This edition for ELTeC was automatically down-converted from the IMP digital library edition, and several pieces of ELTeC-specific metadata were added.
Bilo je jutro sejmskega dne v nekem mestu na Moravskem. Iz jasnega neba sijalo je toplo solnce meseca junija. Po ulicah je tekla voda; ceste so se bile namreč ravno poškropile, da se pogasi mestni prah. Po glavnih ulicah stale so po vrsti lesene bajte, pred njimi pa so kramarji jemali robo iz zabojev in jo polagali na ogled. H kramarjem je pristopalo mnogo kupcev. Med njimi se je videlo mnogo poljskih židov v dolgih suknjah, z visokimi klobuki, izpod katerih so jim viseli na levo in desno dolgi kodri. Poljski židi so na Moravskem navadne sejmske prikazni. Mestni postreščki so hodili važno sem in tja čakajoč poziva. Šolska mladina, s knjigami pod pazuhami, hodila je po sejmu s počasnimi koraki, vsak trenotek ustavljajoč se in gledaje okoli sebe, dokler jih kaka brzo mimogredoča postava ne sune na stran.
Tu je kopica kmetov med seboj barantaje vpila; tam je druga kopa ljudij kričala in smejala se, ker se je zvrnol mesarski voziček, v kteri sta bila vprežena dva velika psa.
Tesne, postranske ulice so danes posebno dišale po žarkej zaseki. Vsakih dvajset korakov je namreč stalo pri oknu malo ognjišče, na kterem se je peklo meso na razprodajo. V teh ulicah so branjevci imeli svoje kraljestvo. Skoro pri vseh vratih visele so nove ali ponošene obleke, stari in novi čevlji in vsakovrstno blago. Todi je bila gneča največja, krik najhujši. Po glavnem trgu pa so se srečavali trgovci in pogovarjali se mimogredoč o cenah in kupčiji. Med njimi zapazujemo dva trgovca v živahnem pogovoru. Eden je kazal kakih šestdeset, drugi kakih petindvajset let. Na obrazih obeh bile so videti podobne črte, tako da je človek kmalu uganil, da sta oče in sin. Obema se je na prvi pogled poznalo, da sta židova.
Starejši, majhen, trebušen mož, temno-rujave kože, z rujavkasto lasuljo, ktera mu je vedno lezla na stran, z na pol skodranim že močno sivim podbradkom, z velikim napetim nosom, škilavimi očmi, katerih zvijačni pogled je bil neprijazen pod sivimi dolgimi obrvmi: ta mož je bil dobro, a nekoliko zanemarjeno oblečen. Ovratnik njegove suknje je bil vedno prašen; na sprednjem njenem delu pa mu je vedno manjkala kakšna gumba. Zavratna ruta, ki je bila nekdaj črna, a zdaj brez odločne barve, stala mu je po strani; klobuku pa se je poznalo, da je bil večkrat na deži. Na prstih obeh rok nosil je dragocene prstane, in debela zlata verižica mu je lesketala na ponošenem oprsniku.
„Povem vam, oče,“ reče mlajši nekoliko nevoljen, „da me Arabela čisto ni ne mara. Ako mi vi ne pridete na pomoč, še predno postane polnoletna, ne bode mi tudi pozneje udana. Kje pa najdemo v našem mestu drugo devojko, ki bi mi sto tisoč prinesla za doto?“
„Ne tako silen, Samuel, ne tako silen!“ odgovori patetično starec ter utakne počasi dva prsta v tobačnico, jemaje iz nje šnopovec ter ga v dolgih potegljajih ponoslja. „Arabela dopolni — tu se ustavi in dvakrat zaporedoma glasno kihne — Arabela dopolnila je ravno pretekli teden dvaindvajseto leto. Zatorej mora zakonito še dve leti ostati pod mojim varstvom, ako se preje ne omoži. V teh dveh letih pa dobiš, ako se jej znaš le količkaj prikupiti, gotovo njeno nagnjenje. Ali misliš, da se bode ona udala tvojemu prvemu nasmehu in ti takoj v žepe zasula svoje tisočake? K temu je preponosna in premodra. Ko bi se pa Arabela v katerega mladeniča zagledala, prepričan sem, da bi nje zadnja misel bile njegove materialne razmere. Da se pa še do sedaj ni, to je moja in tvoje matere zasluga. Šest let si bil zdoma, dragi Samuel; Hamburg te je v teh letih temeljito izučil trgovstva. Da pa tudi enkrat uživaš sad svojega uka in postaneš srečen, treba je, da zdaj praktično izvršuješ, česar si se naučil. A k temu podvzetju treba je velikega premoženja, moj sin! Žalibog, ljubi Samuel, da ti tvoj oče ne more toliko v roko dati, kolikor bi rad. Zato pa sem ti priskrbel bogaro nevesto. Pridobi si jo, in tvoja sreča je gotova. Ne trdi mi,“ nadaljuje on živahneje, ko vidi, da mu hoče Samuel nasprotovati, „da je to težavna naloga pri Arabelinem značaji! Treba je pameti in nekaj zvijačnosti, da premagaš njen ponos in razgreješ mrzlo njeno srce.“
„Ali res mislite, oče, da je Arabela brezčutna?“ povprašuje nato Samuel z neko dvomljivostjo.
Starec zmaje dvoumno z ramami in in nagubi obraz. Potem dene roko na Samuelovo ramo, upre va-nj svoj škilavi pogled, tako da je med tem, ko je desno njegovo oko gledalo sinu v obraz, levo zrlo na njegove črevlje, in reče z nasmehom: „Ljubi Samuel, vese je lažje na svetu preiskavati in pretuhtati, kakor pa žensko srce. Ono spada po mojem mnenji k največjim uganjkam stvarjenja, kar je različno in raznovrstno, kolikor je žensk na svetu. — Da je Arabela brezčutna za vse, kar jo obdaje, vem gotovo; ali je pa tudi brezčutna v srčnih zadevah, to, moj dragi, pa bodi tvoja naloga preiskavati. Vsekakor pa, ako bi ona ne bila sreče otrok, ne bila bi vredna niti enega moškega pogleda.“
„Ni res, oče,“ odvrne ognjeno Samuel. „Arabela ni lepa, ni prijazna, to je res; ali nekaj dostojnega, nekaj skoro bi rekel mamljivega skriva se pod njeno odurnostjo, ki pa upliva kakor magnet na njeno okolico. Poleg tega pa je on najbogatejša devojka v našem mestu. To se ve dela jo še bolj privabljivo.“
„In vendar je postala že dvaindvajsetletna, a nihče še ni vprašal do zdaj za njeno roko,“ pristavi starec malomarno in zeha.
„Čul sem,“ odvrne polglasno Samuel, oziraje se okoli, ali njiju nihče ne posluša, „da v mestu nikdo ne ve, da je Arabelino premoženje tako veliko.“
Starec molči nekaj časa in migne zvijačno z očmi. Naposled se nagne k Samuelovemu ušesu in skoro šepetaje opomni: „Ali je treba vse na glas oklicavati? — Prav za prav Arabela še sama ne ve natanko, koliko je po srečki dobila. Kakor veš,“ nadaljuje kasneje in porine z nogo kamen na stran, ki je ležal na tlaku, „Arabela je bila jedva trileten otrok, ko je prišla k nam v hišo. Vse njeno imetje je ondaj obstajalo iz culice v katerej so bile obleke in nekaj perila in pa ona srečka, ki jej je visela v svilo zavita okoli vratu. Slučajno smo našli srečko in slučajno tudi zvedeli leto pozneje, da je bila njena srečka vzdignena. Kar črez noč, postala je iz uboge sirote ena najbogatejših devojk.“
„Čuden naključaj,“ mrmra Samuel zase. „Kaj ne, oče,“ reče potem glasneje, „da je ona moja sestričina?“
„Ah kaj; njeno sorodstvo z nami nima dosta pomeniti,“ odvrne hitro in nekako v zadregi starec. „Le preveč se za te reči ne brigaj, Samuel,“ pristavi nevoljen. „Vedi, da niso bili njeni roditelji mnogo prida; zato pa je bila njihovemu otroku sreča mila. Meni, delavnemu, poštenemu človeku, ki se mučim nad trideset let za blagor svoje rodbine, meni izpodleti vsako početje. Zato pa bodi ti srečnejši od svojega očeta! Arabela mora na vsak način postati tvoja žena; kajti le po tej ženitvi utrdi se čast naše hiše.“ Tu obmolkne in začne jezno pihati predse.
„Ali ste res v denarnih zadregah, oče,“ poprašuje plaho Samuel.
„No, da! čemu bi ti tajil? Nekako tesno se nam godi z denarjem,“ bil je njegov malomarni odgovor. „Tvoje šestletno bivanje v Hamburgu, stalo nas je tudi nakaj; nesrečne spekulacije, slaba kupčija in razkošno življenje, ktero smo prisiljeni voditi —“
„Prisiljeni,“ pretrga mu Samuel začudjen besedo.
„Prisiljeni, da, bebec ki si! Kdo pa bode beraču kaj zaupal? — Ali me umeješ?“
„Umejem vas,“ odgovori resno Samuel. „In ta razkošnost se pokriva s premoženjem Arab—“
„Ha, ha,“ nasmeje se starec, da ne more sin dalje govoriti. „Kako si bojazljiv! In ti hočeš postati trgovec s takim zajčjim srcem in tanko vestjo? — Ali ne pravim, da mora biti ona zato tvoja žena? — Kaj me gledaš tako debelo?“
„Ako pa bi ona tega ne hotela, oče? Kaj potem?“ pristavi nekako prestrašen Samuel.
„Mora!“ bil je odločen odgovor. — „Ah,“ zakliče na enkrat starec iznenadjen, kažoč na starikavo žensko, ki je s polnim jerbasom nakupljene zelenjave proti njima šla; „ravno tam gre Waldekova kuharica. Moram z njo govoriti, Samuel, zavoljo praznega stanovanja v našej vili.“ To izrekši zapusti z brzimi koraki sina, da bi dospel za kuharico.
Kuharica se je ravno ustavila, da baranta s kmetico za par piščet, ko se jej žid približa. Ta se jej poklanja, kakor da bi bila ona Waldekova gospa sama, in začne z dobrikajočim glasom: „Res lepa piščeta so, Julija, in dobro rejena, da jih takoj lahko zakolješ.“
„A, gospod Karpeles!“ oglasi se zdaj kuharica jedva ga pogledavši, potem pa nadaljuje kupčijo.
Karpeles se nekolikokrat plašno ozre, ali ga ne opazuje kakov znanec; ko pa vidi, da se kuharica za-nj nič ne zmeni, reče nevoljen pogledavši na uro: „Podvizaj se, Julija; poldesetih je že, in gospa te bodo zmerjali, ako predolgo izostaneš.“
„Joj meme, kako gospod za-me skrbijo,“ odgovori kuharica porogljivo.“Tam dole pa gospod Samuel na vas čakajo. Čemu se mudite z menoj?!“
Rekši porine piščeta siloma v jerbas, da začivkajo, dene si pletarček na roko, v drugej pa nosi krožnik nakupljenega okusnega sadja in se brzih korakov oddaljuje.
Debelušni Karpelas pa hiti za njoi, skoro brez sape v eno mer govoreč: „Julika, drugo nadstropje v mojej vili je zopet prazno. Kaj, ko bi gospod doktor in milostljiva gospa hotela zopet biti naša stanovalka?“
„Kaj še, da bi nas zopet odposlali iz hiše kakor pred dvema letoma, kedar bi boljših stanovnikov dobili?“ posmehuje se kuharica.
„Ne, Julika, takrat je bila pomota. Kesala sva se potem, bridko kesala, jaz in moja žena, moja Rebeka. Veš, oni sodnik je imel osem otrok, in kaj so man ti paglavci škode delali, Bog izraelski! Veš, oni krasni steber za cvetlice, ki je stal sredi stopnic, podrli so ga takoj tretji dan. Mene je stal blizu sto goldinarjev, ker je bil pozlačen in —.“
„Že vem, gospod Karpeles,“ pretrga mu kuharica besedo. „Ali, ne zamerite, meni se mudi. Priporočam se.“
„Verjamem, verjamem, zlata Julija; pa še ni tako pozno. Deveta ura še ni bila; le poglej tam na zvonik! — In preproge, ki so bile potegnene po stopnicah in veži, prave perzijanske preproge, Julija, da je moja Rebeka z njimi grozno veselje imela —.“
„Ali gospod, ne zadržujte me,“ huduje se Julija; „danes imamo goste.“
„Vem, vem,“ beseduje dalje žid. „V enem meseci, pravim, tako resnično, kakor je res, da zdaj s teboj govorim, v enem meseci bile so te preproge same cunje.“
„Verjamem, obžalujem, gospod,“ reče raztreseno kuharica.
„Julika,“ nadaljuje s prosečim glasom, ko kuharica zopet podviza svoje korake; „novo svileno ruto dobiš od mene, in moja gospa se bode proti tebi velikodušno izkazala, ako prigovarjaš svojej milostljivej gospe, naj bi zopet v našej vili stanovali. — Na vrtu sem dal staviti klopi iz španjskega trstja in pesek po stezicah nasuti. Tvoja milostljiva je lahko celi dan na njem, uživa mir in dober zrak ter si ob enem prihrani obilo denarja za toilleto. Tam je ne bode nihče videl, in sprehaja se lahko v domačej obleki, kakor moja Rebeka. — Pa še nekaj, Julika,“ dostavi hitro in jo prime za obleko, ko vidi, da ona hoče v mesnico. „Gospa rada redi kuretino, kaj ne? — Dobro, ona sme kuretino rediti, kolikor je hoče. Na dvorišči poleg studenca, saj veš, kjer smo vedno drva imeli, zdaj je tam prazen prostor. Tam si naj milostljiva da napraviti kurnik. In za to, Julija, ne bodo gospod doktor niti novčiča več plačevali, kakor poprej. Vse te ugodnosti zastonj, iz prijateljstva, iz same ustrežljivosti, iz spoštovanja, iz —.“
„Vse bom povedala gospe, gospod Karpeles; ničesar ne bom pozabila. A zdaj moram v mesnico; priporočam se.“ — In ona mu pokima v pozdrav ter hiti v mesnico.
Karpeles je bil s seboj zadovoljen. Vzame iz žepa ruto ter si obriše z njo potno čelo; odpne si suknjo in vračajoč se nazaj mrmra sam pri sebi: „Štiri sto forintov na leto mi nese najemnina za stanovanje v drugem nadstropji; jaz pa plačujem doktorju Waldeku štiristodvajset forintov na leto obrestij za posojilo. Ako pa je moj stanovnik, onih dvajset forintov mi mora popustiti. Kupčija bi ne bila slaba.“ Zadovoljen utakne ruto v žep, zapne si zopet suknjo in položivši križema roke na hrbet, izgubi se med množico.
Kako četrt ure od sredine mesta je prijazno predmestje, ki se pa močno razlikuje od drugih predmestij. Tu ni videti starinskih, umazanih hiš; tu niso kramarji in žganjarji doma; po ulici ne tekajo bosi, raztrgani otroci in zastradanih obrazov ni videti pri hišnih vratih. Lepa, široka, ravna cesta je obrobljena z gostim drevoredom iz visokih lip in kostanjev. Za tem drevoredom pa, na pol skrita, razteguje se dolga vrsta lepih vil. Pred vsako vidijo se skozi umetno železno ograjo cvetlične gredice, kolibice in razne naprave. Za vilami pa se vzdigujejo majhni grički, zarasteni s temnimi gozdiči.
Todi živijo same premožne rodbine, večinoma trgovske, in to po letu in nekoliko tudi po zimi. Posestniki takih vil imajo tudi svojo kočijo na razpolaganje, in tedaj jim tudi ne dela sitnobe majhna oddaljenost od mestnega osredja. Zato pa ne poznajo zaduhlosti ter uživajo sveži zrak.
Ena takih vil bila je lastnina nam že znanega žida Karpelesa. Karpelesova rodbina je bila ena najstarejših v mestu. Že od nekdaj ste se dve imenitni tamošnji tovarni, ena s suknom, druga s sladkorjem imenovali z isto firmo. Tudi več hiš je imelo istega gospodarja. A to je bilo pred kakimi štiridesetimi leti še za očeta starega Karpelesa. Zdaj je bilo drugače. Ker se je Karpelesovo premoženje razdelilo med več otrok, prodala se je ena tovarna. Gospodar ostale tovarne, Samuelov oče, pa si je iskal, ko je tovarno prevzel, sodružnika. Prejšnja firma glasila se je odslej na dvojno ime. Nekaj let pozneje pa je začel Karpeles tudi mestne svoje hiše prodajati. Edina vila, kjer je zdaj z rodbino stanoval, bila je še njegova. — Ljudje so z začetka debelo gledali te izpremembe in si marsikaj pripovedovali. Ali ker je potem Karpelesova rodbina še razkošnejše živela nego poprej, tolmačili so si stvar drugače. Menili so, da je bil v denarnih zadregah iz že navedenih uzrokov.
Karpeles je imel dva sina, Samuela, kterega že poznamo, in Davida, dvanajstletnega, malopridnega dečka. Imel pa je v hiši tudi rejenko, Arabelo, hčer svoje rajnke polsestre, ktere preteklost pa je bila občna skrivnost.
Arabela ni ničesa vedela o svojih roditeljih. Ko je bila še mlajša, poprosila je večkrat teto, Karpelesovo ženo, naj jej kaj pove o njenih roditeljih. A vselej je dobivala le dvoumen odgovor. Pozneje ko je postala starejša, obnašala se je, kakor da bi jo čisto nič več ne mikalo poznati svoj rod. Na samem pa je čestokrat žalovala nad to skrivnostjo. Naposled pa začne iz posameznih odgovorov svojih rediteljev sklepati, da je ona nezakonski otrok. — Strah, da bi res bila tako zapuščena in dvom, da je morda vendar: ta nehotovi sum uplival je zelo na njen značaj. Vzrastla je neprijazna, nezaupna, zamišljena, dasi je njeno srce bilo nagneno k prijaznosti in dobrotljivosti.
Če ravno je vedela, da je premožna, ni se prevzela. Mislila si je: ko bi bila revna, živela bi v stričevej hiši kot služkinja, prezirana, morda celo zaničevana, a menda bolj svobodno, kot sedaj. Ker me je pa sreča storila bogato, živim v obilnosti, to je res; prilizujejo se mi pa in laskajo le zato, da postanem njihova last.
Poznala je namen svojih rednikov. Vedela je, da je določena v nevesto bratrancu Samuelu. Proti bratrancu ni čutila ne zopernosti, ne nagnenja. Vedela je, da ima njen denar pri tej ženitvi prvi opravek, ne njena oseba. Zdelo se jej je pa vendar včasih, da jo Samuel bolj spoštuje od drugih. Toda njena že ukoreninjena nezaupnost k vsemu človeštvu zadušila je v njej to misel že takoj v trenotji, ko se je bila oglasila.
Na majhnem dvorišči vzadi za Karpelesovo vilo oglasi se neko vpitje. David, Karpelesov mlajši sin, kteremu je iz črnikavega obraza in temnih očij gledala hudobija, drži z eno roko majhnega petletnega vrtnarjevega fantička, z drugo pa udarja po njem.
„Boš dal žogo, pes kristjanski,“ vpil je in od jeze so se mu napenjale žile na čelu.
„Potem mi je več ne povrnete,“ bil je jokajočega fantička odgovor.
„In če je ne dam, kaj potem?“ odgovori David in trese ubogega otroka. „Saj je žoga kupljena le z našim denarjem, da veš, vi ste berači; hrano in stanovanje vam le mi dajemo. Kje ima tvoja mati denar, da ga potrati za take reči?“
„Te mi niso kupili mati, ampak prinesel mi jo je sv. Miklavž, ker sem priden in lepo molim,“ kliče solzeč se nedolžni otrok in krčevito stiska žogico v pest.
„Bebec,“ smeji se hudobno David in ga vlači za ušesi. „Boš dal, cigan? Sv. Miklavž praviš ti je žogo prinesel? — Veš kaj? Tvoja mati nam je z vrta ukradla cvetlice, skrivoma jih prodala in z onim denarjem kupila ti je potem žogo.“
„Ni res, ni res, lažete,“ brani se jokaje deček.
„Da lažem? jaz lažem? — Ti capin se upaš tako z menoj govoriti?“ vpije srdito David, vrže otroka na tla, polasti se žoge in jo zažene z vso silo kviškoma, da pade slučajno skozi okno na hišno podstrešje.
„Tako,“ reče potem grohotajc. „Zdaj moli sv. Miklavža, da ti jo s podstrešja prinese nazaj.
Obrne se, da bi zapustil dvorišče, a naenkrat se ustavi v zadregi. Mlada devojka, v priprostej obleki, s širokim vrtnim klobukom na glavi in šopek cvetlic v roki, stala je pred njim. Bila je Arabela.
Arabela ni bila znamenita prikazen. Visoke rasti, suhljasta, prosto oblečena, z vedno resnim obrazom, malobesedna, delala je utis bolj starikave, nego pa dvaindvajsetletne gospodične. Oči je navadno imela v tla obrnene, tako da ni nikdo prav vedel, kakoršne so barve. Smehljaja pa še ni nihče zapazil na njenih vedno stisnjenih ustih. Ljubila je samoto in se izogibala kolikor mogoče ljudij. Njeni nagibi in mišljenja bili so uganjka njenej bližini; sploh pa se ni nihče razven Samuela brigal za njeno dušno življenje. Mnenje je bilo v obče tedaj, da je brezčutna in nevedna in da jo edino njen denar dela pozornosti vredno.
„Kaj si zopet storil, David?“ rekla je strogo Arabela; „zakaj se Lojzek joče?“
„Potrgal je na vrtu jagode in zato sem ga nekoliko stresel,“ bil je drzen odgovor.
„Kaj si pa zdaj k višku vrgel?“ poprašuje dalje devojka z ostrejšim glasom.
„Zeleno jabelko,“ odgovori še drzneje David.
„Poberi se nesramnež s svojimi lažmi,“ reče Arabela z zaničevanjem in se obrne od njega. — Nato se približa vrtnarjevemu otroku, prime njegovo glavo med obe roki, zre mu v solzne oči in mu nežno šepeta: „David te je zopet udaril, kaj ne? — Ne joči, revček; po obedu ti prinesem iz mesta slaščico.“
Otrok se pomiri vsled Arabelinega ljubkovanja in jej pove, kako grdo je David ravnal z njim.
Arabela je bila ginjena. „Tako žalostna bi bila tudi moja osoda v tej hiši, ako bi bila revna, kakor si ti,“ mislila si je pri sebi in je otroku lase s čela pogladila. A kmalu se premaga in nekako osorno pristavi: „Jaz pojdem na podstrešje in ti poiščem žogo. Ako je pa ne najdem, postavi nocoj svoje črevlje na okno, in sv. Miklavž ti prinese še večjo žogo od prejšnje.“
Lojzeku se ob tej obljubi lice razvedri, in on gleda pol v zadregi, pol hvaležno na šibko Arabelino postavo. Toda Arabelino lice postane resnobno, in kakor da bi njega več tam ne bilo, odide z dvorišča, ne da bi pogledala ga.
Karpelesova žena je bila kakih petdeset let stara, majhna in debela, da se je komaj gibala. Bila je temne kože, črnih las, ki so pa zdaj že začeli nekoliko siveti, črnih, neprijaznih očij in velikih ust. Njeno lice je bilo polno bradavic, iz katerih so štrleli posamezni lasje. Kadar je govorila, kazala je vrsto velikih, umetnih zob. Njena obleka, vedno dragocena, bila je brezokusna, ker je najnovejše mode pretiravala. Ne dovolj, da je bil njen obraz grd, bil je tudi ostuden, ker ga je barvala in belila.
Karpelesovka sedi v obednici na nizkem naslonjači in ljubkuje kodravo glavo sina Davida, katerega je bila k sebi nagnola.
„Praviš, da te je spodila in obsula s psovkami, ta priklatnica? — Ah, da se jej ne morem maščevati, kakor bi rada; da sem celo prisiljena klanjati se jej in prilizovati! Pomozi mi Bog, da prenesem to bridko nadlogo, ktera me po nezaslužnem skoro vsak dan zadeva.“ — In obrisala si je z ruto solze, ktere so jej od jeze zalile oči.
„Toliko, da me ni udarila, pritožuje se David z umetnim vzdihljajem in nasloni glavo materi na prsi.
Karpelesovka globoko vzdihne in gleda napol proseče, na pol preteče v moža. Ta pa hodi z velikimi koraki gor in dol po obednici in hrusta košček kruha. Ker se pa on ne zmeni za njene poglede, zakriči Karpelesovka jezno na-nj:
„Ali res nimaš tolažilne besede za svojega otroka? — Ah ali res moraš trpeti tako krivico? — Ali ti Arabelin denar več velja od najinega deteta?“
Karpeles nadaljuje po sobi svoj sprehod dčakaje, da sluga odide, ki je pokrival mizo za obed. Potem pa reče malomarno: „Arabela ga je skregala, ker se je baje grdo zlagal.“
„In ti jej to verjameš?“ bil je razjaren odgovor Karpelesovke. „Ne, Izidor; moj David, najin otrok se nikdar ne zlaže. Meni smeš to verjeti,“ dostavila je občutljivo in položila desnico na prsi.
Karpeles se zagrohoče in položila desnico na prsi.
Karpeles se zagrohoče in ukaže Davidu sobo zapustiti. Ko ta odide, ustavi se pred ženo in reče porogljivo:
„Kdo pa ti verjame, Rebeka, ako trdiš, da David ne laže? Ne bil bi on najin otrok, ko bi ti prav imela, da ne laže! Da ti resnico povem,“ nadaljuje resneje, „že tudi meni presedajo njegove večne laži. Ti si ga v svojej prenapetej ljubezni popolnoma popačila, Rebeka. Samuel mi je ljubši. Še danes sem se prepričal, da se je iz Hamburga mnogo boljši povrnol, kakor pa je tja šel. In dasi imam jaz za seboj marsikaj, kar bi rad, da bi se ne bilo nikdar zgodilo, veseli me vendar vedeti, da bi bili moji otroci boljši od mene. Da pa David ne bode boljši, to že lahko danes z gotovostjo trdim. — Kar pa zadeva moj srd na Arabelo, povem ti, da se premaguješ, ako nočeš sebi in celej rodbini škodovati. Poglej ta papir,“ nadaljuje vznemirjen, vzemši iz listnice pismo. „Vsi smo danes berači, ako nam ne pomaga Arabelin denar. Pa še nekaj,“ pristavi mirneje in utakne pismo v listnico. „Ravno sem ti hotel povedati, da mi danes pomagaš s svojo izgovornostjo, da se še danes Arabela zaroči s Samuelom. On mora jutre namesto mene po opravkih odpotovati. Mogoče, da ga dva meseca ne bode nazaj. Za naše upnike pa je velike možnosti, da se po mestu širi novost, da sta Samuel in Arabela zaročena; kajti — —. Kaj me tako razjarjeno gledaš, Rebeka?“ pretrga si Karpeles besedo, videč, da se žena od togote sem in tja meče po naslonjači in da se menjajo barve na njenem lici. „Ne vem ti druge pomoči. Sicer pa,“ nadaljuje, nadaljuje, ko je opet enkrat obhodil sobo, „trdi, kar hočeš, ali boljše neveste od Arabele vendar ni za Samuela.“
„Da, da, ko bi ona ne bila —, ko bi ona ne bila —,“ toguje z neko grozo Karpelesovka, a stavka ne konča. „O ti usmiljeni Bog,“ vzdihuje potem oči kvišku vzdignovši, „da ne veš druge pomoči, Izidor, da res ne veš!“
„Ne vem,“ reče on zamolklo, „ne vem; in ko bi mi kdo glavo vzel, ne vem ti pomagati. — A zdaj nehaj tugovati, nespametnica,“ zakliče jezen in jo strupeno pogleda. „Kdor je tako daleč zašel kakor midva, ta mora svoj pot nadaljevati, da si ohrani kožo. S kesanjem, z oponašanjem ali pa celo s sovraštvom do Arabele ni nič pomagano.“ — Nato umolkne in posluša.
Skozi zaprta vrata čuli so se lahki koraki.
„Arabela gre,“ zašepeče žid svojej ženi. Potem jo neuljudno prime za roko in reče hitro in odurno: „Ali mi bodeš tudi sedaj pomagala, Rebeka?“
Žena mu s silo odtegne roko in odvrne s trepetajočim glasom: „Bom, nam na ljubo.“ — —
„Ali naj ukažem juho prinesti na mizo, teta?“ popraša vstopivši Arabela in dene šopek, kterega je nosila v roki, v cvetlično posodo.
„Na Samuela še čakamo, ki pa vsak čas pride,“ odgovori Karpeles namesto svoje žene. Nato se približa Arabeli in reče pomilujoč jo:
„Bleda si videti, ljuba Arabela; ali te zob še vedno bmuči?“
„Malenkost,“ odgovori mrzlo deklica, vzame neko knjigo in gleda va-njo.
„Ali, Arabela,“ začne sedaj Karpelesovka z dobrikovalnim glasom, a pozna se jej, da jej ne prihaja iz srca. „Tvoja ponižnost presega vse meje. Kako si se danes zopet priprosto oblekla! Moje hišinje so vse bolj nališpane od tebe. Ljubka, na zvunanjost ne sme človek nikdar pozabiti. In ti, s svojim velikim premoženjem, ti skopariš in se oblačiš kakor dekla.“
„Zato pa bode moj bodoči soprog tem večji zapravljivec,“ odgovori Arabela zbadljivo in zapre knjigo. „Sicer pa ne vem, teta, kaj vidite nedostojnega na mojej obleki. Ali sem morda umazana? Ali pa raztrgana, ali kaj?“
„Bog ne daj, Arabela, tako hudo nisem menila. Tvarina tvoje obleke je fina in dragocena, samo kroj je preveč priprost; in nekoliko nališpana bi morala obleka tudi biti,“ izgovarja se Karpelesovka.
„Vi veste, teta, da ljubim jaz od nekdaj priprostost, kakor ljubite vi nališpanost,“ odvrne Arabela porogljivo.
Karpelesovka se premaguje po tejh besedah in reče prijazno: „Vem, da ljubiš čednost, Arabela, in spoštujem tvojo prijaznost. Menila sem samo, da bi se zdaj, ko je Samuel doma, njemu na ljubo nekoliko okrasotila. Ženini radi občudujejo svoje neveste,“ končuje Karpelesovka z nekim prisiljenim glasom.
Mož jo pomenljivo pogleda, kakor da se jej hoče zahvaliti, da je enkrat odločno besedo izpustila.
„Nisem še njegova nevesta,“ odgovori Arabela mračno in postane nekoliko bleda.
„Kar še ni, pa bode, hčerka moja,“ zakliče žid ves ljubezniv in jej potrka na ramo. „Da, Arabela, jutre mora Samuel odpotovati in on noče oditi, prednom mu ni dana tvoja beseda, po kterej že tako dolgo hrepeni. Le ti, Arabela, le ti si ona, ki zamore osrečiti našega Samuela; ti, s svojimi visokimi čednostmi, žlahtnim srcem, modrim umom — —.“
Arabela, ki je med Karpelesovim navdušenim besedovanjem vedno bolj bledela, pretrga mu besedo in reče nevoljno: „Čemu toliko besed, ko manjka vendar glavnega k tej zvezi. Vi veste, stric, da jaz ne ljubim svojega bratranca.“
„Pa zato on tem bolj tebe, moja draga,“ dostavi Karpelesovka z izpremenjenim licem; „in to zadostuje, da je zakon srečen.“
„Kaj pa je v zakonu tudi treba ljubezni,“ oglasi se Karpeles in se poredno nasmehne. „Poglavitna reč je, da sta zakonca enakih mislij, da se podpirata v podvzetjih in da se trudita oba za eden cilj: da se pomnoži premoženje in se tako pripravi v hišo ugodno, brezskrbno življenje. Kaj ti pomaga, Arabela, ves tvoj denar, sako ti nič ne nese? Ako ga izročiš možu, ki ga ne zna pomnožiti, temveč uživa samo njegove obresti, ali pa se celo loti kapitala samega? — Če pa postane Samuel tvoj mož, tvojih sto tisoč goldinarjev bode v kratkih letih, lahko si o tem prepričana, Arabela, narastlo na dve sto tisoč, ako ne na več. Da, da,“ nadaljuje živahno žid in krili z rokama, „samo v kupčiji ima denar veljavo, samo kupčija je oni skrivnostni vir, od koder se bogastvo po svetu raztaka. — Kaj ne, ljuba Rebeka,“ obrne se potem k svojej ženi in jo po lici poboža, „tudi midva nisva nikdar drug drugega nadlegovala z ljubzenskimi vzdihljeji, a bila sva vendar vedno srečna.“
„Vedno, moj Izidor,“ odgovori umetno Karpelesovka. Ali ko je to izrekla, zamisli se vzdihuje na vsakdanje prepire s svojim možem.
Arabela je z zaničevalnimi pogledi poslušala ta pogovor. Nato pa reče z bridko porogljivostjo:
„Kakor vidim, snubi se moj denar, ne moja oseba. Ako je vama prav, odstopim vam polovico svojega premoženja, samo da mi pustite svobodo.“
Tihota nastane v sobi. Soproga si v zadregi menjata poglede. Znalo se je Karpelesovki, da jej je ta ponudba po godu, njenemu možu pa ne. A k sreči se vrata odpro, in Samuel vstopi.
„Ali je res, oče, da moram jutre zopet odpotovati, kakor mi je knjigovodja zdaj le povedal?“ poprašuje Samuel neprijetno iznenadjen.
„Res, res,“ pritrdi starec. „In izostal bodeš, kakor sem izračunil, dva meseca. Opravila zahtevajo to.“
Samuel ga začudjen pogleduje. Škilave oči starca Karpelesa pa so se obračale na vse strani. Samuel ga razume in se takoj pomiri. Nato se vsedejo k mizi, in sluga streže z jedili.
Nekaj časa je vse tiho po sobi. Čuje se samo ropot krožnikov, nožev in vilic. Samuel in Arabela se komaj dotikata jedil, dočim jih Karpeles z največjim tekom použiva. Karpelesovka pa opazuje vsak košček, predno ga nese k ustom, in godrnja neprestano nad kuharico, ki ni baje obed po njenem okusu napravila.
„Zakaj ste tako tihi, otroci moji,“ začne veselo Karpeles in drgne pod mizo ob sinovo nogo v znamenje, naj kaj govori. „Saj ne bode ločitev večna, temveč le začasna.“
Samuel pogleda zmočen najprej očeta, kakor da se hoče s tem pogledom ohrabriti, potem pa se ozre na Arabelo in reče naposled bojazljivo:
„Ali res, Arabela? Smem li upati, da se mi, ko se povrnem, izpolni že dolgo gojena želja, da te bom smel imenovati svojo?“
Beseda je bila izrečena. Samuel umolkne ter čaka skoro brez sape na odgovor. Karpelesovka začne nekoliko hitreje jesti; Karpeles pa ne more več od samega veselja, da je sin vendar enkrat izustil osodepolno vprašanje, mirno sedeti in gleda na uro, popravlja si lasuljo, natoči vina ter zre z nepopisljivo mehkobo na Arabelo. Toda Arabela molči ter lupi hruško mirno naprej. Karpeles pa vzdigne naposled kozarec vina, vstane in reče:
„Ali smem častiti novima zaročencema?“
„Arabela,“ zakliče Samuel že nevoljen, ker ga draži njeno molčanje, „ali nočeš izpolniti moje in roditeljev iskrene želje?“
Arabela, maje z ramami, upre va-nj svoje zelenkaste oči, iz katerih se je neizmerna srpost usula na Samuela, ter reče počasi:
„Ali je toliko potreben ta zakon?“
„Arabela,“ odvrne ognjeno Samuel, „jaz ljubim —.“
„Moj denar, to vem,“ pretrga mu s silo Arabela besedo in glas jej nekoliko trepele.
„Ali, otroci moji,“ pristavi stari žid veselo, „vidva mi postajata mehka. V devetnajstem stoletji živimo, in vidva govorita o idealnej ljubezni! Da, to je stvar za romane in ne za praktično življenje. Kaj ne, draga Arabela, da si ti od danes naprej Samuelova nevesta?“
„Da, sem,“ bil je zdaj odločen Arabelin odgovor. „Toda želim, da se ta poroka ne izvrši pred enim letom.“
Ko je Arabela to izrekla, približa se jej Samuel, da bi jej izkazal svoje veselje.
„Pusti to,“ odvrne odurno gospica in se ga brani. „Lahko sva prijatelja tudi brez tega.“ — Rekši mu poda roko v znamenje, da mu ni neprijazna.
Samuel seže hitro po njo ter jo poljubi, med tem pa zašepeče: „Tedaj v enem letu, Arabela?“
„Čemu bi ponavljala?“ odgovori deklica s svarjajočim glasom.“Črez leto dnij, ako še bodeš istih mislij, spomnij me dane besede.“
„Razžaljen odmakne se jej Samuel, Arabela pa zapusti takoj sobo. Stari žid se mane vesel roki ter vzklikne:
„Čast, hvala in zahvala tebi, o Bog, ki ne zapuščaš tega, ki ti zvesto služi“ Dobro si se obnašal, Samuel,“ dostavi proti sinu; „sreča in božja milost naj te spremljata povsod, moj sin, ker si očetu odvalil kamen od srca. In tebi, Rebeka, tebi ne preti več revščina; naša hiša stoji zopet na trdnej podlagi.“
Karpelesovka prikimava, a ne more prav deliti moževega veselja. Samuel pa se obnaša, kakor da ni čul očetovih besed, ter zre čemerno pred se.
Zdravnik Waldek je bil sedemdesetleten starec, priljubljen in spoštovan mestjan. Prakso je zavoljo bolehnosti opustil že pred desetimi leti. Ker je pa njegova rodbina obstajala iz soproge in edinega sina, zato so Waldekovi prav dobro, če tudi prosto živeli ob tem, kar so si bili prihtranili.
Waldekova žena je bila priprosta, dobrosrčna gospa, ki je samo za moža in sina živela. V mestu je bila malo znana, ker ni v društvo zahajala; tem bolj so jo pa poznali mestni reveži. V jutro je hodila navadno k maši, a po maši na trg, kjer je sama nakupovala. To je bila nje vsakdanja zabava, brez ktere ni mogla živeti. Po večerih pa je navadno obiskovala ubožne rodbine, pri katerih so po moževem naznanilu revni bolniki prebivali.
Tako je tudi ona zadovoljno živela skozi mnogo let; na enkrat pa se je morala odpovedati temu veselju. Vsled protina v desnej nogi bila je prisiljena doma ostajati.. le s težavo, s pomočjo palice in kuharice, podajala se je namreč še vsako nedeljo v crkev molit.
Njun sin, profesor Walter Waldek, bil je v tridesetem letu svoje starosti. Že v ranej mladosti resen in zamišljen, bil je z dušo in telesom udan uku. In kakor se je nekdaj izogibal součencev ter se nikdar ne pridruževal njihovim igram, tako je tudi zdaj v moškej dobi živel kot samotarec.
Vse štiri stene njegove sobe, od stropa do tal, bile so zakrite s knjigami, ki so v predelih stale po vrstah. Njegova miza je bila polna rokopisov; med njimi pa je ležal kak ponočen ovratnik, kos starega kruha, na pol ugriznen sad in druga navlaka. Vsi stoli so bili pokriti s časopisi in brošurami; sploh nobeno pohištvo v sobi ni bilo prazno: vse je nosilo znak njegove učenosti.
Ta nered v sinovej sobi je bil trn v očeh gospe Waldekovej. Ona, ki ni trpela najmanjšega prašeka ali nereda v hiši, morala je molčati in dovoliti, da se je le enkrat v tednu pospravljala sinova soba. In še tedaj smela je samo ona njegovo svetišče oprašiti in vselej se je morala dobro čuvati, da ni nehote kake knjige ali kakega lista premaknola.
Walter, sicer dober sin, ki je ljubil in spoštoval mater, spozabil se je pa vendar ter se hudoval nad njo, ako je le košček papirja zavrgla, če ga ni bil on preje na vse strani pregledal.
Walter je bil tudi vegetarijanec in to tako pretiran, da je začel zadnji čas rajši sam za-se v svojej sobi obedovati in večerjati, kakor da bi gledal, kako si mati in oče, po njegovem mnenji seveda, zastrupujeta življenje z mesnimi jedili. V učenosti pa je bil velika glava, in strmeči svet mu je prorokoval znamenito bodočnost.
Nekega popoldne sedela je gospa Waldekova pri oknu in pletla. Nogavice. Pri njenih nogah sloni mali psiček in dremlje. Na blazini pa leži stari Waldek, v prijetnem popoldanskem spanji prebavljaje svoj obed.
Soba je bila starinski napravljena. Vsaka podoba, vsak stol v njej dočakal je najmanje pol stoletja; a vse je bilo snažno, vse tako ugodno opravljeno, da se je vsakega, kdor je stopil v sobo, polastil čut miru in zadovoljnosti.
Waldekova gospa zdaj pa zdaj zameži in pokimava z glavo; a vsak čas se zopet predrami, začne z nova plesti in mrmra sama pri sebi: „Ne smem se udati spanju, sicer ne zatisnem po noči očesa.“
Ravno je zopet zamežala in njene roke so izpustile pletenico v naročje, ko kuharica po prstih k njej pristopi in zašepeče: „Milostljiva gospa, žid Karpeles je prišel.“
„Kaj praviš, Julija? Karpeles je prišel?“ poprašuje gospa na pol še speča in si mane oči. „Glej, glej,“ začudi se ona. „Skoro bi bila res zaspala. Ne, Julija, danes ne smeš žida odposlati. Prav, da je prišel. Vodi ga v sprejemnico in mu povej, da moj mož takoj pride.“
Nekaj minut pozneje prikaže se zdravnik Waldek v sprejemnici. Ker je Waldek iz temnejše sobe prišel v svetlejšo, ne more prav gledati in dela majhne oči. Redki, sivi lasje mu na enej strani glave po konci soje, a ona polovica obraza, na kterej je ležal, bila je videti rudeča. Njegov obraz je bil temen in ne preveč prijazen, kakor je navadno pri ljudeh, če se jim krati sladko popoldansko spanje.
„Oprostite, tisočkrat oprostite, gospod doktor Waldek,“ izgovarja se Karpeles, ko sluti, da ni dobro došel, in dela globoke poklone. „Kakor vidim,“ nadaljuje obžaluje, „prebudil sem vas iz najboljšega spanja. Obžalujem, gospod doktor, jako obžalujem svojo neprevidnost. A zdelo se mi je nujno in potrebno naznaniti vam, da se je moj sin Samuel baš pred pol ure zaročil s sestričino Arabelo.“
„Čestitam,“ odgovori Waldek nekoliko prijazneje in utakne roki v žep. „Danes je zapadla tudi vaša menjica s tisočimi goldinarji, gospod Karpeles; ali ste prišli, da poravnate to zadevo?“
„Vem, vem, prav dobro vem, gospod doktor. In sicer danes ob dvanajstih. O!“ nadaljuje s poudarkom, „na kaj takega ne sme pošten mož pozabiti. Ali Bogu bodi potoženo, da niso moji dolžniki ostali mož-beseda, in zato tudi jaz vam nasproti ne morem popolnoma besede držati. Tri tisoč, dve sto petinštirideset goldinarjev in sedemdeset novcev bil bi moral danes moj blagajnik prejeti od dolžnikov; a dobil je jedva polovico tega. Zato sem samo štiri sto goldinarjev seboj vzel, ktere vam takoj izročam. Za onih šest sto bi pa prosil podaljšanja na eden mesec, samo na eden mesec! Tekom tega kratkega časa pa upam, da vam bodem mogel še nekaj starega dolga poplačati.
„Za Boga, gospod doktor,“ nadaljuje važno Karpeles ter si potrka na prsi, ko vidi, da Waldek sumljivo z glavo maje, rekoč: „Žid Izidor Karpeles je človek po božjej volji, in vse, kar je do zdaj še obetal, storil je tudi vselej.“
„Meni že večkrat ne,“ očita mu Waldek in se zamisli.
„Slučaji, nič kakor slučaji, gospod doktor, druga nič! Moja poštenost je pri tem čista kakor slučaji, gospod doktor, druga nič! Moja poštenost je pri tem čista kakor solnce. Pa saj bode takrat podaljšanje kratko. Samo eden mesec, le eden kratej mesec!“
„Žal mi je, v resnici žal,“ pretrga mu doktor besedo; „ali sedaj ne bode mogoče. Jaz potrebujem baš gotovega denarja za Walterja, mojega sina. Ali to nima pri našej stvari nič opraviti,“ pristavi resneje. „Kakor sem povedal, nujno potrebujem denarja; in tudi obresti za preteklo četrtletje ste mi še na dolgu, prijatelj,“ končuje Waldek s svarjajočim glasom.
„Da, obresti — vem,“ pravi žid v zadregi in se za ušesom popraska. „Ali gospod doktor, tako resnično, kakor tu stojim, hotel sem danes tudi to zadevo poravnati, ko bi bil dobil, kakor sem za gotovo upal, svojih tri tisoč, dve sto petinštirideset goldinarjev. Vidite, blagi gospod,“ nadaljuje z žalostnim obrazom in pobitim glasom, „kako včasih tudi poštenjak zabrede, da ne more pri najboljšej volji izpolniti najsvetejše dolžnosti.
Tako sem se zanašal na ta denar, da bi bil stavil glavo, da ga danes dobim. Da, kupčija, kupčija! ti usmiljeni Bog; to je nezanesljiva stvar na svetu, in dobiček, kterega nam ona prinaša, je sad neprestanih skrbij in hudih, brez spanja prebitih nočij.“ — Tu umolkne in zre zamišljeno v tla.
Waldek hodi gor in dol po sobi ter maje nezadovoljen z glavo.
„Gospod doktor,“ povzame zopet Karpeles besedo in se Waldeku prilizljivo bliža. „Kaj pa, ko bi hoteli k meni priti stanovat v drugo nadstropje moje vile? Imeli boste krasen razgled, kakor ga ni po celem mestu lepšega, in izvrsten zrak, svetlobo in mir. Stanovina za celo leto je zelo skromna primeroma velikim ugodnostim, ki jih boste vi in vaša milostljiva soproga tam uživali. Ona bi znašala ravno toliko, kolikor sem vam jaz dolžan vsako leto za obrasti, dasi je, odkritosrčno govoreč, stanovanje dvakrat toliko vredno. Ali s prijateljem, s tako izvrstnim prijateljem, kakor ste meni vi, ne gleda se tako na drobno. Moja žena nima sicer rada stanovnikov v hiši, ker nič ne nesejo in so nadležni; toda vas, vas, gospod doktor, imeti, štela bi si v čast. In potem bi tudi najine zadeve glede obrestij bile poravnane, in ne imeli bi s tem nobenih sitnob več.“
„Nepričakovane zapreke,“ mrmra Waldek nevoljen in pomišljuje.
„Le preveč si ne pomišljujte, gospod doktor. Kaj ne, da ste tedaj s sprvim julijem moj stanovnik? — Že velja, le udarite,“ reče drzno žid in ponuja Waldeku svojo okroglo, tolsto roko. „Glede onih šest sto goldinarjev pa,“ dostavi bolj ponižno, „zanašam se na vaše dobro srce, ki mi gotovo ne bode odrekalo majhne usluge. Saj velja podaljšanje najine menjice samo za eden mesec, za trideset kratkih dnij. Ne bili bi vsemu mestu znani, blagi, postrežljivi, prisrčni gospod Waldek, ko bi svojemu prijatelju to malenkost odrekali.“
„Pustite hvalisanje,“ odvrne doktor nestrpljivo, „in gledimo rajši, ako pridemo s stvarjo na čisto. Tedaj mislite res, da mi moretev enem meseci doplatiti onih šest sto goldinarjev?“
„Da, v enem meseci, gospod doktor, kakor sem že obetal. Bog me kaznuj, zadene naj me bolezen, ko bi se zlagal! Za Boga, to malenkost bode vendar premožna Karpelesova hiša mogla izplačati? — Ali sem vam že naznanil, gospod doktor, da dobi moj sin bogato Arabelo za ženo?!“
„Vem, povedali ste že,“ odgovori Waldek vidno utrujen po židovem prijaznem govorjenji. „Toda, jaz ne vem, kaj ima opraviti premoženje vaše bodoče dnahe z vašim dolgom do mene?“
„Kaj ima opraviti? — In vi še to vprašate?“ odvrne žid z zvitim nasmehom. „Da se naša hiša obogati za sto tisoč goldinarjev gotovega denarja, ali mislite res, da je to brez pomena?!“
„Dobro, dobro, to so reči, ki mene ne brigajo,“ odgovori malomarno doktor in vstane, da s tem židu pokaže, da ga ni volja dalje poslušati ga. „Pošljite mi čim preje novo menjico na šest sto goldinarjev. Zavoljo stanovanja pa vam ne vem v trenotji nič novega povedati. Posvetovati se hočem o tej zadevi še s soprogo prej.“
„Hvala, hvala, gospod doktor,“ odvrne Karpeles goreče in Waldeku roko ponuja. „Bog pravičnih vam stoterokrat povrni! Blagoslov nad vami, nad vašo gospo soprogo in učenim vašim sinom, gospodom profesorjem. Da, vi ste mož, da malo takih. Svojo kri bi dal za vas, tako sem ginjen, tako vas častim!“ In govoreč mahal je v enomer z rokami ter se neprestano klanjal.
Doktor je postal tem hladneji, čim bolj je prihajal žid goreč. Nato spremlja Karpelesa do vrat, kteri je skozi sobe hodeč hvalil pohištvo, podobe, sploh vse, kar je srečalo njegovo oko, ter se z mrzlim poklonom poslovi od njega.
Ko je Karpeles odšel, povrne se Waldek k svojej ženi v sobo. Ta pa je še na prejšnjem mestu sedela z nerazdružljivo jej pletenico in s psičkom, potrpežljivo čakajoč, da se povrne njen soprog.
„Imel si z židom zopet borbo, Fabijan,“ kliče mu ona skrbno nasproti, brž ko ga čuje priti. „Videti si razdražen. Moraš takoj piti mrzle vode s sladkorjem.“
Rekši vstane in podpirajoč se z levo roko ob palico, pripravlja mu z desnico pijače.
„Hvala, Lidija,“ zahvaljuje se Waldek prijazno; „nekoliko sem res nemiren. A bojim se zelo, da žid ni poštenjak, kakor se kaže. Delal nam bode še veliko skrbij,“ končuje vzdihujoč.
„Da nisi mene ubogal, Fabijan, ko sem ti svetovala težko prihranjeni denar vložiti v hranilnico,“ toži gospa in mete z žličico po kozarci, da bi se sladkor stajal. „Koliko neprijetnostij bi se bili iznebili. Da resnico povem, nikdar mi ni bilo po godu, da ljudem denar posojuješ, tem manj pa židu, kteremu ni nikdar prav zaupati.“
„Zdaj pa zopet ne govoriš odkritosrčno, Lidija,“ odvrne Waldek smehljaje se. „Ti, vedno dobra, vedno enako radodarna proti kristjanskim revežem kakor židovskim, ti bi bila zadnja, ki bi popraševala kdaj, kakšne vere je oni, ki prosi kake usluge.“
„Na, pij, starec; dobro ti bo storilo,“ reče žena nekako ginena, ker jo je mož hvalil, in mu ponuja pijačo. „Saj veš, da bi nič ne dejala, ko bi le Walter ravno sedaj ne potreboval denarja. Najin sin pa je vendar nama najbližji.“
„Walter je že preskrbljen za prvi čas,“ opomni doktor pomirjen in izpraznjuje v kratkih požirkih kupico. „Štiri sto goldinarjev mi je Karpeles ravno izročil. Ostalih šest sto pa mi je sveto obetal, da mi jih tekom enega meseca povrne. Toda obrestij mi noče plačati, obrestij, Lidija; temveč zahteva, naj bi vzeli v njegovej hiši prazno stanovanje; stanovnina bi znašala na leto ravno toliko, kolikor nam je obrestij za ves kapital dolžan. Kaj praviš k temu, Lidija?“
Žena se polagoma privleče do stola in se počasi na-nj spusti. „Da se preselimo,“ bil je njen odgovor, „ako bode le Walterju stanovanje ugajalo. Saj veš, kako gleda on na svetlobo in čisti zrak. Se ve,“ nadaljuje pomilovalno in opazuje pri tem stopalo na nogavici, ali bode dovolj dolgo za sina, „se ve da bomo pri tem imeli tudi izgubo, kajti mi ne potrebujemo tako prostornega stanovanja, kakor je Karpelesovo. Ali vendar rajši nekaj gotovega, kakor pa ti večni strahovi in opomini, da bi plačeval.“
„Tedaj ti je prav, Lidija!“ pristavi starec vesel. „Bal sem se, da ti bode selitev sitna zavoljo svoje noge.“
„Da bi me le hujšega nikdar nič ne zadelo, kakor ta bolna noga, ljubi Fabijan,“ odgovori z nasmehom dobra gospa in možu roko pomoli. „Kaj misliš, možek, ali bo žid dovolil, da si da Walter napraviti malo oknice v zid pri vzglavji svoje postelje?“ popraša nenadoma ona v skrbeh.
„Mislim, da se ne bode zoperstavljal,“ odgovori nekako dvomljivo Waldek. „Pa saj ne bi tega trebalo. Njemu prepustimo srednjo sobo, ki ima troja okna i zraka bode imel dovolj v spalnici. Čemu potem zid prodirati?“
„Pusti mu to veselje, Fabijan, da le nič hudega ni,“ pravi ona. „Čemu bi ga dražili ter dajali prepiru povod? Vsak človek ima kakšno slabost, in da je Walter vegetarijanec, to je njegova, sicer pa jako nedolžna slabost.
„Ko bi mu le kaj hasnila, saj bi nič ne dejal,“ odgovarja doktor; „a bojim se, da mu bode ona še škodljiva. Jaz sem postal sedemdeset leten mož, ne da sem spaval v prepihu in ne da bi se bil preživljal samo z zelenjavo in mlečnatimi jedili, kakor on. Ni čudo, da je pri tako slabej hrani bled in suh. — Ubogi moj Walter,“ dostavi žalostno in strese pomilovalno svojo sivo glavo, „ti ne boš dosegel starosti svojega očeta!“
„Človeško življenje je v božjih rokah, Fabijan,“ posvari ga žena, a pri tem si vendar obriše solzne oči. Tako jo je presunolo moževo prorokovanje. „Če je tudi Walter videti slab, pa je vendar dobrega zdravja, hvala Bogu,“ tolaži ga ona.
Dolgo sta se še zakonca med seboj pogovarjala. Vsaka njuna beseda pa se je vrtila okoli sinu; obema je bil vedno on prva in zadnja misel. In tako je njima čas hitro in prijetno potekal.
Ko se je Arabela brž po tem, ko je bila dala Samuelu besedo, povrnola v svojo sobo, začudila se je samej sebi, da ne občuti nič posebnega v tako važnem trenotji svojega življenja. Postala je nevesta, sama prav ne vedoč kako, a pri tem se ni čutila ne zadovoljno niti nasprotno; temveč ona brezčutnost, ktero je vedno gojila za vse, kar je zadevalo njeno osebo, prevladala je tudi zdaj v njej. Sicer pa se ni ona spuščala v nobeno premišljevanje, kakor bi se bila vsaka druga devojka v njenem položaji. Kakor da bi se ne bilo z njo danes nič posebnega zgodilo, vsede se kakor navadno po obedu h glasoviru in je igrala. Ali kmalu se spomni obljube, ktero je dala v jutro vrtnarjevemu Lojzeku, da mu hoče namreč žogo na podstrešji poiskati. Vstane torej in se takoj poda v skromno vrtnarjevo stanovanje.
„Roza,“ ogovori Arabela še mlado žensko, vrtnarico, Lojzekovo mater, ki je sedela na klopi pred hišo, in trebila solato; „dajte mi ključ od podstrešja.“
„Vi, gospodična, da bi šli na podstrešje?!“ začudi se Roza z nekim nemirom.
„Kaj je pri tem čudnega?“ poprašuje Arabela. „Ako še nisem nikdar gore bila, pa hočem danes gor iti.“
„Ali gospodična,“ odvrne Roza v zadregi, „vaša milostljiva gospa teta so mi strogo prepovedali, da bi koga pustila na podstrešje.“
„Prepovedala? — Menda se boje ognja?“ začudi se Arabela. „Ta prepoved pa vendar meni ne velja. Saj nimam goreče sveče niti žveplenk pri sebi.“
„Mislim, da velja tudi vam njena prepoved,“ pristavi vrtnarica nekako bojče in njen obraz ovaja velik nemir.
Arabeli se lice stemni. „Roza, jaz sem postala danes Samuelova nevesta in s tem, mislim, pridobila sem si tudi nekaj več pravice v hiši. Jaz hočem imeti ključ, in vi mi ga torej v trenotji izročite,“ zapove strogo in ukazovalno deklica.
Roza prebledi, vstane in hiti v hišo. Kmalu potem se vrne z velikim šopkom ključev-. Glas jej trepeče in roka se jej trese. Med tem, ko išče onega med ključi, ki je bil od podstrešja, pa reče:
„Prosim, gospodična, ali — ali gore straši ...“
Arabela ne posluša nje zmedenega govorjenja, temveč seže hitro po ključ in reče mrzlo: „Ne bojte se za-me.“ Rekši pa se obrne in odide.
Kmalu potem hodila je Arabela po prostornem podstrešji, ki je bilo po snažnosti in svetlobi po prostej sobani podobno. Imelo je strop in več okenc mu je dajalo svetlobo. V tem kotu ležala je cela vrsta praznih zabojev vseh velikostij; v drugem je stalo več kovčegov, ki so bili z belim zagrinjalom skrbno pokriti zavoljo prahu. Nekaj starega pohištva stalo je tu pa tam, med njimi tudi prašna zibel. Arabela je med ropotijo iskala žogo.
Nekaj časa je iskaje tavala sem in tja, pa vedno zastonj. Približa se zibeli in jo začudnjena ogleduje. Ni se mogla spominjati, da bi jo bila kdaj videla v stričevem stanovanji. Spominjala se je pač, da je bratranca Davida videla kot dete v zibeli; toda ona zibel je bila pozlačen in s svilo odeta. Ali ta pa je iz preprostega lesa.
Čudno milo postalo je Arabeli pri tem pogledu. Ta čut je bil v njej čisto nov. zrla je nepremakljivo v zibel in nenadoma jo prešine misel: „Kaj ko bi bila ta zibel kdaj tvoja?! Ko bi bila ti nekdaj v njej ležala? In ko bi bilo to res, potem je morda tudi tvoja mati stala pri njej?“ — Prijetnost in neugodnost, oboje jo ob enem sprehaja pri teh mislih. Približa se z nekim češčenjem zibeli in pogleda milo v njo. Oguljena blazina je ležala v njej in majhna otroška srajčica, že močno rumena po zaležanji. In ravno pri tej srajčici je bila Lojzekova žoga!
Srce je jelo Arabeli močno plati, ko zagleda na srajčici drobni pismenki: A. T. — „To je brez dvombe moja srajčica,“ vzklikne ginena. „Toda kaj pomeni ta-le T?“ začudi se deklica, ko zagleda črki. „A je Arabela, ali T? Saj moj priimek je Karpeles, kakor se je moja mati klicala. Ali ta-le T mi kaže, da imam še drug priimek, morda očetov?“ zašepeče sama pri sebi in srce jo zaboli. „Ah,“ vzdihne žalostno in poljubuje zibel; „jaz nisem, ne jaz nisem nezakonski otrok, kakor mi vedno moja roditelja dajeta razumeti, da bi bila. — Kaj je bilo to?“ zakliče nenadoma prestrašena in skoči k višku. „Ali se ni nekdo v mojej bližini oglasil?!“
Plačno se ozre po podstrešji, a nikogar ne vidi. Na enkrat pa obledi in se zgrozi. Glasen, pretrgan smeh, kakor človeka, ki ni pri pameti, udari Arabeli na uho. Prva nje misel bila je zbežati, a ker je grohot takoj utihnol, pogleda še enkrat boječe okoli sebe. Toda zopet ničesar ne vidi. Nenadoma pa zašumi nekaj blizu njenih ušes. Kri jej zastane po žilah, tako je prestrašena in od groze zameži. A kmalu se zopet pomiri. Kajti glasno čivkanje peterih novorojenih lastovk, ki veselo pozdravljajo prihod dolgo pričakovane matere, prepriča jo, da je ono šumljanje pouzročila mati lastovica, ko je sfrčala mimo nje.
Ko zapazi one živalice, čuti se Arabela hrabrejšo, češ saj ni nič sama na tem strašljivem podstrešji, saj je še nekaj živega poleg nje. Približa se gnezdu in gleda ginena, kako sedi stara lastovka preplašena in milo čivkajoč na svojem zarodu, da ga brani proti njej.
„Kaj je bilo zopet to?!“ zakliče kmalu potem Arabela, a sedaj bolj začudjena nego prestrašena. „Kdo pa stoka? — Usmiljeni Bog, tu na podstrešji je nekdo zaprt! — Kdo je?“ zakliče ona glasno, in njene besede donijo po praznem prostoru.
Nihče ne da odgovora; a neprestano se čujejo lahni stoki, enako globokemu vzdihovanju bolnega človeka. Arabelo zapusti popolnoma prejšnji strah.
„Tu je nekdo, ki potrebuje pomoči. Nekaka nesreča se je morala kdaj na strehi kje pripetiti,“ misli si ter hoče oditi, da naznani spodaj ta čudni dogodek.
A vrata se odpro in vrtnarica se prikaže vsa bleda in preplašena.
„Roza, kaj je to,“ poprašuje v skrbeh Arabela. „Čula sem pretrgano govorjenje, stokanje in smeh.“
„Hodite dol, gospodična; saj sem vam že prej povedala, da tu gore straši,“ odgovori Roza in se trese po životu.
Arabela jo pozorno pogleda. „Da bi strašilo? Pri belem dnevu strašilo?“ vpraša ona počasi s sumljivim obrazom. „Roza, vi ne pojdete od tod, dokler mi ne razložite te uganjke,“ pristavi odločno. „Vaša vest ni čista; to čitam z vašega obraza. Sam strah ne prevzem človeka tako, kakor ste zdaj vi plahi in prestrašeni.“
Roza gre k vratom in jih skrbno zapre; potem pa se vrže pred Arabelo na kolena, povzdigne roki in govori jokaje: „Vse vam hočem odkriti, gospodična; saj si ne vem zdaj pomagati. A za Boga, ne ovadite me strogej teti; sicer nas izpodi od hiše in moj mož je zopet brez službe. Ah! in vi ne veste, kako je to bridko! ... Saj ni nič hudega,“ nadaljuje ona videč, da jo Arabela z ostrejšim očesom opazuje. „Ona ženska, ki tam notri tako vpije, je blazna.“ Govoreč pa kaže s prstom na majhne durice, kterih prej še Arabela niti zapazila ni.
„Ona ženska?“ ponavlja Arabela kakor v sanjah in spremlja s pogledom Rozin prst. „Tedaj vi imate neko žensko zaprto?“ poprašuje zavzeta.
„Da, gospodična,“ nadaljuje vrtnarica bolj zaupno in vstane. „Gospod Karpeles imajo tu na podstrešji zaprto blazno žensko in jaz sem njena strežnica. A ker gospa nočejo, da bi svet izvedel o tem, trdeč, da Bog samo ona dobra dela plačuje, za ktera svet ne ve, zažugali so mi, da nas izpode od hiše, ako izdam to skrivnost. Osobito pa bi vam, gospodična, ne smela ničesa povedati o tem.“
„Meni? — ravno meni ne?“ začudi se Arabela. „Od kdaj pa je ta nesrečnica pod stričevo streho?“ popračuje dalje z nekim sumom. Ona ni mogla verjeti, da bi njeni redniki bili res skrivni dobrotniki, dočim jih ona samo kot trdosrčne in skope proti bližnjemu poznava.
„Ali me res ne ovadite, gospodična?“ ponavlja Roza in si solze briše. „Od kdaj ste vprašali, da je blaznica tu? — Tega ne vem in nisem tudi nikdar milostljive gospe vprašala po tem. Ko je moj mož pred štirimi leti dobil tukaj vrtnarsko in dvorniško službo, bila je že tu. Ona revica pa govori tako zmedeno, da se iz njenih ust ne da nič izvedeti. Tudi so mi vaša milostljiva gospa teta prepovedali, mučiti bolnico z vprašanji; kajti to bi baje njenemu razumu še bolj škodilo.“
„Ali je revica sicer zdrava na telesu?“ pozveduje Arabela sočutno.
„Ah, gospodična, tako je shujšana, da molim vsak dan ljubega Boga, naj bi jo rešil. Že nič ne more jesti; hud kašelj jo muči in vedno poprašuje po nekem otroku.
„Vodite me k njej,“ ukaže na enkrat Arabela.
„Ali gospodična, tam ne prestanete; sopar je neprenesljiv,“ brani vrtnarica.
„In zakaj ne čistite?“ odvrne jej Arabela osorno. „Saj ste zato plačana.“
„Blazinica ne dopušča,“ odgovori Roza užaljena. Bolelo jo je, da jej Arabela očita zanikernost. „Neke papirje skriva vedno na prsih in meni, da jej hočem te vzeti, kedar se jej koli približam, da bi jo snažila. Ko bi še nekoga imela, bi že šlo, ali meni samej je to nemogoče.“
Arabela je čim dalje postajala tem bolj radovedna, blaznica pa je ravno zopet z odurnim smehom oglasila.
Vrtnarica gre k majhnim dverim, pritisne na skrito gumbico, in vratca se odpro.
„Pridite za menoj, ker že tako silite,“ reče potem tiho in Arabeli z roko pomigne.
Arabela se v trenotji ne more ganoti. Nekaj čudnega začuti v sebi, neka neznana tesnoba polasti se njenih prsij, da ne more skoro sopsti, in noge so jej težke kot svinec.
Ali njena trdna volja je brž premogla to slabost. Zravnala se je po konci in odločno stopila skozi vratca.
„Ne dam vama spisov, ne dam jih ne,“ klical je obupno slabotni glas, ko sta obedve ženski stopile.
Blaznica je bila razdražena videč, da vsakdanjo strežnico še nekdo spremlja. Na bornej, razmetanej postelji sedela je blazna ženska, s steklenimi očmi, uprtimi na prišli dve gostinji. Roki je imela krčevito stisnjeni na prsi. Suhi obraz je bil skoro ves pokrit z zmršenimi, dolgo navzdol visečimi lasmi, ki so jej padali čez rami.
„Nič se vam ne stori, uboga ženska,“ nagovori jo prijazno Arabela in se polaoma blaznici približuje. „Samo dovolite, da se vam postelja poravna.“
„Postelja — postelja, da, — ali papirjev ne,“ odvrne nekoliko utolažena in potegne krepko čez prsi, kjer je skrivala papirje, veliko ruto ter skuša vstati.
Arabela jej pomaga, a ona se ne brani.
„Ali ste že dolgo tu?“ poprašuje jo Arabela, medtem ko Roza postelj poravnava.
„Dolgo — dolgo —,“ odgovori ona in si položi prst na čelo, kakor da bi se hotela domisliti, kako dolgo že. „Ah, kako me tu peče — peče, odkar so mi ukradli dete,“ toguje ona kažoč vedno na čelo. „Tako majhno dete!“ ponavlja neprestano in glasno zaplače.
„Otroka so vam vzeli?“ reče pomilovalno Arabela in jo ostro opazuje.
Blazna žena je bila velike postave in oblečena v staro hišno haljo, ktero je gospa Karpelesova, kakor se še Arabela spominja, pred nekimi leti nosila. Ker pa je bila Karpelesovka majhna in debela, blaznica pa velika in suha, zato je bila uboga ženska v njej jako revna videti. Gole noge, obute samo v stare papuče, gledale so izpod halje; enako ste bili tudi roki na pol goli. Noge in roke so bile majhne in niso nosile znamenja o težkem delu. Arabela je takoj sklepala, da ženska ni priprostega stanu. Dasi je blaznica imela popolnoma sive lase in lice že močno nagubančeno, vendar je Arabela pri prvem pogledu sodila, da ni tako stara, kakor se je videla; temveč le bolezen, trpljenje in pomanjkanje prostosti so jo pred časom postarale.
Blaznica ni odgovorila na Arabelino vprašanje, ampak sklenola je roki ter nepremakljivo zrla k višku, kakor da bi molila.
„Ta revica ima tudi mrzlico; glejte kako trepeče, dasi je tu gore huda vročina,“ opomni skrbljivo Arabela proti vrtnarici. „Ostanite tu, jaz pa pojdem po perila in toplih oblek, da jo preoblečeve.“
Ni dolgo trajalo in prišla je nazaj z veliko culo. Roza je začudjena gledala, s kakšno ljubeznijo ureduje Arabela majhno sobico. Postelj je bila čisto preoblečena, in na tla pri postelji razprostrla je volneno pletenico. Da bi bila sobica prijaznejša, postavila je na okno posodo s cvetlicami. Za blaznico pa je priskrbela vsakoršnega perila, a eno svojih prostejših oblek in toplo ruto položila je na stol ter dala blaznici razumeti, naj se preobleče. In nesrečnica jo je res razumela ter se iz celega srca zasmejala videč, da je vse to pripravljeno za njo.
Ko zapustite ženski blaznico, reče Arabela proti vrtnarici: „Skrb za bolnico prevzamem od danes naprej sama. Vi jej bodete le še kakor doslej stregli in jedila prinašali. In ker ste mi pravili, da moja teta nikdar gor ne pride, zato se tudi ni bati, da bi ona kdaj zvedela o tem. Dajte mi tudi napraviti še eden ključ, da imave vsaka svojega. Za njo pa skrbite tako, kakor da bi bila vaša mati; trud in stroške hočem vam natanko povrnoti.“
Vrtnarica je bila veselja ginena. „Sam Bog vas je sem poslal, da pomagate tej nesrečnici,“ opomni radostna. „Toda kako škoda,“ dostavi obžaluje, „da niste katoličanka, vi, tako dobra, tako milosrčna gospodična!“
„Ali mislite, da nima židinja srca, da bi sočutila in bila blaga?“ odgovori Arabela. — „Ne, pozabite na naročila, ktera sem vam dala, in molčite tudi za naprej kakor do zdaj.“ Tako še gospica resno dostavi in odide. — — — —
„Arabela, tebe pa zopet ni bilo danes v templu,“ posvari Karpelesovka Arabelo, ko je prišla zvečer v obednico k večerji. „Kje si neki tičala? Iskali smo te povsod.“
„Arabela je brezbožna, mama,“ oglasi se David hudobno. „V templu je vedno raztresena in nikdar se na prsi ne trka.“
„Ti pa malo moliš, ako mene tako na tanko opazuješ,“ odvrne s porogljivim nasmehom deklica in niti Davida ne pogleda.
„Kdo pa je tebe tudi kaj vprašal in kako si upaš kritikovati Arabelo, ki je starejša od tebe?“ posvari mati sina in ga pomenljivo pogleda.
„In Lojzeka, ki ni naše vere, vedno ljubkuje ter mu potuho daje,“ nadaljuje David, ne zmenivši se za materine pomenljive poglede.
Deklica pogleduje posmehovalno bratranca po strani, toda nič ne odgovori.
„Arabela dela čisto prav, David. Naša vera nas uči, vsakega ljubutu, ne da gledamo na razliko stanu in vere,“ opomni hitro Karpelesovka, in vidi se jeje, kako se boji, da bi David z nova Arabele ne razžalil. „Samuel pa je bil v templju in je jako goreče molil, ljuba Arabela,“ pristavi še židinja z dobrikovalnim glasom.
„Potem pa je molil tudi za-me, in Bog bode tam lažje odpustil mojo zanemarjenost,“ trdi Arabela poredno.
Ta hladnost Arabelina proti svojemu ženinu in njena malovažnost za današnji pomenljivi dan pa je zabolela Karpelesovko, da odvrne nekoliko zbadljivo: „A spodobilo bi se bilo vendar, Arabela, da bi se bila danes Bogu posebno priporočila! Z Bogom mora človek vsako stvar začeti. Naša hiša je bila do zdaj vedno pobožna, in zato je bil božji blagoslov tudi vselej pri nas. Učila sem te pa vedno, da je ženska brez pobožnosti kakor cvetlica brez vonjave. Ti pa, Arabela,“ dostavila je s skritim zaničevanjem, „ti prav dobro veš, da je tebi še posebna dolžnost naložena, da si pobožna. Saj ne bodeš nikdar dovolj molila za svojo nesrečno mater, ki je tako globoko — padla.“
„Vi nimate pravice mrtvih obsojati,“ odvrne hitro Arabela globoko ranjena. „Bog je usmiljen; on odpusti še hujše pogreške, kakor je oni, kterega očitate mojej pokojnej materi. Vi ste pač neusmiljena, ker me vedno spominjate, od kod sem, dočim vendar veste, kako neizmerno trpim, kedar tako zaničljivo govorite o njej, ki mi je dala življenje.“
Z upadlim licem, razjarjenimi očmi, z vzdigajočimi prsmi vsede se deklica na stol, ki je stal blizu nje, ter pritisne roko na srce, da je upokoli.
„Ali, draga Arabela,“ povzame Karpelesovka zopet besedo in triumfalen posmeh jej zaigra okoli grdih ust; „ti si od danes naprej moja ljuba hči, pa da bi jaz tebe zaničevala?! Tebe, ki si edina misel, edini biser mojega Samuela? Obšel me je samo strah, da bi moja bodoča snaha ne pozabila na Boga. To je krivo, da sem se spozabila.“
„Pozabila na Boga?“ ponavlja zavzeto Arabela, sedaj že nekoliko bolj mirna, če tudi še vedno neskončno bleda, „ker nisem danes utegnola iti v tempel? Jaz si Boga drugače predstavljam. On gleda na srce in ne samo na zvunanjost. Jaz sem ostala doma, ker sem imela priliko nekaj dobrega storiti. Vi pa ste šli v tempel, ker ste se doma dolgočasili. Molili ste tam dve uri neprestano, a jedva prišedši domu, našli ste brž priliko nadaljevati svoje obrekovanje na mrtve, dobro vedoč, da to mene najbolj boli. Jutre pa boste zopet dve dolgi uri v templu klečali in se bili na prsi. Tako vi Bogu služite! Potem se ve, da vas ne more božji blagoslv zapustiti,“ končuje z bridko porogljivostjo.
„Kaj za Boga se je zgodilo, Arabela?“ reče skrbljivo Samuel, ki je vstopivši čul zadnje njene besede. „Ti si vsa razburjena, gotovo so te mati žalili,“ poprašuje z nekim strahom in se s temnim obrazom ozre na mater.
„Malenkost, Samuel, nepomenljiva malenkost,“ oglasi se Karpelesovka pomirjujoč ga. „Arabela je jako občutljiva in si vedno napačno tolmači moje besede. Revica! Tega ni ona kriva; okoliščine so jo napravile tako sumljivo.“
Arabela je takoj dobila svoje navadno dušno stanje pri Samuelovem priihodu. Ničesa ni odgovorila. Mirno je sedela in gledala brez zanimivosti skozi okno v daljavo, kakor da ne čuje, kar se tu govori.
„Vaše govorjenje pa je tudi vedno zbadljivo, mati,“ odvrne Samuel svarjajoč. „Zdaj na pr. ste tudi tako dvoumno govorili.“
„Lepo in prav je Samuel, da držiš s svojo nevesto. To kaže, da jo ljubiš in to me neizmerno veseli,“ pohvali Karpelesovka sina. „Ko bi le tudi Arabela za tebe enako čutila!“
„Že zopet jo dražite, mati,“ razsrdi se Samuel. „Jaz ljubim Arabelo takšno, kakoršna je; čemu te dražljive opazke?“ Rekši se obrne k Arabeli in jo goreče pogleda.
Arabela pri tem pogledu močno zarudi in se obrne od njega.
Karpelesovka, ki je do zdaj s sladkimi besedami zakrivala svoj srd do Arabele, ne more ga več dalje premagovati in tedaj reče nevoljno: „Čemu te opazke, praviš? — Ti si danes s tako pobožnostjo nevesa molil za vajino bodočo srečo, in tako je tudi prav; Arabeli pa se niti ni potrebno zdelo, zahvaljevati se Bogu, da je našla v tebi človeka, ki jej bode dal svoje ime in s tem zakrival sramoto, ki leži na njenem rojstvu.“
„Jaz nisem nikdar popraševala za drugi priimek. Zadovoljna sem s svojim, ker sem prepričana, da ni združena z njim nobena sramota, če tudi morda madež na njem leži,“ pravi Arabela ponosno, a pri tem po vseh udih trepeče. „Stric in vi mi vsiljujeta Samuelovo roko, a to ne iz usmiljenja proti mojemu imenu, temveč iz sebičnih namenov. Sicer pa še nisva zakonito združena,“ nadaljuje mirneje po kratkem, neprijetnem molku. „Najina zveza se lahko vsak trenotek razdere. Jaz sem na to ločitev pripravljena in popolnoma zadovoljna. Da me le še Samuel odveže dane obljube!“
„A jaz nisem zadovoljen,“ dostavi Samuel razjarjen in ves goreč v lici. „Čemu delate razpor med nama, mati?“ posvari mater in jo jezen pogleda. „Jaz nisem nikdar vprašal po Arabelinem rojstvu in tudi ne maram ničesar pozvedovati. Jaz vem, da je ona vredna mojega imena in si štejem v čast, da postane moja žena. — Arabela,“ dostavi proseče, „ne delaj mi težkega srca pred mojim odhodom! Pozabi ta razpor; saj mi morajo mati obljubiti, da je bil zadnji.“
„Kakor želiš,“ odgovori maločutno Arabela. „Toda sam si pripisuj vse neugodnosti, ki bi nastale vsled najine prisiljene zveze.“
Karpelesovka, vidno prestrašena o tako odločnem Arabelinem postopanji, vzdihne zdaj prosto, videč, da se še ni zaroka razdrla, kakor se je bila prej močno zbala. Po sobi ima vedno kaj pospravljati, da zakriva strah in zadrego. Potem pa se ustavi pred Arabelo, vzame njeno desnico med svoji roki in vzdihne s prisiljeno otožnostjo in nežnostjo: „Arabela, Arabela, odloži svojo hladnost proti meni in prizadevaj si spoznati me v mojej pravej podobi! Jaz sem ti dobra, sem skrbna proti tebi, če tudi nekoliko nagla in odurna v svojem ravnanji.“
Arabela jej v trenotji z vidno zopernostjo odtegne svojo roko in reče odločno: „Moja sodba o vas je že preveč ukoreninjena, da bi se dala izpremeniti. Pa saj postanem Samuelova žena in bodem torej za naprej le z njim živela,“ dostavi naposled hladnodušno. „To kratko leto pa menim, bodeve že še skupaj prestali.“
„Arabela, čemu to dolgo čvekanje, in čemu bi se ti in mati še celo leto svajale?“ reče Samuel odkritisrčno. „Vidve ste preveč svojeglavni in prerazličnega značaja, da bi se mogli še kdaj sporazumeti. Skrčimo čas zaroke, Arabela. Ne da bi čakali še leto dnij, praznujmo poroko črez pol leta, v treh mesecih, ali še prej, ako se ti zljubi. Vse je vendar odvisno le od tvoje volje.“
„Ne, ne!“ brani se Arabela. „Kakor sem rekla, tako naj ostane. V enem letu; saj bode to leto itak še prehitro preteklo.“
„Arabela, pojdiva na vrt!“ reče nato Samuel ves pobit. „Ti si bleda in razburjena; zrak te bode pomiril in okreval.“
Arabela uboga. Nemo stopa potem poleg njega po drobnem pesku na vrtu. Brez ugovora sprejema cvetlice, ktere jej on trga, in odgovarja z dostojno prijaznostjo na njegova vprašanja; ali ne pogleda ga pa ne in ga tudi ne ogovori nikdar niti se nasmehne njegovim šalam.
Samuelu pa prihaja vedno tesneje pri srci. Glas mu vselej na ustnih zamre, kedar hoče bolj zaupno z njo govoriti, a vendar čuti, da bi kot ženin imel do tega pravico. — „Ali je res brez srca? Ali res ne bodem v njej mogel vzbujati iskrice ljubezni?“ tako se je vprašal natihoma, in temne slutnje so mu vstajale v duši.
Samuel je bil že pred štirinajstimi dnevi odpotoval. Namesto njega preselila se je v Karpelesovo vilo Waldekova rodbina. Ali njih pričujočnost se je le malo poznala. Dva dni so mestni postrežniki nosili pohištvo in knjige mladega profesorja, in tedaj je bilo nekoliko več življenja in nereda v vili, a potem je šlo zopet vse po starem. Novih stanovnikov v vili še čutili niso; in ko bi Waldekovi o vročih pasjih dnovih ne bili prav pridno porabili Karpelesovega velikega senčnatega vrta, nihče bi še niti zapazil ne bil, da biva v hiši še druga rodbina razven Karpelesovih.
V Aranbelinem življenji pa je bila nastala izprememba, odkar se je seznanila z ubogo blaznico na podstrešji. Vsak dan mudila se je najmanj po eno uro pri njej. Tako se je bil nje dnevni red nenadoma izpremenil.
Blaznica je postajala vselej krotka pri Arabelinem prihodu. Storila je vse, kar je deklica želela, ter se vsakokrat neizmerno veselila njenih obiskov.
Arabela se je privadila izpremenljivemu vedenju blaznice, in ona tesnoba, ki nas navadno prevladuje, kedar se pogovarjamo s človekom, ki ni pri zdravej pameti, zapustila jo je popolnoma. Čutila je, da jej je nesrečnica udana, in to je bilo njenemu sumljivemu značaju v veliko tolažbo. Mislila si je: „Blazna ženska me vsaj iz hvaležnosti ljubi, ker čuti, da sem njena dobrotnica. Ta ljubezen ima vendar blago podlago. Vsi drugi pa, ki mi v življenji hlinijo udanost, delajo to le iz sebičnih namenov.“
To prepričanje je Arabeli neizrečeno dobro dejalo. Tako se je ona skoro nevede vedno bolj privajala nesrečne ženske. Da se je pa ta njej dala voditi in jo v vsem ubogala, bilo jej je v največje povračilo.
S čimer koli jej je mogla olepšati življenje, vse je storila Arabela. Njena sobica ni bila več ječi podobna, temveč prijetnemu bivališču; in blaznica sama, umita, počesana in snažno oblečena, ni delala več tako žalostnega utisa. Arabela si je vselej pletenico ali šivanje jemala s seboj, kedar je obiskala bolnico; blaznica pa je z veseljem pozdravljala ona dela in kakor se je poznalo, njej znana ročna dela, in z urno, da z izučeno roko jih je tudi sama izdelovala.
Odslej ni bilo več blaznej ženi dolg čas, ker si je pod vodstvom Arabelinim sama šivala potrebna oblačila. Da zna tudi čitati in pisati, zvedela je Arabela; toda se ve, smisla v besedah ni zapopadala.
Po teh znamenjih utrjevalo se je vedno bolj v Arabeli prepričanje, da je blaznica izobražena in boljšega stanu. Toda po njenih zmedenih pogovorih zvedeti nje preteklost, bilo je popolnoma nemogoče. Edino, kar je Arabela o njenem preteklem življenji mogla z neko gotovostjo posneti, bilo je, da je moral ženski enkrat umreti otrok, ali da so ga jej bili vzeli; kajti le dete, ktero je baje nekdaj imela, bilo je edina nje misel.
Z Waldekovimi ni Arabela občevala. Prirojena resnoba in malobesednost jej je že od nekdaj branila udeleževati se društva, s kterim jej ni bilo neobhodno potreba občevati. Kratki pozdravi, včasih kratki ogovori, do tod je segalo njeno znanje s staro ženo in njenim možem, s sinom pa še tega ne, ker ga blizu še videla ni niti si želela videti ga. kmalu je vedela, ob kterih urah hodi po dnevu profesor na vrt in kje najrajši ostaja. Tedaj pa ni Arabela navadno o tem času hodila na vrt, ali pa si je ono stran v vrtu izbrala za sprehajališče, kamor ni profesor zahajal.
Bilo je proti večeru nekega jako soparnega dne. Arabela je sedela v majhenej kolibici na zadnjem konci vrta in čitala iz knjige. Da bi se bila sprehajala, čutila se je preveč utrujeno vsled vročine. Bila pa je v knjigo tako zamaknena, da še niti zapazila ni, da se nebo vedno bolj temni in da se tam za gorami blisk za bliskom menja, gotovo znamenje bližnje nevihte. Stoprav glasen grom, ki je zemljo stresel, opozoril jo je na hudo vreme.
Preplašena vstane, a še prej nego stopi iz kolibice, začnejo padati debele kaplje. Arabela spozna, da deža ne bode kmalu konec. Zatorej meni, da je bolje, ako hiti v deži domu, nego da čaka, dokler se nevihta ne utolaži. Žepno rutico si priveže črez glavo in teče po vrtnih stezicah proti vili.
A kmalu ne more dalje. Iz deža je postala gosta ploha; veter jej je zapletal obleko, da ne more naprej. Obrne se na levo; tam je stal, kakor je vedela, velik, gosto prerasten divji kostanj, in pod njim mislila je najti nekoliko obrambe proti silnej plohi.
„Ali se vam ne zdi, gospodična, da je nevarno stati pod tem drevesom? Ravno premišljujem, ali bi bilo bolj pametno hiteti naprej in se dati dežu oprati, kakor pa biti v nevarnosti, da me strela ne zadene.“
Tako se nenadoma oglasi tuj glas v Arabelinej bližini. Arabela se mahoma ozre. Na nasprotnej strani kostanjevega debla vedri profesor Waldek. Oblečen v obledelo, modro, do pet segajočo suknjo, zavezano modro kapico na glavi, z bledim, suhim obrazom in ves moker delal je pomilovanja vreden utis.
Ko ga Arabela spozna, ga še niti ne pogleda in odgovori malomarno: „Storite kar vam najbolj godi! Jaz ostanem tu, dokler ploha ne poneha.“
„Tudi jaz bi rajši počakal,“ pravi počasi profesor, da bi le nahoda ne dobil. Potem pa nisem najmanj tri dni za nobeno delo. Bojim se pa prehlaje, ker so moje papuče čisto premočene.“
Arabela se čuti razžaljeno, ker govori profesor z njo kakor s kakim domačim človekom. Zato se jedva nanj ozre in zdržuje težko posmeh, tako se jej vidi smešna cela njegova oseba, ter reče nevljudno: „Papuče niso itak za na vrt, naj si bode slabo ali lepo vreme.“ Profesor jo nekoliko začudjen pogleda. „Ali govorim z gospodično Karpelesovo?“ pristavi nato, kakor da bi se šele zdaj spomnil, da biva v vili tudi nekakšna gospodična, in privzdigne nekoliko svojo kapico v pozdrav.
„Menila sem, da potem ko ste gospod profesor že drugi mesec v našej hiši, že poznate domače ljudij“ odgovori Arabela zbadljivo in si z ruto obriše od deža omočeno lice.
„Res, da bi jih moral poznati,“ pravi profesor brezvažno in zazehne: „ali žalibog, da mi moje studije ne pripuščajo dovolj časa, da bi se z njimi seznanjal. — Julija, ti prideš?“ zakliče naenkrat vesel, videč, da hiti kuharica njemu nasproti z velikim dežnikom v enej s pledom in črevlji v drugej roki. „Ali so te mati poslali, kajne?“
„Ti ljubi Bog, kako izgledate, gospod profesor! Gospa niso zastonj zavoljo vas v smrtnih skrbeh,“ odgovori stara služabnica in poda profesorju imenovane stvari.
Profesor obuje črevlje, zavije se v pled in reče Arabeli dežnik razpevši: „Jaz grem, gospodična; glejte, da tudi vi kmalu domu pridete!“ Rekši odide, ne da bi gospico pozdravil, ali se bil na njo ozrl.
Arabela gleda debelo za njim. Zdi se jej neverjetno, da more on korakati naprej, ali njo pustiti v dežji. Divjak! Misli si pri tem; ali nisi do zdaj živel med ljudmi, kjer bi se bil naučil toliko vljudnosti, da bi me spremljal pod svojim dežnikom do doma?!
„Gospodična Arabela, ali nihče za vas doma ne skrbi, da bi vam poslal dežnik nasproti?“ oglasi se Julija, ne brez zadrege. Čutila je tudi ona, da se njen mladi gospodar ni obnašal po pravilih dostojnosti in človekoljubnosti.
„Ne bi poprašali za-me ko bi me do jutra ne bilo domu,“ odgovori Arabela z bridkostjo. „Čemu tudi,“ pristavi mirneje s prisiljenim nasmehom: „saj ni zdravo navaditi se mehkužnosti. Najboljši dokaz o tem vidite pri svojem mladem gospodarji, gospodu profesorji.“
„Res, res, oni so bolehni,“ mrmra vedno bolj v zadregi kuharica in se pripravlja na odhod. Nevihta se je vedno bolj ulegala; le tanek dežek je še škropil. Arabela privzdigne sedaj nekoliko krilo in stopa ravno po mokrem pesku. S desnico pa se brani mokrega vejevja, ki jej zapira pot. Brez daljših neugodnosti pride potem srečno domu.
Zvečer istega dne pa mora profesor Walter rano v postelj iti. Skrbna mati mu skuha lipov čaj in ga topleje odene, da bi se potil.
„Takoj in vročega moraš ga izpiti, Walter. Ti si zdaj že drugikrat zahašljal,“ opomni mati skrbljivo in mu ponuja čaj.
„Že drugikrat?“ začudi se profesor: „Kolikokrat pa šele bode pokašnjala ona gospodična, ki je morala domu brez dežnika v lahkej premočenej obleki?!“
„Ktera gospodična?“ poprašuje mati radovedno.
„Ona iz prvega nadstropja,“ odvrne sin okorno.
„Tudi Arabela je bila v onej nevihti na vrtu?“ začudi se pomilovalno gospa. „Pa naj si jo menda vendar povabil pod svoj dežnik, Walter?“
„Nisem mislil na to. A vprašanje je tudi, ali bi bila hotela iti z menoj, mati?“ dostavi sin naivno.
„Ljubi Walter, ti si res velik učenjak v svojej stroki, ali uljudnosti se vendar še nisi naučil!“ očita mu mati smehljaje. „Kaj si bode neki Arabela o tebi mislila?“ nadaljuje skrbno. „Ali ne veš, moj sin, da dela mož, ki se neuljudno obnaša proti gospem in gospodičnam jako slab utis v življenji?“
„Kaj se jaz brigam za žensko mnenje?“ odvrne sin osorno. „Jaz živim za svoje knjige in ne vprašam, kako ženske o meni sodijo.“
„Živiš pa vendar med svetom, Walter, in tedaj si prisiljen tudi z ženskami občevati,“ posvari ga mati. „In kaj meniš ti, vendar ne bodeš pustil, da naš rod zamre?“ dostavi bolj tiho in hitro sinu vzglavje nekoliko poravna.“
„Ha, ha!“ smeji se profesor. „Z drugimi besedami rekoč vi menite, naj bi se jaz kdaj še oženil?! Mati, ali si morete vi res predstavljati profesorja Walterja Waldeka oženjenega? Jaz si ga ne morem, ker je to tako nemogoče, kakor je nemogoče, da bi vi postali kdaj profesor Waldek.“ Rekši izpije čaj in se še enkrat zagrohoče.
„Tako govorjenje je greh, Walter,“ pokrega ga mati neprijetno zadeta. „Nihče ne more vedeti, kaj je božja volja z nami določila.“ „Vedno mi pridigujete o božjej volji, mati,“ odvrne sin nevoljen. „Božja volja je ravno naša volja; ker prej je božja, potem pa postane naša. Ne razumete tega? — Zdaj pa le idite, spal bi že rad; lahko noč!“ Pri teh besedah namigne materi, da bi šla. „Jutro menim bode lepo vreme; hočem torej rano vstati, da astronomično ogledujem vzhajajoče solnce. Zraven tega še opazujem neki nov planet, ki se je ravno pred jutrom prikazal na nebu.“
„Pa ne pojdeš vendar tešč, Walter?“ meni mati. „Karpelesova dekla ne doji kozo pred šesto uro; in tedaj ne moreš tako rano dobiti mleka. Bi pa pil nekoliko kave; vsaj edenkrat ti ne bode škodila, samo tešč ne hodi, Walter!“ svetuje mu boječe skrbna mati.
„Kavo piti ali strup je mati, to je eno in isto. Saj vidite, da sem bolehen, pa me še hočete zastrupiti?“ odvrne profesor nestrpljivo. „Sicer pa sem že prestar, mati, da bi me še izpreobrnili; pustite me torej jesti in piti, kar mi diši.“
„Trideset let šteješ jedva, pa že praviš, da si star,“ reče žalostno Waldekovka in si skrivši otira solze. „Premalo tečno ješ, Walter; zato si slab, a bolan nisi. — Pri Arabeli pa se moraš o priliki vendar izgovarjati,“ pristavi hitro in z navedenim glasom, ki vidi, da postaja sin nevoljen. „Čemu bi imeli zamero v hiši?“
„Kakor želite mati,“ odvrne sin udano: „Če jo bom le kdaj še videl in pa spoznal. Saj je še prav v lice pogledal nisem. Pa samo da mi o ženitvi več ne govorite! To že veste od nekdaj, da me draži. Naposled,“ pristavi z resnim obrazom in pogleda materi ostro v oči, „pa še začnem sumiti, da smo se semkaj preselili, da snubim bogato židinjo!“
„Walter, ne kloni vendar,“ vzklikne Waldekovka zavzeta in sklepa roki. „ti dobrih zvestih katoličanov sin, da bi jemal židovko za ženo! Pa saj je tudi Arabela Samuelova nevesta,“ dostavi mirneje in potolažena vzdihne.
„Hvala Bogu,“ pristavi Walter vesel; „tedaj se vendar od te strani nimam bati nobenega napada na mojo osebo. „Kaj?! Židinja in poleg tega še nevesta! Dve veliki zapreki, bogme! Ko bi bil tudi želen neveste. Hvala mati, za to tolažilno vest! Zdaj se smem vsaj z mirnim srcem po vrtu sprehajati. Brž ko jo srečam, hočem tudi zagovarjati današnjo svojo neuljudnost. — Lahko noč, mati,“ nadaljuje z zaspanim glasom; „luč pa zvunaj ugasnite, da ne bo okuženega zraka v sobi. Pa še enkrat pogledite, ali so okna v mojej učilnej sobi širom odprta, da se soba ponoči dobro prozrači.“ Rekši pa se obrne od luči, potiplje za roko okoli sebe, ali je povsod dobro odet, in se pripravi na spanje. A mati mu zagotavlja, da bode izpolnila vse njegove želje, ter mu želi poslovivši se s celo vrsto prisrčnih pozdravov lahko noč!
Drugo jutro za rana, ko je Waldekova gospa še trdno spala, vstane profesor Walter in se poda na neko visočino vzadi za hišnim vrtom, od koder se je razprostiral širok razgled po mestu in daleč tja po polji. Tam je stala kamenita klop pod starodavno košato lipo, in ondi je hotel Walter pričakovati vzhajajočega solnca. Mrak je še pokrival zemljo in prijetna tihota je vladala v prirodi, ko je profesor, oblečen v dolgo površno suknjo, samotno stopal mimo cvetoče, rosne detelje. Dospevši na vrh, vsede se na klop pod lipo in si ogleduje okolico. Skrivnostno šumi vejevje nad njegovo glavo v juranjej sapi, in skrivnosten se mu dozdeva ves svet na okoli, kterega še v sivo jutranjo meglo zavitega le na pol razločuje.
V resnici najbolj poetičen čas v dnevu je vendar le oni prvi somrak, ki proganja nočno tmino, ko se vse stvarjenje počasi vzdiguje iz lahnih meglic in se vedno jasneje prikazuje očem. Ta čas nas nehote spominja prvega stvarjenja: ko je novi svet čakal solnca, kterega še v sivo jutranjo meglo zavitega le na pol razločuje.
Nekaj podobnega je menda tudi občutil profesor Waldek; kajti njegovo lice, sicer mrzlo in brezčutno za vse, kar ni dišalo po učenosti, ovajalo je zdaj neko skrivno in ugodno občudovanje. Ko se je nagledal, vstane in hodi počasnih korakov gor in dol po višini. Njegovo oko pa zre med tem nepremakljivo na goro, nad ktero je bil videti rudeči svit, ki je naznanjal solnčni prihod.
Profesorjeva zvunanjost je bila karakteristična, kakor njegova notranjost. Učenost mu je gledala iz vseh črt na obrazu: iz zamišljenega čela, iz resnobnih očij, ki so tako strogo gledale skozi velike očali, in iz slednjega žepa njegove suknje, ki so bili navadno natlačeni s knjigami, rokopisi in pisali.
Njegova obleka je bila sicer snažna, a vedno starinski prikrojena; njegova srajca vedno čista, toda nikdar trdno poglajena. Okoli vratu pa je vedno nosil namesto ovratnika le črno svileno ruto, spredaj tako zavozljano, da se niti srajca ni videla. Lice je bilo obrito; redki, rumenkasti lasje pa so mu že začeli siveti, in na temenu je imel majhno plešo.
Profesor se je oddaljil od klopi. Gora, na ktero je v enomer gledal, zažari nenadoma in solnce mu posije ravno v obraz. Sedaj dane daljnogled na oko in začne solnce opazovati. Kake pol ure je gledal na enem mestu stoječ skozi daljnogled, mrmraje polglasne nerazumljive besede; potem shrani zadovoljen svoj stroj in se napoti proti klopi. Med potem pa čita v nekem rokopisu ter dela va-nj zapiske z rudečim svinčnikom. Ko se približa klopi, privzdigne oči, in oh strah in groza: Na klopi je sedela Arabela zamaknena v neko knjigo!
Profesorjev dohod zapazila je gospica šele tedaj, ko je on stoječ že blizu nje, izrazil svoje začudenje. Ko se ozre na-nj, srečate se njuni očesi in iz obeh zasijala je v istem hipu enaka srpost in nevolja. Oba sta spoznala, da sta si v tem trenotku drug drugemu na poti.
Arabela zapre knjigo in vstane, profesor pa to videč, položi hitro svoj rokopis na klop ter reče vesel: „Ako pojdete vi, bodem se pa jaz tukaj sem vsedel.“
Arabela pa porogljivo od strani pogleda in odgovori kratko: „Ako vi tu ostanete, potem se razumi, da jaz odidem. Srečno!“ Izrekši obrne se od njega in odide.
Walter se vsede široko na klop in ravno ko je hotel seči po svoj rokopis, vstane zopet hitro in zakliče na glas: „Gospodična Arabela! Kako prav, da vas že danes srečam. Prosim, počakajte vendar eden trenotek!“ prisavi še nestrpljivo, videč, da nadaljuje Arabela svoje korake, kakor da bi ga ne bila čula. „Jaz moram o nečem z vami govoriti.“
Pri teh besedah se Arabela ustavi in ga začudjeno pogleda. Profesor pa se jej okorno za nekaj korakov približa in reče nerodno:
„Moja mati so me sinoči ogregali, da vas nisem včeraj pri nevihti z dežnikom spremil domu. Zatorej prosim, da mi odpustite to neuljudnost.“
„Vaša mati?“ ponavlja Arabela, in smeh jo posili, pomislivši, da bi še sam tega ne bil izprevidel. „Vaš izgovor naj velja!“ pristavi dobre volje. „Sicer pa je tudi učen mož lahko uljiden; pri tem ne bode njegova slava čisto nič škode trpela!“
Pri besedi „učen mož“ in „slava“ zasvetilo je profesorju lice. On pogleda Arabelo z nekim zanimanjem.
„Da, učenost, učenost, to je olje življenja!“ opomni z navdušenostjo, kakor da bi bile priproste Arabeline besede učena razprava, „drugo vse je prazno in dolgočasno. Verjemite mi, gospodična,“ nadaljuje slovesno in potrka na debelo knjigo, ki mu je gledala iz žepa: „Človek ni nikdar dovolj popoln. Zato se naj njegova šola začne že v zibeli in naj konča stoprav v grobu!“
„Amen!“ dostavi tiho Arabela z nasmehom. Glasneje pa reče: „Bojim se, da je jako malo takih, ki mislijo, kakor vi.“
„Žalibog da je tako,“ odvrne profesor vzdihnovši; „sedanji svet res na nič drugega ne misli, kakor na razveseljevanje. Z učenostjo pa dela tako, kakor bučela s cvetlico: okusi jo, potem pa zleti dalje.“
„Ko bi učenost bila res tako potrebna, kakor trdite, bi se jej ljudje že rajši udajali; najlepši dokaz tedaj, da je učenost z učenjaki vred dolgočasna stvar!“ meni Arabela porogljivo.
Profesor strese pomiluje glavo in se oddalji nekoliko od Arabele, kakor da ona ni vredna njegove bližine, ter reče počasno: „Takih mislij so polne le puhle glave. Ni čudo,“ pristavi obžalujoč in se vsede na klop, „kdor kakor vi na nič drugega ne misli, nego na kratkočasnice, ta se ve da mora imeti slab pojem o resnem, mirnem, mislečem življenju. Našo zamišljenost imenujejo ljudje vaše vrste dolgočasnost, našo mirnost — zatelebanost, našo resnost pa prismuknenost ... Ba! škoda vsake besede, ki jo z vami izgubom; v vašem srci ne bode itak našla odmeva,“ pretrga si profesor z nekim zaničevanjem svoj govor ter seže po rokopisu.
Toda Arabela se mu ponosno približa in reče drzno: „Kako morete vi trditi, da jaz na nič drugega ne mislim, nego na kratkočasnice? Od kdaj menite, da me tako dobro poznate? — Da so učenjaki dolgočasni in neuljudni,“ nadaljuje zbadljivo z vidnim namenom žaliti ga, „vedela sem že davno. Da pa v svojej kratkovidnosti tudi žalijo, da, da znajo celo čast jemati, to sem še le danes pri vas izkusila.“ Tu obmolkne in ga na ravnost pogleda čakajoč odgovora.
Profesor je v zadregi. Nato privzdigne klobuk in si pogladi redke lase; potem pogleda na uro, da vidi, kako pozno je že, a nevoljen dene jo zopet v žep. Ura kakor skoro navadno ni šla, ker jo je bil profesor zopet pozabil naviti. — Črez nekaj trenotkov pa čisto mirno odgovori: „Jaz sem danes prišel sem, da bi rešil važno vprašanje glede novega planeta, a ne da bi izgubival zlati svoj čas s praznimi prepiri. — Ali pa morda ni res, da letate vi od ene zabave do druge? Ali morate menda to tajiti?“ pristavi nevoljen.
„Ker moram,“ odvrne naglo Arabela z ravno tako nevoljo, kakor on. „Da pa človek tudi uživa kratkočasnice in da se veseli zabav, mora biti srečen, kakor mora zdrav biti i oni, ki hoče pri jedi mir imeti,“ nadaljuje Arabela z izpremenjenim glasom in neka pobitost čita se jej z lica.
„In vi niste morda srečna?“ poprašuje profesor začudjen in jo neverno gleda.
„Kaj menite z besedo „srečen“?“ odvrne resno Arabela in opazuje profesorjevo borno zvunanjost. Revež! misli si pri tem; ti si gotovo srečen, a vendar nimaš ne zdravja, ne postave, niti enega samega uzroka, da bi bil srečen.
„Jaz le sodim tako, da morate vi biti srečna,“ pristavlja profesor prijazneje, „ker prvič nimate nobenih skrbij, drugi ker ste bogata, tretjič ker ste ljubljena in —,“ zadet po čudnej izpremembi Arabelinega obraza hipoma umolkne.
Pri besedah: „ker ste bogata“ strepetala je vidno Arabela, a obledela je ko smrt pri opazki: „ker ste ljubljena“.
Nekaj trenotkov jo on nemo opazuje in meni, da če je že žensko lice tako izpremenljivo, kako mora še le biti njeno mišljenje!
Toda Arabela zadobi kmalu prejšnjo mirnost in brez zadrege upre svoje oči v njegov ostri pogled. Profesor zre z radovednostjo v njene oči, da bi spoznal iz njih njen značaj. A te so mu nerazumljive, kakor je nerazumljiva morska globina.
Nekaj časa molčita oba. Arabelo jezi, da se je spustila z njim v pogovor, in rajši bi bila povsod, samo poleg tega pustega človeka ne; a vendar ne ve, kako bi se poslovila od njega, da bi odšla. Profesor pa prebira z raztresenostjo svoj rokopis in si misli pri tem; Trme, neverjetne trme! Pač res, da ženska drugega ni, kakor bitje sestavljeno iz samih trm. Kako bi se je neki iznebil? — A pri tem odloži vendar zopet svoj rokopis in gleda v zadregi zdaj površno na Arabelo, zdaj na drevo nad svojo glavo, zdaj opazuje svoje od rose pomočeno črevlje, kakor da bi hotel reči: Govori vendar nekaj, čemu tako molčiš?
Toda Arabela še vedno molči in zre, kakor v nekaj zamaknena, v daljavo.
„Kakor sem čul,“ začne zopet profesor in vidi se mu, da ne ve, kaj bi naj prav za prav govoril, „vi ste nevesta? — Kdaj pa bode poroka?“ popraša jo brez radovednosti.
„Ne vem,“ odgovori mrzlo Arabela in še gleda vedno okoli. Na enkrat pa se zgane, rudečica oblije njeno lice, ko pristavi nekako srdito: „kaj vas to briga? Rekli ste prej,“ nadaljuje razdražena, „da morate premišljevati neki nov planet. Kaj ima moja poroka opraviti pri važnej tej preiskavi?“
„ker se je vaše lice tako neverjetno čudno izpremenilo, ko sem bil prej mimogrede omenil, da ste ljubljena,“ izgovarja se površno, in vidi se, da mu dela veselje Arabelina razdraženost. „Zato sem potem tudi menil, da je nemogoče, da se je vaša zaroka razdrla. Sicer pa bodite preverjena, da me vaša bodočnost čisto nič ne zanima. Zavoljo mene se lahko danes omožite, ali pa tudi nikoli.“
Maločutnost, s katero je profesor odkril svoje mnenje, zadela je hudo Arabelo. Njene oči se čudno zasvetijo, in z razžaljenim, trepetajočim glasom in žarečim licem odvrne ona nekako zaničevalno: „Jaz tudi ne potrebujem vašega zanimanja, a povem vam vendar,“ nadaljuje s poudarkom, „da sem nevesta! Ne ljubi me pa nihče na svetu in me tudi ne bode, kajti jaz si ne znam pridobivati ljubezni in si je tudi nočem. Mene nihče ne razumi, jaz pa drugih ne. Da sem pa vendar postala nevesta, imam se zahvaliti le svojemu premoženju. Moj denar iščejo in ljubijo, ne mene. Ali me umejete?“
Med tem ko je govorila, postajal je njen glas vedno bolj odločen in trd. Pri zadnjih besedah pa se zave ter hoče resne besede obrnoti v šaljivost. A dočim so se njena usta silila k porogljivemu nasmehu, polnile so se s solzami njene oči.
Ves čas ko je Arabela govorila, pogledoval jo je profesor s šaljivim, dvomljivim obrazom, kakor da še ne ve, ali ona v šali ali resnici tako čudno govori. Ko pa zapazi solze v njenih očeh, postane mahoma resen. Ravno je mislil nekaj odgovoriti, ko mu ona z zamolklim glasom reče „srečno!“, obrne hrbet in z brzimi koraki odide.
Po Arabelinem odhodu gleda zopet Walter v ono stran na nebu, kjer je planet opazoval. Črez nekaj časa pa pobere svoje knjige in rokopise ter se napoti proti domu. Domu prišedšemu bilo je prvo vprašanje po mleku. Mati ga začudjena pogleda. Profesor ni nikdar izrekal želje, da bi jedel; temveč morali so ga vselej posebej še vabiti, naj bi šel jest.
„Mleka še nismo pristavili,“ odgovori mati, „ker si bil sinoči naznanil, da te pred osmo uro ne bode nazaj. Zdaj pa še sedem ni.“
„Ali imate že morda kaj kave skuhane?“ popraša sin z nenavadno hlastnostjo.
„Ravno bodeva oče in jaz zajutrekovala,“ glasil se je postrežljivi odgovor materin.
„Čisto majhno čašico blede kave bi rad pil; pa hitro, meni se mudi; imam veliko opraviti; - mleka pa danes ne maram,“ hitel je profesor velevati z vidno nestrpljivostjo in odide v svojo sobo.
Mati ga v skrbeh opazuje. Začela se je z nova bati, da bi se sinu vsled neprestanega učenja enkrat v glavi ne zmotilo. Preplašena pripravlja mu kavo in pri tem vedno posluša pri vratih njegove sobe, ali ne bi morda tam kaj posebno čudnega počenjal.
Toda kmalu se iznebi neprijetne misli. Ko stopi v sinovo sobo, da mu postreže s kavo, sedel je kakor navadno pri svojih knjigah. Morala ga je tudi sedaj, kakor vselej, zaporedoma opozarjati na kavo, predno je mehanično segel po njej in v enem požirku izpraznil čašico. A nato se niti besedice ne izpregovorivši, takoj zopet zamakne v svoje delo.
Odslej naprej nista se več Arabela in profesor izogibala. Kedar je bil ta na vrtu, naneslo se je vselej, da je bila tudi Arabela ondi. Oba sta se pa hotela izogibati, ali neka skrivna moč, ki je izvirala iz sorodnosti njunega značaja, gonila je enega k drugemu. A navadno sta se le malo med seboj pogovarjala. Profesor jo je zapazivši že z daleka pozdravil in sicer nekoliko uljudneje, kakor je bila njegova navada. Če je prišel v njeno bližino in je govoril z njo nekoliko navadnih besed, upirale so se njegove oči tako strogo va-njo, kakor bi jo hotele prebosti. Arabelin odzdrav je bil vselej hladen; z neustrašljivim izrazom v očeh ustavljala se je njegovemu ostremu pogledu. Ko sta si tako neprijazno stala nasproti, bila sta podobna hudima sovražnikoma, ki jedva pričakujeta, da se napadeta.
„Ljubi Walter,“ začne nekega dne doktor Waldek proti svojemu sinu; „kdaj pa misliš odpotovati? Tvoj dopust se je že predvčerajšnjim začel. Nekaj denarja sem ti že za ta namen pripravil; dve sto goldinarjev dobiš takoj s seboj.“
„Kaj nimate več denarja pri roki?“ odvrne profesor slabe volje.
„Nimam,“ odgovori oče v skrbeh. „Žid Karpeles mi noče ali pa ne more izplačati še eden del posojenega mu kapitala, kakor mi je prej obetal. Moram se tedaj zadovoljiti s tem, kar mi je zdaj izročil. Toda ti ne bodeš zavoljo njega trpel pomanjkanja,“ nadaljuje z važnostjo. „Ako mi Karpeles v dveh mesecih ne poplača zopet nekaj dolga, bodem začel postavno postopati z njim.“
„Ne storite tega,“ prosi sin kakor prestrašen; „že zavoljo njegove rodbine ne.“
„Kaj briga mene njegova rodbina?“ odvrne starec s povzdignenim glasom. „Moja potrpežljivost in človekoljubnost ima tudi svoje meje. Ti moraš iti v Beč in moraš tam tudi živeti. Karpeles ima tedaj plačati ali z lepim ali s hudim.“
„Ako vam, oče, ne bode mogoče še nekaj denarja poslati mi v Beč, bodem si pa drugače pomagal. Kupoval si ne bodem namreč v tem pol letu toliko dragocenih knjig in tedaj upam z dvema sto goldinarjema, ki mi jih boste dali seboj, in pa s svojo plačo med tem izhajati. Ako bi pa res ne mogel, povrnem se pa pred časom domu,“ razlaga profesor s hitrim, toda bolj tihim glasom, a med tem išče hlastno nekaj med knjigami.
„Da, da, vrni se nazaj, prej ko moreš, Walter,“ prosi z žarečim in veselim licem mati, ki je ves čas z žalostnim obrazom poslušala ta dvogovor.
„Kakor misliš, Walter,“ pristavi oče iznenadjen. Zdelo se mu je neverjetno, da se sin, ki je celo leto težko čakal dopusta, zdaj vede na enkrat, kakor da ga ta nič ne veseli.
„Kdaj misliš tedaj oditi, Walter?“ oglasi se zopet mati, toda zdaj tako žalostno, da se jedva zdržuje solz. „Vedeti moram, da ti pripravim potrebnih oblek in perila. Eden večji zaboj za tvoje knjige obetala mi je posoditi Karpelesovka; kajti naši zaboji so premajhni, da bi v enega spravil vse te knjige,“ in pri teh besedah pokaže na veliko kopico knjig, ki so na tleh v največjem neredu ležale.
„Čemu bi nadlegovali druge ljudi?“ odvrne neprijazno profesor. Če so naši zaboji premajhni, da bi v enega dejali vse knjige, vzamem pa dva zaboja seboj, ali pa nekaj knjig doma pustim.“
„Kakor te je volja, Walter,“ tolaži ga mati bojazljivo. „Pa samo ne huduj se; jeza bi ti škodila. Tedaj, kdaj odpotuješ?“ popraša ona še enkrat in vzdihne.
„Ali me že ne morete več v hiši trpeti, ker me silite, da bi šel?“ odgovori profesor kakor v šali, a njegovo lice je videti bolj upadlo, njegov pogled bolj raztresen. „Jutre odpotujem,“ reče potem s čemerno odločnostjo; „jutre s prvim vlakom; tedaj ob polšestih.“ — Rekši pa si vzame neko knjigo, dene kapico na glavo in gre na vrt.
Ko sin odide, pogledujeta se nemo nekaj časa oče in mati.
„Kaj ima najin sin, Fabijan?“ pretrga žena tihoto in glas se jej trese same nemirnosti. „On je od dne do dne bolj zmeden.“
„Ravno sem hotel tudi tebe vprašati,“ odgovori doktor v skrbeh in gleda skozi okno za sinom, ki je baš stopil na vrt.
„Pa ne, da bi se mu začelo —?!“ poprašuje Waldekova, kažoča s prstom na čelo, z groznim strahom v očeh, kakor da bi hotela reči, da bi se mu ne začelo mešati. Ali zadnje besede ne more izpregovoriti in zaplače.
„Čemu se udaješ tako bedastim mislim?“ pokara jo doktor nevoljen. A skrb, ki se mu bere pri tem z lica, ovaja, da vznemirjuje i njega isti strah.
Medtem pa je hodil profesor po vrtu. Ali on ni gledal kakor navadno v knjigo, če jo je imel tudi odprto, temveč s čudnim nestrpljenjem išče nekaj po vrtu. Nenadoma pa se obrne, kakor da bi se bil premislil, ter se napoti proti kolibici, kjer je bila navadno Arabela. Tam še ni bil on nikdar. Zatorej je Arabelina začudjenost tem večja, ko vidi nenadoma profesorja pred seboj.
Arabela sedi v elegantnem naslonjači, spletenem iz španskega trsja, imajoča pred seboj na mramornatej mizici veliko odprto knjigo, iz ktere čita. Poleg knjige pa leži njen veliki vrtni klobuk, kterega je navadno nosila. Ker je Arabela nenadoma prišleca zagledala, ni imela časa dovolj, pokazati se v svojej navadnej odurnosti proti njemu. Z iznenadjenimi, široko odprtimi očmi, brez klobuka, ki jej je sicer pokrival visoko sanjarsko čelo ter dejal celemu obrazu starikav izraz, bila je čisto drugačna videti. Profesor je to tudi takoj zapazil, vzlasti pa ni izpregledal, kako mlada se ona zdaj vidi. Zamaknen zre torej v ta skrivnostni dekliški obraz. Toda ni je še bil dobro pogledal, in ta obraz se zopet izpremeni. Njene oči postanejo mahoma majhne in odurne, njeno čelo neprijazno, njeni nosnici trepetate in usta so se siloma hitro stisnola, kakor pri človeku, ki premaguje kakšno bolest. Tudi profesorjevo lice, ki je bilo za trenotek postalo jasno, se zatemni. Videč njeno hitro izpremembo, pa reče kratko: „Kakor vidim, motil sem vas pri čitanji. Hotel sem se le mimogrede od vas posloviti, ker jutre odpotujem.“
Ko bi bil profesor, izgovorivši te besede, pogledal Arabeli v obraz, videl bi bil na njem neko izpremembo. Kakor blisk, ki neprijetno razsveti temno, v oblake zavito nebo, tako je na Arabelinem osornem lici hitro spreletela rudečica bledobo. To pa je trajalo samo trenotek in potem zadobi njeno lice zopet prejšnji izraz.
„Ali je potreba, da se od mene poslavljate?“ odgovori z navadnim, maločutnim naglasom. „Prijateljstva itak ni bilo nikdar med nama!“
„Res ga ni bilo,“ odvrne profesor mračno; „ali od najinega zadnjega pogovora pred štirinajstimi dnevi, zdi se mi vedno, kakor da niste vi srečna. Zato sočustvujem od tedaj z vami, dobro vedoč, da ni otožnemu srcu sočustva nikdar preveč. To je tudi uzrok, zakaj sem se hotel od vas posloviti.“
„Nepotrebno sočustvo!“ pristavi Arabela z zamolklim glasom. Hoče se namreč pokazati trdo proti njegovim besedam, a pri tem jo nekaj obhaja, da jej bije srce hitreje, glas pa zastaja v grlu, da ne more mirno govoriti. „Človek naj se uda svojej osodi,“ nadaljuje deklica, „in zadovoljnost ga ne bode zapustila. Kdor pa je zadovoljen, ta je tudi srečen.“
„Slutim, da si hočete vi po tem potu pridobivati svojo srečo,“ odgovori resno profesor. „Vprašanje je samo, ali je ta pot tudi najboljša. Je li namreč taka sreča tudi stanovitna?!“
„Kako neverjetno mlado je še vaše mišljenje pri vsej vašej resnosti in duševnej zrelosti,“ odgovori Arabela z resnobnostjo, ki je njenim letom čisto nenavadna. „Ali vas še ni izučilo življenje, da se mora človek boriti z bolestjo, da jo odžene, ali ne sme je zaklepati v sebi in gojiti jo?“
Pri teh besedah oblije jo rahla rudečica. Čutila je, da je bilo neprimerno njega podučevati. Povzdignola je oči, da vidi, kako jo najbrž on posmehovalno ogleduje; ali zmedena je hitro povesi.
Kakor zamaknen poslušal je profesor njene besede. Bile so prve, ki so se mu bolj prijazno glasile. Njegovo oči je občudovaje zrlo v njen obraz, kakor da se hoče prepričati, ali more res to belo, gladko dekliško čelo gojiti tako globoke misli.
Arabela se sramuje, da je pri njegovem pogledu povesila oči. Hoteč poravnati svojo slabost in pokazati mu, da se njega nič, prav nič ne boji, upre še enkrat va-nj svoje mirno, čisto oko. In ta pogled je bil njun prvi, globoki, osodepolni pogled.
V resnici nahaja se neki upliv duše na dušo; neka omamljenost, neki čut večne združenosti biva že v prvem pogledu dvojih očij. To sta tudi obadva čutila in obadva sta se prestrašila. Dolga tihota je nastala potem.
„Vi čitate biblijo,“ reče na enkrat profesor z negotovim glasom, kakor da bi se bil ravno iz spanja prebudil. „Ali ste tako vneti za svojo vero?“
„Da, sem!“ bil je odločen Arabelin odgovor, in bledejša kot navadno se ona zravna, položivši kakor v potrjenje roko na odprto knjigo rekoč: „Vsakega značajnega človeka sveta dolžnost je, gojiti in spoštovati vero, v ktero so verovali njegovi predniki.“
„In ko bi ta vera ne bila prava?“ popraša jo profesor kakor prestrašen in vidi se mu, da se že naprej boji, da bi mu ne bil po godu Arabelin odgovor.
„Vsak človek misli, da je le ona vera prava, v katerej je rojen,“ odgovori ponosno Arabela in ga neustrašljivo pogleda. „Vi gotovo tako o svojej veri sodite, jaz pa ravno tako o svojej. Le enega in istega Boga pa molite naju obeh veri, če ste si tudi v drugem jako različni. Toda pustiva to,“ dostavi siloma in obrne od njega svoj pogled. „Vi ne boste mene na svojo vero izpreobrnoli, meni pa je zadnja misel, da bi vas jaz pridobila za svojo. — Ako pa jutre odpotujete, kakor pravite, potem pa .... srečen pot!“ Izgovorivši pripravlja se na odhod.
Profesor ničesa ne odgovori. Kakor uničen odmakne se nekoliko od kolibinega vhoda, da pusti Arabelo mimo, ter se jej nemo in zmedeno pokloni.
Drugo jutro za rana, ko so v vili še bili vsi v postelji, pripravi se profesor na odhod. Najprej se poslovi od starišev, a prišedši k vozu, ki je že čakal na-nj, da ga odpelje na kolodvor, domisli se na enkrat nečesa ter se takoj vrne in napoti proti vrtu. A na vrt vendar ni šel; temveč pred vrtnimi vrati se ustavi ter pogleda na ono okno prvega nadstropja, kjer je vedel, da je Arabelina spalnica. Ozrevši se na okno, pa močno zarudi. Med bogatimi damaščenskimi preprogami zapazi njegovo oko nekaj belega. Profesor povzdigne hitro klobuk v pozdrav in kakor da bi ga čula Arabela skozi zaprto okno, zakliče jej: Z Bogom! A potem sprebledi in preplašen obrne se hitro ter zopet izgine.
„Povem ti, da je tako, kakor sem ti pravila,“ odgovori Karpelesovka vidno razjarjena zvečer onega dne, ko je bil profesor odpotoval, proti svojemu možu, ko sta se po večerji sama pogovarjala o dnevnih dogodbah. „David je prav dobro videl, kako se je v jutro Arabela pri odprtem oknu do solz ginena poslavljala od njega. Profesor pa, ta nesramnež, klanjal se jej je v enomer. Tako, vidiš, obnaša se ta tiha voda. Sramoto in škodo nam bo še delala v hiši. Da, da, prav taka bode, kakor je bila njena mati; saj jabelko ne pade ealeč od debla,“ beseduje židinja kakor besna in se v enomer guga na stolu.
„Ba! niti deseti del tega ni resnica,“ odvrne Karpeles malomarno in zehne zaporedoma, da mu že stopajo solze v zaspane oči. „Meni je dovolj, da ti je David to povedal, in jaz postanem neveren. Saj se David baš ob petih zjutraj ziblje v najboljšem spanji.“
„Pa danes se ni, ravno danes ne,“ zagotavlja mu žena. „Sama božja previdnost je tako naključna, da je bil danes že ob petih po konci.“
„Povej tedaj bolj na tanko, starka,“ meni žid dobre volje. „Kako in od kod je David zapazil ta dramatični prizor?“
„Ne smem povedati, kako, Izidor; a resnica je vendar, gola, sveta resnica!“
„Potem pa že ne verjamem niti ene besedice o vsem tem,“ odvrne mož z nasmehom. „Da je David nepoboljšljiv lažnjivec, tega ne moreš tajiti, Rebeka; Arabela pa je značajna, o tem sem prepričan; poleg tega pa ima preveč ženske dostojnosti v sebi, da bi se tako smešno obnašala proti človek, ki ne bode in ne more nikdar postati njen soprog. Pa še ta profesor, ta knjigožerec, ta sovražnik žensk! Ha, ha! Rebeka moja, da moreš res kaj takega le misliti!“ In tu se zagrohoče zamolklo.
„Da, sovražnik žensk!“ zasmeje se Karpelesovka porogljivo. „Ali ne veš, da so ravno oni moški, ki pravijo, da sovražijo ženske, da so ravno ti navadno prvi, ki se ulovijo v ženske mreže? Pa da bodeš vendar verjel, Izidor, da se David takrat res ni zlagal, hočem ti vendar na tanje razločiti, kako je on zavohal ta škandal. Samo pokregati ga ne smeš potem, Izidor!“
„David je danes ob pol petih vstal,“ pripoveduje ona, „da bi one lepe hruške za-se pobral, ktere si bil ti včeraj vrtnarju ukazal nabrati. Kaj hočeš?“ nadaljuje z dobrikovalnim glasom; „on je pač še otrok; ne smeš mu v greh šteti take malenkosti! In pri tej priliki je tedaj tudi na tanko videl, kar sem ti ravnokar povedala. On pravi, da lahko priseže, da mi je povedal resnico.“
„Ravno njegovej prisegi najmanj zaupam,“ meni žid resno. „Ali že greš spat, Rebeka?“ poprašuje jo potem in globoko zehne.
„Ne,“ odgovori ona zamišljeno. „Še nocoj moram govoriti z Arabelo in prepričati se, ali in koliko je resnice v tem. Stvar me jako vznemirja.“
„Kakor misliš,“ opomni žid z zaspanim glasom. „Samo glej, da se z njo bolj ko mogoče mirno obnašaš. Bodi zvijačna in ne povej jej kar na ravnost svojega mnenja. Ukroti vendar svojo naglost in jezo proti njej; kajti predobro veš, da se siloma pri njej čisto nič ne opravi.“
Kmalu potem je Karpelesovka stopila v spalnico svoje rejenke. Toda ta je bila prazna. Kod hodi Arabela ob tej uri? misli si vznemirjena; deseta ura je že odbila! Ravno hoče poprašati Arabelino služkinjo, kje bi bila gospodična, ko pride Arabela z velikim ključem in majhnim zavitkom starih oblek v roki.
Začudjena gleda Karpelesovka zdaj na Arabelo, zdaj na ključ in zavitek kterega je deklica zapazivši teto vrgla v zadregi na stol, ključ pa ravno hotela utaknoti v žep.
„Glej jo no!“ začne potem s pomenljivim nasmehom; „od kod pa prideš Arabela s tako romarsko culico in s tem velikanskim ključem? — Pa prehladila si se tudi pri svojem ponočnem sprehodu. Vsa si bleda v lici. Se ve, ni drugače mogoče, kar tako okoli hoditi, razoglava in brez ničesar na ramah; noč pa je danes tako hladna in mokrotna!“
„Motite se, teta; meni je čisto dobro,“ odgovori Arabela mirno, in ona neprijetna osupnenost, ktera jo je bila s prva obšla, zapusti jo polagoma. „V zavitku pa imam staro obleko neke revne, bolne ženske. Hočem jo popraviti.“
„Aha! Tedaj milosrčna sestra si tudi postala, Arabela?“ opazuje Karpelesovka nekako porogljivo. „Po kom pa si podedovala to lastnost? V rodbini Karpelesovej ni ta doma. — No, no! pa saj je to lepo in prav; samo dovoli, da te opozorim, da je nehvaležnost in zvijačnost na svetu brez konca in kraja, in torej je previdno, vselej tudi prav pomisliti, komu kaj dobrega storimo. Prilagodi se včasih, da meni človek revežu pomagati, pri tem pa le podpira lenobo. Prav za prav bi bila lahko tudi mene za svet poprašala. Vedno sem ti nadomestovala mater in marsikdaj sem ti z modrimi nasveti stala na strani.“
„Jaz mislim, da je čisto nepotrebno vprašati koga za svet, ako se hoče dobro delo storiti,“ odvrne Arabela. „Kako pa si naj tolmačim ta vaš pozni pohod, teta,“ pristavi ona hitro potem in zna se jej, da jej ni ljubo dalje govoriti o tem.
„Ravno sem zvedela,“ začne Karpelesovka in pogleda Arabeli ostro v obraz, „da si danes za rana slonela ob oknu in se bridko jokala. Hotela sem torej zvedeti, ali se ti je po noči kaj neprijetnega pripetilo, in kako to, da nisi ničesar nam povedala o tem? Saj veš, kako se skrbimo vsi za te.“
Jaz, da bi se bila na oknu slone jokala, pravite?“ začudi se Arabela srdito in rahli mraz jo prenese. „Kje ste zvedeli to laž?!“
„Bog je hotel, da je laž!“ odgovori Karpelesovka s poudarkom, vedno ostreje opazujoč Arabelo. „Ali bilo je tako, kakor sem ti pravila. Na tvojem oknu se je nekdo bridko jokal; in kdo bi bil to drug, ako ne ti?“
„Mogoče,“ odvrne Arabela mrzlo in migne malomarno z ramami, „ali jaz nisem bila. Tudi veste prav dobro, teta, da jok ni moja slabost. Jaz solz že davno več ne poznam,“ končuje ona slovesno.
„Ravno zato sem se tem bolj začudila in prestrašila začuvši to,“ meni Karpelesovka z manj sumljivim obrazom. „Sklepala sem, da te je morda ganolo žalovanje stare Waldekovke, ktera je ravno ob istem času tugovala po sinu, ki je takrat odhajal.“
„Jaz spoštujem Waldekovo rodbino, ker je tega vredna,“ odgovori Arabela nekoliko zmedena, a s precej mirnim glasom. „Vendar pa moje znanje z njimi ni tako iskreno, da bi se solzila, ako vidim, da mati more ostati suho, če zre za svojim odhajajočim otrokom. Taka bolest pa ne more vzbujati občnega sočustva, ker je preveč zasebna.“
„Dobro, dobro! Veseli me, da je tako,“ daje Karpelesovka dvomljivo. „Ali pa je tebi res vse eno, ali profesor odpotuje, ali ne?“ popraša jo potem nenadoma, in njene oči dajejo od sebe maščevalen odsev. „rada si se z njim pogovarjala,“ nadaljuje brezmilostno, zapazivši, da Arabela obledi; „kdo te bode tudi odslej naprej kratkočasil in dvoril ti?“
Arabela molči. Čutila je, da je nekaj resnice v tetinih obrekovalnih besedah. Žal jej je bilo res po profesorji, toda ne iz onih uzrokov, ktere jej je teta hudobno naštevala. Občutila je neko praznoto po njegovem odhodu, a sama ni vedela zakaj. Resnica, ki jo komu na ravnost povemo, dela pa viden utis na človeka. A pri vsej tej resnici si vendar ni Arabela imela kaj očitati glede svojega obnašanja in občevanja z njim. Profesor jej je bil takrat na vrtu naznanil, da bode v jutro za rana odpotoval, in hotel se je prijateljski od nje posloviti. A ona ga je le površno in hladno pozdravila. Ravno ta njena neprijaznost proti njemu celo pro slovesu pa jo je potem pekla skozi celo noč. V jutro se je jako rano vzbudila in sama ne vednoč zakaj, hrepenela je profesorja še enkrat videti ter mu želeti srečen pot. Prežala je v ta namen na-nj za zaprtim oknom, a prestrašena se tudi takoj umaknola, ko ga je za preprogami nenadoma zagledala, zročega na njeno okno. Njegovega pozdrava pa ni ne videla niti čula; zato jo je zdaj neprijetno presunolo, kar jej je teta očitala. Čista vest jo je torej kmalu ohrabrila. Njeno lice je zadobilo prejšnjo barvo, njena zvunanjost prejšnjo mirnost, tako da vidno razžaljena odgovori: „Takim nesramnim obrekovanjem ne dajem odgovora. Povem vam pa, teta,“ dostavi ponosno, „da prav dobro vem, do ktere meje sme devojka, ki je obljubljena nevesta, občevati s tujim mladeničem. Svoje dolžnosti pa poznam in proti tem se ne bodem nikdar pregrešila, četudi do svojega ženina ne čutim niti najmanjšega nagnjenja.“
„Nehvaležnica!“ odvrne teta. „In Samuel te tako zvesto ljubi! In na njegovej strani te čaka tako srečno življenje!“
„Živeti brez duše, to ni življenje, tem manj pa sreča!“ bil je Arabelin odgovor.
„Seveda na strani tega čudnega profesorja bilo bi ti bolje živeti, to vem,“ odvrne jezno Karpelesovka, ktero je neizmerno dražila Arabelina hladnokrvnost. „Ali vedi,“ nadaljuje z zmagovalnim naglasom, „da kakor jaz Samuela poznam, tako tudi vem, da bi on prej vse storil, nego dovolil, da bi postala ti profesorjeva. In poleg tega, ali si pomislila kdaj, Arabela, kakšno brezdno leži med vama zavoljo različne vere?!“
Arabela ni bila več bleda, temveč postala je rumena, upadlega lica; z roko pa se je podpirala ob mizo, kakor da bi jo obhajala omotica.
Kar jej je teta govorila, to se jej je zdelo strahovito, nezaslišano. „Teta!“ vzklikne potem razburjena, „kteri nesramni obrekovalec vas je tako zmotil, da ne veste več, kako bi me bolj žalili? Moja vera,“ nadaljuje nekako slovesno, „je meni draga in sveta; če že zavoljo drugega ne, vsaj zavoljo tega, ker je ona gotovo tudi moje pokojne matere. Prej bi pa hotela izgubiti življenje, nego zatajiti svojo vero! Ali niste s tem zadovoljni?“ popraša po kratkem premolku s povzdignenim glasom, z valujočimi prsimi in z bolestnim izrazom okoli usten, kakor da bi si bila s to izjavo podpisala svojo moralno smrt.
„Zato pa se bode on tebi na ljubo odpovedal svojej veri,“ zagotavlja Karpelesovka z nekim prepričanjem. „In ti vendar pri vsem tem ne bodeš nikdar njegova soproga. Dobro si zapomni, Arabeela, moj današnje prorokovanje; nikdar!“
Arabela se je obrnola od tete, ko je ona to govorila. Neki gnus se jej je pokazal na lici, ko je poslušala njeno besedovanje. Ko pa Karpelesovka utihne, reče Arabela vidno utrujena: „Jutre nadaljujte, teta, ako vam še kaj srce teži. Danes sem že pretrudna; rada bi že šla počivat.“
Karpelesovka se Arabeli približa, primakne svoje odurno lice k Arabelinemu in reče hudobno:
„Na moje zadnje besede si mi pa še dolžna odgovora. Aha! Ne upaš si pogledati meni na ravnost v oči; tvoja vest ni torej čista,“ nadaljuje triumfovalno, ko odmakne Arabela svoj obraz od njenega ter gleda v stran.
„Kakoršen je človek, takošna njegova sodba!“ odgovori Arabela hitro z neko dostojnostjo, a brani se pogledati jo. „Na mnenje, ki ste ga izrekli glede moje osebe, odgovorila sem vam vestno. Na mnenja, ki ne zadevajo mene, pa nimate pravice zahtevati od mene odgovora.“
„Bode ga pa gospod profesor sam moral dati, in sicer Samuelu samemu. Te dni mu hočem pisati, naj se čim preje vrne domu.“ To rekši, odide Karpelesovka iz sobe in zaloputne dveri za seboj. — —
Drugi dan, ravno ko je vrtnarica posodo od svojega bornega zajutreka z mize pospravljala, stopi v kuhinjo Karpelesovka.
„Fej! kakošen duh je tukaj,“ bile so njene prve besede. „Zakaj pa nič ne zračite, ve lenobe?“
„Oprostite, milostljiva gospa,“ izgovarja se v zadregi uboga žena in jej spoštljivo roko poljubi; „nisem še utegnola. — Pojdi Lojzek in poljubi milostljivej gospe roko,“ nagovarja nato svojega petletnega fantička in med tem mu hitro z belim zastorom obriše mala ustica.
„Je že prav; bodeš pa drugikrat,“ brani se gospa. „Preveč si mi umazan, da bi dala tebi roko poljubiti. Kaj se pa godi z onim paglavcem, Roza? Ali ne vidiš, da ga hočejo muhe snesti?“ nadaljuje kažoča z gnusom na spečega dojenčka v zibeli, po čegar obrazu se je več muh shajalo. „Več čistote, Roza, več čistote je treba! Ali nimaš dovolj vode v hiši, da bi ga umivala?“
Roza stopi k zibeli, zapodi muhe od deteta, potem pa z ruto zibel pogrne. „Milostljiva gospa,“ opazuje potem osramočena, „počastili ste me danes nepričakovano zgodaj s svojo pričujočnostjo. V jutro pa imam toliko dela, da pred deveto — deseto uro ne utegnem nikdar snažiti otroka.“
„Ali menda misliš, da bom tebe dovoljenja prašala, kdaj smem priti?“ odgovori Karpelesovka osorno. „Pridna hišna gospodinja mora imeti ob vsakej uri snažno hišo in otroke.“
Roza vzdihuje skrivoma in gleda po strani na svileno oblačilo svoje gospodarice ter si misli pri tem: Tebi je že mogoče ob vsakej uri biti nališpanej, ki imaš vedno služkinjo okoli sebe! A jaz moram najprej skrbeti za gospodarjevo živino in vrt in še le potem za dom in otroke.
„Ali mi veš povedati, Roza,“ prične Karpelesovka prijazneje, „za ktero ubogo, bolno žensko skrbi neki gospodična Arabela?“
Roza se prvi trenotek ne more domisliti in odgovori odkritosrčno, da ničesara ne ve.
„Sinoči, po desetej uri,“ nadaljuje gospa, „prišla je Arabela nazaj od nekod, menda iz bližine, ker je bila oblečena kakor doma, in seboj je prinesla zavitek raztrganih oblek, da bi jih popravila, kakor mi je rekla.“
Roza zbledi. Predobro je vedela zdaj, čegave so one obleke in ktero ubogo žensko obiskuje Arabela. Od strahu nič ne odgovori.
„Ali mi brž ne poveš?“ sili jo Karpelesovka, ki je po njenej zmočenosti sodila, da mora Roza o tem nekaj vedeti. Toda vrtnarica ne da bi odgovorila, začne se jokati.
„Menda vendar ne blaznice na podstrešji?“ poprašuje dalje gospa neverno, a usta jej trepečejo in barve se izpreminjajo na licih.
„Da! blaznico,“ pritrdi vrtnarica zamolklo med zobmi. „Toda jaz nisem izdala skrivnosti, ktero ste mi zaupali. Gospodična Arabela sama iztaknola je to tajnost, ko je neki dan na podstrešji iskala nekaj ter čula blazničino vpitje. Potem je odločno zahtevala od mene, da jo moram voditi k njej. Menila sem, da je to vendar bolje, kakor pa da bi ona po drugem potu prišla do nje. Saj mi je znana trdna volja gospodične; a tudi njeno dobro srce mi je znano zdaj in jaz vem, da je ona oprav vesela, da so njena gospa teta tako človekoljubna in milosrčna, da skrbijo —,“
„Molči!“ pretrga Karpelesovka razdražena Rozino govorjenje, in v njenej sicer oholej zvunanjosti se je zdaj pojavil neki strah ion neka pobitost. „Čemu toliko čenčaš? — Arabela ne sme več k blaznici. Si-li me razumela? — In da se to ne more zgoditi, bodemo jej še danes dali drugo bivališče. — Bodi tiho in ne govori, če te nikdo ne vpraša,“ zavpije zdaj jezno nad vrtnarico mahovši z roko po njej, da jo malo zadene, ko vidi, da hoče bojazljivo nekaj povedati. „Hočem pa se prej s svojim gospodom soprogom posvetovati in potem ti še le dam na znanje najin sklep. Ali glej, da nikomur o tem ne zineš; tem manje pa proti gospodični Arabeli, če ne —!“ tu umolkne in pokaže ukazovalno z roko na vrata. „Upam, da me razumeš,“ pristavi odhajajoča. „Le eno besedo mi izgovori o tem proti komu, in v trenotji te dam s tvojo rodbino vred vreči na cesto!“
Samuel se je dobivši materino pismo kmalu vrnil domu. Mati mu ni razložila uzroka, zakaj sp ga poklicali nazaj. Omenila je samo, da se jej zdi potrebno, da živi on v bližini svoje nevesto; sicer se mu bode Arabela vedno bolj utujevala. Samuel pa je bil svojega povratka neizmerno vesel in ni dalje zahteval razjasnila.
Karpelesovka je sinu samo zategadel zamolčala svoje strahove glede Arabelinega znanstva s profesorjem, ker se je vedno bolj prepričavala, da Samuel ljubi Arabelo, in tedaj ga ni hotela vznemirjati. Saj je vedela, da je jako ljubosumne nravi. Hotela je pa zato ostro prežati na vsako Arabelino dejanje, da celo vsa pisma, ktera bode dobivala ali odpošiljala, hoče natanko nadzirati. Le v najhujšem slučaji menila je sinu odkriti svojo sumnjo.
Arabela je zadnje dni kakor sanjaje hodila okoli. Bila je videti trpeča in raztresena; govorila je malo in pri mizi se je jedva dotaknola jedil. Ko je namreč brž drugi dan, potem ko jo je bila teta zasačila povračujočo se od blaznice, šla zopet k njej na podstrešje, našla je njeno sobico prazno. Osupnena obstala je za trenotek kakor pribita pri vratih, potem pa se vsede na stol poleg prazne postelje, in neizrekljiva bolest jej je polnila srce. Zdelo se jej je, kakor da je z blaznico izgubila svojo najboljšo prijateljico; čutila se je zapuščeno, nesrečno, kakor nikdar poprej. A še predno se je zavedela svoje bridke osupnenosti, močile so jej že gorke solze bledo lice.
Slutila je, da je blazna ženska vsled tetinega povelja izginola od ondi. Ah! in Bog ve, kako zdaj zopet ta revica trpi in kako po njej vzdihuje! Zakaj mi pa teta brani skrbeti za to nesrečnico, da je celo obiskovati ne bi smela? Tako si je mislila Arabela in ni se mogla ločiti od borne sobice, v kterej se je vedno tako zadovoljno in srečno čutila.
Skušala je potem z lepim in hudim po vrtnarici zvedeti za sedanje bivališče blazne ženske; ali pri njej ni mogla nič več doseči. Ubožica se je bila tako prestrašila groženja gospe Karpelesovke, da si ni upala, kolikor je tudi spoštovala Arabelo, izpolniti jej želje, ali obetala jej je sveto, da hoče vse blaznici v polajšanje storiti.
To je bil tedaj glavni uzrok Arabeline pobitosti. Vendar pa je Arabela kmalu čutila, da se je tej bolesti pridružila še druga, mnogo hujša. Neka nezadovoljnost jo je prevzela, da se jej je zdelo življenje neprenesljivo. Kadar je hodila na vrt, čutila je neskončno praznoto okoli sebe. Skakljanje in pevanje ptičev jej je bilo zoperno; čvrčanje čričkov jo je dražilo; do dela in čitanja pa ni več imela. Veselja. Po cele ure držala je delo med rokami, ne da bi se jej prsti vnoli, ali je pa gledala v odprto knjigo niti ene črke ne čitajoča. Sanjarski je zrla okoli sebe in se vedno čutila na jok razpoloženo, čustvo kterega še do sedaj ni poznala.
Arabela si ni mogla tega tolmačiti. Kmalu potem pa začuti, da je njena otožnost le predslutnja ljubezni. Ona zmedenost človeškega srca v prvih prikaznih ljubezni pa je stvar tako nežna in vzvišena, da se ne da popisovati; kajti besede bi jo samo oskrunile.
Uboga Arabela! Zakaj ti je teta s svojim neprevidnim opominjevanjem in svarjenjem pred profesorjem Waldekom raztrgala še zadnji košček zagrinjanja, ki ti je zakrival tvojo srčno skrivnost? Od onega večera začenja se doba tvoje nesreče. Saj ne moreš pri vsem svojem prizadevanji in pri vsej trdnej volji, da bi pustila svojo pamet vladati nad srcem, ugasiti plamena, ki ti ogreva dušo, ter zadušiti vzdih, ki ti srce tesni! — — —
Arabela sedi v svojej sobi pri odprtem oknu in si z roko podpira trudno glavo. Zvedela je, da se je zjutraj vrnol Samuel, ter slutila, da jo bode obiskal še pred obedom. Na-nj je čakala. Zdaj pa zdaj nese polagoma k ustom kozarec vode, izpije nekaj požirkov, strese energično z glavo, gleda skozi okno, a pri tem ne misli na nič.
Na enkrat se jej zdi, da se približujejo Samuelove stopinje. Preplašena pogleda na vrata, a ko vidi Samuela stopiti, obrne hitro z neko nevoljo od njega obraz, kakot otrok, ki se svojeglavno obrača od ponujenega gorjupega veka.
„Čemu se tako tihotapski v mojo sobo primikaš?“ posvari ga potem neprijazno, ko čuje, da zapira pazljivo dveri in da se jej po prstih približuje samo zato, da bi jo iznenadil.
„Ali te najdem tako slabe volje, Arabela?“ opomni Samuel z nasmehom in jej gorko stiska roki v pozdrav. „Ti znaš lepo sprejemati svojega ženina!“
Arabela rahlo zarudi. „Ti veš,“ pristavi ona, „da ljubim jaz naravnost in določnost ter ne maram za komedije in prilizovanja.“
„Kaj pa delaš tu pri odprtem oknu? Solnce ti ravno sije v lice, glava te bo bolela,“ reče Samuel s skrbljivim glasom.
„Kaj delam?“ odgovori ona razdražena. „Nič ne delam, saj vidiš.
Veseli me pač poslušati, kako ure v zvoniku bijejo ena za drugo dvanajst.“
„Ali postala boš rujava od solnca; Alabela, idi vendar od okna?“
„Kaj to de, če bodem tudi črna,“ odgovori Arabela. „Gizdava nisem bila nikdar.“
„Vsaka ženska si skuša ohraniti lepoto, dobro vedoča, da skriva v njej svojo največjo moč. Telesna lepota je ženski orožje, s kterim se proti moškim z najboljšim uspehom bojuje,“ odvrne Samuel z važnostjo.
„Jaz nisem bila nikdar lepa,“ odgovori malovažno Arabela; „zato pa nimam tudi ničesar čuvati. In ko bi tudi imela lepoto, ne vedela bi ta koga naj jo hranim.“
„Ali nisem jaz nikdo?“ zakliče Samuel razžaljen in nagubi čelo.
„Jaz pa zahtevam, da čuvaš svojo lepoto, Arabela,“ nadaljuje razdražen. „Ti postaneš moja soproga, in jaz te hočem videti lepo vsaj tako dolgo dokler ti ne bo z leti priroda vzela svoje dari.“
Lahen, porogljiv nasmehljaj se je zibal na Arabelinih ustih, ko Samuel to izreče.
„Prepričana sem, da bi me vzel, ko bi bila tudi grbava in šantava, vendar le za ženo. Moja vzunanjost je tebi deveta briga; to je nama obema znano, Samuel.“
„Fej, kako si odurna, zbadljiva in nezaupna, Arabela,“ odvrne Samuel globo žaljen. „Bojim se,“ nadaljuje z bridkostjo, „da te moja mati prav dobro pozna. Tako mlada si še, a vendar si še tako nezaupna. S tem pa delaš sebe in one nesrečne, ki s teboj žive.“
„Jaz mlada?“ začudi se Arabela. „Kaj je mladost, ako ne čvrstost duha in vera v človeštvo? Ali pri meni se že vse poruša! Vesela strune se v meni več ne glasijo in celo up, zadnja zvezda, kakor jo imenujejo pesniki, utonila je že za-me! Da sem pa polna slabosti, kakor si mi ravno zdaj očital, vedi, da je to le neizogibljivi nasledek moje nezadovoljnosti. Večina človeških slabosti izvira vendar le samo iz nesreče.“
„Ali kaj ti manjka k sreči, Arabela?“ poprašuje jo Samuel pol sočutno, pol nevoljno. „Vsega imaš, česar si želiš. Vem, da ti moja mati in oče ne vesta nadomestovati roditeljev; ali če te more moja udanost in skrb osrečiti, tedaj vedi, da te hočem ljubiti namesto njih.“
Arabela ga ostro pogleda. „Samuel!“ reče počasi, „da si ti boljši, nego vsi tvoji rodbeniki, vem, odkar te poznam. Ne dopuščaj pa, da bi začela sedaj dvomiti o tem. Čemu hliniš, kar ni resnično? Morad me res ljubiš in sicer toliko, kolikor brata Davida. Zakaj pa bi tudi ne? Saj sva skupaj vzrastla in meni si tudi ti le iz tega uzroka ljub. Toda taji, če moraš, da bi me ne bil nikdar izvolil za nevesto, ko bi bila revna!“
„Arabela,“ vzklikne Samuel, neprijetno zadet; „ne draži me, ne trpinči me tako brezčutno! Priznavam,“ nadaljuje obžalujoč, „da mi je nekdaj laskala misel o bogatem, brezskrbnem življenji, katero bi jaz kot tvoj soprog delil s teboj; sedaj pa, Arabela, pozabila sem popolnoma na tvoje bogastvo in v tebi ne vidim drugega nego miljeno mi devojko, ktero tem gorkeje ljubim, čim mrzleje se proti meni obnašaš. — Arabela! ti mene ne ljubiš; to čutim v tem trenotji,“ vzklikne z divjo bolestjo, ko mu ona s silo odteguje roko, ktero hoče prijeti; „ali jaz sem pri tem vsekako prepričan, da bodeš ti meni vendar dobra in zvesta družica.“
„Ako ti to zadostuje,“ pristavi hitro Arabela, „ je meni tudi prav. Več pa od mene tudi nikdar ne zahtevaj!“
Samuel spreminja barve na lici. Jeza in bol se mu bereta iz očij. „Zakaj te manj ne ljubim, Arabela?“ reče potem bridko in vzdvojen udari z nogo ob tla. „Ali zvesta mi moraš ostati, Arabela; zvestobo pa zahtevam od tebe. Razumeš?“ nadaljuje strastno in jo divje pogleda. „Ako mene ne moreš ljubiti, ne zamerim ti tega; a vedi, potem tudi nikogar drugega ljubiti ne smeš! Gorje,“ pristavi še s privzdignjenim prstom in strašnim pogledom, „ako bi kdaj zvedel, da se ti je kdo ukradel v srce! Njega in tebe bilo bi konec!“
Arabela se je silno prestrašila njegove strasti. Srce jej je bilo ako da bi jej hotelo počiti, in čuteč, da jej kri izginja iz lica, obrne se popolnoma od njega.
„Ne bodeva se prepirala, Samuel, za prazno stvar,“ nadaljuje ona po kratkem, neugodnem molku in se nekoliko pripogne črez okno, da jej ne more pogledati v obraz. „Nisem še tvoja žena in torej še nimaš popolne pravice do mojih čustev! Sicer pa vedi, da me s svojim žuganjem, da me še bolj od sebe odganja, nego pa približuješ. Ljubezen se privablja z ljubeznijo, ne s strastjo.“
Izgovorivši odide od okna, poravna si pred zrcalom obleko, potem pa nadaljuje s spremenjenim glasom, kakor da bi se ne bilo med njima nič posebnega dogodilo: „Mislim, da je že čas k obedu; ali pojdeva v obednico, Samuel?“
„Ne grem,“ odgovori on mračno. „Danes ne obedujem!“
„Potem pa te bodem pri strici izgovorila,“ odvrne Arabela prijazno in gre iz sobe.
„Kaj, ko bi ona že koga drugega ljubila?“ mrmra Samuel gledaje za njo ter škripje z zobmi. Ljubosumnost, ta gnusni črv človeškega srca, začel se je oglašati v njem.
Bil je krasen jesenski dan. Potem ko je skoro štirinajst dnij brez preneha deževalo, prikazalo se je zopet solnce v vsej svojej lepoti in toploti, kakor da hoče zemljo odškoditi za obilo mokroto prejšnjih dnij. V Karpelesovej vili ni nihče toliko hrepenel po lepem vremenu, kakor stanovniki v drugem nadstropji. Ker ni mogla Waldekovka oditi, zato je navadno o lepem vremenu celi popoldan posedala na vrtu. Stari doktor, njen soprog, shajal se je pa tudi najrajši v bližini svoje žene in navadno ga je bilo najti na vrtu.
Noga gospe Waldekove se je danes v sled toplega vremena čutila posebno čvrsta. Gospa je torej poskusila upiraje se ob svojo palico prav počasi hoditi po vrtu, ali doktor Waldek se je čutil baš danes nekaj bolehen. V želodci ga je tiščalo. Sedel je tiho na klopi ter delil psičku, kterega je imel na svojej desni in belemu mačku, ki mu je sedel na levej strani košček kruha. Na enkrat pa prinese Julija, Waldekova kuharica, doktorju pismo z besedami: „Od gospoda profesorja, če se ne motim!“
„Ah, od našega Walterja,“ veli starec razveseljen, vstane hitro in gre z brzimi koraki svojej ženi nasproti. Čutil se je mahoma zdravega. „Lidija! Walter pride nocoj na obisk,“ zakliče vesel svojej ženi in povzdigne k višku odprto sinovo pismo.
„Walter pride?“ vzklikne ona prijetno raznenadjena. „Ah, Fabijan; kako sva srečna, da imava tako dobrega sina! Mesec bode še le, odkar je odpotoval, a vendar že naju obišče! On čuti, kako ga ljubiva in sluti, kako se nama toži po njem. Le zato naju tako kmalu obišče! — A kako dolgo bode se tu mudil?!“
„Tega ne omenja v pismu,“ odgovori doktor; „samo toliko pravi, da pride nocoj ob šestih in da je pri dobrem zdravji.“
„Hvala Bogu, hvala Bogu!“ ponavlja mati radostna. „Sprejmi me hitro v stanovanje, Fabijan; moram prezračiti Walterjeve sobe. Julija pa mora v trenotji k peku, da naroči grahamskega kruha. Tak kruh je njegova najljubša jed. — Ubogi moj Walter! tvoja mati ti ga bode tudi nocoj priskrbela.“
Oba starčeka se napotita potem živahnem pogovoru proti domu. Psiček je pred njima veselo skakljal, za njima pa se leno vlačil leni maček.
Arabela se ni mogla utolažiti, ker je tako nagloma izgubila blazno ženo. Noč in dan je premišljevala, kam bi jo bili skrili. Preiskala je vsak kotiček po hiši, kjer bi tudi nobeden živ človek ne mogel prebivati, posebno po večerih, kedar je prihajal mrak, lazila je kakor senca okoli hiše, nadejajoč se, da bode čula kje njeno vpitje, ali pa da najde kakšno drugo znamenje o njej. Vrtnarice pa ni celo nikdar pustila iz očij. Menila je, da je mora enkrat zasačiti, ko bode nosila blaznici hrano. Toda pri vsem svojem prizadevanji ni jej vendar že celi mesec mogla priti na sled.
Kakor je bil dan, o kterem smo govorili, svetel in topel, ravno takšna bila je tudi noč: Jasna, topla, čarobno razsvetljena popolnej luni, ki je ponosno plavala po neizmernem podnebji. Isto noč se je čutila Arabela nemirnejšo, nego sicer. Ona ni mogla zaspati. Podobo uboge blaznice, ktera steguje zastonj roki po njej, predstavljala jej je vedno razdražena domišljija. Deklica vstane tedaj iz postelje, obleče se hitro, zavije v pled, in odklene varno vrata, da ne bi nikogar v hiši zbudila. Še le ko je stopila na prosto v svetlo noč in je užila nekaj požirkov čiste nočne sape, stoprav ondej jej je nekoliko odlegla srčna tesnoba.
Ura na majhnem vilinem stolpiči bije poldvanajstih. „Tako pozno je že?“ zašepeče Arabela in se tesneje zavije v pled. „Kaj hočem tu?“ misli si potem. „Blaznico hočem videti!“ odgovori jej notranji glas in pri tem jej srce močneje polje.
Vrata vrtnarjevega stanovanja zaškripljejo, kakor da jih kdo odklepa. Arabela stopi bolj v senco, da bi je kdo hitro ne zapazil, pričakujoč z valujočimi prsimi, je-li bode Roza prišla iz hiše.
In res ni se motila. Vrtnarica na pol oblečena in bosa, z lučjo in majhnim jerbasom v roki, stopi iz hiše ter se napoti proti kleti, ki je bila eden streljaj od vile oddaljena. Klet je imela dva oddelka. V enem so imeli vino, v drugem pa so navadno po zimi premohg shranjevali. Pri železnih vratih slednjega oddelka ustavi se Roza.
„Tedaj tu notri biva ona?“ vzdihne Arabela in groza jo obleti. „Potem seveda bi je jaz ne mogla nikdar najti.
Medtem je Roza odklenola vrata, ki so precej zaškripala pod zarujavelim ključem in se podala po stopnicah navzdol. Arabela se ustavi pri vratih in gleda za Rozo, ki se je vedno bolj izgubljala v temi.
„Blaznico moraš videti,“ zakliče v njej zopet prejšnji notranji glas in brez daljšega pomisleka odide Arabela po stopnicah v klet.
Vpitje in jok blazne ženske zadoni jej sedaj na uho. Ko začuje Arabela znani glas, zatrepeče od veselja in žalosti po vsem životu. Potem se skrije za kletnimi stopnicami, z nestrplenjem pričakujoč, da pride vrtnariva nazaj. Hotela je ostati pri blaznici, in govoriti sama z njo brez prič, kakor je delala to prejšnje čase.
Ravno tako tiho, kakor je prišla, odišla je zopet Roza črez nekaj časa. Ko so se kletna vrata z velikim ropotom zaklenola, vzdihne prosto Arabela in stopi iz svojega skrivališča. Potem gre varno naprej do male lučice, ktero je videla brleti ob konci kleti, kajti po njej je sodila, da biva tam blaznica.
Na starej slamnici pogrnenej s čistim perilom sedela je blazna ženska in jedla nekaj iz lesene sklede. Poleg nje na stolu stala je majhna leščerba in bučica vode. Zrak pa je bil hladen in vlažen. Z oboka in zidovja, po kterem je kapala voda, rastel je mah, zemlja po tleh pa je bila mehka in mokrotna, in duh plesnivosti je udarjal prišlecu nasproti.
Ko začuje blaznica Arabeline stopinje, ozre se plašno; a ko zapazi temno podobo, ki gre proti njej, divje zakriči: „Ne umorite me! Saj bodem tiha, voljna; popraševala ne bodem več po svojem otroku! Proč, proč črna pošast; ne pustim se umoriti!“ in zavzeta zgrudi se na slamnico, skrije se pod odejo in zastoka.
Arabela je takoj izprevidela, da jej je napravila sama, zavita v temen pled, oni strah. Vrže ga od sebe, dasi jej je tamošnja mokrota pretresla vse ude, približa se ležišču in nesrečnico nežno ogovori, da bi jo ukrotila, rekoč; „Ali me več ne poznate? Jaz sem, vaša nekdanja prijateljica. Utolažite se vendar; nihče vam nič hudega ne stori!“
Blaznica pa se je vedno bolj zavijala v odejo in ni nehala stokati.
„Čujete, dobra ženska? Jaz sem Arabela, ona devojka, ki vam je nekdaj dan za dnevom delala družbo. Prišla sem, da vam zopet strežem,“ hitela je praviti Arabela s povzdignenim glasom, da bi jo nesrečnica vsaj po glasu zopet spoznala.
Ko izreče Arabela nehote svoje ime, strese se starka, kakor od nečesa zadeta in neha togovati. Ko pa deklica umolkne, potegne glavo izpod odeje, obrne proti Arabeli svoj bledi, koščeni obraz, nategne usta, kakor da hoče nekaj govoriti, upre va-njo svoje preplašene medle oči in jo nekaj časa iznenadjeno pogleduje; potem pa se radostna glasno zasmeji, da njen glas neprijazno po temnem prostoru odmeva. Arabelo obhaja groza. Starka popraša zdaj z nategnenim glasom: „Kaj si rekla? Ara— Arabe— Arabe— kako si rekla? To ime mi je znano,“ vpije ona in se vzdigne po konci. „Kje si čula to ime?“ Potem pa bridko zaplače in toži: „Ah, kje je moje dete? — Dajte mi mojega otroka! Svojega otroka hočem imeti! — Joj, kako me boli glava! Joj — joj — joj!“ vzdihuje nato, potiplje si sence in onemogla zvrne se na ležišče nazaj.
Arabela se strese po tem prizoru na vsem životu. Naslanjati se mora na steno, da ne pade. Tema se jej stori pred očmi, ona hoče govoriti, a usta jej odrekajo besedo. Na njenem lici pa se zaporedoma menjavajo utisi; zdaj se razprostira na njen skrivna groza, zdaj neizrekljiva bolest, zdaj je videti preplašena, in dvom in brezmejna vznenadjenost sije iz njenih zavzetih očij.
Polagoma se pomiri, njene oči pa počivajo napete na licih nesrečne ženske, kakor da hoče iz teh črt sklepati nekaj, — blaznica je bila, kakor se je po njenem enakomernem sopenji poznalo, zaspala; — potem pa vzdigne oči proti nebu, sklene pobožno roki in vzdihne z glasom, ki je ovajal neskončno muko njene duše: „O Bog, o Bog! vse naj bi mi ona bila, a samo, samo — mati ne!“
Ozrla se je še enkrat na spečo ženo s pogledom polnim sočustva, ljubezni in groze, nato pa izbeži od nje.
A sedaj se še le domisli, da so vrata zaklenena, da ne more iz kleti. Preplašena pogleda okoli sebe in zapazi na onem okenci kleti majhno oknice, skozi ktero je luna sijala. Utolažena se napoti tja. Mislila je, da zleze skozi okno na prosto.
Okno je bilo prepreženo z žično mrežo. Z nožekom, kterega je Arabela slučajno imela pri sebi, utrga z velikim trudom konec žice, potem pa odplete s prsti mrežo. Ravno je zlezla skozi okno do sredi života, ko se preplaši in nehote glasno zavpije.
Nedaleč od nje zapazila je visoko moško postavo. Takoj hoče zlesti nazaj, a krilo se jej prime žreblja, in ona ne more ne naprej, ne nazaj.
Ko je Arabela zavpila, obrne se ona moška podoba, kakor vzdramljena proti njej. Luna je sijala Arabeli v obraz.
„Gospodična Arabela!“ vzklikne moški glas in se jej približa.
„Gospod profesor!“ zakliče Arabela in spusti onemogla roki, s kterima si je pomagala na prosto.
Profesor Waldek je bil prišel isti večer z Dunaja, kakor je bil pismeno naznanil, domu. Po večerji se je z roditeljema, ki sta bila presrečna imajoč sina pri sebi, dolgo mudil pri mizi, da je že polnoč minola, ko se je hotel vleči k počitku. A vendar zaspan še ni bil. Gledal je skozi okno v svetlo noč, in neka skrivna moč ga je vlekla na prosto.
Ko je bil zvunaj, gre nekolikokrati gor in dol po dvorišči, potem pa se ustavi zroč v okno, pod kojim je bil pred enim mesecem za rana vzel od Arabele slovo. Preproge so bile spuščene. Profesorjev obraz je bil pri tem pogledu miren, toda bled, kakor da bi bil iz marmorja; samo usta so mu nekaj šepetala: Arabeli je v srci želel sladke sanje! Zopet hodi gor in dol, saj je čutil zdaj še manj spanja, nego popreje.
Nepopisljivo, mamljivo slast ima jasna mesečna noč, opazovana v slovesnej tihoti, kedar čist in krepek zrak veje skrivnostno po vejevji drevesnem, kedar zre oko sanjarski v neskončno daljavo sveta. Za glavo in srce, ki sanja o ljubezni, je taka noč neizrekljiva.
Profesor se ne more od tega čara ločiti. Nemiren se sprehaja z dvorišča na vrt, z vrta na dvorišče. Pod Arabelinem oknom pa se mu zopet noga ustavi, in oko gleda tako bistro v okno, kakor da hoče prodreti njegove preproge. Naposled pa se zamakne v luno in začne vzdihovati. Arabelin prestrašeni vzklic ga stoprav predrami.
Nekaj trenotkov neugodnega molčanja sledilo je temu nenadejanemu svidenju. Ti trenotki so pa dovolj jasno izdali čuvstva obeh. Obledela in zarudela sta zaporedoma, izogibala se drug drugega pogledov ter molčala oba.
Profesor je bi prvi, ki se je zavedel. „Za Boga, gospodična, kaj delate tu? Kaj iščete v kleti?“ poprašuje on z razburjenim glasom.
„Tiho, ne kričite, da naju ne čuje kdo,“ šepeta skrbljivo Arabela vsa zmedena. „Pomagajte mi rajši iz tega neugodnega stališča!“
Profesor prime preplašen njeni roki in jej nežno pomaga iz okna. Ko je Arabela zopet na nogah, drži še eden trenotek njeni roki med svojima, potem pa jih nenadoma odurno izpusti in s tako burnostjo, da se je zdelo, kakor da jih hoče odpahnoti. — „Kaj ste iskali v kleti ob tej uri in po takošnem potu?“ popraša jo še enkrat zamolklo.
„Nič, nič! Ne prašajte me, ne zahtevajte razjasnila,“ odvrne Arabela vsa razdražena in teka na levo, na desno, kakor da ne ve, po kterej strani bi najhitreje prišla v hišo.
Nenadoma pa začuje v tihej noči razjarjen glas, spremljan od hude kletvice. Strel poči ravno mimo bežeče deklice. Arabela zakriči bolestno in zbeži nagloma v hišo.
„Kaj je bilo to?“ popraša se profesor, začuvši strel. „Nekdo je meril na mene ali na Arabelo.“ Nato pogleda okoli sebe in zapazi v prvem vilinem nadstropji odprto okno. Od ondot je prišel strel, misli si. A ker nikogar gore ne vidi, umiri se polagoma.
„Ali ni Arabela zakričala?“ domisli se na enkrat vznemirjen. „Za Boga! ko bi bila ona zadeta! Ne, ni mogoče,“ nadaljuje, „sicer bi ne bila šla v hišo. Kaj, ko bi pa bila menda obležala na stopnicah?!“
Kri mu zastane pri tej misli. Takoj se napoti v hišo za njo.
Ko pride do vrat, popade ga nekdo za ramo. „Gospod! Samo na na dve besedi,“ zagrmi mu nasproti razjarjen globok moški glas. Bil je Samuel.
„Prosim, prosim,“ brani se profesor Samuelove močne roke, ktera ga kakor s kleščami drži za ramo. „Pozno je že, spat moram iti. Jutre je časa dovolj za dve besedi in tudi za več, ako vas je želja.“
„Jutre, jutre?“ godrnja Samuel z divjim naglasom in porine profesorja naprej. „Jutre ni več časa, kajti enega izmed naju ne bode več med živimi. Ali ste razumeli, učeni gospod profesor? Vi ali pa jaz,“ zašepeče mu še strastno na uho, potem pa se zagrohoče.
„Idite v posteljo, prijatelj,“ odgovori profesor dobrodušno. „Počitek vam bode dobro storil! Jutre pa vam prvi svoj prosti čas posvetim.“ Rekši hoče se profesor oddaljiti.
Samuel še bolj razjarjen o profesorjevej hladnokrvnosti, zastopi mu pot in strastno zakriči: „Ako ste mož, ne pojdete od tod, dokler me ne poslušate do konca.“
Profesor postoji in ga pogleda. Od njegove možatosti je Samuel zahteval, naj ga posluša. Profesor se ni mogel več izogniti.
„Tedaj le hitro izrecite svojo željo,“ reče nato z nestrpljenjem. „Bojim se zelo, da je gospodična Arabela zadeta. Človekoljubnost pa zahteva od mene, da pogledam, kje je, in da se prepričam, ali ni menda ranjena,“ končuje s trepetajočim glasom.
„Kaj vas briga ona gospodična?“ odvrne Samuel ljubosumno. „Ona je moja nevesta, da veste; moja zaročena nevesta!“ ponavlja še enkrat s poudarkom ter hoče z očmi prebosti profesorja. „Sicer pak se njej ni nič hudega zgodilo,“ pristavi bridko. „Srečal sem jo, ko je stopala čvrsto črez stopnice, pač pa obžalujem, da moja krogla ni zadela vas, kajti vam je bila namenjena, ali čujete, vam, vam!“
„Meni?“ začudi se profesor neprijetno zadet; zakaj zdaj je stoprav začel slutiti, kakšen uzrok vodi Samuela do takega čina.
„Da, vam,“ pritrdi Samuel trepetaje od srda. „Kar je pa naključaj danes zaprečil, zgodi se gotovo jutre. Jaz se hočem jutre z vami dvobojevati. Ali me zdaj razumete?“
„Razumem; a zakaj, tega še ne morem zapopasti,“ odvrne profesor, in lice mu obledi.
„Zato,“ pojasni mu Samuel z zlobnim dopadenjem, „ker ne more Arabela postati naju dvojih last. Ker je pa ona obljubljena meni že blizu štiri mesece, zato moram vas spraviti s pota.“
„Vpraša se pa še samo,“ odgovori profesor že nekoliko viharno, ker je začenjal potrpežljivost izgubivati, „ali imam tudi jaz voljo dvobojevati se? Povem vam, da ne sprejmem vaše ponudbe. Prvič, ker še nisem jaz nikdar imel orožja v roki, in drugič, ker mi še nikdar na misel ni prišlo, da bi jemal komu nevesto.“ Zadnji stavek je profesor manj glasno izrekel, in v črtah že izpremenjenega lica pojavila se mu je nenadoma globoka žalost.
„Da ne boste, da ne boste, pravite?“ vpraša ga Samuel popolnoma zdivjan. „potem pa trohice časti nimate v sebi, potem pa vam povem na ravnost, da ste strahopetec.“
„Stojte!“ zavpije jezno profesor, zravna se po konci in oči mu zažare. „Bojeval se bodem z vami, ali ne zavoljo vaše neveste, temveč zaradi žaljene časti. A prepričan sem tudi,“ nadaljuje s poudarkom, „in baš to naj ukroti vašo besnost, da izgubite, ako mene umorite, tudi Arabelo za vselej. Morilca ne bode ona nikdar vzela za moža!“
Samuel pogleda zaničevalno preplašenega profesorja po strani, potem pa se grdo zagrohoče. Oči pa se mu hudobno zasvetijo, ko odvrne ošabno: „Vi Arabelo premalo poznate, ako to o njej trdite. Ona ve, kaj se pravi, dati komu besedo. Postala bode moja žena, ko bi tudi tri vam enake moral spraviti s pota. — S kakšnim orožjem se želite bojevati? Vidite, jaz sem vam uljuden nasprotnik, ker dovolim, da določite sami orožje, ki ima podreti vaše srce.“
„Vi ste me pozvali na dvoboj, vi si tedaj tudi izberite orožje zato,“ odvrne profesor ponosno, a vendar jedva premaguje neki trepet. Ko profesor to izreče, zadoni v tihej noči bridek vzklic. Oba se takoj obrneta na ono stran, od koder je prišel glas. Arabela je slonela na oknu ter si skrivala med dlanima obraz.
Ko jo profesor zagleda, zgane se. Samuelov obraz pa se stemni, prsi se mu hitreje vzdigujejo, potem pa reče z divjo porogljivostjo:
„Kako je mehka moja nevesta! Zgrozila se je začuvši, da ste voljni z menoj bojevati se. Ona ve, da ne pridete živi izpod mojih rok. Ha, ha,“ smeji se prisiljeno ter se napoti proti vili. „Dobro se naspite, veleslavni gospod profesor, svojo zadnjo noč! Jutre ob desetih vam pošljem dobro nabit samokres, ob ednajstih pa pridem sam s pričami slovesno po vas. Priskrbite si tudi vi svoje priče.“ G — — —
Ko je počil strel, ki je bil splašil profesorja in Arabelo, čutila je slednja hipoma v desnej roki hudo bol. Od tod njen prvi vzklic. Po stopnicah gredoč srečala je v temi Samuela, kteri je kakor besen letel po stopnicah in težko sopel. Slutila je nezgodo in ne brigajoč se za ranjeno roko, ki je pa le bila samo nekoliko po smodniku opraskana, podvizala se je v svojo sobo. Tam odpre nekoliko okno ter posluša nam znani pogovor.
Z utripajočim srcem in sklenjenima rokama pričakovala je, kako se njuno snidenje konča. Upala je in v srci molila Boga, da profesor ne sprejme dvoboja. Poznala je Samuela kot izvrstnega strelca, in pri tej misli jo je groza obhajala. Ko je pa profesor sprejel dvoboj, osupnola in prestrašila se je ob enem tako, da nehote močno zakriči, in ta vzklic je izdal njeno pričujočnost na oknu.
Črez nekaj časa povzdigne zopet glavo, ali profesor in Samuel sta že bila narazen. Samuela je ravno čula zaklepati se v sobo, profesorja pa je videla na vrtu z velikimi koraki hoditi gor in dol.
Arabela nekaj premišljuje, a vzdremivši se, reče polglasno: „Ta dvoboj se nikakor ne sme izvršiti. Pomagaj mi Bog!“ nato si zavije ranjeno roko v mokro ruto, ogrne si pled in gre določno iz sobe na vrt.
Profesor je sedel razoglav na nekej klopi v vrtu, glavo z rokama se podpirajoč. Luna je razsvetljevala njegov upadli obraz, ki se je malo strinjal z veličastnim mirom krasne noči. Njegove oči so se motno upirale zdaj na nebo, zdaj na tla, zdaj na kako drevo v njegovej bližini. Iz prsij pa so mu pogošče prihajali težki vzdihi. Bil je tako va-se zamišljen, da ni čul brzih korakov. Arabela se ustavi blizu njega in ga nekaj trenotkov polnočutno opazuje.
„Gospod profesor!“ zašepeče rahlo potem, da bi ga ne prestrašila, in se ožje zavije v pled.
Profesor se zgane, začuvši njen glas. Plaho privzdigne glavo in močna rudečica obletu na enkrat njegovo bledo lice, ko vidi Arabelo v svojej bližini. „Gospodična, vi ste zopet tu? Reče nato z veselo iznenadjenim glasom.
„Prišla sem,“ nadaljuje Arabela pogumneje, „da vas svarim, naj bi se ne bojevali s Samuelom. Prekličite takoj svojo besedo, takoj —.“
„Vi ste naju poslušali?“ pretrga jej profesor besedo, med tem ko dobiva njegovo lice zopet prejšnjo bledobo.
„Da, sem,“ odvrne Arabela in povesi za trenotek oči. „Vi se ne bodete z njim bojevali, kaj ne?“ pristavi hitro in skrbno potem, približa se mu za eden korak ter upre va-nj proseče soje oči.
„Moram!“ odvrne resno profesor gledaje v tla. „Dal sem besedo, ktero hočem držati.“
Arabela se čuti užaljeno o njegovem nasprotovanji. Nekaj časa molči v zadregi, a pri tem se jej pozna, da se bojuje hudo s seboj. Roka jo začne na enkrat močno žgati. V bolečinah izpusti pled, ki jej zleze na tla, in pritisne bolno roko krčevito na prsi. Dolgi lasje se jej v neredu vsipljejo črez ramena, v licih je bleda, čelo se jej nagubi vsled bolečin, iz očij jej blišči strah, okoli usten pa ima načrtano globoko žalost.
Ko profesor zapazi njeno obvezano roko in nje trpečo zvunanjost, približa se jej hitro.
„Vi ste ranjena?“ reče sočutno in prestrašen.
Neizrekljivo sladka slast, ktero je Arabela že davno slutila, občutila pa še nikdar ne, obide jo, ko jo profesor s tako mehko-skrbljivim glasom ogovori. Poznala ga je le kot mrzlega in okornega človeka, kteri ni imel očij niti srca za drugo, nego za knjige in učenost. Sedaj pa je tako rahločuten stal pred njo in se jedva vzdrževal joka, videč jo trpeti. Nehote je globje pogledala v njegove oči, ktere so na pol rosne, z nepopisljivim izrazom počivale na njej.
Temna rudečica je pri tem pogledu pregnala prejšnjo bledobo na njenem lici. Kri jej siloma šine v glavo, da jej v ušesih zašumi in da se jej dela senca pred očmi. V tem njegovem pogledu je videla njegovo dušo. In kar je bilo profesorju samemu še pred kratkim skrivnost, postalo je Arabeli v tem trenotji jasno kot beli dan.
Toda ona se kmalu predrami iz te sladke omame. Mraz jo preide. Privzdigne pled in se zavije va-nj. Potem pa reče hitro in nekako trdno: „Kaj ne, gospod profesor, da ne sprejemate dvoboja?!“
Tudi profesor se je vzdramil zdaj iz svoje zamaknjenosti. Njegov obraz postane nenadoma zamišljen, njegove oči temne. „Hočem, bodem se bojeval,“ odvrne ravno tako hitro in trdno, kakor prej Arabela.
Arabela ga neverno pogleda. „Ali ste pa pomislili,“ pristavi opominjajoč, „kakšen bode nasledek temu dvoboju? Ali ste imeli v mislih bol, ktero s tem nepremišljenim korakom napravljate svojim roditeljem?“
On molči in skloni glavo na prsi, kakor grešnik, ki spozna svojo pregreho ter pričakuje zaslužene kazni.
Ko vidi Arabela to pobitost, začne jej srce močno biti. Kakor nikdar poprej, oglasi se zdaj v njej hrepenenje, rešiti ga.
„Prekličlite ta nesrečni dvoboj,“ prosi s trepetajočim glasom in solzami. „Vi še ne slutite, kako izvrsten strelec je on. On —,“ tu obmolkne in zadrži sapo, kakor boječ se dalje izreči svoje misli.
„Ne bojte se za-me, gospodična; izkušal bodem po svojej moči braniti se,“ odgovori profesor vidno ginen in zaduši siloma vzdih, ki mu prsi kakor mora teži. „Ta dvoboj se mora izvršiti.“
„Ali on — on vas bode zadel, usmrtil,“ mrmra Arabela, bleda kakor smrt, jedva slišno, ker jej postaja glas vedno bolj negotov po joku, ki ga vzdržuje.
Profesor se strese. „Arabela!“ zakliče on radostno, prime za njeno zdravo roko in jo rahlo potegne k sebi. „Vi se skrbite, vi se bojite za-me? Vi ste mi tedaj dobra, prijazna?!“ Deklica zatrepeče kakor rosa na listu, ko se je dotakne profesor. Nato dene roko na oči in žalostno zašepeče: „Ne delajte si praznih upov! Vi niste moje vere, in jaz, to je najhujše, jaz sem Samuelova — nevesta!“
Profesor jo prestrašen izpusti. „Potem me pa pustite, da umrem,“ zakliče jej z votlim glasom in se obrne od nje. „Z Bogom, Arabela, z Bogom! Rad grem v smrt, saj me življenje od tega trenotka več ne veseli. Bog vas čuvaj, Arabela!“
Izrekši zadnje besede, zbeži, kakor da bi ga kdo gnal, razoglav z vrta v svoje stanovanje.
Oni del noči, ki je burnim tem prizorom sledil, ni se bila Arabela niti vlegla v postelj. Dasi telesno utrujena in duševno pobita, vendar se ni čutila razpoloženo k počitku. Hotela in morala je premišljevati o vseh nocojšnjih prigodkih. Ni pa vedela, na kaj bi najbolj mislila. Rojilo jej je po glavi, kako je blaznico našla in kake občutke in slutnje je poleg nje občutila. Potem je mislila na nenadejano svidenje s profesorjem in na pogovor z njim in naposled še na neizogibljivi dvoboj Samuelov s profesorjem.
Slonela je celo noč v naslonjači. Njena domišljija si je predstavljala najtemnejše podobe. Hodila je v mislih po temnej kleti in čula divje vpitje blazne ženske; med vpitjem pa, kakor glas potrtega zvona, izgovarjanje prvih črk svojega imena. Videla je profesorja s prestreljenimi prsimi, kako jej kliče z umirajočim glasom: Z Bogom! A na zadnje se je videla kot soprogo na Samuelovej strani. Slednja slika jej je bila najbolj strahovita. Zdaj še le je čutila, ne samo, da ga ne ljubi, temveč tudi, da jej je črez vse zopern. In vrhu tega, naj bi še postala soproga morilcu?! Saj je dobro vedela, da je Samuel samo zato pozval profesorja na dvoboj, da bi ga usmrtil. — Pri tej misli so jej lica zagorela, kakor da bi plamen švignol po njih, a na čelu je začutila mrzel znoj. Zdaj je čutila, da se ta poroka ne sme nikdar izvršiti, ako noče sebe duševno uničiti. Ravno premišljuje, kaj naj stori, da se častno reši Samuelu dane besede, ko nekdo zaporedoma rahlo na njeno vrata potrka.
Na njen odziv vstopi vrtnarica.
„Gospodična,“ reče ona vso vznemirjena, „blazuica umira! V smrtnih blodnjah pa zahteva vas.“
„Mene?“ začudi se Arabela z obledelimi ustnami in upadlim licem. „Pa da umira, pravite?“
„Da, umira,“ potrdi vrtnarica in si z zastorom otira oči. „Prinesla sem jej za rana kakor po navadi mleka in našla sem jo v brezzavesti in izpremenjeno v lici. Bolehala je že dolgo, vendar nisem mislila, da hode tako kmalu preminola. Sinoči, ko sem bila pri njej, nisem še nič posebnega opazila na njej, nekoliko ur potem pa kakošna neverjetna izprememba!! Ko pridem tedaj pred pol ure k njej, ni že mene več poznala in tudi ni, kakor sem se prepričala, čula več mojih besed. Z zagrljenim slabotnim glasom je v enomer klicala: Ara— Arabe— Arabel—! Zato sem takoj uganila, da želi še enkrat videti vas. Dasi ne vem, kako in kdaj bi bila pozvedela za vaše ime. Dobrotni Bog se je pač revice enkrart usmilil in jo rešil dolgoletnega trpljenja. — Toda pridite brž,“ nadaljuje ona z neko hlastnostjo, „ako jo hočete najti še živo. Vaše gospe tete se pa več ne bojim. Naj me izpodi od hiše, ako hoče, zato ker sem prišla po vas; Bog bode že za-me in mojo rodbino skrbel. A vest mi ni pripuščala, da bi odrekala umirajočemu človeku zadnjo željo.“
„Že pridem,“ odvrne Arabela zamolklo in se pripravi na odhod. Šesta ura v jutro je bila že odbila, vendar je polmrak še odeval zemljo, ko ste takoj potem obidve šli črez dvorišče v klet. Tiha, z najbridkejšimi občutki v srci, stopala je Arabela poleg vrtnarice ter se spominjala, kako je še pred nekoliko urami veselega, lahkega srca hodila todi, želeč si blaznico videti. In da bi ona zdaj že umirala? — Kaj znači ta moj nemir, ki mi pri tej misli dušo pretresuje?“
Pot se jej je zdel predolg, tako se je bala, da bi blaznice ne našla več žive. Z druge strani pa je želela, da bi ne čula več njenega glasu, ki jo je bil sinoči tako strašno ganol; da ne bi več zrla v njene steklene oči, ki so tako grozne čute vzbujale v njej.
Nekoliko korakov od blazničinega ležišča ustavi se Arabela. Ona ni mogla več naprej. Kakor priklenena stala je in se niti ganola z mesta, da, skoro si ni upala dihati. Z nepopisljivo tesnobo, ki jo je bila nenadoma vso prevzela, čakala je na to, kaj jej bode vrtnarica povedala o bolnici. Kajti ta se je bila po prstih približala postelji in je nekaj trenotkov opazovala bolnico in jo potipavala. Potem se obrne k Arabeli in reče celo brezvažno, kakor je to lastno nizkemu stranu:
„Končala je trpeti! Bog jej ne odrekaj večne luči! Na tem svetu ni itak nič dobrega imela.“
Nato pregrne prt črez mrtvo, utrne luč, da bi bolje gorela, in potem nadaljuje proti Arabeli, ki se še vedno ni ganola z mesta: „Pojdive! Midve nimave nič več opraviti tukaj. Prišli sve prepozno. Tudi moram gospe Karpelesovki takoj naznaniti njeno smrt, kakor mi je vedno naročala. Pojdive!!“ ponovila je še enkrat in čudeč se gledala Arabelino nerazumljivo obnašanje.
„Pustite me še eden trenotek tukaj; pridem takoj za vami,“ reče Arabela z votlim glasom in pri tem se počasi obrne na ono stran, kjer je ležala mrtva žena.
„Kakor želite, gospodična. Pustila pa vam bodem na onem korrci to leščerbo, da bodete našla vračajoča se pot iz kleti.“ Po teh besedah se oddalji vrtnarica.
Arabela je jedva pričakala, da je bila Roza odšla. Ako smo žalostni in nam duša kipi otožnih občutkov, smo radi sami. Ne vidimo radi pri sebi prič svojega trpljenja. Enako se je godilo Arabeli.
Roza je bila prej deklico vzdramila iz bolestnega, več ur trajajočega otrpnenja in jo pozvala k umirajočej blaznici. Misel na tuje bolečine, da namreč blazna ženska trpi in umira, zadušila je za eden trenotek lastno trpljenje v njej. Ko je pa zvedela, da je blaznica že preminola in jej ona tedaj ne more biti več na pomoč, ponovilo se je v njej vse prejšnje gorje.
Slovesna mrtvaška tišina okoli nje, brleča lučica, ki je tako strašljivo na pol razsvetljevala oni podzemski prostor: ves ta žalostni prizor bil kakor stvarjen, razdražiti še bolj njeno burno notranjost. Zato zdaj tu, kjer je ni videlo nobeno oko, niti čulo nobeno uho, z vso dušo uda tugi in žalosti. Ko zaplače, čuti se olajšano. Ona obupna bridkost, ki jo je že več ur težila, izpremenila se je polagoma v globoko otožnost.
Ko se nekoliko umiri, pogleda na prt, izpod kterega so se videli znaki nesrečne pokojnice.
„Uboga žena,“ šepeta Arabela ginena. „Tudi ti nisi bila v življenji srečna, kakor mi vse kaže. Najini osodi ste si nekoliko podobni: sama, brez ljubeče roke, ki bi te naj bila čuvala v tvojej nesreči, živela si zapuščena, kdo ve koliko let pod tujo streho, zaprta, kakor hudodelnica! Kje je neki tvoja rojstna zemlja, kjer ti morda še bijejo udana srca?!
Tudi jaz sem sama,“ mrmra na dalje vzdihuje in skrivaje si v dlani mokro lice, „in niti tega veselja nimam, da bi vedela, kdo je bil moj oče! Moja mati pa — ah, kako je hudo, ako nas nikdo ne ljubi, ako nimamo nikogar, kterega bi se oklenolo naše srce!“
Hoče še nekaj pristaviti, a tu obmolkne zroča strmo pred se. „Kako je prišla ta uboga žena sem v hišo mojih sorodnikov? Ali bode nesli s seboj v grob to skrivnost, ki je navezana na njeno osebo?!“ Tako se poprašuje Arabela in sklene pobožno roke, ki jej ležijo na kolenih.
Nenadoma pa se zravna po konci. Domislila se je, da je blaznica vedno skrivali neke spise. Menda bi oni odkrili njeno skrivnost?! Menda bi se iz njih pozvedela kaka krivica, ki bi se jej bila storila?
Hitro odtegne prt, ki je mrtvo pokrival, da poišče omenjene listine. Vedela je, da jih je blazna žena vedno skrivali na prsih. Ko pa zagleda voščeno lice, ki je še nosilo izraz hudih bojev, strese se in zameži.
Pravi se, da je smrt spanju podobna. Kiko neresnično je to! Kakšna razlika med lahnim ležanjem spečega človeka, na čegar lici je izražen blagodejni počitek, in čegar rahlo, kratko sopenje prebudi najmanjši šum — in pa med ono grozno otrpnelostjo, med onim trpečim izrazom na človeku, ki spi vedno spanje! Iz tega spanja ga ne prebudi ne največji potres, ne najglasnejši odmev groma, ne pokanje stoterih topov!
Blaznica je tudi v smrti krčevito stiskala zavitek papirjev, kterega je živa tako varno čuvala in branila.
„Ali imam pravico vzeti jej oni zaklad?“ misli si Arabela. „Imaš!“ odgovori jej notranji glas, in oni seže takoj po spise.
Kakor da bi mrtva žena vedela, da segajo ljube roke po njene svetinje, izpustili so nje prsti brez upora te spise. S trepetajočo roko drži Arabela majhen, zarumenel zavitek, v kterem so bile ohranjene listine. Zavitek je bil prevezan z debelo nitjo. Ona gleda bolj s spoštovanjem, nego z radoveduostjo na nje.
A nenadoma zasliši za seboj brze korake. Obrne se in zagleda teto, ki se malomarno oblečena, vihroma približuje z vrtnarico tajnemu mestu.
„Kaj iščeš tu, Arabela?“ reče burno, ko zagleda deklico, a njene oči iščejo hlastno nekaj na pokojnici. Ker pa ne najde, česar išče, obrne se proti vrtnarici in jo popraša v skrbeh: „Kam pa je izginol oni zavitek, Roza? Saj veš, kaj menim.“
„Držala ga je še v roki, ko sem jo pokrila s prtom,“ odvrne vrtnarica bojazljivo. Pomenljivo pa pogleda Arabelo, kakor da hoče reči „Ali ste ga vzeli vi?“
Karpelesovki ne uide oni pogled. Njeno lice postane nenadoma mrliško-rumeno, in njene oči se široko upirajo vsled nekega skrivnega strahu. Potem pa reče Arabeli z negotovinm glasom:
„Arabela, ti se vendar nisi predrznola?“
„Sem se,“ pretrga jej deklica besedo in stisne na prsi kakor v obrambo papirni zavitek. „Iz teh spisov hočem zvedeti, zakaj ste to nesrečno ženo skrivali in zapirali kakor jetnico.“
„Ti si upaš segati v moje zadeve?“ odvrne Karpelesovki razsrjena in prestrašena ob enem ter jej hoče siloma vzeti spise.
„Upam in hočem tudi iztaknoti to skrivnost!“ odvrne Arabela z glasom, kteremu se je poznalo, da bode oni tudi storila, kar trdi. „Slutim, da je s to revico v zvezi neko hudodelstvo. Zato ne bodem samo čitala, kar je ona lastnoročno napisala, temveč hočem tudi naznaniti gosposki, da ste več let zapirali blazno ženo, ki je naposled zaradi nečloveškega stanovanja v kleti in zavoljo slabe postrežbe rano umrla.“
Eden trenotek videl se je neskončni strah z vse Karpelesovkine postave, a potem jej oči jezno zablisknejo, usta se jej zaničevalno zategno, in oni odvrne sicer mirno, toda s škodoželjnim naglasom: „Stori to, ako se ti mudi. Idi, odkrij svetu listno sramoto — sramo svoje matere!“
Arabela se zgane pri zadnjih besedah in pogleda neverno teti v braz. Mislila je, da jo hoče teta samo oplašiti. A kar je čitala v njenem hudobnem pogledu, to jej je bilo najizgovornejše zagotovilo.
Tema se jej stori pred očmi, kri jej počasi gine iz lic, njena čutila oslabe, telo jej začne omahovati in s srce pretresujočim vzklikom: Moja mati?! zgrudi se nezavestno vrtnarici v naročje.
Karpelesovka pa skoči kakor tigra na svoj plen in pobere zavitek, ki je Arabeli omedlelej padel iz rok.
Roza poskuša, kako bi nesla nezavestno gospico iz kleti, a ker je ta slabotna, ne more vzdignoti njenega trupla. Strese jo pa zato krepkeje, da jo oživi, in to se jej je tudi kmalu posrečilo.
Ko odpre Arabela oči, ozre se okoli sebe. Prvi trenotek se ne more domisliti, kje je; ko pa pride nekoliko k sebi in se jej povrne zavest in spomin na to, kar je ravno doživela, hoče jo zopet prevzeti omotica.
„Uboga gospodična!“ tarna zdaj vrtnarica, hoteč utolažiti jo, „kakšno neverjetno novost ste učakali. Kdo bi si bil mogel kdaj domišljevati, da bi bila ona nesrečnica — vaša mati?! Kako obžalujem, da sem jo slednji čas zanemarjala in pozabljala redovito jej donašati hrane!“
Arabeline oči srdito zažare, ko jej Roza to odkrije, ter hoče pahnoti ženo od sebe. Ali predno to stori, prevlada neki občutek velikodušja, njeno strast, in ona reče proseča: „Vodite me k materi; preslabo se čutim, da bi se držala po konci!“
Roza jej voljno pomaga.
„O mati, mati!“ zakliče obupno Arabela, ko se mrtvej blaznici približa, spusti se na kolena pred njeno ležišče in zagrebe obraz globoko v vzglavje poleg materinega lica. Potem nastane tihota. Le zdaj pa zdaj se čuje pretrgano Arabelino ihtenje.
Oni trenotek, ko za vselej umolknejo usta, ki so vedno za nas imela nasmeh, oni hip, ko se zapre za vselej oko, ki je žarelo o našej sreči in se solzilo o našej nesreči: ta trenotek je najbridkejši ljubečemu srcu!
Arabela ni sicer teh sladkostij uživala od svoje matere, a zato je tembolj obžalovala njeno izgubo. Saj so jej hudobne roke odtegnole srečo, ktera je otroku namenjena, dokler mu je dano uživati neprecenljivo bližino materinega srca. Čutila je to in bila prepričana, da je njena mati postala blazna še le tedaj, ko so jej vzeli njo, njenega otroka. Tedaj je bila res ona ono dete, po kterem je blaznica brez miru toliko vzdihovala!
Pri tej misli vzbudi se nenadoma v njej z vso močjo otročja ljubezen. Deklica privzdigne glavo in iskreno poljubuje mrzlo lice svoje nesrečne matere.
Potem ko je dolgo molila kleče in se izjokala vstane nekoliko potolažena. Z Rozo se pomenkuje, kako se ima materi napraviti dostojen pogreb.
Nekoliko ur pozneje leži Arabelina mati na bogatem odru v Rozinem stanovanji, obdana z vsemi sočutnimi izkazi, ki se le napravljajo dragemu pokojniku v zadnje slovo.
Arabela ni sodniji odkrila hudodelstva, ktero so Karpelesovi učinili njenej materi. Ko bi blaznica ne bila njena mati, bila bi te korake brez dvobe storila. A tožiti lastne sorodnike in s tem vendar niti sebi niti dragej pokojnici v ničem hasniti, to se jej ni zdelo primerno. Mogoče je bilo celo, da bi bila ona s tako pritožbo le sebi v nekem oziru škodovala. Saj bi se s tem z nova vzbudila pozornost na že davno pozabljene neugodnosti v rodbini in kar bi njo najbolj bolelo, pretresavale bi se bile še enkrat mladostne slabosti njene matere. Zato je to žalostno dogodbo proti vsakemu zamolčevala. Pustila je, da so Karpelesovi njeno mrtvo mater pri gosposki naznanili kot tujo beračico, ktero so baje nezavestno našli v jutro za rana pred hišnimi dvermi in ki je potem kmalu umrla. Hotela pa je Arabela od njih zahtevati račun o tem vnebovpijočem hudodelstvu, in sicer brž, ko se bode čutila manj razdraženo in bode pokojnica že zemlji izročena.
Med tem je bivala deklica v vrtnaričinem stanovanji poleg drage mrtve. Sprejemala ni nikogar, niti tete Karpelesovke, ktera je hotela po sili govoriti z njo. Karpelesovi pa so, da bi zakrivali svojo zadrego, Arabelo obrekovali in zasmehovali jo, ker je bila za tujo beračico naročila slovesen pogreb. Rekli so, da je zapravljivka in da se je samo zato izkazala, da bi po mestu hvalili njeno radodarnost.
Vendar pa so bolj bližnji znanci kmalu zaslutili te zapletke in se na skrivnem hudovali nad nečloveškim dejanjem Karpelesovih, ali javno ni si nikdo upal izreči svojega mnenja. A zaupnost do navidezno bogatega žida in vera v njegovo poštenost začela je zdaj omahovati. Vsak, kdor je imel z njim kupčijsko delo opravljati, želel se ga je čim preje iznebiti, osobito pa njegovi upniki, ki so sklenoli prej ko mogoče z njim priti na čisto. Tudi Samuelu ni ostala ta dogodba tajnost. Brž potem, ko se je bila Karpelesovka iz kleti vrnola v svojo sobo, čul je Samuel živahno govorjenje med rodfitelji. Iz tega je sklepal, da se je njima nekaj posebnega pripetilo. Vprašal je mater po uzroku, in ona mu je res odkrila vso resnico, ktere itak ni bilo mogoče še dalje zakrivati. Vendar pa mu je skrbno zamolčala spise, ktere je hranila o umrlej blaznici.
Samuel je bil neprijetno zadet vsled te novosti. Prvič se mu je zdelo ravnanje roditeljebv z rajnko blaznico brezsrčno, tudi če bi se bila ona res tako hudo pregrešila, kakor je trdila mati; drugič pa je vedel, da je zdaj z Arabelo vse končano, kakor jo je on poznaval. Saj se je že preje vedno branila, postati mu soproga; zdaj pa bode imela sovraštvo do njegovih roditeljev ter porabila to priliko, da prekliče dano besedo. V izgovor bode trdila, da noče stopiti v ožjo zvezo z ljudmi, ki jo jej umorili mater.
To prepričanje ga je tako pretreslo in užalostilo, da je selo pozabil na dvoboj. Ko pa se je ura določena za dvoboj približevala, ni se več čutil razpoloženega za-nj. Odpošlje kratko pismo profesorju in mu naznani, da mu hoče prizanesti, zahteva pa od njega, naj čim preje odpotuje.
Ko je profesor prečital Samuelov list, reče zaničevalno: „To je mož! Bog-me, ta žid nima niti trohe moža v sebi!“ Hoče mu potem odpisati, da ne odstopi od svojega sklepa in da se ima to izvršiti, o čemer sta se sinoči pogodila. A sedaj se domisli svojih starih, bolehnih roditeljev, spomni se Arabeline prošnje in vrže pero proč, ktero je že držal med prsti, da bi odgovoril Samuelu, in vzdihne globoko. Čutil se je, kakor da se mu je s Samuelovo odpovedjo odvalil težek kamen od srca. Kakor pomlajen hodi brže po sobi gor in dol, jemlje zadovoljen več knjihg eno za drugo v roke, pogleda nekoliko va-nje, potem pa jih z nasmehom kmalu zopet odloži. Z veseljem opazuje vsako podobo na steni, vsak kos pohištva v sobi, kakor da bi hotel reči: Bodem še naprej živel in bival z vami.
Kamor se je oziralo njegovo oko, povsod je nahajalo znamenja ljubeče materine roke. Ona si je prizadevala, da napravi sinu nekako prazničen prihod in da mu s tem bolj ko mogoče olajša kratko bivanje pri roditeljih. Vse to pa je bil on sinoli v skrbeh prezrl. Zdaj še le je prav živo začutil, kako resnično ga je Arabela opominjevala na mogoče nasledke v dvoboji, kterega je bil on lahkomiselno sprejel. „Ubogi, ubogi moji roditelji!“ vzdihne ginen z nekim trepetom. „Kako bi bilo vama pri srci, ko bi se bil sploh bojeval; ali bi me ne bila lahko celo sovražna Samuelova krogla zadela?!“
Vztrajnost v trpljenji in moč, s ktero prenašamo v življenji hud udarec, zapustita trdnega človeka še le tedaj, ko mine nevarnost.
Profesor se je sedaj z grozo popraševal, od kod je sinoči vzel srce in pogum, da je sprejel dvoboj, v kterem ga je vsled nespretnosti čakala gotova smrt. Blagoslavljal je ugodni slučaj, ki je odvrnol tako nesrečno njemu in nezaceljiv udarec roditeljem.
„Odslej pa se hočem zopet le po svojej volji ravnati, ne po tvojih ukazih, gospod Samuel,“ tako opomni ponosno in zravna svojo postavo. „Ukazuješ mi, ti modrijan, naj nemudoma odpotujem! Kdor je tako omahljiv, da se zavoljo „važnih opravkov“ odteguje častnej dolžnosti, ta nima več pravice zahtevati, da bi se pokorilo njegovim željam.“ In sedaj je sklenol ostati pri svojih roditeljih, dokler ne bode njegovega dopusta konec.
Arabelina mati je pokopana in Arabela biva zopet pri Karpelesovih. V svojej sobi obeduje, po lastnej da si streči in po njej občuje tudi s sorodniki v hiši ter ne sprejema nikogar. Na spise od pokojne matere, ktere jej je vzela teta, bila je prve razburjene dni popolnoma pozabila. Zdaj pa ko se jih je zopet spomnila, ni se še čutila dovolj krepke, da bi jih zahtevala od tete. Vedela je, da bi bilo prvo snidenje z njo burno in polno bridkih spominov. Da, na hud boj se je morala pripravljati; saj ne bode brez njega dosegla od tete razjasnila, zakaj so tako nečloveško ravnati z njeno materjo.
Tudi na dvoboj se je spomnila, brž ko se jej je srce od žalosti nekoliko upokojilo. In ako se je izvršil, kakšen je bil njegov izid?! Srce jej je ponehalo biti pri tej misli. In, ali ni včeraj na dvorišči čula Samuelov krepki glas? Če je pa ta zdrav, tedaj pa je gotovo profesor ranjen, ako ne mrtev!
Vprašala je potem svojo služkinjo, ali je kaj novega v hiši, kaj Waldekovi delajo in enake malenkosti, iz katerih je upala pozvedeti kaj. Ko pa jej je služkinja odgovorila, da je v hiši vse po starem, samo da je prišel k sosedom v drugem nadstropji sin na obisk, ni si vedela raztolmačiti uganjke, da bi bila obadva zdrava.
A dolgo ni trpela njena muka. Še isti dan da Samuel vprašati, ali jo sme obiskati. In še prej, nego se je Arabela domislila, ali bi ga sprejela ali ne, stal je že Samuel, ne čakaje dovoljenja, pred njo. Slutil je in se bal, da bi ga ona ne hotela sprejeti; zato si je premislil in šel kar na ravnost k njej.
Ko ga Arabela zagleda čvrstega in zdravega, kakor vselej, prebledi. Zmedenost jo obhaja, da ne najde besed Samuelovemu pozdravu.
Samuel jo nekaj trenotkov pomenljivo opazuje; potem pa, kakor da bi se bil nečesa domislil, pristavi hitro z bridko porogljivostjo in med tem se mu lice zatemni: „Uganem tvoje misli, Arabela. jaz sem zdrav, kakor vidiš, ali on — on je tudi zdrav. Nisva se bojevala. Ali ti je zdaj lažje pri srci, Arabela?“ popraša jo po kratkem molčanji razdraženega glasu in z nagubančenim čelom.
Arbelin obraz se zjasni pri tej novosti. Vidi se jej, kako se premaguje, da bi ne izdala svoje radosti. Nato pa mu resno in mirno odgovori: „Ako si ti, Samuel, zabranil to nesrečo, potem je vsaj enkrat tvoja pamet prevladala tvojo strast. Sicer pa si storil le svojo dolžnost. Saj veš dobro, da še profesor ne zna orožja prijeti, ne pa, da bi se bojeval!“ končuje mrzlo in se obrne od njega, češ da mu s tem pokaže, da nima več dalje opravka z njim.
Samuela je razžalila ta hladnost in zbadljiva opazka. Kri mu v žilah zavre. Vsled tega pozabi na sklep, kterega kje bil storil, ko je prišel sem. Hotel je namreč brzdati svojo prirojeno strast in z Arabelo bolj ko mogoče mirno in nežno govoriti.
„Ako sem jaz storil svojo dolžnost, kakor praviš, bodeš pa sedaj tudi ti svojo izpolnila!“ odgovori s povzdignenim, neprijaznim glasom in gorečim licem. „Ali še veš, Arabela, kaj si mi častno obetala? — Prišel sem danes zato semkaj, da še enkrat zvem iz tvojih ust, ali si moja nevesta in ali si še tudi pripravljena, po preteku naloženega si obroka postati moja soproga!“
Arabela se pri njegovih zadnjih besedah obrne proti njemu in ga nepremakljivo gleda z jeznimi očmi. „Ali veš, kaj pomeni ta obleka?“ odvrne hitro, ko on poneha, ter pokaže na črno obleko, ktero nosi.
Samuel je s to opazko zvedel dovolj. Žal mu je, da se je v svojej burnosti tako nepremišljeno dotaknol važnega in za Arabelo toliko občutljivega predmeta. Kes, kterega čuti v resnici, pozna se mu na obrazu. S pobitim glasom pristavi: „Ven, Arabela, da ni zdaj pravi čas, spominjati te tvoje obljube. Ali, saj sama veš, ti si mi dala priliko biti ljubosumnemu,“ nadaljuje ognjeno z nekim nemirom; „kaj ne, da kedar poneha tvoje žalovanje po materi, podaš mi roko v zakon? O, reci da, sicer zbesnim od negotovosti!“
Izgovorivši hoče se Arabeli približati, ali ona se ga brani z rokami in hladnim pogledom.
„Prej hočem zvedeti, zakaj je bila moja mati od tvojih roditeljev zaprta in kdaj je zblaznela,“ odgovori Arabela v pretrganih besedah, ker jej glas jemlje trepet. „Stoprav potem dobiš odgovor o mojej obljubi. Okoliščine, ki so nastale po mojej zaroki, jemljejo nekdanjej mojej obljubi veljavo. Sama pamet ti bode povedala, da ne more sin mučiteljev moje matere nikdar postati moj soprog!!“
„ali tvoja mati je zblaznela, potem ko je izprevidela, kako hudo se je proti našej veri pregrešila,“ pripoveduje hitro Samuel. Postal je namreč nemudoma živahen, ker mu še ni Arabela konečno odrekla, kakor se je zbal, a tudi zato, ker hoče s tem izgovorom zakriti krivico, ktero so, kakor je dobro vedel, učinili njegovi roditelji njenej materi. „Saj veš, kaj bi ti dalje prikrival resnico,“ nadaljuje skoro šepetaje; „greh in pohujšanje je ondaj bilo črezmerno. Tvoja mati, židinja po rodu, in tvoj oče — katoličan!“
Samuel ni mogel dalje govoriti.
„Kaj si rekel?“ pretrga mu Arabela besedo, skoči na noge, prime ga za roko in ga z zaprtimi očmi pogleda. „Kaj si rekel?“ ponovi svoje vprašanje in mu neusmiljeno trese roko. „Ali lažeš? ali istino govoriš?!“
Samuel se tako prestraši njene nepričakovane razburjenosti, da se mu kolena šibe. Obšla ga je prvi trenotek misel, da je menda tudi ona zblaznela vsled nepričakovane, skoro neverjetne vesti. Ali ko vidi, da ga bleda in z nemirno se vzdigujočimi prsimi gleda, kakor da ne more dočakati njegovega odgovora, razjasni se mu v glavi, v prsih pa začuti bolest, kakor da bi mu bil kdo nož porinil va-nje.
„Tvoj oče je bil katoličan, to je res, ali ti si vendar po materi židinja, da veš, židinja!“ reče on poudarjajoč zadnje besede.
„Čemu ponavljaš, kar že tako vem?“ odvrne nato Arabela odurno in dvigne ponosno glavo pokonci. A takoj potem povesi jo na prsi, njene oči pa se zaglobijo v tla.
Samuel jo sumljivo opazuje, bojujoč se z raznimi čuvstvi, ki delujejo v njem, kakor ob hudej nevihti besni valovi na morji.
Arabela se nenadoma zgane. Njeno lice je bledo in mrzlo, kakor mramor, samo nje oko, ktero zdaj neustrašljivo upre v Samuela, je polno ognja.
Njemu se vidi, da je v teh kratkih trenotkih, v kterih se je bila deklica zamislila, dozorel sklep v njej, kterega hoče zdaj izvršiti.
„Samuel,“ reče potem odločno, „čemu bi si dalje delal praznih upov? Povem ti torej na ravnost, da jaz ne morem postati tvoja soproga — nemogoče je!“
„Arabela!“ vzklikne Samuel bridko zadet.
„Umiri se vendar!“ tolaži ga Arabela z mehkejšim glasom, prestrašena vsled njegovega pretečeka vzklika. „Premisli in preudarjaj prej dobro mojo odpoved in prepričal se bodeš, da bode tebi in meni le blagodejna. — Pusti me izgovoriti,“ pristavi nevoljna vide, da jej hoče Samuel seči v besedo. „Hladnost in neprijaznost tvoje neveste,“ nadaljuje ona, „mogoče je, da dela vse to tebe še bolj vnetega za-njo; čisto nasproten pa bode čut, kedar boš privezan celo življenje na ženo, ki ti bode pri vsakej priliki kazala, da te ne mara. Ono majhno nagnenje, ki bi potem še čutil za-njo, ugasnolo bi preje, nego bi se zavedel. Medsebojno življenje dveh zakoncev pa, ki se ne ljubita, je hujše, nego privezanemu biti mrliču. Tak zakon je največja muka. Glej, Samuel, sedaj kot bratranec, to čutim, si mi ljub, ako bi pa postal enkrat moj soprog, ondaj bi te črtela!“
„Nehaj, nehaj vendar enkrat!“ zakliče Samuel ves razjarjen. „Ne muči me dalje s svojim modrovanjem in prorokovanjem! Ne dam ti svobode, ne! Ako praviš, da mene kot bratranca ljubiš, ljubila me boš tem bolj kot soproga. — Arabela! ne onečasti me pred svetom! Ti si moja nevesta in bodeš torej postala tudi moja žena. Ali si me razumela?“ pristavi strastno in teka kakor besen po sobi gor in dol. Potem se ustavi pred njo, gleda jej drzno v oči in reče, kakor v potrdilo prejšnjih besed: „Jaz te ne odvežem dane besede in ti, ti jo moraš tudi držati!“
„Ali me hočeš vleči pred oltar?“ vpraša Arabela razsrjena.
„Ali se z lepa ne udaš, seveda te bodem moral prisiliti,“ odvrne Samuel navlašč malomarno, v resnici pa vre v njem vse od togote.
„Ali hočeš,“ odvrne ona, „imeti zdaj z vso silo ženo, kterej se grozi že ob tvojem dotiku? ki se Boji ostati sama v tvojej bližini?!“
Samuelovo lice je pri tej Arabelinej izjavi obledelo kot stena. Vsa strast in divjost mu je nemudoma izginola. Uničen spusti se na stol in zre kakor brez življenja pred se.
Nekaj časa molčita oba. Nato pa izpregovori Arabela kolikor mogoče mirno in prijazno: „Samuel! Bodi proti meni odkritosrčen! Pusti, da se pomeniva mirno, brez strasti, kakor vsa dobra prijatelja! Povej mi, ali si menda v denarnih zadregah? Dolgo ne bode trajalo, da postanem polnoletna. Polovico svojega premoženja ti takoj zapišem, ako mi svobodo —.“
„Dovolj, niti ene besede več!“ pretrga jej Samuel besedo prepalega lica in divjega pogleda ter skoči po konci, kakor da bi ga bil piknol gat. „Ne potrebujem tvojega denarja,“ reče zaničevalno. „Ni se ti treba odkupovati; ne boj se, ne bodem te več silil, da bi postala moja! — A pri spominu svoje matere rotim te, da tudi profesorju Waldeku ne postaneš žena. Vse bi prestal, samo misel, da bi te ta krščeni profesor imenoval svojo soprogo, mi je neprenesljiva.“
„Samuel,“ zakliče Arabela s svarjajočim glasom in ga vidno razžaljena ponosno meri od nog do glave. „Ali tako malo zaupaš mojemu značaju?“
„Nikomur več na svetu ne zaupam, nikomur več!“ zagotavlja Samuel z bolestno obupnostjo. „Nobena stvar ni tako slabotna v sklepih, kakor človeško srce. — Arabela, le eden poljub daj mi v slovo!“ Rekši poobjame tresočo se deklico in jo strastno poljubi.
Arabela se ga ne brani, a tudi prošnje mu ne usliši, temveč pri njegovem dotiku zapre z grozo oči. Samuel to videč, jo takoj izpusti ter zbeži iz sobe, Arabela pa je bila rešena svojega silnega snubača in ženina.
„Bog pomagaj! kakšne novosti si nam zopet danes prinesel domu, Fabijan,“ rekla je sočutno stara Waldekovka in je s trudom razrezavala mastno pečeno gos. Jedva smo se prepričali, da je resnica, kar se je pripovedovalo o Samuelu, da je zbežal v Ameriko, a zdaj se že zopet govori, da je Karpeles faliral! — Gos ni tako mehka, kakor sem upala,“ pretrga si ona sredi govora besedo in dela bolj za-se to opazko. „Kakšen košček pa želiš, Walter?“ obrne se potem proti sinu, ki je sedel poleg nje pri večerji, in ponujala mu je krožnik poln že prerezane gosi. „Hrbtišče je najokusnejši del. Sicer ga vedno oče obere, a sedaj ko si ti najin gost le še za nekaj dnij, mora že dovoliti, da ga tebi ponudim.“
„Za-me je vse dobro, mati,“ reče sin raztresen in vzame s krožnika prvi košček, ki mu ravno prede pod vilice.
„Kaj ne, Fabijan, da Walter mnogo bolje izgleda, odkar uživa tečnejšo hrano?“ oglasi se zopet črez nekajk časa skrbna mati. Pri tem pa opazuje z nekim dopadenjem sinovo lice, ki je bilo polnejše in bolj zdrave barve nego kdaj koli. „Da, da!“ nadaljuje ona živahno, „košček dobro napravljene pečenke izda več, kakor pa cela skleda zelenjave ali pa močnatih jedij. Boga ne morem dovolj zahvaliti, da ti je izbil iz glave one nesrečne vegetarijanske misli, Walter,“ beseduje presrečna mati oin napolni z vinom sinovo kupico.
„Ti tudi nekaj dobiš seveda,“ reče žena nato proti psičku, ki je stal poleg nje na zadnjih nogah oglašujoč se z zaporednim lahnim lajanjem. A jedva je njemu ponudila košček premočno pečene gosje kože, draplje jo že izpod mize tudi maček nežno po kolenu. Tudi njemu je dala svoj delež. In stoprav potem, ko je moža, sina, psička in mačka preskrbela z jedili, udeleži se ona večerje.
Ali njen krožnik se le polagoma izpraznjuje. Vedno ima kaj popraševati o čudnej novosti v prvem nadstropji in pripovedovati o tem, kar jej je zaupala Karpelesova kuharica. „Samuel,“ pripoveduje ona, „odpotoval je v Ameriko samo zato, ker ga Arabela več ne mara, odkar je zvedela, kako so Karpelesovi ravnali z njeno materjo. Vsled porušenja te poroke pa se zmanjšujejo dohodki Karpelesovih; zakaj Arabela bode v kratkem spoznana za polnoletno in potem zapusti najbrže za vselej stričevo hišo s svojim premoženjem vred.“
„Ko bi jej le še nekaj ostalo,“ godrnja stari Waldek, ki je ves čas gledal gosjo nogo. „V kavarni se govori, da je Karpeles zapravil več kot olovico Arabelinega premoženja. Prej je menil, da se ne bode to nikdar zvedelo in da se bodo med seboj pogodili, ko postane Arabela njegova snaha; a zdaj pa, ko mu je ta up splaval po vodi in je torej vedel, da bo moral v kratkem gosposki položiti račun o Arabelinem premoženji, naznanil se je sam sodniji, da je faliral. Zagovarjal pa je svojo nepoštenost s tem, da je dobro meneč delal špekulacije z Arabelinim denarjem, a pri tem je ne samo vse svoje, temveč tudi polovico Arabelinega premoženja izgubil.“
„Bog pomagaj!“ vzklikne zavzeto stara Waldekovka in sklene roki. „Saj pravim, da še ni konca neprijetnih novostij in razdraženostij v tej hiši. Uboga, uboga Arabela!“ pristavi pomilujoč jo kimaje s sivo glavo. Eden udarec za drugim zadeva to ubogo siroto! Najprej najde in izgubi ob enem svojo nesrečno mater, potem pa še pride ob premoženje. Ko bi jej vsaj še polovica ostala, kakor praviš, imela bi vedno dovolj, da bi dobro živela. Ona itak, kakor čujem, jako preprosto živi. Ali Karpelesovi! Ti, ti, kaj bodo neki ti počeli, razvajeni, kakor so, bogatega razkošnega življenja?! — Koliko pa so nam še dolžni, Fabijan?“ popraša potem in vzdihne.
„Ne veliko, hvala Bogu,“ odgovori jej mož; „nekaj črez sedem sto goldinarjev. A mogoče, da še niso izgubljeni. Karpelesovi imajo lep dol premoženja v blagu, ktero se jim bode najbrže sodnijski razprodalo. Imajo to krasno vilo, nekaj polja, vinograd, dve kočiji, tri konje, pohištvo in srebernino —.“
„Za Boga, Fabijan, po tem potu vendar ne bomo zahtevali svojega denarja nazaj?“ pretrga mu žena besedo, neprijetno ginena. „Ne mogla bi ga uživati; vest bi mi vedno očitala, da smo vzeli tem nesrečnikom zadnji stol, zadnji pisker, kterega so še imeli.“
„Mati, prosil bi vas rad neke usluge,“ oglasi se zdaj Walter z negotovim glasom. On je ves čas navidezno malomarno poslušal to besedovanje, v resnici pa je z utripajočim srcem pobiral in pretuhtaval vsako besedo, ktero sta govorila oče in mati.
„Kaj neki, Walter?“ odgovori z nasmehom mati, ki ne pozna na svetu večjega veselja nego streči možu in sinu.
„Prosil bi vas,“ nadaljuje on in lahna rudečica se proti njegovej volji vlije po resnem njegovem lici; „ako bi se res pripotilo, da bi Karpelesovim prodali vilo, tedaj bi vi pod svojo obrambo vzeli gospodično Arabelo vsaj tako dolgo, dokler si ne najde novega doma ter ne odloči, kaj jej je v bodoče storiti.“
„Zakaj ne, Walter, ako le sprejme našo ponudbo? Arabela mi je bila vedno simpatična. Vrh tega še storimo Bogu jako dopadljivo delo, ako podpiramo siroto s svojo pomočjo.“ Tako se je glasil materin dobrovoljni odgovor. — — —
Dočim se je pri Waldekovih v drugem nadstropji Karpelesove vile vršil tako srčen prizor, godilo se je v prvem celo nasprotno.
Družina teka brezposelno gor in dol po stanovanji šepetaje si pomenljive besede na uho. Nekteri izmed njih otirajo si solze, ne iz sočutja do Karpelesove nesreče, o kterej se po celem mestu že govori, temveč zato, ker vedo dobro, da bodo zdaj izgubili mastno službo, v kterej se je dobro živelo, a delalo malo; nekteri pa, ki niso imeli v službi, česar so želeli, vesele se še gospodarjeve nesreče.
Tudi David, kterega ni nikdar nič ganolo, postal je slednje dni ves plah in ponižen. Zdaj pa zdaj sedi prestrašen v svojej sobi, ker čuje, da se mati in oče nenavadno razkačena prepirata.
„Da bi jaz odslej živela v revšščini, Izidor, jaz, ki sem že od zibele navajena brezskrbnega življenja?!“ huduje se Karpelesovka po svojej navadi leno sloneča v naslonjači in ihti.
„Kdo se briga za to, kako si nekdaj živela?“ odgovori jej maločutno Karpeles. Imel je lastnost, da čim bolj ko je bil razdražen in togoten njegov sogovornik, tem mirnejši in hladnokrvnejši je bil sam. „Vpraša se samo, ali se bodeš znala podajati v svojo osodo ter prenašati revščino in sramoto ob enem!“
„Rajši umrem, v trenotji umrem, kakor imeti odslej takošno življenje! Revščina? — brrrrr!“ vzdihne zgrozivši se in si z roko pokrije oči, kakor da že vidi pred seboj to črno pošast.
„Svobodno! pa si kroglo zaženi v možgane; saj boljšega itak nisi vredna,“ meni žid malomarno in si mirno gladi podbradek.
„A jaz še nočem umreti, da veš! Premlada sem še za to,“ odvsrne žena bolj s togotnim, nego žalostnim glasom. „Ker si ti slabo gospodaril z mojim, svojim in Arabelinim premoženjem, naj bi jaz za tvojo lahkomiselnost zdaj pokoro delala?! Še tega bi trebalo!“
„Sedaj ne bodeva preiskavala, kdo je hiši več zapravljal, ali ti ali jaz,“ odvrne Karpeles z resnobnostjo njemu nenavadno. Resnica pa je vendar, da je Arabelino premoženje le tebe, ne mene zapeljalo. Ti si bila, ne jaz, ki si si domislila zločinstvo, ktero sva potem skupaj izvrševala. In vse samo zato, da bi Samuel mogel dobiti Arabelo v zakon. Seveda pri tem si mislila bolj na svoj dobiček nego na sinov. Saj na ta račun že črez petnajst let zametuješ denar. Pozneje se ve, menda vsled slabe vesti, začela si črteti Arabelo in zoperstavljati se tej zvezi. A takrat je bilo prepozno. Tičali smo že do grla v dolgeh, in druge rešitve ni bilo, nego da se Samuel oženi z Arabelo. No, sedaj pa se je vse predrugačilo. Arabela noče Samuela, on pa, zaljubljen v njo, zbežal je in seboj odnesel vso gotovino, ktero je našel v denarnici. In ta ni bila majhna, nekaj nad dva tisoč goldinarjev! — Zdaj pa lahko sama pregledaš, kje tiči uzrok sedanje nesreče in sramote in kdo je taga najbolj kriv!“
Karpelesovka se je ves čas, ko je govoril mož, nemirno gugala v naslonjači jezno pihaje pred se. Ko mož umolkne, privzdigne se na pol in zavpije, da vsa hripava postaja: „Meni, meni upaš si očitavati zapravljivost, zločinstvo, nepoštenost, ki vsak dan hodim v svetišče svojega Boga molit, ki se postim o zapovedanih časih, ki dajem vbogaime več, nego so nam dohodki dopuščali?! Da sem pa Arabelo vzgojevala v našej veri, s tem pa se še ponašam ter pričakujem za to dejanje na onem svetu plačila!“
„Glej, da odkriješ sedaj, ko ti je tvoja nakana izpodletela, Arabeli, kdo je ona,“ pristavi žid kakor preslišavši ženino hudovanje ter meri sobo s širokimi koraki. „Naj ona stori potem, kar se jej bode ljubilo! Če smo toliko let proti njej grešili, olajšajmo si vsaj sedaj vest ter odkrijemo vso resnico.“
„Koliko jaz vem?“ odvrne Karpeles odurno; „sodnija bode že to iztaknola. To pa je gotovo, da jej ostane še vedno dovolj k lahkemu življenju.“
„Potem ne umrem gladu,“ pravi ona z nekim prepričanjem in zvijačno namrgodi obraz.
„Kaj kuješ zopet proti njej?“ popraša Karpeles radovedno. „Gotovo nič poštenega!“
„Kaj tebe to briga?“ odgovori ona zbadljivo. „Ako me maj soprog ne more častno preživlkati, moram gledati, da si sama pomagam. Za one spise,“ nadaljuje bolj s tihim, a triumfovalnim glasom, „ki pojasnjujejo vso Arabelino skrivnost, mora mi ona, ako jih hoče dobiti, plačati toliko, da preživim sebe in Davida.“
„In jaz?“ pristavi mož z bridko porogljivostjo in se pred njo ustavi.
„Ti? — Ti si najbrže vzameš življenje,“ odvrne žena nekoliko v zadregi. „Kaj bi počel mož tvojih let še na svetu, brez časti, brez premoženja, brez — —.“
„Brez žene in brez otroka, hočeš tudi reči, kaj ne?“ končuje žid navidezno dobre volje, a njegovo na enkrat upalo lice in temni pogled izdaje očito, kako ga je ranila brezčutnost ženina. — „Hvala, Rebeka, za dober svet!“ pristavi po majhnem prenehu ter hodi zopet gor in dol po sobi; „a vzel bi si življenje tudi brez tvojega opominjevanja.“
„Moj Bog, Izidor, sedaj vendar ne bodeš od mene zahteval udanosti in sočutja, ko mi ne moreš niti kozarec vode dati od svojega, ko te nisem niti takrat ljubila, ko si bil zmožen izpolniti mi vsako željo?“ izgovarja se drzno Karpelesovka.
„Od tebe ničesar več ne zahtevam,“ odvrne žid z negotovim glasom. „Edino, česar bi te še prosil, je to, da Davida zanaprej bolje vzgojuješ nego do sedaj. Midva pa si nimava ničesa več povedati. Srečno!“ — In šel je ter se z dvojnim zapahom zaklenol v sobo.
Karpelesovka pa hitro vstane, odpre skrivni predel svoje pisalne mize in poišče tam med drugimi papirji spise Arabeline matere. Ko jih najde, zveže jih skrbno skupaj in reče vzdihnovši: „Kdo bi bil mislil, da bodo te umazane cunje mene in Davida še menda kdaj redile?! Prej pa moram zvedeti, koliko je Arabeli še čistega ostalo, da zahtevam za te spise svoto primerno njenemu premoženju. Pač res, kedar je sila največja, je pomoč najbližja. Ne bodem sicer imela potem, kar do zdaj, a živelo se bode vendar živelo!“
„Gospodična Arabela, profesor Waldek je zvunaj in da vprašati, ali se vam sme pokloniti.“
Tako naznanja Arabelina služkinja in se poredno nasmehne. Slutila je, da obstaja med profesorjem in njeno gospodinjo neko skrivno sočutje. Bila je torej radovedna, ali bode Arabela tudi njemu, kakor vsakemu, ki jo je hotel obiskati, odrekla vstop.
„Profesor Waldek? Da bi on mene hotel obiskati?“ začudi se Arabela in nehote menja barve na lici. „Ne sprejmem nikogar, saj veš. Toda počakaj, da, vendar ga hočem sprejeti,“ pristavi hitro in premaguje svojo vznenadjenost, ko zapazi mnasmeh služkinjin.
Ko ta odide, začne Arabeli srce hitreje biti in trepet jej pretresa vse ude. Ta čas se jej je zdel cela večnost in vendar zopet le kratka sekunda, predno so se vrata odprla in je vstopil profesor.
Profesor, bolje oblečen nego kdaj koli, stopi nemo Arabeli nasproti in se jej spoštljivo pokloni.
„Upam, da mi ne bodete zamerili mojega prihoda, gospodična,“ nagovori jo z glasom, kteremu se je znala otožnost. „A dvojni uzrok,“ nadaljuje potem, „napotil me je k vam: prvi, ker sem vam hotel ustmeno izraziti svoje sočutje —. Ali vam je hudo?“ pretrga si stavek ter se približa skrbno Arabeli resno jo opazujoč. Ta se je opirala ob mizo, zroča z upalim licem kakor sanjaje v njegov obraz.
Ko jo on tako ogleduje, zapazi le še, kakšno izpremembe so se z njo godile v onem kratkem tednu, odkar je videl ni. Lice jej je bilo suho in rumeno; solze, skrbi in prebite noči so na njem izorale gube, ki so jo delale starejšo. V njenih očeh in okoli njenih usten pa, kjer je prej vedno bivala vsa krepost njene volje, bila je zdaj izražena bridka bolest. Poleg tega pa je še njena črna obleka dajala njenej osebi žalostno-mil izraz.
„Izpremenjeno nahajam vas, močno izpremenjeno,“ pristavi zdaj profesor poudarjajoč vsako besedo ter jo nepremakljivo gleda z resnimi očmi.
Pozabil je nenadoma, da še mora izgovarjati svoj nepričakovani pohod.
„Če sem se izpremenila,“ odvrne ona počasi, in njeno lice zadobiva polagoma navadno barvo, „gotovo sem se na boljše. Kajti trpljenje blaži in vzboljšuje človeka!“ Tako govoreča gleda brez zadrege v njegove oči. Vznenadjenost, ki jo je bila prej ob njegovem prihodu prevzela, zmotila jo je tako, da še v trenotji niti čutila ni, kako pomenljiv je njegov pogled, ki ga zdaj upira na njo.
„Nisem menil tako,“ odgovori on in pomaje z glavo. „Vi ste bila meni najpopolnejši uzor ženstva, brez hlimbe, kakor vas je priroda stvarila. Zdite se mi samo neskončno otožna, rekel bi bolna —.“
„Ne govorite tako pretirano!“ seže mu ona resno v besedo in rudečica jo oblije. Izprevidela je nenadoma, kako nevarno je bilo sedaj njeno dušno položenje.
„Samo junaki v romanih imajo prednost, da so ali angelji ali pa lopovi. Mi, tako imenovani vsakdanji prozaični ljudje, prebijemo življenje med čednostmi in pregreški, kakor pač osoda nanese. Popolnega pač ni nič na tem svetu, tem manje pa pri meni,“ končuje Arabela že pomirjena.
Prestala je bila ono zmedenost, ktera jo je obšla pri nenadejanem profesorjevem obisku; premogla ono srčno tesnobo in zbeganost, ktera jo je bila prevzela, ko je začutila njegovo bližino. Njen razum je razpodil vse te njene slabosti. Navidezno mirna, mrzla in ponosna, kakor nekdaj, stala mu je nasproti. Ali mirna in hladna, kakor nekdaj, vendar ni več bila.
Mehka, udana, vedno k solzam nagnena bila je zdaj njena duša, in srce, kljubu njenemu neizmernemu premagovanju, srce jej je vendar bilo valovito vpričo njegove sočutnosti, ktere je bila zdaj gotova.
A če je mogla Arabela vsaj navidezno kazati se mirno, njemu se to ni hotelo posrečiti.
Njene globoke misli, zrcalo njene blage duše, izražene vedno z moško resnobnostjo, a vendar tudi z nežnim ženskim dovtipom, očarovale so ga tudi zdaj, kakor vselej. Ni ganol očesa z njenega obraza; kakor zamaknen poslušal je njene besede.
„Da bi to bitje, tako odlikujoče se od navadnega ženstva, padlo kot žrtva otožnosti in prerane osode?!“ tako misli on sam pri sebi, zroč v njen duhoviti, a veli obraz. Ti črni obroči pod očmi, ta voščena barva na lici, vse to ne obeta nič dobrega.
Silna moč, ktero čuti na enkrat v svojej duši, neki pogum, kterega še nikdar prej občutil ni v njenj bližini, sili ga povedati, kar mu v tem trenotji dušo teži.
„Gospodična, vi trpite, duševno trpite,“ deje on iskreno. „To se ne sme nadaljevati, sicer se boste pogubila! Vi potrebujete razvedrenja, izpremembe. Zapustite to hišo, s ktero je zvezano toliko bridkih vaših spominov, in pridite z menoj!“
Arabela ga zavzeto pogleda, potem pa zmedena povesi oči. Ali je prav razumela? — Da bi šla z njim? — Kaj je hotel reči s tem?
Ko profesor vidi njeno preplašenost, zaigra mu lahen nasmeh na ustnah ter pristavi: „Hotel sem reči, da pridite stanovat k mojej materi, ktera vas bode z razprtimi rokami sprejela. Jaz — jaz pak itak jutre odpotujem na Dunaj, da nadaljujem pričete studije.“ Z jedva slišnim glasom govoril je zadnje besede, po strani opazujoč Arabelo, da vidi, kakšen utis bo delala na njo njegova izjava.
„Vi odpotujete?“ izpregovori Arabela ter se spusti v naslonjač; raznovrstni občutki jo tako premorejo, da se ne more držati po konci. Tudi glas, s kterim je izrekla to, izražal je žalovanje, a ne pritrditve.
Ko profesor to zapazi, zažari mu same vznesenosti oko.
„Arabela,“ reče nato mehko, „ako vi želite, povrnem se kmalu. Saj bi to bilo najbolje! zakaj bi ločena trpela oba? Vi ste sedaj svobodna,“ nadaljuje z negotovim glasom, „in svojej veri menda tudi niste več tako udana, odkar veste, da se po vaših žilah pretaka tudi katoličanska kri!“
„Vi to veste?“ zakliče Arabela bolestno in stisne roki krčevito na prsi, kakor hoteč utolažiti vihar, ki ondi razsaja.
„Vem to in še več, Arabela. le pojdite k mojej materi; ona vam bode marsikaj povedala o vaših roditeljih, ktere je poznala.“
Ko profesor to izjavi, zaduši Arabela težek vzdih, ki se jej nehote ukrade iz prsij.
„Če je bil tudi moj oče katoličan,“ odvrne ona otožno, „bila pa je moja mati židinja. Takošna pa moram ostati tudi jaz, kajti v tej verisem bila vzgojena. Uboga, uboga mati moja!“ vzklikne takoj potem med solzami spomnivši se njenega trpljenja, in skrivši lice v dlani glasno zaplače.
Profesor, ki še ni čul njenega joka, je ves presunjen, ko gleda njeno obupno bolest. „Arabela, gospodična Arabela, kaj bode z vami, ako se bodete vedno udajali obupnosti?“ prigovarja jej ginen in vznemirjen ter jej skuša odmaknoti roki raz lice. „Kar je minolo, ne da se več izpremeniti. Vaša mati je prestala in ona bi gotovo trpela, ko bi videla vašo brezmejno žalovanje po njej.“
„Arabela!“ nadaljuje po kratkem premolku z utripajočim srem, iskreno jej roki stiskaje; „prestopite k mojej veri in postanite mi družica! Jaz sem sedaj vaš edini prijatelj, ki ume vaše žalovanje in ki bi znal mir in pokoj vliti v rane vašemu srcu.“
„Ne, ne! jaz se nikakor ne izneverim svojej veri! Da bi pa v zakonu živela z možem, ki je drugega verskega prepričanja nego jaz, tega nočem. V tako združitev se rad vseje razpor in prepir,“ odgovori. Arabela ihte in mu siloma odteguje roki.
A profesor je noče izpustiti. On roki krepko krži poskušaje pogledati v njen proč obrneni obraz ter jej prigovarja s prijateljskim glasom: „Uboga gospodična, kaj je storila z vami nesreča? Umirite se, utioolažite se prej in potem mi povejte, kaj je grozovitega v tej ponudbi, da trepečete in ste tako preplašena, kakor da bi vam bil nasvetval kakšno hudodelstvo? Vi bi ne bila prva in tudi ne zadnja, ki bi storila tak korak.“
„O ne silite v me, ne mučite me dalje, ko je vendar vse zastonj!“ prosi ona šepetaje upirajoča va-nj svoje rosne oči, iz kterih se je brala nepopisljiva srčna tesnoba.
„Ne mučil bi vas dalje, Arabela, ko bi bilo to samo za mojo srečo,“ reče profesor pobit in spusti nežno njeni roki. „Saj vidim, da v resnici trpite vsled moje ponudbe. Ali v vašem trepetu, v vašem obnašanji vidim, kar nočete vi na nobeden način priznavati: da ste mi dobra! — Čemu tedaj ta pogubna samovoljnost, Arabela, ki bi lahko v nesrečo pahnola dav človeka?! Jaz bi še našel tolažbe v knjigah, v ktere bi se obupan po vašej izgubi kakor nekdaj ugreznol. A kaj počnete vi v življenji sama, brez prijateljev, obdana od žalnih spominov in v tej pogubnej dušnej otrpnelosti, v ktero ste padli?“
Med tem pa ko je govoril, vstal je s svojega sedeža, napravil razdražen nekaj korakov po sobi in potem se zopet vsedel poleg Arabele ter gledal temno in nezadovoljno pred se.
Ona je bila po njegovih besedah globoko pretresena. Začutila je vso bridkost njih resnice. Ta utis pa je bil tako zmagonosen, da se je morala z nenavadno močjo upirati proti svojim občutkom. Bala se je omahovati v svojem sklepu. S pogledom, polnim najiskrenejše sočutnosti in s solzečimi očmi, obrne se potem proti njemu in reče: „Zahvalim se vam za vaše sočutje, ali ne morem, ne smem poslušati vašega sveta! Sreča, ktero bi po takej ceni kupila, bila bi mi za celo življenje ostrupljena po čuvstvu, da sem se izneverila svojej veri, za — ah!“ pristavila je bolj tiho po kratkem prenehu. „Ne bojte se; našli bodete zvesto ljubezen, po kterej hrepenite; našli bodete soprogo, ki vam bo primernejša in vrednejša od mene.“
„To se pravi ponujati mi kamen, ko vas jaz prosim kruha,“ odvrne hitro profesor razjarjen. „Vprašanje ni, ali ste ali niste mene vredna, temveč stvar je ta, da jaz ne morem brez vas živeti. Saj ne zahtevam, da bi že zdaj stopili v zakon z menoj. Rad počakam leto in še več, ako želite. Dam vam časa, da preudarjajte moj nasvet in mojo ponudbo. A ne odpošiljajte me kar tako brez pravega uzroka, kakor se odpošilja godrnjaje nadležni berač, ko smo ga z majhnim darom obdarili. — Ne, za Boga!“ pristavi užaljen in si zaporedoma potegne z roko po čelu, „nisem nikdar verjel, da se bom moral kdaj poniževati pred žensko. Jaz grem, Arabela; nočem dalje siliti v vas, ali ne prijemam odgovora, ki ste mi ga dali. Dovolite, da vzamem seboj na pot up, da vas čas, samota, kterej boste odslej prepuščena, in tehtno preudarjanje potegnejo na mojo stran.“
Rekši jej prvikrat ponudi roko v pozdrav in slovo ter pristavi upa poln: „Ali ste z mojim sklepom zadovoljni, gospodična?“
Nekaj trenotkov nastane nemo molčanje za tem vprašanjem.
„Zastonj bi bila vsaka obljuba! Vem, da v enem, v dveh, da celo v dvajsetih letih bodem istih mislij, kakor sem danes,“ odvrne ona potem in vzdihne bridko.
„Dobro!“ odgovori profesor odločno in pusti roko, ktero je bil Arabeli ponudil zastonj; „zgodi se po vašej volji! A obljubite mi vsaj, da boste pri mojej materi iskali svetovalke in tolažnice v tesnobah, ki vas še utegnejo obhajati. Ne odbijajte mi te zadnje želje, Arabela,“ prosi on z bolestno iskrenostjo on jo nepremakljivo ogleduje, kakor da si hoče njeno podobo še globje utisnoti v srce.
„Le v največjej sili!“ obeta Arabela. ali ta obljuba jej ni prišla iz lastnega nagiba, temveč samo zato, ker nima poguma in jej upada srce, vedno nasprotovati njegovim željam.
Nemo kakor pri svojem prihodu pokloni se jej tudi zdaj profesor, a bledejši in bolj razburjen, nego je prišel, zapusti sobo.
Arabela gleda kakor na pol živa v vrata, ki so se zaprla za njim. Potem se nekaj v njej oglasi, in to stori, da poskoči kvišku ter hiti k zaprtim vratom, kakor da jih hoče odpreti, da bi letela za njim; ali ko primejo njene roke za ključavnico, preide jej mahoma volja, ki je bila za trenotek oživila njen bledi obraz. Kakor da je izgubila nit svojega mišljenja, stoji nekaj časa tu podobna kipu, samo da gleda njeno oko zavzeto okoli sebe.
Polagoma spusti njena roka ključavnico, život jej vzraste visoko, obraz zadobi prejšnji izraz in ustne nekaj šepečejo. Premagana je danes že drugikrat njena srčna borba, ki je bila skoro prevzela in omamila njeno voljo in razum. In tako je ona rešena tudi svojega drugega snubača. Ali za ktero ceno?!
Karpeles je držal svojo besedo. Vjutro istega dne, kterega je bila določila sodnija, da se razproda vse Karpelesovo imetje, našli so ga na tleh sredi svoje spalnice s prestreljeno glavo, v svojej krvi ležečega. V trenotji se je ta vest razčirila po mestu; o njej se je potem še celi teden govorilo in razpravljalo.
Karpelesovke ni čisto nič ganol žalostni konec njenega moža. Izgovarjala se je s tem, da ne bode žalovala po moži, ki je napravil po sili konec svojemu življenju pustivši rodbino v največjej stiski. Ker se pa je zdaj vsled Karpelesovega samoumora vsa razprodaja odložila za nekaj dnij, porabila je to priliko ter hitro skrivala in odnašala, kar koli je še mogla dragocenega rešiti od hišnega imetja.
Arabeli, bridko presunjenej vsled stričeve nenaravne smrti, prešlo je mahoma vse sovraštvo, ktero je že od nekdaj, vzlasti pa po materinej smrti čutila do Karpelesove rodbine. Osobito se jej je usmilila teta. Vedela je, da bode odslej prisiljena živeti o miloščini. Kako pa bode trpel ponos te ohole gospe, mislila si je, ker bode morala dan na dan prilizovati se in moledovati, da bi gladu ne umrla. In zdelo se jej je, da jo je prehitra in prehuda kazen zadela za to, kar je storila njej in njenej materi.
Prosila je potem gosposko, naj bi se njej prepustila stričeva vila in tudi nekaj pohištva, ona pa hoče iz svojega premoženja poplačati Karpelesove dolgove. Hotela je v vili svojej teti odmeriti sobo za celo njeno življenje, poslopje pa dati v najem. Kaj bode storila sama in kje živela odslej, tega še vedela ni, ali v vili ne misli nikakor ne prebivati.
V njeno željo je gosposka privolila. Ko so bili vsi upniki poplačani, ostala je Arabeli vila, pohištvo za eno sobo in deset tisoč goldinarjev gotovine. Ali sto tisoč znašalo je njeno nekdanje premoženje! Toda Arabela ni izpustila niti one nevoljne besede zavoljo tega. Izračunila je, kar jej je ostalo čistega, ter se določila živeti odslej od obresti in najemnine. Našla pa je, da bodo njeni dohodki še dosta večji nego njene potrebe.
Isti dan, ko so Karpelesa pokopali, sešli ste se zopet Karpelesovka in Arabela. vozili ste se skupaj v enej kočiji, ko ste se vračali od pogreba domu. Pri tej priliki je Karpelesovka izvrstno igrala ulogo žalujoče vdove, da bi si s tem pripravila pot do Arabelinega srca; Arabela pa je teto predobro poznala, da bi ne vedela, da je njeno tugovanje po moži le hlimba, a vendar jej ni zamerila tega.
Da trpljenje blaži človeka, izrazila se je Arabela pred nekoliko dnevi proti profesorju Waldeku. In ta resnica se je zdaj pri njej obistinila. Ona je prestala najhujše muke, borila sez najsilovitejšimi borbami, okusila bridkost solz in občutek obupa; a ne da bi jej bilo trpljenje otopilo čut za tuje nezgode, še gledati ni mogla tuje nesreče; čutila je tem bolj neskončno hrepenenje utešiti jo.
Ko jej tedaj začne Karpelesovka z rezkimi bojami naslikovati življenje, ktero jo čaka, obeta hitro Arabela pomagati jej.
Po tej obljubi se Karpelesovka brž drugi dan prikaže pri Arabeli, držeč v roki zavitek orumenelih papirjev. Arabela je prvi trenotek spoznala, da so to oni znani spisi.
„Ah, vendar mi hočete enkrat izročiti zadnji spominek moje uboge matere!“ zakliče vsa žareča v lici. Pri tem pogledu pa se v njej z vso silo vzbudi ljubezen in žalovanje po dragej roditeljici. „Rada vam dam polovico svojega premoženja za nje.“
„Izročam ti jih brez odškodnine, ljuba nečakinja,“ odvrne Karpelesovka navidezno vsa ginena; vendar pa ne izpustijo pri tem njeni prsti zavitka, po kterem je Arabela hlastno segla. „Gotovo ti jih dam, Arabela, a počakaj eden trenotek, da izrečem, kar mi srce teži,“ nadaljuje ona in dela skesan obraz. „Ti le predobro poznaš, draga nečakinja, mojo nesrečo; ti veš, da moram odslej živeti o miloščini dobrih ljudij. Za sebe upam dobiti dovolj podpore, da tiho in skromno živim še onih par let, ki mi jih je dobrotni Bog še namenil; a osoda mojega Davida, ki je še na pol otrok, tlači mi kakor mora srce.“
„Za-nj bodem skrbela jaz, kolikor mi bode mogoče; a dajte mi vendar enkrat papirje moje matere,“ pretrga jej Arabela z nestrpljivostjo besedo.
„Bog te blagoslovi za to obljubo!“ nadaljuje Karpelesovka vzdihnovši ter se vede, kakor da še ne vidi Arabeline razburjenosti. „V vojaški zavod bi najrajši spravila Davida, ako se ti zavežeš plačevati mesečino za-nj, ki ne bode velika. In potem bi še, Arabela, za sebe prav ponižno prosila stanovanja, v tej vili, ako mogoče, kamor me veže toliko spominov. Eno sobico, ko bi mi jo pustila na razpolaganje, potem te nočem nikdar več nadlegovati in moliti hočem neprestano za tvojo bodočo srečo.“
Sedaj umolkne ter se kaže zamišljeno in pobito. Potem si obriše zaporedoma oči in pogleda nekolikokrati s pobožnostjo, ktere pa ni čutila v srci, proti nebu.
„Petindvajset goldinarjev na mesec hočem redno plačevati za Davida, vam pa prepustim komfortno prirejeno sobo v tej vili za celo vaše življenje. — A za Boga, ne mučite me dalje; dajte mi vendar enkrat spise, dajte mi zadnjo svetijo, ktero še imam od svoje matere!“ prosi Arabela vsa razdražena in malo da ne z jokajočim glasom.
Karpelesovka ničesar ne odgovori, temveč vzame patetično iz svoje listnice polo papirja, položi jo pred Arabelo ter reče z mirnostjo, ktero more le s trdnim prizadevanjem hliniti (tako vre v njej, čutečej važnost tega trenotka): „Bodi tako prijazna, ljuba Arabela, in ponovi še pismeno kar si mi ustmeno obetala. Saj veš, le od tvojega podpisa je odslej odvisen moj kredit in —.“ Tu umolkne nenadoma, zmedena nekoliko po strogem Arabelinem pogledu, ki jo je zadel.
„Vi ne verjamete, ne zaupate v mojo besedo?“ zakliče Arabela globoko razžaljena. Hoče še nekaj pristaviti, a njen pogled se ustavi na toliko zaželeni zavitek, kterega ona krčevito v roki drži, in beseda jej zastane na ustnah.
„Dajte sem list!“ reče zdaj po kratkem preudarku in napiše s trepetajočo roko v naglici nekaj po njem.
„Tako! Zdaj zamenive spise,“ pristavi z negotovim, a srditim glasom ter vrže pero s tako silo od sebe, da se kota po mizi in pade na tla. „Vi boste meni dali, kar je itak že moje, in jaz sem vam v zameno napisala, kar ste zahtevali od mene,“ nadaljuje Arabela z bolestno porogljivostjo ter drži kvišku proti teti razpeti list, da ga more ona prečitati.
Karpelesovki zabliščijo zmagonosno oči, ko prebere, kar je Arabela napisala. Z eno roko seže potem po list, z drugo pa izroča Arabeli skrivnosti polni zavitek.
Arabela zgrabi z obema rokama hlastno po edinem imetji nesrečne svoje matere, ki je kdo ve koliko let počivalo na njenih prsih, ter zre ginjena va-nj. Nato se obrne naglo proti teti in zapazivši njen radostni, a zvijačno odsevajoči obraz, deje z užaljenim, a vendar ponosnim glasom: „Dosegli ste, kar ste želeli. Zapustite me zdaj! Ako pa mi hočete za naprej le nekoliko povrnoti, kar bodem odslej storila za vasi in Davida, potem mi ne pridite več pred oči! To je vse, česar prosim in zahtevam od vas.“
Rekši obrne se z zaničevanjem hitro od nje; a predno je Karpelesovka utegnola še kaj odgovoriti jej, šla je v bližnjo sobo in se zaklenola va-njo.
Karpelesovka pa spravi zadovoljna dragoceni list, v kterem se je Arabela zavezala skrbeti za njo in sina njenega, in usta grdo nategnovši v posmeh mrmra presrečna: „Kako neumna je ta deklina? Slepa ljubezen do matere, ktere še prav poznala ni, zmotila jo je popolnoma. Polovica svojega letnega dohodka mi je zapisala! Za kaj? Za izjavo, ktera jej bode storila največjo sitnobo, preglavico in jezo, ki je še nikdar imela ni. Ako pa mene zavoljo tega pozove na odgovor, prisežem, da sem o vsem zapletku zvedela stoprav po smrti Arabeline matere, in sicer ravno iz teh spisov. Kdo je zdaj bolj pomilovanja vreden, jaz ali ona?! Vendar ona, bogme! Saj se bode meni odslej bolje godilo nego njej!“
Ko zapusti Karpelesovka sobo, najde v veži Arabelino služkinjo, ki je čitila obleko svoje gospodarice.
„Pusti to delo,“ ogovori jo; „idi rajši pogledat, kako se počuti kaj gospodična Arablea. Najbrže leži kje v nezavesti, - sad najnovejše mehkočutnosti in odgoje! Ha, ha, ha!“
„Julija, ali ni nekdo potrkal na vrata?“ poprašala je gospa Waldekovka svojo kuharico, ki je ravno kruh mesila. Sama pa sedi na nizkem stoličku in trebi orehe za božično potico.
„Ne verjamem, da bi bil kdo, gospa; najbrže je samo vihar, ki danes tako strašno piha in tuli, kakor da bi bil konec sveta. Sicer pa, ako hoče kdo od nas imeti kaj, naj pozvoni; čemu pa zvonček zvunaj visi?“ odgovori Julija neuljudno.
Ali predno ko je nehala govoriti, oglasi se že zvonček z vso silo.
„Kdo pa hodi okoli o takem vremenu?“ godrnja kuharica in gre gledat.
Waldekova pa odloži med tem delo, odveže si kuhinjski predpasnik ter skuša vstati. Slutila je, da dobi koga v pohode.
Črez nekaj trenotkov povrne se Julija, polglasno rekoč: „Mlada židinja iz prvega nadstropja želi z vami govoriti, gospa! Vodila sem jo v sprejemnico, naj vas tam počaka.“
Waldekovka to začuvši obriše si brž roki, popravi si z važnostjo avbico, pokrtači svojo obleko, na kterej pa ni bilo niti prašeka videti, otem pa hiti, kolikor jej je mogoče, v sobo.
Arabela — ona je prišla na pohode — stala je zamaknena pred veliko doprsno sliko profesorja Waldeka, ko je gospa stopila v sobo, ali hitro se obrne od njega, ko čuje, da se vrata odpro, ter gre vidno zmedena gospej nasproti.
„Gospa doktorica! Jaz sem prišla, da vas prosim sveta in pomoči o jako važnej zadevi,“ jame Arabela na vso sapo, pokleknovši pred njo. „pomagajte mi, blaga gospa,“ vzdihuje ona z utrujenim očesom, nehote roki sklepajoč.
Waldekovka jo gineno gleda. „Vsedite se, uboga gospodična, vi ste zmučena in trpeča,“ ogovori jo z negotovim, a prisrčnim glasom. „Gotovo vam hočem pomagati, kedar koli in kolikor koli mi je mogoče. Kaj se vam je zopet pripetilo?“ vpraša jo sočutno, dobrohotno jo opazujoča s svojimi prijaznimi očmi.
Arabela je bila prvi trenotek nekoliko osupnena vsled prijaznosti, ktere ni pričakovala. Srce jej hitreje bije, v licih lahno zarudi, pomislivši, da je gospa, ki jej sedi nasprotii in jo osrečuje s svojimi sočutnimi besedami, mati profesorjeva.
Toda zdaj ni bilo časa premišljevati. „Gospa!“ nadaljuje v pretrganih besedah, kakor da jo je tega strah, kar jej hoče odkriti; „včeraj mi je teta izročila neke lastnoročne spise moje pokojne matere. Iz njih sem zvedela za neverjetno hudodelstvo, ktero so moji lastni sorodniki učinili z menoj. Za Boga, kaj mi je storiti?“ vzklikne s tiho grozo in bridkostjo ter zagrebe lice med svoje roke. „Pomislite, gospa; jaz, jaz sem krščena, a vzgojili so me v veri — židovskej!“
Waldekovka je z napol odprtimi usti in široko uprtimi očmi stala za nekaj trenotkov okamenela. Tako je začudjena in zavzeta o tem, kar je slišala, da jej je zmanjkalo glasu. A kmalu se zave in odvrhne z radostnim obrazom: „Utolažite se, gospodična; saj je, kolikor je tudi ta pregreha proti vam nezaslišana in neodpustljiva, pri vsem tem vaša vest, in to je glavno, vendar le čista. Vi si ničesar ne morete očitati. Kar ste zamudili, to se da, mislim, v kratkem popraviti. — Glej, glej! Trdila sem vedno,“ pristavi gotovo in odločno, „da nimate vi nič židovskega na sebi, niti v črtah na lici, niti v obnašanji, niti —,“ tu pa utihne, ker se jej v srce usmili nepopisljiva tesnoba, ktero je pri teh besedah zapazila v Arabelinem pogledu. „Toda seveda le zato ne, ker ste vi očetu vsa podobna,“ nadaljuje potem Waldekovka v zadregi in na tihem obžalujoč svojo prejšnjo izjavo; „samo oči imate materine.“
Arabela se jej nenadoma primakne bliže, prime njeno roko in prosi nestrpljivo: „O povejte mi vse, kar veste, o mojih roditeljih; dobrega, ako morete, hudega so mi Karpelesovi itak našteli dovolj!“ To izrekši, spreleti jej strah bledo čelo. Bala se je, da bi bilo življenje njenih roditeljev tako, da bi se dalo po njem kaj neugodnega posneti.
Zlato srce gospe Waldekovke je takoj uganilo, kteri dvom muči v tem trenotji Arabelino dušo. Stisnola je iskreno Arabelino roko in dejala s poudarkom: „Ne bojte se draga gospodična! O vaših roditeljih vam morem samo dobrih reči povedati. Vaša mati je bila blaga, ljubezniva ženka. Vaš oče, prvi knjigovodja vašega starega očeta, bil je marljiv, pošten mladeneč. Jaz se ju še obeh prav dobro spominjam kot lepih in mladih. Edino, kar sta onadva zakrivila, je bilo to, da si bila drug drugemu srčno udana, dasi vedoča, da jima različnost vere brani združitev.“
Arabela to začuvši zgane se z živahnostjo ter upre sramežljivo v tla svoj pogled. — Ali se njej ne godi enako?!
„Ko so sorodniki vaše matere,“ nadaljuje doktorica, „osobito na njen polbrat, rajnki stric Karpeles, — njen oče, vaš dedec, bil je tedaj vsled starosti že top in pri njem je ona živela — zvedeli za to tajnost, bili so silno razjarjeni. Storili so potem vse, da bi se to znanstvo razrušilo. Ali bilo je prepozno. Govorilo se je namreč, da se je vaša mati na skrivnem crkveno poročila z vašim očetom; brž pa ko postane polnoletna, hoče tudi ona prestopiti h katoliškej veri. Karpeles to zvedevši, pa pozove vašega očeta na dvoboj in ga tako nesrečno v srce zadene, da je v malo trenotkih smrtno obležal!“
„In vi mi niste tega nikdar povedali, da je bil stric morilec mojega očeta?“ seže jej Arabela solzna v besedo.
„Sodila sem, da vi s svojimi sorodniki dobro izhajate, in zato nisem hotela razpora sejati med vami,“ izgovarja se blaga starka, potem pa umolkne.
„O nadaljujte, nadaljujte!“ prosi Arabela nestrpljivo, kakor da je od vsake besede, ktera zadeva njene roditelje, vsa nejna sreča in nesreča odvisna.
„Ali zdi se mi, da pri tem preveč trpite,“ opomni Waldekovka skrbljivo. „Menda bi bilo bolje, ko bi jaz pustila za zdaj to žalostno pripovedovanje in bi vam o priliki nadaljevala, kedar bodete mirnejša in bolj krepka.“
Ko jej pa Arabela prigovarja, naj nadaljuje, izpolni jej ona to željo.
„Nenadoma,“ tako povzame Waldekovka zopet besedo, „izginola je vaša mati od tod. Govorilo se je na tihem, da jo je brat odposlal na deželo. Leto pozneje pa se na enkrat širi novost, da je pri porodu umrla. Vas pa, dojenko, dal je Karpeles najprej nekam na deželo v rejo, potem pa vas je kot hčer vzel zopet k sebi in vas vzredil. Vaša mati pa ni bila umrla, ampak — strahovito! strahovito!“ pretrga si Waldekovka presunena besedo, pokrije si z roko za trenotek oči in maje pomilovalno z glavo.
„Utolažite se vendar, gospodična! Saj je zdaj vse končano in maščevano,“ prigovarja potem ona ihtečej deklici; a tudi sama ne more več vzdrževati solz. Nato molčite nekaj časa obe v žalnih občutkih.
„Kaj pa stoji prav za prav zapisano v materinih spominkih, o kterih ste mi pripovedovali?“ oglasi se zopet žrez nekaj časa Waldekovka. „Oprostite, ako vam s tem vprašanjem obnavljam rane; a moram zvedeti, da vem potem, kaj je nama storiti.“
Arabela seže v žep in vzame iz njega materina pisma.
„Le malo je v njih jasnega, kar je rajnka mati zapustila,“ pristavi ona. „Na tej poli izjavlja dan in uro, v kterej sem se narodila, in sicer popolnoma resnično, kar mi daje upanje, da je bila takrat, ko je pisatla to, še pri zdravej pameti. — Potem piše, da me je dala po očetovej želji na skrivnem krstiti in da je moje ime Arabela Trapes. Tedaj ne Karpeles, kakor se je pisala moja mati,“ opazuje Arabela proti gospej. „Iz tega pa sodim, da sem zakonski otrok. — Na dalje piše, da zvem vse natanje pri vikarji stolne crkve, gospodu Aleksiji, ki me je krstil. Ker je bolna in preslaba, ne more dalje pisati. Kar sledi v drugih polah, je zmedeno in nejasno. Tudi po pisavise zna, da je bilo to o drugih časih napisano, menda nekoliko let pozneje, ko je bila mati že v oblasti strašne bolezni.
Tako sem sklepala vsaj jaz po dolgem preudarjanji in potem, ko sem več kot tridesetkrat prečitala in premislila, kar sem našla napisanega.“
Tako končuje Arabela in zloži pisma.
„Kako pa je vaše mnenje o tej stvari,“ popraša po kratkem molku plaho gledajoča Waldekovko, kakor da se boji, da bode ona dvomila o resničnosti njene izjave.
„Da je vse gola resnica seveda,“ odvrne doktorica slovesno, ki je ves čas pazljivo poslušala Arabelino pripovedovanje. „Bolj ko stvar premišljujem, tem bolj se mi vidi, da je prav tako in ne drugače. Od kod pa bi imelo izvir Karpelesovo sovraštvo do vaše uboge matere, če ne iz takih okolnostij?! Sluteč, da se hoče vaša mati pokristjaniti, zaprli so jo, da bi ne mogla storiti tega; zvedavši pa, Bog zna kako, da je svojega otroka vendar dala krstiti, vzeli so jej vas, hčerko njeno, da bi jo vzgojili v svojej veri. Vaša mati, nesrečnica, pa je zblaznela potem vsled moževe in otroje izgube. Čisto naravno! Tudi jaz bi v enakem slučaji spišla ob pamet. Ker ste pa vi po materinej srečki nenadoma obogateli, določili so vas potem Karpelesovi v nevesto svojemu sinu. Tako je in ne drugače,“ beseduje zgovorno gospa s prepričanjem, kterega bi jej nihče ne mogel vzeti. „Da pa se o resničnosti te stvari prepričave, hočeve takoj iti v župnijo stolne crkve in pogledati v krstno knjiho. Izvrstnega gospoda Aleksija, žalibog, da ne najdeve več. Umrl je preteklo spomlad. A njegov že drugi naslednik, sedanji vikar gospod Sebastijan, moj izpovednik je tudi jako postrežljiv. Gotovo nama bode prav rad pripomagal.“
Zastonj je potem kuharica, prej z lepimi, nato pa s hudimi besedami branila gospej, naj ne gre iz hiše o takem vremenu; češ za protin bilo bi ono pravi strup, in nihče drug, kakor ona, mora potem gospejino nogo mazati in zavijati, kedar zopet oboli.
Toda gospa se ni dala pregovoriti; češ saj ni župnija daleč od tod, in gospodje v farovži bodo kmalu preobloženi z delom vsled božičnih praznikov. Ravno danes bi bil zadnji dan, da bi si še upala nadlegovati jih. Kar pa zamore človek danes storiti, naj nikdar ne odlaga na jutre. To je bilo nekdaj njeno geslo in vselej je bilo prav.
Tako jse je izgovarjala ter šla z Arabelo, ktera je že čutila do malo jej še znane gospe največje nagnenje in spoštovanje. Kuharica pa godrnja nerazumljive besede in gleda Arabelo temno po strani, češ kaj smo pa tebe nekrščenega človečeta potrebovali, ter zaloputne vrata za odhajajočima in se jezi in tuhta še ves dopoldan, kaj se je neki moralo važnega pripetiti, da hodi gospa o takem nezdravem vremenu od doma. Največ preglavice pa jej je delalo to, kaj ima sploh židinja v župniji opraviti?!
Po več trudapolnih in sitnih potih ste še le Waldekovka in Arabela dosegli, kar ste želeli.
Pomoč gospoda stolnega vikarja samega ni zadostovala, da se doseže njun smoter, kakor je Waldekovka s početka mislila to. Akoravno je bila Arabela zapisana v krstnej knjigi z natankimi številkami leta in dneva, kakor je stalo v zapiskih rajnke matere, morali ste vendar iti še tudi k rabinarju. Izkazati se je moralo, ali pa je tudi krščena Arabela Trapes ravno tista Arabela Karpeles, ki je bila v židovskem zapisniku istega leta in dne kot novorojenka vknjižena?! — Ko je bila stvar urejena in ni bilo več dvoma, da je le ena in ista Arabela na dveh krajih zapisana, morala je še stvar priti do škofa v pregled in presojo.
In tako je celi mesec prešel, predno se je Arabela Trapes kot katoličanka potrdila. Pri tej preiskavi pa se je tudi dokazalo, da je Arabelina mati bila resnično po crkveno-katoliškem obredu poročena, in sicer eno leto pred Arabelinim rojstvom. Temu zakonu torej, da bi imel pravo veljavo, manjkalo je samo še židovskega poročnega blagoslova.
Sodnija pa ni mogla pri tem sleparstvu čisto nič uplivati, ker je Karpelesovka vedno trdila in prisegala, da ni o vsej tej dogodbi nikdar ničesar vedela in da si je samo njen rajnki mož celo zapletko izmislil in tudi izvršil.
Med Waldekovko in Arabelo je tekom enega meseca postala iskrena srčna zveza, kakor med matero in hčerjo. Pri Arabeli se je to čuvstvo vzbudilo najprej iz hvaležnosti do Waldekovkinega požrtvovalnega truda, potem pa tudi, ker je njeno starost visoko čislala, ali največ pa iz srčnega nagiba; saj je bila ona profesorjeva mati!
Pri Waldekovki pa je izviral ta čut iz njenih izvrstnih srčnih lastostij. Podoba zapuščene, od nesreče tolikanj preganjane sirote presunola je vsako čutečo struno tega srca. Iz sočutja pa je kmalu nastala najgorkejša ljubezen.
Njena največja slast je bila odslej ljubiti in tešiti svojo varovanko. Zato ni Arabela dolgo pomišljala, ko jej neki dan Waldekovka in njen soprog ponudita, naj bi odslej živela pri njiju. Ravno tedaj se je pa tudi neka rodbina oglasila, da hoče vzeti v najem celo prvo nadstropje v vili, in tako se je ona tem hitreje odločila sprejeti ponudbo teh izvrstnih ljudij. In res nikdar se ni kesala zavoljo tega koraka.
Med tema dvema blagima starčekoma začela se je potem Arabela polagoma oživljati. Pozabiti ni sicer mogla prestanih borb, ali njena bolest je bila odslej tiha. Bila je še samo otožen spomin, ki ukrade sicer marsikteri vzdih iz prsij in privvabi marsiktero solzo v oči, a pri njem vendar ni duša obupna. Neka udanost se je bila nje polastila, in ta jej je vlivala mir in pokoj v srce. Veselila se je zopet življenja, in njeno oko je včasih zažarelo v mladostnem ogni, kakor da bi slutila bližjo, gotovo srečo.
Največji del dneva je zdaj uporabljala v to, da se je učila krščanskega nauka. Imela je za to učitelja, in sicer gospoda vikarja Sebastijana, ljubljenca gospe Waldekovke.
Profesor Waldek je sicer vse te izpremembe v Arabelinem življenji točno in natančno zvedel po materinih poročilih, ali on ni vendar v svojih pismih Arabele nikdar omenjal. Tudi na materino pogosto vpraševanje, kdaj zopet roditelje obišče, odgovarjal je vedno dvoumno.
Štirje meseci so pretekli, kar je bil zadnjič doma, a vendar ni nič obetal, bode li kmalu zopet prišel.
Waldekovka bi bila sicer zdvojila, da ni toliko časa objela svojega Walterja, a zdaj bila jej je ta ločitev nekoliko manj bridka, odkar je imela Arabelo v svojej bližini. Vsaj je imela zdaj nekoga, za kterega je neprestano skrbela in ki ga je ljubila; kajti to je bil od nekdaj smoter njenega življenja.
Pri vsem tem pa se je zadnji čas vendar začela vznemirjati. „Ljubi Walter!“ pisala je torej sinu med drugim; „ali res ne prideš o velikonočnih praznikih domu? — Tedaj bodemo praznovali v našej hiši še drug pomenljiv praznik. Arabela bode namreč isti dan napravila svoje prvo sv. obhajilo. O binkoštih pa bode sprejela zakrament sv. birme, pri kterej jej bodem jaz za kumo. — Vem, da ti že od nekdaj ne ceniš preveč ženskega društva; ali Arabela, veruj mi, je vsa različna od drugih žensk. Ona te ne bode nadlegovala s praznim govorjenjem. Tako je resna, modra, a vendar ljubezniva in prijazna — Walter, samo tebe bi še trebalo, da bi bilo naše veselje popolno!
Prirediti hočemo isti dan majhno pojedino, h kterej so nam obetali priti razven častitega gospoda prošta, ki bodo Arabeli podali prvo sv. obhajilo, tuudi nekoji drugi gospodje, duhovni in posvetni. Walter, moj sin, kaj ne, da ne odrečeš materi te prošnje in da se smem zanašati na tvoj prihod? Hrepenenje po tebi je pri meni in očetu postalo zadnji čas že neprenesljivo.“
Toda profesor ni kljubu tej iskrenej materinej prošnji hotel obetati, da pride. Trdil je, da ima baš sedaj črez mero opravila.
Prišla je velika noč. Arabela je globoko ginena in z največjo pobožnostjo sprejela prvo sv. obhajilo. Kakor je bila prej udana židovskej veri, toliko bolj se je vnela zdaj za vero, v ktero je bila že brž po rojstvu sprejeta, a v resnici pa je še le pred kratkim stopila v njo.
V ožjem, pa tem prisrčnem krogu se je potem doma vršila svečanost. Oko nobenega pričujočih gostov ni ostalo suho, ko je gospod prošt napravil Arabeli primeren nagovor.
Arabela pa je bila na ta dan otožna, kakor že dolgo ne tako. Menda je na ta slovesni dan tem živeje občutila pomanjkanje roditeljev; hrepenela je menda po osebi, ki bi jej naj bila pridružena z ožjo vezjo nego s prijateljsko. Waldekovka je to kmalu izprevidela in je pomnoževala, kolikor se je dalo, svojo ljubezen in skrb do nje.
Toda otožnost se ne da na povelje odpravljati. Arabela je bila sicer za to prizadevanje hvaležna, ali ona ni mogla celoma zadušiti občutkov, ki so jo bili z vso silo prevzeli.
Dan se je nagibal h koncu. Pri mizi so se veselo po domače pogovarjali. Napitnica je sledila za napitnico. Vsak je hotel Arabeli častitati.
V ta namen bil je gospod prošt prinesel s seboj iz svoje kleti steklenico najboljšega vina, ki je bilo ravno tako staro kakor Arabela. a tudi drugih gostov ni se pozabilo; da celo odsotnemu profesorju Waldeku se je napivalo, naj bi se skoro kot diplomovan doktor vrnol domu.
Arabela je prosila dovoljenja, da se sme oddaljiti. Vsi so jej radi privolili; saj so mislili tudi oni, da se bodo skoro razšli. A temu ni bilo tako; pozni večer jih je še našel združene.
Arabela je šla v svojo sobo in da bi se količkaj iznebila svoje otožnosti, vzela je molitveno knjižico in začela moliti iz nje. A tudi v molitvi ni našla zaželenega pokoja.
Knjiga jej zleze iz rok v naročje, roke počivajo na njej, ona pa se zamisli globoko, globoko. Na kaj je mislila?!
Edino okno, kteri je imela soba, bilo je na pol odprto. Na enkrat predrami Arabelo tanek, občutljiv prepih.
Ozre se na vrata, da vidi, ali so menda odprta. Pri tem pa se zgane, zarudi in obledi zaporedoma in neizmerno začudjena zašepeče: Gospod profesor?!
Pri vratih stal je v resnici profesor Waldek, oblečen v popotno obleko in ni premaknol očesa od nje. Ravno je bil prišel s popoldanskim vlakom. Stopivši v roditeljevo stanovanje, čul je iz obednice glasno govorjenje. Julije ni videl nikjer. Ta je šla ravno takrat gostom luši prižgat.
Profesor je sklenol najprej se preobleči in stoprav potem predstaviti se zbranej družbi. Šel je v ta namen v stransko sobo, ki je bila nekdaj njegova učna sobica, in tak je nenadejano našel — zamišljeno Arabelo.
Ko profesor zapazi, da ga je Arabela zagledala in spoznala, zapre vrata za seboj, pristopi bliže in reče resno: „Arabela, ali se niste še do današnjega dne odločila, dati mi drugo ime, kakor formalno: gospod profesor?“
Arabela močno zarudi. Ozre se na-nj z nemim pogledom; ali ta pa je moral biti dosta zgovoren, kajti profesor je nenadoma roki razpel proti njej, iz globočine svoje duše kličoč: „Arabela!“
Arabela ga še enkrat pogleda, a sedaj na pol zmedeno, na pol sramežljivo. Ko pa vidi njegov radostno izpremenjeni obraz, hiti mu brez daljega premisleka v naročje, iz ust pa se jej ukrade ime: Walter!
Profesor jo presrečen drži krepko v rokah ter reče s trepetajočim glasom: „Da Arabela! tako je prav — Pa kako sladko se moje ime glasi iz tvojih ust! Sedaj te ne izpustim več, ne morem — nočem te izpustiti! Ti si moja, na vse veke moja! Ah, in koliko si mi prizadela trpljenja, dokler sem dosegel ta blaženi trenotek! Ti bi se mene tudi sedaj ne usmilila, ko bi mi ne bil ugodni slučaj prišel na pomoč. Ti bi bila čakala, da bi se obadva pogubila vsled neizpolnjenih namenov, rajši ko pa da bi bila storila le en korak k najinej svrhi. Toda dovolj tega!“ pristavi nežneje ter se nekoliko oddalji od nje, da jej zamore pogledati v lice.
„Sedaj pa, Arabela, odgovori mi samo na eno vprašanje: Ali si pri volji, zapustiti za vselej ta kraj in kot gospa profesorica slediti mi v ono mesto, kjer menim nastopiti stolico kot docent takočnjega vseučitelišča? Povej, Arabela, ali hočeš zaupati meni svoje življenje, ktero hočem čuvati s svojo ljubeznijo!“
In Arabela odgovori z globoko resnostjo v očeh, a vendar s presrečnim smehljajem na trepetajočih ustnah: „Da, Walter, tebi ga zaupam!“
Dolgo sta se še zaročenca v prijetnem somraku pomenkovala. Kar sta si povedala, odkrila in zaupala, bilo je srčno, prosto, in besede enega našle so odmev v srci drugega.
Življenje nam ponuja včasih trenotkov polnih slasti in zamaknenja, ti minejo sicer, a puščajo pa zato v nas neizbrisljive spomine. Tak trenotek se je i njima prikazal.
„Kaj pa bode z mojimi roditelji?“ vpraša profesor med drugim. „Ali jih pustiva tu, ali —.“
„Z nama morata iti!“ reče Arabela, predno je on še svoje vprašanje dopolnil.
„Dobro!“ odvrne profesor zadovoljen; „ali predno odpotujemo, hočemo skrbeti za dostojno bivališče tudi najinim dragim, ktere tu zapustiva.“
Arabela ga radovedna pogleda. Ni ga razumela.
„Glej, draga,“ nadaljuje on in dene ljubkovaje roko okoli njenega života, kakor da ve, da jej utegne to, kar jej hoče razložiti, napraviti bol; „tvoja roditelja ležita na raznih krajih pokopana. Jaz vem, kje je tvoj oče pokopan; ti pa veš, kje tvoja mati. Kaj, ko bi kupila rakev in bi združila v smrti, kar je bilo siloma ločeno v življenji?!“
„Kako si blag!“ odvrne na to Arabela ginena in skrije solze, ktere je že ves dan premagovala in ki so jej zdaj pri bridkem tem spominu silile v oči, ter dene glavo na njegovo ramo.
A on jo rahlo potegne k sebi, nasloni nje glavo na svoje prsi in reče zamolklo: „Le razjoči se, Arabela! saj ti bode potem lažje. Toda tukaj, na mojem srci je odslej mesto, kjer se smeš potoževati in radostiti. Moje srce bode znalo s teboj oboje enako prenašati.“ —
„Gospodična Arabela! Častiti gospodje gosti se hočejo od vas posloviti,“ oglasi se nenadona tanki Julijin glas. Bila je nepričakovano stopila v sobo z lučjo v roki. Ko pa pogleda po sobi, odpre zavzeta široma oči, kakor da ne verjame temu, kar vidi.
Arabela se pomenkuje z nekim gospodom, in ta gospod ni nihče drug, kakor Walter, njen mladi, od nje tolikanj oboževani gospodar, resni in učeni gospod profesor, največji ženski sovražnik!! — Svečnik jej hoče pasti iz rok, nasloniti pa se mora na vrata, da ne pade vznak samega začudjenja.
„Le bliže, le bliže, Julija,“ ogovori jo zdaj profesor z nasmehom, ker je uganil uzrok njenega položaja. „Kar tu vidite, ni nič nedostojnega ali brezbožnega. Vedite, da je gospodična Arabela moja nevesta in da postane v kratkem moja soproga.
Vedno ste želelei, Julija, videti mene, kterega ste nekdaj pestovali, srečnega. Zdaj se vam je želja izpolnila. Jaz sem najsrečnejši človek na svetu. Kaj pa ti, Arabela,“ popraša jo poredno in jej poda roko, „ali si z menoj zadovoljna?“
Arabela je skočila na noge, začuvši Julijin glas, in si je zdaj v največjej zadregi, na pol obrnena od njega, brisala solzne oči. Na profesorjevo vprašanje pa mu hitro poda roko, s sramežljivo povešenimi očmi polglasno rekoč: „Pojdiva k tvojima roditeljema, Walter!“
Julija pa si otira s koncem zastora oči in ponavlja ginena: „Častitam, častitam! Ah gospodprofesor,“ pristavi nato vesela; „zastonj nisem dvakrat na dan molila Boga, da bi vi enkrat dobili pridno, bogaboječo ženo. Ali gospodična Arabela,“ nadaljuje z navdušenostjo, ki je bila izgovornejša nego njeno besedovanje, „je tako izvrstna v vsakem oziru, da vam bode le blagor prinesla v hišo.“
Njena nekdanja zopernost do mlade židinje bila je v trenotku izginola, ko je zvedela za Arabelino krščanstvo. Jokala se je tedaj iz sočutnosti do nje toliko, da seje sama začudila, od kod jej prihajajo solze. Od istega časa pa je bila „krščena židinja“, kakor jo je ona dobrohotno imenovala, njen največji uzor, o kterem je po dnevu in po noči sanjarila.
Pol leta pozneje se je na tihem izvršila Arabelina poroka z vseučiliščnim profesorjem Waldekom. Ta dan je bil najlepši v življenji ne samo mladima poročencema, temveč tudi starima roditeljema, ki sta z najiskrenejšimi željami blagoslavljala to zvezo.
Takoj po poroki odpeljali so se vsi štirje v ono glavno mesto na Nemškem, kamor je bil Walter na vseučiliščno stolico za profesorja poklican. A tudi zvesta Julija, preobložena s potno robo in domačim psičkom v naročji, vozila se je za svojimi gospodarji.
Arabelina vila se je pod dobrimi pogoji dala v najem razven ene postranske sobe, v kterej je bivala Karpelesovka. Ta pa je kakor nekdaj nadaljevala svojo razkošnost. Denarja je dobivala nekaj iz mestne ubožne denarnice, nekaj pa ga je naberačila po imenitnih hišah, in tudi onih petindvajset goldinarjev, ktere je Arabela redno plačevala za Davidovo odgojo, rabila je za-se. A David, ki je že od nekdaj ljubil vojaški stan, učil se je vojaštva z odliko ter je smel zastonj prebivati v zavodu; stroga vojaška disciplina ga je menda tudi v moralnem oziru poboljšala. O Samuelu pa ni bilo več sluha ne duha.