I.

Rosen in blaten je prišel Martin Kačur v poštno gostilnico.

„Ali pojde kmalu pošta v Zapolje?“

„Kmalu! Čez pol ure!“ je odgovoril zaspani krčmar.

Kačur je sédel za mizo in si je naročil žganja in kruha. Veliko culo, ki jo je nosil na krepki gorjači preko rame, je vrgel na klop.

Ves njegov rdeči, zdravi obraz je bil še poln svežega jesenskega jutra, polne so ga bile njegove rosne, vesele oči. Dolgo romanje je imel za seboj, dvoje trdih ur; lic in obleke se je še držala rezka megla in temna zora.

Z velikim hrupom je stopil v gostilnico debel, postaren človek; že v septembru je bil oblečen v dolg, težak kožuh in črno kučmo je imel na glavi. Tolstoličen je bil in neobrit; gledal je osorno izpod košatih, osivelih obrvi. Krčmar ga je pozdravil s posebno spoštljivostjo in mu je prinesel žganja, gnjati in kruha.

„Kaj še ne bo Jerneja?“

„Bil je že tukaj, pa je šel na pošto.“

Debeli gospod je popil in pojedel in se je ozrl na Kačurja. Razmotril mu je obraz, premeril mu je obleko in je spoznal, da je človek boljše sorte.

„Kam pa vi?“

„V Zapolje.“

„Kaj pa boste tam?“

„Učitelj.“

„Hm!“

Pogledal je Kačurja še bolj natanko, in če bi Kačur ne bil imel rosnih oči, bi bil spoznal v pogledu debelega gospoda sočutje in škodoželjnost.

„Tudi jaz sem iz Zapolja!“ je pripovedoval debeli gospod in si je trebil zobe. „Zdravnik sem tam. Prekleto gnezdo je to, ni hujšega na svetu! Ne rečem nič: kraj je lep; da bi le ljudi ne bilo!“

Kačur se je nasmehnil.

„Vsi govore tako! Tudi jaz, če govorim o svojem rojstnem kraju, pravim: lep je, da bi le ljudi ne bilo! In vendar so tisti ljudje blagi in spoštovanja vredni in vsi ljudje so blagi!“

Zdravnik je zalučal zobotrebec na tla, uprl je komolca ob mizo in se je ozrl osoren na Kačurja.

„In tak prihajate k nam?“

„Kakšen?“ se je prestrašil Kačur.

„Tak tepec, ne zamerite! — Vsi ljudje so blagi! Boste kmalu videli, kako so blagi. — Noben človek na svetu ni blag, tudi vi ne in tudi ne jaz! — Pa kaj bi tisto! Naravnost vam rečem, zato, ker ste mlad in spodoben človek: bodite oprezni, stokrat oprezni, in hinavski, hinavski, stokrat hinavski, ko pridete v Zapolje! Nič drugega vam ne rečem!“

„Bog vedi, kaj je tam doživel!“ si je mislil Kačur in zanimal ga je debeli zdravnik.

„Zdaj ste me pogledali, prijatelj, na tak način, kakor gledajo dandanašnji mladi ljudje nas starce: ne pozna več ljudi, ne pozna več časa! Ampak, fant, stvar je drugačna! — Žganja, Jurij! — Drugačna je stvar! Ali si morete misliti, da sem bil še pred desetimi leti velik govornik na taborih? Da sem se boril za naše narodne pravice? Da sem bil zapisan v črnih bukvah politične policije? Ne? Seveda ne! Debel sem! Jaz pa vam rečem: videli boste tam ljudi, še bolj komodne, še bolj lene ljudi, ki so še veliko bolj debeli kakor jaz in ki niso bili zapisani nikoli v črnih bukvah, ki jih noben cesarskokraljevi postrani ne gleda in ki so vendar, Bogu se usmili, zaslužni in imenitni rodoljubi! Niso bili na taborih, bili so v kanclijah, in vendar bi se jim moral odkrivati dandanašnji, če bi hotel!“

Zdravnik je pljunil debelo na sredo izbe. Kačur pa se je smehljal veselo v svojem srcu: glej, staro rodoljubje, taboraško, naivno, nesebično!

„Pa vendar ste ostali tam, gospod!“ Zdravnik je pogledal jezno.

„Kje pa bi ostal? Kaj mislite, da je kje drugod kaj drugače? Če je potrebno, da živi človek v gnoju, je najbolje, da živi zmerom v istem gnoju. Zakaj vsak gnoj smrdi, najbolj pa od začetka; pozneje se ga človek privadi!“

„Veliko je izkusil!“ je pomislil Kačur in skoro zasmilil se mu je zdravnik.

„Mlad ste še, v službo se napravljate — ali je v Zapolju vaša prva služba?“

„Druga je. V Kotlini sem bil prej, pa sem se nekaj sprl z županom in izjedel me je stran. Nič mi ni žal, prava kotlina je bila!“

„Tako! Z županom ste se sprli! — No, glejte, mlad ste še in naukov potreben. Zato vam rečem in zapomnite si dobro, če hočete živeti v miru z Zapoljci in z vsem svetom: ne sprite se nikoli z nikomer, in če kdo poreče, da ima osel zeleno dlako, mu odgovorite: Pa še kako zeleno! Nadalje: ne vtikajte se v stvari, ki vas nič ne brigajo! Ali ste tam, v tisti Kotlini, narod izobraževali?“

„Poizkusil sem!“ je zardel Kačur. „Zato sva se bila sprla z županom. In z župnikom tudi.“

„Veste že torej iz izkušnje, da poučevanje naroda ni dobro in koristno opravilo. Ogibajte se ga torej, v Zapolju se ga še celo ogibajte, zakaj tam je ljudstvo pouka potrebno kakor nikjer drugod in lahko bi vas izkušnjavec zapeljal. Nevarno je, če se zameri človek županu, še bolj je nevarno, če se zameri župniku. Razžalite Boga in vam bo odpustil, razžalite župnika in prestavili vas bodo. Pustite torej ljudstvo na miru. Ali se ženite?“

„Ne!“ se je začudil Kačur. Poslušal je zdravnika in bilo mu je, kakor da stoji v plohi.

„Ne ženite se nikoli in sploh se ogibajte žensk kolikor najbolj mogoče; zakaj učitelj ste. Še navaden človek, kakor sem jaz, ima z ženskami bridke izkušnje — jaz sem namreč oženjen — učitelju, ki se ženi, pa bi bilo bolje, da bi si obesil mlinski kamen okoli vratu ter se potopil v globočino morja. Zatorej: ne ženite se! — Ali ste pevec?“

„Sem.“

„Ne prepevajte nikoli, razen v cerkvi, in še tam ne preveč naglas, ker bi Zapoljci rekli, da ste bahač. Ne prepevajte v krčmi, ker poreko, da ste pijanec; ne v društvu, ker poreko, da ščujete ljudstvo; tudi ne v svoji izbi, ker poreko, da ste norec. Ne zahajajte preveč v družbo; rekli bi, da ste veseljak in lahkomiselnež; tudi se je preveč ne ogibajte; rekli bi, da ste potuhnjenec. — Ali imate kakšno politično prepričanje?“

„Imam ga.“

„Skrijte ga v najbolj skriti kot svojega srca! — Zakaj laž je greh samo takrat, kadar nič ne koristi. Če vam je izbirati med lažjo in med resnico, in vas nobeno nič ne stane, odločite se za resnico, zakaj toliko laže se boste ob potrebi zlagali. Ne bodite svojeglavni, posebno ne v svojem političnem prepričanju! Kadar se vam zdi koristno, da izpremenite to prepričanje, citirajte Tugomera: Trd bodi in tako dalje — in nobeden ne bo zapazil izpremembe. V slučaju, da kdo zapazi vaše drugo lice, recite, da se razvijate z duhom časa. In če vam zaradi tega kdo očita, da ste omahljivec, koristolovec in slepar, odgovorite: Zabavljati je lahko, delovati je težje. In zapomnite si dobro: Noben človek ne deluje zase, temveč vsakdo za narod. Spoštujte prepričanje svojega bližnjega, zakaj lahko bi vam kdaj koristil. Ali ste pesnik?“

„Tudi pesmi sem že zlagal,“ je odgovoril Kačur in je pogledal na mizo.

„Ne zlagajte pesmi, izgubili boste kredit. In ker govoriva o pesmih, je še potreba, da govoriva o pijači. Ne mislite, da morate piti, če ste rodoljub; tudi trezni ljudje so že postali poslanci. Ali ste si zapomnili vse te nauke?“

„Zapomnil!“ se je zasmejal Kačur.

„In če ste si vse zapomnili in če se boste ravnali po njih, vam bo vendar še težko na svetu. Prišel bi lehko sam Bog med ljudi, posebno med Zapoljce, in bi ne mogel izhajati; če ne drugega, bi mu oponašali njegovo božanstvo.“

„Ali je govoril resno, ali se je šalil? Grenak je; Bog vedi, kaj vse je doživel!“ je premišljeval Kačur. „Hudoben človek ni in tudi nesrečen ne more biti; predebel je in jed mu gre v slast!“

„Zdaj pa le gor!“ je zaklical v krčmo postiljon, dolg, koščen, rdečenos starec.

„To je naš novi učitelj!“ je predstavil zdravnik Kačurja. Postiljon se je ozrl postrani nanj in ga je premeril z umim, strogim pogledom.

„Mlad je še, gospod, in majhen je! Zmerom sem rekel, da bi učitelj ne smel biti mlad in tudi majhen ne!“

Zdravnik in učitelj sta zlezla v voz, ki je bil tesan, nizek in ves zapažen z zaboji in zavoji. Postiljon je švrknil po konjih, voz se je zazibal in je zaškripal; Kačur je odprl okno in je gledal z veselim srcem po rosni jutranji pokrajini.

Pot se je vila ob strmih, gozdnatih holmih, na desno pa se je razprostirala ravan; megle, dolge in tanke, kakor pajčolani, so se vlačile leno po njej, raztrgale so se časih in zasvetila so se polja, prikazalo se je nebo. Časih se je vzdignil nenadoma iz megle, sredi gladke ravni, visok jagned in je takoj utonil. Prikazala se je vas ob poti, dvoje, troje hiš; Kačurju so se zdele nenavadno bele in prazniške.

„Tako lepih vasi še nisem videl; hiše se svetijo kakor v nedeljo, če sije sonce in zvoni k večernicam!“

Zdravnik se je ozrl zlovoljno.

„Videli jih boste čez mesec dni ali dva in tako umazane bodo, kakor so vse na svetu!“

„Bog mu odpusti črnogledje!“ se je nasmehnii Kačur. „Če bi bil vražen, bi mislil, da mi ga je bil sam Bog poslal na pot kakor hudo zdelo!“

Voz je prišel mimo starinskega gradu; na obeh straneh gradu se je razprostiral velik vrt; ob vrtu je šumela voda, peneča in pršeča se je izvija izpod visoke skale nad cesto; tik poti je stala pod košatim kostanjem odprta lopa, bršljan je zastiral okna in je visel nad durmi; v lopi je sedelo dekle v rdeči bluzi, okrenilo se je in Kačur je videl, kakor v hipnem snu, bel óbraz in dvoje črnih, velikih oči. Od starinskega grada se je vzdignila jata kričečih ptic, voz se je zibal dalje in odprla se je svobodna, prostrana ravan.

Kačur je zavzdihnil.

„To je Bistra!“ je pripovedoval zdravnik. „Skoro bi človek rekel, da je lepa vas. Ampak če se ne mislite ženiti, in rekel sem vam že, da ni potreba, tedaj nikar ne hodite sem!“

„Kaj je toliko lepih deklet tukaj?“

„Silno!“

Kačur je mislil na starinski grad, na odprto lopo, na bršljan in na rdečo bluzo in mehko mu je bilo pri srcu.

Voz je zavil na široko belo cesto; tiha, zelena voda, na pol skrita pod starimi vrbami, se je prikazala ob poti. Sonce je zasijalo izza megle in v živem svežem blesku se je zasvetilo Zapolje onstran reke, pod daljnim holmom. Majhno mestece, vasi podobno, je stremilo iz polja, iz ravni, na položna brda; in više, visoko pod nebom, v ogromnem tihem polkrogu, so gledali v ravan visoki gozdovi.

„Tam je Zapolje!“ se je ozrl zdravnik malomarno in je pokazal z mezincem.

Kačur je molčal in strmel. Ob lepoti, ki so jo gledale njegove oči, so se vzpele njegove misli, že prej visoke in vesele, do neba; in vztrepetal je v prazniškem pričakovanju. Čutil je, kako je zrasla njegova moč, kako se je napelo v njem življenje, bujno cvetoče, glasno šumeče v prihodnost.

Debeli zdravnik je videl njegova zardela lica in njegove žareče oči in mu je položil roko na ramo.

„Mladi gospod, nikar se ne jezite, če so bili moji nauki nekoliko preprosti. Ampak verjemite, da so bili pošteni in da bi vam nič ne škodovalo, če bi se ravnali po njih. Zdaj vidim, na obrazu vam poznam, da se ne boste ravnali po njih. Zato vam rečem tole: skrbite zase, najprej in zmerom zase, drugi bodo že opravili po svoje. In če mislite, da morate na vsak način pomagati svojemu bližnjemu, tedaj mu pomagajte brez trušča in brez slovesnosti; manj vam bo škodovalo. Jaz sem se peljal snoči, opolnoči, ves zaspan in nahoden, v strahovitem koleslju na Rakitno, da bi zdravil tam žensko, gostačo, ki je zbolela brez potrebe. Sredi pota, na strmici, se je koleselj polomil in jaz sem se potikal po krčmah in se vozim zdaj s pošto. To sem vam povedal zato, ker bi komu drugemu ne smel povedati: izgubil bi ugled in spoštovanje. Tudi jaz sem hodil nekoč po taborih, prijatelj, in sem govoril o pravicah slovenskega naroda. Ampak takrat sem bil mlajši in zdaj vem, da vse tisto delovanje ni zaleglo ne meni in ne drugim niti toliko kakor tale moja današnja vožnja. — Doma sva, gospod! In če vam bo kdaj kaj hudega, stopite lahko k meni. Vesel vas bom!“

Voz je stal pred poštno gostilnico, novo, svetlo pobeljeno, enonadstropno hišo; onkraj ceste je stala stara pošta, temno, neprijazno poslopje; pod pošto je tekla voda, tiha in široka, vrbe so se klanjale vanjo. Zdravnik je stisnil Kačurju roko in se je napotil po cesti s težkimi, trdimi koraki, visok in plečat, nekoliko upognjen.

Kačur je stopil v gostilnico. Sedel je k oknu in je gledal na cesto, po trgu navzgor, proti beli podružnici, ki se je svetila pod klancem; in nad klancem sončen holm in mlado drevje, ki je bilo še vse zeleno, in na vrhu druga podružnica, bela cerkev, vsa goreča v jutranjem soncu. Na cesti je videl ljudi, uradnike, kmete, delavce in zdelo se mu je, da bi živel z njimi vsemi prijazno in prijateljski, zakaj nobenega zoprnega ne zlovoljnega obraza ni ugledalo.

„Zdaj se pričenja resnično življenje!“ je pomislil. „Zdaj je potreba, da ustvarim, kar sem zamislil!“

Slovesno mu je bilo pri srcu in domislil se je, da je bilo tako čisto in upanja polno njegovo srce ob prvem svetem obhajilu.

„Bodi v božjem imenu!“ je izpregovoril skoro naglas in ni več mislil ne na debelega zdravnika ne na njegove nauke.

„Ali imate kakšno izbo v hiši?“ je vprašal okroglo krčmarico.

„Imamo gospod, ampak Jezus Marija, ravno snoči je prišla iz Trsta neka ženska — lepa je, in kako oblečena, gospod! Saj jo boste videli, ko pojde skozi vežo. In neki gospod je prišel za njo, Bog vedi odkod, tukaj ga nobeden ne pozna —“

„Kaj pa je z izbo?“

„Imamo še eno, ampak tam spi naš Tone, kadar pride domov.“

„Pa jo lahko oddaste za en dan?“

„Seveda jo lahko oddamo. Tone pride samo enkrat na leto, za tri dni.“

Kačur je šel, odvil je culo in se je umil in preoblekel.

Izba je bila velika, prazna, četvero velikih oken je strmelo vanjo; v kotu je stala postelja, čemerno in samotno, kakor na pokopališču. Spodaj je tekla voda, tiha in široka, kakor ribnik, iz daljave so strmeli temni gozdi.

„Lepa kazen!“ se je smejal Kačur. „Iz tiste zatohle kotline v samo sonce! Seveda sem bil tam gospod, cesar svoje šole, in tukaj pravijo, da bom hlapec— ampak sonce je sonce in hlapec je samo, kdor hoče!“

Ogledal se je v ogledalu: spodobna frizura, črna ovratnica, črna suknja, črne hlače.

„In zdaj k veljakom, rodoljubom!“

Smehljal se je, srce pa mu ni bilo čisto mirno, in namesto da bi se bil napotil naravnost, je čakal v gostilnici in pil žganje. Spomnil se je na debelega zdravnika.

„Da so mi morali postaviti na pot to debelo zdelo! On je zatrosil to malodušnost v moje srce! Namesto da bi mislil na svojo imenitno nalogo, se čutim hlapca že vnaprej!“

Vstal je zlovoljen in se je napotil. Vse megle so se že raztopile, toplo jesensko sonce, prijazno in veselo, ga je pozdravilo in mu je pobožalo obraz;

„Glej! In že sem bil skoraj žalosten!“ se je nasmehnil Kačur. „Tam je tista velika štacuna: tam je menda župan!“

Stopil je v vežo in naproti mu je prišel s čudno skakljajočimi, plešočimi koraki čokat, tenkokrak človek v lovski obleki, rdeč, vesel, kozjebrad.

„Kaj pa vi?“ je hitel z istotako urnim, hlastajočim, skakljajočim, plešočim glasom. „Kaj pa vi? Dober dan! Kaj pa bi radi? Pozdravljeni! Odkod pa ste? V to sobo stopite! Tja! Tja! Kdo pa ste?“

Martin Kačur se je čudil, stopil je skozi duri, ki jih prej ni videl, sédel je za mizo in na mizi je bilo dvoje kozarcev poleg steklenice vina. Sédel je in se je vzdignil takoj in se je poklonil.

„Jaz sem Martin Kačur, imenovan za učitelja v Zapolju, in bi se rad poklonil zapoljskemu županu.“

„Saj tisti sem jaz, gospod, saj sem jaz zapoljski župan!“

In zasmejal se je veselo, skakljajoče in plešoče, stisnil je Kačurju roko, potrkal ga je po rami in ga je potisnil na stol.

„Ali bi radi kaj pili? Bi?“ In je točil.

„Ali ste že bili pri kom?“

„Pri nikomer še.“

„Ne?“

„Pri nikomer.“

„Lažete!“

Župan je pomežiknil, prekrižal je roke na trebuhu in se je zasmejal od srca.

„Pravkar sem prišel!“je razlagal Kačur resno in nekoliko razžaljen. „Z nobenim človekom iz Zapolja še nisem govoril, razen z zdravnikom.“

„Z zdravnikom?“ je vprašal župan jako vzburjen in se je sklonil globoko preko mize. „Kaj pa je rekel? Ali je rekel kaj o meni? Kar povejte!“

„Nič ni rekel!“ se je začudil Kačur. „Kaj pa bi bil rekel?“

„Je! Vem, da je govoril o meni! Povedati nečete, to je! Ampak — take reči!“

Pogledal je Kačurju v obraz, zasmejal se je vdrugič zelo iz srca, nato pa je nenadoma presekal smeh in je postal resen.

„Tako! Vi ste zdaj torej naš! Upam, da boste z vsemi svojimi močmi — no, saj veste! Mladino je treba vzgajati v duhu vere in — no, saj veste! Ali ste narodnjak?“

„Sem!“

„Hm! Jaz sem tudi narodnjak! Ampak — nobenih stvari ni treba pretiravati! Varčnost lepa čednost! Če jo pretirate — lakomnost! Greh! — Können Sie deutsch?“

„Znam!“

„Kann ich! — Dobro! Otroci naj se le uče nemško — kaj je vse drugo? Za kmeta — kaj? No, prosveta, napredek, dobro! Saj se razumeva, kaj?“

Nenadoma je izginila resnoba z njegovega obraza in zasmejal se je veselo. Kačur je zardel in bilo mu je, kakor da je kadil težak tobak in pil močno vino. Vstal je in je iskal klobuk s tresočo roko.

„No? Kam? Kam? Kam pa jo udarite zdaj? K župniku? To boste nekaj videli! To boste videli fanta! Ampak midva sva prijatelja, z župnikom, zato ne rečem nič! Le pojdite k njemu! — Boste vsaj videli! — Zakaj pa niste vina izpili? Dobro vino je! No, seveda — človek pije doma, v krčmi —“

In župan se je prijel z obema rokama za želodec in se je smejal hrupoma; rdeča kozja brada se mu je tresla in mežikal je z rdečimi očmi.

„Stojte! Še nekaj!“

Prijel ga je za roko in ga je potegnil v vežo. „Naravnost! Ali ste farški?“

„Jaz?“ je obstrmel Kačur.

„Ali ste? No?“

„Nisem, ne mislim o teh stvareh!“;

Iztrgal mu je roko in lica so mu plala v ognju.

Župan je narahlo upognil život, smehljal se je in je mežikal hudomušno.

„Seveda ne! Na noben način ne! Dandanašnji nobeden ne ve, kako se stvar preobrne, in zato je zmerom dobro, da ne praviš ne tako in ne tako! Hudi časi so, zares! — No, pa pojdite v božjem imenu!“

Gorko mu je stisnil roko, približal je svoj obraz tako, da bi bil skoraj poljubil Kačurja, in je nenadoma odskočil, kakor da bi se bil premislil. Duri so se zaprle za Kačurjem, stal je na cesti in še zmerom so mu rdela lica.

„Tega je poznal debeli zdravnik!“ je pomislil Kačur in je šel dalje zamišljen in s povešeno glavo. Toda sonce je sijalo in hiše so se svetile kakor o veliki noči. In megle so se razpršile.

„Kakšen pa je bil naš župan, tam v tisti Kotlini!“ je pomislil Kačur. „To je bila klada — ta vsaj klada ni, čeprav je drugače čuden človek. No, Bog z njim!“

Napotil se je po cesti, široki in beli, ki je vodila v velikem ovinku zmerom više na holm, do farne cerkve. Šel je, kakor da bi šel v svobodo. Zmerom večje je bilo nebo, zmerom bolj jasno in visoko, zmerom dalj se je razprostiralo spodaj pisano polje, pod njegovo roko se je svetilo Zapolje.

„Ni treba!“ je vzkliknil v močnih prsih. „Ni treba, da bi se bal ljudi, da bi jih poslušal, da bi se ravnal po njih! Kakor zemlja, kakor to polje! Rodi, kadar hoče, kakor samo hoče, suženj mu je človek! Tako je treba: sam svoj, svoboden! In svoboden služabnik vsem!“

Tam se je zasvetilo visoko, belo župnišče poleg farne cerkve in z mirnim srcem je stopil vanj Martin Kačur. Šel je po stopnicah in je pozvonil.

„Kdo je?“ je vprašal za steklenimi durmi globok, osoren glas.

„Ta vsaj sladak ni!“ je pomislil Kačur in je pozvonil vdrugič.

Jezna roka je odprla duri in Kačur je ugledal majhnega, debelega, postarnega gospoda v dolgem talarju.

Kačur se je poklonil.

„Martin Kačur, učitelj!“

Župnik ga je premeril z dolgim, tihim, hladnim pogledom in mu je stisnil roko zelo narahlo.

„Vem! Vem!“ je govoril počasi, ne prijazno in ne osorno. „Nič slabega niso govorili o vas, pa dobrega tudi nič. Prazen list. — No, stopite malo noter.“

Povabil ga je z zaspanim glasom in je šel počasi pred njim v veliko belo sobo; dolga miza je stala sredi sobe, stene so bile prazne, samo v kotu je viselo siromašno črno razpelo.

„V tej sobi pač ne sprejema boljših gostov!“ je pomislil Kačur, ko je sedel župniku nasproti. Vrtil je klobuk na kolenih in bil je zmerom bolj v zadregi; kri mu je silila v lica, in ker je čutil, da zardeva, je zardel še močneje.

„Jaz mislim,“ je govoril župnik z istim čemernim in zaspanim glasom, „mislim, da se bova razumela in da ostanete dolgo pri nas. Povem pa vam naravnost, da nimam prav nobenega zaupanja v to mlajšo generacijo. Navzela se je idej, ki jih ne razume in jih ne more prebaviti in, kakor je zmedena sama, dela zmedo še v ljudstvu. Vedel sem takoj, kaj se bo navsezadnje razvilo iz tistega navdušenega taboraštva, iz tistega pretiranega narodnjaštva ... No, o tem bova še govorila. Tistega Arka so nam hoteli vsiliti, saj ga najbrž poznate, tistega hujskača. Ampak — ne ostal bi pri nas niti štirinajst dni, toliko rečem in sem rekel. Kar se vas tiče, smo pač izvedeli, da ste tam— kje ste bili? V Kotlini! da ste tam nekaj mešali. Ampak kakor pravim: mlad ste še, prazen list in videli bomo, kaj boste napisali nanj.“

Župnik je vstal in je stisnil Kačurju roko prav tako hladno in rahlo kakor ob sprejemu.

„Nič dobrega to ne pomeni!“ se je nasmehnil Kačur žalostno, ko je stopil iz farovža. „Tih človek je, ampak trd, trd! Z njim naposled ne bom imel opravila; žal mi je, da sem ga pozdravil.“

Na drugi strani farne cerkve, nasproti kaplanije, je stala šola, staro, sivo poslopje; omet se je luščil od zidu, okna so bila majhna in neprijazna. Prav tako neprijazna in črna je bila kaplanija, toda za njo se je širil ob cesti košat vrt in po vrtu, po peščeni stezi, v prijetni senci, se je izprehajal mlad, rdečeličen kaplan z brevirjem v roki.

Kačur se je ozrl s tiho zavistjo na vrt, na lopo, skrito za drevjem, na rdečeličnega kaplana; nato je pogledal drugič na šolo in zdela se mu je še bolj pusta in mračna.

„Radost pač ne more skozi tiste duri!“ je pomislil. Zazeblo ga je v srce in čudno potrt se je napotil v klanec.

Vrhu klanca je stala sredi vrtiča, ograjenega z rdeče pobarvano, leseno ograjo, pritlična hiša z zelenimi okni; bleščeč bel zid se je svetil izza trte, ki se je vila do strehe.

„Tam bo pač, kakor so mi razložili. — Lepo se je udomil!“

Pred hišo je sedel na klopi visok, rejen gospod. Golorok je bil, toda rokavi srajce so bili snežno beli in za pestjo so se bleščali zlati gumbi; po črnem telovniku se je vila dolga zlata verižica, hlače so bile korektno nagubane in čevlji so se svetili, niti praška ni bilo na njih. Obraz debelega gospoda je bil nenavadno sladak, bel in polnoličen, izza zlatih naočnikov so gledale mirne, človekoljubne oči.

Kačur je pozdravil, gospod se je vzdignil, iztegnil je obedve roki in velika sladkost se je razlila po njegovih licih.

„Gospod nadučitelj, dovolite, da se predstavim —“

„Naša nova moč, da! Takoj sem vedel, ko sem vas ugledal na klancu. Pozdravljeni, od srca pozdravljeni! Prepričan sem že zdaj, da bomo izhajali dobro, da bomo izborno izhajali!“

Kačur je zapazil, da je govoril nadučitelj zelo čisto slovenščino; izgovarjal je besede natanko po pismu, izpustil ni nobene končnice in v glasu in melodiji ni bilo več sledu dialekta.

„Pa so rekli, da je iz Ribnice!“ je pomislil Kačur. „Iz knjige je, iz slovnice!“

Nič mu ni bila pogodu sladkost in prijaznost; zeblo ga je ob njej in bilo bi mu topleje, če bi bil nadučitelj glasan, osoren in zapovedljiv človek.

„Ali ste se že kaj ogledali po Zapolju?“

„Govoril sem med vožnjo z zdravnikom in pri županu sem bil že in pri župniku.“

Nadučitelj je požugal narahlo s kazalcem in se je smehljal.

„Najprej se je treba pokazati predstojniku! — Toda — to je seveda samo šala. Jaz nisem vaš predstojnik, temveč vaš tovariš in prijatelj. Ali ste šolo že videli?“

„Videl sem jo; poslopje se mi je zdelo staro in pusto za tako lep in velik kraj.“

„Ne sodite po zunanjosti! To, kar imenujete starost in puščobo, je za šolo bolj prikladno nego blesk in bahatost. Saj veste, da je treba vzgajati v mladini smisel za resnobo in ponižnost. V temni izbi se človek laže uči nego v svetli in v dežju je mladina mirnejša nego v soncu.“

Kačur ni odgovoril. Dušila ga je nadučiteljeva sladka, mirna resnoba; legalo mu je na glavo, na srce kakor težka, hladna senca. Nadučitelj mu je stisnil desnico, levico mu je položil na ramo.

„Tako, prijatelj! Seznanila se bova še bolj natanko, zakaj nikogar človek tako ne pozna, kakor tovariša v delu.“

Kačur se je poklonil molče in je šel. V grlu ga je dušilo, oči so mu bile zastrte in so videle komaj še pol lepote, ki se je razprostirala globoko pod njimi, na prostrani sončni ravni.

„Pa kako bi bilo drugače, zakaj bi bilo!“ je premišljeval. „Česa sem se ustrašil? Vsako delo, ki ni ukazano, tudi dovoljeno ni in je proti postavam družbe. Kaj sem mislil, da bo to mahoma drugače? Lahko je orati mehko grudo, težko nerodoviten kamen.“

Zašel je z velike ceste po strmem klancu v globel, skrito pod visokimi, navpičnimi skalami. Visoko gori je gledalo zeleno drevje v mrak, globel je bila temna in hladna, izpod skale je tekla voda, že v izviru široka, tiha, temno zelena. Ob visoki steni se je vila steza, lesena brv je bila položena čez vodo; v kamen je bila zasekana klop.

Kačur je sedel in tišina je bila še globlja, ko tudi svojih korakov ni več čul na pesku. Voda je bila mirna, kakor učarana v prozoren kamen; vrbe se niso ganile, strmele so molče v svojo podobo, črno v zelenem ogledalu; in noben žarek sonca ni segel v globel.

Tam zadaj, kakor v velikem oknu, se je svetilo Zapolje v poldanskem blesku. V farni cerkvi je zazvonilo in zamolkla, poludušena pesem je odmevala od sivih sten; tišine ni vzdramila.

Kačur je zavzdihnil globoko, kakor da je bil odložil težko breme. Bolj močnega, bolj svobodnega se je čutil v samoti, in kar je doživel, se mu je zdelo manjše in neznatnejše. Ljudi, ki je stal prej tik pred njimi, je pogledal od daleč, z mirnim očesom, in jih je videl in spoznal natančneje ter jih sodil s hladnim srcem.

„V nobenem ni tiste nevarnosti, ki bi bila največja. Nobeden nima nazorov, idej, prepričanja, boriti se torej ni treba človeku z nikomer, ker nimajo orožja. Ljudje so, trudni, pusti in čemerni od večne, zmerom enake in zmerom dolgočasne muke delavnika. V duhu svojega srca pa so ljudje kakor vsi, blagi in pošteni. Treba se jih je samo privaditi, spoznati je trebanjih nadloge in nadložnosti. Stroj je samo nevaren, dokler mu človek ne spozna mehanike.“

Z lažjim korakom se je vrnil iz globeli na veliko cesto. Srečaval je ženske, ki so nosile kosilo v opekarnico, prišel je mimo bolje oblečen, suhljav in bledikast človek, najbrž uradnik, in se je ozrl nanj z radovednim in nezaupnim pogledom, spodaj na polju so šle ženske v pisanih rutah in s srpi v rokah v dolgi vrsti po razoru in so posedle po travi pod cesto. Vzduh, prej čist in svež, se je polnil s prašno, vročo soparo in sonce je gorelo kakor v avgustu.

Kačur je bil truden, ko je prišel v gostilnico. Po kosilu si je poiskal stanovanja blizu fare, tesno izbo s siromašnim, starinskim pohištvom.

„Tukaj je stanoval tudi prejšnji učitelj!“ mu je razodela gospodinja, kramarica.

„Ali je bil dolgo v Zapolju?“

„Ni bil dolgo, komaj leto dni. Šel je kar čez noč. Nobeden ne ostane dolgo tukaj.“

„Zakaj pa je šel?“

„Z delavci se je bratil in k maši ni hodil. Dober gospod je bil, samo nositi se ni znal, kakor se spodobi.“

Kačur se je zmenil za hrano in je izračunal, da mu ostane za svobodno uporabo na mesec pet goldinarjev.

Prvo noč je spal v gostilnici, v prostrani pusti izbi; oddahnil se je globoko, ko je upihnil luč. In ko je upihnil luč, je zamolklo zašumelo pod oknom. Vstal je in je zaprl okno.

„Podnevi voda ni šumela; ležala je kakor tolmun; zdramila se je šele v noč.“

Šli so mimo njega obrazi, ki jih je videl podnevi; in ko je zadremal, je stal v veliki, beli župnikovi sobi in je udaril s pestjo po mizi, da je odskočil brevir.

„Jaz sem se namenil, da živim in diham za svoj narod in ni je sile, ki bi me zmotila! Svet je moj poklic in jaz sam, jaz človek, izginem v njegovi gloriji! ...“

Vrgel je odejo raz sebe in se je zdramil zlovoljen.

Zastrmelo se je vanj četvero velikih, črnih oken. voda je zašumela spodaj.

Zatisnil je oči in ni še zadremal, ko so se napotile njegove misli na lepšo cesto. Ugledal je starinski, sivi grad in prostrani park ob njem in odprto, z bršljanom ovito lopo ob cesti. In v lopi svetlo rdečo bluzo in bel obraz in črne oči.

Zavzdihnil je in se je nasmehnil v polspanju.

II.

V nedeljo dopoldne je bilo, pozno v novembru, ko je romal Martin Kačur iz Zapolja v Bistro. Nebo je bilo nizko in sivo, megle so ležale na ravni, plazile so se leno in tiho nad močvirjem. Cesta je bila razvožena in blatna, hiše ob poti so gledale mrko; umazane so bile in sajaste.

Martin Kačur pa ni videl ne sivega neba, ne megla, ne sajastih hiš; veselo in sončno je bilo njegovo srce.

To je bil tisti čas, ko je bil močan in svoboden, kakor nikoli poprej.

Prišel je v Bistro, do bele enonadstropne hiše; njegov obraz je bil vesel in slovesen, kakor da bi stal ob sončnem prazniku pred cerkvijo. Na hiši je bilo skromno, polskrito znamenje, da se toči tam vino; žejen bi moral biti človek, da bi zapazil oblanico nad vrati. Drugače ni bila hiša čisto nič podobna gostilnici; ne kozlov ni bilo pred njo ne korita za napajanje živine, tudi krčmarja ni bilo nikoli med durmi, nikoli ni prepeval pijanec v veži; okna so bila, umita in gosposka. Vozniki niso ustavljali tam in fantje so šli v nedeljo mimo kakor mimo cerkve. Gospodar je bil bogat in je točil vino popotnikom, ki niso plačali, študentom, ki jih je gostil iz bahatosti, in gosposkim gostom, ki so prihajali poleti ob nedeljah popoldne.

Kačur je stopil v izbo in je sédel za mizo, pogrnjeno s svetlim belim prtom. Ko je odprla duri gospa Sitarjeva, je vstal urno ter se smehljaje poklonil. Gospa je bila visoka, lepa ženska in edino, kar je Kačurja motilo, je bil tih, nekoliko prezirljiv nasmešek na njenih ustnicah, ki ni izginil nikoli.

„Malo vinčka, kajne? Malo vinčka?“

Prinesla je vina, gnjati in belega kruha; nato je sedla udobno za mizo in je prekrižala roke na prsih. Kačur je poznal njen pogled in njen nasmešek in vendar je vselej posebej zardel, kadar je čutil na licih njen mirni, veseli pogled.

„Kako pa z vami? Kako vam je kaj v Zapolju?“

„Bi bilo!“

„Zdaj imate pač že nekoliko znanja; z ženskami posebno.“

Kačur je zardel še bolj.

„Ne poznam nobene ženske v Zapolju.“

„Pa pravijo, da ste liberalec.“

„Kaj da sem? Zakaj?“

„Pravijo; to se pozna človeku že na obrazu. — Ali ste z notarko kaj govorili?“

„Nikoli. Poznam jo komaj.“

Njen nasmešek je bil še bolj vesel in nekoliko nezaupen.

„Res ne? Ali se vam zdi lepa?“

„Ne lepa ne grda; ne briga me.“

„V vsakega mladega človeka, ki pride v Zapolje, je zaljubljena. Ne da bi ga imela res rada, ampak navadila se je. Njen mož jo neprestano tepe.“

„Res?“

Kačur je gledal začuden.

„Čemu mi to pripoveduje?“ si je mislil.

„Nekoč, ko je bil tisti mladi dacar v Zapolju,“ se je smejala gospa, „je prišel notar domov natanko ob tisti uri — no, veste kaj? Pomagal je dacarju v suknjo in se je smejal in mu je stisnil roko, notarka pa potem teden dni ni mogla na cesto, in ko je prišla, je imela bulo pod očesom.“

Gospa se je zasmejala naglas, naslonila se je globoko na stol in je prekrižala noge. Kačur je srečal pogled njenih oči; toplejši je bil in zastrt.

Povesil je glavo, natočil si je in je pil hitro. „Čemu to? Kaj je to?“ si je mislil in nekaj grdega, zoprnega, nerazumljivega mu je seglo v srce.

„Tako! Torej z notarko ni nič!“

Njen glas je bil čisto miren, tudi njen pogled je bil spet hladan in vesel.

„Kaj pa z Martinčevimi? Ali ste že kaj govorili z njimi?“

„Nisem govoril, ampak pravijo, da jih je veliko. Še danes sem jih videl, ko sem šel sem; pet jih je bilo na pragu.“

Gospa se je zasmejala zvonko.

„Pet! Deset jih je! In Bog vedi, koliko jih še bo!

Vsaka izmed njih ima pet tisoč, pa vendar ni nikogar, da bi jih pobral. Kmeta ne marajo, drugi pa se boje žlahte in pobožnosti. V nedeljo gredo od večernic, vse po vrsti, kakor gosi, in vsaka ima molek v roki in gleda v tla.“

Kačurju je bilo neprijetno.

„Nekaj namerava, Bog vedi! Drugače ne bi tako govorila, brez smisla in brez pomena. Kaj me briga notarka in kaj me brigajo vse ženske na svetu?“

Gospa je opazila zlovoljnost na njegovem zardelem obrazu in takoj je bil tudi njen obraz resen in prezirljiv kakor prej; ostal je samo rahli nasmešek na ustnicah.

„Zdi se mi, da ne marate takih povesti? Da sploh ne marate žensk?“

„Ne maram jih, bogami!“ je odgovoril Kačur skoro osorno.

„Ali bi še četrt vina?“

„Še bi!“

Gospa je vzela steklenico, ni se ozrla na Kačurja in je šla.

„Razžalil sem jo!“ je pomislil Kačur in je bil jezen nase in nanjo. „Ampak kaj je hotela? Čemu je tako govorila? Ni bil lep njen obraz; videl sem take v Ljubljani, časih na večer; in sem šel hitro mimo.“

Naslonil je glavo ob dlan in ni bil vesel. Tudi niso pogledale njegove oči tako veselo kakor zmerom, ko so se odprle duri in je stopila v izbo Minka. Tako bel je bil njen obraz in tako črne so bile njene oči, kakor tisto jutro, ko jo je videl v lopi, in celo njena bluza je bila rdeča; toda v tem trenutku je zapazil prvikrat na njenih ustnicah tisti tihi, komaj vidni, prezirljivi in nezaupni nasmešek, ki ga je videl na ustnicah njene matere.

„Jezni danes, čemerni, gospod Kačur?“ Kačur je vstal in je zardeval in ji stiskal roko.

Ona je stala pred njim mirna, smehljajoča, tudi njena roka je ležala v njegovi in je ni stisnila.

„Ne jezen! Ne čemeren! Vesel sem, da vas vidim, gospodična Minka — kakor sem vesel in srečen celo v sanjah, če vas ugledam!“

Sedla je na stol, kjer je trenutek prej sedela njena mati.

„Ne tja, gospodična Minka, sedite bliže, kamorkoli ... Ne tja!“

Pogledala je začudeno in se je nasmehnila in je sedla na klop ob steni, prav poleg njega.

„Ves drugačen ste danes! Kaj se vam je pripetilo?“

lzpil je hitro; vroče mu je bilo v lica in oči so mu žarele.

„Ne drugačen! Zmerom so moje misli vse pijane in blodne, kadar ste blizu, in moje besede jecajoče in nerodne kakor kaznovanega učenca ... In danes še celo!“

Minka se je zasmejala in je pustila svojo roko v objemu njegovih.

„Danes še celo! To sem videla in zato sem prašala.“

Ni se zasmejal z njo, pogledal ji je v oči z dolgim, resnim pogledom, njegove ustnice so hotele izpregovoriti in so vztrepetale.

„Predrzen sem danes, po tolažbe sem prišel k vam! Res, —“

Zardel je v lica in oči so se mu zalesketale.

„— težko meni, da bi vaša podoba ne bila v mojih mislih. Slab je človek; v oblake hoče, in vendar mora imeti palico in oporo na zemlji. Glejte, že sem vam pripovedoval, kako velik je poklic človeka, ki ve, da ne živi zase, temveč za druge. In kako veliko je njegovo trpljenje. Čudno je in razumeti ne morem: žive tam ljudje, sami zase in za svojo družino, ne menijo se za nikogar, ne koristijo nikomur; lahko bi svet poginil in ne ganili bi mezinca, da bi ga rešili, samo da ostane njih hiša. Ti ljudje so spoštovani in velika je njih beseda. Pa je še nekaj drugih, nekaj ljudi posebne sorte, čisto drugačnih, nespametnih ljudi. Ne delajo zase, ne žive zase, temveč hočejo na vsak način, vkljub sebi, svoji družini in vsemu svetu živeti za druge ljudi; kakor Kristus, ki se je dal križati v blagor drugih.“

Poslušala je, toda njen obraz je bil miren in nasmešek ni izginil z njenih ustnic. Martin Kačur je videl lepoto njenih oči in njenih lic in njenih ustnic; njenega smehljaja ni videl.

„In teh ljudi ne marajo in težko je njih življenje! — Jedo siromaki ovsenjak in jim prinesejo belega kruha: Kaj mi bo ta bela goba, pravijo, kdo jo je naročil in kdo te je klical? Kakor bolnik je to ljudstvo: sovraži zdravnika. Jaz pa mislim, gospodična, da na svetu ni lepšega poklica, kakor je poklic radovoljnega zdravnika, ki ne žanje ne denarja ne časti, temveč samo žalost in trpljenje.“

Gledala mu je v obraz, čudila se je ognju njegovih oči in rdečici njegovih lic in ga ni razumela.

Sklonila se je niže k njemu in njen pogled je bil zaupnejši.

„Pa zakaj to? Zakaj vse to?“

„Čemu?“ je obstrmel Kačur.

„Da, čemu? Kaj vam to koristi?“

„Kaj mi koristi? Nič mi ne koristi! Saj sem povedal, da ne more, da še ne sme ne koristiti! Kjer je korist, tam ni ... tam ni poštenosti. Kako bi moglo koristiti, če človek ne dela zase? Če ne dela zase, dela sebi v škodo!“

Nenadoma je bil resen njen obraz.

„Mislila sem, da ste pesnik!“

Vdrugič je obstrmel Kačur.

„Zakaj bi bil pesnik?“

„Tudi pesniki ne mislijo na svojo korist in govore tako lepo, kakor ste vi govorili. Ampak zato delajo pesmi — vi pa še pesmi ne delate!“

Kačur je pogledal nanjo in od nje v daljavo; ogenj ni ugasnil v njegovih očeh.

„Kaj ni človek lahko pesnik, ne da bi delal verze?“ je govoril tiše, z mirnejšim glasom. „Vsi tisti so bili pesniki, ki so bolj ljubili svojega bližnjega nego sami sebe. In pesem je vsako njih dejanje.“

„Kako čudno govorite danes; kakor — ob zadnji večerji.“

Kačur se je zasmejal in zvedril se mu je obraz.

„Zares, beseda je bila imenitnejša nego stvar in gesta večja nego beseda. Nepotrebna tragika; solzna oda mrtvemu hrošču! In pomožni učitelj se je primerjal Kristusu, zato ker namerava vkljub županu in župniku ustanoviti bralno društvo! Nič bolj smešen ni Pilatžupan kakor Odrešenikučitelj! In vendar je treba pomisliti, da hrošč, ki je bila oda zložena zanj, ni čutil nič manjših smrtnih bolečin, kakor jih bom čutil jaz nekoč. Zato mi odpustite tragično besedovanje; smešno je bilo, ampak govoril sem tako resno, kakor sem resno čutil.“

Minka je poslušala razmišljena; v njenem pogledu ni bilo ne sočutja ne navdušenja in ne obžalovanja.

„Pa zakaj se vtikate v take reči? Kaj vam ne bo škodovalo?“

„Seveda mi bo!“

„Zakaj torej?“

Kačur je pogledal v zadregi in je pomislil; zdelo se mu je, da ga je prašal otrok: Zakaj živiš? in da mu ni mogel odgovoriti.

„Ne vem zakaj! — Zakaj mi je vse toplo in zakaj je tako nemirno moje srce, kadar vas ugledam? Ne vem zakaj! Zakaj bi si dal roko odsekati, smehljajoč, brez vzdiha, če bi vi tako ukazali? Ne vem zakaj! Kako bi mogel ukazovati svojemu srcu? Ravna, kakor mora ravnati, gre svojo pot in nobena misel ga ne more ustaviti. — Kaj bi bil jaz, če bi ne bilo v meni veliko hrepenenje, da koristim drugim, da jim darujem to malo, kar imam? Kaj bi ne bil slabši od živali, če bi spoznal svojo pot in bi je ne nastopil, ker stoji tam na križpoti gospod župnik s palico v roki? Če bi vedel, da moram iti na desno, in bi šel na levo, zato ker je odrezan tam zame večji kos kruha? — Saj je tako malo, kar imam, saj je to življenje tako majhno in malopomembno — pa bi še tega ne daroval? To je kakor z ubogim darom svetopisemske vdove: nič manj ni vreden kakor talenti bogataša. In ko bi ne bila darovala, bi ne bil njen greh nič manjši nego bogatašev ...“

Minka je gledala na mizo; Kačur sam je videl, da ni več poslušala, in razsrdil se je nad seboj.

„Kaj je bilo potreba tega besedovanja? — Saj nisem prišel zato, gospodična Minka, da bi tožil in da bi poveličeval to svojo ubornost! Nespametno je bilo, da sem tako govoril, in nikoli bi ne bile take moje besede, če bi vam moje srce ne bilo tako blizu! — Samo zato sem prišel, da vas vidim in da bo spet živejša in lepša vaša podoba, ki jo nosim v srcu. Danes sem vas moral videti. Kadar grem odtod, so moje misli vse čistejše in vsa večja je moja moč. In nocoj mi bo treba velike moči in čistega srca.“

Pogledal ji je v obraz z velikimi, žarečimi očmi, ustnice so mu trepetale, hotel je še govoriti, toda sklonil je glavo in ji je poljubljal roke.

Minka se je smehljala, z istim tihim, mirnim, nekoliko prezirljivim nasmeškom, in je gledala na njegove kuštrave lase, na njegov mladi, skoro čisto goli, otroško zaupni obraz.

„Kako ste čudni, gospod Kačur! Jaz sem zmerom mislila, da ste pesnik! Samo pesniki govore tako zmedeno in — poljubljajo roke ...“

Zasmejala se je, Kačur pa je obstrmel in polila ga je rdečica. Nato se je nasmehnil nerodno, v zadregi, in oči so se mu orosile; kakor otrok, ki se je sklonila babica k njemu: Zakaj pa samo krhelj pomaranče? Kaj ne maraš cele? — Roke so se mu tresle, ko jo je objel okoli vratu in jo poljubil na ustnice.

V globokem ognju so se bleščale njegove oči, obraz se mu je izpremenil, lep je bil in nova luč je sijala na njem.

„Minka! Nikoli — nikoli več te ne izpustim!“

Jecal je in pijan je bil. Narahlo se je odmaknila od njega; njena lica niso bila zardela, njene oči so gledale veselo in jasno in njen smehljaj je bil miren kakor prej.

„Zadosti je, gospod Kačur!“ Nenadoma se je zasmejala.

„Kako čudno je vaše ime! Kačur in še Martin zraven! Pesnik bi se ne smel nikoli tako pisati! — Moja mati je imela nekoč ljubimca, ki je bil zelo bogat in zelo lep, pa ga nazadnje samo zato ni marala, ker je imel čudno ime. Zelo nespodobno ime je imel!“

Zasmejala se je naglas in je pogledala Kačurju v obraz s čudno zrelimi, vročimi očmi.

„Kako pa se je pisal?“ je prašal Kačur razmišljen in začuden.

Minka se je zasmejala, pritisnila je robec na usta in oči so se ji zasolzile.

„Kakšen otrok ste, gospod Kačur! Tako čudno in modro govorite, kakor sveto pismo, pa ste otrok, da se Bog usmili!“

„Kaj sem ji storil?“ je pomislil in je ni razumel; toda slišal je njen smeh in grenko mu je bilo pri srcu.

„Ne zdaj!“ je prosil. „Tako se ne smejte zdaj! Meni je — kakor mi nikoli ni bilo v življenju! Če bi za zvezdami segal — tolike sreče bi ne dosegel nikoli!“

Prijel jo je za roke in je gledal nanjo z rosnimi očmi.

„Glejte, tako malo imam, in zdaj čutim, da je veliko, ker je tako velika, neskončna moja ljubezen. Sprejmite jo vbogajme! Stokrat večja bo moja moč in stokrat večje bo moje premoženje, če me blagoslovi vaša ljubezen!“

Minka se je smehljala in je gledala nanj z blagovoljnimi očmi, kakor na ljubeznivega otroka.

„No, zdaj je že dobro, gospod Kačur! Nehajte zdaj!“

Pogledal jo je in začudil se je, da je bila tako lepa in tako vse ljubezni in vsega poželenja vredna kakor prej.

„In nobene druge besede?“

„Kakšno besedo?“

„Eno samo besedo bi rad slišal danes, gospodična Minka! Toplo besedo, prijateljsko — drugega nič. Samo besedo, ki bo ostala v mojem srcu kakor večna hrana in ki bi se spominjal nanjo v žalostnih urah! Eno samo besedo!“

„No!“

Položila mu je obe roke na rame, kakor mati, pogledala mu je v oči in se je nasmehnila.

„Saj vas imam rada!“

Poljubljal je njene roke in je trepetal od sreče. „In zdaj je zadosti, gospod Kačur; pozabili ste, da je že skoro poldne.“

Njemu se ni zdelo razumljivo, da bi moral odhajati opoldne, tudi ne bi zapazil mraka ne noči. „Samo še minuto! Trenutek samo!“

Samota je bila zunaj in žalost.

„Samo še trenutek!“

Minka je vstala in mu je stisnila roko.

„Saj pridete še velikokrat! Zakaj ste tako žalostni kakor ob zadnji večerji?“

Kačur se je nasmehnil, toda bolest je bila v njegovem nasmehu.

„Pa če se več ne vidiva —“

„Zakaj bi se več ne videla?“

„Če se več ne vidiva tako, kakor danes ... Zmerom sem vas imel od srca rad, gospodična Minka, in nikoli ne bom pozabil vašega obraza.“

„Zakaj ste žalostni?“

„Ker vas ljubim. Odkod ljubezen in odkod žalost?“

„To so tiste besede; tako ste govorili prej!“ se je nasmehnila Minka.

„In nikoli več! — Za slovo, morda za dolgo slovo!“

Zatisnila je oči, lica so se nasmehnila in ponudila mu je ustnice. Tudi on je zatisnil oči, narahlo ji je položil roke na rame in jo je poljubil.

Svež, moker vzduh mu je puhnil v obraz, ko je stopil na cesto, in v prvem trenutku se mu je zazibalo pred očmi. Prijel se je za čelo in je postal. Že tedaj, še v polzavesti, je seglo v njegovo srečo neprijetno, ne še razumljivo, zoprno čustvo. Ob ovinku se je ozrl; nikogar ni bilo na pragu, tuje in tiho je gledala nanj bela hiša, kakor da bi nikoli ne bil prestopil njenega praga.

Čutil je senco, ki je legala na njegovo srce, toda vedel ni ne odkod ne zakaj.

Dan je bil pust in meglen kakor jutro. Toliko da se je zasvetila megla v zaspani, rumenkasti luči. Kačurju ge je zazdela pot v Zapolje zelo dolga in pusta.

Srečaval je kmetice in kmete, ki so se vračali od velike maše; kmetje z blatnimi škornji, kmetice visoko izpodrecane; nekateri so šli mimo in se niso ozrli nanj, drugi so ga pozdravljali z nezaupnim, neprijaznim pogledom.

„Saj še pri maši ni bil!“ je izpregovoril kmet, ki je šel mimo.

„Pri Sitarjevih se ženi, pa hodi rajši tja!“ je odgovorila kmetica.

Kmet se je zasmejal.

„To kazen bi mu privoščil!“

Kačur ni poslušal, ni pogledal nikamor in je pospešil korake.

„Kaj sem jim storil? Teh ljudi še nikoli nisem videl, še nikoli nisem govoril z njimi, in vendar me sovražijo!“

„Kaj pa ta škric tod okoli?“ je zaklical fant tik njega in je uprl roke v boke, da bi se zadel ob Kačurja s komolcem, Kačur je stopil v stran, fantje so šli dalje.

„Naj nikar preveč ne hodi okoli deklet!“ je zaklical nekdo za njim.

„To je tisti učitelj, ki ne hodi k maši!“

Govorili so in so se smejali, Kačur je hitel dalje in jih ni razumel več. Zardel je bil v obraz in tresel se je od srda, ustnice pa so se mu smehljale.

„Visoke škornje si bom kupil in kamižolo, pa bo vse dobro! Potem me nihče več ne bo prašal, če hodim k maši. Čudno je, da se je kapriciral Bog tako hudo na pobožnost škricev ... Zakaj to danes, ko bi moral biti vesel in ko bi moralo sijati sonce?“

Ko je prišel domov, se mu je zdela izba zelo tesna, samotna in siromašna. Vso jo je napolnila nerazumljiva, brezvzročna, globoka žalost njegovega srca.

„Zakaj to danes?“

Spomnil se je nanjo, začutil je na ustnicah njen poljub in je vztrepetal. Žalost je ostala v njegovem srcu in ni mogla stran.

„Ali je bila to ljubezen? — Ali je bila ljubezen, ko se je nasmehnila in mi je položila roke na rame... kakor otroku?“

Bil je daleč, toda videl je njen obraz, njen nasmeh z bolj bistrim očesom in prestrašil se je svojih misli.

„Težko je moje srce ... Bog vedi zakaj. In zato so moje misli nelepe in krivične ...“

Gospodinja mu je prinesla kosilo.

„Ali ste bili že spet v Bistri, gospod?“

„Tam sem bil!“ je odgovoril Kačur osorno. Stala je poleg mize in se je smehljala: poznalo se ji je, da bi se rada razgovarjala.

„Ne zamerite; pravijo, da zahajate k tisti.“

„Kaj je s tisto?“ se je ozrl Kačur s temnim pogledom.

„Nič ne rečem; ampak pravijo, da imata obedve, mati in hči, za norca vsakega, ki pride blizu. Že marsikdo se je tam opekel, da ga je bolelo dolgo. Zdaj zahaja tja tisti inženir.“

„Kakšen inženir?“ se je prestrašil Kačur in je prebledel.

„Tisti črni ... Pravijo, da jo bo vzel.“

„Čemu pa mi to pripovedujete? Kaj me to briga? — Nesite to stran, nisem lačen!“

Ko je zaprla duri, je vstal izza mize in je stopil k oknu. Ozka, blatna ulica je bila spodaj; nasproti siva hiša z majhnimi črnimi okni, ki se mu je zdelo, da gledajo naravnost nanj, kakor strmeče, neprijazne oči.

„Žensko blebetanje! Seveda je samo žensko blebetanje! To je njih poklic in opravilo in le čudno je, da ji ni položila okoli vratu dvoje ali troje inženirjev in še par drugih ljudi povrhu!“

Srce pa mu je bilo kakor v vročici in glava ga je zabolela.

„Kako lepo bi lahko bilo! In še to lepoto, ki je je tako bore malo in ki jo človek naskrivaj ukrade, mu umažejo; zagrene mu še to bore kapljo sladkosti! In za vsak lep trenutek se je treba boriti posebej!“

Sivi novembrski dan je zatonil hitro in zmračilo se je zgodaj popoldne.

„Zdaj bo že skoro čas!“ je pomislil Kačur.

„Če vam bo kdaj kaj hudega, stopite k meni! je rekel zdravnik. Čemu ne bi stopil k njemu? Nikoli več nisem govoril z njim, ampak zdi se mi, da razumem zmerom bolj njegove nauke.“

Siv, vlažen mrak je bil, ko je stopil Kačur na ulico. Zdravnik je sedel v zakurjeni sobi, oblečen je bil v dolgo, pisano spalno suknjo, kučmo je imel na glavi in pušil je iz dolge turške pipe. Ko je vstopil Kačur, se ni vzdignil, temveč je samo iztegnil roko.

„Hej, prijatelj, torej vas vendar enkrat vidim! Ne zamerite, da ne vstanem; truden sem in len. Marica! Marica!“

Stopila je v izbo njegova žena, oblečena istotako v dolgo, pisano spalno suknjo; visoka je bila in krepka, njene oči so gledale ukazovalno, njene ustnice pa so bile debele in so se smehljale dobrodušno.

„Čaja, Marica! Močnega, vročega! To je naš mladi učitelj!“

„Ali ste tudi pijanec kakor moj mož?“ se je zasmejala med durmi in je šla.

Tudi zdravnik se je zasmejal.

„Ni huda ženska — ampak ubogati jo je treba! — No, zdaj pa povejte, kaj vas je prignalo k meni! Kar tako niste prišli, drugače bi bili prišli že prej!“

Kačur se je hotel veselo nasmehniti, toda zardel je.

„Saj ste rekli sami, da naj stopim k Vam, kadar mi bo kaj hudega!“

„In zdaj vam je hudo! Hm!“

Z resnim očesom mu je pogledal v obraz, potegnil je krepko iz pipe in se je zavil v gost oblak. „Kaj pa se je zgodilo?“

„Nič se ni zgodilo posebnega ...“

Kačur je bil v zadregi in žal mu je bilo, da je prišel.

„No, zdaj še ni nič preveč hudega in vse se da še popraviti. Jaz sem namreč zdravnik, doktor Brinar, in nobena klepetulja v Zapolju ne ve toliko kakor jaz. Prvič: nocoj mislite ustanavljati v gostilni Mantova bralno in izobraževalno društvo. Drugič: zaljubljeni ste v Minko, ki sva jo takrat videla, ko sva se peljala mimo; in če hočete občudovati mojo bistroumnost, kar bi mi bilo zelo prijetno: vedel sem takoj, da se boste zaljubili vanjo. To je vsega hudega začetek in konec. Kmetje imajo navado, da me kličejo prepozno; vi ste prišli še zadosti zgodaj. Torej: prvič, ne ustanavljajte v gostilni Mantova in sploh nikjer ničesar; drugič: ogibljite se Bistre in njenih izkušnjav kakor satana!“

Kačur je odgovoril jezno:

„Nisem prišel zato, da bi vas prašal, če je treba ...“

Zdravnik pa se je zasmejal.

„Saj tudi jaz nisem govoril zato, ker sem mislil, da me boste ubogali! Vaša usoda je že zapečatena; škoda! Tamle v miznici imam napisano razpravo in zaključek te razprave je resen in jako dobro utemeljen nasvet, da naj država zapre v blaznico vse idealiste, ki človeštvu več škodujejo, nego koristijo. Nekateri blazni ljudje razbijajo in pobijajo, kar seveda ni prav; drugi ekstrem pa so idealisti, ki nadlegujejo človeštvo s svojo ljubeznijo. Edino, kar dosežejo s svojo norostjo, je to, da dajejo potuho in pretvezo šarlatanom, ki se skrivajo pod masko blaznega idealista, da laže kradejo denar in glorijo ...“

„Tako ne mislite!“ je izpregovoril Kačur in se je nasmehnil, zato da bi videl nasmeh zdravnikov. Zdravnik pa je ostal resen in se je ozrl na Kačurja skoraj zlovoljno.

„Tako mislim!“

Gospa je prinesla čaj.

„Močan je dovolj! Ruma ne dam več!“

„Poslušajte in učite se!“ je pomignil zdravnik z žalostnim obrazom Kačurju.

„Torej vi ste zdaj Minkin ženin?“ je vprašala gospa.

„Kaj bo! Kaj bo!“ je hitel zdravnik. „Vsakdo je lahko Minkin ženin ... za teden dni!“

„Ne poslušajte ga! Saj ni človeka, da bi moj mož kaj lepega povedal o njem ...“

„Res, ni ga!“ je potrdil zdravnik.

„In Minka je čisto pošteno dekle! Nekoliko vesela je kakor je pač dekle!“

„Vesela je, res!“ je potrdil zdravnik in se smehljal. „Tudi ti si bila vesela! — No, toči!“

Natočila jima je čaja in se je poslovila.

„Morda je bila podobna Minki?“ je mislil Kačur in razjezila ga je ta nenadna misel, ko je primerjal široki, krepki obraz gospe zdravnikove z belimi lici Minke.

Pil je čaj in vroče mu je bilo v glavi.

„Veste, zakaj sem prišel k vam, gospod doktor? Zdaj sem nenadoma spoznal, zakaj; prej sem samo čutil. — Ne mislite, da me je upijanil ta kozarec čaja, ampak ... resnično, tako lepe so bile moje misli, da bi jih bil lahko brez strahu vsakemu pokazal. Pokazal jih nisem nikomur in vendar so jih blatili vsi, ki so me srečali in ki so slutili, kaj je v mojem srcu. — Ljubil sem tistega dekleta in ga ljubim zdaj bolj kot poprej. In če bi bila Mesalina sama — kdo mi more zameriti, da jo ljubim, in kdo mi more očitati ljubezen, ki je vsa čista? Jaz bi ne povedal prijatelju, poštenemu človeku, da ga njegova nevesta ne ljubi; če jo ljubi on, je posvečena in govoriti in misliti morem o njej samo tisto, kar govori sam ...“

Kačur je umolknil; tudi zdravnik je molčal in je gledal v žarečo peč. Kačur si je natočil in je pil; čaj je bil vroč in mu je skoro ožgal ustnice.

„In tisto drugo, kar mi očitate! Da ustanavljam! Saj, če premislim natanko, stvar res ni veliko vredna in pomena ima sila malo! Koristi pa bo imela vendar nekaj, in kadar bodo — to se bo pač zgodilo! — vsi tako delali, kakor mislim delati jaz, ne bo naš narod več zadnji v vrstah! Vsa, vsa nesreča, kolikor smo je doživeli, izvira iz ene same laži: da nimamo kulture! Da torej nismo vredni stopiti med druge narode in da moramo pobirati ostanke, ko so drugi pojedli ocvirke in tropine in vse mastne žgance! — Kaj je zategadelj treba? Treba je pokazati, da imamo kulturo! Zdaj smo šele povedali, da smo; odslej pa je treba pripovedovati, kaj smo. Prej je bilo delo na zunaj; in mislim, da je bilo lažje; zdaj pa je prišel čas, ko je treba delati tostran mej. Prej sovražniki od zunaj — ves narod proti njim; in svetnik je bil, kdor je govoril na taboru. Jaz sam sem bil, dvanajstleten otrok, pri Sveti Trojici, in sem slišal Tavčarja — tresel sem se in sem se jokal, In danes vidim: kakšen je ta narod, ki sem pripravljen, da darujem življenje zanj? — Tak bo ta narod, kakor ga boš napravil — toliko bo vedel, kolikor ga boš naučil! — tako si mislim. In zato ni moja dolžnost, temveč moje življenje je, da tako storim, kakor mislim.“

Zdravnik je pušil močno; vsa soba je bila polna dima.

„Ubogi fant! No, ne zamerite! — Čez deset, čez dvajset let bo že drugače! Ampak stvar je taka, da pridejo pametni ljudje zmerom prezgodaj, zakaj če bi prezgodaj ne prišli, bi ne bili več tako pametni. Usodno uro spoznati, kadar bije, ni umetnost; ampak slutiti jo prej, to je umetnost!“

Ugasil je pipo s prstom, izpil je ostanek čaja in slekel spalno suknjo.

„Saj vam ne bo v nadlego, če pojdem z vami?“

„Kako bi mi bilo v nadlego?“ se je razveselil Kačur.

Stopila sta v noč; tu, tam je gorela dremotna svetilka, razsvetljevala je komaj ozek kolobar ob cesti. Pot je bila lužasta in blatna. Iz teme so se zasvetila okna gostilnice Mantova.

„Torej v božjem imenu!“ se je zasmejal zdravnik in je odprl duri.

„V božjem imenu!“ je odgovoril Kačur in se je zasmejal tudi sam.

Izba je bila polna kmetov in delavcev in težak vzduh jima je puhnil v lica. Zdravnik in Kačur sta sedla za malo okroglo mizo pod ogledalom in Kačur se je ozrl po izbi. Nekoliko sitno mu je bilo pri srcu in vroče mu je bilo v lica, ko je videl uprte nase radovedne oči in ko je spoznal takoj, da ni na obrazih, v očeh, v besedah poleg radovednega pričakovanja nič navdušenosti, temveč namesto nje v nekaterih pogledih in vzklikih kljubovanje in zlovoljnost. Konec dolge mize je sedel postaren kmet, plečat in visok, z gladko obritim, veselim obrazom; gledal je neprestano na Kačurja in mu je mežikal z očesom. Za posebno mizo so sedeli delavci, strojarji; zdelo se je Kačurju, da vidi tam resnobo in zaupanje. Kmetje in fantje so govorili zelo glasno in so tolkli s kozarci ob mizo, da se je vino razlivalo.

„Nič dobrega ni tam; pijani so že!“ je pomislil Kačur.

V tistem trenutku, ko je vstal in izpregovoril, je odprl duri rdečelični kaplan; ostal je na pragu in je gledal s tihim nasmehom v izbo. Njegov pogled je zmedel Kačurja in govoril je prve besede z neodločnim, jecajočim glasom.

„Kmetje! Delavci! Prišli smo nocoj skupaj, da se pomenimo o imenitni stvari ...“

„Francka! Še en liter!“ je zaklical kmečki fant in omizje se je zasmejalo hrupoma.

„Kdo pa mu je dal besedo? Kdo pa je dal besedo gospodu učitelju?“ je prašal kaplan na pragu s prijaznim glasom in smehljajočim obrazom.

„Res je tako! Kdo pa je dal škricu besedo?“ je zakričal pijan kmet in je udaril s praznim litrom ob mizo.

„Nobeden mu je ni dal!“ je odgovoril zdravnik s prav tako prijaznim glasom in smehljajočim obrazom. „Saj ni shoda tukaj, ni predsednika in ne žandarjev! Oštarija je in v oštariji govori lahko, kdor hoče!“

„Naj govori!“ se je oglasil strojar. „Da slišimo, kaj misli povedati!“

„Le naj govori!“ je pokimal dolgi kmet in je pomežiknil Kačurju.

— „Veliko vam nimam povedati, ampak kar hočem povedati, je važno in zapomni naj si, kdor je dobre volje! Ta večer, zdaj, ko sem slišal te besede, izgovorjene naglas in natihoma, sem prepričan bolj nego kdaj poprej, da je eno nad vse potrebno —“

„Vera!“ ga je prekinil kaplan z mirnim glasom in smehljaje.

„Tako je! Vera!“ je zakričal kmet.

„Dajte mir!“ je zaklical delavec.

„Kdo mi bo ukazoval?“ je vstal kmet izza mize in je prijel za kozarec.

Delavec je molčal, kmet se je ozrl počasi po izbi, od obraza do obraza, in je sédel.

— „Eno je nad vse potrebno: učenje, izobraženost! Jaz sem te misli in nobeden mi je ne more omajati, da je vse naše nesreče vzrok nevednost, neumnost, živalska zabitost in surovost. Zato noben narod ni tako nesrečen kakor slovenski!“

„Kako je dejal?“ se je vzdignil izza mize kmetski fant z bleščečimi očmi. „Še enkrat naj pove, da ga bomo razumeli!“

„To prekličite!“ je zahteval kaplan in je stopil korak v izbo.

„Naj pove do konca!“ so zaklicali delavci.

Zdravnik si je prižgal smotko in se je sklonil bliže h Kačurju.

„Tako nikar, če vam je zdravje drago.“

V Kačurju je kipelo od razočaranja, srda in razburjenosti.

„Ne prekličem ničesar! Če hočete, poslušajte dalje, če nečete, pustite! Kdor misli, da mu ne govorim pogodu, naj tudi misli, da ne govorim zanj!“

„Torej do konca!“ je izpregovoril kaplan.

— „Do konca!“ je zaklical Kačur s trepetajočim glasom. „Jaz sem vabil nocoj v to krčmo ljudi, ki so poštenih misli. Pomeniti sem se hotel z njimi o stvari, ki je pomenka vredna. — Kaj ni sramota, da ta narod, ki se uči brati po državni zapovedi, ne bere drugega nego molitvenike, če ne spi v cerkvi? Da mu ne moreš povedati ničesar, če ne govoriš na prižnici? In da je zato, ker bere komar molitvenike in ker med pridigo spi, ali pa kadi pred cerkvijo viržinko, tako neveden in okoren, kakor še za kmetskih puntov ni bil? ...“

„Kaj nas je prišel zmerjat?“ je zaklical kmet.

„Poslušajmo ga!“ se je nasmehnil kaplan.

„Eno je nad vse potrebno: učenje!“

„Sam se uči!“ se je zasmejal kmet.

— „Ne roka — pamet ustvari blagor! Zato sem vas sklical nocoj, da se pomenimo o družbi, ki bi si naročala knjige in časopise in ki bi se shajala, da bi ji modri in učeni ljudje brali o koristnih stvareh. To je bil moj pošteni namen —“

Vdrugič se je sklonil k njemu zdravnik.

„Brez srda, brez žolča!“

„ — moj pošteni namen je bil, ampak nocoj se ne bomo razgovarjali o stvari! Klical sem, pa so prišli med poklicane tudi ljudje, ki poziva niso vredni in ki naj ostanejo med svojo živino v hlevu!“

Zdravnik ga je prijel trdo za roko in ga je potegnil na stol. Strojarji so ploskali, kmetje so vstali hrupoma izza mize. Kozarec je priletel na Kačurjevo mizo in vino mu je oškropilo obraz in suknjo.

„Koga si mislil, škric? Koga si zmerjal, smrkavec?“

Dolgi kmet, ki je sedel konec mize, je vstal, zibal je z glavo, opotekel se je h Kačurjevi mizi in je razprostrl roke.

„Tak nikar! Tak nikar ne!“

Ozrl se je preko rame na Kačurja in mu je namežiknil.

Delavci so vstali in so prijeli za stole.

„Na korajžo!“ je zaklical kmetski fant, slekel je v hipu suknjo in jo vrgel na tla. Stol je letel pod stropom. udaril je na mizo in kozarci so zazvenčali. Sredi izbe se je zagozdila gruča kričečih ljudi; Kačur je videl razgrete obraze, nabrekle žile na čelu in stisnjene pesti.

Ob zidu se je privil krčmar k zdravniku in mu je stisnil v roko ključ.

„Tam skozi! Tam skozi!“

Zdravnik je prijel Kačurja pod pazduho, odklenil je male stranske duri in stopila sta v temo, na vrt.

„Tod! Tod!“

Vodil ga je kakor otroka; Kačur ni bil okusil vina in se je opotekal.

„Pa zakaj to? Zakaj to, gospod doktor?“

Zdravnik se je zasmejal veselo.

„Kaj ste mislili, da bo drugače? Seveda ste mislili! Zato sem šel z vami! — Saj sem vedel že vnaprej: idealist ni za nobeno rabo, najmanj pa za reševanje naroda! To imate zdaj, idealist, za svojo nerodnost! Kaj mislite, da bodo tihi, če jih zmerjate s tepci? Šarlatan, ki ima sladkost na jeziku, v srcu pa prijetne račune, bi jim bil povedal lahko še vse kaj hujšega, ampak povedal bi bil drugače! — Ne, dragi moj, vi niste za take reči! Visoke misli — lepa reč; osrečevalne ideje — še lepša reč! Toda glejte: šarlatan mora biti človek!“

Kačur je šel poleg njega s povešeno glavo, trepetal je in mraz mu je bilo.

„Ni vam blago, ne pri srcu ne v telesu ... Pojdite k meni; izpila bova par kozarcev čaja, močnega in vročega čaja in pozabili boste na vso neumnost!“

Prijel ga je za roko in ga je peljal v svojo izbo.

„Marica! Prav močnega! Poglej tole kaj ni bolno?“

„Kaj se je zgodilo?“

Bled je bil, toda rdeče pege so bile na njegovih licih.

„Nič se ni zgodilo!“ se je nasmehnil Kačur, njegove oči pa so bile vlažne.

„Takoj!“ —

Prinesla je čaja, zdravnik si je zapalil pipo in je potrepljal Kačurja po rami.

„Ne žalostnih misli! Nikar! — Kaj je bilo tisto? Malenkost; to se pripeti človeku lahko vsak dan v življenju. Razočaranje! Kaj pa je življenje drugega nego neprestano razočaranje? Zažvižgajte veselo in si mislite: vrag vzemi drhal!“

„Ne morem tako misliti!“ se je nasmehnil Kačur žalostno.

Zdravnik se je zavil v tobakov dim in je molčal dolgo. Naposled je razpodil z roko oblake, nagnil se je h Kačurju in ves resen je bil njegov obraz.

„Ali veste, da ste si nocoj pokvarili vse življenje, do konca? Kaj mislite, da po novih postavah učitelj ni več služabnik? Še zmerom je služabnik in hlapec, bolj vprežen in bolj vklenjen nego najmlajši hlapec pri gruntarju! — Pa kaj bi tisto! Glavna stvar je, da ste bili obsojeni že od začetka, od rojstva. S tako mislijo, kakor je vaša, ni mogoče živeti; zatorej vam ne morem pomagati ne jaz ne noben drug človek na svetu!“

Kačur se je napotil v svojo izbo in je legel in je zaspal; in sanjalo se mu je, da stoji pred njim, v tisti tihi, gosposki krčmi gospodična Minka, črnooka, belolica, in opira roke ob boke in se mu smeje v obraz.

Zdramil se je trepetajoč in prestrašen, prižgal je luč in si je zapalil cigareto.

III.

Kačur se je napotil v konferenčno sobo; njegov tovariš, učitelj Ferjan, je stopil za njim na stopnice in ga je prijel za suknjo.

„Potrpi še malo! — Če nečeš, da ti popolnoma vrat zavijejo, poslušaj moje nauke: bodi ponižen, klanjaj se in reci da, četudi ti ponudijo vrv in vislice! Vsako reč kanalje laže prenesejo kakor ponos in ugovor. Bodi ponižen, zgrevan in smehljajoč in lahko boš že drevi spuntal vse Zapolje, če ti je toliko na puntih. Meni pravijo, da sem pijanec — tega je kriv moj rdeči nos in slab učitelj in tudi drugače v vseh ozirih ničvreden človek. Pa vendar bom avanziral, kakor se spodobi, zato ker pustim petelinu greben in racmanu krivčke! —“

Kačur je stresel glavo, hitel je po stopnicah in je potrkal na duri.

„Herein!“

V sobi sta bila nadučitelj in župnik. Sedela sta za dolgo mizo, pokrito s papirji in knjigami. Nadučitelj se je ozrl s sladkožalostnim, hkrati pomilovalnim in grajajočim pogledom na Kačurja. Župnik je gledal bolj čemerno nego osorno.

„Slabo je, slabo!“ je zavzdihnil nadučitelj. „Kako, da ste se spozabili tako daleč, gospod Kačur?“

„Komu moram odgovarjati in zakaj?“ je vprašal Kačur z zardelim obrazom.

Župnik je vzdignil glavo.

„Meni, nadučitelju, in gospodu župniku, predsedniku krajnega šolskega sveta.“

„Povejte mi, kaj sem storil, in odgovoril bom takoj!“

„Tako se ne govori z nadučiteljem!“ je izpregovoril župnik in je premeril Kačurja počasi s hladnim in čemernim pogledom.

„Kaj je torej?“ je vzkipel Kačur, ki ga je bil razburil župnikov pogled.

Nadučitelj in župnik sta se spogledala in nadučitelj je zavzdihnil globoko.

„Gospod Kačur, saj se spominjate: sprejel sem vas kakor tovariša in prijatelja. Zdaj vidim na svojo veliko žalost, da mi niste ne tovariš ne prijatelj. Prijazno in blagohotno vas je sprejelo to dobro zapoljsko ljudstvo, ker je bilo prepričano, da boste njegovi mladini zgled in učitelj. Spoznalo je žalibog v zelo kratkem času, da ste slab zgled in slab učitelj, da zapeljujete mladino v huda dejanja in da sejete prepir in svado med ljudi ...“

„Kaj pravite?“ je prašal župnik.

Kačur je trepetal.

„Ali sem obtoženec, že vnaprej obsojenec, da tako stojim pred vami? Čemu ta pridiga? Razložite mi moja hudodelstva in zagovarjal se bom!“

„Kaj pa je bilo v nedeljo v Mantovi?“ je prašal župnik s hladnim glasom.

„To vprašajte rajši gospoda kaplana!“

„Prašal sem ga in povedal mi je, da ste hujskali ljudi na vero!“

„Lagal je! Tukaj pričam, da je lagal!“

Nadučitelj je zmajal z glavo in se je ozrl na Kačurja kakor na grešnika, ki je padel že zelo globoko in ki je vendar še sočutja vreden.

„Ne takih besed, gospod Kačur! Ne takih besed!“

„Kako je torej?“ je trepetal Kačur. „Kje je obtožba? Jaz hočem, da se vrši vse v redu in po postavah; pridig ne maram in tudi naukov ne! Ne bom dolgo stal!“

„Ne boste dolgo!“ je rekel župnik in se je počasi vzdignil. „Jaz mislim, gospod nadučitelj, da smo pri kraju. Z gospodom se ne da veliko govoriti!“

Stisnil je nadučitelju roko in je šel. Nadučitelj se je zaglobil v papirje.

„Gospod nadučitelj!“

Ozrl se je na Kačurja, kakor da ga je bil šele ugledal, in njegov obraz je bil sladak in smehljajoč.

„Zbogom, gospod Kačur, zbogom! Imam opravila, jako mnogo opravila! Zbogom!“

Pred šolo mu je prišel naproti Ferjan in se je zasmejal naglas.

„Ves rdeč! Že vidim! Dobro so te dali! Kako pa si se držal?“

„Kmalu se bova poslovila, prijatelj!“ je odgovoril Kačur s prisiljenim smehom.

„Kaj je bilo tako hudo? Kaj se nisi poklonil? Kaj nisi poljubil roke župniku?“

„Temu?“

„Ah, tako! Že vidim, kaj si storil! Škoda! Rad sem te imel! Jaz sem tak, da imam rad samo tistega človeka, ki je boljši od mene. Boljši si, to je resnica; ampak ravno taka resnica je, da sem jaz bolj pameten. Za slovo bova pila, tega mi ne odreci!“

„Pila bova!“

Ko je stopil Kačur v svojo izbo, je ugledal pismo na mizi. Župan mu je pisal, da bi rad govoril z njim.

„Še ena pridiga!“ se je zasmejal Kačur. „Zakaj bi je ne šel poslušat? Zdaj sem tako že izven ljudi in postav. Zdaj laže poslušam in laže govorim in se laže smejem ...“

Takoj po kosilu se je napotil k županu. Vrata v hišo so bila zaklenjena, zato je stopil v štacuno in je videl, kako je tankonogi župan nenadoma izginil ter še v begu pomignil s prstom. V štacuni je stalo dvoje kmetov; pila sta žganje in kupovala tobak.

Za steklenimi durmi, ki so držala v vežo, se je prikazal župan in je potrkal na rahlo ter pomignil Kačurju.

„Kaj se mu je zmešalo?“ se je začudil Kačur, odprl je steklene duri in je stopil v vežo. Župan ga je prijel za roko in ga je peljal v izbo; spet je stalo na mizi dvoje kozarcev poleg steklenice.

„Nečem pred ljudmi, veste! Ne pred ljudmi! Precej bi mislili — no, Bog vedi, kaj bi mislili! Pijte!“

Zaprl je skrbno duri, stopil je h Kačurju, potrepal ga je po rami in se je zasmejal veselo.

„Kaj pa ste počeli v nedeljo, á? Presnet kerlc ste! Take reči! Ali vas je župnik že spovedal? Korenito spovedal? Ali vas je?“

„Čakal me je v spovednici, pa nisem prišel!“ se je zasmejal Kačur.

„Pa niste prišli ... Hm!“

In županov obraz se je nenadoma zresnil.

„Veste, mladino je treba vzgajati v verskem in cesarskem duhu ... in tako, saj veste! Zgled je treba dajati ... saj veste! ... Potrpite! Kam pa! Kam pa?“

Kačur je vstal.

„Nikar! Kaj sem vas razžalil? Prosim, samo tale kozarec izpijte! — Nekaj drugega sem vas mislil prašati ... tako potihoma ...“

Okrenil se je nenadoma od Kačurja, stopical je po izbi z urnimi, skakljajočimi koraki, roke na hrbtu. Naposled je postal in je pomežiknil lokavo.

„Kaj ste resno mislili ... tisto tam ... v nedeljo? Povejte mi, zelo vam bom hvaležen: ali res mislite, da se bodo ljudje, to se pravi, da se bo vsaj večina ljudi odvrnila od ... od prečastite duhovščine? Rad bi vedel, kako mislite o tem!“

Kačur se je čudil in ni odgovoril.

„Jaz sem namreč narodnjak!“ je hitel župan.

„Nikar me napak ne razumite! Zdaj ni več nevarnosti, da bi se nemškutarji polastili občine. Pa so jo imeli še pred desetimi leti — jaz sem bil takrat občinski svetnik ...“

Pogledal je Kačurju naravnost v obraz, pomolčal je, nato se je zasmejal od srca.

„No, in zdaj so že spet nove sitnosti, čisto nove, nič ni človek pripravljen nanje. Prej je bilo lahko: ali nemškutar ali narodnjak. In iz nemškutarja je človek ob vsaki uri lahko postal narodnjak in še častili so ga! Zdaj pa se ljudje cepijo na take čudne načine, da človek še skozi naočnike ne razloči natanko! Tako potihoma, vse naskrivoma! Sitno, jako sitno!“

Tlesknil je z jezikom, zamahnil je z roko in je hitel po sobi.

„Kaj pa ste me hoteli prašati, gospod župan?“

„Takoj! Takoj! Kakšna sila! — No, kako mislite?“

„O čem?“

„Kako se bo to končalo? Ali bodo zmagali stari ali mladi?“

„To Bog vedi, jaz ne vem!“

„Vi že veste; e, prekanjen ste! Drugače bi si ne upali tako očitno ... Ali je zdravnik z mladimi?“

„Nisem ga prašal.“

„Nič neče povedati ... prevejanec! — Zdaj torej mislite, da je še najbolje, če ne nagne človek ne na to ne na ono stran?“

„Kakor je pač njegovo prepričanje.“

„Eh, kaj bi!“ se je zasmejal župan in mu je položil roko na komolec. „Kaj bi! Saj sva samá! Prepričanje: kako se to zmerom menja; človek pa ostane, kakor je bil. Ali sije zdajle sonce?“

„Megleno je.“

„No, glejte! In čez eno uro bo sijalo sonce in prelomili boste besedo, ki ste jo zdajle rekli. To je prepričanje! — Še nekaj mi povejte: kakšen je razloček med mladimi in starimi? Stari so za vero, mladi so zoper njo; tako je pač?“

„Ne gre za vero!“

„Za kaj pa gre?“

„Za napredek.“

„Hm! Jaz sem tudi za napredek. Lepa stvar ... napredek! ... Za kakšen napredek gre?“

Kačur mu je strmel v obraz in ni vedel odgovora.

„No, že vem! Za napredek sploh! Kaj pa stari? Za kaj pa so tisti?“

„Konservativci so.“

„Konservativci ... lepa stvar! Hm! Jaz sem tudi konservativec ... Stojte! Na katero stran pa se drže nemškutarji?“

„Na nobeno!“

Župan je skočil in je hitel po sobi.

„Na nobeno! Tako! Na nobeno! Pametni ljudje ... Eh, lepi časi so bili!“

Tekal je po sobi, roke na hrbtu, glavo sklonjeno; nenadoma je postal pred Kačurjem.

„A tako! Saj ste še tukaj!“

Pogledal mu je resno v obraz in je zmajal z glavo.

„Ni bilo dobro, gospod učitelj, ni bilo prav, kar ste počeli v nedeljo! Ne spodobi se! Res ne!“

Kačur je vstal in je vzel klobuk.

„No, kaj bi vam očital? Mladi ste in še ne poznate natanko dolžnosti ... svetega stanu ... in tako, saj veste! Pa zbogom! ... Skozi štacuno, prosim, skozi štacuno! Ni treba, da bi ljudje ... no, zbogom!“

Kačur je šel skozi štacuno in je stopil na ulico, župan je izginil v temno vežo.

„Kanalja!“ si je mislil in je hitel po blatni cesti. „Kaj — saj še kanalja ni!“

Že se je mračilo, ko se je napotil v Bistro.

Megla je visela nad pokrajino, iz megle pa se je svetil ščip, ki je bil že visoko nad hribom.

Sredi pota je postal.

„Kaj bi tam! Kaj ni vse tisto res, kar so mi pripovedovali, kaj nisem slutil vse tisto sam, že v prvem trenutku? Če se je vse drugo ponesrečilo, klavrno podrlo — kaj bi iskal tam?“

In še v mislih, vse žalostnih, da bi se vrnil in pozabil, je pospešil korake in je hitel dalje. Močneje je bilo srce.

„Začetek se je ponesrečil, drugega nič. Kaj bi si zato ne upal dalje, ker sem se spotaknil ob prvem koraku? Preneroden sem bil, to je vsa bridkost! — Pripovedoval ji bom, kako se je zgodilo, in ko bom pripovedoval, bo stvar nenadoma vesela in smejal se bom in tudi Minka se bo smejala. Resnično, ni bilo še na svetu tako čudnega odrešenika! In še nikoli tako klavrnega reševanja! — Pa vendar, zdi se mi, da komedija ni bila zastonj; ostalo bo morda nekaj v ljudeh, če ne drugega, vsaj razgretost in razgretost je zmerom koristna. Tudi boj bo morda ostal in rodila se bodo resna nasprotstva in nasprotstva so zmerom rodovita. Ni bilo zastonj! In resnica je, da je človeku najmanjši dar, ki ga daruje sebi v škodo in bližnjemu v blagor, obilo poplačan!„

Razvedrile so se mu misli in razvedril se mu je vroči obraz.

„V kakšno škodo sebi?“ se je smehljal. „Prestavili me bodo, to je vsa bridkost! Spoznal sem Zapoljce, do dobrega sem jih spoznal, jutri bom spoznal morda Zagorce in pojutrišnjem Zaplance. Tako bom preromal s culo in palico vso to lepo domovino in ne bo ga rodoljuba, ki bi poznal narod tako natanko kakor jaz. Časih sem si hudo želel, da bi prepotoval domovino iz kota v kot, — no, zdaj jo bom prepotoval na deželne stroške. Ne žene nimam ne otrok; fant svoboden!„

ln v istem hipu mu je šinila senca preko lic.

Nikoli še ni mislil na Minko drugače kakor na dekleta v rdeči bluzi, z belim obrazom in s črnimi očmi, na lepo hčerko bogatega krčmarja kako sedita sama v izbi in kako ji poljublja male, okrogle roke in ji pripoveduje zaljubljene besede. Nikoli še mu ni prišlo na misel, da bi moglo biti kdaj drugače in da bi morda stopil nekoč v črni obleki, zardel, plah in trepetajoč pred debelega gospoda Sitarja. —

Zamahnil je z roko, da bi prepodil misel, ki mu je bila zoprna.

„Budalost! Saj je še otrok! In jaz, kaj sem drugega? To je ... nizkotna misel; sam vrag mi jo je poslal, da bi me zmotil ...“

Na pragu je stala gospa.

„Minka je v parku!“ ga je pozdravila smehljaje.

„Zdaj v parku? V megli in mraku?“

„Rekla je; morda ni v parku! Poglejte! — Kaj pa ste počeli v Zapolju zadnje čase?“

„Nič posebnega, gospa!“

„Nič?“ se je posmejala. „Vsi pravijo, da vas za podé stran; strašne reči da uganjate!“

„A, tisto! — No, stepli so se v krčmi in jaz, ki se nisem tepel, bom prenašal kazen. Nič drugega se ni zgodilo!“

Gospa je požugala s prstom.

„Še vse druge reči pripovedujejo! Nikoli bi si ne bila mislila, da morete biti tak, ko kažete tako nedolžen obraz!“

„Kaj pa sem storil?“

Zasmejala se je naglas.

„Kako lepo ste prašali! Kakor devica! — No, poiščite Minko! Saj stopite potem v izbo na kozarec vina? Žejni boste!“

Zasmejala se je še glasneje; Kačur se je prestrašil njenega smeha in ga ni razumel.

„Pridem!“

Park je bil tih, samoten; zmerom niže je legala megla na golo, črno, vlažno drevje; pesek se je mešal z blatom in se udiral globoko.

„Kako bi jo iskal tod?“ je pomislil Kačur in je hodil križem po peščenih stezah. Blizu lope, ob plotu, je ugledal senco in bel obraz.

Prišla mu je hitro naproti, postala je tri korake pred njim, pogledala mu je v obraz in se je zasmejala.

„Martin Kačur!“

„Jaz sem!“ je odgovoril Kačur; kri mu je šinila v lica in vztrepetal je.

„Kako pa ste našli sem?“

„Gospa mi je povedala, da ste v parku!“

„Zakaj pa niste ostali pri materi, v gorki izbi? Tema je in mraz.“

In resnično je zazeblo Kačurja po životu. Pogledal je v njen obraz in zdel se mu je ves izpremenjen; hladan je bil, tuj in prezirljiv.

Okrenil se je počasi; pred očmi se mu je zazibalo.

„Zbogom!“

„Pa kam? Čemu pa ste prišli? Saj vas ne gonim nikamor! Še malo ostanite!“

Stopila je k njemu in ga je prijela za roko. „Kako ste čuden! Kakor otrok! No?“

Stisnila se je k njemu in mu je ponudila ustnice. Objel jo je z obema nerodnima rokama, pritisnil jo je trdno k sebi in jo je poljubljal na ustnice in na lica. Šumelo mu je v glavi in dihal je težko.

Izvila se mu je počasi iz rok.

„Kako ste vroč! — Rada Vas imam, ker ste tako hudo neumen!“

Kačur je stal pred njo in je molčal in strmel. Minka se je smejala.

„Zares! Ker ste tako hudo neumen! Vsaka Vaša beseda — če se spomnim nanjo, se smejem do solz!“

„Ne smejte se! Ne bodite veseli!“ je prosil Kačur. „Ni mi veselo pri srcu, kadar je smeh na vaših ustnicah! Nocoj, Minka, nocoj ne bodite veseli! Poslednjikrat vas vidim — zdaj vem v svojem srcu, kakor da bi mi bil Bog razodel!“

„Kako bi se ne smejala, ko govorite tako čudno? Pa če nečete, se ne bom smejala! Ali je tako prav?“

Strnila je obrvi, stisnila ustnice, nabrala obraz v resne gube in bruhnila v glasen smeh.

„Kdo bi bil resen, če stoji pred vami?“

Prijel jo je za roko in se je nasmehnil sam, toda v njegovem nasmehu ni bilo radosti.

„Bolj vas ljubim, nego smem. Prevelika je moja ljubezen, zato je smešna. Toda smejte se! Čudo lep je vaš obraz, kadar je vesel, in nikoli se bolj ne blešče vaše oči...“

Takoj se je zresnil njen obraz.

„Čemu govorite tako modro, počasi, slovesno kakor duh opolnoči? To ni lepo, kvečjemu da je smešno. Enkrat je lepo tako kakor je pesem lepa, če jo bere človek enkrat. Ampak zmerom: b ... b ... b — kaj je tisto? Človek objame, poljubi, in se zasmeje — konec!“

„Ne bodite hudi name! Rekel sem, da vas ljubim preveč. Pozabite na tisto ‚preveč‘ in mislite samo, da vas ljubim!“

Trepetal je, njegove oči so bile rosne in so prosile.

Minka je bila razmišljena; ne vesel ni bil njen pogled in ne zlovoljen.

„Kdaj pa mislite odtod?“

„Odkod?“ se je prestrašil Kačur.

„No, iz Zapolja! Saj pojdete menda stran? Pravijo.“

„Ne vem še. Kmalu!“

„No! Kamor pač pojdete ... ne mislite nič hudega o meni! — Saj pridete morda še k nam?“

Ponudila mu je roko.

„Kaj je to slovo, Minka?“ je vzkliknil Kačur.

„Kaj pa še drugega?“ se je začudila in se je takoj zasmejala.

Uprla je roke ob boke, vzdignila je obraz in je napela ustnice.

„No?“

Poljubil jo je in je stal trepetajoč pred njo.

„In — ničesar več, Minka?“

„Kaj pa še? — Kako ste sitni! Torej še enkrat!“

„Nič več!“

Pogledal ji je v obraz z globokimi, plahimi očmi in se je počasi okrenil.

„Zbogom, Minka!“

„Zbogom!“

„Ni mogoče! Ni mogoče tako!“ je mislil in je postal in se je ozrl.

Privzdignila si je bila krilo in se je vračala po blatni stezi proti lopi.

„Hej, gospodična Minka!“ je zaklical. „Kaj ne pričakujete nekoga?“

„Seveda!“ je odgovorila z glasnim smehom in ga je pozdravljala z roko; njen beli obraz se je svetil iz sence, od nevidne luči obžarjen.

Kačur je omahnil, zaječal je in je hitel iz parka. Ne misli, ne čustva; do blatne poti, do velike ceste.

Hitel je sključen; pot mu je oblival obraz.

„Tam — kakšen kraj je tam?“

Dospel je v Zapolje. Krčme so bile še razsvetljene; tam so sedeli gostje, v gorki izbi, v svetli luči; smejali so se in so se razgovarjali in niso poznali žalosti.

Odprl je duri; v gosposki izbi, za belo pogrnjeno mizo je sedelo samo troje gostov; učiteljica, mlada okrogla ženska z živahnimi, prekanjenimi očmi in lepim podbradkom; zaspani, nerodni, in neobriti davčni praktikant in učitelj Ferjan.

„Odkod pa ti?“ je skočil Ferjan izza mize. Svetil se mu je rdeči obraz in oči so se mu lesketale. „Kakšen pa si? Ali ti je slabo? Ves bled si! Ves blaten! Odkod pa prihajaš?“

Stiskal mu je roko in ga je vlekel k mizi. „Kam sem prišel?“ je vprašal Kačur. Ferjan se je zagrohotal.

„Pijan je, bratci, pijan! Kam si prišel? V Mantovo si prišel! V kraj svoje slave in časti! No, sédi, idealist! — Kaj? Kam pa?“

Kačur se je bil okrenil, da bi šel.

„Nikamor! Pil boš z mano! Saj si obljubil, da bova pila, preden pojdeš! — No, praktikanče ti zaspano! To je Kačur; saj se še ne poznata ne!

Vseeno je, če se poznata ali ne! Spi dalje!“

Kačur je slekel suknjo in je sedel za mizo. „Ostal sem, ker si me vabil, Ferjan; drugače pa bi bil nocoj rajši doma!“

Kačur je gledal v mizo in je naslonil glavo ob dlan.

„Saj res ni vseeno!“ je izpregovorila učiteljica. „Zaradi take malenkosti ni treba človeka preganjati! Tudi meni bi ne bilo blago pri srcu!“

„To je vse lepo in ti dela veliko čast, gospodična Matilda,“ je govoril Ferjan slovesno, „ampak stanovske reči ne sodijo v krčmo! Poznam te, Kačur! Tista komedija te ni razdražila — kaj te je torej razdražilo?“

Kačur se je ozrl nanj z mirnim, globokim pogledom in ni odgovoril.

„No, torej pustimo! Kar je pod sodom, za to se ne brigamo! Vsak človek ima svojo zakristijo; in tam nima ljudstvo nič opraviti! Tudi jaz jo imam!“

Učiteljica se je ozrla smehljaje na Kačurja. „Pravijo, da ste imeli radi Minko iz Bistre?“

„Rad sem jo imel!“

„In še?“

„Rad jo imam!“

„To je moška beseda!“ je vzkliknil Ferjan in je udaril s pestjo ob mizo.

„Zdaj ima tistega inženirja?“ je prašala učiteljica.

„Ne vem!“ je odgovoril Kačur in ustnice so mu trepetale. „Če se imata rada, je zelo lepo. Jaz jo imam rad, kakor sem jo imel!“

Ferjan je izpil na dušek poln kozarec in je vzkipel.

„Ti, Matilda, baba! Če ga ne boš takoj pustila na miru, te vržem na cesto! Kaj pa tebe briga, kóga ima rad in kóga ne? Ali gledaš sama za njim? A? Ali gledaš za njim? Saj te še ne vidi ne; preveč je pameten.“

Praktikant se je zdramil in je iztegnil roko preko mize.

„Pameten je! Pameten!“

Takoj se je razsrdil Ferjan nad njim.

„Ali boš tiho, ti, ki te nobeden nič ne praša? Spi!“

Praktikant je zaspal.

„Francka!“ je klical Ferjan. „Zakleni vrata, da ne bo vsak smrkavec poslušal, kaj počne gospoda!“

„Jaz pojdem, Ferjan!“ se je vzdignil Kačur. Nenadoma se je izpremenil Ferjanov obraz; zaupen je bil in skoro plah. Prijel je Kačurja za roko in ga je posadil poleg sebe.

„Ti! Ti! Kaj misliš, da si ti sam? Kaj misliš, da nisem bil celo jaz nekoč, kakor si ti nocoj in kakor si bil v nedeljo zvečer? Veš, jaz sem drugače pijanec — jaz sem ti lagal, ne moj nos — ampak to verjemi, da bi ti ne bil mogel tako govoriti v nedeljo, če bi mene ne bilo na svetu. Ti misliš ozdraviti svet naenkrat, kar pavšalno — jaz pa pijem in dam samo časih kakšen homeopatičen prašek, zdaj temu, zdaj onemu; vzame ga in še ne ve ne, kaj je dobil. To ni moja metoda, ne! Kaj metoda! Moja natura je! Nečem, da bi me kdo motil pri pijači! In tudi krčem ne maram menjati! Zdaj dolenjca, zdaj vipavca, nazadnje celo štajerca ne! — Za take reči nisem ustvarjen! ...“

„Pa čemu to?“ je vprašal Kačur začuden.

„Res! Nepotrebno je!“

Ferjan se je sklonil še niže in mu je položil glavo na ramo.

„Čisto nekaj drugega sem ti mislil povedati, pa sem popolnoma pozabil. — Ti, ali bi rad denarja?“

„Kaj?“

„No, jaz ga itak zapijem! — E, pijan sem!“ — Ozrl se je z meglenim očesom na učiteljico.

„Kaj pa ti?“

„Pijanec!“

„Bog te bo še kaznoval, da boš moja žena!“ Kačur se je bil naslonil na stol in je zakril oči z dlanjo.

„Kako grdo, kako grdo je vse to!“

„Kaj je grdo?“ se je začudil Ferjan.

Kačur je vstal in se je oblekel hitro.

„Ne zameri, Ferjan! Glej, bolan sem! — Lahko noč!“

Šel je hitro, omahovaje. Prišel je domov, legel je na posteljo, luči ni upihnil. Kakor v vročici so se mu svetile oči.

Pozabil je popolnoma, da je sedel v krčmi in da je pil in govoril videl je pred sabo bel obraz, ki se je smejal, in zdelo se mu je, da je prišel naravnost od tam, še to minuto, in da bi se morda še lahko vrnil.

„Saj je vse izgubljeno! Za zmerom!“

Pomislil je na svoje smešno delovanje in se je zasmejal naglas.

„Čemu je bilo tega treba? Čemu tega? Jaz, siromak, ki nimam, kamor bi položil glavo, ki nimam človeka na svetu! Jaz bi daroval drugim od svojega uboštva! Nisem užil še kapljice ljubezni, drugim bi točil polne korce! O! Pomagaj sebi! — so rekli Kristusu! O Bog!“

Zaspal je potem in je sopel hropeč in je kričal v sanjah.

I.

Na srečo Kačurjevo in v korist slovenske morale in sloge je umrl v svečanu od dolgega časa učitelj v Blatnem dolu in Kačur se je preselil tja s culo in palico.

Vas je bila dolga in prostrana, toda tako temna in umazana, kakor ji Kačur nikjer še ni videl podobne. Po ulicah Blatnega dola se je prelivalo blato v širokih jezerih, če je sijalo sonce na ves ostali svet. Ležala je v globokem kotlu, od vseh strani zastražena od holmov, porastlih z nizkim grmičevjem in tako temnih in pustih kakor vas sama.

„Komu je prišlo na misel, da se je naselil v tej puščavi?“ se je čudil Kačur. „Tihotapci so bili pač, vojaški begunci, divji lovci in rokovnjači!“

Ko je šel po ulicah, je ugledal človeka, ki je prekidaval gnoj za cerkvijo, čokat starec je bil s širokim, zagorelim obrazom, košatimi, sivimi obrvmi, na neobritih licih sivo strnišče; oblečen je bil v platneno, umazano srajco in telovnik iz grobega sukna; hlače si je bil privihal do kolen, noge je imel zavite v žakljevino. Kačur je ugledal kolar pod vratom starčevim in se je začudil.

„Kdo pa ste?“ se je okrenil starec. „Učitelj sem, snoči sem prišel.“

„Jaz sem pa župnik!“

Kidal je dalje in se ni več zmenil zanj. Kačur se je čudil in je šel.

„Kaj ni jutri nedelja?“ je zaklical župnik za njim.

„Je!“

„Pridite opoldne k meni!“ —

Kačur se je nastanil v šoli, v neprijazni, s slamo kriti kmečki bajti blizu cerkve. V veži, v njegovi izbi in v šolski sobi je smrdelo kakor po hlevu. Ko je stopil v vežo, je ugledal dolgo, suho žensko z visoko izpodrecanim krilom, ki se je z brezovko v roki podila skozi vežo za razcapanim paglavcem; izginila sta obadva hipoma skozi hlevne duri in Kačur je slišal še od daleč krik in psovanje.

Pogledal je v šolsko sobo in se je prestrašil. Dolga, nizka izba je bila, na sredi je stalo par črvivih, zrezanih in s črnilom politih klopi, pred njimi grobo obtesana miza z eno kratko in s tremi dolgimi nogami in za mizo stol, ki je bil nekdaj gosposki, ki pa je zdaj štrlela slama iz njega. Stene so bile črne in vlažne; nad mizo je visela cesarjeva pod„ba, toda ker se je pozimi kadilo iz peči, je bila podoba tako začrnela in sajasta, da je bilo zapisano pod njo z velikimi črkami: „Podoba Franca Jožefa I.“

Šel je v svojo izbo in bridkost njegova ni bila nič manjša. Izba je bila prav tako črna in pusta kakor šolska soba, s tem razločkom, da je bila zelo tesna in ozka, namenjena najbrž za kot starim, in da je bila postelja v njej.

V veži se je spet oglasilo kričanje in vrnila se je ženska z brezovko. Šla je mimo njega, naravnost v njegovo izbo in iz izbe v šolsko sobo.

„Hej, mati, kdo pa ste? Ali ste hišnica?“

Ni se ozrla in ni odgovorila.

„He, kaj ne slišite?“ je zaklical Kačur.

V veži se je prikazal paglavec in se je smejal naglas.

„Zakaj pa vpijete nad njo, ko ne sliši? Saj je gluha! ... Samo če ji v uho vpijete, sliši!“

„Kdo pa si ti?“ je vprašal Kačur paglavca.

Paglavec ga je gledal nekaj časa pazljivo, nato mu je pokaza! osle ter je pobegnil po ulicah.

„Tihotapci in rokovnjači, nič drugega!“ je pomislil Kačur. Stopil je k ženski ter ji zakričal v uho na ves glas.

„Jaz sem učitelj! Učitelj — zastopite?“

Ženska je izpustila metlo, prijela se je za glavo z obema rokama in je zakričala še glasneje:

„Jezus Marija, kako ste me prestrašili!“

„Ali ste hišnica?“ je kričal Kačur.

„Kaj?“

„Če ste hišnica?“

„Pometam!“

„Vrag vas vzemi!“ je zakričal Kačur, okrenil se je in je šel.

„Za božjo voljo,“ je premišljeva!, „kaj ni v tem rokovnjaškem kotlu nobenega krščanskega človeka? Zdaj se ti ne čudim, ubogi moj tovariš, da si storil tako žalostno smrt!“

Napotil se je v krčmo, najlepšo hišo v vasi; višja je bila skoro kakor cerkev z zvonikom vred in lepše pobeljena kakor farovž. Krčmar je bil župan, debel, vesel človek z zabreklim obrazom in tako nizkim čelom, da so mu rasli lasje v obrvi.

„Ali bi lahko kosil pri vas in večerjal? Za mesečno plačo?“

„Vi ste naš učitelj, a?“

„Sem.“

„Seveda boste lahko kosili in večerjali; tudi prejšnji je hodil k nam, pa je umrl; nekrščansko smrt je storil.“

„Zakaj nekrščansko?“

„No, lazil je kakor senca, z nobenim človekom ni več govoril, tudi v šoli ni več zinil besede in je otroke samo še pretepal, dokler mu niso poskakali skozi okno. Nato se je zaklenil in je bil zaklenjen sedem dni, osmi dan se je pa obesil.“

„Ni čuda!“ je opomnil Kačur ves žalosten.

„Zakaj ni čuda? Saj mu ni bilo nič hudega! Jedel je zadosti in pil je zadosti, drugega pa človeku ni treba.“

Kačur ni odgovoril.

„Zelo krepak, zelo bogat v mislih in zelo visoko nad svetom bi moral biti človek, da bi živel tod!“ je pomislil. „In jaz nisem posebno krepak, moje bogastvo v mislih ni posebno veliko in priklenjen sem na svet, nisem se vzdignil nadenj.“

„Dela ne boste imeli veliko!“ je pripovedoval župan. „Časih vam bo šola čisto prazna, posebno poleti; pa boste lahko ležali v senci in dremali, namesto da bi se po nepotrebnem rvali s paglavci. Pozimi jih bo več; ampak večidel gostaški otroci, ki doma nimajo zakurjeno in se hodijo v šolo gret ... Kaj pa potrebujejo ti smrkavci učenja? Delajo naj! Tudi jaz znam brati — pa kaj mi koristi? Nemško znam brati, pri soldatih sem se naučil; ampak naše bukve niso pisane po nemško in nemških tudi ne morem brati, ker so pisane v takem jeziku, da ga še vrag ne zastopi! V kasarni smo govorili drugače!“

„Kaj pa, če pride pisanje od gosposke?“ je prašal Kačur.

Župan je molče vzdignil roko in je pokazal s palcem preko rame. Kačur se je ozrl in ugledal v temnem kotu suhljatega, dolgega, ne mladega ne starega človeka, ki je gledal nanj in na župana z neizmerno predrznim in prekanjenim obrazom; špičasta brada je bila porastla z dolgimi, rumenimi kocinami, vodene oči so se smejale in so mežikale; oblečen je bil precej slabo, v starinsko, ogoljeno suknjo s škrici in kratke, ozke hlače.

„Nemški zna!“ je izpregovoril župan tiše in je pokimal. Nato se je okrenil počasi in stol je zaškripal pod njim.

„Pridi malo sem, Grajžar!“

Tajnik je izpraznil urno svoj kozarec, stopil je k mizi in se je poklonil.

„Dober dan, gospod!“

Po hitrem, gladkem glasu je Kačur takoj spoznal Ljubljančana.

„To je naš učitelj!“ je razlagal župan. „In to je moj tajnik!“

Tajnik je takoj prisedel, Kačur mu je pogledal natanko v obraz in ni mogel uganiti, če mu je dvajset ali štirideset let.

„Mislim, da se bomo dobro razumeli! Jaz sem namreč inteligenca v tem blagoslovljenem kraju!“ je hitel tajnik, pomežiknil je Kačurju in je narahlo pomignil z glavo proti županu.

„Kako si rekel?“ je prašal župan. „Ali si mislil dobro ali slabo?“

„Rekel sem, da sem inteligenca v tem kraju!“

„Kaj je to?“

„Inteligenca se pravi po slovensko: občinski tajnik; zato ker se pri njem začenja; pri advokatu se neha!“

„Kakšne čudne besede izkoplje na dan!“ se je zasmejal župan. „Vsak hip mu pride druga na misel! Zadnjič je vlekel glavarstvo cele tri mesece za nos. Samo laško je pisal; rekel je, da imamo občinskega tajnika, ki zna samo laško! Nazadnje sem ga zaprl v keho, dokler se ni spet navadil nemško pisati.“

„Kaj pišete nemško? Iz Blatnega dola?“ je prašal Kačur.

„Kako bi drugače, ko ta lump pravi, da ne zna več slovensko pisati. Še lani je pisal slovensko, zdaj pa pravi, da ga je zadela kap v tiste možgane, kjer je slovensko pisanje.“

„Kaj je res?“ se je začudil Kačur; ozrl se je na tajnika in je ugledal tako klavrn in nakremžen obraz, da se je začudil še bolj.

„Kaj pa vam je?“

„Nič! Kap!“

Župan se je smejal od srca.

„Tak je zmerom, glejte! Kadar je len in leži in spi in jé in pije po ves teden, pravi, da ga je kap zadela. Zdaj bi rad pijače! — Mica!“

Dekla je prinesla liter na mizo in takoj se je razvedril tajnikov obraz.

Mračilo se je; Kačur je izpil kozarec in je vstal.

„Kaj že?“ je prašal župan. „No, tak pa pridite vsak dan! Zaradi plače se ne bova prerekala!“

Takoj za Kačurjem je stopil na ulice tajnik.

„Gospod učitelj! Kaj mislite, da sem res tak bebec?“

„Tega ne mislim!“

„Rečem vam, če bi se človek sam ne kratkočasil, bi moral poginiti! Ali mi verjamete, da stojim časih pred ogledalom in si pripovedujem smešnice? — Lahko noč!“

In je hitel nazaj v krčmo.

„Tak je treba biti!“ je pomislil Kačur.

Mraz mu je bilo, ko je stopil v svojo izbo; s čudnim, mrtvim pogledom so gledale nanj črne stene. Kačurju se je zdelo, da je zaklenjen v ječo, in njegovo srce je bilo plaho in malodušno.

Ko je upihnil luč in legel, se je prikazal pred njim čisto jasno obraz tovariša, ki je storil nekrščansko smrt. Bled je bil, dolgo tanko brado je imel in oči so ležale v globokih jamah.

„Tudi jaz sem bil nekoč, kakor si ti nocoj! Tudi ti boš nekoč, kakor sem bil jaz, ko sem se zaklenil! V oblake so šle moje misli, vesele, svetle kakor sonce; v blatu so umrle. Ne upaj, da ustvariš kdaj le začetek, le senco, le spomin svojih misli! Kmalu boš začutil vedomca na svojih prsih, na svojem vratu. Pil bo, srebal, iz gorkih žil, naravnost iz srca, in tvoje slabotne, brezkrvne roke bodo visele navzdol in nič se ne boš branil! Tako te bo izpilo to življenje, tako te bo do zadnje kaplje izpraznil vedomec, dokler se ne boš zaklenil, kakor sem se bil zaklenil jaz!“

„Izpusti me!“ je zaklical Kačur in je skočil prestrašen iz postelje. Zaklenil je duri in je tipal ob steni ter se vrnil v posteljo: pot mu je lil po životu. —

Čemeren in zamišljen je presanjal jutro. Zvonilo je k maši in napravil se je v cerkev, ker ni vedel, kam bi drugače. Cerkev je bila znotraj še siromašnejša in pustejša kakor zunaj. Slike na stenah in na stropu so bile začrnele in so se topile v širokih vlažnih lisah. Oltarji so bili vegasti, leseni svetniki so stali postrani in so se zazibali, če je stopil kdo pred oltar: prižnica je bila lesena in podobna ogromnemu praznemu peharju na štorastem stebru.

Cerkev je bila že polna; tik do velikega oltarja so stale ženske. Vzduh je bil vlažen in zatohel; ljudje so kašljali in pljuvali, ženska krila so šumela, pred vrati sta se razprla naglas dva kmečka fanta in sta se naposled stepla, pod prižnico se je zasmejal paglavec, star kmet ga je prijel za ušesa in ga je pognal iz cerkve.

Kačur je stal pred zakristijo in se je oziral po ljudeh. Zdelo se mu je, da leži tudi na njih obrazih umazana, neprijazna senca Blatnega dola, pustih, lužastih ulic, sivih hiš in celo njegove temne, samotne izbe. Med ženskami, ki so stale pred oltarjem, je ugledal bujno raslega dekleta z rdečo židano ruto na glavi, v svetli rdeči jopi in zelenem krilu. Iz njenega obraza je kipelo sočno življenje in komaj da se je poznala senca Blatnega dola na prepolnih, nekoliko osornih ustnicah in na njenih mirnih, rjavih, brezizraznih očeh. Kačur se je ozrl nanjo in se ni zavedal, da je ostal njegov pogled na njenem obrazu. dokler ni cerkovnik pozvonil in je stopil župnik pred oltar.

Tudi maša se je zdela Kačurju zelo čudna in vendar je spoznal, da bi v Blatnem dolu ne mogla biti drugačna. V tej cerkvi in na tem oltarju kadilo ni dišalo kakor drugod, niso sveče tako slovesno svetile kakor drugod; vse je bilo vsakdanje, pusto, pozemsko; župnik je hodil pred oltarjem s trdim, težkim korakom, kakor na polju za plugom, odpiral je tabernakelj z žuljavo, kmečko roko, kakor da bi odpiral vrata v skedenj. Po darovanju je stopil v zakristijo, slekel je plašč in je šel na prižnico. Ko je blagoslovil in odmolil, se je useknil v velik zelen robec in Kačur je ugledlal začuden, da so v tistem trenutku potegnili robce vsi, moški in ženske; star kmet, ki je stal za durmi, se je useknil v roko in je pljunil. Nato je izpregovoril župnik.

„Kristjani! Prišel je v Blatni dol nov učitelj, mlad gospod, tamle stoji pred zakristijo!“

Vsi so se ozrli na Kačurja.

„Da boste pošteno ravnali z njim! Drugače boste imeli z mano opraviti! — Zakaj pa se smeje tisti paglavec tam? Ti, ki stojiš zraven, primi ga za lase; dobro ga primi! — Da ne boste tako ravnali s tem učiteljem, kakor ste s prejšnjim, ki ste ga gnali, rokovnjači, naravnost v pekel! Če se ga le eden dotakne ali če ga postrani pogleda, mu bom tako neznansko nategnil ušesa, da bo pomnil svoje žive dni! In po odvezo naj si gre k Nacetu iz Razora ali pa k Brlinčku iz Močilnika; pri meni je ne bo dobil! Pa otroke pošiljajte v šolo, kolikor morete! Če nimajo posla na polju, naj ne postajajo brez opravila, naj ne hodijo za gnezdi stikat in žogo bit! Nikdar naj ne ugledam takega smrkavca na cesti! Neusmiljeno ga bom naklestil in očetu bom poslal žandarje v hišo! Kaj mislite, da je učitelj zastonj plačan? Saj bi nam denar kradel, če bi stal v šoli s svojo palico in bi nobenega blizu ne bilo! Pa vam še jaz maše ne bom bral, ne bom izpovedoval in ne obhajal, ampak samo vlekel denarje in po ves dan: luk, luk, luk, in mav, mav, mav! — Učitelju pa je tudi treba povedati, da naj z našimi paglavci po pameti v caker hodi! Dobro naj jih naklesti, korenito nabije, kadar je potreba! In potreba je zmerom! Naučili se itak ne bodo nič, ker so preneumni, ampak vsaj strah bodo dobili pred palico! Kar vam je treba danes še drugega povedati, je tóle: ne kradite, ne pobijajte se po krčmah in dedci naj puste babe in babe dedce pri miru, drugače bo joj! Amen!“ —

Med pridigo, ki ga je zelo presenetila, in med drugim delom maše se je ozrl Kačur malokdaj na dekleta z rdečo židano ruto; toda videl jo je zmerom, kakor ostane svetla podoba v očesu, če zatisneš trepalnice. In videl jo je, ko je šel iz cerkve in ko se je napotil v farovž. Najbolj čudno se mu je zdelo, da kljub rdeči bluzi ni bila čisto nič podobna Minki. Njen obraz ni bil bel belota razbeljenega železa, — njene oči niso bile črne in se niso bleščale, njene ustnice se niso smehljale. In vendar se ji je bližalo trepetaje in neradovoljno njegovo srce in njegova kri je bila vroča, ko so bile še hladne njegove misli.

Župnik ga je pozdravil veselo; sedel je za mizo golorok in brez kolarja. Natočil je žganja Kačurju in sebi.

„Take pridige pa še nikoli nisem slišal!“ se je nasmehnil Kačur.

„Kaj ni bila dobra?“ ga je zavrnil župnik z resnim obrazom. „Kako pa bi vi pridigali tem bebcem in razbojnikom?“

Kačur je spoznal, da je pravica na župnikovi strani, in ni odgovoril. Kosila sta hitro; debela, mozoljčasta ženska jima je nosila na mizo in je gledala na Kačurja z neprijaznimi očmi. Župnik je pokazal s palcem za njo.

„Teže se je otresti človeku takele ženske kakor zakonske žene! Ali mislite, da kaj pomaga, če jo podim stran? Ozmerja me in še komaj, da bi jaz ne moral iz farovža!— Je pa že spet zasmojeno!“

„Bog vedi, kaj je bolj prismojeno!“ je odgovorila ženska, pogledala je prezirljivo na obadva in je zaloputnila duri.

„Veste, kaj jo jezi? Ker vas že sinoči nisem privlekel s sabo in ker ne maram, da bi sedela z nama. Rada ima mlade fante.“

Položil je roke na trebuh in se je zasmejal naglas.

„No, kaj bi o tem! — Ali mislite dolgo ostati v Blatnem dolu?“

„Nič ne mislim! Nisem mislil priti sem in tudi ne mislim, da bi kaj pomagalo, če bi si želel stran. Samo to mislim, da dolgo ne ostanem, ker bi moral drugače umreti, tako žalostno morda, kakor je umrl moj prednik in tovariš.“

„Privaditi se je treba, to je vse! Tudi jaz sem se privadil. Zdaj ne maram odtod, in če bi tudi hotel, bi ne mogel, ker bi mi ljudje zastražili pot s kosami! — Kam pa bi zdaj? Živel sem tukaj dvajset let in sem se pokmetil — kako bi živel drugače? Ni tukaj drugačnega življenja; bodi z ljudmi, kakor so, ali pa umri! In zdaj še nečem ne drugam? Kam pa bi? Saj bi se mi povsod smejali in neroden bi bil kakor netopir v soncu!“

„Kaj so tudi vas za kazen poslali sem?“

„Seveda! Kdo pa bi silil v Blatni dol? Ampak zakaj so me kaznovali, ne vem več natanko. Kadar se človek privadi ječi, pozabi na greh. — Tudi vi, mladi fant, tudi vi boste še kidali gnoj!“

„Kaj ni druge rešitve? Saj ima človek misli, saj ima knjige!“

„Ne! Poglejte mojo knjižnico; brevir je tam in drugega nič! Bilo je še nekaj knjig, pa je menda kurila z njimi in zaradi tega je ne bom zmerjal. Misli, knjige — to napravi človeka nezadovoljnega; slabotnega in bolnega ga napravi. Ampak če delate na polju, če se ukvarjate z živino, vas ne nadlegujejo prav nobene misli in visoko starost dosežete! Meni je že sedemdeset let, pa vas tako položim na tla kakor otroka! Še sto let bom dočakal.“

„Čemu?“

„Glejte, to so vaše misli! rade napravijo človeka čemernega in kislega! Čemu živeti? Vsako leto posebej sem v skrbeh in bridkostih, kako bo rodilo polje, kako bo z živino, kolika bo bera — in kakor bi mignil, mine pomlad in jesen in zima! Vi pa sedite pri svojih bukvah in jamrate: čemu življenje? — Slišal sem že o ljudeh, ki so si sami končali življenje; to so pač tisti, ki se pečajo z bukvami; noben kmet se še ni obesil in tudi o žitnem klasu še nisem slišal, da bi se bil sam končal!“

Kačur je bil potrt; nekaj težkega, mrtvega mu je leglo na srce.

„Kaj torej razlikuje človeka od živali?“

„Vera!“

Kačur je povesil glavo.

„Pa to ni vse življenje, gospod župnik, teh dvajset let! Saj je bilo življenje tudi prej ... pred grehom! Kakor sem ga okusil jaz ...“

Župnik se je ozrl v stran in je gledal s pol zatisnjenimi očmi, kakor v veliko daljavo.

„Bilo je! — Kaj bi zdaj z njim? Kaj bi s spominom?“

Nasmehnil se je in čudna, mehka svetloba se mu je razlila po obrazu.

„Jaz sem bil takrat, hecen! Dolgo je že! ... Prezgodaj sem bil narodnjak; zdaj je lahko vsak kaplan brez škode narodnjak, prej ni bilo tako! ... No, mlad sem bil pač in neumen! Kadar je človek mlad, misli, da se vrti ves svet okoli njegal Velike dolžnosti ima, silen poklic, slovesno nalogo in če je ne izvrši, joj narodom! Resnica pa je samo, da ima preveč krvi! Tudi jaz sem je imel preveč! In kaj mislite, da je bila moja velika in slovesna naloga? Učil sem fante prepevati; tiste domorodne pesmi namreč, ki jih poje človek, kadar je pijan! In za Koseskega sem bil navdušen! In za Tomana tudi! Ali Toman še živi?“

„Umrl je!“

„No, Bog mu daj mir in pokoj! — He, kakšen pa je vaš poklic? Kakšna pa je vaša naloga?“

Kačur je zardel in ni mogel odgovoriti.

„Kaj takega bo, kakor je zmerom! Z narodom se ukvarjate, kaj? ...“

Pogledal je skozi okno in je skočil izza mize.

„O ti prekleti paglavec, ti! Še pozimi mi ne puste vrta na miru! Čakaj vsaj, ušivec, da bodo hruške zrele! Te že poznam. Mrkinov si!“

Stopil je od okna, še ves rdeč in razburjen.

„Iz same hudobije gre in mi reže s popkarico v cepike! — Nikar se ne ukvarjajte z narodom! On že najbolje sam ve, kaj je zanj: jé, pije, pogine — kaj še drugega? Samo tisti ljudje se ukvarjajo z narodom, ki so se mu izneverili. Sami so drugačni, tuji, pa mislijo, da mora biti narod drugačen! — Jaz, glejte, sem se vživel vanj in živim z njim že dvajset let in čez, pa ne verjamem čisto nič, da bi se mu hotelo iz tega gnojá v kakšne višave! Naj ostane, kjer je! Kobilica na polje, brencelj na konja, muha pa v krčmo!“

Župnik je vstal izza mize in Kačur se je poslovil.

„Pridite še časih k meni, pa ne prepogostokrat. Imam veliko posla. Pa s šolo si ne delajte preveč skrbi in truda; saj tako ne boste nič opravili! Zbogom!“ —

Kačur je šel in ni vedel, kam bi se napotil. Izbe ga je bilo strah, ulice so bile puste in žalostne, goli, blatni hribi so dremali nad kotlom — nikamor niso mogle oči in tudi srce ni moglo nikamor. Konec vasi, že pod hribom, je stala dolga, nizka, zelo umazana in čemerna hiša, nad vrati pa je visela oblanica. Ni bilo glasu iz izbe in okna so bila tako umazana, da se ni videlo ne v izbo ne na ulice.

V veži je stala póstarna, debela ženska in je umivala kozarce.

„Kaj je res krčma tukaj?“ je prašal Kačur.

„Seveda je!“

Stopil je v izbo, postal je med durmi in bolj se je prestrašil, nego razveselil. Sedela je sama za mizo; v rdeči jopi in zelenem krilu.

Ozrla se je nanj in je vstala počasi. „Kaj pa bi, gospod?“

„Vina!“

Šla je mimo njega, zibala se je v bokih, debele ustnice so se smehljale.

„Nikoli več ne pridem sem!“ je izpreletelo Kačurja v nerazumljivem strahu; prijel je za klobuk, toda sédel je in je ostal.

Prinesla je vina, postavila je steklenico predenj, pogledala mu je v oči in se je nasmehnila. Nato je prisedla, oprla je komolca ob mizo; Kačur je videl jamice v njenih okroglih, močnih rokah in napeto bluzo nad polnimi lakti in na prsih.

„Niste še dolgo tukaj, gospod; šele danes sem vas videla v cerkvi. Dolgčas vam bo v Blatnem dolu!“

„Dolgčas! Že snoči mi je bilo dolgčas! Zato bom prihajal pogostokrat sem ...“

Komaj je izpregovoril, ga je bilo sram besed; ona se je zasmejala, prikazale so se jamice v njenih licih in svetli beli zobje so se prikazali.

„Čemu pa bi ne govoril z njo?“ je pomislil Kačur. „Čemu pa bi se malo ne igral z njo?“

Takrat je legla na njegovo srce prva, še rahla, komaj vidna senca iz Blatnega dola. In takrat je še sam slutil v polzavednem strahu, da je oškropljen.

„Kje pa ste bili popred?“

„V Zapolju sem bil.“

„Tudi jaz sem že bila v Zapolju; lepo cerkev imajo tam!“

„Lepo cerkev!“ je ponovil nekoliko začuden in ji je pogledal v oči. In ko ji je pogledal v oči, se je zasmejala vdrugič in je položila nenadoma svojo roko na njegovo. Izpreletelo ga je toplo in ni odtegnil roke.

„Kako ste čudni, gospod! Kadar izpregovorite, ali če vas pogledam, se moram smejati ... In kako majhne roke imate; veliko manjše nego jaz! In čisto bele! ...“

Kačurju je bilo vroče v obraz in oči so se mu zameglile. Prijel je njeno roko in jo je stisnil.

„Saj vas še prašal nisem, kako vam je ime! Prijatelja bova, zato vas bom klical zmerom po imenu!“

„Tončka mi je ime! — Jaz bi rada, da bi bila prijatelja!“

„Dajte mi roko, Tončka! Ne, ustnice sem!“

Poljubljal jo je na ustnice, na polna, vroča lica, na vrat in na bluzo.

„Kako znate poljubavati! To ste se pač naučili v mestu, gospod? V Blatnem dolu niso tako voljni in gosposki! Ali boste prišli vsak dan, gospod?“

„Vsak dan!“

„Le pridite! Ko sem bila v cerkvi, sem si precej mislila: morda pride k nam; rada bi, da bi prišel!“

„Pusto vam je pač v Blatnem dolu; samo blato in sama tema!“

„Ni tako pusto; ampak malokdaj pride gosposki človek in jaz govorim rada z gosposkimi ljudmi. Vse drugačno besedo imajo in umiti so in tako ... gladki. Še treba ni, da bi imeli to suknjo in ta ovratnik; po licu bi vas spoznala, da ste gospodski ...“

„Kako si otročja, Tončka!“ se je zasmejal. Napela je ustnice in ga je pogledala začudena.

„Zakaj?“

„Ne zameri, Tončka! Saj se ti tako lepo poda! — Čakaj! Zdaj vem, — da ti je ime Tončka, da si lepa in da te imam rad. Pa mi še povej: ali je krčmar tvoj oče ali tvoj gospodar?“

„Ne oče ne gospodar. Rejenka sem v hiši, v sorodu smo si. Teta je hudobna ženska, stric pa je pijanec in je že skoro vse zapil. Balo mi bo dal, drugega nič!“

„Kaj se misliš možiti, Tončka?“

„Rada bi se, ampak z gosposkim človekom. Takega bi rada, kakor ste vi!“

Kačur je obstrmel, nato se je zasmejal naglas.

„O Tončka!“

„Čemu se smejete?„

„Ker mi je veselo pri srcu. Rad te poslušam, ko govoriš tako resno, in rad ti gledam v obraz, ki je tako čudno resen ... Ni mogoče, da bi bil človek žalosten ob tebi. Nič ni v srcu nego ljubezen in poželenje!“

„Kako lepo govorite!“

Mračilo se je; sedela sta v globoki senci, v tesnem objemu. Kri mu je plala v licih, trepetal je in jo je stiskal k sebi.

„Tončka ... zvečer pridem k tebi!“

„Pridi!“

„Ko bo krčma zaprta ... ko bo noč!“

„Pridi!“

Nato nista govorila več; prižgala je luč in tudi njena lica so bila razpaljena.

Ko se je vračal iz krčme, se mu je zibalo pred očmi, žgalo ga je v licih in ustnicah in čelo mu je bilo potno. Zaslutil je — kakor da bi se bilo zasvetilo za trenutek iz teme — da so bile legle na njegovo srce že vse težke, umazane sence iz Blatnega dola; in izpreletelo ga je kakor strah.

„Ne pojdeml Pijan sem bil! Uróčen!“

Iz vlažne zemlje, od polja sem, je žehtela zgodnja pomlad; vzduh je bil poln težkega, opojnega vonja; zemlja se je dramila in njen prvi dih je bil hropeč in soparen; pohotne, poželjive sanje so bile še v njem; veter, ki je prišel od onstran hribov, se je mešal z vzduhom iz Blatnega dola in z nizkimi meglami in je bil omamljivo topel, kakor nečist objem.

„Pojdem! Kaj bi drugega v Blatnem dolu? Zakaj bi ne živel?“

In ni več videl, kako je zatonil lep spomin in kako so zavile težke ponočne sence ves Blatni dol in njega.

II.

Kačur je sedel v mračni krčmi; bled, prepadel in zelo ostarel je bil njegov obraz. Sredi izbe se je zibal gospodar na pijanih nogah, bil je s pestjo ob mizo in je kričal.

„Kaj takega se v moji hiši ne bo godilo! Moja hiša je poštena! Za lase bom vlekel vlačugo na cesto in tega prekletega škrica z njo!“

Debela krčmarica je stala med durmi, roke oprte ob boke.

„Kaj pa vpiješ nad njim? Saj je že rekel, kaj misli! Pusti ga zdaj na miru!“

Krčmar je umolknil, gledal je nanj z zakrvavelimi, neumnimi očmi.

„Kaj je rekel?“

„Glej ga, pijanca! Kaj ni baš vstal in se zaklel, da jo vzame, kakor je, brez dote in bale!“

Krčmar se je zazibal, širok nasmeh se je prikazal na upalem, neobritem obrazu, stopil je bliže. iztegnil roko preko mize ter prevrnil kozarec.

„Če je taka, pa naj bo!“

„Naj bo!“ je odgovoril Kačur s hripavim glasom in se je dotaknil mokre krčmarjeve roke; nato je vzel klobuk in je vstal.

„Kam pa? — Liter na mizo, stara!“

„Nimam časa!“ je zamahnil Kačur in je stopil iz izbe brez pozdrava.

V veži je srečal Tončko, ki je bila objokana. Hotel je molče mimo nje, toda okrenil se je in jo je prijel za roko:

„Tončka!“

Hotel je govoriti, toda ni našel besed. Ustnice so se mu še tresle od razburjenosti.

„Glej, morda je bilo prezgodaj ... prehitro ... preveč slučajno ... morda ni bilo prav ampak bodi, kakor je božja volja: zdaj sva zvezana za zmerom!...“

„Tako resnobno govoriš, da me je skoro strah. Kaj me nimaš več rad! Zdaj nič več?“

In bilo je v njenih očeh kakor upor in očitanje; takega pogleda ni videl prej in zabolelo ga je.

„Rad te imam, drugače zdaj nego poprej! Zaklel sem se, da te ne izpustim, da ostanem pri tebi zmerom, ker sem prišel prvi večer, prvo noč! Jaz vem, da je nekaj med nama — sam komaj razumem, kaj kakor senca, kakor jarek. Ampak to mislim, Tončka, da bova jarek že prestopila, če se bova držala trdno za roko ... Saj ne govoriva poslednjikrat ... Bog s teboj!“

Poljubil jo je na lice in je šel po ulicah počasi, s povešeno glavo, truden in bolan.

Čutil je globoko, da se je v kratkem času njegovo življenje popolnoma, do temelja izpremenilo in da se je sam izpremenil v njem. In kolikor bolj natanko je čutil in spoznal to izpremembo, toliko bolj jasno je videl v preteklost in v prihodnost. Stal je globlje, toda bolj trdno je stal nego kdaj poprej; teža je padala na njegove rame in z bremenom je rasla moč.

Zaklenil se je v izbo, luči ni prižgal; sedel je na posteljo, uprl komolce ob kolena in stisnil čelo v dlani. Podobe iz prejšnjih časov so vstajale pred njim in nobena ni bila svetla: misli so se trgale iz teme prihodnjih dni in nobena ni bila sladka ...

Saj je še komaj par dni, par korakov od tiste dobe, ko je bil krepak in vesel in ko se je napravljal na boj proti vsemu svetu! Komaj da je šele zašla zarja tistega sonca in glej, da bi zašla za zmerom, da bi je nikoli več ne bilo nazaj? Ni mogoče! Tako kratek ni dan, tako hitro ne mine mladost! ...

Da bi ga ugledal zdaj kdo izmed tistih, izmed slabičev, klečeplazcev, kruhoborcev, ki je gledal nanje nekoč s studom in zaničevanjem! Nekoč? Prizanesi Bog, še včeraj! Kako bi zardel, vztrepetal pred njim! Kako prešerno bi se mu smejal v obraz slabič, klečeplazec! „Ali še izobražuješ narod? Ali ga še rešuješ? Ali še deluješ? Peklu in streli in krajnemu šolskemu svetu nakljub? Ali si se hitro unesel? Bogami, še jaz se nisem tako hitro! ...“ Kaj bi mu odgovoril? Povesil bi glavo ter molčal!

Vse je vzkipelo, se je uprlo v njem.

...Zakaj bi bil konec glorije? Kdaj, čemu se je bil odpovedal sebi in svojim visokim ciljem? Kdo je prestvaril tako ročno njegovo srce? Kdo je bil zaokrenil nenadoma njegove misli v drugo smer, s strmega klanca v gluho dolino? Kdaj se je to zgodilo in zakaj? —

„Ali sem jaz še jaz, kakor me je rodila mati? Ali sedi kdo drug namesto mene in misli namesto mene, govori in dela namesto mene in proti meni? ...“

Premišljeval je mukoma, razgret in razburjen, toda ogibal se je spretno nečesa temnega, neprijaznega, ki je bilo čisto blizu. Tako gleda človek najbolj napeto, kadar ne vidi ničesar in kadar ne mara ničesar videti. Kakor v senci, kakor tam v kotu za durmi, je stala Tončka, čisto mirno je stala, on pa je obračal glavo v stran in je gledal napeto drugam, da bi je ne videl. Gledal je drugam in tam je videl pusto izbo in v izbi sebe in njo. Posegla je v njegovo življenje, udomačila se je tam z vso svojo šaro in ropotijo in priklenila je na verigo njegovo telo in njegovo dušo in vse njegove misli. Bil je sam nekoč; zdaj nima več ne svojih misli ne svojih želja in še to klavrno telo, izmučeno, od skrbi in gnusa in srda izžeto, se bo zavalilo naposled na gnoj ...

Zavzdihnil je; ob tisti uri si je želel prijatelja. „Koga bi klical? Komu bi se potožil?“

Spomnil se je na zdravnika; sram bi ga bilo, da bi stal ponižen in bolan pred njim. Toda nenadoma je stopil iz mraka pred njegove oči tovariš Ferjan, vesel, pijan in blagodušen.

Kačur se je nasmehnil in je napisal Ferjanu dolgo pismo.

„Vem, da pride!“ —

Zjutraj je stopila v izbo debela župnikova dekla.

„Gospod!“ je zaklicala z osornim glasom. „Župnik pravi, da stopite precej k njemu!“

„Moram v šolo!“

„Prècej k njemu! Kaj boste v šoli!“

In zaloputnila je duri.

Kačur se je napravil k župniku. Prišel je bil baš iz cerkve in se je preoblačil, da bi se napotil na polje.

„Sveta pomagavka!“ je vzkliknil, ko je ugledal Kačurja. „Ali ste znoreli?“

„Zakaj?“ je prašal Kačur; njegov nasmeh pa je bil prisiljen in skoraj žalosten.

Župnik je udaril s škornjem ob tla.

„Zakaj?“ je klical ves srdit in žile na čelu so mu nabreknile. „Praša, zakaj da je znorel? Ali se ženite ali ne? Kar brž povejte!“

„Ženim se!“

Župnik se je obuval, život je imel globoko upognjen, držal je škorenj, ki je bil šele pol na nogi, z obema rokama, glavo pa je bil vzdignil in je strmel Kačurju molče v obraz. Nato se je ozrl spet na škorenj in se je obuval.

„Zakaj bi se ne ženil?“ je prašal Kačur nekoliko osramočen.

„Kajpak! Seveda!“ se je smehljal župnik in je kimal z glavo. „Pa otroke mislite tudi imeti, kajpak? Veliko otrok?“

„Morda!“ je zardel Kačur.

„Morda! Tako je! Morda bom živel, morda pa ne! Morda bo kaj otrok, morda pa jih ne bo! Morda bodo živeli, morda bodo poginili! O ti prekleti paglavec, ti golobradi, kako bi zgrabil tale škorenj ter ti ga treščil ob glavo!“

Župniku so se tresle roke in težko je sopel od srda.

„Ni znorel, ničvreden paglavec je! Pa še tisto misli vzeti, tisto žensko, ki ne hodi v cerkev molit, temveč razkazovat svojo prsatost in svojo cukreno maškaro! Bog ti jo žegnaj! Ampak pridigo vama bom naredil tako, da je svet še ni slišal! — Od česa pa mislita živeti? Od ljubezni? Pi — pi — pi? Če se ženi hlapec, naj se ženi, namesto da bi se tako babil! Učitelj pa je manj nego hlapec; po gosposko ne more živeti, po živinsko ne sme! Torej nič!“

Kačur se je okrenil in je stopil proti durim. „Kam?“ je zaklical župnik.

„Kaj še ni pri kraju pridiga?“

Župnik je izpregovoril tiše.

„Pojdite v božjem imenu in storite, kakor vas je volja! Samo toliko vam rečem, da se mi smilite!“

Župnik se je molče in hitro oblačil dalje, Kačur je še postal na pragu, nato je šel.

„Kmet je!“ je pomislil jezen, ko je stopil iz farovža. Toda nekaj grenkega in težkega mu je ležalo v srcu in je bilo zmerom težje.

„Bog vedi, če ni blago mislil! In če ni bila senca resnice v njegovih besedah! — Da bi se že vse to završilo! Enkrat za zmerom! In potem bo že Bog pomagal dalje!“

Čez par dni, v soboto na večer, je priromal Ferjan. Z veselim smehom je pozdravljal Kačurja ter mu stiskal roko. Kačurju se je zdelo, da njegov smeh ni več tako odkritosrčen in da so njegova lica nekoliko upála.

„O, idealist, tako si torej skočil v past! Veliko je bilo besedi v tvojem pismu, ampak nazadnje sem le razumel, da si korenito obtičal in da bi v svoji žalosti rad videl krščanski obraz! Kako pa si naredil to neumnost?“

Kačur je skomizgni! z rameni.

„No, saj si lahko mislim, kako si jo naredil! Prekleto je to pusta izba; človek bi se razjokal v njej! Pojdiva v krčmo!“

Šla sta k županu in Ferjan je govoril na poti in v krčmi.

„Potrt si, na obrazu se ti pozna! Ampak veš kaj? Po pravici rečeno: čemu bi bil potrt? Doslej si živel sam, sam svoj, praviš, svoboden, praviš: kako pa si živel? Klavrno, da se Bogu usmili! Kaj ti je bila vredna ta samosvojost, ta svoboda? Kaj si jo užival? Vraga si užival! ... Jaz si mislim, da je človeku veliko huje, če sam visi na vislicah, nego če ima tovariša! Vsaj spogledata se lahko in to je veliko vredno! ... Zatorej, duša krščanska, potolaži se! Kdo pa je tistole stegno tam?“ je pokazal v krčmi na dolgega tajnika, ki je takoj prihitel k mizi ter se poklonil.

„Karel Grajžar, občinski tajnik!“

„Kaj?“ se je začudil Ferjan. „Kaj imajo v Blatnem dolu občinskega tajnika? Če je taka, mi pa precej razložite, zakaj je v tem zakletem kotlu tema in mraz in blato, ko že po vsem drugem svetu sonce greje!“

„Sonce?“ je privzdignil obrvi tajnik. „Jaz ga še nikoli nisem videl!“

„Ker je zmerom pijan!“ je zagrmel debeli glas županov od sosednje mize.

„No, Ahiles brzokraki, zbogom! Pa nadaljujva tisto reč, Kačur! Ker si nje poklical za zdravnika svoje žalosti, te prašam: ali jo imaš rad ali je nimaš rad?“

Kačur mu je pogledal v oči in ni odgovoril takoj. „E,“ je zmajal z glavo Ferjan, „žalost je žalost!“

„Rad jo imam!“ je govoril Kačur in je gledal zamišljen na mizo. „Toliko je gotovo, da bi je ne pustil komu drugemu in da bi mislil nanjo vse življenje z bolečino in poželenjem! Jaz ne vem, kakšna je ta ljubezen; nisem premišljeval in ne maram premišljevati. Ali je Madona ali je dekla ni moja briga! Le to vem, da miru, veselja, sonca ni prav nič v tej ljubezni. In vendar je velika in ne bom je premagal nikoli!“

Ferjan je nakremžil obraz v čudne, osorne guhe in se je ozrl postrani na Kačurja.

„Kaj pa z Minko?“

„Ne dotikaj se tistega!“ se je ozrl Kačur temno nanj.

„Tam je zakristija!“

„Zakristija, res!“ se je nasmehnil Kačur z žalostnim nasmehom.

„Jaz pa mislim, Kačur: še zmerom boljše to dekle nego resnična ljubezen, tista ljubezen, glej, ki gre proti soncu! Tako da bi se vklenil — tam bi bil pekel in bi bila smrt! To boš laže prenašal, bolj miren boš, njene solze te bodo manj pekle in tvoje trpljenje bo lažje zategadelj, ker boš gledal njeno z mirnejšimi očmi ... Zakaj se tako hudobno smeješ? No, tolažiti sem te mislil!“

Pil je hitro, njegov obraz pa je bil zelo resen in njegove oči so bile motne.

„Lepa tolažba, ko si mi sam razkazal svojo nesrečo, ne da bi bil hotel. Ti zadnji dnevi so napravili zelo bistre moje oči ... Kako pa je z Matildo? Ali je že tvoja nevesta?“

Ferjan je napravil obraz, ki je bil napol žalosten, napol smešen.

„Veš kaj, tragike ni v moji stvari toliko kakor pravične božje kazni! Kaj? Satana bom imel ob strani, to je vse! Tepen bom, če bom pil — kaj tisto? Tudi prej sem bil časih tepen, zjutraj sem spoznal, ko me je bolelo, pa nisem vedel, kdo me je bil naklestil. Zdaj bom vsaj zmerom vedel, kdo je bil! Pomisli, zadnjič je nastavljala mreže nekemu mlademu doktorju; jaz sem bil jezen in žalosten celo, na dnu srca, tako da sem komaj sam slišal, pa sem le dejal: da bi ga ujela! Ni ga; jaz sem bil jezen nanjo, ona na doktorja in tako sva se zaročila ... No, zadel sem si križ in bom hodil z njim, kakor sem hodil doslej brez njega; še ne veš ne, kako so moja pleča krepka. — S tabo pa je stvar vse drugačna! Nič ti ne maram očitati, saj sam veš, kako je — tudi sam veš, zakaj je s tabo stvar drugačna!“

Kačur je molčal.

„No!“ je zamahnil Ferjan z roko. „To so žalostni razgovori! Jaz ne jokam rad! — Kaj pa, ali si tudi že v Blatnem dolu razlagal evangelije?“

„Nič nisem razlagal!“

„Samo da nisi! — Tudi nikoli več ne boš, mislim!“

„V Blatni dol bi prišel lahko sam Kristus, pa bi molčal! Takih ljudi nisem videl še nikjer na svetu: noč tako temna, da je stotero sonc ne prežene! Gledal sem kmete na polju, ki so hodili poleg živine: s prav tako lenimi, težkimi koraki, prav tako nerodno zibaje se, in na njih obrazih, verjemi, je bil prav tisti topi, mirni izraz, brez misli in brez čustva, kakor v velikih očeh živine ... To je tista težka, zatohla vlaga, ki kipi iz te zemlje, to so tiste sence, ki leže na njej neprestano ...“

„Prej bi bil posvetil tudi v tako noč!“ se je nasmehnil Ferjan.

Kačur je razumel očitanje; spomnil se je: tako bo stal pred tabo slabič, klečeplazec, in se ti bo smejal v obraz ... Kri mu je šinila v lica.

„Nisem se odpovedsl sebi in svojim ciljem!“ je vzkliknil trepetajoč. „Ničesar nisem zatajil, ničesar še zamudil. Pozneje ... kadar —“

„Le izpregovori!“ se je zasmejal Ferjan naglas. „Pozneje, kadar se boš oženil! Potem, o potem boš razlagal evangelije! Potem — kako si že govoril? — potem boš šele stregel narodu, učil ga, vodil ga na pot blagostanja in napredka! — In s tako norostjo v glavi se misliš ženiti?“

Kačur se je pogladil z dlanjo po čelu in se je ozrl na Ferjana s svobodnejšim pogledom.

„Bodi, kakor je božja volja! — Ali slabo ali dobro: sam sem si napravil! Le toliko je gotovo, da kakor živina ne bom živel; ne zato, ker ne maram, temveč ker ne morem!“

„Saj zato je stvar drugačna! — Kaj si na druge reči že kaj mislil?“

„Na kakšne?“

„Saj sem vedel! — Denarja boš potreboval, veliko denarja! Kje pa ga boš vzel?“

„Na to še nisem mislil!“

„Seveda, ne! — No, bom jaz pogledal, če se bo dalo zate kaj dobiti; izkušnje imam! — Pa pohištvo? Ali bo imela balo?“

„Ničesar ne bo imela! Ali pa vsaj ne veliko!“

„Sveta mati božja! No, presneto boš zabredel! — In zraven bi bil še rad evangelist!“

Ko sta se poslovila zjutraj, sta si bila bližja nego kdaj, pogledala sta si v oči in sta se razumela brez besed.

„Ti si že šel tisto žalostno pot — jaz pa je ne nastopim nikoli!“ je mislil Kačur.

„Jaz sem že šel svojo žalostno pot — tudi ti jo boš nastopil!“ je mislil Ferjan. —

Kolikor bliže je bil čas svatbe, toliko bolj se je zdelo Kačurju, da mu je nevesta tuja; oddaljevala sta se drug od drugega polagoma, toda neprestano, in Kačurja je bilo strah. Videl je svojo nevesto z drugačnimi, bolj hladnimi in mirnimi očmi; zato se je izpremenila pred njim; pogleda človek preblizu v obraz, ki ga je poznal in ljubil, in opazi majhne, komaj vidne lise, drobne gube, nelepe poteze. Stopila je bila naravnost, s težkim korakom, v njegovo življenje, vsilila se je v njegovo tiho izbo, v njegovo dušo in ga ni pustila nikoli več samega. Objel je došleca, ker je bil sam in žalosten, toda zmerom, bolj ga je bilo strah pred njim in zmerom bolj je čutil, da mu ni prinesel ničesar, temveč da se namerava polastiti njega vsega, vse njegove duše.

Tončka je gledala časih dolgo nanj, tako da je povesil oči; slutila je, kaj je bilo v njegovem srcu, in obšel jo je srd.

„Nima me več rad! Pri meni je bil, grizel mi je v ustnice in dobra sem mu bila! Zdaj pa me nima več rad! Napil se je, zadosti ima, šel bi k drugi!“

In kakor je slutila ona njegove misli, tako je slutil on njene. Govorila sta malo, hladno in zlovoljno. Le časih sta se poljubila, zdramila se je prejšnja strast, lica so jima zažarela za hip.

Edini, ki je bil vesel v hiši, je bil pijani krčmar, časih je kričal, da ni bilo še takega para v devetih farah, časih, kadar ni več mogel stati in je slonel za mizo, se je razjokal ter pomiloval sebe in svoje samotno življenje. Kačurju se je studil in umaknil se je strahoma, kadar je stopil krčmar predenj z zakrvavelimi očmi in mokrimi ustnicami ter razprostrl roke.

Vse, kar se je vršilo pred poroko in svatbo, mu je bilo neizmerno zoprno in gnusno. Šivilja se je naselila pri krčmarjevih in obraz Tončkin se je razvedril, hodila je hitreje po izbi, njena lica so bolj gorela in njene ustnice so se smehljale. Kačur pa ni maral tega vedrega obraza, tudi zato ne, ker je bil lepši nego poprej.

„Glej, to jo je razveselilo! Šivilja jo je razveselila! Njene misli so kakor tobakov pepel na mizi — pihneš, in nikjer ga ni! Tam je tista žida — zdaj ni nikjer več ne preteklosti ne prihodnosti!“

„Čemu pa je treba takih gosposkih reči?“ je prašal zlovoljen.

„Tak vsaj to veselje mi pusti! Kaj bom šla kakor dekla v cerkev s tabo?“

„Saj ženin sploh nima nič opraviti tod!“ se je oglasila krčmarica. „Le pojdite po svojem poslu!“

V njegovi izbi so podirali steno, da bi napravili večje stanovanje za mladi par, in Kačur se je nastanil za silo pri županu. In kadar ga je ugledal župan, je zamajal z glavo.

„Ej! Ej!“

Drugega ni rekel nič. Tudi Grajžar je molčal, toda nabiral je obraz v zelo čudne, napol smešne, napol klavrne gube in mežikal je neprestano z vodenimi očmi. Včasih se je okrenil župan k njemu in je pokimal molče; prav tako molče je odkimal dolgi tajnik. Če je šel Kačur po ulicah, so ga pozdravljali kmetje veliko manj spoštljivo, skoraj prezirno, in fantje so se mu smejali in so gledali za njim.

Kačurju je bilo zmerom tesneje; čudna misel mu je trkala na srce in ni se je mogel ubraniti.

Ko se je vračal zvečer iz krčme ter se poslavljal v veži od neveste, je stopil tik pred njo ter izpregovoril s tihim, neodločnim, trepetajočim glasom.

„Tončka, ne zameri, nekaj te bom prašal! Tako čudno me gledajo ljudje — seveda so neumni, ampak moram te prašati, zato da bom miren!“

Umolknil je; tudi ona je stala molče pred njim in njen pogled je bil osupel.

Sklonil se je še niže k njej, prav k njenemu ušesu.

„Ali nisi imela nikogar rada ... prej ... pred menoj?“

Stopila je korak nazaj, k zidu, zakrila je obraz in je zajokala.

„Že zdaj začenjaš s tem!“

Takoj se je streznil in sram ga je bilo. Toliko močan ni bil, da bi jo prijel za roko in jo prosil oproščenja; nekaj čudnega — kakor temna misel, temna senca ga je potegnilo stran.

„No, pa zbogom!“

Šel je hitro po ulicah. Topel, zatohel večer je bil, nebo je bilo jasno, zvezde pa so dremale v veliki daljavi in komaj jih je videlo oko.

„Seveda sem ji delal krivico! Ampak — ah, kako gnusnega, nizkotnega napravi človeka to gnusno, nizkotno življenje!“ —

V velikem vozu so pripeljali pohištvo, ki ga je bil naročil Kačur.

„Ná!“ je rekel nevesti, ko se je zibal voz mimo krčme skozi vas. „Pojdi in napravi, kakor hočeš! Jaz se ne bom brigal!“

„Pa to je tvoja reč!“

Zavezala si je urno ruto okoli vratu.

„Jaz bi pa le rada videla ... pojdi no, kaj bo hlapec sam?“

„Ne maram! Jaz ne vidim tam nič drugega nego velik dolg, težak davek, dva sežnja visok!“

Točil si je in je pil. Tončka je šla.

Veselilo jo je pohištvo, ki je bilo čisto mestno, obleka jo je veselila, in velika, vsa bela in čipkasta skladovnica perila, in poroka sama in svatba; in solze so ji silile v oči.

„Nima me več rad; ves srdit je in ves izpremenjen.“

In ni še slutila, da je tudi njena ljubezen vsa drugačna in da se je komaj še, kakor od daleč, dotikala njega, ki je bil njen ženin. —

Ko je prišel tisti lepi poletni dan, je zasvetilo tudi v Kačurjevo srce nepričakovano veselje.

„Kaj je prvikrat posijalo sonce v to žalostno noč?“ se je začudil in je gledal skozi okno.

Po ulicah so hodili ljudje v prazniških oblekah; obrazi kmetov so se mu zdeli svetlejši in prijaznejši, njih glas ni bil več kričeč in hripav, tudi njih kretnje niso bile več tako mrtve in težke.

„Rekel sem: kaj bi s tem ljudstvom? Tudi to ljudstvo je vredno boljšega življenja! Samo cepiti je treba lesniko, pa rodi žlahten sad!“

Pod oknom se je pokazal Ferjan, nevestin drug, v gosposki, črni suknji, in je zaklical proti oknu.

„Kaj boš že stopil iz kolibe ali ne?“

„Precej, precej!“ se je smejal Kačur.

Ko je stopil na ulice, ko je videl ljudi od blizu, opazil njih radovedne poglede, in ko je stopil v krčmo, stiskal roko polznanim ljudem, odgovarjal na vprašanja, ki jih ni razumel, poslušal smeh in žvenketanje kozarcev — je leglo spet kakor senca na njegovo srce.

„Nikar se tako ne drži!“ mu je očital Ferjan. „No, pusti!“

Žarko je gorelo sonce v dolino, Kačurju pa se je zdelo, da sonce ni svetlo, da palijo sence, ki jih je dolina polna. Megla, prašna in vroča, je bila pred njegovimi očmi. Vozovi so ropotali, svetile so se bele, pisane obleke, iz soparnega vzduha se je prikazal ob poti obraz, širok nasmeh na njem; pred cerkvijo se je zibala pisana množica.

„Torej se je vendar opekel!“ je vzkliknil nekdo čisto blizu voza in zasmejali so se naglas.

Župnik je stopil pred oltar, opravil je ceremonijo zelo hitro, nato je pogledal osorno na obadva in je izpregovoril.

„Ampak to vama rečem, vidva —“

Cerkev je bila polna in nekdo se je zasmejal za durmi. Župnik je zamahnil z roko in se je okrenil. „Ti bom že povedal v zakristiji!“

In v zakristiji je položil župnik Kačurju obedve roki na rame in ga je pogledal osorno izpod sivih obrvi.

„Poročil sem vaju, ampak blagoslova ne bo na tej stvari, toliko rečem! Na svatbo že pridem, da ne boste rekli! Kar bo pozneje, pa je vajina stvar in božja!“

Okrenil se je urno in je šel.

Iz cerkve se je peljal Kačur z nevesto, svojo mlado ženo. Pogledal jo je postrani — njen obraz je bil rdeč, ves radosten, njene oči so se bleščale.

„Srečna je!“ je pomislil in grenko se mu je storilo pri srcu.

Fant, ki je stal blizu krčme, je vzel viržinko iz ust in zaklical za vozom:

„Takemule smrkavcu je potreba, da bi delal gosposko svatbo! Bi jo tudi jaz lahko imel, Tono, če bi jo bil hotel!“

„Saj ni res!“ je vztrepetala žena in je pogledala Kačurja s prestrašenimi, solznimi očmi.

„Kaj me briga!“ je odgovoril Kačur zlovoljen in je stopil v vežo.

V sobi, za dolgo, pogrnjeno mizo, pred polnimi steklenicami, se je oziral po veselih, glasnih svatih in stud je rasel v njegovem srcu.

„Kako sem zašel mednje?“ se je čudil.

Navadni, prešerni, surovi obrazi, lene, pijane oči; tudi župnika bi ne bil razločil med njimi, da ni imel kolarja.

„Komaj je prišel mednje, je že kakor klas v klasju! ... Tako bom morda jaz nekoč!“ ga je zabolelo v srcu.

Gledal je in je mislil nelepe misli in je opazil nenadoma začuden, da stoji Ferjan za mizo in govori in mu gleda v obraz ...

„... Torej Bog daj veliko sreče evangelistu in njegovi ženi. Daj jima Bog veliko otrok, kolikor več, toliko bolje! ...“

Ozrl se je na Ferjana, nato se je ozrl na svojo ženo in je videl, kako je strmela na veselega govornika z bleščečimi očmi in polodprtimi, kipečimi ustnicami. Sram ga je bilo, prijel je za kozarec in ga je izpraznil na dušek.

„... Torej: Bog živi njo in njega!“ je zaklical govornik.

Vzdignil se je kmet in je pripovedoval namesto napitnice robato istorijo. Svatje so se grohotali,

Tončka je rdela in se je smejala zvonko.

Ferjan se je nagnil h Kačurju.

„Govori no!“

„Kaj bi?“ je odgovoril Kačur osorno.

„Bogami, tako svatbo sem že doživel, takega ženina pa še ne!“

Kačur je vstal.

„Lepo vas zahvalim za vse vaše prijazne besede! Mislim, da bova živela z ženo, kakor bo božja volja, in tudi vam drugim želim, da ne bi živeli preveč slabo. Ta kozarec starešini in svatom!“

Bučno so se zasmejali svatje, vstali so in so trkali z njim in z njo. Ferjan je pil veliko in je gledal motno.

„Ti ... ali si resno mislil ... ali si vesel?“

„Resno sem mislil!“

„Čakaj, da ti nekaj povem: jaz se ne bom ženil!“

„Torej si se premislil?“

„Ne jaz — ona!“

„Kaj?“

„O! In glej! Ali si moreš misliti? Žalosten sem! Rajši bi videl, da bi me bila pretepala! Z nekim oficirjem, z nekim suhim stegnom, je šla, Bog vedi kam! ... Morda se povrne!“

Kačur je vstal.

„Kam?“ se je prestrašila žena. „Saj še plesali nismo!“

„Ne bom plesal! Zaspan sem! Pleši sama!“

„Kakšen si! Nocoj!“

„Je že tako! Res, Tončka, ostani! — Ferjan te bo že spremil domov! In tudi plesal bo s tabo! Zbogom, Ferjan!“

„Kaj pa se ti je zgodilo?“ se je čudil Ferjan.

Kačur je bil bled in zelo upal v obraz; nagnil se je ob Ferjanovo ramo, kakor pijan, in je jecljal.

„Zdaj šele vem, prijatelj ...“

„Kaj veš?“

„Da sem se ubil!“

Zamahnil je z roko okoli vratu.

„Da sem si sam položil zanko, sam jo zategnil!“

Šel je in noben svat ga ni videl.

Luč je še gorela v njegovi izbi, ko je začul pod oknom pijane glasove, ti so peli vesele kvante. Razločil je med njimi samo glas Ferjanov in svoje žene.

„Hoj!“ je kričal Ferjan hripavo. „Kaj že spiš, falot? Na večer svoje poroke spi in pusti ženo na cesti!“

Kačur je odprl okno.

„Martin! Zakaj pa si šel!“ je klicala njegova žena s sladkim, polpijanim glasom.

„Lahko noč, Ferjan!“

Zaprl je okno, duri so zaškripale, iz daljave se je glasilo pijano petje.

III.

Jeseni je bilo; v temi in mrazu je že ležal Blatni dol; siva, neprijazna luč je sijala v izbo.

V zibki je spal otrok; poln, svetal in miren je bil njegov obraz.

„Tak ne vpij, če spi otrok!“ je šepetal Kačur. „Počakaj, da se zdrami! Potem vpij, kolikor se ti hoče!“

Žena je bila zaripla v obraz in objokana.

„Ne bi vpila! Jaz predevam otroka, previjam ga in vstajam ponoči! Kaj pa ti delaš zanj? Nič ne delaš! Zdaj si še te komedije začel, tako da bomo poginili vsi skupaj na cesti! Kaj pa ti je tega treba, ki imaš ženo in otroka!“

Kačur ji je pogledal v obraz z zlobnim očesom, vzel je klobuk in je šel.

„Le pojdi, le!“ je klicala žena za njim in je zajokala naglas. Tudi otrok se je zdramil in je zajokal.

Kačur je hitel po blatnih ulicah.

„Zdaj pridi, ti, Ferjan, in me poglej! Zdaj se boš šele smejal evangelistu!“

Na večer je šlo; Kačur je ugledal človeka, ki se je opotekal, blaten in brez klobuka, ob hišah, opiral se ob zidu in padal.

„Glej ga, moj tast!“ se je začudil in je hotel urno dalje. Krčmar pa ga je bil ugledal in je omahnil s širokimi koraki in z razprostrtimi rokami preko ulic.

„Kaj si ti, Martin? Primi se me pod pazduho ... težko hodim ... en liter ga bova še spila! ... E, Martin, star sem, star!“

„Pojdite spat, oče!“ je zaklical Kačur in se ga je izkušal otresti.

„Spat? Čemu?“

Gledal je nanj z jeznimi, rdečimi očmi in se te opotekal.

„Ker ste pijani!“

„Kdo je pijan? Bolj sem trezen kakor ti! — Poglej ga no, škrica, kako me bo v nič deval!“

„Pojdite spat!“ se ga je otresel Kačur in je stopil.

Krčmar ga je prijel za roko.

„Le nikar ne bodi tako gosposki! Ti lakota! Povzdigavati se misliš? Čez nas vse? Učil bi nas rad?“

Sunil ga je z močjo pijanca, da se je Kačur opotekel.

„Pojdi no! Kaj misliš, da ne vemo, da še hlače, ki jih imaš na riti, niso tvoje?“

Kačur je hitel; krčmar se je zasmejal, prestopil se je široko in se je zvrnil v blato. Nekdo je pogledal skozi okno, smejal se je in je gledal za Kačurjem; ob oglu je stal kmet, prižigal si je pipo in je mežikal zadovoljno.

„Tákle bi rad svet prevračal! Ni mu prav, kakor orjemo, kakor sejemo, kakor ravnamo z živino! Tákle! In brati bi nas učil! Tákle! Sam naj gleda!“

Kačur je stopil v županovo krčmo; zardel je bil v obraz in oči je imel solzne.

Župan je sedel za mizo, naslonjen globoko v stol; pušil je iz kratke pipe in je gledal iz polzatisnjenih oči dolgo na Kačurja. Nazadnje je vzel počasi pipo iz ust in je pljunil na tla.

„Kaj pa vi, učitelj?“

„Kaj bi jaz?“

Župan se je nasmehnil široko, napol prezirno, napol škodoželjno.

„No, zdaj mislite poleg mladih še stare učiti? Kdaj pa boste začeli pri meni? Kako naj točim vino? Saj učite kmete, kako naj zemljo obdelujejo? Še mene učite — tudi jaz imam zemljo! Veliko zemlje!“

Smejal se je, da se mu je svetil ves obraz. Tajnik se je pačil v kotu, gladil si je dolgo, ozko brado in je mežikal zelo hitro.

„Gospod župan!“ je zaklical nenadoma.

Župan se je okrenil na stolu.

„Gospod župan, vi bi bili pouka zelo potrebni! Pouka in palice!“

„Kaj!“ se je raztogotil župan in se je vzdignil s stola.

„Parlez-vous français?“ je prašal tajnik in si je gladil brado.

„Kaj si dejal?“

„Parlez-vous français?“

Župan je obstrmel in se je ozrl na Kačurja.

„Zdaj govori francoski! Ne zna nič več drugega!“ se je nasmehnil Kačur.

„O ti prekleta gnida! Mica, prinesi mu še pol litra!“

Nato se je obrnil h Kačurju in je nabral obraz v resne gube; lasje so mu segli globoko v oči, usta so se zavila do podbradka.

„Saj nič ne rečem, učitelj, pameten človek ste in tako! Ampak —“

Udaril je z dlanjo po stegnu.

„— doslej smo živeli v miru in bi živeli radi v miru še poslej!“

„Kaj sem vam storil? Kaj vas ne pustim na miru?“ je odgovoril Kačur.

„Nak! Ne pustite me na miru!“ se je razsrdil župan.

„Kaj pa se ukvarjate z ljudmi brez moje vednosti? Ali ste me kaj prašali, ko ste jih sklicali v šolo? — Že vem, Samotorec je to skuhal!“

„Kakšen Samotorec?“

„Župan bi rad bil!“ se je oglasil tajnik iz kota.

„Ampak le zapomnita si obadva, vi, učitelj, in tista zgaga, ki se je prijela za vaše škrice; ne bosta me tako hitro! Njega, in vas še celó — obadva kupim lahko s tem, kar imam zdajle v mošnji!“

In je udaril z roko na žep, da je zažvenketalo. Kačur je bil napol jezen, napol začuden.

„Kdo pa je mislil na tisto? Živa duša ni mislila! Jaz ne vem, če je bil Samotorec zraven; morda je bil. Saj ne gre za politiko, tudi ne za županovanje! Za to gre, da se ljudje kaj naučijo, da se jim razum izbistri, da pogledajo malo dalj, preko teh hribov ... za to gre! — Knjig bi si naročili in časopisov in tisti učitelji, ki hodijo po deželi in učijo ljudi, kako je treba gospodariti, naj bi prišli tudi v Blatni dol! ... To smo rekli, drugega nič!“

Župan je gledal nezaupno.

„To si pa kar zapišite, učitelj: proti meni le nikar! Jaz že vem, kam meri ta reč! Saj ste začeli z bajtarji, z gostači! Kaj pa je tem beriva treba? Pa kaj je treba vedeti gostačem, ki nimajo polja, kvečjemu leho v najemu, kako se zemlja obdeluje. Jaz sem živel dobro, ko sem še platno prodajal, in živim zdaj prav tako dobro! Ne maram čisto nobene izpremembe! Ne knjig, ne časopisov, ne šomaštrov! Ne, jaz ne maram tega in nobeden v Blatnem dolu, ki ima kaj grunta! Bajtarjem in pritepencem, ki še bajte nimajo, pa so všeč take reči! Zakaj so jim všeč? Prišel je, predlanskim je menda bilo, človek sem, in je delal pri kovaču; nemški je znal; odkod je prišel, ga nismo prašali, in da smo ga prašali, bi se bil zlagal. In ta ni bajtarjev in gostačev samo učil, temveč razlagal jim je, da zemlja ni samo naša, ki imamo grunte, ampak vseh ljudi na svetu, in da je vsak človek enako vreden, če ima kaj v mošnji ali ne, in da je krivica, če imam jaz kračo na mizi, gostač pa krompir v oblicah. Tako je učil in veste, kaj se mu je nazadnje zgodilo? Nesreča ga je doletela, obležal je ob cesti in glavo je imel preklano. To je bilo ob žegnanju, ob žegnanju pa je zmerom toliko tepežev, da se žandarji še veliko brigali niso, kdo ga je bil tako neusmiljeno pobožal. Kaj pravite?“

Kačur je gledal srepo na župana in groza je bila v njegovem pogledu. Župan se je smehljal; podbradek se mu je tresel in oči so se bile skrile popolnoma v tolsta lica.

„Tako jih je učil! In zato so jim všeč taki nauki, zato je bila šola polna, ko ste jih sklicali, bajtarje in gostače! In Samotorec, ta oberbajtar, je bil zraven. Sami dobro veste, da je bil zraven!“

Kačur je vstal, bled je bil in se je tresel.

„Torej kaj? Kaj ste hoteli povedati? Ali ste hoteli povedati, da bom obležal na cesti s preklano glavo?“

Župan se je smehljal zmerom enako, tiho in zadovoljno, s tresočim podbradkom in skritimi očmi.

„Kaj? Nič nisem hotel povedati! In kdaj bo šele žegnanje!“

Kačur je šel in bilo mu je kakor v grdih, groznih sanjah. Tajnik je prihitel za njim z dolgimi koraki, potegnil ga je za suknjo in mu je zašepetal na uho.

„Na miru ga pustite! Ni dober človek! Nekaj je v njem — strah je človeka!“

„Kaj ste vi razumeli, kaj je mislil povedati?“

„Jaz! Ne! — Tod pojdiva rajši tod, v senci! Tam je nekdo ob oknu! — Razumel? Ne! Ampak jaz sem prišel v Blatni dol natanko tisti dan, ko je obležal kovač s preklano glavo ... Kdo je storil? Bog vedi! Kovač je mrtev, čemu bi še drugi trpeli zaradi njega? — Pustite župana na miru, nikar se mu ne zamerite! Bolje je, da se zamerite vsem cerkvenim in posvetnim gosposkam in še cesarju povrhu! Človeku se lahko zadavi vrat, tako ali drugače! Ni treba, da bi kakor tisti kovač ... ta je samo življenje izgubil ... in kaj je življenje? Perišče zraka drugega nič! ... Torej — kaj sem rekel? Nič nisem rekel! Popolnoma nič! Zbogom!“

„Stojte!“ ga je prijel Kačur za roko. „Vi veste, kako je bilo s tistim ... s tistim kovačem! Na dan z besedo! Ne izpustim vas!“

„Kaj?“ se je začudil tajnik in je vzdignil obrvi visoko. „O čem da bi kaj vedel? O kakšnem kovaču?“

Kačur je pomislil.

„No, če je taka — zakaj pa ste v Blatnem dolu? Zakaj pa ne greste drugam? Saj ste svobodni!“

Videl je v mraku, da je tajnik čudno nakremžil obraz.

„Das sind Dinge, čber welche um des eigenen Ansehens willen nicht gesprochen werden kann! Po domače povedano: iščejo me! Lahko noč, gospod!“

Dolgi tajnik je izginil v noč.

Kačur se je vrnil domov. Žena mu je prinesla večerjo na mizo; njene oči so bile rdeče in tudi na njenih licih so bile rdeče lise. Naglo je povečerjal, nato je stopil k otroku, ki je ležal v zibki in gledal nani z velikimi, jasnimi očmi.

Vzel ga je v naročje; laže in mehko mu je bilo pri srcu. Ozrl se je na ženo, kakor da bi iskal prijaznega, mehkega nasmeha tudi na njenem obrazu.

Pospravljala je mizo; njena glava je bila globoko upognjena in solze so ji tekle po licih. Zlovoljen je položil otroka v zibko.

„Za Boga, žena, kaj ti je? Povej mi vsaj naravnost, kaj sem ti storil!“

„Ná, tam je že spet pisanje!“

Stopil je k polici in je odprl pismo; pogrelo ga je, toda kazal je miren obraz.

„Pa kaj to, če sem odklonjen? Eno službo more dobiti samo eden, prosi jih pa deset! Drugikrat bo drugače!“

„Desetkrat si že prosil, najmanj!“

„Saj lahko čakamo! Kaj pa nam je hudega? Tudi v Blatnem dolu se da živeti ... za silo ...“

Kri mu je zaplala v licih; sram ga je bilo, da se je ponižal pred ženo in da ni govoril, kakor je čutil. In čutil je globoko v srcu, z vso grenko silo: „Ne da se živeti! Prej bi se dalo živeti v ječi in pregnanstvu! Stran odtod, pa če brez kruha in brez službe. Bog bo dal! Stran iz teme, tja, kjer je sonce!“

„Bi se dalo živeti, bi!“ je vzkliknila žena. „Bi se dalo živeti, ko bi ti bil tak, kakor so drugi? Kaj si upam še na cesto, ko me gledajo postrani, kakor ženo tatu in razbojnika? So rekli prav, da bom še skezála! Kaj pa delaš zdražbo med ljudmi? Zakaj pa se bratiš s hlapci in gostači in jih kličeš skupaj, da se tam pomenkujete, kakor tatinska družba, ki se dneva boji? — Sram ga bodi! — je rekla Kolarka in Lovračev je dejal, da se ob nedeljah nikar ne prikaži v krčmi! — Kakor gospa bi lahko hodila v cerkev, tako pa hodim kakor gobavka!“

Govorila je zmerom hitreje in glasneje, otrok je strmel nanjo iz zibke in je zakričal.

Kačur je stopil k ženi in jo je prijel trdno za roko.

„Tončka! Poslušaj! Ne govori tako! — Sami so ti povedali, kako me sovražijo, kako se me ogibljejo, kako pljujejo name naskrivoma in očitno — in zdaj mi še ti očitaš, ki te imam rad in ki me poznaš! Veš, zakaj so jezni name? Ker jim hočem dobro, ker bi rad, da bi bolje živeli. kakor so živeli doslej, in da bi bili bolj ljudem podobni! Zdaj so še jezni name, zasramujejo me, kakor tatu, in mi žugajo, kakor požigalcu; ampak kmalu bo drugače, kmalu pride čas, ko mi bodo hvaležni in me bodo imeli radi! — Dokler se to ne zgodi, Tončka, imej me rada vsaj ti! Vsaj ti ne misli slabega o meni! Če me sovraži in obrekuje človek, ki ga komaj poznam, mi ni posebno hudo pri srcu; izognem se mu, ker nisem priklenjen nanj. Midva pa sva priklenjena drug na drugega, za zmerom, in obupati bi moral od bolečine in groze, če bi me še ti sovražila, če bi bil tvoj obraz zmerom tako objokan, če bi ne bilo več prijazne besede iz tvojih ust! Če sva priklenjena drug na drugega, se me okleni!“

Lica so mu gorela; njen pogled je ostal hladan in miren.

„To so le besede! Seveda te imam rada, saj si moj mož! Ampak — počemu se brigaš za druge ljudi? Kaj imaš opraviti s tistimi hlapci? Kaj so te klicali? Že vem! So mi že povedali! Ker zdražbo delaš med ljudmi, zato ne prideš v boljši kraj! In tudi v Blatni dol so te zato poslali! Pa mi tega nisi povedal prej, pred poroko! Molčal si o teh stvareh! —“

Kačurju je kipelo v srcu, da bi skočil k njej in jo udaril s pestjo v obraz. Tresel se je, oči so mu bile motne in zloba se je prikazala v njih.

„Molči!“ je zakričal.

Ozrla se je nanj.

„Molči!“ je ponovil tiše, izza stisnjenih zob.

„Že spet plešeta!“ se je zasmejal nekdo pod oknom.

Kačur je stopil v drugo izbo, zaloputnil je duri in se ni prikazal do jutra. Dolgo v noč je poslušal ihtenje žene in škripanje zibke v tečajih. Truden je položil roke na mizo, naslonil glavo na roke in zadremal. Še pol bedeč, že pol v sanjah je mislil na kovača, ki je bil obležal ob cesti s preklano glavo ... Ni ležal; stal je sredi ceste, visok, v svetli gloriji; bled in resen je bil njegov obraz, od čela pa mu je kapala kri, v tankem curku, čez oko. Kačur je šel proti njemu in zmerom bolj resen, teman in osoren je bil obraz kovačev. In takrat je ugledal Kačur, da kovač ni bil sam; kakor sence so stali za njim, drug poleg drugega, v dolgi, dolgi vrsti; vsi so bili bledi in vsem je tekla kri po čelu, čez oko. „Kam?“ je prašal kovač. „K tebi!“ je odgovoril Kačur. „K tebi in k tvojim!“ — „Ne k meni! — Tam je tvoja vrsta!“ Kačur se je ozrl in ugledal ob cesti čudno, zelo smešno procesijo. Spredaj sta šla njegov tast, pijan in razcapan, in Ferjan s cilindrom na glavi; držala sta se pod pazduho in sta se opotekala. In za njima v dolgi, zibajoči se vrsti, druga za drugo predpustno našemljene sence, dolgi, upali, surovi obrazi. Kačur je zakričal od groze — sam je šel med njimi, pogledal je sam sebi v zakrvavele, tope oči ...

„Nerodno sem spal; odtod puste sanje!“

Legel je na posteljo, toda glava ga je bolela in zaspati ni mogel dolgo ... In ko je zaspal, je ugledal nenadoma deželnega šolskega nadzornika, ki ga ni videl prej nikoli. Velik in postaven gospod je bil, brado pa je imel tako dolgo, da mu je segala do pasu. V čudni obleki je prišel Kačur predenj. Zdelo se mu je namreč potrebno, da je sezul v veži čevlje, zavihal hlače preko kolen ter drsal trudoma in počasi po golih kolenih po stopnicah in križem po dolgih mostovžih. Tako je stal pred nadzornikom v novi črni suknji s cilindrom v roki, bos, s privihanimi hlačami in ranjenimi koleni. Nadzornik se je ozrl nanj in je pomignil narahlo z belo roko; Kačur je pokleknil in je čakal. Vdrugič je iztegnil nadzornik roko in mu je ponudil dekret, ki je bil zelo bel in zelo velik. Približal se je na kolenih, poljubil je nadzorniku roko in je vzel dekret. Tu pa je bilo zapisano, da je imenovan Martin Kačur za učitelja zapoljskega, pod edinim pogojem, da vsak dan po kosilu in po večerji trebi zobé nadučitelju, župniku, županu in vsem ostalim članom krajnega šolskega sveta ...

Jezen se je zbudil Kačur in je pogledal skozi okno; jutro se je svetilo za hribi —

Žena mu je prinesla kavo.

„Kar sam pojdi v cerkev! Ni treba, da bi hodil z mano!“

Kačur se je ozrl nanjo in je molčal.

„Zatajila bi me za židano ruto!“ se je zasmejal. „In še včeraj sem mislil, da bi mi bila tolažnica in ... angel varuh!“

Zasmejal se je še glasneje. šel je skozi drugo izbo, pobožal je otroka po licih in se je napotil v cerkev,

Ko je srečaval na cesti ljudi in ko je stal med durmi zakristije ter se oziral po cerkvi, je čutil na svojem obrazu temne, zaničljive poglede: „Takle bi zdražbo sejal med ljudi! Takle golobradec! Takle bi nas učil in mojstroval! Lakot, ki jé naš kruh!“

Kačur ni povesil oči, toda v lica ga je skelelo in čutil je, kako so se mu tresle noge, bolj od srda nego od bojazni.

Po maši mu je pomignil župnik z glavo ter je stopal hitro pred njim v farovž.

„On mi pač ne bo ničesar očital ... on, ki je učil nekoč prepevati!“ je mislil Kačur spotoma. Ko je videl pred sabo tega težkega, neokretnega, kmetskega človeka v ogoljeni suknji in se je spomnil, kako ga je videl nekoč, ko je prekidával gnoj, golorok, v visoko zavihanih hlačah in noge zavite v žakljevino, se mu je zdelo bolj smešno nego poniževalno, da stopa za njim kakor ministrant in da bo slišal morda iz njegovih ust modre, visokostne in karajoče besede.

„No, saj mi je pridigal celo župan ... ta kanalja!“ se je nasmehnil.

Župnik je slekel suknjo in se je okrenil h Kačurju.

„Veste kaj, učitelj, tega pa nočem!“

Kačur ga je pogledal z vprašujočimi, začudenimi očmi.

„Nočem tega!“ je govoril župnik glasneje. „Dokler bom jaz živ — ne! Potem počnite, kar vas je volja! Saj ste oženjeni, saj imate otroka, ali ne? Kaj še nimate zadosti?“

Stoje je srebal kavo, ki jo je bila postavila na mizo debela dekla, in je gledal iznad roke z osornim, srditim pogledom na Kačurja.

„Da se pomeniva do dobrega! — Kakšen vrag pa vas je silil, da ste se začeli riti med ljudi, ki ne sodite mednje? Pustite jih na miru! Ti ljudje so moji, zastopite dobro, Blatni dol je moj!...“

„Ne maram vam ga jemati —“

„Tiho! Potrpite!“

Župnik se je bil razgrel, oči so se mu svetile izpod sivih obrvi, žile so mu bile nabreknile na čelu. Pil je kavo in se je obrnil v stran.

Ko se je okrenil h Kačurju, je bil njegov obraz mirnejši in govoril je tiše.

„Sedite! Laže se bova pomenila! — Rekel sem, da je Blatni dol moj; pa to je samo pol resnice: tudi jaz sem njegov! — Pokmetil sem se, poživinil napol, zato da bi živel tako, kakor je mogoče živeti v tem zraku, med temi ljudmi. Zgodilo se je polagoma; napol sem stopil mednje prisiljen, napol radovoljen, ampak stopil sem tako korenito, da bi ne mogel več nazaj. Nikoli več! In da bi se bil takrat upiral — kaj bi koristilo? Ne stal bi na polju, temveč trohnel bi v zemlji že zdavnaj in ne bilo bi po meni lepega spomina, kakor bo, kadar umrjem nekoč! — Taka je zdaj stvar! Oni v meni, jaz v njih! Jaz njim mašo, oni meni bero! Ozmerjam jih, kakor me je volja, samo da jim pustim šege in zabitost! Enak sem jim po življenju in nehanju; kakor oni vsi se ne brigam za svet in ga ne maram, pri starem ostanem, in kar je tuje, sovražim: zato me imajo radi in bodo jokali po meni! — Pa ste prišli vi, človek mlad in tuj, in že zaradi tega nikomur prijeten; in zdaj ste se začeli celo mešati med ljudi, učiti jih, Bog vedi kaj, naročavati časopise, ki je v njih pisano Bog vedi kaj ... in šuntati bajtarje proti gruntarjem in gostače proti kmetom — nič, molčite! ampak jaz tega ne maram, ne maram! ...“

Razburil se je, da so se mu tresle roke.

„Pomislite dobro, kaj počenjate! Živel sem v miru, dolgih dvajset let! Vi ste začeli brozgati po tej mirni vodi — kam bodo zanesli valovi vas, kam mene? Vi ste mladi — ej, v svet! Ampak kaj bo z mano, starcem? Da se mi izpremeni pred očesom Blatni dol, kar čez noč — kaj bi v tej tuji deželi? Ne imel bi dóma več! — Premislite dobro in nikar ne bodite prepričani, da sem blag človek! Zbogom!“ —

„Ni blag človek!“ je pomislil Kačur, ko se je spomnil na zadnji pogled župnikov.

Hodil je po izbi s povešeno glavo, roke prekrižane na prsih.

„Tudi pred župnikom so se mi tresle noge, čutil sem prav dobro! To ni bil srd — strah je bil. — Kam bi moral stopiti, da bi videl, kako globoko sem se že pogreznil? Kakšne sence so pač tukaj, če se mi zdi, da je sijalo v Zapolju nebeško sonce? Kako pusto mora biti v mojem srcu, da si želim Minke in njenih črnih oči, ki ni bilo nikoli ljubezni v njih! O malodušnost!“

Stopil je k oknu potrt in zamišljen, s težko glavo in z vročim čelom. Kmet je šel po ulicah, ozrl se je proti oknu s hladnim, sovražnim pogledom in je šel dalje brez pozdrava. Zlovoljen se je okrenil Kačur.

„Nič slabega nisem nameraval — kaj tisto? Ampak tudi nič velikega ne! Da bi bilo vsaj nekaj velikega, zares trpljenja in bolečine vrednega. Lahko bi stopil človek tja in ponudil svobodno čelo: udari! — Tako pa: kakor da bi obsodili človeka na smrt, zato ker je kihnil! Kaj je torej treba kihati, če ni sile?“

Postal je sredi izbe in se je nasmehnil prezirno in zaničljivo, kakor da je bil nenadoma ugledal tatu, ki ga pozna že od zdavnaj; domislil se je sanj, gospoda nadzornika in svojih bosih nog in zasmejal se je naglas.

„Tako je! Kadar je človek bojazljivec, zmerom lahko dokaže, kako potrebna, naravna in pametna je bojazljivost in da nazadnje niti bojazljivost ni! Samo da razkaže vse po vrsti in natanko, našteva na prstih ter govori s poudarkom! Danes torej, že ob tej uri, je treba, da vodim ustanovni zbor izobraževalnega društva. Ali je to važna stvar ali ne? Važna ni; noben človek na širokem svetu se ne briga zanjo, noben časopis ne bo pisal o njej, noben pevec je ne bo opeval! Ali je koristna in komu? Presporno je, ne da se trditi! Jaz, na priliko, mislim, da je koristna; župan pravi, da ni, in tudi župnik je takih misli. Kmetje ne pravijo ne tako ne tako; pokazala bi šele prihodnost. Ali je škodljiva? Je! Meni! Zamerim se ženi, zamerim župniku, zamerim županu, zamerim vsem, ki niso mojih misli; z boljšo službo bi spet ne bilo nič in morda bi še nekoč obležal ob cesti s preklano glavo! Kraj je rokovnjaški in župan ni blag človek in tudi župnik pravi, da ni! Ostane še vprašanje: ali je moja dolžnost, da grem tja in ustaljavljam? Ne! Ali me je kdo klical? Nobeden ne! — Ali je torej treba hoditi? Ni treba!“

Sedel je za mizo in je skril obraz v dlani.

„O Bog! In v tem gnilem mesu je bila duša nekoč!“

Oči so ga skelele in so bile rdeče; solz niso rodile. Obraz mu je upadel, dolg je bil in suh, kákor jetičnega človeka.

„Pa bodi tako! Nimam pravice! ... Moj sin bo drugačen ...“

Komaj mu je šinila, kakor mimo oči, misel na sina, ki „bo drugačen“, je vztrepetal in obšel ga je silen sram.

Vstal je hitro, oblekel je suknjo in je stopil iz izbe.

„Kam?“ ga je prašala žena z zardelim obrazom in bleščečimi, upornimi očmi. Stal je pred njo, ni si upal dalje, smehljal se je kakor otrok in ustnice so se mu tresle.

„Kaj ti tudi misliš ... da ni potreba ...?“

„Le doma ostani!“ je odgovorila z grobim, neprijaznim glasom. „Če pa že misliš na, tam so duri! Pojdi! Ampak pojdem tudi jaz z otrokom — kamorkoli!“

Kačur se je vrnil v izbo.

„Zdaj je ura!“ je pomislil. „Zdaj se je odločilo! Natanko zdajle bi moral odpreti duri, stopiti mednje. Morda je Samotorec tudi tam, tisti, ki pravi župan, da je bil takrat na pomenku, ko sem jih vabil ... In tudi tisti kmet, tisti slabo oblečeni, ki je bil tako vesel, da se bo brati učil ... na svoja stara leta ... In tisti hlapec, ki ne mara nemškutarjev in ki bi rad knjig od mene ... „

Slekel si je počasi suknjo in je legel na posteljo. „Zdaj je že ura odbila ... zdaj čakajo ... Gledajo: kaj da ga ni? ... Ko je rekel, da pride ...“ Vzdignil se je napol v postelji.

„Kaj ne bi lehko drugikrat kdaj ... pozneje? ... Saj se lahko izgovorim, da nisem imel časa ... da sem bil bolan! Da ... bolan! Do smrti!“

Slišal je glasove pod oknom; kmetje so šli mimo. In nikoli še ni slišal tako natanko.

„Bal se je!“

„Drugikrat naj nas ne ima za norca! Bi lahko izkupil!“

Kačur je skočil iz postelje in se je opotekel po izbi. Oblekel je suknjo in vzel klobuk.

„Kam?“ ga je pogledala žena.

„Pit!“

„Pit pa lahko greš!“

Hitel je po ulicah, ozrl se ni nikomur v obraz in je stopil k županu.

„Vina!“ je zaklical.

„Kaj? Tako dobre volje?“ se je začudil župan.

„Dobre! — Kje pa je tisti pajek? Kje pa je tajnik, tisti, ki ve, kdo je kovaču preklal glavo? — Ná, pij!“

Kolebaje in pojoč se je vračal ponoči domov, odprl je duri na stežaj in se je zvrnil v izbo.

I.

Pod položnimi, valovitimi holmi, z grmičevjem in nizkim drevjem porastlimi in prepreženimi z dolgimi, golimi jasami, so se razprostirali Lazi, velika vas, raztresena po dolini, po brdih in klancih. V zeleni dolini, ob vodi, so se stiskale na kup visoke, bele hiše; kolikor dalje so segale ulice in kolikor više so se vile, toliko bolj so se ogibale koče druga druge in toliko bolj so bile nizke in siromašne.

Okoren voz se je zibal počasi po veliki cesti; eno samo leno kljuse je bilo vpreženo in voznik, čemeren starec, ga je neusmiljeno obdelaval z bičem. Jutro je bilo. Rumene jase na holmih so se svetile v soncu, zadnji ostanki megle so se topili pod nebom, svež vonj se je vzdigal iz pokošenih senožeti. V daljavi je zažvenketala kosa, bele rute so se svetile v polju, vzdignil se je srp in je vzplamtel v soncu. Čuden mir, svečan in blag, pod vsem velikim nebom.

Na vozu je sedela Kačurjeva družina med mnogoštevilnimi zavoji in škatlami. Ob očetu sta slonela Tone in Francka, on desetleten, ona sedemletna; obadva sta spala. V materinem naročju je ležal trileten otrok in se je oklepal v spanju z obema tankima rokama; slaboten je bil kakor dojenec; njegov drobni obraz je bil sivkaste, nezdrave barve.

„Zavij ga, zavij!“ je izpregovoril Kačur s tihim glasom, „jutro je hladno!“ in je stisnil narahlo bliže k sebi sina in hčer.

Ozrla se je nanj, kakor da bi bila slišala v sanjah njegov glas; njene oči so gledale v daljavo, v daljavi so bile njene misli.

Oblečena sta bila obadva napol gosposko, napol kmečko; poznalo se je oblekam, da so bile prane, popravljane in krpane, dokler se je dalo; blago je bilo zabledelo in ni imelo več nikakršne barve, kroj je bil starinski. Žena je imela uhane od stekla, ki so se zelo svetili v soncu, na roki pozlačeno zapestnico in pod vratom veliko brošo iz slonove kosti: goloba in golobico, ki sta stikala kljune. Postarala se ni v obraz, tako poln je bil in gladek kakor nekoč; toda nekaj nizkega, surovega je bilo na njem, nekaj hladnega, prezirnega v njenih očeh; zapisano je bilo tam, da je spoznala do dobrega življenja gnus in da je naposled stopila radovoljno vanj, v svoje od nekdaj usojeno domovanje. Zelo krepka in polna je bila v život in zelo prsata; na glavi je imela pisan šal, otročje koketno si je bila počesala žgane kodre v čelo ter si pripela na prsi velik šopek nageljnov.

Kačur je sedel v ozadju voza, visoko vzravnan, dolg in suh. Suknja mu je bila preohlapna, svetla je bila in ogoljena, prosojna na komolcih in na hrbtu; iz nizkega ovratnika se je spenjal dolg, koščen vrat, prav tako dolge in koščene so bile njegove roke in iz lic so mu silile kosti kakor jetičnemu človeku; lica so bila porastla z dolgo, kocinasto brado, oči so gledale motno in so bile v kotih zakrvavele. Globoko na tilnik si je bil pomeknil trdi, okrogli klobuk s širokimi krajci iu se je oziral po pokrajini.

„Žena! Poglej ta kraj, to sonce! Tukaj bomo zdaj živeli!“

Žena ni odgovorila — daleč so bile njene misli.

„Tukaj bom živel zdaj!“ je mislil Kačur in ne kaj lepega, mehkega, iz davne preteklosti vzraslega je napolnilo njegovo srce. Gledal je v nebo, v to svetlo morje, na prostrano polje, na bele rute, ki so se lesketale v jutru, na vas v daljavi, ki je vabila bela in bleščeča.

„Živeti! — Prej nisem vedel, kaj se pravi živeti! Zdaj bom šele užival — vsak žarek te svetlobe posebej! — Prej sem trosil, ko sam nič imel nisem, namesto da bi se hranil! Tak zapravljivec sem prišel nekoč v Zapolje, v prav tako lepo sonce — in ga še videl nisem!“ ...

„Mlad sem bil!“ je zavzdihnil in zakljuvalo mu je v srcu za hip komaj zavedno hrepenenje po mladosti.

Voz je zaropotal na nasuti cesti. Tone se je zdramil in je pogledal začuden z velikimi, zaspanimi očmi. Kačur ga je pobožal po vročih licih in ga je stisnil k sebi.

„Le še zaspi, fant! Kmalu bomo doma!“

Tone, truden od dolge vožnje in omamljen od jutranjega zraka, je takoj zatisnil oči in je zaspal.

„Tukaj je zdaj moja mladost ... trojna mladost!“ je pomislil.

Ozrl se je na ženo, željan prijaznega pogleda.

„Kaj nisi več vesela, da smo se rešili tiste ječe? Poglej to pokrajino: to ni Blatni dol!“

V njegovih očeh je bilo otroško veselje jetnika, ki je ugledal po dolgih letih sonce, svobodno nebo in prostrano sonce; v njenih je bilo hladno. mirno očitanje: „Lahko bi se bilo zgodilo prej!“

Stresel ga je mraz, ko se je domislil ječe, ki so se bila šele pravkar, tako pozno, zaprla njena težka vrata za njim, osvobojenim. Še se je držal njegove obleke tisti bolni, strupeni vzduh, še so ostale sence na njegovem obrazu in v njegovem srcu; njegove oči še niso bile navajene solnca in njegove noge bodo stopale neokretno po svobodni zemlji...

Groza je izpreletela Kačurja: v soncu je videl temo še temnejšo. Tam zadaj, daleč za gorami, je ležala ječa v črnem kotlu. Nikoli ni posijalo sonce nanjo, nikoli se niso vzdignile. zganile vlažne, strupene sence ... Prišel je bil v ječo in se je upiral z obupno močjo. Bil je s slabotnimi pestmi ob železna vrata, v blaznem upanju je hotel razmakniti silno zidovje. Truden, trepetajoč je omagal, povesil je glavo na prsi, hrbet se mu je upognil, brezkrvne roke so omahnile ob životu ... Deset let groze, ostudnega uboštva, poniževalnega, nizkotnega trpljenja ...

Otopel je bil že kakor jetnik in sam se je komaj zavedal, kako se je polagoma privadil ječi, kako mu je bilo uboštvo in trpljenje kakor zrak in vsakdanji kruh in kako je tiho umiralo upanje v srcu. Zdelo se mu je pravično in razumljivo, da so mu odbijali prošnjo za prošnjo, in pisal jih je samo še iz navade, tako kakor je pregledaval šolske zvezke in popravljal naloge. Sprijaznil se je s sencami, z vlažnimi, dušečimi meglami, ki so vstajale iz mokre zemlje; razgovarjal se je z ljudmi, ki so gledali nekoč zaničljivo in sovražno, in nič več se mu ni zdelo, da so njih obrazi živalski in njih oči brez duše; pobratil se je z župnikom in se je pomenkoval ž njim o letini, o ženitbah, o nagli smrti oberbajtarja Samotorca, ki je kradel žito iz kozolcev in živino izpred pluga, o turški in o laški vojski in o vojskah, ki se bodo skoraj gotovo vnele že na pomlad; govoril je po nemško z županom, po laško s tajnikom in popival je z vsemi ter se je vračal pozno v noč pijan in povaljan domov. Doma se je prepiral in pretepal z ženo — toda nihče ni več postal na ulicah ter se oziral z zaničljivim pogledom proti oknu; zakaj prav je bilo in v redu, da se je prepiral in pretepal z ženo ... vsaj po gosposko ni živel! ...

Zobje so mu zašklepetali, ko se je ozrl nazaj v temo in je ugledal tisto veliko, mračno izbo; in ženo pred seboj, z razgaljenim vratom in golimi rokami, z zariplim obrazom, bleščečimi, hudobnimi očmi... in sebe sklonjenega, trepetajočega od zlobe in srda, s stisnjenimi, vzdignjenimi pestmi ... „Ná! Ná!“ ... In njen kričeči, hripavi glas:

„Udari! Še enkrat udari! O ti prekleti ...!“

Siloma se je otresel spominov in trepetal je, kakor da bi se bilo zgodilo šele snoči, šele to uro ...

Prišla je rešitev, in ko je prišla, je bil ves osupel in prestrašen. Radost ni mogla več v to srce, ponižano, z blatom do vrha napolnjeno. Obšel ga je velik nemir. Zakopal se je bil v sence tako globoko, da se je opotekal in da ni čutil tal pod nogami, ko je prišel tako dolgo pričakovani, tako zaželeni, že skoraj ne več nadejani čas, da bi se vzdignil ... „Kam me bodo zanesli valovi? Kaj bo z mano, starcem?“ je rekel župnik, ki je bil Blatnega dola gospodar in suženj... Bal se je Kačur stopiti iz ječe, ki se je navadil nanjo kaj bodo te oči, izpremenjene v temi, še prenesle svetlobo? ... Minil je prvi, velik nemir, prvi strah in dramilo se je upanje. Oči so izpregledavale, razločevale so zmerom bolj luč in temo in zmerom bolj se mu je mudilo iz noči v sonce, v novo jutro. In kolikor bliže je bil čas slovesa, toliko bolj hladni so bili obrazi; nobeden mu ni ponujal roke v prijazno slovo in tudi on je ni ponujal nikomur...

Svetlo je sijalo sonce na pobeljene visoke hiše, ko se je zibal voz skozi Laze. Pred sodnijo je stalo dvoje mladih uradnikov; gledala sta začudeno za visoko naloženim vozom, zasmejala sta se ter stopila v vežo; nato se je odprlo okno in bradat obraz se je ozrl na cesto.

Kačur se je zravnal, pogladil si je lase in brado ter si uravnal kravato. Žena si je popravila šal ter si počesala kodre še niže na čelo.

„Tam ustavite, pred Simonovo hišo!“ je zaklical Kačur vozniku. „Blizu šole, menda!“

„Že vem!“ je odgovoril voznik godrnjavo in je pognal.

„Kako široka je ta cesta in kako bela!“ je gledal Kačur. „Tam je bilo še v šoli, še v cerkvi veliko več prahu in blata!“

„Saj bomo kmalu videli, kako!“ ga je prekinila žena čemerno. „No, otroka, zdaj pa že lahko izpregledata!“

„Hej Tone!“ ga je stresel Kačur narahlo.

Obad va sta hkrati odprla oči, Tone in Francka.

Tone se je oziral začuden po belih, svetlih hišah, ki so stale ob cesti, po vrtih, na katerih so se svetile velike srebrne krogle, po zelenem in zlato rumenem polju, ki se je lesketalo izza hiš, izza vrtov; in hiše, vrti, polje — vse se je svetilo iz njegovih začudenih oči...

V dveh prijaznih, sončnih izbah je stalo pohištvo v neredu in še vse zaprašeno.

„Najprej mora ta prah stran!“ je zaklical Kačur.

„Ta je še iz Blatnega dola!“

Nato sta urejevala stanovanje do večera, dokler nista bila obadva trudna in potna. Za hišo je bil majhen vrt z visoko, košato jablano na sredi in s klopjo pod jablano; par rumenih jabolk je viselo med rumenečim listjem. Otroci so se podili po vrtu in zdel se jim je prostran in neskončno lep.

O mraku sta stopila na vrt tudi Kačur in žena in sta sedla na klop pod jablano.

Prijel jo je za roko in mehko, sladko mu je bilo pri srcu; gledal je v davne čase, zdelo se mu je, da trkajo spet na duri, in že jih je pozdravljal, napol še nezaupen, s solznimi očmi.

„Tončka!“ se je sklonil k njej. „To bo zdaj novo življenje, vse drugačno! ... Rada se bova imela, kakor nekoč ...!“

Objel jo je in jo pritisnil k sebi.

„Pojdi, norec!“ se je zasmejala in je ostala v njegovem objemu. Sedela sta pod jablano, v globokem mraku, kakor tisti prvi večer v temni krčmi, ko sta trepetala in so jima gorela lica ...

V dolgi, staromodni, obnošeni suknji, v istotako staromodnem širokokrajnem klobuku in z dolgo črno pentljo pod vratom se je napravil Kačur v šolo, da bi pozdravil tovariše. Šola je bila tako bela in svetla, in tako je žgalo dopoldansko sonce v velika okna, da se je Kačurju zableščalo v oči. Nekaj mladih, veselih ljudi je stalo na belem pesku pred vrati v živahnem razgovoru.

Kačur se je odkril zelo globoko in se je zelo globoko poklonil.

„Tudi šele prišli? Včeraj sem videl vašo procesijo!“ ga je pozdravil mlad fant s prešernim obrazom in tankimi, navzgor privihanimi brki.

„Pozdravljeni!“ mu je segel v roko starejši, resen in zastaven človek. „Jaz sem učitelj Jerin!“ Pogledal je Kačurju pazljivo v obraz in se je narahlo nasmehnil. „Vi pa niste imeli Bog vedi kakšne protekcije! Počasi ste delali kariero!“

„Postaral sem se res!“ se je smehljal Kačur v zadregi. „Slabo kariero sem delal, — ampak večidel sem bil sam kriv!“

„Zelo ste ponižni!“ je odgovoril Jerin nekoliko zlovoljno in se okrenil; mladi učitelj s prešernim obrazom se je zasmejal naglas.

„Glejte, sam je kriv!“

Tretji človek, ki je stal v družbi, je molčal ter se oziral na Kačurja z rdečimi, zaspanimi očmi; njegov obriti obraz je bil naguban in starikav. Tudi Kačur se je ozrl časih nanj in zdelo se mu je, da ga je bil že videl nekoč.

„Kaj niste vi tisti davčni praktikant ... iz Zapolja?“

„Sem!“ je odgovoril zaspano. „Še zmerom davčni praktikant!“

„Za Matildo hodi, kakor kužek na vrvici!“ se je smejal mladi učitelj. „Že pol slovenske domovine in nekaj nemških pokrajin je preromal z njo!“

„Kaj je Matilda tukaj?“ se je začudil Kačur in se skoraj prestrašil.

Na stopnicah so se oglasili urni koraki, zapel je ženski glas in Matilda je stopila iz veže. Pogledala je Kačurja čisto od blizu v obraz, sklenila je roke in je vzkliknila:

„Jezus Kristus, to je naš evangelist!“

„Pst! Pst!“ je odmajal Kačur z roko in se je smehljal v veliki zadregi. „Kaj bi o tistih rečeh! Kar je bilo, je bilo! ... Zdaj sem se postaral ... imam ženo ... otroke ...“

Strmela je nanj, na njegov dolgi, suhi, nagubani obraz, na redko brado, ki je segala v lica, na motne, trudne oči, na vse to upognjeno, betežno telo.

„Ni mogoče!“

Kačur je zmagal z ramami.

„Kaj bi bil človek zmerom neumen? ... Zadosti mi je škodovalo! Skoro prepozno sem se izpametoval ...“

„In jaz sem bila nekoč zaljubljena v vas! ... Lahko vam to povem — tako ste se postarali!“

Kačurju je bil razgovor siten in okrenil se je k Jerinu.

„Rad bi se pokazal gospodu nadučitelju ... kje pa je gospod nadučitelj?“

„Gori!“ je odgovoril Jerin hladno. „Saj bo prišel, kaj bi hodili k njemu?“

„Pa vendar bi se morda spodobilo, da bi gospodu nadučitelju —“

„Kakor hočete!“

S težkimi koraki je prišel skozi vežo visok upognjen starec, z gladko obritim rdečim obrazom in čisto belimi lasmi; suknjo je imel polno natlačeno, tako da je štrlelo od njega; v desnici je držal gorjačasto, zakrivljeno palico, v levici velik višnjev robec. Smehljal se je dobrodušno, mahal je z robcem, kimal z glavo in pozdravljal na vse strani. Kačur se je globoko poklonil in je hotel izpregovoriti; nadučitelj je kimal, mahal z robcem, šel je mimo in dalje.

„Ali pridete zvečer h Gašperinu? V krčmo?“ je prašala Matilda Kačurja. „Tam bomo malo prepevali za pozdrav!“

„Pridem!“ je obljubil Kačur zamišljen. Vsi obrazi, ki jih je videl, vse besede, ki jih je slišal — vse se je čudno skladalo s tem prebleščečim soncem, z odprtim, prostranim poljem, z belimi hišami; motilo ga je in mu polnilo srce z nemirom.

„Kje pa bi poiskal župana?“ je prašal.

„Kaj bi z županom?“ se je začudil Jerin. Kačurja je bilo sram, ni vedel zakaj, in odgovoril je jecljaje.

„Spodobilo bi se morda ...“

„No, če mislite ... Tamle je!“ je pokazal Jerin z roko. „Tista visoka bela hiša ob veliki cesti ... s tistim lepim vrtom ... Zbogom!“

Kačur se je odkril, poklonil se je z uslužnim smehljajem in se je napotil z urnimi, drobnimi koraki in nekoliko iztisnjenimi koleni — kakor hodijo po navadi malodušni in bojazljivi ljudje.

„Strebar!“ je izpregovoril za njim prešerni učitelj tako glasno, da ga je Kačur slišal.

Ni se okrenil in je hitel dalje; obnošena, ohlapna suknja je frfotala okoli njega in veter se je igral z dolgimi škrici.

„Bog mu odpusti!“ je pomislil. „Kaj ve on, mladič! Nima žene, ne otrok. Da bi nikoli ne izkusil, kaj se pravi pokonci stati, če ima človek križ na rami in se mu kolena tresejo ... V gnezdo sem prišel, v toplo; zdaj se bom kar lepo v kot stisnil!“

Smehljal se je predse in je mežikal v sonce, ki mu je sijalo žarko naravnost v lica.

„Težko je takole ... iz noči naravnost v prevelik dan..“

Stopil je v svetlo, prostorno vežo; visoka steklena vrata so bila pred njim in za vrati ni bilo nikogar; odpreti se ni upal in ni vedel, kam bi potrkal. Iz nizkih stranskih duri, morda iz kleti, je stopila dekla s košem in steklenicami v rokah.

„Ali je doma gospod župan?“ je prašal plaho Kačur.

„Doma so!“ je odgovorila dekla osorno in je odpahnila duri v stekleni pregraji.

„Kaj pa bi radi?“ se je okrenila med durmi.

„Učitelj sem“ —

„Bom že povedala hišni!“

Zapahnila je duri in je šla; Kačur je čakal.

„Kako gosposko je vse tukaj!“ se je ozrl po veži.

Začul je korake in se je zravnal. Od one strani pregraje je stopil v vežo slok, črnobradat mož in je odprl duri.

„Stopite no bliže!“ se je nasmehnil Kačurju, ki je stal s klobukom v roki in se priklanjal.

„Pa pokrijte se!“

„Gospod župan ... moje ime je Martin Kačur, učitelj ... šele včeraj sem prišel v ta lepi kraj ... in trudil se bom, da mu ... ne bom delal sramote ...“

Župan se je zasmejal in mu je segel v roko. „Zakaj pa bi mu delali sramoto? ... Vi ste šaljivec, se mi zdi!“

„Ne!“ se je prestrašil Kačur. „Nisem šaljivec ... Resno, gospod župan ... in vestno ... bom izpolnjeval svoje svete dolžnosti... in ne bom se ukvarjal s stvarmi, ki ... ki ne sodijo v delokrog ... ne s politiko ...“ z županovega obraza in iz njegovih črnih oči je izginil nasmeh in pogledal je na Kačurja resno in trdo izpod košatih obrvi.

„Kaj pa to mene briga? Kaj mislite, da sem špijon? Učitelj je prav tako svoboden človek kakor vsakdo drug; počnite, kar se vam zdi, da je prav! ... Klečeplazci niso najboljši ljudje!“

Segel mu je v roko, umaknil jo je hitro in je šel.

Potrt in ves nemiren se je vračal Kačur proti domu. K tlom ga je tiščala poldanska svetloba, oči so ga bolele, če se je ozrl na polje, vse prepleteno s svetlimi, nemirnimi žarki, kakor da seje sonce zlata in srebrna zrna nanj. Na fari je zazvonilo poldne in iz daljave, brenče in monotono, so se oglasile podružnice.

Bolestno in plaho je bilo Kačurju pri srcu. „Župnik je rekel, da bi bil tujec, zaničevan in smešen, če bi se napotil zdaj, ob prepozni uri, v svetlejše kraje ...“

In zgodilo se je tedaj, da si je Kačur, z grozo in bolečino v srcu, zaželel Blatnega dola ... Tistih vlažnih, zatohlih senc ... kjer je človek spal ... in je bil miren, se ni ganil ... kakor v raki...

„Kaj si že spet pijan?“ ga je pozdravila žena.

Otroci so gledali nanj z velikimi, prestrašenimi očmi, kakor so gledali nanj v tistih časih, ko je prihajal domov brez klobuka, omahujoč in blaten.

Sedel je za mizo in je uprl glavo v roke.

„Tukaj je svet ves drugačen, žena!“

Prinesla mu je kosilo na mizo.

„Seveda je drugačen, hvala Bogu!“

Kačur je vzdignil obraz in se je začudil ženi; lepša je bila nego kdaj poprej, kipeča. in oči so se ji svetile.

„Kaj si nič ne želiš v Blatni dol?“ se je nasmehnil Kačur trpko, skoro očitaje.

„Ti si morda celó želiš? Ni tukaj pač takih bratcev zate, da bi popival z njimi!“

„O Tončka, ti ... zakaj govorim s tabo, ko je, kakor da bi govoril kamnu!“

„Glej, si že spet siten, pa se še napil nisi! ... Veš kaj, Kačur, za obleko bo pa treba kar precej skrbeti! Dve nedelji ne pojdem taka v cerkev, kakor sem! Tukaj se nosijo vse drugače, tako da me je sram!“

„Kje bomo pa jemali?“

„Saj ni treba vsak dan mesa!“

„Hitro si se udomačila, Tončka! Hitro si pozabila na Blatni dol! Tam ni bilo treba žide!“

„Kdo pa je zmerom silil stran! Pa kdo je bil tisti, ki je rekel, da bom gospa? Lepa gospa! Lep gospod!“

Kačur je umolknil. Z vso žarko močjo je sijalo sonce v izbo in ta svetloba ga je dušila; bal se je, kakor se je bal nekoč tistih senc v Blatnem dolu. Čutil se je v tej svetlobi tujca, slabotnega, plahega, in tujca pred svojo ženo, ki je pila luč v polnih požirkih, tako da ji je sijala iz lic in iz oči ...

Zvečer se je napotil h Gašperinu.

Ko je stopil v krčmo, je bila izba že zakajena in velika družba je sedela za mizo: par mladih uradnikov, zaspani praktikant med njimi, obadva učitelja, Matilda v koketni obleki s kratkimi čipkastimi rokavi, druga učiteljica, mlado, suho in plaho dekle z velikimi očmi, in starikava, klepetava ekspeditorica. Glasno so pozdravili Kačurja in so ga posadili med zaspanega praktikanta in plaho učiteljico.

V težkem gostilniškem vzduhu, v tobakovem dimu in dremotni luči svetilk se je čutil Kačur takoj bolj domačega. Pokusil je vino in vino je bilo dobro; nato se je ozrl po družbi.

Nasproti mu je sedel visok, lep fant s pšeničnimi, kodrastimi lasmi, zelo nežno poltjo in nelepim izrazom okoli ustnic; gledal je Kačurja s čudnim, vodenim pogledom in je umaknil oči, ko se je Kačur ozrl nanj.

Učitelju Jerinu se je poznalo na krepkem, ukazovalnem glasu, da je že nekoliko pil; tudi Matilda se je smejala z razposajenim glasom in motnimi očmi; praktikant je spal.

„O vas smo govorili, gospod Kačur, revolucionar v pokoju!“ se je zasmejala Matilda. „Kod pa ste se potikali, da ste se tako pohujšali?“

„Postaral sem se, postaral!“ se je smehljal Kačur in je pil. „Postara se človek, pa spozna druge skrbi in nadloge in se mu neče več, da bi uganjal neumnosti ...“

„Ali bi vam nekaj povedala, Kačur? Pusti ste, zelo pusti in dolgočasni!“

Okrenila se je k Jerinu.

„Ali verjamete, da so preganjali tega človeka? Zato ker se je upiral gosposkam? Ker se je pečal s politiko, prirejal shode in hujskal narod? ...“

Kačur je stresal z glavo in je odmigaval z obema rokama.

„Ne, ne, ne! Kaj bi tisto? Nič nisem hujskal! Nič prirejal! Nikoli se nisem pečal s politiko in se ne bom! ... Ne maram, da bi me takole ... ujeli ... da bi se igrali z mano ... na mojo škodo ... Za nobeno stvar se ne brigam, prav za nobeno!“

„Fej!“ je zaklical Jerin. „Ali ste ga slišali? Boji se, da bi ga mi ... o ti prekleta šleva! Kaj smo špijoni? Kaj pa bi se dalo špijonirati ob takemle bojazljivcu? Saj se še usekniti ne upa, če je nadzornik blizu! Tega da so preganjali?“

Matildi se je zasmilil.

„Drugačni časi so bili!“

„Kaj tisto, drugačni časi!“ je klical Jerin razjarjen. „Če je videl, da pošteno več ne more živeti, naj bi se bil obesil! Dovolj jih je bilo, ki so se obesili! Tako pa živi, sebi v sramoto, drugim v nečast!“

Kačur je pil hitro, smehljaj mu ni izginil z ustnic.

„Le dajte ... ne boste me! Ne bom se prepiral ... nič jeze! ... Deset let ječe ... človek ne krade več ... ponižen je ... oprezen.“

Ozrl se je preko mize in je opazil, da lepega fanta s pšeničnimi kodri ni bilo več. Matilda je gledala zlovoljno in zamišljeno; suho učiteljico ob Kačurjevi strani je zabaval šepetaje kozobrad uradnik z zaljubljenimi zgodbami in smehljala se je in je zardevala; praktikant je bil naslonil glavo ob mizo in je smrčal; ekspeditorica je pripovedovala dolgo povest, ki je ni poslušal nihče.

„Kako vraga pa živite, če nimate smisla za prav nobeno stvar na svetu?“ je prašal Jerin.

„Ženo imam in otroke ... in vino!“

„O žalost!“ je vzdihnil Jerin.

Kačurja je kljuvalo v srcu, tresla se mu je roka, kadar je vzdignil kozarec. Vino ga je omamilo, gledal je v meglo in je videl v megli Jerinov obraz ki se mu je zdel znan izza davnih časov. Iztegnil je roko, pokazal je nanj s kazalcem in se je smejal polglasno, od srca.

„Tudi ta ... tudi ta se ne bo obesil!“ Jerin je bil pijan in je vzkipel. „Kaj? Razložite!“

Prešerni učitelj, ki je bil pijan že od začetka in je gledal kakor v sanjah z izbuljenimi očmi, se je nenadoma zdramil in se je izkušal vzdigniti.

„Razložite!“

Kačur je zmajeval z glavo in z rokami.

„Ne! ... Ne bom se prepiral! ... Za nobeno ceno! ... Kar sem videl, sem videl ... Drugega ne rečem nič!“

„Klečeplazec!“ je zaklical hripavo in polrazumljivo prešerni učitelj in se je zvrnil na stol.

Jerin je pomislil, nato je prijel steklenico z vodo, omočil si je čelo in je molčal.

Kačur se je nagnil mimo spečega praktikanta k Matildi in je položil narahlo svojo roko na njeno.

„Gospodična Matilda ... nekoč, ob tistih časih ...“

„Saj si pijan, starec!“ ga je prekinila Matilda in mu je odtegnila roko.

Kačur se je obrnil v stran in je napravil teman, užaljen obraz; pol ga je bilo upijanilo vino, pol nezavedna, skrita bridkost — ki se je bila rodila daleč od tega večera in daleč od teh obrazov. Prijel se je z rokama za glavo.

„Ne mara me več!“

In takoj je pozabil, kdo ga več ne mara; najprej je mislil na suho učiteljico, nato na Matildo, nato na svojo ženo in nenadoma so se mu ustavile misli pred Minke belim obrazom in črnimi očmi.

Vzdignil je obraz in se je ozrl po omizju. Vstal je počasi. zibaje se, z motnimi, izbuljenimi očmi in je iztegnil roko.

„Kdo izmed vas, ki sedite tukaj ... kdo izmed vas je tako ljubil? ...“

Ugledal je same neznane obraze, pijane, strmeče, in je utihnil.

Jerin je stopil k njemu in ga je potrkal po rami. „No ... saj je dobro ... Zdaj se že razumeva!“

„Pa zapojmo!“

„Bomo že zapeli; ne nocoj!“

Prinesel mu je suknjo in mu je posadil klobuk na glavo ...

Noč je bila hladna; nebo je bilo vse posuto z zvezdami in čisto blizu so bile. Cesta se je svetila kakor podnevi.

Kačur je postal, zibal se je in je gledal proti nebu.

„Kam sem zašel? V kakšno deželo?“ Mislil je naporno in se je domislil.

„Ne! ... Ne bodo me speljali! Otroke imam in ženo! ...“

Mislil je polglasno, nato je kričal in se je opotekal po cesti.

„Otroke imam in ženo! ... Zadosti ste mi dali! ... Ne maram več! ... Pustite me na miru! ... Sam zase ...“

Postal je, poizkušal je glas in je zapel:

„Ljubca moja, kaj si strila, da ti drujga ljubit greš ...“

Umolknil je in je bil nenadoma ves žalosten.

„Težko meni! Zdaj bo že jesen, bo že zima kakšna je moja suknja? ... Kakšno je to življenje? Čemu? ...“

Prišel je do doma; od okna se je spustila senca. „Hej, ti!“ je vzkliknil Kačur in je stopil hitreje, omahovaje. Ropotoma in žvenketaje se je zaprlo okno.

Senca je postala.

„Čakaj no, ti ... veš, le čakaj ... jaz, jaz nisem blag človek...!“

lskal je vžigalice in jih je našel; prižgal je ter posvetil in je ugledal pred sabo, v zibajoči se megli lepega fanta s pšeničnimi kodri; nežna polt je bila čisto bleda in vodene oči so strmele nanj v grozi.

„Ti!“ je vzkliknil Kačur, vžigalica mu je padla iz roke in je ugasnila.

Zamahnil je z roko, zvrnil se je na tla in senca je utonila v noč.

Vrata so zaškripala.

„Kaj si ti, Kačur?“

Vzdignil se je in se je opotekal počasi proti njej. „Kdo je bil pod oknom?“

„Kje?“

„Pod oknom!“

„Pijanec! Sanjalo se ti je! Spravi se v posteljo!“ Stopil je v vežo.

„Sanjalo?“ je prašal z zaspanim glasom in ni več vedel, kaj je prašal. Slekel se je v sanjah in se je smehljal blažen: bil je na vrtu in Minka je slonela ob plotu.

II.

Kačur je dosegel štirideseto leto, pa je bil zgrbljen in upognjen starec. Podoben je bil tistim učiteljem iz starodavne dobe, ki so služili za cerkovnike in ki hodijo po svetu kakor vešče, izgubljeni, polslepi, neprestano zlovoljni in godrnjajoči. Zdavnaj so že vsi pod zemljo — le tu in tam se prikaže spomin iz preteklosti, pol strahoten duh iz teme, pol klavrna karikatura: z drobnimi opletajočimi koraki stopica v mraku preko ceste, suh, upognjen, z iztisnjenimi koleni in stresočimi rokami; ogoljena suknja se sveti na hrbtu in komolcih, rokavi so prekratki, hlače predolge, ozke in gubaste; iz suknje mu visi rdeč robec, v desnici drži tenko palico, v levici tabakiro: iz obritega, zgrbljenega obraza gledajo zlovoljne oči, nos je dolg in rdeč, na zgornji ustnici leži tobak; gre mimo, njuhajoč, godrnjajoč, ozre se postrani in ošvrkne človeka z jeznim pogledom, vzdigne palico, če ugleda paglavca; toda nenadoma švigne ogenj v staro, zgrbljeno telo, kadar se prikaže na ovinku imenitnik, župan, župnik, uradnik; prožno in mladeniško je telo, zvije se, priklanja do pasu, visoki klobuk se dotika tal in vesel, srečen, uslužen smehljaj trepeče v mnogoštevilnih gubah okoli ustnic in sije iz oči ...

Zdaj leže v zemlji ... Le časih, opolnoči, pride suhljat človek v dolgi, ogoljeni, staromodni suknji, ustavi se pred belo, enonadstropno šolo, zmaje z glavo, ponjuha ter utone v noč ...

Kačur si je bil izbral za kvartir skrito krčmo, ki je bila hkrati štacuna. Tam so se shajali drvarji, zadolženi kmetje in pijanci po poklicu. Dokler ni bil pijan, se Kačur ni brigal za goste; sedel je v najtemnejšem kotu in je pil žganje. Prijetno mu je bilo, čudno hladno, kakor da bi čutil v lice sence iz Blatnega dola. In ljudje, ki jih je videl, so bili vsi kakor iz teme porojeni. Grobo obtesani, brezizrazni, pijani obrazi; zakrvavele oči, hripavi, surovi glasovi ... Kadar mu je seglo žganje v glavo ter mu leglo na jezik, se je ozrl po družbi. Tam so bili: župan iz Blatnega dola, in tajnik, ki je govoril po nemško, in oberbajtar Samotorec, vsi tisti zdavnaj znani obrazi; in zdavnaj znane so bile zgodbe, ki so jih pripovedovali, njih prepiri so bili stari, nikoli poravnani, vse je bilo kakor nekoč ... Kačur se je razgovarjal z njimi, se je prepiral z njimi, razlagal jim je učene stvari in je govoril po nemško in v mnogoterih drugih, zelo čudnih jezikih. Poslušali so ga spoštljivo, ker so čutili, da je njihov. Kadar je bil pijan in se je opotekal, ga je vlekel domov tisti Andrejaz, ki ni imel nosa, ker si ga je bil nekoč v veliki pijanosti sam odrezal.

Solnca ni maral, ne žarka svetlobe. Čutil se je nemirnega, oči niso videle razločno, zihalo se mu je pred njim in pod nogami se mu je zihalo; dramilo se mu je v srcu kakor težak, bolesten spomin.

Ob lepem jutru se je napotil v holme, v samotne laze, da bi se razgledal po okolici. Tiho je bilo tam, toda sonce je sijalo, svetila se je vsaka bilka in na grmovju, na samotnem drevju se je listje na rahlo stresalo, trepetaje je uživalo luč. Ozrl se je po ravni: vse v soncu; še megla, ki je v dolgih pajčolanih silila proti nebu ter se topila, se je lesketala kakor pretkana z biserjem. Zlato je oblivalo visoke hiše v Lazih, okna so gorela. In mir, velik, prazniški; v daljavi je zažvrgolel škrjanec s polja ... Kačur je stal s povešeno glavo, luč mu je slepila oči, srce se mu je dvigalo z veliko bolečino, kakor da bi se trgalo iz prsi ... Nejasne, polrazumljive misli so se dramile, so se porajale iz rodovitne svetlobe; jecljajoče misli, še vse plahe in nezaupne. „Tudi jaz sem nekoč... tako živel... v taki svetlobi ... Ni še dolgo tega ... kdaj je bilo? ... Kaj ne bi mogel? ... Kaj ne bi mogel v luč nazaj?“ ... Trepetal je; zdelo se mu je, da se vzdiga vsa prostrana, svetla pokrajina više, k njemu, in da se vzdigajo holmi, samotni vroči lazi proti nebu, k soncu samemuj in on sam se vzdiga s poljem, s holmi in lazi in vsa svetloba neba in zemlje je v njegovih očeh, v njegovem srcu ...

Legel je doma na posteljo, obrnil se je v steno in je ječal. In nikoli več ni šel v laze, kadar je bilo lepo sončno jutro ...

Najbolj srečen je bil, kadar je bil doma sam z najmlajšini sinom. Pestoval ga je, igral se je z njim kakor otrok, prekopicaval se je po tleh, podil se je po izbi, raziskaval z njim skrivnosti kuhinje in shrambe.

Čudno pa je bilo, da sta se smejala obadva redkokdaj in takrat za hip, sunkoma; obraza sta ostala zmerom resna, oči so bile motne in nevesele.

Igrala in podila sta se z neokretnimi, težkimi, opletajočimi kretnjami, kakor dva starca, ki sta se bila pootročila in uganjata puste šale.

Lojze je bil slaboten, bolehav otrok; trebušasto, napihnjeno telesce na tankih, krivenčastih, nerodnih nogah; lica sivkaste, vodene polti in pod visokim, izbočenim čelom velike, mirne, plahe oči. Bal se je hrupnih glasov, šumnega življenja, svetlobe; v cerkvi se je tresel, stiskal se je k zidu in se je oziral preplašen po ljudeh. Šest let mu je bilo, pa je bil komaj shodil in govoril je nerazločno, jecljaje in težko sopeč.

Kadar sta se igrala in je stopila nenadoma mati v izbo, sta utihnila kakor hudodelca; Lojze je pobegnil in se je skril.

„Le tiščita se skupaj, le rad ga imej! Že na obrazu mu je zapisano, da je sin pijanca in da se je rodil v Blatnem dolu!“

Rad ga je imel, ker je bil otrok Blatnega dola; bil mu je kakor živa senca, bolna, skrivnostna, ki jo je še rešil s seboj, ko so ga bili siloma pahnili v luč.

Tone in Francka sta se ogibala očeta. Kadar se je ozrl Kačur v velike, jasne sinove oči, ga je izpreletelo čudno in povesil je glavo, kakor pred nadučiteljem; nekaj očitajočega, prezirnega je bilo v tistih očeh; če sta se srečala na ulicah, je stekel Tone hitro naprej ter se skril za ovinkom, da bi ne hodil z očetom.

„Sedi, Tone, se bova učila!“ mu je rekel nekoč. „Še bom že sam učil!“ je odgovoril Tone uporno.

Kačur je hotel zakričati nad njim in je vzdignil roko; toda obrnil se je v stran, roka mu je omahnila in ni izpregovoril niti besede. Tisto leto ga je poslal v mesto, v latinske šole. —

Ženo, ki mu je bila prej samo tujka, je sovražil z vso tiho, bolno silo onemoglega starca. Ponižen je bil pred njo, tih in teman; toda kadar se je okrenila in je šla skozi duri ali preko izbe, je gledal za njo s pogledom, polnim globoke zlobe.

Toliko večje je bilo sovraštvo in zloba je bila toliko globlja, ker je ljubil njeno bujno telo bolj nego prej. In zdelo se mu je, da mu kaže svojo kipečo lepoto s prezirno, škodoželjno, vsiljivo prešernostjo, kakor da bi slutila njegovo sovraštvo in njegovo ljubezen ...

„Kako se mi poda ta bluza?“ je vprašala pred ogledalom, vzdignila je prsi in se je zasmejala naglas z živim, hudobnim pogledom; nato se je okrenila koketno ter se ozrla nanj preko rame, da je natanko ujela njegov topi, zlobni in pohlepni pogled; in zasmejala se je še glasneje.

„Ti, veš, Kačur, jaz pojdem tudi v čitalnico! Ali pojdeš ti?“

„Kaj boš hodila sama?“

„Zakaj pa bi ne šla sama? Kaj misliš, da nikogar ne bo, ki bi plesal z menoj in me spremil domov?“

Kačurju so vztrepetale ustnice.

„Tudi jaz pojdem!“

„Pa pojdi! Lep boš v tisti suknji!“

„Lep! Ker je šlo vse za tvoje cape in za tiste otroke, ki so tvoji!“

„Tvoji ne?“ je prašala z zlobnim nasmehom. „Če so bili, zdaj niso več!“

Pomolčal je, nato je vstal in govoril trepetaje, sunkoma.

„Nič več! Še otroke si mi vzela! ... Ki ne vedo, kaj sem jaz in kaj si ti! ... Ti, ti si mi vzela več nego vsi drugi skupaj ... Dušo si mi ukradla ... ti! ...“

Gledala ga je osupla.

„Kaj si znorel? Kaj pa imam jaz od tebe? Kaj pa si ti meni dal?“

Oblekel si je suknjo, pomaknil klobuk na čelo ter pobegnil na ulice bled in trepetajoč.

„Kam pa, stari?“ ga je ustavil veseli učitelj.

„Nikamor!“ je pogledal Kačur, kakor bi se bil zdramil.

„Nadučitelja že imamo!“

„Res?“

„Ferjan se piše.“

„Kako?“ je ostrmel Kačur.

„Ferjan! Iz Zapolja pride sem! Jutri že pride!“

„Ferjan iz Zapolja!“

„Korenit človek! Steber naprednega učiteljstva!“

„Naprednega...? Ferjan?“

„Kaj ste gluhi?“

Kačur si je pomaknil klobuk še niže na čelo in je hitel v krčmo.

S tresočo roko je zgrabil steklenico ter jo iz praznil na dušek.

„Čuda se gode na svetu! Božja čuda in velika znamenja! ... Kako pa je bilo nekoč? Pomislimo počasi ... no, sezimo nazaj ... sezimo, če se da, počasi nazaj in pomislimo, kako je bilo!“

Naslonil se je globoko na mizo ter uprl čelo v dlani. Žganje mu je bilo bušilo v glavo in pisane podobe, preveč svetle, preveč nemirne in migljajoče, so se prikazale pred njegovimi očmi ...

„Nocoj vam pa tekne!“ se je zasmejal okrogli štacunar.

„Pa še prinesite!“

„To je bil tisti Ferjan ... tisti pijanec ... klečeplazec; sam je dejal, da je klečeplazec ... Pokloni se! je dejal. Pusti, je dejal, racmanu krivčke in petelinu greben! In bodi, je dejal, rajši pijanec nego idealist! ... In zdaj je ... kako je rekla vrtavka? ... Zdaj je ste-ber na-pred-nega ... o!“

Vzdignil je glavo, nasmejal se je široko, z vsem obrazom, čisto otroško, in se je okrenil k štacunarju.

„Kaj pravite, Miha? Če bi jaz bil takrat pijanec in zdaj idealist? Kako bi bilo? Kaj bi ne bil danes nadučitelj?“

Štacunar se je smejal dobrodušno, kakor se je smejal pijancem, ki so govorili s težkim jezikom modre besede.

„Seveda bi bili!“

Kačur je naslonil glavo, gledal je štacunarja s topim pogledom in ga je videl, kako se je zibal smehljajoč daleč v megli.

„Seveda! Morda že nadzornik! ... To je ... človek nikoli ne ve, kako je treba začeti in kdaj ... Ferjan pa je vedel ... čakal je na uro kakor mačka na miš ... Mačka je tiho ... tiho, ne gane se, ne prede ... ampak kadar se prikaže miš ... No, prinesite, Miha!“

Nagnil je steklenico, da bi videl, če je prazna; toda pozabil je, čemu jo je bil vzdignil, in padla mu je na mizo.

„Ali je še treba?“ je prašal štacunar.

Kačur je odprl oči široko, da bi ga videl, in ga je ugledal za mizo.

„Še!“

Pijan je bil, njegove misli pa so bile čudno jasne in svetle in so se menjale tako hitro, da jih ni dohajal; kakor da bi se vozil z urnim vlakom mimo pisanih, bežečih pokrajin.

„Vse ob pravem času ... tako je! Biti cunja, kadar je veter ... sem in tja in kamorkoli ... nekam jo bo že prineslo; ne biti samovoljen natič; če je v rahli zemlji, ga veter izruje in zaluča v razor; če je globoko zasajen, ga prelomi ... To kakor drugo ... Kadar ni vetra, leži cunja v blatu, natič pa se spenja visoko ... zato je takrat bolje biti natič ... bolj je spoštovan, bolj čaščen ... In tako ... natič cunja, cunja natič ... to je življenje...“

Začel je prepevati natihoma po dolgočasni melodiji.

„Cunja — natič ... natič — cunja ...“

Breznosi Andrejaz ga je prijel pod pazduho in ga je spravil do doma...

Zbudil se je zjutraj Kačur in zazdelo se mu je, da je sanjal čudne sanje. Tam je stal Ferjan, in on, Kačur, je stal pred njim s klobukom v roki in se mu je klanjal.

„Ali so bile sanje?“ je prašal še ves nemiren, ko je odprl oči.

„Brigajo me tvoje sanje!“ je odgovorila žena čemerno. „Pijan si bil, da si obležal v veži!“

Oblekel se je v prazniško obleko ter si očedil suknjo.

„Zdi se mi, da niso bile sanje!“

Napotil se je proti šoli; sijal je topel jesenski dan.

Kačur je mežikal z motnimi očmi; v obraz je bil siv, upadel; suho mu je bilo v grlu in na jeziku. Neprijeten mu je bil svetli dan; pregosposki se mu je zdel, visok in prezirljiv. Hodil bi rajši po blatu, v dežju in mraku.

Pred šolo se je bil pripeljal koleselj, iz njega je skočil gospod v svetli suknji in je izginil v vežo.

„Tisti je!“ se je prestrašil Kačur. „Spoznal sem ga, kakor je stopil!“

Postal je, nato se je vrnil. Nekaj čudnega, ne ponos ni bil ne strah, mu je branilo, da bi se pokazal Ferjanu in se mu poklonil. Šel je v krčmo, sedel je v teman kot in je gledal predse na mizo; polna steklenica je bila pred njim in ni se je dotaknil.

Dolgo je sedel, nato je skril obraz v roke in solze so ga zaskelele v očeh.

„To ni pravica! Tako ne morejo iti božja pota! ... Trpljenje brez plačila... plačilo brez trpljenja!“

Steklenica je bila še polna na mizi, ko je šel ter se vrnil v šolo s krepkejšim korakom in resnim temnim obrazom; Ferjan je prišel po stopnicah in se je razgovarjal glasno z Jerinom.

„A tukaj si torej, Kačur? Iskal sem te že, pa pravijo ... No,“ mu je segel v roko, „kako pa je? Hudo si se postaral, res! Če bi te bil srečal na ulicah, te ne bi bil spoznal!“

„No, tako je pač!“ se je smehljal Kačur grenko.

„Ta dol, ta gor ... tako se svet vrti dandanašnji!“

„Kaj?“ se je zasmejal Ferjan. „Saj mi vendar nisi zaviden? Veš kaj, stari, stopiva kam, saj je še daleč do kosila, pa se pomeniva o tistih časih ...“

Jerin mu je ponudil roko.

„Kaj ne greš z nama? No, pa na svidenje! Kaj? Zakaj pa me tako grdo gledaš, Kačur?“

„Nikoli ne gledam drugače, odvadil sem se!“ je odgovoril Kačur in topila se je samozavest, ki se mu je bila zdramila v srcu.

Stopila sta v gostilnico ter sedla v gosposko sobo.

„Seveda, tam v Blatnem dolu!“ je vzdihnil Ferjan. „Zakaj pa si bil tako neumen? Glej, par let sem starejši od tebe in ti si bil drugače veliko bolj pameten nego jaz —pa kaj je zdaj s tabo in kaj je z mano?“

„Le to mi povej,“ mu je pogledal Kačur pazljivo v oči, „kako si to storil? Rad bi vedel ... ker ne razumem tega, ne morem razumeti! Tako majhne, tako zelo nedolžne stvari sem jaz počel takrat; in zdaj ... razvalina! Ti pa si, pravijo, steber naprednega učiteljstva; in zdaj ... nadučitelj! ... Tega, glej, ne razumem! Razloži mi!“

Kačur je govoril odkritosrčno; s srepim pogledom in z napetim obrazom.

Ferjan se je zasmejal grohotoma.

„Takrat v Zapolju si bil otrok in si bil otrok v Blatnem dolu in si otrok še zmerom! ... Kaj ne razumeš? Takrat, pred dvanajstimi leti, človek ni smel biti napreden ... zdaj sme! Še koristi mu!“

„Kaj pa zdaj ne sme biti?“ je prašal Kačur.

„Ti bi torej zmerom rad bil tisto, kar človek ne sme biti?“

„Ne!“ je zmajal Kačur hitro in iztegnil roke. „Ne maram biti nič; ne tisto, kar smem biti, ne tisto, kar ne smem!“

„Nič torej?“

„Nič!“

„Tudi učitelj ne? Žalostne stvari so mi pravili o tvojih metodah ... prinesel si jih bil pač s sabo iz Blatnega dola ... No, zdaj sva v krčmi!“

Kačurja je izpreletel strah; ni več videl pred seboj Ferjana, temveč nadučitelja; in njegov obraz se mu je zdel teman in strog njegov glas.

„Jaz, gospod nadučitelj ...“ je jecljal.

„Kaj?“ ga je pogledal Ferjan osupel.

„Nisem tako mislil ... nisem mislil žaliti ...“ se je izgovarjal Kačur s plahim glasom.

„Kaj pa ti je, zlodej? Kaj se ti je zmešalo?“ se je čudil Ferjan. „Tisto zaradi šole sem le tako omenil ... se bo že napravilo! Zlovoljen si pač, potrt, raka imaš v srcu — odtod palica v šoli in kletev! Seveda — kako pa bi bil prijazen?“

„Saj se bom trudil ... glej, Ferjan, zdaj vidim, da si blag človek ... saj se bom trudil ...“

„Nehaj! Kdo pa te bo poslušal? Verjamem, da bi se izpremenil človek v tvoji koži; ampak v staro babo — ne!“ se je razjezil Ferjan.

Kačur ni več vedel, kaj bi govoril in kako bi se opravičeval.

„Oprosti, Ferjan ... meni je res težko na svetu ... Kar sem doživel, vse, kar sem videl, odkar sem prišel iz Blatnega dola, mi je tako ... tuje, nenavadno ... ne vem, kaj bi!“

Pogledal je na mizo.

„Ni bilo prav, da so me potegnili iz Blatnega dola ... domač sem bil že tam ... Zato sem prosil, ker sem bil navajen ... in ker sem bil vselej vesel, kadar so odrekli ... Ni bilo prav, da sem prosil ... tam bi umrl v miru! ...“

Ferjan ga je pogledal sočutno, toda tudi mnogo prezira je bilo v sočutju.

„Slab si bil!“

„Ne slab, Ferjan! Zdaj šele, ko se spominjam v daljavo, zdaj šele vem, koliko moči je bilo v meni! Ampak kaplja za kapljo ... brez konca; noben sod ni tako velik, da bi nazadnje ne bil prazen ... Saj nič ne veš! Kaj tisto tam zunaj! Človek se otrese, pa je, in gre dalje svojo pot! Ampak tisto ... tisto trpljenje med štirimi stenami, ki ga ne vidi ne svet ne prijatelj in ki ni poplačano nikoli! To bi moral poznati, Ferjan!“

„No... seveda!“

Očitno je bilo, da se je dolgočasil. „Drugače... kako pa ženi?“

„Kako bi?“ je odgovoril Kačur osorno. „Tukaj je zdaj doma ... jaz nisem!“

Obadva sta molčala.

„Skoraj bo čas za kosilo, mislim!“ je pogledal Ferjan na uro.

„Čas je, res!“ se je vzdignil Kačur.

„Ali prideš jutri v čitalnico?“

„Morda.“

„Žena tudi?“

Kačur ga je pogledal.

„Seveda pride!“ —

Ko se je vračal Kačur tisti dan domov, so bile njegove misli vse bolj vroče in je bilo njegovo srce vse bolj polno nego poprej.

„Ne samo jaz, bratec ... tudi ti si se izpremenil! ... In čeprav nosiš zdaj novo suknjo: nič na bolje se nisi izpremenil kakor jaz!“ —

Žena je šivala, gladila obleko, pripravljala bluzo, krilo, klobuk; vroč je bil njen obraz in komaj se je ozrla na moža.

„Kaj res pojdeš?“ ga je prašala mimogrede, ko je nesla vroče železo iz kuhinje.

„Pojdem! Kamor ti, tja jaz!“ je odgovoril s hudobnim nasmehom in je gledal na razprostrto krilo, ki ga je likala z železom, na bluzo, ki je visela ob durih, na belo, čipkasto perilo.

„Za koga pa se tako napravljaš?“

Videl je njen goli, polni vrat, njene gole, okrogle roke in je vztrepetal. Prijel jo je za ramo in je čutil žarko gorkoto njenega telesa.

„Zakaj pa si tako z mano?“

„Pusti me na miru, ko vidiš, da delam!“

Postal je še trenutek za njo; vzdignil je roko od njene rame, držal jo je skrčeno, napeto kakor kremplje, nad njenim vratom.

„Samo da bi pritisnil ... tiščal ...“

Zganila je z glavo, zaropotala z železom in roka mu je omahnila. Šel je v svojo izbo, globoko sključen, trepetajoč, in je legel oblečen na posteljo.

„Še to, kar sem dobil za borno plačilo, ni moje! ... Slab, je rekel, da sem ... in zelo sem slab! Zakaj nisem zgrabil ... pritisnil ...?“

Iz postelje ob zidu je gledalo nanj dvoje velikih, vodenih oči.

„Ata!“

Skočil je k njemu in ga je vzel v naročje.

„Ti ... ti si moj! Čigav si?“

„Atov!“

„Seveda si moj ... saj si tako bolan, ubožec!“ Stala je sredi izbe, v svetli obleki, vsa v čipkah in žametnih trakovih, na glavi klobuk z dolgim peresom in bel sončnik v roki; gledal jo je in ni se mu več zdela tako lepa, lep je bil samo še zardeli, veseli obraz.

„Ali pojdeš sam?“

„Pozneje pridem.“

„Kakšen obraz pa delaš? Kaj nisem lepa?“

„Ne!“

„Žalost velika, če tebi nisem pogodu!“ se je okrenila žena. „Pa zakleni vrata!“

Videl jo je še, ko je šumela mimo okna in je razprla sončnik, da bi ji ne sijalo v obraz večerno sonce, in ko jo je videl od daleč, je zapazil prvikrat, da so ji rokavice preozke in pod rokavom za palec prekratke.

Napotil se je šele, ko se je mračilo.

Šel je mimo krčme, svojega temnega, prijaznega doma.

„Kaj ne bi stopil rajši tja? Kdo mi bo tam kaj očital? Kdo bo tam moj gospod? Kdo mi bo paral srce, ki je že tako trudno?“

In stopil je v krčmo, ko je bil šele komaj po mislil.

„Tako gosposki nocoj?“ ga je prašal štacunar.

„Kaj v čitalnico?“

„V čitalnico!“ je odgovoril čemerno.

„Pa sami? Brez žene?“

„Je že šla!“

Okrogli štacunarjev obraz se je zasvetil in za smehljal.

„Tak je šla?“

Kačur ga je pogledal temno.

„Zakaj pa ta smeh? Zakaj pa tako vprašanje?“

„I!“ je skomizgnil z ramami štacunar. „Saj se vse lahko praša!„

Za drugo mizo je sedel pijan kmet, štacunarjev večni gost, kadil je iz kratke pipe, gledal je naravnost na Kačurja in se je smehljal tiho predse.

Naposled je vzel pipo iz ust, pljunil je in se smehljal še bolj od srca.

„Tako ste učeni, gospod šolmašter, da znate nemško in laško ... ampak ne vidite pa še za ped ne izpred nosa!“

„Kaj se to pravi?“ je prašal Kačur jezen.

„Nič se ne pravi! Kadar bo mene srbelo, se bom že sam praskal in svoje uši si bom sam česal!“

Kačur je hitro izpil in je šel. —

Minila je igra, tudi petje je že skoro minilo, ko je stopil Kačur med duri in pogledal v dvorano. V drugi klopi pred odrom, na rdečem žametu, zardela, srečna in ponosna, je sedela njegova žena; ne v blešečih očeh ne na žarečem, življenja polnem obrazu se ji ni več poznal Blatni dol, komaj še na čipkah pod vratom in za pestjo in na preveselem in preglasnem smehu. Poleg nje je sedel tisti mladi uradnik, tisti lepi fant s pšeničnimi kodri, nežno poltjo in z nelepim izrazom na ustnicah.

„Ni me ugledala!“ je pomislil Kačur. „In če bi pogledala sem, bi me ne videla! ... Ampak potrpi!“

Mraz mu je segel v srce, do glave se mu je razlila zloba in se je prikazala na njegovem obrazu.

„Potrpi! ... Še me boš ugledala ... klečala boš pred mano in mi boš strmela v obraz z belimi očmi in boš vzdigovala sklenjene roke ... Potrpi, kanalja! ...“

Pesem, ki so jo peli na odru, je bila pri kraju. Tončka je ploskala, vesela, rdeča v lica, smehljajoča se blažena, kakor otrok, in se je ozrla.

Roke so ji omahnile, kri je izginila iz njenih lic in njenih ustnic. Ugledala je njegov obraz, kakor ga ni videla nikoli: strahoten obraz iz teme, bled in spačen ...

Kačur se je naglo okrenil.

V gostilni poleg dvorane so ga pozdravili glasno; Ferjan je vstal izza mize.

„Mislili smo že, da te ne bo, Kačur! Z veliko silo sem jim dopovedal, da nisi konservativec, da nisi klečeplazec in špijon! Sédi no! Tukaj zraven mene sédi! ... Kaj pa ti je?“

Kačur je bil še zmerom bled in je trepetal. „Slabo mi je bilo, drugega nič! ... Čemu pa ta veselica nocoj?“

„Čemu?“ se je zasmejal Ferjan. „Kaj mora imeti vsaka stvar svoj namen? Veselica je pač; vsako leto je in zato je tudi letos ... Ti ne moreš pozabiti na tiste čase, ko je imela vsaka beseda tudi svojo misel!“

Konec mize, v tobakovem dimu, je sedel župan in se je ozrl veselo na Kačurja izpod črnih obrvi.

„Slabe čase ste pač doživeli ... in zdaj Vas ne izpuste!“

Kačurju je bilo sitno v veliki, gosposki družbi; majhnega se je čutil in okornega; zato je pil hitro in vino se ga je lotevalo.

„Nocoj pa nam ne uideš, Kačur!“ je govoril Ferjan veselo. „Pripoveduj nam nocoj, kako je bilo; bodi vesel in izbubaj se! Poglej nas saj smo sami pošteni ljudje!“

„Pusti me, Ferjan! Kaj se norčuješ! Prestar sem!“

Ferjan se je naslonil globoko na stol, spustil je iz ust gost oblak dima in je gledal pazljivo na Kačurja.

„Jaz pa mislim, da nisi samo star, Kačur!“

„Kaj še?“

Ferjan ga je gledal in se je smehljal prezirno. „Takrat, ko te nič stalo ni, ko si bil mlad in sam, si lahko oral!“

Kačur je prijel kozarec s tresočo roko in ga je izpraznil: Jerin je položil Ferjanu roko na ramo.

„Ne, Ferjan ... tako ni!“

Ferjan je zamahnil; vino je bilo v njem.

„Takrat, o! Mlad, sam — kaj prihodnost? Zdaj: gospod župnik! — klobuk do tal! Gospod župan! — glavo do pasu! Gospod nadučitelj — he, ali veš, Jerin, da me je moj prijatelj, tale Kačur, tituliral z gospodom nadučiteljem? Ko se tikava in ko sem mu bil drug?“

Kačur se je tresel; vsa kri mu je bila izginila iz obraza in kosti so mu stopile iz lic.

„Ferjan! Zakaj?“ je prosil s trepetajočim glasom in zakrvavelimi očmi.

„Saj smo te že spoznali! Farški si!“

„Kaj sem?“ se je začudil Kačur in se je ozrl po omizju.

„Farški!“ se je zasmejal Ferjan ...

Petje je minilo v dvorani in družba se je usula v gostilno. Kačur je videl svojo ženo ob strani kodrastega fanta, suho učiteljico ob dolgem, kozjebradem uradniku in je slišal klepetavi glas ekspeditorice ... toda vse je bilo kakor v zibajoči se megli, kakor v sanjah.

V dvorani se je oglasila godba in pari so vstajali; vstala je tudi njegova žena, videl jo je iznad rame, dasi ni okrenil obraza.

„Kaj ne greš plesat?“ se je smehljal Ferjan.

Kačur mu je gledal v obraz z izbuljenimi očmi.

„Tvoja žena pleše!“

Kačur je molčal in je pil.

„Ti cunja! O ti cunja!“ se je nakremžil Ferjan in je pljunil.

„Kdo je cunja?“ je prašal Kačur s tihim, hripavim glasom.

„Ti! Ti!“ je vzkliknil Ferjan in se je smejal prezirno.

Kačur si je točil počasi, toda roka se mu je tako tresla, da se je izlivalo vino mimo kozarca. Okrenil se je k Ferjanu, oddahnil se je težko in je izpregovoril z mirnim glasom.

„Ti, Ferjan, ti si klečeplazec! Ti si cunja!“

„Kaj ne veš, s kom govoriš?“ je planil Ferjan.

„S klečeplazcem! s klečeplazcem! Poznam še vse tiste besede ... Obrni naju narobe, sebe in mene — in kaj se bo zgodilo? Za klaftro bom višji od tebe, kaj za klaftro, za sto klafter! — Ti si danes steber — o siromašni steber! Kdo pa ti je dal kamen, da stojiš na njem, če ne jaz s svojim trpljenjem? Ti si bil cunja in klečeplazec in pijanec, ko sem jaz dolbel v krvavem potu tisti kamen, ki si se zdaj tako moško postavil nanj! — Kaj si rekel — kaj ne sme biti človek dandanašnji?“

Jerin je gledal na Kačurja s svetlimi očmi in je odgovoril:

„Socialist!“

„Prav! Bog vedi, kaj je to, ampak tebi nakljub, Ferjan, sem socialist! Kar si ti danes, sem bil pred petnajstimi leti! Zakaj? Ker nisem smel biti, ker je bilo trpljenja potreba ... Kar sem jaz gnojil...“

Ferjan je prebledel in si je grizel ustnice. Valček je umolknil v dvorani.

„Ali vidiš svojo ženo?“ je prašal Ferjan z zlobnim, spačenim nasmehom.

„Kaj te briga moja žena?“ je odgovoril Kačur izza zob in se ni ozrl.

„Tudi jaz sem že plesal z njo.“

Kačur je strmel nanj z osteklelimi očmi.

„Tudi jaz sem jo že poljubil ... na večer tvoje poroke!“

Kačur se je vzdignil omahovaje, zgrabil je kozarec in ga zalučal Ferjanu v obraz.

Roke so se ga oklenile, nekdo mu je ogrnil suknjo, nekdo drug mu je posadil klobuk na glavo in stal je na ulicah.

Jerin ga je držal trdo za roko.

„Spremim vas do doma ... Prav ste imeli ... Ferjan je bil pijan ...“

Kačur se je iztrgal.

„Stran! Ne maram nikogar! Stran!“

Jerin je postal v veži in je gledal za Kačurjem, ki je hitel po ulicah ter izginil v temo ...

Počasi in zamišljen se je vrnil Jerin po stopnicah; šel je mimo dvorane in je pogledal vanjo; tam je plesala Tončka s Ferjanom, ki je govoril zelo naglas, opotekel se časih in se zasmejal ...

III.

Ferjan in Kačur sta sedela v konferenčni sobi. Kačur je sedel sključen, upiral je roke ob kolena, star in prsten je bil njegov obraz, njegove zakrvavljene oči so gledale topo.

Ferjan, že precej debelušen, nekoliko osivel, je bil očitno v zadregi; mečkal je v roki papir in je gledal na mizo.

„Tovariša sva bila nekoč!“ je izpregovoril in se je ozrl hipno in postrani na Kačurja. „Tovariša in prijatelja! Bogami, resno se nikoli nisem pregrešil proti temu prijateljstvu, in če je prišla vmes kakšna neumnost, sva jo poravnala, kakor se spodobi ... Ampak glejte, gospod Kačur —“

Njune oči so se srečale in nobeden jih ni povesil.

„— tako se mora sčasoma nehati prijateljstvo! ... Še pred par leti sem vas gledal tako, kakor sem vas videl nekoč, pred zelo davnim časom, ko ste stali više nad nami vsemi ... ko smo še upali, da boste nekdaj ... no, minilo je! ... O vsem tem ni zdaj nobene govorice več ... ne prašam vas, v katerem političnem taboru stojite, to je vaša stvar in skrb ... zdaj vam nisem več drugega kakor nadučitelj ...“

„Kaj bo povedal?“ si je mislil Kačur. „Vem, kaj bo povedal!“

„Te besede sem rekel zategadelj, da ne boste več pričakovali od mene ... kakšnih posebnih ugodnosti. Poslednja ugodnost je ta, da vam svetujem sam, namesto da bi vas naznanjal, kakor bi bilo potreba ... Ali veste, kaj mislim?“

„Vem!“ se je smehljal Kačur topo.

Ferjan je vstal, stopil je bliže h Kačurju, njegov obraz je bil resen, toda prijazen in ves sočuten.

„Zaboga, Kačur, kaj res ni zate nobene pomoči več? ... Zabavljaj proti nam, norčuj se iz čitalnice, iz pevskega društva, bodi navsezadnje socialist ali anarhist ali kar ti drago ... samo vedi se kakor krščanski človek! ... Kaj je treba teh škandalov v šoli? To se vse izve ... pisali bodo kmalu! Pride kmet z gorjačo, ker si mu natepel otroka ... ti, ki si bil nekdaj evangelist ... ne zameri! ... Seveda, če si zmerom pijan! Pij, prosim te, ponoči, ko te nobeden ne vidi, in se strezni do jutra! Kaj moraš piti podnevi? Ves dan? ... Saj te je lahko sram pred ...“

Ferjan se je ugriznil v ustnice in je stopil korak nazaj.

„Sami veste, kaj sem vam hotel povedati. Ravnajte se prosim!“ je izpregovoril s hladnejšim glasom in mu je ponudil roko.

„Že prav! Že prav!“ je kimal Kačur in mu segel v roko in je šel.

„Eno je posebno spomina vredno!“ je premišljeval Kačur. „Poprej so me zmerom izpraševali, kaj počnem doma, kaj jem, kaj pijem, s kom se razgovarjam, kakšne politične misli da imam, če hodim v cerkev in k spovedi, kakšno je sploh moje življenje in nehanje in glej — nenadoma pride človek, ki me praša, kaj počnem v šoli! Premislimo — šola! Nekoč se mi je zdelo, da je vredna uvaževanja ... mislil sem, da je lep in svet poklic ... kdaj je bilo to? ... No, Bog s preteklostjo! ... In zdaj kar nenadoma, kakor da bi se opolnoči duh vzdignil iz groba ... kaj je s šolo? Glej, paglavci imajo dušo ...! Imenitno je to vprašanje in zelo tehtno, zato ga je treba premisliti!“

Stopil je v krčmo, sedel je v najtemnejši kot in si je privihal visoko ovratnik zimske suknje.

„Le sem z žganjem! Ferjan pravi, da nikar! Nalašč!“

Težke in lene so bile njegove misli, vlačile so se kakor megle preko ravni, tako nejasne, brezoblične.

„Glej ga, kako se je bil razšopiril nad menoj! Kdo? ... Kaj mi more? Kaj se me more dotakniti? Poizkusi naj!“

Pil je; zavijal se je še globlje v suknjo, v ovratnik. Mrzel zimski veter je vzdigal na ulicah zrahljani sneg in ga je zagnal v izbo, kadar so se odprle duri. Zadnji šolski dan je bil pred božičem; od jutra že je ležal siv somrak nad vasjo, mračilo se je zgodaj popoldne, sneg je naletaval, droban in mrzel, zmerom gosteje iz nizkega neba in se je vzdigal v oblakih z ulic in streh, kadar je bušil veter.

Kmalu je pozabil Kačur na Ferjana in začutil v srcu znova in z večjo silo tisto tiho grozo, ki se ga je oklepala ob poslednjem času kakor z železnimi rokami. Izpil je hitro, zapel si je suknjo in je hitel domov.

„Za koga pa kuhaš ta čaj?“ je prašal ženo. Ni se ozrla nanj.

„Kako pa, da že prihajaš nocoj?“

Kačur je pljunil na tla in je stopil v drugo izbo.

V temi, na nizki, siromašni postelji je ležal Lojze in je sopel težko, počasi. Kačur je prižgal luč; otrok je počasi okrenil velike, vodene, čudno svetle oči in je iztegnil tanke roke proti očetu.

„Kaj ste mi prinesli, ata?“

Kačur je privlekel iz suknje rožičev, fig in bonbonov.

„Na, Lojze! Nastavi roke!“

Lojze je trudoma vzdignil glavo, nastavil je roke v perišče in se je zasmejal kakor nekoč, tiho, sunkoma; nato je bil spet resen njegov bolni, zgodaj ostareli obraz. Deset let mu je bilo. njegovo telo pa je bilo drobno in slabotno, kakor telo petletnega otroka, in se je zgubilo pod odejo; čelo je bilo še bolj izbočeno; viselo je ogromno nad drobnim, splahnelim obrazom, nad globokimi, svetlimi očmi.

Položil je darila na odejo in ni pokusil ne rožičev, ne fig, ne bonbonov.

„Ata!“

Kačur se je sklonil nizko k njemu.

„Ata, prav do ust ... da ne bodo slišali mama!“ Kačur se je sklonil do njegovih ust in je čutil v lice vročo sapo.

„Ata!“ je šepetal Lojze težko sopeč. „Povejte, če je res! Ali bom res moral umreti?“

Kačurja je izpreletel mraz po vsem telesu in mu je segel do srca.

Zavil je Lojzeta v odejo, vzel ga je v naročje in ga je pritisnil k sebi.

„Kdo je tako rekel, Lojze?“

„Mama so rekli!“ je šepetal otrok in ga je objel z rokama okoli vratu. „Ali bom res umrl, ata?“

„Ne boš umrl! Jaz ne pustim!“

Ni tolažil samo otroka — upiral se je sam tisti mrzli grozi, ki mu je oklepala srce, kadar je pogledal na sinovo drobno, zgrbljeno, splahnelo telesce, na njegov sivi, ostareli obraz in je srečal plahi, mrtvi pogled njegovih motnih oči.

Hodil je z niim po izbi in ga je zibal v naročju. „Zakaj pa misliš na take hude besede, Lojze? Ne poslušaj jih, in če si jih slišal, pozabi nanje! Kako bi mogel umreti, Lojze, ko te imam rad? Zdaj bo že kmalu božič, pa ti bom napravil jaslice ... sam jih bom napravil, lepe jaslice!“

„Samo zame?“

„Samo zate, Lojze! Tja ti jih bom postavil, v kot, k postelji! In ti boš dajal nanje rozine iz potice, da jih bodo ponoči pastirji nosili Jezusu!“

„Tudi lani sem jih dajal, pa jih je pojedel Tone, ko sem spal!“

„Letos jih ne bo; jaz bom sedel ob postelji vso noč in bom gledal, da se ne bo kaj zgodilo! In če se boš zbudil in ne boš mogel zaspati, se bova pogovarjala ...“

„Tudi o mestu se bova pogovarjala, ata ... tudi jaz bi šel rad v mesto, kakor Tone ...“

Njegove oči so gledale svetlo, globoko, kakor v neznano čudo, v daljno lepoto, ki ni dana vsakomur, da jo ugleda.

„Tudi ti pojdeš v mesto, Lojze, in boš velik gospod ... in ti me boš imel rad, kadar boš gosposki, ne boš se me ogibal, ne boš tako jezno gledal name kakor Tone ...“

„Zmerom vas bom imel rad, ata!“

Položil ga je na posteljo, spravil mu je roke pod odejo in ga je odel do vratu.

„Zdaj zaspi, Lojze! Nič ne misli hudih misli, nič ne sanjaj! Zbudil se boš zjutraj in boš zdrav in se bova igrala, kakor prej!“

Lojze ga je pogledal s prestrašenimi očmi.

„Kaj greste stran, ata? Ne hodite stran ... ne nocoj!“

Čuden strah je bil v njegovem stokajočem glasu; izvil je roke izpod odeje in jih je iztegnil proti očetu.

„Nikamor ne pojdem, Lojze; zmerom bom blizu tebe in te bom slišal ... Ti pa spi; lepo spravi roke pod odejo, da te ne bo zeblo, zatisni oči in misli na božič in na veliko noč in boš zaspal!“

Lojze je zatisnil oči napol in je gledal na očeta izza košatih trepalnic ...

Kačur je stopil v drugo izbo in je zaprl natihoma duri.

„Kdo je bil tukaj?“ je prašal šepetaje.

„Kdo da bi bil? Nikogar ni bilo!“ je odgovorila žena z rezkim, osornim glasom.

„Ne tako naglas! Otrok bo zaspal! Jaz pa sem slišal, da so se bile odprle duri in da je stopil nekdo v izbo in da si govorila z njim in da je šel ... Kdo je bil? Moški koraki so bili ...“

Z neizmernim zaničevanjem, s studom v nasmehu mu je pogledala v obraz in je oponašala njegov šepetajoči glas.

„Res? Moški koraki da so bili? Glej! Kako si uganil! Čudno, da še poznaš moške korake!“

„Kdo je bil?“

„Kaj zdaj že nobeden več ne sme v hišo? Pusti me na miru!“

Globoko sovraštvo je pogledalo iz njenih oči; srečalo se je z njegovim sovraštvom, lica so jima bledela — žival se je ozrla v žival ... En sam hip je bil, omahnila sta obadva.

Kačur se je vrnil v izbo k sinu. Luč je bila privita in je svetila zaspano. Stopil je k postelji in se je sklonil. Lojze je dihal težko, tiho, v dolgih presledkih; izza polzatisnjenih trepalnic so gledale bele oči; čelo je bilo potno in tudi na rokah je bil mrzel pot.

„Zaspal je!“

Po prstih je šel po izbi, odvil je luč še niže, postavil je stol poleg postelje in je sedel.

„Saj to ne more biti! Tako neusmiljen ni Bog, da bi mi vzel še to!“

V polmraku je videl pod sabo drobni, sivi, prezgodaj ostareli obraz in zdelo se mu je, da je zapisana tam povest njegovega življenja in tega življenja topo, ostudno trpljenje ...

V čudni tišini, v polmraku, v zatohlem vzduhu so vstajali v njegovem nemirnem, v grozi vzdramljenem srcu spomini jasneje in razločneje nego kdaj poprej; videl se je v ogledalu in se je sam prestrašil ...

Šel je nekoč mlad fant, napotil se je v svet z lahkim korakom in njegovo srce je bilo polno upanja. Pa ni bilo samo upanja polno, neizmerna ljubezen, vseobsežna, je bila v njem. Šel je in je ponudil od svojega bogastva, od svoje ljubezni ljudem. „Glejte, razbojnika, ponuja nam ljubezen — kamnajte ga!“ Zgrnili so se okoli njega in so metali nanj kamenje in blato, dokler se ni zgrudil ... In ko je vstal, je šel dalje, čez hribe, in je ponudil ljudem od svojega bogastva, od svoje ljubezni. „Glejte, razbojnika, ponuja nam ljubezen — kamnajte ga!“ Zgrnili so se okoli njega in so metali nanj kamenje in blato, dokler se ni zgrudil ... Takrat pa se je zgodilo čudo: pest blata je padla v njegovo srce in blato se je razlivalo zmerom više in je zalilo srce do vrha. Težko je bilo, tako da njegovi koraki niso bili več tako prožni in lahki kakor poprej; hrbet mu je klonil, glava se mu je povesila. In zgodilo se je drugo čudo; od tistega trenutka, ko je bilo padlo blato v njegovo srce, ni hrepenel več v višavo ne v daljavo; ljubil je močvirje, temo vlažnega gozda, mračne zaseke, gluhe in pozabljene, skrite med hribi. In zgodilo se je tretjo čudo; ljudje, ki so ga kamnali nekoč, so stali zdaj kraj gozda, v gorkejšem soncu, ob močvirju, na trdnejši zemlji, nad zaseko, više v klancu, in so kazali nanj: „Glejte ga, ki nima ljubezni v srcu!“ In ko je zaslišal njih smeh, se mu je storilo inako, in — — “

Kačur se je stresel; velika je bila njegova bridkost.

Sedla mu je v srce plaha misel, medla, trepetajoča — kakor kresnica v mraku.

„Kaj ni več mogoče...?“

„Ata!“ je zašepetalo iz postelje.

Kačur se je zdrznil; ugledal je dvoje velikih, motnih, čisto belih oči. Hitel je k mizi, privil je luč in se je vrnil k postelji.

„Kaj bi rad, Lojze?“ se je sklonil sinu prav do usten.

Ustnice so se zganile, bele oči so strmele nanj.

Kačurja je izpreletel mraz, prijel je otroka za rame in mu je vzdignil glavo.

„Kaj bi rad, Lojze? Le besedo reci!“

Glava je omahnila; tanke, koščene roke so ležale na odeji.

„Saj ni res!“ je zaklical Kačur v grozi. „Saj ne smeš umreti, Lojze!“

Vzdignil ga je iz postelje in ga je stisnil v naročje. Lica so bila še topla, čelo je bilo še potno in zelo gladko.

„Poglej me, Lojze!“ je prosil Kačur in noge so se mu tresle. „Samo poglej me, čeprav nič ne rečeš!“

Tanke roke so visele mrtve ob životu, ustnice se niso ganile.

Kačur je odprl duri ter jih odpahnil z nogo nastežaj.

„Žena! Poglej!“ je zaklical s hripavim, izpremenjenim glasom.

Stopila je bliže; njen obraz je ostal hladan in miren.

„Kaj bi kričal? Mrtev je! Deni ga na posteljo!“

„Mrtev!“ je zakričal Kačur, tiščal je drobno truplo k prsim in je strmel z osteklelimi očmi ...

Vso noč je sedel ob lepo postlani postelji, kjer je ležal sin ves bel in miren; vso noč in ves drugi dan.

Odtrgal se mu je bil del srca, del življenja je utonil v noč ... tisti del, ki mu je bil najbližji in ki je bil vsa dediščina njegova iz preteklosti, ves njegov delež, namenjen mu od skope usode: spomin na greh in na ponižanje ... Ko je gledal tisti beli, drobni, mirni obraz na postelji, tiste tanke, krempljem podobne, sklenjene roke, je slutil z grozo, koliko mu je umrlo, in z grozo je slutil, zakaj se je oklepal s toliko ljubeznijo tega bolnega telesca, ki je živelo v mraku ... živa, počasi umirajoča, brezglasna, brez upora trpeča senca iz Blatnega dola ... spomin na greh in na ponižanje ...

Sedel je ob postelji in je pogledal teman in zlovoljen, če je kdo odprl duri v njegov hram.

„Kam? Kam zdaj?“ je premišljeval v globoki bojazni, kakor otrok, ki je bil izgrešil mater in stoji na neznani cesti, med neznanimi ljudmi ...

„Ni več poti — in zakaj bi še hodil? Kam?“

Stopil je v izbo Tone, ki je bil prišel na božične počitnice. Gosposko je bil oblečen, svetlo kravato je imel zavezano okoli vratu, lase je imel lepo počesane, njegov obraz je bil nežen, gladek, ustnice so bile napete samozavestno. Gledal je mrtveca z mirnim, radovednim pogledom, brez žalosti.

„Glej, umrl je!“ je izpregovoril Kačur s trepetajočim glasom, kakor da bi bil povedal sinu pretresljivo novico.

„Saj vidim! Kaj pa bi imel na svetu, ko bi živel?“

Okrenil se je in se je vrnil k materi. Kačur si je zakril obraz ...

Mračno je bilo v izbi; z dolgim, sajastim plamenom je gorela sveča ob postelji, prasketala je in vzplamtevala, v večnem nemiru so se zibale sence na stropu, na stenah, na mrtvem obrazu. Zunaj je snežilo; veter je udaril časih ob okno, da se je streslo. Iz druge izbe se je glasilo žvenketanje čaš in kozarcev, razgovarjali so se polglasni, veseli glasovi, buknil je časih smeh, udaril je ob duri kakor sneg ob okno.

„Ne puste ga, da bi spal!“ se je razsrdil Kačur in je odprl duri.

Za mizo so sedeli žena, Tone in mlad, gizdav uradnik z neumnim obrazom in debelimi, pohotnimi ustnicami. Na mizi se je kadil čaj, čaše so bile polne.

„Kaj pa vi tukaj, ob tem času?“ se je okrenil Kačur k uradniku.

„Kaj bi?“ je odgovorila žena. „Na čaj sem ga vabila!“

Uradnik se je smejal nekoliko prezirno in je vstajal.

„Le ostanite!“ je vzkliknila žena.

„Stran! Takoj od tod!“

Uradnik je videl Kačurjev obraz, vstal je hitro ter si ogrnil suknjo; Kačur mu je odprl duri in jih zaloputnil za njim.

„Kdo pa je ta človek?“ je prašal ženo trepetajoč; tudi ona je trepetala in mu je gledala naravnost v obraz.

„Prašal bi ga bil!“

„Kje je tvoje srce, da si ga vabila nocoj?“

„Ne brigaj se za moje srce! Nisi se brigal zanj nikoli; zato tudi ni treba, da bi se nocoj!“

Videl jo je pred sabo bujno, kljubovalno in ves srd, izžet iz dolgega trpljenja, ga je dušil v grlu.

„Vlačuga!“

Oblila jo je temna rdečica.

„Še enkrat reci to!“

„Vlačuga!“

Strmela je nanj in je molčala; nenadoma se je umiril njen obraz in ustnice so se ji zvile v preziru in studu.

„Kdo bi ob tebi ne bil vlačuga? Kaj sem imela kdaj veselje do tebe? ... In če bi jih bilo sto in še več, ki sem se pečala z njimi — ti mi ne smeš očitati! Ves svet sodi lahko in Bog bo sodil — ti pa nimaš pravice! Samo ti ne!“

Kačur je hropel, beseda mu ni hotela iz grla. „Vlačuga, očitno se izpoveduješ?“

„Očitno!“ je govorila žena s hripavim, kričečim glasom. „Očitno, če je treba! Skliči vso občino, vse jih pokliči sem, pa ti bom s prstom pokazala tiste, ki so hodili k meni v vas! Ne maram nič več — nič več se ne bojim, nič več se ne bom skrivala pred teboj! Ves greh na tvojo glavo! Kaj si mi dal, od začetka do nocoj? Trpljenje, trpljenje, trpljenje brez konca! ... Če nisem bila zate, čemu si me pa vzel? Če sem bila dekla — kaj ti je Bog dal zato pravico, da me ubijaš, tako počasi, kos za kosom? Da me vklepaš v ječo, kakor sem prejokala v ječi deset let, preden me Bog sam ni rešil? — Vlačuga! Prav si rekel! Kaj sem bila tebi kdaj kaj drugega? Kaj sem ti bila kdaj žena, da bi me bil vesel in da bi me pokazal ljudem: Glejte, to je moja žena? — Ponoči si me imel rad; ko je dan zazoril, me nisi več poznal ... Vlačuga! Prav! Storila sem po tvoji volji!“

Sopla je težko, oči so ji bile polne solz, na njenih licih so se prikazale rdeče pege.

Sin je sedel za mizo; poslušal je bled, po vsem telesu trepetajoč.

Kačur je stal okamnel, zibalo se mu je pred očmi.

„Lažeš!“ je vzkliknil, stopil je z omahujočim korakom in vzdignil pest. Sin je skočil k njemu in ga prijel za roko.

„Pustite mater!“

Kačur je videl pred sabo mlad, bled obraz in v blazni grozi, v hipu, ki je šinil mimo, se mu je zazdelo, da je spoznal ta obraz. Obraz njegov je bil — tistega človeka obraz, ki se je bil napotil nekoč, srce polno upanja —

„Izpusti!“

Sin je izpustil roko in omahnila je. Kačur mu je približal obraz, da se mu je skoraj dotaknil lic — sin je videl čudno svetlobo v očeh in se je umaknil prestrašen.

„Poslušaj!“ je govoril Kačur skoraj šepetaje in sunkoma. „Tebi bom povedal nekaj; samo tebi! Če ti bo kdaj hudo, kakor je bilo meni, in se boš spomnil pobožno name, te ne bo oskrunil ta spomin. Dal boš krvavo solzo za vsako ljubeznivo besedo, ki mi je nekoč nisi dal! Jaz pa ti odpustim — zakaj tudi ti se boš napotil na tisto pot in Bog vedi, če tudi tebi ne bo kanilo blato v srce. Zapisano ti je na obrazu, da se boš napotil, in takrat se boš časih spomnil name ... Ali si vse razumel, kar sem ti povedal?“

Zategnil je ustnice v čuden, otroški smehljaj; sin je strmel vanj in strah se mu je vzdigal v srcu.

Kačur je stopil v izbo, poljubil mrtveca na obedve lici, očedil je svečo, da bi gorela svetleje, nato si je oblekel suknjo.

„Kam, ata?“ je prašal sin.

Kačur je šel skozi izbo, smehljal se je in ni izpregovoril.

„Pusti ga, naj gre, kamor hoče!“

Odprl je duri.

„Tako je! To je beseda: naj gre, kamor hoče!“ In šel je brez slovesa ...

Veter je bil zunaj in sneg, njemu pa je bilo čudno toplo.

„Kakor pred dvajsetimi leti!“ je premišljeval smehljaje. „Sam ... svoboden!... Ampak zdaj imam že bridke izkušnje, zdaj bom vedel, kod drži prava pot!“

Smehljal se je od srca.

„O, zdaj ne bom pel credo, kadar je gloria! ... Ljudi je treba najprej spoznati, čas, okoliščine ... in potem previdno, po prstih ... Po času se mora ravnati človek, ne po sebi! In kadar ni vetra, je treba počakati, da bo zapihal ... Če je človek svojeglaven ... rine sam dalje ... ne napravi nič, pade v blato ... Če se ravna po drugih, drži lahko roke križem in čas dela zanj ... To je; jeseni sem mislil sejati in žeti spomladi! ... Glej!“ je postal na ulicah in sneg se je podil mimo njega. „Vse to bi bil še moral razložiti sinu ... Kako bo hodil, siromak, brez naukov?“

Noge so ga zanesle v krčmo, in šele ko je bilo žganje pred njim, je zapazil, da sedi v svojem kvartirju.

„Kaj tako veseli, šolmašter?“ se je začudil štacunar. „Saj vam je umrl sin!“

„Umrl! Umrl!“ se je smehljal Kačur in si je mel roke. „Umrl! Vsi so umrli! Žena tudi!“

Gostje so se ozrli nanj.

„Vsi!“ se je smejal in je pil. „Sam sem zdaj, čisto sam! Zdaj boste šele videli, kdo sem jaz!“

Popil je žganje, zavil se je tesneje v suknjo in se je vrnil na ulice.

Zunaj vasi, na veliki cesti, je bil veter močnejši in je nosil sneg v gostih oblakih visoko v temno neho.

Bil je Kačurju naravnost v obraz, odnesel mu je klobuk in mu je odpenjal suknjo.

„E!“ se je smehljal Kačur in se je opotekal trudoma dalje. „Lepše vreme je bilo takrat, ko sem se napotil prvikrat ... Sonce je sijalo! ...“

Veter mu je odpel suknjo, da je zavihrala ter ga potegnila v stran. Lovil se je ob cesti, zamahnil je z rokama po zraku ... po kantonskem kamnu se je razlila kri in je curljala v sneg ...

„Dobro sem hotel, odpustite!“ se je smehljal Kačur in je iztegnil roko. Iztegnil je roko, zakaj tisti kovač, ki je bil obležal ob cesti s preklano glavo, se je sklonil k njemu; prijel ga je pod pazduho in ga je vzdignil; bled je bil njegov obraz in usmiljeno, po čelu, čez oko, mu je curljala kri ...