, so privedli k njemu veliko obsedenih. Z besedo je izgnal duhove in ozdravil vse bolnike. Tako se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Izaiju: On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni. Ko je Jezus zagledal okrog sebe množico, je velel odriniti na drugo stran. Tedaj je pristopil neki pismouk in mu rekel: »Učitelj, za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekdo drug izmed njegovih učencev pa mu je rekel: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Jezus mu je dejal: »Hôdi za menoj in pústi, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve!« Ko je stopil v čoln, so šli njegovi učenci za njim. Na jezeru je nastal velik vihar, tako da so valovi pokrivali čoln; on pa je spal. Pristopili so k njemu, ga zbudili in rekli: »Gospod, reši nas! Izgubljeni smo!« Dejal jim je: »Kaj se bojite, maloverni?« Tedaj je vstal, zapretil vetrovom in jezeru in nastala je globoka tišina. Ljudje pa so se začudili in govorili: »Kakšen človek je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in jezero?« Ko je prišel na drugo stran, v Gadársko deželo, sta mu iz grobov prišla nasproti dva obsedenca. Bila sta tako divja, da nihče ni mogel mimo po tisti poti. Zavpila sta in rekla: »Kaj imava s teboj, Božji Sin? Ali si nas prišel sèm pred časom mučit?« Daleč od njiju pa se je pasla velika čreda svinj. Demoni so ga prosili: »Če nas hočeš izgnati, nas pošlji v čredo svinj!« Rekel jim je: »Pojdite!« Šli so torej ven in vstopili v svinje. In glej, vsa čreda svinj je planila po bregu v jezero in v vodi poginila. Pastirji pa so zbežali, odšli v mesto in sporočili vse, tudi o obsedencih. Vse mesto je šlo Jezusu naproti. In ko so ga zagledali, so ga prosili, naj odide iz njihovih krajev. Stopil je v čoln, se prepeljal na drugo stran in prišel v svoje mesto. In glej, prinesli so k njemu hromega, ki je ležal na postelji. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!« In glej, nekaj pismoukov je reklo v sebi: »Ta govori bogokletno.« Jezus pa je spoznal njihove misli in dejal: »Zakaj v svojih srcih hudobno mislite? Kaj je namreč laže: reči: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je tedaj rekel hromemu, »vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« In vstal je in šel domov. Ko so množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno oblast. Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Tedaj so stopili k njemu Janezovi učenci in rekli: »Zakaj se mi in farizeji toliko postimo, tvoji učenci pa se ne postijo?« Jezus jim je dejal: »Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo postili. Nihče ne prišije krpe iz novega blaga na staro obleko. Našiv namreč obleko trga, da nastane še hujša raztrganina. Novega vina tudi ne vlivajo v stare mehove, sicer mehovi počijo in vino se razlije, mehovi pa uničijo. Novo vino vlivajo v nove mehove in se ohrani oboje.« Medtem ko jim je to govoril, je prišel neki oblastnik. Poklonil se mu je do tal in rekel: »Moja hči je pravkar umrla, vendar pridi, položi roko nanjo in bo živela.« Jezus je vstal in šel za njim, skupaj s svojimi učenci. Tedaj se mu je od zadaj približala žena, ki je dvanajst let krvavela, in se je dotaknila roba njegove obleke. Pri sebi je namreč rekla: »Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena.« Jezus pa se je obrnil, jo pogledal in dejal: »Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.« In žena je bila od tiste ure rešena. Ko je Jezus prišel pred oblastnikovo hišo ter videl piskače in razburjeno množico, je govoril: »Umaknite se, saj deklica ni umrla, ampak spi.« Oni pa so se mu posmehovali. Ko so odstranili množico, je vstopil. Prijel jo je za roko in je vstala. In glas o tem je šel po vsem tistem kraju. Ko je Jezus odhajal od tam, sta šla za njim dva slepa in vpila: »Usmili se naju, Davidov sin!« Ko je stopil v hišo, sta slepa prišla k njemu. Jezus jima je rekel: »Ali verujeta, da morem to storiti?« »Da, Gospod,« sta mu dejala. Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: »Zgôdi se vama po vajini veri!« In oči so se jima odprle. Jezus jima je nato ostro zabičal: »Glejta, da nihče ne izve!« Ko pa sta odšla, sta ga razglašala po vsej tisti deželi. Ko sta odhajala, so privedli k njemu nemega človeka, ki je bil obseden. Ko je bil demon izgnan, je nemi spregovoril. In množice so se začudile in govorile: »Nikoli se kaj takega ni videlo v Izraelu.« Farizeji pa so govorili: »S poglavarjem demonov izganja demone.« Jezus je obhodil vsa mesta in vasi. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in vsako slabost. Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.« Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedejev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfejev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal. Teh dvanajst je Jezus poslal in jim naročil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samarijsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico, kajti delavec je vreden svoje hrane. V katero koli mesto ali vas pridete, poizvedite, kdo je tam vreden, in ostanite tam, dokler ne odidete. Ko stopite v hišo, jo pozdravite. Če bo hiša vredna tega, naj pride nanjo vaš mir, če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam. In če vas kdo ne sprejme in vaših besed ne posluša, pojdite iz tiste hiše ali tistega mesta in si otresite prah z nog. Resnično, povem vam: Laže bo na sodni dan sódomski in gomórski deželi kakor tistemu mestu.« »Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove. Bodite torej preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje. Varujte pa se ljudi, ker vas bodo izdajali sodiščem in bičali po svojih shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, v pričevanje njim in poganom. Kadar pa vas izročijo, ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili. Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas. Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali zoper starše in jih izročali v smrt. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; toda kdor bo vztrajal do konca, bo rešen. Kadar vas bodo preganjali v enem mestu, bežite v drugo. Resnično, povem vam: Ne boste obhodili Izraelovih mest, dokler ne pride Sin človekov. Učenec ni nad učiteljem in služabnik ne nad svojim gospodarjem. Učencu zadošča, da postane kakor njegov učitelj, in služabniku, da postane kakor njegov gospodar. Če so hišnega gospodarja imenovali Bélcebub, koliko bolj bodo njegove domače.« »Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte na svetlobi; in kar slišite na uho, oznanite na strehah. Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.« »Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači. Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« »Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preroka, ker je ta imenovan prerok, bo dobil plačilo preroka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta imenovan pravični, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta imenovan učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.« Ko je Jezus končal naročila svojim dvanajsterim učencem, je šel od tam naprej učit in oznanjat po njihovih mestih. Janez pa je v ječi slišal o Mesijevih delih in mu je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, rekel: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovoril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. Ta je tisti, o katerem je pisano: Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega. Od dni Janeza Krstnika do zdaj si nebeško kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo. Vsi preroki in postava so prerokovali do Janeza. On pa je, če hočete to sprejeti, Elija, ki mora priti. Kdor ima ušesa, naj posluša. S kom naj primerjam ta rod? Podoben je otrokom, ki sedijo po trgih in kličejo drugim: ›Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinko, pa se niste tolkli po prsih.‹ Prišel je namreč Janez, ki ni jedel in ne pil, pa pravijo: ›Demona ima.‹ Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravijo: ›Glej, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov;‹ in modrost je bila opravičena po svojih delih.« Tedaj je začel grajati mesta, v katerih se je zgodilo največ njegovih mogočnih del, ker se niso spreobrnila: »Gorje ti, Horazín! Gorje ti, Betsajda! Če bi se v Tiru in Sidónu zgodila mogočna dela, ki so se zgodila v vaju, bi se že zdavnaj spokorila v raševini in pepelu. Toda povem vama: Tiru in Sidónu bo na sodni dan laže kakor vama. In ti, Kafarnáum! Se boš mar do neba povzdignil? Do podzemlja se boš pogreznil! Če bi se v Sódomi zgodila mogočna dela, ki so se zgodila v tebi, bi še danes stala. Toda povem vam: Sódomski deželi bo na sodni dan laže kakor tebi.« Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti. Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« V tistem času je šel Jezus v soboto skozi žitna polja. Njegovi učenci so postali lačni. Začeli so smukati klasje in jesti. Ko so farizeji to videli, so mu rekli: »Poglej, tvoji učenci delajo, kar v soboto ni dovoljeno delati.« On pa jim je rekel: »Ali niste brali, kaj je storil David, ko je postal lačen sam in tisti, ki so bili z njim, kako je stopil v Božjo hišo in so jedli položene hlebe, ki jih ni bilo dovoljeno jesti njemu in njegovim spremljevalcem, ampak samo duhovnikom. Mar niste brali v postavi, da duhovniki ob sobotah v templju skrunijo soboto in so brez krivde? Toda povem vam, da je tukaj nekaj, kar je večje kot tempelj. Če bi vedeli, kaj pomeni: Usmiljenja hočem in ne žrtve, ne bi obsodili teh nedolžnih. Sin človekov je namreč gospodar sobote.« Šel je od tam in prispel v njihovo shodnico. Tu je bil človek, ki je imel suho roko. Rekli so Jezusu: »Ali se sme v soboto zdraviti?«, da bi ga lahko obtožili. On pa jim je dejal: »Kdo izmed vas, ki bi imel eno samo ovco in bi mu v soboto padla v jamo, je ne bi prijel in izvlekel? Koliko več je vendar vreden človek kakor ovca! Torej se v soboto sme delati dobro.« Tedaj je rekel možu: »Iztegni roko!« Iztegnil jo je in postala je spet zdrava kakor druga. Farizeji pa so šli ven in se posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili. Ko je Jezus to izvedel, se je umaknil od tam. Veliko jih je šlo za njim in vse je ozdravil. Zapovedal pa jim je, naj ga ne razglašajo, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Izaiju: Glej, to je moj služabnik, ki sem ga izvolil, moj ljubljeni, nad katerim ima veselje moja duša. Svojega duha bom položil nanj in narodom bo oznanil sodbo. Ne bo se prepiral in ne vpil, nihče ne bo na ulicah slišal njegovega glasu. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, dokler ne privede sodbe do zmage. In v njegovo ime bodo upali narodi. Tedaj so mu privedli obsedenega, ki je bil slep in nem. Ozdravil ga je, tako da je nemi govoril in videl. Vse množice so bile iz sebe in govorile: »Ali ni morda ta Davidov sin?« Farizeji pa so to slišali in dejali: »Ta izganja demone zgolj z Bélcebubom, poglavarjem demonov.« Ker je poznal njihove misli, jim je rekel: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala. Če torej satan izganja satana, je proti sebi razdeljen – kako bo potem obstalo njegovo kraljestvo? In če jaz z Bélcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa jaz z Božjim Duhom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo. Ali: kako more kdo vstopiti v hišo močnega in mu zapleniti premoženje, če močnega prej ne zveže? Šele tedaj bo izropal njegovo hišo. Kdor ni z menoj, je proti meni; in kdor z menoj ne zbira, raztresa. Zato vam pravim: Vsak greh in vsaka kletev bosta ljudem odpuščena, kletev zoper Duha pa ne bo odpuščena. Tudi če kdo reče besedo zoper Sina človekovega, mu bo odpuščeno, če pa kdo reče kaj zoper Svetega Duha, mu ne bo odpuščeno ne v tem veku ne v prihodnjem.« »Vzemimo, da je drevo dobro – potem je tudi njegov sad dober. Če pa je drevo slabo – potem je tudi njegov sad slab. Drevo namreč spoznamo po sadu. Gadja zalega! Kako morete govoriti dobro, če ste hudobni? Iz preobilja srca namreč govorijo usta. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada dobro, hudoben človek pa iz hudobnega zaklada húdo. Povem pa vam: Za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovorijo, bodo dajali odgovor na sodni dan. Po svojih besedah boš namreč opravičen in po svojih besedah boš obsojen.« Tedaj so se nekateri izmed pismoukov in farizejev začeli pogovarjati z njim in so rekli: »Učitelj, od tebe bi radi videli znamenje.« On pa je odgovoril in jim rekel: »Hudobni in prešuštni rod zahteva znamenje, toda ne bo mu dano znamenje razen znamenja preroka Jona. Kakor je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo tudi Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči. Ninivljani bodo na sodni dan vstali s tem rodom in ga obsodili, kajti spreobrnili so se na Jonovo oznanilo; in glejte: več kakor Jona je tukaj. Kraljica Juga bo ob sodbi vstala s tem rodom in ga obsodila, kajti prišla je s konca zemlje, da bi slišala Salomonovo modrost; in glejte: več kakor Salomon je tukaj.« »Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: ›Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.‹ Ko pride, jo najde prazno, pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku. Tako bo tudi s tem hudobnim rodom.« Medtem ko je še govoril množicam, so stali zunaj njegova mati in njegovi bratje; želeli so govoriti z njim. In nekdo mu je rekel: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in bi radi govorili s teboj.« On pa je tistemu, ki mu je to povedal, odgovoril in dejal: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In pokazal je na svoje učence ter rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje. Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.« Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel ob jezero. Pri njem so se zbrale velike množice, tako da je stopil v čoln in sedel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. Kdor ima ušesa, naj posluša!« Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovoril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.« »Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.« Podal jim je drugo priliko; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražen človek je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹« Še drugo priliko jim je podal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.« In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta. Tedaj je odpustil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovoril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki ravnajo nepostavno. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.« »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo. Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi. Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa pomečejo proč. Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne od pravičnih. Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi.« »Ste doumeli vse to?« Rekli so mu: »Smo.« Tedaj jim je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.« Ko je Jezus končal te prilike, je šel od tam. Prišel je v domači kraj in jih učil v njihovi shodnici, tako da so se zelo čudili in govorili: »Od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda? In njegove sestre, ali niso vse pri nas? Od kod torej njemu vse to?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in v svoji hiši.« In zaradi njihove nevere tam ni storil veliko mogočnih del. V tistem času je četrtni oblastnik Herod slišal govorice o Jezusu. Rekel je svojim dvorjanom: »To je Janez Krstnik! On je bil obujen od mrtvih in zato delujejo v njem moči.« Herod je namreč dal Janeza prijeti, ga vkleniti in vreči v ječo zaradi Herodiade, žene svojega brata Filipa, ker mu je Janez govoril: »Ni ti je dovoljeno imeti.« Hotel ga je umoriti, a se je ustrašil množice, ker je imela Janeza za preroka. Ko je Herod obhajal rojstni dan, je Herodiadina hči plesala pred gosti. Bila mu je všeč, zato ji je s prisego obljubil dati, kar koli bi prosila. Ona pa je na materino prigovarjanje rekla: »Daj mi tukaj na pladnju glavo Janeza Krstnika.« Kralj se je razžalostil, toda zaradi prisege in gostov jo je ukazal dati. Poslal je obglavit Janeza v ječi. Prinesli so na pladnju njegovo glavo in jo dali deklici, ta pa jo je odnesla materi. In prišli so Janezovi učenci, vzeli truplo, ga pokopali, potem pa šli in to sporočili Jezusu. Ko je Jezus to slišal, se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike. Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In velel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok. In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin.« Ko so se prepeljali na drugo stran, so prišli na kopno, v Genezaret. Ljudje tistega kraja so ga prepoznali. Poslali so po vsej tisti okolici in privedli predenj vse bolnike. Prosili so ga, da bi se samo dotaknili roba njegove obleke, in tisti, ki so se ga dotaknili, so bili rešeni. Tedaj so prišli k Jezusu iz Jeruzalema farizeji in pismouki in so rekli: »Zakaj tvoji učenci prestopajo izročilo starih? Ne umivajo si namreč rok, kadar jedo.« Odgovoril je in jim rekel: »Zakaj pa vi prestopate Božjo zapoved zaradi svojega izročila? Bog je namreč rekel: Spoštuj očeta in mater in Kdor preklinja očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. Vi pa pravite: ›Kdor reče očetu ali materi: To, s čimer bi ti lahko koristil, je dar, temu ni treba več spoštovati svojega očeta.‹ Tako ste razveljavili Božjo besedo zaradi svojega izročila. Hinavci! Dobro je prerokoval o vas Izaija, ko je rekel: To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi. « Poklical je k sebi množico in ji rekel: »Poslušajte in doumite! Človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust, to omadežuje človeka.« Tedaj so prišli učenci in mu rekli: »Ali veš, da so se farizeji spotikali nad tvojimi besedami?« Odgovoril je: »Vsaka sadika, ki je ni vsadil moj nebeški Oče, bo izkoreninjena. Pustite jih! Slepi so, vodniki slepih. Če pa slepi slepega vodi, bosta oba padla v jamo.« Peter je odvrnil in mu rekel: »Razlôži nam to priliko.« On pa je dejal: »Kaj ste tudi vi še vedno nerazumni? Mar ne uvidite, da gre vse, kar prihaja v usta, v želodec in se vrže v greznico? Kar pa prihaja iz ust, pride iz srca, in to omadežuje človeka. Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve. To je tisto, kar omadežuje človeka, jesti z neumitimi rokami pa ne omadežuje človeka.« Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.« Vendar ji ni odgovoril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovoril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. Jezus se je odpravil od tam in prišel h Galilejskemu jezeru. Šel je na goro in tam sédel. Tedaj so prišle k njemu velike množice, ki so imele s seboj hrome, slepe, pohabljene, neme in še veliko drugih. Položili so jih pred njegove noge in jih je ozdravil, tako da se je množica čudila, ko je gledala, kako nemi govorijo, pohabljeni postajajo zdravi, hromi hodijo in slepi vidijo. In poveličevali so Izraelovega Boga. Jezus je poklical k sebi svoje učence in rekel: »Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti; lačnih pa nočem odpustiti, da na poti ne omagajo.« Učenci so mu dejali: »Od kod naj v puščavi vzamemo toliko kruha, da nasitimo táko množico?« Jezus jim je rekel: »Koliko hlebov imate?« Dejali so: »Sedem in malo ribic.« Tedaj je velel množici, naj séde na tla. Vzel je tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, razlomil hlebe in dajal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili. Od koščkov, ki so ostali, so nabrali sedem polnih košev. Teh pa, ki so jedli, je bilo štiri tisoč mož, brez žená in otrok. Ko je množice odpustil, je stopil v čoln in šel v magadánske kraje. Prišli so farizeji in saduceji. Da bi ga preizkušali, so ga prosili, naj jim pokaže kako znamenje z neba. On pa je odgovoril; dejal je: »Ko se zvečeri, pravite: ›Lepo bo; kajti nebo žari,‹ in zjutraj: ›Danes bo viharno; nebo temačno žari.‹ Obličje neba torej znate presojati, znamenj časov pa ne morete. Hudobni in prešuštni rod zahteva znamenje, toda ne bo mu dano znamenje razen Jonovega znamenja.« In zapustil jih je ter odšel. Ko so učenci šli na drugo stran, so pozabili s seboj vzeti kruh. Jezus jim je rekel: »Pazíte in varujte se farizejskega in saducejskega kvasa!« Oni pa so med seboj razpravljali in govorili: »Kruha nismo vzeli s seboj.« Jezus je to vedel in rekel: »Maloverni, zakaj govorite med seboj: ›Kruha nimamo.‹ Ali še vedno ne razumete in se ne spominjate petih hlebov za pet tisoč mož in koliko košar ste nabrali? In sedmih hlebov za štiri tisoč mož in koliko košev ste nabrali? Kako da ne razumete, da vam nisem rekel o kruhu: ›Varujte se farizejskega in saducejskega kvasa!‹« Takrat so šele doumeli, da ni rekel, naj se varujejo krušnega kvasa, temveč farizejskega in saducejskega nauka. Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija. Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen. Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu. Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Sina človekovega prihajati v njegovem kraljestvu.« Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!« Učenci pa so ga vprašali: »Zakaj torej pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?« Odgovoril je: »Elija res prihaja in bo vse prenovil. Povem pa vam, da je Elija že prišel, a ga niso prepoznali, temveč so storili z njim, kar so hoteli. Tako bo tudi Sin človekov trpel od njih.« Tedaj so učenci doumeli, da jim je govoril o Janezu Krstniku. Ko so prišli k množici, je nekdo stopil k njemu, se vrgel pred njim na kolena in rekel: »Gospod, usmili se mojega sina! Božjasten je in hudo trpi. Večkrat pade v ogenj in večkrat v vodo. Privedel sem ga že k tvojim učencem, pa ga niso mogli ozdraviti.« Jezus je odvrnil: »O neverni in pokvarjeni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal? Privedite mi ga sem!« Jezus mu je zapretil in demon je šel iz njega; deček pa je bil od tiste ure zdrav. Tedaj so se učenci približali Jezusu in mu na samem rekli: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« »Zato, ker imate malo vere,« jim je dejal. »Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.« Ko so bili zbrani v Galileji, jim je Jezus rekel: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, a tretji dan bo obujen.« In zelo so se užalostili. Ko so prispeli v Kafarnáum, so prišli k Petru pobiralci dveh drahem in dejali: »Ali vaš učitelj ne plačuje dveh drahem?« »Seveda plačuje,« je rekel. Ko pa je prišel v hišo, ga je Jezus prehitel z besedami: »Kaj se ti zdi, Simon, od koga pobirajo zemeljski kralji davek ali carino? Od svojih sinov ali od tujcev?« »Od tujcev,« je dejal. Jezus mu je rekel: »Torej so sinovi oproščeni. Vendar pa, da jih ne pohujšamo, pojdi k jezeru, vrzi trnek in potegni ven prvo ribo, ki se bo ujela. Odpri ji usta in našel boš statêr. Vzemi ga in jim ga daj zame in zase.« Tisti čas so učenci stopili k Jezusu in dejali: »Kdo je torej največji v nebeškem kraljestvu?« Tedaj je poklical k sebi otroka, ga postavil mednje in rekel: »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu, in kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.« »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja. Gorje svetu zaradi pohujšanj! Pohujšanja sicer morajo priti, toda gorje človeku, po katerem pride pohujšanje. Če te torej tvoja roka ali noga pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš pohabljen ali hrom v življenje, kakor da imaš obe roki ali nogi in si vržen v večni ogenj. In če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v življenje, kakor da imaš obe očesi, a si vržen v peklensko dolino ognja. Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.« »Kaj se vam zdi? Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil devetindevetdesetih v gorovju in šel iskat tisto, ki je zašla? In če se mu posreči, da jo najde, resnično, povem vam, se je veseli bolj kakor devetindevetdesetih, ki niso zašle. Tako tudi ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi se pogubil kateri od teh malih.« »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.« »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. Ko so njegovi soslužabniki videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.« Ko je Jezus končal te besede, je odpotoval iz Galileje in prišel v judejsko pokrajino na drugi strani Jordana. Za njim so šle velike množice in jih je tam ozdravil. Prišli so k njemu farizeji in da bi ga preizkušali, so mu rekli: »Ali je dovoljeno možu iz katerega koli vzroka odsloviti ženo?« Odgovoril je: »Ali niste brali, da ju je Stvarnik na začetku ustvaril kot moža in ženo in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.« Rekli so mu: »Zakaj pa je potem Mojzes zapovedal dati ločitveni list in jo odsloviti?« Dejal jim je: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žená, od začetka pa ni bilo tako. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, in se oženi z drugo, prešuštvuje.« Tedaj so mu njegovi učenci rekli: »Če je z možem in ženo tako, se ni dobro ženiti.« On pa jim je dejal: »Ne dojamejo te besede vsi, temveč tisti, katerim je dano. Nekateri od evnuhov so se namreč že iz materinega telesa rodili takšni, nekatere so skopili ljudje, nekateri pa so se sami skopili zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more doumeti, naj doume.« Tedaj so mu prinesli otroke, da bi položil nanje roke in molil. Učenci so jih grajali, toda Jezus jim je rekel: »Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo.« Potem je položil nanje roke in šel od tam. Nekdo je stopil k njemu in rekel: »Učitelj, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« Dejal mu je: »Kaj me sprašuješ o dobrem? Samo eden je dober. Če pa hočeš priti v življenje, se dŕži zapovedi!« »Katerih?« mu je rekel. Jezus je dejal: » Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Spoštuj očeta in mater! in Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe! « Mladenič mu je rekel: »Vse to sem izpolnjeval; kaj mi še manjka?« Jezus mu je rekel: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« Ko je mladenič slišal to besedo, je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. Jezus pa je rekel svojim učencem: »Resnično, povem vam: Bogataš bo težko prišel v nebeško kraljestvo. In spet vam povem: Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« Ko so učenci to slišali, so zelo strmeli in govorili: »Kdo se torej more rešiti?« Jezus pa se je ozrl vanje in jim rekel: »Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.« Tedaj mu je Peter odvrnil: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj. Kaj bomo torej prejeli?« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Ko bo Sin človekov ob prerojenju sveta sédel na prestol svojega veličastva, boste tudi vi, ki ste šli za menoj, sedeli na dvanajstih prestolih in sodili dvanajst Izraelovih rodov. In vsak, kdor je zapustil hiše ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje. Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi.« »Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.‹ In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: ›Kaj postajate tukaj ves dan brez dela?‹ ›Ker nas nihče ni najel,‹ so mu dejali. Tedaj jim je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd!‹ Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ Odgovoril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.« Ko je šel Jezus proti Jeruzalemu, je vzel dvanajst učencev na sámo in jim med potjo rekel: »Glejte, v Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom, da ga bodo zasmehovali, bičali in križali, toda tretji dan bo obujen.« Tedaj je stopila k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma in se poklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila. Rekel ji je: »Kaj hočeš?« Dejala je: »Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?« Dejala sta mu: »Moreva.« Rekel jima je: »Moj kelih bosta pila; dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bodo tam sedeli tisti, katerim je to pripravil moj Oče.« Ko je drugih deset to slišalo, so se razjezili nad bratoma. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Ko so odhajali iz Jerihe, je šla za njim velika množica. Ob poti sta sedela dva slepa človeka. Ko sta slišala, da Jezus prihaja mimo, sta zavpila: »Usmili se naju, Gospod, Davidov sin!« Množica ju je pograjala, naj umolkneta, ona dva pa sta še bolj zavpila: »Usmili se naju, Gospod, Davidov sin!« Jezus je obstal, ju poklical in rekel: »Kaj hočeta, da vama storim?« Dejala sta mu: »Gospod, da bi se nama odprle oči!« Jezus se ju je usmilil. Dotaknil se je njunih oči in takoj sta spregledala ter šla za njim. Ko so se približali Jeruzalemu in prišli do Bétfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla privezano oslico in oslička pri njej. Odvežita ju in ju pripeljita k meni. Če vama kdo kaj poreče, recita: ›Gospod ju potrebuje,‹ in takoj ju bo poslal.« To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: Povejte sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali. Učenca sta šla in storila, kakor jima je Jezus naročil. Pripeljala sta oslico in njenega mladiča, položila nanju svoja plašča in Jezus je sédel gor. Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot. In množice, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: » Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah! « Ko je prišel v Jeruzalem, se je vse mesto razburkalo in govorilo: »Kdo je to?« Množice pa so govorile: »To je prerok, Jezus iz Nazareta v Galileji.« Jezus je stopil v tempelj in izgnal vse, ki so v templju prodajali in kupovali. Menjalcem denarja je prevrnil mize, prodajalcem golobov pa stole in jim rekel: »Pisano je: Moja hiša naj se imenuje hiša molitve, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo.« V templju so se mu približali slepi in hromi in jih je ozdravil. Ko so véliki duhovniki in pismouki videli čudeže, ki jih je storil, in otroke, ki so v templju vzklikali in govorili: »Hozana Davidovemu sinu!«, so postali nejevoljni in so mu rekli: »Slišiš, kaj ti govorijo?« Jezus pa jim je dejal: »Seveda! Ali niste nikdar brali: Iz ust otročičev in dojenčkov si sebi pripravil hvalo. « Nato jih je zapustil; iz mesta je šel v Betanijo in tam prenočil. Ko se je Jezus zjutraj vračal v mesto, je postal lačen. Ob poti je zagledal smokvino drevo in šel k njemu, toda na njem ni našel drugega kot listje. Rekel mu je: »Naj ne bo nikoli več sadu na tebi!« In smokva se je pri priči posušila. Ko so učenci to videli, so se začudili in rekli: »Kako to, da se je smokva tako hitro posušila?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili, boste delali ne samo to, kar se je zgodilo s tole smokvo, ampak tudi če boste rekli tej gori: ›Vzdigni se in se vrzi v morje,‹ se bo zgodilo. Če boste verovali, boste prejeli vse, kar boste prosili v molitvi.« Prišel je v tempelj, in medtem ko je učil, so stopili k njemu véliki duhovniki in starešine ljudstva ter rekli: »S kakšno oblastjo to delaš? Kdo ti je dal to oblast?« Jezus je odgovoril in jim rekel: »Tudi jaz vas bom vprašal neko stvar. Če mi to poveste, vam bom tudi jaz povedal, s kakšno oblastjo to delam. Od kod je bil Janezov krst? Iz nebes ali od ljudi?« Ti pa so premišljevali sami pri sebi in govorili: »Če rečemo: ›Iz nebes,‹ nam bo rekel: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Če pa rečemo: ›Od ljudi,‹ se bojimo množice, kajti Janeza imajo vsi za preroka.« Zato so odgovorili Jezusu: »Ne vemo.« In on jim je rekel: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.« »Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovoril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.« »Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi dobili njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnali. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo storil s temi viničarji?« Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh. Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove. In kdor bo padel na ta kamen, se bo razbil; in na kogar pade ta kamen, ga bo zmečkal.« Ko so véliki duhovniki in farizeji slišali njegove prilike, so spoznali, da govori o njih. Poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice, ker ga je imela za preroka. Jezus jim je spet spregovoril v prilikah. »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih osramotili in pobili. Kralj se je tedaj razjezil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali. Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke. Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?‹ Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli. Tisti dan so prišli k njemu saduceji, ki so govorili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes je rekel: Če kdo umre brez otrok, naj se njegov brat oženi z njegovo ženo in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je pri nas sedem bratov. Prvi se je oženil in umrl. Ker ni imel potomstva, je zapustil ženo svojemu bratu; tako tudi drugi in tretji, vsi do sedmega. Zadnja od vseh je umrla tudi žena. Katerega teh sedmih bo torej ob vstajenju? Vsi so jo namreč imeli.« Jezus jim je odvrnil: »Motite se, ker ne poznate ne Pisma ne Božje moči. Ob vstajenju se namreč ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih. O vstajenju mrtvih pa, ali niste brali, kaj vam je rekel Bog, ki pravi: Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov. Ni pa Bog mrtvih, ampak živih.« Ko so množice to slišale, so strmele nad njegovim naukom. Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: » Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« Ko so bili farizeji zbrani, jih je Jezus vprašal: »Kaj mislite o Mesiju? Čigav sin je?« Dejali so mu: »Davidov.« Rekel jim je: »Kako ga torej David v Duhu imenuje Gospod, ko pravi: Gospod je rekel mojemu Gospodu: ›Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.‹ Če ga torej David imenuje Gospod, kako je njegov sin?« In nobeden mu ni mogel nič odgovoriti in od tistega dne si ga tudi nihče ni drznil še kaj vprašati. Tedaj je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›rabi‹. Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan. Toda gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker prepotujete morje in kopno, da enega samega napravite za spreobrnjenca; toda ko to postane, ga naredite za sina peklenske doline, dvakrat hujšega od sebe. Gorje vam, slepi vodniki, ki pravite: ›Če kdo priseže pri templju, ni to nič, če pa priseže pri tempeljskem zlatu, ga prisega veže.‹ Norci in slepci! Kaj je vendar več: zlato ali tempelj, ki zlato posvečuje? Govorite tudi: ›Če kdo priseže pri oltarju, ni to nič, če pa priseže pri daru, ki je na njem, ga prisega veže.‹ Slepci! Kaj je vendar več: dar ali oltar, ki dar posvečuje? Kdor torej priseže pri oltarju, priseže pri njem in pri vsem, kar je na njem. Kdor priseže pri templju, priseže pri njem in pri tistem, ki prebiva v njem. Kdor pa priseže pri nebu, priseže pri Božjem prestolu in pri tistem, ki sedi na njem. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker dajete desetino od mete, kopra in kumine, opustili pa ste, kar je v postavi pomembnejše: pravičnost, usmiljenje in zvestobo. To bi bilo treba storiti in ónega ne opustiti. Slepi vodniki! Precejate komarja, kamelo pa požirate. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker kozarec in skledo čistite od zunaj, znotraj pa sta polna ropa in nezmernosti. Slepi farizej! Očisti najprej kozarec znotraj, da bo čist tudi zunaj. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zidate grobnice prerokov in krasite spomenike pravičnih ter govorite: ›Če bi mi živeli v dneh naših očetov, ne bi sodelovali z njimi pri prelivanju krvi prerokov.‹ Tako spričujete sami proti sebi, da ste sinovi tistih, ki so umorili preroke. Le dopolníte mero svojih očetov! Kače, gadja zalega! Kako boste ubežali obsodbi na peklensko dolino? Zato, glejte, pošiljam k vam preroke, modrece in pismouke. Nekatere od njih boste pobili in križali, druge boste bičali v svojih shodnicah in preganjali od mesta do mesta, da pride nad vas vsa pravična kri, prelita na zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija, Berehjájevega sina, ki ste ga ubili med templjem in oltarjem. Resnično, povem vam: Vse to bo prišlo nad ta rod.« »Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli. Glejte, vaša hiša je zapuščena. Povem vam namreč, da me odslej ne boste videli, dokler ne porečete: › Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! ‹« Jezus je šel iz templja in je odhajal. K njemu so stopili njegovi učenci, da bi mu pokazali tempeljske stavbe. Rekel jim je: »Vidite vse to? Resnično, povem vam: Tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Ko pa je sedèl na Oljski gori, so stopili k njemu učenci in mu na samem rekli: »Povej nam, kdaj bo to in kakšno bo znamenje tvojega prihoda in konca sveta.« Jezus jim je odgovoril: »Glejte, da vas kdo ne zavede! Veliko jih bo namreč nastopilo pod mojim imenom in bodo govorili: ›Jaz sem Kristus,‹ tako da bodo mnoge zavedli. Slišali pa boste o vojnah in govorice o vojnah; glejte, da se ne vznemirite! Kajti to se mora zgoditi, vendar še ni konec. Vzdignil se bo namreč narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu in lakote in potresi bodo na raznih krajih, vendar je vse to začetek porodnih bolečin. Takrat vas bodo izročali v stisko in vas morili. Vsi narodi vas bodo sovražili zaradi mojega imena. Veliko se jih bo takrat pohujšalo. Izdajali bodo drug drugega in se med seboj sovražili. Vstalo bo veliko lažnih prerokov in bodo mnoge zavedli. Ker se bo nepostavnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila. Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen. In ta evangelij kraljestva bo oznanjen po vsem svetu v pričevanje vsem narodom, in takrat bo prišel konec.« »Ko boste torej na svetem kraju videli stati gnusobo opustošenja, o kateri govori prerok Daniel – kdor bere, naj razume –, takrat naj bežijo v hribe tisti, ki so v Judeji. Kdor je na strehi, naj ne hodi dol, da bi vzel stvari iz svoje hiše, in kdor je na polju, naj se ne vrača, da bi vzel svoj plašč. Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Molíte, da vam ne bi bilo treba bežati pozimi ali na soboto. Takrat bo namreč velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta do zdaj in je tudi več ne bo. In če tisti dnevi ne bi bili skrajšani, ne bi bilo rešeno nobeno meso; toda zaradi izvoljenih bodo ti dnevi skrajšani. Če vam tedaj kdo poreče: ›Glejte, tukaj je Kristus‹ ali ›Tam je,‹ ne verjemite. Vstali bodo namreč lažni kristusi in lažni preroki in bodo delali velika znamenja in čudeže, tako da bi zavedli celo izvoljene, če bo mogoče. Glejte, vnaprej sem vam povedal. Če vam torej porečejo: ›V puščavi je,‹ ne hodíte tja; ali ›V hiši je,‹ ne verjemite. Kakor namreč pride blisk od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sina človekovega. Kjer je truplo, tam se bodo zbrali jastrebi.« »Takoj po stiski tistih dni bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Tedaj se bo pojavilo na nebu znamenje Sina človekovega in tolkli se bodo po prsih vsi rodovi na zemlji. Videli bodo Sina človekovega priti na oblakih neba z močjo in veliko slavo. Poslal bo svoje angele ob močnem donenju trobente in zbrali bodo njegove izvoljene od štirih vetrov, od konca do konca neba.« »Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar njegova veja postane že mužévna in poganja listje, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli vse to, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« »Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa, da bi bil hišni gospodar buden, če bi vedel, ob kateri straži pride tat, in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« »Kdo je torej zvesti in preudarni služabnik, ki ga je gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji ob pravem času da živež? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob svojem prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa ta pokvarjeni služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospod zamuja‹ in začne pretepati soslužabnike ter jé in popiva s pijanci, bo gospodar tega služabnika prišel na dan, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve, in ga bo presekal na dvoje ter mu dal delež s hinavci; tam bo jok in škripanje z zobmi.« »Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje. Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: ›Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!‹ Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke. Nespametne so rekle preudarnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!‹ Toda preudarne so odvrnile: ›Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!‹ Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹ On pa je odgovoril: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas!‹ Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!« »Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in skril denar svojega gospodarja. Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovoril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem razsul? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹« »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹ Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« Ko je Jezus končal vse te besede, je rekel svojim učencem: »Veste, da bo čez dva dni pasha; in Sin človekov bo izročen, da ga bodo križali.« Tedaj so se zbrali véliki duhovniki in starešine ljudstva na dvoru vélikega duhovnika, ki mu je bilo ime Kajfa. Sklenili so, da bodo Jezusa z zvijačo prijeli in usmrtili, vendar so dejali: »Samo na praznik ne, da med ljudstvom ne nastane nemir.« Ko je bil Jezus v Betaniji v hiši Simona Gobavca, se mu je približala neka žena. Imela je alabastrno posodico zelo dragocenega dišavnega olja in ga je izlila na njegovo glavo, ko je sedèl pri mizi. Ko so učenci to videli, so postali nejevoljni in so govorili: »Čemú ta potrata? To bi namreč lahko dobro prodali in dali ubogim.« Jezus je to vedel in jim rekel: »Kaj delate ženi težave? Saj mi je storila dobro delo. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno. Ko je izlila to olje na moje telo, me je pripravila za pogreb. Resnično, povem vam: Kjer koli po svetu bo oznanjen ta evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.« Tedaj je šel eden izmed dvanajsterih, po imenu Juda Iškarijot, k vélikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izročim?« Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov. Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izročil. Prvi dan nekvašenega kruha so prišli k Jezusu učenci in mu rekli: »Kje hočeš, da ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?« Dejal jim je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recite: ›Učitelj pravi: Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal pasho s svojimi učenci.‹« In učenci so storili, kakor jim je Jezus naročil, in pripravili pashalno jagnje. Ko se je zvečerilo, je sédel z dvanajsterimi. Ko so jedli, je rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se silno užalostili in so mu začeli drug za drugim govoriti: »Saj nisem jaz, Gospod?« On pa je odgovoril: »Kateri je z menoj pomočil roko v skledo, ta me bo izdal. Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, po katerem je Sin človekov izročen! Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil.« Izdajalec Juda je odgovoril: »Rabi, saj menda nisem jaz?« Dejal mu je: »Ti si rekel!« Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov. A povem vam: Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta.« In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori. Tedaj jim je Jezus rekel: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je: Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede. Ko pa bom obujen, pojdem pred vami v Galilejo.« Peter mu je odgovoril: »Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar pohujšal.« Jezus mu je rekel: »Resnično, povem ti: To noč, preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« Peter mu je dejal: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil.« Tako so rekli tudi vsi drugi učenci. Tedaj je prišel Jezus z njimi na kraj, ki se imenuje Getsemani, in jim rekel: »Sédite tukaj, medtem ko stopim tja, da bom molil.« S seboj je vzel Petra in oba Zebedejeva sinova. Začel se je žalostiti in trepetati. Tedaj jim je rekel: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in bedite z menoj!« In šel je malo naprej, padel na obraz in molil: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« Nato je šel k učencem in ugotovil, da spijo. Rekel je Petru: »Tako, eno uro niste mogli ostati budni z menoj? Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.« Spet drugič je šel in molil: »Moj Oče, če ta kelih ne more mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja!« Ko se je vrnil, je spet videl, da spijo, kajti njihove oči so bile težke. Pustil jih je, spet odšel in tretjič molil z istimi besedami. Nato je prišel k učencem in jim rekel: »Še vedno spite in počivate? Glejte, približala se je ura, in Sin človekov je izročen v roke grešnikov. Vstanite, pojdimo! Glejte, tisti, ki me je izročil, se je približal.« Medtem ko je še govoril, je prišel Juda, eden izmed dvanajsterih, in z njim velika množica z meči in koli. Poslali so jo véliki duhovniki in starešine ljudstva. Izdajalec jim je dal znamenje in rekel: »Tisti je, ki ga bom poljubil; njega primite!« In takoj je stopil k Jezusu in rekel: »Pozdravljen, rabi!« in ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: »Prijatelj, čemu si prišel?« Tedaj so pristopili, iztegnili roke po Jezusu in ga prijeli. In glej, eden od Jezusovih spremljevalcev je iztegnil roko, potegnil svoj meč, udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal uho. Tedaj mu je Jezus rekel: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani. Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov, toda kako naj se potem izpolnijo Pisma, da se mora tako zgoditi?« Tisto uro je Jezus rekel množicam: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli, da bi me prijeli. Dan na dan sem sedèl v templju in učil, pa me niste prijeli.« Vse to pa se je zgodilo, da so se izpolnila Pisma prerokov. Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali. Ti, ki so prijeli Jezusa, so ga odvedli k vélikemu duhovniku Kajfu, kjer so se zbrali pismouki in starešine. Peter pa je šel od daleč za njim do palače vélikega duhovnika. Stopil je noter in sédel med služabnike, da bi videl konec. Véliki duhovniki in ves véliki zbor so iskali lažno pričevanje zoper Jezusa, da bi ga usmrtili, vendar ga niso našli, čeprav je pristopilo veliko krivih prič. Nazadnje sta pristopili dve in rekli: »Ta je dejal: ›Božji tempelj morem podreti in ga v treh dneh postaviti.‹« Tedaj je véliki duhovnik vstal in mu rekel: »Nič ne odgovoriš? Kaj je to, kar ta dva pričata proti tebi?« Jezus pa je molčal. Véliki duhovnik mu je tedaj rekel: »Rotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Mesija, Božji Sin.« Jezus mu je dejal: »Ti sam si rekel. Toda povem vam: Poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Moči in priti na oblakih neba. « Tedaj je véliki duhovnik pretrgal svoje oblačilo in rekel: »Bogokletje je izrekel! Kaj potrebujemo še prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje. Kaj se vam zdi?« Oni pa so odvrnili: »Smrt zasluži!« Tedaj so mu pljuvali v obraz in ga tolkli s pestmi. Drugi so ga udarjali in govorili: »Prerokuj nam, Mesija, kdo te je udaril.« Peter pa je sedèl zunaj na dvorišču. Neka dekla je stopila k njemu in rekla: »Tudi ti si bil z Jezusom Galilejcem.« On pa je vpričo vseh tajil: »Ne vem, kaj praviš.« Ko je šel v vežo, ga je zagledala druga in rekla tistim, ki so bili tam: »Ta je bil z Jezusom Nazarečanom.« Spet je tajil, in sicer s prisego: »Ne poznam tega človeka!« Kmalu nato so tisti, ki so stali tam, stopili k Petru in mu rekli: »Zares, tudi ti si izmed njih, saj te tudi tvoja govorica izdaja.« Tedaj se je začel zaklinjati in prisegati: »Ne poznam tega človeka!« In takoj je petelin zapel. Peter se je spomnil Jezusove besede, ki mu jo je rekel: »Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« In šel je ven in se bridko zjokal. Ko se je zdanilo, so vsi véliki duhovniki in starešine ljudstva zoper Jezusa sklenili, da ga bodo usmrtili. Nato so ga zvezali in odpeljali. Izročili so ga upravitelju Pilatu. Ko je Juda, ki ga je izdal, videl, da so ga obsodili, se je skesal. Vélikim duhovnikom in starešinam je prinesel nazaj trideset srebrnikov in rekel: »Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.« Oni pa so rekli: »Kaj nam mar? Ti glej!« Tedaj je vrgel srebrnike v tempelj, se umaknil ter šel in se obesil. Véliki duhovniki so vzeli srebrnike in dejali: »Ne smemo jih dati v tempeljsko zakladnico, ker so cena krvi.« Posvetovali so se in zanje kupili lončarjevo njivo za pokopališče tujcev, zato se tista njiva do danes imenuje Njiva krvi. Tedaj se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Jeremiju: Vzeli so trideset srebrnikov, ceno ocenjenega, ki so ga ocenili nekateri Izraelovi sinovi. Zanje so kupili lončarjevo njivo, kakor mi je naročil Gospod. Jezusa so postavili pred upravitelja, in upravitelj ga je vprašal: »Si ti judovski kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti praviš.« Ko so ga véliki duhovniki in starešine obtoževali, ni nič odgovoril. Tedaj mu je Pilat rekel: »Ne slišiš, koliko pričajo zoper tebe?« Toda ni mu odgovoril niti na eno besedo, tako da se je upravitelj zelo čudil. Ob prazniku pa je upravitelj po navadi izpustil ljudstvu enega jetnika, ki so ga hoteli. Takrat so imeli zloglasnega jetnika, ki mu je bilo ime Jezus Baraba. Ko so se torej zbrali, jim je Pilat rekel: »Katerega hočete, da vam izpustim: Jezusa Baraba ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?« Vedel je namreč, da so ga izdali iz zavisti. Ko pa je sedèl na sodnem stolu, mu je njegova žena poslala sporočilo: »Nič ne imej s tem pravičnim, kajti danes sem v sanjah veliko trpela zaradi njega.« Véliki duhovniki in starešine so pregovorili množico, naj zahtevajo Baraba, Jezusa pa dajo umoriti. Upravitelj jim je odgovoril: »Katerega od teh dveh hočete, da vam izpustim?« »Baraba,« so rekli. »Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?« jim je rekel Pilat. Vsi so dejali: »Križan naj bo!« Rekel jim je: »Kaj je vendar hudega storil?« Oni pa so še bolj kričali: »Križan naj bo!« Ko je Pilat videl, da nič ne pomaga, ampak da hrup čedalje bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!« Vse ljudstvo je odvrnilo: »Njegova kri na nas in na naše otroke!« Tedaj jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga je izročil, da bi bil križan. Upraviteljevi vojaki so tedaj vzeli Jezusa s seboj v sodno hišo in zbrali okrog njega vso četo. Slekli so ga in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. Iz trnja so spletli krono in mu jo dali na glavo in trst v njegovo desnico. Poklekovali so pred njim, ga zasmehovali in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« In pljuvali so vanj, mu vzeli trst in ga z njim tepli po glavi. Potem ko so ga zasmehovali, so mu slekli plašč, ga oblekli v njegova oblačila in odvedli, da bi ga križali. Ko so šli ven, so naleteli na človeka iz Cirene, ki mu je bilo ime Simon. Prisilili so ga, da je nesel njegov križ. Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Golgota, kar pomeni ›kraj lobanje‹, so mu dali piti vina, pomešanega z žolčem. In pokusil je, a ni hotel piti. Ko so ga križali, so si razdelili njegova oblačila, tako da so žrebali. Sedeli so in ga tam stražili. Nad njegovo glavo so dali napis o njegovi krivdi: »Ta je Jezus, judovski kralj.« Takrat sta bila skupaj z njim križana dva razbojnika, eden na desnici in eden na levici. Tisti pa, ki so hodili mimo, so ga sramotili, zmajevali z glavami in govorili: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa!« Podobno so ga zasmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in starešinami ter govorili: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče, saj je rekel: ›Božji Sin sem.‹« Enako sta ga sramotila tudi razbojnika, ki sta bila z njim križana. Ob šesti uri se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: » Elí, Elí, lemá sabahtáni? « to je: » Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? « Ko so nekateri, ki so tam stali, to slišali, so govorili: »Ta kliče Elija.« Brž je stekel eden izmed njih, vzel gobo, jo napojil s kisom, nataknil na trst in mu ponujal piti. Drugi pa so govorili: »Pústi, poglejmo, če ga pride Elija rešit!« Jezus je spet zakričal z močnim glasom in izročil duha. In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile. Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je bilo obujenih. Po njegovi obuditvi so šli iz grobov in prišli v sveto mesto ter se prikazali mnogim. Ko so stotnik in ti, ki so z njim stražili Jezusa, videli potres in kar se je zgodilo, so se silno prestrašili in govorili: »Resnično, ta je bil Božji Sin!« Bilo pa je tam mnogo žená, ki so gledale od daleč. Od Galileje sèm so hodile za Jezusom in mu stregle. Med njimi so bile Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova in Jožefova, ter mati Zebedejevih sinov. Ko se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimateje, Jožef po imenu, ki je bil tudi sam Jezusov učenec. Stopil je k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. Tedaj je Pilat ukazal, naj mu ga izročijo. Jožef je telo vzel, zavil v kos čistega platna in položil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. Ko je k vhodu v grob zavalil velik kamen, je odšel. Bili pa sta tam Marija Magdalena in ona druga Marija in sta sedeli nasproti grobu. Drugi dan, to je po dnevu pripravljanja, so se véliki duhovniki in farizeji zbrali pri Pilatu in mu rekli: »Gospod, spomnili smo se, da je tisti zapeljevalec, ko je bil še živ, rekel: ›Po treh dneh bom obujen.‹ Ukaži torej, naj grob zastražijo do tretjega dne, da morda ne pridejo njegovi učenci, ga ukradejo in ljudstvu porečejo: ›Obujen je bil od mrtvih.‹ In zadnja prevara bo hujša od prve.« Pilat jim je rekel: »Saj imate stražo. Pojdite in zastražite grob, kakor veste!« In oni so šli s stražo in zavarovali grob, tako da so kamen zapečatili. Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odvalil kamen ter sédel nanj. Videti je bil kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in postali kakor mrtvi. Angel pa je nagovoril ženi: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: ›Obujen je bil od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‹ Glejta, povedal sem vama.« Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Oni dve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.« Ko sta bili še na poti, so nekateri iz straže prispeli v mesto in sporočili vélikim duhovnikom vse, kar se je zgodilo. Ti so se zbrali s starešinami in se posvetovali. Vojakom so dali veliko denarja in dejali: »Recite: ›Ponoči so prišli njegovi učenci in so ga ukradli, ko smo spali.‹ In če bi to slišal upravitelj, ga bomo mi pomirili in dosegli, da boste brez skrbi.« In ti so vzeli denar in storili, kakor so jih poučili. Tako se je ta govorica razširila med Judi do današnjega dne. Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; kakor je zapisano pri preroku Izaiju: Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Tako se je pojavil Janez Krstnik v puščavi in je oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu.« Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se razpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim. Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje. Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali. Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone. K njemu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž jezno poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni več mogel v mesto odkrito, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu. Ko je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnáum, se je razvedelo, da je v hiši. Veliko se jih je zbralo, tako da še v preddverju ni bilo več prostora, in jim je govoril besedo. Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili. Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Otrok, odpuščeni so ti grehi!« Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v svojih srcih premišljevali: »Kaj ta tako govori? To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe razen enega, Boga?« Jezus je v duhu takoj spoznal, da pri sebi tako premišljujejo, in jim je rekel: »Kaj tako premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči hromemu: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani, vzemi posteljo in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je rekel hromemu, »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« Ta je vstal in takoj dvignil posteljo ter šel ven vpričo vseh, tako da so bili vsi iz sebe in so slavili Boga ter govorili: »Kaj takega še nikoli nismo videli.« Spet je odšel k jezeru. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu in jih je učil. Spotoma je zagledal Levija, Alfejevega sina, ki je sedèl pri mitnici, in mu rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. In ko je bil pri mizi v njegovi hiši, je veliko cestninarjev in grešnikov sedelo z Jezusom in njegovimi učenci; bilo jih je namreč veliko in so hodili za njim. Ko so pismouki med farizeji videli, da jé z grešniki in cestninarji, so rekli njegovim učencem: »Kako to, da jé s cestninarji in grešniki?« Jezus je to slišal in jim rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Janezovi učenci in farizeji so se postili. K Jezusu so prišli neki ljudje in mu rekli: »Zakaj se Janezovi učenci in učenci farizejev postijo, tvoji učenci pa se ne postijo?« Jezus jim je rekel: »Ali se morejo svatje postiti, ko je ženin med njimi? Dokler imajo ženina med seboj, se ne morejo postiti. Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat, tisti dan, se bodo postili. Nihče ne prišije krpe iz novega blaga na staro obleko, sicer nov našiv stari obleki kaj odtrga in nastane hujša raztrganina. In nihče ne vliva novega vina v stare mehove, sicer vino razžene mehove in je z mehovi vred uničeno, ampak dajejo novo vino v nove mehove.« Neko soboto je šel skozi žitna polja, in njegovi učenci so spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno!« Rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je storil David, ko je potreboval in je bil lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je ob času vélikega duhovnika Abjatárja stopil v Božjo hišo in jedel položene hlebe, ki jih smejo jesti samo duhovniki, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Nato jim je govoril: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov gospodar tudi sobote.« Jezus je spet šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel suho roko. Prežali so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili. Tedaj je rekel možu s suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Njim pa je rekel: »Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?« Ti pa so molčali. Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: »Iztegni roko!« Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili. Jezus se je s svojimi učenci umaknil k jezeru in velika množica iz Galileje je šla za njim. Tudi iz Judeje, Jeruzalema, Idumeje, dežele onkraj Jordana ter iz okolice Tira in Sidóna so prišli k njemu, velika množica teh, ki so slišali, kako velike reči je delal. Tedaj je rekel učencem, naj bo zanj pripravljen čoln zaradi množice, da ne bi pritiskala nanj. Veliko jih je namreč ozdravil, zato so vsi, ki so jih zadele nadloge, silili za njim, da bi se ga dotaknili. Kadar so ga nečisti duhovi videli, so padali predenj in vpili: »Ti si Božji Sin!« Vendar jim je odločno zapovedoval, naj ga ne razglašajo. Nato je šel na goro in poklical k sebi, katere je sam hotel. In odšli so k njemu. Postavil jih je dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostole, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat ter bi imeli oblast izganjati demone. Postavil jih je torej dvanajst: Simona, ki mu je dal ime Peter, Jakoba, Zebedejevega sina, in Jakobovega brata Janeza, katerima je nadel ime Boanergés, to je Sinova groma, Andreja, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alfejevega sina, Tadeja, Simona Kananeja in Juda Iškarijota, ki ga je izdal. Nato je prišel v hišo. Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi to izvedeli, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben. Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govoril: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo. Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsedel.« Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: »Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te želijo.« Odgovoril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.« Spet je začel učiti ob jezeru. Pri njem se je zbrala zelo velika množica, tako da je stopil v čoln in sedel v njem na jezeru, medtem ko je bila vsa množica na kopnem pri jezeru. Veliko jih je učil v prilikah in jim med svojim poučevanjem govoril: »Poslušajte! Sejalec je šel sejat. Pri sejanju je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje, in trnje je zrastlo ter ga zadušilo, da ni obrodilo sadu. Druga semena pa so padla na dobro zemljo, rastla, se množila in dajala sad; eno je obrodilo trideseternega, drugo šestdeseternega in spet drugo stoternega.« In govoril je: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« Ko je bil na samem, so ga tisti, ki so bili skupaj z dvanajsterimi okrog njega, vprašali, kaj pomenijo prilike. In govoril jim je: »Vam je dana skrivnost Božjega kraljestva; tistim, ki so zunaj, pa se vse daje v prilikah, da gledajo, gledajo – pa ne vidijo, poslušajo, poslušajo – pa ne doumejo, da se ne spreobrnejo in se jim ne odpusti. « In govoril jim je: »Te prilike ne razumete? Kako boste potem doumeli vse prilike? Sejalec seje besedo. Ob poti, kjer se seje beseda, so tisti, ki sicer slišijo, toda brž pride satan in izruje vanje vsejano besedo. Posejani na kamnita tla so tisti, ki besedo z veseljem sprejmejo, takoj ko jo slišijo, a v sebi nimajo korenine, ampak so nestanovitni. Ko zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, se takoj pohujšajo. Spet drugi so vsejani med trnje. To so tisti, ki besedo slišijo, toda posvetne skrbi, zapeljivost bogastva in poželenja po drugih stvareh se prikradejo vanje in jim zadušijo besedo, tako da postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejani pa so tisti, ki besedo poslušajo, jo sprejmejo in obrodijo sad: eni trideseternega, drugi šestdeseternega in spet drugi stoternega.« In govoril jim je: »Mar zato prinesejo svetilko, da jo postavijo pod mernik ali pod posteljo? Mar ne zato, da jo dajo na podstavek? Nič namreč ni skrito, če ne zato, da bi bilo razodeto, in nič ni postalo zakrito, če ne zato, da bi prišlo na dan. Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša!« In govoril jim je: »Pazíte, kaj poslušate! S kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo in še navrglo se vam bo. Kdor namreč ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima.« In govoril je: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.« In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govoril; a svojim učencem je posebej vse razlagal. Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?« Prispeli so na drugo stran jezera v Géraško deželo. Takoj ko je stopil iz čolna, mu je prišel od grobov sèm nasproti človek z nečistim duhom. Prebival je v grobovih in nihče ga ni mogel več zvezati niti z verigo. Večkrat je bil namreč v okovih in zvezan z verigami, pa je verige potrgal in okove strl, tako da ga ni mogel nihče ukrotiti. Vse dneve in noči je prebil v grobovih in hribih ter kričal in se tolkel s kamni. Ko je od daleč zagledal Jezusa, je pritekel, se mu priklonil do tal in z močnim glasom zavpil: »Kaj imam s teboj, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Rotim te pri Bogu, ne muči me!« Jezus mu je namreč rekel: »Pojdi iz človeka, nečisti duh!« Nato ga je vprašal: »Kako ti je ime?« »Legija mi je ime,« mu je odgovoril, »ker nas je veliko,« in zelo ga je prosil, naj jih ne pošlje iz tiste dežele. Pasla pa se je tam na pobočju hriba velika čreda svinj. Duhovi so Jezusa prosili: »Pošlji nas k svinjam, da gremo vanje!« Dovolil jim je. In nečisti duhovi so šli ven in obsedli svinje. Čreda, okrog dva tisoč svinj, je planila po pobočju v jezero in utonila v njem. Njihovi pastirji so zbežali in to sporočili po mestu in podeželju. Ljudje so prišli gledat, kaj se je zgodilo. Ko so prišli k Jezusu in videli tega, ki je bil prej obseden z legijo, kako sedi oblečen in je pri zdravi pameti, so se ustrašili. Tisti, ki so to videli, so jim pripovedovali, kako se je zgodilo z obsedencem, in o svinjah. Tedaj so Jezusa začeli prositi, naj odide iz njihovih krajev. Ko je stopal v čoln, ga je ta, ki je bil prej obseden, prosil, da bi smel biti z njim. Vendar mu ni dovolil, temveč mu je rekel: »Pojdi domov k svojim ljudem in jim naznani, kako velike reči ti je storil Gospod in se te usmilil.« In odšel je in začel oznanjati po Deseteromestju, koliko mu je storil Jezus; in vsi so se čudili. Ko se je Jezus prepeljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju!« In odšel je z njim. Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Takoj se je obrnil v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!« Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslovil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naročil, naj tega nihče ne izve, in je velel, naj ji dajo jesti. Šel je od tam in prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govoril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri. Obhodil je vasi v okolici in učil. Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Govoril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali. Kralj Herod je slišal o Jezusu, kajti njegovo ime je postalo znano. Nekateri so govorili: »Janez Krstnik je bil obujen od mrtvih in zato delujejo v njem moči.« Drugi pa so govorili, da je Elija, in spet drugi, da je prerok, kakor vsi preroki. Ko je to slišal Herod, je dejal: »Janez, ki sem ga dal obglaviti, je bil obujen.« Herod sam je poslal po Janeza in ga prijel ter v ječi vklenil zaradi Herodiade, žene svojega brata Filipa, ker se je z njo oženil. Janez je namreč govoril Herodu: »Ne smeš imeti bratove žene!« Herodiada ga je sovražila in ga hotela umoriti, a ga ni mogla. Herod pa se je bal Janeza, ker je vedel, da je pravičen in svet mož, in ga je ščitil. Kadar ga je slišal, je bil v veliki zadregi, vendar ga je rad poslušal. Prišla pa je priložnost, ko je Herod za svoj rojstni dan priredil gostijo svojim velikašem, častnikom in galilejskim prvakom. Vstopila je Herodiadina hči in zaplesala. Herodu in tem, ki so bili z njim pri mizi, je bila všeč in kralj je rekel deklici: »Prôsi me, kar koli hočeš, in ti bom dal.« Celo prisegel ji je vneto: »Kar koli me poprosiš, ti bom dal, vse do polovice svojega kraljestva.« Šla je ven in dejala svoji materi: »Za kaj naj prosim?« Ta pa je rekla: »Za glavo Janeza Krstnika.« In urno je vstopila h kralju in ga prosila: »Hočem, da mi nemudoma daš na pladnju glavo Janeza Krstnika.« Kralj se je zelo užalostil, vendar ji zaradi prisege, ki jo je izrekel vpričo gostov, ni hotel odreči. Takoj je poslal po rablja in ukazal, naj prinese njegovo glavo. Ta je šel in ga v ječi obglavil. Prinesel je na pladnju njegovo glavo in jo dal deklici, deklica pa jo je dala materi. Ko so to slišali Janezovi učenci, so prišli, vzeli njegovo truplo in ga položili v grob. Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari. In ko je bila ura že pozna, so stopili k njemu njegovi učenci in mu govorili: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna. Odpústi jih, da gredo v bližnje zaselke in vasi ter si kupijo kaj hrane.« Odgovoril jim je in rekel: »Dajte jim vi jesti!« Dejali so mu: »Ali naj gremo nakupit kruha za dvesto denarijev in jim damo jesti?« On pa jim je rekel: »Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte!« Ko so poizvedeli, so mu rekli: »Pet in dve ribi.« Tedaj jim je ukazal, naj po skupinah vse posadijo po zeleni travi. Ko so posedli v gručah po sto in po petdeset, je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil in razlomil hlebe ter dajal svojim učencem, da bi postregli ljudem. Tudi ribi je razdelil med vse. In vsi so jedli in se nasitili. Nato so pobrali dvanajst polnih košar koščkov in tudi ostanke rib. Tistih, ki so jedli kruh, pa je bilo pet tisoč mož. In takoj je primoral svoje učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran proti Betsajdi, medtem pa je sam odpuščal množico. Ko se je od njih poslovil, je šel na goro molit. Proti večeru je bil čoln sredi jezera, on sam pa na kopnem. Videl je, kako se mučijo z veslanjem, kajti veter jim je bil nasproten. Okrog četrte nočne straže je šel k njim tako, da je hodil po jezeru. Hotel je iti mimo njih, toda videli so, da hodi po jezeru. Mislili so, da je prikazen in so zavpili. Vsi so ga namreč zagledali in se prestrašili. On pa je takoj začel govoriti z njimi. Dejal jim je: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Nato je stopil k njim v čoln in veter je ponehal; bili so vsi iz sebe. Niso še doumeli dogodka s hlebi, temveč je bilo njihovo srce zakrknjeno. Ko so se prepeljali, so pri Genezaretu dosegli kopno in pristali. Brž ko so stopili iz čolna, so ga ljudje že prepoznali. Obtekli so vso tisto pokrajino in začeli na posteljah prinašati bolnike tja, kjer so slišali, da je. Kamor koli je prihajal, v vasi ali mesta ali na podeželje, povsod so polagali na trge bolnike in ga prosili, da bi se dotaknili vsaj roba njegove obleke; in kateri so se ga dotaknili, so bili rešeni. Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovoril jim je: »Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi. Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In govoril jim je: »Lepo zametavate Božjo zapoved, da se držite svojega izročila! Mojzes je namreč rekel: Spoštuj očeta in mater in Kdor preklinja očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. Vi pa pravite: ›Če kdo reče očetu ali materi: S čimer bi ti lahko koristil, je korbán,‹ to se pravi dar, mu ne dovolite več, da bi kaj storil za očeta ali mater. S svojim izročilom, ki ga izročate, razveljavljate Božjo besedo. In še veliko podobnega delate.« In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Ko je od množice šel v hišo, so ga njegovi učenci spraševali o tem izreku. Dejal jim je: »Tako? Tudi vi nimate pameti? Mar ne razumete, da človeka ne more omadeževati nič, kar pride vanj od zunaj, ker ne gre v njegovo srce, ampak v želodec, in se nato izloči v greznico?« S tem je razglasil vse jedi za čiste. In govoril je: »Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« Vstal je in od tam šel v pokrajino Tira. Stopil je v neko hišo in je želel, da bi tega nihče ne izvedel, vendar ni mogel ostati skrit. Takoj je slišala o njem žena, katere hčerka je imela nečistega duha, in je prišla ter mu padla pred noge. Žena je bila Grkinja, po rodu Sirofeničanka. Prosila ga je, naj izžene demona iz njene hčere. Govoril ji je: »Pústi, da se najprej nasitijo otroci. Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je odvrnila z besedami: »Gospod, tudi psi pod mizo jedo drobtinice, ki padajo od otrok.« Rekel ji je: »Zaradi te besede pojdi, demon je šel iz tvoje hčere.« Odšla je domov in našla deklico, ki je ležala v postelji; in demon je šel iz nje. Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« Tiste dni je bilo spet veliko ljudi pri njem in niso imeli kaj jesti. Poklical je k sebi učence in jim rekel: »Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti. Če jih lačne pošljem domov, bodo na poti omagali, kajti nekaj jih je prišlo od daleč.« Njegovi učenci so mu odgovorili: »Od kod bi jih mogel kdo s kruhom nasititi tukaj v puščavi?« Vprašal jih je: »Koliko hlebov imate?« Dejali so: »Sedem.« Tedaj je naročil, naj množica sede po tleh. Vzel je sedem hlebov, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, da bi jih delili; in razdelili so jih med množico. Imeli so tudi nekaj ribic. Blagoslovil jih je in velel, naj ponudijo tudi te. Jedli so in se nasitili. Nato so pobrali sedem košev koščkov, ki so ostali; ljudi pa je bilo okoli štiri tisoč. In odpustil jih je; sam pa je z učenci takoj stopil v čoln in se odpeljal v dalmanútske kraje. Tedaj so prišli farizeji in začeli razpravljati z njim; preizkušali so ga s tem, da so od njega zahtevali znamenje z neba. On pa je v duhu zavzdihnil in rekel: »Kaj, ta rod zahteva znamenje? Resnično, povem vam: Temu rodu znamenje ne bo dano.« In pustil jih je, spet stopil v čoln in odplul na drugo stran jezera. Pozabili pa so vzeti kruh; v čolnu so imeli s seboj en sam hleb. Jezus jih je opominjal z besedami: »Pazíte, varujte se kvasa farizejev in Herodovega kvasa.« Oni pa so se med seboj menili, da nimajo kruha. Vedel je za to in jim rekel: »Kaj se pogovarjate, da nimate kruha? Kaj še vedno ne razumete in ne uvidite? Ali imate srce zakrknjeno? Oči imate, pa ne vidite, ušesa imate, pa ne slišite. Ali se ne spominjate, ko sem razlomil pet hlebov med pet tisoč ljudi, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?« Rekli so mu: »Dvanajst.« »In ko sem jih razlomil sedem med štiri tisoč, koliko polnih košev koščkov ste nabrali?« Odgovorili so mu: »Sedem.« Tedaj jim je rekel: »Mar še vedno ne uvidite?« Prispeli so v Betsajdo in pripeljali so mu slepega ter ga prosili, da bi se ga dotaknil. Prijel je slepega za roko in ga povedel iz vasi. Nato mu je s slino omočil oči, položil nanj roke in ga vprašal: »Vidiš kaj?« Ta se je ozrl kvišku in rekel: »Vidim ljudi, kakor da bi okrog hodila drevesa.« Nato mu je ponovno položil roke na oči in slepi je spregledal. Ozdravel je in vse razločno videl. In poslal ga je domov z naročilom: »V vas nikar ne hôdi!« Nato je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezareje Filipove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik; drugi: Elija; spet drugi: eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Mesija.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govoril. In Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in pograjal Petra: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Kaj bi človek lahko dal v zameno za svoje življenje? Kdor se sramuje mene in mojih besed pred tem prešuštnim in grešnim rodom, se ga bo tudi Sin človekov sramoval, ko bo s svetimi angeli prišel v veličastvu svojega Očeta.« In govoril jim je: »Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva, ki je prišlo z močjo.« Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih. In vprašali so ga: »Zakaj pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?« Rekel jim je: »Elija res pride najprej in vse prenavlja, toda kako, da je pisano o Sinu človekovem, da bo veliko pretrpel in da bo zaničevan? A povem vam, da je Elija že prišel in so mu storili vse, kar so hoteli, kakor je pisano o njem.« Ko so prišli k učencem, so zagledali veliko množico okrog njih in pismouke, ki so razpravljali z njimi. Takoj ko je množica opazila Jezusa, je ostrmela, odhitela k njemu in ga pozdravljala. Vprašal jih je: »Zakaj razpravljate z njimi?« Nekdo iz množice mu je odvrnil: »Učitelj, k tebi sem pripeljal svojega sina. Obsedel ga je nemi duh. Kjer koli ga napade, ga vrže na tla, da se peni, škriplje z zobmi in odreveni. Prosil sem tvoje učence, naj ga izženejo, pa ga niso mogli.« Odgovoril jim je: »O neverni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal? Pripeljite ga k meni!« In privedli so ga k njemu. Ko ga je duh zagledal, je takoj stresel dečka, da je padel na tla, se valjal in penil. Jezus je vprašal njegovega očeta: »Koliko časa se mu to že dogaja?« Rekel je: »Od otroških let. Večkrat ga je vrgel celo v ogenj in v vodo, da bi ga pokončal. Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!« Jezus mu je dejal: »Glede tega ›če moreš‹ pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje.« Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: »Verujem, pomagaj moji neveri!« Ko je Jezus videl, da množica teče skupaj, je zapretil nečistemu duhu: »Nemi in gluhi duh, ukazujem ti: Pojdi iz njega in ne vstopi več vanj!« Duh je zavpil, dečka močno stresel in šel iz njega. Deček je obležal kakor mrtev, tako da so mnogi govorili: »Umrl je.« Jezus pa ga je prijel za roko, ga vzdignil in deček je vstal. Ko je prišel v hišo, so ga njegovi učenci na samem spraševali: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« Rekel jim je: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo.« Šli so od tam in prepotovali Galilejo, vendar ni želel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govoril: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati. Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.« Janez mu je rekel: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.« Jezus pa je rekel: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas. Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam –, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.« »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje. Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj. Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš hrom v življenje, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v peklensko dolino. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino, kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne. Vsakdo bo namreč z ognjem osoljen. Sol je dobra. Če pa sol postane neslana, s čim jo boste popravili? Imejte sol v sebi in živite v miru med seboj!« Od tam je prišel v judejsko pokrajino in na drugo stran Jordana. Spet so se zgrnile okrog njega množice in spet jih je učil kakor po navadi. Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govoril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.« Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih grajali. Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal. Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater! « Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovoril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje. Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi.« Bili so na poti v Jeruzalem in Jezus je hodil pred njimi. Čudili so se, tisti pa, ki so ga spremljali, so se bali. Spet je vzel dvanajstere k sebi in jim začel govoriti, kaj se bo zgodilo z njim. Rekel je: »Glejte! V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom. In zasmehovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili, toda po treh dneh bo vstal.« Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta stopila k njemu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedèl na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.« Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Prišli so v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. Ko so prišli blizu Jeruzalema, do Bétfage in Betanije ob Oljski gori, je poslal dva izmed svojih učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Takoj ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in pripeljita. In če vama kdo reče: ›Zakaj to delata?‹ recita: ›Gospod ga potrebuje in ga bo takoj poslal nazaj sèm.‹« Odšla sta in našla oslička, privezanega pri vratih zunaj ob cesti, ter ga začela odvezovati. Nekateri izmed tistih, ki so tam stali, so jima rekli: »Kaj delata? Zakaj odvezujeta oslička?« Odgovorila sta jim, kakor je rekel Jezus, in so ju pustili. Pripeljala sta k Jezusu oslička, položila nanj svoja plašča in sédel je nanj. Veliko ljudi je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa veje, ki so jih odlomili na poljih. Tisti, ki so šli pred njim, in tudi tisti, ki so šli za njim, so vzklikali: » Hozána! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Blagoslovljeno kraljestvo našega očeta Davida, kraljestvo, ki prihaja! Hozána na višavah! « In prišel je v Jeruzalem, v tempelj. Skrbno si je vse ogledal, in ker je bilo že pozno, je z dvanajsterimi odšel v Betanijo. Ko so šli naslednji dan iz Betanije, je bil lačen. Od daleč je zagledal smokvino drevo, ki je imelo listje. Šel je pogledat, če bi morda kaj našel na njem. Prišel je do njega, pa ni našel drugega kot listje; ni bil namreč čas za smokve. Tedaj mu je rekel: »Naj od tebe nikoli več nihče ne jé sadu!« In njegovi učenci so to slišali. Prišli so v Jeruzalem: Stopil je v tempelj in začel izganjati tiste, ki so v templju prodajali in kupovali. Menjalcem denarja je prevrnil mize, prodajalcem golobov pa stole in ni pustil, da bi kdo kar koli nesel skozi tempelj. Učil je in jim rekel: »Ali ni pisano: Moja hiša naj se imenuje hiša molitve za vse narode, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo.« Ko so to slišali véliki duhovniki in pismouki, so iskali način, kako bi ga umorili. Bali pa so se ga, ker je vse ljudstvo strmelo nad njegovim naukom. Ko se je zvečerilo, je odhajal iz mesta. Ko so šli navsezgodaj mimo tiste smokve, so videli, da se je posušila do korenin. Peter se je spomnil in mu rekel: »Rabi, poglej, smokva, ki si jo preklel, se je posušila.« In Jezus jim je odgovoril: »Imejte vero v Boga! Resnično, povem vam: Kdor bo rekel tej gori: ›Vzdigni se in se vrzi v morje‹ in ne bo dvomil v svojem srcu, temveč verjel, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo. Zato vam pravim: Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo. In kadar vstanete k molitvi, odpustite, če imate kaj proti komu, da vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, odpusti vaše prestopke.« In spet so prišli v Jeruzalem. Medtem ko je hodil po templju, so prišli k njemu véliki duhovniki, pismouki in starešine in so mu rekli: »S kakšno oblastjo to delaš? Kdo ti je dal to oblast, da to delaš?« Jezus pa jim je dejal: »Vprašal vas bom neko stvar. Odgovorite mi in povedal vam bom, s kakšno oblastjo to delam. Ali je bil Janezov krst iz nebes ali od ljudi? Odgovorite mi!« Sami pri sebi so mislili in govorili: »Če rečemo: ›Iz nebes,‹ bo rekel: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Ali naj rečemo: ›Od ljudi‹?« Bali so se ljudstva, kajti Janeza so vsi imeli za resničnega preroka. Zato so odgovorili: »Ne vemo.« In Jezus jim je rekel: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.« Začel jim je govoriti v prilikah: »Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval. Ob določenem času je poslal k viničarjem služabnika, da bi dobil od njih del sadov iz vinograda. Ti pa so ga zgrabili, pretepli in odpravili praznih rok. Nato je poslal k njim drugega služabnika. Ranili so ga na glavi in ga zasramovali. Poslal je še enega in so ga ubili. Takó se je dogajalo še mnogim drugim: ene so pretepli, druge ubili. Imel je še enega, ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega in rekel: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Tisti viničarji pa so govorili med seboj: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in dediščina bo naša!‹ Zgrabili so ga, ubili in vrgli iz vinograda. Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim. Ali niste brali tega Pisma: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh. « In poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice. Spoznali so seveda, da je to priliko rekel proti njim. Pustili so ga torej in odšli. Poslali so k njemu nekaj farizejev in herodovcev, da bi ga ujeli v besedi. Prišli so in mu rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo, temveč v resnici učiš Božjo pot. Ali smemo dajati cesarju davek ali ne? Naj ga dajemo ali ne dajemo?« On pa je vedel za njihovo hinavščino in jim je rekel: »Kaj me preizkušate? Prinesite mi denarij, da ga pogledam!« Prinesli so ga. In rekel jim je: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Jezus pa jim je rekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!« In zelo so se mu čudili. K njemu so prišli saduceji, ki so govorili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat in zapusti ženo, ne zapusti pa otroka, naj njegov brat vzame to ženo in obudi zarod svojemu bratu. Bilo je sedem bratov. Prvi je vzel ženo, in ko je umrl, ni zapustil potomstva. Vzel jo je drugi in umrl, ne da bi pustil za seboj potomstvo, in tretji prav tako. Vseh sedem je ostalo brez potomstva. Zadnja od vseh je umrla tudi žena. Čigava bo žena ob vstajenju, ko bodo vstali? Vseh sedem jo je namreč imelo za ženo.« Jezus jim je rekel: »Ali se ne motite zato, ker ne poznate ne Pisem in ne Božje moči? Ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili in ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih. O tem pa, da bodo mrtvi obujeni, mar niste brali v Mojzesovi knjigi, v pripovedi o grmu, kako je Bog rekel Mojzesu: Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov. Ni pa Bog mrtvih, ampak živih. Zelo se motite.« Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovoril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati. Ko je Jezus učil v templju, je spregovoril in rekel: »Kako pismouki govorijo, da je Mesija Davidov sin? Sam David je rekel v Svetem Duhu: Gospod je rekel mojemu Gospodu: ›Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.‹ David sam ga torej imenuje Gospod, kako je potem njegov sin?« In velika množica ga je rada poslušala. Med svojim poučevanjem jim je govoril: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni.« Sedèl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« Ko je odhajal iz templja, mu je rekel eden izmed njegovih učencev: »Učitelj, poglej, kakšni kamni in kakšne stavbe!« Jezus mu je dejal: »Te velike stavbe gledaš? Tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Ko je sedèl na Oljski gori nasproti templju, so ga Peter, Jakob, Janez in Andrej na samem vprašali: »Povej nam, kdaj bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo vse to bližalo koncu.« Tedaj jim je Jezus začel govoriti: »Glejte, da vas kdo ne zavede! Veliko jih bo prišlo v mojem imenu. Govorili bodo: ›Jaz sem‹ in bodo mnoge zavedli. Ko boste slišali o vojnah in govorice o vojnah, se ne vznemirjajte! To se namreč mora zgoditi, vendar še ni konec. Vzdignil se bo namreč narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Potresi bodo na mnogih krajih in lakota. To je začetek porodnih bolečin. Vi pa pazíte nase. Izročali vas bodo sodiščem in vas pretepali po shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo postavljali zaradi mene, njim v pričevanje. Najprej pa se mora oznaniti evangelij vsem narodom. Ko vas bodo vlačili in vas izročali, ne skrbite vnaprej, kaj boste rekli, temveč govorite to, kar vam bo dano tisto uro. Ne boste namreč govorili vi, temveč Sveti Duh. Izdajal bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali proti staršem in jih pobijali. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen.« »Ko pa boste videli gnusobo opustošenja stati, kjer ne sme – kdor bere, naj razume –, takrat naj bežijo v hribe tisti, ki so v Judeji. Kdor je na strehi, naj ne hodi dol in naj ne stopa v svojo hišo, da bi kaj vzel iz nje, in kdor je na polju, naj se ne vrača po plašč. Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Molíte, da se to ne zgodi pozimi. Tiste dni bo namreč stiska, kakršne ni bilo od začetka stvarstva, ki ga je Bog ustvaril, do zdaj in je ne bo več. In če Gospod ne bi skrajšal dni, ne bi bilo rešeno nobeno meso; toda zaradi izvoljenih, ki jih je izvolil, je skrajšal dni. Če vam tedaj kdo poreče: ›Glej, tukaj je Kristus!‹ ali: ›Glej, tam je!‹, ne verjemite! Vstali bodo namreč lažni kristusi in lažni preroki in bodo delali znamenja in čudeže, da bi zapeljali izvoljene, če bo to mogoče. Vi pa pazíte; vse sem vam vnaprej povedal.« »Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba.« »Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« »Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izročil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naročil, naj bedi. Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Bodite budni!« Bilo je dva dni pred pasho in praznikom nekvašenega kruha. Véliki duhovniki in pismouki so iskali način, kako bi ga z zvijačo prijeli in usmrtili. Govorili pa so: »Samo na praznik ne, da ne bo nemira med ljudstvom.« Ko je bil v Betaniji, v hiši Simona Gobavca, in je sedèl pri mizi, je prišla žena z alabastrno posodico dragocenega dišavnega olja iz pristne narde. Strla je posodico in ga izlila na njegovo glavo. Nekateri pa so bili nejevoljni in so govorili med seboj: »Čemú ta potrata olja? Saj bi ga lahko prodali za več kot tristo denarijev in denar dali ubogim!« In jezili so se nanjo. Jezus pa jim je rekel: »Pustite jo! Kaj ji delate težave? Dobro delo mi je storila. Uboge imate namreč vedno med seboj, in kadar hočete, jim lahko dobro storite, mene pa nimate vedno. Kar je mogla, je storila: vnaprej mi je pomazilila telo za pogreb. Resnično, povem vam: Kjer koli po svetu bo oznanjen evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.« Tedaj je Juda Iškarijot, eden izmed dvanajsterih, šel k vélikim duhovnikom, da bi jim ga izročil. Ko so za to slišali, so se razveselili in obljubili, da mu bodo dali denar. Iskal je torej način, kako bi jim ga ob priložnosti izročil. Prvi dan nekvašenega kruha, ko so žrtvovali pashalno jagnje, so mu rekli njegovi učenci: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?« Tedaj je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v mesto in naproti vama bo prišel moški, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: ›Učitelj pravi: Kje je moj prostor, kjer bi jedel pashalno jagnje s svojimi učenci?‹ In pokazal vama bo v nadstropju veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno; tam nam pripravita.« Učenca sta odšla. Prišla sta v mesto in našla, kakor jima je povedal, in sta pripravila pashalno jagnje. Ko se je zvečerilo, je prišel z dvanajsterimi. In ko so sedeli pri mizi in jedli, je Jezus rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas, tisti, ki z menoj jé, me bo izdal.« Prevzela jih je žalost in drug za drugim so mu govorili: »Saj nisem jaz?« On pa jim je rekel: »Eden izmed dvanajsterih je, tisti, ki z menoj pomaka v skledo. Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, po katerem se izroča Sin človekov. Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil.« Medtem ko so jedli, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge. Resnično, povem vam: Ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu.« In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori. Jezus jim je rekel: »Vsi se boste pohujšali, kajti pisano je: Udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile. Toda ko bom obujen, pojdem pred vami v Galilejo.« Peter pa mu je dejal: »Tudi če se bodo vsi pohujšali, jaz se ne bom.« Jezus mu je rekel: »Resnično, povem ti: Nocoj, to noč, preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.« On pa je še bolj vneto govoril: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil.« Tako so govorili tudi vsi drugi. Prišli so na kraj z imenom Getsemani, in Jezus je rekel svojim učencem: »Sedíte tukaj, dokler bom molil!« S seboj je vzel Petra, Jakoba in Janeza. Osupnil je od groze in začel trepetati. Rekel jim je: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in bedite!« In šel je malo naprej, se vrgel na tla in molil, da bi šla, če je mogoče, ta ura mimo njega. Govoril je: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« Nato je šel in ugotovil, da spijo. Petru je rekel: »Simon, spiš? Nisi mogel eno uro ostati buden? Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.« Spet je odšel in molil z istimi besedami. In ko se je vrnil, je spet odkril, da spijo. Njihove oči so bile težke in niso vedeli, kaj bi mu odgovorili. Prišel je tretjič in jim rekel: »Še vedno spite in počivate? Dovolj je! Ura je prišla. Zdaj je Sin človekov izročen v roke grešnikov. Vstanite, pojdimo! Glejte, tisti, ki me je izročil, se je približal.« In takoj, ko je še govoril, je prišel Juda, eden izmed dvanajsterih, in z njim množica ljudi z meči in koli. Poslali so jih véliki duhovniki, pismouki in starešine. Izdajalec jim je dal znamenje in rekel: »Kogar bom poljubil, tisti je. Primite ga in ga varno odpeljite.« Ko je prišel, je takoj stopil k njemu, rekel: »Rabi!« in ga poljubil. Oni pa so iztegnili roke po njem in ga prijeli. Eden izmed tistih, ki so stali zraven, je izdrl meč, udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal uho. Tedaj jim je Jezus dejal: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli, da bi me prijeli. Dan na dan sem učil pri vas v templju in me niste prijeli. Toda naj se izpolnijo Pisma.« In vsi so ga zapustili in zbežali, neki mladenič pa je šel za njim. Ogrnjen je bil le z lanenim oblačilom. Zgrabili so ga, on pa je oblačilo pustil in gol pobegnil. Jezusa so odvedli k vélikemu duhovniku. Tam so se zbrali vsi véliki duhovniki, starešine in pismouki. Peter pa je šel od daleč za njim noter do palače vélikega duhovnika. Sedèl je s služabniki vélikega duhovnika in se grel pri ognju. Véliki duhovniki in ves véliki zbor so iskali pričevanje proti Jezusu, da bi ga usmrtili, vendar ga niso mogli najti. Veliko jih je sicer proti njemu po krivem pričalo, toda njihova pričevanja se niso ujemala. Nato jih je nekaj nastopilo in takole lažnivo pričalo zoper njega: »Mi smo ga slišali, ko je rekel: ›Jaz bom podrl ta tempelj, ki je narejen z rokami, in v treh dneh sezidal drugega, ki ne bo narejen z rokami.‹« A tudi tako se njihovo pričevanje ni ujemalo. Tedaj je véliki duhovnik stopil v sredo in rekel Jezusu: »Nič ne odgovoriš? Kaj je to, kar tile pričajo proti tebi?« On pa je molčal in ni nič odgovoril. Véliki duhovnik ga je znova vprašal: »Si ti Mesija, Sin Slavljenega?« Jezus mu je odvrnil: »Jaz sem. In videli boste Sina človekovega sedeti na desnici Moči in priti z oblaki neba.« Tedaj je véliki duhovnik pretrgal svoja oblačila in rekel: »Kaj potrebujemo še prič? Slišali ste bogokletje. Kaj se vam zdi?« In ti so ga vsi obsodili, da zasluži smrt. Nekateri so začeli pljuvati vanj, mu zakrivati obraz, ga tolči s pestmi in govoriti: »Prerokuj!« Tudi služabniki so ga udarjali. Ko je bil Peter spodaj na dvorišču, je prišla ena izmed dekel vélikega duhovnika. Ko je videla Petra, da se greje, si ga je ogledala in rekla: »Tudi ti si bil s tem Nazarečanom, Jezusom.« On pa je tajil: »Ne vem in ne razumem, kaj praviš.« Nato je odšel ven proti preddverju in petelin je zapel. Ko ga je dekla videla, je spet začela govoriti okoli stoječim: »Ta je izmed njih.« On pa je spet tajil. Kmalu nato so ti, ki so stali zraven, Petru spet rekli: »Res si izmed njih, saj si vendar Galilejec.« On pa se je začel zaklinjati in prisegati: »Ne poznam tega človeka, o katerem govorite.« In takoj je petelin drugič zapel in Peter se je spomnil besede, ki mu jo je rekel Jezus: »Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.« In zlomil se je ter jokal. Takoj zjutraj so véliki duhovniki sklicali posvet s starešinami in pismouki, torej ves véliki zbor. Nato so Jezusa zvezali, ga odpeljali in izročili Pilatu. Pilat ga je vprašal: »Si ti judovski kralj?« Odgovoril mu je: »Ti praviš.« Véliki duhovniki so ga obtoževali veliko reči. Pilat ga je znova vprašal: »Nič ne odgovarjaš? Poglej, koliko reči te obtožujejo.« Jezus pa ni nič več odgovoril, tako da se je Pilat čudil. Ob prazniku pa jim je navadno izpustil enega jetnika, za katerega so prosili. S tistimi, ki so ob uporu zagrešili umor, je bil zaprt tudi nekdo, ki mu je bilo ime Baraba. Množica je tedaj prišla gor in začela prositi za tisto, kar jim je po navadi storil. Pilat jim je odgovoril: »Hočete, da vam izpustim judovskega kralja?« Vedel je namreč, da so ga véliki duhovniki izdali iz zavisti. Véliki duhovniki pa so nahujskali množico, naj jim rajši izpusti Baraba. Pilat jim je znova odgovoril: »Kaj torej hočete, da storim z njim, ki ga imenujete judovski kralj?« In oni so spet zavpili: »Križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Kaj je vendar hudega storil?« Oni pa so še bolj zavpili: »Križaj ga!« Pilat je hotel množici ustreči in jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga izročil, da bi bil križan. Vojaki so ga odpeljali na dvorišče palače, to je sodne hiše, in sklicali vso četo. Ogrnili so ga v škrlat, spletli krono iz trnja in mu jo nadeli. Začeli so ga pozdravljati: »Pozdravljen, judovski kralj!« Tolkli so ga po glavi s trstom, pljuvali vanj, poklekovali pred njim in se mu priklanjali do tal. Potem ko so ga zasmehovali, so mu slekli škrlat in ga oblekli v njegova oblačila. In peljali so ga ven, da bi ga križali. Prisilili so nekega mimoidočega, Simona iz Cirene, Aleksandrovega in Rufovega očeta, ki se je vračal s polja, da je nesel njegov križ. Pripeljali so ga na kraj, ki se imenuje Golgota, kar v prevodu pomeni Kraj lobanje. Dajali so mu vina, pomešanega z miro, vendar ga ni vzel. In križali so ga in si razdelili njegova oblačila, tako da so žrebali zanje, kaj naj bi kdo vzel. Bilà je tretja ura, ko so ga križali. Napis o njegovi krivdi se je glasil: »Judovski kralj.« In z njim so križali dva razbojnika, enega na njegovi desnici in enega na njegovi levici. Tisti pa, ki so hodili mimo, so ga sramotili, zmajevali z glavami in govorili: »No, ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, stopi s križa in se tako reši.« Podobno so ga med seboj zasmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in so govorili: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti. Mesija, Izraelov kralj, naj zdaj stopi s križa, da bomo videli in verovali.« Tudi ona dva, ki sta bila križana z njim, sta ga sramotila. Ko je prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Ob deveti uri pa je Jezus zavpil z močnim glasom: » Eloí, Eloí, lemá sabahtáni? « kar v prevodu pomeni: » Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? « Ko so nekateri, ki so stali zraven, to slišali, so govorili: »Glejte, Elija kliče!« Nekdo je pritekel in napojil gobo s kisom, jo nataknil na trst in mu ponujal piti z besedami: »Pustite, poglejmo, ali bo prišel Elija in ga snel.« Jezus pa je zaklical z močnim glasom in izdihnil. In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Ko je stotnik, ki je stal nasproti Jezusu, videl, da je tako izdihnil, je rekel: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« Bilo je tudi nekaj žená, ki so gledale od daleč; med njimi Marija Magdalena, Marija, mati Jakoba mlajšega in Jozéja, ter Salóma, ki so hodile za njim, ko je bil v Galileji, in mu stregle, in še veliko drugih, ki so prišle z njim v Jeruzalem. Že se je zvečerilo. Ker je bil dan pripravljanja, to je dan pred soboto, je Jožef iz Arimateje, ugleden član vélikega zbora, ki je tudi sam pričakoval Božje kraljestvo, pogumno stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. Pilat se je začudil, da je že mrtev. Poklical je k sebi stotnika in ga vprašal, ali je že dolgo, odkar je umrl. Ko je to od stotnika izvedel, je truplo podaril Jožefu. In Jožef je kupil kos platna, Jezusa snel, zavil v platno in ga položil v grob, ki je bil vsekan v skalo. Nato je zavalil kamen k vhodu v grob. Marija Magdalena in Marija, Jozéjeva mati, pa sta opazovali, kam ga je položil. Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. Prvi dan tedna so šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. Med seboj so govorile: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« Ko pa so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik. Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedèl na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom, in so se zelo začudile. On pa jim je rekel: »Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili. Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: ›Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.‹« Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se. Ko je prvi dan tedna navsezgodaj vstal, se je najprej prikazal Mariji Magdaleni, iz katere je izgnal sedem demonov. Šla je in to sporočila tistim, ki so bili prej z njim in so žalovali ter jokali. Ko so slišali, da živi in da ga je ona videla, niso verjeli. Nato se je v drugi obliki prikazal dvema izmed njih med potjo, ko sta šla na deželo. Tudi ta dva sta odšla in to sporočila drugim, pa tudi njima niso verjeli. Še pozneje se je prikazal enajsterim, ko so bili pri mizi. Grajal je njihovo nevero in trdosrčnost, ker niso verjeli tistim, ki so ga videli obujenega. Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen. Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« Potem ko je Gospod Jezus govoril z njimi, je bil vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico. Oni pa so šli in povsod oznanjali in Gospod je z njimi sodeloval ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala. Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. V dneh Heroda, kralja v Judeji, je živel duhovnik, ki mu je bilo ime Zaharija. Bil je iz Abíjeve duhovniške skupine, njegova žena pa je bila izmed Aronovih hčera; ime ji je bilo Elizabeta. Oba sta bila pravična pred Bogom. Živela sta brez graje, po vseh Gospodovih zapovedih in navodilih. Otrok nista imela, ker Elizabeta ni bila rodovitna, in sta bila že zelo v letih. Ko je bila na vrsti Zaharijeva skupina in je opravljal duhovniško službo pred Bogom, ga je po običaju duhovniške službe zadel žreb, da je šel v Gospodovo svetišče zažgat kadilo; vsa množica pa je ob uri kadilne daritve molila zunaj. In prikazal se mu je Gospodov angel, ki je stal na desni strani kadilnega oltarja. Ko ga je Zaharija zagledal, se je vznemiril in obšel ga je strah. Angel pa mu je rekel: »Ne boj se, Zaharija, kajti uslišana je tvoja molitev! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina. Daj mu ime Janez. V veselje in radost ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva, ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. Veliko Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. In on sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo, da obrne srca očetov k otrokom, nepokorne k modrosti pravičnih in ustvari za Gospoda pripravljeno ljudstvo.« Zaharija je nato rekel angelu: »Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je v letih.« Angel mu je odgovoril: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico. Ker pa nisi verjel mojim besedam, ki se bodo izpolnile ob svojem času, boš onemel in ne boš mogel govoriti do dne, ko se bo to zgodilo.« Ljudje so medtem čakali na Zaharija in se čudili, da se tako dolgo mudi v svetišču. Ko pa je prišel ven, jim ni mogel nič povedati. Tedaj so spoznali, da je imel v svetišču videnje. Dajal jim je sicer znamenja, vendar je ostal nem. In ko so se dopolnili dnevi njegove službe, je šel domov. Po teh dneh je njegova žena Elizabeta spočela. Pet mesecev se je prikrivala in govorila: »Tako mi je storil Gospod v dneh, v katerih se je ozrl name, da mi odvzame mojo sramoto pri ljudeh.« V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« In Marija je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto. Njegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca. Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja, kakor je govoril našim očetom: Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.« Marija je ostala z njo približno tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom. Elizabeti se je dopolnil čas poroda. Rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu hoteli dati ime Zaharija, toda njegova mati je spregovorila in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime.« Oni pa so ji rekli: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.« Z znamenji so spraševali njegovega očeta, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Njemu pa so se takoj razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh. In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v svoje srce in govorili: »Kaj neki bo ta otrok?« Gospodova roka je bila namreč z njim. Njegov oče Zaharija je postal poln Svetega Duha in je prerokoval: »Slavljen Gospod, Izraelov Bog, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje. Vzdignil nam je rog rešitve v hiši svojega služabnika Davida, kakor je povedal po ustih svojih svetih prerokov iz davnih vekov, rešitev pred našimi nasprotniki in iz rok vseh, ki nas sovražijo, da izkaže usmiljenje našim očetom in se spomni svoje svete zaveze, prisege, s katero je prisegel našemu očetu Abrahamu, da nas bo rešil iz rok sovražnikov in nam dal, da mu bomo brez strahu služili v svetosti in pravičnosti pred njegovim obličjem vse svoje dni. In ti, dete, se boš imenovalo prerok Najvišjega. Pojdeš namreč pred Gospodom, da pripraviš njegova pota in daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščanju njihovih grehov po prisrčnem usmiljenju našega Boga, zaradi katerega nas bo obiskalo vzhajajoče sonce z višave, da razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, in naravna naše noge na pot miru.« Otrok pa je rastel in se krepil v duhu. In živel je v puščavi do dne, ko je nastopil pred Izraelom. Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo rečeno. Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu. Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka. Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva.« Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je stopila tja in zahvaljujoč se slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema. Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim. Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide ter Lizanija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, se je v puščavi zgodila Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi besed preroka Izaija: Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse meso bo videlo Božje odrešenje. Množicam, ki so prihajale k njemu, da bi jih krstil, je torej govoril: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar sadove, vredne spreobrnjenja! Ne začenjajte sami pri sebi govoriti: ›Abrahama imamo za očeta,‹ kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo torej, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.« Množice pa so ga spraševale: »Kaj naj torej storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit, in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Ne bodite do nikogar nasilni in nikogar ne trpinčite, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovoril: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem dobro novico. Ko pa je grajal tudi četrtnega oblastnika Heroda zaradi Herodiade, žene njegovega brata, in zaradi vsega hudega, kar je Herod storil, je on vsemu dodal še to, da je Janeza vrgel v ječo. Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Ko je Jezus začel z delovanjem, je bil star okrog trideset let. Bil je, kakor so mislili, Jožefov sin, Jožef pa Élijev, ta Matátov, ta Levijev, ta Melhíjev, ta Janájev, ta Jožefov, ta Matitjájev, ta Amosov, ta Nahumov, ta Heslíjev, ta Nangájev, ta Mahatov, ta Matitjájev, ta Šimíjev, ta Jozéhov, ta Jodájev, ta Johanánov, ta Rezájev, ta Zerubabélov, ta Šealtiélov, ta Neríjev, ta Melhíjev, ta Adíjev, ta Kosámov, ta Elmadámov, ta Erov, ta Jošúov, ta Eliézerjev, ta Jorímov, ta Matátov, ta Levijev, ta Simeonov, ta Judov, ta Jožefov, ta Jonámov, ta Eljakímov, ta Meleájev, ta Menájev, ta Matatájev, ta Natánov, ta Davidov, ta Jesejev, ta Obédov, ta Boazov, ta Salmónov, ta Nahšónov, ta Aminadábov, ta Admínov, ta Arníjev, ta Hecrónov, ta Perecov, ta Judov, ta Jakobov, ta Izakov, ta Abrahamov, ta Terahov, ta Nahórjev, ta Serúgov, ta Regujev, ta Pelegov, ta Eberjev, ta Šelahov, ta Kenánov, ta Arpahšádov, ta Semov, ta Noetov, ta Lamehov, ta Matuzalemov, ta Henohov, ta Jeredov, ta Mahalalélov, ta Kenánov, ta Enóšev, ta Setov, ta Adamov, Adam pa Božji. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.« Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi! « Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa. Jezus se je v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje. Prišel je v Kafarnáum, mesto v Galileji, in v soboto učil ljudi. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti njegova beseda je bila izrečena z oblastjo. V shodnici je bil človek, ki je imel duha nečistega demona. Z močnim glasom je zavpil: »Ej, kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Demon ga je vrgel na sredo in šel iz njega, ne da bi ga poškodoval. Vsi so osupnili in govorili med seboj: »Kakšna je ta beseda! Saj z oblastjo in močjo ukazuje nečistim duhovom in odhajajo.« In glas o njem se je širil po vseh okoliških krajih. Vstal je, odšel iz shodnice in stopil v Simonovo hišo. Simonova tašča je imela hudo vročico in prosili so ga zanjo. In sklonil se je nadnjo, zapovedal vročici in jo je pustila. Takoj je vstala in jim stregla. Ko je sonce zahajalo, so vsi, ki so imeli bolnike z različnimi boleznimi, te privedli k njemu. Na vsakega izmed njih je polagal roke in jih ozdravljal. Iz mnogih so odhajali tudi demoni, vpili in govorili: »Ti si Božji Sin.« On pa jim je zapovedoval in ni pustil, da bi govorili, ker so vedeli, da je on Mesija. Ko se je zdanilo, je odšel in se napotil na samoten kraj. Množice so ga iskale. Ko so prišle do njega, so ga zadrževale, da ne bi šel od njih. On pa jim je rekel: »Tudi drugim mestom moram oznaniti evangelij o Božjem kraljestvu, ker sem za to poslan.« In oznanjal je po shodnicah v Judeji. Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim. Ko je bil v nekem mestu, je nenadoma pristopil človek, ki je bil ves gobav. Ko je zagledal Jezusa, je padel na obraz in ga prosil: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je iztegnil roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!« In gobe so pri priči izginile z njega. Naročil pa mu je: »Nikomur ne povej, ampak pojdi in se pokaži duhovniku ter daruj za svoje očiščenje, kakor je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Glas o njem pa se je čedalje bolj širil in velike množice so se zbirale, da bi ga poslušale in bi jih ozdravil njihovih bolezni. On pa se je umaknil v puste kraje in tam molil. Nekega dne je učil, zraven pa so sedeli farizeji in učitelji postave, ki so prišli iz vseh galilejskih in judejskih vasi ter iz Jeruzalema. In Gospodova moč je bila, da je ozdravljal. Prav tedaj so možje prinesli na postelji človeka, ki je bil hrom. Skušali so ga prinesti noter in položiti predenj. Ker pa zaradi množice niso našli poti, kjer bi ga nesli noter, so se z njim povzpeli na streho in ga skoz opeko spustili s posteljo vred ravno pred Jezusa. Ko je videl njihovo vero, je rekel: »Človek, odpuščeni so ti tvoji grehi!« Pismouki in farizeji pa so začeli premišljevati in govoriti: »Kdo je ta, ki govori bogokletja? Kdo more odpuščati grehe razen Boga samega?« Jezus pa je spoznal njihove misli in jim je odgovoril: »Kaj premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je dejal hromemu, »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« In takoj je vpričo njih vstal, vzel to, na čemer je ležal, šel domov in slavil Boga. Vsi so bili iz sebe in so slavili Boga. Prevzel jih je strah in so govorili: »Danes smo videli čudne reči.« Nato je šel ven in zagledal cestninarja po imenu Levi, ki je sedel pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« Ta je vstal, pustil vse in šel za njim. Nato mu je Levi priredil veliko gostijo v svoji hiši; in z njim pri mizi je bila velika množica cestninarjev in drugih. Farizeji in njihovi pismouki pa so godrnjali in govorili njegovim učencem: »Zakaj jeste in pijete s cestninarji in grešniki?« In Jezus jim je odgovoril: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Oni pa so mu rekli: »Janezovi učenci se pogosto postijo in opravljajo molitve, enako tudi učenci farizejev, tvoji pa jedo in pijejo.« Jezus jim je odgovoril: »Ali morete doseči, da bi se svatje postili, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat, tiste dni, se bodo postili.« In povedal jim je še priliko: »Nihče ne odtrga krpe od nove obleke in jo našije na staro, sicer bo novo raztrgal, s staro obleko pa se krpa z nove ne bo ujemala. Tudi novega vina nihče ne vliva v stare mehove, sicer bo novo vino stare mehove razgnalo in se razlilo, mehovi pa bodo uničeni; pač pa se mora novo vino vlivati v nove mehove. Nihče, ki je pil staro vino, noče novega, ampak pravi: ›Staro je dobro.‹« Bila je sobota, ko je šel skozi žitna polja. Njegovi učenci so smukali klasje, ga meli z rokami in jedli. Nekaj farizejev je reklo: »Zakaj delate, kar v soboto ni dovoljeno?« Jezus jim je odgovoril: »Mar niste brali tega, kaj je storil David, ko je postal lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je stopil v Božjo hišo in vzel položene hlebe, jih jedel in jih dal tudi spremljevalcem, čeprav bi jih smeli jesti samo duhovniki?« In rekel jim je: »Sin človekov je gospodar sobote.« Drugo soboto je šel v shodnico in učil. Tam je bil človek, ki je imel desno roko suho. Pismouki in farizeji so Jezusa opazovali, ali bo ozdravljal v soboto, da bi našli kaj, zaradi česar bi ga lahko tožili. On pa je vedel za njihove misli in je rekel možu s suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Vstal je in stopil. Jezus jim je rekel: »Vprašam vas, ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?« Ozrl se je po vseh naokrog in mu rekel: »Iztegni roko!« Ta je to storil in roka je ozdravela. Nje pa je pograbila brezumnost in govorili so med seboj, kaj bi mogli storiti Jezusu. Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prebedel v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical k sebi svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst, katere je imenoval tudi apostole: Simona, ki ga je imenoval tudi Peter, njegovega brata Andreja, Jakoba, Janeza, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alfejevega sina, Simona s priimkom Gorečnik, Juda, Jakobovega sina, in Juda Iškarijota, ki je postal izdajalec. Potem je šel z njimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Prišli so, da bi ga poslušali in bi jih ozdravil njihovih bolezni. Tudi tiste, ki so jih nadlegovali nečisti duhovi, je ozdravljal. Vsa množica se ga je poskušala dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse. Jezus se je ozrl po svojih učencih in govoril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in poskočite od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!« »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« Povedal pa jim je tudi priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.« »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.« »Kaj me kličete: ›Gospod, Gospod‹ in ne delate tega, kar pravim? Pokazal vam bom, komu je podoben človek, ki pride k meni in posluša moje besede ter jih uresničuje; podoben je človeku, ki je zidal hišo, globoko kopal in postavil temelj na skalo. Ko je nastala povodenj, se je vodovje ulilo proti tej hiši, a je ni moglo omajati, ker je bila trdno sezidana. Kdor pa jih sliši in ne uresničuje, je podoben človeku, ki je zidal hišo na zemljo brez temelja. Vodovje se je ulilo proti njej in se je takoj zrušila in podrtija te hiše je velika.« Potem ko je končal vse svoje besede pred ljudstvom, ki ga je poslušalo, je prišel v Kafarnáum. Neki stotnik pa je imel na smrt bolnega služabnika, ki mu je bil zelo drag. Ko je slišal za Jezusa, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo, da bi prišel in rešil njegovega služabnika. Prišli so k Jezusu in ga vneto prosili: »Vreden je, da mu to storiš. Rad ima naš narod in shodnico nam je sam sezidal.« Jezus je šel z njimi. Ko ni bil več daleč od hiše, je stotnik poslal prijatelje s sporočilom: »Gospod, ne trudi se! Nisem namreč vreden, da prideš pod mojo streho. Zato se tudi nisem imel za vrednega, da bi prišel k tebi, ampak reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem postavljen pod oblast in imam vojake pod seboj in rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil nad njim. Obrnil se je k množici, ki ga je spremljala, in rekel: »Povem vam: Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere.« In ko so se poslanci vrnili domov, so našli služabnika zdravega. Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in vsej okolici. Janezu so njegovi učenci pripovedovali o vsem tem; Janez pa je poklical k sebi dva izmed njih ter ju poslal h Gospodu z vprašanjem: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Ko sta moža prišla k Jezusu, sta rekla: »Janez Krstnik naju je poslal k tebi z vprašanjem: ›Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?‹« Prav tisti čas je Jezus veliko ljudi ozdravil bolezni, nadlog in zlih duhov ter milostno naklonil mnogim slepim, da so videli. Odgovoril jima je: »Pojdita in sporočita Janezu, kar sta videla in slišala: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« Ko sta Janezova poslanca odšla, je začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila? Glejte, taki, ki se sijajno oblačijo in razkošno živijo, bivajo v kraljevskih palačah. Kaj ste torej šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. Ta je, o katerem je pisano: Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. Povem vam: Med rojenimi od žená ni večjega od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v Božjem kraljestvu večji od njega. Vse ljudstvo, ki ga je slišalo, in tudi cestninarji so priznali Božjo pravičnost, kajti dali so se krstiti z Janezovim krstom. Farizeji in učitelji postave pa so se uprli namenu, ki ga je imel Bog z njimi, kajti niso se mu dali krstiti. S kom naj torej primerjam ljudi tega rodu? Komu so podobni? Podobni so otrokom, ki posedajo na trgu in kličejo drug drugemu: ›Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinko, pa niste jokali.‹ Prišel je namreč Janez Krstnik, ki ne jé kruha in ne pije vina, pa pravite: ›Demona ima.‹ Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravite: ›Glej, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.‹ In modrost je bila opravičena po vseh svojih otrocih.« Nekdo izmed farizejev ga je prosil, naj jé z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo. In glej, ko je neka žena, ki je bila v mestu grešnica, izvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, je prinesla alabastrno posodo dišavnega olja in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. Ko je to videl farizej, ki ga je povabil, je sam pri sebi dejal: »Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica.« In Jezus mu je odgovoril: »Simon, nekaj ti moram povedati.« On pa mu je rekel: »Učitelj, povej.« »Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?« Simon je odgovoril: »Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil.« On pa mu je rekel: »Prav si presodil.« In obrnil se je k ženi in rekel Simonu: »Vidiš to ženo? Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem prišel. Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge. Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: »Odpuščeni so tvoji grehi!« Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?« On pa je rekel ženi: »Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!« Potem je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, oznanjal in razglašal evangelij o Božjem kraljestvu. Z njim so bili dvanajsteri in nekaj žená, ki jih je ozdravil zlih duhov in bolezni: Marija, imenovana Magdalena, iz katere je odšlo sedem demonov, Ivana, žena Herodovega oskrbnika Husa, Suzana in veliko drugih, ki so jim stregle iz svojega premoženja. Ko se je zbirala velika množica in so ljudje iz raznih mest prihajali k njemu, je spregovoril v priliki: »Sejalec je šel sejat svoje seme. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Pohodili so ga in ptice neba so ga pozobale. Drugo je padlo na skalo, in ko je pognalo, se je posušilo, ker ni imelo vlage. Drugo je padlo med trnje, in trnje, ki je zrastlo z njim, ga je zadušilo. In spet drugo je padlo v dobro zemljo in pognalo ter obrodilo stoteren sad.« Ko je to povedal, je zaklical: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« Njegovi učenci so ga spraševali, kaj pomeni ta prilika. Rekel jim je: »Vam je dano spoznati skrivnosti Božjega kraljestva, drugim pa je to dano v prilikah, da gledajo, pa ne vidijo, in poslušajo, pa ne doumejo.« »Prilika pa pomeni tole: Seme je Božja beseda. Ob poti so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in jim vzame besedo iz njihovih src, da ne bi verovali in ne bi bili rešeni. Na skali so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, ko jo slišijo, vendar ti nimajo korenine: nekaj časa verujejo, v trenutku preizkušnje pa odpadejo. Seme, ki je padlo med trnje, so tisti, ki slišijo, vendar se zaradi skrbi, bogastva in naslad življenja na svoji poti zadušijo, tako da ne obrodijo sadov. Seme v dobri zemlji pa so tisti, ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad.« »Nihče svetilke, potem ko jo prižge, ne pokriva s posodo ali jo postavlja pod posteljo, ampak jo daje na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo luč. Nič ni namreč skrito, kar se ne bi razodelo, in nič zakrito, kar se ne bi spoznalo in prišlo na dan. Pazíte vendar, kako poslušate! Kdor namreč ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo tudi to, kar se mu zdi, da ima.« Prišli pa so k njemu njegova mati in bratje, toda zaradi množice se niso mogli srečati z njim. Sporočili so mu: »Tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in te želijo videti.« On pa jim je odgovoril: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in uresničujejo.« Nekega dne je s svojimi učenci tudi on stopil v čoln in jim rekel: »Prepeljimo se na drugo stran jezera!« In so odrinili. Medtem ko so se peljali, je zaspal. In nad jezero je prihrumel silen vihar. Čoln je napolnila voda in bili so v nevarnosti. Pristopili so torej, ga prebudili in rekli: »Učenik, Učenik, izgubljeni smo!« In vstal je ter zapretil vetru in razburkani vodi. Ponehala sta in nastala je tišina. Rekel jim je: »Kje je vaša vera?« Obšel jih je strah, začudili so se in govorili med seboj: »Kdo neki je ta, da ukazuje celo vetrovom in vodi in so mu pokorni?« Pripluli so v Géraško deželo, ki leži nasproti Galileji. Ko je stopil na kopno, mu je iz mesta prišel nasproti moški, ki je imel demone. Že dolgo ni nosil oblačil in ni živel v hiši, temveč v grobovih. Ko je zagledal Jezusa, je zavpil, padel predenj in rekel z močnim glasom: »Kaj imam s teboj, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Prosim te, ne muči me!« Jezus je namreč ukazal nečistemu duhu, naj gre iz tega človeka, kajti že dolgo časa ga je imel v oblasti. Zvezali so ga z verigami in ga imeli vklenjenega v okove, a je vezi potrgal in demon ga je gnal v zapuščene kraje. Jezus ga je vprašal: »Kako ti je ime?« »Legija,« je rekel, ker je šlo vanj veliko demonov. In rotili so Jezusa, naj jim ne ukaže oditi v brezno. Bila pa je tam velika čreda svinj, ki se je pasla na hribu. Prosili so ga, naj jim dovoli iti vanje. In dovolil jim je. Demoni so tedaj zapustili človeka in šli v svinje. In čreda je planila s pobočja v jezero in se utopila. Ko so pastirji videli, kaj se je zgodilo, so zbežali in to sporočili v mesto in po vaseh. Ljudje so pohiteli gledat, kaj se je zgodilo. Prišli so k Jezusu in našli človeka, iz katerega so odšli demoni; oblečen in zdrave pameti je sedel pri Jezusovih nogah. Zbali so se. Tisti, ki so to videli, so jim pripovedovali, kako je bil rešen ta, ki je bil obseden. Vsa množica iz géraške okolice je Jezusa prosila, naj odide od njih, ker jih je obšel velik strah. On pa se je vkrcal v čoln in se vrnil. Mož, iz katerega so odšli demoni, ga je prosil, da bi bil z njim, toda odslovil ga je z besedami: »Vrni se domov in pripoveduj, kaj vse ti je storil Bog.« In odšel je in po vsem mestu oznanjal, kaj vse mu je storil Jezus. Ko se je Jezus vrnil, ga je sprejela množica, kajti vsi so ga pričakovali. Tedaj je prišel mož, ki mu je bilo ime Jaír; bil je načelnik shodnice. Padel je k Jezusovim nogam in ga prosil, da bi prišel v njegovo hišo. Imel je namreč edino hčer, staro okoli dvanajst let, in ta je umirala. Ko je Jezus šel tja, so se množice gnetle ob njem. Neka žena, ki je že dvanajst let krvavela in potrošila za zdravnike vse, kar je imela za življenje, pa je nihče ni mogel ozdraviti, se mu je približala od zadaj. Dotaknila se je roba njegove obleke in takoj nehala krvaveti. Tedaj je Jezus rekel: »Kdo je tisti, ki se me je dotaknil?« Ker so vsi zanikali, je Peter dejal: »Učenik, množice se gnetejo ob tebi in te stiskajo.« Jezus pa je rekel: »Nekdo se me je dotaknil. Opazil sem namreč, da je šla moč od mene.« Ko je žena videla, da ni ostala skrita, je drhte pristopila. Vrgla se je predenj in vpričo vsega ljudstva povedala, zakaj se ga je dotaknila in kako je v trenutku ozdravela. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru!« Medtem ko je še govoril, je prišel nekdo od predstojnikovih in rekel: »Tvoja hči je umrla, ne nadleguj več učitelja.« Ko je Jezus to slišal, mu je odgovoril: »Ne boj se! Samo veruj in bo rešena.« Stopil je v hišo in nikomur ni pustil, da bi šel z njim, razen Petru, Janezu in Jakobu ter očetu in materi deklice. Vsi so jokali in žalovali za njo. On pa je rekel: »Ne jokajte, saj ni umrla, ampak spi!« Posmehovali so se mu, ker so vedeli, da je umrla. On pa jo je prijel za roko in zaklical: »Deklica, vstani!« In njen duh se je vrnil in takoj je vstala. Ukazal je, naj ji dajo jesti. Njeni starši so bili čisto iz sebe. Naročil pa jim je, naj nikomur ne povedo, kaj se je zgodilo. Poklical je k sebi dvanajstere ter jim dal moč in oblast nad vsemi demoni in za ozdravljanje bolezni. Poslal jih je oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike. Rekel jim je: »Ničesar ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja; tudi ne imejte dveh oblek. V katero koli hišo stopite, ostanite tam in od tam pojdite dalje. In kjer vas ne sprejmejo, si otresite prah z nog, ko odidete iz tistega kraja, v pričevanje proti njim.« Razšli so se in hodili od vasi do vasi ter povsod oznanjali evangelij in ozdravljali. Herod, četrtni oblastnik, je slišal, kaj vse se je zgodilo, in je bil zbegan, kajti nekateri so govorili: »Janez je bil obujen od mrtvih;« drugi: »Elija se je pojavil;« in spet drugi: »Eden od starodavnih prerokov je vstal.« Herod je rekel: »Janeza sem jaz dal obglaviti; kdo pa je ta, o katerem slišim take reči?« In prizadeval si je, da bi ga videl. Apostoli so se vrnili in mu pripovedovali o vsem, kar so storili. Vzel jih je s seboj in se umaknil sam zase proti mestu, ki se imenuje Betsajda. Ko so množice to izvedele, so šle za njim. Sprejel jih je in jim govoril o Božjem kraljestvu ter ozdravljal vse, ki so bili potrebni ozdravljenja. Medtem se je dan začel nagibati. Pristopili so dvanajsteri in mu rekli: »Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke, da prenoči in si najde živeža; tukaj smo na pustem kraju.« Dejal jim je: »Dajte jim vi jesti!« Oni pa so rekli: »Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi, razen če gremo in kupimo hrano za vse to ljudstvo.« Bilo pa je okoli pet tisoč mož. Dejal je svojim učencem: »Posedite jih v skupinah približno po petdeset.« Storili so tako in vse posedli. Tedaj je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil in dajal učencem, da so jih delili med množico. Vsi so jedli in se nasitili. Pobrali so, kar jim je ostalo, in tega je bilo za dvanajst košar koščkov. Ko je nekoč na samem molil, so bili z njim učenci in vprašal jih je: »Kaj pravijo množice, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« Nato jim je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovoril: »Božji Maziljenec.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu pripovedovali. Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen.« Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi? Kdor se sramuje mene ali mojih besed, se ga bo sramoval Sin človekov, ko bo prišel v svojem veličastvu in veličastvu Očeta in svetih angelov. Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva.« Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govori. Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli. Ko so šli naslednji dan z gore, mu je prišla naproti velika množica. Neki mož iz množice je zavpil: »Učitelj, prosim te, ozri se na mojega sina, ker je moj edinec! Glej, neki duh ga napada, in nenadoma vpije. Stresa ga, da se peni, in ga le stežka zapusti, tako da ga do kraja stre. Prosil sem tvoje učence, da bi ga izgnali, pa ga niso mogli.« Jezus je odgovoril: »O neverni in pokvarjeni rod! Do kdaj bom pri vas in vas prenašal? Privedi sina sèm!« Medtem ko je prihajal, ga je demon vrgel in stresel. Jezus je zapretil nečistemu duhu, dečka ozdravil in ga izročil očetu. Vsi so strmeli nad Božjo veličino. Ko so se vsi čudili temu, kar je delal, je rekel svojim učencem: »Dobro prisluhnite tem besedam. Sin človekov bo namreč izročen v človeške roke.« Oni pa niso razumeli te besede; bila jim je prikrita, da je niso zaznali, vendar so se ga o tej besedi bali vprašati. Vanje je prišla misel, kateri izmed njih je največji. Jezus pa je poznal misli njihovih src. Vzel je otroka, ga postavil poleg sebe in jim rekel: »Kdor sprejme tega otroka v mojem imenu, mene sprejme, in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor je namreč med vami vsemi najmanjši, ta je velik.« Janez je odgovoril: »Učenik, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ne hodi z nami.« Jezus pa mu je rekel: »Ne branite! Kdor namreč ni proti vam, je za vas.« Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal. Nato so odpotovali v drugo vas. Ko so potovali, mu je med potjo nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je dejal: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recite najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recite: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.« »Gorje ti, Horazín! Gorje ti, Betsajda! Če bi se v Tiru in Sidónu zgodila mogočna dela, ki so se zgodila v vaju, bi se že zdavnaj spokorila, sedeč v raševini in pepelu. Toda Tiru in Sidónu bo ob sodbi laže kakor vama. In ti, Kafarnáum! Se boš mar do neba povzdignil? Do podzemlja se boš pogreznil. Kdor posluša vas, posluša mene, kdor pa zavrača vas, zavrača mene. In kdor zavrača mene, zavrača tistega, ki me je poslal.« Dvainsedemdeseteri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.« Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče. Nihče ne spoznava, kdo je Sin, razen Očeta, in nihče, kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.« Tedaj se je obrnil k učencem in jim na samem rekel: »Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate! Povem vam namreč: Veliko prerokov in kraljev je hotelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.« Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: » Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.« Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je odgovoril: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹ Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!« Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.« Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne vpelji nas v skušnjavo!« In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹ in mu bo oni znotraj odgovoril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹ Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.« Jezus je izganjal demona, ki je bil nem. Ko je demon šel ven, je nemi spregovoril. Množice so se začudile, nekateri izmed njih pa so rekli: »Z Bélcebubom, poglavarjem demonov, izganja demone.« Tudi drugi so ga preizkušali in so zahtevali od njega znamenje z neba. On pa je poznal njihove misli in jim je rekel: »Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši. Če pa je tudi satan razdeljen proti sebi, kako bo obstalo njegovo kraljestvo, ko pravite, da z Bélcebubom izganjam demone? Če namreč jaz z Bélcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa z Božjim prstom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo. Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli svoj plen. Kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa.« »Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: ›Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.‹ Ko pride, jo najde pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku.« Ko je to govoril, je neka žena iz množice povzdignila glas in mu rekla: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« On pa je rekel: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.« Ko so se zbirale množice, je začel govoriti: »Ta rod je pokvarjen rod. Išče znamenje, pa mu ne bo dano znamenje razen Jonovega znamenja. Kakor je bil Jona znamenje Ninivljanom, tako bo tudi Sin človekov temu rodu. Kraljica Juga bo ob sodbi vstala z možmi tega rodu in jih obsodila, kajti prišla je s konca zemlje, da bi slišala Salomonovo modrost; in glejte, več kakor Salomon je tukaj. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili, kajti spreobrnili so se ob Jonovem oznanilu; in glejte, več kakor Jona je tukaj.« »Nihče ne prižiga svetilke in je ne postavlja na skrit kraj ali pod mernik, ampak na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo luč. Svetilka telesa je tvoje oko. Kadar je tvoje oko čisto, je svetlo tudi vse tvoje telo, če pa je pokvarjeno, je tudi tvoje telo temačno. Glej torej, ali ni morda luč, ki je v tebi, tema! Če je namreč vse tvoje telo svetlo in ni noben njegov del temačen, bo svetlo vse, kakor tedaj, ko te svetilka osvetljuje z bleskom.« Ko je to povedal, ga je neki farizej prosil, naj obeduje pri njem. Vstopil je in sedel. Ko je farizej to videl, se je čudil, da se pred jedjo ni umil. Gospod pa mu je rekel: »Vi farizeji sicer res čistite kozarec in krožnik od zunaj, znotraj pa ste polni pohlepa in hudobije. Kako ste nespametni! Ali ni tisti, ki je naredil zunanjost, naredil tudi notranjosti? Dajte raje v miloščino to, kar je znotraj, in glejte, vse vam bo čisto. Toda gorje vam, farizeji! Desetino dajete od mete in rutice in vsakovrstne zelenjave, zanemarjate pa pravičnost in Božjo ljubezen. To bi bilo treba storiti in onega ne opustiti. Gorje vam, farizeji, ker imate radi prve sedeže v shodnicah in pozdrave na trgih! Gorje vam, ker ste kakor grobovi, ki se ne vidijo, in ljudje hodijo po njih, ne da bi vedeli.« Nekdo od učiteljev postave mu je odgovoril: »Učitelj, s takim govorjenjem žališ tudi nas.« On pa je rekel: »Gorje tudi vam, učitelji postave, ker nalagate ljudem neznosna bremena, sami pa se bremen niti z enim prstom ne dotaknete! Gorje vam, ker zidate grobnice prerokom, ki so jih vaši očetje umorili! S tem izpričujete in potrjujete dela svojih očetov, kajti oni so jih umorili, vi pa jim zidate. Zato je tudi rekla Božja Modrost: ›Poslala bom k njim preroke in apostole. Nekatere izmed njih bodo umorili in preganjali, da se bo od tega rodu terjala kri vseh prerokov, ki je bila prelita od stvarjenja sveta: od Abelove krvi do krvi Zaharija, ki je bil ubit med oltarjem in svetiščem.‹ Da, povem vam, od tega rodu se bo terjala. Gorje vam, učitelji postave, ker ste vzeli ključ spoznanja. Sami niste vstopili, tistim pa, ki so hoteli vstopiti, ste to preprečili.« Ko je odšel od tam, so pismouki in farizeji začeli močno pritiskati nanj in skušali še marsikaj izvabiti iz njega, zraven pa so prežali, da bi ujeli kaj iz njegovih ust. Medtem se je zbralo na tisoče ljudi, tako da so hodili drug po drugem. Jezus je najprej začel govoriti svojim učencem: »Varujte se farizejskega kvasa, ki je hinavščina. Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Zato se bo vse, kar ste rekli v temi, slišalo v luči, in kar ste v sobah povedali na uho, se bo oznanjalo na strehah.« »Vam, svojim prijateljem, pa pravim: Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, potem pa ne morejo storiti nič več. Pokazal vam bom, koga se bojte. Bojte se tistega, ki ubije in ima potem oblast vreči v peklensko dolino. Da, rečem vam, tega se bojte! Ali ne prodajajo pet vrabcev za dva novčiča? In vendar Bog ni pozabil na nobenega od njih. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se! Vredni ste več kakor veliko vrabcev.« »Toda povem vam: Vsakega, ki bo priznal mene pred ljudmi, bo tudi Sin človekov priznal pred Božjimi angeli. Kdor pa bo zatajil mene pred ljudmi, bo zatajen pred Božjimi angeli. Vsakemu, ki izgovori besedo zoper Sina človekovega, bo odpuščeno; tistemu pa, kdor izgovori kletev zoper Svetega Duha, ne bo odpuščeno. Kadar vas bodo vlačili pred shodnice, pred vladarje in oblasti, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo poučil tisto uro, kaj je treba reči.« Nekdo iz množice mu je rekel: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.« On pa mu je dejal: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?« In rekel jim je: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.« Povedal jim je priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: ›Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ Rekel je: ›Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹ Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.« Nato je rekel svojim učencem: »Zato vam pravim: Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec? Če torej ne zmorete niti najmanjše reči, kaj ste v skrbeh za drugo? Pomislite na lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor katera izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, koliko bolj bo vas, maloverni! Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Vse to namreč iščejo narodi sveta. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete. Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo. Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« » Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim! Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?« Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel na dan, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki. Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.« »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni. Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.« Tudi množicam je govoril: »Kadar vidite, da se na zahodu dviga oblak, takoj pravite: ›Dež prihaja,‹ in tako se zgodi. Kadar pa piha jug, pravite: ›Vročina bo,‹ in je res. Hinavci! Obličje zemlje in neba znate presojati, kako da ne znate presojati tega časa?« »Zakaj tudi sami od sebe ne presojate, kaj je prav? Kadar greš s svojim nasprotnikom k oblastniku, med potjo stôri vse, da se pobotaš z njim in te ne privleče pred sodnika. Sodnik te bo izročil pazniku, paznik pa vrgel v ječo. Povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.« Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.« In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovoril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹« V soboto je učil v neki shodnici. In glej, tam je bila tudi žena, ki je že osemnajst let imela duha bolezni. Bila je sključena in se sploh ni mogla vzravnati. Ko jo je Jezus videl, jo je poklical k sebi in ji rekel: »Žena, rešena si svoje bolezni.« Položil je nanjo roke in takoj se je vzravnala in slavila Boga. Oglasil pa se je predstojnik shodnice. Nejevoljen je bil, ker jo je Jezus ozdravil v soboto, in je govoril množici: »Šest dni je, v katerih je treba delati. Ob teh dneh torej prihajajte in se dajajte zdraviti, ne pa na sobotni dan.« Gospod pa mu je odgovoril: »Hinavci! Ali ne odveže vsak od vas v soboto svojega vola ali osla od jasli in ga žene napajat? Te pa, ki je Abrahamova hči in jo je satan zvezal za – poslušajte – osemnajst let, ni bilo potrebno rešiti te vezi na sobotni dan?« Ko je to govoril, je bilo vse njegove nasprotnike sram, vsa množica pa se je veselila vseh veličastnih reči, ki jih je delal. Tedaj je govoril: »Čému je podobno Božje kraljestvo in čému naj ga primerjam? Podobno je gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svojem vrtu. Zrastlo je in se razvilo v drevo in ptice neba so gnezdile na njegovih vejah.« In spet je rekel: »Čému naj primerjam Božje kraljestvo? Podobno je kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico! ‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.« Tisto uro je pristopilo nekaj farizejev in so mu rekli: »Odidi in pojdi od tod, kajti Herod te hoče umoriti.« Rekel jim je: »Pojdite in recite temu lisjaku: Glej, izganjam demone in ozdravljam še danes in jutri, in tretji dan bom dosegel cilj. Vendar moram danes, jutri in pojutrišnjem nadaljevati pot, ker ni možno, da bi prerok umrl zunaj Jeruzalema. Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke kakor koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli! Glejte, vaša hiša je zapuščena. In povem vam: Ne boste me videli, dokler ne porečete: › Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! ‹« Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. In glej, pred njim se je znašel neki človek, ki je imel vodenico. Jezus je nagovoril učitelje postave in farizeje: »Ali je dovoljeno v soboto zdraviti ali ne?« Oni pa so molčali. In prijel je bolnika, ga ozdravil in odslovil. Njim pa je rekel: »Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?« In na to mu niso mogli odgovoriti. Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Tistemu, ki ga je povabil, pa je govoril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.« Ko je to slišal nekdo izmed tistih, ki so sedeli pri mizi, mu je rekel: »Blagor tistemu, ki bo obedoval v Božjem kraljestvu!« On pa mu je rekel: »Neki človek je priredil veliko večerjo in jih je mnogo povabil nanjo. Ko je bil čas za večerjo, je poslal svojega služabnika povabljenim povedat, naj pridejo, ker je že vse pripravljeno. Vsi pa so se začeli v en glas opravičevati. Prvi mu je rekel: ›Njivo sem kupil in si jo moram iti ogledat; prosim te, imej me za opravičenega!‹ Drugi je dejal: ›Pet jarmov volov sem kupil in jih grem preizkusit; prosim te, imej me za opravičenega!‹ Spet drugi mu je rekel: ›Oženil sem se in zato ne morem priti.‹ Služabnik se je vrnil in to sporočil svojemu gospodarju. Tedaj se je hišni gospodar razsrdil in dejal svojemu služabniku: ›Pojdi brž na mestne ceste in ulice in pripelji sem uboge in pohabljene, slepe in hrome.‹ Služabnik je rekel gospodarju: ›Gospod, zgodilo se je, kar si naročil, in še je prostor.‹ Tedaj je gospodar rekel služabniku: ›Pojdi na pota in vzdolž ograj in prisili ljudi, naj vstopijo, da se napolni moja hiša. Kajti povem vam: Nobeden izmed onih povabljenih mož ne bo okusil moje večerje.‹« Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹ Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« »Sol je sicer dobra, če se pa tudi sol pokvari, s čim se bo popravila? Ni uporabna ne za zemljo ne za gnoj; proč jo mečejo. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.« »Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹ Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.« In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹« Nato je govoril svojim učencem: »Živel je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. Poklical ga je in mu rekel: ›Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem oskrbovanju, kajti ne boš več mogel biti moj oskrbnik.‹ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva.‹ Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodarju?‹ Ta je rekel: ›Sto čebrov olja.‹ On pa mu je dejal: ›Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.‹ Spet drugemu je rekel: ›Koliko pa si ti dolžan?‹ Rekel mu je: ›Sto kadi žita.‹ Dejal mu je: ›Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset.‹ In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči. Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mamonom, kdo vam bo zaupal, kar je resnično? In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše? Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« Vse to so poslušali tudi farizeji, ki so bili lakomni na denar, in so se mu posmehovali. On pa jim je rekel: »Vi sebe opravičujete pred ljudmi, toda Bog pozna vaša srca. Kar je pred ljudmi visoko, je pred Bogom gnusoba. Postava in preroki so do Janeza; od tedaj pa se oznanja Božje kraljestvo in vsak si vanj s silo utira pot. Laže bi prešla nebo in zemlja, kakor da bi bila izbrisana ena črtica postave. Vsak, kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje, in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje.« »Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.‹ Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹ Nato mu je bogataš rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹ Abraham mu je dejal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹« In rekel je svojim učencem: »Ni mogoče, da bi pohujšanja ne prišla, toda gorje tistemu, po katerem pridejo! Bolje je zanj, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in ga vržejo v morje, kakor da pohujša enega od teh malih. Varujte se! Če tvoj brat greši, ga pograjaj, in če se skesa, mu odpústi. Če greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat na dan obrne k tebi ter reče: ›Kesam se,‹ mu odpústi.« Apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Učencem pa je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko boste želeli videti enega izmed dni Sina človekovega, pa ga ne boste videli. In govorili vam bodo: ›Glejte, tam je‹ ali ›Glejte, tukaj je.‹ Ne hodíte tja in se ne zaganjajte za njimi! Kakor namreč blisk posveti od enega konca neba do drugega, tako bo Sin človekov na svoj dan. Prej pa bo moral veliko pretrpeti in biti zavržen od tega rodu. Kakor je bilo v Noetovih dneh, takó bo tudi v dneh Sina človekovega: jedli so, pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo in je prišel potop ter vse pokončal. Podobno bo, kakor je bilo v Lotovih dneh: jedli so, pili, kupovali, prodajali, sadili in zidali, toda na dan, ko je šel Lot iz Sódome, sta padala z neba ogenj in žveplo in vse pokončala. Takó bo tudi na dan, ko se bo razodel Sin človekov. Kdor bo tisti dan na strehi, svoje stvari pa bo imel v hiši, naj ne hodi dol, da bi jih vzel, in kdor bo na polju, naj se ne obrača nazaj. Spomnite se Lotove žene! Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa ga bo izgubil, ga bo rešil. Povem vam: Tisto noč bosta dva na eni postelji; eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta skupaj mleli: ena bo sprejeta, druga puščena.« Odvrnili so mu: »Kje bo to, Gospod?« Rekel jim je: »Kjer je truplo, tam se bodo zbrali jastrebi.« Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Prinašali so mu tudi majhne otroke, da bi se jih dotaknil. Ko so učenci to videli, so jih grajali. Jezus pa je otroke poklical k sebi in rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« Neki oblastnik ga je vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je rekel: »Kaj praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga. Zapovedi poznaš: Ne prešuštvuj! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Spoštuj očeta in mater! « On pa je rekel: »Vse to sem izpolnjeval od mladosti.« Ko je Jezus to slišal, mu je rekel: »Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ko pa je oni to slišal, je postal zelo žalosten, kajti bil je silno bogat. Jezus je videl, da je postal zelo žalosten, in je rekel: »Kako težkó pridejo tisti, ki imajo premoženje, v Božje kraljestvo! Laže gre namreč kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« Tisti, ki so to slišali, so rekli: »Kdo se potem more rešiti?« Dejal je: »Kar je nemogoče pri ljudeh, je mogoče pri Bogu.« Peter je rekel: »Glej, mi smo zapustili vse svoje in šli za teboj.« On pa je dejal: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi Božjega kraljestva zapustil hišo ali ženo ali brate ali starše ali otroke in bi ne prejel v tem času veliko več, v prihodnjem veku pa večno življenje.« Zbral je okrog sebe dvanajstere in jim rekel: »Glejte! V Jeruzalem gremo in nad Sinom človekovim bo izpolnjeno vse, kar je pisano po prerokih. Izročen bo namreč poganom, ki ga bodo zasmehovali, z njim grdo ravnali, vanj pljuvali, ga bičali in umorili, in tretji dan bo vstal.« Vendar oni niso doumeli nič od tega. Ta govor jim je ostal prikrit in niso razumeli, kar je govoril. Ko se je bližal Jerihi, je sedèl ob poti neki slepi mož, ki je prosil vbogajme. Slišal je množico, ki je šla mimo, in spraševal, kaj je to. Povedali so mu, da gre mimo Jezus Nazarečan. Zavpil je: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Tisti, ki so hodili spredaj, so ga grajali, naj umolkne; on pa je še bolj vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus se je ustavil in ukazal, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se mu je približal, ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Dejal je: »Gospod, da bi spregledal.« Jezus mu je rekel: »Spreglej! Tvoja vera te je rešila.« In pri priči je spregledal. Šel je za njim in slavil Boga. Vse ljudstvo, ki je to videlo, je hvalilo Boga. Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. Tam je bil mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo. Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.« In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili: »Ustavil se je pri grešnem človeku!« Zahej pa je vstal in rekel Gospodu: »Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.« Jezus pa mu je rekel: »Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.« Ko so to poslušali, je dodal še priliko, ker je bil blizu Jeruzalema in so mislili, da se bo Božje kraljestvo pojavilo takoj. Rekel je: »Neki človek plemenitega rodu je odpotoval v daljno deželo, da bi si pridobil kraljevsko oblast in se vrnil. Poklical je svojih deset služabnikov, jim razdelil denar, deset min, in dejal: ›Trgujte, dokler ne pridem.‹ Njegovi podložniki pa so ga sovražili. Poslali so za njim poslance s sporočilom: ›Nočemo, da bi ta zavladal nad nami.‹ Zgodilo pa se je, da se je vrnil, ko je dobil kraljevsko oblast. Ukazal je, naj mu pokličejo služabnike, ki jim je izročil denar, da bi izvedel, kaj so prigospodarili. Pristopil je prvi in rekel: ›Gospod, tvoja mina je pridobila deset min.‹ In rekel mu je: ›Prav, dobri služabnik, ker si bil v malem zvest, imej oblast nad desetimi mesti.‹ Pristopil je drugi in rekel: ›Tvoja mina, gospod, je pridobila pet min.‹ Tudi temu je rekel: ›Tudi ti bodi nad petimi mesti.‹ Prišel je spet drug in rekel: ›Gospod, tu je tvoja mina, ki sem jo hranil v prtiču. Bal sem se te, ker si strog človek; jemlješ, česar nisi vložil, in žanješ, česar nisi vsejal.‹ Rekel mu je: ›Po tvojih ustih te bom sodil, malopridni služabnik. Vedel si, da sem strog človek, ki jemljem, česar nisem vložil, in žanjem, česar nisem vsejal. Zakaj torej nisi vložil mojega denarja v hranilnico in bi ga jaz ob vrnitvi dobil z obrestmi vred?‹ In rekel je tistim, ki so stali zraven: ›Vzemite mu mino in jo dajte tistemu, ki jih ima deset.‹ Oni pa so mu rekli: ›Gospod, ima jih že deset.‹ ›Povem vam: Vsakemu, ki ima, se bo dalo, in tistemu, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. Te moje sovražnike, ki niso hoteli, da bi jim jaz zakraljeval, pa pripeljite sèm in jih pobijte pred menoj.‹« Ko je to povedal, se je napotil proti Jeruzalemu; hodil je spredaj. Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹« Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta oslička?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot. Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: » Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!« Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, pograjaj svoje učence.« In odvrnil jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.« Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim. Rekel je: »O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.« Ko je stopil v tempelj, je začel izganjati prodajalce. Rekel je: »Pisano je: Moja hiša naj bo hiša molitve, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo.« Vsak dan je učil v templju. Véliki duhovniki, pismouki in prvaki ljudstva pa so iskali priložnost, da bi ga umorili, vendar niso našli načina, da bi mu kaj storili, kajti vse ljudstvo se ga je oklepalo, ko ga je poslušalo. Ko je nekega dne v templju učil ljudstvo in oznanjal evangelij, so pristopili véliki duhovniki in pismouki s starešinami ter mu rekli: »Povej nam, s kakšno oblastjo to delaš ali kdo je, ki ti je dal to oblast?« Odgovoril jim je: »Tudi jaz vas bom nekaj vprašal. Povejte mi, ali je bil Janezov krst iz nebes ali od ljudi.« Razpravljali so med seboj: »Če rečemo: ›Iz nebes,‹ bo rekel: ›Zakaj mu niste verjeli?‹ Če pa rečemo: ›Od ljudi,‹ nas bo vse ljudstvo kamnalo, kajti prepričano je, da je Janez prerok.« Zato so odgovorili, da ne vedo, od kod. In Jezus jim je rekel: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.« Ljudstvu pa je začel pripovedovati tole priliko: »Neki človek je zasadil vinograd, ga dal v najem viničarjem in za dalj časa odpotoval. V primernem času je poslal k viničarjem služabnika, da bi mu dali od pridelka vinograda. Viničarji pa so ga pretepli in odslovili praznih rok. Nato je poslal drugega služabnika. Oni pa so tudi tega pretepli in ozmerjali ter ga odslovili praznih rok. Poslal je še tretjega, pa so tudi tega ranili in vrgli ven. Tedaj je gospodar vinograda dejal: ›Kaj naj storim? Svojega ljubljenega sina bom poslal, morda bodo njega spoštovali.‹ Toda ko so ga viničarji zagledali, so se posvetovali in rekli: ›Ta je dedič. Ubijmo ga, da bo dediščina naša.‹ In vrgli so ga iz vinograda in ubili. Kaj bo torej storil z njimi gospodar vinograda? Prišel bo in te viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim.« Ko so oni to slišali, so rekli: »Bog ne daj!« On pa se je ozrl vanje in rekel: »Kaj torej pomeni to, kar je pisano: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Vsak, kdor pade na ta kamen, se bo razbil, in na kogar ta kamen pade, ga bo zmečkal.« Pismouki in véliki duhovniki so hoteli še tisto uro nanj položiti roke, pa so se zbali ljudstva. Spoznali so namreč, da je s to priliko meril nanje. Opazovali so ga torej in k njemu poslali zalezovalce, ki so se delali pravične, da bi ga ujeli v besedi, tako da bi ga lahko izročili upraviteljevi oblasti in pristojnosti. Vprašali so ga: »Učitelj, vemo, da prav govoriš in učiš. Ne gledaš na osebo, ampak v resnici učiš Božjo pot. Ali smemo cesarju dajati davek ali ne?« Spoznal je njihovo zvijačnost in jim rekel: »Pokažite mi denarij! Čigavo podobo in napis ima?« Rekli so: »Cesarjevo.« On pa jim je dejal: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Tako ga niso mogli pred ljudmi ujeti v besedi. In začudili so se nad njegovim odgovorom ter umolknili. Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato jo je vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Za vsemi je umrla tudi žena. Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja. Da pa so mrtvi obujeni, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« Nekaj pismoukov je tedaj odgovorilo: »Učitelj, dobro si povedal,« in niso si ga drznili še kaj vprašati. On pa jim je rekel: »Kako govorijo, da je Mesija Davidov sin? Saj vendar David sam pravi v knjigi psalmov: Gospod je rekel mojemu Gospodu: ›Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog.‹ David ga torej imenuje ›Gospod‹, kako je potem njegov sin?« Pred vsem ljudstvom, ki ga je poslušalo, je rekel svojim učencem: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in imajo radi pozdrave na trgih, prve sedeže v shodnicah in častna mesta na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni.« Ozrl se je in videl bogate, ki so metali svoje darove v tempeljsko zakladnico. Videl pa je tudi neko siromašno vdovo, ki je vrgla vanjo dva novčiča, in je rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi. Vsi ti so namreč vrgli dar od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela za življenje.« Ko so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi, je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo v mojem imenu in bodo govorili: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.« Tedaj jim je govoril: »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba. Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike. Vam pa bo to dalo priložnost za pričevanje. Vtisnite si v srca to, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal usta in modrost, kateri vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ji ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, toda niti las z vaše glave se ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.« »Ko pa boste videli, da so vojske obkolile Jeruzalem, tedaj védite, da je blizu njegovo opustošenje. Takrat naj bežijo v hribe tisti, ki so v Judeji; in tisti, ki so v mestu, naj gredo ven in tisti, ki so na polju, naj ne hodijo noter, kajti to so dnevi maščevanja, da se izpolni vse, kar je pisano. Gorje nosečim in doječim v tistih dneh, ker bo velika stiska v deželi in jeza nad tem ljudstvom. Padalo bo pod ostrim mečem in v sužnost ga bodo vlačili med vse narode. Jeruzalem pa bodo teptali narodi, dokler se ne izpolnijo časi narodov.« »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.« Povedal jim je priliko: »Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa. Ko začenjajo brsteti, vidite in sami od sebe veste, da je poletje že blizu. Tako tudi vi, ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka. Prišel bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato bedite in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.« Čez dan je učil v templju, zvečer pa je odhajal prenočevat na goro, ki se imenuje Oljska. In vse ljudstvo je zgodaj prihajalo k njemu, da bi ga poslušalo v templju. Bližal pa se je praznik nekvašenega kruha, ki se imenuje pasha. Véliki duhovniki in pismouki so iskali način, kako bi ga umorili, kajti bali so se ljudstva. Tedaj je šel satan v Juda, ki se je imenoval Iškarijot in je bil izmed števila dvanajsterih. Odšel je k vélikim duhovnikom in poveljnikom in se z njimi domenil, kako bi jim ga izročil. Razveselili so se in se pogodili z njim, da mu dajo denarja. Privolil je in iskal priložnost, da bi ga izročil, ko ne bi bilo blizu množice. Prišel je dan nekvašenega kruha, ko je bilo treba žrtvovati pashalno jagnje. Jezus je poslal Petra in Janeza ter jima rekel: »Pojdita in nam pripravita pashalno jagnje, da bomo jedli.« Ona dva sta mu rekla: »Kje hočeš, da ga pripraviva?« Rekel jima je: »Glejta, ko prideta v mesto, vama bo prišel naproti človek, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim v hišo, v katero bo šel, in recita hišnemu gospodarju: ›Učitelj ti pravi: Kje je prostor, kjer bi jedel pashalno jagnje s svojimi učenci?‹ Pokazal vama bo v nadstropju veliko opremljeno obednico in tam pripravita.« Odšla sta in našla, kakor jima je rekel, in sta pripravila pashalno jagnje. Ko je prišla ura, je sédel k mizi in apostoli z njim. In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.« In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.« In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas. Toda glejte, roka tistega, ki me izdaja, je z menoj pri mizi. Sin človekov sicer gre, kakor je določeno, toda gorje tistemu človeku, po katerem je izročen.« Oni pa so se začeli spraševati, kdo izmed njih bo to storil. Med njimi je nastal tudi prepir, kateri izmed njih se zdi največji. On pa jim je rekel: »Kralji narodov gospodujejo nad njimi in njihovi oblastniki se imenujejo ›dobrotniki‹. Med vami pa naj ne bo takó, ampak največji med vami naj bo kakor najmlajši in voditelj kakor strežnik. Kdo je namreč večji: kdor sedi pri mizi ali kdor streže? Ali ne tisti, ki sedi? Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže. Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah. Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu in sedeli na prestolih ter sodili dvanajst Izraelovih rodov.« »Simon, Simon! Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utŕdi svoje brate.« Ta mu je rekel: »Gospod, s teboj sem pripravljen iti tudi v ječo in smrt.« On pa je dejal: »Povem ti, Peter, danes petelin ne bo zapel, dokler trikrat ne utajiš, da me poznaš.« In rekel jim je: »Ko sem vas poslal brez denarnice, brez torbe in obutve, ali ste kaj pogrešali?« Dejali so: »Nič.« Rekel jim je: »Kdor ima denarnico, naj jo zdaj vzame, prav tako tudi torbo; in kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi. Povem vam namreč, da se mora na meni izpolniti to, kar je pisano: Med hudodelce je bil prištet. To, kar zadeva mene, se bliža izpolnitvi.« Rekli so: »Gospod, glej, tukaj sta dva meča.« On pa jim je dejal: »Dovolj je.« Šel je ven in se kakor po navadi napotil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli z njim. Ko je prišel na tisti kraj, jim je rekel: »Molíte, da ne pridete v skušnjavo!«, sam pa se je oddaljil od njih približno za lučaj kamna. Padel je na kolena in molil: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« Prikazal se mu je angel iz nebes in ga krepčal. Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo. Ko je vstal od molitve, je šel k učencem in ugotovil, da so od žalosti zaspali. Rekel jim je: »Kaj spite? Vstanite in molíte, da ne pridete v skušnjavo.« Medtem ko je še govoril, je prišla množica. Pred njo je hodil eden izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Juda. Približal se je Jezusu, da bi ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?« Ko so ti, ki so bili okrog njega, videli, kaj bo, so rekli: »Gospod, naj udarimo z mečem?« In eden izmed njih je udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho. Jezus je odgovoril: »Nehajte! Dovolj je!« In dotaknil se je ušesa ter ga ozdravil. Vélikim duhovnikom, poveljnikom v templju in starešinam, ki so prišli nadenj, pa je rekel: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli. Dan na dan sem bil med vami v templju in niste vzdignili rok nad mene. Toda to je vaša ura in oblast teme.« Zgrabili so ga torej in odvedli. Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. Sredi dvorišča so zakurili ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje. Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla: »Tudi ta je bil z njim.« On pa je tajil in dejal: »Ne poznam ga, žena.« Kmalu nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: »Tudi ti si izmed njih.« Peter pa je rekel: »Človek, nisem.« Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: »V resnici je tudi ta bil z njim, saj je vendar Galilejec.« Peter pa je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš.« In tisti trenutek, ko je še govoril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: »Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« In šel je ven in se bridko zjokal. Možje, ki so imeli Jezusa vklenjenega, so ga zasmehovali in pretepali. Zakrili so ga in spraševali: »Prerokuj, kdo te je udaril.« In še veliko drugih kletev so izrekali zoper njega. Ko se je zdanilo, so se zbrali starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ter ga privedli pred svoj véliki zbor. Rekli so: »Če si ti Mesija, nam povej!« Rekel jim je: »Če vam povem, mi gotovo ne boste verjeli. In če vas vprašam, mi gotovo ne boste odgovorili. Toda odslej bo Sin človekov sedel na desnici Božje Moči.« Vsi so dejali: »Ti si torej Božji Sin?« Rekel jim je: »Vi pravite, da sem.« Oni pa so dejali: »Kaj potrebujemo še pričevanja, saj smo sami slišali iz njegovih ust.« Vzdignila se je vsa množica in ga peljala k Pilatu. Začeli so ga tožiti in so govorili: »Tega smo zalotili, da zavaja naš narod in brani cesarju dajati davke ter pravi, da je Mesija, kralj.« Pilat ga je vprašal: »Si ti judovski kralj?« On pa mu je odgovoril: »Ti praviš.« Pilat je rekel vélikim duhovnikom in množici: »Nobene krivde ne najdem na tem človeku.« Oni pa so še bolj pritiskali in govorili: »Ljudstvo hujska, ko uči po vsej Judeji, od Galileje, kjer je začel, pa vse do sèm.« Ko je Pilat to slišal, je vprašal, ali je ta človek Galilejec. In ko je izvedel, da je izpod Herodove oblasti, ga je poslal k Herodu, ki je bil tiste dni tudi v Jeruzalemu. Ko je Herod zagledal Jezusa, se je zelo razveselil. Že precej časa ga je namreč želel videti, ker je slišal o njem. Pričakoval je, da ga bo videl narediti kakšno znamenje. Spraševal ga je z mnogimi besedami, Jezus pa mu ni nič odgovoril. Véliki duhovniki in pismouki so stali zraven in ga silovito obtoževali. Herod ga je skupaj s svojimi vojaki zasramoval, ga v posmeh ogrnil v bleščeče oblačilo in poslal nazaj k Pilatu. Tisti dan sta se Herod in Pilat spoprijateljila; prej sta se namreč sovražila. Pilat je sklical vélike duhovnike, voditelje in ljudstvo ter jim rekel: »Pripeljali ste mi tega človeka, češ da zavaja ljudstvo, jaz pa sem ga vpričo vas zaslišal in nisem našel na njem nobene krivde v stvareh, zaradi katerih ga tožite. Tudi Herod je ni našel, ker ga je poslal nazaj k nam. Glejte, nič smrti vrednega ni storil. Kaznoval ga bom torej in izpustil.« Tedaj so vsi hkrati zavpili: »Proč s tem! Izpústi nam Baraba!« Ta je bil namreč vržen v ječo zaradi upora, ki je nastal v mestu, in zaradi umora. Pilat jih je znova nagovoril, ker je hotel izpustiti Jezusa. Oni pa so kar naprej vpili: »Križaj, križaj ga!« Še tretjič jih je vprašal: »Kaj je vendar hudega storil? Ničesar, kar bi zaslužilo smrt, nisem našel na njem; kaznoval ga bom torej in izpustil.« Oni pa so še vedno na ves glas kričali in zahtevali, naj ga križa. In njihovo vpitje je postajalo čedalje glasnejše. Pilat je razsodil, naj se izpolni njihova zahteva. Izpustil je tistega, ki je bil vržen v ječo zaradi upora in umora in so ga zahtevali, Jezusa pa je izročil njihovi volji. Ko so ga odvedli, so prijeli Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom. Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žene, ki so se tolkle po prsih in jokale zaradi njega. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Glejte, prišli bodo namreč dnevi, ob katerih porečejo: ›Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!‹ Takrat bodo začeli govoriti goram: ›Padite na nas!‹ in gričem: ›Pokrijte nas!‹ Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?« Gnali pa so še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju skupaj z njim usmrtili. In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali. Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: »Ta je judovski kralj.« Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: »Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.« In govoril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure, ker sonce ni dajalo svetlobe. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil. Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in dejal: »Zares, ta človek je bil pravičen.« In vse množice, ki so se zbrale, da bi gledale, in so videle, kar se je zgodilo, so se nazaj grede tolkle po prsih. Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sèm in so to gledale. Prišel je tudi mož, ki mu je bilo ime Jožef. Bil je član vélikega zbora, dober in pravičen mož, ki ni soglašal z njihovim sklepom in ravnanjem. Doma je bil iz judovskega mesta Arimateje in je pričakoval Božje kraljestvo. Ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. In snel ga je s križa, ga zavil v kos platna in položil v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil še nihče položen. Bil je dan pripravljanja in bližala se je sobota. Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so šle za Jožefom. Videle so grob in kako je bilo njegovo telo položeno. Nato so se vrnile ter pripravile dišave in miro. V soboto pa so po zapovedi počivale. Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu. S seboj so nesle dišave, ki so jih pripravile. Kamen so našle odvaljen od groba in stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle. Ko so bile zaradi tega zbegane, sta nenadoma stopila k njim dva moža v sijočih oblačilih. Prestrašile so se in povesile obraz k tlom. Ona dva pa sta jim rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen. Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« Tedaj so se spomnile njegovih besed. Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim. Bile pa so: Marija Magdalena, Ivana, Marija Jakobova in z njimi še druge žene, ki so to pripovedovale apostolom. Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli. Peter pa je vstal in stekel h grobu. Sklonil se je in zagledal samo povoje. Nato je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo. In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.« In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči. In glejte, jaz pošiljam na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave.« Peljal jih je ven proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo. Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so ves čas v templju in so slavili Boga. V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil. To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem Mesija.« »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovoril. Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija.« Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovoril: »Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.« To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval. Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem v vodi, da se on razodene Izraelu.« In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.‹ In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar v prevodu pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar se prevaja Peter). Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Našel je Filipa in mu rekel: »Hôdi za menoj!« Filip pa je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega mesta. Našel je Natánaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta.« Natánael mu je dejal: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Filip mu je rekel: »Pridi in poglej!« Ko je Jezus videl, da Natánael prihaja k njemu, je rekel o njem: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Natánael mu je dejal: »Od kod me poznaš?« Jezus mu je odvrnil: »Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom.« Natánael mu je odgovoril: »Rabi, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj.« In Jezus je odgovoril in mu rekel: »Ker sem ti rekel, da sem te videl pod smokvinim drevesom, veruješ? Še več kot to boš videl.« In rekel mu je: »Resnično, resnično, povem vam: Videli boste nebesa odprta in Božje angele hoditi gor in dol nad Sinom človekovim.« Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj. Potem je šel dol v Kafarnáum in z njim njegova mati, njegovi bratje in njegovi učenci; in tam so ostali nekaj dni. Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva. Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus. Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku. Med farizeji pa je bil človek, ki mu je bilo ime Nikodém; bil je prvak med Judi. Ponoči je prišel k Jezusu in mu rekel: »Rabi, vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim.« Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« Nikodém je odgovoril in mu rekel: »Kako se more to zgoditi?« Jezus mu je odvrnil: »Ti si učitelj v Izraelu in tega ne veš? Resnično, resnično, povem ti: Govorimo o tem, kar vemo, in pričujemo o tem, kar smo videli, toda našega pričevanja ne sprejemate. Če ne verjamete, kar sem vam govoril o zemeljskih stvareh, kako boste verjeli, če vam bom govoril o nebeških? Nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega. In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.« Potem je šel Jezus s svojimi učenci na judejsko podeželje, se tam zadrževal z njimi in krščeval. Tudi Janez je krščeval v Enónu blizu Salíma, ker je bilo tam veliko voda. Ljudje so prihajali in se dajali krstiti. Janeza namreč še niso vrgli v ječo. Med Janezovimi učenci in nekim Judom pa je nastalo razpravljanje glede očiščevanja. Šli so torej k Janezu in mu rekli: »Rabi, glej, tisti, ki je bil pri tebi onkraj Jordana in o katerem si pričeval, krščuje in vsi hodijo k njemu.« Janez pa je odgovoril in rekel: »Človek si ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes. Vi sami ste priče, da sem rekel: ›Jaz nisem Mesija, temveč sem poslan pred njim.‹ Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno. On mora rasti, jaz pa se manjšati.« »Kdor prihaja od zgoraj, je nad vsem; kdor pa je z zemlje, je zemeljski in govori zemeljsko. Kdor prihaja iz nebes, je nad vsem, in pričuje o tem, kar je videl in slišal, vendar nihče ne sprejema njegovega pričevanja. Kdor pa je sprejel njegovo pričevanje, je s pečatom potrdil, da je Bog resničen. Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza.« Ko je torej Jezus izvedel, da so farizeji slišali, kako pridobiva in krščuje več učencev kot Janez – čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci –, je zapustil Judejo in spet odšel v Galilejo. Moral je iti skozi Samarijo. Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.) Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?« Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrek, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.« Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.« Po teh dveh dneh je šel od tam v Galilejo. Jezus je sicer sam izpričal, da prerok ne uživa časti v svojem domačem kraju, toda ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so videli vse, kar je storil v Jeruzalemu ob prazniku; tudi sami so namreč šli na praznik. Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je tedaj dejal: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Uradnik pa mu je rekel: »Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre.« Jezus mu je dejal: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: »Tvoj sin živi.« Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila.« Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: »Tvoj sin živi.« In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo. Potem je bil judovski praznik in Jezus je šel v Jeruzalem. V Jeruzalemu je pri Ovčjih vratih kopel, ki se po hebrejsko imenuje Betésda in ima pet pokritih stebrišč. V njih je ležalo veliko bolnikov: slepih, hromih in sušičnih. Čakali so na valovanje vode, kajti od časa do časa je prihajal v kopel Gospodov angel in vzburkal vodo. Kdor je po vzburkanju vode prvi vstopil vanjo, je ozdravel, najsi je imel katero koli bolezen. Med njimi je bil tudi človek, ki je bil bolan osemintrideset let. Jezus ga je videl, kako leži tam, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Bi rad ozdravel?« Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem ko grem tja, se spusti pred menoj kdo drug.« Jezus mu je rekel: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!« In mož je takoj ozdravel. Vzel je posteljo in hodil. Tisti dan pa je bila sobota. Zato so Judje govorili ozdravljenemu: »Sobota je. Ne smeš prenašati postelje!« On pa jim je odgovoril: »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: ›Vzemi svojo posteljo in hôdi!‹« Vprašali so ga: »Kdo je tisti človek, ki ti je rekel: ›Vzemi jo in hôdi!‹« Ozdravljeni pa ni vedel, kdo je tisti; Jezus se je namreč umaknil, ker je bila tam množica. Pozneje ga je Jezus srečal v templju in mu rekel: »Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!« Mož je odšel in sporočil Judom, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. Zaradi tega so Judje preganjali Jezusa, ker je takšne reči delal na soboto. Jezus pa jim je odvrnil: »Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam.« Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu. Jezus jim je tedaj odvrnil in jim govoril: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin. Kajti Oče ima Sina rad in mu pokaže vse, kar dela sam, in še večja dela od teh mu bo pokazal, tako da se boste čudili. Kakor namreč Oče obuja mrtve in jim daje življenje, tako tudi Sin daje življenje, komur hoče. Kajti Oče nikogar ne sodi, ampak je dal vso sodbo Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki ga je poslal. Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje. Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli. Kakor ima namreč Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. Oblast mu je dal, da sodi, ker je Sin človekov. Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe. Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti: kakor slišim, sodim, in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.« »Če jaz pričujem o sebi, moje pričevanje ni resnično; drug je, ki pričuje o meni, in vem, da je pričevanje, s katerim pričuje o meni, resnično. Vi ste napotili poslance k Janezu in pričeval je za resnico. Jaz pa ne jemljem pričevanja od človeka, ampak to pripovedujem zato, da bi se vi rešili. On je bil svetilka, ki gori in sveti, vi pa ste se hoteli nekaj časa veseliti ob njegovi luči. Jaz imam pričevanje, ki je večje kakor Janezovo: dela namreč, ki mi jih je dal moj Oče, da jih izvršim, prav ta dela, ki jih opravljam, pričajo o meni, da me je poslal Oče. In tudi Oče, ki me je poslal, on je pričeval o meni: vendar vi niste nikoli slišali njegovega glasu ne videli njegovega lika. In tudi nimate njegove besede, ki bi ostajala v vas, ker ne verujete tistemu, ki ga je on poslal. Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni. Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje. Ne sprejemam slave od ljudi; sicer pa vas poznam: v vas ni Božje ljubezni. Prišel sem v imenu svojega Očeta in me ne sprejmete. Če pride kdo drug v svojem imenu, ga boste sprejeli. Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave od edinega Boga? Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu; vaš tožnik je Mojzes, v katerega upate. Če bi namreč verjeli Mojzesu, bi verjeli tudi meni, saj je pisal o meni. Če pa ne verjamete njegovim spisom, kako boste verjeli mojim besedam?« Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro. Ko se je zvečerilo, so šli njegovi učenci dol k jezeru. Vkrcali so se v čoln in se peljali na drugo stran jezera, v Kafarnáum. Bila je že tema, vendar Jezus še ni prišel k njim. Jezero pa je bilo razburkano, ker je pihal močan veter. Ko so imeli za seboj kakih petindvajset do trideset stadijev vožnje, so videli Jezusa, kako hodi po jezeru in se bliža čolnu. Ustrašili so se, on pa jim je rekel: »Jaz sem. Ne bojte se!« Hoteli so ga vzeti v čoln, a se je čoln takoj znašel pri obrežju, kamor so pluli. Naslednji dan je množica, ki je ostala na drugi strani jezera, videla, da je bil tam en sam čoln in da Jezus ni stopil v čoln s svojimi učenci, ampak da so učenci odveslali sami. Iz Tiberije so pripluli še drugi čolni v bližino kraja, kjer so po Gospodovi zahvalni molitvi jedli kruh. Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi, kdaj si se znašel tukaj?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. Toda rekel sem vam, da ste me celo videli, in vendar ne verujete. Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.« Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnáumu. Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.« Jezus jim je odgovoril: »Kaj vas nisem izbral dvanajst, pa je eden izmed vas hudič?« Govoril pa je o Judu, sinu Simona Iškarijota; ta je bil namreč tisti, ki ga je pozneje izdal – eden izmed dvanajsterih. Po tistem je Jezus hodil po Galileji. Po Judeji namreč ni hotel hoditi, ker so ga Judje želeli umoriti. Medtem se je približal judovski šotorski praznik. Njegovi bratje so mu tedaj rekli: »Odidi od tod in pojdi v Judejo, da bodo tudi tvoji učenci videli tvoja dela, ki jih opravljaš. Nihče ne dela česa na skrivnem, če hoče sam biti znan. Če delaš take reči, se pokaži svetu!« Niti njegovi bratje namreč niso verovali vanj. Jezus jim je tedaj dejal: »Moj čas še ni prišel. Vaš čas pa je vedno pripravljen. Vas svet ne more sovražiti, mene pa sovraži, ker pričujem o njem, da so njegova dela hudobna. Vi le pojdite na praznik, jaz pa na ta praznik ne grem, ker moj čas še ni dopolnjen.« To jim je povedal in ostal v Galileji. Ko pa so njegovi bratje odšli na praznik, je šel tudi on sam, vendar ne očitno, ampak na skrivaj. Judje so ga med praznikom iskali in govorili: »Kje je tisti?« Med množico se je veliko šepetalo o njem. Nekateri so govorili: »Dober je,« drugi pa so govorili: »Ni, temveč zavaja množico.« Nobeden pa ni javno govoril o njem zaradi strahu pred Judi. Šele sredi praznika je prišel Jezus v tempelj in učil. Judje so se začudeni spraševali: »Kako ta pozna spise, saj se ni učil?« Jezus pa jim je odgovoril in rekel: »Moj nauk ni moj, temveč tistega, ki me je poslal. Če hoče kdo uresničevati njegovo voljo, bo spoznal glede nauka, ali je od Boga ali pa jaz govorim sam od sebe. Kdor govori sam od sebe, išče svojo slavo, kdor pa išče slavo tistega, ki ga je poslal, je resničen in v njem ni krivice. Ali vam ni Mojzes dal postave? Vendar je nobeden med vami ne uresničuje. Zakaj me hočete umoriti?« Množica je odgovorila: »Demona imaš. Kdo te hoče umoriti?« Jezus jim je odvrnil in rekel: »Eno delo sem storil med vami in se vsi temu čudite. Mojzes vam je dal obrezo – ne kakor da bi bila od Mojzesa, ampak je od očakov – in vi obrezujete v soboto. Če torej človek lahko v soboto prejme obrezo, da se ne krši Mojzesova postava, zakaj se jezite nad menoj, ker sem v soboto ozdravil celega človeka? Ne sodite po videzu, ampak sodite s pravično sodbo.« Nekaj Jeruzalemčanov je tedaj govorilo: »Ali ni ta tisti, ki ga hočejo umoriti? In glejte, javno govori in mu nič ne rečejo. Mar so voditelji resnično spoznali, da je on Mesija? Toda o njem vemo, od kod je; kadar pa pride Mesija, nihče ne bo vedel, od kod je.« Jezus je tedaj med poučevanjem v templju zaklical in rekel: »Vi me poznate in tudi veste, od kod sem. Nisem prišel sam od sebe. Toda tisti, ki me je poslal, je resničen, in vi ga ne poznate. Jaz ga poznam, ker sem od njega in me je on poslal.« Tedaj so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni nadenj dvignil roke, ker njegova ura še ni prišla. Med množico pa jih je precej začelo verovati vanj in so govorili: »Bo mar Mesija, kadar pride, storil več znamenj, kakor jih je storil ta?« Farizeji so slišali, kaj množica šepeta o njem. Tedaj so véliki duhovniki in farizeji poslali služabnike, da bi ga prijeli. Jezus pa je rekel: »Še malo časa sem z vami in nato pojdem k njemu, ki me je poslal. Iskali me boste in me ne boste našli, in tja, kjer sem jaz, vi ne morete priti.« Judje so tedaj govorili med seboj: »Kam namerava iti ta, da ga ne bomo našli? Mar namerava iti k razkropljenim med Grke in bo učil Grke? Kaj pomenijo besede, ki jih je rekel: ›Iskali me boste in me ne boste našli, in tja, kjer sem jaz, vi ne morete priti.‹« Na zadnji, veliki dan praznika je Jezus vstal in zaklical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.« To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, kateri so sprejeli vero vanj. Duha namreč še ni bilo, ker Jezus še ni bil poveličan. Nekateri iz množice, ki so slišali te besede, so govorili: »Ta je resnično prerok.« Drugi so govorili: »Ta je Mesija.« Nekateri pa so govorili: »Mar pride Mesija iz Galileje? Ali ne pravi Pismo, da pride Mesija iz Davidovega rodu in iz Betlehema, vasi, kjer je bil David?« Tako je med ljudmi zaradi njega nastal razdor. Nekateri izmed njih so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni nadenj dvignil rok. Služabniki so se torej vrnili k vélikim duhovnikom in farizejem in ti so jim rekli: »Zakaj ga niste privedli?« Služabniki so odgovorili: »Še nikoli ni nihče tako govoril.« »Ste se mar tudi vi dali zapeljati?« so jim odvrnili farizeji. »Je kdo izmed voditeljev ali farizejev sprejel vero vanj? Ta množica, ki ne pozna postave, pa je prekleta!« Nikodém, ki je bil eden izmed njih in je prej prišel k Jezusu, jim je rekel: »Ali naša postava koga sodi, če ga prej ne zasliši in ne spozna, kaj dela?« Odgovorili so in mu rekli: »Kaj si tudi ti iz Galileje? Preišči in sprevidi, da iz Galileje ne pride noben prerok.« In šli so vsak na svoj dom. Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« Spet jim je Jezus spregovoril: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.« Farizeji so mu tedaj rekli: »Ti pričuješ o sebi. Tvoje pričevanje ni resnično.« Jezus je odgovoril in jim rekel: »Tudi če jaz pričujem o sebi, je moje pričevanje resnično, ker vem, od kod sem prišel in kam grem. Vi pa ne veste, od kod prihajam in kam grem. Vi sodite po mesu, jaz ne sodim nikogar. Če pa sodim jaz, je moja sodba resnična, ker nisem sam, temveč sva jaz in Oče, ki me je poslal. Tudi v vaši postavi je zapisano, da je pričevanje dveh ljudi resnično. Jaz sem, ki pričujem o sebi, in Oče, ki me je poslal, pričuje o meni.« Tedaj so mu govorili: »Kje je tvoj Oče?« Jezus je odgovoril: »Ne poznate ne mene ne mojega Očeta. Če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta.« Te besede je spregovoril pri zakladnici, ko je učil v templju. In nihče ga ni prijel, ker še ni prišla njegova ura. Jezus jim je spet rekel: »Jaz odhajam in iskali me boste, in umrli boste v svojem grehu. Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti.« Judje so tedaj govorili: »Si bo mar vzel življenje, da pravi: ›Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti.‹« In govoril jim je: »Vi ste od spodaj, jaz pa sem od zgoraj. Vi ste od tega sveta, jaz pa nisem od tega sveta. Zato sem vam rekel: ›Umrli boste v svojih grehih.‹ Če namreč ne boste verovali, da jaz sem, boste umrli v svojih grehih.« Tedaj so mu govorili: »Kdo si ti?« Jezus jim je rekel: »To, kar vam govorim od začetka. Mnogo imam o vas govoriti in soditi. Toda tisti, ki me je poslal, je resničen, in kar slišim od njega, to govorim svetu.« Vendar niso spoznali, da jim je govoril o Očetu. Jezus jim je tedaj rekel: »Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da jaz sem in da ničesar ne delam sam od sebe, ampak govorim to, kar me je naučil Oče. On, ki me je poslal, je z menoj. Ni me pustil samega, kajti jaz vedno delam to, kar je všeč njemu.« Ko je to govoril, so mnogi začeli verovati vanj. Tedaj je Jezus govoril Judom, ki so verovali vanj: »Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« Odgovorili so mu: »Abrahamovi potomci smo in nikoli nismo bili nikomur sužnji; kako praviš ti: ›Postali boste svobodni.‹« Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha. Suženj pa ne ostane pri hiši za vekomaj; sin ostane vekomaj. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni. Vem, da ste Abrahamovi potomci, in vendar me skušate umoriti, ker za mojo besedo v vas ni prostora. Jaz govorim, kar sem videl pri Očetu, vi pa delate, kar ste slišali pri svojem očetu.« Odgovorili so in mu rekli: »Naš oče je Abraham.« Jezus pa jim je dejal: »Če bi bili Abrahamovi otroci, bi opravljali Abrahamova dela. Zdaj pa me hočete umoriti, človeka, ki sem vam povedal resnico, katero sem slišal od Boga. Česa takega Abraham ni storil. Vi opravljate dela svojega očeta.« Tedaj so mu rekli: »Mi se nismo rodili iz prešuštva; enega očeta imamo: Boga.« Jezus jim je dejal: »Če bi bil Bog vaš Oče, bi me ljubili, ker sem iz Boga izšel in prišel. Nisem prišel sam od sebe, temveč me je on poslal. Zakaj ne razumete mojega govorjenja? Ker ne zmorete poslušati moje besede. Vi pa ste od svojega očeta, hudiča, in hočete uresničevati njegove želje. On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnivec in oče laži. Toda ker govorim resnico, mi ne verjamete. Kdo izmed vas mi more dokazati greh? Če govorim resnico, zakaj mi ne verjamete? Kdor je iz Boga, posluša Božje besede. Vi jih zato ne poslušate, ker niste iz Boga.« Judje so odgovorili in mu rekli: »Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš demona?« Jezus je odvrnil: »Jaz nimam demona, ampak častim svojega Očeta, vi pa me sramotite. Jaz ne iščem svoje slave; je pa nekdo, ki jo išče in sodi. Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti.« Judje so mu torej rekli: »Zdaj smo spoznali, da imaš demona. Abraham je umrl in preroki so pomrli; ti pa praviš: ›Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo okusil smrti.‹ Si mar ti večji kot naš oče Abraham, ki je umrl? In tudi preroki so pomrli. Koga se delaš?« Jezus je odgovoril: »Če jaz poveličujem sebe, moja slava ni nič. Moj Oče je, ki me poveličuje, on, o katerem vi pravite: ›Naš Bog je.‹ Toda vi ga ne poznate, jaz pa ga poznam, in ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnivec, podoben vam, toda poznam ga in se držim njegove besede. Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil.« Judje so mu tedaj rekli: »Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem.« Tedaj so pograbili kamenje, da bi ga vrgli vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja. Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.« Ko je to izgovoril, je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govoril: »Jaz sem.« Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij.‹ Šel sem tja, se umil in spregledal.« Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.« Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.« Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, midva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsakogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice. Zato so njegovi starši rekli: »Dovolj je star, njega vprašajte.« Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« On pa je odgovoril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovoril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?« In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in uresničuje njegovo voljo, tega usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti.« Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven. Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovoril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal. In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem, in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo,‹ vaš greh ostane.« »Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, ta je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovc. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven. Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev.« Jezus jim je povedal to prispodobo, pa niso spoznali, kaj jim je govoril. Jezus je znova spregovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata za ovce. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo. Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.« Zaradi teh besed je vnovič nastal razdor med Judi. Mnogi izmed njih so govorili: »Demona ima in blazni. Zakaj ga poslušate?« Drugi pa so govorili: »To niso besede obsedenca. Mar more demon odpreti oči slepim?« Takrat so v Jeruzalemu obhajali praznik tempeljskega posvečenja. Bilo je pozimi. Jezus je hodil v templju gor in dol po Salomonovem stebrišču. Tedaj so ga obstopili Judje in mu govorili: »Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Mesija, nam odkrito povej!« Jezus jim je odgovoril: »Povedal sem vam, pa ne verjamete. Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. Toda vi mi ne verjamete, ker niste izmed mojih ovc. Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.« Judje so spet pograbili kamenje, da bi ga kamnali. Jezus pa jim je odgovoril: »Veliko dobrih del, ki izhajajo iz Očeta, sem vam pokazal. Zaradi katerega od teh del me hočete kamnati?« Judje so mu odgovorili: »Ne kamnamo te zaradi dobrega dela, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Ali ni zapisano v vaši postavi: Jaz sem rekel: bogovi ste. Če je imenoval bogove tiste, ki se jim je zgodila Božja beseda – in Pismo se ne more razvezati –, boste mar vi tistemu, ki ga je Oče posvetil in poslal na svet, očitali bogokletje, ker sem rekel: ›Božji Sin sem.‹ Če ne opravljam del svojega Očeta, mi ne verjemite; če pa jih opravljam, verjemite delom, če že ne verjamete meni, da boste spoznali in spoznavali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.« Spet so ga torej hoteli zgrabiti, pa se je umaknil pred njihovo roko. Znova je odšel čez Jordan v kraj, kjer je Janez najprej krščeval, in ostal tam. Veliko jih je prišlo k njemu in so govorili: »Janez ni storil nobenega znamenja, vendar je bilo resnično vse, kar je Janez povedal o njem.« In mnogi so tam začeli verovati vanj. Bil pa je neki bolnik, Lazar iz Betanije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Jezus pa je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci so mu dejali: »Rabi, pravkar so te hoteli Judje kamnati, pa greš spet tja?« Jezus je odgovoril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.« To je rekel, in nato jim je dejal: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravel.« Jezus je govoril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!« Ko je torej Jezus prišel, je odkril, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betanija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.« In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je dejala: »Učitelj je tukaj in te kliče.« Ko je ta to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti. Jezus še ni prišel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta. Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da je šla h grobu, da bi tam jokala. Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl.« Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, je bil v duhu pretresen in se je vznemiril. In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mogel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?« Jezus je bil v sebi spet pretresen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustite, naj gre!« Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je storil, je začelo verovati vanj. Nekateri izmed njih so šli k farizejem in jim povedali, kaj je storil Jezus. Véliki duhovniki in farizeji so sklicali zbor in govorili: »Kaj naj storimo? Ta človek namreč dela veliko znamenj. Če ga pustimo kar tako, bodo vsi verovali vanj. Prišli bodo Rimljani in nam vzeli sveti kraj in narod.« Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto véliki duhovnik, jim je rekel: »Vi nič ne veste in ne pomislite, da je za vas bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod.« Tega pa ni rekel sam od sebe, ampak je zato, ker je bil tisto leto véliki duhovnik, prerokoval, da mora Jezus umreti za narod; pa ne samo za narod, temveč tudi zato, da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno. Od tega dne je bilo torej sklenjeno, da ga usmrtijo. Jezus poslej ni več očitno hodil med Jude, ampak je šel od tam v pokrajino blizu puščave, v mesto, ki se imenuje Efraím, in je ostal tam s svojimi učenci. Bližala pa se je judovska pasha. Veliko ljudi s podeželja je pred pasho šlo v Jeruzalem, da bi se obredno očistili. Iskali so Jezusa in se med seboj pogovarjali, ko so bili v templju: »Kaj se vam zdi? Da ne bo prišel na praznik?« Véliki duhovniki in farizeji pa so izdali ukaz, naj tisti, ki bi izvedel, kje je, naznani, da ga bodo prijeli. Šest dni pred pasho je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Tam so mu pripravili večerjo; Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju. Juda Iškarijot, eden izmed njegovih učencev, ki ga je pozneje izdal, je rekel: »Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in te dali ubogim?« Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo. Jezus je rekel: »Pusti jo, naj ga prihrani za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.« Velika množica Judov je izvedela, da je tam, in ni prišla le zaradi Jezusa, ampak da bi videla tudi Lazarja, katerega je obudil od mrtvih. Véliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja, ker se je zaradi njega veliko Judov ločilo od njih in verovalo v Jezusa. Drugi dan je velika množica, ki je prišla na praznik, slišala, da Jezus prihaja v Jeruzalem. Vzeli so palmove veje, mu šli naproti in vzklikali: » Hozána! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! In Izraelov kralj!« Jezus je našel oslička in sédel nanj, kakor je pisano: Ne boj se, sionska hči! Glej, tvoj kralj prihaja, sedeč na osličjem mladiču. Njegovi učenci sprva tega niso razumeli. Ko pa je bil Jezus poveličan, so se spomnili, da je bilo to pisano o njem in da so mu to storili. Množica, ki je bila pri njem, ko je poklical Lazarja iz groba in ga obudil od mrtvih, je torej pričala zanj. Zato mu je množica tudi prišla naproti, ker so slišali, da je naredil to znamenje. Farizeji pa so govorili med seboj: »Vidite, da nič ne dosežete. Glejte, vse je odšlo za njim.« Med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, je bilo tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovoril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.« »Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govoril.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl. Množica mu je odgovorila: »Mi smo slišali iz Postave, da Mesija ostane vekomaj; kako torej lahko rečeš, da mora biti Sin človekov povzdignjen? Kdo je ta Sin človekov?« Jezus jim je rekel: »Le še malo časa je luč med vami. Hodíte, dokler imate luč, da vas ne zajame tema. Kdor hodi v temi, ne ve, kam gre. Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete sinovi luči.« To jim je Jezus povedal in odšel ter se skril pred njimi. Čeprav je vpričo njih storil toliko znamenj, niso verovali vanj, da se je izpolnila beseda, ki jo je izrekel prerok Izaija: Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju, in Gospodova roka, komu se je razodela? Verovati niso mogli zato, ker je, kakor je Izaija dejal na drugem mestu, oslepil njihove oči in zakrknil njihovo srce, da ne bi z očmi videli, da ne bi v srcu razumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. To je povedal Izaija, ker je videl njegovo slavo in je spregovoril o njem. Vendar jih je bilo tudi med voditelji mnogo, ki so začeli verovati vanj, toda zaradi farizejev tega niso priznavali, da jih ne bi izobčili iz shodnice. Bolj so namreč ljubili človeško slavo kakor Božjo slavo. Jezus je zaklical in rekel: »Kdor veruje vame, ne veruje vame, temveč v tistega, ki me je poslal. Kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal. Jaz sem prišel kot luč na svet, da nihče, kdor veruje vame, ne ostane v temi. Če kdo sliši moje besede in se po njih ne ravna, ga ne sodim jaz, ker nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil. Kdor mene zaničuje in ne sprejema mojih besed, ima nad seboj sodnika; beseda, ki sem jo govoril, ta ga bo sodila poslednji dan. Kajti nisem govoril sam od sebe, temveč Oče, ki me je poslal, mi je zapovedal, kaj naj rečem in kaj naj govorim, in vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je povedal Oče.« Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda. Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« Jezus mu je dejal: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji kot njegov gospodar in poslanec ne večji kot tisti, ki ga je poslal. Če to veste, blagor vam, če boste to delali! Ne govorim o vas vseh. Vem, katere sem izbral, vendar naj se tako izpolni Pismo: Tisti, ki jé moj kruh, je vzdignil svojo peto proti meni. Že zdaj vam povem, preden se zgodi, da boste, ko se bo zgodilo, verovali, da jaz sem. Resnično, resnično, povem vam: Kdor sprejme tistega, ki ga pošljem, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal.« Ko je Jezus to izgovoril, se je v duhu vznemiril, izpričal in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se gledali med seboj, ker si niso mogli misliti, o kom govori. Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki ga je Jezus ljubil, je ležal blizu Jezusovega naročja. Simon Peter mu je pomignil, naj ga vpraša, o kom govori. Ta se je naslonil na Jezusove prsi in mu rekel: »Gospod, kdo je?« Jezus je odgovoril: »Tisti, ki mu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Tedaj je pomočil grižljaj, ga vzel in dal Judu, sinu Simona Iškarijota. Ko je ta vzel grižljaj, je šel satan vanj. Jezus mu je tedaj rekel: »Kar nameravaš storiti, stôri hitro.« Nobeden izmed tistih, ki so bili pri mizi, ni razumel, zakaj mu je to rekel. Nekateri so mislili (ker je namreč Juda imel denarnico), da mu je Jezus rekel: »Nakupi, kar potrebujemo za praznik,« ali da naj dá kaj ubogim. Ko je torej vzel tisti grižljaj, je šel takoj ven; bila pa je noč. Ko je šel ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« Simon Peter mu je rekel: »Gospod, kam odhajaš?« Jezus mu je odgovoril: »Kamor grem, zdaj ne moreš za menoj, prišel pa boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Gospod, zakaj ne bi mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.« Jezus je odvrnil: »Življenje daš zame? Resnično, resnično, povem ti: Petelin ne bo zapel, preden me trikrat ne zatajiš.« »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kamor jaz grem, poznate pot.« Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu. Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil.« »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.« Juda (ne Iškarijot) mu je rekel: »Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?« Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Ne bom več veliko govoril z vami, kajti vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič, vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče. Vstanite, pojdimo od tod!« »Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci. Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj!« »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži. Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: ›Služabnik ni večji kot njegov gospodar.‹ Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše. Vse to vam bodo delali zaradi mojega imena, ker ne poznajo tistega, ki me je poslal. Ko bi ne prišel in bi jim ne govoril, bi ne imeli greha, zdaj pa za svoj greh nimajo opravičila. Kdor sovraži mene, sovraži tudi mojega Očeta. Ko bi ne storil del med njimi, ki jih ni storil nihče drug, bi ne imeli greha; zdaj pa so jih videli, a kljub temu sovražijo mene in mojega Očeta. Vendar naj se tako izpolni beseda, ki je zapisana v njihovi Postavi: Sovražili so me brez vzroka. Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj. To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Iz shodnic vas bodo izobčili; pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja bogoslužno daritev. In to bodo počeli, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. Toda te stvari sem vam povedal, da se boste spominjali, ko pride njihova ura, da sem vam jaz povedal.« »Tega vam v začetku nisem povedal, ker sem bil z vami; zdaj pa odhajam k njemu, ki me je poslal, in nobeden izmed vas me ne vpraša: ›Kam odhajaš?‹, temveč vam je žalost napolnila srce, ker sem vam to povedal. Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. Ko pride on, bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe: glede greha, ker vame ne verujejo, glede pravičnosti, ker odhajam k Očetu in me ne boste več videli, glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen. Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.« »Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli.« Tedaj je nekaj njegovih učencev govorilo med seboj: »Kaj pomeni to, kar nam pravi: ›Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli‹ in kaj: ›Grem k Očetu.‹« Govorili so: »Kaj pomeni, kar pravi – ›malo‹? Ne vemo, kaj govori.« Jezus je vedel, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: »O tem se sprašujete, ker sem rekel: ›Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli‹? Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel. In tisti dan me ne boste ničesar spraševali. Resnično, resnično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno.« »To sem vam govoril v prispodobah. Pride ura, ko vam ne bom več govoril v prispodobah, ampak vam bom o Očetu jasno oznanjal. Tisti dan boste prosili v mojem imenu, in ne pravim vam, da bom jaz prosil Očeta za vas. Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga. Izšel sem od Očeta in prišel na svet, spet zapuščam svet in grem k Očetu.« Njegovi učenci so rekli: »Poglej, zdaj govoriš jasno in ne uporabljaš nobene prispodobe. Zdaj vemo, da vse veš in da ti ni potrebno, da te kdo kaj vpraša. Zato verujemo, da si prišel od Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Zdaj verujete? Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« Ko je to izrekel, je povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter začeli verovati, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno. Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici. Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.« Ko je Jezus to povedal, je s svojimi učenci odšel čez Cedronsko dolino, kjer je bil vrt, v katerega je šel, sam in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike od vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazarečana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel: »Jaz sem,« so stopili nazaj in padli na tla. Spet jih je vprašal: »Koga iščete?« Rekli so: »Jezusa Nazarečana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je bil povedal: »Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgubil.« Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« Tedaj so vojaki iz čete, poveljnik in judovski stražarji zgrabili Jezusa in ga zvezali. Peljali so ga najprej k Hanu; bil je namreč tast Kajfu, ki je bil tisto leto véliki duhovnik, Kajfa pa je bil tisti, ki je Judom svetoval: »Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.« Simon Peter in neki drug učenec sta šla za Jezusom. Tisti učenec se je poznal z vélikim duhovnikom in je šel z Jezusom na dvorišče vélikega duhovnika, Peter pa je ostal zunaj pri vratih. Oni drugi učenec, ki se je poznal z vélikim duhovnikom, je šel ven, se pogovoril z vratarico in peljal Petra noter. Tedaj je dekla, ki je bila vratarica, rekla Petru: »Kaj nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?« On je dejal: »Nisem.« Služabniki in stražarji so stali tam; pripravili so žerjavico, ker je bil mraz, in se greli. Tudi Peter je stal med njimi in se grel. Véliki duhovnik je tedaj vprašal Jezusa o njegovih učencih in njegovem nauku. Jezus mu je odgovoril: »Javno sem govoril svetu. Vselej sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje, na skrivnem pa nisem nič povedal. Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim povedal, saj vedo, kaj sem rekel.« Ko je Jezus to rekel, ga je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: »Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?« Jezus mu je odgovoril: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« Nato ga je Hana zvezanega poslal k vélikemu duhovniku Kajfu. Simon Peter pa je stal in se grel. Rekli so mu: »Mar nisi tudi ti izmed njegovih učencev?« Tajil je in rekel: »Nisem.« Eden izmed služabnikov vélikega duhovnika, sorodnik tistega, ki mu je Peter odsekal uho, je dejal: »Ali te nisem videl z njim na vrtu?« Peter je spet zanikal; in takoj je petelin zapel. Od Kajfa so torej Jezusa peljali v sodno hišo. Bilo je zgodaj zjutraj. Sami niso šli v sodno hišo, da se ne bi omadeževali, ampak bi smeli jesti pashalno jagnje. Pilat je prišel ven k njim in rekel: »Kakšno tožbo imate zoper tega človeka?« Odgovorili so in mu rekli: »Ko ne bi bil hudodelec, bi ti ga ne izročili.« Tedaj jim je Pilat dejal: »Vzemite ga in ga sodite po svoji postavi.« Judje so mu rekli: »Mi ne smemo nikogar usmrtiti.« S tem se je izpolnila Jezusova beseda, s katero je označil, kakšne smrti bo umrl. Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovoril: »Praviš ti to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« Pilat mu je rekel: »Kaj je resnica?« Ko je to dejal, je šel spet ven k Judom in jim rekel: »Jaz ne najdem na njem nobene krivde. Toda pri vas je navada, da vam za pasho izpustim enega človeka. Hočete torej, da vam izpustim judovskega kralja?« Spet so zavpili: »Ne tega, ampak Baraba!« Baraba pa je bil razbojnik. Tedaj je Pilat vzel Jezusa in ga dal bičati. Vojaki so spletli iz trnja krono, mu jo dali na glavo in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. In stopali so k njemu in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« in ga udarjali. Pilat je šel spet ven in jim rekel: »Glejte, pripeljem vam ga ven, da boste spoznali, da ne najdem na njem nobene krivde.« Jezus je torej prišel ven. Imel je trnovo krono in škrlaten plašč. Pilat jim je rekel: »Glejte, človek!« Ko so ga véliki duhovniki in služabniki videli, so zavpili: »Križaj ga, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vzemite ga vi in ga križajte, kajti jaz ne najdem krivde na njem.« Judje so mu odgovorili: »Mi imamo Postavo in po Postavi mora umreti, ker se je delal Božjega Sina.« Ko je Pilat slišal te besede, se je še bolj zbal. Spet je šel v sodno hišo in rekel Jezusu: »Od kod si ti?« Jezus pa mu ni dal odgovora. Tedaj mu je Pilat rekel: »Z mano ne govoriš? Ne veš, da imam oblast, da te oprostim, in oblast, da te križam?« Jezus mu je odgovoril: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj. Zato ima večji greh tisti, ki me je tebi izročil.« Odtlej si je Pilat prizadeval, da bi ga oprostil. Judje pa so zavpili: »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj. Vsak, kdor se dela kralja, nasprotuje cesarju.« Ko je Pilat slišal te besede, je dal Jezusa pripeljati ven. Sédel je na sodni stol na kraju, ki se imenuje Litóstrotos, po hebrejsko Gabatá. Bil pa je dan pripravljanja na pasho, okrog šeste ure. In Pilat je rekel Judom: »Glejte, vaš kralj!« Oni pa so zavpili: »Proč z njim, proč z njim, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vašega kralja naj križam?« Véliki duhovniki so odgovorili: »Nimamo kralja razen cesarja!« Tedaj jim ga je izročil, da bi bil križan. Vzeli so torej Jezusa. Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota. Tam so ga križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa. Pilat je napravil tudi napis in ga postavil na križ. Napisano pa je bilo: »Jezus Nazarečan, judovski kralj.« Ta napis je bralo veliko Judov, ker je bil kraj, kjer so križali Jezusa, blizu mesta, in je bilo napisano po hebrejsko, po latinsko in po grško. Judovski véliki duhovniki so tedaj govorili Pilatu: »Ne piši: ›Judovski kralj,‹ ampak da je on rekel: ›Judovski kralj sem.‹« Pilat je odvrnil: »Kar sem napisal, sem napisal.« Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,« da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali. In vojaki so to storili. Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Nato je Jezus, ker je vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizop in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izročil duha. Ker je bil dan pripravljanja in zato, da telesa čez soboto ne bi ostala na križu (kajti tisto soboto je bil velik praznik), so Judje prosili Pilata, naj bi jim strli noge in jih sneli. Prišli so torej vojaki in strli noge prvemu in drugemu, ki sta bila križana z Jezusom. Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. To se je namreč zgodilo, da se je izpolnilo Pismo: Nobena izmed njegovih kosti se ne bo zlomila. In spet drugo Pismo pravi: Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli. Potem je Jožef iz Arimateje, Jezusov učenec, čeprav je bil to iz strahu pred Judi na skrivaj, prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodém, tisti, ki je najprej ponoči prišel k Jezusu, in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati. Na kraju, kjer je bil Jezus križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja. Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. Nato sta se učenca vrnila domov. Marija pa je stala zunaj pred grobom in jokala. Med jokom se je sklonila v grob in zagledala dva angela v belih oblačilih. Sedela sta eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo. Rekla sta ji: »Žena, zakaj jokaš?« Dejala jima je: »Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to rekla, se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji je rekel: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem sporočila: »Gospoda sem videla,« in to, kar ji je povedal. Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu. Potem se je Jezus spet razodel učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedéjeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj hrane?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev. Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je bil obujen od mrtvih. Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Hrani moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: »Ali me imaš rad?« in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Hrani moje ovce! Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, da je označil, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!« Peter se je obrnil in videl, da gre za njima učenec, ki ga je Jezus ljubil in se je pri večerji naslonil na njegove prsi in mu rekel: »Gospod, kdo je tisti, ki te bo izdal?« Ko ga je Peter zagledal, je rekel Jezusu: »Gospod, kaj pa ta?« Jezus mu je dejal: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj ti to mar? Ti hôdi za menoj!« Zavoljo tega se je med brati razširila ta govorica, da tisti učenec ne bo umrl. Toda Jezus mu ni rekel, da ne bo umrl, ampak: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj ti to mar?« To je učenec, ki o tem pričuje in je to napisal, in vemo, da je njegovo pričevanje resnično. Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane. V prvi knjigi sem poročal, Teófil, o vsem, kar je Jezus delal in učil do dne, ko je bil vzet v nebesa. Še prej je apostolom, ki si jih je bil izbral, dal naročila po Svetem Duhu. Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Božjem kraljestvu. Ko je bil z njimi pri jedi, jim je naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo, »o kateri ste slišali od mene; zakaj Janez je krščeval v vodi, vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu«. Ko so bili zbrani, so ga vprašali: »Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo?« Rekel jim je: »Ni vaša stvar, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti. Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.« Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom. Ko so po njegovem odhodu strmeli v nebo, glej, sta stala pri njih dva moža v belih oblačilih, ki sta rekla: »Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.« Tedaj so se z gore, ki se imenuje Oljska in je sobotni dan hodá oddaljena od mesta, vrnili v Jeruzalem. Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali: Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Alfejev sin Jakob in Simon Gorečnik ter Jakobov sin Juda. Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati. V tistih dneh je Peter vstal sredi bratov, zbrala se je skupina kakih sto dvajset ljudi, in rekel: »Bratje! Moralo se je izpolniti Pismo, kakor je Sveti Duh napovedal po Davidovih ustih o Judu: postal je vodnik tistih, ki so zgrabili Jezusa. Bil je prištet med nas in deležen naše službe. Z nagrado, ki jo je dobil za svoje umazano delo, je kupil zemljišče; padel je z glavo navzdol, tako da se je razpočil in se mu je izsulo vse drobovje. To se je razvedelo med vsemi, ki prebivajo v Jeruzalemu, tako da se tisto zemljišče zdaj v njihovem jeziku imenuje Hakéldama, kar pomeni ›Njiva krvi‹. V knjigi psalmov je namreč pisano: Njegovo bivališče naj postane puščava, nihče naj v njem ne prebiva. In dalje: Njegovo službo naj prevzame kdo drug. Tu so možje, ki so hodili z nami ves čas, dokler je Gospod Jezus prihajal k nam in odhajal od nas, od Janezovega krsta do dne, ko je bil vzet od nas. Eden od njih mora biti z nami priča njegovega vstajenja!« Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Bársaba, z vzdevkom Just, in Matija. Nato so takóle molili: »Gospod, ti poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izbral, naj prevzame mesto v tej službi in apostolstvo, od katerega je odpadel Juda, da je šel na svoj kraj!« In žrebali so, žreb pa je določil Matija, in pridružili so ga enajstim apostolom. Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: »Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!« Vsi so bili osupli in si tega niso znali razložiti. Drug drugega so spraševali: »Kaj naj to pomeni?« Nekateri pa so se norčevali in govorili: »Sladkega vina so se napili.« Tedaj je vstal Peter z enajsterimi, povzdignil glas in jih nagovoril: »Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu! To védite in prisluhnite mojim besedam! Ti ljudje niso pijani, kakor vi mislite, saj je šele tretja dnevna ura, temveč izpolnjuje se, kar je bilo napovedano po preroku Joélu: In zgodilo se bo v poslednjih dneh, govori Bog: razlil bom od svojega Duha čez vse meso, in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere in vaši mladeniči bodo gledali videnja in vaši starci bodo sanjali v sanjah. Tudi čez svoje služabnike in čez svoje dekle bom v tistih dneh izlil od svojega Duha in bodo prerokovali. In dal bom čudeže zgoraj na nebu in znamenja spodaj na zemlji, kri in ogenj in dimne oblake. Sonce se bo spremenilo v temo in mesec v kri, preden pride veliki in sijajni Gospodov dan. In zgodilo se bo: vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen. Možje Izraelci, poslušajte te besede! Jezusa Nazarečana, ki ga je Bog pred vami potrdil z močmi, čudeži in znamenji, katera je Bog po njem delal med vami, kakor sami veste, njega so – prav kakor je Bog hotel in predvideval – izročili vam, vi pa ste ga po rokah krivičnežev pribili na križ in umorili. Toda Bog ga je rešil iz smrtnih muk in obudil od mrtvih; saj ni bilo mogoče, da bi bila smrt imela oblast nad njim. David namreč pravi o njem: Vedno sem videl pred sabo Gospoda, na moji desnici je, da ne omahnem. Zato se je razveselilo moje srce in vzradostil se je moj jezik. In v upanju bo počivalo moje meso, ker moje duše ne boš prepustil podzemlju, svojemu Svetemu ne boš dal gledati trohnobe. Dal si mi spoznati pota življenja, napolnil me boš z veseljem pred svojim obličjem. Bratje! Dovolíte, da vam odkrito spregovorim o očaku Davidu: umrl je, bil pokopan in njegov grob je med nami do današnjega dne. Ker je bil prerok, je vedel, da mu je Bog s prisego obljubil, da bo sad njegovih ledij posadil na njegov prestol. Videl je v prihodnost in govoril o vstajenju Mesija, da ni bil prepuščen podzemlju in njegovo meso ni videlo trohnobe. Tega Jezusa je Bog obudil in mi vsi smo temu priče. Bil je povišan na Božjo desnico in od Očeta je prejel obljubo Svetega Duha in tega Duha je razlil, kakor vidite in slišite. David ni šel v nebesa in vendar sam pravi: Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog. Zagotovo naj torej vé vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija.« Ko so to slišali, jih je do srca pretreslo. Rekli so Petru in drugim apostolom: »Bratje, kaj naj storimo?« Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha. Zakaj obljuba velja vam in vašim otrokom in vsem, ki so daleč, kolikor jih bo k sebi poklical Gospod, naš Bog.« Prepričeval jih je še z mnogimi drugimi besedami in jih opominjal in jim govoril: »Rešíte se iz tega pokvarjenega rodu!« Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi. Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje. Peter in Janez sta šla ob deveti uri molit v tempelj. Prinesli so moža, ki je bil od rojstva hrom. Vsak dan so ga polagali pred tempeljska vrata, ki se imenujejo Lepa, da bi prosil vbogajme tiste, ki so prihajali v tempelj. Ko je mož videl, da nameravata Peter in Janez stopiti v tempelj, ju je prosil miloščine. Peter in Janez sta se zazrla vanj in Peter je rekel: »Poglej naju!« Mož ju je napeto gledal, če bo kaj dobil. Peter pa je rekel: »Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, hôdi!« In prijel ga je za desno roko in ga dvignil. V hipu so se mu utrdila stopala in gležnji. Skočil je pokonci, čvrsto stal in hodil. Šel je z njima v tempelj in hodil okoli, poskakoval in hvalil Boga. Vse ljudstvo je videlo, kako hodi in hvali Boga. Prepoznali so ga: bil je prav tisti, ki je navadno sedèl pri tempeljskih Lepih vratih in prosil vbogajme. In čudili so se in bili čisto iz sebe spričo tega, kar se mu je zgodilo. Mož pa se je držal Petra in Janeza, zato je vse ljudstvo od začudenja hitelo za njima v stebrišče, ki se imenuje Salomonovo. Ko je Peter to videl, se je obrnil do ljudstva z besedami: »Možje Izraelci, kaj se temu čudite? Kaj strmite v naju, kot da bi bila s svojo močjo ali pobožnostjo dosegla, da je mož shodil? Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov, Bog naših očetov je poveličal svojega služabnika Jezusa, ki ste ga vi izdali in zatajili pred Pilatom, ko je ta že razsodil, naj bo oproščen. Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli in si izprosili pomilostitev ubijalca, začetnika življenja pa ste ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče. In ker je mož, ki ga vidite in poznate, veroval v njegovo ime, mu je to ime dalo moč; in vera, ki prihaja po njem, mu je vrnila popolno zdravje, kakor ste vsi videli na lastne oči. In zdaj, bratje – vem, da ste ravnali iz nevednosti, prav tako tudi vaši voditelji. Tako je Bog izpolnil, kar je napovedoval po ustih vseh prerokov, da bo njegov Mesija trpel. Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi, tako da pridejo od Gospodovega obličja časi pomiritve in vam Gospod pošlje Mesija Jezusa, ki vam je namenjen. Njega morajo sprejeti nebesa do časov, ko bo vse obnovljeno. O tem je Bog govoril pred davnimi veki po ustih svojih svetih prerokov. Mojzes je rekel: Gospod, vaš Bog, vam bo med vašimi brati obudil preroka kakor mene. Njega poslušajte v vsem, kar koli vam bo govoril! In vsak, kdor ne bo poslušal tega preroka, bo iz ljudstva iztrebljen. Vsi preroki, kar jih je bilo od Samuela in njegovih naslednikov dalje, so napovedovali te dneve. Vi ste sinovi prerokov in zaveze, ki jo je Bog sklenil z vašimi očeti, ko je govoril Abrahamu: In v tvojem potomstvu bodo blagoslovljene vse družine na zemlji. Bog je najprej za vas obudil in poslal svojega služabnika, da vas blagoslovi in vsakega od vas odvrne od vaših hudobij.« Medtem ko sta govorila ljudstvu, so k njima pristopili duhovniki in poveljnik templja in saduceji. Bili so vznemirjeni, ker sta učila ljudstvo in oznanjala, da je v Jezusu vstajenje od mrtvih. Zgrabili so ju in ju zadržali v ječi do naslednjega dne, zakaj večerilo se je že. Mnogi od tistih, ki so slišali besedo, pa so sprejeli vero in njihovo število je naraslo na kakih pet tisoč. Drugi dan so se v Jeruzalemu zbrali poglavarji, starešine in pismouki. Bili so tam véliki duhovnik Hana, Kajfa, Janez, Aleksander in vsi drugi iz rodu vélikih duhovnikov. Dali so ju privesti predse in ju zasliševali: »Kako sta to naredila? S kakšno močjo? V čigavem imenu?« Tedaj jim je Peter, poln Svetega Duha, odgovoril: »Poglavarji ljudstva in starešine! Danes naju zaslišujete zaradi dobrote, ki sva jo storila bolnemu človeku. Po kom je ta ozdravel? Bodi znano vsem vam in vsemu izraelskemu ljudstvu: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, Bog pa ga je obudil od mrtvih. V njegovem imenu stoji ta človek zdrav pred vami. On je kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, a je postal vogalni kamen. V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.« Videli so Petrovo in Janezovo pogumno odkritost; opazili so, da sta preprosta človeka in brez izobrazbe. Čudili so se in so spoznali, da sta se družila z Jezusom. Toda ker so videli človeka, ki je stal ozdravljen poleg njiju, jima niso mogli ugovarjati. Veleli so jima, naj se umakneta iz zbornice, ter se posvetovali. »Kaj naj storimo z njima?« so govorili. »Po njiju se je zgodil očiten čudež. Stvar se je razvedela med vsemi jeruzalemskimi prebivalci; tega ne moremo tajiti. Da pa se glas o tem ne bi še bolj raznesel med ljudstvom, jima bomo zabičali, da ne smeta pred nikomer več govoriti o tem imenu.« In poklicali so ju nazaj in jima zapovedali, da nikakor ne smeta več govoriti in učiti v Jezusovem imenu. Toda Peter in Janez sta jim odvrnila: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga? Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala.« Nato so jima še huje grozili. Ker pa niso našli nobenega razloga, da bi ju kaznovali, so ju odpustili zaradi ljudi, saj so vsi poveličevali Boga spričo tega, kar se je zgodilo; zakaj človek, ki je bil po tem znamenju ozdravljen, je imel že čez štirideset let. Ko so ju izpustili, sta se vrnila k svojim in jim sporočila vse, kar so jima bili povedali véliki duhovniki in starešine. Ob njunih besedah so verniki enodušno povzdignili glas k Bogu in molili: »Gospod, ti si naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih! V Svetem Duhu si govoril po ustih našega očeta Davida, svojega služabnika: Zakaj hrumijo narodi in ljudstva razmišljajo v prazno? Kralji zemlje so se dvignili in oblastniki so se zbrali proti Gospodu in proti njegovemu Maziljencu. V tem mestu so se zares zbrali zoper tvojega svetega služabnika Jezusa, ki si ga ti mazilil. Zbrali so se Herod in Poncij Pilat, narodi in Izraelovi rodovi, da bi storili, kar si ti s svojo roko in v svojem sklepu vnaprej določil. In zdaj, Gospod, glej, kaj grozijo, in daj, da bomo tvoji služabniki z vso srčnostjo oznanjali tvojo besedo! Iztegni roko, da se bodo dogajala ozdravljenja in znamenja in čudeži v imenu tvojega svetega služabnika Jezusa!« In ko so odmolili, se je stresel prostor, kjer so bili zbrani; in vsi so bili polni Svetega Duha in so z vso srčnostjo oznanjali Božjo besedo. Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno. Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi. Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja. Lastniki, ki so prodajali zemljišča ali hiše, so prinašali izkupiček ter ga polagali k nogam apostolov; in sleherni je od tega dobil, kar je potreboval. Tudi Jožef, levit, po rodu s Cipra, ki so ga apostoli klicali Barnaba (to v prevodu pomeni »Sin tolažbe«), je prodal svojo njivo in prinesel denar ter ga položil k nogam apostolov. Toda mož po imenu Hananija je z ženo Safíro prodal posestvo in si pridržal nekaj izkupička in njegova žena je vedela za to; drugi del pa je prinesel in položil k nogam apostolov. Peter mu je rekel: »Hananija, zakaj je satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu in si pridržal del izkupička od zemljišča? Če ga ne bi bil prodal, ali ne bi imetje ostalo tvoje? In ko si ga prodal, ali ti ni bil denar na voljo? Zakaj si v srcu sklenil takšno dejanje? Ne ljudem, temveč Bogu si lagal!« Ko je Hananija slišal te besede, se je zgrudil in izdihnil. In velika groza je navdala vse, ki so to slišali. Pristopili so mladeniči, ga pokrili, odnesli in pokopali. Minile so kake tri ure in prišla je njegova žena, ki ni vedela, kaj se je bilo zgodilo. Peter jo je ogovoril: »Povej mi, ali sta res za toliko prodala zemljišče?« »Dà,« je odvrnila, »za toliko.« Peter ji je dejal: »Zakaj sta se domenila, da preizkusita Gospodovega Duha? Glej, koraki teh, ki so pokopali tvojega moža, so že pri vratih! Tudi tebe bodo odnesli.« In pri priči se je zgrudila k njegovim nogam in izdihnila. Vstopili so mladeniči in jo našli mrtvo; odnesli so jo ter jo pokopali poleg njenega moža. In velika groza je obšla vso Cerkev in vse, ki so to slišali. Po rokah apostolov se je dogajalo veliko znamenj in čudežev med ljudmi; in vsi so se enodušno zbirali v Salomonovem stebrišču. Od drugih se jim nihče ni upal pridružiti, ljudstvo pa jih je zelo cenilo. Vse bolj je rastlo število mož in žená, ki so verovali v Gospoda. In tako so prinašali bolnike na ceste ter jih polagali na ležišča in nosila, da bi se, kadar je šel Peter mimo, vsaj njegova senca dotaknila katerega izmed njih. Tudi iz krajev v okolici Jeruzalema so prihajali ljudje in prinašali bolnike in takšne, ki so jih mučili nečisti duhovi; in vsi so bili ozdravljeni. Tedaj so se polni nevoščljivosti dvignili véliki duhovnik in njegovi somišljeniki iz ločine saducejev. Prijeli so apostole in jih vrgli v mestno ječo. Toda Gospodov angel je ponoči odprl vrata ječe, popeljal apostole na prostost in jim rekel: »Pojdíte, stopíte v tempelj in govorite ljudstvu vse besede tega življenja!« Apostoli so ubogali in zarana šli v tempelj ter začeli učiti. Medtem se je véliki duhovnik sešel s svojimi somišljeniki ter sklical véliki zbor in vse starešinstvo Izraelovih sinov; poslali so v ječo, da bi apostole privedli prednje. Stražarji so šli, vendar v ječi niso našli apostolov. Vrnili so se in sporočili: »Ječo smo našli skrbno zapahnjeno in straže so stale pred vrati. Toda ko smo odprli, nismo našli v njej nikogar.« Ko so poveljnik templja in véliki duhovniki slišali te besede, so se v zadregi spraševali, kaj naj bi to pomenilo. Tedaj pa je nekdo vstopil in sporočil: »Glejte, možje, ki ste jih vrgli v ječo, stojijo v templju in učijo ljudstvo.« Tedaj je poveljnik s stražarji odšel in privedel apostole, vendar ne s silo; bali so se ljudstva, da jih ne bi kamnalo. Pripeljali so apostole in jih postavili pred véliki zbor. In véliki duhovnik jih je zasliševal: »Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v tem imenu? Glejte, vi pa ste Jeruzalem napolnili s svojim naukom in hočete nad nas priklicati kri tega človeka!« Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem! Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ in usmrtili. Bog pa ga je kot voditelja in odrešenika povišal na svojo desnico, da bi Izraelu dal spreobrnjenje in odpuščanje grehov. In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni.« Ko so to slišali, so se razsrdili in jih hoteli pobiti. Toda v zboru je vstal farizej z imenom Gamáliel, učitelj postave, ki je med vsemi ljudmi užival velik ugled. Vêlel je, naj apostole za nekaj časa pošljejo ven. Nato je spregovoril: »Možje Izraelci, dobro preudarite, kaj nameravate narediti s temi ljudmi! Pred časom se je dvignil Tevdá, ki se je izdajal za nekaj posebnega in je imel kakih štiristo privržencev; ubili so ga in vsi, ki so mu zaupali, so se razkropili in izginili. Za njim se je v času ljudskega štetja dvignil Juda iz Galileje in potegnil ljudstvo za sabo; tudi tega so ubili in tisti, ki so mu zaupali, so bili razkropljeni. In zdaj vam pravim: roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.« Poslušali so njegov nasvet. Poklicali so apostole, jih dali pretepsti in jim zabičali, da ne smejo govoriti v Jezusovem imenu; nato so jih izpustili. In apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena. Dan za dnem so v templju in po hišah neutrudno učili in oznanjali evangelij o Kristusu Jezusu. Število učencev je naraščalo. Helenisti pa so v tistih dneh začeli godrnjati čez Hebrejce, češ da so njihove vdove zapostavljene pri vsakodnevni oskrbi. Dvanajsteri so sklicali množico učencev in rekli: »Ni prav, da mi zanemarjamo Božjo besedo, ker strežemo pri mizi. Poiščite si, bratje, iz svojih vrst sedem mož, ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti, in določili jih bomo za to službo! Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede.« Množica je predlog soglasno sprejela. Izvolili so Štefana, moža, ki je bil poln vere in Svetega Duha, Filipa, Prohorja, Nikánorja, Timona, Parmenája in Nikolaja, spreobrnjenca in priseljenca iz Antiohije. Predstavili so jih apostolom in ti so med molitvijo položili nanje roke. In Božja beseda se je širila, število učencev v Jeruzalemu se je zelo množilo in tudi veliko duhovnikov je sprejelo vero. Štefan pa je bil poln milosti in moči in je delal velike čudeže in znamenja med ljudmi. Toda vstali so nekateri iz shodnice, ki se imenuje shodnica osvobojencev in Cirencev in Aleksandríncev, in nekateri iz Kilikije in Azije ter se prerekali s Štefanom. In niso se mogli ustavljati modrosti in Duhu, v katerem je govoril. Tedaj so naščuvali može, da so trdili: »Slišali smo, kako je govoril bogokletne besede proti Mojzesu in proti Bogu!« In nahujskali so ljudstvo, starešine in pismouke, da so pristopili k njemu, ga zgrabili in odvlekli pred véliki zbor. Privedli so krive priče, ki so trdile: »Ta človek kar naprej govori zoper ta sveti kraj in zoper postavo. Slišali smo ga, kako je rekel, da bo tisti Jezus Nazarečan razdejal ta kraj in spremenil običaje, ki nam jih je izročil Mojzes.« Vsi, ki so sedeli v vélikem zboru, so uprli pogled v Štefana in videli, da je njegov obraz kakor angelov. Véliki duhovnik je vprašal: »Ali je res tako?« Štefan je odgovoril: »Bratje in očetje! Poslušajte! Bog veličastva se je prikazal našemu očetu Abrahamu, ko je živel v Mezopotamiji, še preden se je naselil v Haránu, in mu rekel: ›Odidi iz svoje dežele in iz svojega sorodstva in pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal!‹ Tedaj je Abraham zapustil kaldejsko deželo in se naselil v Haránu. Po očetovi smrti mu je Bog vêlel, naj odide od tam; in prišel je v deželo, v kateri zdaj vi prebivate. In ni mu dal niti sežnja dedne posesti; obljubil pa je, da jo bo dal v last njemu in njegovemu potomstvu za njim, čeprav je bil brez otrok. In Bog je takóle govoril: Tvoji potomci bodo priseljenci v tuji deželi; spravili jih bodo v sužnost in jih stiskali štiristo let. Toda jaz bom sodil ljudstvu, ki mu bodo hlapčevali kot sužnji, je rekel Bog. In potem bodo odšli in me bodo častili na tem kraju. In dal mu je zavezo obrezovanja; in tako se mu je rodil Izak, katerega je obrezal osmi dan, in Izaku Jakob in Jakobu dvanajst očakov. Očaki so Jožefa iz nevoščljivosti prodali za sužnja v Egipt. Toda Bog je bil z njim in ga je rešil iz vseh stisk ter mu naklonil milost in modrost pred faraonom, egiptovskim kraljem. Faraon ga je postavil za upravitelja nad Egiptom in vso svojo hišo. Prišla pa je lakota nad ves Egipt in nad Kánaan. Stiska je bila velika in naši očetje niso mogli najti živeža. Ko je Jakob slišal, da imajo v Egiptu žito, je prvič poslal naše prednike tja. Ko pa so prišli drugič, se je dal Jožef svojim bratom prepoznati in faraon je spoznal Jožefov rod. Jožef je poslal po svojega očeta Jakoba in ga povabil, naj pride k njemu z vsem sorodstvom, ki je štelo petinsedemdeset duš. In Jakob se je preselil v Egipt in tam umrl, kakor tudi naši očetje. Njihova trupla so prepeljali v Sihem in jih pokopali v grobu, ki ga je Abraham za srebrn denar kupil od Hamórjevih sinov v Sihemu. Bolj ko se je bližal čas obljube, ki jo je Bog dal Abrahamu, bolj je ljudstvo v Egiptu rastlo in se množilo, dokler ni nad Egiptom nastopil drug kralj, ki ni poznal Jožefa. Ta je varal naš narod in zatiral naše očete; silil jih je izpostavljati novorojence, da ne bi ostali pri življenju. V tem času se je rodil Mojzes, ki je bil lep pred Bogom. Tri mesece je rastel v očetovi hiši. Ko pa je bil izpostavljen, ga je vzela faraonova hči in si ga vzgojila za sina. In Mojzes se je izobrazil v vsej egipčanski modrosti in bil silen v besedah in dejanjih. Ko je dopolnil štirideset let, ga je v srcu obšlo, da bi obiskal brate, Izraelove sinove. In ko je videl, kako se nekomu izmed njih godi krivica, ga je branil in maščeval zatiranega tako, da je Egipčana ubil. Prepričan je bil, da bodo bratje razumeli, kako jih hoče Bog po njegovi roki rešiti; pa niso razumeli. Naslednjega dne se je pojavil med njimi, ko so se prepirali. Skušal jih je pomiriti z besedami: ›Možje, saj ste bratje! Zakaj delate krivico drug drugemu?‹ Toda mož, ki je storil krivico sosedu, ga je odrinil in vprašal: ›Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika nad nami? Ali me hočeš ubiti, kakor si včeraj ubil Egipčana?‹ Ob tej besedi je Mojzes zbežal in se naselil kot tujec v midjánski deželi; tam sta se mu rodila dva sinova. Ko je minilo štirideset let, se mu je v puščavi ob Sinajski gori prikazal angel v plamenu gorečega grma. Mojzes je ostrmel, ko je zagledal to prikazen, in se je hotel približati, da bi bolje videl. Tedaj pa se je zaslišal Gospodov glas: ›Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov.‹ Mojzes je začel drgetati in si ni upal pogledati. Gospod pa mu je rekel: ›Sezuj si sandale z nog, zakaj kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja! Glej, videl sem stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal sem njihovo tožbo. Prišel sem, da jih rešim. In zdaj pojdi, pošiljam te v Egipt.‹ Tega Mojzesa, ki so ga zavrgli z besedami: Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika? –, tega je Bog poslal za poglavarja in rešitelja po angelu, ki se mu je prikazal v grmu. On jih je odpeljal proč ter delal čudeže in znamenja v egiptovski deželi, v Rdečem morju in v puščavi štirideset let. To je Mojzes, ki je rekel Izraelovim sinovom: Bog vam bo med vašimi brati obudil preroka kakor mene. On je bil pri občestvu, zbranem v puščavi, z angelom, ki mu je govoril na Sinajski gori, in z našimi očeti; on je prejel besede življenja, da jih nam izroči. Toda naši očetje ga niso hoteli ubogati. Zavrnili so ga in si v svojih srcih želeli nazaj v Egipt. Govorili so Aronu: ›Narêdi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Zakaj ta Mojzes, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele – ne vemo, kaj se mu je zgodilo.‹ In v tistih dneh so naredili tele, žrtvovali maliku in se veselili nad izdelkom svojih rok. Bog pa se je odvrnil od njih in dopustil, da so častili nebesno vojsko, kakor je zapisano v knjigi prerokov: Ali ste mi prinašali žrtve in daritve štirideset let v puščavi, Izraelova hiša? Prevzeli ste Molohov šotor in zvezdo svojega boga Rajfána, malike, ki ste jih naredili, da bi klečali pred njimi. Zato vas bom preselil onkraj Babilona. Naši očetje so imeli šotor pričevanja v puščavi. Tako je naročil on, ki je rekel Mojzesu, naj ga naredi po podobi, ki jo je videl. Ta šotor so prevzeli v dediščino naši očetje in ga odnesli s seboj, ko so pod Józuetovim vodstvom vzeli deželo poganom, ki jih je Bog pregnal izpred obličja naših očetov. Tako je bilo do dni kralja Davida, ki je našel milost pred Bogom in prosil, da bi našel bivališče Bogu Jakobovemu. Toda šele Salomon mu je sezidal hišo. Vendar Najvišji ne prebiva v izdelku rok, kakor pravi prerok: Nebo mi je prestol in zemlja podnožnik mojih nog. Kakšno hišo mi boste sezidali, govori Gospod, kje bo kraj mojega počitka? Ali ni moja roka naredila vsega tega? Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu: kakor vaši očetje, tako tudi vi! Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci. Vi, ki ste po naročilu angelov prejeli postavo, pa se je niste držali!« Ko so to slišali, so se razsrdili v svojih srcih in škripali z zobmi proti njemu. Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, in rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!« Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Ko je to rekel, je zaspal. Savel je bil med tistimi, ki so odobravali ta uboj. Tisti dan je nastalo veliko preganjanje Cerkve v Jeruzalemu. Vsi razen apostolov so se razkropili po krajih Judeje in Samarije. Pobožni možje so pokopali Štefana in glasnó žalovali za njim. Savel pa je zatiral Cerkev; vdiral je v hiše, vlačil iz njih moške in ženske ter jih pehal v ječo. Tisti, ki so se razkropili, so vsepovsod oznanjali besedo. Filip je prišel v mesto Samarije in tam oznanjal Kristusa. Množice so enodušno prisluhnile Filipovim besedam. Poslušale so ga in gledale znamenja, ki jih je delal: veliko obsedencev so z glasnim krikom zapustili nečisti duhovi, veliko hromih in pohabljenih je bilo ozdravljenih. V mestu je zavladalo veliko veselje. V mestu je živel mož po imenu Simon, čarodej, ki je vzbujal začudenje med prebivalstvom Samarije; govoril je, da je nekaj posebnega. Vsevprek ga je občudovalo, mlado in staro. Govorili so: »On je Božja moč, ki se imenuje Velika moč.« Bili so njegovi privrženci, ker jih je že dolgo begal s svojimi čarodejstvi. Ko pa so možje in žene začeli verjeti Filipu, ki jim je oznanjal evangelij o Božjem kraljestvu in o imenu Jezusa Kristusa, so se dajali krstiti. Tudi sam Simon je sprejel vero; dal se je krstiti in se oklenil Filipa. Gledal je znamenja in strmel nad velikimi čudeži, ki so se dogajali. Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija sprejela Božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza. Ko sta prispela tja, sta molila zanje, da bi prejeli Svetega Duha. Zakaj Duh še ni bil prišel na nobenega izmed njih, bili so samó krščeni v imenu Gospoda Jezusa. Tedaj sta nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha. Ko je Simon videl, da se po apostolih s polaganjem rok podeljuje Sveti Duh, jima je prinesel denar in rekel: »Dajta tudi meni moč, da bo vsak, na kogar bom položil roke, prejel Svetega Duha!« Peter pa mu je rekel: »Pojdi v pogubo, ti in tvoj denar, če misliš, da si Božji dar lahko kupiš z denarjem! Ti nimaš deleža pri tem in ne pravice do tega, zakaj tvoje srce ni iskreno pred Bogom. Spreobrni se od te svoje grdobije in prôsi Gospoda, morda ti odpusti namero tvojega srca! Vidim, da si poln grenkega žolča in ves v sponah krivičnosti.« Simon je odgovoril z besedami: »Molíta zame h Gospodu, da me ne bi zadelo kaj takega, kar sta rekla!« Potem ko sta izpričala in oznanila Gospodovo besedo, sta se napotila proti Jeruzalemu in ponesla veselo oznanilo v številne samarijske vasi. Gospodov angel je govoril Filipu z besedami: »Vstani in odpotuj proti jugu, k cesti, ki pelje iz Jeruzalema v Gazo!« Ta cesta je zapuščena. Filip je vstal in odpotoval. In glej, etiopski evnuh, dvorjan etiopske kraljice kandáke, ki je upravljal vso njeno zakladnico, se je vračal iz Jeruzalema, kamor je šel molit. Sedèl je na vozu in glasno bral preroka Izaija. Duh je rekel Filipu: »Pohíti in pridruži se temu vozu!« Filip je pritekel in slišal evnuha, da bere preroka Izaija. Vprašal ga je: »Ali razumeš, kaj bereš?« Ta je odgovoril: »Kako naj bi razumel, ko me pa nihče ne pouči?« Povabil je Filipa, naj stopi na voz in prisede. Odlomek iz Pisma, ki ga je bral, se je glasil takole: Kakor jagnje so ga gnali v zakol, in kakor ovca ne dá glasu pred tistim, ki jo striže, tako on ni odprl svojih ust. Ker se je ponižal, je bila sodba nad njim razveljavljena. Kdo bi mogel prešteti njegovo potomstvo? Zakaj njegovo življenje je vzeto z zemlje … Evnuh je ogovoril Filipa in rekel: »Prosim te, o kom govori tu prerok? O sebi ali o kom drugem?« Filip je spregovoril; izhajal je iz tega mesta v Pismu, nato pa je besedo navezal na evangelij o Jezusu. Ko sta potovala naprej, sta prišla do neke vode in evnuh je rekel: »Glej, voda! Kaj mi brani, da ne bi bil krščen?« Vêlel je ustaviti voz, oba, Filip in evnuh, sta stopila v vodo in Filip ga je krstil. Ko pa sta stopila iz vode, je Gospodov Duh vzel Filipa. Evnuh ga ni več videl; šel je veselo naprej po svoji poti. Filip pa se je znašel v Ašdódu in spotoma je v vsa mesta prinašal veselo oznanilo, dokler ni prišel v Cezarejo. Medtem je Savel še naprej besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem. Šel je k vélikemu duhovniku in si izprosil pisma za shodnice v Damasku, tako da bi lahko vsakega privrženca Poti, moškega ali žensko, vklenil in prignal v Jeruzalem. Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba. Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« Rekel je: »Kdo si, Gospod?« Glas pa je odgovoril: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. Zdaj pa vstani in pojdi v mesto in izvedel boš, kaj moraš storiti!« Možje, ki so potovali z njim, so obstali brez besed; slišali so glas, videli pa niso nikogar. Savel se je dvignil s tal. Toda čeprav je odprl oči, ni nič videl. Prijeli so ga za roko in peljali v Damask. Tri dni ni nič videl in ni ne jedel ne pil. V Damasku je bil neki učenec z imenom Hananija. Ta je imel videnje, v katerem mu je Gospod rekel: »Hananija!« »Glej, tu sem, Gospod!« je odgovoril. Gospod mu je rekel: »Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna! V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Savel! Glej, ta človek moli in v prikazni je videl moža z imenom Hananija, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.« Hananija je odgovoril: »Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. Tudi tu ima od vélikih duhovnikov pooblastilo, da lahko vklene vse, ki kličejo tvoje ime.« Gospod pa mu je rekel: »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.« Hananija je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: »Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.« In v hipu so padle kakor luskine z njegovih oči. Spet je videl, vstal in se dal krstiti. Zaužil je hrano in vrnile so se mu moči. Nekaj dni je preživel z učenci v Damasku. Takoj je šel v shodnice in oznanjal, da je Jezus Božji Sin. Vsi, ki so ga slišali, so osupnili in govorili: »Ali ni ta človek v Jeruzalemu hotel iztrebiti tiste, ki so klicali to ime? Ali ni prišel semkaj z namenom, da jih vklenjene prižene pred vélike duhovnike?« Savel pa je postal še močnejši in je povsem zmedel Jude, ki so živeli v Damasku, ko jim je dokazoval: »Jezus je Mesija!« Ko je minilo že precéj dni, so Judje sklenili, da ga ubijejo. Savel je izvedel za njihov naklep. Tudi pri mestnih vratih so prežali dan in noč, da bi ga ubili. Zato so ga učenci neko noč vzeli in po vrvi v košari spustili čez mestno obzidje. Prišel je v Jeruzalem, kjer se je skušal pridružiti učencem. Toda vsi so se ga bali in mu niso verjeli, da je učenec. Tedaj se je zanj zavzel Barnaba in ga predstavil apostolom. Povedal jim je, kako je Savel med potjo videl Gospoda, ki mu je govoril, in kako je v Damasku brez strahu nastopal v Jezusovem imenu. Poslej se je z njimi družil v Jeruzalemu in pogumno govoril v Gospodovem imenu. Razpravljal je s helenisti in se z njimi prerekal, ti pa so ga nameravali ubiti. Ko so bratje to izvedeli, so ga odpeljali v Cezarejo, nato pa poslali v Tarz. Cerkev je tedaj po vsej Judeji, Galileji in Samariji živela v miru. Izgrajevala se je, napredovala v strahu Gospodovem ter rastla v tolažbi Svetega Duha. Peter je potoval vsepovsod in tako je prišel tudi med svete, ki so prebivali v Lidi. Tam je našel moža z imenom Enéj, ki je že osem let ležal v postelji, ker je bil hrom. Peter mu je rekel: »Enéj, Jezus Kristus te ozdravlja! Vstani in postelji si ležišče!« In pri priči je vstal. Videli so ga vsi, ki prebivajo v Lidi in Šarónu, in se spreobrnili h Gospodu. V Jopi je živela učenka, ki ji je bilo ime Tabíta, kar v prevodu pomeni »Gazela«; bila je polna dobrih del in rada je delila miloščino. Ravno v tistih dneh pa je zbolela in umrla. Umili so jo in položili v gornji prostor hiše. Jopa leži nedaleč od Lide. In ker so učenci slišali, da se tam mudi Peter, so poslali k njemu dva moža s prošnjo: »Brez odlašanja pridi k nam!« Peter je vstal in šel z njima. Ko je prispel tja, so ga peljali v gornji prostor. Obstopile so ga vdove, ki so vse imele solzne oči; razkazovale so mu halje in obleke, ki jih je bila sešila Gazela, ko je živela med njimi. Peter je poslal vse ljudi iz izbe, pokleknil in molil. Nato se je obrnil k truplu in rekel: »Tabíta, vstani!« Odprla je oči, in ko je zagledala Petra, je sedla. Dal ji je roko in ji pomagal vstati. Nato je poklical svete in vdove in jim jo pokazal živo. Novica o tem se je razvedela po vsej Jopi in veliko ljudi je sprejelo vero v Gospoda. Nato je Peter dalj časa ostal v Jopi pri nekem strojarju Simonu. V Cezareji je živel mož z imenom Kornelij, stotnik čete, ki se je imenovala itálska. Bil je pobožen in bogaboječ z vso svojo družino. Ljudem je delil obilno miloščino in vedno molil k Bogu. Podnevi – približno ob deveti uri – je v prikazni razločno videl, kako prihaja k njemu Božji angel, ki ga je ogovoril: »Kornelij!« Kornelij se je zastrmel vanj in preplašen vprašal: »Kaj je, gospod?« Angel mu je rekel: »Tvoje molitve in tvoje miloščine so prišle k Bogu in spomnil se je nate. In zdaj pošlji nekaj mož v Jopo, da ti pripeljejo Simona, ki se imenuje Peter! Ta je gost pri strojarju Simonu, ki ima hišo ob morju.« Ko je angel, ki mu je to govoril, odšel, je Kornelij poklical dva izmed svojih služabnikov in vojaka, pobožnega moža iz svojega zvestega spremstva. Povedal jim je vse in jih poslal v Jopo. Naslednjega dne, ko so bili ti na poti in so se že bližali mestu, se je Peter vzpel na teraso, da bi molil; bilo je okrog poldne. Postal je lačen in zaželel si je jesti. Pripravljali so mu jed, njega pa je obšlo zamaknjenje. Videl je odprto nebo, iz katerega se je spuščala posoda, podobna velikemu platnenemu prtu; s štirimi vogali se je spuščala na zemljo. V njej so bile vsakovrstne štirinožne živali in laznina zemlje in ptice neba. In do njega je prišel glas: »Vstani, Peter, zakolji in jej!« Peter je odgovoril: »Ne, Gospod! Še nikoli nisem jedel nič omadeževanega in nečistega.« Glas pa mu je drugič rekel: »Kar je Bog očistil, ne imenuj nečisto!« To se je ponovilo še tretjič in posoda se je v hipu dvignila v nebo. Peter je v sebi ugibal, kaj naj bi pomenila prikazen, ki jo je videl. In glej, možje, ki jih je bil poslal Kornelij, so poizvedovali, kje je Simonova hiša, in že so stali pri vratih. Zaklicali so in vprašali, ali se tu kot gost mudi Simon, ki se imenuje Peter. Peter je še vedno premišljal o prikazni, ko mu je Duh rekel: »Glej, trije možje te iščejo. Vstani in stopi dol! Brez odlašanja odpotuj z njimi, kajti jaz sem jih poslal!« Peter je stopil k njim in rekel: »Glejte, jaz sem tisti, ki ga iščete! Kaj vas je pripeljalo sem?« Odgovorili so: »Stotnik Kornelij, pravičen in bogaboječ mož, za katerega pričuje vse judovsko ljudstvo, je dobil od svetega angela naročilo, naj te povabi na svoj dom in posluša tvoje besede.« Povabil jih je v hišo in pogostil. Drugi dan je vstal in odpotoval z njimi; spremljalo ga je nekaj bratov iz Jope. Naslednjega dne je prispel v Cezarejo; tam ga je že čakal Kornelij, ki je povabil k sebi svoje sorodnike in bližnje prijatelje. Peter je hotel vstopiti, tedaj pa mu je Kornelij prišel naproti in padel pred njim na kolena. Peter mu je vêlel vstati z besedami: »Vstani! Tudi jaz sem samo človek.« Medtem ko se je z njim pogovarjal, je stopil v hišo; tam je našel zbranih veliko ljudi. Rekel jim je: »Dobro veste, da je zoper postavo, če se človek judovskega rodu druži ali shaja s človekom tujega rodu. Meni pa je Bog pokazal, da ne smem nobenega človeka imenovati omadeževanega ali nečistega. Zato sem brez ugovora prišel, ko ste me poklicali. Toda rad bi vas vprašal, zakaj ste poslali pome.« Kornelij mu je odgovoril: »Bilo je pred štirimi dnevi, prav ob istem času. Molil sem ob deveti uri v svoji hiši in glej, predme je stopil mož v belem oblačilu in mi rekel: ›Kornelij! Bog je uslišal tvojo molitev in se spomnil tvoje miloščine. Pošlji v Jopo in pokliči Simona, ki se imenuje Peter; kot gost se mudi pri strojarju Simonu, ki ima hišo ob morju.‹ Takoj sem poslal pote. Lepo si storil, da si prišel. In tako smo zdaj vsi zbrani vpričo Boga, da slišimo vse, kar ti je naročil Gospod.« Tedaj je Peter spregovoril: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega. Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim. Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi.« Ko je Peter še govoril te besede, je prišel Sveti Duh nad vse, ki so poslušali besedo. Verniki iz obreze, ki so prišli s Petrom, so se čudili, kako da se dar Svetega Duha razliva tudi na pogane; slišali so jih namreč, kako govorijo z darom jezikov in poveličujejo Boga. Tedaj je Peter spregovoril: »Ti ljudje so prejeli Svetega Duha tako kakor mi. Ali more kdo braniti, da ne bi bili tudi krščeni z vodo?« In naročil je, naj jih krstijo v imenu Jezusa Kristusa. Nato so ga prosili, naj ostane še nekaj dni med njimi. Apostoli in bratje, ki so prebivali v Judeji, so slišali, da so tudi pogani sprejeli Božjo besedo. Ko je Peter prišel v Jeruzalem, so se tisti, ki so bili iz obreze, z njim prepirali. Rekli so mu: »Šel si k neobrezanim in jedel z njimi.« Peter pa jim je začel razlagati vse po vrsti. »Bil sem v mestu Jopi in molil. Tedaj sem v zamaknjenju videl prikazen: posodo, podobno velikemu platnenemu prtu, ki se je s štirimi vogali spuščala iz neba in prišla prav do mene. Pogledal sem vanjo in videl štirinožne zemeljske živali, zveri, laznino in ptice neba. Zaslišal sem tudi glas, ki mi je govoril: ›Vstani, Peter, zakolji in jej!‹ Odvrnil sem: ›Ne, Gospod! Še nikdar ni v moja usta prišlo nič omadeževanega in nečistega.‹ Glas z neba pa je spet odgovoril: ›Kar je Bog očistil, tega ne imenuj nečisto!‹ To se je zgodilo še tretjič, nato pa se je vse dvignilo nazaj v nebo. In glej, nenadoma so stali trije možje pred hišo, v kateri smo se mudili; bili so poslani k meni iz Cezareje. Duh mi je rekel, naj grem brez pomisleka z njimi. Z mano je šlo tudi teh šest bratov in stopili smo v hišo tistega človeka. Povedal je, kako je videl angela, ki se je ustavil v njegovi hiši in rekel: ›Pošlji v Jopo, da ti pripeljejo Simona, ki se imenuje Peter! Ta ti bo govoril besede, po katerih boste odrešeni ti in vsa tvoja hiša.‹ Ko sem začel govoriti, je prišel nadnje Sveti Duh, kakor je prišel ob začetku nad nas. Spomnil sem se Gospodove besede, kako je rekel: ›Janez je krščeval v vodi, vi pa boste krščeni v Svetem Duhu.‹ Torej jim je Bog dal isti dar kakor nam, potem ko so začeli verovati v Gospoda Jezusa Kristusa. Kdo sem jaz, da bi mogel Bogu nasprotovati?« Ko so to slišali, so se pomirili in slavili Boga z besedami: »Torej je Bog tudi poganom podelil spreobrnjenje, ki vodi v življenje!« Tisti, ki so se razbežali pred preganjanjem ob Štefanovi smrti, so prišli do Fenikije, Cipra in Antiohije; vendar niso nikomur oznanjali besede razen Judom. Med njimi pa je bilo tudi nekaj mož s Cipra in iz Cirene, ki so po prihodu v Antiohijo navezali stike tudi z Grki in jim prinesli evangelij o Gospodu Jezusu. Gospodova roka je bila z njimi in veliko ljudi se je spreobrnilo h Gospodu in sprejelo vero. Glas o njih je prišel do ušes jeruzalemske Cerkve, tako da so poslali Barnaba v Antiohijo. Ko je prišel tja in videl Božjo milost, se je razveselil in spodbujal vse, naj z vsem srcem ostanejo zvesti Gospodu, kakor so se namenili. Bil je dober človek, poln Svetega Duha in vere. In veliko ljudi se je pridružilo Gospodu. Nato je odpotoval v Tarz, da bi poiskal Savla. Ko ga je našel, ga je odpeljal s sabo v Antiohijo. Vse leto sta delovala skupaj v tamkajšnji Cerkvi in poučevala veliko množico. In v Antiohiji so učence najprej začeli imenovati kristjane. V tistih dneh so prišli preroki iz Jeruzalema v Antiohijo. Vstal je eden izmed njih, po imenu Agab, in po Duhu napovedal, da bo prišla velika lakota čez ves svet; to se je uresničilo pod Klavdijem. Sklenili so, naj vsak izmed učencev po svojih močeh pošlje pomoč bratom, ki prebivajo v Judeji. To so tudi storili ter po posredovanju Barnaba in Savla pošiljali pomoč starešinam. V tistem času se je kralj Herod namenil, da udari po nekaterih, ki so pripadali Cerkvi. Z mečem je dal usmrtiti Janezovega brata Jakoba. Ko je videl, da je to Judom všeč, je dal zgrabiti tudi Petra; bilo je v dneh nekvašenega kruha. Dal ga je prijeti in vreči v ječo ter ukazal štirim četvericam vojakov, naj ga stražijo. Namenil se je, da mu bo po pashi javno sodil. Peter je bil torej v ječi, Cerkev pa je zanj vztrajno molila k Bogu. Tisto noč, preden ga je Herod nameraval pripeljati pred ljudstvo, je Peter spal med dvema stražarjema. Bil je vklenjen v dvojne verige in vojaka sta stala na straži pred vrati. In glej, Gospodov angel je stopil k njemu in svetloba je oblila celico. Angel je Petra sunil v bok, ga prebudil in mu rekel: »Hitro vstani!« In verige so mu padle z rok. Nato mu je angel rekel: »Opaši se in priveži si sandale!« In storil je tako. Nato mu je rekel: »Ogrni si plašč in pojdi za menoj!« Šel je iz ječe in stopal za njim. In ni vedel, da je res, kar se dogaja po angelu; mislil je, da vidi prikazen. Šla sta mimo prve in mimo druge straže ter prispela do železnih vrat, ki držijo v mesto. Vrata so se jima sama od sebe odprla. Stopila sta na prosto in hodila po ulici; in angel je nenadoma izginil. Tedaj se je Peter zavedel in rekel: »Zdaj vem, da je res! Gospod je poslal svojega angela in me rešil iz Herodove roke in pred vsemi nakanami judovskega ljudstva.« In ko si je o tem prišel na jasno, je stopil do hiše Marije, matere Janeza Marka, kjer je bilo veliko zbranih in so molili. Potrkal je na vežna vrata in služkinja z imenom Roda je šla poslušat, kdo trka. Prepoznala je Petrov glas in od samega veselja ni odprla vrat, ampak je stekla povedat: »Peter stoji pred vrati!« Rekli so ji: »Blede se ti!« Ona pa je zatrjevala, da je res. Tedaj so rekli: »Njegov angel je.« Peter je še kar naprej trkal. Ko so nazadnje le odprli, so ga zagledali in osupnili. Z roko jim je dal znamenje, naj bodo tiho, in povedal jim je, kako ga je Gospod rešil iz ječe. »Sporočite to Jakobu in bratom!« je naročil, nato pa odšel in odpotoval v drug kraj. Ko se je zdanilo, je zavladal med vojaki nemajhen preplah: kaj neki se je zgodilo s Petrom? Herod je ukazal, naj ga poiščejo. Ko ga ni našel, je zasliševal stražarje in jih dal usmrtiti. Nato je odšel iz Judeje in ostal nekaj časa v Cezareji. Herod je bil ves divji na meščane Tira in Sidóna. Ti so k njemu napotili skupno poslanstvo, si pridobili kraljevega dvorjana Blasta in prosili miru, ker je njihova dežela dobivala živež iz kraljeve dežele. Na določeni dan si je Herod nadel kraljevsko oblačilo, sédel na prestol in imel slovesen govor. In ljudstvo je vzklikalo: »Božji glas je to in ne človeški.« V hipu pa ga je udaril Gospodov angel, ker ni dal časti Bogu. Razjedli so ga črvi in izdihnil je. Božja beseda pa je rastla in se širila. Barnaba in Savel sta opravila svojo nalogo v Jeruzalemu in se vrnila; s sabo sta vzela Janeza, ki se je imenoval tudi Marko. V antiohijski Cerkvi so bili preroki in učitelji: Barnaba, Simeon z vzdevkom Niger, Lukij iz Cirene, Manaén, ki je bil v mladosti vrstnik četrtnega oblastnika Heroda, in Savel. Ko so opravljali službo Gospodu in se postili, jim je Sveti Duh rekel: »Odberite mi Barnaba in Savla za delo, kamor sem ju poklical!« Nato so med postom in molitvijo položili nanju roke in ju odposlali. Tako sta bila odposlana po Svetem Duhu in prispela sta v Selevkíjo, od tam pa sta odplula na Ciper. Tam sta v Salamini po judovskih shodnicah oznanjala Božjo besedo; in za pomočnika sta imela Janeza. Obhodila sta ves otok do Pafosa. Tam sta naletela na judovskega vražarja in lažnega preroka z imenom Barjezus; ta je spremljal prokonzula Sergija Pavla, ki je bil bister mož. Poklical je Barnaba in Savla k sebi, ker je želel slišati Božjo besedo. Toda Elíma, »Vražar«, to namreč v prevodu pomeni njegovo ime, jima je nasprotoval in skušal prokonzula odvrniti od vere. Savel, ki mu je bilo ime tudi Pavel, pa ga je ostro pogledal in mu poln Svetega Duha rekel: »O ti, ki si poln vseh zvijač in vse hudobije, ti sin hudičev, sovražnik vse pravičnosti! Ali ne boš nehal kriviti Gospodovih ravnih poti? Glej, udarila te bo Gospodova roka, oslepel boš in nekaj časa ne boš videl sonca!« In v hipu sta ga zagrnila mrak in tema, tipal je naokrog in iskal, da bi ga kdo peljal za roko. Ko je prokonzul videl, kaj se je zgodilo, je veroval; tako ga je prevzel Gospodov nauk. Pavel je s spremljevalcema odplul iz Pafosa in prispel v Pergo v Pamfiliji. Tu se je Janez ločil od njiju in se vrnil v Jeruzalem. Ona dva pa sta iz Perge potovala naprej in prišla v pizidijsko Antiohijo. Na sobotni dan sta šla v shodnico in sedla. Ko so prebrali postavo in preroke, so se načelniki shodnice obrnili k njima in rekli: »Brata, če imata kako spodbudno besedo za ljudstvo, povejta!« Tedaj je Pavel vstal, dal znamenje z roko in rekel: »Možje Izraelci in vi, ki se bojite Boga, poslušajte! Bog tega izraelskega ljudstva je izvolil naše očete in poveličal ljudstvo v egiptovskem izgnanstvu ter ga z dvignjeno roko popeljal iz njega. Kakih štirideset let jih je hranil v puščavi. Pokončal je sedem narodov v kánaanski deželi in jim razdelil njihovo zemljo v dediščino. To je trajalo približno štiristo petdeset let. Nato jim je dal sodnike do preroka Samuela. Tedaj so si zaželeli kralja in Bog jim je dal Savla, Kiševega sina, moža iz Benjaminovega rodu, za štirideset let. Ko ga je Bog zavrgel, jim je za kralja obudil Davida. O njem je sam potrdil: Našel sem Davida, Jesejevega sina, moža po svojem srcu, ki bo izpolnil vse, kar hočem. Iz njegovega rodu je Bog, kakor je bil obljubil, poslal Izraelu odrešenika Jezusa, ki ga je pred njegovim prihodom Janez s krstom spreobrnjenja napovedoval vsemu izraelskemu ljudstvu. Ko pa je Janez končaval svoj tek, je govoril: ›Mar mislite, da sem jaz? Jaz nisem. Toda glejte, za mano pride on, in jaz nisem vreden, da bi odvezal sandale z njegovih nog.‹ Bratje, sinovi Abrahamovega rodu, in vi, ki se bojite Boga! Nam je bila poslana beseda tega odrešenja. Prebivalci Jeruzalema in njihovi voditelji ga niso spoznali. S svojo sodbo so izpolnili besede prerokov, ki jih berejo vsako soboto. Čeprav niso našli nobene krivde, da bi zaslužil smrt, so od Pilata zahtevali, naj ga dá usmrtiti. In ko so izpolnili vse, kar je bilo zapisano o njem, so ga sneli z lesa in položili v grob. Toda Bog ga je obudil od mrtvih. Več dni se je prikazoval tistim, ki so prišli z njim iz Galileje v Jeruzalem; ti so zdaj njegove priče pred ljudstvom. In tudi mi vam oznanjamo, da se je izpolnila obljuba, dana očetom. Bog jo je izpolnil nad nami, ki smo njihovi otroci, s tem da je obudil Jezusa, kakor je zapisano v drugem psalmu: Ti si moj sin, danes sem te rodil. Rekel je, da ga je obudil od mrtvih, ker noče, da bi se vrnil v trohnobo. In prav tako je rekel: Zvestó vam bom izpolnil obljube, dane Davidu. Zato tudi drugje pravi: Svojemu Svetemu ne boš dal gledati trohnobe. David je v svojem rodu služil Bogu pri tem načrtu; zaspal je in je bil pokopan k očetom in videl je trohnobo. Ta pa, ki ga je Bog obudil, ni videl trohnobe. Glejte torej, da ne pride na vas, kar je napovedano po prerokih: Ozrite se, zaničevalci, čudíte se in izginite! Zakaj opravil bom delo v vaših dneh – če bi vam kdo o tem delu pripovedoval, ne bi verjeli. « Ob odhodu so ju prosili, naj jim prihodnjo soboto spregovorita o pomenu teh besed. Ko se je zbor razšel, je veliko Judov in pobožnih spreobrnjencev spremljalo Pavla in Barnaba. Ona dva pa sta se z njimi pogovarjala in jih spodbujala, naj vztrajajo v Božji milosti. Naslednjo soboto se je zbralo skoraj vse mesto, da bi slišali Gospodovo besedo. Ob pogledu na množice je Jude obšla nevoščljivost; ugovarjali so Pavlovim besedam in preklinjali. Tedaj sta Pavel in Barnaba pogumno spregovorila: »Vam bi se morala najprej oznaniti Božja beseda. Ker pa jo zavračate in se sami nimate za vredne večnega življenja, glejte, se obračava k poganom. Tako nam je namreč naročil Gospod: Postavil sem te za luč narodom, da boš v odrešenje do skrajnih mej sveta. « Ob teh besedah so se pogani razveselili in poveličevali Gospodovo besedo; in tisti, ki so bili odločeni za večno življenje, so sprejeli vero. In Gospodova beseda se je širila po vsej deželi. Medtem so Judje nahujskali pobožne in ugledne žene in mestne prvake; zanetili so preganjanje zoper Pavla in Barnaba ter ju izgnali iz svoje dežele. Ona dva sta proti njim otresla prah s svojih nog in odpotovala v Ikónij, učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha. Podobno se je zgodilo v Ikóniju: šla sta v judovsko shodnico in govorila tako, da je velika množica Judov in Grkov sprejela vero. Tisti Judje pa, ki so vero zavračali, so začeli hujskati in ščuvati pogane proti bratoma. Kljub temu sta tam ostala precéj časa in pogumno pridigala z zaupanjem v Gospoda, ki je potrjeval besedo svoje milosti tako, da so se po njunih rokah dogajala znamenja in čudeži. Med mestnim prebivalstvom je nastal razdor: eni so držali z Judi, drugi z apostoloma. Tedaj so se pogani in Judje s svojimi voditelji namenili, da apostola mučijo in kamnajo. Apostola sta to izvedela, zato sta se zatekla v mesta Likaonije – v Listro, Derbo in sosedne kraje – in tam oznanjala evangelij. V Listri je živel mož, ki ni imel moči v nogah; bil je že od rojstva hrom in nikoli ni mogel hoditi. Sedèl je in poslušal Pavlove besede. Pavel ga je premeril z očmi, in ko je videl, da ima vero, ki bi ga lahko rešila, mu je zaklical z močnim glasom: »Vstani! Postavi se na noge!« In mož je poskočil in hodil. Ko so množice videle, kaj je storil Pavel, so povzdignile glas in v likaonskem jeziku govorile: »Bogova v človeški podobi sta se spustila med nas.« In Barnaba so imenovali Zevs, Pavla pa Hermes, ker je prvi spregovoril. Svečenik Zevsovega svetišča, ki je bilo pred mestom, je dal pred vrata pripeljati bike in vence, ker je hotel z množico opraviti žrtvovanje. Ko sta apostola Barnaba in Pavel to slišala, sta raztrgala svoja oblačila, planila med množico in zavpila: »Možje, kaj počenjate? Tudi midva sva samo človeka, ki čutiva podobno kakor vi. Oznanjava vam evangelij, da bi se obrnili proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. V prejšnjih časih je dopuščal, da je vsak narod hodil svoja pota. In vendar ob tem sebe ni pustil brez pričevanja, saj vam je izkazoval dobrote: z neba je pošiljal deževje in rodovitne čase, dajal vam je hrano in vam srca napolnjeval z veseljem.« S temi besedami sta komaj ubranila množicam, da jima niso opravile žrtvenih daritev. Tedaj pa so prišli Judje iz Antiohije in Ikónija; pridobili so množice ter kamnali Pavla in ga odvlekli iz mesta, ker so mislili, da je mrtev. Toda ko so ga obstopili učenci, je vstal in šel v mesto. Naslednjega dne je z Barnabom odpotoval v Derbo. Ko sta v to mesto prinesla evangelij in pridobila veliko učencev, sta se vrnila v Listro, od tam v Ikónij in v Antiohijo. Vlivala sta pogum v srca učencev in jih spodbujala, naj vztrajajo v veri. »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo,« sta učila. V vsaki Cerkvi sta določila starešine in jih z molitvijo in postom priporočala Gospodu, v katerega so verovali. Prepotovala sta Pizidijo in prispela v Pamfilijo. Oznanjala sta besedo v Pergi in se nato spustila v Atálejo. Od tod sta odplula v Antiohijo, kjer sta se bila priporočila Božji milosti za delo, ki sta ga zdaj opravila. Ob svojem prihodu sta zbrala vso Cerkev in poročala sta ji, kaj vse je Bog storil po njiju in kako je poganom odprl vrata vere. Nato sta precéj časa ostala med učenci. Tedaj pa so prišli neki ljudje iz Judeje in učili brate: »Če se ne daste obrezati po Mojzesovem običaju, se ne morete odrešíti.« Pavel in Barnaba sta se jim odločno postavila po robu in dosti razpravljala z njimi o tem; sklenili so, naj Pavel in Barnaba in še nekateri drugi odpotujejo k apostolom in starešinam v Jeruzalem, da bi razjasnili to sporno vprašanje. Cerkev jih je slovesno pospremila. Potovali so čez Fenikijo in Samarijo in pripovedovali, kako se pogani spreobračajo, in to je vse brate navdalo z velikim veseljem. Ko so prišli v Jeruzalem, jih je sprejela Cerkev z apostoli in starešinami in poročali so, kaj vse je Bog storil po njih. Tedaj pa so vstali nekateri iz ločine farizejev, ki so bili sprejeli vero, in rekli: »Treba jih je obrezati in jim naročiti, naj se držijo Mojzesove postave.« Apostoli in starešine so se zbrali, da bi presodili to zadevo. Po daljšem razpravljanju je Peter vstal in jim spregovoril: »Bratje! Vi veste, da me je Bog že pred davnim časom izbral izmed vas, da bi pogani po mojih ustih slišali besedo evangelija in sprejeli vero. Bog, ki pozna srca, je to izpričal tako, da jim je dal Svetega Duha prav tako kakor nam. Nobene razlike ni naredil med nami in njimi, saj je z vero očistil njihova srca. Zakaj torej zdaj preizkušate Boga in hočete naložiti na tilnik učencev jarem, ki ga ne naši očetje ne mi nismo mogli nositi? Mi vendar verujemo, da smo po milosti Gospoda Jezusa odrešeni tako kakor oni.« Vsa množica je utihnila. Nato so poslušali Barnaba in Pavla, ko sta pripovedovala, kako velika znamenja in čudeže je Bog po njiju storil med pogani. Ko sta umolknila, je spregovoril Jakob: »Poslušajte me, bratje! Simon nam je razložil, kako je Bog že od začetka gledal, da bi iz poganov izbral ljudstvo zase. S tem se tudi ujemajo besede prerokov, kakor je pisano: Potem se bom vrnil in spet bom sezidal Davidovo hišo iz razvalin, na ruševinah jo bom spet sezidal in na novo postavil, da bodo iskali Gospoda tudi drugi ljudje in vsa ljudstva, nad katerimi se kliče moje ime, govori Gospod, ki uresničuje, kar mu je znano od vekomaj. Zato jaz mislim, da ne smemo delati težav tistim poganom, ki se spreobračajo k Bogu. Rajši jim naročimo, naj se ne omadežujejo s tem, kar je darovano malikom, naj se vzdržijo nečistovanja ter mesa zadavljenih živali in krvi. Mojzes ima namreč že od davnih rodov svoje oznanjevalce po vseh mestih, saj ga vsako soboto beró po shodnicah.« Tedaj so apostoli in starešine z vso Cerkvijo sklenili, da izberejo iz svojih vrst dva moža in ju s Pavlom in Barnabom pošljejo v Antiohijo; to sta bila Juda s priimkom Bársaba in Sila, moža, ki sta bila vodilna med brati. Po njih so poslali tole pismo: »Mi, apostoli in starešine, vaši bratje, pozdravljamo brate iz poganstva v Antiohiji, Siriji in Kilikiji! Slišali smo, da so vas nekateri izmed naših, čeprav jih za to nismo pooblastili, s svojimi besedami zbegali in zasejali nemir v vaše duše. Zato smo soglasno sklenili, da izberemo in pošljemo k vam dva moža skupaj z našima dragima Barnabom in Pavlom, ki sta svoje življenje zastavila za ime našega Gospoda Jezusa Kristusa. Poslali smo torej Juda in Sila, ki naj vam to tudi ustno sporočita. Sveti Duh je sklenil in mi z njim, da vam ne nalagamo nobenega drugega bremena kakor tale nujna določila: vzdržite se tega, kar je bilo žrtvovano malikom, krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja. Če se boste tega varovali, boste prav ravnali. Pozdravljeni!« Poslanci so se poslovili in odpotovali v Antiohijo, tam so sklicali množico in izročili pismo. Ob branju spodbudnih besed je zavladalo veliko veselje. Juda in Sila, ki sta bila tudi sama preroka, sta s svojimi govori brate potolažila in jih utrdila. Nekaj časa sta se mudila med njimi, nato sta se s pozdravom miru poslovila od njih in se vrnila k tistim, ki so ju bili odposlali. Pavel in Barnaba pa sta ostala v Antiohiji in z mnogimi drugimi učila in oznanjala Gospodovo besedo. Čez nekaj dni je Pavel rekel Barnabu: »Obiščiva še enkrat vse kraje, kjer sva oznanjala Gospodovo besedo, in poglejva, kako je z brati!« Barnaba je hotel vzeti s sabo na pot še Janeza, imenovanega tudi Marko. Pavel pa je bil proti temu, da bi vzela s sabo človeka, ki ju je zapustil v Pamfiliji in ni šel z njima na delo. Tedaj je med njima prišlo do spora, tako da sta se razšla. Barnaba je z Markom odplul na Ciper. Pavel pa si je izbral Sila in odpotoval z njim; in bratje so ga priporočili Gospodovi milosti. Potoval je skozi Sirijo in Kilikijo in tam utrjeval Cerkve. Prišel je v Derbo in od tam v Listro. Tam je živel učenec z imenom Timótej, sin Judinje, ki je sprejela vero, njegov oče pa je bil Grk. Bratje v Listri in v Ikóniju so imeli o njem zelo dobro mnenje. Pavel ga je hotel vzeti s sabo, zato ga je dal obrezati. To je storil zaradi Judov, ki so živeli v tistih krajih; vsi so namreč vedeli, da je bil njegov oče Grk. Ko so potovali skozi mesta, so vernikom naročali, naj se držijo navodil, ki so jih sprejeli apostoli in starešine v Jeruzalemu. Cerkve so se utrjevale v veri in število vernikov je rastlo iz dneva v dan. Potovali so skozi Frigijo in deželo Galačanov, ker jim je Sveti Duh branil, da bi oznanjali besedo v provinci Aziji. Ko so prišli do Mízije, so poskušali priti v Bitinijo, toda Jezusov Duh jim tega ni dovolil. Zato so potovali prek Mízije in se spustili v Troádo. Neko noč pa je Pavel videl prikazen. Pred njim je stal neki Makedonec in ga prosil: »Pridi v Makedonijo in pomagaj nam!« In ko se mu je to prikazalo, smo takoj začeli iskati priložnost, da bi odrinili v Makedonijo. Doumeli smo, da nas Bog kliče, naj tja ponesemo veselo oznanilo. Iz Troáde smo po najkrajši poti odjadrali do Samotrake, naslednjega dne pa v Neápolo. Od tam smo odrinili v Filípe; to je mesto v prvem okrožju Makedonije in rimska kolonija. V tem mestu smo ostali nekaj dni. Na sobotni dan smo šli skozi mestna vrata k reki, ker smo domnevali, da je tam prostor za molitev. Sedli smo in se pogovarjali z ženskami, ki so se tam zbirale. Poslušala nas je tudi ženska, Lidija po imenu, trgovka s škrlatnimi oblačili v mestu Tiatiri. Bila je bogaboječa in Gospod je odprl njeno srce, da je prisluhnila Pavlovim besedam. Ko se je dala krstiti ona in vsa njena hiša, nas je povabila z besedami: »Če ste prepričani, da verujem v Gospoda, stopíte v mojo hišo in ostanite tu!« Primorala nas je, da smo vstopili. Nekega dne smo šli k molitvi. Srečala nas je dekla, ki je imela duha jasnovidnosti in je z vedeževanjem prinašala precéj zaslužka svojim gospodarjem. Pritekla je za Pavlom in za nami ter vpila: »Ti ljudje so služabniki Boga Najvišjega; oznanjajo vam pot odrešenja.« To je počenjala več dni. Nazadnje se je Pavel naveličal, se obrnil in rekel duhu: »V imenu Jezusa Kristusa ti zapovedujem: pojdi iz nje!« In pri priči jo je duh zapustil. Ko so njeni gospodarji videli, da jim je splahnelo upanje na dobiček, so prijeli Pavla in Sila ter ju odvlekli na trg pred mestne poglavarje. Prignali so ju pred zastopnike oblasti in rekli: »Ta dva netita nemir v našem mestu. Juda sta in širita običaje, ki jih mi kot Rimljani ne moremo sprejeti in ne smemo izpolnjevati.« Tudi ljudstvo se je dvignilo proti njima. Rimska oblastnika sta jima strgala oblačila in ju velela pretepsti. Ko so ju hudo pretepli, so ju vrgli v ječo, ječarju pa zabičali, naj skrbno pazi nanju. Ječar je izpolnil ukaz in ju vrgel v najglobljo temnico, nogé pa jima je vklenil v klado. Okoli polnoči sta Pavel in Sila molila in pela Bogu hvalnice, drugi jetniki pa so ju poslušali. Iznenada pa je nastal silen potres, tako da se je ječa v temeljih zamajala; v hipu so se vsa vrata odprla in vsem jetnikom so odpadle verige. Ječar se je prebudil. Ko je videl, da so vrata ječe odprta, je izdrl meč in se hotel ubiti; mislil je, da so mu jetniki pobegnili. Pavel pa mu je zaklical z močnim glasom: »Nič žalega si ne stôri! Vsi smo še tukaj!« Ječar je zahteval luč in planil noter. Trepetaje je padel pred Pavla in Sila, nato ju je popeljal ven in vprašal: »Gospoda, kaj naj storim, da se rešim?« Odgovorila sta mu: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« Nato sta oznanila Gospodovo besedo njemu in vsem, ki so bili v njegovi hiši. Vzel ju je s sabo še tisto nočno uro ter jima izpral rane; in pri priči se je dal krstiti z vso svojo družino. Peljal ju je na svoj dom in ju povabil k mizi; in veselje je navdalo njega in vso njegovo hišo, ker so našli vero v Boga. Ko pa se je zdanilo, sta oblastnika poslala redarje z naročilom: »Osvobôdi tista človeka!« Ječar je te besede sporočil Pavlu: »Oblastnika sta naročila, naj vaju izpustim. Pojdita torej, potujta v miru!« Toda Pavel je sporočil redarjem: »Čeprav sva rimska državljana, so naju dali javno pretepsti, ne da bi nama bili dokazali krivdo, in naju vrgli v ječo. Zdaj pa bi naju radi skrivaj vrgli ven. Ne, tako ne gre! Naj prideta oblastnika sama semkaj in naju spremita na prostost!« Redarji so te besede sporočili oblastnikoma. Le-ta sta se prestrašila, ko sta slišala, da sta Pavel in Sila Rimljana. Prišla sta k njima in se opravičila, ju odpeljala iz ječe ter prosila, naj odideta iz mesta. Ko sta Pavel in Sila zapustila ječo, sta odšla v Lidijino hišo. Tam sta našla brate in jih osrčila v veri. Nato sta odpotovala. Potovala sta skoz Amfípolo in Apolonijo ter prispela v Tesaloníko, kjer so Judje imeli shodnico. Pavel je po svoji navadi šel mednje in tri sobote zapovrstjó razpravljal z njimi. Iz Pisem jim je razlagal in dokazoval, da je Mesija moral trpeti in vstati od mrtvih. »Ta Mesija,« je govoril, »ki vam ga jaz oznanjam, je Jezus.« Nekateri od njih so se dali prepričati in so se pridružili Pavlu in Silu, prav tako pa tudi precéj Grkov, ki so častili Boga, med njimi nemalo uglednih žená. Judje so besneli od nevoščljivosti. Najeli so si nekaj izprijencev, ki so postopali po trgu, ter z njimi zanetili nemir in razgrajali po mestu. Pridrli so pred Jazonovo hišo, ko so iskali Pavla in Sila, da bi ju odgnali pred skupščino. Ko ju niso našli, so Jazona in nekaj bratov odvlekli pred mestne načelnike in kričali: »Ti ljudje, ki svet postavljajo na glavo, so zdaj prišli tudi k nam in Jazon jih gosti. Vsi ti ljudje ravnajo v nasprotju s cesarjevimi postavami in trdijo, da je kralj nekdo drug – Jezus.« S temi besedami so nahujskali množico in mestne načelnike. Jazon in drugi so morali plačati varščino, nato so jih izpustili. Takoj ko se je znočilo, so bratje Pavla in Sila odpravili v Berójo. Ko sta prispela tja, sta odšla v judovsko shodnico. Tamkajšnji Judje so bili bolj prijazni od onih v Tesaloníki. Z veliko naklonjenostjo so sprejeli besedo in vsak dan preiskovali Pisma, če je res tako. Mnogi med njimi so sprejeli vero in tudi nemalo uglednih grških žená in mož. Ko pa so Judje v Tesaloníki izvedeli, da Pavel tudi v Beróji oznanja Božjo besedo, so prišli tudi tja, da bi vznemirili in nahujskali množice. Tedaj so bratje nemudoma pospremili Pavla, da je odpotoval do morja; Sila in Timótej pa sta ostala v Beróji. Spremljevalci so Pavla pripeljali do Aten; nato so se vrnili z naročilom, naj Sila in Timótej čim prej prideta za njim. Ko je Pavel v Atenah čakal nanju, ga je v dno duše prizadelo, ker je videl, kako je mesto polno malikov. Pogovarjal se je z Judi in z bogaboječimi v shodnici, pa tudi s tistimi, ki jih je vsak dan po naključju srečeval na trgu. Tudi nekaj epikurejskih in stoiških filozofov je razpravljalo z njim. Eni so govorili: »Le kaj bi neki rad povedal ta kvasač?« Drugi pa: »Verjetno je glasník kakih tujih božanstev.« Oznanjal je namreč evangelij o Jezusu in o vstajenju. Vzeli so ga s sabo in odpeljali na Areopag ter vprašali: »Ali bi lahko izvedeli, kakšen je ta novi nauk, ki ga oznanjaš? To, kar prinašaš, zveni nekam čudno našim ušesom. Zato bi radi spoznali, kaj to pomeni.« Vsi Atenci in tujci, ki živijo med njimi, namreč ne poznajo večjega užitka kakor pripovedovati ali poslušati zadnje novice. Tedaj je Pavel stopil na sredo Areopaga in spregovoril: »Možje Atenci! Po vsem, kar vidim, ste zelo pobožni. Sprehajal sem se po vašem mestu in si ogledoval vaše svetínje. Ob tem sem opazil tudi oltar z napisom ›Nepoznanemu bogu‹. Kar vi častite, ne da bi poznali, vam jaz oznanjam. Bog, ki je ustvaril vesolje in vse, kar je v njem, on, ki je neba in zemlje gospodar, ne domuje v svetiščih, ki jih je zgradila človeška roka. Njemu sploh ni potrebno, da bi mu stregle človeške roke, temveč sam vsem daje življenje in dihanje in vse. Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil vse obličje zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja, da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo. Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov: ›… saj smo po rodu iz njega.‹ Ker smo torej Božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo nekaj, kar je podobno zlatu ali srebru ali kamnu, ki sta ga izoblikovali človeška umetnost in domiselnost. Bog je zatisnil oči nad časi, ko so ljudje tavali v nevednosti; zdaj pa naroča, naj se vsepovsod vsi spreobrnejo. Zakaj določil je dan, ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih.« Ko so slišali o vstajenju od mrtvih, so se eni norčevali, drugi pa so rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« Tako je Pavel odšel iz njihove srede. Nekateri možje pa so se mu pridružili in sprejeli vero. Med temi je bil Dionizij Areopagít, potem žena po imenu Dámaris in še nekaj drugih. Nato je Pavel zapustil Atene in šel v Korint. Tam je našel Juda, ki mu je bilo ime Ákvila, po rodu pa je bil iz Ponta. Ta je s svojo ženo Prískilo pred kratkim prišel iz Italije, ker je cesar Klavdij ukazal, da se morajo vsi Judje izseliti iz Rima. Pavel ju je obiskal, in ker je znal isto obrt, je ostal pri njiju in se zaposlil. Po poklicu sta bila namreč izdelovalca šotorov. Vsako soboto pa je razpravljal v shodnici ter prepričeval Jude in Grke. Ko sta iz Makedonije prišla za njim Sila in Timótej, se je Pavel lahko ves posvetil oznanjevanju besede in Judom izpričeval, da je Jezus Mesija. Ko pa so mu nasprotovali in preklinjali, je otresel prah s svojih oblačil in jim rekel: »Vaša kri nad vašo glavo! Jaz sem čist. Odslej bom hodil med pogane.« Umaknil se je od tam in šel k bogaboječemu možu, ki mu je bilo ime Titij Just in čigar hiša je bila tik ob shodnici. Krisp, načelnik shodnice, je z vso svojo hišo sprejel vero v Gospoda. In tudi veliko Korinčanov, ki so ga slišali, je verovalo in se dalo krstiti. Neke noči pa se je Gospod prikazal Pavlu in mu rekel: »Ne boj se! Govôri in ne mólči! Zakaj jaz sem s teboj. Nihče se te ne bo dotaknil, da bi ti storil kaj zlega, kajti v tem mestu imam veliko svojih ljudi.« Ostal je tam eno leto in šest mesecev ter med njimi učil Božjo besedo. Ko pa je bil Galíon cesarski namestnik v Ahaji, so se Judje kakor en mož dvignili zoper Pavla, ga privlekli pred sodišče in rekli: »Ta človek zavaja ljudi, da bi častili Boga tako, kakor ni v skladu s postavo.« Pavel je že hotel spregovoriti, ko je Galíon rekel Judom: »Če bi šlo za kako krivično dejanje ali hudodelstvo, bi bilo razumno, Judje, da vas poslušam. Če pa gre za sporna vprašanja o vaši besedi in izrazih in postavi, razčistite sami: v teh zadevah jaz ne maram biti sodnik.« In odgnal jih je izpred sodišča. Tedaj so se vsi spravili nad Sosténa, načelnika shodnice, in ga pred sodiščem pretepli. Toda Galíon se za to sploh ni zmenil. Pavel pa je še kar nekaj dni ostal v Korintu. Nato se je od bratov poslovil in odplul proti Siriji in z njim tudi Prískila in Ákvila. Preden se je v Kenhrejah vkrcal, se je dal ostriči, ker se je bil zaobljubil. Prispeli so v Efez. Tam ju je pustil, sam pa je šel v shodnico in je razpravljal z Judi. Prosili so ga, naj bi ostal še dlje, pa ni privolil. Odplul je iz Efeza in se poslovil z besedami: »Še se vrnem k vam, če bo Božja volja.« Ko se je izkrcal v Cezareji, je šel peš naprej in pozdravil Cerkev. Nato se je napotil v Antiohijo. Tam je ostal nekaj časa, nato pa je po vrsti prehodil deželo Galačanov in Frigijo ter povsod utrjeval učence. Medtem je v Efez prišel Jud, ki mu je bilo ime Apolo in je bil po rodu iz Aleksandrije. Bil je izobražen in dober izvedenec v Pismih. Tudi z Gospodovo potjo je bil seznanjen. Poln navdušenja je govoril in natančno pripovedoval o Jezusu; vendar je poznal samó Janezov krst. Začel je pogumno oznanjati v shodnici. Prískila in Ákvila sta ga slišala, ga povabila k sebi in mu še podrobneje razložila Božjo pot. Ko je nameraval odpotovati v Ahajo, so ga bratje spodbujali in pisali učencem, naj ga prijazno sprejmejo. Prišel je tja in po Božji milosti vernikom veliko koristil. Z vso odločnostjo je namreč oporekal Judom in iz Pisem javno dokazoval, da je Jezus Mesija. Medtem ko se je Apolo mudil v Korintu, je Pavel prepotoval kraje v notranjosti in prišel v Efez. Tam je našel nekaj učencev in jih vprašal: »Ali ste prejeli Svetega Duha, ko ste postali verni?« »Saj še slišali nismo, da je Sveti Duh,« so odvrnili učenci. In vprašal jih je: »Kako ste bili tedaj krščeni?« »Z Janezovim krstom,« so odgovorili. Pavel pa je rekel: »Janez je krščeval s krstom spreobrnjenja in ljudstvu govoril, naj verujejo v tistega, ki pride za njim, to je v Jezusa.« Po teh besedah so se dali krstiti v ime Gospoda Jezusa. Pavel je nanje položil roke in nadnje je prišel Sveti Duh: govorili so z darom jezikov in prerokovali. Bilo je vsega skupaj kakih dvanajst mož. Nato je šel v shodnico, tam je kake tri mesece pogumno govoril, razpravljal in jih prepričeval o Božjem kraljestvu. Toda nekateri so se zakrknili in se niso dali prepričati, temveč so pred množico sramotili Pot. Tedaj jim je Pavel obrnil hrbet in odpeljal učence ter dan za dnem razpravljal v Tiránovi šoli. To je trajalo dve leti, tako da so vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki, lahko slišali Gospodovo besedo. Bog je po Pavlovih rokah delal nenavadne čudeže, tako da so ljudje prinašali bolnikom robce ali rute, ki so se dotaknile Pavlovega telesa, in bolezni so izginjale in zli duhovi so jih zapuščali. Tudi nekateri Judje, ki so hodili naokrog in izganjali hudobne duhove, so poskušali pri zarotitvah klicati ime Gospoda Jezusa. Govorili so: »Zaklinjam vas pri Jezusu, ki ga oznanja Pavel.« Neki Skevá, ki je bil judovski véliki duhovnik, je imel sedem sinov; tudi ti so to delali. Toda hudobni duh jim je odgovoril: »Jezusa poznam in tudi za Pavla vem. Kdo pa ste vi?« In človek, v katerem je bil hudobni duh, je planil nanje, jih vse obvladal in potolkel, tako da so goli in ranjeni zbežali iz njegove hiše. To se je razvedelo med vsemi Judi in Grki, ki so prebivali v Efezu; vse je obšla velika groza in poveličevali so ime Gospoda Jezusa. Prihajalo je veliko verujočih, ki so javno priznavali svoja dejanja. Številni med temi, ki so se pečali z vražarstvom, so znesli knjige na kup in jih javno sežgali. Preračunali so njihovo ceno in ugotovili, da so bile vredne petdeset tisoč srebrnikov. Tako je Gospodova beseda v môči rastla in se krepila. Po teh dogodkih se je Pavel v Duhu namenil, da skozi Makedonijo in Ahajo odpotuje v Jeruzalem. »Potem ko bom tam,« je rekel, »moram obiskati tudi Rim.« Dva izmed svojih sodelavcev, Timóteja in Erásta, je poslal v Makedonijo, sam pa je še nekaj časa ostal v provinci Aziji. V tistem času je nastalo nemajhno razburjenje zaradi Poti. Neki zlatar z imenom Demetrij je izdeloval srebrne odlitke Artemidinega templja in s tem omogočal rokodelcem nemajhen zaslužek. Sklical je svoje sodelavce in druge, ki so se ukvarjali s takšno obrtjo, in jim rekel: »Možje! Dobro veste, da je naša dejavnost vir naše blaginje. Zdaj pa vidite in slišite, kaj počenja ta Pavel: govori, da bogovi, ki jih naredijo roke, niso pravi bogovi. Posrečilo se mu je, da je s tem zavêdel že precéj ljudi, ne samó v Efezu, ampak skoraj v vsej provinci Aziji. Toda nismo samó mi v nevarnosti, da pride naše delo na slab glas. Tudi tempelj velike boginje Artemide bo izgubil veljavo. Ogrožena je veličina boginje, ki jo časti vsa Azija in ves obljudeni svet.« Po teh besedah so kot pobesneli začeli vzklikati: »Velika je Artemida Efeška!« V mestu je vse vrelo, trumoma so drveli v gledališče; s sabo so vlekli Makedonca Gaja in Aristarha, ki sta Pavla spremljala na njegovi poti. Pavel je hotel nastopiti med množico, pa mu učenci niso pustili. Tudi nekateri visoki provincialni uradniki, ki so mu bili naklonjeni, so mu poslali sporočilo in mu odsvetovali, da bi se napotil v gledališče. Tam pa so kričali drug čez drugega, vladala je velika zmešnjava in večina sploh ni vedela, po kaj so prišli. Nekateri iz množice so mislili, da je kriv Aleksander, ki so ga Judje potiskali pred sabo. Aleksander je dajal z roko znamenje, ker se je hotel zagovarjati pred množico. Ko pa so spoznali, da je Jud, se je iz vseh grl dvignil en sam krik, ki skoraj dve uri ni ponehal: »Velika je Artemida Efeška!« Nazadnje je mestni pisar množico pomiril z besedami: »Možje Efežani! Vsemu svetu je znano, da mesto Efez časti in váruje tempelj velike Artemide in njeno podobo, ki je padla z neba. Tega ne more nihče zanikati. Zato ostanite mirni in se ne prenaglite! Privlekli ste ta dva človeka, čeprav nista oskrunila templja in nista preklinjala naše boginje. Če Demetrij in njegovi rokodelci menijo, da jih je kdo oškodoval, so za to sodni dnevi in cesarski namestniki: tam naj se tožijo med sabo! Če pa zahtevate kaj drugega, naj se to razčisti na redni skupščini. Obstaja nevarnost, da nas zaradi današnjih dogodkov obtožijo za upor, saj ni nobenega razloga, s katerim bi lahko opravičili te nemire.« Po teh besedah je razpustil zborovanje. Ko se je nemir polegel, je Pavel sklical učence in jim spregovoril v spodbudo. Nato se je od njih poslovil in odpotoval v Makedonijo. Potoval je skozi tiste kraje in z mnogimi besedami spodbujal vernike. Naposled je prišel v Grčijo in tam je ostal tri mesece. Že je nameraval odpluti proti Siriji, tedaj pa so ga Judje zalezovali, zato je sklenil, da se vrne prek Makedonije. Spremljali so ga Sópater, Pirov sin iz Beróje, Aristarh in Sekúndus iz Tesaloníke, Gaj iz Derbe, Timótej, Tihik in Trofim iz province Azije. Ti so potovali pred nami in nas pričakali v Troádi. Mi pa smo po prazniku nekvašenega kruha odpluli iz Filípov in čez pet dni prišli k njim v Troádo. Tam smo preživeli sedem dni. Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha, se je Pavel pogovarjal z njimi. Ker je nameraval naslednji dan odpotovati, se je njegov govor zavlekel do polnoči. V gornji izbi, kjer smo bili zbrani, je gorelo veliko svetilk. Na oknu je sedèl mladenič, po imenu Evtih, ki je med Pavlovim dolgim govorom trdnó zaspal. V spanju je padel s tretjega nadstropja in pobrali so ga mrtvega. Pavel je stopil dol, se sklonil nadenj, ga objel in rekel: »Ne delajte hrupa! Še je življenje v njem.« Nato se je povzpel nazaj, lomil kruh, ga zaužil ter še dolgo govoril, vse dokler se ni zdanilo. Potem je odšel. Mladeniča pa so pripeljali živega domov in to jim je bilo v nemajhno tolažbo. Mi pa smo se vkrcali na ladjo in odpluli naprej v Asos. Tam smo nameravali vzeti na krov Pavla, kot je bil naročil; do tja je hotel priti peš. Ko se je z nami sešel v Asosu, smo ga vzeli na krov in prišli v Mitiléno. Naslednji dan smo odjadrali in pristali nasproti Hiosu. Drugega dne smo se prepeljali na Samos in dan pozneje prišli v Milet. Pavel je sklenil pluti mimo Efeza, da se ne bi zamujal v provinci Aziji. Mudilo se mu je, da bi bil, če le mogoče, za binkoštni praznik v Jeruzalemu. Iz Mileta je poslal sporočilo v Efez in poklical k sebi cerkvene starešine. Ko so prišli, jim je rekel: »Dobro vam je znano, kako sem od prvega dne, ko sem stopil na tla province Azije, ves čas živel med vami. Z vso ponižnostjo sem služil Gospodu, v solzah in preizkušnjah, ko so me Judje zalezovali. Ničesar vam nisem zamolčal, kar vam je v korist, ampak sem vam oznanjal in vas učil, javno in po vaših domovih. Jude in Grke sem rotil, naj se spreobrnejo k Bogu in naj verujejo v našega Gospoda Jezusa. In glejte, zdaj grem, zavezan Duhu, v Jeruzalem, in ne vem, kaj me bo tam doletelo. Vem edinole to, na kar me Sveti Duh v vseh mestih opominja, da me čakajo vezi in stiske. Vendar mislim, da moje življenje ni omembe vredno, samo da dokončam svoj tek in dovršim službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da izpričam evangelij o Božji milosti. In glejte, hodil sem med vami in vam oznanjal kraljestvo, a zdaj vem, da mi poslej nobeden izmed vas ne bo več gledal v obraz. Zato vam današnji dan slovesno povem: čist sem od krvi vseh. Ničesar nisem zamolčal, vso Božjo voljo sem vam oznanil. Pazíte nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duh postavil za škofe, da bi pasli Božjo Cerkev, ki si jo je bil pridobil s svojo krvjo. Vem, da bodo po mojem odhodu prišli med vas grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi. Tudi iz vaših vrst bodo vstali možje, ki bodo s svojimi krivimi nauki potegnili učence za sabo. Zato ostaníte budni in ne pozabíte, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas! Zdaj pa vas izročam Bogu in besedi njegove milosti. On ima moč, da vas izgradi in vam zagotovi dediščino med vsemi posvečenimi. Od nikogar si nisem poželel srebra, zlata ali obleke. Sami veste, da so te roke prislužile vse, kar smo potrebovali jaz in moji spremljevalci. Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ›Večja sreča je dajati kakor prejemati.‹« Po teh besedah je pokleknil in vsi skupaj so molili. Nastal je velik jok, vrgli so se Pavlu okrog vratu in ga v slovo poljubljali. Še posebej so bili potrti ob njegovi besedi, ki jo je rekel, da ga poslej ne bodo več gledali v obraz. Nato so ga pospremili do ladje. Ko smo se od njih odtrgali in odrinili, smo pluli po najkrajši poti na Kos, naslednji dan na Rodos in od tam v Pátaro. Tam smo našli ladjo za Fenikijo, se nanjo vkrcali in odpluli. Zagledali smo Ciper, ga objadrali ob južni obali in pluli v Sirijo. Pristali smo v Tiru, kamor je bil namenjen ladijski tovor. Tam smo našli učence in pri njih smo ostali teden dni. Ti so Pavla v môči Duha svarili, naj ne hodi v Jeruzalem. Toda ko so se dnevi iztekli, smo potovali naprej. Vsi so nas z ženami in otroki pospremili iz mesta. Tam smo na obrežju pokleknili in molili. Nato smo se poslovili drug od drugega in se vkrcali na ladjo, oni pa so se vrnili na svoje domove. Pluli smo naprej in iz Tira prišli v Ptolemáido. Tam smo pozdravili brate in ostali en dan pri njih. Naslednji dan smo šli naprej in prispeli v Cezarejo. Stopili smo v hišo evangelista Filipa, ki je bil eden izmed sedmerih, in ostali pri njem. Imel je štiri neporočene hčere, ki so imele dar prerokovanja. Tam smo ostali več dni. Tedaj je prišel iz Judeje prerok z imenom Agab. Stopil je k nam, vzel Pavlov pas, si z njim zvezal noge in roke ter rekel: »To govori Sveti Duh: Takó bodo Judje v Jeruzalemu zvezali moža, ki nosi ta pas, in ga izročili poganom.« Ko smo to slišali, smo z domačini vred Pavlu prigovarjali, naj ne hodi v Jeruzalem. Pavel pa je odvrnil: »Kaj počnete? Zakaj jokate? Zakaj mi trgate srce? Pripravljen sem ne samo biti zvezan, ampak tudi umreti v Jeruzalemu za ime Gospoda Jezusa.« Ker se ni dal pregovoriti, smo odnehali in rekli: »Zgôdi se Gospodova volja!« Po teh dneh smo se pripravili in odpotovali v Jeruzalem. Spremljalo nas je tudi nekaj učencev iz Cezareje. Peljali so nas k nekemu Mnazonu, pri katerem naj bi prenočevali; bil je s Cipra in učenec iz prvih časov. V Jeruzalemu so nas bratje prisrčno sprejeli. Naslednji dan je šel Pavel z nami k Jakobu; tam so se zbrali tudi vsi starešine. Pozdravil jih je in jim izčrpno poročal, kaj je Bog po njegovi službi naredil med pogani. Ko so ga slišali, so slavili Boga in mu rekli: »Ali vidiš, brat, koliko deset tisočev Judov je sprejelo vero? In vsi so vneti privrženci postave. O tebi pa so slišali, da učiš Jude, ki živijo med pogani, naj odpadejo od Mojzesa; govoriš jim, naj ne obrezujejo svojih otrok in naj se ne držijo starodavnih šeg. In kaj zdaj? Gotovo bodo izvedeli, da si tu. Stôri, kar ti pravimo. Med nami so štirje možje, ki so se zaobljubili. Vzemi jih s sabo in opravi z njimi očiščevalne obrede! Plačaj zanje, da se bodo ostrigli! Tako bodo vsi spoznali, da ni res, kar govorijo o tebi, ampak da si na pravi poti in se držiš postave. Glede tistih iz vrst poganov, ki so sprejeli vero, pa smo že odločili in jim pisali, naj se vzdržijo živali, ki so bile žrtvovane malikom, in krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja.« Tedaj je Pavel vzel može s sabo. Naslednjega dne je šel z njimi v tempelj k očiščevanju. Sporočil je, kdaj se jim dopolnijo dnevi očiščevanja, ko naj se za vsakega izmed njih opravi daritev. Ko se je že skoraj izteklo sedem dni, so ga Judje iz province Azije opazili v templju. Nahujskali so množico, navalili nanj in kričali: »Možje Izraelci! Na pomoč! Tu je človek, ki vsepovsod vse ljudi uči proti ljudstvu, zoper postavo in zoper ta kraj. Zdaj je celó Grke pripeljal v tempelj in onečastil ta sveti prostor!« Malo poprej so namreč v mestu videli v njegovi družbi Efežana Trofima, pa so mislili, da ga je Pavel pripeljal v tempelj. Vse mesto je bilo na nogah, ljudje so drli skupaj. Zgrabili so Pavla, ga vlekli iz templja in takoj zaprli tempeljska vrata. Že so ga nameravali ubiti, tedaj pa je poveljnik čete izvedel, da je po vsem Jeruzalemu izbruhnil nemir. Takoj je vzel s sabo vojake in stotnike in odhitel nadnje. Ko pa so ljudje zagledali poveljnika in vojake, so Pavla nehali pretepati. Tedaj se mu je poveljnik približal, ga dal prijeti in ga ukazal vkleniti z dvojnimi verigami. Vprašal je: »Kdo je ta človek? Kaj je naredil?« V množici so vpili eden to, drugi drugo, tako da poveljnik zaradi zmešnjave ni mogel ugotoviti nič zanesljivega; zato ga je dal odgnati v vojašnico. Ko so bili na stopnicah, so ga morali vojaki nesti, da bi ga zavarovali pred nasiljem drhali, ki jih je spremljala in kričala: »Proč z njim!« Ko so ga ravno hoteli odpeljati v vojašnico, je Pavel vprašal poveljnika: »Ali ti smem nekaj reči?« »Kaj? Grško znaš?« je vprašal poveljnik. »Torej ti nisi tisti Egipčan, ki je pred dnevi zanetil upor in odpeljal v puščavo štiri tisoč razbojnikov?« Pavel mu je odgovoril: »Jud sem iz Tarza v Kilikiji, meščan mesta, ki ni brez slovesa. Prosim te, dovôli mi, da spregovorim ljudem!« Ko mu je poveljnik dovolil, se je Pavel na stopnicah ustavil in dal z roko znamenje ljudem. Zavladala je velika tišina in Pavel je spregovoril po hebrejsko: »Možje, bratje in očetje, poslušajte zdaj, kaj vam imam povedati v svoj zagovor!« Ko so slišali, da govori po hebrejsko, so še bolj potihnili. Nato je nadaljeval: »Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Kilikiji, odrasel pa sem v tem mestu. Ob Gamálielovih nogah sem se natančno poučil o postavi naših očetov. Bil sem vnet za Boga, tako kot ste danes vi vsi. Smrtno sem preganjal to Pot: moške in ženske sem vklepal v verige in metal v ječo. Véliki duhovnik in vse starešinstvo lahko potrdijo, da govorim resnico. Od njih sem tudi prejel pismo za brate v Damasku, kamor sem šel, da bi tudi tamkajšnje vernike prignal v Jeruzalem, kjer naj bi bili kaznovani.« »Med potjo pa, ko sem se že bližal Damasku, se mi je zgodilo tole. Okoli poldneva me je nenadoma zaslepila močna luč z neba. Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ›Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?‹ Vprašal sem: ›Kdo si, Gospod?‹ In rekel mi je: ›Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.‹ Moji spremljevalci so sicer videli svetlobo, niso pa slišali glasu, ki je govoril z mano. Vprašal sem: ›Kaj naj naredim, Gospod?‹ Gospod pa mi je vêlel: ›Vstani in pojdi v Damask! Tam boš izvedel vse, kar ti je treba storiti!‹ Zaradi blišča te svetlobe nisem nič videl, zato so me morali spremljevalci voditi za roko, dokler nisem prišel v Damask. V Damasku je živel neki Hananija, pobožen mož, ki se je držal postave in za katerega so pričevali vsi tamkajšnji Judje. Prišel je k meni, se ustavil pred mano in rekel: ›Brat Savel, spreglej!‹ In tisti trenutek sem ga zagledal. Nato je rekel: ›Bog naših očetov te je izbral, da spoznaš njegovo voljo in da vidiš Pravičnega in slišiš glas iz njegovih ust, da boš pred vsemi ljudmi pričal zanj, kaj si videl in slišal. In kaj še čakaš zdaj? Vstani in daj se krstiti! Operi se svojih grehov in kliči njegovo ime!‹ Zgodilo pa se mi je tole: Vrnil sem se v Jeruzalem, in ko sem molil v templju, me je obšlo zamaknjenje. Videl sem njega, ki mi je rekel: ›Pohíti, nemudoma zapústi Jeruzalem, ker ne bodo sprejeli tvojega pričevanja o meni!‹ Jaz pa sem odvrnil: ›Gospod, saj dobro vedo, da sem zapiral tiste, ki verujejo vate, in jih dal po shodnicah pretepati. In ko je bila prelita kri tvojega pričevalca Štefana, sem bil tudi jaz zraven. Odobraval sem njihovo početje in varoval oblačila njegovih ubijalcev.‹ Gospod pa mi je rekel: ›Pojdi, poslal te bom daleč med pogane!‹« Do tu so ga poslušali. Pri teh besedah pa so začeli vpiti: »Proč z njim! Ta ne sme ostati živ!« Kričali so, trgali svoja oblačila, jih lučali kvišku in metali prah v zrak. Poveljnik je ukazal, naj ga odpeljejo v vojašnico; naročil je, naj ga z bičanjem zaslišijo, da bi izvedel, zakaj tako kričijo zoper njega. Ko pa so ga z jermeni zvezali, je Pavel vprašal stotnika, ki je stal poleg: »Ali vam je dovoljeno bičati človeka, ki je rimski državljan in ni bil niti obsojen?« Stotnik je odhitel k poveljniku in mu sporočil, kaj je slišal, ter ga vprašal: »Ali veš, kaj počenjaš? Ta človek je vendar rimski državljan!« Poveljnik je prišel k Pavlu in ga vprašal: »Povej mi: ali si res rimski državljan?« »Dà,« je odvrnil Pavel. Poveljnik mu je rekel: »Jaz sem si moral državljanstvo kupiti za drag denar.« »Jaz ga imam pa od rojstva,« je dejal Pavel. In takoj so odstopili od njega tisti, ki so ga nameravali zasliševati. Tudi poveljnik se je zbal, ko je izvedel, da je dal zvezati človeka, ki je rimski državljan. Poveljnik pa je hotel zanesljivo izvedeti, česa Judje obtožujejo Pavla. Zato mu je drugi dan dal sneti vezi, hkrati pa je ukazal, naj se zberejo véliki duhovniki in ves véliki zbor. Nato je dal pripeljati Pavla in ga postavil prednje. Pavel je uprl pogled v véliki zbor in rekel: »Bratje! Vse do današnjega dne sem živel pred Bogom s čisto vestjo.« Ob tem je véliki duhovnik Hananija ukazal tistim, ki so stali zraven: »Udarite ga po ustih!« »Tebe bo Bog udaril, ti pobeljeni zid!« mu je rekel Pavel. »Tukaj sediš, da bi mi sodil po postavi, pa velevaš, naj me tolčejo mimo postave?« Tisti, ki so stali okrog njega, so mu rekli: »Vélikega duhovnika Božjega zasramuješ?« Pavel je odvrnil: »Nisem vedel, bratje, da je véliki duhovnik. Zakaj pisano je: Voditelja svojega ljudstva ne boš sramotil. « Pavel je vedel, da so v zboru deloma saduceji, deloma farizeji, zato je zaklical: »Bratje! Jaz sem farizej, sin farizejev! Moral sem pred sodišče, ker upam v vstajenje od mrtvih!« Ob teh njegovih besedah se je vnel prepir med farizeji in saduceji in množica se je razcepila. Saduceji namreč trdijo, da ni vstajenja in ne angelov in duhov, farizeji pa vse to priznavajo. Nastalo je veliko vpitje. Nekaj pismoukov iz stranke farizejev je vstalo in odločno ugovarjalo: »Nič slabega ne najdemo na tem človeku. Kaj, če mu je govoril duh ali angel?« Prepir je postajal vse bolj razgret. Poveljnik se je zbal, da ne bi Pavla raztrgali. Zato je ukazal, naj pride oddelek vojakov. Ti so Pavla potegnili iz njihove srede in ga odgnali v vojašnico. Naslednjo noč je Gospod stopil k Pavlu in mu rekel: »Pogum! Kakor si pričal o meni v Jeruzalemu, tako boš moral pričati tudi v Rimu.« Ko se je zdanilo, so se Judje zbrali in se zakleli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler Pavla ne ubijejo. Več kot štirideset se jih je tako zaklelo. Odšli so k vélikim duhovnikom in starešinam in rekli: »Slovesno smo se zakleli, da ne bomo zaužili ničesar, dokler Pavla ne ubijemo. Vi v soglasju z vélikim zborom sporočite poveljniku, naj ga privede k vam, češ da bi radi njegov primer podrobneje raziskali. Mi pa smo pripravljeni, da ga ubijemo, še preden bo tukaj.« Sin Pavlove sestre pa je slišal za ta naklep. Šel je in stopil v vojašnico in o tem obvestil Pavla. Pavel je poklical enega izmed stotnikov in mu rekel: »Odpelji tega mladeniča k poveljniku! Nekaj mu ima sporočiti.« Stotnik ga je vzel s sabo, ga peljal k poveljniku in rekel: »Jetnik Pavel me je poklical in prosil, naj tega mladeniča odpeljem k tebi, ker bi ti rad nekaj povedal.« Poveljnik je mladeniča prijel za roko, se z njim umaknil in ga na samem vprašal: »Kaj bi mi rad sporočil?« »Judje so se dogovorili,« je rekel, »da te poprosijo, naj bi jutri pripeljal Pavla pred véliki zbor, češ da bi radi podrobneje raziskali njegov primer. Nikar jim ne verjemi! V zasedi bo namreč prežalo več kot štirideset mož, ki so se zakleli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler ga ne ubijejo. Že so pripravljeni, samo na tvojo odločitev še čakajo.« Poveljnik je mladeniču naročil: »Nikomur ne povej, da si mi to sporočil!« Nato ga je odslovil. Nato je poklical dva stotnika in jima ukazal: »Pripravita dvesto vojakov, sedemdeset konjenikov in dvesto lahkooborožencev, da ob tretji nočni uri odrinejo v Cezarejo!« Tudi konja naj pripravita, da bodo nanj posadili Pavla in ga varno spravili do cesarskega namestnika Feliksa. Zanj je napisal pismo s tole vsebino: »Klavdij Lizija spoštovanemu cesarskemu namestniku Feliksu: pozdrav! Tega moža so Judje prijeli in nameravali ubiti. Izvedel sem, da je rimski državljan, zato sem z vojsko posegel vmes in ga rešil. Hotel sem ugotoviti, česa ga obtožujejo, zato sem ga dal pripeljati pred njihov véliki zbor. Odkril sem, da ga obtožujejo zaradi spornih vprašanj v svoji postavi, da pa obtožbe ne vsebujejo ničesar, za kar bi zaslužil smrt ali ječo. Ker sem bil obveščen, da mu strežejo po življenju, sem ga takoj poslal k tebi, hkrati pa sem tožnikom sporočil, da lahko zoper njega nastopijo pred tabo.« Vojaki so vzeli Pavla, kakor jim je bilo ukazano, in ga ponoči pripeljali do Antipatríde. Drugi dan so se vrnili v vojašnico, konjenike pa so pustili, da so odšli z njim naprej. Prispeli so v Cezarejo, izročili pismo namestniku in tudi Pavla pripeljali predenj. Ta je pismo prebral in vprašal Pavla, iz katere province je. Ko je izvedel, da je iz Kilikije, mu je rekel: »Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tvoji tožniki.« Nato je ukazal, naj ga imajo pod stražo v Herodovem dvorcu. Čez pet dni je prišel tja véliki duhovnik Hananija z nekaj starešinami in z nekim pravnikom Tertúlom. Z obtožbami zoper Pavla so se oglasili pri namestniku. Poklicali so Pavla in Tertúl je začel obtožbo s temile besedami: »Velespoštovani Feliks! Po tvoji zaslugi že dolgo uživamo mir in po tvoji prizadevnosti se je marsikaj izboljšalo za naše ljudstvo. To ti vedno in povsod priznavamo z iskreno hvaležnostjo. Vendar te ne bi rad preveč nadlegoval, zato te prosim, prisluhni nam s svojo blago naklonjenostjo! Odkrili smo, da je ta človek kuga, da neti nemire med vsemi Judi po svetu in da je kolovodja ločine Nazarečanov. Poskusil je celo tempelj oskruniti, pa smo ga prijeli. Če ga boš zaslišal, boš lahko sam ugotovil vse, česar ga obtožujemo.« Judje so mu pritrjevali in govorili, da je to čista resnica. Ko mu je namestnik namignil, je Pavel odgovoril z besedami: »Vem, da že vrsto let deliš pravico našemu ljudstvu, zato se poln zaupanja zagovarjam pred tabo. Lahko se prepričaš, da ni minilo več kot dvanajst dni, odkar sem prišel molit v Jeruzalem. Niso me zalotili, da bi se bil s kom prepiral v templju. Tudi nisem povzročal nemirov med ljudstvom – ne v shodnicah ne drugod po mestu. Svojih sedanjih obtožb zoper mene ne morejo podpreti z nobenim dokazom. Priznam pa ti tudi to, da po Poti, ki jo označujejo kot ›ločino‹, služim Bogu naših očetov. Verujem v vse, kar je zapisano v postavi in prerokih, in zaupam v Boga, da bodo vstali pravični in krivični, kakor pričakujejo tudi ti tukaj. Zato si tudi sam prizadevam, da bi imel vedno čisto vest pred Bogom in pred ljudmi. Po več letih sem se vrnil med svoje rojake, da bi prinesel miloščino in opravil daritve. Ko sem se s tem namenom očistil v templju, so me našli nekateri Judje iz province Azije, vendar ne med množico ali v hrupu; ti bi se morali zglasiti pri tebi in me tožiti, če imajo kaj zoper mene. Ali pa naj tile tukaj sami povedo, kakšen prekršek so našli, ko sem stal pred vélikim zborom! Morda tisti stavek, ki sem ga vzkliknil, ko sem stal sredi med njimi: ›Zaradi vstajenja mrtvih mi danes sodite!‹« Feliks je precéj natančno poznal Pot, zato je obravnavo preložil z besedami: »O vaši zadevi bom razsodil, ko pride poveljnik Lizija.« Stotniku je ukazal, naj Pavla drži pod stražo, vendar z olajšavami, in naj nobenemu izmed njegovih ne brani, da bi mu stregel. Čez nekaj dni je prišel Feliks s svojo ženo Druzílo, ki je bila Judinja. Dal je poklicati Pavla in ga poslušal, ko je govoril o veri v Kristusa Jezusa. Ko pa je beseda nanesla na pravičnost, samoobvladovanje in prihodnjo sodbo, se je Feliks prestrašil, zato je rekel: »Za zdaj lahko greš! Ko najdem čas, te bom spet poklical.« Ob tem pa je tudi upal, da bo od Pavla prejel denar. Zato ga je dal še večkrat poklicati in se z njim pogovarjal. Ko sta se dopolnili dve leti, je Feliksa zamenjal Porkij Fest. Feliks se je hotel Judom prikupiti, zato je Pavla pustil v ječi. Fest je tri dni po tem, ko je prevzel upravo province, odpotoval iz Cezareje v Jeruzalem. Véliki duhovniki in judovski prvaki so se oglasili pri njem z obtožbami zoper Pavla in ga prosili, naj jim izkaže naklonjenost, tako da bi dal Pavla prepeljati v Jeruzalem; pripravljali so se namreč, da ga spotoma iz zasede umorijo. Fest pa jim je odgovoril, da ostane Pavel zaprt v Cezareji; tja da namerava tudi sam nemudoma odpotovati. »Vaši veljaki lahko odpotujejo z mano,« je rekel, »in če ima mož kaj slabega na vesti, ga lahko obtožijo.« Med njimi ni ostal dlje kot osem ali deset dni, nato se je vrnil v Cezarejo. Naslednje jutro je sédel na sodni stol in ukazal, naj Pavla privedejo predenj. Ko se je Pavel prikazal, so ga obstopili Judje, ki so prišli iz Jeruzalema, in izrekli zoper njega veliko hudih obtožb, vendar jih niso mogli dokazati. Pavel se je branil: »Z ničimer se nisem pregrešil ne zoper judovsko postavo ne zoper tempelj ne zoper cesarja.« Fest se je hotel Judom prikupiti, zato je Pavlu odgovoril z besedami: »Ali si pripravljen iti v Jeruzalem, da se tvoja zadeva razsodi tam v moji navzočnosti?« Pavel je odgovoril: »Pred cesarjevim sodnim stolom stojim in tu se mora razsoditi moja zadeva. Judom nisem storil krivice, in ti to tudi prav dobro veš. Če sem kriv in če sem storil hudodelstvo, zaradi katerega zaslužim smrt, se ne branim umreti. Če pa so njihove obtožbe neresnične, me nihče ne more njim izročiti. Na cesarja se sklicujem!« Tedaj se je Fest pogovoril s svetovalci in odvrnil: »Na cesarja si se skliceval, pred cesarja pojdeš!« Čez nekaj dni sta prišla kralj Agripa in Bereníka v Cezarejo na vljudnostni obisk k Festu. Ko sta se več dni mudila tam, je Fest kralju razložil Pavlovo zadevo z besedami: »Feliks je pustil v ječi nekega moža. Ko sem prišel v Jeruzalem, so se zaradi njega oglasili pri meni véliki duhovniki in judovski starešine in so zahtevali njegovo obsodbo. Odgovoril sem jim: ›Rimljani nimajo navade, da bi kakega človeka izročali, preden se obtoženec ni soočil s tožitelji in dokler ni imel priložnosti, da bi se branil pred obtožbami.‹ Ko so se zbrali tukaj, nisem izgubljal časa, ampak sem takoj naslednji dan sédel na sodni stol in ukazal, naj moža privedejo. Tožitelji so ga obstopili, vendar niso mogli navesti nobene obtožbe zaradi hudodelstev, kakor sem pričakoval, temveč so se z njim prerekali o svojih verskih vprašanjih in o nekem Jezusu, ki je umrl, Pavel pa je trdil, da živi. Ker nisem vedel, kako naj raziščem ta primer, sem ga vprašal, če je pripravljen odpotovati v Jeruzalem, da se o zadevi razsodi tam. Toda Pavel je vložil priziv: dokler ne razsodi njegovo veličanstvo, hoče ostati v ječi. Zato sem ukazal, naj ga zadržijo v ječi, dokler ga ne pošljem pred cesarja.« »Tega človeka bi tudi jaz rad slišal,« je rekel Agripa Festu. »Jutri ga boš slišal,« mu je ta odvrnil. Naslednje jutro sta v velikem sijaju prišla Agripa in Bereníka. Ko sta v spremstvu višjih častnikov in mestnih veljakov stopila v sprejemno dvorano, je Fest ukazal, naj pripeljejo Pavla. In Fest je spregovoril: »Kralj Agripa in vi vsi, ki ste z nami tu navzoči! Zdaj vidite človeka, zaradi katerega me je nadlegovala vsa judovska skupnost v Jeruzalemu in tukaj ter kričala, da ne sme več ostati živ. Jaz pa nisem mogel ugotoviti ničesar, za kar bi zaslužil smrtno kazen. Ker je obtoženi vložil priziv na njegovo veličanstvo, sem odločil, da ga pošljem predenj. Vendar ne vem, kaj zanesljivega naj o njem poročam svojemu gospodu. Zato sem ukazal, naj ga pripeljejo sèm pred vas, zlasti predte, kralj Agripa, da bi po zaslišanju vedel, kaj naj poročam. Zdi se mi namreč nerazumno, da bi poslal koga kot jetnika, ne da bi navedel, kakšne obtožbe ga bremenijo.« Agripa je rekel Pavlu: »Dovoljeno ti je, da govoriš o svoji zadevi.« Pavel je vzdignil roko in začel svoj zagovor: »Mislim, da sem lahko srečen, ker se lahko zaradi vsega, kar mi Judje očitajo, danes zagovarjam pred tabo, kralj Agripa, saj temeljito poznaš vse judovske postave in sporna vprašanja. Zato te prosim, da me potrpežljivo poslušaš! Vsi Judje vedo, kako sem živel od začetka, od svoje mladosti naprej, med svojim ljudstvom v Jeruzalemu. Ker me že od prej poznajo, lahko potrdijo, če hočejo, da sem živel po naši najstrožji verski ločini, kot farizej. Zdaj pa stojim pred sodiščem zaradi upanja v obljubo, ki jo je Bog dal našim očetom. Dvanajst naših rodov noč in dan časti Boga, ker vztrajno pričakujejo izpolnitev te obljube, mene pa Judje ravno zaradi tega upanja tožijo, o kralj. Zakaj se vam zdi neverjetno, da Bog obuja mrtve? Jaz sem sam pri sebi mislil, da moram z vso močjo nasprotovati imenu Jezusa Nazarečana. In tako sem res ravnal v Jeruzalemu. S pooblastilom vélikih duhovnikov sem veliko svetih zapiral v ječe; in ko so jih pobijali, sem glasoval za to. Po vseh shodnicah sem se pogosto znašal nad njimi in jih silil k bogokletstvu. Neizmerno sem divjal in jih preganjal celó po tujih mestih.« »S takšnim namenom sem po pooblastilu vélikih duhovnikov in z njihovim dovoljenjem potoval tudi v Damask. Na poti tja sem opoldne zagledal luč, o kralj, svetlejšo od sončne svetlobe, ki je z neba posijala čezme in čez moje sopotnike. Vsi smo popadali na tla in zaslišal sem glas, ki mi je v hebrejskem jeziku govoril: ›Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Težkó ti je, da se upiraš ostnu.‹ Vprašal sem: ›Kdo si, Gospod?‹ Gospod pa je rekel: ›Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. Zdaj pa vstani in postavi se na nóge! Zato sem se ti prikazal, da bi te izvolil za svojega služabnika in za pričo tega, kar si videl in kar ti bom še pokazal. Zato te bom rešil iz rok tvojega ljudstva in iz rok poganov, h katerim te pošiljam, da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi.‹ Zato, kralj Agripa, nisem bil neposlušen nebeški prikazni, ampak sem najprej v Damasku in Jeruzalemu ter po vsej Judeji, nato pa med pogani oznanjal, naj se spreobrnejo, obrnejo k Bogu in naj opravljajo dela, ki so vredna spreobrnjenja. Zato so me Judje prijeli v templju in me poskušali umoriti. Toda vse do danes mi je Bog pomagal, zato stojim zdaj tukaj, da pričujem malim in velikim. Nič drugega ne govorim kakor to, kar se je moralo zgoditi po besedi prerokov in Mojzesa: da mora Mesija trpeti in da bo kot prvi, ki je vstal od mrtvih, naznanil luč judovskemu ljudstvu in poganom.« Ko je to povedal v svoj zagovor, je Fest na ves glas zavpil: »Pavel, ti si nor. Prevelika učenost ti meša pamet.« Pavel pa mu je odvrnil: »Nisem nor, spoštovani Fest. Besede resnice in razumnosti govorim. Kralj se na to razume, in ker zaupam vanj, govorim naravnost. Prepričan sem, da mu nobena teh stvari ni skrita, saj se niso zgodile v kakšnem zakotju. Ali verjameš prerokom, kralj Agripa? Vem, da verjameš.« Agripa pa je rekel Pavlu: »Še malo, pa me boš prepričal, da postanem kristjan.« Pavel je odvrnil: »Še malo ali še veliko – daj Bog, da bi ne samo ti, ampak da bi vsi, ki me danes poslušajo, postali takšni, kakor sem jaz, le da brez teh verig.« Kralj in namestnik sta vstala, prav tako tudi Bereníka in vsi, ki so sedeli z njimi. Oddaljili so se in se pogovarjali med sabo: »Ta človek ne dela nič takega, da bi zaslužil smrtno ali zaporno kazen.« Agripa je rekel Festu: »Tega človeka bi lahko izpustili, ko se ne bi skliceval na cesarja.« Ko je bilo sklenjeno, da odplovemo v Italijo, so Pavla in nekaj drugih jetnikov izročili stotniku Juliju iz Avgustove čete. Vkrcali smo se na ladjo iz Adramítija, ki je bila namenjena v kraje ob obali province Azije, in odpluli; spremljal nas je Aristarh, Makedonec iz Tesaloníke. Drugi dan smo pristali v Sidónu. Julij je s Pavlom človeško ravnal; dovolil mu je, da obišče prijatelje, in ti so poskrbeli zanj. Ko smo odrinili od tam, smo pluli za Ciprom, kamor so nas gnali neugodni vetrovi. Prejadrali smo morje ob Kilikiji in Pamfiliji in prispeli v Miro v Likiji. Tam je stotnik našel ladjo, ki je plula iz Aleksandrije v Italijo, in nas vkrcal nanjo. Pluli smo zelo počasi in potrebovali precéj dni, tako da smo komaj prispeli do bližine Knidosa. Ker nam je veter nagajal, smo jadrali onstran Krete mimo Salmone. Z veliko muko smo pluli vzdolž otoka, dokler nismo prispeli v kraj, ki se imenuje Dobri Pristani, nedaleč od mesta Lasája. Izgubili smo precéj časa in plovba je postajala čedalje bolj nevarna, saj so že minili postni dnevi. Zato je Pavel svaril in govoril: »Možje, vidim, da bo plovba nevarna in pogubna ne samo za tovor in za ladjo, ampak tudi za naše življenje.« Toda stotnik je bolj zaupal krmarju in ladijskemu lastniku kakor Pavlovim besedam. In ker pristanišče ni bilo primerno za prezimovanje, je večina sklenila, da odplujemo naprej, da bi po možnosti dospeli do Fojniksa in tam prezimili. To je pristanišče na Kreti, odprto proti jugozahodu in severozahodu. Začel je pihljati rahel južni veter, in mislili so že, da se jim je načrt posrečil: dvignili so sidra in pluli naprej blizu obale Krete. Toda kmalu je od otoka planil orkanski veter, ki se imenuje evrakílon. Potegnil je ladjo s seboj, da ni mogla več držati smeri, in predali smo se vetru, kamor nas je nosil. Neslo nas je mimo otočka, ki se imenuje Kavda; tam smo s skrajnimi napori komaj obvladovali pomožni čoln. Mornarji so ga dvignili, nato so ladjo zavarovali tako, da so jo vso opasali z vrvmi. Ker so se bali, da jih bo zaneslo v Sirto, so spustili zavorno sidro in se tako vozili naprej. Ker nas je vihar silovito premetaval, so naslednji dan mornarji začeli z ladje odmetavati tovor, tretji dan pa so s krova lastnoročno odvrgli ladijsko opremo. Več dni ni bilo videti ne sonca ne zvezd in divje neurje ni pojenjalo. In tako smo izgubljali vsakršno upanje na rešitev. Že dolgo nam nobena jed ni več teknila. Tedaj je Pavel stopil mednje in jim rekel: »Morali bi me poslušati, možje, in se ne bi smeli oddaljiti od Krete: tako bi si bili prihranili to nezgodo in škodo. A zdaj vas spodbujam, bodite pogumni! Nobeden izmed vas ne bo izgubil življenja, samo ladja bo šla v izgubo. Zakaj nocoj je stopil k meni angel Boga, ki mu pripadam in služim, in mi je rekel: ›Ne boj se, Pavel! Pred cesarja moraš stopiti in glej, Bog ti poklanja življenje vseh, ki so s tabo na ladji!‹ Zato bodite pogumni, možje! Zaupam v Boga, da bo tako, kakor mi je bilo rečeno. Mora nas zanesti na kak otok.« Bila je že štirinajsta noč, odkar nas je premetavalo po Adriji. Okrog polnoči se je mornarjem zazdelo, da se bliža kopnina. Spustili so grezilo in namerili dvajset sežnjev. Nato so se pomaknili malo naprej, vnovič spustili grezilo in namerili petnajst sežnjev. Bali so se, da ne bi zadeli ob kak oster greben, zato so s krme vrgli štiri sidra in željno čakali, da bi se zdanilo. Mornarji so nato poskušali pobegniti z ladje: spustili so v morje pomožni čoln s pretvezo, da nameravajo vreči sidra tudi s premca. Tedaj je Pavel rekel stotniku in vojakom: »Če ti ne ostanejo na krovu, za vas ni več rešitve.« Zato so vojaki posekali vrvi pomožnega čolna in pustili, da ga je odneslo. Preden se je začelo daniti, je Pavel vsem prigovarjal, naj kaj zaužijejo. Govoril je: »Danes je že štirinajsti dan, odkar čakate brez jedi in se ne dotaknete hrane. Zato vas prosim, zaužijte kaj: to je vaša rešitev! Nikomur od vas se ne bo niti las izgubil z glave.« Po teh besedah je vzel kruh, se vpričo vseh zahvalil Bogu, ga razlomil in začel jesti. Vsem se je vrnil pogum, tako da so tudi sami segli po hrani. Na ladji nas je bilo vsega skupaj dvesto šestinsedemdeset. Ko so se dosita najedli, so začeli metati žito v morje, da bi bila ladja lažja. Ko se je zdanilo, niso prepoznali kopnine. Zagledali so zaliv z nizkim obrežjem; preudarjali so, ali bi mogli ladjo spraviti tja. Na obeh straneh so odvezali sidra in jih pustili v morju. Hkrati so zrahljali vrvi pri krmilih ter razpeli prednje jadro in se z vetrom, ki je pihal, usmerili proti obrežju. Toda naleteli so na greben, tako da je ladja nasedla: premec se je zagozdil in se ni več premaknil, krma pa se je pod silo valov začela lomiti. Vojaki so sklenili jetnike pobiti, da ne bi kateri odplaval proč in pobegnil. Stotnik pa je hotel rešiti Pavla, zato jim je preprečil njihov naklep. Ukazal je, naj se najprej poženejo v vodo vsi, ki znajo plavati, in odidejo na suho. Drugi pa naj odrinejo na deskah ali na ladijskih razbitinah. In tako se je zgodilo, da so se vsi rešili na kopno. Ko smo se tako rešili, smo izvedeli, da se otok imenuje Malta. Domačini so nas sprejeli neverjetno ljubeznivo. Ker se je pripravljalo k dežju in je bilo mraz, so zakurili kres in nas vse zbrali ob njem. Pavel je nabral kup dračja in ga vrgel na ogenj; tedaj pa je od vročine iz dračja švignila kača in se mu privila na roko. Ko so domačini videli, kako mu žival visi z roke, so govorili med sabo: »Ta človek je gotovo morilec: rešil se je iz morja, zdaj pa mu Pravičnost ne pusti, da bi živel.« Pavel pa je kačo stresel v ogenj, ne da bi se mu bilo kaj zgodilo. Pričakovali so, da mu bo roka otekla ali da se bo hipoma zgrudil mrtev. Dolgo so čakali; nazadnje pa so videli, da se mu ni zgodilo nič hudega. Tedaj so spremenili svoje mnenje in govorili: »To je bog!« V okolici tega kraja so bila zemljišča; njihov lastnik je bil prvak otoka, Publij po imenu. Ta nas je sprejel in prijazno gostil tri dni. Publijev oče je prav tedaj ležal bolan, mučili sta ga vročica in griža. Pavel je prišel k njemu in molil, položil nanj roke in ga ozdravil. Po tem dogodku so prihajali tudi drugi bolniki z otoka in bili so ozdravljeni. Zato so nas obsipali z velikimi častmi in ob odhodu so nas oskrbeli z vsem, da ne bi trpeli pomanjkanja. Po treh mesecih smo se odpeljali z ladjo, ki je prezimila na otoku; bila je iz Aleksandrije in je imela znamenja Dioskurov. Pripluli smo v Sirakuze, kjer smo ostali tri dni. Od tod smo vzdolž obale jadrali v Région. Naslednji dan je začel pihati jug, tako da smo bili v dveh dneh že v Putéolih. Tam smo našli brate; ti so nas povabili, naj ostanemo pri njih teden dni. In tako smo prišli v Rim. Tamkajšnji bratje so slišali o nas, zato so nam prišli naproti do Apijevega trga in do Treh Tavern. Ko jih je Pavel zagledal, se je zahvalil Bogu in zrastel mu je pogum. Ko smo prišli v Rim, so Pavlu dovolili, da lahko stanuje zasebno, z vojakom, ki ga je stražil. Tri dni po tem je sklical judovske prvake. Ko so se zbrali, jim je rekel: »Jaz, bratje, nisem storil ničesar zoper svoje ljudstvo ali zoper šege naših očetov. In vendar so me v Jeruzalemu prijeli in me kot jetnika izročili Rimljanom. Ti so me zaslišali in me hoteli izpustiti, ker na meni niso našli krivde, da bi moral umreti. Toda Judje so ugovarjali. Zato sem bil prisiljen sklicevati se na cesarja, vendar ne, ker bi hotel tožiti svoj narod. To je vzrok moje prošnje, da bi vas smel videti in z vami govoriti: zaradi Izraelovega upanja me namreč oklepajo te verige.« Oni pa so mu odgovorili: »Mi nismo iz Judeje dobili nobenega pisma o tebi. Tudi nobeden izmed bratov ni prišel, da bi nam sporočil ali povedal kaj slabega o tebi. Vseeno pa bi radi slišali, kaj ti misliš, kajti o tej ločini nam je znano samó to, da ji povsod nasprotujejo.« Dogovorili so se za dan, ko jih je še več prišlo tja, kjer je prebival. Od jutra do večera jim je razlagal, jim pričeval o Božjem kraljestvu in jih skušal pridobiti za Jezusa z besedami iz Mojzesove postave in prerokov. In eni so se dali prepričati njegovim besedam, drugi pa niso verovali. Razšli so se, ne da bi bili enih misli, ob tem pa jim je Pavel rekel samó še tole: »Kako dobro je Sveti Duh po preroku Izaiju govoril vašim očetom z besedami: Pojdi k temu ljudstvu in mu reci: Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Zato védite, da je bilo to Božje odrešenje poslano poganom: ti ga bodo tudi poslušali.« Celi dve leti je Pavel ostal v stanovanju, ki si ga je bil najel, in sprejemal vse, ki so prihajali k njemu. Oznanjal je Božje kraljestvo in o Gospodu Jezusu Kristusu učil z vso svobodo in brez ovir. Pavel, služabnik Kristusa Jezusa, poklican za apostola, odbran za Božji evangelij, ki ga je Bog napovedal po svojih prerokih v svetih Pismih, za evangelij o njegovem Sinu, ki se je po mesu rodil iz Davidovega rodu, po duhu svetosti pa je po obujenju od mrtvih postavljen za Božjega Sina v moči. To je Jezus Kristus, naš Gospod, po katerem smo prejeli milost in apostolstvo, da bi zaradi njegovega imena pripeljali vse narode k poslušnosti vere. Med njimi ste tudi vi, ki vas je poklical Jezus Kristus. Vsem, ki ste v Rimu Božji ljubljenci, poklicani in sveti, milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa. Najprej se po Jezusu Kristusu zahvaljujem svojemu Bogu za vas vse, ker gre glas o vaši veri po vsem svetu. Bog, ki mu služim v svojem duhu, v evangeliju njegovega Sina, mi je priča, kako se vas nenehoma spominjam v vseh svojih molitvah. Prosim, da bi se mi nekako posrečilo priti kdaj do vas, če je to Božja volja. Hrepenim namreč po tem, da bi vas videl in vam posredoval kakšen duhoven dar milosti, ki naj vas utrdi, ali bolje rečeno, da bi se sam okrepil med vami, ko bom z vami sodoživljal vero, ki je skupna vam in meni. Védite, bratje, da sem se že večkrat namenil priti k vam, da bi tudi med vami dosegel kaj sadu kakor med drugimi narodi, a mi je bilo do danes to onemogočeno. Dolžnik sem, tako Grkom kakor barbarom, tako modrim kakor neumnim, zato sem pripravljen, kar zadeva mene, ponesti evangelij tudi vam, ki živite v Rimu. Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere. Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico. Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo. Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli in veličastvo neminljivega Boga zamenjali z upodobitvami minljivega človeka in ptic, četveronožcev in plazilcev. Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src, v nečistost, tako da so sami skrunili svoja telesa. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen. Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi. In ker se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim spoznanjem Boga, jih je Bog prepustil njihovemu umu, ki ni prestal preizkušnje, tako da počenjajo, kar se ne spodobi. Polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije. Zvrhani so nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvijačnosti, zlohotnosti. Hujskači so, obrekljivci, Bogu sovražni, objestneži, domišljavci, bahači, iznajdljivi v hudobiji, neposlušni staršem, brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja. Čeprav poznajo Božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo. Zato si neopravičljiv, o človek, ki sodiš, kdor koli že si. Kajti s tem, ko sodiš drugega, obsojaš sam sebe; saj ti, ki sodiš, delaš isto. Vemo pa, da Bog v skladu z resnico izvaja svojo sodbo nad tistimi, ki počenjajo takšne stvari. Mar misliš, o človek, ki sodiš tiste, ki počenjajo takšne stvari, pa jih tudi sam počenjaš, da boš ubežal Božji sodbi? Ali mar preziraš bogastvo njegove dobrote, potrpežljivosti in prizanesljivosti, ne da bi vedel, da te Bog s svojo dobroto navaja k spreobrnjenju? Toda s svojo zakrknjenostjo in z nespreobrnjenim srcem si nakopavaš srd za dan jeze in razodetja Božje pravične sodbe. On bo vsakemu povrnil po njegovih delih, in sicer z večnim življenjem tistim, ki z vztrajanjem v dobrih delih iščejo slavo, čast in nesmrtnost; z jezo in srdom pa tistim, ki so sebični in ne sledijo resnici, ampak se pokoravajo krivici. Stiska in bridkost naj se zgrneta nad dušo vsakega človeka, ki dela zlo, najprej nad Juda, potem nad Grka; slava, čast in mir pa nad vsakogar, ki dela dobro, najprej nad Juda, potem nad Grka. Kajti Bog ne gleda na osebo. Vsi, ki so grešili brez postave, se bodo tudi pogubili brez postave; in vsi, ki so grešili pod postavo, bodo sojeni po postavi. Pred Bogom namreč niso pravični tisti, ki postavo slišijo, ampak bodo opravičeni tisti, ki postavo izpolnjujejo. Kajti kadar pogani, ki nimajo postave, po naravi izpolnjujejo to, kar veleva postava, so sami sebi postava, čeprav so brez postave. Ti dokazujejo, da je delo postave zapisano v njihovih srcih: o tem pričuje tudi njihova vest in misli, ki se medsebojno obtožujejo ali pa zagovarjajo. To se bo pokazalo na dan, ko bo Bog v skladu z mojim evangelijem po Kristusu Jezusu sodil temu, kar se skriva v ljudeh. Če pa se ti imenuješ Jud, če se brezskrbno opiraš na postavo, če se ponašaš z Bogom in poznaš njegovo voljo, če poučen o postavi znaš razločevati, kaj je boljše, če si prepričan, da si vodnik slepim, luč tistim, ki so v temi, vzgojitelj neumnih, učitelj nedoraslih, ker imaš v postavi utelešenje spoznanja in resnice, če torej poučuješ druge, kako to, da ne poučiš sam sebe? Kako to, da oznanjaš: »Ne kradi,« pa kradeš? Da praviš: »Ne prešuštvuj,« pa prešuštvuješ? Da s studom zavračaš malike, obenem pa ropaš svetišča? Da se ponašaš s postavo, pa žališ Boga s kršenjem postave? Kajti zaradi vas se preklinja Božje ime med pogani, kakor je pisano. Obreza je namreč v korist, če izpolnjuješ postavo; če pa postavo prelamljaš, tvoja obreza postane neobreza. Če se torej neobrezani drži tega, kar predpisuje postava, mar ne bo njegova neobreza veljala za obrezo? In tisti, ki je po naravi neobrezan, pa izpolnjuje postavo, bo sodil tebe, ki kršiš postavo kljub črki in obrezi. Jud namreč ni tisti, ki je to v očitnem, pa tudi obreza ni tista, ki je to v očitnem, v mesu; ampak Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga. V čem je torej prednost Judov? Ali kakšna je korist obreze? Velika, in sicer vsestransko. Najprej zato, ker so jim bile zaupane Božje besede. Kaj zato, če nekateri niso verovali? Bo mar njihova nevera uničila Božjo zvestobo? Nikakor ne. Naj se rajši pokaže, da je Bog resničen, vsak človek pa lažniv, kakor je pisano: Da se izkažeš pravičnega v svojih besedah in zmagaš, kadar te sodijo. Kaj pa bomo rekli, če se ob naši krivičnosti še bolj pokaže Božja pravičnost? Morda to, da je Bog krivičen, ko nas udarja s svojo jezo? Govorim pač po človeško. Nikakor ne! Kajti kako naj bi sicer Bog sodil svet? Če pa se je Božja resnica povečala zaradi moje laži, v njegovo slavo, le kako me zadeva obsodba, da sem grešnik? Ali naj bi počenjali zlo, da bi iz tega prišlo dobro, kakor nam obrekljivo podtikajo nekateri? Obsodba takih je pravična. Kaj torej? Smo mar mi na boljšem? Nikakor ne! Saj smo pravkar obtožili vse, Jude in Grke, da so v oblasti greha, kakor je pisano: Ni pravičnega, niti enega, ni razumnega, ni ga, ki bi iskal Boga. Vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega. Odprt grob je njihovo grlo, s svojimi jeziki pletejo zvijače, gadji strup je pod njihovimi ustnicami, njihova usta so polna kletev in grenkobe. Hitre so njihove noge, da bi prelili kri, uničenje in beda je na njihovih potih. Poti miru niso spoznali, ni strahu Božjega pred njihovimi očmi. Vemo pa: kar koli govori postava, govori tistim, ki so pod postavo, da bi vsak jezik umolknil in bi se ves svet priznal krivega pred Bogom. Kajti noben človek se ne bo opravičil pred njim z deli postave, kajti postava nam le omogoča, da spoznamo greh. Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Kje je torej razlog za ponašanje? Ni ga. Po kakšni postavi? Po delih? Ne, temveč po postavi vere. Menimo namreč, da človek doseže opravičenje po veri, brez del postave. Je morda Bog samo Bog Judov? Ali ni tudi Bog poganov? Gotovo, tudi Bog poganov. Saj je en sam Bog, ki bo obrezane opravičil iz vere, neobrezane pa po veri. Mar potemtakem z vero razveljavljamo postavo? Nikakor, ampak postavo uveljavljamo. Kaj bomo torej rekli, da je dosegel Abraham, naš praoče, po mesu? Če je bil namreč Abraham opravičen po delih, se ima s čim ponašati. Vendar ne pred Bogom. Kaj namreč pravi Pismo? Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost. Kdor dela, temu se plačilo ne daje po milosti, ampak kot dolžno izplačilo. Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera šteje v pravičnost. Tako tudi David blagruje človeka, ki mu Bog prišteva pravičnost brez del: Blagor tistim, ki so jim nepostavnosti odpuščene in so jim grehi pokriti; blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva greha. Se torej blagrovanje nanaša na tistega, ki je obrezan, ali tudi na tistega, ki je neobrezan? Pravimo namreč: Vera je bila Abrahamu šteta v pravičnost. Kako mu je bila torej prišteta? Ko je bil obrezan ali ko je bil neobrezan? Ne, ko je bil obrezan, temveč ko je bil neobrezan. Saj je znamenje obreze dobil kot pečat pravičnosti iz vere, ki jo je imel, ko je bil še neobrezan. To pa zato, da bi postal oče vseh neobrezanih, ki verujejo, da bi se pravičnost prištela tudi njim. Obenem pa naj bi postal tudi oče obrezanih, in sicer tistih, ki niso samo obrezani, temveč tudi hodijo po stopinjah vere, ki jo je imel naš oče Abraham, preden je bil obrezan. Kajti obljuba, ki je bila dana Abrahamu ali njegovemu potomstvu, da bodo dediči sveta, ni bila dana po postavi, ampak po pravičnosti, ki izvira iz vere. Če bi namreč postali dediči tisti, ki se sklicujejo na postavo, bi se vera izvotlila, obljuba pa bi bila brez učinka. Kajti postava povzroča jezo. Kjer pa ni postave, tudi ni prestopka. Potemtakem postajamo dediči po veri, tako da je dedovanje iz milosti in da je obljuba zagotovljena vsemu potomstvu, ne samo tistemu, ki izvira iz postave, ampak tudi tistemu, ki izvira iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh, kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni. Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom. In vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že zamrlo, saj je imel nekako sto let, in da je Sari naročje omrtvelo. Ob Božji obljubi ni podvomil v neveri, marveč se je v svoji veri še okrepil in izkazal čast Bogu, popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti. Zato mu je tudi bilo to šteto v pravičnost. To, da mu je bilo šteto, pa ni bilo zapisano samo zaradi njega, temveč tudi zaradi nas. Saj bo šteto tudi nam, ker verujemo vanj, ki je obudil od mrtvih Jezusa, našega Gospoda: on je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja. Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo. Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj dosegli spravo. Kakor je torej po enem človeku prišel na svet greh in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili …; greh je bil namreč na svetu, preden je nastopila postava. In čeprav se greh ne prišteva, če ni postave, je vendar od Adama do Mojzesa smrt kraljevala tudi nad tistimi, ki se niso pregrešili podobno kakor Adam. On pa je podoba njega, ki je imel priti. Vendar pa z milostnim darom ni tako kakor s prestopkom. Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa. Z darom pa ni kakor z grehom enega človeka: sodba, ki je izhajala iz enega, je privedla do obsodbe, medtem ko je milostni dar, ki je prišel po mnogih prestopkih, privedel do opravičenja. Kajti če je smrt zaradi enega prestopka zakraljevala po enem, bodo tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, toliko bolj kraljevali v življenju po enem, Jezusu Kristusu. Kakor se je torej po prestopku enega človeka zgrnila obsodba na vse ljudi, tako tudi zaradi pravičnega dejanja enega prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje. Kakor so namreč zaradi neposlušnosti enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo tudi zaradi poslušnosti enega mnogi postali pravični. Postava pa je nastopila zato, da bi se prestopek pomnožil. Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost, da bi prav tako, kakor je greh kraljeval s smrtjo, po našem Gospodu Jezusu Kristusu milost kraljevala s pravičnostjo za večno življenje. Kaj bomo torej rekli? Naj vztrajamo v grehu, da se pomnoži milost? Nikakor ne. Le kako bomo mi, ki smo odmrli grehu, mogli še živeti v njem? Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja. Vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu. Kajti kdor je umrl, je opravičen greha. Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti. Kajti kar je umrlo, je umrlo zaradi greha enkrat za vselej, kar pa živi, živi Bogu. Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu. Zato naj v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, tako da bi se vdajali njegovim poželenjem. Ne izročajte svojih udov grehu, da bi ti postali orodje krivičnosti, ampak izročite sebe Bogu kot ljudje, ki so prešli od smrti v življenje, svoje ude pa izročite Bogu, da postanejo orodje pravičnosti. Kajti greh ne bo več gospodoval nad vami, saj niste pod postavo, ampak pod milostjo. Kaj torej? Naj mar grešimo, ker nismo pod postavo, temveč pod milostjo? Nikakor! Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost. Zahvalímo se Bogu, ker ste bili sužnji greha, pa ste iz srca postali pokorni podobi nauka, ki vam je bil posredovan. Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti. Zaradi šibkosti vašega mesa govorim pač po človeško. Kakor ste torej usužnjili svoje ude nečistosti in nepostavnosti, da bi živeli v nepostavnosti, tako usužnjite svoje ude pravičnosti za posvečenje. Kajti ko ste bili sužnji greha, ste bili svobodni v svojem razmerju do pravičnosti. Toda kakšen sad ste imeli takrat od dejanj, ki se jih zdaj sramujete? Saj je njihov konec smrt. Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje. Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Ali ne veste, bratje – govorim namreč ljudem, ki poznajo postavo –, da ima postava oblast nad človekom samo, dokler je živ? Poročena žena je namreč po postavi vezana na moža, dokler ta živi; če pa mož umre, je oproščena postave glede moža. Če torej gre z drugim moškim, dokler njen mož živi, bo veljala za prešuštnico; če pa ji mož umre, je oproščena postave, tako da ni prešuštnica, če gre z drugim moškim. Prav tako ste tudi vi, bratje moji, bili po Kristusovem telesu usmrčeni glede na postavo, da bi pripadli nekomu drugemu, namreč njemu, ki je bil obujen od mrtvih, tako da bi mi obrodili sadove za Boga. Ko smo bili namreč v mesu, so strasti grehov prek postave delovale po naših udih, da smo obrodili sadove za smrt. Zdaj pa smo bili oproščeni postave in smo odmrli temu, kar nas je vklepalo, tako da služimo v novosti Duha in ne v postaranosti črke. Kaj bomo torej rekli? Je mar postava greh? Nikakor ne! Vendar greha nisem spoznal razen prek postave, saj tudi za poželenje ne bi vedel, ko postava ne bi govorila: Ne požêli! Ob tej zapovedi je greh sprostil v meni vsakršno poželenje; kajti brez postave je greh mrtev. Nekoč sem živel brez postave. Ko pa je prišla zapoved, je greh oživel in jaz sem umrl; izkazalo se je, da je zapoved, ki naj bi mi bila v življenje, bila v smrt. Greh, ki je po zapovedi dobil povod, me je namreč prevaral in me prek nje usmrtil. Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra. Je torej to, kar je dobro, postalo zame smrt? Nikakor ne. Pač pa greh; da bi se izkazal kot greh, mi je po tem, kar je dobro, povzročil smrt. Prek zapovedi naj bi se greh pokazal v svoji čezmerni grešnosti. Vemo namreč, da je postava duhovna, medtem ko sem jaz mesen, prodan grehu. Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim. Če pa počenjam to, česar nočem, priznavam, da je postava dobra. Potemtakem tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem. Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih. Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti? Zahvaljen bodi Bog po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Potemtakem z umom služim Božji postavi, z mesom pa postavi greha. Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu. Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti. Kar je bilo namreč nemogoče postavi, ker je bila zaradi mesa brez moči, je uresničil Bog s tem, da je poslal svojega Sina v podobi grešnega mesa; da bi premagal greh, je obsodil greh v mesu. Zapovedi postave naj bi se tako izpolnile v nas, ki ne živimo po mesu, ampak po Duhu. Kajti tisti, ki so po mesu, mislijo na to, kar je meseno; tisti pa, ki so po Duhu, mislijo na to, kar je duhovno. Toda meseno mišljenje je smrt, duhovno mišljenje pa življenje in mir. Kajti meseno mišljenje je sovraštvo do Boga, ker se ne podreja Božji postavi in se podrejati tudi ne more. Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu. Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov. Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi pravičnosti. In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa. Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu. Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli. Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani. Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo. Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo. Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu. Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal. Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje! Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas? Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? Prav kakor je pisano: Zaradi tebe nas ves dan pobijajo, imajo nas za klavne ovce. Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Govorim resnico v Kristusu, ne lažem, moja vest mi je priča v Svetem Duhu: v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino. Kajti želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu. Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih po mesu izhaja Kristus, Bog, ki je nad vsem, slavljen na veke, amen. Vendar pa Božja beseda ni odpovedala. Saj niso Izraelci vsi, ki so se rodili iz Izraela. In tisti, ki so potomci Abrahama, niso vsi otroci. Ampak: Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. To se pravi: za Božje otroke ne veljajo otroci po mesu, marveč se štejejo za potomstvo otroci po obljubi. Obljuba se namreč glasi takole: Ob tem času bom prišel in Sara bo imela sina. Pa ne samo to, tudi Rebeka je zanosila z enim možem, z našim očetom Izakom. Njena otroka se še nista rodila in še nista naredila nič dobrega ali slabega, ko ji je bilo rečeno – da bi ostal Božji načrt po izvolitvi, ker se ne opira na dela, ampak nanj, ki kliče: Starejši bo služil mlajšemu, kakor je pisano: Jakoba sem ljubil, Ezava pa sovražil. Kaj bomo torej rekli? Je mar pri Bogu krivica? Nikakor ne! Saj pravi Mojzesu: Usmilil se bom, kogar se usmilim, in milosrčen bom, s komer sem milosrčen. Torej ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje. Saj pravi Pismo faraonu: Prav zato sem te obudil, da na tebi pokažem svojo moč in da se moje ime razglasi po vsej zemlji. Bog se torej usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče. Vendar mi boš lahko rekel: »Zakaj torej še graja? Kajti kdo se more upirati njegovi volji?« O človek, kdo si vendar ti, da bi se prerekal z Bogom? Bo mar lončenina rekla tistemu, ki jo je naredil: »Zakaj si me naredil takšno?« Mar lončar ne razpolaga z glino tako, da lahko iz iste mešanice naredi eno posodo v čast, drugo v nečast? Bog pa, ki je hotel pokazati svojo jezo in razodeti svojo mogočnost, je z veliko potrpežljivostjo prenašal posode jeze, že pripravljene za pogubljenje, da bi razodel bogastvo svoje slave posodam usmiljenja, ki jih je vnaprej določil za slavo, se pravi nam, ki nas je poklical ne samo izmed Judov, ampak tudi izmed poganov. Tako pravi tudi pri Ozeju: Ljudstvo, ki ni moje, bom imenoval svoje ljudstvo, in njo, ki ni ljubljena, ljubljeno. In zgodilo se bo: na kraju, kjer jim je bilo rečeno: »Niste moje ljudstvo,« tam se bodo imenovali sinovi živega Boga. In glede Izraela kliče Izaija: Tudi če bi bilo število Izraelovih sinov kakor peska ob morju, se bo rešil samo ostanek; kajti Gospod bo temeljito in naglo uresničil svojo besedo na zemlji. In kakor je napovedal Izaija: Ko bi nam Gospod nad vojskami ne zapustil potomstva, bi postali kakor Sódoma in Gomóri bi bili podobni. Kaj bomo torej rekli? Pogani, ki niso iskali pravičnosti, so pravičnost dosegli, namreč tisto pravičnost, ki je iz vere. Izrael pa, ki je iskal postavo pravičnosti, ni prišel do tega. Zakaj ne? Zato, ker pravičnosti ni pričakoval iz vere, temveč je mislil, da jo bo dosegel iz del. Tako so zadeli ob kamen spotike, kakor je pisano: Glej, na Sionu postavim kamen spotike in skalo pohujšanja; in kdor veruje vanj, ne bo osramočen. Bratje, hrepenenje mojega srca in moja prošnja k Bogu veljata njim, da bi se rešili. Saj jim priznam, da so goreči za Božjo stvar, le da to ni po pravem spoznanju. Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti. Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje. Mojzes namreč piše o pravičnosti, ki je iz postave: Človek, ki to izpolnjuje, bo živel od tega. Toda pravičnost, ki je iz vere, pravi takole: Ne govôri v svojem srcu: »Kdo se bo povzpel v nebesa?« To pomeni pripeljati dol Kristusa. Ali: »Kdo se bo spustil v brezno?« To pomeni pripeljati Kristusa nazaj od mrtvih. Kaj torej pravi? Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu; namreč beseda vere, ki jo oznanjamo. Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen. Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh! Toda evangeliju niso bili vsi poslušni. Izaija namreč pravi: Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju? Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi. Sprašujem: mar niso slišali? O, pač! Po vsej zemlji se je razlegal njihov glas in do koncev sveta njihove besede. Vendar sprašujem: morda Izrael ni razumel? Mojzes je prvi, ki pravi: Storil bom, da boste ljubosumni na tiste, ki niso narod, z nespametnim narodom vas bom razjezil. Izaija si celo upa reči: Našli so me tisti, ki me niso iskali, razodel sem se njim, ki niso spraševali po meni. O Izraelu pa pravi: Ves dan sem iztegoval svoje roke proti neposlušnemu in upornemu ljudstvu. Vprašam torej: je mar Bog zavrgel svoje ljudstvo? Nikakor! Saj sem tudi jaz Izraelec, Abrahamov potomec, iz Benjaminovega rodu. Bog ni zavrgel svojega ljudstva, ki ga je vnaprej spoznal. Ali mar ne veste, kaj pravi Pismo na tistem mestu, kjer Elija kliče Boga proti Izraelu? Gospod, pobili so tvoje preroke, razkopali so tvoje oltarje; jaz sem edini ostal, in še meni strežejo po življenju. Toda kaj mu odgovori Božji glas? Prihranil sem si sedem tisoč mož, ki niso upognili kolen pred Báalom. Prav tako tudi v sedanjem času obstaja ostanek, odbran po milosti. Če pa je po milosti, ni več po delih, sicer milost ne bi bila več milost. Kaj naj rečemo? Izrael ni dobil tega, kar je iskal, ampak so to dobili izvoljenci. Vsi drugi pa so se zakrknili, kakor je pisano: Bog jim je dal duha omrtvelosti: oči, da ne bi videli, ter ušesa, da ne bi slišali, vse do današnjega dne. David pa pravi: Njihova miza naj postane zanka in past, spotika in povračilo zanje. Naj jim otemnijo oči, da ne bodo videli, in njihov hrbet za zmeraj upogni! Sprašujem torej: so se mar spotaknili zato, da bi padli? Nikakor ne! Vendar je zaradi njihovega padca odrešenje prešlo k poganom, da bi vzbudilo njihovo ljubosumnost. Če pa je njihov padec postal bogastvo za svet in njihovo pomanjšanje bogastvo za pogane, kaj bo šele prinesla njihova polnost! Vam, poganom, pa pravim: kolikor sem apostol za pogane, častno izpolnjujem svojo službo, da vzbudim ljubosumnost svojih rojakov in rešim vsaj nekatere izmed njih. Kajti če je njihovo zavrženje sprava za svet, kaj bo šele njihovo ponovno sprejetje? Mar ne življenje iz mrtvih? Če je sveto testo, darovano kot prvina, bo sveto vse testo; in če je korenina svéta, bodo svete tudi veje. Če pa so bile nekatere veje odlomljene in si bil ti, divja oljka, vcepljen na njihovo mesto in si postal deležen mastnosti oljčne korenine, se ne prevzemaj na račun vej. Če pa se prevzemaš, vedi, da ne nosiš ti korenine, ampak korenina nosi tebe. Gotovo boš rekel: »Veje so bile odlomljene zato, da bi bil jaz vcepljen.« Pravilno: toda odlomljene so bile zaradi nevere, ti pa stojiš zaradi vere. Zato se ne prepuščaj domišljavosti, ampak se boj! Če namreč Bog ni prizanesel naravnim vejam, tudi tebi ne bo prizanesel. Poglej torej Božjo dobroto in strogost: strogost do tistih, ki so padli, dobroto pa do tebe, če boš vztrajal v dobroti, sicer boš tudi ti odsekan. Pa tudi oni bodo vcepljeni, če ne bodo vztrajali v svoji neveri, saj ima Bog moč, da jih ponovno vcepi. Če si bil torej ti odsekan z divje oljke, ki si ji po naravi pripadal, in bil proti naravi vcepljen na žlahtno oljko, koliko bolj bodo ti, ki so iste narave, vcepljeni na lastno oljko! Nočem namreč, bratje, da ne bi vedeli te skrivnosti, da se ne bi imeli za razumne: del Izraela se je zakrknil, dokler ne pristopi k veri polnost poganov. In tako bo rešen ves Izrael, kakor je pisano: S Siona bo prišel Rešitelj, odvrnil bo brezbožnost od Jakoba; to bo moja zaveza z njimi, ko bom odvzel njihove grehe. Glede na evangelij so sovražniki, in sicer v vaš prid, glede na izvolitev pa so ljubljeni, zaradi očetov; kajti Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica. Kakor ste bili namreč vi nekoč Bogu neposlušni, zdaj pa ste zaradi njihove neposlušnosti dosegli usmiljenje, tako so zdaj tudi ti zaradi usmiljenja, ki ste ga bili deležni, postali neposlušni, da bi tudi oni prišli do usmiljenja. Bog je namreč vse vklenil v neposlušnost, da bi vsem izkazal usmiljenje. O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota! Kdo je namreč spoznal Gospodov um? Ali kdo mu je bil za svetovalca? Ali kdo mu je prej kaj dal, da bi mu moral dati povračilo? Kajti iz njega, po njem in zanj je vse: njemu slava na veke! Amen. Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno. Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal. Kajti kakor imamo v enem telesu mnogo delov, ti deli pa nimajo vsi istega delovanja, tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si deli med seboj. Imamo različne milostne darove, pač po milosti, ki nam je bila dana. Če ima kdo dar preroštva, naj ga uporablja v skladu z vero. Kdor ima dar služenja, naj ga uporablja za služenje. Kdor ima dar učenja, naj uči. Kdor ima dar spodbujanja, naj spodbuja. Kdor daje, naj daje širokosrčno. Kdor je predstojnik, naj ga odlikuje vestnost. Kdor izkazuje usmiljenje, naj to dela z veseljem. Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu. Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje. Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih. Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim. Ne imejte se v svojih očeh za pametne. Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod. Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo. Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim. Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo. Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje. Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo. Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo zaradi jeze, marveč tudi zaradi vesti. Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci. Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast. Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo. Kajti zapovedi Ne prešuštvuj! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne požêli! pa tudi vse druge zapovedi so obsežene v besedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave. Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem. Slabotnega v veri sprejemajte medse, ne da bi presojali njegove pomisleke. Nekdo je prepričan, da sme jesti vse; drugi, ki je slaboten, pa jé samo sočivje. Kdor jé, naj ne zaničuje tistega, ki ne jé; kdor pa ne jé, naj ne sodi tistega, ki jé, saj ga je Bog sprejel. Kdo si ti, da sodiš tujega služabnika? Naj stoji ali pade, to je stvar njegovega gospodarja. Vendar pa bo stal, saj je Gospod dovolj močan, da ga postavi. Nekdo razločuje med dnevom in dnevom, drugemu pa so vsi dnevi enaki; vsak naj doseže polno prepričanje v svojem umu. Kdor upošteva dneve, naj jih upošteva za Gospoda. Pa tudi kdor jé, jé za Gospoda, saj je zato hvaležen Bogu. Tudi kdor ne jé, se zdrži jedi za Gospoda in je prav tako hvaležen Bogu. Kajti nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim. In ti, zakaj sodiš svojega brata? Ali pa ti, zakaj zaničuješ svojega brata? Saj bomo vendar vsi stopili pred Božji sodni stol. Kajti pisano je: Kakor jaz živim, pravi Gospod, se bo pred mano upognilo vsako koleno in vsak jezik bo slavil Boga. Potemtakem bo vsak izmed nas dajal Bogu račun o sebi. Zato nehajmo soditi drug drugega. Rajši pazíte na to, da ne boste bratu v spotiko ali v pohujšanje. Vem in sem prepričan v Gospodu Jezusu, da ni nič sámo na sebi nečisto; a če kdo misli, da je kaj nečisto, je zanj nečisto. Če je torej tvoj brat užaloščen zaradi tega, kar ješ, ne ravnaš več v skladu z ljubeznijo. Nikar ne pogubljaj s svojo jedjo človeka, za katerega je Kristus umrl! Naj se torej nikakor ne jemlje čast dobrini, ki vam je dana. Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu. Kdor namreč v tem služi Kristusu, je všeč Bogu in spoštovan pri ljudeh. Prizadevajmo si torej za to, kar je v prid míru in medsebojnemu izgrajevanju. Nikar ne razdiraj Božjega dela zaradi jedi! Vse stvari so sicer čiste, vendar pa je slabo za človeka, če z jedjo koga pohujšuje. Zato je dobro ne jesti mesa niti piti vina niti delati kar koli, ob čemer se utegne tvoj brat pohujšati. Vero, ki jo imaš, ohrani zase pred Bogom. Blagor tistemu, ki ne obsoja sam sebe v tem, za kar se je odločil. Kdor pa jé v dvomu, je obsojen, če jé, ker tega ne dela iz vere. Kar koli pa ne izvira iz vere, je greh. Mi, ki smo močni, smo dolžni prenašati slabosti šibkih, ne pa ugajati sebi. Vsak izmed nas naj skuša ugoditi bližnjemu, in sicer v njegovo dobro in njegovo izgraditev. Saj tudi Kristus ni iskal lastnega ugodja, ampak kakor je pisano: Sramotenja tvojih sramotilcev so padla name. Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje. Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli, v skladu s Kristusom Jezusom, da bi z enim srcem in kakor iz enih ust slavili Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zato sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, v Božjo slavo. Pravim namreč, da je Kristus postal služabnik obreze zaradi Božje resnice, in je zato uresničil obljube, dane očakom, medtem ko narodi slavijo Boga zaradi usmiljenja. Kakor je pisano: Zato te bom slavil med narodi in pel bom tvojemu imenu. In še pravi: Veselite se, narodi, z njegovim ljudstvom! In še: Hvalite Gospoda, vsi narodi, in slavijo naj ga vsa ljudstva. In Izaija še pravi: Pognala bo Jesejeva korenina, on, ki vstaja, da bo vladal narodom: vanj bodo upali narodi. Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja. Sicer pa sem glede vas tudi sam prepričan, bratje moji, da ste tudi sami od sebe polni dobrote, napolnjeni z vsakršnim spoznanjem, sposobni, da se tudi medsebojno svarite. Vendar sem vam ponekod napisal nekoliko drzneje, da bi vas spomnil na to, kar že veste; to pa v môči milosti, ki mi jo je dal Bog, da bi bil služabnik Kristusa Jezusa med pogani in opravljal duhovniško službo za Božji evangelij, da bi tako pogani postali Bogu prijetna daritev, posvečena v Svetem Duhu. Kar torej zadeva Božjo stvar, se smem ponašati v Kristusu Jezusu. Saj si tudi ne bi upal govoriti o stvareh, ki jih ne bi bil Kristus naredil po meni zavoljo poslušnosti poganov, in sicer z besedo in z dejanjem, z močjo znamenj in čudežev, z močjo Božjega Duha. Vse od Jeruzalema tja do Ilirika sem v velikem krogu dopolnil Kristusov evangelij. Vendar je zame stvar časti, da ne oznanjam evangelija tam, kjer je bil Kristus že imenovan, da ne bi zidal na tujem temelju, temveč kakor je pisano: Tisti, ki jim ni bilo oznanjeno o njem, bodo videli, tisti, ki niso slišali, bodo razumeli. Zaradi tega mi je bilo večkrat preprečeno, da bi prišel k vam. Zdaj pa v teh krajih nimam več dela in si že nekaj let želim priti k vam, ko bom potoval v Španijo. Upam namreč, da vas bom spotoma videl in da mi boste pomagali iti tja, potem ko se bom nekoliko naužil vaše družbe. Zdaj pa odhajam v Jeruzalem, da bi služil svetim. Makedonija in Ahaja sta namreč sklenili napraviti nabirko za uboge med svetimi v Jeruzalemu. To sta sklenili, in njihovi dolžnici sta. Kajti če so pogani postali deležni njihovih duhovnih dobrin, so jim dolžni pomagati tudi v njihovih telesnih potrebah. Ko bom torej to opravil in jim v redu zapečatil ta sad, bom mimo vas šel v Španijo. In ko bom prišel k vam, vem, da bom prišel v polnosti Kristusovega blagoslova. Pri našem Gospodu Jezusu Kristusu in pri ljubezni Duha pa vas opominjam, bratje, da se bojujete z mano v svojih molitvah: prosíte Boga zame, da bi bil rešen neposlušnih v Judeji in bi sveti v Jeruzalemu radi sprejeli mojo podporo, tako da bi veselo prišel k vam in se odpočil med vami, če bo Bog dal. Bog miru naj bo z vami vsemi. Amen. Priporočam vam našo sestro Fojbo, ki je diakonísa v Cerkvi v Kenhrejah: sprejmite jo v Gospodu, kakor se spodobi svetim, in ji stojte ob strani v vsem, kar bi potrebovala od vas, saj je bila tudi ona v pomoč mnogim in tudi meni. Pozdravite Prisko in Ákvila, moja sodelavca v Kristusu Jezusu, ki sta tvegala glavo, da bi mi rešila življenje. Hvaležen sem jima ne samo jaz, ampak tudi vse Cerkve med pogani. Pozdravite tudi Cerkev, ki se zbira v njuni hiši. Pozdravite mojega dragega Epájneta, prvega, ki ga je dala Azija Kristusu. Pozdravite Marijo, ki se je zelo trudila za vas. Pozdravite Andrónika in Junijo, moja rojaka in sojetnika, odlična apostola, ki sta bila že pred mano v Kristusu. Pozdravite Ampliáta, ki mi je drag v Gospodu. Pozdravite Urbana, našega sodelavca v Kristusu, in mojega dragega Stahija. Pozdravite Apéla, ki se je izkazal v Kristusu. Pozdravite Aristóbulove domače. Pozdravite mojega rojaka Heródiona. Pozdravite tiste člane Narcísove hiše, ki so v Gospodu. Pozdravite Trífajno in Trifózo, ki se trudita v Gospodu. Pozdravite drago Pêrsido, ki se je veliko trudila v Gospodu. Pozdravite Rufa, izvoljenca v Gospodu, in njegovo mater, ki je tudi moja. Pozdravite Asínkrita, Flegona, Hermesa, Patrobája, Hermája in brate, ki so z njimi. Pozdravite Filológa in Julijo, Neréja in njegovo sestro, Olimpája in vse svete, ki so z njimi. Pozdravite se med seboj s svetim poljubom. Pozdravljajo vas vse Kristusove Cerkve. Opominjam pa vas, bratje, varujte se tistih, ki delajo razprtije in pohujšujejo v nasprotju z naukom, v katerem ste bili poučeni: izogibajte se jih! Kajti taki ne služijo našemu Gospodu Kristusu, ampak lastnemu trebuhu, in s privzdignjenim in priliznjenim govorjenjem varajo srca preprostih. Glas o vaši poslušnosti je prodrl povsod. Veselim se vas torej, obenem pa hočem, da ste modri glede dobrega in nepokvarjeni glede zla. Bog miru pa bo prav kmalu strl satana pod vašimi nogami. Milost našega Gospoda Jezusa naj bo z vami! Pozdravlja vas moj sodelavec Timótej in moji rojaki Lukij, Jazon in Sozípater. Pozdravljam vas v Gospodu jaz, Tertij, ki sem napisal to pismo. Pozdravlja vas Gaj, pri katerem uživam gostoljubje jaz in celotna Cerkev. Pozdravlja vas mestni blagajnik Erást ter brat Kvart. Njemu pa, ki vas more po mojem evangeliju in po oznanjevanju Jezusa Kristusa utrditi – v skladu z razodetjem skrivnosti, ki je bila zamolčana skozi večne čase, a je bila zdaj razodeta in je po ukazu večnega Boga oznanjena v preroških Pismih vsem narodom, da bi bili poslušni veri –, Bogu, ki je edini moder, po Jezusu Kristusu slava na veke. Amen. Pavel, po Božji volji poklican apostol Kristusa Jezusa, in brat Sostén Božji Cerkvi, ki je v Korintu, posvečenim v Kristusu Jezusu, poklicanim in svetim, z vsemi, ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjer si bodi, na svojem ali našem kraju: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, kajti v njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju. Pričevanje o Kristusu se je namreč med vami utrdilo, tako da vi, ki pričakujete razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ne pogrešate nobenega daru milosti. On vas bo tudi do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom. Bratje, rotim vas v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa: vsi govorite isto in med vami naj ne bo razprtij. Med seboj se dopolnjujte v istem umu in istem hotenju. Hloini domači so mi namreč sporočili o vas, bratje moji, da se prepirate. V mislih imam to, da ta ali oni izmed vas pravi: »Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov.« Mar je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za vas? Mar ste bili krščeni v Pavlovo ime? Hvala Bogu, da nisem krstil nobenega izmed vas razen Krispa in Gaja. Tako nihče ne more reči, da ste bili krščeni v moje ime. Pač, krstil sem še Stefanájevo družino. Sicer pa ne vem, da bi krstil še koga drugega. Kristus me namreč ni poslal krščevat, ampak oznanjat evangelij, in sicer ne z modrostjo besede, da se Kristusov križ ne izvotli. Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč. Saj je pisano: Uničil bom modrost modrih, razumnost razumnih bom zavrgel. Kje je modrec, kje je pismouk, kje razpravljavec sveta? Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v norost? Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo. Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi. Glejte, bratje, svojo poklicanost! Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso. Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev, da bi se – kakor je pisano – tisti, ki se ponaša, ponašal v Gospodu. Bratje, tudi ko sem jaz prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost. Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega. Pred vami sem bil slaboten, v strahu in velikem trepetu. Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč, zato da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči. Pa vendar oznanjamo modrost, in sicer med popolnimi! Toda ne modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti minevajo. Mi oznanjamo Božjo modrost v skrivnosti, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše veličastvo. Te ni spoznal noben mogočnik tega sveta. Kajti ko bi jo spoznali, Gospoda veličastva pač ne bi križali. Kakor je pisano: Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo, to nam je Bog razodel po Duhu. Duh namreč preiskuje vse, celo Božje globine. Kdo izmed ljudi pa ve, kaj je v človeku? Mar tega ne ve le človekov duh, ki je v njem? Tako tudi to, kar je v Bogu, pozna samo Božji Duh. Mi nismo prejeli duha sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi mogli spoznati to, kar nam je Bog milostno podaril. To tudi govorimo, pa ne z besedami, kakršne uči človeška modrost, ampak kakršne uči Duh, tako da duhovne stvari presojamo z duhovnimi. Duševni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno. Duhovni človek pa presoja vse, medtem ko njega ne presoja nihče. Kdo je namreč spoznal Gospodov um, da bi njega učil? Mi pa imamo Kristusov um. Bratje, nisem vam mogel govoriti kot duhovnim, ampak kot zgolj mesenim bitjem, kot nedoraslim v Kristusu. Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli. Pa tudi zdaj je še ne zmorete. Še ste namreč meseni. Mar niste še vedno meseni in zgolj ljudje, dokler sta med vami nevoščljivost in prepir? Mar ne ravnate zgolj po človeško, če kdo pravi: »Jaz sem Pavlov,« drugi pa: »Jaz sem Apolov«? Kaj je vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je komu dal Gospod. Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast, tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog. Kdor pa sadi in kdor zaliva, sta eno. Vsak bo prejel svoje plačilo po svojem naporu. Božja sodelavca sva, vi pa ste Božja njiva in Božja zgradba. Po Božji milosti, ki mi je bila dana, sem kot moder gradbenik položil temelj, drug pa zida naprej. Vsak pa naj gleda, kako zida naprej. Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus. Če pa kdo na tem temelju zida zlato, srebro, dragocene kamne, les, seno ali slamo – delo vsakega bo postalo vidno. Razkril ga bo namreč dan, ker se bo razodel z ognjem, in ogenj bo preizkusil, kakšno je delo tega ali onega. Kdor bo gradil na temelju, bo prejel plačilo, če bo njegovo delo zdržalo. Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj. Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če pa kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog uničil njega. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi. Nihče naj se ne vara! Če kdo izmed vas misli, da je moder v tem svetu, naj postane nor, da postane moder, kajti modrost tega sveta je pri Bogu norost. Zapisano je namreč: Modre ujame v njihovi prekanjenosti, in spet: Gospod pozna misli modrih; ve, da so prazne. Zato naj se nihče ne ponaša z ljudmi! Vse je namreč vaše: Pavel, Apolo, Kefa, svet, življenje in smrt, sedanjost in prihodnost. Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa Božji. Imejte nas vendar za Kristusove služabnike, za oskrbnike Božjih skrivnosti. Seveda se od oskrbnikov zahteva, da so zanesljivi. Meni pa je prav malo mar, če meni sodite vi ali kakšno človeško sodišče. Seveda pa tudi jaz ne sodim sebi. Ne zavedam se sicer nobene krivde. Vendar zato še nisem opravičen. Sodi mi namreč Gospod. Ne sodite torej pred časom, preden pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi, in razkril namene src. Tedaj bo vsak prejel od Boga priznanje. Bratje, to pa sem obrnil nase in na Apola, in sicer zaradi vas, da bi se na naju učili, kaj pomeni: »Ne prek tega, kar je pisano!«, da se nihče med vami ne bi napihoval v prid enega proti drugemu. Kdo ti namreč more dati prednost? Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel? Vi ste že nasičeni! Vi ste že obogateli! Brez nas ste zakraljevali! O, ko bi res zakraljevali. Tako bi tudi mi z vami prišli do kraljevanja! Zdi se mi namreč, da je Bog nas apostole postavil na zadnje mesto, kakor da bi bili obsojeni na smrt, kakor da smo postali prizor, ki ga gledajo svet, angeli in ljudje. Mi zaradi Kristusa nori, vi pa v Kristusu razumni. Mi slabotni, vi močni. Vi slavni, mi zaničevani. Prav do te ure smo lačni in žejni in nagi. Tepejo nas, iz kraja v kraj bežimo. Utrujeni smo, ker delamo z lastnimi rokami. Kadar nas sramotijo, blagoslavljamo, kadar nas preganjajo, potrpimo, kadar nas preklinjajo, odgovarjamo blágo. Postali smo kakor smeti sveta, kakor izvržek vseh, vse do tega trenutka. Tega vam ne pišem zato, da bi vas sramotil, marveč da bi vas kot svoje ljube otroke svaril. Čeprav bi namreč imeli deset tisoč vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov. V Kristusu Jezusu sem vas namreč po evangeliju rodil jaz. Zato vas torej rotim, postanite moji posnemovalci. Tudi Timóteja, mojega dragega zvestega otroka v Gospodu, sem k vam poslal prav zato. On vam bo priklical v spomin moja pota v Kristusu Jezusu, kot jih učim povsod po vseh Cerkvah. Nekateri so postali prevzetni, kot da me ne bo k vam. Pa bom k vam kmalu prišel, če bo Gospod hotel. In tedaj ne bom spoznal besed teh prevzetnežev, ampak njihovo moč. Božje kraljestvo namreč ni v besedi, temveč v moči. Kaj vam je ljubše? Da pridem k vam s palico ali z ljubeznijo in v duhu krotkosti? Nasploh je slišati, da je med vami nečistovanje, in sicer takšno, kakršnega niti med pogani ni, da namreč nekdo živi z ženo svojega očeta. Vi pa se še bahate, namesto da bi bili žalostni in bi tistega, ki to počenja, pognali iz svoje srede. Res sem telesno odsoten, toda v duhu sem navzoč. Zato sem – kakor če bi bil med vami – v imenu našega Gospoda Jezusa že sklenil: ko bomo zbrani vi in moj duh, bom tega, ki to počne, v moči našega Gospoda Jezusa izročil satanu v pogubo mesa, da bi se njegov duh rešil na Gospodov dan. Ni lepo to, s čimer se ponašate. Mar ne veste, da malo kvasa prekvasi vse testo? Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste nekvašeni. Kristus, naše pashalno jagnje, je bil namreč žrtvovan. Praznujmo, pa ne s starim kvasom hudobije in zla, ampak z nekvašenim kruhom iskrenosti in resnice. V pismu sem vam pisal, da se ne smete družiti z nečistniki. Pa nisem mislil na nečistnike tega sveta ali na lakomnike in roparje in na malikovalce sploh, ker bi vi sicer morali oditi s sveta. Ne, pisal sem vam, da se ne smete družiti s takim, ki sebe imenuje brat, pa je nečistnik ali lakomnik ali malikovalec ali obrekljivec ali pijanec ali ropar. S takim niti ne jejte skupaj. Sicer pa, čemu naj bi jaz sodil tiste, ki so zunaj? Mar ne sodite vi le tiste, ki so znotraj? One zunaj bo sodil Bog. Izločite hudobneža iz svoje srede! Kako si upa kdo izmed vas, ki ima tožbo zoper drugega, iskati pravico pred krivičnimi in ne pred svetimi? Mar ne veste, da bodo svetu sodili sveti? In če boste vi sodili svetu, ste mar nevredni, da bi bili sodniki v najmanjših rečeh? Mar ne veste, da bomo sodili angelom, pa ne bi vsakdanjim rečem? V pravdah o vsakdanjih rečeh postavljate za sodnike take, ki v Cerkvi nimajo ugleda? To govorim vam v sramoto. Potemtakem med vami ni nobenega modrega, ki bi mogel razsojati med svojimi brati. In tako se pravda brat z bratom, in sicer pred neverniki! Sploh je za vas sramotno že to, da se pravdate. Zakaj krivice raje ne prenašate? Zakaj se raje ne pustite okrasti? Ne, vi sami delate krivico in kradete, in sicer takim, ki so vaši bratje. Ali ne veste, da krivični ne bodo deležni Božjega kraljestva? Ne dajte se zavesti! Ne nečistniki ne malikovalci ne prešuštniki ne moške vlačuge ne homoseksualci ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo dediči Božjega kraljestva. In taki ste bili nekateri. Toda bili ste umiti, posvečeni ste bili, opravičeni ste bili v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga. »Vse mi je dovoljeno,« vendar ni vse koristno! »Vse mi je dovoljeno,« toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje odpravil. Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas. Ali ne veste, da so vaša telesa deli Kristusovega telesa? Mar bom vzel dele Kristusovega telesa in iz njih napravil dele vlačuginega telesa? Nikakor! Mar ne veste, da tisti, ki se druži z vlačugo, postane z njo eno telo? Saj je rečeno: Dva bosta eno meso. Kdor pa se druži z Gospodom, je z njim en duh. Bežite pred nečistovanjem. Vsak greh, ki ga stori človek, je zunaj telesa; kdor pa nečistuje, greši proti lastnemu telesu. Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu. Zdaj pa k vprašanjem iz vašega pisma. Za človeka je dobro, da se ženske ne dotika. Ker pa obstaja nevarnost nečistovanja, naj ima vsak svojo ženo in vsaka naj ima svojega moža. Mož naj ženi izpolni dolžnost, prav tako tudi žena možu. Žena nima oblasti nad svojim telesom, marveč mož, enako pa tudi mož nima oblasti nad svojim telesom, marveč žena. Ne odtegujta se drug drugemu, razen morda za nekaj časa, in sicer sporazumno, da se bosta lahko posvetila molitvi. Potem pa bodita spet skupaj, da vaju zaradi vajinega pomanjkljivega samoobvladovanja ne bi skušal satan. To pravim iz prizanesljivosti, ni pa ukaz. Želel bi, da bi bili vsi ljudje kakor jaz. Toda vsak ima svoj milostni dar od Boga, eden tako, drugi tako. Povem pa samskim in vdovam, da je zanje dobro, če ostanejo kakor jaz. Če pa se ne morejo obvladati, naj se poročijo, ker je boljše skleniti zakon kakor plameneti. Zakoncem pa naročam – ne jaz, temveč Gospod – naj se žena ne loči od moža. Če se že loči, naj ostane neomožena ali naj se z možem spravi. Tudi mož naj žene ne odpušča. Drugim pravim jaz, ne Gospod: če ima kak brat neverno ženo in je ta voljna živeti z njim, naj je ne odpušča, in če ima kakšna žena nevernega moža, pa je ta voljen živeti z njo, naj moža ne odpušča. Neverni mož je namreč posvečen po ženi in neverna žena je posvečena po vernem možu. Sicer bi bili vaši otroci nečisti, tako pa so sveti. Če pa se neverni hoče ločiti, naj se loči. Brat ali sestra v takih primerih nista suženjsko vezana. Bog vas je namreč poklical k miru. Kaj veš, žena, če boš rešila moža, kaj veš, mož, če boš rešil ženo? Sicer pa naj vsak živi tako, kakor mu je odmeril Gospod in kakor je koga poklical Bog. Tako ukazujem po vseh Cerkvah. Kdor je bil poklican obrezan, naj obreze ne poskuša skriti. Kdor je bil poklican neobrezan, naj se ne da obrezati. Obreza ni nič in tudi neobrezanost ni nič, ampak izpolnjevanje Božjih zapovedi. Vsak naj ostane v tistem stanu, v katerem je bil poklican. Si bil suženj, ko si bil poklican? Nič ne maraj za to. Če pa lahko postaneš svoboden, izkoristi priložnost. Suženj, ki je poklican v Gospodu, je namreč Gospodov osvobojenec, in prav tako je tisti, ki je poklican kot svobodnjak, Kristusov suženj. Za visoko ceno ste bili odkupljeni; ne postanite sužnji ljudem. Bratje, vsak naj ostane pred Bogom v tistem stanu, v katerem je bil poklican. Glede deviških nimam Gospodovega naročila, dajem pa nasvet, ker sem prejel milost od Gospoda, da sem vreden zaupanja. Mislim, da je to dobro zaradi sedanje stiske – da je namreč dobro, če človek živi tako. Če pa si vezan na ženo, ne išči razveze, in če nisi vezan na ženo, žene ne išči. Pa tudi če se oženiš, ne grešiš; in če se deviška omoži, ne greši, vendar bodo taki imeli stisko v mesu. Jaz pa bi vam rad prizanesel. To pa rečem, bratje, da je odmerjeni čas kratek. Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, tisti, ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki se veselijo, kakor da se ne bi veselili, tisti, ki kupujejo, kakor da ne bi nič imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega sveta mineva. Hočem, da bi bili vi brez skrbi. Kdor ni oženjen, skrbi za to, kar je Gospodovo, kako bi ugajal Gospodu, kdor pa je oženjen, skrbi za to, kar je svetno, kako bi ugajal ženi, in je razdvojen. Samska in deviška skrbi za to, kar je Gospodovo, da bi bila sveta po telesu in po duhu. Tista pa, ki je omožena, skrbi za to, kar je svetno, kako bi ugajala možu. To pravim vam v korist; ne zato, da bi vam nastavljal zanko, temveč zato, da bi mogli pošteno in nemoteno služiti Gospodu. Če kdo misli, da bi se zaradi močnih strasti vedel do svoje device nespodobno in mora priti do tega, naj stori, za kar se je odločil. Tak ne greši. Naj se poročita. Kdor pa se je v svojem srcu trdno odločil in ni v nobeni stiski ter obvlada svojo voljo in je v svojem srcu sklenil, da bo pazil na svojo devico, bo storil prav. Kdor torej poroči svojo devico, stori prav, kdor pa je ne poroči, stori še bolje. Žena je vezana, dokler njen mož živi. Če pa mož zaspi, je prosta. Naj se omoži, s komer hoče, da se le v Gospodu. Po mojem mnenju je sicer bolj srečna, če ostane tako. Mislim pa, da imam tudi jaz Božjega Duha. Glede malikom žrtvovanega mesa – vemo, da imamo vsi spoznanje. Spoznanje napihuje, ljubezen pa izgrajuje. Če si kdo domišlja, da je kaj spoznal, še ni spoznal, kakor bi bilo treba spoznati. Če pa kdo ljubi Boga, ga je on spoznal. Glede jedil, ki se žrtvujejo malikom, vemo tole: v svetu ni nobenega malika in nobenega boga ni razen enega. Če pa tako imenovani bogovi na nebu ali na zemlji obstajajo – in res obstaja veliko bogov in gospodov – je vendar za nas en Bog, Oče, iz katerega je vse, mi pa zanj, in en Gospod, Jezus Kristus, po katerem je vse in mi po njem. Vendar tega spoznanja nimajo vsi. Nekateri so namreč še zmeraj navezani na malike pa jedo meso žrtve kot zares malikom žrtvovano. In tako omadežujejo svojo vest, ki je pač slabotna. Toda Bogu nas ne bo približala jed. Če namreč ne jemo, nismo nič slabši, in če jemo, nismo nič boljši. Pazite pa, da ta vaša svoboda ne bo v spotiko slabotnim! Če namreč kdo opazi tebe, ki imaš spoznanje, kako sediš v malikovalnici za mizo, ali ne bo njegova vest spodbujena, da bo jedel, kar je žrtvovano malikom, ker je pač slaboten? Tako bo zaradi tvojega spoznanja propadel slabotni brat, ki je zanj Kristus umrl. Če tako grešite proti bratom in s tem zadajate rane njihovi slabotni vesti, grešite proti Kristusu. Zato pa: če jed pohujšuje mojega brata, nikoli več ne bom jedel mesa, da ne bi pohujšal svojega brata. Mar nisem svoboden? Mar nisem apostol? Mar nisem videl Jezusa, našega Gospoda? Ali niste vi moje delo v Gospodu? Če nisem apostol drugim, sem pa vsaj vam. Vi ste namreč pečat mojega apostolstva v Gospodu. Moj zagovor pred tistimi, ki me obsojajo, je ta: Ali res nimamo pravice jesti in piti? Ali nimamo pravice s seboj vzeti verujočo ženo kakor drugi apostoli in Gospodovi bratje in Kefa? Ali samo jaz in Barnaba ne smeva biti oproščena dela? Kdo je že kdaj služil vojaščino na svoje stroške? Kdo nasadi vinograd in ne uživa njegovega sadu? Kdo pase čredo in ne uživa mleka od črede? Mar govorim po človeško? Mar ne pravi tega tudi postava? V Mojzesovi postavi je namreč pisano: Ne zavezuj gobca volu, kadar vrši žito. Pa je Bog res za vole v skrbeh? Mar ne govori predvsem o nas? Da, zaradi nas je bilo zapisano, da mora orač orati v upanju in mlatič upati na delež. Če smo torej mi vam sejali duhovne dobrine, ali bi bilo preveč, če bi želi vaše snovne? Če so pri vas drugi deležni te pravice, ali je nismo toliko bolj mi? Vendar nismo izkoristili te pravice. Nasprotno, vse prenašamo, da le ne bi povzročili kakšne ovire Kristusovemu evangeliju. Ali ne veste, da tisti, ki skrbijo za bogoslužje, živijo od svetišča, in da od oltarja dobijo delež tisti, ki delajo pri oltarju? Tako je tudi Gospod določil, naj tisti, ki oznanjajo evangelij, živijo od evangelija. Jaz pa nobene od teh pravic nisem uporabil. Tudi tega ne pišem zato, da bi to uveljavljal še jaz. Raje umrem kakor … No, nihče mi ne bo izvotlil tega ponosa! Če namreč oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal! Ko bi namreč to delal na lastno pobudo, bi imel plačilo. Če pa tega ne delam na lastno pobudo, mi je bilo zaupano oskrbništvo. Kaj je torej moje plačilo? To, da zastonj oznanjam evangelij in da pri tem ne izkoriščam svoje pravice, ki mi gre iz evangelija. Čeprav sem osvobojen vseh, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil. Judom sem postal kakor Jud, da bi pridobil Jude; tistim, ki so pod postavo, kakor bi bil pod postavo, čeprav sam nisem pod postavo, da bi pridobil tiste, ki so pod postavo. Tistim, ki so brez postave, kakor bi bil sam brez postave, čeprav nisem brez Božje postave, ampak sem pod Kristusovo postavo, da bi pridobil tiste brez postave. Slabotnim sem postal slaboten, da bi pridobil slabotne. Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil. Vse delam zaradi evangelija, da bi bil tudi sam deležen njegovih obljub. Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega. Zato jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku. Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim. Nočem, bratje, da bi vi ne vedeli, da so bili vsi naši očetje pod oblakom, da so šli vsi skozi morje in da so bili v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa. Vsi so jedli isto duhovno jed in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus. Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so zatorej v puščavi. To se je zgodilo nam v zgled, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni. Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih, kakor je pisano: Ljudje so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali. Tudi ne nečistujmo, kakor so nečistovali nekateri izmed njih in jih je padlo v enem dnevu triindvajset tisoč. Ne preizkušajmo Kristusa, kakor so ga nekateri izmed njih preizkusili in so jih pomorile kače. Ne godrnjajte, kakor so nekateri izmed njih godrnjali in jih je pomoril pokončevalec. To se je onim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, nad katere je prišel konec vekov. Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade. Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati. Zato, ljubi, bežite od malikovanja. Govorim vam kot preudarnim ljudem. Sami pa presodite, kaj govorim. Mar blagoslovljeni kelih, ki ga blagoslavljamo, ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha. Glejte Izrael po mesu. Mar niso tisti, ki jedo od žrtev, deležni oltarja? Kaj hočem reči? Da je kaj to, kar se žrtvuje malikom, ali da je morda malik sam kaj? Nikakor! Povedati hočem, da to, kar žrtvujejo, žrtvujejo demonom in ne Bogu. Nočem pa, da bi vi postali družabniki demonov. Ne morete piti Gospodovega keliha in keliha demonov, ne morete biti deležni Gospodove mize in mize demonov. Ali hočemo izzivati Gospoda, da bo postal ljubosumen? Ali smo močnejši od njega? »Vse je dovoljeno,« vendar ni vse koristno! »Vse je dovoljeno,« toda vse ne izgrajuje. Nihče naj ne išče svoje koristi, temveč korist drugega. Vse, kar je v mesnici naprodaj, jejte in se nič ne sprašujte glede vesti, kajti Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje. Če vas kdo izmed nevernikov povabi in bi radi šli, jejte vse, kar postavijo pred vas, in se nič ne sprašujte glede vesti! Če pa bi vam kdo rekel: »To je sveta žrtev,« ne jejte zaradi tistega, ki vas je opozoril, in zaradi vesti. Tu pa ne mislim na vašo vest, ampak vest drugega. Le čemu bi druga vest sodila o moji svobodi? Če se hvaležno udeležim pojedine, zakaj bi me kdo preklinjal zaradi tega, zaradi česar se zahvaljujem? Najsi torej jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo. Ne bodite v spotiko ne Judom ne Grkom ne Božji Cerkvi. Tako skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem, pri tem pa ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili. Postanite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov. Dajem vam priznanje, ker se me v vsem spominjate in ker se držite izročil, kakor sem vam jih izročil. Hočem pa, da veste tole: vsakemu moškemu je glava Kristus, glava ženske je moški, glava Kristusa pa Bog. Vsak moški, ki moli ali prerokuje s pokrito glavo, dela sramoto svoji glavi. Vsaka ženska pa, ki moli ali prerokuje z odkrito glavo, dela sramoto svoji glavi, ker je to prav tako, kakor če bi bila ostrižena. Če se namreč ženska ne pokriva, naj se še striže! Če pa je za žensko sramotno, da bi se strigla ali brila, naj se pokriva. Moškemu ni treba, da bi si pokrival glavo, ker je podoba in slava Boga. Ženska pa je slava moškega. Ni namreč moški iz ženske, ampak ženska iz moškega, in ni bil moški ustvarjen zaradi ženske, temveč ženska zaradi moškega. Zato mora ženska imeti na glavi oblast – zaradi angelov. Sicer pa v Gospodu ni niti ženske brez moškega niti moškega brez ženske. Kakor namreč ženska izvira iz moškega, tako moški prejme življenje po ženski, vse pa je iz Boga. Sami presodite, ali se spodobi, da bi ženska z odkrito glavo molila Boga. Ali vas ne uči že narava sama, da je za moškega nečastno, če si pusti dolge lase, ženski pa v čast, če ima dolge lase. Njej so bili namreč dolgi lasje dani za ogrinjalo. Če bi se pa kdo – kakor je videti – rad prepiral, mi te navade nimamo in Božje Cerkve tudi ne. Ko vam to naročam, vas ne hvalim. Ne shajate se namreč tako, da bi se poboljšali. Slabši postajate. Najprej tole: slišim, da so med vami razprtije, kadar se zberete kot Cerkev. In deloma verjamem. Med vami pač morajo biti ločine, da se bodo med vami razkrili tisti, ki so preizkušeni. Vi se res zberete, a temu se ne reče jesti Gospodovo večerjo, saj se vsem mudi pojesti svojo večerjo – in tako je eden lačen, drugi pa pijan. Mar nimate domov, da bi jedli in pili? Ali zaničujete Božjo Cerkev in sramotite tiste, ki nimajo? Kaj naj vam rečem? Naj vas hvalim? Glede tega vas ne hvalim. Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.« Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride. Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa. Zato pa je med vami veliko slabotnih in bolehnih in precej jih je že zaspalo. Ko bi mi presojali sami sebe, bi ne bili sojeni. Ker pa nas sodi Gospod, nas vzgaja, da ne bi bili obsojeni s svetom vred. Zato, bratje moji, kadar se shajate k jedi, počakajte drug drugega. Če je kdo lačen, naj jé doma, da se ne boste shajali v obsodbo. Drugo bom uredil, ko pridem. Glede duhovnih darov, bratje, nočem, da bi bili vi v nevednosti. Veste, kako ste bili zapeljani in ste se dali voditi k nemim malikom, ko ste bili še pogani. Zato vam jasno povem, da nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne reče: »Jezus naj bo preklet,« in nihče ne more reči: »Jezus je Gospod,« razen v Svetem Duhu. Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja. Drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljanja, drugemu delovanje čudežnih moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanja duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče. Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi Kristus. V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha. Tudi telo namreč ni sestavljeno iz enega telesnega dela, ampak iz več delov. Če bi noga rekla: »Ker nisem roka, ne spadam k telesu,« vendarle spada k telesu. Če bi uho reklo: »Ker nisem oko, ne spadam k telesu,« vendarle spada k telesu. Kje bi bil sluh, ko bi bilo vse telo oko? Kje bi bil vonj, ko bi bilo vse telo sluh? Tako pa je Bog vse posamezne telesne dele razpostavil po telesu, kakor je hotel. Ko bi bilo vse skupaj en sam telesni del, kje bi bilo telo? Tako pa je veliko delov, telo pa je eno. Ne more oko reči roki: »Ne potrebujem te,« tudi ne glava nogam: »Ne potrebujem vas.« Še več, telesni deli, ki se zdijo slabotnejši, so še bolj potrebni, in tistim, ki se nam zdijo manj vredni časti, izkazujemo še večje spoštovanje in z manj uglednimi še lepše ravnamo, medtem ko ugledni tega ne potrebujejo. Da, Bog je sestavil telo in skromnemu namenil več časti, da v telesu ne bi bilo razprtije, marveč bi telesni deli enako skrbeli drug za drugega. Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim veselijo vsi. Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase del telesa. Bog pa je v Cerkvi postavil najprej apostole, drugič preroke, tretjič učitelje; potem čudodelstva, potem milostne darove ozdravljanja, pomoči, vodenja in govorjenja v raznovrstnih jezikih. So mar vsi apostoli? So vsi preroki? Vsi učitelji? Ali vsi delajo čudeže, ali imajo vsi milostne darove ozdravljanja? Ali vsi govorijo jezike? Jih vsi razlagajo? A vendar morate hrepeneti po večjih milostnih darovih. Naj vam pokažem še odličnejšo pot. Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Prizadevajte si za ljubezen. Bodite vneti za duhovne darove, posebno še, da bi prerokovali. Kdor namreč govori z darom jezika, ne govori ljudem, temveč Bogu. Nihče ga namreč ne posluša, ampak v Duhu izgovarja skrivnosti. Kdor pa prerokuje, govori ljudem in jih izgrajuje, osrčuje in tolaži. Kdor govori z darom jezika, izgrajuje sam sebe, kdor pa prerokuje, gradi Cerkev. Želim, da bi vi vsi govorili z darom jezikov, še bolj pa, da bi prerokovali. Večji je namreč tisti, ki prerokuje, kakor tisti, ki govori z darom jezikov, razen če tudi razlaga, tako da izgrajuje Cerkev. In zdaj, bratje, kaj bi vam koristil, če bi prišel k vam in govoril z darom jezikov, pa vam ne bi govoril o razodetju, spoznanju, prerokbi ali nauku? Podobno je z neživimi stvarmi, ki dajejo glas, kakor so piščal in citre. Kako bomo prepoznali, kaj igra piščal ali kaj igrajo citre, če ne dajejo različnih glasov? Kdo se bo pripravil za boj, če trobenta ne bi dala razločnega glasu? Tako je tudi z vami: ne bodo mogli spoznati pomena vašega govora, če z darom jezika govorite nerazumljive besede. V zrak boste govorili. Kdo ve, koliko vrst glasov je na svetu in nič ni brez glasu. Če torej ne vem, kaj glas pomeni, bom za tistega, ki govori, tujec, in tisti, ki govori, bo zame tujec. Tako se tudi vi, ker ste vneti za duhove, potrudite, da boste obilno koristili pri izgrajevanju Cerkve. Kdor torej govori z darom jezika, naj prosi, da bi mogel tudi razlagati. Če namreč molim z darom jezika, moli moj duh, toda moj um je brez sadu. Kaj bom torej storil? Molil bom v duhu, molil pa tudi z umom. Prepeval bom v duhu, a prepeval tudi z umom. Kajti če moliš zahvalno molitev v duhu, kako bo mogel človek, ki stoji na mestu nepoučenega, na tvoje zahvaljevanje reči »amen«, ko pa ne ve, kaj govoriš. Res da se ti lepo zahvaljuješ, a drugega to ne izgrajuje. Hvala Bogu, bolj kakor vi vsi govorim z darom jezikov, toda v Cerkvi raje povem pet besed s svojim umom, da bi poučil tudi druge, kakor pa na tisoče besed z darom jezika. Bratje, ne bodite otroci v mišljenju. V hudobiji bodite otroški, v mišljenju pa bodite odrasli. V postavi piše: Po ljudeh tujih jezikov in po ustnicah tujcev bom govoril temu ljudstvu, pa me tudi tako ne bodo poslušali, govori Gospod. Zato dar jezikov ni znamenje za verujoče, temveč za neverujoče, preroštvo pa ni znamenje za neverujoče, temveč za verujoče. Če bi se torej zbrala na istem kraju vsa Cerkev in bi vsi govorili z darom jezikov, pa bi vstopili neuki in neverni, ali ne bodo rekli, da ste poblazneli? Če pa bi vsi prerokovali in bi vstopil kakšen neverujoč ali nepoučen človek, ga bodo vsi opominjali in vsi presojali. Tedaj se bodo razkrile skrivnosti njegovega srca. Padel bo na obraz, molil Boga in priznal, da je Bog resnično med vami. Kaj torej, bratje? Kadar se zberete, ima vsakdo od vas nekaj: ta pesem, oni nauk, eden razodetje, drugi dar jezika, tretji razlago. Vse pa naj bo v izgrajevanje. Če kdo govori z darom jezika, naj nastopita dva ali kvečjemu trije, in sicer po vrsti, eden pa naj razlaga. Če razlagalca ni, naj brat v Cerkvi molči, govori pa naj sebi in Bogu. Od prerokov naj spregovorita dva ali trije, drugi pa naj razsojajo. Če pa je razodetje podarjeno komu drugemu od navzočih, naj prejšnji umolkne. Vsi lahko prerokujete, vendar drug za drugim, da se bodo vsi učili in vsi dobili spodbudo. Duhovi prerokov se prerokom podrejajo, kajti Bog ni Bog zmešnjave, ampak miru. Kakor v vseh Cerkvah svetih naj žene tudi v vaših Cerkvah molčijo. Ni jim namreč dovoljeno govoriti, ampak naj bodo podložne, kakor pravi tudi postava. Če pa se hočejo o čem poučiti, naj doma vprašajo svoje može, ker bi bilo sramotno, če bi žena govorila v Cerkvi. Mar od vas izhaja Božja beseda? Je morda dospela samo do vas? Če kdo misli, da je prerok ali da je duhoven človek, naj jasno spozna, da je to, kar vam pišem, Gospodova zapoved. Če pa kdo tega ne spozna, tudi on ni spoznan. Zato si prizadevajte, bratje moji, da bi prerokovali, pa tudi govoriti z darom jezikov ne branite. Vse pa naj poteka spodobno in urejeno. Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor oni vsi sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj. Naj bom torej jaz ali oni, takó oznanjamo in takó ste sprejeli vero. Če se oznanja, da je bil Kristus obujen od mrtvih, kako morejo nekateri izmed vas govoriti, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Poleg tega bi se tudi pokazalo, da smo lažnive Božje priče, ker smo proti Bogu pričali, češ da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil, če je res, da mrtvi ne morejo biti obujeni. Če torej mrtvi ne morejo biti obujeni, tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Tedaj so izgubljeni tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali. Ker je namreč po človeku smrt, je po človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni, vendar vsak po vrsti: najprej kot prvina Kristus, potem pa tisti, ki so Kristusovi, ob njegovem prihodu. Nato bo dovršitev, ko bo kraljevanje izročil Bogu Očetu in uničil vsakršno poglavarstvo ter sleherno oblast in moč. Kajti on mora kraljevati, dokler ne položi vseh sovražnikov pod njegove noge. Kot zadnji sovražnik bo uničena smrt, kajti vse je položil pod njegove noge. Ko pa pravi: »Vse je podvrženo,« je jasno, da razen tistega, ki mu je vse podvrgel. Ko pa mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem. Sicer pa, kaj bodo dosegli tisti, ki se dajejo krstiti za mrtve? Če mrtvi sploh ne morejo biti obujeni, čemu se še dajejo krstiti zanje? Čemu se tudi mi vsak trenutek izpostavljamo nevarnosti? Na ponos, ki ga imam v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, nad vami, bratje, prisegam, da dan za dnem umiram. Kaj mi koristi, če sem se v Efezu po človeško boril z zvermi? Če mrtvi ne morejo biti obujeni, jejmo in pijmo, saj bomo jutri umrli. Nikar se ne dajte zapeljati. Slaba družba pokvari dobre nravi. Streznite se k pravičnosti in ne grešite! Nekateri namreč ne poznajo Boga. To govorim vam v sramoto. Pa bo kdo vprašal: »Kako so lahko mrtvi obujeni? S kakšnim telesom pridejo?« Neumnež! Kar ti seješ, ne oživi, če ne umre. In to, kar vseješ, ni telo, ki bo nastalo, ampak golo zrno, bodisi pšenice ali česa drugega. Bog pa mu da telo, kakor je določil, in sicer vsakemu semenu lastno telo. Niso vsa živa bitja iz istega mesa, ampak je drugo meso pri ljudeh, drugo pri živini, drugo pri pticah in drugo pri ribah. So nebesna in zemeljska telesa. Toda drugo je veličastvo nebesnih teles, drugo zemeljskih. Drugo je veličastvo sonca in drugo veličastvo lune in drugo veličastvo zvezd. Zvezda se namreč od zvezde razlikuje po veličastvu. Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo. Če obstaja duševno telo, obstaja tudi duhovno. Tako je tudi pisano: Prvi človek Adam je postal živa duša, poslednji Adam pa oživljajoči duh. Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak to, kar je duševno, potem to, kar je duhovno. Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek pa je iz nebes. Kakršen je bil zemeljski, taki so zemeljski, in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški. In kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega. To pa povem, bratje: meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva pa tudi propadljivost ne podeduje nepropadljivosti. Glejte, skrivnost vam povem: vsi ne bomo zaspali, vsi pa bomo spremenjeni, hipoma, kakor bi trenil z očesom, ob glasu poslednje trobente. Zadonela bo namreč in mrtvi bodo vstali nepropadljivi in mi bomo spremenjeni. Kajti to, kar je propadljivo, si mora obleči nepropadljivost, in kar je umrljivo, obleči neumrljivost. Ko pa si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana: Smrt je použita v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? Želo smrti je greh, moč greha pa je postava. Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Zato, moji ljubi bratje, bodite stanovitni, neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu, ker veste, da vaš trud v Gospodu ni prazen. Glede nabirke za svete pa storite tudi vi, kakor sem naročil Cerkvam v Galatiji. Vsak prvi dan v tednu naj vsak izmed vas pri sebi daje na stran in zbira, kolikor more, tako da se ne bo zbiralo šele tedaj, ko pridem. Ko pa pridem, bom tiste, ki jih boste izbrali, s pismom poslal, da bodo odnesli vaše darove v Jeruzalem. Če pa bo vredno, da bi šel tudi jaz, bodo potovali z menoj. K vam bom prišel, ko bom končal pot po Makedoniji; potovati namreč nameravam skozi Makedonijo. Morda bom ostal pri vas ali celo prezimil, da me boste opremili za pot, kamor bom pač šel. Tokrat vas namreč nočem obiskati le mimogrede, saj upam, da bom nekaj časa ostal pri vas, če bo Gospod dovolil. V Efezu se bom zadrževal do binkošti, ker so se mi odprla velika vrata za delovanje, pa tudi nasprotnikov je veliko. Če pride Timótej, glejte, da bo pri vas brez strahu, ker opravlja Gospodovo delo kakor jaz. Nihče naj ga ne prezira. V miru ga opremite za pot, da pride k meni, ker ga pričakujem z brati. Glede brata Apola pa tole: silno sem ga prosil, da bi šel z brati k vam, pa ga nikakor ni bila volja, da bi šel zdaj. Pride pa, ko bo utegnil. Budni bodite, stojte trdni v veri, možati bodite, bodite močni! Pri vas naj se vse dela iz ljubezni. Prosim vas, bratje: vi veste, da je Stefanájeva hiša prvenec Ahaje in da so se posvetili službi svetim. Tudi vi ubogajte take in vsakega, ki sodeluje in se trudi. Vesel sem, da so pri meni Stefaná in Fortunat in Aháik, ker so nadomestili vašo odsotnost. Poživili so namreč mojega in vašega duha. Zato takim dajte priznanje. Pozdravljajo vas Cerkve v Aziji. Iskreno vas v Gospodu pozdravljata Ákvila in Priska in Cerkev, ki se zbira v njuni hiši. Pozdravljajo vas vsi bratje. Pozdravite se med seboj s svetim poljubom. Ta pozdrav je napisan z mojo, Pavlovo roko. Če kdo ne ljubi Gospoda, bodi preklet! Maranata. Milost Gospoda Jezusa z vami. Moja ljubezen je z vami vsemi v Kristusu Jezusu! Pavel, po Božji volji apostol Kristusa Jezusa, in brat Timótej Božji Cerkvi, ki je v Korintu, kakor tudi vsem svetim, ki so po vsej Ahaji. Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog. Kakor namreč Kristusovo trpljenje za nas presega meje, tako po Kristusu prekipeva tudi naša tolažba. Če smo v stiskah, smo v vašo tolažbo in odrešenje. Če nas kaj tolaži, nas tolaži v vašo tolažbo, ki deluje v potrpežljivem prenašanju istega trpljenja, ki ga prenašamo tudi mi. Naše upanje glede vas je trdno, ker vemo, da ste z nami deležni tudi tolažbe, kakor ste z nami deležni trpljenja. Nočemo namreč, bratje, da bi vi ne vedeli za našo stisko, ki nas je zadela v Aziji. Čez mero in čez naše moči nas je obtežila, tako da smo obupali celo nad življenjem. Da, sami v sebi smo sprejeli smrtno obsodbo, da ne bi več zaupali vase, ampak v Boga, ki obuja mrtve. On nas je rešil iz tako velike smrtne nevarnosti. In še nas bo reševal. Vanj zaupamo in še nas bo rešil, ker nas z drugimi tudi vi podpirate z molitvijo. In tako se za nas veliko ljudi z marsičim zahvaljuje za milostni dar, ki nam je bil podeljen. Naš ponos je pričevanje naše vesti, in sicer: v svetu in še posebno pri vas smo živeli v preprostosti in Božji iskrenosti, torej ne v meseni modrosti, ampak v Božji milosti. Pišemo vam namreč samo to, kar lahko berete in tudi spoznavate. Seveda pa upam, da boste do konca spoznali, kakor ste nas deloma že spoznali, da smo namreč mi vam v ponos, kakor boste vi nam v ponos na dan našega Gospoda Jezusa. V tem prepričanju sem hotel najprej priti k vam, da bi vi v drugo prejeli milost. Od vas sem hotel odpotovati v Makedonijo in iz Makedonije spet priti k vam, da bi me vi preskrbeli za potovanje v Judejo. Sem mar res lahkomiselno ravnal, če sem se odločil tako? Mar po mesu sklenem, kar sklenem? Je pri meni moj »da«, »da« hkrati tudi »ne«, »ne«? Kakor je Bog zvest: naša beseda do vas ni »da« in hkrati »ne«, saj Božji Sin Jezus Kristus, ki je bil med vami oznanjen po nas, po meni, Silvánu in Timóteju, ni postal »da« in hkrati »ne«, ampak se je v njem zgodil »da«. Vse Božje obljube imajo v njem svoj »da«. Zato se po njem prek nas dviga k Bogu v slavo tudi »amen«. Nas skupaj z vami utrjuje za Kristusa in nas mazili Bog, ki nam je tudi vtisnil pečat in v naša srca položil poroštvo Duha. Boga kličem za pričo in prisegam pri svojem življenju, da v Korint samo zato nisem več šel, ker sem vam prizanašal. Saj vendar ne gospodujemo nad vašo vero. Nasprotno, sodelavci pri vašem veselju smo, ker že trdno stojite v veri. Vendar sem sklenil sam pri sebi, da ne bom ponovno z žalostjo hodil k vam. Če vam jaz povzročam žalost, le kdo bo razveselil mene, če ne tisti, ki bi mu jaz povzročil žalost? In prav zato vam to pišem, da mi ob mojem prihodu ne bi povzročili žalosti tisti, ki bi me morali razveseliti. O vas sem namreč prepričan, da je moje veselje tudi veselje vas vseh. Pišem vam namreč iz velike stiske in tesnobe srca in v mnogih solzah, vendar ne zato, ker bi vas hotel prizadeti, ampak da bi spoznali ljubezen, ki jo imam prav posebno do vas. Če je kdo povzročil žalost, je ni povzročil le meni, ampak do neke mere vam vsem, čeprav ne bi rad pretiraval. Takemu zadostuje tisti ukor, ki mu ga naloži večina. Zato mu vi raje odpustite in ga potolažite, da takega človeka morda ne bi použila prevelika žalost. Prosim vas tudi, da potrdite ljubezen do njega. Saj sem vam prav zato tudi pisal, da bi spoznal vašo preizkušenost, če ste res v vsem poslušni. Komur namreč vi odpustite, odpuščam tudi jaz. Kar pa sem jaz odpustil – če sem kaj odpustil –, sem odpustil zaradi vas, pred Kristusovim obličjem, da nas ne bi ukanil satan. Njegove misli pa nam niso neznane. Prišel sem v Troádo, da bi oznanjal Kristusov evangelij. A čeprav so mi bila v Gospodu vrata odprta, se moj duh ni mogel umiriti, ker nisem našel svojega brata Tita. Zato sem se poslovil od njih in odšel v Makedonijo. Hvala Bógu, ki nas v Kristusu kar naprej venča z zmagoslavjem in ki po nas razširja po vseh krajih blag vonj njegovega spoznanja. Za Boga smo namreč blag Kristusov vonj, tako med tistimi, ki so na poti rešitve, kakor med tistimi, ki so na poti pogubljenja, za ene vonj po smrti – v smrt, za druge vonj po življenju – v življenje. Le kdo je za to zmožen? Mi vsaj nismo kakor množica tistih, ki kupčujejo z Božjo besedo. Mi govorimo iz iskrenosti, kakor iz Boga, pred Bogom, v Kristusu. Mar začenjamo znova sami sebe priporočati? Mar res potrebujemo, kakor nekateri, priporočilna pisma za vas ali pa od vas? Naše pismo ste vi; pismo, ki je zapisano v naših srcih in ga poznajo in berejo vsi ljudje. Očitno ste Kristusovo pismo, za katero skrbimo mi in ki ni pisano s črnilom, temveč z Duhom živega Boga, pa ne na kamnite table, marveč na table mesenih src. Tolikšno zaupanje v Boga imamo po Kristusu. Nismo sami po sebi zmožni, da bi – kakor sami od sebe – o čem sodili. Ne, naša zmožnost je od Boga, ki nas je tudi usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha. Črka namreč ubija, Duh pa oživlja. Če je bila že služba smrti v črkah, vklesana v kamen, obdana s takšnim veličastvom, da Izraelci niso mogli Mojzesu pogledati v obličje zaradi veličastva na obličju, čeprav je bilo to veličastvo minljivo, kako ne bo še bolj obdana z veličastvom služba Duha? Če pa je bila veličastna že služba obsodbe, je tem bolj veličastna služba pravičnosti. In zató to, kar je bilo poveličano v tem primeru, sploh ni bilo poveličano – prav zaradi vsepresegajočega veličastva. Če je bilo namreč prek veličastva dano že to, kar naj bi bilo odpravljeno, je toliko bolj v veličastvu to, kar ostane. Ker imamo torej tako veliko upanje, živimo v veliki zaupnosti in ne kakor Mojzes, ki si je zagrinjal obličje, da Izraelovi sinovi niso mogli gledati konca tega, kar je minljivo. Toda njihove misli so zakrknile. Vse do današnjega dne namreč še leži isto zagrinjalo nad branjem Stare zaveze neodgrnjeno, ker ga odgrinja šele Kristus. Da, vse do danes leži na njihovem srcu zagrinjalo, kadar koli berejo Mojzesa. Ko pa se bo kdo spreobrnil h Gospodu, se bo zagrinjalo odgrnilo. Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda. Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo – kakor bi odsevalo v ogledalu –, se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor od Gospoda, Duha. Ker imamo po usmiljenju, ki smo ga bili deležni, to službo, ne omagujemo. Odrekli smo se skrivnim, sramotnim delom, ne ravnamo zvijačno, tudi ne pačimo Božje besede, marveč se z razodevanjem resnice pred Bogom priporočamo vsaki človeški vesti. Če pa je naš evangelij kljub temu zakrit, je zakrit za tiste, ki so na poti pogubljenja, za nevernike, ki jim je bog tega sveta zaslepil misli, tako da jim ne zasveti razsvetljenje evangelija o veličastvu Kristusa, ki je podoba Boga. Saj ne oznanjamo sebe, ampak Jezusa Kristusa, Gospoda, sebe pa le kot vaše služabnike zaradi Jezusa. Kajti Bog, ki je rekel: »Iz teme bo zasvetila luč,« je zasijal v naših srcih, da bi nas razsvetlil s spoznanjem Božjega veličastva na obličju Jezusa Kristusa. Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas. Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni. Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje. Čeprav še živimo, nas zaradi Jezusa vedno pošiljajo v smrt, da bi se tudi Jezusovo življenje razodelo v našem umrljivem mesu. Tako v nas deluje smrt, v vas pa življenje. Ker pa imamo istega duha vere, kakor je pisano: Veroval sem, zato sem govoril, tudi mi verujemo in zato tudi govorimo. Vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Gospoda Jezusa, tudi nas obudil z Jezusom in nas hkrati z vami postavil predse. Vse to je namreč zaradi vas, da bi se milost zaradi večje množice pomnožila in s tem obogatila zahvaljevanje v Božjo slavo. Zato ne omagujemo. Nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja. Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave, ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno. Vemo namreč tole: če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih zgradbo od Boga, hišo, ki je niso naredile roke in je večna. Zato tudi v tem svojem stanju vzdihujemo in si želimo kar povrh obleči svoje bivališče, ki je iz nebes, seveda le, če se izkažemo, da nismo goli, ko se slečemo. Dokler namreč živimo v tem šotoru, vzdihujemo in teži nas, ker se ne bi radi slekli, ampak bi se radi oblekli kar povrh, tako da bi življenje použilo to, kar je umrljivo. Tisti pa, ki nas je za to pripravil, je Bog, ki nam je dal poroštvo Duha. Zato smo vedno pogumni, čeprav vemo, da smo zdoma in daleč od Gospoda, dokler smo doma v tem telesu, saj v veri hodimo in ne v gledanju. Vendar smo pogumni in zadovoljni s tem, da se bomo izselili iz telesa in se priselili h Gospodu. Zato si tudi prizadevamo, da bi mu bili všeč, bodisi da smo priseljeni v telesu bodisi da smo izseljeni. Vsi se bomo namreč morali pojaviti pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo. Ker torej vemo, kaj je strah Gospodov, skušamo ljudi prepričevati, za Boga pa smo razvidni in upamo, da smo razvidni tudi za vašo vest. S tem se vam nočemo ponovno priporočati, marveč vam ponujamo priložnost, da boste lahko ponosni na nas, tako da boste imeli kaj odgovoriti tistim, ki so ponosni le na zunaj, v srcu pa ne. Če smo namreč povsem iz sebe, smo zaradi Boga, če pa smo pri pameti, smo zaradi vas. Kristusova ljubezen nas stiska, saj smo presodili takole: eden je umrl za vse in zato so umrli vsi. Za vse pa je umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl in bil obujen. Zato odslej nikogar več ne poznamo po mesu. Čeprav smo Kristusa poznali po mesu, ga zdaj ne poznamo več tako. Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa naložil službo sprave, namreč to, da je bil Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom. Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem. Ker smo njegovi sodelavci, vas tudi prosimo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno! Pravi namreč: Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal. Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve! V ničemer ne dajemo nobene priložnosti za pohujšanje, da se naša služba ne bi grajala, ampak v vsem sebe priporočamo kot Božje služabnike: v veliki stanovitnosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, pod udarci, v ječah, pri uporih, v naporih, v bedenjih, v postih, s čistostjo, s spoznanjem, s potrpežljivostjo, z dobroto, s Svetim Duhom, z iskreno ljubeznijo, z besedo resnice, z Božjo močjo, z orožjem pravičnosti v desnici in levici, v slavi in sramoti, na slabem in dobrem glasu, kakor zapeljevalci, a vendar resnični, kakor neznani in spoznani, kakor umirajoči, pa glejte, živimo, kakor kaznovani, a ne usmrčeni, kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse. Korinčani! Naša usta so vam spregovorila odkrito, naše srce se je na široko odprlo. V nas ni pretesno za vas, je pa za nas tesno v vaši notranjosti. Povrnite – kakor otrokom vam govorim – tudi vi meni z enako širokosrčnostjo! Ne dajte se vpregati v jarem z neverniki. Kaj imata namreč skupnega pravičnost in nepostavnost? Kakšno občestvo ima luč s temo? Kakšno je soglasje med Kristusom in Beliárjem? Kaj imata skupnega verujoči in neverujoči? V čem se Božje svetišče strinja z maliki? Mi smo namreč svetišče živega Boga, kakor je rekel Bog: Prebival bom med njimi in med njimi bom hodil; jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Zato pojdite iz njihove srede in se ločite, govori Gospod, in nečistega se ne dotikajte; in jaz vas bom sprejel in vam bom Oče in vi boste moji sinovi in hčere, govori Gospod, vladar vsega. Te obljube torej imamo, predragi. Zato se očistimo vseh madežev mesa in duha in v strahu Božjem dopolnjujmo svetost. Odprite nam srce. Nikomur nismo storili krivice, nikogar nismo pokvarili, nikogar nismo prevarali. Tega ne pravim zato, da bi vas obsojal, saj sem že prej povedal, da ste v naših srcih, takó, da bomo skupaj umrli in skupaj živeli. Velika je moja zaupnost do vas, zelo sem ponosen na vas. Pri vsej svoji stiski sem poln tolažbe in moje veselje prekipeva. Tudi po prihodu v Makedonijo naše meso ni imelo nobenega pokoja. Na vse načine smo doživljali stisko: zunaj boji, znotraj strahovi. Toda Bog, ki tolaži potrte, nas je potolažil s Titovim prihodom, pa ne le z njegovim prihodom, marveč tudi s tolažbo, s katero ste ga potolažili vi. Pripovedoval nam je namreč o vašem hrepenenju, o vašem joku in o vaši vnemi zame. In tako sem bil še bolj vesel. Čeprav sem vas s pismom užalostil, mi tega ni žal … čeprav mi je bilo hudo (vidim namreč, da vas je tisto pismo vsaj za nekaj časa užalostilo), sem zdaj vesel, pa ne zato, ker sem vas spravil v žalost, ampak zato, ker je žalost v vas sprožila spreobrnitev. Užalostili ste se namreč v skladu z Bogom, tako da od nas niste utrpeli nobene škode. Kajti žalost, ki je v skladu z Bogom, povzroči spreobrnitev, ki je ne bomo obžalovali in ki pelje v rešitev, svetna žalost pa povzroči smrt. Glejte, kakšno zavzetost je v vas obrodilo prav to, da ste bili žalostni v skladu z Bogom; poleg tega pa še opravičevanje, nejevoljo, strah, hrepenenje, gorečnost pa tudi kazen! Vsekakor ste sami dokazali, da ste v tej zadevi čisti. Čeprav sem vam torej pisal, nisem zaradi tistega, ki je storil krivico, tudi ne zaradi tistega, ki je krivico utrpel, marveč zato, da bi se pred Bogom razkrilo, kako vneti ste za nas. Zato smo potolaženi. Poleg te tolažbe pa nas je še bolj razveselilo Titovo veselje, ker si je zaradi vas njegov duh odpočil. Če sem namreč pred njim s čim pokazal, da sem na vas ponosen, me zdaj ni sram. Nasprotno, kakor smo vam povedali vse po resnici, tako se je tudi naš ponos na vas pred Titom izkazal kot resnica. Njegova notranjost vam je še posebej naklonjena, ko se spominja poslušnosti vas vseh, kako ste ga sprejeli s strahom in trepetom. Vesel sem, da se lahko na vas popolnoma zanesem. Bratje, radi bi vam poročali o Božji milosti, ki je bila dana Cerkvam v Makedoniji. Kljub veliki preizkušnji v stiski je njihovo prekipevajoče veselje in njihovo skrajno uboštvo preraslo v bogastvo njihove radodarnosti. Po svojih močeh in – to lahko pričujem – celo čez svoje moči so nas iz lastnega nagiba vneto prosili za uslugo, da bi smeli sodelovati pri služenju svetim. In to ne tako, kakor smo pričakovali, ampak so najprej sebe podarili Gospodu in po Božji volji nam. In tako smo prosili Tita, naj pri vas to delo milosti tudi izpelje, kakor ga je bil že začel. No, kakor ste v vsem nadvse bogati – v veri, v besedi in spoznanju, v vsakršni gorečnosti in naši ljubezni, ki ste je deležni, tako se izkažite tudi v tem delu milosti. Tega ne pravim kot ukaz. Rad bi pa ob gorečnosti drugih preveril tudi pristnost vaše ljubezni. Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu. Zato vam svetujem tole: prav je, da vi, ki lani niste le začeli tega dela, ampak ste se zanj tudi odločili, zdaj delo tudi opravite do konca, tako da bo dobri volji, ki ste jo pokazali z odločitvijo, sledilo tudi dejanje iz tega, kar imate. Kdor ima namreč dobro voljo, je dobrodošel s tistim, kar ima, ne glede na to, česar nima. Ne gre namreč za to, da bi drugi dosegli olajšanje, vi pa bi živeli v stiski. Za enakost gre. V sedanjem času bo vaše obilje lajšalo njihovo pomanjkanje, da bo tudi njihovo obilje lajšalo vaše pomanjkanje. Tako bo prišlo do enakosti, kakor je pisano: Kdor je veliko nabral, ni imel preveč, in kdor malo, ni imel premalo. Hvala Bógu, ki je Titu položil v srce enako vnemo za vas, da je ustregel moji prošnji. Ker pa je bil že sam zelo vnet, je po svojem nagibu odšel k vam. Z njim pošiljamo brata, ki ga zaradi evangelija hvalijo vse Cerkve. Pa ne le to. Cerkve so nam ga tudi izvolile za sopotnika pri tem delu milosti, ki mu služimo Gospodu samemu v čast in zaradi svoje dobre volje. Seveda pa se varujemo, da nam ne bi kdo naprtil kakega očitka zaradi te obilne nabirke, ki ji služimo. Za dobro pač ne skrbimo le v očeh Gospoda, ampak tudi v očeh ljudi. Z njima pošiljamo našega brata, ki smo ga v mnogih stvareh večkrat preizkusili in spoznali za vnetega. Zdaj pa je še bolj vnet zaradi velikega zaupanja, ki ga ima do vas. Če gre za Tita, je moj tovariš in sodelavec za vas. Če gre za naša brata, sta odposlanca Cerkvá, Kristusova slava. Izkažite jim vpričo Cerkvá svojo ljubezen in potrdite, da sem na vas ponosen. Ni potrebno, da bi vam pisal o službi svetim. Poznam namreč vašo dobro voljo, s katero se vam v čast hvalim pred Makedonci. Pravim jim, da je Ahaja že od lani pripravljena in vaša vnema je spodbudila tudi mnogo drugih. Vendar pošiljam brate zato, da se ne bi glede tega v prazno ponašal z vami in da bi bili, kakor sem že povedal, res pripravljeni, da glede tega ne bi doživel sramote, saj bi jo tudi vi, če bi namreč z menoj prišli Makedonci in bi vas dobili nepripravljene. Zato sem menil, da moram prositi brate, naj gredo pred nami k vam in vnaprej zberejo vaš obljubljeni dar, da bo nabran kot dar in ne kot izsiljevanje. To pa rečem: kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel. Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca. Bog pa vas more obilno obdariti z vsakršno milostjo, tako da boste v vsem vedno imeli vsega dovolj in boste imeli izobilje za vsako dobro delo, kakor je pisano: Razsul je, dal je ubogim; njegova pravičnost ostane na veke. Tisti, ki sejalcu priskrbi seme in kruh za živež, bo pomnožil vaše seme in povečal sadove vaše pravičnosti. Obogateli boste dovolj za vsakršno radodarnost, ki bo po nas dajala Bogu zahvalo. Kajti služenje v tem opravilu ni le dopolnjevanje tistega, kar svetim primanjkuje, temveč obogatitev z mnogimi zahvalami Bogu. Če se namreč v tej službi izkažete, bodo Boga poveličevali zaradi vaše podrejenosti v izpovedovanju Kristusovega evangelija in zaradi radodarnosti vašega občestva z njimi in vsemi. Pa še molili bodo za vas in hrepeneli po vas zaradi vsepresegajoče Božje milosti do vas. Hvala Bogu za njegov neopisljivi dar! Jaz sam, Pavel, ki sem sicer ponižen, dokler sem osebno med vami, od daleč pa sem drzen, vas pri krotkosti in prizanesljivosti Kristusa rotim in prosim: uredite, da ne bom osebno navzoč prisiljen pokazati neustrašnost v zaupanju, s katerim mislim drzno nastopiti proti nekaterim, ki menijo, da živimo po mesu. Res živimo v mesu, a se ne bojujemo v skladu z mesom. Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu. Pripravljeni smo kaznovati vsako neposlušnost, ko se bo vaša poslušnost dopolnila. Vidite le to, kar imate pred očmi. Če je kdo prepričan, da je Kristusov, naj sam še enkrat premisli, da smo prav tako kakor on tudi mi Kristusovi. Tudi če bi se jaz še bolj ponašal s svojo oblastjo, ki jo je dal Gospod v vaše izgrajevanje in ne v vaše rušenje, me ne bo sram. Naj se nikar ne zdi, da vas hočem strašiti s pismi. Resda pravijo: »Pisma so ostra in krepka, telesna navzočnost pa je slabotna in njegova beseda zanič.« Toda takšni naj se zavedajo: kakršni smo v pismih z besedo, kadar smo odsotni, takšni smo tudi v dejanju, kadar smo navzoči. Ne, mi si ne drznemo primerjati se ali enačiti s tistimi, ki priporočajo sami sebe. Ti so namreč nespametni, ker sami sebe po sebi merijo in se primerjajo sami s seboj. Mi pa se ne bomo hvalili čez mero, temveč sorazmerno s področjem, ki nam ga je odmeril Bog. To pa je takšno, da smo prišli tudi do vas. Nikakor se namreč ne povzdigujemo čez mero, kot da ne bi prišli do vas. Saj smo vendar s Kristusovim evangelijem dospeli tudi k vam! Nismo čez mero ponosni na napore drugih. Upamo pa, da bomo ob vaši rastoči veri še veliko bolj povečali svoje področje, tako da bomo oznanili evangelij onkraj vaših meja, ne da bi se ponašali z delom, ki je na tujem področju že opravljeno. Kdor se ponaša, naj se ponaša v Gospodu. Kajti preizkušen ni tisti, ki sam sebe priporoča, ampak tisti, ki ga priporoča Gospod. Ko bi vi le mogli prenesti kanček moje nespameti! Res, potrpite z menoj! Do vas namreč čutim Božjo ljubosumnost, ker sem vas kot čisto devico zaročil z enim možem, Kristusom, da bi vas postavil predenj. Bojim pa se, da se ne bi vaše misli skazile in oddaljile od preprostosti, čistosti do Kristusa, kakor je kača s svojo zvijačnostjo preslepila Evo. Če namreč pride kdo in oznanja drugega Jezusa, ki ga mi nismo oznanili, ali če prejmete drugega Duha, ki ga niste prejeli, ali drug evangelij, ki ga niste sprejeli, kar voljno prenašate. Vendar mislim, da v ničemer ne zaostajam za nadvse vélikimi apostoli. Čeprav sem v besedi šibek, pa nisem šibek v spoznanju, temveč sem vam to razkrival v vsem in na vse načine. Morda sem se pa tedaj pregrešil, ko sem se ponižal, da bi bili vi povišani, tedaj, ko sem vam brez plačila oznanjal Božji evangelij? Druge Cerkve sem oškodoval in od njih dobil sredstva za preživljanje, da bi lahko služil vam. Ko sem bil pri vas in sem trpel pomanjkanje, nisem bil nikomur v breme. Kar mi je namreč manjkalo, so dodali bratje, ki so prišli iz Makedonije. V vsem sem se varoval in se bom še varoval, da vam ne bi bil v breme. Pri Kristusovi resnici, ki je v meni, vam povem, da mi nič ne bo zlomilo tega ponosa v pokrajinah Ahaje. Zakaj? Ker vas morda ne ljubim? To ve Bog! Kar delam, bom delal še naprej, da spodnesem oporo tistim, ki iščejo oporo, da bi v tem, v čemer se ponašajo, bili priznani za takšne, kakršni smo mi. Taki so namreč lažni apostoli, zvijačni delavci, ki se preoblačijo v Kristusove apostole. Nič čudnega, saj se tudi sam satan preoblači v angela luči. Nič posebnega torej ni, če se tudi njegovi služabniki preoblačijo v služabnike pravičnosti. Toda njihov konec bo po meri njihovih del. Ponavljam: nihče naj ne misli, da sem neumen! Če pa me že imate za takšnega, me sprejmite vsaj kot neumneža, da se bom tudi jaz malce ponašal. Kar mislim povedati, tega ne bom govoril v Gospodu, marveč kakor v neumnosti, iz tistega ponosnega načina bivanja. Ker se že mnogi ponašajo po mesu, se bom ponašal še jaz. Saj z užitkom prenašate nespametne, vi, ki ste pametni! Prenašate, če vas kdo zasužnjuje, če vas kdo izkorišča, če vam kdo jemlje, če se kdo dviga nad vas, če vas kdo tolče po obrazu. V svojo nečast govorim, kakor da bi bil res šibek. S čimer si kdo upa bahati se – še zmeraj govorim v neumnosti – si upam tudi jaz. So Hebrejci? Jaz tudi. So Izraelci? Jaz tudi. So Abrahamovo potomstvo? Jaz tudi. So Kristusovi služabniki? Brez pameti govorim: jaz še bolj! Večkrat v hudih naporih, večkrat v ječah, neprimerno bolj pod udarci, večkrat v smrtni nevarnosti. Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset. Trikrat so me bičali, enkrat kamnali, trikrat sem doživel brodolom in eno noč in dan preživel na globokem morju. Pogosto sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pogani, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati. V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti. Poleg tega še vse, kar me dan za dnem zaposluje, skrb za vse Cerkve. Kdo je slaboten, ne da bi bil tudi jaz slaboten? Kdo pa se spotika, ne da bi tudi mene žgalo? Če se je že treba hvaliti, se bom hvalil s svojimi slabostmi. Bog in Oče Gospoda Jezusa, on, ki je slavljen na veke, ve, da ne lažem. V Damasku je dal namestnik kralja Aréta zastražiti mesto Damaščanov, da bi me ujel, pa so me v košu spustili skoz okno v zidu in sem ušel njegovim rokam. Ali se je res treba ponašati? To sicer nič ne koristi, vendar bom prišel do videnj in razodetij Gospoda. Vem za človeka v Kristusu. Pred štirinajstimi leti je bil vzet do tretjih nebes – ali v telesu, ne vem, ali brez telesa, ne vem, to ve Bog. Vem tudi, da je bil ta človek – ali v telesu ali brez telesa, ne vem, to ve Bog – vzet v raj in je slišal neizrekljive besede, ki jih človeku ni dovoljeno spregovoriti. S tem človekom se bom ponašal, s seboj pa se ne bom ponašal, razen s slabotnostmi. Če bi se že hotel ponašati, ne bi bil neumen, saj bi govoril resnico. Pa se rajši zdržim, da ne bi kdo mislil o meni več kakor to, kar na meni vidi ali kar povem. Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, a mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten. Zdaj sem pa res postal neumen. Toda vi ste me prisilili. V resnici bi vi morali mene priporočati, saj nisem v ničemer zaostal za nadvse vélikimi apostoli, čeprav nisem nič. Znamenja apostola so bila med vami storjena z vso potrpežljivostjo, z znamenji, čudeži in močmi. V čem ste bili na slabšem kakor druge Cerkve? Samo v tem, da vam jaz nisem bil v breme. Odpustite mi to krivico! Glejte, zdaj se že tretjič odpravljam k vam, vendar vam ne bom v breme, ker ne iščem tega, kar je vaše, ampak vas. Niso namreč otroci dolžni zbirati prihrankov za starše, ampak starši za otroke. Sam bom prav rad razdajal in celo sam sebe bom do konca razdal za vaše duše. Ali me boste zato manj ljubili, če vas jaz toliko bolj ljubim? Pa naj bo! V breme vam nisem bil. Recimo pa, da sem vas – prekanjen, kakor sem – ujel z zvijačo. Ali sem vas morda izkoristil po kom od tistih, ki sem jih poslal k vam? Naprosil sem Tita in z njim poslal brata. Morda vas je ukanil Tit? Mar nisva hodila v istem duhu in po istih stopinjah? Ali ste že dolgo prepričani, da se pred vami zagovarjamo? Ne, pred Bogom v Kristusu govorimo in vse, ljubi, zato, da bi vas izgradili. Bojim se namreč, da vas morda ob prihodu ne dobim takšnih, kakršne si vas želim, in da boste vi mene našli takšnega, kakršnega si ne želite. Bojim se, da bodo med vami pričkanje, nevoščljivost, razdraženosti, prepirljivosti, opravljanja, podpihovanja, napihovanja in neredi. Bojim se, da bi me ob ponovnem prihodu moj Bog pred vami ponižal in bi moral žalovati zaradi mnogih, ki so prej grešili, pa se za nečistost in nečistovanje in razuzdanost, ki so jo zagrešili, niso skesali. Zdaj prihajam k vam tretjič. Vsaka stvar se bo ugotovila po izjavi dveh ali treh prič. Napovedal sem že in kakor tedaj, med drugim obiskom, tudi zdaj v odsotnosti napovedujem tistim, ki so prej grešili, in vsem drugim: če spet pridem, ne bom prizanašal, saj sami zahtevate dokaz, da v meni govori Kristus. Ta pa do vas ni slaboten, ampak je mogočen med vami. Res, križan je bil v slabotnosti, toda živi iz Božje moči. Tudi mi smo slabotni v njem, a pred vami bomo živi z njim zaradi Božje moči. Sami se preverite, ali ste verni, in preizkusite se. Ali ne spoznavate, da je Jezus Kristus v vas? Morda pa preizkušnje niste prestali! Upam pa, da spoznavate, da smo jo mi prestali. Boga prosimo, da bi vi ne storili nič hudega. Ni nam do tega, da bi se mi izkazali kot ljudje, ki so prestali preizkušnjo, ampak samo do tega, da bi vi delali dobro, čeprav bi mi veljali za takšne, ki niso prestali preizkušnje. Ničesar namreč ne moremo storiti proti resnici; delamo lahko le za resnico. Veseli smo, kadar smo mi slabotni, vi pa močni. Za to tudi prosimo: za vašo izpopolnitev. To v odsotnosti pišem zato, da ne bom navzoč nastopal ostro, z oblastjo, ki mi jo je dal Gospod, da bi izgrajeval in ne podiral. Končno, bratje, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami. Pozdravite drug drugega s svetim poljubom. Pozdravljajo vas vsi sveti. Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi! Pavel, apostol ne od ljudi in tudi ne po človeku, temveč po Jezusu Kristusu in Bogu Očetu, ki ga je obudil od mrtvih, in vsi bratje, ki so z mano, Cerkvam v Galatiji: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa, ki je daroval sam sebe za naše grehe, da bi nas iztrgal iz sedanjega pokvarjenega sveta, kakor je hotel naš Bog in Oče, kateremu bodi slava na veke vekov! Amen. Čudim se, da se od tistega, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, tako hitro obračate k nekemu drugemu evangeliju, ki pa ni drug evangelij, pač pa so nekateri, ki vas begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo. Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet! Kakor smo prej rekli, tako pravim ponovno: če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo preklet! Koga si namreč skušam dobiti na svojo stran, ljudi ali Boga? Si mar prizadevam, da bi ugajal ljudem? Ko bi še hotel ugajati ljudem, ne bi bil Kristusov služabnik. Izjavljam vam torej, bratje: evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa. Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti. Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v judovstvu prekašal mnoge sovrstnike in rojake. Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se odpravil v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask. Pozneje sem po treh letih šel v Jeruzalem, da bi se spoznal s Kefom, in pri njem sem ostal petnajst dni. Nobenega drugega apostola nisem videl, samo Jakoba, Gospodovega brata. Pred Bogom vam zagotavljam, da to, kar vam pišem, ni laž. Nato sem šel v pokrajine Sirije in Kilikije. Cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, sem bil osebno nepoznan. Le slišali so: »Tisti, ki nas je nekoč preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je nekoč skušal zatreti.« In slavili so Boga zaradi mene. Po štirinajstih letih sem spet šel z Barnabom gor v Jeruzalem. S sabo sem vzel tudi Tita. Šel pa sem po razodetju. Predložil sem jim evangelij, ki ga oznanjam med pogani, in še posebej najuglednejšim osebam, da bi morda ne tekel ali da ne bi bil tekel v prazno. Tako takrat niti Tit, ki je bil z menoj, ni bil prisiljen, da bi se dal obrezati, čeprav je bil Grk. Sicer pa so se tam vrinili lažni bratje, da bi prežali na našo svobodo, ki jo imamo v Kristusu Jezusu, in da bi nas usužnjili. Vendar se jim nismo uklonili niti za trenutek, da bi med vami obstala resnica evangelija. Tisti pa, ki so imeli takšen ugled, kot da nekaj so – kakšni so nekoč bili, me ne zanima, saj Bog ne gleda na osebo –, tisti torej, ki so veljali za ugledne, mi niso ničesar dodatno naložili. Nasprotno: ko so uvideli, da je bil meni zaupan evangelij za neobrezane, kakor je bil Petru za obrezane – kajti tisti, ki je deloval po Petru zaradi poslanstva med obrezanimi, je deloval tudi v meni zaradi poganov –, in ko so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob, Kefa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Barnabu desnico v znamenje občestva; midva naj bi šla med pogane, oni pa med obrezane. Le to so naju prosili, da bi se spominjala revežev. In to sem si zelo prizadeval storiti. Ko pa je prišel Kefa v Antiohijo, sem se mu v obraz uprl, ker je bil vreden obsojanja. Preden so namreč prišli nekateri, ki so bili z Jakobom, je jedel s pogani. Ko pa so prišli, se je začel poganom umikati in se jih ogibati, in sicer iz strahu pred obrezanimi. Z njim vred so se potajili tudi drugi Judje, tako da se je celo Barnaba dal zavesti od njihove dvoličnosti. Ko pa sem videl, da ne hodijo pravilno, v skladu z resnico evangelija, sem vpričo vseh rekel Kefu: »Če ti, ki si Jud, živiš po pogansko in ne po judovsko, kako hočeš prisiliti pogane, da bi živeli po judovsko?« Mi, ki smo po naravi Judje in ne poganski grešniki, vemo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa. Zato smo tudi mi začeli verovati v Kristusa Jezusa, da bi bili opravičeni po veri v Kristusa in ne po delih postave, saj nobeno meso ne bo opravičeno po delih postave. Če pa se mi, ki si prizadevamo postati opravičeni v Kristusu, tudi sami izkažemo za grešnike, je mar Kristus služabnik greha? Nemogoče! Če namreč znova zidam to, kar sem porušil, kažem, da sem prestopnik. Dejansko sem po postavi odmrl postavi, da bi živel Bogu. Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe. Ne zametujem Božje milosti; kajti če je pravičnost po postavi, potem je Kristus umrl zaman. O nespametni Galačani, le kdo vas je uročil, ko je bil prav vašim očem prikazan Jezus Kristus, in sicer križani? Rad bi izvedel od vas samo tole: ste prejeli Duha zaradi del postave ali zaradi vere v to, kar ste slišali? Tako nespametni ste? Začeli ste z Duhom, zdaj pa končujete z mesom? Ste toliko pretrpeli zaman? Ko bi vsaj bilo zaman! Mar ta, ki vam daje Duha in dela med vami čudeže, to dela zaradi del postave ali zaradi vere v to, kar ste slišali? Tako je bilo z Abrahamom, ki je verjel Bogu in mu je bilo to šteto v pravičnost. Spoznajte vendar, da so Abrahamovi sinovi tisti, ki verujejo. Pismo je predvidelo, da Bog opravičuje narode po veri, zato je napovedalo Abrahamu veselo novico: V tebi bodo blagoslovljeni vsi narodi. Potemtakem so z verujočim Abrahamom vred blagoslovljeni tudi tisti, ki verujejo. Vse tiste, ki se naslanjajo na dela postave, pa zadene prekletstvo. Kajti pisano je: Preklet je vsak, ki ne vztraja pri vsem, kar je zapisano v knjigi postave, da bi to izpolnjeval. Da se nihče ne more opravičiti pred Bogom s postavo, je razvidno iz dejstva, da bo pravični živel iz vere. Postava pa ni iz vere, ampak: Kdor to izpolnjuje, bo živel od tega. Kristus pa nas je odkupil od prekletstva postave tako, da je za nas postal prekletstvo. Pisano je namreč: Preklet je vsak, kdor visi na lesu. To se je zgodilo zato, da bi Abrahamov blagoslov prešel v Kristusu Jezusu k poganom in da bi mi po veri prejeli obljubo Duha. Bratje, po človeško govorim: pravnomočne oporoke nihče ne bo razveljavljal ali ji kaj dodajal, čeprav je samo človeško delo. No, obljube so bile izrečene Abrahamu in njegovemu potomcu. Ne pravi »in potomcem«, kakor če bi šlo za mnoge, temveč kakor za enega: in tvojemu potomcu, ki je Kristus. Pravim pa tole: če je Bog prej naredil veljavno oporoko, je postava, ki je nastala šele štiristo trideset let pozneje, ne more razveljaviti tako, da bi bila obljuba neučinkovita. Kajti če dediščina izvira iz postave, ni več iz obljube; Bog pa je Abrahamu izkazal milost prek obljube. Čemú torej postava? Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel potomec, kateremu je bila dana obljuba, razglašena pa je bila po angelih, s pomočjo posrednika. Ne obstaja posrednik enega, Bog pa je eden. Je torej postava zoper Božje obljube? Nikakor ne! Kajti opravičenje bi dejansko izviralo iz postave, ko bi bila dana postava, ki bi mogla dati življenje. Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa. Toda preden je nastopila vera, nas je postava držala zaprte pod ključem, v pričakovanju vere, ki naj bi bila razodeta. To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere. Ko pa je nastopila vera, nismo več pod vzgojiteljico. Vi vsi ste namreč po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi. Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu. Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamovi potomci, po obljubi pa dediči. Pravim namreč takole: dokler je dedič še nedoleten, se nič ne razlikuje od sužnja, čeprav je gospodar vsega, temveč je pod varuhi in oskrbniki vse do dne, ki ga je določil oče. Tako je bilo tudi z nami. Ko smo bili nedoletni, smo bili usužnjeni prvinam sveta. Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, Oče!« Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu. Toda tedaj ste služili bogovom, ki to po naravi niso, ker pač niste poznali Boga. Zdaj pa ne samo, da ste Boga spoznali, ampak še več, tudi Bog vas je spoznal. Kako se torej obračate nazaj k tistim slabotnim in bednim prvinam, ki jim hočete spet služiti? Obhajate dneve, mesece, letne čase in leta. Bojim se za vas, da sem se morda zaman trudil za vas. Postanite kakor jaz, bratje, prosim vas, ker sem tudi jaz postal kakor vi. Nobene krivice mi niste prizadeli. Veste, da sem vam prvikrat oznanil evangelij v slabosti mesa. To vam je bilo v preizkušnjo, a me zaradi tega niste ne zaničevali ne zavrgli, temveč ste me sprejeli kot Božjega angela, kot Kristusa Jezusa. Kje je torej tisto vaše blagrovanje? Lahko vam namreč zagotovim, da bi si takrat oči izdrli in mi jih dali, ko bi bilo mogoče. Potemtakem sem postal vaš sovražnik, ker sem vam govoril resnico? Oni se ljubosumno zavzemajo za vas, a ne dobrohotno; hočejo vas namreč izključiti, da bi se ljubosumno navezali nanje. Dobro pa je biti ljubosumen zaradi dobrega – in to ne samo tedaj, kadar sem navzoč pri vas, otroci moji, ki vas ponovno rojevam v bolečini, dokler ne bo v vas izoblikovan Kristus. V tem trenutku bi bil rad pri vas in bi vam rad spregovoril z drugačnim glasom, ker ne vem, kaj bi z vami. Povejte mi, vi, ki hočete biti pod postavo: ne slišite, kaj pravi postava? Pisano je namreč, da je Abraham dobil dva sinova, enega od dekle in enega od svobodne. Toda sin, rojen iz dekle, se je rodil po mesu, sin pa, rojen iz svobodne, po obljubi. To je povedano v prispodobi: gre namreč za dve zavezi. Ena izvira s Sinajske gore in rodi za sužnost: takšna je Hagára. Hagára je gora Sinaj, ki je v Arabiji: ta se sklada s sedanjim Jeruzalemom, ki je suženj s svojimi otroki vred. Oni Jeruzalem, ki je zgoraj, pa je svoboden in ta je naša mati. Pisano je namreč: Razveseli se, nerodovitna, ki ne rodiš; zavriskaj in vzklikni, ki nisi v porodnih bolečinah; zakaj več je otrok zapuščene, kakor tiste, ki ima moža. Vi pa, bratje, ste kakor Izak otroci obljube. In kakor je takrat tisti, ki je bil rojen po mesu, preganjal tistega, ki je bil rojen po duhu, tako se dogaja tudi zdaj. Toda kaj pravi Pismo? Odpôdi deklo in njenega sina, kajti sin dekle ne bo dedoval s sinom svobodne. Zaradi tega, bratje, nismo otroci dekle, temveč svobodne. Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti. Glejte, jaz, Pavel, vam pravim: če se daste obrezati, vam Kristus ne bo prav nič koristil. In ponovno izjavljam vsakomur, ki se dá obrezati, da je dolžan v celoti izpolnjevati postavo. Tisti, ki iščete opravičenje v postavi, nimate nič več skupnega s Kristusom: odpadli ste od milosti. Po Duhu, iz vere, pričakujemo upanje pravičnosti, saj v Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, ki deluje po ljubezni. Lepo ste tekli. Le kdo vam je presekal pot, da niste poslušni resnici? To prepričanje gotovo ne prihaja od tistega, ki vas kliče. Peščica kvasa skvasi vse testo. Jaz se zanašam v Gospodu na vas, da ne boste drugačnih misli. Kdor pa vas bega, bo nosil obsodbo, naj bo kdor koli. Če jaz, bratje, še oznanjam obrezo, zakaj me potem preganjajo? Torej je bilo pohujšanje križa odpravljeno. O, ko bi se tisti, ki vas vznemirjajo, dali tudi skopiti! Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni. Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Če pa se med seboj grizete in obžirate, glejte, da se med seboj ne pokončate. Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo. Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega. Glede tega vas vnaprej opozarjam, kakor sem vas že opozoril: tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva. Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu. Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo. Bratje, če zasačite koga pri kakšnem prestopku, ga vi, ki ste duhovni, opomnite v duhu krotkosti. Pri tem pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo. Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. Kajti če kdo misli, da je kaj, ko ni nič, vara sam sebe. Vsakdo naj presodi svoje ravnanje in tako bo pridržal lastno hvalo zase, ne pa da bi se primerjal z drugim; vsak bo namreč nosil svoje breme. Kdor prejema pouk v besedi, naj vse svoje dobrine deli s tistim, ki ga poučuje. Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel. To se pravi: kdor seje v svoje meso, bo od mesa žel pogubo; kdor pa seje v Duha, bo od Duha žel večno življenje. Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem, še posebej pa domačim po veri. Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko. Tisti, ki hočejo biti ugledni v mesu, vas silijo k temu, da bi se dali obrezati, in to samo zato, da ne bi bili preganjani zaradi Kristusovega križa. Vendar se še sami obrezanci ne držijo postave, ampak hočejo, da se daste obrezati zato, da bi se hvalili z vašim mesom. Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. Kajti niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev. Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu, bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad Božjim Izraelom. Zanaprej naj mi nihče ne povzroča nevšečnosti; jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vašim duhom, bratje! Amen. Pavel, po Božji volji apostol Kristusa Jezusa, svetim, ki so v Efezu, in zvestim v Kristusu Jezusu: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem. V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti. To milost je obilno razlil na nas, z vso modrostjo in razumnostjo, ko nam je razodel skrivnost svoje volje po blagohotnem načrtu, kakor si ga je vnaprej zastavil, da bi ga uresničil v polnosti časov: osrediniti v Kristusu kot glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji. V njem, v katerem smo tudi prišli do dediščine, smo bili vnaprej določeni po načrtu njega, ki vse uresničuje po sklepu svoje volje, da bi bili mi, ki smo že prej upali v Mesija, v hvalo njegovega veličastva. V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij svojega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. Ta je poroštvo naše dediščine, v odkupitev ljudstva, ki si ga je Bog pridobil, v hvalo njegovega veličastva. Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči, ki jo je udejanjil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. In vse je položil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje. Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov, v katerih ste nekoč živeli na način tega sveta, ko ste sledili poglavarju oblasti zraka; ta duh zdaj deluje v sinovih neposlušnosti. Sicer pa smo nekoč tudi mi vsi živeli tako kot oni v svojih mesenih poželenjih; počenjali smo, kar sta hotela meso in razum, in smo bili po naravi otroci jeze kakor drugi. Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč odrešeni – in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu, da bi v prihajajočih vekih pokazal v svoji dobrosrčnosti do nas v Kristusu Jezusu čezmerno bogastvo svoje milosti. Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli. Zato pomnite, da so vas, ki ste v mesu pogani, ti, ki se imenujejo obrezane, a so obrezani z roko v mesu, nekoč imenovali neobrezane. Pomnite torej, da ste bili v tistem času ločeni od Mesija, zunaj Izraelovega občestva in tuji zavezam obljube. Bili ste brez upanja in v svetu brez Boga. Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo. V svojem mesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka. Vzpostavil je mir in po križu spravil oba z Bogom v enem telesu, ko je v svoji osebi ubil sovraštvo. Prišel je, da bi oznanil mir vam, ki ste bili daleč, in mir tistim, ki so bili blizu. Kajti po njem imamo oboji dostop k Očetu v enem Duhu. Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu. Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus, v katerem se zedinja celotna zgradba, tako da raste v svet tempelj v Gospodu. Vanj se z drugimi tudi vi vzidavate za Božje bivališče v Duhu. Zato jaz, Pavel, jetnik Kristusa Jezusa za vas, pogane …, mislim, da ste slišali za načrt Božje milosti, ki mi je bila dana za vas. Kakor sem prej na kratko zapisal, mi je bila po razodetju razkrita skrivnost. Če tisto berete, lahko doumete, kako razumevam Kristusovo skrivnost. Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju, katerega služabnik sem postal po daru Božje milosti, ki mi je bila dana po delovanju njegove moči. Meni, najmanjšemu izmed vseh svetih, je bila dana milost, da oznanjam poganom neizsledljivo Kristusovo bogastvo, da vse razsvetlim glede skrivnostnega načrta, ki je bil od vekov skrit v Bogu, stvarniku vsega. Tako naj bi se zdaj po Cerkvi oznanila vladarstvom in oblastem v nebeških področjih mnogovrstna Božja modrost, in sicer po večnem načrtu, ki ga je Bog izpeljal v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. V njem imamo srčnost in dostop v popolnem zaupanju po veri vanj. Zato vas prosim, da ne postanete malodušni ob stiskah, ki jih trpim za vas in v katerih je vaša slava. Zato upogibam svoja kolena pred Očetom, po katerem se imenuje vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji, naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku. Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina, ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti. Njemu pa, ki more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo, njemu slava v Cerkvi in v Kristusu Jezusu skozi vse rodove, na veke vekov. Amen. Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst: en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh. Vsakomur izmed nas pa je bila dana milost po meri Kristusovega daru. Zato je rečeno: Povzpel se je na višavo, ujete peljal ujetnike, dal je darove ljudem. Kaj pa pomeni beseda Povzpel se je, če ne to, da se je prej spustil v spodnje kraje zemlje? On, ki se je spustil, je isti, ki se je vzdignil čez vsa nebesa, da bi napolnil vse. In on je dal, da so nekateri apostoli, drugi preroki, spet drugi evangelisti, spet drugi pastirji in učitelji, da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa, dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti. Tako ne bomo več nedorasli otroci, ki jih premetava in kot valove razburka vsak veter nauka v človeški zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju. Pač pa živimo iz resnice v ljubezni, da bomo v vsem rastli vanj, ki je glava, Kristus. Iz njega dobiva rast celotno telo, združeno in spojeno z njim, ob sodelovanju celotnega veziva, po delovanju, v skladu z mero slehernega dela, tako da omogoča rast telesa in gradi samo sebe v ljubezni. Zato vam pravim in vas rotim v Gospodu: ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svojega uma. Zaradi nevednosti, ki je v njih, in zaradi trdote njihovega srca jim je razum otemnel in so se odtujili Božjemu življenju. Ko so tako otopeli, so se prepustili razuzdanosti, da so z nenasitnim pohlepom počenjali vsakršne nečistosti. Vi pa se niste tako učili Kristusa, če ste ga le poslušali in se dali o njem poučiti, kakor je resnica v Jezusu. Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice. Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa. Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču. Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi. Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo. Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu. Nečistovanje in vsakršna nečistost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim. Isto velja za kvantanje in nespametno ali prostaško govorjenje; vse to je nespodobno. Rajši se posvečajte zahvaljevanju! Dobro namreč vedite tole: noben nečistovalec ali nečist človek ali lakomnež, kar je toliko kot malikovalec, nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu. Nihče naj vas ne zavaja s praznimi besedami: kajti vse to kliče Božjo jezo nad sinove neposlušnosti. Zato ne imejte s takimi nič skupnega. Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu! Ne sodelujte pri jalovih delih teme, marveč jih obsojajte. Kar namreč oni počenjajo na skrivaj, je že omenjati sramotno. Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po luči. Kajti vse, kar se razodeva, je luč. Zato je rečeno: »Prebúdi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus.« Skrbno torej pazíte, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri. Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi. Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja. In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse. Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu. Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem. Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna. Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: smo namreč deli njegovega telesa. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve. Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža. Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. Spoštuj očeta in mater – to je prva zapoved z obljubo: da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji. In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju. Sužnji, ubogajte svoje zemeljske gospodarje kakor Kristusa, v strahu in trepetu, v preprostosti srca, ne zaradi videza, kakor da bi hoteli ugajati ljudem, ampak kot Kristusovi sužnji, ki iz srca izpolnjujejo Božjo voljo. Služíte z dobro voljo kakor Gospodu in ne kakor ljudem. Saj veste, da bo vsak prejel od Gospoda po tem, kar bo naredil dobrega, bodisi suženj bodisi svobodnjak. Tudi vi, gospodarji, se prav tako vedíte do njih in opustite grožnje, saj veste, da je tako zanje kakor za vas gospodar v nebesih in da on ne gleda na osebo. Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči. Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda. Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija, za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost. Da bi pa tudi vi izvedeli, kako je z mano in kaj delam, vas bo o vsem obvestil Tihik, ljubljeni brat in zvesti služabnik v Gospodu. K vam ga pošiljam prav zato, da bi izvedeli, kako je z nami, in da bi potolažil vaša srca. Mir bratom ter ljubezen z vero od Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa. Milost z vsemi, ki v nepropadljivosti ljubijo našega Gospoda Jezusa Kristusa. Pavel in Timótej, služabnika Kristusa Jezusa, vsem svetim v Kristusu Jezusu, ki so v Filípih, skupaj s škofi in diakoni: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Zahvaljujem se svojemu Bogu, kadar koli se vas spominjam, in v sleherni svoji molitvi zmeraj z veseljem molim za vas vse zaradi vašega občestva v evangeliju od prvega dne do zdaj. Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa. Prav je, da tako mislim o vas vseh, ker vas nosim v srcu, saj ste vsi z menoj deležni milosti, tako v mojih verigah kakor pri obrambi in utrjevanju evangelija. Kajti Bog mi je priča, kako hrepenim po vas vseh v ljubezni Kristusa Jezusa. Molim pa tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje v spoznavanju in v vsakršnem zaznavanju, da boste znali razlikovati, kaj je boljše, in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan, izpolnjeni s sadom pravičnosti, po Jezusu Kristusu, v slavo in hvalo Božjo. Hočem, da veste, bratje, da je to, kar se godi z mano, veliko prispevalo k razmahu evangelija: v vsem pretoriju in tudi vsem drugim je postalo očitno, da nosim svoje verige zaradi Kristusa. In večina bratov je zaradi mojih verig opogumljena v Gospodu in si upa še bolj brez strahu oznanjati Božjo besedo. Nekateri sicer oznanjajo Kristusa tudi iz zavisti in iz tekmovalnosti, nekateri pa tudi z dobrim namenom. Ti delajo to iz ljubezni, saj vedo, da sem bil določen za obrambo evangelija, oni pa oznanjajo Kristusa iz stremuštva in ne iz čistega namena, ker mislijo, da s tem povečujejo bridkost mojih verig. A kaj za to! Da se le, pa naj bo na kakršen koli način že, iz preračunljivosti ali v resnici, oznanja Kristus. To mi je v veselje in mi tudi bo v veselje. Vem namreč, da se bo ta moja zadeva iztekla v mojo rešitev, ker boste zame molili in ker mi bo pomagal Duh Jezusa Kristusa. Željno pričakujem in upam, da ne bom v ničemer osramočen, ampak da bo Kristus zaradi vse moje srčnosti kakor zmeraj tudi zdaj poveličan v mojem telesu, bodisi z življenjem bodisi s smrtjo. Kajti živeti je zame Kristus in umreti dobiček. Če pa živeti v mesu zame pomeni prinašati sad, res ne vem, kaj naj si izberem. Razpet sem namreč med dvojim: po eni strani hrepenim, da bi se razrešil in bil s Kristusom, kar bi bilo dosti boljše, po drugi strani pa je zaradi vas bolj potrebno, da ostajam v svojem mesu. Zagotovo vem, da bom ostal in bom še naprej pri vas vseh, tako da boste napredovali in se veselili v svoji veri in da se boste še bolj ponašali v Kristusu Jezusu zaradi mene, ko spet pridem k vam. Da le živite tako, kakor je vredno Kristusovega evangelija! Tako bom, bodisi da pridem in vas vidim bodisi da bom odsoten, slišal o vašem vedenju, kako stojite trdno v enem duhu in kako se enodušno bojujete za vero evangelija, ne da bi se dali v čem ustrahovati nasprotnikom. V tem je zanje znamenje pogube, za vas pa rešitve, in to od Boga. Vam je bilo namreč milostno dano, ne samo da v Kristusa verujete, ampak da zanj tudi trpite, saj prenašate isti boj, ki ste ga videli na meni in ki ga, kakor zdaj slišite, še prenašam. Če torej premore kaj opominjanje v Kristusu, če kaj spodbujanje iz ljubezni, če kaj občestvo Duha, če kaj sočustvovanje in usmiljenje, dopolníte moje veselje s tem, da ste istih misli in iste ljubezni, ene duše in enega mišljenja. Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge. To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta. Potemtakem, moji ljubi, kakor ste bili zmeraj poslušni, in to ne le takrat, kadar sem bil med vami, ampak še veliko bolj zdaj, ko sem odsoten, s strahom in s trepetom udejanjajte svoje odrešenje. Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje. Vse delajte brez godrnjanja in preračunljivosti, da boste neoporečni in nepokvarjeni, brezgrajni Božji otroci sredi sprijenega in pokvarjenega rodu, med katerim žarite na svetu kakor zvezde. Držite se besede življenja, da se bom lahko na Kristusov dan pohvalil, da nisem v prazno tekel in se nisem v prazno trudil. Četudi se izlivam kot pitna daritev pri žrtvi in daritvi vaše vere, se veselim in radujem z vami vsemi. Prav tako se veselite tudi vi in se radujte z menoj! Upam v Gospodu Jezusu, da vam bom kmalu poslal Timóteja, tako da bom tudi sam potolažen, ko bom izvedel, kako je z vami. Nimam namreč nikogar drugega, ki bi mu bil podoben po srcu in bi tako iskreno skrbel za vaše zadeve, saj vsi po vrsti iščejo svojo korist in ne tega, kar je Jezusa Kristusa. Poznate njegovo preizkušenost, ker je z mano kakor sin z očetom služil evangeliju. Upam torej, da ga pošljem takoj, ko ugotovim, kako je z menoj. Vendar zaupam v Gospoda, da bom kmalu prišel tudi sam. Zdi se mi potrebno, da pošljem k vam brata Epafrodita, svojega sodelavca in sobojevnika, vašega odposlanca in strežnika v moji potrebi. Zelo se mu je namreč tožilo po vas vseh, pa še v skrbeh je bil, ker ste slišali, da je zbolel. Dejansko je zbolel na smrt. Toda Bog se ga je usmilil, pa ne samo njega, ampak tudi mene, da se ne bi zgrinjala name bolečina na bolečino. Poslal sem ga torej kar najhitreje, da bi ga spet videli in se razveselili in bi bil tudi jaz sam bolj brez bolečine. Sprejmite ga torej v Gospodu z vsem veseljem in imejte v časti ljudi, kakršen je on, saj se je zaradi Kristusovega dela približal smrti, ko je tvegal življenje, da bi storil zame to, česar vi niste mogli storiti. Sicer pa, bratje moji, veselite se v Gospodu. Meni ni odveč, vam pa je v prid, da vam pišem iste stvari. Varujte se psov, varujte se slabih delavcev, varujte se oškrnjencev! Obrezanci smo namreč mi, ki služimo Bogu v njegovem Duhu in se ponašamo v Kristusu Jezusu, pri tem pa ne zaupamo v meso, čeprav bi jaz lahko zaupal tudi v meso. Če kdo drug misli, da lahko zaupa v meso, smem jaz to še bolj: obrezan sem bil osmi dan, sem iz izraelskega ljudstva, iz Benjaminovega rodu, Hebrejec izmed Hebrejcev, po postavi farizej, po gorečnosti preganjalec Cerkve, po pravičnosti v postavi neoporečen. Toda kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček in da bi se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri, da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih. Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus. Ne mislim, bratje, da sem to dosegel. Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu. Zato vsi, kar nas je popolnih, imejmo to v mislih; če pa kaj drugače mislite, vam bo Bog razodel tudi to. Sicer pa se držimo tega, kar smo dosegli. Vsi skupaj postanite moji posnemovalci, bratje, in se ozirajte po tistih, ki živijo po zgledu, kakršnega imate v nas. Mnogi namreč živijo – večkrat sem vam jih že omenil, zdaj pa jih omenjam jokaje – kot sovražniki Kristusovega križa. Njihov konec je pogubljenje, njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari. Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva. Zato, moji ljubi in tako zaželeni bratje, moje veselje in moj venec, stojte trdno v Gospodu, kakor sem vam rekel, ljubi. Opominjam Evodíjo in opominjam tudi Sintího, naj isto mislita v Gospodu. Pa tudi tebe, zvesti sodelavec, prosim, da jima pomagaš, saj sta se z menoj bojevali za evangelij, s Klemenom in z drugimi mojimi sodelavci, katerih imena so v knjigi življenja. Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih. Kar ste se od mene naučili, prejeli, slišali in videli, to delajte. In Bog miru bo z vami. Močno sem se razveselil v Gospodu, da se je končno le razcvetela vaša skrbnost do mene. Sicer ste jo imeli že prej, a manjkala vam je priložnost. Tega ne pravim, ker bi mi česa manjkalo, saj sem se navadil, da sem zadovoljen v vsakršnem položaju. Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Vse zmorem v njem, ki mi daje moč. A kljub temu je bilo lepo, da ste postali soudeleženi v moji stiski. Sicer pa prav vi, Filipljani, veste, da na začetku oznanjevanja evangelija, ko sem odpotoval iz Makedonije, nobena Cerkev ni odprla z mano računa o izdatkih in prejemkih, če izvzamem vas. Pa tudi v Tesaloníko ste mi več kot enkrat poslali, kar sem potreboval. Tega ne govorim, ker bi si želel vašega daru, ampak si želim čim obilnejšega sadu v vaše dobro. Sicer pa imam vsega dovolj: živim v obilju, odkar sem dobil od Epafrodita to, kar ste mi poslali v blago dišeč vonj, v prijetno žrtev, ki je Bogu všeč. Moj Bog, bogat, kakor je, bo po svojem bogastvu v veličastvu potešil vse vaše potrebe v Kristusu Jezusu. Našemu Bogu in Očetu pa bodi slava na veke vekov. Amen. Pozdravite vse svete v Kristusu Jezusu. Pozdravljajo vas bratje, ki so z menoj. Pozdravljajo vas vsi sveti, posebno tisti iz cesarjeve hiše. Milost Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vašim duhom! Pavel, po Božji volji apostol Kristusa Jezusa, in brat Timótej svetim v Kolósah in zvestim bratom v Kristusu: milost vam in mir od Boga, našega Očeta. Kadar molimo za vas, se zmeraj zahvaljujemo Bogu, Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa. Slišali smo namreč o vaši veri v Kristusu Jezusu in o ljubezni, ki jo imate do vseh svetih, in sicer zaradi upanja, ki vam je pripravljeno v nebesih. O tem upanju ste slišali že prej, v besedi resnice evangelija, ki je navzoč pri vas, kakor tudi sicer prinaša sad in se razrašča po vsem svetu. Tako je bilo tudi pri vas od dne, ko ste zanj slišali in v resnici spoznali Božjo milost. O tem vas je poučil Epafrá, naš ljubljeni soslužabnik, ki nas nadomešča kot zvest Kristusov služabnik. On nam je tudi povedal o vaši ljubezni v Duhu. Zato tudi mi vse od dne, ko smo slišali o tem, ne nehamo moliti in prositi za vas, da bi se izpopolnili po globokem spoznanju njegove volje, v vsej modrosti in duhovni razumnosti, da bi živeli, kakor je vredno Gospoda, in bili njemu v vsem všeč, da bi obrodili sad v vsakršnem dobrem delu in rastli v spoznanju Boga, po moči njegovega veličastva okrepljeni z vso silo, za vso stanovitnost in potrpežljivost, in bi se z veseljem zahvaljevali Očetu, ki vas je usposobil za delež svetih v luči. On nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina, v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov. Ta je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse in on je glava telesa, to je Cerkve. On je začetek, prvorojenec izmed mrtvih, tako da je postal prvi med vsemi stvarmi. Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih. Tudi vi ste nekoč živeli v hudobnih delih, v razumu odtujeni in sovražni. Zdaj pa vas je Bog spravil s seboj po njegovem telesu iz mesa, prek smrti, da bi vas privedel pred svoje obličje svete, brezgrajne in neoporečne, če le ostanete utemeljeni v veri in trdni ter se ne pustite odtrgati od upanja evangelija, o katerem ste slišali. Ta evangelij je bil oznanjen vsemu stvarstvu pod nebom, in jaz, Pavel, sem postal njegov služabnik. Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev. Postal sem njen služabnik po načrtu, ki mi ga je Bog določil za vas, da izpolnim Božjo besedo, skrivnost, ki je bila skrita pred veki in rodovi in se je zdaj razodela njegovim svetim. Njim je Bog hotel oznaniti, kakšno je bogastvo slave te skrivnosti med pogani, namreč Kristus v vas, upanje slave. Kajti njega oznanjamo, ko vsakega človeka spodbujamo in vsakega človeka poučujemo z vso modrostjo, da bi vsakega napravili popolnega v Kristusu. V ta namen se tudi trudim in bojujem, z njegovo močjo, ki v meni silovito deluje. Hočem namreč, da veste, kako zelo se moram bojevati za vas, za one v Laodikeji in za vse, ki me osebno niso videli, da bi potolaženi v svojih srcih in združeni v ljubezni, imeli vse bogastvo gotovosti v dojemanju in bi globoko spoznali Božjo skrivnost, Kristusa, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja. To pravim, da bi vas nihče ne zavajal s slepljivim pregovarjanjem. Kajti čeprav sem v mesu odsoten, sem vendar v duhu med vami in se veselim, ko vidim, kako urejeno je vaše življenje in kako trdna je vaša vera v Kristusa. Kakor ste torej sprejeli Gospoda Kristusa Jezusa, v njem živite, ukoreninjeni in sezidani v njem ter utrjeni v veri, kakor ste bili v njej poučeni, polni zahvaljevanja. Glejte, da vas kdo ne ujame s filozofijo in prazno prevaro, ravnaje se po človeškem izročilu in po prvinah tega sveta, ne pa po Kristusu. Kajti v njem telesno biva vsa polnost božanstva. V njem imate svojo polnost tudi vi, kajti on je glava vsakršnega vladarstva in oblasti. V njem ste bili tudi obrezani, in sicer z obrezo, ki je ni naredila človeška roka, ampak s Kristusovo obrezo, s katero ste slekli svoje meseno telo. S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, v njem ste bili tudi obujeni, po veri v delovanje Boga, ki ga je obudil od mrtvih. Skupaj z njim je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ. Razorožil je vladarstva in oblasti ter jih javno izpostavil, ko je v njem slavil zmago nad njimi. Naj vas potemtakem nihče ne obsoja zaradi jedi in pijače ali zaradi praznikov, mlajev in sobot. Kajti vse te reči so senca prihodnjih, telo pa je Kristusovo. Ne pustite, da vam vzame nagrado tak, ki se vdaja samoponiževanju in čaščenju angelov, ko vrta v svoja domnevna videnja in se brez vzroka napihuje v svojem mesenem umu, ne drži pa se glave, iz katere se po sklepnih vezeh hrani in povezuje celotno telo in tako uspeva v Božji rasti. Če ste torej s Kristusom odmrli prvinam sveta, zakaj bi si dali prepovedovati, kakor da še živite posvetno: »Ne prijemaj, ne okušaj, ne dotikaj se!« Saj mora vse to izginiti z uporabo. To so človeške zapovedi in nauki. S svojo umišljeno pobožnostjo, ponižnostjo in strogostjo do telesa dajejo te reči sicer vtis modrosti, a dejansko niso za drugo, kot da gódijo mesu. Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi. Zato omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje. Zaradi tega prihaja Božja jeza na sinove nepokorščine, med katerimi ste bili nekoč tudi vi, ko ste tako živeli. Zdaj pa tudi vi odvrzite vse to: jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust. Ne lažite drug drugemu, saj ste slekli starega človeka z njegovimi deli vred in oblekli novega, ki se prenavlja za spoznanje, po podobi svojega Stvarnika. Kjer je to, ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus. Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni. Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu. Žene, podrejajte se svojim možem, kakor se spodobi v Gospodu. Možje, ljubíte svoje žene in ne bodite osorni do njih. Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje. Sužnji, ubogajte v vsem svoje zemeljske gospodarje, in sicer ne samo takrat, kadar vas vidijo, kakor da bi hoteli ugajati ljudem, ampak v preprostosti srca in v strahu Gospodovem. Kar koli že delate, delajte iz srca, kot da delate za Gospoda, ne za ljudi, saj veste, da boste v povračilo prejeli dediščino od Gospoda. Služíte Gospodu Kristusu. Kajti kdor dela krivico, bo požel, kar je krivičnega storil, in nihče se ne bo oziral na osebo. Gospodarji, dajajte sužnjem, kar je pravično in pošteno, saj veste, da imate tudi vi gospodarja v nebesih. Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte. Obenem pa molíte tudi za nas, da bi nam Bog odprl vrata besede in da bi oznanjali Kristusovo skrivnost. Zaradi te skrivnosti sem tudi v verigah, da bi jo razkrival tako, kakor moram govoriti! Do tistih, ki so zunaj, se vedíte z modrostjo; skrbno izrabljajte čas. Vaše govorjenje naj bo zmeraj ljubeznivo, začinjeno s soljo, da boste vedeli, kako morate odgovarjati komur koli. O vsem, kako gre meni, vam bo poročal Tihik, ljubljeni brat, zvesti služabnik in soslužabnik v Gospodu. Pošiljam ga k vam prav zato, da bi bili poučeni, kako je pri nas, in da bi potolažil vaša srca. Prišel bo skupaj z zvestim in ljubljenim bratom Onézimom, ki je eden izmed vas: natanko vam bosta povedala, kako je tukaj. Pozdravlja vas moj sojetnik Aristarh, poleg njega Barnabov bratranec Marko – glede tega ste prejeli navodila: če bo prišel k vam, ga sprejmite, in Jezus, imenovan Just. Od tistih, ki so iz obreze, so ti edini sodelovali z menoj za Božje kraljestvo in mi bili v tolažbo. Pozdravlja vas Epafrá, ki je eden izmed vas, služabnik Kristusa Jezusa; on se v svojih molitvah nenehno bojuje za vas, da bi bili popolni in povsem gotovi v vsem, kar hoče Bog. Pričujem zanj, da se veliko trudi za vas, za tiste v Laodikeji in za one v Hierápoli. Pozdravljata vas Luka, dragi zdravnik, in Demá. Pozdravite brate v Laodikeji ter Nimfo in Cerkev v njeni hiši. In ko boste pismo prebrali, poskrbite, da ga bodo prebrali tudi v laodikejski Cerkvi, pismo, poslano v Laodikejo, pa preberite tudi vi. In Arhipu recite: »Glej, da boš dobro opravljal službo, ki si jo sprejel v Gospodu.« Pozdrav je z mojo, Pavlovo roko. Spominjajte se mojih verig! Milost z vami! Pavel, Silván in Timótej tesaloníški Cerkvi v Bogu Očetu in v Gospodu Jezusu Kristusu: milost vam in mir. Zmeraj se zahvaljujemo Bogu za vas vse, ko se vas spominjamo v svojih molitvah. Pred našim Bogom in Očetom imamo neprenehoma v spominu vaše delo vere, napor ljubezni in vztrajnost upanja v našega Gospoda Jezusa Kristusa. Vemo namreč, od Boga ljubljeni bratje, da ste izvoljeni. Kajti naš evangelij ni prišel med vas samo z besedo, ampak tudi z močjo in Svetim Duhom ter s popolno zanesljivostjo. Saj veste, kakšni smo postali med vami v vaše dobro. In vi ste začeli posnemati nas in Gospoda: besedo ste sprejeli v veliki stiski in z veseljem Svetega Duha, tako da ste postali zgled vsem verujočim v Makedoniji in v Ahaji. Kajti od vas je Gospodova beseda odjeknila ne samo po Makedoniji in po Ahaji, ampak se je vaša vera v Boga razširila po vseh krajih, tako da nam o ničemer ni treba govoriti. Sami namreč govorijo o nas, kako ste nas sprejeli in kako ste se spreobrnili k Bogu: odvrnili ste se od malikov, da bi služili živemu in resničnemu Bogu ter pričakovali iz nebes njegovega Sina. Tega je obudil od mrtvih, Jezusa, ki nas rešuje pred prihodnjo jezo. Sami namreč veste, bratje, da naš prihod med vas ni bil prazen. Čeprav smo prej doživeli v Filípih, kakor veste, trpljenje in zasramovanje, smo se opogumili v našem Bogu in vam v velikem boju oznanili Božji evangelij. Kajti naše spodbujanje ne izvira iz zablode, ne iz nečistih nagibov, ne iz zvijačnosti, ampak tako oznanjamo, kakor nas je imel Bog za vredne, da nam zaupa evangelij: pri tem pa ne skušamo ugajati ljudem, ampak Bogu, ki preizkuša naša srca. Nikoli namreč nismo govorili tako, da bi se prilizovali, kakor veste. Prav tako nam oznanjevanje ni bilo pretveza za pohlep: Bog je priča o tem. Tudi nismo iskali slave pri ljudeh, ne pri vas ne pri drugih, čeprav bi lahko uveljavili svoj ugled kot Kristusovi apostoli, ampak smo nastopali med vami z vso ljubeznivostjo. S prav takšno toplino, s kakršno mati neguje svoje otroke, smo vam hoteli dati ne samo Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, in sicer zato, ker ste se nam priljubili. Saj se spominjate, bratje, kako smo se trudili in kako smo garali: ko smo vam oznanjevali Božji evangelij, smo noč in dan delali, da ne bi bili komu izmed vas v breme. Vi ste priče in Bog je priča, kako sveto, pravično in neoporečno smo se vêdli do vas, ki ste verovali. Tudi veste, kako smo vsakogar izmed vas kakor oče svoje otroke opominjali, spodbujali in rotili, da živite tako, kakor se spodobi pred Bogom, ki vas kliče v svoje kraljestvo in v svojo slavo. Prav zaradi tega se tudi mi neprenehoma zahvaljujemo Bogu, da ste besedo, ki ste jo slišali in prejeli od nas, sprejeli ne kot človeško besedo, ampak, kar resnično je, kot Božjo besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujete. Bratje, postali ste posnemovalci Božjih Cerkvá, ki so v Kristusu Jezusu v Judeji. Tudi vi ste od lastnih rojakov pretrpeli iste hude reči kakor one od Judov, torej od njih, ki so celo ubili Gospoda Jezusa in preroke in preganjali tudi nas. Ti niso Bogu všeč, nasprotniki vseh ljudi so in nam branijo oznanjati poganom, da bi se rešili. Tako so prignali svoje grehe do skrajnosti. Toda jeza nad njimi je že prikipela do vrhunca. Mi pa, bratje, za kratek čas zapuščeni od vas kot sirote, po obličju, ne pa v srcu, smo zelo hrepeneli po vas in si močno prizadevali, da bi videli vaše obličje. Zato smo hoteli priti k vam – vsaj jaz, Pavel, več kot enkrat –, a satan nam je to preprečil. Kajti kdo je naše upanje in naše veselje in venec, s katerim bi se lahko ponašali pred našim Gospodom Jezusom ob njegovem prihodu, če ne prav vi? Vi ste namreč naša slava in naše veselje. Ker nismo več mogli strpeti, smo sklenili ostati v Atenah sami, k vam pa smo poslali Timóteja, našega brata in Božjega sodelavca pri Kristusovem evangeliju, da bi vas utrdil in spodbudil v vaši veri, tako da bi se nihče ne pustil vznemirjati v teh stiskah. Sami namreč veste, da smo za to postavljeni: že ko smo bili pri vas, smo vam napovedovali, da bomo trpeli stisko, kakor veste, da se je tudi zgodilo. Zato tudi jaz nisem več strpel in sem dal poizvedeti, kako je z vašo vero, ali vas ni morda skušal skušnjavec in pojde naš trud v nič. Pravkar pa se je od vas vrnil Timótej in nam prinesel veselo sporočilo o vaši veri in o vaši ljubezni in kako nas imate zmeraj v lepem spominu ter nas želite videti, kakor želimo tudi mi vas. Zato, bratje, ste nas s svojo vero potolažili v vsej naši bridkosti in stiski. Saj zdaj spet živimo, da le vi stojite trdno v Gospodu. Le kako naj se zahvalimo Bogu glede vas za vse veselje, ki ga zaradi vas čutimo pred našim Bogom? Noč in dan prosimo z vso gorečnostjo, da bi mogli videti vaše obličje in dopolniti, kar še manjka vaši veri. Sam Bog pa in naš Oče ter naš Gospod Jezus naj usmeri našo pot k vam. Vam pa naj Gospod nakloni rast in preobilje v ljubezni, s katero ljubite drug drugega in vse, prav kakor jo čutimo mi do vas, da bi tako utrdil vaša srca, da bodo neoporečna v svetosti pred Bogom in našim Očetom, ko pride naš Gospod Jezus z vsemi svojimi svetimi. Amen. Sicer pa vas, bratje, prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu, da še bolj napredujete v tem, kar ste prejeli od nas, namreč to, kako vam je treba živeti, da boste ugajali Bogu; sicer pa tako živite. Saj veste, kakšna navodila smo vam dali po Gospodu Jezusu. Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje: da se vzdržite nečistovanja, da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti, ne pa v poželjivi strasti kakor pogani, ki ne poznajo Boga. Naj v tej stvari nihče ne goljufa in ne vara svojega brata. Kajti vse to Gospod kaznuje, kakor smo vam že povedali in izpričali. Saj nas vendar Bog ni poklical k nečistosti, marveč v svetosti. Kdor torej zametuje to, ne zametuje človeka, temveč Boga, ki vam daje svojega Svetega Duha. O bratski ljubezni pa ni treba, da vam pišemo: vas same je Bog poučil, da ljubite drug drugega. Sicer to tudi delate do vseh bratov po vsej Makedoniji. Pač pa vas spodbujamo, bratje, da še bolj napredujete. Prizadevajte si živeti v tišini, skrbeti za svoja opravila in delati s svojimi rokami, kakor smo vam zapovedali. Tako naj bi spodobno živeli v očeh tistih, ki so zunaj, in naj ne bi potrebovali nikogar. Nočemo pa, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali prek Jezusa, privedel skupaj z njim. Oprti na Gospodovo besedo vam rečemo tole: mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli zaspalih. Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu: tako bomo zmeraj z Gospodom. S temi besedami se torej tolažíte med seboj. Kar pa zadeva čase in trenutke, bratje, ni treba, da bi vam pisali o tem, saj sami natančno veste, da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči. Ko bodo govorili: »Mir in varnost,« tedaj bo nenadoma prišla nadnje poguba, kakor pride porodna bolečina nad nosečnico, in ne bodo ubežali. Vi, bratje, pa niste v temi, da bi vas ta dan presenetil kakor tat, saj ste vsi sinovi luči in sinovi dneva. Nismo sinovi noči in ne teme, zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni. Tisti namreč, ki spijo, spijo ponoči, in tisti, ki se opijajo, se opijajo ponoči. Mi, ki pripadamo dnevu, pa bodimo trezni: oblecimo si oklep vere in ljubezni, za čelado pa upanje odrešenja. Kajti Bog nas ni namenil za jezo, ampak za to, da pridemo do odrešenja po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki je umrl za nas, da bi mi, pa naj bedimo ali spimo, živeli skupaj z njim. Zato tolažíte drug drugega in drug drugega izgrajujte, kakor to že delate. Prosimo pa vas, bratje, zavedajte se, kdo so tisti, ki s trudom delajo med vami in so vaši predstojniki v Gospodu ter vas opominjajo; zaradi njihovega dela imejte do njih največje spoštovanje in ljubezen. Živite v miru med seboj. Opominjamo pa vas, bratje: opozarjajte tiste, ki nočejo delati, tolažite malodušne, podpirajte slabotne, bodite potrpežljivi z vsemi. Glejte, da bi kdo ne vračal komu hudega s hudim, ampak si zmeraj prizadevajte za to, kar je dobro za vas in za vse. Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. Duha ne ugašajte. Preroštev ne zaničujte. Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite. Zla, pa naj bo kakršno koli, se vzdržite. Sam Bog miru naj vas posveti, da boste popolni. In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus. On, ki vas kliče, je zvest in bo to izpolnil. Bratje, molíte tudi za nas. Pozdravite s svetim poljubom vse brate. Rotim vas pri Gospodu, da preberete to pismo vsem bratom. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa z vami. Pavel, Silván in Timótej tesaloníški Cerkvi v Bogu, našem Očetu, in v Gospodu Jezusu Kristusu: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa. Zmeraj se moramo zahvaljevati Bogu za vas, bratje, kakor se spodobi, saj vaša vera nadvse napreduje in ljubezen slehernega med vami do vseh drugih raste. Tako se lahko ponašamo z vami po Božjih Cerkvah zaradi vaše stanovitnosti in vere v vseh preganjanjih in stiskah, ki jih prenašate. V tem je znamenje pravične Božje sodbe: po njej boste spoznani za vredne Božjega kraljestva, za katero tudi trpite. Pravično je namreč, da Bog povrne s stisko tistim, ki vas stiskajo, vam, ki stisko trpite, pa povrne z olajšanjem, skupaj z nami, ko se bo razodel z neba Gospod Jezus z angeli svoje moči in bo v plamenečem ognju kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso poslušni evangeliju našega Gospoda Jezusa. Gospod jih bo obsodil na večno pogubljenje, stran od svojega obličja in veličastva svoje moči, ko bo tisti dan prišel, da se poveliča v svojih svetih in se pokaže v začudenje vseh, ki so sprejeli vero: ker vi ste verovali našemu pričevanju. V ta namen tudi zmeraj prosimo za vas, da bi vas naš Bog spoznal za vredne poklica in z močjo izpolnil vso dobro namero in delo vere. Takó bo ime našega Gospoda Jezusa poveličano med vami, vi pa v njem, po milosti našega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa. Kar pa zadeva prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo združitev z njim, vas prosimo, bratje, da se ne pustite takoj zbegati v umu in vznemiriti ne po kakšnem duhu ne od besede ne od kakega pisma, kakor da je to od nas, češ da je Gospodov dan že nastopil. Naj vas nihče ne vara na kakršen koli način. Kajti prej mora priti odpad in se razodeti človek nepostavnosti, sin pogube. Ta se bo uprl in se povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa Božje čaščenje, tako da se bo celo usedel v Božje svetišče in se razkazoval, da je Bog. Se ne spominjate, da sem vam pravil te reči, ko sem bil še pri vas? Veste pa tudi, kaj ga zdaj zadržuje, da se ne more razodeti pred časom. Skrivnost nepostavnosti je namreč že na delu; treba je samo, da se umakne on, ki zadržuje. In tedaj se bo razodel nepostavnež, ki ga bo Gospod Jezus usmrtil z dihom svojih ust in ga uničil z veličastjem svojega prihoda. Nepostavnežev prihod bo v skladu s satanovim delovanjem in se bo kazal z vso močjo, z znamenji in lažnimi čudeži. Z vsakovrstnim krivičnim zapeljevanjem se bo predstavljal tistim, ki gredo v pogubo, ker niso sprejeli ljubezni do resnice, da bi bili rešeni. Zato jim Bog pošilja delovanje blodnjave, da verjamejo láži: tako bodo obsojeni vsi, ki niso verjeli resnici, temveč so pritrjevali krivičnosti. Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v resnico postanete prvina odrešenja. V to vas je tudi poklical po našem evangeliju, da bi prišli do slave našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo. Sam naš Gospod Jezus Kristus in Bog, naš Oče, ki nas je v svoji milosti vzljubil in nam dal neminljivo tolažbo in blago upanje, pa naj opogumi vaša srca ter jih utrdi v vsakršnem dobrem delu in v vsakršni dobri besedi. Sicer pa, bratje, molíte za nas, da bi se Gospodova beseda širila in poveličevala, kakor se je pri vas, in da bi bili rešeni nepoštenih in pokvarjenih ljudi; nimajo namreč vsi vere. Toda Gospod je zvest in vas bo utrdil in obvaroval pred hudičem. Glede vas zaupamo v Gospodu, da tudi delate in boste delali, kar vam zapovedujemo. Gospod pa naj vodi vaša srca v Božjo ljubezen in Kristusovo stanovitnost. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa vam naročamo, bratje, da se ogibate vsakega brata, ki živi neredno in ne po izročilu, ki so ga prejeli od nas. Sami namreč veste, kako nas morate posnemati: kajti nismo med vami živeli neurejeno, tudi nismo zastonj jedli kruha pri nikomer, ampak smo trudoma garali noč in dan, da ne bi bili v breme komu izmed vas. Tega vam ne pravim, ker ne bi imeli pravice do tega, ampak zato, da se vam sami postavimo za zgled, ki naj bi ga posnemali. Kajti ko smo bili pri vas, smo vam dali tole navodilo: kdor noče delati, naj tudi ne jé. Slišimo namreč, da nekateri med vami živijo neredno, da nič ne delajo, ampak begajo sem ter tja. Takšne opozarjamo in opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu, naj v tišini delajo in jedo svoj kruh. Vi, bratje, pa se ne naveličajte delati dobro. In če kateri ni poslušen temu, kar naročamo v pismu, si ga zapomnite in se ne družite z njim, da ga bo sram. Vendar ga ne imejte za sovražnika, ampak ga opominjajte kot brata. Sam Gospod miru pa naj vam dá mir, in sicer zmeraj in v vseh okoliščinah. Gospod naj bo z vami vsemi. To je moj, Pavlov, svojeročni pozdrav; to je razpoznavno znamenje v vsakem pismu: tako pišem. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vami vsemi! Pavel, apostol Kristusa Jezusa po naročilu Boga, našega odrešenika, in Kristusa Jezusa, našega upanja, Timóteju, pravemu sinu v veri: milost, usmiljenje in mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, našega Gospoda. Kakor sem te prosil tedaj, ko sem odhajal v Makedonijo: ostani v Efezu, tako da boš naročil nekaterim, naj ne učijo drugačnega nauka. Naj se ne ukvarjajo z bajkami in brezkončnimi rodovniki, saj ti bolj pospešujejo razpravljanja kakor Božji načrt, ki se uresničuje v veri. Namen te zapovedi pa je ljubezen, ki izvira iz čistega srca, dobre vesti in iskrene vere. Nekateri so se od tega oddaljili in zašli v besedičenje. Hočejo biti učitelji postave, pa sploh ne razumejo ne tega, kar govorijo, ne tega, kar tako vneto zagovarjajo. Vemo, da je postava dobra, če se je kdo drži postavno in če se zaveda, da postava ni dana za pravičnega, ampak za nepostavne, za nepokorne, za brezbožne in grešne, za nesvete in posvetne, za ubijalce očetov in mater, za morilce, za nečistnike, za homoseksualce, za trgovce z ljudmi, za lažnivce, za krivoprisežnike in za vse drugo, kar nasprotuje zdravemu nauku. To je nauk, ki se ujema z evangelijem veličastva blaženega Boga. In ta evangelij je bil zaupan meni. Hvaležen sem našemu Gospodu Kristusu Jezusu, ki mi je dal moč: s tem da me je postavil v službo, me je namreč imel za vrednega zaupanja, čeprav sem bil prej bogokletnik, preganjalec in nasilnež. Vendar se me je usmilil, ker sem delal v neveri, iz nevednosti – in milost našega Gospoda je bila izredno bogata, z njo pa v Kristusu Jezusu vera in ljubezen. Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz. Usmilil se me je zato, da bi Kristus Jezus najprej na meni pokazal vso potrpežljivost za zgled tistim, ki bodo verovali vanj – za večno življenje. Kralju vekov pa, neminljivemu in nevidljivemu, edinemu Bogu čast in slava na veke vekov. Amen. Sin Timótej, v skladu s prerokbami, ki so nekoč spregovorile o tebi, ti polagam na srce tole naročilo: z njihovo pomočjo bojuj dober boj. Ohrani vero in dobro vest. Nekateri so to zavrgli in v veri doživeli brodolom. Med njimi sta Himénaj in Aleksander. Izročil sem ju satanu. Naj se naučita, da Boga ni dovoljeno preklinjati. Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse, pričevanje ob svojem času. Zaradi tega sem bil jaz postavljen za glasnika in apostola – resnico govorim, ne lažem – za učitelja poganov v veri in resnici. Vsekakor hočem, naj možje povsod molijo in vzdigujejo svete roke brez jeze in razpravljanja. Tako naj ravnajo tudi ženske, in sicer v urejeni obleki. Zaljšajo naj se s sramežljivostjo in razumnostjo. Ne s spletanjem las in z zlatnino, ne z biseri ali dragoceno obleko, ampak z dobrimi deli, kakor se spodobi ženskam, ki javno izpovedujejo svoje strahospoštovanje do Boga. Ženska naj se da poučiti tiho in z vso vdanostjo. Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Tiho naj bo. Prvi je bil namreč izoblikovan Adam, potem Eva. In Adam ni bil zapeljan, žena pa se je pregrešila, ker se je dala zapeljati. Rešila pa se bo s tem, da bo rojevala otroke, če bodo vztrajali v veri, ljubezni in svetosti, združeni z razumnostjo. Zanesljiva je tale beseda: če se kdo poteguje za škofovsko službo, hrepeni po dobrem delu. Zato mora biti škof brez graje, mož ene žene, trezen, razumen, urejen, gostoljuben, zmožen za poučevanje; nikakor ne pijanec in pretepač, ampak prijazen. Ne sme biti prepirljiv in lakomen po denarju. Svoj dom mora dobro voditi, otroci mu morajo biti podrejeni in v vsem spoštljivi. (Kako bo sicer skrbel za Božjo Cerkev, če še svojega doma ne zna voditi!) Ne sme biti novokrščenec, da se ne bi prevzel in zapadel hudičevi obsodbi. Še več, tudi od tistih, ki so zunaj, mora imeti dobro pričevanje, da ga ne bo doletelo zasramovanje in da ne bo padel v hudičevo zanko. Prav tako morajo biti diakoni dostojanstveni, nikakor ne hinavski, pa tudi ne vdani obilnemu vinu in hlepenju po sramotnem dobičku. Skrivnost vere morajo varovati v čisti vesti. Tudi ti morajo najprej opraviti preizkušnjo in šele potem, ko se jim ne bo moglo nič očitati, naj prevzamejo službo. Prav tako morajo biti ženske dostojanstvene, ne obrekljive, marveč trezne in vsestransko vredne zaupanja. Diakoni naj bodo možje ene žene, taki, ki dobro vodijo otroke in svoj dom. Tisti, ki diakonsko službo dobro opravljajo, si namreč pridobijo lep položaj in veliko zaupnost v veri v Kristusu Jezusu. To ti pišem. Upam pa, da bom prav kmalu prišel k tebi. Če pa bi se le zakasnil, boš vsaj vedel, kako se moraš vesti v Božji hiši, ki je Cerkev živega Boga, steber in opora resnice. Nedvomno je velika skrivnost prave pobožnosti: On je bil razodet v mesu, potrjen po Duhu, prikazal se je angelom. Oznanjen je bil poganom, svet je vanj veroval, povzdignjen je bil v slavo. Duh izrecno pravi, da bodo v poznejših časih nekateri odpadli od vere in se vdajali zavajajočim duhovom in naukom demonov, s hinavščino lažnivcev, ki imajo v svojo vest vžgano znamenje. Ti bodo branili ženitev in uživanje nekaterih jedi, ki jih je ustvaril Bog, da bi jih z zahvaljevanjem uživali tisti, ki verujejo in so spoznali resnico. Kajti vse, kar je ustvaril Bog, je dobro in ničesar ne smemo zametavati, le da to uživamo z zahvaljevanjem. Saj vse posvečuje Božja beseda in molitev. To razlagaj bratom, pa boš dober služabnik Kristusa Jezusa, saj te hranijo besede vere in dobrega nauka, ki si mu sledil. Ogibaj pa se posvetnih in čenčastih bajk. Vadi se v pravi pobožnosti. Urjenje telesa namreč le malo koristi, prava pobožnost pa je koristna v vsem, ker obljublja življenje, sedanje in prihodnje. Zanesljiva je ta beseda in vredna popolnega sprejetja. Zato se namreč trudimo in bojujemo, ker smo naslonili svoje upanje na živega Boga, ki je odrešenik vseh ljudi, posebno vernih. To zapoveduj in úči. Nihče naj te ne prezira zaradi tvoje mladosti. Bodi pa vernim zgled v besedi, vedênju, ljubezni, veri in čistosti. Dokler ne pridem, skrbi za branje, za opominjanje in poučevanje. Ne zanemarjaj milostnega daru, ki je v tebi in ti je bil dan po preroštvu, ko je zbor starešin položil roke nate. Za te stvari se trudi, ves bodi v tem. Tako bodo vsi opazili tvoj napredek. Pazi nase in na svoje poučevanje. Vztrajaj v tem. Če boš namreč ravnal tako, boš rešil sebe in tiste, ki te poslušajo. Do starejšega moža ne bodi trd. Opominjaj ga kakor očeta, mlajše pa kakor brate, starejše ženske kakor matere, mlajše kakor sestre, in sicer z vso čistostjo. Spoštuj vdove, take, ki so res vdove. Če ima kakšna vdova otroke ali vnuke, naj se ti najprej učijo spoštovati domačo družino in staršem vračati prejete dobrote. To je namreč Bogu po volji. Takšna, ki je res vdova in je zapuščena, je svoje upanje naslonila na Boga in noč in dan vztraja v prošnjah in molitvah. Tista pa, ki teka za užitki, je umrla, kljub temu da živi. Zabičaj jim to, da bodo brez graje. Če kdo za svojce, posebno za domače, ne skrbi, je zatajil vero in je slabši od nevernika. Med vdove sme biti sprejeta taka, ki ni mlajša od šestdesetih let in je bila žena enega moža, taka, za katero pričujejo dobra dela, ki je vzgajala otroke, bila gostoljubna, svetim umivala noge, ljudem v stiski pomagala, taka, ki se je zavzemala za vsakršno dobro delo. Mlajše vdove pa odklanjaj. Kadar jih namreč čutnost zvabi proč od Kristusa, se hočejo možiti, s tem pa si nakopljejo obsodbo, ker so izdale svojo prejšnjo zaobljubo. Hkrati se privadijo tudi brezdelnosti in hodijo po hišah. Pa ne le brezdelnosti, ampak tudi klepetavosti in zvedavosti, in govorijo, česar ne bi smele. Hočem torej, naj se mlajše vdove omožijo. Naj rodijo otroke, gospodinjijo naj, da nasprotniku ne bodo dale prav nobenega povoda za obrekovanje. Nekatere so namreč že iztirile in šle za satanom. Če ima kakšna verna ženska vdove v sorodstvu, naj skrbi zanje. Naj se ne obremenjuje Cerkev, da bo mogla podpirati tiste, ki so res vdove. Starešine, ki so dobri predstojniki, naj bodo deležni dvojne časti, posebno tisti, ki si prizadevajo za oznanjevanje besede in za poučevanje. Pismo namreč pravi: Ne zavezuj gobca volu, kadar vrši žito! in: »Delavec je vreden svojega plačila.« Tožbo zoper starešino sprejemaj samo pred dvema ali tremi pričami. Tiste, ki grešijo, pokaraj pred vsemi, da bodo tudi drugi v strahu. Rotim te pri Bogu, pri Kristusu Jezusu in pri izvoljenih angelih, da se vsega tega držiš nepristransko in ničesar ne storiš iz osebne naklonjenosti. Na nikogar hitro ne polagaj rok in ne udeležuj se tujih grehov. Ohrani se čistega. Ne pij več le vode, temveč popij malo vina zaradi želodca in svojih pogostih bolezni. Grehi nekaterih ljudi so že prej očitni in gredo pred njimi v sodbo, pri drugih pa so vidni šele pozneje. Podobno so že prej očitna tudi dobra dela, a tudi tista, ki niso takšna, se ne morejo skriti. Vsi, ki so pod jarmom suženjstva, naj imajo svoje gospodarje za vredne vse časti. Tako Božjega imena in nauka ne bodo preklinjali. Tisti pa, ki imajo verne gospodarje, naj jih že zato, ker so bratje, ne prezirajo. Nasprotno, naj jim še bolj zavzeto služijo, saj so ti, ki so deležni njihove oskrbe, verni in ljubljeni. To úči in priporočaj. Če kdo uči drugačen nauk in se ne približuje zdravim besedam, namreč besedam našega Gospoda Jezusa Kristusa, in res pobožnemu nauku, je domišljav in ničesar ne razume. Še več, tak boleha za razpravljanji in pričkanji za besedo. Iz tega pa izvirajo nevoščljivost, prepir, kletve in zlobna sumničenja, prerekanje ljudi, ki so v umu pokvarjeni in oropani resnice ter mislijo, da je pobožnost le vir dobička. Res je prava pobožnost velik dobiček, a le za tistega, ki je zadovoljen z najnujnejšim. Ničesar namreč nismo prinesli na svet, zato tudi ne moremo ničesar odnesti. Bodimo torej zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko. Tisti pa, ki hočejo obogateti, padajo v skušnjavo in zanko, to je v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pogubo in uničenje. Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin. Ti pa, Božji človek, béži pred tem. Prizadevaj si za pravičnost, pravo pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost in krotkost. Bojuj dober boj vere, sezi po večnem življenju, v katero si bil poklican in si to lepo izpovedal pred mnogimi pričami. Zapovedujem ti pred Bogom, ki vsem stvarem daje življenje, in pred Kristusom Jezusom, ki je pred Poncijem Pilatom lepo pričeval: Ohrani zapoved brez madeža in brez graje do pojavitve našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki jo bo ob svojem času pokazal blaženi in edini vladar, kralj nad kraljujočimi in Gospod nad gospodujočimi, ki ima edini nesmrtnost, ki biva v nedostopni luči in ga noben človek ni videl in ga ne more videti. Njemu čast in večna oblast! Amen. Bogatašem tega sveta naročaj, naj se ne prevzamejo in naj ne naslanjajo svojega upanja na nezanesljivost bogastva, temveč na Boga, ki nam obilno daje vsega v uživanje. Dobrodelni naj bodo in naj se bogatijo z dobrimi deli, naj bodo radodarni, naj z drugimi delijo to, kar imajo. Tako si bodo nabrali zaklad, ki bo dober temelj za prihodnost. Tako bodo dosegli resnično življenje. Timótej, varuj, kar ti je zaupano. Ogiblji se posvetnih praznih govoric in protislovij »spoznanja«, ki se tako imenuje po laži, a ga nekateri javno izpovedujejo in so tako glede vere zašli. Milost z vami! Pavel, po Božji volji apostol Kristusa Jezusa, zaradi obljube življenja, ki je v Kristusu Jezusu, ljubljenemu sinu Timóteju: milost, usmiljenje in mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, našega Gospoda. Hvaležen sem Bogu, ki mu služim s čisto vestjo kakor moji predniki, ko se te neprenehoma, noč in dan spominjam v svojih prošnjah. Kadar se spomnim tvojih solzá, si silno želim, da bi te videl, da bi me navdalo veselje. Spominjam se namreč iskrene vere, ki je v tebi in ki sta jo prej imeli tvoja stara mati Loída in tvoja mati Evníka. Prepričan pa sem, da jo imaš tudi ti. Zato te opominjam, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok. Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti. Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč. Bog nas je namreč odrešil in poklical s svetim klicem, ne zaradi naših del, temveč zaradi svojega sklepa in milosti, ki nam jo je pred večnimi časi podaril v Kristusu Jezusu, razkril pa zdaj s pojavitvijo našega odrešenika Kristusa Jezusa, ki je uničil smrt in razsvetlil življenje in nepropadljivost po evangeliju, za katerega sem bil jaz postavljen kot glasník, apostol in učitelj. Zato tudi vse to trpim. A me ni sram, ker vem, komu sem veroval, in prepričan sem, da more zaklad, ki mi ga je zaupal, obvarovati do tistega dne. Za vodilo imej besede zdravega nauka, ki si ga slišal od mene, v veri in ljubezni do Kristusa Jezusa. S Svetim Duhom, ki prebiva v nas, varuj lepi zaklad, ki ti je bil zaupan. To veš, da so me vsi iz Azije zapustili. Med njimi Figel in Hermógen. Naj Gospod izkaže usmiljenje družini Onezíforja, ker me je večkrat osrčil in se ni sramoval mojih verig. Nasprotno, ko je prišel v Rim, me je zavzeto iskal in našel. Naj mu da Gospod, da bo tisti dan pri Gospodu dosegel usmiljenje. Sicer pa ti dobro veš, kako mi je stregel v Efezu. Zato pa, moj otrok, bodi močan v milosti, ki je v Kristusu Jezusu. Kar si slišal od mene pred mnogimi pričami, izrôči zanesljivim ljudem, takim, ki bodo zmožni tudi druge poučiti. Trpi z menoj kot dober vojak Kristusa Jezusa. Nihče, ki služi vojsko, se ne zapleta v vsakdanje opravke, da bi le bil po volji tistemu, ki ga je vzel za vojaka. Tekmovalec ne dobi venca, če ne tekmuje po pravilih. Kmet, ki se trudi, ima prvi pravico pobirati sadove. Premisli, kaj pravim. Sicer pa ti bo Gospod dal pamet v vsem. Spominjaj se Jezusa Kristusa, ki je bil obujen od mrtvih, Davidovega potomca, kakor sem oznanjal v svojem evangeliju. Zanj prenašam celo verige, kakor bi bil hudodelec. Vendar Božja beseda ni vklenjena. Zato vse prenašam zaradi izvoljenih, da bi tudi ti dosegli odrešitev, ki prihaja od Kristusa Jezusa, z večno slavo. Zanesljiva je tale beseda: Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli. Če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi zakraljevali. Če pa ga bomo zatajili, bo tudi on nas zatajil. Če se mi izneverimo, on ostane zvest, kajti sebe ne more zatajiti. Na to jih moraš opozarjati in jih rotiti pred Bogom: naj se ne pričkajo za besedo, ker ni v nobeno korist, poslušalcem pa je v pogubo. Potrudi se, da se boš pred Bogom izkazal za preizkušenega, za delavca, ki se mu ni treba sramovati in ki pravilno ravna z besedo resnice. Ogiblji pa se posvetnih čenč, saj te še pospešujejo brezbožnost in njihov nauk se bo razpasel kakor gangrena. Taka sta Himénaj in Filét. Zašla sta od resnice, ko pravita, da je vstajenje že bilo, in podirata vero nekaterih. Toda trdni Božji temelj stoji in ima tale pečat: Gospod pozna svoje in: »Naj odstopi od krivice vsak, kdor kliče Gospodovo ime«. V veliki hiši ni le zlate in srebrne posode, marveč tudi lesena in lončena, prva za čast, druga za nečast. Kdor se bo teh očistil, bo postal posoda za čast, posvečena, gospodarju koristna in pripravljena za vsako dobro delo. Béži pred mladostnimi poželenji. Prizadevaj si za pravičnost, vero, ljubezen in mir s tistimi, ki iz čistega srca kličejo Gospoda. Ogiblji se nespametnih in nesmiselnih razprav, ker veš, da rodijo prepire. Gospodov služabnik se ne sme prepirati, temveč mora biti do vseh blag, zmožen za poučevanje in potrpežljiv. S krotkostjo mora vzgajati nasprotnike, da jim morda Bog le nakloni, da se bodo skesali in spoznali resnico, se spet streznili in rešili iz zanke hudiča. Ta jih je namreč ujel, da bi v njih uresničeval svojo voljo. Tole pa vedi, da bodo v poslednjih dneh nastopili hudi časi. Ljudje bodo namreč samoljubni, lakomni, bahavi, prevzetni, preklinjevalci, neposlušni staršem, nehvaležni in nesveti, brez srca, nespravljivi, obrekljivi, brez samoobvladovanja, divji, brez ljubezni do dobrega, izdajalski, predrzni, napihnjeni. Raje bodo imeli naslade kakor Boga, držali se bodo zunanje oblike pobožnosti, zanikali pa njeno moč. Tudi teh se izogiblji. Mednje namreč spadajo tisti, ki se vrivajo po hišah in lovijo z grehi obložene ženske, take, ki jih ženejo vsakovrstna poželenja in se vedno učijo, pa ne morejo nikoli priti do spoznanja resnice. Kakor sta se Janes in Jambrés uprla Mojzesu, tako se tudi ti upirajo resnici. Njihov um je pokvarjen in njihova vera nezanesljiva. Toda daleč ne bodo prišli, kajti vsem bo postala očitna njihova neumnost, kakor je postala očitna tudi neumnost onih dveh. Ti pa si krenil za menoj v mojem nauku, vedênju, namenu, veri, potrpežljivosti, ljubezni, stanovitnosti, v preganjanju, trpljenju, kakršno me je zadelo v Antiohiji, v Ikóniju, v Listri. Kakšna preganjanja sem pretrpel! Toda iz vseh me je rešil Gospod. Sicer pa bodo preganjani vsi, ki hočejo res pobožno živeti v Kristusu Jezusu. Hudobni ljudje in sleparji pa bodo prišli v vedno večje zlo, varali bodo in bodo varani. Toda ti ostani pri tem, česar si se naučil in v veri sprejel, ker veš, od koga si se naučil. Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev. Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo. Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo sodil žive in mrtve, pri njegovi pojavitvi in njegovem kraljestvu: Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem. Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke. Ti pa bodi v vsem trezen, pretrpi nadloge, opravi poslanstvo evangelista in izpolni svojo službo. Jaz se namreč že izlivam kot pitna daritev in napočil je trenutek mojega odhoda. Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik. Pa ne le meni, marveč vsem, ki ljubijo njegovo pojavitev. Potrudi se in čim prej pridi k meni. Demá me je namreč zapustil, ker je vzljubil ta svet. Odpotoval je v Tesaloníko, Kreskens v Galatijo in Tit v Dalmacijo. Samo Luka je pri meni. Vzemi Marka in ga pripelji s seboj, ker mi zelo koristi za službo. Tihika pa sem poslal v Efez. Ko prideš, mi prinesi popotni plašč, ki sem ga pustil v Troádi pri Karpu, in knjige, zlasti pergamente. Kovač Aleksander mi je prizadel veliko hudega. Gospod mu bo povrnil po njegovih delih. Tega se tudi ti varuj, ker zelo nasprotuje našim naukom. Ko sem se prvič zagovarjal, mi ni nihče stal ob strani. Vsi so me zapustili. Naj se jim to ne šteje v zlo. K meni pa je stopil Gospod in mi dal moč, da sem oznanjevanje dopolnil in da so ga slišali vsi pogani. In tako sem bil rešen iz levjega žrela. Gospod me bo osvobodil vsakega zlega dejanja in rešil v svoje nebeško kraljestvo. Njemu slava na veke vekov! Amen. Pozdravi Prisko in Ákvila in Onezíforjevo družino. Erást je ostal v Korintu, Trofima pa sem bolnega pustil v Miletu. Pohiti, da prideš pred zimo. Pozdravljajo te Evbúl in Pudent in Lin in Klavdija in vsi bratje. Gospod naj bo s tvojim duhom. Milost z vami! Pavel, Božji služabnik in apostol Jezusa Kristusa, zaradi vere Božjih izvoljencev in spoznanja resnice, ki se ujema s pravo pobožnostjo – v upanju na večno življenje, katero je Bog, ki ne laže, obljubil pred večnimi časi, svojo besedo pa ob svojem času razodel v oznanilu, ki je bilo zaupano meni na povelje Boga, našega odrešenika – Titu, pravemu sinu po skupni veri: milost in mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, našega odrešenika. Na Kreti sem te pustil zato, da urediš, kar je še treba, in da po posameznih mestih postaviš starešine, kakor sem ti naročil. Starešina mora biti neoporečen, mož ene žene, naj ima verne otroke, take, ki jim ni mogoče očitati razuzdanosti ali nepokorščine. Ker je škof Božji oskrbnik, mora biti neoporečen. Nikakor ne sme biti ne prevzeten ne jezljiv, ne pijanec ne pretepač in ne nesramen dobičkolovec. Biti pa mora gostoljuben, dobrotljiv, razumen, pravičen, svet, sebe mora obvladovati. Trdno se mora držati zanesljive besede, ki je v skladu z naukom. Tako bo zmožen z zdravim poukom spodbujati, nasprotnike pa izpodbijati. Veliko je namreč tudi nepokornih, blebetavcev in sleparjev, posebno med tistimi iz obreze. Tem je treba zapreti usta, saj cele družine spodkopavajo, ko zaradi umazanega dobička učijo, česar ne bi smeli. Eden izmed njih, njihov lastni prerok, je rekel: »Krečáni so večni lažnivci, hude zveri, leni trebuhi.« To pričevanje je resnično. Zato jih ostro pokaraj, da bodo ozdraveli v veri in ne bodo nasedali judovskim bajkam in nauku ljudi, ki resnici obračajo hrbet. Čistim je vse čisto. Omadeževanim in nevernim pa nobena stvar ni čista, ampak sta omadeževana celo njihova um in vest. Izpovedujejo, da Boga poznajo, toda z dejanji ga zanikajo. Gnusni so, neposlušni in nezmožni za kakršno koli dobro delo. Ti pa govôri, kar je primerno zdravemu nauku: stari možje morajo biti trezni, dostojanstveni, razumni, zdravi v veri, ljubezni in stanovitnosti. Podobno naj se stare ženske vedejo spodobno, kakor zahteva svetost. Naj ne bodo obrekljive, naj ne bodo sužnje obilnega vina. Naj druge učijo, kar je dobrega. Tako bodo mogle vzgajati mlade žene, da bodo ljubile svoje može, svoje otroke, da bodo razumne, spodobne, dobre hišne gospodinje, da bodo ubogale svoje može. Tako Božje besede ne bodo preklinjali. Prav tako opominjaj mladeniče, naj se obvladujejo. Ti sam bodi v vsem zgled za dobra dela. Pri poučevanju pokaži nepopačenost, dostojanstvo, zdravo in neoporečno besedo, da bo nasprotnik osramočen, ker ne bo mogel o nas reči nič slabega. Sužnji naj se v vsem podrejajo svojim gospodarjem. Naj jim bodo po volji, naj ne ugovarjajo in ne kradejo, ampak naj izkazujejo celovito in pravilno zvestobo, da bodo v vsem okrasili nauk Boga, našega odrešenika. Razodela se je namreč Božja milost, ki rešuje vse ljudi. Vzgaja nas, naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnim poželenjem ter razumno, pravično in res pobožno živimo v sedanjem veku, ko pričakujemo, da se bosta uresničila blaženo upanje in pojavitev slave vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa, ki je dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse nepostavnosti in nas zase očistil kot lastno ljudstvo, ki je vneto za dobra dela. Tako govôri in opominjaj in grajaj z vso oblastjo. Nihče naj te ne zaničuje. Opozarjaj jih, naj bodo vladarjem in oblastem podrejeni, pokorni in pripravljeni za vsako dobro delo. Naj nikogar ne preklinjajo, naj ne bodo prepirljivi, ampak prijazni; izkazujejo naj kar največjo krotkost vsem ljudem. Saj smo bili tudi mi nekoč neumni, nepokorni in v zablodah. Stregli smo najrazličnejšim poželenjem in nasladam. Živeli smo v hudobiji in nevoščljivosti. Neznosni smo bili in sovražili drug drugega. Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo. Zanesljiva je ta beseda. Zato hočem, da nenehno poudarjaš, naj si tisti, ki verujejo v Boga, prizadevajo, da se bodo posvečali dobrim delom. To je dobro in ljudem koristno. Ogibaj pa se nespametnih razprav, rodovnikov, prepirov in pričkanj glede postave. Vse to nič ne koristi in je prazno. Človeka, ki povzroča razkole, se po prvem in drugem svarilu ogiblji, saj veš, da je iztiril in da greši. Tak se je sam obsodil. Ko bom k tebi poslal Artemája ali Tihika, skušaj čim prej priti k meni v Nikópolo. Sklenil sem namreč, da bom tam prezimil. Zenája, ki je izvedenec v postavi, in Apola spodobno oskrbi za pot, da ne bosta ničesar pogrešala. Pa tudi naši naj se naučijo skrbeti za dobra dela, če se kje pokaže huda potreba, da ne bodo brez sadu. Pozdravljajo te vsi, ki so pri meni. Pozdravi tiste, ki nas ljubijo v veri. Milost z vami vsemi! Pavel, jetnik Kristusa Jezusa, in brat Timótej najinemu ljubemu sodelavcu Filémonu, sestri Apíji, najinemu sobojevniku Arhipu in Cerkvi, ki se zbira v tvoji hiši: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa. Kadar koli se te spominjam v svojih molitvah, se zahvaljujem svojemu Bogu, ker slišim o tvoji ljubezni in o zvestobi, ki jo imaš do Gospoda Jezusa in do vseh svetih, da bi vera, ki nam je skupna, postala učinkovita v spoznavanju vsega dobrega, ki je v nas za Kristusa. Tvoja ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tolažbo, o brat, kajti po tebi so bila srca svetih deležna počitka. Zaradi tega, čeprav imam v Kristusu veliko svobodo, da ti zapovem, kaj se spodobi storiti, te vendar rajši v imenu ljubezni prosim – kakršen sem pač, Pavel, starec, zdajle tudi jetnik Kristusa Jezusa – za svojega otroka, ki sem ga rodil v verigah, za Onézima. Doslej ti ni bil koristen, zdaj pa je koristen tebi in meni. Pošiljam nazaj k tebi njega, svoje srce. Sicer bi ga bil rad zadržal pri sebi, da bi mi stregel namesto tebe, ko sem vklenjen zaradi evangelija. Vendar nisem hotel storiti ničesar brez tvojega soglasja, da bi tvoje dobro delo ne bilo videti nekako prisiljeno, ampak prostovoljno. Morda je bil zato za kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj, in sicer ne več kot sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, nadvse ljubega najprej meni, še koliko bolj pa tebi, tako v mesu kot v Gospodu. Če me imaš torej za družabnika, ga sprejmi kakor mene. Če pa ti je prizadel kakšno krivico ali ti je kaj dolžan, zapiši to na moj račun. To pišem jaz, Pavel, s svojo roko: poravnal bom sam. Da ti ne omenim, da mi dolguješ celo sam sebe. Da, brat, naj imam od tebe korist v Gospodu: nakloni počitek mojemu srcu v Kristusu! Pišem ti, ker zaupam v tvojo poslušnost, saj vem, da boš storil še več, kakor te prosim. Obenem pa mi tudi pripravi stanovanje, ker upam, da vam bom po vaših molitvah podarjen. Pozdravlja te Epafrá, moj sojetnik v Kristusu Jezusu, pa še Marko, Aristarh, Demá in Luka, moji sodelavci. Milost Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vašim duhom! Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove. On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja. Postal je toliko višji od angelov, kolikor odličnejše ime od njihovega je dobil. Kateremu izmed angelov je namreč kdaj rekel: Ti si moj sin, danes sem te rodil? In spet: Jaz mu bom oče in on mi bo sin. Ko vpelje prvorojenca v svet, spet pravi: Pred njim naj se priklonijo vsi Božji angeli. Glede angelov pravi: Tisti, ki vetrove dela za svoje angele, za svoje služabnike plamene ognja, o Sinu pa: Tvoj prestol, o Bog, traja na vekov veke, žezlo pravičnosti je žezlo tvojega kraljestva. Ljubil si pravičnost in sovražil nepostavnost, zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil z oljem veselja bolj kakor tvoje vrstnike. In: Ti, Gospod, si v začetku utemeljil zemljo in nebesa so delo tvojih rok. Ona dva bosta prešla, ti pa ostaneš. Vsa se bosta postarala kakor obleka, kakor ogrinjalo ju boš zvil, kakor plašč – in se bosta spremenila. Ti pa si isti in tvoja leta ne bodo minila. Kateremu izmed angelov je kdaj rekel: Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog? Mar niso vsi ti le duhovi, ki opravljajo službo in so poslani, da strežejo zaradi tistih, ki bodo dediči odrešenja? Zato moramo biti bolj pozorni na to, kar smo slišali, da nas tok ne odplavi. Kajti če se je beseda, ki so jo oznanjali angeli, izkazala za trdno in če je vsaka kršitev in neposlušnost dobila pravično povračilo, le kako bomo ušli mi, če nam ni mar za tako veliko odrešenje, o katerem je začel govoriti Gospod, in so ga tisti, ki so ga slišali, utrdili med nami. Zanj je pričal tudi Bog z znamenji in čudeži, z raznovrstnimi močmi in s podeljevanji Svetega Duha po svoji volji. Prihodnjega sveta, o katerem govorimo, namreč ni podredil angelom, kajti nekje je nekdo pričeval: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ? Naredil si ga malo nižjega od angelov, s slavo in častjo si ga ovenčal, vse si položil pod njegove noge. Ko mu je namreč vse podvrgel, ni pustil ničesar, kar mu ne bi bilo podvrženo. Zdaj sicer še ne vidimo, da mu je vse podvrženo. Gledamo pa njega, ki je bil postavljen malo nižje od angelov, Jezusa, kako je ovenčan s slavo in častjo, ker je pretrpel smrt, da bi po Božji milosti okusil smrt za vsakogar. On, za katerega je vse in po katerem je vse, je namreč veliko sinov pripeljal v slavo. Zato se je spodobilo, da je tistega, ki je začetnik njihovega odrešenja, izpopolnil s trpljenjem. Vsi so namreč iz enega, tisti, ki posvečuje, in tisti, ki so posvečeni. Zato ga ni sram, da jih imenuje brate, ko pravi: Oznanjal bom tvoje ime svojim bratom, sredi zbora te bom hvalil, in spet: Vanj bom zaupal, in spet: Glej, jaz in otroci, ki mi jih je dal Bog. Ker pa so otroci deležni krvi in mesa, je prav tako tudi on privzel oboje, da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost. Toda ne zavzema se za angele, temveč za Abrahamovo potomstvo. Zato se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen, v tem, kar se nanaša na Boga, pa zanesljivi véliki duhovnik, ki opravlja spravno daritev za grehe ljudstva. Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim. Zato, sveti bratje, deležni nebeškega klica, pomislite na Jezusa, apostola in vélikega duhovnika vere, ki jo izpovedujemo. On je bil zvest tistemu, ki ga je postavil, kakor je bil Mojzes zvest v vsej njegovi hiši. Jezus je namreč v primerjavi z Mojzesom zaslužil toliko večjo slavo, kolikor večja čast gre tistemu, ki je hišo zgradil, kakor hiši sami. Vsako hišo pač kdo gradi. Tisti, ki je zgradil vse, pa je Bog. Mojzes je bil sicer zvest v vsej njegovi hiši kot služabnik, da bi pričeval o tem, kar naj bi se pozneje govorilo, Kristus pa je bil zvest kot Sin, in sicer nad svojo hišo. Njegova hiša pa smo mi, če ohranimo zaupnost in ponos, ki ga daje upanje. Zato – kakor govori Sveti Duh: Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu, kakor na dan preizkušnje v puščavi, kjer so me vaši očetje preizkušali, me preverjali, čeprav so štirideset let gledali moja dela. Zato sem težko prenašal ta rod in rekel: »Vedno blodijo v srcu, niso spoznali mojih poti.« Tako sem prisegel v svoji jezi: »Ne bodo stopili v moj počitek.« Pazíte, bratje, da v katerem med vami ne bo hudobnega in nevernega srca in bi odstopil od živega Boga. Nasprotno, iz dneva v dan drug drugega spodbujajte, dokler še lahko rečemo »danes«, da ne bi kdo med vami zakrknil, ker bi ga prevaral greh. Kristusa smo namreč deležni, če bomo obstoj, ki smo ga prejeli na začetku, ohranili neomajen do konca, saj je rečeno: Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu! Kdo so bili tisti, ki so poslušali, pa so se upirali? Mar ne vsi, ki so pod Mojzesovim vodstvom šli iz Egipta? Koga je štirideset let težkó prenašal? Mar ne tistih, ki so grešili in katerih trupla so popadala v puščavi? Katerim je prisegel, da ne bodo stopili v njegov počitek, če ne tistim, ki so bili nepokorni? Tako vidimo, da zaradi nevere niso mogli vstopiti. Bojmo se torej, da bi kateri izmed vas mislil, da je zamudil, ko pa še traja obljuba glede vstopa v njegov počitek. Nam je bil oznanjen evangelij prav tako kakor onim, le da njim ni koristila beseda, ki so jo slišali, ker se v veri niso pridružili tistim, ki so poslušali. Mi, ki smo vero sprejeli, pa stopamo v počitek, kakor je rekel: Tako sem prisegel v svoji jezi: »Ne bodo stopili v moj počitek.« Pa vendar so bila njegova dela dokončana že od stvarjenja sveta. Kajti nekje je rekel o sedmem dnevu takole: In Bog je počival sedmi dan od vseh svojih del. In na istem mestu spet pravi: Ne bodo stopili v moj počitek. Ker torej ta še vedno ostaja, da bi nekateri prišli vanj, a tisti, ki jim je bil evangelij oznanjen prej, zaradi nepokornosti vanj niso stopili, znova določa neki dan, danes, ko po Davidu čez toliko časa pove, kakor je bilo že rečeno: Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src! Ko bi jih namreč Józue pripeljal v počitek, po vsem tem ne bi govoril o nekem drugem dnevu. Potemtakem sobotni počitek čaka Božje ljudstvo. Kdor namreč stopi v njegov počitek, se spočije od svojih del, kakor se je Bog od svojih. Potrudimo se torej stopiti v ta počitek, da ne bo kdo po tem zgledu padel zaradi nepokornosti. Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. Ni je namreč stvari, ki bi bila nevidna pred njim. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor. Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina. Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. Vsak véliki duhovnik je vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga: da daruje daritve in žrtve za grehe. Ker tudi njega obdaja slabost, more potrpeti z nevednimi in s tistimi, ki blodijo. Zato mora kakor za ljudstvo tudi zase darovati daritve za grehe. In nihče si te časti ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog, kakor Arona. Tako tudi Kristus ni sam sebe poveličal, da je postal véliki duhovnik, ampak ga je poveličal tisti, ki mu je rekel: Ti si moj sin, danes sem te rodil, kakor pove tudi drugje: Ti si duhovnik na veke po Melkízedekovem redu. On je v dneh svojega mesa daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi spoštovanja do Boga. Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni, izvir večnega odrešenja, ko ga je Bog razglasil za vélikega duhovnika po Melkízedekovem redu. O tem bi lahko veliko govoril, pa bi težkó razložil, ker se vam ne ljubi poslušati. Čeprav bi namreč morali biti po tem času že učitelji, ponovno potrebujete koga, da bi vas naučil začetne prvine Božjih izrekov. Postali ste potrebni mleka, ne močne hrane. Kdor se namreč hrani z mlekom, nima izkušnje z besedo pravičnosti, saj je še otrok. Močna hrana je za odrasle, za take, ki imajo zaradi svoje trajne drže izurjena čutila, da razlikujejo med dobrim in zlim. Pustimo torej začetni govor o Kristusu in se povzpnimo k popolnosti. Ne začenjajmo znova polagati temelja, namreč spreobrnjenja od mrtvih del in vere v Boga, nauka o krščevanjih, polaganju rok, vstajenju od mrtvih in večni sodbi. To pa bomo storili, če Bog dovoli. Kajti nemogoče je take, ki so bili nekoč že razsvetljeni in so že okusili nebeški dar ter postali deležni Svetega Duha, take, ki so okusili dobro Božjo besedo in moči prihodnjega sveta, pa so padli, takó prenoviti, da bi se spreobrnili, ker sami sebi znova križajo in sramotijo Božjega Sina. Kajti prst, ki pije nanjo pogosto padajoči dež in rodi koristne rastline tistim, ki jo obdelujejo, je deležna Božjega blagoslova. Če pa rodi trnje in osat, je ničvredna in grozi ji prekletstvo. Njen konec je požganina. Glede vas, ljubi, pa smo prepričani, da so stvari boljše, takšne, ki so povezane z odrešenjem, čeprav tako govorimo. Bog seveda ni krivičen, da bi pozabil na vaše delo in ljubezen, ki ste jo izkazali njegovemu imenu, ko ste stregli in še strežete svetim. Želimo pa, da vsak izmed vas pokaže isto vnemo, tako da bo vaše upanje povsem gotovo prav do konca, da ne postanete leni, ampak posnemovalci tistih, ki so zaradi vere in potrpežljivosti postali dediči obljub. Ko je namreč Bog dal Abrahamu obljubo, je prisegel sam pri sebi, in ker ni mogel priseči pri večjem, je rekel: Resnično, obilno te bom blagoslovil in te silno namnožil. Abraham je potrpežljivo čakal in dočakal izpolnitev obljube. Ljudje prisegajo pri večjem in, da bi prišli do konca kakršnega koli prerekanja, v potrditev prisežejo. Ker je Bog hotel dedičem obljube še bolj jasno pokazati, da je njegov sklep neomajen, je posredoval še s prisego. Tako sta dve neomajni dejanji, v katerih se Bog ne more zlagati, v veliko tolažbo nam, ki smo se zatekli k njemu, da bi se oklenili upanja, ki je postavljeno pred nas. To upanje je za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše, ki sega v notranjost, za zagrinjalo, kamor je za nas kot predhodnik vstopil Jezus, ki je postal véliki duhovnik na veke, po Melkízedekovem redu. Ta Melkízedek, kralj v Salemu, duhovnik Najvišjega Boga, je šel naproti Abrahamu, ko se je ta vračal iz poboja kraljev, in ga je blagoslovil; in njemu je Abraham odmeril desetino od vsega. Melkízedekovo ime pomeni najprej kralj pravičnosti; kralj Salema pa pomeni tudi kralj miru. Brez očeta je, brez matere, brez rodovnika, brez začetka dni in brez konca življenja; podoben pa je Božjemu Sinu in ostane duhovnik za vselej. Glejte, kako velik je ta, ki mu je dal celo očak Abraham desetino od plena! Res je, tudi tisti Levijevi sinovi, ki sprejemajo duhovništvo, imajo naročilo, naj po postavi pobirajo desetino od svojega ljudstva, od svojih bratov, ki so vendar izšli iz Abrahamovih ledij. Óni pa ni bil njihovega rodu, a je od Abrahama dobil desetino in ga blagoslovil: njega, ki je imel obljube. Nesporno pa je, da to, kar je višje, blagoslavlja to, kar je nižje. Tu prejemajo desetino umrljivi ljudje, tam pa tisti, o katerem je izpričano, da živi. Takole naj povem: po Abrahamu je odštel desetino tudi Levi, ki prejema desetino, saj je bil še v prednikovih ledjih, ko je Abrahamu šel naproti Melkízedek. Ko bi bila torej popolnost uresničena po levitskem duhovništvu – ljudstvo je namreč pod njim dobilo postavo – čemu bi bilo še potrebno, da nastopi drug duhovnik po Melkízedekovem redu? Zakaj se ne bi imenoval po Aronu? Kadar pa se zamenja duhovništvo, mora nastopiti tudi zamenjava postave. Tisti pa, o katerem govorim, pripada drugemu rodu, iz katerega ni nihče služil oltarju. Jasno je namreč, da naš Gospod izvira iz Juda, iz rodu, o katerem glede duhovnikov ni Mojzes rekel ničesar. Vse postane še bolj očitno, če nastopi drug duhovnik, ki je podoben Melkízedeku, ta, ki ni postal duhovnik po postavi mesene zapovedi, temveč po moči neuničljivega življenja. Pričevanje se namreč glasi: Ti si duhovnik na veke po Melkízedekovem redu. S tem pa je razveljavljena prejšnja zapoved, zaradi njene slabotnosti in nekoristnosti, saj ni postava ničesar pripeljala do popolnosti, ampak uvaja boljše upanje, po katerem se bližamo Bogu. In to se ni zgodilo brez priseganja. Oni so namreč postali duhovniki brez prisege, ta pa s prisego tistega, ki mu je rekel: Gospod je prisegel in se ne bo kesal: »Ti si duhovnik na veke.« Zato je Jezus tudi postal pôrok boljše zaveze. Poleg tega je bilo onih duhovnikov več, ker jim je smrt preprečevala, da bi ostali dlje, ta pa ima, ker ostaja živ na veke, nespremenljivo duhovništvo. Dokončno lahko odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje zanje. Takšen véliki duhovnik je bil za nas tudi primeren: svet, nedolžen, brez zla; tak, ki je ločen od grešnikov in je postal višji od nebes, tak, ki mu ni treba kakor vélikim duhovnikom dan za dnem žrtvovati najprej za svoje grehe in nato za grehe ljudstva. To je namreč storil enkrat za vselej, ko je daroval sam sebe. Postava namreč postavlja za vélike duhovnike ljudi, ki so podvrženi slabotnosti; beseda priseganja, ki je prišla za postavo, pa postavlja Sina, ki je postal popoln na veke. Poglavitno pri tem, o čemer govorimo, pa je tole: takšnega vélikega duhovnika imamo, ki je sédel na desno prestola veličastja v nebesih in je služabnik svetišča in resničnega šotora, katerega je postavil Gospod in ne človek. Vsak véliki duhovnik je namreč postavljen zato, da daruje daritve in žrtve. Zato mora tudi naš imeti kaj, kar bo daroval. Ko bi bil torej na zemlji, niti ne bi bil duhovnik, ker so tu že taki, ki darujejo darove v skladu s postavo. Toda ti služijo le prispodobi in senci tega, kar je v nebesih, kakor je bilo pač rečeno Mojzesu, ko je nameraval postaviti šotor: Glej, pravi, da boš naredil vse po podobi, ki ti je bila pokazana na gori! Dobil je torej toliko odličnejšo službo, kolikor je tudi srednik boljše zaveze, take, ki je vzpostavljena na boljših obljubah. Ko bi bila namreč tista prva brez graje, ne bi iskali prostora za drugo. Tako pa jih graja in pravi: Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko bom z Izraelovo hišo in z Judovo hišo sklenil novo zavezo; ne take, kakor je bila zaveza, ki sem jo sklenil z njihovimi očeti tistega dne, ko sem jih prijel za roko, da bi jih izpeljal iz egiptovske dežele. Ker sami niso ostali v moji zavezi, tudi jaz nisem skrbel zanje, govori Gospod. To je namreč zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo po tistih dneh, govori Gospod: Svoje postave bom dal v njihov razum, v njihova srca jih bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Ne bodo učili vsak svojega rojaka, vsak svojega brata in rekli: »Spoznaj Gospoda!« ker me bodo poznali vsi, od najmlajšega do najstarejšega med njimi. Zakaj milosten bom do njihovih krivic in njihovih grehov se ne bom več spominjal. S tem da govori o novi zavezi, je prejšnjo razglasil za staro. Kar pa zastari in se postara, se bliža izginotju. Prejšnja zaveza je res imela bogoslužna določila in pozemeljsko svetišče. Postavljen je bil namreč prvi šotor. Temu pravimo »sveto«. V njem so bili svečnik, miza in položeni hlebi. Za drugim zagrinjalom pa je bil šotor, ki mu pravimo »presveto«. V njem je bil zlat kadilni oltar in skrinja zaveze. Ta je bila z vseh strani obložena z zlatom. V njej je bila zlata posoda z mano in Aronova palica, ki je ozelenela, in tabli zaveze. Nad njo sta bila keruba veličastva, ki sta metala senco na spravni pokrov. Toda o tem zdaj ne bomo podrobno govorili. Te reči so bile torej urejene takole: v prvi šotor stopajo duhovniki vedno, ko opravljajo bogoslužje, v drugega pa enkrat na leto samo véliki duhovnik, pa ne brez krvi, ki jo daruje zase in za nenamerne prestopke ljudstva. S tem Sveti Duh kaže, da pot v svetišče še ni odprta, dokler še stoji prvi šotor, kar je podoba za sedanji čas. V njem se namreč darujejo daritve in žrtve, ki pa ne morejo tistega, ki službo opravlja, narediti popolnega v vesti, ker gre le za jedi in pijače in razna umivanja, pač za mesene predpise, ki so veljali do časa preureditve. Nato pa je prišel Kristus kot véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje. Kajti če škropljenje s krvjo kozlov in volov in juničjim pepelom omadeževane posvečuje, da se jim očisti meso, koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu. Zato je srednik nove zaveze, da bi po smrti, ki jo je pretrpel za odkupitev od prestopkov v prvi zavezi, tisti, ki so poklicani, prejeli obljubljeno večno dediščino. Kjer namreč gre za oporoko, mora biti dokazana oporočnikova smrt. Oporoka je namreč veljavna po smrti, saj nima moči, dokler oporočnik živi. Zato tudi prva zaveza ni stopila v veljavo brez krvi. Ko je namreč Mojzes oznanil vsemu ljudstvu vse zapovedi, kakor so v postavi, je vzel kri juncev in kozlov z vodo, s škrlatno rdečo volno in s hizopom, poškropil knjigo in vse ljudstvo in rekel: To je kri zaveze, ki vam jo je Bog zapovedal. Prav tako je s krvjo pokropil tudi šotor in vse bogoslužno orodje. In po postavi se skoraj vse očiščuje s krvjo in brez krvi ni odpuščanja. Že podobe nebeških reči morajo torej biti očiščene s takimi žrtvami, nebeške reči same pa z žrtvami, ki so od teh boljše. Kristus namreč ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila roka in bi bilo le odtis resničnega, ampak v sama nebesa, da se je zdaj za nas pojavil pred Božjim obličjem, tudi ne, da bi sebe večkrat daroval, kakor véliki duhovnik hodi v svetišče vsako leto s tujo krvjo. Ko bi bilo tako, bi moral od začetka sveta večkrat trpeti. Tako pa se je razodel enkrat ob koncu vekov, da je prek svoje žrtve odpravil greh. Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba, tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih. Drugič pa se bo prikazal brez greha, v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo. Postava vsebuje le senco prihodnjih dobrin in ne prave podobe stvari. Zato kljub istim žrtvam, ki jih neprestano darujejo iz leta v leto, nikoli ne more pripeljati do popolnosti niti tistih, ki se približujejo. Mar jih sicer ne bi nehali opravljati, saj se darovalci, ko bi bili enkrat očiščeni, ne bi več zavedali nobenega greha? Toda po njih se vsako leto oživlja spomin na grehe. Nemogoče je namreč, da bi grehe odvzemala kri volov in kozlov. Zato pravi ob svojem prihodu na svet: Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil. Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč. Tedaj sem rekel: »Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.« Prej pravi: Žrtev in daritev in žgalnih daritev in daritev za greh nisi hotel in ti niso bile všeč. In te se darujejo po postavi. Za tem je rekel: Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo. Prvo torej odpravlja, da bi postavil drugo. V tej volji smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej. Vsak duhovnik dan za dnem stoje opravlja bogoslužje in večkrat daruje iste žrtve, ki nikoli ne morejo odvzeti grehov. Ta pa je za grehe daroval eno samo žrtev in za vekomaj sédel na Božjo desnico. Odtlej pa čaka, da bodo njegovi sovražniki položeni k njegovim nogam za podnožje. Z eno samo daritvijo je torej za vselej naredil popolne tiste, ki so posvečeni. To nam namreč pričuje tudi Sveti Duh, saj najprej pravi: To je zaveza, ki jo bom sklenil z njimi po tistih dneh, govori Gospod: Svoje postave bom dal v njihova srca, v njihov razum jih bom zapisal, in njihovih grehov in njihovih nepostavnosti se ne bom več spominjal. Kjer pa je vse to odpuščeno, ni več daritve za grehe. Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso, in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo, prihajajmo z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo. Oklepajmo se neomajne izpovedi upanja, ker je on, ki je dal obljubo, zvest. Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom. Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan. Če namreč prostovoljno grešimo, potem ko smo dobili spoznanje resnice, ne ostane za grehe nobena žrtev več, ampak le strašno čakanje na sodbo in razjarjenost ognja, ki bo požrl nasprotnike. Če kdo Mojzesovo postavo zavrže, ga po pričevanju dveh ali treh prič brez usmiljenja doleti smrt. Kaj mislite, koliko hujšo kazen bo zaslužil šele tisti, ki potepta Božjega Sina, tisti, ki ima za navadno tisto kri zaveze, s katero je bil posvečen, tisti, ki zasramuje Duha milosti? Saj vendar vemo, kdo je rekel: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, in spet: Gospod bo sodil svoje ljudstvo. Strašno je pasti v roke živega Boga. Spomnite se prejšnjih dni. Potem ko ste bili razsvetljeni, že ste v trpljenju prestali velik boj. Zdaj ste bili javno izpostavljeni sramotenjem in stiskam, zdaj ste bili tovariši tistih, ki jih je to zadelo. Tudi z vklenjenimi ste sočustvovali. Z veseljem ste prenesli, da so vam pobrali imetje, ker ste vedeli, da imate boljšo in neminljivo posest. Ne zavrzite torej svoje zaupnosti, ki jo čaka veliko plačilo. Kajti stanovitnost vam je potrebna, pa boste izpolnili Božjo voljo in tako dosegli, kar je obljubljeno. Zakaj še malo, prav malo in prišel bo ta, ki prihaja, in ne bo odlašal. Moj pravični bo živel iz vere. In: Če pa se odtegne, moja duša nad njim nima veselja. Mi pa nismo med tistimi, ki bi odstopali in se tako pogubili, temveč med tistimi, ki verujejo in tako rešijo dušo. Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. Zaradi nje je bilo namreč pričano v korist starih. Po veri spoznavamo, da so bili svetovi urejeni z Božjo besedo, tako da je to, kar se vidi, nastalo iz tega, kar se ne kaže. Po veri je Abel daroval Bogu večjo žrtev kakor Kajn. Po veri se je zanj pričalo, da je pravičen, ker je sam Bog pričal za njegove darove. Po njej še vedno govori, čeprav je umrl. Po veri je bil Henoh vzet, da ni videl smrti, in ga ni bilo najti, ker ga je Bog vzel. Kajti preden je bil vzet, je bilo zanj pričano, da je Bogu všeč. Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo. Po veri je bil Noe vpeljan v stvari, ki še niso bile vidne, in v svetem strahu je naredil ladjo, da bi rešil svojo družino. Po veri je obsodil svet in postal dedič pravičnosti, ki je v skladu z vero. Po veri je bil Abraham pokoren, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki naj bi ga dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre. Po veri se je priselil v obljubljeno deželo kot v tujino in z Izakom in Jakobom, ki sta bila z njim deležna iste obljube, prebival v šotorih. Pričakoval je namreč mesto, ki ima temelje in je njegov graditelj in stvaritelj Bog. Po veri je tudi sama Sara, ki je bila neplodna, dobila moč, da je kljub starosti spočela, saj je bila prepričana, da je zvest tisti, ki je dal obljubo. Zato se je tudi rodila enemu, in to omrtvelemu, tolikšna množica potomcev, kolikor je zvezd na nebu in kakor je brez števila peska na morskem obrežju. V veri so pomrli vsi ti. Niso doživeli izpolnitve obljub, vendar so jih iz daljave gledali, pozdravljali in priznavali, da so na zemlji tujci in priseljenci. Tisti pa, ki takó govorijo, razodevajo, da domovino iščejo. Ko bi imeli v mislih tisto domovino, iz katere so prišli, bi imeli priložnost, da se vrnejo. Tako pa so hrepeneli po boljši, po nebeški. Zato se Bog ne sramuje, da se imenuje njihov Bog, saj jim je pripravil mesto. Po veri je preizkušani Abraham v dar nesel Izaka. Edinorojenega sina je bil voljan darovati, on, ki je prejel obljube in mu je bilo rečeno: Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. Mislil si je, da more Bog tudi od mrtvih obujati. Zato ga je – rečeno v prispodobi – dobil nazaj od mrtvih. Po veri in zavoljo prihodnjih stvari je Izak blagoslovil Jakoba in Ezava. Po veri je umirajoči Jakob blagoslovil oba Jožefova sinova in je molil, oprt na vrh svoje palice. Po veri je Jožef na smrtni postelji opozarjal na izhod Izraelovih sinov in dal naročila glede svojih kosti. Po veri so starši Mojzesa po rojstvu tri mesece skrivali, ker so videli, da je deček lep. Niso se bali kraljevega ukaza. Po veri je Mojzes odklonil, ko je odrasel, da bi ga imenovali sina faraonove hčere. Raje si je skupaj z Božjim ljudstvom izbral trpljenje kakor kratkotrajno uživanje greha. Zasramovanje maziljenca je imel za večje bogastvo kakor zaklade Egipta. Gledal je namreč na povračilo. Po veri je zapustil Egipt. Ni se ustrašil kraljeve jeze, temveč je vztrajal, kakor bi gledal Nevidnega. Po veri je obhajal pasho in je kropil s krvjo, da se njih ne bi dotaknil pokončevalec prvorojencev. Po veri so šli skozi Rdeče morje kakor po suhem, Egipčane pa, ki so poskusili isto, so pogoltnili valovi. Po veri se je zrušilo obzidje Jerihe, potem ko so sedem dni korakali okoli njega. Po veri je vlačuga Rahába z mirom sprejela oglednike in ni bila pokončana hkrati z nepokornimi. Kaj naj še rečem? Saj bi mi zmanjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o Gideónu, Baráku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih. Ti so po veri premagovali kraljestva, ravnali pravično, prejeli obljube. Levom so gobce zaprli, silo ognja so pogasili, ušli so rezilu meča, iz slabotnosti so postali močni, okrepili so se v boju in v beg so pognali tuje trume. Žene so spet dobile svoje mrtve, ker so vstali, drugi pa so bili mučeni in niso sprejeli oprostitve, da bi dosegli boljše vstajenje. Drugi so izkusili zasmehovanje in bičanje pa še verige in ječo. Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča, okrog so hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah, trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje. Tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po puščavah, po gorah, po votlinah in podzemeljskih jamah. Zaradi vere je bilo za vse te pričano, vendar niso dosegli izpolnitve obljube, kajti Bog je za nas priskrbel nekaj boljšega, tako da oni ne bi dosegli popolnosti brez nas. Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih dušah ne boste utrudili in omagali. Niste se še do krvi uprli v boju zoper greh. Pozabili ste na spodbudo, ki vam govori kakor sinovom: Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema. Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal? Če vi ne bi bili deležni vzgoje – in te so deležni vsi –, bi bili nezakonski otroci, ne pa pravi sinovi. Sicer pa, svoje telesne očete smo imeli za vzgojitelje in smo jih spoštovali. Mar se ne bomo veliko bolj pokorili Očetu duhov in bomo živeli? Oni so namreč vzgajali le za nekaj dni, in sicer po lastni presoji, ta pa v našo korist, da bi postali deležni njegove svetosti. Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti. Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena in za svoje noge napravite ravne steze, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, marveč bo ozdravelo. Prizadevajte si za mir z vsemi in za posvečenost. Brez nje nihče ne bo videl Gospoda. Pazite, da nihče ne ostane brez Božje milosti, da ne bo pognala nobena grenka korenina, ki bi povzročila zmedo in bi se z njo mnogi omadeževali. Nihče naj ne bo nečistnik ali posvetnjaški, kakor Ezav, ki je za eno jed prodal pravice svojega prvorojenstva. Saj veste, da je pozneje želel podedovati blagoslov, a je bil zavržen – ni namreč našel možnosti za kesanje –, čeprav je zanj prosil v solzah. Niste se namreč približali kakšni otipljivi stvari, plamenečemu ognju, mraku, temi, viharju, ne donenju trobente ne glasu besed: tisti, ki so ga poslušali, so prosili, naj jim ne bi bilo več treba poslušati besede. Niso namreč mogli prenašati ukaza: Tudi če se žival dotakne gore, jo je treba kamnati. Da, ta prizor je bil tako strašen, da je celo Mojzes rekel: » Strah me je in trepetam.« Vi ste se približali gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu, nepreštevnim angelom, prazničnemu zboru in Cerkvi prvorojencev, ki so zapisani v nebesih, in Bogu, sodniku vseh, in duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost, in sredniku nove zaveze Jezusu in krvi kropljenja, ki govori bolje kakor Abelova. Glejte, da ne boste zavrnili njega, ki govori. Kajti če niso ušli oni, ki so zavrgli tistega, ki jih je svaril na zemlji, bomo tem manj mi, če bi odklonili njega, ki nas svari iz nebes. Njegov glas je takrat stresel zemljo, zdaj pa je dal obljubo in rekel: Še enkrat bom stresel, pa ne le zemljo, temveč tudi nebo. Še enkrat pomeni prestavitev tega, kar se kot ustvarjeno lahko zamaje, da bi ostalo to, kar se ne maje. Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu s spoštovanjem in strahom služimo, kakor je njemu všeč. Kajti naš Bog je ogenj, ki požira. Vztrajajte v bratski ljubezni. Ne pozabite na gostoljubnost. Ker so bili nekateri gostoljubni, so namreč pogostili angele, ne da bi se zavedali. Spominjajte se tistih, ki so v verigah, kakor bi bili tudi vi v verigah, in zatiranih, ker tudi vi živite v telesu. Zakon naj spoštujejo vsi in postelja naj bo neomadeževana, kajti nečistnikom in prešuštnikom bo sodil Bog. Naj vam načina življenja ne določa sla po denarju. Zadovoljni bodite s tem, kar imate, ker je Gospod sam rekel: Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil. Zato smo lahko pogumni in govorimo: Gospod je moj pomočnik, ne bom se bal; kaj mi more storiti človek? Spominjajte se svojih voditeljev, ki so vam oznanili Božjo besedo. Še in še motrite, kako so izstopili iz življenja in posnemajte njihovo vero. Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke. Ne pustite, da bi vas zapeljevali različni tuji nauki. Zato je dobro okrepčati srce z milostjo, ne pa z jedmi. Te niso nič koristile tistim, ki so se glede njih držali predpisov. Imamo oltar, s katerega nimajo pravice jesti tisti, ki služijo v šotoru. Trupla živali, katerih kri véliki duhovnik nese za greh v svetišče, sežigajo zunaj šotorišča. Zato je tudi Jezus trpel zunaj vrat, da bi ljudstvo posvetil s svojo krvjo. Pojdimo mu torej naproti, ven iz šotorišča, in prenašajmo njegovo sramoto, saj nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje. Po njem torej Bogu neprenehoma prinašajmo na oltar hvalno žrtev, namreč sad ustnic, ki slavijo njegovo ime. Ne pozabite pa delati dobro in deliti svoje z drugimi, kajti take žrtve so Bogu všeč. Poslušajte svoje voditelje in jih ubogajte. Oni namreč bedijo nad vašimi dušami kot tisti, ki bodo dajali odgovor. Tako bodo mogli to delati z veseljem in ne bodo vzdihovali, saj vam to ne bi nič koristilo. Molite za nas. Prepričani smo namreč, da imamo čisto vest, saj se hočemo v vsem lepo vesti. Še bolj pa prosim: storite to, da bi vam bil čim hitreje vrnjen. Bog miru, ki je od mrtvih privedel našega Gospoda Jezusa, ki je po krvi večne zaveze véliki pastir ovc, naj vas izpopolni v vsem dobrem, da boste izpolnili njegovo voljo. Kar mu je po volji, naj v nas uresniči po Jezusu Kristusu, ki mu bodi slava na veke vekov. Amen! Prosim vas, bratje, potrpežljivo sprejmite to besedo spodbude, saj sem vam pisal na kratko. Védite, da so našega brata Timóteja oprostili. Če kmalu pride, vas bom obiskal z njim. Pozdravite vse svoje voditelje in vse svete. Pozdravljajo vas tisti iz Italije. Milost z vami vsemi! Jakob, služabnik Boga in Gospoda Jezusa Kristusa, dvanajstim rodovom v razseljenosti: lep pozdrav. Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost. Za stanovitnost pa naj bo značilno popolno delo, da boste popolni in celoviti in vam ne bo ničesar manjkalo. Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo. Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava. Tak človek naj ne misli, da bo kaj prejel od Gospoda: mož, ki je v duši razdvojen, nestanoviten na vseh svojih poteh. Ponižani brat naj se ponaša s svojo visokostjo, bogati pa s svojim ponižanjem, saj bo minil kakor cvet na travniku. Sonce namreč vzide z vročino in posuši travnik. Cvet na njem se osuje in lepota njegovega obličja izgine. Tako bo tudi bogataš ovenel na svojih poteh. Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo, kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo. Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: »Bog me skuša.« Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar. Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja. Nato poželenje spočne, rojeva greh, storjeni greh pa porodi smrt. Ne varajte se, moji ljubi bratje; vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave. Po svoji volji nas je rodil z besedo resnice, da bi bili nekakšna prvina njegovih stvaritev. Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti. Zato odpravite vso umazanost in odvečno zlo ter s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena in ima moč, da reši vaše duše. Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz v zrcalu; pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju. Če kdo misli, da je pobožen, a ne brzda svojega jezika, temveč vara svoje srce, je njegova pobožnost prazna. Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta. Moji bratje, svoje vere v našega Gospoda Jezusa Kristusa, Gospoda veličastva, ne združujte s pristranskostjo. Če pride k vašemu shodu mož z zlatim prstanom in v bleščeči obleki, pride pa tudi revež v umazani obleki, in se naklonjeno ozrete na tistega, ki nosi bleščečo obleko, ter rečete: »Sédi semkaj na udoben sedež,« revežu pa rečete: »Ti stopi tja,« ali: »Sédi k mojim nogam« – mar niste delali razlike med seboj in postali sodniki s hudobnimi mislimi? Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo? Vi pa ste osramotili reveža. Ali vas ne zatirajo in vlačijo pred sodišča prav bogati? Mar ne sramotijo ravno ti čudovitega imena, ki je bilo klicano nad vas? Če torej po Pismu izpolnjujete kraljevsko postavo: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, ravnate prav. Če pa ste pristranski, delate greh in postava vas razkriva kot kršilce postave. Kdor se namreč drži vse postave, krši pa eno zapoved, je kriv za kršitev vseh. Kajti tisti, ki je rekel: Ne prešuštvuj! je rekel tudi: Ne ubijaj! Če torej ne prešuštvuješ, ubijaš pa, si postal kršilec postave. Tako govorite in delajte: kot tisti, ki bodo sojeni po postavi svobode. Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo. Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: »Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!« a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva. Vendar bo kdo rekel: »Ti imaš vero, jaz imam pa dela. Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del. Ti veruješ, da je Bog eden? Prav imaš. Tudi demoni verujejo, a trepetajo.« Hočeš spoznati, prazni človek, da je vera brez del neučinkovita? Ali ni bil naš oče Abraham opravičen iz del, ker je položil svojega sina Izaka na oltar? Vidiš, da je vera sodelovala z njegovimi deli in da je šele zaradi del postala popolna. Tako se je izpolnilo Pismo, ki pravi: Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost, in imenovan je bil »Božji prijatelj«. Vidite: človek se opraviči iz del in ne samo iz vere. Ali ni bila tudi vlačuga Rahába prav tako opravičena iz del, ker je sprejela poslance in jih odpravila po drugi poti? Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del. Moji bratje, med vami naj ne bo veliko učiteljev, ker veste, da bomo strožje sojeni. Vsi delamo mnogo napak. Če pa kdo v besedi ne dela napake, je popoln mož in zmožen obrzdati vse svoje telo. Če konjem na gobce nadenemo uzde, da bi nam bili pokorni, usmerjamo vse njihovo telo. Poglejte tudi ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja. Tako je tudi jezik majhen del telesa, a se ponaša z velikimi rečmi. Poglejte, kako majhen ogenj, pa vžge tako velik gozd! Tudi jezik je ogenj; med deli našega telesa je jezik vesolje krivice, ki omadežuje vse telo in razvnema krog nastajanja, njega pa razvnema peklenska dolina. Vsakršna živalska narava – zveri, ptice, plazilci in morske živali – se človeški naravi daje ukrotiti in ta jo tudi res ukroti, le jezika ne more ukrotiti noben človek; nestanovitno zlo je in poln smrtonosnega strupa. Z njim hvalimo Gospoda in Očeta in z njim preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobnosti. Iz istih ust prihajata blagoslov in kletev. Moji bratje, to se ne sme tako goditi. Je mar studenec v istem izviru sladek in grenek? Ali lahko, moji bratje, smokva rodi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode. Kdo med vami je moder in razumen? Z lepim življenjem naj pokaže svoja dela v krotkosti modrosti. Če pa imate v srcu grenko nevoščljivost in prepirljivost, se nikar ne hvalíte in ne lažite proti resnici. Ta modrost ne prihaja od zgoraj, temveč je zemska, duševna, demonska. Kjer sta namreč nevoščljivost in prepirljivost, tam je nered in vsakršno zlo. Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez razločevanja in hinavščine. In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki delajo za mir. Od kod med vami boji in od kod prepiri? Ali ne od tod: iz naslad, ki se vojskujejo v delih vašega telesa? Želite, a nimate. Ubijate in zavidate, in vendar ne morete doseči. Prepirate se in bojujete, pa nimate, ker ne prosite. Prósite, pa ne prejemate, ker slabo prósite – namreč zato, da bi to porabili za svoje naslade. Prešuštnice, ali ne veste, da je prijateljstvo s svetom sovraštvo do Boga? Kdor hoče biti prijatelj sveta, postane Božji sovražnik. Ali mislite, da Pismo v prazno pravi: »Bog do ljubosumnosti hrepeni po Duhu, ki ga je naselil v nas.« Toda on daje večjo milost, zato Pismo pravi: Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil. Približajte se Bogu in se vam bo približal. Umijte si roke, grešniki, in očistite si srca, vi, ki ste v duši razdvojeni. Začutite svojo nesrečo, žalujte in jokajte; vaš smeh naj se spremeni v žalost in veselje v potrtost. Ponižajte se pred Gospodom in povišal vas bo. Bratje, ne govorite drug proti drugemu! Kdor govori proti bratu ali svojega brata obsoja, obrekuje postavo in obsoja postavo. Če pa obsojaš postavo, nisi uresničevalec postave, ampak sodnik. Zakonodajalec in sodnik je eden, tisti, ki lahko reši in pogubi. Kdo pa si ti, ki obsojaš bližnjega? Poslušajte torej vi, ki pravite: »Danes ali jutri odpotujemo v to in to mesto; tam bomo ostali eno leto, trgovali in zaslužili,« a sploh ne veste, kaj bo jutri. Kaj je vaše življenje? Dim ste namreč, ki se za kratek čas pokaže in nato izgine. Rajši recite: »Če bo Gospod hotel, bomo živeli in delali to ali ono.« Zdaj pa se bahate v svoji prevzetnosti; vsako takšno bahanje je zlo. Kdor torej zna delati dobro, pa ne dela, ima greh. No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas. Vaše bogastvo je preperelo in vaša oblačila so požrli molji. Vaše zlato in srebro je zarjavelo in njuna rja bo pričala zoper vas ter razjedla vaše meso kakor ogenj. V zadnjih dneh ste kopičili zaklade. Glejte, plačilo, ki ste ga utajili delavcem, kateri so poželi vaša polja, kriči – in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. Razkošno ste živeli na svetu, naslajali ste se in za dan klanja zredili svoja srca. Pravičnega ste obsodili in ubili – ni se vam upiral. Zato, bratje, potrpite do Gospodovega prihoda! Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod je blizu. Ne godrnjajte drug nad drugim, bratje, da ne boste obsojeni. Glejte, sodnik stoji pred vrati. Bratje, za zgled trpljenja in potrpežljivosti si vzemite preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu. Glejte, blagrujemo tiste, ki so bili stanovitni. Slišali ste o Jobovi stanovitnosti in videli ste Gospodov konec – da je Gospod zelo sočuten in usmiljen. Predvsem pa, moji bratje, ne prisegajte, ne pri nebu ne pri zemlji ne s kako drugo prisego. Vaš »da« naj bo »da« in vaš »ne« naj bo »ne«, da ne zapadete sodbi. Če kdo med vami trpi, naj moli. Če je kdo dobre volje, naj pôje hvalnice. Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo okrepil; če je storil grehe, mu bodo odpuščeni. Zato izpovedujte grehe drug drugemu in molíte drug za drugega, da boste ozdravljeni. Veliko moč ima dejavna molitev pravičnega. Elija je bil človek, ki je čutil kakor mi, toda ko je goreče molil, da ne bi deževalo, na zemlji ni deževalo tri leta in šest mesecev. Nato je spet molil in nebo je dalo dež in zemlja je rodila svoj sad. Moji bratje, če kdo od vas zaide od resnice in ga drug spreobrne, vedite, da tisti, ki grešnika spreobrne iz blodnje njegove poti, njegovo dušo reši iz smrti in pokrije množico grehov. Peter, apostol Jezusa Kristusa, izvoljenim priseljencem, v razseljenosti po Pontu, Galatiji, Kapadokiji, Aziji in Bitiniji, po vnaprejšnjem vedenju Boga Očeta, s posvečenjem Duha, zavoljo poslušnosti in pokropljenosti s krvjo Jezusa Kristusa: milost in mir naj se vam pomnožita. Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas, katere Božja moč po veri varuje, da boste dosegli odrešitev, ki čaka, da se razodene v poslednjem času. Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju, ko dosegate namen svoje vere, namreč odrešitev duš. To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju. Njim je bilo razodeto, da niso služili sebi, ampak vam, v tem, kar so vam zdaj sporočili tisti, ki so vam po Svetem Duhu, poslanem iz nebes, oznanili evangelij. In to so stvari, v katere želijo pogledati angeli. Zato opašite ledja svojega razuma, trezni bodite, popolnoma naslonite upanje na milost, ki vam je prinesena v razodetju Jezusa Kristusa. Kot otroci poslušnosti se ne prilagajajte prejšnjim željam, ki ste jih imeli v svoji nevednosti, marveč bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical, saj je pisano: Bodite sveti, ker sem jaz svet. Če kličete za Očeta tistega, ki vsakogar sodi nepristransko, le po njegovem dejanju, preživite v spoštljivem strahu čas svojega bivanja v tujini. Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta. On je bil že pred stvarjenjem sveta spoznan, razodel pa se je poslednji čas za vas, ki po njem verujete v Boga, ki ga je obudil od mrtvih in mu dal slavo, tako da se vaša vera in upanje nanašata na Boga. Ker ste v poslušnosti resnici očistili svoje duše za iskreno bratoljubje, se goreče in iz čistega srca ljubíte med seboj, ker niste bili prerojeni iz propadljivega, temveč iz nepropadljivega semena, po Božji besedi, ki je živa in večna. Kajti vse meso je kot trava, in vse njegovo veličastvo kot cvet trave. Trava ovene, cvet se osuje. Gospodova beseda pa ostane na veke. To je beseda, ki vam je bila oznanjena kot veselo oznanilo. Znebite se torej vsakršne hudobije in zvijačnosti, hinavščine, nevoščljivosti in vsakršnega obrekovanja. Kot pravkar rojeni otroci zakoprnite po pristnem duhovnem mleku, da boste z njegovo pomočjo rastli v odrešenje, če ste res okusili, da je Gospod dober. K njemu stopite, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. V Pismu namreč beremo: Glej, na Sionu polagam kamen, izbran in dragocen vogalni kamen; in kdor veruje vanj, ne bo osramočen. Vam torej, ki verujete, čast, tistim pa, ki ne verujejo: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen in kamen spotike in skala pohujšanja. Ker niso pokorni besedi, se spotikajo; in prav za to so bili postavljeni. Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč. Nekdaj niste bili ljudstvo, zdaj pa ste Božje ljudstvo; niste našli usmiljenja, zdaj pa ste našli usmiljenje. Ljubi, opominjam vas kot tujce in priseljence! Zdržite se mesenih poželenj, ki se bojujejo proti duši. Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja. Zaradi Gospoda se podredite vsaki človeški ustanovi, bodisi kralju kot najvišjemu bodisi oblastnikom kot tistim, ki so od njega poslani zato, da kaznujejo hudodelce in dajo priznanje tistim, ki delajo dobro. Bog namreč hoče, da delate dobro in tako utišate nevednost nespametnih. Živite kot svobodni ljudje, vendar ne tako, da bi bila vaša svoboda zagrinjalo zla, ampak kot Božji služabniki. Vse spoštujte, brate ljubite, Boga se bojte, cesarja spoštujte. Služabniki, z vsem strahom se podrejajte svojim gospodarjem, pa ne le dobrim in prijaznim, ampak tudi osornim. Kajti to, da kdo po krivici trpi, a bridkosti prenaša, ker se zaveda Boga, je hvalevredno. Kakšen ugled bi imeli, če bi potrpežljivo prenašali kazen za to, za kar ste se pregrešili? Je pa pred Bogom hvalevredno, če delate dobro in če potrpežljivo prenašate bridkost. Saj ste bili vendar za to poklicani. Saj je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah, on, ki ni storil greha in ni bilo zvijače v njegovih ustih. Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično. Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni. Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš. Prav tako bodite, žene, podrejene svojim možem. Tako bodo tisti, ki niso pokorni besedi, pridobljeni že po vedênju svojih žena, brez besede, ker bodo opazovali vaše strahospoštljivo, čisto življenje. Vaš okras naj ne bo zunanji, v spletanju las, v navešanju zlatega nakita in oblačil, ampak naj bo to rajši skriti človek srca v nepropadljivosti krotkega in tihega duha, ki je dragocen v Božjih očeh. Tako so se namreč nekoč krasile tudi svete žene, ki so upale v Boga in so bile podrejene svojim možem. Tako je bila Sara poslušna Abrahamu in ga je imela za gospodarja. Postale ste njeni otroci, če delate dobro in se ne pustite prestrašiti nobeni grožnji. Prav tako možje! Z razumevanjem živite s svojimi ženami, v časti jih imejte kot nežnejša bitja, saj so skupaj z vami tudi one deležne milosti življenja. Tako ne bo vašim molitvam nič v napoto. Končno, bodite vsi složni, sočutni, ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni. Ne vračajte hudega za húdo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti. Nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi bili deležni blagoslova. Kajti kdor hoče ljubiti življenje in videti dobre dni, naj zadržuje svoj jezik od zla in ustnice od zvijačnega govorjenja. Ogiblji se zla in delaj dobro, išči mir in hodi za njim. Zakaj Gospodove oči so uprte v pravične in njegova ušesa v njihovo prošnjo, Gospodovo obličje pa je zoper hudodelce. Le kdo vam bo škodil, če boste vneti za dobro? Nasprotno, tudi če bi zaradi pravičnosti trpeli, blagor vam! Česar se oni bojijo, se ne bojte in ne plašite. Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti, da bodo tisti, ki sramotijo vaše dobro življenje v Kristusu, osramočeni prav v tem, v čemer vas obrekujejo. Če že hoče Božja volja, je pač bolje, da trpite zaradi dobrih kakor zaradi zlih del. Sicer pa je tudi Kristus trpel zaradi grehov, in sicer enkrat za vselej, pravični za krivične, da bi vas pripeljal k Bogu. Res je bil po mesu umorjen, a po Duhu je bil oživljen. V tem Duhu je šel in oznanjal tudi duhovom, ki so bili v ječi, tistim, ki v dneh, ko je Noe gradil ladjo, niso bili pokorni, ko jih je Bog nadvse potrpežljivo čakal. A v ladji se jih je po vodi rešilo le malo, natančno osem duš. Ta voda pa je podoba krsta, ki zdaj rešuje vas. Ne odstranjuje madežev z mesa, ampak zaradi vstajenja Jezusa Kristusa prosi Boga za dobro vest. Ta je šel v nebesa in je na Božji desnici in so mu podrejeni angeli in oblasti in moči. Ker je Kristus trpel v mesu, se tudi vi oborožite z istim mišljenjem: kdor v mesu trpi, neha z grehom, tako da v času, ki mu ostane v mesu, ne živi več za človeška poželenja, ampak za Božjo voljo. Dovolj dolg je bil pretekli čas, da ste stregli hotenju poganov, ko ste živeli v razuzdanosti, v poželenjih, v pijančevanju, v veseljačenju, v popivanju in nepostavnem malikovanju. Prav zato se oni tudi čudijo, ker ne drvite več v isti vrtinec razvrata, in vas preklinjajo. Toda ti bodo še dajali odgovor pred tistim, ki je pripravljen, da bo sodil žive in mrtve. Zato je bil tudi mrtvim oznanjen evangelij, da bi bili sicer v mesu sojeni kot ljudje, v Duhu pa bi živeli po Božje. Konec vsega je blizu. Bodite torej pametni in trezni za svoje molitve. Predvsem se med seboj goreče ljubite, ker ljubezen pokrije množico grehov. Bodite gostoljubni drug do drugega brez godrnjanja. Kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti strezite drug drugemu z milostnim darom, kakor ga je kdo prejel. Če kdo govori, naj to stori, kakor je prav za Božje besede. Če je kdo v kakšni službi, naj jo opravlja z močjo, ki jo daje Bog. Le da bo po Jezusu Kristusu v vsem slavljen Bog. Njemu slava in oblast na veke vekov. Amen. Ljubi, ne čudite se požaru, ki prihaja nad vas, da vas preizkusi, kakor da bi se vam dogajalo kaj nenavadnega. Nasprotno, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo. Blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh. Nihče med vami naj ne trpi zato, ker bi bil morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh. Če pa kdo trpi kot kristjan, naj ga ne bo sram, ampak naj v tem imenu poveličuje Boga. Nastopa namreč čas, da se sodba začne v Božji hiši. Če pa se začne najprej pri nas, kakšen bo šele konec tistih, ki se ne pokoravajo Božjemu evangeliju! In če se pravični komaj reši, kje se bo pokazal brezbožnež in grešnik? Zato naj tudi tisti, ki po Božji volji trpijo, svoje duše izročajo zvestemu Stvarniku s tem, da delajo dobro. Vsekakor pa starešine prosim jaz, ki sem sostarešina in priča trpljenja Kristusa, in bom tudi sam deležen slave, ki se bo razodela: pásite Božjo čredo, ki vam je zaupana, pazite nanjo, pa ne na silo, ampak prostovoljno, v skladu z Božjo voljo. Ne zaradi grdega pohlepa po dobičku, ampak z voljnim srcem. Nikar ne nastopajte gospodovalno do tistega, kar vam je zaupano, ampak bodite čredi v zgled. In ko se bo razodel véliki pastir, boste dobili nevenljivi venec slave. Prav tako mlajši, podredite se starejšim. V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas. Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu. Bog vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo, vas bo po kratkem trpljenju sam izpopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj. Njemu oblast na veke. Amen. Po Silvánu, ki ga štejem za zvestega brata, vam to na kratko pišem. V spodbudo vam še enkrat izpričujem, da je to resnična Božja milost. V njej stojte. Pozdravljata vas prav tako izvoljena Cerkev, ki je v Babilonu, in Marko, moj sin. Pozdravite se med seboj s poljubom ljubezni! Mir vam vsem, ki ste v Kristusu! Simon Peter, služabnik in apostol Jezusa Kristusa, vam, ki ste po pravičnosti našega Boga in odrešenika Jezusa Kristusa prejeli prav takó dragoceno vero kakor mi, milost in mir naj se vam pomnožita v spoznanju Boga in Jezusa, našega Gospoda! Njegova božanska moč nam je podarila vse, kar je potrebno za življenje in pravo pobožnost, prek spoznanja tistega, ki nas je poklical s svojo slavo in odličnostjo. Po njiju nam je podaril tiste dragocene in največje obljube, da bi po teh postali deležni božanske narave in ubežali pred svetno, poželjivo pokvarjenostjo. Prav zato prispevajte vso vnemo in tako dodajte vaši veri krepost, kreposti spoznanje, spoznanju samoobvladanje, samoobvladanju stanovitnost, stanovitnosti pravo pobožnost, pravi pobožnosti bratoljubje, bratoljubju ljubezen. Če imate te kreposti in so vedno večje, vas ne bodo pustile nedejavne in brez sadov za spoznanje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Kdor pa teh kreposti nima, je slep in kratkoviden. Pozabil je, da je bil očiščen svojih nekdanjih grehov. Prav zato se, bratje, potrudite, da boste utrdili svojo poklicanost in izvoljenost. Če boste namreč tako ravnali, se ne boste nikoli spotaknili. Na ta način vam bo namreč na široko pripravljen vstop v večno kraljestvo našega Gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa. Zato vas mislim vedno spominjati na to, čeprav za to veste in ste utrjeni v pričujoči resnici. Mislim pač, da je prav, da vas spominjam in vas tako spodbujam, dokler še živim v tem šotoru. Vem namreč, da bo moj šotor kmalu odložen, kakor mi je razkril tudi naš Gospod Jezus Kristus. Potrudil pa se bom tudi, da se boste mogli tega kadar koli spominjati tudi po mojem odhodu. Ko smo vam oznanili moč in prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, nismo sledili vešče izmišljenim bajkam, ampak smo na lastne oči videli njegovo veličastje. Od Boga Očeta je prejel čast in slavo, ko je k njemu iz veličastne slave prišel takšen glas: »To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« In ta glas smo mi sami slišali prihajati iz nebes, ko smo bili z njim na sveti gori. Tako je preroška beseda za nas postala še trdnejša in prav delate, da nanjo pazite kakor na svetilko, ki sveti na mračnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih. Predvsem pa védite tole: nobena prerokba v Pismu ni stvar zasebne razlage. Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega Duha, govorili v imenu Boga. Med ljudstvom pa so nastopili tudi lažni preroki, kakor bodo tudi med vami lažni učitelji, ki bodo skrivaj uvajali pogubne ločíne. Celo Gospodarja, ki jih je odkupil, bodo tajili. S tem si bodo tudi nakopavali naglo pogubo. In mnogi bodo sledili njihovim razuzdanostim in po njihovi krivdi se bo preklinjala pot resnice. Zaradi svoje lakomnosti vas bodo izkoriščali z izmišljenimi besedami. Toda obsodba nad njimi že davno ne počiva in njihova poguba ne dremlje. Bog še angelom, ki so storili greh, ni prizanesel, temveč jih je strmoglavil v podzemlje in jih dal v verige mračnega brezna, da bodo zastraženi do sodbe. Tudi davnemu svetu ni prizanesel. Obvaroval pa je Noeta, enega od osmih, glasnika pravičnosti, ko je poslal potop na svet brezbožnih. Tudi mesti Sódomo in Gomóro je obsodil na uničenje in ju upepelil ter s tem postavil za svarilo prihodnjim brezbožnežem. Rešil pa je pravičnega Lota, ki ga je bolelo razuzdano življenje pokvarjencev. Zaradi njihovih nepostavnih del, ki jih je – ker je živel med njimi – gledal in poslušal iz dneva v dan, se je njegova pravična duša mučila. Gospod namreč zna globoko pobožne rešiti iz preizkušnje, krivične pa prihraniti za dan sodbe, da jih kaznuje, zlasti tiste, ki tekajo za mesom v želji po skrunjenju in prezirajo gospostvo. Ti predrzni svojeglavci niti pred veličastvi ne trepečejo, ampak jih sramotijo. Pa vendar jih angeli, ki jih po moči in sili prekašajo, ne tožijo pred Gospodom s preklinjanjem. Ti svojeglavci, podobni brezumnim živalim, ki so že po naravi rojene zato, da jih lovijo in pobijajo, pa preklinjajo tisto, česar ne poznajo. Zato jih bo njihova lastna pokvarjenost uničila, za krivičnost pa bodo prejeli plačilo. V užitek jim je nasladnost pri polnem dnevu. Madeži in graje so: naslajajo se v svojih prevarah, ko se z vami razkošno gostijo. Njihove oči so polne prešuštva in nikoli ne prenehajo z grehom. Zvabljajo neutrjene duše, srce jim je izurjeno za lakomnost, otroci prekletstva so. Zapustili so pravo pot in zablodili. Stopili so na pot Beórjevega sina Bileáma, ki je vzljubil krivičen zaslužek, a je bil zaradi svoje protipostavnosti posvarjen; nema vprežna živina, ki je spregovorila s človeškim glasom, je preprečila prerokovo norost. To so presahli studenci in oblaki, ki jih goni burja. Zanje je prihranjena črna tema. Govorijo napihnjene in prazne besede in z razuzdanimi poželenji mesa zvabljajo take, ki so se komaj izmaknili ljudem, ki živijo v zablodi. Svobodo jim obljubljajo, pa so sami sužnji pokvarjenosti. Kajti človek je suženj tega, čemur podleže. Če se namreč tisti, ki so po spoznanju našega Gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa zbežali pred omadeževanostjo sveta, spet zapletejo vanjo in ji podležejo, so končno na slabšem kakor na začetku. Za take bi bilo bolje, če ne bi spoznali poti pravičnosti, kakor pa da so jo spoznali, a so se kljub temu obrnili proč od svete zapovedi, ki jim je bila izročena. Take doleti, kar pove resničen pregovor: Pes se vrne k lastnemu izbljuvku, in: »Svinja se okopa, pa se spet valja v blatni luži.« Ljubi, to je že drugo pismo, ki vam ga pišem. V obeh sem skušal s tem, da sem vas spominjal, dramiti vaše iskreno razumevanje. Pomnite besede, ki so jih že prej povedali sveti preroki, in tudi zapoved Gospoda in Odrešenika, ki so jo posredovali vaši apostoli. Predvsem pa morate vedeti, da bodo v poslednjih dneh prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih in govorili: »Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja.« Sami hočejo, da jim ostane skrito, da je nebo obstajalo že zdavnaj in da zemlja po Božji besedi obstaja iz vode in prek vode. Po teh prvinah je bil tedanji svet preplavljen z vodo in tako pokončan. Sedanje nebo in zemljo pa ista beseda hrani za ogenj, ohranja ju za dan sodbe in pogubljenja brezbožnih ljudi. Tega, ljubi, ne smete prezreti: pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje. Prišel pa bo Gospodov dan kakor tat. Tedaj bo nebo s hrumom prešlo, prvine se bodo v ognju razkrojile, zemlja in dela na njej pa bodo razkrita. Kako prav je torej, da živite sveto in res pobožno, če se bo vse to razkrojilo, da čakate in pospešujete prihod Božjega dne, zaradi katerega bo nebo zaplamenelo in prešlo in se bodo prvine razžarjene topile. Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost. Ljubi, ker to pričakujete, se potrudite, da vas najde v miru brez madeža in brez graje. Potrpežljivost našega Gospoda cenite kot rešitev. Tako vam je pisal tudi naš ljubi brat Pavel, seveda v skladu z njemu dano modrostjo, kakor piše tudi v vseh pismih, v katerih govori o tem. V njih so nekatere težkó umljive stvari, ki jih taki, ki niso poučeni in so neutrjeni, zlorabljajo. Tako delajo tudi z drugimi Pismi – v svojo pogubo. Ker torej to vnaprej poznate, ljubi, se varujte, da vas blodnja pokvarjenih ne bo potegnila za sabo in da ne odpadete od svoje utrjenosti. Rastite pa v milosti in spoznanju našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa. Njemu slava zdaj in do dneva večnosti! Amen. Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja. In življenje se je razodelo in videli smo ga. Pričujemo in oznanjamo vam večno življenje, tisto, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo. Kar smo torej videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami – in mi smo v občestvu z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom. To vam pišemo zato, da bi bilo naše veselje dopolnjeno. To pa je oznanilo, ki smo ga slišali od njega in vam ga oznanjamo: Bog je luč in v njem ni nobene teme. Če rečemo, da smo v občestvu z njim, pa kljub temu hodimo v temi, lažemo in ne ravnamo v skladu z resnico. Če pa hodimo v luči, kakor je v luči on sam, smo med seboj v občestvu in kri njegovega Sina Jezusa nas očiščuje vsakega greha. Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen. Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca in njegove besede ni v nas. Otroci moji, to vam pišem zato, da ne bi grešili! Če pa že kdo stori greh, imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega. On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet. Da smo ga spoznali, spoznavamo po tem, če se držimo njegovih zapovedi. Kdor pravi: »Poznam ga,« pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice. V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično postala popolna. Po tem spoznavamo, da smo v njem. Kdor pravi, da ostaja v njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel on. Ljubi, ne pišem vam nove zapovedi, temveč staro zapoved, tisto, ki jo imate že od začetka. In stara zapoved je beseda, ki ste jo slišali. Pa vendar vam pišem novo zapoved, namreč to, kar je resnično v njem in v vas: tema izginja in resnična luč že sveti. Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. Kdor svojega brata ljubi, ostaja v luči in v njem ni pohujšanja. Kdor pa svojega brata sovraži, je v temi in hodi v temi in ne ve, kam gre, ker mu je tema zaslepila oči. Pišem vam, otroci, ker so vam zaradi njegovega imena odpuščeni grehi. Pišem vam, očetje, ker ste spoznali njega, ki je od začetka. Pišem vam, mladi, ker ste premagali hudiča. Vam, otroci, sem pisal, ker ste spoznali Očeta. Vam, očetje, sem pisal, ker ste spoznali tistega, ki je od začetka. Vam, mladi, sem pisal, ker ste močni in je Božja beseda v vas in ste premagali hudiča. Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni, kajti vse, kar je v svetu – poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja – ni od Očeta, ampak od sveta. Svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane vekomaj. Otroci, poslednja ura je in kakor ste slišali, da prihaja antikrist, je veliko antikristov že zdaj tu. Iz tega spoznavamo, da je poslednja ura. Odšli so od nas, a niso bili od nas. Ko bi namreč bili od nas, bi ostali z nami, a niso, da bi se razkrilo, da niso vsi od nas. Vi pa imate maziljenje od Svetega in vsi to veste. Ne pišem vam, ker bi ne poznali resnice, ampak prav zato, ker jo poznate in veste, da nobena laž ni iz resnice. Kdo je lažnivec, če ne tisti, ki zanika, da je Jezus Mesija? Antikrist je tisti, ki zanika Očeta in Sina. Kdor zanika Sina, tudi Očeta nima; kdor pa prizna Sina, ima tudi Očeta. V vas pa naj ostaja to, kar ste slišali od začetka. Če bo v vas ostalo to, kar ste slišali od začetka, boste tudi vi ostali v Sinu in Očetu. In obljuba, ki nam jo je dal sam, je večno življenje. To vam pišem glede tistih, ki vas skušajo zapeljati. Kar pa zadeva vas: maziljenje, ki ste ga dobili od njega, ostaja v vas in zato ni treba, da vas kdo uči. Kakor vas njegovo maziljenje uči o vsem in je resnično in ni laž, tako ostajajte v njem, kakor vas je poučilo. Zato, otroci, ostajajte v njem, da bomo lahko polni zaupnosti, ko se razodene, in da ne bomo pred njim osramočeni, kadar pride. Če veste, da je pravičen, spoznavate, da je tudi vsak, ki ravna pravično, rojen iz njega. Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo. Svet nas zato ne spoznava, ker ni spoznal njega. Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je, in vsak, kdor ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je tudi on čist. Vsak, kdor greši, ravna tudi nepostavno, kajti greh je nepostavnost. Vi veste, da se je On razodel, da bi odvzel grehe, da pa v njem ni greha. Kdor ostaja v njem, ne greši; kdor pa greši, ga ni videl in ga ni spoznal. Otroci, nihče naj vas ne zapelje. Le kdor ravna pravično, je pravičen, kakor je pravičen on. Kdor pa ravna grešno, je od hudiča, kajti hudič greši že od začetka. Božji Sin pa se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela. Kdor je rojen iz Boga, ne ravna grešno, saj v njem ostaja njegovo seme. Ne more grešiti, ker je rojen iz Boga. Otroci Boga in otroci hudiča se očitno kažejo po temle: kdor ne ravna pravično, ni od Boga in prav tako ne tisti, ki ne ljubi svojega brata. Od začetka ste slišali tole oznanilo: Ljubimo drug drugega. Ne bodimo kakor Kajn, ki je bil od hudiča in je ubil svojega brata. In zakaj ga je ubil? Ker so bila njegova dela hudobna, bratova pa pravična. Ne čudite se, bratje, če vas svet sovraži. Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti. Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem. Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici. Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse. Ljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo z Bogom zaupni in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč. To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal. Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal. Ljubi, ne zaupajte vsakemu duhu, ampak duhove preizkušajte, ali so od Boga, kajti veliko lažnih prerokov je prišlo v svet. Božjega duha spoznavate po tem: vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga; noben duh, ki Jezusa ne priznava, pa ni od Boga. To je duh antikrista, o katerem ste slišali, da pride, zdaj pa že je v svetu. Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu. Oni so od sveta. Zato govorijo iz sveta in svet jih posluša. Mi pa smo od Boga in vsak, kdor pozna Boga, nas posluša. Kdor pa ni od Boga, nas ne posluša. Po tem spoznavamo duha resnice in duha blodnje. Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj. Boga ni nikoli nihče videl. Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas postala popolna. Po tem spoznavamo, da ostajamo v njem in on v nas: dal nam je od svojega Duha. In mi smo ga gledali in pričujemo, da je Oče poslal Sina za odrešenika sveta. Kdor priznava, da je Jezus Božji Sin, ostaja Bog v njem in on v Bogu. Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem. Ljubezen med nami je postala popolna v tem tako, da imamo zaupnost na dan sodbe, kajti kakor biva On, tako bivamo tudi mi na tem svetu. V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. Strah je namreč povezan s kaznijo, in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni. Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil. Če kdo pravi: »Ljubim Boga,« pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl. In od njega imamo to zapoved: Tisti, ki ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata. Kdor veruje, da je Jezus res Mesija, je rojen iz Boga; in vsak, kdor ljubi tistega, ki rodi, ljubi tudi tistega, ki je od njega rojen. Da ljubimo Božje otroke, pa spoznamo po tem, če ljubimo Boga in izpolnjujemo njegove zapovedi. To je Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi. In njegove zapovedi niso težke, kajti vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera. Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin? Jezus Kristus je tisti, ki je prišel z vodo in s krvjo, ne le z vodo, ampak z vodo in s krvjo. Duh to pričuje, kajti Duh je resnica. Trije namreč pričujejo: Duh in voda in kri. In to troje je zedinjeno. Če sprejmemo že človeško pričevanje, je Božje pričevanje večje, kajti pričevanje Boga je to, da je pričeval za svojega Sina. Kdor veruje v Božjega Sina, ima pričevanje v sebi. Kdor pa Bogu ne veruje, ga je naredil za lažnivca, ker ni veroval v pričevanje, s katerim je Bog pričeval za svojega Sina. Pričevanje pa je v tem: Bog nam je dal večno življenje in to življenje je v njegovem Sinu. Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja. To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina. In to je zaupnost, ki jo imamo z njim: on nas usliši, kadar ga prosimo po njegovi volji. In če vemo, da nas v vsem posluša, za kar koli ga prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili. Če kdo vidi, da njegov brat greši, a ne z grehom, ki je za smrt, naj prosi zanj in dal mu bo življenje, seveda tistim, ki ne grešijo z grehom, ki je za smrt. Obstaja namreč greh, ki je za smrt; ne pravim, naj kdo prosi za drugega zaradi tega greha. Vsaka krivičnost je greh, vendar obstaja greh, ki ni za smrt. Vemo, da nihče, ki je rojen iz Boga, ne greši, ampak ga iz Boga rojeni varuje in hudič se ga ne dotakne. Mi vemo, da smo od Boga in da ves svet tiči v zlu. Vemo, da je Božji Sin prišel in nam dal razum, da spoznavamo Resničnega. V Resničnem tudi smo, v njegovem Sinu Jezusu Kristusu. On je resnični Bog in večno življenje. Otroci, varujte se malikov. Starešina izvoljeni gospe in njenim otrokom, ki jih ljubim v resnici, pa ne le jaz, temveč tudi vsi, ki so spoznali resnico, zaradi resnice, ki ostaja v nas in bo z nami na veke. Z nami bo milost, usmiljenje in mir od Boga Očeta in od Očetovega Sina Jezusa Kristusa, v resnici in ljubezni. Silno sem se razveselil, ko sem izvedel, da nekateri izmed tvojih otrok živijo po resnici, kakor smo dobili zapoved od Očeta. Zdaj pa, gospa, te prosim, vendar ne, kakor bi ti pisal novo zapoved, ampak tisto, ki jo imamo od začetka: Ljubimo se med seboj! Ljubezen je to, da živimo po njegovih zapovedih. Zapoved – to ste slišali že od začetka – pa je to, da naj živimo v ljubezni. V svet je namreč odšlo veliko zapeljevalcev. Ti ne priznavajo, da je Jezus Kristus prišel v mesu. Tak je zapeljevalec in antikrist. Glejte nase, da ne uničite, kar smo naredili, ampak dobite polno plačilo. Kdor gre naprej in ne ostaja v Kristusovem nauku, nima Boga; kdor pa ostaja v nauku, ima Očeta in Sina. Če kdo pride k vam, pa ne prinaša tega nauka, ga nikar ne sprejemajte v hišo in ga ne pozdravljajte. Kdor ga pozdravi, je namreč soudeležen pri njegovih hudobnih delih. Še veliko bi vam lahko napisal, pa tega nisem hotel narediti s papirjem in črnilom, saj upam, da pridem k vam in vam spregovorim iz oči v oči, da bo naše veselje dopolnjeno. Pozdravljajo te otroci tvoje izvoljene sestre. Starešina ljubemu Gaju, ki ga ljubim v resnici. Ljubi, prosim Boga, da bi ti šlo v vsem dobro in bi bil zdrav, kakor gre dobro tvoji duši. Zelo sem se razveselil bratov, ki so prišli in pričevali za tvojo resnico, kako živiš v resnici. Nimam večjega veselja, kakor je to, da slišim, kako moji otroci živijo v resnici. Ljubi, zvesto ravnaš, kar koli storiš za brate, in sicer za tuje. Ti so pred Cerkvijo pričali za tvojo ljubezen. Dobro boš storil, če jih boš oskrbel za pot, kakor je prav pred Bogom. Odšli so namreč na pot zaradi Imena in niso nič jemali od poganov. Mi smo torej dolžni podpirati take ljudi, da bomo tudi sami postali sodelavci resnice. Napisal sem nekaj Cerkvi. Toda Diotréf, ki hoče biti med njimi vodilni, nas ne sprejema. Zato ga bom, kadar pridem, spomnil na dela, ki jih počne, ko nas obrekuje s hudobnimi besedami. Pa mu to še ni dovolj. Niti bratov ne sprejema in tistim, ki bi jih radi sprejemali, preprečuje in jih meče iz Cerkve. Ljubi, ne posnemaj hudega, ampak to, kar je dobro. Kdor dela dobro, je od Boga; kdor pa dela húdo, Boga ni videl. Za Demetrija pa pričujejo vsi, tudi sama resnica, in tudi mi pričujemo zanj, veš pa, da je naše pričevanje resnično. Veliko bi ti lahko še napisal, pa ti nočem pisati s črnilom in peresom. Upam pa, da se v kratkem vidiva in se pogovoriva iz oči v oči. Mir s teboj! Pozdravljajo te prijatelji. Pozdravi prijatelje, vsakega po imenu. Juda, služabnik Jezusa Kristusa, Jakobov brat, ljubljenim v Bogu Očetu in ohranjenim za Jezusa Kristusa, poklicanim. Usmiljenje vam in mir in ljubezen v obilju. Ljubi, ko sem se resno pripravljal, da bi vam pisal o našem skupnem odrešenju, se mi je zdelo potrebno, da vam pišem tole in vas opomnim: bojujte se za vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej. Prikradlo se je namreč nekaj ljudi, ki so bili že davno zapisani tej obsodbi. To so brezbožneži, ki sprevračajo v razuzdanost milost našega Boga in zanikujejo našega edinega Gospodarja in Gospoda Jezusa Kristusa. Čeprav že vse veste, vas hočem spomniti, da je Gospod ljudstvo najprej rešil iz egiptovske dežele, potem pa pokončal tiste, ki niso verovali. Tudi angele, ki niso obvarovali svoje oblasti, ampak zapustili svoje bivališče, hrani večno vklenjene v temi za sodbo vélikega dne. Tudi Sódoma in Gomóra in okoliška mesta, ki so prav tako kakor oni nečistovala in se vdajala poželenju po drugem mesu, so postavljena za zgled takó, da trpijo kazen večnega ognja. Tako tudi ti v svojem sanjarjenju skrunijo meso, zametujejo gospostvo in preklinjajo veličastva. Pa se vendar sam nadangel Mihael, ko se je pravdal s hudičem in prepiral za Mojzesovo truplo, hudiča ni upal tožiti s preklinjanjem, ampak je rekel: »Gospod naj te kaznuje!« Ti pa preklinjajo tisto, česar ne poznajo, in se pogubljajo v tem, kar kakor brezumne živali znajo po naravi. Gorje jim! Krenili so na Kajnovo pot, zaradi zaslužka so se prepustili Bileámovi zablodi in so propadli v Korahovem uporu. Ti so madeži vaših bratskih obedov, ko se brez strahu gostijo skupaj z vami, a pasejo sami sebe. Brezvodni oblaki so, ki jih mimo ženejo vetrovi, poznojesenska drevesa brez sadov so, dvakrat mrtva, izkoreninjena, divji morski valovi so, ki naplavljajo peno lastne sramote, blodeče zvezde, zanje je prihranjena večna črna tema. Tudi o njih je prerokoval Henoh, sedmi za Adamom, ko je rekel: »Glej, prišel je Gospod z nepreštevno množico svojih svetih, da izvrši sodbo nad vsemi in da vsem ljudem glede vsega dokaže njihova brezbožna dejanja, ki so jih zagrešili, in vse trde besede, ki so jih izrekli proti njemu brezbožni grešniki.« To so godrnjači in nezadovoljneži. Lastno poželenje jih vodi, njihova usta govorijo bahavo in zaradi koristi občudujejo ljudi. Vi pa, ljubi, pomnite besede, ki so vam jih prej povedali apostoli našega Gospoda Jezusa Kristusa. Govorili so vam: »V poslednjem času bodo nastopili zasmehovalci, ki bodo živeli po svojih brezbožnih poželenjih.« Prav ti so tisti, ki povzročajo razkole, duševni ljudje, ki nimajo Duha. Vi, ljubi, pa izgrajujte sebe na temelju svoje presvete vere, tako da molite v Svetem Duhu, ohranite se v Božji ljubezni in čakajte na usmiljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki pelje v večno življenje. Do omahljivcev bodite usmiljeni. Rešite druge in jih potegnite iz ognja. Spet do drugih pa bodite usmiljeni, vendar s strahom – in sovražite celo obleko, ki jo je omadeževalo meso. Njemu pa, ki vas more varovati pred padcem ter vas brez madeža in v veselju postaviti pred svoje veličastvo, edinemu Bogu, našemu odrešeniku, po našem Gospodu Jezusu Kristusu: slava in veličastje, moč in oblast pred vsemi veki in zdaj in na vse veke! Amen. Razodetje Jezusa Kristusa, ki mu ga je dal Bog, da bi pokazal svojim služabnikom, kar se mora vsak čas zgoditi. Sporočil ga je po svojem angelu svojemu služabniku Janezu. Ta je pričeval za Božjo besedo in za pričevanje Jezusa Kristusa: za vse, kar je videl. Blagor tistemu, ki bere, in tistim, ki poslušajo besede tega prerokovanja in izpolnjujejo, kar je zapisano v njem! Kajti čas je blizu. Janez sedmim Cerkvam, ki so v Aziji: milost vam in mir od njega, ki je, ki je bil in ki pride, in od sedmih duhov, ki stojijo pred njegovim prestolom, in od Jezusa Kristusa, ki je zanesljiva priča, prvorojenec izmed umrlih in vladar nad kralji zemlje. Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta, njemu slava in oblast na veke vekov. Amen. Glej, prihaja z oblaki in videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, ki so ga prebodli, in zaradi njega se bodo bíli na prsi vsi narodi na zemlji. Da, amen. Jaz sem Alfa in Omega, govori Gospod Bog, on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vsega. Jaz, Janez, vaš brat in z vami soudeležen pri stiski, kraljestvu in stanovitnosti v Jezusu, sem bil zaradi Božje besede in zaradi Jezusovega pričevanja na otoku, ki se imenuje Patmos. Na Gospodov dan me je navdal Duh in za seboj sem zaslišal močen glas kakor glas trobente, ki je rekel: »Zapiši, kar vidiš, v knjigo in pošlji sedmim Cerkvam: v Efez, v Smirno, v Pêrgamon, v Tiatiro, v Sarde, v Filadelfijo in Laodikejo!« Obrnil sem se, da bi videl, čigav glas je govoril z menoj. Ko sem se obrnil, sem zagledal sedem zlatih svečnikov in sredi med svečniki nekoga, ki je bil podoben Sinu človekovemu. Oblečen je bil v haljo do tal in prevezan čez prsi z zlatim pasom. Njegova glava in lasje so bili beli kakor bela volna, kakor sneg, njegove oči so bile kakor ognjen plamen, noge je imel kakor v pêči razbeljen bron, glas pa kakor glas mnogih vodá. V desnici je držal sedem zvezd in iz ust mu je segal oster dvorezen meč, njegovo obličje pa je bilo kakor sonce, kadar žari v vsej svoji môči. Ko sem ga zagledal, sem se zgrudil k njegovim nogam kakor mrtev. On pa je položil name desnico in rekel: »Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja. Zapiši torej, kar si videl, kar je in kar se bo zgodilo poslej! Skrivnost sedmih zvezd, ki si jih videl v moji desnici, in sedmih zlatih svečnikov pa je v tem: sedem zvezd so angeli sedmih Cerkvá, sedem svečnikov pa sedem Cerkvá.« »Angelu Cerkve v Efezu piši: ›To govori on, ki drži v svoji desnici sedem zvezd in ki stopa med sedmimi zlatimi svečniki. Vem za tvoja dela, za tvoj trud in za tvojo stanovitnost; vem tudi, da ne moreš prenašati hudobnih. Preizkusil si tiste, ki sebe imenujejo apostole, pa niso, in si v njih odkril lažnivce. Stanoviten si in si marsikaj prenesel zaradi mojega imena, pa se nisi utrudil. Vendar imam zoper tebe to, da si opustil svojo prvotno ljubezen. Spomni se torej, od kod si padel, spreobrni se in opravljaj prvotna dela! Če pa se ne spreobrneš, bom prišel k tebi in odstranil tvoj svečnik z njegovega mesta. Vendar ti je v dobro to, da sovražiš dela nikolajevcev, saj jih tudi sam sovražim. Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam. Zmagovalcu bom dal jesti z drevesa življenja, ki je v Božjem raju.‹« »Angelu Cerkve v Smirni piši: ›Tole govori Prvi in Zadnji, ki je bil mrtev, a je oživel. Vem za tvojo stisko in za tvoje uboštvo – vendar si bogat – ter za obrekovanje tistih, ki se razglašajo za Jude, pa to niso, marveč so satanova shodnica. Nič se ne boj tega, kar ti je pretrpeti. Glej, hudič bo nekatere izmed vas vrgel v ječo, da bi vas preizkusil: deset dni boste v stiski. Bodi zvest vse do smrti in dal ti bom venec življenja. Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam. Kdor zmaga, ga druga smrt gotovo ne bo prizadela.‹« »Angelu Cerkve v Pêrgamonu piši: ›To govori on, ki ima ostri dvorezni meč. Vem, kje prebivaš: tam, kjer ima satan svoj prestol. Vendar se držiš mojega imena in nisi zatajil vere vame niti v dneh, ko je bil Antípa, moj zvesti pričevalec, umorjen tam pri vas, kjer domuje satan. Toda nekaj ti moram očitati: pri sebi imaš ljudi, privržence Bileámovega nauka. Ta je učil Baláka zavajati Izraelove sinove v greh, jesti malikom žrtvovane jedi in nečistovati. Prav tako imaš tudi ljudi, ki sledijo nauku nikolajevcev. Spreobrni se torej! Če pa se ne boš, bom prišel prav kmalu k tebi in se bojeval proti njim z mečem svojih ust. Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam. Zmagovalcu bom dal od skrite mane. Dal mu bom tudi bel kamenček in na kamenčku bo napisano novo ime: tega ne pozna nihče, razen tistega, kdor ga prejme.‹« »Angelu Cerkve v Tiatiri piši: ›To govori Božji Sin, ki ima oči kakor ognjen plamen in noge, podobne razbeljenemu bronu. Vem za tvoja dela, za tvojo ljubezen, za tvojo vero, za tvoje služenje in za tvojo stanovitnost. Tudi vem, da so tvoja poslednja dela številnejša od prejšnjih. Vendar ti moram očitati, da trpiš Jezabelo, tisto ženo, ki se razglaša za prerokinjo ter uči in zavaja moje služabnike, naj se predajajo nečistovanju in uživajo malikom žrtvovane jedi. Dal sem ji čas, da se spreobrne, a se noče odvrniti od svojega nečistovanja. Glej, vržem jo na bolniško posteljo, tiste, ki so nečistovali z njo, pa v veliko stisko, če se ne bodo odvrnili od njenega početja. Tudi njene otroke bom udaril s smrtjo. Tako bodo vse Cerkve spoznale, da sem jaz tisti, ki preiskuje obisti in srca, in vsakemu izmed vas bom povrnil po njegovih delih. Drugim v Tiatiri, ki se ne držijo tega nauka in niso spoznali satanovih globočin, kakor pravijo, ne bom nalagal drugega bremena. Obdržite pa to, kar imate, dokler ne pridem. Kdor zmaga in vztraja do konca v mojih delih, temu bom dal oblast nad narodi; pasel jih bo z železno palico, kakor se drobijo lončene posode. Tako sem tudi jaz prejel oblast od svojega Očeta. Tistemu, ki zmaga, bom dal tudi zvezdo danico. Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam.‹« »Angelu Cerkve v Sardah piši: ›To govori on, ki ima sedem Božjih duhov in sedem zvezd. Vem za tvoja dela: imaš ime, da si živ, a si mrtev. Zbúdi se in okrêpi, kar je še ostalo in je na tem, da umre, saj nisem našel, da bi bila tvoja dela dopolnjena pred mojim Bogom. Spomni se torej, kako si prejel in slišal, dŕži se tega in se spreobrni. Če pa se ne zbudiš, pridem kakor tat in nič ne boš vedel, katero uro pridem k tebi. Vendar imaš v Sardah nekaj oseb, ki niso umazale svojih oblačil. Te bodo hodile z menoj v belem, ker so tega vredne. Kdor zmaga, bo tako oblečen v bela oblačila. Njegovega imena ne bom izbrisal iz knjige življenja, ampak ga bom priznal pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli. Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam.‹« »Angelu Cerkve v Filadelfiji piši: ›To govori Sveti, Resnični, on, ki ima Davidov ključ: če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl. Vem za tvoja dela. Glej, pred tabo sem na stežaj odprl vrata, ki jih nihče ne bo mogel zapreti. Čeprav imaš majhno moč, si vendar ohranil mojo besedo in nisi zatajil mojega imena. Glej, iz satanove shodnice ti podarjam nekatere izmed tistih, ki se razglašajo za Jude, pa niso, ampak lažejo. Glej, poskrbel bom, da pridejo in padejo pred tvoje noge ter spoznajo, da sem te vzljubil. Ker si ohranil mojo stanovitno besedo, bom tudi jaz obvaroval tebe pred uro preizkušnje, ki bo prišla nad vesoljni svet, da preizkusi prebivalce na zemlji. Pridem kmalu. Trdno dŕži, kar imaš, da ti nihče ne odvzame venca. Kdor zmaga, ga bom naredil za steber v svetišču svojega Boga in nikoli več ne pojde iz njega. Nanj bom napisal ime svojega Boga in ime mesta svojega Boga, novega Jeruzalema, ki prihaja z neba od mojega Boga, ter svoje novo ime. Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam.‹« »Angelu Cerkve v Laodikeji piši: ›Tole govori Amen, zvesta in resnična priča, začetek Božjega stvarjenja. Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust. Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag. Svetujem ti, da kupiš od mene zlata, v ognju prečiščenega, tako da obogatiš, in belih oblačil, da se pokriješ in se ne pokaže sramota tvoje golote, ter mazila, da si natreš oči in spregledaš. Jaz karam in vzgajam vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni. Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj. Kdor zmaga, mu bom dal, da sede z menoj na moj prestol, kakor sem tudi sam zmagal in sédel s svojim Očetom na njegov prestol. Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam.‹« Zatem sem videl: glej, odprla so se vrata na nebu in prvi glas, ki sem ga slišal govoriti z mano kakor trobento, je rekel: »Stopi sem gor in pokazal ti bom, kar se mora zgoditi poslej.« V hipu me je navdal Duh. In glej, v nebesih je stal prestol in na prestolu je sedèl nekdo. Sedeči je bil na pogled podoben kamnu jaspisu in sardiju, vsenaokrog prestola pa se je pela mavrica, na oko podobna smaragdu. Okrog prestola je bilo štiriindvajset prestolov in na prestolih je sedelo štiriindvajset starešin, ogrnjenih v bela oblačila, z zlatimi venci na glavah. Od prestola so prihajali bliski, glasovi in gromi. Pred prestolom je plamenelo sedem bakel: te pomenijo sedem Božjih duhov. Pred prestolom pa je bilo kakor stekleno morje, podobno kristalu. Sredi pred prestolom in okrog njega so stala štiri živa bitja, spredaj in zadaj polna oči. Prvo živo bitje je bilo podobno levu, drugo bitje je bilo podobno juncu, tretje bitje je imelo obličje kakor človek, četrto bitje pa je bilo podobno letečemu orlu. Ta štiri bitja so imela vsako po šest perutnic in so bila vsenaokrog in znotraj polna oči. Brez prenehanja so govorila noč in dan: » Svet, svet, svet, Gospod Bog, vladar vsega, ki je bil, ki je in ki pride!« In kadar so ta živa bitja izrekala slavo, čast in zahvalo njemu, ki sedi na prestolu in živi na veke vekov, je štiriindvajset starešin popadalo pred sedečim na prestolu in molilo njega, ki živi na veke vekov, ter metalo svoje vence pred prestol in govorilo: »Vreden si, naš Gospod in Bog, da prejmeš slavo, čast in moč, ker si ustvaril vse reči, po tvoji volji so bivale in bile ustvarjene.« In v desnici njega, ki je sedèl na prestolu, sem videl knjigo, popisano znotraj in zunaj in zapečateno s sedmimi pečati. Videl sem silnega angela, ki je klical z močnim glasom: »Kdo je vreden, da odpre knjigo in odtrga njene pečate?« Toda nihče ne v nebesih ne na zemlji ne pod zemljo ni mogel odpreti knjige ne pogledati vanjo. Silno sem jokal, ker se ni našel nihče, ki bi bil vreden, da odpre knjigo in pogleda vanjo. Tedaj mi je rekel eden izmed starešin: »Ne jokaj! Glej, zmagal je lev iz Judovega rodu, Davidova korenina, da bi odprl knjigo in njenih sedem pečatov.« Tedaj sem videl: na sredi med prestolom in štirimi živimi bitji ter starešinami je stalo Jagnje, kakor zaklano, in imelo je sedem rogov in sedem oči: to je sedem Božjih duhov, poslanih po vsej zemlji. Jagnje je stopilo naprej in vzelo knjigo iz desnice sedečega na prestolu. In ko je vzelo knjigo, je četvero živih bitij in štiriindvajset starešin padlo pred Jagnje. Vsak je imel harfo in zlate čaše, napolnjene z dišavami, ki so molitve svetih. In peli so novo pesem: »Vredno si, da vzameš knjigo in odtrgaš njene pečate, ker si bilo zaklano in si s svojo krvjo odkupilo Bogu ljudi iz vsakega rodu, jezika, ljudstva in naroda ter si jih napravilo našemu Bogu za kraljestvo in duhovnike in kraljevali bodo na zemlji.« Med videnjem sem vsenaokrog prestola in živih bitij ter starešin slišal glas mnogih angelov. Njih število je bilo desettisočkrat deset tisoč in tisočkrat tisoč. Z močnim glasom so govorili: »Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, da prejme oblast in bogastvo, modrost in moč, čast, slavo in hvalo.« In vse stvari, ki so na nebu, na zemlji, pod zemljo in na morju, in sploh vse, kar je v njih, sem slišal, kako so govorile: »Sedečemu na prestolu in Jagnjetu hvala in čast, slava in mogočnost na veke vekov.« In štiri živa bitja so govorila: »Amen.« Starešine pa so padli predenj in ga molili. Videl sem, kako je Jagnje odtrgalo prvega izmed sedmih pečatov. Nato sem slišal prvo izmed štirih živih bitij, kako je reklo z glasom kakor grom: »Pridi!« In glej, prikazal se mi je bel konj, in tisti, ki ga je jezdil, je imel lok. Jezdec je dobil venec in odšel kot zmagovalec in da bi zmagal. Ko je odtrgalo drugi pečat, sem slišal, kako je drugo živo bitje reklo: »Pridi!« Tedaj je prišel drug konj, rdeč kot ogenj. Tistemu, ki ga je jezdil, je bilo dano odvzeti mir z zemlje, tako da se ljudje koljejo med seboj. In dan mu je bil velik meč. Ko je odtrgalo tretji pečat, sem slišal, kako je tretje živo bitje reklo: »Pridi!« In glej, prikazal se mi je črn konj, in tisti, ki ga je jezdil, je držal v roki tehtnico. In slišal sem kakor glas, ki je govoril sredi štirih živih bitij: »Merica pšenice po denariju in tri merice ječmena po denariju! Olju in vinu pa ne delaj škode!« Ko je odtrgalo četrti pečat, sem slišal glas četrtega živega bitja, ki je reklo: »Pridi!« In glej, prikazal se mi je konj mrtvaško blede barve. Tistemu, ki ga je jezdil, je bilo ime Smrt, za njim pa je prihajalo Podzemlje. In dana jima je bila oblast nad četrtino zemlje, da morita z mečem, z lakoto, s smrtjo in z zverinami zemlje. Ko je odtrgalo peti pečat, sem videl ob vznožju oltarja duše pomorjenih zaradi Božje besede in zaradi pričevanja, ki so ga dajali. In zavpili so z močnim glasom: »Doklej, o Vladar, ki si svet in resničen, ne boš sodil in maščeval naše krvi nad prebivalci zemlje?« Tedaj je vsak izmed njih dobil belo oblačilo in rečeno jim je bilo, naj potrpijo še malo časa, dokler se ne dopolni število njihovih soslužabnikov in njihovih bratov, ki morajo biti umorjeni kakor oni sami. Ko je Jagnje odtrgalo šesti pečat, sem videl, da je nastal velik potres. Sonce je počrnelo kakor žimnata vrečevina, vsa luna je postala kakor kri in zvezde na nebu so popadale na zemljo, kakor smokva otrese nezrele sadeže, če jo premetava silovit veter. Nebo se je odmaknilo, kakor če se zvije zvitek, in vse gore in otoki so se premaknili s svojih mest. Kralji zemlje in velikaši, vojaški poveljniki in bogatini, mogočniki in sploh vsi, sužnji in svobodni, so se tedaj poskrili po votlinah in po gorskem skalovju. In so rekli goram in skalovju: »Padite na nas in skrijte nas pred obličjem njega, ki sedi na prestolu, in pred Jagnjetovo jezo! Kajti prišel je veliki dan njune jeze in kdo bo mogel obstati? « Zatem sem videl štiri angele, ki so stali na štirih vogalih zemlje in zadrževali štiri vetrove zemlje, da ne bi pihali ne na zemljo ne na morje ne v katero koli drevo. Nato sem videl drugega angela, ki se je vzpenjal od sončnega vzhoda in je imel pečat živega Boga. Z močnim glasom je zavpil štirim angelom, ki jim je bila dana oblast, da škodujejo zemlji in morju: »Ne škodujte ne zemlji ne morju ne drevesom, dokler s pečatom ne zaznamujemo služabnikov našega Boga na njihovih čelih.« In slišal sem število zaznamovanih, sto štiriinštirideset tisoč zaznamovanih iz vseh rodov Izraelovih sinov: iz Judovega rodu dvanajst tisoč zaznamovanih, iz Rubenovega rodu dvanajst tisoč, iz Gadovega rodu dvanajst tisoč, iz Aserjevega rodu dvanajst tisoč, iz Neftálijevega rodu dvanajst tisoč, iz Manásejevega rodu dvanajst tisoč, iz Simeonovega rodu dvanajst tisoč, iz Levijevega rodu dvanajst tisoč, iz Isahárjevega rodu dvanajst tisoč, iz Zábulonovega rodu dvanajst tisoč, iz Jožefovega rodu dvanajst tisoč, iz Benjaminovega rodu dvanajst tisoč zaznamovanih s pečatom. Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje. In vpili so z močnim glasom: »Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu.« Tedaj so vsi angeli, ki so stali vsenaokrog prestola in starešin ter štirih živih bitij, padli pred prestolom na svoje obličje in molili Boga: »Amen. Hvala in slava, modrost in zahvala, čast in oblast in moč našemu Bogu na veke vekov. Amen.« Tedaj je spregovoril nekdo izmed starešin in mi rekel: »Tile, ki so ogrnjeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?« Rekel sem mu: »Moj gospod, ti veš.« On pa mi je rekel: »To so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo. Zato so pred Božjim prestolom in noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču; in on, ki sedi na prestolu, bo razpel svoj šotor nad njimi. Ne bodo več lačni in ne bodo več žejni in nič več jih ne bo žgalo sonce ne kakršna koli pripeka. Kajti Jagnje, ki sedi na sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k izvirkom živih vodá; in Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči.« Ko je Jagnje odtrgalo sedmi pečat, je v nebesih za kake pol ure nastala tišina. Videl sem, da je bilo sedmim angelom, ki stojijo pred Bogom, izročenih sedem trobent. Nato je prišel drug angel in obstal pri oltarju, držeč zlato kadilnico. Dano mu je bilo veliko kadil, da bi jih pridal molitvam vseh svetih na zlatem oltarju, ki je pred prestolom. In dim kadil se je po angelovi roki vzdignil pred Boga skupaj z molitvami svetih. Nato je angel vzel kadilnico, jo napolnil z ognjem z oltarja ter jo vrgel na zemljo. In nastali so gromi in glasovi, bliski in potres. Sedem angelov, ki so imeli sedem trobent, se je pripravilo, da zatrobijo. Zatrobil je prvi: in nastala sta toča in ogenj, pomešana s krvjo, ter se usula na zemljo. Zgorela je tretjina zemlje, zgorela je tretjina dreves in zgorela je vsa zelena trava. Zatrobil je drugi angel: in v morje je bila vržena kakor velika ognjena gora. Tretjina morja se je spremenila v kri, tretjina živih bitij, ki živijo v morju, je poginila, in tretjina ladij je bila uničena. Zatrobil je tretji angel: in z neba je padla velika zvezda, plameneča kakor bakla, ter strmoglavila v tretjino rek in v izvirke vodá. Zvezdi je ime Pelin. Tretjina vodá se je spremenila v pelin in veliko ljudi je umrlo od vodá, ker so ogrenele. Zatrobil je četrti angel: in udarjena je bila tretjina sonca, tretjina lune in tretjina zvezd, tako da so za tretjino potemnele. Dan je bil ob tretjino svoje svetlobe in prav tako noč. Nato sem videl in slišal orla, ko je letel po sredi neba in klical z močnim glasom: »Gorje, gorje, gorje prebivalcem zemlje zaradi preostalih glasov treh angelov, ki še morajo trobentati.« Zatrobil je peti angel: in videl sem zvezdo, ki je padla z neba na zemljo. Dan ji je bil ključ za žrelo brezna. Odprla je žrelo brezna in iz žrela se je vzdignil dim kakor dim iz velike peči. Od dima iz žrela sta potemnela sonce in ozračje. Iz dima so se usule na zemljo kobilice in dana jim je bila oblast, kakršno imajo škorpijoni na zemlji. Rečeno jim je bilo, naj na zemlji ne škodujejo ne travi ne zelenju ne drevju, ampak samo ljudem, ki so brez Božjega pečata na čelih. In ni jim bilo dano, da bi jih pobijale, ampak da so jih pet mesecev trpinčile. Njihovo trpinčenje pa je bilo kakor trpinčenje škorpijona, kadar piči človeka. V tistih dneh bodo ljudje iskali smrt, a je ne bodo našli; želeli bodo umreti, a smrt bo bežala od njih. Kobilice so bile na pogled podobne konjem, pripravljenim za boj. Na glavah so nosile nekakšne zlate vence, njihovi obrazi pa so bili kakor človeški obrazi. Lase so imele kakor ženske, njihovi zobje pa so bili kakor levji. Imele so nekakšne železne oklepe, hrum njihovih perutnic pa je bil kakor ropot bojnih voz z mnogimi konji, ki drvijo v boj. Imele so repe, kakor jih imajo škorpijoni, in žela. V repih so imele moč, da pet mesecev škodujejo ljudem. Za kralja nad sabo so imele angela brezna: po hebrejsko mu je ime Ábadon, po grško pa Apolíon. Prvo gorje je minilo. Glej, za tem prihaja še dvojno gorje. Zatrobil je šesti angel. Tedaj sem zaslišal glas, ki je prihajal od štirih vogalov zlatega oltarja, ki stoji pred Bogom. Rekel je šestemu angelu, ki je imel trobento: »Odveži štiri angele, ki so privezani ob veliki reki Evfratu!« Odvezal je štiri angele, ki so pripravljeni čakali na uro, dan, mesec in leto, da pomorijo tretjino ljudi. Število konjeniških trum pa je bilo dvesto milijonov; slišal sem njihovo število. Konje in jezdece sem v prikazni videl takole: jezdeci so imeli oklepe ognjene, hijacintove in žveplene barve. Glave konj so bile kakor glave levov, iz gobcev pa so jim bruhali ogenj, dim in žveplo. Od teh treh nadlog, od ognja, dima in žvepla, ki so jim bruhali iz gobcev, je bila pomorjena tretjina ljudi. Moč konj namreč tiči v njihovih gobcih in v njihovih repih. Njihovi repi pa so podobni kačam, imajo glave in z njimi škodujejo. Drugi ljudje, ki jih te nadloge niso pokončale, se niso odvrnili od početja svojih rok. Niso nehali moliti demonov in malikov, zlatih in srebrnih, bronastih, kamnitih in lesenih, ki ne morejo ne videti ne slišati ne hoditi. Niso se odvrnili ne od svojih umorov ne od svojih čaranj ne od svojega nečistovanja ne od svojih tatvin. Nato sem videl drugega mogočnega angela, ki se je spuščal z neba, ogrnjen v oblak. Nad njegovo glavo se je pela mavrica, obličje je imel kakor sonce in noge kakor ognjene stebre. V roki je držal odprto knjižico. Z desno nogo je stopil na morje, z levo pa na zemljo. Potem je zavpil z močnim glasom, kakor rjove lev. Ko je zavpil, je sedem gromov spregovorilo s svojimi glasovi. Ko je spregovorilo sedem gromov, sem hotel pisati. Toda zaslišal sem glas iz nebes, ki je rekel: »Zapečati, kar je spregovorilo sedem gromov, in ne zapisuj tega!« In angel, ki sem ga videl stati na morju in zemlji, je vzdignil desnico proti nebu in prisegel pri njem, ki živi na veke vekov, ki je ustvaril nebo in kar je na njem, zemljo in kar je na njej, in morje in kar je v njem: »Ne bo več časa! V dneh, ko se bo oglasil sedmi angel in zatrobil, se bo dopolnila Božja skrivnost, kakor jo je Bog oznanil svojim služabnikom prerokom.« Glas, ki sem ga slišal iz nebes, mi je spet spregovoril in rekel: »Stopi in vzemi odprto knjižico; ta je v roki angela, ki stoji na morju in na zemlji.« Stopil sem k angelu in mu rekel, naj mi dá knjižico. In rekel mi je: »Vzemi jo in pojej! V trebuhu te bo grenila, toda v ustih bo sladka kot med.« Tedaj sem vzel iz angelove roke knjižico in jo pojedel; v mojih ustih je bila sladka kot med. A ko sem jo pojedel, me je v trebuhu zagrenilo. Tedaj mi je bilo rečeno: »Vnovič moraš prerokovati nad mnogimi ljudstvi, narodi, jeziki in kralji.« Tedaj mi je bila dana trstika, podobna palici, z naročilom: »Vstani in izmeri Božje svetišče in oltar ter tiste, ki molijo v njem. Dvorišče pa, ki je zunaj svetišča, izpústi in ga ne meri. Bilo je namreč prepuščeno poganom, ki bodo dvainštirideset mesecev teptali sveto mesto. Toda dvema svojima pričama bom naročil, naj prerokujeta tisoč dvesto šestdeset dni, oblečeni v raševino.« To sta dve oljki in dva svečnika, ki stojita pred Gospodarjem zemlje. Če bi jima kdo hotel storiti kaj žalega, bo iz njunih ust bruhnil ogenj in požrl njune sovražnike. Tako bo moral umreti, kdor koli bi jima hotel storiti kaj žalega. Ta dva imata oblast, da zapreta nebo, da v dneh njunega prerokovanja ne bo deževalo. Prav tako imata oblast nad vodami, da jih spremenita v kri, in nad zemljo, da jo udarita z vsakršno nadlogo, kolikorkrat hočeta. Ko bosta pa dokončala svoje pričevanje, bo zver, ki se vzdiguje iz brezna, začela vojno proti njima, ju premagala in ubila. Njuni trupli bosta obležali na cesti velikega mesta, ki se v duhovnem pomenu imenuje Sódoma in Egipt: tam je bil križan tudi njun Gospod. Ljudje iz vseh ljudstev, rodov, jezikov in narodov bodo tri dni in pol gledali njuni trupli in ne bodo pustili, da bi bili njuni trupli položeni v grob. Zaradi njiju se bodo prebivalci zemlje veselili in radostili ter si izmenjavali darila, ker sta ta dva preroka mučila prebivalce zemlje. Toda po treh dneh in pol je iz Boga šinil vanju dih življenja: postavila sta se na noge in navdala z grozo tiste, ki so ju gledali. Tedaj so iz nebes zaslišali močen glas, ki jima je rekel: »Povzpnita se sèm!« In povzpela sta se v oblaku proti nebu in njuni sovražniki so ju videli. V tisti uri je nastal velik potres, deseti del mesta se je zrušil in v potresu je bilo ubitih sedem tisoč ljudi. Preživele pa je prevzela groza in so izkazali čast Bogu nebes. Drugo gorje je prešlo. Glej, kmalu pride tretje gorje. Zatrobil je sedmi angel in v nebesih so zadoneli močni glasovi ter govorili: »Nad svetom je zakraljeval naš Gospod in njegov Mesija: kraljeval bo na veke vekov.« Tedaj je štiriindvajset starešin, ki sedijo pred Bogom na svojih prestolih, padlo na obraz in molilo Boga: »Zahvaljujemo se ti, Gospod, Bog, vladar vsega, ki si in si bil, da si segel po svoji veliki moči in zakraljeval. Narodi so pobesneli, a prišla je tvoja jeza in trenutek, da se sodijo mrtvi, da dobijo plačilo tvoji služabniki preroki, sveti in kateri se bojijo tvojega imena, mali in veliki, in da se pokončajo tisti, ki pokončujejo zemljo.« Tedaj se je odprlo Božje svetišče, ki je v nebesih, in v svetišču se je prikazala skrinja zaveze. In nastali so bliski in glasovi, gromi in potres ter silovita toča. Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin. Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj, ki je imel sedem glav in deset rogov, na njegovih glavah pa je bilo sedem diademov. Njegov rep je pometel z neba tretjino zvezd in jih vrgel na zemljo. Zmaj se je ustopil pred ženo, ki je bila pred porodom, da bi požrl njenega otroka, ko bi porodila. In porodila je otroka, dečka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel vse narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu prestolu. Žena pa je pobegnila v puščavo, kjer ji je Bog pripravil zavetje, da bi jo tam hranili tisoč dvesto šestdeset dni. Nato se je v nebesih razvnela vojna: Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli. Toda ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje. Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli. Tedaj sem zaslišal v nebesih močen glas, ki je rekel: »Zdaj je prišlo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga ter oblast njegovega Mesija, zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov, ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom. Toda oni so ga premagali zaradi krvi Jagnjeta in zaradi besede svojega pričevanja, saj niso ljubili svojega življenja vse do smrti. Zato se veselite, nebesa, in vi, ki prebivate v njih! Gorje pa vama, zemlja in morje, ker je hudič sestopil k vama, poln divjega besa, ker ve, da ima le malo časa.« Ko je zmaj videl, da je bil vržen na zemljo, je začel preganjati ženo, ki je rodila dečka. Toda ženi sta bili dani dve perutnici velikega orla, da bi odletela na svoje mesto v puščavi: tam naj bi se hranila čas, dva časa in pol časa, daleč od kače. Tedaj pa je kača bruhnila iz žrela za ženo kakor reko vode, da bi jo odnesla. A ženi je priskočila na pomoč zemlja: zemlja je odprla svoja usta in popila reko, ki jo je zmaj bruhnil iz svojih ust. Zmaj pa se je razjezil nad ženo in se bojeval proti preostalim iz njenega rodu, proti tistim, ki se ravnajo po Božjih zapovedih in imajo Jezusovo pričevanje. In ustavil se je na pesku morske obale. Nato sem videl zver, ki je vstajala iz morja. Imela je deset rogov in sedem glav, na rogovih deset diademov in na svojih glavah bogokletno ime. Zver, ki sem jo videl, je bila podobna panterju: noge je imela kakor medved, gobec pa kakor lev. Zmaj ji je dal svojo moč, svoj prestol in veliko oblast. Ena od njenih glav je bila videti ranjena na smrt, a njena smrtna rana se je pozdravila. Vsa zemlja je šla polna začudenja za zverjo. Ljudje so molili zmaja, ker je dal oblast zvéri, molili so tudi zver in govorili: »Kdo je podoben zvéri in kdo se more bojevati z njo?« Zvéri so bila dana usta, s katerimi je govorila objestnosti in bogokletstva. Dana ji je bila oblast, da to počenja dvainštirideset mesecev. Odprla je usta, da je preklinjala Boga: preklinjala je njegovo ime, njegovo bivališče in tiste, ki prebivajo v nebesih. Dopuščeno ji je bilo, da je začela vojno s svetimi in jih premagala. Dana ji je bila oblast nad vsakim rodom, ljudstvom, jezikom in narodom. Zver bodo molili vsi prebivalci zemlje, katerih imena že od začetka sveta niso vpisana v knjigo življenja Jagnjeta, ki je bilo zaklano. Če ima kdo uho, naj prisluhne! Če je komu namenjeno ujetništvo, pojde v ujetništvo. Če mora kdo umreti od meča, bo umrl od meča. Tukaj je stanovitnost in vera svetih. Nato sem videl drugo zver, ki se je vzdigovala iz zemlje: imela je dva rogova, podobna jagnjetovim, govorila pa je kakor zmaj. Ta je izvajala vso oblast prve zveri v njeni navzočnosti in priganjala zemljo in njene prebivalce, naj molijo prvo zver, ki se ji je bila smrtna rana pozdravila. Delala je velika znamenja, tako da je celo vpričo ljudi priklicala ogenj z neba. Zaradi teh znamenj, ki jih je bilo dano delati vpričo zveri, je zavajala prebivalce zemlje. Prebivalcem zemlje je namreč rekla, naj postavijo podobo za zver, ki je bila ranjena z mečem, pa je potem oživela. Dano ji je bilo tudi oživiti podobo zverí, tako da je podoba celo spregovorila in dala pobiti vse, ki podobe zverí niso molili. Dosegla je, da so si vsi, mali in véliki, bogati in reveži, svobodni in sužnji, morali dati vtisniti na desnico ali na čelo žig. Nihče ni smel ne kupovati ne prodajati, samo tisti, ki je imel žig, se pravi ime zveri ali število njenega imena. Tu je modrost. Kdor ima um, naj izračuna število zveri: je namreč število človeka. To število pa je šeststo šestinšestdeset. Pogledal sem in glej, na gori Sion je stalo Jagnje in z njim sto štiriinštirideset tisoč tistih, ki so nosili napisano na čelu njegovo ime in ime njegovega Očeta. Z neba sem zaslišal glas kakor glas mnogih vodá in kakor glas silovitega groma. Glas, ki sem ga slišal, je bil kakor glas harfistov, ki brenkajo na svoje harfe. Pred prestolom, pred štirimi živimi bitji in pred starešinami so peli kakor novo pesem. Te pesmi pa se ni mogel naučiti nihče, razen tistih sto štiriinštiridesetih tisočev, ki so bili odkupljeni z zemlje. To so tisti, ki se niso omadeževali z ženskami: so namreč deviški. To so tisti, ki spremljajo Jagnje, kamor koli gre. Ti so bili odkupljeni izmed ljudi kot prvenci za Boga in za Jagnje. Na njihovih ustih ni bilo najti laži: neomadeževani so. Nato sem videl drugega angela, ki je letel po sredi neba in je imel večni evangelij, da ga oznani prebivalcem zemlje in vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu. Z močnim glasom je rekel: »Bojte se Boga in izkažite mu čast, kajti prišla je ura njegove sodbe. Molíte njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke vodá!« Za njim je prišel še drugi angel in rekel: »Padel je, padel véliki Babilon, ki je vsem narodom dal piti vino svojega pobesnelega vlačugarstva.« Za njima je prišel še tretji angel in govoril z močnim glasom: »Če kdo moli zver in njeno podobo in sprejme na čelo ali na roko žig, bo tudi sam pil od vina Božjega srda, namešanega nemešanega v čaši njegove jeze: z ognjem in žveplom bo mučen vpričo svetih angelov in vpričo Jagnjeta. Dim od njihovega mučenja se bo vzdigoval na veke vekov. Ne podnevi ne ponoči ne bo oddiha za tiste, ki molijo zver in njeno podobo ter sprejemajo žig z njenim imenom. Tu je stanovitnost svetih, ki se držijo Božjih zapovedi in vere v Jezusa.« Nato sem zaslišal glas iz nebes, ki je rekel: »Zapiši: Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Da, govori Duh, odpočijejo naj se od svojih naporov; kajti njihova dela gredo z njimi.« Pogledal sem in prikazal se je bel oblak in na oblaku je sedèl nekdo, ki je bil podoben Sinu človekovemu. Na glavi je nosil zlat venec, v roki pa oster srp. Iz svetišča je stopil drug angel in z močnim glasom zavpil njemu, ki je sedèl na oblaku: »Zamahni s srpom in požanji, ker je prišla ura žetve, kajti žetev zemlje je dozorela.« Tedaj je on, ki je sedèl na oblaku, zamahnil s srpom po zemlji in zemlja je bila požeta. Iz svetišča v nebesih je nato stopil drug angel, ki je prav tako držal oster srp. Od oltarja pa je stopil še drug angel, ki je imel oblast nad ognjem. Z močnim glasom je zavpil njemu, ki je držal ostri srp, in rekel: »Zamahni s svojim ostrim srpom in oberi grozdje z zemeljske trte, ker so njene jagode dozorele!« Angel je zamahnil s svojim srpom po zemlji in obral zemeljsko trto, grozdje pa je vrgel v veliko stiskalnico Božjega srda. Stiskalnico so tlačili zunaj mesta in iz stiskalnice se je nateklo krvi konjem do uzd tisoč šeststo stadijev daleč naokoli. Nato sem na nebu videl drugo znamenje, veliko in čudovito: sedem angelov, ki so nosili sedem nadlog. Te so poslednje. Kajti z njimi se je dopolnil Božji srd. Videl sem tudi nekakšno stekleno morje, pomešano z ognjem. In tisti, ki so premagali zver in njeno podobo ter število njenega imena, so stali na tem steklenem morju, z Božjimi harfami v rokah. Peli so pesem Božjega služabnika Mojzesa in pesem Jagnjeta: » Velika in čudovita so tvoja dela, Gospod, Bog, vladar vsega. Pravična in resnična so tvoja pota, kralj narodov! Kdo se ne bi bal, Gospod, in ne slavil tvojega imena? Zakaj ti edini si svet. Vsi narodi bodo prišli in se poklonili pred tabo, ker so se razodele tvoje sodbe.« Zatem sem videl, kako se je v nebesih odprlo svetišče šotora pričevanja. Iz svetišča je stopilo sedem angelov, ki so nosili sedem nadlog. Oblečeni so bili v čisto in bleščeče platno, čez prsi pa so bili prepeti z zlatimi pasovi. Eno izmed štirih živih bitij je dalo angelom sedem zlatih čaš, napolnjenih s srdom Boga, ki živi na veke vekov. Božja slava in Božja moč sta tedaj napolnili svetišče z dimom. In nihče ni mogel stopiti v svetišče, dokler se niso izpolnile sedmere nadloge sedmih angelov. Nato sem iz svetišča zaslišal močen glas, ki je rekel sedmim angelom: »Pojdite in izlijte na zemljo sedem čaš Božjega srda!« Odšel je prvi in izlil svojo čašo na zemljo. Ljudje, ki so imeli žig zveri in ki so molili njeno podobo, so bili udarjeni s hudim in bolečim tvorom. Drugi je izlil svojo čašo v morje. In morje se je spremenilo v kri, kakor je kri mrliča, in poginilo je vse, kar je bilo v morju živega. Tretji je izlil svojo čašo v reke in v izvirke vodá. Spremenili so se v kri. Tedaj sem slišal angela vodá, ki je rekel: »Pravičen si ti, ki si in si bil, ti Sveti, ker si tako razsodil! Ker so prelili kri svetih in prerokov, si dal piti kri tudi njim: zaslužili so to.« Slišal sem oltar, ki je govoril: »Da, Gospod, Bog, vladar vsega, tvoje sodbe so resnične in pravične.« Četrti je izlil svojo čašo na sonce. Temu angelu je bilo dano, da je žgal ljudi z ognjem. In ljudi je žgala silna vročina in preklinjali so ime Boga, ki ima oblast nad temi nadlogami. Niso se spreobrnili, da bi mu izkazali čast. Peti je izlil svojo čašo na prestol zverí in njeno kraljestvo je pokrila tema. Ljudje so si od bolečine grizli jezike in zaradi muk in tvorov preklinjali Boga nebes in se niso odvrnili od svojega početja. Šesti je izlil svojo čašo v veliko reko Evfrat in njeno vodovje se je posušilo, tako da je bila pripravljena pot kraljem z vzhoda. Nato sem videl, kako so iz ust zmaja, iz ust zveri in iz ust lažnega preroka prišli trije nečisti duhovi, podobni žabam. To so namreč duhovi demonov, ki delajo znamenja in ki hodijo zbirat kralje vesoljne zemlje na vojsko, za véliki dan Boga, vladarja vsega. (Glej, pridem kakor tat. Blagor mu, ki je buden in hrani svoja oblačila, da ne bo hodil okrog nag in razkazoval svoje sramote.) In zbral jih je na kraju, ki se po hebrejsko imenuje Harmagedón. Sedmi je izlil svojo čašo po ozračju in od prestola v svetišču je prišel močen glas, ki je rekel: »Zgodilo se je!« Nastali so bliski, glasovi in gromi in hkrati velik potres, kakršnega ni bilo, odkar živi človek na zemlji; tako neznanski je bil potres. Veliko mesto je razpadlo na tri dele, mesta poganov pa so se zrušila. Bog se je spomnil vélikega Babilona, in tako mu je dal čašo z vinom svoje strašne jeze. Vsi otoki so se razbežali in gorá ni bilo več najti. Z neba je padala na ljudi debela toča, težka talent. Zaradi nadloge toče so ljudje preklinjali Boga, kajti ta nadloga je bila izredno huda. Tedaj je pristopil eden izmed sedmih angelov, ki so imeli sedem čaš, in spregovoril z mano: »Pridi, da ti pokažem sodbo nad véliko vlačugo, ki sedi nad mnogimi vodami. Z njo so se vlačugali kralji zemlje, prebivalci zemlje pa so se upijanjali z vinom njenega vlačugarstva.« Angel me je odnesel v Duhu v puščavo. Tam sem videl žensko, kako je sedela na škrlatni zvéri, ki je bila popisana z bogokletnimi imeni in je imela sedem glav in deset rogov. Ženska je bila oblečena v bager in v škrlat in bleščeče okrašena z zlatom, z dragimi kamni in z biseri, v roki pa je držala zlato čašo, polno gnusob in nečistosti svojega vlačugarstva. Na čelu je imela napisano ime, ki je bilo skrivnost: »Véliki Babilon, mati vseh vlačug in gnusob na zemlji.« Videl sem, da je ženska pijana od krvi svetih in od krvi Jezusovih pričevalcev. Ko sem jo zagledal, sem se silno začudil. Angel pa mi je rekel: »Zakaj si se začudil? Razložil ti bom skrivnost ženske in zveri, ki jo nosi in ima sedem glav in deset rogov. Zver, ki si jo videl, je bila, a je ni, vzdignila se bo iz brezna, a pojde v pogubo. Prebivalci zemlje, katerih ime vse od začetka sveta ni vpisano v knjigo življenja, se bodo začudili, ko bodo videli, da je zver bila, pa je ni, in da bo prišla. Tukaj je um, ki ima modrost. Sedem glav je sedem gorá, na katerih sedi ženska. In je tudi sedem kraljev. Pet jih je padlo, eden je, drugi še ni prišel. Ko pa pride, bo smel ostati le malo časa. Zver, ki je bila, a je ni, je hkrati osmi in eden izmed sedmih, a pojde v pogubo. Deset rogov, ki si jih videl, je deset kraljev. Ti še niso dobili kraljestva, ampak bodo dobili kraljevsko oblast za eno uro skupaj z zverjo. Ti so enodušni in izročajo svojo moč in svojo oblast zvéri. Ti se bodo bojevali z Jagnjetom, a Jagnje jih bo premagalo, ker je Gospod gospodov in Kralj kraljev, in z njim vred tisti, ki so poklicani, izvoljeni in zvesti.« Rekel mi je še: »Vode, ki si jih videl, kjer sedi vlačuga, pomenijo ljudstva in množice, narode in jezike. Deseteri rogovi, ki si jih videl, in zver, ti bodo vlačugo sovražili: opustošili jo bodo in slekli, požrli njeno meso in jo sežgali v ognju. Kajti Bog jim je vsadil v srce, da uresničijo njegovo misel, se združijo v eni misli in izročijo svojo kraljevsko oblast zvéri, dokler se ne uresničijo Božje besede. Ženska, ki si jo videl, pa je veliko mesto, ki kraljuje nad kralji zemlje.« Zatem sem videl drugega angela, ki se je spuščal z neba z veliko oblastjo: zemlja se je razsvetlila od njegovega sijaja. Z močnim glasom je zaklical: »Padel je, padel véliki Babilon in postal bivališče demonov, pribežališče vseh nečistih duhov, pribežališče vseh nečistih ptic, in pribežališče vseh živali, ki so nečiste in mrzke, ker so vsi narodi pili od vina njegovega pobesnelega vlačugarstva, kralji zemlje so se vlačugali z njim in trgovci zemlje so obogateli od njegovega silnega razkošja.« Nato sem z neba zaslišal drug glas, ki je rekel: »Pojdi iz njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove nadloge! Zakaj njegovi grehi so se nagrmadili do neba in Bog se je spomnil njegovih krivic. Izplačajte ga, kakor je sam izplačal, in povrnite mu dvojno po njegovih delih. Dvojno mu nalijte v čašo, v katero je sam nalival. Kolikor si je privoščil sijaja in naslad, toliko muk in bridkosti mu prizadenite. Zakaj v svojem srcu pravi: ›Sedim kakor kraljica, nisem vdova in ne bom okusila bridkosti.‹ Zaradi tega bodo v enem samem dnevu prišle nadenj nadloge: smrt, žalost in lakota, in bo sežgan v ognju. Zakaj mogočen Gospod je Bog, ki ga je sodil.« Kralji zemlje, ki so se vlačugali in naslajali z njim, bodo jokali in žalovali za njim, ko bodo videli dim njegovega požara. Od daleč bodo stali iz strahu pred njegovimi mukami in vpili: »Gorje, gorje, véliko mesto, Babilon, mogočno mesto, zakaj v eni uri je prišla tvoja obsodba!« Tudi trgovci zemlje jokajo in žalujejo za njim, ker nihče ne kupuje več njihovega blaga: blaga iz zlata, srebra, dragih kamnov, biserov, tančice, bagra, svile in škrlata; pa vsakovrstnega dišečega lesa, vsakovrstnega orodja iz slonovine, vsakovrstnega orodja iz najdražjega lesa, brona, železa in marmorja; pa cimeta in balzama, dišav, mire in kadila, vina in olja, najboljše moke in žita, goveda in ovc, konj in voz, sužnjev in človeških življenj. »Sadeži, ki jih je želela tvoja duša, so izginili, ves sijaj in ves blesk je odpadel od tebe in nikoli več ga ne bodo našli.« Trgovci, ki prekupčujejo s tem blagom in ki so obogateli od tega mesta, bodo iz strahu pred njegovimi mukami stali od daleč, jokali in žalovali ter govorili: »Gorje, gorje, véliko mesto, ki si bilo oblečeno v tančico, v bager in škrlat, bleščeče okrašeno z zlatom, z dragimi kamni in biseri, zakaj v eni uri je bilo opustošeno tolikšno bogastvo!« Vsi krmarji, vsi, ki plovejo iz kraja v kraj, vsi pomorščaki in vsi, ki so zaposleni na morju, so stali od daleč ter vpili, ko so videli dim njegovega požara, rekoč: »Katero mesto je bilo podobno temu velikanskemu mestu?« Glavo so si potresli s prahom ter vpili, jokali in tožili, rekoč: »Gorje, gorje, véliko mesto, od katerega razkošja so obogateli vsi, ki so imeli ladje na morju, zakaj v eni uri je bilo opustošeno! Razveselite se nad tem mestom, nebesa, sveti, apostoli in preroki, ker je Bog uresničil nad njim vašo sodbo!« Tedaj je silen angel vzdignil kamen, velik kakor mlinski kamen, in ga zagnal v morje, rekoč: »S takšnim zamahom bo vržen Babilon, véliko mesto, in ga ne bo več najti. V tebi se ne bo več slišal glas harfistov in godcev, piskačev in trobentačev. V tebi se ne bo našel več noben obrtnik kakršne koli stroke. V tebi se ne bo več slišal glas mlina. V tebi ne bo več svetila luč svetilke. V tebi se ne bo več slišal glas ženina in neveste. Zakaj tvoji trgovci so bili velikaši zemlje in tvoje čarovnije so zapeljale vse narode. V njem se je našla kri prerokov in svetih ter vseh, ki so bili umorjeni na zemlji.« Zatem sem zaslišal kakor močen glas velike množice v nebesih, ki je klicala: »Aleluja! Odrešitev, slava in moč je v našem Bogu, zakaj njegove sodbe so resnične in pravične. Obsodil je véliko vlačugo, ki je pokvarila zemljo s svojim vlačugarstvom, in maščeval nad njo kri svojih služabnikov.« In drugič so zaklicali: »Aleluja! Njen dim se vzdiguje na veke vekov!« Tedaj je štiriindvajset starešin in četvero živih bitij padlo na obraz in molilo Boga, ki je sedèl na prestolu, rekoč: »Amen. Aleluja!« Od prestola pa je prišel glas in rekel: »Hvalíte našega Boga vsi njegovi služabniki, vi, ki se ga bojite, mali in veliki!« Potem sem zaslišal kakor glas velike množice, podoben glasu mnogih vodá in glasu silnih gromov, ki so govorili: »Aleluja! Zakaj Gospod, naš Bog, vladar vsega, je začel kraljevati. Veselimo se in radujmo ter mu izkažimo čast, zakaj prišla je Jagnjetova svatba in njegova nevesta se je pripravila. Dana ji je bila obleka iz čiste in bleščeče tančice.« Tančica so namreč pravična dela svetih. In rekel mi je: »Zapiši: Blagor njim, ki so povabljeni na Jagnjetovo poročno gostijo!« Rekel mi je še: »To so resnične Božje besede.« Tedaj sem padel k njegovim nogam, da bi ga molil. Pa mi je rekel: »Nikar! Služabnik sem kakor ti in tvoji bratje, ki ohranjajo Jezusovo pričevanje. Boga môli! Jezusovo pričevanje je namreč duh preroštva.« Nato sem videl nebo odprto in prikazal se je bel konj. Ta, ki ga je jezdil, se imenuje Zvesti in Resnični. Ta pravično razsoja in se bojuje. Oči so mu kakor ognjen plamen in na glavi nosi veliko diademov; napisano pa ima ime, ki ga ne pozna nihče, le on sam. Ogrnjen je v plašč, ki je bil namočen v krvi. Ime mu je Božja Beseda. Na belih konjih mu sledijo nebeške vojske, oblečene v belo in čisto tančico. Iz ust mu sega oster meč, da z njim udari po narodih. Pasel jih bo z železno palico in tlačil stiskalnico z vinom srdite jeze Boga, vladarja vsega. Na plašču in na boku pa ima napisano ime: Kralj kraljev in Gospod gospodov. Nato sem videl angela, ki je stal na soncu. Z močnim glasom je zaklical vsem pticam, ki letajo sredi neba: »Zgrnite se semle na veliko Božjo pojedino, da boste jedli meso kraljev in meso poveljnikov, meso junakov in meso konj in njihovih jezdecev, meso vseh, svobodnjakov in sužnjev, malih in velikih!« Tedaj sem videl zver ter kralje zemlje in njihove vojske, zbrane, da se spopadejo z njim, ki je jezdil konja, in z njegovo vojsko. Toda zver je bila zajeta in z njo vred lažni prerok, ki je delal znamenja v njeni navzočnosti: z njimi je zapeljal tiste, ki so sprejeli žig zveri in molili njeno podobo. Oba sta bila živa vržena v ognjeno jezero, v katerem gori žveplo. Vse druge pa je pobil meč, ki je prihajal iz ust jezdeca na konju, in vse ptice so se nažrle njihovega mesa. Nato sem videl angela, ki se je spuščal z neba. V roki je držal ključ k breznu in veliko verigo. Ugnal je zmaja, staro kačo, to je hudiča in satana, in ga zvezal za tisoč let. Nato ga je vrgel v brezno, ga tam zaklenil in zapečatil nad njim, da ne bi več zapeljeval narodov, dokler se ne dopolni tisoč let. Potem mora biti za nekaj časa odvezan. Nato sem videl prestole: tistim, ki so sedli nanje, je bila dana oblast, da so sodili. Videl sem duše tistih, ki so bili obglavljeni zaradi Jezusovega pričevanja in zaradi Božje besede. Videl sem vse tiste, ki niso molili zveri in njene podobe in si niso vtisnili na čelo in na roko njenega žiga. Oživeli so in kraljevali s Kristusom tisoč let. Drugi mrtvi pa niso oživeli, dokler se ni dopolnilo tisoč let. To je prvo vstajenje. Blažen in svet, kdor ima delež pri prvem vstajenju! Nad takimi druga smrt nima nobene oblasti, ampak bodo postali Božji in Kristusovi duhovniki ter bodo kraljevali z njim tisoč let. Ko pa se dopolni tisoč let, bo satan izpuščen iz svoje ječe. Stopil bo na plan, da bi zapeljal narode, ki so na štirih vogalih zemlje, Goga in Magóga, ter jih zbral na vojsko. Njih število bo, kakor je peska ob morju. Šli so v napad po zemeljski širjavi ter obkolili tabor svetih in ljubljeno mesto. A z neba je padel ogenj in jih použil. Hudič pa, ki jih je zapeljal, je bil vržen v jezero z ognjem in žveplom, kjer sta tudi zver in lažni prerok. Tam bodo mučeni podnevi in ponoči na veke vekov. Zatem sem videl velik bel prestol in njega, ki je sedèl na njem. Zemlja in nebo sta pobegnila izpred njegovega obličja in zanju ni bilo prostora. Nato sem videl umrle, velike in majhne, kako stojijo pred prestolom. In odprle so se knjige. Odprla pa se je tudi druga knjiga: knjiga življenja. Umrli so bili sojeni po tem, kar je bilo napisano v knjigah, po svojih delih. Morje je vrnilo mrtve, ki so bili v njem. Tudi smrt in podzemlje sta vrnila mrtve, ki sta jih hranila. In vsak je bil sojen po svojih delih. Nato sta bila smrt in podzemlje vržena v ognjeno jezero. To je druga smrt, ognjeno jezero. In če koga niso našli zapisanega v knjigi življenja, je bil vržen v ognjeno jezero. Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!« Nato mi je rekel: »Zgodile so se! Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive vode. Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa meni sin. Toda strahopetci in neverniki, pokvarjenci in ubijalci, nečistniki in čarovniki, malikovalci in vsi lažnivci bodo dobili svoj delež v jezeru gorečega žvepla. To je druga smrt.« Zatem je prišel eden izmed sedmih angelov, ki so držali sedem čaš, napolnjenih s sedmimi poslednjimi nadlogami, in mi je spregovoril: »Pridi, da ti pokažem zaročenko, Jagnjetovo nevesto!« Nato me je angel v Duhu odnesel na veliko in visoko goro ter mi pokazal sveto mesto Jeruzalem, ki je prihajalo z neba od Boga in je imelo Božje veličastvo. Njegov sijaj je bil podoben najdražjemu kamnu, kamnu, kakor je kristalni jaspis. Mesto je imelo veliko in visoko obzidje, v njem je bilo dvanajst vrat, na vratih je bilo dvanajst angelov in na njem so bila napisana imena, ki so imena dvanajstih rodov Izraelovih sinov. Troje vrat je gledalo proti vzhodu, troje vrat proti severu, troje vrat proti jugu in troje vrat proti zahodu. Obzidje mesta je slonelo na dvanajstih temeljnih kamnih, na njih pa je bilo dvanajst imen dvanajstih Jagnjetovih apostolov. Tisti, ki je govoril z mano, je imel merilo, zlato trstiko, da bi izmeril mesto, njegova vrata in njegovo obzidje. Mesto je bilo zidano na štiri vogale in njegova dolžina je bila tolikšna kakor njegova širina. Angel je s trstiko izmeril mesto: merilo je dvanajst tisoč stadijev. Njegova dolžina, širina in višina so bile enake. Izmeril mu je tudi obzidje: visoko je bilo sto štiriinštirideset komolcev. To je človeška mera, ki je tudi angelova. Gradivo mestnega obzidja je iz jaspisa, mesto pa iz suhega zlata, podobnega čistemu kristalu. Temelji mestnega obzidja so bili okrašeni z vsakovrstnim dragim kamenjem: prvi temeljni kamen je bil jaspis, drugi safir, tretji halkedon, četrti smaragd, peti sardoniks, šesti sardij, sedmi hrizolit, osmi beril, deveti topaz, deseti hrizopraz, enajsti hijacint, dvanajsti ametist. In dvanajst vrat je bilo dvanajst biserov: posamezna vrata so bila iz enega samega bisera. Cesta skozi mesto pa je bila iz suhega zlata kakor prosojen kristal. Svetišča nisem videl v njem, kajti njegovo svetišče je Gospod, Bog, vladar vsega, in Jagnje. Mesto ne potrebuje ne sonca ne lune, da bi mu svetila, kajti razsvetljuje ga Božje veličastvo in njegov svetilnik je Jagnje. Narodi bodo stopali v njegovi svetlobi in kralji zemlje bodo prinašali vanj svoj sijaj. Njegova vrata se podnevi ne bodo nikdar zapirala, kajti tam noči ne bo. Vanj bodo prinašali slavo in čast narodov. Vanj ne bo nikdar stopilo nič nečistega, tudi ne, kdor počenja gnusobo in laž, ampak bodo vstopili samo tisti, ki so vpisani v Jagnjetovi knjigi življenja. Nato mi je pokazal reko žive vode, bleščečo kakor kristal, ki je izvirala od prestola Boga in Jagnjeta. Po sredi njegove ulice in na obeh straneh reke pa raste drevo življenja, ki dvanajstkrat rodi in daje svoj sad vsak mesec. Listje tega drevesa je zdravilo narodom. Nobenega prekletstva ne bo več. V njem bo prestol Boga in Jagnjeta, ki mu bodo služili njegovi služabniki. Gledali bodo njegovo obličje in njegovo ime bo na njihovih čelih. Noči ne bo več in ne bodo potrebovali ne luči svetilke ne sončne luči, kajti razsvetljeval jih bo Gospod Bog in kraljevali bodo na veke vekov. Nato mi je rekel: »Te besede so zanesljive in resnične. Gospod, Bog preroških duhov, je poslal svojega angela, da bi pokazal svojim služabnikom, kar se mora vsak čas zgoditi. Glej, pridem kmalu. Blagor mu, kdor ohrani preroške besede, ki so v tej knjigi!« Jaz, Janez, sem tisti, ki je slišal in videl vse to. In ko sem slišal in videl, sem padel pred noge angelu, ki mi je vse to razkazal, da bi ga molil. Toda rekel mi je: »Nikar! Služabnik sem, kakor ti in kakor tvoji bratje, preroki, in kakor tisti, ki ohranjajo besede te knjige: Boga môli!« Potem mi je rekel: »Ne zapečati preroških besed, ki so v tej knjigi, kajti čas je blizu. Kdor dela krivico, naj še naprej ravna krivično, omadeževani naj se še naprej omadežuje, pravični naj še naprej vrši pravičnost in sveti naj se še naprej posvečuje. Glej, pridem kmalu in z mano pride moje plačilo, da povrnem vsakomur po njegovem delu. Jaz sem Alfa in Omega, Prvi in Zadnji, začetek in konec. Blagor njim, ki perejo svoja oblačila, da bi imeli pravico do drevesa življenja in da bi smeli stopiti skozi vrata v mesto. Zunaj pa ostanejo psi in čarovniki, nečistniki in ubijalci, malikovalci in vsi, ki ljubijo laž in jo uresničujejo! Jaz, Jezus, sem poslal svojega angela, da bi vam pričeval o tem glede Cerkvá. Jaz sem Davidova korenina in rod, bleščeča jutranja zvezda.« In Duh in nevesta pravita: »Pridi!« In kdor posluša, naj reče: »Pridi!« In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja. Vsakomur, ki posluša preroške besede, ki so v tej knjigi, izjavljam: če bi jim kdo kaj dodal, ga bo Bog udaril z nadlogami, ki so opisane v tej knjigi. Če pa bi kaj odvzel od besed, ki so v tej preroški knjigi, bo Bog odvzel njegov delež pri drevesu življenja in pri svetem mestu, ki sta opisani v tej knjigi. Ta, ki pričuje za te reči, pravi: »Da, pridem kmalu.« »Amen, pridi, Gospod Jezus!« Milost Gospoda Jezusa naj bo z vsemi!