Žena : edicija ELTeC Jelenc, Vitomir Feodor (1885-1922) Pretvorba zapisa WikiVir v ELTeC. Conversion from WikiVir to ELTeC encoding. Tomaž Erjavec Izbira romanov in dodajanje metapodatkov ELTeC. Novel selection and ELTeC metadata. Marko Juvan Miran Hladnik Katja Mihurko Poniž Skrbištvo WikiVira. Stewardship of WikiVir (Slovene WikiSource). Miran Hladnik 37969 COST Action "Distant Reading for European Literary History" (CA16204) Zenodo.org ELTeC ELTeC release 1.1.0 ELTeC-slv ELTeC-slv release 2.0.0 Jelenc, Vitomir Feodor. Žena : edicija WikiVir https://sl.wikisource.org/wiki/%C5%BDena_(Vitomir_Feodor_Jelenc) 2018 Jelenc, Vitomir Feodor Žena Roman 1910

This ELTeC edition was automatically converted from the Slovene WikiSource digital library edition, and several pieces of ELTeC-specific metadata were added. In particular, the source mark-down was first downloaded, and then fixed with a Perl script, which substitutes Wiki MD marking for heads with the regular one, normalises some characters and removes interal markup expressed in {{..}} and as XML tags. This also means that certain markup from the source is lost, e.g. pagebreaks, original vs. corrected words (corrected are retained), poems and their lines, and notes (which are removed). However, it would be extremely difficult to convert this, furthermore it seems that such markup is used only in some novels. The "cooked" MD files are then converted to TEI with the docx2tei stylesheet, ELTeC metadata is added, and the resulting file fixed to ELTeC schema via a XSLT stylesheet.

Slovenian Converted by checkUp script for new release Converted by checkUp script for new release Tomaž Erjavec: converted to ELTeC
I.

Skozi napolzastrte gardine so silili žarki prvega pomladanskega solnca v sobo mlade in lepe igralke Rene Kovačeve, ki je leno in zaspano ležala na divanu; njeno vitko telo je ogrinjala lahna, napol prozorna jutranja halja. Gole roke si je podložila pod glavo in gledala za nemirnimi žarki, ki so se spenjali po zidu ... zdajinzdaj se je kak prikradel na njen obraz, da je zaprla oči.

Dolgočasila se je Rene v Ljubljani, kamor je prišla iz večjega mesta, tu ni našla onega kar je pričakovala, česar je bila navajena; njeno življenje je bilo dozdaj viharno, a obenem zanimivo in polno pikantnih doživljajev; a sedaj naenkrat to malomestno življenje, ko so ljudje človeku vsak trenotek za nogami.

Vzravnala se je in vstala raz divan, ponosna in lepa kakor Venera je stala sredi sobe, kakor da si je v svesti svoje moči svojih čarov; stopila je k oknu, razgrnila gardine in pogledala na ulico ... naenkrat se veselo zgane, stopi k zrcalu popravi si hitro svoje lase, ter sede za pisalno mizo. A že se zunaj zaslišijo koraki, nerazumljiv pogovor in trkanje na vratih, ki se na njen poziv odpro, in v sobo stopi eleganten kavalir, ki se globoko nakloni in reče:

„Oprostite, gospodična, gotovo Vas motim pri študiranju!“

Rene stopi hitro k došlecu in mu veselo ponudi roko:

„Edini Vi, gospod Winter, se spomnite še včasi name ... povem Vam, da moram vsled samega dolgegačasa tukaj umreti!“

Gospodu Wintru je laskala ta opazka, zadovoljno se je nasmehnil in sedel na fotelj, izprožil svoje dolge noge in z vprašujočimi pogledi opazoval Erno.

Winter je bil znan ljubljanski kavalir, ki ga je človek srečal vsak dan in vsak trenotek, ako je šel po ljubljanskih ulicah, precej velike, močne postave, gladko obritih brk, po vsem obrazu pa je imel brazgotine, ki so pričale o njegovem junaštvu dijaških let. In kadar se je ustavil pred ljubljansko pošto in motril dame, ki so hodile mimo, švigal je njegov pogled na vse strani ... Tako je tudi nekoč zagledal Rene in malo časa nato sta si postala prijatelja, pošiljal ji je v gledališče šopke, obiskoval jo na njenem domu ...

Rene je opazila njegove plamteče in razburjene poglede, a ostala je popolnoma mirna, naslonila se je globoko nazaj na fotelj, da so se ji dvigale grudi, da se je napel njen beli, tanki vrat.

„Vidite, gospod Winter,“ je govorila mirno naprej, kakor da ni opazila ničesar, „takole se dolgočasim, a to se ponavlja dannadan, vedno sem sama ... a jaz hočem veselja, zabave, življenja!“

Hitro je vstala in skočila k Wintru in mu sedla na koleni, oklenila se je njegovega vratu in se veselo smejala:

„Zakaj ne bi živela, zakaj ne bi vživala vsega, kar morem! Jaz sovražim ono naivno ljubezen sentimentalnih vzdihov in poljubov; zaničujem pa tudi one moške, ki hodijo k meni in okolo mene in me prosijo, da naj le za en hip, uslišim njih ljubezenske vzdihe ... pfuj!“

Winter jo je začudeno poslušal, kajti malokdaj je že slišal take besede, da bi mu jih govorila žena; bil je sicer precej izkušen v ljubezenskih stvareh, a Rene ga je popolnoma iznenadila, njene besede so mu bile deloma nerazumljive ... ni vedel, ali ga hoče izzivati, ali pa se norčuje. On ni bil namreč posebno bistrih možgan, migljaj mu ni zadostoval, pričakoval je še vedno udarec s kolom; ni vedel storiti drugega; nego da jo je ovil okolo pasu in jo tesno privil k sebi ... a v tem hipu se mu je ona izmaknila in stopila par korakov v stran!

„Tudi Vi ste tak vsakdanjež, gospod Winter! Ali bi Vas sedajle zadovoljila, ako bi udovoljila Vaši želji in Vam dala to, kar si želite Vi, kar čitam v Vaših očeh!“

Par trenotkov sta oba molčala, Rene je stopila h glasovirju in njeni prsti so švignili po tipkah, ki so zadonele zamolko in monotomno! Winter je vstal in se ji počasi približal, položil ji je roko okoli vratu in ji napolglasno zašepnil:

„Rene, jaz vem, kaj si želiš ... tudi tega najdeš ... ukazuj; danes zvečer te pričakujem v Zvezdi, pridi, videla boš, da ni življenje v Ljubljani tako dolgočasno kot si ti predstavljaš!“

Poslušala ga je, a okoli njenih ustnic je zaplaval zadovoljen smehljaj, zasukala se je veselo in se vlegla na divan, Winter pa se je sklonil k nji in ji poljubljal rdeče ustne, bele roke in grudi ...

Hrepenenje po posesti lepega telesa, po strasteh ga je popolnoma upijanilo, ni vedel kaj dela, njegove roke so se nervozno oklepale njenega vratu, a njegove ustne so iskale mesta, ki bi ga poljuboval, kot da bi hotel iz njega izsesati kri.

Rene pa je ležala malomarno na divanu in se smejala njegovi razburjenosti, bil je to njen princip udovoljiti moški razburjenosti ... a potem ga pahniti od sebe in se mu smejati ... V nji je bila skrita ona duša žene, katere, ki ponuja s nasmehom vso naslado, a potem z mirno vestjo pahne človeka v obup in propast, akoravno se komaj ustavlja njena narava strastem, akoravno bi najraje privila k sebi moža in mu rekla: tvoja sem, ljubi me samo en trenotek, jaz ti dam vse! Nji je bila ljubezen sredstvo, ki je z njim skozi vse svoje življenje tirala zaljubljence in kavalirje do obupa ...

S krvavimi očmi, bledih zgrizenih ustnic se je ozrl Winter proti nji, a ona ga je pahnila od sebe in skočila raz divan ter se mu glasno zasmejala ... Haha, pred par trenotki ste mi govorili in obetali vse kaj drugega, a sedaj ... ne bodite smešni! Tudi Winter je vstal in utrujen sedel na fotelj.

„Gospodična Rene, vi ste vrag: Poglejte, premotili ste tudi mene. Vzbudili one banalne želje v meni, ki sem užival v mestu sloves najrafiniranejšega don Juana! Ali verujte mi, to je bilo le za trenotek, sedajle sem se zavedel in ne bi storil več take neumnosti. Ako me hočete poslušati, ako hočete sprejete mojo ponudbo, ki sem vam jo namignil že prej, najdete v Ljubljani v moji družbi ter mojih prijateljic in prijateljev toliko, zabave in naslade, da boste lahko zadovoljni!“

„Res sem radovedna, kaka je ta vaša družba, govorite mi tako skrivnostno kot o kaki revolucionarni zvezi in namigujete na pikanterije, da bi si mogla misliti na stvari, ki se dogajajo v Parizu!“

Zadovoljen je bil Winter, ker s temi besedami mu je pokazala pot, ki naj gre kar naravnost po nji, zato je hitro rekel:

„Pogodili ste, gospodična, vidim, da lahko govorim naravnost z vami, sami ste priznali, kako neizmerno dolgočasno je tu v Ljubljani, a tega ne občutite samo vi, še v večji meri smo trpeli pod tem jarmom mi mladi lahkoživci, ko smo prišli po končanih študijah iz večjih mest na svoje službe! Ker nismo našli zabave drugod, smo sklenili, da se zabavamo po svoje ... po dolgih trudih in težavah se je sestala družba mladih kavalirjev in lepih mladih dam — omenim mimogrede, da so to samo najboljši krogi — ki razumemo življenje na svoj način! Rene, ali hočete stopiti v naš krog? Bodite prepričani, tu se ne boste dolgočasili! Ali hočete?“

Pazno je poslušala Rene njegove besede, stopila k njemu in ga pogladila po licu.

„Za te svoje besede zaslužite, da bi vas poljubila ... ali to je premajhno plačilo ... a obljubljam vam, da vas nocoj počakam v „Zvezdi“ ... zvečer vas poplačam!“

„Hvala Rene! Vsak teden se ta naša družba shaja v neki vili zunaj mesta, upeljati vas hočem še nocoj vanjo!“

Rene mu je popolnoma zagotovo obljubila, da pride; pogovarjala sta se še nekaj časa in se nato poslovila.

Ko je Winter odšel, se je Rene zadovoljno nasmesnila, bila je zadovoljna, da najde slednjič ono življenje, ki je žilo in sanjalo v njeni duši dolgo časa ... njena divja narava, strasti so si iskale izbruha ... dozdaj je živela sama in zapuščena ... kot strup, ki se zaje v kri je delovala nanjo ta samota, ki jo je preganjala kot furije ... videlo se ji je, da je bežala nemirno vse svoje življenje po temnih ulicah, opotekala se je in oprijemala zidov hiš, ki je iz njih donela godba, petje in veselje ... in zopet se ji je zdelo, da hodi po močvirju v polni noči in ne ve, kam bi se obrnila ... in naenkrat je zapazila luč, mogoče je bila samo vešča blodnica, in šla je za lučjo, vedno globočje in globočje so se ji udirale noge v blato ... a naprej je morala!

A z današnjim dnevom je upala, da se spremeni vse ... novo življenje se je odpiralo pred njo, življenje, ki si ga je tolikokrat predstavljala v svojih mislih, hotela je dati prosto pot svojim strastem!

Najnevarnejša in najslabša je žena takrat, ko se v nji prebudi zavest žene; takrat ona spozna svoje življenske naloge, ona se ne zaveda svoje dolžnosti do družbe in človeštva, ona ne pozna takrat več svoje misije v življenju; v taki zavesti je ona le žena ... in pozabi, da je njena življenska naloga združena in rečena le v eni besedi: mati. Ko se v nji prebudi zavest žene, tedaj vrže raz se kot obrabljeno obleko vse sentimetalnosti, vse pojme o morali in dostojnosti in si hoče le tega, kar ji narekuje notranji nagon!

Vsa razburjena je bila Rene, ko si je predstavljala to, kar bo doživela nocoj; hotela si je pregnati te misli, sedla je za klavir in začela študirati neko ulogo ... ali po prvih taktih je prenehala ... prebudilo se je v nji žensko samoljubje, takoj prvi dan si je hotela pridobiti simpatije vseh lahkoživcev in potisniti v stran druge dame; hotela je kraljevati vsi družbi ...

Stopila je do svoje toaletne shrambe in začela iskati primerno toaleto; nervozno je prekladala in brskala po predalih, a ničesar ni našla, vse ji je bilo premalo rafinirano, premalo razburljivo ... slednjič najde kostum dostojen za take večere ... našla je svilno, prozorno tančico ... takoj se je hotela najprej sama prepričati in vrgla je raz sebe svojo jutranjo haljo in stopila pred zrcalo.

II.

Skozi temno noč je drvel brzovlak, pokrajine so bežale mimo njega in izginjale zakrite in ovite v gosto meglo. V prvem razredu je sedela ob oknu mlada elegantna dama in dremala, njena mala glava je bila naslonjena ob naslonjač; tiho in mirno je bilo v kupeju, le zdajinzdaj je zamrmral v spanju nerazumljive besede gospod, ki je ležal razleknjen nasproti dami, pridušeno dihanje, šum koles in brlizg lokomotive je motilo tišino.

Vlak je obstal na postaji: dama pa je vstala, pomela si zaspane oči in obrisala zasopljene šipe, pogledala je na peron, ki je bil prazen, le uradniki in železniški delavci so z največjo naglico opravljali svoje delo ... vlak se je začel zopet pomikati naprej, dama pa se je obrnila molče proti gospodu, ki je še vedno trdno spal; stopila je korak bližje k njemu, odvila svetilko, da je bleda svetloba, razsvetila njen obraz, ki so obdajali ogljenočrni lasje zviti v najmodernejšo frizuro, bledi — a obenem intresanten obraz, ozke ustnice ravnoprerezane z globokimi obstranskimi črtami, črne sentimentalne, prodirajoče ... nepremično je stala sredi kupeja in ga nekaj časa opazovala, nato pa stopi k njemu, položi mu svojo roko na lice in zašepeta:

„Henrik, Henrik!“

Poklicani se zgane, odpre oči in pogleda plašno naokoli:

„Kaj je, zakaj me budiš, Mary?“

„Jaz ne morem več spati, dolgčas mi je; ti pa tudi že spiš vso noč, gotovo si se že naspal!“

Henrik se še enkrat pretegne, nato elastično skoči raz klopi in poljubi Mary.

„No, draga moja ženica, zabavati te hočem, zakaj me nisi prebudila že poprej! — Koliko je neki že ura? Kaj, šele štiri? Moj bog, koliko časa morava sedeti še v tem kurniku! Jutri popoldne sva šele doma! Ti Mary, gotovo težje pričakuješ konca najine poti nego jaz — želiš si, da vidiš ono mojo domovino, ki sem ti v tujini toliko govoril o nji!“

„Res, radovedna sem, da vidim tvojo domovino! Povej mi, Henrik, ako ostaneva tam, ali pa se vrneva nazaj tja v najini Pariz!“

Henrik je skomignil z glavo in rekel:

„Tega še ne vem, videti moram, kake so razmere tam doli, ako se splača, da ostanem doma, vsaj za nekaj nekaj časa!“

Po dolgih letih svoje odsotnosti se je vračal slikar Henrik Kovač v svojo domovino, ki je že toliko časa ni videl; ko je dovršil na dunajski akademiji svoje študije in se vrnil domov poln idealov, najrazličnejši načrti so dozorevali v njegovi glavi, hrepenel je po delu, po priliki, da pokaže domovini svojo moč, svojo umetnost — ali bil je bridko razočaran; nikjer ni našel umevanja, nikjer onih odprtih rok, dovzetnih src, ki je sanjal o njih, ko je končeval svoje študije! Celo leto se je potikal po domovini brez dela in zaslužka, za neznatne honorarje, ki so mu jih dajali rodoljubi kot nekako miloščino, je delal portrete ... a slednjič se mu je zagabilo vse to, ven iz teh ozkih razmer si je zaželela njegova ozka duša!

Brez sredstev, brez gotovih misli se je napotil v tujino, ustavil se je najprej v Monakovem in stopil v atelje nekega znanega mojstra, ki je takoj spoznal Kovačev talent, v kratkem času je postal sotrudnik največjih in najboljših ilustrovanih listov, razstavil je par svojih del in dosegel najboljši moralni in materijalni uspeh.

Česar mu ni mogla dati domovina, ona mati ljubezni polna do svojih otrok, dala mu je mrzla tujina! Opomogel se je financijelno popolnoma in se preselil v Pariz, kjer si je ustanovil svoj atelje, delal je pridno in marljivo, ter povsod dosegel največjih uspehov ...

Ko je nekoč iskal model za neko novo delo, prišla je k njemu mlada grizeta, interesantna ravno taka kot si jo je zaželel ... In ostala je pri njem. V začetku ni govoril dosti žnjo, ko je prišla in se pripravila, stopila je mirno na postament, Kovač pa je govoril žnjo o najnavadnejših vsakdanjih stvareh in takoj mu je začela ugajati njena priprostost, njena udanost, vsako njegovo kretnjo je spremljala s svojimi pogledi, upoštevala vsako njegovo tudi neizrečeno željo ...

Kovač se v začetku ni menil dosti za svoj model; Mary mu je bila popolnoma enakovredna z vsemi drugimi ženskami modeli, ki so prihajale v njegov atelje, ki so ostale tam, dokler jih je rabil, potem pa jih je plačal, in odšle so, da jih ni videl nikdar več! Ali, kolikor delj časa se je mudila Mary pri njem, tem večje zanimanje se je prebujalo v njegovi duši za to tiho nežno ženo; vesel je bil, ko je stopila v njegov atelje, ko je odložila svojo obleko in mu namignila, da lahko prične s svojim delom.

Slika je bila že skoro gotovo, ne bi sicer rabil več modela, a bilo mu je težko, ko je pomislil; od danas naprej ne pride več Mary k tebi, sam ostaneš ... čisto sam!

Kovač je bil človek, ki se ni pustil vezati na nikake obveznosti, kot umetnik živel je veselo in svobodno ... ali vendar občutil je v sebi neko osamljanost, ki ga je prevzela, ko je sedel zvečer v svojem ateljeu in gledal na razsvetljene pariške ulice ... Doli je bilo življenja, smeha, godbe zabave ... A on je bil tako sam, tako zapuščeni! ... In v takih samotnih večernih urah pojavila se je pred njegovimi očmi Mary, gledal je njene udane oči in zaželel si je njene prisotnosti ...

Prišel je zadnji dan, slika je bila končana in moral bi se ločiti s svojim modelom ... ali tega ni mogel; naenkrat se mu je zazdelo, da vidi v nji svojo umetnost, svojo srečo, svoje življenje. Zadnji večer, ko sta končala delo povabil jo je seboj na večerjo v bližnjo restavracijo ... šele ta dan sta začela govoriti več nego navadno, ona mu je pripovedovala, da je sirota brez starišev, da nima nikogar na svetu, ki bi skrbel zanjo, da si mora sama zase skrbeti ...

In v temni nočni uri jo je privil Kovač k sebi in ji rekel:

„Tudi jaz sem sam na svetu ... združiva se, ostani pri meni!“

Drugi dan se je preselila Mary v njegovo stanovanje in ostala pri njem!

Vse lepše in prijetnejše se je zazdelo od sedaj naprej Kovaču življenje ... imel je pred seboj cilj svojega nemirnega življenja ... tih in miren dom, poln ljubezni in udanosti! Mary ga je ljubila z vso svojo ljubeznijo in ljubeznijo male grizete, ki tava po pariških ulicah in slednjič pride do sreče ... Srečno in veselo sta živela skupaj ... a nekega dne se je polastila Kovača želja, da se vrne po tolikih letih v svojo domovino; in od dne do dne je snoval načrte, kdaj da jih uresniči. Bal se je te poti, ker je vedel, da je postala domovina za njega tuja, ki ne pozna njegovega dolgoletnega dela ... ki se komaj spominja njegovega imena!

Ali vendar si je zaželel, da vidi kraje svoje mladosti, da se ožive v njegovi duši še enkrat vsi oni spomini, žalostni in obupni, spomini na pretekle dni ...

Povedal je Mary svoj načrt, in ona je bila takoj zadovoljna, pripravil je vse potrebno; in zapustila sta Pariz ...

Na vzhodu se je začelo svitati rano jutro, ko sta se Henrik in Mary še vedno pogovarjala v kupeju!

„Ali si sporočil svojim znancem, da se vrneš?“ Henrik se je nasmehnil in dejal: „Jaz imam jako malo znancev; samo moja sestra živi v Ljubljani, a to hočem iznenaditi, šele na prihodnji postaji ji brzojavim in jo obvestim o svojem prihodu ...“

Brzovlak je hitel naprej ... a Kovač je postajal vedno bolj nemiren ... gledal je skozi okno in si skušal priklicati v spomin vse one kraje, ki so se prikazovali in bliskovito izginjali ... ali vse mu je bilo tako neznano, tako tuje ...

Neprijetna čustva obhajajo človeka, ko se vrača po dolgih letih domov; vse ga skrbi ... ali najde še kaj svojih ljudi ... prijateljev znancev ...

S svojo sestro Rene si je dopisoval Henrik kaj poredko; ko je študiral on na dunajski akademiji je ona obiskovala neko tamošnjo gledališko šolo ... pustila se je nato angažirati na nekem dunajskem odru, on pa je odšel v tujino; ko je živel prvo leto v Parizu, zvedel je, da je Rene angažirana v Ljubljani; pisal ji je parkrat, a ona mu je vedno odgovarjala, da je zadovoljna in vesela, da se je popolnoma privadila gledališkemu življenju.

In sedaj jo je hotel iznenaditi s svojim prihodom; malo se je po tolikih letih še spominjal na njo, gotovo je pozabila tudi ona že kolikortoliko nanj ... a sedaj se naenkrat vrne s svojo ljubljeno Mary ...

Brzovlak se je bližal Ljubljani, Kovaču so se začele prikazovati znane pokrajine, znana mesta, znani kraji ...

Nervozno je utripalo njegovo srce, ko je zagledal pred sabo v daljavi ljubljanski grad, ko je solce obsijalo ljubljanske hiše ...

Mary je stopila k oknu, široko je odprla svoje oči in gledala neznane kraje: premagalo jo je čustvo ljubezni, privila je svojega soproga in mu šepetala:

„Henrik, tvoja domovina je moja domovina!“

III.

Rene si je pred zrcalom ogrnila tančico, ki se je ozko oprijemala njenega nežnega telesa; skozi njo so se videle bele, alabastrske noge, poleg grudi rožnato nadahnjene roke ... razpustila si je svoje dolge lase, da so ji padali po hrbtu ...

Bila je v resnici lepa, njene ponosne oči so gledale izzivalno naprej, kot da iščejo onega, ki bi se mogel ustavljati njenim čarom; dolgo časa je stala pred zrcalom, a vsaka njena kretnja je bila tako premišljena, mirna in dostojanstvena. — Vse njene misli so se osredotočile v eni točki ženskega samoljubja; drugi so nič, a jaz sem vse; pred mojimi pogledi se mora sklanjati vsakdo, v mojo bližino mora vsakdo, da se ga oklenejo moje roke, da ga potisnejo ob tla ... in ta, ki je bil enkrat v njeni moči, ne vstane nikdar več, preveč moči je v njenih hrepenenjih, preveč maščevalnosti v njeni duši ...

Odložila je tančico in se zopet oblekla v svojo jutranjo haljo, premišljevala je, kaj naj dela, a nikjer ni imela obstanka, klavir je stokal vsled nervoznih pritiskov njenih prstov, hodila je k oknu, gledala na ulico, kjer so se sprehajali razni kavalirji in se željno ozirali do njenih oken; komaj se je ona prikazala tam, že so obstali in jo pozdravljali ponižno kot pozdravlja hlapec svojega gospodarja. Ona pa je milostno komaj odzdravljala, njen obraz je bil resen, dasi bi se najraje iz dna srca nasmejala tem ljudem, ki plazijo za njo in se sučejo okoli nje kot muhe okoli pajčevine ... Samo en smehljaj na njenem licu bi zadostoval — in približala bi se ji cela procesija teh ljudi sklonjenih glav in pasje udanosti.

Moški intelekt vedno pade pri pogledu na lepo ženo, v sebi ne čuti nič samostojnega, išče le trenotkov slasti in naslade; Rene je dobro poznala moško naravo, zato si je bila lahko prepričana, da je njen uspeh današnji večer neizogiben, da jo sprejmo kot kraljico in svečenico Veneri.

Iz njenih misli jo je premotila služkinja, ki ji je prinesla brzojavko, odpre jo in prečita: Vračam se s svojo soprogo v domovino! Ob polu šestih pridem z brzovlakom; Henrik.

Nič kaj posebno ji ni ugajala vsebina brzojavke; sicer bi se po dolgih letih rada zopet enkrat sestala s svojim bratom, a danes ji njegov prihod ni bil v pravem času, danes ji lahko prečrta vse načrte ... ali naj ostane z bratom ... ali pa naj sprejme Wintrovo ponudbo ... Premišljevala je in se slednjič odločila za drugo. Brat in njegova soproga sta vled dolge poti gotovo utrujena, si je mislila, torej gresta v hotel takoj na prenočišče, ona pa se lahko izgovori, da ima v gledališču skušnjo, ki je ne more zamuditi!

Da bi je pa Winter predolgo ne čakal, napiše mu pismo in mu naroči, da naj jo pride ob devetih zvečer iskat z izvoščkom na njeno stanovanje ... Pogledala je na uro, štiri je bilo ... oblekla se je počasi in stopila na ulico, z mirnim korakom je stopala elegantno po Ljubljani, zdajinzdaj se je nalahno sklonila njena glava, ko so se dvigali klobuki pred njo ...

Šla je mimo pošte, kjer je zagledala že oddaleč Wintra v družbi mladega gospoda, barona de Minetti, ki ga je Rene poznala že delj časa kot velikega blaziranca. Ni ju hotela srečati, zato je zavila na drugo stran ulice, ali ona dva sta jo že opazila in jo globoko pozdravila. Rene se jima je prijazno nasmehnila in šla naprej po Dunajski cesti proti kolodvoru. Čutila je, kako jo spremljajo pogledali in opazke ... ali obrniti se ni hotela, počasen skoro utrujen je bil njen korak, a njeni pogledi so švigali nemirno semintja ...

Pred pošto pa sta še vedno stala Winter in de Minetti; posebno zadnji ni mogel ločiti pogleda od Rene, stegoval je svoj suhi vrat in jo spremljal z očmi, dokler se ni izgubila med ljudmi, ki so hodili po Dunajski cesti. Nato se obrne k Wintru in mu s prisiljeno naslajajočim glasom reče:

„Hehe, dragi prijatelj, prav res, hehe, čestitati ti moram na ti novi akviziciji! Hehe! Naravnost Ti povem, da lepše ženske ne najdeš v vsi Ljubljani! Jaz se samo čudim, da se jaz nisem prej spomnil nanjo! Hehe!“

Winter se je široko nasmejal in s silo potegnil k sebi svojega malega psička, ki ga je imel privezanega na vrvici:

„Vidiš, dragi baronček, zdaj mi moraš priznati, da sem jaz najzaslužnejši član naše družbe! — Zakaj sem to storil, po pravici Ti povem, da so mi neke dame postale že naravnost dolgočasne; jaz pa si želim vednih izprememb, zato sem poskusil pri Kovačevi, in kot veš, moj poskus se je posrečil. Lahko mi veruješ, da nam ne bo žal, ko bo Rene v naši družbi!“

Zadovoljno sta se smejala mlada kavalirja, ko sta šla proti glavnem trgu, nista govorila dosti, a v sebi sta si oba slikala sladkosti in naslade današnjega večera ...

Winter se je igral s svojim belim psičkom, ki ga je pustil, da se je zaletaval v mimoidoče pasante ..., de Minetti pa si je ves čas popravljal svoj monokel, ki mu ni hotel prav nič dobro stati na blaziranem obrazu.

Nestrpno je hodila Rene po kolodvorskem peronu, ki je bil skoro prazen; zaspano so sloneli postreški po ograji in se dolgočasili s svojimi vodenimi dovtipi.

Rene pa ni čula ničesar, misli so ji plavale drugod brez miru in stalnosti, tudi v nji so se včasi prebudili trenutki, ko ji je vstala pred očmi bodočnost kot nerazaumljiva sfinga, ki zahteva žrtve njenega življenja ... in v takih trenotkih so se ji zožile ustne v sarkatičen nasmeh, njene oči so zablestele in sovraštvo je bilo brati v njih ...

Pot, ki jo je nastopila v svojem življenju, ji je ugajala, uživela se je vanj ... ali v trenotkih onega takozvanega moralnega mačka, zastudilo se ji je vse ... najraje bi s kratkim udarcem naredila vsemu konec! Užitki, ki jih je iskala vse svoje življenje v svojem početju, so ji postajali nekaj vsakdanjega, kar je ni moglo več zadovoljevati, zato si je hotela iskati vedno novih potov ...

Zazvonili so po kolodvoru električni zvonci, od vseh strani so prihiteli na peron uradniki in delavci ... oddaleč pa je zabučalo, slišal se je ropot in hropenje ... in veličanstveno je prisopihal na postajo dunajski brzovlak. — Rene je stopila korak naprej do ograje in pazno ogledovala prišlece, ki so hiteli mimo nje ... takoj je spoznala v mladem možu, ki je skočil iz vlaka in kavalirsko pomagal mladi dami pri izstopu, svojega brata Henrika.

Skočila je k njemu, objela ga in poljubila, stisnila mu roko, Henrik je potem predstavil Rene svoji ženi in vsi trije so šli počasi iz kolodvora ... Rene je neprestano govorila, prjpovedovala mu je vse mogoče, Henrik pa jo je začudeno opazoval ....

Takoj je spoznal, da ta Rene ni več ona, ki jo je poznal in ljubil še kot otroka ... takoj je opazil na njenem obrazu sledove, ki so mu glasno govorili o njenem življenju ... in nehote je primerjal svojo sestro Rene s svojo ženo Mary.

V svoji sestri je videl utelesnjeno ono burno valovanje človeških čuvstev, ki vodijo človeka do propasti, nič ljubezni, spoštovanja in prijateljstva ni našel v njenih besedah, ki so se mu zdele vse tako preračunjene; in pogledal je svojo ženo, ki se ga je tesno oklepala ... v pritisku njenih rok je čutil njeno brezmejno vdanost, njeno hrepenečo ljubezen, ki je samo njegova! Videl je v njenih očeh hvaležnost, ker jo je dvignil ven iz onih blatnih razmer pariških ulic, ker jo je povedel z močno roko iz nevarnosti v mirno in tiho življenje.

Henrik je vprašal svojo sestro, ako ima danes zvečer čas, a ona se je začela hitro izgovarjati:

„Vidiš, ljubi Henrik, da ne morem ostati skupaj s tabo nocoj si kriv samo ti! Zakaj mi nisi poprej brzojavil, danes zvečer imam važno glavno skušnjo, ki je ne morem zamuditi! Da si mi brzojavil poprej, bi že stvar preuredila — ali sedaj mi je nemogoče!“

„Nič ne de, draga Rene, saj se dogovorimo še jutri lahko mnogo.“ je odgovoril Henrik, „vozila sva se neprestano skoro dva dni, tudi midva sva utrujena in si želiva počitka! Jutri pa naju takoj obiščeš v hotelu! Potem gremo skupaj iskat primerno stanovanje, ker mislim, ostati zazdaj še nedoločen čas v Ljubljani!“

Rene je peljala Henrika in njegovo soprogo najprej v svoje stanovanje, kjer so ostali nekaj časa v živahnem razgovoru.

Ko se je skoraj že popolnoma zmračilo, odpeljala sta se Henrik in Mary v hotel in Rene je ostala zopet sama ...

Henrik in Mary sta v vozu molčala, oba sta premišljala o zadnjih doživljajih, obema je bila na misli le Rene ...

Mary je takoj spoznala Rene, take žene je poznala še iz onih let, ko je hodila kot uboga, zapuščena grizeta po pariških ulicah, ko je v temnih nočeh sedela v družbi slikarjev, ki jim je stala v model ... a ona sama je sovražila to življenje brez ljubezni in čustev, njen ideal je bilo že takrat mirno tiho življenje v srečnem in zadovoljnem domu! Spominjala se je, da ji je Henrik jako malo in redkokdaj govoril o svoji sestri ... sumila je torej, da ji ni hotel govoriti o nji ... zato mu je sedaj tudi ni hotela omeniti in tembolj pa jo je neugodno dimilo vprašanje, ko ji je Henrik rekel:

„Mary, kaj misliš ti o moji sestri?“ Mary je bila v zadregi in ni vedela kaj naj mu odgori ... mogoče se vendarle moti, saj ni poznala tukajšnjih razmer ...

„Ti molčiš, draga Mary! Da, da mnogo se je spremenila v tem času ... toliko let je že nisem videl ... zapustil sem jo že kot otroka, ... a zdi se mi, da sem sedaj našel ... ali pustiva to ... Mogoče se motiva oba ...“ Voz se je ustavil in izstopila sta!

Šla sta najprej v restavracijo k večerji ... in še nikdar se ni zgodilo, odkar sta živela skupaj, da sta tako molčala ...

Neka težka mora, neznane in nerazumljive slutnje so vlegale nad njima in jih pritiskala ob tla ... In nevede se je obema porodilo v duši vprašanje: Zakaj sva prišla semkaj? Mučen je bil obema ta molk, za to nista hotela dolgo ostati v restavraciji, temveč sta se takoj po večerji napotila v svoje sobe ...

Tudi sama Rene si je bila v svesti neugodnega utiša, ki ga je naredila na svojega brata; a čudno se ji je zdelo, kako more postati mlad človek umetnik, ki živi v samih večjih mestih, tako malenkosten! Predstavljala si je svojega brata kot lahkoživca, veseljaka ... a našla je moža, ki je v njegovih očeh čitala resnost in prevdarno pojmovanje življenske naloge. Pojem umetnika si je Rene predstavljala popolnoma drugače, kot ga je videla vresničenega v osebi svojega brata ... čitala je večkrat o pariških umetnikih, njih orgijah in bakanalih ... in vedno je mislila pri tem na svojega brata. Domnevala si je, da najde v njem svojega prijatelja ... ali takoj, ko je začela govoriti žnjim, ko je opazila njegove vprašajoče poglede je spoznala, da se je varala ... Videla je v Henriku le ljubečega soproga — a ne umetnika ...

Tudi Henrikova žena Mary, ji ni kaj posebno ugajala ... Rene je že od nekdaj sovražila ono žensko ponižnost, ki dviga svoje proseče oči do moških ... ona ni poznala slabega spola; a v Mary je videla združene vse one slabosti, ki jih je ona ravno v ženi sovražila, vedela je, da ta nežna in udana ženska čustva prihajajo in imajo svoj izvir v onem vseobčem zlu — v ljubezni.

Kako je prišla Rene do takih načel, ni niti sama vedela; mogoče so bile posledice le njene prve, mladostne ljubezni, ki je bila tako bridko varana v nji ...

Od takrat naprej je zametavala vse ponudbe in živela je naprej, kot je mislila sama, da je najbolje.

Zato je pa tem bolj neprijetno uplivalo nanjo snidenje s Henrikom in njegovo soprogo. Polaščale so se je razne misli, neprijetne in hude ... in zopet je vstala pred njenimi očmi bodočnost temna in grozna. Za trenutek se je porodila v njeni duši želja pustiti to nemirno in neugodno življenje in postati zopet žena!

Ali v istem hipu se je spomnila današnje Wintrove ponudbe ... Vsi njeni sklepi so padli v vodo ... stara Rene je zopet oživela v nji ...

Lahna noč se je že vlegla na mesto, ko se je Rene začela pripravljati na odhod. Oblekla je svojo najelegantnejšo toaleto, parfumirala se, da je opojen vonj napolnil sobo ... premišljevala je o vseh svojih rafiniranih trikih, ki bo žnjimi premagala vse, ki se bodo sklanjali pred njo kot pred svojo kraljico.

V bližnjem zvoniku odbila ura tričetrt na deset ... Rene je stopila k oknu in pogledala na ulico, ki je bila že skoraj popolnoma prazna.

Sama pravzaprav ni vedela, zakaj je tako razburjena, ali je v nji prevladovala radovednost ... ali pa hrepenenje po nasladah, ki jih je slikal Winter v tako živih barvah.

Večino svojih veselih ur je preživela Rene v razkošnih zabavah, ali vendar jo je današnji večer nad vse zanimal, ni si mogla predstavljati v Ljubljani velikomestnega življenja, radovedna je bila na družbo, ki se danes snide žnjo!

Niti trenotek ni več pomislila na svojega brata, ne svoje prejšnje sentimentalne misli ...

Pred hišo je zaropotala ekvipaža; Rene se je sklenile skozi okno in videla, kako je Winter hitro skočil iz voza in šel v hišo ...

Komaj je Rene stopila od okna, že je potrkal na vratih Winter in vstopil z besedami:

„Dober večer! — Vi ste že pripravljeni?“

Rene je takoj videla, kako prijetno je Wintra iznenadila njena radovoljna pripravljenost, za to je takoj rekla:

„Ravno sem se odločila, da ne grem!“

Debelo jo je pogledal Winter, skoro ni mogel verjeti, da sploh ekzistira na svetu še bitje, ki bi se ustavljalo njemu! Ali sedaj je videl njen odločen obraz, hladne oči ...

„Gospodična, mislil sem, da hočete zmenoj ...“

„Oblekla sem se, da obiščem svojega brata, ki je danes dospel iz Pariza: pa tudi sicer ne vem, ako bi prišla.“

Kakor z mrzlo vodo polit je stal Winter pred Rene; vsa njegova družba je že vedela o njegovem uspehu, vsi jih pričakujejo ... a zdaj naenkrat ta blamaža!

„Gospodična, Vi me nesmrtno blamirate!“

Rene je malomarno skomignila z rameni, a najraje bi se smejala obupanemu kavilirju, ki je stal pred njo!

„Žal mi je, gospod Winter, a res ne morem! — Poprej ko sem Vam obljubila nisem sploh mislila ničesar ... a zdaj — ne grem!“

Winter ni vedel, kaj naj stori, proseče je gledal Rene, kot da hoče s svojimi pogledi izprositi nje milosti ...

Tedaj se pa tudi Rene ni mogla več premagovati, glasno se je zasmejala in rekla:

„Poglejte, dragi gospod, kako vas mala kaprica slabotnega spola — kot nas imenujete — spravi takoj ob dobro voljo in tira do obupa. Hotela sem Vam samo malo pomagati ... Obljubila sem, da pridem, zato tudi pridem!“

Do ušes so se odprla Wintru usta, ko je slišal te besede, tako neznatnega se je čutil pred to žensko, ki bi mogla nad njim vladati z najmanjšo besedo!

Prvi trenotek se je hotel pokazati užaljenega, ali takoj si je to premislil, ker bi nazadnje Rene mogoče vendarle ne hotela iti, zato ji je požugal in prijazno rekel:

„Gospodična Rene, Vi ste nadvsi premeteni!“

Rene je med tem časom vzela svoj plašč, ki ga ji je Winter pomagal obleči ...

„Tako, sedaj pojdiva!“

Winter ji je ponudil roko, in odšla sta po stopnicah na ulico ...

Sedla sta v voz, ki je oddrdral po ljubljanskih ulicah ...

Tam izza Rožnika so se razlili nad Ljubljano žarki večerne zarje, ki je z mehkimi objemi ogrnila tivolski gozd. Iz gozda ven pa se je dvigala tema, ki so v nji izginjala drevesa v nejasnih konturah, dokler se niso spremenila v temno maso, ki je ležala nad gozdom ... in vedno višje se je dvigala tema in se zajedala v večerno zarjo, ki se ji je umikala in raztapljala v nji. Bilo je kot, da se bojuje noč s zadnjimi odsevi svetlega dneva ...

Zarja je izginjala, in temna noč je ležala nad mestom.

Henrik Kovač je slonel pri oknu in opazoval to noč ... in nemirne misli so begale po njegovi duši ... tako tesno mu je bilo v ti mali sobici, tako mučno to ozračje, da ni mogel ostati več doma ... Poslovil se je od svoje žene in odšel v mesto ...

Počasi je hodil po mestnih ulicah, nehote ga je korak povedel proti Tivoliju. Nemirne misli, ki so se ga polastile v sobi, ga niso pustile tudi sedaj. Vsak človek ima svoje ideale, ki stremi za njimi, ali ki so večkrat samo fantom, ki si ga je zgradil pred seboj iz svojih sanj in neznanih hrepenenj. Moč lastnega egoizma ga vedno navaja, da stremi in hoče doseči nekaj novega, velikega! uničiti ali premostiti mora vse zapreke ... To je prava, nepokvarjena etika čiste človeške duše — in kakor propada posameznik, predno je dosegel ono „zlato runo“, ker smrt preži na njega — in se ji ne more umakniti ... tako se vse ljudstvo bori v strašni borbi ... a ne more doseči svoje sreče ... In kje je vzrok ti človeški onemoglosti? Boj med spolom! Seksualni pojavi so tolike elementarne važnosti v človeški usodi, da so med vsemi prvi! Spol je ustvaril mozek in dušo, ki bi se hotela otresti teh spon, ki jih žnjimi oklepa spol ... In življenje je pozorišče tega boja ... človek trpi, a ne ve zakaj, kako je to zaslužil, njemu je življenje največji sovražnik ... in v ženi so utelesnjene najsilnejše demonske moči življenja. Žena je vzrok vednega boja ... spol proti spolu ... a oba propadata ...

Vse te misli so polnile njegovo dušo, ko se je izprehajal po glavnem drevoredu: maloštevilni izprehajalci niso opazili zamišljenega moža, ki je korakal sklonjene glave naprej!

Doli iz Švicarije so doneli glasovi godbe, ki so se razlegali skozi temno noč in se izgubljali v sentimentalnih akordih ...

Henrik Kovač je zavil vstran, ker ni hotel srečavati ljudi, šel je pod hribom po podrožniški poti ...

Iz hiš, ki so stalne osamljene in tihe so se usipali na cesto posamezni medli odsevi ...

Ugajala je Henriku ta tišina, ki se je raztirala tod naokoli ...

Naenkrat je začuden obstal pred malo elegantno vilo ...

Vsa okna, sicer razgrnjena, so bila sijajno razsvetljena ... iz vile pa je prodiralo glasno petje, smeh, žvenket kozarcev ... razločeval je moške in ženske glasove ...

Ustavil se je za trenutek, ker ga je premotil ta vrišč ... poslušal je ... slišal je znane napeve, ki jih je prepeval včasi sam v pariških šantanih in varietejih; čudil se je temu ... v tem trenutku je slišal oddalač drdranje voza ... ker ni hotel, da bi ga kdo opazil, stopil je vstran ...

Voz se je ustavil pred vilo, in iz njega je stopila dama v spremstvu nekega gospoda ... šla sta naravnost proti vhodu vile, kjer je gospod potrkal ... isti trenutek je postalo v vili vse tiho ... vrata so se odprla, in v svetlobi je zapazil Kovač svojo sestro Rene.

V prvem hipu ni mogel verjeti tega, saj mu je pravila, da ima v gledališču skušnjo, ki gotovo še ne more biti končana; a ona je že tu ... hotel se je natanko prepričati in stopil je korak naprej ...

Sedaj ni več dvomil, bila je zares Rene, ki se je ravno tedaj obrnila proti svojemu spremljevalcu, ki je plačeval izvoščka. Nato sta oba izginila skozi vrata, ki so se zaprla za njima ... Voz je oddrdral nazaj v mesto ...

Henrik Kovač je še nekaj časa stal na cesti in poslušal ... v vili je postalo bolj tiho, petje je popolnoma prenehalo ... a to je trajalo samo par trenutkov ... vrišč se je nadaljeval iznova ... in med glasovi je Henrik natanko razločil glas svoje sestre ...

Kaj dela Rene tukaj?

Vsa ta družba se mu je zdela takoj sumljiva, posebno še zato, ker jo mu je Rene sama zatajila, zakaj mu naravnost ni povedala, da ima danes opravke ...

Zakaj mu je lagala ...

Spomnil se je njenih oči, njenega obraza ... torej so vendarle resnične njegove slutnje, njegove misli ... Sklenil je, da spregovori takoj drugi dan naravnost s svojo sestro odločno besedo, kaj je na stvari.

Obrnil se je in odšel proti mestu! Pred očmi mu je zopet priplavala slika njegove žene ... Kolika razlika med njo in med Rene ... Ako so se porodile v njegovi duši misli o ženi, tedaj pri tem ni nikdar mislil na svojo ženo ... ona mu je bila nekaka izjema ... kot simbol one žene — heteremu je postala hipoma Rene ... Ali trdno je sklenil, da odvrne Rene raz to pot, da zaustavi njen korak, ki jo vodi naravnost v pogubo. Novo življenje mora pričeti ... trdno se je odločil, da pove svoji ženi vse ... ona mora postati najboljša prijateljica njegove sestre ... ona mora čuvati nad njo ...

Popolnoma prazno je bilo že mesto, ko se je vračal Henrik proti hotelu ... po ulicah je bilo tiho in mirno ... nikjer ljudi, nikjer nobenega življenja ...

Nekak strah je prevzel Kovača, ko je stopal po mestu ... ta tišina ga je navdajala z neko neznano grozo ... in zdelo se mu je, da se je z ljubljanskim ozračjem vleglo nekaj težkega, usodnega na njegova prsa ...

IV.

Sijajno razsvetljena soba, raz strop vise bogati lestenci, raznobarvne žarnice razsvetljujejo ozračje, ki je napolnjeno z raznimi opojnimi parfumi ... vonj po nagelnih in svežih vijolicah se je spajal s težko atmosfero ... po tleh so pa razprostrti debeli perzijski tepihi, nizki divani so stali ob stenah, ob njih pa majhne okrogle mizice, bogato obložene s steklenicami in krožniki ...

Zastala je Rene, ko je stopila v sobo ... sijajni blesk ji je zaslepil oči, obstala je med vrati in gledala naokoli.

Vsa družba, ki je bila zbrana v sobi, je uprla svoje oči vprašujoče v Rene, ki je stala nekako osupla ... ali le par trenutkov je trajala njena osuplost, takoj se je znala orijentirati, ko ji je Winter predstavljal dame in gospode iz družbe, se je že popolnoma zavedala svoje nocojšnje naloge. Ali vendar je prevladovalo v nji še vedno veliko začudenje, ko je zagledala v družbi osebe, ki jih je včasi srečavala na ulici in mislila o njih, da bi jih mogli postaviti v oltar kot svetnike in svečenice ...

Družba je sprejela Rene kot svojo prijateljico, kot znanko, kot da bi bila že dolgo časa v njih sredi ... Njena pojava je tako delovala na navzoče gospode, da so se kmalu razdrli vsi pari, dame so stale same, gospodje so se pa sukali okoli Rene.

Prvi med njimi je bil seveda baron Minetti, ki si je z največjo naglico in ogromnim trudom natikal na oko svoj monokel, njegovo bledo, blazirano lice je bilo nadahnjeno z rdečimi lisami, podplute oči pa so namežikovale! — S hitrimi pogledi je razgledala Rene vso okolico, prešeren smeh je zadonel raz njene ustnice, videla je takoj nezadovoljnost dam, ki pa se jim ni hotela zameriti, pustila je gospode in stopila med nje ... nič kaj prijazni niso bili njih pogledi, ali ona jih je znala takoj potolažiti, njene besede so ji znale pridobiti takoj zaupanja in v par trenotkih se je čutila v njih družbi popolnoma domačo.

Najbolj reservirano pa se je še vedno držala proti nji mlada, najlepša dama, Magda Kuhnova, ona je bila doslej kraljica in odločujoča oseba, a v Rene je opazila nevarno konkurentinjo, ki jo gotovo izpodrine in zmanjša njen ugled in vpliv.

Elegantna koketa Lea Mladenova je pristopila k Rene in ji podala roko:

„Gospodična Rene, vidite v Ljubljani se ne dolgočasimo!“

Medtem se je začelo vračati zopet staro veselo razpoloženje, ki je vladalo v sobi, predno je vstopila Rene ...

Oglasile so se pesni, razposajene in razburljive, zažvenketali so kozarci ... razkošen in divji smeh ... objemi, poljubi ...

V tem pristopi k Rene mladi profesor Freier in ji reče:

„Rene, Vi se morate upeljati nocoj v našo družbo ... Pokažite, da ste vredni našega zaupanja, ker smo Vas sprejeli v svojo družbo ...“

Rene je komaj pričakovala teh besed, hotela je imponirati vsem ... niti trenotka ni pomislila, prosila je, naj jo peljejo v garderobo ... Lea jo je takoj odpeljala ...

Gospodom pa je že namignil Winter, kaj namerava Rene, hitro so pospravili male stole ob steno, mizice odnesli ven ... V napetem pričakovanju je utihnilo petje ... družba je posedla po divanih ... V tesnih objemih so sedeli gospodje in dame ... a oči vseh so bile uprte v vrata ...

In prišla je Rene ...

Njeno mlado, vitko telo je bilo zavito v belo, prozorno tančico, ki se je lesketala v raznobarvnih odsevih luči ... rožnate roke so ji zakrilile po zraku, da je zdrsnila tančica raz bele prsi ... iz ust pa ji privreli glasovi divje, strastne pesmi ... kakor kača se je sklanjalo njeno telo, prsi so se ji dvigale, oči rdele in zrle poželjivo in pohotno ... Odpela je pesen in njeno telo se je zavrtelo v divjem plesu, komaj so se dotikale njene noge debelih perzijskih preprog ... tančica je vihrala naokoli kot lahna večerna meglica ... ovijala se tesno telesa, potem pa se je zopet zavijala ...

Popolnoma tiho je bilo naokoli ... sapa je zastajala vsem ... dame so se tesno privile k svojim kavalirjem, njih telesa so drhtela v divji razburjenosti, gospodje pa so se sklonili naprej ... in gledali divji ples ... divja strast je vsem gledala iz oči ... prsti so se krčili ... lica rdela Rene pa je plesala ... Kot Saloma nekdaj pred kraljem Herodom, si je hotela pridobiti, priplesati glave vseh navzočih ... njena divja narava, nebrzdane strasti so jo silile naprej ... naprej ... Vedno hitrejši in hitrejši je bil njen ples ... dolgi lasje so se ji razpleli in se mešali v svilno tančico ... Slišalo se je samo njeno upehano dihanje ... zdajinzdaj se je izvil njenemu grlu glas, ki je bil podoben vzdihu in bolnemu vzkliku obstreljene ptice ...

Čutila je, da ji pešajo moči, da mora prenehati ... ali ni hotela ... trden sklep je bil v nji, da mora vztrajati do konca ...

Plesala je naprej ... zbrala je vse svoje moči, stisnila je ustne ... v lica ji je šinila naenkrat kri ... a to le za trenotek ... kajti lica so zopet obledela ... Naenkrat pa je razkrilila roke, tančica je zdrsnila raz njeno telo ... noge so se ji udale ... in kakor mrtva se je zgrudila na preproge ... ležala je na tleh ... globoko upehano dihanje ... prsa so se ji dvigala, kot da hočejo razpočiti ...

Par trenotkov so molče opazovali ta nenadni prizor ... a naenkrat so začeli metati vsi nanjo velike šopke, da je bilo njeno belo telo skoraj zakrito z rdečimi nagelji in vijolicami ...

Kot ptica, ki pade obstreljena izpod oblakov, je ležala Rene mirno na prepregah ... njeno telo je drhtelo, žile so se napenjale in postajale skoro modre ... skozi polzaprte onemogle oči pa je zrla utrujenost in bolest ... ležala je med cveticami kot v duhtečem grobu ...

Osupljena je bila vsa družba ... Splošen molk je vladal po sobi ... Vsi so bili nekako očarani in omamljeni, prvi se je zavedel stotnik Malenšek, ki je pahnil od sebe soprogo profesorja Freierja in planil k Rene ... sklonil se je k nji in jo poljuboval ... Tedaj pa je ona odprla svoje oči, napol se dvignila in zmagonosno pogledala naokoli ... Dobro je razumela svoj uspeh, ki ga je dosegla s svojim prvim nastopom. Zadostila je svoji divji naravi, zadovoljila pohotnost in rafiniranost navzočih!

In sedaj so se oživeli tudi drugi, njen ples je prebudil v njih divje strasti, želje po rafiniranejših nasladah.

Človeška narava se ne zadovoljuje nikdar s tem, kar izhaja iz nje same, ona skuša nadkriliti svoje lastne moči ... ne pokorava in ne more poslušati raznih sil in ukazov, kolikor bolj napreduje človeški duh, toliko več zahteva narava ... Z inteligenco prihajajo v človeško dušo nove misli, ki se razpletajo na tisoče in tisoče trdnih korenin, ki se vrastejo v meso, ... Moderen človek se ne more zadovoljiti nikdar z onim, kar mu daje in dovoljuje narava sama. Zato je dandanes seksus prešel že v perverznost, ki pa ni smatrati kot nekak bolan izrodek človeške duše, nego kot nekaj potrebnega kar popolnoma odgovarja zahtevam medernega človeka!

Nikdar pa ta rafiniranost ni zamenjati z divjimi orgijami, bakanali, ki ubijajo človeške moči ... ljubezen in spoštovanje se ne sme nikdar umakniti pohotnosti!

Ali družba, ki je Rene zašla v njo, ni poznala tega, vse življenje je tu izviralo le iz rafiniranega spolnega nagona, ljubezen in spoštovanje jim je bilo tuje ... Nastop Rene je povzdignil in podžgal njih strasti, ki so jih popolnoma premagale ... Divje orgije brez vsakega čuta plemenitosti in človečanstva so se vršile tu ...

V ženah so se prebudile žene!

Vsi oziri so padli, vse misli so se osredotočavale le v eni točki ... iz ustni je izginila kri, lica so obledela ... le oči so se blestele kot mačje, prsi je polnila nebrzdana strast, hrepenenje po užitku, ki prehaja v trpljenje, v bolesti ... Sram in morala — vse to je bilo neznano ...

Divji, bolestni vzkliki so napolnili ozračje, vonj vijolic in parfumov se je opojno razširjal naokoli ... Zdajinzdaj je zadonel razkošen smeh, ki se je naenkrat izgubil v prestrašenem vzdihu ...

Rene je še vedno slonela na preprogi, glavo si je naslonela na roko, razpuščeni lasje so ji padali po hrbtu in golih prsih ... in gledale so njene oči to življenje ... Povsod samo divja polblazna pohota ... In približala se ji je mlada Eleonora Rakarjeva, objela jo in poljubovala. Kuhnova je hotela kot vedno, da bi ostal Winter v njeni bližini, a on ni bil nič kaj posebno zadovoljen ... gledal je samo Rene, ki se mu je smehljala in ga vabila z svojimi pogledi k sebi ...

Kuhnova je opazila vse to, oklenila se je Wintra, kot da ga hoče z vso svojo močjo obdržati ob svoji strani ...

Kot pijana muha se je opletal po sobi baron Minetti, skrbna frizura je bila že popolnoma pokvarjena ... ali sreče ni imel. Kamorkoli se je obrnil, povsod so ga na lep način odpravili, najdelj časa se je sukal že okoli lepe Freierjeve soproge ... ali tudi to mu je kmalu prevzel drug, ko je videl, da nikjer ne uspe je šel k Rene. Vzel je seboj steklenico šampanjca, sedel na preprogo poleg Rene ... nji je ugajal ta mlečnozobi blaziranec, ker ga je zaničevala! Največje veselje bi ji bilo norčevati se, pripraviti ga, da bi se zaljubil v njo, ona bi ga pa potem na svoje načine izrabljala ... Smejala se je njegovi naivni in naučeni blaziranosti, a on je blebetal in dvoril kot na kakem plesnem venčku ...

Rene je pogledala Wintra, ki je nervozno slonel ob Magdi, zapazila je njegove ljubosumne poglede, bila je prepričana, da bi najraje poskočil kviško in pahnil Minettija od nje. Tudi pogledi vseh drugih so bili uprti v njo ... a na obrazu vseh dam je brala globoko užaljeno samoljubje, ker so čutile vse, kako zelo je njih lepoto in rafiniranost zatemnela njena prisotnost.

Utrujeni so bili že vsi, roke so omahnile, glave so se sklonile ... in nekaka tišina je zavladala po sobi ...

Kakor na starih idealnih slikah Neronovih bakanalov in Heliodorovih orgij so ležali naokoli po divanih in preprogah. Samo Rene se ni hotela približati družbi, ker je hotela privabiti vse k sebi ... ona je hotela vladati nad vsemi, vsi se ji morajo pokloniti. — Minetti je pridno natakal šampanjca, ki se je Rene igrala ž njim ... vihtela je kozarec naokoli, da so pršele kaplje na vse strani in blestele v mavričnih lučih ...

Tudi drugi so začeli natakati šampanjca; in orgije so se spreminjale v divje pijanstvo ...

Pozno v noč je že bilo, ko se je zavedla Rene iz pijanosti; z mokrimi očmi je pogledala naokoli ... po divanih so spali pari ... Med vonje parfumov in vijolic je bil namešan smrad po izpuhteli pijači ... po potu ...

Zastudilo se je Rene prvi trenotek, ko je ogledala ta prizor ... vstala je, zavila se tesno v tančico in odšla v garderobo, kjer se je naglo oblekla ... Še enkrat je stopila v sobo in pogledala naokoli, hotela je poklicati Wintra, da bi ji preskrbel voz ... a videla ga je, da je trdno spal ob strani Magde, ki se je naslonila preko njega in ga držala v trdnem objemu. Ni ga hotela prebuditi ... naj spi ob njeni strani ...

Tiho in mirno je zapustila sobo in stopila na cesto! Tam za gradom se je že danilo in svetlo ozračje je objemalo Ljubljano ... lahni jutranji veter je vel naokoli ... dobro je delo Rene, ko je stopala po cesti proti mestu ... Ni hotela misliti na današnje dogodke ... kolikor toliko je bila razočarana ... ali spominjati se ni hotela ... težko ji je bilo ... In naenkrat se je spomnila svojega brata ... stresla je s svojo glavo, kot da se hoče otresti neprijetnih utisov.

Prišla je že v mesto, ki ga je zagrinjala megla, bilo ji je to všeč, ker ni hotela, da bi jo kdo videl, zavila je v stranske temne ulice in šla proti svojem u stanovanju. Hitro je smuknila skozi vežo in stekla v svoje stanovanje.

Spustila je zastore, da je zavladala popolna tema, slekla se je in vlegla v posteljo, a zaspati ni mogla, nemirno se je premetavala semintja, slika za sliko se je vrstila pred njenimi očmi ... a povsod je videla svojega brata in udani ter ljubeči obraz njegove soproge ...

Ko je slednjič zaspala, sijal je nad Ljubljano bel pomladanski dan ...

V.

Henrik Kovač se je prebudil na vsezgodaj, a takoj se je spomnil prejšnjega večera, skrb za sestro mu je polnila srce. — Obrnil se je v postelji in pogledal Mary, ki je mirno spala ... tako lahak in zadovoljen je bil njen sen, da se on ni upal niti premakniti, ker je ni hotel prebuditi. Dolgo časa je ležal in premišljeval ...

Skozi zastrta okna so sijali v poltemno sobo svetli solnčni žarki, a Henrik še vedno ni hotel vstati, sklenil je, da pove takoj vse svoji ženi, kar je opazil včeraj, potem pa gre takoj k svoji sestri, da spregovori žnjo odločno in odkritosrčno besedo.

Slednjič se je Mary prebudila, veselo je pogledala naokoli in se napol dvignila v svoji postelji:

„No, kje si pa hodil včeraj, prav nič Te nisem slišala, kdaj si prišel domov!“

In sedaj ji je Henrik povedal vse, kar je mislil o svoji sestri, kar je videl mimo grede in slučajno na svojem sprehodu. Prosil je ženo, da naj se najožje sprijatelji z Rene, naj bo vedno v njeni bližini. Henrik je bil človek, ki je čutil usmiljenje in sočutje do onih nesrečnih stvorov, ki jih je neznana sila, pomanjkanje ali pa njih sama strastna narava zapeljala, tako daleč, da so izgubili vsak čut poštenosti! Poznal je take ženske, poznal njih nagnenja, a obsojal jih ni, ker je vedel, da morajo biti take. Ko je včasi sedel sam po pariških nočnih lokalih, prihajale so k njemu lahkoživke in on se je vedno pogovarjal žnjimi, skušal je izvabiti iz njih vzroke njih življenja, a skoro vedno je dobil eninisti odgovor. Moram! Ne morem drugače!

Med take lahkoživke je prišteval Henrik svojo sestro, vedel je sicer, da ni zašla na taka pota vsled pomanjkanja, ne, poznal je njen živahni temperament, njeno burno naravo ... udala se je v začetku nehote takemu življenju, a sedaj ga ne more več pustiti ...

A Henrik je trdno sklenil, da jo mora rešiti! Vstal je ter se oblekel, naročil Mary, da ga naj pričakuje v sobi, ali pa bližnji kavarni, sam pa je odšel k svoji sestri ...

Radovedno so se Ljubljančani ozirali za mladim elegantnim gospodom, ko je šel odločnega, trdnega koraka po ulicah. Dvignjene glave, ponosnih izzivajočih oči je stopal naprej; videl je, da ga v Ljubljani ne pozna nikdo več! Kot mladenič idealen in brezskrben je nekdaj hodil po ljubljanskih ulicah, kot umetnik je stradal in prosjačil ... takrat so ga poznali vsi, smejali so se mu in se norčevali, ko se je potikal naokoli v najhujši zimi zavit v oguljen plašč ... poznali so ga takrat, ko je sedel obupan in strt v kotu kake gostilne, takrat so ga poznali in se polglasno pogovarjali o pijanem umetniku ... takrat bi hotel pokazati svoji domovini svojo moč, a ona ga ni marala ... potem pa je odšel ... Ko pa je zablestelo v tujini njegovo ime, ko se je tujina klanjala njegovemu geniju, takrat se je mogoče kdo spomnil sestradanega mladeniča in pri vinu so modrovali rodoljubi: „Kdo bi si mislil, da bo kdaj kaj iz tega pijanca!“

A njegova slava je rasla njegovo ime se je širilo od ust do ust ... na vseh svetovnih razstavah so bila njegova dela! In zopet so modrovali rodoljubi: Poglejte nehvaležneža, ko je bil lačen, je prosil naokolu, a sedaj ko je slaven in premožen se pa še zmeni ne za nas.

Te misli so rojile Kovaču po glavi, ko je stopal po ulicah, niti zapazil ni, da je prišel do stanovanja svoje sestre. Potrkal je na vrata, začudeno ga je pogledala služkinja in mu rekla, da gospodična spi, a on se ni zmenil za njene besede, hitro je v predsobi odložil suknjo ter klobuk in stopil v sobo svoje sestre. Zastal je pri vratih, ker v sobi je bilo popolnoma temno, zato je stopil k oknu in razgrnil zaveso ...

Pogledal je naokoli in videl svojo sestro, ki je še spala ... Ali skoraj spoznal je ni ... tako se mu je zdela spremenjena od včeraj ... okolu ust so se ji nabrale neke temne, skoro odurne poteze, ki so pričale o prečuti noči!

Henrik je stopil k postelji in položil svojo roko na njen obraz ... tedaj pa je tudi ona odprla oči ... prestrašila se je, ko je zagledala ob postelji svojega brata, uprla je vanj svoje motne in mokre oči in ga vprašujoče gledala. Tako trudna, tako izmučena je bila, po vsem telesu je čutila neke čudne, neznane bolečine. Henrik pa je sedel na rob postelje, prijazno jo prijel za roko in ji rekel:

„Nikar se ne čudi, draga Rene, da me vidiš tako zgodaj tukaj! Ali — moral sem priti, glej ves čas, kar sva se včeraj ločila, sem mislil le na tebe!“

Začudila se je Rene njegovim resnim a prijaznim besedam, a niti slutiti ni mogla kaj da hoče. Niti v sanjah bi se ne mogla predstavljati, da Henrik ve le najmanj o včerajšnjih dogodkih; hotela je prikriti svoje začudenje in zato je mirno vprašala:

„Kaj hočeš?“

Henrik se je sklonil k nji in jo poljubil:

„Poslušaj me, Rene, govoriti moram s teboj, resno in pametno! Vem, da nisi več otrok, ki bi potreboval mojih nasvetov, ali vendar čutim kot svojo dolžnost, da ti govorim o stvareh, ki sem jih takoj opazil, ko sem te zagledal!“

Ko je slišala Rene te besede, je hotela vstati, a bila je tako slaba, da se ni mogla dvigniti ... vsa kri ji je izginila iz obraza ... kakor mramor so bila prozorna njena lica.

Henrik jo je žalostno pogledal in ji rekel:

„Nikar se ne razburjaj, dokler ti ne povem vsega! Ničesar ti nočem očitati, le posvariti te hočem! Vem, da nisi bila včeraj v gledališču, da nisi imela skušnje ...“

Rene ni hotela verjeti svojim ušesom, ko je čula te besede, kako je zvedel Henrik, da ni bila v gledišču:

„Kako to veš?“

„Pustiva to! Jaz sem zvedel in vem vse to! Ali ti se ne zavedaš svojega početja ... ti ne razumeš, kam vodi ta pot, ki si začela stopati po nji! Jaz poznam tvojo naravo, tvoje nagnenje k poltenosti, za to te hočem svariti, dokler je pravi čas!“

Vse svoje življenje ni še čula Rene takih besed, kajti nasvetov in očitkov ni bila navajena od nikake strani, ker bila je popolnoma svobodna, nikdar se ni hotela vezati. A sedaj naenkrat pride človek, njen brat, ki poseže odločno in sam ozavestno v tek njenega življenja. Ni vedela, kaj naj bi odgovorila, ker ni hotela, da bi pokazala v prvem trenutku svoje razočaranje. Tudi svojemu bratu ni hotela pustiti ingerence na svoja načela in svoje misli!

Tako močno so se zarasle v njeno meso korenine razkošnega življenja, da jih ni mogla več iztrgati iz sebe ... ker preveč bi krvavela njena duša ...

Obrnila se je na postelji in užaljena odgovorila:

„Henrik, moralnih pridig nikakor ne potrebujem, niti od tvoje strani niti od druge! Jaz samosvoja, svobodna žena, ki delam to, kar hočem, ki živim tako, kakor me je volja! Nikar ne misli, da kaj opraviš s svojo moralo! Niti najmanj!“

„Vidiš, Rene,“ je počasi odgovoril Henrik, „ravno to je najslabše, da se sama ne zavedaš svojega početja! Veruj mi, da jaz nisem moralist, ki bi te sedajle učil bogvečesa, a jaz sem človek, mož z odprtimi očmi, ki gledam in vidim tvojo nesrečno pot!“

Rene se je napol dvignila iz postelje, sklenila roki in zaprosila brata:

„Lepo te prosim prenehaj, jaz ne morem poslušati tvojih besed, ki so tako naivne, kot da prihajajo iz kakega našega filistra! Bodi prepričan, da me tvoje besede niti najmanj ne ganejo. Povem ti pa, da takega naziranja od tebe nisem pričakovala! Umetnik si, moderen človek hočeš biti, a se zgražaš nad stvarmi, ki o njih ne veš ničesar natankega!“

Henrikove besede so v nji prebudile samozavestno kljubovalnost, ako se je tudi v nji, za trenotek prebudila zavest, da govori brat resnico, vendar se ni hotela pred njim ponižati toliko, da bi mu priznala to, kar je sama smatrala kot nekaj čisto navadnega, a je bilo v očeh njenega brata največje zlo.

„Radovedna sem, kaj pravzaprav hočeš, kaj veš o meni; zakaj se ogiblješ dejstev, zakaj mi ne govoriš naravnost! Vsaj odkritosrčnost bi najprej pričakovala od tvoje strani!“

Ko je rekla te besede, je bil njen glas jezen in užaljen, hotela je razjeziti Henrika, da bi jo slednjič pustil na miru!

Henrik pa se ni razjezil, mirno in prijateljsko je govoril naprej:

„Torej dobro, ti misliš, da živiš prav! Ali ti ne pomisliš niti najmanj na svojo prihodnjostl Ali si se že kdaj udala takim mislim, ali si že kdaj vprašala samo sebe: kaj bo, kaj pride! Jaz vem, da nisi storila tega nikdar, ker sicer bi prenehala in pustila to življenje! Mlada, lepa si, Rene, a nikar ne zlorabljaj svoje mladosti, te svoje lepote! Sedaj mogoče uživaš v nji, ker ti nudi vse, česar si želi tvoja nemirna narava, tvoje nepokojno srce ... a veruj mi Rene, da pride čas, ko se ti zastudi iz dna duše to življenje, ko boš proklinjala svojo mladost, svojo lepoto! Takrat, ljuba sestra, takrat bo prepozno! Takrat stopi tvoj korak v ono grozno, negotovo bodočnost, ki jo sedaj ti nočeš razumeti, ki pa že steguje svoje polipske tipalnice po tebi! Kaj pričakuješ? Ali bi ne bilo bolje, da danes končaš vse, da se vrneš na pot miru. Ako pa ne moreš, tedaj — tu imaš samokres — stori takoj konec vsemu!“

Naglas se je zasmejala Rene, ko je čula te besede:

„Človek, ali blazniš, ali kaj ti je? Spametuj se vendar, ne bodi tako otročji!“

„Pa pustiva to; sklenil sem, da ti to povem, a ti vendar nočeš ničesar slišati o teh mojih besedah, torej molčiva! — Pridi danes k nama na obed v restavracijo, te pričakujem s svojo ženo!“

Rene je skočila iz postelje:

„Počakaj malo, takoj se oblečem, vsako dopoldne grem malo na sprehod, sedi ta čas, takoj sem gotova!“

Henrik je komodno sedel v fotelj, vzel v roko albume, ki so ležali na mizi in jih začel malomarno prelistati; gledal je fotografije svoje sestre v najrazličnejših ulogah ...

Rene se je pa med tem oblačila; bila je grozno utrujena, roke in noge so jo bolele, a pred bratom ni hotela pokazati svoje utrujenosti! Videlo se ji je da ga je s svojimi besedami popolnoma porazila, da ji ne more ničesar več očitati ... opazila pa ni, kako jo je Henrik zdajinzdaj skrivaj pogledal, kako je opazoval njene utrujene kretnje ... a njegov obraz je bil tako resen in skrben! Ko je bila oblečena sta odšla.

Na ulici se ga je oklenila in šla sta roko v roki; ljudje so začudeno gledali ta nenavadni par; Rene je sicer poznal v Ljubljani vsakdo, a Henrik je bil popolnoma neznan, vsi so se začudeno vspraševali, kdo naj bi bil ta novi kavalir. Henrik je posebno pazil na ljudi, ki so pozdravljali njegovo sestro; hotel se je prepričati, kdo so oni ljudje, ki Rene občuje žnjimi! Vsakega, ki jih je pozdravil, premeril je od nog do glave, a med njimi je večinoma spoznal degenerirane aristokrate, ki so ponosno in samozavestno tolkli s sabljami ob tlak in hoteli s tem vzbujati splošno pozornost.

Ko sta prišla pred pošto, prihitela je do njih mlada gospodična Rakarjeva, ki je veselo pozdravila Rene; ta ji je predstavila svojega brata in vsi skupaj so počasi šli proti hotelu. Rakarjeva je ves čas silila v Henrika, spraševala ga o Parizu, kot največja in najboljša strokovnjakinja je govorila o njegovih delih, a to tako, da je Kovač takoj spoznal, da ni videla niti enega njegovega umotvora. Pazno pa je poslušal pogovor med njo in Rene, hotel je kaj več zvedeti o tem vročem prijateljstvu, a obe sta se spretno umikali vsaki besedi, ki bi mogla le najmanje prebuditi kako sumnjo. Opazoval je obe, a na obrazu obeh je zapazil enake utrujene in izmučene poteze podplute, upadle oči in skoro sive ustnice ...

Nehote se je v njem prebudil sum, da sta bili Rakarjeva in Rene nocoj skupaj! Ko so prišli do hotela, se je Rakarjeva hitro poslovila in izrazila upanje, da se gotovo še večkrat vidijo ...

Henrik in Rene pa sta odšla v restavracijo, kjer jih je že precej nastrpno pričakovala Mary.

Veselo jih je sprejela. Takoj je stopila k Rene in se začela žnjo pogovarjati, govorila je vse mogoče, kar ji je le prišlo na misel, hotela se je po Henrikovem nasvetu takoj prikupiti njegovi sestri da bi ž njo govorila lažje in naravnost. Rene se je zdelo malo čudna, ko je opazila, kako živahna je danes Mary, a včeraj je samo molčala in zaljubljeno gledala svojega soproga, a danes ji je pripovedovala o Parizu, o potovanjih, o Henrikovih umotvorih. Henrik je nekaj časa poslušal te pogovore, a nato je vzel v roke časopis, a čitati ni mogel, njegove misli so splavale daleč, daleč ... tja v njegovo novo domovino! Tako ozko se mu je zdelo tukaj doma, tako težko ozračje je bilo nad njim. Kot svinčene megle se je vlegalo na njegova prsa nekaj neznanega, nekaj nepričakovanega. Najraje bi takoj odšel, ali ni se hotel pokazati slabega in omahljivega, hotel je ostati doma ... hotel je tudi svoji domovini enkrat pokopati svojo umetnost. Že v Parizu je sklenil, da zbere par svojih najboljših del in jih razstavi v Ljubljani, hotel se je najprej že sam prepričati, kake so postale doma razmere v času, ko njega ni bilo! Odločil se je, da ostane par mesecev v Ljubljani, da uredi vse potrebno, posebno je pa moral ostati sedaj, ko je videl na kaka pota je zašla njegova sestra, toliko časa je ne pusti, dokler ne vidi, da je postala zopet taka, kot si je on želel, ali pa, da ji ni več rešitve.

Ni bil sicer kak filister, ki se zgraža nad vsakim nepremišljenim korakom, ki vidi v vsakem veselem in razposajenem razpoloženju bogve kako propalost, nikakor ne! Henrik je bil popolnoma moderen človek, ki se ni spotikal nad nikomur, ki ni ugovarjal nikomur, dokler ni opazil, da je dotičnik prekoračil meje! Ali v slučaju Rene se je prebudil v njegovi duši egoizem! Zakaj naj bi bila ravno njegova sestra taka? Zakaj naj gleda propast svoje krvi? Mary in Rene pa sta se med tem veselo pogovarjali, vse mogoče stvari sta že premleli; Mary je govorila živahno in temperamentno, a Rene resignirano in izmučeno. Zopet je v nji vstal nenadno oni strah, ki ga ji je slikal zjutraj Henrik, ki se je je polaščal že tolikrat v kasnih samotnih urah. Skoro zavidala je soprogo svojega brata, kako lepa brezskrbna bodočnost se odpira pred njo ... pot njenega življenja je posut s cvetjem ... z ljubeznijo ... A ona? Ali se ne zgrinja nad njeno bodočnostjo temna noč, strah in obup? Mlada in lepa je sedaj — a kmalu pride čas, ko se zguba njeno gladko čelo, ko upadejo prožna lica ... ko ugasnejo svetle oči, ko se skloni nje vitko telo ... In takrat? Zazeblo je Rene pri teh mislih ... kaj se zgodi takrat ... sama zapuščena bo, vsi, ki so sedaj okoli nje, jo zapuste! Vedela je, da ta čas mora priti!

Ali naj pusti svoje sedanje življenje? Ali naj postane tiha in zadovoljna Mary njen vzor? Premišljevala je vse to, ali ni si mogla predstavljati, kako bi mogla živeti ona v tihem zadovoljnem domu, kjer bi vedno srečavala le svojega soproga, kjer bi morala poslušati zadostne besede o skrbeh in resnostih življenja ...

Ne tega, ona ne more storiti! To bi ne bilo zanjo življenje! Dokler more, toliko časa živi tako ... a kadar pridejo one grozne ure zapuščenosti in onemoglosti ... je takrat ... takrat storil to, kar ji je zjutraj nasvetoval Henrik ... živeti, živeti, to je bila njena maksima ... a potem umreti hitro, naenkrat brez vsakega smrtnega boja, brez strahu ... živeti, dokler je mogoče, a potem zadovoljno umreti!

Kakor blisk so se vrtile take misli po njeni glavi ... Ako so jo v trenutku premagala sentimentalna čustva, jih je že v naslednjem s silo zatrla ... Dalj ko ji je govorila Mary, tem večji odpor se je prebujal v nji! Ko ji je Mary slikala svojo srečo, se ni mogla več premagovati in je rekla:

„Jaz ne morem razumeti takega življenja, ki je samo na sebi že tako dolgočasno, a Vi uživate v njem. Poglejte mene, jaz se nočem vezati nikamor! Vso svojo mladost sem preživela v veselju in razposajenosti, a zakaj tega ne bi storila.“

Veselo in zadovoljno se je zasmejala, da je njen glas odmeval po sobi.

Henrik, ki ni poslušal do sedaj pogovora, je dvignil glavo in rekel z resnim in odločnim glasom:

„Rene, govoril sem ti že danes dovolj o stvari, stara si dovolj, da sprevidiš, kaj delaš, zato te nočem več učiti! A veruj mi, da pride čas, ko se zgrnejo nad teboj one črne, temnje slutnje, ko se ti zmajo tla pod nogami! Takrat boš dvignila svoje roke in iskala rešilne bilke ... a bodi prepričana, da je ne najdeš ... prepozno bo, Rene ... prepozno ...“

Umolknili so vsi trije. Rene se je naslonila na stol in mrmrala neko pesen ... Mary in Henrik pa sta molčala.

VI.

Po vsaki gledališki predstavi je šla Rene v družbi kolegov in koleginj v kavarno; sicer ni dosti občevala z igralci, a to shajanje v kavarni ji je bilo nekaj potrebnega; ko je sedela v družbi, je že prakrat opazila precej priletnega gospoda, ki jo je vedno opazoval in ostal toliko časa v kavarni, dokler je bila ona tam; tudi na ulici ga je večkrat videla, kako je šel par korakov za njo, nato se je vedno ustavil in gledal zaljubljeno za njo; nji so se zdeli najbolj smešni taki starci, ki goje na tihem svoje simpatije gotove vrste do mladega dekleta, ki ga samo opazujejo in se mu ne upajo približati! Hotela mu je nagajati, zato je vedno v kavarni sedela tako, da je bila obrnjena proti njemu, na tihem se je smejala njegovim pogledom, mimogrede je vprašala svoje kolege, kdo je ta človek, a povedali so ji, da je nek bogat zasebnik, hišni posestnik itd. ...

Bilo je na večer onega dne, ko je bila Rene pri svojem bratu v hotelu; zamerila je njegovim besedam, trdovratno je molčalo ves čas, niti besede ni več spregovorila. Takoj po obedu je odšla v gledališče; na poti je zopet srečala onega gospoda iz kavarne ...

In takrat se je je polastila čudna misel, za njo dozdaj popolnoma nenavadna.

Spomnila se je besed svojega brata, ko ji je ta govoril o negotovi strašni bodočnosti ... brez vsega bo na svetu, brez sreče, brez miru ... Kdo se bo zmenil zanjo? Ali bo morala umreti na ulici zapuščena in zaničevana?

Bila je prepričani, da je bogati gospod zaljubljen v njo, kaj, ako bi se za vsak slučaj oprijela njega ... potem je njena bodočnost zagotovljena. Toliko jo je vendar premagal strah pred bodočnostjo, da se je hotela žrtvovati; ko je šla mimo gospoda, ki jo je pazno motril, nasmehnila se mu je prijazno, da je on debelo pogledal, kaj naj to pomeni; doslej se ni nikdar ozrla vanj.

Rene pa je šla mirno naprej, šele na voglu se je obrnila in zagledala svojega oboževatelja, ki je še vedno stal na mestu in gledal za njo. Ko je zvečer nastopila na odru, zagledala je njega v prvi vrsti — po drugem dejanju so ji izročili velik šopek cvetlic z napisom: „Neznani oboževatelj“.

Jako je bila zadovoljna s svojim uspehom; sklenila je, da se kar najprej seznani ž njim; zato jo je ujezilo, ko je stopila iz gledališča in zagledala pred vrati Henrika in Mary, ki sta jo pričakovala. Vedela je, da ji danes ne bo prilike se seznati v kavarni ž njim, a hotela mu je vendarle pokazati svoje simpatije, zato si je iz šopka iztrgala več rož in si jih pripela na prsi.

Vsi trije so na to odšli v kavarno. Komaj so vstopili, je že Rene zagledala njega, ki je sedel na svojem starem mestu, nasmehnila se mu je in sedla z bratom in Mary k sosednji mizi. Opazila je, kako zadovoljen je bil stari gospod, ko je zagledal na njenih prsih svoje rože ...

Henrik se je vsedel in malo razgledal po kavarni, a naenkrat vstane in stopi h gospodu, ki je neprestano opazoval Rene.

„Klanjam se gospod Potrato!“ ga je nagovoril, a gospod Potrato ga je začudeno gledal ... Henrik pa se je zasmejal:

„Da, da ne poznate me več, jako sem se spremenil, kaj ne? Gotovo pa se še spominjate mladega slikarja, ki Vas je nekoč portretiral ...“

Tedaj pa je Potrato vstal in rekel:

„Kaj? Vi ... Vi ste gospod Kovač, vraga, ne spoznal bi Vas, kako ste se izpremenili v tujini!“

„Da, da mnogo let je od tega, a jaz sem Vas spoznal takoj! Kolikokrat sem v tujini mislil na Vas, saj Vi ste bili takrat moj dobrotnik, lakote in žeje bi moral umreti, da mi niste pomagali Vi!“

Dobro je delo to Potrati, zadovoljno se je nasmehnil in pomahnil z roko:

„Ah, kaj to! Veseli me, da Vas zopet vidim ... tako rad bi govoril z Vami, ali vidim, da ste v družbi ...“

Henrik ga je hitro prekinil:

„Tam je moja soproga in moja sestra! Ako Vam je ljubo, prisedite k nam ...“

Neskončno se je razveselil Potrato teh besed, torej vendarle enkrat pride tolikokrat zaželjena prilika, da se seznani z Rene.

Ko ga je Henrik predstavil svoji sestri, mu je ta stisnila roko kot staremu znancu in prijatelju.

V sebi pa je takoj sklenila, ta človek mora postati moja opora, on bo varuh in zaščitnik moje bodočnosti. Egoizem žene jo je obvladal popolnoma; ni ji bilo mar nove žrtve, ki jo je hotela zaplesti v svoje mreže, da bo sama srečna in zadovoljna, naj padejo tudi oni, ki ji morajo pripraviti to srečo in zadovoljnost. Začela je govoriti s Potratom vse mogoče, a on je bil v vidni zadregi, skoro ničesar ni mogel odgovarjati na njena vprašanja, a vendar so se mu zdele njegove besede tako simpatične in prijazne, da si je moral misliti, kako zelo se Rene zanima zanj ... In v mislih si je že predstavljal Rene kot svojo soprogo, ki jo bo ljubil tako vroče, ki ji bo žrtvoval vse, kar bi želela.

Dolgo so sedeli vsi v kavami, ko je Mary silila domov je Rene vedno ugovarjala a Henrik tudi ni hotel oditi, ker se je hotel do dobrega pogovoriti s Potrato o raznih stvareh, ki so ga zanimale. Ko so odšli iz kavarne je Henrik z Mary nekaj časa spremljal svojo sestro, a pred hotelom so se ločili in Rene je odšla sama s Potrato proti svojemu stanovanju.

Potrato je postal nekoliko živahnejši, ker poprej se je kolikortoliko ženiral Henrika, a tudi Rene je začela govoriti bolj naravnost. Ko sta prišla do stanovanja, sta se ustavila, in Rene je izrazila željo, da bi šla še malo na sprehod, ker je jutri tako prosta in lahko spi.

Šla sta po ulicah naprej; Rene, ki je bila poprej jako zgovorna je naenkrat utihnila in molče korakala poleg Potrate; ta je zapazil njeno zadrego in jo začel spraševati, kaj da ji je. A ona mu ni odgovarjala, oklenila se je samo njegove roke in globoko vzdihnila. Z žalostnim glasom je vprašal Potrato:

„Kaj Vam je, gospodična!“

Rene pa je stresla z glavo in rekla z glasom, ki naj bi njega prepričal, da ji je žal, ker se je izdala.

„Nič, nič!“

„Nekaj mora vendarle biti, zakaj ste naenkrat tako umolknili! Povejte mi gospodična!“

Ničesar mu ni odgovorila, samo bliže k njemu se je privila, da je čutil nemirno utripanje njenega srca, burno valovanje njenih prsi. To ga je še bolj razburilo, z napol tihim glasom jo je poprosil: „Gospodična, oprostite ... ali zakaj ne govorite, zakaj mi nočete reči tega, kar Vas teži ... ali mi ne zaupate?“

Rene je par trenotkov premišljevala, a nato je rekla:

„Zaupam Vam popolnoma, ali sami morete razumeti, kako težko mi je, da bi Vam. ki sem Vas srečala takorekoč danes prvič v življenju, razkrila vse skrivnosti svojega srca, vse bolesti svoje duše! Vi me poznate kot brezskrbno veselo dekle, gledate me na odru, ko pojem, vriskam, ko se smejem ... a tega ne veste, kak boj divja takrat v meni ... najraje bi se zjokala ... a morem biti vesela ...“

Rafinirane so bile te besede, premotile ne bi samo starega zaljubljenca, tem več tudi mnogo drugih. Potrati se je obraz zresnil in skoraj solze so zalile njegove oči! In od trenotka do trenotka je bil bolj zaljubljen v Rene.

„Ali gospodična, kaj Vam je vendar tako težkega na svetu? Ali Vas ne slave in ljubijo povsod in vsi? Ali ne uživate simpatij vsega prebivalstva ...“

„Ah gospod, Vi ne poznate ljudi; ali mislite, da slave mojo umetnost ... ne, ne! Vem, da sem lepa, zato lazi vse okoli meni ... Ali mislite, da so te simpatije — ljubezen. Kaj še ... samo pohotnost, samo poželenje je to. In glejte ... ako bi bila jaz taka, da bi res ustregla raznim ponudbam ... Kaj bi govorili ljudje o meni? Tega ne morem, tega ne morem storiti! In te časti ... to traja le malo, malo časa ... Ko pride nepričakovano in prezgodaj starost ... takrat bom sama, takrat me zapustijo vsi, oni, ki zdaj uživajo ako se jim samo prijazno nasmehnem, ti se me bodo izogibali! In ta skrb, to grozno pričakovanje ... to je ta bolest, ki me muči!“

Tako spretno je napeljavala Rene vodo na svoj mlin, da zaljubljeni Potrato ni zapazil, kako se norčuje, kako ga vklepa s tankimi a močnimi vezmi, ki jih ne odvrže nikdar raz sebe. Ni vedel kaj naj bi ji odgovoril, hotel ji je takoj govoriti o svojih sklepih, a ni se upal ...

On star, prileten mož, ki je že šla mladost, življenje mimo njega ... a ona, ki v nji vse kipi in plamti ... kako bi mogla živeti ob njegovi strani, ko bi ji mogel nuditi le svojo ljubezen, svoj denar ... Rene je bila prepričana, da delujejo nanj njene besede, ali bila je jako previdna, ker ni hotela izdati svojih namenov naenkrat in preveč očitno.

Molčala je par trenotkov, a nato začela govoriti o popolnoma drugih stvareh. Obrnila sta se in se vrnila. Ko sta prišla pred njeno stanovanje, sta še nekaj časa postala in se pogovarjala s Potrato. Ni se mogla ločiti od njega ...

„Vi ne veste, kako težko grem sedajle v svoje stanovanje!“ Začudeno jo je vprašal Potrato: „Zakaj gospodična!“

„Glejte dragi gospod! Ko stopim v svoje stanovanje prevzamejo me tako čudne, otožne misli ... Sama, čisto sama sem, a jaz si tako želim družbe, tihega domačega življenja, kjer bi me odprtih rok pričakovalo ljubeče srce ... Ali tako sama sem!“

Prenehala je, hitro se poslovila in odšla ... Potrato pa je stal še dolgo na ulici in se oziral na njena okna, videl je, ko so se razsvetlila ... videl je, ko je smuknila njena senca preko ceste ... a nato so ugasnile luči ... V Potrati pa je dozorel trden sklepi ... V najkrajšem času se je odločil, da uredi vse, potem pa stopi pred Rene in ji reče:

Rene ... bodi moja žena! Ljubil te bom, s cvetjem bom posipal pot tvojega življenja, srečna in zadovoljna boš!

Odšel je počasi proti domu ... a njegov sklep je bil tako trden, da ga ni hotel več odlašati ...

Malokdaj je bila Rene tako zadovoljna kot danes, tako nenadno ji je prišla ta misel in tako dobro jo je izvedla; bila je prepričana, da ji je stari zaljubljenec popolnoma nasedel, da se bo igrala ž njim, kakor jo bo volja. Zasmejati se je morala, ako je pomislila na svoje življenje ob strani starega Potrata, dolgočasnega in zaljubljenega možakarja. Toliko časa ga bo ljubila, dokler ga ne preveže popolnoma, dokler se ji ne uda popolnoma — a potem ga bo ravno ta njena ljubezen ubila!

Izginile so ji naenkrat vse temne misli, strah pred bodočnostjo, čutila se je popolnoma varno in skoro pride čas, ko stopi v mirno zavetje, kjer ne bo nikakih skrbi, nikakih bojev... njeno življenje se ne bo sicer izpremenilo niti najmanj, živela bo, kot je živela dosedaj; bogata bo, zadovoljna! ... A to je vse.

In kaj naj počne s svojim soprogom?

Ljubiti ga ne more, ker ljubezni sploh ne pozna, a ljubiti starca ... gledati njegove mokre oči, drgetajoče ustnice, nagubano lice? Pfuj! Ali je žena samo zato na svetu, da mora zadostiti moški pohotnosti kadar se njemu poljubi? Ali naj res postane sužnja ljubezni, sužnja svojega soproga? Nikdar! Tega ne stori nikdar, toliko ne more, ponižati svoje ženske časti, svojega ženskega ponosa! ...

Temna noč je ležala nad Ljubljano, tiha in mirna, kot miren in tih — sladak in zadovoljen sen. Lahna megla je objemala kot prozorna tančica mesto in oklepala hiše ter ulice ... Rene je stopila k oknu in gledala v temno noč ... in njen pogled je splaval skozi temo tja gori proti Rožniku ... ki se ga je videlo v temnih nejasnih konturah ... spomnila se je pretekle noči ... orgij in svoje vrnitve v mesto ... Spomnila se je vseh navzočih in njen obraz je zadobil zaničljive poteze ... Njena divja, strastna narava je sicer našla svoje zadovoljstvo in nasičenje ... ali vendar je zaničevala te ljudi, ki so ji bili vsi skrajno nesimpatični ... otročji ...

Tako lepa noč je bila zunaj — in Rene se je spomnila onih lepih noči svojih mladih let, ki jih je presanjala v ljubezni in koprnenju, ko so se v njeni duši porajala nežna čustva idealnih in plemenitih teženj. Ah, in takrat je bila varana, tako bridko varana ... vsi njeni gradovi, ki si jih je zidala takrat v oblake ... so se razsuli ... in s silo je iztrgala iz svoje mlade duše najnežnejša čustva ... Krvavelo je sicer takrat njeno srce, polaščal se je je ubup ... a ona ni mogla obupati, ni se hotela pokazati pred svetom kot mučenica ... ne, takrat je planila s smelim korakom v vrtinec življenja in nastopila pot, ki je sedaj nadaljuje ... Kje ji je konec ... kje počitek ... Ali mogoče v lepem, jasnem pomladanskem dnevu — ali pa v temni in viharni noči ...

Rene je stopila od okna in šla v posteljo, zastore pa je pustila razstrte ... in gledala je dolgo, dolgo časa skozi okno ... in videla, kako so prodirali skozi meglo bledi lunini žarki, ki so silili v sobo in razsvetljevali posamezne predmete ... In žarki so prisijali na njeno posteljo, razsvetlili nje obraz ... zaprla je oči ... in zaspala ...

VII.

Ko se je Potrato drugo jutro navsezgodaj prebudil, spomnil se je takoj prejšnjega večera; niti trenotek ni več premišljeval; tako trdno je sklenil, da ni bilo na svetu moči, ki bi ga mogla odvračati od njegovega sklepa!

Vstal je in začel pregledovati svoje stanovanje, šel je v vsako sobo in premišljeval, kako bi naj jih opremil, hotel je dostojno dočakati Rene. Odpravil se je od doma, šel takoj v največjo ljubljansko zalogo pohištva in si izbral najmodernejšo in elegantnejšo opravo. Nemirno je hodil po mestu naokoli, a nato se je spomnil naenkrat Henrika in šel v hotel. Dobil ga je ravno v kavarni, kjer je zajtrkoval s svojo soprogo. Prisedel je k njima in rekel:

„Oprostite, gospod Kovač, da Vas nadlegujem že navsezgodaj, a govoriti moram z Vami o jako važni zadevi. Ker vem in Vas poznam kot resnega moža, zato se obračam prej do Vas, predno storim korak, ki sem se trdno odločil za njega!“

Začudeno ga je pogledal Kovač, ko mu je govoril tako resno.

„Zakaj delate take uvode, gospod Potrato, recite naravnost ... Vi nečesa želite, zakaj ne poveste naravnost; bodite prepričani, da storim vse, kar je v moji moči, da Vam pomagam!“

Potrato je stisnil Kovaču roko in mu dejal:

„Vi ste mož-poštenjak in mislim, da poznate tudi mene dovolj, da mi ne boste podtikali stranskih namenov ...“

„Prosim Vas ... govorite ...“

„Gospod Kovač, danes zaprosim roko Vaše gospodične sestre Rene!“

Kovač v prvem trenotku ni vedel, kaj naj bi odgovoril, vstal je in začudeno pogledal Potrato ...

„Vi ... Vi, gospod Potrato, hočete zasnubiti mojo sestro? Kako ste prišli na to misel, ali ste govorili ž njo?“

Mirno in odločno je odgovarjal Potrato:

„Sklenil sem, da storim ta korak takrat, ko sem prvikrat srečal Rene ... ona ne ve ničesar o tem, zato sem pa tudi najprej prišel semkaj, da govorim z Vami, predno se oglasim pri Vaši sestri.“

Kovač ni mogel razumeti tega, kako je stari Potrato prišel do teh misli, spoštoval ga je, visoko cenil, in sedaj naj bi ga prevaral? Poznal je dobro sestro, bil je dobro prepričan, da ne bi mogla osrečiti svojega soproga; a mogoče bi se pa vendarle opremila, ko bi živela v tihem domu, kjer bi postalo njeno življenje mirno in zadovoljno.

„In kaj hočete, da naj storim?“ je vprašal Potrato. „Na vsak način morate govoriti z Rene, ako ona neve, ničesar, tedaj je najbolje, da bi govoril naprej žnjo jaz.“

„To sem Vas ravno hotel prositi,“ je hitro odvrnil Potrato. „Vi ste njen brat, poznate njo najbolje, poznate pa tudi mene! Pojdite k nji, pripravite jo na moj prihod in na mojo snubitev!“

Takoj je odšel Kovač k Rene, ki je ravno vstala in zajtrkovala; ni hotel delati nikakih ovinkov, zato ji je rekel naravnost:

„Rene, ali poznaš gospoda Potrato?“

„Da, včeraj si mi ga ti predstavil, a spominjam se, da sem ga že delj časa srečavala na ulici; ali pobližje ga ne poznam. Ali zakaj me sprašuješ o teh stvareh?“

To je rekla samo navidez, ker je bila prepričana, da je Potrato že gotovo govoril z njenim bratom o stvareh, ki jih je namigoval že včeraj. Torej je njegov sklep trden!

„Danes se je oglasil pri meni in rekel, da hoče tebe zasnubiti — a predno stori to, hočem jaz govoriti, s teboj! Jaz poznam dobro Potrato, visoko ga spoštujem, zato ne morem in ne smem dovoliti, da bi ga zveza, ki jo hoče skleniti s teboj za vse življenje ubijala in uničila.“

„Kako to misliš?“

„Jaz ne poznam samo gospoda Potrato, poznam tudi tebe, in ravno zato se bojim! On je star, njegove misli in njegova načela niso tako moderna, kot jih imaš ti!“

„Radovedna sem, zakaj mi govoriš ti to, sploh ne razumem, zakaj se Ti tako vmešavaš v take zadeve, ako me gospod Potrato zasnubi, odgovorila mu bom sama ... in veruj mi, moj odgovor bo zadovoljil mene in njega.“

Henrik je uvidel, da ne opravi ničesar, Rene je postala nezaupna ... a hotel je biti priča med njo in Potrato, hotel je slišati izjavo svoje sestre!

Potrato ni mogel dolgo vstrajati, zato je kaj kmalu odšel proti stanovanju gospodične Rene, premišljeval je po potu, kaj naj reče; nekako bal se je ali odnehati ni hotel! Čim bolj se je približaval njenemu stanovanju, tim počasnejši je bil njegov korak, vsako svojo besedo, ki jo je namenil izreči, je natanko premislil ... No, pa saj mu Kovač sam ogladi pot ...

Rene je opazila skozi okno Potrato, sedla je hitro v fotelj, a Henriku ni rekla ničesar; tiho brez vsake besede sta sedela v sobi, oba sta bila v sebi prepričana, da sta v svojih načelih popolnoma različna.

Vstopil je Potrato ...

Tišina je zavladala v sobi, na obrazu vseh se je brala neka napeta radovednost ... prvi je spregovoril Henrik:

„Gospod Potrato, svoji sestri sem povedal Vaš sklep, a svoj odgovor si je pridržala, sama Vam odgovori!“

Potrato je stopil k Rene, ta mu je podala roko, ki ji jo je poljubil:

„Gospodična, ker veste vse, torej mi takorekoč ni treba, dostaviti ničesar več! Jaz pričakujem Vašega odgovora!“

Resen in miren je bil v tem trenotku njen obraz, namignila je obema, da naj sedeta. Ko so se posedli, je začela govoriti počasi in premišljeno:

„Naravnost Vam povem, da me po Vaših včerajšnjih besedah ni posebno iznenadila Vaša izjava, ker sem nehote pričakovala nekaj takega, seveda ne tako naglo kot se je to zgodilo! — Vi zahtevate moj odgovor, dobro, odgovoriti Vam hočem, samo poprej mi morate dovoliti par vprašanj!“

„Govorite gospodična!“

„Vi me poznate šele par ur, mogoče ste slišali mnogokaj govoriti o meni, ali to ni merodajno pri stvari! Jaz sem odkritosrčna, zato Vam nočem zatajiti svoje živahne in vesele narave, ki se mogoče ne bi strinjali s tihimi zidovi vaše hiše ...

„Motite se, gospodična, v svojem domu pogrešam veselja, smeha in petja ... in prepričam sem, da se z Vami vseli vanj vse to!“

Molče je poslušal Henrik Kovač ta razgovor, čudne so se mu zdele besede njegove sestre, kajti niti pričakoval ni, da bi čul iz njenih ust tako premišljene in resne stavke. Zdelo se mu je, da je v njegovi sestri še toliko ozirov in poštenosti, da ne bi hotela z nepremišljenim korakom ubiti bodočnost popolnoma nedolžnega človeka, ki je zakrivil samo to, da se je zaljubil v žensko, ki je ni poznal! Mislil je, da Rene vendarle ne ugodi Potratovi prošnji.

Rene se je za par trenotkov po Potratovih besedah zamislila, še nikdar ni bil njen obraz tako resen, po daljši pavzi je nazadnje odgovorila:

„Iz Vaših besed, gospod Potrato sem spoznala, da Vas v svojem ukrepu ne morejo motiti tudi moji pomisleki. Samo to bi rada še vedela, zakaj in kako ste prišli do teh misli.“

„Gospodična Rene!“ je odgovoril Potrato, „zdi se mi, da je popolnoma odveč, ako hočete vedeti vzroke mojega koraka; moja odločitev naj Vam zadostuje! Recite naravnost in brez vsakih obotavljanj vsak predsodek in pogoj bi mi bil neljub, zato pričakujem od Vas kratkega in določnega odgovora. In ta odgovor naj bo ... da ... ali ne!“

Kovač je ostro pogledal svojo sestro, kot da ji hoče sugerirati odgovor, a ona je vstala, ponosno se je vzravnalo njeno telo, stopila je korak naprej bližje k Potrati in rekla:

„Ali zahtevate takoj mojega odgovora ali mi ne pustite, da stvar premislim ...?“

„To je Vaša stvar gospodična,“ je mirno odgovoril Potrato, „a po mojih mislih ni treba tu nikakega premišljevanja. Dasi se poznamo šele malo časa, poznamo se vendarle dodobra! Vi hočete veselja, radosti, godbe smeha, plesa ... tudi moj dom, moja duša si želi tega; prazen in otožen je bil moj dom, jesen, otožna jesen je bila tam ... ali z Vami pride pomlad, vse, vse, česar si želim! In zdi se mi, gospodična, da si želiva oba istega ...“

Rene je stopila čisto k Potrati, a v istem trenotku vstane Henrik in reče:

„Dovolita, da spregovorim tudi jaz par besed, sicer mi lahko to zabranita, ali upam, da ne storita tega; korak, ki ga misli storiti ta ali oni vaju, je pač premalo premišljen, da bi ga mogla takoj izvesti ...“

Kovač je hotel govoriti naprej, ali Rene ga je hitro zaustavila in rekla:

„Henrik, povedala sem Ti že poprej svoje mnenje, zato je pač neumestno, da govoriš sedaj Ti, ko gospod Potrato pričakuje mojega odgovora! Sicer pa, ako misli gospod Potrato, da bi bilo dobro poslušati tvoje pomisleke, jaz lahko odidem toliko časa iz sobe, da se dogovorita vidva, kajti bolje je, da ne slišim vajinih pogovorov.“

Vstala je in hotela oditi, a Potrato je stopil k nji, prijel jo za roko in dejal:

„Ostanite, gospodična Rene, jaz ne potrebujem nobenih pojasnil, jaz pričakujem samo Vašega odgovora!“

Henrik je čutil, da je postal tukaj popolnoma nepotreben, zato se je poslovil in odšel z besedami:

„Sedaj po teh besedah ne morem ničesar več govoriti, mislil sem, da imam dolžnost in pravico, zato pa sedaj vidim, da sem tukaj popolnoma nepotreben!“

Poklonil se je in odšel!

Potrati je bilo sicer žal, ker je odšel, ali kot je spoznal, je hotel s svojimi besedami kolikor toliko vplivati na Rene. Ni vedel sicer zakaj se je tako obotavljal in odgovarjal, dasi ne naravnost ...

Ko sta bila Rene in Potrato sama, sta par trenotkov molčala ... nato pa je stopila Rene k njemu in mu rekla:

„Ali še hočete mojega odgovora?“

Potrato jo je prijel za roko ... in Rene se je skoro stresla, ko je občutila njegove mrzle roke ... ali vendar je ostal njen obraz prijazen, najraje bi pahnila starca od sebe, a premagovala se je ... njena bodočnost je stala pred njenimi očmi ...

On pa je odgovoril z drhtečim glasom:

„Odgovorite, Rene!“

Rene mu je položila svoji roki na rameni, pogledala mu naravnost v oči in odgovorila glasno in odločno:

„Da!“

Potrato pa se je sklonil k nji in jo poljubil na čelo ... Zazeblo jo je po vsem telesu, zastudil se ji je starec, ko je čutila njegove ustne, njegovo nemirno dihanje ... Toda rekla je, spregovorila je odločno besedo in tega ne prekliče več ..., a še isti trenotek, ko je prodala svoje mlado telo zaljubljenemu starcu, porodile so se v njeni duši nove misli ... misli po maščevanju ...

Splošno presenečenje je zavladalo po Ljubljani, ko se je zvedelo za to čudno zaroko; v začetku ni mogel nikdo tega verjeti ali Rene je hodila s Potrato vedno roko v roki po mestu!

Potrato ji je ugodil vsako le najmanjo željo, ki jo je izrazila, nakupil ji je dragocenega lišpa, bogatih toalet in sploh vsega, česar si je zaželela. Najbolj začudila se je pa družba, ki jo je posetila Rene onega večera, ko je slišala to vest ... prvi jo je seveda zvedel Minetti, ki ni imel drugega dela, kot da je po cele dneve hodil po ljubljanskih ulicah, razglašal na debelo vse novice, ki jih je zvedel; a vse so prihajale iz njegovih usten skoro podvojene; ko je zvedel o zaroki Rene, je letal od enega do drugega in mu pripovedoval najnovejšo vest. Zlasti je bil presenečen Winter, ko mu je Minetti z zlobnimi namigavanji pripovedoval o Rene:

„Hehe, dragi prijatelj, kaj malo časa je trajala tvoja slava, sedaj ti pač ne bo preostajalo drugo, kot da se zopet primeš Magde. Hehe! Kdo bi si mislil, da se ta naša Rene, ki smo v njo stavili toliko nad, tako izneveri in vrže v naročje staremu norcu!“

Winter mu ni mogel odgovoriti ničesar, tako ga je iznenadila ta vest, jezilo ga je, da je storila ravno sedaj ta neumni korak, ko se je mislil z njeno pomočjo otresti Magde, ki mu je bila vedno za petami in ga hotela privezati nase ... Vedel je, da bo Magda triumfirala, ko zve za to zaroko.

In res, Minetti še ni končal svojega pripovedovanja, ko vstopita Magda Kuhnova in Eleonora Rakarjeva. Magdi se je bralo veselje na obrazu, ko je vstopila in veselo pozdravila Wintra in Minettija.

„No, ali ste še tako ponosna na svojo „akvizicijo“, ki sta si toliko obetala od nje ...“

Winter je videl zlobne in zaničljive poteze na Magdinem obrazu, zato ji je hotel kljubovati:

„Dobro, naj se poroči, saj to še vedno ni vzrok, da ne bi prihajala v našo družbo! Saj prihaja vanjo tudi Freier s svojo soprogo, pa tudi Malenšek s svojo ženo je naš stalni gost, zakaj torej ne bi prihajala tudi Rene ...“

Kuhnova se je na glas zasmejala:

„Pa vendar ne mislite, da bi sprejeli tudi Potrato v našo družbo ... to bi bilo pa res jako zabavno ...“

Vsi štirje so se nasmejali, a Rakarjeva je dostavila:

„No, jaz bi bila v damskem komiteju prva proti, a za svojo osobo imam nek nov predlog, ki ga stavim ... ali poznate brata Kovačeve, znanega slikarja Henrika Kovača, ki je ravno te dni dospel iz Pariza! Ta bi bil za nas!“

Kuhnova se je zadovoljno nasmehnila:

„Dobro, jaz sem zadovoljna, samo ako nam ne napravi kaj takega kot njegova sestra! Jaz ga sicer ne poznam, a čula sem govoriti že mnogo o njem in o njegovih delih!“

„Jaz ga poznam pa popolnoma dobro! Govorila sem le enkrat ž njim, a name je naredil najboljši utis,“ je hitela Rakarjeva, „Winter je pripeljal v našo družbo Rene, ki je takoj fascinirala vse moške, a jaz pripeljem Henrika, ki si prilasti takoj simpatije vseh dam!“

S tem ni bil posebno zadovoljen domišljavi baronček, ki ni mogel videti poleg sebe nikakega tekmeca ker je vedel, da ga takoj vsak potisne v kot!

„Hehe, jaz pa nisem kaj posebno zadovoljen, da bi se tako razširjala naša družba, preveč nas bo potem in nevarno bi bilo, da nas izvohajo nepoklicane osebe! Treba je previdnosti, hehe, skrajne previdnosti!“ Winter je bil istega mnenja, ker se je po Ljubljani že marsikaj namigovalo o raznih skrivnostnih sestankih, dasi se pozitivnega ni vedelo ničesar ... a vendar se je bal, da se vsled mnogih članov ne bi povečala nevarnost, da bi se kdo iz neprevidnosti izdal.

A Kuhnova mu je takoj začela nasprotovati:

„Ako je komite gospodov sklenil, da naj se v našo družbo sprejme Rene, tedaj tudi lahko damski komite sprejme Henrika! Jaz opravim ta posel, a ti Eleonora, ki se poznaš žnjim, ga pregovoriš in privedeš v našo družbo!“

Minetti je kar mencal jeze, ko je slišal te besede, a ugovarjati se ni upal, ker se je bal, da bi dame nazadnje tudi njemu ne pokazale vrata ...

Ko sta se poslovili Magda Kuhnova in Rakarjeva, sta ostala Winter in Minetti še nekaj časa v sobi; oba sta vedela, da damam ne moreta ugovarjati, zato sta se hočeš nočeš morala sprijazniti z mislijo, da zagledate v svoji sredi Henrika!

Smeje je rekel Winter:

„Je že tako dragi baronček, mi smo se naveličali vedno iste damske družbe, ter smo sprejeli Rene, a dame so se naveličale nas in sprejmo Henrika Kovača! Je že tako takozvano maščevanje usode!“

Kuhnova in Rakarjeva pa sta se sprehajali po Glavnem trgu, ako bi mogoče kje srečali Kovača, a ker ga niste našli, šli sta na pošto in mu napisali pismo, ki ga je v njem povabila Rakarjeva na sestanek ... Bili sta si tako v svesti svojega uspeha, da nista niti najmanj dvomili, da pridobita Henrika za svoje načrte!

VIII.

Henrik Kovač se je nasmehnil, ko je prečital fino parfimirano pismo Eleonore Rakarjeve, sicer ni vedel, kaj hoče od njega, a svoji ženi ni hotel vendar povedati ničesar; zato je mirno spravil pismo in sklenil, da obišče Rakarjevo. — Poznal jo je samo toliko, kolikor je zadnjič mimogrede govoril ž njo, ko je spremljal Rene.

Še isti dan se je napotil k nji. Ona ga je pričakovala v svoji sobi — veselo ga je sprejela, začela ga je spraševati o najnavadnejših stvareh, a Kovač je bil skrajno radoveden, kaj je pravzaprav vzrok njenemu povabilu, zato je kar naravnost vprašal:

„Gospodična, jaz nisem prijatelj dolgega slepomišenja, zato mi kar naravnost povejte, zakaj ste me pozvali k sebi!“

Eleonora se je nasmejala in rekla:

„Jako radovedni ste, gospod Kovač, ali mislim, da imate vendarle toliko časa, mi lahko posvetite par trenotkov svojega dragocenega časa!“

Na te prijazne besede se je Kovač vsedel, prižgal si cigareto, ki mu jih je ponudila Eleonora in odgovoril:

„Nikdar se ne branim družbe, posebno pa ženske družbe ne! Jaz sem navajen veselega življenja, a da Vam v resnici povem, v Ljubljani ne najdem dosti tega — no pa upam, da se že privadim, posebno ker vidim, da so se začele zame zanimati tudi dame, kar se mi zdi jako čudno.“

Kovač je izrekel te besede kar tako tjavendan, ker ni vedel ničesar drugega odgovoriti na njeno vprašanje; bil je prepričan, da ga je Eleonora prav brez vsakega vzroka poklicala k sebi! Zanimalo ga je pa vendarle, zakaj se ta prijateljica njegove sestre interesira zanj; mogoče je Rene stopila vmes in poslala Eleonoro v boj ...

„Gospod Kovač,“ je nadaljevala Eleonora, „že delj časa želim, da bi poklonila neki svoji prijateljici svojo sliko, a ker sem sama velika prijateljica umetnosti, bi hotela pokloniti nekaj izrednega.“

„Razumem,“ se je nasmehnil Kovač, „Vi hočete mojo prisotnost izrabiti, seveda jaz sem takoj pripravljen, da uzadovoljim Vaši želji. Priznati vam moram, da je Vaš obraz jako intresanten, ki bi me jako zanimal! Dobro! Določite ure, ki so Vam najprikladnejše in jaz začnem takoj z delom!“

„No, tako zelo se pa tudi ne mudi, gospod Kovač ...“

„Jaz sem navajen na vedno delo, sedaj sem pa že par dni v Ljubljani, a ne delam ničesar ...“

Oba sta bila zadovoljna z rezultatom tega razgovora; Kovač, ker mu bo mogoče izvabiti iz Eleonore marsikaj zanimivega, Eleonora pa, ker je s tem stopila prvi korak, da dovede Kovača v svojo družbo.

Ko se je Kovač vrnil v hotel, je takoj povedal svoji ženi, da je dobil delo; povabila ga je neka jako interesantna dama, da jo portretira! Mary ni odgovorila ničesar, ker ni znala biti ljubosumna ... a ker ji je Kovač veliko govoril o nji, ga je vendar vprašala:

„Čudim se, da si prevzel delo, ker si zadnjič rekel, da nočeš več portretirati!“

„Da, ali obraz te ženske je tako interesanten, da sem se takoj odločil za delo. Dama je mlada črnka, pikantnega bledega obraza, košatih, fino narezanih obrvi ... Jaz sem že delj časa iskal obraz, ki bi ga mogel porabiti v nekem večjem delu, in najboljši model sem našel sedaj! Zato sem bil pa takoj zadovoljen!“

Mary je popolnoma zaupala svojemu soprogu, še nikdar ni bila ljubosumna na njegove modele, ker ga je dobro poznala ... a tudi Kovaču ni bilo mar, da bi čutil kake posebne simpatije do Eleonore, ker je v teku svojega umetniškega delovanja tako otopel pri opazovanju ženskega telesa, da ni na njem iskal ničesar drugega, nego samo ono, kar je rabil kot umetnik.

Kovač je pričel z delom takoj drugi dan, redno je hodil k Rakarjevi. A opazil je takoj, kak namen je imela Eleonora, takoj je uvidel, da ima posebne namene; govoril in delal pa je tako, da ona ne bi opazila, da je spregledal njene načrte, na njene besede in opazke je odgovarjal popolnoma mirno in hladnokrvno.

Eleonora pa se je trudila na vse načine ženske frivolnosti, da bi ga pridobila zase, sama sebi je morala priznati, da se je zaljubila v Kovača, posebno je seveda v ti misli ni oviralo dejstvo, da je Kovač oženjen, da ima seboj svojo soprogo a ona je znala računati z vsemi okolnostmi, zato je niso motili razni predsodki in pomisleki; ko je naredil Kovač pavzo, sedel je k nji na divan in se pogovarjal ž njo. Eleonora se je tesno privila k njemu in mu govorila, on je občutil njeno razburjeno dihanje, a iz vseh njenih besed je razumel njeno razburjenost in nasladnost.

Sklonila se je k njemu in mu govorila o umetnosti, a on je sedel hladnokrvno in mirno, kadil je svojo cigareto in se zadovoljno smejal ...

Ko sta nekega dne sedela tako na divanu, vstopila je v sobo Magda Kuhnova; Eleonora jo je predstavila Kovaču in takoj so začeli živahen pogovor. Kuhnova je govorila s Kovačem kot svojim starim znancem:

„Gospod Kovač, zakaj ne prihajate v nobeno družbo! Vi ne veste, kako zanimanje ste vzbudili v vseh ljubljanskih krogih s svojim prihodom, vse dame se zanimajo za Vas, a Vi ne prihajate nikamor! Vse se hoče seznaniti s Vami ... a Vi čepite vedno doma ... veste kaj, gospod Kovač, jaz Vam moram staviti nek predlog!“

„Govorite, gospodična, jaz sprejmem rad vsak predlog!“ je mirno odgovoril Kovač.

„Dobro, samo Vi se morate zavezati, da sprejmete že vnaprej našo ponudbo, da ne ugovarjate, temveč zlepo sledite našim pogojem in ukazom!“

Kovač se je zasmejal:

„Oho, gospodična, kaj oblastne so Vaše besede, gotovo niso značilne za karakterizacijo takozvanega slabega spola ... ali, ako so dame v Ljubljani tako zelo emancipovane — kar naravnost povem, se mi zdi jako čudno, — ker poznam razmere v Ljubljani, jaz sem zadovoljen z vsem!“

Kuhnova se je obrnila k Rakarjevi in ji rekla:

„Eleonora, Tebi prepuščam, da pripelješ gospoda Kovača v našo družbo, a drugo ukrenem jaz! Gospod Kovač, dajte mi svojo roko v obljubo, da sprejmete našo ponudbo!“

Veselo in zadovoljno je stisnil Kovač obema gospodičnama roko in obljubil svoj prihod ...

Ko je Kovač odšel od Rakarjeve, je šel malo na sprehod in je premišljeval, kar je ravnokar slišal ... veselil se je, ker je bil prepričan, da zve natanko vse, kar ga je že dolgo mučilo, hotel je vedeti, ako v to družbo zahaja tudi njegova sestra Rene! — Zaroka Rene s Potrato mu še vedno ni hotela iz misli, vedel je, da je ta zaroka samo spekulacija njegove sestre, ki si hoče pridobiti mirno in zadovoljno bodočnost. Vedel je, da ji ni mar, ako s svojim korakom muči ter moralno in materijelno ubije človeka, ki so ga kljub starosti prevzele sentimentalno-zaljubljene misli. Mogoče se mu pa vendarle posreči, ako dobi natančen vpogled v življenje in delovanje njegove sestre, da prepreči to katastrofo, ki gotovo ubije Rene in tudi Potrato ...

Svoji soprogi seveda ni ničesar omenil o teh dogovorih, ker je ni hotel žaliti; dasi jo je poznal in vedel, da ni ljubosumna, vendar ji ni hotel vzbuditi nemirnih misli in strahu!

Kovač je poznal dobro žene, zato si ni mnogo razglabljal, kar je slišal, samo to se mu je čudno zdelo, kako je v Ljubljani, ki je bila v času, ko je odhajal v tujino še tako filistrska in malenkostna; vsak korak, vsaka beseda se je raznesla kot burja po mestu in pobožni ter sveti ljudje so se zgražali nad pohujšanjem! Zlasti so to mizerijo občutili mladi ljudje, ki so se vrnili iz tujine in povsod naleteli na najrazličnejše odpore. Občinstvo jih ni razumevalo, postrani so gledali nanje in vsako njih bohemsko zabavo razglasili kot razuzdanost; a zdaj naenkrat taka sprememba!

Kovač je premišljeval vse to in nekaj čudnega se je porodilo v njegovi duši ... Od onega dne, ko sta ga s sirenskimi glasovi vabile v svojo sredo Magda in Eleonora, ni videl v svoji ženi več onega bitja, ki ga je doslej poznal in cenil.

Zakaj se je poročil ž njo? Zakaj sem se sklonil ravno pred njo, ki nima ničesar drugega nego samo svojo ljubezen, ponižnost in udanost?

Ali ni ravno Mary ona velika zapreka, ki mu brani živeti, ki ga veže vedno ob se, da se ne more gibati, da ne more uveljavljati svojega lastnega „jaz“? Sam ni vedel, kaj ga je privedlo do takih misli, ker doslej še ni nikdar premišljeval o ti stvari, ako bi se vprašal, ali je sploh kedaj ljubil Mary, bi si ne vedel odgovora; ali ni bilo to nagnjenje, ta njegova čustva samo tiha simpatija, a nikaka ljubezen.

Mlad je bil takrat, zadovoljen in srečen ... v nji je našel neko mirno in udano bitje, ki se ga je oklenilo in stopilo ž njim v življenje! Ona ga je ljubila, zasledovala je vsak korak ... a nikdar mu ničesar očitala, kot da bi hotela dokazati s svojim obnašanjem svojo hvaležnost. In ravno to je bilo Kovaču naenkrat neljubo ... zakaj je tako mirna in udana ... zakaj je njena ljubezen tako tiha — zakaj se ne prebude v nji silna in hrepeneča čustva, ki bi v njem samem povzdigovala moči in sile.

A tega ni našel v nji!

Moral si je priznati, da žene doslej še ni poznal, šele v Magdi in Eleonori je zapazil nekaj novega, ono, kar je slišal imenovati ženske čare. In vprašal se je: človek, ali si se zaljubil v Eleonoro?

Ne! — To ni ljubezen! To je novo razumevanje in pojmovanje življenja ...

Ko je prihodnji dan zopet prišel k Eleonori, je bil popolnoma spremenjen, nič več one rezerviranosti ni zapazila na njem, kar je hotela takoj izrabiti ... Nekaj časa je sedela mirno na fotelju ni opazovala Kovača, ki mu ni šlo nič kaj posebno delo izpod rok; zdelo se mu je, da niso danes njegove poteze nič kaj sigurne in močne; parkrat je že hotel prenehati, a ni hotel pokazati svoje razburjenosti pred Eleonoro; ta pa je vse to opazila ... uprla je naravnost vanj svoje črne oči in ga motrila ter spremljala vsako njegovo kretnjo s paznimi pogledi.

Slednjič je pa vstala in rekla:

„Dovolj, gospod Kovač, danes nimam več potrpežljivosti, da bi mogla še nadalje sedeti! — Veste kaj, prenehajva, pogovoriva se kaj!“

Zadovoljen je odložil Kovač paleto, slekel svojo haljo, stopil je parkrat gorindol po sobi ter se postavil tik pred Eleonoro.

Ponosno in samozavestno je stal pred njo, njegove mirne oči so jo gledale izzivalno, poteze okoli njegovih usten so se nabrale v zadovoljen izraz, žila na visokem gladkem čelu se je napela ... tako je stal pred Eleonoro kot kak bog-velikan.

Tedaj je pa pozabila tudi Eleonora na vse ... oklenila se je njegovega vratu in ga privila k sebi. — Kovač se ni branil njenih objemov in poljubov, mirno je stal in čakal, ko pa je videl, da je Eleonorina razburjenost prikipela do vrhunca ... tedaj jo je nalahno potisnil od sebe in ji zašepnil: „Gospodična, bodite pametni, pomislite, kaj delate?“

Začudeno ga je pogledala Eleonora, ker kaj takega ni pričakovala; on se brani njene ljubezni, on se je brani, ki mu je sama ponudila vse ... V prvem trenotku so se zablestele njene oči kljubovalnosti in jeze ... a premagovati se ni mogla!

„Gospodična, kaj hočete?“ je mirno rekel Kovač, „nikar se ne razburjajte!“

Te njegove besede so jo še bolj razburile in razjezile, vedela je zakaj Kovač tako postopa ž njo. Hoče jo ponižati pred seboj ... najraje bi ga zgrabila in zadušila ... toda tako grozno razburjena je bila, njeno telo je drhtelo, žile so se ji napele, strastno in burno so se ji dvigale prsi ...

Oklenila se ga je, da je čutil njeno nemirno dviganje prsi ... tedaj pa se tudi on ni mogel več premagovati, sklonil je glavo in poljubil Eleonoro na ustni ...

Dolg, vroč in strasten je bil ta poljub ... slonela sta si v objemu dolgo časa ... in Kovač je pozabil na vse, pozabil je na svojo ženo ... pozabil na njeno udanost ... pred sabo je videl le Eleonoro, ki je drhtela in trepetala v njegovem objemu.

Trenotno se sam Kovač ni zavedal svojega početja, tesno je privil k sebi telo, ki je postalo igrača v njegovih močnih rokah, čutil je samo drhet in slišal razburjeno dihanje, ki ga je zdajinzdaj prekinil strasten vsklik, poželjiv vzdih ... Eleonora je sklonila svojo glavo na njegove prsi ... in v istem trenotku je Kovač pozabil na vse ... slika njegove žene je izginila izpred njegovih dušnih oči ... postal je človek, ki ni videl pred seboj ničesar druzega nego žensko telo, ki drhti in si želi užitkov ...

Ko se je Kovač poslavljal od Eleonore, poslovila sta se prijateljsko, popolnoma intimno; Eleonora ga je poljubovala, Kovač pa se je zadovoljno smejal ... zagotovil jo je, da ji je vedno na razpolago, samo pokliče naj ga ...

Kovač je šel naravnost domov, kjer ga je veselo sprejela Mary ... a Kovaču se je naenkrat zazdela popolnoma tuja, kot da bi je ne videl nikdar, kot da jo je danes srečal prvič v življenju.

Mary je stopila k njemu poljubila ga je, a Kovaču so se zdeli njeni poljubi tako mrzli in hladni, objemi njenih rok tako prisiljeni — da ga je zazeblo — in ako je primerjal svojo soprogo z Eleonoro, našel je ono velikansko razliko med obema ženama, našel je ono razliko, ki je doslej ni videl ...

In v istih trenotkih je gledal svojo sestro Rene v popolnoma drugačni luči ... ni je več preziral, njeno življenje se mu ni zdelo več tako čudno in nenavadno, zakaj naj bi ne uživala onega, kar more in hoče!

Mary pa vse te premembe svojega moža ni takoj opazila, ona ga je še vedno ljubila in poznala kot takega, ki ga je spoznala šele v Parizu, ki ga je ljubila ves ta dolgi čas! Ni mogla niti sumnjati, da se je v duši njenega moža zgodila v zadnjem času velika sprememba, da se je pred njegovimi očmi razširilo novo obzorje ... da je na tem obzorju zatemnela njena slika, da je izšlo novo solnce, ki ga je popolnoma oslepilo ... Ni se zavedala, da je bila vsa ona ljubezen, ki jo je leta in leta gojila v dnu svojega srca, da je bila ona udanost zastonj, da so hipni utisi v enem trenotku ubili v duši njenega soproga ono mirno življenje sreče, zadovoljnosti! — Kovač pa je opazoval svojo ženo kot tujko ... neznanko; Eleonora jo je popolnoma spodrinila ... a vendar se je Kovaču vlegla na prsi neka temna žalostna slutnja, ki ga je mučila že od prvega trenotka, ko je prišel v Ljubljano ... S silo se je otresel teh misli, vesela bodočnost, razkošno življenje ga čaka ... in zakaj mu ne bi žrtvoval par trenotkov.

IX.

V elegantni ljubljanski kavarni je sedel Winter in prelistaval razne liste, ki mu jih je prinašal natakar; sicer ni bil kaj posebno zadovoljen, ko je moral čakati tu v kavarni tako lepega popoldne; rajše bi pač šel k Rene, ki ga pričakuje ... a on je imel v kavarni randevu z nekim starim uradnikom ...

Smešen se mu je zdel položaj, ki je zašel vanj ...

Nekega lepega dne ga sredi ulice nahruli neki uradnik Dimic, ki mu naravnost in prijateljski pove, da je slišal o sestankih lepih dam in gospodov, ki se medseboj jako lepo zabavajo, da je njegova največja želja, da bi prišel v to družbo ... Winter je začudeno poslušal in se na tihem smejal staremu blazirancu, ki je komaj premikal svoje noge po ulicah ... a nasprotovati mu ni mogel, ker se je bal, da mu ta človek ne bi napravil kakih neumnosti ... Rekel mu je, da on sam o ti stvari ne more odločevati ničesar, da se pogovori z drugimi; in mu pozneje že odgovori.

A ta svoj odgovor je Winter zavlačeval od dne do dne, vselej, kadar ga je zagledal na ulici, se mu je skril; a Dimic ga je vedno znal poiskati.

Slednič se Winter ni mogel več drugače otresti vsiljivca kot da mu je sporočil, da ga z odgovorom pričakuje v kavarni. Pravzaprav sam ni vedel, kaj naj mu odgovori, ker se ga je v resnici bal; svojim tovarišem ni ničesar hotel povedati, ker je mislil sam vse uravnati z Dimicom.

Vedel je, da mu bo težko razjasniti ta položaj, premišljeval je, kaj naj stori, a pravega izgovora ni mogel najti ...

Zaslišal je oddaleč drsajoče korake, dvignil je glavo in zagledal Dimica, ki se je zadovoljno smehljaje pomikal proti njemu.

Winter bi se najraje obrnil in s surovo opazko napodil starega norca, a bilo je preveč ljudi v kavarni; bal se je, da se Dimic ne bi preveč razjezil in ne povedal česa preglasno.

Dimic pa se je vsedel malomarno k Wintrovi mizi in brez vsakih obotavljanj mirno vprašal:

„No, gospod Winter, zdaj je pa že čas., da mi poveste naravnost, kaj je s stvarjo, vlekli ste me dolgo časa za nos, prosim torej, da sedaj poveste ...“

Winter je iskal primernih besed, kako bi mogel v najlepši obliki in elegantno povedati zavrnitev; a ničesar ni mogel povedati, videl je pred sabo Dimicov obraz ki se je nabral v sarkastične gube. V resnici se je bal tega človeka, ki je bil v Ljubljani na glasu jako nevarnega človeka, špijona, denuncijanta; Winter ga je dobro poznal, zato je pa tudi vedel, da je zmožen vsega ... Mesto odgovora na Dimicovo vprašanje je rekel:

„Oprostite, gospod Dimic, toda, predno vam definitivno odgovorim, Vas moram prositi, da mi poveste, kje in kaj ste zvedeli o naši družbi, naših sestankih! Čudno se mi namreč zdi, kako se je to zvedelo, ko se je vendar vsak udeleženec zavezal s svojo častno besedo, da popolnoma in proti vsakomur — molči o stvari!“

Ironično se je nasmehnil Dimic.

„Hehe, gospod Winter, potem me jako podcenjujete, ako mislite, da bi jaz ne mogel zvedeti kaj takega! — Toda po mojem mnenju to ne spada k stvari, zato bilo bolje, da si take pogovore prihraniva za drugo priliko! Danes hočem pozitivnega odgovora!“

Te besede je govoril Dimic precej glasno, Winter se je preplašeno ozrl naokoli, ako ga je kdo slišal in šepetaje zaprosil:

„Za božjo voljo, gospod Dimic, ne govorite vendar tako glasno, kaj bi bilo, ako nas kdo sliši!“

Dimica Wintrov strah ni prav nič ženiral, ker ga je hotel ravno z odločnim nastopom in žugajočo zahtevo postaviti pred alternativo, ali pridem v Vašo družbo, ali se me pa čuvajte!

„Torej, gospod Winter!“

Winter sedaj ni mogel več molčati ter je rekel:

„Žal mi je gospod, da ne morem na Vaše vprašanje odgovoriti tako, kot mogoče pričakujete Vi! Ali povedal sem Vam že, da o teh stvareh ne morem in ne smem odločevati, niti jaz niti moji tovariši. Povedal sem Vašo željo damam, ki so — žal — sklenile, da Vas ne morejo sprejeti v svojo družbo! Žal mi je gospod Dimic ... ali saj veste, jaz ne morem pomagati!“

Raz Dimicev že itak bledi, skoraj rumeni obraz, je izginila zadnja kaplja krvi, ker takega odgovora ni pričakoval niti najmanj! Bil je prepričan, da ga vsi dobro poznajo, da se ga boje, a ti ljudje so že tako predrzni, da se ga upajo odkloniti, ko bi vendar morali vedeti, kako nevaren jim lahko postane! Ali Wintru se ni hotel pokazati razžaljenega in jeznega, premagal se je in glasno ter odločno rekel: da so ga mogli vsi, ki so sedeli v obližju, slišati.

„Dobro, to je torej Vaša zadnja beseda?“

Wintru je bilo pri duši kot človeku, ki stoji bos na vročem železu; videl je, da se je ujel v pest, ki zna postati zanj in za vso družbe usodepolna!

„Prosim Vas, gospod Dimic, ne razburjajte se ... poglejte, vsi gledajo semkaj!“

Dimic pa je zopet odgovoril glasno:

„Jaz se nimam bati ničesar, moje besede čuje lahko vsakdo ... ako se pa bojite Vi gospod Winter in Vaša družba javnosti, tedaj je to Vaša stvar!“

Preplašen je pogledal Winter naokoli in videl je, da so res gostje naskrivaj poslušali ta razgovor, ne mogoče iz radovednosti, temveč iz začudenja, ko so videli konferirati znanega intriganta Dimica z Wintrom. Ali precej nerazumljiv jim je bil ta pogovor, dasi se je po Ljubljani že marsikaj namigovalo o nekih sestankih mestne elite in aristokracije.

Winter je spoznal, da bi bilo zanj najbolje, ako hitro izgine; plačal je, oblekel svoj svršnik, hotel se posloviti pri Dimicu, a ta mu je prijateljsko stisnil roko in mu rekel:

„Nič hudega, gospod Winter! Vaša družba ostane pač rada sama zase, zato se Vam nočem več vsiljevati, pazite se pa, da ne stopi med Vas neke lepe, razkošne noči oseba, ki Vam bo veliko manj dobrodošla nego bi Vam bil danes jaz! Zabavajte se dobro ... saj noči tam pod Rožnikom so tako mirne in tihe ... Ali jaz vseeno, dasi ste me milostno odklonili, še vedno mislim, da se o priliki spomnite name! Zakaj bi pač človek hodil v Pariz, ko je podrožniški Pariz tako blizo, kaj ne? Zbogom, gospod Winter!“

Kakor poparjen kužek jo je pobral Winter iz kavarne, ker je vedel, da je sedaj izgubljeno vse; Dimic se je pa zadovoljno smehljal in opazoval ljudi, ki so tajno šepetali in z očmi kazali nanj ...

In tiste dni so se raznesle po Ljubljani najrazličnejše vesti o raznih čudnih stvareh, ki se dogajajo po noči tam pod Rožnikom.

V največji razburjenosti je letal Winter od člana do člana podrožniške družbe in jim pripovedoval o skrajno neljubem rekontru z Dimicem. V začetku so bili tudi vsi drugi nekoliko presenečeni, ali polagoma so se potolažili in skušali umiriti tudi Wintra; dasi so vsi poznali dobro Dimica kot denuncijanta, ki bi se v svoji maščevalnosti ne branil posluževati najskrajnejših in najpodlejših sredstev, vendar niso mislili, da bi bil tako nesramen, da bi mogel svoje najožje in najbližje politične somišljenike tako blamirati in onemogočiti v javnosti. Posvetovali so se nekaj dni kaj naj store, a ker je bil Dimic popolnoma miren in se ni brigal za nič več, mislili so da je govoril one besede v kavarni le v hipni razburjenosti. Zato so sklenili, da se ne puste preplašiti, temveč, da se shajajo zopet naprej kot doslej ...

Kovačeva antipatija proti Mary je od dne do dne naraščala; Mary mu je postala neko težko breme, ki ga je nevede nosil dolgo vrsto let, a ga ni opazil — a naenkrat je spoznal, da je v njegovi okolici neka moč, ki ovira prosto pot njegovemu koraku. In polagoma je zapazila tudi Mary soprogovo rezerviranost; poznala ga je dosti dobro, da ni bil nikdar otročje radodaren z ljubeznjivostimi napram nji, bil je vedno resen in strog — a ona je skozi vso to resnobo videla vendarle ljubezen!

A sedaj se je Kovač popolnoma spremenil, njegove besede so bile tako redke in nič več ni opazila v njih one možate resnosti; vedno se ji je zdelo, da zveni iz njih nek tih prezir, ki jo je bolel in pekel ...

Kolikokrat je naskrivaj opazovala svojega soproga, ki je sedel zamišljen poleg nje, a njegove misli so bile bogvekje! In najraje bi se v takem slučaju razjokala in vzkliknila:

„Henrik, kaj sem Ti storila?“

A tega si ni upala, ker je še vedno verovala v njegovo ljubezen, še vedno je pripisovala to njegovo rezerviranost in hladnost morebitnim trenotnim vtisom in nenavadnemu razmerju s sestro!

Ali prehitro je spoznala, da jo je varal njen optimizen. Henrikova rezerviranost se je spreminjala počasi v prezir in neko odurnost. Ako se je le mogel se je je izognil ... govoril je ž njo le najpotrebnejše!

Najela sta si v Ljubljani večje stanovanje in ko sta se vselila vanj, tedaj je videla Mary, da je Henrik ne ljubi! Malokdaj ga je videla, po ves dan je hodil naokoli, ako pa je bil doma, sedel je zaprt v svojem ateljeu, ali pa v svoji sobi. H kosilu sta pač hodila skupaj v restavracijo, a Henrik je vedno le molčal ... Zvečer je prišel le redkokdaj domov, navadno je prihajal pozno v noč in odšel v svojo sobo, kjer je spal drugi dan do poznega dopoldneva. Neko jutro se je Mary ojunačila in stopila nepričakovano v njegovo sobo; on je sedel pri pisalni mizi napol napravljen in čital časopise.

Mary se je vstavila pri vratih, kot da se boji stopiti naprej; Henrik se je ozrl, ko je čul njen prihod, a ko jo je zagledal, se je obrnil in nadaljeval s čitanjem.

Tedaj se pa Mary ni mogla več premagovati, čut varane udanosti, izgubljene ljubezni, obup nad prihodnostjo se jo je polastil popolnoma, napol blazna je planila h Henriku, objela ga, a njene oči so se zalile s solzami ...

Henrik je začuden vstal, odtegnil je svoje ustni njenim poljubom in odvil njene roke raz svoj vrat.

„Kaj delaš vendar?“

Mary pa ga je zopet objela, njena glava je klonila na njegove prsi ... a sobo je pretresel obupen jok! Čutila je sicer, kako zelo se je ponižala pred svojim soprogom, a drugače ni mogla, preveč ga je ljubila, da ni mogla molče prenašati njegov prezir ... Dolgo časa je skrivala v svoji duši te bolesti, skrivala jih je pred svetom in Henrikom — a sedaj ni mogla več ... Bila je prepričana, da jo ubije ta grozna negotovost.

„Henrik, povej mi, kaj sem Ti storila, da me tako sovražiš ... ali te nisem ljubila udano in ponižno ... reci mi, zakaj me tako preziraš, zakaj se me izogiblješ? Ako sem kaj zakrivila, psuj me, tepi me, samo nikar me ne ubijaj s svojim molkom! Ti ne veš, kako to boli ... Ah, koliko lažje bi mi bilo, da mi dan na dan očitaš mojo krivdo, moj greh, samo ne trpinči me, ne ubijaj me tako počasi s tako groznimi mukami!“

Začudeno je gledal Henrik svojo ženo, ker take je še ni videl nikdar; pogledal ji je v objokane oči ... a spoznal je ni več ... zdelo se mu je, da v njegovem objemu sloni popolnoma tuja žena, ki se ga je mimogrede oklenila ... stresel je z glavo, izvil se njenemu objemu in jezno rekel:

„Mary, ne delaj neumnosti!“

Mary sama ni vedela, kaj da počne, zgrudila se je pred njegove noge in se jih oklenila. Mirno je stal Henrik pred njo in gledal nanjo ... a njegov duh ni bil prisoten ... Krut in neusmiljen je bil njega obraz ... nič ljubezni, nič usmiljenja ni bilo v njem.

Kakor mrzel kip je stal sredi sobe ... a ona je ležala kot Magdalena z razpuščenimi lasmi pod njegovimi nogami.

Tiho je bilo naokoli, le njeni vzdihi, pridušen jok je odmeval ...

Tedaj pa je nekdo potrkal na vrata; Henrik ni hotel, da bi opazil kdo to neprijetno situacijo, zato je šel sam do vrat ter jih odprl; zunaj je čakal postrešček, ki mu je izročil pismo, ter odšel! Kovač je pogledal na naslov in takoj spoznal Eleonorino pisavo. Pogledal je Mary, ki je še vedno ležala na tleh ... a tolažiti je ni hotel; ni ji hotel lagati, kajti edine besede, ki bi ji jih mogel reči, bi bile: Ne ljubim te! A tega ji ni hotel reči, ker je hotel, da pride čisto sama do te zavesti!

Stopil je k pisalni mizi, mirno odprl pismo, ter ga prebral:

Dragi Henrik!

Čudim se, da Te že dva dni ni k meni, ko veš, kako nestrpno Te pričakujem! Zakaj me mučiš? Ko dobiš to pismo, pridi takoj k meni! Danes zvečer te upeljeve z Magdo v našo družbo, a moram poprej še govoriti s Teboj! Pričakuje Te Tvoja Eleonora.

Ko je prebral pismo, ga je položil na pisalno mizo, potem pa se je hitro oblekel. Niti pogledal ni na Mary, ki je ležala tiho in nepremično na tleh! — Prižgal si je cigareto, dal klobuk na glavo in odšel.

Mary je dvignila glavo, ko so zaloputnila za Henrikom vrata ... bila je sama, čisto sama. In sedajle je občutila grozo in strah te osamelosti; sedaj je šele spoznala, da je vse izgubljeno ... da je bila zastonj nje ljubezen, nje žrtve ...

Vstala je ... Njen pogled je splaval naokoli po sobi, kot da se poslavlja od teh prostorov ... in nehote je zagledala na mizi Eleonorino pismo. Ne iz radovednosti, temveč ker se je hotela popolnoma zagotovo prepričati, kako je s stvarjo ... malomarno je prečitala te vrstice ... sedaj je vedela — da je vsega konec! Stala je sredi sobe, njene oči so gledale brezizrazno naprej ...

Konec vsega ... vse ubito, vse uničeno ...

Gledala je pred se in slike najhujših barv so bežale mimo nje ... vse temno, povsod groza in strah ...

Obup in razočarane nade ... vse to je polnilo njeno ubito dušo ... Življenje ji je postalo brezpomembno ... strašni načrti so se porodili v njeni glavi ... hotela je stopiti naprej ... a v istem trenotku so jo zapustile moči, pred očmi se ji je stemnilo, z rokami je zakrivila po zraku ... omahnila je in padla po tleh ...

Tiho in mirno je bilo v sobi kot v grobu ... nič ni motilo tišine ... skozi okno pa je sijalo solnce ... veselo in zadovoljno ...

X.

Henrik Kovač je odšel naravnost k Eleonori, ki ga je že nestrpno pričakovala v družbi Magde in še neke druge elegantne mlade dame, ki mu jo je predstavila kot svojo prijateljico Vero Čehovo. — Ni se dolgo obotavljala, temveč je kar naravnost rekla Kovaču:

„Torej, gospod Kovač, Vi ste mi obljubili, da sledite mojemu vabilu, dobro, danes zvečer, me obiščete, jaz Vas potem odpeljem v našo družbo ...“

Ni še dobro končala Eleonora svojega stavka, ko plane v sobo Rene popolnoma spehana ... brez pozdrava, skoči h Henriku in mu zakliče:

„Henrik, tvoja soproga je nevarno obolela, nezavestno so našli v tvoji sobi ...“

Niso se navzoči začudili toliko ti novici, kot mirnosti in hladnokrvnosti Henrikovi. Niti ena mišica se ni zganila na njegovem obrazu, naklonil se je navzočim damam ter rekel:

„Zvečer na svidenje, moje dame! Gospodična Eleonora pričakujte me, jaz pridem gotovo!“

Ponudil je roko svoji sestri in odšla sta iz sobe ...

Šele na ulici je vprašala Rene brata:

„Kaj si imel s svojo ženo?“

Mirno je odgovoril Kovač: „Kaj se je zgodilo. Kako si prišla v moje stanovanje?“

„Dasi si mi takorekoč pokazal vrata, vendar sem se hotela posvetovati s teboj glede svoje poroke, ko sem prišla v tvojo sobo, našla sem na tleh tvojo sestro onesveščeno; močila sem jo z vodo, da se je zavedla ... a tako napolblazne so bile njene oči, a njene ustne so šepetale tvoje ime! Takoj sem jo spravila v posteljo, poklicala zdravnika; ko je ta prišel, sem takoj odšla po te, ker sem prečitala pismo, ki si ga pustil na svoji pisalni mizi!“

Henrik je molčal, ničesar ni odgovoril. Tiho je šel poleg Rene v svoje stanovanje.

Ko sta stopila v sobo nesrečne soproge, je stal zdravnik poleg njene postelje. Kovač je stopil k njemu in ga vprašal, kako je z njegovo ženo. Zdravnik ga je pomenljivo pogledal in rekel: „Ta napad, ki se mi zdi precej histerične narave, je posledica velike duševne razburjenosti ... a mislim, da bo stvar srečno prešla.“

Kovač je stopil k postelji in pogledal svojo ženo, ki je v tem trenotku odprla svoje oči ... iz ust se ji je izvil hripav nerazumljiv glas, po vsem telesu se je stresla ... njene ustne so se komaj vidno premikale ... Henrik je dobro vedel da stoji pred žrtvijo lastnega egoizma ... a vendar niti v tem trenotku ni občutil v svoji duši ljubezni ... Mary mu je bila popolnoma tuja.

Rene je opazovala oddaleč ta prizor; in neko tiho zadovoljstvo je napolnilo njeno dušo! Maščevalnost usode! Nad Henrikom se je kruto maščevalo vse to, kar je očital nji ... Življenje je zahtevalo tudi od njega onih velikih žrtev!

Zdravnik se je kmalu poslovil in obljubil je, da pride skoro pogledat; naročil je za bolnico popolen mir ...

Tudi Rene ni mogla dolgo vztrajati v sobi, kjer je kraljeval mir ... odšla je in pri slovesu rekla bratu:

„Mogoče se danes še kaj vidiva ...“

Kovač je ostal sam!

Na postelji pred njim je ležala njegova soproga, bitje, ki ga je neskončno ljubilo, ki ga je spremljalo v hudih in veselih trenotkih ... a on jo je pahnil od sebe, pahnil jo je kot stvar, ki ga ne potrebuje več, ki mu je napoti ...

Kaj naj počne sedaj?

Dolgo časa ni premišljeval, hitro se je odločil, napisal je pismo, ki ga je takoj poslal v bolnišnico, ki je iz nje pozval usmiljenko. Ko je ta prišla, priporočil ji je v skrb svojo soprogo in odšel v svojo sobo ...

A tudi tukaj ni dolgo vzdržal. Gledal je nekaj časa skozi okno, a tako grozno plašno in dolgočasno se mu je zdelo v sobi, da je odšel v mesto.

Ponosen in samozavesten kot vedno je bil njega korak ... on ni čutil nesreče, ki se je zgodila v njegovem domu, ko njegova nesrečna žena vzdihuje in koprni za njim! Mrzlo in kamenito je bilo njegovo srce ... a sam se ni mogel zavedati, da so ga potegnile iz objema ljubeče soproge demonske roke rafiniranih žensk.

In zopet se je razgrnila noč nad Rožnikom, lahko in počasi je prihajala, zaželjena in pričakovana kot prijateljica, kot gost ... In ko so zadrhtela drevesa v lahnem večernem vetru, ko je porosila rosa veje in temni mah, zakoprnela so po miru in sreči tisoča in tisoča srca. Kako krasna in sanjava je taka noč človeku, ki gre z obupom v duši skozi njo, a povsod ga obdaja mir, zadovoljnost. In nehote se mu prebude nove, močne misli, strah zginja ... v tihi in sentimentalni noči se vračajo spomini, lepi nežni, pomlad, mladost, življenje vstaja pred našimi očmi, kakor odsevi bledih luninih žarkov, prihajajo ti spomini in osrečujejo človeka ...

In vendar tako naglo mine ta noč ... pride jutro, strah in obup ...

Proti večeru se je prebudila Mary, ozrla se je naokoli, a vse se ji je zdelo tako tuje, tako neznano ... zagledala je usmiljenko, ki je sedela ob njeni postelji in njene ustne so zašepetale:

„Zakaj ste tukaj?“

Udano ji je odgovorila usmiljenka:

„Vaš gospod soprog me je pozval.“

Ko je Mary čula imenovati svojega soproga, spomnila se je naenkrat vsega, kar se je zgodilo; ustrašila se je tega, ker tako grozni so bili ti dogodki ... globok vzdih se je izvil njenim prsom, in vprašala je usmiljenko:

„Kje je moj soprog?“

„Ne vem, po mojem prihodu je odšel, a se dozdaj še ni vrnil!“

Mary je umolknila, zaprla je oči ... a njene misli so plavale v preteklost ... v minolo srečo ...

In vsa sreča, dnevi ljubezni so se vrstili pred njenimi očmi, in srečna je bila v tem trenotku, ni več mislila na grozno prevarano sedanjost ... vse njeno življenje se je osredotočilo v njeni preteklosti ...

Ko je zopet odprla oči, se je začudila, zakaj je pravzaprav usmiljenka tukaj. Saj ni prav nič bolna! Ako so se je v onem groznem trenotku polastile slabosti, bilo je čisto naravno, saj njena narava je tako slabotna! Kot, da bi ji ne bilo ničesar, skočila je elastično kot vedno iz postelje, da je usmiljenka prestrašeno vstala in se začudila.

„Milostljiva. Kaj vendar delate?“

Mary se je zasmejala:

„Saj sem vendar popolnoma zdrava, le poglejte, prav nič mi ni ...“

Sama se je začela oblačiti, niti tega ni hotela, da bi ji usmiljenka pomagala ... nobene slabosti, nobene utrujenosti ni čutila v svojih udih, tako čvrsta in zdrava je bila!

V tem je prišel tudi zdravnik, ki je preiskal Mary in konštatiral, da prejšnji napad ni pustil nikakih posledic, da je bil le mimogrede. Zato je tudi lahko zadovoljil želji gospe Mary, da je usmiljenka odšla, ker je hotela ostati sama, češ, da mora govoriti s svojim soprogom ... Skupno sta odšla usmiljenka in zdravnik ...

Mary je ostala sama v sobi. Skozi odprta okna se je kradel lahen polumrak, ki se je razgrinjal naokoli ... Iz ulice doli pod oknom pa se je slišalo glasno govorjenje, smeh in včasi oddaljeno petje ... Mary je sedla na divan, roke so ji omahnile in oči je zaprla; kot mramornat kip je sedela tu v tihem mraku in mislila ... Kakor blisk so nastajale v njeni glavni misli ... nove in doslej neznane ... zavedla se je popolnoma svojega položaja, sama, zapuščena ...

Kaj naj dela? Ali naj še nadalje živi ob strani moža, ki je ne ljubi; ali naj trpi in joče ob pogledu na njega, ki jo je pahnil od sebe, da je mogel objeti drugo?

Ne tega ne more! Preveč še vedno ljubi Henrika, da bi ga mogla gledati, kako jo prezira, da bi morala dan na dan občutiti njegovo sovraštvo! In kako bi mogla živeti v vedni misli: nikdar več se ne povrne moja sreča!

Zmračilo se je popolnoma ... in z nočjo so prišli tudi strahovi ... plazili so se k nji in jo obdali od vseh strani ...

Sama, zapuščena? Ali naj se vrne v Pariz ... ali naj stopi zopet na ulico ... ali naj se pridruži onim, ki se jih je dozdaj izogibala, ki jih je dozdaj zaničevala ... Ali naj hodi po ulicah v temnih nočeh, ali naj v strasteh, nepokojnem, razbrzdanem življenju ubije in s silo zatre v sebi vse one spomine nepozabne preteklosti ... ali bi mogla storiti to ? Ne! Preveč je spoštovala sveti čut ljubezni, ki je doslej vodil vse njeno življenje ... ljubila je samo Henrika ... a sedaj naj bi prodajala to svojo ljubezen drugim ... neznanim?

In kaj naj stori?

Misli, ki se je je polastila takoj, ko je prebrala Eleonorino pismo, se je polagoma popolnoma privadila ... ni ji bila več strašna in grozna ... ta misel ji je bila edini izhod iz težkega položaja! Zakaj naj bi trpela pod udarci in bremenom žalostne bodočnosti, ki je ni treba doživeti! Njeno življenje naj se konča s srečno preteklostjo ... današnji dan, današnje njeno spoznanje naj bo v njenem življenju kamen mejnik, ki ga ne prekorači nikdar njena noga!

Vstala je, šla k oknu ter pogledala na ulico ... in naj se dvigne ter strmoglavi na kameniti tlak? Ali naj tako konča njeno življenje? Stala je pri oknu in gledala na ulico ... a vsi ljudje, ki so hodili mimo, so ji bili tuji, neznani! Še bolj samo in zapuščeno se je čutila v teh trenotkih ... Saj poprej je vedno upala na Henrika ... on je bil nji, slabotni ženi čvrsta opora ... A zdaj jo je zapustil! Zapustil in nikdar več se ne vrne ... umrl je ... umrl za njo s svojo ljubeznijo!

In vprašala se je: Zakaj vse to? Ali ga nisem ljubila? Odgovoriti si ni mogla, tako je bila svesta svoje nedolžnosti! Saj ni imel nikdar povoda, da bi sumnjal o nji in njeni ljubezni, zvestobi?

Mogoče mu ni mogla podariti, žrtvovati te svoje ljubezni tako, kot si je želel on ... mogoče je bilo v ti njeni ljubezni res preveč udanosti, sužnosti žene proti možu? Mogoče njena mirna, tiha narava ni mogla v Henriku prebuditi onih hrepenenj, ki dvigajo umetnika; mogoče mu njena udanost ni mogla udahniti onih velikih inspiracij ... Mogoče jo je zato pahnil od sebe — ker je našel ženo, drugo ženo, ki je v nji našel vse to, kar mu ona ni mogla dati, dasi bi mu hotela v vsem streči!

In naenkrat se je je polastila grozna misel ... Zdelo se ji je, da vidi Henrika, kako objemlje drugo, kako vživa vse to, kar je zaman iskal pri nji ... Prepričana je bila, da je on sedaj, ako bi stopila med njega in njo, ne bi poznal več, da bi jo vprašal s začudenim pogledom, kaj hočeš, kaj iščeš tukaj? Jaz te ne poznam več, jaz te nisem sploh poznal nikdar ... Zakaj si stopila na pot mojega življenja, zakaj si zaustavila moj korak?

Ali naj maščuje svojo prevarano ljubezen, svoje uničeno življenje ... zakaj trpi ona sama ? Saj ona ni kriva ... zakaj naj bi torej trpela sama? Ali naj stopi pred njega in mu reče: jaz sem tvoja usoda! Grešil, grozno grešil si nad menoj, uničil si mojo srečo, ubil moje življenje — a vedi uničeno življenje se kaznuje s smrtjo ...

Ali naj mu to reče?

Ne, tega ne bi mogla, preveč ga je še vedno ljubila, dasi je vedela, da je za njo izgubljen ...

Skozi okno se je zaslišalo igranje na glasoviru ... tihi, sentimentalni akordi, kot mehka zaljubljana pesem so prodirali noč in plavali do njenih ušes ... poslušala je te glasove ... nekako pomirile so jo te melodije, ki so tako blagodejno vplivale na njeno dušo! Kot da bi gledala v njih svojo nekdanjo srečo ... a polagoma so se razblinjale te melodije v divje, strastne in raztrgane akorde, ki so tako čudno zveneli v nočni tišini ... In naenkrat en mogočen disakord, da se je Mary zdelo, da vidi in sliši, kako so zadrhtele in popokale strune ... potem pa je bilo zopet vse tiho in mirno! Nobene pesni, nobene sentimentalne melodije ni bilo več slišati ... mrtvaški mir se je razširjal naokoli ...

Postalo jo je strah, stekla je do vrat in jih zaklenila ... potem pa je zaprla okna in spustila zavese ...

Prižgala je plinove svetilke in sedla k mizi; hotela je čitati, prebrala je res par strani — a takoj je vrgla knjigo od sebe, naslonila glavo na roke in se zamislila ... gledala je pred sabo plinovo svetilko, ki je gorela mirno in svetlo ... in takrat ji je šinila v glavo nova misel ...

Spomnila se je neke svoje prijateljice iz pariške ulice, skoro vedno sta bili skupaj ... a nazadnje sta se vendarle ločili. Mary je našla svojega Henrika, a njena prijateljica je šla naprej skozi življenje in padla je ... Mary jo je zgrešila, nikdar ni ničesar več slišala o nji ... Nekega dne pa je dobila obvestilo, da leži na smrt bolna v bolnišnici!

Takoj jo je šla obiskat in tu je zvedela, da je obupala popolnoma in hotela storiti konec vsemu ... V svojem stanovanju je odvila plinove svetilke in čakala smrti, a pravočasno so zapazili njeno nakano in onesvestlo, napol mrtvo prenesli v bolnišnico ...

Pripovedovala ji je nesrečna prijateljica, kako krasni so bili oni trenotki, ko je udihavala smrt ... Vsi najlepši momenti njenega življenja so se še enkrat pojavili pred njo, a ona jih je preživela še enkrat ... in kakor v lahnem polsnu je preživela še enkrat vso srečo svoje mladosti ... dokler ni potem zaspala mirno in tiho, kot da ji je klonila glava na prsi ljubčka, ki ji je s poljubi zatisnil trudne oči ... in tako grozno ji je bilo razočaranje, ko se je osvestila v bolnišnici, ko se je zavedla, da so bile le sanje, sanje umirajočega življenja ... Rekla ji je, da so bili to najlepši trenutki njenega življenja ... In ako sedaj ozdravi ... zato še enkrat stori isto, ker njeno življenje je strto in uničeno ... a tega srečnega trenotka ni doživela; v bolnišnici jo je premagala bolezen pariških ulic, in v rokah Mary je izdihnila ...

Na to svojo nesrečno prijateljico se je spomnila Mary, delj ko je mislila na njo, bolj se je v nji porajala odločilna misel, stori tudi ti isto ... preživi še ti enkrat vso srečo svoje mladosti ... saj tako kratka je bila ... zdaj se ti izgublja v strašni bodočnosti.

Trdno odločena je vstala ... stopila je parkrat gorindol po sobi ... vstavila se je pred svojo mizo in na nji zagledala Henrikovo sliko ... svoje oči je uprla vanj ... kot da hoče še enkrat vprašati: Henrik, ali je res vse končano, vse izgubljeno?

Dolgo je opazovala njegovo sliko ... a njene poteze so ostale trde in neizprosne ... saj ako bi bil Henrik res tam, tukaj ... tudi on ji ne bi odgovoril, tudi njegov obraz bi bil resen ... in prepir, zaničevanje, sovraštvo bi brala v njih!

Smrt, ki je stala pred njenimi duševnimi očmi se ji je zazdela naenkrat tako lepa in vabljiva ... Zdelo se ji je da čuje okoli sebe tihe, zapeljive glasove, ki ji šepečejo s tajinstvenim glasom: zakaj živiš, zakaj se mučiš ... le en korak, pogumen in ponosen in konec je vsega trpljenja, vsega obupa! Da, tako stori ...

Ali svetu ne sme pokazati, da je umrla iz obupa, iz strahu, mirno hoče dočakati svoje smrti ... kot junakinja, zmagovalka ...

Odprla je omaro s svojim oblekami in izbrala si je belo svileno haljo, ravno ono, ki je Henriku najbolj ugajala, hitro jo je oblekla, razpustila si svoje črne lase, ki so ji obkrožili bledi obraz ... v lase pa si je zataknila rože ...

Kot nevesta, ki pričakuje svojega ženina, je stala sredi sobe ... a njen obraz je bil miren ... Bila je tot Belkissa, ko je čakala kralja Salomona ... da jo reši, da ji zašepeta sladke besede ... bodi moja ...

Zdelo se ji je kakor onega dne, ko je prvikrat stopila v Henrikov dom, kot njegova žena ... ko jo je objel in privil k sebi ter vskliknil: Mary, ti si moja sreča, moje življenje, moja umetnost ...

Tako mirna in hladnokrvna je bila ... ni mogla niti pomisliti, da se približuje zadnji trenutek njenega življenja ... da jo skoro objame večna noč ... smrt ... da skoro nastopi pot ... ki nima konca, ki ji ni vrnitve ...

Stopila je k oknu in odgrnila zastore, nato pa je ugasnila svetilke ...

Iz ulice doli je prihajala lahna svetloba, da je nastal v sobi prijeten polumrak ... natanko je mogla razločevati vse stvari ... svojo malo mizo je pristavila bliže k oknu, na njo pa je postavi Henrikovo sliko, da je mogla videti poteze njegovega obraza ... Iz vaz je vzela šopke cvetic in jih v neredu pometala po mizici ... Nato je še enkrat šla v Henrikovo sobo, hotela mu je napisati kratko pismo ... a v zadnjem trenutku se je premislila, vprašala se je, kaj in zakaj naj mu pišem ... on me pozna več ... smejal bi se mojim besedam ... a ona noče tega! — Ako se je dosedaj vedno poniževala pred njim, ako ga je ljubila z vso udanostjo, ki je nedostojna moderne žene ... v trenutku, ko se poslavlja zavedno od njega, hoče biti ponosna.

Odšla je nazaj v sobo ... niti najmanjši trenotek se ni obotavljala, z mirno roko je odvila plinove svetilke ...

Nato pa je legla na divan, podložila roke pod glavo in se ozrla proti mizici, ki je na nji stala Henrikova slika ...

Nepremično je gledala vanjo ter čakala, čakala ...

Tajinstvena tišina je vladala v sobi ... začetkoma se je slišalo tanko in hitro sikanje plina, ki je uhajal ven ... a Mary tega ni slišala ...

Neka prijetna atmosfera je zavladali naokoli in Mary se je zdelo, da udihava neko novo prijetno m opojno ozračje ... ničesar ni mislila, ležala je na divanu kot one dni v Parizu, ko je čakala včasi proti večeru Henrika, ko se je vračal iz svojega ateljea ...

In naenkrat se ji je zazdelo, da je doma v Parizu, čaka pri oknu in zagleda Henrika, ki jo iz ulice veselo pozdravlja ... ona mu teče naproti po stopnicah, on pa jo dvigne na svoje roke in jo kot otroka nese v sobo. Tam pa ji pripoveduje o svojih novih delih, o svojih velikih načrtih ... ona pa ga posluša zvesto in se ž njim veseli njegove sreče, njegove slave ...

In zopet se ji je zazdelo, da tava kot mlada zapuščena grizeta po pariških ulicah; vabijo jo in kličejo, a ona se ne ozre ... naprej gre in sreča Henrika, ki ji je podal roko in jo peljal iz temnih ulic ven iz mesta tja v lepo prosto in svobodno naravo ... in ona je udihavala tam zunaj svež in opojen zrak ... Tako zdravo in močno se je počutila takrat ob Henrikovi strani ... solnce, zlato solnce je sijalo nad njimi. Ko se je vila pred njima pot kot srebrn trak ... a naenkrat se je zoblačilo nebo, temni oblaki so zakrili solnce, temna noč se je razprostirala okoli nje; in v ti temi je tavala po pariških ulicah, sama in zapuščena, njen korak je bil slab in negotov, glava ji je sklonila, noge so ji opešale ... pred veliko, razsvetljeno palačo se je zgrudila na stopnice ...

In mimo nje je vršelo življenje, divje in razposajeno, smeh in veselje, vabljive pesmi, a ona ni mogla planiti v to vrvenje — roke so ji omahnile ... in zagledala je, kako se bližajo strahovi, kako se zgrinjajo okoli nje ... kakor temna, neprozorna megla ... a naenkrat so to meglo razsvetlili svetli solnčni žarki ... in pred njo je stal Henrik, dvignil jo je na svoje roke in nesel v svoj dom ... tam jo je pa položil med cvetje ...

Sklonil se je k nji in jo poljuboval ... pripovedoval in govoril ji je o sreči, ljubezni ... ona pa se mu je smejala ... veselila se svoje in njegove sreče ... Svetlo solnce jih je obsijavalo z opojno in mehko svetlobo ...

A zopet naenkrat je zagledala, kako se je stemnilo za njegovim hrbtom ... in iz teme so se prikazale lepe roke, ki so se stegovale po njem — zagledala je lepe obraze demondkinj razgaljene, gole prsi, vabeče in proseče glasove ...

Ustrašila se je ... trdno se je oklenila Henrika ... A tako slabe so postale zopet njene roke ... niti dvigniti jih ni mogla več ... a omahnile so ji nazaj ... a one roke, ki so se stegovale iz teme, so oklenile Henrika ... neznani obrazi so se sklanjali k njemu ... in ga zakrivali z dolgimi črnimi lasmi ...

Nepopisne bolečine je začutila po vsem telesu ... morala je zapreti oči ... Naenkrat pa je čula glasbo, petje ... pogledala je naokoli in zagledala je Henrika, ko je sedel v objemu mlade, krasne deklice, ki ga je objemala in poljubovala, okoli njih pa so plesale divji ples bahantinje ... Henrik pa se je smejal, pel in poljuboval — groza je pretresla Mary ... A naenkrat je zopet izginila ta slika in videlo se ji je, da tava po neizmerni planjavi ... ki ji ni nikjer konca ... nikjer pričetka ...

Kot ranjena gazela je bežala naprej ... a naenkrat so ji začele zastajati noge, vedno globlje in globlje so se ji udirale ... zašla je v močvirje ... hotela je nazaj, a ni mogla, niti koraka ni mogla več napraviti ...

A noge so se ji vedno bolj udirale ... čula je grglanje vode ... ki je prikipevala od vseh strani ... čula je oddaljeno šumenje valov, ki so se vedno bolj približevali ...

Zgrinjali so jo od vseh strani, začelo jo je dušiti, a ni si mogla več pomagati ...

Dozdaj je kakor mrtva ležala na divanu ... a naenkrat se je začela nemirno gibati ... odprla je oči in prvi njen pogled je splaval k Henrikovi sliki, a zdelo se ji je, da so poteze njegovega obraza še veliko bolj trde, neizprosne.

V tem trenotku pa se je zavedla tudi svojega dejanja ... zbrala je svoje zadnje moči in planila po konci ... ali komaj je vstala ... zapustile so jo moči ... omahnila je nazaj ...

Njeno telo je zadrhtelo ... roke so se razkrile ... iz grla se ji je izvil prestrašen vsklik ... nato pa ji je omahnila glava ... ustnice so posinele ... oči se udrle ... še komaj viden stres ... in končano je bilo ...

Tiho kot v grobu je bilo v sobi ... čulo se je samo prasketanje plina, ki je napolnjeval sobo ... Na divanu pa je ležala mrtva Mary.

XI.

Ko je odšel Henrik Kovač od doma, kjer je zapustil svojo bolno soprogo, sprehajal se je nekaj časa po mestu, a nekako truden in negotov je bil njegov korak ... večkrat se je za hip ustavil sredi ulice in se ozrl, hotel se je vrniti domov; nek strah, neznane slutnje so se porodile v njegovi duši; nehote je pomislil na svojo Mary ...

Dolgočasno mu je bilo zunaj na ulici, zato je stopil v prvo kavarno in pazno, da bi ga kdo ne zagledal, sedel k oknu. Hotel je ostati sam.

Ni se zmenil za časopise in ljudi, ki so ga opazovali, naslonil je svojo glavo na roke in se zamislil ...

Korak, ki ga je pravkar naredil, se mu ni zdel prav nič nenaraven, bil mu je posledica nekega notranjega duševnega prevrata, ki se je ravnokar odigral v njem.

Priznati si je moral enoličnost svojega dosedanjega življenja; kolikokrat se je zgodilo, ko je že hodil po Parizu, da je dobil primerne motive in pokrajine, a manjkalo mu je ideje ... in to pomanjkanje idej je pripisoval sedaj svojemu idiličnemu življenju ... V sebi je čutil dovolj moči, duhovite impresije, moderne inspiracije, a vse to mu ni dosti pomagalo ... manjkalo mu je izrazitosti in poleta. Zato je moral delati tudi tako počasi, ker kot umetnik se ni hotel pokazati svetu tako neznatnega, kot se je zdel samemu sebi.

V Mary je sedaj videl edini vzrok svoje malenkostnosti!

Kaj je žena?

Ali ni ona inspiracija umetniku, impulz vsemu duševnemu delu človeštva? Ali ni žena v človeku neka kinetična energija, ki drži njegove mišice in živce v vedni napetosti? In, žena se mora zavedati teh svojih naravnih sil, ona mora žnjimi delovati na svojo okolico. Stari filozofi so nekoč trdili, da je glad ona prasila, ki vodi človeštvo do dela in vstrajnosti, da je glad ona absolutna moč, ki na nji temelji stavba vsega kulturnega in političnega dela, da je glad središče, ki izhaja iz njega zgodovinski razvoj človeštva. To so trdili stari filozofi, ki so opazovali svet in življenje le raz svoje strogo znanstveno stališče ... a umetnik bi postavil k ti prašili še neko drugo moč, ki je popolnoma enakovrstna, ako še ne agilnejša nego prva.

In ta prašila je ljubezen! Seveda besede ljubezen ni razumeti v onem smislu zaljubljencev ... ta ljubezen, ki koncentrira svoje sile v ženi je psihološka pojava seksualne etike, ki je bila in je v zgodovini vodilni duh, oni perpetuum mobile, ki se zrcali iz vsega delovanja klasičnega in modernega človeka.

Seksualna etika ne pozna greha, ona ne pozna nikakih žrtev ženske moškemu; ona ne pozna strasti niti divjega spolnega užitka ... seksualna etika temelji na medsebojnem razumevanju, modernih načelih; v ti etiki je to, kar ljudje imenujejo greh, molitev, veličanstvo ...

Kako sladka je posest bitja, ki ve ceniti svojo moč, ki zna delovati in uplivati na človeka z vsemi priličnimi močmi.

Henrik je premišljeval vse to, a ko se je vprašal, ali sem jaz našel to v ženi ... si je odgovoril: ne.

Ničesar ni mogel zapaziti, kar bi delovalo nekako sugerativno na njegove živce ...

Ako se je spominjal vseh onih trenotkov, ko je bila Mary njegova, ko mu je darovala svoje telo, tedaj je šele spoznal, kaka ne sme biti žena ... Ona se mu je žrtvovala za to, ker je mislila, da je to njena dolžnost, da je to nekaj naravnega ... nič ljubezni, nič veselja ni bilo v ti njegovi žrtvi!

In spomnil se je trenotno na Eleonoro, ki je sicer ni ljubil, ker je v nji videl le demimondkinjo, ki mu daruje svoje telo le vsled svojega močnega nagona brez vsakih globokih čustev ... Ali vendar je našel v Eleonori več nego v kadarkoli v Mary ...

Zato je trdno sklenil, da napravi vsemu kar najprej konec; vedel je, da je Mary opazila njegovo rezerviranost, da si more razlagati njegovo obnašanje. Odločil se je, da spregovori z Mary končno besedo, da ji pove vse naravnost ...

Hitro in nenadno sta se srečala v življenju, tako hitro se tudi ločita ... on ostane še nekaj časa v Ljubljani a ona naj se vrne v Pariz ... skrbeti hoče zanjo, samo, da se nikdar več ne vidita.

Njemu je bila ta ločitev popolnoma lahka, zato je mislil, da se tudi Mary ne bo preveč razburjala ker je morala spoznati, da je njih skupno življenje postalo nemogoče ... Zakaj bi se mučila, zakaj naj bi ubijala oba skupno življenje, ko živita oba lahko svobodno, po svoji volji ...

Zunaj se je začelo mračiti; ulice so se začele polniti: in Henrik je skozi okno zapazil mnogo znanih obrazov ... Ravno pred oknom sta se ustavili Magda Kuhnova in Winter. Henrik je videl, kako mu je Magda pomenljivo namignila, ko jo je pozdravil ...

Pogledal je na uro, bilo je že precej pozno; hotel je, predno je šel k Eleonori, domov, da se preobleče. Ko je stal že pred svojim stanovanjem, je obstal ... premislil se je ... Mary se je gotovo že prebudila; napram usmiljenki pa ni hotel pokazati razmerja s svojo ženo ...

Obrnil se je in odšel nazaj v mesto ...

A vendar ga je neka neznana sila vlekla nazaj ... čutil je v svoji notranjosti glas, ki mu je dokazoval, kako zelo je grešil nad svojo ženo ... vrni se, popravi krivico ...

Otresel se je teh neprijetnih misli, ki se morejo prebuditi le v duši navadnega človeka ... Henrik ni poznal nikakega moralnega mačka, bil je prepričan, da je storil to, kar je moral storiti! Bolje je za Mary in za njega samega, da se je zgodilo to danes, nego da bi odlašal ta svoj korak za prihodnje dni!

V tem je dospel do hiše, kjer je stanovala Eleonora.

Stekel je po stopnicah navzgor in stopil naravnost v njeno sobo, ki se je v nji razprostiral lahen polumrak ...

Obstal je med vratmi, ker ni nikogar zapazil v sob ... a tedaj se je tam na divanu nekaj zganilo in pritajen glas je zaklical:

„Henrik, ali si Ti?“

Henrik je takoj spoznal Eleonorin glas in planil je k divanu, ki je na njem ležala Eleonora, sklonil se je k nji, ona pa ga je privila k sebi in ga poljubila:

„Tako težko sem Te čakala, mislila sem že, da ne prideš več!“

Lahno se ji je nasmehnil Henrik:

„Obljubil sem Ti, da pridem, prišel sem tudi!“

Eleonora je vstala, spustila zavese in prižgala električno luč ... Na njenem obrazu je bila izražena velika razburjenost, vse žile so bile močno napete; ko se je oklenila Henrika, je ta takoj spoznal njene želje ...

Opazoval je njen bledi obraz v okviru ogljenočrnih las, njene ozke, rdeče ustne, njene motne hrepeneče oči, skozi globoko izrezano bluzo so se dvigale mlade, polne grudi ... kot klasje na polju, ko zaveje lahen večerni veter ... Novo življenje je zaplulo takrat po Henrikovih žilah ... ono življenje pariških ulic ... življenje umetnika, ki ne živi trenotku, ki vidi v ženi pred seboj vso svojo moč, vso svojo srečo ...

Tesno je privil Eleonoro k sebi, da je bolestno zaječala, pogledal ji je v napol odprte oči ... ki so bile zalite s solzami ... Drhtela je po vsem telesu; Henriku se je zdelo, da so jo zapustile moči ... dvignil jo je na svoje roke in nesel na divan.

Potem pa je stopil korak nazaj in jo opazoval ...

Nepremično je ležala na divanu ... le prsi so ji burno valovale ... njeni črni lasje so se izgubljali v temni barvi rdeče svile, da je njen obraz blestel iz temnega ozadja; ozka, bela obleka se je tesno oprijemala njenega nežnega telesca, da so se mogle opaziti vse fine in elegantne oblike njenih udov. Molče jo je opazoval Henrik; v tem trenotku je opazil in začutil šele moč žene. Kolikokrat je že stal pred modelom, občudoval klasične forme in lepo razvito telo, a nikdar ni občutil tega, kar danes ... Nebroj misli, smelih idej, predrznih načrtov je prešinilo njegovo glavo ... Doslej mu je bilo delo po ženskem modelu le mehanično kopiranje ... a sedaj je videl povsod le življenje, globoke misli, duhovite inspiracije ... V tem trenotku mu je bilo tako neznansko žal vseh onih izgubljenih dni, izgubljenih idej ...

Eleonora je odprla svoje oči in njen pogled je bil tako proseč, tako vabljiv ... v lahnih drgetljajih so se premaknile njene ustnice in zašepetale:

„Henrik, Henrik!“

On pa je skočil k nji in sklonil se k njenemu telesu ...

Tiho in mirno je bilo v sobi, slišalo se je le razburjeno dihanje, zdajinzdaj strastni vzdihi ... vroči in glasni poljubi.

Iz ulice doli od nasprotnih hiš se je oglasila tiha hrepeneča pesem ... pesem o ljubezni, zvestobi in vdanosti, pesem o žrtvah in spoštovanju ... Ljubeče dekliško srce je dalo duška svoji ljubezni v tihi nežni pesmi. In v trenutkih strasti se je Henrik spomnil na Mary, ki je pela včasih, ko je delal v ataljeu zaljubljeno provonsalsko romanco ... spomnil se je samo te pesmi, a spomnil se ni nje, ki jo je pela ...

Pesem je zopet utihnila ... Henrik pa je sedel zopet na fotelju, glava mu je klonila nazaj, roke so mu omahnile ... in naenkrat so se ga zopet polastile čudne misli, grozne slutnje ... najraje bi zapustil vse in bežal, bežal daleč proč, kjer bi ga ne poznal nikdo ...

Eleonora je pa še vedno ležala na divanu ... njene oči so bile zaprte, njeno telo je bilo kot mrtvo ...

Zadovoljila je svoji naravi, svojim koprnečim željam ... Prvi je prekinil molk Henrik, ki je naglo vstal, šel parkrat s hitrimi koraki gorindol po sobi, nato se je pa vstavil pred divanom prijel Eleonoro za roko in rekel:

„Pojdi, čas je!“

Kakor da jo je prebudil iz globokega spanja, je odprla Eleonora oči in plašno pogledala naokoli, ko pa je opazila Henrika, skočila je kviško, molče ogrnila mantiljo in si ovila svilnat plašč.

Nato je poslala služkinjo po izvoščeka ...

Ko sta slišala Henrik in Eleonora na ulici voz, ki se je ustavil pred hišo, zapustila sta sobo ter odšla po stopnicah na ulico.

Tu sta hitro skočila v voz; Eleonora je mimogrede povedala cilj ... izvošček je pognal konja in voz je oddrdral v diru proti Podrožniku.

Ali poznate one tihe, mirne pomladanske noči, ki se razširjajo nad mestom kot gost, neprozoren pajčolan, ki oklepajo in ovijajo prirodo s svojo temo, ki skrivajo v nji vse, kar se plaši in boji belega dneva?

Ali vendar se skozi to temno noč včasi prikradejo bledi lunini žarki, ki za trenotek razsvetle temo ...

Taka noč je ležala nad mestom, ko sta se vozila Eleonora in Henrik proti mali vili pod Rožnikom ... Vso pot sta molčala; Henrik se je stisnil v kot in si prižgal smodko, Eleonora pa je naslonila glavo na njegovi prsi; v največjem diru je podil voznik skozi temni tivolski gozd, dokler ni zavil na malo planoto ...

Pred razsvetljeno vilo se je voz ustavil. Eleonora je skočila po koncu, izstopila ter stekla do vrat. Počasi in flegmatično ji je sledil Henrik; takoj se je spomnil, da vstopi sedaj v ono vilo, ki jo je opazoval prvi dan svojega prihoda v Ljubljano, da se pridruži oni družbi, ki jo je takrat zaničeval ... a danes je bil povsem drugih misli, danes si je želel take vesele in razposajene družbe, hotel in moral si je pregnati one čudne, nerazumljive slutnje, ki so se navadno vsilile v njegovo dušo ...

Ko so se odprla vrata, sta Eleonora in Henrik vstopila ...

Večina družbe je bila že zbrana, vsi so pričakovali Henrikovega prihoda, posebno dame so bile jako nestrpne, ker so si želele, da se spoznajo s človekom, ki prihaja iz velikomestnega življenja. Bile so trdno prepričane, da se za njih družbo sedaj pričenja nov čas; umetnika imajo v svoji sredi, zato bodo bodoči sestanki gotovo mnogo zanimivejši ...

Henrik se je predstavil mirno in ponosno vsem, ki jih še ni poznal, z damami je izpregovoril semintja kako vsakdanjo besedo, nato pa je sedel na fotelj, a komaj je po svoji navadi komodno sprožil svoje noge, stopi k njemu Magda Kuhnova ter ga vpraša:

„Ali Vaša gospodična sestra nocoj ne pride?“

Kovač ji je popolnoma malomarno odgovoril, kot da ne ve, da se njegova sestra udeležuje teh sestankov:

„Ne vem, ker nisem govoril ž njo ničesar o ti stvari, sicer pa sploh ne vem, da li zahaja v to družbo!“

„Poprej je bila naš reden gost,“ se je vpletel Winter v pogovor, ker je hotel izvedeti, ako pride Rene, „a odkar se je zaročila, ne prihaja več ... Gotovo ji je gospod Potrato zabranil nočne izlete.“

„Ne vem,“ je skomignil Kovač z rameni in se obrnil na desno, kamor je prisedla Eleonora, ki je bila danes skrajno dobre volje; razposajeno se je smejala, sipala na vse strani opazke in opombe.

Ko se je obrnil Kovač k nji, privila ga je k sebi, da je napol ležal na divanu a ona se je sklonila preko njega ...

Zadonele so zopet pesni, razkošne in divje, pari so se zavrteli v divjem plesu; Kovač pa se ni premaknil raz svoje mesto, opazoval je to vrvenje ... a naenkrat je vstal, ni se mogel več premagovati, kajti ta njegova mirnost in hladnokrvnost je bila le namišljena, in vzkliknil je, da je njegov glas prevpil ves hrup:

„Prijatelji, življenja, ljubezni, umetnosti!“

Vsi so obstali in ga začeli vpraševati, kaj misli s temi svojimi besedami. On pa jim je razlagal svoje načrte ...

Ko so bili ravno vsi najbolj zaverovani v njegove besede, se odpro vrata in v sobo vstopi — Rene.

Vsi so osupli utihnili, kajti njenega prihoda ni pričakoval nikdo.

A še nikdar ni stopila Rene tako ponosno in samozavestno med družbo, kot ravno danes. Kakor boginja je stala med drugimi damami. V dragocenem svilnatem kostumu je stala sredi sobe, svesta si svoje lepote; vse navzoče je prešinilo veliko veselje, ker so vedeli, da bo današnji večer polen užitkov ...

V tem času, ko se je družba najbolj zabavala, ko je odmeval smeh, petje po okolici, ustavil se je na razpotju pod Rožnikom voz, ki sta iz njega stopila dva moža; voznik se je obrnil takoj in se je odpeljal v mesto, došleca pa sta stopala pazno in počasi proti razsvetljeni vili. Ko sta dospela tja, sta stopila v grmičevje na nasprotni strani in pazno poslušala; prvi je tiho zašepetal drugemu:

„Ali mislite sami stopiti tako nepričakovano v to lepo družbo?“

„Ne, ne, gospod Dimic, moji ljudje so avizirani in vsak trenotek morajo biti tu.“

Tiho sta govorila naprej.

Dimic je torej izvedel svoj maščevalni načrt! Nalašč je počakal nekaj časa, da bi Winter in njegovi drugi pozabili na oni rekonter v kavarni, a potem je šel takoj na delo; privatno je pojasnil vso stvar nekemu mestnemu detektivu kar tako mimogrede, a ta se je začel zanimati za stvar in se prepričal, da so Dimičeve besede resnične. Prijavil je vso stvar in dobil nalog, da naj preseneti društvo pri nočnem sestanku. Pri poizvedovanju mu je radevolje pomagal Dimic, ki je tudi izvohal nocojšnji sestanek.

V tem so prihajali od vseh strani policisti, ki so obkolili hišo. Detektiv je stopil z Dimicem na cesto, bližnjim stražnikom podal še inštrukcije, nato pa je stopil do vrat vile in močno potrkal ...

Dimic pa jo je hitro oddrsal nazaj v grmičevje ter nestrpno pričakoval uresničenja svojega načrta ...

V salonu pa je medtem prikipelo življenje do vrhunca, boj med človekom in pohotnežem se je bil v najpestrejših niansah strasti in razuzdanosti, spol ne razlikuje več spola; vse je pomešano v divjem vrvenju, ki se iz njega sliši samo razburjeno dihanje, nemirni vzdihi ... Kovač je v novi družbi takoj pokazal, da vendar ni tako dolgočasen, kot je mislil on sam in tudi drugi — res ga je takoj v začetku nekoliko frapiral prihod Rene, ki se mu je pomenljivo nasmehnila, stopila je k njemu, stisnila mu roko in ga ironično vprašala:

„Kako je Tvoji soprogi? Ali ji je že tako dobro, da si jo mogel pustiti samo?“

Kovač je razumel njene satirične besede, a takoj ga je minula frapiranost, še bolj sarkastično in zbadljivo je rekel:

„Pustil sem jo tako lahko, kot si ti pustila svojega ljubeznivega ženina.“

Rene se je na glas zasmejala, da so jo vsi navzoči začudeno pogledali, na to se je pa obrnila k družbi in zapela veselo pesen.

Kovač se potem ves večer ni več menil za njo; zanimale so ga začetku te orgije, a delj ko jih je opazoval, tem bolj so se mu zdele banalne in proste. Nič duhovitega ni našel v njih, vse je bilo tako vsakdanje in skoro naivno. Nehote si je moral priznati, da je njegova sestra med vsemi še najbolj duhovita, ona je znala vzbuditi med njimi ono nervoznost in rafiniranost, ki daje impulza ter sugerira vsem nove misli ter nove nestrpne želje ...

A Kovač še vseeno ni našel tega, kar je hotel doseči; hotel je nekaj umetniškega ...

Zato je predlagal umetniške grupe, kar so vsi z veseljem sprejeli. Kovač je takoj začel angažirati grupe. Izbral si je dame in gospode, ki jim je razdelil uloge in jih informiral o stvari ... Najprej je aranžiral grupo iz turškega harema, ki so predstavljale Magda, Eleonora, soprogo profesorja Freierja in njeni dve sestri, te so predstavljale huriske, ki so polegle po divanih, na preproge pa so sedli gospodje, Winter kot paša in drugi, Rene pa je prevzela ulogo odaliske.

Zadonele so mandoline; zopet so zaprhutali po zraku rdeči nagelji in sveže vijolice ...

Rene pa je začela plesati zopet svoj divji ples ...

Vsi so jo gledali tako, kot da jo vidijo prvič, vedno je znala prinesti v svoje kretnje nekaj novega, pikantnega, razburljivega.

V dvorani se je pričelo res pravo haremsko življenje, med opojne parfeme, med vonje po svežih cvetlicah se je mešal tobakov dim, ki je polnil vse ozračje z belo prozorno kopreno, ki so se skozi njo kot v lahni jutranji megli videla in razločevala elastična telesa hurisk in lepe odaliske ...

Eleonora se ni hotela premakniti od Kovača, privila ga je k sebi in mu šepetala:

„Ti ostaneš vedno moj, vedno moj ... poglej, kako lepo je v moji družbi ...“

Kovača so popolnoma prevzele iste misli, ničesar več ni mislil, vedno mu je bilo pred očmi samo to, kar je videl ... In nehote se je razveselil svoje vrnitve nazaj v Pariz, ko bo sam, prost ter svoboden, ko bo mogel s polnimi prsi udihavati oni zrak, ki mu je bil poprej tuj in skoro neznosen! Uživel se je sedaj popolnoma v te orgije, nič več se mu niso zdele banalne ... Opazoval je Rene, ki pa v nji ni videl več svoje sestre, nego čisto tujo ženo, ki bi mogla prebuditi v njem ista poželjenja kot v vseh drugih ... Ni se menil za druge, ki so sloneli v živahnih pogovorih, smehu in petju po divanih, zabaval se je le z Eleonoro, ki mu je nudila z največjo strastjo vse, kar je le hotel ... slednjo željo mu je čitala iz oči. — Znala ga je tako privabiti k sebi, da se ji ni mogel v nikaki stvari upirati, njeni poljubi so bili tako vroči, njeni objemi tako strastni, da se je Kovač popolnoma prepustil njeni volji ... njena koketna rafiniranost ga je omamila popolnoma, kot otrok je bil v njenih rokah ...

Rene je zdajinzdaj pogledala svojega brata — a njeni pogledi so bili ponosni in samozavestni ... sedaj je ona sama spoznala, da je njena strastna narava v njeni krvi ... Ko je nehala plesati, se je za hip ogledala naokoli, komu naj bi se pridružila; zagledala je Wintra, ki je gledal naravnost v njo ter ji namignil ... a zanalašč ni hotela k njemu, baronček Minetti se je nervozno premikal semintja, ker mu ni bilo nič kaj ugodna pozicija, ko je moral sedeti s podvitimi nogami, Vera Čehova je večkrat stegnila roko ter ga potisnila, da se je zvalil kot je bil dolg in širok po preprogi.

Ogledala si je vse kavalirje, a nikogar ni hotela počastiti tako zelo, da bi se mu približala sama ... Zato je odšla v kot sobe, kjer je legla na preprogo, prižgala cigareto in mirno kadila.

Tedaj pa se Minetti ni mogel več premagovati, splazil se je k nji, ona pa ga začudeno pogleda:

„Kaj iščete tukaj?“

„He-he, oprostite Rene,“ je nosljal, „kako je mogoče, da bi morali ravno Vi ostati sami? Kaj naj si misli Vaš brat, ako zapazi, da samotarite v naši družbi?“

Ležerno je odgovorila Rene:

„Kaj Vas to briga! Jaz delam, kar hočem sama!“

Ves poparjen je bil Minetti po teh besedah, nekaj časa se je še sukal okoli Rene, a ker mu ta ni niti odgovarjala, je spoznal, da tukaj njegovo cvetje ne bo šlo v klas, jo je pobral nazaj, kjer je sedel poprej, naslonil je glavo na divan in začel govoriti s Čehovo, ki se mu je smejala in mu čestitala na uspehih, ki jih je dosegel pri Rene.

A on je bil na take „uspehe“ navajen ... Tako se je spominjal nekega dogodka, ki se je zgodil nedavno v „Zvezdi“, ko je šel proti večeru z Wintrom in še par svojimi tovariši. Srečali so neko mlado gospodično, ki so jo takoj obsuli s svojimi ne baš posebno delikatnimi pokloni ... A korenito so se urezali, gospodična jim je odgovorila, a to tako, da je vsem odgovor zazvenel v ušesih. — No, pa vse te besede so mirno vtaknili v žep in šli mirno naprej, kot da se ni zgodilo prav nič, da jih ni gospodična počastila s prav nič častnimi priimki in pokloni ...

No, pa — na take stvari se človek prav lahko navadi, posebno pa se še preneso take stvari, ako jih nikdo ne vidi ...

Dasi je bilo razpoloženje nocoj pri vseh navzočih najboljše, vendar se življenje in zabava ni mogla razviti tako kot drugič ... Neka čudna atmosfera je ležala nad vsemi in zdelo se jim je, kot bi bilo vse ozračje prepojeno z neko mučno negotovostjo, nekimi kritičnimi slutnjami ...

Kovač je skušal storiti vse, da bi vzbudil v družbi živahnost, aranžiral je grupe iz mitologije, ki so bile res umetniške in zanimive ... Rene je pela in plesala ... a ono mrtvilo se ni hotelo razgubiti.

Ko je ravno Kovač aranžiral neko grupo ... začuje se na glavnih vratih precej močno trkanje ... a to jih ni motilo, ker so vedeli, da ne pride nobena nepoklicana oseba v vilo; slišali so, da so se odprla hišna vrata, a to jih je še bolj potrdilo v misli, da pride kak zakasneli član družbe ...

Kovač je aranžiral mirno naprej, Rene se je vlegla ravno kot speča Venera na divan ... kar se odpro vrata nastežaj — vsi se ozro in preplašeno odskočijo ...

Med vrati je stal znani mestni detektiv ... za njegovim hrbtom pa so stali policisti, ki so radovedno stegovali vratove in opazovali družbo, ki je bila popolnoma izven sebe ...

Vsa družba je utihnila ... mučna in grozna tišina je zavladala po sobi, gospodje so planili pokoncu in prestrašeni obstali, dame pa so zakričale in se stisnile po kotih v sobi.

Nikdo se ni zavedel natančno kritičnega položaja, ki je zašel vanj, kakor brezumni so gledali proti vratom ... kjer je stal mirno detektiv ... Prvi se je slednjič orientiral profesor Freier, ki se je naglo približal detektivu in stegnil roko, a ta je spoznal njegov namen, da bi hotel priviti električno luč, pa ga je še pravočasno zagrabil za roko in potisnil v stran.

V tem je stopil v sobo policijski komisar, ki se je vsi družbi nonšalantno, a vender precej prezirljivo naklonil ter rekel:

„Prosim, gospoda, da ostanete popolna mirni in vsi na svojih mestih! V imenu zakona zahtevam, da mi pove vsakdo svoje ime!“

Kakor curek mrzle vode so delovale te popolnoma uradne besede na navzoče ...

Sedaj so se šele popolnoma zavedli položaja in katastrofe, ki so stali pred njo! Vsi so vedeli, da je njih obstanek v Ljubljani nemogoč, da se jim bo smejalo vse mesto! A vrhu tega so bili večinoma vsi višji uradniki in členi najuglednejših ljubljanskih rodbin, kjer so igrali vedno največjo ulogo ... a zdaj naenkrat ta škandal, ta grozni škandal. Winter se je pa takoj spomnil onega, ki je bil edini tako podel, da je izvedel ta satanski načrt ... stisnile so se njegove ustnice in v divji jezi je zasiknil:

„Prokleti Dimic!“

Kakor kačji žvižg so zabrnele te njegove besede po sobi, in vsi so jih razumeli ... vsi so se spomnili onega dogodka med Wintrom in Dimicem v kavarni in vsem je bilo v trenotku jasno, da je le Dimic mogel biti tak lopov, da jih je izdal ...

Kakor težka mora je ležalo to spoznanje nad vsemi ... samo Rene ni izgubila mirne krvi ... Ko je vstopil komisar, je dvignila glavo in se skoro na glas zasmejala, potem pa je vstala in sedla na divan, k nji je enako mirno prisedel Kovač ... saj ta dva sta bila edina, ki ta izdaja ni mogla imeti posledic zanje. Smejala sta se, ko sta gledala in poslušala s kako drhtečim in obupanim glasom so pripovedovali gospodje in dame komisarju svoja imena.

Ko so bili že vsi gotovi, je komisar kavalirsko stopil k Rene in jo prosil, da naj mu pove svoje ime, kar je storila popolnoma flegmatično. Tudi Henrik se ni prav nič razburjal.

Komisar je končal, svetoval je še družbi, da bi bilo najbolje, ako se sedaj takoj razide in sicer ne skupno; bil je še toliko kavalirja, da se je ponudil damam, da jim pošlje iz mesta vozove ... nato se je molče naklonil ter odšel iz sobe, za njim pa detektiv in vsi stražniki ...

Družba je ostala zopet sama ... a niti besede ni mogel spregovoriti kdo ... Minetti je kar napolblazen divjal po sobi, ceptal z nogo ... Bil je tako razburjen, da se je zaletel v malo mizico, ki so stale na nji steklenice in krožniki, ki so se z največjim žvenketom razbili ...

Polagoma so se začeli razhajati ...

Med zadnjimi sta odšla Rene in Henrik.

Molče sta stopala skozi jasno mesečno noč ... in ako bi povedala drug drugemu svoje misli, bi se gotovo strinjala v norčevanju in zasmehovanju družbe, ki se je tako grozno blamirala in se prestrašila dejstva, da je njih početje razkrinkano ... tako malenkostno se jim je zdelo njih početje ... poprej pogumni, a ko pride udarec, vsi preplašeni, bojazljivci ... Dospela sta v mesto, Henrik je spremil svojo sestro do njenega stanovanja; predno sta se ločila, je Henrik rekel:

„Pridi tekom današnjega popoldneva k meni, govoriti moram s teboj o raznih stvareh!“

Rene mu je obljubila in odšla.

Henrik pa je stopal po dolgočasnih in praznih ljubljanskih ulicah proti domu. Na to, kar se je ravnokar zgodilo ni niti mislil več, premišljeval je samo, kako naj bi uredil končno stvari s svojo ženo; ravno zato je povabil Rene k sebi, da naj bi ona posredovala med njima, ker Kovač ni hotel in ni mogel več govoriti s svojo soprogo ...

Henrik je odšel naravnost v svojo sobo, prižgal je svetilko in se hotel sleči, toda naenkrat so ga premagale grozne misli kot še nikdar doslej ... spomnil se je vseh današnjih dogodkov, prizora z Mary, sestanka z Eleonoro, presenečenja pod Rožnikom ... vse te slike in prizori so se vrstili pred njegovimi očmi ...

Spomnil se je svoje žene; hotel je vprašati usmiljenko, zato je šel počasi proti spalnici, a začudil se je, ko je videl, da so vrata zaklenjena; potrkal je, a nikdo se mu hi oglasil, to se mu je zdelo jako čudno; ako je že Mary zaspala, usmiljenka mora vendar bdeti; zato je šel poklicat služkinjo, ta mu je povedala, da je gospa že zvečer vstala in sporazumno z zdravnikom odposlala usmiljenko; potem se je pa zaklenila v svojo sobo in nič več je ni videla.

Neugodno so vplivale te besede na Henrika, prestrašil se je, ker je bil prepričan, da bi mogla Mary napraviti največjo neumnost. Šel je zopet k spalnici in trkal ... a oglasil se ni nikdo ... to se mu je zdelo še bolj sumljivo; ker se na njegovo trkanje Mary ni odzvala, je sklenil, da s silo udre vrata. Mučil se je precej dolgo časa, vrata so bila močna in ključavnica trdna ... ali nazadnje je vendar odjenjala ... močan pritisk ... pok in vrata so se na stežaj odprla ...

V tem trenotku pa je Henrik divje zakričal in odskočil nazaj ... iz odprte sobe se je valil plin, ki ga je hotel zadušiti ... Henrik je hitro planil v predsobi k oknu in ga odprl, nato je zagrabil brisačo, pomočil jo v vodo, ovil si jo okoli ust in nosu, planil v spalnico in bliskovito hitro odprl vsa okna ... Ko se je plin že razširil na vse strani, je odvil brisačo in pogledal naokoli, a v temi ni zapazil ničesar. Ko je prižgal svetilko, je videl, da so bile vse cevi odprte. In ko se je ozrl zopet naokoli zapazil je na divanu Mary ...

Skočil je k nji in jo prijel za roko ... bila je mrzla ... trda ... potipal je žilo, srce, a mirno je bilo, ni več utripalo ...

Mary je bila mrtva!

Mirno je stal Kovač ob divanu in gledal je na njeno truplo ...

Napol zaprte oči so se ozirale vanj ... roke so bile krčevito stisnjene, ustnice posinele ...

In Henrik se je vprašal:

„Zakaj je storila to?“

Ali je on kriv njene smrti? Ali jo je on privedel do tega koraka!

Ne, on ne!

Njena slabost, njena ponižnost ni imela moči, da bi prenesla najmanjši udarec usode ... prva nesreča, prvo spoznanje je zlomilo njeno duševno moč in tiralo jo je v obup!

In ali ima tako slabotno bitje pravico do življenja? Ali sme živeti tako slabotno bitje danes, ko se bojuje na vse strani nečloveški boj za obstanek ... Ali naj slabotnejši ovirajo korak junaku ... ne in ne!

Kdor nima moči, kdor nima poguma, da bi živel, da bi se bojeval, ta naj se umakne iz poti življenja sam, ako se ne umakne, dohite ga ti drugi, močnejši, ki ga podero na tla, ki stopajo preko trupel omahljivcev in slabotnežev naprej do svojega cilja ...

Henrik je gledal na mrtvo Mary ... a niti na misel mu ni prišlo, da bi v nji gledal žrtev svojega početja. Umakniti se je morala po čisto naravnih zakonih ... ako je umrla ... ali pa, ako bi odšla zavedno od njega — to je že nazadnje vseeno ... umaknila se mu je ... in njegov korak gre lahko ponosno in neovirano naprej ...

In ako je ta zakon zahteval žrtve, ki je sedaj ležala pred njim mirno in nepremakljivo ... kdo je temu kriv ...

Svoji bodočnosti, svoji sreči, svoji umetnosti mora žrtvovati vse ... in ako stopa njegov korak tudi po grobovih ... nič za to!

Henrik se je sklonil k nji, zatisnil ji je oči, poljubil njene osinele ustne, nato pa je odšel iz sobe in uredil vse potrebno, poslal je po komisijo ...

Ko je prišel komisar z zdravnikom, jima je Henrik povedal vse popolnoma mirno, kar se je zgodilo ... Komisija je takoj odredila, da naj se truplo prenese v mrtvašnico ...

Kot da bi se ne zgodilo ničesar, je stal Henrik, ko so položili truplo v krsto, stopil je še enkrat bliže ... pogledal ... a njegov pogled je bil miren, niti ena mišica ni strepetala na njegovem obrazu ... Krsto so odnesli ...

Stopil je k oknu in videl, kako so jo spodaj položili v voz, ki se je odpeljal počasi naprej ... In Henriku se je zdelo, da se je za vedno poslovilo od njega ono malenkostno, idilično življenje ... nova pota se odpirajo pred njim, novi cilji se blešče v daljini ...

Med tem se je zdanilo ... lepo jutro se je porodilo ... Zlato solnce je pošiljalo izza gora svoje prve žarke ... jutranji zrak svež in opojen, se je širil naokoli.

Henrik pa je udihaval ta zrak s polnimi prsi in oči so se mu odprle in gledal je tja v širni svet!

V najkrajšem času se je zvedelo po Ljubljani o sestankih podrožniške družbe, o presenečenju, ki ga je priredila policija najboljšim ljubljanskim krogom. Dolgo časa si ni upal nikdo na ulico, ker je lahko pričakoval, da ga nikdo ne pozdravi preveč prijazno; vsa Ljubljana se je smejala prav od srca visokim gospodom in damam, ki jih je doletela ta kritična nesreča; vse je bilo radovedno na obravnavo, ki bi se morala vršiti; kajti preiskava je bila v polnem teku ... ali na enkrat se je zgodilo nekaj, kar je vse jako presenetilo ... Nekega lepega dne je bila namreč preiskava zistirana in sodno postopanje proti udeležencem podrožniških večerov ustavljeno! Seveda, da je vse ugibalo, kako je to mogoče ... ali ljudje so govorili, da so se vršili pritiski in tuširanja od vseh strani in tako je izginila ta čedna afera ... no, za udeležence pa je imela vendar svoje posledice, ker so morali oni, ki so bili v državnih službah lepo drug za drugim izginjati iz Ljubljane. Winter je bil premeščen v neko dolgočasno gnezdo na Štajerskem, kjer je začel pravo eremitsko življenje. Minettija so poslali doli pod Gorjance prodajat dolgčas ... pa tudi drugi so zapustili Ljubljano in svoj podrožniški Pariz ...

Ljudje so nekaj časa še vedno govorili o teh sestankih ... a nato se je pozabilo počasi, kot se pozabi tako mnogo v življenju.

XII.

Minilo je nekaj tednov po teh dogodkih. Rene se je pripravljala na svojo poroko; Potrato je bil v njo še vedno zaljubljen; dasi je čul med udeleženci pariških večerov večkrat ime svoje zaročenke, vendar ni mogel verjeti, da bi se Rene tako spozabila. Vprašal jo je sicer, a ona mu je užaljeno odgovorila, kako sploh more misliti o nji kaj takega, a on ji je popolnoma zaupal. Vedno ji je prigovarjal, da naj se odloči kar najhitreje za poroko, ki bi se tudi že vršila, da se ni ravno v tem času zgodila ona nesreča v Henrikovem domu. Henrik je hotel sicer ostati v domovini še tudi po teh dogodkih, ki pa jih ljudje niso razumeli, povsod in vedno so ga gledali postrani, po kavarnah, promenadah in raznih budoarjih so govorili o morilcu svoje žene ... Tako mu nazadnje res ni preostajalo drugega, nego da je sklenil pustiti vse skupaj in pokazati vsem skupaj hrbet. Hotel je takoj odpotovati, a zadržala sta Potrato in Rene, da naj ostane še toliko časa, dokler se ne poročita, potem pa odpotujejo vsi trije skupaj. Henrik se je pustil res pregovoriti.

Bližal se je dan poroke; sklenili so, da popolnoma tiho in mirno brez vsakega hrupa in šuma prirede vse ...

Na večer pred poroko je sedela Rene v svoji sobi in hotela pripraviti še zadnje stvari ... a bila je nekako razburjena, ničesar ni mogla delati, vse skupaj se ji je zdelo smešno in otročje! Na glas se je morala zasmejati, ako je le pomislila: jutri sem soproga Potrato, stari zaljubljeni tepec bo moj mož. Ni si mogla niti predstavljati svoje bodočnosti, zakona.

Pustila je vse delo in stopila h glasovirju, udarila par taktov in začela peti:

Tendres aveux, baisers brulants, serments d’ un jour, folles caresses, c’ est qu’ echangent les amants et les epoux dans leurs ivresses. C’ est la coupe de volupte, le plus doux reve de la vie, le coeur boudit, I’ ame est ravie I’ amour, c’ est la felicite.

Zasmejal se je Henrik, ko je stopil v sobo in jo slišal peti, stopil je k nji in ji rekel:

„Dobre volje si Rene, no pa seveda zakaj bi ne bila, saj danes je zadnji dan, jutri pa že skloniš svojo glavo pod jarem zakonskega življenja!“

Tudi Rene se je smejala, Henriku ni prikrivala sedaj ničesar več, on je popolnoma razumel njeno postopanje ... ako ga je pa spomnila na njegove nekdanje pomisleke, jezil se je na takratno svojo malenkostnost in filistroznost!

„Nekaj bi te hotela vprašati, Henrik,“ je rekla, „reci mi odkritosrčno, ali in kako si ti predstavljaš mene kot zakonsko ženo!“

Henrik je nabral svoj obraz v čisto resne poteze, naslonil se na fotelj in začel govoriti:

„No, to verjamem, da bo šlo v začetku precej hudo ... no pa se že privadiš ... To bodo krasni prizori, ko se bodeš sukala s kuhalnico okoli ognjišča, ko boš čitala po kosilu časopise svojemu ljubemu možku, ki bo dremal z dolgo pipo v ustih v zeleni domači obleki, s kapo z velikim cofom na glavi na usnjatem naslonjaču ... Jaz si vse to tako živo predstavljam! Čestitam, draga Rene, čestitam!“

Jezno mu je odgovorila Rene.

„Nikar mi ne nagajaj ...“

„Jaz se sedaj samo smejem!“ je rekel Henrik, „mogoče bi mi to kdo zameril, češ komaj mesec dni je njegova soproga v grobu ... a on se smeje ... veseli, ali jaz nisem kriv njene smrti, zakaj je bila tako slaba, saj bi lahko živela srečno in veselo, kot živim jaz.“

„In Eleonora?“

„A kaj me briga ... Take ženske kot je ona sreča človek mimogrede v življenju; s takimi ženskami je tako kot z lepo rožo, ki si jo zatakneš za gumbnico, nosiš jo nekaj časa, a nato jo vržeš proč. Vem, da se jezi, ker se ne zmenim več zanjo ... ali kaj hočem ... ali naj me začne zopet dolgočasiti? Ah!“ Zamahnil je z roko, nato pa sedel h klavirju in začel peti znano pariško šantansko pesen:

La jamais de soucis, jamais de coeurs moroses Les femmes pour charmer ont pris I’ame des fleurs; elles n’ ont qui un chagrin, voir mourir les roses; jamais leur chair regard ne se voile de pleurs; et I’on cliante I’amour, les baisers, les caresses.

Pogovarjala sta se še nekaj časa, in Henrik je spoznal popolnoma natanko, da se Rene poroči samo zato, da bo mogla živeti mirno in zadovoljno. Potrato s svojim premoženjem pa je bil le nekaka starostna zavarovalnica ...

Nekega lepega dne sta se navsezgodaj poročila Potrato in Rene. Takoj po poroki sta se odpeljala na kolodvor, kjer ju je že pričakoval Henrik.

Tiho in molče so sedeli v restavraciji, nikdo ni spregovoril niti besede. Ko je pribučal vlak, sedli so v kupe prvega razreda ...

Henrik je stopil k oknu in še enkrat pogledal na Ljubljano, ki je ležala pred njim v lahni jutranji megli ... Bil je prepričan, da jo zapušča za vedno, da se ne vrne nikdar več, in njega pogled je splaval proti pokopališču, kjer je stal samoten in zapuščen grob ... Spomnil se je svoje soproge, ki jo zapušča samo v neznanih krajih ... Kako si je nekdaj želelo njeno srce, da vidi domovino onega, ki ga je tako zelo ljubila ... videla je njegovo domovino ... a to svojo željo je plačala z največjo žrtvijo, s svojim življenjem. In zdaj ostane popolnoma sama ... neznan bo njen grob, nikogar ne bo, ki bi ga obiskal, ki bi sklonil ob njem svojo glavo, nikogar, ki bi potočil solzo žalosti ... Ali Henrika se niso polastile kake sentimentalne misli, ko je premišljeval vse to ...

Tudi on se poslavlja od svoje domovine ... nikdar več se ne vrne ... on je zanjo izgubljen ... njegova pot gre naprej ... sijajna bodočnost se odpira pred njegovimi očmi ...

Rene je sedela mirno v kotu v kupeju, a rekla ni ničesar, dasi bi se rada kar na ves glas smejala, ko je postrani pogledala Potrato, ki je sedel poleg nje ponižno in zaljubljeno kot kak sluga ...

Ni mu sicer hotela takoj pokazati, kako ga sovraži, ker se je bala, da ji ne bi naredil kake neumnosti, hotela ga je najprej privezati popolnoma nase, da izgubi vsako samostojnost, da bo popolnoma odvisen od njene volje in njenih kapric; potem se mu šele pokaže v svoji pravi luči ...

Potrato pa je bil ves srečen, dosegel je cilj svojih koprnenj, svojih želja, ki jih je toliko časa prikrival v sebi. Spolnila se mu je edina in največja želja, ki jo je kdaj gojil v svojem življenju. Rene je njegova ... Ni razumel, da je izročil usodo svojega življenja demonskim rokam, ki so se ga oprijele trdno, ki ga ne spuste več ... Tam, kjer je on iskal sreče, ljubezni, našel bo sovraštvo, prepir!

Počasi se je začel vlak pomikati, zaropotala so kolesa, stroj je zabrlizgal ... Še en pogled in Kovač se je zavedno, poslovil od svoje domovine, ki mu je naenkrat postala zopet popolnoma tuja. — Kar se je zgodilo tukaj je popolnoma pozabljeno, ni več stvari na svetu, ki bi ga mogla še spominjati one dolgočasne in filistrske preteklosti.

Brzovlak je hropel naprej, kraji so izginjali in Henriku se je odvalil kamen od srca, kakor prenovljen je vzdihnil:

Prost! Svoboden!

Na to se je vrnil v kupe k Reni in Potrati, prisedel k njima in jih začel zabavati.

Pokrajine so izginjale in prikazovale so se nove, a Henrik se ni več zanimal zanje; kako je tedaj želel, ko se je vračal iz tujine, da zagleda znane kraje, kako mu je zatrepetalo v prsih srce, ko je videl pred seboj polja in vrtove, zdelo se mu je, da ga pozdravlja rosno cvetje, da mu veje v pozdrav lahen vetrič, ki je iztrepetaval na drevju nežne, komaj razvite liste, takrat se mu je zdelo, da gleda pred seboj ljubeče roke, ki ga pričakujejo, da ga pritisnejo k sebi in objamejo, da ga ne spuste nikdar več ... In ponosen je bil takrat Henrik na te svoje vizije; svoji domovini, ki je skoro pozabil nanjo v dolgih letih dela in boja, hoče darovati svojo umetnost, ki se je ž njo ponašala tujina, dušo svoje umetnosti je hotel posvetiti narodu in domovini ...

A danes?

Bil je vesel, ko je največjem paru naprej ... Ko ga je odvedel iz krajev, ki jih bržkotne, ne vidi nikdar več, kjer ni našel tega, kar je navdajalo njegove sanje, kar so gledale njegove oči ... dvoje zadnje pozdrave je pošiljal domovini ...

Odhajal je kot junak na iskrem belcu v svet ... zmagal je vse ovire in zapreke, njegova pot gre naprej do visokih ciljev umetnosti ...

Hrupno je vlak bučal naprej, težki oblaki dima so se valili iz dimnika in zagrinjali prirodo z umazano meglo ...

Henrik se je še enkrat spomnil vseh dogodkov, ki jih je preživel v Ljubljani ... gledal je pred sabo svojo mrtvo soprogo Mary, še vedno tiho in udano, smejal se je rafiniranosti in zapeljivosti črnooke Eleonore, zabaval se s spomini na pariški večer, ki je končal tako neprijetno ... še enkrat se je spomnil na vse to — stresel je z glavo ... in pozabil na vse ... Vse stare spomine je pustil v domovini — novo življenje se začenja, kot prerojen stopa v nov svet, svetel in neizmeren. —

Vstal je v kupeju, pretegnil se in rekel svoji sestri:

„Rene, nov človek stoji pred teboj, prerojen v boju malomestnega življenja, nov človek napravi danes svoj prvi korak v neskončno solnčno pokrajino življenja, ljubezni in umetnosti! Žena je bila oni veliki impulz, ki me je dvignil, žena ona velika sila, ki mi je odprla oči in naravnala moj pogled na misterije življenja ... ženi hočem postaviti spomenik velik in dostojen!“

Vlak je vozil enakomerno naprej, kolesa so ropotala, dim je obkroževal vagone ...

Tuji neznani kraji so bežali mimo oken ...

Tako se je umetnik Henrik poslavljal od domovine — tako je nastopil pot, ki ga je vodila vedno višje in višje, ki je na nji videl povsod, kamorkoli se je ozrl, samo uspehe svojega dela svoje umetnosti ... pozabil je na vse, kar se je zgodilo ... samo nesrečna Mary se je pojavila včasi njegovimi očmi ... Bilo mu je v resnici žal, da je storila tako neprevidnost ki je gotovo ne bi zagrešila, ako bi le najmanje pomislila, da s takim korakom ne doseže ničesar kdor obupa nad življenjem in nima moči prenašati udarcev, ta je nekoristen član človeške družbe, ki potrebuje delavcev, junakov ... In ako postanejo ti delavci-junaki za hip tudi mučeniki, obupati ne smejo nikdar ...

Mirno in zadovoljno bi se lahko Mary ločila od njega, šla bi svojo pot — ako si je pa izbrala to pot, bila je to le njena krivda!

Življenje je boj, in ako se vname ta boj na celi črti, ko stoji stan proti stanu, spol proti spolu, tedaj morajo pasti vsi oziri, kdor je slab ta pade, kdor je ponižen je izdajalec, kdor je udan, ta naj nosi verige, ta naj se ne dvigne do ponosa in dostojanstva človeka! Mož in žena se bojujeta v isti vrsti, življenje ne pozna niti močnejšega, niti slabejšega spola ... vsi so borilci ... slabejši je samo oni, ki pade, junak, ni zmagovalec pa samo oni, ki stopa preko uklenjenih sužnjev in prosečih naprej do zmage, ako so njegove oči uprte v svetlo solnce, ako njegovo dušo napojajo opojni in topli solnčni žarki ...

Mož se bojuje kot junak, a žena naj mu podaje moči kot sobojevnica, spremlja naj vsak njegov korak, ki vodi do zmage ...

Epilog.

V teku časa svojega zakonskega življenja je Rene spoznala, da je prikovala svoje mlado telo k telesu napolmrtvega človeka, ki ga ni rabil drugače nego takrat, ko so se v njem prebudili spolni nagoni, ko se je njegovo izžeto in premrto telo streslo v divji strasti ...

In takrat je Rene občutila, kako smrtno sovraži tega človeka, izogibala se ga je, bežala pred njim, z vso silo se je branila njegovih ljubeznjivosti. Dnevi so ji minevali v vednem strahu pred nočjo ... bala se je noči, bala onih samotnih ur, ko se ji približa Potrato, ko se je oklenejo njegove mrzle drgetajoče roke, ko zagleda pred sabo njegove mokre oči ... ah pfuj ... kako mrzlo in trdo je njegovo telo ...

Ah, kolikokrat bi ga najraje zagrabila za vrat in ga dušila, dušila toliko časa, da bi ostal mrtev v njenih rokah.

Ali vendar se je bala, ni še bila izpolnjena njena zadnja in največja želja ... ona je hotela njegovega denarja, njegovega premoženja, potem pa stori nekaj, kar jo mora oprostiti teh neznosnih vezi.

Potrato seveda v svoji naivni zaljubljenosti ni opazil ničesar, bil je še vedno kot prvi dan prepričan, da ga Rene ljubi, da mu je sledila edino le iz ljubezni ... zato pa ni opazil njenega sovraštva, zato ni čutil kako kačje mrzle so bile njene ustne, kako mrtvaško ledene njene roke, kako so se zajedali njeni prsti v njegovo telo — a on je povsod videl le ljubezen, povsod le plemenite čute ...

A Rene je sovražila in zaničevala starca, ki je izrabljal njeno mlado telo ... In večkrat se je vprašala: Ali je žena res samo zato na svetu, da mora vedno in vselej ugoditi in zadovoljiti moško pohotnost? In bolj ko je Rene premišljevala to, tembolj je sovražila svojega soproga ... Trden in odločen je bil njen sklep, da se mora znebiti njega, ki ga je smatrala kot neko potrebno zlo.

A predno stori odločilen korak, mora biti popolnoma varna in zagotovljena, da pripade vse njegovo premoženje nji sami ... pregovarjala in pregovarjala ga je na vse načine, dokler se slednjič res ni dal pregovoriti in napravil je oporoko, ter imenoval svojo ženo kot popolnega in edinega dediča svojega premoženja. — Sedaj je bila Rene na cilju, ničesar drugega ni več premišljevala nego to, kako bi se na najlepši način rešila.

Ali naj se posluži sile, zločina, ali naj ga vara, ali naj ga z nezvestobo privede v obup? Ne, starec je zvit in bi se lahko v zadnjem trenotku maščeval ...

In njena rafiniranost je slednjič našla način, ki si ji je zdel najboljši ...

Ubiti ga mora ravno s tem, kar je njemu največji užitek največja slast ... ubiti ga mora s strastjo, divjo pohotnostjo ... Poznala je njegovo spolno nebrzdanost, zato je bila prepričana, da ga na ta način najlažje ubije ...

Dati in nuditi mu vse, kar more dati možu žena, razburjati ga do skrajnih mej, mučiti in trpinčiti ga, dokler ne omaga, dokler se ne zgrudi pred njo uničen in ubit!

Rene je vedela, da je to edina in najboljša pot, ki jo pripelje do cilja ... do popolne svobode ...

In takoj je začela izvrševati svoj načrt; kar naenkrat je spremenila svoje obnašanje napram soprogu, obsipala ga je z vsemi mogočimi ljubeznivostmi; njena rafiniranost ni poznala mej, vsaka njena kretnja je bila tako zapeljiva, vsaka njena beseda tako vabljiva, njeni poljubi tako opojno-strastni, njeni objemi tako koprneči, da je bil starec ves srečen in zadovoljen.

Z vsemi močmi svojega izžetega telesa, z vso silo svoje premrte duše je užival, kar mu je nudila Rene ...

Noči so se spreminjale v divje orgije ... zmagonosne orgije žene nad slabotnim možem ... in starec ni mislil ničesar, ni čutil, kako mu pešajo moči, kako se tresejo njegove roke, kako se solze njegove oči ...

Bil je srečen!

Rene pa je z veseljem opazovala propadanje in slabljenje zaljubljenega starca. Njene demonske oči so se svetile satanskega veselja, ko je videla, da je starec onemogel, ko ga je gledala, kadar se je s počasnim utrujenim korakom pomikal po sobi, srce ji je utripalo veselja, ko je slišala njegov hripavi in zadrt glas, ko je videla njegove udrte oči ...

A prenehala ni ... do konca mora izvesti, kar je sklenila ... usmiljenja ni poznala nikdar, posebno pa ne usmiljenja do človeka, ki je kupil njeno mlado telo v svojo zabavo ... In s smrtjo mora plačati to svojo kupčijo! In dan za dnem je bila bližje svojemu paklenskemu cilju.

Od dne do dne je bolj hiral Potrato, in kmalu je prišel dan, ko ni mogel več zapustiti postelje, legel je in ni več vstal ...

Rene pa ni prenehala ... Ker Potrato ni mogel več sprejeti tega, kar mu je nudila, preslab je bil, nadaljevala je na drug način, skušala je prebuditi v njem ljubosumnost, ki naj bi ga mučila in tirala v obup ...

Nikdar več se ni prikazala v njegovo sobo, pustila ga je samega v obupu, pustila ga je umirati zapuščenega ...

V svojem salonu pa je sprejemala moške obiske, pela, smejala se je tako glasno, da je njeno veselje, da so njeni glasovi prodirali v njegovo sobo, ki je koprnel po nji ...

Potrato je ležal na postelji v svoji sobi, zastori so bili napol zastrti, da je vladal lahen polumrak; naokoli se je širil neprijeten duh po raznih zdravilih ...

Spoznal je slednjič starec, da je vse končano, njegove moči so tako oslabele, da se je komaj premikal, njegov bledi obraz se je komaj opazil iz belih blazin ...

A vendar je še vedno ljubil Rene, dasi je vedel, da je samo ona kriva njegove bolezni in bližnje smrti; kako si je želel po nji, ko je čul v sosednji sobi njeno veselo petje, njen smeh ... a on je bil sam zapuščen ... Kako so včasi drhtele njegove suhe ustne in klicale v divji, nepopisni bolesti:

„Rene, Rene!“

A ona ni čula njegovih vsklikov, zabavala se je naprej s kavalirji, ki so polnili vedno njen salon. Ah, ko bi imel moči, da bi vstal, da bi mogel k nji, da bi jo samo videl ... bil bi srečen ...

Iz sosednje sobe je čul živahen razgovor, napenjal je ušesa, da bi ujel kako besedo ... a ničesar ni mogel razumeti, hotel je vstati, da bi se približal vratom, a ni imel moči, omahnil je nazaj na posteljo ...

Klical je, a njegov slabotni glas se je izgubljal v sobi ...

Rene pa se je smejala, kakor oster nož je rezal njen smeh starca v srce, njeno veselo petje mu je bilo grozno, neznosno ... o da bi le vedel, kdo je pri nji ...

Najrazličnejše misli so spreletele njegovo glavo ... mogoče se sedajle norčuje iz njega ... mogoče pripoveduje mlademu, lepemu kavalirju, da se bliža konec, da so odšteti dnevi njenega soproga ... potem pa pride zlata prostost, neodvisnost, brezskrbnost ...

Premišljeval je vse to in vedno bolj grozno mu je bilo ... Zdelo se mu je, da vidi prihajati strahove, ki se plazijo kot temne sence po stenah, ki se mu približujejo ... gledal je neznane obraze, neusmiljene in grozne ... Strah ga je bilo te grozne zapuščenosti, ne, obupne samote!

In zdelo se mu je, da se mu tam iz kota reži grozen obraz ... svoje mrtve, izbuljene oči upira vanj, in kamorkoli je pogledal, povsod mu je sledil ta neznosen pogled ... in zdelo se mu je, da vstaja tam v kotu tajinstvena postava, da raste in raste, da se mu približuje, videl je, kako steguje svoje koščene roke ... kako se krčijo prsti ...

Zakričal je in zaprl oči ...

Tiho je bilo v sobi ... le petje in smeh, ki je prihajalo iz salona, je motilo to mrtvaško tišino.

Potrato je odprl oči in pogledal naokoli ... skoraj pogledati se ni upal v kot, ker se je bal, da zapazi zopet ono grozno postavo ... a vendar se je ozrl tja ... a opazil ni ničesar več ...

Polagoma se je pomiril ...

Tedaj pa je zopet začul petje in smeh ... ni se mogel več premagovati ... mora videti Rene, mora videti kaj dela, mora jo vprašati zakaj pušča tako samega ...

Čutil je naenkrat v sebi dovolj moči, vstal je in se počasi priplazil do vrat; kot otrok se je oprijemal stene, noge so bile tako slabe, da so komaj nosile šibko truplo ... Dolgo je trajalo, predno je prišel do vrat, a ko je je hotel odpreti ... zapustile so ga moči in zgrudil se je na stol, ki je stal poleg vrat.

Srce mu je urno utripalo, telo mu je drhtelo, in mrzel pot je oblil bledo, nagubano čelo ...

Poslušal je in mogel je razločevati posamezne besede, šepet, smeh ... čul je poljube ...

Streslo ga je po vsem telesu, zbral je svoje zadnje moči, vstal je in položil roko na kljuko ...

Videti mora, kaj se godi tam, prepričati se mora, kaj dela Rene ... vse, vse mora vedeti in naj se zgodi karkoli ...

Bal se je trenotka, ki ga naj prepriča, da je bila vsa ta ljubezen laž, da ga Rene ni ljubila nikdar, da ga je s svojo navidezno ljubeznijo ubijala ...

Par trenotkov je premišljeval še, ali naj se vrne ... a potem mu je roka kar nehote pritisnila na kljuko ... in vrata so se odprla na stežaj.

In Potrato je stal sredi vrat nepremično, kot strah, kot prikazen iz neznanih svetov.

V naročju mladega gospoda je slonela Rene, njene bele, do ramen gole roke so se oklepale njegovega vratu ...

Ko se je nenadno prikazal med vrati Potrato, je bila Rene za trenotek presenečena, a takoj se je zavedla ... zasmejala se je, ko je pogledala v mrtvaško bledi obraz svojega soproga ...

Potrato pa je hotel naprej, planiti je hotel med nje, a ni mogel raz mesto, kot da so prikovane v tla njegove noge, hotel je zavpiti ... a vsak glas je zamrl v njegovem izsušenem grlu ... mučil se je in slednjič se je izvil njegovim prsim obupen klic.

„Rene, Rene!“

Začutil je grozne bolečine v prsih in v glavi ... stemnilo se mu je pred očmi, dvignil je svoje roke ... nato pa omahnil in padel po tleh ...

Rene je priskočila k njemu, njene oči so zablestele v divjem ognju, njene ustne pa so mehanično zašepnile:

„Mrtev, mrtev!“

Novo življenje se je začelo za Rene, sedaj ni poznala več nobenih ovir, nikakih zaprek; mirna in zadovoljna bodočnost je bila pred njo, nikakih skrbi ... Bila je samostojna, samosvoja ... S polnimi požirki je požirala življenje.

Njena svobodna narava ni poznala več nobenih mej ... naprej, vedno večji užitki, vedno večje strasti ...

V Ljubljani je živela samo malo časa, vozila se je vedno naokoli, zavstavljala se po večjih mestih in se zabavala ... Nekega dne pa je naenkrat spoznala grozno resnico, ki doslej ni mogla in hotela verovati vanjo ... čutila je, da pod svojim srcem nosi plod svojega življenja ...

Pretreslo jo je to spoznanje, šla je k zdravniku, ki je smeje potrdil ... In od tega dne je bila vsa spremenjena ... proklinjala je svojo usodo, svoje dosedanje življenje; kolikokrat se je postavila pred zrcalo in se opazovala ... in videla je na svojem obrazu spremembe, ki so jo grozno jezile ... Ustnice so se ji požile in osušile, prej jasne in vedre oči, ki so blestele v svetli dan, so postale motne in mrtve; prej gladka bleda koža se je nagubala in zadobila tuintam rdeče lise ...

Premišljevala je, kaj naj stori, a ni si vedela izhoda ... ali naj se uda v svojo usodo, ali pa naj naredi hipno konec svojemu življenju in življenju, ki ga ima še le započeti ... Zakaj? Zakaj naj konča? — Zaupala je v slučaje, ki so ji doslej že tolikokrat pomogli iz raznih neprilik ...

Mraz jo je pretresel pri misli: mati sem, mati sem otroku, ki mu je oče on, ki ga nisem ljubila nikdar, ki sem ga sovražila do zadnjega njegovega vzdiha, mati sem otroku onega, ki je kupil s tem razkošjem in sijajem moje telo v svoje pohotne namene ...

Ali naj ljubi tega otroka, ali naj pričakuje njegovega poroda z veseljem ... ali s sovraštvom.

Iz dna svoje duše je zasovražila bitje, ki je komaj začelo živeti pod njenim srcem ... groza jo je prevzela pri misli, ko zagleda njegov obraz ... Rene se ni zavedala najvišje in najpopolnejše uloge žene, ki naj jo prevzame v človeški družbi ... ona ni mogla poznati čuta, ki naj preveva misel vsake žene ... ona ni poznala pomena one visoke vzvišene naloge žene v življenju ... ona ni razumevala naloge matere, ona je v sebi zaničevala ta čut ...

A sedaj naenkrat stoji pred dejstvom, ki ga je najbolj sovražila ... Mati je!

Mati otroku, ki ga mora že vnaprej sovražiti, mati bitju, ki naj jo vedno spominja na njega, ki ga je tako sovražila!

Bolj ko se je približeval odločilni trenotek, bolj se ga je bala ... Nikamor iz sobe ni šla, ostajala je vedno doma, zaklepala se je v svojo spalnico in ni sprejemala nikogar ...

Bala pa se je onih groznih noči, ki so prihajale tako hitro, ko se je v obupu, bolečinah in divji jezi premetavala po postelji, ko je proklinjala svoje življenje, Potrato in ves, ves svet. Neznosni so bili taki trenotki, vstajala je iz postelje, kot blazna letala gorindol po sobi, hladila si vroče čelo ob mrzlih šipah ... a vedno hujše in hujše so bile bolečine ... vedno zajedljivejši obup ... groza se je je polaščala ob takih trenotkih neizbežljive gotovosti ...

Smeh je za vedno izginil iz njenega obraza ... solze so polnile njene oči; bolečine, ki jih je čutila, so bile vedno hujše ... velikokrat se je nenadno onesvestila in v nezavesti ležala po cele ure ... Ko pa se je zavedla, bilo ji je navadno še huje ... bolečine so sicer ponehale ... a duševne bolesti so jo vedno bolj mučile ...

Nazadnje je postala že čisto apatična, s silo si je skušala pregnati vse misli in domnevanja, ki bi jo mogla in hotela spominjati bližnje bodočnosti. Kot mrtva, neobčutna stvar se je premikala po sobah ... posedala in polegala ... nikogar ni sprejemala, ker se je bala govoriti, ker ni hotela, da bi kdo videl tako nakaženo ...

S hitrimi koraki se je približeval osodepolni trenotek, a Rene je bila vedno bolj mirna ...

Zgodilo se je, česar se je Rene tako grozno bala, kar jo je moralo po njenih mislih ubiti in uničiti ...

Poleg nje je ležalo v zibelki dete, ki se je zadovoljno smehljalo belemu dnevu, zlatemu solncu, ki je sijalo skozi okno. Rene pa je ležala na postelji in premišljevala, kar se je zgodilo ... Skoro ničesar se ni mogla spominjati, vedela je le, kako so jo nekega dne spoprijele grozne bolečine, da je kričala kot blazna in klicala v pomoč, da jo je tiščalo v prsih, da jo je bolela glava, kot bi ji hotela razpočiti — a nato se je onesvestila ... ko pa se je prebudila ... bila je mati ... čula je lahne vzdihe, jok novorojenega otroka.

Niti pogledala ga ni, bala se je, da ne bi videla na njegovem obrazu znanih potez, da se ne bi ob pogledu na otroka spomnila onega, ki ga je tako sovražila ...

Začudila se je strežnici, ko je hotela dati materi v naročje sad njenega telesa, a Rene se je obrnila in zabranila ...

Odredila je takoj, da so otroka prenesli v drugo sobo, da ni slišala njegovega joka ...

Sama pa je ostala v svoji sobi; ko je toliko okrevala, da je mogla vstati, bila je prva njena pot, da je stopila pred ogledalo. Obupen vzdih se je izvil njenim prsim ... tako grozno je shujšala, podočne kosti so se ji izbočile, da so podplute oči ležale kot v nekaki dobljini. —

Še vedno je samotarila v svojem stanovanju, in ta samota, ki je ni bila navajena jo je ubijala ... prej vedno v veselih, razkošnih družbah, a sedaj zapuščena — grozno je uplivala ta samota na njene že, itak razburjene živce, začela je čutiti v glavi, v sencih neznosne bolečine, včasi se ji je stemnilo pred očmi, da ni videla ničesar ... včasi pa je gledala sredi noči čudne nerazumljive prikazni ... gledala je pred sabo Potrata, ki jo je opazoval s žalostnimi resnimi pogledi, v njegovih očeh je brala trpko očitanje ... In zopet je gledala pred seboj mrtvo Mary, a njen obraz je bil tako zadovoljen in srečen. Ali naj se odpro pred njo vsi grobovi, ali naj izbruhajo vse svoje žrtve, da jih mora gledati v svojih groznih vizijah ... Vse noči ni mogla spati, pustila je goreti vedno luč, kajti v temi so prihajali strahovi ... Poklicala je zdravnika, ki je natanko preiskoval njeno duševno stanje in ji priporočil popolen mir. Konstatiral je skrajno razburjenje njenih živcev.

Začetkoma se je Rene ravnala po zdravnikovih navodilih, ostala je popolnoma mirna, a ni ji pomagalo dosti ... Vedno hujše in neznosnejše bolečine je čutila v svoji glavi, v sencih jo je tiščalo in polaščale so se je blazne bolečine. Najhujše pa ji je bilo, kadar je čuta jok svojega otroka, kadar jo je strežnica, dasi ji je odločno prepovedala, kaj vprašala, in ga ji omenila. Iz dna svoje duše je sovražila plod svojega lastnega telesa, proklinjala je uro njegovega spočetja, njegovega rojstva ...

Odločila se je, da takoj, ko ozdravi zapusti Ljubljano, da se preseli v kraj, kjer je ne bo poznal nikdo, otroka pa prepusti tujim rokam in tuji oskrbi; samo da ga ne vidi nikdar več, potem ji bo mogoče bolje, potem bo lahko pozabila na grozno preteklost. Samo da bi prenehale te grozne, neznosne bolečine v glavi, potem se že še natančno odloči ...

Ali bolečine niso ponehale, od dne do dne so bile hujše, neznosnejše!

Rene je že popolnoma obupavala, polaščala se je je divja nervoznost, ki je prehajala že v blaznost ... Ni se sicer zavedala svojega kritičnega položaja, ker je mislila, da so te bolečine v glavi le posledica težkega poroda, a vendar se je ustrašila, ako je pomislila, da bi mogle ostati te bolečine trajne ...

Čas je hitro mineval, a Rene je še vedno grozno trpela; včasi so jo spopadle take bolesti, da se ni zavedala ničesar, da je divjala po sobi, razmetavala in razbijala vse, kar ji je le prišlo pod roke.

In v takih trenotkih je slišala glas svojega mrtvega soproga, jok svojega otroka ... in oba sta jo proklinjala ... Po cele dneve je včasih zopet ležala mirno na postelji, ničesar se ni zavedala, kar se je godilo okoli nje, njene oči so brezizrazno brlile vedno v enoinisto smer; popolna duševna apatija jo je premagala, njeni živci so bili popolnoma otrpli, njena duša nedovzetna za vsak zunanji dojem. V takih momentih ni občutila nobenih bolečin, tako bi najraje zaspala in se nikdar več ne prebudila ... ali ko je ponehala ta duševna letargija, ponovile so se zopet bolečine, nastal je obup, — od dne do dne je bila bližje grozni bolezni, najhujši bolezni človeštva — blaznosti ...

Rene se sicer tega ni zavedala, tudi zdravnik ji ni hotel tega povedati, dasi ji je svetoval, naj gre v kak sanatorij, kjer ji bo mogoče, da si umiri razburjene živce. — Dolgo ni hotela ničesar slišati o tem, a slednjič se je pustila vendarle pregovoriti.

Hotela je počakati samo še toliko, da preskrbi vse potrebno glede otroka, da ga izroči ali v kako rodovino, ali pa v kak primeren zavod.

Prišel je slednjič dan, ki si ga je Rene določila za svoj odhod v sanatorij. Pripravila si je najpotrebnejše stvari, a po odvetniku je ukrenila, da sprejmo njenega otroka v neko otroško vzgajališče.

In v trenotku odhoda polastila se je je nenadno želja, da vendar vidi svojega otroka, da vidi ono bitje, ki ga je tako sovražila, ki je krivo njenega neizmernega gorja. Vidi ga lahko, saj to ne spremeni niti v najmanj njenih čustev, sovražnih misli.

Poklicala je služkinjo, ki se je grozno začudila, ko jo je slišala vprašati po otroku. Kaj takega se dosedaj še ni dogodilo; povedala ji je, da otrok spi, nakar ji je Rene rekla, naj jo pelje v otrokovo sobo, ker se hoče posloviti od njega.

Govorila je popolnoma mirno, kajti zadnje dni so bolečine v glavi kolikortoliko ponehale, ni imela več onih groznih brezupnih napadov, tudi duševna letargija ni nastopala več v tako visoki meri, dasi jo je obvladalo še vedno ono mrtvilo, tako utrujeno in slabotno se je čutila po vsem telesu, komaj je stala, bolele so jo noge in roke v vseh zgibih, z največjo silo in težavo se je držala pokonci, videlo se ji je včasi, kot da se ji krči hrbtenica. A bolečine v glavi so prenehale, dasi je čutila v nji še vedno neko razbolelost, nikakega intenzivnega dela se ni mogla lotiti, ako je kaj delj časa premišljevala, čutila je, kako so zopet začele nemirno utripati žile ...

Zato si je pa želela popolnega miru in sklenila kar najprej oditi v sanatorij.

In sama ni vedela, za kaj se je je ravno v tem trenotku polastila želja, da vidi svojega otroka. Materinske ljubezni ni poznala, ki bi jo mogla siliti k otroku, saj je proklinjala in zaničevala najsvetejšo nalogo žene-človeka.

Ali materinska ljubezen, čustvo materinske dolžnosti je prirojeno človeku, kot slednji živali, ta ljubezen, to čustvo je nek naraven nagon, ki ga čutijo vsa živa bitja od najnižjega pa gori do človeka.

In ta prirojeni nagon je premagal tudi Rene, ni bila to ljubezen, ne kako globočje čustvo, morebiti je bila tudi samo radovednost, samoljubje; hotela je videti bitje, ki mu je dala s toliko bolečinami življenje ...

Odlašala je svoj obisk do zadnjega trenotka, ker je hotela otroka samo videti, a takoj oditi; bala se je sicer, da se ne bi ob pogledu na njega razburila, zato je čakala toliko časa, da se je popolnoma umirila.

Bala se je tudi, da je vendar ne bi premagala kaka sentimentalna materinska čustva, zato je odposlala služkinjo po opravkih, ker se ni hotela pred njo pokazati slabo in omahljivo. Svet in ljudje naj vedo, da sovraži svojega otroka, kot je nekdaj in še sedaj zaničuje njegovega očeta. Pripravila si je svojo potno obleko, naročila izvoščka, da bi se mogla takoj odpeljati, ko pride iz otrokove sobe ...

Popolnoma mirno je odprla vrata in šla skozi celo vrsto sob, dokler ni obstala pred vrati, ki so vodile k otroku. Stala je nekaj časa mirno in prisluškovala, ničesar ni čula, tiho in mirno je bilo v sobi ... par trenotkov je še počakala, nato pa je tiho brez najmanjšega hrupa odprla vrata in stopila v sobo.

Pogledala je naokoli in zapazila na otroški posteljici mlado, speče dete ... Skoro blizo se ni upala, bala se je, da ga prebudi ... opazovala ga je oddaleč ... tako mirno in sladko je spavalo, lahen srečen smehljaj je bil na njegovih ustnih.

Stopila je par korakov bliže ... a malo je manjkalo, da ni glasno zakričala ... v otrokovem obrazu je videla jasno začrtane poteze njegovega očeta ... opazila je na otroku vse one poteze, ki jih je tako sovražila na svojem možu ...

Polastil se jo je nemir, srce ji je začelo tako burno utripati, da se je morala z obema rokama zagrabiti za prsi ...

Sedaj je spoznala, da je imela dovoljen, popolen in popolnoma opravičljiv vzrok, da je sovražila svoje dete, ki je živa slika onega človeka, ki je uničil njeno lepo življenje, ubil nje veselje in zdravje ...

In spoznala pa je tudi maščevalnost usode ... spomnila se je v tem trenotku besed, ki jih je nekoč govoril Henrik: Rene, uničeno življenje se kaznuje s smrtjo ... maščujejo, grozno se maščujejo take stvari. Ona je ubila svojega soproga, počasi in svesta si svojega greha in zločina ga je mučila, a usoda se je maščevala. Potrato ji je zapustil živo bitje, živo slabo vest, ki naj jo spremlja skozi vse življenje, ki naj ji bo vedno za petami, ki naj jo v trenutkih največjega veselja spominja njenega zločina, ki naj ji v sredi vesele in razuzdane družbe kliče v spomin njeno grozno dejanje!

Grozno, kruto se je maščevalo vse to nad njo ... vsi grehi njenega življenja so zahtevali sedaj zadoščenja ... A Rene ni občutila v sebi kesanja, preveč bojazljiva je bila; bala se je samo onih groznih ur, ko se ožive vsi spomini, ko se prikažejo iz teme strahovi ... ko pride trenutek, ko stopi sad njenega lastnega telesa pred njo in ji zakliče z glasom usode: Zločinka! Ubila si mi bitje, ki bi me ljubilo, pahnila si me v svet kot nerabno stvar ... bodi prokleta ...

Bodi prokleta!

Preplašeno se je ozrla Rene po sobi naokoli, zdelo se ji je, da je čula jasno in razločno te besede, da so odmevale v zamolklih odmevih po vseh stenah ...

Bodi prokleta!

Ali naj nosi to grozno prokletstvo vse svoje življenje s seboj, ali naj ne najde nikjer miru ... Videlo se ji je in bila je prepričana, da mora čuti vedno le te besede ... čuti jih mora iz lahnega šustenja večernega vetra, iz viharja, iz petja, iz godbe ... Nikjer na svetu ne najde mirnega zavetja, kot divje furije bodo zanjo spomini ... strahovi ... in tako naj bo njeno življenje ... strah, groza, obup, peklo?

Hotela je zbežati iz sobe ... a niti noge ni mogla premakniti ... zapustile so jo moči in zgrudila se je tik otrokove postelje na tla ... In v tem trenotku je začutila v svoji glavi bolečine tako hude in grozne, kot še nikdar doslej, mrzel pot je oblil njen obraz, stresla se je po vsem telesu ... a vse to je bilo le trenotno ... hipno, kot da bi odrezal, so prenehale vse bolečine ... neko prijetno, ugodno čustvo se je je polastilo ...

Zasmejala se je, na ves glas se je zasmejala, in tako čudno je odmeval njen smeh po sobi ...

Zdelo se ji je, da se je razlil naokoli nek tih, opojen mir, ki jo osrečuje, tolaži ... dvignila je počasi glavo in pogledala naokoli, a njene oči so postale tako motne, nje pogled tako nejasen, brezizrazen!

Pogledala je na otroka in zdelo se ji je, da se je v teh trenotkih poponoma spremenil, nič več onih znanih, sovražnih potez ni opazila na njegovem obrazu, bilo ji je kot da leži pred njo popolnoma tuje bitje, ki ga ni videla še nikdar ... Vse kar se je zgodilo, se ji je zdelo, da so bile le sanje, strašne sanje, fantazije in vizije razburjenih živcev ... Sanjala je, sanjala je grozne sanje ... a vse je laž, samo domnevanje ... Postala je popolnoma mirna, brezizrazno so gledale njene oči naprej kot v neizmerno daljino, okoli usten pa ji je igral čuden nerazumljiv smeh.

Ah, da so le minule te grozne sanje o neusmiljeni preteklosti, sedaj so izginile one bolečine ... sedaj je šele srečna, in zadovoljna po tolikih nesrečah in tolikem trpljenju ...

Ničesar se ni več spominjala, vse je pozabila ... sedaj sloni tukaj poleg neznanega bitja, ki ga ne pozna, ki ga še ni videla nikdar ... Kako je prišla semkaj ... Kdo je ta otrok ... zakaj mora biti tukaj, saj vendar nima nikakih dolžnosti do njega, saj ga lahko pusti samega, naj skrbe zanj oni, ki morajo, ki imajo pravico do njega ...

V tem trenotku se je dete prebudilo in odprlo oči, ki so radovedno in veselo pogledale naokoli; zadovoljen smehljaj je zaigral na njegovih ustnih ... Rene je opazila ta nasmeh ... a ni na njo uplival tako kot je preje uplival speči obraz ... V teh potezah, v tem smehu je zopet zapazila naenkrat sliko umrlega soproga, v tem smehljajočem obrazu je zopet zapazila svojo slabo vest, ki jo je tolikanj mučila ...

In dete je stegnilo svoje bele ročice proti materi, kot da jo hoče objeti, da se ji hoče zahvaliti za življenje, ki mu ga je dala, smehljalo, tako zadovoljno in ljubeznivo se je smehljalo, kakor da čuti v svoji bližini ono bitje, ki se imenuje mati ... zacepetalo je z nožicami, skušalo dvigniti glavico, kot da si želi k materi ...

Rene pa je preplašeno odskočila ... ona ni videla v teh gibljajih ljubezni in velikih otroških čustev ... ona je mislila le na ono neizprosno maščevanje usode, ona ni videla pred seboj nedolžnega otroka ... ona je videla le strah, očitajoč slabo vest ...

In naenkrat jo je prešinila grozna misel ...

To dete živi, dolgo bo živelo ... a dokler živi, toliko časa ne najde miru, toliko časa jo bodo zasledovali strahovi.

Koliko časa bo trajalo to ... dokler živi dete? In kaj, ako umre?

V njenih blaznih možganih se je v trenotku porodila nečloveška misel ... ona ni v otroku videla človeka, videla je v njem le strahove, prikazni iz neznanega sveta ... in teh strahov, teh pošasti se mora otresti, zadušiti mora glas vesti ...

Sprožila je svojo roko in se dotaknila telesca, ki je bilo tako mehko in gorko, da jo je nekako čudno pretreslo, vedno višje in višje so ji silile roke, dokler se niso približale tenkemu, nežnemu vratu ... Tedaj jo je zapustila zavest, zamižala je ... njene koščene roke so se oprijele vratu, njeni prsti so se zagrebli vedno globokeje in globokeje ... Otrok se je v prvem trenotku nasmehnil ... ker je mislil, da dela mati to iz ljubezni ... a naenkrat je preplašeno zakričal ... a nato takoj umolknil ... slišalo se je samo še pridušeno grgranje ... dete je bilo z nogami okoli sebe, slabotne ročice so se trdno oklenile rok, ki so ga tiščale za vrat ... Obrazek je postal naenkrat zabuhel ... najprej je zardel, a nato zadobil neko temno, višnjevo barvo ... skozi usta so silile s krvjo pobarvane pene. Še parkrat so vztrepetale nožiče, mlado telesce je zadrhtelo ... in obležalo je mirno, neobčutljivo ...

Roke nesrečne matere so se pa še vedno trdno oklepale vratu ...

Rene je odprla oči in tedaj se je zavedla svojega dela ... divje je zakričala, začela otipavati telesce, ki je pa bilo mrtvo, mrzlo ... Groza jo je pretresla, sklonila se je preko telesca in solze so jo polile ... zavedla se je svojega zločina, jokala je, klicala dete, da naj se prebudi, da bo vse pozabila, da ga bo ljubila z vso močjo materinske ljubezni ... samo pogleda naj jo, samo enkrat naj se nasmeje tako zadovoljno in ljubeznivo kot malo prej in vse, vse bo dobro ...

A dete je ležalo mirno in neobčutljivo ... bilo je mrtvo ...

Dolgo je jokala in zdihovala Rene ob truplu mrtvega otroka ... a naenkrat se ji je zazdelo, da so se odprla tiho nastežaj vrata, zagledala je veliko, neznano osebo, ki se ji je približevala ... stegovala je proti nji svoje roke, ki so se bližale njenemu vratu, oprijele so se ga, tako mrtvaško mrzle so bile, da se je stresla po vsem telesu, hotela se je braniti, a ni mogla, tako slaba je bila ... niti rok ni mogla dvigniti, da bi odtrgala raz svoj vrat pošastne roke, ki so se vedno bolj udirale v njeno meso; zakričala je s svojimi zadnjimi močmi ... potem pa se je zgrudila preko mrtvega telesca umorjenega otroka ...

Po vrtu mestne blaznice je hodila pred nedavnim časom elegantna mlada dama; vedno je sama, z nikomur ne govori, ogiblje se vsake družbe ... po cele mesece ne spregovori nobene besede ... le včasi v svoji celici, ko je sama, ko prihaja lahen večer, skloni se preko postelje, takrat zarde njena bleda lica, takrat zašepečejo njene izsušene ustne:

„Dete, moje ljubo dete, zakaj se ne smeješ, zakaj je tako resen, tako ledeno mrzel tvoj obraz, zakaj so tako mrzle tvoje ustne ... jaz sem pri tebi, tvoja mati, ki te ljubim!“

Ali par trenotkov po teh ljubeznivih besedah, je navadno planila pokonci, skočila v kot, preplašeno vihrala z rokami in kričala:

„Ne, ni res, ti nisi moj otrok, ti nisi moja kri ... ti si strah, pošast, ki me mučiš in preganjaš vse moje življenje ... Proč, proč — pomagajte, rešite me, odtrgajte raz moje prsi vampirja, ki pije mojo kri!“

Kričala in divjala je nesrečna blaznica toliko časa, da ni prišel zdravnik in jo umiril ...

Niso se dolgo ponavljali taki prizori, slabela je nesrečnica od dne do dne, dokler je niso našli nekega dne v kotu celice mrtve ...

In ko so jo pokopali tiho in naskrivaj, postavili so na njen grob priprost, lesen križ s kratkim napisom: Rene Kovačeva.