Krčmar Bidó je stal na pragu svoje gostilne in mrklo gledal predse, ko prikoraka proti gostilni žarečih lic baron.

»Dobro jutro, dobro jutro, ljubi Bido!« kliče že iz dalja.

»Dobro jutro, gospod baron!« odgovori ta s prisiljeno uljudnostjo ... »Ako smem vprašati, kako ste spali?«

»Izborno, moj vrli Bido, prav izborno! Pa vi, ljubi Bido? Kako ste spali vi?« vpraša baron in smehljaje potrka krčmarja po rami.

A ta nagubanči čelo in odgovori mršavo:

»Vraga sem spal, gospod baron, pa ne dobro! To imam zahvaliti prav vam, milostivi mladi gospod in vašim ...!« Zadnje besede krčmar ni hotel izgovoriti, boječ se, da bi plemiča ne užalil.

»Kaj pa je bilo, moj zlati Bido, kar vam je motilo ljubo spanje? Kaj se vam je zgodilo?« vpraša baron navidezno ves začuden in zre v potrti obraz krčmarjev.

»Kaj se je zgodilo?« odgovori le-ta in veli z roko na svojo ženo, ki je pravkar prišla skozi vežo in se s ponižnimi pokloni ustavila na pragu.

»Vprašajte njo, kaj se je zgodilo! Kaj takega še ni bilo nikoli! In ako bi se imelo ponavljati, rajši se ko izselim!«

»Zares, milostivi gospod, prav zares!« spregovori ženica in njen upaden bledi obraz je priča njenega dušnega položaja. »Kaj takega res ne prenesemo v drugič. No, bilo je táko, da joj! Opolnoči, prav opolnoči je prišlo. Saj veste, milostivi gospod general, vaš strijc je iz grada Grebena dal prenesti tudi k nam nekaj oprave, ko je izpraznil grad, ker ni živa duša več mogla gori živeti. Ta le omara tu v veži, oni črni stoli v gostilni in nekaj podob po stenah — to je bilo tam gori. No, res, gospod general si ni pustil plačati, podaril nam je te reči, vse milostno podaril, za kar smo mu zelo hvaležni ...«

»Bili hvaležni, — za kar pa mu nismo več, —jaz že ne, od nocoj dalje ne!« seže v besedo Bido, še vedno razkačen.

»Le tiho bodi, možiček!« govori dalje ženica ter rahlo položi svojo belo tolsto ročico na ustni svojega moža.

»Le tiho bodi! — Okoli polnoči, pravim, gospod baron, je bilo —.«

»Prav opolnoči je bilo, — to jaz vem!« seže zopet vmes krčmar.

»No, dobro možiček, bilo je »prav opolnoči« ko začne, tu v veži, — notri po gostilni, — po shrambah, — po sobah, — v podstrešju, — povsodi, po celi hiši tako strašansko ropotati, razsajati, razbijati in se tresti, da smo menili, zdaj se bo podrlo. Če bi bili razbojniki, če bi bil potres, — oh, to bi ne bilo huje! In to se je slišalo kakor bi se hotelo vse razklati, vse raznesti! Vmes pa vihar in piš, gospod baron — oh kakšen! Bili smo prestrašeni tako, da smo menili, po nas bo. Pa saj vidite gospod baron, ali more izgledati človek ko rožica cvetoča po taki noči? Nič spanja, pa tak strah! Poglejte naju!«

Zenica hiti, da je vsa zahropla, a baron ju opazuje z dobrohotnim smehljajem.

Bidota ta smehljaj nekoliko užali pa reče:

»I seveda, kako pak! Gospod baron ima za nas, za našo bedo samo smehljaje! Gospoda so visoki ko Greben in stoje visoko nad nami, ki smo v nižavi, ko stene Grebena! Kaj za to, če ničvredni duhovi izsrkajo kri ti bori pari — ljudstvu tu doli! «

»No, pa oprostite milostivi gospod, saj to še ni bilo vse!« nadaljuje krčmar nad vse resno, a baron ga začudeno pogleda.

»Da, da, to še ni vse, to še ni bilo vse! Kaj pri nas, drugod, drugod! Čujte milostivi gospod: kjerkoli kaj imajo od tiste pro ... oprave, povsod so imeli nocoj peklo, — uprav peklo, vam pravim! To so si pripovedovali ljudje že danes za rana, — — vsa dolina je bila po konci opolnoči, kakor ob potresu ali požaru! Najhuje je bilo ondi v gradiču na Logu. Hlapec je tukaj pripovedoval. No, ženka, kako je pripovedoval?«

»No, kako je pripovedoval?« pristavi krčmarica in se pogladi po predpasniku. »Pripovedoval je in prav tu-le je stal, kjer stoji milostivi gospod. Razbijalo jim je po durih, po gradu, po hlevih, po shrambah. S strehe je letela opeka, v drevju, v starih hrastih in hojah okoli gradiča je šumelo in lomilo in jokalo. Po sobah in pa še posebno v oni, kjer visi slika starega barona, je bilo najhujše. Žvenketalo je, posode so letele po tleh, zrcala so zvenela — ljudje pa, — imajo namreč najemnike iz mesta — so pobegnili že po noči in se vrnili v mestu pa popustili v Logu vso prtljago. Kdo pa bo prebival v takem kraju, prosim?!«

»Tako, milostivi gospod«, zaključi zdaj Bido, »tako je bilo nocoj v dolini. Prisežem, nikoli poprej, a nocoj pa in zakaj? To jaz dobro vem, gospod baron, pa ne zamerite ...«

»No, zakaj pa, ljubi moj Bido? Kar povejte!« odvrne baron, še vedno skrivnostno se smehljajoč.

»Zakaj?« reče krčmar in se približa ušesom baronovim ... Zato, ker ste vi prenočili na Grebenu! — Da, le glejte me! Jaz to že vem. Še moja stara babica je pripovedovala, da duhov ni dražiti in izzivati, pustiti jih je v miru, kamor so obsojeni po Božji volji da bivajo po smrti. — In vi ste jih izzivali, mi v dolini pa smo trpeli — zavoljo vas! Nočem vas užaliti, pa ako bi ljudje to vedeli, imeli bi vas za čarodelnika in da ste v zvezi s peklom in vragom, pa brez zamere!«

Dobrosrčni krčmar se je močno razvnel, a baron ga je mirno poslušal do konca.

»S peklom in vragom, pravite, Bido?« pravi nazadnje in resnobno pogleda priprostega moža.

»Ali so zveze samo s tem? Kaj pa, ako bi bilo nasprotno?«

»Ne, ne, ne! Prosim nikar! Pustite me! Imejte usmiljenje z menoj priprostim človekom!« hiti Bido in se z obema rokama brani, boječ se, da mu baron kar pri belem dnevu ne pričara duhov na vrat. »Jaz se na take reči prav nič ne razumem, gospod baron! To je le za učenjake in jaz sem priprosti mož!

Vendar bi ne želel za nobeno ceno, da bi ljudje tu izvedeli, da si gospod baron upa tu prenočevati na Grebenu, delali bi si svoje misli — in kake misli? To naj si milostivi gospod, ki je prišel še-le iz mesta, le sam tolmači.«

»Dobro, dobro, potolažite se, moji dragi, pomirite se!« reče baron, podavši obema prestrašenima človekoma roko. »Ljudi treba pomiriti, za to hočem poskrbeti. Tu pa sprejmite za vaš prestani trud, dobri Bido in vedite, da mi je jako žal, da so vam te uboge stvarice, ti duhovi, ki so vendar tudi ljudje kakor mi — čeravno že davno bili — motili nočni mir in pokoj!«

Reče in stisne v pest nekaj svitlega krčmarju in njegovi polovici, pa naglo odide po stezi, ki drži proti gradu generalovemu.

Med potom razmišlja o tem, kar sta mu pripovedovala priprosta človeka.

Bil je zares iznenaden. Torej je vendarle tako! In zaradi njega — je vse to prišlo? Laska mu, dasi ga je skoro groza. Ako bi se ponavljalo, — morda, celo vsako noč? Ljudje bi pomrli strahu!

Ali ni morda celo strijc imel enake noči? Uprav žene ga to izvedeti. Za strijca bi se še celo bal. Ljudje nimajo moči prenašati teh odmevov one velike sile!

Skoro dospe do grada, a tu izve, da general še spi.

Krene torej v vrt, da si ogleda krasne nasade cvetlic, katerih izreden ljubitelj je general.

A ko stopi v vrt, med to razkošno cvetje, ga h kratu ostavijo one temne misli; tako je, kakor bi si ne upale v ta jasen prostor one blede sence, ki so ga spremljale še do predgrajskih vrat.

Pač pa mu pričara duh zopet podobo one krasne deklice, — one komtese Klare.

Ako bi jo našel tu v vrtu, — tu med tem divotnim, življenje in srečo dehtečim cvetjem! Bil bi zares hip, da bi mu duša lepšega ne mogla želeti!

No, baš v tem hipu se nam zdi umestno da spregovorimo o gostih generalovih, o grofici Padrillac in njeni lepi hčerki, komtesi Klari.

Iz pripovedovanja župnikovega smo izvedeli da sti ženski, iz strahu pred svojimi zasledovalci, bežali v to samoto, kjer ju, pod zaščito vojskovodje samega velikega Napoleona, pač ne doseže ostro bodalo ali zavratni strup, — a da sti prinesli seboj oni usodni dokument, o katerem, to moramo vestno povdarjati, dasi je zgodovinski akt prve vrste, svet doslej še ni izvedel niti črkice.

A vkljub temu, da sti se dami čutili varni v tem skritem kraju, vkljub temu je na nji zelo vplivala njih tamna usoda in vse od onega dne, ko je bil v Parizu zavratno umorjen njih varuh.

Posebno je mnogo trpela grofica, ki je svojega soproga oboževala in katerega si ni najmanje mogla izbrisati iz spomina. Vedno in vedno jej je plavala pred očmi grozna podoba njegova, ko so ga, zaklanega v srce, prinesli jej na dom od obrežja Sene, kjer se je izvršil zavraten napad. Kako je vrela kri iz njegovih prsij, kako strogo je bilo njegovo oko, ki je še v smrti obsojalo ono sovražno družbo!

Ta podoba je bila neprestano pred njenimi očmi in jej je provzročila veliko dušne boli.

Razun tega je bilo njeno živčevje skoro do cela razdejano od tolikih udarcev, ki so padali na njo iz rok skritih sovražnikov. Vse to zaradi one pomembne listine! Druga drugi so sledile grožnje, skrivaj, iz neznanih rok, a vsaka je obsegala smrt.

Saj je koj dan po umoru došlo strašno pismo, v katerem so stale le-te besede:

»Grofica! Vaš soprog nas je izdal, zato je moral umreti. A tudi vas in vašo hčer zadene gotova smrt, ako nam ne izročite listine, ki je za nas vredna več nego vse kraljeve krone sveta. Ne nadejajte se torej, da vam prizanesemo, — naše maščevanje vas zadene tudi ako se skrijete v zadnji kotiček te zemlje — — in to maščevanje bo tem grozneje čim dalje nam zadržujete oni važni dokument!

To imejte pred očmi, grofica Padrillac, ravnajte se po tem!«

Ni bilo čudo, da je grofica vsled takih groženj že začela slutiti nevarnost povsodi in da jej je bolna domišljija slikala preganjalce noč in dan. A vdala se ni, skrivala je ono dragoceno listino in bila srečna v njeni posesti, ker jej je razodevala neizmerno veliko, ker jej je razkrila delovanje sovražnikovo v vsej grozni velikosti.

Hotela je za njo žrtvovati vse, četudi svoje življenje!

No, poleg tolažbe, ki jej je izvirala iz zavesti, da hrani ta dokument, bila jej je v srečo njena dražestna hči, ki je delila ž njo usodo in razumela njeno bol. To lepo dušno soglasje je komtesa, umetnica v glasbi, zbirala v divne akorde harfinih strun, katere je obvladovala mojsterski, in ki so bile glasni odmev njene bogate duše.

In ob teh glasovih se je grofica čutila neizmerno potolaženo. Pozabljala je svoje bolečine, pozabljala vsega in se vtapljala v balzam teh čudovitih glasov.

V nočeh, ko dolgo ni mogla zatisniti očij, igrala jej je hči svoje fantazije, ki so jej odganjale tamne duhove.

Tudi to noč grofica ni dolgo mogla zatisniti očesa.

Pri odprtem oknu je slonela v naslonjaču in v dolgih požirkih srkala v se balzamičen vzduh narave. Oči pa je imela neprestano vprte v nebo, kjer je bllščalo milijone svetlih zvezd.

Klara je takrat sedela v kotu pri svoji nežni pisalni mizici, darilu neke visoke dvorne dame zadnjega Ludovika in pri svitu male svetilke pisala svoje »Misli in spomine«.

»Ali veš Klarica kaj mislim?« reče h kratu grofica in v njenem glasu je bilo nekaj veselega, upajočega.

»Kaj, ljuba mamči?« vpraša deva, odloži pero in položi roki v naročaj, a svojo fino aristokratski črtano glavico nagne na pol proti kraju, od koder je prihajal dragi materni glas.

»To, prav to mislim, da mora biti naš pravi dom vendarle tu-le gori — nad zvezdami, — kaj praviš ti, dete?«

»O, ljuba mamči, vendar ne misli v enomer teh rečij!« odgovori komtesa žalostno in skoro očitajoče.

»Zakaj pa ne, Klara? Je-li mar to kaj hudega?«

»Misliti v enomer na smrt, mamči: Li to ni hudo, vsaj zame?«

»Glej hčerka, kako si ti nedolžna! Kaj naj misli človek — o in takih je na svetu na milijone! — kateremu je usoda zadala bridko ost, nego na ono življenje, kjer ni več smrti, ne žalosti ne izgube; kamor ne seže sovražna roka krivice, kjer je večna ljubezen, večna — dobrota?«

»Saj to mora misliti vsak razumen človek, mamči, ker je popolnoma naravno, ker je popolnoma v smislu večnega zakona! In vendar: ti ne smeš misliti toliko na to, ljuba mamica! ...«

»Ali ravno mi, hčerka, bi morali misliti mnogo več o tem! Ali ne biva ondi dragi ljubljeni mož, tvoj roditelj, moj edini prijatelj in naju vabi iz te doline solz k sebi, da se srečni združive ž njim? In zakaj bi ne hrepeneli k njemu, ki nama je bil — vse? Česa imamo še iskati na svetu? Ali naju ne preganja sovraštvo, krivica, dasi nisve storili nikomur nič zalega? Res sva našli zavetje v tem gradu prijaznega moža, ali to bivanje ni sladko, ker je nama že omogočilo usmiljenje in — to boli hčerka, to boli! Vrhu tega pa, — ali sva zares varni življenja, ali ne razodene oni čudni duh, ki vse izdaja, vse razkriva na svetu, najinim preganjalcem tudi tega zavetja, ki nama je že zagrenjeno s tem, vkljub dobroti našega gostodaja?«

»A kdo ve, mamica, da ni po nevidni naredbi se zgodilo, da sva prišli sem? Jaz nekaj slutim, — nekaj velikega, nekaj zelo velikega — in veš, moje slutnje ne varajo! Ali nisem slutila takrat nesreče očetove v Parizu in sem, še dete, dirjala za njim, po cestah in ulicah ter ga klicala nazaj, prosila, naj se vrne, ko je izšel, da ne pride več k nama živ? O kako se je obistinila takrat moja strašna slutnja, dasi sem bila še otrok! In zdaj —! Veruj mi mamica, da to nekaj pomeni, da sva došli sem, nekaj prav posebnega pomeni to ...«

»Skoro vem, kaj hočeš reči, Klara — — a vse to ne zadržuje tvoje skrbne mamice, da bi ne mislila, ne hrepenela tja, kjer je On, — o da bi vsaj vedela, prav za gotovo vedela, — kje ... kje je, kje me pričakuje?«

»Žal, da izvemo to še le — potem!« vzdihne Klara in žalostno povesi glavico.

»Potem — potem! Zakaj bi človek tega ne vedel prej, že tu, — zakaj bi —, ali veš, Klara?« spregovori nenadoma grofica in tleskne z rokama.

»Kaj pa, mamči?« vpraša komtesa preplašeno.

»Veš, jaz bi pravzaprav ne hotela niti umreti, Klara ...«

»Marveč ... ?«

»Ne, živa bi hotela od tod!«

»Ha, ha, ha! Ti si zares krasna, moja mamči!«

»Živa bi hotela od tod! In kakor bi me vodila slutnja, dvignila bi se daleč tu-le notri v to veliko noč — in z velikimi koraki bi stopala od zvezde do zvezde, — veš prav tako, kakor se stopa od kamna do kamna gredoč k vrhu strmega hriba — tako dolgo, da bi imela zadnjo zvezdo pod nogami in bi stala na vrhu.«

»In kaj bi videla tam gori?«

»Tam gori, menim, so — nebesa! Tam gori, menim, je vse svetlo ...«

»O mogoče mamica! Ali jaz bi te vendar ne imela več ...«

»Saj bi ti šla z menoj, — ali ne bi hotela Klarica?«

»O da, mamči, ali ...«, odvrne komtesa pogumno, a skoro tresoče, tako da je grofica takoj začutila, da iz hčerke govori nekaj — tujega, zato pravi pomembno:

»O Klara, razumem te ali! Kaj ne, dete, ako bi z nama šel tudi ta-le mladi sorodnik generalov, — potem šla bi rada? Sem-li uganila? Govori, je-li res tako? Je-li sem razumela ono rudečico v tvojem licu danes popoludne, kosi ga ugledala skozi okno, ko seje ozrl za teboj?«

»Tiho, tiho, mamica! O ne govori tako!« vzklikne mlado dekle in tudi zdaj silno pordi.

»Že prav, že prav, hčerka! Kar je zapisano v zvezdah ... temu se ne ubrani nikdo«, reče grofica, vsa srečna in zadovoljna, da se jej je z izborno diplomacijo in po teh ovinkih posrečilo priti do sladke tajnosti komtesine.

»Pa ti si mi dolžna še odgovora, Klarica!« pristavi rahločutno in prizanesljivo.

»No da, zares mamči, lepo bi bilo, ako bi šli vsi trije, ha, ha!«

»Ali vidiš, ali vidiš, Klara?!« vzklikne nenadoma grofica in strmi med zvezde.

»Kaj pa je?« vpraša komtesa iznenadena kakor boječa se, da vidi njena mati zopet kako nevarnost.

»Ono-le zvezdo! Kar nenadoma je prišla! — Ne, te ni bilo še prej, — in ta svetloba!«

Komtesa pogleda v zvezdišče in vzklikne;

»Zares, tudi jaz jo vidim! Kako krasna! Kaj pomeni?«

»Veš kaj pomeni, Klara? Čuj! Prav to bo oni vedno svetli vrh one gore! — Klara! Kako krasno, biti tam gori! — Kako velik trenutek je to! Ali mar ne čutiš? Veš kaj Klara, hčerka?«

»Mamči, kaj misliš?«

»Daj, vzemi harfo, — uglasbi ta veliki trenutek, — srečo, ko bi šli mi vsi trije k onemu vrhu — saj ti znaš tako lepo! Klara!«

Grofica se vtopi v krasoto one zvezde, a Klara vzame strune in izpod njenih cvetočih lilijinih prstov se izlivajo v toplo noč glasovi, ki izvabljajo tmini sami sveto strmenje. Bili so glasovi, ki so izvirali iz dna duše mlade deve in govorili o sreči, ki je doma nekje drugod, daleč proč od zemlje ...

Ti glasovi bi pač morali čudovito vplivati na vsakogar, ki bi jih čul v tej noči, — in vplivali so, — ne-opisno blago so vplivali na — grofico!

»Kako lepo! O Klara, ti si angelj!« se izvijajo bolni mučenici rahli vzdihi. »Ti si angelj, Klara! Ti si otrok one svetlobe, ki si prišel na zemljo, da tolažiš z glasovi svoje duše tvojo nesrečno mater. A na perotih teh glasov plavam nazaj — v tvoje jasne domove. Da, — nazaj v ono — svetlobo ...«

Grofico zazibljejo glasovi v mehko spanje.

Komtesa obmolkne in strmeč pred se v noč neba, vzdihuje ... vroči zdihljaji se izvijajo iz mladih prs, v katerih biva — ljubezen in hite skozi noč — k njemu!

Ali je slutila njena lepa duša, da so v istem trenotku glasovi njenih čarobnih strun zazibali v spanje še nekoga drugega? ...

Ni še zlatilo jutranje solnce vrhov visokih dreves stoječih ob gradu generalovem, ko se je mlada komtesa že izprehajala v krasnem grajskem vrtu. Njena vitka, skoro prozorna postava je malone plavala nad cvetjem in zelenjem v jutranjem hladu, a njene velike temne oči so zamišljeno zrle tja čez bližnji hrib, za katerem so kipeli prvi plameneči valovi zlatega jutra.

Od hipa do hipa pa se sklone k tlom ter se pogovarja z nežnimi cvetovi; prisluška, kakor bi oni znali dati pojasnilo o stvari, ki se zelo tiče njenega mladega srca; kakor s sestricami od onkraj se pomenkuje ž njimi, ki jo razumejo ...

Vsa živi v tem raju, vsa se spaja z njegovimi lepotami! Tako je srečna, da pozablja vsega, celo svoje in materine usode.

V tem h kratil zažari po vsem vrtu; neopisno čarobna svetloba vzišlega solnca se razlije po cvetočih gredicah, v katerih leskeče mirijade biserov — jutranjih rosic.

Komtesa se skoro preplašeno ozre po vrtu. Obide jo čut, kakor bi bile nevidne roke prižgale okoli nje na tisoče luči in začele prirejati park generalov za neko veliko svečanost, katere središče naj bi bila ona. —

A v tem, ko splava boječe njen pogled čez gredice, zagleda lepo podobo baronovo sredi cvetja in solnčnih žarkov.

K sreči je ni videl in ona se plaho umakne v bližnjo vrtno lopo.

Od tu opazuje prišleca z napeto pozornostjo. Njegovo resno plemenito lice, katero obkrožuje elegantna rujavkasta brada, njegove velike višnjeve, strogo mile oči, njegov možki ponosni nastop in ono svobodno kretanje, ki razodeva človeka zavedajočega se svoje veljave, — to je mladi devi močno imponiralo. Danes še le ga more spoznati od obličja do obličja, dočim ga je videla včeraj le hipno. A vtis, ki ga je sprejela danes od njegove podobe, je tako močen, da trepeče pod njim nje rahla narav.

Naenkrat se tudi zaveda svojega mučnega položaja v gradu njegovega strijca in svoje sedanje pičle socijalne vrednosti nasproti možu, na čegar božanstveno lepo podobo so uprte njene oči. Vendar se domisli, da tudi ona je plemenitega velikega pokoljenja, da tudi ona je bila bogata, zelo bogata, a da jo je tega bogastva le oropal krivični svet.

Ponos se jej dvigne v duši in to, kar iz svojega zavetja skrivaj opazuje na plemenitem obrazu tega mladeniča, jo obenem napolni z nekako tolažbo, češ, vsaj ne sodijo vsi ljudje enako ... In vendar ne ve, naj li ostane, naj li skrivaj beži v grad po drugi strani vrta?

Baron se v tem približa lopi, — med potom ogleduje cvetje, veseli se jutra, ki razliva svoj bajni čar okrog njega, — a pri tem ne sluti, kako blizu je bitju, okoli katerega so v zadnjih hipih krožile vse njegove misli.

Malo korakov ga še loči od kraja, kjer stoji ona, kakor prikovana od sladke groze in neumljivega hrepenenja — — in zdaj, — zdaj stoji pred njo!

Iznenaden stopi korak nazaj in strmi v vilinsko prikazen v mračni lopi.

»O oprostite, milostiva!« spregovori ter pozdravi, a glas se mu rahlo trese.

»Nočem motiti, že zopet odhajam!«

»Ne gospod, niste motili, — ostanite!« spregovori komtesa, stopivša iz lope.

»Več pravice imate, ako se ne motim, biti tu ...«

»Ah, vi ste ...?!« odgovori z navideznim začudenjem baron, ker le predobro si je zapomnil ta obraz.

»Da, jaz sem — komtesa de Padrillac, z mojo mamo začasen gost lastnika tega grada, zelo plemenitega generala ...«

»Mojega dobrega strijca!« vzklikne baron in dostavi: »Moje ime: baron Rikard d’Honcourt, absolvirani slušatelj pariške univerze in zdaj — uprav od sinoči — na počitnicah pri svojem strijcu. Kako lepo naključje! Saj ni morda vaš sorodnik oni Viktor grof Padrillac, ki je pred dvemi leti stekel si nevenljivih zaslug v prodiranju na južni tečaj ?«

»Da, on je moj bratranec!« odgovori z otroško radostjo komtesa.

»Vaš bratranec!« odvrne baron veselo začuden ter poda komtesi prijateljski svojo roko. »O potem smo že stari znanci! Ker vedite, milostiva, vaš bratranac grof Viktor de Padrillac ni bil le moj najboljši prijatelj v Parizu, kateremu sem razodel vse svoje najskrivnejše misli in načrte in istotako on meni, — marveč je tudi moj dušni zaveznik »za slučaj smrti« ...«

Komtesa upre svoje velike oči resno v barona, a ne reče besedice; razumela je predobro, kaj pomeni taka zveza.

Čez hip pa zaigra okoli njenih usten prijazen smehljaj in reče z globokim povdarkom:

»Ako je res, kar se čita včasih, da gremo ljudje na zemlji, prav kakor svetovi na nebu, neko po višjem nevidnem ukazu začrtano pot, potem moram pritrditi da združuje to visoko naključje neko vrst sorodne ljudij, ki ...«

Komtesa ne dovrši stavka, marveč lahko zardi, zroč pomenljivo v oči svojega učenega znanca, kateri svoje slovesno upre v njen lepi obraz in vzklikne navdušen:

»Ki so od Previdnosti namenjeni za velike reči!«

»Da!« dostavi komtesa, osrčena po odkritem ravnodušnem nastopu baronovem. Pozabila je za hip vseh ozirov in vedela le to, da stoji pred njo ne le njenemu bratrancu marveč tudi njej sorodno bitje, ki se jej je razkrilo uprav tako nenadoma kakor zažari meteor na nočnem nebu.

Zato nadaljuje:

»Povprečno ljudje hodijo malomarno po zemlji, srečavajo se, stiskajo si roke in pri tem pravijo, da so se »našli«. Iz tega nastajajo zveze za celo življenje in ljudje čestokrat spoznavajo, da so se varali, ker so morda zgrešili pravi cilj. To pač niso bila dušna, sorodna znanja in za to tudi navadno nesrečna. A ne samo to: take zveze so tudi velika pogreška proti socijalnemu redu, ker iz njih izvira prav mnogo družabnega, neizboljšljivega zla, ker ovirajo veliko delo v prospeh srečnega družabnega napredka, kateri uspeva le v zvezah sorodnih duhov!«

Komtesa je govorila tako gladko in iz dna svojega prepričanja, da so njene besede kakor elementaren dogodek učinkovale na barona. Ker je stal še dokaj pod utisom dogodkov pretekle noči, je ob teh besedah svoje znanke čutil kakor bi govoril nanj eden grajskih duhov, od katerih je želel izvedeti globokih resnic, smoter njegovega stremljenja.

Čudil se je izredni duhovitosti komtese, katere mladost, štela je stoprav osemnajst let, bi sicer ne mogla razodevati toliko jasnosti razuma.

»Ako bi bili govorili iz mene, komtesa, ne bi mogli govoriti drugače!« reče vesel.

»A še več, komtesa! Vi ste povedali še mnogo več in občudujem vaš globoki socijološki genij, ob katerem, to čutim, bi se zamogel veliko učiti.

Popolnoma soglašam z vami, komtesa v tem, da bi le sorodne dušne zveze pospeševale, da — tvorile srečo človeštva, ko posameznik često nima moči, da bi ustvarjal kaj velikega.

V takih zvezah bi se rodilo potem ono zlato blagostanje na zemlji, o katerem sanjajo pesniki kot o nekakem »zemskem raju« za vse ljudi. Kajti ako je duša človekova, kakor trde prosvitljeni dušeslovci, izvirna dedščina in neposredni delež intelektualnega t. j. duševnega izvora stvarjenja, kateremu bi za-mogli reči — oprostite, komtesa, da se tako izrazim, — »nebesa«, potem bi zveze duš ne pomenile na svetu nič druzega nego čisto naravni prenos enega dela ondotne sreče na življenje, kateri del pa se itak že nahaja tu, a ga svet zanemarja, prezira, ne sluteč, da se v tem čimbolj oddalja od svojega naravnega cilja.«

»A kako pomoči, da bi se duše ne zgrešile, marveč se lahko našle in strinjale v zvezah?« vpraša komtesa, na katerem ko lilija belem licu sije čisto zanimanje za smoter, kateremu sta se oba dušno sorodna tako nenadoma približala.

»To je zadeva« odvrne baron in upre svoje velike jasne oči v lepo lice svoje znanke »to je zadeva, s katero bi se zares morala baviti družabna vzgoja. Kaka je povprečno danes ta vzgoja? Ali ne postane človeka kar groza? Koliko je izgubljenega, koliko se izgubi slednji dan, mesto da služi — sreči! Človek poginja v borbi za telesni obstanek in krvave vojne pokončajo kar je ustvaril navideznega v napredku. O kako drugače bi bilo, ako bi v vzgoji odločevala duša!«

»Vendar, na čem bi se naj izpoznavale duše, da bi bile zveze mogoče?« vpraša nadalje komtesa.

»Na čem? Res, odgovor je težak. To bi moralo biti delo resnih dušeslovcev. To bi se moralo uvesti sistematično po nekem določenem načrtu. A sredstvo najti je zelo težko,« odgovori baron zamišljen. A h kratu, kakor bi se nečesa domislil, vpraša komteso:

»Ali ste že kedaj čuli, milostiva, da živi tudi med navidezno neživimi stvarmi neka sorodna duševna vez, kakor med nami ljudmi? Na primero med cvetjem?«

»O da, čula sem, čitala, sem tudi prepričana o tem!« vzklikne komtesa žarečih oči in nadaljuje:

»In ne le to, marveč med cvetjem vlada tudi prava — sreča. Da! Ako pogledamo ta krasen vrt vašega častitega strica, kjer je zbranih toliko raznovrstnih cvetov, — ali ne zapazimo tu najlepše duševne harmonije; ali ni to pravcati odsev onega položaja, kateri naj bi vživala nekoč sorodna človeška družina ondi ...«

»V nebesih, hočete reči, komtesa!« reče baron naglo in pogleda v svojo znanko tako prodirljivo sladko, da ona močno zardi in povesi oči.

»Razumeli ste me, gospod baron, kaj hočem še več?« dahne deklica in nad vse srečna upre vanj svoje lepe oči.

»Potemtakem — komtesa« povzame baron besedo, trepetajoč navdušenja za svojo krasno znanko, »soglašate tudi vi z nazorom onih, ki trde da obstoji tudi med cvetjem in človekom neka naklonjenost ali simpatija in da se baš iz te simpatije da sklepati na dušno sorodstvo med nami ljudmi ...«

»Čakajte« dahne deva in se zamisli »to moram šele razbrati, uglobiti se — — aha! Že imam! O da! Jaz n. pr. imam svojo posebno simpatijo za ...«

»Oprostite, komtesa, oprostite, počakajte, — ne izgovorite stavka!« seže baron deklici hitro v besedo ter jo, prekipeč čutov, prime za roko, katere mu ona ne odtegne.

»Narediva timveč poskus ...«

»Poskus?« vpraša ona in se na lahno zgane.

»Da, poskus, komtesa!« odvrne baron pogumno. »Poskus, ako se nahaja med nama tako duševno sorodstvo. Kakor ste blagovolili omeniti, imate vi komtesa, a ima nedvomno tudi vsaki človek svojo posebno simpatijo za ta ali za oni cvet. Barva, vonjava, oblika cvetja je v tem odločilno, ker izraža dušo cveta. Tako eden n. pr. ljubi vrtnice, drugi lilije, tretji potočnice, šmarnice, tulipe itd. itd. Ako ljubita slučajno dva eno in isto pasmo cvetja, bi to značilo, da sta si dušno sorodna. In zdaj komtesa, — blagovovolite se ozreti po vrtu!

Glejte to divno, rajsko cvetje! To srečno družino cvetočih dušic! Ali slutite da neki cvetovi tu trepečejo v svoji duši po hipu ko se pojavi ž njimi najino sorodstvo, komtesa?«

»O pač, ne le slutim, celo uverjena sem o tem!« dahne deva in pogled jej splava po cvetočih gredicah, ki pošiljajo k njima v pozdrav morje balzamičnih vonjav.

»O tedaj dovolite, — da napraviva brzo poskus, da se izkaže to sorodstvo!« hiti baron goreče in iskreno uprè svoj jasni pogled v njeno podobo, odsevajočo nedolžnost in poezijo.

»Poskus, — a kako menite gospod baron?« odvrne komtesa, lahno zarudevša kakor nebo ob prvi jutranji zarji.

»Da, poskus, komtesa, originalen poskus!« odgovori mladenič smehljaje. »Blagovolite mi izročiti — ruto!«

Komtesa je bila preveč pod čarobnim uplivom mladega učenjaka, da bi se mogla ustavljati, zaradi tega rada ustreže njegovi nedolžni, a tako goreči prošnji in baron nadaljuje slovesno:

»Hvala Vam! Nemotena sva tu, — nobeno človeško oko naju ne vidi in — kdo ve, ni li to velik, odločilen trenutek v najinem življenju! Komtesa, — zavežite mi oči in dovolite da enako storim tudi jaz Vam!«

Brez ugovora se deva ukloni prošnji mladega moža in na to se podasta roko ob roki med cvetoče gredice.

Mej potom reče baron skrivnostno: »Katere cvetice vonjava naju prisili v svojo bližino, ista je najin dušni sorodnik,« a še dostavi: »Vedno sem najbolj ljubil vrtnice in pred vsemi Centifolijo stoperesno. Ko sem še deček jo videl cveteti na domačem vrtu ali razvijati se njen dražesten cvet kje v divjini, vedno sem hitel ves srečen k njej in ure dolgo se naslajal na njeni rajski vonjavi.«

»Tudi jaz ljubim vrtnice« odgovori komtesa »a ugaja mi najbolj Tea. Tako sanjava je kakor Odaliska v mračno jasnem Orijentul«

V tem se ločita, gredoča vsaki pot, kamor ju vleče sila vabečega cvetja.

H kratu pa obstaneta oba pred grmom bujno cvetočih vrtnic.

»Tu!« vzklikneta skoro ob enem ter si snameta obveze.

»Ha, — Centifolija!« vzklikne baron in iztegne roko po divnem cvetu te vrtnice.

»Tea, — moja Tea!« dahne veselo Klara.

»Kako čudovito! Kako resnično!« kliče baron, strmeč zdaj v cvetje, zdaj v presenečeno lice svoje lepe znanke. A na to reče svečano, vzemši roki komtesini:

»Komtesa! Videla sva, da niso sanje, da ni bilo golo domnevanje ono, kar sem vam govoril prej, marveč je živa resnica. Govorilo je to cvetje, govorilo je tajinstveno resnico, da sti se našli dve duši, tako sorodni kakor je sorodno med seboj cvetje Teje in Centifolije. Je-li treba lepšega potrjila? O ne! Lepše, trdneje gotovosti? Nikdar! — Ta vez, to sorodstvo najinih duš je bilo torej že sklenjeno pred vekov veki, sklenjeno na viru vsega postanka! Ali naj, — komtesa! Ali naj torej vez, ki je bila sklenjena že v nebesih, kedaj neha, kedaj se razdere?

O nikari! Čujte, komtesa! Ko sem včeraj populudne, vrnivši se stoprav iz šumečega Pariza, začul vaš čudoviti glas v pesmi, — ko sem kasneje v oknu zagledal vaše lice, zažarela je v meni slutnja: ta deva odločuje v tvojem življenju!

In kar je govorila včeraj slutnja, — kar je slutnji — o Klara! — pritrjevalo srce, potrjilo tega nahajam danes v tem čudovitem slučaju! Zato prosim, komtesa, — govorite, — govori, drago dekle, hočeš li biti moja, — moja za vse dni življenja in za vse veke tu in onkraj groba?«

Komtesa Klara je zrla v jasno lice svojega znanca in njen pogled se je mirno kakor svit srebrne lune v gladini oceana, utapljal v zrcalu njegove velike duše v neločljivi ednoti, — pa odgovori mirno in s smehljajem, v katerem je bilo izraženo vse blaženstvo njenega mladega srca:

»Hočem, — na veke hočem biti s taboj!«

»Hvala ti, tisočkrat hvala!« vzklikne mladenič in držeč devo za roki jej neprestano zre v mili obraz. In tisti hip je bilo, kakor bi se širje odprlo nebo, kakor bi na valovih solnčnega svita plulo na zemljo mirijade rajskih duhov da poveliča trenutek, v katerem se je spojilo dvoje velikih duš, namenjenih za zveličavno delo na zemlji. Doli z grada Grebena pa je vprašal šegavo znani glas:

»Riko, kje so nebesa?«

A kakor v odgovor na to vprašanje češ, na zemlji vse lepo mine, tudi sreča raja, začuje se sem od grada nevoljno hreščanje.

Mlada dvojica se ob tem glasu zgane in komtesi se izvije mučen vzklik:

»Izdana sva, — neki temen duh je blizu!«

Zares, Klara se ni motila, bil je sluga generalov, ki je prišel klicat barona.

Skrit za cvetjem je stal ter opazoval mlada človeka. Preko nad vse grdega starikavega obraza mu je šel zloben smeh in govoril je sam pri sebi:

»No, kako pak! Komaj je ta mladi študent prišel, že se zaljubi, že mora imeti ljubico! No, no, se je že naveličaš, kakor sem se tudi jaz naveličal teh — bab, ki — nimajo nič! Kar ne vem čemu jih ima moj general pod streho! — Glej, glej! Zdaj sta si celo zavezala oči, — — čemu pa? Da bi se ne videla, ker sta — prelepa! Kaka komedija! Morda bosta igrala slepe miši? Ha, ha! No, to mora še danes izvedeti moja stara in ta bo nesla po celi dolini od praga do praga. To bo smeha, zabave! — Aha, zdaj sta pri vrtnicah, — da bi jih trgala? To bi moral izvedeti general! On, ki drži na svoj vrt toliko, da se ga ne sme dotakniti — še veter ne! Grom in topovi, če mu to povem — in povem mu! — zapodi še danes nečaka in te ženske proč!« —

Mlada človeka se poslovita drugi od drugega z zatrjilom, da za v prvo ne izve še nihče o njuni zvezi, niti nje mati niti general njegov stric, marveč da nosita sladko tajnost globoko v srcu do hipa, ko jo bode treba razodeti svetu.

Klara odhiti po drugi strani vrta v grad. Oko barona jej sledi kakor prikazni iz druzega sveta. Mladi mož je čutil, da se je odigrala ravnokar velika predigra njegovi bodočnosti in da zamore mirneje in z večjo samozavestjo gledati nasproti vsemu kar ga čaka. Saj je našel svoji duši posestrimo, ki ga bode zvesto spremljala skozi labirint bodočega življenja in mu olajševala borbo, kateri se hoče posvetiti, — borbo za blagor človeštva. Izpolnilo se je čudovito, kar je slutil še sinoči: to dekle mu je pripeljala na pot življenja njegova usoda in srečala sta se, kakor se mnogokrat sreča dvoje solne na nebu, ki nadaljujeta skupno svojo pot skozi neznane veke.

Skupno! Skupno s to prekrasno, bajno žensko! Ta zavest ga tako osrečuje, da skoro pozablja vsega okoli sebe, napolnjuje ga celo s slutnjo, da je velik del rešitve vprašanja o — »nebesih« vendar le v lepoti in sreči; katero zamore nuditi človeku to zemsko življenje ...

V tej misli se približa kraju, kjer ga čaka sluga generalov, a ga skoro niti ne zagleda.

S prihuljeno prijaznostjo mu le-ta zastopi pot in z globokim poklonom naznani:

»Gospod general so že vstali in nujno želé govoriti z milostivim gospodom.« —

Sporočilo, da stric želi nujno govoriti ž njim, ga še-le predrami iz zamišljenosti, v katero ga je začaral važen dogodek z mlado komteso sredi mamečih vrtnih vonjav.

Hiti v grad in po stopnicah do sob generalovih. A glej kako spremenjen se mu zdi ves grad znotraj! Vse je nekako drugače od včeraj, — vse tako, kakor bi se bil naselil čez noč v njem nek blagi duh, ki napolnjuje s svojim čarom slednji kotiček. In ni li morda to uprav duh ljubezni, ki si je izbral v gradu starega bojevnika in krvoprolitnika svoje taborišče? Ali mu ne vzbuja vse to uprav slutnje, kako čudovito delujejo — nebesa? ...

In kaj li mu ima povedati stric, da želi nujno govoriti ž njim? Se je li tudi njemu pripetilo kaj, kar bi utegnilo biti v zvezi z nočnimi dogodki v gradu, v Bidotovi hiši in drugod po dolini?

Radoveden, zelo radoveden je.

General je zares nestrpno čakal nanj v dvorani za zajutrk, pa ga razburjeno pozdravil.

»Dobro jutro, moj dobri Riko, dobro jutro! Vendar si tu! Težko te vže čakam, zelo težkol Človek bi skoro zgubil razum, ko bi te ne imel, moj sladki enfant terrible!« kliče stari gospod drugo na drugo, stiska nečaku roki, ga objema in pritiska na srce.

Baron začudeno gleda strica ter hoče spregovoriti, a general mu položi roko na usta in nadaljuje:

»Čakaj, da čuješ! No, sedi, — takoj bo tu zajutrk,— a prvo moraš izvedeti vse! — Riko, poglej me, dobro me poglej! No, kaj vidiš na meni? Govori!«

Mladi mož, ki se je pri nenavadnem stričevem nastopu jel bati da bi se staremu gospodu celo ne zmešalo, ga pogleda nekako plaho in odgovori prizanesljivo:

»Zdi se mi ekselenca, da ste nekoliko bledi, upa-deni ...«

»Vidiš? Uganil si, tako je! Celo jutro se že ogledujem v zrcalu in opažam neko spremembo ... pa kaj šmenta, Riko, saj si tudi ti spremenjen!«

»Jaz ... ?« odvrne baron in lahna rudečica mu oblije lice.

»Morda se motim, morda gledam le skozi svoja očala ... No, čudo bi sicer ne bilo, saj si prenočeval na Grebenu. Dobro, pustiva to za — pozneje! Pozneje mi moraš vse povedati kar se ti je pripetilo tam — gori. A zdaj sem jaz na vrsti. No, da ti povem: vso noč nisem zatisnil očesa. To ti je bila vražja noč, da ne pomnim take. Ljubše bi mi bilo v najhujšem bojnem ognju nego taka noč! A ne misli, da smo imeli duhove, pošasti kakor ti na Grebenu — — ne, bilo je vse nekaj druzega! Le čuj!

Ležem, premišljujem to in ono. Šlo mi je po glavi ono o naših ženskah in mislim, naposled mi zarotniki še zažgo hišo ali mi vdero po noči vanjo in že sem sklenil odsloviti ju koj danes. A pri tem se spomnim važnosti onega, dokumenta in več druzega, pa si premislim stvar. Dobro. Zdajci se mi jamejo zbujati- spomini iz davnih preteklih dnij — celo moje življenje se mi odpre ko velika knjiga pred menoj, da se mi je zdelo vse ko včeraj. Kaj mi to vse hoče? se vprašam, morda vendar ne bo že — konec? In lej šmenta, naposled jamem premišljevati še ono o — oprosti, Riko, to so tako slabosti! — o nebesih. Vidiš stvar me je nehote začela zanimati, pa se je ne iznebim. Kratko in malo, ako pride danes župnik, natočiti mi mora čistega vina, povedati mora kar ve, kaj je na tem. Ker zdi se mi, da je mnogo resnega vendarle v tej stvari. Dobro, — to naj bode za — popoldan. Pa dalje! Skoro da bi se mi bile zmedle misli in zaspal bi bil — — a zdajci se zgodi nekaj, kar mi ne gre iz glave in mi vzbuja sum, da se okoli nas, Riko, pripravlja nekaj velikega, posebnega in da pri tem sodelujejo moči, katerih mi navadni ljudje ne razumemo.

Glej, ko tako strmim pred se v mrak svoje sobe, — ob enem so zveneli sem od grofice tisti glasovi harfe, s katerimi mora njena hči tolažiti njene baje zelo razdražene živce, da zaspi, — čudne ženske to! — jamejo vstajati pred manoj in to prav živo in razločno, Riko, podobe ljudi, katere sem poznal v preteklosti; prijatelji, znanci, bojni tovariši in drugi. In to se ti je gnetlo, — valovilo, kakor na pestrem sejmu ali na parižkem Boulevardu — vse to ob glasovih onih harf.

A ne še dosti temu! Vse te podobe jamejo tudi govoriti Riko, razločno, kakor bi živele! Bile so davno pozabljene besede, pozdravi, razgovori, prepiri, grožnje, da mi je rosila zona čelo in lice. Med prikaznimi je bilo ljudi, katere sem videl na svojem potovanju, morda le enkrat in pozneje nikoli. Najbolj čudna je bila podoba dragega tovariša, katerega sem izgubil na nekem izletu v Krimu. Bil je mlad Rus, ime njegovo sem pozabil, potoval je v ime ruske vlade v važnih zadevah. Mož je bil bogat, a nad vse idealnega mišljenja, plemenita duša da malo takih. V nekem prelazu mi izgine izpred oči, kakor bi se vdrl v zemljo. Iščem, kličem, — zaman! Ni ga bilo več in zelo žal mi je bilo zanj. In glej, nocoj ga vidim kako vstaja iz meglene daljave in prihaja bliže, a ob njegovi roki, — strmi moj Riko! — je oni Viktor Padrillac, ki je bil enkrat s teboj tu na počitnicah in ki je odšel potem na Daljni Vzhod in kdo ve še kam.

In zdaj moj dragi, mi povej, kaj vse to pomeni — in povej, je li čudo, da me je razburilo do dna duše?«

Mladi učenjak se zamisli, a čez kratko pravi povse mirno:

»Vsekako je nekaj čudnega, vendar ni nenavadno in prav bi bilo, ako bi ljudje upoštevali take — migljaje, o katerih zamoremo reči, da prihajajo z »onega sveta«, ali da pomenijo najmanje »prst usode« in so mnogokrat od velike važnosti za življenje človeka.

Dušeslovci pravijo takim pojavom »refleksije duha« in so pri nekaterih ljudeh bolj pri nekaterih manj jasne in razločne.

A jaz bi še dostavil: naš duh je nekaj veleskrivnostnega, česar ne razjasni vsa učenost te zemlje. Človek, biser stvarjenja, je popoln odtis Onega, ki ga je ustvaril. Nikakor nas ne more iznenaditi, ako se od dne do dne prepričamo, da je tudi naš duh zaklad, v katerem so hranjeni misteriji izvora.

Koliko zanimivega bi zabeležili, ako bi pazili na te pojave skozi eno samo človeško življenje! A ljudje na take reči ne pazijo in zaradi tega se mnogo izgubi, kar bi bilo v prid nam vsem.

Le včasih se pripeti, da smo na to opozorjeni, kadar se ta misterij pojavi že uprav močno, silovito in tedaj je tak pojav često predhodnik izvenrednim dogodkom, kar vemo zlasti iz življenja velikih mož, kakor Cesarja, Aleksandra Velikega, Napoleona itd.

Ako bi bil n. pr. Cesar ubogal svojo ženo Kalpurnijo, ki ga je svarila pred Kasijem, čegar pretečo prikazen je videl v noči pred usodnim dnem svoje smrti, bi najbrže ne padel kot krvava žrtev Kasijeve zarote.

Ali če bi Veliki Napoleon upošteval svarilo na otoku Elba, predno je iznova stopil na francoska tla, — nikdar bi naša zgodovina ne poznala imena »Waterloo« v tako žalostnem pomenu in zemljevid Francije bil bi danes drugačen!

No, in ne le usodni, žalostni dogodki reflektujejo iz našega duha, marveč tudi veseli ali čestokrat tudi čisto navadni.

Saj se nam zdi, da so taki pojavi le odsevi duha, naloženi v njém v preteklih dneh za bodočnost, kakor smo tudi mi in vse kar je okoli nas, le odsevi tega, kar leži na viru vsega že od vekov.

Enako kakor s podobami, bo tudi z glasovi in ne motim se morda, ako trdim, da bodeta veda in

učenost te zaklade izkoristila nekoč po svoje, v svrho napredka.«

General je bil ves srečen ob tej duhoviti razlagi njegovega nočnega dogodka in v zahvalo je prisrčno objel svojega učenega nečaka.

»Potemtakem« je zaklical vesel »se nam je nadejati prej ali slej ali morda že danes, česa nenavadnega, morda kak nenaden obisk? ...«

»Ni izključeno!« odvrne baron »da bi utegnil priti h kratu Viktor ali tudi vaš znanec iz Krima. V Parizu je prijatelj izvedel, da sem na počitnicah in — pota usode so skrivnostna — kdo ve da li ni naključje privedlo Rusa in Francoza v tesno dotiko? Nič verjetnejega konečno nego to, da sta svoj prihod naznanila že v vaši viziji ekscelenca t. j. oddala svoji duševni vizitnici, ko se njihovi trupli še nahajata v daljavi in sta morda stoprav sklenila, da vas obiščeta tu?«

»Izborno! Ti si izboren moj Riko!« kliče general navdušen pri zajutrku in bledost ter upadenost njegovega lica polagoma izginja in se umiče zdravi rudečici.

»Zaključek bode torej ta, da stojimo najbrže pred kakimi novimi epohami našega življenja«, doda baron važno, »in vse to imamo kajpada zahvaliti vplivu one tajne in mogočne Sile, ki vodi naše usode, ki vstvarja in giblje svetove in ki je povsodi. Sploh se mi hoče dozdevati, da je ta vpliv uprav od nocoj obrnjen baš na naše obližje in, da se utegne pod njim izcimiti še marsikaj posebnega, kar nas bode vrlo zanimalo, o tem ne dvomim niti trenutek.«

»Zares moj Riko, jako si me pokrepčal, — upeljal si me pa tudi, to ti moram priznati, v tem kratkem hipu na popolnoma nova pota, v čisto novi svet, za kateri se prej nisem nikoli brigal in ki me je jel zelo osrečevati!« reče general in oba možaka se dvigneta od zajutrka.

Na predlog generalov se odpravita na izlet v bližnji gozd, kamor je general jezdil slednje jutro ob lepem vremenu.

»Slugi sem že prej naročil da osedla oba belca in najbrže je moj ukaz že izvršil«, meni general in vleče seboj iz sobe barona, kateremu je bil predlog strijčev jako dobrodošel. Kajti pri tej priliki mu bode zamogel razodeti svoj skrivni načrt glede Grebena, kateri načrt se mu je porodil v glavi v visočini tega znamenitega gradu, namreč načrt — zvezdarne. Strijc se mu zdi baš v pravem razpoloženju in ne dvomi, da ga pridobi za to sicer jako drago podjetje. Notri v gozdni tihoti mu hoče povedati vse kar je doživel po noči in kar mu je pripovedoval krčmar ter vse to še podpreti z učenimi pridevki.

V malo trenotkih sedita oba plemenitaša v sedlih, čvrsta belca ponosno dvigneta glavi ter se spustita v dir proti zelenemu gozdu.

Uprav pod okni grofice se še ozre baron in ob tamni zavesi zagleda lice svoje drage znanke, čez katero je šinil smehljaj blaženosti in sladek prijateljski pozdrav.

Komtesa Klara, dočim se je vrnila od srečnega sestanka z baronom, je vstopila po prstih v svojo sobo, da ne bi vzbudila bolne matere, ki je pri njenem izhodu v vrt še spala v naslonjaču v istem položaju, kakor je zaspala ob glasovih njene harfe.

A grofica jo je že čula, pa zakliče:

»Klara! Kje si vendar bila tako dolgo?«

Hčerka hiti v sobo matere, kjer je vladal tajinstven polumrak, pa se spusti pred njo na koleni in vzklikne:

»O mama, odpusti mi!«

Grofica se sklone k njej, jej položi obe roki okoli vrata in jo s strogim očesom opazuje. Naposled pravi:

»Kaj — kaj naj ti odpustim, hčerka? Da si bila v vrtu? O to baš ni nič hudega! Saj bi tudi jaz tako rada šla med cvetje! Vse življenje sem se najbolj radovala cvetja, ker med cvetjem je najlepša sreča. Saj uprav to cvetje najživeje spominja večne mladosti — ondi v večnem raju, v — nebesih! Ono je, ki nam za kratek hip pripoveduje o krasotah večnega življenja; — njega prozorni slikoviti tenj je, ki našemu očesu razkriva nepojmljive lepote na onem viru vseh lepot in nas navdaja z rajskimi slutnjami. Kdo bi se torej ne čutil srečnega med temi poslanicami nebes ? Oh, bilo je enkrat, — bilo je takrat, ko sem se sestajala ž — njim, tvojim očetom med cvetjem našega grajskega vrta; — ko sem mu, sama še prozorna cvetka, razkrila svojo dušo, svoje srce in se mu darovala — za veke. A njega ni več, umrl je mučeniške smrti za ideale človeštva in zdaj biva ondi, kamor edino hrepenim noč in dan. Zaradi tega mi vzbuja cvetje zdaj le žalostne spomine na ono minolo srečo, pa se ga ogibljem.

A ti, — o ti si še mlada, ti le uživaj ta kras, dokler, — vendar ti moram nekaj razodeti, hčerka ...«, dostavi skrivnostno in motri hčer, kakor bi nekaj iskala v njeni duši.

Kómtesa Klara, kateri so sladko pretresale čisto dušo lepe besede materine, dvigne glavico in iznenadeno vpraša:

»Kaj, mama?«

»Midve morava od tód.«

»Od tu? Zakaj li? Ali ni tako krasno tukaj, mamči?« odvrne deva vsa prestrašena.

»Saj baš zaradi tega! To bivališče se mi zdi kakor gredica cvetja, pod katero preži rujavo pisan gad...«

»O mama, že zopet te črne misli!«

»Nič dobrega ne slutim. Saj veš, odkar sem zbolela na živcih, odmeva v moji bolni duši tudi najmanjša stvarica. Midve imava sovražnika in ta biva prav tu v hiši.«

»Sovražnika? V hiši? A kdo bi mogel to biti?«

»Videla sem ga v sanjah. — Ravno predno si prišla sem sanjala, da vstopi v sobo neznan človek in zlobno režeč se pravi: »Jaz vas razkrinkam, vi ste grofica Padrillac in jaz poznam vaše skrivnosti.« Pri teh besedeh izgine in jaz se zbudim. Vtem licu pa sem spoznala kaj meniš koga? — Slugo našega gospodarja!«

»Je-li bi bilo mogoče?« dahne Klara zamišljeno, spomni se h kratu onega hreščajočega glasu v vrtu in to jo vznemiri.

»O hčerka!« nadaljuje grofica otožno. »Kaj je to najino življenje? Beg, večni beg! Nikjer več nisva varni, — vedno je za nama tamni duh one zarote, ki naju hoče ugonobiti! — Za se mi ni, vsaj se poprej združim ž njim! Le da bi tebi vedela varno zaščito in — oni listini, zaradi katere žrtvujeva vse, potem rada umrjem.«

Klara je zaslutila, da bi utegnila mati imeti prav in da bi ta človek, ta sluga res zamogel motiti mir in srečo njeno in njene ljubljene matere. A zavest, da je v baronu in njegovi ljubezni našla mogočno zaščito, jo popolnoma pomiri in napolni s hrabrostjo nasproti vsem možnostim.

O kako rada bi razodela materi sladko tajnost, ki leži v dnu njene duše, a prisegla je svojemu prijatelju molčati še tudi nasproti njej o tej zvezi. Vendar vidi, da mati potrebuje tolažila in kdo drugi ko ona jej ga more dati?

Zaradi tega se ojači in pravi:

»Česa se nama je li bati, ljuba mama? Nikomur nisve storili nič žalega, nikdo nama ne sme storiti nič žalega! Ko sva odšli nevarnosti, v katero nas je pripravila zloba onih ljudij v naši prvi stolnici v Parizu in oteli dragi plen, čutim, da se nama nič zlega več pripetiti ne more.

In še več, mamica! Uprav tu sva pod okriljem nekega dobrega duha, kamor ne sega moč niti zavisti niti sovraštva; uprav tu se mi dozdeva, — ne, uverjena sem v dnu srca, da tu prične za naju nova doba sreče in radosti za naju trdo izkušeni ženski! In kako bi človek ne pozabil gorja preteklosti, ako mu sije zarija bodoče sreče, — zarija, ki razliva svojo blaženost čez to gorje, kakor proseva solnčni žar tamna kota noči?

Ta up, ta nada, mati, živi v meni s čudovito silo od nocoj, od danes zjutraj in nobena moč pekla ne ugasi njenega: svita!«

Krasna deva je mej poslednjimi besedami vsa razžarela v čudovitem duševnem ognju; kakor promaknjena v nadtelesne kraje je zrla k svoji materi in krčevito stiskala njeno bledo desnico.

Grofica je iz gorečih besedij svoje hčere zaslutila, da se je utegnilo uprav za jutra zgoditi nekaj posebnega, kar jo je potrdilo v nadah na lepšo bodočnost. Zaraditega ni silila vanjo, da izve kaj več, niti ni zahtevala nadalje da ostavite ta kraj, ki se je tudi njej jako omilil.

»Morda govoriš resnico hčerka«, spregovori in zadovoljno boža njene lase, veseleč se skrivaj sreče svojega edinega otroka.

»Morda je res kar praviš. Čemu bi ti ugovarjala? Naj torej bo kakor je namenjeno. Ako se mi izpolni skrita želja, izpolnjeno je vse. Ker vedi, — le njemu, komur bi darovala srce ti, moja Klara, le njemu bi tudi zaupala to važno listino, zaradi katere je pustil svoje dragoceno življenje tvoj oče in moj nad vse ljubljeni soprog.

Ako je torej zapisano v zvezdah, da postani tvoj soprog on, ta mladi mož, nečak našega gostodaja, bodi!

Izvedela sem že po Viktorju, da je ta mladeneč, ta baron Rikard d’Honcourt jako nadarjen in nenavaden človek in plemenitaš ne le po imenu marveč tudi po duhu. Njemu bi torej morda smela zaupati usodo svojega otroka in tajnost one listine, katere vsebina ti je povse znana.

No, zaupala sem jo — in sicer nikomur drugemu — tudi dušnemu pastirju tega kraja. In prav je, da sem jo, ker ne moremo vedeti danes kaj nas zadene jutri. To je bilo le za vse slučaje, da se v skrajni sili izve, kaj namerava zarota one politične struje, ki izpodkopava blagor naše domovine in vse človeške družbe.

Oj, da bi nam nebo zares poslalo moža, ki bi s to listino v roki kakor angelj z gorečim mečem odgnal iz raja te zemlje hudobnega duha, ki hoče ugonobiti lepo delo Stvarnikovo!

Je-li ta mož baron Rikard d’Honcourt, moja Klara?« zaključi grofica in pogleda šegavo v oči svoje hčere.

»On je, mati!« vzklikne goreče komtesa in se ponosno vzravna po konci.

»On je, to mi pravi srce!«

»Naj bi te ne varalo!« domeni grofica resno; »Naj bi se izpolnilo! Dotlej pa, da se izkaže resničnost najine slutnje in — želje, hčerka, bodi previdna! Ženska ne razodevaj preveč svojih čutil! Ljubi ga, a ljubi ga tiho, to te morda čimpreje dovede do željenega cilja!«

Mestu odgovora ovije komtesa roki okoli vratu svoje matere in jej prisrčno poljublja oči in čelo, zavedajoč se svoje prisege.

V tem hipu nekdo močno potrka na duri vnanje sobe in preplašena se dvigne komtesa ter stopi v svojo sobo.

Listonoša vstopi in izroči dvoje pisem, na kar odide.

»Pismo — od koga? Kdo nama piše v to samoto?« vzklikne grofica preplašena, tresoča se na vsem životu.

»Od gospoda Ponsharda je, mamica!« odgovori Klara veselo, ko je prečitala naslov.

»Daj, da pogledam; — zares, njegova pisava, on piše! A kaj neki? Odpri, hčerka — čitaj ti! Meni se zelo trese roka.«

Klara odtrga zavitek in čita:

»Draga prijateljica, čestita grofica!

Viktor, naš ljubljeni dečko je došel s svojega potovanja in se oglasil pri meni. Jutri odpotuje k tebi, — razodel sem mu kje si — in utegne te iznenaditi h kratu s tem pismom. Menim da najde ondi tudi že Rikarda d’Honcourta, za katerega sem mu tudi izročil pozdrav. Imejte se torej izborno! Kdo ve, morda Vas presenetim tudi jaz s svojo priprosto navzočnostjo. Pozdrav komtesi! Generalu pišem istočasno. Kako dolgo ga že nisem videl! — Apropos! Z Viktorjem potuje tudi neki stari znanec generalov, dobra duša je, ruskega pokoljenja — kakor so Rusi sploh. Da ste mi vsi zdravi, — do svidenja! — Vaš stari Ponshard.«

»O kako me je razveselilo to pismo; ta dobri, plemeniti mož! Daj da je poljubim!« vzklikne grofica ter seže po pismu, katero res pritisne na svoji ustni.

»Pa naš Viktor pride, mama! To bo veselje! Koliko bo vedel pripovedovati s svojega zanimivega potovanja! Zares, vsa se veselim njegovega prihoda!« gostoli deva in bila bi pozabila na oni drugi list, da je ni opomnila grofica.

»In kdo nama še piše, Klarica?« vpraša in veli hčerki da pregleda naslov.

»To pismo je brez znamke, mamči.«

»Brez znamke? Ah, morda jo je pozabil nalepiti kdor je pisal! Daj, čitaj!«

Komtesa odpre in čita, a glas se jej trese:

»Cenita! Kaj delate tukaj? Čemu se skrivate? Vi ste vendar grofica Padrillac in spadate pod guillotino, kateri ne odidete! Poznam Vas in Vas razkrinkam!«

»Brez podpisa in pozdrava!«

»Ha! To je on, — njegove besede! Moje sanje Klara!« vzklikne grofica in silno probledi.

»To je moral pisati uprav hudoben človek, mama! Ali zares, čemu bi naju razburjalo, ako znava od koga izhaja?« reče komtesa in skuša zakriti pred materjo razburjenje.

»Ta človek, — o kako hvaležna sem svojim sanjam, to je Onemu, ki govori do nas skozi sanje — da mi ga je razodel! — Ta človek je najin sovražnik, Klara. Izkušal bode vplivati tudi na generala ...«

»Ne boj se mamica, naju ščiti večja moč!« odvrne komtesa, spravi pismo pa vzame harfo, da z njenimi glasovi pomiri vzburjene živce materine. —

Isto uro je ležal na divanu v generalovi kadilni sobi njegov sluga Jakob in kadil fino (generalovo) smotko.

V eni roki držeč omelo, v drugi, med prsti, zapaljeno smotko in časopis, je govoril sam seboj v kratkih, raztrganih stavkih:

»Ha, he, naš general je slep, dvakrat slep, trikrat. — Ne ve, koga ima pod streho, ne ve! Te ženske! — No, da, kaj mi mari, a poznam jih! Ona, grofica, seveda ne sluti, da smo mi oni Jaques de Ponçeau, ki je pred desetimi leti, v službi visoke finance, vodil ono skrivno akcijo, katere žrtev je postal njen soprog, domišljavi burgeois grof Padrillac. Pota ljudske politike so tamna in ni je kraljeve luči, ki bi jo razkrila!

In kakor spreminja barvo, liki Kameleon ta politika, tako jo spreminjamo tudi mi, Jaques de Ponçeau in razni drugi. Danes tako, jutri drugače!

Tako je, in tako ostane, dokler bo stal svet!

Ko je veliki Napoleon, ta priprosti sin advokata Bonaparte v Ajaccio zasijal ko solnce v Franciji in potegnil iz domovine k sebi vse — strupene sopare, hitel sem tudi jaz, tedaj bankrotirani marki de Ponçeau, v njegovo armado kot prostovoljec in se boril zoper — gnjilobo človeške družbe, z njenimi milijon predsodki, krivicami in predpravicami. — Bil sem ves njegov! — Ha! — — Kaka ironija! — Ali ker veliki cesar ni ostal na svoji nebeški višini, marveč je, kakor vsako solnce, izginil v močvirje svojega slavnega dela, obrnil sem mu hrbet, pa se vrnil v domovino, kjer sem delal kot — čevljar dalje na zakrpanem obutalu naše boginje Francije. — Se večja ironija! — Naključje je hotelo, da se v Parizu snidem — potem ko je »veliki cesar« že na otoku sv. Helene premišljeval minljivost človeške slave na zemlji, — z mojim generalom, ki me takoj sprejme za svojega slugo, sam pa se poda v dobro — plačani pokoj.

In tako smo mi, marki Jaques de Ponçeau, zdaj priprosti »Jaques Piccard«, nepoznana veličina in sluga enega prvih generalov prvega Napoleona, tu le v lepem gradu, snažimo čevlje, ometamo prah, beremo časopise in pušimo fine smotke, ki nas ne stanejo niti novčiča ne, vmes pa delamo pri tem priprostem ljudstvu propagando za »nove čase«, ki morajo nastopiti za to našo slavno domovino.

Da, novi časi svobode, enakosti in bratstva! — Liberté — egalité — fraternité!

K temu nam pripomore delo in mednarodni kapital, ki je last vseh narodov te zemlje in ne le privilegiranih bogatašev!«

3. in 4. sešitek

»Ha! Kako sovražim te bogataše, te podedovane velikaše, ki niso nič, pa to aristokracijo brez dela in pomena! Zato doli ž njimi! —

Dobro, — ta le grofica in njena zaljubljena hči morata čim prej iz hiše, — zato hočem skrbeti. Naš mladi baron naj si poišče nevesto, ki bo njega vredna, to hočemo mi, marki Jacques de Ponçeau! Mladeneč mi jako dopade, učil se je veliko in veliko zna, on zamore še veliko storiti za našo stvar. Jaz ga vže pridobim. Za v prvo te ženske proč, — na poti so mi in — njemu! V ta namen smo napisali dvoje pisemc, eno dobode general, eno grofica, — učinek mora biti hud ko bomba!

Aha, ga že čujem, — mojega starega tovariša, listonoša! — Le notri Peter!«

Sluga skoči z divana in gre naproti listonoši, odprši mu vrata.

»Dobro jutro, — pošta je tukaj!« zakliče listonoša, stari mož visoke vzravnane postave in vojaškega stasa, že pred vratmi. — »No, kaj pa to? Ali že zopet igraš — markija? Že zopet se valjaš po mehkem divanu in pušiš generalove smotke?« se šali starec.

»Egalité — Liberté! Enakost za vse, to je naše načelo! Ako diši generalu, zakaj bi se ne prileglo njegovemu slugi — markiju? Ali ne veš kaj pravi sveto Pismo? Prej pojde velblod skozi šivankino uho nego bogataš v nebesa?«

»Vem, ali kaj hoče generalova smotka s sv. Pismom?«

»Pozna se ti, da si plebejec, pa ne zameri! Ali ne vidiš da s tem, ko uživam dobrote bogataša, širim šivankino uho, pa stiskam velbloda in odpiram bogatašu nebesa?«

»I no, pa povej, kaj so nebesa in kje so nebesa, ker si že tako premeten!« meni listonoš zvedavo.

»To ti takoj lahko povem, tovariš! Nebesa so: lepo življenje brez skrbi in truda; nebesa so: uživati veliko in pričakovati še več in nebesa so: imeti toliko, da ti ni treba zavidati nikogar. Pa hočeš vedeti tovariš, kje so nebesa?

No, dobro, povem ti tudi to! Nebesa so povsodi, kamor pogledaš brez nevolje v srcu in s smehljajem na obrazu!«

»Potem jih ni, vsaj na zemlji ne!« odgovori listonoša rnršavo in hoče iti.

»Oho, motiš se, tudi na zemlji so! A iščemo jih kakor slepa kura zrno. Bogataši jih imajo v svojih shrambah cele zaloge, a jih ne dajo ven, med ljudstvo. Veliko njih niti ne vedo da hranijo ta zaklad, ker so vkljub njemu nesrečni. — A mi jih moramo učiti, kaj so nebesa, mi nezadovoljni; dati nam jih morajo, da jih razdelimo enakomerno med vse ljudi na zemlji. Ako ne z lepa pa z grda!

He, kaj pa je ves ta kulturni boj, ako ne za nebesa? Čemu vse revolucije, vojne in zakoni, zdaj taki, zdaj taki, ako ne za nebesa?

Kaj je hotel veliki Bonaparte nego nebesa? To treba da razumeš, tovariš, ti, ki si se s hrabrostjo leva boril pod njegovim praporom! Zakaj pa si se boril?«

»Viš, primaruha da ne vem zakaj je šlo!« odgovori listonoš neumno in si viha dolge bele brke, pa srpo gleda pred se. »Menda smo se borili, da vzamemo Francozi pol sveta, on pa da bo cesar pol zemlje, ka-li?«

»E daleč zmotil, tovariš ! To je šlo za vse kaj druzega! Enotnost sreče vseh ljudi na zemlji, — to je bil njegov princip, brate, zato smo prelivali kri. To je bila velika, nebeška ideja, vredna naše krvi! Pa žal, ni se izvršilo, — dokaz da ljudje še niso zreli za nebesa. Privilegiranci so potegnili za saboj neumno nezavedno maso in njegovo delo je bilo za enkrat uničeno. Pravim, zaenkrat. A kar je Veliki Napoleon začel, to bodo narodi s svojo močjo dovršili, ko pride oni veliki dan, ki ga pripravljamo vsi pošteno misleči! To bodo potem nebesa, brate, enaka za vse, kakor smo vsi enaki pod solncem! Živel Jacques Laffitte! Živel vojevod Orleanski, prijatelj naroda!«

»Ti si mi zdaj oči odprl, prijatelj!« odvrne ves solzan, listonoš; »tisi mi povedal, zakaj tako vre v Franciji, — glej, umrl bi bil jaz starec, ne da bi bil vedel zakaj sem živel! Zdaj pa vem; ti si mi največji prijatelj, moj Jakov!«

»Tako je in nič drugače! Danes vre v Francijii jutri, pojutrajšnjem bo vrelo drugod. Človek hoče nebesa, a bogati bebci mu jih skrivajo pod mernik! Nočejo povedati pravega, ali pa ne vedo. Ti privilegiranci nas tolažijo le z onim svetom ko stradamo —.«

»No, ti vendar ne stradaš, prijatelj ...«, mu seže v besedo listonoš.

»Pa sem stradal!« odgovori sluga in udari z nogo ob tla nestrpen, ker ga je oni prekinil. »In zdaj sočustvujem z onimi, ki stradajo, mej tem ko privilegiranci zapravljajo narodno imetje. Le-ti nas tolažijo, pravim, z onim svetom in pravijo: potrpite, tam bo vaše plačilo. A mi pravimo: ne boš ! Tu in tam hočemo nebesa! Kako se boš vedel na nebeškem parketu, ako se ne moreš pripravljati zanj že tukaj, ko moraš hoditi po grapah in gramozu v okovanih škornjih?

In to je bila ideja Velikega Napoleona in za to idejo se borimo vsi pravi republičani, ki vsi smo pravi nebeščani!«

»A Napoleon ni bil dober katoličan. Ni li izgnal papeža iz Rima?«

»In ni li daroval Piju VII. najlepšo tiaro? Tudi to moraš razumeti: za eno je papeža izgnal, za drugo je papežu daroval tiaro, — pa še reci da ni bil katoličan, ki je razumel poslanstvo Svete Stolice?«

»Ti si zares učenjak, pozna se, da mnogo čitaš —.«

»In mnogo mislim, reci!«

»Živela republika!«

»Tako ni prav! Reci: živela republika sreče! Živela republika — nebes!«

»Oho, zdaj pa moram iti. Predolgo sem se zamudil. A propos, Jakob! Ali ne biva tu neka — —.«

»Grofica Padrillac, hočeš reči?«

»Da, tako se piše. Pismo imam zanjo.«

»Pismo? Daj pokaži. Res, iz Pariza — hm!«

»Kaj pa je ž njo?«

»E nič, — tako. Na počitnicah je s hčerjo menda. Znanci so, — tudi rojalistke.«

»Rojalistke pri — —?«

»Nič ne de, — staro znanje!«

»Dobro, — za moj del. Imej se dobro, Jakob!«

»Tudi ti. Toda čakaj! Nekdo mi je izročil ta-le listič za naše ženske, sinoči. Ker že neseš pismo, oddaj še to, pa zdrav!«

Listonoša odide in sluga vzame iz skritega žepa mali ključek s katerim odpre poštno torbo generalovo, govoreč seboj:

»Egalité — liberté! To so naša nebesa. Drugih ne poznamo! In te hočemo doseči, pa če pobijemo vse! — Tako. Tole pismo najde general v torbi in ne bo vedel, kdo mu je pisal. Prijeti se mora za glavo. — Babe proč! — He, he! Moj »gospod« ne sluti, da smo si dali skrivaj napraviti ključek od poštne torbe, da tako izvohamo, kdo piše. — No, danes je izdatna pošta! — Čakaj no, to je na mladega barona, — to tudi — hm! Tega ne preiskujem, za v prvo! Da vidimo, kako se mladi mož pojavi. — Dobro, zaprimo in torbo položimo na svoje mesto. — In zdaj hitro na delo! Gospoda se gotovo kmalu povrneta od ježe. — Nekaj posebnega se je pa vendarle moralo zgoditi nocoj mojemu gospodarju, ker je tako nekako prepaden in ker je tako nujno hotel govoriti z baronom. Ljudje imajo skrivnosti! — Morda se ne motim, ako slutim da prične novo življenje pod to streho in sploh v tem kraju? To dela menda ta jastreb, ta mladi aristokrat in učenjak! Hočemo videti! —«

Starec se mej tem samogovorom živahno ziblje po svitlem parketu, briše, ometa, pospravlja in teka semtertja kakor bi štel svojih trideset in ne šestdeset let. Na to pa švigne skozi duri, katere zaklene in se poda na dvorišče proti hlevu kjer začne živahen razgovor s konjskim hlapcem.

Pol ure oddaljen od grada generalovega se je razprostiral košati bukov gozd, skozi čegar gosto vejevje so le redkokje posijali solnčni žarki.

V gozdu so bila urejena senčna šetališča in počivališča ter razne druge naprave v zabavo in razvedrilo, kar je general v polni meri in s pravim francoskim ukusom znal priskrbeti sebi in svojim gostom.

Tu notri sta jezdila z nečakom in belina čilih konjičev je slikovito odsevala od bujne gozdne naravi. Tihota gozda pa je bila uprav prikladna razgovorom, ki so se razvili med obema možakoma.

Baron je z njemu lastno spretnostjo opisoval dogodek v gradu in omenil tudi povesti Bidotove. Na strica vse to ni dosti vplivalo ker je bil zlasti o Grebenu prepričan, da žive v njem duhovi in osobito da se povrača duh starega barona k prostoru v katerem je bival za živih dni.

»Ali ti nisem rekel?« odgovori, ko nečak dokonča svoje pripovedovanje. »Kar ni bajka, se ne da tajiti in tudi nikdo ne taji tu pri nas. Le z župnikom nismo na jasnem. Dozdevati se mi hoče, da mož nima rad da bi se o tem govorilo.«

»Duhovščina vseh veroizpovedanj ima gotove privilegije, v katere noče da posega svet lajikov in če bi tudi poslednji ne poznal manj tega in onega«, reče baron in še dostavi:

»Jaz s svoje strani jej tudi ne kratim teh privilegijev. Vsak stan jih ima in to določa njegov delokrog, v kateri posegati ni dostojno nepoklicanemu. Nasproti duhovniku tudi ne bodem nikdar trdil, kar trditi je izključna pravica njegovega stanu. Nikdo pa ne more braniti slednjemu človeku da ima svoje nazore in — izkušnje, vsled katerih zamore razmišljati to in ono. Skrivnosti stvarjenja so pač za vse ljudi in ako tako razmišljanje pripomore k povzdigi vzgoje in omike, tedaj ne vem zakaj bi se naj pridrževalo splošnosti marsikaj, kar mora postati splošna last?«

»Morda ker bi motilo vsakdanji tok napredka ...« vrže vmes general, a se pri tem nasmeje.

»Ne rečem, meni baron »da bi n. pr. ako bi zadeva z — duhovi zašla v splošnost, obšla ljudstvo nekaka groza, da bi se celo balo bivati pod svojim krovom v zavesti da je obdajajo duhovi ranjcih noč in dan. Ta takozvana groza izvira od tod, ker je svet, v katerem bivajo duhovi, neizmerno oddaljen od sfer našega pojmovanja in je blizu onih večnih sfer, ki nas napolnjujejo s sveto grozo ako le mislimo o njih. —

Ta groza pa bi trajala le v početku.

Ako bi se stvari privadili, ako bi zavest, da neki odstotek zemskega prebivalstva vseh časov biva neprestano v nevidnosti okoli nas, postala del našega splošnega razmišljevanja, tedaj bi tudi z grozo bilo pri kraju. One nevidne ljudi, ki so po večnih zakonih določeni, da bivajo še na zemlji, pričnimo smatrati za svoje dobre znance in sodeželane, njih »pošastno haljo« za njih onstranski »chic«, a našo takozvano »smrt« za posledico naravnega razvoja organskega stvarjenja in prehod iz enega žitja v drugo, — pa nas vse to prav nič ne bo oviralo na delu in napredku, marveč nasprotno! Duhove pač treba vzgojiti ko tigre, oroslane itd. t. j. spočetka se privaditi skupnemu bivanju ž njimi!« zaključi baron s smehom, v katerem je pol šale pol resnice.

»Kdo ve«, dostavi general istotako s smehom, »morda bi se potem tudi duhovi manj bali ljudi in bi se jim pogosteje prikazovali nego zdaj?«

»Čul sem že večkrat«, meni baron nekoliko resneje, »da se duhovi in to baje vsled nekega tajinstvenega ukaza, ne prikazujejo boječim ljudem, ker bi tako provzročali pri njih vsled strahu nevarne posledice za njihovo zdravje in morda celo življenje, kar bi jim bilo zaračunjeno v — greh kvarljiv dosegi konečnega cilja t. j. zveličanja in lahko bi smatral to za verjetno. Saj se duhovi v tej dobi materijalizma in splošne propalosti čedalje manj prikazujejo. A bodisi kakor hoče! — Naj klasična mitologija sloni na dejstvih ali na goli fantaziji, to ostane pač kot verjetno, da je bilo ljudstvo za dob manj razvitega materijalizma bolj pristopno občevanju z duhovi. Razni pojavi duhov in »bogov« celo v priprosti naravi in pri belem dnevu morda tudi niso bili gola domišljija poetov?«

»To je moralo biti nad vse zanimivo!« vzklikne general navdušen.

»Gotovo!« odvrne baron, vesel, da je njegovo razlaganje privedlo strica že v nekako ekstazo. »Kako zanimivo bi bilo n. pr. tudi ako bi se v božanstvenem mraku tega gozda h kratu pojavili v svoji nadnaravni lepoti duhovi ranjcih tega kraja ...«

»Haha! Morda kake lepe devojke v svoji pošastni snežno beli ali višnjevkasti halji!« se smeje general.

»Res, bila bi dekoracija gozda, da lepše ne bi mogli izmisliti!« dostavi v polšali baron.

»Škoda, zares škoda, še jaz bi se privadil, še mene, starca bi zabavalo!« kliče general ter boža in tleska konja po vratu.

V tem zavijeta jezdeca na gozdni ovinek po katerem se je videlo proti višku hriba, od koder je prihajala čarobna jutranja svetloba.

Ob tem pogledu zažari obema možkima lice v živem navdušenju in baron nadaljuje iskrečih očij.

»In vendar moramo priznati, da je bil plemeniti napredek v onih časih na mnogo lepšem vrhuncu nego je danes. Umetnost, poezija in ljudsko blagostanje je bilo v divnem cvetu, ko je narod stal v neposredni dotiki z veličastvom duha!

A tudi naša doba se bo morala povzpeti do še neznanih višav duha, ako hoče napredovati in pred vsem: ako hoče ozdraveti ran, ki jih jej zadaja kruti materijalizem!

Ha! Ljudstvo se zgraža, blazni od groze in strahu, ako brezbitni duhovi v eni pošastni noči razsajajo po hišah in gradovih, prevračajo stole in mize, razbijajo in drvijo po tlaku, mečejo z opeko in vprizarjajo divji pošastni ples. Ako pa duhovi revolucije stresajo temelje prestolov, razdevljejo domove in z nogami teptajo nekoliko nedostatni družabni red, — ako krvave vojne razrušijo dela tisočletnega napredka, in tu jih ni groza?

In vendar je v bistvu eno in isto!

»Divji ples duhov« tuintam, »besnenje duha«, gnanega po večni sili k cilju svoje popolnosti, sreče! Ali bi ne bilo bolje, vrednejše človeka, ako popusti revolucijo z orožjem materije, nazadnjaštva, pa se bori z orožjem absolutnega duha? Saj le v tem boju je pravi kulturni napredek, ker venčan z viškom sreče!«

Generala je duhoviti govor svojega nečaka toli navdušil, da je vzpodbodel svojega belca, ki se je pri tej priči vzpel na zadnji nogi in divje zarezgetal, a general je vzkliknil poln mladeniškega ognja:

»Riko!« Ti si rojen za cesarja! Tebi bi morali dati v roke žezlo Francije! Ti, edino ti bi osrečil domovino, privedel jo do sreče! Povej, Riko, kaj naj storim, da prideš na vrhunec vodstva v domovini? Vse ti dam, vse storim, samo govori, zahtevaj!«

Zdaj je bil general ondi, kjer ga je nečak hotel imeti za svoj načrt, zaradi tega odgovori poslednji važno in premišljeno:

»Ni mi do vodstva, ker največ škoduje domovini oni, ki vihti vladino žezlo. A delati hočem, ekscelenca, moj zlati stric, delati mirno in tiho, a ne le v korist moje ožje domovine Francije, marveč v korist celega človeštval«

»V to zadnje ti bo prilike dovolj, ko nastopiš diplomatsko službo, ko pojdeš lahko križem sveta, ko bo tvoj talent nedvomno priznan in čislan od prvih mož svetovne diplomacije. A moj sin, jaz bi te rad

videl v duševnem boju stati v prednjih vrstah najprej za blagor naše Francije, v prvo bi rad videl bliščati tvoje ime na obzorju srečne Francozke. Glej! Ne pride do miru v tej Francozki. Iz ene vstaje v drugo, iz enih političnih krčev v druge pada nesrečna majka Francija in ni rešitve, ni izhoda!

Kam dovede to? Francija naj bi sijala kot baklja prosvete vsem drugim narodom, a sama ne pride do ugleda, do slave! Sebičnost, vladeželjnost in sovraštvo ne pusti priti do cilja duhovom domovine, ki gazijo v tamnem čarobnem krogu hudobnega duha, ki jih vodi za nos. Vsi smotri vodijo voditelje domovine, le pravi ne, smoter duha in domoljubja!

Ali ne vidiš moj sin, da je tu treba krepke roke, odločnega dela, sicer še pogrezne ves državni sestav v brezdno kamor pada, in narod ž njim, od revolucije do revolucije, od skoka do skoka?

Daj, Riko, primi za veslo ti, stori mi to ljubav in vse bo dobro! Uveril si me zdaj, da si ti oni mož, oni duh, ki otme Francijo nesreče. Ali hočeš, moj Riko?«

General je otročje milo prosil in to je bilo baronu jako ljubo, saj je videl baš tem potom bližati se svojemu cilju. Zaradi tega reče odločno in resno, podavši roko stricu:

»Hočem!«

»Hvalo ti! Zdaj mi je odleglo!« vzklikne general radostno in jame popevati neko znano narodno pesem.

V tem prijašeta vrh hriba, kjer se pokaže baronu nenaden prizor. Sredi košatega gozda, obdan od visokih bukovih dreves zašije mal čaroben vrtič, poln najlepšega cvetja. Iz srede vrta pa se dviga ličen razgleden stolp, k čegar višini vodijo vijugaste stopnice.

Baronu zašije veselja obraz, ko zagleda ta nenavaden dražesten zavičaj in preko lica mu zaigra radosten smehljaj.

»Glej Riko, to iznenadenje sem pripravil tebi, ko se povrneš, absolviran slušatelj univerze. To je moj dar tebi konec dovršenih študij, katere si, to ti hvaležno priznam, dovršil z izborno odliko in darujem ti ga tem rajši, ker si mi razveselil srce s sklepom, da hočeš služiti domovini.«

»Mojo iskreno hvalo, dragi stric!« vzklikne ginjen mladeneč in stisne roko generalu, a ta dostavi:

»Zdaj pa odskočiva in priveživa tu k drevju konje, pa te povabim vrh stolpa, od koder se nama odpre najdivnejši razgled po vsej širni naši dolini in daleč naokrog!«

V petih minutah stojita možaka vrh stolpa ter se naslajata na rajski sliki, ki jima jo nudi krasna okolica.

V nižavi pod njima je prijeten zavičaj, grad generalov, na levo kraj doline gostilna Bidotova, na katere pročelju blišči zlati grozd; dalje v dolini sije cerkev z župniščem, še dalje je rodni grad baronov in v skrajnem koncu doline gradič Beauchamp, v katerem je po pripovesti krčmarjevi strašilo po noči in kateri gradič še vedno obdaja meglena tanjčica prosevana od jutranjega solnca.

A nasproti njima, v gloriji mladega dneva se dviga strmi Greben s svojimi navpičnimi stenami in težkimi zidovi.

Trenutek molče strmita moža v lepoto tega prizora, a potem reče general:

»Riko! Ozri se tu okrog pa reci: ali ni to pravi raj, niso-li to prava — nebesa?

Kaj hočeš več? In ta Greben ondi? Glej ga, kako ti dviga svojo božansko glavo v nebo, kakor bi bivali pod njegovo streho vsi bogovi Olimpa! Se mu li pozna, Riko, da uganjajo v njem po noči svoje orgije duhovi?

Pa veruj, odkar si mi vse to pripovedoval, se tudi meni ne zdi več grozen ta naš Greben in prav nič bi ne bil proti temu, ako si ga hočeš prirediti ti po svojem ukusu, Riko; — to se pravi, ako imaš zares veselje še bivati v njem.«

Zdaj čuti baron, da je trenutek tu, ko naj sproži svoj načrt. Zaradi tega reče prostodušno:

»Ne le da želim bivati v njem, ekscelenca, da bi ga hotel prirediti po svoje kot bivališče, združujem z Grebenom tudi še nekaj druzega, kar bi utegnilo zanimati tudi vas, gospod stric ...«

»Oho, ako tako govoriš, potem mora biti že nekaj posebnega in jako sem radoveden. Zato ven z barvo, moj sinko!« odvrne general radostno.

Baron za hip upre svoj pogled v impozantno podobo strmega Grebena, potem se obrne k generalu in pravi:

»Pravkar, ekscelenca, ste me navduševali za delo v prid domovini — dobro! To delo hočem pričeti takoj — a po svoje. Razni ljudje delajo za javni blagor različno — vsaki z njemu lastnim orodjem. Tako jaz, moj stric!

Uprav nocoj v tej čudni noči, ko me je obdajalo nebo onstranskega življenja, sem postavil načrt za to svoje delo. A za temelj, za početek istemu rabim nekaj, kar ima biti v tesni zvezi s tem življenjem ...«

»Kaj, kaj, moj Riko?«

»Zvezdarno!«

»Ha, — zvezdama! — Na Grebenu?«

»Da.«

»To bi bilo nekaj! To bi bilo veličastno!«

»In pomembno ... smem li prositi, stric?«

»Riko, ti imaš nebeške ideje! Zvezdama na našem Grebenu! Daj da te objamem! To je ideja, — vredna Napoleona! In veš kaj, moj Riko? Jaz ti jo dovolim — pričnimo! Kaj nameravaš ž njo, čemu in kako jo rabiš pri svojem delu za javni blagor, po tem ne vprašam, tvoja stvar bo. Mene elektrizuje ideja in to hočem videti izvršeno. To bo nekaj silnega! Pa seveda tudi drago, kaj praviš?«

»Brez dvoma, stric!«

»No, kaj to de! Denarja dovolj, dasi še nisem nikomur tega razodeval. Dohodki naših posestev so ogromni, palača v Parizu, tovarna za steklo, rudniki, — to presega stotisočerokrat naše vsakdanje potrebe, ne glede na ono kar imamo shranjeno. To torej ne ovira. Ali pa si pomislil, moj Riko, kaj bi rekli ljudje — ti naši čudni dolinci? Že se mi dozdeva da bodo zmajevali z glavami zaradi tvojega prenočevanja tam gori izlasti po nocojšnih dogodkih, — ko pa se raznese glas, da gradiš gori zvezdarno, — ali te ne bodo imeli za čudaka? Ljudstvo je ljudstvo in to naše francosko ljudstvo je celo čudna zver. To si vrlo izkuša naša lepa Francija v teh burnih časih! Čudak ima čez noč sovražnike ki mu stavijo zapreke, grene življenje ...«

»Ne bojim se stric! Baš to je, kar me zanima. Ljudstvo samo je največji čudak, ker pada iz ekstremov v ekstreme, vsako ljudstvo, ne le francosko in ne pride do željenega cilja, ker nima pravega, česar bi se oprijelo. Tava in tava, pa zabrede v propade.

Prižgimo narodu bakljo, — dvignimo ga k visokim idejam, ki nadkriljujejo vsakdanji nizkotni boj — in doseženo je!«

»Tako je prav, Riko! Torej pričniva, ukreni vse potrebno, jaz sem ti na razpolago, moja t. j. naša blagajna tudi!«

Mladi učenjak je čutil, da je to eden najpomembnejših hipov njegovega življenja, zato se iskreno zahvaljuje svojemu stricu, ki se ni le ne upiral njegovi prošnji, marveč mu navdušeno ponudil vso svojo oporo.

Oba moža se hočeta pravkar podati raz svoj višek da zasedeta zopet konja in odrineta proti domu, ko se pojavi pod njima ob kraju gozda na stezi, ki pelje v skriti vrtič, podoba župnikova.

Pobožni mož je bil v svojem črnem talarju, od katerega se je slikovito razločevala megla njegovih belih kodrov, a v roki je imel svoj stari že zelo obrabljeni brevir.

Ko župnik stopi iz gozdnega mraka v ta tajinstven prostor, v to skrito bivališče cvetja, obstrmi in čez zorno lice mu šine rahel svit radostnega iznenadenja.

Z enim pogledom objame vrt in stolp, na katerem stojita naša jezdeca in ga z viška doli motrita, ko ju še ni bil zagledal.

»Dobro jutro, gospod župnik, dobro jutro!« mu zakličeta pozdrav, a župnik naglo odzdravi:

»Ho, kaj vidim! Gospoda tu? Sanjam li, je li resnica? Dobro jutro, dobro jutro!«

»Pridite gori, gospod župnik, tu je še lepše!« kličeta general in baron h kratu.

»No ravno prav« odvrne župnik, prišedši na vrh k njima. »Ravno prav, sporočiti vam imam zelo važno novico ...«

»Kaj? Važno novico?« vpraša general hitro. »Pa ne morda kaka nesreča?«

»Za v prvo mi dovolite, da izrazim svoje začudenje nad tem, kar vidijo tu moje oči! Je li prirastlo to čez noč? So li pričarala ta prizor — nebesa?«

»Kako pravite, — nebesa?« praša s sumljivo hitrostjo general in se ozre v nečaka.

»Da!« — odvrne dušni pastir. »Ali nas ne spominja vse lepo in zlasti vse izvanredno in vzvišeno lepo — nebes, ki so višek pojma o lepoti? Zares gospod general, tu ste zadeli pravo in podali dokaz, da je v človeku, osobito v inteligentnem, omikanem človeku — nekaj kar nas nehote spominja našega neposrednega duševnega pokoljenja z Bogom bolje: z nebesi. Ta gozdni zavičaj me je uprav iznenadil. Sicer imam že dolgo navado, da slednje jutro pohajam samcat za se ta gozd ter v tihoti in mraku zelenja opravljam svoje jutranje molitve.

Saj je gozd, posebno ta vaš tako inteligentno kultivirani gozd, gospod general, podoben svetišču, kjer se duša vse nekako čudovito spaja z Bogom, svojim Stvarnikom. A v poslednjem času sem bil skoro stalno zadržan prihajati v gozd in danes — kaj zagledam?! Pa recite gospod general da niste pravi čarovnik?« se pošali župnik, kar je generalu seveda zelo laskalo.

»Oho, oho! Preveč hvale, gospod župnik!« kliče ta in stiska župniku roko, a porabi hip, da zadosti svoji že poprej nasproti nečaku izraženi želji.

»Pa dobro, gospod župnik«, nadaljuje a povabi duhovnika in nečaka na klopi ob leseni ograji.

»Ker smo že pri predmetu, blagovolite mi kot duhovnik razjasniti, kaj si naj vendar predstavljamo mi priprosti Zemljani pod zaglavjem »nebesa«? S tem mi jako vstrežete. Osobito pa bi vam bil hvaležen ako mi morete — in to morete kot duhovnik vsekako! — posijati z lučjo resnice v meglo dvoma glede vprašanja: kje so ta nebesa?«

Župnik za hip obstrmi nad tem deloma resnim, a deloma skoro otročjim vprašanjem generalovim, potem pa mu zaigra okoli usten smehljaj resničnega blaženstva in spregovori:

»Iznenaden sem sicer ob tem vašem vprašanju, ekscelenca, ker iz vaših ust, oprostite, bil bi najmanje pričakoval istega. A zopet me veseli, da vam zamorem odgovarjati o stvari, ki bi morala napolnjevati dušo vsakega krščana, pravzaprav vsakega zemljana, ne glede na njegovo versko mišljenje. Hvaležen sem vam, da ste sprožili misel o tem predmetu, o katerem se da dneve in dneve najkrasnejše zabavati in to baš na tem lepem kraju!

No le čakajte, ekscelenca, to bodemo imeli še krasnih ur in jamčim vam zato, — vaše bitje se čeloma preosnuje, pomladi! A gospod baron bo delal izvrstno družbo s svojo učeno izkušenostjo. To bojo lepi dnevi poslej v naši dolini!

Toda glejte, v svojem navdušenju bil bi kmalu prišel od predmeta!

Za v prvo torej, da v nekoliko zadostim vaši znatiželjnosti, gospod general, na cenjeno vprašanje: kje so nebesa ali morda tudi: kaj so nebesa?

Odgovoriti hočem kot duhovnik s strogo verskega stališča katero zastopati sem edino opravičen. S tega stališča torej odgovarjam: Vsi narodi te zemlje: stara kulturna ljudstva in prazgodovinski prebivalci zemlje do narodov današnjih dni; omikani Evropejci, azijski hiperborejci, Indijani severne in divjaki južne Amerike; narodi Meksike, osrednje Amerike in zapadne Indije, ljudstva južnega morja in narodi v večnem ledu — vsi verujejo v srečno posmrtno življenje — vsaki po svoje. V vsakem človeškem bitju živi nesmrtna zavest, da je za njegov nesmrtni del »onkraj groba« določen raj večne sreče.

A noben vernik te zemlje ni še mogel določiti kraja, kjer se nahaja ta raj izven življenja. Enako se godi tudi nam in ni ga med nami, ki bi bil razrešil to uganjko. Sveto Pismo, ki je sicer v mnogih drugih, skoro vseh nadnaravnih in nadsvetovnih vprašanjih pravi voditelj naš, nas glede tega vprašanja pušča popolnoma na cedilu in tudi Cerkev ni v tem nič določila. Prepuščeni smo torej več ali manj samim sebi in se zamoremo naslanjati skoro izključno na izreke raznih prosvitljenih oseb stare in noveje dobe.«

»A to, bi dejal«, oprostite da vas prekinem, gospod župnik«, seže v besedo baron, kateremu general prikimava, »ta negotovost nekako slabo vpliva na versko razpoloženje in morda tudi na nravstveno vzgojo narodov?«

»Ne oporekam, gospod baron«, odvrne župnik, »da takozvani dvomljivci — in teh je seveda legijon — sploh nočejo ničesar vedeti o nebesih, ki torej zanje ne eksistirajo. Ti dvomljivci nemalokrat potegnejo za saboj tudi druge, ki verujejo in vse to vpliva slabo na občno mnenje glede nebes.«

»A da bi te mase, ki vise med dvomi in zmotami«, dostavi baron, »za vselej ozdravili, trebalo bi po mojem skromnem mnenju podati jim vsekako neko — gotovost, ki absolutno izključuje vsaki dvom! O gospod župnik, ako bi to zamogli, — ako bi to zamogla katerakoli Cerkev, izvršila bi orjaško delo na zemlji, — delo rešitve človeštva iz dosedanjih zmot, — ali morda ne, gospod župnik?«

»Niste še izgovorili, gospod baron, — blagovolite nadaljevati!« reče župnik s skrivnostnim smehljajem na licu ter povabi barona da nadaljuje.

»Z vašim dovoljenjem!« odvrne baron nevstrašeno. »Pomislimo samo, da je v pravem pomenu besede osredotočeno vse naše življenje v ideji posmrtnega cilja, kateremu so dala vsa ljudstva ime »raj« — nebesa«.

»Ali vse, kar združuje ljudstva — tu govorim seveda strogo o takozvanih »vernikih« vseh veroizpovedanj — okoli te ideje, je mračno, mistično, s kratka nekaj, na kar ne more zidati zdrav realizem. Baš zaradi tega se je od te ideje oddaljilo na milijone razumnikov in jo smatrajo za abstrakcijo, nemožnost, kakor neki »Perpetuum mobile«, o katerem se pač govori, kateri se želi, a katerega ni in ga nebo, ker je izven vseh zakonov naravne možnosti — —.«

»In Bog?« vrže vmes župnik šegavo.

»Bog — Stvarnik je pač izvor vseh zakonov naravne možnosti, zato znam da Bog je, — a istotako in baš zaradi tega vem da Bog sam ni sposoben izumiti

»Perpetuum mobile« dasi je — večen — ni vsegaveden.«

»Ali ni Bog, ker nad vsemi naravnimi zakoni, vendar on sam »Perpertuum mobile«?« meni župnik in pozorno gleda v oči baronu.

»V tem imate prav, gospod župnik. A Bog se ni izumil sam in Bog kot »Perpetuum mobile« nam ne more služiti kot tostroki izum !«

»To ste zadeli izborno, gospod baron, to so besede pravega učenjaka! A dovolite da vas pozovem dokončati svoje prej začeto izvajanje glede nebes«, reče župnik in lice mu zašije v idealnem žaru. Istotako zaiskre oči generalu, ki postaje ves električen vsled započete zanimive debate.

»Dobro!« nadaljuje baron: »Tem gotoveje bi smeli pričakovati, da je tudi neposredna vstvaritev božja nekaj tako velikega, večnega, da istotako ko Bog ne podleže zakonom minljivosti. In to bi bilo morda ono, kar si predstavljajo ljudstva pod večnim »rajem« ali »nebesi«.

»Izborno, gospod baron, prav izborno!« vzklikne župnik ter tleskne priznalno z rokami.

»A zdaj smo«, pravi baron z izrazom na licu, ki se ne da opisati, »zdaj smo zopet pri točki — dvoma! Kako dati človeku zagotovilo, da je temu res tako? Kako izgnati iz njegove duše ono nezaupnost, ki polaga na jezik tako filozofu kakor i navadnemu človeku besede: Ne verujem! Nebes ni! Kako dati človeku zagotovilo, gospod župnik, daje ona neposredna stvaritev, po našem prepričanju oni vir vsega lepega in dobrega, zares oni cilj, katerega naj bode deležen onstran tega življenja?

In verujte mi, gospod župnik, po tem zagotovilu, četudi nevede, hrepeni ves človeški rod, veren in neveren, ker to hrepenenje mu je položeno v dušo!

Dajte mu to zagotovilo, povejte mu, kje in kako je ono plačilo, zaradi katerega mu je biti dobremu, — in milijoni se zopet vrnejo, olajšani dvoma in srečni, da se je našla steza iz labirinta po katerem morajo tavati zdaj; prepevali bodo slavo, pustili greh in klicali:

»Hosiana! Zdaj smo oteti, zdaj vemo za kaj nam je biti dobrim!« A dokler ne moremo dati človeku jamstva v obliki, pristopni pojmom priprostega razuma, tako dolgo mu ni jemati v zlo, ako dvomi, zdvaja in se pogublja.«

Čez obraz župnikov zaveje blagohoten smehljaj, ki razodeva duhovnika nasproti lajiku, pa pravi:

»Že prej, gospod baron, ste dejali, da verujete v Boga in da vtegne po naravi božji »neposrednja njegova stvaritev« biti oni raj ali nebesa, po katerem, kakor nam znano, hrepenijo vsi ljudje te zemlje.

Ali ni torej popolnoma naravno, gospoda, da tudi »posredne stvaritve« božje, mej katere prištevamo tudi našo zemljo in ves svetovni sestav, istotako razodevajo vsemogočnost božjo, kakor »nebistveni« del stvarjenja, — nebesa?

K spoznanju tega nam niti ni treba sv. Pisma, ni vere, marveč zadostuje lahko lastno opazovanje.

Glejte to krasno prirodo! Ali ne veje iz nje duh božji, nas li ne spominja vsa ta rajska podoba navzočnosti božje in nas sili k izreku: Bog je vse v vsem?

Narava sama pač še ni Bog, niti niso v naravi še prava nebesa, — a narava je knjiga katero je pisal Stvarnik lastnoročno; narava je podoba božja, dasi ne dosleden odtis njegovega obličja, ona je zrcalo božje, dasi polno lis in peg, na njem leži megleni dih, ki nam kaže nebesa kakor skozi pajčolan. Ni li to resnica?

»Resnično! Popolnoma resnično!« vzklikneta baron in general h kratu.

»In zaključek tega?« meni župnik dalje.

»Kje so nebesa?

Nebesa so povsodi v božjem stvarjenju, ker povsodi nas srečavajo reči, ki nas spominjajo Boga in nadzemskega življenja.

Čemu torej dvom? Naj li dvomim da je vladar v državi, ako vidim povsodi njegove znake?

Vendar, dasi je nepotrebno, moremo zasledovati stvar nekoliko dalje.

No, sveto Pismo nam sicer kaže »gori«, a ker se ta »gori« nikakor ne zlaga s pojmom brezkonečnosti vsemirja, v katerem nam je, po nazorih nekaterih zvezdoslovcev in razlagalcev biblije, iskati »nebes«, naslanjati se moramo na razlago nekaterih srednjeveških in tudi novejših teologov. Po mnenju teh so »kraji zveličanih« ona »tretja nebesa«, v katera je bil zamaknjen sv. Pavel, t. j. oni regijoni, v katerih je baje iskati onih po požaru uničenih zdaj duševnih svetov, ki so stalno bivališče zveličanih. Tudi naša zemlja baje postane za naš rod taka nebesa potem, ko jo zadene usoda požiga in bo iz nje tak izčiščeni t. j. duševni svet. Drugi učenjaki razlagajo »tretja nebesa« zopet tako, da jih smatrajo za »empireum« ali »ognjeno nebo« ki naj obdaja vse nebeške sfere. Mej temi učenjaki je bil tudi veliki italijanski pesnik Dante, ki v svoji »Divini comediji« slika nebesa kot tako ognjeno nebo. A Secchi in razni drugi astronomi so mnenja da se nahajajo prava nebesa, t. j. »osrednji sedež božji« v onem »tamnem središču«, okoli katerega se suče vse svetovno stvarjenje. In ti učenjaki utegnejo biti še najbliže resnici, dasi moramo iznova pritrditi, da ne vemo absolutno ničesar gotovega in tudi menda nikoli vedeli ne bomo. Ono gotovost torej, gospod baron, katero želite za človeško družbo, je iskati edino v veri, kajti človeškemu umu ni prisojeno, dokler je v telesi, dvigniti se v te tajinstvene kraje in prinesti iz njih zemljanom željeno gotovost — brez katere, kakor pravite, bi bil nemogoč družabni preobrat v smislu absolutno dobrega.«

»Ako pa bi bilo to gotovost možno vendarle doseči, pa po drugih potih?« — dostavi baron zamišljeno, igraje si z ježno palčico.

»Ne dvomim, da niso še izčrpana vsa sredstva, katera morda še najde velik človeški duh v dosego prekrasnega cilja. — — A že brez tega je največja slast uglabljati se v to veliko zagonetko. In čim bolj ko se uglabljamo, tim več nahajamo na vseh koncih in krajih stvarjenja čudovitih dokazov za eksistenco nebes.«

»Moja nocojšna noč, Riko!« reče hitro general in na vprašanje župnikovo na kratko opiše svoj nočni dogodek.

»Kaj tacega se je meni že tudi pripetilo«, pripomni župnik mirno. »In vsikdar sem to smatral za »migljej neba« ter previdno vpošteval. Po mojem mnenju je konečno tudi nepotrebno reševati uganjko o »kraju«, ko pa nas noč in dan obdaja skrivnostno poslovanje one Sile, ki postavlja na glavo vse naše umstvovanje.«

»A vkljub temu«, reče baron odločno ter se dvigne, kateremu zgledu sledita tudi general in župnik, »vkljub temu bi hotel žrtvovati svoje življenje tej nerešeni uganjki in jej priti do živega! — In kaj velja, to tudi hočem!«

»Bravo, gospod baron, bravo! Na delo torej!» vzklikne župnik spodbujevalno. »V meni najdete navdušenega sotrudnika!«

»A propos, gospod župnik!« vpraša general v tem ko se vsi trije pripravljajo na odhod se stolpa, »Kaj je z ono važno novico katero ste hoteli sporočiti?«

»Da!« odvrne župnik in obstane. »Jako važno novico vam imam sporočiti, ekscelenca! In glejte, uprav to kar vam imam sporočiti je nov dokaz, da — nebesa niso zadeva, tičoča se le onega sveta in posmrtnega življenja, marveč zadeva, ki ni manjšega pomena tudi za naše telesno ali predsmrtno življenje.«

»Oho, oho!« zakliče general. »Kaj nam bodete povedali, gospod župnik! To mora biti pa že kaj posebnega! Zelo sem radoveden!«

»Le čujte! Francija ima kralja!«

»Kako? Kralja!?« vzklikneta general in baron h kratu.

»Da, gospoda! Kralja ni več in kralj je zopet! Ravnokar ko odhajam v gozd, prejmem pismo od prijatelja iz Pariza, ki mi v eni sapi sporoča, da je ljudstvo odstavilo Karola X. in dvignilo na prestol Francoske vojvodo Orleanskega, Ludovika Pilipa I. »kralja naroda«, potem, ko je pobilo kraljeve čete pred durmi Pariza.«

Kakor strela z neba je to poročilo učinkovalo na generala in njegovega nečaka.

»Ha! Je-li mogoče!« se jima izvija vzklik za vzklikom. »Ljudstvo kralja, naši republičani kralja! Se li godé še čudeži?«

»Tako je! Človek bi mislil da prej pade svet iz tečajev nego da si naš kmet in delavec izvolita kralja, potem ko sta »izgubila« zaupanje v moč in poštenje kronanih glav.

A mi tukaj zunaj, živeči le v žarkih solnca prosvete, ne slutimo kaj se dogaja v solncu svetovne omike, notri v našem Parizu, kako notri valovi in bruha, stresa temelje obstoječega in gradi temelje — bodočemu.

Po tem, kar nas je iznenadilo danes — no, Francija je sploh dežela iznenadenj! — pa nam mora postati jasen pomen dokumenta, ki ga hrani grofica Padrillac! Ljudstvo, namreč ta delavna, trpeča in poštena masa, ki hrepeni po svobodi, ki se hoče razvijati in izpopolnjevati kakor mu veleva moč lastne duše, to ljudstvo namreč je bilo varano v svojih nadah po privesnikih predobrega Karola X. in se je hotelo postaviti na lastne noge. Hotelo je vzeti samo v roke žezlo Francije in vladati se samo, — ker naše ljudstvo, čast mu! stremi više in noče ostajati v nižini.

A glej, oni, ki so ljudstvu svetovali, oni tamni duhovi, ki so se stavili v njegove prednje vrste, pokazali so zarana namene, nevredne dobre ljudske stvari, — namene, ki gredo za izkoriščanjem narodove mase. Pa narod je tudi te ljudi spoznal, — spoznal je novo nevarnost, katero mu ti ljudje pripravljajo in se naposled oklenil moža, ki pozna ljudske rane, ljudsko dušo in naravni cilj človekov na zemlji ter mu hoče biti varuh, dobrotnik.

Ta mož je vojevod Orleanski in Šartreški, nesebični kralj-človek! Naravno je, da je masa naroda, v stiski enajste ure, zapeljana po dozdevnih a nenaravnih voditeljih, oklenilo se ga z vso močjo svoje hrepeneče duše. Vse pa ima zahvaliti ljudstvo izvrstnemu Laffittu, možu, kakor nam znano, ki se je iz priprostega trgovca razvil v pravi genij narodnega voditelja in ki je v vojvodi Orleanskem zarana spoznal od nebes poklicanega vladarja Francije.

Z veseljem je šla masa naroda za njim, spoznavša dobro in pravo. In temu glasu ljudske vesti imamo zahvaliti novega kralja Francije, ki je to uro prvo in edino — kraljestvo naroda na svetu ... monarhična republika!

In zaključek temu, gospoda?

Ta zaključek je jasen za onega, ki pozna konečne cilje človeštva.

Narod sam težko da bi jih razumel v masi, — vendar sili, elementarno gnan, k neki osredotočbi svojega duševnega stremljenja. V naše človeško stvarjenje, gospoda, so položila nebesa že prvotno bistvo čistega družabnega reda, v katerem ni nič napačnega, nejasnega, nepopolnega.

Višek tega reda pa je vedno poosobljen v kakem članu družbe, ki ima biti vreden tega, kakor je sredotočje pravih nebes — Bog, — Stvarnik vsega.

Popolnoma naravno je ako človeštvo stremi po oživotvorjenju te večne ideje o nravnem redu na zemlji in skuša doseči ta krasni cilj — ob splošnem duševnem soglašanju za dobro in pravo. Pri tem masa ljudstva rada šiloma odstranjuje ovire in napake, ker sila je edino sredstvo stremeče mase v trenutkih, ko se ne moreta z uspehom izražati in dokazati namena čista volja in duh.

Najmočneje se ta volja narodne mase izraža v naši zlati Franciji, katera je, kakor sem omenil že včeraj, določena igrati v prvi vrsti na svetu vlogo — nebeške države t. j. biti prva oživotvoriteljica nebeškega nravnega reda na zemlji.

Da so nebesa Franciji to namenila, zamoremo smatrati kot dokaz to, da namvskrajni sili pošljejo moža v katerem se osredotoča to stremljenje, — moža kakor je baš kralj — človek, vojevod Orleanski, Ludovik Filip!«

»Katerega Bog živi!« zaorita navdušeno general in baron h kratu.

»Da, živi ga Bog!« vzklikne župnik »Živi ga Bog in ohrani ga in za njim daj domovini naši enakega mu naslednika!

In glejte, gospoda!« zaključi župnik povzdignenim glasom svoj govor, »Ta velevažen dogodek nam torej iznova izpričuje da se v polni meri zrcali bistvo nebes s svojim čudežnim delovanjem tudi v našem življenju, ker ono poosebljuje s svojimi dasi še nepopolnimi socijalnimi zistemi idejo monarhizma t. j. osredotočb v osebah kronanih vladarjev. Ta ideja, izbrati si kraljevega člana svojim vladarjem, je prišla ljudstvu od nebes in dokazuje, da isto stremi k nekemu sijajnemu višku moči, pravice in lepote in da ljudstvo samo v svoji dobri neizkvarjeni naravi noče nevarne republike, v kateri bi nosili prvi zvonec umazani izkoriščevalci naroda, sovražniki nravnega reda, pristaši hudobnega duha.

V tem spoznanju je naše plemenito ljudstvo živelo vedno. — Žal da se je od hipa do hipa, zapeljano, zopet pogrezalo v mrak zlih instinktov in se oddaljevalo od svojega jasnega cilja!«

»Ker ni imelo še prave zaslombe v ...!« omeni baron hitro in dvigne roko kakor bi hotel povedati še več.

»Dobro, razumem vas gospod baron!« reče župnik. »Dobro, dajte mu to zaslombo, poskusite vse, svet vam bo le hvaležen! Ali kako hočete — —?«

»Zvezdarna!« zavpije general in solze mu kar zalijejo oči.

»Kako? Zvezdarna?« vpraša župnik začuden, zroč generalu v rosne oči.

»Da, zvezdama bo ta zaslomba!« zakliče iznova general. »Zvezdarno dobimo na Greben, — naš strmi Greben spremenimo v krasno zvezdarno! To želi moj nečak tu-le, ki mi je razodel svoj nebeški načrt služiti domovini, človeštvu! In jaz sem mu zagotovil vso svojo oporo, gospod župnik!«

Poslednji strmi zdaj v generala zdaj v barona in reče naposled s povdarkom:

»Zvezdarna, — da, to bi bilo nekaj posebnega. A kako spajate zvezdarno z ono zaslombo, si ne morem takoj misliti, — vaša tajnost je gospod baron!

A to vidim, da ste nenavaden, velik duh in da ima domovina še mnogo pričakovati od vas. Zato dovolite gospod baron, da vam čestitam k tej krasni ideji ter da vas objamem kot svojega duševnega pobratima!«

»Tudi jaz, tudi jaz!« zakliče general in proži roki nasproti svojemu nečaku, čegar lice gori v žaru radosti in navdušenja. Vsi trije stoje za trenutek v prijateljskem objemu, zroč tja v solnčni Greben, ki se jim zdi kakor sijajna prerokba lepših dni.

Ta hip pa se začuje iz nižave vpitje in zvoki marseljeze, ki veličastno done skozi jutranji svit.

»Kaj to?« vzklikneta general in baron ter strme prisluškujeta v nižavo.

A čez lice župnikovo se razlije neka jasna blaženost, oči mu zaiskre skrivnostnega ognja, roki razprostre k nižavi in vzklikne:

»Gospoda! To je velik trenutek! Drugo solnce je zasijalo Francoski, lepše in — večje! Idimo tudi mi gret se v njegovih žarkih, uživati srečo v njegovi luči! Čujte! Vest je došla iz Pariza in užgala ko iskra srca naše doline! Glas naroda doni kot odmev nebes nazaj k nebu, spreminjajoč se v godbo, govor nebes!«

»Živela Francija! Živela srečna domovina!« zaorijo vsi h kratu, da odmeva tja v strmi Greben.

A od ondot se zdi baronu da zopet čuje glas starega strica:

»He, he, Riko, kje so nebesa?«

Vsi trije se takoj odpravijo z višine razglednega stolpa ter se razidejo. Župnik se poda po samotni gozdni stezi proti župnišču, a general in baron zajašeta svoja belca ter se v brzem diru napotita proti gradu.

Dospevšima pred grad pa se pojavi nekaj izvanrednega.

Velika množica kmetskega ljudstva se gnete, z godbo na čelu, po poti ki vodi iz doline proti gradu, kriče in vihte pokrivala. Na nizkem obzidju pa stojita sluga Jakob in konjski hlapec Peter ter pričakujeta množice.

Jakob drži eno roko v žepu a v drugi se mu kadi sveža smodka, katero je vkradel generalu in ravnokar prižgal.

Kmetje se postavijo ob zidu in Jakob govori:

»Bratje! Francozi!«

»Živela Francija! Živela republika!« zagrmi kakor viharni odmev na nagovor generalovega sluge.

»Bratje! Francozi!« nadaljuje Jakob. »Cesar bi nikdo ne pričakoval, to se je zgodilo! Mi vsi smo ljudje ...«

»Vsi!« zagrmi iz sto ust.

»Vsi smo bratje ...«

»Vsi!« se ponovi grom.

»Vsi enaki pod solncem ...«

Kmetje se pogledajo, potem pa zopet zagrmi:

»Vsi!«

»In ker smo vsi enaki, zaradi tega smo tudi vsi ene misli za srečo domovine!«

»Živela domovina!« grmi iz množice.

»Bratje!« nadaljuje sluga. »Danes je padla zavesa, ki nas je ločila po stanu in veljavi. Vsi stanovi veljajo enako, vsi smo enakovredni, ker vsi smo Francozje, sinovi enega velikega naroda!«

»Vsi smo enaki, vsi Francozje, živela Francija!« je grmelo dalje.

V tem sta se približala na konjih general in baron in smehljajoč gledala zanimivi prizor ter poslušala učeni in rodoljubni govor Jakobov.

Poslednjemu ni bilo dokaj prijetno, da je baš v trenotku ko je z navdušenjem slikal kmetom »enakost vseh stanov«, se moral spomniti razlike med seboj in gospodo na konjih, a kot spreten govornik si je hitro znal pomagati iz zadrege.

S pogledom na odlična prišleca reče: »Res nas ločijo stanovi, tudi nas loči omika, premoženje in še marsikaj drugega nas loči. A tu ne gre ni za stan ni za omiko ni za premoženje, — tu gre za — smoter, bratje, za princip svobode, bratstva in enakosti! Velika Francija je velik stroj in mi smo njegovi deli, veliki in majhni. Vse nas veže dolžnost, srce in duša. V tej misli smo veliki vsi, vsi enaki in velika je naša domovina in velik je — on, ki je človek kakor mi, enak z nami in vendar po stanu kralj! Živel Ludovik Filip, od danes naš kralj francoski!«

»Živi kralj!« zagrmi iz množice in pokrivala se dvigajo v zrak.

Tudi general in baron se pridružita temu klicu in krepko zakličeta:

»Živel Ludovik Filip, prijatelj Francozov!« in njihovemu vzkliku slede mogočni akordi marseljeze, katero slušata general in nečak odkrita, a ž njima tudi vsa množica.

General na to povabi množico na vesel sestanek popoludne pri Bidotu, da proslave ta za ves narod tako važen dogodek. Jakob na to zakliče:

»Vsi popoldan k Bidotu! Na veselo svidenje, bratje! Živela Francija!«

Ob glasnem kriku se ljudstvo zopet vrne in razide po dolini, po kateri še dolgo odmevajo zvoki vesele godbe.

General in baron odskočita raz konj in podasta uzde slugi in hlapcu.

»Izborno ste govorili, gospod — marki! Ponosen sem na vas!« spregovori zdaj general ter potrka po rami Jakoba, h kratu pa seže v notranji žep suknje, izvleče etui s smódkami ter podari slugoma vsakemu pest finih smodk, rekoč:

»V proslavo današnjega dne!«

»Živela svoboda! Živel moj general! Liberté! Egalitè! Fraternité!« kličeta Jakob in Peter ter vedeta konja v hlev, dočim se general in nečak podasta v grad.

Dospevši v sobo reče general:

»Povej Riko, ali ni morda ta dogodek odsev in odmev moje nočne slike? Ti ljudje!?«

»Deloma zadéto!« odgovori baron in dostavi:

»A to ni še vse. Kje ostaje Viktor in oni Rus?«

»Res, — ta bi še utegnila slediti, kar pa se mi zdi skoro nemogoče, kajti znaš vendar, da je Viktor kot član znanstvene ekspedicije daleč onkraj Pirenej ... in Rus, moj prijatelj leži najbrže že leta dolgo na dnu kakega propada v onem kavkaškem pogorju«, odgovori general ravnodušno.

»No, to, bi dejal, še ni dokaz, da zares ne bi mogla priti, ker »pota usode so skrivnostna« je pregovor in jaz to verujem«, meni baron.

»Dobro, hočemo videti!« pravi general veselo. »Zdaj sem že poln pota na spoznanju da sega vpliv nadnaravnih ali če hočemo: višje in skrajnje naravnih sil globoko v naše življenje, katero bi morali ljudje vse bolje proučevati, da bi vendar konečno sami sebe razumeli. — Toda glej no, tu je naša pošta, skoro bi bil pozabil!« dostavi k svoji precej učeni definiciji general in poišče ključek da bi odprl poštno vrečico.

»Tu ga imamo! Zdaj pa poglejmo kdo nam kaj piše, Riko! Sediva!«

Oba sedeta in general odpre vrečico ter vleče pisma, liste in druge reči iz nje.

»Danes je boginja Pošta izsula precejšen del svojega roga v našo vrečico!« govori general dobre volje. »To je za te Riko, — na! Kdo pa piše?« Baron sprejme pismo in vzklikne ves iz sebe: »Njegova pisava — Viktor!« »Si videl? Čedalje lepše! Odpri hitro in čitaj!« reče general ter odpira na široko oči, roki pa mu kar obležita prekrižani nad vrečico v naročju. Baron hlastno odpre in čita.

»Pariz!« V Parizu je! — »Prijatelj! Evo me nazaj v domovini, v naši stolnici! Tu sem izvedel da si že zunaj, zatorej hitim k Tebi, jutri se vidiva, a seboj pripeljem še nekoga, ki utegne jako iznenaditi tvojega plemenitega strica ...«

»Svobodno! Notri!« zakliče hipoma general in se ozre proti durim, a baron zaključi:

»Tu v Parizu je še vedno vse narobe in jaz sem kakor veš, a priori nasproten tem homatijam, ki so me tudi gnale iz domovine. Tvoj Viktor grof de Padrillac.«

»Svobodno vendar! Notri!« zakliče general vnovič in nevoljen vstane, da bi šel pogledat k durim.

»Kdo vraga trka in noče notri! Morda kak berač?« reče general in odpre duri.

»Nikogar? Kaj pa to?« de na to in probledi. »Saj si vendar slišal trkati tudi ti, Riko?«

»Da, slišal sem, trkalo je«, reče baron in se pozorno ozre proti durim.

»Stvar mi je sumljiva«, reče general zamišljeno in gleda v nečaka kakor odsoten.

»Ali ne pomeni morda kake nesreče? Ako bi bil kdo ...«

»Poglejmo ako ni morda kdo skrit, — morda kak šaljivec?« reče baron in stopi v koridor da se uveri, a presenečen se vrne v sobo.

»Ničesar ni! Nikogar ni, a trkalo je!« reče in se zamisli. »To res nekaj pomeni ...«

»Veš kaj, pustiva, pomeni kar hôti!« reče čez hip general ter zamahne z roko. »Poglejva raje dalje! A to stoji pribito: Viktor pride in ...«

»In njegov spremljevalec bo oni Rus, verujte mi. Oba sta naznanila svoj prihod vam že v nočni viziji. Stvar se vresničuje in to ni teorija, marveč nadnaravno dejstvo. A k temu bi bilo dostaviti še nekaj baš z ozirom na to-le trkanje.

Gotovo se je pripetilo že vsakemu človeku in tudi meni, dasi sem še razmerno mlad, da je bližajoči se naznanil v zadnjem hipu svoj vstop, bodisi da je potrkal na duri, ali da smo čuli njegove korake že v veži ali da smo celo videli ga prihajati, čeravno je bil oddaljen še morda nekaj minut, celo — ur. Dovolj: duh onega t. j. misli njegove hitele so na poset pred dospelim telesom in to je provzročilo skrivnostni pojav, ki nas je iznenadil, celo prestrašil. Iz tega pa zamoremo crpiti zaključek, da ne le duhovi umrlih marveč tudi duhovi živečih se naznanjajo, vplivajo in delujejo iz daljave ter nas opozarjajo, kako važno, da previdno bi bilo ako bi upoštevali take pojave v telesnem življenju, katero, namreč to življenje potemtakem pač ni nič druzega nego poosebljeno delovanje one skrite Sile, za katero imamo in zamoremo imeti le edini naslov: — »nebesa«.

»Da, da nebesa so, to trdim smelo, ki snujejo dogodke življenja, ali če hočemo: ki sestavljajo raznovrstne »romane življenja«, katerih globoko tajinstvena pota so nam često in često neumljiva, nam, zaprtim v mesene oklope telesa!«

»Verujem Riko, docela verujem. Sicer bi župnik utegnil dostaviti, da ni vse delo nebes, marveč tudi »delo pekla«, kar opazujemo v življenju; kaj praviš?«

»Mogoče bi to dejal on. A jaz bi mu odgovoril: nadnaravna obča Sila je le ena, a ta deluje tudi z navidezno tamnimi, zlimi pojavi, baš ker je skrivnostna, dalekovidna!« odvrne baron pogumno.

»In tako bo resnično, popolnoma resnično!« pritegne general čvrsto in udari nečaka pritrjevalno po rami.

»In kaj snuje ta Sila baš sedaj okoli nas. Ekscelenca dragi stric, to čutimo že tudi ta trenutek. Bližajo se dogodki in osebe, ki sestavljajo dogodke in prej ko se zavemo, stojimo, sodelujoč, sredi orjaškega romana, ki morda pretrese temelje vsemu družabnemu redu te zemlje!« vzklikne baron in oko mu zaiskri v proroškem žaru, ki elektrizuje tudi starega vojskovodjo.

»In junak temu romanu boš ti, moj zlati Riko in jaz tvoj stric, bodem hvaležni statist!« doda general veselo. »Pa še nekaj, moj Riko! Ta le vrečica bo prinašala pridno svoje prispevke, katera bodo pošiljala za naš roman — nebesa, ha, ha!«

»Vrlo, dobro, gospod stric!« vzklikne baron. »Pa poglejmo, morda so »nebesa« še kaj položila vanjo!«

»Dobro, poglejmo!« reče general in poseže zopet v vrečico. »Aha! Nekaj bo še. Kdo to piše? Pisava mi je sicer nekoliko znana, vendar se ne spominjam kdo bi utegnil ... ha, odprimo! — Ho, ho! Moj davni kolega Ponsard mi piše! O stari dečko, kaj hočeš h kratu ti od mene? Čujmo! Cher ami! Jaz in dva kolega si želimo ogledati Lourd, — oni znameniti Lourd, o katerem se toliko govori in piše, za in proti. Onadva sta znanstvenika, jaz le verni radovednež; — vsi trije pa se hočemo prepričati kaj-li je na tem, na teh — »čudih«. In ker je sedaj baš tako nekako »vroče« v naši politični sferi, bi znalo vplivati »hladilno« na živce ondi pri »tajinstvenem vrelcu«. Ker pa pot drži baš ondi blizu tebe, sem sklenil posetiti te in tako zadostiti že dolgo gojenemu hrepenenju da te privijem, zlata duša, zopet enkrat na to večno mlado srce. En dan ostanem v tvoji bližini, potem pak jadramo naprej. Ako hočeš, pa se nam pridruži še ti, da bo družba živahneja. Tvoj stari Charles Ponsard.«

»Ha, ha! Ta Lourd! Zopet ta Lourd! Kaj praviš k temu, Riko?« kliče general smejoč.

»Hm, kaj pravim? Menim, da tudi ta »Lourd« je neka točka v »nebeškem programu«. Le žal, da se jo često napačno tolmači kakor sploh vse kar ima na sebi pečat tajinstvenega, oziroma nekaj v kar so položila nebesa večjo mero svojega bistva. Tudi mene je že davno gnalo pohiteti tja, a bilo mi ni prilike ...«

»Dobro, moj dečko!« vzklikne general zgrabivši barona za roko. »Kaj velja, pa gremo ž njimi! Morda se nam pridruži tudi župnik in še kdo drugi. To bi bila zabava!«

»Bilo bi res zanimivo ...« odvrne baron in povesi obraz, na katerem se je hipoma čitala misel na komteso ...

»O tem se hočemo domeniti, ko dospo naši znanci k nam. Živio! Roman krepko narašča! Je-li še kaj v tej »nebeški vrečici?« doda šaljivo general in poseže v vrečo a privleče iz nje ono pismo katero je položil vanjo sluga Jakob.

»Kaj pa je to?« reče vojsko vodja, ogledavši list ter nekoliko nagubanči čelo.

»List brez naslova in poštnega znaka?! Kdo bi bil to pisal in položil v vrečico. Neka tamna slutnja me navdaja ko gledam ta breznaslovni list. Pa bodi, — čitajmo tudi to!«

In s tresečo roko odtrga zavitek in čita:

»Ekscelenca gospod general! Pod svojo streho imate neke ženske« — ha, naši gostje! — »neke ženske, katerih ne poznate. Da one pripadajo h kraljevi stranki Karola desetega, največjega nasprotnika ljudske volje in narodne svobode, to bi še ne bilo najhuje, a one so zapletene v nevarno zaroto, katera skrivoma izpodkopava temelje Francije in hoče izdati tujcem našo drago domovino. Patrijotičen čut Vam kot zvestemu Francozu veleva, da odstranite te ženske iz svoje hiše, a jima iztrgate neki dokument, kateri je podlaga njihovemu skritemu delovanju. Ta dokument blagovolite čim prej dobiti v roko in ga v skrinjici v kateri se nahaja, zakopati pri hrastu ob križpotju med župniščem in bližnjim gozdiščem, kjer ga sprejmemo v svoje varstvo. Nadejamo se, da izpolnite našo iskreno željo in — voljo vsaj v treh dneh, kar bode le v Vašo srečo, sicer bi ne mogli biti odgovorni za posledice, ki bi znale zadeti tudi Vašo hišo kakor bodo i zadele omenjeni ženski. Z vso častjo in spoštovanjem: Liga zvestih Francozov.«

General je tresočim glasom čital in vmes večkrat pobledel, vidno razburjen. A ni še dovršil, ko se spusti baron v grmeči smeh. Vojskovodja mu presenečen zre v obraz in pravi:

»Ti se smeješ, Riko? Meni se zdi, da v tem ni ničesar za smeh!«

»Ha, ha! Gospod stric, ha, ha!« odvrne baron. »Ali ne čuti Vaša ekscelenca«, pravi, »da je to pismo pisala neka podla roka, nizka strast? Iz vsake besedice zveni! Grofica Padrillac ima izvestno hudih sovražnikov — kar je naravno, ker je soproga moža, ki je igral veliko politično vlogo — a kdo jih nima v teh časih! Lahko je to pisal nekdo, ki pozna vsodo z onim dokumentom, kateri bi na vsak način radi dobili v pest sovražniki rajnega grofa — ker zelo važen mora biti zanje.

A kaj to de! Vi gospod stric ste vzeli dami v zaščito in na vas je dokazati, da se ne boji ničesar vojskovodja zlate armade Velikega Napoleona!«

»To hočem, moj Riko!« vzklikne ponosno general, podavši roko nečaku. »Častno besedo na to! Ha! Ta bi bila lepa! Zdaj, ko smo izvedeli kolikega pomena je za našo domovino in za celi svet, kakor pravi župnik, ta listina, ki jo hrani grofica, zdaj da bi pojal izpod strehe preganjani rojalistki? Ne in zopet ne! Zgodi se kar hočeš, v meni najde ta »liga zvestih Francozov«, ki pa so morda manj zvesti nego katerikoli drugi, jeklenega junaka!«

»Živio, gospod stric! In jaz vam hočem biti vztrajna opora v izvrševanju te lepe naloge!« vzklikne baron goreče, kajti v srce ga je vžalila misel, da bi se mogel nahajati kdo, ki bi smel pretiti zlasti njemu tako dragim bitjem, ljubljeni Klari in njeni plemeniti materi.

»Hvalo ti moj Riko!« reče general skrbno. »A prvo bo vendar, da dobiva v roke ta dokument in ga spraviva na varno! V to svrho ti dam polno pooblastilo da se približaš damama in se ž njima na kakoršenkoli način seznaniš. Mej tem pa pospeši zidanje zvezdarne in preuredbe Grebena. Ko bo to delo dovršeno, zakleneva ondi gori listino s sedmerimi ključi, da je nikdo razun naju ne dobi v oblast!«

Baron bi bil zdajci od veselja skoro planil okoli vratu svojemu stricu, tako zelo so mu osrečile srce njegove besede. In ne more si kaj da bi mu ne izrekel tople zahvale in mu v znak hvaležnosti ne poljubil roko. Najrajši bi mu bil tudi razodel svojo srčno zvezo s prekrasno komteso, vendar se mu je zdelo previdneje za vprvo še držati prisego ki jo je dal svoji izvoljenki.

»Torej je tudi ta zadeva za sedaj rešena!« reče nato general in vstane. »Zdaj pa, ako ti drago, pripraviva se za sprejem naših prijateljev. V gorenjem nadstropju je še petero lepih sob ... ha, čuj! Kaj to? Poštni, rog!«

V tem trenotku se začuje iz doline poštni rog, ki kmalu vtihne. Drdranje voza, ki je prišumelo med tihoto narave kakor hipoma privreli slap, je istotako hitro utihnilo, kar je pomenilo, da je voz obstal.

»Kaj stavim«, reče general in vpre svoj daljnogled, vedno pripravljen za take prilike, proti dolini. »Kaj stavim, da sta Viktor in njegov znanec!« —

»Nič naravnejega nego to, po vseh znakih ...« odgovori baron in stopi k oknu poleg strica, ki z napetostjo zre proti kraju kjer se odcepi od glavne ceste pot vodeča proti gradu.

»Saj sem vedel!« zakliče mahoma general, odloži daljnogled ter vleče seboj barona iz sobe. »So že tu! Zdaj pa le kar naproti, Riko! O moje sanje, kako resnično je vse!«

Obadva se podasta pred grad in se napotita po beli lepo obdelani cestici nizdolu.

Skoro se prikaže na vidiku družba petero možkih, mej katerimi sije iz dalja dolga ko cvetje krizanteme bela brada in enaki dolgi lasje starega človeka. Vsem peterim se je videlo, da jih pelje roka vsode iz daljnih dalj v ta kraj.

General in baron, zazrša družbo, pospešita korake in ji malone tečeta nasproti. Klobuki se vihte, roke se prožijo in v naslednjem trenotku si ležita v objemu baron in njegov srčni prijatelj Viktor.

A general, kakor oroslan, predno pade na svojo žrtev, obstane nekaj korakov pred belim tujcem ter srepo gleda v njegov obraz, kakor bi ne mogel prav verjeti svojim očem.

»Kako me gledaš, brate, skoči mi v naročje, moj zlati lev!« spregovori oni z glasom podobnim gromu nad oblaki. Bil je orjak in dasi že ves bel, krepak in čil ko mladenič.

»Je-li mogoče!?« vzklikne general in solze mu porose oči, »Ti si! Anastazij Senjavin!? Ti še živiš ? Ti nisi umrl! Ti si res tu, moj dragec?!«

»Da, jaz sem!« odgovori oni in objame generala orjaškimi rokami.

»Jaz, tvoj dušni brat. Kaj ne, dolgo se nisva videla? Štirideset let! No le čakaj, vse ti razložim in čudil se boš, čudili se bodo — vsi!«

»Daj, vse mi moraš povedati!« odgovori general. »Prav vse, kako si izginil, kje si bil, vse, — prav vse! A ti, moj mili labud«, — reče general pristopivši k Ponsardu. »Bog te živi! Vidim da se še enkrat obnavlja pomlad naših davnih zvez, še enkrat poganja cvet! Bog živi i vas, gospodje in dobrodošli pod mojo streho!« zakliče spremljevalcema Ponsarda; a le ta predstavi:

»Sloveči general de Reclus iz Napoleonove dobe; tu gospoda Parçival in Quesnai, prirodoslovca!«

Vsa družba se nakloni medsebojno in se veselo poda v grad.

Viktor hiti, da pozdravi svoji sorodnici in saboj vleče svojega nekoliko branečega se prijatelja Rikarda; Ponsard in spremljevalca se podajo v odkazane jim sobe, da se odpočijejo, dočim se general z Rusom zapre v svoj kabinet na tajinstven pogovor.

»Moj Anastazij!« reče general in posili prijatelja davnih dnij v naslonjač. »Tu mi govori, prej te ne izpustim, držim te zaprtega ko zver in ne dam ti trohice jesti, — govori mi, kako se je zgodilo, zakaj, kako in kodi si mi izginil! Pravzaprav, da veš, znal sem že nocoj da prideš, tak ali tak!« in general razodene prijatelju kar se mu je pripetilo po noči.

»To imam jaz vedno«, odgovori Senjavin, »to imam jaz vedno! A kako sem izginil? Kratko ti povem, bratec. Šla sva po poti in jaz sem hipec zaostal. Saj veš, zanimalo me je vse — geologa. Vlada carska me je izposlala, da študiram bogata tla Urala in Kavkaza. Na istem kraju mi nekaj zasveti; pripognem se, — znaš, bilo je zlato! Iščem dalje — mislim, da me počakaš —.«

»In čakal sem te, Anastazij —!«

»Dobró, ti si me čakal, bratec, a jaz iščem dalje in čim dalje iščem več je bilo svetlega čara. Kónečno prilezim do jame, globoka je bila, strašna, a svitli čar me je omamil, da sem pozabil vsega, tudi tebe. Grem za njim, pobiram, luščim, naberem si polne žepe, da me je kar vleklo v globočino, tako težki so mi postali ti žepi! A čim globlje ležem, več je bilo. Zdaj začutim mrzlo pod nogami, — bože mili naš — stal sem v vodi do pasa in kmalu bi bil utonil! Kličem te, nič! Čul nisi mojega glasu in meni godilo se je hudo. Izgrebem se iz vode a ležem dalje po neki votlini, dalje in dalje; menim: kvišku ne morem po pečini, žepi so mi pretežki, pa skusim priti iz žrela po ravnini. Čutil sem pihanje zraka od nekod daleč in tja sem lezel — v temi, vedno ob vodi. No da! Konečno prilezem na svetlo, a kje, kje! Bilo je sredi gozda in tiha voda je lezla po njegovi tajinstveni tišini iz dupla, pa nosila zlato — oj bratec koliko zlata! Ves bil sem slep od tega čara, od tega bogastva, pozabil vsega in tudi tebe, — odpusti bratec! Grem ob reki, kam se li vije? Pridem ž njo na solnčne stepe. Tuji kraji, — a tako čarobni! Oj Rusija je lepa, silna! In reka se razcepi na dve, tri rame, na tri struge, a vsaka nosi zlata polno, v širni svet. Grem dalje. In vidim v dalji — vas, koče, a pred kočami ljudi ob vodi, kaj meniš brate, — prali, lovili so zlato! A jaz, si mislim, videl sem — vir, zaklad! Pa pozdravim ljudi, govorim ž njimi, po kaj jim bo zlato?«

»Ej, tako, prodamo ga Židu in Žid ga nese v mesto«, pravijo, in jaz grem dalje, vedno ob vodi, ki nosi zlato, dalje in dalje, da se naposled razgubi. A kje sem zdaj, mislim, in kje si ti! Bilo mi je hudo po tebi, bratec, veruj mi, zelo hudo. A kaj sem hotel? Prišel bo v hôtel, odpotoval in nesel sabo jezen spomin na ubogega Senjavina ki bi bil skoro utonil v — zlatu! In od takrat nisem več čul o tebi, nič več! Pa mi povej, bratec, si li res bil hud in si še?«

»Nič hud, brate moj Anastazij«, odgovori general in ginjen ovije roki okoli vratu prijateljevega »a skrbelo me je, bal sem se, da, slutil sem, da se ti pripeti kaj žalega.«

»No, slutil si prav!« odvrne Rus in vstane rekoč:

»A čakaj, da se uveriš o resnici, ki sem ti jo razkril, podajem ti dokaz, ki naj bo tvoj!«

Pri tem odpre svoj mali kovčeg in privleče iz njega v fin bel papir zavito ko jajce debelo kepico čistega zlata.

»Glej, to je od onega vira, iz one grozne jame. Shrani!« reče ter položi zlato pred generala, ki strmeč opazuje plemenito kovino.

»A povej mi, kako, kako si me zdaj zopet našel po tako dolgem, dolgem času?« vpraša general.

»Ej, kako? V Parizu sem bil, kako, čemu, vse ti še razložim; dolga zgodovina in zanimiva. A tu se sestanem v znanstvenem klubu, čegar član sem, z mladim gospodom in ta pripoveduje o svojih sorodnikih ki bivajo — pri tebi! In jaz — i veš da, bratec moj — se mu usilim da grem ž njim — k tebi! In tu sem! Imej potrpljenja z menoj, ki te še vedno ljubim!«

In stara znanca, katerih duši sti se našli v zorni mladosti, se objameta in oči jima rosijo izliv srčnih čutil, ki nikdar ne usahnejo.

General na to sprovede prijatelja v vrt, a mej potom mu razkriva dogodke svojih dni v vojnah Velikega Napoleona in vse kar je doživel od dneva ločitve in do sedaj. Isto stori Senjavin. A general mu razodene tudi visoke načrte nečaka, pove mu o damah in njih usodi in mnogo drugega.

In te povesti pretresejo Senjavina do duše, elektrizujejo mu vse bitje.

»Konečno, konečno!« vzklikne in oči mu porose navdušenja, zažare svetega ognja. »Konečno sem našel ljudi kakoršne sem iskal! Hvaljen bodi Bog, tvoja roka me je sprovedla k njim iz daljnega sveta!«

Mej tem sklene na prsih roki in dvigne oči k nebu, a takoj tleskne z rokama in udari z nogo ob tla, da se stresejo, pa zagrmi:

»Da, zvezdarna, zvezdarna! To je ideja! To je nekaj za me! Dovoli prijatelj, da ostanem tukaj, dokler da bode vse to gotovo. In če trebate denarja, tudi dam, morate vzeti! Bogastva imam, oj, zlata! Veš oni vir je — moj ... milijone imamo!«

»Izborno moj brate, izborno!« vzklikne general vesel. »To bode kakor nalašč za njegove visoke načrte!«

»Novo življenje pričnemo brate, pomladimo se!« reče Rus in obraz mu odseva skrite, nenadne sreče. »Pa še nekaj«, dostavi skrivnostno in skoro šepetaje ter se nagne k generalu, »to namreč kar se tiče — zvezdarne. Meni se dozdeva bratec, da tu-le notri, v teh skritih globočinah« — v tem pokaže s prstom proti nêbu — »počiva še veliko zakladov, pred katerimi izginejo vsi zakladi te zemlje, vse naše zlato — v nič! To jaz slutim! A to brate so drugačni zakladi, zakladi so, katerih ne najdejo teleskopi, ker oni jih ne znajo iskati! In tu notri, znaš bratec, mora biti tudi vir vseh zakladov, vir, iz katerega oni zajemajo svoje bogastvo, baš tako kakor one reke v Kavkazu zajemajo zlato iz onega vira, iz one strašne globočine, v kateri bi bil tvoj Anastazij skoro vtonil, pa si je nabasal žepe z — milijoni!«

Senjavin se je bil tako razvnel, da je ves žarel v obrazu in so mu oči kar sipale iskre. V tem oduševljenju zgrabi generala za roki ter mu jih krčevito stiska.

»Znaš li brate«, zaključi ves v duševnem plamenu, »znaš li da imam jaz, Rus, uprav proroške misli?«

»Verujem ti, brate Anastazij!« vzklikne general prijateljskim nasmehom.

»Mi Rusi smo goreči, znatiželjni ljudje, a bogati smo na imetju. Vi Francozi ste bogati na duhu, po višku kulture. Kaj storimo? Naše zlato združimo z vašim razumom in to mora biti zveza, ki prevrne svet!«

»Bravo, moj Anastazij, bravo!« zakliče general, iztrga roki iz jeklenega objema prijateljevega ter mu jih ovije krog vratu.

»Pa to le mimogrede, brate! Zdaj hočem bliže poznati tvojega izbornega nečaka; kje je, dovedi me k njemu!« grmi Senjavin. »Jaz mu imam mnogo povedati, — moje življenje je bogato, veliko sveta sem poznal, veliko ljudi; zlasti mu mnogo povem o — Rusiji. O ta Rusija! — Take mlade ljudi treba podpirati, oni so močni, čili, kaj bi bilo, da nimamo mladih ljudi! Torej pelji me k njemu!« A v tem trenotku se že pojavi na vhodu vrta vsa družba obstoječa iz barona, Viktorja ter onih treh.

General in Ponsard s spremljevalcema se podado k biljardu, a Senjavin, Rikard in Viktor se odpravijo proti bližnjemu gozdiču, kjer se v nemoteni tihoti razgovarjajo o velikih rečeh.

Jakob je imel kajpada te hipe polne roke dela, da zadosti nalogi ki mu jo je nadel hudomušni slučaj. Duša mora biti veselici pri Bidotu in paziti, da se mu kaj ne pokvari, a tu v gradu mora skrbeti da bodo gosti njegovega gospoda izborno postreženi.

A to mu dviga ponos, da se čuti nekako vzvišenega nad vse drugo ko odkazuje delo ostalim poslom. Ko veverica teka semtertja, a v tem mu v enomer rojijo po glavi misli, ki so v zvezi z velikimi dogodki dneva.

Tupatam obstane, postavi prst na čelo in govori seboj, potem tleskne s prsti, zažvižga ali pravi: »Tako bo in nič drugače!« pa hiti dalje ko veverica.

Čestokrat skoči k Petru v hlev, mu pove kako važno misel, se obesi na rep najstarejemu generalovemu konju pa zopet hiti v gorenje prostore.

Prišedši vrh stopnic, za hip postoji, pri vije roki pod pazduhi in zavrta v čelo kazalec desnice, in sicer tako krepko, da se mu skrivi, — pa govori seboj: »Vsi tile ljudje, ki jih je zmetel menda veter od vseh krajev sveta danes pod našo streho, se mi zdijo nekaj posebnega. S čim je vse to v zvezi — kaj vem! Jaz le vedno pravim: vsi kar nas je tu-le na tej-le zemski obli, smo bratje in lahko bi se vsi skupaj prav radi imeli da bi ne bilo vmes nekaterih, ki ne pojmijo velike svetovne ideje za katero se mi borimo: svoboda — enakost — bratstvo, pa dvigajo glave čez druge, ki so slučajno v slabejem jopiču; Tako je! Za vprvo in najbolj so mi tukaj na poti te-le — babe! Mogoče! Pravim: mogoče jih general vidi rad pri sebi. In za ta možni slučaj bodimo previdni! A jaz jih ne morem trpeti in to jih — spravi! Ker jaz, marki Jacques de Ponçeau, ne morem trpeti nikogar, ki hoče nekaj biti kar ni, — bogat, recimo!

Kak vtis je neki naredilo na generala ono pismo? Mogoče nobenega. Tudi dobro!

Meni je vprvo le do tega, da dobim v roke oni — dokument, kajti zanj mi da »liga svobodnjakov« odštetih dvestotisoč frankov in to je za propalega markija, ki mora služiti kot sluga, veliko premoženje.

Ha, kaj velja in ta dokument jim ugrabim, ako ne z lepa pa z grda! Ugodna prilika se mi morda ponudi danes. Bá—be se morda vdeležijo veselice pri Bidotu, vplivati hočem na generala, da jih zvabi doli. Ta hip porabim in preiščem jima vse pa jima vkradem listino!

Dobro tako! Dvestotisoč frankov so mi tako kakor v žepu! In toliko so mi vredne te ženske in nič več in nič manj! Fiiit! Potem pa hajd proč, pa postanem zopet polnonaslovni plemenitaš!

A zdaj brzo, čas hiti, obed mora biti v eni uri gotov!«

Jakob se poda takoj v jedilnico iz katere je hip pozneje čuti rožljanje krožnikov, nožev, žlic in vilic pa pesem njegova:

Allons, allons, les enfants! Na boj krvavi, na boj! Nam solnce zlato sije na pot, To solnce je naš Napoleon!